UP FHŠ razpisuje in podeljuje štipendije za študentsko izobraževanje na

Norveškem, čeprav sploh nima nobenih

uradnih povezav z institucijami na Norveškem
ZAVAJANJE ŠTUDENTK IN ŠTUDENTOV V ZVEZI S ŠTUDIJEM ZUNAJ SLOVENIJE IN
ONEMOGOČANJE IZPELJAVE ŢE DODELJENIH ŠTIPENDIJ IN BIVANJ V RAZLIČNIH
DEŢELAH – TU ŠTUDENTKI OPISUJETA PRIMER »NORVEŠKE«

Študentki Fakultete za humanistične študije Koper, Teja Viler in Tjaša Viler, sva se konec januarja 2010
prijavili na odprt razpis za študentsko mobilnost za študij in usposabljanje v naslednjih drţavah:
Norveška, Islandija; Lihtenštajn. Odločili sva se za drţavo Norveško za 4 in 3 mesece ter po skoraj dveh
mesecih čakanja, neprestanega klicanja in spraševanja po novih informacijah dne 12. 3. 2010 končno
dobili obvestilo o dodelitvi dotacije t. i. »Norveškega finančnega mehanizma za mobilnost študentov za
študij«. Sklep o dodelitvi dotacije so nama odobrili in pri tem obljubili 4340 € za štiri mesece in 3380
€ za tri mesece.

Sklep o dodelitvi dotacije bi pričel veljati s podpisom pogodbe s partnersko institucijo, kandidatka/t pa
naj bi bila dolţna/en študijsko bivanje zaključiti pred potekom študentskega statusa, torej v najinem
primeru najkasneje do 30. 9. 2010. Upali sva, da se bo postopek po sprejetju dotacije hitreje odvijal,
dejansko pa se je celotna stvar samo še podaljševala in zapletala. Ţe takoj na začetku nas je s strani
mednarodne pisarne presenetila zahteva, da morava sami sestaviti seznam univerz, ki naju zanimajo. V
času čakanja naju je presenetil tudi podatek, da Fakulteta za humanistične študije Koper (UP FHŠ), tako
nama je povedala gospa zadolţena za mednarodne stike, nima nobene sklenjene predhodne pogodbe z
nobeno fakulteto na Norveškem. Najin odnos z mednarodno pisarno je bil bolj enostranski kakor
dvostranski, saj naju o celotnem postopku in dogovarjanjih (če so sploh bili) s FHŠ niso ne obveščali in
ne klicali. Vsakotedensko telefoniranje in obiskovanje mednarodne pisarne, ki je bilo je neprijetno in
naporno, se ni obrestovalo.

Po 5 mesecih čakanja v praznem, sva bili kljub pozitivnemu sklepu o štipendiranju primorani opustiti
misel na študijsko mobilnost, saj se je ţe bliţal konec poletnega semestra, to pa je bil skrajni rok za
izvedbo študijske mobilnosti. V mesecu juniju 2010 sva v mednarodni pisarni od nove referentke
nenadoma izvedeli, da bi morali prošnji za študijsko mobilnost poslati tudi osebno, kar pa nam v vseh
petih mesecih ni sporočil nihče. V času obiskov na UP FHŠ so nama zatrjevali, da se trudijo po svojih
najboljših močeh, da so kontaktirali vse moţne Univerze na Norveškem, da so profesorice/rje in
asistentke/te spraševali za moţne kontakte in povezave z Norveško, kar pa – morava reči – po
večmesečni tišini močno dvomiva. Teh pisem nisva nikdar videli.

Sami sva pri tem izgubili zelo veliko, to je nove intelektualne in druţbene izkušnje, ki so padle v vodo,
moţnost dodatnega izpopolnjevanja in veliko priloţnost, ki nam je bila sicer vsem ob vpisu na to
fakulteto zagotovljena, nikoli pa dejansko uresničena. Po neuspešnem odzivu s strani fakultete sem s
pomočjo profesorice našla poletno šolo na Univerzi na Norveškem kot nekakšen nadomestek za
študijsko mobilnost. Pri tem sem mislila, da bom lahko celotno štipendijo porabila za poletno šolo,
vendar tudi tega ni bilo moţno izvesti, saj naj bi zdaj bil nov problem v časovnosti izvedbe. Ker bi
poletna šola trajala skoraj dva meseca, naj bi jaz (Teja Viler) dobila samo tretjino denarja celotne
štipendije, saj naj bi bil celotni znesek namenjen za štiri mesece študijske mobilnosti, ne pa za dva. Pri
tem sem jim obrazloţila, da poletna šola ne more trajati 4 mesece ter da gre za ugledno, resno poletno
šolo, pri kateri opravljaš izpite, si akreditiran, poleg tega pa ti taka udeleţba ponudi bogato izkušnjo
izmenjave idej in znanj. Tudi tukaj ni bilo nobenih moţnosti in tudi ne pripravljenosti mednarodne
pisarne, da se zadeva zame pozitivno uredi.

Obe študentki sva bili zelo razočarani nad delovanjem UP FHŠ do svojih študentov/študentk, saj nama
je bila odvzeta priloţnost študijske mobilnosti, pri tem pa sva bili prikrajšani za številne nove izkušnje
ter znanja.
Zapisali Teja in Tjaša Viler
Koper, 25. junij 2010