Možnost zaposlitve, ki to ni (in kako je fakulteta ravnala, ko sem jo na to opozorila)

Sem univerzitetna diplomirana kulturologinja in socialna antropologinja – ta naziv sem si

prislužila leta 2007, ko sem diplomirala na UP Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Naj
razčistim nekaj dejstev o svojem študiju: na fakulteto sem se vpisala, ker sem jo izbrala, in ne, ker
drugam ne bi bila sprejeta; študirala sem redno in rezultati so bili dobri, celo zelo dobri; študij sem
jemala resno; imela dobre odnose z večino profesorjev in asistentov; kaj prida pa se obštudijsko res
nisem izpostavljala – sem pa bila dve leti tutorka, sodelovala sem pri par projektih, fakulteto pa sem
pred vpisi predstavljala bodočim brucem. Diplomirala sem z odliko in za diplomsko delo prejela
Bartolovo nagrado za študente. Morda se komu zdi smešno, da vse to omenjam – a bo razlog za to,
zakaj želim označiti sebe in svoj študij, jasen proti koncu sestavka.
Takoj po diplomiranju sem se morala soočiti s tem, s čimer se, vsaj po pogovorih sodeč,
soočajo vsi moji kolegi s fakultete: križi in težave pri iskanju službe. Zaposlitev s to izobrazbo (brez
vez in poznanstev) je namreč navkljub prepričevanju fakultete, kako krasne možnosti da imamo,
praktično nemogoča, če želiš početi karkoli, kar vsaj na daleč diši po sorodnem področju. A dobro,
vsak se pač mora znajti po svoje, eni bolje, drugi (malo) slabše. Me je pa precej presenetilo, ko sem
izvedela, da se nikakor ne moremo zaposliti v šolstvu. Če se prav spomnim vseh brošur, s katerimi
FHŠ vabi bruce, in vseh predavanj, kjer smo poslušali, kje vse se bomo, opremljeni s mnogimi
znanji in izkušnjami, lahko zaposlili, to namreč ne bi smel biti problem. Pa je.
Ko sem se jeseni 2008, drugič, po dveh mesecih, namreč ponovno prijavila na Zavod za
zaposlovanje, so mi ponudili možnost, da mi financirajo doizobraževanje za pridobitev pedagoško-
andragoške izobrazbe, kar bi povečalo moje zaposlitvene možnosti, saj bi se lahko zaposlila v
šolstvu. Tako sem vsaj mislila. Modul izvaja UL FF, kjer pa so me najprej napotili na Ministrstvo za
šolstvo, kjer naj preverim, ali bom tudi po pridobitvi te izobrazbe sploh ustrezala. Ni se mi zdelo
ravno smiselno (kako, saj je fakulteta že med mojim študijem govorila o tem, da bi ustrezni modul
opravljali kar na UP PeF v Kopru!), a sem vseeno preverila. In presenečena ugotovila, da nimam
ustreznega naziva! Najprej mi sploh niso verjeli, da imam naziv, kakršnega imam (pa to ni prvič, v
evidenco na Zavodu za zaposlovanje sem bila vpisana z dvema diplomama, saj našega naziva ni v
bazi), potem so me prepričevali, da imam dve diplomi... in ko smo končno razčistili, po katerem
programu sem doštudirala, so mi dejali, da nimam ustrezne izobrazbe. Obstaja namreč seznam
nazivov, katerih nosilci lahko poučujejo določene predmete, in čeprav ima kdo drug (na primer
univerzitetna diplomirala kulturologinja in socialna antropologinja) sicer vsebinsko zelo podobno
ali skorajda identično izobrazbo in znanje, pač ni kvalificiran. Pri tem pa levji delež „krivde“ nosijo
fakultete same, saj morajo „propagirati“ svoje programe in lobirati za diplomante. Naj predstavim
konkreten primer: predmetov, ki jih lahko poučuje organizator poslovanja, na primer etnologije,
kulturolog in socialni antropolog ne more. Ne rečem, da je to idealen učitelj, a je verjetno vseeno
bližje stroki kot organizator poslovanja?!? In zakaj organizator poslovanja lahko poučuje vrsto
družboslovnih predmetov, ki jih drugi družboslovci brez ustreznega naziva ne moremo? Hja, ko so
se prvi organizatorji poslovanja hoteli zaposliti in ni šlo, je njihova fakulteta lobirala, da se je njihov
naziv uvrstil med „primerne“. Ne, ne izmišljujem si: tak primer poznam iz srednje šole v Novem
mestu. Kulturologi in socialni antropologi pa torej ne moremo poučevati ne obveznih ne izbirnih
vsebin ne v OŠ ne v SŠ (čeprav imamo izobrazbo tudi prav s tistih področjih – na primer medijske
kulture, ki sem mi zdi zelo značilen primer). Seveda še vedno ostaja problem, kako bi nabrali dovolj
ur za poln delovni čas, četudi bi lahko poučevali vsaj nekatere predmete. A več predmetov kot bi
lahko poučevali, lažje bi nam bilo, in realizirali bi lahko vsaj eno od obljubljenih zaposlitvenih
možnosti. Ki jih v resnici ni ravno veliko.
Fakulteta tako svojim študentom (upam, da sedanjim ne več – verjamem pa ne, saj mi je
ravno letos študentka, katere tutorka sem bila, sporočila, da ponovno propagirajo pedagoške
module, vendar ne vem, ali so že poskrbeli za vpis v evidenco – pa o tem več na koncu) laže, ali pa
je to vsaj počela, tako med študijem kot pri "nabiranju" bodočih študentov, pri tem pa ni poskrbela
za najosnovnejše pogoje, da bi diplomanti imeli realne, četudi ne velike, možnosti za zaposlitev –
po eni strani ne tistih, ki jih je obljubljala, po drugi strani pa ni niti poskrbela za vpis
poklica/izobrazbe v razvid poklicev! Spomnim se priložnosti, ko mi je eden od takratnih
prodekanov na FHŠ na vprašanje, kje se bomo vsi brihtni diplomanti krasnih novih študijskih
programov zaposlili, zabrusil, da bomo menda šli naprej študirati. Je to namen fakultet?!?
Čemu in komu so namenjeni tak in podobni programi študija? Sami sebi? Upam, da ne. In
če niso, verjetno tudi študentje in diplomanti od fakultet upravičeno pričakujemo, da ne bodo
poskrbele le zase, temveč tudi za nas. Sami smo namreč v nekaterih pogledih (recimo tem, o
katerem vam pišem) precej nemočni. Vse, kar lahko storimo, je opozarjanje... in prav to sem želela
doseči. Obrnila sem se na fakulteto, ki pa se je obnašala precej ignorantsko. Čeprav moram priznati,
da sem (po več mesecih) le dobila pojasnilo, da delajo na tem - z opozorilom, naj le ne pričakujem
preveč, postopki so namreč dolgi, velikokrat neuspešni, in tako ali tako so možnosti majhne... Vmes
sem kontaktirala svojega bivšega mentorja na fakulteti, ki je prav tako skušal dobiti odgovore na ta
vprašanja, pa sva oba žal večkrat ne ravno najprijazneje odslovljena. Včasih je kateri od naju
izvedel, da postopki potekajo brez težav, drugi pa ni dobil nobenega odgovora, drugič je drugi
izvedel, da to le ne gre tako, na koncu sva imela oba občutek, da naju imajo za dve tečni muhi. Hja,
kaj, ko morajo tudi muhe preživeti, in pravijo tudi, da če smrdi ne, tudi muhe ne naletavajo.
In tako sem se odločila, da o tem opozorim še Direktorat za visoko šolstvo, ki naj bi bdel
nad fakultetami in študijskimi programi, Ministrstvo za šolstvo in šport ter rektorja Univerze na
Primorskem. V upanju, da bodo, če že mlini ne morejo zmleti moke za tiste, ki smo že "nasedli",
vsaj v prihodnje pristojni storili kaj, da do tega ne bi prihajalo - verjamem namreč, da si nihče ne
želi celih generacij nezaposljivih diplomantov študijskih programov, ki pogosto rastejo kot gobe po
dežju, pa se človek vpraša, ali res s premislekom. Od vseh poslanih pisem sem dobila dva odgovora.
Prvi je bil z Direktorata za visoko šolstvo – da oni nimajo nič s tem, ker nadzirajo samo, če se izvaja
pravilno število ur. (Ja, točno tako! Ko je program enkrat sprejet in potrjen, nikogar več ne briga,
kaj in kako je z njim, in nihče ni nič odgovoren in nič kriv!) Drugi je bil s FHŠ-ja. In me je
pretresel. Tako nesramnega, nizkotnega pisma še nisem prejela. In brez težav ga povzamem s
svojimi besedami tako: „očitno nesposobna študentka ne more sprejeti dejstva, da si ni zmožna
poiskati službe, zato zdaj obtožuje našo fakulteto, ker tega ne stori zanjo in celo zahteva od nje, da
to stori na nelegalen način“. V celotnem pismu sem od odstavka do odstavka ugotavljala, kako so
sprevračali besede in sploh ne odgovarjali na moje argumente (na primer, kljub temu, da sem jasno
pisala, da je fakulteta obljubljala možnost zaposlitve, so oni „odgovarjali“, da fakulteta ni nikoli
obljubljala zaposlitve – težko je verjeti, da visoko izobraženi ljudje ne vidijo razlike!). Ogorčena
sem zahtevala opravičilo in pojasnilo. Povabili so me v Koper, da bi razjasnili nesporazum (!)
(mimogrede, dan ali dva po prejemu povabila naj bi že bila tam), pa sem povabilo zavrnila, seveda s
pojasnilom: iz zdravstvenih razlogov se nisem mogla podati na pot. Po tistem nisem od njih prejela
več niti besede – ne opravičila, ne pojasnila, ne vabila za kak drug termin. Ničesar.
Če je fakulteta s tem, ko je obljubljala možnost zaposlitve, pa za to ni poskrbela, morebiti
resda ravnala „le“ „šlampasto“, pa je s svojim odzivom na moje opozarjanje, sprva z ignoranco,
kasneje z nesramno diskreditacijo, in nazadnje ponovno z ignoranco, dokazala, da ravna ravno tako,
kot je v pismu obtoževala mene – popolnoma neakademsko! Da se ne izrazim bolj vulgarno...
Kako je sedaj z zadevo, ne vem. Nekaj časa sem še pričakovala odgovor iz Kopra, zdaj ga
več ne. Kajti nivo, na katerega se je s takim načinom komunikacije spustila FHŠ, pač ne vliva
upanja v kulturen dialog. Ki pa zdaj tako ni bistven – bistveno bi bilo razrešenje situacije s strani
fakultete, torej razrešitev težav, na katere sem opozarjala – bi pa bil dobrodošel. Če drugega ne...

Alenka Hlep