Priporo~a:

^e ti nisem v{e~, me, prosim, ne uni~uj! Podari me komu, ki bi se me razveselil.

Tvoja zvesta prijateljica knjiga

Knjiga je brezpla~na.
Hvala vsem donatorjem za realizacijo ponatisov!

Ti listi so nastali v koncentracijskem tabori{~u Dachau, v okolju krutosti in grozodejstev. Napisal sem jih skrivaj v bolni{ni~ni baraki, v kateri sem le`al kot bolnik ...
Edgar Kupfer-Koberwitz

Edgar Kupfer-Koberwitz

Bratje zivali
Razmi{ljanja o eti~nem `ivljenju

Edgar Kupfer-Koberwitz BRATJE @IVALI 3. dopolnjena izdaja

Prevod in lektura: ^lani dru{tev Joga v vsakdanjem `ivljenju Zalo`nik: Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Maribor Ilustracija Pitagore: Violeta Celec Fotografije `ivali: Jo`e Gal in mag. Bernarda Novak Koberwitzove fotografije: Kindler Verlag Mnchen. Avtor fotografije na naslovnici je neznan. Tisk: Mi~utisk Radgona www.micutisk.com Maribor, 2012

Knjiga je prevedena in izdana z dovoljenjem gospoda Kurta Winterja (Langenfeld) in zalo`be Franz Hirthammer Verlag (Mnchen).

CIP Katalo`ni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana 179.3 KUPFER-Koberwitz, Edgar Bratje `ivali : razmi{ljanja o eti~nem `ivljenju / Edgar Kupfer-Koberwitz ; [prevod [in] fotografije ~lani dru{tev Joga v vsakdanjem `ivljenju ; ilustracija Pitagore Violeta Celec]. 3. dopolnjena izd. Maribor : Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju, 2001 Prevod dela: Die Tierbrder I. Koberwitz, Edgar Kupfer glej Kupfer-Koberwitz, Edgar 114886144

Ljudje?
To so tiste divje `ivali, ki se pretvarjajo, da so krotke, je dejala lisica. Pravijo, da je Pitagora neko~ {el mimo skupine ljudi, ki je trpin~ila psa.

Poln so~utja je rekel: Nehajte ga pretepati. On je na{ prijatelj. Njegovo du{o sem spoznal, ko sem sli{al njegov glas.
Diels, Ksenofanesovi fragmenti (dela Sokratovih predhodnikov)

^e bomo v `ivali videli brata, bomo odpravili veliko zmot in grobosti; Zemlja bo svetlej{a, saj bomo pri`igali lu~ dobrote.

D ragi moj!
Kako naj za~nem svojo pripoved? Te`ko je, ne morem se domisliti ustreznega za~etka. Potrudil se bom najprej ti bom posku{al razkriti svoje misli, pozneje se bom ukvarjal s posameznimi primeri. Mislim, da se bomo ljudje, dokler bomo mu~ili in ubijali `ivali, tudi medsebojno mu~ili in ubijali do takrat bodo na svetu vojne. Ubijanje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega, postopno. Dokler bomo `ivali zapirali v kletke, bomo imeli zapore. Tudi zapiranje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega, postopno. Dokler bodo obstajali `ivalski su`nji, bodo tudi ~love{ki su`nji. Tudi su`njelastni{tvo je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega in notranjega, postopno. Nesmisel je, da se zgra`amo nad grozotami in okrutnostmi drugih ljudi. Zdi se mi zelo pomembno, da se za~enjamo zgra`ati nad svojimi majhnimi in velikimi okrutnostmi. Ker la`je dosegamo majhne cilje kot velike, mislim, da bi morali nadzorovati svoje majhne, nepremi{ljene grozote, se jim izogibati, ali {e bolje: jih opu{~ati. Tako nekega dne ne bi te`ko premagovali svoje brezsr~nosti. A `al {e vedno spimo v obi~ajnosti. Le-ta je kot okusna, mastna omaka, ki omogo~a, da po`iramo svojo sebi~no brezsr~nost, ne da bi obenem ~utili njeno trpkost. 9

S prstom no~em kazati na njega ali njo. Ne, sam se `elim prebujati v skromnosti, se pobolj{ati, biti bolj razumevajo~ in pripravljen pomagati. Ve{, rasti in `iveti `elim v lep{em svetu tistem, v katerem vladajo vi{ji, osre~ujo~i zakoni in bo`ji zakon prihodnosti: ljubi vsa bitja. Spra{uje{ me, zakaj ne jem mesa, in meni{, da imam za to ve~ razlogov. Predvideva{, da sem si nalo`il prisego kot neke vrste pokoro, da si nikoli ve~ ne bom privo{~il okusnih mesnih u`itkov. Pri tem pomisli{ na so~no pe~enko, veli~astno ribjo plo{~o, ~udovito omako, na okusno prekajeno {unko, na ne`no perutnino in na tiso~e razli~nih mesnih dobrot, ki so v slast milijonom sladokuscev. Ker prostovoljno zavra~am vse te dobrote, meni{, da me lahko le pokora, prisega ali velika `rtev pripravijo do tega, da se odpovem tej vrsti u`itkov. Nato se vpra{a{, ~e me niso morda sodobni zdravniki prepri~ali, da u`ivanje mesa ni zdravo in da u`ivanje ~iste rastlinske hrane ohranja pro`nost telesa, ga pomlaja da, morda celo podalj{uje ~lovekovo `ivljenje. Dragi moj, ne menim se za to, kaj pravijo zdravniki, kajti njihova spoznanja so, kot vsaka spoznanja, prilagojena trenutnim razmeram. Morda imajo prav. Obstaja mo`nost, da je rastlinska hrana primernej{a za ~love{ko telo; lahko pa da imajo prav tisti zdravniki, ki trdijo, da nekateri ljudje ne prenesejo izklju~no rastlinske hrane. Slednje verjamem celo sam, saj poznam veliko ljudi, ki se v svojem ~utnem zaznavanju, obna{anju in nagonih vedejo kot zveri. Ti zdravniki trdijo, da je meso popolnej{a hrana, bolj koncentrirano `ivilo, kajti rastline, ki so jih `ivali pojedle, se sedaj nahajajo v predelani obliki in jih na{ `elodec ni ve~ primoran prebavljati. Tako bi torej namesto velike koli~ine rastlinskih `ivil zadostovalo, ~e bi pojedli razmeroma majhen ko{~ek mesa. 10

Morda je tudi ta trditev pravilna, vendar menim, da tudi mesojedi ~lovek brez u`ivanja rastlinske hrane in sade`ev ne bi mogel `iveti, medtem ko je veliko ljudi `ivelo in `ivi brez mesa. Saj ga tudi duhovniki starih svetih religij niso smeli u`ivati, ker meso vzbuja v ~loveku primitivnej{e nagone in s tem zapira pot do vi{jih in globljih spoznanj. Vsa ta mnenja zdravnikov nikakor ne vplivajo na moj na~in prehranjevanja, zanimajo me le toliko, kolikor me zanima miselnost sama; in ne bi si drznil odlo~ati, katera od trditev je pravilna. Ob~utek mi pravi, da v dolo~enih mejah vsaka. Vse navedene trditve so le del~ek resnice, kajti to, kar lahko sami dojamemo, so le `arki in drobci tiste celote, ki jo imenujemo Resnica. Ne strinjam se le z zdravnikovim mnenjem, tudi tebi pritrjujem, ko pravi{, da so mesne jedi dobre, slastne in jedcu nudijo popoln u`itek. Ve{~i kuharji znajo pripraviti resni~no okusne jedi, ob katerih pozabimo, da so pripravljene iz trupel. Truplo... beseda je resni~na, ~eprav se grozno sli{i. Nekateri trdijo, da se tudi rastline iz `ivih bitij po razpadu spremenijo v trupla. Sprevidel sem, da bi jim bilo nelogi~no ugovarjati. Edina izjema je sade`, ta ni nikoli truplo, je verjetno edino, kar nam narava poklanja z besedami: Jej! Da, sade` je pravo darilo narave, ponuja se sam od sebe. Ob tebi zori in ti kar pade v naro~je, enostavno se`e{ po njem, ne da bi komu prizadel trpljenje. Zrelost je neke vrste popolnost. Torej bi moralo biti najplemeniteje in najpopolneje prehranjevati se le s sade`i. Verjamem, da bi bila to hrana za ljudi, ki so se popolnosti najbolj pribli`ali, vsem ostalim pa ta na~in prehranjevanja verjetno ne bi ustrezal. Njihova nepopolnost bi hrepenela po druga~nih `ivilih. Doslej sem veliko govoril, vendar ti {e nisem dal odgovora na tvoje vpra{anje. S teboj sem se pogovarjal le o tvojih domnevah. Tvoje prve predpostavke o prisegi se {e nisem dotaknil dovoli, da to storim sedaj. 11

S svojo domnevo si se po ~ustveni plati zelo pribli`al bistvu. Res je, zveni skoraj kot prisega, ki mi prepre~uje u`ivanje mesa, vendar je popolnoma druga~na kot si jo ti predstavlja{. Zrasla je iz spoznanja, ki se je udejanilo v moji notranjosti; iz spoznanja, ki je v meni izzvalo hud notranji boj, ko sem to spoznanje posku{al udejaniti. Moja odlo~itev ni bila prisega kateremu od bo`anstev, nobena `rtev, polo`ena na oltar, pa~ pa le trdna notranja obljuba, ki sem jo dal sebi, svoji du{i, da nikoli ve~ ne bom jedel mesa. In te obljube sem se z veseljem dr`al. Zdaj, ko pi{em te vrstice, je od tega dneva minilo `e dvajset let, v tem ~asu nisem nikoli jedel mesa. Verjetno bo{ za~udeno pogledal izza knjige in se vpra{al: Ampak, zakaj? Le ~emu? Nenavadno se ti bo zdelo, da si se tako pribli`al bistvu. Ko ti bom sedaj na kratko razlo`il resni~ni vzrok svoje odlo~itve, bo{ {ele za~uden, kako dale~ si bil v svojemu ugibanju o pravem vzroku mojega po~etja.

12

Prisluhni mi: s hrano `ivalskega izvora se ne prehranjujem, ker no~em `iveti na ra~un trpljenja in smrti drugih bitij. Sam sem veliko pretrpel, zato v svojem trpljenju ob~utim trpljenje drugih bitij. Sre~en sem, ~e me nih~e ne preganja. ^emu bi preganjal `iva bitja ali dovoljeval, da jih preganjajo drugi? Sre~en sem, ~e nisem ujet. ^emu bi zapiral druga bitja ali dovoljeval ljudem, da jih zapirajo? Sre~en sem, ~e me nih~e ne trpin~i. ^emu bi trpin~il `iva bitja ali dovoljeval njihovo trpin~enje? Sre~en sem, ~e nisem ranjen in ~e me nih~e ne posku{a ubiti. ^emu bi ubil `ivo bitje ali dovolil, da ga ranijo ali ubijejo drugi zaradi svojih koristi? Ali ni samoumevno, da si ne `elim trpljenja in tudi ne dovolim, da ga nekdo povzro~a drugim bitjem? Ne bi bilo neplemenito, ~e bi to kljub svojemu prepri~anju storil izklju~no zaradi u`itka, za ceno tujega trpljenja in tuje smrti? Bitja, ki jih pobijamo so manj{a in slabotnej{a od mene. Ali si kot razumen in plemenit ~lovek lahko dovolim, da zlorabljam njihovo slabotnost in majhnost? Ali ne velja, da bi ve~ji in mo~nej{i morali {~ititi slabotnej{e, ne pa da jih ubijajo in preganjajo? Biti plemenit zavezuje. In jaz `elim biti plemenit. Sli{im te, ko mi odvrne{: Saj se tudi v naravi dogajajo enake stvari. Ne ubija tam mo~nej{i slabotnej{ega? Torej se ljudje obna{amo tako kot ostala bitja v naravi! Prav ima{. V naravi je tako pri `ivalih, celo pri nekaterih rastlinah. Si ti kot ~lovek na razumskem nivoju `ivali in rastlin, ali pa verjame{, da si vi{je razvito bitje in sebe s ponosom imenuje{ ~lovek?

13

Torej razume{, ko ti pojasnjujem, da bi morala biti moja dejanja posledica humanosti, dejanja vi{jega bitja, ne pa dejanja, ki so posledica `ivalskega nagona? Ali si ne prila{~amo naziva vi{jih in plemenitej{ih bitij ravno zato, ker obvladujemo svoje nagone? Ali ni bistvo ~love~nosti prav v tem, da na{ Jaz odlo~a razumno? Odvrnil bo{: Ljudje {e nismo popolni, {e vedno v nas `ivi tudi primitivnej{i Jaz, {e vedno je v nas veliko nagonskega in `ivalskega. Pritrditi ti moram. Ve~ina ljudi {e vedno ravna, kot da so na razvojni stopnji med `ivaljo, ki `e pri~enja uporabljati svojo zavest, in ~lovekom, ki ravna nezavedno, nagonsko. Ko jih opazujem, za~utim razo~aranje. Naziv ~lovek so si pridobili le zaradi svojega videza, nikakor pa ne zaradi svojega obna{anja. Celo tisti, ki verjamejo, da `ivijo na vi{jih ravneh bivanja, so v svojih najbolj skritih `eljah ve~inoma {e vedno bolj `ivali kot ljudje, so kot volkovi ali ovce, pa~ glede na svojo naravo. Toda spet nima{ popolnoma prav. @iveli so in tudi sedaj `ivijo ljudje, v katerih je `ival slabotnej{a in ~lovek mo~nej{i. ^isto resno te spra{ujem: naj ljudje, v katerih prevladujejo ~love{ke lastnosti, zaradi udobja dovolijo svojim nagonom, da v njih prevladajo in spet `ivijo kot `ivali, ali pa naj poskusijo prese~i to stopnjo in dose`ejo zadnjo stopni~ko na lestvici razvoja ter s tem postanejo resni~ni ljudje? Ni bolje, da se posku{am izpopolniti, namesto da se prepu{~am `ivalskim navadam? Vedi: karkoli je v nas ostalo `ivalskega, so le temne plati na{e osebnosti; odkritega pogleda, ~istosti in nedol`nosti ter mnogo drugih dobrih in lepih lastnosti nismo ohranili. Mislim, da je arogantnost, ~e ~lovek o sebi meni, da je vi{je razvito bitje, kajti te stopnje v resnici {e ni dosegel. Tisti pa, ki stremijo k temu, da bi postali tudi v dejanjih pravi ljudje, naj zavestno stopajo po poti, ki vodi k vi{jemu, bo`anskemu ~loveku. Danes smo to kve~jemu v na{ih sanjskih predstavah. Vse, kar z eno besedo imenujemo kultura, je pravzaprav ka`ipot k cilju, je mejnik, ki nam pomaga najti pot iz divjine. Vendar bi morali 14

to, kar nam pove umetnina, kar nam govori dobra knjiga, najprej `iveti skozi lastna dejanja. S tem, ko se ukvarjamo s kulturo in se obdajamo z umetninami, smo storili komaj prvi korak do sprejemanja te kulture. Kultura bi morala v nas postopoma rasti, se udejanjati, {ele nato bomo `eli njene sadove. Vse lepe misli, ki jih sprejemamo ali jih sami proizvajamo, bodo ohranjale `ivljenja {ele tedaj, ko bodo usklajene z na{imi dejanji. Takrat se bodo spremenile v ~arobno palico, ki nas bo oplemenitila in spremenila v bogove ali vi{ja bitja, torej prave, resni~ne ljudi. [e vedno meni{, da so moja prizadevanja, da zavestno ne povzro~am smrti in trpljenja, napa~na? Ne misli{ tudi ti, da bi to lahko bil korak naprej k uresni~enju na{ega hrepenenja po resni~ni ~love~nosti? Ali ne uvidi{, da je lep{e `iveti v miru z vsem Stvarstvom, ga razumeti in ljubiti, kot pa ga uni~evati in preganjati? Ne more{ si predstavljati, na kako druga~en na~in teh zadnjih dvajset let do`ivljam `iva bitja; kako svobodno lahko pogledam srni ali golobu v o~i, kako zelo se po~utim blizu vsem bitjem: sem ljube~ brat pol`u, ~rvu in konju, ribi in pti~u.

15

Bere{ ~rvu in se nasmehne{. Res je, kar pravim: ~utim tudi s ~rvom. Poberem ga s poti, kjer bi ga lahko kdo pohodil, in ga polo`im tja, kjer najde zavetje, na ko{~ek zemlje ali trato. In sre~en sem, mnogo sre~nej{i, kot ~e bi ga moja peta pohodila in bi se {e ure dolgo zvijal na poti. Kaj sploh pomeni ta majhna `rtev, da se sklonim in si uma`em konice prstov? Kaj je to v primerjavi z veli~astnim ob~utkom, ko ljube~e vstopi{ v krog narave, v krog so-bitij? Ne raz{irja{ strahu, ne povzro~a{ uni~enja, temve~ prina{a{ mir. Si starej{i, inteligentnej{i brat. Saj se bratov vendar ne preganja, ne ubija. Sedaj bolje razume{, zakaj ne jem mesa?

16

D ragi moj!
Prejel sem tvoje ugovore. Govori{ stvari, ki sem jih pri~akoval, saj je ves svet enakih misli in nam, ki mislimo druga~e, ugovarja na enak na~in. To me rahlo `alosti, saj sem upal, da bo{ Ti stvari razumel bolje kot ostali. Ker ve~inoma vsi govorite enako, menim, da imate pravico do lastnega mnenja. Zato ne bom ve~ razo~aran, da si tudi ti enakih misli kot ve~ina drugih. Na tem mestu ti `elim razlo`iti nekatere stvari. Pravi{, da je narava namenila `ival ~loveku za hrano. Oprosti mi, toda ko sem to prebral, sem se prisr~no nasmejal. Priznam, da v gospodinjstvu narave ni~ ne ostane neuporabljeno, da torej tudi truplo poginulega bitja slu`i drugemu za hrano; nekatere `ivali celo ubijejo druge, da se oskrbijo s hrano. Priznam, da je to zakon narave. Tudi nasilna smrt je vklju~ena v ta zakon, saj smrt ene `ivali pomeni, da bo `ivela druga. Vse to razumem. Le tvoja formulacija ... narava je ustvarila `ival zato, da slu`i ~loveku za hrano... zveni podobno, kot da bi lev ali druga zver, med oblizovanjem gobca, menila: ^lovek je ustvarjen zato, da nam slu`i za dobro malico. Se ne bi tudi ti nasmejal pri tem izreku? Zdaj ve{, ~emu moj smeh. Ko pravi{, da kratek, skorajda nebole~ trenutek ubijanja `ivali ni v nikakr{nem razmerju s koristjo in u`itkom, ki ju ima ubijalec, ti moram ugovarjati. Veliko ljudi, pravzaprav skoraj vsi, mislijo enako kot ti. Ali razumete te`o svoje trditve? Ali te ni kljub vsem notranjim predsodkom zavedla `elja, da si se predal u`itkom mesnih jedi? Mar nisi ob po`elenju po odli~ni mesni hrani vendarle za trenutek pomislil, da morda le ne dela{ prav, kmalu zatem pa si sebe pomiril z besedami: Saj to pravzaprav ni ni~ stra{nega, ni~ neobi~ajnega! Kaj ni bilo tako, dragi moj? 17

Razlo`il ti bom, kako razlo~no vidim resnico. Ne bom ti pripovedoval o debelih legvanih, velikih ku{~arjih iz Ju`ne Amerike, ki jih domorodci zaradi njihovega okusnega mesa ujamejo, nato jim na nogah razre`ejo kite in jih, zvezane z lastnimi kitami v `ive sve`nje (pomisli, kak{ne muke, kak{ne bole~ine!) ve~ dni pustijo le`ati v sen~nih, kletem podobnih prostorih, dokler ne potrebujejo njihovega mesa.

Rekel bo{, da se to dogaja na drugem koncu sveta in da ~esa podobnega pri nas ne po~nemo. Prav ima{. Zato ti tudi ne bom pripovedoval o ju`nej{ih krajih, kjer perutnino, kure in golobe skubijo `ive ter jim kradejo perje. Sam sem videl, kako so `enske dr`ale tak{nega nesre~nega, zvezanega pti~a v svojem naro~ju in kako so mu izpulile vsa, tudi najmanj{a peresca, ne da bi jih vsaj malo motilo, da `ival ob tem hudo trpi. In zaradi ~esa to po~enjajo? Samo zaradi tega, da bi bilo meso zaklane `ivali pozneje bolj belo! 18

Rekel bo{, da se tak{nih grozovitih srednjeve{kih metod pri nas `e dolgo ve~ ne poslu`ujemo, da ubijamo bolj humano. Ob tem se spomnim mlade angle{ke dame, ki mi je nekega dne pripovedovala, da bo s svojim mo`em in z ribi~i od{la na no~ni ribolov. Odvrnil sem ji, da bi bilo bolje, ~e tega ne bi storila, kajti okoli{ki ribi~i z mo~nimi svetilkami privabljajo ribe, ki zaradi lu~i priplavajo na povr{ino. Ribi~ v tem trenutku sune z `elezno konico v telo izbrane ribe. Ko ribo potegne iz vode, jo re{i harpune; se pravi, da ji potrga jeklene konice iz telesa in jo vr`e k ostalim ribam, kjer po~asi pogine. Le malokateri ribi~ ima tako dobro srce, da trpe~o `ival takoj ubije. Vse to sem razlagal mladi dami, ki je veliko govorila o dobrih knjigah, napredku in lepih mislih, `elel sem jo posvariti, kak{no mu~enje rib je to; pri~akoval sem, da jo bo moja razlaga prizadela. Ona pa se je le vedro zasmejala in rekla, da lovi ribe `e od otro{tva in da pozna vse vrste ribolova ter jih tudi sama uporablja; tak{ne sentimentalnosti, o katerih govorim, so ji povsem tuje. Smeje mi je {e rekla: Pri tem ne ~utim ni~esar. Ko ribo ulovim, ji {e `ivi razre`em telo in iztrgam drobovje, ker to neverjetno izbolj{a okus mesa. [e danes se spominjam izraza na obrazu te moderne, fino ~ute~e mlade dame zahodne civilizacije, ko se je nor~evala moji osuplosti. Pravi{, da je to neverjetna izjema, ki nima ni~esar skupnega z obi~ajnim na~inom ribolova. Prav ima{. Kajti ~e se ta prigoda ne bi zgodila meni, bi komajda verjel, da je kaj takega sploh mogo~e. Ker torej vem, da vse moje trditve z vso pravico zavra~a{ kot izjemne, ti `elim povedati svoje videnje ribolova. Poslu{aj in dobro razmisli, ali je to ~isto trezna resnica. Odlo~il si se za ribolov. Mnogi pravijo: Lep {port, ki pomirja `ivce. Sedi{ v naravi, ob vodi, dr`i{ palico, opazuje{ plovec. Mora{ se nau~iti ve{~e in v pravem trenutku potegniti ribo na suho. ^e ti je to uspelo, je to veliko veselje tako zate kot za okoli{ka zijala. 19

Vsi si pasejo o~i na lepem, luskavem ribjem telesu, ki se obupano premetava. Ribi~ ponosno polo`i ribo k ostalemu plenu, jo prej ubije, ali pa jo da v posodo z vodo. Vse skupaj se zdi nedol`no... predvsem ~e se `e vnaprej veseli{ slastne ve~erje. Toda jaz vse to vidim jasneje, bli`je. Vidim zvijajo~ega se ~rva, ki ga ribi~eva roka (mogo~e je to roka slikarja ne`nih pastelov, mogo~e pa roka pisca) zagrabi brez so~utja. Vidim `elezni trnek in zalust*. Ta roka vzame jekleni trnek in ga potisne skozi ~rva, skoraj dve tretjini globoko v de`evnikovo telo. ^rv se zvija, upira se v svoji bole~ini. Ribi~ se zadovoljno smehlja in je ponosen, saj je ~rva strokovno nabodel. Trnka ni videti, samo ubogo `ivalco, ki se obupano zvija v svojem trpljenju. To bo prava vaba za ribe! Zadovoljen s seboj in s svojo ribi{ko umetelnostjo, vr`e vrvico v vodo, kadi pipo ter ~aka in zre v plovec. Prete~e veliko minut in vsaka ima {estdeset sekund. Kak{na ve~nost mora biti za mu~enika na trnku vsaka sekunda! Sam sem pretrpel hude telesne bole~ine, ki so se spremenile v muke, in vem, kaj pomeni ena sama sekunda bole~ine! Vsak, ki je kdaj hudo trpel, pozna to stra{no pu{~avo ~asa. Pomisli, kako hudo bi trpel ~lovek, zaboden s tak{nim trnkom skozi telo! Si kaj tak{nega sploh lahko predstavlja{? Ribi~ {e vedno strmi v svoj plovec. Se ni ravnokar premaknil? Vrvico potegne iz vode. Res je, riba je prijela, vendar je bil to prekanjen pobi~, pospravil je le zvijajo~ega ~rva, ne da bi se trnka dotaknil. Slabe volje odstrani ostanke le {e rahlo zvijajo~ega se ~rva. Pogled na uro mu izda, da je vaba zdr`ala dobrih deset minut. Ponovno odpre {katlo s ~rvi, poi{~e novo `rtev in jo strokovno nabode z enako brez~utnostjo, kot je to naredil `e sto- ali tiso~krat. ^rv se na trnku trpe~e zvija. Neznosna bole~ina, stra{na, po~asna smrt! ^e bi bil ~lovek, bi se zagotovo obupano vpra{al, ali je mogo~e,
* `elezna konica, ki prepre~uje snetje ulovljene ribe

20

da Bog dopu{~a kaj takega. A usmiljenja ni pri~akovati od nikoder, le pohlepni ugriz ribe ali po~asna smrt lahko prekineta to trpljenje. Ribi~ sedi ob vodi, gleda plovec in u`iva v ~udovitem nedeljskem miru. Popolnoma ga prevzamejo ob~utki, ko ob~uduje naravo in prislu{kuje petju ptic. Vesel je, da ~lovek danes ptic ve~ ne preganja, da je tudi on sam ~lan dru{tva za za{~ito `ivali. Glej! Plovec se potaplja! Ribi~ napne in potegne vrv. Srebrnkasta riba visi na njej in se posku{a re{iti trnka. Ta pa se je zapi~il skozi njeno zgornjo ~eljust in je nad usti pogledal navzven. Ribo je treba sneti, to pa pomeni, da je potrebno vrvico vle~i malo sem ter tja in nazadnje s spretnim, odlo~nim sunkom iztrgati pre~no stoje~o `elezno konico. Vbodljaj ostane pa saj ni pomembno, v nekaj urah bodo ujetnika tako ali tako pojedli. Ribi~ zadovoljno potehtava ulov v roki in vr`e ribo k drugim nemirnim sotrpinom. Pre{ine ga misel, da bi bilo mogo~e dobro, ~e bi sedaj uporabil drugo vrsto vabe. Odpre {katlo, v kateri kar gomazijo pisani hro{~i in muhe ter vzame prvega lesketajo~ega hro{~a. Spretno prime trnek in ga zabode hro{~u v sredino telesa. @ivalca divje brca z no`icami in tipalkami, odpre krilca, kot da bi hotela poleteti. Ribi~ se nasmehne: Ne more{ mi ve~ uiti! in vr`e vrvico v vodo. Hro{~ plava ves lesketajo~ in premikajo~ ude. Zadovoljno prikima, saj je prepri~an, da bo to odli~na vaba za ribe. Zatopi se v razmi{ljanje, vendar sploh ne dojame, da majhna, nemo~na `ival neznosno trpi in da jo ~aka grozljiva smrt. On vendar ljubi naravo, veseli se svetlikanja krilc in `ivahnega migetanja nemega hro{~a, ki je le mr~es in {e {kodljiv povrhu. Tako zatopljen v svoje razmi{ljanje, z jezikom zadene na bole~ zob. V trenutku se pojavi bole~ina, ki se polagoma {e stopnjuje. Pomisli, da mora jutri nemudoma k zobozdravniku.

21

Poln strahu si ga `e predstavlja, kako s svojimi instrumenti zadene ob zob. Kako hudo boli, ~e se dotakne `ivca! Tudi ~e mu bo dal sredstvo proti bole~inam, jih bo zagotovo vsaj nekaj ob~util. Da, boji se celo tanke injekcijske igle, ki mu jo bodo zapi~ili v dlesen, boji se tega majhnega vboda, ki mu bo olaj{al trpljenje. Strmi v migetajo~ega hro{~a. Konica trnka mu {trli med krili iz telesa, on pa filozofsko razmi{lja, kako stra{en je pravzaprav ta svet, kako grozne bole~ine mora trpeti miroljuben ~lovek, npr. zobobol. Le s ~im si je to zaslu`il? On, ki zagotovo ni {e nikomur povzro~il trpljenja! Zakaj nas preganjajo bolezni in zlo? ^emu? Je pravi~no, da morajo tudi dobri ljudje trpeti bole~ino? Je to morda pravi~nost? Bole~ina postaja vse huj{a. V tem trenutku potegne vrvico, iztrga trnek iz hro{~evega telesa in odvr`e cepetajo~o `ivalco. Med ovijanjem vrvice na kolut se v~asih poprime za lice, nato pobere svoje stvari, vzame posodo z ribami in odide proti domu. Zobobol nenadoma preneha. Ribi~ se `e veseli odli~ne ribje ve~erje, kot jo zna pripraviti le njegova `ena. V svojem veselju se spomni {e na sina. De~ek bi ga prav rad spremljal na ribolov. Naslednjo nedeljo ga bo gotovo vzel s seboj, da ga nau~i ve{~in tega lepega {porta. Tako bo o~e ribi~ pokazal svojemu sinu, kako se ~rva strokovno nasadi na trnek.

22

Ta podoba me neprestano spremlja, saj sem jo ve~krat do`ivel in ob tem za~util nemo~, ker `rtve s trnka nisem mogel re{iti. Poln groze pomislim, da se po vsej Evropi vsak dan, predvsem vsako nedeljo, {tevilni ljudje predajajo temu {portu kot nedeljskemu u`itku. Sam ne bi mogel najti zadovoljstva v tem, da bi ~rvom, hro{~em in muham povzro~al tako hudo smrt. Ljudje, ki to po~nejo, ob tem celo u`ivajo. So to resni~no ~ustveni, globoko razmi{ljujo~i ljudje? To sem ti `elel povedati o ribolovu, o na~inu lova rib, ki ga vidi{ kot lep in sploh ne tako krut {port. Sedaj ve{, da jaz na to gledam z drugimi o~mi. Tudi ~e bi domneval, da riba zaradi trnka ne ~uti veliko bole~in, bi me misel na trpe~ega ~rva odvrnila od u`ivanja ribjega mesa. Saj sem ti `e povedal: tudi ~rv je moj brat in ~utim z njim. Vidim nasmeh pri branju teh vrstic, tvoj obraz dobiva vzvi{en izraz in rad bi mi odvrnil: Kaj pa, ~e ribe lovimo z mre`o? Kaj je pri tem narobe? Kje je tu mu~na smrt? Saj jih z mre`o potegnejo na suho in jih ubijejo z udarcem po glavi. Ali tudi to povzro~a trpljenje? Sli{im tvoje besede in moj odgovor se glasi: Ne gleda{ z odprtimi o~mi. Mi ne verjame{? Naj ti opi{em, kako sem do`ivljal ribolov z mre`o. Vedno znova ga vidim in pri tem imam o~i od groze in so~utja {iroko razprte. Ribi~i odplujejo na odprto morje. S seboj vzamejo velike mre`e. Da jih potegnejo iz vode, je potrebna mo~ krepkih mo`akarjev, ki pa se sama stopnjuje, ko se veselijo dobrega ulova. Vle~ejo. Stotine, tiso~e premetavajo~ih se rib dvignejo iz vode, jih stresejo v notranjost ladje, kjer le`ijo druga na drugi kot gomaze~a srebrno se svetlikajo~a masa, te`ka in mogo~na, tako da se ladja {e globlje potopi v valove. Spodnja plast rib se zaradi bremena komaj {e premika. Zgornje pa udarjajo s plavutmi, nagonsko zbirajo vso svojo mo~, da bi se odrinile kvi{ku, da bi tako mogo~e dosegle vodo, ki bi bila zanje re{itev. 23

Ribi~i si pri`gejo pipe. Odli~en ulov! Ponovno zaplujejo. ^e je ladja velika, bredejo s svojimi visokimi mornarskimi {kornji po ribji masi, stopajo na ne`na ribja telesa, jih me~kajo, ranijo in ubijajo. Smejejo se, zbijajo {ale. Njihovi {kornji in srca ni~esar ne ~utijo. ^ez srce jim je zrasla usnjena ko`a, tako trda in brez~utna kot je material {kornjev. Ribolov je zanje vsakdanje opravilo. Niti pomislijo ne, da hodijo po telesih `ivih bitij, da njihov korak in te`a ribo hudo rani. Tak{na usoda zadene le posamezne ribe. Poglejmo, kaj se bo sedaj zgodilo s to gmoto tiso~ih, deset tiso~ih rib? Dobro si sli{al: na tiso~e, desettiso~e rib! Vsak ribi~ bi se ti posmehoval, ~e bi od njega zahteval, naj ubije tak{no koli~ino rib, vsako posebej. Kako bi naj to tudi storil? Za kaj tak{nega nima prostora, ladja je prenapolnjena. Zadovolji se s tem, da zagrabi to ali ono ribo in jo ubije z udarcem po glavi. Usmili se le tistih, ki bi jim z zadnjimi mo~mi morda le uspel skok v vodo. Pri tem ne razmi{lja, da bi na ta na~in lahko skraj{al njihovo trpljenje. O ne, ~emu bi se sploh trudil? Ribe poginejo tudi same od sebe. Njihova telesa se polagoma umirijo, trzljaji so vedno slabotnej{i, `ivljenje v njih po~asi uga{a. Ribi~ razmi{lja po svoje, saj ima pri ribolovu `e veliko izku{enj. In riba? ^lovek jo je iztrgal iz njenega prvobitnega `ivljenjskega elementa vode. ^e se mi, ki `ivimo na zraku, nenadoma znajdemo v vodi in nas le-ta popolnoma obdaja in prekriva, se utopimo v nekaj minutah. Enako se dogaja nekaterim ribam, ki kmalu pomrejo, ~e jih pustimo na suhem. Velika ve~ina ujetih rib, posebno {e morske, lahko na zraku `ivi {e precej ~asa. Uro, dve, celo do polovice dneva. Rekel sem: `ivijo. Vendar bi bilo pravilneje, ~e bi dejal, da umirajo. Da, riba umira, ne nekaj minut, ona umira ure dolgo, po~asi in stra{no. Njeno smrt lahko primerjamo z na{o smrtjo zaradi zadu{itve. 24

Predstavljaj si, da bi se po~asi du{il; vedno manj zraka bi bilo okrog tebe, vedno ve~ bi ga potreboval. Hlastal bi za njim, dokler ti ga ne bi popolnoma zmanjkalo. Zamisli si ribo... ne, {e bolje bo, da gre{ na pla`o ali na tr`nico ter sam opazuje{ ulovljene `ivali na tleh ali v ko{arah. Morda bo{ tako dojel njih stra{no smrt; do`ivel bo{, kako po~asi uga{ajo, kako na {iroko odpirajo usta.

Predstavljaj si, da si riba in da bi moral umreti na tako strahoten na~in! Sekunde smrtnega boja se spreminjajo v minute; dolge minute pa v neskon~ne ure. Samo predstavljaj si te muke... Vsakokrat, ko grem na tr`nico ali se sprehajam po pla`i, kjer trzajo svetlikajo~a se in umirajo~a telesa vodnih `ivali, imam ob~utek, kot da bi iz njihovih {iroko razprtih ust prihajal stra{en smrtni krik. Vsakokrat trpim z njimi in se po~utim kot da bi sam, hlastajo~ za zrakom, umiral. V tak{nih trenutkih ~utim, da sem blizu tem ubogim bitjem, v`ivim se v svojega malega brata, ki sicer `ivi v drugem `ivljenjskem okolju. Morda se bo{ ob mojih besedah nasmehnil, vendar ta smehljaj ne bo polep{al tvojega obraza. 25

Nisem {e vsega povedal, rad bi ti pripovedoval o ribah, ki jih ulovijo na milijone, o slanikih. Nih~e jih ne ubija. @ive jih z lopatami me~ejo z ladij, `ive jih spravljajo v sode, jih nasolijo, nato nanje polo`ijo naslednjo plast slanikov, jih ponovno prekrijejo s soljo... Vitka, svetle~a luskava trzajo~a telesa posipavajo s to peko~o za~imbo. Na milijone rib umira na tak na~in, milijoni ljudi jih pozneje jed. Skoraj nih~e ne sluti ali razmi{lja o tem, kak{no trnovo pot in po{astno smrt so do`ivele ribe, ob katerih ravnokar u`ivajo. Moram tej resni~ni sliki sploh {e kaj dodati? @elim ti povedati {e veliko ve~. Govoril bom o drugih vodnih `ivalih in o njihovi smrti, ki jim ga prizadeva ~lovek in to samo zato, da bi iz njih naredil okusen obrok. Spomnim se na ribo, katere izvor je kljub vsem raziskavam zavit v tan~ico skrivnosti, na ribo, ki zelo spominja na ka~o. Mislim na skrivnostno jeguljo. Kako jo pripravljamo? Vemo, da je zelo trdo`iva. Skoraj nemogo~e jo je ubiti; morali bi ji lo~iti glavo od trupa, vendar bi s tem uni~ili njeno privla~no zunanjost. Zato jegulji redko odsekajo glavo. Ponavadi jo posku{ajo omamiti z udarci po glavi ali s tem, da jo me~ejo ob tla. Potem ji {e `ivi (prosim lepo, to je zelo staro, ~isto obi~ajno, brez pomislekov opravljeno kuhinjsko delo!) odrejo ko`o s telesa in jo `ivo vr`ejo v ponev ali lonec. @ivo! Pokrov pritrdijo z vrvmi ali obte`ijo s kamenjem, saj se jegulja v svojih stra{nih bole~inah zvija, poganja navzgor, upira se temu peklenskemu zaporu, posku{a uiti. Zgodi se, da jegulja uspe odpreti pokrov posode in se izmuzne, napol pohabljena, brez ko`e, napol kuhana ali pe~ena. Toda ~lovekova roka jo kmalu spet ujame in vr`e nazaj v pekel. Roka, ki to po~ne, je ve~inoma ne`na roka kak{ne matere, ki svojim otrokom in mo`u pripravlja okusno kosilo. To je roka `enske, ki ima sicer dobro srce, mogo~e celo zelo mehko srce, vsaj za svoje bli`nje, roka tenko~utne `enske, ki jo hitro gane trpljenje 26

drugega ~loveka. Toda za trpljenje in muke jegulje nima posluha. Da, pogosto se dogaja, da se obna{amo, kot da imamo dvoje src: eno iz mesa in krvi, drugo hladno in brez~utno. Odkar pomnimo, jegulje pa~ tako pripravljamo. Tudi mati in babica gospodinje, ki sem jo omenil, sta to po~eli na enak na~in. Mnogi pravijo, da jegulja vsega tega ne ~uti... Kako naj jo druga~e pripravi{? @enska se veseli, da lahko svojim dragim ponudi okusno jed, brez pomislekov na mu~eno bitje, ~igar muk ni trpel noben svetnik. Letno je na sto tiso~e tak{nih mu~enikov in nih~e se jih ne spomni, nih~e ne poto~i solze za njimi. Mogo~e pa le? Videl sem jokajo~e otroke. Otroci so {e pa~ neumni, so le otroci. Na tr`nicah sem sre~al tudi odrasle ljudi, ki se jim je utrnila solza, ko so pomislili na to, kak{na zla usoda ~aka ta uboga bitja. Tak{ni smo ljudje, tuje bole~ine ne za~utimo, dokler se nam samim ne zgodi kaj podobnega. [e en prizor me vedno znova pretrese: `ive jegulje, skozi {krge povezane z vrvico. Sve`enj obesijo v dimnik, zvijajo~a se telesa pa dimijo. Tako nastane priznana delikatesa, prekajena jegulja. Ko `e govorimo o delikatesah, ali niso morda raki in jastogi ena tvojih najljub{ih jedi? Ne u`iva{ vsaki~, ko ti jih postre`ejo? Opisal ti bom zadnjo pot raka in jastoga, od vodnih globin do oblo`ene mize. V hladnih globinah ju ujamejo in vr`ejo na palubo, na `go~e sonce. Obe `ivali lahko brez ve~jih te`av `ivita dalj ~asa tudi na zraku. Ulovljene rake spravijo v ko{are. Velikokrat sem opazoval, kako jastogom zaradi pomanjkanja prostora zlomijo dolge tipalke. Lahko si predstavljam, kak{ne bole~ine trpijo, ko jim strejo ta najob~utljivej{i ~utilni organ. Tako pohabljeni ~akajo na kupca, ki jih v pri~akovanju kulinari~nega u`itka radostno odnese domov. 27

Vsakdo ve, da jastoge in rake kuhamo, saj le na ta na~in dobijo svojo zna~ilno, skorajda pregovorno rde~o barvo. Kuhajo jih seveda `ive. Tudi to je vsem znano. Gospodinja mi pravi z vzvi{enim nasme{kom: To ni ni~ stra{nega. Vr`e{ jih v vrelo vodo in nemudoma so mrtvi. Kot ni`ja `ivalska vrsta s primitivnim `iv~nim sistemom tudi ne zaznavajo bole~in tako intenzivno kot ~lovek. Spet vzvi{en nasme{ek. Rake in jastoge kuhamo, to je vendar staro pravilo, ki je nepreklicno kot po{tevanka. Jaz pa vem, kako stra{na je njihova smrt. V mnogih kulinari~nih knjigah pi{e, da je najbolje, ~e `ivali v mla~ni vodi postavi{ na ogenj, pokrov posode obte`i{ in rake po~asi kuha{, tako dobijo bolj{o aromo. Pa pustimo to, predpostavljajmo, da rake kuhamo izklju~no v vreli vodi, da bi jim olaj{ali smrt; to je `e korak k bolj ~love{kemu ravnanju, ~e... bi bila posoda dovolj velika. Z drugimi besedami: jastoga bi morali vre~i v posodo z veliko koli~ino vrele vode, da bi mu omogo~ili hitro, ne preve~ barbarsko smrt. Resni~nost, torej obi~ajni na~in priprave pa je popolnoma druga~en. V glavnem kuhar uporabi posodo, ki bi bila dovolj velika le za eno samo `ival. Vendar namesto enega jastoga oziroma enega raka vr`e vanjo hkrati ve~ `ivali, ker si misli: Ah, saj {e je dovolj prostora. Te s svojo maso v trenutku ohladijo premajhno koli~ino vrele vode, ker so same mrzle in obdane z debelo lupino. Tako se temperatura vrele vode v trenutku zni`a, v najbolj{em primeru ostane voda vro~a. V tej vodi gomazijo prestra{ene `ivali, ki so predtem `ivele v hladni, skorajda ledeni vodi. Posku{ajo uiti, a zaman. Kuhar pokrije lonec s pokrovom, {e prej pa obupane `ivali neusmiljeno potisne v vodo. Pokrov prive`e ali obte`i. Medtem ogenj pod loncem ogreva vsebino, voda postaja vedno bolj vro~a, temperatura se po~asi spet pribli`uje vreli{~u. Joj, prepo~asi! 28

V loncu zaprte `ivali so brez vsakega upanja na re{itev, ob tem pa trpijo vedno huj{e bole~ine. Tudi ko voda dose`e vreli{~e, to {e ne pomeni smrti; {e lep ~as se bodo kuhale v hudih mukah. Seveda se morajo raki in jastogi dobro prekuhati, pravi kuhinjski {ef. @ivi prekuhati! bi moral re~i. Mene pa to spominja na stra{no obdobje inkvizicije in vpra{am se, ali ta {e vedno traja, ali je mogo~e, da {e dandanes ljudje me~ejo druga `iva bitja v vrelo vodo, da bi jih usmrtili. Strahoma se zavem, da to po~nejo tako imenovani izobra`enci, tenko~utni ljudje, ne pa surovi barbari ali primitivci. Pravilneje bi jih poimenoval primitivne civilizirance, saj sami sebe {tejejo za kulturne ljudi, zahodnjake, ki uporabljajo visokolete~e besede, so prepolni lepih misli, vendar s smehljajem na obrazu delajo tak{ne grozote.

Tega ne po~nejo zaradi nuje, pa~ pa samo zato, ker tako ho~ejo. To so ljudje, ki bi morali pravilno razmi{ljati in presojati! A o tem niti no~ejo razmi{ljati, tovrstne misli bi jih samo motile v njihovem u`ivanju hrane.

29

Najbr` ne boste verjeli, kako hudo `al mi je jastoga, ko ga vr`em v vrelo vodo; ko vidim, da posku{a splezati iz lonca in ga moram zopet potisniti nazaj. Vendar tako rada jem jastoge! Kako pa naj jih druga~e pripravim? mi je neko~ rekla nem{ka grofica, ki je obo`evala jastoge kot specialiteto, ni pa smela videti, da bi ko~ija` udaril konja ali gonja~ trpin~il svojega osla. Vsaki~ se je razjezila. Zaradi pti~ka, ki si je zlomil nogo, je jokala. Lepo je biti sentimentalen in ~lan dru{tva za za{~ito `ivali; to zavezuje k marsi~emu, samo k temu ne, da svojo ljubezen raz{iri{ tudi na `ivali, ki jih jemo. Koliko je vredna tovrstna ljubezen do `ivali? Ali sploh obstaja? Vem, da se jastogi, te neme `ivali, ko jih kuhajo `ive, v svojih mukah ogla{ajo. Kuhar in gospodinja pa strokovno pravita, da jastogi pojejo. Ti moje pojasnilo zadostuje? Ti povem {e ve~? Ne, mislim, da si dojel, da se z ribami in drugimi vodnimi `ivalmi ne morem prehranjevati. Sam sebi bi bil nezvest, ~e bi to po~el.

30

D ragi moj!
Pri~akoval sem, da mi bo{ ugovarjal, ko sem ti govoril o trpin~enju vodnih `ivali, rekel bo{, da te mogo~e res trpijo, ker prihajajo iz tujega kraljestva, iz nam manj znanega `ivljenjskega okolja: vode. Spoznal si, da jim z na{im na~inom priprave povzro~amo ostudno smrt in trdi{, da se tega pravzaprav ne zavedamo. Jaz pa tega ne verjamem, mislim, da o na{em po~etju enostavno no~emo razmi{ljati. Si prepri~an, da je smrt drugih, toplokrvnih `ivali, ki `ivijo v na{ih pogojih na zemlji in ne v vodi, druga~na, nebole~a, da je ne zaznajo ali komajda ob~utijo? Seveda pri tem ne mislim na naravno smrt, temve~ na smrt, ki jim jo prizadenemo v klavnicah. Najprej ti bom opisal svoje ~love{ke ob~utke, {ele potem ti bom pripovedoval, kaj vem o njihovem umiranju, ubijanju in klanju. Zelo dobro razumem ljudi, ki `ivijo v divjini, se borijo za svoje `ivljenje, za dnevni obrok hrane, zato pa v sebi potrebujejo dolo~eno mero divjosti. Njihova dejanja se jim zdijo samoumevna, obna{ajo se naravno, v skladu z zakonom divjine. Plazijo se, kot se plazijo zveri, pred nevarnostjo se skrivajo v zavetje. Strah jih je, da bodo postali plen mo~nej{ega. Tam, kjer je ~lovek mo~nej{i, trepetajo slabotnej{i. ^lovek pre`i na divjad kot zveri pre`ijo nanj. Obna{a se kot vsi drugi, je del narave, morda najinteligentnej{i in zato tudi najnevarnej{i. Je kralj divjine in vsi se ga boj. V tem pa ti~i lepa skrivnost: ~lovek in vsako drugo bitje se lahko izmuzne prezgodnji smrti. V divjini lahko `ivi leta, da, celo desetletja, dokler ne postane plen drugega. Nagon, inteligenca, sposobnost in vsako vlakno njegovega telesa si `elijo samo eno: preprosto pre`iveti, uiti nevarnosti. V~asih mu uspe, za danes, tudi jutri, a kaj bo dan potem? 31

^lovek u`iva v tem `ivljenju, v svobodi narave, u`iva celo v naporih in v boju z nevarnostjo. ^e umre, potem umre kot svobodno bitje, morda ga ubije mogo~na zver, toda ves ~as je u`ival svobodo, `ivel je ~udovito `ivljenje in celo stra{na smrt mu je doma~a, saj jo je pri~akoval vse `ivljenje. Pred njo je sicer be`al, jo v~asih prevaral, zaradi nje so bile njegove kite, mi{ice in mo`gani do skrajnosti napeti. Dolgo se je branil in bil mojster te resne igre, vendar ji je kon~no moral podle~i. To, kar velja zanj, velja v enaki meri za `ivali, ki jih lovi za svoje pre`ivetje. Tudi gazela, srna, divje govedo, celo zajec `ivijo po enakih zakonitostih, ~eprav sami ne ubijajo, da bi pre`iveli. Tudi ~lovekov plen se veseli svobodnega in lepega `ivljenja v naravi. Vedno znova se mu ponudi mo`nost, da z nagonskim dejanjem re{i sebe v zadnjem trenutku. Ta bitja so se nau~ila varovati in ohranjati svoja `ivljenja. @ivijo na prostosti, svoj obstoj u`ivajo dneve, tedne, mesece in leta. Tudi za njih je smrt, ko pride, stara znanka, pred katero vedno be`i{ in si jo ve~krat do`ivel; zato te pravzaprav ne preseneti kot to stori nenapovedan obiskovalec. Oba, ~lovek in plen, sta `ivela svobodno, vsak trenutek se je spla~al, `ivljenje je bilo lepo in sam si si ga lahko podalj{eval s ponovnimi zmagami v tej igri pre`ivetja. Tak{en je zakon `ivljenja. Narava je pravi~na, pogosto poravnava in popla~a `e vnaprej za rane, ki jih bo zadala pozneje. Odkrita je, ne skriva te`av, saj nevarnost pre`i od vsepovsod. Igra z odprtimi kartami in bitje ji zaupa kljub vsemu, kljub krutosti in neizprosnosti, kajti resnica vsemu odvzame ostrino. Kot vidi{, posku{am razumeti tega ~loveka divjine oziroma lovca iz potrebe. Zame je del narave, na{ prednik izpred tiso~ih let. Ko pravim lovec, nikakor ne mislim na gladko obritega, lepo oble~enega mo`a, oboro`enega s pu{ko in psi, ki gre v nedeljo v gozd na lov in si misli, da je kulturen in pomemben, ker je veliko bral in je razgledan ter meni, da so njegova dejanja humana. 32

Sprehaja se po gozdu, ljubi in ob~uduje naravo, ki ga privla~i. Resni~no jo ljubi, tega si ne domi{lja. Navdu{eno u`iva v vsem lepem, kar ga obdaja: v svetlikajo~i se rosi, v zelenilu listja, v svetlobi, ki pada skozi kro{nje dreves, v petju ptic. O~arano prislu{kuje `ivalim, veseli se vsakega trenutka. Sramoval pa bi se, ~e bi {el v gozd samo zaradi teh ob~utkov. Saj je vendar mo{ki, ki ima svoje cilje v `ivljenju trdno zastavljene! Je ~lovek, ki ljubi naravo okrog sebe, ki ~uti njeno skladnost in je moral storiti le korak, da je popolnoma vstopil vanjo, da ga je sprejela; taisti ~lovek zasleduje, rani ter prina{a trpljenje in smrt. Ubija, kar bi lahko ljubil, in s tem uni~uje svoj raj. Po mojem mnenju je v resnici nesre~no bitje, ki ne upo{teva zakonov narave, kajti to, kar po~ne, je nenaravno. Kot izobra`en ~lovek, ki se je nad te`ave divjine in njenih zakonov dvignil z delom in hrepenenjem na{ih prednikov, ki so gradili pot iz divjine k templju miru, prostovoljno zapu{~a te vi{ave, da bi se prepustil enemu svojih najni`jih nagonov, ki mu je ostal {e iz ~asov, ko je `ivel kot zver. Zasleduje, prizadeva rane, povzro~a trpljenje in smrt izklju~no v lastno zadovoljstvo in sebi v u`itek, ne pa zaradi naravnih potreb. Kako `alosten padec! ^im bolj je ~lovek civiliziran, izobra`en in neodvisen, tem bolj ga pomilujem, da se je prav on odpravil na pot, ki vodi v napa~no smer; pro~ od tega, kar `eli resni~no dose~i, in pro~ od cilja, h kateremu stremi ve~ina ljudi: k harmoni~nemu in sre~nemu `ivljenju. Nenavadno je tudi, kako pogosto tak{ne lovce prizadene `alostna usoda, ki jim pu{~a globoke rane. Morda je to 33

opomin, kako naj najdejo pot k samemu sebi; opozorilo, kaj pomeni biti ranjen in trpeti zaradi zadanih ran. @al zelo malo ljudi ta opozorila resni~no razume. Toliko o prehranjevanju z `ivalmi, o ubijanju lovca, ki ubija, da pre`ivi, o ubijalcu zaradi potrebe in o nedeljskem lovcu, ubijalcu iz u`itka. Vse to je samo moje videnje stvari, ti pa zase presodi sam. Veliko sem ti `e povedal, pa {e vedno nisem pre{el na bistvo. Pokazal sem ti {ele temeljni kamen ~lovekove prehrane z `ivalmi, lov. Vznemirjen postaja{. Vem, da nestrpno ~aka{, kaj bom povedal o ostalih `ivalih, katerih meso ~lovek ve~inoma u`iva, saj je divja~ina na na{ih jedilnikih postala `e redkej{a poslastica. Torej ti bom govoril o govedu, najve~jih klavnih `ivalih, ki jih koljemo za vsakodnevno prehrano. Klavna `ival? Ime smo skovali ljudje, kot da gre za posebno vrsto in lastnost teh bitij, da se jih kolje. So obmo~ja, kjer `ivi govedo na pa{nikih vsaj del leta, recimo poleti. Takrat so `ivali verjetno sre~ne. @ivijo v naravi, v ograjenem prostoru pa{nika, u`ivajo sve`o, so~no travo, greje jih sonce, nad njimi se razprostira brezmejno nebo z luno in zvezdami. Vdihavajo sve` zrak travnikov in planin, po~ivajo na prostem, na zeleni trati. @ivijo spokojno, {e posebej, ~e lastniki zanje dobro skrbijo. Niso izpostavljene ni~emur hudemu, ~lovek sam jih posku{a za{~ititi. Krave dajejo mleko in v miru pre`vekujejo travo, obdane so s pomirjajo~o veli~astnostjo narave. Tako idili~no `ivijo dneve, tedne, mesece, pogosto leta. Kako zavidanja vredna je usoda teh `ivali v primerjavi s tistimi, ki `ivijo v hlevu! Kajti ve~ina goveda zagleda lu~ sveta v hlevu, ki je ponavadi nizek, ozek prostor, kamor skozi majhna okna prihaja le malo svetlobe, le malo sve`ega zraka. Tudi ~e prostor ni premajhen, ni sorazmerno veliko ve~ji kot prostor, ki ga ~lovek potrebuje za svoj zadnji po~itek podoben je krsti.

34

Govedo se v hlevu najve~krat ne more niti obrniti. Tudi ~e bi prostor to dovoljeval, bi mu to prepre~evala veriga, kajti krava ali teli~ek sta priklenjena na tram ali h koritu. @ival se lahko, ko postane utrujena, ule`e, spo~ije in zaspi. Spo~ije na ~em? Na stelji iz uvelega listja ali slame, na tem se da zelo lepo po~ivati. ^e lastnik hleva za `ivali vzorno skrbi, steljo ve~krat zamenja, le`i{~e je prijetno; ~e temu ni tako, uboga `ival po~iva v lastnem blatu. Zelo pogosto lastnik `eli, da se stelja dobro premo~i z blatom, tako dobi dragocen gnoj. Dober gospodar bo iztrebke vedno znova odstranil in jih zbiral. Govedo torej `ivi v zatohlem hlevu, kjer je poleti pogosto neznosno soparno. Jutro je. @ivalim o~istijo dlako, da se jim ne razvijeta mr~es ali ko`na bolezen. To jim dobro dene. V jasli jim nasujejo slamo ali sve`o travo, vodo ali otrobe usipajo v korito. Potem se za~ne dolg dan. @ivina lahko po~ne samo tri stvari: j, stoji, le`i. Tele, ki se skoti v hlevu, odra{~a med mra~nimi zidovi, v prostoru, podobnem grobu. Dneve, tedne, mesece. Njegova mati krava je odrasla v enakem okolju. Nikoli ni videla pa{nika, nikoli ni u`ila te sre~e, da bi se sprehajala po travniku, nikoli ni imela prilo`nosti, da bi se vsaj enkrat po{teno obrnila. Skoraj neopazno se izmenjujejo letni ~asi, sonca in de`ja ne pozna. Nozdrvi vdihavajo vonjave, ki prihajajo v hlev od zunaj, ravno tako pohlepno kot vonj slame ali trave, ki `ivalsko du{o polni s slutnjo o ne~em ~udovitem, ne~em, kar mora biti nekje v daljavi, tam dale~, od koder izvirajo te di{e~e rastline. Veriga pa priklepa. Samo eno ostaja mol~e~a vdanost in morda sanjarjenje. Ali govedo sanja o travniku, gozdu, njivi in planinah, ki jih ne pozna? Enkrat letno mu verigo odpnejo. Krava z negotovimi koraki zapusti hlev. Stopa plaho in boje~e, udarci jo vodijo na dvori{~e. Zadr`ijo jo. Sonce sije, o~em povzro~a bole~ine. To je tuje, neznano okolje, ni pa{nik. Tu so hi{ne stene, lopa, morda celo kak{no drevo. Krava vsega tega ne vidi in ne dojema, ker je vznemirjena zaradi nenavadnega 35

dogajanja; negotova je, boje~a, kajti zapustila je svoje obi~ajno okolje. Tukaj stoji {e nekdo: sopihajo~ bik, poln energije. Krava ga ne pozna, ne more povohati njegove ko`e, da bi ga spoznala, v njegovem sopihanju sluti brutalnost. Kravo dr`ijo in dovolijo biku, da jo nasko~i. Trzne, ho~e pobegniti, se izmuzniti. Z ene strani jo dr`ijo in tepejo, na drugi strani pa jo posiljuje sopihajo~ mogo~en bik, ki se z vso brutalnostjo parjenja spravi nanjo. To je bil le kratek kr~. Nasilje zmaga. Krava se preda in kon~no se tudi v njej prebudi sla lastnega spola in bridkost se spremeni v slast. Kakor hitro se sopihajo~i bik, ki ga je komaj prav videla odmakne, jo odvedejo nazaj v hlev, z verigo jo priklenejo h koritu. [ele ko prete~e leto dni, jo spet odpeljejo ven, po istem hodniku. Ves ta ~as je `ivela v mra~nem, ozkem zaporu, jedla, stala in le`ala, pripeta na verigi, ki je ne odstranijo niti tedaj, ko v bole~inah rojeva. Ko le`i novorojeno tele poleg nje, ga sre~na in utrujena ljubkuje. Nekaj novega je stopilo v njeno `ivljenje, v njeni `ivalski du{i se zbudi bla`en ob~utek. Ujetnica sedaj ni ve~ sama, skotila je potomca, ob njem je za~utila nebe{ki ob~utek materinstva. Njena sre~a pa ne bo trajala dolgo. Kakor hitro bo njen teli~ek za~el sam jesti in se bo lahko odpovedal materinemu mleku, ji ga bodo odvzeli in privezali v drug del hleva, kjer ga mati morda sploh ne bo videla. Uboga krava na svoj na~in kli~e svojega otroka. Ljudje veliko govorijo o materinski ljubezni, nadeli so ji celo svetni{ki sij; sedaj pa ne sli{ijo joka, krikov in rotenja obupane matere. Pretreseni so in prelivajo solze, ~e ~love{ki materi ukradejo otroka in mislijo, da krava ni ~ute~e bitje. Ker ne uzrejo solz, verjamejo, da krava ne joka. Ker ne sli{ijo besed, menijo, da krava ne prosi svojega otroka nazaj. Njenega rotenja ne razumejo in menijo, da krava ne izra`a ~ustev.

36

Njene govorice enostavno no~ejo razumeti, ker bi sicer morali njeno rotenje usli{ati in to bi lahko bilo neprijetno; bolj prakti~no je, da lo~ijo mater od otroka, saj to prina{a velike koristi. Kravje mleko je pravzaprav namenjeno teletu. Namesto otroka, ki so ga odtrgali od nje, namesto tega ljubljenega bitja, ki je razsvetljevalo in delilo njeno samoto, pride ~lovek in jo molze, iz vimena ji jemlje hrano za njen nara{~aj. Nazadnje bo {e hvale`na, ker bi ji nepopito mleko povzro~alo bole~e trpljenje, kajti narava je dolo~ila, da ga tele posesa iz njenega telesa. Potem se njeno `ivljenje ponavlja po enakem vzorcu: veriga korito jasli stoja le`anje in sedaj {e mol`a. Zatohel zrak in zidovi, le nekaj svetlobe skozi majhna, motna okna. @ival pa ostaja tesno vklenjena kot ujetnica, katere trpljenje in izgubo izkori{~ajo drugi v svojo korist in iz nje kujejo dobi~ek. Kajti vedno je tako: najve~ dajejo ubogi, revni. Vpra{am se, ali uboga `ival, pripeta na verigo sanja o di{e~em senu, o do`ivljaju z bikom, ali se spominja materinske sre~e ob svojem teli~ku? Upam, da ima vsaj to. Tako prete~ejo leta, mnoga leta, dolga leta, eno podobno drugemu, {est, osem, deset let dokler se ne postara, vse dokler v njej ne presahne studenec mleka. Kaj se zgodi tedaj? O tem ti bom kasneje {e ve~ povedal. Kar ti bom opisal sedaj, je `e za~etek tega kasneje. Pripovedoval sem ti o govedu s pa{nika in o hlevskem govedu ter o tem, kak{no je njihovo `ivljenje. Sedaj pa `elim govoriti o njihovem umiranju in o smrti, ki si jo je ~lovek omislil in pripravil `e pred njihovim rojstvom. @ivino s pa{nika nenadoma od`enejo. Gre za mlade `ivali, ki so komaj pol leta u`ivale radost pa{nika in druge, ki {tejejo `e leto ali dve. Med njimi je krava, okoli katere ska~e teli~ek; ubo`ica ne daje ve~ dovolj mleka. Njenega otroka od`enejo vstran, teli~ek to`e~e kli~e mater in mati obupano muka za njim. Toda hlapec jo s svojo debelo in trdo leseno palico neizprosno `ene pro~. Bolj ko se krava upira, bolj pogosti in neusmiljeni so udarci. @ene jo z vrvjo, zvezano okoli

37

glave, ravno tako kot ostalo `ivino, na katero padajo neizprosni udarci. Gonja~i mislijo, da je to edini na~in, kako obvladati te velike, prestra{ene in obupane `ivali. Udarci zadevajo najob~utljivej{e dele: glavo in gobec. To je ruvanje, to je borba. @ival nagonsko `eli nazaj na doma~i pa{nik, vendar jo bo gonja~ odpeljal pro~, na njeno zadnjo pot. ^lovek je seveda inteligentnej{i, njegova zmaga pa je posledica brutalnosti, s katero ho~e izsiliti zastavljeni cilj. Pot do cilja pa je dolga.

Kar se dogaja z `ivino na pa{niku, se prav tako dogaja s hlevsko `ivino: strah, bole~ina zaradi lo~itve in trpljenje so enaki. Na tej poti se sre~ajo tisti, katerih minulo `ivljenje je bilo tako razli~no. Ubo`ec iz hleva in bogata{ s pa{nika se sre~ata na cesti v smrt. Njuna hoja v smrt se tu {ele za~ne. Pot po pode`elski cesti je lahko kratka, ali pa tudi zelo dolga. Na koncu poti ponavadi ~aka `ivinski vagon ali tovornjak. Ti pa pore~e{: Kon~no! Kon~ano je mu~no popotovanje, utrujena `ivina najde v vozilu svoje po~ivali{~e, noben 38

udarec je ne bo ve~ zadel, ne priganjajo je ve~, prispela je na vmesni cilj. Tvoje razmi{ljanje je pravilno, vendar je resnica druga~na. Ta te`ka pot trpljenja, po kateri govedo sedaj ne hodi, temve~ se pelje, je pot lakote in `eje. Z za~udenimi o~mi me spra{uje{: Kako prosim, kaj misli{ z lakoto? @ivino zagotovo nahranijo s senom, saj je to urejeno tako za `elezni{ki kot za tovorni promet. Ti predpisi se skrbno in to~no izvajajo! Prav ima{, toda to je odvisno od ~loveka, ki je zahteval prevoz. Dati mora nalog, sedaj je on lastnik `ivali in je dol`an pla~ati za oskrbo ali pa jo sam opraviti. Toda kupec `ivali tega naloga ne izda ali pa to naredi zelo redko; ve~inoma ga bo izdal le tedaj, ~e je transportna pot zelo dolga in bi `ivina izstradana prispela na cilj. Zgodi se prav nasprotno, spremljajo~emu transportnemu osebju vsakr{no hranjenje `ivali ve~inoma najstro`je prepovejo. ^lovek, o katerem govorimo, je ali klavec ali pa dobavitelj klavcu. Za oba je transport le vmesna postaja. Pred o~mi imata kon~ni cilj, klavnico; v duhu `e vidita ubite `ivali s {iroko odprtimi telesi; vidita, kako `ivali razsekajo na kose, jim iz kade~ih, odprtih trupov iztrgajo drobovje. ^im bolj prazno je ~revesje, tem ~istej{e je in manj dela imajo. Napolnjen `elodec pa pomeni polno ~revesje, zato `ivali enostavno ne hranijo. Tovorni vlak pelje razmeroma po~asi, s tem tudi `ivali ne dose`ejo tako kmalu svojega cilja. Velikokrat potujejo dan, dva, tudi tri ali ve~ dni, seveda brez hrane. Trije dnevi stradanja ne {kodijo, pri tem {e ni nevarnosti, da bi `ival poginila. Sicer pa se lahko tvega {e kak dan ali dva dlje; ~e `ival preve~ ne shuj{a ali ~e ni premlada. Teli~ek bi seveda poginil. Brez nepotrebnega tveganja! Tako razmi{lja lastnik `ivine, ki jo je napotil na klanje. Nima sicer ni~ proti napojitvi, vendar zaradi lenobe ali nepremi{ljenosti to ponavadi opusti. Kak{na muka je lahko `eja, posebno poleti, ve vsakdo od nas. Kaj le ~uti prestra{ena `ival, ki kon~no po vsem prestanem 39

strahu, udarcih in novih vtisih v polmraku vagona najde nekaj miru? Kako blagodejno mora na za~etku ob~utiti ta mir, to samoto brez prisotnosti ~loveka, ki venomer pomeni nevarnost in ji vzbuja strah. Toda potem? Hlevska `ivina je nagonsko navajena na ~as krmljenja, njen `elodec reagira ob dolo~eni uri. Govedo s pa{nika bole~e pogre{a dehte~o travo, ki ji je bila vedno na voljo. Ob vseh pretresih `ivina za nekaj ~asa izgubi ob~utek za lakoto. Vendar tako ne minejo samo ure, tako mine pol dneva, ves dan, no~ in spet en dan in spet ena no~. Vsako uro je lakota huj{a, po~asi raste in na koncu preraste v obup. @ivali najprej mukajo, prosijo, zahtevajo hrano, slednji~ tulijo za pomo~. Nikogar ni, ki bi jih usli{al. Pod njimi se kotalijo kolesa, vsak krik izzveni brez odgovora, kot da ga nikoli ni bilo. Javlja se slabost, medlost in strah pred smrtjo. Glej, ravno tedaj, ko ni ve~ nobenega upanja (kajti vem, da znajo tudi `ivali upati), se vlak po~asi ustavi. Vrata se odprejo in svetla, zlata lu~ ble{~e~e preplavi prostor. Groba roka odve`e vrvi, neizprosna trda palica udari in priganja. To trenutno ni tako va`no, da so le vrata odprta, v ujetnikih se je ponovno rodilo upanje v novo `ivljenje in novo sre~o. Lakota je iz~rpala telo. Prvi prisiljeni koraki {e uspevajo, potem pa postaja hoja opotekajo~a. Eni `ivali klecajo kolena, mo~an udarec jo zopet postavi na noge. Hitro smo izpraznili, strokovno ugotovi gonja~, teh nekaj kilometrov jih bomo `e prignali. @ivali se po~asi in zibaje pomikajo naprej. Spet klecnejo neki `ivali kolena, nato `e naslednji. Vse te`je jih gonja~i s tepe`em spravljajo na noge. Ena tega ne zmore ve~, v skupini je telesno naj{ibkej{a. Gonja~i se trudijo zaman. Situacijo `e poznajo, saj se vedno znova dogaja; za tak{ne primere imajo svoje trike. ^e odpovedo najtr{i udarci in najhuj{e brce ali pa zvijanje repa, gonja~i ne obupajo, o ne! Poznajo {e druge metode, ki so poslovne skrivnosti in se jih izda le stanovskim kolegom. 40

Ostalim ljudem jih ne razkrivajo, saj bi ti govorili o mu~enju `ivali. ^e bodo kdaj sami poskusili spraviti tak{no `ival v klavnico, ki se ob tem {e nekajkrat zgrudi, bodo `e videli! Ni druge pomo~i. @ivali namre~ ne more{ pustiti oble`ati. Svoj cilj na koncu vendarle dose`ejo, `ivino jim uspe spraviti v klavnico. Iz daljave se `e sli{i rjovenje goveda, glasnej{e od `ivali s pa{nika in ti{je tistih, ki `ivijo v hlevu. To ni veselo mukanje, ko pozdravljajo nov dan ali krmo v napolnjenih jaslih, tak{ne krike v klavnici redkokdaj sli{i{. To so zvoki strahu in obupa, pome{ani s kriki lakote. ^reda prislu{kuje tem glasovom in zgro`eno stopa preko praga klavnice. @ivali imajo fino razvite ~ute, ki so v primeru nevarnosti {e izrazitej{i. Z njimi sprejemajo signale, ki jih ~lovek `e dolgo ve~ ne zmore. Le redkokdaj se v nas oglasi ob~utek, ki ga imenujemo slutnja in nas svari pred prihodnjimi dogodki, kot nas recimo zastra{ujo~e peko~ dim opozarja, da se pribli`ujemo ognju. Govedo v grozi razpira nozdrvi, sluti kri in sku{a z zadnjimi mo~mi pobegniti. Prepozno! Iz~rpanost in ~lovek sta mo~nej{a. Sli{i se le {e prestra{eno mukanje. Zrak je poln du{e~e krvne sopare, z vseh strani se sli{ijo obupani klici, glasovi pri{lekov se me{ajo s temi kriki groze. Pot, ki jih je pripeljala do klavnice, je kon~ana. Tretja in najte`ja je {e pred njimi, to je hkrati od vseh najkraj{a pot, pot v smrt. Vsi ostali predhodni dogodki so bili le priprava na tisto najstra{nej{e, kar jih {e ~aka. Govedo dalj ~asa stoji v pripeki sonca ali na bridkem zimskem mrazu v nekem kotu klavnice, slute~ in trepetajo~. Potem naredi {e svoje zadnje korake, `enejo ga v hi{o smrti. Nobeno upiranje ne pomaga. Vonj po krvi mu pri vsakem koraku vdira v nozdrvi in mehkobni zrak toplih razparanih trupov je stra{nej{i kot oster zimski mraz in bolj peko~ kot vro~e sonce. Kri na pragu, vsepovsod po tleh. ^lovek in `ival sta v nevarnosti, da jima spolzi in padeta. 41

O~i goveda so prestra{ene in na {iroko odprte, nozdrvi od groze raz{irjene. Povsod razparana telesa, po katerih neutrudno rijejo z rde~o krvjo prekrite ~love{ke roke in iz njih vle~ejo drobovje. Tam stoji ogromen bik, od strahu se trese. Zadet od te`kega udarca se zgrudi, pade kot gozdno drevo, ki so ga podrli drvarji. Padec izzveni te`ko in zamolklo. Kri vre iz odprte `ile kot {irok vodni curek, rde~, kade~ se potok krvi. Ogromni `ivalski trup trza. V tem trenutku `e segajo s krvjo po{kropljene roke po na novo prispelem govedu, ga vle~ejo naprej, da naredi zadnji korak, korak v smrt. @ivalski glas je utihnil, zadu{ila ga je groza; le na {iroko odprte o~i kri~ijo, kri~ijo za milost, kri~ijo za pomo~, kri~ijo od groze. V~asih te o~i, polne strahu, {e prekrijejo. Tema objame na smrt obsojeno bitje. Nozdrvi prestra{ene `ivali se tesnobno tresejo. Pade udarec, zadnji in verjetno najprijaznej{i, kar jih je v `ivljenju prejela. Pot je kon~ana, cilj je dose`en. Nepredirna tema se spusti na na{ega `ivalskega brata; enaka tema se bo neko~ spustila nad nas. Kaj pa ~e to ni Tema? Je to mogo~e neizmerno {iroko morje lu~i, ki slepi na{e slabotne o~i, da ne morejo lo~iti Najsvetlej{ega od Najtemnej{ega? Do konca sem te vodil po tej poti in vem, da si jo videl pred sabo, da si jo prehodil z menoj. Mislim, da temu pismu ni treba ni~esar dodajati; vse, kar bi ti {e lahko povedal, bo{ sli{al v svoji notranjosti.

42

D ragi moj!
Kaj naj bi ti ljudje drugega povedali v odgovor? Sli{im jih govoriti o smotrnosti, koristnosti in samoumevnosti tak{nih dejanj, kot jih zahteva klanje. Morda so celo tebe prepri~ali? Iz tvojega pisma to lahko ~utim. Da, ~e bi izhajali le iz potrebe, bi jim lahko v marsi~em pritrdil. Spra{ujem te: Ali tak{na potreba res obstaja? Jaz jo lahko zanikam. Mogo~e pa vseeno obstaja za tiste, ki {e niso postali posamezniki. Saj vendar ne govorim njim, to pismo pi{em tebi, posamezniku, ki se je prebudil in se zaveda samega sebe ter se po~uti tako notranje kot zunanje odgovoren za svoja dejanja. Ali osve{~en ~lovek lahko ~uti potrebo po klanju? ^e je temu tako, naj ima dovolj poguma, da to stori lastnoro~no. Kajti strahopetno je, da pla~uje{ za krvavo delo druge, sam pa se mu izogiba{. Da{ jim denar in dobi{ del ubitega po mo`nosti `e tako pripravljenega, da ne spominja ve~ na `ival, uboj ali kri. Spomnim se na Leva Tolstoja in na zgodbo, ki kro`i o njem. Neko~ ga je `elela obiskati teta, toda pot je bila zelo dolga in bala se je njegove slavne brezmesne kuhinje. Neznansko rada je jedla kopune (katerih meso je zaradi skopitve mehkej{e in bolj{e!) in je Tolstoju pisala svoje pomisleke. Odgovoril je, da lahko mirne du{e pride, vse kar si bo `elela, bo na{la pri mizi, tudi kopune. Teta je pri{la. Ko so postregli prvo jed, je poleg svojega pogrinjka na{la mesarski no` in ob nogo stola privezanega obilnega kopuna. Draga teta, `ival mora{ le zaklati, mi pa ti jo bomo rade volje pripravili na najbolj{i na~in, je dejal Lev Tolstoj s prijaznim nasme{kom. Poznal je ~love{ko srce, posebno {e tetino, ki je bilo pre{ibko, da bi zaklala `ival. Teta je zagledala `ival, pogledala velik mesarski no` in za~utila, da bi morala narediti nekaj stra{nega; dojela je, da je do sedaj od drugih ljudi zahtevala, da zanjo po~nejo tak{ne strahotne re~i. Pravijo, da ta gospa ni ve~ nikoli jedla mesa. 43

Tak{en je torej napol prebujen ~lovek, kateremu je `e fin ali grob povod dovolj, da se popolnoma zave posledic svojih dejanj. Drugi, neprebujeni, pa po~ne vse brez premisleka. Povej mi, ali si {e sposoben narediti kaj tak{nega! Ljudje po~enjamo vsa mogo~a grozodejstva in hudobije, ravno tako lahko storimo veliko dobrega, ~e to le ho~emo; toda obstajajo stvari, ki smo jih presegli, nad katere smo se povzpeli. Zato te spra{ujem, ali si {e sposoben po~enjati stvari, ki si jih po~el neko~?

Poglej, tam ska~e mlado jagnje, nedol`no, polno zaupanja; ska~e po cveto~em travniku, obsijanem s soncem. ^lovek, ki prav tako kot `ival ob~uti to lepoto, prime za no` in mu prere`e vrat. Mogo~e mu to celo povzro~i manj{o bole~ino, rani njegova ~ustva, vendar si teh ob~utkov no~e priznati. Kar po~ne, je `e stara tradicija. Jutri je praznik in obi~ajno ga praznujejo s poslastico iz ne`ne jagnjetine. 44

Pravi{, da je takih ljudi malo in da ~lovek po svoji naravi ni hudobno bitje. Naj ti na{tejem {e nekaj drugih `ivalih, ki jih ~lovek redi z navidezno ljubeznijo, da bi jih potem lahko ubil? Poglej ne`nega, ljubkega goloba. Koliko ganljivega in lepega vemo povedati o njem, kako ga ~lovek opeva, saj pomeni zanj utele{enje miru! Toda kaj mu v resnici pomeni? Danes kratko~asje ali okras, jutri poslastico. [e vedno verjame{ v plemenitost ~loveka? Zakol goloba ~uti globina na{e du{e kot po{astno dejanje, v vsakdanjem `ivljenju pa je to popolnoma normalno po~etje, o katerem enostavno ne govorimo. ^lovekova ~ustva in njegova dejanja se pogosto ne ujemajo! Saj pozna{ sladek in vabe~ glas kmetice, ko koko{im in drugi perutnini trosi zlato zrnje! Poglej, kako z isto roko se`e `ivalim za vrat in jih zadavi; na tak na~in jih je zadavila `e na stotine! Ne zaupam roki, ki je ravnokar bo`ala zajca, v kuhinji pa si je `e nabrusila in pripravila no` za tega ali {e bolj rejenega ljubljen~ka. Da, bojim se teh rok. Ne bi bile zmo`ne isto dejanje storiti tudi ljudem? Odkimava{. Jaz pa sem prepri~an, da bi veliko {tevilo teh rok tako kot kuro zgrabilo za vrat tudi ~loveka in ga ubilo. Kot zajca zakoljejo le, ko je dovolj tolst, tako te iste roke ubijejo ~loveka le tedaj, ko bi njegova smrt imela zanje dovolj velik pomen ali korist ~e bi se jim spla~alo. Pravi{ NE, jaz pa pravim DA! Vsega se najprej u~imo na malih stvareh, tudi ubijanja. Vem, da so te iste roke pripravljene moriti. Kar jim prepre~uje, da to storijo, je le zakon. ^e pa ta zakon neha veljati, kot se to na primer dogaja v vojni, se s teh rok cedi ~love{ka kri. Saj ni tako te`ko, u~il si se na malem @elim ti povedati zgodbo, ki ji je bila moja znanka pri~a v neki francoski vasi. Po ulici je pritekla deklica, stara pribli`no pet let. Prepla{ena in z grozo v o~eh je klicala na pomo~, obupano vila roke ter kri~ala: Moja mama je morilka! Moja mama je morilka! 45

Stekla je skozi vas in se skrila pred stra{nim dejstvom. V vasi je nastal pravi direndaj. Kaj se je pravzaprav pripetilo? Ljudje so se odpravili k hi{i, a so se kmalu pomirili. Otrokova mati Caterina je zaklala Clairino najljub{o raco. Ljudje so si oddahnili in menili, da je otrok, to neumno dete, popolnoma brez vzroka zagnal tak vik in krik. Claire se bo `e pomirila. Smeje so se vrnili k svojim opravilom. In deklica? Kaj se je pripetilo v njeni du{i? Kdaj bo premagala ta hud {ok, bole~ino ob izgubi drage `ivali? Ali bo {e lahko ~utila do matere tako kot pred tem dogodkom? Veliko star{ev ne ubija le rac in zajcev, mnogi star{i ubijejo v du{i svojih otrok najlep{i, najplemenitej{i, najne`nej{i in najpomembnej{i del njihovih ~ustev, zelo rano v njih zatrejo mir prina{ajo~o zapoved: Ne ubijaj! Spomnim se {tevilnih grozodejstev, ki jih je storil ~lovek; vseh grehov, ki jih je zagre{il tudi nad `ivalmi. Nekatere teh grozot so stare skoraj toliko kot ~love{tvo samo. In pomislim na hlevsko svinjo. Da bi se hitreje zredila, jo ~lovek strpa v majhen prostor, kjer se komajda lahko premika. S tem jo prisili k le`anju v lastnem blatu. Ta `ival je v resnici zelo ~ista; ~e ji damo dovolj prostora, svoje potrebe 46

opravlja vedno na istem mestu in nikoli ne onesna`i svoje bli`nje okolice ali le`i{~a. ^lovek pa, ki ji je vsilil umazanijo in nesnago, je z novim pojmom svinja posilil tudi ~lovekovo mi{ljenje o tej `ivali. Poglejte, kako je umazana, saj se valja po lastnem blatu! Dejstva govorijo ~loveku v prid in tako je svinja postala sinonim za umazanijo. Kje pa le`ijo vzroki za njeno po~etje? Le-te je ustvaril ~lovek sam in pravzaprav bi morala biti beseda ~lovek sinonim za umazanijo. Mogo~e tudi obstaja pri `ivalih, kdo bi to vedel? Mogo~e je za njih to tak{na psovka, kot je za nas beseda `ival. Prosim, pomiri se (~utim, da se za~ne{ razburjati) in ne verjemi, da ljudje uporabljajo tak{ne metode le za uboge, nedol`ne {tirino`ce. Enako ravnajo tudi drug z drugim, enako se obna{ajo do ostalih ljudi. ^love{ki pohlep je neskon~en. Ni dovolj, da si ljudje `elimo `ivalskega mesa za hrano. ^loveku se je zahotelo tudi mehkih ko`uhov in svetle~ega perja, pa ne, ker bi ga potreboval, temve~ zato, da bi se z njim kitil. Tako zaradi ko`e hrani celo `ivali, ki se jih druga~e izogiba, na primer divjega krokodila. Ta postane krotek in mu sledi zvesto kot pes, ~lovek pa to izrabi sebi v prid, hrani ga in ubije zavoljo ko`e. Kaj je torej bolj pristno, ~lovekova dobrota ali krokodilje solze? Da, ~lovek vzredi celo svojo smrtno sovra`nico, ka~o. Potem jo ubije na grozovit na~in. Pri `ivem telesu ji sle~e ko`o, iz katere fine dame nosijo ~evlje in ljubke torbice. Verjemi, da tudi usnja ne morem nositi. Rekel bo{, da je usnje le stranski proizvod, govedo tako ali tako koljemo zavoljo njegovega mesa, ne pa zaradi ko`e. Prav ima{. Tudi jaz sem tako mislil. Danes pa vem, da pogosto zakoljejo cele ~rede izklju~no zaradi usnja, ker mesa ne morejo prodati. Dovolj sem govoril o smrti. 47

Rad bi ti pojasnil {e nekatere stvari o tem, kako si ~lovek podreja mnoga bitja, in o tem, kako neusmiljeno jih tla~i. Su`nji niso obstajali le pred stoletji in tiso~letji. [e danes imamo su`nje, in to v razmerah, ki me~ejo slabo lu~ na ~love{ko dostojanstvo in na na{ ~ut za pravi~nost. Pri tem mislim na vle~no in tovorno `ivino, predvsem na mo~nega vola, na prilagodljivega osla, zanesljivo mulo in pogumnega konja. Vzemimo za primer konja v na{ih zahodnoevropskih de`elah. Sre~e in veselja je dele`en le v prvih dveh letih svojega `ivljenja. Potem ga udari neverjetno trda usoda, ki si jo deli na tiso~e in stotiso~e konj. Konja ukrotijo. Ne govorim o sre~nem jahalnem konju, ki ga morda celo razvajajo in bo`ajo ter zanj lepo skrbijo, potem ko so ga ukrotili. Govorim o nesre~nem, vle~nem konju. Biva ob jaslih v hlevu, majhnem, `alostno izgledajo~em prostoru z malo svetlobe. Gospodarji se menjujejo, hlev pa je skoraj vedno enak: majhen, malo ve~ji od konja, in temen. Konj se zjutraj prebudi. Nakrmijo ga in napojijo, o~istijo mu dlako, ga po~e{ejo in skrta~ijo. Tedaj se zanj za~ne delovni dan. Veselo rezgetajo~ stopi iz tesnobnega hleva, pozdravi svetlo sonce in se prosto razgleda po okolici. Voz ga `e ~aka. @e v hlevu so ga prevezali s pasovi in jermeni ter mu nadeli uzdo in komat. Sedaj odpnejo vpre`na jermena in ju pove`ejo z vozom, z njima konja priklenejo na voz in tlaka tega dne se pri~ne. Nad njim nevidno lebdi nekaj, ~emur pravimo usoda. Enemu su`nju pokloni la`je, drugemu te`je `ivljenje. Eden vle~e z zadnjimi mo~mi neznanska bremena, na primer vozove, katerih kolesa {kripljejo zaradi te`e bremena, `eleza, peska, kamenja ali tramov; drugi je vpre`en v lahek voz. To je usoda... Eden od njiju ima dobrega, usmiljenega gospodarja, ki nikoli ne zahteva od `ivali ve~, kot ta zmore; konju omogo~i po~itek ter mu poi{~e senco, mu nudi zavetje pred de`jem in snegom; daje

48

mu dovolj hrane in {e kak{en pribolj{ek, mu ve~krat privo{~i ne`no besedo, ga pobo`a. Drugi su`enj ima gospodarja, ki je sam sebi odve~ in je brez usmiljenja, zahteva nemogo~e, njegov bi~ pa brez~utno iz njega iztisne zadnje mo~i. Tepe ga, ne privo{~i mu po~itka, izpostavlja ga soncu, de`ju in mrazu, namesto lepih besed mu deli kletvice, namesto poslastice brce. Usoda... Obe `ivali pa imata vendarle nekaj skupnega: vpre`eni sta, jermen ju ve`e, oje ju dr`ijo, venomer je tu breme, ki ga morata vle~i, in to dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom in tako vse `ivljenje. Njuno `ivljenje je podobno `ivljenju su`njev, ki so priklenjeni na velike `elezne krogle veslali na galejah. Travniki cvetijo na desni, poto~ek se smeje na levi, vsepovsod osve`ujo~e zelenilo. Sve`a trava ob poti, visoke bilke. Kako slastne morajo biti! Ali samo malo po~itka v senci! Toda uzde in bi~ ne popustijo. Spo~iti se, postati le nekaj trenutkov, da bi si nabral sve`ih mo~i. Toda bi~ neusmiljeno priganja. Glej, tam sta brat in sestra! Vpre`ena sta, privezana na bremena, dru`i nas enaka usoda. Rad bi se ustavil ob njiju, ju pozdravil, potola`il in sam bil dele`en ljubkovanja in pozdrava. Ne`no prhanje njunih mehkih nozdrvi se pribli`uje. Toda ljubkovanja ne bo, kajti bi~ su`nja neprestano priganja! Dan je dolg, tovor te`ak; kot po ~arovniji postane vozilo la`je, pa zopet te`je. Postanek na pra{ni cesti, nekaj krme, potem pa dalje po brezkon~ni poti. Kon~no se zve~eri, trpljenja je za nekaj ~asa konec. Utrujen je mo`, utrujen je su`enj. [ibke roke odve`ejo vrvi, osvobodijo konja dnevnega bremena. Rezgetajo~ stopa v hlev, v svoj kot, kjer je njegovo zato~i{~e, ki `al ni veliko ve~je od njega samega. Poi{~e jasli, v njih najde svojo ve~erjo in vodo. Okrep~a se po napornem delu in po vseh bremenih do naslednjega dneva. Kon~no pride najve~ji dar za vse ubo`ne: spanec. Kajti bogovi v spanju in smrti izena~ijo bogate in revne, svobodne in zasu`njene.

49

50

Novo jutro in prebujanje, prebujanje su`nja v nov, trd delovni dan. Tlaka se ponovi, ne glede na de`, sonce, sneg, mraz ali vihar. Napenjanje mi{ic, vleka, garanje! Kdo vle~e? Kdo te~e? Kdo se zgrudi, pade, le`i v prahu, hrope, in izdihne po dolgoletni tlaki? Su`enj. Da, su`enj dvajsetega stoletja. Ljudje na cesti za trenutek postanejo, pogledajo tja, skorajda naklonjeno premi{ljujo~, vendar se kmalu spet obrnejo vstran od nesre~nega bitja proti meni, ki pravim: Su`enj. Nekdo se vljudno smehlja: Verjetno se {alite to je le konj! To je le konj... Dolga leta je garal za svojega gospodarja, morda je s svojim delom celo pre`ivljal njegovo dru`ino. Brez njegovega dela jim ne bi {lo tako dobro. Sedaj uboga `ival, ta dobrodelnik in prijatelj, ki je dru`ino obvaroval pred lakoto, le`i na tleh, hrope, umira. Gospodar stoji ob konju. Vidi{ solze v njegovih o~eh? Vidi{ trepetanje ustnic in jecljanje ganljivih besed? Da, ustnice trepetajo in sli{im ga, ko pravi: Prekleto, sedaj bom moral kupiti novega konja! Je pretresen, `alosten ali hvale`en bitju, ki je ve~ kot desetletje vleklo te`ka bremena, bitju, ki mu je ve~ kot desetletje pomagalo slu`iti kruh? Sedaj tukaj le`i in umira, iz njegovega telesa odteka `ivljenje. Ob njem jo~e otrok. Mati ga prime za roko: Bodi `e tiho, kdo pa bo jokal! Saj je le konj! Skorajda vsak konj do`ivi podobno usodo. Vsi se sicer ne zgrudijo, nekateri ostanejo ~ili do visoke starosti. Kljub temu vse te`je vle~ejo bremena. Njihovo dihanje postaja slabotnej{e, noge toge, celotno telo postane ko{~eno. Su`enj se je postaral, izrabil. [e vedno stoji trdno na nogah, {e vedno zmore vle~i la`ji tovor, {e mu prijata detelja in oves. Mo` stoji ob njem in s pipo v ustih opazuje hirajo~o `ival. Pipo potisne v koti~ek ust in pravi svojemu sinu: ^as je `e, da spravimo na{ega Hansa h konjedercu. Verjetno nam bo le nekaj malega pla~al za to ubogo ostarelo 51

`ival. Lahko temu re~emo hvale`nost? Je to na~in, kako u~iti otroke hvale`nosti? U~imo jih malih stvari, da bi odrasli znali odlo~ati o velikih. Ko pozneje zvestega delovnega tovari{a odpeljejo v smrt, tudi o~e poto~i kak{no solzo, da bi ostali hvalili njegovo dobro srce. Da, na{ Hans, na{ dobri stari Hans, kako zvesta `ival, tak{ne verjetno ne bomo ve~ imeli! Zdaj pa moramo kupiti drugega konja. Joj, sami izdatki! Vzdih, ki sledi, je pristen in globok. Kaj so nudili su`nju, da bi mu polep{ali `ivljenje, kaj so mu dali v zameno za vso mo~, ki jo je `rtvoval zanje? Ni~esar. Morda kak{en udarec. Kaj bi mu naj tudi dali? Majhen prostor na pa{niku, kjer bi lahko ob ve~erih po~ival in morda sanjal po napornem delovnem dnevu, nekaj kvadratnih metrov travnika namesto zatohlega kota v hlevu. Tak{ni konji ponavadi delajo na velikih posestvih, kjer tista pest sena in ovsa, ki ju potrebujejo na stara leta, ne pomeni znatnih stro{kov. ^e je kak gospodar res tako plemenit, se o tem govori dale~ naokoli. Nam ljudem se zdi ~udno, ~e dobroto, ki smo je bili dele`ni, ustrezno popla~amo. Naj te spomnim {e na enega su`nja, ki ne vle~e bremen, na ptico v kletki. V naravi je njen ves nebesni svod, mi pa jo zapremo v majhno, tesno kletko, kjer komajda razprostre krila, poleteti pa seveda ne more. Mnoge na{ih ne`nih in dobrodu{nih `ensk imenujejo to ubogo zapornico ljubljen~ek, kletko ji dajo celo pozlatiti, trosijo ji zrnje. Ne `elijo sli{ati, da je njihova ujetnica, ki poje svojo pesem zaradi hrepenenja in bole~ine. Z u`itkom prisluhnejo njenim zvokom, kratko~asijo jih. Njihove du{e se ne zganejo, pesmi in hrepenenja ujete ptice ne razumejo, kljub ganljivi pesmi ostanejo tope za njeno bole~ino. 52

V~asih pa tudi njih prizadene trpljenje v kakr{ni koli obliki. Potem primerjajo svojo bole~ino z ujeto ptico in svoje hrepenenje z njeno pesmijo. Ganjeno opazujejo pojo~ega su`nja in pri tem pravijo: Ujeta sem kot ti! Oh, kako trpim! Te muke, ta bole~ina, to hrepenenje! Ob tem prelivajo nesmiselne solze. Ne uvidijo, da le`i usoda ujete ptice v njihovih rokah, da bi lahko vsaj njej pote{ile hrepenenje in zmanj{ale bole~ino. En sam gib in nesre~nica bi bila svobodna in sre~na kot takrat, ko je {e `ivela v gozdu na prostosti. Med pisanjem tega pisma sem dobil ob~utek, da me vseskozi gledajo o~i najzvestej{ega ~lovekovega prijatelja, skorajda prostovoljnega su`nja, o~i psa. Tudi njegovi pogledi obto`ujejo, pripovedujejo o nasilju, govorijo o nehvale`nosti.

Vidim ga, vedno pripravljenega zvestega prijatelja, ki je vse svoje `ivljenje priklenjen na verigo in `ivi v ozki utici, napolnjeni s slamo; hrani se z odpadki, ki jih vr`emo predenj. 53

Ko ostari, mu po dolgoletnem slu`enju izpadejo zobje; tedaj mu blagohotno poklonimo milostni strel ali strup. Tako je ~lovek hvale`en bitju, ki mu je dolga leta varovalo hi{o in kmetijo, `eno in otroka, posest in `ivljenje ter vse njegove zaklade. Milostni strel ali nekaj kapljic strupa. Najhuje je, da je to obi~ajen pojav, ni~ izjemnega. Ostarelemu psu pa~ olaj{amo trpljenje. Povedal ti bom {e dve zgodbi. Sli{al sem ju od ljudi, ki so svoje najzvestej{e prijatelje predali v kremplje smrti. V neki hi{i se je pri mizi govorilo o tem, da bi psa z imenom Caro dali {e istega dne usmrtit, saj je po~asi postajal slep. Kak{na obremenitev! O tem so se pogovarjali v prisotnosti ku`ka. Tega nikoli ne po~nite! @ivali razumejo ve~, kot si mislimo, morda ne besed samih, pogosto pa njihov pomen ali ton na{ega glasu. Cara so pozneje poklicali, ga ljubkovali in odpeljali na sprehod, dru`ina je bila zelo potrta, tekle so tudi solze. Ob vsakega dru`inskega ~lana se je posebej prisr~no stisnil, kot da bi hotel re~i: Zbogom!, nato je sledil svojemu lastniku. Za gospodarjem in psom so se zaprla vrata in ko sta `e prehodila manj{i kos poti, se je zvesti stari Caro vrnil k vratom in obliznil kljuko hi{e, ki mu je tako dolgo nudila zato~i{~e. Iz grla se mu je izvil dolg, to`e~ laje`, oto`no je pogledal vrata, ki so mu onemogo~ila vrnitev. Nato je sledil svojemu gospodarju. Njegov lastnik, mo`, ki mi je dogodek pripovedoval, je zbral pogum, da je svojega psa mirno odpeljal v smrt. Res je, Caro je bil `e zelo star in je po~asi postajal slep. Pogledal sem tega mo`akarja. Ali sam ne bo nikoli ostarel? Morda bo tudi sam neko~ oslepel! Bi potem tudi njega Neki dami, s katero sem govoril o tem, je zmanjkalo potrpljenja in je bila vsa ogor~ena nad mano: Vi ste razbojnik! ^loveka primerjate s psom! Nek drugi pes je prav tako sli{al, kako se pogovarjajo o njegovi smrti. Po kosilu je {el od enega do drugega, jim polizal roke, kot da bi 54

jih hotel poljubiti, kar druga~e ni bilo v njegovi navadi. Tako se je od vseh poslovil. Nato je stekel na vrt, kjer so mu `e skopali grob. Pogumno je sko~il vanj, se ulegel, glava mu je po~ivala na iztegnjenih sprednjih tacah; z nemimi, `alostnimi o~mi je gledal predse, le`al in ~akal. Nobeno vabljenje ga ni spravilo iz groba, tam je po~akal na svojo smrt. Ta je pri{la v obliki gospodarja, ki se mu je pribli`eval s pu{ko. Pes ga je mirno in razumevajo~e pogledal in gospodar ga je brez~utno ustrelil. Pozneje mi je sam pripovedoval o tem `alostnem dogodku. Saj mu je bilo `al, toda star in bolan pes nikomur ve~ ne koristi. Bo neko~ tudi njegov sin enakega mnenja, ko bo o~e star in bolan?

Mislim, da se bomo ljudje, dokler bomo mu~ili in ubijali `ivali, tudi medsebojno mu~ili in ubijali do takrat bodo na svetu vojne. Ubijanje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega, postopno. Dokler bomo `ivali zapirali v kletke, bomo imeli zapore. Tudi zapiranje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega, postopno. Dokler bodo obstajali `ivalski su`nji, bodo tudi ~love{ki su`nji. Tudi su`njelastni{tvo je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega in notranjega, postopno. Nesmiselno je, da se zgra`amo nad grozotami in okrutnostmi drugih ljudi. Zdi se mi zelo pomembno, da se za~enjamo zgra`ati nad svojimi majhnimi in velikimi okrutnostmi. Ker la`je dosegamo majhne cilje kot velike, mislim, da bi morali nadzorovati svoje majhne, nepremi{ljene grozote, se jim izogibati, ali {e bolje: jih opu{~ati. Tako nekega dne ne bi te`ko premagovali svoje brezsr~nosti. A `al {e vedno spimo v obi~ajnosti. Le-ta je kot okusna, mastna omaka, ki omogo~a, da po`iramo svojo sebi~no brezsr~nost, ne da bi obenem ~utili njeno trpkost. 55

S prstom no~em kazati na njega ali njo. Ne, sam se `elim prebujati v skromnosti, se pobolj{ati, biti bolj razumevajo~ in pripravljen pomagati. Ve{, rasti in `iveti `elim v lep{em svetu tistem, v katerem vladajo vi{ji, osre~ujo~i zakoni in bo`ji zakon prihodnosti:

ljubi

vsa
bitja!
56

Kaj pravijo ostali SLAVNI VEGETARIJANCI na to temo?

Edison, Thomas Alva (1847 do 1931) ameri{ki izumitelj (prijavil ve~ kot 2000 patentov) Sem vegetarijanec kot tudi strasten antialkoholik, ker tako lahko bolje izrabljam svoje mo`gane. Einstein, Albert (1879 do 1955) Nobelova nagrada za fiziko 1921 Ni~ drugega ne bo tako izrazito pove~alo mo`nosti za na{e pre`ivetje na Zemlji kot je korak k vegetarijanski prehrani. Gandhi, Mahatma (1869 do 1948) voditelj indijskega gibanja za neodvisnost Veli~ina naroda in njegovega moralnega napredka se zrcali v njegovem odnosu do `ivali. Leonardo da Vinci (1452 do 1519) ital. univerzalni genij, slikar, znanstvenik: V svoji rani mladosti sem se odpovedal mesu in pri{el bo ~as, ko bomo ljudje enako obsojali ubijanje `ivali kakor danes obsojamo ubijanje ljudi. Na{a telesa so `iva pokopali{~a! McCartney, Paul (*1942) britanski pevec, nekdanji ~lan skupine The Beatles Ne smemo jesti tistega, kar ima obraz ali mamo. McCartney, Linda (1941 do 1998) Paulova `ena Samo pomislite, kako dolgo je trajalo, da se je spremenil politi~ni sistem mnogih de`el in smo s tem `enskam podelili volilno pravico. Kako dolgo je trajalo, da smo odpravili su`enjstvo. Bil je ~as, ko je ve~ina civiliziranega sveta to smatrala kot sprejemljivo. Nato smo spoznali, da je to bilo hudo narobe. Mislim, da se bo enako zgodilo pri prehranjevanju z `ivalskim mesom. Upam, da bo pri{el dan, ko se bo svet ozrl v preteklost in rekel: Kako smo lahko jedli `ivali? Kako smo lahko to po~eli? Shaw, Georg Bernard (1856 do 1950) irski dramatik, Nobelov nagrajenec: Ob nedeljah molimo za lu~, naj vodi nas, ko utiramo si pot. Siti smo vojne, v boj no~emo ve~, pa vendar si z mrtvimi ba{emo golt. @ivali so moji prijatelji in jaz svojih prijateljev ne jem! Vegetarijanec sem postal pri petindvajsetih letih, zdravniki so me posku{ali prepri~ati, da me bo vegetarijanstvo spravilo v grob. Ko so me v starosti prijatelji vpra{ali, zakaj nisem obiskal teh zdravnikov in jim pokazal, kako dobro mi je del ta na~in prehrane, sem jim odvrnil: Saj bi jih, a so `e davno pomrli. Tolstoj, Lev N. (1828 do 1910) ruski pisatelj in dramatik (Vojna in mir), humanist: ^e ne more{ ubiti ~loveka dobro; ~e ne more{ ubiti `ivine ali pti~a {e bolje; nobene ribe ali mr~esa {e bolje. Potrudi se, da pride{ ~imdlje. Ne razmi{ljaj, kaj je mo`no in kaj ne naredi, kar zmore{ s svojo mo~jo le to je bistveno. Dokler bodo obstajale klavnice, tako dolgo se bodo ljudje pobijali med seboj!
Veliko zbirko podobnih citatov najdete na www.VeggieInfo.net

57

Kontaktni naslovi dru{tev

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Celje Opekarni{ka cesta 15a, 3000 Celje GSM: (031) 616 998, celje@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Dom`ale Miklo{i~eva 2b, 1230 Dom`ale, tel. (031) 231 440, domzale@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Koper ^evljarska ulica 17, 6000 Koper GSM (041) 224 281, koper@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Kranj Maistrov trg 11. 4000 Kranj, GSM: (041) 891 832, kranj@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Ljubljana Joga center Ljubljana, Selanova 16, 1000 Ljubljana GSM: (040) 221 108, info@joga-ljubljana.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Maribor Ru{ka cesta 104, 2000 Maribor, tel. (02) 420 72 06 GSM: (031) 531 690, maribor@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Nova Gorica Cankarjeva ulica 30, 5000 Nova Gorica GSM: (031) 706 320, nova.gorica@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Novo Mesto Pre{ernov trg 8, 8000 Novo Mesto tel. (07) 337 46 50, GSM: (040) 615 000, novo.mesto@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Popetre Dekani 58, 6271 Dekani, GSM: (031) 683 022, popetre@jvvz.org Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju [kofja Loka Dem{arjeva 7, 4220 [kofja Loka, GSM: (041) 919 812 Obi{~ite nas na svetovnem spletu: www.jvvz.org

58

Nekaj besed o avtorju

Verjetno se vpra{ujete, kdo je bil Edgar Kupfer-Koberwitz, ~lovek, ki je pre`ivel ujetni{tvo v koncentracijskem tabori{~u Dachau kot vegetarijanec. Rodil se je 24. aprila leta 1906. Njegov o~e je bil upravnik posestva Koberwitz v bli`ini Vroclava na Poljskem. Ve~ino svoje mladosti je pre`ivel v Stuttgartu. Po realki je delal kot agronom in se ukvarjal s pesnjenjem ter z dopisovanjem. Leta 1934 je pred gestapom pobegnil v Pariz. Nekaj let pozneje se je preselil na italijanski otok Ischia in za~el delati kot turisti~ni vodi~. Tam ga dose`e mo~na nacisti~na roka. Leta 1940 je bil kot politi~ni zapornik deportiran v koncentracijsko tabori{~e Dachau pri Mnchnu. V tem peklu je ustvarjal mojstrovino, kakr{ne svet ne pomni: kljub ve~nemu strahu in nenapovedanim preiskavam SS-ovcev je v nenehni smrtni nevarnosti vodil skriti dnevnik od novembra 1942 do osvoboditve. Ta rokopis obsega okoli 1800 strani. Takoj po osvoboditvi je zakopani dnevnik odkril oficirjem ameri{ke vojske.* Grozljiva trpin~enja in poni`evanja ga niso strla. Ostal je ^lovek. Vsakomur je pomagal, ~etudi le z besedo. Ovirali ga niso narodni, rasni, jezikovni, verski ali dru`beni predsodki. V vseh sojetnikih je videl le trpe~e ljudi, ki bi jim bilo treba pomagati. V svojem so~utju in razmi{ljanju se ni omejil izklju~no le na ~loveka v vseh `ivih bitjih je prepoznaval `ivljenjske sopotnike. Bil je predan in zvest vegetarijanstvu. V njem je neomajno vztrajal tudi v obupnih tabori{~nih razmerah, ki so du{evno in telesno ubijale. Leta 1941 je po vrnitvi iz tabori{~a Neuengamme (bil je za~asno preme{~en) tehtal le {e 44 kg. Prijatelji so mu pomagali, da si je opomogel. Hrana je bila v tabori{~u izredno slaba, kar potrjuje tudi zapis izjave britanskega vojnega ujetnika. Ta je povohal zelje, in ga zavrnil
* Rokopis je v celoti iz{el leta 1997 pri zalo`bi Kindler (Mnchen). Naslov knjige je: Dachauer Tagebcher (560 strani).

59

z besedami: V Angliji ~esa podobnega ne dajemo niti psu. Temu ne more{ re~i hrana! Sotrpinom je odstopil (`e sicer zelo revno) juho, ~e je v njej plaval ko{~ek mesa. [e ve~, znal je prisluhniti svojemu telesu. Ko je zbolel, je zapisal v svoj dnevnik: Tri dni ne bom jedel, kar bo sicer te`ko. Vendar taka kura ~isti telo in mu povrne mo~. En dan `e nisem jedel, in po~utim se veliko bolje. Ohranjenih je 75 pri~evanj sojetnikov, ki govorijo o Koberwitzovi osebnosti. Tukaj je skromen izbor: Kupfer je bil vedno dober tovari{. Njegovo vedenje lahko ozna~im kot skrajno nesebi~no, saj je v tako imenovanih obdobjih lakote `rtvoval svoj zadnji ko{~ek kruha, ~e je tako lahko komu pomagal. Kot ~lovek je bil v vsakem pogledu zgled. Nobeni `ivali ni mogel storiti `alega, kaj {ele ~loveku. (Peter Bach, jetnik 27185, Piesbach, Nem~ija) Poznal sem ga 3 tedne. V na{i sobi je bil po{ten tovari{, vedno pripravljen pomagati. Ker je bil vegetarijanec (tako je trdil), je odstopal svoje mesne obroke, pa tudi juhe z mesom, bolnikom. Ko so mu kolegi prina{ali zelenjavo, solato, koren~ek in zeli{~a, se je v omenjenih primerih tudi njim odpovedoval. ^e ga je kdo prosil za uslugo, je storil vse, kar je zmogel. (Pierre Andr, jetnik 101694, kmet, St. Marguerite, Francija) Koberwitzova veli~ina se je kazala v neskon~nem so~utju do vseh `ivih bitij. Tak je bil tudi v ujetni{tvu. V njem ~lovek hitro klone v strahu pred bole~ino in smrtjo. Ljudi, ki bi bili v najte`jih okoli{~inah neomajni in bi pomagali so~loveku, se `rtvovali za njega tudi za ceno smrti, je izredno malo. Koberwitz je bil eden od njih. Njegovo iz`arevanje ljubezni do vsega `ivega je seglo do srca celo brez~utnim osebam, kar se lahko razbere iz naslednje prigode. V svoj dnevnik je zapisal priljubljeno (in prakti~no preizku{eno) izjavo nekega zelo krutega tabori{~nega poveljnika: Za ravnanje z zaporniki obstaja le eno: nasilje, nasilje in {e enkrat nasilje, kajti to so izme~ki ~love{tva! 60

Proti koncu vojne je bil Edgar Kupfer-Koberwitz med bombnim napadom zaveznikov ranjen v nogo. Sojetniki so ga spravili na varno. Tedaj se je pripetilo nekaj ~udnega in izjemnega, nekaj, kar je presenetilo celo njega samega: Bernd, ta zlobni poveljnik, pravi SS-ovec, je pri{el, polo`il mojo nogo na pru~ko in jo pokril z odejo. O, du{a ~love{ka, kaj vse skriva{ v svojih globinah! Ali je tak{no dejanje sploh mogo~e? Ob dramati~ni osvoboditvi tabori{~a pa je zapisal: Vsi smo le ljudje. V vsakem od nas tli skrita bo`anska iskra.

Ta knji`ica z izjemno duhovno globino je nastajala v zadnjih, odlo~ilnih dnevih tik pred osvoboditvijo tabori{~a. ^rnilo izpod peresa ~loveka, ~igar vedenja niso doumeli niti njegovi najo`ji sojetniki in prijatelji, je zapustilo globoko sled v ~love{ki miselnosti. S svojim edinstvenim `ivljenjem je dokazal, da kljub vsem te`avam ni nobene resni~ne potrebe, da nad drugimi izvajamo nasilje v kakr{nikoli obliki. Namesto da mu~imo, zasledujemo in ubijamo nemo~na `iva bitja, bi jim morali nuditi pomo~ in so~utje ter jim izpolniti osnovno pravico do sre~nega in mirnega `ivljenja. Avtorjeva nenasilnost, blagost, nesebi~na ljubezen in so~utje bodo zagotovo postali svetilnik za prihodnje ~love{ke rodove. Edino z razvijanjem tak{nih idealov lahko vzpostavimo in ohranimo mir na na{em planetu. Edgar Kupfer-Koberwitz je umrl 7. julija leta 1991 (`al osamljen, nepoznan in reven) v ~astitljivi starosti 85 let v domu ostarelih. Ohranimo njegovo zapu{~ino! 61

Neznani avtor fotografije na naslovnici naj se, prosimo, javi mariborskemu dru{tvu Joge v vsakdanjem `ivljenju. Prisr~na hvala vsem, ki ste tako vztrajno in nesebi~no sodelovali pri tem projektu!

PRIPORO^LJIVE SPLETNE POVEZAVE: (na te povezave lahko v PDF dokumentu celo kliknete!)

ninamvseeno.net VeganskaKuharija.blogspot.com
Pri naslednjih povezavah morate upo{tevati enak zapis

VELIKIH in malih ~rk, sicer vam ne bodo delovale! bit.ly/PojedliBomoZemljo bit.ly/MeatTheTruth bit.ly/SeaTheTruth bit.ly/osteoporoza bit.ly/balluch 62

na Klikni ve! poveza

Ponatisi te knji`ice se realizirajo izklju~no s pomo~jo prostovoljnih donacij. Hvala vsem donatorjem v imenu nemo~nih bitij!
Na spletu je na voljo tudi ONLINE RAZLI^ICA knjige Bratje `ivali. Preberite jo na naslovu

www.VeggieInfo.net

Medijski sponzor: www.micutisk.com