1.

poglavje: UVOD V KRIMINALISTIKO

I. POJEM IN PREDMET KRIMINALISTIKE
1.POJEM KRIMINALISTIKE - prvi je besedo kriminalistika uporabil Franz Liszt, vendar je s tem mislil na kazensko pravo - prvi je izraz kriminalistika uradno uporabil in zapisal dr. Hans Gross v svoji knjigi Prironik za preiskovalne sodnike, naslovu je dodal dopolnilo Als System der Kriminalistik (1899) - besede criminalistique (francoina), criminalistics (angleina), Kriminalistik (nemina), kriminalistika (slovenina) nimajo enakega pomena criminalistique, criminalistics: pomeni kriminalistino tehniko, uporabo naravoslovno tehninih znanosti pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj Kriminalistik, kriminalistika: pomeni vedo o preiskovanju, dokazovanju in odkrivanju kaznivih dejanj - kako je kriminalistika v naem pomenu besede opredeljena v drugih jezikih v angleini: science of criminal investigation, police sciences, forensic sciences v francoini: police scientifique v italijanini: polizia scientifica - definicija kriminalistike kriminalistika je znanost o preiskovanju, dokazovanju in odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev

2. PREDMET IN NALOGE KRIMINALISTIKE - kriminalistika je pomembna pri odkrivanju in preiskovanju vseh vrst kaznivih dejanj in storilcev - predmet kriminalistike so vse praktine dejavnosti pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj, ne glede na to, v kateri fazi se opravljajo in kateri formalni organ jih opravlja - naloge kriminalistike odkriti kaznivo dejanje in storilca kaznivega dejanja ugotoviti vse okoliine v zvezi s kaznivim dejanjem (kaj, kdaj, kje, kako, s im, kdo, zakaj) izslediti in prijeti storilca zbiranje materialnih in osebnih dokazov - v kriminalistiki se prepletajo operativne in preiskovalne dejavnosti operativne dejavnosti: neformalna policijska opravila, nimajo dokazne vrednosti preiskovalne dejavnost: formalna opravila, ki imajo dokazno vrednost - kriminalistika ima hevristino in silogistino funkcijo, ki sta med seboj neloljivo povezani hevristina kriminalistika: usmerjena je v policijsko dejavnost (ima procesna, spoznavno funkcijo) silogistina kriminalistika: usmerjena je v zbiranje sodnih dokazov (ima dokazno funkcijo) - preventivna kriminalistika: obravnava naine in metode prepreevanja kaznivih dejanj, vendar je kriminalistika represivna veda in dejavnost, zato naj se ne ukvarja s prepreevalnimi dejavnostmi, e niso povezane s kaznivim dejanjem, ki je e v teku, s prepreevanjem naj se ukvarja druga znanost - je kriminalistika teoretina ali praktina znanost? brez ustrezne teoretine podlage ne more biti praktinih nasvetov, teorija je vasih nekoliko oddaljena od prakse, vendar je podlaga zanjo, treba je oblikovati teoretina izhodia, ki se prilagodijo praktini uporabi

II. SISTEM IN METODE KRIMINALISTIKE

1. SISTEM KRIMINALISTIKE - tripartitna delitev kriminalistike: kriminalistina tehnika: prouuje, odkriva in uporablja najprimerneja tehnina sredstva in metode za odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj; sem sodi vse v zvezi s sledovi, identifikacijo storilca, vse o poligrafu in drugih sredstvih za zapisovanje dejanskega stana in izjav oseb kriminalistina taktika: prouuje oblike kaznivih dejanj, motive in cilje storilcev, njihovo tipologijo, naine izvrevanja kaznivih dejanj (modus operandi), psiholoke znailnosti storilcev in drugih udeleencev dejanja, prouuje in razvija taktine metode odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj; taktine metode izhajajo iz prouevanja prakse, izvajanja preiskovalnih in operativnih dejanj, iz uporabe in prilagajanja drugih znanosti kriminalistina metodika: zdruuje taktiko in tehniko pri preiskovanju posameznih vrst kaznivih dejanj, ukvarja se predvsem znailnostmi in posebnostmi preiskovanja konkretnih vrst kaznivih dejanj - Dr. Munda v svojem kriminalistinem ubeniku Uvod v kriminalistiko (1951), deli kriminalistiko na: sploni del: zgodovina kriminalistike, splona teorija in metodologija, kriminalistina taktika, psiholoko-socioloka kriminalistika, kriminalistina tehnika posebni del: metodika preiskovanja (glede na vrste kaznivih dejanj, glede na storilce in glede na objekt napada), kriminalistina strategija (glede na vrste kaznivih dejanj, strokovna podroja, regijo)

2. KRIMINALISTINE METODE - kriminalistine metode so metode, ki se pojavljajo pri preiskovanju kaznivih dejanj - kriminalistine metode, ki jih v procesu preiskovanja uporabljajo organi odkrivanja, naj bi zagotovile, da se odkrije in dokae resnica o kaznivem dejanju in zmanjajo monosti za zmote - kriminalistine metode je treba razlikovati od kriminalistine metodike in od posebnih metod in sredstev v smislu 150. lena ZKP (POMSI) - kriminalistine preiskovalne metode: metoda poskusov in napak, metoda vpogleda (insight), znanstvena metoda (ugotovitev problema, postavitev hipotez, zbiranje podatkov, sklep in razlaga)

splone metode preiskovanja: analiza, sinteza, opazovanje, merjenje, primerjanje, hipoteza, eksperiment, rekonstrukcija, indukcija, dedukcija, analogija, matematine metode, dialektine metode... posebne metode preiskovanja: odorologija, daktiloskopija, trasologija, kriminalistina balistika, kriminalistina akustika, grafoskopija, kriminalistina fotografija, kriminalistina kemija in biologija... posebne kriminalistine teorije: identifikacijska teorija, indicialna teorija, teorija o sledovih, teorija o verzijah, teorija odraanja, informacijska teorija, dokazna teorija... znanstvenih spoznanj (kot so odorologija, daktiloskopija, trasologija), ki so drugje lahko sama sebi namen, v kriminalistiki ne smemo instrumentalno uporabljati, sluiti morajo posebnemu spoznavnemu namenu kriminalistike

III .
-

KRIMINALISTIKA IN DRUGE ZNANOSTI

1. KRIMINALISTIKA IN KAZENSKO PROCESNO PRAVO kriminalistina znanja so pomembna za kriminaliste in policiste v predkazenskem postopku, pa tudi za delo preiskovalnih sodnikov, dravnih toilcev, sodnikov in odvetnikov v kazenskem postopku kazensko procesno pravo je okvir za uporabo kriminalistinih metod in sredstev pri preiskovalnih dejanjih ZKP pua kriminalistiki razlien manevrski prostor ogled: v taktiko in metodiko opravljanja ogleda se ZKP ne spua, prepua ju kriminalistiki (245. len) rekonstrukcija, sooenje, prepoznava: izvedba teh preiskovalnih dejanj je dokaj podrobno doloena v ZKP, doloeni so bistveni elementi preiskovalnih dejanj, ki jih kriminalistika ne sme obiti (229., 242., 246. len) zaslianje pri in obdolenca: sta obutljivo preiskovalno in procesno opravilo, sta natanno doloeni v ZKP, tu kriminalistina takrivka nima veliko prostora za samostojno dejavnost (227., 228. len) v izvajanje tehninih postopkov (nain iskanja, zbiranja in zavarovanja sledov) se ZKP podrobneje ne spua v izvajanje operativno-taktinih dejanj (zaseda, racija, legitimiranje, pregled oseb...) se ZKP podrobneje ne spua e v pride do kritev dolob procesnega prava, sodne odlobe ni mono opreti na tako pridobljene dokaze dokazni pomen imajo le opravila, ki so storjena v skladu z dolobami ZKP, sicer imajo za preiskovalce le spoznavni (hevristini) pomen sporna je dopustnost ali nedopustnost posameznih kriminalistinih metod in sredstev, ki jih ZKP neposredno ne omenja (poligraf, hipnoza) uveljavljeni sta dve nasprotujoi si stalii: v kazenskem postopku je dovoljeno uporabiti vsa sredstva in metode, ki jih zakon izrecno ne prepoveduje v kazenskem postopku je dovoljeno uporabiti le sredstva in metode, ki jih zakon izrecno dovoljuje

2. KRIMINALISTIKA IN KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - kazensko materialno pravo doloa objekt preiskovanja kaj naj kriminalistika odkrije, preiskuje in dokazuje - kazensko materialno pravo doloa, kaj je kaznivo dejanje, kateri so njegovi elementi in pogoji kaznivosti, kriminalistika pa ugotavlja, ali je bilo takno dejanje storjeno, kdo ga je storil in katera dejstva to dokazujejo - gre za subsumpcijo dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo s pomojo kazenskega materialnega prava ugotovimo, ali je nek dogodek pravno relevanten ali ne, ali ima znake kaznivega dejanja, ali ga je mogoe subsimirati pod doloeno kazenskopravno normo v KZ - odloilna je prva ocena ali obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali je bilo storjeno dejanje, ki ustreza neki dolobi KZ od tega je odvisno, ali bo preiskovanje steklo in v kateri smeri bo potekalo - s pomojo kazenskih norm se iejo in ugotavljajo dejstva in dokazi, pomembni za kazenski postopek - zaradi velikega tevila monih kombinacij kazenskih norm iz splonega in posebnega dela KZ, je vasih teko pravno kvalificirati dejanje in ugotoviti za katero kaznivo dejanje sploh gre

od kriminalistov in policistov, njih je odvisno ali se bo preiskovanje nadaljevalo ali ne ko policisti in kriminalisti primejo osumljenca, morajo najprej oceniti ali sploh gre za kaznivo dejanje in za katero, kateri dokazi potrjujejo krivdo osumljenca, ele nato napiejo zoper njega kazensko ovadbo policisti in kriminalisti morajo ugotoviti vse objektivne elemente (za katero kaznivo dejanje gre) in subjektivne elemente kaznivega dejanja (krivda, motiv) rezultat kazenskega postopka je odvisen od ustrezne pravne kvalifikacije, ki je stvar kazenskega materialnega prava in od uspenosti preiskovanja, ki je stvar kriminalistike

3. KRIMINALISTIKA IN KRIMINOLOGIJA - kriminalistika raziskuje odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev - kriminologija raziskuje vzroke za nastanek kriminalitete, inkriminacije in dekriminacije, drubeni odziv na kriminaliteto in deviantnost, kriminalitetno politiko, kaznovalno politiko - predmet kriminalistike je izkljuno kriminaliteta, predmet kriminologije pa je tudi prouevanje drugih kodljivih socialno-patolokih oz. odklonskih pojavov - nekatera podroja obravnave kriminalistike in kriminologije so identina ali se prekrivajo, namen spoznanj je sicer razlien, vendar je pomemben za obe znanosti (kriminalna fenomenologija, morfologija in kriminografija storilcev, kriminalna geografija in statistika, kriminalna psihologija, induktologija, viktimologija...) - kriminalistika in kriminologija imata vasih tudi razlien, kontradiktoren namen (za kriminalistiko so morda celo kodljiva spoznanja o drubenih vzrokih kriminalitete) - za kriminalistiko so pomembne raziskave o pojavnih oblikah kaznivih dejanj, tipologijah storilcev in statistini podatki o razirjenosti in porazdelitvi kaznivih dejanj v asu in prostoru, ki se uporabljajo za oblikovanje kriminalistine strategije ter za prepreevanje in odkrivanje kaznivih dejanj 4. KRIMINALISTIKA, VIKTIMOLOGIJA IN "INDUKTOLOGIJA" - induktologija je veda o prispevku tretjih oseb k nastanku kaznivega dejanja, razvil jo je prof. dr. Janez Pear kazenskopravni vidik: induktologija je pomembna zaradi napeljevalcev, pomagaev, olajevalnih okoliin

kriminalistini vidik: induktologija je pomembna za ugotovitev dejanskega poteka zadeve

viktimologija je veda o rtvah, prouuje vrste rtev, vlogo rtve pri nastanku kaznivega dejanja, odnos med storilcem in rtvijo; njen namen je prepreevati postopke v katerih oseba postane rtev, nuditi pomo rtvam; viktimoloka spoznanja so pomembna za preiskovanje, ker razlagajo zakaj je storilec izbral doloeno rtev, kaken je prispevek rtve, ali je iz rtve mogoe sklepati na storilca, kako postopati z rtvijo, kako se bo rtev vedla v postopku, pomo rtvi kriminalistina viktimoloka analiza je nartno zbiranje podatkov o osebnosti rtve, o njenih lastnostih, vedenju, o njenem odnosu do storilca, vlogi v nastanku kaznivega dejanja, z namenom, da se odkrije storilec in okoliine kaznivega dejanja, da se izbere ustrezen pristop k rtvi viktimoloka analiza omogoa: spoznati osebnost rtve in njeno vlogo v dejanju sestavljati mone verzije o tipu storilca in doloiti krog oseb, ki bi lahko storile dejanje predvideti vedenje rtve v kazenskem postopku doloiti vrsto psiholokega pristopa pri razgovoru in zaslianju rtve predvideti odnose med rtvijo in storilcem v prihodnje uporabiti podatke za prepreevanje tovrstnih dejanj pripraviti ustrezno pomo rtvi pomemben je odnos rtve do dejanja in njena pripravljenost za sodelovanje, na podlagi tega rtve delimo na: sodelujoe: prijavijo dejanje in sodelujejo v postopku nasprotujoe: zaradi razlinih interesov ne elijo sodelovati in celo prikrivajo dejstva in dokaze pasivne: ne storijo niesar dejanja rtve lahko vplivajo na pravno kvalifikacijo dejanja, razlikujemo: nedolne rtve, delno krive rtve, rtve enako krive kot storilec, provokativne rtve, izkljuno krive rtve

5. KRIMINALISTIKA IN SODNA (FORENZINA) MEDICINA - sodna medicina je medicinska stroka, ki posreduje medicinske ugotovitve v kazenskih in civilnih zadevah - sodna medicina zajema: smrt in spremembe na truplu vzroke smrti in pokodb, as smrti in as nastanka pokodb... identifikacijo ivih oseb in trupel telesne pokodbe, njihov nastanek, posledice in pomen

analize krvi in telesnih tekoin zaduitve, zastrupitve, detomor, splav odnos med kriminalistiko in sodno medicino je pomemben pri kaznivih dejanjih zoper ivljenje in telo nujna je navzonost izvedenca sodno-medicinske stroke v sumljivih smrtnih primerih in ob sumljivih hujih telesnih pokodbah, ko je odloilno vpraanje, ali obstaja sum za kaznivo dejanje pri ogledu kraja dejanja mora biti sodnomedicinski izvedenec nujno prisoten, osredotoi se na rtev po pregledu trupla ali pokodovanca poda prve ugotovitve o vzroku smrti ali pokodbe za natanneje preiskave je potrebno razteleenje trupla obdukcija na Intitutu za sodno medicino medicinska kriminalistika preiskuje sledove, ki so deli ali izloki lovekega telesa (kri, sperma, urin, slina)

6. KRIMINALISTIKA IN SODNA PSIHOLOGIJA - psiholoka spoznanja je mogoe s pridom uporabiti pri policijskem delu in preiskovanju kaznivih dejanj - dosti psiholokih ugotovitev vsebujeta kriminalistina taktika in metodika, saj sta temelj za operativno-taktina opravila, kot so zaslianje, zbiranje obvestil, pridobitev priznanja, sooenje, prepoznava, preverjanje verzij... - sodna psihologija podrobneje preuuje posamezne psiholoke vidike delovanja policije, kazenskega pravosodja, storilcev kaznivih dejanj ali naine miljenja preiskovalcev - kriminalna psihologija je psihologija storilcev kaznivih dejanj, preuuje njihove navade, nain ivljenja - psihologija preiskovanja obsega naine ugotavljanja resnice o kaznivem dejanju, psihologijo preiskovalcev, psiholoke ovire preiskovanja, pomen logike in intuicije, psihologijo sestavljanja verzij... temu prilagajajo nain izobraevanja in usposabljanja kriminalistov

IV. NASTANEK IN RAZVOJ KRIMINALISTIKE

teko je napovedovati razvoj znanosti kot je kriminalistika, saj so izumi, spoznanja in odkritja pogosto nepriakovani, bliskoviti, presenetljivi in teko obvladljivi skoraj vsako novo odkritje spremljajo dvomi glede njegove praktine uporabe in vrednosti, poleg tega pa tudi vpraanja etinosti, moralne upravienosti in pravne dopustnosti, ki lahko vplivajo na praktino uporabnost ne gre le za zanesljivost in znanstvenost neke metode, ampak tudi za njeno etinosti in pravno dopustnost

1. TRIJE POGOJI ZA NASTANEK KRIMINALISTIKE - razvoj naravoslovno-tehninih znanosti (kemije, biologije, fizike, medicine, fotografije, matematike, statistike...) - razvoj druboslovnih znanosti (psihologije, sociologije, psihiatrije) - potrebe kazenskega pravosodja po metodah odkrivanja in dokazovanja 2. RAZVOJ KRIMINALISTIKE V PRETEKLOSTI - sodobna kriminalistika se je zaela razvijati v 19. stoletju - faze razvoja: 1. predznanstveno obdobje: po odpravi ordalij in uvajanju inkvizitornega postopka nastane potreba po novih nainih dokazovanja (tortura, prie, indici, materialni dokazi), nastaneta prva kazenska zakonika (Constitutio Criminalis Carolina 1532, Constitutio Criminalis Theresiana 1769) 2. zaetek razvoja kriminalistike kot pomone vede za sodno preiskovanje (izdelava splonih taktinih napotkov) 3. razvijanje kriminalistike kot znanosti, ki uporablja spoznanja naravoslovnih in druboslovnih znanosti, se ukvarja s sledovi kaznivega dejanja in identifikacijo storilcev 4. utemeljevanje kriminalistike kot samostojne znanstvene discipline, prouevanje taktinih metod preiskovanja in izdelavo metod odkrivanja kaznivega dejanja ter v teoretino kriminalistiko, - prostorska razdelitev kriminalistike: vzhodna kriminalistika (SZ, Vzhodna Evrope): poudarja taktine, metodine in teoretine vidike preiskovanja, usmerjena v filozofsko teoretina raziskovanja ter utemeljitev kriminalistike kot samostojne pravne znanosti zahodna kriminalistika (Anglija, Amerika, tudi Francija, Italija): izrazito praktina in brez posebnih teoretinih razlag, ukvarja se z uporabnimi metodami iskanja, zavarovanja in analiziranja sledov in materialnih dokazov v okviru policijskih laboratorijev (gre za laboratorijsko tehnini koncept kriminalistike kot forenzine znanosti) srednjeevropska kriminalistika (Avstrija, Nemija, Jugoslavija): meanica obeh pristopov, kriminoloko-kriminalistina koncepcija, razvija tehniko, taktiko in metodiko preiskovanja tako na znanstvenih spoznanjih kot tudi s prouevanjem prakse 3. POGLED V PRIHODNOST SPLONO - novosti in spremembe lahko priakujemo na vseh tirih glavnih podrojih kriminalistike: teoretini kriminalistiki, kriminalistini tehniki, kriminalistini taktiki in kriminalistini metodiki - dejavniki razvoja kriminalistike v prihodnosti:

razvoj posameznih znanosti monosti za uporabo novih spoznanj pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj razvoj kriminalitete in odloitve o usmeritvah zatiranja in prepreevanja kriminalitete monosti uvajanja novosti v prakso teoretina prouevanja kriminalistike kot znanosti se niso dosegle svojega vrha priakujemo lahko nova odkritja in njihovo ustvarjalno vkljuevanje v kriminalistiko glede na pomen kriminalistine analitike je mono priakovati nastanek posebne veje v kriminalistiki kriminalistina taktika tei k veji specializaciji in samostojnosti, za taktiko so zelo pomembna spoznanja s podroja psihologije, v zadnjem asu je moderno psiholoko profiliranje priakuje se razvoj kriminalistine metodike, ki doslej e niso bila obdelana, saj se v zadnjem asu se pojavljajo nove vrste kaznivih dejanj in s tem tudi nove vrste metodik najveji napredek se priakuje na podroju kriminalistine tehnike: odkritja, ki dopolnjujejo in izboljujejo metode, ki jih e uporabljajo, ni ovir za njihovo uporabo znanosti, kjer je bistvo problema novih odkritij v nepreverjenosti in nezanesljivosti znanosti, kjer so odkritja zanesljiva, vendar etino in pravno vpraljiva znanstvena odkritja in doseki, ki so zanesljivi, vendar zaradi visoke cene teko dosegljiva mejne znanosti, ki niso priznane, vendar kaejo na uinkovitost parapsiholoke metode

4. POGLED V PRIHODNOST PRI NAS - najbolje je stanje na podroju kriminalistine tehnike, saj je Center za kriminalistino-tehnine preiskave po opremljenosti in usposobljenosti strokovnjakov in izvedencev na visoki ravni (dokaj sodobna oprema, opravljajo tudi najzahtevneje preiskave, storkovnjaki se olajo in izpopolnjujejo v tujini), potrebno bi bilo nabaviti nekaj nove opreme, ki bi zamenjala dotrajano in zastarelo - pomanjkanje lastnih raziskav, ki bi prinesle kaj novega in uveljavile slovenski kriminalistiko v tujini - slabo je stanje na podroju kriminalistine taktike, metodike in teoretine kriminalistike tujih spoznanj ne spremljamo dovolj intenzivno, lastnih pa skoraj nimamo, pomanjkljiva je strokovna literatura in pedagoko delo, - potrebne bi bile intenzivne lastne raziskave, ki bi upotevale znailnosti kriminalitete in njenega razvoja pri nas - na lastnih raziskavah je treba graditi nove kriminalistine metode in prenaati njihove ugotovitve v prakso - slovenska kriminalistika mora slediti razvoju v svetu in hkrati ustvarjati lastno znanje 5. PROBLEMI PRI UVAJANJU NOVOSTI V PRAKSO PIONIRJI KRIMINAISTIKE - zgodovina kriminalistike je pokazala, da velikokrat ni pomembno samo odkritje neke metode, a predvsem pripravljenost ljudi, da novost sprejmejo, drubene razmere, srea in nakljuje,.. - ANTROPOMETRIJA; Alphonse Berliton (1879); prvi predlagal znanstveno metodo identifikacije oseb antropometrijo.1882 metodo poskusno sprejeli v prakso. ele leta 1885 doivi splono rabo v Franciji in drugih dravah, leta 1892 ob uspeni identifikaciji storilca, pa splono hvalo. - DAKTILOSKOPIJA; ; Wiliam Herchel (1877); prvi predlaga uvedbo daktiloskopije Henry Faulds (1880) in sir Francis Galton (1888) sta prav tako zavrnjena (ko je antropometija konno priznana, postane ovira za uvedbo daktiloskopije) Juan Vueti (1892); prvi odkril ustrezno klasifikacijo prstnih odtisov, razreil prvi umor s preiskavo sledi prstnih odtisov in kot prvi uvedel daktiloskpijo v Argentini doivi razoaranje, saj e sprejeto daktiloskopijo prepovejo in zapovejo antropometrijo. Edward Henry(1896) - SEROLOGIJA Karl Landsteiner (1901); odkrije razline krvne skupine pomembno odkritje uporabijo ele 8 let kasneje Max Ricjhter; ugotovil pomembno metodo za ugotavljanje krvnih skupin iz krvnih sledi Paul Uhlenuth Leon Lattes - BALISTIKA Henry Goddard (1835) - PRVI KRIMINALISTINI LABORATORIJ V LYONU Edmond Locard - KRIMINALISTIKO UVEDE V REDNI UNIVERZITETNI PROGRAM Prof. Paul Kirk Prof. Ralpf Turner KRIMINALISTI PRI NAS - Prof. Avgust Munda (1951); Uvod v kriminalistiko - Prof. Vlado Vodineli; Kriminalistika (1984) - Prof. Tomislav Markovi; Suvremena tehnika istraivanja krivinih djela (1972)

f f

Ciril erjav; Kriminalistika (1983, 1994) Dr. Darko Maver; kriminalistini spoznavni proces (1988), Kriminalistika (1998) Prov Pavi in Modly; keiminalistika (1999) Dr. Anton Dvorek; kriminalistina strategija (2001) Dr. Katja Drobni; DNK in bioloki sledovi Dr. Bojan Dobovek; Organizirani kriminal (1997) Dr Peter Umek; kriminalistina psihologija Dr. Polona Seli; poligraf, psiholoko profiliranje

5. RAZVOJ POLICIJE
a) RAZLOGI IN POGOJI ZA NASTANEK POLICIJE

industrializacija porast prebivalstva v mestih veliko tevilo kaznivih dejanj kaotinost razmer v nadzorstvu zaradi vse vejih odporov in izgredom imajo od leta 1253 dalje v Londonu nono strao "Watch of London" common informers, thief catchers Jonathan Wild je bil generalni lovec na tatove za Anglijo in Irsko, obeen 1725 leta 1750 pisatelj Henry Fielding postane mirovni sodnik v Londonu in ustanovi prvo policijo uveljavijo se "Bow Street Runners", ki nosijo rdee telovnike leta 1829 Sir Robert Peel ustanovi prvo uniformirano policijo, ima 1000 mo, temelj je Metropolitan Police Act leta 1842 ustanovljen Scotland Yard leta 1878 ustanovljen C.I.D. podobno stanje kot v Angliji leta 1833 ustanovijo prvo policijo v Philadelphii leta 1844 ustanovijo policijo tudi v New Yorku, NYPD, vodi jo inpektor Thomas Byrnes (uvede "third degree") leta 1850 se uveljavi Allan Pinkerton, prvi zasebni detektiv, ki ima velike uspehe pri prijemanju roparjev, preprei atentat na predsednika ZDA FBI Federal Bureau of Investigation, ustanovljen leta 1935 ima le federalne pristojnosti, je razdrobljena, danes ima okrog 11.000 agentov (special agent, special agent in charge, legal attache), direktor je Robert Mueller DEA Drug Enforcement Administration ATF Bureau of Alcohol, Tobacco and Firearms CIA Central Inteligence Agency leta 1810 ustanovijo prvo kriminalistino policijo na svetu policijo vodi Eugene Francois Vidocq, bivi kriminalec, ustanovi Brigade de la Surete, upotablja posebne metode: preobleke, tajne sodelavce, uvede parada prepoznavanja, njegovi policiski obiskujejo jetninice in opazujejo zapornike, da bi si jih zapomnili po marni revoluciji na Dunaju se zanejo priprave na ustanovitev oboroene sile za javno varnost (francoski vzor) 8.junija 1849 Franc Joef ustanovi oronitvo vojako organizirano strao naloge so skrbeti za notranjo varnost in izvrevati odloitve sodi in dravnih, deelnih in okrajnih oblasti v Ljubljani je poveljstvo oronitva za Kranjsko, ima 11 okrajnih glavarstev s 275 oroniki, vodje so stramojstri, poleg tega v Ljubljani obstaja tudi mestna policija, podrejena upanu oboroitev: puka, bajonet, pitola Slovenija vstopi v kraljevino SHS s svojo vojsko in svojim oronitvom

b) ANGLIJA

c) ZDA

d) FRANCIJA

e) SLOVENIJA

V. NAELA KRIMINALISTIKE
1. KRIMINALISTINA IN PROCESNA NAELA Tudi v kriminalistiki so nastala naela za praktino delo preiskovalcev v predkazenskem in kazenskem postopku.

asovno so procesna naela stareja od kriminalistinih, prvi jih omenja Franz Meixner (kriminalistina taktika 1954). V nekdanji jugoslovanski kriminalistiki so naela oblikovali; V. Vodineli T. Markovi . Aleksi A. Makra A. Makra je posebno pozornost namenil primerjavi kriminalistinih in procesnih nael; opozoril je na njihovo medsebojno povezanost, prepletanje, dopolnjevanje, razlinost in pomen za praktino delovanje kriminalistov in pravosodja. Ker je kriminalistika v funkciji kazenskega procesnega prava, se njena naela bistveno ne razlikujejo od procesnih. Gre za doloeno dopolnjevanje, preciziranje in v omejenem obsegu za omejevanje. Procesna naela izvirajo iz pravne znanosti (kazenskega procesnega prava), kriminalistina naela pa temeljijo na praktini preiskovalni dejavnosti, veljajo v celotni kriminalistiki 1. NAELO TEHNINO TAKTINE SVOBODE PRI VODENJU PREDKAZEN-SKEGA IN KAZENSKEGA POSTOPKA IN NAELO ZAKONITOSTI - preiskovalci (policisti, kriminalisti, preiskovalni sodniki) so pri opravljanju operativnih in preiskovalnih dejanj razmeroma svobodni in praviloma niso vezani na formalne zahteve ali predpise. Po lastni presoji se odloajo, kaj bodo storili, kdaj, kako, - v 148. lenu ZKP so nateti ukrepi in naloge, ki naj jih opravijo policisti, e obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolnosti. - tudi druge dolobe ZKP doloajo pogoje ali pravni okvir za izvedbo preiskovalnih dejanj, vendar preiskovalci sami odloajo, kako bodo konkretno izvedli posamezno opravilo - glede na svojo oceno poloaja lahko preiskovalci predlagajo in izvajajo ukrepe, ki jih lahko privedejo do cilja torej do resnice o kaznivem dejanju in storilcu. - izvajanje ukrepov je odvisno od osebnosti, znanja in izkuenj preiskovalcev, napotkov kriminalistine tehnike, taktike in metodike, ocene poloaja in konkretnih razmer - prosta izbira ukrepov je omejena z naelom zakonitosti kriminalisti morajo upotevati dolobe ZKP in drugih predpisov, ki doloajo njihovo delo - svobodna izbira ukrepov je omejena tudi z drugimi naeli: diskretnost, sorazmernost, ekonominosti... - Naelo sorazmernosti; dejanje ali poseg preiskovalca naj bo le toliken, kot je nujno potrebno, da bi dosegli konkretni cilj to velja predvsem za uporabo prisilnih sredstev ter izvajanje operativnih in preiskovalnih dejanj, ki najbolj posegajo v zasebnost posameznika in lovekove pravice (pridranje, pripor, hina, osebna preiskava...) 2. NAELO METODINOSTI IN NARTOVANJA - metodinost je pomembna pri opravljanju ogleda, hine in osebne preiskave, rekonstrukcije, zbiranju obvestil in zaslianju, pri sestavljanju in preverjanju verzij, pri pripravi zapisnikov in drugih oblik dokumentiranja - nart in metodika sta potrebna tudi pri enostavnejih kaznivih dejanjih, ker se pri na videz preprostih zadevah v ozadju lahko skriva zapleten zloin, ki ga brez metodinega preiskovanja in nartovanja ni mogoe reiti. Pomanjkanje metodinosti pri ogledu kraja dejanja je eden glavnih vzrokov za slabo opravljen ogled in spregled pomembnih sledi in dokazov - metodinost in nartovanje sta pomembni tudi pri sestavljanju in preverjanju verzij o dejanju in storilcu. Spregledana verzija lahko preiskovalce pripelje v slepo ulico, nenartno preverjanje verzij v izgubljanje informacij in dokazov - metodinost in nartovanje sta pomembna za izvajanje policijskih opravil v kazenskem postopku in za dejavnost pravosodnih organov v kazenskem postopku. 3. NAELO KRITINOSTI IN SAMOKRITINOSTI - Obe naeli sta izjemno pomembni pri preiskovanju kaznivih dejanj, e zlasti ko so zadeve videti preproste - Sum in dvom sta zelo pomembna v kriminalistiki, saj se vsako kriminalistino delo prine s sumom, dvomom; sumiti pomeni ve in drugae predvidevati, kot to kae privid zunanjosti - za odkrivanje prave resnice je nujna kritinost (sum) do tistega, kar pripovedujejo drugi, na kar kaejo sledovi in materialni dokazi, pa tudi kritinost do lastnih sklepov in ugotovitev (dvom); kriminalista ne smejo zaslepiti navidezne oitnosti, vsak dokaz mora vedno znova preverjati. - e preiskovalci niso kritini in sumniavi je njihovo preiskovanje povrno, zadovoljijo se z domnevno jasno razlago dogodka - sum je gonilna sila preiskovanja, kdor nima sposobnosti da sumi in dvomi ne more biti dober kriminalist. - paziti je treba, da se pojem kritinosti ne sprevre v fanatino sumniavost. Trdovratno vztrajanje pri sumu, ki temelji le na nejasni intuiciji ali precoskih, je lahko prav tako nevarno kot pomanjkanje samokritinosti treba je temeljito in vsestransko preveriti vsa dejustva in dokaze ter ele nato sklepati in se odloati.

e kljub kritinosti ni dvomov v resninost ugotovljenih dejstev, bi bilo nadaljnje vztrajanje pri druganih razlagah zgolj zapravljanje asa

4. NAELO HITROSTI IN PRESENEENJA - sledi (psihine in materialei) izginjajo, zato je as pomemben dejavnik pri njihovem odkrivanju in zavarovanju; im manj asa mine od nastanka do odkritja kaznivega dejanja, veja je zanesljivost in dokazna mo sledov - storilci se elijo oddaljiti od kraja dejanja, hitra akcija policistov je pomembna za njihovo odkritje in pridranje - akcija policistov je uspena, e poteka po naelu hitrosti in preseneenja - storilci se elijo znebiti materialnih dokazov ali sledov, zato je treba ukrepati im hitreje in im bolj zmanjati asovno razliko med izvritvijo dejanja in prijetjem - sodobne policije si prizadevajo im bolj zmanjati reakcijski as od sprejema prijave do prihoda na kraj dejanja - vasih pa naglica ni potrebna niti koristna, saj prehitro ukrepanje brez dokazov opozori storilca na previdnost - vasih je potrebno akati na napako storilca, na to, da izgubi ivce in prehitro ukrepa ali se pouti povsem varnega in se nepremiljeno izda ali se zaradi obutka krivde ovadi sam in prizna dejanje - potrebno je premisliti, kdaj uporabiti naelo hitrosti in preseneenja in kdaj akati na ugodneji trenutek 6. NAELO TEMELJITOSTI IN VZTRAJNOSTI - to naelo je povezano z naelom kritinosti in samokritinosti ter z naelom hitrosti in preseneenja - malomarno opravljena preiskovalna in operativna dejanja, spregled pomembnih okoliin, ki vplivajo na potek preiskovanja, pomanjkljivi zapiski imajo dramatine posledice za uspenost preiskovanja in dokazovanja - odvetniki elijo z odkrivanjem napak policije izniiti dokazno vrednost dobljenih sledov, predmetov ali izjav, saj povrnost in malomarnost nista tako redki pri kriminalistih - temeljitost pomeni, da je treba preveriti vse mone razlage dogodka in vse izjave udeleencev ter izkljuiti monih lastnih napak pri preiskovanju - vztrajnost je pomembna kriminalistina lastnost, kriminalist ne sme odnehati, saj vasih dosee uspeh ele po ve letih vztrajnega in temeljitega dela, drugi pa ga k temu pripeljeta srea ali nakljuje - ni popolnega zloina, ker storilec nikoli ne more vnaprej predvideti in odpraviti nakljuij, to pa lahko izrabi kriminalist, ki je temeljit in vztrajen 7. NAELO OBJEKTIVNOSTI - objektivnost pomeni nepristranskost pri preiskovanju - kriminalist ne sme vnaati v svoje delo niesar subjektivnega, osebnega, kar to lahko vplivalo na pristranskost - ustva in predsodki sta dejavnika, ki zelo negativno deluje na objektivnost preiskovanja, saj preiskovalca zavedejo k enostranskim sklepom in ugotovitvam - e dejavniki, ki povzroajo neobjektivnost delujejo na zavestni ravni jih je mogoe odkriti in prepreiti njihov vpliv na potek preiskovanja - e dejavniki, ki povzroajo neobjektivnost delujejo na podzavestni ravni je mnogo teje, saj delujejo e na ravni zaznavanja in vplivajo na to, da lovek nekaj vidi in si po svoje razlaga - pri subcesiji ali podzavestnem dojemanji lovek podzavestno zavraa nesprejemljivo senzorno gradivo - lovek sledi le eni hipotezi in zavraa druge, omejen je v zaznavanju dejstev, ki njegovi hipotezi nasprotujejo - podzavestni odpor do doloenih dejstev, ki nasprotujejo preiskovalevi hipotezi, se kae tudi v procesu pozabljanja, saj lovek prej pozabi dejstva, ki se ne skladajo z njegovo hipotezo, kot tista, ki se skladajo z njo - teko je govoriti o popolni objektivnosti, gre bolj za tenjo, da im bolj objektivno ocenjujemo tako dejstva, ki so osumljencu v breme, kot tista, ki so mu v prid 8. NAELO ENOTNEGA VODENJA IN SODELOVANJA - preiskovanje kaznivega dejanja je skupinsko delo, ki terja sodelovanje vejega tevila policistov, kriminalistov in tudi sodelovanje razlinih slub - e ogled kraja dejanja terja ekipo strokovnjakov: policisti kraj zavarujejo, kriminalistini tehniki iejo sledi in jih dokumentirajo, kriminalisti preiskujejo dejanje, sodnomedicinski in drugi izvedenci ali strokovnjaki podajo mnenje, preiskovalni sodnik prouuje pravne vidike dogodka - pri iskanju osumljenca, preverjanju alibija, zbiranju indicev, ugotavljanju in preverjanju e kaznovanih oseb nujno sodeluje veje tevilo policistov in kriminalistov - za izvajanje posameznih operativnih (zaseda, racija, sledenje) ali preiskovalnih dejanj (hina preiskava, ogled kraja) je potrebna ekipa ljudi, ki mora delovati usklajeno in nartno - zato je pomembno enotno vodenje, e v preiskovanju sodelujejo policisti in kriminalisti iz ve organizacijskih enot ali strokovnjaki z razlinih podroij - ob tejih primerih je treba ustanoviti operativni tab, ki vodi in nadzoruje celotno dejavnost 9. NAELO EKONOMINOSTI - preiskovanje kaznivega dejanja in sodni postopek terjata dosti finannih, materialnih in lovekih virov

stroki postopka so pogosto veji od materialne kode, ki je zaradi kaznivega dejanja nastala vendar ne gre le za materialno kodo, ampak tudi za zagotavljanje pravinosti in prepreevanje kaznivih dejanj pogosto gre za kodo, ki je materialno ni mono oceniti (ivljenje, huda telesna pokodba, ast, dobro ime...) naelo ekonominosti ne sme kodovati ugotavljanju resnice, niti kriti lovekovih pravic naelo ekonominosti vsebuje naslednje elemente: predkazenski in kazenski postopek naj potekata im hitreje oba postopka morata biti im ceneja opustiti je treba vse, kar ni nujno potrebno tretjim osebam naj se povzroi im manj kode upotevati je treba naelo sorazmernosti pri lajih dejanjih naj se postopek poenostavi zavre se dokazna sredstva, ki niso uporabna ali nujno potrebna

10. NAELO DISKRETNOSTI IN TAJNOSTI - nekatera kriminalistina dejanja je mono opraviti diskretno brez nepotrebne stigmatizacije domnevnih storilcev in vzbujanja pozornosti, druga po svoji naravi terjajo tajnost, tretjih ni mono skrivno opraviti - naelo diskretnosti in tajnosti je razlino uporabljivo, biti pa mora v skladu z naelom zakonitosti - dejavnost sodia je praviloma javna, razen v izjemnih primerih - dejavnost policije je zlasti v predkazenskem postopku bolj konspirativna - uporaba posebnih metod in sredstev (POMS) terja tajnost, saj jih drugae ne bi bilo smiselno uporabljati zato policija javnosti dostikrat ne posreduje podatkov o svojih ugotovitvah, ker je to v interesu preiskave - naelo diskretnosti je pomembno, da bi se izognili nepotrebni stigmatizaciji oseb, do katere bi prilo ob oitnem izvajanju posameznega ukrepa, ukrepe naj se izvaja tako, da se vzbuja im manj pozornosti - naelo diskretnosti je pomembno tudi ko preiskovalci zvedo za podrobnosti iz zasebnega ivljenja storilca ali tretjih oseb, ki s preiskavo niso povezane, njihova dolnost je, da te podatke varujejo v tajnosti - nekaterih dejanj ni mogoe opraviti tajno in diskretno, ne morejo potekati skrivno ampak so izpostavljeni javnosti, v tem primeru naelo tajnosti in diskretnosti ni uporabljivo 11. NAELO ETINOSTI - vasih je mono ukrepati zakonito, vendar hkrati ravnati neprofesinalno in neetino - poleg splonih nael morale in etike so nastali posebni etini kodeksi policije, ki dopolnjujejo druge predpise o ravnanju in vedenju policistov - v Sloveniji je bil 1992 sprejet Kodeks policijske etike, ki vsebuje naela policistov, ureja odnose med policisti, odnose policistov do dravljanov, institucij in organov, opredeljuje odgovornost za njihovo kritev - temeljna etina naela so: naelo ustavnosti, zakonitosti in odgovornosti naelo humanosti naelo varovanja ugleda naelo javnosti dela naelo profesionalnosti, strokovnosti in neodvisnosti naelo varovanja poklicne tajnosti - moralno odgovornost za kritve kodeksa ugotavlja astno razsodie - postopek se prine na pobudo dravljana, predstojnika policijske enote, policijskega sindikata, prizadetega policista ali astnega razsodia

2. poglavje: PREISKOVANJE IN KRIMINALISTIKA

I. POJEM IN PREDMET PREISKOVANJA

1. SPLONO O PREISKOVANJU - pri spoznavanju resnice o kaznivem dejanju in storilcu gre za raznovrstna opravila razlinih subjektov z razlinimi pristojnostmi in z razlinim dokaznim in procesnim pomenom, ki se med seboj prepletajo - za vso dejavnost razlinih dravnih organov ni izoblikovanega enotnega naziva preiskovanje je najprimerneje - preiskovanje je dejavnost policije, dravnega toilca in preiskovalnega sodnika v predkazenskem in predhodnem postopku, ne glede na to, kdo, kdaj, kako in v kakni obliki opravlja posamezna dejanja in kaken procesni pomen imajo - preiskovanje traja do vloitve obtonice, obsega predkazenski in predhodni postopek - pri preiskovanju poznamo razline situacije glede kaznivega dejanja (od tod razlina vloga in naloge policije) ali je znano dejanje in storilec ali ni znano ne dejanje ne storilec ali je znano dejanje, ne pa storilec ali je znan storilec, ne pa dejanje - v preiskovanje (predkazenski in predhodni postopek) so vkljuene naslednje preiskovalne dejavnosti: operativno-taktina dejanja policije: zbiranje obvestil, delo z indici, postavljanje verzij, nartovanje preiskovanja, uporaba poligrafa, posebnih metod in sredstev, zaseda, racija, iskanje sledov... preiskovalna dejanja, ki jih opravi policija ali preiskovalni sodnik: ogled kraja dejanja, rekonstrukcija, sooenje, prepoznava, zaslianje, odreditev izvedenstva... 2. ZNAILNOSTI SLOVENSKEGA ZKP PO 1967 - temeljna znailnost slovenskega kazenskega postopka je, da so naloge odkrivanja, preiskovanja, obtobe in sojenja razdeljene med razline organe policijo, toilstvo in sodie - preiskovalni sodnik je prevzel funkcijo formalnega izvajanja preiskave v kazenskem postopku - policija je izloena iz kazenskega postopka, ampak je postavljena v predkazenski postopek, ima dolnost odkrivanja kaznivih dejanj in storilcev, odkrivanja in zavarovanja sledov in monih dokazov, zbiranja obvestil za pozneji kazenski postopek; s tem so eleli zakonodajalci poveati njihovo operativnost in hkrati zagotoviti vejo nepristranskost pri ugotavljanju dejstev in zbiranju dokazov 3. ZNAILNOSTI KAZENSKEGA POSTOPKA PRI NAS - cilj kazenskega postopka kontinentalni pogled: ugotoviti resnico o kaznivem dejanju kaj se je v resnici zgodilo in kdo je storilec? ameriki vidik: razreiti spor med dvema strankama med osumljencem in dravo - pri nas je prilo do zdruitve kontradiktornega in preteno inkvizitornega postopka v meani postopek, ki daje ugodneji poloaj osumljencu kot v tevilnih drugih pravnih sistemih - meani postopek poudarja procesne pravice osumljenca, ob odvzemu prostosti ima pravico do zagovornika, izjave, ki jih posreduje policiji pa ne morejo biti dokaz v kazenskem postopku dvojna varnost za osumljenca - poudarjena je kontradiktornost predkazenskega in kazenskega postopka (toilec in odvetnik sta enakopravni stranki) - problem sedanje ureditve je, da na podroju osebnih dokazov prihaja do podvajanja dejanj (zaslianje na policiji in pri preiskovalnem sodniku), izjave, ki jih pridobi policija nimajo dokazne vrednosti, osumljenci lahko taktizirajo - predlogi za reitev: uvesti kontradiktorni postopek s polnimi pooblastili policije za zaslianje ob ustreznih garancijah (Miranda), urediti status CKTP, pregledati dolobe ZKP o operativnih in preiskovalnih dejanjih (primerjalno), celovito urediti pristojnosti med organi - kaj pa sedaj ne sme se sistemsko reevati problema, ne iskati hitrih, kozmetinih reitev, ne smemo se zgolj zgledovati po tujih ureditvah, temve upotevati tudi domae razmer 4. POTEK ISKANJA RESNICE O KAZNIVEM DEJANJU IN STORILCU - iskanje resnice o kaznivem dejanju in storilcu je razdeljeno na dve fazi: - 1. faza: iskanje, zbiranje in ugotavljanje dejstev oblikovanje hipoteze o kaznivem dejanju in storilcu operativna, iskalna, pripravljalna, neformalna dejavnost policije do sestave kazenske ovadbe formalna, dokazna, potrjevalna vloga preiskovalnega sodnika, ki je vodja preiskave in s tem zadolen za opravljanje vseh preiskovalnih dejanj - 2. faza: odloanje o zadevi, sojenje preverjanje hipoteze

5. DELITEV NA PREDKAZENSKI IN KAZENSKI POSTOPEK - delitev spoznavnega procesa na predkazenski in kazenski postopek ni izpeljana dosledno

dejavnosti policije in sodnih organov se med seboj prepletajo gre za celoto v psiholokem in gnoseolokem smislu v psiholokem smislu: policija, dravno toilstvo in preiskovalni sodnik so na "eni strani", obdolenec in zagovornik pa sta na "drugi strani" prvi elijo dokazati krivdo obdolenca drugo pa jo zavrei v gnoseolokem (spoznavnem) smislu: proces ugotavljanja resnice je enoten in nedeljiv, v njem poteka skupna dejavnost policistov, kriminalistov, preiskovalnih sodnikov, izvedencev, dravnih toilcev, strokovnjakov...

II. KRIMINALITETA IN PREISKOVANJE

1. SPLONO O KRIMINALITETI - pojem kriminaliteta oznauje vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena v doloenem asu na doloenem obmoju - kriminaliteto delimo v razline skupine glede na skupne znailnosti - statistini podatki o kriminaliteti v Sloveniji so sestavljeni iz: splona kriminaliteta: krvni, spolni in premoenski delikti gospodarska kriminaliteta: poslovne goljufije, zlorabe poloaja ali pravic... posebne oblike kriminalitete: raunanika kriminaliteta, ilegalne migracije, ponarejanje denarja, prostitucija, korupcija... organizirana in mladoletnika kriminaliteta sta lahko zaobseeni v katerikoli od teh treh oblik - statistini podatki ne odraajo celotne kriminalitete, ampak le stopnjo prijavljanja in odkrivanja kaznivih dejanj - dejanska kriminaliteta je mnogo vija od uradno zaznane, ker tevilna dejanja ostanejo prikrita in neprijavljena - neprijavljeno kriminaliteto imenujemo temno polje kriminalitete, razlogi za to so: rtev ne eli prijaviti dejanja policija sprejete ovadbe ne posreduje dalje gre za prikrito kriminaliteto, kjer sta tako storilec kot rtev zainteresirana za skritost - temno polje kriminalitete so vsa kazniva dejanja, ki so bila dejansko izvrena v nekem asu na nekem obmoju, vendar niso bila prijavljena policiji - temno polje kriminalitete je mono odkrivati z viktimolokimi raziskavami, ko se ugotavlja stopnja viktimizacije med prebivalstvom in pripravljenost za prijavljanje kaznivih dejanj - sivo polje kriminalitete so zaznana kazniva dejanja, pri katerih storilec ni bil odkrit - raziskanost kriminalitete je odstotek zaznanih kaznivih dejanj, kjer je osumljenec odkrit 2. ZNAILNOSTI KRIMINALITETE V SLOVENIJI (glej lanek)
a) OBSEG OBRAVNAVANE KRIMINALITETE

Slovenija je zmerno obremenjena s kriminaliteto, je razmeroma varna drava, to potrjujejo statistike in obutek varnosti prebivalstva struktura in obseg kaznivih dejanj se razmeroma hitro spreminjata obseg obravnavane kriminalitete se je poveal, kar je posledica bolj doslednega vlaganja kazenskih ovadb za laja kazniva dejanja in vejega tevila deliktov odvisnikov od prepovedanih drog dele preiskanih kaznivih dejanj pa e ve let upada razlogi, da e ve let naraa tevilo kaznivih dejanj, za katera policija vlaga kazenske ovadbe: slabe varnostne razmere bolj dosledno obravnavanje kaznivih dejanj, pri katerih se pregon prine na predlog okodovanca zaostanek pri vnosu kaznivih dejanj v informacijski sistem konec leta 2000 teave pri evidentiranju kriminalitete v zaetku leta 2000 veajo se fizine, psihine in materialne posledice pri rtvah in okodovancih, vedno ve je okodovanih ali pokodovanih ljudi, koda, ki jo povzroajo storilci je vedno veja najbolj se je povealo tevilo drobnih premoenjskih deliktov (tatvine, pokodovanje tuje stvari, zatajitev, prikrivanje) naraa tevilo kaznivih dejanj neupraviene proizvodnje in prometa z mamili (sekundarna kriminaliteta) precej se je povealo tevilo kaznivih dejanj lahke telesne pokodbe, ogroanja varnosti, grdega ravnanja, spolnega napada na osebo mlajo od 15 let, poslovne goljufije... naraa tudi organiziranost in povezovanje storilcev kaznivih dejanj iz razlinih drav, iri se mednarodna kriminalna dejavnost kriminaliteta ima vedno ve elementov fizinega in psihinega nasilja, poveuje se nasilnost storilcev naraa izkorianje novih tehnologij in opreme za izvrevanje kaznivih dejanja nekoliko so se umirili tokovi ilegalnih migracij na delo policije vliva vkljuitev Slovenije v mednarodni boj proti terorizmu

b) STATISTIKA

policija je evidentirala 87.485 varnostnih dogodkov, pri katerih je obstajal sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, kar je 3,2% ve kot lani policija je dravnemu toilstvu posredovala kazenske ovadbe zaradi 74.795 kaznivih dejanja, pri katerih je utemeljila sum, da so bila storjena kazniva dejanja, kar je za 10,6% ve kot lani policija je dravnemu toilstvu posredovala 11.195 poroil o domnevnih kaznivih dejanjih pri katerih ni potrdila suma storitve kaznivega dejanja oz. ni bilo podlage za kazenski pregon, to je 24,7% ve kot lani policija je zaradi suma storitve kaznivih dejanj ovadila 19.439 oseb, to je 3,9% ve kot lani pri 52,9% obravnavanih primerih je policija vloila ovadbo zoper neznane osumljence struktura ovadenih oseb: 18,7% povratnikov, naraa 13,7% mladoletnikov, rahlo upada 85,3% mokih, rahlo upada mono je priakovati spremembe v strukturi kriminalitete in nove oblike kaznivih dejanj ogroenost ljudi s tradicionalnimi oblikami kriminalitete bo ostala na enaki ravni klasine oblike kaznivih dejanj bodo postajale bolj organizirane in nasilne ve bo organiziranih oblik kriminalitete mednarodnih razsenosti poveal se bo migracijski pritisk iz drav ki ne bodo zajete v evroatlantske integracije poveal se bo boj proti mednarodnemu terorizmu poveal se bo promet prek Slovenije nadaljevalo se bo socialno razslojevanje v dravi organizirana kriminalna dejavnost vedno bolj naraa tudi v Sloveniji kaznivo dejanje je posledica organizirane kriminalne dejavnosti, e ga stori lan organizirane kriminalne skupine in e so izpolnjeni naslednji pogoji: kriminalna organizacija je formalizirana struktura, je jasno hierarhino organizirana (jasni so notranji odnosi med tistimi, ki ukaze dajejo, in tistimi, ki jih izvrujejo), formalna struktura in odnosi so navzven prikriti lane skupine povezuje dalj asa trajajoe skupno kriminalno delovanje temeljni cilj delovanja je ustvarjanje dobika z nezakonitimi dejavnostmi skupina uporablja za doseganje ciljev svojevrstne metode: nasilje, korupcijo, izsiljevanje

c) PROGNOZA

d) ORGANIZIRANA KRIMINALNA DEJAVNOST

III. ORGANI PREISKOVANJA (glej powerpoint zapiske in Zakon o policiji)

1. NALOGE POLICIJE - naloge policije so doloene v ZKP, Zakonu o policiji ter drugih zakonih in podzakonskih predpisih - naloge policije, ki so doloene v 3. lenu Zakonu o policiji: varovanje ivljenja, osebne varnosti in premoenja ljudi prepreevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrkov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrkov in njihovo izroanje pristojnim organom (izsleditev storilca, odkrivanje in zavarovanje sledov in predmetov, ki bi lahko bila dokaz, zbiranje obvestil, ki bi lahko bila koristna za izvedbo kazenskega postopka) vzdrevanje javnega reda nadzor in urejanje prometa na cestah varovanje dravne meje in opravljanje mejne kontrole opravljanje nalog, doloenih v predpisih o tujcih varovanje doloenih oseb, organov, objektov in okoliev varovanje doloenih delovnih mest in tajnosti podatkov dravnih organov 2. STRUKTURA POLICIJE - policija je organ pod pristojnostjo Ministrstva za notranje zadeve - sede policije je v Ljubljani - policija je urejena na treh ravneh 1. nivo: republiki nivo generalna policijska uprava (vodi jo generalni direktor policije) 2. nivo: regionalni nivo policijske uprave (vodi jo direktor policijske uprave) 3. nivo: lokalni nivo policijske postaje (vodi jo komandir policijske postaje) 3. GENERALNA POLICIJSKA UPRAVA
a) GENERALNI DIREKTOR POLICIJE

generalni direktor policije vodi generalno policijsko upravo, direktorja nadomea ga namestnik generalni direktor policije je za svoje delo in delo policije odgovoren ministru generalna policijska uprava opravlja svoje naloge v notranjih organizacijskih enotah

b) OPRAVLJANJE NALOG

notranje organizacijske enote vodijo vodje notranjih organizacijskih enot, ki so za svoje delo, stanje v enoti in delo notranje organizacijske enote odgovorni generalnemu direktorju policije temeljni enoti uprava uniformirane policije: sektor za javni red, sektor za cestni promet, sektor za dravno mejo in tujce, sektor za organizacijo in razvoj, letalska policijska enota, center za tujce, policijski orkester uprava kriminalistine policije: sektor za splono kriminaliteto, sektor za gospodarsko kriminaliteto, sektor za organizirano kriminaliteto, sektor za posebne naloge, sektor za raunalniko kriminaliteto in kriminalno analitiko, sektor za mednarodno sodelovanje, center za kriminalistino tehnine preiskave samostojne enote urad za varnost in zaito: oddelek za varovanje oseb, oddelek za varovanje objektov, oddelek za operativno varovanje in itenje, oddelek za operativno deurstvo in oskrbo, oddelek za varovanje predsednika DZ, oddelek za varovanje predsednika Slovenije, oddelek za varovanje predsednika Vlade specialna enota: enota A, enota B, enota C operativno komunikacijski center tabna enota urad generalnega direktorja logistine enote kadrovska sluba sluba za informatiko in telekomunikacije: center za informatiko, center za telekomunikacije, center za zaito podatkov skupne slube izobraevalna in vadbena enota policijska akademija: srednja policijska ola, vija policijska ola, center za izpopolnjevanje in usposabljanje, center za usposabljanje pomonih policistov, oddelek za podporo vadbeni center

c) NOTRANJE ORGANIZACIJSKE ENOTE GENERALNE POLICIJSKE UPRAVE

4. POLICIJSKA UPRAVA - policijska uprava je obmona organizacijska enota policije, ustanovljena na doloenem obmoju drave - policijske uprave na regijski ravni skrbijo za varnost ljudi in njihovega premoenja - Slovenija je razdeljena na 11 policijskih uprav - policijske uprave so z generalno policijsko upravo povezane organizacijsko in funkcionalno
a) DIREKTOR POLICIJSKE UPRAVE

direktor policijske uprave vodi policijsko upravo direktor policijske uprave je za svoje delo in za delo policijske uprave odgovoren generalnemu direktorju policije policijska uprava opravlja naloge v notranjih organizacijskih enotah notranje organizacijske enote vodijo vodje notranjih organizacijskih enot, ki so za svoje delo, stanje v enoti in delo notranje organizacijske enote odgovorni direktorju policijske uprave temeljni enoti urad uniformirane policije urad kriminalistine policije samostojne enote operativno komunikacijski center tabna enota urad direktorja policijske uprave logistine enote odsek za logistiko lokalni temeljni enoti policijske postaje policijski odseki

b) OPRAVLJANJE NALOG

c) NOTRANJE ORGANIZACIJSKE ENOTE POLICIJSKE UPRAVE

5. POLICIJSKA POSTAJA - policijska postaja je obmona organizacijska enota policije, ustanovljena za neposredno opravljanje nalog policije na doloenem obmoju ali za doloeno podroje dela policijske uprave
a) KOMANDIR POLICIJSKE POSTAJE

policijsko postajo vodi komandir policijske postaje komandir policijske postaje je za svoje delo, stanje na policijski postaji in delo policijske postaje odgovoren direktorju policijske uprave naloge policije opravljajo policisti, ki so uniformirani ali neuniformirani delavci policije

b) OPRAVLJANJE NALOG

policisti imajo pravico in dolnost izvrevati policijska pooblastila

6. KRIMINALISTINA POLICIJA - kriminalistina policija je specializirana sluba za boj proti kriminalu - kriminalisti pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev sodelujejo z uniformiranimi policisti - laja kazniva dejanja obravnavajo uniformirani policisti, ki prvi ukrepajo in zanejo raziskovati primer - teja kazniva dejanja, ki zahtevajo posebna preiskovalna znanja in tehnino opremo, obravnavajo kriminalisti - organizacija kriminalistine policije uprava kriminalistine policije: deluje v okviru generalne policijske uprave, je na vrhu kriminalistine policije, vodi, koordinira, spremlja, analizira in ocenjuje stanje na podroju kaznivih dejanj, skrbi za uinkovito in zakonito opravljanje nalog na razlinih podrojih kriminalitete uradi kriminalistine policije: delujejo v okviru policijskih uprav, kriminalisti uradov kriminalistine policije so neposredni operativci, ki odkrivajo in preiskujejo teja kazniva dejanja na svojem obmoju lokalne kriminalistine enote: delujejo v okviru policijskih postaj, odkrivajo in zatirajo lokalno pogojeno kriminaliteto, delujejo predvsem v urbanih obmojih mobilne kriminalistine enote: delujejo v Ljubljani, Mariboru in Celju, spremljajo kriminalno dogajanje in posredujejo v nujnih primerih, nadzorujejo kriminalno bolj ogroene predele, zbirajo podatke pomembne za odkrivanje in preiskovanje, ukrepajo ob hujih kaznivih dejanjih - organizacija kriminalistine tehnike center za forenzine preiskave deluje v okviru uprave kriminalistine policije oddelek, skupina pri uradih kriminalistine policije kriminalisti v lokalnih kriminalistinih enotah policisti na policijskih postajah - center za kriminalistino-tehnine preiskave se neposredno vkljuuje v oglede kraja dejanja in sodeluje pri preiskovanju zapletenih kaznivih dejanj

IV. MEDNARODNO POLICIJSKO SODELOVANJE

1. RAZLOGI ZA MEDNARODNO POLICIJSKO SODELOVANJE - kriminaliteta postaja vedno bolj internacionalna (izvrevanje kaznivih dejanj poteka preko cele vrste drav) - kriminaliteta dobiva nove oblike in razsenosti, zlasti organizirana kriminaliteta - procesi globalizacije se kaejo tudi v kriminaliteti (mednarodna kriminaliteta se razvija zaradi razvoja mednarodne trgovine, odprtosti meja, vejega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala, sodobnih sredstev komuniciranja, migracij...) - delitev dela med storilci in specializacija (storilci iz ene drave izvrujejo kazniva dejanja v drugi dravi, se med seboj povezujejo, izmenjujejo podatke, pomagajo pri begu in skrivanju) - izredna finanna mo kriminalnih organizacij (posamezne faze kriminalne dejavnosti potekajo v razlinih dravah) - povezovanje kriminalnih in legalnih poslov - tako mednarodna kriminaliteta ogroa celotne gospodarske, socialne in politine sisteme posameznih drav 2. PROBLEMI PRI MEDNARODNEM SODELOVANJU - tenje drav po ohranitvi pristojnosti insuverenosti na svojem ozemlju, zato le izjemoma dopusti poseganje tujih policijskih organov na svoje ozemlje - razline drave imajo razline pravne ureditve (KZ, ZKP in drugi zakoni) - konkurennost in tekmovanje med policijami - razlina organiziranost in pristojnosti policij - nezaupanje - poasnost - razlini interesi policij - ker policisti ene drave ne morejo delovati na ozemlju druge, so omejeni, storilci pa tovrstnih ovir ne poznajo 3. OBLIKE MEDNARODNEGA POLICIJSKEGA SODELOVANJA - v okviru mednarodnih organizacij (Interpol, Europol, Schengen...) - v okviru bilateralnih ali multilateralnih sporazumov o sodelovanju, mednarodnih konvencij... - v obliki neposrednih stikov policijskih uslubencev sosednjih drav (v okviru obmejnega sodelovanja) - v okviru neformalnih stikov policijskih uslubencev, ki temeljijo na osebnem poznanstvu (teaji, seminarji, sreanjih) - preko zaprosil v okviru pravne pomoi

4. MEDNARODNE POLICIJSKE ORGANIZACIJE - prvi predlogi za mednarodno policijsko sodelovanje izhajajo iz asov klasine kazenskopravne ole - 1889 je bilo ustanovljeno Mednarodno kriminalistino zdruenje - 1905 se je pokazala nujnost oblikovanja mednarodne organizacije kriminalistine policije, tako da je prilo do ustanovitve Interpola, Europola in drugih mednarodnih policijskih organizacij
a) INTERPOL ALI MEDNARODNA ORGANIZACIJA KRIMINALISTINE POLICIJE

zaetek in ustanovitev Intepola Interpol je najveja in najbolj priznana mendarodna policijska organizacija leta 1923 je bilo na Dunaju ustanovljeno Mednarodno policijsko drutvo, lanica je bila tudi Kraljevina SHS med vojno naj bi delovanje Interpola prenehalo, po mnenju nekaterih pa je deloval naprej, vendar ni imel ravno pozitivne vloge, Interpolove kartoteke so uporabljali nacisti za iskanje storilcev kaznivih dejanj, ki so jih nato zlorabljali v svoje namene z izsiljevanjem ali podkupovanjem po vojni so drutvo obnovili pod novim imenom Mednarodna komisija kriminalistine policije, ki je kmalu dobila status posvetovalnega organa OZN od leta 1956 se uradno imenuje Mednarodna organizacija kriminalistine policije Interpol Interpol ima sede v Franciji v Lyonu, ima 178 lanic, Slovenija je samostojna lanica Interpola od 1992 namen in cilji Interpola: namen, cilji in delovno podroje so opredeljeni v Statutu Interpola osnovna cilja Interpola sta opredeljena v 2. lenu statuta: - zagotavljanje in irjenje medsebojne pomoi med vsemi kriminalistinimi slubami v okviru zakonskih dolob v razlinih dravah in v duhu Splone deklaracije o lovekovih pravicah - ustanavljanje in razvijanje vseh vrst institucij, ki bi lahko uinkovito prispevale k prepreevanju in zatiranju obiajnih kaznivih dejanj omejitve delovanja Interpola so zapisane v 3. lenu statuta: Interpolu je prepovedano kakrnokoli delovanje, ki bi imelo vojaki, politien, rasni ali verski znaaj naela po katerih poteka sodelovanje v okviru Interpola: spotovanje dravne suverenosti, univerzalnosti, enakosti vseh drav lanic, sodelovanja z drugimi slubami, fleksibilnost delovnih metod dejavnosti Interpola: zbiranje in posredovanje podatkov o kaznivih dejanjih in storilcih med dravami iz centralne baze podatkov v Generalnem sekretariatu, omogoen je neposredni dostop nacionalnim birojem Interpolove baze podatkov: podatki o ukradenih vozilih, o iskanih in pogreanih osebah, o ukradenih umetninah, o predpisih o oroju, o ponarejenih magnetnih karticah, o goljufijah s plailnimi karticami, o ponarejenih dokumentih, o ponarejenem denaru, o pranju denarja, o raunalniki kriminaliteti druge dejavnosti Interpola: spremlja in analizira pojavne oblike kriminalitete, daje smernice razvoja, pomaga pri uvajanju novih telekomunikacijskih in informacijskih sistemov, ie nova sredstva in metode preiskovanja, izobrauje in usposablja, ukvarja se s publicistino dejavnostjo... organizacija Interpola: Generalna skupina: najviji organ Interpola, sestavljajo jo predstavniki vseh drav lanic, velja naelo enakopravnosti, saj ima vsaka drava lanica le en volilni glas ne glede na velikost ali pomembnost drave, sestaja se enkrat letno, naloge: sprejemanje temeljnih nael, sprejemanje sprememb statuta, sprejemanje letnih poroil o delu, sprejemanje programov dela, sprejemanje finannega poroila in prorauna, volitve... Izvrni komite: sestavljajo ga predsednik Interpola, 3 podpredsedniki in 9 delegatov, naloge: spremljanje izvajanja sklepov Generalne skupine, nadziranje dela Generalnega sekretariata, pripravljanje dnevnega reda za zasedanje Generalne skupine Generalni sekretariat: je stalno delovno telo Interpola s sedeem v Lyonu v Franciji, tehnini in informacijski center preko katerega poteka celotna dejavnost Interpola, vodi ga Generalni sekretar Centralni nacionalni biroji: biroji skrbijo za korespondenco med Generalnim sekretariatom in drugimi Centralnimi nacionalnimi biroji, predstavljajo dravo na zasedanju Generalne skupine, pri nas ima vlogo Centralnega nacionalnega biroja Uprava kriminalistine policije, v njenem okviru deluje sektor za mednarodno sodelovanje s 3 oddelki: oddelek za operativo, oddelek za iskanja, oddelek za komunikacije Svetovalci

tiralice pri Interpolu rdea: zahtevek za aretacijo, predviden postopek ekstradicije modra: zahtevek za ugotovitev bivalia

b) EUROPOL

zelena: opozorilo rumena: iskana oz. pogreana oseba rna: neidentificirano truplo

gre za povezovanje evropskih policij pri zatiranju mednarodne kriminalitete oz. zamisel o ustanovitvi skupne policije EU po zgledu amerike FBI nastanek Europola prvi je predlog za ustanovitev Evropola podal Helmut Kohl, imel je zamisel o ustanovitvi evropskega FBI za nastanek Europola je pomembno delovanje skupine TREVI, ki je e pomenilo konkretno sodelovanje na policijskem podroju, vendar brez formalne oblike leta 1991 je iz tretje delovne skupine TREVI (za hude oblike kriminalitete) nastala Delovna skupina za Europol za nastanek Europola je pomembna Pogodba o EU (Maastrihtski sporazum), ki govori tudi o sodelovanju na podroju pravosodja in notranjih zadev ter opredeljuje naloge Europola leta 1994 so ustanovili Europol Drugs Unit (EDU), prva stopnja v organiziranju skupne evropske policije leta 1995 so lanice podpisale Konvencijo o Europolu, ki je pravni temelj za delovanje te policijske organizacije, opredeljuje tudi naloge Europola leta 2001 je tudi Slovenija podpisala sporazum in postala lanica Europola naloge Europola :

poveati uinkovitost in sodelovanje pristojnih institucij v dravah lanicah pri prepreevanju in zatiranju hujih oblik mednarodnega kriminala na podroju terorizma, nezakonite trgovine z mamili, trgovine z jedrskimi in radioaktivnimi snovmi, pri ilegalnih migracijah, trgovini z ljudmi, tatvinah vozil in pranju denarja omogoati izmenjavo informacij o storilcih, kriminalnih skupinah in kaznivih dejanjih med dravami lanicami (izmenjava informacij je strogo nadzorovana, policisti iz posameznih drav nimajo neposrednega dostopa do baze podatkov, do nje lahko pridejo preko oficirjev za zvezo) zbiranje, urejanje in analiza podatkov in obvestil raziskovalno in izobraevalno delo organizacija in nain dela v Evropolu sede Europola je v Haagu vsaka drava ima v Evropolu oficirja za zvezo v vsaki dravi je ustanovljena nacionalna enota za sodelovanje z Europolom

oblike sodelovanja: izmenjava operativnih in stratekih informacij, znanj o metodah preiskovanja, pomo in svetovanje pri preiskavah in pri usposabljanju po 11. septembru v okviru Evropola obstaja posebna enota za terorizem

c) BILATERALNI SPORAZUMI

Slovenija ima podpisane sporazumi o sodelovanju v boju proti terorizmu, ilegalnemu prometu z mamili in organiziranemu kriminalu s Slovako, Makedonijo, Poljsko, Madarsko, eko, Avstrijo... izmenjava informacij sodelovanje pri izobraevanju Srednjeevropska policijska akademija (MEPA): sestavlja jo osem drav iz Srednje Evrope (tudi Slovenija), glavni cilj je izobraevanje kriminalistov, ki se ukvarjajo s preiskovanjem organiziranega kriminala ter izobraevanje mejnih policistov Evropsko zdruenje policijskih kolidev (AEPC): zdruuje izobraevalne policijske institucije drav EU, prireja seminarje in strokovna sreanja Mednarodna policijska akademija (ILEA): ustanovila jo je FBI, da bi pomagala izobraevati srednji vodilni policijski kader iz drav Srednje in Vzhodne Evrope Nacionalna akademija FBI (FBI NA): izobraevanje posebnih agentov FBI, lokalnih policistov in povabljenih kriminalistov iz posameznih tujih drav, posebnost je psiholoko profiliranje storilcev

d) MEDNARODNE POLICIJSKE ORGANIZACIJE S PODROJA IZOBRAEVANJA

3. poglavje: TEORETINA KRIMINALISTIKA

preuevanje teoretinih vpraanj je koristno, zanimivo in pomembno za prakso praktiki niso preve naklonjeni teoretini kriminalistiki teoretinim vpraanjem so najve pozornosti namenili vzhodnoevropski pisci

I. KRIMINALISTINI SPOZNAVNI PROCES

1. KAJ JE KRIMINALISTINI SPOZNAVNI PROCES - kriminalistini spoznavni proces je proces spoznavanja resnice, zbiranje in ugotavljanje dejstev o kaznivem dejanju in storilcu v okviru predkazenskega in kazenskega postopka 2. POSEBNOSTI KRIMINALISTINEGA SPOZNAVNEGA PROCESA - kriminalistini spoznavni proces se loi od drugih spoznavnih dejavnosti zaradi posebnosti predmeta preiskovanja (kaznivo dejanje je historini dogodek, ki ni ponovljiv) zaradi okoliin, v katerih preiskovanje poteka (preiskovalna situacija z vsemi svojimi elementi) zaradi metod in sredstev preiskovanja zaradi subjekta preiskovalne dejavnosti organi odkrivanja, preiskovanja in obtobe v postopku preiskovanja iejo, zbirajo in ugotavljajo dejstva in dokaze, ki jih sodie uporabi za spoznavanje resnice o dejanju, njihova dejavnost je predvsem iskalna organi sojenja imajo funkcijo preverjanja in pristojnosti odloanja o zadevi, njihova dejavnost je dokazna - razline preiskovalne situacije, ki se pojavljajo med preiskovanjem kaznivih dejanj e gre za odprt miselni krog se pojavljajo razline situacije, ki terjajo irjenje kroga verzij in iskanje novih idej s pomojo ustvarjalnega miljenja, intuicije, psiholokih tehnik, algoritmizacijo preiskovanja e gre za zaprt miselni krog, se pojavljajo situacije, ki omogoajo postavljanje omejenega tevila verzij, reitev je mono dosei s smiselnim urejanjem in preverjanjem zbranih dejstev in dokazov - posebne znailnosti miljenja preiskovalcev pri zbiranju in ugotavljanju dejstev so pomembne vse strukture miljenja (ustvarjalno, intuitivno, lateralno in logino, diskurzivno), vendar je njihov konkretni pomen odvisen od naloge, ki jo mora preiskovalec reiti za praktino kriminalistino delo ni dovolj le znanje, potrebna je sposobnost to znanje uporabiti v praksi - razlini psiholoki dejavniki pri preiskovanju psiholoki dejavniki delujejo na miljenje in ravnanje preiskovalcev ter vplivajo na uspenost preiskovanja

pomembne so zlasti miselne zapreke, ki onemogoajo reitev naloge, ker je subjekt utirjen v ustaljeni nain miljenja in se psiholoko ne more odtrgati od njega predsodki, stalia, motivi, osebnostne in intelektualne lastnosti, racionalizacija in drugi podzavestni obrambni mehanizmi so pomembni dejavniki za uspeno reevanje preiskovalnih nalog

II. SPOZNAVNOTEORETSKI TEMELJI PREISKOVANJA

preiskovanje je mono ocenjevati z dveh vidikov z gnoseolokega in pravnega: gnoseoloki vidik: postopek spoznavanja resnice pravni vidik: pravno urejeno zbiranje in ugotavljanje dejstev, ki jih sodie na glavni obravnavi prizna, potrdi in upoteva, ali zavre kot nepomembna, pravo prizna le, kar je ugotovljeno in dokazano po predpisih ZKP problem: e se preiskovalci zadovoljijo samo z resnico v gnoseolokem smislu in ne zbirajo pravno veljavnih dodatnih dokazov, zato lahko pride to tega, da krivega oprostijo, zaradi pomanjkanja dokazov; e pa preiskovalci upotevajo le informacije z dokazno vrednostjo, lahko spregledajo tevilne podatke, ki so pomembni za iskanje storilca in za razlago dogodka, eprav imajo le hevristini pomen - cilj kazenskega postopka je reiti spor in ugotoviti resnico o kaznivem dejanju, vendar je kaznivo dejanje historini dogodek, ki je neponovljiv, zato ga ni mono spoznavati neposredno, temve le posredno prek sledov - zato nikoli ne smemo vnaprej zavrniti monosti, da bi odkrili sledove - tako pri historinih kot ahistorinih dogodkih je mono spoznavanje resnice z enako stopnjo gotovosti - razlika je le v tem, da je spoznavanje resnice pri neponovljivih (historinih) dogodkih mogoe samo s posrednim ugotavljanjem in preverjanjem dejstev, a to ne izkljuuje monosti spoznavanja resnice pri nistorinih dogodkih - ker je kaznivo dejanje historini dogodek, v kazenskem postopku ni mono ugotoviti absolutne resnice, temve le najvejo stopnjo verjetnosti, ki nikoli ne izkljuuje zmote, najvekrat smo sposobni priti le do relativnih resnic

III. KRIMINALISTINO MILJENJE

miljenje ima pomembno vlogo pri kriminalistinem spoznavnem procesu v kriminalistinem spoznavnem procesu prihaja zaradi do napak v miljenju in sklepanju zaradi: nezadostno znanje nedoslednost pri sklepanju napake pri uporabi formalnih pravil logike nepopolno zaznavanje (percepcija) in dojemanje (apercepcija) vpliv stali, predsodkov in drugih psihinih dejavnikov, povezanih z miljenjem kriminalistino miljenje je sinonim za miljenje pri reevanju preiskovalnega primera in sega od prvega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje do zakljuka primera pomembna lastnost kriminalistinega miljenja je sposobnost sumiti, dvomiti v dejstva, ki so pred preiskovalcem dokler ni suma, ni ukrepanja, zato je sum zelo pomemben za preiskovanje radovednost, elja po raziskovanju, odkrivanju skrivnosti, razreevanju ugank mora biti v osebnosti kriminalista miljenje preiskovalcev ima posebnost v motivu preiskovanja cilj je odkriti kaznivo dejanje in storilca, zbrati dokaze, preiskovalci se vedno lotijo primera s stalia, da kaznivo dejanje obstaja, zbirajo dejstva ki to hipotezo potrjujejo, zato je njihova percepcija drugana kot pri drugih udeleencih preiskovanja za reevanje preiskovalnih nalog sta pomembni obe strukturi miljenja: hevristina: struktura iskanja reitve epistemina: struktura znanja pomembno je tudi reproduktivno, poustvarjalno in kreativno, intuitivno miljenje sklepi: s problemskim uenjem je treba razvijati sposobnost uporabljanja znanja v konkretnih primerih treba je iriti sposobnost loginega miljenja, ustvarjalnosti in intuicije treba je upotevati da obstaja ve tipov preiskovalcev in da jih kae razporediti pri izvajanju nalog

4. poglavje: NARTOVANJE PREISKOVANJA IN VERZIJE

preiskovanje kaznivih dejanj mora biti uinkovito, smotrno in racionalno, zato je potrebno nartovanje in usklajevanje dela vseh tistih, ki sodelujejo pri ugotavljanju resnice o kaznivem dejanju in storilcu zaradi nespotovanja potrebe po nartovanju preiskovanja prihaja do napak, zamud, povrno opravljenega dela, spregleda pomembnih dejstev, neusklajenosti... nartovanje ima v preiskovalni dejavnosti svoje posebnosti, zato govorimo o kriminalistinem nartovanju posebnosti so predvsem posebne oblike in nain nartovanja, miselna dejavnost oseb in psiholoki dejavniki cilj, ki ga je treba dosei z nartovanjem se izraa v obliki hipotez, verzij, ki imajo zgolj verjetnostni znaaj z nartovanjem so povezane verzije, ki so miselne predpostavke v zvezi s kaznivim dejanjem in storilcem

I. SPLONO O NARTOVANJU PREISKOVANJA

zlata vpraanja so temelj za sestavljanje verzij in nartovanje preiskovanja sedem zlatih vpraanj kriminalistike je ogrodje dela v predkazenskem in kazenskem postopku e je mogoe odgovoriti na vsa zlata vpraanja je primer uspeno reen prvi jih je postavil Darries leta 1791 kaj se je zgodilo? kdaj se je zgodilo? kje se je zgodilo? objektivna stran kako se je zgodilo? kaznivega dejanja s im se je zgodilo? kdo je storilec? subjektivna stran zakaj se je zgodilo? kaznivega dejanja o vsakem vpraanju postavimo ve hipotez in poskuamo najti odgovore nanje zlata vpraanja so temelj za sestavljanje verzij in nartovanje preiskovanja pomen verzij je, da usmerjajo pozornost preiskovalcev na doloena dejstva, da dojemajo z razlinih zornih kotov in odkrivajo nova dejstva, ki izhajajo iz e znanih miselna dejavnost je pri tem induktivno-deduktivna: iz posameznega dejstva (sled na kraju dejanja) se po induktivni poti postavi hipoteza (storilec je Janez), iz katere se z dedukcijo izpeljejo posledice, ki jih je treba preveriti v preiskovanju (Janez je moral imeti moti,na njegovih oblailih so sledovi, poseduje oroje, nima alibija...)

e so z dedukcijo izpeljane posledice potrjene, je potrjena tudi temeljna hipoteza, ki iz verzije preraste v gotovost nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij je pomemben del preiskovalne dejavnosti, vendar samo po sebi ne pomeni preiskovalnega dejanja, to je taktino opravilo

1. POJEM IN VSEBINA NARTOVANJA - vsak posamezni primer je treba sestaviti nart dela to je popis zlatih vpraanj kriminalistike, na katera morajo preiskovalci odgovoriti ter nart izvrevanja in nadzora operativnih in preiskovalnih dejanj zaradi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca - za preiskovanje in za izvajanje operativnih in preiskovalnih dejanj se napravi ustrezen opis opravil, ki jih je treba izvesti, popis subjektov in sredstev, doloi as izvajanja, taktika opravljanja, cilj delovanja... - nartovanje je vedno usmerjena dejavnost, ki ima doloen cilj, doloanje cilja pa omogoajo prav verzije - verzije o dejanju in storilcu so temelj za nartovanje preiskovanja v doloeni preiskovalni situaciji - nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij sta sicer med seboj povezani, vendar nista istovrstni dejavnosti verzije so temelj za nartovanje preiskovanja (iz verzij izhaja katera preiskovalna dejanja opraviti, katera dejstva preveriti, kje iskati storilca), hkrati pa so verzije del nartovanja in posledica e nartovanih in opravljenih dejanj (s pomojo verzij se pojavijo nova dejstva in dokazi, ki terjajo nove verzije, treba je spremeniti nart preiskovanja) - v praksi se pogosto dogajajo napake, ker nartovanja preiskovanja in sestavljanja verzij sploh ni, je pomanjkljivo in meajo se razline dejavnosti, posledica tega pa je nesistematinost v miljenju - faze nartovanja so: analiza zbranih podatkov, postavitev verzij, doloitev nalog in izvajalcev, pregled in analiza 2. POJEM VERZIJE - verzija latinsko pomeni obraati (gre za miselno obraanje, dogodek se v mislih obraa toliko asa, da najdemo pravo reitev ) - pojem verzija se povezuje s pojmom hipoteza, vendar obstajajo doloene razlike, vsaka hipoteza e ni verzija - skupna znailnost verzij in hipotez je, da ne gre za dejstva, temve le domneve z doloeno stopnjo verjetnosti, ki so smernice pri raziskovalnem delu - verzija je posebne vrste hipoteza, pri verziji ne gre za poskus razlage znanstvene teorije, ampak za reevanje posaminega primera, zato je verzija posebna ali ad hoc hipoteza - verzija je miselna hipoteza o poteku kaznivega dejanja, o storilcu in ostalih zlatih vpraanjih kriminalistike 3. VRSTE VERZIJ - miselni proces pri sestavljanju veine verzij poteka iz preteklosti preko sedanjosti v prihodnost - vedno moramo postaviti vsaj dve verziji verzijo in kontraverzijo - tipine verzije: so ena do monih razlag celotnega dogodka ob minimalnih zaetnih informacijah, so izjemno pomembne za izbiro smeri preiskovalne dejavnosti, iz njih izhajajo prvi ukrepi in preverjanja (tipine verzije ko najdemo truplo so: kaznivo dejanje, nezgoda, samomor, naravna smrt s tem smo izrpali vse mone razlage dogodka) - splone verzije: verzije, ki v celoti razlagajo predmet dokazovanja (thema probandi), torej dajejo razline razlage o monih pravnorelevantnih vpraanjih - posebne verzije: verzije, ki se nanaajo na posamezna zlata vpraanja kriminalistike, tudi glede vsakega zlatega vpraanja je treba vedno postaviti vsaj dve verziji (kdo je storilec, kdaj je bilo storjeno dejanje, kako je bilo storjeno...) - verzije pravne kvalifikacije: hipoteze o monih pravnih kvalifikacijah dejanja (umor, huda telesna pokodba...) - verzije obrambe, obtobe in sodne verzije: v vsaki kazenski zadevi se verzije obrambe in obtobe razlikujejo (obtoba trdi, da je Janez storil umor, obramba trdi ne), z vidika preiskovanja je potrebno upotevati tudi tipine verzije obrambe, da bi se pravoasno zavarovali dokazi in onemogoilo sklicevanje obtoenca na dejstva, ki jih kasneje ne bi bilo mogoe preveriti, in obramba mora upotevati verzije obtobe, da bi nala vrzeli in pomanjkljivosti - skladne ali konkurirajoe verzije: verzije se lahko skladajo in si nasprotujejo le v podrobnostih, lahko pa so si povsem kontradiktorne - verzije glede na asovno usmeritev: retrospektivne verzije: razlagajo pretekle dogodke (kako se je zgodilo neko dejanje, rekonstrukcija, eksperiment) perspektivne verzije: se nanaajo na sedanje in prihodnje dogodke (mona skrivalia, naini bega, zagovarjanje)

II. KDAJ NARTOVATI PREISKOVANJE IN SESTAVLJATI VERZIJE?

kdaj prieti s sestavljanjem verzij in nartovanjem preiskovanja? sestavljanje verzij in nartovanje preiskovanja poteka od prvih informacij dalje, vendar se zaetni plan in verzija po kakovosti razlikujeta od planov in verzij v nadaljevanju preiskovanja, ko je na voljo ve informacij za zaetne stopnje preiskovanja je znailno nartovanje nujnih ukrepov in sestavljanje tipinih verzij in verzij pravne kvalifikacije dejanja (pred ogledom kraja dejanja, ko e nimamo dosti obvestil in informacij) za nadaljevalne stopnje preiskovanja je znailno, da se utemeljenost verzij in zapletenost nartovanja veata in dobivata nove kakovosti (po ogledu kraja dejanja in po prvih zbranih obvestilih) ali sestavljati verzije pri vsakem kaznivem dejanju ali le pri bolj zapletenih in tejih deliktih? nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij je potrebno tudi pri enostavnih in zapletenih kaznivih dejanjih v vsakem primeru je koristno, e ne celo obvezno sestaviti tudi pisni nart nart dela ne sme biti ablonski in opravljen le zaradi administrativnih potreb, temve kreativno sestavljen oris hipotez o dejanju in nainih za njihovo preverjanje

III. KOLIKO VERZIJ SESTAVITI IN KAKO JIH PREVERJATI

-

sporno vpraanje pri delu z verzijami je koliko verzij sestaviti naj kriminalisti sestavljajo le najverjetneje verzije, vse realne verzije ali tudi teoretino mone verzije? teorija meni, da morajo kriminalisti sestaviti in preveriti vse realno mone verzije, to pomeni, da morajo preveriti vse verzije utemeljene na realnih dejstvih, na informacijah, ki so v danem trenutku preiskovalcem znane vse verzije je treba preverjati vzporedno in istoasno, napano je dajati prednost najverjetneji verziji praksa ima nasprotno stalie, in sicer, da je sestavljanje in preverjanje vejega tevila verzij neracionalno, zato naj se opravi selekcija, sestavi in preveri naj se le najverjetneje in najbolj utemeljene verzije, kriminalisti se dostikrat omejijo na sestavljanje ozkega kroga najverjetnejih verzij in jih postopno preverjajo, e bi upotevali vse mone verzije, bi se preiskovanje zavleklo in bi zahtevalo ve delavcev in sredstev za preverjanje dober preiskovalec iz vejega tevila verzij izbere le najverjetneje, slabi preiskovalci sestavljajo in preverjajo veje tevilo monih, vendar manj utemeljenih verzij znailnost dobrega kriminalistinega miljenja je torej pravilen izbor verzij v praksi je opaziti dve napani tendenci: dejavnost kriminalistov se giblje le v okviru ene verzije preiskovalci sestavljajo preve verzij, ki so teoretino mone, a niso utemeljene z dejanskim gradivom preverjanje verzij je mono na dva naina delo po verzijah: loene skupine kriminalistov preverjajo vsako od verzij delo po skupinah: skupine opravljajo doloena operativna in preiskovalna dejanja ne glede na verzijo glede na zahtevnost verzij in njihovega preverjanja se doloa tudi zahtevnost in oblika nartov

IV. PREISKOVALNE SITUACIJE, VERZIJE IN NARTOVANJE

-

vsak kazenski primer je individualne narave in ne dopua shematiziranja preiskovalne situacije doloajo kakne verzije in narte je treba sestavljati, narekujejo miselno dejavnost preiskovalca, opredeljujejo vrste verzij, njihovo tevilo, utemeljenost, popolnost... nekatere preiskovalne situacije terjajo zgolj postavitev tipinih verzij, ker zaradi premajhnega tevila informacij e ni mogoe sestavljati splonih verzij v drugih situacijah je dejanje nesporno, vendar ni znan storilec, zato je treba postaviti posebne verzije o storilcu nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij terjata logino in ustvarjalno ter produktivno in reproduktivno miljenje, sama situacija in narava nalog doloata vrsto miljenja in nain reevanja zaradi razline miselne dejavnosti se preiskovalci razlino lotijo nartovanja preiskovanja in sestavljanja verzij enostavne preiskovalne situacije: pomembno je nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij, vendar je miselno delo manj zahtevno pomembno je, da preiskovalci delajo metodino, miselno rekonstruirajo potek dejanja, preverijo informacije miselna dejavnost poteka v smeri glavne verzije, ki je oitna, in v smeri nasprotne verzije, ki je manj verjetna miljenje zajema alternativo ali-ali

kritino se ocenijo dejstva, ki podpirajo glavno verzijo, iejo pa se tudi okoliine, ki glavni verziji nasprotujejo (kontradiktornost) ali se z njo ne skladajo (kontrarnost) pomemben dejavnik za napake je podleganje sugestiji glavne verzije in spregled nasprotnih dejstev zapletene preiskovalne situacije: nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij je zelo pomembno, miselno delo je bolj zahtevno, zapleteno uporablja se mreno planiranje, grafine in tabelarne tehnike, ki omogoajo ustrezneji pregled nad dejstvi nartovanje preiskovanja in sestavljanje verzij je dinamino, sproti se spreminja in prilagaja novim informacijam, vsako novo dejstvo lahko povzroi nastanek nove verzije in nartovanje novih ukrepov metode nartovanja preiskovanja v razlinih preiskovalnih situacijah mreno planiranje je oblika nartovanja, ki je primerna predvsem tedaj, ko je treba uskladiti izvrevanje vejega tevila razlinih in med seboj odvisnih dejavnosti policija najve uporablja grafine metode planiranja v obliki shem in diagramov, vendar je njihova pomanjkljivost ta, da ne izraajo zvez in razmerij med aktivnostmi v zadostni meri v praksi se premalo uporabljajo preproste tehnike nartovanja, e so dejstva zapisana in dokazi razpostavljeni, doseemo bolj sistematien pregled nad informacijami, pojavljajo se monosti za nove zamisli pomembne so tudi ugotovitve, da je razum sposoben sprejemati tudi sporoila v nelinearni obliki dobrodola je tudi uporaba dnevnika za laji pregled nad dogodki in gibanjem doloene osebe v doloenem asovnem obdobju, kritina obdobja se ponovno preverjajo in iejo dopolnilne informacije algoritmizacija ali monosti uporabe raunalnika za planiranje in izvajanje operativnih in preiskovalnih dejanj lahko olaja delo preiskovalca, ne more pa nadomestiti lovekove sposobnosti miljenja algoritem preiskovanja je tono predpisan sistem izvrevanja preiskovalnih dejanj in operacij, ki vodijo k reitvam nalog iste vrste, preiskovalcem ni treba obremenjevali spomina, le sledijo navodilom algoritma

5. poglavje: KRIMINALISTINA ANALITIKA I. MILJENJE IN ANALITIKA

miljenje v kriminalistiki imenujemo kriminalistino miljenje in loimo: intuitivno miljenje: zanj je znailno delovanje po obutku, intuicija je dodatna kakovost ki loi odline preiskovalce od povprenih, vendar so tudi primeri, ko je intuicija neuporabna analitsko miljenje: zanj je znailna visoka algoritmizacija postopkov za uspeno delo je potrebno kombinirati oba naina miljenja v kreativen proces intuicija je neuporabna v kompleksnih preiskovalnih situacijah, ki v kratkem asovnem intervalu kombinirajo izjemno dinamiko dogajanja, veliko tevilo akterjev in irok geografski prostor, v takih poloajih si lahko pomagamo z doseki sodobne kriminalistine analitike kriminalistina analitika se je razvila v zadnjem desetletju in je nepogreljiva sestavina preiskovanja kriminalitete cilji kriminalistine analitike so prepreevanje kriminalitete, odkrivanje kriminalitete in njenih storilcev, kazenski pregon storilcev in izvajanje kazenskih sankcij temeljna dejavnost kriminalistine analitike je zbiranje, primerjanje, vrednotenje, analiza, sinteza informacij

II. PRAVNA UREDITEV ZBIRANJA PODATKOV IN INFORMACIJ

dravni represivni aparat (policija je znotraj njega) je v svojem delovanju omejen z zakonom zakoni natanneje opredeljujejo pravice in svoboine, ki so zajamene z ustavo in le v natanno predpisanih izjemnih okoliinah dovoljeno poseganje vanje

zakonodaja varuje tudi informacijsko zasebnost

1. PRAVNA PODLAGA ZBIRANJA IN ANALIZIRANJA PODATKOV IN INFORMACIJ V PROCESU PREISKOVANJA KRIMINALITETE - temeljno pooblastilo za zbiranje podatkov in informacij o kaznivih dejanjih in storilcu najdemo v ZKP - ZKP, 148. len, 1. odstavek: e so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolnosti, morajo organi za notranje zadeve ukreniti vse potrebno, da se zberejo obvestila (=podatki in informacije), ki bi utegnila biti koristna za uspeno izvedbo kazenskega postopka - zakon ne govori o analiziranju podatkov, vendar je analiza vsebovana e v namenu zbiranja podatkov - ZKP, 135. len, 1. odstavek: kazensko evidenco in evidenco izreenih vzgojnih ukrepov vodi Ministrstvo za pravosodje; podatki iz teh evidenc imajo za preiskovalce v konkretnih preiskovalnih situacijah omejeno vrednost, upotevajo jih predvsem kot indice, ki nakazujejo na doloeno kriminalno dejavnost osumljenca v preteklosti - zbiranje obvestil in ustavna pravica dravljanov glede varstva osebnih podatkov sta urejena v drugih zakonih (Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o evidencah s podroja javne varnosti), kajti ZKP je premalo doloen 2. ZAKON O VARSTVU OSEBNIH PODATKOV ZVOP - s pravno ureditvijo tega podroja eli zakonodajalev okrepiti demokratinost drube in prepreiti samovoljo nosilcev izvrne oblasti - pravica do zasebnosti in pravica do informacijske zasebnosti sta uresnieni v Zakonu o varstvu osebnih podatkov - sodobna tehnologija omogoa ve monosti zlorabe osebnih podatkov in s tem kritev pravic in svoboin - Zakon doloa katere podatke je dovoljeno zbirati, na kakni pravni podlagi, za kakne namene, kako dolgo se ti podatki lahko vodijo, kdaj se arhivirajo, kakne obdelave se lahko izvajajo, kdaj in pod kaknimi pogoji je dovoljeno podatke posredovati drugim, kakni so postopki in ukrepi za varovanje osebnih podatkov... - Zakon omejuje pravice drave, da posega v informacijsko zasebnost dravljanov, ki je zajamena z ustavo - poseg v pravico je dovoljen le na podlagi zakona ali pisne privolitve posameznikov - Zakon doloa tudi pravico odstopa od naela, da je potrebno podatke zbirati neposredno od osebe, na katero se ti nanaajo, vendar doloa, da mora biti krog oseb, od katerih se podatke lahko zbira doloen s posebnim zakonom ta doloba je natanneje urejena v Zakonu o evidencah s podroja javne varnosti 3. ZAKON O EVIDENCAH S PODROJA JAVNE VARNOSTI - Zakon doloa in ureja zbirke osebnih podatkov, ki jih pri opravljanju nalog s podroja javne varnosti zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo organi za notranje zadeve - Zakon dovoljuje zbiranje podatkov samo za opravljanje zadev javne varnosti, dejansko torej daje pooblastilo za zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih in njihovih storilcih - Zakon taksativno nateva evidence javne varnosti: evidenca osumljencev kaznivih dejanj, evidenca osumljencev prekrkov, evidenca iskanih in nadzorovanih oseb, evidenca legitimiranih oseb, evidenca operativnih informacij, evidenca posebnih operativnih metod in sredstev, evidenca daktiloskopiranih in fotografiranih oseb, evidenca dogodkov - Zakon ureja tudi pravice posameznikov, na katere se nanaajo zbrani osebni podatki in shranjevanje podatkov - Zakon ne opredeljuje tehninih nainov vodenja podatkovnih zbirk (zajema elektronske in klasino vodene evidence)

III. TEMELJNI POJMI KRIMINALISTINE ANALITIKE

beseda analiza je grkega izvora, pomeni razlenitev, razreitev doloenega pojma na njegove bistvene znake pri analizi gre za sistematino spoznavanje doloenega objekta, subjekta, pojava ali abstrakcije tako, da doloimo njiegove sestavne dele, kakovost, kvantiteto in atribute analiza e ni zakljuen proces, analitska spoznanja je potrebno sintetizirati na vijem spoznavnem nivoju analitik je oseba, ki razlenjuje, opravlja analizo sinteza je nasprotje analize, gre za povezavo, spojitev delov v vijo celoto, v sintezi je izreeno nekaj o predmetu, esar ni mogoe izpeljati iz njegovega pojma

1. SISTEMSKA TEORIJA IN KIBERNETIKA KOT TEMELJ RAZUMEVANJA SISTEMA KRIMINALISTINE ANALITIKE - sistemska teorija prouuje, ie tiste lastnosti sistemov in zakone upravljanja, znailne za veino sistemov - skupne znailnosti sistemov: sistem je celoten kompleks med seboj povezanih elementov

vsak sistem tvori s svojim okoljem specifino enotnost vsak sistem je element doloenega sistema vijega reda, je podsistem doloenega sestavljenega sistema elementi doloenega sistema so sistemi nijega reda, podsistemi kriminalistini analitski proces pojmujemo kot kibernetski proces kibernetika je veda o upravljanju sistemov s pomojo informacij kibernetika razlikuje sisteme po nainu nastanka: naravni sistemi: bioloki in kemini, avtomatsko teijo v uravnoteeno, homeostatino stanje umetni sistemi: proizvod lovekovega dela, homeostatino stanje dosegamo umetno, z lastno dejavnostjo, stalnim pridobivanjem, preverjanjem in implementacijo informacij delovanje kibernetskega sistema: sistem sprejema iz okolja informacije (input), ki jih obdela, obdelane informacije (output) uporabi za lastno krmiljenje, kar ponovno povzroi interakcijo z okoljem, proces se ciklino ponavlja, dokler sistem ne dosee uravnoteenega stanja kriminalistina analitika je umeten, odprt, sestavljen, dinamien sistem, deluje s pomojo povratne zveze

2. KRIMINALISTINA ANALITIKA - kriminalistina analitika je veda, ki identificira in omogoa vpogled v povezave med podatki o kriminaliteti in drugimi potencialno pomembnimi podatki z vidiki policijske in sodne prakse - kot podatke o kriminaliteti razumemo: podatke o kaznivih dejanjih podatke o storilcih kaznivih dejanj in rtvah podatke o policijskih postopkih preiskovanja in sodnih postopkih - kriminalistina analitika se ukvarja z objekti (kazniva dejanja), subjekti (storilci kaznivih dejanj) in postopki (preiskovanje kriminalitete in sodni postopki), ki sestavljajo kriminaliteto kot drubeni pojav - drugi pomembni podatki so katerikoli podatki, ki lahko pomagajo pri preiskovanju ali prepreevanju kriminalitete - kriminalistina analitika omogoa identifikacijo pomembnih podatkov in njihovo medsebojno povezovanje, pri tem uporablja dosegljive policijske in pravosodne podatke, ki jih kombinira s podatki drugih podroij - gre za iskanje globljih vzrokov kriminalitete, kar vodi k celovitemu razumevanju problema - pojmovanje kriminalistine analitike v organizacijskem smislu: analitsko delo je formalno organizirano v enotah za kriminalistino analitiko - pojmovanje kriminalistine analitike v funkcionalnem smislu: celota metod in tehnik dela, ki se uporabljajo - kriminalistina analitika je funkcionalno razdeljena na dve podroji strateka analitika operativna analitika
a) STRATEKA ANALITIKA

pojem strategija je grkega izvora, primarno se je uporabljal za oznaevanje veine vodenja vojn danes pojem strategija pomeni doloanje najpomembnejih ciljev in generalnih nainov za doseganje teh ciljev v doloeni sistematini dejavnosti Interpol je sprejel definicijo, da se strateka analitika ukvarja z dolgoronimi vpraanji in cilji, kot so narava tipov kaznivih dejanj in kriminalitete, doloanje obsega in trenda razvoja posameznih vrst kriminalitete in doloanje temeljev za opredeljevanje prednostnih podroij zoperstavljanja kriminaliteti metode strateke analitike se uporabljajo za pridobivanje znanja o kriminaliteti, storilcih, rtvah in obiajno uporabljenih metodah policije in pravosodnih organov, rezultati ki jih pridobimo z metodami strateke analitike so namenjeni nartovalcem politike v policiji, pravosodju in organih, ki se ukvarjajo z zatiranjem kriminalitete strateka analitika je usmerjena v srednjerone in dolgorone cilje s stratekimi uinki izraz operativa je latinskega izvora, pojem operacije pa se pojavlja v razlinih kontekstih ko govorimo o kriminalistini operativi, jo pojmujemo kot izrazito dinamien proces, sestavljen iz niza posameznih situacij, ki si slede v nepretrganem toku, vsaka med njimi pa lahko predstavlja zakljueno celot o operativna analitika je namenjena podpori funkcij konkretnega operativnega dela preiskovalcev Interpol je sprejel definicijo, da je operativna analitika dejavnost, ki je usmerjeno v doseganje kratkoronih ciljev s takojnjimi uinki (aretacije, zasegi, prepreitve...) operativna analitika daje procesu preiskovanja kaznivih dejanj dodatno kakovost, kar omogoa boljo sistematinost pristopa in vea monosti za uspeh preiskave v enostavnih preiskovalnih situacijah se preiskovalci sreujejo z obvladljivo koliino informacij o dejanju in storilcu, v takih situacijah ni potrebe po uporabi analitskega pristopa v zapletenih preiskovalnih situacijah lahko postanejo informacije koliinsko neobvladljive in obiajni miselni proces ne zadostuje za razumevanje problema v takih primerih je nujna uporaba analitskega pristopa operativna analitika pripomore k razumevanju informacij, zbranih v konkretnih preiskavah in razumevanju podroij, na katerih ni na voljo dovolj informacij, prispeva k takojnjemu doseganju preiskovalnih ciljev

b) OPERATIVNA ANALITIKA

3. KRIMINALISTINA ANALITIKA IN OBVEEVALNI PROCES - analitika je kljunega pomena za obveevalni proces, brez nje se obveevalno delo lahko sprevre v golo zbiranje informacij - kriminalistina obveevalna dejavnost je sistematino zbiranje podatkov in informacij zaradi zoperstavljanja kriminaliteti, v fazi zbiranja podatkov se obasno uporabljajo tudi metode, ki so znailne za obveevalne slube - obveevalni ciklus ima doloene med seboj povezane faze, v katerih zakljuek predhodne faze sproi dajaljevanje naslednje, zakljuek zadnje faze pomeni ponovno sproenje ciklusa dodelitev naloge: analitik mora dobiti jasno opredeljeno nalogo (obseg analize, rok, cilji analize...) ocena zahtevka: treba je oceniti ali je dejansko potrebno, da se analitik vkljui v preiskovalni proces in kdaj zbiranje podatkov: dejavnost, ki je usmerjena v pridobivanje vseh pomembnih informacij iz vseh virov, ki so na voljo, katere vire bo analitik uporabil je odvisno od tega ali bo izvajal operativno ali strateko analizo vrednotenje ali evalvacija podatkov: ko analitik vrednoti podatke, mora upotevati zanesljivost vira informacij in njeno vsebinsko zanesljivost, uporablja se "44 koncept" (zanesljivost vira informacij se oznai s tevilkami od 1 do 4, vsebino informacije se oznai s rkami A, B, C, X, vsaka informacija dobi vrednost v paru rke in tevilke, 1A je najbolj kakovostna, 4X pa najmanj kakovostna informacija) primerjanje ali korelacija podatkov: proces, v katerem skua analitik med seboj smiselno in vsebinsko povezati podatke in informacije, sistematino urejanje informacijskih fondov po doloenih atributih, to se imenuje indeksiranje in omogoa enostavno iskanje podatkov in informacij, kadar je to potrebno integracija podatkov: vsebuje analizo in sintezo podatkov, analitik najprej izvede analizo, da doloi in identificira glavne sestavine problema, potem iz indeksiranih podatkov izloa bistvene elemente, ki mu omogoajo jasnejo in enostavnejo sliko o poloaju; bistveni cilj integracije je v pregledneji predstavitvi podatkov in informacij (grafi, sociogrami, tabele,...) interpretacija ter razvoj hipotez in zakljukov: s pomojo induktivne logike poskua analitik pojasniti pojav in odgovoriti na zlata vpraanja kriminalistike (kaj, kdaj, kje, kako, s im, kdo, zakaj), pri interpretaciji mora iti analitik e dlje in postavljati hipoteze, predvidevanja in ocene diseminacija ali distribucija analitskih rezultatov: to je zakljuni del cikla, naronik analize mora biti z njo zaupno seznanjen, razvidno mora biti kdaj, zakaj in komu so bili rezultati posredovani, cikel se lahko nato zaustavi ali ponovi e z analizo doseeni rezultati niso zadovoljivi - analitsko pridobljena spoznanja se uporabijo za nartovanje in izvajanje operativnih in stratekih ukrepov

IV. TEMELJNE METODE IN TEHNIKE KRIMINALISTINE ANALITIKE

objekti kriminalistine analitike so: kaznivo dejanje, storilce ali rtev, metode nadzora nad kriminaliteto k tem objektom kriminalistine analitike lahko pristopamo z vidika operativne in strateke analize matrika, ki prikazuje sistematiko metod kriminalistine analitike strateke analize - analiza kriminalnih vzorcev - analiza generalnega profila - analiza metod nadzora operativne analize - analiza primera - primerjalna analiza primerov - analiza specifinega profila - analiza kriminalnih skupin - analiza preiskav

predmet analize kaznivo dejanje storilec metode nadzora nad kriminaliteto

1. METODE STRATEKE ANALITIKE - metode strateke analitike in rezultati, ki jih pridobimo z njimi so namenjeni nartovalcem politike v policiji, pravosodju in organih, ki se ukvarjajo z zatiranjem kriminalitete a) ANALIZA KRIMINALNIH VZORCEV (strateka analiza/kaznivo dejanje) - analiza kriminalnih vzorcev je raziskava o razirjenosti, razvoju in naravi doloene vrste kriminalitete v doloenem geografskem prostoru in v doloenem asovnem obdobju - objekt analize je kaznivo dejanje - cilj analize je iskanje vzorcev in pravil, ki se v dolgoronem obdobju izoblikujejo na podroju kriminalitete (kriminaliteta se namre v doloenem razdobju na doloenem geografskem prostoru razvija na nain, ki ga je mogoe opisati in oceniti trende nadaljnjega razvoja) - uporaba te metode zahteva sistematino in iroko zbiranje podatkov o kriminaliteti - pri izvajanju analiz so najpomembneje statistine obdelave podatkov, ki dajo osnovno sliko o kvantiteti in kvaliteti raziskovanega pojava

namen analize: analize kriminalnih vzorcev so podlaga za nartovanje politike zoperstavljanja kriminaliteti in operacionalizacijo ustreznih ukrepov, pomagajo pri pravilnem nartovanju politike in taktinemu razporejanju sil - tehnike, ki se najpogosteje uporabljajo za izvajanje analiz kriminalnih vzorcev, so: grafi: z grafino upodobitvijo statistinih podatkov doseemo viko raven razumljivosti, saj povedo ve kot tabelarno prikazani podatki, grafini prikaz ne zahteva opisne interpretacije, temve zgolj vsebinsko geografske karte: podatke prikaemo tako, da kakovost in obseg pojava v doloenem asu grafino ponazorimo na geografski podlagi (primer: obremenjenost UNZ glede na kriminalitetno tevilo) statistike: enostavne statistike dajejo sliko o znailnostih in razirjenosti pojava, so podlaga za ocenjevanje varnostnih razmer; kompleksne statistike pa se uporabljajo pri iskanju doloenih zakonitosti in soodvisnosti med posameznimi pojavi, za obiajno policijsko delo zadostujejo enostavne kvantitativne statistike, ki v doloenem prostoru in asu izraajo frekventnost pojavov, primerjavo s preteklimi obdobji in trende strukturirana sporoila: so visoko standardizirani in sistematino urejeni dokumenti, ki doloen pojav opisujejo koliinsko in kakovostno ter v zvezi z njim postavljajo doloene hipoteze, njihov namen je celovito predstaviti izbrani problem b) ANALIZA GENERALNEGA PROFILA (strateka analiza/storilec) - analiza generalnega profila je metoda s katero odkrivamo karakteristine posebnosti storilcev, ki so izvedli istovrstna kazniva dejanja, osnova za tako analizo so podatki, zbrani v daljih obdobjih - objekt analize je storilec - cilj analize je ugotoviti, katere so najpogosteje osebne znailnosti znanih storilcev kaznivih dejanj in skuamo definirati tipologijo storilcev - namen analize: izsledki analize sluijo nartovalcem varnostne politike in preiskovalcem v konkretnih situacijah, ker jim poznavanje generalnega profila omogoa oje definiranje osumljencev - tehnike, ki se najpogosteje uporabljajo za izvajanje analize generalnega profila, so: statistike: glej zgoraj diagrami: diagram grafino prikazuje podatke, lahko zelo jasno izraa vzorec, po katerem se ravna doloen dele vseh znanih storilcev istovrstnih kaznivih dejanj (ugotavljamo vzorec oddaljenosti kraja kaznivega dejanja od bivalia storilca, prepoznavamo nain izbire krajev dejanja, sistematinost storilcev doloene vrste dejanj) behavioristino profiliranje: behavioristika prouuje tipino obnaanje loveka v doloenem poloaju, v kriminalistiki lahko z njeno pomojo ugotovimo tipine odzive posameznih vrst storilcev kaznivih dejanj na doloene okoliine, to je pomembno z vidika prepreevanja in obvladovanja doloenih poloajev, ker daje operativcem monost predvideti razvoj dogodkov in je podlaga za izbiro primernih ukrepov strukturirana sporoila: glej zgoraj c) ANALIZA METOD NADZORA NAD KRIMINALITETO (strateka analiza/metode nadzora nad kriminaliteto) - analiza metod nadzora nad kriminaliteto je metoda vrednotenja vejega t. preiskovalnih in sodnih postopkov - cilj analize je razvijanje novih metod in taktik delovanja - nadzor nad kriminaliteto je celovit proces osredotoen na doloeno dejanje in njegovega storilca, izvajajo ga razlini, med seboj odvisni organi, ki imajo jasno opredeljene vloge: predkazenski postopek: policija, toilstvo, preiskovalni sodniki kazenski postopek: toilstvo in sodie penalizacijski postopek: kazenski zavodi - primer: analitik analizira delovanje policije v doloenem obdobju v primerih doloene vrste kaznivih dejanj (ugrabitve), skua ugotoviti skupne znailnosti delovanja operativcev, jih med seboj primerjati in ugotoviti, katere metode so bile najpogosteje uspeno uporabljene, tako se ustvari "banka znanja", ki je izhodie za delovanje v kriznih situacijah 2. METODE OPERATIVNE ANALITIKE - metode operativne analitike in rezultati, ki jih pridobimo z njimi so namenjeni neposredni podpori operative v konkretnih preiskovalnih situacijah v "realnem asu" (termin realni as pomeni, da mora uporabnik dobiti informacijo v asu, ko informacija ohranja svojo veljavnost, uporabnost in pomembnost) a) ANALIZA PRIMERA (operativna analiza/kaznivo dejanje) - analiza primera je rekonstrukcija poteka doloene kriminalne dejavnosti, da bi identificirali posamezne dele dogodkov in vzorcev v dejavnosti, usmerili nadaljnje preiskave, odkrili napake v informacijah, pridobljenih iz razlinih virov - z analizo skuamo ugotoviti znailnosti doloene kompleksne kriminalne dejavnosti, za katero so znailni izrazita asovna dinamika, visoka stopnja medsebojne povezanosti dogodkov, veje tevilo akterjev

analitik bo uporabil vse informacije o doloeni kriminalni dejavnosti, ki so mu na voljo, gre za sistemiziranje podatkov, pri tem bo uporabil razline tehnike, ki ne zahtevajo pretiranega miselnega napora - tehnike, ki se najpogosteje uporabljajo za izvajanje analiz primerov, so: diagram pretoka dobrin (strelini diagram): prikae gibanje doloene dobrine skozi prostor in as ter uvede osebe kljunega pomena za prenos dobrin (uporabljamo ga za prikazovanje finannih tokov med osebami in podjetji, ki poteka preko velikega tevila finannih institucij, pot mamil od predelovalcev do distributerjev, potek trgovine z orojem...) dogodkovni diagram (strelini diagram): v diagram vnesemo posamezne dogodke in jih razporedimo v pravilno asovno vrsto, ko vse dogodke grafino izrazimo jih lahko med seboj primerjamo v matriki (na absciso vnesemo asovne intervale, na ordinato dogodke), tako dobimo jasen pregled nad dogodki, ki so potekali v istem asovnem intervalu ali prikaemo izjave posameznih oseb, ki opisujejo doloeno dejavnost v asu aktivnostni diagram: dogodke grafino izrazimo, da jih lahko med seboj primerjamo v matriki (na absciso vnesemo asovne intervale, na ordinato dejavnosti), ni popolne lonice med aktivnostnim in dogodkovnim diagramom metode mrenega planiranja: - GRANTT: na absciso vnesemo asovne intervale, na pa ordinato posamezne dejavnosti, tako vidimo asovno vzporednost posameznih dejavnosti - PLANNET: v metodo GANTT vnesemo e soodvisnost zaetka neke dejavnosti s koncem druge - CMP: analiza asovnega poteka dejavnosti, pri emer se osredotoimo na odvisnost zaetka doloene dejavnosti od zakljuka predhodne dejavnosti, trajanje dejavnosti je natanno opredeljeno - PERT: opravka imamo z ocenjenimi asovnimi intervali ne s tono opredeljenimi trajanji dejavnosti strukturirana sporoila: glej zgoraj b) PRIMERJALNA ANALIZA PRIMEROV (operativna analiza/kaznivo dejanje) - primerjalna analiza primerov je primerjava informacij o podobnih kaznivih dejanjih - namen analize: odkriti, ali je doloena kazniva dejanja med podobnimi izvedel ali organiziral isti storilec - uporabo te metode omogoa sodobna raunalniko podprta informacijska tehnologija - bistvo metode je iskanje podobnosti med kaznivimi dejanji, ki se pojavljajo v serijah in imajo specifien modus operandi (nain izvrevanja kaznivih dejanj) - analitik skua ugotoviti verjetnost, da so v ire zasnovano kriminalno dejavnost vpletene iste osebe - tehnike, ki se najpogosteje uporabljajo za izvajanje primerjalnih analiz primerov, so: sistematino iskanje v podatkovnih (raunalnikih) bazah: sodobna uporabniko bolj prijazna orodja omogoajo neprofesionalnim uporabnikom, da sami strukturirajo iskalne algoritme, rezultat raunalnikega algoritma so tabele izbranih podatkov, ki jih lahko nadalje obdelujemo, veje tevilo podobnosti lahko nakazuje na verjetnost, da so doloena kazniva dejanja izvedli isti storilci primerjalne matrice: glej spodaj verjetnostne ocene: verjetnost ima dva pomena, v matematinem smislu dobimo verjetnost, e delimo tevilo ugodnih dogodkov s tevilom vseh monih dogodkov, rezultat je tevilo med 0 (nemogoi dogodek) in 1 (gotov dogodek), v gnoseolokem in loginem smislu pomeni oceno stopnje skladnosti naega znanja z realnostjo strukturirana sporoila: glej zgoraj c) ANALIZA SPECIFINEGA PROFILA (operativna analiza/storilec) - analiza specifinega profila je metoda profiliranja storilca kaznivega dejanja ali serije kaznivih dejanj na podlagi specifinih karakteristik dejanja in naveznih okoliin (v Evropi je ta metoda e v fazi razvoja, najbolj je razvita v ZDA) - specifino profiliranje zahteva izrazit interdisciplinaren pristop in sodelovanje kriminalistinih strokovnjakov s psihologi, psihiatri, forenzinimi strokovnjaki in kriminologi - pri specifinem profiliranju se iemo tiste znailnosti neznanega storilca, po katerih je prepoznaven in ga je mono izloiti iz mnoice potencialnih osumljencev, pri tem upotevamo vsa objektivno znana in primerljiva dejstva, izvedemo primerjavo z iskanjem specifinih podobnosti in razlik - zaradi kompleksnosti se uporablja le v preiskovanju najhujih oblik kriminalitete krvnih in spolnih deliktov - psiholoko profiliranje je oji pojem od specifinega profiliranja, pri njem se posveamo delovanju duevnosti storilca in skuamo ugotoviti doloene znailnosti ravnanja d) ANALIZA KRIMINALNIH SKUPIN (operativna analiza/storilec) - analiza kriminalnih skupin je metoda strukturiranja informacij o znani skupini storilcev, da bi dobili jasen vpogled v strukturo skupine in vlogo vsakega posameznika v skupini - ta metoda se najpogosteje uporablja na podroju organizirane kriminalitete, ki se od obiajnih kriminalnih dejavnosti razlikuje po visoki stopnji strukturiranosti - pojem kriminalne organizacije: kriminalna organizacija je formalizirana struktura, je jasno hierarhino organizirana (jasni so notranji odnosi med tistimi, ki ukaze dajejo, in tistimi, ki jih izvrujejo), formalna struktura in odnosi so navzven prikriti -

lane skupine povezuje dalj asa trajajoe skupno kriminalno delovanje temeljni cilj delovanja je ustvarjanje dobika z nezakonitimi dejavnostmi skupina uporablja za doseganje ciljev svojevrstne metode: nasilje, korupcijo, izsiljevanje - preiskovanje organizirane kriminalitete je najbolj zahtevna oblika preiskave - organizirane kriminalne skupine delujejo podobno kot obveevalne slube, mreo sodelavcev skuajo raziriti in zagotoviti konspirativnost, zato se policija sreuje le z obrobnimi lani organizacije in se njenemu jedru ne more pribliati - obiajne operativne metode in oblike dela v preiskovanju takih primerov ne zadostujejo, zato se na tem podroju uporabljajo posebne metode in sredstva za zbiranje dokazov POMSI (150. len ZKP) - tehnike, ki se najpogosteje uporabljajo za analizo kriminalnih vzorcev, so: verini diagram (sociogram, diagram povezav): grafina metoda s pomojo katere si lahko predstavljamo strukturo domnevne organizirane skupine kriminalcev, njihove medsebojne povezave in poloaje v skupini, gre za simbolino oznaevanje oseb, podjetij s imer doseemo visoko stopnjo sintetiziranja informacij matrika povezav: v matriko v diagonalnem nizu vpiemo osebe in podjetja, ki so predmet nae preiskave, polje, v katerem najdemo preseie med obema entitetama, grafino oznaimo, pod absciso dodamo e eno vrsto polj, v katera vpisujemo tevilo posameznih povezav; ta metoda ne evidentira posrednih povezav diagram pretoka dobrin: glej zgoraj dogodkovni diagram: glej zgoraj aktivnostni diagram: glej zgoraj ocene prikritih dohodkov: pri preiskovanju gospodarske kriminalitete in pranja denarja je kljunega pomena ugotavljanje vira sredstev, s katerimi razpolaga posameznik in naina finannih transferjev, ki jih je uporabil, da bi prikril pravi izvor denarja, pri tem analitik navadno uporablja verini diagram, v katerega poleg oseb in podjetij vnese tudi podatke o bannih raunih in ugotavlja indirektne povezave med osebami in podjetji strukturirana sporoila: glej zgoraj e) ANALIZA PREISKAV (operativna analiza/metode nadzora nad kriminaliteto) - analiza preiskav je metoda vrednotenja posameznih preiskovalnih dejavnosti, ki so potekale ali e potekajo v konkretni preiskovalni situaciji zaradi pravilnega usmerjanja nadaljnje preiskave - e preiskovalci zaidejo v slepo ulico, analitik glede na informacije in podatke o dogajanju poskua rekonstruirati postopke preiskovalcev in ugotoviti pomanjkljivosti in nakae pravo smer za nadaljevanje preiskave - pomembno je priti do rezultatov v realnem asu, ker se bo kasneje teko vraati na primer - retroaktivne analize se opravljajo samo za odmevne kriminalne primere - ta metoda nudi oporo preiskovanju konkretnega primera -

6. poglavje: OGLED KRAJA DEJANJA IN REKONSTRUKCIJA I. OGLED

za uinkovito odkrivanje kaznivih dejanje ima posebno pomembno vlogo ogled kraja dejanja od pozornosti in znanja kriminalistov na kraju dejanja, pazljivega iskanja, natannega zapisovanja ugotovljenih dejstev je odvisno ali bo dejanje razjasnjeno, storilec odkrit in zbrani potrebni dokazi za obsodbo storilca

storilec pred, med in po kaznivem dejanju povzroa doloene spremembe in posledice na sebi in v okolici, to je mogoe zaznati in uporabiti v postopku preiskovanja, zato je vsako dejanje mono odkriti in dokazati kjer je deloval storilec, ostajajo sledovi, ki kaejo na potek dejanja in njegove udeleence ogled kraja dejanja ima veliko spoznavno in dokazno vrednost problem je da se ogledi ne opravljajo vedno ko je potrebno ali pa se opravljajo pomanjkljivo, materialni dokazi s kraja dejanja se premalo uporabljajo v dokaznem postopku...

1. POJEM IN NALOGE OGLEDA a) OPREDELITEV IN DEFINICIJA OGLEDA V ZAKONU - 245. len ZKP dokaj iroko opredeljuje pojem ogleda: ogled se opravi, kadar je za ugotovitev in razjasnitev kaknega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje - definicija v ZKP opredeljuje ogled kot neposredno opazovanje osebe, ki vodi postopek, vendar je taka opredelitev je preve splona in pasivna, poudarjanje utnega zaznavanja in neupotevanje aktivnega miselnega dela preiskovalcev ima za posledico nepopolno in povrno izvajane ogleda v praksi, saj se preiskovalci zadovoljijo z opazovanjem, ne razmiljajo, ne sestavljajo in preverjajo verzij... - definicija, ki izhaja iz dvojne funkcije ogleda: ogled kraja dejanja je iskanje, zbiranje in ugotavljanje dejstev, ki so pomembni za spoznavanje resnice v kazenskem postopku (spoznavna funkcija), ter fiksiranja in procesnega zavarovanja dokazov, ki jih sodie potrdi in uporabi za dokazovanje krivde na glavni obravnavi (dokazna funkcija) b) NALOGE OGLEDA - vse naloge ogleda so miselne, uspenost ogleda je odvisna predvsem od miselnega dela preiskovalcev - kljune naloge, ki jih mora reiti subjekt, ki opravlja ogled, so: iskati, odkrivati ter zavarovati dejstva, dokaze, sledove, ki so posledica dejanja in se nahajajo na kraju dejanja prouiti poloaj na kraju dejanja in sestaviti miselni model stanja ob kaznivem dejanju ter miselno rekonstrukcijo dejanja sestavljati in preverjati mone verzije o dejanju in storilcu glede na konkretni poloaj preverjati izjave pri, oividcev, osumljenca, rtve indruge informacije, ki jih je zbral organ preiskovanja c) DVOJNA FUNKCIJA OGLEDA - hevristina, iskalna, spoznavna funkcija ogleda: iskanje in odkrivanje sledov in materialnih dokazov, prouevanje kraja dejanja, miselna rekonstrukcija dejanja in miselno modeliranje, sestavljanje in preverjanje verzij, zbiranje informacij in odkrivanje resnice o preteklem dogodku in storilcu na samem kraju dejanja, pri te funkciji je pomembno aktivno miselno delovanje preiskovalcev - dokazna, pravna, procesna funkcija ogleda: najdene materialne dokaze in poloaj na kraju dejanja je treba zapisati kot dokaze, jih zavarovati in posredovati drugim udeleencem kazenskega postopka, da jih bodo uporabili v nadaljnjem kazenskem postopku, kraj dejanja je vir materialnih dokazov za odloanje o kazenski zadevi, ta funkcija je usmerjena v ohranitev najdenega stanja - hveristini vidik ogleda sam po sebi nima dokazne vrednosti, e odkrita dejstva in dokazi niso ustrezno formalnopravno fiksirani, s tem pa se ukvarja dokazni vidik ogleda d) SUBJEKTI, KI OPRAVLJAJO OGLED - hevristina in dokazna funkcija ogleda sta razdeljeni med subjekte, ki opravljajo ogled - policisti in kriminalisti: opravljajo hevristine naloge, saj so za njih ustrezno strokovno usposobljeni, imajo ustrezno kriminalistino znanje, prakso, tehnino opremljenost - preiskovalni sodniki: opravljajo dokazne in pravne naloge, njihovo delo je bolj pravno opredeljeno, podvreno je pravni oceni posameznih dejstev in dokazov, manj operativno in kriminalistino strokovno, togo, ponavljalno, preiskovalni sodnik se najvekrat pojavlja v vlogi pasivnega zapisovalca tistega, kar so e ugotovili policisti - za uspeno opravljanje ogleda je pomembno dobro sodelovanje in pretok informacij med vsemi udeleenci, vendar je treba upotevati tudi razline dolnosti in usposobljenost udeleencev - problem je, da policisti vasih opravijo kriminalistini ogled kraja dejanja, pri katerem gre le za operativno dejanje, ki nima dokazne vrednosti, eprav je pomembno za iskanje storilca in zbiranje operativnih podatkov e) KAJ JE KRAJ DEJANJA - nemki kriminalisti: kraji dejanja so kraji, kjer so se zgodili kriminalistino pomembni dogodki, to so kraji kjer je storilec deloval ali bi moral delovati - erjav: kraj je dejanja tam, kjer so nastale spremembe v zvezi s storilcem in kaznivim dejanjem, sledi ne nastajajo samo neposredno na mestu, kjer je deloval storilec, storilec pogosto pua sledi tudi, ko se oddaljuje od kraja 2. VRSTE OGLEDA znaaj - operativno kriminalistino dejanje - formalno as - v predkazenskem postopku - v preiskavi izvajalec - policist, kriminalist - preiskovalni sodnik

preiskovalno dejanje

- med in izven glavne obravnave

- sodnik

a) KDAJ SE OPRAVLJA OGLED - v predkazenskem postopku se ogled opravlja kot nujno preiskovalno dejanje, e pred formalnim sklepom o preiskavi - takoj, ko je odkrito dejanje, ki kae na znake kaznivega dejanja, je treba pregledati kraj dejanja, da bi se tako potrdil sum o kaznivem dejanju, zbrali dokazi in izsledil storilec - OKC dobi prve informacije o dejanju, na kraj dejanja polje policijsko patruljo, da ga zavaruje in posreduje nadaljnje ugotovitve, OKC obvesti o dogodku tudi ogledno skupino, javnega toilca in preiskovalnega sodnika - ogled se opravi med preiskavo, e posledice dejanja niso takoj vidne in ele kasneja spoznanja pripeljejo do ugotovitve kraja dejanja - ogled se opravi med glavno obravnavo, e glede na izvedene dokaze, izjave strank, pri in izvedencev pride do nejasnosti, ki jih je mono razjasniti le z neposrednim ogledom kraja dejanja, taken ogled vodi predsednik sodnega senata, ima vrednost neposrednega dokaza b) KDO OPRAVLJA OGLED - preiskovalni sodnik bi praviloma moral voditi ogled, vendar njegova navzonost pri ogledu ni obvezna, odloitev preiskovalnega sodnika ali bo priel na kraj dejanja ali ne je svobodna, odvisna od njegove ocene o tei kaznivega dejanja ali njegovi pomembnosti, v praksi se preiskovalni sodniki redko udeleujejo ogledov - kriminalisti in policisti so najbolj usposobljeni za opravljanje kriminalistinih nalog pri ogledu, sami smejo opraviti ogled, e preiskovalni sodnik ne pride na kraj dejanja, v tem primeru so policisti formalno zadoleni za opravljanje ogleda kot preiskovalnega dejanja, opraviti ga morajo v skladu z doloili ZKP, v praksi opravijo 95% ogledov kriminalisti ali policisti sami - ogled lahko opravlja tudi kriminalistina policija, v takem primeru je vodja ogleda deurni kriminalist oz. kriminalistini strokovnjak za posamezno podroje kaznivih dejanj, pomagajo pa mu strokovnjaki kriminalistino-tehnine stroke - policisti iz lokalnih kriminalistinih enot lahko sami opravijo ogled pri manj zahtevnih primerih in drobnih kaznivih dejanjih, po potrebi lahko zahtevajo tudi pomo kriminalistinih tehnikov iz UNZ, tudi takni ogledi morajo biti opravljeni v skladu z dolobami ZKP c) DELITEV GLEDE NA ZNAAJ OGLEDA - ogled delimo na kriminalistini ogled (hevristini ogled, nima dokazne vrednosti) in ogled kot formalno preiskovalno dejanje (procesni ogled, ima dokazno vrednost, opravljen mora biti formalno, po dolobah ZKP) - kriminalistini ogled je le operativno-taktino dejanje, ki nima procesne vrednosti, pomembno pa je za iskanje storilca in zbiranje operativnih podatkov, tako opravljeni ogled ima le hevristino vrednost - ogled kot preiskovalno dejanje ima dokazno vrednost, treba ga je opraviti formalno, po dolobah ZKP, in sicer vedno, kadar je priakovati, da bodo najdeni materialni dokazi - posebna vrsta ogleda je odhod na kraj dejanja, vendar tak ogled nima dokazne vrednosti, ker ni opravljen kot preiskovalno dejanje (vlomilec policistom pokae, v katere hie je vlomil) 3. FAZE OGLEDA a) PRIHOD IN ZAVAROVANJE KRAJA DEJANJA - najvekrat pride na kraj dejanja najprej uniformirana policija, ki kraj zavaruje do prihoda ogledne skupine - prva naloga policistov je, da pomagajo rtvi oz. ugotovijo, ali je e iva - ob tem je treba poskrbeti za popis prvotnega stanja pred morebitnim spreminjanjem zaradi prve pomoi - policisti morajo ugotoviti, ali je kdo drug od navzoih karkoli spreminjal na kraju dejanja in to zapisati - kraj dejanja je treba ustrezno zavarovati in prepreiti dostop nepooblaenim osebam - naloge, ki jih je treba opraviti v tej fazi ogleda: kraj dejanja je treba vidno oznaiti in zavarovati, prepreiti dostop nepooblaenih oseb in oznaiti vse sledove, ki so jih povzroili sami policisti zakleniti vsa vrata in zapreti vsa okna; vse predmete pustiti nedotaknjene; zavarovati iro okolico, e je truplo na prostem; ukrepe zapisati ustrezno zavarovati sledove, e so na prostem in grozi, da bodo unieni zbrati prva obvestila od oseb, ki so na kraju; zadrati morebitne osumljence ugotoviti, e je potreben sledni pes b) ORIENTACIJA NA KRAJU DEJANJA - ko pride ogledna skupina in se seznani s poloajem na kraju dejanja in s prvimi ugotovitvami, mora vodja skupine dobiti splono orientacijo o kraju ogleda si iro in ojo okolico kraja dejanja, vremenske in druge razmere, orientacijo glede na zemljepisne podatke, razmisliti mora o taktiki izvajanja ogleda, razporeditvi lanov ogledne skupine, o nujnih ukrepih, sodelovanju izvedencev in strokovnjakov... c) STATINA FAZA OGLEDA - v statini fazi ogleda se ne sme niesar dotikati, ogleduje se stanje v prvotni nespremenjeni obliki - stanje je treba popisati s fotografijami, skicami in videoposnetki

to je pomembno za fiksiranje stanja, kot je najdeno ob zaetku ogleda, in da se dokaejo dejstva, pomembna za postopek in jih obramba eli ovrei - natanno fiksiranje dejstev in situacije na kraju dejanja je pomembno za kasnejo rekonstrukcijo dejanja, ko je treba spraviti stanje v obliko, kakrna je bila v asu dejanja ali ko je treba izdelati model, maketo kraja dejanja - treba je opraviti ustrezna merjenja in izdelati skico - vse najdene sledove in predmete je treba ustrezno in vidno oznaiti - v tej fazi je pomembno video snemanje, ker potei radovednost ljudi, ki so zainteresirani iti na kraj dejanja, vendar jim e ni mono dovoliti neposrednega dostopa (dravni toilec, novinarji, odvetniki...) - v statini fazi ogleda se opravijo miselne naloge - v statini fazi je miljenje induktivno (od posaminega k splonemu) od posameznih sledov in dokazov sklepa o poteku dejanja, o gibanju storilca in rtve, postavlja splone in posebne verzije o dejanju in storilcu - treba je najti odgovore na zlata vpraanja kriminalistike in e na nekatera druga, podrobneja vpraanja: kako je storilec priel na kraj dejanja? kje se je vse gibal na kraju? as navzonosti storilca na kraju? as izvritve dejanja? vremenske razmere v asu izvritve dejanja? vremenske razmere v asu opravljanja ogleda? sredstva in nain izvritve dejanja? tevilo ljudi na kraju dejanja v asu storitve? toen kraj storitve ter poloaj napadalca in rtve? kraji, od koder je bilo videti in sliati dogodke? negativna dejstva? motiv za dejanje? pot, po kateri je storilec zapustil kraj dejanja? ali je na kraju ostal predmet izvritve ali drug storilev predmet? d) DINAMINA FAZA OGLEDA - kriminalisti podrobneje pogledajo najdene sledove in predmete, jih obraajo, slikajo, preverjajo, ocenjujejo, pakirajo in shranijo za prenos v laboratorij - v dinamini fazi je miljenje deduktivno (od splonega k posaminemu) preiskovalec z deduktivno logiko in analogijo preverja posamezne verzije in hipoteze 4. TAKTIKA OPRAVLJANJA OGLEDA - taktika opravljanja ogleda: pomembno je pravilno oceniti poloaj, kaj je treba storiti, kako razporediti osebje, kako prepreiti zmedo in nejasnosti, ter postaviti pravila delovanja (kdo vodi ogled, kdo razporeja osebe, po kaknem razporedu in s kaknimi nalogami) - na kraju dejanja se znajde vrsta ljudi (preiskovalni sodnik, toilec, odvetnik, kriminalisti, kriminalistini tehniki, izvedenci), ki jih je treba ustrezno organizirati, da opravljajo delo tako, kot je treba in pri tem ne ovirajo drugega - oseba, ki vodi ogled, mora imeti ustrezno avtoriteto in znanje - oseba, ki vodi ogled izbere vodje skupin, precizno doloi naloge in vrstni red opravil, jih nadzoruje - organizacija je odvisna od vrste in tee primera - za statino in dinamino fazo ogleda, ko se iejo in fiksirajo sledovi velja, da pot ogleda izhaja iz obrobja proti srediu dogodka, le v izjemnih in redkih primerih je treba izhajati iz sredia proti obrobju - za orientacijo, zavarovanje kraja dejanja in pisanje zapisnika o ogledu, pa se mora preiskovalec vedno najprej seznaniti s iro in ojo okolico kraja dejanja, jo opisati, ele nato se osredotoi na sredie dogajanja - taktike iskanja sledov: na odprtem prostoru ali znotraj stavbe sistematini nain iskanja: pregleda se vsak koek prostora ali terena, ta nain se uporablja pri tejih deliktih ter terja dosti asa in operativnih sil, opravi se po naslednjih metodah - iskanje v obliki spirale - iskanje v obliki hodnika in dvojnega hodnika - razdelitev povrine kraja na kvadrate - razdelitev povrine kraja na dele kroga hevristini nain iskanja: izhaja iz tipinih, splonih in posebnih verzij o dejanju in storilcu, pozornost se usmeri na mesta, kjer je glede na postavljene verzije najbolj verjetno, da bi lahko nali sledove 5. OGLED KRAJA DEJANJA IN KRIMINALISTINO MILJENJE - za miljenje pri opravljanju ogleda veljajo splone znailnosti kriminalistinega miljenja in nekatere posebnosti - osnovna metoda prouevanja kraja dejanja je opazovanje aktivna miselna dejavnost in dojemanje dejstev - pomembna je povezanost utnega in umskega opazovanje in zaznavanje, zgolj utno ne zadoa - problem izhaja iz razlike med pojavom in dejstvom: vse kar je na zunaj zaznavno, ni nujno tudi resnino - potrebni sta percepcija (zaznavanje) in apercepcija (dojemanje) - na kraju dejanja so podatki, ki jih preiskovalec zaznava (percipira), vendar mora ta znati izbrati (apercipirati) le informacije, ki so relevantne za preiskovanje - kriminalisti praviloma bolje opravljajo ogled kot policisti in najdejo ve sledov, ker so bolj izkueni in strokovno usposobljeni od policistov, ki imajo bolj splono znanje kriminalistike - znanje in izkunje so pomembni za opravljanje ogleda preiskovalcev, a treba je upotevati negativne uinke

prevelika selektivnost pri iskanju in zavarovanju sledov: izkueni kriminalistivasih pustijo doloeno podroje povsem nepreiskano, ker po izkunjah na takih mestih ni najti sledov normalna razlaga sledov: sledovi ne pojasnjujejo dogodka v celoti, pri razlagi sledov nastajajo praznine, ki jih je treba zapolniti s hipotezami, kriminalisti skuajo zapolniti praznine z "normalno razlago" glede na svoje izkunje, zato ne postavljajo in ne preverjajo razlinih verzij o dogodku refleksivno miljene: preiskovalec se postavi v poloaj storilca in razmilja, kot bi razmiljal on sam, to je uporabno v postopku preiskovanja, vendar je tvegano, e kriminalist upoteva le ta vidik razlage, ni nujno da nekdo drug v doloenih okoliinah enako misli kot mi sami, o drugih ljudeh ne smemo sklepati po sebi teavam se je mono izogniti s sestavljanjem vejega tevila verzij o dejanju in storilcu glede razlage sledov na kraju dejanja obstajata 2 stopnji: kriminalisti uporabljajo govorico sledov zelo ekstenzivno, tako da za ugotavljanje poteka dejanja in iskanje storilca uporabljajo im ve monih razlag in verzij ko je znanih ve dejstev in dokazov, se sklepanje obrne, preiskovalci morajo konkretno verzijo preverjati z najdenimi sledovi in dokazi ob ogledu kraja dejanja pogosto e ni mono postavljati splonih in posebnih verzij o dejanju in storilcu verzije in logino miljenje so potrebni pri ugotavljanju negativnih dejstev, saj jih je mogoe zaznati le z loginim sklepanjem v ve smereh, golo razmiljanje in zaznavanje ne pomeni dosti negativna dejstva: dejstva, ki bi morala biti prisotna, e bi dejanje potekalo, kot je videti, vendar jih ni, oz. obstajajo dejstva, ki jih glede na hipotezo o dejanju ne bi smelo biti pri opravljanju ogleda preiskovalci premalo upotevajo tipine verzije obrambe, zato spregledajo dejstva in dokaze, ki jih kasneje ni ve mono najti upotevanje verzij obrambe pomeni raziritev kroga iskanja in usmerjanje pozornosti in apercepcije tudi na takna dejstva, ki bi jih sicer spregledali pri izvajanju ogleda so prisotne vse strukture miljenja: reproduktivno in produktivno miljenje: tako miljenje zadostuje pri ogledu v enostavnih preiskovalnih situacijah, treba je le slediti navodilom kriminalistine taktike in tehnike ter ogled opraviti vestno in strokovno, problem lahko reimo s pomojo znanja in preteklih izkuenj logino in ustvarjalno-intuitivno miljenje: v zapletenih preiskovalnih situacijah je potrebna nova ideja, navdih, intuicija odkrivanje novih zamisli, ker problema ni mono reiti zgolj s preteklimi izkunjam, poleg istega miselnega dela je treba zamisli preizkusiti tudi v praksi in iskati mone reitve miselno modeliranje model se ne more popolnoma ujemati z originalom, temve se mu lahko le priblia bistveni pomen modela je monost prenosa znanja po analogiji z miselnega modela na realnost in s tem pridobitev novih informacij pri ogledu si preiskovalec izdela miselni model situacije kraju dejanja, preden je bil kraj dejanja spremenjen, tako je s pomojo modela mono preveriti zbrane informacije in odkriti nove, eprav neposredno ugotavljanje dejstev ni ve mono materialno modeliranje preiskovalci uporabljajo materialno modeliranje, ki zajema izdelavo makete kraja dejanja, predmetov, poloaja na kraju dejanja materialno modeliranje je pomembno za rekonstrukcijo dejanja. psiholoki dejavniki in pojav subcesije na miljenje in opravljanje ogleda vplivajo zavestni in podzavestni psiholoki dejavniki zaznavanje je vedno selektivno, lovek je pozoren na stvari, ki jih priakuje in so v skladu z njegovimi interes pojav subcesije ali podzavestnega zaznavanja deluje tako, da lovek podzavestno zavraa nesprejemljivo senzorno gradivo, sledi le eni verziji in zavraa druge, zato je omejen v zaznavanju dejstev, ki tej verziji nasprotujejo ali z njo niso v skladu, lahko vpliva na pojav iluzij in pojav halucinacij ogled kraja dejanja vasih deluje mono stresno in vzbuja negativna ustva (gnus, strah, odpor...)

6. DOKUMENTIRANJE OGLEDA - ogled nima samo hevristine vrednosti za preiskovalce, ampak tudi dokazno vrednost na sodiu - dokumentiranje ogleda je izjemno pomembno z dokaznega vidika - najdeno stanje, sledovi, predmeti, vse kar je ugotovljeno ob ogledu je treba im bolj tono in pravno formalno nesporno zapisati v zapisniku o ogledu, ki vsebuje tudi skice, fotografije, video posnetke... - zapisnik o ogledu predstavlja konni rezultat ogleda in dokazni vidik ogleda, je selektiven izbor tistega, kar so neposredno ugotovili preiskovalci, ki so opravili ogled, od vseh dejstev, sledov in dokazov, ki jih najdejo na kraju dejanja, zabeleijo le tista, ki bi lahko bila pomembna za dokazni postopek, drijo se naela, da preve ne kodi - sreujemo se z dvema nasprotujoimi si tendencama: ogled mora biti izbiren in selektiven, ker ni mono popisati vseh predmetov in razmer v njihovi popolnosti

ogled mora biti temeljit, im podrobno je treba zabeleiti stanje na kraju dejanja reitev je v veji uporabi tehninih sredstev kot so fotografije in video posnetkov, z njimi je mono ohraniti vrsto podrobnosti, ne da bi se pri pisanju zapisnika izgubljali v opisovanju malenkosti, v zapisniku naj ostanejo le pomembna pravno relevantna dejstva in dokazi klasina oblika zapisnika: opis pristopa do kraja dejanja (ira okolica) opis ojega kraja dejanja (kraj najdbe trupla, vloma, ropa, posilstva,...) opis sredia dogodka oz. objekta napada (trupla) specialni zapis mnenja izvedencev in strokovnjakov kriminalistino-tehnine stroke, priloene so skice, fotografije in videoposnetki sprememba ene vrste informacij v drugo je dejavnik, ki ga je treba upotevati pri ocenjevanju zapisnikov, neposredno ugotovljena dejstva in dokazi iz kraja dejanja se preko opisa spremenijo v pisno vrsto informacij, tako informacije spremenijo nekaj svojih znailnosti, predvsem se lahko povea koliina informacij problem spreminjanja vidnih zaznav in informacij v pisno ali verbalno obliko nastaja zato, ker lovek marsikaj zaznava intuitivno, kar je teko opisati v zapisniku veliko informacij je izgubljenih, e uradniki, ki opravljajo ogled, sami ne nadaljujejo preiskovanja, saj tistega, kar so sami zaznali, ne morejo v celoti spraviti na papir in prenesti kriminalistom, ki se kasneje ukvarjajo z zadevo kljub temu se praksa v zadnjem asu bolj nagiba k ustanavljanju specializiranih oglednih skupin, ki opravljajo samo oglede, zato je treba izboljevati kakovost opravljenih zapisnikov in poveevati monosti za pretok informacij med preiskovalci

II. REKONSTRUKCIJA
1. POJEM REKONSTRUKCIJE IN EKSPERIMENTA a) REKONSTRUKCIJA - rekonstrukcija je posebno preiskovalno in kriminalistino opravilo, ki ima povsem drugano vlogo od ogleda - kljub temu ZKP e vedno opredeljuje rekonstrukcijo v okviru poglavja ogleda 246. len ZKP - pomen izraza rekonstrukcija: obnova, prenovitev - pojem rekonstrukcije: pri rekonstrukciji preiskovalci ponavljajo dejanja ali situacije v razmerah, v katerih se je zgodilo kaznivo dejanje, s tem elijo ugotoviti, e so izvedeni dokazi resnini, ali je dejanje lahko potekalo tako, kot je videti, ali obdolenec, prie govorijo resnico ali laejo, ali je mogoe najti nova dejstva in dokaze, ki bi pojasnile potek kaznivega dejanja, rekonstrukcija je aktiven poseg preiskovalcev v samo dogajanje - namen rekonstrukcije: preveriti izvedene dokaze in ugotoviti morebitna nova dejstva, ki so potreba za razjasnitev stvari, ni namen popolnoma obnoviti dogodka, temve le simulirati takno stanje - kdo odredi rekonstrukcijo: organ, ki vodi postopek - temelj za izvedbo rekonstrukcije: e zbrani dokazi, ki omogoajo vzpostavitev stanja, kakrno naj bi bilo ob storitvi dejanja - posebni pogoji, ki veljajo za rekonstrukcijo: z rekonstrukcijo se ne sme spraviti v nevarnost ivljenje ali zdravje ljudi pri rekonstrukciji se lahko obnavljajo le objektivni elementi dogodka, zelo teka je ponovna vzpostavitev subjektivnih okoliin kaznivega dejanja (primer: psihino stanje storilca in rtve, ustvene odzive udeleencev...) b) EKSPERIMENT - preiskovalni eksperiment e vedno ni dobil samostojne opredelitve v ZKP - nasploh so v procesni in kriminalistini teoriji so eksperimentu namenili zelo malo pozornosti - preiskovalni eksperiment in rekonstrukcija sta dve razlini opravili, ki se lahko zdruita ali potekata loeno - s preiskovalnim eksperimentom se preverjajo razline okoliine in dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem: verodostojnost izjav pri, nastanek sledov, modus operandi, zanesljivost alibija... - eksperiment se lahko opravi tako, da se v sporno dejansko stanje uvedejo doloene okoliine in dejanja; potem se opravi preizkus v pogojih, ki so blie razmeram ob kaznivem dogodku, tako lahko dobimo nove dokaze, preverimo pomembna dejstva, ugotovimo pogoje in vzroke za nastanek kaznivega dejanja c) RAZLIKA MED EKSPERIMENTOM IN REKONSTRUKCIJO - razlika med eksperimentom in rekonstrukcijo: z rekonstrukcijo se obnovi cel potek dogajanja z eksperimentom se obnovi le del dogajanja ali posamezno dejstvo 3. VRSTE REKONSTRUKCIJE IN EKSPERIMENTA IN TAKTIKA OPRAVLJANJA a) REKONSTRUKCIJA - rekonstrukcijo je mono klasificirati po istih merilih kot ogled lahko se opravi kot operativno kriminalistino dejanje v predkazenskem postopku ali kot formalno preiskovalno dejanje v kazenskem postopku

rekonstrukcija se obiajno opravlja pozneje v kazenskem postopku, ko je znanih ve dejstev in dokazov, vendar glede dokazne vrednosti rekonstrukcije veljajo posebna pravila (glej pod toko d) - redkeje se rekonstrukcija opravlja v predkazenskem postopku kot operativno-taktino dejanje, vendar v tem primeru nima dokazne vrednosti ampak le spoznavno - ZKP pri rekonstrukciji dopua pomo strokovnjakov in izvedencev, e naj bi bila njihova navzonost koristna za izvid in mnenje - pri rekonstrukciji je pomo strokovnjakov usmerjena v pripravo in izvedbo ponovitve dejanja ali situacije ter v dokumentiranje rezultatov b) EKSPERIMENT - zakon izrecno ne omenja eksperimenta, vendar menimo, da isti napotki kot za rekonstrukcijo, kot veljajo tudi za izvajanje eksperimenta c) RAZLOGI ZA IZVEDBO REKONSTRUKCIJE ALI EKSPERIMENTA - preveriti ali je na doloeno razdaljo mono videti nek dogodek ali prepoznati neko osebo - preveriti ali je z danega kraja mono sliati nek zvok, strel, glas, pogovor - preveriti ali je neko dejanje sploh mono izvriti na opisani nain - preveriti ali ustrezna dejavnost lahko povzroi doloene posledice - preveriti ali je mono v doloenem asu priti z enega v drug kraj - preveriti ali neko orodje ali oroje pua take sledove, kot so bili najdeni in zabeleeni pri ogledu - preveriti ali so izjave pri ali obdolenca resnine... d) DOKAZNA VREDNOST REKONSTRUKCIJE IN EKSPERIMENTA - rezultati eksperimenta in rekonstrukcije imajo razlino dokazno vrednost, odvisno od tega, ali gre za potrditev ali zavrnitev postavljene hipoteze: e preiskovalci ugotovijo, da na doloen nain ni mono opraviti doloenega dejanja, je ta dokaz absoluten, dvoma ni, hipoteza je zavrnjena, zato je treba iskati nove razlage e preiskovalci postavljeno hipotezo z rekonstrukcijo ali eksperimentom potrdijo, je to le indic, ki dopua, da je dogodek potekal, kot je opisano, dokaz ni absoluten, poveuje se verjetnost dogodka, toda ne izkljuuje monosti nasprotja - ker kriminalistini strokovnjaki posveajo rekonstrukciji in eksperimentu malo pozornosti, so preiskovalci prepueni svoji iznajdljivosti in izkunjam

7. poglavje: INDICIALNA METODA ODKRIVANJA KAZ. DEJANJ

pri skritih kaznivih dejanjih in dejanjih, pri katerih osumljenci niso takoj znani storilce zaznavamo s pomojo indicev

I. POJEM IN VRSTE INDICEV

1. INDICI OZ. POSREDNI DOKAZI V PROCESNEM, DOKAZNEM POMENU a) POSREDNI IN NEPOSREDNI DOKAZI - dokazno, procesno pravo opredeljuje indice kot posredne dokaze angleki termin za posredne dokaze v procesnem pomenu je circumstantial evidence - pri posrednih dokazih ali indicih je ele z loginim sklepanjem in na temelju ivljenjskih izkuenj mogoe sklepati o obstoju pravno relevantnih dejstev (primer: ko ni neposrednih oividcev kaznivega dejanja je treba obstoj in storilca ugotavljati s posrednimi dokazi kot so navzonost na kraju dejanja, motiv za dejanje, fizine in psihine posledice dejanja..., potrebno je logino sklepanje ali so to pravno relevantna dejstva) - pri neposrednih dokazih je mogoe neposredno ugotavljanje dejstev, logino sklepanje ni potrebno, ti dokazi imajo veji procesni pomen kot posredni dokazi (primer: rtev, pria neposredno vidi izvritev kaznivega dejana in to izjavi na zaslianju na sodiu, e storilec v celoti prizna in opie kaznivo dejanje..., logino sklepanje ni potrebno) DOKAZI NEPOSREDNI DOKAZI so neposredno ugotovljena dejstva, to so pravno relevantna dejstva, logino sklepanje ni potrebno primeri: prie, oividci, izjava storilca, rtve, video in audio posnetki dejanja, neposredni materialni dokazi POSREDNI DOKAZI ali INDICI so posredno ugotovljena dejstva, ele z loginim sklepanjem pridemo do pravno relevantnih dejstev primeri: sledovi, predmeti, izjave, okoliine (motiv, volja...)

b) ZANESLJIVOST NEPOSREDNIH IN POSREDNIH DOKAZOV S PROCESNEGA, DOKAZNEGA VIDIKA - ali so neposredni dokazi bolj zanesljivi in ve vredni od posrednih posredni dokazi imajo manji pomen kot neposredni dokazi, ker je monost napanega sklepanja in loginih napak pri posrednih dokazih veja za sodie je ugodneje, e odloa na podlagi neposrednih dokazov, vendar je nemogoe, da bi pravo prepovedalo obsodbo na podlagi indicev tudi zgodovinsko gledano so imeli indici vedno manji pomen kot neposredni dokazi, samo na podlagi indicev ni bilo mono izrei smrtne kazni, ampak le mileje kazni, vendar pa so indici zadoali za muenje, ki bi osumljenca pripravilo do priznanja (e kazenska zakonika Constitutio Criminalis Carolina in Theresiana sta imela formalno predpisane indice, ki so bili pogoj za uvedbo muenja) 2. INDICI V KRIMINALISTINEM POMENU - kriminalistika opredeljuje indice kot sumljive okoliine oz. razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da ga je storila doloena oseba pa tudi usmerjajo delo policistov in kriminalistov pri preiskovanju kaznivih dejanj - angleki termin za indice v kriminalistinem clues - indicev v kriminalistinem pomenu (sumljivih okoliin) je veliko ve kot posrednih dokazov - samo nekateri indici v kriminalistinem pomenu se uporabljajo kot posredni dokazi v kazenskem postopku - veliko indicev je le usmerjevalne narave, taki indici so smernici in v predkazenskem postopku pomagajo policiji odkriti dejanje in storilca - velik del kaznivih dejanj je prikritih, zato jih je mono odkriti le z upotevanjem posameznih znamenj, sumljivih okoliin, indicev, ki se pozneje lahko pokaejo za resnine ali neresnine - pri vsakem indicu je treba razlikovati med njegovim usmerjevalnim pomenom v predkazenskem postopku in njegovo dokazno mojo na koncu preiskave in na glavni obravnavi 3. VRSTE INDICEV - v rimskem pravu so indice delili na: predhodne, soasne, naknadne, nujne in verjetne indice - Constitutio Criminalis Carolina je vsebovala razdelitev indicev na: splone indice (veljajo za vse vrste kaznivih dejanj) in posebne indice (obstajajo pri posameznih vrstah kaznivih dejanj) - Munda je na podlagi Constitutio Criminalis Carolina indice razdelil na: splone indice (okoliine, vzroke in posledice kaznivega dejanja), in posebne indice (specifini sledovi posameznih kaznivih dejanj) - Vodineli je najpodrobneje obdelal indice, loi ve vrst indicev: asovni indici: indici pred, med, po dejanju glede na to kaj kaejo indici: indici, ki kaejo na kaznivo dejanje, na storilca, na storilca in kaznivo dejanje glede na vrste indicev: materialni, psiholoki, v korist obdolencu, v kodo obdolencu

delitev indicev s procesnega vidika: indice, pridobljene na procesno dopusten nain: imajo dokazni pomen, pridobimo jih s preiskovalnimi dejanji kot so ogled kraja dejanja, rekonstrukcija, prepoznava, uporaba posebnih metod in sredstev... indice, zbrane z operativnimi dejanji: imajo zgolj spoznavni in informativni namen, to so poligraf, neformalni razgovor a) PODROBNEJA KLASIFIKACIJA VRST INDICEV PO VODENELIU - asovni indici: indici pred dejanjem: pomembni so za odkrivanje in tudi za prepreevanje kaznivih dejanj; najznailneji indici pred dejanjem so znaaj, motiv, pripravljalna dejanja, izraanje volje za izvritev, sumljivo obnaanje, predkaznovanost, telesne in duevne znailnosti, poznavanje doloenih okoliin... indici med dejanjem: navzonost na kraju dejanja, posest sredstev in orodij izvritve, sodelovanje v dejanju... indici po dejanju: sledovi dejanja, korist od dejanja, psihine posledice na storilcu, sumljivo obnaanje... - glede na to, kaj kaejo indici: indici, ki kaejo na kaznivo dejanje: vlomljena vrata, najdeno truplo, sledovi krvi... indici, ki kaejo na storilca: motiv za dejanje, znaaj, prisotnost na kraju dejanja... indici, ki kaejo na kaznivo dejanje in storilca: zapravljanje velike koliine denarja, ki je priel iz neznanega vira, psihine posledice dejanja na storilcu, posest orodij izvritve... - glede na vrste indicev: materialni indici: sledovi kaznivega dejanja, predmeti, stanje na kraju dejanja... psiholoki indici: motiv, znaaj, psihofizine reakcije, povratek na kraj dejanja, samoprijava... indici v korist obdolenca negativni indici: alibi, odsotnost sledi ki bi morale biti, negativni poligrafski test, pomanjkanje motiva... indici v kodo obdolenca pozitivni indici: sledovi, prisotnost na kraju dejanja, posest ukradenih predmetov

II. NAIN DELA Z INDICI

1. SPLONO O ODKRIVANJU IN UPORABI INDICEV - s kriminalistinega vidika je bolj malo napisanega o delu z indici, o tem je pisal le Vodineli - na kakne naine je mono priti do indicev, kako odkrivati indice? s preiskovalnimi metodami: - s hino in osebno preiskavo - z zaslianjem obdolenca, pri, okodovanca - z ogledom na kraju dejanja, rekonstrukcijo in eksperimentom z operativno taktinimi in tehninimi metodami - z zasedo, racijo - z zbiranjem obvestil od obanov - z lastnim opazovanjem in poizvedovanjem - iz sredstev javnega obveanja ali javnih govoric - in anonimnih prijav s posebnimi metodami in sredstvi - sledenje - tajno opazovanje - prislukovanje - uporaba tajnih sodelavcev - uporaba poligrafa - razlika med indici, pridobljenimi s preiskovalnimi ali operativnimi metodami, je v njihovi procesni vrednosti, ker imajo dokazni pomen le indici, pridobljeni na procesno dopusten nain 2. INDICIALNA METODA ODKRIVANJA - Vodineli razlikuje tri vrste metod dela z indici: metoda akumulacije metoda difundiranja metoda eliminacije a) METODA AKUMULACIJE ALI KOPIENJA INDICEV - kopienje ali akumulacija indicev pomeni sistematino zbiranje indicev, ki v medsebojni povezavi poveujejo utemeljenost suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da ga je storila doloena oseba - en sam indic ne zadostuje za utemeljeno sklepanje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ali da je doloena oseba storilec kaznivega dejanja, treba je zbrati e druge dokaze in indice, ki bodo sklepanje v celoti potrdili - im ve bo indicev in im bolj specifini bodo, veja bo verjetnost, da je verzija o kaznivem dejanju pravilna

ele veje tevilo indicev pri doloeni osebi poveuje verjetnost, da je ta oseba zares storilec kaznivega dejanja - pri kopienju indicev ni toliko pomembna koliina indicev, kot kakovost indicev - napano je pojmovanje, da kopienje istovrstnih indicev v dokazno verigo krepi dokazno mo dejstev in zanesljivost sklepov, saj indici, ki izhajajo eden iz drugega, lahko celo zmanjujejo zanesljivost sklepov (veriga dokazov je mona le toliko, kolikor je moen njen najibkeji len) - indici, ki jih zbiramo pri metodi akumulacije morajo biti med seboj neodvisni, vsak za sebe morajo dokazovati pravno relevantno dejstvo (v takih primerih se posamezna dejstva lahko izkljuijo ali zamenjajo, pa sistem dokazov kljub temu ostane) b) METODA DIFUNDIRANJA - metoda difundiranja je povezana z negativnimi dejstvi dejstvo, da nekaterih indicev ni, zmanjuje verjetnost, da je postavljena verzija pravilna - metoda difundiranja e ne zavraa verzije kot nemogoe (dejstvo, da na osumljencu ni psihinih posledic kaznivega dejanja, kae le na monost, da morebiti ni kriv, vendar osumljenca to e ne izkljuuje kot storilca kaznivega dejanja) c) METODA ELIMINACIJE ALI IZKLJUEVANJA - metoda eliminacije ali izkljuevanja pomeni, da obstoj enega elementa nujno pomeni neobstoj drugega (primer: e je potrjen alibi osumljenca, je s tem dokazano, da ni mogel biti na kraju dejanja, torej ne more biti storilec, e je krvni made na osumljenevi obleki drugane krvne skupine, kot jo je imela rtev, je s tem izkljueno, da bi madei izhajali iz rtve...) d) ZNAILNOSTI ZGORAJ OPISANIH INDICIALNIH METOD ODKRIVANJA - indicialna metoda odkrivanja kaznivih dejanj temelji na induktivni logini metodi, sklepamo s posameznega na splono, na podlagi enega indica (iz motiva) sklepamo na splono verzijo (da je osumljeni storilec), induktivna logika je verjetnostnega znaaja, saj je sklepanje lahko resnino ali pa ne - ocenjevanje stopnje verjetnosti sklepov pomembna je koherentnost dejstev, ki pomeni, da v zbranem gradivu ni nasprotujoih ali neskladnih dejstev, vse informacije se kot mozaik vklapljajo v podobo o kaznivem dejanju in storilcu, ki jo nakazuje dana verzija e dejstva niso skladna, to ne pomeni, da je sklep napaen, toda njegova verjetnost se zmanja, zato je treba postaviti tudi drugane verzije (metoda difundiranja) e bolj pomembna je kongruentnost sklepov, sklop doloenih trditev je kongruenten, e so v taknem odnosu, da je predhodna verjetnost vsake trditve poveana, e se ugotovi resninost drugih trditev pri kongruenci raste stopnja logine verjetnosti, kajti sklepi se med seboj ujemajo in se tudi krepijo - pri idnicialnih metodah odkrivanja je pomembna tudi subjektivna sposobnost zaznavanja in odkrivanja indicev -

III. NAJPOGOSTEJI INDICI

1. NAVZONOST NA KRAJU DEJANJA - navzonost na kraju dejanja je najpomembneji in najstareji indic - pri kaznivih dejanjih pri katerih je moral biti storilec zaradi naina storitve kaznivega dejanja na kraju navzo (rop, umor, posilstvo), so sumljive vse osebe, ki se neposredno pred, med ali po dejanju zadrevale na kraju dejanja - navzonost ne pomeni nujno tudi krivde nekdo se je na kraju dejanja lahko zadreval po nakljuju, bil pria - zelo pomembno je, da kriminalisti in policisti odkrijejo osebe, ki so se zadrevale na kraju dejanja ali v njegovi okolici v asu ko je bilo kaznivo dejanje storjeno - im manje je tevilo oseb, ki so bile navzoe na kraju dejanja, vejo dokazno mo ima indic - e so odkrite vse osebe, ki so bile na kraju dejanja v asu storitve, mora biti med njimi storilec - do storilca je mono priti z eliminacijo nakljuno navzoih, zbiranjem ostalih indicev in neposrednimi dokazi - za uspeno uporabo indica navzonosti sta potrebna 2 pogoja: as storitve kaznivega dejanja navzonost osumljene osebe na kraju dejanja a) 1. POGOJ AS IZVRITVE KAZNIVEGA DEJANJA - problem je, ker je vasih as storitve kaznivega dejanja teko natanno ugotoviti in je znano le dalje ali kraje asovno obdobje, v katerem je prilo do dogodka - storilec lahko tudi fingira as storitve kaznivega dejanja, da bi si zagotovil alibi in zavedel preiskovalce b) 2. POGOJ NAVZONOST OSUMLJENE OSEBE NA KRAJU DEJANJA - treba je ugotoviti navzonost osumljenca na kraju dejanja prav asu storitve kaznivega dejanja in ne kadarkoli - treba je izloiti monost, da bi se osumljeni skliceval, da je bil tam ob drugi prilonosti (pred ali po dogodku) - navzonost na kraju dejanja se ugotavlja: (na enak nain se preverja tudi alibi osumljenca) z izjavami pri

s predmeti, ki jih je storilec pustil ali odnesel s kraja dejanja s sledovi storilca na kraju dejanja ali sledovi, ki jih je odnesel s kraja dejanja z uporabo psa slednika

c) ALIBI - alibi pomeni, da je bil storilec v asu storitve dejanja na nekem drugem kraju in zato dejanja ni mogel izvriti - storilci se pogosto sklicujejo na alibi, ki je nasprotni indic navzonosti na kraju dejanja - alibi je zelo pomemben razbremenilni indic, zato ga je treba preverjati kritino in temeljito - e preiskovalci dokaejo, da ima osumljenec lani alibi, ima to mono obremenilno vlogo in je skupaj z indicem navzonosti pomemben dokaz za krivdo osumljenega, vendar je treba dobro preveriti razlage za lani alibi, saj lahko tudi nedolni zaradi razlinih razlogov navaja lani alibi - dejstva, ki kaejo na laen alibi osumljeni trdi, da je bil v kritinem trenutku sam, zato ni nikogar, ki bi lahko potrdil njegov alibi osumljenec izjavlja, da je bil v bliini, vendar ne na kraju dejanja potrjena je navzonost osumljenca na drugem kraju, ki je tako blizu, da bi lahko v kratkem asu prispel na kraj dejanja, storil kaznivo dejanje in se neopazno vrnil osumljenec se sklicuje na neznane ali nedosegljive osebe, ki bi mu potrdile laen alibi osumljenec ponudi alibi ele ez nekaj asa, ko se o tem dogovori z znanci alibi oitno nasprotuje obiajnim ivljenjskim navadam osumljenca osumljenec pretirano podrobno opisuje vsako minuto kritinega asa kljub temu, da ni razloga za tako natanno pomnenje osumljenec natanno navaja, kaj je poel doloenega dne, le za kritino obdobje ne najde pojasnila izjave pri in osumljenca so si zelo podobne, zato je verjetno, da so se podrobno nauili, kaj bodo priali - Vodeneli razlikuje dve obliki alibija: pozitivno dejstvo: pria je videla osumljenca na drugem kraju e je to res, je tak alibi absolutni dokaz, da osumljeni dejanja ni mogel storiti negativno dejstvo: prie osumljenca niso videle na kraju dejanja, eprav bi ga morale in mogle tak alibi ima manjo dokazno vrednost, vsaj dokler se povsem ne izkljui monost skrivanja (storilec se je skril, zato niso videle) 2. MOTIV KOT INDIC - z ugotavljanje motiva je pomembno kriminalistino opravilo za iskanje storilca, za dokazovanje kaznivega dejanja in za doloitev kazenske sankcije - ugotavljanjem motiva skuamo odgovoriti na zlati vpraanji kriminalistike zakaj in kdo le tisti, ki je imel razlog, je dejanje verjetno tudi storil - pomen motiva za odkritje storilca v potev pridejo osebe, ki so imele motiv za dejanje - pri kaznivem dejanju je glede motiva treba ugotoviti: iz okoliin kaznivega dejanja, vrste dejanja, rtve, naina storitve ugotavljamo kaken motiv je imel storilec ugotavljamo katere osebe bi lahko imele taken motiv in doloiti krog ljudi s tem motivom ugotavljamo ali ima konkretni osumljenec taken motiv - ugotavljanje motiva na temelju okoliin kaznivega dejanja ni vedno enostavno, pogosto se zgolj domneva, kaj bi lahko bil motiv, ne da bi ga konkretno ugotavljali (motiv predpostavljamo predvsem pri tistih vrstah kaznivih dejanj, kjer naj bi bil motiv jasen, eprav je lahko tudi povsem drugaen) - pomen motiva za pravno kvalifikacijo dejanja v teh primerih je treba motiv dokazati e je namen storilca sestavni del kvalifikacije kaznivega dejanja, potem brez motiva ni kaznivega dejanja e je zaradi posebnega motiva dejanje teje kvalificirano - motiv ni pomemben za pravno kvalifikacijo vseh kaznivih dejanj, vendar je koristno, da se zaradi im bolj popolne razjasnitve okoliin dejanja ugotovi, zakaj je storilec storil kaznivo dejanje - motiv je lahko oteevalna ali olajevalna okoliina, ki jo sodie uporabi pri doloitvi kazni - pri fingiranem motiv storilec namenoma prilagodi sledove in okoliine kaznivega dejanja, zato da bi prikril pravi motiv in preiskovalce speljal na napano pot, to je moan obremenilni indic 3. ZNAAJ KOT INDIC - znaaj je trajna osebnostna lastnost, gre za moralno-etine lastnosti posameznika - s kriminalistinega vidika so pomembne negativne znaajske poteze (sebinost, maevalnost, sovranost, brezobzirnost, pohlepnost...), ki se povezujejo z deviantnim in kriminalnim vedenjem (prostitucija, poteputvo, alkoholizem, nasilnitvo, zasvojenost z mamili...) - znaaj kot indic pomaga pri iskanju kroga oseb, ki bi lahko storile doloeno kaznivo dejanje

utrjuje sum zoper konkretno osebo in pomaga pri podkrepitvi e obstojeih indicev lahko pomaga prepreiti kazniva dejanja (motiv kot indic se pojavlja pred, med in po dejanju) znaaj kot tak ne more biti posredni dokaz storitve konkretnega kaznivega dejanja ne moremo dokazovati s splonimi znaajnskimi potezami storilca (znaaj ima lahko velik kriminalistini pomen, ne pa tudi dokaznega) praktien pomen znaaja kot indica: iz okoliin v zvezi s kaznivim dejanjem preiskovalci skuajo ugotoviti morebitne znaajske poteze storilca in ga po njih odkriti povezanost znaaja s predkaznovanostjo: izkunje kaejo, da je velik del storilcev povratnikov, pri tem lahko pride do stigmatizacije nekaterih posameznikov, zato je preverjanje znaajskih potez domnevnih storilcev z etinega stalia vpraljivo znaaj kot indic je lahko upotevamo pri iskanju osumljencev in utrjevanju suma zoper konkretno osebo, ne moremo ga upotevati pri dokazovanju kaznivega dejanja v nadaljnjem kazenskem postopku -

4. PREDKAZNOVANOST KOT INDIC - predkaznovanost je indic pred dejanjem, ker obstaja, preden je bilo doloeno kaznivo dejanje storjeno - uporablja se po dejanju za iskanje storilca - izkunje kaejo, da dokaj veliko tevilo storilcev (predvsem klasinih kaznivih dejanj) ponavlja svoja dejanja, kljub temu, da so e bili odkriti in kaznovani povratniki - med povratniki je veliko specialnih povratnikov, kar pomeni, da izvrujejo istovrstna kazniva dejanja, zato je specialno povratnitvo moan indic, ki ga kriminalisti morajo upotevati, e posebej pri hujih kaznivih dejanjih kriminalisti preverijo specialne povratnika za takna in sorodna dejanja - predkaznovanost je pomembna tudi, ker storilci sorodna kazniva dejanja pogosto izvrujejo na enak nain, uporabljajo poseben modus operandi - ko storilec ugotovi, da mu doloen nain storitve kaznivega dejanja uspeva, mu zaupa in ga uporablja v prihodnje - pojavi se perseveranca, ponavljanje istovrstnih nainov delovanja, ki postane znailnost posameznega storilca - na tem dejstvu deluje modus operandi evidenca: v njej so zabeleeni zlasti nain storitve, napadeni objekt vrsta in individualnost orodja, kraj in as storitve... - primerjamo znailnosti konkretnega primera kaznivega dejanja z modus operandi evidenco ter ugotovimo podobnosti in ujemanja - v zadnjem asu se klasina modus operandi evidenca kritizira, saj so sodobni storilci so bolj proni in se prilagajajo konkretnim razmeram - predkaznovanosti lahko kriminalistom pomaga tudi pri nadzorovanju in prepreevanju kaznivih dejanj 5. PRIPRAVLJALNA DEJANJA, SUMLJIVO OBNAANJE IN IZRAANJE VOLJE OZ. NAMENA ZA IZVRITEV KAZNIVEGA DEJANJA KOT INDIC - ti indici so pomembni tudi za prepreevanje kaznivih dejanj, saj se kaejo kot indici pred dejanjem a) PRIPRAVLJALNA DEJANJA IN NAPELJEVANJE - pripravljalna dejanja in napeljevanje so lahko tudi samostojna kazniva dejanja - najvekrat so pripravljalna dejanja indic, da doloena oseba namerava storiti kaznivo dejanje - pri prikritih kaznivih dejanjih je mogoe prav s temi indici odkrivati storilce - velikokrat se storilec dalj asa pripravlja na kaznivo dejanje: prouuje objekt napada, njegove znailnosti, navade, okoliine, pripravlja pot za beg ali skrivanje, odloa se, kakno oroje bo uporabil, dela skice in pisne narte za dejanje, usklajuje dejavnosti sostorilcev in pomagaev... vse te dejavnosti je mogoe zaznati in po njih ugotoviti namen storilca b) IZRAANJE VOLJE OZ. NAMENA ZA IZVRITEV KAZNIVEGA DEJANJA - storilci grozijo rtvi, se hvalijo, iejo sodelavce, ponujajo doloeno blago ali kako drugae izraajo namero, da bodo storili kaznivo dejanje, zato so tudi takna dejanja pomemben indic - celo mali oglasi, izjave v gostilnah, barih lahko kaejo presenetljivo veliko tevilo indicev v katerih se izraa volja oz. namen za izvritev kaznivega dejanja

c) SUMLJIVO OBNAANJE
-

dostikrat ni nujno namenjeno storitvi kaznivega dejanja, a je velikokrat del nartovanja kriminalne dejavnosti kaj je znailno za sumljivo obnaanje ogledovanje objektov s strani nepoznanih oseb in brez vidnega razloga opazovanje oseb, njihovega zadrevanja in gibanja, spraevanje o njih brez razloga skrivno opazovanje, dolgotrajno zadrevanje ali skrivanje v okolici objektov ali oseb povpraevanje po osebah, ki so neznane v okolju nabavljanje neobiajnih koliin doloenega blaga, predmetov, ki oitno niso namenjeni lastni uporabi ponujanje razlinih storitev ali blaga na domu ali delovnem mestu

spraevanje in pogovarjanje o osebah, ki imajo dosti denarja ali drugih dragocenosti, o razporeditvi prostorov in pohitva v objektih, o alarmnih in drugih varnostnih sistemih 6. PSIHINE POSLEDICE DEJANJA KOT INDIC - storitev kaznivega dejanja pua sled tudi v samem storilcu, v njegovi duevnosti, zavesti in podzavesti - kaznivo dejanje se na razlien naine odraa pri razlinih vrstah kaznivih dejanj in razlinih vrstah storilcev - psihino delovanje kaznivega dejanja na storilca je zapleten duevni proces, ki nastaja iz razmerja storilca do kaznivega dejanja in njegove skrbi, da bo odkrit in obsojen - psihine posledice so pomemben indic pri odkrivanju osumljencev iz irega kroga oseb ter pri vodenju razgovora ali zaslianja - psihine posledice dejanja sestavljajo trije elementi, ki se v razlinih jakostih in oblikah elementi pojavljajo pri vseh storilcih zato so kot indici pomembni za uspeno odkrivanje in preiskovanje (profesionalnih storilcih, storilcih iz navade, nakljunih oz. prilonostnih storilcih) zavest, da je prav on storil kaznivo dejanje obutek krivde strah pred odkritjem in kaznijo a) ZAVEST, DA JE STORILEC STORIL KAZNIVO DEJANJE - ta indic je glavni pogoj in razlog za uporabo poligrafskega testiranja - ker le storilec pozna vse podrobnosti kaznivem dejanju, odzove se na kritina vpraanja, ker prepozna tista, ki so zares pomembna za kaznivo dejanje, ki ga je storil zato je poligrafsko testiranje pomemben indic - treba je izkljuiti monost, da bi testirana ali zasliana oseba zvedela za podrobnosti dejanja na drug nain b) STRAH PRED ODKRITJEM IN OBUTEK KRIVDE - ta indic se izraa v psihomotorinem nemiru in razlinih dejanjih, ki vsebujejo sum - pri prilonostnih in nakljunih storilcih so pogosti naslednji indici: storilec se posebej zanima za KD in potek preiskovanja; poslua, kaj o tem govorijo ljudje in preiskovalci ponuja svojo pomo in skua usmeriti preiskavo na napano pot daje lane izjave ali skua uniiti sledove in vplivati na prie storilec takoj po dejanju zapusti kraj, kjer je ivel, se skriva, spremeni svoj videz, uporabi lane dokumente, pripravlja vse potrebno za beg... storilec se vraa na kraj dejanja, spremlja pogreb rtve magija vrnitve na kraj dejanja storilec spremeni nain ivljenja, (zane pijanevati, veliko potuje, se pretirano zabava, se zapre vase...) storilec se brani in zagovarja, eprav ga nihe ni obtoil za KD, z vsakim se eli pogovarjati o dejanju, kae pretirano zanimanje zaradi monega psiholokega pritiska se storilec vasih sam prijavi policiji in prizna dejanje pri razgovoru ali zaslianju se pojavijo moni psihofizini znaki: jecljanje, potenje, rdeica, tresenje rok... - poklicni in patoloki storilci ne kaejo takih indicev, ker nimajo obutka krivde ali slabe vesti, vendar tudi takni storilci izraajo doloene psihine posledice dejanja: v krogu kriminalnih oseb se hvalijo o dobro izpeljanem poslu vodijo skrivne dnevnike in zabeleke hranijo posamezne predmete ali dele trupla za spomin na dejanje hvalijo se policistom, e mislijo, da jim dejanja ne morejo dokazati 7. POSEBNE LASTNOSTI KOT INDIC - za izvritev kaznivega dejanja mora imeti storilec doloene fizine ali psihine sposobnosti - psihine in fizine lastnosti so lahko pogoj za storitev kaznivega dejanja - naloga preiskovalcev je, da iz vseh okoliin v zvezi z dejanjem ugotovijo, kakne lastnosti je moral imeti storilec - ko je to storjeno, je iskanje osumljenca s taknimi lastnostmi laje - v praksi kriminalisti premalo analizirajo elemente in okoliine v zvezi z dejanje, vlagajo premalo miselnega in intelektualnega napora, povrno opravljajo preiskovalna ali operativna dejanja, zadovoljijo se z oitnim, ne iejo dodatnih informacij, s tem izgubijo monost, da bi prili do indicev, ki bi pripeljali do storilca

8. poglavje: INFORMATIVNI RAZGOVOR IN ZASLIANJE I. OSEBNI VIRI INFORMACIJ IN NJIHOV POMEN

1. SPLONO O POMENU OSEBNIH VIROV INFORMACIJ - osebni dokazi so zelo obutljivo hkrati pa je to zelo pomembno podroje kriminalistike in procesnega prava - osebni dokazi so izjave storilcev, rtev, oividcev, pri... v predkazenskem in kazenskem postopku - najpomembneja znailnost osebnih dokazov je neposrednost: pri razlagi izjav, je treba ugotavljati le verodostojnost izjave, logine operacije sklepanja niso nujne kot pri stvarnih dokazih - osebni dokazi so lahko posredni (indici) ali neposredni (ni potrebno logino sklepanje, ugotavljamo le verodostojnost izjav) - zgodovinsko gledano so imeli osebni dokazi v predkazenskem in kazenskem postopku razlino vlogo in pomen prej: v zaetnih obdobjih je bilo nujno, da so resnico o preteklem dogodku ugotavljali z osebnimi viri informacij, ker drugih monosti dokazovanja skoraj ni bilo (znailno za inkvizitorni postopek) kasneje: kljub razvoju znanosti in tehnike in kljub poudarjanju o vejem pomenu stvarnih dokazov se praksa ni dosti spremenila, e vedno prevladujejo osebni dokazi, zlasti priznanje obdolenca, eprav so nezanesljivi 2. POMEN INFORMACIJ, KI JIH DAJE DOMNEVNI STORILEC - storilec najpopolneji vir informacij o dejanju, zato so osebni dokazi, ki izhajajo iz njega e posebej pomembni - domnevni storilec je dragocen vir dokazov zoper samega sebe, je zato osrednji objekt preiskovanja - organi odkrivanja in pregona elijo za vsako ceno dobiti njegovo priznanje ali druge izjave - pomemben dejavnik, ki postavlja zaslianje osumljenca v ospredje je nezmonost, da bi do resnice prili drugae, kot s priznanjem osumljenca - vasih tudi s skrbnim iskanjem stvarnih dokazov ne moremo priti do storilca in mu dokazati krivde, v takih primerih je resnico mogoe ugotoviti le z zaslianjem - izjave storilca so pomembne za ugotavljanje objektivnih okoliin kaznivega dejanja in za spoznavanje subjektivnih elementov kaznivega dejanja (krivda, motiv, osebnost udeleencev) 3. PSIHOLOGIJA IZJAV - psihologija izjav je posebna veja kriminalistike, ki preuuje normalne duevne procese, ki nastajajo in se razvijajo pri udeleencih kazenskega postopka v asu zaslianja - vrsta zunanjih in notranjih dejavnikov vpliva no to, da ljudje razlino zaznavajo doloen dogodek, si ga razlino razlagajo, razlino zapomnijo in se ga kasneje razlino spominjajo - izjave dobronamernih oividcev o tem, kaj se je zgodilo, se lahko zelo razlikujejo, ne da bi kdo od njih lagal - vedno je treba zasliati vse prie, ki so na voljo - ne smemo izhajati iz preprianja, da je doloena pria morala opaziti doloena dejstva, e je bila na kraju dejanja - psihologija izjav je pomembna za pravilno vodenje razgovora in zaslianja in za vrednotenje osebnih dokazov 4. SHEMA DUEVNIH PROCESOV PRI ZASLIANJU IN RAZGOVORU a) ZAZNAVANJE - zaznavanje je pogoj za poznavanje doloenega dogodka

zaznavanje je odvisno je od fiziolokih (vid, sluh, voh) in psiholokih dejavnikov posameznika (zanimanje, interes, motivacija, pozornost, razburjenost) in objektivnih okoliin (svetloba, razdalja, prostorske znailnosti) - v zaznavanju nekega dogodka je vedno vsebovana tudi njegova razlaga, lahko tudi nezavedna: lovek si v skladu s svojim znanjem, izkunjami, razpoloenjem, interesi, vedno razlaga tisto, kar vidi b) POMNJENJE - potem ko je pria zazna in dojame doloen dogodek, ga shrani v spomin - pri storilcih delujejo podzavestni obrambni mehanizmi, ki povzroajo, da se njihov spomin na dogodek razlikuje od resninosti, ne da bi pri tem zavestno lagali - e ve monosti za nezavedne napake je pri priah: lahko pride do trajnih ali zaasnih vrzeli v spominu, ki se jih pria zaveda ali ne, te vrzeli pria vasih zapolnjuje z drugimi vsebinami, vasih pria vasih raziri dogodek z okoliinami, ki se niso zgodile, lahko pride celo do raziritve dogodka iz sanj... - zelo pomembna je individualna sposobnost pomnenja, nekatere osebe imajo fotografski spomin in si zapomnijo vse podrobnosti, druge osebe pa niso sposobne podati niti najbolj povrnega opisa - zato je treba pri oceni izjav, ki jih dajejo prie preveriti splono sposobnost zaznavanja in pomnenja zasliane osebe ter konkretne okoliine, v katerih je potekalo zaznavanje dejanja - obstaja tudi nevarnost kontaminacije zaznane ali zapomnjene vsebine: pria si napano razlaga, kar je videla, ker pomea prvotno zaznavo z informacijami, ki jih je dobila kasneje, izjavo je treba dobiti im prej po dogodku c) REPRODUKCIJA - reprodukcija je priklic dogodkov iz spomina - pomembne so individualne sposobnosti posameznikov in taktika razgovora in zaslianja - velik pomen ima kognitivni intervjuju, nekateri pa za izboljanje spomina priporoajo uporabo hipnoze

II. KRIMINALISTINI IN PRAVNI VIDIK

pri nas ureditev informativnega razgovora in zaslianja nelogina in nesmiselna 1. POLICIJA: ZBIRANJE OBVESTIL INFORMATIVNI RAZGOVOR, NEFORMALNO ZASLIANJE, INTERVJU - ZKP policiji ne dovoljuje, da bi opravljala preiskovalno dejanje zaslianja - policija zaslianja kot preiskovalnega dejanja ne sme opraviti niti, e ima pooblastilo preiskovalnega sodnika - policija sme samo zbirati obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspeno izvedbo kazenskega - pri zbiranju obvestil lahko policija osebo povabi na informativni razgovor, neformalno zaslianje, intervju... a) NAMEN ZBIRANJA OBVESTIL IN DOKAZNA VREDNOST - zbrati im ve informacij o kaznivem dejanju in storilcu za utemeljen sum, ki omogoa vloitev kazenske obadbe - izloiti nedolne osebe - preveriti alibi osumljenega, dobiti in preveriti priznanje - dokumentirati informacije b) PROBLEM DOKAZNE VREDNOSTI INFORMATIVNEGA RAZGOVORA - informativni razgovor ni formalno opravilo in nima dokazne vrednosti, je pa podlaga za prietek delovanja sodnih organov in za obravnavanje zadeve z dokaznega vidika - pravilno in smotrno bi bilo izjavam, ki jih dajejo osumljenci policiji, dopustiti dokazno vrednost na sodiu - izjave osumljenca, ki jih je dal policiji, niso dokaz v kazenskem postopku, temve se po zakljuku preiskave izloijo iz spisa, za izjave, ki jih je pridobila policija, sodie sploh ne ve, zato nanje ne more opreti sodbe - nezakonito pridobljenih izjav osumljencev ni treba izloiti, mogoe pa je kaznovati preiskovalca, ki je pridobil izjave na nezakonit nain b) POTEK INFORMATIVNEGA RAZGOVORA - policija pri informativnem razgovoru oseb ne sme zaslievati kot obdolencev, pri ali izvedencev - v vabilu mora biti navedeno, zakaj je oseba vabljena, e se vabilu ne odzove, jo lahko prisilno privedejo - pravice zaslianca pri informativnim razgovoru pri obiajnem razgovoru se oseba prostovoljno pogovarja s policisti, lahko svobodno odide, e eli, ne glede na to ali v razgovoru nastopa kot pria, kot osumljenec, kot oividec..., kljuno je, da ji ni odvzeta prostost pri odvzemu prostosti, veljajo za zaslianca posebna doloila iz 4.lena ZKP: biti mora obveena razlogih za odvzem prostosti, ni dolna niesar izjaviti (pravica do molka), ima pravico do takojnje pravne pomoi zagovornika, pristojni organ je na zahtevo dolan obvestiti o odvzema prostosti njene najblije - kriminalist, ki vodi razgovor ima malo opornih tok, malo argumentov s katerimi lahko potrdi svoje trditve, tipati mora v razlinih smereh, njegovo delo je izrazito hevristino, iskalno, ocenjevati mora informacije, ne ve kakno vlogo ima oseba s katero opravlja razgovor, ali je sploh pravi vir informacij

intervju ima nekatere prednosti, ki prihajajo v potev pri dobronamernih priah, rtvah kaznivega dejanja pa tudi pri osumljenih storilcih (so bolj sproeni, kar omogoa boljo monost pridobivanja informacij) - vendar v praksi neformalni razgovor poteka v smislu zaslianja, saj policisti in kriminalisti nastopajo s pozicije moi dravnega organa, razgovor s policistom, povabilo v uradne prostore in zadrevanje tam je za obana neprijetno in prisilno dejanje, zato je nesproen in napet, kar ovira bolje podajanje informacij c) ZKP O INFORMATIVNEM RAZGOVORU - pri informativnem razgovoru ni formalnih predpisov o vodenju informativnega razgovora - nekatere dolobe ZKP, ki veljajo za zaslianje, bi bilo smiselno uporabljati v policijskem postopku kot etina naela za vodenje informativnega razgovora - izloiti bi bilo potrebno tista doloila, ki onemogoajo uporabo kriminalistino-taktinih metod razgovora 2. PREISKOVALNI SODNIK: ZASLIANJE - preiskovalni sodnik pri zaslianju e izhaja iz ene od monih hipotez in iz doloenega gradiva - zaslianje e sodi v kazenski postopek in ima dokazno vrednost - ZKP natanno predpisuje postopek za zaslianje obdolenca in pri (leni: 227., 238., 240., 241.) - pravice obdolenca pri zaslianju: za osumljenca se domneva da je nedolen, ima pravico do zagovornika, pravico do molka, ni se dolan zagovarjati, ni dolan izpovedati niesar zoper svoje blinje ali priznati krivde, ima pravico do uporabe materinega jezika, ima pravico zvedeti esa je obdolen in kaj je podlaga za obdolitev - postopek za zaslianje obdolenca: obdolenca je treba pouiti o njegovih pravicah, omogoiti mu je treba prosto pripovedovanje o vseh okoliinah, vpraanja morajo biti jasna, razlona in dolona, za razjasnitev okoliin se mu lahko postavi dopolnilna, precizirajoa in kontrolna vpraanja, prepovedana so sugestivna in kapciozna vpraanja, lahko preklie izjavo dano policiji, kljub priznanju lahko navaja e durge dokaze - zaslianje pri: prio je treba opozoriti, da je dolna priati, razen, e gre za osebo, oproeno prievanja, prii ni treba odgovarjati na posamezna vpraanja, e je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svoje blinje v hudo sramoto, znatno materialno kodo ali kazenski pregon, dolna je govoriti resnico; o prianju se sestavi zapisnik 3. RAZLIKE MED INFORMATIVNIM RAZGOVOROM IN ZASLIANJEM - pravni vidik: izjave, ki jih da zasliani med informativnim razgovorom imajo zgolj informacijski pomen, izjave, dane na zaslianju pa imajo dokazno vrednost na sodiu - postopkovni vidik: zaslianje je pravno urejeno v ZKP, informativni razgovor pa ne - informacijski vidik: informativni razgovor ima hevristini pomen, zaslianje pa silogistini pomen - dokumentiranje: informativni razgovor se dokumentira v obliki uradnega zaznamka, razgovor pa v obliki zapisnika - posebne znailnosti po katerih se informativni razgovor loi od zaslianja: poudarek je na iskanju oseb, ki bi lahko nudile potrebne informacije, koliina znanja o dejanju in storilcu je precej omejena, bolj zaupen drugaen odnos med preiskovalcem in izpraanim, drugaen nain komuniciranja

III. STRATEGIJA, TEHNIKA IN TAKTIKA RAZGOVORA IN ZASLIANJA

1. STRATEGIJE ZASLIANJA - strategija zaslianja je usmeritev delovanja kriminalista ali preiskovalnega sodnika pri zaslianju domnevnega storilca in ugotavljanju njegove krivde a) POGLAVITNE STRATEGIJE (Geerds) - strategija preseneenja: preiskovalci osumljenca takoj in odkrito obtoijo za kaznivo dejanje ali pa ga nekaj asa pustijo v negotovosti in mu nato predoijo celotno dokazno gradivo (predoitev je element preseneenja), ta strategija je primerna, ko imamo opraviti z zelo inteligentnimi storilci in je na voljo dovolj dokaznega gradiva - strategija preverjanja (sondiranja): previdno in tipajoe se seznanjamo s tem, kar ve osumljenec, ele na koncu mu postavljamo bolj natanna vpraanja, ta strategija se uporablja najpogosteje - strategija mehanja: to je dolgotrajno in zavleeno zaslievanje, ta strategija je nevarna za osumljenca ki lae, ker je veliko monosti, da se zaplete v lai in pozabi, kaj je e izjavil - strategija otipavanja: ugotavljanje drugih kaznivih dejanj osumljenca b) STRATEGIJE GLEDE NA OSEBNOST STORILCA (Aubry, Caputo) - strategija ustvenega stila razgovora: uporablja se v razgovoru z osumljencem, ki je bolj ustvena osebnost - strategija razumskega stila razgovora: uporablja se v razgovoru z osumljencem, ki je bolj razumska osebnost c) STRATEGIJE GLEDE NA KRIVDO OSUMLJENCA (Inbau, Reid) - strategije pri osumljencih, katerih krivda je definitivna ali zelo verjetna - strategije pri osumljencih, katerih krivda je negotova ali dvomljiva d) STRATEGIJE, KI JIH OMENJAJO V SOCIOLOKIH TUDIJAH (Malinowki, Brusten) - strategija reakcije: temelji na spoznanju, da se na izjavo drugega ustrezno odzovemo - strategija preprianja: preprianje osumljenca policija vse ve

izpopolnitvena strategija: osumljenec mora nenehno dopolnjevati svoje izjave strategija razkoraka: osumljenca se opozarja na razkorak med njegovimi izjavami in drugimi dokazi strategija zapletanja: osumljenec se zapleta v lastne lai in izjave strategija dvoma v prepriljivost izjave: osumljenca opozarjamo da njegova izjava ni prepriljiva e) RAZLINE OBLIKE IZPRAEVANJA PRI PREISKOVANJU VARNOSTNIH POJAVOV (Markovi) - enkratno izpraevanje: opravi se le en razgovor o zadevi - podaljano izpraevanje: med razgovorom se razpravlja o drugih vpraanjih, ki niso neposredno povezana z glavno temo razgovora - nepretrgano izpraevanje: dalji razgovor o razlinih temah, osumljenec ostaja isti, preiskovalci se menjajo f) STRATEGIJE GLEDE NA NARAVO OSEBNEGA STIKA MED POLICIJO IN ZASLIANIM (Tatomirovi) - blago izpraevanje: osumljenec in preiskovalec sta enakopravna, razgovor poteka spontano, brez vsiljevanja teme ali vpraanj - nevtralno izpraevanje: med udeleencema je poslovni odnos, korekten in vljuden, preiskovalec je nevtralen, ne zastavlja sugestivnih vpraanj - strogo izpraevanje: podobno zaslievanju v preiskavi, osumljenec privoli na razgovor, ga lahko sam prekine, vendar se mu postavljajo tudi zelo neprijetna vpraanja g) STRATEGIJE POVZETE PO AMERIKIH PISCIH (Kassin, Wrightsman) - manipulativne strategije: zmanjevanje tee dejanja, prevalitev odgovornosti na rtev, racionalizacija... - zastraevalne strategije: poveevanje tee dejanja in odgovornosti, prikazovanje ve dokaznega gradiva, kot ga preiskovalci dejansko imajo - strategija osebnega stika: pristen medsebojni odnos med osumljencem in preiskovalcem 2. TEHNIKA OZ. TAKTIKA ZASLIANJA - tehnika zaslianja pomeni razline vrste zaslievanja, razline metode in pristope k zaslianju ali razgovoru, ki jih uporabljajo preiskovalci glede na izbrano taktiko - taktika zaslianja pomeni konkretni izbor tehnik, nart uporabe doloenih tehnik, njihovo konkretno izvajanje a) RAZLINE VRSTE TEHNIK OZ. TAKTIK ZASLIANJA - nakazovanje korektnega postopka: osumljenec dobi vtis korektnosti postopka in opusti fatalistini nain obrambe, znailnost je sodelovanje in topel odnos preiskovalca do osumljenca - preprianje v krivdo: preiskovalec vzbuja popolno preprianost v krivdo osumljenca, ki sploh ni vpraljiva, navaja le nekatera dejstva in dokaze ter dri osumljenca v negotovosti - prenos odgovornosti: obsojanje rtve, za zmanjevanje moralne tee dejanja se del odgovornosti prenese na rtev ali sostorilce, storilec tako laje sprejme dejanje in ga prizna - zmanjevanje moralne tee dejanja: dejanju se pripisuje manji pomen kot ga v resnici ima - prijateljski pristop: preiskovalec nastopa kot prijatelj, ki svetuje, kaj je najbolje za osumljenca - okodovanec pretirava glede kode: e da je okodovanec pretiraval pri prikazovanju posledic dejanja - psiholoka kopel: menjava prijateljskega in sovranega odnosa do osumljenca z namenom, da lanivce vremo iz psiholokega ravnoteja - Colombova taktika igranja naivnea: z igranjem na videz neumnega in naivnega preiskovalca se zavede osumljenca v brezskrbnost in neprevidnost (po TV nadaljevanki Colombo) - prikaz brezuspenosti odpora: preiskovalec razumsko predoi osumljencu nesmiselnost zanikanja - seznam imen: osumljenec naj napie seznam imen prijateljev in sodelavcev, sokrivce navadno izpusti - laskanje, hvaljenje storilca: laskanje in sklicevanje na ponos in ast, poudarjanje dobro opravljenega posla, bistroumnosti storilca... - prostorska in asovna orientacija: preverjanje dogodkov pred, med in po dejanju ter glede na lokacijo zaradi odkrivanja neskladnosti v izjavi osumljenca - napeljevanje sodelavcev enega proti drugemu: sklicevanje na to, da bo eden od storilcev povedal resnico, zato je bolje, da to stori osumljenec - premislite preden odgovorite: pripomba, ki osumljenca sili k razmisleku o tem ali preiskovalec e vse ve - opozoriti osumljenca na fizioloka in psiholoka znamenja krivde: suha usta, potenje, rdeica, tresenje rok, gledanje v tla, izogibanje pogledu... - simpatiziranje z osumljencem: e, da bi v njegovem poloaju lahko vsakdo storil kaznivo dejanje - predlagati sprejemljiveji motiv za dejanje - prikazati osumljencu kodljive posledice, e bo nadaljeval s kriminalnim poetjem - tehnika navzkrinega zaslianja: v ZDA to metodo uporabljajo stranke sodiu pri zaslianju pri, v kriminalistini praksi pa navzkrino zaslianje pomeni zaslianje osebe, ki ji ve preiskovalcev izmenoma in po vrstnem redu zastavlja vpraanja, osumljencu pospeeno postavljajo vpraanja, odvzamejo mu monost za razmislek, silijo ga k hitrim, nepremiljenim odgovorom v upanju, da se bo sam izdal - metoda kognitivnega intervjuja: temelji na sprostitvi zaslianega in uporaba tehnik za obuditev spomina

IV. DOPUSTNE METODE RAZGOVORA IN ZASLIANJA

glede dopustnosti obstajajo nekatere omejitve (prepovedani sta preslepitev in sugestija), vendar v glavnem pri razgovoru in zaslianju veljajo splona pravila komuniciranja (obiajno in dopustno v komuniciranju med ljudmi) namen razgovora ali zaslianja je zbrati informacije in dokaze, pomembne za kazenski postopek v razgovoru in zaslianju morajo preiskovalci pridobiti resnine izjave vpletenih oseb na zakonit in etien nain pri tem morajo upotevati razline situacije krivi storilci elijo prikriti dejanje, zato molijo, laejo, iejo izgovorem, nekateri nedolni se elijo razbremeniti suma, a pri tem delujejo povsem zmedeno... preiskovalci morajo ugotoviti resnico, zavarovati dokaze, pridobiti priznanje in razbremeniti nedolne

1. ZNAILNOSTI DOPUSTNIH METOD RAZGOVORA IN ZASLIANJA - metode razgovora in zaslianja morajo biti etine in zakonite, e elimo, da bodo dopustne - pri razgovoru in zaslianju obdolenec prosto pripoveduje o tem, kaj se je zgodilo in drugih okoliinah dogodka - obdolencu je treba omogoiti neovirano pripovedovanje, v katerem se lahko izjavi o vseh okoliinah, ki ga obremenjujejo, in navede vsa dejstva, ki so v korist njegovi obrambi - obdolenec ima tudi pravico do molka, vendar si s tem lahko otei zbiranje dokazov v svojo obrambo - prie morajo govoriti resnico, obdolenec pa lahko tudi lae - zasliani najprej prosto pripoveduje o kaznivem dejanju, nato se mu postavljajo vpraanja (glej spodaj toko 2.) 2. VPRAANJA IN VRSTE VPRAANJ - vpraanja je treba postavljati jasno, razlono in dolono, tako da jih obdolencu popolnoma razume - splona vpraanja: pripoved o dogodku in drugih pomembnih dejstvih, zasliani pove vse, kar ve o zadevi - dopolnilna vpraanja: o okoliinah, ki jih zasliani ni omenil v pripovedovanju - precizirajoa vpraanja: zasliani se natanneje izrazi o okoliinah, ki jih je e povedal - vpraanja za izboljanje spomina: pomagajo pri spominjanju, treba je paziti, da ne gre za sugestijo - kontrolna vpraanja: za preverjanje tonosti podane izjave 3. KOGNITIVNI INTERVJU PRI DOBRONAMERNIH PRIAH - pri dobronamernih priah je treba poskrbeti le za im boljo reprodukcijo dogodka - za to se uporablja kognitivni intervju, kizajema tehnike za izboljanje spomina in priklic spomina na pretekle dogodke, sestavljajo ga tiri osnovne spodbujevalne metode spomina, bistvo pa je sproenost in mirnost prie - tiri osnovne spodbujevalne metode spomina pri kognitivnem intervjuju: vzpostavitev konteksta: oseba naj si im bolj popolno predstavlja situacijo in okolje, v katerem se je zgodilo dejanje, lahko zapre oi in v mislih podoivlja situacijo ob dejanju popolnost priklica: nekatere osebe ne vedo za podrobnosti, ker menijo, da niso pomembne, zato jih je treba spodbuditi, da opiejo vse, kar se je dogajalo ne glede na pomembnost za samo zadevo priklic dogodka v spomin v razlinem asovnem zaporedju: priklic dogodka v spomin ne le tako, kot je potekal, ampak tudi obratno, to poudarja razline vidike dogodka, odkrijejo se vrzeli in napake v spominu spreminjanje vidikov: oseba naj poskua gledati na zadevo z razlinih zornih kotov in skua podoiveti dogodek z omi oividca, okodovanca, sostorilca,... statini pogled na zadevo lahko izpusti doloena dejstva, ki se jih je z drugega vidika mono spomniti 4. METODE, S KATERIMI ODKRIVAMO VZROK ZA LAGANJE - pri priah, ki laejo, je treba odkriti vzrok za laganje, ki ga odkrijemo: s temeljitim preverjanjem izjav, z iskanjem notranjih protislovij in nasprotovanj z drugimi dokazi, s podrobnim zaslianjem o posameznih okoliinah, z iskanjem motiva za lano prianje (strah, lastna krivda, udeleenost, interes) 5. PREPRIEVANJE DOMNEVNEGA STORILCA - domnevnega storilca je treba s preprievanjem vzpodbuditi, da pove resnico - dovoljeno je le preprievanje z etinimi in dopustnimi metodami - preprievanje je lahko: racionalno: preiskovalec se sklicuje na razum osumljenca in mu logino predoi teo obremenilnih argumentov ter nesmiselnost lane obrambe emocionalno: preiskovalec pritiska na osumljeneva ustva

6. METODA POJASNJEVANJA - metodo pojasnjevanja se uporablja v primerih, ko je na voljo dovolj dokazov za krivdo osumljenca in e domnevni storilec ne razume pomena zbranih dokazov za ugotavljanje njegove krivde

V. PREPOVEDANE IN DVOMLJIVE METODE ZASLIEVANJA

v zvezi z zaslianjem domnevnega storilca je sporno vpraanje, katere metode zaslianja so dopustne in katere ne, kakno tehniko in taktiko zaslievanja preiskovalci lahko uporabijo, kaj je nedopustno, neetino, nezakonito po eni strani potrebujemo uinkovite metode za preiskovanje, po drugi strani pa moramo varovati lovekove pravice in dostojanstvo zaradi tega je prepovedana uporaba tevilnih metod, ki bi lahko pripeljale k resnici odloitev ali je neka metoda nezakonita, dvomljiva, neetina je odvisno od stalia in zornega kota tistega, ki jo ocenjuje (z vidika obdolenca je skoraj vsako zaslianje vpraljivo, neetino in varljivo, saj je namen priznanje)

1. UPORABA SILE, GRONJE IN DRUGIH PODOBNIH SREDSTEV - zakon pri zaslianju obdolenca izrecno prepoveduje uporabo sile, gronje ali drugih podobnih sredstev, da bi se dosegla kakna izjava ali priznanje - sila je lahko fizina ali psihina fizina: grdo ravnanje ali muenje, pretepanje, klofutanje, izpostavljanje mrazu, vroini, eji ali lakoti, povzroanje utrujenosti, neprespanosti in drugih fizinih bolein, takno ravnanje je tudi kaznivo, kljub temu se v praksi v predkazenskem postopku vasih uporabljajo te metode, svojevrstna fizina prisila je tudi prepoved kajenja za kadilce, podobno je z narkomani in alkoholiki, tako laje izsilijo privolitev na izjavo psihina: obljube, preslepitev, nagovarjanje, opozarjanje na koristi priznanja in na kodljive posledice molka, gronje s fizinim nasiljem, gronje z odvzemom prostosti, gronje z maevanjem in nenehnim nadzorom - pri dolgotrajnih zaslianjih gre za fizino in psihino nasilje, priprti ima sicer pravico do 8-urnega poitka, preiskovalcem pa ostane 16 ur, ki jih lahko uporabijo za zaslianje, 16 ur nepretrganega zaslievanja je zelo utrujajoe, pomeni velik fizini in psihini napor za zaslianega, dolgotrajna zaslianja vodijo k upadu obrambne energije, priznanje dejanja ali apatijo, ko je zasliani pripravljen priznati vse, da bi bilo postopka enkrat konec, takne metode so kodljive in nevarne, ko ni stvarnih dokazov in cela obtoba temelji na osebnih dokazih - taktika neutrudne temeljitosti je najteja za storilca, po vestno opravljeni biografiji, ki vsebuje tudi najmanje podrobnosti, preide preiskovalni sodnik z neutrudno preciznostjo na predmet preiskovanja in tako v neskonnost, razgovor traja ure in ure, nanaa se na pomembne in nepomembne teme in podrobnosti, ima namen utruditi zaslianega, zlomiti njegov odpor in ga tako pripraviti k spoznanju - posebne psiholoke tehnike zaslievanja uporabljajo policijski in vojaki zaslievalci v totalitarnih sistemih: metoda pranja moganov, interakcijska tehnika, tehnika intervjuja, tehnika predhodnega mehanja 2. SUGESTIJA - zakon prepoveduje sugestivna vpraanja: vpraanja v katerih je e vsebovano navodilo, kako je treba odgovoriti, napeljujejo na napaen odgovor, njihovo oblikovanje in vsebina vodijo do tega, da zasliani hote ali nehote popusti sugestiji spraevalca in odgovori tako kot spraevalec od njega priakuje - vrste sugestivnih vpraanj (po Vodineliu) popolna disjunktivna vpraanja: dopuajo le odgovor z da ali ne, nevarna so, ker zaslianega omejujejo in mu ne dopuajo tretjega odgovora nepopolno disjunktivna vpraanja: dovoljujejo iri krog odgovorov, vendar zaslianega e vedno omejujejo ekspektativna vpraanja: terjajo odgovor z da ali ne, so lahko pritrdilna ali nikalna (Ali ne, da ste rtev ubili s kalanikom? Ali ne, da vas rtev ni izzivala ali vam grozila?) kapciozna vpraanja: vpraanje izhaja iz predpostavke da je doloeno dejstvo nesporno ugotovljeno, eprav ni, izhajajo iz predpostavk da je obdolenec nekaj priznal, esar ni priznal - kdaj so sugestivna vpraanja dovoljena in kdaj ne: naeloma so vsa sugestivna vpraanja so prepovedana ne glede, ali gre za zaslianje obdolenca, prie ali drugega udeleenca kazenskega postopka, vendar se v praksi kljub temu pogosto uporabljajo ko je treba razistiti in dobiti nedvoumen odgovor glede posameznih okoliin dejanja, so disjunktivna sugestivna vpraanja potrebna in koristna, odgovore na taka vpraanja je treba preveriti s kontrolnimi vpraanji sugestivna vpraanja so dopustna tudi, e gre za spodbujanje volje do prievanja

nekateri menijo, da so doloene vrste sugestivnih vpraanj dopustne, e so v okviru dovoljenih ukrepov problem je, e sugestivna vpraanja napeljejo zaslianega k neresnini izjavi (pri otrocih, mladoletnikih, psihopatih in mono sugestibilnih osebah), v takih primerih je potrebna posebna previdnost 3. PRESLEPITEV - preslepitev je irok pojem od oitnih preslepitev, do mejnih podrojih, za katera je teko rei ali so dovoljena - nedovoljene so: lane obljube zaslianemu, ki niso vezane na pristojnost zaslievalca, ampak na zakon (mileja kazen e prizna) navajanje dejstev, ki niso resnina, da bi se na ta nain pridobila izjava zaslianega (to je nezakonito in taktino tvegano, ker lahko zaslianega utrdi v preprianju, da preiskovalci ni vedo in je e manj pripravljen spregovoriti) 4. SPECIALNE TEHNIKE KOMUNICIRANJA - tudi specialne tehnike komuniciranja spadajo med nedovoljene metode zaslievanja - nedovoljene so tehnike komuniciranja, pri katerih zaslievalci: dajejo zaslianemu protislovna sporoila iz izjav zaslianega nartno izvajajo paralogine zakljuke dajejo besedam zaslianega nov semantini pomen postavljajo zaslianemu dvoumna vpraanja... - posledica je zmedenost in nesposobnost zaslianega, da razume pravo naravo situacije in ne ve, kaj je zanj dobro, tako da vedno teje razvija obrambne mehanizme 5. ZVIJAE, KI SO DOVOLJENE - ne bi se bilo smotrno odpovedati prav vsaki zvijai in zanki, v katero se lahko ujame zasliani - nekatere dovoljene zvijae in nedovoljene preslepitve so si zelo blizu - v vsakem primeru mora biti taktika razgovora oz. zaslianja takna, da se preiskovalec zaslianemu ne lae (lahko pa zaslianega pua v dvomu glede posameznih dejstev in mu s tem oteuje obrambo) - zvijae, ki so dovoljene: dranje zaslianega v negotovosti, kaj je preiskovalcem znanega o zadevi, vsebini in vrsti dokazov taktika, da zaslievalec namenoma ne razkrije lai zaslianega, temve ga pusti, da se nadalje zapleta vanje zaslievalec zbudi v zaslianem napano predstavo o svojih namerah in obveenosti o dogodku zaslievalec oblikuje v zaslianem namen, da uporabi neprimerna sredstva za obrambo zaslievalec oblikuje v osumljencu cilje, da bi opravil dejanja, ki bi ga pripeljala v neugoden poloaj... zaslievalec z lano izjavo ugotavlja verodostojnost osumljeneve izjave, ki mu je v kodo (precej sporno) zmotno razmiljanje zaslianega, ne da bi zaslievalec uporabil la ali prevaro (zaslievalec lahko izrabi nepravilno predstavo zaslianega, da pojasni kaznivo dejanje), vendar e gre za oitno pravno zmoto glede dolnosti prianja, je treba to zaslianemu pojasniti e zaslievalec ne izjavi ni lanega in se zasliani zaradi napaen sklepanja sam ujame v past, to ni prevara 6. POMEN IZJAV, PRIDOBLJENIH Z NEDOPUSTNIMI METODAMI - kakne so sankcije za nedopustno pridobljene izjave in kakna je njihova usoda na glavni obravnavi - obstajata dve stalii: nezakonito pridobljene izjave so nine in jih nikakor ni mono uporabiti na glavni obravnavi za utemeljitev sodbe izhajamo iz varstva lovekovih pravic e so nezakonito pridobljene resnine, je njihova uporaba na glavni obravnavi dopustna, vendar se sankcionira nezakonito ravnanje preiskovalca izhajamo iz uinkovitosti kazenskega postopka - zaplete se pri vpraanju, kaj storiti s stvarnimi dokazi, ki so jih preiskovalci dobili z nezakonitim zaslievanjem domnevnega storilca take dokaze je potrebno izloiti iz dokaznega gradiva, pa tudi vse druge dokaze in informacije, ki izhajajo iz tega dokaza ekskluzijsko pravilo (zastrupljeno drevo zastrupljen sade) take dokaze se sme uporabiti v postopku, organu, ki je nezakonito postopal pa se izree ustrezna sankcija - teoretik Damaka meni, da ekskluzijsko pravilo za nae razmere ni primerno, ker preve poudarja koristi posameznika v primerjavi s koristjo drube in uinkovitostjo kazenskega postopka - po ZKP velja ekskluzijsko pravilo: e so dokazi pridobljeni z nezakonitim zaslianjem, sodne odlobe ni mogoe opreti na obdolenevo izpovedbo, pa tudi izvedeni dokaz ne more biti podlaga za sodbo

ekskluzijsko pravilo velja za vse osebne in stvarne dokaze pridobljene s prepovedanimi in nezakonitimi metodami zaslianja, s hipnozo, z nezakonitim prislukovanjem ali snemanjem

7. POLIGRAF - poligraf je ena od naprav za preverjanje zavajanja - naprave za preverjanje zavajanja: voice stres analyser: deluje na podlagi frekvenc lovekega glasu EEG preiskave: nek znanstvenik je odkril tipien moganski val, ki nakazuje, da lovek lae okulometrina metoda: deluje na principu gibanja, premikanja, irjenja oesnih zenic in spreminjanja barve poligraf: naprava, ki dela psihofizioloke izpise a) POLIGRAFSKO TESTIRANJE - uporaba poligrafa: e ni zadostnih materialnih dokazov e gre za ve osumljencev in je treba izmed njih izloiti storilca - prednosti uporabe poligrafa za policijo: poligraf zmanja ikanoznost policije, e policija uporabi poligraf, se lahko izogne nevenostim in publiciteti pri zbiranju podatkov, nepotrebnemu obremenjevanju znancev in ljudi, ki prihajajo v stik z o osumljencem - osumljenec ni dolan sodelovati pri poligrafskem testiranju mora prostovoljno privoliti v testiranje - potek testiranja: preiskovalec opravi tri testiranja, naprej dobi prvi odziv, potem se osredotoi na dejstva okrog elementa, na katerega je bil odziv, nazadnje se podrobno osredotoi na rezultate iz drugega testa - kdo ni primeren za testiranje: nosenice, otroci do 12 let, osebe v stanju akutne boleine, osebe, ki so neprespane, ne spoite, lane, hudi srni in hormonski bolniki b) SESTAVA POLIGRAFA - poligraf je sestavljen iz 5 modulov: modul, ki meri pritisk loveka modul, ki belei utrip srca na minuto modul, ki belei elektrino prevodnost koe (spremembe znojenja, ker nadledvina leza pod stresom proizvaja adrenalin in noradrenalin), modul ki meri globino in hitrost dihanja ojaevalni modul, ki podvoji reakcijo c) ZKP O POLIGRAFU - ZKP izrecno ne prepoveduje uporabe poligrafa, vendar sami rezultati testiranja niso dokaz v postopku, ampak le indic za preiskovalne organe, da je osumljeni storilec kaznivega dejanja - sporno vpraanje kaj storiti s stvarni dokazi, ki so jih kriminalisti nali s pomojo uporabe poligrafa, na katero je osumljeni prostovoljno pristal obstajata dve nasprotujoi si stalii: takni stvarni dokazi naj se uporabijo v kazenskem postopku (nima smisla oprostiti oitno krivega storilca) tako pridobljene in iz njih izvedene dokaze je treba izloiti - vmesno stalie: v kazenskem postopku naj uporabijo tiste stvarne dokaze, do katerih so prili preiskovalci s poligrafskim testiranjem ali drugimi metodami, ki same po sebi ne krijo dolob ZKP, ker je domnevni storilec sam pristal na testiranje in ker metoda ni izrecno prepovedana v predkazenskem postopku, bi bilo nesmiselno izloiti stvarne dokaze, ki izhajajo iz tako pridobljenih izjav

VI. STRATEGIJE ZAGOVORA

v postopku je tako za krivega storilca kot tudi za nedolno osumljenega znailna mona obrambna usmeritev - osumljeni storilec se izmika organom odkrivanja in pregona, e ga odkrijejo skua odvrniti sum, pri tem deluje aktivno (zanika dejanje, zbira dokaze za obrambo, prikriva dokaze ki bi ga obremenjevali) ali pasivno (brani se z molkom) - obstajajo doloene razlike, ki omogoajo razloevanje obnaanja krivega storilca od nedolnega osumljenca - v zagovoru domnevnih storilcev je najti nekatere znailnosti, zato govorimo o strategijah zagovora - poznavanje strategij zagovora je koristno za nartovanje taktike in tehnike razgovora in zaslianja 1. POJEM STRATEGIJE ZAGOVORA - strategija zagovora je nain zagovora domnevnega storilca, je poglavitna smer, ki ji sledi, da bi dosegel cilj - strategijo zagovora je treba loiti od taktike, ki jo zasliani uporablja v okviru doloene strategije - strategija lahko se spreminja glede na potek dokazovanja in poloaj domnevnega storilca - izbor strategije je odvisen od ve dejavnikov: vrsta kaznivega dejanja, dokazna in preiskovalna situacija, tipologija storilca, osebnostne in psiholoke znailnosti storilca, nasveti odvetnika...

2. VRSTE STRATEGIJE ZAGOVORA - popolno zanikanje dejanja: neargumentirano, delno argumentirano, argumentirano - sklicevanje na alibi - sklicevanje na elemente, ki izkljuujejo kazensko odgovornost: nepritevnost, silobran, skrajna sila, zmota... - delno zanikanje dejanja: priznanje nekaterih elementov obtobe in zanikanje drugih, - sklicevanje na izgubo spomina - molk: popolni molk, delni molk glede odgovarjanja na posamezna vpraanja - izmikanje: nejasni odgovori - priznanje: popolno, delno - lano priznanje: zavestno, nezavedno 3. TIPINE VERZIJE OBRAMBE - pri posameznih vrstah kaznivih dejanj in tipih storilcev se pojavljajo doloeni tipi obrambnih strategij, ki bi jim lahko rekli tipine verzije obrambe - tipine verzije obrambe so pomembne za pripravo na zaslianje ali informativni razgovor e preiskovalec vnaprej priakuje tipine trditve osumljenca, lahko vpraanja postavlja tako, da osumljencu onemogoi kasneje zagovarjanje v smislu njegove tipine verzije obrambe 4. SPREMINJANE IZJAV MED POSTOPKOM - izjave osumljencev se tekom postopka spreminjajo - razlike so lahko veje ali manje, vasih si povsem nasprotujejo ali pa gre samo za manje spremembe - najbolj se spreminjajo izjave, ki jih osumljenci dajo policiji in nato preiskovalnim organom - to je razumljivo glede na pravni in dokazni pomen obeh vrst izjav (izjava dana policiji nima dokazne vrednosti, izjava dana preiskovalnemu sodniku pa) - pogosto storilci policiji priznajo dejanje, kasneje pa ga zaradi vloge zagovornikov prekliejo in se sklicujejo na policijske zlorabe, izsiljevanje priznanja, zmedenost... - domnevni storilci se bolje spominjajo podrobnosti, ki so jim v korist, pozabljajo dejstva, ki jih obremenjujejo - dostikrat obvelja naelo in dubio pro reo v dvomu in ob pomanjkanju dokazov razsoditi v korist obtoenca - zato morajo preiskovalci poznati tipine verzije obrambe, saj jim omogoajo, da se pripravijo in predvidijo take zagovore, z zbiranjem protidokazov morajo take zagovore im bolj oteiti

VII. PRIZNANJE DEJANJA

priznanje obdolenega, da je zares storil kaznivo dejanje, je dvorezno in nevarno sredstvo spoznavanja resnice po eni strani priznanje potrjuje dejstvo, da je obdoleni zares storil oitano kaznivo dejanje po druge strani je priznanje od nekdaj vir najvejih sodnih zmot in zablod naeloma priznanje olajuje preiskovanje (potrjuje sum preiskovalcev) in utrjuje dokazovanje (usmerja delo preiskovalcev pri zbiranju dokazov, je glavni dokaz za krivdo obdolenega) zato si preiskovalci mono prizadevajo, da bi dobili priznanje, vasih tudi za ceno nedopustnih, neetinih metod in kaznivih dejanj im manj je stvarnih dokazov, tem veja je tenja po pridobitvi priznanja kriminalistika se ukvarja z vpraanjem, kako pridobiti priznanje in oceniti njegovo resninost

1. PRIZNANJE a) PRAVNA UREDITEV PRIZNANJA V ZKP - ZKP nikjer podrobneje ne opredeljuje pojma priznanje - prepovedano je izsiljevanje priznanja - organ, ki vodi postopek mora kljub priznanju e naprej zbirati druge dokaze - sodie je kljub priznanju obdolenca na glavni obravnavi dolno izvajati tudi druge dokaze - ZKP omenja tudi krivo priznanje, vendar posebne opredelitve ali razlage tega pojma ne daje b) POJEM PRIZNANJA - priznanje je vrsta izjave, ki jo na razline naine posreduje domnevni storilec organom, ki vodijo postopek izjava, v kateri se strinja z obtobo, da je storil kaznivo dejanje ter s posameznimi elementi v zvezi z dejanjem - priznanje je izjava, ki pomeni: izpoved o krivdi, izpoved o tem, da je obdoleni dejansko storil kaznivo dejanje, ki mu ga oitajo, in s tem prevzel vse negativne posledice, ki temu sledijo, pa tudi razkritje notranje skrivnosti loveka, o drubeno nevarnem dejanju - priznanje je neprijetno in teko dejanje, ki ga obdolenec noe storiti, a ga vseeno stori in se s tem obremenjuje - angleko: confession pomeni dejanje, s katerim obtoeni v kazenski zadevi z izrecnimi besedami potrdi resninost krivde, Vrhovno sodie ZDA je razirilo pomen izraza na vse samoobremenilne izjave obtoenega

pravni leksikon omenja priznanje v irem in ojem smislu: priznanje v ojem smislu: izjava obdolenca, da je storil kaznivo dejanje priznanje v irem smislu: izjava obdolenca, da je resnino neko vano dejstvo, ki je lahko zanj neugodno SSKJ: priznati z besedo ali kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, esar je obdolen

2. VRSTE IN OBLIKE PRIZNANJA - s kriminalistinega vidika je pomembno, da priznanje obsega pomembna dejstva v zvezi s potekom kaznivega dejanja, ne pa nujno tudi pravne kvalifikacije dejanja, priznanje obsega gola dejstva, ne pa tudi vrednotenja - ni pomembno ali storilec priznava umor, veliko tatvino in posilstvo, dovolj je e storilec prizna, da je rtev ustrelil, da se je splazil skozi okno v hio in odnesel stvari, da je spolno obeval z osebo, eprav se je ta branila - verbalno ali pisno priznanje: obdolenec ustno ali pisno prizna, da je storil kaznivo dejanje - priznanje s kretnjami, mimiko in molkom: tak nain priznavanja je manj popoln in izrazit - priznanje z neverbalnimi dejanji: storilec pokae skrito truplo, pokae kako je potekalo dejanje, kje se nahajajo predmeti kaznivega dejanja, taka priznanja imajo vejo informacijsko in dokazno vrednost kot verbalna - grafino priznanje: priznanje pri katerem obdoleni narie skico - priznanje z reakcijami: obdoleni lahko prizna dejanje z reakcijami, ki se pokaejo na poligrafu - popolno priznanje: priznanje obdolenca, ki zajema vse elemente obtobe, vsa dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem, daje odgovore na zlata vpraanja kriminalistike, zajema tudi subjektivna dejstva (motiv, krivdo, obutke) - nepopolno ali delno priznanje: obsega le posamezne elemente obtobe, druge pa domnevni storilec zavraa - sodno priznanje: formalno priznanje sodnim organom (toilcu, preiskovalnemu sodniku, sodniku) - zunajsodno priznanje: priznanje policistom, odvetnikom ali tretjim osebam, nima procesne vrednosti - lano priznanje: domnevni storilec namenoma priznava dejanje ali posamezne elemente dejanja, eprav ve, da njegove izjave niso resnine, tudi lano priznanje je lahko popolno ali nepopolno - zmotno priznanje: zasliani je v dejanski zmoti in meni, da je sam storilec dejanja, eprav v resnici ni 3. PSIHOLOKI TEMELJI PRIZNANJA - storilec navadno ne eli podati priznanja, saj ga obremenjuje in pomeni zanj negativne posledice, zato noe podati priznanjo, dokler ne spozna, da je to nujno, ker nadaljnje zanikanje nima ve smisla - psihoanalitina razlaga priznanja: lovek potisne neprijetne dogodke v podzavest, ti teijo na povrje, a jih zadrujejo obrambni mehanizmi ob pomoi zunanjih pritiskov (taktike zaslianja) se podzavestne sile okrepijo in preidejo v eljo po priznanju; pri loveku obstaja tudi nezavedna potreba po kaznovanju, vendar je strah pred priznanjem dejanja veji od strahu pred kaznijo - priznanje je rezultat medsebojnega bojevanja superega, ega in ida v storilcu: superego vsebuje moralno zavest, etiko in drubene norme, ki povzroajo obutek krivde in samoobtoevanja, superego pritiska na ego storilca, naj prizna dejanje ego se brani z racionalizacijo in obrambnimi mehanizmi, eli skriti vse sledove zloina id vse to dopolnjuje z instinkti in drugimi prirojenimi lastnostmi loveka - psihodinamini procesi imajo za posledico takne ali drugane spodrsljaje, ki nehote izdajo storilca - pogosto se zgodi, da storilec prizna samo dejanje, ne prizna pa pravih vzrokov zanj, ker mu je tako laje opraviiti dejanje pred samim seboj in drugimi - storilci kaznivih dejanj imajo razlino razvite ute odgovornosti in krivde, od tod izhaja tudi razlina pripravljenost in notranja potreba po priznanju 4. MOTIV PRIZNANJA a) RAZLOGI IN VZROKI ZA PRIZNANJE - motivacijo za priznanje je treba ustvariti s primerno taktiko zaslianja - osumljenci so pod velikim psihinim pritiskom, e so storili kaznivo dejanje in so sooeni s policijo na zaslianju, priznanje za njih pomeni sprostitev napetosti - motiv za priznanje so pogosto razumski vzroki: storilec logino razmilja in spozna, da zanikanje nima smisla, da imajo preiskovalni organi dovolj stvarnih ali osebnih dokazov za obsodbo, ugotovi, da je vsako zanikanje zgolj v njegovo kodo, vasih tudi rauna, da mu bodo priznanje teli kot olajevalno okoliino - do razumsko utemeljenega priznanja je navadno teko priti in traja dolgo asa (le pri zelo inteligentnih storilcih, zasliani takoj in ob navedbi vseh obremenilnih dokazov spozna izgubljenost poloaja in takoj prizna dejanje) - motiv za priznanje so lahko tudi emocionalni vzroki, kot so kesanje, strah pred kaznijo, raunanje na olajevalno okoliino, obutek, da preiskovalci njegovega dejanja ne obsojajo prehudo, elja po sprostitvi napetosti

kriminalistina taktika, ki je usmerjena na ustva storilca, eli dosei takno psihino stanje, da bo priznal dejanje - pri roparjih sta motiva za priznanje pogosto ponos in samoljubje: e jih preiskovalci oporekajo, da niso sposobni izvriti takega kaznivega dejanje so prizadeti, ualjeni in se zato izdajo - emocionalni in razumski vzroki niso loeni, ampak se prepletajo, dopolnjujejo, tudi spodbijajo b) KDAJ OSUMLJENEC LAJE PODA PRIZNANJE IN KDAJ TEJE - zelo redko storilec e na zaetku zaslianja poda priznanje - zanimivo je, da storilec dostikrat prizna veje tevilo dejanj, potem, ko prizna eno od njih - osumljenci s kriminalno preteklostjo manj pogosto priznavajo kazniva dejanja od drugih - veja je verjetnost, da bo osumljeni dejanje priznal, e je mlaji od 21 let 5. POMEN PRIZNANJA - priznanje zavzema med dokazi najvije mesto, eprav ga ne bi smelo - priznanje ima velik vpliv na usodo obtoenca - ima poseben dokazni pomen, saj je priznanje obdolenca dostikrat odloilno za obsodilno sodbo in ob pomanjkanju dokazov daje podlago za obsodbo - priznanje mora biti resnino in pridobljeno na zakonit nain - priznanje mora biti prostovoljno in zanesljivo - za obsodbo je mono upotevati le priznanje, ki zanesljivo pria o krivdi obtoenca in ni bilo pridobljeno s procesnimi zlorabami ali nezakonitim ravnanjem - primeri lanih priznanj priajo, da je treba ob korektnem postopku upotevati neresninost priznanja a) POMEN PRIZNANJA V RAZLINIH FAZAH POSTOPKA - priznanje policiji v predkazenskem postopku priznanje policiji je odloilno za celotni kazenski postopek in obsodbo storilca v tej fazi bi bilo treba osumljencu zagotoviti najveje pravno varstvo in pomo zagovornika pridobitev priznanja utrdi subjektivno preprianje preiskovalcev, da imajo v rokah pravega storilca utemeljen sum, ki je potreben za zaetek preiskave, pa ni ni drugega kot subjektivno utemeljeno spoznanje oz. subjektivno preprianje, da je osumljeni po vsej verjetnosti kriv preiskovalci imajo na zaetku bolj malo informacij, zato je priznanje ob pomanjkanju drugih zanesljivih dokazov pomembno dejstvo, ki odloi o tem, ali bodo organi odkrivanja vloili ovadbo ali ne priznanje policiji v predkazenskem postopku je smernica za javnega toilca, ali naj vloi neposredno obtonico ali zahteva preiskavo priznanje policiji ima zgolj spoznavno vrednost, ni ga mogoe uporabiti kot dokaz na glavni obravnavi, ker je bila izjava dana neformalno in jo osumljeni lahko kadarkoli preklie - priznanje preiskovalnemu sodniku v predkazenskem postopku priznanje je za preiskovalnega sodnika opora in mu olaja delo, ker utrjuje njegovo subjektivno preprianje v krivdo obdolenca preiskovalni sodnik se seznanja s priznanjem, ki ga je osumljeni dal policistom v neformalnem razgovoru po 83. lenu ZKP mora preiskovalni sodnik iz spisa izloiti izjave, ki jih je osumljeni dal policistom informacija, da je osumljeni priznal dejanje v predkazenskem postopku, ne sme priti do sodnika priznanje, ki ga je osumljenec dal policiji, mora preiskovalni sodnik na taktien nain uporabiti za zaslianje preiskovalni sodnik je lahko hkrati sooen s priznanjem, ki ga je obdoleni dal policiji in z zanikanjem priznanja ob neposrednem zaslianju odkriti mora vzroke in razlike v izjavah in zapisati vsebino zaslianja v zapisnika, iz katerega pa ne sme biti razvidno, kaj je zasliani izjavil policiji preiskovalni sodnik mora tudi oceniti zanesljivost in zakonitost priznanja, ki ga je osumljenec dal policiji e zasliani ponovi priznanje pred preiskovalnim sodnikom, ima izjava dokazni pomen, lahko se uporabi na glavni obravnavi, tudi e ga obdoleni kasneje preklie 6. NAIN KRIMINALISTINEGA DELA OB PRIZNANJU - vsako priznanje je treba skrbno preveriti v logini in psiholoki smeri preverjanje priznanja v logini smeri: preiskovalci morajo preveriti skladnost vsebine priznanja z znanimi dokazi, ujemanje podrobnosti priznanja z dokazi daje jamstvo, da je ugotovljena resnica o dejanju, na temelju priznanja je mono priti do novih dejstev in dokazov, ki dodatno potrjujejo resninost priznanja preverjanje priznanja v psiholoki smeri: ugotoviti je treba, zakaj je osumljeni priznal dejanje (motiv priznanja) in druge psiholoke temelje priznanja - skladnost priznanja z drugimi dokazi in prepriljivi psiholoki razlogi za priznanje so zanesljiv znak, da je priznanje resnino

pomembno je zavarovanje pred morebitnim kasnejim preklicem priznanja (storilci priznanje pogosto prekliejo) tehnike in taktike pisanja zapisnika, ki onemogoijo preklic priznanja: izrpen in toen prikaz naina izvritve dejanja z vsemi podrobnostmi, ki so na videz nepomembne to onemogoi storilcu, da bi se skliceval na nesporazum ali pomoto skrbno je treba zapisati dejstva, ki jih lahko pozna le storilec dejanja, saj imajo ta dejstva poseben pomen priznanje ima posebno dokazno vrednost, e pomeni izdajo skrivnosti ali okoliine, ki e niso bile znane v zapisniku naj bodo izrazi, ki jih je uporabljal osumljeni, izrazi naj ne bodo predrugaeni zasliani naj sam narekuje svojo izjavo, ki se dobesedno zapie v zapisnik se zapiejo tudi dejstva v korist osumljenca e je osumljeni priznal po daljem zaslianju, naj zapisnik odraa celoten potek od zaetnega zanikanja do konnega priznanja in razlogov zanj vsaka beseda, ki je pomembna kot dokaz krivde, naj bo vekrat zapisana na razlinih mestih v zapisniku ilustrirano priznanje: zasliani naj sam narie skico, v kateri prikae kraj dejanja, pot gibanja, nain izvritve fotografirano priznanje: zasliani sodeluje pri ogledu, rekonstrukciji, s katerima se preverja njegovo priznanje priznanje naj se posname s tehninimi sredstvi tako zavarovano priznanje lahko uporabi preiskovalni sodnik pri formalnem zaslianju, kot dokaz na glavni obravnavi pa takih zapisnikov vseeno ne bo mogoe uporabiti

VIII. DOKUMENTIRANJE IZJAV

vsak informativni razgovor in zaslianje se kona z uradnim zaznamkom oz. zapisnikom o vsebini informacij, ki jih je oseba posredovala preiskovalnim organom ali sodiu - uradni zaznamek ali zapisnik je konni proizvod komuniciranja med zaslianim in zaslievalcem, v njem so dokumentirane informacije, ki so jih dali domnevni storilci ali prie - uradni zaznamek: nastane pri informativnem razgovoru s policijo in je orientacija, ki jo da policija javnemu toilcu in preiskovalnemu sodniku - zapisnik: nastane pri zaslianju, ki ga opravi preiskovalni sodnik, omogoa, da se razpravljajoi sodnik in porotniki seznanijo z informacijami, ki jih je dal zasliani, v zapisniku se kae tudi potek zaslianja in nain, kako je bila izjava dana, vpraanja in odgovore je treba spraviti na papir po naelih kriminalistine znanosti in brez napak, preiskovalni organi morajo dobro obvladati tehniko protokoliranja 1. SPREJEMANJE VERBALNIH INFORMACIJ IN NJIHOVO SPREMINJANJE V PISNO OBLIKO - pri spreminjanju verbalnih informacij v pisno obliko nastajajo informacijske vrzeli - v praksi dostikrat prihaja do napane razlage izjav zaslianega in napanega dojemanja zapisa - pri zapisovanju izjave zaslianega se pojavlja selektivna percepcija: prejemnik selekcionira informacije, ki jih daje zasliani, iz celotne izjave povzame le tisto, kar ga zanima in je v skladu z njegovo verzijo, ostalo pa izpusti - pojavljajo se razlini negativni dejavniki, preiskovalce ovira tudi prilagajanje dejstev e izoblikovani hipotezi - monosti za napake so veje pri uradnem zaznamku, kjer gre za povzetek vsebine izjave zaslianega - napake, ki se pojavljajo pri pisanju zapisnikov in uradnih zaznamkov: na materialnem podroju: spremenjen pomen bistvenih besed, izpuanje dejstev ali njihovo dodajanje... v modalnem oziru: izpuanje ali spreminjanje odnosov med dejstvi... na podroju asovnega ali loginega zaporedja: spremenjen vrstni red dogodkov - priporoila glede pisanja zapisnikov in uradnih zaznamkov: drati se je treba izrazoslovja zaslianega, uporabljati njegovo strukturo stavkov, nain izraanja, izbiro besed dogodek je treba zapisati tako, kot ga je podal zasliani, ne po vrstnem redu, kot si ga zamilja preiskovalec treba je zapisati dejstva, ki so osumljencu v kodo in dejstva, ki so mu v korist treba je zapisati tudi vpraanja, ne le odgovorov treba je zapisati tudi manj pomembna dejstva, ki se kasneje lahko izkaejo za pomembne informacije 2. ZNAILNOSTI URADNEGA ZAZNAMKA IN ZAPISNIKA - znailnosti uradnega zaznamka in zapisnika se razlikujejo po namenu, po njunih znailnostih, po pravnih formalnostih, pa tudi po lastnostih oseb, ki opravljajo razgovor in zaslianje a) URADNI ZAZNAMEK

nastane pri informativnem razgovoru, ki ga opravi policija ima informativno naravo, je orientacija za javnega toilca in preiskovalnega sodnika ob koncu preiskave izloen iz spisa in zato neznan razpravljajoemu senatu pisan je v 3. osebi in vsebuje povzetek vsebine izjave osumljenega ali prie je kraji od zapisnika in manj oblien - zapisana so le glavna dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem - podpie ga uradna oseba, ki je opravljala razgovor, zasliana oseba ga ne podpie b) ZAPISNIK - nastane pri zaslianju osumljenca, ki ga opravi preiskovalni sodnik - ima dokazni pomen, je dokaz o tem, kaj je izjavil obdoleni - ima ve oblinosti - preiskovalni sodnik ga narekuje tako, da v 1. osebi povzema izjave zaslianega - obstajata 2 metodi pisanja zapisnika: celovita: celotna izjava se zapie po konanem pripovedovanju konsekutivna: zapisnik se zapie sproti po fazah, ponavadi to metodo uporabljajo v praksi, ker je preve zahtevno, da bi si preiskovalni sodnik zapomnil podrobnosti celotne izjave zaslianega - pri zaslianju lahko sodnik dovoli, da zasliani sam narekuje izjavo - po konanem zapisu sodnik prebere celotno izjavo in zasliani vsako stran zapisnika podpie ter doda svoje pripombe na vsebino 3. UPORABA TONSKEGA IN VIDEO ZAPISA SNEMANJE - ZKP dopua monost snemanja zaslianja, vendar praksa temu ni naklonjena - uporaba tehninega sredstva za zapis ima doloene prednosti: preiskovalec se lahko bolj posveti opazovanju reakcij zaslianega, nainu podajanja izjav, njegovi mimiki, lahko se pripravi na naslednja vpraanja... - zasliani na splono ne zavraajo snemanja izjav - ponavadi je policija tista, ki zavraa snemanje, zane se drugae obnaati, saj snemanje nadzoruje njihovo delo - posneta izjava je lahko zelo pomemben in prepriljiv dokaz na sodiu - sodnik je navzo pri osumljenevem priznanju, lahko neposredno preverja prostovoljnost priznanja, ocenjuje osumljenevo psihino stanje, namen, ravnanje - e preiskovalni sodnik odredi snemanje, mora o tem obvestiti zaslianca - na zahtevo zaslianca se posnetek takoj reproducira, njegovi popravki ali pojasnila pa se prav tako posnamejo - posnetek se lahko v celoti ali delno prepie, prepis mora pregledati preiskovalni sodnik - dopustno je tudi snemanje v policijskem postopku, e osumljeni ali pria v to privoli oz. je obveen o snemanju, vendar tako posnete izjave ne morejo biti dokaz na sodiu - skrivno snemanje: kriminalist lahko posname razgovor z osumljencem ali prio naskrivaj, e posnetka ne kae drugim in ga ne uporablja v dokazne namene, temve izkljuno za lastno uporabo v tem primeru ne gre za kaznivo dejanje nedovoljenega zvonega snemanja

9. poglavje: PREPOZNAVA IN SOOENJE

-

prepoznava in sooenje sta pomembna osebna vira dokazov

prepoznava in sooenje sta lahko opravljena kot preiskovalno ali operativno-taktino dejanje e sta opravljena po doloilih ZKP kot preiskovalno dejanje, imajo rezultati dokazno vrednost, e sta opravljena kot operativno-taktino dejanje, so rezultati le vodilo za iskanje osumljenca ali indic storitve kaznivega dejanja sooenje in prepoznava temeljita na splonih psiholokih zakonitosti zaznavanja, pomnenja in priklica na kriminalistini taktiki razgovora in zaslianja prepoznava se razlikuje od navadnega prianja, sooenje pa pod navadnega zaslianja

I. PREPOZNAVA
prepoznava ima veliko teo v dokaznem postopku in vasih lahko odloilno vpliva na sodbo za laike, pa tudi za operativne delavce in procesualiste je prepoznava zelo prepriljiv dokaz, zato ji radi pripisujejo velik pomen zaradi monosti napak pri prepoznavi, je potreba velika previdnost, pri uporabi tega dokaznega sredstva treba je dobro poznati zakonitosti, ki veljajo za zaznavanje, pomnenje in prepoznavanje oseb ter taktiko opravljanja prepoznave le tako je mogoe dosei kritinost, previdnost in objektivnost pri ocenjevanju vrednosti prepoznave kot dokaznega sredstva

1. SPLONO O POJMU, POMENU IN PRAVNI UREDITVI - prepoznati doloeno osebo pomeni ugotoviti njeno istovetnost s pomojo lastnega zaznavanja - prepoznavamo le osebe, katerih identiteta je sporna (pria prepoznava identiteto neznanega storilca, e bi lo za znano osebno to ne bi bila prepoznava, ampak navadno prianje) - prepoznavati je mogoe osebe, predmete, trupla in kraj dejanja - prepoznava se lahko opravi s pomojo slik, skic ali neposredno - prepoznava je lahko operativno-taktino ali procesno (preiskovalno) dejanje - prepoznava kot procesno dejanje ali sodna prepoznava: opravlja jo preiskovalni sodnik, navzoa sta tudi dravni toilec in zagovornik osumljenega sodna prepoznava poteka po pravilih, ki jih doloa zakon: pria mora najprej opisati osebo, navesti mora, kateri posebni znaki ali okoliine jo razlikujejo od drugih oseb, nato se oseba pokae skupaj z drugimi osebami; vedno je treba izbrati podobne osebe, sicer je vpliv sugestije prevelik (enako velja za predmev) samo sodna prepoznava ima dokazno vrednost pojavlja se problem, ker doloene osebe zelo dobro opisujejo in slabo prepoznavajo, ali pa slabo opisujejo in dobro prepoznavajo - prepoznava kot operativno-taktino dejanje ali kriminalistina prepoznava: opravljajo jo policisti in kriminalisti namen kriminalistine prepoznave je prepoznati in prijeti domnevnega storilca med mnoico ljudi ima predvsem iskalno vlogo, ker mora policija osumljenja najprej najti oz. izvedeti njegovo identiteto po storjenem kaznivem dejanju okodovanec ali oividec policiji poda opis storilca, na temelju takega opisa skuajo najti osumljenca po opisu je mono napraviti tudi skico ali fotorobot osumljenca e je od kaznivega dejanja minilo malo asa, policisti skupaj z okodovancem odidejo na kraj dejanja ali v njegovo okolico, da bi med prisotnimi prepoznali storilca okodovancu, rtvi ali prii tudi pokaejo album fotografij znanih storilcev, morebitnih povratnikov kriminalistina prepoznava nima dokazne vrednosti, ker ni opravljena v skladu z doloili ZKP ko je enkrat opravljena kriminalistina prepoznava, ni ve mono opraviti sodne, ker lahko pride do meanja podob in napak pri prepoznavi preden se preiskovalci odloijo za kriminalistino prepoznavo, morajo premisliti, ali bo morda potrebna tudi sodna prepoznava, ki bo imela dokazno vrednost v praksi se dogaja, da po opravljeni sodni prepoznavi zagovorniki izpodbijajo njeno verodostojnost, ker je policija prii osumljenca e pokazala, zato ponovna prepoznava ne more biti veljavna kriminalistina preiskava se opravi samo tedaj, ko je za odkritje osumljenca nujno potrebno opraviti pregled fotografij ali ga neposredno iskati skupaj s prio e je na voljo ve pri, je dobro nekatere ohraniti za sodno prepoznavo 2. PSIHOLOKI VIDIKI PREPOZNAVE - lovekov obraz ima posebno identifikacijsko vrednost, eprav so pomembne tudi druge znailnosti osebe - ob prvem sreanju si o loveku ustvarimo nek celovit vtis, toda so tudi izrazite posebnosti, ki vzbujajo pozornost - za zaznavanje so pomembni pogoji opazovanja, ki jih delimo na objektivne in subjektivne pogoje - objektivni pogoji: as: naeloma je zaznavanje in pomnjenje je bolje, e je as opazovanja dalji, vendar v praksi ni vedno tako, ker celo na videz ugodni asovni pogoji ne zagotavljajo zanesljivega prepoznavanja kraj: izraunano je na kakno oddaljenost lahko pria prepoznava doloene znailnosti opazovane osebe svetloba: zaradi svetlobnih uinkov prihaja do popaenja in optinih prevar narava dogodka: na zaznavo vpliva tea dejanja, stopnja nasilja, tevilo vpletenih oseb, dinamika dejanja... - subjektivni pogoji: delujejo v povezavi z objektivnimi stres: mono vpliva na zaznavanje, e posebej strah lahko pripelje do percepcijske obrambe, ko oseba zapre oi, da bi se ubranila neprijetnega zaznavanja, lahko pride tudi do fiksiranja oi na doloen predmet socialno-psiholoki dejavniki: priakovanja, ki temeljijo na predhodnih izkunjah in znanju, stalia, predsodki, interesi in motivi vplivajo na zaznavo in izkrivljajo predstavo - nekateri ljudje vizualno predstavo osebe bolje opiejo, drugi bolje prepoznavajo - na splono so sposobnosti ljudi za opisovanje slabe - zanesljivost prepoznave je v veliki meri odvisna od pravilne taktike izvajanja prepoznave

prepoznava se razlikuje od preprostega spominjanja pri prepoznavi obstaja primerjalni objekt, ki vzbuja asociacijo, esar pri spominjanju ni

3. TAKTIKA PREPOZNAVE - kriminalistino taktini vidik prepoznave zajema 3 faze: 1. predhodni opis prepoznavanega subjekta: pred samim perpoznavanjem je treba podrobno ugotoviti vse subjektivne in objektivne dejavnike (as, kraj, svetloba, narava dogodka, strah, socialnopsiholoki dejavniki), pri tem je treba paziti, da se ne uporabljajo sugestivna vpraanja, ki imajo pri prepoznavi moan negativen vpliv, vse to mora preiskovalec zapisati v zapisniku, da je kasneje mogoe obnoviti izjave prie 2. postopek prepoznave: potem ko pria poda opis, se opravi prepoznava, to je zelo kritina faza, ki je vir mnogih zmot, prepoznavano osebo postavimo med druge, prii neznane osebe, pomembno je, da so osebe, im bolj podobne prepoznavanemu, nihe v skupini ne sme zbujati posebne pozornosti, ve pri opravi prepoznavo loeno, med seboj ne smejo imeti stika, dokler prepoznava ni konana, pria lahko opravi prepoznavo preko enosmernega ogledala, ki omogoa, da nemoteno opazovanje, vasih bi bilo dobro opraviti prepoznava na kraju dejanja ob enakih pogojih rekonstrukcija s prepoznavo 3. preverjanje: trditev prie je treba po prepoznavi preveriti, najbolj ustrezna sta rekonstrukcija in eksperiment, s tem se preverijo fizine sposobnosti prie in objektivne okoliine dogodka, pozitiven izid preverjanja utrjuje zanesljivost in resninost prepoznave, negativni pa je indic, da je lo lahko za pomoto - vpraljivo je prepoznavanje trupel, ki so izmaliena ali mono naeta, z mrliko toaleto sicer skuajo obnoviti videz razpadajoega ali pokodovanega trupla, vendar je zaradi ustvenega oka prepoznavanje nezanesljivo, prie je treba psihino pripraviti na prepoznavo trupel svojcev in ojih sorodnikov - prepoznavanje predmetov je laje, ker ne vzbujajo ustvene vznemirjenosti, vendar ljudje presenetljivo slabo poznajo svoje predmete, predmet je treba opisati in ga nato prepoznati med predmeti iste vrste

II. SOOENJE
1. POJEM, PRAVNA UREDITEV IN POMEN SOOENJA - sooenje je posebna vrsta zaslianja, - sooenje se izvede tedaj, ko se izjave dveh oseb, ki sta e bili zasliani ne ujemajo glede pomembnih dejstev, ne organiziramo sooenja zaradi neskladnosti vsake izjave - istoasno se lahko sooita le dve osebi, ki sta e bila zasliani - namen sooenja je: pojasniti razlike v izjavah pri ali obdolencev glede pomembnih dejstev ali vsaj pridobiti notranje preprianje o tem, kateri od udeleencev postopka govori resnico ugotoviti nova dejstva in okoliine, ki se pojavijo med zaslianjem utrditi resninost prej dane izjave in odstraniti neresnino izjavo drugega udeleenca - kdo se lahko sooi: pria pria, obdolenec pria, obdolenec soobdolenec - sooenje se lahko opravi kot preiskovalno dejanje in ima dokazni pomen ali operativno-taktino dejanje, vendar v tem primeru nima dokaznega pomena - nevarnost sooenja je v monosti sugestije in tajnega sporazumevanja 2. TAKTIKA SOOENJA - sooenje je besedni dvoboj, v katerem je treba razistiti sporne izjave glede pomembnih okoliin - e pred sooenjem je treba upotevati psiholoke okoliine loveku je neprijetno priznati la pred svojim nasprotnikom, morda bo raje priznal neposredno sodniku, brez prisotnosti druge stranke - pred sooenjem se na kratko zasliijo osebe, ki se bodo sooile, da se izve, ali e vztrajajo pri svojih izjavah - preiskovalci prie in obdolence le opozorijo na njihove prejnje izjave, jih ne berejo - preiskovalci ne omenjajo, s kom se bo pria ali obdolenec sooil - sooenje je treba dobro pripraviti, zato naj nart za sooenje vsebuje: kdo se bo sooil kdaj in kje katere okoliine je treba razistiti vrstni red sooanja kako bodo postavljena vpraanja in njihov vrstni red kaj so udeleenci prej izjavili o spornih okoliinah kje so zapisane njihove izjave - vrstni red sooenja z obdolenim je zelo pomemben: najprej se z njim sooijo manj pomembne prie, nato najpomembneje s tem se stopnjuje psihini pritisk - paziti je treba na labilne in sugestivne prie, ki lahko popustijo volji obdolenca in spremenijo svoje izjave njemu v korist dobro premisliti preden se odloimo za njihovo sooenje - pri sooenju soobdolencev obstaja nevarnost dogovarjanja vizualno sporazumevanje se onemogoi s tem, da obdolenca postavimo tako, da se ne gledata

pri dobronamernih priah je namen sooenja odstraniti napake pri izjavah, treba je le razistiti nesporazume, napane zaznave, paziti je treba na nevarnost sugestivnih vpraanj (preiskovalec mora previdno postavljati vpraanja, da moneja pria ne deluje sugestivno) pri sooenju prie in obdolenca je nevarnost sugestvnih vpraanj in vplivanja na prio najveja, treba se je prepriati o zanesljivosti prie, o pravilnosti izjave, ki jo je e dala, o morebitnem strahu pred storilcem... sooenje med prio in obdolencem poteka tako, da preiskovalec postavlja vpraanja najprej enemu udeleencu in nato drugemu, vsak odgovor se zabelei v zapisniku, izjemoma je pogovor lahko spontan in nenadzorovan zapisnik o sooenju je oblikovan podobno kot zapisnik o zaslianju, vsaka izjava se zabelei dobesedno, pola papirja se po sredini s rto razpolovi, na eno polovico se vpisujejo odgovori enega, na drugo polovico odgovori drugega udeleenca sooenja

10. poglavje: KRIMINALISTINA TEHNIKA

kriminalistina tehnika je uporaba znanosti v pravnih zadevah, to je del kriminalistike, ki preiskuje sledi, ki so v kakrnikoli zvezi s kaznivim dejanjem in skua iz teh sledi narediti kriminalistino-tehnini dokaz izraz kriminalistina tehnika izhaja neposredno iz nemkega Kriminaltechnik v angleini se kriminalistina tehnika imenuje forensic science, v francoini pa police scientifique

I. SPLONO O KRIMINALISTINI TEHNIKI

kriminalistina tehnika ni posebna znanost, pri svojem delovanju uporablja izsledke in preiskovalne metode vseh tradicionalnih znanosti, zlasti naravoslovnih kriminalistino-tehnini oz. forenzini laboratoriji so prirejeni posebnostim delovnega podroja, zato se preiskovalne metode razlikujejo od preiskovalnih metod v analitskih laboratorijih preiskava mora biti opravljena hitro, rezultat preiskave mora biti podan v obliki, ki je razumljiva tudi nestrokovnjaku, rezultat mora biti uporaben za nadaljnje preiskovanje kriminalistino-tehnini dokaz pri preiskovanju kaznivih dejanj zelo pomemben, ker: dokazuje elemente kaznivega dejanja povezuje osumljenca s kaznivim dejanjem ali ga izkljui

na objektiven nain pomaga rekonstruirati dogajanje ob storitvi kaznivega dejanja kriminalistino-tehnini dokaz in prievanje kriminalistino-tehninega strokovnjaka sta zanesljiveja od katerekoli druge vrste dokazovanja mnogokrat brez kriminalistino-tehninih preiskav ni mogoe ugotoviti ali gre za kaznivo dejanje ali pa osumljenju ni mogoe dokazati kaznivega dejanja tudi e storilec prizna storitev kaznivega dejanja, je dobro da je priznanje kaznivega dejanja podprto s kriminalistino-tehninim dokazom pomembno je sodelovanje kriminalistino-tehninih strokovnjakov in policije v fazi odkrivanja kriminalistino tehnine ugotovitve usmerjajo policijsko preiskavo, povezujejo kazniva dejanja in osumljence, izloajo nekatere osumljence, druge pa naredijo e bolj sumljive v nekaterih primerih kriminalistino-tehnini dokazi nimajo dovolj velike dokazne vrednosti, da bi sluili kot dokaz na sodiu, so pa indic in spodbuda preiskovalcem za iskanje monejih dokazov kriminalistina tehnika se deli na dve podroji: kriminalistino-tehnina opravila pri ogledu in v zvezi z ogledom preiskave v kriminalistino-tehninem laboratoriju

II. CENTER ZA KRIMINALISTINO-TEHNINE PREISKAVE

-

CKTP opravlja laboratorijske kriminalistino-tehnine preiskave za potrebe policije, toilstva in sodi sestavljen je iz tirih organizacijskih enot: fizikalni laboratorij: preiskujejo sledi oroja, opravljajo rekonstrukcijo na krajih streljanja, preizkuajo oroje, vodijo zbirko oroja, ugotavljajo vzroke poarov, eksplozij, preiskujejo elektrine naprave, napeljave, preiskujejo sledi zemlje, stekla, ukvarjajo se s fotografijo, snemanjem in montao video posnetkov... kemijski laboratorij: preiskujejo in skuajo identificirati neznane organske in anorganske snovi, preiskujejo sledi s krajev poarov, eksplozij, vodijo zbirko vzorcev mamil, eksplozivov, to je centralni laboratorij bioloki laboratorij: opravljajo seroloke preiskave, preiskave DNK in drugih biolokih sledi, vodijo zbirko rastlinskih semen, vzorcev lesa, ivalskih dlak... sektor za daktiloskopijo in dokumente: preiskujejo sledi papilarnih rt, sledi obuval, vodijo identifikacijske postopke, vodijo dastiloskopske zbirke in zbirke neidentificiranih obuval, preiskujejo rokopise, dokumente, vrednostne papirje, bankovce, identificirajo pisce, preiskujejo pisalna sredstva, anonimna sporoila... dobra usposobljenost strokovnjakov, sodobna instrumentalna oprema in program zagotavljanja kakovosti delovanja so temeljni pogoji za strokovno in uinkovito delovanje kriminalistino-tehninih laboratorijev oprema laboratorijev je sodobna in omogoa opravljanje najzahtevnejih forenzinih preiskav CKTP ni raziskovalna ustanova in se ne ukvarja z bazinimi raziskavami sodeluje pri nekaterih razvojnih projektih, prouuje metode, razvite v tujini, in jih uvaja v redno svojo dejavnost za uspeno delovanje kriminalistino-tehninih laboratorijev v fazi sodelovanja s policijo pri odkrivanju kaznivih dejanj in identifikaciji storilcev so zelo pomembne forenzine primerjalne zbirke, katerih vodenje in uporabnost omogoa sodobna raunalnika tehnologija

III. ETIKA KRIMINALISTINOTEHNINEGA STROKOVNJAKA

etinost delovanja CKTP je izrednega pomena, saj je za podroja forenzinih preiskav edina institucija v Sloveniji kriminalistino-tehnini strokovnjak ne sme v nobenem primeru napano prikazovati svojih kvalifikacij v zvezi z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo, delovnimi izkunjami in podrojem dejavnosti strokovna in izvedenska mnenja sme podati le za podroja, za katera je usposobljen poznati in razumeti mora teoretine temelje uporabljenih metod, uporabljati sme le metode, ki jih znanost priznava ter so natanne in zanesljive pri podajanju mnenj se mora drati tistega, kar so pokazale preiskave, ne sme ponarejati ali prenarejati rezultatov ali jih na drug nain napano prikazati ugotovitve mora predstaviti brez predsodkov, nepristransko, upreti se mora vsakemu neutemeljenemu ugovoru e se izkae, da je v mnenju napaka ali pomanjkljivost, jo mora priznati biti mora popolnoma nepristranski in v nobenem primeru ne sme zamolati dejstev, ki so v prid nasprotni strani

IV. MEDNARODNO SODELOVANJE

na pobudo najvejih zahodnoevropskih forenzinih laboratorijev je bila 1995 ustanovljena Evropska zveza forenzinih laboratorijev ENFSI (European Network of ForenSic Institutes) ENFSI povezuje zahodnoevropske forenzine laboratorije in intitute, ki pokrivajo podroje kriminalistinotehninih preiskav in podajajo mnenja za potrebe policije in pravosodja Slovenija je eden izmed ustanovnih lanov ENFSI

11. poglavje: SLEDOVI

sledovi kaznivega dejanja sodijo med stvarne dokaze zaradi hitrega razvoja znanosti in tehnike se pomen sledov pri dokazovanju kaznivega dejanja poveuje sledovi se navezujejo na teorijo odraza: dejavnost enih objektov se odraa v spremembah drugih objektih na objektih v okolici nastajajo spremembe zaradi delovanja storilca, te spremembe odraajo lastnosti udeleenih objektov/subjektov in samega dejanja zaradi te splone zakonitosti odraanja storilec in njegovo dejanje nujno povzroata spremembe in posledice v okolju sledove sledovi niso popolni, ne odraajo objekta ali dejanja v celoti, gre zgolj za tenjo k objektivni stvarnosti povezava sledov in delovanja storilca je raznovrstna in omogoa ugotavljanje poteka dejanja in identificiranje objektov/subjektov delovanja

I. POJEM IN VRSTE SLEDOV

s sledovi kaznivih dejanj se ukvarja posebna veja kriminalistine tehnike, ki se imenuje traseologija sledovi so vidne ali nevidne spremembe, ki jih povzroijo lovek, ival ali predmet pri storitvi kaznivega dejanja

kje najdemo sledove: sledove je mono najti na kraju kaznivega dejanja in njegovi okolici, na storilcu in njegovih oblailih, na rtvi in njenih oblailih, na predmetih, uporabljenih pri izvritvi kaznivega dejanja, na krajih, ki so v kakrni koli zvezi s kaznivim dejanjem, storilcem ali rtvijo - s pomojo sledov je mogoe odgovoriti na tevilna zlata vpraanja kriminalistike a) TRI ZNAILNOSTI SLEDOV - pri kaznivih dejanjih prihaja do sprememb, ki puajo za seboj vidne ali nevidne sledove (nevidne sledove je mono zaznati z optinimi in tehninimi pripomoki) - spremembe, ki povzroijo sledove, so posledica delovanja loveka, ivali ali predmeta (naravne spremembe niso sledovi) - za kriminalistiko so pomembni le sledovi, ki so nastali v zvezi s kaznivim dejanjem (sledovi nakljunih oseb niso relevantni) b) TRIJE NAINI KLASIFIKACIJE SLEDOV - klasina klasifikacija: najpogosteja, izhaja iz vrste sledov in nainov identifikacije odtisi papilarnih rt (sledovi prstov, dlani, stopal) sledovi obutve sledovi vozil (sledovi gum, koles) sledovi ivali sledovi orodja sledovi oroja (strelnega in hladnega) sledovi oblail in drugih vlaken sledovi stekla in sledovi na steklu sledovi kovin sledovi zemlje in rastlin sledovi krvi in izlokov sledovi las in dlak sledovi papirja in rnila sledovi vonja... - klasifikacija glede na znanstvena podroja: ponavadi v praksi se za preiskovanje sledov uporablja ve metod hkrati, te metode je treba prilagoditi specifinim potrebam v kriminalistiki, izvedenec mora imeti poleg znanja posamezne znanosti tudi znanje kriminalistike: uporaba matematinih znanosti uporaba fizikalnih znanosti uporaba kemijskih znanosti uporaba biolokih znanosti uporaba zoolokih, botaninih in mineralolokih znanosti... - kriminalistino-tehnina klasifikacija ali klasifikacija glede na vrste kaznivega dejanja: za uspeno kriminalistino delo je treba vedeti, kakni sledovi se pojavljajo pri posameznih vrstah kaznivih dejanj: sledovi pri umorih in telesnih pokodbah sledovi pri posilstvih in spolnih deliktih sledovi pri vlomih sledovi pri prometnih nesreah sledovi pri trgovini z mamili sledovi pri ponarejanju dokumentov ali denarja sledovi pri poigih in poarih c) DELITEV NA MIKRO IN MAKRO SLEDOVE TER NA KONTAKTNE SLEDOVE - makrosledovi: sledovi, ki so vidni s prostim oesom - mikrosledovi: sledovi, ki jih ni mono videti s prostim oesom, za njihovo odkritje je treba uporabiti optine, kemijske, fizikalne pripomoke, so zelo pomembni, tudi storilec jih ne vidi, ne ve zanje, zato jih ne more zbrisati - kontaktni sledovi: sledovi ki nastanejo ob dotiku dveh predmetov, pri emer se znailnosti enega predmeta odrazijo v drugem predmetu, so lahko makro ali mikrosledovi

II. NEKATERE VRSTE SLEDOV

1. PRSTNI SLEDOVI DAKTILOSKOPIJA - s prstnimi sledovi se ukvarja posebna veja kriminalistine tehnike, ki se imenuje daktiloskopija - namen daktiloskopije je iskati, odkrivati, zavarovati, zabeleiti, shraniti in identificirati prstne odtise - papilarne rte so nespremenljive in individualne, zato so eden najbolj zanesljivih nainov za identificiranje oseb - papilarne rte so prstni odtisi, odtisi dlani in odtisi stopal a) ZGODOVINA PRSTNIH ODTISOV - prvi predlogi za uporabo prstnih odtisov za identificiranje oseb segajo v 2. polovico 19. stoletja: - William Herschel 1877: ko je zbiral in proueval odtise je spoznal, da imajo papilarne rte nespremenljive in individualne znailnosti, zavedel se je, da bi metodo lahko daktiloskopijo uporabili tudi v policijske namene

dr. Henry Faulds 1880: ni vedel za Herschlova odkritja, proueval je prstne odtise, s primerjavo mu je uspelo odkriti nekaj tatov, objavil lanek v reviji Nature, v Scotland Yardu so ga imeli za navadnega sleparja - Sir Francis Galton 1892: odkril je nain razvranja prstnih odtisov, objavil svetovno znano delo Fingerprints - Ivan Vueti 1894: prvi raziskal umor s pomojo prstnega odtisa, izumil bolj uinkovit klasifikacije prstnih odtisov in ga opisal v knjigi Dactoloscopia Comparada - Edward Henry 1896: izdelal dokonno klasifikacijo prstnih odtisov, leta 1900 je dosegel, da so Anglija in druge evropske drave sprejele sistem prstnih odtisov b) VRSTE SLEDOV PAPILARNIH RT, ISKANJE IN POSTOPEK Z NJIMI - loimo tri vrste sledov papilarnih rt: plastine ali vtisnjene sledove: nastanejo z vtisnjenjem v mehke ali drobno zrnate povrine (vosek, sir, mivka) ali z odstranitvijo zgornjega sloja prahu na predmetih (zapraena miza, umazano okno) vidni povrinski sledovi: povzroijo jih umazani prsti na gladkih ali grobih povrinah (okrvavljen, masten prst) nevidni povrinski sledovi: sledovi pota, ki ga izloajo prsti, nastanejo na gladkih povrinah (kovina, steklo...) - pri iskanju sledov papilarnih rt je treba rekonstruirati dejanje in preveriti mesta, ki bi se jih storilec dotaknil - v postopku za pridobitev prstnih odtisov se uporablja posebne prake, pare in tekoine, praki se s posebnim opiem nanesejo na povrino in nato odstranijo z drugim opiem, da ostane vidna le prstna sled, ki jo je treba oznaiti, fotografirati, zabeleiti v zapisniku o ogledu in odstraniti z daktiloskopsko folijo, pare in tekoine izzovejo nevidne prstne sledi, ker se pomeajo z maobnimi snovmi, ki jih izloa lovekova koa aluminijev praek argentorat: srebrnosiv, uporablja se za izzivanje sledov na gladkih in suhih povrinah sajast rn praek: primeren za uporabo na gladkih povrinah grafitni praek magnetni praek jodova para ninhidrin: uporablja se na papirnatih povrinah c) NAIN UPORABE PRSTNIH ODTISOV - prstni sledovi se uporabljajo se za identifikacijo oseb - najdeno sled se primerja z odtisom znane osebe in ugotavlja istovetnost - e se odtisa ujemata v doloenem tevilu znailnih tok, je mono rei, da najdeni odtis pripada doloeni osebi - prstni sledovi so indic navzonosti, neizpodbitno dokazujejo navzonost osebe na kraju dejanja, ne pa tudi krivde - ob najdbi prstnega odtisa se najprej opravi izloitev vseh domaih oseb, ki bi lahko pustile prstni odtis, ko je nesporno, da odtisa niso pustile domae osebe, se domneva, da pripada storilcu - policija vodi tiri vrste daktiloskopskih datotek, v katerih preverja najdeno sled: splona daktiloskopska evidenca: desetprstna monodaktiloskopska evidenca: enoprstna kartoteka odtisov dlani evidenca neidentificiranih sledi, najdenih na krajih kaznivega dejanja - vasih so prstne odtise zbirali v upravnih enotah ob izdaji osebnih izkaznic, uporabljali so se izkljuno za preverjanje identitete prosilcev in jih ni bilo mono uporabiti v kriminalistine namene - iz papilarnih rt je mono ugotoviti: starost odtisa, velikost osebe in spol osebe, za katero roko ali prst gre, nain gibanja storilca in prijemanja predmeta... (pomembni indici, ki usmerjajo preiskovalce, eprav ne identificirajo storilca) - osnovni vzorci papilarnih rt so: loki, leve in desne zanke, kroni vzorci 2. SLEDOVI STOPAL - identificirana sled stopala ali obuvala na kraju dejanja je indic navzonosti na kraju dejanja - storilci si zavestno prizadevajo, da ne bi pustili prstnih odtisov, in niso tako pozorni na odtise stopal (zlasti pri begu) - sledovi stopal so pomembni pri klasinih kaznivih dejanjih, ko je treba dokazovati navzonost na kraju dejanja (umori, posilstva, vlomi, poigi, ropi...) - sledovi stopal so pomembni za preiskovanje kaznivih dejanj, storjenih na prostem - potek identifikacije: najdeni odtis primerjamo z odtisom sumljivega obuvala ali stopala - sled obuvala ali stopala je indic, ki kae na: telesne in druge znailnosti storilca: velikost, teno, poklic, vinjenost, bolezni, nain hoje... gibanje in druge podatke o delovanju storilca: tek, hoja, noenje predmeta, smer gibanja... a) DELITEV SLEDOV STOPAL

povrinski sledovi: odtis stopala in njegovih znailnosti na trdi podlagi zaradi zamazanosti stopala ali podlage, zavarovanje: sledove fotografirajo, oznaijo na skici, posnamejo z daktiloskopskimi folijami, izreejo iz podlage reliefni sledovi: so posledica vgrezanja stopala v mehko povrino, zavarovanje: z mulairanjem sled se najprej zavaruje in utrdi s sprayem, posname s fotoaparatom in videokamero ter nato zalije z gipsom sledovi gibanja: niso primerni za identifikacijo, kaejo na smer gibanja, mono jih je uporabiti za iskanje s psom slednikom

3. BIOLOKI SLEDOVI - bioloki sledovi so krvni sledovi, sledovi sperme, znoja, las, dlak, sline... a) ZGODOVINSKI RAZVOJ - Paul Uhlenhuth, August von Wassermann 1901: odkrila sta usedlinski test, s katerim je mono zanesljivo loiti loveko kri od ivalske, vendar se ta metoda dolgo asa ni uporabljala v praksi - Karl Landsteiner 1901: odkril krvne skupine, vendar se za njegovo odkritje nihe ni zmenil - Max Richter: odkril metodo za ugotavljanje krvnih skupin iz sledov krvi, vendar je doivel je popoln posmeh - dr. Leon Lattes 1915: prvi uporabil Richterjevo metodo - 1927: z Richterjevo metodo so dokazali prvi umor - 1930: odkrili so, da obstajata 2 skupini ljudi: izlokarji ali sekretorji: na podlagi drugih telesnih tekoin je pri njih mono doloiti krvno skupino neizlokarji ali nesekretorji: krvne skupine ni mono doloiti na podlagi drugih telesnih tekoin. - osnovne krvne skupine: A, B, AB, 0 - krvne podskupine: M, N, MN, P, RH... - neizpodbitna identifikacija oseb na podlagi krvnih skupin ni bila mona do odkritja DNK b) POMEN BIOLOKIH SLEDOV - bioloki sledovi se najpogosteje pojavljajo pri krvnih in spolnih deliktih, pa tudi pri drugih vrstah kaznivih dejanj - njihov pomen je najveji, e omogoajo identifikacijo storilca ali povezujejo kaznivo dejanje in storilca - po odkritju DNK je mona zanesljiva identifikacija iz katerekoli najdene bioloke sledi - dokazani sledovi DNK rtve na osumljencu ali osumljeneve DNK na kraju dejanja in na rtvi so indic za sodelovanje pri dejanju in pomenijo skoraj popoln dokaz krivde (e vedno pa to ni neposredni dokaz!) c) KRVNE SLEDI SEROLOGIJA - prouevanje krvi in krvnih sledov se imenuje serologija - krvne sledi omogoajo rekonstrukcijo dejanja, kaejo na nain izvritve dejanja, dajejo podatke o storilcu in rtvi (gibanje, oddaljenost, trenutek smrti), dajejo podatke o morilskem orodju ali oroju... - odkrivanje krvnih sledov ni preprosto, ker kri spreminja barvo in ni vedno oitno, da madei izviranjo od krvi, poleg tega storilci skuajo zbrisati sledi s ienjem, pranjem... - tudi pri iskanju krvnih sledi je zelo koristna miselna rekonstrukcija dejanja - kri se ie s svetilkami in filtri, odkriti je mogoe celo zbrisano kri, in sicer z reagensi - najdene sledi je treba oznaiti in zavarovati, fotografirati, popisati v zapisniku o ogledu, odvzeti, obeleiti, shraniti - pomembna vpraanja glede krvnih sledov so: iz katerega dela telesa izvira kri? ali gre za kri embria ali odraslega loveka? ali vsebuje kri ogljikov monoksid ali druge strupe? koliko stara je krvna sled? ali je kri moka ali enska? ali so kri poskuali zbrisati? d) SLEDOVI SLINE, SPERME IN ZNOJA - iz sperme, znoja ali sline je mono opraviti DNK identifikacijo - spermo je mono v zadostnih koliinah odkriti 14 h po spolnem aktu, v truplu tudi po nekaj tednih e) SLEDOVI LAS IN DLAK - sledovi las so vekrat prispevali k ugotavljanju, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, k odkritju storilca in k njegovi identifikaciji - sledovi las in dlak omogoajo identifikacijo doloene osebe - kriminalistino taktina vpraanja v zvezi z lasmi in dlakami ali sploh gre za lase? ali gre loveke lase ali ivalske dlake? iz katerega dela telesa izvira las? ali je las izpadel, bil izpuljen ali odrezan? ali je bil pri tem uporabljen top ali oster predmet? starost in spol osebe? posebnosti lasu ali dlake?

4. SLEDOVI NA STEKLU IN STEKLO KOT SLED - steklo je pomemben dokaz pri kaznivih dejanjih v cestnem prometu, vlomnih tatvinah, poigih, umorih, nasilnih kaznivih dejanjih in fingiranih kaznivih dejanjih - kot predmet preiskovanja se steklo pojavlja v dveh oblikah: sledovi na steklu steklo samo kot sled - kriminalistino taktina vpraanja v zvezi s steklom: s katere strani je bilo razbito steklo? (z notranje ali zunanje) s im je bilo razbito steklo? (izstrelek, kamen, topi predmet) ali je izstrelek sploh prebil steklo? smer in kot, pod katerim je izstrelek prebil steklo? ali je prelom starejega ali novejega datuma? ali se koek stekla ujema z drugim kokom in razbito celoto? ali so delki stekla identini s primerjalnimi vzorci? ali so na osumljenevi obleki mikrosledovi stekla? za kakno vrsto stekla gre? ali je bilo steklo rezano z diamantom ali podobnim sredstvom? ali so na steklu kakni drugi sledovi? - za odgovore na ta vpraanja je treva temeljito opraviti ogled kdaja dejanja, oznaiti in zavarovati sledove, poslati sledove na laboratorijske analize - pri vlomih je zaradi fingiranih dejanj pomembno, s katere strani je bilo razbito steklo z notranje ali zunanje: gleda se na kateri strani se nahajajo drobci stekla kako potekajo radialne in koncentrine razpoke na razbitem steklu - pod pritiskom zunanje sile se steklo raziri in napne, dokler ne poi - pri tem nastanejo razpoke, ki se irijo od sredia udarne sile proti robu stekla - glede na oblike razpok, je mono ugotoviti, s katere strani je bilo steklo razbito - smer in kot, iz katerega je priletel izstrelek, je mono ugotoviti s preuevanjem vstopne in izstopne strani krogle ter kraterja med njima - vstopna stran je oja od izstopne, med njima poteka odprtina v obliki kraterja - e je prestreljeno dvojno steklo, je mono z viziranjem ugotoviti poloaj strelca - pomembno je ugotoviti, ali se najdeno steklo ujema s primerjalnim steklom strokovnjaki lahko natanno podajo opis vrste stekla in njegovih znailnosti, kar je napotilo za iskanje e preden pride do identifikacije - pri prometnih nesreah je vano, ali je imelo vozilo prigane lui to ugotovimo z analizo arilne nitke 5. SLEDOVI STRELNEGA OROJA BALISTIKA a) ZGODOVINSKI RAZVOJ - Henry Goddard 1835: prvi nael povezavo med rtvijo in morilskim orojem, na krogli, ki je usmrtila rtev je opazil nenavadne izrastke in s tako zaznamovano kroglo zael iskati storilca, pri enem od osumljencev je nael kalup za izdelovanje krogel z napako, lastnik kalupa je priznav zloin - profesor Lacassagne 1889: s primerjavo tevila brazd, njihove irine in zavojev ki so nastale na krogli ob izstrelitvi, je sklepal o oroju, iz katerega je bila krogla izstreljena in tako morilcu dokazal zloin - Paul Jesserich 1890: sodni kemik, opravil je prvo primerjalno analizo s pomojo fotografij in poskusne krogle - ZDA 1920: izdelali so zbirke vseh vrst strelnega oroja, kar je omogoalo primerjavo znailnosti in ugotavljanje, iz katerega oroja je bila izstreljena krogla, to je bil pomemben indic za iskanje morilskega oroja - Charles E. Waite, Phillip O. Gravell: v New Yorku sta ustanovila prvi intitut za sodno balistiko na svetu - proces proti Saccu in Vanzettiju 1927: prvi odmevni primer, kjer je igrala pomembno vlogo balistika, ena izmed krogel je bila po kasneji analizi res izstreljena iz Saccove pitole, obsojena sta bila na smrt b) UGOTAVLJANJE ZNAILNOSTI IN IDENTIFIKACIJA STRELNEGA OROJA - kriminalistina balistika je veja kriminalistine tehnike, ki ie sredstva, metode in postopke, s katerimi bi nali, zavarovali in uporabili stvarne dokaze, ki bi pripeljali do reitve kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orojem - kriminalistina balistika prouuje: vrste strelnega oroja in njihove znailnosti proces izstrelitve naboja in znailnosti izstrelka znailnosti leta krogle sledove, ki nastajajo ob uporabi strelnega oroja monost identifikacije oroja na temelju sledov na oroju in izstrelku - vrste strelnega oroja so: kratkocevno oroje (pitole, revolverji) in dolgocevno oroje (lovske, vojake puke) oroje z gladko cevjo (ibrovke) in oroje z risasto cevjo in navori doma izdelano oroje in prirejeno oroje

- vsako tovarniko izdelano oroje ima znailnosti, po katerih je mogoe iz najdenega zrna in tulca sklepati o oroju: model (92F) in tip oroja (baretta) premer (kaliber, 9mm) cevi in dolina cevi (152mm) tevilo lebov v cevi (4, 6...) smer in kot navora dolina, viina in tea zaetna hitrost izstrelka (400 m/s) - pri izstrelitvi naboja nastanejo sledovi na tulcu (sledovi uradne igle in izvlekaa) in na krogli (utor znailnosti cevi na zrno) - sledovi ostanejo na oroju in roki strelca - kriminalistino taktina vpraanja v zvezi s kaznivim dejanje, kjer je bilo uporabljeno strelno oroje: ali je bilo iz oroja pred nedavnim streljano? ali je osumljeni pred kratkim streljal? (sledovi smodnika na roki strelca) ali je bil najdeni tulec naboja, zrno izstreljeno iz doloenega oroja? iz katere vrste oroja je bilo streljano? s kakne razdalje je bilo streljano? pod kaknim kotom je priletel izstrelek in od kod? ali je bilo streljano iz bliine (samomor) ali iz veje razdalje (umor)? ali so na oroju prstni odtisi strelca ali drugi sledovi? ali se je strel sproil po nakljuju ali namenoma? ali je prilo do odboja izstrelka (rikoet)? koliko strelcev je bilo udeleenih in s katere strani so streljali? - identifikacijo s pomojo zrna in tulca sestavlja ve faz: pregled stvarnih dokazov (oroja, tulca, zrna) eksperimentalno streljanje izolirana analiza primerjalno preuevanje ocena rezultatov analize in primerjave 6. DRUGE VRSTE SLEDOV a) SLEDOVI ZEMLJE IN RASTLIN SODNA GEOLOGIJA - s preuevanjem sledov zemlje, rudnin, prahu in blata se ukvarja posebna veja kriminalistike sodna geologija - gre za indic navzonosti na kraju dejanja, ker ti sledovi povezujejo storilca s krajem dejanja - ponavadi gre za mikrosledove, zato storilec ne ve zanje, ni pozoren nanje in z njimi navadno ne rauna - prvi so na sledove zemlje in rastlin opozorili pisci detektivskih romanov v 19. stoletju - sledovi zemlje z razlinih krajev imajo posebnosti, ki omogoajo identifikacijo - sledove je mono najti pri kaznivih dejanjih, storjenih v odprtih prostorih (park, travnik, njiva, cesta...) - sledovi zemlje ostanejo na storilevih oblailih, obutvi, predmetih, rokah in telesnih delih sledovi zemlje, na katero je stopil, pokleknil, se je dotaknil... - pri kaznivih dejanjih, storjenih v notranjih prostorih, je mono najti sledove zemlje, ki jo storilec prinese od zunaj - sledovi ostajajo povsod, kjer se je storilec gibal in kamor je stopil (tla, preproga, predmeti, rtev) - preiskovalci morajo za analizo vzeti dovolj velik vzorec zemlje in poskrbeti tudi za primerjalne vzorce, jih zavarovati, oznaiti, zapakirati in posredovati kriminalistinemu laboratoriju - sledovi zemlje in rastlin imajo usmerjevalno vlogo, ker kaejo, v kaknem okolju iskati domnevnega storilca in rtev, kaj je pravi kraj dejanja, kje iskati predmete kaznivega dejanja... b) SLEDOVI TEKSTILNIH IN DRUGIH VLAKEN - sledovi tekstilnih vlaken so kontaktni sledovi, ki nastanejo ob stiku in trenju dveh tkanin, pri tem prihaja do prenosa vlaken iz ene tkanine na drugo, ker imajo tkanine posebno sestavo, je mono dokazati medsebojni dotik - to je pomembno pri kaznivih dejanjih, kjer sta storilec in rtev prila v neposredni stik (umor, posilstvo, rop), in ko je prilo do stika med storilcem ali rtvijo in predmetom - sledovi tkanin imajo tudi orientacijski pomen in pomagajo preiskovalcem iskati osumljenca in rtev - kriminalistino taktina vpraanja v zvezi z vlakni so: kakni vrsti oblaila pripadajo vlakna? kakne so znailnosti vlaken in tkanine? ali so sledovi vlaken iste vrste kot tkanina, poslana za primerjavo? kdo izdeluje vlakna ali tkanine doloene vrste? ali sta bili 2 tkanini v dotiku? ali so na rokah samomorilca sledovi vrvi,...? c) SLEDOVI ORODJA

pri vlomih nastajajo sledi orodja povsod, kamor je z orodjem vlomljeno po sledeh je mono identificirati uporabljeno orodje - vsako orodje ima individualne znailnosti, ki nastanejo v postopku izdelave in v asu uporabe - vsako rezilo ima znailnosti: zobci na rezilu so razline irine, razline globine, razline oblike, razlinega tevila, so razlino razporejeni rezilo ima individualne znailnosti, ki nastanejo ob uporabi d) SLEDOVI VONJA ODOROLOGIJA - s preuevanjem vonjev se ukvarja posebna veja kriminalistine tehnike odorologija - lovek ima individualen vonj, na podlagi katerega ga je mono identificirati, eprav se spreminja (zdravila, hrana...) - lovek vonjave pua na predmetih, s katerimi je v stiku, in v prostoru, kjer se nahaja - vonji dokazujejo navzonost osebe na doloenem kraju v treh oblikah: kot sled, ki jo je storilec pustil na kraju dejanja: individualni vonj storilca, dokazuje navzonost na kraju kot vonji na storilcu: vonji, ki sta jih na storilcu pustila okolica, predmeti in rtev kot specifini ali individualni vonj sledi, ki pelje s kraja dejanja k storilcu: v tem primeru je dana neposredna povezava med storilcem in krajem dejanja - glede vonjev na kraju dejanja je treba dokazati: da sled vonja na kraju dejanja ni podtaknjena da je sled identina z vonjem osumljenca da je sled nastala v asu storitve dejanja - psi zelo zanesljivo prepoznavajo vonj - uporaba psov sledilcev: na kraju dejanja pes zazna vonj pobeglega storilca in mu sledi, uporaba psa je pomem-bna, ko je storilec na begu, e je minilo malo asa od storitve kaznivega dejanja in je teren ugoden za iskanje sledi - kriminalistina odorologija: s posebnimi napravami odvzamejo vonj s predmetov in ga shranijo v neproduno zaprte posode, ko odkrijejo domnevnega storilca, sled vonja s kraja dejanja postavijo med vonje drugih ljudi, pes pa opravi prepoznavo vonja -

III. KRIMINALISTINA IDENTIFIKACIJA

1. SPLONO O KRIMINALISTINI IDENTIFIKACIJI - identificirati pomeni ugotoviti oz. doloiti istovetnost nekoga ali neesa - kriminalistina idenifikacija je ugotavljanje istovetnosti osebe ali predmeta, ki je v zvezi s kaznivim dejanjem - kriminalistina identifikacija je lahko le individualna a) 4 TEMELJNA NAELA KRIMINALISTINE IDENTIFIKACIJE - 1. objekte je mono razdeliti na: objekt identifikacije: to je objekt, ki ga elimo identificirati, je le eden (primer: oseba) objekti, s katerim opravljamo identifikacijo: nosilci kopije, slike originalnega objekta (primer: prstni odtis, DNK) - 2. objekti identifikacije so: relativno nespremenljivi: prstni odtisi, odtisi ustnic, DNK... relativno spremenljivi: videz loveka, lastnosti predmeta... - 3. primerjalno preuevanje objekta identifikacije se opravlja z: analizo: vsaka lastnost se pazljivo analizira sintezo: s pomojo sinteze vseh znailnosti se odloa o identinosti - 4. znailnosti objekta identifikacije in objekta opravljanja identifikacije je treba preuevati z vidika gibanja, da se ugotovi mehanizem njenega nastanka, ugotoviti je treba vzrono povezanost med obema objektoma 2. METODE KRIMINALISTINE IDENTIFIKACIJE a) PREPOZNAVA - Eugne Franois Vidocq 1810: vodja prve kriminalistine policije na svetu (Surete), sooil se je s problemom identifikacije storilcev, bil je bivi kriminalec, dobro je poznal navade podzemlja, zael je uporabljati posebne metode in sredstva (vohunjenje, skrivne sodelavce, izsiljevanje), posebno pozornost je namenil prepoznavi uvedel je parado prepoznavanja: njegovi policisti so obiskovali jetninice in na dvoriih opazovali zapornike, da bi si jih zapomnili, Vidocq je ustvaril zajetno dokumentacijo o storilcih, njihovih prekrkih, zunanjosti in posebnih znakih, uvedel fotografiranje storilcev, a prepoznava je zaradi velikega tevila storilcev kmalu postala neuporabna b) ANTROPOMETRIJA (BERTIJONAA) - antropomerija je prva znanstvena metoda identifikacije oseb

Alphonse Bertillon 1879: zael je meriti telesne mere zapornikov, in ugotovil, da se nikoli ne pojavljajo v enakih kombinacijah, najprej doivi popoln posmeh, kasneje je metodo uspeno preizkusil v praksi, policija je sprejela antropometrijo kot uradno metodo registracije storilcev kaznivih dejanj, uvedel je tudi kriminalistino fotografijo (slikanje od spredaj in s profila) in opisni portret, kar je prispevalo k bolji identifikaciji oseb - slabost antropometrinega postopka je v dolgotrajnosti in v povrnosti uslubencev (meritve so izvajali nenatanno) c) DAKTILOSKOPIJA IN HELIOLOGIJA - Ivan Vueti: prispeva k praktini uveljavitvi daktiloskopije za registracijo oseb in dokazovanje zloinov s pomojo prstnih odtisov, iznajde tudi metodo razvranja odtisov - Suzuki, Tsuihai: razvijeta heilologijo ali identifikacija s pomojo ustnic, tudi ustnice imajo individualne in nespremenljive znake, ki se ne pojavljajo, zato je mono osebo identificirati po odtisih ustnic d) IDENTIFIKACIJA NA PODLAGI DELOV TELESA - pri zelo razpadlih truplih identitete ni mono ugotavljati niti z DNK analizo - zato identifikacija poteka s pomojo okostja, zob in celo nohtov - sodna odontologija je veja kriminalistike, ki se ukvarja z identificiranjem oseb na podlagi zobovja, po eni strani so sledovi zob (ugriz) sled, s pomojo katere je mogoe identificirati storilca kaznivega dejanja, po drugi strani pa se zobje so temelj za identificiranje neznanih oseb in trupel - individualne znailnosti zob: tevilo, oblika, velikost, poloaj in razporeditev, ta znailnosti so pomembne za identifikacijo rtve - hiperprojekcija: primerjanje lobanje in slike obraza je mogoe ugotoviti podrobnosti, ki zadostujejo za identifikacijo, tudi lobanja loveka ima individualne znake e) SONOGRAFIJA - sonografija je identifikacija po glasu - subjektivna sonografija: pria ob posluanju govorjenja prepozna storilca - glas ima znailnosti, ki jih je mono meriti, vendar se glas se s asom spreminja, oseba ga lahko tudi spreminja namenoma, kljub temu pa je identifikacija po glasu mona - vizualna metoda temelji na tonskem posnetku glasu in njegovi spektrografski analizi - prepoznava po glasu je uporabna pri ugrabitvah, gronjah po telefonu, izsiljevanjih... f) GRAFOSKOPIJA - grafoskopija se ukvarja z identifikacijo loveke pisave - uporablja se pri ponarejenih ekih, goljufijah, grozilnih pismih... - rokopis nosi znailnosti pisca, ki so uporabne za prepoznavo, spreminja se glede na starost, psihofizino stanje, pogoje za pisanje, hitrost pisanja, sredstva za pisanje... - znailnosti rokopisa: izpisanost pisave, hitrost pisave, razpored besedila, nagnjenost rk, oblika in velikost rk, pritisk na podlago, razmak in povezanost rk... - vse to omogoa dokaj zanesljivo prepoznavo in jo v kriminalistiki dosti uporabljajo g) ODOROLOGIJA - odrologija je identifikacija na temelju vonja - loveki vonj ima individualne lastnosti, ki jih je kljub spremembam zaradi hrane, zdravil, psihinih dejavnikov in diav mono uporabiti za prepoznavo - prepoznavanje po vonju je mono opraviti: s subjektivno metodo: rtev storilca prepozna po vonju (pobeglega nacistinega zloinca Adolfa Eichmanna je v Argentini prepoznal slepi id, bivi zapornik, po specifinem vonju njegove vodice po britju, ker je vsa leta uporabljal isto) s pomojo psa s tehninimi sredstvi: plinska kromatografija - odoroloka ekspertiza se redko uporablja na sodiih - prepoznava s psom se uporablja v policijskem postopku in je indic navzonosti na kraju dejanja