Komtrola na mikrobniot rast so koristewe antimikrobna hemoterapija Voved: Antimikrobnata hemoterapija, vsu{nost pretstavuva upotreba na hemikalii za inhibirawe ili

ubivawe na mikroorganizmite, koi se nao|aat vo ili na domakinot, bez seriozno da mu na{tetat na istiot. Osnova na hemoterapevtskata kontrola na bakteriite e selektivnata toksi~nost. Za da bide selektivno toksi~en, hemoterapevtskiot reagens mora da u~estvuva vo nekoja mikrobna funkcija ili milrobna struktura, koja ili ne e prisutna ili se razlikuva od onaa na domakinot. Na primer, pri testirawe na infekcii koi se predizvikani od bakterii, agensot mo`e da ja inhibira sintezata na peptidoglukanot, ili da gi izmeni bakteriskite ribozomi. Humanite kletki ne sodr`at peptidoglukan i imaat eukariotski ribozomi. Zatoa lekot poka`uva mal ili nikakov efekt kon domakinot (selektivna toksi~nost). Od druga strana pak eukariotskite mikroorganizmi imaat strukturi i funkcii koi se pobliski na onie na domakinot. Kako rezultat na toa postojat pomal broj na agensi koi se efektivni kon eukariotskite mikroorganizmi kako {to se fungite i protozoite. Isto taka treba da se zeme vo predvid deka virusite se so acelularna gradba, odnosno nemaat strukturi i funkcii koi bi mo`ele da bidat izmeneti od strana na antibioticite, pa zatoa antibioticite ne se efektivni kon virusite. Agens so {irok spektar pretstavuva agensot koj e efektiven sprema golem broj Gr+ i GR- bakterii (tetraciklini, streptomicini, cefalosporini, ampicilini i sulfuramidi), dodeka agensot so tesen spektar e efektiven samo sprema odreden broj na bakterii (penicilin G, eritromicin, klindamicin, gentamicin). Samite agensi mo`e da imaat bakteriostatsko (go inhibira bakteriskiot rast dovolno dolgo za teloto samo da se odbrani od bakterijatatetraciklini, eritromicini, sulfonamidi), ili baktericidno dejstvo (gi ubiva bakteriite- penicilini, cefalosporini, streptomicin, neomicin). Postojat dve grupi na antimikrobni hemoterapevtici: antibiotici i sinteti~ki lekovi. Antibioticite pretstavuvaat metaboli~ki produkti na eden

mikroorganizam, koi gi ubivaat ili inhibiraat drugite mikroorganizmi. Vsu{nost samo tri pogolemi grupi na mikroorganizmi sintetiziraat antibiotici: aktinomicetite (filamentozni po~veni bakterii kako {to e Streptomyces ) bakterii od rodot Bacilus i saprofitnite muvli Penicillium i Cephalosporium. Sinteti~kite lekovi se antimikrobni lekovi, koi vo laboratorii se sintetizirani po hemiski pat. Denes granicata pome|u ovie dve grupi ne e jasna, bidej}i mnogu antibiotici vo laboratorii se modificiraat, (semisintetski). Ima nekolku na~ini na deluvawe na hemoterapevticite vrz bakteriskata struktura i funkcija: 1. Mnogu od antibioticite ja inhibiraat normalnata sinteza na peptidoglukanot kaj bakteriite i predizvikuvaat osmoliza. Pri zgolemuvawe na bakteriskata golemina so binarna delba, enzimi, t.n. avtolizini gi kinat vrskite vo peptidoglukanot, dodeka transpeptidazite dodavaat novi peptidoglukanski monomeri. Interferencijata so ovoj proces rezultira so kleto~en yid, koj ne e cvrst i so liza na bakterijata. Vo ovaa grupa spa|aat penicilinite (penicilin G, meticilin, oksacilin, ampicilin, amoksicilin, ticarcilin i dr.), cefalosporinite (cefalotin, cefazolin, cefoksitin, cefotaksin, cefaklor, cefoperzaon, cefeksim, ceftriakson, cefuroksim i dr.), karbapenemite (imipenem, metropenem), monobaktemite (aztreonem), karbafecemite (lorakarbef) i glukopeptidite (vankomicin, teihoplanin). Na primer, penicilinite i cefalosporinite se vrzuvaat za transpeptidazite, koi se odgovorni za vrzuvawe na kleto~niot yid za novite peptidoglukanski monomeri, dodeka glukopeptidite se vrzuvaat direktno za peptidite na kleto~niot yid i go popre~uvaat nivnoto vrzuvawe za {e}ernite sinxiri. I vo dvata slu~ai doa|a do liza na bakteriskata kletka. 2. Etambutolot ja blokira inkorporacijata na mikolnata kiselina vo kleto~niot yid na acidorezistentnite bakterii i na toj na~in ja inhibira sintezata na kleto~niot yid. 3. Mnogu malku antibiotici (polimiksini, tirocidini) i mnogu dezinfektanti i antiseptici (ortofenil-fenol, hlorheksidin, heksahlorofen, zefiran, alkohol i dr.) ja menuvaat kleto~nata membrana i predizvikuvaat istekuvawe na kleto~nite komponenti.

4. Nekoi antibiotici ja inhibiraat normalnata DNA replikacija kaj bakteriite. Na primer, fluorokinolonite (norfloksacin, lemofloksacin, fleroksacin, ciplofoksacin, enoksacin, trovafloksacin i dr.) ja blokiraat DNA girazata i DNA topoizomerazata, enzimi koi se potrebni za odvitkuvawe, replikacija, separacija i namotuvawe na bakteriskata DNA; sulfonamidite i trimetropim ja blokiraat sintezata na tetrahidrofoli~nata kiselina koja e potrebna za izgradba na DNA i RNA bazite. Rifampinot ja blokira transkripcijata, taka {to ja inhibira RNA polimerazata, enzim koj e odgovoren za transkripcija na DNA vo mRNA. 5. Mnogu antibiotici gi menuvaat bakteriskite ribozomi, na toj na~in predizvikuvaj}i pogre{na proteinska sinteza. Aminoglukozidite (streptomicin, neomicin, netilmicin, tobramicin, tentamicin, amikacin i dr.) se vrzuvaat ireverzibilno so 30S subedinicata; tetraciklinite (tetraciklin, doksiciklin, demoklociklin, inociklin i dr.) se vrzuvaat reverzibilno za 30S subedinicata; makrolidite (eritromicin, azitromicin, klaritromicin, diritromicin, troleandromicin i dr.) se vrzuvaat reverzibilno so 50S subedinicata. 6. Nekoi antibiotici (INH) i mnogu dezinfektanti (hlor, jod, jodofori, srebro nitrat, formaldehid, etilen oksid i dr.) gi inaktiviraat bakteriskite enzimi i na toj na~in go blokiraat metabolizmot. Mnogu bakterii stanuvaat rezistenti na antibioticite na eden ili pove}e od navedenite mehanizmi: 1. So produkcija na enzimi (kodirani od nukleoidot ili od plazmidite) koi gi detoksificiraat ili gi inaktiviraat antibioticite. Na primer, za penicilinite, monobaktamite, karbaktenemite i cefalospornite, bakteriite produciraat razli~ni beta-laktamazi, koi gi inaktiviraat (penicilinazata e beta-laktamaza koja gi inaktivira odredeni peniclini). Kaj nekoi preparati, beta-laktam antibiotikot (kako {to se amoksicilin, ticarcilin, inipenim, ampicilin) e kombiniran so beta-laktamaza inhibitor, kako {to se klavulanat, tazobaktan ili sulbaktam (hemikalii {to ja neutraliziraat bakteriskata beta-laktamaza). 2. So menuvawe na celnoto mesto, vo bakterijata se reducira ili blokira vrzuvaweto na antibiotikot. Na primer,

bakterijata mo`e da producira malku izmeneti ribozomalni subedinici, koi funkcioniraat, no sepak za niv ne mo`e da se vrze antibiotikot ili bakterijata mo`e da producira izmeneti penicilin-vrzuva~ki proteini koi go reduciraat afinitetot za vrzuvawe na beta-laktam antibioticite. 3. So spre~uvawe na transportot na antibioticite vo bakterijata i so aktivno ispumpuvawe na samiot antibiotik. So menuvawe na porite ili na proteinskiot nosa~ {to se koristi za transport na lekot niz citoplazmati~nata membrana, bakterijata mo`e da go blokira vnesuvaweto na antibiotikot. Isto taka, bakterijata mo`e da producira i molekuli vo citoplazmati~nata membrana za ispumpuvawe na antibiotikot od bakterijata. Samata ekspozicija na antibiotici ne doveduva do toa bakterijata da stane rezistentna kon odreden antibiotik. Pogore spomenatite promeni kaj bakteriite nastanuvaat kako rezultat na mutacija ili na geneti~ka rekombinacija. Mnogu Gr- bakterii imaat rezistentni plazmidi, koi imaat geni koi {to kodiraat multipna rezistencija kon antibiotici preku pogore navedenite mehanizmi, kako i preku transfer na genite preku kowugacionite pili. E.coli, Proteus, Serratia, Enterobakter, Salmonella, Shigella i Pseudomonas se bakterii {to imaat rezistentni plazmidi. Bakteriskite endospori, kako onie {to gi produciraat Baccilus i Clostridium isto taka se rezistentni kon antibiotici, kon pove}e dezinfektanti i fizi~ki agensi kako {to se vrieweto i su{eweto. Tie se involvirani vo transmisija na mnogu bolesti kaj ~ovekot kako {to se antraks (Bacillus, Antracis, Anthracis), tetanus (Clostridium, Tetani), botulizam (Clostridium botulinum), kako i gasna gangrena (Clostridium perfringens). Poradi problemot so rezistencijata kon odredeni antibiotici vo klini~kite laboratorii se pravat testovi za osetlivost na antibiotici, za determinirawe na najefektivniot antibiotik kon odreden soj na mikroorganizmi. Abstrakt Difuzionen test-antibiogram (Bauer-Kirbi test) Ovoj test mnogu ~esto se koristi vo klini~ki laboatorii za determinirawe na antimikrobnata ~uvstvitelnost. Vo ovoj test in vitro odgovorot na bakterijata kon standardiziran disk koj sodr`i natibiotik, e vo korelacija so klini~kiot odgovor na

pacientot kon daden lek. Za ovoj test se koristat diskovi vo koi se inkorporirani odredeni hemoterapevtski agensi. Ovie diskovi se stavaat vrz medium koj {to e inokuliran so mikroorganizmot {to se testira. Po odredeno vreme na inkubacija, se pregleduva plo~ata. Dokolku agensot go inhibira rastot na testiraniot mikroorganizam, okolu diskot se javuva jasna zona na inhibicija, odnosno mesto kade {to nema rast na mikroorganizmot. Kolku {to e pogolem dijametarot na zonata na inhibicija, tolku e poefektiven agensot. Zonite na inhibicija {to se nao|aat okolu sekoj disk se vo korelacija na MIC na sekoj agens. Potoa MIC na sekoj agens se komparira vo odnapred dadeni tabeli. Vrz osnova na tie tabeli se odreduva dali ispituvaniot mikroorganizam e rezistenten, slabo ~uvstvitelen ili ~uvstvitelen. Eksperimentalen del : Dilucionen test . 16-20 , 37. , . . , , .. . : . 9 ml , 0,5 ml , . 0,5 ml , . 37 24 . , , . . . , . .

 , , . . , . . () . - (Bauer- Kirby test) Mueller-Hinton S. Aureus, Escherichia coli. Escherichia coli L- . S. Aureus. . , . . 37 24 . , . . , , . . , ( ) . . , . , .