ROMANIKA (obdobje od 1000 do 1250, v F do 1140)

Izraz romanika ni najbolj posreen, saj nakazuje pomen roman-like. To pomeni, da izraz vzbuja vtis, da ne gre za srednjeveko umetnost pa pa zgolj za nadaljevanje sredozemske pozne antike. V resnici to bolj velja za karolinko in otonsko obdobje. V romaniki sledimo ve razlinih tradicij, ki se med seboj prepletajo oz. oblikujejo novo sintezo. Vkljuuje elemente POZNOKLASINE, STAROKRANSKE in BIZANTINSKE umetnosti, sem ter tja pa zasledimo tudi (pravljine) ISLAMSKE in KELTSKO GERMANSKE vplive. as pojava romanike je obdobje ivahnega preporoda evropskega sveta, saj se je okoli leta 1000 vrnila stabilnost (vdori iz 9. in 10. stoletja so ponehali) in tudi prvo tisoletje, ki naj bi se izteklo v sodni dan, je mirno minilo verjeli so, da bo leto 1000 (tisoa obletnica Kristusovega rojstva) ali pa leto 1033 (obletnica Kristusovega krianja) oznailo drugi prihod Jezusa Kristusa ali pa celo konec sveta in ko sta obe letnici mirno preli (brez nesre), nastane splono olajanje temu sledi e: podnebje se je popravilo (bolje letine prinaajo blaginjo), obnovljene so sredozemske trgovske povezave z Levantom, ponovno so odkrite stare rimske poti, ki so povezovale Evropo, obnovljeni trgovina in obrt, sproil se je proces ustanavljanja mest in meanske kulture

Kljuni dejavniki razvoja romanske umetnosti: ideja venega rimskega cesarstva, katerega dedii so nemki cesarji, rojstvo nacionalnih kraljevin (F, GB, E), krepitev Cerkve in njene vloge v umetnosti, dejavnost menikih redov in mone samostanske kulture: vzpostavitev romarskih poti + razcvet romarskih sredi in aenja relikvij (v tem asu velja, da mora vsak vernik vsaj enkrat na romanje), kriarske vojne; elja po ponovni osvojitvi Svete deele posledino sreevanje z umetnostjo Bizanca ter umetnostjo in kulturo islamskih deel;

Kranska Evropa je odprla novo poglavje v teoriji je bila verska oblast v rokah papea, politina oblast pa razdeljena med laine vladarje vendar pa so bila ta razlikovanja zelo nejasna od asov Karla Velikega so namre kralji za kofe in opate postavljali fevdalne velikae, in ti so jim bili dolni zvestobo taken koncept je ogroal politine ambicije papeev v 11. stoletju zato papeka stolica znova vzpostavi svojo oblast z vrsto reform skua reiti Cerkev izpod sekularnega nadzorstva (boj za investituro) da bi Cerkev reili pred dinastinimi ambicijami so uvedli prepoved sklepanja porok za duhovino (celibat) imenovanje kofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov je postala izkljuno papeeva domena Pomemben korak v tej smeri je ustanovitev benediktinske opatije v Clunyju leta 910 poprejnje benediktinske samostane so namre nadzorovali posvetni vladarji, Cluny pa je bil podrejen direktno papeu clunyjski opati so tako svetovali drugim samostanom, kako naj se reformirajo, in ustanovili so kopico samostanov in opatij, ki so bili neposredno podrejeni Clunyju in tako pod papeko kontrolo,

Vzdol romarskih, trgovskih in kriarskih poti so se prek cele Evrope pretakale ideje in novice, med katere sodijo tudi spoznanja o arhitekturnih dosekih, ikonografske novosti itd. Prenaali so jih raznorazni popotniki romarji, menihi, umetniki in tako nove motive naglo irili prek velikih razdalj. V vejih mestih in samostanih so zrasli najznameniteji primeri romanske stavbarske umetnosti, pomembni tudi za iro okolico romanski slog je prvi vseevropski umetniki slog! Po celi zahodni Evropi je vzniknila priblino v istem asovnem obdobju. Sredie zgodnjeromanske arhitekture je bilo v sredozemskem delu nekdanjega karolinkega cesarstva, od S Italije prek J Francije do S panije. K enovitosti romanskega sloga so zelo veliko prispevali cerkveni redovi, predvsem BENEDIKTINCI, KARTUZIJANI in CISTERCIJANI, ki so predpisovali (standardizirali) oblike arhitekture in okrasa. Evropsko umetnost je torej utemeljeval skupen kranski duh! benediktinci (bogat red, zato kasneje reformiran, velike zasluge za poglabljanje vere in umetnosti), kartuzijani (izjemno stroga pravila, vsak menih ima svojo celico in le redko se sreujejo), cistercijani (iveli le od svojega dela, preproste cerkve razvijejo ravno zakljuen prezbiterij),

Vendar pa o enotnem romanskem slogu ne moremo govoriti, saj se je umetnost izraala v krajevnih slogih in se ni povsod priela hkrati vsaka pokrajina je imela zatorej svoje slogovne posebnosti. V monumentalnih svetiih vse vejih dimenzij sta dobili odlino mesto tudi skulptura in slika, ki sta v sozvoju s premiljeno arhitekturno zasnovo sugestivno uroali mnoice vernikov na poti proti trem vodilnim srednjevekim romarskim krajem: v Jeruzalem, Rim in Compostelo (potem, ko so tam po udeu odkrili truplo apostola Jakoba starejega, ki je sicer umrl v Jeruzalemu njegov kult se je mono krepil z zmagami nad muslimani v paniji) iz F so zartali romarske poti v Compostelo, ki so bile speljane mimo e nekaterih pomembnih relikvij (truplo sv. Martina v Toursu, truplo sv. Remigija v Reimsu) ... to je spodbujalo gradnjo in popravljanje cest, mostov in gosti, pa tudi samostanov, ki so rastli ob teh poteh