Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20.

stoletja med knjino normo in tradicijo

1 Prekmurska publicistika (Ulnik 2009), eprav obsena,165 je (kot pred tem prekmurska tiskana knjiga) v slovenskem prostoru manj poznana in pogosto neupravieno zapostavljena. Tako kot so zaetki prekmurskega slovstva ( V. Novak 1976) v 18. stoletju primerljivi s Trubarjevim delom (Ferenc Temlin, Mali katekizem, 1715), je zaetek prekmurske publicistike v 19. stoletju primerljiv z Vodnikovim asom (Imre Agusti, Prijatel 18751878) prvemu
19. stoletju so izhajali trije asopisi: Prijtel, Znanoszt razserjvajcs mszecsne novine, urednik Imre Agustich, Buda-Pest 18751877; Muraszombat s vidke. Murska Sobota in njena okolica, urednik Tkacs R. Istvn, Sobota 18841919, 19411945; Dober pajds. Kalendrium po sztrom szlovenszkom jeziki, urednik Jozef Pusztai, Wellisch Bla 18991925. V zaetku 20. stoletja so bili najrazirjeneji Kalendr szrca jezusovoga, urednik Franc Ivanocy, Szombotel 19041944; Marijin list, urednik Jozsef Klekl st., Szombathely 19041941; Novine za vogrske Slovence. Drbeni, zabavni, podueni list, urednik Joef Klekl st., Szombathely 19131941. Prim. kafar 1978. Po prvi svetovni vojni se je tudi v Prekmurju pojavilo ve asopisov (dnevnikov, tednikov, mesenikov in koledarjev), ki pa so veinoma izhajali le kratek as. Prim. Franc Kuzmi, Bibliografijo prekmurskih tiskov 19201988. Ljubljana 1999: Domovina. Meszecsne novine za szlovenszki nrod, Budapest 19201922 (urednik Mikola Sndor); Prekmurski glasnik. Neodvisen politien tednik, M. Sobota 19201922 (ured nik Vekoslav Filipi); Luther kalendari (po 1923 Evangelianski kolendari). (urednik Kovats Stevan), 19201942; Na slovenski kalendar, M. Sobota 1922; Mrszka krajina. Vrsztveni, politicni i kulturni tjdnik. Mrkisevci (urednik Stevan Khar), 19221927; Devni liszt. Mejszecsne verszke novine, Pconci 19221941, (urednik Luthar Adam); Murske novine, Murska Sobota 1924; Nae novine. Politini-gospodarski i kulturni tednik, Murska Sobota 1926; Slovenska krajina. List za vzgojo in izobraevanje, Dolnja Lendava 19261927; Kmeka mo. Gospodarski, narodni, kulturni tednik, Murska sobota 1927; Glas naroda. Tednik seljako-demokratske koalicije za Prekmurje, Murska Sobota 1928; Marijikin ograek, renovci 19321940; Murska krajina. Tednik za go spodarstvo, prosveto in politiko, Murska Sobota 1932; Novi as. Tednik za gospodarstvo in prosveto, 1939. V ZDA so do druge svetovne vojne izhajali: Szlobodna reics Free Word. Betlehem 19161928; Zvejzda vogrszki Szlovencov Star of Slovenians from Hungary, Chicago 19161922; Zvona glasz, Betlehem, 1921?; Amerikanszki Szlovencov glaszu American Windish voice, 19211954; Szlovenszke novine, Betlehem, 1929?. 236
165 V

Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja med knjino normo in tradicijo

prekmurskemu asopisu sledijo s krajim premorom najprej cerkveni pro testantski in katoliki asopisi, nato pa se jim v 20. stoletju pridruijo e politini, leposlovni in drugi meseniki, tedniki in dnevniki. Med njimi je edinstven primer Kleklov tisk, tj. katolika periodika v Prekmurju, ki je bila najbolj razirjena in brana (tumpf 2002: 137). Kalendar Srca Jezuovoga (19031944), Marijin list (19041941) in Novine (19131941) pomenijo zlato obdobje prekmurske perio dike, saj je do leta 1919 izlo estnajst letnikov Kalendarja, vsak povpreno v 4000 izvodih, petnajst letnikov Marijinega lista v priblino 3500 izvodih ter pet letnikov Novin, tudi povpreno 4000 izvodov na leto, skupaj okrog 135.000 izvodov asopisov (Smej 1975: 328). eprav primerjava z drugimi slovenskimi pokrajinami do konca 1. svetovne vojne kae, da je lo za skoraj najnijo naklado,166 pa je prekmurska publicistika pomembna za ohranjanje prekmurske slovenske jezikovne in narodnostne identitete konec 19. in v zaetku 20. stoletja, ob razpadu avstroogrske monarhije pa so prav Kleklove Novine (ob podpori Radgonske Murske strae) odloilno navduevale prekmurske Slovence, da se prvi v zgodovini tudi upravno in politino zdruijo z matino Slovenijo v eni dravi (Jesenek 2000a: 167175). Franjo Ba je Novine leta 1935 imenoval za najbolji slovenski ljudski list (Novine 1935: t. 5, str. 4). Klekl je leta 1941 zapisal,167 da sta bila povod za izdajanje Kalendarja, Marijinega lista in Novin nasprotovanje madarske oblasti za irjenje oz. naroanje slovenskih knjig v Prekmurju in dejstvo, da na zaetku 20. stoletja v Prekmurju veina naega naroda ni razumela knjine slovenine. Ugotovitev lahko velja tudi za prvi prekmurski asopis Prijatel in tako se pokae, da so tirje najpomembneji prekmurski asopisi resnino ves as iskali pravo mero med jezikovno normo in tradicijo, tj. med novoslovenino kot skupnim slovenskim knjinim jezikom in (starim) prekmurskim knjinim jezikom oz. njegovim (dolgim) prehajanjem v narene okvire. 2 Prekmurskega knjinega jezika leta 1875, ko je Prijatel zael izhajati, e dobrih dvajset let formalno ni ve bilo pomlad narodov, ki se je v Avstro-Ogrski sredi 19. stoletja potrdila v izjemni in za kasneje evropske razmere vizionarni enabi jezikovno vpraanje = politino vpraanje (za slovenske razmere je takrat to pomenilo, da je jezikovna enotnost predpogoj za nacionalno samostojnost in, pogojno, tudi dravotvornost), je zahtevala poenotenje
166 Manj

izvodov je bilo natisnjenih le e v Beneki Sloveniji od skupno nekaj manj kot 420 milijonov izvodov je znaal dele v Prekmurju le 2,6 milijona, na Kranjskem skoraj 146 milijonov, na Primorskem 106, na tajerskem slabih 79 milijonov, na Korokem 24 milijonov, med amerikimi izseljenci celo 61 milijonov, v Beneiji 600 tiso. Prim. Lapajne (1937: 230). 167 Joef Klekl, Izroitev. Kalendar srca Jezusovega, 1941, 31. 237

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

slovenske knjine norme na celotnem slovenskem narodnostnem prostoru. Prekmurski knjini jezik se je zdruil z osrednjeslovenskim in skupna knjina norma je postala obvezujoa tudi za skrajni slovenski severovzhod. Tega so se zavedali predvsem prekmurski katoliki pisci, ki so zautili zgodovinski trenutek ter v imenu zdruitve Slovenije zaeli nadomeati stari slovenski jezik z novoslovenino. Prekmursko slovstvo je sredi 19. stoletja zaelo prehajati v narene okvire in tako je tudi zaelo zmanjkovati asa za pomembneja umet nostna besedila in publicistiko. Protestanti na elu s Kardoem katolikemu vzoru niso sledili in so vztrajali, sprva podpirani in zavedeni od madarske oblasti, v svoji knjini razliici, dokler se ni pokazalo, da se za financiranjem ubenikov, napisanih v prekmurskem jeziku, skriva ideja o posebnem vend skem jeziku (in narodu), ki ni slovenski. Prav neodlonost, dvojnost in razlinost v jezikovnih pogledih prekmurskih katolikih in protestantskih piscev ter (ne)razumevanje nacionalnega vpraanja in politinih razmer v monarhiji, so pomikale dokonno jezikovno poenotenje v Prekmurju in Porabju na konec prve svetovne vojne vse do prikljuitve Prekmurja k matinemu slovenskemu ozemlju (Jesenek 2007: 211220). 2.1 To je poskual izkoristiti tudi Imre Agusti, ki je leta 1875 zael izdajati asopis Prijatel168 v prekmurskem (knjinem) jeziku in tako dokazal, da je bil prekmurski jezik sredi 19. stoletja dobro razvit in sposoben za ubesediljenje vseh funkcijskih zvrsti. asopis je objavljal prispevke v prekmurskem knji nem jeziku (szlovenszkom jeziku):
Ete novine to pisejo, ka eto zacsavno podperativsakomi szlovenszkomi jezik gucse csimi csloveki du znost, da poetom sze taksemi narodi pot odpre na vcsenye, steri dugo vremena mao pozablen. Zato najvekski tao ete novin gorizazove te prednyate szlovenszkoga lsztva, ka naj sze malo potrdijo Prijatela-a razerrjvanyom vu zitki obdr zati. Za doszta hdo, ka nase szlovenszko lsztvo od negda tak navajeno, ka niti za szvojo naprepomaganyesze brezi vnogo dugovanz poznanya niti te najveksi sziromak nemore bidti. (Prijatel, 1875, t. 1, str. 78)

Prekmurski jezik je v asopisu zavestno nadnareno, knjino doloen. Zdi se, da gre za umetni jezik, ki je sicer po besedju in oblikah znailno slovensko prekmurski, a puristino tako preien, da je postajal e teko razumljiv. Agusti se je tega vedno bolj zavedal in v budimpetanskem jezikovnem okolju, brez neposrednega stika z govorjeno prekmursko besedo, je vedno bolj razmiljal o prevzemanju novoslovenine. Agusti je bil prvi prekmurski

168 asopis,

najprej mesenik, kasneje tirinajstdnevnik, je zael izhajati v Budimpeti 15. 9. 1875, zadnja tevilka pa je izla dva dni ped urednikovo smrtjo 15. 7. 1879, Budimpeta.

238

Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja med knjino normo in tradicijo

publicist, ki je na straneh svojega asopisa pokazal,169 kako bi tako poenotenje170 slovenskega jezika moralo potekati tudi v Prekmurju:
Imre Agusti je prvi urnalist onkraj Mure. Zael je leta 1875. izdajati u Budimpeti list Prijatel, s poetka v madarskem, pozneje pa v slovenskem pravopisu, ker se je uveril, da se ogrski Slovenci morajo v knjigi zdruiti z ostalimi Slovenci tostran Mure. Agusti se je najve priblieval naemu knjinemu jeziku, ki je bil tudi znan tostran Mure. Vsi drugi knjievni proizvodi niso se razirili preko domaih mej. (Trstenjak 2006: 145)

Prvi dve leti je Agusti e uporabljal madarski rkopis, kasneje pa je sprejel slovenico, saj se je zavedal, da le enaka pisava omogoa tudi jezikovno enot nost:
V poetku je urejeval list v madarskem pravopisu, pozneje pa od l. 1877. v naem slovenskem, ker je izprevidel, in to mu je glavna zasluga, da se ogrski Slovenci morajo v pravopisu zdruiti z ostalimi Slovenci. Agusti je tudi polagoma opual, kolikor je smel, mogel in znal, ogrsko nareje in je torej tudi pisni jezik svoj uravnaval po naem slovenskem, tako da njegov jezik ni ve prekmurina. (Trstenjak 2006: 180)

3 Tudi Kleklovi prekmurski asopisi so na zaetku 20. stoletja e izhajali v prekmurskem jeziku in madarskem rkopisu, in sicer so ohranjali skoraj stotridesetletno protestantsko jezikovno normo in predpis. V publicistiki je lo za ohranjanje jezikovne tradicije, ki je bila normirana v Kzmievem prevodu Nouvega Zkona, kot norma in predpis je bila potrjena v tevilnih prekmurskih katolikih tiskih prve polovice 19. stoletja, od tam pa se je razirila v vse funkcijske zvrsti jezika, nazadnje tudi v publicistiko, kjer se je ohranjala e v 20. stoletju. V Kalendaru szrcza Jezusovoga, Marijinem listu in Novinah lahko vse do prve svetovne vojne spremljamo poskuse, da bi se prekmurski (knjini) jezik uveljavil tudi v publicistiki. Gre za prepoznavno nadnareno jezikovno rabo, ki kae, da moremo pomakniti prehod prekmurskih tiskov iz knjinega v narene okvirje v prvo polovico 20. stoletja (Jesenek 2003: 179190). Vplivanjska vloga je pri vseh treh asopisih jasno izraena e v naslovu (Najszvetejsega szrca Jezusovoga veliki kalendar za ldsztvo) ali podnaslovu (Pobozsen meszecsen liszt /Marijin list/, Poboen, drbeni, pismeni list za
169 Regarding

the language in the newspaper Prijatel there are three apparently exclusive tendencies: (1) in the first two years of the newspaper there are noticeable linguistic rules, which indicate that Agusti had wilfully decided on the type of literary language that had already been asserted by Prekmurje Protestants and Catholic writers; (2) an invasion of some phonetic-morphological dialectal elements is noticeable; (3) aspira tions for a unified literary language (drawing closer to the Pannonian Eastern Styrian literary variant and taking on the so-called New Slovene language). (Jesenek 2005a: 109). 170 Natalija Ulnik (2009a) opozarja, da je imela Agustieva publicistika pomemben vpliv na razvoj knjine prekmurine. 239

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

vogrske Slovence /Novine/) in se kae kot nazorsko katolika, predvsem pa tudi narodnospodbujevalna in ohranjevalna. 3.1 Joef Klekl st. je predstavil tako vlogo Novin v uvodniku Na znanje, kjer je za ohranitev slovenstva v Prekmurju in Porabju izpostavil dve najpomembneji vrednoti, tj. vero in jezik (Novine 1918: 1):
Novine tejo slovenski kmeti, ki celi tjeden se trdijo na poli, po nedelah i svetkah se pa s velikim veseljom posluhajo. To re vam emo glasiti i zn cerkvi. Zato pa vu Novinah na prvom mesti naidete pobone misli, navuk materecerkvi. Pelati vas emo po kranskoj poti, zato pa boj povedamo alkoholi, pijanstvi, razvzdanosti, grizdosti. // Stare dobre navade emo obdrati. // Pobdjavamo vam elo, da se vite drge jezike, ar so vam potrebni, nego vsikdar vu obrambo vzememo na materni jezik. Njega smo herbali, liki pole, tero obdelavamo. Vsaki dom, zrak, teroga vu sebe vleemo, vse decinsko igranje i trd odraenih, vse nam vu vha in srca gluba i dumba vesti: Slovenec si ti. Za slovenino se mi borimo, ar njov ostanemo, ka smo: poboni, prosti, marljivi i paravni kreniki.

Teie programske smeri prekmurskih asopisov so naela slovenstva in e zanemarimo madarski dvojezini tednik, je najveja zasluga prekmurskega periodinega tiska prav ohranjanje narodne zavesti med Prekmurci.171 Zanimivo je, da je v zaetku 20. stoletja slovensko kulturo v Prekmurju gradil prav Ivanocyjev Kalendar, tisk, s katerim je madarska oblast elela prepreiti vpliv slovenskih mohorjank med Prekmurci in jim enkrat letno ponuditi tivo v jeziku, ki se je razlikoval od knjine slovenine ter tako pokazati, da njihov matini narod ni slovenski. Urednik Ivanocy pa jih je pri tem razoaral, saj je mohorjanske knjige e naprej razirjal po Prekmurju, Kalendarju pa je namenil isto drugano poslanstvo (I. kafar 1970: 562), jasno predstavljeno v programu, objavljenem leta 1904 pod naslovom Hrana dsevna nasi Szlovenov:
Telo cslovecse csi ne dobi zadoszta i dosztojne hrane pomali oszlabi, povejne i pred csaszom na nikoj pride. Ravnis tak dcslovecsa brezi potrebne dsevne hrane hitro opesa, razum se vkmicsi // Ta potrebna dsevna hrana je vcsenje, dobri navuki i postene knige. Nasa szlovenszka okroglina je vu piszmeni dugovanjaj jako sziromaska i za toga volo lsztvo vu vnogi dolaj jako osztane. Denesnji visesnji pasztir szombotelszke pspekije szo zato namenili na szpodobnoszt drstva szv. Mohora edno drstvo nasztaviti, steroga pozvanje bi bilo vszako leto zvn kalendariuma escse dvej knizsici dati med narod. Te knige bi razlicsna dugovanja vu sebi drzsavala; od zgodovine, od verstva, od vere, od sole, od trsztva. (str. 76)

171 prekmurski

periodini tisk /je/ skupno z mohorsko in drugo slovensko knjigo budil in gojil spoznavanje pripadnosti Prekmurcev k slovenskemu narodu in tako zbiral narodne sile v duhu zedinjene Slovenije. (I. kafar 1970: 562).

240

Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja med knjino normo in tradicijo

V nadaljevanju je jasno izpostavil pomen prekmurske publicistike za obstoj in razvoj slovenskega prekmurskega jezika:
Da je drzstvo szamo te mogocse nasztaviti csi zadoszta kotrig sze najde: opominamo vasz z-vrejlim szrczom sze dobre szlovence vogerszke nase domovine, ne zamjdite to dobro priliko, stera sze vam ponja po szkrblivoszti i darovitnoszti vrloga visesnjega pasztira. Csi sze oni szkrbijo za vas jezik i njega obdrszanj, vasa duzsnoszt je nji bogati. Z sziromastvom sze niscse nemore v zgucsati, ar nega tak velikoga sziromaka, ki vednom leti edno korono nebi mogao aldvati za szvojo dso. (str. 76)

Zaetnik prekmurske katolike publicistike v 20. stoletju se je s tako zastavljenim programom uprl madarizaciji in postavil nove temelje za razvoj slovenskega jezika v Prekmurju. Leto dni kasneje (Kalendar, 1905) je bil e jasneji, jezikovno vpraanje je zaostril in ga je postavil kot dravljansko pravico, ki je zakonsko doloena:
Pride csasz, i ne je dalecs, gda bomo vu nasen maternom jeziki csteli dobra, csedna, postena, dsi i teli hasznovita dela // Doszta szo probali I nikaj szo ne mogli, ar je 4000 kalendarov med malim szlovenszkim narodom razsirjenih zse prvo leto. // Csi sze najdejo nisterni priszatelje in eden-dva dobrocsinitela, steriva nam vu zacsetki na pomocs prideta z podporov: niscse nemre prebraniti, da vszaki bode csteo kaj dobroga vu szvojem jeziki, ar pravda szvetszka nase domovine nam zagvsa nc nasoga jezika materinoga. (str. 117118)

Kalendarjevo poslanstvo je tako preraslo verske in cerkvene potrebe, saj je postalo jasno, da je njegov konni cilj reitev narodnostnega vpraanja prekmurskih Slovencev na Madarskem jezikovno vpraanje je izenail z narod nostnim in napovedal enakopravnost jezikov in narodov:
Jezik je samo ser na vcsenje i na napredvanje i eden je telko vreden, kak drgi. // Pravda naturalszka je vszem jezikom ednako pravico dala, i sto proti toj pravdi dela, jako kratkoga pogleda cslovek more biti. (str. 122)

Leta 1906 je ponovno izpostavil vpraanje (knjinega) jezika v Prekmurju in opozoril, da je jezikovno vpraanje najtesneje povezano z narodnostnim:
Najveksa neszpametnoszt, csi ne hdo nakanenje, je zseleti, naj sze recs bozsa glaszi vu jeziki, steroga ldsztvo ne razmi //. Pri prosztom lsztvi je to materinszki jezik. Niksa oblaszt ne szme i ne more prisziliti dhovne pasztire, naj szvojim ovcam, bojdi szi te sze odrasztsenim ali malim, vu tihinskom jeziki razlagajo navuk Goszpodnov. (str. 105)

Leta 1907 je Ivanocy zato lahko zadovoljen zapisal:

Sto bi szi to pred nisterimi leti miszlo, ka bi vi kalendar meli na vasem jeziki. Na vasem jeziki je szpiszan, vase nevole szo popiszane, na vase potrebcsine sze pomocs dava te kalendar je poszebno za szlovenszko krajino szpiszan.

Ivanocy je ves as poudarjal, da je slovensko ljudstvo eno po svojem izvoru, jeziku in rodovni znailnosti (I. kafar 2004: 28), zato je v Kalendaru skupaj
241

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

s kasnejim urednikom Kleklom iskal pravo jezikovno mero, ki je vodila do jasnega cilja: zdruitev prekmurskih Slovencev z matinim narodom in po stopno poenotenje knjinega jezika na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju. Kalendar je pri tem rahljal arhaino prekmursko knjino normo z zavestnim vnaanjem narenih elementov v jezikovni sestav prekmurskega publicistinega jezika, hkrati pa je postopoma objavljal tudi besedila, napisana v knjini slovenini ter tako omogoil laje poenotenje slovenskega jezika, ki je bilo e bolj intenzivno na straneh Kleklovih Novin. Povezovanje lajega pratikarskega branja s sporoilno zahtevnejimi prispevki v Novinah je bilo v Kalendarju ves as prisotno in kae, da je lo za sistematino nartno vzgajanje prekmurskih bralcev in navajanje na knjini jezik tudi v pozivih na branje prekmurskih asopisov leta 1920 je na platnicah Kalendarja e vedno prisotna spodbuda, da je potrebno skrbeti za (slovenski knjini) materni jezik:
Poznate Vi Novine? Naroite si je pri vrednitvi v Dolenci. Slovenci podpirajte va materni jezik.

Pri taki jezikovni usmerivi sta se mu pridruila mesenik Marijin list (e decembra 1904) in e pred prvo svetovno vojno tudi tednik Novine. 3.2 Bolj umirjen pa je bil glede jezikovnega vpraanja Marijin list, tj. naboni meseni cerkveni asopis z navidezno jasnimi verskimi cilji: spoznati Marijino aenje, poiskati pot od Marije do Jezusa in iz nartovanih dohodkov zgraditi samostan. Skrb za slovenski jezik je bila najbolj oitno izpostavljena ob deseti obletnici lista, ko je Klekl st. spregovoril o madarizaciji in pritiskih na prekmurski slovenski jezik v ogrskem delu cesarstva ter pri tem tudi v Marijinem listu opozoril na enaenje jezikovnega in nacionalnega vpraanja v Prekmurju na prelomu 20. stoletja:
V tistih razmerah, gda je izobraenomi loveki slovenski guati, ali pisati teliko pomenilo skoro, kak domovino zatajiti, v tistom asi. Gda so besno pisali proti slovenskim knigam, gda je poleg dne vesti mogo vsaki dhovnik naznaniti, ka misli od knig drube sv. Mohora e ne so protivne vogrskoj dravi, v tistom asi, gda je te pobone drbe knige po novinah samo zato osoda zadela, da so vogrskoj dravi so vrane, ka v kalendaraj je ne bio naznanjen na augusta 20-ga svetek svetoga tefana vogrskoga krala //, pravim, v teh alostnih dnevah misliti na izdajo slovenskoga lista bi poleg sodbe zdrave pameti predrzno delo bilo tem bole, da so dhovniki slovenski vsi, posebno pa niteri, ki neso zakrivali lbezen do svojega maternoga jezika, gor do ministerstva bili obtoeni od nikih liberalov Bog se njim smiluj ivim i pokojnim kak da bi teli slovensko krajino od vogrskoga odtrgati i ne vem kam prikapiti. (Marijin list, 1914, t. 1, str. 3)

3.3 Novine so bile sploh jezikovno najbolj odlone, Klekl st. je v njih jezikovno vpraanje najbolj zaostril. Vera in ljbav do maternoga jezika! To more vae geslo, vaa dunost biti v prvoj vrsti, Slovenci! (Klekl st. 1919: 1) Novine
242

Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja med knjino normo in tradicijo

so bile edini prekmurski asopis, ki je utrjeval predvsem prekmursko knjino normo. Agustiev Prijatel je v sedemdesetih letih 19. stoletja ustvaril povsem svoj jezikovni sistem, ki se je opazno razlikoval od knjine norme prekmurskega knjinega jezika, Marijin list in Kalendr pa sta bila izrazito narena in jezikovno neenotna. Klekl st. se je zato pri urejanju Novin najprej odloil za uresniitev prepoznavnega prekmurskega publicistinega jezika, temeljeega na normi in predpisih prekmurskega knjinega jezika:
Pa e na bogati slovenski i hrvatski rod ma re pripravno, zakaj bi je ne prek vzeli? Dva Kzmia, Koi, Augustich so t tak delali. Pitam, zakaj je ta velka zagrienost. (Novine, 16. 3. 1919, str. 1)

Po prikljuitvi Prekmurja k matini domovini se je zavedel, da je slovenski jezik potrebno poenotiti, zato je zael svoje bralce na to tudi postopno navajati, hkrati pa jih je spodbujal, naj ohranijo prekmurino kot nareje, ki je sposobno tudi za pisno ustvarjanje:
Pobdjavamo vam elo, da se vite drge jezike, ar so vam potrebni, nego vsikdar vu obrambo vzememo na materinski jezik. Njega smo herbali, liki pole, tere obdelavamo // Slovenec si ti. Za slovenino se mi borimo, ar njov ostanemo, ka smo: poboni, prostni, marljivi i parovni kreniki. (Novine, Na novo leto 1918, str. 1)

Pred tem v Novinah ni skoraj ni napisanega o jeziku, eprav je v Gornji Radgoni izhajajoa Murska straa postavljala jezikovno vpraanje kot nacionalno, se ukvarjala z zgodovino slovenskega jezika in poskuala pojasnjevati dve knjini normi na Slovenskem v 19. stoletju in potrebo po enotnem slovenskem knjinem jeziku v kraljevini Jugoslaviji (Jesenek 1996: 114). Po prikljuitvi Prekmurja k matini domovini je Klekl st. e vedno ohranjal in spodbujal prekmurino v Novinah, vendar ne kot knjini jezik, ampak kot nareje:
Mi stojimo na domaih tlah, nam je lbleno, ka raste vu Mrskih dolinah i na bregah do Rabe. Vsaki jezik vu svojem dialekti je lep, to je prava pot srca prostih ldih i to interesira vuenjake, ki prigihavajo razglana dialekte. Ne san jas proti pismenoj rei, nego i svojo re mamo i je lepa i dobr, zakaj bi jo zavrgli? (Novine, 6. 1. 1918, str. 4)

Ker je tako postopoma, vendar nartno uvajal slovensko knjino normo, je napoil tudi as, ko je v Novinah lahko objavil, da bo asopis prinaal tudi sestavke v slovenskem knjinem jeziku:
Ker se v naih olah pouuje knjievna slovenina i je zlasti med mladinov vedno ve takih, ki to slovenino obvladajo in radi itajo spise, ki so napisani v njej, sta se g. izdajatelj in urednik sporazumela v tem, da bo ena stran Novin tiskana v knjievni slovenini. (2. 1. 1930, str. 7)

Klekl je pokazal pravi posluh za navajanje svojih rojakov na knjino slovenino, ki jo je sprva spretno ponujal v krajih novicah iz ljubljanskih asopisov tako, da jo je le delno prilagajal prekmurini:
243

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Spanska bolezen. Slovenec pise: Novo ime stara bolesen. Leta 1888. je lealo vse od bolezni, teroj so rekli influenta // Bolezen je nevarna, dnok spominajo londonski zdravniki, da naj se vlee bolnik, kda jo obuti. Na vadno se vrti beteniki tdi v glavi. Teda je as, da ide v postelj. Z jestvino ga ne trbe siliti, je najbolje, da se alodec izisti. Dober je mrzel bezgov tej. Sadni odcedki so dobri, a le malo. Bolezen se more izpotiti (vzovicati). (Novine, 18. 8. 1918, str. 2)

Kasneje je ponudil nekaj slovenskih knjinih verzov, nadaljeval je s prozo in jezikovno nepopravljenimi novicami iz slovenskih asopisov, na koncu pa so Novine dobile prilogo Pomo, tj. glasilo agrarne in gospodarske zadruge, ki je bilo tiskano v slovenskem knjinem jeziku. Tako so Novine, ki so sprva us peno uveljavile prekmurski knjini jezik v publicistiki, v dvajsetih in tridesetih letih premoale razliko med prekmurskim in SKJ ter tako navajale Prek murce na novo, tj. skupno slovensko knjino normo. Postopnost in strpnost, ki ju je pri tem zagovarjal Klekl st., sta bili edina monost, da so Prekmurci sprejeli in usvojili slovensko knjino normo, pri tem pa ohranili svojo bogato knjino tradicijo iz 18. in 19. stoletja ter nato v 20. stoletju znali nadaljevati to izroilo v narenih okvirih. Spoznanje, da se je prekmurski knjini jezik 18. in 19. stoletja poenotil z osrednjeslovenskim, da je tudi v Prekmurju sprejeta enotna slovenska knjina norma in da se je socialnozvrstno prekmurina ustalila v neknjinem jeziku tako kot ostala slovenska nareja, je do prekmurskih bralcev prihajalo poasi, vendar uspeno. Pri tem je imela Kleklova publicistika najve zaslug in ko se je njen as e poasi iztekal, je lahko brez teav izhajala v slovenskem knji nem jeziku, vendar s poudarjeno skrbjo, da ohrani ivi govor, tj. prekmursko nareje. Koledar je tako leta 1941 e vedno objavljal besedila z naslov npr. Motovuske prijlike, vendar e s podnaslovom Zapisano v slavekem nareju.

244