Peter tih Vasko Simoniti Peter Vodopivec

SLOVENSKA ZGODOVINA

DRUBA POLITIKA KULTURA

ZBIRKA E RAZPOZNAVANJA / E - RECOGNITIONES 1 Peter tih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec Slovenska zgodovina: druba - politika kultura Prevajalec: Paul Townend Urednik: Doc. dr. arko Lazarevi Tehnina urednica: Dr. Mojca orn Izdal: Intitut za novejo zgodovino Za izdajatelja: Doc. dr. Damijan Gutin

TIH, Peter Slovenska zgodovina : druba - politika - kultura [Elektronski vir] / Peter tih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec. - Besedilni podatki. Ljubljana : Intitut za novejo zgodovino : Sistory, 2008. - 574 str. Nain dostopa (URL): http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska-zgodovina-SLO.pdf

Nasl. z nasl. zaslona. - Opis vira z dne 2. 10. 2009 94(497.4) COBISS.SI-ID 2573684

KAZALO VSEBINE Peter tih

OD PRAZGODOVINSKIH KULTUR DO CIVILIZACIJE.................................................................................. 8 SLOVENIA ROMANA........................................................................................................................................ 15 NASELITEV SLOVANOV.................................................................................................................................. 19 NOVE IDENTITETE ........................................................................................................................................... 22 KARANTANIJA .................................................................................................................................................. 25 KARNIOLA.......................................................................................................................................................... 32 FRANKOVSKA EKSPANZIJA PROTI JUGOVZHODU .................................................................................. 33 ISTRA IN FURLANIJA ....................................................................................................................................... 38 PANONIJA ........................................................................................................................................................... 43 ZATON KAROLINKEGA OBDOBJA.............................................................................................................. 48 NOVI RED IN NOVE OBLIKE........................................................................................................................... 51 OD KRAJIN DO DEEL ..................................................................................................................................... 61 tajerska ............................................................................................................................................. 63 Koroka .............................................................................................................................................. 65 Kranjska ............................................................................................................................................. 71 Gorika ............................................................................................................................................... 81 Celje ................................................................................................................................................... 83 Istra..................................................................................................................................................... 85 CURA ANIMARUM............................................................................................................................................ 88 Cerkev ................................................................................................................................................ 88 Samostani ........................................................................................................................................... 94 DRUBA V GIBANJU ...................................................................................................................................... 101 Plemstvo in gradovi.......................................................................................................................... 101 Kmetje in vasi .................................................................................................................................. 107 Meani in mesta.............................................................................................................................. 110 POVEZAVA PLEMSTVA NA DEELNI RAVNI ........................................................................................... 117 VOJNE FRIDERIKA III., TURKI VPADI IN KMEKO NEZADOVOLJSTVO.......................................... 119 POSELITVENO STANJE NA PRELOMU IZ 15. V 16. STOLETJE ............................................................... 125 V NOVO STOLETJE Z NOVIM CESARJEM, NOVO UPRAVO, VOJNO PROTI BENEANOM IN KMEKIM UPOROM ....................................................................................................................................... 127 OBRAMBA PROTI TURKOM IN POVEZOVANJE DEEL V NERAZDRULJIVO TELO................... 136 CERKVENE IN DUHOVNE RAZMERE OD USTANOVITVE LJUBLJANSKE KOFIJE DO ZAETKOV PROTESTANTSKE REFORMACIJE ......................................................................................... 142 OD ZAETKOV PROTESTANTIZMA DO PRVE SLOVENSKE KNJIGE IN PREVODA SVETEGA PISMA ................................................................................................................................................................ 147 HRVAKO-SLOVENSKI KMEKI UPOR IN POJAV LJUDSKE RELIGIOZNOSTI .................................. 158 DEELNOKNEJA PROTIREFORMACIJA IN KATOLIKA OBNOVA .................................................... 162

POLOAJ PREKMURSKIH SLOVENCEV ..................................................................................................... 170 (NOTRANJE)AVSTRIJSKO-BENEKA VOJNA............................................................................................ 174 RAZMERE NA PODEELJU............................................................................................................................ 177 TRGOVCI IN MESTA ....................................................................................................................................... 184 KULTURNI RAZCVET IN PORAST PRAZNOVERJA .................................................................................. 190 BAROK V ZENITU ........................................................................................................................................... 199 O NOVIH SVETOVIH, BOGU IN OBLASTI................................................................................................... 209 TEREZIJANSKO-JOEFINSKE REFORME IN OBLIKOVANJE ABSOLUTISTINE DRAVE .............. 213 VPLIV DRAVE NA POLOAJ PODLONIKA ............................................................................................ 221 OBRT IN INDUSTRIJA TER POMEN TRSTA............................................................................................ 228 OLSTVO IN CERKEV .................................................................................................................................... 233 SLOVENSKI PROSTOR IN DRUBA OB KONCU 18. STOLETJA ............................................................. 242 NOVI DUHOVNI TOKOVI IN ZAETKI NARODNEGA PREPORODA ................................................. 246 VOJNE S FRANCOZI IN ILIRSKE PROVINCE.............................................................................................. 250 VRNITEV AVSTRIJCEV: DRUBENI IN GOSPODARSKI RAZVOJ V PREDMARNI DOBI ................ 255 SPLONE KULTURNE RAZMERE V PREDMARNI DOBI ....................................................................... 260 SLOVENSKA NARODNA ZAVEST IN NARODNO GIBANJE .................................................................... 265 REVOLUCIJA LETA 1848 IN ZEDINJENA SLOVENIJA.............................................................................. 268 PETDESETA LETA 19. STOLETJA, SLOVO OD TRADICIJE...................................................................... 274 ZAETEK USTAVNE DOBE: SLOVENSKA POLITIKA IE SVOJO PODOBO...................................... 280 KREPITEV SLOVENSKEGA GIBANJA IN NJEGOVE DELITVE................................................................ 284 KRIZA KMETIJSTVA, NEURESNIENA ELJA PO INDUSTRIALIZACIJI ............................................. 293 POLITIKA MAJHNIH KORAKOV .................................................................................................................. 296 LETA ZAOSTRITEV IN POLITINI VSTOP V MODERNO..................................................................... 301 SLOVENSKI FIN DE SICLE ...................................................................................................................... 311 SLOVENSKA DRUBA IN GOSPODARSTVO PRED PRVO SVETOVNO VOJNO .................................. 317 ZADNJA LETA HABSBURKE MONARHIJE............................................................................................... 322 JUGOSLAVIJA: DRAVA IZ ENEGA KAMNA ALI IZ TREH? ............................................................... 332 VELIKI OBRAT: NA POTI V INDUSTRIJSKO DRUBO............................................................................. 342 OD VIDOVDANSKE USTAVE H KRALJEVI DIKTATURI.......................................................................... 347 NOVA KULTURNA STVARNOST.................................................................................................................. 355 TRIDESEA LETA .............................................................................................................................................. 365 SLOVENCI ZUNAJ JUGOSLOVANSKIH MEJA SLOVENCI V ITALIJI.................................................. 378 SLOVENCI V PRVI AVSTRIJSKI REPUBLIKI, NA MADARSKEM, V ZAHODNI EVROPI IN AMERIKI ........................................................................................................................................................... 387 DRUGA SVETOVNA VOJNA OKUPACIJA................................................................................................ 395 OBOROENA VSTAJA, OKUPATORSKO NASILJE IN ZAETEK DRAVLJANSKE VOJNE .............. 400 OSVOBODILNI BOJ, REVOLUCIJA IN KOLABORACIJA .......................................................................... 407 RAZMAH PARTIZANSTVA IN RUPNIKOVA LJUBLJANSKA POKRAJINA............................................ 411 ZADNJI VOJNI MESECI: ZMAGOVALCI IN PORAENCI ......................................................................... 416

ZMAGOSLAVJE ZMAGOVALCEV................................................................................................................ 420 NA MEJI MED VZHODOM IN ZAHODOM ................................................................................................... 432 PO SAMOUPRAVNEM KOLOVOZU.............................................................................................................. 442 NEUSPEL POSKUS MODERNIZACIJE IN DEMOKRATIZACIJE............................................................... 454 SIVA IN TEKA SEDEMDESETA .................................................................................................................. 466 KULTURNA USTVARJALNOST: OD SOCIALISTINE PROSVETE DO NADZOROVANE KULTURNE PLURALIZACIJE ........................................................................................................................ 476 LETA RAZPADANJA JUGOSLAVIJE ............................................................................................................ 494 LETA OSAMOSVAJANJA ............................................................................................................................... 509 OSAMOSVOJITEV............................................................................................................................................ 520 OD OSAMOSVOJITVE DO VKLJUITVE V EVROPSKO UNIJO............................................................... 527 IZBRANA LITERATURA................................................................................................................................. 539

PROSTOR
Ozemlje dananje Slovenije, stisnjeno med Alpami in Jadranom je bilo zaradi svoje geografske lege v zgodovini zelo izpostavljeno. Vedno znova je bilo prehodno obmoje, lonica, stiie, vendar hkrati tudi most med razlinimi kulturami, ljudstvi, narodi in dravami. Na tem majhnem prostoru, v obsegu dananje slovenske drave meri le dobrih 20.000 km2, se stikajo in prepletajo tiri velike geografske enote evropske celine: Alpe, ki zajemajo njegov severozahodni del, Panonska niina na vzhodu, Dinarsko gorstvo, ki ga z starim domaim imenom imenujemo Kras, obsega juni del slovenskega ozemlja in Sredozemlje, ki se prav s Trakim zalivom Jadranskega morja najgloblje zajeda v kontinentalno Srednjo Evropo. V prometnogeografskem oziru ima slovensko ozemlje izrazit znaaj evropskega prometnega vozlia. Po mnenju geografov namre prav preko slovenskega ozemlja na vsej rti od june Francije pa do Carigrada poteka najprikladneja, najkraja in najlaje prehodna pot iz sredozemskega bazena ez mogoen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani. To je prostor, kjer se Panonska niina najbolj priblia Sredozemlju in kjer najviji kraki prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji priblino 30 kilometrov t. i. Postojnska oz. Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata ne seejo nad 600 metrov nadmorske viine. ez slovensko ozemlje zato poteka ves promet, ki je iz zahodnega Balkana, Panonske niine, Vzhodnih Alp in ekega prostora usmerjen proti Sredozemlju in v Italijo. e Jantarna pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom kot tudi mitina zgodba o Argonavtih, ki naj bi s rnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici do Nauportusa (Vrhnike), kjer naj bi ladjo razstavili in jo prenesli preko Krasa v Jadransko morje, od koder naj bi se nato vrnili nazaj v Grijo, opozarjata na geopolitini pomen slovenskega prostora. Ugodni kraki prehodi se proti Italiji nadaljujejo s 40 kilometrov dolgo Vipavsko dolino, ki se od Soe zajeda v gorato celinsko notranjost in je prilekom z vzhoda na steaj odpirala pot v bogato severno Italijo. Znameniti Langobard Pavel Diakon je e konec 8. stoletja zapisal, da je vsa Italija obdana z valovi Tirenskega in Jadranskega morja, na zahodu in severu pa jo grebeni Alp tako oklepajo, da je mogoe vanjo priti samo po ozkih soteskah ali ez najvija slemena gora; z vzhodne strani pa, kjer se dotika Panonije, je irok in zelo raven dohod. Strateki pomen zahodnoslovenskega prostora za obrambo najobutljiveje meje Italije, v katero so v zgodovini z vzhoda vdirala tevilna plemena, ljudstva in vojske, so spoznali e Rimljani, ki so tu zgradili poseben obrambni sistem, claustra Alpium Iuliarum in iz Akvileje (Ogleja) proti srednjemu Podonavju, Panoniji in 6

zahodnemu Iliriku razpredli mreo pomembnih cest. Slovensko ozemlje pa ni samo stiie razlinih geografskih kompleksov in elementov, temve tudi preseie vplivov razlinih kultur. Tu so se sreevala konjenika ljudstva vzhodnih step in barbari evropskega Zahoda, severa in vzhoda; Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madari; zahodnoevropsko cesarstvo in njegov vzhodni bizantinski pandan; tujerodna gibkost in domaa vztrajnost. Vsa omenjena razlinost je ta majhen prostor zaznamovala in obogatila s svojimi posebnostmi, ki so se ohranile v zgodovini in izroilu tega ozemlja. To je neprecenljiva dediina slovenskega prostora, ki bi se je bilo treba bolj zavedati, jo negovati in jo ohranjati v prihodnost. Zgodovine doloenega ozemlja in njegovih prebivalcev in za to gre v priujoem delu pa ni mogoe reducirati samo na zgodovino enega naroda, e posebej ne, e se je ta kot tudi velika veina evropskih narodov kot politien narod, kot nacija, izoblikoval ele v 19. stoletju. Ta problem seveda ni samo slovenska posebnost. Tudi drugod po Evropi govorijo zgodovinarji o deelah in narodih v asu, ko ni bilo ne enih ne drugih. Kadar govorijo Francozi o njihovi prvi dinastiji, mislijo na frankovske Merovinge. Enako sreujemo pri Nemcih ali Avstrijcih naslove o zgodnjesrednjeveki Nemiji oz. Avstriji, ki so anahronistini ter ustvarjajo podobo neesa, kar ni obstajalo. Podobno delajo tudi Italijani in morda e bolj od vseh drugih pripadniki tistih drav, ki so se nastale na ruevinah nekdanje Avstro-Ogrske monarhije. Kajti tako kot je npr. neumestno govoriti o panonskem Ljudevitu kot o hrvakem knezu, je tudi zavajajoe oznaevati Boruta za slovenskega kneza in Karantanijo za prvo slovensko dravo. Tedaj so se prebivalci dela kasnejega slovenskega etninega ozemlja identificirali le kot Karantanci ali v najboljem primeru kot Slovani. Slovenija in Slovenci pa ne obstajajo od vekomaj in uporaba teh dveh pojmov pri opisovanju zgodnjega srednjega veka dejansko pomeni izkorianje preteklosti za interese in predstave sedanjosti. Ena taknih predstav je trditev, ki jo najdemo v vseh ubenikih slovenske zgodovine, da je slovenski naselitveni prostor segal na severu do Donave in da smo Slovenci zaradi germanizacije izgubili kar dve tretjini slovenskega narodnostnega ozemlja. Ob tem vseskozi ostaja povsem nerazloeno, na kakni podlagi so lahko bili obdonavski Slovani zgodnjega srednjega veka razglaeni za Slovence. Zgodovina Slovencev je pravzaprav ele stvar zadnjih stoletij, a zato ni slovenske zgodovine, e jo razumemo kot zgodovino prostora, v katerem lei dananja Slovenija in ljudi, ki so v njem iveli, ni manj, le natanneje je definirana. Govoriti samo o zgodovini Slovencev ali o zgodovini slovenskega naroda tako se imenujejo tudi nekatere sinteze slovenske zgodovine, eprav je njihova vsebina na sreo ve kot samo to pomeni, strogo vzeto, ni manj kot odpoved delu lastne preteklosti: pomeni npr. odpoved plemikim 7

dinastijam, ki so v ta prostor prile od drugod, a so prav tu nale svojo domovino in za njen napredek in blagostanje tudi marsikaj storile, pomeni odpoved tevilnim zahodnoevropskim menihom, ki so to ozemlje kulturno in duhovno obogatili in s svojimi rokopisnimi kodeksi pomembno obogatili kulturno dediino, na katero smo danes tako ponosni, pomeni odpoved Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je bil po svojem rodu Italijan, pomeni odpoved pomembnemu segmentu meanstva in meanske kulture nasploh ter vsem tistim ljudem, ki so bili tu doma, a se niti jezikovno niti etnino niso opredeljevali kot Slovenci. Nobenega razloga ni, da bi se odpovedali tej dediini, je pa zato nemara prav, da stvari predstavimo takne, kot so bile, in jih poimenujemo s pravimi imeni.

OD PRAZGODOVINSKIH KULTUR DO CIVILIZACIJE

Splona znailnost slovenskega prostora v prazgodovini je raznolikost arheolokih kultur in drubenih manifestacij. To je posledica razlinih geografskih in krajinskih tipov, ki se stikajo na ozemlju med Alpami in Jadranom ter Panonijo in Beneijo. Zlasti v starejih prazgodovinskih obdobjih, ko je bil lovek v veji meri odvisen od naravnega okolja, se te razlike kaejo zelo oitno. Arheoloko gradivo tudi pria, da predstavlja veina arheolokih kultur tega prostora do okrog 8. stoletja pr. n. t., tj. do stareje elezne dobe, ki kot prva vsebuje izrazite samonikle prvine v svoji materialni in duhovni kulturi, obrobje oz. periferijo vejih poselitvenih in kulturnih centrov v Podonavju in na jadranskem podroju. Vkljuitev dananjega slovenskega ozemlja v rimski svet predstavlja veliko prelomnico, ki je primerljiva z vkljuitvijo tega prostora v karolinko zahodno Evropo skoraj tisoletje kasneje. Slovensko ozemlje je postalo del takratnega civiliziranega sveta; vkljueno je bil v dravo z razvitim in reguliranim javnim ivljenjem in dravnim aparatom. Rimski imperij, ki je bil kasneje vzor in politini program mnogim srednjevekim kraljem in cesarjem, je bil vrhu tega izrazito nadregionalna politina tvorba, zaradi esar so trpele predvsem lokalne identitete. Najstareji sledovi loveka v slovenskem prostoru, dvoje kamnitih orodij (artefaktov) iz Jame v Lozi pri Orehku, segajo okrog 250.000 let nazaj, v stareje obdobje stareje kamene dobe ali paleolitika, eprav o kulturi loveka ledene dobe in njegovi poselitvi lahko govorimo ele v srednjem paleolitiku, v asu, ko je neandertalec osvojil celo Evropo in so se sledi njegovega bivanja t. i. mousterienska kultura na dananjem slovenskem ozemlju ohranile v ve kot 15 najdiih. V blinji Krapini, sredi hrvakega Zagorja, pa so nali tudi ostanke loveka, ki je v tistih asih prebival na tem prostoru. Postojnski in pivki Kras kot tudi poreje Soe s svojimi jamami, med katerimi sta arheoloko najpomembneja Betalov spodmol in 8

Divje babe (z najdbo najstareje piali sploh), je bil svet, ki ga je pri nas prazgodovinski lovek najprej intenzivneje poselil. e bolj intenzivna je bila poselitev v mlajem paleolitiku. Uveljavil se je sodobni lovek, ki je popolnoma spodrinil neandertalca; v ugodnih toplotnih razmerah, v ve kot 10.000 let trajajoem toplem presledku med zadnjima ledenima dobama, je poselil tudi visokogorske predele, ki jih je predtem pokrival led in so bili neprimerni za bivanje ivali, ki jih je na lovu sledil. Takno sliko kae najpomembneje najdie tega asa pri nas, Potoka zijalka na Olevi v vzhodnih Savinjskih Alpah, 1700 metrov nad morjem. Po njej se imenuje celotna kulturna stopnja mlajega paleolitika v Vzhodnih Alpah kar olevien. asovno je postavljena med 45.000 32.000 let pr. n. t. Med izkopavanji je bilo poleg tevilnih kamnitih orodij najdenih tudi ve kot sto koenih artefaktov, preteno konic, e posebej pa izstopata koena ivanka in preprosta pial. Koeno orodje, ki se pojavi poleg kamnitega, pomeni veliko spremembo v ekonomiki in ivljenju takratne drube. Od zalezovalca divjaine se je lovek spremenil v lovca; igla pa pria o obvladovanju ivanja (obleke, pregrinjala, vree ipd.), kar je vse pomembno olajevalo ivljenje. Pial in preprosti ornamentirani vrezi na tevilnih koenih konicah predstavljajo prve sledove lovekove umetnosti v slovenskem prostoru. Zadnji poledenitveni sunek, ki je bil najhuji izmed vseh, je uniil cvetoo omiko oleviena. Po srednji kameni dobi ali mezolitiku, ki kae glede na malotevilna in slabo raziskana najdia podobo velike vrzeli ter upada materialne in duhovne kulture v prazgodovinskem razvoju na slovenskih tleh, je z mlajo kameno dobo, neolitikom, ki ga datiramo v as med 5. in 2. tisoletjem, prilo do odloilnega preobrata. Medtem ko je ivel lovek stare kamene dobe izkljuno le od lova in nabiranja divjih sadeev, je lovek mlaje kamene dobe postal v prvi vrsti poljedelec in ivinorejec udomaenih ivali. V tem asu so ljudje s tehniko bruenja dosegli visoko stopnjo obdelave kamna, ki je ostal glavna surovina za sekalna in rezilna orodja. Izumili so tudi lonarstvo ter preproste stroje za netenje ognja in vrtanje kamna, statve za tkanje platna. Odkrili so lok s puico. Sprememba ekonomije, ki je loveku omogoila, da je opustil neprenehno seljenje za svojim plenom in se stalneje naselil, je povzroila tudi velike spremembe v drubeni strukturi. Izkazana je demografska rast, prilo je do novih delitev dela in verjetno so se pojavile e prve oblike drubene razslojenosti. Z uvedbo ivinoreje in poljedelstva je bila v neolitiku postavljen temeljni okvir, znotraj katerega se je dolgo asa odvijal loveki razvoj. Poloena je bila zasnova kasnejih kompleksnih drubenih oblik. Podroje velikega razcveta neolitika v slovenskem prostoru je bil (traki) Kras. V preteno jamskih najdiih je bilo najdeno arheoloko gradivo, ki pripada trem zakljuenim in zaporednim neolitskim kulturam, ki izvirajo iz sredozemskega prostora in jih imenujemo 9

impresso, danilska in hvarska kultura. Za razliko od krakega sveta kae prostor osrednje in vzhodne Slovenije v neolitiku precej drugano podobo: naselbine so veinoma na planem in se navezuje na t. i. lengyelsko kulturo srednjega Podonavja. V kontinentalnem delu Slovenije je veina najdi tega obdobja iz mlajega neolitika. V tem asu je npr. zaivela naselbina na Rifniku nad entjurjem pri Celju, ki je svojo naselitveno kontinuiteto obdrala praktino vse do zgodnjega srednjega veka. Z naselbino na Resnikovem prekopu blizu Iga, ki je tudi nastala v tem asu, pa je svoj vzpon napovedovala tudi posebna mostiarska kultura Ljubljanskega barja, ki je svoj vrh dosegla v bakreni dobi ali eneolitiku. Skupina ve kot 15 odkritih koliarskih naselbin na Ljubljanskem barju izstopa s svojo naselbinsko kompleksnostjo in bogastvom materialne kulture in sodi med najzanimiveja eneolitska najdia v tem delu Evrope. Izgradnja trajnih koliarskih domovanj je priklenila loveka na doloen prostor, emur je bila prilagojena tudi njegova ekonomija. Pelodna analiza dokazuje obstoj njiv, panikov in travnikov na barjanskem obrobju. ivinoreja je bila pomembna gospodarska panoga barjancev, veliko vlogo pa je igral tudi lov in ribolov. Slovenski prostor se v tem asu seznani s prvo kovino, bakrom. Bakrena orodja, ki so jih sami izdelovali in ki sprva posnemajo kamnite predhodnike, so zaznavno popestrila in kakovostno povzdignila obdelavo lesa, kar se kae tudi na mostiih najmlaje dobe. Visoke kakovosti je bila tudi keramina produkcija, ki je svoj izraz nala tudi v votivni plastiki. Shematizirana, ploska telesa enskih idolov, ki imajo obliko violonske katle, so v velikem nasprotju s poprejnjo naglaeno telesnostjo enskih figur, kar odslikava tudi novo duhovno vsebino. Opazne pa so bile tudi drubene spremembe. Na mostiu, kjer je imela vsaka druina svojo hio, so zaele pokati poprejnje socialne povezave in rodovne spone; okrepile so se oje krvne vezi in povzdignjena je bila druinska pripadnost. Razdrobljeno ivljenje z loenimi stavbami za posamezne celice skupnosti je pomenilo izoblikovanje novih, dotlej neznanih norm v meddruinskem in medlovekem obevanju ter odnosih znotraj skupnosti. Z izjemo mlaje bronaste dobe, ki jo zaznamuje kultura arnih grobi, predstavlja bronasta doba, ki pokriva drugo tisoletje pr. n. t., v naselitvenem pogledu manj pomembno obdobje v preteklosti slovenskega prostora. Lahko bi jo oznaili tudi kot as stagnacije, ko je z zmanjanjem naselij prilo do oitnega demografskega upada. Na doloeno duhovno krizo takratnega loveka opozarja izginotje ornamenta na keramiki. Je pa ta as v slovenski prostor seveda prinesel bron, zlitino bakra in kositra, ki je bil zaradi svoje veje trdote bolj uporaben kot baker. Nov material je pomenil uveljavitev novih oblik irokih sekir, meev in bodal , ki jih iz kamna ni bilo mogoe izdelati, in ki jih je lovek uporabljal kot oroje, nala 10

zasnovano za unievanje ivalskih in lovekih sovranikov. Skupaj s puicami, pasnimi sklepanci in sponkami opraviujejo ti novi proizvodi domnevo, da so se takrat v vojake formacije vkljuili tudi konjeniki. Zasnove vojatva kot novega drubenega sloja pa segajo e v bakreno dobo, ko se prvi pojavi izraziteja loitev med orodjem in orojem. Strah pred nasprotnikom z novim in nevarnejim orojem je silil ljudi h gradnji utrjenih pribeali in bivali. Izraz te miselnosti sta katelirska kultura na Krasu in v Istri, v osrednji in vzhodni Sloveniji srednje bronaste dobe pa viinska naselja. Z utrjenimi katelirji se je uveljavil obrazec poselitvene krajine, ki je v Istri razpoznaven e danes, viinska naselja pa so bila v pozni antiki tudi na istih lokacijah najznailneja naselitvena oblika v slovenskem prostoru. Mlajo bronasto dobo od 13. do 8. stoletja pr. n. t. oznauje kultura arnih grobi. Oznaka zanjo povzema takratno navado seiganja in pokopavanja umrlih v planih grobiih. Upepeljevanje pokojnikov pomeni glede na stareje obdobje, ki ga zaznamujejo skeletne grobne gomile, veliko spremembo, ki je lahko le odsev velike drubene, duhovne in kulturne spremembe v ivljenju takratnih ljudi. Upepeljevanje, s katerim izgubi telo svoje snovno bistvo, vodi k posmrtnemu izenaevanju pokojnikov in k vijemu vrednotenju duha kot telesa. Dajanje pridatkov pa bi kazalo na verovanje o neminljivem duhu pokojnika. Pogrebni ritual v asu kulture arnih grobi moremo razumeti kot odsev temeljnih sprememb socialnih in kulturnih osnov drube. Vsaj deloma se velike spremembe, ki so povezane s pojavom izrazito nadregionalne kulture arnih grobi (zajemala je velik del Evrope), razlagajo s prihodom novih plemen, tj. z novimi etninimi identitetami, ki naj bi bile tudi nosilec nove materialne in duhovne kulture. Na Slovenskem so jih povezovali predvsem s (Proto)Iliri in Veneti, vendar monosti etnine opredelitve kulture arnih grobi ni videti; zato jo imamo za anonimno. Nosilci kulture arnih grobi so obvladali tehniko kovanja bronaste ploevine. To je omogoilo izdelavo predmetov, ki jih postopek vlivanja ni dopual. Obrambna vojaka oprema, kot npr. oklepi, iti in elade, ki po svojem konceptu izhajajo iz egejskega prostora, so neposreden rezultat novega znanja in sredstvo prestia ter izkazovanja drubenega statusa. Produkcija izdelkov iz brona je v tem asu mnoina, o emer nam priajo tudi depojske najdbe kot npr. depo iz Muje jame pri kocijanu (ta naj bi imela tudi kultno-sakralno vlogo) z ve kot 200 sulinimi ostmi, 20 sekirami, 12 mei, vsaj 6 eladami, noi, srpi in kosi bronaste ploevine , ki so znailna za starejo stopnjo kulture arnih grobi v slovenskem prostoru. Tudi keramina produkcija je mnoineja in kvalitetneja kot je bila v zgodnji in srednji bronasti dobi. tevilna arheoloka najdia iz tega asa priajo o intenziviranju poselitve in o postopnem irjenju kultivirane zemlje (kulturne krajine), nastale ob poljedelstvu 11

in ivinoreji, ki je e v naslednjem obdobju, v stareji elezni dobi, v nekaterih predelih dananje Slovenije skorajda dosegla tisti obseg, ki so ga kot dediino svojih prednikov ob svoji naselitvi v ta prostor prevzeli Slovani. Stareja elezna doba (ali haltatsko obdobje) je v slovenskem prostoru trajala od 8. do konca 4. stoletja pr. n. ., tj. nekoliko dlje kot v ostalem srednjeevropskem prostoru. Zaetek tega obdobja pomeni v evropski prazgodovini veliko zarezo, ki jo povezujejo z vdorom t. i. trakijsko-kimerijskega ljudstva v panonsko niino. Tedaj se tudi zane uveljavljati nova kovina, eleza, ki je prilo iz Male Azije in je v haltatu zajelo tudi Srednjo Evropo, pri emer ima slovenski prostor posebej pomembno mesto. Arheoloka karta haltatskih najdi kae, da se je v tem asu naselitveno teie premaknilo iz dolin obeh glavnih rek Save in Drave ter njunih pritokov na viine predalpskega grievja. tevilo naseljencev se je s prilivom novih prebivalcev povealo. Spremenil se je tudi tip naselij. Uveljavil se je viinski tip utrjenih gradi, ki jih v nekaterih primerih, kot npr. v Stini, e lahko opredelimo za protourbane aglomeracije, ki so imele vlogo politinega, obrtnega in trgovskega centra. Utrjena naselja so bila bivalia vejih skupnosti; za drubo tistega asa, ki je ob vrhuncu haltata v slovenskem prostoru v 6. in 5. stoletju pr. n. t. opredeljena kot kneja druba (kultura), pa je znailna piramidalna socialna stratifikacija s knejo (vojako) aristokracijo na vrhu in serijo klientov na nijih nivojih. Nov je bil tudi grobni ritual. Njegov glavni znak je skeletni pokop v druinskih gomilah, ki pa v slovenskem prostoru ni niti sploen niti enoten. V Posoju se je npr. dosledno uveljavil gan plan pokop. Drubene spremembe so bile v veliki meri pogojene s prodorom eleza, osvojitvijo tehnologije njegove obdelave ter uporabe za proizvodnjo oroja in orodja, pa tudi nakita. Za razliko od brona elezove rude ni bilo potrebno uvaati, ampak je bila dostopna v dnevnem kopu, kar je omogoilo razvoj domae metalurgije. Z njo zvezana obrtna spretnost se je v slovenskem prostoru e posebej uveljavila pri izdelavi kovinskih posod, kjer imajo situle prav posebno mesto e zaradi figuralnega okrasa, ki ga pogosto premorejo. Situlska umetnost je znailna za haltat slovenskega prostora. V svoji klasini in najviji obliki, izraeni v znameniti situli iz Va, dosee svoj lasten in hkrati najviji umetnostni izraz haltatske kulture sploh. Znailno podobo daje tudi obrambno oroje: oklepi, iti in zlasti elade, ki so se uveljavile v pestrih, kronoloko jasno opredeljivih oblikah; iz trakijsko-kimerijskega in nato iz skitskega kroga pa je bila prevzeta konjska oprema. Te na kratko skicirane znailnosti oznaujejo jedrne poteze haltatske kulture v slovenskem prostoru, ki pa e jo pogledamo od blizu skriva v svojih pojavih tudi pomembne razlike, e zlasti vidne v nainu pokopa. Tako moremo razdeliti haltatsko kulturo 12

irega slovenskega prostora v est regionalnih skupin: dolenjsko, notranjsko, tajersko, koroko, istrsko in svetolucijsko. Od teh skupin je dolenjski krog, ki je bil tudi najgosteje naseljen v svoji kulturi najvidneji in najznailneji predstavnik jugovzhodne haltatske kulture. Oznaka haltatske kulture, kot je bila v temeljnih potezah orisana za slovenski prostor, velja v prvi vrsti prav za dolenjsko skupino. Vpraanja etnine pripadnosti nosilcev haltatske kulture na slovenskih tleh so zapletena in v glavnem odprta. tevilna nova gradia na zaetku haltatskega obdobja, ki so bila kot to kae za Dolenjsko Stina zasnovana velikopotezno, kaejo na moan priliv novega prebivalstva, ki pa je bilo v kulturnem oziru raznoliko. Dolenjski haltatski krog velja za ilirskega, ta opredelitev pa temelji na povezavi z Glasincem in njegovim kulturnim krogom osrednjebalkanskega prostora, eprav sam Balkan, kot prostor poselitve ilirskih plemen, kulturno ni enoten; med centralnimi in zahodnimi predeli so velike razlike. Prav s slednjimi je bolj povezano obmoje zahodne Slovenije. Zaradi mone povezave s severnoitalskim prostorom (Este) bi smeli pri svetolucijski skupini (Sveta Lucija = Most na Soi) govoriti tudi o venetski komponenti v njenem etnosu; ostale slovenske haltatske skupine pa v tem pogledu ostajajo bolj anonimne. Vsekakor dosee slovenski prostor v stareji elezni dobi enega vrhuncev prazgodovinskega razvoja, ki nosi drugae tako redke samonikle prvine v svoji materialni in duhovni kulturi. Mlaja elezna doba, ki je arheoloko v najveji meri zaznamovana z latensko kulturo Keltov, je v slovenskem prostoru trajala zadnja tri stoletja pr. n. t. Pomeni prehod od prazgodovinskih obdobij v zgodovinska. Prvi pisani viri, literarni in epigrafski, ki bistveno osvetlijo in obogatijo zgodovinsko sliko, ter prva znana dravna tvorba plemen vzhodnoalpskega obmoja, pomembno oznaujejo to dobo. e sodimo po literarnih virih, je bil tudi ta prostor zajet v veliko keltsko preseljevanje, ki je potekalo od 4. stoletja pr. n. t. in se je izteklo ele na jugu Balkanskega polotoka, segalo pa je celo v Malo Azijo. Med tevilnimi keltskimi plemeni, ki so se zlivala v alpsko-obdonavski prostor, so bili najbolj znani Noriki (Norici). Ti so najkasneje v zadnji tretjini 2. stoletja pr. n. t. ustanovili prvo dravno tvorbo v vzhodnoalpskem prostoru Noriko kraljestvo, Regnum Noricum, v katerega je bilo vkljuenih ve plemen, med njimi tudi Tavriski, Latobiki in Ambisonti, ki so poseljevali dananja slovenska tla. Ostaja pa odprto vpraanje, ali je to Noriko kraljestvo tvorila zveza enakopravnih plemen pod svojimi knezi oz. kralji, katerih imena so med drugim sporoena tudi na novcih, ali pa je lo za hegemonijo Norikov in njihovega kralja nad ostalimi plemeni vzhodnoalpskega prostora. Glavni sede kraljestva je bil domnevno v mestu, izkopanem na talenski gori nad Gosposvetskim poljem. S tem je bila prvi izraena, kasneje e vekrat izpriana pomembnost osrednjega korokega prostora za razline politine tvorbe 13

vzhodnoalpskega obmoja od rimske province Norik, preko slovanske kneevine Karantanije do vojvodine Koroke. Eno od sredi Norikega kraljestva je bila tudi Celeia (Celje), kjer je bila v 1. stol. pr. n. t. tudi kovnica norikih srebrnikov. Z Norikim kraljestvom keltskih plemen so navezali Rimljani zelo zgodaj dobre gospodarske, pa tudi politine odnose. Verjetno je bilo e okrog leta 170 pr. n. t. sklenjeno dravno gostoljubje, hospitium publicum, med Rimom in norikimi kralji. Iz vzhodnoalpskega prostora je izviralo po vsej Italiji cenjeno noriko elezo, ferrum Noricum, trgovino z njim pa so obvladovali zlasti trgovci iz Akvileje. Ta najpomembneji trgovski center severovzhodnega italijanskega prostora so ustanovili Rimljani leta 181 pr. n. t. kot odgovor na neuspel poskus enega od keltskih plemen z norikega obmoja leta 186 pr. n. t., da bi zasedlo ozemlje kasneje Furlanije, ki so ga Rimljani teli za sfero svoje oblasti: s tem je bila vsaj v grobem za vse nadaljnje ase potegnjena politina meja Italije proti vzhodu. Vendar slovenski prostor v mlaji elezni dobi ni bil v celoti oz. povsem keltiziran. Tavriski in nekoliko mlaji Latobiki so prizadeli zlasti podroja nekdanjih haltatskih skupin Dolenjske, tajerske in Koroke (zlasti dobro je dokumentiran naselitveni prostor Latobikov; omejen je z imenoma rimskih postojank Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum (Drnovo pri Krkem) in Praetorium Latobicorum (Trebnje) na podroju severovzhodne Dolenjske), ne pa tudi onih na Notranjskem, v Posoju in v Beli krajini. Arheoloko gradivo in pisani viri kaejo, da so tu ivela plemena Japodov in Karnov. Izkopavanja v Stini pa priajo, da je ostalo tudi veliko starega domaega prebivalstva, na Dolenjskem torej Ilirov. Rimsko napredovanje v ta prostor keltskih in ilirskih plemen se je zaelo e v 2. stoletju pr. n. t.. Kmalu po ustanovitvi Ogleja so Rimljani razirili svoj vpliv na Istro in tam ivee Histre. V petdesetih letih 2. stol. je potekala prva, leta 119 pa druga panonska vojna, leta 129 so bili premagani Tavriski, leta 115 Karni, leta 113 pa je rimska vojska doivela pri doslej e nelokalizirani Noreji poraz proti germanskim Cimbrom in Tevtonom, ki so vdrli v noriki vzhodnoalpski prostor. Glavna faza vkljuitve vzhodnoalpskega in severozahodnobalkanskega prostora v okvir rimske drave je sledila v zadnjih desetletjih pred naim tetjem, ko si je Rim v letih 35-33 podvrgel Delmate, Panonce in Japode ter pomaknil mejo imperija dale prot vzhodu dokonno je bilo obmoje do srednje Donave zagotovljeno za rimsko dravo ele po panonski vojni v letih 16-9 pr. n. t. in po zaduitvi Panonskodelmatskega upora v letih 6-9 n. t. ter hkrati prikljuil Istro Italiji. Vzhodnoalpski prostor Norikega kraljestva je bil kot zadnja velika politina tvorba Keltov na kontinentu verjetno tudi zaradi prijateljskih in zaveznikih stikov Norikov z Rimom, imperiju prikljuen brez vojne okrog leta 10 pr. n. t.. Takrat so na talenski gori nastali tudi trije astilni napisi osmih 14

norikih plemen za lane vladarske Avgustejske dinastije. Meje rimskega imperija so se z roba Italije preko barbarskega sveta pomaknile do Donave. Nekaj podobnega se je v zgodovini tega prostora zgodilo osem stoletij kasneje, ko je Karel Veliki premagal Avare in mono raziril meje karolinke drave na jugovzhodu.

SLOVENIA ROMANA
Osvojitvam Rimljanov, s katerimi so domaa plemena izgubila svojo samostojnost, je kmalu sledila administrativna ureditev provinc in s tem vkljuitev v rimski dravni in pravni red. Zahodna Slovenija do Hruice (Ad pirum) je postala e v avgustejski dobi sestavni del Italije (Regio X Venetia et Histria). Okrog leta 10 je bila ustanovljena provinca Panonija (Pannonia), ki je na zahodu segala v Posavje. Vzhodne Alpe od Donave na severu do poreja Savinje (Celeia) na jugu pa naj bi bile organizirane v provinco Norik (Noricum) ele za asa cesarja Klavdija okrog srede 1. stoletja. Z izjemo Panonije, ki je bila pod Trajanom v zaetku 2. stoletja razdeljena na zahodnejo Zgornjo in vzhodnejo Spodnjo Panonijo (Pannonia Superior, Pannonia Inferior), je takna organizacija provinc ostala nespremenjena do druge polovice 2. stoletja. Takrat je bila zaradi vpadov Kvadov in Markomanov, ki so leta 166 prodrli celo do Akvileje, meja Italije prestavljena vzhodno od Emone (Ljubljana), tj. do Trojan (Atrans). Zadnjo vejo reorganizacijo provinc je izvedel Dioklecijan ob koncu 3. stoletja. Norik je bil po glavnem alpskem grebenu razdeljen na severni Obreni (Noricum ripense) in juni Sredozemski oz. Notranji Norik (Noricum meditteraneum). Slednji je obsegal tudi dananjo slovensko tajerske, tj. mestna podroja antinega Celja (Celeia) in Ptuja (Poetovio). Zgornja Panonija, kamor je spadal tudi jugovzhodni del slovenskega prostora, pa je bila razdeljena na severno Prvo Panonijo (Pannonia prima) in juno Savijo (Pannonia Savia) s srediem v Siscii (Sisak). Tja je spadal tudi dolenjski prostor. Notranjo strukturo provinc so opredeljevala mesta (civitates). Pod njihovo jurisdikcijo je spadalo za razliko od kasnejih, v srednjem veku nastalih mest obseno okoliko ozemlje (ager). Trako mestno ozemlje je npr. obsegalo ves Kras do Nanosa in Javornikov, celejansko pa ve ali manj celotno Posavinje in Kozjansko, tj. prostor od Trojan do Sotle. Na tem mestnem podeelju so se nahajali veliki kmetijski obrati, villae rusticae. V slovenskem prostoru jih je evidentiranih ve kot 150. V predelih, kjer je kontinuiteta med antiko in zgodnjim srednjim vekom prevladala nad diskontinuiteto, npr. v Istri pri Poreu in Pulju, so se sledovi katastrske razdelitve mestnih agrov ohranili vse do danes. Prvo rimsko mesto, nastalo na ozemlju dananje Slovenije je bila Emona. Imela je pravice kolonije, e leta 14. oz. 15 n. 15

t. pa je premogla mestno obzidje. Prvi kolonisti Emone so v glavnem izvirali iz mest Padske niine in iz Akvileje, nekaj pa je bilo tudi veteranov XV. legije. Okrog srede 1. stoletja je pet norikih naselbin Aguntum (pri Lienzu), Iuvavum (Salzburg), Teurnia (pri Spittalu), Virunum (na Gosposvetskem polju) in Celeia (kjer so se v blinjem empetru, v nekropoli celejanske aristokracije in premonih meanov, ohranili izjemni spomeniki provincialne umetnosti) dobilo municipialne mestne pravice. Enake pravice je v sedemdesetih letih 1. stoletja prejel tudi Neviodunum (Drnovo) na Krkem polju, ki je v 4. stoletju postal pomembno pristanie in prepregalie. Iz naselja ob legijskem taboru pa se je razvilo mesto Poetovio (Ptuj), ki mu je konec 1. stoletja cesar Trajan podelil pravice kolonije. Antini Poetovio je bil skupaj s svojim kasnejim srednjevekim naslednikom Ptujem clo prvo tisoletje in e dlje najpomembneje mestno naselje v slovenskem prostoru. Njegov pomen je bil pogojen predvsem z izredno ugodno prometno lego na glavni poti, ki je prekala slovenski prostor, kjer je bil e v pozni antiki zgrajen kamniti most ez Dravo. V Poetovioni je ivela tudi prva organizirana kranska skupnost, tj. kofija, v slovenskem prostoru. e v predkonstantinskem asu, torej pred uveljavitvijo verske svobode, je tam na prelomu 3. stoletja v 4. deloval kof in muenec Viktorin (umrl 304), s svojimi cerkvenimi spisi prvi literarni ustvarjalec na vsem podroju podonavskih provinc. Cerkvena organizacija kofij se je razvila po zgledu upravne strukture provinc: posamezna mesta (civitates) so postala sedei kofij. Emonski kof je izprian e v drugi polovici 4. stoletja, v 5. stoletju se omenja kof v Teurniji, v 6. pa e kofje oz. kofije v Aguntumu, Virunumu in Celeji, kjer je okrog leta 530 deloval kof Gavdencij, znan po izjemnem metrinem nagrobnem napisu iz t. Pavla pri Preboldu. Leta 599 se omenja kranska skupnost s kofom v Kopru (insula Capritana) v Istri, kjer je e od prej delovalo pet kofij: Pola, Cissa, Pedena, Parentium in Tergeste. Iz asa pozne antike so se v slovenskem prostoru ohranili tevilni spomeniki kranstva: sakralna arhitektura (cerkve, krstilnice), kranski napisi, predmeti za liturgino rabo pa tudi predmeti iz vsakdanjega ivljenja s kranskimi simboli, ki priajo o moni uveljavitvi nove vere. Prav tu, pri Frigidu (med Ajdovino in Vipavo v Vipavski dolini), je leta 394 kranski cesar Teodozij premagal poganskega tekmeca Evgenija; bitka, v kateri naj bi h kranski zmagi pripomogla tudi udena orkanska burja, pa je e pri antinih in po njih povzemajoih srednjevekih piscih dobila pomen svetovnozgodovinskega dogodka dokonne zmage kranstva nad poganstvom. Metropolitsko oblast nad prostorom zgoraj omenjenih kofij je imela cerkev v Akvileji, ki je zelo verjetno e od srede 3. stoletja v nasprotju z legendo, po kateri naj bi prvi akvilejski kof sv. Mohor (Hermagor), uenec evangelista Marka, umrl muenike smrti e ok. leta 70 obstajala kot kofija in je najkasneje 16

do srede 5. stoletja dosegla rang metropolitske cerkve. Naslov patriarha za oglejske metropolite je izprian od leta 558/560, natanneji podatki o kofijah, vkljuenih v oglejsko metropolitsko obmoje, pa izvirajo ele iz poznega 6. stoletja. Tako je npr. glede na podpise kofov na cerkvenem zboru v Gradeu, ki je tradicionalno datiran v leto 579, pod oglejskega metropolita spadalo pet kofij v Istri, devet v Beneiji (Venetia), tri v Notranjem Noriku in po ena v Prvi Panoniji ter Drugi Reciji. Zaradi drastinega poslabanjem razmer v 5. in 6. stoletju takrat so vzhodne meje in notranjost imperija zaela vznemirjati ter tudi obvladovati barbarska ljudstva od Gotov do Langobardov, rimska dravnost pa je zaela usihati (o tem se nam je v Vita sancti Severini, ki ga je v zaetku 6. stoletja napisal Evgipij, ohranil za blinji Obreni Norik izjemen vir) , kar se je odrazilo tudi v nazadovanju in propadu mest in drugih niinskih naselbin ob glavnih prometnih poteh, naj bi po mnenju nekaterih raziskovalcev kofje svoje sedee prenesli v na novo uveljavljena utrjena viinska naselja v prometno odmaknjene in teje dostopne kraje (refugije). Tako naj bi se npr. na Ajdovski gradec nad Vranjem zatekel celejanski kof. Utrjena viinska naselja so bila glavna znailnost poselitvene podobe slovenskega prostora v pozni antiki in v njih so arheoloka izkopavanja odkrila tevilne kranske cerkve, tudi po ve v enem naselju. Vsekakor je konec 6. stoletja z naselitvijo Slovanov v vzhodnoalpski prostor cerkvena organizacija na prostoru nekdanjega Norika in Panonije popolnoma razpadla. Rimska kolonizacija in z njo zvezan proces romanizacije staroselcev, ki so se z razlino intenzivnostjo in uspehom vkljuevali v rimsko drubo v Emoni so bili npr. avtohtoni prebivalci skoraj povsem izloeni, medtem ko so v Celeji, Virunumu in Teurniji avtohtoni sloji prevladovali tudi na vodilnih poloajih , se je sprva v veliki meri vezala na vojake naselbine in tabore. Na zaetku 1. stoletja n. t. sta bili v slovenskem prostoru stacionirani dve rimski legiji, Legio VIII. Avgusta z zimskim taborom v Poetovioni in Legio XV. Appolinaris, ki se je nahajala v okolici sedanje Ljubljane, a je bila kmalu premeena ob Donavo, v Carnuntum (Petronell), vzhodno od Dunaja. Poetovio je ostal legijski tabor clo prvo stoletje. Leta 69 je bil v njem, tedaj bivaliu Legio XIII. Gemina, Vespazijan oklican za cesarja. Zaradi vpadov Markomanov in Kvadov je bil zgrajen tabor Legio II. Italicae v Loici pri empetru v Savinjski dolini, vendar se je legija kmalu premaknila v Lauriacum (Lorch) ob Donavi. e v 3. stoletju pa je na krakih prelazih zael nastajati nov obrambni sistem, sestavljen iz dolinskih zapor, signalnih stolpov, trdnjavic in katelov, ki je z vzhoda varoval Italijo. Potekal je od Tarsatice (Trsat pri Reki) v Kvarnerskem zalivu na jugu do Ziljske doline na severu. Po Ammian(us)u Marcellin(us)u, asniku in zgodovinarju iz 4. stoletja, se je zanj uveljavilo ime claustra Alpium Iuliarum. Zapore so bile del vejega obrambnega sistema 17

Italije na celotni alpski verigi od Ligurije do Kvarnerja (tractus Italiae circa Alpes), njegov regionalni operativni tab pa je bil po vsej verjetnosti v Castri (Ajdovina) in na Hruici (Ad Pirum, Okra). Po 4. stoletju so zapore prilonostno uporabljali le e na posameznih odsekih. Tudi zaradi logistinih potreb vojske je e kmalu po rimski zasedbi zael nastajati cestni sistem, ki je odraal geopolitini pomen irega slovenskega prostora. Izhodina toka je bila Akvileja; od tu speljane ceste so se razpredle po celotnem obmoju poreij Donave, Drave in Save. Proti severu je iz Akvileje v noriki alpski prostor tekla via Iulia Augusta. En krak je preko Agunt(um)a vodil v zgornjo dolino Drave in naprej proti Reciji, drugi pa po Kanalski dolini proti Virunumu na Gosposvetskem polju, ki je bil stareje noriko glavno mesto, od koder je el prikljuek do Lauriac(um)a (Lorch), glavnega mesta Obrenega Norika. Proti jugu, proti Istri, sta iz Akvileje vodili dve cesti: via Flavia, ki je preko Tergesta (Trst) vodila v Pulj, in druga, ki je tekla naravnost do Tarsatice (Trsat) in naprej preko Senie (Senj) v metropolo Savske Panonije Sisicio (Sisak). Proti vzhodu pa je iz Akvileje potekala glavna magistralna os, ki je prekala slovenski prostor, kot via Gemina v literaturi oznaena cesta, ki je prek Hruice, Emone, Celeie in Poetovione povezovala vzhodno padsko niino in italski jadranski prostor s porejem srednje Donave. Iz Poetovione, kjer je bila glavna carinska uprava celotnega Ilirika (publicum portorium Illyrici), je en krak poti vodil proti severnopanonskemu prostoru in Carnunt(um)u na Donavi, drugi pa proti metropoli Druge Panonije, Sirmi(um)u (Sremska Mitrovica). Tudi iz Emone je vodila cesta, ki je prek Neviodunuma (Drnovo) in Siscie potekala ob Savi do Sirmi(um)a. Nekje med Emono in Celeio pa je tekel tudi prikljuek proti severnemu Virunumu. Po glavni cesti Emona-Akvileja so se premikala tudi barbarska ljudstva, ki so se v 5. in 6. stoletju namenila v Italijo. V njej so iskala plen ali pa novo domovino. Konec 4. stoletja se je sesul rimski obrambni sistem ob Donavi in germanskim Zahodnim Gotom (Vizigoti), ki so se po zmagi nad cesarsko vojsko leta 378 pri Adrianoplu (Edirne) naselili na ozemlju imperija, so sledila e druga barbarska plemena, ki so pritiskala s severa in vzhoda, med njimi Huni, Svebi, Vzhodni Goti (Ostrogoti) in Langobardi. e leta 379 so ta dogajanja oplazila tudi slovenski prostor, ko so Vizigoti oplenili Ptuj in Stridon, rojstno mesto sv. Hieronima, ki je stalo nekje na meji Panonije in Dalmacije (morda celo na obmoju Kvarnerja). Vizigoti so bili tudi prvo barbarsko ljudstvo, ki je oplenilo Rim; v Italijo so vdrli leta 409/410, kamor je leta 452 pot vodila tudi Hune pod Atilo, ki so oplenili in pogali Akvilejo, pa tudi mesta in posamezne utrdbe v slovenskem prostoru. Konec osemdesetih let 5. stoletja je v sporazumu s cesarjem v Konstantinoplu Teoderik Veliki kot (vzhodno)rimski zaveznik (federat) popeljal v Italijo svoje Ostrogote . Leta 489 je ob Soi premagal Odoakra, ki je leta 476 odstavil 18

zadnjega zahodnorimskega cesarja. Do leta 493 je Teoderik osvojil Italijo, ki so ji nato romanizirani Ostrogoti zavladali za pol stoletja. Do leta 536 je v ostrogotsko Italsko kraljestvo spadal tudi prostor Norika, Panonije in Dalmacije. Teoderikov upravitelj Notranjega Norika pa je bil po vsej verjetnosti tisti Ursus, v(ir) s(pectabils), ki je dal v t. i. pokopalini cerkvi v mlajem norikem glavnem mestu Teurniji postaviti znamenit mozaik s kransko simboliko. Skoraj natanno osemdeset let za Goti so stopili tudi Langobardi na tla Italije. Do njihovega prihoda je prilo kmalu po Veliki noi leta 568 in bilo je zadnji, da je potujoi plaz vojakov z enami in otroki, opremo in ivino, na vozovih, na konjih in pe zapustil svojo panonsko domovino. V dananji spodnjeavstrijski prostor juno od Donave so Langobardi prili e v zaetku 6. stoletja, leta 547/48 pa jim je cesar Justinijan I. s pogodbo prepustil mesto Norik in panonske utrdbe; tj. nekdaj gotsko Panonijo in tisti del Norika juno od Drave nad katerim je rimski (bizantinski) cesar e imel oblast. Norik je bil namre takrat z izjemo norikega mesta, pod katerim nekateri zgodovinarji razumejo mestno podroje Poetovione, nekateri pa Celeie e dobro desetletje pod oblastjo Frankov, ki so si okrog leta 545 pridobili e Beneijo. Langobardska naselitev se je takrat razirila tudi v zgornje Posavje, o emer nam pria grobie v Kranju, kjer so stareji grobovi ostrogotski, mlaji pa langobardski. S pogodbo iz leta 547/48 so Langobardi postali cesarski federati in njihov premik v prostor juno od Drave je bil naperjen v prvi vrsti proti Frankom. Pod vodstvom kralja Alboina, ki je kasneje povedel svoje ljudstvo v Italijo, so leta 567 uniujoe premagali Gepide, ki so obvladovali Sirmium; zmagali pa so predvsem zato, ker so si uspeli pridobiti zaveznitvo Avarov, novega ljudstva, ki je malo predtem prilo ob spodnjo Donavo. Novi zavezniki in sosedje pa so bil za Langobarde hkrati tudi novi sovraniki. e naslednje leto so Langobardi Avarom menda celo pogodbeno prepustili Panonijo, kamor so skupaj s slednjimi zaeli prihajati tudi Slovani. Odhod Langobardov iz Panonije v Italijo, kamor so morda odli na povabilo ualjenega bizantinskega vojskovodje Narsesa, je imel dve daljnoseni posledici: politina enotnost Italije je bila izgubljena za dolga stoletja, z avarskim gospostvom pa se je od rimske ekumene dokonno loil tudi panonski prostor vkljuno z glavnino slovenskega ozemlja.

NASELITEV SLOVANOV
Naseljevanje Slovanov o Slovencih v zgodnjem srednjem veku, pa tudi e kasneje ne moremo govoriti v Vzhodne Alpe in poreje tamkajnjih rek je svoj vrhunec doseglo v zadnjih desetletjih 6. stoletja, eprav je lo za proces, ki se je zael e nekoliko prej in se 19

konal v zaetku 9. stoletja. Kot dokazujejo nekateri slovenski nareni refleksi, ohranjeni e danes v ziljskem dialektu na Korokem, ter krajevna in rena imena na ozemlju dananje Avstrije juno od Donave, je prvi slovanski sunek v Vzhodne Alpe priel s severa, s podroja zahodnoslovanske jezikovne skupine. Okrog leta 550 naj bi se tako prvi val obrnil s podroja dananje Moravske proti jugu, prek Donave med Trauno na zahodu in Dunajem na vzhodu, zajel najprej ozemlje Zgornje in Spodnje Avstrije in se nato po dolinah alpskih rek postopoma iril v notranjost vse do Karavank in ob Dravi e naprej proti jugovzhodu. Zdi se, da je kofija v Poetovioni (Ptuju) propadla e pred letom 577 prav v zvezi s tem slovanskim naselitvenim valom. Drugi, z jugovzhoda prihajajoi slovanski val v Vzhodne Alpe je bil nekoliko kasneji in v tesni povezavi z Avari. To stepsko nomadsko ljudstvo je po odhodu Langobardov v Italijo leta 568 obvladovalo Panonsko niino ter prek Donave in Save napadalo bizantinsko dravo. Leta 582 so osvojili Sirmium (Sremska Mitrovica), nekdanjo metropolo Ilirika, in se zaeli skupaj s spremljajoimi Slovani preusmerjati tudi proti severozahodu. Slovansko-avarsko napredovanje je povzroilo propadanje starih antinih struktur, med njimi tudi cerkvene organizacije. Prav na podlagi sinodalnih zapisov oglejske metropolitske cerkve, ki nam odslikavajo propadanje antinih kofij v tem prostoru (Emona, Celeia, Poetovio, Aguntum, Teurnia, Virunum, Scarabantia), morda lahko sledimo etapam slovansko-avarskega napredovanja v Vzhodne Alpe. Do okrog leta 588 je padlo v njihove roke zgornje Posavje, do leta 591 je bilo osvojeno zgornje Podravje in v naslednjih letih je na obmoju zgornje Drave okrog Lienza e prilo do spopadov s severnimi sosedi Bavarci. Leta 592 so sicer zmagali Bavarci, vendar so e leta 595 v bitki, ki jo je odloil kagan s svojo avarsko konjenico, doiveli hud poraz. Po teh bojih, ki se ponovijo e okrog leta 626, se je izoblikoval in utrdil mejni pas, ki je za stoletja razdelil vzhodnoalpski prostor: frankovsko opredeljena zahodna polovica se je loila od avarskega in slovanskega vzhoda in jugovzhoda. Na jugu, ob Soi in v Istri, ki je takrat na severu verjetno segala vse do Nanosa in Snenika, se je meja ustalila nekoliko kasneje. V bojih s furlanskimi Langobardi v zaetku 8. stoletja so Slovani poselili grievnato ozemlje onstran Soe vse do roba Furlanske niine. Tako nastala etnina meja se je z malenkostnimi spremembami ohranila skozi 1200 let vse do danes. V Istro so prodirajoi Slovani prili s severovzhoda skozi Postojnska vrata in najprej, do okrog leta 600, naselili ozemlje do naravnega praga juno od ceste Trst-Reka, kjer se Kras ostro spua v trako in buzetsko zaledje. Konec 8. stoletja pa je zaela lokalna frankovska oblast zaradi rekrutacijskih in gospodarskih potreb v zvezi z v sosedstvu potekajoimi avarskimi vojnami nartno naseljevati Slovane s kontinentalnega dela Istre na opustela obmoja istrskih mestnih teritorijev v notranjost polotoka. Koliko je bilo Slovanov, ki so 20

naselili vzhodnoalpski in predalpski prostor, je nemogoe zanesljivo ugotoviti. tevilka okrog 20.000 za dananji slovenski prostor, ki obsega 20.000 km2, dobljena na podlagi najstarejega statistinega vira za del dananjega slovenskega ozemlja, tj. prvega urbarialnega zapisa za freisinko loko gospostvo iz leta 1160, in retrogradnega sklepanja ter posploitve na ire obmoje, se zdi majhna, a vendarle sprejemljiva. Opozoriti pa je treba, da je bila poseljenost nekaterih predelov, npr. Celovke kotline na Korokem ali Kranjske okrog Kranja, zagotovo gosteja, pa tudi sicer je bila poselitev v prostoru, ki je bil bistveno bolj poraen z gozdom kot danes, precej neenakomerna. Ko so Slovani poselili nekdanje norike in panonske province, je rimska dravnost v tem prostoru e ugasnila. Kljub velikim spremembam v 5. stoletju pa se je ta ohranjala tako dolgo, dokler se je to ozemlje pritevalo k Italiji. To stanje se je v zahodnonorikem prostoru, kjer je bila e leta 532 smrt diakona Nonozija, ki je deloval na obmoju Teurnije, datirana po rimskih konzulih, spremenilo leta 536/37 s frankovsko zasedbo. Vzhodnonoriko in zahodnopanonsko obmoje, ki sta leta 548 z darovnico (vzhodno)rimskega cesarja Justinijana prela na Langobarde, pa sta se od rimske ekumene loila z njihovo preselitvijo v Italijo leta 568 in z vzpostavitvijo novega avarskega gospostva ob srednji Donavi. Vse to seveda ne pomeni, da novi priseljenci niso vsaj deloma prevzeli antine dediine. Stare predstave o popolni izselitvi staroselcev oziroma o njihovem iztrebljenju s strani Slovanov so e dolgo preseene. tevilna krajevna imena, zvezana z imenom Vlah, ki so ga Slovani vzdevali Romanom (kot npr. Lako), kot tudi nekatera viinska utrjena naselja ta so bila tipina naselbinska oblika tega prostora v pozni antiki , ki so, kot npr. Rifnik juno od entjurja pri Celju, svojo naselitveno kontinuiteto ohranila e v 7. stoletje, kaejo na stik in soitje staroselcev s Slovani. Preko njih so Slovani prevzeli tevilna antina krajevna in vodna imena ter tudi nekatere segmente vsakdanjega gospodarskega ivljenja, zlasti planarstvo. Bolj ko gremo proti zahodu, proti Furlaniji in Italiji, ve je sledov teh stikov. Toda eprav je bil prostor slovanske naselitve ozemlje, ki je bilo kultivirano e v antiki, je v njegovi strukturi prilo do velikih sprememb. Najbolj viden je bil propad antinih urbanih sredi. Pokrajina, v kateri so bila mesta sredia vsega ivljenja, je postala eno samo podeelje. Namesto antinega pismenstva je nastopilo obdobje zgodnjesrednjeveke nepismenosti. Izoblikovan in kodificiran pravni red ter z njim povezano dravo so nadomestile nove oblike. Uveljavil se je nov nain poljedelstva, zvezan z druganim drubenim ustrojem. Propadla je cerkvena organizacija s kofijami, ne pa tudi sam kranski kult, ki se je vsaj ponekod uspel ohraniti med romanskimi staroselci. Tako je bilo npr. s prostorom Spittala ob Dravi na Korokem. Tam je bila okrog leta 600 pogana kofijska cerkev v Teurniji, ohranitev nagrobne ploe zgoraj 21

omenjenega diakona Nonosija iz leta 532 v samostanski cerkvi s konca 8. stoletja v Molzbichlu pa izpriuje kontinuiteto kulta v as po slovanski naselitvi. Na takna jedra kranske tradicije se je kasneje navezal tudi karantanski misijon 8. stoletja.

NOVE IDENTITETE
Dananji vzhodnotirolski in koroki prostor se je konec 6. stoletja e imenoval deela Slovanov (Sclaborum provincia), istoasna prisotnost avarskega kagana pa dokazuje, da je bil tudi ta gorati alpski svet vkljuen v gospostvo Avarov, katerih center je leal med Donavo in Tiso v Panoniji. V Evropi so se Avari prvi pojavili okrog leta 560, in sicer na mejah bizantinske drave ob spodnji Donavi. Leta 567 so skupaj z Langobardi uniili Gepide. Temu dogodku sledee avarsko naseljevanje Panonije, iz katere so se Langobardi izselili v Italijo e leta 568, se je konalo leta 582 z osvojitvijo stare metropole antinega Ilirika, Sirmija. V irem smislu je ime Avari pokrivalo celoto ljudstev, ki so ivela pod kaganovo oblastjo. Pod imenom Avari je ivela nadregionalna politina skupnost, ki je bila precej nestabilna in podvrena nenehnim spremembam, kar je bilo znailno za vsa nomadsko-konjenika ljudstva evro-azijskega stepskega prostora. Avari so tvorili polietnino zvezo, ki je bila zmeraj odprta novim prilekom in ki je poleg ostalih ljudstev (gentes) panonskega bazena zaobjemala Gepide, Bolgare, Kutrigure in predvsem Slovane. V razmerju do Avarov so Slovani avarske politine sfere, naseljeni na ogromnem prostoru od Sudetov na severu do spodnje Donave na jugu, imeli podrejeno vlogo, kar se je odraalo zlasti v vojaki obvezi in plaevanju tributa. Toda odnosi in razmerja avarskih vojakov konjenikov do razlinih slovanskih skupin so bili asovno in prostorsko pogojeni in zato razlini. Intenzivnost avarskega gospostva nad Slovani v srediu kaganove oblasti ob srednji Donavi in Tisi v Panoniji je bila gotovo veja kot na obrobju, v goratem in z gozdom mono poraenem vzhodnoalspkem in severozahodnem balkanskem prostoru, ki ni bil primeren za ivljenje nomadskih konjenikov. V slovenskem zgodovinopisju je bilo to razmerje oznaeno takole: Ni namre ne opraviuje miljenja, da je imel vsak Karantanec svojega obrskega gospodarja. Minili so lahko meseci in meseci, da ni videl Obra-nomada, v odronih krajih morda tudi celo leto. Ampak e se je ustavilo kakno krdelo v njegovi vasi, potem je veljala tam tista absolutna brezpravnost, ki jo opisujeta tako pretresljivo Fredegar in Nestor, in ki so jo izkusili pod Huni celo silni Goti. Sledi te nekdanje avarske prisotnosti v karantanskem prostoru so se nam morda ohranile tudi v krajevnih imenih Faning/Banie in Fohnsdorf/Banja vas, izpeljanih iz besede ban (od avarskega bajan). Pravkar opisana oblika avarskega gospostva je trajala do okrog srede dvajsetih let 7. stoletja. 22

Takrat pa sta dva ne povsem nepovezana dogodka zaetek slovanskega upora proti avarskemu gospostvu pod Samom leta 623 in neuspelo avarsko obleganje Carigrada leta 626 povzroila velike spremembe. Barbari so pred letom 626 sicer e vekrat stali pred obzidjem mesta ob Bosporju, toda resninega poskusa zavzetja Carigrada so se ob sodelovanju podrejenih Slovanov in zaveznikov Perzijcev prvi lotili prav Avari. Spodletelo obleganje je za avarski podonavski kaganat pomenilo pravo katastrofo in skoraj propad. Poraeni Avari, ki so jih mono pretresali notranji spori, povezani z zelo oslabljeno mojo kagana, so za ve desetletij praktino izginili iz vizirja bizantinskih piscev, katerih pozornost so pritegnili odloilni boji z Perzijci in kmalu nato tudi z Arabci. Katastrofa leta 626 je mono okrepila tudi poloaj upornih Slovanov pod Samom. Po kronoloko ne povsem zanesljivemu poroilu t. i. Fredegarjeve kronike se je Samo pridruil uporu Slovanov na dananjem ekem in Slovakem leta 623, kar bi pomenilo, da je na skrajnem zahodnem robu avarskega kaganata prilo do odcepitvenega gibanja e pred njegovo veliko krizo leta 626. Samo, po rodu Frank in trgovec z orojem, je izkoristil prilonost, se izkazal v boju proti Avarom in postal vladar (kralj, do svoje smrti leta 658) srednjeevropske in nasploh prve v zgodovini znane slovanske dravne tvorbe. Teie le-te je lealo severno od Donave, obsegala pa je tudi prostor kasneje Karantanije v Vzhodnih Alpah. V neuspelem poskusu frankovskega kralja Dagoberta I., ki je hotel leta 630 uniiti Samovo dravno tvorbo, so namre poleg frankovskih in alamanskih et sodelovali tudi Langobardi, katerih delovanje je lahko bilo naperjeno le proti njihovim alpskoslovanskim sosedom. Tem so furalnski Langobardi e okrog let 623 626 odtrgali okoli Slovanov, ki se imenuje Zellia v Kanalski dolini. Takrat je prvi priel nek slovanski prostor v odvisnost od Furlanije in tamkajnji Slovani so potem do okrog leta 740 plaevali tribut langobardskim vojvodom v edadu. Najstarejo karantansko zgodovino pa povezuje s Samom verjetno ne povsem brez razloga tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum, tekst, ki je leta 870 nastal v Salzburgu in je najpomembneji vir za zgodovino vzhodnoalpsko-panonskega prostora 8. in 9. stoletja. Alpski Slovani, imenovani tudi Vinedi, ki so bili vkljueni v Samovo politino skupnost, so v tistem asu imeli svojega lastnega kneza Valuka, ki je vladal v mejni pokrajini Vinedov (marca Vinedorum). Tudi ta oznaba soasnega frankovskega kronista posredno pria, da je bil slovanski vzhodnoalpski prostor med Bavarci in Langobardi mejno podroje neke veje, tj. Samove politine skupnosti. H knezu Valuku in njegovim Slovanom se je okrog let 631/632 zatekla skupina Bolgarov, ki jo je vodil Alzeco-Alciocus. Pripadal je skupini bolgarskega pretendenta, ki je hotel izkoristiti krizo avarskega kaganata po katastrofi leta 626 23

in mu s svojimi ljudmi zavladati. Toda doivel je poraz in z 9000 momi, skupaj z enami in otroki, se je iz Panonije zatekel k Bavarcem, ki so po prvotnem gostoljubnem sprejemu na ukaz frankovskega kralja Dagoberta I. v nekakni bavarski praizvedbi entjernejske noi umorili ve tiso Bolgarov. Reila se je le Alzecova skupina, ki jo je, ponovno na begu, sprejel Valuk. Okrog trideset let, torej eno generacijo, so ti Bolgari ostali pri alpskih Slovanih v nastajajoi Karantaniji, dokler se niso po letu 662 preselili v langobardsko Italijo, v Benevent. Po Samovi smrti leta 658 so Avari obnovili svojo oblast nad vejim delom slovanske Srednje Evrope, ne pa tudi nad karantanskimi Slovani, ki so, kot nam izpriuje Alzecova epizoda, bili samostojni glede na vse svoje sosede, tako Bavarce oz. Franke kot Langobarde in tudi Avare. ele dobrih osem desetletij pozneje, okrog leta 740, je avarski pritisk toliko narasel, da so morali takratni Karantanci pod svojim knezom Borutom v obrambo pred vzhodnimi sosedi pristati na bavarsko pomo in nadrejenost. Tudi juno od Karavank se je po sredi 7. stoletja obnovilo e je bilo sploh prekinjeno avarsko gospostvo, ki je segalo do meja Italije, do Furlanije. Okrog leta 664 so Avari na zahtevo langobardskega kralja Grimoalda vdrli v Furlanijo in najverjetneje pri Ajdovini, ob Hublju (Fluvius Frigidus) v Vipavski dolini, priblino tam, kjer je e leta 394 kranski cesar Teodozij porazil poganskega tekmeca Evgenija, premagali upornega furlanskega vojvodo Lupa, ki je tudi izgubil ivljenje. Pavel Diakon, Langobard po rodu iz edada, ki je konec 8. stoletja poroal o teh dogodkih, je vedel tudi povedati, da je Arnefrit, sin premaganega upornega vojvode, v strahu pred Grimoaldom zbeal k plemenu Slovanov v Karnuntum, ki ga napano imenujejo Karantanum (Carnuntum, quod corrupte vocitant Carantanum). Tudi e oznaka Carantanum ne spada v as, ki ga Pavel opisuje, ampak v as, ko je konec 8. stoletja pisal svojo Zgodovino Langobardov, je to najstareja nesporna omemba karantanskega imena. Izobraeni furlanski avtor se je podobno kot tevilni pisci tistega asa dral etnografske tradicije in nova dejstva poimenoval s starimi pojmi. Tako razlaga Carantanum kot ljudsko popaenko klasine antine oznake Carnuntum, ki pa v resnici (gre za antini kastel ob Donavi vzhodno od Dunaja; dananji Petronell) ni imela nobene zveze s Karantanijo. Nam pa to Pavlovo poroilo lepo kae, da so Karantanci svoje plemensko ime prvi verjetno omenjeno pri anonimnem kozmografu iz Ravenne kot Carontani izpeljali iz krajevnega oziroma pokrajinskega imena prostora, na katerem so iveli. Ime je bilo prvotno povezano z obmojem Gosposvetskega polja (Carentana) in Ulrichsberga (mons Carentanus), kjer sta stala civitas Carantana (Krnski grad) in ecclesia sanctae Mariae ed Carantanam (Gospa Sveta). Od tu se je ime razirilo na vso pokrajino, ki ji je vladal knez s Krnskega 24

gradu. Ime ni samo predslovanskega, ampak tudi predrimskega izvora; v etimolokem smislu ime Karantanci verjetno pomeni Ljudje iz Karante. Sicer pa je koren Kar- znailnost irega alpsko-jadranskega prostora, saj ga najdemo e v besedah, kot so npr. Carnia in njena izpeljanka Carniola, ali pa tudi Kras.

KARANTANIJA
Temeljni nosilec politinega, drubenega in pravnega ivljenja v zgodnjesrednjevekem pomenu teh oznak je bilo pleme (gens, rod, ethnos). Vendar plemena niso bile preproste strukture, temve zelo kompleksne tvorbe. iroko zastavljeno podrobno raziskovanje germanskih, slovanskih in tudi stepsko-nomadskih etnogenez v zadnjih nekaj desetletjih je zelo jasno pokazalo, da zgodnjesrednjeveka plemena niso bila skupnosti istega porekla, marve je lo za polietnine skupnosti, ki jih v celoto ne povezuje ista kri, ampak skupna tradicijska jedra in obiaji, ki so jih te heterogene skupine vzele za svoje in jih priznavale. Tudi pleme Karantancev je bilo polietnina tvorba. Brez dvoma so bili slovansko pleme kar pomeni, da je bilo njihovo tradicijsko jedro znotraj polietnine zveze slovansko opredeljeno in tudi sodobnikom so bili Karantanci Slovani; neznani avtor Konverzije npr. pravi Sclavi qui dicuntur Quarantani (Slovani, ki se imenujejo Karantanci) , sestavljeno iz dveh skupin Slovanov, ki so se konec 6. stoletja naselili v prostor Vzhodnih Alp s severa in z juga ter e iz Hrvatov in Dudlebov, pa tudi domaih romanskih staroselcev, o emer nam priajo tevilna krajevna imena. Ne gre izkljuiti niti monosti, da so se med njimi nahajali tudi avarski, bolgarski in germanski drobci. Kneevina Karantancev je bila najstareja zgodnjesrednjeveka plemenska tvorba, ki se je izoblikovala v vzhodnoalpskem prostoru. Vendar pa Karantancev ne moremo preprosto izenaiti s Slovani, ki so se konec 6. stoletja naselili v Vzhodne Alpe. Takrat se je dananji vzhodnotirolski in koroki prostor e splono imenoval Sclaborum provincia, deela Slovanov. Vinjo stopnjo politine organiziranosti je predstavljala marca Vinedorum, krajina Vinedov oziroma Slovanov, pod svojim knezom Valukom v drugi etrtini 7. stoletja. Kot jasneji znak posebne gentilne identitete in politine organizacije velja geografska oznaka Pavla Diakona za leto 664 Carantanum, kjer je ivelo posebno slovansko pleme (gens Sclavorum). Vsekakor je bila karantanska etnogeneza zakljuena pred sredo 8. stoletja, verjetno okrog leta 700, ko so Karantanci okrog leta 740, v zanje dramatinih in za prihodnost odloilnih okoliinah, jasno stopili v zgodovino. 25

Takrat je bil njihov knez Borut in Karantanci, mono ogroeni od Avarov, so potrebovali pomo. Na furlanske Langobarde je bilo komaj mogoe raunati, saj so ravno v tistem asu Slovani iz Kanalske doline na stiiu furlanskega in karantanskega prostora po ve kot sto letih nehali plaevati poseben davek langobardskemu vojvodi Ratchisu, v edad pa se je, morda prav zaradi slovanske nevarnosti, malo pred tem umaknil tudi kof iz izpostavljenega mesta Iulium Carnicum (Zuglio v Karniji). V smeri tega splonega poslabanja langobardsko-slovanskih odnosov je el tudi Ratchisov vojaki vpad v domovino Slovanov Karniolo (Carniola patria Sclavorum) med letoma 737 in 744, ki pa je bila v okviru avarskega gospostva. V tem poloaju, ki ga je e oteevalo dejstvo, da je minilo le dobrih deset let, odkar so okrog leta 730 Karantanci, divji pogani, opustoili v svojem sosedstvu stojeo Maksimiljanovo samostansko celico v bavarskem Bischofshofnu (v dolini reke Salzach), se je Borut obrnil po pomo k Bavarcem in njihovemu vojvodi Odilu. Ti so se odzvali in skupaj s Karantanci premagali Avare, a hkrati podvrgli Karantance podlonitvu (frankovskih) kraljev. Za karantansko zvestobo so jamili talci, med njimi Borutov sin Gorazd in neak Hotimir, ki so bili odpeljani na Bavarsko. Tam so bili vzgojeni v kranski veri. Ti usodni dogodki so se zvrstili malo pred letom 743, kajti tedaj so karantanske ete e korakale v bavarski vojski proti Frankom. Po smrti starega kneza so na pronjo Karantancev Bavarci z dovoljenjem Frankov leta 749 poslali domov Gorazda. Tega so Karantanci naredili za svojega kneza. Toda e po treh letih je umrl in na podoben nain mu je sledil njegov bratranec Hotimir. Z njim pa je v Karantanijo priel tudi prvi salzburki duhovnik, ki je bil kot neak Hotimirjevega krstnega botra z novim knezom e posebej trdno povezan. Cerkveno podrejenost Karantanije Salzburgu in z njo zvezano pravico do misijona je Salzburgu zagotovil e pape Zaharija v asu kneza Boruta, morda celo e pred letom 743. Toda pravi misijon se je zael ele za asa kneza Hotimirja. Tudi pri pokristjanjenju Karantancev je bil misijon neloljivo povezan s politinimi razmerami. Za uspeh je bila odloilna tesna povezanost kneza in ljudi okrog njega z nosilci misijona. Hotimir se je obvezal vsako leto udeleiti se mae v Salzburgu in od tam je sprejemal nauk in kranske dolnosti. Salzburki kof je bil takrat ueni Irec Virgil (746/47 oz. 749-784). Nanj osebno se je obrnil Hotimir s pronjo, naj pride v Karantanijo misijonarit. Toda namesto njega je priel njegov odposlanec, episcopus missus, pokrajinski kof Modest. V asu salzburkega misijona, ki se je zakljuil ele konec 8. stoletja, je bilo v Karantaniji posveenih veje tevilo cerkva. Toda poimensko so znane samo tri, ki jih je posvetil e Modest. Vse tri se navezujejo na stare centre in s tem tudi na tradicijo antinega Norika. Marijina cerkev pri Gospe Sveti je stala poleg starejega norikega glavnega mesta 26

Virunuma in je skupaj z nasproti stojeim Krnskim gradom predstavljala politino in versko sredie Karantancev. Po ljudski tradiciji naj bi Modest tam imel svoj grob. Druga cerkev je stala na mestnem obmoju mlajega norikega glavnega mesta Teurnije v bliini Spittala ob Dravi, verjetno v Molzbichlu ali njegovi neposredni okolici; tretja cerkev, ad Undrimas, pa je bila posveena ob zgornji Muri, v iri okolici Judenburga, kjer je tudi izpriana rimska kontinuiteta. Modest je v Karantaniji ostal do svoje smrti leta 763. Njegova smrt je sproila prvo proti kranski veri in z njo zvezanemu knezu naperjeno reakcijo karantanske opozicije. Mogoe je pri tem lo tudi za odmev na istoasni prelom vazalne zvestobe in upor mladega bavarskega vojvode Tasila III. proti frankovskemu kralju Pipinu. Leta 765 se je upor ponovil in Hotimir ga je, tako kot prvega, hitro zaduil. Njegova smrti leta 769, s katero je morda zvezana tudi zamenjava kneje dinastije, pa je sproila tretji, najsiloviteji upor in v Karantaniji ve let ni bilo nobenega duhovnika. ele neposreden zunanji vojaki poseg bavarskega vojvode Tasila III. leta 772, ki je porazil Karantance, je obnovil staro stanje. To je bil dogodek nadregionalnega pomena in sodobniki so to Tasilovo zmago primerjali z Karlovim unienjem sakega svetia Irminsul. Toda sprva je Tasilo stvar nameraval urediti na miren nain. V ta namen je leta 769 ustanovil v Innichenu ob izviru Drave, ob sami meji s Karantanijo, samostan z izrecno misijonsko nalogo, da se neverni rod Slovanov pripelje na pot resnice. Sodelovanje pri pokristjanjevanju Karantancev so vasih neupravieno pripisovali tudi samostanu v Kremsmnstru med Trauno in Anio v dananji Zgornji Avstriji, ki ga je leta 777 prav tako ustanovil Tasilo, se pa zato v njegovi ustanovni listini sploh prvi omenja slovanski upan (jopan). Toda v isto vrsto z Innichenom moremo postaviti pred kratkim arheoloko odkriti najstareji koroki samostan v Molzbichlu pri Spittalu, katerega ustanovitev se z dobrimi razlogi datira v as po Tasilovi zmagi nad Karantanci leta 772. Izjemno redek patrocinij sv. Tiburcija, ki ga je imel e samostan v Pfaffmnstru pri Straubingu na Bavarskem v regensburki dijecezi, kjer je delovala skupnost irskih menihov, pa bi kazal tudi na to, od kod in kakni menihi so prili v Karantanijo. Irsko ime je nosil tudi duhovnik Dupliterus (Dublittir), ki je okrog leta 775 kot misijonar deloval v Karantaniji, da irskega porekla salzburkega kofa Virgila (Fergil) sploh ne poudarjamo posebej. Osebna imena misijonarjev, sporoena v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, viru, ki nam kljub svoji prosalzburki tendencioznosti prinaa neprecenljive podatke iz najstareje karantanske zgodovine, pa opozarjajo tudi na pomemben dele Romanov iz okolice Salzburga v karantanskem misijonu. Zmaga bavarskega vojvode Tasila III. leta 772 je konala veletno karantansko politino krizo. Novi knez v Karantaniji, ki je bila sedaj e bolj tesno navezana na Bavarsko, 27

je postal verjetno na podoben nain kot Borutovi nasledniki Valtunk. Potrgane vezi s Salzburgom so bile ponovno vzpostavljene in do Virgilove smrti leta 784 je v Karantanijo prilo e est skupin misijonarjev. Z enako prakso je sprva nadaljeval tudi Virgilov naslednik Arn in eden od misijonarjev v Karantaniji tistega asa je bil tudi duhovnik Ingo, ki so ga dolgo asa imeli za legendarnega karantanskega kneza. Podobno se v zadnjem asu kae vedno bolj kot historina oseba tudi Domicijan. Po besedilu legende, izvirajoem iz zaetka 14. stoletja, je bil prav on karantanski knez, ki je spreobrnil ljudstvo h kranstvu in ustanovil cerkev v Millstattu. Po svojem povzdignjenju v nadkofa leta 798 je Arn spremenil dotedanjo prakso in e leta 799 skupaj z najmonejim lovekom na Bavarskem, prefektom in svakom Karla Velikega Geroldom, vpeljal pokrajinskega kofa Teoderika v njegov urad, v Sklavinijo. S tem je bila v Karantaniji obnovljena institucija pokrajinskega kofa, ki jo je z Modestom vpeljal e Virgil in ki se je nato s prekinitvijo v tretji etrtini 9. stoletja ohranila skoraj do srede 10. stoletja. Ob ustanovitvi prve koroke kofije v Krki leta 1072 je salzburkemu nadkofu Gebhardu prav ta institucija sluila za vzor. Vloga Salzburga pri pokristjanjenju Karantancev je bila odloilna, ne pa tudi edina. Pristranski salzburki vir Conversio Bagoariorum et Carantanorum je zamolal dele ostalih cerkvenih sredi kot so Oglej, nekoliko manj Regensburg in predvsem Freising pri tem podjetju. Zlasti slednji je bil e v 8. in 9. stoletju tesno povezan s karantanskim prostorom. Izhodie freisinkega misijona s tendenco irjenja ob Dravi navzdol na zgornjo Koroko, kjer je na obmoju nekdanje Teurnije ta kofija e v 9. stoletju imel svojo posest, je predstavljal Innichen, kateremu je e 822 neki karantanski Bavarec z imenom Matheri daroval svojo zemljiko posest med Trunjami in Grebinjem. Pred koncem 9. stoletja se prvi omenja tudi freisinka cerkev sv. Primoa in Felicijana na Otoku pri Vrbskem jezeru. In ne nazadnje, freisinka zgornjekoroka posestva so bila po najbolj prepriljivih domnevah tudi prostor, kjer so bili okrog preloma tisoletja zapisani trije kratki, a resnino neprecenljivi teksti verske vsebine, danes znani kot Freisinki oz. Briinski spomeniki. Misijonarji so novo vero gotovo oznanjali v domaem jeziku in s tem je pri Karantancih, ki so bili prvo slovansko ljudstvo, pokristjanjeno z zahodne smeri, zaela nastajati slovanska kranska terminologija. Z njo se je oblikoval tudi t. i. kulturni jezik, ki ima zaradi irine misijonske akcije globalni in medplemenski znaaj. Sled kulturnega izroila najzgodnejega kranstva pri Slovencih se je ohranila v nekaj verskih obrazcih, ki so se dolge generacije prenaali ustno in so bili zapisani ele v poznem srednjem veku. Tako izhaja iz najzgodneje dobe misijona, morda e s konca 8., zagotovo pa iz 9. stoletja, obrazec Oenaa, izprian v drugi polovici 14. stoletja v Ratekem oz. Celovkem rokopisu, konec 15. 28

stoletja pa e v Starogorskem rokopisu. Pronja adveniat regnum tuum, ki je v obeh omenjenih spomenikih srednjeveke slovenine zapisana v obliki pridi bogastvo tvoje, je namre lahko nastala le v asu, ko jezik alpskih Slovanov e ni poznal besede kraljestvo (oz. kralj), izpeljane iz osebnega imena Karla Velikega. Najpomembneja pria slovanskega misijona pa so Briinski spomeniki. To so tri (v nadaljevanju BS I, BS II, BS III) v karolinki minuskuli zapisana in v enem latinskem kodeksu, ki se danes nahaja v Mnchnu, ohranjena slovanska besedila. So nasploh najstareji ohranjeni slovanski teksti v latinski abecedi in so sestavni del pontifikala, liturgine knjige, ki jo je kof uporabljal pri mai. BS I je bil verjetno zapisan v obdobju 972-1022/39, BS II in BS III, ki izvirata od druge roke kot BS I, pa sta datirana po letu 977, to je v as kofa Abrahama (umrl leta 994), ki je freisinki cerkvi pridobil posestva na Korokem in veliko Loko zemljiko gospostvo na Kranjskem. Kraj zapisa BS ni identificiran, v potev pa prideta v prvi vrsti zgornja Koroka ali sam Freising. Dananji jezikoslovci vasih imenujejo jezik BS staroslovenski, medtem ko so sodobniki seveda poznali le slovanski jezik, lingua Sclavanisca. V vsebinskem pogledu sta BS I in BS III obrazca splone spovedi, BS II pa je tudi retorino zahteven pouk o grehu ter opomin k pokori in spovedi. Danes znana oblika BS je nastala po nareku ali s prepisom, izvirniki teh besedil pa naj bi bili vsaj iz srede 9. stoletja. Vendar se razline teorije oz. hipoteze o nastanku in virih teh spomenikov med seboj mono razlikujejo. Predvsem zato, ker v ciril-metodijanskem starocerkvenoslovanskem izroilu obstajajo podobna besedila in ker se BS navezujejo tudi na od njih stareje starovisokonemke bavarske spovedne obrazce. Poraja se celo obutek, da je bil vasih v zgodovino nastanka BS, ko se je odloalo med karantansko-panonskim, panonsko-moravskim, moravsko-slovakim ali pa hrvakim prostorom kot verjetnim krajem njihovega nastanka, projeciran nacionalni izvor raziskovalcev. eprav se tega ne da eksplicitno dokazati, pa se z dobrimi razlogi domneva, da so BS zrasli iz karantanskega misijona in tamkajnjega kranskega izroila, ki so ga slovanski priseljenci zanesli tudi v Kocljevo Panonijo. Ta je tako kot Karantanija v cerkvenem oziru spadala pod Salzburg, v njej pa sta nekaj asa delovala tudi sv. brata Ciril in Metod. Toda ne glede na vse hipoteze o izvoru BS ostaja neizpodbitno dejstvo, da so se v ohranjeni verziji uporabljali samo med Slovenci in da predstavljajo njihovo ueno kulturo ob prelomu tisoletja. Etnine identitete, izraene v gentilnem imenu, si brez doloenih ustavnih oblik in pravnih norm, ki so lahko e tako rudimentarne, ni mogoe predstavljati. Tako kot ostala zgodnjesrednjeveka plemena so tudi slovanska ivela po svojem plemenskem pravu. Za razliko od zahodnih, germanskih sosedov, kjer je bilo to pravo zapisano (kodificirano), pa se 29

je pravo slovanskih plemen ohranjalo nezapisano, kot obiaji. Obiaj plemena (ritus gentis), zakoni in navade (leges et consuetudines) ali pa obiaji slovanski so pojmi virov iz 9. stoletja, ki so pokrivali pravo, po katerem so ivele slovanske gentilne kneevine. Vpogled v to plemensko pravo je, z nekaj izjemami, ostal v glavnem prikrit. Politine spremembe, zvezane z frankovsko ekspanzijo, so povzroile, da so se poleg plemenskega prava zaele vedno bolj uveljavljati nove pravne norme. V ivljenju Karantancev je velika sprememba nastopila e sredi 8. stoletja s prihodom pod frankovsko nadoblast in z zaetkom misijona, kar je gotovo povzroilo doloene spremembe v gentilni ureditvi. e usodneje posledice je imela upravna reforma, ki je v tretjem desetletju 9. stoletja zajela frankovski jugovzhod. Takrat je grofovska uprava zamenjala gentilno. Pa vendar se e v zaetku 11. stoletja, v tradicijski notici o ustanovitvi enskega samostana St. Georgen am Lngsee na Korokem, omenjajo in razlikujejo prie po bavarskem plemenskem pravu, ki so bile simbolno potegnjene za uesa (testes tracti per auers), in prie po slovenskem (karantanskem) plemenskem pravu (Sclauenic institutionis testes). Slovansko plemensko pravo, ki se tu omenja, je relikt nekdanje gentilne ureditve Karantanije. Pleme Karantancev je bilo najkasneje od prehoda 7. stoletja v 8. organizirano kot gospostvena tvorba, na elu katere je stal knez. Taken gentilni knez, ki ga viri frankovskega obmoja obiajno oznaujejo kot dux gentis, je bil po svojem poloaju kralj (rex gentis). Na to kae tudi slovanska beseda knez (knjaz), ki je oznaevala taknega slovanskega plemenskega duksa zgodnjega srednjega veka, saj je sposojena od germanskega *kuningaz, ki je pomenil gentilnega kralja majnega prostora. Iz druge polovice 8. in prve tretjine 9. stoletja nam je poimensko znanih osem knezov Karantancev. V tem asu je Karantanija e bila od Frankov, oz. Bavarcev odvisna tributarna oz. klientelna kneevina, kakrnih je bila ob vzhodni frankovski meji cela vrsta. Navznoter pa je karantanska kneevina ohranila svojo gentilno ureditev, katere jasen izraz je najstareja faza ustolievanja karantanskega kneza. Karantanci (oziroma njihov politino odloujo sloj, populi) so vendarle bili tisti, ki so eprav z dovoljenjem frankovskega vladarja naredil najprej Gorazda in nato e Hotimirja za kneza. Prvi trije poimensko znani karantanski knezi so bili v sorodu in kneja oblast je bila tako v povezavi z (vsaj formalnimi) volitvami dedna znotraj vladajoe dinastije. Karantanski knez je bil v svoje dostojanstvo umeen s posebnim obredom, s posaditvijo na kneji kamen, ki je neko stal na vojakem zbornem mestu Krnskega gradu. Kneji kamen, ki je dejansko na glavo postavljen spodnji del jonskega stebra, je danes razstavljen v celovkem Deelnem muzeju in je najstareji ohranjeni simbol oblasti v vsem vzhodnoalpskem prostoru. Prav pri Karantancih se je tako e zelo zgodaj, e sredi 8. stoletja, uveljavil ustavni model, ki je 30

povezal gentilno ureditev z oblastjo frankovskega vladarja in ki je bil nato v 9. stoletju splono razirjen med slovanskimi plemeni na vzhodni in juni frankovski meji. Poleg kneza in njegove dinastije je obstajal e vrhnji drubeni sloj, ki ga tradicionalno imenujemo plemstvo. Za karantanski in iri alpskoslovanski prostor so e zlasti povedni in konkretni nekoliko kasneji podatki, ki jih prinaa salzburko, freisinko in briksensko tradicijsko gradivo. To nam pria o obstoju slovanskega plemstva e pred koncem 8. stoletja, e bolj pa o njegovem preivetju v frankovsko dobo. Tako je npr. leta 830 neki Baaz, ki je izviral iz slovanske Karantanije (de genere Carontania Sclavaniorum), daroval freisinki cerkvi svojo dedno posest, ki jo je imel na Bavarskem. Ve razlogov govori za to, da je bil Baaz potomec enega od plemenitih talcev, ki so okrog leta 743 morali oditi skupaj s sinom in neakom karantanskega kneza na Bavarsko. Ta in drugi podobni primeri npr. prienitev karantanskega Slovana z grkim imenom Georgius, ki ga je najbr dobil ob krstu, v plemiki rod Witigowa, okrog leta 860 grofa v Karantaniji kaejo, da so pri Slovanih obstajale skupine ljudi, ki jih je plemstvo sosedov telo za enakovredne po poloaju, jih sprejemalo medse in z njimi stopalo v sorodstvena razmerja. e uporabimo sodoben pojem, lahko z drugimi besedami reemo, da je bilo tudi plemstvo zgodnjega srednjega veka, zlasti tisto visoko tako kot v kasnejem asu internacionalno. Poseben, zelo obutljiv in e ne razreen problem drubene zgodovine alpskih Slovanov predstavljajo kosezi. So izrazita slovenska posebnost, saj se kraji kjer so iveli, ali naselbine, ki s svojim imenom spominjajo nanje, nahajajo med zgornjo Anio na severu in Kolpo na jugu, torej na prostoru alpskoslovanske kolonizacije. V pisanih virih se pojavijo relativno pozno. Najstareja navedba Kosntzes je iz srede 10. stoletja. Po hrvaki tradiciji, zapisani v delu bizantinskega cesarja Konstantina Porfirogeneta De administrando imperio, naj bi se tako imenoval eden od bratov, pod vodstvom katerih naj bi se Hrvati priselili v zaledje dalmatinskih mest. Nemci so ta drubeni sloj poimenovali z Edlinger (plemeniti ljudje), oglejski pisarji pa so, navezujo se na langobardsko tradicijo furlanskega prostora, zanje uporabljali izraz arimanni, ki je pri Langobardih pomenil poseben vojaki sloj. Oboje kae, da je moralo iti za na nek nain privilegirano drubeno skupino. Toda odkar jim lahko od visokega srednjega veka dalje sledimo v virih, je to skupina, ki neprestano izgublja svoj star drubeni poloaj. V listinah 12. in 13. stoletja so kosezi e enakovredni z ministerialnim plemstvom, v poznem srednjem veku pa so samo e kmetje z nekaterimi privilegiji. Kmet, ki je v poznem srednjem veku ustolieval korokega vojvodo, je bil kosez. Hkrati je nedvomno, da segajo kosezi e v zgodnji srednji vek. Izvor kosekega imena o emer obstajajo tevilne teorije , ki je slovenska posebnost, ni slovanski. Nemogoe je ugotoviti, ali je bilo v 31

vzhodnoalpski prostor uvoeno samo ime ali pa tudi skupina, ki ga je nosila. Slovensko ime izkljuuje nemki izvor besede. Edlinger pa ni mogel biti preveden v neko na novo izmiljeno besedo (kosez). Kosezi so torej e obstajali, ko so jih Bavarci ob prvem stiku z alpskimi Slovani e smatrali za plemenite. Prav tako ima lahko obred, v katerem kmet kosez na knejem kamnu simbolno predaja oblast v vojvodini Koroki v kmeko obleko preobleenemu novemu vojvodi torej simbolno sebi enakemu , svoj izvor le v predfevdalnem asu. Neposreden stik kosezov s karantanskim/korokim knezom/vojvodo in njihova povezava z vojako slubo dela teorijo o kosezih kot druini (tj. vojakem spremstvu) karantanskega kneza vsekakor zelo atraktivno in sprejemljivo. Seveda pa obstaja e ve drugih razlag.

KARNIOLA
Polietnina, a prevladujoe slovanska kneevina Karantancev ni bila edina plemenska tvorba, ki se je v zgodnjem srednjem veku oblikovala na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. Njene meje so se v grobem in samo zelo priblino pokrivale z mejami poznoantine province Noricum mediterraneum, tako da je izven meja Karantanije z izjemo slovenskega Podravja, kjer je bila pot v Karantanijo najbolj odprta in ki je zelo verjetno vsaj deloma e spadalo v okvir karantanskih meja ostal skoraj celoten s Slovani naseljen prostor dananje Slovenije, v prvi vrsti Posavje, ki so ga od Karantancev loile Karavanke. ele v otonski dobi, v drugi polovici 10. stoletja, ko tudi ne moremo ve govoriti o Karantaniji, ampak o Koroki kot vojvodini nemke drave, je bila geografska bariera politino preseena: kranjski mejni grof je bil takrat podrejen oblasti bavarskega oz. korokega vojvode. Slovensko Posavje je prostor, ki ga je v zgodnjem srednjem veku pokrivalo ime Carniola. Ime, izpeljano iz teritorialnega imena Carnia, ne pomeni ni drugega kot mala Karnija. Antina domovina Karnov, patria Carnium, je leala onstran kontinentalnega razvodja, v goratem svetu severno od furlanske ravnice. Zato ni nakljuje, da je bil prav furlanski Langobard Pavel Diakon prvi, ki je konec 8. stoletja (vendar ob opisovanju dogodkov okrog leta 740) za slovansko deelo (patria Sclavorum) na vzhodu Furlanije uporabil pojem Carniola, izpeljan iz furlanske geografske terminologije. Iz teritorialnega imena izpeljano gentilno ime Karniolci (Carniolenses) pa se prvi omenja leta 820 v Frankovskih dravnih analih. Vsi eprav le malotevilni zgodnjesrednjeveki viri, ki omenjajo Karniolo in Karniolce, jasno loijo med dvema razlinima slovanskima skupnostma severno in juno od Karavank. 32

Omemba Karniolcev leta 820 zato ni nakljuna, ampak natanno odslikava velik proces drubenega in etninega preslojevanja, ki se je odigraval na nekdaj avarskih tleh. Tako kot so se drugod med velikim delom Slovanov nekdanje Avarije zaela v tistem asu oblikovati posamezna slovanska ljudstva o emer nam pria pojavitev novih slovanskih gentilnih imen (ehi, Moravani, Guduskani, Timoani, Abodriti, Hrvati) na obrobju nekdanjega kaganata , se je sode po imenu Carniolenses tudi v zgornjem Posavju najkasneje konec 8. stoletja zaelo oblikovati posebno pleme, ki je bilo slovansko in ki je tako kot Karantanci svoje ime dobilo po pokrajini, kjer je bivalo. Karniola, deela Slovanov, kjer so prebivali Karniolci, je zelo verjetno imela gentilno ureditev. In ker spada k pojmoma patria in gens tudi dux, bi v tako dobljeno sliko gentilne kneevine Karniolcev kot njihov dux gentis lahko sodil enigmatini Vojnomir Slovan iz Frankovskih dravnih analov za leto 795, eprav je lahko bil tudi povsem nekaj drugega. Kneevina Karniolcev je bila poleg Karantanije druga slovanska gentilna kneevina v vzhodnoalpskem prostoru. Kot neposredni vzhodni sosed Furlanije je v asu frankovsko-avarskih vojn, morda e leta 791, vsekakor pa v letih 795-796, priznala vrhovno oblast frankovskega vladarja Pri tem je, vsaj tako se zdi iz kasnejega razvoja, obdrala svojo gentilno ureditev in bila vkljuena v novo veliko Furlansko marko.

FRANKOVSKA EKSPANZIJA PROTI JUGOVZHODU

S podreditvijo in prikljuitvijo langobardske drave leta 774, ki je bila dokonno uveljavljena ob zaduitvijo langobardskega upora v Furlaniji dve leti kasneje, so Franki prvi postali neposredni mejai Avarov. Meja, ki takrat ni pomenila ozke rte, ampak irok pas nikogarnjega ozemlja, je prejkone potekala po razvodju med Savo in Soo in po obirnih gozdovih, ki so ustvarjali veliko pregrado med Ljubljansko kotlino in Krasom. Spodnja Vipavska dolina ter grievnat in gorat svet zahodno od srednje in gornje Soe sta vsekakor e pripadala Furlaniji. Ko je Karel Veliki dvanajst let zatem, leta 788, odstavil e zadnjega bavarskega plemenskega vojvodo Tasila III. ter tako svoji neposredni oblasti poleg Bavarcev podvrgel tudi Karantance, in ko je v istem asu prila pod frankovsko oblast e bizantinska Istra, sta si dve sili stali nasproti na celi rti od Donave do Jadrana. e istega leta je, potem ko je od neuspele karantanske kampanje Avarov minilo skoraj pol stoletja miru med njimi in njihovimi zahodnimi sosedi, prilo tako na severu, ob spodnjeavstrijski Donavi, kot na jugu, v Furlaniji do prvih frankovsko-avarskih bojev in hkrati do prvih frankovskih zmag. Omenjeni podroji sta bili tudi strateko izhodie za veliko frankovsko ofenzivo leta 791, ki 33

je uradno zaela vojno, v kateri so hoteli Franki zdrobiti avarsko silo. Glavni frankovski sunek je pod osebnim vodstvom Karla Velikega priel ob Donavi do reke Rabe, medtem ko je juno bojie, kjer so Franki prodrli v zgornje Posavje, imelo tokrat, za razliko od let 795 in 796, ko je bila Furlanija izhodie iroko zastavljene ofenzive v sam center avarskega gospostva, postransko vlogo. Odloilen frankovski vojaki uspeh je bil doseen leta 795. Takrat je furlanski vojvoda Erik poslal svojo vojsko pod vodstvom Vojnomira Slovana (Wonomyrus Sclavus) v Panonijo med Donavo in Tiso, kjer je oplenila avarsko sredie ring. Usodo avarskega kaganata je dokonno zapeatil ponovni vojaki pohod Frankov pod vodstvom Karlovega sinu Pipina v osrje Panonije leta 796. Obmoje frankovske oblasti se je pomaknilo dale proti vzhodu, vse do srednje Donave in Srema, kjer na Franke e danes spominja Fruka gora. Vendar se z zmago novo osvojena podroja niso takoj umirila. Tako sta leta 799 padla oba prefekta frankovske vzhodne meje to je, e govorimo v modernem slovarju, generala s tirimi ali petimi zvezdicami Gerold in Erik. Prvega, odgovornega za Bavarsko in severni odsek meje, je smrt doletela nekje v Panoniji, drugega, odgovornega za Furlanijo in juni odsek, pa v zasedi pri liburnijskem mestu Trsatu v bliini kasneje Reke. In e v letih 803 ter 811 je v Panoniji morala posredovati frankovska vojska. Tako nenadoma, kot so se pojavili, so Avari tudi izginili iz zgodovine. Staroruski pregovor: Izginili so kot Ober, ki nima ne rodu, ne potomstva, zabeleen v Nestorjevi kroniki, ilustrira prav to potezo njihove etnogeneze, ki je znailna za stepska nomadska ljudstva. Vendar to ne pomeni, da so izginili tudi ljudje, ki so se identificirali (ali pa so bili identificirani) z avarskim imenom. V glavnem je izginilo samo ime, ki je zaradi frankovskih osvajanj, soasne dravljanske vojne, bolgarskega napredovanja in slovanskega pritiska izgubilo pomenu in ugled, to dvoje pa je bilo pri Avarih izjemno mono navezano na kagana. Nadregionalno in polietnino politino skupnost, ki je ivela pod imenom Avari, je zajelo veliko preslojevanje. Na ruevinah avarskega kaganata, ki je bolj kot fizini konec doivel politini zlom, so se slovanski in drugi drobci zaeli povezovati v nove lokalne in regionalne skupnosti. Oblikovati so se zaele nove etnogeneze. Del Avarov pa se je leta 805 z dovoljenjem Karla Velikega konsolidiral v posebno avarsko klientelno kneevino na frankovskih tleh v Zgornji Panoniji med Donavo in Rabo. Ta je navznoter ohranila gentilno ureditev, vendar je njihovemu pokristjanjenemu knezu ele z izrecnim dovoljenjem Karla Velikega pripadla oblast in ast kagana. Zadnji se ti frankovski Avari kot politino ljudstvo omenjajo istoasno s prvo omembo Moravanov 822. Ena etnogeneza se je zakljuevala, druga se je zaenjala. Ogromno novoosvojeno ozemlje je bilo potrebno upravno in cerkveno urediti. 34

Cerkveno vpraanje je bilo sprva osredotoeno na hitro in uspeno izvedbo misijona. O tem so e poleti leta 796 v frankovskem vojakem taboru nekje ob Donavi v Panoniji, na samem vojakem pohodu, na posebni sinodi razpravljali kofje iz Pipinovega spremstva. Med njimi sta bila tudi oglejski patriarh Pavlin in salzburki kof Arn. Pod vplivom verskopolitinega koncepta uenega Anglosasa Alkuina, osebnega prijatelja patriarha Pavlina in kofa Arna, so bile doloene glavne smernice pokristjanjenja Avarov in tistih Slovanov, ki so bili dotlej vkljueni v avarsko dravo, pri emer so se hoteli izogniti napakam, storjenim pri nasilnem pokristjanjenju Sasov. Pridobljene naj bi bile due in ne desetine. Posebna slovanska desetina, precej manja od prave kanonske desetine, ki je na Korokem veljala e dale v visoki srednji vek, predstavlja del tradicije prav te blage anglosako-irske misijonske metode. Ob tej prilonosti je Pipin tudi e doloil Dravo za mejo med salzburkim in oglejskim misijonskim podrojem v Panoniji, kar je njegov oe Karel Veliki potrdil leta 803. Leta 811 je Karel doloil Dravo za cerkveno mejo e v Karantaniji. S tem so bili skoraj za tisoletje, do cerkvenih reform sredi 18. stoletja, poloeni temelj cerkveni ureditvi slovenskega prostora. Za razliko od salzburke cerkve, ki se je energino lotila nove naloge, na kar kae tudi vpeljava pokrajinskega kofa Teoderika leta 799 v podroje njegovega delovanja, v Sklavinijo, pa se je Oglej odloneje posvetil misijonu ele po Pavlinovi smrti leta 802, v asu patriarhov Ursa in Maksencija. Tudi se zdi, da se je oglejski misijon bolj kot na Panonijo usmeril na blija slovanska podroja. Tu je morda okrog leta 800 deloval tudi edini (pa e ta ne povsem gotov) po imenu znani oglejski misijonar Blancidius (za razliko od znanih imen tevilnih misijonarjev, ki so delovali na misijonskem podroju salzburke cerkve). V gorati deeli Slovanov, katerih jezika ni znal, se je poutil kot regljajoa aba v movirju in kot ivkajo slavec, svoje italske prijatelje pa je pozdravljal kot Noricus. Ni nemogoe, da spada e v ta as tudi najstareja gradbena faza Marijine cerkve na Otoku sredi Blejskega jezera, ki bi tako bila najstareji sakralni objekt oglejskega misijonskega podroja. Po kratki krizi, povezani z uporom Ljudevita Posavskega, ki ga je podpiral tudi oglejski konkurent, gradeki patriarh Fortunat, kateremu so bile podrejene istrske kofije, in z zaasno bolgarsko okupacijo Panonije v letih 827/28, naj bi bilo nato obmoje oglejskega misijona v grobem pokristjanjeno do prihoda Cirila in Metoda v Panonijo sredi estdesetih letih 9. stoletja. Popolnoma preet s kransko vero pa ta prostor e dolgo ni bil. O tem nam priajo omembe poganov e dale v visoki srednji vek. Ogromno novo pridobljeno frankovsko ozemlje pa je zahtevalo tudi organizacijo uprave. Skelet te strukture sta nakazovali e smeri frankovskih vojakih pohodov proti Avarom, ki sta imeli izhodii na Bavarskem in v Furlaniji. Tako sta nastali Bavarska in 35

Furlanska vzhodna krajina. S tem v zvezi so e vedno odprta tevilna vpraanja, v glavnih potezah pa je bil frankovski jugovzhod organiziran na naslednji nain. Na severu ob Donavi sta najkasneje od leta 803 obstajali dve prefekturi: Bavarska in Bavarska vzhodna krajina (plaga orientalis). Slednja je poleg panonskega prostora do Rabe (in morda e naprej) obsegala e Traungau na nekdaj starobavarskih tleh in tudi Karantanijo. Na jugu je upravno podroje furlanskega vojvode zajemalo ogromno podroje, ki je iz Furlanije prek Istre in dananje Slovenije v medreju Drave in Save segalo dale proti vzhodu, morda vse do Srema, vanj pa je bil vkljuen tudi iri prostor Siska in zahodnodalmatinskega zaledja. Kje je potekala meja med bavarskim in furlanskim vzhodom, ni jasno. Gotovo je le, da se cerkvena in upravna meja nista pokrivali. Drava, v vsem svojem toku cerkvena meja med Salzburgom in Oglejem, pride kot upravna meja v potev le v svojem panonskem delu, kar pa tudi ni gotovo. V asu upora Ljudevita Posavskega (819-823) se je poveljstvo furlanskega vojvode in krajinika Balderika, ki mu je bila naloena zaduitev upora, raztezalo tudi nad Karantanijo, ki se je deloma pridruila uporu. Na vsem tem obirnem prostoru so poleg ozemlja, ki je stalo neposredno pod upravo obeh krajinikov prefektov, obstajale e klientelne plemenske kneevine, ki so pod frankovskim pokroviteljstvom obdrale relativno notranjo samostojnost, hkrati pa tvorile prvo obrambni rto karolinke drave. V Bavarski vzhodni krajini sta bili takni kneevini Karantancev in od leta 805 tudi Avarov med Donavo in Rabo; na ozemlju furlanske krajine pa so iveli Karniolci ob zgornji Savi, Guduskani ali Gaani ob reki Gacki v Liki in tudi tisti slavonski Slovani, ki jim je iz Siska ob sotoju Kolpe in Save kot knez vladal Ljudevit Posavski. Poslanci slednjega so se leta 818 brezuspeno pritoevali cesarju Ludviku Pobonemu nad krutostjo in nestrpnostjo prefekta Furlanske marke Kadaloha, naslednika leta 799 ubitega Erika. Naslednje leto je Ljudevit zael odkrit upor (rebellio Liudewiti), ki je kmalu prerasel v pravo vojno (bellum Liudewiticum), v kateri je sprva triumfiral spodnjepanonski knez. Z vojakimi uspehi podprta Ljudevitova gentilna tvorba je na sosednja plemena delovala izrazito integrativno in je zajela Karniolce in del Karantancev ter tudi Timoane, ki so zaradi prikljuitve k Ljudevitu celo spremenili svoj prvotni nart zapustiti Bolgare in se pridruiti Frankom. Celo nesreni gradeki patriarh Fortunat, kateremu je frankovskobizantinski sporazum iz leta 812 metropolitansko podroje v Istri in Beneiji razdelil med dve dravi, je, verjetno pod bizantinskim pokroviteljstvom, poslal Ljudevitu rokodelce in zidarje za gradnjo utrdb. Frankovskemu zavezniku Borni, knezu v Dalmaciji in Liburniji, je Ljudevit povzroil veliko kode, toda tudi sam je doivel veliko porazov od koncentrinih frankovskih napadov, ki so nartno unievali gospodarske temelje njegove oblasti, tako da je nazadnje 36

moral beati v zahodno Dalmacijo, kjer je bil leta 823 umorjen. Karantanski in karniolski zavezniki kneza Ljudevita so se aktivno udeleevali bojev proti Frankom. Karantanci so se v letih 819 in 820 vekrat eprav neuspeno postavili po robu frankovski vojski ob Dravi. Leta 820 so brezboni Slovani ponovno, po skoraj stotih letih, tudi zagali Maksimiljanovo meniko celico v Bischofshofnu. e istega leta je furlanski vojvoda Balderik, ki je nasledil leta 819 umrlega Kadolaha, ponovno podvrgel Karantance in Karniolce, ki ivijo ob reki Savi, svoji oblasti. S prikljuitvijo dela Karantancev knezu Ljudevitu se je namre oblast (cura) vojvode Balderika, kateremu je cesar oitno delegiral vrhovno oblast nad vsem ozemljem, ki ga je zajel upor, razirila tudi nad Karantanijo, pod njegovim poveljstvom pa je bila tudi Panonija severno od Drave. Ko so namre leta 827 iz podroja Srema po Dravi navzgor v panonski prostor severno od te reke prodrli Bolgari in pregnali slovanske kneze ter jih zamenjali z bolgarskimi rektorji, so na dravnem zboru v Aachnu leta 828 krivdo za ta teki udarec pripisali Balderiku in ga odstavili; ogromno podroje njegove oblasti pa je bilo razdeljeno med tiri grofe. Frankovski dravni anali, ki opisujejo te dogodke, ne razkrijejo imen novih nosilcev oblasti na nekdanjem Balderikovem mandatnem obmoju, zato je bilo veliko ugibanj in razlinih predlogov, katere naj bi bile nove tiri grofije. Vsekakor pa je reforma iz leta 828 pomenila zakljuek nekaj let trajajoega procesa, ki je pomenil tudi spremembo strukture frankovske upravne organizacije na jugovzhodu drave. V prvi fazi karolinke oblasti je bila uprava in z njo zvezana obramba vzhodne in jugovzhodne meje namre koncipirana tako, da je bilo pravo dravno ozemlje obdano s celo vrsto v glavnem slovanskih klientelnih gentilnih kneevin, ki so pod frankovskim pokroviteljstvom obdrale relativno notranjo samostojnost, hkrati pa tvorile prvo obrambno linijo karolinke drave. Upor Ljudevita Posavskega, ki so se mu hitro pridruila nekatera slovanska gentes, ki so priznavala frankovsko nadoblast, je zelo jasno pokazal na slabosti tega modela, saj so se tributarna slovanska plemena izkazala za preve samostojnega in zato nezanesljivega partnerja. Posledica je bila, da se je struktura frankovske uprave ob meji zaela spreminjati e v dvajsetih letih 9. stoletja. Takrat je grofovska uprava zaela zamenjevati gentilno. To je pomenilo, da je frankovski grof (comes), kateremu je njegov mandat podelil frankovski vladar, v igar imenu je grof tudi izvajal zaupano mu oblast, zamenjal plemenskega kneza (dux) in z njim povezano gentilno ureditev. Tako sta na ozemlju tributarnega avarskega kaganata med Rabo in Donavo nastali dve grofiji. V Karantaniji je bil na mesto zadnjega domaega kneza Etgarja postavljen bavarski grof Helmwin. Tudi ob zgornji Savi, na plemenskem ozemlju Karniolcev, se v tridesetih letih 9. stoletja e omenja frankovski grof, 37

bavarski Salacho. Senji domaih knezov pa niso uli niti tisti Slovani v Panoniji, ki so leta 827 prili pod Bolgare, saj so ti zamenjali njihove kneze s svojimi rektorji. Franki so po ponovni osvojitvi tega prostora s postavitvijo Pribine za grofa v Panoniji (severno od Drave) leta 847 le potrdili in nadaljevali proces, ki so ga zaeli Bolgari. Z reformo leta 828 je bila ukinjena Furlanska mejna krajina, ki se je tudi ozemeljsko precej zmanjala na raun bavarske Vzhodne prefekture. Tej je bila po novem zaupana obramba celotne jugovzhodne meje. Vanjo je ponovno prila (grofija) Karantanija, prikljueno pa ji je bil tudi zgornje Posavje in Panonija severno od Drave. S tem se je meja Italije zopet kot v asu pred propadom avarske drave pomaknila na krake prelaze. Od Frankov odvisnih Slovanov v Dalmaciji in Slavoniji pa uvedba grofij ni zajela; njihovi plemenski knezi so izpriani e dalje.

ISTRA IN FURLANIJA
Istra, ki je okrog leta 788 iz bizantinske politine sfere prela v frankovsko, je predstavljala most med Vzhodom in Zahodom. Njen zgodnjesrednjeveki obseg je bil v kolikor dri domneva, da je severovzhodna meja trake kofije predstavljala tudi politino mejo polotoka precej veji, kot je danes. Na celinskem delu je meja potekala od najsevernejega dela Trakega zaliva pri reici Timav blizu Devina, kjer je stal tudi znameniti romarski samostan sv. Ivana (tivan), prek Krasa na Nanos in od tam na Javornike. Prek Snenika se je spustila na Kastav, star katel nad Reko, se nato povzpela na Uko in v Plominskem zalivu spet dosegla morje. V asu renovatio imperii cesarja Justinjana I. je Istra med letoma 535 in 544 prila v okvir bizantinske drave, kjer je potem nepretrgoma ostala ve kot dve stoletji. V upravnem oziru je bila bizantinska provinca Istra, ki ji je naeloval magister militum, podrejena eksarhu Italije s sedeem v Ravenni. Preselitev Langobardov iz Panonije v Italijo leta 568 je povzroila razbitje od avgustejske dobe dalje obstojee Beneije in Istre (Venetia et Histria) na dva dela: na Istro s priobalno lagunsko Beneijo, ki je ostala pod oblastjo Bizanca, in na langobardsko kontinentalno Beneijo. Shizma treh poglavij, ki jo je pape Gregor I. (Veliki) konec 6. stoletja kar naravnost imenoval istrska shizma (Histricorum scisma, separatio), je to razklanost severnoitalskega prostora e poglobila. Za kratek as, po prevladujoem miljenju med letoma 751 (langobardska zasedba ravennskega eksarhata) in 774 (konec langobardske drave), so Langobardi prekinili bizantinsko gospostvo v Istri, ki naj bi trajalo do leta 788. Prva pria novega politinega stanja pa je tri leta kasneje omenjeni istrski vojvoda (dux de 38

Histria), ki se je kot frankovski vazal (vassus) udeleil vojakega pohoda proti Avarom. Ta neimenovani vojvoda je verjetno identien z vojvodo Ivanom, proti katerega reimu so se leta 804 odposlancem (missi) Karla Velikega in njegovega sina Pipina pritoili predstavniki istrskih mest in katelov. Zapisnik tega sodnega zbora, ki je potekal ob Riani v koprskem zaledju zato je tudi imenovan Rianski zbor (vea, placitum) , ne predstavlja samo najpomembneje listine za zgodovino Istre v zgornjem srednjem veku, ampak ima tudi iri, vseevropski pomen, saj odslikava institucionalne, drubenoekonomske in etnine spremembe, ki so bile zvezane s prehodom doloenega teritorija iz bizantinske oblastne sfere v frankovski okvir in sistem. Istrani so vojvodi Ivanu zlasti oitali, da si lasti dajatve, ki jih plaujejo mesta dravi, da sili svobodne prebivalce mest na tlako in jim nalaga nove obveznosti, da je na mestna ozemlja pripeljal Slovane, ki zdaj tam pasejo ivino in obdelujejo njihova polja, ter da je uvedel nove upravne oblike in postavljal svoje stotnike (centarhe). Ivan se je na sodnem zboru v Riani moral obvezati, da bo prenehal z novotarijami, le Slovani naj ostanejo tam, kjer to ne koduje mestom. Rianski zbor tako ne pria samo o naselitvi Slovanov v notranjo Istro, ampak daje podroben vpogled v upravno strukturo provincialne bizantinske oblasti. Spremembe v Istri, ki so se zgodile pod novo frankovsko oblastjo in ki so povzroile nezadovoljstvo lokalnega istrskega prebivalstva, so bile v veliki meri posledica frankovskih avarskih vojn. Ve kot desetletje dolgo (791-803) sta dajala namre vojna in vojno stanje ton dogajanju med Italijo in srednjo Donavo: ivljenje z vojno in za vojno je izrpavalo ljudi in pokrajine, angairati je bilo potrebno vse razpololjive sile, prilagoditi ekonomijo in centralizirati mo. Tem spremembam se ni mogla izogniti niti Istra in za njeno prebivalstvo tako nepriljubljeni ukrepi so bili v veliki meri posledica prilagoditve lokalnih institucij in gospodarstva vojnim razmeram in potrebam. Toda, ko je Karel Veliki zaradi irjenja frankovskega vpliva nad Benetke priel v konflikt z Bizancem, bi rastoe nezadovoljstvo v Istri lahko destabiliziralo celotno podroje, pokvarilo frankovske narte glede Benetk in morda celo ogrozilo njihov poloaj v Istri sami. Ureditev razmer v Istri je tako v kontekstu frankovske beneke politike morala postati ena od prioritet Karlove politike na severnem Jadranu in z odpravo veine ukrepov vojvode Ivana na rianskem zboru 804 je prilo do umiritve razmer na polotoku. Ena od posledic vrnitve starih institucij in obiajev pa je bila, da se je novi frankovski red uveljavljal zelo poasi. Omemba tribunov, locisalvatorjev in vikarjev v najstareji znani istrski privatni listini, v oporoki trake nune Maru iz leta 847, pria o preivetju bizantinskih upravnih struktur v frankovsko dobo. Slovani so se v prvi fazi okrog konca 6. stoletja v Istro naseljevali le do velikega 39

krakega praga juno od ceste Trst-Reka. Slovansko, avarsko in langobardsko plenjenje polotoka v tem asu pa je povzroilo, da je prebivalstvo bealo za zidove utrjenih mest in katelov. Marsikatera podroja so gospodarsko opustela. Blagostanja 6. stoletja, ki ga v svojih pismih opisuje Kasiodor polotok slavi kot vina, olja in ita bogato deelo ter celo pravi, da Istro po pravici imenujejo Kampanijo Ravenne (Ravennae Campania), pa v smislu, da ima za ostrogotsko kraljevsko mesto Ravenno isti pomen, kot ga je neko imela Kampanija za cesarski Rim je bilo konec. S prehodom Istre pod Franke konec 8. stoletja je bilo slovansko priseljevanje mono vzpodbujeno. Iz isto gospodarskih razlogov so bili Slovani sedaj naseljevani na tevilna, od zaetka 7. stoletja le ekstenzivno izrabljena podroja, da bi jih poljedelsko bolje izkoristili in poveali prihodek, ki je bil deloma namenjen tudi kraljevi blagajni. Ta podroja so nekdaj pripadala tako mestom (civitates), ki so bila hkrati kofijski sedei, kot tudi manjim utrjenim katelom (castella), ki so s pripadajoimi ozemlji tvorili osnovno upravno mreo polotoka. Ta poznoantino-zgodnjesrednjeveka ureditev je kljuna za razumevanje istrske zgodovine tudi v kasnejem asu: politina meja med habsburko in beneko Istro v poznem srednjem in novem veku je v grobem sledila prav meji med obema poglavitnima organizatorjema in nosilcema tamkajnjega javnega ivljenja oz. oblasti, tj. med mestno komuno v irem obalnem pasu in med zemljikim gospostvom v notranjosti polotoka. Langobardska okupacija polotoka v tretji etrtini 8. stoletja je povzroila, da so bile istrske kofije v drugi dravi kot njihov metropolit, patriarh v bizantinskem Gradeu. Langobardi so mu prepreevali ordinacijo njegovih istrskih sufraganov. To je povzroilo, da so se istrski kofje posveevali sami med seboj in za nekaj asa imeli pravzaprav avtokefalni poloaj. Podobne razmere so bile tedaj za severnojadranski prostor prav tipine. e langobardska preselitev v Italijo leta 568 je imela za posledico, da se je metropolitansko obmoje oglejskega patriarhata razdelilo med dve dravi, med bizantinsko in langobardsko. Oglejski patriarh Pavlin I. se je takrat umaknil v blinji lagunski katel Grade, ki je ostal v bizantinskih rokah. Dravna razdelitev je povzroila, da se je leta 607 razdelili tudi patriarhat. Oblikovala sta se gradeki in oglejski patriarhat. Prvi je obsegal bizantinska ozemlja ob severnem Jadranu, drugi pa je deloval na langobardskem obmoju. Tako kot langobardska okupacija v tretji etrtini 8. stoletja je tudi frankovska zasedba polotoka, ki je bila dokonno potrjena z aachenskim mirom med Bizancem in Karlom Velikim leta 812, povzroila razcep gradekega metropolitanskega podroja. Sinoda v Mantovi leta 827 je skuala znova vzpostaviti sozvoje med dravno in cerkveno upravo ter je zato oglejskemu metropolitu v frankovski Furlaniji priznala cerkveno oblast nad Istro. Toda gradeki patriarh, ki je kasneje 40

svojo rezidenco prenesel na Rialto in postal beneki patriarh, je pod zaito doev nadaljeval spor s svojim oglejskim vrstnikom, ki se je vlekel stoletja in je bil konan leta 1180. ele takrat se je gradeki patriarh dokonno odpovedal cerkveni oblasti nad Istro. Leta 840 je frankovski cesar Lotar sklenil z benekim doem prvo znano pogodbo, ki je urejala odnose Benetk s frankovskimi sosedi, med katerimi so na vodilnem mestu navedeni Istrani in Furlani. Z njo so se Beneani obvezali pomagati cesarju zoper sovrane slovanske rodove, zato pa so lahko trgovali z mesti frankovskega Italskega kraljestva. Spopadi benekega ladjevja s hrvakimi gusarji, ki so za asa benekega doa Ursa (864-875) plenili zahodnoistrska mesta, gotovo stojijo v tradiciji zgoraj omenjenega Pactum Lotharii. Obljuba (promissio) iz leta 932, s katero se je ljudstvo (populus) tj. politino odloujoi sloj Kopra v zameno za dovoljenje trgovanja na Benekem obvezalo k letni dobavi vina, pa e povsem konkretno odslikava proces postopnega irjenja benekega vpliva v Istro. e naslednje leto so Beneani dosegli, da so istrski mejni grof ter predstavniki Pulja, Porea, Novigrada, Pirana, Kopra, Milj in Trsta, ki so predtem z nasilnostjo kodovali beneki lastnini, ladjam in ljudem v Istri, sklenili z njimi sporazum, ki je Benetkam omogoal neovirano gospodarjenje na njenih istrskih posestvih. Uinkovito sredstvo, ki so ga Beneani uporabili za dosego tega sporazuma, pa je bil trgovinski embargo. Gospodarska povezanost istrskega prostora z Benetkami je bila e v prvi polovici 10. stoletja ivljenjskega pomena za mesta na polotoku. Razvoj, ki je v poznem srednjem veku pripeljal do podreditve vseh zahodnoistrskih mest Republiki sv. Marka (edina izjema je bil Trst) in do politine razklanosti polotoka, ki je trajala vse do konca beneke drave 1797, je imel izhodie prav v tem asu. Furlanija ime je dobila po rimskem mestu Forum Iulii; dananje italijansko in tudi slovensko ime tega kraja, Cividale/edad, pa je izpeljano iz civitas je prostor, ki je bil vedno povezan s sosednjimi vzhodnimi pokrajinami. Oglej, ustanovljen e 181 pred n. ., je bil izhodina toka vseh pomembnih poti, ki so povezovale Italijo s srednjim Podonavjem. Svojo povezanost z vzhodom je ta prostor ohranil tudi v zgodnjem srednjem veku in seveda tudi kasneje. Leta 568 so Langobardi s preselitvijo iz Panonije v Italijo v Furlaniji ustanovili svojo prvo in v zaetku tudi najpomembnejo vojvodino. Tako so se navezali na tradicijo rimsko-bizantinske uprave tega prostora, saj pred tem (v Panoniji) niso poznali institucije vojvode (dux). Langobardski furlanski vojvode so vekrat vodili povsem samostojno politiko in se upirali centralni kraljevi oblasti v Paviji; nekateri so tudi sami zasedali langobardski prestol. Kljub politini meji, ki je furlanske Langobarde loila od Slovanov in Avarov, zanimanje za vzhod ni zamrlo. Prav temu se imamo zahvaliti za tevilne, za slovensko zgodovino nadvse dragocene podatke, ki jih je v svoji Zgodovini Langobardov zabeleil Pavel 41

Diakon, Langobard, doma iz edada. Obstajalo pa ni samo zanimanje, ampak tudi zelo konkretni stiki, ki so povezovali oba prostora. Leta 611 so Avari oplenili edad in s seboj odpeljali tevilne ene in otroke. Eden med njimi je bil tudi prednik Pavla Diakona, ki je ez as zbeal iz avarskega ujetnitva in na svoji poti v Italijo naletel na slovansko naselje, kjer mu je, vsemu izrpanemu, pomagala neka stara enska. Leta 664 je Arnefrit, sin upornega in verjetno pri Ajdovini ubitega furlanskega vojvode Lupa, nael politino zatoie pri Slovanih v Karantaniji. Z njihovo pomojo se je celo nadejal povrniti oblast v Furlaniji. K Slovanom na vzhodu je okrog leta 737 hotel zbeati tudi odstavljeni furlanski vojvoda Pemmo. Politini azil pa so pri sosednjih Avarih in Slovanih dobili tudi Langobardi, ki so sodelovali v leta 776 zaduenem furlanskem uporu proti novi frankovski oblasti Karla Velikega. Eden od teh prominentnih ubenikov je bil tudi tisti Aio, ki je bil pozneje, leta 804, kot grof odposlanec (missus) Karla Velikega na Rianskem zboru in katerega je na svojem pohodu v Avarijo leta 796 nael Pipin ter ga uspel pridobiti za frankovsko stvar. Politina zdruitev teh dveh prostorov pod Franki, raziritev oblasti furlanskega prefekta dale na vzhod in zaetek oglejskega misijona je Furlanijo e bolj povezal s slovanskimi sosedi. Vendar: kakor so vojaki in misijonarji odhajali na vzhod, tako so romarji prihajali v Furlanijo. Cilj njihovega romanja je bil po najnovejih domnevah samostan v S. Canziano dIsonzo vzhodno od Ogleja, kjer so v frankovskem obdobju hranili evangeliar, za katerega so verjeli, da se v njem nahaja tudi avtograf Markovega evangelija. Na posamezne robove strani tega kodeksa, ki je zaradi kraja, kjer ga danes hranijo, znan kot edajski evangeliar, so vpisana imena tevilnih romarjev iz druge polovice 9. in prve polovice 10. stoletja, ki so prili v ta samostan iz obsenega alpsko-jadransko-podonavskega prostora. Med tevilnimi uglednimi imeni romarjev, ki tako ivo ponazarjajo povezovalno vlogo Furlanije v zgodnjem srednjem veku, najdemo npr. Witigowa, ki je bil okrog leta 860 grof v Karantaniji, in spodnjepanonskega Pribino, pa tudi Paba, Riherija in Engilalka, ki so priblino v istem asu bili pomembni nosilci oblasti v Vzhodni prefekturi. V kodeksu najdemo celo imena iz Bolgarije med njimi na prvem mestu Mihaela, tj. bolgarskega kana Borisa, ki se je leta 864 dal v Carigradu krstiti in pri tem sprejel ime svojega botra, bizantinskega cesarja Mihaela III. Ne manjkata niti imeni cesarjev Ludvika II. (850-875) in Karla III. (Debelega). Slednji je leta 884, potem ko je pri Tullnu ob Donavi v dananji Avstriji sklenil mirovni sporazum z moravskim Svetopolkom, potoval prek Karantanije in Furlanije v Pavijo; tedaj bi tudi lahko prilo do vpisa njegovega imena. Enako velja za Braslava, ki je bil konec 9. stoletja slovanski knez prostora med Dravo in Savo; njegovo ime je prav tako vpisano v evangeliar in leta 884 je bil tudi on v Tullnu. Iz dalmatinskega prostora je v evangeliarju zabeleeno ime prvega 42

izprianega kneza Hrvatov Trpimirja (iz srede 9. stoletja).

PANONIJA
Z reformo leta 828 so postale vse trajne osvojitve Frankov v avarskih vojnah del bavarske Vzhodne prefekture, s tem pa tudi del Bavarskega kraljestva (regnum) Ludvika Nemkega, vnuka Karla Velikega in sina Ludvika Pobonega. Podlaga temu kraljestvu, v katerem je Ludvik sistematino izgrajeval svoje lastno gospostvo, je bil zakon o delitvi frankovske drave med tri cesarjeve sinove (Ordinatio Imperii) iz leta 817. Po njem so Ludviku Nemkemu pripadla Bavarska in ozemlja preteno slovanskih plemen na njenem jugovzhodu. Poleg same Bavarske je postala zlasti Karantanija znotraj Vzhodne prefekture tisti temelj moi, ki je leta 876 oz. 887 omogoil najprej Ludvikovemu sinu Karlmanu in nato e njegovemu vnuku Arnulfu dosego naslova vzhodnofrankovskega kralja. V to, od leta 828 mono poveano Vzhodno prefekturo je okrog leta 833 s prostora severno od Donave skupaj s svojim sinom Kocljem in tevilnim vojakim spremstvom prebeal Pribina, slovanski knez v Nitri. Njegov beg je razumeti kot del gentilne konsolidacije Moravanov kot politino-etnina skupnost se prvi omenjajo ele leta 822 , povezane najprej z uveljavitvijo nove kneje dinastije, poosebljene v Mojmirju I., nato z izkljuitvijo obrobnih centrov moi, kot je bila Nitra, in nazadnje z izrinjenjem mogoih tekmecev za oblast. Ubenega Pribino je na frankovskem dravnem ozemlju sprejel prefekt Bavarske vzhodne krajine Ratbod in ga v Regensburgu predstavil vzhodnofrankovskemu vladarju Ludviku Nemkemu. Na njegov ukaz je slovanski knez nato v Traismauerju, ki je spadal pod salzburko nadkofijo, prejel krst. Pribinovi odlini odnosi z bavarsko-frankovsko aristokracijo in stiki s salzburko cerkvijo segajo e v as, ko je e kot pogan vladal v Nitri. Ve dejstev med njimi tudi ime Pribinovega sina Koclja, ki je le skrajana oblika frankovsko-bavarskega imena Kadaloh posredno kae na to, da je Pribinova ena izvirala iz grofovskega rodu bavarskih Wilhelmincev. Morda je prav za njene potrebe salzburki nadkof Adalram e okrog leta 827/828 v Nitri posvetil cerkev. To je prva znana cerkev na slovanskem prostoru severno od Donave. Toda Pribina je brkone zaradi elje po lastni politini in gospostveni uveljavitvi priel v spor z mogonim Ratbodom in njegovega beanja zato e ni bilo konec. Skupaj s sinom in celotnim spremstvom je pobegnil k Bolgarom, najverjetneje v Srem. Od tu ga je nato po krajem asu pot vodila k slovanskemu knezu Ratimirju, nasledniku upornega Ljudevita v posavski Panoniji. S tem je ponovno priel na ozemlje, ki je bilo pod frankovsko kontrolo in 43

pod pristojnostjo prefekta Ratboda. Ta je leta 838 proti Ratimirju, ki se je umaknil, vojako posredoval, Pribinova skupina pa se je premaknila proti severozahodu, prestopila Savo in prila na mandatno podroje grofa Salacha, tj. v Karniolo oz. na Kranjsko, ki je od leta 828 spadala v okvir bavarske Vzhodne prefekture. Tu se je konala veletna Pribinova odisejada; Salachu je uspelo, da ga je pobotal s svojim nadrejenim prefektom Ratbodom in Pribina je v Panoniji, kjer mu je okrog leta 840 Ludvik Nemki podelil v fevd obseno ozemlje zahodno od Blatnega jezera ob reki Zali, nael svojo novo domovino. Panonija do Donave je po zmagoslavno zakljuenih avarskih vojnah predstavljala frankovski divji vzhod deelo, ki je nudila neomejene monosti za lastno afirmacijo. Eden tistih, ki je izkoristil ponujeno prilonost, je vsekakor bil prav Pribina. Ob izlivu reke Zale v Blatno jezero je zgradil prestolnico, ki je, tako kot neko Nitra, leala na zelo ugodni prometno-geografski toki, na stiiu starih, e antinih cest. Movirnata okolica in trdnjavski znaaj (munimen) kraja sta bila odloilna za njegovo ime, ki nam ga soasni viri sporoajo v slovanski, nemki in latinski obliki: Blatenski kostel/Moosburg/Urbs paludarum. Blatenski kostel je postal sredie Pribinove gospostvene tvorbe, kjer je zael le-ta vsenaokrog zbirati ljudstva in jih mnoiti na tej zemlji. Poleg e naseljenih drobcev Avarov, Slovanov in celo Gepidov, ki so preiveli propad avarskega kaganata, so sedaj zaeli v Panonijo prihajati tevilni novi kolonisti iz Karantanije, s slovanskega sveta severno od Donave in v nemajhnem tevilu tudi z Bavarskega. Osrednja Panonija med Rabo, Dravo in Donavo je postala talilni lonec. Zajel jo je etnogenetski proces zlivanja razlinih etninih skupin, imenovan colluvies gentium. V tej meanici ljudstev pa so prevlado morali imeti Slovani; drugae si ni mogoe razloiti nekoliko kasneje izjemne privlanosti slovanskega bogosluja Cirila in Metoda v Panoniji. ele z utrditvijo Pribinovega poloaja in z vzpostavitvijo gospostvene strukture v Panoniji so se Salzburgu prav odprla vrata v pokrajino, ki mu je cerkveno pripadala e od leta 796. Najmanj sedemnajst cerkva je bilo v Pribinovi kneevini posveeno samo za asa nadkofa Liuprama (836-859). V Blatenskem kostelu je Pribina ob pomoi salzburkih slikarjev, zidarjev, kovaev in tesarjev zgradil kar tri cerkve. Veine teh cerkva danes ne moremo lokalizirati, tiste pa, ki jih lahko, priajo, da so kraji pod Pribinovim nadzorom segali od reke Rabe na severu do Peuja (Pcs) na jugu in do Ptuja na zahodu. Ptuj, mesto z izjemno antino tradicijo, je bil tudi v zgodnjem srednjem veku eden najpomembnejih krajev v dananji Sloveniji. Pomen mu je dajal zlasti kamniti most prek Drave, postavljen e v pozni antiki na najpomembneji poti med Italijo in Panonijo. Leta 874 je salzburki nadkof Teotmar v Ptuju posvetil e drugo cerkev, tisto, ki jo je dal zgraditi Kocelj in ki je morda stala 44

na mestu kasneje, e danes stojee protijske (upne) cerkve. Nagrada za Pribinovo uspeno delo pri konsolidaciji frankovske Panonije in za vnemo za bojo in kraljevo slubo je prila e leta 847. Takrat je Ludvik Nemki podelil Pribini v last vse, kar je prej imel kot fevd, hkrati pa mu je podelil e grofovski mandat in ga s tem postavil za nosilca dravne oblasti. Iz nje so bila izvzeta le panonska posestva salzburke cerkve, ki jih je itila imuniteta. Svojevrstna dvojna pozicija podobna poloaju plemenskih knezov v Bretoniji, ki so bili istoasno tudi grofje Bretonske marke je odslej zaznamovala Pribinov poloaj v Panoniji. Poleg funkcije grofa je med svojimi ljudmi e naprej imel poloaj gentilnega kneza. V tem smislu ga tudi neka listina Ludvika Nemkega iz februarja leta 860, v kateri se Pribina zadnji omenja kot iv, oznauje kot kneza (dux), njegovo gospostveno obmoje pa kot kneevino (ducatus). Podobno dvojno naslavljajo viri tistega asa tudi njegovega sina Koclja, ki je nasledil oeta v grofovski in kneji oblasti. Imajo ga za grofa Slovanov (comes de Sclauis) in panonskega kneza (knaz panonsk ). Pribino so okrog leta 861 ubili prav tisti Moravani, pred katerimi je neko e beal. Zdi se, da je bila njegova smrt v zvezi z turbulentnimi dogodki, ki so tedaj pretresali bavarsko Vzhodno prefekturo. Leta 854 je bil zaradi verolomnosti odstavljen mogoni prefekt Ratbod. Na njegovo mesto je Ludvik Nemki dve leti kasneje postavil svojega sina Karlmana. Ta je v Vzhodni marki (marchia orientalis), kot se je tedaj zael imenovati bavarski vzhod med Donavo in Savo, uveljavil energino in predvsem samostojno politiko: leta 858 je moravskim knezom Rastislavom, igar gospostveno obmoje se je raztezalo severno od Donave, sklenil mir in zaveznitvo. S tako zavarovanim hrbtom se je Karlman odkrito uprl oetu. V nameri, da si ustvari povsem samostojno gospostvo (regnum), je v letih 857-861 s podroja celotne Vzhodne marke pregnal Ludviku Nemkemu zveste grofe ter panonsko in karantansko mejo povsem zasedel s svojimi privrenci. rtev te politike je bil v prvi vrsti karantanski grof Pabo, ki je moral zbeati v Salzburg. Ni bolje je niso odnesli tudi njegovi grofovski tovarii (socii comites). Med ubeniki so se znali e grof Witigowo, ki je prav tako deloval v Karantaniji, Riheri, igar grofovski mandat je obsegal podroje Szombathelyja, in verjetno tudi Kocelj, ki se je spomladi leta 861 nahajal v kraljevem Regensburgu. Najhuja usoda pa je doletela Ludviku Nemkemu vedno lojalnega Pribino, ki je izgubil ivljenje. Med prve Ludvikove poskuse, da bi si povrnil izgubljeno ozemlje, gotovo spadajo njegove podelitve velikih ozemeljskih kompleksov bavarski cerkvi in velikaem na gospostvenem podroju upornega sina. Med temi darovnicami je najpomembneja tista, ki jo je od Ludvika novembra leta 860 prejela salzburka nadkofija. S to Magno Carto je dobil Salzburg v last tevilne dvore tj. za gospodarsko izrabo organizirane zemljike komplekse , 45

ki so se raztezali od Melka ob Donavi preko dananje jugovzhodne Spodnje Avstrije in gradiansko-madarskega prostora zahodno od Blatnega jezera do starokarantanskega prostora z Gospo Sveto. Ta listina je tudi pria vedno vejega gospodarskega in politinega pomena Karantanije znotraj Vzhodne marke, ki se je odraal tudi tako, da je karantansko ime postalo sinonim za celotno Vzhodno marko. Za Karlmana in nato Gundakarja, ki sta imela poloaj prefekta v celotni Vzhodni marki, je reeno, da sta bila postavljen na elo Karantancev. Karlmanova prizadevanja za politino neodvisnost pa je spremljalo tudi delovanje takratnega karantanskega pokrajinskega kofa Osvalda, ki je (neuspeno) poskusil pridobiti si samostojno, od Salzburga neodvisno cerkveno pokrajino; vsaj tako lahko razumemo pisma, ki jih je neposredno naslavljal na papea Nikolaja I. (858-867), ter na ta nain obel predpostavljenega salzburkega nadkofa. Kljub neuspehu Karlmanovih prizadevanj uporni sin se je leta 865 dokonno pobotal z oetom pa je poseben poloaj Karantanije pod gospostvom Karolingov Karlmana in nato njegovega sina Arnulfa ostal mono poudarjen. Pod Arnulfom, ki je najkasneje leta 876 prevzel oblast nad Karantanijo in Panonijo, je Karantanija v listinah oznaena kot regnum (riche), se pravi kot posebno gospostveno obmoje. Salzburki nadkof Adalvin in panonski knez/grof Kocelj, ki sta bila vseskozi zvesta Ludviku Nemkemu, sta boi leta 865 praznovala skupaj v Kocljevi prestolnici. To je gotovo znak, da so se politine razmere na vzhodu umirile. Toda le za kratek as. Severno od Donave, na Moravskem, sta namre e od leta 863 delovala dva ugledna bizantinska misijonarja, Konstantin in Metod, brata iz Soluna. Oba sta bila filozofsko izobraena. Kot misijonarja sta se izkazala e pri krimskih Kazarih in oba sta poznala slovanski jezik svoje makedonske domovine. Na tej podlagi je Konstantin sestavil slovanski rkopis (azbuko) glagolico, s katero sta zapisovala liturgine tekste, ki sta jih prevedla. Na Moravskem sta zaela uvajati slovansko bogosluje, toda zaradi odpora frankovske latinske duhovine sta se Konstantin in Metod e najkasneje v zaetku leta 867 umaknila z Moravskega prek Donave h Koclju, ki je mono vzljubil slovanske knjige, da bi se jih nauil. Od tu sta se na povabilo papea Nikolaja II. e istega leta prejkone po stari cesti, ki je ez dananje slovensko ozemlje prek Ptuja, Celja, Ljubljane in Hruice povezovala Panonijo z Italijo odpravila do Benetk in nato v Rim, kjer pa ju je sprejel e novi pape Hadrijan II. (867-872). Interesi obeh bratov so se pokrili z novo vzhodno politiko rimske kurije. Rim je zase zahteval neomejeno cerkvenoupravno oblast nad vsem nekdanjim Ilirikom, h kateremu je spadala tudi Panonija, in je podpiral odcepitev posebne papeu neposredno podrejene panonske nadkofije od bavarsko-karantansko-panonske metropolije s sedeem v Salzburgu. Glede Panonije severno 46

od Drave se je salzburki nadkof lahko skliceval le na misijonsko dejavnost svoje cerkve od konca avarskih vojn dalje, ne pa tudi na ustrezen papeki privilegij, ker ga pa nikoli ni prejel. Februarja leta 869 je Konstantin, ki si je nadel meniko ime Ciril, v Rimu umrl; pape pa je e istega leta poslal Metoda kot svojega legata za Slovane in kofa knezom Ratislavu, Svetopolku in Koclju. Stari sovraniki so se ob vpraanju od bavarske neodvisne slovanske cerkve zdruili. Metod je priel le do Koclja, ki ga je ponovno poslal v Rim; pape ga je tedaj imenoval za nadkofa severno od Drave leee Panonije in Moravske ter mu podelil naslov sirmijskega metropolita. Sirmium (Sremska Mitrovica), ki so ga leta 582 pogali Avari in je bil nekdanja politina in cerkvena metropola zahodnega Ilirika, je bil takrat v bolgarskih rokah. Uspeh delovanja nadkofa Metoda in njegovih uencev v Kocljevi Panoniji je bil v izredno kratkem asu (869/870) tako silovit, da se je salzburka cerkev po trietrt stoletja delovanja morala umakniti, saj je Metod izpodrinil latinski jezik in rimski nauk in ugledne latinske rke. To brez odkrite politine podpore Koclja ne bi bilo mogoe. Knezova odloitev za Metoda je pomenila popoln prelom s frankofilsko politiko njegovega oeta in izkljuno Kocljeva zasluga je bila, da se je v letih 870-873 hudo ogroeni slovanski misijon obdral pri ivljenju. Kajti e leta 870 so bavarski kofovski nasprotniki Metoda ujeli in ga na posebni sinodi v Regensburgu ob navzonosti Ludvika Nemkega obsodili kot vsiljivca v tuji dijecezi. Prav za to priliko so po vsej verjetnosti v Salzburgu dali sestaviti spis o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum), spomenico in hkrati belo knjigo proti Metodu. Ker je bil poloaj bavarske metropolije v Karantaniji, katere cerkveno pripadnost so Salzburgu potrdili kar trije papei iz druge polovice 8. stoletja, neomajan, so panonski misijon skuali prikazati kot nadaljevanje karantanskega in s tem svojim panonskim aspiracijam zagotoviti legitimiteto. Neprecenljivi podatki iz najstareje karantanske zgodovine, ki jim prinaa Konverzija, so tako bili le sredstvo za dosego salzburkih ciljev v Panoniji. Metodovo zajetje je sovpadlo s spremenjenim politinim poloajem, v katerem si je Svetopolk z zaasno postavitvijo na Karlmanovo stran in z izdajo svojega strica Rastislava pridobil gospostvo nad Moravani. ele po ostri intervenciji papea Janeza VIII. je bil Metod leta 873 izpuen. Nekaj asa je bil e pri Koclju, kateremu so zaradi tega grozili bavarski kofje, nato, verjetno po letu 874, ko so sovrani Franki in Moravani z mirom v Forcheimu dosegli modus vivendi, pa je odel na Moravsko, kjer je deloval vse do svoje smrti leta 885. Kocelj se v frankovski Panoniji ni mogel obdrati. Iz zgodovine je izginil najkasneje leta 876, ko je oblast nad Panonijo prevzel Karlmanov sin Arnulf; e leta 874 pa je salzburki nadkof Teotmar posvetil njegovo cerkev v 47

Ptuju. Po ponarejeni Arnulfovi listini, ki naj bi bila namenjena Teotmarju in je bila konec 10. stoletja sfabricirana v Salzburgu, naj bi bil Kocelj obsojen zaradi veleizdaje. Panonska epizoda je delo sv. bratov neposredno povezala s slovenskim prostorom. Le v Kocljevi Panoniji je med letoma 867 in 874 lahko prilo do stika in povezave med slovanskimi molitvenimi obrazci karantanskega misijona ter starocerkvenoslovanskimi teksti Konstantina in Metoda oz. njunih uencev. Na ta nain so slovenske posebnosti oblikovno (e posebej na ravni besednega zaklada) in vsebinsko vplivale na starocerkvenoslovansko pismenstvo. e izraziteje pa se ta povezava morda odraa v najstarejem slovanskem zakoniku, v Zakonu sodnem ljudem, ki je verjetno nastal za potrebe Kocljevega spodnjepanonskega slovansko determiniranega gospostva. Zakonik, ki je verjetno Metodovo delo, povezuje vzhodnorimske (bizantinske) in bavarske pravne norme, slednje pa so se v 9. stoletju irile zlasti med karantanskimi in ostalimi Slovani bavarske Vzhodne prefekture. Tako se zdi, da je ta izjemni pravni spomenik najnaravneje povezovati s Panonijo, eprav razlini raziskovalci kraj njegovega nastanka iejo tudi v Bolgariji in na Moravskem.

ZATON KAROLINKEGA OBDOBJA

Leta 871 je Ludvik Nemki predal upravo nad obdonavskimi grofijami na moravski meji grofu Aribu. S tem se je spremenila oblastna struktura, vzpostavljena leta 828, ko je bila uprava nad celotno Vzhodno marko zdruena v rokah prefekta ali kraljevega sinu. Najkasneje leta 876, po smrti Ludvika Nemkega, je Arnulf prevzel gospostvo svojega oeta Karlmana na vzhodu. Obsegalo je Karantanijo, grofijo ob Savi in panonski prostor tako severno od Drave (tj. podroje nekdanje Kocljeve Panonije) kot tudi juno od te reke, kjer je, navezujo se na tradicijo Ljudevita Posavskega in Ratimirja, imel svoj regnum slovanski knez in frankovski vazal Braslav Grofije ob Donavi so bile iz tega kompleksa izvzete. Anali iz Fulde oznaujejo leta 884 to gospostveno obmoje kot Arnulfovo kraljestvo. Sredie Arnulfove moi je predstavljala Karantanija. Razdelitev kraljeve zemlje, do katere je prilo v veji meri od srede 9. stoletja dalje, je privedla do vzpostavitve in izgradnje gospodarske infrastrukture (zemljikih gospostev) ter poveanja bogastva pokrajine. Od tu je Arnulf uspel pridobiti ne samo gospostvo nad Bavarsko (po letu 880), ampak leta 887 z vojako pomojo Bavarcev in Slovanov tudi nad Vzhodnofrankovsko dravo. Tudi po tem datumu je bil Arnulf e povezan s Karantanijo. Tako je boi leta 888 praznoval na nekdanjem sedeu karantanskega kneza, na Krnskem gradu, ki je s tem edina dokumentirana karolinka pfalca, tj. rezidenca frankovskih vladarjev, v irem vzhodnoalpsko-panonskem prostoru. Leta 983 je Krnski grad 48

izrecno oznaen kot kraljevi sede, regalis sedes. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je prav z razvojem v Arnulfovem asu povezan zaetek vojvodine Koroke, tedaj pa naj bi bil postavljen tudi vojvodski stol na Gosposvetskem polju, kar je imelo za posledico spremembo in fevdalizacijo obreda ustolievnja karantanskih (korokih) knezov (vojvod). V ta kontekst morda sodi e obnova pokrajinskega episkopata za Karantanijo, ki jo je po letu 873 izvedel salzburki nadkof Teotmar. Zaradi svoje povezanosti s Karantanijo je Arnulf e v literaturi 11. stoletja dobil pridevek Koroki. Po letu 887, ko je Arnulf postal vzhodnofrankovski kralj, so grofovsko oblast v Karantaniji imeli lani bavarskih visokoplemikih druin. Med njimi je bil tudi Luitpold, Arnulfov sorodnik po materini strani in utemeljitelj bavarske vojvodske dinastije Luitpoldingov. Kot grof v Karantaniji se prvi omenja v darovnici iz leta 895, s katero je Arnulf prevedel Waltuniju, predniku sv. Heme, iz fevda v alod posest na dananjem avstrijskem Korokem in tajerskem ter na Kranjskem. Na Kranjskem je leta 828 frankovska grofovska uprava zamenjala plemensko ureditev Karniolcev in okrog leta 838 je ta, k bavarski Vzhodni prefekturi pripadajoi prostor upravljal iz Bavarske izvirajoi grof Salacho. Nato se ele za Ratolda v zadnjem desetletju 9. stoletja domneva, da je kot grof deloval v slovenskem Posavju, kjer naj bi leta 895 tudi Waltuni imel svojo posest: tri kraljevske hube na obmoju Brestanice (Richenburch; ime namiguje na mono utrdbo) na levem in posestvo Krko (Gurcheuelt) na desnem bregu Save. Oboje naj bi lealo v Marki ob Savi (Marchia iuxta Souwam). Toda tekst listine kralja Arnulfa, ki nam prinaa te dragocene podatke, s katerimi bi bili lahko otipljivi prvi zaetki fevdalizacije slovenskega ozemlja juno od Drave, je bil, kot to kaejo najnoveje raziskave, v tem delu falsificiran in je zato brez prave vrednosti: grad Rajhenburg, ki je kontroliral prehod in pot ob Savi, je tako bil zelo verjetno postavljen ele po koncu madarskih vpadov, najprej po sredini 10. stoletja. Panonijo severno od Drave, kjer se je proces fevdalizacije zael e za asa Pribine, so v zadnji etrtini 9. stoletja doleteli teki in nesreni asi. Med Arnulfom, igar regnum je obsegal tudi nekdanjo Kocljevo Panonijo, in moravskim Svetopolkom je tri leta (882-884) divjala krvava vojna, v kateri je poleg obdonavskih krajev najbolj trpela prav Panonija. Tam je Svetopolk klal strahovito in krvolono kakor volk ter najveji del opustoil z ognjem in meem. Analist, ki poroa o teh dogodkih, govori le e o nekdaj sreni Panoniji (quondam Pannonia felix). Mir, ki ga je leta 885 sklenil s Svetopolkom, je Arnulfu olajal prevzem oblasti v Vzhodnofrankovski dravi leta 887. Pet let kasneje je pobudo v boju za Podonavje prevzel Arnulf ter s frankovskimi, bavarskimi in alamanskimi kontingenti poleti leta 892 plenil po Moravskem. Na pomo so mu prili tudi nomadski Madari. Ti so na Zahodu veljali 49

za nove Avare. V zahodnih, frankovskih virih so bili Madari prvi registrirani leta 862, ko so se morda vpletli v turbulentne dogodke v Podonavju, zvezane s Karlmanovim uporom in Rastislavovimi tenjami po neodvisnosti. Zagotovo pa so v ta prostor prili leta 881 in se pri Dunaju (Wenia) ta se takrat prvi omenja spopadli z bavarsko vojsko. 894, v letu smrti moravskega kneza Svetopolka, so vdrli preko Donave in do unienja opustoili vso Panonijo. Iz zaveznikov so se spremenili v Arnulfove sovranike in izpostavljena frankovska Panonija je bila ivljenjsko ogroena. Stanje je postalo kritino zlasti zato, ker so se Madari kmalu zatem naselili v Panonsko niino med Tiso in Donavo. Obrambo frankovske jugovzhodne meje je Arnulf okrepil tako, da je leta 896 Panonijo skupaj z Blatenskim kostelom izroil Braslavu, slovanskemu knezu in frankovskemu vazalu med Dravo in Savo v dananji Slavoniji. Pod poveljstvom tega zvestega Arnulfovega kneza, ki je e leta 892 sodeloval v pripravah na vojno z Moravani, se je tako zdruilo ogromno ozemlje, segajoe od Siska na jugu pa do Donave na severu. Krajevno ime Bratislava, ki se prvi omenja leta 907 kot Brezalauspurc, je etimoloko verjetno nastalo iz Brazlaves-Burg (Braslavov grad). Toda madarskih konjenikov ti obrambni ukrepi Vzhodnofrankovske drave niso zaustavili. Plen, ki jih je zlasti zanimal, je leal na Bavarskem in predvsem v bogati severni Italiji, kamor so prvi vdrli e poleti leta 899. e naslednje leto so plenili tudi po bavarskem ozemlju zahodno od Anie, le malo zatem pa e v Karantaniji. V tem asu so verjetno zasedli tudi e frankovsko Panonijo okrog Blatenskega kostela, medtem ko se je bavarsko-frankovska ureditev v obdonavskem prostoru obdrala zahodno od Mauterna pri Kremsu. Do tam je namre veljal carinski red, ki so ga na ukaz zadnjega vzhodnofrankovskega karolinkega vladarja Ludvika Otroka, Arnulfovega sinu, med letoma 904 in 906 potrdili v Raffelstettnu pri St. Florianu ob Donavi. Toda z uniujoim bavarskim porazom pri Bratislavi v zaetku julija leta 907, ko sta med tevilno bavarsko elito na bojnem polju obleala tudi mejni grof Luitpold in salzburki nadkof Teotmar, je karolinka ureditev na jugovzhodu dokonno propadla. Panonskoobdonavski prostor do Anie in Karantanije je priel pod madarski nadzor, slovenska tla ob stari italsko-panonski cesti pa so postala prehodno podroje za madarske plenilne pohode v Italijo in ozemlje na prepihu. Madarski konjeniki so do odloilnega poraza pri Augsburgu leta 955, ki zaznamuje konec njihovih plenilnih pohodov in zaetek njihovega prilagajanja zahodnim oblikam ivljenja, ve kot petindvajsetkrat prekali slovensko ozemlje. Kraj Vogrsko (v Ogrsko) pri (Novi) Gorici e danes spominja na Ogre ali Madare. Podobni toponimi, kot npr. Ungarina, pa so se ohranili tudi v Furlaniji, ki je bila ob vpadni poti 50

Madarov (ta je e leta 967 oznaena kot via oz. strata Hungarorum) opustoena do unienja. Prav z izrecnim opozorilom na kodo, ki so jo povzroili Madari, je spomladi leta l001 cesar Oton III. podaril oglejskemu patriarhu polovico gradu, ki se imenuje Solkan in polovico vasi, ki se v slovanskem jeziku imenuje Goriza. Drugo polovico je e v istem letu prejel grof Werihen. V dobi velike obnove Furlanije, ki se je pod vodstvom oglejskih patriarhov vrila v drugi polovici 10. in zlasti v 11. stoletju, so v Furlanijo prili tudi tevilni slovenski kolonisti, nekateri verjetno tudi s Koroke. Novi naseljenci so prvi izpriani leta 1031, ko je kraj Meretto di Capitolo pri dananji Palmanovi oznaen kot vas Slovanov (villa Sclavorum). Izrazita romanska veina je te koloniste asimilirala e do konca srednjega veka, spominjajo pa nanje e dandanes nekatera krajevna imena v Furlaniji, kot npr. Sclavons ali pa Belgrado.

NOVI RED IN NOVE OBLIKE

Mirna leta po bitki pri Augsburgu leta 955 so na vzhodu in jugovzhodu nastajajoe nemke drave omogoila novo razvojno politiko, ki se je v sedemdesetih letih 10. stoletja izrazila tudi v novih organizacijskih oblikah. e leta 952 je Oton I. podredil oblasti bavarskega vojvode, ki je vladal na Bavarskem in Korokem, e Veronsko in Furlansko marko ter Istro. Nastala je ogromna politina tvorba, ki je obvladovala alpske prelaze in s tem poti med Italijo in Nemijo. Bavarska je tedaj dosegla svoj najveji srednjeveki obseg. Toda zaradi upora tamkajnjega vojvode Henrika II. Prepirljivca je kralj Oton II. leta 976 od te prevelike in premone bavarske vojvodine loil vojvodino Koroko ta se je v personalni uniji do leta 1002 za kraji as sicer e dvakrat zdruila z Bavarsko , s katero je povezal tudi mejne krajine od Verone na zahodu prek Istre, dananje Slovenije do Semmeringa na vzhodu. S tem se je pretrgala zveza, ki je v dravnopravnem smislu e od druge polovice 8. stoletja Karantanijo navezovala na Bavarsko. Z novonastalo vojvodino Koroko prvo v vzhodnoalpskem prostoru je bilo formulirano nekaj, kar je bilo v zgodovinskem razvoju korokega prostora do tistega asa ves as imanentno: doloena, kljub povezavi z Bavarsko ves as zaznavna samostojnost in posebnost, temeljea na politini tradiciji stare slovanske kneevine Karantanije. Do srede 12. stoletja obstojea oblast korokega vojvode nad Veronsko marko je podrtovala strateki in prometno-geografski pomen nove vojvodine. Vojvodina Koroka je bila veja od nekdanje kneevine Karantanije in tudi kasnejo deelo Koroko je presegala za vekrat. Zato je paradoks zgodovinskega razvoja, da je pokrajina, ki se v vzhodnoalpskem prostoru lahko ozre na najstarejo tradicijo lastne dravnosti in ki je kot prva na tem obmoju postala vojvodina srednjeveke nemke drave, svojo politino 51

celovitost (kot deela) dosegla ele konec srednjega veka. Zaradi obrambe proti Madarom je bilo v sedemdesetih letih 10. stoletja na vzhodu in jugu Bavarske in Karantanije organiziranih ve po obsegu relativno manjih mejnih pokrajin, ki so se imenovale po nemko marke, po slovensko pa krajine, ter so se navezovale na tradicijo karolinkih mejnih grofij. Na severu, ob Donavi med Anio in Dunajskim gozdom, se je na Bavarsko navezovala Vzhodna marka, leta 996 prvi oznaena z imenom Ostarrchi (sterreich/Avstrija). Leta 970 se prvi omenja posebna krajina ob srednji Muri med Bruckom na severu in Radgono na jugu. Njeno nekoliko kasneje izpriano ime Karantanska krajina (marcha Karentana) jasno odraa njeno navezanost na vojvodino Koroko. Juno od nje je bila Podravska krajina, prvi omenjena leta 980. V virih je imenovana kot Krajina onstran gozda (marchia Transsiluana), tj. Krajina (gledano s Korokega) onkraj Dravskega gozda med Pohorjem in Kozjakom, izpriana pa je tudi kot Ptujska krajina (marchia Pitouiensi), vendar se na dalji rok ni uspela obdrati. Leta 980 se prvi omenja tudi Savinjska marka (Sovuina), ki je obsegala poreje Savinje, na jugu pa je prek Save segala vse do reke Krke. Za ta dolenjski del kasneje Kranjske se je pozneje uveljavilo ime Slovenska krajina (Marchia Sclavonica, que vulgo Windismarch dicitur). Zgornje Posavje (Gorenjsko) in Notranjsko je obsegala Kranjska. Kot Carniola, ki se po domae imenuje marka Creina, se prvi omenja leta 973. Njen center je bil grad v krajini (Chreina, Chrainburch), tj. Kranj. eprav razlinega izvora ime Kranj se je razvilo iz keltsko-romanskega Carnium, Creina pa je slovanskega izvora , sta se imeni pokrajine in njenega sredia pokrivali in vplivali, da se je za pokrajino uveljavilo domae ime Kranjska in ne Karniola. Slovensko ime so v obliki Krain prevzeli tudi Nemci. Na zahodu sta na Kranjsko mejili Furlanija, ki je proti vzhodu obsegala zgornje Posoje in spodnjo Vipavsko dolino, ter Istra, v katero je spadal tudi zgornji Kras do Nanosa in Javornikov. Z navedenimi mejnimi grofijami obdana in razirjena vojvodina Koroka je v slovenskem zgodovinopisju dobila zavajujoe ime Velika Karantanija. Toda e v zaetku 11. stoletja, najverjetneje leta 1002 ob dokonni razvezavi personalne unije med vojvodinama Bavarsko in Koroko , je ta velika politina tvorba razpadla in krajine od Mure do Save so bile podrejene neposredno kroni. Karantanska krajina se je leta 1012 s postavitvijo njenega mejnega grofa Adalbera za korokega vojvodo sicer ponovno povezala z vojvodino, toda na dolgi rok ta zveza ni imela perspektive. Karantanska krajina je po sredi 11. stoletja, ko je mejnogrofovsko oblast v njej prevzela rodbina Traungaucev oz. Otokarjev, postala sredie in izhodie razvoja, ki je pripeljal do nastanka nove vojvodine in deele tajerske. V Furlaniji pa se je moral taisti vojvoda Adalbero leta 1027 odpovedati vsem javnooblastnim funkcijam na podroju oglejske cerkve. 52

Vzpostavitev stabilne mejnogrofovske organizacije, ki je pomenila umestitev slovenskega ozemlja v okvir srednjeveke nemke drave, je omogoila oblikovanje gospodarskega in drubenega sistema, tipinega za zahodno Evropo, tj. fevdalizma. Jasen izraz uveljavljanja novega sistema je nastajanje zemljikih gospostev, ki so bila temeljne fevdalne gospodarsko-organizacijske ter sodno-upravne enote. Z izjemo Koroke, kjer je prvo gospostvo izpriano e leta 822, in deloma Istre, kjer listina Rianskega zbora iz leta 804 e pria o zaetkih fevdalizacije, frankovska drava 9. stoletja vsaj kolikor lahko ugotovimo in sklepamo na podlagi ohranjene dokumentacije na veini dananjega slovenskega ozemlja v glavnem ni posegala v obstojee slovanske drubene in gospodarske strukture ter jih ni spreminjala. Precizna mikro raziskava Blejskega kota je pokazala, da se je struktura staroslovanske upe ohranila nedotaknjena do druge polovice 10. stoletja. Fevdalizacija in z njo zvezan nastanek zemljikih gospostev na dananjem slovenskem ozemlju je v glavnem ele proces druge polovice 10. in 11. stoletja. Osnovna mrea zemljikih gospostev je nastala s podeljevanjem kraljeve zemlje, tj. vse tiste zemlje, ki e ni bila prilaena in je razpolagalna pravica zanjo pripadala vladarju; te pa je bilo v novonastalih krajinah v izobilju. S podeljevanjem kraljeve zemlje vladar ni le nagrajeval posameznih svetnih in posvetnih visokih fevdalcev za njihovo zvestobo ter jih plaeval za njihovo slubo, ampak se je z nastajanjem zemljikih gospostev, ki so gospodarsko bistveno bolje izkoristila naravne danosti, mono povealo bogastvo posameznih pokrajin. Znotraj mejnih grofij so gospostva ustvarila tudi prvo oblastno in sicernjo infrastrukturo: centri posameznih gospostev velikokrat so to bili prvi gradovi na naem ozemlju so postali tudi vozlia upravne, sodne in vojake mree. Med prvimi prejemniki velikih ozemelj, tudi v velikosti po nekaj sto kvadratnih kilometrov, so bile kofije. Salzburka nadkofija je e z darovnico iz leta 860 prila na tleh, poseljenih s slovenskimi predniki (zlasti na Korokem in tajerskem), v posest nekaterih dvorov. Morda e pred koncem 9. stoletja si je pridobila tudi e veliko teritorialno posest okrog Ptuja, pred sredo 11. stoletja pa tudi e omenjeni Rajhenburg (Brestanico) v Posavju. Z dvema darovnicam cesarja Otona II. so bili leta 973 na Gorenjskem, s srediem v kofji Loki, poloeni temelji lokega zemljikega gospostva kofov iz bavarskega Freisinga. Henrik IV. je v letih 1062 in 1067 isti kofiji podelil v Istri e fiskalno posest v Piranu in Novigradu ter sedem vasi, med njimi tudi Kubed na pomembni poti v notranjo Istro. Vendar kofija kljub verjetni elji po lastni soli in olivnem olju te posesti ni uspela obdrati. Severno od lokega zemljikega gospostva je v zaetku 11. stoletja iz podelitve kraljeve zemlje zraslo zemljiko gospostvo s srediem na blejskem gradu, ki se omenja e leta 1011 (castellum Veldes). Bilo 53

je last kofov iz Brixna na dananjem Junem Tirolskem. Oglejski patriarh je e leta 1001 prejel od krone polovico velikega zemljikega kompleksa med Soo, Vipavo in Trnovsko planoto, katerega center je bil grad v Solkanu (castellum Siliganum). Leta 1040 pa mu je Henrik III. odprl e Kranjsko: patriarh je dobil Cerknico in veliko ozemlje v pasu od Logatca do Loa, tj. praktino vso Notranjsko, ki je spadala pod prvotno Kranjsko. Nekatere od teh podelitev so bile posledica vkljuevanja cerkve v slubo drave. Izobraeni kofje, pri katerih ni obstajala nevarnost, da bi podeljeno zemljo podedovali, so bili mona vladarjeva opora. V okviru t. i. otonsko-salijskega sistema dravne cerkve je bila posameznim kofijam prepuena skrb za javno oblast. kofje, ki so jim bile prepuene cele grofije, so postali grofje in varuhi kraljevih interesov. Mednje je spadal tudi nadzor nad strateko pomembnimi alpskimi prelazi, ki so povezovali Italijo in Nemijo. V tem pogledu je imel Brixen, ki je leal na brennerski poti, e zlasti pomembno vlogo. Imeti briksenskega kofa za zaveznika je pomenilo imeti to pot odprto. Zato je Brixen od krone e leta 1027 prejel grofijo v dolini Inn in leta 1091 e grofijo v Pustertalu. Kralj Henrik II. pa je e ob svojem prvem pohodu v Italijo spomladi leta 1004 nagradil briksenskega kofa Albuina s svojim posestvom, imenovanim Bled, leeim v okroju, imenovanem Kranjska, v Watilonovi grofiji gornjega imena. Podoben geografsko-strateki pomen je imel tudi oglejski patriarhat med Alpami in Jadranom Njegov pomen je narasel zlasti tedaj, ko je opozicija v lombardski niini cesarju zaprla prehode preko Alp. Zato je patriarhat vse do srede 13. stoletja, ko je s propadom staufovske dinastije propadla tudi ideja cesarstva, ki obvladuje tako Italijo kot Nemijo, bil vedno deleen velike vladarjeve pozornosti. Ta se je kazala tudi z omenjenima podelitvama. V tradiciji otonsko-salijskega sistema dravne cerkve in v povezavi z aktualnim politinim poloajem je kralj Henrik IV. leta 1077, v asu vrhunca boja za investituro in na samem povratku iz Canosse, podelil oglejskem patriarhu Sigehardu, svojemu nekdanjemu kanclerju, najprej grofijo Furlanijo ter nato e mejno grofijo Kranjsko in grofijo Istro. Istega leta je tudi Liutold Eppensteinski, e en kraljev prista, postal koroki vojvoda in tehtnica investiturnega boja se je v Vzhodnih Alpah zaasno nagnila v korist Henrika IV. Oglejski patriarh je tako za kratek as (Sigehardov naslednik je zaradi svoje propapeke usmerjenosti izgubil Istro in Kranjsko; oglejski patriarh je ponovno postal mejni grof v prvi ele leta 1209, v drugi pa e leta 1093) postal nosilec javne oblasti na velikem delu prostora, ki je neko bil pod pristojnostjo frankovskega furlanskega mejnega grofa. Monost izjemnega bogatenja, politine in drubene promocije ter seveda zemlja, ki jo je vladar tako irokosrno delil, medtem ko je bila v jedru drave e bolj ali manj razgrabljena, je delala periferijo ob dravni meji atraktivno za tevilne visokoplemike 54

rodove, ki so v ta prostor prili iz notranjosti, se vanj vkljuili in potem odigrali pomembno vlogo v njegovem zgodovinskem razvoju. S Sake je prila rodbina Weimar-Orlamnde, v katere rokah je bila v tretji etrtini 11. stoletja mejnogrofovska oblast v Istri in na Kranjskem. Njena prvotna posest se je na Gorenjskem raztezala na levem bregu Save. V notranjosti Istre je jedro posesti te rodbine predstavljalo 20 kraljevskih kmetij, podeljenih s strani Henrika IV. leta 1064. Frankovskega izvora so bili Eppensteinci in Spanheimi, oboji dedni koroki vojvode, prvi med letoma 1077 in 1122, drugi pa med letoma 1122 in 1269. Jedro eppensteinskih posesti je prvotno lealo ob zgornji Muri, kjer je pri Judenburgu stal tudi grad Eppenstein, po katerem so se imenovali, in v Karantanski krajini, kjer so bili mejni grofje. Od tod so se z Adalberom leta 1012 prvi zavihteli na koroki vojvodski prestol. Spanheimi pa so poleg ostalih posesti (zlasti na Korokem) imeli na dananjem slovenskem ozemlju okolico Radgone in Maribora v Podravski krajini, kjer so bili v prvi polovici 12. stoletja mejni grofje. V istem asu je bilo v njihovih rokah e veliko gospostvo Lako v nekdanji Savinjski krajini in takratni Veliki Kranjski, njihova pa sta bila tudi Kostanjevica ob dolenjski Krki in e zlasti velik del ljubljanske kotline z Ljubljano vred. Najve visokoplemikih rodov je v slovenski prostor prilo z Bavarske. Poleg grofov iz Vohburga in grofov iz Bogna, katerih posest na slovenskem ozemlju je izpriana le kraji as v 11. in prvi polovici 12. stoletja, je potrebno omeniti zlasti grofe iz Andechsa. Ti so na Kranjsko prili v zaetku 12. stoletja in tu dedovali weimar-orlamndsko posest na vzhodnem Gorenjskem ter si v Kamniku ustvarili svoje kranjsko sredie. V drugi polovici 12. stoletja so bili deelni grofje na Kranjskem in mejni grofje v Istri, kjer so si po severovzhodni Istri (Meranija) nadeli naslov meranskih vojvod (dux Meraniae). Bavarskega izvora so bili tudi Traungauci oziroma Otokarji, od srede 11. stoletja mejni grofje v Karantanski krajini, ki je pod njihovo vladavino (do leta 1192) prerasla v vojvodino tajersko. Svoje prednike so na Bavarskem imeli tudi grofje, ki so v zaetku 12. stoletja prili ob srednjo Soo in se zaeli imenovati po Gorici, najbolj pa so se uveljavili v asu, ko so navedene dinastije e propadle. V 11. in prvi polovici 12. stoletja pa so posestva na ozemlju dananje Slovenije za kraji as imele tudi bavarske grofovske rodbine. Vse te visokoplemike rodove je po svojem izjemnem bogastvu presegala rodbina, katere posestva so se v zaetku 11. stoletja razprostirala od Furlanije na zahodu do hrvake meje na Sotli na vzhodu in od Donave na severu do Save in dolenjske Krke na jugu. Njeno teie je bilo v prostoru Bre na Korokem, ob zgornji Muri na dananjem tajerskem, e posebej pa v Savinjski krajini, kjer se je njihovo ogromno lastno veleposestvo (torej alod) tako reko pokrivalo z mejami krajine same in je sklenjeno segalo od Drave na severu prek 55

Slovenj Gradca, Celja, Rogatca in Lakega do Sotle in Save, juno od te pa e do Kostanjevice in Vinje Gore. Vsa ta ogromna posest, katere zaetki segajo do darovnic vzhodnofrankovskih vladarjev in naslednikov Karla Velikega, se je v zaetku 11. stoletja zdruila s poroko Heme in Viljema II. v eni druini, v t. i. Heminem rodu, vendar je pred sredo istega stoletja tudi e razpadla. Hema je po materini strani verjetno izvirala iz bavarske vojvodske dinastije Luitpoldingov, med njenimi predniki pa so bili tudi Waltuni, ki naj bi leta 895 dobil Rajhenburg in Krko (polje), ter Svetopolk in Preslav. Slovanski imeni slednjih dveh priata o slovanskem poreklu dela Heminih prednikov in dokazujeta, da se je domae slovansko visoko plemstvo, ki se je v jeziku in nainu ivljenja hitro asimiliralo, stopilo z doseljenim nemkimi visokoplemikimi rodovi v nov vodilni drubeni sloj. Hemin mo, Viljem II., grof v Breah in mejni grof v Savinjski krajini, je izviral iz rodu bavarskih Wilhelmincev, ki so v drugi polovici 9. stoletja kot grofje v Traungauu in ob Donavi igrali pomembno vlogo v boju z Moravani. Prav temu rodu je po vsej verjetnosti pripadala tudi Kocljeva mati in Pribinova ena. Genealogija Hemine druine je lep primer izrazite internacionalnosti visokega plemstva tistega asa. Ni drugae pa ni bilo v kasnejih stoletjih, saj se sorodstvena povezave plemstva niso omejevale samo na prostor srednjeveke nemke drave, ampak so segale tudi ire. Toda kot je zaradi tega zgreeno spraevanje o nacionalni pripadnosti tega plemstva, je bil zgreen tudi poskus razglasiti Hemo za slovensko svetnico. Viljema II. je marca leta 1036 ubil njegov najveji tekmec na jugovzhodu drave, leto poprej odstavljeni koroki vojvoda Adalbero Eppensteinski. Vdova Hema, ki je zdruila v svojih rokah vso poprej omenjeno nezasliano obseno posest, je postala ena najbogatejih ensk svojega asa. Ker sta tudi njena dva sinova Viljem in Hartvik zgodaj umrla po legendi naj bi ju umorili uporni rudarji , je Hema leta 1043 v Krki na Korokem ustanovila enski samostan, ki ga je kneje obdarila z zemljo. Njena posestva ob zgornji Anii, ki jih je prepustila salzburki nadkofiji, pa so tri desetletja kasneje sluila nadkofu Gebhardu, da je lahko ustanovil samostan v Admontu. Isti nadkof je tudi e razpustil enski samostan v Krki in tam leta 1072 ustanovil prvo kofijo na Korokem. Z ustanovitvijo kofije je Krka postala poleg Salzburga, Ogleja, Freisinga in Brixna peti veliki cerkvenokofijski zemljiki posestnik na slovenskih tleh. Teie njenih, od Heme izvirajoih posestev je lealo na Kozjanskem. Glavni fevdi (feuda principalia) krke kofije so bili Lemberg pri Dobrni, Planina, Rogatec, Podsreda in Kunperk ob Sotli. Vendar je Heminim sorodnikom, kot je bil mogoni Askvin, odvetnik krkega samostana, ali pa njegov vnuk Starchand II. kot savinjski mejni grof je imel naslov, ki je neko el Heminemu mou Viljemu II. , kljub temu e vedno ostalo dovolj posesti, moi in ugleda, da so e konec 11. stoletja takratnemu kronistu veljali za 56

najmoneje gospode na vsem Korokem, ki jim ni ugovarjal nihe od umrljivih ljudi. ele zmaga papeke stranke, v prvi vrsti salzburkega nadkofa, v investiturnem boju v Vzhodnih Alpah v prvem desetletju 12. stoletja, ki je bila zvezana tudi z uveljavitvijo Spanheimov, je povzroila, da so izgubili vso prejnjo mo. tevilni vodilni plemiki rodovi visokega in poznega srednjega veka irega vzhodnoalpskega prostora so ali izhajali iz Heminega rodu ali pa so se okoristili na raun njegove bogate dediine. Mednje sodijo plemeniti Prisi iz Puchsa in od njih izvirajoi grofje Vinjegorski, Vovbrki grofje, grofje Plainski in grofje Pfannberki ter verjetno tudi svobodni gospodje ovneki, kasneji grofje Celjski. Do konca 11. stoletja se je tako v temeljnih potezah izoblikovala osnovna posestna struktura dananjega slovenskega ozemlja, ki pa je bila seveda podvrena stalnim spremembam. To je tudi as, ko so se pri nas zaeli odvijati zgodovinski procesi, zaobjeti s pojmi, kot so kolonizacija, germanizacija, asimilacija, pa tudi fevdalizacija drube na ravni njenih najnijih slojev. Njihova osnovna znailnost je, da so potekali znotraj zemljikih gospostev. Glavno gibalo teh procesov, ki se niso odvijali loeno oz. vsak zase, ampak so se med seboj nenehno prepletali, je bila tenja posameznih zemljikih gospodov, da poveajo donos svojih novo pridobljenih in s strani domaih Slovanih ekstenzivno obdelovanih posesti. Prvi korak v tej smeri je pomenila uvedba na bavarskih in drugih nemkih tleh e preizkuenega hubnega sistema, ki je v povezavi z uveljavitvijo natriletnega kolobarjenja s praho omogoal veji donos. Nastanek kmetij pri nas je bil zvezan z odpravo dotedanjih slovansko determiniranih gospodarskih in drubenih struktur, ki so po najbolj sprejemljivi hipotezi izgledale takole: slovansko visoko in nije (kosezi) plemstvo je posedovalo dvore, tj. tudi po zahodnem frankovsko-bavarskem pojmovanju svobodno plemiko lastnino, medtem ko je ostalo prebivalstvo bilo organizirano pod upani v upah, kjer se ob zelo ekstenzivnem gospodarstvu niso razvile zemljikolastnike oblike kot na Zahodu, tako da je njihova zemlja veljala za zemljo brez lastnika in s tem za kraljevo lastnino. Za razliko od slovanskih dvorov, do katerih prejemniki zemljikogospostvenih teritorijev niso imeli nobenih pravic, pa je velik proces nastajanja zemljikih gospostev zajel ozemlja up, v katerih ni obstajala priznana zasebna lastnina. Prebivalstvo up se je moralo ukloniti novemu gospodarskemu sistemu tako, da je bila zemlja na novo parcelirana in v obliki hub prepuena dotedanjim uivalcem. Ker pa je bilo domaih prebivalcev za kolonizacijo velikokrat premalo, je dal zemljiki gospod pripeljati koloniste od drugod, vendar praviloma s svojih posesti. Razlika med domaimi in pripeljanimi kolonisti se je v glavnem pokrivala z razliko med slovensko in nemko govoreimi kolonisti. Vendar to pri naseljevanju ni igralo nobene vloge, saj so bila v zaetku s kolonisti obeh vrst intenzivneje naseljena gospodarsko in klimatsko ugodneja podroja, kot 57

so ravninski, dolinski in grievnati predeli. ele kasneja kolonizacija 13. in 14. stoletja je la v gorat, teje dostopen, gospodarsko manj atraktiven in tudi z gozdom bolj poraen svet. S kolonizacijo zvezane migracije nemko govoreega agrarnega prebivalstva so povzroile tudi germanizacijo precejnjega dela tistega ozemlja, ki so ga e v 10. stoletju v najveji meri naseljevali predniki dananjih Slovencev. Zaradi povsem razumljive usmeritve kolonizacije v za naselitev in bivanje ugodneja podroja se tudi germanizacija, ki je bila posledica tega gospodarsko pogojenega procesa oblikovanja kulturne pokrajine, ni irila od etnine meje proti notranjosti, ampak so nemki naseljenci skoili preko slovenskega naselitvenega prostora v visokogorskih predelih zgornje Koroke in zgornje tajerske v kotline in doline spodnje Koroke in srednje tajerske. ele na tej podlagi sta se nato v poznem srednjem veku, po konani viinski kolonizaciji, ki je praviloma potekala iz najblijih dolin, izoblikovala iz etnino meanega ozemlja dva homogena etnina bloka: na jugu slovenski, na severu nemki. Med seboj sta ustvarila jezikovno mejo, ki je v bistvu ostala stabilna od konca srednjega veka do 19. stoletja in je potekala po Ziljskih Alpah do Dobraa, zavila mimo Beljaka na Osojske Ture, la nato severno od Gospe Svete na entlensko goro in naprej na Svinko planino ter Golico, nato pa se drala severnega podnoja Slovenskih goric do Radgone. Pojmoma, kot sta kolonizacija in migracija, se je tako pridruila e asimilacija. To pomeni, da je v vsej pokrajini zaenjal prevladovati tisti etnini element, ki je kvantitativno prevladoval v starih naselitvenih jedrih, pri emer nadaljnji obstoj posameznih jezikovnih otokov ni niesar spremenil. Je pa vsekakor znailno, da so se jezikovni otoki, nastali ob kasneji rovtarski kolonizaciji, ki je bila zvezana s krenjem gozdov v teje dostopnih in vije leeih krajih, ohranili dlje kot tisti v odprti pokrajini; vendar ne zato, ker so nastali kasneje, ampak zato, ker so bili bolj izolirani. Poseben izraz te kolonizacije in z njo zvezanih etninih procesov so slovanske in bavarske hube (hoba sclavanisca, hoba bavarica), ki naj bi po starejem mnenju odraale socialno dvoplastnost kolonistov slovanska huba naj bi odgovarjala hlapevski (hoba servilis), bavarska pa svobodni (hoba libera) in s tem tudi veji hubi. V resnici gre verjetno le za etnino razlikovanje, razirjeno samo na podrojih z meano etnino strukturo. Da bi si te zapletene procese laje in predvsem bolj konkretno predstavljali, nam kot dober primer in model lahko slui loko gospostvo freisinkih kofov na Kranjskem. Prav freisinko loko gospostvo je med vsemi zemljikimi gospostvi na irem slovenskem ozemlju najbolj primerno za opazovanje doloenih zgodovinskih procesov na mikro nivoju: stanje virov je zelo zadovoljivo in sega od kraljevih darovnic 10. in 11. stoletja prek tevilnih listin do kontinuirane serije zapisov urbarialnega znaaja visokega in poznega srednjega veka; 58

v historiografiji je vzorno in temeljito obdelano; povrhu pa je loko gospostvo bilo sklenjeno zemljiko gospostvo (hofmarka) z upotevanja vredno povrino okrog 500 km2, ki je tudi po svoji geografski strukturi precej reprezentativno za slovenski naselitveni prostor. Temelje gospostva je leta 973 z dvema darovnicama poloil cesar Oton II., ki je freisinkemu kofu Abrahamu prav tistemu, v igar pontifikal so vpisani Briinski spomeniki v osrednjih predelih takratne Kranjske podelil velik in zaokroen teritorialni kompleks. Nadaljnje potrditve in podaritve, ki so sledile e v prvi polovici 11. stoletja, so poveale in v glavnem tudi zaokroile freisinko loko gospostvo tako, da je pozneje v teritorialnem oziru doivelo le manje spremembe. Gospostvo je bilo v bistvu sestavljeno iz zelo rodovitne ravnice v srediu Gorenjske med Kranjem in kofjo Loko juno od Save in iz dveh dolin, ki sta se proti zahodu zajedali v hribovit predalpski svet. Center gospostva, kofja Loka, se je razvil na sotoju iz obeh dolin prihajajoih rek in na toki, kjer se zahodni hriboviti svet odpre proti vzhodu v ravninskega. Ravnina lokega gospostva je leala na poti (via Chreinariorum), ki je od karavankih prelazov vodila proti Panoniji oz. proti Hrvaki. Nanjo sta se navezovali tudi poti, ki sta po obeh dolinah in nato preko prelazov na razvodju med Savo in Soo vodili proti zahodu. Obe sta imeli za promet med Furlanijo (zlasti edadom) in vzhodnimi pokrajinami doloen pomen. eprav gospostvo nikoli ni bilo izvzeto iz javne oblasti mejnega grofa in nato deelnega gospoda Kranjske, je freisinki kof kar zadeva gospodarske in upravne ukrepe seveda imel v njem povsem proste roke. Na tej podlagi je lahko vodil sistematino kolonizacijsko politiko, katere namen je bilo intenziviranje gospodarstva pridobljenega teritorija. Najprej je bilo treba nadomestiti zateeno strukturo zelo ekstenzivnega poljedelstva tam iveega slovanskega prebivalstva z intenzivnejim hubnim sistemom. Zemlja, predvsem v ravnini in v irih predelih obeh dolin, je bila na novo parcelirana, v obliki hub prepuena dotedanjim domaim obdelovalcem in zaokroena brkone z naslonitvijo na stare centre up v nove upravne enote, katerim so naelovali suppani. Stareji latinski teksti oznaujejo te enote kot officia, mlaji nemki in slovenski pa kot Supp oz. upa. Vendar domae prebivalstvo kmalu po teh prvih kolonizacijskih ukrepih ni ve zadoalo in zato je dal freisinki kof iz drugih okolij pripeljati nove naseljence. Bilanco tega poldrugo stoletje trajajoega uspenega in intenzivnega dela nam kae v letu 1160 zapisana Noticia bonorum de Lonka, najstareji zapis urbarialnega tipa na dananjih slovenskih tleh. Takrat je gospostvo obsegalo okrog 300 hub in podobnih obratov, na gospostvu pa je skupaj z grajskim osebjem v najboljem primeru ivelo 2300 prebivalcev, vendar jih je bilo po vsej verjetnosti e manj. Toda ve kot tretjina teh ljudi je prila od drugod. Na nekaj manj kot 160 hubah, v glavnem v obeh dolinah, so sedeli 59

domai slovanski staroselci (Sclavi). Na ravnino je dal kof naseliti koloniste z Bavarske (Bauuari) verjetno s svojih tamkajnjih posestev , ki so sedeli na nekaj ve kot 90 hubah in so bili kasneje organizirani v poseben bavarski urad. Manja skupina kolonistov pa je prila s Koroke (Carentani) in se naselila v blinji grievnat svet, kjer je sedela na priblino 15 hubah. To koroko skupino so sestavljali predvsem Slovenci, ki so izvirali iz freisinke posesti na Korokem, povsem verjetno iz okolice Vrbskega jezera. V manj kot poldrugem stoletju, do leta 1291, ko je bil sestavljen naslednji urbar lokega gospostva, je kolonizacija napredovala s tako hitrimi koraki, da je bila praktino zakljuena. Vsa razpololjiva obdelovalna zemlja je bila v glavnem e razdeljena. Oba naslednja srednjeveka urbarja iz leta 1318 in iz leta 1501 namre kaeta le majhen prirastek novih hub glede na stanje iz leta 1291. Od leta 1160 do 1291 pa se je tevilo hub povealo skorajda za tirikrat (od priblino 300 na 1181). Ravnina, kjer so bili naseljeni Bavarci, je bila v tem obdobju tako temeljito poseljena, da v naslednjih stoletjih tam ni bilo ve prostora niti za eno novo hubo. Zato pa se je kolonizacija obrnila v notranjost obeh dolin in je zaela siliti tudi v hribovje do 1200 m nadmorske viine. Kolonisti za to rovtarsko oz. viinsko kolonizacijo so se obiajno rekrutirali iz preseka dolinskega prebivalstva, zato se tudi etnina struktura z njo po navadi ni spremenila. V glavnem to dri tudi za loko gospostvo z eno izjemo. Na skrajni zahodni hriboviti rob ene od obeh dolin (Selka dolina) je dal freisinki kof v zadnji etrtini 13. stoletja naseliti kmete iz e od konca 8. stoletja freisinkega Innichena v Pustertalu na dananjem vzhodnem Tirolskem. Hribovit in odmaknjen svet je gotovo igral odloilno vlogo, da je ta nemka skupnosti ohranila svojo jezikovno identiteto e v 19. stoletje. Moneja in stareja bavarska kolonija na ravnini lokega gospostva je procesu asimilacije podlegla e prej, eprav je bil e konec 16. stoletja nemki ivelj toliko tevilen, da je tamkajnji upnik pridigal v slovenskem in nemkem jeziku. Tudi Valvasor v drugi polovici 17. stoletja e poroa, da so v njegovem asu v Bitnjah, v kraju, ki so ga Bavarci ustanovili ob svoji naselitvi in ga nartno poselili, govorili edinstveno slovensko-nemko meanico; za zgled pa navaja tale stavek: Nim du mrea, ich die pua, wermer tia fangen (Ti vzemi mreo, jaz pa puko, bova ptie lovila). Najdlje, vse do svoje nesrene preselitve v asu druge svetovne vojne, pa so svojo kulturno in jezikovno identiteto ohranili potomci tistih nemko govoreih kolonistov, ki so v 14. stoletju izkrili in poselili Koevsko. Tu je bila najveja kolonija nemko govoreega agrarnega prebivalstva poznega srednjega veka na Kranjskem; nastala je pod vodstvom ortenburkih grofov, zemljikih gospodov tega ozemlja. Prve koloniste so pripeljali v 30-ih letih 14. stoletja s svojih zgornjekorokih posesti. Te prve malotevilne nemke naselbine pa 60

naj bi se kmalu pomnoile, saj naj bi cesar Karel IV. ortenburkemu grofu podaril okrog leta 1350 300 druin upornih frankovskih in thrinkih kmetov.

OD KRAJIN DO DEEL
Srednji vek je obdobje, ki ne pozna nacionalne zavesti in nacionalne pripadnosti v dananjem pomenu besede. Zato pa pozna v zgodnejem obdobju dokaj izrazit obutek pripadnosti doloenemu plemenu (gens) in kasneje deeli (terra), kar je oboje povezano z obliko uveljavljanja oziroma z obliko veljavnosti pravnih norm doloene skupnosti. V asu zgodnejega plemenskega prava je veljal osebni princip in je vsak posameznik nosil svoje pravo s seboj, kasneje, ko so prevladale deele in deelno pravo, pa se je uveljavil teritorialni princip, kar pomeni, da je doloeno pravo veljalo na doloenem prostoru ne glede na plemensko pripadnost posameznika. Tako je tudi e danes. Za loveka srednjega veka v irem srednjeevropskem prostoru so bile deele tisti okvir, v katerem se je odvijalo njegovo ivljenje. To velja zlasti v pravnem, politinem, vojakem in od asa reformacije tudi v verskem oziru. Ker pa so se deele razvile iz podlag, ki so bile neodvisne od etnine ali nacionalne pripadnosti, je bila tudi deelna zavest oziroma zavest pripadnosti posamezni deeli, ki praviloma niso bile etnino homogene, za takratnega loveka mnogo pomembneja od etnine. Dobra ilustracija za to eprav iz nekoliko kasnejega obdobja je polihistor Janez Vajkard Valvasor: po svojem rodu je izviral iz Bergama v severni Italiji, po svoji pisani besedi je bil predvsem Nemec, govoril je nemko in slovensko, ivel je v deeli, kjer so veliko veino prebivalstva predstavljali Slovenci, po svoji zavesti pa je bil Kranjec. Glede slednjega so zlasti ilustrativna posamezna mesta njegove latinske korespondence z znamenito znanstveno drubo Royal Society v Londonu, katere lan je bil. Tako leta 1685 omenja idrijski rudnik in Cerkniko jezero v moji domovini, namre na Kranjskem. Naslednje leto pie: Imamo neke ivali, ki se imenujejo po nemko Bilch in v naem kranjskem jeziku polhi, e leto kasneje pa: To jezero je bilo starim piscem Lugea palus, novejim Lacus Lugeus, dananjim Latincem je Lacus Cirknizensis, Nemcem Zirknitzer See, in nam Kranjcem je Cerkniko jezero. Valvasorjeva domovina kakor tudi domovina zadnjega gorenjskega ali dolenjskega kmeta, tako slovensko kot nemko govoreega je bila Kranjska. Njej je v Slavi postavil obudovanja vreden zgodovinsko-etnografski spomenik, zaradi katerega je navsezadnje tudi bankrotiral. Nastanek deel v srednjem veku je eden najpomembnejih rezultatov zgodovinskega razvoja na velikem prostoru, ki mu je okvir dajala srednjeveka nemka drava. Z njim se je 61

zael proces, katerega rezultat je danes tako nemki kot avstrijski ustavni federalizem, medtem ko sta pri nas propad Avstro-ogrske monarhije leta 1918 in uveljavitev nacionalne drave pomenila tudi ukinitev zgodovinskih deel, eprav je mona deelna zavest celo v naem asu pri Slovencih e kako prisotna v obliki pokrajinske zavesti. Bolj kot geografski je deela politini pojem in kot taka je tudi ustavnopravna kategorija. Njen obseg je bil odvisen od obsega veljavnosti deelnega prava, tj. tistih pravnih norm, ki jih je priznavalo deelno plemstvo kot odloujoi politini sloj v deeli. Vladar v deeli, deelni knez, je postal tisti, ki si je uspel zagotoviti sodno in vojako oblast nad deelnim plemstvom. Prva se je odraala v predsedovanju plemikemu ograjnemu sodiu (tako se je imenovalo po ograji, ki je loila prisedniki zbor od ostalih oseb), druga pa je pomenila poveljstvo nad plemiko vojsko. Pot do deelnokneje oblasti ni bila niti kratka niti preprosta. Izhodie je imela v velikih zemljikih kompleksih posameznih visokih fevdalcev (grofje, mejni grofje, vojvode). Le-ti imenovani tudi teritorialni zemljiki gospodje so na svojem ozemlju izvrevali nekatere vrste oblasti, ki po dananjem pojmovanju pripada izkljuno dravi. Tako so skrbeli za javni red in mir ter izvajali nijo sodno oblast, pa tudi krvno sodstvo. Vzdrevali so svojo oboroeno silo, sestavljeno najve iz nesvobodnega plemstva (ministerialov in militov), nekateri pa so tudi kovali svoj denar in ustanavljali mesta. Dravi so bile tako odvzete nekatere bistvene sfere oblasti. Teritorialna zemljika gospostva so bila zato glavni nosilec partikularizma, a hkrati tudi izhodina toka zdruevanja, saj so nekateri teritorialni zemljiki gospodje na podlagi moi, ki so jo imeli, iz boja za deelnoknejo oblast zlepa ali zgrda izloili vse tekmece (npr. razne grofovske rodove). e je bila realna oblast nad posameznim teritorialnim zemljikim gospostvom zdruena e s formalno funkcijo nosilca javne oblasti v pokrajini, ki je bila podeljena s strani drave (torej vsaj v slovenskem prostoru zlasti s funkcijo mejnega grofa ali vojvode), je to praviloma pomenilo hitrejo preobrazbo teritorialnega zemljikega gospoda v deelnega kneza. Razmerje kralj-plemstvo se je v vsako posamezno deelo preneslo v obliki deelni knez-deelno plemstvo in deele so bile, poenostavljeno povedano, drave v dravi. V tem smislu tudi Habsburani, ki so od srede 15. pa do zaetka 19. stoletja tako reko neprekinjeno nosili krono nemkih kraljev in rimskih cesarjev, nad slovenskimi deelami niso vladali kot kralji in cesarji, ampak kot deelni knezi. Zato je bila deela in ne nemko cesarstvo tisti okvir, kjer se konec srednjega veka najprej pojavi in uveljavi (zgodnja) moderna drava, se pravi stanovska drava. Je pa nastanek deel zvezan e z enim pomembnim drubenim procesom, ki je pripeljal do nastanka pravno enotnega deelnega plemstva. Poprej, okrog 12. stoletja, sta 62

obstajali dve glavni kategoriji plemstva. Na eni strani so bili malotevilni svobodni gospodje, med katere so spadali razni grofovski in vojvodski rodovi (npr. Andechsi, Spanheimi, Babenberani, Traungauci, Goriki, Ortenburani, Vovbrani), pa tudi rodovi, kot so bili npr. ovneki, Vinjegorski, Svibenski ali prvotni Turjaani. Drugo, precej tevilnejo skupino je predstavljalo nesvobodno nije plemstvo ministeriali in militi. Ti so kot plailo za svojo, v prvi vrsti vojako slubo (ministerium) od svobodnega gospoda prejeli plemiko posest. Znailna poteza njihovega drubenega poloaja je bila osebna odvisnost od gospoda (pravna nesvoboda), ki se je npr. kazala v tem, da je le-ta lahko odloal o poroki ministeriala ali milita. V zvezi z nastajanjem deel v 13. stoletju in v prvi polovici 14. pa je le redkim rodovom iz prve skupine plemstva uspelo uveljaviti deelnoknejo oblast, tj. vojako in sodno oblast nad celotnim plemstvom ne glede na njegov dotedanji poloaj doloenega teritorija. V odnosu do deelnega kneza se je sedaj vse plemstvo v deeli izenailo, pri emer so tiste redke svobodne druine, ki niso izumrle in ki si niso uspele priboriti deelnokneje oblasti, obdrale svoj svobodni poloaj. Nasprotno pa so se ministeriali in militi na osnovi raznih privilegijev, ki so jih pridobivali kot pomembna drubena skupina, polagoma osebno osvobodili in se izenaili s starim svobodnim plemstvom. V pravnem pogledu in v razmerju do deelnega kneza je nastalo enotno deelno plemstvo, za katerega nam je e sredi 16. stoletja sporoen tudi slovenski naziv deelani (deschelany). Deelno plemstvo je postalo po tevilu in pomenu odloilno jedro kasnejih deelnih stanov in glavni nosilec deelne zavesti. Kljub samosvojemu in v nekaterih glavnih potezah povsem razlinemu (tudi asovno) razvoju posameznih teritorijev v deele pa je imel ta proces na irem slovenskem prostoru skupno izhodie. Predstavlja ga as po sredi 10. stoletja, ko je na vzhodu in jugu vojvodine Koroke nastal venec mejnih krajin. Na tej osnovi se je nato zael razvoj v posamezne zgodovinske deele.

tajerska
Deela tajerska se je v svojem kasnejem obsegu razprostirala ez ozemlje treh krajin: Savinjske, Podravske in Karantanske. Toda njeni zaetki so povezani zlasti s slednjo. Kot prvi mejni grofje Karantanske krajine, ki je prvotno obsegala relativno majhen pas ozemlja ob srednji Muri od Brucka na severu do Lipnice na jugu, se v razdobju od leta 970 do 1035 uveljavijo Eppensteinci. Adalbero je kot koroki vojvoda (1012-1035) in karantanski mejni grof ponovno obnovil na samem zaetku 11. stoletja prekinjeno zvezo med krajino in vojvodino, ki je bila izraena tudi v imenu (Karantanska krajina). Po njegovem politinem padcu leta 1035 se je Karantanska krajina, kjer so krajiniki postali grofje iz Wells-Lambacha, 63

dokonno loila od vojvodine Koroke. Hkrati pa so se s krajino zaele trdneje povezovati tiri grofije ob zgornji Anii in Muri (kasneja gornja tajerska): Anika, Leobenska, Judenburka in Murika. Okrog let 1050-1056 je mejnogrofovska oblast prela na nov visokoplemiki rod Traungaucev oziroma Otokarjev. Tako kot njihovi predhodniki so tudi Otokarji sprva upravljali marko iz Traungaua. V poreju reke Traun, kjer je stal tudi center njihove moi, grad Steyr (Styraburg), so se njihova posestva na severu razprostirala vse do Donave. Prav po omenjenem gradu so se Otokarji tudi oznaevali kot tajerski mejni grofje (marchiones Stirenses), eprav je bila s tem miljena njihova mejnogrofovska oblast juno od Alp v krajini ob srednji Muri, ki je v tem asu zaenjala izgubljati svoje karantansko ime. Mo posesti, gradov in ministerialne vojake sile, ki so jo Otokarji imeli zlasti v prostoru severno od Alp, je bila vsekakor pomembneja od moi njihovega urada v krajini. ele ugodne okoliine, zvezane s trikratno veliko dediino, so tej mejnogrofovski dinastiji omogoile, da si je tudi v marki sami ustvarila mogono teritorialno zemljiko gospostvo, na podlagi katerega je lahko zaela uveljavljati svoj deelnokneji poloaj. V srenem nizu dedovanj je bila gotovo najpomembneja in odloilna bogata dediina po leta 1122 izumrlih Eppensteincih, v okviru katere so bila najbolj dragocena relativno zaokroena ter sklenjena podroja ob zgornji Muri in juno od tam, okrog Judenburga in Voitsberga, ter ob Murici. Ta dediina je naredila mladega Leopolda Silnega (fortis, 1122-129; nedvomno pa bi se lahko imenoval tudi felix, Sreni!), ki je istega leta nasledil tudi svojega oeta, za najmonejega gospoda v njegovi mejni grofiji. To je veljalo tako glede posesti kot glede vojakega spremstva. Nov poloaj mu je omogoal, da je zael pritiskati na svobodno plemstvo v krajini in si ga podrejati kot ministeriale. e uspeneje je to politiko nadaljeval njegov sin in naslednik Otokar III. (1129-1164). Leta 1147 je v Mali Aziji na drugem kriarskem pohodu umrl Spanheimovec Bernhard Mariborski, ustanovitelj samostana v Vetrinju, ki je imel v slovenskem Podravju veliko posest. Njegova dediina je Otokarjem na slovenskih tleh prinesla pomembne ministerialne plemike rodove in gospostva, med njimi Radgono, Maribor in Lako. Otokarjem je ob tem pripadla tudi javna krajinika oblast v Podravju. Na jugu se je tako njihovo gospostvo razirilo do razvodja med Dravo in Savinjo, z gospostvom Lako, ki je lealo na takratnem Kranjskem, pa so dosegli celo Savo. Na severu je Otokarjem dediina po Formbachih leta 1158 prinesla e Pittensko grofijo severno od Semmeringa, na katerem je Otokar III. dve leti kasneje ustanovil poseben pital, ki je imel izrecno nalogo dograditi tamkajnjo tovorno pot v pravo cesto. Kot prvi knez srednjeveke nemke drave je dobil rudarski regal, ki je dotlej pripadal samo vladarju, imel pa je tudi pravico kovanja denarja. Gotovo ni sluaj, da se je cesar Friderik I. Barbarossa prav 64

v letu pridobitve formbake dediine obrnil na Otokarja III. z naslovom princeps, tj. knez. Otokar tudi e govori o krajini mojega gospostva (marchia mee ditionis). Vse te spremembe kaejo, da so Traungauci e okrog leta 1160 dosegli deelnokneji poloaj. Toliko bolj zato, ker se jim je leta 1156 podredila e ena zadnjih svobodnih plemikih rodbin, gospodje iz Stbinga, ki so bili lastniki gradu in gospostva Gradec (Graz). Tam se je nato izoblikoval novi center deele z deelnoknejim dvorom, pa tudi sodiem za tamkajnje plemie. Deelno pravo, po katerem se je sodilo na grakem ograjnem sodiu, je bilo zapisano ele konec 14. stoletja, njegovo izoblikovanje v obliki obiajnega prava pa je mogoe postaviti v 12. stoletje, saj se omenja e v Georgenberkem privilegiju iz leta 1186 (ius provinci). Ta e danes v originalu ohranjena in v Gradcu spravljena listina predstavlja enega temeljnih dokumentov tajerske ustave in je nastala v zvezi z pripravljajoo se menjavo vojvodske dinastije. Otokarja III. je nasledil njegov sin Otokar IV., ki je bil leta 1180 povzdignjen v tajerskega vojvodo (dux Stirie), njegovo gospostveno obmoje pa v vojvodino tajersko (ducatus Stirie); nova vojvodina je tako dobila ime po glavnem gradu Otokarjev v Traungauu. Toda tudi Otokoarjem ni bil prihranjen tipino srednjeveki epilog: propad na vrhuncu moi in slave, izprian v zgodovini slovenskega prostora zlasti v usodi Ulrika Celjskega leta 1456. Mladi tajerski vojvoda zaradi gobavosti ni mogel imeti otrok in kot nam izpriuje arenga (del uvodnega protokola listine) Georgenberkega privilegija, se je tudi povsem jasno zavedal bliine smrti ter dejstva, da je zadnji svojega rodu. Zato je za svojega naslednika designiral vojvodo Avstrije iz rodu Babenberanov, istoasno pa je svojim ministerialom, ki so se v procesu nastanka deele povzpeli do najpomembneje drubene skupine, z Georgenberkim privilegijem zagotovil njihove pravice. Ministeriali so postali del deele, saj so k tajerski vojvodini, ki so jo je Babenberani pridobili leta 1192 in ji vladali do svojega izumrtja leta 1246, spadale tudi pravice tamkajnjega plemstva. V vsem vzhodnoalpskem prostoru se je prav tajerska prva in najhitreje razvila v deelo. To njeno prvenstvo se je glede na sosednje pokrajine kazalo tudi v tem, da sta deelna privilegija, izdana leta 1338 posebej za Kranjsko in posebej za Koroko, doloala, naj se plemstvo teh dveh deel ravna po pravu tajerskega plemstva v zadevah, ki s privilegijema niso posebej urejene. tajersko pravo je tako postalo subsidiarni oz. pomoni vir prava na Korokem in Kranjskem.

Koroka
Bistveno drugae kot na tajerskem je razvoj v deelo potekal na Korokem. eprav je Koroka postala vojvodina ve kot dve stoletji pred tajersko, se je v deelo razvila ele 65

konec srednjega veka, zakaj prav toliko, kolikor je bil pojav koroke vojvodine leta 976 veliasten, je bil tudi efemeren. V stotih letih, do leta 1077, ko so Eppensteinci postali dedni koroki vojvode, je Koroka imela ob dvanajstkratni menjavi kar deset vojvod. Razen Adalbera Eppensteinskega (1012-1035) je malokateri med njimi kaj pomenil v vojvodini. Nekateri z njo sploh niso imeli nikakrnih stikov, pa tudi posesti v njej niso premogli vsi. Kot koroki vojvode sploh niso izstavljali listin in nekaterih v svojo vojvodino celo nikoli ni bilo. ast in naslov korokega vojvode sta jim sluila predvsem za dosego dravnoknejega ranga in s tem v zvezi za izvzem njihovih frankovskih ali pa vabskih posesti izpod tamkajnje vojvodske oblasti. In e tisto oblast, ki so jo imeli na Korokem, je omejeval waltpoto, valpet, ki je upravljal s tamkajnjo kraljevo zemljo, na doloen nain pa je nadziral tudi vojvodo samega; sam pojem namre pomeni le da v ljudskem jeziku, v nemini (Gewalt-bote) natanno isto kar missus domini regis karolinkega obdobja, tj. posebnega kraljevega odposlanca in opolnomoenca. Prvi nosilec tega urada, ki je na Korokem izprian med letoma 965 in 1027, je bil Hartvik, ki je bil hkrati e bavarski palatinski grof in lovek najvejega zaupanja Otona I. in Otona II. Bogata posest, ki si jo je pridobil na ta raun, je preko njegovih dveh hera prela na eni strani na Aribonce, ustanovitelje samostanov v Gu na dananjem tajerskem (1020) in v Millstattu (ok. 1077) na Korokem (z Aribonci so bili sorodstveno povezani tudi grofje Goriki, kasneje najveji zemljiki posestniki na zgornjem Korokem), na drugi strani pa na Vovbrke grofe. Namesto vojvod so si kljune poloaje na Korokem zagotovili posvetni in cerkveni prejemniki kraljeve zemlje. Od slednjih sta bila zlasti pomembni nadkofija Salzburg in kofija Bamberg. Salzburg, ki si je pot v pokrajino zael utirati e s karantanskim misijonom od srede 8. stoletja dalje, je v visokem srednjem veku nadziral vse pomembne poti, ki so preko Felberskih Tur, Katschberga in Bre vodile na sever. V Breah, ki so bile kot najpomembneje koroko mesto do konca 13. stoletja tako mogono utrjene, da so po soasnih prievanjih bolj spominjale na kraljevski kakor pa na nadkofovski sede, so od srede 12. stoletja kovali breke pfenige, ki so imeli vodilno vlogo v denarnem obtoku jugovzhodnega alpskega prostora. Ni manj odloujoe pa ni v koroko zgodovino posegla leta 1007 ustanovljena frankovska kofija Bamberg. Njen ustanovitelj kralj Henrik II. ji je na Korokem namenil bogato posest tako reko zadnjo zemljo, s katero je krona e razpolagala na dananjem Korokem , znotraj katere je e posebej izstopal strateko pomembni Beljak. Ta kraj, kjer se e leta 878 omenja most ez Dravo ter leta 979 e grad, dvor in cerkev, je bil in je e danes najpomembneje prometno vozlie Koroke. Bamberg je z njim obvladoval t. i. diagonalni prehod preko Kanalske doline v Italijo in povezavo celotne vzhodne Koroke z 66

zgornjedravsko in ziljsko dolino, za nameek pa e povezavo z zgornjesavsko dolino prek Korenskega sedla. Privilegij Henrika IV. iz leta 1060, s katerim je Beljak dobil trno pravico in bil izvzet iz oblasti korokega vojvode, je tvoril eno temeljnih pravnih podlag za to, da je Bamberg vse do leta 1535 ohranil dravno neposrednost in eksteritorialnost vseh svojih korokih posesti. Podobno kot bamberka koroka posest je tudi posest Gorikih grofov na nekdanjem zgornjem Korokem s srediem v Lienzu na dananjem vzhodnem Tirolskem sicer bila v vojvodini Koroki, ne pa tudi v deeli Koroki, saj koroki vojvoda nad njo ni imel deelnokneje oblasti. Tam, v Prednji grofiji Goriki, je plemstvo za svoje deelne gospode priznavalo Gorike grofe. V enakem poloaju sta med letoma 1436 in 1456 bili tudi grofija Ortenburg ob srednji Dravi s centrom v Spittalu in (titularna) grofija Strmec vzhodno od Beljaka. Obe grofiji so po leta 1418 izumrlih Ortenburanih, katerih gospostva so malo pred njihovim izumrtjem postala dravni fevdi, dedovali grofje Celjski. V njihove roke pa so prila tudi ortenburka gospostva na Kranjskem. Ko so bili Celjani leta 1436 povzdignjeni v dravne kneze, sta grofiji Ortenburg-Strmec postali del Celjske kneevine in deele ter se hkrati izloili iz deele Koroke. Ob taknemu stanju, ko sta cerkev in plemstvo bili dominirajoi sili, je korokemu vojvodi ostalo le malo monosti za izgradnjo lastnega monega teritorialnega gospostva, ki bi bilo podlaga za kasneji doseg deelnokneje oblasti v vojvodini. ele ko so Eppensteinci leta 1077 drugi (po Adalberu med letoma 1012 in 1035) postali koroki vojvode, je postala monost preboja vojvodske moi na Korokem mogoa in verjetna. Z Liutoldom Eppensteinskim je namre naslov korokega vojvode pripadel visokoplemikemu rodu, ki je bil v vojvodini doma in je v njej imel tudi bogata posestva, predvsem na vzhodu, na dananjem zgornjem tajerskem, kjer je ob zgornji Muri stal tudi grad, po katerem so se njegovi pripadniki imenovali. Eppensteinci so bili prvi vojvode, katerih interesi so bili usmerjeni predvsem na Koroko. Ta je ele z njimi prvi odkar je bila vzpostavljena kot samostojna vojvodina dobila vojvodsko dinastijo za dalje asovno obdobje: vojvodski naslov je postal deden v njihovem rodu. Liutoldu je leta 1090 sledil brat Henrik, ki je bil poprej istrski mejni grof in odvetnik oglejske cerkve. Tretji brat Ulrik, naprej opat v znamenitem St. Gallenu, je postal leta 1086 oglejski patriarh in s tem tudi nosilec javne (grofovske) oblasti v Furlaniji; leta 1093 pa mu je cesar Henrik IV. podelil e mejno grofijo Kranjsko, ki jo je pred tem, leta 1077, enkrat e zaupal patriarhu, a jo je kasneje po nasvetu nekaterih slabo nam svetujoih vzel oglejski cerkvi. Na ta nain se je v rokah Eppensteincev na jugovzhodu nemke drave skoncentrirala velika mo, toda dinastija je s smrtjo vojvode Henrika leta 1122 izumrla. Povezava z Eppensteinci je Spanheimom poslednji 67

Eppensteinec, vojvoda Henrik, je namre bil krstni boter prvega spanheimskega vojvode Henrika prinesla naslov korokega vojvode, ki so ga ti potem obdrali skoraj poldrugo stoletje (do leta 1269). Niso pa Spanheimski dobili tudi eppensteinskih posesti, ki so jih dedovali mejni grofje Karantanske krajine Otokarji. Tem je prav ta pridobitev odprla pot za izgradnjo deelnokneje oblasti na tajerskem; nekdaj karantanske grofije ob zgornji Muri in Anii pa so bile za Koroko dokonno izgubljene. V tako zmanjani vojvodini je bila mo Spanheimov omejena samo na njene centralne predele v trikotniku t. Vid-Celovec-Velikovec. Prostor okrog t. Vida so Spanheimi pridobili na raun Bamberga ele leta 1176 in tam ustvarili svoj prvi vojvodski trg, ki se je v prvi polovici 13. stoletja razvil v vojvodsko rezidenco s sedeem vojvodskega in ograjnega sodia ter s tem v koroko glavno mesto, eprav ves prostor vojvodine in kasneje deele Koroke nikdar ni spadal v celoti pod pristojnost tega sodia. Ko se je namre v 16. stoletju na Korokem konal razvoj v deelo, je njen center e bil Celovec: leta 1518 je koroki deelni knez cesar Maksimiljan I. to mesto podaril korokim deelnim stanovom in ti so sem iz t. Vida prenesli svoj sede, ker so bili tamkajnji meani leta 1515 naklonjeni upornim kmetom. Celovec je bil drugi vojvodski trg in se je zael uveljavljati v asu dolge vlade vojvode Bernharda (1202-1256). Kot mesto (civitas) pa se Celovec skupaj z Velikovcem, tretjim vojvodskim mestom, prvi omenja v neki listini iz leta 1252. Prav z Bernhardom zanejo Spanheimi nartno izgrajevati deelnoknejo oblast; on je prvi, ki se oznauje kot deelni knez in sodnik deele (iudex et princeps eiusdem terre), proti koncu stoletja pa se omenja tudi e koroko deelno pravo (ius terrae), na katerega se pogosto sklicujejo listine prvih desetletij 14. stoletja. Vendar Spanheimom zaradi monega poloaja Salzburga, Bamberga in Gorikih grofov, pa tudi Ortenburanov in Vovbrkih grofov ni uspelo ustvariti deelnoknejega gospostva v vojvodini. Tako kot Eppensteinci niso zmogli pridobiti salzburkih korokih posestev leta 1121 je moral po porazu pri Krapfeldu sedemdesetletni vojvoda Henrik bos in v laneni srajci prosti nadkofa pred njegovimi etami za preklic izobenja (zgled Canosse je oitno e uinkoval!) , tudi Spanheimi niso uspeli uveljaviti svojih interesov na raun konkurentov. Tudi najmoneji in najpomembneji Spanheim, Bernhard, je leta 1227 doivel poraz v poskusu, da bi si pridobil bamberki Beljak in s tem ustvaril povezavo s svojimi furlanskimi in kranjskimi posestvi, hkrati pa oslabil premono pozicijo Andechs-Meranskih, ki so takrat v svoji druini zdruevali poloaje bamberkega kofa, oglejskega patriarha ter istrskega in kranjskega mejnega grofa. Zaradi ibkosti svojega poloaja na Korokem so Spanheimi teie izgradnje svojih gospostvenih teritorijev prenesli izven vojvodine; usmerili so se na jug, v slovensko Podravje kjer pa so za njimi e leta 1147 68

dedovali Otokoraji , v Istro, kjer so bili med letoma 1107 in 1173 mejni grofje, deloma v Furlanijo, ker so bili ustanovitelji samostana v Roacu, in predvsem na Kranjsko, kjer so imeli dva velika posestna kompleksa s srediema v Ljubljani in v Kostanjevici na Krki. Tu si je Bernhardov sin Ulrik leta 1248 uspel pridobiti andeko-vinjegorsko dediino in postati gospod Kranjske (dominus Carniolae). Toda z njegovo smrtjo leta 1269 so Spanheimi izgubili naslov korokega vojvode, ki so ga tako dolgo imeli v svoji posesti. Zadnji Spanheim, Ulrikov brat Filip, sprva izvoljeni salzburki nadkof in nato e izvoljeni oglejski patriarh, ki pa se v upanju na dosego korokega vojvodskega naslova nikoli ni dal posvetiti, je izgubil veliko igro za koroki vojvodski naslov; preigral ga je njegov bratranec po materini strani Otokar II. Pemysl, eki kralj ter avstrijski in tajerski vojvoda, ki je po Ulrikovi smrti takoj zasedel Koroko in Kranjsko. Po Otokarjevemu propadu leta 1278 so si naslov korokega vojvode leta 1286 pridobili Tirolsko-goriki grofje in ga nosili do 1335. Tako kot prvim vojvodom od zadnje etrtine 10. stoletja dalje je tudi njim koroka vojvodina omogoila dvig med dravne kneze, hkrati pa jim je prav tako veljala le za postransko zadevo. Majnhard, ki je bil po prastarem obiaju 1. septembra 1286 ustolien za korokega vojvodo, je izviral iz grofovskega rodu, ki se je imenoval po Gorici ob srednji Soi. Toda ko se je leta 1271 gorika dinastija razcepila, mu je pripadla Tirolska, kjer si je ustvaril deelnoknejo oblast, medtem ko je njegov brat Albert dobil vsa ostala gorika posestva. Med njimi tudi vsa, ki jih je rodbina imela na Korokem in na podlagi katerih so Goriki grofje albertinske in ne majnhardinske linije na zgornjem Korokem imeli deelnokneji poloaj. V tristo letih od odstavitve Adalbera Eppensteinskega pa do izumrtja tirolsko-gorike hie ni razvoj vojvodine Koroke v deelo naredil nobenega pravega napredka. Komaj kaj pa se je stanje spremenilo tudi v prvem stoletju habsburkega gospostva na Korokem. Celo nasprotno, ko je leta 1436 zaela nastajati Celjska kneevina in deela, ki je vkljuevala tudi ortenburko dediino na zgornjem Korokem, se je zdelo, da je Koroka popolnoma razpadla. Do zmage deelnega kneza nad cerkvijo in plemstvom, ki sta dolga stoletja odloilno vplivala na usodo Koroke, je prilo ele po sredi 15. stoletja. ele tedaj je namre prilo do odloilnega poveanja moi Habsburanov, ki je bilo povezano s ponovno (in skoraj trajno) pridobitvijo nemke krone ter s propadom Celjanov. Z mirom v Poarnici severno od Spittala se je januarja leta 1460 konal boj za celjsko dediino, ki je sledil umoru Ulrika Celjskega v Beogradu leta 1456; v njem so Goriki grofje podlegli cesarju Frideriku III. Habsburanom tedaj niso pripadla samo celjska posestva na Korokem in drugod, ampak z izjemo Pustertala e celotna Prednja grofija Gorika, vkljuno z Lienzom, ki pa so ga Goriki grofje dobili nazaj v zastavo. Odloilni 69

korak v deelo Koroko je bil s tem narejen: deelnokneja posest in deelnokneja oblast se je na Korokem z enim zamahom podvojila. Leta 1535 je bila v deelo Koroko inkorporirana e bamberka posest, s imer je bila dokonno zagotovljena deelna enotnost vojvodine Koroke; zasluga za ta zadnji korak pa ne gre toliko Habsburanom kot deelnim stanovom in zelo izraziti deelni zavesti. V sporu, ki je kulminiral ob vpraanju, ali je bamberka posest na Korokem v kakrnem koli oziru podvrena tamkajnji deelnokneji oblasti, je koroki deelni upravitelj Veit Welzer leta 1523 to utemeljeval z besedami, da je Koroka nadvojvodina ... prila od davnine od tujega in ne nemkega naroda in da je bila v primerjavi z drugimi vojvodinami nemkega naroda (nemke drave) obdarovana s posebnimi svoboinami in obiaji. Pri tem je seveda namigoval na znameniti obred ustolievanja korokih vojvod. eprav je v asu Welzerjevega pisanja minilo e ve kot sto let, odkar se je leta 1414 Ernest elezni kot zadnji koroki vojvoda dal ustoliiti po prastarem obiaju, pa sta oba materialna simbola obreda, do danes ohranjena kneji kamen in vojvodski stol, ivo priala o slovesnosti, o kakrni se ne slii nikjer drugje, kot je kmalu po sredi 15. stoletja zapisal humanist Enej Silvij Piccolomini kasneji pape Pij II. Obred je vsaj od ustolienja tirolskogorikega grofa Majnharda za korokega vojvodo potekala v glavnih potezah tako, da je pred slovenskega kmeta, koseza, ki je sedel na knejem kamnu, priel vojvoda. Ko je od njegovega spremstva dobil pritrdilen odgovor na vpraanja, ali je vojvoda pravien sodnik, ali skrbi za blagor deele, ali je svobodnega stanu in ali spotuje in brani kransko vero, mu je kmet kot sebi enakemu vojvoda je namre bil preobleen v kmeko obleko prepustil kneji kamen in mu s tem simbolno izroil oblast v vojvodini. Novi vojvoda je sicer e pred tem prejel vojvodino Koroko od vladarja v fevd, a ele po tem delu obreda, ki je potekal pri Krnskem gradu (kjer je stal kneji kamen) in ki je bil zvezan tudi z vojvodovo prisego, ga je krki kof med mao pri Gospe Sveti blagoslovil. Nato je mogel vojvoda popoldne z vojvodskega stola na Gosposvetskem polju podeljevati fevde. Zlasti dejstvo, da je navaden kmet simbolno izroal oblast vojvodi, je zbujalo pozornost, saj je povsem odstopalo od navad, pojmovanj in mentalitete poznosrednjevekega sveta. Zaradi tega se je vsa ceremonija zdela e spremljevalcem leta 1335 ustolienega Habsburana Otona smena in igra. Zato se je Friderik III., ki je menil, da je kmeki obred preve ponievalen za njegovo kraljevsko dostojanstvo, leta 1443 po daljih pogajanjih z deelnimi stanovi izognil ustolievanju in ga s tem tudi dokonno odpravil. Je pa obred e kasneje vzbujal pozornost raznih piscev. Med njimi je bil tudi znani francoski pravni zgodovinar Jean Bodin, preko katerega je ustolievanje prilo v teorijo o dravi in je pozneje 70

postalo eden od primerov t. i. pogodbene (kontraktualne) teorije, ki je menila, da monarhu oblast podeli ljudstvo. Preko Bodinovega dela je ustolievanje poznal tudi Thomas Jefferson, avtor znamenite Deklaracije o neodvisnosti in predsednik Zdruenih drav Amerike. Prav zaradi te arhaine poteze obreda v poznem srednjem veku je nedvomno, da ima ustolievanje, ki je v dolgem asu svojega obstoja doivelo marsikatero spremembo, svoje korenine e v predfevdalnem asu in je preostanek stare gentilne ureditve Karantancev. To nam potrjuje tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum s svojim poroilom, da so Karantanci naredili najprej Gorazada in nato e Hotimirja za svojega kneza.

Kranjska
Podobno kot Koroka se je v deelo zelo pozno razvila tudi Kranjska. In kakor je koroka zgodovina koreninila v karantanski, je tudi tradicija otonske mejne grofije Kranjske, ki se prvi omenja leta 973, segala preko frankovske grofije nazaj do gentilne kneevine Karniolcev. Toda medtem ko je zgodnjesrednjeveka Carniola poleg Posavja morda obsegala e Posavinje, je otonski Kranjski sprva pripadala le Gorenjska, dananja Ljubljana z okolico in vzhodna Notranjska. Veina Dolenjske od Save do spodnje Krke je spadala v okvir Savinjske krajine. Do okrog leta 1000 je bil kranjski mejni grof podrejen oblasti korokega oz. bavarskega vojvode, nato pa neposredno kroni. Dvig v dravno krajino je za Kranjsko pomenil zaetek hitrega razmaha. Kljune pozicije na Kranjskem so takrat drali Ebersbergi, tako imenovani po svojem gradu vzhodno od Mnchna. Bili so ena najpomembnejih visokoplemikih dinastij nasploh postanejo prav v drugi polovici 10. stoletja njihovi profili jasneji na jugu drave. Ebersberke povezave s Kranjsko segajo najverjetneje e v karolinko dobo. Po mnenju veine zgodovinarjev je z varstvom karantanske meje, ki jo je konec 9. stoletja cesar Arnulf zaupal Ratoldu Ebersberkemu, miljeno prav zgornje Posavje. To domnevo zlasti potrjuje kasneja mona pozicija Ebersberkih v tem prostoru, izpriana tudi z njihovimi rodbinskimi povezavami. Leta 1011, ko je Henrik II. podelil drugo na Bled nanaajoo se kraljevo darovnico briksenski cerkvi, je bil kranjski mejni grof Ratoldov vnuk Ulrik (umrl 1029). Ko je leta 973 Freising od cesarja Otona II. prejel prvi dve temeljni darovnici za loko gospostvo, je bil kranjski mejni grof Ulrikov svak Pabo, Ulrikova druga sestra pa je bila poroena z Markvardom Eppensteinskim. Tako je bil Ulrik stric korokega vojvode in mejnega grofa Karantanske krajine Adalbera. Prav Adalberov umor savinjskega krajinika in Heminega moa Viljema II. leta 1036 pa je imel za posledico, da je Savinjska krajina brkone e pod Ulrikovim sinom in naslednikom Eberhardom prila v vplivno sfero in oblast kranjskega mejnega grofa. Dravna politika, ki je z zemljo tako kraljevsko 71

obdarovala mejnogrofovsko dinastijo ne pa mejnogrofovskega urada , da so se alodi Heminega rodu skorajda pokrivali z mejami krajine, se je izkazala za kratkovidno. Ogromna druinska dediina, katere levji dele je pripadel samostanu in nato kofiji v Krki, se je razprila, kraljeve zemlje za dotacijo novega krajinika pa v Savinjski krajini tudi ni bilo ve dovolj in tako so bili oblasti tamkajnjega mejnega grofa izpodmaknjeni materialni temelji. Vsekakor je leta 1058 pod Eberhardovim naslednikom, Ulrikom I. Weimar-Orlamndskim, vnukom Eberhardove sestre Wiliburge, ki je bila poroena s furlanskim in istrskim grofom Werigandom (Wecelinom), za kraje na starosavinjskih tleh reeno, da leijo v marki Kranjski in v grofiji mejnega grofa Ulrika. Obseg Kranjske, ki je poslej segala od krakih prehodov na Hruici in Javornikih na zahodu do razvodja med Savinjo in Dravinjo na vzhodu, se je podvojil. Prav v prikljuitvi Savinjske krajine pa korenini tudi kasneje izpriano dvojno ime za Kranjsko: Kranjska in Slovenska marka (Carniola et Marchia Sclavonica que vulgo Windismarch dicitur). Izraz Slovenska marka je namre pomenil staro Savinjsko krajino znotraj razirjene Kranjske, e pogosteje pa samo tisti del nekdanje Savinjske krajine, ki je na jugu el ez Savo, torej Dolenjsko med Krko in Savo vzhodno od Ljubljane. Ker je bil Ulrik Weimar-Orlamnde najkasneje od leta 1061 e mejni grof v Istri, so se tri krajine na jugovzhodu drave povezale v mono dinastino tvorbo, ki je kontrolirala prehode iz Italije v srednje Podonavje in na Balkan ter, kot se zdi, bila hkrati sposobna zaeti e z ofenzivo proti Hrvaki. Najverjetneje je bil v asu vojne med nemkim in madarskim kraljem Henrikom IV. in Belo I. leta 1063 nemki dravi prikljuen vzhodni Kvarner, kasneja Meranija. Tako je bila dravna meja v Istri z reke Rae premaknjena na Reino vzhodno od Reke, kjer je nato ostala dolga stoletja. Z Ulrikovo zdruitvijo dveh mejnogrofovskih uradov so bile nakazane povezave, ki se bodo na tem prostoru v naslednjih stoletjih e vekrat ponovile. Prvi e leta 1077, ko je kralj Henrik IV. podelil oglejski cerkvi in njenemu patriarhu Sigehardu, svojemu nekdanjemu kanclerju, v last in oblast (mejne) grofije Furlanijo, Istro in Kranjsko. Nekoliko je ta trojna povezava spominjala na karolinko Furlansko marko z zaetka 9. stoletja, ki pa je proti vzhodu segala e dlje v Panonijo. Toda bila je kratkega daha. Oglej je namre e kmalu spet izgubil Istro in Kranjsko; leta 1093 mu je bila ponovno zaupana le slednja, Istra pa ele v letih 1208/10. Zato pa je v zaetku 12. stoletja oglejska cerkev postala najveji zemljiki posestnik v Istri. Leta 1102 je sin istrsko-kranjskega mejnega grofa Ulrika (umrl 1070), Ulrik II. WeimarOrlamnde, ki svojega oeta ni nasledil kot mejni grof, ob umiku iz Istre na thrinko-saka dedna posestva svoje druine zapustil oglejski cerkvi skoraj celotno dedno druinsko posest v Istri, tako reko vso severno in severovzhodno Istro z ve kot deset kateli oz. gradovi. 72

Na Kranjskem pa je imel patriarh le malo posesti in e ta je bila raztresena od zgornje Savinjske doline na vzhodu do irega cerknikega prostora na Notranjskem na zahodu. Vrhu vsega je imela glavna oglejska zemlja na Kranjskem, ki je leala okrog Loa in Cerknice, zelo obroben poloaj ter se je bolj navezovala na oglejsko posest na Krasu in v Furlaniji kakor na kranjsko zaledje. V drastinem nasprotju z tajerskimi krajiniki Traungauci, ki so s pridobitvijo obsenega teritorialnega zemljikega gospostva in s podreditvijo tevilnih svobodnih plemikih rodov e v drugi polovici 12. stoletja uspeli izgraditi deelnoknejo oblast, je oglejskemu patriarhu kot kranjskemu mejnemu grofu spolzela iz rok e tista oblast, ki jo je imel. Na Kranjskem so v resnici vladali namestniki, katerim je patriarh podeljeval mejnogrofovsko oblast skupaj z slubenim fevdom Kranjem v fevd. O namestnitvu na Kranjskem smo zelo slabo poueni. Korenine te ustanove, prvotno vezane, kot se zdi, na prostor stare Savinjske krajine znotraj razirjene Kranjske, segajo po vsej verjetnosti dale nazaj, morda e v konec 11. ali pa v zaetek 12. stoletja. Na eni strani temeljijo na tradiciji samostojne Savinjske krajine iz prve polovice 11. stoletja, na drugi strani pa na moi, poloaju in ugledu, ki ga je v tem prostoru e imela tretja generacija sorodnikov stare savinjske mejnogrofovske dinastije. Upravieno se zdi, da je bil Starchand II., eden od potomcev Heminega blinjega sorodnika Askvina, kateremu je skupaj z brati pripadala veina preostale posesti, ki je Hema ni namenila samostanu v Krki, okrog leta 1100 taken namestnik kranjskega mejnega grofa. Nosil je sicer naslov savinjskega krajinika (marchio de Soune), a v listinskih seznamih pri, ki zelo verodostojno odraajo drubeni poloaj posameznika, ni uvren na mesta, ki bi mu la kot dejanskemu krajiniku. Podobno je tudi v Istri namestnik tamkajnjega mejnega grofa (prav tako oglejskega patriarha) od zadnje tretjine 13. stoletja naprej nosil naslov marchio, vendar je bil po svojem poloaju le patriarhov uradnik. e leta 1311 je Posavinje oznaeno kot posebna deelna grofija (lantgrafschaft in dem Sewental) znotraj Kranjske; namestnika mejnega grofa bi zato lahko imenovali tudi deelni grof. Ta dualizem, ko je Kranjska imela dva gospodarja, enega, tj. patriarha, ki je bil mejni grof samo po imenu, in drugega, tj. deelnega grofa, kateremu je patriarh mejno grofijo dajal v fevd, izpriuje tudi usoda istrskega mejnega grofa Henrika IV. Andekega. Zaradi suma sodelovanja pri umoru kralja Filipa vabskega sta mu bili leta 1208 po razsodbi dravnih knezov na dravnem zboru v Frankfurtu odvzeti marki Istra in Kranjska. Ko je nato oglejski patriarh na podlagi avtentinih privilegijev pokazal, da pripada Istra od stare donacije kralja Henrika oglejski cerkvi, jo je cesar Oton IV. podelil Ogleju, medtem ko ni bilo o Kranjski niti besede. Henrik je torej izgubil ve, kot je nato Oton podelil naprej to pa zato, ker se Kranjska ni vrnila kroni, ampak tistemu, ki jo je Andechsom dal v podfevd: oglejskemu patriarhu. 73

Podobno je dobil leta 1261 Ulrik Spanheimski od oglejskega patriarha v fevd vse sodstvo mejne grofije Kranjske (tota iurisdictio marchie Carniole) se pravi vso mejnogrofovsko oblast skupaj s Kranjem kot sedeem mejnega grofa. Andechsi zaradi taknega poloaja v svoji titulaturi nikoli niso nosili naslova kranjskih mejnih grofov, deelnogrofovski poloaj na Kranjskem pa so si verjetno pridobili po sredi 12. stoletja. V njihovi posesti je bila e tedaj celotna vzhodna Gorenjska od Kokre do Motnika in Trojan, njihovo sredie pa je bilo v Kamniku, po katerem se je Bertold I. Andeki okrog leta 1145 tudi e imenoval kamniki grof (comes de Stain). Deelni grof na Kranjskem pa je v tistem asu verjetno bil e vovbrki grof Popo II., saj je posedoval Kranj in zato leta 1141 tudi nosil naslov kranjskega grofa (comes de Creine). V istem asu je Poponov neak Gnter Hohenwartski nosil naslov savinjskega oz. celjskega krajinika (marchio de Soune, marchio de Cylie), s imer ni samo nakazana pot, kako so Vovbrani prili v posest Celja, ampak je mogoe tudi domnevati, da sta v prvi polovici 12. stoletja na Kranjskem verjetno obstajali dve namestnitvi mejnega grofa eno za staro Kranjsko in eno za staro Savinjsko krajino , ki sta se nato pod monimi Andechsi spojili v eno samo. Toda mo Andechsov, s katerimi so z Bavarske prili tudi nekateri njihovi ministeriali (kot npr. pomembni Gali, katerim je Kranjska postala nova domovina), je bila na Kranjskem v zadnjih desetletjih 12. stoletja e preibka ne glede na to, da so v svojih rokah imeli tudi istrsko mejnogrofovstvo , da bi lahko zaeli uveljavljati in izgrajevati deelnoknejo oblast. Kranjska, v kateri sta cerkev in plemstvo imela kljune poloaje, otipljive v obsenih posestvenih kompleksih in raznih pravicah (od odvetnikih do imunitetnih), je bila teritorialno povsem razbita in razdeljena med pet velikih cerkvenih posestnikov (poleg Ogleja e Salzburg, Freising, Brixen in Krka) ter e veje tevilo visokoplemikih rodov. Med njimi so poleg Andechsov izstopali zlasti vojvodski Spanheimi, tajerski mejni grofje Traungauci, grofje Ortenburki, Vovbrki, Bogenski in Vinjegorski ter svobodni gospodje Puchsi, Turjaani in ovneki. Od teh so 13. stoletje sicer preiveli samo trije (Ortenburki, Turjaki, ovneki), toda dokler je obstajala tako mona konkurenca, je bil vsak poskus preboja v smeri deelnokneje oblasti povezan z velikimi teavami in nasprotovanji. Razvoj v deelo na Kranjskem do konca 12. stoletja ni naredil nobenega napredka, e ve: izgledalo je, da je marka povsem razpadla, dravna oblast pa ugasnila. Iniciativo je prevzela privatna sila, ki je na jugu Kranjske sproila mono ofenzivo in na kodo Madarske oz. Hrvake premaknila kranjsko ter hkrati dravno mejo z Gorjancev in Krke na Kolpo, zasedla pa je tudi umberk. Zasluga za to gre Puchsom oz. Vinjegorskim ter Spanheimom. Prvi so najverjetneje okrog srede 12. stoletja zavzeli Belo krajino. Izhodie vinjegorske ofenzive je moralo biti na gradu 74

Mehovo na severni strani Gorjancev, saj je Bela krajina skupaj z v njej leeim trgom rnomljem e ve kot stoletje kasneje e vedno spadala v okvir mehovskega gospostva. Spanheimi pa so iz svojega dolenjskega oporia Kostanjevice pomaknili mejo na Bregano. Ker je javna, mejnogrofovska oblast pri tem podjetju stala ob strani, se je e leta 1261 tota iurisdictio marchie Carniole, ki jo je Ulriku Spanheimskemu podelil oglejski patriarh, konala na stari meji, tj. na Krki pri Kostanjevici. V takni svojevrstni pat poziciji, ko je ve tekmecev imelo izglede za uveljavitev deelnokneje oblasti na Kranjskem, pa se je na prelomu 12. stoletja v 13. nad ostale zael dvigovati istrski mejni grof in kranjski deelni grof Henrik IV. Andechs. Evropski ugled in veljava dinastije ki ji je pripadal (najbolj reprezentativno sta bila izraena v porokah njegovih sestra: Agnes Marija je bila ena francoskega kralja Filipa II. Avgusta, Gertruda madarskega kralja Andreja III., Hedvika pa lezijskega vojvode Henrika I.; za najstarejo sestro so se leta 1189 v Niu pogajali, da bi se poroila z neakom srbskega velikega upana tefana Nemanje), sta dajala njegovi lokalni politiki na Kranjskem irok okvir. Primerna poroka s Sofijo Vinjegorsko mu je po smrti njenega oeta (po letu 1209) prinesla veliko vinjegorsko dediino. Njeno jedro so tvorile nekdanje Hemine posesti, raztezala pa se je od vinjegorskega gospostva (iz njega je bila leta 1136 izvzeta posest, ki so jo Vinjegorski namenili novoustanovljenemu samostanu v Stini) prek zgornje in srednje Krke do Bele krajine. Lastno in prienjeno posestno maso je Henrik e poveal s cerkvenimi fevdi, ki jih je pridobil. Med njimi gre omeniti salzburko Krko ob Savi, fresinki trg Otok ob Krki ter veliko krko gospostvo Ljubek nad Litijo, ki je povezovalo Henrikovo gorenjsko in dolenjsko posest. Sredi velikopoteznih nartov pa je Henrika IV. Andekega leta 1208 zaradi domnevnega sodelovanja v umoru kralja Filipa zadel dravni preklic. Z razsodbo dravnih knezov je zaradi veleizdaje (crimen laesae maiestatis) izgubil fevde, med njimi tudi mejnogrofovsko oblast v Istri in na Kranjskem (slednjo je imel v podfevdu od oglejskega patriarha), lastno alodialno posest ter vso svojo ast (honor). Toda ni ni bolj znailnega za srednjeveko dravo tistega asa, ki e ni imela sredstev za uresnievanje svoje deklarativno izraane volje, kakor neuspeh tega preklica. Kljub tekim gronjam Henrikov poloaj ni bil ogroen. Istro je sicer dobil oglejski patriarh, ki je tam tudi zares zael izvajati javno oblast, toda e leta 1209 se Henrik v listini, ki jo je izdal v svojem Kamniku in s katero tudi e podeljuje svojo alodialno posest, titulira kot po boji milosti mejni grof Istre. Spor, ki bi utegnil nastal zaradi tega naslova zakaj Henrik se mu ni nikoli odpovedal , je leta 1218 prepreila izvolitev njegovega brata Bertolda za oglejskega patriarha. S tem je bilo 75

kompenzirano nasprotje med andekimi in oglejskimi interesi. Henrik je v Istri obdral naslov, mejnogrofovsko oblast pa je energino uveljavljal Bertold. Zato pa je patriarh na Kranjskem, kjer se do Henrikove smrti tudi ni nikoli pojavil, prepustil oblast svojemu bratu in si pridral le naslov. Oprt na mo gradov, posesti in tevilnih ministerialov, je Henrik v nekaterih tokah lahko zael vzpostavljati deelnoknejo oblast. Med ukrepe te vrste je zagotovo sodila prisilnost tuhinjske ceste. Zaetki prisilnosti te poti najverjetneje spadajo prav v prvo etrtino 13. stoletja, ko so Andechsi ob njej tudi ustanovili hospital na Kozjem hrbtu, kasnejem pitaliu. Prisilnost je pomenila, da so trgovci, ki so s Savinjskega potovali na Kranjsko (in obratno), morali uporabljati pot skozi Tuhinjsko dolino in Kamnik, ne pa tiste ez Trojane, ki je e v antiki povezovala Panonijo z Italijo. Andechsi so s svojimi posestvi in gradovi kontrolirali obe poti, toda zaprtje oz. omejitev prometa na slednji je gospodarsko koristilo Kamniku, kodovalo pa spanheimski Ljubljani. Prav to bi morda lahko bil tisti spor, do katerega naj bi zaradi kranjskih zadev prilo med Henrikom Andekim in korokim vojvodom Bernhardom Spanheimskim; ob znamenitem vitekem turnirju v korokih Breah leta 1224 naj bi ga zgladil avstrijski in tajerski vojvoda Leopold VI. Ne glede na to, ali se je turnir v Breah resnino dogodil ali pa gre le za fikcijo tajerskega viteza in minnesngerja Ulrika iz Liechtensteina, ki ga je popisal v svoji, leta 1255 dokonani pesnitvi Frauendienst, se nam v besedilu ivo kaejo svet, as in duh vitetva med Donavo in Jadranom, ki ga je Ulrik odlino poznal in ivel. Henrik Andeki je poleti leta 1228 umrl brez otrok. Takoj se je razplamtel boj za andeko-vinjegorsko dediino in gospostvo na Kranjskem, ki je v ta prostor pripeljal avstrijskega in tajerskega vojvodo Friderika II. Bojevitega Babenberana. e spomladi leta 1229 je Friderikov oe Leopold pridobil iz nekdanje Henrikove zapuine fevde freisinke kofije v Slovenski marki, s imer so Babenberani prvi posegli v prostor juno od reke Save, ki so jo na sotoju s Savinjo, do koder je segalo njihovo veliko gospostvo Lako, pred tem e premostili s kamnitim mostom (Zidani most). Leopold je e istega leta dosegel, da se je njegov sin Friderik poroil s Agnezo, herko meranskega vojvode Otona, ki je bil najstareji izmed andekih bratov. Nevesta je Babenberanom kot doto prinesla skoraj celotno andeko-vinjegorsko dediino, med drugim Kamnik, Kranj, Vinjo Goro, Otoec, Mehovo in Metliko. e leta 1232 je Friderik svoji titulaturi vojvoda Avstrije in tajerske dodal e naslov gospod Kranjske, dominus Carniolae. S tem je jasno pokazal svoje pretenzije do deelnokneje oblasti na Kranjskem. e jasneje se to kae v osnutku listine iz leta 1245, s katero naj bi cesar Friderik II. vojvodini Avstrijo in tajersko povzdignil v kraljevino znotraj cesarstva, vojvodo Friderika pa v kralja in mu hkrati dovolil, da naredi iz province Kranjske 76

vojvodino. Ker bi bili s tem prizadeti interesi kranjskega mejnega grofa, oglejskega patriarha Bertolda, je ta skrbno pripravljeni nart, ki pa ni bil nikdar uresnien, predvideval, da bi Friderik v kranjskega vojvodo promoviral Bertoldovega nezakonskega sinu Anzelina. To naj bi patriarha pripravilo do tega, da bi se odpovedal Kranjski. Vendar: eno so bile elje in narti, drugo pa realno stanje, ki je jasno kazalo, da so Friderikovo deelnoknejo oblast znotraj marke omejevali vsaj e Vovbrani (oz. Strmki grofje) in Spanheimi, ki so si na svojih gospostvenih obmojih sami lastili deelnokneje pravice. Prvi so se kar po lastni izpovedi imeli za deelne gospode, domini terrae, in so leta 1237 svojim ministerialom v Lou potrdili nekatere svoboine, med njimi dednost njihovih fevdov in alodov ter patrimonialno sodstvo nad njihovimi podloniki, medtem ko je deelsko sodstvo pripadalo Vovbranom. Spanheimovca Bernharda pa je e leta 1229 ob podelitvi gospostva Ljubek nad Litijo, ki je prej pripadalo Henriku Andekemu, krki kof oznail za deelnega kneza, princeps terre. Spanheimi so svoje kranjsko gospostvo, znotraj katerega so sami podeljevali krvno sodstvo, e v tem asu irili tudi tako, da so nekateri najpomembneji kranjski svobodni in ministerialni rodovi, kot so bili Turjaki, Mokronoki in Svibenski, preli med njihove ministeriale. Smrt vojvode Friderika leta 1246 in z njo povezan konec Babenberanov, ki so v Avstriji vladali polnih 270 let, sta povzroila boj za njihovo ogromno dediino. V njenem srediu sta bili vojvodini Avstrija in tajerska, na obrobju pa tudi Kranjska. Kljub temu, da je prav cesar Friderik II. leta 1230 znova potrdil, da ima oglejski patriarh Bertold Istro in Kranjsko v fevdu od drave, je v spremenjenih okoliinah ob Avstriji in tajerski tudi Kranjska pripadla nazaj dravi. Vladar je oblast v njih zaupal dravnemu namestniku z naslovom glavarja gorikemu grofu Majnhardu III. (do leta 1250). To je zblialo glavna tekmeca za deelnoknejo oblast na Kranjskem, oglejskega patriarha Bertolda in Ulrika Spanheimskega. Slednji se je leta 1248 poroil z Agnezo, patriarhovo neakinjo in vdovo po Frideriku Babenberanu. Poroka je Ulriku prinesla andeko-vinjegorsko dediino in njegov dominij na Kranjskem, sestavljen iz lastnih alodov, kot sta bila zlasti Ljubljana in Kostanjevica, ter iz cerkvenih fevdov, se je tako bistveno poveal. Ulrik je zael nositi naslov gospoda Kranjske, dominus Carniolae. In ko je po smrti svojega oeta Bernharda leta 1256 postal e koroki vojvoda, se je v obrisih e kazal velik spanheimski dinastini teritorij od koroke do dolenjske Krke. Medtem pa je na severu zrastla nova mo. Otokar II. Pemysl, od leta 1253 eki kralj, si je v letih 1251/52 zagotovil gospostvo v vojvodini Avstriji in leta 1261 e na tajerskem, tako da je njegova oblast na jugu segala e do razvodja med Dravinjo in Savinjo, z Lakim 77

gospostvom pa celo e do Save. Decembra leta 1268 je Otokar dosegel, da je Ulrik Spanheimski z njim sklenil dedno pogodbo. ekemu kralju je obljubljala vse Ulrikove deele, alode kot fevde in druga dobra. Na tej podlagi je Otokar takoj po Ulrikovi smrti pozimi leta 1269/70 s tajerske vkorakal na Kranjsko, zavzel Ljubljano ter se prek Kranja odpravil na Koroko, ki jo je prav tako zasedel. Prejel je tudi freisinke, briksenke in salzburke cerkvene fevde, ki jih je nekdaj imel Ulrik. Poleg tega je zasedel e nekatera oglejska posestva na Kranjskem, med njimi Slovenj Gradec, Mirno na Dolenjskem in Postojno. Leta 1272 je bil izvoljen e za furlanskega generalnega kapitana, tako da mu je praktino pripadla e vsa oblast v Furlaniji. Zdelo se je, da je z Otokarjem, igar gospostvo je segalo od Sudetov do Jadrana, vpraanje deelnokneje oblasti na Kranjskem, ki je kranjske dinaste poprej zaposlovalo trietrt stoletja, reeno. Toda Otokarjeva premona pozicija znotraj nemke drave je sproila reakcijo, ki jo je vodil jeseni leta 1273 za nemkega kralja izvoljeni Rudolf Habsburki. Spopad med obema tekmecema se je konala leta 1278 pri Drnkrutu na Moravskem polju med Dunajem in Bratislavo z zadnjo veliko klasino viteko bitko v Podonavju. V njej so na Rudolfovi strani sodelovali tudi tevilni viteki kontingeti s slovenskega ozemlja. Otokar je v bitki izgubil ivljenje, toda ne na bojnem polju: ujetega so ga za viteko pojmovanje neastno pobili sorodniki tajerskega plemia Siegfrieda iz Marenberga nad Radljami ob Dravi. Tega uglednega plemia je namre Otokar leta 1272 v Pragi obtoil veleizdaje ter ga dal brez sodnega procesa usmrtiti. Neobiajno kruta Siegfriedova smrt je obrnila simpatije tajerskega, pa tudi drugega plemstva proti ekemu kralju, ki si je v lastnih deelah nakopal ve nespravljivih sovranikov in tako sam prispeval k svojemu koncu. Siegfrieda pa so v radeljskem samostanu dominikank, ki ga je ustanovil leta 1251, e sredi 17. stoletja astili kot lokalnega svetnika. Leta 1282 je Rudolf Habsburki proste dravne fevde, vojvodini Avstrijo in tajersko ter Kranjsko kljub temu, da se Oglej svoji formalni pravici do Kranjske oitno ni odpovedal, saj patriarhi e v 14. stoletju nekajkrat nosijo naslov marchio Carnioliae , podelil svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu. Tako je postavil temelje habsburkemu gospostvu v Podonavju in Vzhodnih Alpah. Toda Kranjsko je Rudolf e pred tem, jeseni leta 1279, zastavil svojemu zavezniku, tirolsko-gorikemu grofu Majnhardu, ki mu je nato leta 1286 v fevd podelil e vojvodino Koroko. V Vzhodnih Alpah se je za nekaj asa, do izumrtja Majnhardove linije gorikih grofov leta 1335, vzpostavilo t. i. goriko-habsburko ravnoteje, pri emer je bilo majnhardinsko deelno gospostvo na Kranjskem le provizorino, zmeraj odkupljivo s poravnavo zastavnine. Majnhardov sin Henrik je moral leta 1311, po konanem boju za eko krono, ki se je po izumrtju Pemyslidov leta 1306 razvnel med nekdanjima 78

zaveznikoma, odstopiti Habsburanu Frideriku Lepemu Posavinje z vsem pripadajoim na tej in oni strani Save. tajerska meja se je na kodo Kranjske pomaknila na Savo in jo morda pri Radeah in Svibnem celo prestopila. Stara velika Kranjska, vzpostavljena okrog srede 11. stoletja, ki je segala od krakih prelazov na zahodu do razvodja med Dravinjo in Savinjo na vzhodu, je bila dokonno mrtva. Leta 1335 so Habsburani na Kranjskem nastopili neposredno gospostvo in leta 1338 je Albreht II. podelili naim deelskim gospodom, vitezom in hlapcem v nai deeli Kranjski privilegij, s katerim jim je potrdil njihove stare in podelil nove pravice. Privilegij iz leta 1338 je temeljni dokument stareje kranjske ustave. V obliki deelnega roina, tj. vkljuenega v zbirko deelnih privilegijev, so ga Habsburani kot kranjski deelni knezi potrjevali vse do srede 18. stoletja. Toda takratna habsburka deela Kranjska s svojim deelnim knezom, deelnim pravom in ograjnim sodiem ni obsegala celotne Kranjske. Iz nje je bil izvzet najveji del Dolenjske, tj. ozemeljski pas, ki je segal na severu do Save (vzhodno od Ljubljane), tekel nato vzdol gornje Krke in v Beli krajini dosegel Kolpo. Tu se je ravno v prvi polovici 14. stoletja iz posesti in deelskih sodi gorikih grofov albertinske linije razvila posebna deela Grofija v Marki in Metliki, ki je imela svojega deelnega kneza (gorikega grofa) in vse za deelo znailne instrumente, kot so posebno deelno pravo, ograjno sodie v Metliki in glavar kot namestnik deelnega kneza. Leta 1365 je goriki grof Albert III. kot deelni knez podelil plemstvu v Grofiji poseben privilegij, ki je podobno kot kranjski privilegij iz leta 1338 potrjeval stare in podeljeval nove pravice. Enak privilegij je istoasno prejelo tudi plemstvo v drugi Albertovi deelici, v Pazinski grofiji v Istri. Ko so Habsburani leta 1374 dedovali za gorikim grofom Albertom III., se je njihova deelnokneja oblast sicer razirila do Kolpe, niso pa Grofije v Marki in Metliki prikljuili svojemu kranjskemu gospostvu, ampak so potrdili privilegij iz leta 1365. Plemstvu v Grofiji so e izrecno potrdili, da je zanj pristojno ograjno sodie v Metliki in ne v Ljubljani. Tako so deeli Grofija v Marki in Metliki priznali njeno pravno samostojnost, ki se je ohranila skozi ves srednji vek. e v 16. stoletju to obmoje ni bilo vkljueno v Kranjsko, ampak je bilo k njej le pritaknjeno. Ondotno plemstvo se je sicer pojavljalo na zasedanjih kranjskih deelnih stanov, vendar je tudi tu poudarjalo svoj poseben poloaj. Podobno je bilo tudi s Pazinsko grofijo. Nadvojvoda Karel je e leta 1567 potrdil deelne privilegije za vsako od treh deel (tj. za Kranjsko, Istro in Marko) posebej. ele leta 1593 je cesar Rudolf II. potrdil privilegije za Kranjsko, Marko in Istro skupaj v enem deelnem roinu. Tono sto let zatem, ko so Habsburani naredili svoj prvi korak v Podonavje in v Vzhodne Alpe, se jim je leta 1382 podredil Trst kot edino severnojadransko mesto, ki ni bilo 79

pod beneko oblastjo. Zadnja etapa habsburkega prodora proti morju je bila zvezana s pridobivanjem krakih gospostev in njihovim prikljuevanjem h Kranjski. Toda rivalstvo med Habsburani in Luksemburani za prvenstvo v dravi je sproil krizo, ki je grozila, da bo od znotraj razbila habsburko mo. Nemki kralji in cesarji iz dinastije Luksemburanov so zaeli priznavati dravno neposrednost nekaterim najpomembnejim habsburkim vazalom in deelanom, katerih obseni posestni kompleksi so leali tudi na Kranjskem ter sploh v irem slovenskem prostoru. Ta luksemburka politika je povzroila rahljanje v skrajnem primeru pa celo konec habsburke deelnokneje oblasti nad posameznimi rodbinami in njihovimi teritoriji. Poveevala se je monost nastanka novih deel. Tako je najprej kralj Vencelj (Vaclav) Leni Ortenburanom leta 1395 podelil pravico do krvnega sodstva na vseh njihovih gospostvih, nato pa je leta 1417 cesar Sigismund priznal e dravno neposrednost ortenburkih gospostev. Podobno je Sigismund e dve leti prej proglasil Goriko grofijo in e nekatere fevde, ki so jih posedovali grofje Goriki, za dravne fevde. Med njimi je bil izrecno omenjen tudi koroki palatinat, ki so ga Goriki v resnici prejeli v fevd od Habsburanov kot korokih vojvod in ne od drave. Taken privilegij, kot so ga leta 1395 dobili Ortenburani, so leta 1434 od cesarja Sigismunda prejeli tudi Walseejevci, ki so konec 14. stoletja dedovali po gospodih iz Devina in so imeli v Kvarnerju ter na Krasu obsena gospostva. Najizraziteji primer te luksemburke politike pa so bili grofje Celjski. Novembra leta 1436 jih je cesar Sigismund povzdignil v dravne kneze, njihove grofije in gospostva pa v Celjsko kneevino. Zaradi tega je grozilo, da bo Kranjska razpadla, saj so Celjani, ki so leta 1420 dedovali za Ortenburani, obvladovali v njej velik del Dolenjske med Kolpo in Ljubljanskim barjem, s tirimi manjimi zaokroenimi ozemlji pa e precejen del Gorenjske. Na ozemlju tajerske, Koroke in Kranjske je zaela nastajati nova Celjska deela in rezultati habsburke poldrugo stoletje dolge in uspene politike izgradnje deelnokneje oblasti so bili najresneje ogroeni; e toliko bolj, ker so se ob naslonitvi na dravo od Habsburanov in Kranjske zaeli emancipirati tudi Walseejevci. Ti so se sredi 15. stoletja e naslavljali kot gospodje Devina in Krasa, imeli pa so tudi svojega glavarja s tem naslovom, medtem ko so Devin imenovali celo grofija. Prav s to veliko krizo habsburke oblasti na Kranjskem je morda povezano dejstvo, da je Kranjska (oz. toneje njeno plemstvo) dobila svojo Zlato bulo tj. potrditev svojih deelnih privilegijev s strani Friderika V. (III.), deelnega kneza notranjeavstrijskih deel ele leta 1460, torej kar estnajst let za Koroko in tajersko. Medtem ko je bil leta 1443 oz. 1444 krog habsburkega kranjskega plemstva precej malotevilen, pa je bil poloaj leta 1460 e bistveno drugaen: boj za celjsko dediino se je konal s popolno zmago Friderika III. in Kranjska ni bila e nikoli tako trdno v habsburkih rokah kot tedaj. Deelna enotnost Kranjske 80

je bila dokonno zagotovljena in Ljubljana je naslednje leto dobila tudi e kofijo. S pridobitvijo walseejevskih gospostev v Kvarnerju in na Krasu v letih 1466/70, ki so povezala Pazinsko grofijo v Istri z ostalimi habsburkimi posestvi, in nato e z dedovanjem za leta 1500 izumrlimi grofi Gorikimi (pridobitev Gorice) se v drugi polovici 15. stoletja sklenejo veliki politini uspehi Habsburanov na slovenskih tleh.

Gorika
Deela Gorika je zrasla iz posesti in deelskih sodi Gorikih grofov na Krasu in v srednjem Posoju. Slednje je bilo prvotno del Furlanije in za Gorico, ki je vsaj formalno e v 14. stoletju bila oglejski fevd, je konec 11. stoletja eksplicitno reeno, da lei v Italskem kraljestvu, v Furlanski grofiji. Goriki grofje, ki so bili po svojem izvoru iz Bavarske in so ob srednjo Soo prili preko prostora Lienza, kjer so imeli svojo staro posest, so Gorico pridobili v tretjem desetletju 12. stoletja od svojih spanheimskih sorodnikov. Od 1125 so bili Goriki grofje tudi dedni odvetniki oglejske cerkve. Odvetnitvo in z njim zvezano visoko sodstvo zanje ni predstavljalo samo pomembnega vira dohodkov, ampak predvsem monost, da so si zaeli prisvajati sodne pravice, ki jim kot zemljikim gospodom niso le. Odvetnitvo je skratka postalo eno izmed pomembnih opori pri oblikovanju deelnokneje oblasti Gorikih grofov na njihovem gospostvenem teritoriju. Mo ogromnega gorikega dominija, ki se je razprostiral od vzhodne Tirolske do Istre, zvezana z zelo tevilno skupino gorikega ministerialnega plemstva, ki je bilo posrednik in sredstvo gorike vladavine, nadalje regalne pravice, kot so bile pravica do kovanja denarja, do spremstva (conductus) in do carin, poloaj dednega oglejskega odvetnika in furlanskega (oglejskega) generalnega kapitana, ki so si ga Goriki konec 13. stoletja pridobili za dalj asa, ter njihovo povzdignjenje v dravne kneze leta 1365, za vlade cesarja Karla IV. Luksemburkega (albertinska linija gorikih grofov, majnhardinska je dosegla rang dravnih knezov e leta 1286 s korokim vojvodskim naslovom) vse to je ob tevilnih konfrontacijah, ki so jih Goriki imeli z oglejskimi patriarhi, nezadrno trgalo vezi med gorikim teritorialnim gospostvom v Posoju in Furlanijo. Z uveljavitvijo deelnokneje oblasti Gorikih na njihovih teritorijih se je deela Gorika iztrgala iz Furlanije, ki se je pod svojimi deelnimi knezi, tj. oglejskimi patriarhi, tudi razvila v deelo t. i. Patrio z deelnim zborom, ki se je imenoval (furlanski) parlament, in deelnim pravom, kodificiranim leta 1366. Furlansko deelno pravo, Constitutiones Patriae Forojulii, je bilo v uporabi tudi v Goriki grofiji, pri emer naj bi v Gorici e v 14. stoletju obstajal nemki prevod teh Konstitucij, v katerem pa naj bi bilo patriarhovo ime zamenjano z grofovim. Furlansko deelno pravo je na ta nain dobilo veljavo 81

gorikega deelnega prava. Goriko in furlansko deelno pravo je v osnovi torej bilo identino; o tem nam pria tudi neka listina iz leta 1340, v kateri se obljublja pravna zaita po deelnem pravu na Gorikem in v Furlaniji. Z razvojem gorikega teritorialnega zemljikega gospostva v smeri deele se zano na prelomu 13. stoletja v 14. spreminjati tudi prvotno tipini dvorni uradi v deelne; predvsem se uvede urad glavarja kot namestnika in zastopnika deelnega kneza (Gorikega grofa), ki je kot je to formulirano v neki listini iz leta 1325 imel v vsem polno oblast. Goriki prostor ob srednji Soi in na Krasu se je tako izoblikoval v deelo e v 14. stoletju, kar nam dokazuje tudi obstoj gorikega deelnega plemstva konec istega stoletja. Iz te deele grofov Gorikih je nato v povezavi z ozemlji, ki jih je Maksimilijan I. v zaetku 16. stoletja pridobil na raun Beneke republike (zgornje in spodnje Posoje), zrasla deela Gorika (in Gradianska), ki je obstajala do 1918. Toda obseno gospostvo Gorikih grofov, ki je segalo od dananje vzhodne Tirolske in zgornje Koroke do notranje Istre, se ni nikoli razvilo v eno smo in enotno deelo. Razlog za to lei v prostorski razdrobljenosti njihovih posestev, posledica tega pa je bila tudi ta, da se sploh ni izoblikovalo neko ime, ki bi pokrivalo vse gorikih posesti. Skupek vseh gorikih alodov, fevdov, pravic in deelskih sodi je tako ostal gospostvo, dominium, znotraj katerega so zaele nastajati posamezne gorike deele. Iz gorikih zgornjekorokih in vzhodnotirolskih posestev, katerih sredie je bilo v Lienzu, kjer so grofje Goriki imeli tudi svoj drugi rezidenni grad Bruck, je od 14. stoletja naprej zaela nastajati deela Prednja grofija Gorika. Imela je svoje sodie, deelane in lasten deelni zbor. Ob srednji Soi je, kot je bilo e pokazano, nastala deela Gorika, imenovana tudi Zadnja grofija Gorika. Leta 1456 je goriki grof Ivan v Lienzu izdal deelni red, ki naj bi veljal tukaj spredaj in tam notri v goriki deeli in tako skual povezati Prednjo in Zadnjo grofijo v eno deelo. Toda te tendence ni bilo ve mogoe uresniiti, e zlasti ne zato, ker so goriki grofje s porazom v boju za celjsko dediino leta 1460 izgubili vsa svoja koroka posestva do vhoda v Pustertal. V 16. stoletju je bil zahodni del te nekdanje gorike deele (vkljuno z Lienzem) prikljuen k Tirolski, ostalo pa k Koroki. V dve posebni deeli pa sta se razvila tudi gorika kompleksa v Slovenski marki in Beli krajini ter v Istri. Obe deeli, Grofijo v Marki in Metliki in Pazinsko grofijo, o katerih je bilo nekaj ve povedanega zgoraj, so e leta 1374 dedovali Habsburani. Vendar sta obe uspeli ohraniti svojo deelno identiteto e ves srednji vek. To svojevrstno stanje, ko je en dominium razpadel na tiri deele, se je odrazilo tudi v strukturi gorike deelne uprave, ki je v 14. stoletju namesto enega imela tiri glavarje: v Lienzu, Gorici, Metliki in Pazinu.

82

Celje
V asu, ko je izgledalo, da je razvoj v deele na dananjem slovenskem ozemlju e definitivno zakljuen, je zaela iz grofij, gospostev in deelskih sodi, ki so jih grofje Celjski imeli na tajerskem, Korokem in Kranjskem, rasti posebna Celjska deela. Ta nova tvorba je sredi 15. stoletja grozila, da bo razstrelila pod habsburko oblastjo stabilizirajoi se kompleks treh notranjeavstrijskih deel. Celjski grofje so bili najpomembneja plemika rodbina, ki je izvirala s prostora dananje Slovenije. Visok drubeni poloaj e ob prvih omembah, prvotna posest, as pojavitve v listinah in tipina rodbinska imena govorijo za njihovo askvinsko poreklo (Askvin je bil odvetnik samostana v Krki in sorodnik njegove ustanoviteljice Heme). Od okoli leta 1130 so se imenovali po Posavinju (von Soune), od leta 1173 pa po ovneku (von Sannegg), gradu na severozahodnem robu Celjske kotline, ki so ga verjetno zgradili e v prvi polovici 12. stoletja na svoji alodialni posesti. Njihov vzpon se je zael pozno, ele v asu, ko je veina starih svobodnih rodbin e izumrla. Leta 1308 izroijo gospodje ovneki vso svojo svobodno posest Habsburanom in jo od njih takoj nato prejmejo v fevd: tako se je zaela njihova dolgotrajna zveza s to vladarsko dinastijo, ki jim je sprva koristila, v 15. stoletju pa je vsaj znotraj nemke drave postala najhuja ovira njihovim ambicijam. e pomembneja je bila pridobitev velikega dela dediine grofov Vovbrkih, ki jim je leta 1333 prinesla Celje, njihov novi center. Leta 1341 jih je Ludvik Bavarski povzdignil v Celjske grofe, kar je leta 1372 e enkrat storil cesar Karel IV. V tem asu so bili tudi poloeni temelji za vzpon Celjskih v visoko politiko: prilo je do prvih velikih dinastinih povezav z bosenskimi Kotromanii in poljskimi Piasti. etudi spada nezasliano poveanje posesti in ekspanzija Celjskih ez meje habsburkih dednih deel ele v as Hermana II., je bila njihova integracija v evropsko plemiko elito z na dale razpredenimi rodbinskimi povezavami izvrena e ob koncu 14. stoletja. Poleg dinastinih povezav pa so bile za vzpon Celjskih v prvi polovici 15. stoletja odloilne zlasti zveze Hermana II., ki je skoraj pol stoletja vladal celjski hii, z madarskim, ekim in nemkim kraljem ter rimskim cesarjem Sigismundom Luksemburkim. V nesreni bitki s Turki pri Nikopolju leta 1396 mu je Celjan reil ivljenje, pozneje pa mu je dal za eno e najmlajo herko Barbaro. Hermanu in Celjskim se je odprla pot v deele madarske krone, kjer so si v prvi vrsti na Hrvakem pridobili v fevd ali zastavo tevilna posestva. Tako so Celjani postali eni najmonejih zemljikih posestnikov v Slavoniji. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana za slavonskega in hrvako-dalmatinskega bana. Na ta nain je Celjski grof v celotnem hrvakem kraljestvu dosegel poloaj in mo regenta ter kraljevega zastopnika. 83

Teie celjske moi se je preneslo izven okvira habsburkih deel. Sigismundova ustanovitev Zmajevega reda leta 1408 jasno zrcali poloaj Celjskih na Madarskem: v ustanovni listini reda stojita na vrhu madarskih dravnih baronov, pred palatinom in ostalimi madarskimi magnati, celjski in zagorski grof Herman II. in njegov sin Friderik. Tudi ambicije Friderikovega sinu Ulrika so bile v veliki meri usmerjene na Madarsko, kjer se je hotel uveljaviti kot skrbnik mladoletnega kralja in sorodnika Ladislava Postumusa, vnuka Barbare Celjske. Nihe drug kot Ulrik ni bil tisti, ki je pri Ladislavovem kronanju za madarskega kralja leta 1440 nad glavo komaj nekaj mesecev starega otroka dral krono sv. tefana. Le-to je dvorna dama Ladislavove matere ukradla iz Viegrada (Plintenburga) nad Budimpeto, kjer so jo hranili, da bi z njo za madarskega kralja okronali mladega poljskega kralja Vladislava, ki mu je stranka madarskih magnatov in kofov ponudila prestol. Na ta nain je Celjan jasno pokazal, kakno vlogo hoe igrati na Madarskem. Konni rezultat celjske madarske politike je bil Ulrikov uboj v beograjski trdnjavi Kalemegdan leta 1456 in s tem konec celjske dinastije. Celjski vzpon je v zaetku 15. stoletja dosegel stopnjo, ki je zahtevala redefinicijo celjsko-habsburkih odnosov. Izumrtje Ortenburanov leta 1418 je za Celjane, ki so dedovali za njimi, pomenilo enormno poveanje moi, poleg tega pa je bila grofija Ortenburg e dravnoneposreden fevd. e leta 1415 je kralj Sigismund podelil svojemu tastu Hermanu II. Celjskemu krvno sodstvo v Celjski grofiji, tako da sta obe celjski grofiji imeli neposredno povezavo z dravo, kar je omejevalo oblast in vpliv deelnega kneza. Odpor Habsburanov proti dravnoneposrednemu poloaju grofov Celjskih je bil zglajen leta 1423, ko se je vojvoda Ernest elezni pod Sigismundovim pritiskom formalno odpovedal fevdnemu gospostvu nad Celjani, ki se od takrat dalje tudi ne pojavljajo ve v poklonitvenih listah tajerskega plemstva deelnemu knezu. Bistveno bolj pa so Habsburani nasprotovali dvigu Celjskih med dravne kneze. Ta povzdig se je, kot nam dokazuje obstoj koncepta listine, ki naj bi bila izdana ob tej prilonosti, pripravljal e leta 1430. Samo domnevamo lahko, da je sprva propadel zaradi nasprotovanja Habsburanov, e posebej deelnega kneza notranjeavstrijskih deel Friderika V. (kot cesar kasneje III.). Toda leta 1436, v asu, ko je bil Friderik V. na romanju v Palestino, je cesar Sigismund brez njegovega soglasja povzdignil Celjske grofe v dravne kneze ter grofiji Celje in Ortenburg-Strmec v kneja (praporna) dravna fevda. Grofiji in druga svoja gospostva so dobili Celjani kot posebno kneevino v fevd od drave. Poleg tega so dobili e novni in rudniki regal ter ograjno sodie v Celju, da bi se kot pravi privilegij lahko vsi plemeniti ljudje, ki stanujejo in prebivajo v njihovih deelah, grofijah in gospostvih, ter drugi v tem ograjnem sodiu branili in pravico dajali in jemali ... po pravu, obiajih in navadah 84

deele. e je podelitev regalov sicer posegla v pravice avstrijskega vojvode, to vendarle ni prizadevalo njegove deelnokneje oblasti, saj so takne regale imeli tudi drugi potentanti v njegovih deelah. Zato pa sta dvig obeh grofij v kneja praporna fevda in ustanovitev plemikega ograjnega sodia pomenila bistveno spremembo glede na dotedanjo pripadnost starim deelam. Novo ograjno sodie je namre pomenilo, da sodne oblasti nad plemstvom iz celjskih grofij in gospostev ne bo ve imel avstrijski vojvoda kot deelni knez notranjeavstrijskih deel, ampak Celjski grof kot novi deelni knez. To pa je pomenilo odcepitev tistih teritorijev od starih deel, katerih plemii so za svoje sodie zaeli priznavati celjsko ograjno sodie, kjer se je zaelo oblikovati posebno celjsko deelno pravo. Hkrati je to pomenilo formiranje nove Celjske deele. Nekaj podobnega je e prej uspelo Gorikim grofom s Prednjo in Zadnjo grofijo: prva se je izloila iz Koroke, druga pa iz Furlanije. Zato Friderik V. ni mogel priznati privilegija iz leta 1436. Zaradi zaite svojih deelnoknejih pravic in interesov je najprej brezuspeno protestiral pri Sigismundu, nato pa proti Celjanom sproil fajdo (vojno), ki nam jo podrobno opisuje Celjska kronika, eno zelo redkih srednjevekih historiografskih del, nastalih na slovenskem ozemlju. ele leta 1443 je nato Friderik e kot kralj priznal kneji naslov Celjskim, ki pa so se morali v zameno odpovedati svoji kneevini oz. deeli. Celjski so s Habsburani sklenili pogodbo o dedovanju, ki je slednjim e ez trinajst let po umoru Ulrika Celjskega leta 1456 v Beogradu prinesla celjsko dediino. Komaj dvajsetletni razvoj posebne Celjske deele je bil s tem prekinjen in konan. Je pa Celjska grofija znotraj tajerske e nekaj asa obdrala poseben poloaj v upravi.

Istra
Za razliko od tajerske, ki je uspela ohraniti svojo celovitost, pa je priblino v istem asu povsem razpadla Istra. Od leta 1420, ko so Benetke uniile posvetno oblast oglejskih patriarhov, je bila Istra do propada Republike sv. Marka leta 1797 politino razklana na beneki priobalni in habsburki notranji del. Nekdaj istrski Kras je postal sestavni del Kranjske, Pazinska grofija Kranjski pritaknjena deela, Trst avtonomno mesto pod Habsburani, ostala istrska priobalna mesta pa so bila posami podrejena benekim centralnim organom. Le v vojakem in policijskem oziru je bila beneka Istra organizirana kot celota pod poveljstvom glavarja istrskega pazenatika (paysinaticum od paese, deela, pokrajina). Ta je v 15. stoletju imel svoj sede na gradu Rapor v iariji, ki je na severovzhodu zapiral pot v notranjost polotoka in bil zaradi svoje strateke lege oznaen kot klju cele Istre, clavis totius Istrie. Pojem Istra se je zoil in polotok opredeljeval le e 85

geografsko. Pravzaprav se je Istra razklala e kmalu po sredi 13. stoletja, ko si je Republika sv. Marka podredila veino obalnih mest, Gorikim grofom pa je v notranjosti zrasla posebna deela. Oboje se je v veliki meri izvrilo na raun oglejskega patriarhata, nekdaj najvejega zemljikega posestnika in hkrati nosilca javne oblasti v Istrski marki. Najgloblji vzroki te razdelitve pa so nemara zelo stari in segajo v as Rianskega zbora ter zaetkov frankovske oblasti v Istri. V tem prostoru sta se od zaetka 9. stoletja sreevala dva razlina tipa fevdalnega reda: na eni strani je bilo poglavitni organizator in nosilec javnega ivljenja mesto (komuna), na drugi pa zemljiko gospostvo. Politina meja med beneko in habsburko Istro je v grobem sledila prav meji med tema dvema tipoma organizacije oblasti. Leta 1209, potem ko so Spanheimi in Andechsi imeli mejnogrofovsko oblast v Istri v svojih rokah celo stoletje, je patriarh Wolfger na podlagi privilegija, ki ga je Ogleju e leta 1077 podelil Henrik IV., za oglejsko cerkev ponovno pridobil Istrsko marko z vsemi astmi, vsemi priteklinami in vsem sodstvom. V resnici to ni pomenilo kaj dosti, kajti oblasti mejnega grofa je bil zaradi imunitetnih pravic istrskih kofov odtegnjen velik del Istre. Tako je npr. trakim kofom italski kralj Lotar e leta 948 podelil grofovsko oblast, tj. vso kraljevo posest in fiskus ter sodstvo v obsegu kasnejega srednjevekega trakega mestnega teritorija. Imuniteto je od srede 10. stoletja uivala tudi poreka kofija. Z njo zvezano izvzetje (eksempcija) izpod oblasti istrskega mejnega grofa je predstavljalo eno od podlag nastanka Pazinske grofije: pazinski grad s pripadajoim gospostvom je bil namre fevd poreke kofije, ki so ga kot njeni odvetniki od konca 12. stoletja dalje posedovali grofje Goriki. Podoben poloaj je imel tudi Pulj, v antiki in zgodnjem srednjem veku prvo med istrskimi mesti; sredi 12. stoletja se celo omenja Puljska grofija. Patriarh Wolfger, e bolj pa njegov naslednik Bertold (1218-1251), brat odstavljenega istrskega mejnega grofa Henrika IV. Andechsa, je skual oprt bolj na veliko oglejsko zemljiko posest kot pa na mejnogrofovsko oblast, ki jo je moral ele uveljaviti , ustvariti oglejskim patriarhom v Istri deelnoknejo oblast. Bertoldova prizadevanja niso ostala brez uspeha. Pravna napotila, razsodbe, potrditve in privilegiji, ki jih je med letoma 1220 in 1238 prejel od krone, poskuajo odstraniti zapreke, ki so patriarha ovirale na poti do deelnoknejega poloaja. Omenjeni dokumenti so naperjeni proti vsem trem glavnim nasprotnikom: proti avtonomiji mestnih oblasti, proti vplivu Benetk, s katerimi so istrska mesta e od prve polovice 10. stoletja sklepale pogodbe o zaiti in zvestobi, ter proti Gorikim grofom, ki so se pod krinko odvetnitva mimo patriarhove volje vmeavali v zadeve visokega sodstva. Mona kneevina patriarhov na stiiu alpskojadranskega sveta in na meji Italije in Nemije je bila tudi v interesu krone, e posebno tedaj, 86

ko je opozicija v lombardski niini cesarju zaprla prehode preko Alp. Cesar Friderik II. je zato kot kaejo njegove listine znal Bertoldove zadeve narediti za svoje. S takno podporo je patriarhat imel resne monosti za uspeh, vendar pa je postal od krone tudi popolnoma odvisen. Ko je namre s koncem staufovske dinastije sredi 13. stoletja propadla tudi ideja cesarstva, ki obvladuje tako Italijo kot Nemijo, je bil spodmaknjen glavni temelj eksistence patriarhata in z njim je lo samo e navzdol. Z Bertoldovo smrtjo leta 1251 se je po dolgih stoletjih konala vrsta patriarhov, ki so izhajali iz vrst nemke plemike aristokracije; z Gregorjem de Montelongom, neakom papea Gregorja IX., je patriarhov prestol po dolgem asu zasedel Italijan in hkrati vodja gvelfske stranke v severni Italiji. Nasproti so mu stali Goriki grofje, gibelini in zvesti pristai krone. Goriki grof Majnhard IV., od leta 1286 koroki vojvoda, je bil celo poroen z Elizabeto iz bavarske vojvodske dinastije Wittelsbach, ki je bila mati zadnjega Staufovca, leta 1268 v Neaplju obglavljenega Konradina. Majnhardov brat Albert je poleti leta 1267 pri Roacu v Furlaniji nesrenega patriarha celo ujel ob zori, ko je bil e v postelji, in ga bosega, na kljusetu, odpeljal v Gorico. Goriki grofje so v tem asu v Istri odkrito nastopili proti patriarhu ter mu v zaveznitvu s Koprani in Piranani v siloviti fajdi poruili ve gradov. Na raun oglejskega patriarhata so si tedaj v Istri pridobili tudi ve pomembnih gospostev severno od Mirne in v zaledju Uke ob zgornjem toku Rae. Tako so precej razirili teritorialno podlago svoje nastajajoe deele v notranjosti polotoka. Prav v tretji etrtini 13. stoletja se zano na prvotno oglejskih posestvih v tem prostoru pojavljati goriki ministeriali. Veina teh gospostev je dve generaciji kasneje, leta 1342, nateta med posestjo, ki so si jo Goriki grofi (trije brati) razdelili med seboj. Propadanje oglejske moi, ki se je zrcalilo tudi v dejstvu, da od zadnje etrtine 13. stoletja naslova istrskega mejnega grofa, marchio Istrie, ni nosil ve patriarh sam, ampak njegov namestnik v Istri, so prav tako izkoristile Benetke. Republika sv. Marka je tedaj pritisnila na istrska obmorska mesta. Ta so v patriarhovi mejnogrofovski oblasti, ki jo je v prvi polovici 13. stoletja s pomojo krone skual uveljaviti Bertold, videla mnogo vejo nevarnost za svojo avtonomijo kot v protektoratu, ki so jim ga Beneani vsilili e mnogo prej. Med letoma 1145 in 1152 so Benetke s posameznimi istrskimi mesti od Pulja na jugu do Kopra na severu sklenile pogodbe o zaiti in zvestobi ter jih tako naredile za svoje zveste, fideles. Ko je patriarhat zajela kriza, ki jo je sedisvakanca med letoma 1269 in 1273 (po Montelongovi smrti) e poveala, pa je za Beneane napoil pravi trenutek, da staro razmerje zamenjajo z novim in si istrska mesta povsem podredijo. Med letom 1267, ko se je podvrgel Pore, in letom 1284, ko je to storil Rovinj, so beneko nadoblast priznala vsa zahodnoistrska mesta 87

razen Pulja, Trsta in Milj. Pulj je pokleknil leta 1331, Milje pa 1421. Edino Trst je leta 1382 za svoje gospodarje priznal Habsburane. Stari zvesti, fideles, so tako postali podloniki, subjecti, in Benetke so dobile pravico imenovanja mestnih oblasti. V manj kot pol stoletja se je mo oglejskega patriarhata v Istri popolnoma zlomila in samo e vpraanje asa je bilo, kdaj se bo polotok popolnoma razdelil na dva dela.

CURA ANIMARUM
Cerkvenoupravna organizacija je samo en segment, ki ga v srednjem veku pokriva pojem Cerkev. kofje niso bili samo pastirji svojih ovic, ampak tudi politiki, visoki dravni uradniki, najvplivneji svetovalci, deelni knezi, vojskovodje, zemljiki gospodje, kolonizatorji, mestni gospodje, meceni in intelektualci. Poosebljali so skratka tipino znailnost srednjevekega asa: neprestano prepletanje profanega in sakralnega. Spomnimo se npr. le na lastnike cerkve. Te so na svojih posestvih ustanavljali in gradili laini gospodje, ki so temu primerno nad njimi imeli tudi odloujo vpliv. Toda prav ta privatna in laina iniciativa je predstavljala eno od podlag, iz katerih se je do konca visokega srednjega veka razvila upnijska mrea, tj. tista temeljna oblika cerkvene organizacije, v kateri se Cerkev in vernik neposredno in vsakodnevno sreujeta. e bolj pomembno stiie svetne in posvetne sfere je bila institucija lainega plemikega odvetnika (advocatus, Vogt), ki je bil zastopnik cerkvenih oblasti v posvetnih zadevah, predvsem na sodiu. Nenazadnje priajo o teh povezavah tudi kriarske vojne visokega srednjega veka, ki so predstavljale vseevropsko viteko gibanje, zraslo iz prvotno isto verske ideje in elje po osvoboditvi Odreenikovega groba iz rok nevernikov. Tudi tevilni vitezi in njihovi oboroeni hlapci iz prostora dananje Slovenije, ki so spremljali svoje visokoplemike gospode in vladarja, so se podajali na dolgo, naporno in predvsem nevarno pot proti Jeruzalemu in Sveti deeli. Med uglednimi vitezi in plemii, ki se s takne poti niso vrnili domov, je bil tudi Spanheimovec Bernhard, gospodar Maribora. Leta 1147 je bil na drugem kriarskem pohodu, potem ko je prek Madarske, Beograda, Nia, Sofije, Edirne in Carigrada prepotoval cel Balkan, ubit v selduki zasedi pri Laodiceji v jugozahodni Mali Aziji. Srednjeveki lovek je vsekakor potoval ve in dalj, kot si obiajno predstavljamo.

Cerkev
Z naselitvijo Slovanov v Vzhodne Alpe na zaetku zgodnjega srednjega veka je antina cerkvena organizacija na kasnejem slovenskem ozemlju skoraj v celoti propadla. Le 88

v romanskih primorskih mestih v bizantinski Istri, kamor so poznoantini begunci iz notranjosti verjetno zanesli tudi doloeno tradicijo kranstva iz kontinentalnega zaledja e to lahko sklepamo na podlagi omembe celeianskega kofa Andreja leta 680 med istrskimi kofi, kot tudi na podlagi imena Emon(i)a za Novigrad, kjer je v poznem srednjem veku izprian svetniki kult emonskega muenca Pelagija, medtem ko so v Piranu astili Maksimilijana Celeianskega , se je Cerkev obdrala kot institucija. Tamkajnje srednjeveke kofije za nas so zanimive predvsem Trst, Koper, Novigrad in Pian v notranjosti Istre so stale najmanj v tradiciji starih antinih mestnih kofij in tudi stare razmejitve med njimi, e e niso imele, tako kot Trst, z njimi tudi neposredne kontinuitete. Drugod je bilo po ponovnem pokristjanjenju dananjega slovenskega prostora potrebno cerkveno upravo organizirati na novo. Temeljno potezo svoje celotne srednjeveke cerkvenoupravne strukture je slovenski prostor dobil e leta 811. V sporu med oglejskim patriarhom Ursom in salzburkim nadkofom Arnom o cerkveni pripadnosti Karantanije, pri emer se je prvi skliceval na sinodalne zapisnike, ki so dokazovali, da je karantanski prostor e pred langobardsko zasedbo Italije leta 568 spadal pod Oglej, drugi pa na privilegije in potrditve treh rimskih papeev iz srede 8. stoletja, ki so Karantanijo prikljuili Salzburgu, je Karel Veliki salomonsko razsodil, naj se Karantanija v cerkvenem oziru razdeli med omenjeni cerkveni pokrajini po reki Dravi, ki tee po sredini ondotne province. S tem je Drava postala meja med Salzburgom in Oglejem v vsem svojem toku, kajti e leta 796 je Karlov sin Pipin na vojakem pohodu v Avarijo, ki sta se ga udeleila tudi Arn (takrat e kot salzburki kof) in Ursov predhodnik Pavlin, to reko doloil za salzburko-oglejsko cerkveno mejo v Panoniji. Karel Veliki je to leta 803 tudi sam potrdil. Skoraj tisoletje dolgo je Drava ostala cerkvenoupravna mejna reka, le v Panoniji, torej tam, kjer je to najprej postala, je kaj kmalu izgubila to vlogo. Z naselitvijo Madarov in njihovim pokristjanjenjem je bil panonski prostor v cerkvenem oziru na novo organiziran v nadkofiji Ostrogon (Ezstergon, Gran) in Kalocsa. Prva je bila ustanovljena leta 1001, druga pa 1006. Severni del dananjega slovenskega Prekmurja je preko kofije v Gyru spadal v ostrogonsko, juni pa preko kofije v Zagrebu (ustanovljena okrog leta 1094; pod njeno jurisdikcijo je priel prostor tako juno kot severno od Drave) v kaloko nadkofijo. V vizitacijskih zapisnikih se je skrajni severni del zagrebke kofije pogosto imenoval districtus Transmuranus, tj. Prekmurje. Razsodba iz leta 811 je doloila mejo na najvijem nivoju, med dvema metropolitijama. V njunih okvirih pa je struktura cerkvene organizacije zaela nastajati na najniji stopnji, tj. z upnijami ali farami. Vmesne arhidiakonate in kofije so organizirali ele 89

kasneje. Zaetki organiziranja prvih upnij so nejasni, nemara pa segajo na Korokem severno od Drave e v drugo polovico 9. stoletja, na oglejskem podroju pa v as po koncu madarskih vpadov sredi 10. stoletja. Takrat so na ozemlju, ki poprej praviloma e ni bilo cerkveno organizirano, zaele nastajati obsene praupnije s sredii pri upnijskih cerkvah. Te so imele e odmislimo privilegirane izjeme edine pravico krsta in pogreba ter izterjave cerkvene desetine. Prva mrea praupnij je bila e zelo redka. Tako naj bi prvotno Kranjsko krajino, ki je obsegala le Gorenjsko z Ljubljansko kotlino in vzhodno Notranjsko, po nekaterih domnevah pokrivalo le est praupnij: Rodine severno od Radovljice, Kranj, Menge, entpeter pri Ljubljani, Stara Loka pri kofji Loki in Cerknica, ki naj bi se izoblikovale do srede 11. stoletja. Enega od izhodi nastanka upnijske mree so predstavljali stari kofijski cerkveno-misijonski centri 9. stoletja, o katerih lahko na dananjem slovenskem dravnem ozemlju sklepamo predvsem na podlagi nekaterih tipinih in starih patrocinijev. Misijonska sredia, ki jih je juno od Drave organiziral oglejski patriarh, je karakteriziral kult oglejskih muencev Mohorja (Hermagor) in Fortunata, katerima sta npr. posveeni cerkvi v mohorju v Ziljski dolini in v Gornjem gradu, ki domnevno segata e v karolinko dobo. Za oglejsko podroje je bil znailen tudi kult Kancijana in tovariev, ki so jim posveene prav tako zelo stare cerkve, kot npr. tisti v kocijanu v Podjuni in v Kranju. Patrocinij sv. Ruperta pa na drugi strani daje misliti na Salzburg. Tudi nekatere cerkve, posveene sv. Petru ali sv. Martinu, ki sta bila tipina karolinka patrocinija, so nastale e v 10. ali celo 9. stoletju. Med njimi sta tudi domnevni oglejski misijonski sredii v entpetru pri Ljubljani in v empetru v Savinjski dolini. Cerkev sv. Petra v Rajhenburgu (Brestanici) pa bi utegnila biti v kolikor ne gre za ustanovo Salzburga, ki je bil sredie kulta sv. Petra v vzhodnoalpskem prostoru in od leta 1043 tudi lastnik Rajhenburga lastnika cerkev prav tistega Waltunija, ki je leta 895 od vladarja prejel v alod ondotno ozemlje. Lastnika je bila tudi cerkev sv. Martina v Beljaku (juno od Drave), nastala e pred letom 979. Lastnike cerkve so poleg kofijsko-misijonskih cerkva predstavljale glavni temelj nastajajoe upnijske mree. V Karantaniji je prve tri lastnike cerkve posvetil e Modest kmalu po sredi 8. stoletja, v dananji Sloveniji pa sta dokumentirano najstareji lastniki in nasploh cerkvi tisti dve, ki sta ju med letoma 840 in 874 dala na Ptuju zgraditi Pribina in Kocelj. Ena od njiju, omenjena leta 977 z desetino, je postala upnijska cerkev. Leta 1043 je na Korokem ve Heminih lastnikih cerkva potem ko jim je salzburki nadkof odstopil vse njemu pripadajoe cerkvene pravice, krstno in pogrebno pravico ter desetine postalo upnijskih. V zameno za to pa je Hema nadkofu prepustila med drugim Rajhenburg ob Savi. Podobno je pet vinjegorsko-andekih lastnikih cerkva v Beli krajini tvorilo podlago patriarhovi 90

ustanovitvi praupnije s srediem v rnomlju leta 1228. Kljub tej zelo pozni izjemi se je osnovna upnijska mrea, ki je v poznem srednjem veku doivela e tevilne spremembe, pri nas v glavnem izoblikovala v 12. stoletju, na Korokem in Primorskem pa nemara e nekoliko prej. Regulacija cerkvene desetine, ki se je pobirala v okviru upnij tem je hkrati pomenila tudi glavni vir stalnih dohodkov , vsekakor pria o konsolidaciji teritorialne cerkvene organizacije. Ta je bila na Korokem in tajerskem severno od Drave, torej v salzburkem delu nekdanje Karantanije, izpeljana za asa nadkofa Gebharda (1060-1088), ki je uvedel kanonsko desetino in s tem odpravil od okrog leta 800 obstojeo nijo, misijonsko, t. i. slovansko desetino. Hkrati je v vrsti bilateralnih sporazumov s posvetnimi ter zunanjimi cerkvenimi gospodi in posestniki reguliral desetinsko vpraanje. Desetinski sporazumi oglejskih patriarhov Rabengerja (1063-1068) in Sigeharda (1068-1077) z briksenskim in freisinkim kofom pa kaejo, da je v istem asu prilo do takne regulacije tudi na oglejskem podroju. Priajo pa osamljena poroila, da so se posamezni ostanki poganskih navad ohranili e dale v pozni srednji vek. Tako so po besedah oglejskega patriarha Bertolda e v zaetku 13. stoletja v odronih krajih slovenskega dela njegove metropolitije mnogi odrasli umirali brez zakramentov. Po listini istega patriarha je e leta 1228 ivelo prebivalstvo Bele krajine zavito v slepoto zmote in plemenskih obiajev. Leta 1300 je bil vitez Veitl iz Bresternice pri Mariboru obtoen, da v zasramovanje svojega Stvarnika asti pri svojem domu rastoe drevo in klie hudia. In e leta 1331 so v Kobaridu, dobrih 30 kilometrov vzhodno od Vidma, kjer je od leta 1238 stoloval oglejski patriarh, neteti Slovani astili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot boga, izkazujo ustvarjeni stvari eenje, ki se po veri dolguje Stvarniku. Eden od vzrokov te poganske trdoivosti je morda tial v (praviloma) latinskem bogoslunem jeziku, ki ga preprost lovek ni razumel; je pa ljudstvo seveda molilo in prepevalo v domaem jeziku, o emer nam priajo slovenska besedila Stikega rokopisa iz prve polovice 15. stoletja. Jezikovno oviro so premoali tudi tako, da so upniki, ki niso obvladali jezika faranov, nastavljali za to usposobljene namestnike, vikarje. Le v Istri, v koprskem zaledju, so proti koncu srednjega veka delovali glagoljai, katoliki duhovniki, ki so opravljali bogosluje v slovanskem jeziku in pri tem uporabljali glagolico. Slovanski predniki Slovencev so se z glagolico, slovanskimi knjigami in slovanskim bogoslujem sicer sreali e v Kocljevi Panoniji, kjer je okrog leta 870 za kratek as deloval tudi Metod, a ta stik pri njih ni zapustil trajnejih sledov. Vsekakor glagoljatvo v slovenskem Primorju nima domaih korenin, ampak so ga sem zanesli duhovniki iz Dalmacije in Istre. O tem pria tudi jezik teh 91

zapisov. Enako velja za razmeroma tevilne glagolske fragmente, ki so bili odkriti v notranjosti Slovenije, na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. Iz Zadra so izvirali tudi glagoljai leta 1467 ustanovljenega franikanskega samostana v Kopru. Tam je e tri leta kasneje nastalo glagoljako semenie za slovanske duhovnike, ki niso bili vei latinine in ki so opravljali duno pastirstvo med slovanskim prebivalstvom v mestu in v zaledju ter med tevilnimi mornarji in vojaki iz Istre in Dalmacije. Zaradi vedno veje razvejanosti upnijske mree in zaradi teavnega neposrednega upravljanja upnij iz oddaljenih centrov, kot sta bila Salzburg in Oglej, so od zadnjih desetletij 11. stoletja zaeli organizirati vmesne cerkvenoupravne stopnje arhidiakonate in kofije. Arhidiakonati so v svojem upravnem obmoju zdruevali po ve upnij. Prvotno so lahko obsegali tudi celotno posamezno krajino; zlasti velik je bil Kranjski arhidiakonat, ki je pred razdelitvijo sredi 12. stoletja s svojimi 40 (kasneje izprianimi) upnijami obsegal Gorenjsko, Notranjsko (tj. prvotno Kranjsko krajino) in Dolenjsko (juno od Save leei del h Kranjski prikljuene Savinjske krajine). ele pozneje so se veliki arhidiakonati nekoliko razdrobili. Naelovali so jim arhidiakoni, ki so izvirali iz vrst upnikov in so imeli predvsem nadzorno oblast nad posameznimi upnijami. Mrea arhidiakonatov je v 13. stoletju pokrivala celotno slovensko narodnostno ozemlje ne glede na njegovo razdeljenost med razline cerkvene province. Na salzburkem cerkvenem podroju severno od Drave sta bila po dva arhidiakonata na Korokem in tajerskem. Dva arhidiakonata sta bila tudi v Prekmurju, od katerih je eden spadal pod kofijo v Gyru, drugi pa pod Zagreb. Najve, kar osem arhidiakonatov pa je bilo na oglejskem obmoju juno od Drave do Soe in Kolpe, kjer so arhidiakoni vse do srede 15. stoletja predstavljali edino vmesno stopnjo med upnikom in patriarhom. Tamkajnji arhidiakoni poznega srednjega veka so zato namesto oglejskega patriarha pogosto opravljali tudi vizitacije. Pozneje so se kot patriarhovi namestniki v cerkvenih zadevah (generalni vikarji) v tem prostoru uveljavili kofje iz Pina v Istri; nekateri med njimi so celo stalno bivali na Kranjskem, zlasti v 15. stoletju. Tedaj se je po izgubi svetne oblasti v Furlaniji (leta 1420) na celjski dvor pred Beneani zatekel tudi sam patriarh. Oglejski patriarh Bertold Andeki si je e leta 1237 prizadeval za ustanovitev nove kofije med Soo in Dravo. Pri tem se je skliceval na nezmonost opravljanja svojih pastirskih dolnosti zaradi velikosti svoje dijeceze, ki da se razprostira deset in ve dni hoda proti Ogrski. Zato je papeu Gregorju IX. predlagal, da se v katedralo (kofijsko cerkev) povzdigne cerkev pri benediktinskem samostanu v Gornjem gradu, ki je pod patriarhovo neposredno oblastjo, ali pa da se v Gornji grad prenese Pianska kofija, ki je tako zapuena, da ima le malo kanonikov ali pa nobenega, a tudi ni upanja, da bi se povzdignila. Bertold za svoj 92

predlog ni nael razumevanja in na omenjenem obsenem prostoru med Soo in Dravo je bila ele ve kot dvesto let kasneje, leta 1461 oz. 1462, ustanovljena kofija v Ljubljani. Ve uspeha pri ustanavljanju kofij je imel na severu salzburki nadkof Eberhard II., Bertoldov sodobnik. Tudi on je v svojih pismih papeu utemeljeval ustanovitev novih sufraganskih kofij s pomanjkljivo pastirsko slubo zaradi preobsenosti svoje metropolije. Tako so bile v asu njegovega nadkofovanja v relativno kratkem asu ustanovljene kar tri kofije: leta 1216 Chiemsee na dananjem jugovzhodnem Bavarskem (njen sedee je bil na otoku Herrenchiemsee, kjer so bili malo pred sredo 8. stoletja pokristjanjeni tudi visoki karantanski talci), nadalje leta 1218 na ozemlju tajerske kofija v Seckauu in leta 1228 na Korokem e kofija pri t. Andrau v Labotski dolini, od koder je kof Slomek veliko kasneje (leta 1859) prenesel njen sede v Maribor. Vse tri ustanove so bile nadkofu povsem podrejene in so veljale za salzburke lastnike kofije. Predlogo zanje pa je predstavljala e leta 1072 ustanovljena salzburka sufraganska kofija v Krki na Korokem. Njena materialna podlaga je bil leta 1043 ustanovljeni in ob ustanovitvi kofije razpueni enski benediktinski samostan. Volitev, ordinacija in posvetitev krkega kofa je bila pridrana izkljuno salzburkemu nadkofu, doloen zgled za to izjemno pravico pa je nudila institucija od salzburkega metropolita povsem odvisnega pokrajinskega kofa za Karantanijo, ki jo je po sredi 8. stoletja vpeljal Virgil. Ta privilegij je bil znotraj katolike cerkve tako enkraten, da je e pape Pij IX. pozdravil salzburkega nadkofa in kardinala Tarnoczya (1851-1876) z besedami: Ecco il mezzo papa, che puo far dei vescovi (Poglejte polpapea, ki lahko dela kofe). Od vseh tirih salzburkih lastnikih kofij, ki so bile po svojem dijecezanskem obsegu zelo majhne in v tem oziru primerljive z mestnimi istrskimi kofijami, je bila zaradi prekomerno bogate zemljike posesti, zaradi starosti in zaradi poloaja krkega kofa kot nadkofovega vikarja najpomembneja tista v Krki. Bogastvo in mo kofije sta se zelo lepo zrcalili v monumentalni, e danes stojei romanski baziliki v Krki, ki je bila zgrajena v drugi polovici 12. stoletja, v asu, ko se je krka kofija skuala emancipirati od popolne salzburke odvisnosti. Predvsem dolgotrajni boj za pravice nad Krko, ne pa toliko formalna, v listinah papeu izraena skrb za vernike, je Eberhardu II. narekoval ustanovitev naslednjih treh lastnikih kofij. Dokler je bila Krka v svoji popolni odvisnosti od nadkofa unikum v zahodni cerkvi, so posebne pravice metropolita nad njo morale vzbujati zaudenje in nasprotovanja. Po ustanovitvi e treh lastnikih kofij, katerih popolna podreditev nadkofu je bila neoporeno dokumentirana, tudi o poloaju Krke kot le ene izmed tirih salzburkih lastnikih kofij ni bilo nobenega dvoma ve. Tako je kmalu po ustanovitvi etrte (lavantinske) kofije prilo leta 1232 do poravnave med salzburkim nadkofom Eberhardom 93

in krkim kapitljem, ki ni okrnila metropolitovih pravic.

Samostani
Dve leti pred tem, leta 1230, je dal nadkof Eberhard prepeljati iz korokih Bre v salzburki Ptuj menihe dominikanskega reda. Soustanovitelji novega samostana so bili tamkajnji gospodje Ptujski, drugae nadkofovi ministeriali, ki pa so premogli ve ugleda in moi kot marsikateri svobodni gospodje. e okrog leta 1200 so sami odvzeli Madarom dotlej pusti in neobljudeni prostor okrog Ormoa ob dananji slovensko-hrvaki meji in premaknili pas takratne nemko-madarske dravne meje e bolj proti vzhodu. V Veliki Nedelji so naselili krievnike, tj. menihe nemkega vitekega reda, ki so jim zaupali kolonizacijo in duno pastirstvo na prostoru med Dravo in Muro. Tako dominikanci kot krievniki so spadali med nove menike redove. Mednje tejemo e minorite (franikane), avgutince, ivanovce (kasneji malteki viteki red), klarise in tudi dominikanke, e navedemo le najpomembneje redove, ki so svoje postojanke imeli tudi pri nas. Njihova uveljavitev je med drugim povezana z razmahom mest, kjer so tudi nastajale njihove postojanke. Veinoma so se ukvarjali z dunopastirsko dejavnostjo in si za svoj ideal izbrali ubotvo zato jih imenujemo tudi pridigarski in beraki redovi. Na ta nain so se zavestno loevali od starejih redov, kot so benediktinci, cistercijani in kartuzijani. Prav obstoj samostana katerega izmed berakih redov v neki naselbini je vasih odloilen dokaz, da se je le-ta e tela za meansko in da je bila dovolj velika za vzdrevanje takne ustanove. Tako npr. omemba minoritskega samostana v Celju leta 1310 pria, da je naselje e najkasneje na prelomu 13. stoletja v 14. doseglo znaaj ugledne mestne naselbine, eprav je formalnopravno gledano mesto (z obzidjem, mestnim pravom in organi mestne avtonomije) postalo zelo pozno, ele v drugi etrtini 15. stoletja. eprav so prvi samostani v okviru dananje Slovenije (z izjemo 908 edinkrat omenjenega enskega samostana v Kopru) nastali ele v 12. stoletju, pa so slovanski predniki Slovencev prili v stik z benediktinskimi menihi e v 8. in 9. stoletju. Dejstvo, da je veina do konca srednjega veka zapisanih in delno tudi v ljudski pesmi ohranjenih slovenskih verskih in molitvenih obrazcev, kakrni so se v ljudskem jeziku na Bavarskem oblikovali prav v samostanih, nastala morda e v 8., zagotovo pa v 9. stoletju, nas opozarja na pomen vrste samostanov, ki so sicer stali zunaj slovanskega prostora, a so imeli velik pomen za misijon med Karantanci in njihovimi sosedi. Pozornost zlasti pritegujeta samostan na otoku Auua na Chiemskem jezeru, kjer so kot talci bivali Karantanci knejega rodu, ter samostan sv. Petra v 94

Salzburgu, ki je bil hkrati monastina skupnost in sede salzburkega kofa. S tem samostanom je bilo od 17 karantanskih misijonarjev, ki jih z imenom navaja Conversio, zvezanih ve kot dve tretjini, saj so njihova imena zapisana v samostanski bratovinski knjigi (Liber confraternitatum), tj. v seznamu tistih, s katerimi se je samostan util e posebej povezanega in katerih imena so bila posamino ali sumarno omenjana pri mai. Ni manj ni bil pomemben samostan v Innichenu, ki ga je leta 769 ustanovil bavarski vojvoda Tasilo z izrecno nalogo misijona med Karantanci. Isti vojvoda je verjetno kmalu po letu 772 v sami Karantaniji ustanovil pred kratkim arheoloko odkriti samostan v Molzbichlu pri Spittalu, ki je tako najstareji samostan na Korokem in hkrati na staroslovenskih tleh. Na romanskoslovanski in furlansko-istrski meji pa je verjetno e od zaetka 7. stoletja stal samostan v tivanu pri Devinu. Sploh je bila karolinka Furlanija, ki se je v zaetku 9. stoletja raztezala tudi ez velik del slovenskega ozemlja, gosto posejana s samostani, ki so se z izjemo Sesta vsi nahajali vzhodno od rte Videm-Oglej in so bili zelo razlinega izvora: trije naj bi bili zgodnjekranske ustanove, po tirje bizantinskega in langobardskega izvora, samostanska celica v Landarju (Antro) v Beneki Sloveniji pa naj bi bila ali langobardska ali karolinka ustanova. Konec 11. stoletja sta bila v Furlaniji, na zahodnem robu slovenskega etninega ozemlja, ustanovljena e benediktinska samostana v Roacu in Moacu, medtem ko je na severu, v karantansko-korokem prostoru, v 11. stoletju nastalo kar osem benediktinskih postojank: dva enska (St. Georgen am See, Krka) in est mokih (Osoje, Admont, Millstatt, t. Pavel, St. Lambrecht, Arnoldstein nad Podklotrom; slednji e v zaetku 12. stoletja) samostanov. Z izjemo leta 908 omenjenega enskega samostana v Kopru, ki je tako dale najstareja monastina ustanova na tleh dananje drave Slovenije, so prvi samostani v tem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstareji med njimi je bil cistercijanski samostan v Stini na Kranjskem. Ustanovno listino zanj je leta 1136 izstavil oglejski patriarh Peregrin. Cistercijanski menihi, ki so se v Stini naselili e za ivljenja sv. Bernarda iz Clairvauxa, enega izmed ustanoviteljev cistercijanskega reda, so prili iz tajerskega samostana Rein, ustanove mejnega grofa Leopolda I. Traungauca iz leta 1129. Stina je najstareji in hkrati najpomembneji samostan v Sloveniji. Postal je gospodarsko, kulturno in versko sredie irega prostora. Pod baronim plaem ohranjena romanska bazilika, ki je bila zgrajena do srede 12. stoletja, je bila morda najveja zidana stavba takratne Kranjske in je agrarni kulturni krajini enako kot dananja Stina dajala viden peat. V samostanskem skriptoriju je nastala najobseneja zbirka srednjevekih kodeksov pri nas, ki po svoji kvaliteti ne zaostajajo za soasno evropsko produkcijo. V samostan pa je bilo sasoma inkorporiranih kar 37 upnij 95

na Kranjskem in tajerskem, ki jim je kot upnik naeloval stiki opat. Njihovi dohodki so se deloma stekali v Stino. Prav v zvezi s prevzemom omenjene pastoralne odgovornosti je bilo v prvi polovici 15. stoletja v Stini zapisanih ve verskih besedil v slovenini: molitev pred pridigo, Salve regina, zaetek velikonone pesmi Na Gospod je od smrti vstal in obrazec skupne splone spovedi (dvakrat, ker se je en zapis ponesreil). Oglejski patriarh Peregrin je bil tudi ustanovitelj edinega benediktinskega samostana na Slovenskem, tistega v Gornjem gradu na tajerskem, iz leta 1140. Od kod so prili prvi menihi, ni znano, dejstvo, da so dobivali knjige iz samostana v Melku v Spodnji Avstriji, pa kae na povezave s severom. Stoletje kasneje je bila opatija s svojo sredino lego na ozemlju med Dravo in Soo (praktino na meji med Kranjsko in tajersko) predvidena za sede kofije. Na koncu pa se je obrnilo tako, da je bil Gornji Grad leta 1461 proti volji menihov, ki so menda izropali svoj samostan ter raznesli tamkajnji arhiv in knjinico inkorporiran v novoustanovljeno ljubljansko kofijo, ki so ji bili namenjeni tudi samostanski dohodki. Leta 1473 je bil samostan dokonno razpuen. Tretji samostan, ki je bil v 12. stoletju ustanovljen v dananjem slovenskem prostoru, so poselili menihi tretjega velikega reda tistega asa kartuzijani. Ti so se zaradi svojega kontemplativnega naina ivljenja naseljevali v odrone in samotne kraje. Prav na meji svojega gospostva, pri Konjicah, je tajerski mejni grof Otokar III. Traungauec leta 1164 ustanovil samostan ie, prvo postojanko tega reda izven njegovega matinega francoskoitalijanskega podroja in hkrati prvo kartuzijo na tleh srednjeveke nemke drave. V njej je bil Otokar III. skupaj z eno in sinom Otokarjem IV. tudi pokopan. Trupla zadnjih Traungaucev so bila iz i leta 1827 prepeljana v cistercijanski samostan Rein pri Gradcu, od koder so kot je e bilo reeno okrog leta 1136 prili prvi menihi v Stino na Dolenjskem. V cerkvi sv. Areha na Pohorju nahajajoa se nagrobna ploa, ki v reliefu prikazuje leeega srednjevekega kneza, naj bi izvirala prav iz ike grobnice, upodobljeni knez pa naj bi bil Otokar IV. (vladal v letih 1164-1192), poslednji iz rodu Traungaucev in hkrati prvi tajerski vojvoda. Na Pohorje naj bi bila njegova ploa prenesena po sredi 18. stoletja. Po posredovanju papea Aleksandra III. so prili prvi menihi v ie iz same matice Grande Chartreuse (Vlika kartuzija), samostana, ki ga je v bliini Grenobla v Franciji leta 1084 ustanovil sv. Bruno in po katerem so kartuzijani tudi dobili svoje ime. ie so svoj vrhunec dosegle na prelomu 14. stoletja v 15., v asu cerkvene shizme. Tedanji razkol namre ni zaobel niti kartuzijanskega reda. Kartuzije francoskih in panskih provinc so se podredile avignonskemu papeu, kartuzije italijanskih in nemkih provinc pa so priznavale rimskega papea. Vlika kartuzija je za nekaj asa postala le sredie avignonske obedience, medtem ko 96

si je generalni prior kartuzijanskega reda rimske obedinece leta 1391 izbral za svoj sede ie. Od leta 1398 pa do ponovnega poenotenja reda leta 1410 je to slubo opravljal znameniti prior tefan Macone, nekdanji tajnik sv. Katarine Sienske (umrla 1380), ki je z lastnoronimi glosami (opombami) opremil iz Jurklotra izvirajoi rokopis veje legende o tej svetnici. Svojevrsten dvojni fenomen je, da so prve kartuzije zunaj matinega francoskoitalijanskega prostora nastale prav na junem tajerskem in da so v obdobju od 12. do 15. stoletja nastali na majhnem ozemlju dananje Slovenije kar tirje kartuzijanski samostani. Le slabo desetletje za ikim samostanom je namre krki kof Henrik ustanovil kartuzijo Jurkloter blizu Lakega. Ustanova je e konec 12. stoletja propadla; vendar jo je leta 1209 obnovil avstrijski in tajerski vojvoda Leopold VI. Babenberan. Tretjo kartuzijo na slovenskem etninem ozemlju, v Bistri na Kranjskem, je okrog srede 13. stoletja v okviru svojega velikega Ljubljanskega gospostva skupaj z oetom Bernhardom ustanovil koroki vojvoda in gospod Kranjske Ulrik Spanheimski. Zadnja pa je nastala kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem, ustanova Hermana II. Celjskega iz prvih let 15. stoletja, v kateri je bil mogoni grof tudi pokopan. Nedale stran od Pleterij stoji v Kostanjevici ob Krki cistercijanski samostan, ustanova Bernharda Spanheimskega iz leta 1234. V Kostanjevico so menihi prili iz Vetrinja na Korokem, samostana, ki ga je leta 1142 ustanovil Spanheim Bernhard Mariborski. Do vetrinjske ustanovitve je prilo v veliki meri po zaslugi Bernhardovega neaka Henrika, sinu drugega korokega vojvode iz dinastije Spanheimov Engelberta. Henrik je tako kot drugi aristokratski sin tega prostora in tistega asa, znameniti zgodovinopisec Oton Freisinki (umrl 1158); njegov oe je bil avstrijski mejni grof Leopold III. Babenberan vstopil v samostan Morimond v Franciji, eno izmed tirih primarnih opatij cistercijanskega reda. Leta 1132 je ustanovil samostan v Villarsu v Lotaringiji, kjer je bil tudi opat. Od tam so nato prili prvi cistercijani na Koroko. Pot, ki je pripeljala menihe v Kostanjevico, je lep primer in dokaz za to, da je bilo poleg plemstva v srednjem veku tudi redovnitvo, ki je neprestano kroilo med svojimi postojankami, izrazito nadnarodno in mednarodno. Prav spanheimske povezave s Francijo in Zahodom nasploh pa so morda vplivale na prihod vitekega reda templarjev v Ljubljano leta 1167. Domnevno so prili na mesto, kamor je vojvoda Bernhard v zaetku 13. stoletja naselil nemki viteki red (Krianke). O tem nam poroajo sicer zelo pozni, a ne zanemarljivi podatki. V 12. stoletju je tako v prostoru dananje Slovenije stalo pet samostanov tirih redov. Slika pa se je povsem spremenila v naslednjem stoletju, ko je v istem prostoru stalo kar 21 97

samostanov osmih redov. Velik skok je bil zvezan s irjenjem novih redov. Poleg e omenjenih dominikancev v Ptuju so v tem asu nastali e trije enski samostani dominikank (Velesovo leta 1238, Studenice pred letom 1245, Marenberg leta 1251), tri postojanke nemkega vitekega reda (Velika Nedelja, Metlika in Ljubljana; vse tri po letu 1200) in predvsem est minoritskih samostanov v mestnih naselbinah (Gorica leta 1225, Koper ok. 1260, Ljubljana 1242, Celje verjetno pred 1250, Ptuj po 1250, Maribor ok. 1250) e navedemo samo najpomembneje ustanove. V naslednjem poldrugem stoletju srednjega veka se je tevilo samostanov e poveevalo, raslo je vse do krize in preloma v 15. ter 16. stoletju, ko je ve samostanov propadlo ali spremenilo svoj namen (Gornji Grad, Pleterje, Jurkloter, zaasno skoraj vsi franikanski samostani). e stari sta ugotovitvi, da so bili samostani najpomembneji nosilci in centri kulturnega ivljenja v srednjem veku na ozemlju dananje Slovenije ter da je njihovo razmeroma pozno nastajanje v tem prostoru okrog tri stoletja po zaetku irjenja kranstva pomenilo pomembno zavoro razmaha kulture. Kot srednjeveka kulturna sredia pridejo poleg samostanov v potev predvsem e bogate kofijske rezidence in kneji dvori ter seveda univerze. A e odmislimo primorska kofijska mesta, med katerimi je Koper e od konca 12. stoletja imel stolno latinsko olo, je prva kofija na dananjih slovenskih tleh nastala ele sredi 15. stoletja v Ljubljani, kneja dvora pa sta tudi bila samo dva: dvor Gorikih grofov v Gorici, kjer pa ni izpriana kakna kulturna produkcija, ter dvor Celjskih grofov (knezov) v Celju. Ta je v prvi polovici 15. stoletja, pod zadnjimi tremi Celjskimi, ki so se v marsiem e obnaali kot renesanni knezi, postajal tudi kulturno sredie z izprianimi humanistinimi povezavami, toda s koncem dinastije je propadel tudi dvor. Od ostalih plemikih gradov je le e za Turjak na Kranjskem znano, da je e v srednjem veku v njem zaela nastajati kasneje zelo pomembna knjinica tamkajnjih gospodov, ki se danes deloma hrani v Kongresni knjinici v Washingtonu. Zato pa gre pri samostanih za ustanove, ki so v marsiem prvi po koncu antike prinesle v slovenski prostor kulturno ivljenje, kakrno je bilo obiajno v Evropi, kar se je odraalo na zelo razlinih podrojih: v romanski cerkveni arhitekturi, v glasbi, v miniaturni poslikavi kodeksov in predvsem v knjigah, tj. v rokopisnih kodeksih, ki so jih zbirali v samostanskih knjinicah. Knjiga je namre bila menihovo oroje in to stalie, ki je veljalo povsod po Evropi, je leta 1170 izpovedal Godefroy iz Sainte-Barbe-en-Auge v Normandiji z znanim stavkom: Claustrum sine armario quasi castrum sine armamentario (Samostan brez knjinice je kot grad brez oroarne). Mrea samostanskih knjinic je v 12. stoletju prepredla Evropo in poti za izposojanje, naroanje, prepisovanje ali kupovanje knjig so bile ustaljene. 98

Jezik tedanjih knjig je bil latinina, kar je glede na njihovo mednarodno in znanstveno veljavo v srednjem veku ter glede na naravo samostanskih ustanov in internacionalnost menike skupnosti povsem razumljivo. e ve: drugae preprosto ni moglo biti. Za vsakdanje samostansko ivljenje je sleherni samostan potreboval vrsto verskih knjig Sveto pismo, evangelistarje, misale, komentarje, brevirje in dela nekaterih najbolj upotevanih cerkvenih oetov, kot so npr. bili Avgutin, Hieronim, Gregor Veliki. Ti in podobni spisi so sestavljali elezni repertoar vsake samostanske oz. cerkvene knjinice sploh. Med slednjimi vzbuja pozornost gotovo nadpovpreno bogata knjinica freisinke cerkve sv. Primoa in Felicijana na Otoku pri Vrbskem jezeru na Korokem, ki je v drugi polovici 10. stoletja imela kar 42 rokopisov, med njimi dele Biblije, misale, psalterje, lekcionar, po dva antifonarja in graduala ter ivljenjepis svetnikov Primoa in Felicijana. Mimogrede naj bo omenjeno, da je v testamentu furlanskega duksa Eberharda iz let 863 oz. 864 v njegovem asu so v Furlanijo romali tevilni ugledni romarji tudi s slovanskega vzhoda, kot npr. karantanski grof Witigowo, panonski knez in grof Pribina ali pa hrvaki knez Trpimir ohranjen eden silno redkih danes znanih seznamov knjig laine knjinice izpred obrata tisoletja. Seznam Eberhardove knjinice, ki je redkost tudi v evropskem okviru, navaja ve kot 25 zvezkov, med njimi kodifikacije germanskih plemenskih prav (Leges), geografska, prirodoslovna in medicinska dela, pa tudi zahtevna teoloka literatura ne manjka. Vse to razodeva obseno znanje ter mnogostranske interese. Izmed srednjevekih samostanskih knjinic na Slovenskem je imela po doslej znanih podatkih najvejo zbirko spisov biblioteka kartuzije v iah, o emer nam je dragoceno poroilo v svojem Popotnem dnevniku zapustil Paolo Santonino, tajnik oglejskega patriarha, ki je v letih 1485-1487 spremljal koprulanskega kofa Petra na vizitacijah po Kranjskem, Korokem in tajerskem juno od Drave. Takole pie Santonino: Po veernicah nas je taistega dne odpeljal gospod subrior v samostansko zakristijo, pozidano z oboki in debelim zidovjem. V njej je mnogo raznih paramentov precejnje vrednosti. Potlej nas je po skrivnih stopnicah peljal v knjinico in e eno zakristijo, pozidano nad obokom cerkve in spodnje zakristije. V knjinici vidi nad dva tiso knjig iz vseh ved, veinoma na pergamentu, tudi prav starih in s trsom pisanih, ne tiskanih, kakor je danes v navadi. Samostanske knjinice so zaele nastajati e ob ustanovitvi posameznih samostanov, saj so doloene, neogibno potrebne knjige prinesli s seboj e prvi menihi iz materinskega samostana. Stiki samostan je e kmalu po sredi 12. stoletja, dobri dve desetletji po ustanovitvi, imel lastnega bibliotekarja (armarius), kar bi kazalo, da je knjinica imela kar precej enot e pred odloilno obogatitvijo biblioteke za asa opata Folklanda (umrl 1180), ko je v samostanskem skriptoriju v razmeroma kratkem asu slabega desetletja nastalo veje 99

tevilo kodeksov, od katerih jih je danes (deloma fragmentarno) ohranjenih 36. Folkland je bil nedvomno velik ljubitelj knjig, o emer pria tudi njegov kriptoportret v iniciali stikega kodeksa z besedilom sv. Avgutina O boji dravi, kjer je upodobljen z odprto knjigo na kolenih in napisom v njej, da je ukazal napisati to knjigo za obo rabo. udovite iniciale stikih kodeksov, ki niso bile ravno v skladu z redovnimi pravili, da naj bodo rke enobarvne in ne slikane (pa zaradi tenje po askezi), odsevajo njegovo prizadevanje, da bi ustvaril vsebinsko bogato in na oko odlino knjinico. V samostanu je Folkland ustvaril skriptorij, tj. pisarsko delavnico, v kateri so delovali tevilni mojstri. Ti niso izhajali samo iz vrst menihov, ampak so bili tudi laiki, ki so v Stino prili iz francoskega in nemkega prostora. Podrobna analiza stikih kodeksov je ugotovila, da je v tistem asu v Stini (menda) delovalo enajst pisarjev, ki so prepisovali knjige, devet iluminatorjev, ki so rokopise okraevali, sedem pergaminarjev, ki so ovje koe strojili v pergament, in knjigovez. Stiki skriptorij, katerega tako uspeno, a samo manj kot desetletje trajajoe delo je po vsej verjetnosti pretrgala opatova smrt, je ustvaril najpomembneji korpus srednjevekih rokopisov v prostoru dananje Slovenije. Pri kodeksih, ki so bili napisani v slovenskih samostanih, je lo v najveji meri za prepise najrazlinejih starejih besedil, izvirnih avtorskih del pa je bilo resnino malo. e najve jih je nastalo v kartuzijanskih samostanih, vendar so bili avtorji brez izjeme po poreklu tujci Ti so za vse ivljenje ali pa le za doloen as prili v slovenski prostor, ki se je tudi na taken nain trajno povezoval z ostalo Evropo. Njega, vaba, v Jurklotru redi slovenska zemlja, je sredi 13. stoletja zapisal Sifrid s vabskega, tamkajnji menih in avtor tudi kot zgodovinskega vira zanimive rimane pesmi o Leopoldu VI. Babenberanu, drugem ustanovitelju jurklotrske kartuzije. V Jurklotru sta nekaj asa ivela in literarno delovala tudi Mihael iz Prage (konec 14. stoletja) in Nikolaj Kempf iz Strasbourga (v 15. stoletju). V iah pa je Filip, izvirajo iz severnonemkega prostora, v zaetku 14. stoletja prepesnil v nemino nad deset tiso verzov latinskega epa o Marijinem ivljenju. Njegova pesnitev je nato skozi dve stoletji dominirala v nemki duhovni epiki in je ohranjena v skoraj sto prepisih: bila je prava uspenica svojega asa. Literarno sled je zapustil tudi e omenjeni generalni prior kartuzijanskega reda rimske obedinece tefan Macone iz Siene. Prilek, domnevno iz Francije, je bil tudi opat vetrinjskega samostana na Korokem Janez, avtor Knjige resninih zgodb, ki jo tejejo med najpomembneja evropska historiografska dela 14. stoletja. ele iz 15. stoletja se nam je ohranila nemko pisana Kronika grofov Celjskih, ki je domnevno delo domaina, minorita iz Celja.

100

DRUBA V GIBANJU
Plemstvo in gradovi
Gradovi in z njimi povezano plemstvo bolj kot kar koli drugega simbolizirajo zgodovinsko obdobje srednjega veka. e njihova fizina lega, velikokrat na samotnih, teko dostopnih viinah, od koder so vizualno obvladovali pokrajino, je simbolizirala njihovo realno vojako, upravno in politino gospostvo nad doloenim prostorom. Grad je loil vladajoe od vladanih in je bil instrument uresnievanja gospostva. Zato sta grad in (zemljiko) gospostvo najvekrat bila sinonima. Grajski gospod je z gradu obvladoval pokrajino, ki ga je obdajala, in njene prebivalce. Posest gradov je pomenila mo in v tem smislu je bilo v vojni prav tevilo zavzetih, zasedenih ali pa poruenih gradov merilo vojakega uspeha. Vloga gradov je bila pri izvajanju gospostva, tj. pri vladanju, bistvena. Kdor ni imel gradov, ni mogel vladati. Ko je Herman Celjski izroil svojemu sinu Frideriku est gradov, je to storil zato, da bi mogel sam zase vladati in da bi imel svoj lasten dvor. V procesu nastanka deel in vzpostavitve deelnokneje oblasti se je pomen gradov kazal e v tem, da so nekateri gradovi, ki so bili sedei deelnoknejih rodbin, dali ime posameznim deelam: lep primer sta gradova Tirol nad Meranom in Steyr ob Anii, ki sta dala ime Tirolski in tajerski. Gradovi so itili nastajajoo deelo navzven in so bili opora pri izvajanju deelnokneje oblasti navznoter. Politika gradov je zato imela eno glavnih vlog pri izoblikovanju deelnokneje oblasti. Dosei izkljuno pravico do gradnje gradov znotraj lastnega deelnega gospostva t. i. grajski regal je bil eden glavnih ciljev uveljavljajoega se deelnega kneza in hkrati eden glavnih znakov deelnokneje oblasti. Po uveljavitvi te pravice je plemstvo znotraj posameznih deel lahko gradilo gradove le z izrecnim dovoljenjem deelnega kneza. Eno najzgodnejih kodificiranih deelnih prav naega irega prostora, avstrijsko iz 13. stoletja, e jasno doloa, da ne sme nihe brez volje in dovoljenja deelnega gospoda graditi hie ali gradu; lahko pa na svoji lastni, dedni zemlji gradi, kar hoe, do viine dveh nadstropij, ki pa (zgradbe) ne smejo imeti obzidja in cin (= nadzidkov v zidni kroni), jarek okrog pa ne sme biti iri od devetih in ne globlji od sedmih evljev. Takna plemika bivalia niso bila kaj ve od lahko utrjenih vakih dvorov, po katerih so iveli tevilni vitezi najnijega plemikega ranga. Gradnja novih gradov, ki so postajali reprezentanni objekti in ki so e navzven odraali drubeni poloaj njegovega stanovalca oz. lastnika, ali pa tudi le prezidava in dozidava, ki je poveevala tloris in viino, je bila namre povezana z ogromnimi stroki, ki so jih lahko zmogli le najbolj bogati in najugledneji posvetni plemii ter kofje. Zato ni nakljuje, da predstavlja najreprezentativneji kompleks in sintezo, hkrati pa tudi vrh razvoja 101

srednjeveke grajske arhitekture v slovenskem prostoru stari ali zgornji grad celjskih grofov in knezov v Celju. Pred uveljavitvijo gradu v visokem srednjem veku je kot plemiko bivalie prevladoval v vasi stojei dvor, curtis, ki spada med najstareje in osrednje sestavine nastajajoih zemljikih gospostev. Oznaka curtis za Krnski grad v 9. stoletju kae, da so bili dvori plemika bivalia e v staroslovenski dobi. Na njih pa so (vsaj deloma) sedeli tudi kosezi, ki so vsekakor bili privilegirana staroslovenska drubena skupina: natanna raziskava in rekonstrukcija skupine petih kosein v kraju s tipinim imenom Zadvor (na vzhodnem obrobju Ljubljane) je pokazala, da gre za kasneje razdeljen koseki dvor, ki je obsegal okrog 100 hektarjev zemlje in katerega zaetki segajo e v 1. tisoletje, ko nam je tudi e listinsko sporoeno slovensko ime dvor za curtis. Leta 970 je cesar Oton I. podelil na dananjem avstrijskem junem tajerskem salzburkemu nadkofu Frideriku curtis, ki se v slovanskem jeziku imenuje Dolenji dvor, v nemkem pa Niedrnhof (curtem ad Vduleniduor...Nidrinhof), in pripadajoih 50 kraljevskih hub. Gradovi (ali bolje reeno utrjene in zaitene postojanke), ki so jih Slovani nasplono imenovali gradia, v frankovski dobi niso imeli bivalne funkcije tako kot visokosrednjeveki relativno majhni plemiki gradovi , ampak so kot prostorsko obseni ter iz zemlje in lesa zgrajeni objekti v glavnem sluili iremu prebivalstvu za pribealia v stiski, kot beigradi. Glede tega je zlasti izpovedna listina kralja Arnulfa iz leta 888, ki tako funkcionalno kot pravno jasno opredeljuje mesto karolinkih gradov v Bavarski vzhodni krajini, kamor je tisti as spadala tudi veina dananjega slovenskega ozemlja. Takrat je kralj svojemu ministerialu Heimu za njegovo obdonavsko alodialno posest podelil imuniteto, kar je pomenilo, da je bila s tem Heimova dedna posest izvzeta iz neposredne javne oblasti tamkajnjega mejnega grofa Ariba. Da pa ne bi bila ogroena varnost te proti Moravanom orientiarne mejne krajine, je bilo doloeno, da morajo Heimovi ljudje skupaj z mejnim grofom Aribom na mestu, ki ga bo doloil slednji, zgraditi gradie (urbs) ter prevzeti njegovo uvanje in obrambo; v primeru nevarnosti pa se lahko skupaj s svojim imetjem zateejo vanj. Ta urbs ni bil niti plemiki grad niti gospostveni center, kakor je obiajno v visokem srednjem veku, ampak beigrad za vse prebivalstvo ogroenega mejnega podroja, kjer je bil spomin na krvavo vojno med Svetopolkom in Arnulfom v letih 882-884 e kako iv in nevarnost novih spopadov stalno prisotna. Podeljena imuniteta ni ogroala obveznosti do gradnje, strae in obrambe gradu, ki je bil neke vrste enklava mejnogrofovskih pravic in kompetenc znotraj imunitetne posesti ministeriala Heima. Slednji je kar najtesneje povezan tudi s karantansko zgodovino. Spadal je v najblijo Arnulfovo okolico in je bil lan ene 102

vodilnih plemikih rodbin na Bavarskem in v Vzhodni krajini; njeni pripadniki so bili germanskega, slovanskega in romanskega izvora. Njegov oe Witigowo je bil okrog leta 860 grof v Karantaniji, njegova sestra Tunza, ki je bila poroena s plemenitim karantanskim Slovanom Georgiusom, pa je od svojega brata za doto dobila posest, ki je leala juno od Vrbskega jezera na Korokem in je nekdaj morda bila del posesti karantanskega kneza. Prav iztekajoe se karolinko obdobje pa je bilo tudi odloilno obdobje za zaetke plemikih gradov. Leta 895 je namre Arnulf, ki je leta 888 podelil Heimu imuniteto, prevedel e vekrat omenjenemu plemenitemu Waltuniju, enemu od prednikov sv. Heme, njegove fevde med drugim tudi posest v Truenjski dolini na Korokem in dva v njej zgrajena gradova v alod. Z isto darovnico je Waltuni prejel v kolikor ne gre za pozneji vrinek v listino, ki je ohranjena le v prepisu iz 12. stoletja e tri kraljevske hube ob Savi v dananji Sloveniji, v kraju, ki s svojim imenom Richenburch (Rajhneburg, dananja Brestanica) namiguje na grad. Drugae pa je eden najstarejih gradov dananje Slovenije blejski, ki se e leta 1011 omenja kot sredie tamkajnjega gospostva kofov iz Brixna. e prej, e leta 973, se na Gorenjskem, na meji lokega gospostva kofov iz Freisinga, omenja tudi grad, ki se po domae imenuje Bosisen, vendar ga ne znamo niti natanneje lokalizirati niti funkcionalno opredeliti. Morda je imel podobno obrambno funkcijo kot leta 1001 omenjeni katel Solkan, ki je pri Gorici zapiral v ravnino iztekajoo se dolino Soe, postavljen pa je bil verjetno e v langobardskem asu pred koncem 8. stoletja. e stareje, verjetno e antine predhodnike je po vsej verjetnosti imel ptujski grad oz. utrdba. ivljenjepisec salzburkega nadkofa Konrada (1106-1147) poroa, da je stal na Ptuju star, a dolgo asa razruen grad, ki ga je dal omenjeni nadkof na novo popraviti tako, kakor se to danes vidi. Po tem gradu so se e leta 1137 imenovali tamkajnji salzburki ministeriali, kasneje tako mogoni gospodje Ptujski. Isti nadkof je na novo pozidal e Rajhenburg, ki je bil najjuneji salzburki grad, in zael iz temelja graditi grad v Lipnici na dananjem junem avstrijskem tajerskem. Vse tri gradove je po pripovedovanju biografa dal postaviti v prvi vrsti zaradi obrambe proti Madarom, s katerimi se je sicer pomiril, a jim ni zaupal. Konradova silna gradbena vnema pa s tem e ni bila poteena. Grad v Breah na Korokem, ki ga je dal pozidati, utrditi in okrasiti, tako da se je zdel bolj podoben kakemu cesarskemu bivaliu kot kofovskemu, je lep primer reprezentativnega znaaja nekaterih visokosrednjevekih gradov. Gradovi so bili tudi sredia mejnih krajin, ki so se od srede 10. stoletja izoblikovale v jadransko-alpskem prostoru. O tem zelo izpovedno pria ujemanje imena mejne krajine z imenom njenega najpomembnejega gradu. Posebno jasna je povezava med mejno grofijo Kranjsko in gradom v krajini (Chrainburg/Kranj), kjer je bil sede mejnega grofa. Podobno 103

sta se kot centra Podravske krajine ali marke uveljavila grad v marki (Marchburg/Maribor) in Ptuj, po katerem se je ta krajina imenovala tudi Ptujska (marchia Pitouiensi), medtem ko anali tajerskega samostana v Admontu Gnterja Vovbrko-Hohenwartskega, ki je v prvi polovici 12. stol. nosil naslov savinjskega krajinika (marchio de Soune), preprosto oznaujejo za celjskega krajinika (marchio de Cyli). Na drugem nivoju je enako vlogo gospostvenega, upravnega, in sodnega centra imel tudi ljubljanski grad, sredie obsenega spanheimskega ljubljanskega zemljikega gospostva. To je v glavnem obsegalo tisto ozemlje Ljubljanske kotline juno od Save, ki ga je zajemal pogled z ljubljanskega gradu. Sredi 12. stoletja je bil ljubljanski grad rezidenca vojvodovega brata, stoletje kasneje pa je izrecno natet kot eden izmed spanheimskih glavnih gradov (castrum capitale). Ta oznaka velja tako nasploh kot tudi z ozirom na manje ministerialne gradove stolpaste oblike stolp je namre bil univerzalni element vene grajskih stavb ob mejah ljubljanskega gospostvenega teritorija: Jeterbenk, Polhov Gradec, Falkenberg, Ig, Osterberg-Sostro, morda tudi Goriane in le obasno prvotno svobodnjaki Turjak. Pomen, ki so ga imeli gradovi za plemiko samoumevanje, je razbrati e iz dejstva, da so se plemii zaeli imenovati po njih: iz grajskih imen so nastali priimki. Vsem je znana e danes ivea nekdanja vladarska dinastija Habsburanov, precej manj ljudi pa ve, da so svoj priimek dobili po gradu Hab(icht)sburg (Jastrebji grad), ki ga je blizu Brugga v vici dal v prvi polovici 11. stoletja postaviti eden njihovih prednikov. Poimenovanje po gradovih je bilo le pojavna oblika globoke in daljnosene spremembe v strukturi plemstva, ki jo karakterizira geslo od rodbine k rodu. Pred obratom tisoletja je bila organiziranost plemstva bolj kot v obliki rodu poudarjena v obliki rodbine. Te rodbine so bile v glavnem poimenovane po pri njih obiajnih vodilnih imenih, tako v bavarsko-karantanskem prostoru Aribonci po Aribu, Sighardingi po Sig(e)hardu, Otokarji po Otokarju da frankovskih Merovingov ali Karolingov sploh ne poudarjamo posebej. Za razliko od kasnejih agnatskih odnosov, ki dominirajo e danes, so takrat prevladovale kognatske povezave. Odloilnega pomena ni bilo sledenje po generacijah, ampak so bila vaneja sorodstvena razmerja, ki so se vzpostavila znotraj ene generacije. S prienitvijo v mogono plemiko rodbino je posameznik lahko zelo hitro pridobil mo in ugled,a eprav je bilo to vsaj delno povezano z izgubo lastne identitete. S pojavom trdnih hi, se pravi gradov kot plemikih bivali in centrov lastnega gospostva, ki se je prenaalo v moki liniji (najvekrat na najstarejega sinu), pa se je pri plemstvu dokonno uveljavilo agnatsko miljenje, zaporedje generacij v moki liniji. Resnino pravi as uveljavitve gradov kot plemikih bivali in gospostvenih sredi je bilo 11. in e bolj 12. stoletje, medtem ko moremo razmah graditve gradov v dananjem 104

slovenskem prostoru umestiti v obdobje od srede 12. do srede 13. stoletja. Lego gradov so doloali prometno-geografski, reprezentativni in strateki dejavniki. Slednja dva sta vodila k izoblikovanju tipinega viinskega gradu visokega srednjega veka, eprav so seveda obstajali tudi drugani gradovi. Grad se je tako fizino loil od vasi, vendar so njegovi visokorodni plemiki stanovalci vsaj delno e vedno iveli v ritmu kmekega ivljenja. Poper, ki je stal celo premoenje, si je lahko privoila le izbrana druba, toda od njega ni bil nihe sit; vsakdanja hrana je le morala zrasti na blinjih kmekih njivah. Plemstvo, ki je ivelo v srednjevekih gradovih, je bilo zelo heterogeno, kar se je odrazilo tudi v razlinosti grajskih bivali. Nasploh je bilo vse do konca 12. stoletja gradov e relativno malo in njihovo gradnjo so si privoile le redke, po premoenju, poloaju in ugledu izstopajoe kneje in grofovske druine iz vrst svobodnega plemstva. Nesvobodni plemii, ministeriali in e niji enoitni vitezi, so iveli v stolpih, ki so marsikje stali e v vaseh. Nije plemike druine so ele v 13. stoletju zaele v vejem tevilu graditi gradove. To je hkrati tudi as, ko se je pomembneji del nijega plemstva, ministeriali, zael osvobajati osebne odvisnosti in omejenosti. Na tajerskem je bila deelnim ministerialom s privilegijem cesarja Friderika II. leta 1237 priznana svoboda sklepanja zakonskih zvez in pravno so se izenaili z (vijim) svobodnim plemstvom. Na Korokem in Kranjskem se je to zgodilo nekoliko pozneje, vendar ne dosti, saj e deelni mir, ki ga je decembra 1276 izdal kralj Rudolf I. za nekdanje Otokarjeve deele, izenauje grofe, barone, ministeriale. Vsekakor je bilo v 14. stoletju plemstvo na Slovenskem e pravno izenaeno in je zaelo v naslednjem stoletju soodloati pri deelnih zadevah. To je bil zaetek institucionaliziranja deelnih stanov, v okviru katerih se je plemstvo delilo na gospode ter na viteze in hlapce. Kljub pravnemu poenotenju pa so znotraj plemstva, ki ga je bilo v vsem srednjem veku in na vseh stopnjah relativno malo, ostale razlike v bogastvu, naslovu in ugledu, kar pa je bilo mogoe spremeniti. Podobno kakor v zgodnjem srednjem veku je bilo plemstvo tudi v visokem in poznem srednjem veku izrazito mednarodno. e zlasti to velja za visoko, tj. dinastino plemstvo, katerega rodbinske povezave so bile razpredene po vsej Evropi. Kot kaejo posamezni primeri pred obratom tisoletja, se je v to skupino preteno nemko govoreega visokega plemstva zlivalo tudi slovansko visoko plemstvo slovenskega prostora. Ena izmed tipinih znailnosti tega plemstva je bilo mono geneaoloko meanje. Zato e dolgo asa nesporna ugotovitev, da vse najpomembneje plemike dinastije visokega in poznega srednjega veka, ki so vladale v slovenskem prostoru, niso bile slovenske, pomeni samo to, da so njihovi zaetniki v ta prostor, ki je postal njihova domovina, prili od drugod. Ne nazadnje so tudi najmogoneji Habsburani prili v svojo Avstrijo kot tujci iz vice. Opredeljevanje srednjeveke 105

aristokracije z modernimi pojmi, kot je npr. nacionalna zavest, lahko pripelje samo do velikih in nepotrebnih nesporazumov in zmot, ki na eni strani ustvarjajo kliejske predsodke, na drugi pa kaejo na nerazumevanje duha srednjevekega asa. Celjski grofje in knezi so bili tudi kot protiute nemkemu plemstvu e vekrat razumljeni in razglaeni za slovensko dinastijo ter celo za nosilce jugoslovanske ideje, kar je prav tak anahronizem kakor njihovo proglaanje za Nemce po nacionalni zavesti. Obstajala je kvejemu zavest pripadnosti nemki dravi, ki pa je bila izrazito mnogonarodna. Zato visokega mesta Celjskih v slovenski zgodovini ne opredeljujejo takna merila, ampak le dejstvo, da so v Celju, torej sredi dananje Slovenije, imeli svojo rezidenco, svoj grad in dvor, kjer so generacije dolgo iveli in od koder so si ustvarili svoje gospostvo ter mu tudi vladali. Enako pa velja tudi za ostale visokoplemike dinastije pri nas: njihovo mesto v slovenski zgodovini je odvisno samo od njihove vloge v zgodovini slovenskega prostora. Po svojem jeziku je bilo visoko plemstvo na slovenskih tleh preteno nemko, eprav nekateri primeri kaejo, da so v teh krogih razumeli in govorili tudi slovensko. Tako naj bi npr. koroki vojvoda Bernhard Spanheimski leta 1227 pozdravil znamenitega tajerskega vitekega pesnika Ulrika Lichtensteinskega ob prihodu na Koroko z Bog vas sprejmi, kraljica Venus (v turnirsko viteko opravo napravljeni Ulrik naj bi imel Venero v lemnem okrasju). Podobno pria ohranjeno pismo v srbini, ki ga je leta 1480 zadnjemu Gorikemu grofu Leonhardu pisala Katarina Brankovi, vdova po poslednjem Celjanu Ulriku, da je Gorian, ki ga je Katarina poznala e kot deka s celjskega dvora, kjer bi se lahko nauil jezika okolice, obvladal kaken slovanski jezik. e mnogo bolj so morali jezik slovenskega okolja poznati niji plemii, zlasti tisti, ki so na svojih gospostvih imeli patrimonialno sodstvo, saj si drugae ni mogoe predstavljati njihovega izvajanja sodnih pristojnosti nad gospoinskimi podloniki. Pritoba kranjskih stanov iz leta 1527 proti temu, da je deelni knez postavil za glavarjevega namestnika nekoga, ki ni deelan in ki ne zna slovenine, kot od nekdaj velja, potrjuje gornjo predpostavko. Glavarjev namestnik je bil drugi najviji organ v deeli in je praviloma predsedoval plemikemu sodiu. Zahteva pomeni, da je vsaj veji del kranjskega plemstva znal slovensko, saj bi si sicer s pritobo zaprlo vrata do uglednih deelnih funkcij. Velik del plemstva je bil najmanj dvojezien, ponekod zlasti v Istri in na meji s Furlanijo pa celo trojezien, eprav je nemina v razgovoru in e bolj v pisani besedi mono prevladovala.

106

Kmetje in vasi
Pravno poenotenje ni zajelo samo plemstva. V poznem srednjem veku se je zael izenaevati tudi osebnopravni poloaj kmekega prebivalstva v statusu podlonitva. To prebivalstvo se je do tedaj, nekako od 10. do 13. stoletja, med seboj mono razlikovalo in je obsegalo celo paleto razlinih stopenj s poloma svobodin (homo liber) in nesvobodnjak (homo proprius). Za drubeno strukturo agrarnega prebivalstva je v visokem srednjem veku znailno, da se je pripadnost eni ali drugi stopnji (skupini) prenaala iz roda v rod ne glede na to, da se je medtem vloga posameznika lahko bistveno spremenila. Poudarek je bil na prirojenem statusu in nikdar pozneje pridelovalev poloaj ni bil ve tako ostro kategoriziran, tako mono odvisen od rojstva in tako zelo pod vplivom togih pravnih pojmovanj. Gospodarsko je bila razslojitev in to ne samo v slovenskem prostoru v najveji meri utemeljena s poloajem v produkciji, zlasti v dvodelbi agrarnih obratov znotraj zemljikih gospostev na dvore in hube. Nesvobodnjak je prvotno predstavljal delovno silo na dvoru, ki je obdelovala gospodovo, tj. dominikalno zemljo. Zato je bil bolj odvisen kakor svobodin, ki je delal na samostojneji obliki obrata in je bil zato nekoliko bolj prost. e v kolonizacijski dobi 11. in 12. stoletja pa so dvori po obsegu produkcije izgubili prejnji pomen. Prevladovati je zael hubni sistem. Razmeroma enoten nain produkcije na hubah, tj. na enodruinskih kmetijskih obratih, je bil podlaga za nastanek enotnejega osebnega poloaja kmekega prebivalstva. Namesto starega razlikovanja po prirojenem poloaju zane prevladovati doloanje osebnega poloaja kmeta po razmerju do zemlje, ki jo obdeluje. Podlonik je postal vsakdo, kdor je v obdelavo prejel podlono zemljo. Tudi pri kosezih kot posebnem drubenem sloju je prilo v poznem srednjem veku do enake spremembe: koseki poloaj se ni ve presojal po rojstvu, temve je bil kosez, kdor je posedoval koseka zemljia koseine. Sreda 13. stoletja je priblino as, ko je odvisnost po zemlji v smislu podlonitva praktino prevladala nad drugimi kriteriji, eprav so zadnji spomini na stara razloevanja odpadli ele v drugi polovici 15. stoletja. Ogromna veina kmetov se je tako dokonno izenaila v poloaju podlonitva, ki ga je bilo konec ele leta 1848 z zemljiko odvezo. Kmetje z druinami so v fevdalni dobi predstavljali veino prebivalstva, do 15. stoletja ve kot 80 %. V tem oziru so bili Slovenci res kmeki narod, toda podobno je bilo povsod v Evropi. To torej ni bila neka slovenska posebnost in lastnost, po kateri bi se razloevali od drugih evropskih ljudstev in okolij. e manj drijo stereotipi kot narod tlaanov ali hlapcev, ki so nastali v 19. stoletju in ki so jih kot politina gesla e da se je konno treba upreti tisoletnemu podjarmljenju irili tudi takratni slovenski politiki. Pojem tlaan je sploh 107

neuporaben kot splona oznaba za kmeta, saj oznauje le tistega kmeta, za igar poloaj je bila tlaka posebno znailno breme. Toda celo na vrhuncu moi zemljikih gospostev velikemu delu kmetov tlaka ni bila glavno, temve le najbolj osovraeno breme, tako da so jo opravljali kar se da slabo. Posebnost kmetov v slovenskem prostoru je bila prej v tem, da so kot tovorniki in vozniki (furmani), pa tudi kot prekupevalci in obrtniki svoje delo na kmetiji zdruevali z nekmekim gospodarstvom. Koliken del kmetov se je ukvarjal s temi dejavnostmi, je teko rei, ni pa dvoma, da so bile zelo razirjenje. Zato so bili mnogi med njimi kvejemu manj kmetje kot povpreen tip evropskih kmetov. Kmetje (oz. agrarno prebivalstvo nasploh) so v najveji meri eprav ne izkljuno iveli v vaseh, v manji meri pa so bili raztreseni po samotnih kmetijah in zaselkih. Vas je definirana kot v svoji strukturi spreminjajoa se trajna naselbina, ki ivi preteno od kmetijske produkcije. V svojem jedru sestoji iz skupine sosednjih hi (kmetij), zraven pa lahko spadajo tudi posamezni obrtni obrati. K vsaki vasi sodi tudi doloeno vako ozemlje z njivami, travniki, vodami ter panimi in gozdnimi povrinami, od katerega je bil del v individualni, del pa v skupni, tj. srenjski uporabi. Samo skupaj stojee kmetije e ne pomenijo vasi, ampak morajo biti te med seboj tudi funkcionalno povezane. Skupni objekti, kot so zborno mesto (dostikrat sredi vasi pod lipo), poti, vodnjaki ali cerkev, so prav tako konstitutivni elementi vasi kot skupna regulacija tistih gospodarskih in pravnih zadev, ki presegajo posamezne kmetije. Takno skupnost vakih sosedov, ki jih ne glede na razbitost podlonikega sistema v poznem srednjem veku, ko je v posamezni vasi imelo svoje hube ve razlinih zemljikih gospodov povezujejo skupni gospodarski interesi in tudi potreba po skupnem gospodarjenju na vakih zemljiih, imenujemo soseska. Podobno iz ivega govora izvira e beseda srenja, ki se izvaja od sredina (v pomenu srede vasi, kjer so se vaani sestajali). Vasih se je v pomenu soseske uporabljala tudi iz latinine izvirajoa beseda komun ali pa nemka beseda Gemeinde in iz nje izvedena slovenska gmajna. Soseska je imela doloeno samoupravo oz. avtonomijo, ki je bila navidezno skromna, v resnici pa za vaane izredno pomembna, saj je obsegala npr. sprejemanje obveznih sklepov o kraju in asu opravljanja nekaterih poljskih opravil, o spuanju ivine k pai na sicer obdelovalnem svetu (v zvezi z natriletnim kolobarjenjem), upravljanje skupnih vakih naprav in zemlji ter podobno. Najveje tevilo vasi v dananjem slovenskem prostoru je nastalo v asu intenzivne kolonizacije od 10. stoletja naprej. Takrat se je postopoma zaela oblikovati kulturna krajina, ki je nastala z gospodarsko rabo in z graditvijo lovekovih naselbin. Njena podoba, ki se je ohranila e zelo dolgo v novi vek, se je v vseh bistvenih potezah oblikovala e v poznem srednjem veku. Urbarji pa tudi drugi viri kaejo, da se je v 12., 13. in 14. stoletju tevilo 108

vasi zelo pomnoilo in v ugodnih legah po tevilu e doseglo dananje stanje. Ponekod ga je celo preseglo. Marsikje najdemo v virih 13. in 14. stoletja imenovane vasi, ki danes ne obstajajo ve, saj so zaradi razlinih vzrokov opustele. Po obliki vasi in razporeditvi parcel za njihovo preuevanje v starejem obdobju danes ponavadi uporabljamo mape franciscejskega katastra (tako imenovanega po cesarju Francu), nastalega v letih 1817-1827, kjer je konservativno agrarno okolje, ki je svoje temeljne poteze ohranilo nespremenjene skozi stoletja, fiksirano v stanju pred velikimi spremembami, ki so zajele podeelje v kasnejem asu moremo do neke mere sklepati, kdaj je kaka vas nastala oziroma kdaj je bilo kako staro naselje in z njim zvezana zemlja preurejeno po novem hubnem sistemu. e imajo parcele nepravilne oblike in so razdeljene na t. i. grude, gre obiajno za stareje gruaste vasi, kjer so hie praviloma razvrene brez posebnega reda. Take vasi utegnejo hraniti v svoji poljski razdelitvi tudi kak spomin na predfevdalno dobo. e pa so parcele razdeljene v geometrijsko pravilne oblike, na delce, tj. na dolge in ozke njive, pri emer so hie obiajno postavljene v vrsti ob cesti (t. i. vrstna ali obcestna vas), gre po navadi za mlajo obliko kolonizacije, eprav so tudi gruasta naselja nastajala e pozneje. Vsekakor pa vrstne vasi in razdelitve polj na pravilne delce opozarjajo na nartno kolonizacijo pod vodstvom zemljikega gospoda v asu, ko je bil plug e intenzivno v rabi. V mnogih, vendar ne vseh predelih slovenskega ozemlja se konec srednjega veka in e dale v novi vek stareina vake skupnosti imenuje upan, eprav se s tem pojmom oznauje tudi stareina skupine vasi, vasih pa tudi samo raztresene skupine kmetov. Po imenu se poznosrednjeveki upan povezuje s staroslovanskim upanom, ki se nasploh prvi omenja leta 777 v ustanovni listini samostana v Kremsmnstru, postavljenega na starobavarskih tleh zahodno od Anie. Bavarski vojvoda Tasilo je tedaj med drugim podelil samostanu dekanijo Slovanov (decania Sclauorum), ki sta ji naelovala aktorja (actores) Taliup in Sparuna, meje dekanije pa je pod prisego odkazal upan (jopan) Physso. Povsem mogoe je, da je Physsova slovanska skupina okrog leta 750 prebeala pred Avari na bavarsko ozemlje in bila tam vkljuena v vojvodsko zemljiko gospostvo. Po svoji razirjenosti je beseda upan splono slovanska, kar pomeni, da je morala biti vsaj veini Slovanov znana e pred prvimi vejimi premiki. Ne izkljuuje pa to prevzema imena (in/ali funkcije) upana od sosedov, s katerimi so Slovani tedaj bili v stikih, vendar etimologija tega problema e ni jasno in nedvoumno reila. Zaradi skopih in predvsem poznih pisanih virov, v prvi vrsti urbarjev, ki so iz asa, ko so upani e postali institucija fevdalne drube, je vlogo upana v staroslovenski drubi mogoe razlagati le hipotetino, eprav tudi pozneji viri dovoljujejo doloeno retrogradno sklepanje. Z uvajanjem zemljikih gospostev na slovenskem naselitvenem prostoru v 10. in 109

11. stoletju je staroslovanska drubeno-gospodarska struktura doivela bistveno spremembo. Zemljiko gospostvo si je podredilo upo z upanom na elu; kdor je hotel e naprej gospodariti, je moral prej ali slej sprejeti zemljo od gospoda po novem hubnem sistemu in to z vsemi posledicami glede bremen in osebne odvisnosti. Staroslovanski upani so se, poenostavljeno povedano, zaeli spreminjati v zemljikogospostvene nije gospodarske uradnike podobne vakim stareinam, ki so jih poznali v nemkih krajih , ki pa so obdrali nekaj svojih posebnosti. Vsaj ponekod v slovenskem prostoru, zlasti na tajerskosavinjskem obmoju, je bil pratip zemljikogospostvenega upana neobdaveni dvohubni upan, tj. upan, ki je uival dvakrat ve obdelovalnega sveta kot drugi kmetje, ni pa bil zanj obremenjen z dajatvami zemljikemu gospodu. To si lahko razlagamo kot nagrado zemljikega gospostva za upanovo vlogo pri preureditvi zadrune vasi v hubno in za nadzorovanje novega gospodarstva. Sasoma je upan izgubil te svoje privilegije. Proti koncu srednjega veka se je spremenil v obremenjenega enohubnega upana, ki se je od ostalih kmetov razlikoval le e v viini dajatev. Nekateri primeri kaejo, da je upan lahko nastopal v ve vlogah: lahko je bil organ zemljikega gospostva, organ vake samouprave, pa tudi organ deelskega sodia (tj. sodia za nepriviligirane sloje), kjer je nastopal kot prisednik. Udeleba upana kot organa vake samouprave pri deelskih sodiih je v srednjem veku tvorila najvijo stopnjo, ki jo je ta samouprava mogla dosei. Prav posebno izjemo in kuriozum so v tem oziru predstavljali upani v habsburki notranji Istri, v Pazinski grofiji. Tamkajnje plemstvo je e s privilegijem gorikega grofa Alberta III. iz leta 1365 dobilo svoje lastno plemiko (ograjno) sodie. Toda ker je bilo istrskih plemiev premalo (kot prisednikov) za lastno sodie, so se raje dali toiti pred domaimi (upanskimi) sodii, ki so jim predsedovali upani, kot da bi se podvrgli ljubljanskemu ograjnemu sodiu. Dejstvo, da so jim v pravdah proti istrskim plemiem sodila upanska sodia, pa je e prav posebej motilo kranjske plemie, ki so zato v zaetku 16. stoletja zahtevali od vladarja, da podredi istrske plemie ljubljanskemu ograjnemu sodiu.

Meani in mesta
Mesta, in z njimi zvezano meanstvo, ki so v slovenskem prostoru nastajala zlasti v 13. stoletju, so bila pojav, ki je povsem spremenil tradicionalno podobo fevdalne drube visokega srednjega veka. Na podlagi ponovne oivitve denarnega gospodarstva ter z njim zvezanega razvoja obrti in trgovine, ki sta se loili od agrarne proizvodnje, so zaele nastajati 110

koncentrirane naselbine, katerih prebivalci so se prevladujoe ukvarjali s trgovsko in obrtno dejavnostjo. Tudi v pravnem oziru so te naselbine in njihovi prebivalci predstavljali posebne, od agrarnega okolja loene skupnosti. Le v Primorju, v Istri, so koncentrirane naselbine, od katerih so se nekatere, kot npr. Trst, imenovale tudi civitates, precej stareje in imajo naselitveno kontinuiteto z antiko. Kljub temu pa so bila ta severnoistrska naselja, kjer so vsaj ponekod rezidirali tudi kofje, najmanj do 11. stoletja preteno agrarni in solinarski centri, veliko manj pa sredia meanske obrti. Vendar so njihova ugodna lega na obali in stiki z Benetkami pomenili pomembno prednost v razvoju trgovinske funkcije, o kateri nam npr. pria e sporazum med Benetkami in Koprom iz leta 932. Simbioza agrarnih in neagrarnih funkcij je bila znailnost primorskih mest. Antino mesto je bilo upravni center irokega agrarnega zaledja in primorska mesta, kjer za razliko od notranjosti kontinuiteta z antiko ni bila prekinjena, so to lastnost obdrala tudi v srednjem veku. Povsem drugae je bilo pri mestih v notranjosti, ki so se s svojim nastankom v visokem srednjem veku izloila iz agrarne okolice. Pripadnost oz. nepripadnost agrarnega zaledja k mestom je vplivala na drubeno strukturo mestnega prebivalstva. Razlike med obema tipoma mest, ki sta se razvila v slovenskem prostoru (obalna in celinska mesta), so bile velike in pomembne. V primorskih mestih se je do konca 13. stoletja razvilo mestno plemstvo, patriciat, v katerem so se zdruevale meanske in plemike znailnosti: pripadniki tega sloja so bili nosilci mestne uprave in lanstvo v glavnem organu mestne avtonomije, v mestnem svetu, je bilo pridrano samo njim. Pravica, da so lani mestnega sveta lahko bili samo lani patricijskih druin t. i. zaprtje mestnega sveta , pa je bila tipina plemika lastnost, saj je bil privilegiran poloaj zagotovljen e z rojstvom. V celinskih mestih patriciata ni bilo. V prvih desetletjih 14. stoletja je sicer prilo do nekaterih nastavkov zanj, vendar to niso bile razvite oblike, saj tudi v tem asu niso obstajali sveti, v katerih bi pravica lanstva pripadala izkljuno ali pa v veliki meri meanom plemiem. Zaetek habsburke oblasti na Kranjskem in Korokem leta 1335 pomeni konec tega razvoja in obnovitev ostre meje med meanom in plemiem. Plemi je lahko bil samo fevdalec, ki je ivel v glavnem le od zemljike posesti, in je bil popolnoma loen od meana; nasprotno pa je v Primorju povezava mesta z agrarno okolico tvorila podlago za nastanek meana plemia. Splono in za slovenski prostor znailno nasprotje med kontinuiteto in novimi podlagami se je mono odrazilo prav v razlikah med mesti v notranjosti in na obali. Iz upravno-cerkvenih sredi, ki se v gospodarskem pogledu niso bistveno loevala od podeelske okolice, so se primorski kraji v visokem srednjem veku prelevili v centre obrti in trgovine, torej v mesta v klasinem pomenu besede. Za velik del mestnega prebivalstva je to 111

pomenilo preusmeritev od poljedelstva k obrti. S tem procesom je zvezan tudi premik slovansko-romanske etnine meje v neposrednem zaledju primorskih mest. Pojav slovanskih (slovenskih) osebnih imen v vaseh trake okolice v 12. stoletju pria, da so takrat slovanski poljedelci e poselili neposredno zaledje Trsta vse do mestnega obzidja. Koprsko slovansko podeelje je dobilo celo lastno strukturo z leta 1349 prvi omenjenim glavarjem Slovencev (capitaneus Sclavorum) na elu, ki je bil obiajno imenovan iz vrst koprskih ali benekih patricijev in je konec srednjega veka poveljeval kmeki vojski, ernidi. V notranjosti je za meansko naselbino trg ali mesto veljal tisti kraj, ki je imel najmanj pravico tedenskega sejma, njegovi prebivalci pa so kot svobodni ljudje imeli pravico do obrtnih in trgovskih dejavnosti. Mesta so bila praviloma veja in bolj strnjena naselja od trgov, imela pa so tudi pravico do mestnega obzidja in do oznake mesto. Do tega razloevanja je prilo ele sasoma, kajti vse do 13. stoletja je bil en in isti kraj lahko izmenino oznaen kot mesto (civitas, urbs) ali pa trg (forum, mercatum). 13. stoletje je tudi nasploh bilo as, ko je bilo ustanovljenih najve mest, eprav segajo zaetki nekaterih meanskih naselbin v notranjosti e v zgodnji srednji vek. Tako je Ptuj e konec 9. stoletja v sicer konec 10. stoletja ponarejeni Arnulfovi listini, ki pa se je naslanjala na pristno predlogo oznaen kot civitas z mitnico in (kamnitim) mostom, za katerega vemo, da je bil v uporabi neprekinjeno od pozne antike do konca 13. stoletja, ko je Drava spremenila svoj tok in je bilo potrebno zgraditi novega. Ptuj, kjer sta e v 9. stoletju stali tudi dve cerkvi, je takrat oivel kot trgovska postojanka ob prehodu ez Dravo na poti, ki je povezovala severni Jadran in Italijo s Panonijo. Naselitev Madarov v blinjo niino je konec stoletja za kar dolgo asa zavrla razvoj Ptuja, ki je postal mejna postojanka, a se je kasneje, v poznem srednjem veku, ponovno uveljavil kot ena najpomembnejih postaj v tranzitni trgovini na veliko razdaljo med Ogrsko in severnoitalijanskim prostorom, ko je skozi slovenske kraje juno od Karavank proti Beneiji potovalo v posebno ugodnih okoliinah letno tudi do 20.000 volov. Sploh ima Ptuj v zgodovini srednjevekih mest na Slovenskem poseben poloaj tudi zato, ker je to morda edino celinsko mesto z naselbinsko kontinuiteto s pozno antiko. Za razliko od ostalih mest v notranjosti, ki imajo mestno pravo obiajno zapisano v obliki privilegijev, ima Ptuj podobno kot mediteranska mesta to pravo zapisano v obliki obsenega statuta (1376). Njegove dolobe so kot obiajno pravo (e pred kodifikacijo) veljale tudi v Ormou in Breicah. Drugae pa je v najzgodneji fazi nastajanja trgovsko-obrtnih centrov imel poseben pomen karantansko-koroki prostor. e leta 975 je Ima, prednica (morda babica) Heme Krke ime je namre isto, le drugae zapisano , dobila od cesarja Otona II. pravico do trga, kovnice in mitnice v Liedingu v dolini koroke Krke, vendar pa naselje ni zaivelo. Leta 1016 je Hemin 112

mo Vilijem pridobil enake pravice za kasneje tako znamenite salzburke Bree, podoben privilegij pa je leta 1060 kralj Henrik IV. podelil bamberkemu Beljaku, najpomembnejemu prometnemu vozliu Koroke. V vseh treh primerih je na zaetku vzpona stal vladarski privilegij. Ustanavljanje trgov je bila takrat pravica, ki je la samo vladarju; formalnopravno se je temu regalu odpovedal leta 1232 ele cesar Friderik II. (Statutum in favorem principum) in ga prepustil dravnim knezom. Tako so visokoplemiki gospodje, ki so bili tudi lastniki obsenih (teritorialnih) zemljikih gospostev (ali pa so jih imeli v posesti), zaeli ustanavljati mestne naselbine. Posameznim krajem so podelili ustrezne pravice kot sta npr. pravica do sejma in do obzidja , ki so taken kraj kvalificirale kot mesto ali trg. Zemljiki gospod, na igar ozemlju je mesto nastalo, je postal mestni gospod s temu ustrezajoimi pravicami v mestni upravi in sodstvu. Mestno gospostvo v notranjosti tako korenini v zemljikogospostvenem gospostvu, mesto smo pa se je z izoblikovanjem posebne pravne sfere znotraj mestne jurisdikcije teritorialno, gospodarsko, drubeno in pravno izloilo iz preteno agrarne strukture zemljikega gospostva. Pravo veine slovenskih mest v notranjosti je bilo fiksirano s privilegijskimi listinami, ki so jih izstavljali mestni gospodje. Od statutarnega prava primorskih mest se je privilegijsko pravo celinskih mest razlikovalo v tem, da ni bilo avtonomno postavljeno in da praviloma ni fiksiralo e obstojeega obiajnega prava, ampak je reguliralo posamezne aktualne zadeve. Na ta nain so posamezna mesta sasoma lahko prila do privilegijskih knjig, v katerih so bili vpisani posamezni mestni privilegiji; mestni gospod jih je nato potrjeval kot celoto. Tako je npr. leta 1566 nadvojvoda Karel, kranjski deelni knez, potrdil rokopisno privilegijsko knjigo mesta Ljubljane, v katero je bilo takrat prepisanih okrog sto razlinih privilegijev, ki jih je mesto pridobilo od leta 1320 dalje. Na drugi strani pa je kostanjeviko mestno pravo, zapisano okrog leta 1300 v obliki privilegija, ki daje dober vpogled v najpomembneje zadeve majhnega srednjevekega mesta v slovenskem prostoru, tvorilo podlago za nekoliko kasneje nastale privilegije Metlike, rnomlja in Novega mesta. Od slednjega je obrazec kasneje preel e na Koevje in Lo. Na tak nain je nastala posebna druina oz. genealogija mestnega prava, ki pa ni tako kot v Nemiji ustvarjala posebnega materinsko-herinskega razmerja med posameznimi mesti. Tudi brez pridajanja prevelike vrednosti vasih resnino le sluajnim prvim omembam ni nobenega dvoma, da so skorajda vsa pomembneja mesta na ozemlju dananje Slovenije nastala v 13. stoletju. Najpogosteje so nastajala na prometnih krajih ob razvalinah svojih antinih prednikov in/ali pod pomembnimi gradovi visokoplemikih gospodov. Tako sta na Kranjskem, e omenimo le nekatere primere, andeka Kamnik in Kranj postala mestni 113

naselbini okrog prve etrtine 13. stoletja; nekako takrat je to postala tudi spanheimska Ljubljana. Freisinka kofja Loka je v mesto prerasla konec 13. stoletja, 1365 pa je deelni knez Rudolf IV. ustanovil, tako reko na zeleni trati, Novo mesto. e kasneje, v sedemdesetih letih 15. stoletja, so bili v zvezi s turko nevarnostjo iz stratekih razlogov v mesta povzdignjeni trgi Krko, Koevje, Vinja gora in Lo, ki so s tem dobili za obrambo pomembna mestna obzidja. Na Korokem so salzburke Bree dobile obzidje e v prvi tretjini 12. stoletja, medtem ko so druga koroka mesta entvid, Beljak, Velikovec in Celovec ustanove 13. stoletja. Za junotajerski prostor velja omeniti, da je salzburki Ptuj postal mesto v zaetku 13. stoletja, nekoliko kasneje babenberki Maribor, andeki Slovenj Gradec kmalu po sredi 13. stoletja, celjsko Celje pa ele v prvi polovici 15. stoletja. V zahodnih predelih slovenskega etninega prostora je bila le Gorica grofov Gorikih v zaetku 14. stoletja povzdignjena v mesto. Ko so se v 13. in 14. stoletju oblikovale deele kar je med drugim (v zvezi s formiranjem deelne uprave, katere organi za vso deelo so delovali v doloenem mestu) pripeljalo tudi do nastanka deelnih glavnih mest in posebno potem, ko so Habsburani prevzeli dediino Celjskih grofov, so omenjena mesta veinoma postala deelnokneja in s tem del vladarjevega komornega premoenja. Glavne izjeme so bile: na Kranjskem freisinka kofja Loka, na Korokem bamberki Beljak in od leta 1518 tudi Celovec, ki ga je deelni knez podaril deelnim stanovom, da si tam uredijo rezidenco, na tajerskem pa do leta 1479 salzburki Ptuj. V strukturi fevdalne drube so meani predstavljali povsem novo drubeno skupino, ki se je po svoji vlogi in poloaju ter tudi v pravnem pogledu loila od agrarne okolice. Njihova najbolj tipina lastnost je bila, da so bili osebno svobodni in da so opravljali tisto gospodarsko dejavnost (v prvi vrsti v trgovini in obrti), ki je bila po pravu pridrana le njim. Poleg tega so imeli pravico do soupravljanja mesta, ki se je izraala v mestni samoupravi. Od dolnosti, ki so pritiskale meane, je bila na prvem mestu dolnost varovanja in obrambe mesta, k emur je spadalo tudi vzdrevanje obzidja. Vendar vsak prebivalec mesta e ni bil mean, zato vsakomur znotraj mestnega obzidja tudi niso pripadale navedene pravice in iz njih izpeljane dolnosti. Praviloma je bil mean le tisti, ki je imel v mestu nepreminino v obliki hie in se je preivljal z meanskimi dejavnostmi, tj. z obrtjo ali trgovino. Plemstvo ni imelo meanskega poloaja, etudi je stanovalo v mestu. Enako velja za duhovino, razne uradnike, sluinad, ide, berae in tudi podlonike, ki so imeli v mestnem pomirju podlona zemljia. Znani rek Mestni zrak osvobaja je praviloma veljal le v toliko, da je podlonik, ki je v doloenem mestu preivel leto in dan, ne da bi gospod zahteval njegovo vrnitev, postal 114

svoboden, ne pa hkrati tudi polnopraven mean. Dostop do lanstva v vodilnih mestnih organih je bil v primorskih mestih odprt le patricijem. V celinskih mestih, kjer mestnega patriciata ni bilo, se je med meani v praksi uveljavila diferenciacija, ki je temeljila na premoenju. Na tej osnovi je bil dostop v glavne mestne organe dejansko odprt samo bogatejim meanom, ki so praviloma izhajali iz trgovskih in ne iz obrtnikih vrst. Temeljne poteze mestne avtonomije, ki je v veliki meri ostala nespremenjena do 18. stoletja, so se v glavnem izoblikovale v 14. stoletju. Avtonomni organi so se v celinskih mestih razvili iz dveh korenin: iz mestnega sodnika kot zastopnika mestnega gospoda in iz zbora (skupine) vseh meanov. V slovenskih mestih je zlasti v primerjavi z mesti v dananji Avstriji e zelo zgodaj prilo do tega (v Ljubljani e precej pred 1370), da so smeli meani sami voliti mestnega sodnika seveda ob pridrani pravici mestnega gospoda do potrditve , ki je tako postal organ mestnega gospoda in mestne avtonomije hkrati (posledino se zato pozno pojavi mestni upan). Drugi vir avtonomije je bil zbor vseh meanov, ki se je pod primorskim vplivom, kjer se communitas civitatis prvi omenja v Trstu leta 1139, imenoval komun. Zbor oz. komun je pod predsedstvom mestnega sodnika odloal o tekoih in sodnih zadevah. To odloanje se je kmalu preneslo na ojo skupino v vejih mestih na dvanajst cvelbarjev (= Zwlfer) , iz vrst katere se je razvil voljeni mestni svet. Vanj so ponavadi prili le premoneji meani. Zato je med svetom in irimi plastmi meanstva prihajalo do socialnih nasprotij, vasih celo do neredov. V Ljubljani je bil ob taki prilonosti, najbr leta 1472, uveden 24 lanski svet, ki je bil zamiljen kot nekaken nadzorni organ mestne skupine nad mestnim svetom. Vendar je slednji ostal edini resnino odloujoi organ v mestu in je skupaj z mestnim sodnikom predstavljal mesto. Mestnega upana je Ljubljana kot edino kranjsko mesto dobila po zgledu tajerskih mest ele leta 1504, pa e to bolj iz prestinih razlogov kot iz nuje. Po jezikovni in etnini pripadnosti je bilo prebivalstvo srednjevekih mest v slovenskem prostoru heterogeno; bi- oz. trilingvizem je bil tu, na stiiu slovanskega, romanskega in germanskega sveta, nekaj obiajnega. Mestno prebivalstvo je bilo v veliki meri produkt dvojne migracije iz vasi v mesto in iz mesta v mesto. Prva je pripeljala v mesto nove, veinoma nije sloje (mestnega) prebivalstva iz agrarne okolice, druga pa je premikala obrtnike in trgovce iz mesta v mesto. Srednjeveko mesto je bilo kotel, v katerem so se meali in topili razlini etnini elementi. e posebej to velja za mesta v notranjosti, kjer se je mestno prebivalstvo ustvarjalo na novo, medtem ko so v starih primorskih mestih jedro predstavljali potomci predslovanskega romanskega prebivalstva. Tako nekoliko presenea poroilo Eneja Silvija Piccolominija iz srede 15. stoletja, da so Istrani danes Slovani, eprav prebivalci 115

obmorskih mest uporabljajo italijanski govor, znajo pa oba jezika. Po Valvasorjevem prievanju sta bila v Ljubljani konec 17. stoletja obiajna jezika kranjina (= slovenina) in nemina, pri plemiih in trgovcih tudi italijanina, zapisovalo pa se je vse v nemini. Tudi za Slovenj Gradec Valvasor ugotavlja, da zna veina prebivalcev slovensko in nemko. Stare trditve, da so bili meani primorskih mest dananje Slovenije Romani oz. Italijani, mest v notranjosti pa Nemci, so gotovo pretirane in preve poenostavljene. Nastale so predvsem zato, ker sta bili italijanina (latinina) in nemina skorajda izkljuna jezika pisnega uradnega poslovanja, to pa je ustvarilo napaen vtis, da je sploh vse ivljenje potekalo v teh dveh jezikih. Primer dveh kofjelokih trgovcev iz 15. stoletja, ki sta iz nemkih listin znana kot Herteisen in Leerensack, romanski pisar na Reki pa je njuna priimka zapisal kot Trdo elezo in Prazna vrea tako sta se mu oitno predstavila , kae, da so pisarji, ki so bili navajeni posluati v enem, pisati pa v drugem jeziku, dali mnogim imenom nemko obliko in tako vzbudili vtis, da gre za Nemce. Za manja mesta na Kranjskem je gotovo, da je v njih prevladovalo slovensko prebivalstvo. Dejstvo, da npr. mestni sodnik v kofji Loki leta 1579 ni znal ne brati, ne pisati in e manj nemko ter da mu je pisma moral brati in prevajati mestni pisar, precej jasno kae, da so prebivalci tega mesta praviloma uporabljali slovenino. Kar v osmih kranjskih mestih je e med letoma 1750 in 1771 15 mestnih sodnikov priseglo v slovenini. Celo v glavnem in najvejem deelnem mestu, v Ljubljani, so po izraunih predstavljali Slovenci v asu reformacije, ko naj bi v kraju ivelo do 6000 ljudi, najmanj 70 % prebivalstva. Po izvoru tuje mestno prebivalstvo je bilo za narodnostno sestavo slovenskega prostora manj pomembno, zato pa je bila njegova vloga toliko veja v gospodarskem oziru, zlasti v trgovini. Tako so bili v Ljubljani v zaetku 16. stoletja najpomembneji trgovci junonemkega izvora, kasneje pa so bili e posebej tevilni Italijani. Podobno je bilo npr. tudi na Ptuju, pomembnem mednarodnem triu. V zvezi z denarnimi posli so se v mestih e zgodaj zaeli pojavljati idje. V tajerskih in korokih mestih v Mariboru, na Ptuju, v Beljaku, Breah, Celovcu, t. Vidu in Velikovcu so se pojavili e v drugi polovici 13. stoletja, na Kranjskem pa so delovali samo v Ljubljani. Vanjo so prvi idje prili iz edada in Gorice okrog leta 1325. Konec 14. stoletja so delovali tudi v Piranu in Kopru. Z denarnimi posli so se poleg njih ukvarjali e florentinski bankirji, ki jih e konec 13. stoletja sreamo v Slovenj Gradcu, Ljubljani in Kamniku, nekoliko kasneje, okrog let 1330-1340, pa tudi v Piranu. Pred uveljavitvijo idov je vodilno mesto v trgovinskem in denarnem poslovanju v Ljubljani in na Kranjskem zavzemala rodbina Porgerjev, ki se je brkone priselila iz Furlanije.

116

POVEZAVA PLEMSTVA NA DEELNI RAVNI

V prehodnem obdobju iz srednjega veka v novi je prilo v 15. in 16. stoletju do velikih politinih, cerkvenih, drubenih, gospodarskih in kulturnih sprememb, ki jih je bilo prebivalstvo na slovenskem ozemlju deleno soasno s prebivalstvom v zahodni Evropi. Eden od dejavnikov, ki je znailno opredeljeval as nastanka moderne novoveke drave, je bila uveljavitev deelnega plemstva. Kot pravno organizirana drubena skupina je zaelo deelno plemstvo - eprav notranje razslojeno - delovati kot posebno telo. Od zaetka 15. stoletja naprej je predloilo vsakemu novemu vladarju prepis svojih dotedanjih privilegijev v pismeno potrditev. Vladar oziroma deelni knez, ki je spotoval deelne obiaje in potrdil tako predloene deelne privilegije, imenovane deelni roin, je ob tem posamezni deeli obljubil zaito, deelani pa so se zaobljubili, da bodo svojemu knezu nudili v okviru svojih monosti nasvet in pomo. Potem ko je postal deelni knez tajerske, Koroke in Kranjske nadvojvoda Ernest elezni, so nastali leta 1414 prvi deelni roini. Poloaj plemstva se je s tem okrepil, saj so potrjeni privilegiji omejevali oblast deelnega kneza predvsem na vojakem, finannem in sodnem podroju. Vojako-politina dogajanja, ki so slabila deelnoknejo in posestno mo Habsburanov v njihovih dednih deelah, so prisiljevala deelnega kneza, da je od okoli leta 1400 dalje zael sklicevati deelne zbore. Poleg plemstva, ki je bilo razdeljeno na vije gospode ter nije vitezi in oprode in poimenovano s skupnim izrazom deelani, so na teh zborih deelo predstavljali e prelati in zastopniki deelnoknejih mest. Te predstavnike skupine, ki jih imenujemo stanovi (tako so se zaele od konca 15. stoletja oznaevati tudi same), so na predlog deelnega kneza obravnavale predvsem vojaka in z njimi tesno povezana finanna vpraanja. Stanovi, ki so bili na podlagi privilegijev oproeni vseh neposrednih davkov, so imeli pravico, da odobrijo ali zavrnejo kakrno koli zahtevo po izrednih davkih. S tem pa so si zagotovili moan vpliv na vse javne zadeve v deeli. Deelni knez je namre skual dosei odobritev davkov z doloenimi koncesijami deelnim stanovom. Razmerje se je razvilo v sicer formalnopravno nikoli priznano sovladarstvo deelnih stanov in deelnega kneza. Ta t. i. stanovsko-monarhini dualizem, ki je dobil svoje trdne organizacijske oblike ob koncu 15. stoletja, je bil hkrati odbijajo in preemajo odnos, nekakno nasprotujoe si partnerstvo. V skladu z vzajemnim porotvom, ki je izhajalo iz deelnih roinov, naj bi deelni knez in stanovi zagotovili mir v deeli ter jo zaitili pred zunanjimi sovraniki. Deelni zbori so bili tako sprva usmerjeni v oblikovanje nove vojake organizacije, ki bi zagotovila varnost 117

na ravni posamezne deele. Razlogov za to je bilo ve kot dovolj. tajersko, Koroko in Kranjsko, ki so jih od zaetka 15. stoletja imenovali tudi z izrazom Notranja Avstrija (lo je za posebno skupino habsburkih deel), so prizadeli tevilni spori in vojaki spopadi. Poleg dinastinih nesoglasij med Habsburani, ki so v prvih desetletjih omenjenega stoletja prela celo v medsebojne oboroene spopade, je njihove posestne pridobitve na zahodnem slovenskem ozemlju zaela ogroati Beneka republika. Ta je bila na vrhuncu svojega gospodarskega razmaha in ozemeljske iritve. Po zlomu oglejskega patriarhata je leta 1420 pridobila obseno ozemlje v Furlaniji, Beneko Slovenijo in Tolminsko, v trakem zalivu pa Milje. Vrhu vsega so se nekateri veliki fevdalci - bamberki kof, Ortenburani, goriki grof na Korokem, Walseejski na tajerskem - prav v tem asu skuali izviti izpod deelnokneje oblasti. Glavno rivalstvo, ki se je kazalo v spopadih in obleganjih mest, pa je potekalo med grofi oziroma knezi Celjskimi in Habsburani vse do leta 1443, ko je bila med tema dvema mogonima druinama sklenjena dedna pogodba. Neprijaznim razmeram v deelah je dal povsem novo negativno razsenost tudi dotlej neznani sovranik, ki ni zgolj rahljal moi deelnega kneza ter jo poveeval deelnim stanovom, ampak je predvsem ogroal deele v celoti. Leta 1408 so prvi pridrli na slovensko ozemlje Turki, ki so dodobra izropali in pogali okolico Metlike, ljudi pa pobili ali odpeljali. Napad so ponovili tri leta kasneje, potem ko so enako kot prvi preli ozemlje obrambno nesposobne Bosne in vdrli v Belo krajino, kjer so poleg metlike okolice oropali e podroje rnomlja. Pritiski ogrskega kralja na Bosno so nekaj let kasneje povezali posamezne bosenske plemie s Turki. Leta 1415 so skupaj prodrli vse do Blatnega jezera. Od glavnine so se loili manji oddelki in eden od njih je prodrl celo do Ljubljane. Potem ko povrailna akcija ogrske vojske z vpadom v Bosno ni uspela, je del turkih et, zasledujo umikajoo se kransko vojsko, v istem letu vpadel e enkrat, tokrat na celjsko posest na tajerskem in Kranjskem. Turki vpadi v slovenski prostor, ki so bili le skrajni konci vejih roparskih pohodov na Hrvako in Ogrsko, so se e takrat mono zarezali v zavest kranskega prebivalstva notranjeavstrijskih deel. Odslej so ljudje vedeli, da obstaja resnina sila, njim popolnoma neznana in tuja, ki jih lahko unii. Med vsemi sloji prebivalstva so se za Turke uveljavili izrazi, kot so dedni sovraniki kranskega imena, grozoviti tirani, krvoloni psi, ptii smrti, malharji, poigalci in podobno. Vesti o monosti, da turke ete ponovno pridejo, so poslej e prihajale. Nekaj vpadov je bilo tudi plod domiljije, vendar po letu 1415 plenilni prihajai z jugovzhoda niso pridrli k nam ve kot petdeset let. Vojake razmere (predvsem turki vpadi) so pokazale, da so bile deele popolnoma nezaitene. Vojaki sistem, ki je bil tipino srednjeveki, je slonel na lokalno omejeni 118

fevdalni (viteki) konjenici in na rni vojski (sploen vpoklic vsega za vojsko sposobnega prebivalstva). Fevdalec, ki je itil predvsem svojo posest, se je usmeril na utrjevanje gradov, deelni knez, ki je moral skrbeti za trge in mesta, pa je izdajal ukaze, da se obnovijo ali na novo zgradijo obzidja in mestne utrdbe (npr. Ljubljana 1416 in 1448, 1437 Maribor, 1448 Slovenj Gradec). Stanovi so si odslej prizadevali na vsakokratnem deelnem zboru sprejeti obrambni red, ki bi omogoal zaito cele deele. Na dravnem zboru v Nrnbergu leta 1431, na meddeelnem zboru tajerske, Koroke in Kranjske v Gradcu leta 1445 ter na tajerskem deelnem zboru v Lipnici leta 1462 so bili sprejeti obrambni redi, ki so dali deelni vojski trajnejo podobo. Pri plemstvu sodelovanje v vojski ni ve slonelo na posamezni osebi, ampak se je odmerilo v odnosu na plemievo posestno mo. Sistem je zadeval vse, ki so imeli v deeli posest, ne glede na to, ali so v deeli prebivali ali ne. To se je nanaalo predvsem na cerkvena gospostva salzburke, freisinke, bamberke, lavantinske in drugih kofij, ki so imela v posameznih deelah veliko posest, ne pa tudi svojega cerkvenega sedea. Na vsakih 100 ali 200 funtov dohodka od zemljike posesti je moral posvetni ali cerkveni gospod postaviti enega konjenika in doloeno tevilo pecev. Udelebo podlonikov v vojski pa so doloili po decimalnem sistemu. Glede na stopnjo nevarnosti so lahko vpoklicali vsakega 30., 20., 10., 5. ali celo vsakega 3. za oroje sposobnega mokega. Deele so razdelili na operativna obmoja, t. j. etrti, doloili etrtne stotnike, na deelni ravni pa sta enotno vojako vodstvo praviloma predstavljala deelni glavar in njegov namestnik. Mesta so morala sama skrbeti za lastno obrambo in sorazmerno s svojo velikostjo postaviti doloeno tevilo pecev. Doloeno tevilo konjenikov za obrambo deele je bil dolan poslati tudi deelni knez. Z uveljavljanjem tako zasnovanega vojakega sistema, ki se sicer ni mogel posebej uspeno upirati hudim vojakim nadlogam druge polovice 15. stoletja, je bila dana tista organizacijska in finanna osnova, ki je omogoala, da se je obrambna sposobnost dvignila na raven deele. Stanovi tajerske, Koroke in Kranjske pa so institucionalno vzpostavili deele, ki so s tem dobile monost, da se med seboj obrambno trdneje povezujejo.

VOJNE FRIDERIKA III., TURKI VPADI IN KMEKO NEZADOVOLJSTVO

Vojne, v katere se je zapletal deelni knez in hkrati cesar Friderik III. (deelni knez Notranje Avstrije od 1439, cesar 1452-1493), so dale presegale okvire posameznih deel. Sredstva, ki jih je dobival iz dohodkov lastne posesti in z uveljavljanjem pravic v zvezi s kovanjem denarja, rudarstvom in visokimi gozdovi, niso zadoala. Od stanov, ki so bili dolni zagotavljati le obrambo posamezne deele, je zael zahtevati manjkajoa sredstva. S 119

tem je deelni knez postajal vse bolj odvisen od stanov pri vpraanjih, ki so zadevala notranjo ureditev posameznih deel, vendar pa je s tem pridobil sredstva, ki so omogoala dinastino politiko. Ne nazadnje je vladarja prisiljevalo v zahteve po sveem denarju tudi dejstvo, da se je v vojski marsikaj spremenilo. Uveljavljale so se uporaba smodnika, nova vojaka tehnika in taktika, pobudo na bojiih pa so prevzele najemnike ete. Smrt poslednjega Celjana, kneza Ulrika, je leta 1456 je dala pravico Frideriku III., da uveljavi dedno pogodbo in prikljui habsburki posesti obseno celjsko dediino, ki se je zaradi moi Celjskih prej povsem osamosvojila od habsburke deelnokneje oblasti. Spori, v katere se je zapletel Friderik e pred tem z ogrsko-ekim kraljem Ladislavom, zadnjim lanom albertinske veje Habsburanov, pa so pripeljali na slovensko ozemlje ogrske ete. Po celoletnih bojih za celjsko posest, ki so potekali leta 1457 na Korokem, tajerskem in Kranjskem, je Frideriku le-to uspelo pridobiti skoraj v celoti. Potem ko je izloil iz vojake igre e gorikega grofa, ki si je prizadeval za celjsko dediino na zgornjem Korokem, so prila leta 1460 v roke Habsburanov vsa nekdanja ozemlja Celjanov. Toda smrt ogrskoekega kralja Ladislava (1457) je vpletla Friderika III. v novo vojno z Ogrsko. Po dinastinem principu so si namre Habsburani lastili ogrsko in eko krono, toda plemstvo v teh deelah je izvolilo domaina: na ekem Jurija Podiebradskega (1458-1471), na Ogrskem pa Matijo Korvina (1458-1490) iz rodbine Hunjadijev. Uspeen vojaki poseg na Ogrskem pa je Friderika onemogoala vojna doma, ki jo je zaradi delitve avstrijskih deel zael njegov brat Albreht. Proti Frideriku se je leta 1461 povezal z Matijo Korvinom in v naslednjih dveh letih so se vneli hudi boji predvsem v Spodnji Avstriji, prizaneseno pa ni bilo niti tajerski. Frideriku so zelo pomagali najemniki, ki jih je vodil Andrej Baumkircher, notranjeavstrijske ete ter pomo ekega kralja, dokonno pa ga je reilo dejstvo, da je leta 1463 Albreht umrl brez potomcev. Komaj se je konala vojna v Spodnji Avstriji, e je izbruhnila nova, tokrat z Beneani. V Trakem zalivu so si beneki Piran, Koper in Milje ter habsburki Trst prizadevali, da bi prestregli im veji del trgovskega toka, ki je potekal iz zalednih deel proti morju. Vsako leto so se namre pomikale preko slovenskega ozemlja tevilne rede govedi in preko 40.000 tovornih konj, ki so v smeri proti morju prenaali predvsem volovske koe in ito, v nasprotni smeri pa zlasti sol, olje in vino. Trst je skual benekim mestom tudi z nasiljem odtegniti trgovski dobiek. To je privedlo do vojne. Beneani so zaeli oblegati Trst, ki sicer ni klonil, vendar pa je po sklenjenem premirju leta 1463 moral prepustiti trgovcem svobodno izbiro poti, se odpovedati svojim solinam in dvema stratekima tokama - Socerbu in Mokovemu. A deelni knez, tj. cesar Friderik III., je izdal ukaz, da mora vsa trgovina iz Notranje Avstrije, ki 120

je bila usmerjena v Traki zaliv, potekati preko Trsta. Vendar se je velik dele trgovskega blaga obvezni smeri oitno izognil, ker je vladar ta ukaz e vekrat potrdil. Na koprskem podroju se je razmahnilo predvsem kmeko tihotapstvo. Medtem je cesar habsburkim dednim deelam odprl e eno okno na morje: leta 1466 je pridobil oblast nad Reko in gospostvom Kastav ter ju podredil svojemu predstavniku na Kranjskem. Negotovost, ki so jo povzroali stalni spopadi, so e poveevali brezposelni najemniki vojaki, ki so se potikali in ropali po deelah v asu, ko je med sprtimi stranmi vladalo premirje. Nasilje vejih razsenosti pa je izbruhnilo takrat, ko najemniki niso pravoasno prejeli pla. Prav zaradi tega se je na tajerskem plemstvo povezalo s svojimi najemnikimi etami in se odkrito uprlo Frideriku. Leta 1469 je Andrej Baumkircher, ki je prevzel vodstvo uporne plemike zveze, vladarju napovedal vojno. Strahovita pustoenja zemljike posesti, ki so prizadela predvsem slovenski del tajerske, so Friderika prisilila k poravnavi dolgov. Stanovi notranjeavstrijskih deel so pristali na uvedbo telesnega davka, ki so ga morali plaati vsi, od beraa do gospoda, od dojenka do starca. Naznanjeno je bilo, da se bodo sredstva porabila za obrambo deel, dejansko pa so se za tolabo upornega viteza. Nevarnost pred upornimi najemniki je minila ele potem, ko je bil leta 1471 Baumkircher v Gradcu ujet in obglavljen. Prav v asu, ko so notranje vojne razmere poveevale obrambno krhkost posameznih deel in prebivalstvu ni bila zagotovljena varnost, so slovensko ozemlje ponovno zajeli turki vpadi. Po Balkanskem polotoku se je medtem z osupljivo naglico irilo osmansko cesarstvo. V desetih letih je Mehmed II. Osvajalec (1451-1481) spremenil Konstantinopel v Istanbul (1453), v Atenah cerkev Matere boje v damijo (1456), ukinil srbsko despotovino (1459) in dal usmrtiti zadnjega bosenskega kralja (1463). Meja turke drave se je pribliala Kranjski na okoli 100 kilometrov. Poslej so hrvake in slovenske deele 130 let ivele v nenehni nevarnosti. Osmanski osvajalski zamah se je sasoma sicer upoasnil, vendar je bila turka tenja po zavzetju hrvakega in slovenskega ozemlja prav v drugi polovici 15. stoletja najoitneja. Kot logino nadaljevanje osvajalnih uspehov Osmanov se je leta 1469 zaelo tirinajstletno obdobje vpadov, ki so imeli namen slovenske deele tako izrpati, da bi jih ob ugodni priliki z lahkoto zasedli. Turki napadalci, ki so takrat in kasneje vedno prihajali iz Bosne, so v tem asu pridrli k nam okoli tridesetkrat. tevilni vpadi so bili kratkotrajni in so prizadeli le posamezne okolie, ni redkeji pa niso bili tisti, ki so trajali po tirinajst dni ali celo cel mesec. To je bilo obdobje najobsenejih in unievalno najtemeljitejih turkih vpadov. Leta 1471 je celjski stotnik po velikem vpadu poslal poroilo dravnemu zboru v Regensburg, v katerem je zapisal: Na Kranjskem so hudi sovraniki razruili in pogali blizu 121

40, na tajerskem 24 cerkva, iz prve so odpeljali 10.000 in iz druge 5.000 du, pet trgov in do dvesto vasi so oropali in razdejali. Za vpad pet let kasneje na Koroko je Paolo Santonino zapisal, da so bile v Ziljski dolini tevilne vasi, ki so vse pogorele. Turki so petkrat objezdili vse tri osrednje slovenske deele - 1473, 1476, 1478, 1480 in 1483, prav tako pa so se podajali na roparske pohode v Istro ter prek trakega Krasa do Soe in naprej v Furlanijo. Na Kranjskem, ki je v tem obdobju najbolj trpela, je vsaka, e tako skrita in oddaljena dolina doivela turki obisk. Po letu 1483, torej e potem, ko je prilo do sprememb na sultanskem prestolu in so se zaela sklepati prva dalja premirja z neverniki, so bili do konca 15. stoletja (1491-1498) izpostavljeni manjim roparskim napadom osmanskih bojevnikov le Dolenjska in Notranjska ter okolica Ptuja in Celja. Dokonno pa bi bilo prizaneseno Istri in Furlaniji, e ne bi izbruhnila beneko-turka vojna (1499-1503). Del te vojne je bil tudi zadnji vdor Turkov v Furlanijo leta 1499. Ta vdor je deelo strahovito prizadel. Po poroilih sodobnikov je bilo kar 132 vasi do tal poruenih. Ob osmanski ozemeljski iritvi na Balkanu in turkih vpadih na ozemlje nemkega cesarstva je dobren del duhovnega sveta zahodne Evrope pokazal popolno nerazumevanje in nedojemanje druganega politinega in verskega/ideolokega sveta. Tako so v drugi polovici 15. stoletja (in e v 16. stoletju) sicer obstajali redni pozivi na kriarsko vojno proti Turkom, hkrati pa tudi resna, vendar povsem naivna in nerealna razmiljanja, da bi vladarje osmanskega imperija in njihove podlonike spreobrnili v kransko vero po mirni poti. Take misli so obletavale papea Pija II. (1458-1464), sicer pobudnika kriarske vojne, ki je menil, da bi lahko spreobrnil turkega sultana v kranstvo. Podobno je e sto let kasneje upal tudi prvak slovenskega protestantizma Primo Trubar, ki je menil, da bi s iritvijo prave vere zavedene privedel v kranstvo. Preprianje v premo Kristusovega nauka v odnosu do mohamedanske verske zablode pa je izrazila tudi predstavnica ljudske religioznosti, tiftarica Marua Pogerlic, ki je verjela, da se bo dal turki sultan krstiti in vsi Turki se bodo spreobrnili k nai veri. Tri smeri verovanja, ki so se znotraj zahodnega civilizacijskega kroga borile za oblast oziroma za preivetje, so preprievale prepriane o moi svoje vere znotraj lastnega okolja, niso pa vplivale na oblikovanje enotne in skupne politike do osvajalcev z jugovzhoda. Nastajanje novovekih drav je namre e v drugi polovici 15. stoletja, e v okviru nerazbite katolike cerkve, zartalo tisto pot, ki je vodila v oblikovanje samostojnih zunanjih politik evropskih monarhij, pri emer se je razlono pokazalo, da ni bilo ve mo govoriti o t. i. solidarnosti zahodnega kranstva. Prav spori med Matijo Korvinom in Friderikom III. so to potrjevali. Ne samo, da nista uresniila pobude o postavitvi skupne velike vojske proti Turkom, ampak je uinkovitejo obrambo pred njimi onemogoala tudi 122

nova vojna, ki sta jo zaela v asu velikih turkih vpadov in je trajala z razlino intenzivnostjo ve kot deset let (1479-1490). Zapleti zaradi elje cesarja Friderika III., da postavi na salzburki nadkofijski sede ostrogonskega nadkofa, ki je pobegnil pred ogrskim kraljem, so pripeljali ogrske ete v Spodnjo in Notranjo Avstrijo. Salzburki nadkof, ki se s cesarjevo odloitvijo ni strinjal, je namre Matijo Korvina prosil za zaito, ta pa je leta 1479 velikoduno poslal vojsko na salzburko posest na Spodnjem tajerskem in Korokem. Potem ko je ogrska vojska v teh deelah zasedla nekatera strateka mesta, je v naslednjih letih osvojila e del Kranjske in prodrla vse do Ljubljane. Stanove na Korokem je neugoden vojaki poloaj prisilil, da so si kupili mir s priznavanjem oblasti ogrskega kralja nad salzburkimi posestvi, pritisk cesarjevih najemnikov na koroke deelane pa je prinesel denar in sukno tudi njim. elja po zasluku ali pa stare zamere so pripeljale v vrste ogrskih plaancev tudi nekatere tajerske, koroke in kranjske plemie. Eden izmed takih je bil kranjski plemi Erazem Jamski (Lueger, imenovan tudi Predjamski), ki so ga razboritost in osebni spori s plemstvom doma in na dvoru privedli med odpadnike. Bil je tipien primer srednjevekega viteza. Leta 1484 je bil ubit na svojem gradu Jama pri Postojni. Matija Korvin, ki je imel cel as vojne pobudo, je leta 1485 slovesno vkorakal na Dunaj. K svojemu kraljestvu (imel je tudi eko krono) je prikljuil Spodnjo Avstrijo, velik del tajerske in Kranjske z Reko. ele njegova smrt (1490) je prinesla preobrat. Maksimiljan, sin ostarelega cesarja Friderika III., sicer ni mogel prepreiti prihoda Jagieloncev na ekoogrski prestol (Matija Korvin je namre umrl brez potomcev), je pa v kratkem asu pridobil nazaj vse prej izgubljene habsburke posesti. Usoda slovenskih deel, ki so bile v drugi polovici 15. stoletja skorajda v stalnem vojnem meteu, je bila bolj kot od lastnih obrambnih sposobnosti odvisna od notranjih razmer v dravah, ki so nanje vojako pritiskale predvsem z juga in vzhoda. Skupni sestanki stanov treh deel so postali vse pogosteji, vendar uinkovitih obrambnih ukrepov niso uspeli zagotoviti. Odobreni davki so li za najemnike ete ter za utrjevanje trgov in mest, redke odprte bitke proti Turkom pa so se za okorelo viteko konjenico konale s porazom (npr. Bizeljsko ob Sotli leta 1475). Medtem ko naj bi turke vpade v deele v manji meri prepreevali obsene dolinske pregrade, nasipi in gozdne zaseke, so mestom zagotavljali varnost trdni zidovi. Veina mest je dobila obnovljeno obrambno preobleko, nekateri izpostavljeni kraji v bliini slovensko-hrvake meje pa so s pridobitvijo mestnih privilegijev dobili pravico do povsem novega obzidja (Koevje 1471, Lo in Krko 1477, Vinja Gora 1478). Kmeko prebivalstvo, ki se mu je od vseh izmerjenih in neizmerjenih obveznosti do 123

fevdalnih gospodov zaradi utrjevanja gradov in mest najbolj poveala tlaka, je ostalo najmanj zavarovano. Da bi lahko zaitili sebe in svoje mobilno premoenje, so podloniki zaeli zidati kmeke utrdbe - tabore. Po letu 1460, ko se prvi omeni tabor kot utrjeno kmeko pribealie, je nastalo na slovenskem etninem ozemlju v 15. in 16. stoletju okoli 350 tovrstnih utrdb. Kot obzidane cerkve oziroma samostojne zgradbe z enim stolpom ali ve v posamezni vasi (ali na primernem kraju blizu nje), so tabori nudili kmetom razmeroma varno zavetje pred hitrimi in za dalja obleganja nepripravljenimi turkimi napadalci. Kmetje so poleg zidanih taborov za pribealia uporabljali tudi podzemeljske jame, katerih vhode so zavarovali. Nekateri tabori, kot npr. Djeke na Korokem, Dolnja Koana na Notranjskem ali Mozelj na Koevskem, so prerasli v veje obrambne komplekse. Bili so namenjeni ve vasem hkrati in so lahko sprejeli tudi do dva tiso ljudi. Kmet je imel zaradi stalnih in razlinih oblik vojskovanj ve kot dovolj razlogov za nezadovoljstvo. Stalno poveevanje bremen ob hkratnem slabanju gospodarskega poloaja pa je zmanjevalo tudi njegove pravice. Materialno siromaenje namre ni bilo le posledica kmetove prisilne vpetosti v vse bolj razvejano vojako podjetje, ampak je na to vplival tudi neposredni fevdalni gospod, ki je zael posegati v podlonikovo gospodarsko dejavnost in spreminjati dotedanje oblike dajatev. Koroko je vrhu vsega pretresala e oivljena trgovina med juno Nemijo in Italijo. Po upornikih vzorih drugod v Vzhodnih Alpah (na Salzburkem in na tajerskem) so se koroki kmetje zaeli medsebojno povezovati. Vzrok za to je bilo nezaiteno podeelje ob turkih vpadih. e leta 1473 in 1476 so - povezani v kmeko zvezo - opozarjali stanove, da ne bodo ve plaevali urbarialnih dajatev, e jih le-ti ne bodo zaitili pred turkimi napadalci. Obutek okodovanosti ob nominalni spremembi denarnih dajatev iz oglejske denarne vrednosti v dunajsko na gospostvu Ortenburg pri Spittalu pa je kmete pripeljal v odkrit upor. Iz dravske doline, zlasti vzhodno in severovzhodno od Beljaka, se je upor spomladi 1478 raziril na ves slovenski del Koroke in zajel tudi nemki del na gospostvih Tanzenberg in Ostrovica. Kmetje, ki so se jim prikljuili e nekateri rudarji in podeelski obrtniki, uivali pa so celo naklonjenost nekaterih beljakih meanov in fuinarjev v Huttenbergu, so zaeli odklanjati plaevanje dajatev svojim gospodom. Sami so zaeli pobirati dajatev za delovanje kmeke zveze, postavljati svoje sodnike in upnike ter zahtevati pravico do odloanja o deelnih davkih. S tem so zahteve in dejanja kmeke samozavesti prerasla monosti, ki jih je ponujal dejanski drubeni okvir. Cesar je prepovedal neobiajna zbiranja kmetov in ukazal upor zatreti, toda e preden je lahko nastopila plemika vojska, so poleti na Koroko pridrli Turki. Pri Kokovem ob Ziljici so razbili okoli 600-glavo vojsko upornikov, potem pa tri tedne plenili po podrojih, kjer je bilo kmeko 124

gibanje najbolj razvito. Po odhodu Turkov je fevdalcem ostala samo e naloga, da polovijo in kaznujejo upornike vodje. Poslej upornitvo kmetov v notranjeavstrijskih deelah ni usahnilo, tako kot tudi ni ugasnilo v nemkem cesarstvu nasploh. V naslednjih stoletjih zgodnjega novega veka je namre na slovenskem ozemlju kakor tudi drugod v Cesarstvu stalno ivelo blizu eksistennega minimuma od 70 % do 80 % kmetov, ki so kljub poveani neagrarni dejavnosti zaradi hkratnega zvievanja podlonikih obveznosti capljali na mestu svojega siromatva. e so se temu pridruile e slabe letine, nalezljive bolezni ali (in) razne oblike vojne, je bil kmalu prebit prag kmetove vzdrljivosti. Takrat so podloniki zahtevali staro pravdo. Z njo niso eleli uveljaviti le nespremenljivih dajatev, ki so bile zapisane v urbarjih, ampak so hoteli ohraniti tudi tiste pridobljene pravice, ki so zadevale njihovo udelebo v podeelski trgovini. V naslednjih treh stoletjih je bilo na slovenskem ozemlju okoli 170 krajevno omejenih uporov in sporov, priblino na vsake dve ali tri generacije pa je izbruhnil velik kmeki upor, ki je zajel cele pokrajine ali tudi ve deel hkrati.

POSELITVENO STANJE NA PRELOMU IZ 15. V 16. STOLETJE

e so povzroali politino, gospodarsko in populacijsko krizo v 14. stoletju predvsem trije apokaliptini jezdeci Kuga, Lakota in Smrt, se jim je v 15. stoletju pridruil e etrti Vojska, ki je stopil povsem v ospredje. Vojne, plemike fajde, roparski pohodi, poigi in ubijanja so mono prizadela doloena podroja. Veliko obdelovalnih zemlji na celotnem slovenskem ozemlju je bilo pustih in zapuenih. Najbolj so bila prebivalstveno zdesetkana tista podroja, ki so bila izpostavljena turkim napadalcem. V Posavju okoli Breic in Sevnice je bilo opustelih okoli 34 % kmetij, v ptujskem gospostvu okoli 30 %, v ormokem gospostvu okoli 45 %, v gospostvih Devin, Senoee, Prem in Vipava pa je bilo zapuenih okoli 30 % kmetij. Leta 1498 je bilo na ozemlju postojnskega gospostva od skupno 359 kmetij pustih kar 136, v gospostvu Gradac v Beli krajini pa je v obdobju 1520 - 1530 tevilo kmekih gospodarstev v tirih letih padlo od 170 na 106. e skrajneji primer predstavlja poloaj v gospostvu Kostel, kjer je bilo leta 1527 naseljenih 300 kmetij, 1528 pa le e 7. Obiajna stopnja zemljike opustelosti je bila v notranjosti deel 22 %, ob robu tajerske in Kranjske (na njunih vzhodnih in junih mejah) ter v Istri (ob njeni severni meji) pa se je vlekel irok pas pustot, ki je obsegal povpreno kar od 40 % do 60 % zemlji. Veinsko prebivalstveno izgubo na teh obmejnih podrojih so sodobniki z veliko strastjo in obutkom za pretiravanje pripisovali odpeljevanju ljudi v turko ujetnitvo oziroma krutim mnoinim pobojem. 125

Psiholoki obutek o popolnem unienju in popolni opustelosti doloenega e tako redko naseljenega podroja se je namre e bolj okrepil, potem ko so ljudje zapustili osamljene kmetije, manje zaselke ali cele vasi. Vendar gre zapuena zemljia na robu deele, ki so si ponekod razmeroma hitro opomogla od vojnih pustoenj iz lastnih moi, pripisati tudi zgostitvi prebivalstva v sredini deele oziroma v krajih, ki so bili oddaljeni od nevarnosti. K temu so pripomogli tudi ukazi cesarja, ki so v sedemdesetih letih 15. stoletja odpirali prost prihod in nastanitev kmekih podlonikov v e omenjenih novo nastalih t. i. vojakih mestih na Kranjskem, pa tudi v drugih gospodarsko pomembnejih mestih. Poleg tega je ogroeno prebivalstvo nalo zatoie in monost za preivetje tudi na podrojih, kjer je bilo razvito rudarstvo in fuinarstvo, ljudje iz opustelih krakih vasi pa so se usmerili v primorska mesta. S prilivom novega prebivalstva v mesta in njihovo neposredno okolico pa ta niso tevilno naraala, ampak so zgolj nadomestila prebivalstveni padec v njih. Posledice kunih bolezni so bile namre v mestih pogosto huje kot na podeelju. Zemljiki gospodje, ki jim je grozilo zmanjanje dohodkov, pa so skuali svoj gmotni poloaj na svojih prebivalstveno opustelih in kmetijsko zapuenih zemljiih reevati na razline naine. Zemljo so dajali v najem kmetom sosednih vasi, velik del zemlji pa vkljuevali tudi v okvir svoje dominikalne posesti. Na tako poveani dominikalni posesti oziroma na poveani posesti posameznih kmetov je dotakratno poljedelsko obdelavo pogosto zamenjala ivinoreja. Nastale so veje sirarne, veji pomen pa je dobila tudi vzreja konj. Njive in polja so spremenili v travnike in panike, a je kasneje, ko je vzgoja it ponovno dobila velik pomen, svoje mesto spet dobil plug. Izpad dohodkov je zemljika gospoda skuala ublaiti sicer redko tudi tako, da je dodeljevala kmeko posest starejim otrokom; pogosteje pa s tem, da je na pustotah naselila prileke iz drugih krajev. e leta 1413 so bile naseljene skupine beguncev iz Bosne in Hrvake na Kontovelu in v Proseku pri Trstu, med letoma 1432 in 1463 so poselili begunce na podroje Pirana in Lucije, ob koncu 15. stoletja pa so novi prileki zasedli puste kmetije na Krasu. Sprva je bilo to naseljevanje v glavnem stihijsko, nato pa od tretjega in etrtega desetletja 16. stoletja povsem organizirano (umberak, Bela krajina, Dravsko polje itd.). Depopulacija zaradi vojn, ponavljajoih se nalezljivih bolezni (kuga, krvava gria, koze, virusna gripa) in slabih letin (te gre nekajkrat pripisati tudi kobilicam) ter migracijski premiki so povzroali prebivalstveno stagnacijo. V zadnjih dvesto letih srednjega veka je prilo le do minimalne rasti prebivalstva. tevilo prebivalstva okoli leta 1300, ko je bila velika kolonizacija e konana in so potekali poslej le redki in tevilno skromni kolonizacijski tokovi (veji je bil samo na Koevsko v 14. stoletju), je bilo priblino enako kot okoli leta 1500. Medtem ko se je od 12. do 14. stoletja npr. na lokem gospostvu freisinkih kofov v 126

Poljanski in Selki dolini tevilo kmetij povealo za skoraj 480 %, tevilo prebivalstva pa za 450 %, se je v asu od 14. do 16. stoletja na istem podroju povealo tevilo kmetij in prebivalstva le za okoli 8 %. Rast prebivalstva in rast tevila kmeke posesti sta bili tu povezani predvsem s kajarji, pripadniki novega vakega sloja, ki se je zlasti od 15. stoletja dalje tevilno krepil povsod na podeelju. Na slovenskem etninem ozemlju, ki je obsegalo priblino 24.000 km (od tega je bilo kar 21.000 km v okviru habsburkih dednih deel), je ivelo na zaetku 16. stoletja od 400.000 do najve 500.000 ljudi. Naselja so tela v povpreju okoli dvajset hi, na kvadratni kilometer je na slovenskem etninem ozemlju v okviru habsburkih dednih deel ivelo od 19 do 23 ljudi, na celotnem slovenskem etninem ozemlju pa od 17 do 21 ljudi. Podeelje, kjer je prebivalo prek 90 % vsega prebivalstva, je bilo skoraj izkljuno slovensko. Manji nemki otoki na Gorenjskem so se v naslednjih stoletjih stopili s slovenskim okoljem, le okrog Koevja se je vse do tiridesetih let 20. stoletja ohranila veja strnjena skupina nemkih naseljencev. Od 16. stoletja dalje je prebivalstvo poasi naraalo. Do skokovitih populacijskih gibanj, ki bi pretresala vse deele hkrati, pa ni prihajalo ve. Kljub temu se je prebivalstvo tevilno podvojilo ele po tristo letih.

V NOVO STOLETJE Z NOVIM CESARJEM, NOVO UPRAVO, VOJNO PROTI BENEANOM IN KMEKIM UPOROM
Domiljijo cesarja Maksimilijana I. (1493-1519), ki je bil pravo nasprotje svojega pustega, stiskakega in politino obotavljivega oeta Friderika III., so celo vladarsko obdobje obsedale fantastine ideje. Z zmago nad neverniki naj bi obnovil Bizantinsko cesarstvo, z druinsko pravnimi zvezami pa naj bi povezal kranske drave v svetovno monarhijo od Moskve do ozemelj Novega sveta, ki so ga takrat zaeli odkrivati pomorski nemirnei in pustolovci. Toda realnost je vizije zadnjega viteza silila v premiljene korake prvega landsknechta. V stalnih bojih za prvenstvo v Evropi, kjer se je izkazal kot neutruden pogajalec, vojskovodja in oblikovalec najrazlinejih koalicij, si je moral zagotoviti predvsem ogromna finanna sredstva. Da bi to lahko dosegel, se je moral opreti na stanove, vendar hkrati zavarovati in poveati svojo avtoriteto v odnosu do njih. Zato je zael oblikovati centralizirano upravo. Upravno- politine reforme, ki so imele namen loiti finanne zadeve od sodnih in politinih ter koncentrirati pristojnost odloanja na naddeelni ravni, pa so v veliki meri lahko uspele samo tam, kjer je bil cesar tudi dedni deelni knez. Tako je Maksimilijan I. postavil ogrodje nove dravnosti predvsem v avstrijskih deelah. Razdelil jih je v dve skupini: gornjeavstrijska je obsegala najpremonejo Tirolsko in prednje deele; dolnjeavstrijska pa Zgornjo in Spodnjo Avstrijo ter notranjeavstrijske deele - tajersko, 127

Koroko in Kranjsko. V vsaki od obeh deelnih skupin je e pred iztekom 15. stoletja postavil osrednje urade - finanno komoro in regiment. Z uveljavljanjem svojega birokratskega aparata v osrednjih uradih na Dunaju in uvedbo uradov v posameznih deelah si je vladar poveal upravne in finanne monosti, deele pa so v okviru hine politike Habsburanov videle monost, da si zagotovijo vejo varnost na vojako-obrambnem podroju. Zaradi finannih potreb vladarja in pravic stanov, da odloajo o izrednih davkih, so postali deelni zbori redni. Ob pogajanjih o denarju za cesarjeve vojne in o obrambi pred Turki so stanovi skuali od vladarja izsiliti zase doloene ugodnosti. Eno od teh so stanovi videli v izgonu Judov iz deel. Judovske skupnosti so imele v posameznih krajih le po nekaj deset lanov, najvekrat pa tudi manj (veje skupnosti so bile v Breah, Beljaku, Celovcu, t. Vidu in Velikovcu na Korokem, v Ljubljani na Kranjskem ter v Mariboru in na Ptuju v Spodnji tajerski), vendar je bil njihov gospodarski dele pomemben. Njihovo glavno opravilo so bili denarni posli, ukvarjali pa so se tudi s trgovino (prodajo lesa, vina, konj), obrtjo (zlatarstvom, izdelovanjem peatov, zdravilstvom) in nepremininami. Na severu so imeli poslovne stike vse do Prage, na zahodu v severnoitalijanskih mestih, na jugovzhodu pa vse do Dubrovnika. V domaem okolju so jim dolgovali denar tevilni plemii, cerkveni gospodje, meani in tudi kmetje. Vse od druge polovice 15. stoletja naprej je v zaostrenih gospodarskih razmerah naraalo proti judovsko razpoloenje predvsem v tistih skupinah prebivalstva, ki so imele pri Judih najve dolgov: med meani na Kranjskem in med stanovi na Korokem in tajerskem. Gospodarske razloge, ki so bili poglavitni za odpor proti Judom, so preglasili verski. S poudarjeno stigmatizacijo judovske verske in etnine skupnosti so se morali njeni lani e po obleki in posebnih znakih (rumenih krogih) loiti od kristjanov. Postavljena je bila jasna lonica med veino in manjino, s poimenovanjem judovskih grehov (o krivdi za smrt Boga, o ritualnih umorih kranskih otrok, o zasramovanju hostije in relikvij) pa se je potrjevala identiteta kristjana. Z naraanjem mrnje so se krepile tudi zahteve po vse ostrejih ukrepih proti Judom. Te so dosegle svoj viek leta 1496, ko je cesar Maksimilijan, seveda v zameno za visoko odkodnino, ki so jo plaali stanovi, izdal ukaz o izgonu Judov iz tajerske in Koroke. Takrat se je okrepila judovska skupnost na Kranjskem in v Ljubljani, od koder pa so bili njeni pripadniki izgnani leta 1515. Judje so se v letu dni po izdanih odredbah dobesedno razselili, e najve na Dunaj, na eko, na Poljsko, juno Ogrsko ter v Trst, Italijo in Dalmacijo. Na spodnjetajerske Jude, e zlasti tiste iz Maribora, spominja v novih, predvsem italijanskih mestih, kamor so se priselili, priimek Marpurgo. Z odhodom Judov se je trgovina znatno zmanjala, gospodarska mo mest in s tem deel pa upadla. Judje so svoj kapital in svoje trgovske zveze odnesli s seboj. Pogosto so sicer ponovno vzpostavili 128

trgovske stike s kraji, od koder so bili pregnani, vendar pa gospodarske praznine, ki je ostala za njimi, domaini niso zmogli zapolniti. Gospodarski uinek je bil z izgonom Judov obraten od priakovanega, slabanje gospodarskega poloaja pa je e bolj zaostrila Maksimilijanova pohlepnost po bogatih italijanskih mestih Beneke republike. Stalni spori, ki so se zaradi delitve trgovinskega kolaa v Trakem zalivu med Benetkami in Habsburani vlekli od srede 15. stoletja dalje, so se dodatno zaostrili, ko je leta 1500 umrl zadnji goriki grof. Maksimilijanove ete so takoj zasedle Lienz in Gorico ter njegovi dedni posesti prikljuile e ozemlje grofov Gorikih. Beneka republika, ki si je tudi lastila pravico nad goriko-furlansko posestjo izumrlih grofov, pa takrat ni mogla nastopiti proti Maksimiljanu z orojem, saj je bila zapletena v vojno s Turijo (1499-1502). Po nekaj letih sta obe strani videli monost, da nakopiene spore reita s silo. Ponianje, ki ga je Maksimilijan doivel s tem, da so mu Beneani prepreili prehod preko svojega ozemlja na kronanje v Rim, je bilo zanj dovolj velik povod, da je leta 1508 zael vojno. Preskromna finanna osnova in premajhno tevilo cesarskih et pa sta izniila Maksimilijanova priakovanja in prilo je do preobrata. Tako so do poletja 1508 beneke ete vdrle globoko na slovensko ozemlje in ga opustoile. V njihove roke so padli vsi pomembni kraji do Postojne: Krmin, Gorica, Branik, tanjel, Vipava in Idrija, ki je postajala vse zanimiveja tudi zaradi leta 1490 odkritih nahajali ivega srebra. Na jugu tega vojakega operativnega podroja pa so Beneani zavzeli Devin in Trst ter veino habsburke Istre z Reko in Trsatom vred. Maksimilijanu ni ostalo ni drugega, kot da je s svojim kranskim nasprotnikom sklenil neugodno premirje. Vsa zasedena podroja je moral prepustiti Beneanom. e konec leta 1508 pa je cesarju uspelo, da je v Cambraisu sklenil zvezo proti Benetkam s panijo in Francijo ter papeem Julijem II. Namen zveze je bil razkosati Republiko sv. Marka, pri emer bi Maksimiljanu pripadalo ozemlje vse do Verone in Rovereta. Kljub zmagam francoskih in cesarskih et v letu 1509 je vojna trajala e naprej. Drobila se je v manje spopade, poboje in pustoenja, v katerih niso sodelovale samo najemnike ete, ampak tudi vpoklicani kmetje ene in druge strani. Habsburani so dobili nazaj vsa prej zasedena ozemlja in pridobili e nekaj beneke posesti. Leta 1516 so sprte strani podpisale premirje, do miru in priznanja obstojeih meja pa je prilo ele leta 1521. Nekatera podroja, t. i. diference, so ostala pri doloanju kopne meje stalno jedro nadaljnjih sporov in manjih spopadov. K habsburkim dednim deelam je bilo na severnem delu meje z Beneani prikljueno ozemlje od Predela preko Bovca do Tolmina, na junem, romanskem delu pa Gradie ob Sotli in Oglej. Prav z zasedbo Ogleja je elel Maksimilijan uveljaviti avstrijski vpliv nad tem cerkvenim srediem, ki mu je bil v svetnih zadevah podrejen velik del Kranjske ter v manji meri tudi Koroke in tajerske. 129

Toda poloaj oglejskega patriarha so e vedno zasedali Beneani. Poslej je patriarh ivel v prostovoljnem pregnanstvu v edadu in Vidmu. Habsburani so v vojni z Beneani do konca zarisali svoje ozemeljske pridobitve na slovenskem ozemlju. Le majhna podroja, naseljena s slovenskim prebivalstvom, so poslej sodila pod beneko oblast. Poleg ozemelj v neposrednem zaledju severnoistrskih mest (Koper, Izola, Piran) z vestoletno beneko upravo je Republika sv. Marka obvladovala tudi Beneko Slovenijo. eprav je bila ta z dravno mejo trajno loena od veine drugega slovenskega etninega ozemlja, so njeni prebivalci uivali razline stopnje vake samouprave vse do propada Beneke republike (1797). V Reziji se je vaka samouprava ohranila v manji meri, izhajala pa je iz njene odronosti in ivinorejstva kot osrednje gospodarske dejavnosti, medtem ko sta v poreju Nadie prehodnost in strateki pomen ozemlja prebivalstvu celo irila samoupravne pravice. Od leta 1553 je bilo ozemlje Beneke Slovenije s edadom izloeno iz Furlanije kot posebna upravna enota, ki se je delila na dva dela: na Italijo in Slovenijo (Schiavonio). Mesto je spadalo v prvi del, v drugi del pa je sodilo ozemlje zunaj obzidja. Vasi treh dolin v poreju Nadie so bile povezane v landarsko in mersinsko veliko upanstvo. Skupnosti so upravljali izvoljeni predstavniki sosesk na elu z velikima upanoma, ki sta imela celo pravico do krvnega sodstva. Za precejnjo neodvisnost od beneke oblasti pa so morali prebivalci tega vzhodnega podroja Beneke Slovenije skrbeti za stalno obmejno slubo, ki je prepreevala dohod barbarskih plemen v Furlanijo. Barbarska plemena, kot so Beneani zaniljivo imenovali prebivalce avstrijskih dednih deel, po letu 1516 niso bila ve sposobna za kaken silovit vpad na rodovitne ravnice Beneke republike. Potem ko so prispevale okoli tri milijone goldinarjev, so bile avstrijske deele izrpane, poleg tega pa je bil dobren del Kranjske opustoen. Cesarjeva blagajna je izkazovala za dva milijona goldinarjev dolga in rudniki, ki jih je cesar zastavil pri Fuggerjih, naj bi bili porok, da bo dolg povrnjen. Posamezne deele so prizadele in siromaile e druge nesree, ki so se v teku vojne vrstile druga za drugo. Leta 1510 je na Kranjskem razsajala kuga, naslednje leto sta to deelo in Furlanijo prizadela dva silovita potresa, ki sta poruila ali pokodovala tevilne gradove ter zidane hie po mestih in trgih, leta 1514 je na Korokem pogorel Celovec, leta 1515 pa je izbruhnil silovit kmeki upor. Reitev nastalega slabega stanja sta obe strani - cesar in stanovi - iskali v oblikovanju novega medsebojnega dogovora. Cesar je videl monost za okrepitev svojega poloaja predvsem v privolitvi stanov, da organizira veliko vojno za dokonno unienje osmanske oblasti na Balkanu, stanovi pa so videli reitev nastalega poloaja predvsem v tem, da omejijo vizionarske apetite deelnega kneza ter da deele obrambno bolje zavarujejo in jih medsebojno poveejo. Leta 1518 je 130

prilo v Innsbrucku do skupnega sestanka deelnih zborov vseh avstrijskih dednih deel. Po dolgotrajnih pogajanjih je cesar objavil t. i. innsbruke libele (zvezke), od katerih je bil za deele najpomembneji sploni obrambni red. V njem so bile zaobjete vse prvine, ki so se pojavljale in razvile v asovnem loku preteklih stotih let. Deelna vojska je bila zgolj obrambna; temeljila je na plemiki konjenici, ki se je zbrala na podlagi dohodkov od posesti, in na vpoklicu podlonikov, ki so jih mobilizirali na podlagi decimalnega sistema. Gornje- in dolnjeavstrijska skupina deel pa sta se zavezali nuditi druga drugi pomo v primeru, e bi bila ena izmed njiju napadena. V takem primeru bi deele oblikovale skupno poveljstvo in ostalo meddeelno vojako hierarhijo. Sklepi iz Innsbrucka, ki so pokazali realno razmerje moi med stanovi in vladarjem (Maksimilijan je moral sprejeti v regiment polovico lanov iz vrst stanov), so izraali tudi istoveten interes obeh strani glede obrambe. Innsbruki obrambni red naj bi tako zagotavljal teritorialno neokrnjenost habsburkih dednih deel, hkrati pa je stanovom na ravni posameznih deel ohranjal vse dotakratne privilegije in svoboine, ki so zadevale postavitev deelne vojske, ter pravico do odobritve davkov. Innsbruki obrambni red je vnesen v kranjski deelni roin postal podlaga in usmeritev za vsa nadaljnja urejanja teh bistvenih deelnih zadev. Reformni uspehi Maksimilijana I. in delno tudi izvajanje obrambnega reda so bili zaradi cesarjeve smrti (1519) nekaj asa ogroeni. Spodnjeavstrijski stanovi so namre regimentu na Dunaju, ki naj bi zaasno vodil vse upravne posle po cesarjevi smrti, odrekli pokorino, tej neodvisni poti pa so ne da bi sicer odrekli formalno poslunost sledili tudi stanovi tajerske, Koroke in Kranjske. Dokler ni prevzel oblasti v avstrijskih dednih deelah novi deelni knez, so si stanovi lastili vse njegove pravice. ele ko sta se Maksimilijanova panska vnuka - Karel, ki je postal cesar (1519-1556) in njegov mlaji brat Ferdinand, ki je postal deelni knez (1521-1564) - sporazumela o razdelitvi nasledstva (1521,1522), je bilo ponovno doseeno prejnje ravnoteje sil. Ferdinand je energino nastopil proti stanovski samovolji in spet vzpostavil osrednje urade, hkrati pa je zael z razvijanjem doseenega obrambnega koncepta. V trdnejo povezavo je tajersko, Koroko in Kranjsko prisiljeval tudi nov val turkih vpadov, ki so zaznamovali predvsem dvajseta leta 16. stoletja. V obdobju od konca 15. stoletja dalje je vzporedno s politinim razvojem tekel tudi proces gospodarskih sprememb, vrhu vsega pa je nastopila e kriza, ki se je najbolj vidno odraala na podeelju. Kmeko prebivalstvo, za katerega se je na zemljikih gospostvih od okoli leta 1500 uveljavil skupen izraz podloniki, je pri svoji trgovini z agrarnimi viki in obrtnimi izdelki zadevalo ob vse veje teave. Na eni strani so ovire kmeki trgovini postavljala mesta, na drugi pa v doloeni meri tudi fevdalci. Mesta so si prizadevala odipniti 131

del dobika od trgovine tujih trgovcev; tako so ti smeli uporabljati le nekatere poti in se morali v mestih ob njih ustaviti za doloeno tevilo dni ter tam ponuditi svoje blago v prodajo. Hkrati so mesta skuala zaititi tudi svoje obrtnike, ki so jim najveja konkurenca postajali prebivalci podeelja - kajarji in mali kmetje. Veina meanov, predvsem tistih v manjih mestih in trgih, je namre ivela v okviru norm vezanega mestnega gospodarstva in ni prenesla nikakrne konkurence. elela je le ohraniti svoje srednjeveke privilegije. Zato so ti meani nastopali proti vsemu, kar jih je sililo v spremembe. Ker je bila veina meanstva vezana v glavnem na lokalna sredia, je nasprotovala predvsem vse moneji podeelski trgovini. Da bi zavarovali svoje interese tako pred mojstri iz drugih mest kot pred obrtniki s podeelja, so se meani zaeli zdruevati v cehe, ki so se od konca 15. stoletja, zlasti pa v 16. mnoili in pokrivali praktino vse obrtne panoge. Med nekaj deset mesti in skoraj sedemdesetimi trgi na slovenskem ozemlju je bilo le nekaj med njimi takih, ki so trgovali v vejem obsegu in na veje razdalje. V notranjosti deel so bila taka mesta predvsem Velikovec, Beljak, Celovec, Maribor, Ptuj, Novo mesto, Ljubljana, ob obali pa Trst, Koper, Piran in Reka. Pod vplivi iz Italije so zlasti meani v celinskih mestih prevzeli razne oblike in institucije trgovanja, ki so bile na Zahodu uveljavljene e v obdobju srednjega veka: komenda, koleganca in kompanija, razvili so dvostavno knjigovodstvo, trgovske knjige, za plasiranje trgovskega kapitala pa so oblikovali posebne drube. Pronicanje zgodnjekapitalistinih oblik v 15. stoletju je prineslo tako ve pomembnih novosti. Trgovski dobiki so ustvarili pogoje za trgovanje z denarjem samim, posamezniki ali drube pa so se zaeli ukvarjati tudi z organizacijo produkcije. Ker se je v proces gospodarskega razvoja vkljuil tudi deelni knez, ki je elel zagotoviti dovolj denarja za vojsko, hkrati pa zmanjati svojo ujetost v stanovsko-monarhini dualizem, je nudil tujim, predvsem italijanskim trgovcem vse tiste usluge, ki so jim sasoma omogoile prevlado na podroju meanske trgovine. Deelni knez je tako velikokrat nastopal kot posojilojemalec, v zameno pa je dajal v zakup svoja posestva in razne mitninske postaje ter trgovske privilegije. Zlasti po habsburko-beneki vojni je tekel tok doseljevanja italijanskih trgovcev precej hitro vse do sedemdesetih let 16. stoletja, ko je prilo v prehodni trgovini in trgovini nasploh do velikih sprememb. Trgovina in vlaganje kapitala sta v tem obdobju dobila relativno velik obseg. Poslovna agresivnost tujih trgovcev pa je pri domaih sproila odpor in prilagodljivi kapital se je pritiskom uklonil. Tuji trgovci so si v mestih na slovenskem ozemlju pridobili meanstvo in se v njih stalno naselili; e posebej so se utrdili na Ptuju in v Ljubljani, ki sta imela posebne pravice v trgovini med Ogrsko in Italijo. Posamezni trgovci in njihove druine (Khisl, Weilhamer, Glanhofer, Praumperger, Lustaller, Lantheri, Valvasor, Moscon, Bucellini 132

in drugi), ki so obvladovali glavne trgovske in kapitalske tokove, so hitro kopiili trgovske kapitale, pridobivali zemljo in zemljika gospostva ter kasneje prehajali med plemstvo. Z vlaganjem v fuinarstvo (na Kranjskem je bilo sredi 16. stoletja dvaindvajset fuin, ki so letno izdelale in predelale okoli 4.000 ton kovnega in litega eleza ter jekla), steklarstvo (Ljubljana, Radgona), mline za papir (Ljubljana, Beljak, entvid ob Glini, entrupert pri Celovcu), valjarnice usnja itd. so poveevali donosnost teh in trgovskih dejavnosti, hkrati pa vezali nase celo vrsto drugih poklicev (tovornike, voznike, splavarje, oglarje, drvarje; tudi te dejavnosti so tedaj doivele razmah) in obratov, ki so preraali dotedanje srednjeveke proizvodne oblike (opekarne, apnenice, age). V tem asu so se razvile tudi nove specializirane obrti pukarska, kositrarska, urarska, pivovarska in druge. V te raznovrstne dejavnosti so bili v veliki meri vkljueni tuji, zlasti italijanski trgi. Nanje je bila usmerjena predvsem trgovina s koami in ivino. Tako so v prvi polovici 16. stoletja iz Ogrske izvozili v smeri proti zahodu okoli 200.000 ko letno. Samo v italijanske Marke (v srednji Italiji ob vzhodni obali) je po tej poti prilo v obdobju od leta 1477 do 1548 okoli 1,400.000 razlinih ko v vrednosti prek milijona zlatih dukatov. Kako velik del fuinarske in lesne dejavnosti je bil vezan na italijanski trg, pa ponazarja dejstvo, da so bili na slovenskem ozemlju izrazi za ve vrst ebljev znani samo v italijanini, enako pa tudi izrazi za vse lesne mere in izmere. Poleg kopanja elezove rude so dobike prinaali tudi rudniki svinca na Korokem. Najpomembneji je bil Plajberk blizu Beljaka, na Kranjskem pa je bil edini dalj asa delujoi rudnik svinca pri Litiji. Posebno mesto je imel rudnik ivega srebra v Idriji, katerega izkorianje je poasi prelo v roke ene same rudarske drube. Svoj vzpon je doivljala proizvodnja in prodaja ivega srebra ter cinobra sredi 16. stoletja, ko je doivel katastrofo panski rudnik Almaden. V eno najdonosnejih podjetij v Evropi pa je idrijski rudnik prerasel ele v 18. stoletju. e je v 16. stoletju v njem bilo zaposlenih le okoli 150 delavcev, ki so letno pridobili okoli 50 ton ivega srebra in okoli 8 ton cinobra, je v 18. stoletju obrat zaposloval e okoli 1350 ljudi, ki so pridobili od 500 do 600 ton ivega srebra in 50 do 60 ton cinobra na leto. Idrija se je razvijala in poasi so nekateri predpisi tudi rudarjem, ki so zaradi slabih delovnih pogojev in zastrupitev s hlapi ivosrebrne rude zgodaj umirali, delno izboljevali ivljenjske pogoje, toda visokih dobikov rudnika notranjeavstrijske deele niso bile delene. Deelni knez je rudnik v celoti kupil leta 1575 in finanni dobiki so se odlivali v tujino - v roke vladarja, e bolj pa v roke tujih trgovskih in podjetnikih hi ter bankirjev, ki so rudnik prevzemali v zakup ali zastavo. Tudi plemstvo je moralo slediti politinim in gospodarskim tokovom in izzivom. elje po poveanju svojih dohodkov in po obvladovanju krize zemljikega gospostva je lahko 133

uresnievalo v glavnem samo iz enega vira - iz svoje zemljike posesti: s prikljuevanjem opustelih kmetij v okvir dominikalne zemlje, s poveevanjem neizmerjene tlake, v katero sta spadala tudi prodaja in tovorjenje gospodovih kmetijskih presekov, z obnavljanjem opuenih naturalnih dajatev, s poveevanjem mer, v katerih so plaevali kmetje svoje dajatve, z zvievanjem desetine, z dajatvijo ob smrti starega in umestitvi novega gospodarja, z odselnino, z novimi dajatvami tako tistimi za na novo pridobljene njive, kot onimi v zvezi s pao, izkorianjem gozda, z lovom in ribolovom , kasneje tudi s siljenjem podlonikov, da kupijo dedno pravico do kmetij itd. Ker vse to ni zadoalo, so zemljiki gospodje iskali dohodke tudi zunaj neposredne fevdalne rente: jemali so v zakup novo zemljo in mitninske urade, v manji meri pa so posegali celo v kreditne posle ter v rudarstvo in fuinarstvo. Zasluke so skuali poveati tudi z izrinjanjem podlonikov iz trgovine z itom. Tako so v itno trgovino posegale najvidneje plemike druine v slovenskih deelah, kot npr. Schrottenbachi, Wagensbergi, Trautmansdorfi, Herbersteini, Auerspergi, Dietrichsteini, Rauberji, Lambergi in drugi. Na doloeno denarno stisko zemljikih gospodov pa je v 16. stoletju kazala tudi prodaja zemlje podlonikom. Nastal je sloj svobodnikov - kmetov (na Kranjskem jih je bilo okoli sedemsto, na Spodnjem tajerskem okoli petsto in slovenskem delu Koroke nekaj sto), ki so bili oproeni vseh fevdalnih dajatev in so morali plaevati le e deelne davke neposredno deelnoknejemu (vicedomskemu) uradu. V plemstvu pravzaprav ni bilo ni ve tistega, kar si je kasneje predstavljal o njem povpreen lovek (vitetvo, romantika, zloba). Povsem racionalno ravnanje je plemiem zagotavljalo osnovo, da so si lahko nadeli drugaen videz. Da bi ohranili svojo druganost pred meani, pa so zaeli izhajati oblailni redi - predpisi, ki so natanno doloali, kako morajo biti obleeni posamezni drubeni sloji. S komercializacijo zemljikega gospostva so bila najbolj prizadeta mesta, ki so zato elela omejiti podeelsko trgovino in obrt. Z oenjem podlonikove poslovnosti pa je bila prizadeta tudi fevdaleva korist. Leta 1492 so bili na Kranjskem sprejeti ukrepi, ki naj bi v zvezi s trgovanjem presegli zaostrovanje med mestom in vasjo. Okoli mest in trgov so bila predpisana razlino velika obmoja, v katerih ni smelo biti obrtnikov. Kmetje, ki so smeli svoje preseke prodajati samo na mestnih in trkih trgih ter na cerkvenih proenjih, pa so lahko svobodno trgovali na dolge razdalje s soljo, vinom, itom, ivino, platnom in drugimi izdelki domae obrti. Vekratne ponovitve teh dolob o razmejitvi trgovine v 16. in 17. stoletju so seveda dokazovale, da je podeelska trgovina ubirala svoja pota. Vloga podlonika in njegov dele v kupevanju sta se stalno poveevala in podeelska trgovina je koliinsko ne pa po kakovosti dale presegla obseg meanske poklicne trgovine. Na obseg kmeke 134

trgovine kae dejstvo, da je bilo v tovornitvo na Kranjskem stalno vkljuenih od 6.000 do 8.000 konj, trgovina s soljo pa je v drugi polovici 16. stoletja dosegla tudi do 90.000 tovorov letno. Kmeta sta gnali v posel tako borba za preivetje kot tudi elja po dobiku. Iznajdljivost in podjetnost sta omogoili, da so se nekateri prebili med bogateje kmete in celo uspene meane, vendar pa je veina ostala v mejah tiste siromanosti, ki je zagotavljala zgolj preivetje. Podlonik, ki je poleg vseh dajatev in obveznosti dobil v plailo tudi tiste, ki so bile po naravi denarna obveznost fevdalca (letne deelne odobritve), je najvekrat lahko iskal izhod iz svojega poloaja le v tolabi. To je lahko do neke mere dobil tudi v s taborskim obzidjem obdani cerkvici v Hrastovljah. Likovni zapis mrtvakega plesa, ki ga je v njej izdelal Ivan iz Kastava leta 1490, je namre z enakostjo pred smrtjo bogate strail, podlonike pa tolail. Raznovrsten pritisk, s katerim se je zvievala zemljika renta, je e sam po sebi spodbujal kmeta k upornitvu oziroma k nezadovoljstvu. Zemljika gosposka in drava, ki sta bili v najveji meri (e e ne v celoti) odvisni od velikosti oziroma vrednosti donosa kmekih producentov, sta v asu avstrijsko-beneke vojne e poveevali zahteve po finannem prispevku podlonikov, hkrati pa sta jih vkljuevali tudi v vojsko. Moje za obdelavo zemlje, ne pa za borbo proti prvovrstnim vojakom, kakor se je o kranjskih vpoklicanih, ki so mu jih poslali na bojie, resignirano izrazil vojaki poveljnik Kritof Rauber leta 1508, so v asu vojne izgubljali in zaradi popolne zapore tudi povsem izgubili monost trgovanja v smeri proti morju. Iz posameznih ari na Kranjskem, kjer se je zaradi razlinih lokalnih vzrokov slabal poloaj podlonikov e bolj kot drugod, je v prvih mesecih leta 1515 zrasla kmeka zveza, ki je zajela velik del deele. Kmetje, ki so zahtevali staro pravdo in pravico, da odloajo o izrednih davkih, so odklonili pogovore s posebnimi komisarji, ki so prili v deelo na pronjo deelnih stanov, in sami poslali svoje predstavnike k cesarju Maksimilijanu v Augsburg. Na dvoru kaj ve od obljub in zahteve, da morajo kmeko zvezo razpustiti, niso dobili. Poslej so nastale kmeke zveze v vseh notranjeavstrijskih deelah, v uporniko gibanje, ki je zajelo skoraj celotno slovensko etnino ozemlje, pa je bilo vkljuenih okoli 80.000 podlonikov. Nezadovoljstvo je povsod (razen na Gorikem) preraslo v odkrit vojaki upor, ki je potekal v dveh valovih. V prvem, v mesecih maju in juniju, so kmetje doivljali velike uspehe. Plemstvo na Kranjskem se je moralo umakniti na Kranjskem v Ljubljano in Kamnik, na tajerskem v Maribor in na Korokem v Beljak. V drugem valu, ki je potekal od srede junija do konca julija, pa je stanovska najemnika vojska, ki so ji prili na pomo e oddelki cesarske vojske, v ve majhnih in nekaterih vejih spopadih (pri Konjicah in pri Celju) kmeko vojsko premagala in razprila. Ko je Jurij Herberstein, ki je bil od 135

notranjeavstrijskih stanov imenovan za skupnega poveljnika et za pacifikacijo deel, z oddelki skupne stanovske vojske stopil na Kranjsko, je bil upor v kratkem zaduen. Po petih mesecih kmekega upornitva, ki je bilo razen na Korokem organizacijsko in vojako ibko ter nepovezano in razdrobljeno na posamezne deele, je prilo do obrauna. Samo v Gradcu je bilo usmrenih 161 upornikov. Na Kranjskem je plemstvo podlonikom naloilo poleg krutih oievalnih akcij e enkratno denarno dajatev. Le na Korokem so si podloniki zagotovili doloeno ugodnost - spori med njimi in zemljikimi gospodi naj bi bili poslej reevani v prisotnosti kmekih predstavnikov pred rednim deelnim sodiem za fevdalce. Za povrnitev kode je bil pobesneli druini, kot je upornike kasneje oznail znameniti pisec Janez Vajkard Valvasor, naloen e poseben letni davek uporniki pfenig. Seveda se je za obnovo v uporu prizadetih gradov poveala tudi tlaka. Za slovenskim kmekim uporom tako so ga oznaevali tudi sodobni viri (Windischer Bauernbund) so ostale tudi prve v slovenini tiskane besede. Kakor v zasmeh podlonikom so se ponavljale v nemki pesmi vojakih najemnikov, ki je nastala 1515. leta, besede stara prauda in leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga uboga gmaina. To geslo kmetov je postalo odtlej zavezujoe. Upornika gibanja so zaela puati sled, ki je poleg drugih dejavnikov vplivala na poasno spreminjanje ne ve dosledne tridelne stanovske (duhovina, plemstvo, tisti, ki delajo oziroma tretji stan) ureditve fevdalnega sveta.

OBRAMBA PROTI TURKOM IN POVEZOVANJE DEEL V NERAZDRULJIVO TELO

Nemko cesarstvo so - tako kot druge zahodnoevropske drave - od dvajsetih let 16. stoletja dalje pretresali spori okoli verske in cerkvene reforme. Turko vpraanje, ki je bilo e ve kot sto let eno poglavitnih vpraanj na dvorih razlinih kranskih vladarjev, je sedaj dobilo novo razsenost. Nekaknemu sladkemu turkemu strahu, ki je preplavljal zahodno Evropo ob pogledu na irjenje osmanske povodnji na Balkanu, se je pridruevalo doivljanje Turkov kot kazni za grehe (iba boja). Papenikom se je turko zlo zdelo kot kazen za luteransko odpadnitvo, protestanti pa so videli Osmane kot kazen za nravstveno izprijenost rimske cerkve. Tudi na slovenskem ozemlju so iz ust katolikih in protestantskih nasprotnikov sikale enake obtobe; toda eprav je bil za protestante enak antikrist Turk inu Papesh (torej je prilo celo do besednega izenaevanja mohamedancev s katoliki), je neposredna ogroenost od Turkov obe strani, tako katolike kot protestante, na vojakem podroju zdruevala. V deelah na jugovzhodnem robu nemkega cesarstva je tako sicer potekal zagrizen (neoboroen) boj za uveljavitev novega razumevanja kranstva, toda hkrati so bila vsa 136

vojaka prizadevanja usmerjena samo v zaustavitev turkega priblievanja Srednji Evropi. Tu je imel turki strah - v nasprotju z ostalo zahodno Evropo - realno osnovo. Pritisk osmanske drave proti zahodu je v 16. stoletju sicer nihal po svoji moi, vendar pa ni nikoli prenehal. e zlasti se je okrepil, ko je zavladal sultan Sulejman I. Veliastni (15201566). S komaj predstavljivo naglico je ta na vseh straneh iril obseg turke drave. Na zahodnem Balkanu in v Srednji Evropi je v dvajsetih letih, od zavzetja Beograda (1521) do unienja ogrskega kraljestva (1526), dvakratnega pohoda na Dunaj (1529, 1532) ter do ustanovitve Budimskega paaluka (1541), premaknil mejo proti zahodu za 400 kilometrov. Zadnji se je pokazala nevarnost za avstrijske deele leta 1566, ko je osvojil ogrski Siget. Kranske sile so bile v tem asu samo dvakrat sposobne organizirati moneji protiofenzivi. Leta 1537 je prilo do poskusa mednarodne kranske vojske pod vodstvom kranjskega deelnega glavarja Ivana Kacijanerja, da bi se zaustavilo turko napredovanje v Slavoniji. tiri leta kasneje pa je kranska vojska skuala zavzeti Budim. Obe akciji sta propadli. Slednja je celo povzroila, da je moral Ferdinand I. ob sklenitvi premirja leta 1547 pristati na poniujoe pogoje. Za del zahodne Ogrske, ki ga je obvladoval, je moral sultanu poslej plaevati letni davek 30.000 goldinarjev. Meja turke drave pa se je slovenskemu ozemlju pribliala na vsega dva dni jee. Ob majhni materialni in finanni podpori nemkega cesarstva in tudi ostale Evrope ter ob ibki obrambni sposobnosti Ogrske in Hrvake je neposreden boj s Turki ostal pravzaprav zasebna stvar avstrijske veje Habsburanov in njihovih dednih deel. Hrvaka, ki je bila najbolj na udaru turkih napadalcev, v okviru ogrskega kraljestva ni dobila ustrezne zaite. Ker je samo izenaena mo ustvarjala pogoje za pogajanja, hrvako plemstvo seveda v poskusih diplomatskih dogovorov s Turki ni imelo uspeha. V iskanju pomoi se je zaelo vse bolj povezovati s sosednjimi notranjeavstrijskimi deelami ter vstopati v vojako slubo habsburkega vladarja. Izdatnejo in neposredno vojako prisotnost notranjeavstrijskih deel na hrvakem ozemlju pa je omogoila ele smrt ogrsko-eko-hrvakega kralja Ludvika II. Jagielonca v movirjih blizu bojnega polja pri Mohau leta 1526. Politini poloaj se je s tem namre mono spremenil. Predhodno iroko zastavljene diplomatske akcije Habsburanov, ki so vkljuevale tudi Rusijo ter njihove premiljene porone spekulacije so se premaknile v obmoje realnosti. Cesarju Maksimilijanu je namre leta 1515 uspelo, da je sklenil z ogrskim kraljem Vladislavom Jagielonskim znamenito dvojno poroko in dedno pogodbo o nasledstvu: svoja vnuka, dvanajstletnega Ferdinanda in desetletno Marijo, je poroil z otrokoma kralja Vladislava, dvanajstletno Ano in devetletnim Ludvikom. Habsburani, ki so nedvomno bili najuspeneji evropski dinasti pri sklepanju poronih zvez in dednih pogodb, so si tako po letu 137

1526 lastili pravico do treh kron - eke, ogrske in hrvake. Na Ogrskem in Hrvakem je sicer prilo do odpora in dalje dravljanske vojne, saj se je del plemstva, ki je imelo pravico, da kralja voli samo, zavzemal za erdeljskega plemia Ivana Zapoljo, vendar je Ferdinandu e v letih 1526 in 1527 uspelo dobiti vse tri krone. Pri tem pa seveda niso odloale zgolj dedne pogodbe, na katere so se sklicevali Habsburani, ampak je bilo predvsem pomembno dejstvo, da so avstrijski vladar in njegove dedne deele predstavljali edino politino in vojako mo, ki se je lahko uprla napredovanju Turkov v Srednji Evropi. Okrog jedra habsburkih dednih deel je bil takrat postavljen tisti okvir, ki je kasneje prerasel v podonavsko monarhijo. V danem trenutku pa so razmere nalagale, da si tajerska, Koroka in Kranjska zagotovijo lastno varnost z uspeno delujoim domaim vojakim sistemom ter s trdnjavskim pasom na podroju teritorialno vse bolj okrnjenega kraljestva Dalmacije, Hrvake in Slavonije. Z osvajalnimi apetiti turkega sultana, ki so merili predvsem preko panonske niine proti Dunaju, je bilo povezano novo obdobje turkih vpadov na slovensko ozemlje. Od leta 1522 do 1532 so turki plenilni oddelki neprestano vpadali. Po obsegu so bili vpadi manji kot tisti v 15. stoletju (od okoli estdesetih so bili samo trije vejega obsega - 1522, 1527, 1528), toda njihova pogostnost je dodobra opustoila predvsem obmejna podroja ter gospostva na ozemlju Dolenjske, Notranjske in Krasa. Cilj veinoma malotevilnih napadalcev je bil seveda lov na ljudi in njihovo premoenje, namen visoke turke politike pa je bil zadrati del kranske vojske na hrvakem in slovenskem ozemlju. To se je pokazalo predvsem v letih 1529 in 1532, ko je imela glavnina turke vojske nalogo zavzeti Dunaj. V asu obeh pohodov na avstrijsko prestolnico je bila zelo opustoena Spodnja tajerska, preko katere se je turka vojska leta 1532 tudi umikala. Poslej pa so vpadi postali redki in do leta 1559, ko so turki konjeniki zadnji pridrli na Kranjsko, je do njih prilo praviloma le e na vsakih nekaj let. Tako kot so turki vpadi postajali vse redkeji, so postajale deele obrambno sposobneje, vojno sito na Hrvakem pa vse gosteje. Po letu 1522 je zael dobivati obrambni sistem veje razsenosti. Deelna vojska, plemika konjenica in decimalni vpoklic podlonikov so e naprej temeljili na izhodiih innsbrukega obrambnega dogovora. Po naelu tega dogovora, ki se je najpogosteje uresnievalo - vpoklic vsakega 30., 10. in 5. moa, so na slovenskem ozemlju lahko postavili na bojno polje okoli 18.000 mo. V prvih desetletjih 16. stoletja pa so pri obrambi sodelovale tudi ete tujih najemnikov. Te so bile do okolice, ki naj bi jo itile, obiajno precej neprizanesljive. Kranjski stanovi, ki so npr. leta 1525 pisali, da bi raji pretrpeli turki napad, kot da v deeli e naprej vzdrujejo tuje najemnike, so predlagali, da deelni knez v bodoe namesti najemniko vojsko na Hrvakem. S poasnim kopienjem obrambne moi na Hrvakem se je v drugi polovici 16. stoletja zael 138

omejevati vpoklic podlonikov na vsakega 30. moa oziroma na domae najemnike. Iz vrst vojakih obveznikov se je namre izloilo nekaj sto dobro izurjenih mo, ki so vsako leto stopili za nekaj mesecev (ali za celo leto) v najem posamezne deele. Poleg tako oblikovane deelne vojske je bilo v zaito podroja ob slovensko-hrvaki meji vkljueno tudi prebivalstvo, ki se je na novo strnjeno naselilo v delu Bele krajine in v umberku. V dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja se je namre zael na slovensko ozemlje usmerjati moneji migracijski pritisk z jugovzhoda, ki je bil povezan s spremenjenimi razmerami v turki dravi. Pravoslavno vlako-ivinorejsko prebivalstvo je izgubilo privilegije in Habsburani so mu ponudili iste ugodnosti, kot jih je imelo prej pod Turki. Prilo je do organiziranega prihoda vejih skupin prebivalstva - uskokov, ki jim je Ferdinand I. leta 1535 podelil svobodo in zemljo v zameno za opravljanje vojake slube. Medtem ko so se uskoki, ki so jih v 16. stoletju naseljevali na pustih ozemljih june tajerske, Notranjske, Krasa in vse do Furlanije, v novem okolju hitro asimilirali, so uskoki na podroju umberka ohranili svojo prvotno identiteto prav zaradi privilegijev in kompaktne naselitve. Od srede tridesetih let naprej so se uskoki s tega podroja vedno bolj vkljuevali v obrambno organizacijo in postali posebno vojako telo. Podroje umberka pa se je kasneje izloilo iz Kranjske in postalo del Vojne krajine. Deelni knez ter stanovi tajerske, Koroke in Kranjske so se zavedali, da je obrambna sposobnost deel odvisna tudi od dobre obveevalne in signalne organizacije. Mono je bila razvejana vohunska sluba v Bosni in Dalmaciji; prav tako sistematino je bila organizirana tudi sluba slov, ki so prenaali vohunska in druga vojaka poroila od postojank na turki meji v deelna glavna mesta. Vsakogar pa je o preteem vdoru sovranih et v deelo obveal kot pajkova mrea razpreden sistem signalnih tok, ki je bil od leta 1522 nartno urejen in meddeelno povezan. e danes spominja vrsta vrhov z imenom Grmada na kraje, s katerih so, kot poroa Valvasor, v dveh do treh urah opozorili na nevarnost celo Kranjsko. V obrambni koncept notranjeavstrijskih deel sta se vse bolj vkljuevali tudi Hrvaka in Slavonija. Hrvaki fevdalci, predvsem tisti ob turki meji, so ostajali prepueni samim sebi. Pustoenja so izpraznila tevilna plemika posestva, obramba pa brez dohodkov ni bila mogoa. Obmejne gradove so zaeli predajati v oskrbo kralju Ferdinandu I., sami pa so stopali v njegovo vojsko kot najemniki. Stanovi notranjeavstrijskih deel, ki so videli, da se je za svoje deele bolje boriti na tujem, so zaeli prevzemati breme za vzdrevanje kraljeve vojske in trdnjav na Hrvakem. Leta 1522 so prevzeli v oskrbo prve tri trdnjave, potem pa je tevilo stalno naraalo: leta 1530 na 7, 1537 na 12, 1542 na 22, 1563 na 55 in leta 1578 na 139

88. S tevilom prevzetih trdnjav je naraalo tudi tevilo trdnjavskih posadk ter mobilnih oddelkov pehote in konjenice: od okoli 1200 mo v dvajsetih in tridesetih letih se je v letu 1577 povealo na 4795 mo. Obrambni pas vzdol hrvako-turke meje, ki se je poasi izoblikoval v Vojno krajino, je sodil pod kraljevo vojno oblast in od leta 1556 administrativno pod cesarski dvorni vojni svet na Dunaju. Leta 1564 je prilo do spremembe v zvezi z upravo nad Vojno krajino. Kralj Ferdinand I., ki je bil zadnjih osem let tudi cesar (1556-1564), je umrl in razdelil svoje deele med tri sinove. Maksimilijan II. (1564-1576) je postal cesar, poleg tega pa je kot deelni knez dobil e Zgornjo in Spodnjo Avstrijo. Kot kralj je vladal tudi na ekem, Ogrskem in Hrvakem. Drugi sin Ferdinand je dobil gornjeavstrijske deele, najmlaji sin Karel (1564-1590) pa Notranjo Avstrijo, ki je obsegala tajersko, Koroko in Kranjsko, pokneeno grofijo Goriko z Gradiem ob Soi, enklave v Furlaniji, Trst, v Istri pa Pazinsko grofijo z Reko. Karel II. Notranjeavstrijski se je - enako kot njegova brata - obnaal kot preteno samostojen vladar. V svojem glavnem mestu, mono utrjenem Gradcu, je za vodenje samostojne politike ustanovil enake osrednje urade, kot so bili na Dunaju - tajni svet, dvorno komoro, dvorno pisarno in regiment. Notranja Avstrija je od leta 1564 pa vse do 1619 predstavljala ozemeljsko celoto v okviru nemkega cesarstva. Kot avtonomna posebna dinastina tvorba je imela svoje sredieprestolnico, osrednje oblastno-upravne organe in natanno doloene meje. Politino povezanost deel je na simbolni ravni izraal tudi skupni grb. Taka oblastno-upravna struktura je obstajala v Gradcu za celotno skupino deel tudi potem, ko je leta 1619 deelni knez Ferdinand II. kot cesar preselil dvor na Dunaj. Z omejenimi pristojnostmi je delovala vse do upravnih reform Marije Terezije sredi 18. stoletja. Hrvaka in Notranja Avstrija pa sta leta 1564 prili z delitvijo teritorialne dediine pod razlina vladarja. Vendar je zaradi neposrednega sosedstva dejanska skrb za Vojno krajino ostala Notranji Avstriji. Z ustanovitvijo dvornega vojnega sveta v Gradcu leta 1578 je odgovornost za obmejni pas utrdb na Hrvakem tudi formalno prela na tajersko, Koroko, Kranjsko in Goriko. Za vse bolj celovit zaitni sistem, v katerega so sodile tudi glavne oroarne (Ljubljana, Ptuj, Gradec) in tevilne itne kae, raztresene po slovenskem in hrvakem ozemlju, je bilo potrebno zagotoviti vedno ve sredstev. Pod vtisom ogrske tragedije leta 1526 so se samostani, kofije in cerkve, cehi in bratstva namenili dati gotovino, dragocenosti, srebro in zlato pod pogoji, da vse to zberejo samo za to kransko stisko /pred Turki/ in nobeno drugo. Takrat so cerkve na slovenskem ozemlju (pa tudi drugod po dednih deelah) precej osiromaili. Zbrane dragocenosti so razvrstili po plemenitosti kovine in jih prekovali v denar. Toda enkratna poteza ni napolnila brezna denarnih potreb za vojsko, utrjevanje mest ter 140

gradnjo trdnjav. Za izgradnjo prve bojne linije od morja do Drave (za slavonski del je skrbela tajerska, za hrvakega pa Koroka in Kranjska) je bilo potrebno zagotoviti stalen finanni vir. Na osnovi imenjske rente (Glt), po kateri so nalagali vojako obveznost, so posameznikom doloili davno osnovo. Skupni setevek imenjske rente za vso deelo pa je predstavljal deelno davno osnovo. Ta se je leta 1542 ustalila in je znaala za tajersko 72.000, za Koroko 36.000, za Kranjsko 22.000 in za Goriko 5.600 funtov denarja. Vsakoletni deelni davek, ki so ga seveda morali odobriti stanovi, se je sedaj doloal v ulomku od navedenih vsot ali pa v mnogokratniku. Primeri iz posameznih let kaejo, kako je finanna udeleba deel naraala (v renskih goldinarjih): leto 1537 1556 1578 Kranjska 16.266 50.000 94.222 Koroka 39.533 60.000 100.000 tajerska 48.800 170.000 200.000

Glede na poveevanje celotnega vojakega podjetja so davki realno naraali, eprav je njihovo zvianje zlasti od konca 16. stoletja in v 17. stoletju, ko se je deelna odobritev ustalila pri tirikratniku davne osnove, la tudi na raun padanja vrednosti denarja. Do leta 1613 so vsi stroki za hrvako in slavonsko Vojno krajino znaali 27,211.412 goldinarjev. Od te ogromne vsote so plaale tajerska, Koroka in Kranjska kar 24,952.865 goldinarjev, cesarska blagajna pa manj kot desetino. Razvejana obrambna organizacija, v katero so bili vkljueni vsi sloji prebivalstva, je tako v zadnjih desetletjih 16. stoletja prila do dokonne podobe. Deelni stanovi Notranje Avstrije so dobili tudi pravico, da v krajinah njihovi lani zasedejo vsa najpomembneja oficirska in uradnika mesta. Hrvaka, ki je v Cesarstvu dobila tolailen astni naslov antemurale cristianitatis, pa je vse bolj izgubljala vpliv nad Vojno krajino. Vojako-politina skupnost notranjeavstrijskih deel si je zagotovila varnost in se je, kot je bilo zapisano v skupnih obrambnih sklepih leta 1578, trdno povezala v nerazdruljivo telo tajerske, Koroke, Kranjske in Gorice. K temu je s pomojo svetne in cerkvene oblasti prispevala tudi uveljavitev mone ideoloke propagande, ki je pri ljudeh sovplivala na njihovo razumevanje in dojemanje prostora, v katerem so iveli. Z vzdrevanjem protiturkega razpoloenja (z razglasi, pozivi, tiskanimi letaki, razkazovanjem ujetnikov in oroja, s t. i. turkim zvonjenjem, cerkvenimi slikami in freskami, pridigami, molitvami, procesijami, s pesmimi itd.) so materialna in fizina bremena prebivalstva, ki jih je prenaalo za zaito sebe in svojega premoenja, postala na videz znosneja, ivljenjski prostor ljudi pa se je polnil z 141

novo vsebino. V predstavni svet prebivalstva se je umestil pojem domovine, pojem, ki je dajal deeli ustveno vsebino. Med plemstvom je pojem domovine postal hkrati oznaka za zgodovinski prostor posamezne deele in tudi celotne Notranje Avstrije. Prepoznavno se je zaela izraati zavest o pripadnosti deeli deelna zavest. Z meddeelno povezanostjo, ki jo je narekovala predvsem zunanja nevarnost, pa je bila v tesni zvezi notranja verska razklanost. Misel dvornega pridigarja nadvojvode Karla, da je Turek srea luterancev, sicer bi drugae postopali z njimi, je realno odslikavala notranje razmere sedemdesetih let: kazala je na povezavo verskega vpraanja s turko problematiko, razkrivala nemo posvetne oblasti deelnega kneza in opozarjala na izgubljanje vpliva katolike cerkve ter na to, da se je med drubeno elito razbohotil protestantizem. Katolikemu deelnemu knezu, ki so se mu z delitvijo avstrijskih deel leta 1564 stroki za obrambo pred Turki poveali, dohodki pa omejili samo na eno skupino podedovanih deel, so namre stali nasproti veinoma protestantski stanovi. Zaradi ujetosti v odvisnost stanovskih finannih odobritev za obrambo pred Turki je moral deelni knez stanovom popuati pri njihovih verskih zahtevah. V drugi polovici 16. stoletja so stanovi tako dosegli viek svoje politine moi, hkrati s tem pa se je za nekaj desetletij uveljavil protestantizem. Kot veroizpoved manjine, omejen predvsem na plemstvo in meanstvo, je sicer zaobjel predvsem neslovensko prebivalstvo v notranjeavstrijskih deelah, vendar je Slovencem dal izjemno darilo - ustvaril je slovensko knjievnost in utemeljil slovenski knjini jezik.

CERKVENE IN DUHOVNE RAZMERE OD USTANOVITVE LJUBLJANSKE KOFIJE DO ZAETKOV PROTESTANTSKE REFORMACIJE

V procesu nastajanja nove dravne ureditve, v katerem je bledela povezovalna mo vladarja v Cesarstvu, je Friderik III. (oziroma V.) kot deelni knez elel dobiti veji vpliv na cerkveno organizacijo v svojih deelah. Leta 1446 je pri papeu izposloval priznanje pravic, ki so mu zagotavljale posebne pristojnosti pri izbiri in postavljanju kofov ter mnogih nijih duhovnikov. Dve leti kasneje je to potrdil e dunajski konkordat, ki so ga sprejeli tudi ostali nemki knezi. Daljnosene in dolgotrajne pravice, ki jih je zagotavljal konkordat (veljal je do leta 1803), je skual Friderik uveljaviti takoj, ko se mu je ponudila prilonost. Pridobitev celjske dediine mu je omogoala preureditev cerkvenega podroja v slovenskih pokrajinah, hkrati s tem pa zmanjati vpliv oglejskega patriarha, katerega cerkvena jurisdikcija je v habsburkih dednih deelah obsegala ozemlje od Drave na severu do Kolpe na jugu in Sotle na vzhodu. Po dolgotrajnih pogajanjih o obsegu novega cerkvenega sredia je cesar leta 1461 142

izdal listino, s katero je ustanovil novo kofijo s sedeem v Ljubljani. Prejnji cesarjev tajnik Enej Silvij Piccolomini, takrat e tri leta pape Pij II., je naslednje leto potrdil ustanovitev nove kofije. Na sredini slovenskega ozemlja je tako nastalo prvo samostojno cerkveno sredie, ki je bilo podrejeno neposredno papeu. Ljubljanska kofija je bila teritorialno nepovezana, kajti cesar ji je lahko dodelil le tiste upnije, nad katerimi je imel sam patronat. Svojo posest je imela na Kranjskem, tajerskem in tudi na Korokem. Oglejskim patriarhom, ki so bili pod benekim vplivom, se je cerkvenoupravna mo zelo zmanjala, eprav je pod njihovo pristojnost e naprej (vse do srede 18. stoletja) sodil velik del slovenskega ozemlja. Sami niso mogli ve podeliti skoraj nobene upnije, njihovim arhidiakonom in upnikom pa so prepreevali hoditi na cerkvene zbore. Cerkvene vizitacije so lahko opravljali (razen redkih izjem) le e preko svojih namestnikov. Za prvega ljubljanskega kofa je bil imenovan Sigismund Lamberg (1461-1488), humanistini izobraenec iz stare plemike druine. tudiral je v Padovi. V njegovem obdobju se je izobrazbena raven vije duhovine izboljala, saj je skoraj vsa vodilna struktura v novi kofiji nadaljevala tudije v renesanni Italiji - v Padovi, Bologni in Ferrari. Za Lambergovega naslednika je bil v starosti komaj dvanajstih let imenovan vestranski Kritof Ravbar. Za kofa je bil potrjen leta 1494, a kofijo je dejansko prevzel ele sedem let kasneje, potem ko je zakljuil tudije v Padovi. Na kofovskem poloaju je ostal skoraj tirideset let (do 1536), vendar je v Ljubljani stoloval le malo asa. Imel je celo vrsto nadarbin in beneficijev (npr. opat v Admontu in upravitelj sekavske kofije na tajerskem), poleg tega pa je kot vladarjev zaupnik opravljal e celo vrsto slub (v diplomatskih misijah v Rimu, Neaplju, na poljskem dvoru, kot vojni komisar v beneko - avstrijski vojni, kot kranjski deelni glavar in kot cesarski namestnik v Spodnji Avstriji). Za uspeno delo v cesarjevi in kraljevi slubi je bil nagrajen z naslovom kneza, ki so ga poslej smeli nositi ljubljanski kofje vse do leta 1918. Kritof Ravbar je bil nekako najbolj kompletna osebnost prve tretjine 16. stoletja na Slovenskem; odloilno je vplival tudi na kulturno in duhovno podobo tistega asa. Kot tipien renesanni prelat je na Kranjskem zbiral okoli sebe idejam humanizma naklonjene ljudi ter imel stike s somiljeniki na cesarskem dvoru in na dunajski univerzi. e pri ustanovitvi ljubljanske kofije in v prvih desetletjih njenega delovanja se je do doloene mere kazala velika kriza, ki je v 15. stoletju zajela katoliko cerkev v celoti. Tako je premo civilne oblasti nad cerkveno privedla do same ustanovitve kofije, cerkveni patroni (tako cesar/deelni knez kot plemii in meani) pa so imeli upne cerkve za svojo lastnino. V ta okvir je sodila tudi prodaja razlinih vrst cerkvenih slub. V rokah posameznika so se kopiile nepovezljive slube, kar ni izprievalo le povezave cerkvene in posvetne oblasti, 143

ampak je tko kopienje onemogoalo neposredno opravljanje vseh teh slub. Ne nazadnje je izguba vpliva oglejskega patriarha (in severno od Drave tudi vpliva salzburkega nadkofa) v slovenskih pokrajinah omogoila vsakren cerkvenoorganizacijski in verski nered. Tajnik oglejskega patriarha Paolo Santonino, ki je v letih 1485-87 spremljal vizitacijske komisije na njihovih poteh po Korokem, Kranjskem in Spodnjem tajerskem, je poroal o tevilnih razvadah, ki so kazale na moralni razkroj v Cerkvi: v dolinah rek Drava in Zilja so v asu nezasedenosti upnijskih in podruninih cerkva nadomeali duhovnike posvetni laiki e kakih trideset let in ve; spet drugje so duhovniki za doloeno vrsto plaila odvezovali svoje vernike vsakrnih vejih in manjih izobenj, ne glede na to, zakaj so jih zadela; veina duhovnikov je imela gospodinje, in sicer mlade in zale, te pa imajo e dekle; na priznanje redovnic v samostanu Velesovo, da imajo navado sem ter tja odhajati iz klavzure in samostanskega obmoja in vasih obiskati sorodnike, da imajo malone vse osebno lastnino in da ne kosijo in ne veerjajo skupaj v refektoriju, jim je bilo zabiano, naj se v prihodnje zdrijo takihle prekrkov, pa tudi mokih naj ne vodijo v samostan. Javno prilenitvo, krmarjenje in oitno trgovanje duhovnikov, opuanje samostanske discipline in menikih idealov ubotva so bili razirjeni pojavi, ki so zmanjevali verodostojnost Cerkve. Kranski nauk in cerkvena praksa sta se opazno razhajala in zato je cerkveni monopol nad duhovnim ivljenjem posameznika zael usihati. Marsikje so verniki sami prevzemali versko pobudo; organizirali so celo procesije in romanja brez duhovine ter gradili nove cerkve. Krhanje cerkvene enotnosti ter notranje moralno in doktrinarno razkrajanje sta skuala presei v bistvu e reformna cerkvena koncila v Konstanci (1414-1418) in Baslu (1431-1439). Iznien je bil takratni izziv husitskega gibanja in vzpostavljena je bila navidezna cerkvena enotnost. Vendar je klic po obnovi katolike cerkve od glave do njenih udov ohranil zahtevo po reformah - in to toliko bolj, ker so se nepravilnosti znotraj Cerkve e naprej bohotile. Reforma je postala kljuna beseda, z njo pa se je povezoval vse bolj javen kritini odnos do Cerkve kot institucije in do kranskega nauka, katerega resnice je utemeljevala sholastina teologija. Ostrino svojih misli so proti obstojeemu cerkveno-verskemu stanju usmerili tudi pristai novega duhovnega gibanja - humanizma, ki se je iril iz Italije in se ob koncu 15. stoletja in v 16. uveljavil v krogih izobraencev zahodne- in srednjeevropskega prostora. Humanisti iz pozabe so reevali irok svet grke in rimske omike, v ospredje postavljali osebnostno razvitega loveka in odkrivali tako individualizem posameznika kakor tudi posameznih obdobij. Obrat od bojega k lovekemu je imel za posledico tudi novo doivljanje vere, ki se je usmerilo v lovekovo iskanje neposrednejega stika z Bogom. Humanisti so se usmerili v raziskovanje, v iskanje, prevajanje in komentiranje prvotnih oblik 144

Svetega pisma in najrazlinejih drugih spisov. Uveljavitev tiska in jezikovna zavezanost humanistov nadnacionalni latinini sta med izobraeno elito omogoili hitreji duhovni pretok, ki je ruil srednjeveko sholastiko, majal ugled cerkvenih krogov ter hkrati ustvarjal osnovo za umetniko in znanstveno svobodo. Dolgotrajen kulturni boj med novodobnimi pogani - humanisti in njihovimi nasprotniki, ki je zadeval predvsem vpraanja preureditve notranje in zunanje podobe Cerkve ter vpraanja vsebin tudija na univerzah, je bil v glavnem omejen na uenjake kroge. Doloen preboj humanistine misli in veji vpliv na iro javnost pa je pomenila izdaja satirinega spisa Hvalnica norosti (Laus stultitiae, 1509) verjetno najbolj obudovanega humanista tedanje dobe Erazma Rotterdamskega in objava dela z naslovom Pisma mranjakov (Epistolae obscurorum virorum, prva izdaja 1515), ki so ga pripravili somiljeniki znamenitega nemkega humanista Johannesa Reuchlina. Obe besedili sta na zasmehljiv in ironien nain ibali pohlepnost oblastne cerkvene hierarhije, slepo pobonjatvo in pokornost, praznoverje, ozkost, neznanje in neizobraenost duhovine. Humanisti, ki so razpirali splona duhovna obzorja kulturne utesnjenosti na podroju knjievnosti, likovne umetnosti, arhitekture itd., so v odnosu do rimske/katolike cerkve, ki se je veinoma branila novih pogledov na cerkveno in religiozno ivljenje, hkrati pa ni bila sposobna presei notranje krize, oblikovali nekatera naela (zlasti o osebni, notranji veri loveka), ki so dobila seveda prilagojena novi stvarnosti mesto v protestantski reformaciji. Humanizem je doloen odmev doivel tudi na slovenskem ozemlju. Kot gibanje, ki se je irilo iz Italije, je najprej nael svoj prostor v primorskih mestih, ki so spadala pod Beneko republiko. Humanisti, ki so delovali predvsem v Kopru in Piranu, so se uvrali v italijansko kulturno sfero in sodili v okvir italijanskega humanizma, s svojim delovanjem pa so vplivali na slovensko kulturno okolje. Temu krogu je pripadal tudi Peter Pavel Vergerij ml., pravnik, ki je pisal humanistine spise, kot diplomat rimske kurije in koprski kof (1536-1548) pa je sprva nastopal proti protestantizmu. V stiku s protestanti je sprejel njihove ideje in postal odloen antipapist. Emigriral je na Wrttemberko, kjer je vplival na knjino ustvarjalnost Primoa Trubarja in hrvakih protestantov. Pomembno humanistino arie je nastalo v habsburkem Trstu na dvoru kofa Petra Bonoma (kof 1502-1546). Potem ko se je leta 1523 e prileten vrnil v Trst iz dvorne slube na Dunaju, je s svojo humanistino usmerjenostjo nadaljeval v irokem krogu somiljenikov, ki ga je zbral okrog sebe. Zavzemal se je za nekatere ideje reformacije. Kot uitelj in zaitnik kasnejega protestanta Primoa Trubarja je s svojimi nazori nanj vplival, vendar pa svobodomiselnost trakega humanistinega kroga sama po sebi ni vodila v prelom z obstojeo cerkveno ureditvijo. Odziv na elitno literarno-izobraensko gibanje je bil veliko skromneji v osrednjem 145

delu slovenskega ozemlja. Na vdenje o novih miselnih tokovih so sicer kazale knjige italijanskih humanistov v posameznih osebnih knjinicah, ki so bile po obsegu razmeroma majhne, vendar pa je za obasno humanistino sredie mogoe imeti le dvor ljubljanskega kofa, humanista in umetnostnega mecena Kritofa Ravbarja. Na njem je imel osrednje mesto kofov soolec in njegov spremljevalec v diplomatskih misijah, mnogostranski Avgutin Prygl, po svojem rojstnem kraju Lako imenovan Tyfernus. Bil je prvi zbiralec antinih napisov v slovenskem in tudi irem srednjeevropskem prostoru ter je imel stike z epigrafiki po vsej Italiji. Kot arhitekt je po usodnem potresu na Kranjskem v drugem desetletju 16. stoletja na novo zgradil kofov dvorec v Ljubljani, preuredil in utrdil pa je e kofovsko rezidenco v Gornjem Gradu. Deloval je tudi na Dunaju, kjer je postavil kofijski dvorec Juriju Slatkonji (Georg Chrysippus, kof 1513-1522), sicer tudi pomembnemu dvornemu glasbeniku, ki je bil doma iz Ljubljane. V prestolnem Dunaju, kamor so se stekali sokovi razuma in duha avstrijskih dednih deel pa seveda tudi mnogo irega okolja , so e pred Pryglom delovali in se uveljavili humanistini izobraenci, ki so bili doma iz slovenskih krajev. Omenimo le nekatere: Toma Prelokar iz Celja (Thomas de Cilia) je deloval na univerzi, bil prvi humanistini uitelj cesarja Maksimilijana I., kariero pa je konal ob koncu 15. stoletja na prestinem kofovskem poloaju v Konstanci; Bernard Perger iz Zgornje avnice, ki je bil tudi dekan, rektor in superintendent univerze, je sestavil prvo humanistino latinsko slovnico, ki je v dvajsetih letih (do leta 1500) doivela kar trideset izdaj; Brikcij (Briccius) Preprost iz Celja, profesor na artistini fakulteti, je bil kar osemkrat njen dekan in dvakrat rektor; filozof Matija Hvale (Qualle) iz Va se je zavzemal za humanistino reformo tudija svojega predmeta na univerzi in je kot prvi Slovenec napisal filozofsko delo nominalistine usmeritve. Veino svojega ivljenja je preivel na Dunaju ali pa kot diplomat habsburkega vladarja po tevilnih evropskih dravah tudi iga (Sigismund) Herberstein (1486-1562), ki je bil doma iz Vipave. Po svojih poslanstvih v Moskvo, kjer si je lajal jezikovne zadrege z znanjem slovenskega jezika, ki mu je bil pri tem delu v veliko pomo, je napisal zelo odmevno knjigo Moskovski zapiski (Rerum Moscoviticarum comentarii, 1549), ki je v tevilnih prevodih in ponatisih Evropi odkrivala tedanjo Rusijo. V razlinih srediih Srednje Evrope se je e v svojem asu uveljavil Jakob Gallus (Jacobus Gallus Carniolus, 1550-1591), igar obsena glasbena zapuina je iva e danes. Veina intelektualne moi humanistinih izobraencev se je torej porazgubila in uveljavila izven domaega prostora, saj jim okolje, iz katerega so izhajali, ni ponujalo monosti, kakrne so v duhovno-kreativnem smislu nudila velika oziroma veja sredia. V 16. stoletju je pri tudentih iz slovenskih deel na izbiro univerze v Italiji (predvsem 146

Padova in Bologna) ali Nemiji (predvsem Wittenberg in Tbingen) vplivala tudi verska pripadnost. Vendar je vse do ustanovitve grake univerze 1585 najve Slovencev obiskovalo fakultete na Dunaju. V letih od 1365 do 1609 se je okoli 3000 tudentov s slovenskega ozemlja vpisalo na dunajsko univerzo, od tega v skoraj enakem obdobju polovica samo iz Kranjske. Socialna struktura tudentov kae, da veine e zdale niso predstavljali pripadniki vijih slojev, temve ljudje iz srednjih slojev. Velik del tudentov (v doloenih razdobjih tudi do ene etrtine vseh) je izhajal iz nijih slojev in celo iz vrst reveev. Izobrazba je postala pomembna in slube v vse tevilneji dravni upravi so bile dostopne tudi olanemu meanstvu. Manj premonim je tudij pogosto omogoala karitativna dejavnost, ki je bila lastna srednjeveki miselnosti, kasneje pa tudi posebni tipendijski skladi, ki so jih za svoje slovenske rojake ustanovili meceni, kakor e omenjeni Brikcij Preprost v zaetku 16. stoletja, medicinec in astronom Andrej Perlach iz Sveine sredi 16. stoletja, ljubljanski upan in cesarski uradnik Andrej Hren ter njegov brat Toma (sicer ljubljanski kof) ob koncu 16. stoletja. Vse do danes se je ohranila ustanova iz druge polovice 17. stoletja, za katero je poskrbel upnik v Gross-Rusbachu Luka Knafelj, sicer doma iz Ribnice. Beg moganov, ki ga je zaznamovala humanistina ideja, je bil iz slovenskega okolja 15. in 16. stoletja zelo oiten. V 16. stoletju so na Slovenskem ostajali v glavnem le protestantski izobraenci. Nanje so humanistina naela vplivala bolj posredno. Vzgibi za njihovo vztrajanje v domaem okolju in celo vraanje vanj pa so bili povsem drugani od tistih, ki so humaniste vodili v svet.

OD ZAETKOV PROTESTANTIZMA DO PRVE SLOVENSKE KNJIGE IN PREVODA SVETEGA PISMA

V ohlapnem Svetem rimskem cesarstvu so se od konca 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja zgoale napetosti, ki so se v poznosrednjeveki drubi pojavljale in prepletale na politini, gospodarski in cerkveno-verski ravni. Cesarjeve nenehne vojne niso prinesle nobenih drugih sadov razen ogromnih dolgov; deelne kneze, ki so oblikovali lastne dravne teritorije, so omejevali stanovi, skupaj pa so nasprotovali cesarjevi politiki; mesta, eprav dravna, so iskala monost za uveljavitev im veje lastne samostojnosti v svoji gospodarski moi, trdnih zidovih in tudi v povezavi s posameznimi knezi; nije plemstvo, ki je bilo kot stan sredi popolnega razsula, je sanjalo o iroki zvezi vitezov. Na eni strani je gospodarski razcvet, ki so ga spodbujala tudi nova geografska odkritja, v mestih povzroal veliko socialno razslojenost, na drugi pa je kriza agrarnega gospodarstva odrinila na drubeni rob velik del kmekega prebivalstva. V mestih je prihajalo do prvih cehovskih nemirov, na podeelju pa so 147

nastajale kmeke zveze (Bundschuh) in tevilni kmeki oboroeni nastopi so dosegli svoj vrh v uporu ubogega Konrada leta 1514. lovek je izgubljal politino orientacijo, duhovne gotovosti pa mu neprepriljiva cerkvena praksa tudi ni ve zagotavljala. Papee borgijskega in mediejskega tipa je bolj kot potrebna notranja reforma Cerkve zanimala krepitev cerkvene drave. Oblikovanje reformnih predlogov na V. lateranskem koncilu leta 1512 je ostalo brez odmeva in odpori proti klerikalizmu ter moralnemu razkroju Cerkve so postajali vse iri. V vrvenju razlinih procesov, sprememb, monih drubenih kontrastov in ob umanjkanju duhovne varnosti, ki jo je iskala navadna dua v tradicionalni Cerkvi, je bil potreben le majhen povod, da se je zael odkrit upor proti cerkveni hierarhiji in njenemu ivljenjskemu slogu. K temu je pripomogla sveta trgovina z odpustki, kot so cerkveni krogi imenovali hrupno sejmarsko trgovanje s lovekim hrepenenjem po zvelianju. Proti odpustkom za grehe, ki so jih ljudje kupovali zase ter za ive in mrtve sorodnike, je nastopil avgutinec, univerzitetni profesor ter pridigar v Wittenbergu na Sakem Martin Luther (1483-1546). Ni ga zanimala toliko sama akcija prodaje odpustkov, pri kateri so si delili dobike cerkev, knezi in bankirji, temve so ga v prvi vrsti vznemirjala teoloka vpraanja v zvezi s tem. Leta 1517 je objavil 95 tez proti odpustkom in v njih zagovarjal stalie, da zvelianja ne prinese nobeno dobro delo, odpustek ali romanje. Zato se zvelianja ne more zasluiti, ampak se ga dosee le z vero. Odrekel je pravico komur koli odpuati grehe, s imer je dejansko zavrnil avtoriteto papea. Iz elje po uenjaki disputaciji je izziv, ki ga je Luther postavil pred rimsko cerkev, br preel v politiko in iro javnost. Spor se je nadaljeval in v naslednjih letih je Luther svoje trditve e zaostril ter oblikoval naela prenovljene cerkve. Zavraal je cerkveno tradicijo, boji znaaj papea, nezmotljivost cerkvenih koncilov, veino zakramentov, menitvo, vice, post in mao. S tezo o nevidni cerkvi (cerkev je povsod tam, kjer je v srcih vera) je odklanjal institucijo cerkvene hierarhije in priznaval le cerkev vernikov, v kateri je vsak kristjan sam duhovnik pred Bogom. Neposredni odnos med Bogom in lovekom je vernika vzpostavljal kot subjekt, ki je, osvobojen kakrnih koli spon in prisile, podvren le boji avtoriteti. To avtoriteto pa spoznava samo preko Biblije - razodetja boje besede, ki mora biti kot knjiga cerkve, druinskega ognjia in posameznika vsakomur razumljiva. Novi verski nauk, ki je po Luthru vodil k pravi stari veri, je bil tako radikalen, da ga Cerkev dejansko sploh ni mogla sprejeti. Potem ko je odklonil zahtevo, da se odree trditvam v svojih spisih, je bil Luther v zaetku leta 1521 sveano izoben iz rimske cerkve. Nekaj mesecev kasneje ga je doletelo e cesarsko izobenje, ko je na dravnem zboru v Wormsu e enkrat potrdil svoje preprianje z besedami, ki so se v izroilu ohranile v obliki kratke 148

formule: Jaz ne morem drugae, naj mi Bog pomaga!. Luteranstvo, ki je poslej nastopalo kot odkrita opozicija katoliki cerkvi, se je zaelo bliskovito iriti med vsemi sloji in v vseh okoljih znotraj nemkega cesarstva. Potem ko so v letu 1529 nekateri knezi in zastopniki mest protestirali proti sklepom katolike veine o cerkvenih reformah na dravnem zboru v Speyerju, se je zael za pristae kranskih veroizpovedi, ki so se odcepile od katolicizma, uporabljati izraz protestanti. Rast nove evangelianske cerkve je bila odvisna predvsem od spopada med cesarjem in predstavniki dravnih stanov, ki so v pristopu k protestantizmu videli monost, da se popolnoma osamosvojijo. Na dravnem zboru v Augsburgu, ki ga je leta 1530 sklical cesar Karel V. z namenom nastopiti zoper zmote in razdor v sveti veri in priti do edine kranske resnice, so protestantski stanovi podpisali augsburko veroizpoved in jo predloili cesarju. e od wormskega edikta je protestantska reformacija v Nemiji prehajala v protestantizem; z augsburko veroizpovedjo, ki jo je pripravil humanist Philipp Melanchthon in odobril Martin Luther, pa je bila vzpostavljena tudi luteranska cerkev. Luthrovemu zgledu so sledili drugi reformatorji, ki so ustanovili svoje protestantske verske skupnosti. Tudi na tajerskem, Korokem in Kranjskem, kjer so sicer sledili luteranski reformaciji, so bili znani cvinglijanski (poimenovanje po utemeljitelju Huldrychu Zwingliju, ki je deloval v Zrichu; ivel 14841531) in kalvinistini (poimenovanje po utemeljitelju Jeanu Calvinu, ki je deloval v enevi; ivel 1509-1564) nauki. Hkrati s irjenjem luteranstva, ki je nastalo iz verske pobude, so se oblikovala e drubena gibanja, ki so protestantska naela prevzela kot idejno vodilo za dosego sicer povsem politinih ciljev. Leta 1522 je izbruhnil upor nijega plemstva s ciljem, da se otrese vpliva rimske cerkve in v imenu nove vere dosee enotnost Cesarstva, v katerem bi poslej mo drave slonela na vitekem stanu. Potem ko se je leta 1523 podrla iluzija Ulricha von Huttna o germanski svobodi, se je zaelo veliko bolj fanatino in razseno kmeko gibanje (1524-1526). Upornitvo kmetov, ki je povsod imelo podobne vzroke, se je sedaj zaelo povezovati z verskimi nagibi. Luthrov nauk o evangelijski prostosti in svobodi kranskega loveka so kmetje razlagali po svoje kot svobodo, ki jih odvezuje vsakrne odvisnosti od posvetnih in cerkvenih gospodov, s tem pa jih tudi oproa vseh dajatev. Pod duhovnim vodstvom Thomasa Mnzerja in njegovih prerokov, ki so razglaali nauke radikalne protestantske sekte prekrevalcev o ponovnem krstu odraslih, o evangelijski enakosti vseh ljudi in o zanikanju vsakrne oblasti, je upor prerasel v pravo kmeko vojno, ki je zajela osrednjo in juno Nemijo ter se razirila tudi na severne dele Koroke in Zgornje tajerske. Luther je obsojal razbojnike tolpe in kmeke roparje ter posredno tudi prispeval 149

h krvavemu zatrtju radikalne plebejske smeri reformacije, s tem pa je dosegel, da se je kmeko prebivalstvo od njega oddaljilo. Z zlomom kmeke vojne, ki je nala bled odmev tudi na slovenskem ozemlju (ne sicer v odprtem uporu, ampak bolj v poveanem nezaupanju podlonikov do plemstva - kasnejega nosilca protestantske reformacije), pa ni ugasnilo delovanje prekrevalcev. Prekrevalce, razprene po verskih komunah v nemkih in avstrijskih deelah, v vici, na ekem in na Moravskem, so preganjali vsi, tako katoliki kot protestanti. Odmeven poraz so doiveli leta 1535, ko je po dolgotrajni izolaciji v katolike roke ponovno padel Mnster, mesto v Westfaliji, ki so ga prekrevalci proglasili za sredie bojega kraljestva na zemlji. Prekrevalstvo poslej ni bilo popolnoma zatrto, vendar je bilo do srede stoletja povsem odrinjeno na rob verske pomembnosti. Na slovenskem ozemlju so prekrevalci doivljali podobno usodo kot drugod. Leta 1530 naj bi bile tako vse jee na tajerskem in v celjski grofiji polne teh krivovercev. Prekrevalci, ki so bili vezani na urbana okolja, so se pojavljali le v nekaterih krajih: najprej na tajerskem v Brucku na Muri, v Gradcu in v Slovenj Gradcu, v tridesetih in tiridesetih letih vekrat na Kranjskem v Hruici pri Ljubljani in v kofji Loki (leta 1566 jih sreamo e v Zapricah pri Kamniku), na Korokem pa v Beljaku, Celovcu, Volperku in Spittalu. Vekrat so se pojavili tudi v Trstu, vendar tu le kot obsojenci, ki so jih, pripeljane iz zalednih deel, poslali na galeje. Ker je bilo mesto v nasprotju s takratnim obiajnim stanjem versko strpno, so Traani obsojenim prekrevalcem vekrat celo omogoili pobeg. Vsi poskusi oblikovanja protestantskih skupnosti, ki niso bili v interesu nosilcev politine oblasti, so dejansko propadli oziroma so bili grobo izrinjeni iz drubenega dogajanja. Cesar Karel V. je odklonil tudi temeljni dokument luteranstva - augsburko veroizpoved, toda Martin Luther se je opiral na deelne kneze in ti so dejansko prevzeli cerkveno organizacijo v svoje roke. Nastale so luteranske deelnokneje cerkve. Kot odgovor na cesarjeve zahteve, da je treba vrniti zaplenjene cerkvene posesti in spotovati avtoriteto katolike cerkve, pa so protestantski knezi in mesta leta 1531 v Schmalkaldnu sklenili vojako zvezo (malkaldenska zveza) ter izsilili verski mir. Verski razkol naj bi dokonno razreil ele sploni verski koncil. Toda katolika cerkev je poasi urejala svoje vrste. Leta 1540 je pape potrdil Drubo Jezusovo, red jezuitov, v katerem je dobil pape trdno oporo za obrambo katolike vere, pet let kasneje pa je konno prilo v Tridentu do koncila. Glavni namen dolgotrajnega in vekrat prekinjenega cerkvenega zbora (potekal je v letih 1545- 47, 1551-52, 1562-63) je bil presei verski prepad in oblikovati pogoje za prenovo katolike cerkve, podobno kot je to zahteval e koncil v Baslu v prvi polovici 15. stoletja. Ker je koncil sklical pape, se ga protestanti niso udeleili. Cesar se je zael pripravljati na vojno in spopad je 150

izbruhnil leta 1546. Vojska malkaldenske zveze je bila naslednje leto odloilno poraena v matini domovini protestantizma, na Sakem, in cesar je leta 1548 vsilil prehodni sporazum (augsburki interim). V priakovanju odloitve novega sklica cerkvenega zbora so se protestantski knezi in svobodna mesta pripravljali na vojno, med protestantskimi teologi pa je e poprej prihajalo tudi do doloenih razhajanj. Philipp Melanchthon, po Luthrovi smrti njegov naslednik, je omilil nekatere formulacije nauka, proti emur je nastopil Flacius Illyricus (Matija Vlai, doma iz Labina v Istri), ki je svojo doktrino oblikoval na podlagi zaostritve nekaterih Luthrovih nael. Vlai, ki je bil izgnan iz Wittenberga, se je zatekel v Magdeburg, v sredie odpora proti interimu. Leta 1552 je prilo do nove vojne in obratnega rezultata kot pred tirimi leti. Cesar je bil poraen in priznano je bilo svobodno izpovedovanje vere, vendar tokrat ne ve do naslednjega koncila, ampak do naslednjega dravnega zbora. Pobudi zmagoslavnih protestantov so sledili tudi pravniki, ki niso bili preeti z idejo Cesarstva. Oblikovali so osnove za sklenitev trajne pomiritve med katoliani in protestanti, do katere je prilo na dravnem zboru v Augsburgu leta 1555. Mir je doloal, da imajo deelni knezi na svojem ozemlju pravico izvajati reformacijo (ius reformandi). Ta pravica se je kasneje izraala v znamenitem reku: Cuius regio, eius religio (kdor vlada, doloa tudi vero). Podloniki so morali sprejeti vero svojih zemljikih gospodov, e pa tega niso eleli, so se lahko izselili (ius emigrandi). Protestantizem augsburke veroizpovedi je bil z augsburkim verskim mirom po petindvajsetih letih dravnopravno priznan, verski razkol pa legaliziran. Vpraanje trajne verske pomiritve in strpnosti je bilo vpraanje dejanske vojakopolitine moi konfesionalnih nasprotnikov. Protestantizem je bil v razraajoem razcvetu - v drugi polovici 16. stoletja je pokrival kar dve tretjini Cesarstva -, katolicizem pa je izgubljal duhovni primat. Vendar je tridentinski koncil, ki ni dosegel visokega cilja - ponovne verske enotnosti, zmogel oceniti poloaj katolike cerkve in doloiti njeno novo pot. Sprejel je vrsto ukrepov, ki so obsojali zablode in zlorabe v Cerkvi ter uvedel uinkovito disciplinsko kontrolo duhovine. Z opredelitvijo uradne doktrine katolike cerkve in utrditvijo monarhinega principa v njej, je tridentinski koncil postavil tista izhodia, na katerih se je navznoter zaela poasna, toda vztrajna katolika prenova, navzven pa s pomojo laine oblasti tudi katolika protireformacija. V tem okviru versko-politine stvarnosti se je na slovenskem ozemlju razvijala sprva protestantska reformacijska misel, nato pa v drugi polovici 16. stoletja e deelnostanovski protestantizem augsburke veroizpovedi. Nove verske ideje so se v zaetku pojavljale predvsem pri kritino razpoloenih in humanistino izobraenih duhovnikih. Prek Trsta, kjer 151

je deloval erazmovsko usmerjeni humanist liberalnih in strpnih nael kof Peter Bonomo in kjer je obstajalo prvo protestantsko arie e leta 1523, so iz Benetk prihajali italijanski prevodi protestantskih knjig. Izvirni nemki reformacijski spisi pa so v slovenski prostor vdirali iz nemirnih nemkih deel tudi prek mobilnih socialnih slojev, kot so obrtniki pomoniki, delno potujoi menihi in tudenti. Prav nemke univerze so bile za iritev protestantske reformacije precej zaslune, eprav ne takoj na zaetku. V 16. stoletju je samo v Tbingenu tudiralo okoli 300 mladih Kranjcev, tajercev, Korocev in Gorianov, ki so se po vrnitvi naselili po gradovih in mestih ter razirjali nove verske poglede. Nekateri izmed njih so kasneje postali protestantski duhovniki - predikanti. Ponavljajoi se ukazi nadvojvode Ferdinanda proti verskim novotarijam in zahteve po zaigu protestantskih knjig pa e od samega zaetka niso imele uspeha nikjer v avstrijskih dednih deelah. Cerkvena vizitacija v letu 1528 je na tajerskem ugotovila, da so meani v verskih zadevah na splono mlani, v Slovenj Gradcu in Radgoni pa je bila privrenost novim verskim pogledom e oitna. Na Korokem so meani e leta 1526 nastavili protestantskega pridigarja v Beljaku. Pet let kasneje je luteranstvo v okolici istega mesta veljalo e za neozdravljivo rano. Na Kranjskem je Ljubljana dobila moan protestantski kroek leta 1529. Vodil ga je ambiciozni pisar deelnih stanov Matija Klombner in v njem je sodelovala tudi vrsta duhovnikov. V naslednjem desetletju se je protestantska reformacija irila po vseh slovenskih pokrajinah; ta proces ni potekal povsod z enako intenzivnostjo, posebej moan pa je bil med meanstvom in duhovino. Plemstvo je tedaj e stalo ob strani. Do neke mere je nastopalo kot zaitnik privrencev nove miselnosti, vendar smo e ni prestopilo praga, ki bi pomenil odpad od katolicizma. V tokove naraajoega verskega razhajanja je v tridesetih letih 16. stoletja vstopil Primo Trubar (1508-1586), ki je postal osrednja osebnost slovenskega protestantizma. Rojen je bil na Raici na Dolenjskem, v hii mlinarja in tesarja - podlonika gospodov s Turjaka (Auerspergov). Po tudiju na Reki, v Salzburgu, na Dunaju in v Trstu je pridobil razmeroma dobro humanistino in teoloko izobrazbo, ki se je takrat e odmikala od uradnega katolicizma. Zlasti v Trstu, kjer se je olal na dvoru Petra Bonoma, je spoznaval antine pisce (Vergil), spise Erazma Rotterdamskega, Luthrove, Zwinglijeve, Bullingerjeve, Pellicanove in Calvinove nauke ter nazore italijanske reformacije socinianizma. Pozneje je Trubar na Bonomovem dvoru tudi sluboval, v asih sile pa je tam tudi nael zatoie (1524-27, 152930, 1540-42). Od Bonoma je Trubar, ki je bil leta 1530 posveen v duhovnika, prejel vikariat v Lakem, priblino pet let kasneje pa je priel za pridigarja v Ljubljano. Povsod je nastopal proti ljudskemu praznoverju, prikazovanju svetnikov, zidanju novih cerkva, grmel proti 152

verskim sektam, v prizadevanju po oznanjanju evangelijske resnice pa ni s kritiko ni manj prizanaal e vedno njegovi katoliki cerkvi. tevilo duhovnikov, ki so sledili Trubarjevim pogledom, se je poveevalo, pri laini oblasti na Kranjskem pa je gorei pridigar naletel na odpor. Iz Trsta, kamor se je umaknil k svojemu zaitniku Petru Bonomu, se je Trubar lahko vrnil in postal ljubljanski kanonik ele po dveh letih. Medtem je v zaetku tiridesetih let vodstvo protestantske reformacije v slovenskih deelah prevzelo plemstvo. Krog tistih, ki so se zavzemali za isti evangelij brez lovekih dodatkov, za nauk opravienja po veri in za sveto obhajilo pod obema podobama, se je v tiridesetih letih mono raziril, z njim pa tudi vse glasneje zahteve po svobodnem izpovedovanju novega religioznega preprianja. Katolitvu se je leta 1548 odpovedal koprski kof Peter Pavel Vergerij ml., e leta 1543 pa tudi tajerski deelni glavar in vrhovni poveljnik hrvakoslavonske vojne krajine Ivan Ungnad (1493-1564). Oba sta bila povezana s Trubarjevim kasnejim delovanjem na Wrttemberkem. Na pobudo Petra Pavla Vergerija, ki je postal diplomat in svetovalec wrttemberkega vojvode Kritofa, je Trubar po prvih objavah v slovenskem jeziku opustil gotico in jo nadomestil s humanistiko. V naivnem in zanesenjakem razumevanju verske in politine stvarnosti na Balkanu pod oblastjo Turkov pa je Vergerij videl Trubarjevo poslanstvo zgolj v irem junoslovanskem okviru. Z izdajo in raziritvijo slovanskih protestantskih knjig naj bi namre uspel prodor prave vere kar do Carigrada. Monost za nastanek takih tiskov je dal strogi luteranec Ivan Ungnad. Z organizacijsko pomojo Primoa Trubarja je v Urachu ustanovil Biblini zavod. V tirih letih (1561-1564), kolikor je zavod obstajal, so izli tirje slovenski, pet italijanskih in trinajst glagolskih, cirilinih in latininih hrvakih tiskov. Po tevilu izdaj je to pomenilo razmah hrvake protestantske knjievnosti, dejansko pa ni bistveno vplivalo na sam razvoj reformacijske misli na Hrvakem, kaj ele prek meje v turki dravi. Knjige so bile izdane, ne pa tudi razirjene - ostale so veinoma nerazpeane. Primo Trubar se je odpovedal katoliki veri leta 1548, potem ko je zaradi preganjanja moral zbeati s Kranjskega. Tridentinski koncil in cesarjeva zmaga v malkaldenski vojni sta namre dala katolikim silam trenuten polet. Proti vse monejemu protestantskemu reformacijskemu gibanju na Kranjskem pa je zael premiljeno in dolgorono delovati ljubljanski kof Urban Textor (1543-1558). Skual se je nasloniti na jezuite in zajeziti mono upadanje tevila katolikih duhovnikov. Na Dunaj, kamor so na njegovo pobudo leta 1551 prili lani Drube Jezusove, ki so takoj ustanovili svoj kolegij, je zael poiljati dijake iz slovenskih deel, enako pa tudi v Rim, v novoustanovljeni Collegium Germanicum. Doma je Textor dosegel, da je Trubar izgubil vse slube in beneficije. Zaporni nalog, ki ga je izdal 153

nadvojvoda Ferdinand leta 1547, je Trubarja prisilil, da je naslednje leto zapustil domovino. Trubar je dokonno spoznal, da ne gre ve za reformo cerkve, ampak za verski razkol. Sprejel je luteranski tip protestantizma, v ozadje pa potisnil vplive vicarskih reformatorjev. Poslej je skoraj celo drugo polovico ivljenja (razen obdobja 1561-1565) preivel v tujini in sluboval kot protestantski pastor in pridigar v Nrnbergu, Rothenburgu, Kemptnu, Urachu, Tbingenu, Lauffnu in Derendingenu. Vendar je svoje temeljno poslanstvo videl v uveljavitvi protestantizma doma - med Slovenci. To je lahko poslej uresnieval, povsem v skladu s temelji protestantskega verskega nauka o vernikovem samostojnem spoznavanju in spoznanju boje besede, le s pisanjem oziroma tiskanjem knjig. Od okoli petdesetih knjig, ki so jih ustvarili slovenski protestantski pisci v 16. stoletju, jih je Trubar napisal polovico, pripravil pa dve tretjini. Za svojo osrednjo nalogo je imel prevajanje biblijske Nove zaveze in Luthrove Hine postile. Prva je po delih izhajala v letih 1555-1577 (v celoti je bila natisnjena e enkrat leta 1582), druga pa je zagledala lu sveta po njegovi smrti leta 1595, e v asu, ko je protestantizem v Notranji Avstriji zaradi ukrepov deelnega kneza zael naglo ugaati. Vendar pa je bila njegova najpomembneja knjievna dejavnost povezana z zgodnejim obdobjem, v katerem izdana dela niso potrdila zgolj Trubarjevega genija, ampak so pomenila (in pomenijo e danes) neprecenljivo vrednost za slovensko zgodovino nasploh. e je hotel iriti novo vero s knjigo, je moral Primo Trubar najprej reiti vpraanje knjinega jezika. Fragmenti slovenske zapisane besede v srednjevekih rokopisih niso predstavljali nikakrne slovstvene tradicije in veljalo je preprianje, da tega surovega in barbarskega jezika ni mogoe ne pisati ne brati. S prvima knjigama, Katekizmom (Catechismus) in Abecednikom (Abecedarium), ki nista bili samo prvi slovenski tiskani knjigi, ampak prvi knjigi v slovenskem jeziku nasploh, je Trubar leta 1550 utemeljil knjini jezik: nareno razlenjenost slovenine je presegel tako, da se je oprl na govore osrednjega slovenskega podroja. S tem je ponudil knjini standard, ki ga, kot je pisal sam, vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti. Izdaja prvih knjig in dobro premiljen standard jezikovnega izraza sta pomenila zaetek neprekinjenega razvoja uene kulture Slovencev v narodnem jeziku. Slovenina, ki se je do tega asa zapisovala, se je poslej pisala. Stanovi tajerske, Koroke in Kranjske so sredi petdesetih let prestopili iz prikrite protestantske dre v odkrit protestantizem. K odloitvi jim je pomagal notranjepolitini poloaj v cesarstvu. Karel V., ki je sklepe augsburkega verskega miru doivel kot osebni poraz, za neuspeno pa je ocenjeval tudi borbo proti dednemu sovraniku, se je odloil za v tistem asu zelo nenavadno dejanje - kot cesar je odstopil. pansko krono, obe Siciliji in kolonije v obeh Amerikah je namenil svojemu sinu Filipu II., cesarsko krono, ki so jo z eno 154

izjemo poslej nosili pripadniki avstrijske veje Habsburanov, pa je prepustil bratu Ferdinandu I. (1556-1564), deelnemu knezu avstrijskih dednih deel. Politino in finanno oslabelost, v nekaterih pogledih pa tudi prizanesljivost in pomirljivost novega cesarja do protestantizma, so notranjeavstrijski stanovi izkoristili sebi v prid. Naslonili so se na podporo nemkih protestantskih knezov, se izgovarjali (zlasti tajersko plemstvo) na stare privilegije, ki naj bi jih odvezovali neposredne podrejenosti deelnemu knezu, in zahtevali versko svobodo. Formalno je niso dobili, dejansko pa so si jo prisvajali, tako da so iz deelnih odborov, mestnih svetov, cerkva in upnij izrinjali katolike ter njihove duhovne pastirje. Zaelo se je organiziranje nemkih protestantskih cerkva na tajerskem, Korokem in Kranjskem, medtem ko je na Gorikem ostalo protestantsko gibanje ibko in komaj razpoznavno. Primo Trubar je, potem ko se je na povabilo kranjskih stanov zmagoslavno vrnil v Ljubljano (1561/62-1565), skual protestantski vpliv okrepiti tudi na Gorikem. Vendar je njegov obisk v Gorici, kjer je, kot pravi v pismu Ivanu Ungnadu, pridigal tirinajst dni zapovrstjo nemki, slovenski in laki v hii gospodov Eckov in na gradu v Rubijah, pozneje ostal brez pravega odmeva. Protestantsko preprianje je ostalo tu omejeno na manji del plemstva, emur je v tistem asu botrovala tudi precejnja trgovska izoliranost Gorice. Cestno se je namre s Koroko povezala ele leta 1576, majhen trgovski promet s Kranjsko pa je zael naraati potem, ko so v istem asu obnovili cestno povezavo z Ljubljano. Po vrnitvi na Kranjsko, kjer je postal superintendent protestantske cerkve, se je Trubar odloil izdelati cerkveni red, ki naj bi uresniil njegovo ve let staro idejo o cerkvi slovenskega jezika. Najprej je izdal razmeroma samosvojo priredbo treh veroizpovedi (augsburke, wrttemberke in sake) kot veroizpoved slovenske cerkve (Articvli oli deili te prave stare vere kerszhanske, 1562), nato pa je dve leti kasneje natisnil e njen statut precej svobodno prirejen wrttemberki cerkveni red (Cerkovna ordninga, 1564). Kodifikacija cerkvene organizacije, s katero je postala slovenina jezik vseh cerkvenih obredov, verskih opravil in verskega nauka, je vzpostavljala samostojno slovensko cerkev kot organizacijo sicer samo na Kranjskem, vendar je z uporabo dolob cerkvenega reda izven kranjskih deelnih meja segala ire v slovenski etnini prostor. Cerkveni red je postavljal tudi temelje osnovnemu olstvu v slovenskem jeziku. Izobrazbo so dajale domae in javne nemke ole po mestih, prehod na univerzo pa so omogoale predvsem protestantske latinske stanovske ole, nekakne gimnazije, ki so delovale v glavnih deelnih mestih v Ljubljani in Celovcu od leta 1563 ter v Gradcu od leta 1570. iroka mrea osnovnih ol, ki naj bi opismenjevale ljudi v slovenini v vsaki upniji tako v mestih kot trgih in na deeli , sicer v praksi ni bila vzpostavljena, vendar se je prav v 155

asu razcveta protestantizma zaela iriti pisna uporaba slovenine tudi na necerkvena podroja javnega ivljenja. Nastala so prva uradna pravna besedila v slovenini: v zadnjih desetletjih 16. stoletja Zapovedni list o vinskem davku in prevod zapisa vinogorskega prava (Gorske bukve), v 17. stoletju, v spremenjenih versko-politinih razmerah, pa je bila zapisana vrsta podlonikih, meanskih in fevdnih priseg ter prevodov razlinih odlokov laine in cerkvene gosposke. Z izdajo cerkvenega reda je Trubar posegel v izkljuno pravico deelnega kneza, ki je edini smel izdajati uredbe o verskih zadevah. Na zahtevo nadvojvode Karla, ki je po smrti svojega oeta postal deelni knez Notranje Avstrije, so Cerkovno ordningo zaplenili, Trubar pa se je moral iz domovine dokonno izseliti. Za ostreji nastop proti protestantom pa vneti katolik Karel ni imel moi. Dolgovi, ki jih je kot vsak Habsburan podedoval po svojem predhodniku, in dohodki, omejeni samo na notranjeavstrijske deele, so mehali njegov odnos do protestantskih zahtev. Svoje je dodal e vedno veji turki pritisk na sosednjo Hrvako. Leta 1572 je Karel popustil tajerskemu plemstvu. V ustni izjavi na deelnem zboru v Gradcu je - seveda v zameno za odobritev visokih davkov - dovolil plemstvu svobodo vesti in bogosluja, imenovanje predikantov ter ustanovitev ol in cerkva. Meanom je priznal svobodo vesti, ne pa tudi svobode protestantskega bogosluja. Grako versko pomiritev, namenjeno tajercem, so kot svojo udejanjali tudi Koroci in Kranjci, hkrati pa zahtevali od kneza, da formalno prizna enake pravice tudi njim in jih raziri e na mesta. est let po graki verski pomiritvi je prilo do bruke verske pomiritve. Na meddeelnem zboru notranjeavstrijskih stanov v Brucku na Muri je Karel pravice tajerskega plemstva in meanstva raziril e na plemstvo in meanstvo drugih deel. Poleg tega je dovolil protestantsko bogosluje in olstvo tudi v deelnih glavnih mestih in Judenburgu. V zameno za versko popustljivost so stanovi deelnemu knezu odobrili davke za ve let vnaprej in prevzeli stroke za Vojno krajino. V paket kupije med deelami in nadvojvodo je spadal tudi sklep o izgradnji mone in strateko pomembne trdnjave na Hrvakem. Naslednjega leta, 1579., je zael nastajati po nartih takrat moderne utrdbene tehnike Karlovac, mesto, ki je dobilo svoje ime po Karlu, deelnem knezu Notranje Avstrije. V Brucku na Muri so stanovi leta 1578 dosegli viek uveljavitve protestantizma na tajerskem, Korokem in Kranjskem. Cerkveni in olski red, ki ju je za tajerce po graki verski pomiritvi pripravil ugledni nemki protestant David Chytrus, so sedaj sprejeli stanovi vseh treh deel, obenem pa tudi sklenili, da bodo na skupne stroke natisnili Biblijo v slovenskem jeziku. S pristopom k Formuli concordiae (1580), spisu nemkih protestantskih teologov, ki je urejal enotnost nauka luteranskih deelnoknejih cerkva v Cesarstvu, je 156

protestantizem na slovenskem ozemlju predvsem zaradi prizadevanj Primoa Trubarja (dokument je prevedel v slovenino ter ga izdal leta 1581) dobil poleg organizacijske e doktrinarno trdnost. Nastavki flacijanstva, ki ga je skual na Kranjskem uveljaviti uenec Matije Vlaia Sebastijan Krelj (1538-1567, Otrozhia biblia, 1566, Postilla slovenska, 1567), so izginili; le deloma so se razvili na Korokem, kjer pa so iz Celovca in Beljaka najglasneje zagovornike te reformacijske usmeritve izgnali. Medtem ko je nova vera v okviru Notranje Avstrije nala le skromne odmeve na podrojih ob zahodni in juni meji z Beneko republiko (na Gorikem se je omejevala na Gorico in Rihemberk/Branik, v Trstu po Bonomovi smrti med drubeno elito ni imela praktino nobene podpore, v pazinski grofiji je bilo skromno arie le v Pazinu), pa se je ob koncu sedemdesetih let 16. stoletja med luterane pritevala veina meanov in plemiev na tajerskem, Korokem in Kranjskem. Eno od bistvenih nael vsake protestantske (narodne) cerkvene skupnosti je bilo, da vernike Bog nagovarja v njihovem jeziku. Prevod vsega Svetega pisma je bil zato najviji cilj protestantskega delovanja. Temu so sledili od vsega zaetka tudi slovenski protestanti, nart pa je uresniil Jurij Dalmatin (1547-1589). Po prvotnem stanovskem dogovoru bi moral Biblijo natisniti Jan Mandelc, ki je imel v Ljubljani od leta 1575 prvo tiskarno. Ker pa je zaradi pritiska deelnega kneza moral po sedmih letih podjetje zapreti in se umakniti iz Notranje Avstrije, so leta 1584 Dalmatinovo Biblijo v 1500 izvodih natisnili v Wittenbergu. Izid celotnega Svetega pisma je pomenil viek slovenskega protestantskega delovanja, hkrati pa je ta veliki prevajalski doseek komaj nekaj ve kot tridesetletne knjievne tradicije pomenil dokonno uveljavitev knjinega standarda, ki se je vsaj v temelju ohranil naslednjih dvesto let. Katoliko pisno izroilo, ki ni bilo ne po koliini ne po kakovosti zadostno (leta 1574 je v slovenini izel le katoliki katekizem), se je v naslednjih stoletjih namre naslonilo na knjino jezikovno tradicijo protestantov. Od protestantskih tiskov sta v naslednjem obdobju katolike obnove poleg Biblije izpriala svojo uporabno vrednost e dve necerkveni slovstveni deli. V knjigi Zimske urice (Arcticae horulae, 1584) Adama Bohoria (1520? - po 1598?) je dobila slovenina svojo zakonsko obliko in ta slovenski pravopis oziroma slovnica je kot edino delo naih protestantov 16. stoletja doivljalo ponatise in priredbe e v 18. stoletju. Rektor stanovske ole v Celovcu, nemki protestant Hieronim Megiser (1555- 1619), pa je sestavil v jezikih, ki so bili v tedanji rabi na slovenskih tleh obiajni, prvi nemko-latinsko-slovensko-italijanski slovar (Dictionarium quatuor linguarum, 1592). Slovenski protestanti so v svojih delih, katerim je lu sveta pomagala ugledati denarna pomo domaega, predvsem nemko govoreega plemstva, zmogli ustvariti jezikovna pravila in vso tisto bistveno terminoloko pahljao ter stilno sposobnost izraanja, ki utemeljuje in 157

oivlja knjini jezik. Njihovi verski in cerkveni cilji so bili dale preseeni. S knjinim jezikom je bila dana tudi tista osnova, ki je kasneje vodila k povezovanju razbite narodne skupnosti in k politinemu oblikovanju Slovencev.

HRVAKO-SLOVENSKI KMEKI UPOR IN POJAV LJUDSKE RELIGIOZNOSTI

Protestantski pisci, ki so s svojim prevodnim delom in neposredno versko aktivnostjo pripravljali tla za raziritev in utrditev nove vere, med ljubimi Slovenci, kot je Primo Trubar nagovarjal rojake v svojih spisih, v glavnem niso uspeli. Le deloma v okolici manjih mest (npr. Radovljice, Kamnika, Krkega) in fuinarskih krajev, v vejem obsegu pa samo na posestvih, kjer so bili gospodje katoliki, je preprosto kmeko prebivalstvo sprejelo protestantizem bolj za izraz nasprotovanja fevdalnemu gospodu kakor za izraz spoznanja nove duhovne poti, ki vodi k zvelianju. Na Korokem se je luteranstvo zasidralo zlasti med podloniki na posestvu bamberkega kofa v Ziljski dolini in v prikriti obliki preivelo celotno obdobje protireformacije. S posebno skrbjo so kmetje tu ohranjali slovenske protestantske knjige, jih s prepisovanjem tudi razmnoevali in tako postali zaetniki bukovnikov, slovenskih piscev - samoukov, ki so v 18. in 19. stoletju prepisovali, prevajali, prirejali in ustvarjali razline spise (predvsem) praktine in verske vsebine (v verzih, prozi in dramatiki). Na tajerskem so postali protestanti podloniki na gospostvih nemkega vitekega reda okrog Ormoa, Velike Nedelje in Sredia, na Kranjskem pa na cerkvenih posestvih briksenskega kofa okoli Bleda, freisinkega kofa okoli kofje Loke in nemkega vitekega reda okoli Metlike v Beli krajini. Samo v Prekmurju, ki je sodilo k ogrskemu kraljestvu, je slovensko prebivalstvo sledilo verski opredelitvi svojih zemljikih gospodov. Poleg luteranstva se je tu uveljavila ter zaradi ne povsem zatrte verske svobode in ne do konca izvedene protireformacije tudi ohranila e stroja kalvinska smer protestantizma. Verska razprtost drubene elite ni bila neposredna stvar podlonikov in protestantizem se jih zato veinoma ni dotaknil. Medtem ko morebitna opredelitev kmeta za protestantizem ni vplivala na njegov socialni poloaj, pa so verska in finanna pogajanja med deelnimi stanovi in deelnim knezom prizadela prav kmeta - ne glede na to, ali je bil njegov gospod katolik ali protestant. Sredstva za Vojno krajino so v drugi polovici 16. stoletja neprestano naraala, raun pa je bil izstavljen v izplailo podlonikom. Hkrati so na prehodih iz ene deele v drugo vse tevilneje mitnice in zviane mitninske pristojbine znotraj deel kmetom manjale, plemstvu pa veale dohodek. Naraale so tudi carine na ogrsko-nemki dravni meji med hrvakim in slovenskim ozemljem. Posledice so se kazale v skromnejem obsegu 158

kmeke trgovine in seveda v poveanem podlonikem upornitvu, ki je bilo izraziteje v razlinih okoljih (na Gorikem, Dolenjskem, v pazinski grofiji, na kranjsko-tajerski meji). Vendar se uporniko razpoloenje na teh obmojih ni pojavilo soasno in ni preraslo v ire med seboj povezano kmeko gibanje. Nezadovoljstvo na deelnoknejih posestvih je dodatno krepila e zahteva, da nosilci kmetij svoj dosmrtni uitek (zakupno pravo) z nakupom spremenijo v dedno pravico do kmetije (kupno pravo). Zaradi vztrajnega nasprotovanja kmetov namera deelnega kneza v glavnem sicer ni uspela, je pa v podlonitvo potisnila skorajda ves malotevilni sloj kosezov, ki niso mogli z listinami dokazati svojih starih pravic do posesti. Poleg zoevanja trgovinskih monosti kmetov in veanja njihovih bremen, zlasti mnogovrstnih oblik tlake, so slabale poloaj podlonikov na Hrvakem e razmere, ki so izvirale neposredno iz fevdalnih odnosov znotraj zemljikih gospostev. Napetosti so se zgostile na posestvih vplivnega ogrskega plemia Ferenca Tahyja, poveljnika obrambnega podroja proti Turkom med Dravo in Blatnim jezerom, ki je sicer bil v dobrih sorodstvenih zvezah s hrvakim plemstvom. Na njegovih posestvih, obsenem tatenbergu na Spodnjem tajerskem ter zagorskih gospostvih Susedgrad in Dolnja Stubica, ki sta mu v vejem delu pripadala, so se kmetje znali e v huji stiski zaradi veletnih posestnih sporov med samimi fevdalci in iz tega izvirajoega izgubljanja pravne varnosti. Po izpovedih Ilije Gregoria, enega od vodij upora, ki je izbruhnil leta 1573, sta prav Tahyjeva krutost in samovolja prebila prag kmekega potrpljenja. Poleg cele vrste nasilnih gospodarskih potez, ki so le na raun podlonikov in v Tahyjev prid, so kmete do skrajnosti ponievala in prizadela odpeljevanja deklet na grad, kjer si jih je fevdalec gole ogledal, izbral, izbrane dal okopati in si potem z njimi teil spolno strast. Po vekratnih neuspenih pritobah in odposlanstvih pri kralju Maksimilijanu II. so kmetje spomladi 1572 pregnali Tahyja s posestev in ustanovili kmeko zvezo z namenom, da pripravijo iri upor, ki bi zajel hrvako in slovensko ozemlje vse do morja. Poseg kralja, ki je poslal komisijo z namenom, da razie posestne spore in kmeke pritobe, ter kraljevi ukaz, da se kmetov ne sme kaznovati, dokler komisija ne kona dela, je umirila uporniki izbruh. ele Tahyjeva vrnitev na posest pozno poleti 1572 je spodbudila kmete k pripravam na upor. Zgodovinski spomin je kmete vzpodbujal k vztrajnosti, hkrati pa tudi k skrbnejim vojakim pripravam, iz katerih je rasla samozavest, a tudi previsoki cilji, kot so izloitev vloge fevdalcev iz drube, vzpostavitev cesarskega namestnitva v Zagrebu, prevzem skrbi za mejo, mitninska in carinska prostost trgovskih poti za kmeko trgovino ter pobiranje vseh dajatev z lastnimi ljudmi. Konec januarja 1573, potem ko je hrvaki sabor proglasil kmete za izdajalce, je upor izbruhnil in zajel Zagorje, segel na Hrvakem e juno od 159

Save, na slovenskem ozemlju pa se je navezoval na podroje Spodnje tajerske med rekama Savo in Sotlo ter se na Kranjskem razplamtel v ozkem pasu juno od reke Save. Zunaj tega ozemlja je na Kranjskem izbruhnilo e nekaj manjih lokalnih uporov, ki pa zaradi poteka upora v njegovem jedru niso mogli dobiti irih razsenosti in niso bili vejega pomena. Na osrednjem ozemlju, ki je obsegalo okoli 5000 km in prvi povezalo priblino 12.000 upornikov ne glede na dravne oziroma deelne meje, so namre vojaki oddelki kmetov, ki so se jim pridruili tudi nekateri trani in meani manjih mest, v spopadih s plemiko vojsko in etami uskokov kmalu doiveli ve porazov. Sprva so kmetje raunali na pomo uskokov, vendar so se ti pridruili plemstvu. Do dokonnega obrauna z glavnino kmeke vojske je prilo pri Stubikih Toplicah, kjer je v nenavadno dolgi bitki na bojnem polju oblealo do 3.000 upornikov. Po tirinajstih dneh je bil upor zaduen. Kmetje so bili, kot je poroal oividec iz plemikih vrst, z bojo pomojo razbiti, pobiti, pobeeni, nataknjeni na kole, utopljeni. Sredi februarja je v Zagrebu sledil e epilog. Javno sta bila usmrena voditelja upora Ambro (Matija) Gubec in Ivan Pasanec. Prvega so kot kmekega kralja in cesarja kronali z razarjenim ivinskim nagobnikom, ga ipali z razbeljenimi kleami in ga na koncu razetverili, drugemu pa je bilo s kronanjem prizaneseno. Kmeki upor, ki je izbruhnil v asu vika verskega razkola, je seveda naletel na obsodbo tako pri katoliki kot pri protestantski cerkveni in laini oblasti. Za ene in druge je veljala iz 13. poglavja Pavlovega pisma Rimljanom izpeljana maksima, da je vsaka oblast dana od Boga in da je vsak upor proti kateri koli gosposki dejansko upor proti bojemu redu. Podloniku, ki je v premagovanju materialnega sveta ostajal sam, tudi obstojei verski in cerkveni okvir ni ve nudil zadostne duhovne tolabe ter prepriljivega zagotovila o boji tostranski in predvsem onstranski naklonjenosti. Deloma iz odpora do obstojee drubene ureditve, predvsem pa iz hotenja, ki je imelo namen najti zanesljivejo pot do zvelianja, se je razvilo novo tiftarstvo. lo je za obliko ljudske religioznosti, ki se je v nasprotju s katolikim in protestantskim teolokim razmislekom ter prakso izraala v obrednih oblikah z nekaterimi prvinami poganskih kultov, z neposrednostjo in s poudarjenim izraanjem ustev. Novo tiftarstvo je imelo osnovo v predhodnem tiftarstvu, verskem gibanju z zaetki v poznem srednjem veku. V 16. stoletju okrepljeno versko gorenost tiftarjev, ki se je izraala v obliki pogostih procesij, romanj, aenja svetnikov, ustanavljanja bratovin, bojih poti ter gradnje kapel in cerkva (npr. Nova tifta pri Gornjem Gradu in Sveta gora pri Gorici), je katolika cerkev - v nasprotju s protestanti - sprva dopuala in celo podpirala. S pojavom duhovnikov laikov in s tenjami po oblikovanju kmekih cerkvenih skupnosti pa je prilo do nasprotovanja takim oblikam duhovnega ivljenja vakega prebivalstva tudi v katoliki 160

cerkvi. Vendar so se preganjanja pojavila ele v osemdesetih letih 16. stoletja, ko je dobila ljudska religioznost povsem svojevrstne poteze, ki so presegale okvire obstojeih religioznih idej ter obrednih (in oblastnih) pravil. Po mnenju vernikov, ki so jih imenovali skakai, zamaknjenci, biarji, muenci, metai in novi tiftarji, naj bi se Bog odloil uniiti svet. Devica Marija naj bi Boga preprosila, da tega ne stori, pokoro za grehe pa so prevzeli novi tiftarji. Po omejenem pojavu leta 1583 na Gorikem (Sveta Lucija pri Mostu na Soi) je gibanje naslednje leto izbruhnilo v precejnjem delu Kranjske (osrednje zbiralie je bilo na Planinski gori pri Planini na Notranjskem) in se razirilo tudi na Koroko. Oblast, ki je ta pojav (sicer mono pretirano) povezovala z monostjo izbruha kmekih uporov, je ukrepala hitro in uspeno ter nove tiftarje proglasila za heretike, versko sekto pa e do pomladi 1585 zatrla. Medtem ko so se v zaetku 17. stoletja na Kranjskem spet pojavili le posamezni primeri skakaev, pa se je verska sekta razcvetela na slovenskem tajerskem med rekama Dravo in Muro, predvsem v Slovenskih Goricah. S svojim najbolj znanim srediem v Radehovi pri Lenartu je novo versko gibanje na tem ozemlju zamrlo ele leta 1622, potem ko so verjetno zaeli izvajati tiri leta prej izdani patent deelnega kneza, ki je namenjal smrt vsakemu lanu te sekte. Novi tiftarji, za katere je leta 1607 prot v Gradcu trdil, da so nekoristni ljudje, ki v nasprotju z luterani, ki verujejo premalo, verujejo preve, so izraali versko gorenost na nenavaden nain. Na visokih hribih, kjer so mnoino postavljali lesene kapele in cerkve, so se obiajno zbirali ob sobotah pred mlajem ter prepevali slovenske pesmi kot neke vrste litanij. V nonih urah so se ob kurjenju kresov poganjali kviku, se vrteli, zvijali, muili, premetavali, tekali skozi ogenj, prislukovali zemlji, e jim kaj sporoa iz svojih globin, ter padali v zamaknjenost, iz nje pa v vzdihovanje in jok. Sekavski kof Martin Brenner je njihovo vedenje primerjal z vedenjem bojastnikov, pripadnike sekte pa proglaal za s hudiem zaslepljene potepuhe in brezdelnee. Prav oitke, da gre pri skakakih obredih za jasno arodejstvo in sleparijo ter arovniko poskakovanje lenuhov in brezsramnih ensk, je mo povezati z odredbo proti potepuhom iz leta 1580 in s arovnikimi procesi. Ko je na Gorikem in Kranjskem izbruhnilo novotiftarsko gibanje, so namre potekali na Spodnjem tajerskem tevilni proti arovniki procesi. ele ko so proti koncu stoletja grmade s lovekimi telesi veinoma ugasnile, se je razbohotilo novo tiftarstvo. Petdeset let po zatrtju te verske sekte na slovenskem ozemlju med Muro in Dravo pa je isto podroje ponovno postalo prizorie najhujih arovnikih procesov.

161

DEELNOKNEJA PROTIREFORMACIJA IN KATOLIKA OBNOVA

Z bruko versko pomiritvijo leta 1578 je protestantizem dosegel svoj viek. Vendar je bila zmaga deelnega plemstva tedaj prej navidezna kot resnina. Na eni strani je bila namre od vejih vsot denarja, odobrenih katolikemu deelnemu knezu za obrambo pred Turki, odvisna veja verska svoboda skoraj izkljuno protestantskih stanov, na drugi strani pa so morali stanovi zagotavljati obrambo e zaradi samih sebe in ne zgolj zato, da so si kupili versko svobodo. Plemstvo je tako kljub deelnokneji finanni ibkosti dejansko lovilo ravnoteje med verskim izsiljevanjem deelnega kneza in lastno varnostjo ter bilo pravzaprav nekaken ujetnik svojega poloaja. Zavedati se je moralo, da je bila ustna izjava nadvojvode Karla o verskih svoboinah kljub vejim priakovanjem stanov skrajni domet njegovega popuanja. Prav s povezavo in utrditvijo obrambne organizacije konec sedemdesetih let pa je Karel e dobil prve monosti za nastop proti razbohotenemu protestantskemu preprianju. S pravico, da odloa o poloajih v cerkveni hierarhiji, je tudi vladar v avstrijskih dednih deelah v dobrni meri vplival na splono slabo stanje v katoliki cerkvi v 15. in 16. stoletju. Tako nadvojvoda Karel sprva ni mogel imeti uinkovite duhovne podpore za svoje rekatolizacijske narte v oslabeli katoliki cerkvi in njeni moralno precej strti ter slabo izobraeni niji duhovini. Obupno cerkveno stanje se je e posebej odraalo v samostanih, kjer je tevilo redovnikov mono upadlo, ponekod pa je samostansko ivljenje za nekaj desetletij tudi povsem zamrlo, kot npr. v avgutinskem samostanu v Ljubljani, v kartuziji ie in v kartuziji Jurkloter. Protireformacijo je moral deelni knez zasnovati premiljeno in kot politino akcijo, ki je utirala pot k absolutizmu. Pri tem se je lahko opiral le na nekatere prenovitveno razpoloene in osveene kofe, na nunciaturo v Gradcu, ki je delovala od leta 1580 do 1622, ter na jezuite, ki so v svojih olah poskrbeli ne le za vijo izobrazbeno in s tem tudi duhovno raven mladih klerikov, ampak so iz njihovih kolegijev izli tudi zvesti in sposobni uradniki deelnega kneza. Ob katoliki protireformaciji, ki jo je vodil deelni knez, je tako hkrati potekala sicer vztrajna, toda poasneja katolika reformacija - obnova cerkve, ki je imela osnovo za svojo notranjo prenovitev in ponovno javno uveljavitev v sklepih tridentinskega koncila. Protestantska cerkev brez dravne (=deelnokneje) podpore oziroma opore pa dejansko ni imela, dokler so v Cesarstvu veljali sklepi augsburkega verskega miru, nikakrne prihodnosti. Vendar je bilo za dokonno zatrtje protestantizma v slovenskih deelah potrebno petdeset let - prav toliko, kot jih je ta potreboval do svojega zenita. 162

Nadvojvoda Karel, ki je bil strog katolik, za svoja protireformacijske namere ni imel vzora in dejavne pomoi na cesarskem dvoru. Njegov brat, cesar Maksimilijan II. (15641576), je bil namre protestantom naklonjen, cesar Rudolf II. (1576-1612), Karlov neak, pa do njih vsaj strpen. Nadvojvoda je nael zaveznika le v svojem bratu, tirolskemu nadvojvodi Ferdinandu, in v svojem svaku, bavarskem nadvojvodi Wilhelmu Wittelsbachu. Leta 1579 so se ti trije deelni knezi sreali v Mnchnu in zasnovali program politine rekatolizacije deel. Sklenili so, da bodo na osnovi pravic, ki jih je ponujal e skoraj petindvajset let stari augsburki verski mir, v svojih deelah postopoma ponovno uveljavili izkljuno katoliko vero in s tem dobili v svoje roke tudi vso politino oblast. Karel je z izvajanjem narta zael takoj. e v letu mnchenskega dogovora je udaril po slabo razvitem protestantizmu na Gorikem in izgnal njegove privrence; tri leta kasneje je z ukinitvijo tiskarne v Ljubljani naredil konec protestantskemu tisku na Kranjskem; do konca osemdesetih let je uspela rekatolizacija kmekega prebivalstva na cerkvenem kofjelokem in blejskem gospostvu; v manjih mestih in trgih deelni knez ni ve potrjeval mestnih svetnikov, e prej niso prisegli, da so katoliki; odstavljal je protestantske mestne sodnike (Radgona, Ptuj, Radovljica, Kranj); prenehale so nastavitve protestantskih predikantov na katolikih upnijah; prenehalo je prilaanje zemlji katolike cerkve. Karlu, ki je z dvora in osrednjih vladnih uradov odstranil vse protestante in jih nadomestil s katoliki, so najtrdnejo oporo nudili jezuiti. V Gradcu, kjer so bili prisotni e od leta 1573, so ustanovili kolegij - ol. Po desetih letih delovanja, leta 1584, jo je obiskovalo okoli 360 dijakov, od teh jih je bila kar polovica s slovenskega ozemlja. Z univerzo, ki so jo prevzeli jezuiti, pa je po letu 1586 nastalo v Gradcu visokoolsko sredie. Iz njega so v naslednjih desetletjih izli tevilni izobraenci vseh slojev, ki so pripomogli k dosledneji uveljavitvi deelnoknejih nartov ter k reformaciji katolike cerkve. Z zaetkom politine protireformacije so dobile kofije, ki so s svojimi mejami pokrivale tudi slovensko ozemlje, za predstojnike izraziteje osebnosti od prejnjih. Ljubljanski kof je potem, ko so z Gorike izgnali protestante, postal goriki mestni upnik Janez Tavar (1580-1597). Kot nadvojvodov deelni namestnik je na Kranjskem izvajal politino rekatolizacijo, sicer pa se je posvetil predvsem notranji obnovi cerkve. Skladno z zahtevami tridentinskega koncila je opravljal v svoji kofiji vizitacije, uvedel letne cerkvene sinode, dvignil disciplino duhovine, z ustanovitvijo semenia v gornjegrajski kofovski rezidenci pa je odprl pot olstvu in verskemu pouku. Na njegovo pobudo so prili na slovensko ozemlje kapucini in jezuiti. Prvi so leta 1591 dobili svojo samostansko postojanko v Gorici, v 17. stoletju pa so postala najtevilneja redovna skupnost na Slovenskem. 163

Samostane so imeli skorajda v vsakem vejem kraju pri nas. S pridigarskim in spovednikim delom med najirimi sloji prebivalstva v mestih in na podeelju so sodili med najpomembneje nosilce katolike prenove. Drugi, jezuiti, ki so po prihodu v Ljubljano leta 1597 ustanovili jezuitski kolegij in enako storili e v Celovcu leta 1604, Gorici leta 1615, v Trstu leta 1619 in Judenburgu leta 1620, pa so svoje delo zastavili predvsem na vzgojni in (versko)izobraevalni ravni. Tako so postali zaetniki vijega olstva na Slovenskem. Usmeritev kofa Tavarja, ki je utirala pot katoliki protireformaciji in katoliki reformaciji, je postala zavezujoa tako za njegova mlaja nadpastirska sodobnika, lavantinskega kofa Jurija Stobeja (1584-1618) in sekavskega kofa Martina Brennerja (1585-1615), kot tudi za njegovega neposrednega naslednika Tomaa Hrena (1597-1630). S smrtjo Karla II. Notranjeavstrijskega leta 1590 je protiprotestantska akcija za nekaj asa zastala. Karlov naslednik, sin Ferdinand, je bil e mladoleten in stanovi so v tem videli monost, da svoj verski poloaj okrepijo. Dedni poklon namestnikoma mladega nadvojvode, cesarjevima bratoma Ernestu (1590-1593) in nato Maksimilijanu (1593-1595), so stanovi pogojevali z zahtevo, da potrdita deelne privilegije, med katere bi bila vkljuena tudi bruka verska pomiritev. Hkrati so stanovi zavlaevali z odobritvijo denarja za slavonsko-hrvako Vojno krajino. ele turki pritisk v zaetku devetdesetih let, ko so napadalcem iz bosenskega paaluka druga za drugo padale v roke male in velike trdnjave na hrvakem ozemlju med rekama Kolpo in Uno, in se je meja osmanskega cesarstva ustavila le 15 kilometrov pred Kranjsko, je stanove prisilil, da so trenutno popustili, opravili dedni poklon in zagotovili denar za vojsko. 22. junija 1593 je solidarnost hrvakih, krajikih in nemkih et ter et iz slovenskega ozemlja privedla do sijajne zmage nad vojsko polmeseca v bitki pri Sisku na Hrvakem. Izid spopada, v katerem sta se s svojimi vojakimi oddelki posebej odlikovala kranjska plemia Andrej Auersperg in Adam Raubar, je pokazal, da je, potem ko je leta 1571 v bitki pri Lepantu potemnel sijaj turke mornarice, mo premagati tudi turko kopensko vojsko. Tako na Kranjskem kot v takratni cesarski prestolnici in evropsko pomembnem kulturnem srediu Pragi proslavljanja, obdarovanja, zahvalne mae, pohvale in hvale e niso potihnili, ko je turki sultan Murat III. napovedal vojno cesarju Rudolfu II. Zaela je t. i. dolga vojna (15931606), ki se je razirila na ozemlje od dalmatinsko-hrvako-bosenske meje do pretenega dela Ogrske in spodnjega toka Donave. Glavni poveljnik v vojni proti Turkom je bil cesarjev brat Matija, ki je bil hkrati tudi prizadevni vzpodbujevalec protireformacije v Gornji in Spodnji Avstriji. Protireformacijska akcija v avstrijskih deelah je tako sovpadala z nastopom pri jezuitih strogo vzgojenega nadvojvode Ferdinanda v Notranji Avstriji. Leta 1595 je 164

sedemnajstletni nadvojvoda prevzel deelnoknejo oblast. e v naslednjem letu, ko je prevzel vojako pobudo v boju s Turki na Hrvakem, je doma pometel z iluzijami stanov, da bo protestantska vera postala zakonita. Energino je odklonil trgovanje s stanovi glede verskega vpraanja in zahteval od njih prisego zvestobe, kot je la deelnemu knezu dotlej. Zavrnil je misel, da bi v zameno za to v deelne roine vkljuil tudi verske svoboine. Najprej so se uklonili tajerski stanovi, nato pa e koroki in kranjski. S tem je bila ponovno odprta pot, ki je vodila k dokonni rekatolizaciji in k zlomu politinega odpora plemstva. Ferdinand je pri izvajanju protireformacije sledil nainu, ki so ga uporabljali njegovi predhodniki - zaeti je moral pri najibkejem lenu in osamiti plemstvo. Mesta, ki so sodila pod njegovo neposredno oblast, so bila najbolj ranljiva. Njihovo odpornost je zmanjevala vse veja gospodarska oslabelost, kar se je kazalo v pavperizaciji in celo depopulaciji mestnega prebivalstva. Mezde so v 16. stoletju sicer e naraale in v 17. stoletju v glavnem ostajale na skorajda enaki ravni, vendar je kupna mo prebivalstva zelo padla. Za dnevno mezdo, izraeno v krajcarjih, ki kae na inflacijo in padec vrednosti srebra, je nekvalificirani delavec v Ljubljani lahko dobil kot protivrednost naslednjo koliino srebra, ali mesa, ali ita: leto 1500 1600 1700 mezda 5 kr 9 kr 11 kr srebro 1,25g 3,36g 2,27g govedina 2kg 1,32kg 2kg penica 6kg 2,3kg 2kg* (*oz. od 2.2 do 2.8 kg)

(navedene letnice odraajo stanje tudi ob koncu ali/in v zaetku posameznega stoletja). Dnevne mezde zidarskih mojstrov, ki so praviloma prejemali najvija plaila v primerjavi z drugimi poklici, pa so npr. znaale najmanj 200 % ve kot mezde nekvalificiranih delavcev v asu od okoli leta 1550 do 1650. Pozneje se je ta razlika poveala e za okoli 20 %. Sicer pa so mesta ob koncu 16. stoletja trgovinsko siromaili tevilni zunanji in notranji vzroki. Od sedemdesetih let dalje so bankrotirale tevilne banne in trgovske hie v juni Nemiji, kar je zaradi njihove povezanosti z gospodarsko dejavnostjo na slovenskem ozemlju vplivalo na upad trgovine tudi pri nas. Zaradi pomanjkanja ugodnih rudnih nahajali, podraitve proizvodnje in zmanjanja konkurennosti na tujih trgih je zaelo propadati elezarstvo na Korokem in Kranjskem, kjer je do konca 16. stoletja prenehala z delom skoraj tretjina fuin. Tranzitna trgovina z ogrsko ivino, ki je bila eden od najvejih virov bogastva domaih trgovcev, je na eni strani prehajala v roke bolje organiziranih in usposobljenih italijanskih trgovskih druin, na drugi strani pa je zaradi turke vojne prilo do prenosa velikih ivinskih sejmov na sever, na levi breg Donave, s imer je zasluek trgovcev, ki so gonili 165

ivino po ljubljanski cesti iz Ogrske preko Ptuja, Celja, Ljubljane in Gorice na beneko ozemlje, mono upadel. Na upad moi nekaterih mest je vplivalo tudi dejstvo, da je brez pravih naslednikov umrlo nekaj velikih trgovcev ter da se je del obogatelega meanstva poplemenitil, nakupil posestva in zael uivati zemljiko rento. Nenazadnje sta finanno pogao mestnim trgovcem odirala tudi kmeka trgovina in obrt, ki sta nenehno poveevali svoj pomen na notranjem trgu. Celo ve: kmeka trgovina je ta okvir v manji meri celo prebijala, saj se je s tovornitvom vkljuevala v posle na dolge razdalje. Ker je peala tranzitna trgovina, je sedaj postala pomembneja trgovina na lokalni ravni. Odnos med sicernjima verskima zaveznikoma, meanstvom in plemstvom, ki je od kmeke podjetnosti na lokalni ravni tudi smo imelo dobiek, se je zaostril, e dodatno pa je njune medsebojne nesporazume spodbujal katoliki vladar. Leta 1602 je Ferdinand izdal stroge predpise za Kranjsko in dve leti kasneje e za tajersko, s katerimi je kmeko trgovino omejeval v korist mest. Vendar ti poskusi - tako kot oni s konca 15. stoletja - ne v zaetku 17. stoletja in ne kasneje niso imeli nikakrnega odmeva. V taknih razmerah, ko se je e tako obrobno trie slovenskega prostora e bolj omejilo in ko v e rekatoliziranih junonemkih pokrajinah protestanti Notranje Avstrije niso ve nali prave opore, se luterani v mestih na slovenskem ozemlju niso mogli uspeno upirati ponovni uveljavitvi katolike vere. Verska strpnost, ki je bila izraz nemoi, da bi ena stran vsilila drugi svoj politini in verski prav, je bila zelo krhka. Ob oceni, da ne bo prilo do notranje vojne, je nadvojvoda Ferdinand zael postopno in dosledno izvajati posebej pripravljeni rekatolizacijski nart svojega svetovalca kofa Jurija Stobeja. Leta 1598 je el nadvojvoda pod imenom celjskega grofa na romanje v Rim. Iz njega se je vrnil trdno odloen, da bo vse svoje deele rekatoliziral. e v istem letu je v vseh deelnoknejih mestih in trgih prepovedal protestantsko bogosluje, zahteval ukinitev protestantskih ol in izgon predikantov. Verska pripadnost deelnega kneza naj bi naslednje leto postala za vse meane merilo verske pripadnosti. Verske komisije so - zavarovane z monimi oddelki vojske - izvajale ukaz deelnega kneza na Spodnjem tajerskem in Korokem pod vodstvom kofa Martina Brennerja, na Kranjskem pa pod vodstvom kofa Tomaa Hrena. V treh letih (1599-1601), ko so zaigali protestantske knjige, izgnali predikante, ruili protestantske cerkve, molilnice in unievali grobia, se je med meanstvom konec protestantskega priseenega obrazca Tako mi Bog pomagaj in njegov sveti evangelij umaknil katolikemu Tako mi Bog pomagaj in njegovi ljubi svetniki. Le Celovec je kot deelnostanovsko mesto klonil ele 1604. leta. Veina protestantskih meanov na slovenskem ozemlju je zatajila svoje versko preprianje in ponovno sprejela katoliko vero, le redki, praviloma bogati, izobraeni in sposobni, pa so ostali zvesti svoji verski 166

opredelitvi in se izselili (to so poeli e ob prvem protiprotestantskem valu v osemdesetih letih) v Nemijo, na eko in na Ogrsko. Vizitacije so v prvih desetletjih 17. stoletja sicer e ugotavljale, da obstajajo neprepriljivi katoliani in nekateri protestanti, ki se, kot je zapisal ljubljanski kof, skrivajo v temi kot sove, vendar se je prikrita protestantska skupnost ohranila ne med meani, ampak le med kmekimi ljudmi v nekaj vaseh ob Zilji in Ziljici na Korokem. Nart deelnega kneza, da plemstvo v Notranji Avstriji osami, je v zaetku 17. stoletja uspel. Glede na skromne preostanke protestantizma je bila katolika zmaga oitna. Meanstvo, nenazadnje pa tudi podlono kmeko prebivalstvo, je bilo dejansko pokatolianjeno. as za dokonni udarec plemstvu so poslej v najveji meri doloali zunanji dogodki. Spori med bratoma, predanim katolikom nadvojvodo Matijem in opravilno vse manj sposobnim cesarjem Rudolfom II., so sprva (leta 1608/1609) celo zagotovili versko svobodo plemstvu in mestom v Spodnji in Zgornji Avstriji ter na ekem, kar je v Ferdinandovih deelah ponovno ustvarjalo upanje na protestantsko obnovo. Ko pa je Matija postal cesar (1612-1619), so se verske razmere zaostrovale, vendar je ukrepanje deelnega kneza proti protestantskim stanovom v Notranji Avstriji zaustavljala (notranje)avstrijsko-beneka vojna (1615-1617/18). Odloilen trenutek preobrata je nastopil leta 1618 z uporom ekega plemstva. Skozi okno cesarsko-kraljeve palae v Pragi so plemii vrgli kraljeve predstavnike (praka defenestracija). Vreni so padec kljub veliki viini preiveli, saj so padli na gnoj. Zato pa skoraj tretjina ekega prebivalstva ni preivela tridesetletne verske vojne, ki jo je ta dogodek sproil. Ferdinandu Notranjeavstrijskemu, ki je po umrlem Matiji postal cesar (kot Ferdinand II. je vladal 1619-1637), nosil pa je tudi e eko (1617) in ogrsko (1618) krono, je plemstvo v obeh kraljevinah odreklo pokorino in si izvolilo nova vladarja. Z zmago nad ekim plemstvom v bitki na Beli gori leta 1620 in s ponovno pridobitvijo ogrske krone leto kasneje je Ferdinand II. v obeh kraljestvih znova vzpostavil svojo oblast. Na ekem je zael izvajati temeljito versko in politino poenotenje; leta 1627 je proglasil eko za dedno habsburko kraljestvo. Ferdinand, ki je bil, preden je postal cesar, v habsburkih dednih deelah le deelni knez Notranje Avstrije, je po Matiji podedoval tudi Zgornjo in Spodnjo Avstrijo. V svojih rokah je tako zdruil habsburke dedne deele in je zato leta 1621 lahko doloil, da se poslej vse te posesti (in od leta 1655 tudi Tirolska) kot nedeljive in neodtujljive dedujejo po naelu prvorojenstva (majorat). V odnosu do stanov posameznih skupin deel je Ferdinand II. svoj poloaj mono okrepil. Potem ko je uveljavil oblast suverena na ekem, je lahko zakljuil s protireformacijo tudi v avstrijskih deelah. Poleti 1628 je objavil ukaz, da se morajo plemii 167

Notranje Avstrije odpovedati protestantski veri, ali pa v enem letu zapustiti tajersko, Koroko in Kranjsko. Do leta 1630 je okoli 750 plemiev (od tega jih je po nepopolnih seznamih znanih 250 iz tajerske, 160 iz Koroke in 104 iz Kranjske) zapustilo deele in odneslo s seboj tudi precej kapitala. Monost vstopa med plemstvo se je sedaj e bolj kot prej odprla zlasti novim doseljencem iz Italije, ki so si svoja gospostva - v veliki meri pa tudi plemike naslove - pridobili z denarjem. Na enak nain so postajali plemii tudi ljudje iz domaega meanskega in celo kmekega okolja. Sestava plemstva se je mono spremenila. Deelne stanove na Kranjskem so poslej sestavljali lani, katerih veina je izvirala iz drugih druin kot tista iz 16. stoletja. Take moi, kot so jo imeli stanovi v dobi protestantizma, le-ti niso dosegli nikoli ve. Z zmago deelnokneje protireformacije je bila Notranja Avstrija, ki je tudi prenehala obstajati kot posebna dinastina tvorba (1564-1619), pokatolianjena na vsej drubeni lestvici. Cerkev se je premoenjsko okrepila in poveala verski vpliv, politino mo pa je pridobil predvsem deelni knez. Nastopilo je obdobje t. i. konfesionalnega absolutizma oziroma politinega absolutizma, ki je trajalo vse do prve polovice 18. stoletja. Hkrati z uveljavljanjem suverenosti vladarja oziroma deelnega kneza je lahko od zaetka 17. stoletja potekala tudi dosledneja nenasilna notranja preobrazba Cerkve. Za dolgoroen uspeh katolike obnove je bil poleg pastoralnega dela kofov zlasti pomemben dvig izobrazbene ravni duhovine. Ob zanemarjanju in vekrat celo preganjanju osnovnih ol - te naj bi bile v 16. stoletju celo sredia razirjanja protestantskega nauka - so skrb nad srednjim in vijim olstvom prevzeli jezuiti. Do olskih reform v 18. stoletju so ti razen upnijske ole v Ruah pri Mariboru, ki je delovala v letih od 1645 do 1758 in je dosegala raven gimnazije, obvladovali vse gimnazije na slovenskih tleh. V nekaterih mestih so imeli tudi eno- ali dvoletne pripravljalnice za teoloki tudij v Gradcu. Glavni versko-politini namen latinskih est razrednih jezuitskih gimnazij je bil enak kot v tiri- oziroma pet razrednih protestantskih stanovskih olah, razpuenih leta 1598 oziroma 1601: izolati dobre pridigarje, ki bodo znali prepriljivo razirjati pravo vero. Izobrazbene in nravstvene razmere med duhovniki so se e v prvih desetletjih 17. stoletja izrazito izboljale. Na Spodnjem tajerskem sta bila npr. leta 1617 le dva doktorja in trije bakalavreati teologije, enajst let kasneje pa je bilo na tajerskem e osemindvajset magistrov in devet doktorjev teologije. V ljubljanskem jezuitskem kolegiju, katerega gojenci so se praviloma odloali za duhovniki poklic, je tevilo dijakov v 17. stoletju stalno naraalo: leta 1603 se je npr. olalo 200 dijakov, leta 1636 e 544, kasneje, leta 1700, pa je tevilo dijakov naraslo e na 659. kofi so prek sinod uveljavljali tridentinska prenovitvena naela, z osebno vzgojo domaih duhovnikov pa so skuali zagotoviti tudi njihovo zadostno tevilo v okoljih, iz katerih so sami 168

izvirali. Versko ivljenje se je razmahnilo. tevilne bratovine, kongregacije in druge laike skupnosti so oivile in razvile raznovrstne pobonosti: romanja, procesije, molitvene shode, nove oblike Marijinega aenja in podobno. Dijaki jezuitskih kolegijev so prispevali k utrjevanju katolike vere in k utrjevanju vdanosti dinastiji z gledalikimi predstavami, kapucini pa so prirejali pasijonske procesije za preproste ljudi. Med temi premikajoimi slikami - biblinimi alegorijami z govorjeno besedo - je bila najbolj znana kofjeloka pasijonska procesija iz leta 1721, ki jo je priredil in prevedel kapucin pater Romuald tandreki (Lovrenc Marui, 1676-1748). Predstavlja tudi prvo v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenini. Naklonjenost cerkvenih krogov visoki vokalni in instrumentalni glasbi pa je dala monost, da sta dva nadarjena glasbenika, Isaac Po (Posch) (?-1621/22) in Janez Krstnik Dolar (1620-1673), delovala tudi v domaem okolju. Zidave novih cerkva, zlati oltarji, vse pogosteje orgle v cerkvah in podobni bleei baroni dodatki so spreminjali vidno in duhovno podobo katolike cerkve ter hkrati dobo samo. Vsakdanje ivljenje v asu katolike obnove je zahtevalo uporabo slovenskega jezika, o emer priajo tevilni rokopisni zapisi nabonega (npr. Kalobki rokopis oziroma Knjiga kranjskih pesmi - Liber Cantionum Carniolicarum), upravnega (npr. razline prisege) in celo zasebnega (npr. osebna pisma) izvora. Kljub temu se je sicer nepretrgan razvoj slovenske pisane besede in knjinega jezika mono upoasnil. Na to je deloma vplival umik protestantskih piscev na tuje, predvsem pa dejstvo, da obnovljena katolika cerkev ni potrebovala skorajda nikakrne literature v narodnem jeziku. Slovenska pisana beseda, ki je v dobi protestantizma nagovarjala vse branje vee prebivalstvo (tega pa naj bi bilo z uresniitvijo osnovnega olstva im ve), je bila v 17. stoletju, v asu, ko se je slovenina skorajda povsem umaknila tudi iz redkih osnovnih ol, namenjena le duhovini (ta je potem slovensko tiskano besedo v cerkvi le posredovala). Iz povsem stvarnih verskih razlogov se je za na slovenski jezik zavzemal ljubljanski kof Toma Hren, ki je v svojem predanem delu duhovnika videl predvsem nalogo vzpostaviti katoliko cerkev kot prenovljeno moralno silo. Apostol kranjski, kot je Hrena ob koncu stoletja imenoval Janez Vajkard Valvasor, je v cerkvi okvirno uveljavil uporabo slovenskega govora na tisti jezikovni ravni, ki je bila znailna za slovenske protestantske tiske. Zaradi njegovega prizadevanja je Rim duhovnikom dovolil uporabljati prevod Biblije Jurija Dalmatina - seveda brez protestantskega uvoda. Leta 1613 je uporabo protestantske Biblije v veliki meri zaela nadomeati izdaja nekaterih novozaveznih svetopisemskih tekstov z naslovom Evangelija inu listuvi (=pisma), ki jih je v glavnem po Dalmatinu priredil jezuit Janez andek. Dve leti kasneje je andek prevedel e Mali katekizem Petra Kanizija, potem pa v slovenskem jeziku ni bila natisnjena nobena knjiga 169

skoraj estdeset let. Medtem ko je nabona knjievnost vzpostavila svojo kontinuiteto z novo izdajo lekcionarja leta 1672 in doivela baroni razcvet v pridini prozi kapucina Janeza Svetokrikega (Tobija pl. Lionelli, 1647-1714), ki je v letih od 1691 do 1707 izdal pet zvezkov (kar 2896 strani) svojih pridig z naslovom Sveti prironik (Sacrum promptuarium), pa je do katolikega natisa Biblije prilo ele na prelomu iz 18. stoletja v 19. (1784-1802). Takrat je jezikoslovec in duhovnik Jurij Japelj (1744-1807) s sodelavci na novo prevedel knjigo knjig in pri tem presegel nastalo jezikovno neenotnost tako, da se je oprl na jezik Jurija Dalmatina in ga obogatil z novostmi. Drava in cerkev, ki sta v tesni medsebojni povezavi v 17. stoletju dosegli cerkvenopolitino poenotenje, sta potrebovali slovensko pisano in tiskano besedo v glavnem le toliko, kolikor je jezik predstavljal vzvod za uresniitev njunih ciljev. Tega ni kazala samo dolgotrajna odsotnost slovenskih tiskov nabone vsebine, ki so v obstojeem obsegu oitno zadostovali za cerkvene potrebe, ampak je na to opozarjalo zlasti umanjkanje slovenskega necerkvenega tiska. Po izdaji italijansko-slovenskega slovarja Gregoria Alasia da Sommaripe (Vocabolario Italiano e Schiavo, Videm 1607), ki je seveda sodil med dela uene kulture, je ele leta 1725 izel prvi slovenski necerkveni tisk, ki je bil neposredno namenjen najirim slojem prebivalstva. To je bila kmeka pratika (Nova krajnska pratika na lejtu MDCCXXVI), ki je poslej izhajala tudi v nakladi do 30.000 izvodov in je kljub nadvse skromni vsebini oziroma prav zaradi nje - izobraevalno vplivala na preprosto prebivalstvo. Elitna dela uene kulture pa so v 17. stoletju in prvih desetletjih 18. stoletja ostajala v latinskem in deloma nemkem jeziku.

POLOAJ PREKMURSKIH SLOVENCEV

eprav so Habsburani od leta 1526 pa vse do leta 1918 nosili tudi svetotefansko krono (ta je bila po letu 1687 zanje tudi dedna), so Slovenci v Prekmurju iveli v politinem, cerkvenem in gospodarskem pogledu povsem loeno od svojih rojakov na desnem bregu Mure. Vse do konca 17. stoletja Habsburani niso obvladovali celotnega ogrskega kraljestva ampak le njegov manji del. Po letu 1526 je namre to nekdaj veliko kraljestvo razpadlo na tri dele: na osmansko provinco (ejalet Budim), na vazalno sedmograko kneevino na vzhodu in na kraljevino Ogrsko, ki se je omejila na obmoje zahodne Ogrske in Slovake. V ta tretji del je sodilo tudi Prekmurje. Razdeljeno je bilo v dve upravni enoti, v upanijo elezno (severozahodni del Prekmurja) s srediem v Vasvrju in upanijo Zala (jugovzhodni del Prekmurja) s srediem v Zalavrju. Tamkajnje slovensko prebivalstvo je spadalo pod 170

razline nemke, hrvake in predvsem ogrske zemljike gospode. Visoko plemstvo - kot npr. rodbine Szchy, Batthyany, Szchny, Bnffy - je imelo obsena strnjena posestva, na katerih je irilo predvsem pridvorno (dominikalno) gospodarstvo. Ko se je konec 17. stoletja meja osmanskega cesarstva umaknila globoko na Balkan, so se pridvorna zemljia e poveala. Hkrati so veliki fevdalci monopolizirali nekatere gospodarske dejavnosti, zlasti izvoz govedi in vina, od katerih so imeli velike dobike. V katoliki cerkveni ureditvi pa sta si Prekmurje delili zagrebka in gyrska kofija, po letu 1777 pa je Marija Terezija ves prostor prekmurskih Slovencev podredila sombotelski (Szombathely) kofiji. V drugi polovici 16. stoletja, ko so turki vpadi na Kranjsko in slovensko tajersko e prenehali, se je Prekmurje znalo pod hudimi udarci osmanskih osvajalcev. Veliki vpadi so se zaeli e konec sedemdesetih let (1578) in nadaljevali v osemdesetih letih (1582, 1587, 1588), posebej izpostavljeno pa je bilo prekmursko ozemlje v asu dolge vojne (1593-1606). Glavno bojie avstrijsko-turke vojne je tedaj postalo obseno podroje Ogrske, vendar so bili potem, ko sta padla v turke roke Gyr (1594, ponovno osvojen 1598) in Kania (1600), ogroeni tako Dunaj kot Gradec in Maribor. S padcem Kanie je bila osmanskim etam odprta pot proti vzhodni tajerski. Tako so turki konjeniki e naslednje leto vdrli v Medimurje ter pustoili vzdol Mure vse do Ljutomera in Radgone. V naslednjih letih, ko so Turki tudi vekrat skuali zavzeti Lendavo (1601, 1603, 1604), sta se obe strani izrpavali predvsem v potuhnjeni in izrpavajoi roparski vojni, v kateri pa si nobena ni mogla zagotoviti odloujoe vojake pobude. Po trinajstih letih vojskovanja so predstavniki polmeseca in kria sedli za pogajalsko mizo ter jeseni leta 1606 v itavi (Zsitvatorok) sklenili dvajsetletno premirje. Ker do velikih ozemeljskih sprememb v teku vojne ni prilo (na Hrvakem so bile npr. le manje ozemeljske pridobitve - Petrinja, Moslavina in azma; sicer pa je predvsem slavonski del Vojne krajine mnoino okrepilo iz Turije prebeglo vlako prebivalstvo), je obveljalo naelo, da vsaka stran obdri tisto, kar je v danem trenutku obvladovala. Premirje pa je pokazalo, da so Habsburani dosegli pomembno zmago predvsem na politini ravni. Mirovna pogodba ni ve nastala kot posledica sultanovega diktata, ampak na podlagi enakopravnih pogajanj: sultan je Rudolfu II. priznal cesarski naslov in ga imenoval za brata (dotlej ga je imel za sina); z enkratnim poastitvenim darilom pa je bil odpravljen poniujo davek sultanu, ki so ga morali Habsburani estdeset let plaevati za tisti del Ogrske, v katerem so vladali. Prvi je bil sklenjen tudi dogovor o ravnanju z ujetniki in o njihovi izmenjavi. eprav so Habsburani prav v tem uravnoteenem premirju s Turki dobili tisto izhodie, ki jim je omogoalo poznejo vzpostavitev politinega vpliva na Balkanu, pa je e vse do poldrugega desetletja pred iztekom 17. stoletja ostalo nereeno vpraanje meje na podroju Prekmurja. 171

Med rto, ki vee Blatensko jezero z ustjem Mure na vzhodu, ter med tajersko mejo in Rabo na zahodu se je iril prostor, na katerem je o podlonosti odloala samo sila. Nejasno doloena meja in neuresniene elje Habsburanov, da bi na ogrskem ozemlju oblikovali Vojno krajino, kot je bila na Hrvakem, je Prekmurje potisnilo v dolgotrajno negotovost. e so utrjeni kraji in trdnjave znotraj prekmurskega obmoja zagotavljali, da Turki ozemlja ne bodo mogli zasesti, pa to vendarle ni zagotavljalo uinkovite zaite in obrambe. Kmetijsko proizvodnjo je tako v najveji meri zagotavljala sprijaznjenost z neposredno ali posredno turko prisotnostjo. Nastal je nenavaden dvojni oblastni poloaj. Turki so prisilili doloene trge, vasi in tudi posamezne kmetije, da so jim plaevale davek v zameno za to, da jih niso napadali, ropali in poigali. Toda Turkom tako podvreni kraji niso bili pod neposredno turko oblastjo, saj niso bili vkljueni v turko dravo. Kmetje so bili e naprej podloni svojim fevdalnim gospodom, lanom ogrskih stanov, ki so jim morali oddajati dajatve (velikokrat prav zaradi dvojne obremenjenosti koliinsko zmanjane ali celo prepolovljene), za lastno varnost in varnost svojih fevdalnih gospodov pa opravljati tudi tlako pri utrjevanju gradov in utrdb. Poleg tega plemii niso Turkom plaevali nobenega davka, niti niso priznavali njihove nadoblasti. To nenavadno oblastno stanje, ki je izviralo iz nezadostne turke moi, da bi ozemlje zavzeli, in zadostne moi, da so ozemlje lahko uspeno ogroali, so obutili nekateri prebivalci elezne upanije e v sedemdesetih letih 16. stoletja. Poslej se je tevilo podlonih krajev, ki so morali v tej upaniji pristati na turki davek, nenehno poveevalo. Do sredine 17. stoletja pa je na svojevrstni turki hara pristajala e veina naselbin v Prekmurju. Kljub temu vpadi niso prenehali, saj je bila elja napadalcev, da podredijo celotno prekmursko ozemlje. Svojo pravico so skuali uveljaviti s tevilnimi manjimi vpadi, ki so v asu od leta 1626 do leta 1684 vkljuevali tudi nekaj velikih vpadov, ki so prizadeli celo Prekmurje. Vendar obdobje miru in varnosti ni nastopilo niti potem, ko je turka vojska leta 1683 pred Dunajem doivela usodni poraz. Meja osmanske drave se je sicer zaela hitro umikati proti vzhodu, a je ele zavzetje Kanie leta 1690 odvrnilo turko nevarnost od Prekmurja. Prihod cesarskih et v Prekmurje je med prebivalstvom povzroil novo negotovost. Nemki vojaki so bili namre orodje dunajskega dvora tudi za uveljavitev absolutizma in hitrejo rekatolizacijo protestantskih oziroma kalvinskih skupnosti. Vse moneje absolutistine tenje Habsburanov so na Ogrskem povzroile, da je e prej dolgotrajno prisotno kmeko upornitvo kurucov preraslo v velik boj za stanovsko samostojnost (17031711) pod vodstvom Ferenca II. Rakoczyja. Uporniki kuruci so zavzeli Grad, Mursko Soboto in Lendavo, vekrat prezimovali v Prekmurju in plenili okolico in posamezne kraje tako v 172

Prekmurju kot v spodnji tajerski. ele sklenitev miru leta 1711, s katerim je ogrsko plemstvo ponovno priznalo habsburko oblast, je tudi Prekmurju prinesla dolgotrajneje obdobje mirnejega ivljenja. Predvsem turki vpadi so mono vplivali na demografsko in socialno podobo Prekmurja. Nije plemstvo, ki je premoenjsko oslabelo, je deloma padlo v sloj podlonikov, v najboljem primeru pa ohranilo svoj poloaj med zakupniki obsenih posesti velikih fevdalcev. Posebej so turki vpadi prizadeli poloaj kmeta, ki je bil zaradi stalnih pustoenj negotov, zaradi vpetosti v okvir dominikalne posesti pa tudi oropan vsakrne gospodarske iniciative. Nekatera obmoja so zemljiki gospodje kmalu kolonizirali z madarskimi kmeti (nastala so novo naselja kot na primer Gornji in Dolnji Lako), vendar je demografska podoba kazala skromno poseljenost. Na vsem dananjem prekmurskem ozemlju je konec 17. stoletja ivelo le okoli 22.000 ljudi. Splono podobo opustelosti, unienosti in siromatva so dopolnjevale tevilne razvaline cerkva, ki so jih Turki zaeli mnoino ruiti in poigati ele v asu, ko so zaeli izgubljati vojako pobudo in mo. Na prelomu iz 16. stoletja v 17. so vzporedno z avstrijsko-turko vojno na Ogrskem potekala rekatolizacijska, s tem pa tudi absolutistina prizadevanja za rimsko cerkev vnetih Habsburanov. Protestantizem, ki se je na Ogrskem uveljavljal od okoli leta 1550, je prav ob koncu 16. stoletja doivljal velik razcvet. K temu so pripomogli tudi verski begunci iz Notranje Avstrije, ki so po izgonu iz domovine zaito nali tudi pri ogrskih plemiih. Ostri ukrepi proti protestantskemu plemstvu, s katerimi je hotela osrednja kraljeva oblast zlomiti politino mo stanov in hkrati povrniti katoliki cerkvi prej od nje odtujena posestva, pa so izzvala silovito proti habsburko gibanje pod vodstvom ogrskega plemia in erdeljskega kneza Istvana Bocskaya. Prilo je celo do upora zoper kraljevsko oblast (1604-1606). S pomojo Turkov so ete upornikov prodrle na Slovako, s pustoenji pa ni bilo prizaneseno niti Prekmurju. Madarski hajduki in turki oddelki so ropali po tamkajnjem ozemlju vse do rte Ormo-Ljutomer-Radgona-Monoter. Najhuje je bilo leta 1605, ko so napadalci prek Mure vdrli na Mursko polje, pogali 1.500 hi, odpeljali okoli 3.500 ljudi in odgnali ivino, do tal pa pogali Ljutomer in Verej. Toda sredi leta 1606 je prilo na Dunaju do verske pomiritve. Ogrski stanovi so dobili pravico do svobodne izbire vere in odloitev posameznega zemljikega gospoda je bila zavezujoa tudi za njegove podlonike. Luterantsvo in deloma tudi kalvinizem sta v zaetku 17. stoletja dobila na Ogrskem polno veljavo. Slovensko prebivalstvo je veinoma sprejelo protestantsko vero. Toda kakor se je od srede stoletja rekatolizacijski pritisk poveeval in se je ponovno uveljavljala katolika vera pri plemstvu, tako so tudi Slovenci, e se niso izselili v ormodsko (Somogy) upanijo, kjer so se kasneje 173

madarizirali, postajali spet katoliki. Vendar je slovenska katolika skupnost dobila podporo v knjini obliki v slovenskem jeziku ele v drugi polovici 18. stoletja. Katoliki upnik Miklo Kzmi (1737-1804) je pripravil vrsto knjig za olske in cerkvene potrebe (med njimi evangelistar Szvti evangyeliomi, Sopron 1780). Le manji del Slovencev v Prekmurju (do ene etrtine) pa je zaradi nikoli do konca izvedene protireformacije ohranil protestantsko vero. Prekmurski protestanti so tako kot njihovi vrstniki na Kranjskem iskali za svoje slovensko versko knjievno delo pomo v Nemiji. V Halleju je leta 1715 izel prevod Luthrovega Malega katekizma, ki ga je pripravil Ferenc Temlin; najveji knjievni doseek prekmurskih protestantov pa je bil prevod celotne Nove zaveze (Nuovi zkon, Halle 1771) v stari slovenski jezik (v prekmurino)izpod peresa tevana Kzmia.

(NOTRANJE)AVSTRIJSKO-BENEKA VOJNA
Le dve vojni v zgodnjem novem veku sta neposredno prizadeli slovensko ozemlje. Obe sta - tako kot turki vpadi - prostorsko zajeli samo obrobna podroja posameznih deel. Prav v asu, ko se je v zaetku 17. stoletja nezadrno blial obraun s protestantskim plemstvom v Notranji Avstriji, a je hkrati v Prekmurju zaradi druganega poloaja ogrskih stanov habsburki rekatolizacijski in absolutistini nart spodletel, je ob jugozahodni in zahodni meji notranjeavstrijskega ozemlja izbruhnila druga vojna s Prejasno republiko Serenissimo. Razlogi zanjo niso bili versko-ideoloki, temve politini. S prvo avstrijskobeneko vojno, od katere je preteklo e okroglih sto let, je bila druga v tesni zvezi. Mirovni pogodbi iz Wormsa leta 1521 in Bologne osem let kasneje namre nista zadovoljivo reili vpraanja meje. Na eni strani so ostala odprta vpraanja diferenc, to je zemlji ob meji na kopnem, ki so jih prebivalstvu obeh strani doloili za zadovoljevanje skupnih potreb, na drugi strani pa ni bilo reeno vpraanje svobodne plovbe na Jadranu, kjer so imeli Beneani monopolni poloaj. Diference so postale sporna mesta in prostor stalnih manjih, pa tudi vejih spopadov. Zaradi gusarskih napadov senjskih uskokov na beneke ladje in obalne kraje v Istri je prihajalo do pomorskih bitk ter s strani benekega ladjevja celo do blokad Senja ali celega Kvarnerskega zaliva. Ladje Republike sv. Marka so vasih napadale tudi vzhodno, se pravi habsburko obalo istrskega polotoka. Gospodarsko-politine razmere so bile zaostrene tudi na meji med habsburkim Trstom in benekimi Miljami. Trst je namre hotel okrepiti svojo trgovino s soljo na raun benekih mest Izole, Pirana in Kopra. Na eni in na drugi strani so e dodatno nezadovoljstvo povzroale tevilne drobnarije, kot je bila npr. obveza nebenekih ladij, da s priplujem v severni Jadran plaajo carino beneki oblasti, ali pa to, da 174

trgovcem, ki so prihajali na sejme, ni bil priznan njihov status. Trgovino sta ovirala tudi strogost in pristranost mitniarjev, na podrojih, kjer so kmetje nasprotne strani gojili poljske kulture za prodajo, pa so oblasti celo prepovedovale prehod preko meje. V severno jadranskem bazenu in na okolikem kopnem so tako nastala krizna aria, ki so se raztezala od Senja prek kvarnerskih otokov in celotnega istrskega polotoka do Trsta ter njegovega zaledja, nemirno pa je bilo tudi obmoje ob furlanski meji. Leta 1615 so spori in oboroeni spopadi prerasli v vojno, ki je dobila ime uskoka vojna oziroma vojna za Gradiko (it. Gradisca = Gradie ob Soi). Nadvojvoda Ferdinand je v vojni lahko raunal le na svoje deelnokneje dohodke in pomo notranjeavstrijskih stanov. e vedno preteno protestantski stanovi tajerske, Koroke in Kranjske se niso eleli zaplesti neposredno v vojno. Medtem ko sta bili Koroka in Kranjska e zaradi bliine bojia vekrat prisiljeni, da sta za obrambo deel vpoklicali deelno konjenico in deelni poziv pecev (nista pa eleli svojih obrambnih formacij poslati prek meje), pa so se tajerci nenehno izmikali, da bi vpoklicali deelno vojsko. Vso teo vojnih spopadov so tako nosili najemniki vojaki. Pri finannih sredstvih, ki so bila potrebna za njih, pa so se deele prav tako obotavljale. Po nenehnih pritiskih deelnega kneza so deele sredstva sicer vedno odobrile, vendar e vedno ne v zadostni meri. Deelni knez se je moral zato za vzdrevanje celotnega vojnega podjetja e dodatno zadolevati predvsem pri italijanskih bankirjih na Dunaju. Tak poloaj Ferdinanda, ko je bil v asu vojne v najveji meri odvisen od samega sebe, se mu je e ob koncu vojne, e zlasti pa kasneje obrestoval tako v odnosu do notranjeavstrijskih stanov kot v visoki politiki v cesarstvu in v odnosu do sosednjih kraljevin eke in Ogrske. Vojna se je odvijala razlino v Istri in v Posoju. V Istri, ki jo je severno od rte MiljeLanie ter v notranjosti (h Kranjski prikljueni pazinska grofija in Kastavsko gospostvo ob vzhodni istrski obali) obvladovala habsburka stran, so imeli v prvem letu vojne pobudo habsburke ete, v naslednjih dveh pa beneke. Taktika obeh strani je bila enaka - poiganje hi in polj, unievanje vinogradov, sekanje oljk, ropanje, odpeljevanje ivine, pobijanje in ugrabljanje ljudi. Totalna vojna, ki so jo vodili malotevilni poklicni vojaki in tevilneje kmeko prebivalstvo obeh spolov, je e v prvem letu tako opustoilo mejno podroje, da so se v naslednjih letih vpadi kmeke gverile pogosto raztegnili v globino ozemlja obeh sprtih strani. V Posoju, kjer je Republika sv. Marka menila, da je naravna meja njenega ozemlja Soa, pa so beneke ete v prvem sunku celo prele spodnji tok reke in zasedle okoli estdeset krajev. eprav je vojna kasneje segla tudi vije (beneki oddelki so vpadali v Gorika Brda, na tolminsko in kobariko podroje ter prodrli celo na Koroko v Ziljsko dolino), je glavno 175

bojie ostalo v Furlaniji. Tu sta bili strateko pomembni zlasti dve utrdbi - Palmanova (komaj dobrih dvajset let staro vojako mesto) na beneki strani ter Gradie ob Soi, ki so jo kot edino preostalo habsburko trdnjavo na desnem bregu Soe ves as vojne oblegali Beneani. V asu vojne je doivljal kritine trenutke tudi Trst. Ko se je vojna razplamtela v Istri in Furlaniji, so Beneani prevzeli nadzor nad trakim zalivom. Nastali poloaj je reil angleki gusar in kasneje tudi uspeen diplomat Robert Elliot, ki je prebil beneko pomorsko blokado. Kot ve pomorak se je zavezal, da bo zgradil za nadvojvodo nekaj bojnih ladij. Trst je bil obvarovan in v vojni ni bil neposredno prizadet, avstrijska veja Habsburanov pa poslej ni opustila misli o zgraditvi lastne pomorske flote. Z vojakim vmeavanjem in diplomatsko dejavnostjo je panija, ki so se ji pridruile tudi manje italijanske drave, prisilila Beneko republiko k vojakemu popuanju in k sklenitvi miru. Leta 1617 je prilo v Madridu do potrditve mirovnih sklepov, ki so jih e poprej oblikovali v Parizu, vendar se je na istrsko-primorskem bojiu vojna zavlekla e v 1618. leto. Spopadi pod znakom benekega krilatega leva in znakom habsburkega dvoglavega orla so prenehali ele potem, ko sta bili obe strani popolnoma izrpani. Ker vojna v Istri ni potekala v skladu z vojako veino 16. in 17. stoletja (z jasno izraenimi bojnimi linijami in zaledjem; tako je spopad potekal le v Furlaniji), so bile posledice za polotok usodne in dolgotrajne. Beneke oblasti so ob koncu vojne sporoile v svoje politino sredie: Vojna in vpadi v beneki del Istre se ne bi izplaali, saj od tod ni kaj odnesti razen kamenja! Skupna ocena posledic spopadov v benekih treh etrtinah polotoka je znaala 30 do 50 % pobitega prebivalstva, 60 do 90 % poruenih in poganih hi, 90 do 99,5 % uniene ali odpeljane ivine in 90 do 98 % opuenih obdelovalnih povrin. Odposlanci nadvojvode Ferdinanda so v pazinski grofiji ugotavljali podobno stanje. V njej naj bi ivelo le e nekaj tiso ljudi, vojna koda pa naj bi znaala kar 434.967 goldinarjev. Po mirovnih sklepih so se Beneani umaknili iz vseh krajev, ki so jih zasedli med vojno, Habsburani pa so dali uniiti del uskokega ladjevja. Uskoki, ki so se morali iz Senja odseliti v hrvako zaledje, so se razselili tudi v Istro, Italijo, v umberak, v beneko Dalmacijo ter celo na Sicilijo in v Neapelj. Meja med Benetkami in Notranjo Avstrijo je ostala enaka kot prej in se tudi poslej ni ve spremenila vse do propada Serenissime. Na svobodno plovbo po Jadranu pa je bilo potrebno poakati e sto let. Istra je bila gospodarsko in prebivalstveno opustoena, e dodatno pa je leta 1630/31 predvsem obmorska mesta zdesetkala kuga, ki je tudi sicer e vekrat razsajala v 16. in kasneje v 17. stoletju. Tako je imel Koper, ki je bil za celotno beneko Istro pomembno upravno, cerkveno in gospodarsko 176

sredie, v prvi polovici 16. stoletja od 9.000 do 10.000 prebivalcev, leta 1554 - po letih kuge - 2310, v zaetku 17. stoletja 4.000, po kugi leta 1631 pa le e 1800 prebivalcev. Istra je padla v revino, kakrne ni doivela ne prej ne kasneje. Nastalo siromatvo so oblasti skuale presei s ponovno obujeno in intenzivnejo kolonizacijo novega prebivalstva. S prileki pa je prilo tudi sovratvo do njih. Odnos do kolonistov se je dodatno zaostroval zaradi slabega gospodarskega poloaja. Oblasti so prilekom tudi dodeljevale neobdelano zemljo ter jim dajale davne olajave. Medtem ko se kolonizacija podeelja s prebivalci iz Italije ni obnesla, so Italijani znatno pomnoili prebivalstvo v obmorskih mestih. Na podeelju pa so se obdrali kolonisti, ki so kot begunci pred Turki prili iz zalednih hrvakih in deloma slovenskih pokrajin ter iz srednje Dalmacije, pa tudi iz rnogorskih, albanskih in grkih podroij, ki so spadala pod beneko oblast. V benekem delu Istre, na okoli 2586 km, se je prebivalstvo od leta 1625 do leta 1741 skoraj podvojilo. To je sicer pomenilo hitrejo populacijsko rast kot npr. na slovenskem ozemlju, vendar je prebivalstvo na polotoku takrat doseglo zgolj tevilno stanje, ki je e bilo doseeno leta 1580: leto 1580 1625 1741 tevilo preb. 70.000 36.500 69.415 gostota preb. na km 27,06 14,11 26,83

Enako kot beneke oblasti so v svojem delu Istre poeli tudi Habsburani. Naseljevali so novo prebivalstvo in mu nudili doloene davne olajave (npr. estletno davno prostost). Ob tem so na zemljikem gospostvu e naprej ohranjali mone oblike vake samouprave. Istra kot celota je s kolonizacijo novega prebivalstva v 17. stoletju sicer ohranila prevladujo hrvaki znaaj, a je hkrati dobila prepoznavno pisano etnino podobo. Z zmago v (notranje)avstrijsko-beneki vojni oziroma z neizgubljeno vojno si je deelni knez Ferdinand pridobil mo in ugled, ki sta mu v naslednjih letih zagotavljala laje in odloneje ravnanje s stanovi tajerske, Koroke in Kranjske, da jih je podredil, rekatoliziral, jim naloil prevzem svojih dolgov in spremenil njihove vsakoletne deelne zbore v stroj za odobravanje davkov.

RAZMERE NA PODEELJU
Absolutizem je vladarju zagotovil politino zmago nad deelnimi stanovi, vendar pa plemiev ni omejeval v njihovem odnosu do podlonikov. Monost, ki jo je podlonikom 177

obetala pravica do pritobe na vijo sodno instanco, in ukaz cesarja Ferdinanda III. (16371657), da patrimonialna sodia hitreje razreujejo kmeke tobe, sta bila predvsem formalnega znaaja. Kmetom namre dejansko nista nudila nobene veje pravne varnosti, prav tako pa nista omejevala samovolje zemljikih gospodov. Ravno obratno. Fevdalni red se je zaasno celo utrdil, razmerje med fevdalnim gospodom in podlonikom je veljalo za njun privatno-pravni odnos, apetiti zemljike gospode pa so se z izgubo njihove politine vloge e poveali. Razen z e obstojeimi raznovrstnimi in tevilnimi podlonikovimi dajatvami ter z razlinimi oblikami uivanja kmetij (prve je zemljiki gospod poveeval, druge pa predvsem z razvijanjem lastnega gospodarskega obrata veanjem dominikalne zemlje prav tako skual spreminjati v svojo korist) si je elel fevdalec poveati dohodke (fevdalno rento) e z novimi dajatvami. Praviloma so se podlonika bremena bolj poveevala in spreminjala na vzhodnem delu slovenskega ozemlja (v Prekmurju, na Spodnjem tajerskem in Dolenjskem), pri emer je lo tudi za uveljavljanje naela o osebni odvisnosti kmeta od zemljikega gospoda. Manje so bile spremembe v severnem in zahodnem delu (se pravi na Korokem, Gorenjskem in Notranjskem ter na Primorskem, kjer je bila zlasti tlaka redka). Na Kranjskem so si gospostva v 17. stoletju zaela lastiti pravico do t. i. v deeli obiajne tlake, zgled pa je bil privlaen tudi za nekatera gospostva v drugih deelah. To naj bi pomenilo, da naj bi bili podloniki na celih kmetijah gospodu na voljo skozi vse leto po est dni na teden (razen ob praznikih). Delovno dajatev bi bilo mogoe nadomestiti z denarjem - robotnino. Seveda naj bi v veljavi e dalje ostale tudi v urbarju tono doloene razline vrste tlake. Manje kmetije naj bi imele, pa glede na velikost, manje tlake obveznosti. V tem obdobju je zaela tudi cerkev pobirati novo dajatev v naravi, ki se je imenovala bira in je pripadala upnikom, kaplanom in cerkovnikom. Vsem oblikam dajatev se je pridruil e deelni davek. Kljub temu, da so bile obveznosti razline od gospostva do gospostva in celo od kmeta do kmeta, pa povpreno obremenitev podlone kmetije dobro ponazarja naslednji primer. Redne obveznosti, ki jih je lokemu gospostvu leta 1630 deloma v denarju, deloma v naravi in delno s tlako poravnaval kmet Jurjoi iz irovske upe za vsaj 740 goldinarjev vreden grunt, so preraunane v denar znaale:

178

dajatve, tlaka desetina deelni davek dajatve cerkvi rabotnina

med 3 gld in 29 k ter 3 gld in 39 k (in nekaj drobnih dajatev v naravi) 7 gld 5 gld in 5 k 1 gld in 1,5 k ter 1 gld in 24 k (in nekaj drobnih dajatev v naravi) 3 gld in 45 k (po letu 1630)

Skupno je moral gruntar leta 1630 plaati med 16 gld in 35,5 k ter 17 gld in 8 k. e leto kasneje pa se je obveznost kmetije samo z odmerjeno rabotnino precej dvignila, tako da so dajatve (brez upotevanja drobnih dajatev v naravi) skupno znaale okoli 21 goldinarjev. To pa je ustrezalo priblino tiri mesenemu zasluku nekvalificiranega delavca v Ljubljani ali priblino petim mesenim prejemkom navadnega vojaka. Poveane dravne davke in mono narasle zahteve zemljike gosposke je podlonik le steka prenaal. Le redko jih je uspeno presegel z dodatno neagrarno dejavnostjo. eprav je turka povodenj, ki je prej silila z juga, odtekla in je bil na zahodni meji sklenjen mir z Benetkami (vojno klanje v nemkem cesarstvu pa je bilo dale od slovenskih pokrajin), se je gmotni poloaj podlonikov veji del 17. stoletja poslabeval. Razlogi za to so tiali tudi v pomanjkanju izboljav orodja in obdelovalne tehnike. Kmetje, ki so videli glavnega izemalca v svojih neposrednih gospodarjih, ne pa tudi v dravi, ki je predvsem za svoja vojaka podjetja potrebovala vse veje kupe denarja, so edalje pogosteje prihajali v konflikt z zemljiko gospodo. Upornitvo se je v slovenskem prostoru kazalo na razlinih krajih. Najizraziteje je bilo na Koevskem (e od zadnjih desetletij 16. stoletja), na Gorikem v prvem tolminskem uporu leta 1627 in na tajerskem v manjih uporih na irem podroju okoli Ptuja. Kmeko nezadovoljstvo se je zgostilo leta 1635 in iz lokalnega upora na gospostvu Ojstrica med Vranskim in Trbovljami preraslo v veliki slovenski upor proti fevdalni zemljiki gospodi. Po veletnih sporih podlonikov z njihovim gospodarjem, bivim vojakom Feliksom Schrattenbachom, ki so izbruhnili zaradi veanja tlake, pretiranih dajatev, sodnih glob in poveanja dravnih- deelnih davkov, so kmetje odklonili izpolnjevanje svojih obveznosti. Zaeli so se povezovati s podloniki sosednih gospostev in tudi ire. Neuspena posredovanja predstavnikov notranje avstrijskih organov, ki so se po letu 1619 ohranili v Gradcu (razen dvorne pisarne, ki se je preselila na Dunaj) kot organi posebne upravne enote, 179

so se konec aprila iztekla v oboroen spopad med Feliksom Schrattenbachom in njegovimi podloniki. Upor se je hitro in silovito raziril. Kmetje so do srede maja na Spodnjem tajerskem oropali in pogali - tako pravijo razlini soasni viri - od 35 do 70 grain, samostanov in upni. Istoasno so podloniki na Kranjskem uniili ve mitnic na meji med Kranjsko in tajersko ter pri Postojni. Upor se je tako raziril tudi po vejem delu Kranjske (na vzhodnem Gorenjskem, severnem Dolenjskem, na Koevskem, v Beli krajini in na Notranjskem), kjer je padlo v kmeke roke okoli 20 grain. tajerski in kranjski stanovi so se na razmeroma veliko ruilno mo upora, ki je zajel kar 15.000 km in okoli 15.000 podlonikov, odzvali hitro in do srede maja zbrali okrog dva tiso vojakov. Od teh je bilo 1800 krajinikov (1300 jih je ostalo na tajerskem, 500 na Kranjskem), ki so med puntarji povzroili velik preplah. Ker se s kranjskimi stanovi niso mogli pogoditi za primerno plailo, so zaeli krajiniki vsevprek ropati po vaseh. Prizadeta so bila tudi naselja, ki se uporu niso pridruila. Sicer pa so krajiniki po nekaj manjih spopadih s kmeti (pri otanju, pri Leskovcu pri Krkem, pri Pleterjah in pri ilentaboru) upor hitro zaduili. Mesta se v spopad med plemstvom in podloniki niso vkljuila, ampak so v skladu z lokalnimi razmerami varovala svoje koristi: Slovenska Bistrica je napad upornikov odbila, Krko, Ljubljana, Maribor in Ptuj so se le pripravili na obrambo, Celjani so ujete puntarje spustili, Kostanjevica in Kranj sta odklonila varovanje plemikega premoenja, nobeno mesto pa ni hotelo sprejeti krajinikov. Po dveh mesecih je bil upor dokonno zatrt. Medtem ko so storjeno kodo, ki so jo povzroili kmetje in vojaki najemniki, v deelah odpravili ele po nekaj letih, pa je raun za udelebo v uporu nekaj sto kmetov plaalo e v naslednjih mesecih: nekaj voditeljev so obglavili in razetverili, druge so poslali na galeje ali na prisilno delo na Ogrsko, veina obsojencev pa je morala plaati denarno kazen. Kmeki radikalizem in njegovo zatrtje nista vzpostavila znosnejega hierarhino urejenega drubenega ravnoteja. Ker se je pahljaa kmekih bremen e naprej razpirala, so ostajali tudi spori in manji krajevno omejeni upori. Novi, udobneji niinski plemiki dvorci in graine, ki so bili v nasprotju s prejnjimi, na vzpetinah postavljenimi gradovi lahek plen kmekih napadalcev e leta 1635, so v 17. stoletju nastajali s tlako in denarjem podlonikov. Ni drugae ni bilo z razkonimi sakralnimi objekti Zmagovite cerkve (Ecclesia triumphans). Vsakoletni deelni davek, ki je bil znan pod imenom kontribucija in je pripadal vladarju (od ene estine do ene etrtine njegove viine so prispevala mesta, ostalo pa zemljika gospostva oziroma podloniki), se je takrat ustalil pri tirikratnem znesku deelne davne osnove. Poleg tega je bila uvedena e nova izredna kontribucija, ki je naraala hitreje kot inflacija (ta je sicer bila obutna le kratek as sredi dvajsetih let 17. stoletja). V 18. stoletju sta tako oba 180

neposredna davka znaala kar desetkratno viino deelne davne osnove. Tema davkoma je bila prikljuena e vrsta drugih neposrednih davkov, kot so glavarina, premoenjski davek, davek na hie itd. Od druge polovice 17. stoletja pa so poleg seveda e vpeljanih regalnih dohodkov od rudnikov, gozdov, kovnic, carin in mitnin cesarjevo blagajno e posebej polnili neposredni davki na meso, ivino, alkoholne pijae in podobno. V 17. stoletju so se uveljavile nekatere nove poljske kulture, ki na gmotni poloaj podlonika niso mogle bistveno vplivati, so pa morda blaile morebitna leta lakote. Hkrati so tudi ustvarjale novo oziroma oitnejo razlinost agrarne podobe posameznih podroij. Na Kranjskem se je tedaj uveljavila ajda, ki je bila sicer znana e v 16. stoletju. Enako je bilo s koruzo. Ker je prila na slovensko ozemlje iz Italije, Ogrske in Turije, se je na Gorikem in v Ziljski dolini imenovala sirk, na tajerskem, kjer je najbolje uspevala, kukurutz, na Dolenjskem pa je bila znana kot turica. Koruza se je uveljavila veliko hitreje kot v 18. stoletju krompir (na slovenskem ozemlju znan e med letoma 1730-1740), ki so ga imeli za lepljivega in neprebavljivega. Krompir, ki so ga imenovali tudi zemeljska jabolka ali podzemeljski kostanj, so ljudje v avstrijskih deelah zaeli pogosteje jesti ele takrat, ko so jih v to prisilile velike lakote leta 1771/1772. Ponekod se je uveljavil celo ele v prvih desetletjih 19. stoletja. V Istri in na Gorikem je v 17. stoletju rasel pomen oljke in vinske trte, zaradi proizvodnje svile pa se je po letu 1700 na Gorikem izraziteje uveljavljala kultura murve. Mnogokje, zlasti v ravninskih predelih in ob prometnih poteh, so se kmetje ukvarjali tudi s konjerejo, saj je bilo tovornitvo ena od poglavitnih neagrarnih dejavnosti podeelskega prebivalstva. Neodvisno od kmeke konjereje se je v Lipici na Krasu razvila pasemska vzreja toplokrvnih konj - lipicancev. Iz manje kobilarne, postavljene v Lipici e v drugi polovici 16. stoletja, je v prvih desetletjih 18. stoletja zrasla velika kobilarna za potrebe vojske in dvora. Na vasi, katere zunanja podoba je e globoko v 18. stoletje ostala praktino nespremenjena, so kmeko poljedelsko dejavnost bistveno dopolnjevali domaa obrt, trgovina, prevoznitvo in tovornitvo. Z raziritvijo gospodarskega prostora na srednje Podonavje in severnosavsko podroje ob koncu 17. in v prvih desetletjih 18. stoletja ter s proglasitvijo Trsta in Reke za svobodni pristanii leta 1719 so se razprle nove trgovinske monosti, ki so pozitivno vplivale tudi na sploni ekonomski poloaj slovenskih pokrajin. Gospodarski razvoj na vasi in zunanji gospodarski vplivi so tako vodili k premoenjskemu razslojevanju na podeelju, posredno pa tudi k hitrejemu drobljenju kmetijske posesti, ki je sicer bilo prisotno e prej. Nakazovati so se zaele velike spremembe v drubeni strukturi. Pri bogatejih velikih in srednjih kmetih (gruntarjih in polgruntarjih) so se vse pogosteje pojavljali hlapci in dekle kot najniji podeelski sloj. Poleg njih so se v vaseh na vinorodnih 181

obmojih pojavljali viniarji, drugod pa gostai ali osebnjki (sabnki), ki so kot poljedelski delavci brez lastnega zemljia iveli v svojih koah. Najbolj se je tevilno okrepil sloj kajarjev, nekaknih polkmetov, ki so veinoma posedovali majhne kose nekdanjega skupnega srenjskega zemljia in se v preteni meri ukvarjali z nepoljedelskimi dejavnostmi. tevilo kajarjev je ponekod mono preseglo tevilo gruntarjev. Ob prometnih poteh so nastala tudi povsem kajarska naselja kot npr. Drenov gri blizu Vrhnike. Drubeno strukturo prebivalstva in njegovo obutno naraanje, ki je sicer bilo v obdobju zgodnjega novega veka v celoti praviloma zmerneje, kot ga ponazarja tabela, pa kae stanje na zemljikem gospostvu v obeh dolinah Sore: leto 1501 1630 1784 t. preb. 3975 10.142 15.105 gruntarji 757 819 867 polgruntarji 211 kajarji 47 779 805 gostai 115 789

V celoti tevilo kaj v 18. stoletju verjetno ni preseglo tevila kmetij. To dokazuje tudi preglednica drubene strukture na irem obmoju upnij ljubljanske kofije, ki je teritorialno segala na Kranjsko, tajersko in deloma Koroko (brez upotevanja upnij z veinskim mestnim prebivalstvom): leto 1754 kmetje 55.054 57,7 % kajarji 19.210 20,1 % gostai 13.934 14,6 % ostali 7218 7,6 % skupaj 95.416 100 %

Z razslojevanjem kmekega prebivalstva so med njimi nastale tudi velike premoenjske razlike. Nekateri, sicer redki podloniki in svobodniki so ustvarili precejnja premoenja, ta pa so jim omogoila napredovanje na drubeni lestvici. Kot trgovec z elezom je tako denimo obogatel kmeki sin Marko Oblak z gospostva kofja Loka. Leta 1688 si je pridobil plemstvo, devetnajst let kasneje pa je kupil postojnsko gospostvo. S ivici iz Vipave in Rakovci (Raigersfeld) iz Rakovice blizu Kranja pa so se med plemike zemljike gospode povzdignili kmeki svobodniki. Habsburka hia z nikoli polno oziroma vedno prazno blagajno se pri nartovanju svetovne politike, ki je bilo po koncu tridesetletne vojne v glavnem razpeta med vojako in gospodarsko mono Francijo ter vse bolj kaotino Turijo, seveda ni mogla pretirano tenkoutno ozirati na strahovito razsajanje kuge v letih 1679-1683 in/ali morebitne slabe letine doma. Davkom se - kot nobena drava - ni odpovedala, niti jih ni trenutno zmanjala ali 182

opuala. Fiskalni pritisk je tako v celotnem deleu kmeke obremenitve postajal vse veji, kmetova upornost pa poslej ni bila ve usmerjena samo proti fevdalcu, ampak tudi proti dravnim organom. Prav zadnji veliki kmeki upor na slovenskem ozemlju - po Tolmincih, ki so ga vodili, je bil imenovan kot tolminski upor - je vseboval to dvojnost: sprva je izbruhnil zaradi novih dravnih posrednih davkov na vino in meso (oziroma zaradi izsiljevalskega naina pobiranja davka s strani izterjevalca zakupnika), nato pa so kmetje svoje zahteve razirili e na urbarje in staro pravdo. Novi posredni davki so ustvarjali uporniki nemir na Tolminskem e od zaetka 18. stoletja, prag kmeke strpnosti pa so e znievali spori s tolminskim glavarjem, izredno slabe letine in razsajanje ivinske kuge. Puntarske priprave, ki so sprva prostorsko zajemale iro okolico Mosta na Soi, so se konec marca leta 1713 razvile v velik upor. Povod za njegov izbruh je bilo ravnanje davnega zakupnika Jakoba Bandela, ki ja dal v Gorici zapreti nekaj Tolmincev, poleg tega pa je zasegel njihov tovor. S pohodom v Gorico so kmetje zaprte osvobodili, razruili ve mitnic med Kanalom in Kobaridom ter razirili upor tudi v Gorika Brda. Po nekaj dneh pa je upor zamrl in ponovno izbruhnil konec aprila v veliko vejem obsegu. Tokrat se je vanj vkljuilo 720 kmekih sosesk, ki so na povrini okoli 2.500 km zajemale poreje Soe, nekaj gospostev v Vipavski dolini in ves proti morju se raztezajoi spodnji Kras. V tem drugem delu upora zahteve puntarjev niso bile ve usmerjene samo proti davnim pobiralcem, ampak tudi proti e vpeljanim in novim davkom ter mitninam in mitnicam. Kmetje so ponekod (Rihemberk-Branik, Devin, varcenek) terjali stare urbarje in spotovanje v njih zapisanih obveznosti. Tu in tam so urbarialna bremena celo sploh odklanjali. V mesecu maju je zael upor dobivati vse ire razsenosti, kmeka zveza pa vse trdnejo obliko. Na ponavljajoe se pronje gorikih in kranjskih stanov, naj osrednja oblast polje vojako pomo za zaduitev upora, so na Goriko prile ete iz Vojne krajine. To se je zgodilo tudi zaradi ugotovitve notranjeavstrijske komore, da je ogroen idrijski rudnik. V zaetku junija je na Goriko prodrlo 600 krajinikov, ki so upor zaduili z oievalnim pohodom skozi Kras in s spopadom sredi meseca pri Solkanu. Epilog je sledil spomladi naslednjega leta v Gorici. Enajst puntarjev s Tolminskega je bilo obsojenih na smrt, 150 pa na razlino dolge zaporne kazni. Ostale udeleence so po njihovih deelskih sodiih obsojali na razline zaporne in denarne kazni. Na Tolminskem so nekatere oblike kmeke samouprave poslej omejili, upane in vake sodnike, ki so se upora udeleili, pa so odstavili. Tolminski upor je bil zadnji veliki kmeki punt na slovenskem ozemlju. Nasprotja med kmekimi podloniki in zemljiko gosposko, ki so v preteklih treh stoletjih prerasla iz pritajenosti v tevilne odkrite upore ne samo na slovenskem ozemlju, ampak po celem 183

nemkem cesarstvu in ire v Evropi, tudi v 18. stoletju niso izginila. Vendar sta sprti strani na slovenskem ozemlju nasprotja pogosteje kot prej reevali s pravdami. Le redko so spori na posameznih prostorsko mono omejenih podrojih e prerasli v odkrit upor.

TRGOVCI IN MESTA
Vse bolj centralizirana drava v 17. stoletju e ni poznala tako uinkovite in nartne gospodarske politike, da bi z njo zmogla uspeno napolniti dravno blagajno. Bilo je bolj ali manj vseeno, od kod prihaja denar in na kaken nain. Pomembno je bilo samo to , da se je denar za politine in vojake narte vladarja stekal v dravno blagajno v im vejem obsegu in im hitreje. Izpad dohodka, ki je nastal zaradi temeljitega propada junonemkih kapitalov, tridesetletne vojne, omejevanja trgovskih povezav z nemkimi protestantskimi deelami ter zaradi izselitve bogatega protestantskega meanstva in plemstva ob koncu dvajsetih let 17. stoletja, je vladar skual nadomestiti s povezovanjem svojih deel s severno italijanskimi pokrajinami. V tem sicer gospodarsko naetem prostoru namre e vedno ni primanjkovalo kapitala. Monosti, ki so se ponujale na slovenskem ozemlju, so italijanske trgovske drube in posamezniki v polni meri izkoristili. Italijanski (katoliki) poslovnei so poasi prevladali in obvladali skoraj celoten trg. Vladar jim je proti vnaprejnjemu izplailu doloene vsote denarja dajal v zakup tudi monopolne pravice, ki jih je imel nad nekaterimi pomembnejimi izvoznimi in uvoznimi dejavnostmi oziroma proizvodi. V apaltu (appalto - gre za monopol, ki je bil na doloen nain podeljen v zakup) je bil izvoz ivega srebra, govedi, voska, medu, platna, lesa iz Gorike in uvoz morske soli, tobaka, anglekega in francoskega sukna ter raznovrstnega nizozemskega blaga. Najpomembneji in najdonosneji je bil do srede druge polovice 17. stoletja apalt za izvoz ivega srebra iz Idrije. Po letu 1670 je trgovina z ivim srebrom sicer spet prila v dravne roke, vendar so se v praksi ohranile podobne ali enake zakupne oblike v zvezi s trgovino ali rudnikom tudi v kasneji as. Posebej aktualne so bile takrat, ko je na prelomu v novo stoletje habsburki dvor najemal velika posojila pri veletrgovcih in bankirjih v Amsterdamu. Veliki dobiki so se tako cel as odlivali v roke tujih kapitalistov in v roke dravne blagajne, dolnika bremena habsburkega dvora pa niso dovoljevala niti razvojne rasti same Idrije. ele v drugi polovici 18. stoletja je mesto zaelo vidno gospodarsko in kulturno napredovati. Tedaj je z gospodarskimi reformami prilo do modernizacije rudnika, proizvodnja in prodaja ivega srebra pa sta se do konca stoletja mono poveali. Idrija je z okoli 3.600 prebivalci takrat dobila mestni videz, imela je razvito strokovno in 184

splonoizobraevalno olstvo, zgradili pa so tudi gledalie, ki velja danes za najstarejo gledaliko zgradbo na Slovenskem. Med dekleti in enami rudarjev se je mono razmahnila sicer e od prej znana fina rona veina kleklanja ipk. Izredno pomembna je bila tudi trgovina z morsko soljo. Zaradi tajerskega solnega rudnika Aussee, ki je bil v lasti deelnega kneza, je bila trgovina z morsko soljo omejena. V glavnem je segala do reke Drave in tako zajemala veino slovenskega ozemlja. V nasprotju s trgovino z ivim srebrom, ki je zadevala iroko v evropski prostor segajoe finanne interese, se je trgovina z morsko soljo omejevala le na domae okolje, vendar se je dotikala veliko irih slojev prebivalstva. Ob sicer nizki proizvodni ceni soli, ki je prihajala predvsem iz solin v beneki Istri in v manji meri tudi iz trakih solin, je lo za distribucijo in porabo izredno velikih koliin. Osebna poraba soli je namre znaala za pripravo preteno enoline prehrane (mokastih ka, kuhane zelenjave) preprostih ljudi kar dobrih osem kilogramov na leto. Vrhu vsega je bila potronja soli velika e v sami predelavi mesa. Razpeavanje soli oziroma trgovina z njo, ki je ponekod znatno prebijala solno mejo na Dravi, sta glede na velike koliine blaga nudili zasluek tevilnim kmekim tovornikom. Zato so vekratni poskusi monopolizacije trgovine s soljo in dajanje le-te v apalt posameznim italijanskim trgovcem (1609/10, 1625) naleteli na hude kmeke odpore. Leta 1634 je bila tovrstna trgovina podeljena v apalt deelnim stanovom, kar je sol prav tako znatno podrailo. Poskusi monopolizacije trgovine s soljo so predvsem povzroili obseno tihotapstvo, ki je pripomoglo k temu, da se solni apalti dejansko niso obdrali. Leta 1661 je cesar ukinil solni apalt, vendar je sol iz dravnih skladi, ki je bila e vedno znatno draja od tiste v beneki Istri, ohranjala tihotapstvo e naprej. Nemajhno tevilo ljudi je bilo povezano tudi s proizvodnjo eleza in eleznih izdelkov. Fuine, ki so jih zgradili mnogokje na slovenskem ozemlju, so bile v lasti fuinarskih in zalonikih drub ter posameznih podjetnikov, ki so bili preteno tujci. Najpomembneje med njimi so stale na Kranjskem: v Bohinju, Kropi, Kamni gorici, eleznikih, Triu, Javorniku in na Jesenicah. Proizvodnja eleza, ki je bila vezana predvsem na italijansko trie, je bila odvisna od trgovcev-zalonikov. Enako je bilo tudi z nekaterimi vejami podeelske obrti. Njeni izdelki so namre mono presegli potrebe domaega okolja. Platnarstvo je bilo zlasti mono na gospostvu kofja Loka, sitarstvo v nekaterih vaseh v okolici Kranja, usnjarstvo (kordovansko usnje) v Triu, izdelovanje lesenih in lonarskih izdelkov pa se je e posebej razvilo okoli Koevja in Ribnice. V eno od sredi, ki je preskrbovalo vojsko z orojem, je prerasla pukarska obrt v Borovljah. Tam je ob koncu 17. stoletja prek dvesto mojstrov v svojih delavnicah letno izdelalo do 45000 kosov strelnega oroja. 185

S trgovino so se ukvarjali vsi sloji prebivalstva, vendar je bila ta glede na donosnost povsem jasno hierarhino razdeljena. im veji je bil dobiek, tem viji in oji krog ljudi se je z njo ukvarjal. Z uvozno in izvozno trgovino na debelo (in grosso) in na dolge razdalje so se ukvarjali le redki veletrgovci grosisti, ki so bili veinoma tujci. Ti sodobni kapitalisti, ki so se po irini in tehniki poslovanja razlikovali od drugih trgovcev, so se ukvarjali z zelo raznovrstnimi posli. V nove dejavnosti so bili sposobni vloiti velike zaetne kapitale. Od druge polovice 17. stoletja dalje so se zaeli na slovenskem ozemlju za stalno naseljevati. Da bi se izognili mestnemu nadzoru in utesnjujoi organizaciji trgovskih cehov, sprva niso eleli postati meani (oziroma e so to bili, so si skuali zagotoviti poseben poloaj). Praviloma so pridobili plemstvo, nakupili fevdalna posestva in se - e naprej zavezani veletrgovini - s posebno diplomo otresli omejujoega poloaja mest. Nekateri med njimi, kot Caharija Waldreich (1623-1682) iz Augsburga, Jakob Schell (1652-1715) s Tirolskega, ali Peter Anton Codelli (1660- 1727) in Michelangelo Zois (1694-1777), ki sta se priselila z Bergamakega, so z grosistino trgovino (penica, platno, goveja ivina, olje, sukno, elezo, bomba in drugo blago ter pridelki), zalonitvom, rudarstvom in fuinarstvom, v manji meri pa tudi s preskrbovanjem Vojne krajine, zelo obogateli. Na slovenskem ozemlju so ustvarili prva velika premoenja, ki so bila vredna od nekaj sto tiso do milijona in ve goldinarjev. Velika premoenja so grosistom omogoala, da so svoj kapital vsaj delno oplajali tudi s poseganjem v trgovino z denarjem. Bannitvo je obsegalo menjalnike posle, posojanje denarja posameznikom in deelnim stanovom ter opravljanje denarnih poslov zanje in tudi za cesarja. Poleg neposrednega vraanja oplemenitenega denarja z obrestmi so si upniki povrailo zagotavljali s prevzemom oziroma izterjavo dohodkov od raznih deelnih in dravnih mitnin, davkov in naklad. Z zastavnimi in posojilnimi denarnimi posli so se v Gorici in v Trstu ukvarjali tudi Judje. Vendar je njihova tovrstna dejavnost bila omejena veinoma na manj premone sloje prebivalstva. Skupnosti Judov so zaradi gospodarskega razvoja tevilno naraale (sredi 18. stoletja je traka tela e skoraj tiso ljudi), toda od konca 17. stoletja so morale iveti v getu. Tekmec drajim judovskim posojilom (obresti na sposojen denar so znaale od 15 do 20 %) pa naj bi bile po italijanskem zgledu ustanovljene posojilnice, ki so se imenovale montes pietatis. Pojavile so se v Trstu (1641) in na Reki (1657), ponujale pa so ceneji denar. Mestni trgovci veinoma niso presegali okvirjev, ki jih je ponujal lokalni trg. Pri tem so jih ogroali tako grosisti, ki so z zalonitvom spodbujali podeelsko obrt, kot grainska in kmeka trgovina, ki jim je odirala zasluek. Iz stoletja v stoletje ponavljajoe odredbe o omejitvi podeelske trgovine in obrti so privedle do izdaje podobnega patenta tudi v 18. 186

stoletju (leta 1737). Vendar sedaj tudi e merkantilno usmerjena drava dejansko ni imela pravega interesa omejevati kmetove trgovske in obrtne podjetnosti, ki se je razrasla zunaj mestnih monopolistinih obrtnih zdruenj - cehov. Mestni obrtniki so se zato v 17. in v zaetku 18. stoletja bolj kot kdaj koli prej zapirali v poostrene cehovske okvire. Posledica je bila, da se je vrsta manjih mest in trgov pribliala podeelju (Radovljica, Metlika, rnomelj, Kostanjevica, Vinja gora), nekatera pa so obutno nazadovala (Beljak, Celje, Novo mesto). Svoje so pri njihovem usihanju dodali e razlini poari in epidemije. Vejih mest podeelska trgovina ni prizadela, zato so lahko prevzela tudi tisti dele trgovske dejavnosti, ki so ga prej obvladovala manja mesta. Socialno strukturo vejega mesta, ki se je z delitvijo dela skozi dalje obdobje sicer poasi, a vztrajno spreminjala, priblino odslikava popis druinskih poglavarjev oziroma nosilcev gospodinjskih skupnosti, ki so leta 1706 v Ljubljani plaali davek (mesni krajcar) na zakol ivine ali drobnice: tevilo plemstvo duhovina doktorji javna sluba trgovstvo obrtnitvo promet gostinstvo ribitvo kmetijstvo dninarji uslubenci plemstva ostali revei moki brez poklica enske brez poklica skupaj 39 12 22 116 45 453 72 41 34 6 44 81 48 17 243 236 1,509 % 2,58 0,79 1,46 7,69 2,89 30,02 4,77 2,72 2,25 0,40 2,92 5,37 3,18 1,13 16,10 15,64 99.91

Mesta, v katerih so pravi meani predstavljali okoli desetino prebivalstva, z druinskimi lani pa polovico ali nekaj ve, so - e niso populacijsko slabela - ohranjala po ve desetletij enako tevilo prebivalstva. Nasploh je prebivalstvo v njih le poasi naraalo. V 187

primerjavi z evropskimi mesti so bila razmeroma majhna. Okoli leta 1700 je imela Ljubljana priblino 7.500 prebivalcev, osemdeset let kasneje nekaj manj kot 10.000. V istih letih je imel Trst najprej do 6.500 prebivalcev, nato pa kot najhitreje razvijajoe se mesto in kot pomembno tranzitno in trgovsko sredie skoraj 11.000 (z okolico vred 20.000). Gorica in Celovec sta okoli leta 1700 imela med 4.000 do 5.000 prebivalcev, okoli 1780 pa med 9.000 in 10.000. Ostala mesta so bila precej manja in so obiajno tela od 600 do 1700 prebivalcev, nekatera pa e manj. Od nekaj manj kot 900.000 ljudi, ki so okoli leta 1780 iveli na ozemlju dananje slovenske drave, jih je v nevakih naseljih z ve kot tiso prebivalci ivelo le do 6 %. Na ivahnejo trgovino so od konca 17. stoletja dalje vplivali vojni uspehi habsburke monarhije in z njimi zvezane ozemeljske pridobitve na raun Turije. Hkrati s tem je zaelo prevladovati preprianje o potrebnosti uvedbe merkantilistinih nael v gospodarstvo. Toda uvedba ekonomske politike, ki naj bi veje dravne dohodke zagotovila z ustvarjanjem preseka izvoza nad uvozom (to pa naj bi se doseglo predvsem z izdelki, narejenimi v domaih manufakturah), je zahtevala mir in resnino mo vladarja. Cesar Leopold I. (16571705), ki je sicer bil zmagovit proti osmanskemu cesarstvu v t. i. dunajski vojni (1683-1699), a je zato bil s stalno vojsko tudi vselej na robu finannega zloma drave, se je zapletel v dve novi vojni. Na zahodu, kjer je bil skorajda celo vladarsko obdobje v konfliktu s Francijo - pa zaradi njenih apetitov do panskega prestola in ozemelj ob Renu ter zaradi njenega podpiranja protiavstrijske politike ogrskega kneza Imreja Thkliya in Turije - je po smrti zadnjega panskega Habsburana, kralja Karla II., izbruhnila dolgotrajna vojna za pansko dediino (1701-1714). Na Ogrskem pa so absolutistine tenje dunajskega dvora v istem asu povzroale stalne odkrite upore in zarote domaega plemstva. V eno od zarot, ki se je po vodilnih vanjo vpletenih hrvakih predstavnikih imenovala zrinjsko-frankopanska zarota, sta se zapletla tudi tajerski fevdalec Erazem Tattenbach in goriki mogotec Karel Thurn Valsassina. Ob izbruhu vojne za pansko dediino je na Ogrskem vzplamtel nov boj proti absolutistini oblasti Habsburanov. e dalj asa trajajoi kmeki upor kurucov je tedaj prerasel v borbo za obnovitev stanovske ureditve (1703-1711). Potem ko so avstrijske ete vekrat zmagale v posameznih bitkah nad upornikimi oddelki Ferenca II. Rakoczyja, je prilo do sklenitve miru in ponovne vzpostavitve habsburke oblasti, ki pa ni bila absolutustina. Po zaduitvi upora na Ogrskem pa za uspeno ohranitev oziroma pridobitev panske krone ni bilo ve monosti. Zaradi politinih pekulacij, ki so hotele zagotoviti ravnoteje sil v Evropi - Habsburani bi bili namre s pridobitvijo panije in njenih prekomorskih kolonij premoni - sta avstrijski zaveznici (Anglija in Nizozemska) s Francijo 188

sklenili predhodni mir in s tem dejansko omogoili, da je panski prestol zasedel Filip V., vnuk francoskega kralja Ludvika XIV. Z raztreseno posestjo v Italiji, Nemiji in na ozemlju bive panske Nizozemske (dananja Belgija z Luksemburgom) se je teie sklenjenega avstrijskega ozemlja - s tem pa tudi politike - poslej premaknilo proti jugovzhodu in severu, tj. proti Turiji in Poljski. e v zadnjih dveh desetletjih vladavine Leopolda I. in nato v asu njegovega reformno razpoloenega sina Joefa I. (1705-1711) se je v habsburki politiki vedno bolj kazala tudi tenja po povezavi vseh posesti avstrijske veje dinastije v trdno celoto. Izraz tega hotenja je bila leta 1711 uvedba imena Avstrijska monarhija (Monarchia Austriaca) v uradne dokumente. Dve leti kasneje je sledila izdaja pragmatine sankcije. Ta dokument je potrjeval dedno pravico avstrijske vladajoe dinastije do ozemelj nad katerimi je vladala. Doloal je nedeljivost in neloljivost teh ozemelj; po sistemu prvorojenca pa je dajal monost dedovanja tudi po enski strani. Cesar Karel VI. (1711-1740), ki je kot neuspeen tekmec za panski prestol nosil ime Karel III., si je za priznanje pragmatine sankcije prizadeval praktino skozi vsa leta svoje vlade. V dvajsetih letih 18. stoletja so jo sprejele vse dedne habsburke kraljevine in deele (tajerska, Koroka, Krajnska in Gorika leta 1720), z diplomatskim barantanjem pa je cesar tudi od pomembnih evropskih sil dobil zagotovila, da bodo pragmatino sankcijo spotovale. Ko pa je Karel VI. kot zadnji moki pripadnik habsburke vladarske hie umrl, je o vrednosti in mednarodnem spotovanju tega dokumenta ponovno odloalo oroje. e pred zatrtjem ogrskega upora in pred koncem vojne za pansko dediino je bil dejansko odloen tudi boj za Panonsko niino: Avstrija je uspela izriniti Turijo iz srednjega Podonavja. Kljub velikim vojnam z osmanskim cesarstvom v 18. stoletju - v letih 1716-1718 je Avstrija kot glavno trajno pridobitev prikljuila e Banat in vzhodni Srem, v letih 1737-1739 in 1788-1791 pa sta bili vojni zanjo neuspeni - se je na Balkanu ohranjalo vojno-politino ravnoteje. Avstrijska monarhija je postala ena najmonejih sil v Evropi. Skupaj z vse monejo Rusijo je bila najvplivneja pri reevanju t. i. vzhodnega vpraanja. Tak poloaj pa je lahko ohranjala in obenem itila dinastijo na prestolu ne le s spretno diplomacijo in razlinimi, tudi spreminjajoimi zaveznitvi, ampak tudi z gospodarsko mojo, ki je zagotavljala materialne temelje za zadostno tevilo vojakov. Reformni narti zgodnjega razsvetljenca Joefa I. na podroju uprave in glede izboljanja poloaja podlonikov so sicer v obdobju Karla VI. zastali, vendar pa je zaela drava dejavneje posegati v gospodarstvo. Nastajati so zaeli veliki kolonizacijski in melioracijski projekti za prebivalstveno opustela podroja, ki jih je Avstrija osvojila v vojnah s Turijo. Leta 1717 je Karel VI. proglasil svobodno plovbo na Jadranskem morju, dve leti kasneje pa sta Trst in Reka postala svobodni 189

pristanii. Na Dunaju je bila v istega leta (1719) ustanovljena Orientalna kompanija, ki je kot delnika druba pod zaito cesarja imela velike monopolne pravice pri ustanavljanju manufaktur in pri neoviranem trgovanju s Turijo. Merkantilistini ukrepi drave so zahtevali tudi izboljano prehodnost samih deel. Ob preusmeritvi velikega dela balkanske trgovine v Srednjo Evropo je bilo potrebno gospodarsko in prometno trdno povezati ozemlje od Banata do Dunaja in Trsta. Cestno omreje pa je bilo popolnoma zanemarjeno in e najustrezneje za tovorni promet. Gradnje oziroma popravila cest so se praviloma lotevali le ob izrednih prilonostih, kot npr. ob pripravah za kar najbolj udoben prihod cesarjeve koije in njegovega spremstva v Ljubljano leta 1660. Karel VI. je dal izdelati nove osnove za izgradnjo prometnih povezav, ki so stanje cest v 18. stoletju bistveno izboljale. Doloenih je bilo ve vrst cest, nain izgradnje in njihova kakovost. Najpomembneje so bile t. i. glavne komercialne ceste, ki so omogoale predvsem dostopnost do svobodnih pristani in so hkrati vplivale na razvoj nekaterih mest. Prek slovenskega ozemlja je potekalo ve glavnih komercialnih cest. Ena je prek Gradca, Maribora, Celja in Ljubljane vodila do Postojne, kjer se je razcepila na kraka proti Trstu in proti Reki. Iz Ljubljane je tekla druga glavna komercialna cesta v Beljak (prek Korenskega sedla), tretja pa v Celovec (prek Ljubelja). Izboljanje cest je vplivalo tudi na razvoj civilne pote, ki so jo sli (tekai in jezdeci) med Ljubljano in Dunajem sicer prvi vzpostavili e leta 1573. Pozneje so tovrstno poto irili v smeri proti Benetkam in v smeri proti Karlovcu kot pomembnemu srediu Vojne krajine. Sredi 18. stoletja je pota e lahko vpeljala vozove za potnike, kar je pomenilo tudi zaetek rednega potnikega prometa. Povezati rodovitne panonske ravnice s Trstom pa je pomenilo urediti tudi vodne poti. Leta 1735 so zaeli z odstranjevati ovire iz reke Save in graditi obrene poti za vleko ladij proti toku. Merkantilistine spodbude so pozitivno vplivale na gospodarski razvoj in v dvajsetih letih 18. stoletja so se e zaele pojavljati prve manufakture. Prava uveljavitev merkantilistine politike (zaradi monega vpliva drave na gospodarstvo se je za merkantilizem uporabljal tudi izraz kameralizem) pa je zaznamovala ele obdobje, ko je po smrti cesarja Karla VI. v avstrijski monarhiji zavladala njegova herka Marija Terezija (17401780).

KULTURNI RAZCVET IN PORAST PRAZNOVERJA

V primerjavi s postopnim gospodarskim razvojem se zdi, da je zaelo na slovenskem ozemlju od druge polovice 17. stoletja dalje vreti od duhovne ustvarjalnosti. Nastopilo je obdobje baroka, ki je kot izraz zmage konfesionalnega absolutizma nad reformacijo zael preemati 190

vsa podroja kulturnega ivljenja in ustvarjanja ter jih vkljuevati tudi v iri evropski prostor. Medtem ko so slovensko ozemlje zaeli osvajati italijanski umetnostni vplivi, je ostala miselnost tistih, ki so poosebljali predvsem plemiko kulturo, usmerjana k severnjakim, tj. nemkim in srednjeevropskim oblikam oziroma idealom. Odprtost prostora za vplive z zahoda in severa je seveda pomenila sprejemanje novih drubenih vrednostnih vzorcev in oblik. Med zgornjimi drubenimi sloji se je do konca 17. stoletja iril italijanski jezik, potem pa se je kot pogovorni jezik ohranil v dobrni meri le med drubeno elito na Gorikem. Nemki jezik se je utrdil in zael presegati pogovorne okvire zgornjih slojev z uveljavljanjem v slovstveni (literarni in znanstveni) tvornosti, ki je sicer e vedno prvenstveno ostajala domena latinskega jezika oziroma latinsko pioih avtorjev. Spreminjati se je zaela bivalna in jedilna kultura, oblailni videz je prevzemal francoske in nemke modne zapovedi, spreminjati so se zaele higienske in zdravstvene navade ter razvade, v skrajni ekscesni obliki pa se je v tem obdobju med vsemi drubenimi sloji izrazilo loveko praznoverje, se pravi verovanje v demonine sile, hudia in v vee, kot so enske, ki so bile obtoene arovnitva, vekrat poimenovali s slovenskim izrazom viri tistega asa. Vidneje so zaele oznaevati as gledalike predstave. Poleg pasijonskih procesij in iger so zaeli za ire sloje uprizarjati predstave tudi dijaki jezuitskega kolegija v Ljubljani. Z Igro o paradiu, ki so jo v slovenskem jeziku pripravili sami po tuji predlogi ali celo po ustnem izroilu, so med letoma 1657 in 1670 vekrat nastopali izven svojega olskega okolja. Pred cesarjem so leta 1660 uspeno izpriali poznavanje sodobnih gledalikih usmeritev ljubljanski gledaliki diletanti, ki so po besedah cesarjevega potnega marala uprizorili zelo zabavno in zelo prijetno lako glasbeno komedijo. Sicer pa so se v Ljubljani ustavljale italijanske gledalike skupine, ki so potovale iz Benetk na Dunaj, od leta 1653 dalje pa so prihajali tudi nemki komedijanti. Pogostnost predstav, ki so se dogajale v palaah premonih plemiev ali v mestni hii, je v 18. stoletju zaela preraati e v skoraj prave gledalike sezone. S prihodom tujcev najrazlinejih poklicev in znanj ter s poveevanjem tevila tudi e doma izolanih uradnikov se je veala naklonjenost drubene elite izobrazbi in znanosti. O slednji je kranjski stanovski uradnik Adam Sebastjan Siezenheimb v leta 1659 natisnjeni knjigi o vzgoji mladih plemiev zapisal, da je najprimerneje sredstvo za dosego vzvienih misli in izostritev opazovanja, za spoznanje boje vsemogonosti in za slubo domovini, za nasvet in pomo blinjemu, za premagovanje ivljenjskih teav ter za to, da mladost napolnimo z veseljem in starost s astjo. Ta misel je - seveda skladno z duhom asa - v bistvu sledila predstavam, ki jih je o plemikem ivljenju e v prvih desetletjih 16. stoletja 191

oblikoval Baldassare Castiglione v svoji znameniti in razirjeni knjigi Dvorjan (Il Cortegiano). Idealno vzgojen plemi naj bi obvladal vojake veine, imel humanistinoretorino izobrazbo, med ljudmi pa naj bi nastopal z vso stanu primerno etiketo. V to je med drugim spadala tudi plemika zabava, ki se je v drugi polovici 17. stoletja obasno manifestirala v uprizoritvah sveanih vitekih igrah na konjih. V teh karuselih, nastalih iz srednjevekih turnirjev kot obliki nadzorovanega nasilja, so se na dvobojih borile kostimirane skupine, ki so predstavljale kontinente in posamezne eksote. Skladnost fizinih in duhovnih odlik, ki bi plemia loevale od uveljavljajoe se meanske neplemenitosti, naj bi skual zagotoviti tudi v zaetku 18. stoletja v Ljubljani ustanovljeni kolegij za domae plemike sinove (Collegium Carolinum Nobilium). Na vejo izobraenost plemstva, na njegovo vdenje o razprostranjenosti sveta in o dogodkih v njem pa so opozarjale knjinice, ki so krasile marsikateri plemiki dom. Ob skoraj popolni nepismenosti podeelja in pretenega dela mestnega prebivalstva - e ob koncu 18. stoletja je bilo od vsega prebivalstva na slovenskem ozemlju pismenih najve do 30.000 ljudi (od 3 do 4 %) - je bilo plemstvo praviloma pismeno in dvo- ali celo vejezino. To je veljalo tako za plemie kot za plemkinje. Toda veina knjinic (te je imela na Kranjskem v drugi polovici 17. in v zaetku 18. stoletja ve kot polovica plemiev) je bilo majhnih in vsebinsko omejenih. Izjemi in izjemni sta bili knjinica Auerspergov (Turjaanov) v Ljubljani s 7.000 knjigami ter knjinica barona Janeza Vajkarda Valvasorja na njegovem gradu Bogenperku, ki pa je e konec 17. stoletja z ve tiso knjigami in skoraj osem tiso grafinimi listi pristala v lastnitvu zagrebke kofije. Sicer pa je zelo veliko knjinico pomenila e posest od 100 do 200 knjig, medtem ko je veina knjinic imela manj kot 50 knjig. V vsebinskem pogledu so knjige kazale, da plemstva na slovenskem ozemlju - tako kot tudi v ostalih habsburkih deelah - na splono niso vznemirjale nove utemeljitve modernega naravoslovja, ki so naenjale ustaljeni pogled na svet in bistveno spreminjale poloaj loveka v njem. Veliko bolj so ga zanimali potopisi, opisi tujih krajev in njihove znamenitosti. Seveda na knjinih policah niso mogli manjkati molitveniki, Sveto pismo in knjige o zdravilnih rastlinah za ljudi ali konje. Pomembna in za to vekrat ponatisnjena knjiga deelnih roinov, ki je plemstvo potrjevala kot nosilca deele in mu vlivala doloeno samozavest v odnosu do vse monejih absolutistinih teenj drave, je prav tako predstavljala standardno delo tedanje knjinice. Svojo potrditev je plemstvo kot malotevilen sloj prebivalstva, ki je tel manj kot 1 % vseh ljudi na slovenskem ozemlju, videlo tudi v iroko zasnovanih publikacijah, ki so predstavljale posamezne deele. Kot izraz deelnega patriotizma, ki ga prve klice irega avstrijskega patriotizma niso izkljuevale, je zanimanje za domoznanstvo povsem naravno 192

sodilo v tedanjo plemiko kulturo. Poleg posameznih kronikalnih del nekaterih samostanov in mest, ki so se ohranila v rokopisu, so v tem obdobju nastajale genealogije vladarskih in domaih plemikih rodbin. Izrazito pa je bilo topografsko in kartografsko delo, ki ga je v letih od 1601 do 1605 iz vojakih pobud in potreb zael opravljati avgutinec Ivan Klobuari (Clobucciarich). tevilne njegove skice so bile prve upodobitve krajev na slovenskem ozemlju, med te pa so sodile e nekatere vedute krajev in trdnjav, ki jih je okoli leta 1639 naredil vojaki inenir Giovanni Pieroni. Obsene slikovne albume z ve sto upodobitvami mest, trgov, samostanov in gradov, ki so bili kasneje tudi ponatisnjeni ali dopolnjeni, so Kranjska, Koroka in tajerska dobile v drugi polovici 17. stoletja. Prvi dve topografiji (Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679, in Topographia archiducatus Carinthiae modernae, 1681) sta nastali v Valvasorjevi bakroreznici, tretja (Topographia Ducatus Stiriae), z letnico izdaje 1681, pa v delavnici Georga Matthusa Vischerja. Kartografska prizadevanja tega obdobja so dosegla svoj vrh nekoliko kasneje v delu Ivana Dizme Florjania (Floriantschitsch), ki je leta 1744 izdelal prvi zemljevid Kranjske. Zgodovinopisje, na katerega je vplival predhodni razvoj humanistinih in jezikoslovnih znanosti, ni bilo zgolj plod znanstvene predanosti piscev, ampak je hkrati izraalo tudi hotenje okolja, ki so mu avtorji sami pripadali. Tako se je npr. nasproti slovanskemu humanistinemu zgodovinopisju, ki je bilo razirjeno na Poljskem, ekem, v Dalmaciji in drugod, uveljavilo nemko humanistino zgodovinopisje. Pisci, eni in drugi, so narode, h katerim so se pritevali, povelievali, jim pripisovali izredno razirjenost in podobno. V deelah Notranje Avstrije so pisci prevzeli nazore nemkega zgodovinopisja, zgodovina njihove deele pa je bila del zgodovine nemkega cesarstva. Slovani, v tem primeru Slovenci, so zato veljali za Germane, ki govore dva jezika. Zgodovinopisna dela so tako izraala nemko usmerjenost in deelni koncept, kar je bilo v skladu s povelievanjem pravic in vloge deelanov. Od pomembnih zgodovinopisnih del, ki so nastala v 17. stoletju, se je Koroka zgodovina (Annales Carinthia, I-II, Leipzig 1612), ki jo je pod svojim imenom objavil Hieronim Megiser (1554/55- ? 1619), napisal pa koroki predikant in zgodovinar Michael Gotthard Christalnick (1530/40-1595), neposredno navezovala na protestantsko obdobje. Nenatisnjeno je ostalo delo gorikega jezuita Martina Bauzerja (1595-1668) Zgodovina Norika in Furlanije (Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium), ki je izpriala svojo vrednost z opisi dogajanja v 16. in 17. stoletju. Pomembno pa je s svojimi teolokimi in zgodovinskimi deli zaznamoval dobo e takrat tudi ire priznani mariolog Janez Ludvik Schnleben (1618-1681). Med tevilnimi latinskimi in nemkimi knjigami ter rokopisi, ki jih 193

je napisal na podroju retorike, teologije, filozofije in zgodovine, je treba omeniti tudi priredbo andkovega lekcionarja. Tako je po sedeminpetdesetih letih zatija leta 1672 ponovno izla knjiga v slovenskem jeziku. Od njegovih zgodovinskih spisov pa sta izstopala Uveljavljena Emona (Aemona vindicata, Salzburg 1674), ki je predstavljala prvo domae arheoloko delo ter Stara in nova Kranjska (Carniolia antiqua et nova), od katere je v Ljubljani leta 1681 izel le prvi del. Slednje delo je ostalo nedokonano, kot zgodovina v obliki analov pa je segalo do leta 1000. Schnlebnov vsestranski pogled na preteklost domae deele, pri emer je lo predvsem za domoznansko polihistorstvo, je podedoval in v svojem delu celovito razvil Janez Vajkard Valvasor (1641-1693). Valvasorjev rod je izviral iz okolice Bergama v Italiji, vendar je e njegov ded v zaetku 17. stoletja postal kranjski plemi in lan kranjskih deelnih stanov. Po olanju pri jezuitih v Ljubljani si je Valvasor, kot se je spodobilo za mladega plemi, nabiral izkunje in znanje v vojaki slubi ter na potovanjih, ki pa so mono presegla obiajna modna tudijska t. i. kavalirska potovanja visokorodnih sinov. Kot radoveden sodobnik, ki se je zanimal za naravo in njene posebnosti, za umetnost, matematine in fizikalne vede, vendar tudi za alkimijo in magijo, si je pridobil razgledanost, ki je dale presegala njegovo domao okolico. Po ve kot desetletnih popotovanjih po Evropi in severni Afriki si je na gradu Bogenperk v osrju Kranjske uredil bakroreznico. Zael je izdajati umetnostna in topografska dela. Raziskovalni nemir ga je med drugim privedel do izdelave narta za predor pod Ljubeljem, do izuma posebnega naina vlivanja v bron in do opisa naravnega pojava presihajoega Cerknikega jezera, za kar ga je angleka Kraljeva druba (Royal Society) v Londonu poastila s sprejemom med svoje lanstvo. Deelni patriotizem in tudi spoznanje, da skorajda nihe v tujini ni ne ve o njegovi domovini, kakor da bi ta vse hvale vredna vojvodina bila le majhen, neznaten kot evropske zemlje brez lepih mest in krasnih gradov, ki se ne more primerjati z drugimi deelami, pa sta ga privedla k zasnovi in uresniitvi ambicioznega narta, da s pomojo dobrih sodelavcev z vseh vidikov opie Kranjsko ter jo predstavi s podobami in zemljevidi. Leta 1689 je izlo v Nrnbergu njegovo ivljenjsko delo, 3532 strani obsegajoa Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre Dess Hertzogthums Crain). V tej enciklopediji velikega dela dananje Slovenije in njene soseine (v knjigo namre ni zajet le opis Kranjske s prikljuenim delom Istre in Primorja, temve tudi Koroke ter sploni opis Hrvake in krajev v Vojni krajini) je Valvasor zelo nazorno naslikal podobo druge polovice 17. stoletja; v predstave poznejih generacij je pravzaprav uspel vsaditi svoje lastne poglede in videnja. Valvasor, ki je kot lovek mea in peresa v bistvu uteleal plemiki ideal, al ni nael posnemovalca. Kot svojevrstna reakcija na deelni patriotizem, ki je Trst uvral h 194

Kranjski, sta se pojavila le municipalizem in z njim povezan zaetek trakega zgodovinopisja (1698). Valvasorjeva ustvarjalnost je pomenila vrh in hkrati pravzaprav konec iroko zasnovane polihistorske literature. Povezave z intelektualno elito, ki se je pojavila ob koncu 17. stoletja, ni bilo; morda se je kazala le v tem, da je bil Valvasor do neke mere znanilec prihajajoega protisholastinega empiristinega duha, izobraena plemika, cerkvena in vija meanska elita pa je - olana v glavnem na italijanskih univerzah in pod italijanskim duhovnim vplivom - predstavljala doloeno opozicijo jezuitskemu monopolu v kulturi. Po vzoru rimske Arkadije, bolonjske akademije Gelatov in drugih soasnih italijanskih uenih drub je kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolniar (Thalnitscher) (16551719) zbral okoli sebe in stolnega prota Janeza Krstnika Preerna ljubljansko intelektualno elito; leta 1693 je ustanovil podobno drubo z imenom Academia operosorum Labacensium (Akademija delavnih Ljubljananov). Eden od poglavitnih namenov trinajstih pravnikov, estih teologov in tirih medicincev, ki so v javnost slavnostno stopili leta 1701, je bil, kot so zapisali v svoja akademska pravila, izdajati uene razprave ljubljanskih operozov, teoloke, juridine, medicinske, dravoznanske itn. tevilo lanov je naraalo in leta 1714 je Akademija tela 42 lanov. Med njimi so bili tudi ugledni tujci, kot npr. italijanski pesnik in literarni zgodovinar Giovanni Mario Crescimbeni ter Valvasorjev sodelavec, hrvaki pisatelj in uenjak Pavao Ritter Vitezovi. Ustvarjalnost lanov Akademije, pa tudi drugih, ki so delovali izven tega kroga, je bila raznovrstneja in se je razlikovala od njihovih umetnikih in znanstvenih predhodnikov. Umetnostna slovstvena produkcija, ki je bila navdihnjena s klasinimi in renesannimi temami, je majhno umetniko vrednost praviloma prikrivala z baronim, retorino nabuhlim izrazom. Od znanstvenih izdaj pa so izstopale razprave akademikov Janeza Gregorja Dolniarja na podroju zgodovine, Janeza tefana Florijania (Floriantschitsch von Grienfeld) na podroju ekonomije in zdravnika Marka Grbca (Gerbezius) na podroju medicine. Omeniti gre tudi razprave nelanov drube delavnih, kot predvsem Volfganga Andreja Vidmayerja na zdravstvenem podroju in barona Franca Alberta Pelzhofferja na podroju politinih ved. Akademija je zaradi razlinih razlogov zamrla leta 1725. Spisi operozov, ki so se poleg drugih del v slovenskem in nemkem jeziku tiskali v latinini veinoma e v novoustanovljeni ljubljanski tiskarni (po ustanovitvi tiskarn v Trstu in Celovcu v prvi polovici 17. stoletja je Ljubljana spet dobila tiskarsko delavnico ele leta 1678), so dosegli vijo znanstveno raven od tiste na jezuitskih olah. Vendar pa se druba izobraencev nazorsko e ni mogla otresti splonega jezuitskega razumevanja znanosti. Zasnova univerze v Ljubljani je tako predvidevala jezuitsko univerzo s teoloko in filozofsko 195

fakulteto. Fiziki, ki bi se predavala v okviru filozofije, bi bila le jezuitskim pogledom prilagojena aristotelovska fizika (takno fiziko so po letu 1704 predavali na ljubljanskem jezuitskem kolegiju). Trajnejo podlago za kulturni razvoj pa so dajale uresniene pobude operozov. Leta 1701 so s knjinimi darovi lanov Akademije ustanovili prvo javno tudijsko knjinico na Kranjskem. Dvajset let kasneje je ta postala last ljubljanske kofije in del semenike knjinice. Konec istega leta 1701 je predvsem prizadevnost uslubenca kranjskih stanov in glasbenika Janeza Bertolda Hfferja (1667-1718) pripeljala do ustanovitve filharmonine drube - Academie philharmonicorum. Njen namen je bil, da povzdigne druabno ivljenje drubene elite in da - kot je med drugim pisalo v njenih pravilih z obasnim igranjem pobono priklie v spomin tisto nebeko glasbo, ki bo veno trajala. Zato pa v Ljubljani ni zaivela risarska akademija (Academia incultorum). Vendar je Academia operosorum sama nartno pospeevala likovne umetnosti do te mere, da se je prav po njeni zaslugi na slovenskem ozemlju zmagovito uveljavil italijanski barok. Poleg Gradca, ki je sprejemal umetnostne vzore iz Srednje Evrope in jih posredoval zlasti v svoje tajersko okolje, je tudi Ljubljana postala umetnostno sredie, vendar se je preko nje iril italijanski vpliv. Po letu 1700 so mesto ob pomoi domainov barono majestetizirali severnoitalijanski gradbeni mojstri, slikarji in kiparji. Iz Ljubljane je tedaj zael sevati baroni vpliv, ki je segel v njeno okolico, pa tudi na Koroko, tajersko in Hrvako. Barok kot umetnostni stil je bil tako sprejet v cerkvenih krogih, med plemstvom in meanstvom, ukoreninil pa se je tudi v ljudski umetnosti na podeelju. Toda v barok kot nain ivljenja je v veji meri kot v poprejnji as spadala tudi s strahom pred arovnicami in arovniki obsedena domiljija. Ob postopni gospodarski, kulturni in znanstveni rasti so drubeno stvarnost uokvirjali predvsem procesi, kot so razslojevanje podeelja, uveljavljanje politinega absolutizma in z njim zvezano krhanje stanovske avtoritete, prizadevanje cerkvenih in lainih oblasti za popolno rekatolizacijo avstrijskih deel ter oblikovanje trih moralnih norm drubene elite. Le-ta je videla v preprostem kmekem prebivalstvu, predvsem pa v njegovih obiajih, povezanih s plodnostjo narave in loveka, izrazit primer nemoralnosti. Tem drubenim procesom se je po koncu tridesetletne vojne v Evropi pridruil e porast tevila na rob odrinjenih ljudi, ki so kot potepuhi, berai in razbojniki vznemirjali posamezne deele. Vekrat so se organizirali celo v berake zdrube in roparske tolpe. Po Gorikem so ropali posamezniki in tolpe, ki so tja prili predvsem z benekega ozemlja, medtem ko je na Kranjskem v vsakem njenem delu delovala druga roparska skupina: na Notranjsko so vdirale tolpe iz Istre, na Dolenjskem so gospodarili uskoki, ki so jim pravili hajduki, na Gorenjskem pa je v drugi polovici 17. stoletja najbolj slovel Janez Koir, znan pod imenom 196

Hudi Kljukec, ki je s svojo tolpo ropal tudi po Korokem in tajerskem. Roparji so bili praviloma enako neusmiljeni do vseh slojev prebivalstva. Ni se razvil socialni banditizem, ki bi prizadel le fevdalno gospodo, bogate meane ali predstavnike oblasti, prav tako pa se v obdobju baroka tudi nikjer ni pojavil plemeniti hudodelec, ki bi bogatim jemal in revnim dajal. Vse huje zlo pa naj bi po kranskem oziroma cerkvenem razumevanju sveta, v katerem je vidno vlogo igral hudi, v drubeno stvarnost, ki je bila zelo kontrastna, prihajalo predvsem preko enske. V drugi polovici 17. stoletja je na slovenskem ozemlju potekalo obseno preganjanje arovnic (in arovnikov), ki je po svoji intenzivnosti prekaalo tako predhodno obdobje v 16. stoletju in v prvi polovici 17. kot tudi as po letu 1700. Na tajerskem so bila glavna aria arovnikih procesov v vinorodnih okoliih Slovenskih goric in Haloz. Posebno mnoini so bili procesi pred sodii v Ormou, na Ptuju, v Ljutomeru, Mariboru, Radgoni in v Hrastovcu. Na Kranjskem, kjer je Valvasor leta 1689 v svoji Slavi vojvodine Kranjske pisal, da so coprnikim babietom velikokrat vroe zakurili in jih precej posadili na arei stol, vendar golazni s tem e niso mogli docela iztrebiti, so se odvijali glavni procesi in preiskave v kofji Loki, Ljubljani, Ribnici, Cerknici, v vasi Bokovo pri Lou, kjer naj bi bili pobiti kar vsi vaani, na Koevskem in v Krkem. Soasno kot na tajerskem in Kranjskem so potekala preganjanja arovnitva tudi na Korokem, kjer so bila glavna sredia v Pliberku, eneku, Humberku in Roeku. Obtoencem, starim od pet do osemdeset let, ki so pripadali izkljuno najnijim drubenim plastem, so oitali stvari, ki jih dejansko veinoma niso mogli storiti: kuhali naj bi too, povzroali naj bi pogin govedi, razne bolezni in smrti, se sestajali s hudiem, imeli z njim spolne odnose itd. Ubogi ljudje, ki so verjetno bili prestraeni in seveda niso imeli nikakrnega duhovnega obzorja, so se znali pred obiajno zelo dobro izobraeno in pravno podkovano osebo. Ta je najvekrat bila v eni osebi toilec, zaslievalec in hkrati sodnik. Med najbolj dosledne in vplivne zagovornike preganjanja arovnitva v avstrijskih deelah je spadal ob koncu 17. in v zaetku 18. stoletja profesor prava na innsbruki univerzi Kritof Frhlich von Frhlichsburg. Med najbolj krute sodnike tistega asa - vsaka deela posebej je imela med sodniki tudi tiste, ki so se posebej odlikovali po svoji krutosti v zaslievalnem postopku - pa je spadal doktor prava Janez Jurij Hoevar (Gottscheer), sicer tudi astronom in skladatelj ter lan Academie operosorum, s pomenljivim akademskim imenom Candidus (isti). Podlage za vodenje arovnikih procesov so bile v obstojei zakonodaji. Medtem ko je mnogokrat ponatisnjena knjiga z naslovom Kladivo arovnic (Malleus maleficarum, 1487) predstavljala navodilo in prironik pri obravnavi proti ljudem, ki so bili obtoeni arovnitva, 197

je zakonito podlago za tovrstne procese nudil kazenski zakonik cesarja Karla V. (Constitutio criminalis Carolina), ki je bil izdan leta 1532 in je veljal v celem nemkem cesarstvu. Sum, ki je doloeno osebo najvekrat pripeljal v preiskavo, je bilo potrebno potrditi z dokazi. Obstoj arovnitva in arovnice sme, njenih slabih del in namenov ter povezavo s hudiem je najprepriljiveje dokazovalo priznanje osumljene osebe. Priznanje, ki je po starem srednjevekem naelu veljalo za kralja vseh dokazov, pa je bilo mo uspeno dobiti z nadvse krutim preiskovalnim postopkom. Na tajerskem so prizadevni preganjalci arovnic izumili posebno obliko arovnikega stola, muilno napravo, na kateri je precej ljudi zblaznelo od bolein in umrlo. Muke so bile tako sestavni del pravosodnega obreda; preraunana stopnjevana tortura je privedla do priznanja rtve, s tem pa je bila odprta pot za njeno usmrtitev. Z javnim pogubljenjem arovnice so rtev namre oistili zloina, dejansko pa je lo za eno od oblik drubenega discipliniranja s strani med seboj soglasne cerkvene in laine oblasti. Od drugega desetletja 18. stoletja dalje je preganjalska vnema, ki je samo v obdobju od leta 1655 do 1715 zahtevala okoli 400 usmrenih rtev, zaela popuati. arovniki procesi so postali redki, v preiskovalnih postopkih niso ve izkoriali vseh torturnih monosti, prihajalo je do oprostilnih razsodb in le e izjemoma je bil kdo obsojen na smrt. Zadnji arovniki proces na slovenskem ozemlju, ki se je leta 1746 konal z izpustitvijo obtoenih, je potekal pred deelskim sodiem v Gornji Radgoni. Praznoverje je vsaj med dravnimi uradniki zael nadomeati racionalizem. Po ukazu Marije Terezije iz leta 1766 se je arovniki proces lahko zael samo e z njeno privolitvijo. Dve leti kasneje izdani kazenski zakonik (Constitutio criminalis Theresiana) je sicer e predvideval monost pregona domnevnih arovnic in brutalno torturo, vendar je vladarica ta del zakonika leta 1776 preklicala. e pogled drave na zablode praznoverja v prvih desetletjih 18. stoletja je opozarjal na prodor nove miselnosti, ki je videla monosti uveljavitve in zaite svojih politinih interesov le v temeljiti politini in gospodarski reformi avstrijske monarhije. Z nastopom vlade Marije Terezije se je prielo obdobje, ki seveda ni odpravilo sveta ubotva, revine in socialnih stisk, pa tudi ne strahu in praznoverja med veino prebivalstva, vendar so reformni ukrepi, ki so bruhali z njenega dvora in dvora njenega sina Joefa II., trgali vezi s starim in okorelim stanovskim razumevanjem delovanja in upravljanja drave. Nastopila je doba terezijanskojoefinskih reform, as, ki ga v irem pomenu oznaujemo kot razsvetljenstvo ali prosvetljenstvo, v ojem, kot obliko vladavine, pa kot prosvetljeni oziroma pravni absolutizem.

198

BAROK V ZENITU
Mar ne bo akademikov - ker vsakdo od njih deluje edinole v skladu s svojim umom prevzela ta silna in slasti polna, tudi v spoznavanje prihodnjih rei naravnana vednost o stvareh od njih prvega zaetka naprej in jih potegnila za sabo tako silovito, da bodo kmalu, vsak v skladu s svojim umom ali poklicem, preiskovali veliko prav redkih stvari, jih spravljali iz teme na svetlo in jih dajali na voljo javnosti - v slast sebi in vsakomur drugemu? Retorino vpraanje, ki ga je zastavil ob vstopu v novo stoletje - leta 1701 - Janez tefan Florjani v svojem besedno kipeem slavnostnem nagovoru na javni predstavitvi Akadamije operozov v Ljubljani, je izraalo na videz velike obete. V besedah, ki so izpostavljale um, znanje in izobrazbo, spoznavanje, preiskovanje in iz tega pridobljeno izkustvo ter njegovo dostopnost, lahko iemo prvine v zahodnoevropskem prostoru sedemnajstega stoletja uveljavljenega empirizma in racionalizma. Toda morebitni posamezni ibki odmevi obeh duhovnih sistemov, ki sta oblikovala temeljne podlage za novo obdobje evropskega miljenja - razsvetljenstva (ta se je v pravem pomenu zaenjal prav okoli leta 1700 v Angliji in Franciji), niso ustvarili v slovenskem prostoru e globoko v 18. stoletje nobenih takih miljenjskih prebliskov, ki bi predrli bleeo tem baroka. Prvi je prilo sicer do asovno dalje koncentracije duhovne elite v domaem okolju, celo poudarjeno v enem mestu - to je pomenilo, da je prila iz teme na svetlo cela vrsta del iz najrazlinejih podroij, da so se pravniki povezali v svoje drutvo, fiziki in kirurgi v svoji bratovini, dostopnost njihovih in tudi drugih tiskanih latinskih razprav pa je omogoala prva javna knjinica -, vendar pa znanstvene discipline, med njimi e zlasti filozofija, niso zmogle presei sholastinega razumevanja svojega predmeta. Znanost, omejena sicer na zelo ozek krog ljudi ali celo na posameznike, je barono kulturo potrjevala. Vpliv na iro stopnjevano ustvenost takratnega ivljenja, vpetega v jasno zamejen prostor izoblikovanega konfesionalnega absolutizma, pa je dosegal intelektualni elitizem prizadevnega kroga ljubljanskih operozov z uresniitvijo njihovih umetnostnih pobud. Ljubljana, katere pomen kot deelnega in tranzitnega sredia se je poveal na prelomu iz 17. v 18. stoletje, je postala takrat tudi kulturno sredie irega prostora, kjer se je uveljavljala barona umetnost. Za njen razvoj, ki je preel v stilno obdobje zrelosti, pa je bila potrebna prisotnost tujih mojstrov. Baroni razcvet, ki je zajel vse deele monarhije, je bil najizraziteji na Slovenskem v Ljubljani. Mesto se je urbaniziralo in zaelo izgubljati podeelski videz. S sakralno in svetno barono arhitekturo so zaznamovali mesto, pa tudi iri prostor Kranjske, rimski arhitekt Andrea Pozzo (stolnica, 1701-1706), Benean Domenico Rossi, lan umetnikega kroga v 199

Padovi Girolamo Frigimelico, pa Candido Zulliani ter furlanski arhitekt Carlo Martinuzzi, od domainov je izstopal Gregor Maek (Mestna hia, prezidana 1717-1718). S koncem turke pa tudi drugih vojnih nevarnosti so okoli Ljubljane in tudi drugih vejih krajev zaele nastajati namesto utrdbenih gradenj plemike palae, z njimi pa se je zaela zlasti v 18. stoletju razvijati tudi vrtna arhitektura. V mestu samem so plemike palae zaele dobivati veji obseg in reprezentativni videz, hie meanov pa so zrasle v viino. Vse ve jih je dobilo drugo in tudi tretje nadstropje, medtem ko so hina dvoria postajala vse manja, zaprta in senna. K razkonemu videzu cerkvenih in svetnih stavb pa ni prispevala le arhitektura, ampak so bile z njim povezane tudi umetnostne obrti, ki so dosegle svoj tevilni viek prav v prvi polovici 18. stoletja. Za opremo premonejih, imenitnejih ali posveenih hi na podeelju in v manjih urbanih skupnostih so skrbele v glavnem podobarske delavnice, ki so glede na rokodelski znaaj delovale e ve rodov. V njih so delali spretni rezbarji in slikarji, ki so po svoje dopolnjevali znane in znailne predloge. V veja mesta pa so prihajali osebnostno in likovno izoblikovani umetniki, ki so jih takrat prav tako uvrali med obrtnike. Samo v Ljubljani je delovalo leta 1730 pet kiparjev in deset slikarjev. Sicer pa so ustvarili najpomembneja dela zrelega in poznega baroka v osrednjem slovenskem prostoru kiparja: Angelo Pozzo, ki je bil doma iz Padove in Benean Francesco Robba (Vodnjak treh kranjskih rek v Ljubljani) ter slikarji: beneki iluzionist Giulio Quaglia (ljubljanska stolnica), verjetno njegov uenec Franc Jelovek, ki je postal vodilni stropni iluzionistini slikar na Slovenskem, zelo priljubljen - iz Lorene priseljen - Valentin Metzinger, najmoneji predstavnik realistine smeri ljubljanske barone ole Fortunat Bergant, ki je zaslovel tudi kot portretist izobraene plemike drube in ljudskih tipov ter stilsko svojski Anton Cebej, ki se je enakovredno posvetil cerkvenemu oljnemu in fresko slikarstvu. Kot se je v arhitekturi domaih stavbenikov prepoznavalo prvine okolja, iz katerega so izhajali, tako se je tudi v slikarstvu ljubljanske ole, ki je bila sicer pod monim italijanskim vplivom, kazalo domae likovno izroilo. Na tajerskem, ki je imela svoje umetnostno sredie v Gradcu, pa je prevladovala likovna poetika severnjakega baroka. Tu in na Korokem je bila na dobrem glasu slovenjegraka slikarska delavnica Straussov, oeta Franca Mihaela, ki je deloval predvsem v prvi polovici stoletja in njegovega sina Janeza Andreja, katerega dela v drugi polovici 18. stoletja so e najavljala razpad baronega likovnega sistema. tevilna dela avstrijskega poznobaronega slikarja Martina Johanna Schmidta (imenovanega Kremser Schmidt), ki je deloval tudi na Slovenskem, pa so krasila marsikatero hio na Spodnjem tajerskem in na Kranjskem. Ker so delali vsi ti umetniki po naroilu, je bil prepoznaven tudi vpliv naronikov na samo 200

ikonografsko vsebino izdelkov. Meanski barok je bil tako povezan le v cerkveni umetnosti z aristokratskim-plemikim, sicer pa se je od njega jasno razlikoval. Plemstvo se je hotelo z naroenimi vsebinami, ki so zahtevale za njihovo razumevanje povsem doloeno izobrazbo (prizori iz antinega sveta in njegove mitologije, razlini eksotizmi), zavestno loevati od meanskega sloja. Poleg tega so potrjevale plemiko samozavest, njihovo privilegirano in v preteklosti utemeljeno zasidranost v drubi, zbirke portretov, ki niso predstavljale le posameznih oseb, ampak tudi njihov bolj ali manj pomemben status v drubeni hierarhiji. V plemiki nain ivljenja je sodilo tudi izrazito etnoloko zanimanje za tuje deele in kulture, ki jih je obdajala skrivnostna atmosfera. Medtem, ko je Francijo, Italijo, pa tudi Anglijo in zahodni del nemkega cesarstva, preplavljala turka moda, se je v avstrijskih deelah pokazalo izraziteje in bolj sproeno zanimanje za osmansko cesarstvo in njegovo kulturo ele po zlomu turke vojske v Porabju pri Monotru (Szentgotthard) leta 1664 in pri Dunaju devetnajst let kasneje. Turek je e vedno ostal dedni sovranik in protiturka propaganda ni bila v asu vojn s Turijo v 18. stoletju ni manj silovita in raznovrstna od tiste sto ali dvesto let prej. Vendar se je po zmagoslavnih bitkah in ozemeljskih osvojitvah zael spreminjati pogled na bolnika ob Bosporju v kulturolokem smislu. Superiornost kranskega oroja je namre delovala mnogostransko: poloaj nekdanjega branilca je postavila v vlogo napadalca, odpirale so se monosti za poteitev trgovinskih in drugih gospodarskih apetitov, pridobljeni varnost in samozavest pa sta omogoali poveano in pravzaprav nenevarno zanimanje za muslimanski svet, za njegovo kulturo in strukturo despotske oblasti. V knjinicah korokega, kranjskega in tajerskega plemstva je bilo mo najti e v 16. in 17. stoletju tiskane izvode turkih kronik, orientalske spise, potopise po osmanskem cesarstvu, v 18. stoletju e tudi angleke prevode arabske zbirke zgodb Tiso in ena no. Med stanovanjsko opremo plemiev, redkeje tudi meanov, so sodili tudi tevilni predmeti turkega izvora: odeje, pregrinjala, preproge, konjenika oprema in posamezni kosi oziroma cele zbirke oroja. Po letu 1666 je na Slovenskem nastala obsena (danes v Evropi najobseneja) zbirka oljnih slik - turquerij, ki je sprva krasila prostore gradov Vurberg in Hrastovec na Spodnjem tajerskem. Zbirka ni kazala samo resninih in izmiljenih portretov turko orientalskih odlinikov, ampak so portreti predstavljali ljudstva sveta, tako kot so si jih predstavljali evropski izobraeni sodobniki. Prej kot izraz duhovne odprtosti in svetovljanstva pa se je kazala radovednost in elja po spoznavanju daljnih svetov v zamudnikem posnemanju e v zahodnoevropskem prostoru uveljavljenih modnih trendov pri opremljanju bivalnih prostorov s kitajskimi motivi (chinoserie). Na nekaterih gradovih (kot na primer Dornava, Maribor, Jablje pri Trzinu) so uredili kitajske sobe, ki so ponekod tudi povsem 201

izrinile predmetno okrasje iz osmanske drave. Pogled na blinji in daljni vzhod se je tako oblikoval v slovenskem prostoru iz vsaj treh ravni - iz tiste, ki je temeljila na izroilu neposredne izkunje s turkimi napadalci, tiste, ki je temeljila na trgovskih, diplomatskih in drugih nevojakih stikih ter one, ki je nastala v zahodnih evropskih kranskih deelah. Pogled se od zahodnoevropskega, ki je nastal predvsem na podlagi odkrivanja Orienta (in ne na podlagi osvajanja, kot sta ga bila delena v tem asu zlasti amerika kontinenta), ni praktino v niemer razlikoval. Nihal je med predstavami o udenem vzhodu, napolnjenim s sijajem, polteno erotinostjo in okrutnostjo ter predstavami o barbarskem, grobem in nasilnem svetu, polnem fanatizma, napadalnosti in elementarnega islama. Medtem, ko naj bi zanimanje za daljna ljudstva irilo duhovni prostor predvsem izbrancem, je razgibana barona vsebina cerkev s svojo jasno sporoilnostjo - poglobiti vero zadevala vse prebivalstvene sloje. Skorajda gledaliko sugestivnost cerkvenih notranjin so na prostem obasno dopolnjevale uinkovite uprizoritve pasijonskih iger in pasijonskih procesij. S pravimi gledalikimi predstavami pa se je preprosto prebivalstvo mest in trgov sreevalo preko uprizoritev burkakih ljudskih iger, ki so se izraale v razliicah commedie dellarte. Uveljavljen igralec v takem gledaliu improviziranih dialogov in situacijske komike je bil v Ljubljani rojeni Franc Joef Gogala, ki je najve deloval po avstrijskih deelah in na Dunaju, kjer so v prvih desetletjih 18. stoletja uprizarjali tudi njegovo komedijo o zmagovitem boju Ernesta eleznega s Turki pri Radgoni (Die Trkenschlacht bei Radkersburg 1418). Med urbaniziranimi izbranci, ki so se od zaetka 18. stoletja naprej kratkoasili tudi ob muziciranju plemikega filharmoninega drutva, pa so bile najbolj odmevne italijanske komine in resne opere. tevilo predstav italijanskih in nemkih igralskih skupin je stalno naraalo (v Ljubljani na primer do trideset predstav letno v prvih desetletjih 18. stoletja, kasneje pa letno tudi preko sedemdeset), tako da se je gledalie zaelo umikati iz zasebnega okolja v javne, vsem dostopne prostore. Leta 1736 je Ljubljana dobila stalni gledaliki oder v mestni hii (Comedi Haus am Rathaus), kmalu zatem pa so v nekaterih mestih zgradili gledalike hie - v Celovcu 1737., v Gorici 1740., v Trstu 1751., v Ljubljani 1765. in v Idriji 1769. leta. V plemikem in premonejem meanskem okolju so se v 18. stoletju uveljavile vse tiste stvari, ki so si utirale pot e od druge polovice 17. stoletja naprej. Po cestah je vozilo vedno ve koij, v hiah so stene poleg slik krasila ogledala, okna so prekrivale zavese, obiajna je postala uporaba kozarcev in porcelana ter kavnega pribora, od pohitva pa so zaeli stoli zamenjevati klopi, skrinje omare, postelje so dobile nebesa, nastajale so e tudi prave meanske dnevne sobe. Sestavni del stanovanjske opreme so postale tudi raznovrstne 202

stenske, podne in stojee ure, od katerih so bile najpogosteje t. i. tabernakljaste ure, imenovane - po asu, v katerem so se uveljavile terezijanke. Dan prebivalcev, ki so si lahko privoili razsvetljavo, se je podaljal v no, med drugim se je tudi as gledalikih predstav pomaknil od popoldanskih v zgodnje veerne ure. Vedenjski vzorci v pismih, pogovorih, za mizo in pri jedi so zaeli postajati stroji. Olikanost je dobivala znak socialnega razlikovanja, ki se je kazala tudi v uporabi francoskega jezika na pisni in pogovorni ravni med najvijo drubeno elito. Slavni komediograf Carlo Goldoni, ki je preivel v dvajsetih letih pri vipavskem grofu leto dni (in Vipavo omenja tudi v svoji igri Kavalir dobrega okusa - Il cavaliere di buon gusto), pa je e vedno omenjal v svojih spominih kot zanimivost, da je bilo preklinjanje v navadi tudi med enskami imenitnejega stanu. Pri dnevnih obrokih, ki so postali trije namesto prej dveh (z vkljuitvijo zajtrka se je dopoldanski obrok pomaknil proti poldnevu in popoldanski obed proti veeru), pa se je vse pogosteje uporabljal jedilni pribor in tudi ni ve ni bilo samoumevno riganje, cmokanje, srkanje in spuanje vetrov. Glede prehranjevanja je bila splona znailnost, da je veina ljudi jedla rn kruh (iz ajdove in rene moke), penini pa je bil na mizah ob nedeljah in praznikih. Predvsem v mestih je porasla potronja govejega mesa, manj pa poraba drobnice in svinjine, medtem ko je cenovno nedostopneja ostala divjaina ter ribje meso, s katerim so se zalagali iz predmestnih in podeelskih ribnikov predvsem ob tevilnih postnih dnevih. eprav sta dobila Trst in Reka v drugi polovici stoletja predelovalni fabriki sladkorja, veina prebivalstva sladkorja ni poznala, e manj ga je uivala. Sladkana hrana - od mesa do omak, sadja in seveda slaic - je tako postala statusni simbol. K temu so seveda sodile tudi telesno krepkeje postave. O teh govori tudi mnogostranski kranjski mecen baron iga Zois v pismu znamenitemu pustolovcu Giacomu Casanovi, ki je leta 1773 veseljail v Trstu. Ko pie zakaj njegovi plemiki vrstniki niso sposobni v Ljubljani uprizoriti komedije, je med tevilnimi vzroki natel - sicer posmehljivo - tudi dejstvo, da so enske za oder preobilne. Vendar pa po podobah, ki jih ponujajo sodobni portreti, ni mogoe povsem prepriljivo trditi, da je bila debelost dejanski ideal baronega loveka. V 18. stoletju se je zelo poveala potronja alkohola. Medica, ki je bila v predhodnem stoletju e pijaa vseh slojev, je tedaj postala pijaa reveev, znatno pa je narasla poraba vina. Vino je postalo prevladujoa in vsakodnevna pijaa, ganje je bila praviloma praznina pijaa, poraba piva pa je narasla na raun vina ele ob koncu stoletja. Poleg gostiln, kjer so ljudje lahko tudi igrali karte, domino, ah in biljard, so se zelo pomnoili vinotoi, ki so nudili dodaten zasluek mestnemu in trkemu prebivalstvu. Od napitkov, ki so veljali do tega asa za nenavadne, so dobili svoje mesto - sprva v uglajenejih gospodinjstvih - tudi okolada ter 203

poivili aj in kava. Iz okolja zasebnosti je z odprtjem kavarn znailno prodrla kava. Potem, ko so bile do konca 17. stoletja e po vseh zahodnoevropskih mestih, je kavarno leta 1713 dobila tudi Ljubljana. Pitje kave se je sicer irilo poasi in mesta v notranjeavstrijskih deelah so dobila kavarne veinoma ele v drugi polovici stoletja. Vendar pa sta se kava in ob njej roglji sasoma tako uveljavila v celotni avstrijski in kasneje avstroogrski monarhiji, da sta postala v doloeni meri celo njun prepoznavni znak. Kratica k.u.k. (kaiserlich und kniglich) je v tem primeru izgubila svojo vseobsegajoo uradniko strogost in v novem pomenu besed kava in kifeljek-roglji (Kaffe und Kipferl) - na sproujo in delno tudi samozbadljiv nain oznaevala razirjeno vsakodnevno razvado urbaniziranega prebivalstva. Popotni nemirne Johann Gottfried Seume, ki je na svoji poti v Italijo prekal slovenski prostor leta 1803, je zapisal, da so bile kavarne v Gradcu in v Ljubljani (kjer jih je bilo ob koncu 18. stoletja sedem) veliko bolje kot na Dunaju. Trditev je bila morda pretirana, vendar pa dejansko sporoa, da so bile kavarne v mestih e trdno zakoreninjene. Poleg alkohola in kave se je udomaila med ljudmi e ena sladkost v asu baroka - tobak. Uivanje posuenih listov te rastline na razline naine se je mono razirilo med vsemi, tudi nepremonimi sloji prebivalstva. Uvoz in distribucija je zato prinaala nemajhne dohodke in vladar je kmalu, e leta 1701, vpeljal najprej tobani monopol, nato pa davek. Seveda je glede na razsenost potronje tobane opojnosti prilo na eni strani do ustanovitve cesarske tobane manufakture v Trstu e v dvajsetih letih, konec petdesetih let pa do stanovske v Ljubljani; na drugi strani pa do tihotapstva in z njim, podobno kot pri trgovini s soljo, do tevilnih sporov med kmeti in uslubenci zakupnikov monopolnih oziroma davnih pravic. Od stvari, ki so zaznamovale novo stoletje, je bila novost tudi spremenjen oblailni videz. Spremembe v oblaenju pa so se nanaale vedno, in tako je bilo tudi v 18. stoletju, predvsem na zgornji sloj prebivalstva in le do tiste mere na srednji, kolikor je temu - glede na gmotne monosti in oblailnim predpisom navkljub - uspelo posnemati zgornjega. Velika veina prebivalcev mest in trgov (na podeelju so prevladovale pokrajinsko obarvane noe) je seveda spreminjala svoj enostaven in skromen oblailni izgled poasneje in z velikim asovnim zamikom, ali pa ga sploh ni spreminjala. Med premonejim prebivalstvom, tako odraslim kot otroki, so pri mokih postali znailni deli obleke triogelni klobuk, do kolen segajo suknji, sprva kot suknji dolg in potem kraji telovnik, ozke hlae, ki so segale malo ez kolena, nogavice in nizki evlji z zaponko. Prej kot izraz potrebe se je kot modni dodatek uveljavila tudi epna ura, imenovana ebularica, koijaka ura ali potovalna ura za jezdeca. enske so nosile z globokim izrezom tesno prilegajo zgornji del obleke (s steznikom), bolj ali manj iroko krinolino in evlje z visokimi petami. Prav v povezavi z 204

modnimi zapovedmi pa se je kot nova obrt v mestih pojavilo lasuljarstvo. enske so namre nosile mono napudrane visoko poesane lase ali lasulje, enako so tudi moki krasili svoje glave z raznovrstnimi lasuljami in imeli v nasprotju s 17. stoletjem, ko je najprej veljala moda brkov in kozje brade, nato pa v drugi polovici stoletja le brkov, gladek obraz. Doba napudranih las in obrazov pa je odklanjala uporabo vode pri osebni higieni. Telesna umazanost je bila splona in javno kopanje je veljalo za lane vijih slojev za nekaj nezaslianega in prostakega. Zato pa so neprijeten vonj neumitih teles toliko bolj skuali prekriti z izdatno uporabo parfuma. Okrepljeni gospodarski tokovi, poveana gradbena dejavnost, prisotnost tujih umetnikov, delovanje akademikov, muziciranje domaih glasbenikov, gostovanje tujih gledalikih skupin, vonj in okus po tobaku ter prve popite skodelice kave - vse to je dajalo obutek kulturne irine in svetovljanskosti. Zdelo se je, da je duhovni prostor sposoben sprejeti - in sprejemati - tisto informacijsko normo, ki je bila e uveljavljena v vejih mestih srednje in zahodne Evrope. Leta 1707 je tiskar Janez Jurij Mayr zael izdajati prvi asopis na Kranjskem Tedenske ljubljanske redne in izredne novice (Wochentliche Laybacherische Ordinari und Extra-Ordinari-Zeitungen), ki pa je po dveh letih ugasnil. tevilnost tistih, ki so predstavljali kulturno javnost, ni bila zadostna e vse do zadnjih desetletij stoletja, da bi prenesla doma asopis. Vendar se je razirjenost tujih asopisov in tudi domaih tiskov v obliki letakov vendarle poveevala. Hkrati s tem je dobila budnejo in ostrejo podobo dravna cenzura. Oblast pa ni le akala na izdajo tiskov, ampak je skuala z vnaprejnjimi opozorili prepreiti objavo morebitnih zanjo negativnih vsebin. Tako so leta 1751 razglaali po Kranjskem, Gorikem, v Gradiu ob Soi ter na Reki, da bodo pisci za neutemeljene, lanive in po vsem videzu namerno izmiljene novice kaznovani s ibanjem, ovaduhi pa nagrajeni s sto zlatniki. Potem ko so se zaele v tiridesetih letih velike reforme, ki so spreminjale upravno-politini sistem avstrijske monarhije, je namre zaela skrbeti dravna oblast tudi za to, da bi poenotila in ustvarila pozitiven pogled prebivalstva na dravne ukrepe. Sedaj ni bilo ve vpraljivo konfesionalno poenotenje, ampak je stopila v ospredje predvsem uveljavitev politinega poenotenja. Enaaj med konfesionalnim in politinim je zael vrednostno bledeti. Vzpostavljati se je zaelo novo razmerje, v katerem je postajalo konfesionalno podrejeno politinemu. Malotevilna duhovna elita, ki je sama ustvarjala, ali pa dajala pobude za spremembe kulturne podobe, je spadala v zgornji drubeni sloj. Na primeru Ljubljane iz srede 18. stoletja je razvidno - podoben poloaj pa je bil tudi po drugih mestih, da je tvorilo vijo in najvijo drubeno skupino (duhovniki, plemii, doktorji prava in medicine, uradniki, veliki trgovci in 205

redki bogati obrtniki), okoli 10 % ljudi. Okoli 30 % prebivalcev je predstavljalo tiste, ki so z opravljanjem kakne gospodarske dejavnosti ohranjali, ali pa zelo poasi poveevali svoja srednja in majhna premoenja. V predmestjih, ki so imela preteno agrarni znaaj, pa je ivelo okoli 50 % prebivalstva (gostai, sluinad itd.), ki se je po svojem gmotnem in gospodarskem poloaju uvralo na najniji klin drubene hierarhije. Za svoje delo je prejemalo najnije dohodke in z njimi ni moglo ustvarjati za sebe nobene nove premoenjske vrednosti. Med drubene skupine, ki raje vzamejo kot dajo - tako je trdil pregovor -, pa so poleg plemstva in vojakov sodili e berai. Slednji so tvorili drubeno dno, ki je dosegalo enako kot zgornji sloj - okoli 10 % mestnega prebivalstva. e je bilo sam najplemenitejega sloja (plemstva) na slovenskem ozemlju do 1 % prebivalcev, je bilo najnijega sloja (beraev) - po podatkih na Kranjskem leta 1767, ko jih je bilo med 3000 in 4000 - od 1 % do 2 %. Prav beraenje, prosjatvo in poteputvo je e v drugi polovici 17. stoletja znatno poraslo in je tudi kasneje vidno zaznamovalo vsakdanjost. Ob zmerni rasti prebivalstva pa vendarle ni toliko naraalo tevilo te marginalne skupine, da bi podrlo razmerje obstojee drubene strukture in ogrozilo njen najbolj stabilen del. Obseni radikalni ukrepi discipliniranja - kot so jih bili deleni posamezniki obtoeni arovnitva in kriminalci, ki so jih vkovali za veslae na galeje, ali vpregli v vleko ladij nekje na Ogrskem, - za berae na slovenskem prostoru niso bili potrebni. Njihovo tevilnost so skuale mestne in deelne oblasti obvladovati in nadzorovati, kasneje pa te ljudi prisiliti tudi k delu. Tako so e leta 1647 popisali berae najprej v Gradcu, tiri leta kasneje pa tudi v Ljubljani. Berai so dobili posebne ploevinaste znake, s katerimi so se loevali od morebitnih berakih prilekov, ki so jih mestne oblasti skuale takoj izgnati. Z uveljavitvijo merkantilistinih gospodarskih pogledov pa se je spremenil tudi odnos do usmiljenja in siromatva. Zlasti v posameznih deelnih srediih so meani oblikovali celo vrsto nartov in predlogov, kako naj bi s posebnimi zavodi in celo ubonimi blagajnami (cassa pauperum) za tiste, ki bi zmogli karkoli delati, odpravili siromatvo. Oblasti so elele imeti od brezdelneev vsaj majhno korist in hkrati nad njimi popolni nadzor. Kranjski gospodarstvenik Franc Rakovec (Raigersfeld) je leta 1730 zapisal takrat e povsem prevladujoo misel, da je potrebno pohajkovalce in berae spraviti s ceste in jih zapreti v prisilne delavnice in vzgajalia. V njih naj bi malopridno sodrgo in brezbono pohajkujoo drhal prisilili k dostojnemu delu, prave siromake in sirote pa bi s tem bolje preskrbeli, jih pouevali o kranskem nauku in jih navadili dela. O ekonomski upravienosti prisilnih delavnic je razpravljal tudi kameralistini teoretik in dunajski univerzitetni profesor Johann Heinrich Gottlob Justi. O ivljenjskih razmerah za zaprte v prisilnih delavnicah je zapisal leta 1761: Ni potrebno, da delajo samo ob vodi in kruhu in da se jih trpini z dnevnim pretepanjem, 206

razen seveda v primeru, e ne elijo opraviti njihovega dela. Dnevno bi lahko dobili funt kruha, opoldne zelenjavo in zveer juho, zraven pa e lahko pivo. Do ustanovitve zavodov za revee v notranjeavstrijskih deelah je prilo v vseh njenih glavnih mestih, pa tudi drugih manjih, ele v estem in sedmem desetletju 18. stoletja, ko so poskuali v njih organizirati delo v vejem obsegu. Predvsem sirotinice, za katere je Justi predlagal, da v njih ne bi smela biti oskrba tako slaba, da bi zaradi tega veina otrok pomrla, naj bi dobile znaaj predilskih ol. Toda po nekaj letih je delo v njih prenehalo zaradi ekonomske neuspenosti. Sirotinice pa so ostale, poslej tudi e kot izraz zgolj socialnoskrbstvene politike v monarhiji. Vendar je veina otrok - v vsaki deeli po nekaj sto - ivela v njih v enako slabih ivljenjskih razmerah kot prej. Za skrajno ubotvo, ki je sililo ljudi v beratvo, je bilo ve vzrokov - med njimi telesna invalidnost in duevna zaostalost, bolezni ter lakote po slabih letinah. e najbolj pa pojasnjujejo siromatvo posestne razmere na podeelju, razmere v mestih ter razmerje med mestom in podeeljem. Razslojevanje na vasi je namre ustvarilo iroko plast agrarnega prebivalstva, ki ni bila ve odvisna od dela na svojih kmetijah (kajarji, gostai, viniarji, hlapci in dekle), v mestih - vsaj v nekaterih vejih - pa se je sicer obutno poveala delitev dela (hini in drugi posli, manufakturni delavci), vendar je bilo ponujenih rok ve kot dela zanje. ivljenje na vasi je bilo na splono zelo skromno, enako skromen je bil tudi izgled vasi in vakih hi. V vestoletnem razvoju so se uveljavili v grobem trije tipi kmekih hi na slovenskem prostoru: prave dimnice na severu in vzhodu, hie s rno kuhinjo v osrednjem predelu ter ognjinice in kaminske hie na zahodu. Hie so bile preteno lesene, le na Primorskem, posebno na Krasu so se e prej uveljavile kamnite. Vse so bile po udobnosti oziroma neudobnosti podobne. Z razslojevanjem se je podoba vasi zaela poasi spreminjati. Lesena hia se je zaela umikati zidani, poleg kuhinje je nastal e vsaj drugi, e ne tudi tretji stanovanjski prostor, poleg hlevov so postavljali tudi gospodarska poslopja. Izboljan gmotni poloaj doloenega dela kmeke populacije je spodbudil potrebe po likovnih delih: slike na steklo, prve panjske konnice in celo naroila votivnih slik, ki so jih kot pronje, zaobljube ali v zahvalo za sveto pomo obeali v cerkvah. Toda veji del prebivalstva je zaznamovala revina in kljub zahtevam drave v drugi polovici 18. stoletja, da se gradnja lesenih hi opua in tudi na podeelju upoteva izdane poarne rede, se ni naglo spreminjal ivljenjski stil podeelskega prebivalstva. Zapis grakega fizika iz leta 1788 o stanju na Golici (Koralpen) v Sobothu (Sobote), ko je razsajala epidemija gripe, odslikava podobo ivljenja dobrnega dela prebivalstva in to ne le na tajerskem, kjer je ob koncu stoletja ivelo v dimnicah e 40 % ljudi, ampak tudi veliko ire. Po tem poroilu so iveli ljudje skoraj tako 207

kot divjaki v zadimljenih prostorih brez pitne in kuhinjske vode skupaj s kurami in praii ter tako odrasli kot otroci nezadostno obleeni. Mestna in vaka revina (tudi tista, ki se je sicer preivljala z delom) ni mogla niti smela svobodno sklepati zakonskih zvez, tako da je velik del populacije ostal neporoen, oziroma so tevilni sklenili zakon zaradi posestnih razmer ele po tiridesetem letu starosti. Sredi 18. stoletja je bilo na tajerskem kar 42 % neporoenih mokih in ensk med 20. in 40. letom starosti, na Zgornjem tajerskem je bilo v povpreju samskih e za 12 % ve, na rudarskih podrojih, kjer je bila znailna tevilna poselska populacija, pa je bilo neporoenih tudi do 75 %. Na eni strani je to pomenilo porast nezakonskih otrok in sirot, s katerimi so polnili sirotinice, na drugi strani pa tak poloaj dobrnega dela ljudi tudi ni prispeval k hitreji rasti prebivalstva. Medtem, ko si siromani niso mogli ustvariti druine, se je dogajalo pogosto, da so se vdove obrtnikov, e posebej v obrteh, kjer so bili potrebni izueni moki, vnovi omoile z veliko mlajimi domaimi pomoniki. Tako so na duhovni ravni v bratovinah (samo na Kranjskem jih je bilo 396, na tajerskem pa 476) prosili za zvelianje umrlih, na ravni smotrne vsakdanjosti pa so vdove z vnovino poroko obvarovale obrt, zagotovile varnost zase in morebitne majhne otroke, pomoniki pa so prili do mojstrstva in, dokler je bilo e pomembno zlasti v prvi polovici stoletja, v cehovsko organizacijo. Sicer je bila, kot kaejo vzorne ugotovitve, obiajna starost za tiste, ki so se lahko poroili (samostojni obrtniki, trgovci in drugi v srednjem ter zgornjem prebivalstvenem sloju) in za tiste, ki so lahko dobili dovoljenje za poroko (predvsem kmetje), med 20. in 25. letom za neveste in med 25. in 30. letom za enine. Druine so bile v mestih praviloma majhne in so imele 3,59 lanov, veja gospodinjstva pa so tela povpreno 6,24 lanov. tevilo prebivalstva je okoli leta 1700 e znatno presegalo tevilo prebivalstva izpred dvesto let, vendar je bil prav po letu 1700 znailen stacionarni razvoj prebivalstva. Nataliteta je v povpreju le malo presegala mortaliteto in obe sta valovali okoli 35-tih promilov. V drugi polovici stoletja je za nekaj desetletij zaela opazneja rast prebivalstva. Prebivalstveno orientacijo predstavlja popis iz leta 1754, po katerem naj bi bilo na celotnem tajerskem 696.606, na celotnem Korokem 271.924, na Kranjskem 344.544 in na Gorikem (verjetno s Trstom) 102.347 prebivalcev. Po ocenah, nastalih na podlagi tega in drugih popisov, pa naj bi bilo na ozemlju dananje drave Slovenije leta 1754 do najve 830.000 prebivalcev, estindvajset let kasneje, leta 1780, pa e 893.000.

208

O NOVIH SVETOVIH, BOGU IN OBLASTI

V razgibani drubeni strukturi na Slovenskem so tekle v istem prostoru razline vsebine ivljenjskih ritmov. Poudarjeno zanimanje in poveano vedenje o tujih deelah in drugih civilizacijah (kot se je to odraalo deloma e v knjinicah, turquerijah in chinoserijah), pa sta vnaala v zavest plemikega in meanskega okolja povsem nove razsenosti razumevanja loveka v prostoru in asu. Informacije o novih svetovih Azije in zlasti Afrike, June in Severne Amerike so posredovali tudi misijonarji predvsem plemiki in meanski sinovi , ki so iz deel avstrijske monarhije odhajali v misijone v vejem tevilu e od konca 17. stoletja, pogosteje pa v 18. stoletju. Med njimi so nekateri opravljali poleg verskega poslanstva tudi raziskovalno in znanstveno delo. Tako si je vidno mesto med misijonarji v Aziji pridobil v Mengu rojeni Avgutin Hallerstein, jezuit, ki je svojo odlinost dokazoval s knjigami in razpravami ter kot dvorni astronom in vodja matematinega oddelka v Pekingu s stiki v Londonu, Parizu in Petrogradu. V Mehiki je deloval jezuit Marko Anton Kapus, doma iz Kamne gorice, ki je bil profesor in rektor kolegija v Matapeju. Sodeloval je v raziskovalni ekspediciji do Kalifornijskega zaliva, opisoval naravna bogastva podroja sonorskih Indijancev in njihovo ivljenje. V latinski Ameriki, zlasti v Urugvaju in Paragvaju, je deloval Volbenk Inocenc Erber, ki je bil doma iz Ljubljane ter jezuit Ignac Cirheimb (Cierheim), ki se je rodil na hmeljnikem gradu. Neznani svetovi ljudstev, predvsem tistih na niji razvojni stopnji, so stopali s svojo slikovitostjo v miselne sisteme Evropejcev. Rojevati se je zaela znanost o loveku, ki jo je v Kopru rojeni Gianrinaldi Carli v svojih spisih o prebivalcih nove celine imenoval andropologia. Misli o primerjalni naravi loveka pa so zahodnoevropskim razsvetljencem odpirale vrsto vpraanj o tem ali so krepost, dobrota, um, resnica in pravica v izkljuni evropski posesti, ali niso etina ravnanja, kot odgovor na ta vpraanja, veljavna v znailnih oblikah za vse lovetvo. In medtem, ko so se v drugi polovici 18. stoletja zaeli zgodovinarji, kot je bil na primer Edward Gibbon, spraevati o vzrokih za rast in zaton doloenih civilizacij, so filozofi e dalj asa ugotavljali na eni strani povezanost vseh kultur in njihove skupne osnove, na drugi pa - glede na razline ravni razvoja -, da je loveku dana monost neskonnega izpopolnjevanja. Dobri divjaki Jeana Jacquesa Rousseauja pa so se le redkokdaj zdeli tako zanimivi in za znanost pouni tistim, ki so jih - v nasprotju z zahodnoevropskimi kabinetnimi uenjaki - sreali osebno. Med zagovorniki ideje univerzalizma, kot iskanja nekega skupnega izvora in skupne narave ter praktiki-osvajalci je bila nepremostljiva razlika. Naeloma je bila sicer naloga misijonarjev, da bi nevedni spoznali in slepi spregledali oziroma, kot je 209

dejal e v 16. stoletju nek panski konkvistador v Srednji Ameriki, da je naloga osvajalcev in njihovih duhovnih spremljevalcev, da bi razsvetlili tiste, ki prebivajo v temi. Dejansko je lo za uresnievanje loveku lastne sle po osvajanju in zadostitvi neizmernega pohlepa, za katerim so seveda stale merkantilistine politike posameznih evropskih drav. Istoasno, ko je v 18. stoletju cvetoa prekoatlantska trgovina prepeljala ve milijonov rnih sunjev v obe Ameriki, je zaelo dobivati unievanje domaega prebivalstva na teh kontinentih znaaj genocida. Bolj ko je postajala zahodna Evropa kulturno razvita in bolj ko je prodirala v tuje svetove, bolj se je zavedala, da postaja sredie sveta. Njena premo navzven je spodbujala znotraj nje etnocentrizem, hkrati pa oblikovala evropocentrino podobo nasproti neevropskih ljudstev, ki jim je z osvajanjem - odvzemanjem njihove individualnosti - odrekala tudi lastno zgodovinsko dostojanstvo. V asovnem loku poznega 17. in v 18. stoletju v asu novih politinih in gospodarskih (in z njimi osvajalnih) konceptov novoveke drave , so z utemeljitvijo modernega naravoslovja in novimi utemeljitvami filozofije, zlasti angleki (Isaac Newton, John Locke), francoski (Francois-Marie Arouet Voltaire, Jean Jacques Rousseau, Denis Diderot, Jean le Rond dAlembert) in nemki razsvetljenci (Gotthold Ephraim Lessing, Immanuel Kant) opredelili tudi nov odnos do Boga. Bog ni bil ve neposreden gospodar in urejevalec medlovekih odnosov, bog je postal manj poosebljen in bolj metafizien. Misli o bojem so se cepile v dvojice med bogom in lovekom, med (nezavedno) harmonijo narave in svobodo miljenja, med danostjo in ustvarjanjem, med nezgodovino in zgodovino. Bog je kot prapoelo omogoil zavedno ustvarjanje, vplivanje ljudi na svoj as in na zgodovino. Bog je bil stvarnik Zemlje in loveka, stvarnik na zemlji pa lovek. Pogledi duhovne elite so seveda spreminjali tudi odnos do Cerkve in njene vloge v ivljenju. Vendar pa razprave o sekularizaciji doloenih cerkvenih dejavnosti, razprave o liberalizmu in individualizmu ter klic po pogumnem in doslednem uveljavljanju razuma, ki so ga razsvetljenci izraali z znamenitim rekom Sapere aude! rimskega pesnika Horacija , najvekrat niso pomenile zanikanja boga in nadnaravnih sil. Napadi na Cerkev ter na slepo zavezanost ljudi veri in Cerkvi so veinoma prihajali iz vrst preprianih kristjanov in tudi trdnih katolikov. Med razsvetljence se namre niso uvrali zgolj redki posamezniki-filozofi, ampak tudi iri (e vedno sicer zelo ozki) krogi izobraencev, ki se niso poglabljali v ideje o lovekem izpopolnjevanju in naravnih pravicah, ampak so se dejavno, tudi v okviru dravne politine oblasti, zavzemali za povsem jasno doloene posamine reforme v okviru drave. Pri tem pa absolutistina oblika vladavine ni bila vpraljiva. Prav nasprotno. Skoraj v vsej Evropi je bila taka oblika vladavine pravilo in ideal. V to je spodbujala tudi zmaga merkantilistinih nael v 210

gospodarstvu, ki je za svojo uspenost potrebovalo v dravi enoten in zaiten notranji trg. Uresniitev merkantilistinih nael pa je lahko zagotovil samo absolutni monarh. Uveljavljeni merkantilizem je tako sooblikoval dravno suverenost in z njo suverenost vladarja; proces pa je potekal tudi v obratni smeri. Zglede za oblikovanje vseobsegajoe monarhove oblasti je ponujala privlanost patriarhalnega vzhodnjakega despotizma. Zagledanost je merila pravzaprav v oblastni sistem tistih azijskih drav, ki jih Evropi ni uspelo podrediti, niti v njih naeti veljavno razumevanje oblasti (eprav je doivljala vojake uspehe do najblijega despotskega soseda turkega sultana e od druge polovice 17. stoletja naprej). Zagovorniki absolutne monarhije so trdili, da bi vladar lahko izpeljal reforme, ki bi vodile k skupni blaginji, le tako, da bi se dvignil visoko nad vse svoje podlonike. Z reformami od zgoraj namre ne bi ustvarjal razkola med interesi drave in interesi posameznika, ampak bi sam v svoji osebi uteleal skupni sploni interes. Poloaj monarha kot oeta naroda pa se je v drugi polovici 18. stoletja spremenil z dotokom razsvetljenskih idej (dravnopravne in naravnopravne filozofije) o enakosti in enakovrednosti vseh ljudi ter z loitvijo dravnega interesa od monarhovega oziroma podreditvijo monarhovega interesa dravnemu. Od oeta naroda je postal vladar prvi sluabnik drave, ki naj bi kot izvajalec dravnega interesa in kot zakonodajalec teil k dravni blaginji, a hkrati vladal z neomejeno oblastjo. Tako dojeta oblast, izraena v obliki razsvetljene despotije, je postavljala njene prebivalce v naelno enak poloaj. Vendar v odnosu do drave ni ustvarjala enakih dravljanov, ampak je ustvarila obutek, ki se je zakoreninil v miselnost ljudi ponekod vse do najnovejih asov, da so v odnosu do drave le njeni podaniki. Kljub naklonjenosti nekaterih vladarjev do razsvetljencev in njihovih idej ter celo oblikovanju lastnih filozofskih pogledov do vpraanj oblasti in delovanja drave, je vladarje peljala pot v morebitni razsvetljeni absolutizem preko delujoe resnice (la verit effetuale delle cose), kot jo je razumel e Niccolo Machiavelli. Le z ugotovitvijo dejanskega stanja doma in v mednarodnih odnosih so namre monarhi lahko zagotovili pogoje za svoje uspeno ravnanje, ki pa je za dosego cilja - to je dravne blaginje - vkljuevalo uporabo vseh sredstev. Monarhi so svoje povsem egoistino politino obnaanje, ki se je glede na okoliine nenehno spreminjalo, opravievali z dravnim razlogom (raison dtat). Ta je postal odloujoe vodilo vojakih in diplomatskih potez drav pri zagotavljanju ravnoteja moi v Evropi. Prav pri lovljenju meddravnega ravnoteja, ki seveda ni nastajalo iz hotenja po priblino enaki moi drav, temve iz strahu, da ena ne dobi dominantne vloge, pa je bil poloaj v Svetem rimskem cesarstvu nemkega naroda najbolj zapleten. 211

Cesarstvo po tridesetletni vojni ni nikoli ve - vse do svojega konca leta 1806 delovalo kot politina enota. Potem, ko je vestfalski mir leta 1648 doloil versko razprtost, je omogoala ohlapnost te skupnosti 355-tih bolj ali manj samostojnih kneevin in mest, da so posamezne kneevine zaele kopiiti mo in iriti vpliv. Deelni knezi so imeli po mirovnem sporazumu celo suvereno pravico (Landeshocheit), da lahko sklepajo sporazume izven cesarstva. Najbolj uspeno je utrjeval svojo poveano posest brandenburki volilni knez, tako da je predstavljala sredi 18. stoletja teritorialno strnjena in v razsvetljenem absolutizmu poenotena Prusija eno najuinkovitejih vojakih sil v Evropi in hkrati glavno sovranico Avstrijske monarhije. V prostoru, ki so ga obvladovali Habsburani kot dinasti, pa je potekalo oblikovanje absolutistine oblasti poasneje, kot se je to dogajalo na primer znotraj cesarstva v Prusiji oziroma zunaj njega na primer v Franciji. Na eni strani so bili Habsburani namre ujeti kot cesarji v idejo ohranjanja svetovnega imperija (Imperium mundi), na drugi pa so lahko rpali svojo mo le iz strnjenega ozemlja avstrijskih dednih deel, ekega in ogrskega (v okviru njega e hrvakega) dednega kraljestva ter drugih posesti, kjer so veljali za neposredne vladarje: v panski (= avstrijski) Nizozemski in v Italiji. Habsburanom so tako prepreevale hitreje oblikovanje moderne drave predvsem ovire, ki so do doloene mere izhajale iz dvojnosti njihovega vladarskega poloaja, iz etnine, jezikovne in kulturne razlinosti prostora nad katerim so neposredno vladali ter deelne zavesti vladajoih elit, ki se e ni podrejala vseobsegajoo dravni misli. Habsburani so lahko odgovorili na sodobne gospodarske in politine izzive le z izdvojitvijo Avstrije iz cesarstva. Prestini naslov sicer praznega cesarskega dostojanstva so skuali ohranjati v okviru dinastije z veliko prizadevnostjo, vendar je vse bolj bledela duhovna povezava z idejo cesarstva. Zaela se je oblikovati nova dravna identiteta, identiteta Avstrijske monarhije, ki so ji pomagali k uveljavitvi vojaki uspehi proti osmanskemu cesarstvu na evropskem jugovzhodu ter na zahodu ozemeljski sporazumi po panski nasledstveni vojni. Pater familias, imenovan tudi deelni oe, je zael predstavljati novo dravo, ki jo je elel zaititi s pragmatino sankcijo. Dinastina stremljenja absolutistinega kneza, ki je povezoval monarhijo e vedno zgolj personalno - preko svoje osebe, pa so se lahko uresniila le, e je uspel zagotoviti poenoteno dravo in njen uinkovit imunski sistem: upravo, zadostna finanna sredstva in vojsko. Sveto rimsko cesarstvo nemkega naroda tako ni bilo, kot so ugotavljali e v 18. stoletju, ne sveto, ne rimsko in ne cesarstvo; dosei blaginjo drave, o kateri so na iroko razpravljali in menili, da bi morala biti cilj vsakega razsvetljenega monarha, pa vsaj v prvi polovici 18. stoletja ni pomenilo zagotoviti blaginjo ljudem, ampak predvsem dosei dejansko 212

mo drave.

TEREZIJANSKO-JOEFINSKE REFORME IN OBLIKOVANJE ABSOLUTISTINE DRAVE

Zaitni sistem, ki ga je zagotovil cesar Karel VI. svoji herki - naslednici vseh dednih habsburkih posesti, se je pokazal za nezadosten takoj po njegovi nenadni smrti. Obljube, ki so jih dale Karlu pomembne evropske sile, da bodo spotovale pragmatino sankcijo, so bile pozabljene. Avstrijska monarhija ob koncu tridesetih let namre ni vlivala zaupanja, da je mona sila. Njeno ranljivost je izdajala izgubljena vojna s Turijo (1737-1739), predvsem pa prazna blagajna, velika notranja zadolenost ter ibka stalna vojska, ki je tela komajda 50.000 mo. Z nastopom Marije Terezije (1740-1780) so se tako uresniile napovedi najuspenejega vojskovodje Habsburanov Evgena Savojskega, ki je trdil sredi tridesetih let tik pred svojo smrtjo , da bo vladar uspel povezati svoje deele v celoto (ein Totum) in zagotoviti njeno varnost samo s 140.000 vojaki, ali pa si bodo skuale razdeliti monarhijo Francija, Bavarska, Saka in Prusija. Nobena od njih namre ni priznavala monarhiji dravnosti. Nanjo so gledale kot skupino deel in kraljevin do katerih imajo pravico tudi one, seveda e spregledajo dedne pravice Marije Terezije in upotevajo le sorodstvene povezave. Zaela je t. i. avstrijska nasledstvena vojna (1741-1748) in v koalicijo omenjenih nasprotnic avstrijske monarhije je stopila e panija. Vojni pohod je e leta 1740 zael pruski kralj Friderik II. (kasneje je dobil vzdevek Veliki). V dveh t. i. lezijskih vojnah (1740-1742, 1744 1745) je veliko manja Prusija osvojila skoraj celotno lezijo, ki je bila najbolj razvita in industrializirana pokrajina v Srednji Evropi. Karel, bavarski vojvoda iz dinastije Wittelsbachov (neko velikih zaveznikov Habsburanov), je zasedel Linz in Prago ter se oklical za ekega kralja (1741), leto kasneje pa je bil izvoljen kot Karel VII. za cesarja (postal je prvi cesar po letu 1437, ki ni bil Habsburan). Francija in panija sta eleli dobiti predvsem posesti v Italiji. Triindvajset let stari Mariji Tereziji je poleg avstrijskih deel lahko ponudila izdatno pomo le Ogrska. Z dojenkom v rokah, etrtim otrokom od estnajstih, kolikor jih je rodila svojemu mou Francu tefanu Lotarinkemu (s katerim je ustvarila habsburko-lotarinko dinastijo, ki se je obdrala do leta 1918), se je leta 1741 kot ogrska kraljica obrnila na stanove po pomo, ki naj bi ohranila vse njene posesti neokrnjene in zdruene pod njenim ezlom. Naklonjenosti ogrskih magnatov pa si mlada kraljica ni pridobila le zaradi njihovega usmiljenega pogleda na nemono mater z otrokom - prestolonaslednikom Joefom, ki je bil prvi moki potomec v dinastiji po ve kot dvajsetih letih -, ampak si je zagotovila njihovo 213

vojako pomo s tem, da jim je potrdila stanovske privilegije. Ohranjene plemike pravice so zagotavljale Ogrski e naprej samostojno pot, sicer povezano z Avstrijsko monarhijo preko vladarjev, vendar oddvojeno od uveljavljanja njihovih absolutistinih reformnih prijemov. Pomo ogrske konjenice (in denarna pomo Anglije, ki ni pristala na porueno evropsko razmerje sil) je bila v avstrijski nasledstveni vojni odloujoa. Pomembno je bilo pri tem tudi dejstvo predvsem je veljalo kot moralno zadoenje , da je bil po smrti cesarja Karla VII. izvoljen in okronan za novega cesarja Franc tefan Lotarinki (Franc I., 1745-1765). Protiavstrijski koaliciji se je nart, po katerem bi Mariji Tereziji ostala le Notranja Avstrija ter Ogrska s Hrvako, izjalovil. Z mirom v Aachnu leta 1748 se je habsburka monarhija sicer odpovedala v Italiji le Parmi, Piacenzi in Guastalli v korist panije, morala pa je e enkrat potrdila boleo izgubo lezije v korist Prusije. Vendar je s sklenjenim mirom obranila nasledstvo v monarhiji in prepreila njeno delitev. Kot stalnica je ostalo poslej nasprotje med Prusijo in Avstrijsko monarhijo (med Hohenzollerni in Habsburani, med protestantizmom in katolicizmom). Stalnica vladarske politike Marije Terezije in njenih svetovalcev pa je e med tekom same vojne postalo tudi spoznanje, da je potrebno za varnost monarhije in morebitno povrnitev izgubljenega ozemlja zagotoviti najmanj 108.000 mo stalne vojske ter iz neposrednih davkov okoli 15 milijonov goldinarjev na leto za njeno vzdrevanje. Za dosego takega cilja pa so bile potrebne splone spremembe upravnega in davnega sistema, tem pa so sledile (oziroma so le pravzaprav povsem logino z njimi vtric) tudi tevilne druge reforme. Augustissima, kot so naslavljali Marijo Terezijo v Evropi in doma, eprav ni bila nikoli uradno cesarica in sama ni prevzemala tega naslova, razen naslova cesarica ena in cesarica mati, je prevzela v svoji Avstrijski monarhiji v lastne roke drubeno nartovanje v najirem pomenu. Vzor za tevilne reforme pa je nala pri svoji glavni nasprotnici Prusiji. Osrednje oblastne pisarne na Dunaju so bile razprene in po svoji zavezanosti preve podrejene posameznim deelnim interesom ter s tem tudi pogosto v medsebojnem nasprotju. V samih deelah pa je bilo pobiranje davkov, nabiranje vojakov ter deljenje pravice pod nadzorom plemstva in njihovih stanov. e je elela vladarica zagotoviti varnost monarhiji in etudi na videz protislovno - tudi varnost stanov, je morala zmanjati njihovo omejevalno mo z oblikovanjem nove dravne uprave. Nalogo je Marija Terezija zaupala Friedrichu Wilhelmu Haugwitzu, spretnemu in izkuenemu politiku, ki se je izkazal e v prvi polovici tiridesetih let pri postavljanju centralizirane uprave v tistem delu lezije, ki je ostal v habsburkih rokah. Po ugotovitvah upravno-finannega stanja v posameznih deelah in po prvih reformnih poskusih v njih je Haugwitz izdelal nart (Haubdsystem), ki je predvideval prevzem stanovske srednje (deelne) in nije (lokalne) uprave v dravne roke, s tem pa tudi razdelitev 214

in pobiranje davkov. Preteno neizrazitemu nasprotovanju stanov tej koreniti upravni (in s tem dejansko ustavni) reformi monarhije pa so v dobrni meri botrovale predhodne ugotovitve Haugwitzovih komisij, ki so kazale na veliko zadolenost deel, zaostala plaila davkov, razirjeno korupcijo v obliki daril na vseh stopnjah deelnih slub in podomaeno upravljanje. Tako stanje je bilo znailno tudi za Kranjsko, ki je imela za 2.800.000 goldinarjev dolga, za razna darila pa je v zadnjih stopetdesetih letih izdala okoli 1.500.000 goldinarjev ter Koroko, ki pa je poleg dolga 4.000.000 goldinarjev izdala za razna darila priblino enako vsoto kot Kranjska, vendar v zadnjih sto letih. Temeljna izgradnja oblastne birokratske piramide je potekala od leta 1747 do leta 1749. Na ravni osrednjih dravnih organov je Haugwitz zdruil eko in avstrijsko kanclersko pisarno, ki je z ustanovitvijo novih dravnih oblastnih organov izgubila nekdanji pomen. Osrednji organ podoben dravni vladi je od leta 1749 zdrueval finanne in upravne zadeve (Directorium in publicis et cameralibus), e leto prej pa je bilo ustanovljeno vrhovno sodie (Oberste Justizstelle). S tem je bila oblast loena na politino in sodno. Z direktorijem se je leta 1753 zdruil e komercijski direktorij, s imer je osrednji oblastni organ dosegel nadzor nad notranjo politiko, financami in gospodarstvom. Od glavnih osrednjih uradov so bili med drugimi posebej pomembni e dvorni vojni svet in generalni vojni komisariat za vojake zadeve ter dravna pisarna (Staatskanzlei), ki je delovala e od leta 1742 v bistvu kot zunanje ministrstvo. Ko je postal leta 1760 najpomembneja oseba reformne politike dunajskega dvora kancler Wenzel Anton Kaunitz-Rietberg (in je to ostal naslednjih trideset let), je prilo do navidezne omilitve centralne moi direktorija, s tem da je njegove pristojnosti razdelil na ve uradov. Vendar je hkrati zgostil mo odloanja v novo ustanovljenem uradu, v malotevilnem dravnem svetu (Staatsrat), ki je obravnaval vse dravne teme (tudi ogrske polovice) in kateremu so bili podrejeni vsi ostali osrednji uradi v dravi. Na deelni ravni so bile ustanovljene vlade, ki so bile neposredno podrejene dunajskim osrednjim uradom, iz rok pa so stanovom odvzeli tudi sodstvo. Leta 1747 sta dobili vladi Kranjska in Koroka, leto kasneje e tajerska. Po sprva razlinih poimenovanjih teh osrednjih deelnih upravnih organov v Ljubljani, Celovcu in Gradcu, so se od leta 1749 naprej imenovale deelne vlade reprezentanca in komora. Sprva so bile kranjski vladi podrejene e Gorika, Gradie ob Soi in Trst z Reko. Leta 1748 pa je bila ustanovljena posebna merkantilna provinca Primorje, ki je zdruevala pristania Kraljevica (Porto Re), Bakar, Reka in Trst ter Oglej; izpod pristojnosti Kranjske sta prili tudi Gorika z Gradiem ob Soi, ki sta dobili svojo deelno vlado leta 1754. Upravni sistem je na deelni ravni dobil jasne okvire, eprav je do same ustalitve sistema preteklo e dobri dve desetletji. Potem, ko so 215

bili z ustanovitvijo deelnih vlad in deelnih sodi razpueni v letih 1748/49 osrednji notranjeavstrijski uradi v Gradcu, ki so obstajali e od druge polovice 16. stoletja naprej (in ni bilo tudi nobene potrebe ve po deelnih vicedomskih uradih), je prilo v letih 1763 do 1765 do ponovnih poskusov oblikovanja skupne vlade za Notranjeavstrijske deele. Namera ni uspela, saj so deelne vlade ohranjale neposreden stik z osrednjimi uradi na Dunaju. Ostala so le nova imena za deelne vlade: na tajerskem se je imenovala deelna vlada gubernij, na Korokem, Kranjskem in Gorikem pa deelno glavarstvo. Leta 1776 je prilo do razpustitve merkantilne skupnosti pristani in Ogleja. Slednji je bil prikljuen Goriki z Gradiem ob Soi, Trst z njegovim obmojem je dobil samostojen gubernij. Reka, ki se je vezala predvsem na Hrvako in Slavonijo ter naprej na vzhod (s cesto Karolino do Karlovca in potem naprej po rekah Kolpi in Savi), pa je bila prikljuena hrvakemu kraljestvu. Tri leta kasneje je bila Reka podrejena ogrskemu namestnitvu, vendar je do neke mere ohranila avtonomijo kot corpus separatum ogrske krone. Na lokalni ravni so bila deelnim vladam podrejena novo ustanovljena okroja kresije. Okroni glavar (Kreishauptmann), kot najpomembneji uradnik, je imel v rokah nadzor nad zemljikimi gospostvi, mestno upravo ter s tem nadzor nad razdelitvijo in pobiranjem davka. Kresij, ki so ostale kot upravne enote v deelah naslednjih sto let, je bilo na tajerskem pet (Judenburg, Bruck na Muri, Gradec, Celje /bilo je v celoti slovensko/ in Lipnica, ki jo je zamenjal leta 1750 Maribor /bilo je slovensko-nemko/), na Korokem so bile najprej tri (za Zgornjo Koroko v Beljaku, za Srednjo Koroko v Celovcu, za Spodnjo Koroko v Velikovcu), nato pa leta 1783 dve s sredii v Celovcu in v Beljaku. Koroka okroja so v svojem severnem delu zajemala veinoma nemko prebivalstvo, na jugu pa manji slovenski del prebivalstva. Na Kranjskem so bile kresije tri (za Gorenjsko v Ljubljani, za Dolenjsko v Novem mestu, za Notranjsko v Postojni), na Gorikem in v Gradiu ob Soi pa sta bili sprva dve okroji, nato pa od leta 1754 eno s sedeem v Gorici. Traka uprava je opravljala naloge kresije sama. Tej upravno-oblastni vertikali (direktorij, deelne vlade, okroja) so bile na vsaki ravni dodane tevilne upravne naloge, ki so zadevale trgovino in obrt, promet, olstvo, zdravstvo itd. Nekdanja mo stanov je bila izgubljena, saj so tradicionalni stanovski deelni in lokalni upravni organi izgubili vsakrni vpliv. Vse javno-pravne zadeve so bile namre prepuene dravnim uradom. Razdelitev davkov med zemljika gospostva so odrejali kresijski uradniki, razdelitev davka na gospostvih med podlonike pa so lahko nadzorovali. Le pobiranje nekaterih davkov komornega in stanovskega izvora je bilo do leta 1758 (potem pa ni ve) dovoljeno pobirati stanovom; tudi zato, da bi prikrili izgubljeni vpliv plemstva. K 216

zakonodajnim novostim so lahko stanovi dajali le mnenja, najpomembneja naloga odobritev letnega davka , ki jih je predstavljala neko kot partnerje deelnemu knezu pri sooblikovanju deelne politike, pa je postala zgolj zunanji videz. e sta v zaetku zgodnjega novega veka nastali deelnostanovska in deelnokneja administracija, ki sta druga drugo dopolnjevali (eprav vsaka s svojimi interesi) v okviru teritorialno zakljuenega in pravno poenotenega teritorija (=deele), je nastala v drugi polovici 18. stoletja administracija v upravno poenoteni dravi (=avstrijski polovici monarhije), ki je deelnostanovsko izkljuevala. Slednje sicer ni ukinjala, ampak jo je dejansko zaobla. Dravna uprava je zaela prevladovati, pri emer je absolutistini centralizem nael pot, da je z dravno upravno strukturo na srednji (deelni) ravni ohranil okvire historinih deel. Ta upravni poloaj, ki se je delil na center in na deele, je ostal dejansko vse do razpada monarhije leta 1918. Upravne reforme, ki jih je uvedel leta 1782/83 Joef II. z oblikovanjem dveh novih gubernijev v Gradcu in Trstu (prvi je kot veliko upravno obmoje zajemal tajersko, Koroko in Kranjsko, drugi pa poleg Trsta e Goriko z Gradiem ob Soi), so namre leta 1791, kmalu po Joefovi smrti, opustili. Oblikovanje dravne uprave je vkljuevalo tudi ustvarjanje stabilne strukture uradnikov in z njimi uinkovit sistem nadzora. Delovanje uradnikov se je zaelo povsem jasno loevati od njihovega zasebnega ivljenja. Z hierarhino doloenimi pristojnostmi so ustvarjali upravni organizem, vdan kroni in od nje odvisen, ki ga je zaela odlikovati natannost in brezosebnost. V administraciji sicer e dolgo uveljavljena pisna oblika obevanja je zagotavljala dosledno in prepriljivo delovanje, ki je sedaj zahtevala tudi veliko veje tevilo racionalno izobraenih ljudi. Z novo in poenoteno upravno organizacijo je tako dobila Marija Terezija uinkovito orodje, s katerim je lahko zagotovila dravi neposreden nadzor nad dohodki od davkov in monost do njihove izkljune uporabe. Negodovanje, ki je nastalo med deelami, ko je vladarica razdelila mednje 15 milijonov priakovanega neposrednega davka (kontribucije), je zatrla tako, da je najbolj neposluni deeli Koroki, ki ni pristala na za ve let vnaprej doloeno vsoto, odrekla za dvajset let (1750-1770) pravico do kakrnegakoli e tako omejenega sodelovanja v zvezi z davnimi zadevami. Pri tem se je vladarica oprla na kraljevsko pravico in s tem jasno pokazala ostalim deelam meje njihovega odloanja. Za zagotovitev stalnega dotoka vejih sredstev pa je morala izvesti davno reformo. V smislu bogu prijetne in ljube enakosti, dejansko pa zaradi skrajne obremenjenosti podlonikov, je reformni nart predvidel tudi obdavitev plemstva. Sprva so to prikrivali t. i. recesi (sporazumi), vpeljani 1748. leta, po katerih je plemstvo prispevalo denarna sredstva kot 217

nadomestilo za vojake obveznosti v naravi, ki pa jih - razen dajanja vojski kvartirja, ki kot dolnost ni ugasnila - e dolgo ni bilo ve predvsem zaradi novosti v oroju, sprememb v vojskovanju in stalne (poklicne) vojske. Ko pa je bila izpeljana med leti 1748 in 1757 t. i. terezijanska davna rektifikacija (davna izboljava) z oblikovanjem nove davne knjige (terezijanski kataster) in popisom dajatev, je bila z njo ukinjena tudi dotakratna davna prostost dominikalne posesti. Z ocenitvijo dohodka od zemljia in s posebnim komisijskim pregledom te ocene (s imer so prile na plano tudi t. i. zamolane imenjske rente, to je utaje dohodkov od zemlji, ki niso bili nikjer zabeleeni zaradi najrazlinejih vzrokov kot npr. ob zamenjavi lastnika ipd.), je bil doloen davek, ki je z imenom dominikalna kontribucija izviral iz sedaj obdavene dominikalne posesti, z imenom rustikalna kontribucija pa iz rustikalne posesti. Izraz dominikalna posest (obiajno se je zanjo uporabljalo nemko ime hof ali meierhof oziroma slovensko marof ali pristava) se je uveljavil v 18. stoletju in je oznaeval po izvoru nekdanjo pridvorno zemljo, s katero je neposredno upravljal fevdalec, obdelovali pa so jo podloniki s tlako. Veinsko rustikalno posest pa je v 18. stoletju oznaevalo na kmetije razdeljeno fevdalno zemljie, ki so ga uivali podloniki po dosmrtnem (zakupnem) ali dednem (kupnem) pravu in so bili za njegovo uivanje obremenjeni s tevilnimi obveznostmi. Med te obveznosti so kot najteje breme spadale raznovrstne tlake, e zlasti tista, s katero so morali kmetje obdelovati dominikalno zemljo. Kljub temu, da je bila dominikalna posest obdavena manj kot rustikalna, je prinaala v skupni znesek kontribucije do ene tretjine sredstev, medtem ko sta ostali dve tretjini odpadli na rustikalno posest. Neposredni davek, ki je bil s tem enakomerneje porazdeljen med deele in njihovo prebivalstvo, se je mono poveal in je znaal e v petdesetih letih na tajerskem okoli 1.100.000 goldinarjev, na Korokem okoli 460.000, na Kranjskem okoli 260.000 in na Gorikem 75.000 goldinarjev. Skoraj dva milijona goldinarjev tega davka (poleg njega se je nabralo v notranjeavstrijskih deelah e priblino enkrat toliko dohodkov iz posrednih davkov) je bilo sedaj na razpolago dravi. tajerskim, korokim in kranjskim stanovom, ki so si do tega asa izplaevali tudi precejnje vsote denarja za oskrbo Vojne krajine prav na raun kontribucije, pa je bila poslej odtegnjena tudi ta monost. Osrednji uradi na Dunaju, ki so zaeli nartovati povsem jasen dravni proraun, so prevzeli v svoje pristojnosti tudi oskrbovanje Vojne krajine. Z reorganizacijo tega militariziranega teritorija po polkih in njegovo popolno izdvojitvijo iz Hrvake sredi stoletja, pa se je tudi okrog 50.000 mo hrvake in slavonske krajike vojske spremenilo v redno vojsko Avstrijske monarhije. Velik del et iz te ogromne kasarne so lahko uporabljali poslej na razlinih evropskih bojiih. In prav v drugi polovici petdesetih let, ko je bila upravna in davna 218

reforma v glavnem konana in so se kazali njeni finanni uinki, so se bojia znova odprla. Avstrijska monarhija se leziji ni hotela odpovedati, Prusija je elela poveati svoj vpliv v cesarstvu z novimi ozemeljskimi osvojitvami, v sporih pa sta bili tudi Francija in Anglija. Raison detat je narekoval, da so se oblikovale nadvse nenavadne koalicije. Avstrijska monarhija je sklenila zvezo s svojo vestoletno glavno nasprotnico Francijo (tej zvezi so se prikljuile e vedska, Rusija in Poljska), Prusija pa je sklenila zvezo z Anglijo in Portugalsko. Potem, ko je leta 1756 izbruhnila vojna, so se prikljuile tem koalicijam e druga veja in manja kraljestva ter kneevine, ki so videle konkretne koristi za sebe na tej ali oni strani. Razplamtela se je doslej najveja vojna, ki je zajela skoraj celo Evropo in interesna obmoja evropskih kolonialnih sil na morju, v Severni Ameriki, Kanadi in vzhodni Indiji. V teku vojne so se koalicije delno spreminjale, saj so najpomembneje udeleenke v vojni skrbno pazile na uravnoteenost moi v medsebojnem razmerju. Tako je Avstrijska monarhija elela popoln poraz Prusije, Francija le njeno oslabitev, tako Marija Terezija kot Ludvik XVI pa nista hotela, da bi se kljub zaveznitvu preve okrepila mo ruske cesarice Katarine II. Po sedmih letih je ostala Avstrijska monarhija (v tej zanjo tretji lezijski vojni) sama proti Prusiji. Vojako in finanno izrpane strani so sedle za pogajalsko mizo in mirovni sporazumi, nastali v Parizu in Hubertusburgu leta 1763, so potrdili enako teritorialno stanje v Evropi, kot je bilo pred vojno, velike spremembe pa v kolonijah. Politini vpliv so pridobile Anglija, Rusija in Prusija. Francija je izgubila vodilni poloaj v kolonijah in v Evropi, znatno pa je vojna oslabila tudi Avstrijsko monarhijo. Davne in denarne reforme (leta 1750 je prinesla denarna reforma t. i. konvencijski denar in stabilni terezijanski srebrni tolar, leta 1762 pa so skuali pokriti notranje dravne dolgove z vpeljavo papirnatega denarja - bankovcev) so vstop v vojno omogoile, niso pa mogle pokriti finannih izgub dolgotrajne vojne, ki ni prinesla nobenih ozemeljskih pridobitev. Medtem, ko se je Marija Terezija navzven sprijaznila z izgubo lezije, saj se ni ve elela zapletati v vojne, pa je njen sin Joef II., ki je postal po oetovi smrti leta 1765 kot cesar in sovladar matere aktiven predvsem v zunanji politiki in vojnih zadevah, sledil politiki, ki naj bi prinesla, e e ne lezije, pa vsaj ustrezno ozemeljsko nadomestilo zanjo. V t. i. kompenzacijskih vojnah je najprej leta 1772 ob prvi delitvi Poljske dobila Avstrijska monarhija (v koaliciji z Rusijo in Prusijo) Galicijo, nato pa si je leta 1774 prikljuila e Bukovino, ki jo je izsilila od Turije kot nadomestilo za ruske ozemeljske pridobitve v rusko-turki vojni. Pet let kasneje pa je Prusija prepreila, da bi Habsburani prikljuili svoji monarhiji dobro tretjino Bavarske v t. i. bavarski nasledstveni vojni. Dobili so le Inn Viertel, majhno ozemlje severno od Salzburga. Kasneja prizadevanja Joefa II., da bi zamenjal avstrijsko Nizozemsko za Bavarsko in s tem poveal strnjeno 219

ozemlje monarhije, v zadovoljivi meri nadomestil izgubo lezije ter nevtraliziral mo Friderika II. Velikega, pa so prav tako propadla prav zaradi e povsem hegemonistinega poloaja Prusije v nemkem cesarstvu. V asu vseh teh vojn, ki so po ozemeljskih izgubah v tiridesetih letih (lezija) prinesle monarhiji tudi ozemeljske pridobitve v sedemdesetih letih (Galicija, Bukovina, Inn Viertel), se je poleg upravne in davne reforme, ki sta vzpostavljali monarhijo kot suvereno dravo, izoblikovala e ena - verjetno najprepriljiveja - lastnost dravne suverenosti: iz cesarske vojske je nastala vojska Avstrijske monarhije. Medtem, ko same vojne in tuje vojske niso neposredno prizadele slovenskega prostora, pa je bila udeleba slovenskega prebivalstva v novo organiziranih po pruskem vzoru reformiranih mobilnih enotah pehote, artilerije in konjenice praktino povsod tam, kjer je monarhija skuala ubraniti ali uveljaviti svoj interes s silo. Vojaki neuspehi v prvih letih vladanja Marije Terezije so seveda narekovali, da se vojaki stroj temeljito spremeni in prilagodi novim taktikam in tehnikam bojevanja, hkrati pa upoteva tudi novo razumevanje drave. Sicer stalne, vendar pa najemnike vojske (sestavljene bodisi iz domaih ali tujih najemnikov), naj bi nadomestile stalne in redne vojake enote, sestavljene iz vojakih obveznikov. Da bi ukrepi prizadeli vse deele imbolj enakomerno, so po prvem popisu prebivalstva, ki naj bi bili poslej vsake tri leta, leta 1754 doloili tevilo obveznikov glede na tevilo prebivalstva v deeli. Na tej osnovi je bilo doloeno, da prispeva slovenski prostor v okviru notranjeavstrijskih deel 6000 mo. Tekom naslednjega desetletja in pol pa je prilo do pomembnih sprememb pri zagotavljanju zadostnega tevila vojakov. Vojakim polkom so doloili ozemeljska obmoja, iz katerih so te enote lahko dobile tolikno tevilo mo, kolikor so jih potrebovale za njihovo polno sestavo. V asu miru je tel polk 2070 mo, 4476 mo pa v asu vojne. V letih 1770 do 1773 so v okviru teh obmoij doloili manje naborne okraje (na Kranjskem in tajerskem je naborni okraj predstavljalo po ve upnij skupaj, na Korokem pa strnjeno obmoje nekdanjega deelskega sodia s krvnim sodstvom) ter gospostvo, ki je po potrebi nabor izpeljalo. Otevilili so hie, popisali ensko in moko prebivalstvo in doloili obveznike. Vendar vojna obveznost ni bila splona. Pomembnost gospodarstva za dosego dravne blaginje je silila dravo, da je spregledala vojako obveznost vsemu prebivalstvu mesta Trsta, sicer pa je bila drava v zvezi z vkljuitvijo mokih v vojake vrste zelo liberalna in zelo pristranska hkrati. Vpoklica so bili oproeni vsi privilegirani sloji (duhovina ter plemii, uradniki, zdravniki, advokati in njihovi sinovi), vsi obrtniki, trgovci in vsi veji kmetje s prvimi sinovi in zeti, vsi nosilci kmetij, ki so bile tudi manje od etrtine grunta. Poleg teh je bil prihranjen vpoklic tudi tistim, ki so opravljali potrebne poklice, tako na primer oglarjem in drvarjem 220

ali v mestih na primer tlakovalcem ulic. Dejansko se je znael v vojski socialno neprivilegirani sloj moke populacije, ki je po poreklu veinoma spadal med najrevneje in najibkeje podlonike. Predpisov, ki so predvidevali zdrave ter najmanj pet evljev in tri palce (167 cm) visoke moke za pehoto in artilerijo oziroma pet evljev in en palec (162) visoke moke za konjenico, se nabiralci vojakov niso mogli dosledno drati, ker je pogosto primanjkovalo takih nabornikov. Obvezniki, med sedemnajstim in tiridesetim letom starosti, so se pred vpoklicem velikokrat poskrili, zbeali na Hrvako (Ogrsko), kjer vojaka obveznost ni bila vpeljana, ali pa so se celo pohabili. Vojaka obveznost je bila namre dosmrtna vse do leta 1802, ko je bil vojaki rok skrajan (glede na posamezni vojaki rod) na deset oziroma tirinajst let. Krvni davek dravi je bil v posameznih letih precejen (v asu bavarske nasledstvene vojne leta 1778 je tajerska vpoklicala 9450, Koroka 3381, Kranjska 4801 in Gorika z Gradiem ob Soi 1239 mo), tako da med najnijimi sloji prebivalstva niti nekatere olajave, ki so jih vpeljali za vojake (dopust, od leta 1776 naprej monost poroke, skrb za njihovo starostno onemoglost in invalidnost, skrb za njihove otroke), niso spremenile odklonilnega odnosa do vojske.

VPLIV DRAVE NA POLOAJ PODLONIKA

Med tevilnimi slikami, ki so ponazarjale poloaj kmeta, je verjetno ostala najbolj v zavesti ljudi v zgodnjem novem veku tista, ki jo je vrezal v les Hans Weiditz e leta 1530: na pleih kmeta, vpetega v korenine drevesa, so poivali - primerno razporejeni po svoji pomembnosti vse vie proti vrhu drevesa - predstavniki vseh drubenih slojev in dostojanstev. Medtem, ko je postavitev kmeta tudi na vrh kronje pomenila nekakno napoved plaila, ki ga bo deleen kmet neko v prihodnosti, pa je odmerjalo njegov stvaren poloaj in vpliv mesto ob dnu drevesnega debla. Za tistega, ki je bil kmet, je namre veljalo, da je podlonik. Razen redkih svobodnikov (na primer na Kranjskem jih je bilo leta 1784 vsega le e 399) so bili vsi kmetje na celinskem delu slovenskega prostora podloniki. Kmet je pod razlinimi pogoji sprejel v uitek zemljo zemljikega gospoda in si s tem zagotovil razlien podloniki poloaj. Bistveno za kmeta-podlonika pa je bilo, da je moral del svojih pridelkov, dohodkov in dela oddvojiti zemljikemu gospodu v zameno za uivanje zemljia. Kanali, po katerih so odtekale od kmeta raznovrstne obveznosti, so bili tevilni, prepleteni in zapleteni, pa odvisni v glavnem od samega podlonikovega poloaja in od spremenljivega gospodarskega ter politinega interesa njegovega neposrednega gospoda in drave. Enostavna enaba, ki jo je moral reevati kmet iz leta v leto, pa je bila, da je zagotovil z agrarno (in neagrarno) 221

dejavnostjo dovolj za sebe in za obvezno oddajo: kmet = samooskrba + dajatve. Prav z zaetkom velikih reform na prelomu v drugo polovico 18. stoletja je elela drava poenostaviti in poenotiti mono odvisen in raznolik kmetov poloaj tako v odnosu kmeta do zemljikega gospoda kot v odnosu drave do kmeta. V skladu z uveljavljanjem nael fiziokratizma je videla drava na agrarnem podroju pomembne koristi v izboljanem in svobodnejem poloaja kmeta. Poveal naj bi se njegov interes za agrarno proizvodnjo, poveala naj bi se koliina kmetijskih pridelkov in izdelkov, utrdila naj bi se davna mo kmeta, v duhu populacionistine politike drave naj bi vse to zagotovilo tudi poveano tevilo rojstev in prebivalstva, z njim pa bi bilo zagotovljeno tudi zadostno tevilo za vojsko sposobnih mo. e je hotela drava dosei uspehe v tako zastavljenem reformnem programu, katerega uresnievanje v asu Marije Terezije e ni pomenilo ukinjanje fevdalnega sistema, je morala kmeta dejansko zaititi tako, da je omejila monosti fevdalnih zemljikih posestnikov pri samovoljnem in pretiranem izkorianju podlonikov. e z izpeljavo davne rektifikacije so bile zelo jasno doloene pravice gospostev in hkrati prepreene nekatere zlorabe nad kmeti. Preko posebnih knjiic, ki so bile izdane vsakemu podloniku, je kresija lahko opravljala nadzor nad vsakoletnimi odrajtanimi obveznostmi kmeta, obenem pa gospostva niso ve mogla prevaliti deelna bremena na podlonika. Natanno doloene obveznosti kmeta se niso smele zvievati, vrhu tega so sasoma doloili tudi zgornje meje obasnih dajatev, ki so bile posredno povezane z uivanjem kmetije (porona taksa, umrina, odhodnina oziroma odselnina, primina). Izboljanje kmekega poloaja je pomenila tudi ureditev tlake. To so urejali robotni patenti in v podrobnostih e dodatne uredbe. Od leta 1772 naprej je bila tlaka prepovedana na Gorikem v tono doloenih dnevih, ko je bilo v vinogradih ali na poljih najve dela. Zaradi nasprotovanj stanov po maksimiranju tlake pa je prilo do izdaje robotnega patenta za tajersko in Koroko ele leta 1778, za Kranjsko pa celo leta 1782. Tlaka je bila na tajerskem in Korokem omejena ne glede na velikost kmetije na najve tri dni na teden, oziroma je znaala najve 156 dni na leto (pri emer se je od aprila do oktobra telo za delovni dan dvanajst ur, od oktobra do aprila pa osem ur). Na Kranjskem pa je bila glede na velikost kmeke posesti tlaka razlino odmerjena: za cel grunt je znaala lahko najve tiri dni na teden oziroma 208 dni na leto, za trietrtinski grunt 156, za polovini 104, za etrtinski 78, za osminski 52, za estnajstinski pa 26 dni na leto (pri emer se je v omenjenem spomladansko-poletnem asu telo za delovni dan 10 ur, v jesensko-zimskem asu pa je delovni dan lahko trajal od sonnega vzhoda do zahoda). Morebitne neporabljene dneve vozne in rone tlake niso smeli zemljiki gospodje prenaati v naslednje dni. e so bile tlake 222

obveznosti pred to ureditvijo ponekod manje, je tako ostalo tudi poslej. Z ureditvijo tlake (in pritiskom drave po razdelitvi dominikalne zemlje na kmetije) pa so se zaela tudi prizadevanja za njeno popolno odpravo (robotna abolicija). Skromne predhodne poskuse po odpravi tlake na deelnoknejih in mestnih gospostvih je prekinila nova davna in urbarialna regulacija, ki naj bi samodejno ukinila tlako in jo spremenila v denarno obveznost. Po t. i. joefinskem katastru (1785-1789) je postal zemljiki gospod dejansko rentnik. Kmet je bil dolan poravnati le v denarju svoje obveznosti, ki pa niso smele presegati 30 % vrednosti bruto dohodka kmetije (12 2/9 % od vsega kosmatega dohodka je bila delena drava, 17 7/9 % pa je lo zemljikemu gospodu). Kmetu naj bi ostalo 70 % dohodka (od tega naj bi dal doloen prispevek e za cerkev, olo in obinsko upravo), kar je pomenilo skoraj obrnjeno razmerje s prejnjim stanjem. Blizu temu, kar je bilo predvideno sedaj, da kmetu ostane, so prej znaale vse njegove obveznosti. Ta ukrep Joefa II. (in ukrepi, ki so delno e sredi estdesetih in e zlasti v zaetku osemdesetih let zagotavljali poleg veje sodne varnosti osebno svobodo podloniku) pa je bil tako korenit, da je bistveno spreminjal obstojei drubeni red oziroma odnos med zemljikim gospodom in kmetom. Enoten odpor plemstva proti uresniitvi tega patenta je povzroil na tajerskem, Korokem in Kranjskem njegov preklic e nekaj mesecev po smrti Joefa II. leta 1790. Ostale Joefove reforme v zvezi s kmekim poloajem pa so ostale v veljavi. Do doloene mere so lajale poloaj kmeta tudi reforme v sodstvu. Kmet je iskal svojo pravico v sporih z zemljikim gospodom poslej mimo patrimonialnega sodia na vijem okronem sodiu, ki kot dravni organ ni bil pod neposrednim vplivom zemljikega gospoda. V pravdnih zadevah proti zemljikemu gospostvu je moral zastopati kmete podloniki odvetnik, ki je bil sprva eden od dravnih uradnikov, po letu 1761 pa je bil cesarski doktar (advocatus subditorum) vekrat postavljen iz vrst poklicnih odvetnikov. Kmeke pritobe sicer velikokrat niso bile reene v kmetov prid, tudi zato ne, ker so bili uradniki interesno in tudi stanovsko povezani s fevdalci. Zlorabe, ki so izvirale iz zavedanja moi in poloaja zemljikega gospoda, tako niso izginile in na storjene krivice podloniki niso odgovarjali samo s pritobami na sodiu, ampak tudi z nasilnimi dejanji in manjimi upori, omejenimi na posamezne kraje in gospostva (kot na primer na Brdu pri Kranju leta 1783 zaradi vsiljevanja tlake). Kljub temu pa je nova sodna struktura vendarle omejevala fevdalno samovoljo, hkrati pa tudi kmeko upornitvo. Bolj kot pravdni postopki in (ne)pristranost na sodiih je zagotavljalo laje vsakdanje ivljenje uivanje neposrednih svoboin. Z letom 1765 je bil odpravljen t. i. enitni konsenz, po katerem so se lahko poroili podlonik in njegovi otroci le, e so imeli privoljenje svojega 223

gospoda. Leto kasneje je bil izdan patent, ki je prepovedoval poroke potepuhom, beraem, invalidom, starcem, dela nesposobnim in ljudem, ki so iveli od miloine, ni pa odrekal porone pravice tistim, ki niso imeli dovolj lastnih sredstev za preivljanje. Te naj bi napotili po dvornem dekretu za Kranjsko in tajersko e iz leta 1765 v predilnice in manufakture. Reformni ukrep, ki je bistveno spreminjal osebno podlonost, pa je bila odprava osebne nesvobode, ki jo poimenujemo tudi z izrazom odprava nevoljnitva. Po predhodni izdaji patenta za eko, je bil leto dni kasneje - 1782 - izdan za vsako deelo posebej tudi patent za Notranjo Avstrijo. Bistveno se doloila v patentih niso razlikovala. Predvidevala so prosto poroko podlonikov po prejnji prijavi, prosto gibanje podlonikov ob upotevanju nabornih predpisov, prosto izbiro poklica in prost odhod brez oprostilnega pisma, odpravo dela na gospodovem dvoru (razen treh let, ki so jih morale odsluiti sirote kot povrailo za izkazano varutvo) ter ponovno so potrdila dotakratne omejitve dajatev, ki tudi niso smela izhajati iz pravnega naslova osebne nesvobode oziroma nevoljnitva (Leibeigenschaft). Najpomembneje vsebinske pravice so torej zadevale prosto gibanje in prosto izbiro poklica. Stanovi, ki z reformnim ukrepom Joefa II. niso bili zadovoljni, so dosegli le to, da pravica prostega odhoda ni veljala za nosilca kmetije, e je ta elel kmetijo zapustiti in ni imel za sebe ustrezne nadomestitve. Omejitev je tako sicer pomenila, da gospodarji kmetij (podloniki) niso bili povsem osebno svobodni, vendar pa dejansko ta prepreka ni predstavljala velike ovire na slovenskem ozemlju. Nerazvitost deel (skromna manufakturna proizvodnja) namre ni ponujala velikih monosti zaposlitve izven kmetij, tako da morebitne nove puste kmetije niso nastajale zaradi odhoda gospodarjev kmetij. Veliko bolj gotovo je bilo celo, da so navkljub monosti odhoda - doma ostajali tudi njegovi otroci, ki so iveli pri hii kot tete in strici ter akali na morebitno prilonost za poroko in prevzem drugih kmetij. Medtem, ko gospodarski nart in populacionistini nart drave nista bila medsebojno usklajena in zato dvorna politika ni bila dosledna v zvezi z vpraanjem, ali je bolje, da ostane grunt po smrti nosilca posestne pravice nedeljiv (na to je odgovarjala pritrdilno gospodarska politika), oziroma ali je bolje, da se kmetija v takem primeru deli (na to je odgovarjala pritrdilno populacionistina politika), pa je bila enotna zahteva osrednjih organov, da se krepi v vseh deelah osebna posestna pravica podlonikov. e pred terezijanskimi reformami so uivali vsi kmetje posestne pravice po kupnem (dednem) pravu na deelnoknejih zemljikih gospostvih, na ostali nekomorni posesti pa je prevladoval po deelah zakupni (doivljenjski) oziroma na Korokem prostosajni uitek posestne pravice. Na Gorikem in v Istri je bil in ostal v veljavi veinoma kolonat. Pot, ki je vodila do boljih pogojev uivanja zemljia, je bila po deelah razlina, vendar je sprva peljala preko patenta o sklepanju pogodb med 224

kmetom in zemljikim gospodom, ki ga je izdala vladarica leta 1753. Patent je odrejal, da mora pogodbe med zemljikimi gospodi in podloniki pregledati najprej pristojna kresija. Ta je podala o njih svoje mnenje, ki ga je morala potrditi nato e reprezentanca. Drava si je s takim postopkom prizadevala zaititi kmeta, tako da mu ne bi novi dogovori z zemljikim gospodom prinaali slabe pogoje na kmetiji, kot jih je uival dotakrat. Po nespotovanju vladariinih odredb na Korokem, s katerimi je v estdesetih letih zahtevala prenehanje dodeljevanja kmetij na zaasen nain in uveljavitev monosti nakupa uivalne in dedne pravice, pa je leta 1772 izdala neposreden dekret za to deelo, s katerim je spremenila prostosajni uitek kmetij v kupni. Kmetje so morali plaati le ob menjavi gospodarja na kmetiji primino v viini do ene sedmine vrednosti zemljia kot kupnino za dedno pravico. Na Kranjskem in tajerskem je bila vladarica prizanesljiveja in je do srede sedemdesetih let izdala dekrete, ki so predvidevali prevedbo iz zakupnih kmetij v kupne na podlagi sporazuma med zemljikimi posestniki in kmeti. Nekaj iz nezaupljivosti kmetov do svojih gospodov in v dobrni meri zaradi pomanjkanja denarja, ki je bil potreben kmetu za nakup boljega statusa na kmetiji, je tekla prevedba kmekih posestnih pravic sprva v obeh deelah poasi, potem pa je proces stekel hitreje predvsem na tajerskem. Leta 1786 je bilo v grakem, mariborskem in celjskem okroju vsega le e 794 zakupnih zemlji, v ljubljanskem, postojnskem in novomekem okroju pa je v istem asu ostalo e 14.860 ali 57 % zakupnih zemlji. Reformni ukrepi, ki so zagotavljali kmetom bolji osebni poloaj, ugodneji uitek posesti in nenazadnje delno tudi vejo sodno zaito v odnosu do fevdalnega gospoda, so se ujemali z uveljavljanjem novega gospodarskega koncepta - fiziokratizma, ki je povezoval tako agrarne kot neagrarne dejavnosti v celovit gospodarski sistem. Temeljno vodilo vladarju (oziroma njegovim svetovalcem) pri vodenju nove gospodarske politike je izhajalo iz fiziokratske ideje, da izvira iz zemlje vse kar je potrebno za dosego dravne blaginje. Pri tem bi moral monarh dopustiti im bolj naravno delovanje gospodarstva in zato odstraniti tevilne umetno ustvarjene ovire, kot so cehovska zaprtost, mestne avtonomije oziroma imunitete, deelni privilegiji, notranje carine, najrazlineji monopoli. Ne da bi se dravna gospodarska politika povsem odrekla merkantilistinim prijemom pri urejanju gospodarskih zadev, e zlasti ne v odnosu do tujine, pa je fiziokratizem prevladal v monarhiji po letu 1770. Povsem v skladu z novim razumevanjem gospodarstva je bilo prizadevanje drave, da zbolja ne samo e omenjeni poloaj kmeta, ampak tudi samo obdelavo kmetijskih povrin. Namen je bil, da bi izboljano kmetijstvo zagotovilo med drugim tudi obseneje gojenje industrijskih rastlin doma, s tem pa bi se povealo tevilo manufaktur in proizvodnja v njih. Vejo kmetijsko proizvodnjo naj bi pomagale dosei kmetijske pospeevalne slube kmetijske drube. 225

Leta 1764 je bila ustanovljena kmetijska druba najprej v Celovcu, nato leta 1765 v Gorici in Gradcu, leta 1767 v Ljubljani in leta 1770 e v Trstu za trako okolico ter severno Istro. Glede na naravne danosti so pospeevale gojenje znailnih kultur za posamezno pokrajino, sicer pa so imele soroden program. Jasno je razvidna dejavnost kmetijskih drub iz primera Drube za kmetijstvo in koristne umetnosti (Gesellschaft fr die Ackerbau und ntzliche Knste) na Kranjskem. S svojimi pobudami je skuala iriti industrijske rastline (lan in konopljo) in izboljati njihovo kakovost z boljim semenom, pospeevati sajenje murv, da bi poveali gojenje sviloprejk (to je bilo sicer bolj znailno za Goriko), od krmilnih rastlin je dajala prednost detelji, z razdeljevanjem skupnih srenjskih panikov (proces se je zavlekel e globoko v 19. stoletje) je spodbujala gojenje ivine v hlevih in poudarjala pomen gnojenja polj, uvaala je plemenske ivali za dvig govedoreje in konjereje, svetovala boljo vzrejo ovac, ustanavljala poskusna posestva (na Ljubljanskem barju, na tajerskem je bilo tako poskusno posestvo v Pekrah pri Mariboru), pospeevala sadjarstvo, spodbujala je saditev krompirja, opozarjala na prekomerno izsekavanje gozda in spodbujala pogozdovanje itd. Tipien predstavnik fiziokratizma, ki se je kot tak potrdil tudi v praksi, je bil gospodarstvenik in mecen Peter Pavel Glavar (1721-1784), upnik v Komendi ter lastnik gradu in posesti Lanpre na Dolenjskem. Bil je prizadeven lan Kranjske kmetijske drube, ki se je na svojih posestvih posvetil kmetijskemu gospodarstvu in ebelarstvu ter o tem tudi pisal. Na njegov predlog je kmetijska druba poskrbela na primer za lesene ebelje panje, ki so jih potem razdelili med podlonike in z njimi nadomestili stare koe iz slame in protja. Na pobudo drube je prevedel (ne pa objavil) tudi knjigo Abhandlung vom Schwrmen der Bienen (Razprava o ebeljih rojih) kranjskega rojaka Antona Jane (1734-1773), doma iz Breznice na Gorenjskem, ki se je uveljavil na Dunaju kot ebelar in kot prvi uitelj ebelarstva na tamkajnji posebej za to ustanovljeni oli. Na pobudo kmetijske drube, ki je skrbela tudi za dvig komercialnih obrti (na primer z uvajanjem kolovrata z dvema vretenoma), so ustanovili v Ljubljani - od konca estdesetih do srede osemdesetih let - mehanino, kmetijsko in risarsko olo, ter predilske ole v Ljubljani, kofji Loki in Koevju. Bila pa je Kranjska kmetijska druba tudi edina v avstrijskih deelah, ki je izdajala v sedemdesetih letih zbornik s kmetijskimi nasveti (Sammlung ntzlicher Unterrichte) in tedenske novice (Wochentliches Kundschaftsblatt, 1775-76), v katerih so bili objavljeni dravni ukrepi, trne cene, posestne zadeve ter tudi teoretina razmiljanja o fiziokratizmu in vesti o dogodkih doma in v tujini. Racionalni svet Joefa II. pa je videl v kmetijskih drubah ve strokov kot izmerljivih neposrednih uinkov in tako so od srede osemdesetih let naprej prenehale z delovanjem. Vendar je bil vpliv kmetijskih drub, v katerih so delovali predstavniki drubene 226

elite razsvetljenskih in fiziokratskih preprianj, na razvoj poljedelstva sicer posreden toda nemajhen. Gospostva so namre z uvajanjem novosti v kmetijski proizvodnji postavljala novo gospodarstvo na podeelju, z njim pa vplivala tudi na poasi spreminjajoo vako podobo. Uveljavljanje reformnih ukrepov je kmeta e vedno postavljalo ob dno drubene lestvice, vendar je postal na eni strani osebno svobodneji, na drugi pa z obdelavo zemlje lahko tudi gospodarsko uspeneji in premoneji. Toda uvajanje novosti v kmetijsko proizvodnjo (kolobarjenje, nove kulturne rastline, hlevska ivina, gnojenje, itd) je koliino kmetovega dela podvojilo; tudi zato, ker je delovno orodje ostajalo poveini nespremenjeno (elezen plug je popolnoma nadomestil lesenega ele ob koncu 19. stoletja). V agrarnem asu, ki ga v grobem opredeljujejo letni asi in z njimi zvezan ritem poljskih del, se je vsakdanji delovni ritem v drugi polovici 18. stoletja zael spreminjati. Na novo razumevanje proizvodnega asa kaejo tudi tevilni pregovori, ki so nastajali sicer v glavnem v 19. stoletju, so pa po svojem izvoru tudi stareji. Morda je najbolj znan tak rek, ki je splono v zavesti ljudi e danes, rana ura, zlata ura. Povealo se je tudi tevilo delovnih dni v letu. Do vejih sprememb v 17. stoletju je bilo prostih dni veliko in tudi delovni ritem ne prenapet. Poleg nedelj je bilo tako na primer v upnijah Radovljice in Ljubljane e 70 dni nepreminih in preminih zapovedanih praznikov, v kranjski upniji je bilo takih praznikov za skoraj 60 dni, v Piranu in okolici pa 63 dni. Po letu 1642 je cerkev zapovedane praznike skrila za polovico. Dobrih sto let kasneje, leta 1754, pa je poleg nedelj ostalo le e 13 zapovedanih praznikov, pri emer so ostali praznini dnevi postali soprazniki, za katere je bila obvezna maa, ne pa prepoved dela. Leta 1771 se je tevilo dela praznih dni ustalilo. Sopraznike so odpravili in doloeno je bilo le 16 zapovedanih praznikov (kar je ostalo v veljavi skoraj do konca monarhije). Od 110 do 122 nedelavnih dni na leto (vkljuno z nedeljami) e v prvih desetletjih 17. stoletja, jih je ostalo samo e 68 v drugi polovici 18. stoletja. Vse reforme, ki so zadevale kmeta zavezanega tradicionalnemu okolju, so se dogajale sorazmerno hitro - v teku ene generacije. Kmeta, eprav so mu bile spremembe naklonjene, so navdajale z nezaupanjem in ga hkrati mono begale. Dajale so mu veje pravice in svoboine, mu odvzemale stare obveznosti, a so mu gospodarski ukrepi v duhu fiziokratizma nalagali nove. Ob smrti Joefa II. in preklicu nekaterih njegovih odloitev so kmetje izgubili e nekatere pridobljene pravice in njihova priakovanja so se razblinila. Poutje kmetov ob koncu stoletja je zabeleil razsvetljenec Anton Toma Linhart v drugem delu njegovega Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih deel junih Slovanov Avstrije (Versuch einer Geschichte von Krain und den brigen Lndern der sdlichen Slaven Oesterreichs, 1791) z besedami: Nespravljivo sovraijo svoje zemljike gospode, ki jih imajo za tlaitelje. 227

OBRT IN INDUSTRIJA TER POMEN TRSTA

V dvorni politiki je prevladoval veji del 18. stoletja gospodarski koncept merkantilizma, katerega ideje so prenikale v avstrijski prostor e od konca 17. stoletja predvsem preko prve generacije teoretikov, kot so bili Johann Joachim Becher, Philipp Wilhelm Hornikh in Wilhelm von Schrder. Tudi v slovenskem prostoru in njegovi iri okolici so delovali teoretiki kameralizma in merkantilizma, ki pa razen v svoji neposredni okolici niso bili poznani, ker so ostali njihovi spisi nenatisnjeni. Vendar pa so bila razmiljanja Philippa Rosenberga iz Koroke, Tomassa de Gerardija iz Trsta, Franca Rakovca iz Kranjske v prvi polovici 18. stoletja ter v drugi polovici stoletja Johanna Petra Webra iz tajerske, na sploni ravni takratne ekonomske misli. V nasprotju s kasnejo uveljavitvijo fiziokratizma, ki je z dopustitvijo skorajda popolnega gospodarskega liberalizma odpiral pot podjetniki tekmovalnosti in konkurenci, naj bi bilo po ekonomski misli merkantilizma mono dosei blaginjo in mo drave s poseganjem same drave na vsa obmoja javnega ivljenja. Vse moneje dravno uradnitvo je tako velik del pozornosti usmerilo v vzpostavitev merkantilistinega gospodarskega modela, ki naj bi naeloma sicer zagotovil dravno blaginjo, dejansko pa ublail (ali celo povsem odpravil) gospodarsko in s tem finanno zaostajanje Avstrijske monarhije za zahodnoevropskimi. Tako je drava podeljevala posameznikom ali (in) drubam doloene ugodnosti v zvezi z mitninami, s t. i. privatnimi ali ekskluzivnimi privilegiji jim je odstopala praviloma zaasne monopolne pravice za proizvodnjo nekaterih vrst blaga in izdelkov na doloenem ozemlju, sama pa je ustanavljala tudi dravna podjetja. Z gospodarsko rajonizacijo je skuala ugotoviti industrijske prednosti posameznih deel in v njih zagotoviti uspeen razvoj posameznih panog tudi z denarnimi podporami (subvencijami). Leta 1747 so bili po deelah ustanovljeni komerni konsesi (uradi), podrejeni osrednjemu komernemu uradu na Dunaju, z nalogo, da skrbijo za razvoj manufaktur in vse tiste dejavnosti, ki so z izrazom komercij zajemale irok pojem trgovanja in trgovine. Sasoma so dobili ti gospodarski uradi e nalogo, da ugotavljajo vsakoletno razmerje med izvozom in uvozom (bilanciranje), sestavljajo komerne tabele, nartujejo razvoj za naslednje leto in podobno. Rojevala se je statistina sluba (z njo pa nova veda statistika), ki naj bi s tevilkami izrazila imbolj popolno gospodarsko stanje v monarhiji. V skladu s fiziokratskim spoznanjem, da mora drava im manj posegati v gospodarstvo, so bili dravni gospodarski uradi v deelah leta 1776 razpueni, zmanjevale pa so se, oziroma so ponekod povsem usahnile, tudi dravne subvencije. Predvsem Joef II., ki je bil veliko bolj velikoduen od Marije Terezije pri podeljevanju plemikih naslovov 228

podjetnikom, je bil zelo zadran z dodeljevanjem dravnih subvencij t. i. milijonarjem, ki so bili lani in ejni izdelovalci projektov brez krajcarja v epu. Veliko olajavo za gospodarstvo, predvsem za trgovino in za konkurenni boj sposobnejo proizvodnjo, pa je pomenil fiziokratsko-merkantilistini ukrep, sprejet e leto pred razpustom konsesov, ki je ukinil znotraj monarhije carine med njenimi deelami oziroma posameznimi carinskimi obmoji. Enotno carinsko ozemlje je po letu 1775 zajemalo eko, Moravsko, del lezije, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo ter Notranjo Avstrijo (tajersko, Koroko, Kranjsko, Goriko z Gradiem ob Soi in majhen obmorski pas t. i. Litorale). Zunaj tega prostora je ostal Trst kot nekakno sodobno brezcarinsko podroje ter ogrska polovica monarhije s Hrvako. Pospeevanje proizvodnje pa je odpiralo iro pot v industrijsko modernizacijo (kapitalizem) predvsem tam, kjer je bila e doslej trdneja gospodarska podlaga. Prav za notranjeavstrijske deele pa so dvorne slube ugotavljale e sredi estdesetih let, da gospodarski poloaj deel ni ugoden. Manjkalo naj bi prave obrtne marljivosti in podjetnikega duha. Premalo je bilo domaega kapitala, veliko skromneje kot v severnejih pokrajinah monarhije pa so bile tudi dravne subvencije. Ob koncu osemdesetih let je bilo v notranjeavstrijskih deelah (vkljuno s Trstom in Reko) 53 velikih fabrik in manufaktur (suknarn, usnjarn, steklarn, svearn, papirnic ipd.), v katerih je bilo v vsaki neposredno zaposlenih ve kot 100 ljudi - skupno do 7000. Na delovni proces v teh velikih fabrikah se je vezalo vsaj e trikrat toliko ljudi kot je bilo v njih zaposlenih. Izven tega proizvodnega kroga je bilo seveda zaposlenih e ve tiso ljudi v fuinarstvu in rudarstvu ter v tevilnih manjih fabrikah (obrtnih podjetjih), zalonikih manufakturah ter obrteh. Medtem, ko je dravna politika veji del 18. stoletja podpirala neagrarno proizvodnjo s posebnimi privilegiji, je morala hkrati rahljati tiste, ki so temeljili na pojmovanju srednjeveke svobode. Srednjeveka libertas, ki ni pomenila ni drugega kot na doloen stan vezano pravico (privilegij), je postala preozka, z njo pa tudi s cehovskimi redi zavarovana obrtna proizvodnja. Med ukrepe, ki so naznanjali v zaetku stoletja stalno aktivno dravno politiko proti vplivu cehov, je sodil leta 1725 izdani patent. Obrtnikom, ki niso bili vkljueni v cehe in so opravljali svoje delo potujo od vasi do vasi (tako delo so imenovali tera ali tira, obrtnika pa ter), so dovolili opravljati njihovo delo, e so plaali doloeno zaitnino. Leta 1732 pa je cesarski patent o rokodelstvu za notranjeavstrijske deele posegel neposredno v samo delovanje cehov. Med drugim je doloal, da veljajo cehovska pravila le, e jih potrdi deelni knez; omogoil je pritobe proti mojstrom izven cehovske organizacije; prepovedal je dogovarjanje med cehi o enotnih cenah ter mezdah; zagrozil je, da bo v primeru neposlunosti vladar cehe povsem ukinil. S tem so cehi izgubili doloene pristojnosti, deelni 229

knez pa je dobil nad njimi nadzor. Avtonomija cehov je bila dejansko ukinjena. V naslednjih desetletjih v dvornih uradih ni prenehala diskusija o koristnosti popolne ukinitve cehov, vendar pa takega ukrepa vladarica ni izdala, ker bi verjetno ostal brez pravega uinka zaradi razline cehovske tradicije po posameznih deelah. Prevladala je usmeritev, ki je lomila cehovsko mo s tem, da je vse bolj itila obrti, ki niso bile cehovsko organizirane. Sredi petdesetih let je bila izdana prepoved ustanavljati nove cehe in siljenje nevezanih obrtnikov v obstojee, deset let kasneje, leta 1765, pa je prilo do loitve obrti na policijske in komercialne. Prve so bile usmerjene k proizvodnji, ki je nala svoje odjemalce v neposredni in blinji okolici, druge pa so proizvajale ve in za iri trg. Ta delitev obrti, za katere se je v tem asu e uveljavil izraz profesija (za obrtnika pa profesionist), je imela namen osvoboditi podjetneje od lokalnih oblasti. Komercialne, katerih tevilo se je sasoma vealo, so bile namre podrejene dravnim oblastem v deelah, policijske, katerih tevilo se je stalno manjalo (ob koncu stoletja jih je bilo na primer v Ljubljani le deset: pivovarji, sodarji, tiskarji, podkovai, krojai, evljarji, mizarji, suknostrici in tesarji), pa mestnim magistratom. Gospodarsko-organizacijski pomen cehov je poslej mono obledel. Sasoma je bil opuen e strog cehovski predpis o obveznem popotovanju pomonikov, v osemdesetih letih pa je Joef II. izenail glede pravic mestne in podeelske obrtnike, ukinil omejitve glede tevila mojstrov in pomonikov v posamezni obrti, vse tiste obrti, ki so zahtevale doloeno duhovno izobrazbeno nadgradnjo (kiparji, slikarji, uitelji, apotekarji, kirurgi, babice), pa je oprostil vseh e preostalih cehovskih omejitev in jih proglasil za proste umetnosti. Izjema pri teh dolgotrajnih reformnih prijemih v obrtni proizvodnji so bili le boroveljski pukarji, ki jih kot specialne vojne proizvajalce niso uvrali v nobeno izmed obrtnih skupin. e od leta 1732 so boroveljski profesionisti (sredi stoletja jih je bilo 312) sodili pod doloen nadzor dvornega vojnega sveta, ki je zagotavljal stalna in znatna naroila strelnega oroja (do 40.000 kosov letno). Proces, v katerem se je izgubljal in povsem izgubil gospodarski vpliv cehov, je tako trajal skorajda vse do konca stoletja, ko so od nekdanjega pomena cehov ostale samo e teatralne srednjeveke ceremonije z namiljenimi dostojanstvi predstojnikov cehov ob praznikih njihovih patronov in ob sprejemu novih lanov. Merkantilistini in fiziokratski ukrepi so vplivali na gospodarsko sprostitev in z razraanjem splone gospodarske aktivnosti se je poveeval obseg dejavnosti predvsem komercialnih obrti, v okviru katerih so se oblikovali tudi novi poklici. Na gospodarski razvoj slovenskega prostora je v dobrni meri vplivala prehodna trgovina in Trst, medtem ko prostor sam ni zagotavljal velikih razvojnih spodbud. V primerjavi z nekaterimi drugimi deli avstrijske polovice monarhije je za notranjeavstrijski del (in z njim veino slovenskega 230

ozemlja) veljalo skorajda nekakno gospodarsko zatije. Tako naj bi bilo okoli leta 1770 v notranjeavstrijskih deelah najmanj 15.000 profesionistov obeh vej obrti, na slovenskem prostoru (s Trstom in Prekmurjem) pa naj bi bilo v priblino istem asu okoli 4500 profesionistov v petindvajsetih panogah komercialnih obrti. Na ekem je bilo le nekaj let kasneje, leta 1776, samo profesionistov v komercialnih obrteh skoraj 57.000, njihovo tevilo pa je dvanajst let kasneje naraslo na 122.000. Veliko tevilno rast komernih profesionistov sta dosegali tudi Moravska (od 22.000 na 31.000 v priblino istem asu) in Spodnja Avstrija (od 25.000 na 34.000 v letih od 1783 do 1790). Podobno sliko obrtne razvitosti oziroma nerazvitosti pa je kazala tudi primerjava med mestoma Trstom in za slovenski prostor gospodarsko (in kulturno) vse pomembnejo Ljubljano. Glede na tevilo prebivalstva, kar je veljalo tudi za primerjavo z deelami, je bila v Trstu poklicno pestreja obrtna mrea znatno gosteja: leto Ljubljana Trst 1706 1754 1700 1775 t. preb. 7500 9000 6433 10.644 t. zaposlenih v obrti 453 680 1013 1960 16,5 13,2 6,3 5,4 % zaposlenih v obrti

Trst se na drugi strani sicer ni mogel primerjati z velikimi pristanii ob severni obali Sredozemlja in na evropski obali Atlantika, vendar pa je njegova stalna gospodarska rast v 18. stoletju izoblikovala mesto v trgovsko sredie, ki je bilo pomembno za vso monarhijo. V zaetku stoletja so Habsburani usmerili vejo pozornost proti Jadranu, potem ko so jim mirovni sklepi po panski nasledstveni vojni prinesli Neapelj, Sardinijo in kasneje v zameno zanjo Sicilijo. Karel VI. ni bil ve pripravljen prenaati benekega prisvajanja Jadranskega morja, hkrati pa je skual imbolj povezati italijanske habsburke posesti na jugu z italijanskimi in avstrijskimi na severu. Trstu (pa tudi drugim notranjeavstrijskim pristaniem) je izdal vrsto ugodnosti in pravic (1717, 1719, 1725, 1731), ker naj bi v glavnem prav preko Trsta potekala preskrba v dve smeri: Milan naj bi zalagali predvsem z neapeljsko soljo, Neapelj pa s severa predvsem z elezom, s platnom, suknom in volnenim blagom. Ti gospodarski narti dvornih strategov na Dunaju se niso najbolje obnesli. Sredi tridesetih let se je moral Karel VI. odpovedati Neaplju in Siciliji v korist panskih Bourbonov (v zameno so Habsburani dobili za dobro desetletje Parmo in Piacenzo) in veliki pomorski narti - tudi v zvezi s prizadevanji za postavitev vojne mornarice - so na Dunaju potihnili. Trsta to dogajanje 231

ni znatno prizadelo, saj so bile za njegov razvoj veliko pomembneje gospodarske povezave, ki so naravno spenjale mesto s slovenskim in naprej proti Dunaju z avstrijskim ozemljem, na vzhod pa tudi z novo osvojenim ozemljem Ogrske in Slavonije. Ugodnosti, ki jih je uival Trst pod Karlom VI., je bilo mesto deleno tudi s strani Marije Terezije. ele v njeni dobi jih je lahko tudi v polni meri udejanjil. Poleg starega mesta je zaelo nastajati novo terezijansko mesto. Medtem, ko so v istem asu hirala obmorska mesta v benekem delu slovenske Istre zaradi trgovsko-prometne odrezanosti od zaledja, je s prihodom tujih trgovcev, podjetnikov in obrtnikov zael Trst preraati v mednarodno trgovsko sredie. Vsakemu trgovcu je bilo dovoljeno pripluti v pristanie, trgovati in izpluti z blagom ali ga uskladiiti za ve mesecev. Pravice svobodnega pristania so se v drugi polovici 18. stoletja razirile nad celotno mesto. Gospodarska rast mesta je bila obutna. Kazala se je v stalnem naraanju koliine in vrednosti blaga, e bolj kot v naraanju tevila ladij v naraanju njihove nosilnosti ter tudi v tem, da je v pomorskem prometu poasi upadala sicer veinska udeleba benekih ladij: leto 1761 1764 1780 priplulo ladij 3348 4131 5191 odplulo ladij 3138 4103 5206 skupna vrednost blaga 6,7 milj. gold. 7,8 milj. gold. 16,2 milj. gold. 14.504 ton 26.880 ton 82.015 ton koliina blaga

Kot uvozno-izvozna luka je bil Trst v veliki meri pristanie Notranje Avstrije. Od celotne vrednosti blaga, ki je prilo v Trst iz zalednih deel v estdesetih letih stoletja, je namre odpadlo okoli 50 % na tajersko, Koroko in Kranjsko (predvsem elezo, ivo srebro, platno), od celotne vrednosti blaga, ki ga je Trst izvozil v svoje iroko zaledje (predvsem olivno olje, bomba, zaimbe, juno sadje, sladkor, kava), pa je v istem asu odpadlo na omenjene deele le od 30 do 40 %. Velik del trake trgovinske izmenjave se je namre zael vezati na Zgornjo in Spodnjo Avstrijo z Dunajem. Sasoma je ta trgovina e naraala, tako da je postajal slovenski prostor gospodarsko vse bolj prehodno ozemlje za center monarhije. S koliinskim poveevanjem tovora v pristaniu - in tudi v samem mestu, kjer je porasla blagovna proizvodnja v vse tevilnejih obrtnih delavnicah in manufakturah - se je poveeval tudi prevoz in tovorjenje blaga iz zaledja v Trst in obratno. Z izboljavo predvsem glavnih komercialnih cest pa se je preoblikoval tudi promet. Tovornitvo, ki je v dobrni meri nudilo zasluek prebivalstvu siromanega Krasa, sicer ni pojemalo (oziroma le v komaj opazni meri), vendar pa se je mono povealo furmanstvo (prevoznitvo): leta 1760 so 232

prepeljali z vozmi okoli 2000 ton blaga, leta 1794 pa e okoli 22.000 ton. Hitreji in po obsegu zelo povean pretok blaga je pospeil tudi razvoj civilne potne slube. Leta 1730 je tekla jezdna potna sluba po glavni cestni ili od Trsta preko Ljubljane in Gradca do Dunaja e dvakrat tedensko, od leta 1784 pa vsak dan (po drugih glavnih komercialnih cestah je potekala enaka potna povezava dva do trikrat tedensko). Potnim jezdecem se je v drugi polovici stoletja prikljuil na glavnih cestnih prometnicah e stalni prevoz potnikov v potnikih koijah in v manj udobnih toda hitrejih potnih vozovih. S poenotenjem carinskega podroja v zadnji etrtini stoletja pa je odpadla e ena ovira za razvoj samega Trsta in za nemoteneji pretok blaga po avstrijski polovici monarhije. Carino je bilo potrebno plaati samo e pri izvozu iz Trsta v kopno zaledje. Trgovcem in potnikom so poslej - poleg sicer izboljanih toda e vedno slabih cest, mostov in renih brodov - pomenili hujo nadlogo le e roparji, ki pa jih je oblast skuala onemogoiti z ustanovitvijo vojakih postojank na Gorikem in Kranjskem (na njih e danes spominja toponim Ravbarkomanda pri Postojni). Trst se je predvsem v drugi polovici stoletja razvil v cvetoe trgovsko mesto. Mednarodna skupnost trgovcev in podjetnikov (Italijani, Nemci, Judje, Grki, Srbi, tudi redki Anglei in Holandci) je s cesarskimi privilegiji ustanovila vse tiste trgovske organizacije borzo, pomorske zavarovalnike drube, banke in nenazadnje strokovno olo za pomorstvo -, ki so omogoale izvedbo velikih trgovskih poslov; hkrati pa je z izgradnjo verskih objektov poskrbela za duhovni mir tevilnih verskih skupin (poleg najtevilnejih katolianov so bili v mestu e izraeliti, srbski in grki pravoslavci, kalvinci, luteranci in Armenci). V etnino in versko strpnem mestu, - ki je bilo gospodarsko mono navezano na svoje vzhodno in severovzhodno slovensko in avstrijsko ter ogrsko-slavonsko zaledje, duhovno pa je v njem vedno prevladovala italijanska kulturna usmeritev -, so se z gospodarsko rastjo pojavljale vedno moneje zahteve po avtonomiji in meanskih svoboinah.

OLSTVO IN CERKEV
Mariji Tereziji in Joefu II. je uspelo s preoblikovanjem Avstrijske monarhije v absolutistino dravo centralizirati in s tem monopolizirati odloanje o bistvenih zadevah, ki so omogoale suvereno delovanje drave navzven in navznoter (vojska, notranje in zunanje zadeve, finance, sodstvo s posodobljeno zakonodajo, gospodarstvo). Gospodarski razvoj, politini interesi ter nenazadnje tudi sodobni razsvetljenski idejni tokovi pa so med bistvene zadeve, ki naj bi sodile v dravno pristojnost, uvrali tudi vzpostavitev celovitega splonega izobraevalnega sistema in nadzor nad njim. Drava, ki je videla v veji opravilni sposobnosti 233

svojih podlonikov monost za vejo gospodarsko in finanno mo (na to je kazalo tudi ustanavljanje oziroma podpiranje strokovnih ol, kot na primer ole metalurke in kemine usmeritve v Idriji, navtine v Trstu, obrtne v Celovcu in Ljubljani ter vrste predilskih ol; posredno so sodile v ta okvir e v vseh glavnih deelnih mestih ustanovljene babike ole), je elela omogoiti prebivalstvu predvsem dostop do splone elementarne izobrazbe, hkrati pa odvzeti Cerkvi vpliv na vseh stopnjah izobraevalnega sistema. e v petdesetih letih je vladarica izpeljala popolno podravljenje univerze v monarhiji, leta 1770 pa je razglasila, da je celotno olstvo politicum - stvar drave. Po nekaj letih je bilo olstvo povsem v dravnih rokah. Ob diskusiji o tem, ali je potrebna ola za preproste ljudi, so se med plemstvom in duhovino, enako pa tudi med drugimi socialnimi skupinami, oblikovala zelo nasprotujoa stalia v slovenskem prostoru: tista, ki so videla v izobraevanju podlago za kulturno in gospodarsko rast posameznika in skupnosti ter ona, ki so videla v vztrajanju pri duhovni zaostalosti ljudi zagotovilo za njihovo zvestobo cerkvi in dravi. Cerkveni krogi so tako pogostokrat izraali bojazen, da bodo kmetje, e bodo znali brati in pisati, spoznali svoj beden poloaj, se uprli gosposki in se odrekli katoliki veri, eprav so se hkrati tudi navduevali, kot je zapisal upnik v Griah, za izvrstno in sveto misel, osnovati ole v vaseh, da bo draga mladina bolj omikana, kot so njeni ivinski roditelji. Med predlogi, ki pa so prihajali na dvor v zvezi s postavitvijo osnovnega olstva, je v zaetku leta 1772 priel nart Blaa Kumerdeja (1738-1805). Predlagal je ustanovitev javnih ol na Kranjskem, ki bi jih obiskovali vsi otroci ne glede na spol in stanovsko pripadnost. Vladarici je med drugim zagotavljal, da bi opismenjeni ljudje laje premostili teave nevednosti (praznoverja) in revine, laje bi razumeli v deelnem jeziku objavljene zahteve drave, lahko bi bolje spoznali verski nauk in gospodarski sistem, bolje bi gospodarili, postali bi trgovsko gibkeji in bolji planiki davkov ter nenazadnje tudi bolji vojaki. ola bi morali biti v slovenskem jeziku, saj bi le tako lahko zajela vse otroke, zato pa bi morali imeti prevedene ustrezne olske knjige (ubenike) tako za uence kot za uitelje. Prizadevanja Blaa Kumerdeja, ki je bil leto dni zatem nagrajen z ravnateljskim mestom na ljubljanski normalki in kasneje e z mestom olskega nadzornika v celjski kresiji, pa so se delno uresniila ele ez nekaj let. Tako kot je bila veina pomembnejih vojskovodij in svetovalcev, nartovalcev ter izvajalcev velikih reformnih projektov Marije Terezije in Joefa II. tujcev (vojaki Leopold Joseph Daun, Gideon Ernst Laudon, Franz Moritz Lacy, dravnik Friedrich Wilhelm Haugwitz, pravnika Karl Anton Martini in Josef Sonnenfels, zdravnik Gerhard van Swieten), tako je bil tudi olski reformator Johann Ignaz Felbiger prilek, ki je pred tem uspeno 234

preoblikoval katoliko olstvo v pruski leziji. Do doloene mere oblikovan po pruskem zgledu je bil 1774. leta izdan Sploni olski red (Allgemeine Schulordnung, tri leta kasneje je bila prevedena v slovenino), ki je zakonsko utemeljil osnovno olo kot dravno ustanovo. Predvideval je obvezno obiskovanje pouka za otroke od estega do dvanajstega leta starosti v treh vrstah nemkih javnih ol: tirirazrednih normalkah (do konca sedemdesetih let so bile ustanovljene v glavnih deelnih mestih in v Trstu), trirazrednih glavnih olah (v vejih mestih in trgih) ter enorazrednih trivialkah (predvsem na podeelju v vejih vaseh). ole naj bi bile nemke, eprav je oblikovalec olskega reda poudaril s tem izrazom predvsem nasprotje do latinskih ol. Pouk v nemkem jeziku namre marsikje sploh ni bil mogo zaradi neznanja tega jezika. V pedagokem pripomoku za metodo pouka (Kern des Methodenbuches, delo je bilo prevedeno tudi v slovenino v celoti in v izvleku) je Felbiger zato doloal, da naj se v okolju, kjer ni materinski jezik nemki, sprva uijo v materinini, nato dvojezino, tako da bi v zadnjih razredih glavne ole in normalke lahko potekal pouk samo v nemini. Uresnievanje splonega olskega reda, - ta je doloal tudi pristojnosti glede ustanavljanja in vzdrevanja osnovnih ol ter uiteljev, olski predmetnik in njegovo vsebino ipd., - pa je potekalo poasi in po deelah razlino. Desetletje in pol po njegovi izdaji, okoli leta 1790, so nateli na Kranjskem 58 ol s 3154 uenci, na Korokem 157 ol s 8567 uenci in na tajerskem 376 ol s 20576 uenci. Samo na slovenskem etninem prostoru v monarhiji pa je verjetno nekaj nad 8000 uencev obiskovalo 4 normalke, 8 glavnih ol, 141 trivialk in nekaj istrskih mestnih ol. Pouk samo v slovenskem jeziku oziroma dvojezini pouk, ki je prevladoval v teh olah, pa je zahteval olske knjige v slovenskem jeziku (abecednik, berilo, raunica, katekizem, pesmarica). Drava, - ki je bila prisiljena v elementarno olstvo uvesti slovenski jezik, e je hotela nadaljevati z nemino in jo uveljaviti kot vsem razumljivi skupni uradni jezik -, je, ne da bi hotela, sproila proces poenotenja slovenskih jezikovnih pravil. Obledela tradicija knjine slovenine 16. stoletja in na dialekte razdrobljena slovenina 18. stoletja, sta morali dobiti nov, sodoben in enoten knjini standard. Tako je slovenina v osnovnih olah in v prevodih nemkih ubenikov (ter v razlinih vladarskih patentih in odredbah) spodbujala k oblikovanju jezikovnih pravil slovenskega jezika in k njegovi veji uveljavitvi v javnem ivljenju nasploh; hkrati je med narodno zavednimi svetnimi in cerkvenimi izobraenci zaelo prodirati preprianje o iroki koristnosti pismenosti in izobrazbe. Drava je prevzela nadzor tudi nad ostalim vijim olstvom. Potem, ko so na Portugalskem, v Franciji in v paniji postopno odpravljali jezuitski red (v veliki meri zaradi njegove moi v kolonijah) in ga je pape Klemen XIV. ukinil pod pritiskom teh drav leta 235

1773, je, eprav nerada, razpustila jezuitski red v avstrijski monarhiji (ki ni imela prekomorskega imperija) tudi vneta katolianka Marija Terezija. S tem je bila dravi nekako olajana pot do popolnega nadzora nad srednjim in vijim olstvom, ki so ga imeli do tega asa jezuiti. Vladarica je z jezuitskim premoenjem ustanovila olski sklad, obenem pa na olah sicer z razirjenim in posodobljenim predmetnikom ohranila bivim jezuitom tevilna uiteljska mesta. Na gimnazijah, ki so postale e bolj elitistine kot prej in dostopne v glavnem le za plemike otroke, je zaela dobivati vejo veljavo nemina (v Gorici italijanina) v odnosu na sicer e prevladujoo latinino. Na licejih, ki so imeli kot nekakne razirjene gimnazije vlogo visokoolskih institucij v deelnih glavnih mestih, pa je bilo mo tudirati tiriletni teoloki, dveletni filozofski in tudi dve do triletni medikokirurki tudij v Celovcu in Ljubljani. Medtem, ko so iz slovenskega etninega prostora izli in se izven njega uveljavili poliglot in uenjak Janez Sigismund Valentin Popovi (1705-1774) v Nemiji in na Dunaju, filozof Franc Karpe (1747-1806) v Olomoucu, Brnu in na Dunaju, pravnik Franc Ksaverij Jelenc (1749-1805) v Innsbrucku in Freiburgu in verjetno takrat najbolj znan matematik v monarhiji Jurij Vega (1754-1802) na Dunaju, pa so predvsem na Kranjskem pouevali in ustvarili imenitna dela nekateri gradbeniki, zdravniki in naravoslovci, ki so prili od drugod. Dunajan jezuit Gabrijel Gruber (1740-1805), ki je deloval kot profesor tehninih predmetov na liceju, je bil zasluen zlasti za izgradnjo renega prekopa v Ljubljani. Prekop, prepreeval je poplavljanje narasle reke, je konal v zaetku osemdesetih let vojaki inenir Kranjec Vincenc Struppi (1733-1810), ki se je ukvarjal z izsuevanjem movirja tudi pri Ogleju in z gradnjo ceste od Senja proti Karlovcu. Z izrednim, predvsem naravoslovnim raziskovanjem, ki so ga spodbujala tudi zmagovita fiziokratska naela, pa sta se odlikovala zdravnika: Tirolec italijanskega porekla Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) in Francoz Baltazar Hacquet (1739/40-1815). Scopoli je bil sredi petdesetih let nastavljen v Idriji za rudnikega zdravnika in nato e za profesorja na tamkajnji tehnini oli. Veino svoje raziskovalne pozornosti je posvetil razlinim naravoslovnim podrojem (botaniki, zoologiji, mineralogiji, kemiji, metalurgiji) in si pridobil precejen ugled tudi izven monarhije. Med tevilnimi knjigami in razpravami sta (bili) najpomembneji knjigi o rastlinskem svetu Kranjske (Flora Carniolica, 1760, 1772) ter knjiga o uelkah v tej deeli (Enthomologia Carniolica, 1763). Scopolija je sredi estdesetih let nasledil v Idriji Hacquet, ki je postal kasneje, med drugim, tudi profesor vseh predmetov na medikokirurki stolici ljubljanskega liceja. Bil je strokovno izredno podkovan in izobraen razsvetljenec, zato pa v okolju, kjer so razsvetljenske ideje pronicale le med redke posameznike, pogosto ni naletel na razumevanje. V enaindvajsetih letih, kolikor jih 236

je preivel na Kranjskem, je z nameni radovednea in raziskovalca vekrat prepotoval Kranjsko in druge alpske deele ter tudi Liko in Bosno. Napisal je ve kot estdeset tudij iz irokega polja naravoslovja, najpomembneja pa je (bila) Oryctographia Carniolica (1-4, 1778-1789), ki obseno predstavlja geoloke, mineraloke, botanine in delno tudi etnoloke znailnosti kranjske deele. Prav narodopisno podobo deele je elel svetovljanski Hacquet predstaviti v posebni peti knjigi, ki pa je kot nedokonano delo izla ele v zaetku 19. stoletja. Hacquet je pisal in objavljal, poleg nekaterih drugih, tudi o premagovanju rnih koz ene najhujih nalezljivih bolezni, ki je ciklino na vsakih nekaj let izbruhnila v obliki epidemije in zahtevala veliko rtev. Prva uspena cepljenja v obliki variolacije, ki so bila sicer prej izjema kot pravilo in e to predvsem med vijimi sloji, pa sta izvajala (in o tem tudi pisala) e sredi sedemdesetih let goriki zdravnik Anton Muznik (1726-1803) in zlasti ob koncu stoletja zdravnik Vincenc Kern (1760-1829). olske reforme so vzpostavile izobraevalno vertikalo in dravno kontrolo nad njo, izboljale so predmetne vsebine, posredno spodbudile tudi empirino (izkustveno) raziskovalnost in vpeljale naelo obveznega pouka za otroke, kar naj bi privedlo do splone pismenosti prebivalstva. Po smrti Joefa II., leta 1790, pa je reformni projekt, ki je zadeval razvoj osnovnega olstva, zastal. Deelni stanovi, povsem odrinjeni od vsakrnega odloanja v asu Joefove vladavine, so na poziv Leopolda II. (1790-1792), da naj poljejo svoje predloge, pritobe in elje v zvezi z njihovim poloajem in preklicano davno ter urbarialno ureditvijo, pohiteli in e do srede leta 1790 oblikovali posebne spomenice. V njih so kranjski in tajerski (pa tudi drugi) stanovi zahtevali odpravo trivialk na podeelju. Po zahtevah kranjskih stanov naj bi vsi trije tipi osnovnih ol ostali samo v mestih, vendar pouk na njih ne bi bil obvezen. Nekateri fevdalci so v strahu pred nalezljivim virusom francoske revolucije zahtevali celo ole samo za plemie, ljudstvo pa, kot je trdil grof Kajetan Auersperg, mora ostati neumno in pobono. Do tako omejevalnih posegov v osnovno olstvo ni prilo, vendar je tevilo trivialk po letu 1790 zaelo upadati. Nad olstvom pa si je do zaetka 19. stoletja ponovno pridobila vpliv Cerkev. Cerkev je v drugi polovici 18. stoletja, prav tako kot se je to dogajalo na drugih podrojih dravnega interesa, doivljala velike spremembe. Drava je sicer potrjevala Cerkvi vlogo skrbnice nad duami njenih dravljanov, vendar je hkrati videla v pastirskem delovanju Cerkve le uresnievalko njenih hotenj in vizij. V odnosu do Cerkve je zato posegala ne samo v njeno organizacijsko ureditev, ampak tudi na izrazito versko in notranje cerkveno podroje. Dolgotrajna politina prizadevanja habsburkih vladarjev, da si podredijo Cerkev, so tako dosegla svoj viek prav v ravnanju Marije Terezije in Joefa II. Predvsem cerkvenopolitine 237

reforme Joefa II., ki jih oznaujemo tudi z izrazom joefinizem, so teile k popolni podreditvi katolike cerkve absolutistini dravi in s tem k ustanovitvi nekakne dravne Cerkve. Vzporedno z izrazitim zunanjim (dravnim) pritiskom na katoliko cerkev, ki je elel ustvariti iz duhovnikov dravne uradnike v rnih suknjah, pa so se pojavljale tenje po prenovi Cerkve tudi v okviru nje same. Reformni katolicizem njegovi nasprotniki so ga imenovali janzenizem, privrence gibanja pa janzeniste (po zaetniku dogmatinega, moralnega in politinega gibanja Corneliju Jansenu - 1585-1638) se je delil v dve povsem razlini skupini. V prvo skupino so sodili kleriki, ki so se zavzemali za janzenizmu soroden moralni rigorizem. Dosledno naj bi sledili zahtevam tridentinskega koncila in verski praksi brez nabuhlega videza, kot so ga izraale tevilne procesije, verske bratovine in razline oblike ljudske pobonosti. Druga skupina, kateri je bila barona pobonost enako odvena kot prvi, pa je videla monost verske prenove v sodelovanju z dravo. Privrenci te struje so se naslanjali na miselno izroilo italijanskega duhovnika in filozofa Ludovica Antonija Muratorija (1672-1750 - s svojimi deli je vplival na Marijo Terezijo in navdueval tudi Joefa II.), ki je zamejeval delovanje Cerkve v polje duhovnosti in vere, vse ostalo pa prepual dravi. V tko razumevanje poloaja Cerkve so se vpletale e radikalneje ideje francoskega galikanizma (gibanje za samostojno galsko = nacionalno cerkev) in zlasti v katolikem delu nemkega cesarstva razirjenega febronianizma (po trierskem pomonem kofu Johannu Nikolausu von Hontheimu - 1701-1790, ki je uporabljal psevdonim Justinus Febronius). Febronianizem se je zavzemal za omejitev papeeve moi na raven astnega poloaja. Avtoriteto monarha-papea naj bi zamenjala avtoriteta cerkvenega koncila, kot so obvezovali sklepi sprejeti e na baselskem koncilu. S tem bi se mo kofov v odnosu do papea zelo poveala. Za njihovo povsem samostojno versko delovanje v kofijah, pa so za razsvetljeni katolicizem vneti kofje potrebovali pomo laine oblasti. Deelnim knezom-vladarjem so priznavali pravico poseganja v zunanji ustroj cerkvene organizacije pri reformiranju katolike cerkve. Tko stalie pa se je ujemalo v doloeni meri s pogledi Joefa II., ki je elel organizirati dravo po racionalnih vidikih, po katerih bi imela katolika cerkev podrejeno vlogo v okvirih dravnih meja. Reformni katolicizem, ki ga je poosebljal na slovenskem prostoru ljubljanski kof Janez Karel Herberstein (pomoni kof 1769, redni 1772-1787) in joefinizem sta kot reformni gibanji nali za nekaj let skupni interes. Uresniitev cerkvenopolitinih reform absolutistinih vladarjev v obsegu, kot so se zgodile, je bila zato mona samo s podporo reformno razpoloenih cerkvenih krogov. Marija Terezija, ki v svoji globoki vernosti ni bila naklonjena razsvetljenskim idejam, 238

je v odnosu do cerkve oblikovala politiko, ki jo je nadaljeval, sicer v mnogo bolj odloni obliki vendar pa po isti poti, tudi njen razsvetljenskim nazorom zavezani sin Joef II. Menila je, da vse dejavnosti, ki jih je Cerkev opravljala, Cerkvi niso bile zaupane od Jezusa in apostolov, zato naj bi bile tudi ali pa samo odgovornost krone. Njeni reformni ukrepi so vplivali na versko ivljenje in cerkveno delovanje predvsem na treh ravneh. Prva je zadevala ljudske pobonosti in vplivala na ustveno plat preprostih ljudi. e v petdesetih letih je vladarica prepovedala gostije pri krstih, sedmine, streljanje ob cerkvenih in svetnih praznikih in e druge ljudske navade in razvade. Ukrepi na drugi ravni so izraali nezaupanje drave do nenadzorovanega delovanja Cerkve. Od leta 1746 so se zvrstile tevilne prepovedi, ki so onemogoale objavo papekih in kofovskih dolob ter pastirskih pisem brez predhodnega dovoljenja drave, prepreevale vizitacije tujim redovnim predstojnikom na ozemlju monarhije in izobraevanje duhovine v tujini, odvzele cerkvi nadzor nad tiskom in celotnim olstvom itd. Tretja raven ukrepov pa je zahtevala administrativno prilagoditev cerkvene ureditve dravnim okvirom. Za absolutistini ustroj monarhije je bila obstojea cerkvena jurisdikcija oglejskega patriarhata, ki se je razprostirala razen ez ozemlje ljubljanske kofije ez ves slovenski prostor juno od Drave, povsem odve. Habsburani so sicer e doslej prepreevali vsakrni vpliv na duhovino v delu njihovih dednih deel s strani Beneanom podrejenega oglejskega patriarha, vendar je bilo mono presei neuradno cerkveno razdelitev ele ob spremenjenih razmerjih moi med Avstrijsko monarhijo in Beneko republiko. Leta 1751 je pape oglejski patriarhat ukinil in ustanovil dve nadkofiji: videmsko za beneki del in goriko za habsburki del prejnje patriarhije. Marija Terezija je s svojimi cerkveno-politinimi reformami zoevala pristojnosti Cerkve in v dobrni meri e tudi nadzorovala njeno delovanje. Vendar njenih reformnih ukrepov niso oznaevali za ruenje notranjega ustroja in moralne avtoritete Cerkve. Nasploh je prepletanje njenega uspeno izpeljanega reformnega razpoloenja z njeno konservativno dostojanstveno ivljenjsko dro (in tudi nestrpnostjo do drugovercev predvsem Judov in protestantov) ohranilo njeno podobo v spominu ljudi kot pojem dobre in pametne vladarice s starevskim odnosom do svojih podlonikov. V hotenju podoben svoji materi, v uresniitvi reformnih nartov pa vekrat prenagljen, je bil njen intelektualno obdarjeni despotski sin Joef II. V elji, da spremeni obstojee stanje, je Joef II. precenjeval svojo absolutistino vladarsko mo, ki se je prej kot neomejena oblast pokazala za oblast brez nadzora. Potem, ko je zavladal leta 1780 samostojno, je Joef nadaljeval delo matere z normativnim urejanjem monarhije na vseh podrojih, vendar pa so postale razsenosti pravnega absolutizma pogosto 239

pretirane in vseobsegajoe. Z neprenehnim izdajanjem raznovrstnih uredb, odlob, mandatov in patentov je elel predpisati vse, do potankosti opredeliti vlogo posameznika in prepreiti vse, kar bi morebiti ogroalo in kako drugae vznemirjalo dravo. Prihajalo je do povsem absurdnih prepovedi (na primer peenja medenjakov, e da uivanje tega peciva kodi prebavi) in tudi smiselnih novosti (na primer zaradi razsajanja stekline nadzor nad tevilom psov, uvedba pasje znake in davka na pse na Kranjskem leta 1785). Najbolj temeljito, sistematino in z nekaterimi ukrepi tudi daljnoseno pa je posegel na cerkveno podroje. Enako kot v asu Marije Terezije so potekali tudi cerkveno-politini ukrepi Joefa bolj ali manj istoasno, vplivali pa so na versko ivljenje vsega prebivalstva, delovanje duhovine in cerkveno upravno ureditev. Prepovedim Marije Terezije, ki so zadevale izraanje vere in odnos do smrti (oziroma ivljenja) na podarjeno viden nain, je Joef dodal e nekatere. Med drugim je odpravil procesije, nekatere praznike, leta 1783 ukinil bratovine in njihovo premoenje namenil verskemu skladu, doloil celo koliko sve lahko gori na oltarju, doloil tevilo ma ipd. Z dolobo, da morajo zaradi varevanja z lesom ljudi pokopavati namesto v krstah v platnenih vreah oziroma rjuhah, pa je naletel na tako oster odpor prebivalstva, da je odredbo po doloenem asu preklical. Na splono osuplost med protireformno razpoloeno duhovino v monarhiji in v Rimu je naletela odredba, ki je razpirala verske monosti. Leta 1781 je Joef izdal toleranni patent, s katerim je dovolil protestantom (luterancem in kalvincem), pravoslavcem in Judom svobodno veroizpoved. Zadostno tevilo nekatolikih vernikov je lahko zgradilo svoj verski objekt, e so se pri tem izognili gradnji tako oitnih znakov kot so zvoniki in vhodi v cerkve iz glavnih ulic. Katolika cerkev je ostala sicer e naprej privilegirana, vendar pa so se nekatolikom odprle enake dravljanske monosti pri opravljanju najrazlinejih slub in poklicev. Na slovenskem ozemlju ta ukrep ni povzroil posebnega vznemirjenja, saj nekatolianov skorajda ni bilo. Prizadeta pa je bila papeka avtoriteta. Pape Pij VI. se je odloil za potovanje na Dunaj, da bi osebno preprial cesarja Joefa II. v opustitev tako korenitih verskih posegov. Po 350-tih letih je bil to prvi pape, ki je obiskal kako deelo v nemkem cesarstvu. Vendar pa politino potovanje, ki je leta 1782 peljalo papea na Dunaj prek Gorice, Ljubljane in Maribora, ni obrodilo nobenih sadov. Toleranni patent, ki je pomenil preobrat v tradicionalni politiki Habsburanov do verskega vpraanja, je ostal, nadzor nad Cerkvijo pa se je e bolj poostril. Pri neposrednem delovanju duhovnikov je vladar predpisal celo vsebino pridig, pri izobraevanju duhovnikov pa je doloil tevilo novincev in bogoslovna semenia zdruil v vejih mestih. Od leta 1783 je bil za osem let ukinjen teoloki tudij v Ljubljani (za tri tudi filozofski). V Gradcu pa je bilo ustanovljeno generalno semenie, ki je bilo namenjeno bogoslovcem iz tajerske, Koroke, 240

Kranjske, Gorike in Trsta. Najbolj trajno in usodno so zarezale cerkveno-politine reforme s spreminjanjem upravno-organizacijske laine strukture Cerkve in z opredelitvijo vloge redovnih skupnosti. Po odloitvi, ki jo je Joef II. sprejel v zaetku leta 1782, naj bi v ve valovih ukinili vse samostane, ki niso prispevali ni k rasti dravne blaginje, oziroma niso bili za njeno rast nujno potrebni, so se med nekoristnimi samostani znali predvsem kontemplativni in spokorni redovi, med koristnimi pa zlasti tisti, ki so opravljali olske dejavnosti in se ukvarjali z nego bolnikov. V slabem desetletju je bilo od 2163 enskih in mokih samostanov v Avstrijski monarhiji (skupaj z Ogrsko) razpuenih 738; od okoli 65.000 redovnikov in redovnic se je njihovo tevilo ve kot prepolovilo. Na tajerskem, Korokem, Kranjskem, Gorikem in Trakem je bilo ukinjeno 65 mokih in enskih samostanov (cistercijanov, kartuzijanov, benediktincev in benediktink, klaris, karmelianov in karmeliank, nekaterih franikanov itd.), ostalo pa jih je 31 (kapucinov, franikanov, minoritov, urulink, usmiljenih bratov, dominikancev in e nekaterih). Ogromno cerkveno premoenje je prilo pod dravno upravo. Ocenjena vrednost istega premoenja nekaterih najvejih samostanskih gospostev, ki so bila odvzeta posameznim redovom, je znaala tudi po ve sto tiso goldinarjev (Vetrinj, ie, Stina, Mekinje, Bistra). Hkrati je postala drava dedi kulturnega bogastva samostanskih knjinic in arhivov, ki je bilo odpeljano v Gradec, na Dunaj in deloma tudi v Ljubljano. S premoenjem ukinjenih samostanov so bili po deelah ustanovljeni verski skladi. Namenjeni so bili za vzdrevanje sedaj brezposelnih redovnikov in redovnic, za podporo podeelskim olam ter za prekvalifikacijo redovnikov v laine duhovnike, ki so jih potrebovali v celi vrsti novo nastalih upnij. Vzporedno z ukinjanjem samostanov je namre potekala tudi preureditev upnijskih meja. upnije so bile po velikosti pogosto med seboj neprimerljive in vse tudi ne ozemeljsko zaokroene. V treh letih, od 1782 do 1785, so pod nadzorom dravne oblasti kofije izvedle racionalni nart nove upnijske razmejitve. Glede na kriterij, da naj upnija teje okoli 700 du, upnijska cerkev pa naj bo za farane oddaljena najve eno uro hoda, je nastalo na slovenskem prostoru ve deset novih upnij in skoraj 350 lokalnih kaplanij. Slednje naj bi sasoma z zagotovitvijo zadostnih dohodkov prav tako postale upnije. Z enakomerno razprostranjenostjo upnijske mree je na eni strani dunopastirska sluba dravne Cerkve lahko dosegla vse prebivalstvo, na drugi strani pa je drava dosegla s predpisi o doslednem vodenju matinih knjig, ki so jih vodili upniki, natanneji pregled nad prebivalstvenim stanjem v celoti in po posameznih deelah, okrojih in manjih lokalitetah. Po velikosti neprimerljivo veliki in upravno-organizacijsko tudi ne v skladu z deelnim ali vsaj okronimi mejami pa so bili tudi zgodovinsko nastali teritoriji kofij. 241

Nasprotovanje salzburkega in gorikega nadkofa smiselneji teritorialni preureditvi kofijskih mej znotraj monarhije, je sicer zaviralo hitreji potek same reforme, ni pa ga zavrlo. Ob koncu postavljanja upnijske mree je zaelo v letu 1785 spreminjanje kofijskih mej. Lavantinski kofiji (sede ent Andra) je bilo prikljueno velikovko okroje na Korokem in celjsko na Spodnjem tajerskem, krka kofija (sede Celovec) se je z izjemo velikovkega okraja zaela pokrivati z deelnimi mejami Koroke. Sekovska kofija (sede Gradec) je dobila grako in mariborsko okroje. Ljubljanska kofija je zaokroila svoj teritorij, tako da se je veinoma pokrivala z deelnimi mejami. Najbolj bolei pa so bili posegi na Primorskem, kjer se je vpliv gorikega nadkofa povsem izgubil. Na pritisk Joefa II. je pape goriko nadkofijo ukinil leta 1788 in prenesel sede kofije v Gradie ob Soi in nato leta 1791 nazaj v Gorico (goriko-gradika kofija). S prenosom kofijskih pristojnosti iz Gorice v Gradie ob Soi pa je bila ukinjena tudi traka in pienska kofija ter njun teritorij prikljuen kofiji v Gradiu ob Soi. Leta 1791 je bila ponovno ustanovljena traka kofija, kateri je pripadalo tudi ozemlje tri leta prej ukinjene pienske kofije. Izven teritorija Notranje Avstrije je ostala e koprska kofija na skrajnem zahodu slovenskega etninega ozemlja in somboteljska kofija (sede Szombathely), ki je vkljuevala prekmurske Slovence na skrajnem severovzhodu slovenskega etninega ozemlja. Z novo razmejitvijo kofij je dobila Ljubljana prvega nadkofa (Mihael Brigido, 1787-1806) in mesto metropolije (1787-1807). Podrejene so ji bile kofije s slovenskim prebivalstvom juno od Drave, zaradi nasprotovanja salzburkega nadkofa pa ne tudi ostale kofije (krka, lavantinska in sekovska) z deloma slovenskim prebivalstvom. Marija Terezija in Joef II. sta v pol stoletja mono spremenila podobo Avstrijske monarhije. Z mnoico reformnih ukrepov sta omejila stanovsko mo (in reila plemiko oblast), osvobodila gospodarstvo cehovske zaprtosti, omejila in omajala papeev vpliv na kofije v monarhiji, oslabila cerkvene redovne skupnosti in z mnoico institucij centralizirala monarhijo v dravno skupnost. Odpirala se je pot v modernizacijo drube. Ta se je vezala v zahodni Evropi predvsem na industrializacijo, na Slovenskem pa se je pojem modernizacije vezal na pojem boja za narodno avtonomijo.

SLOVENSKI PROSTOR IN DRUBA OB KONCU 18. STOLETJA

Ko se je leta 1789 v Parizu uprlo ljudstvo in je padla Bastilja, so se tudi oi zagovornikov joefinskih reform na slovenskih tleh zaskrbljeno uprle proti Franciji. Vesti, ki so prihajale iz Pariza in so jih zdaj obirneje, zdaj le kratko objavljali v deelnih prestolnicah 242

izhajajoi asniki, so se zdele kot poslednje svarilo. V Gradcu in Trstu tevilneji, v Ljubljani in Celovcu redkeji simpatizerji joefinske reformne politike so cesarja opozarjali, da mora pri reformah vztrajati. Odloneji med njimi so celo glasno ugotavljali, da je glavni vzrok za francosko revolucijo v absolutizmu Ludvika XVI., in so Joefa II. pozivali, naj se opre na reformno razpoloene pripadnike plemstva, meanstvo in tretji stan, e se eli izogniti francoskim podobnim prevratnim dogodkom. Zavedali so se, da razvoja, ki ga je spodbudila terezijanska in joefinska politika ni bilo ve mogoe ustaviti in se je z njo zael nov as, ki bo postopoma v temeljih spremenil drubeno in gospodarsko podobo habsburkih deel. Anton T. Linhart (175695), najpomembneji predstavnik slovenskega razsvetljenstva, je tako v prvem delu nemko pisanega Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih deel junih Slovanov Avstrije (1788) napovedoval poasno, a korenito izginjanje izvirnih znailnosti kranjskega ljudstva in ugotavljal, da bo mogoe v prihodnosti ivljenje starih Kranjcev spoznavati le po opisih leta 1689 izdane Slave vojvodine Kranjske Johanna Weicharda Valvasorja (164193). Napoved je v resnici bolj veljala za prihodnost kot za svet, ki ga je mogel Linhart opazovati okoli sebe. Ob koncu 18. stoletja je bil proces spreminjanja ele na zaetku. Na ozemlju dananje Slovenije je tedaj ivelo nekaj manj kot 900 000 ljudi; na obmoju vse tedanje slovenske poselitve morda e dobrih 200 000 ve. Socialna sestava prebivalstva se e ni bistveno spremenila: velika veina prebivalcev (okoli 93 %) je ivela na podeelju, le slab odstotek je bilo plemstva, mesta pa so bila majhna in so tela med 600 in 1700 ljudi. Ve prebivalcev je imelo le okoli deset mest. V notranjosti Gorica, Idrija, Celovec, Maribor in Ljubljana, kjer je ob koncu 18. stoletja bivalo 9000 do 10 000 ljudi, na obali pa Koper, Izola, Piran in Trst, kjer se je tevilo prebivalstva od zaetka 18. stoletja povealo za tirikrat (leta 1800 naj bi jih bilo v Trstu 28 000). Nagla rast Trsta je bila posledica priseljevanja iz njegove blinje in bolj oddaljene okolice, kar pa je bilo v tistem asu e izjemen pojav. tevilo prebivalstva je namre tudi na deeli le poasi naraalo: visoko rodnost je spremljala visoka smrtnost, lakot in epidemij e ni bilo konec, zaradi velike umrljivosti otrok zlasti v zgodnjem otrotvu pa tudi na vasi e ni bilo velikih druin in prenaseljenosti, ki bi silila k odseljevanju v mesta. Reforme so e pospeile proces razslojevanja in kmetje so v nekaterih pokrajinah, kot na Kranjskem, e sredi 18. stoletja predstavljali le polovico podeelskega prebivalstva, kajarjev in gostaev pa je bilo ve kot 40 %. Tako kot v prejnjih stoletjih so tisti, ki se niso mogli preiveti, iskali in nali zasluek v domai obrti, elezarstvu in prometu. Velik del neagrarne proizvodnje, trgovine in prometa je bil e vedno vezan na podeelje in marsikje 243

pomembneji vir dohodka kot kmetijstvo. Celo Kranjska, ki je v gospodarskem razvoju zaostajala za Koroko in tajersko, je bogatila deelne finance z izvozom neagrarnih proizvodov. Izvaala je platno in elezo, uvaala pa ito in ivino, saj ji je obojega primanjkovalo. Splone kulturne razmere so se tako kot drubene in gospodarske poasi spreminjale. Podeelsko prebivalstvo v veliki veini ni imelo nikakrne izobrazbe in je bilo pred uvedbo splone olske obveznosti leta 1774 skoraj v celoti nepismeno. Tudi med prebivalci mest je bil dele pismenih in olanih zelo skromen. Z uvedbo obveznega olanja je bil na poti k izboljanju razmer storjen ele prvi korak. Finanna plat organizacije olstva je bila namre prepuena pokrajinskim, okronim in lokalnim oblastem, denarja in olanih uiteljev je bilo malo, pa tudi nasprotniki splone olske obveznosti med duhovino in plemstvom so e povzdigovali svoj glas. Kljub novim predpisom je olo sprva obiskovalo le malo tevilo otrok in ob koncu 18. stoletja je bilo v podrojih s slovensko govoreim prebivalstvom e vedno nepismenih ve kot 90 % ljudi. Modernizacija gimnazij, na katerih so ob koncu 18. stoletja poleg bivih jezuitov in drugih duhovnikov e uili tudi posvetni uitelji, ni napredovala ni hitreje. Dravne gimnazije so bile v devetdesetih letih 18. stoletja v Ljubljani, Celovcu, Mariboru, Gorici, Novem mestu, Trstu in Kopru, v Idriji pa so tri privatne gimnazijske razrede vzdrevali rudarji. Liceji, ki so po ukinitvi jezuitskega reda prevzeli vlogo nekdanjih jezuitskih vijih tudij, so delovali v Ljubljani, Gorici in Celovcu. Za izobrazbo duhovine sta skrbeli kofijski semenii v Ljubljani in v Gradcu. Vsi, ki so eleli nadaljevati tudij na univerzi, pa so morali na Dunaj, saj je imela v letih 17821827 tudi najblija graka univerza (z izjemo tudija teologije) le znaaj liceja. Preklic nekaterih reform in negotova usoda drugih po smrti Joefa II. sta posebej vznemirila kmeko prebivalstvo. Kmeki poloaj se je z marija-terezijanskimi in joefinskimi reformami res izboljal. To je med kmeti vzbudilo nova upanja, a tudi nove strahove. Na podeelju so se najprej e za Joefovega ivljenja irile govorice, da bo reformam prej ali slej sledila dokonna odprava fevdalnega sistema, po njegovi smrti pa se je krepil strah, da bodo oblasti kmetom odvzele e pridobljene pravice. Spomladi 1790 so na Kranjskem in Spodnjem tajerskem izbruhnili veliki kmeki upori, ki jih je zaduila ele vojska. Pod vtisom kmekega nezadovoljstva in vesti o poteku revolucije v Franciji so celo nekateri, desetletje prej e nepopustljivi in trdi zemljiki gospodje pozivali k prijaznejemu ravnanju s kmeti. V letih 1790/91 si je na Kranjskem pridobil sloves podlonikega zagovornika ljubljanski odvetnik Joef Lukman, ki se je v obrambo kmetov z ve spomenicami obrnil tudi na cesarja. 244

Del zagovornikov joefinskih reform pa se je ogreval za predlog, da se v stanovih okrepi prisotnost meanov in dopusti zastopstvo kmetov. Toda pozivi oblastem, naj ugodijo kmekim pronjam in pritobam, niso imeli vejega uspeha. Ve razumevanja so na Dunaju pokazali za zahteve deelnih stanov, ki so v asu vlade Joefa II. izgubili skoraj vse pristojnosti, neposredno po njegovi smrti pa zahtevali obnovitev nekaterih deelnih in stanovskih avtonomnih pravic. Obnovljeni so bili stanovski uradi (eprav z zelo omejenimi nalogami), ukinjen je bil graki gubernij, Kranjska in Koroka sta zopet dobili svoji vladi, na Gorikem pa je bila deelna vlada ustanovljena na novo. Manj sprememb je doivelo sodstvo: od leta 1782 skupno deelno sodstvo za Koroko in Kranjsko so znova razdelili in kot prizivno sodie za notranjeavstrijske deele ustanovili vije sodie v Gradcu. Joefinski cerkveni sistem je ostal v glavnem v veljavi vse do leta 1848. Toda semenia so bila ponovno podrejena kofijam in ukinjanja samostanov je bilo konec. Pape Pij VI. je leta 1791 sede v joefinskem asu ustanovljene gradianske kofije prenesel nazaj v Gorico. Na novo so zaivele tudi romarske poti. Med njimi so nekatere postale zelo priljubljene npr. na sv. Viarje pri Trbiu, na Sveto goro pri Gorici in na Brezje na Kranjskem. Simpatizerji joefinskih reform, razsvetljenskih filozofov in francoskih revolucionarnih idej so se kot drugod v habsburki monarhiji tudi v deelah s slovenskim prebivalstvom e leto ali dve po smrti Leopolda II in vzponu Franca II na prestol sestajali v tajnih krokih in prostozidarskih loah. Takni kroki so bili v Gradcu, Celovcu, Ljubljani in Trstu. V vseh teh mestih so delovale tudi prostozidarske loe. Kljub temu sta bila na slovenskem ozemlju po letu 1792 simpatij za francosko revolucijo in jakobinstva obtoena le dva kranjska plemia: grof Leopold Stanislav Hohenwart in baron Siegfried von Taufferer. V isti sapi sta znana le dva simpatizerja francoske revolucije, ki sta stopila v neposreden stik z revolucionarno Francijo. To sta bila graki tudent prava Johann Kuprtin Navrnik, doma iz Slovenskih Konjic na spodnjem tajerskem, ki je v letih 179395 bival v Parizu, in baron Siegfried von Tauferer, ki je bil v letih 1794/95 v francoski slubi v Italiji. Taufferer je za revolucionarno vlado v Parizu celo pripravil nart oboroene vstaje proti Habsburanom, ki naj bi absolutistino ureditev na Dunaju zamenjala z oblastjo, organizirano po naelih francoske revolucije. Leta 1795 so ga Avstrijci ujeli in naslednje leto na Dunaju usmrtili kot izdajalca.

245

NOVI DUHOVNI TOKOVI IN ZAETKI NARODNEGA PREPORODA

Stoletja veljavni raba in hierarhija jezikov se v 18. stoletju e nista bistveno spremenili. Kot jezik Cerkve, znanosti in ol je imela do druge polovice stoletja e vedno prvo mesto latinina, vendar sta jo e izpodrivali nemina in na jugozahodu italijanina, ki sta bili uveljavljeni kot jezika vijih slojev, uradov in sodi. Velika veina prebivalstva na ozemlju s slovensko govoreim prebivalstvom je seveda tudi vnaprej znala samo en jezik slovenino. To ni veljalo le za kmeke podlonike in podeelane, marve tudi za nije sloje v mestih, v manjih mestih pa neredko celo za veino prebivalcev. Pogovorni jezik vije drube plemstva, meanstva in izobraenstva je bil nemki, na jugozahodu italijanski, v Prekmurju madarski, marsikje, eprav le v izbrani drubi, tudi francoski. Toda velik del vije drube je bil hkrati dvo- ali vejezien in je tu bolje, tam slabe, govoril in razumel jezik preprostega prebivalstva. Rabo enega ali drugega jezika so potemtakem kot stoletja prej doloali socialno okolje, raven pogovora (ali dopisovanja) in socialna pripadnost ljudi, ki so stopali v stik. Pri tem so se v slovenskem prostoru (kot e marsikje v Srednji in celo Zahodni Evropi tedanjega asa) jezikovne meje v preteni meri ujemale s socialnimi in etninimi. Nemko govorei prebivalci so bili kljub ostankom nemkih jezikovnih otokov (zlasti na Koevskem) na podeelju in med nijimi mestnimi sloji v veliki manjini, zato pa so prevladovali v vijih socialnih slojih mest in med plemstvom. Razmere med slovensko govoreim prebivalstvom so bile ravno obratne; Slovenec, ki se je elel povzpeti po socialni lestvici, se je moral najprej nauiti jezika elite. Klic avtorja nemko pisane in leta 1768 v Ljubljani izdane Kraynske grammatike avgutinskega meniha Marka Pohlina, ki je odlono zavraal tujce in izobraene sonarodnjake, ker da zaniujejo kranjski jezik, in slovensko govoree sodeelane pozival, naj se ga ne sramujejo, je bil zato dvakratno prevratniko dejanje: na eni strani je spodbujal k veji samozavesti pri uporabi slovenine, na drugi pa v jeziku odkrival vez, ki je slovensko govoree Kranjce druila v posebno, od nemko govoreih kranjskih prebivalcev razlino jezikovno enoto. Z izidom Pohlinove Kraynske grammatike leta 1768 se je zaela pri Slovencih prva oz. zgodnja doba modernega narodnega gibanja, ki so ga slavisti po ekem zgledu poimenovali narodno prebujenje ali narodni preporod. Pohlinu so e v sedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja sledili drugi pisci, predstavniki duhovine in tanke plasti lainega izobraenstva, ki so se posvetili pisanju slovnic, slovarjev, pesmaric, olskih knjig in prironikov za kmeta, 246

hkrati pa so zapisovali slovarsko gradivo, ljudske pesmi in narodne obiaje ter prevajali Sveto pismo in druga nabona in posvetna besedila. Njihovo delo je potekalo v ozkih krokih in je bilo brez posebnega programa, toda e sama misel na dvig ljudskega jezika na raven, ki je bila do tedaj privilegij jezikov elit, je bila pomemben prelom s tradicijo, saj je teila k opuanju stoletne kulturno-jezikovne prakse in je slovenini odpirala pot v javno rabo. Slovensko narodno prebujenje je imelo podobno kot soasna zgodnje-narodna gibanja drugod v Srednji in Zahodni Evropi svoje korenine v velikih drubenih in duhovnih spremembah 18. stoletja. Meanstvo na slovenskih tleh je bilo res ibkeje in se je poasneje krepilo kot v razvitejih delih habsburke monarhije, toda z absolutistino reformno politiko, ki je spodbujala razvoj obrti in trgovine, prenaala upravne posle na poklicno uradnitvo in teila k zmanjevanju cerkvenega vpliva, je kljub poasnejemu razvojnemu ritmu tudi v prostoru med Alpami in Jadranom raslo tevilo lainih izobraencev, uradnikov in celo meanskih podjetnikov, ki so aktivno posegali v javno ivljenje. Z relativno sprostitvijo duhovnega ozraja v drugi polovici 18. stoletja se je povealo zanimanje za naravoslovje in zgodovino, hkrati pa se je z racionalistinimi in razsvetljenskimi vplivi uveljavljal stvarneji, kritineji, k problemom konkretnega okolja usmerjen pogled na svet. Sredia strokovnih sreanj in pogovorov so postale kmetijske drube, po odhodu jezuitov in ukinitvi jezuitskih kolegijev tudi liceji in v Primorju po italijanskem zgledu ustanovljene akademije. Poskus obnovitve Akademije delavnih v Ljubljani (po zgledu barone Akademije operozov) se ni posreil. Z mislijo se je najprej e konec sedemdesetih let ukvarjal olnik in jezikoslovec Bla Kumerdej (17381805), ki si je ustanovo zamislil kot zdrubo raziskovalcev kranjskega jezika. Toda njegov nart ni uspel in Akademija operozov, ki so jo ponovno ustanovili leta 1781 v Ljubljani, je ivela le kratek as. Toda novi nazori in nove ideje so, eprav postopoma, vztrajno prodirali tudi na slovenska tla. O nekaterih najnovejih naravoslovnih spoznanjih (celo o Newtonovi fiziki) so na srednjih olah seznanjali dijake e jezuiti, med naravoslovci, ki so v drugi polovici 18. stoletja delovali na Kranjskem, pa sta se proslavila predvsem dva tujca: Giovanni Antonio Scopoli (172388) in Baltazar Hacquet (17401815). Scopoli, ki je bil doma s Tirolske in je skoraj desetletje in pol sluboval kot zdravnik in profesor v Idriji, je postavil temelje prouevanju rastlinstva na Kranjskem in v sosednjih deelah. Hacquet, sicer Francoz (po vsej verjetnosti severnofrancoskega rodu), je bil sprva prav tako zdravnik v Idriji, nato pa profesor na liceju v Ljubljani. Utemeljil je fizikalno geografijo Kranjske, hkrati pa je razvil pravi razsvetljenski program, s katerim je opozoril na nekatera kljuna vpraanja razsvetljenske misli in racionalistine filozofije. To je bilo toliko pomembneje, ker se domai izobraenci, ki 247

so poznali dela nemkih in francoskih razsvetljencev, veinoma niso lotevali filozofskih tem. Z vplivi reformnega katolicizma in zagovorniki joefinske cerkvene politike med duhovino je duh nove dobe prodrl tudi v cerkvene kroge. Simpatizerji reformnega katolicizma so sicer odklanjali janzenistine dogmatske razlage, vendar so se spogledovali z janzenistinim moralnim rigorizmom. Njihov najpomembneji predstavnik je bil ljubljanski kof Karel Janez Herberstein (kof v Ljubljani od 1772 do smrti 1787), ki je s svojimi nazori in knjinico vplival na vrsto slovenskih izobraencev, med drugim na Antona Tomaa Linharta in Jurija Japlja (17441807). Slednji je bil glavni avtor prvega katolikega in po protestantskem Dalmatinovem drugega prevoda Biblije v slovenino (17841802). Sve veter je bilo utiti tudi na drugih podrojih. Med znanstveniki slovenskega rodu je ob koncu 18. stoletja zaslovel matematik Georg (slovensko Jurij) Vega (17541802). Skromneji so bili doseki v arhitekturi in likovni umetnosti, kjer se je nadaljevalo obdobje baroka. Pravi vzpon je doivljalo slikanje na steklo in panjske konnice, ki je postalo pomembna oblika ljudskega izraanja. Za plemiki, meanski, uradniki in izobraenski sloj je bila seveda privlaneja uveljavitev gledalia. Potem ko je leta 1765 odprlo vrata stanovsko gledalie v Ljubljani, je ob koncu estdesetih let dobila svojo gledaliko stavbo Idrija, proti koncu stoletja pa e nekatera druga mesta. Na gledalikih odrih so nastopale nemke in italijanske igralske in pevske skupine, hkrati pa so e v estdesetih in nato posebej v osemdesetih letih prirejali predstave domai amaterji. Tudi ti so igre veinoma uprizarjali v nemini: uprizoritev slovenske priredbe Richterjeve Die Feldmhle na odru stanovskega gledalia v Ljubljani, ki jo je leta 1789 pod naslovom upanova Micka pripravil Anton T. Linhart, je bila zato za vse, ki so se zavzemali za vejo veljavo slovenine, pomemben dogodek. Leto kasneje (1790) je Linhart v slovenini in pod naslovom Ta veseli dan ali Matiek se eni priredil e Beaumarchaisovo Figarovo svatbo. Glasbo k Matiku je po Mozartovih vzorih napisal Janez Krstnik Novak (17561833), tedaj najpomembneji na Kranjskem ivei predstavnik glasbene ustvarjalnosti. Toda Linhartovemu Figaru oblasti zaradi njegove protiplemike osti niso ve odprle poti na oder: prvi so ga uprizorili ele v zaetku leta 1848 v Novem mestu. eprav je bilo slovensko kulturno gibanje v 18. stoletju e malotevilno in nepovezano, je naglo pridobilo pristae v veini s Slovenci poseljenih deel. Z uvedbo splone olske obveznosti je bilo treba prebivalstvu, ki razen materinine ni znalo drugega jezika, na najniji olski stopnji zagotoviti pouk v slovenini, zato pa je bilo treba napisati ubenike. Reforma ole in odpor poskusom oblasti (posebej v asu vlade Joefa II.), da bi nemino uveljavile kot enotni jezik uradov in ol vse monarhije, sta nekatere slovenske olnike celo 248

spodbudila, da so se zavzeli za pouk v slovenini tudi v vijih olskih razredih. tevilo slovenskih knjig je vztrajno raslo, poleg ubenikov, prironikov za kmete in nabonih spisov pa so izla tudi prva slovenska posvetna leposlovna besedila. V zadnjih desetletjih 18. stoletja so se s kratkimi prigodnikimi verzi e oglaali verzifikatorji iz razlinih s Slovenci poseljenih deel, sloves prvega slovenskega pesnika pa si je pridobil duhovnik Valentin Vodnik (1758 1819), ki je leta 1806 izdal pesniko zbirko Pesme za pokuino. Toda eno temeljnih vpraanj, vpraanje natanneje opredelitve slovenskega jezika in naroda, je ostalo nereeno. Pisci, ki so pisali in izdajali besedila v slovenini, so se na eni strani utili za del velikega ljudstva Slovanov, ki je segalo vse do Rusije, na drugi pa za prebivalce deel, v katerih so iveli. Pohlin je pisal in govoril o kranjskem jeziku in kranjski gramatiki, koroki slovniar Obalt Gutsman (172790), ki se je slovenske jezikovne enotnosti zavedal bolje kot Pohlin, pa o windische Sprache, kar naj bi pomenilo govor korokih Slovencev. Pomemben korak k jezikovnemu poenotenju je storil Jurij Japelj pri prevajanju Biblije, ko se je oprl na Dalmatinov prevod in protestantsko slovensko knjievnost 16. stoletja. Podobno poasi kot zavest o slovenski jezikovni enotnosti je dozorevala tudi zavest o enotnosti slovenskega naroda. Ta je prila prvi jasno do izraza v izobraenskem krogu, zbranem okoli barona Sigismunda (slovensko: ige) Zoisa. Baron Sigismund Zois (17471819), sin italijanskega oeta in slovenske matere, je bil tedaj najbogateji, po mnenju nekaterih sodobnikov pa tudi najbolj izobraen mo na Kranjskem. Potoval je po zahodni Evropi, znal ve tujih jezikov in postal pod vplivom razsvetljenstva deist in prostozidar. Okoli sebe je zbral pisano drubo izobraencev, ki so se sreevali v njegovi hii v Ljubljani. Sam ni napisal pomembnejih besedil, toda v svoji, za tedanje slovenske razmere bogati knjinici je imel poleg naravoslovnih knjig tudi Voltaira, Popa, Boileauja in skrajano izdajo Enciklopedije. Med stalnimi gosti Zoisovega omizja so bili nekateri najpomembneji predstavniki zgodnjega slovenskega kulturnega gibanja, tako tudi Anton T. Linhart, ki je v napovedi svojega dela Versuch einer Geschichte von Krain und den brigen Lndern der sdlichen Slaven Oesterreichs prvi izrazil misel, da so prebivalci prostora med Dravo in Jadranom po jeziku in izvoru eno samo, od drugih junih Slovanov razlino ljudstvo. Linhart Slovencev e ni imenoval z njihovim kasnejim imenom Slovenci, toda svojo zgodovino je izrecno zasnoval kot zgodovino ljudstva, ki ga jezik, kultura in zgodovina ne glede na upravno-politino razdeljenost povezujejo v posebno celoto. Iz Zoisovega kroga sta izla tudi pesnik Valentin Vodnik in jezikoslovec Jernej Kopitar (1780 1844). Vodnik se v devetdesetih letih 18. stoletja ni preizkual le v pesnitvu, ampak tudi v izdajanju prvih slovenskih pouno-zabavnih koledarjev in asnikov (Velika pratika 179597, 249

Lublanske Novice 17971800). Jernej Kopitar pa je leta 1809 spoznanje o enotnosti slovenskega jezika mednarodno uveljavil s prvo slovensko, v nemini napisano znanstveno slovnico, ki je izla v Ljubljani pod naslovom Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Krnten und Steiermar). Med nemkimi in slovenskimi kulturnimi prizadevanji v 18. in v zaetku 19. stoletja e ni bilo nasprotja. Avstrijske oblasti knjievni dejavnosti v slovenini niso nasprotovale, saj e ni ogroala tradicionalne hierarhije kultur in jezikov. Linhartovo upanovo Micko so leta 1789 brez zapletov igrali v ljubljanskem stanovskem gledaliu, italijanski pevci pa so ob opernih nastopih in odkritem pritrjevanju poslualcev vekrat peli tudi v slovenskem jeziku. Sredi 18. stoletja so bili Slovenci po ocenah Vasilija Melika v drubenem in kulturnem pogledu v podobnem poloaju kot Bretonci v Franciji. Prav z jezikovnim in knjievnim gibanjem, ki se je zaelo v drugi polovici 18. stoletja, pa se je med Slovenci zael proces, ki je zgodovinski tok usmeril v bistveno drugano smer, kot je tekel razvoj v Bretanji.

VOJNE S FRANCOZI IN ILIRSKE PROVINCE

Leta 1797 so Francozi pod Napoleonovim vodstvom premagali Avstrijce v severni Italiji, nato pa umikajoim se avstrijskim vojakim oddelkom sledili ob Soi proti Koroki in Dunaju. Del francoskih et pod poveljstvom generala Bernadotta kasnejega vedskega kralja je tedaj zasedel velik del ozemlja s slovensko govoreim prebivalstvom, med drugim tudi Ljubljano. Francoski poveljniki so prebivalce, ki so se pod vtisom avstrijske protifrancoske propagande ponekod umikali v gozdove ali beali proti severu, mirili z razglasi, izdanimi tudi v slovenini. Pri tem so leta 1797 ostali na slovenskih tleh le slaba dva meseca, saj so se po premirju v Leobnu (18. aprila) zaeli e umikati. Tedaj se je prvi in zadnji v Ljubljani ustavil tudi Napoleon. e leta 1805 so Francozi drugi zasedli deele s slovensko govoreim prebivalstvom. Tokrat je bil francoski zasedbeni reim tri kot prvi. Francozi so zasegli s avstrijsko dravno premoenje, breme vojake oskrbe so naloili prebivalstvu, deele pa so obremenili z visokimi davki. Druga francoska zasedba, ki je prav tako kot prva trajala le slaba dva meseca, je na ta nain ostala prebivalstvu v precej slabem spominu. Francoska vojska je s Slovenci poseljeno ozemlje tretji zasedla leta 1809. Avstrijske oblasti so tedaj s protifrancosko propagando, spodbujanjem avstrijskega domoljubja in ustanavljanjem deelne brambe prebivalstvo nartno pripravljale na odpor. Odklonilno razpoloenje so po prihodu Francozov e poveali njihovi ukrepi: prispevki in dajatve, ki so 250

Napoleona so pri ustanovitvi Ilirskih provinc vodili gospodarski in vojaki motivi: s to 750 km dolgo tvorbo na obmoju med Jadranom, Italijo, habsburko monarhijo in osmanskim carstvom si je Francija zagotovila za svoje gospodarstvo in trgovino prepomembno suhozemsko povezavo proti Vzhodu in Turiji, obenem pa je na delu morske obale, ki ga dotlej e ni nadzorovala, uveljavila carinsko zaporo in prekinila trgovske vezi med Avstrijo in Veliko Britanijo. Ilirske province so mednarodnopravno pripadale francoskemu cesarstvu, eprav ustavno niso bile njegov sestavni del. Med ozemlji, ki jih je osvojila napoleonska Francija, so imele poseben poloaj: njihovi prebivalci so imeli ilirsko dravljanstvo, toda na njihovem ozemlju so izobeali francosko zastavo in uporabljali cesarski grb. V Provincah so veljali francoski zakoni, vendar ne vsi. Nekatere ustanove so nosile cesarsko, druge le ilirsko ime. Ilirski uradi so bili podrejeni parikim ministrstvom in v sodnem pogledu je bilo zanje pristojno vije sodie v francoski prestolnici. Toda Province v upravnem pogledu niso posnemale francoske upravne organizacije, saj njihove temeljne upravne enote niso bili departmaji, temve pokrajine -intendance, ki so jim naelovali intendanti s pristojnostmi francoskih departmajskih prefektov. Z izjemo Vojne Hrvake, ki je bila ob estih civilnih edina vojaka pokrajina, so se Province upravno delile na distrikte, kantone in obine. Na elu celotne civilne uprave je bil glavni intendant, ki je bil podrejen guvernerju. Kako pomembni so bili pri odloitvi o ustanovitvi Provinc politini in vojako razlogi, pria dejstvo, da so bili vsi njihovi guvernerji z izjemo zadnjega, Fouchja, vojaki. 251

Province so obstajale le tiri leta, francoski uradniki pa so se pri njihovi upravi ubadali z velikimi teavami: na svojih poloajih so se naglo menjavali in razmere v deelah, ki so jih upravljali, so slabo poznali. Na velike probleme so zadevali tudi pri organiziranju oblasti na niji, obinski ravni, saj domae prebivalstvo za nove upravne naloge veinoma ni bilo usposobljeno ali pa je sodelovanje s Francozi odklanjalo. Toda nova uprava in zakonodaja sta pomenila za ozemlja, ki so prila leta 1809 pod Napoleonovo oblast, velik napredek in prvo sreanje z moderno meansko drubo. Francozi so v letih 180913 v Ilirskih provincah uvedli enakost pred zakonom in splono vojako obveznost za vse dravljane, poenotili so davni sistem in odpravili davne privilegije. Podravili so sodstvo, ukinili patrimonijalna sodia in zemljikim gosposkam odvzeli javnopravne funkcije, hkrati pa so vpeljali moderno, uradniko upravo in modernizirali olstvo. Mnogi med francoskimi ukrepi v kratkem asu francoske vlade e niso pokazali pozitivnih rezultatov. Zato pa so prili hitro do izraza negativni uinki nekaterih med njimi. Na gospodarske razmere je mono vplivala e nova avstrijsko-francoska meja, saj je prekinila tradicionalne prometne in trgovske poti v smeri severjug ter razdelila notranjeavstrijski prostor v dve dravi, kar je prizadelo prebivalce na obeh straneh meje. Krizo je e poglobila celinska zapora, ki je ohromila trako in istrska pristania. Francozi so sicer nartovali gradnjo novih cest, ki bi omogoile prevoz blaga iz Turije prek Ilirskih provinc v Italijo in Francijo, toda njihova izgradnja je poasi napredovala. Breme novih cestnih gradenj kot celotno finanno breme francoske uprave in vojske naj bi nosilo prebivalstvo Ilirskih provinc. Visoka davna bremena so seveda krepila protifrancosko razpoloenje in ostala na slovenskih tleh pod ljudskim imenom fronki v slabem spominu e ve kot stoletje po odhodu Francozov. Kmetje so bili nad francosko oblastjo posebej razoarani. Francozi so sicer z nekaterimi ukrepi izboljali njihov poloaj. Javnopravno, v skladu z Napoleonovim dravljanskim zakonikom, kmet ni bil ve podlonik, temve enakopraven dravljan, zemljika gosposka je izgubila upravne in sodne pravice, odpravljene so bile kmetove osebne obveznosti in slunosti, med njimi tlaka, ki ni bila vezana na zemljiko posest. Zniane so bile tudi dajatve zemljikemu gospodu, saj je kmet neposredno sam plaeval davke dravi. Toda o kmeki odvezi ali izenaitvi s kmeti v Franciji ni bilo govora. Zemljiki gospodje so ostali lastniki zemlje in kmet jim je bil za zemljo, ki jo je obdeloval, e naprej dolan dajati dajatve in opravljati razlina dela. Francoski pritisk na kmeta, naj izpolnjuje svoje obveznosti, je nezadovoljstvo e poveal; zato ni presenetljivo, da so se v letih 181113 kmetje vekrat uprli. Toda z vidika francoskega dravnega vrha se je zdelo pomembneje pridobiti plemstvo 252

Francoske oblasti so imele tako tudi med slovenskim prebivalstvom malo privrencev. Proti sebi so imele zagovornike starega reda, kmeko prebivalstvo, veino duhovine in veji del meanstva, ki je bilo e preibko, da bi se lahko navduilo za ideje in ustanove moderne meanske drube. Z liberalno gospodarsko politiko in odpravo cehov so si pridobile nasprotnike med obrtniki, ni manj nenaklonjeni pa jim niso bili niti vsi drugi, ki so jih prizadele gospodarske teave, novi davki in finanni predpisi. V ozkem krogu francoskih simpatizerjev so prevladovali izobraenci, reformno usmerjeni frankofilski uradniki in veji trgovci. eprav se Francozi v razmerju do Cerkve niso bistveno oddaljili od joefinskih stali in v Ilirskih provincah niso posnemali cerkvene politike v Franciji, si s svojo politiko verske enakopravnosti in razmejevanja pristojnosti med dravo in Cerkvijo niso mogli pridobiti tradicionalno katolikega slovenskega prebivalstva. Nasprotno: vrnitev Judov, ki so se, eprav le posamino, spet pojavili na Kranjskem in Korokem, ustanavljanje prostozidarskih lo (v Ljubljani, Kopru in Trstu), predvsem pa civilnopravni predpisi, ki so uvajali civilno poroko in civilno vodenje matinih knjig, so nezaupanje do francoske oblasti e poveevali. Vejih simpatij jim ni pridobila niti reorganizacija olstva, ki je zaradi finannih teav in kratke dobe francoske vlade ostala le pri zaetkih, etudi je pomenila pomemben napredek v primerjavi z organizacijo olstva pod Habsburani. Francozi so Cerkvi vzeli nadzor nad olstvom, uvedli namesto treh avstrijskih osnovnoolskih oblik (trivialke, normalke, glavne ole) enotno tirirazredno osnovno olo in olajali prehod v gimnazije in strokovne ole. Hkrati so razirili mreo nijih gimnazij, v Trstu, Kopru in Gorici ustanovili vije gimnazije liceje, v Ljubljani pa centralno olo, ki so jo leta 1811 preimenovali v akademijo. Akademije so bile v Franciji visoke ole, ki so nastale v asu revolucije. Francoska akademija je bila v tej lui prva prava visoka ola na slovenskem ozemlju. Imela je pet oddelkov: teolokega, filozofskega, pravnega, medicinskega in sprva tudi tehninega. Na akademiji v Ljubljani je tudiralo 200300 tudentov. Njeni uni jeziki so bili francoina, italijanina in latinina. Glavno mesto Ilirskih provinc je tako leta 1811 postalo pomembno olsko sredie, kjer se je izobraevalo ve kot tiso dijakov. Toda novi olski sistem ni imel trdnih finannih temeljev. Francozi so financiranje osnovnih ol in nijih gimnazij naloili obinam, ki bremena veinoma niso zmogle. tevilo osnovnih ol se zato ni povealo, temve se je marsikje celo zmanjalo Kmalu po ustanovitvi so prenehale z delom tudi nekatere nije gimnazije. Francoske olske reforme si v taknih razmerah med uitelji in prebivalci niso pridobile vejih simpatij. e najbolj zavzeto so jih pozdravili nekateri pripadniki slovenskega kulturnega gibanja, ki so v francoskem olstvu 253

Toda uradni jezik Ilirskih provinc je bila francoina. V uradih na niji, deelni in obinski ravni, kjer uradniki in stranke niso znali francosko, sta bili v rabi e nemina in italijanina. Slovenino so v uradovanju uporabljali le v neposrednem stiku s prebivalci, ki niso znali nobenega teh jezikov. V francoini, nekaj asa pa tudi v nemini in italijanini, je prav tako izhajal uradni list Ilirskih provinc Telegraphe Officiel. Problem rabe slovenine v uradovanju je bil nedvomno tudi v tem, da slovenski jezik v zaetku 19. stoletja e ni imel izoblikovanega pravnega in upravnega izrazoslovja, primanjkovalo pa je tudi izobraenih Slovencev, ki bi lahko prevzeli uradnike posle. Vendar to za francoski odnos do slovenine ni bilo odloilno: mnogo pomembneje je bilo, da so jezikovne in etnine razmere v Ilirskih provincah nekoliko bolje poznali le francoski uradniki, ki so v njih iveli in skoznje potovali. Precej manj so jih poznali in razumeli v Parizu. e ve: visokih francoskih uradnikov v francoski prestolnici in celo asopisnih poroevalcev, ki so poroali iz Ilirskih provinc, jezikovne in etnine posebnosti Ilirije veinoma niso prav ni zanimale. Ustanovitev Ilirskih provinc je pri nekaterih pripadnikih srbskega in hrvakega gibanja v Dalmaciji in slovenskega kulturnega gibanja na Kranjskem kljub temu vzbudila velika priakovanja. Eden vzrokov za to je bilo e samo ime Ilirske province. Za Napoleona je bilo to predvsem ime iz antike, ki ni imelo posebnega etninega ali narodnega pomena. Med Slovani na Balkanu in celo v avstrijskem dravnem vrhu pa je bilo to e stoletja ime, ki so ga uporabljali za Slovane, june Slovane ali za srbski ali hrvaki jezik govoree prebivalce Bosne in Dalmacije. Misel, da so francoske Ilirske province obnovitev antine slovanske Ilirije, ki je zasunjena ivotarila od rimske zasedbe dalje in jo je ele Napoleon priklical v novo ivljenje, je v pesmi Ilirija oivljena leta 1811 izrazil tudi pesnik Valentin Vodnik. Vodnikova oda Iliriji in Napoleonu je bila s slovansko in profrancosko usmeritvijo prvi, etudi e mono nedoloen poskus politine opredelitve slovenskih narodnih ambicij. Toda Vodnik 254

Francoska vojska je zaela zapuati Ilirske province poleti leta 1913. Septembra in oktobra so Ljubljano in slovensko ozemlje zopet zasedle avstrijske ete. Veina slovenskega prebivalstva je ohranila Francoze v slabem spominu. Spomin nanje se je zael spreminjati ele proti koncu 19. in v zaetku 20. stoletja, ko so zaeli v zaostrenih nacionalnih razmerah v monarhiji pred prvo svetovno vojno svobodomiselno usmerjeni slovenski izobraenci Francoze slaviti kot osvoboditelje izpod avstrijske oblasti. Ugotavljali, da je Napoleonova oblast v treh letih Ilirskih provinc za Slovence storila ve kot Avstrija v celem stoletju.

VRNITEV AVSTRIJCEV: DRUBENI IN GOSPODARSKI RAZVOJ V PREDMARNI DOBI

Avstrijske oblasti po odhodu Francozov na ozemlju nekdanjih Ilirskih provinc niso odpravile vseh ukrepov napoleonskega cesarstva. Tiste, ki so po vzoru reformne politike 18. stoletja brez nevarnosti za absolutistini reim teili h gospodarski in upravni modernizaciji ter h krepitvi osrednje dravne moi, so ohranile. Tako niso obnovile cehov in patrimonialnega sodstva, vrnile zemljikim gospostvom pravice do pobiranja davkov in ne preklicale v francoski dobi uveljavljene deljivosti zemlji. V veljavi so veinoma ostale tudi francoske upravne meje, upravo na okrajni ravni pa so delno zopet dobile v roke delegirane gosposke, ki so morale nastavljati olane uradnike in so se zaradi strokov uradnikih nalog otepale. Zato so jih postopoma zamenjali okrajni komisarjati, kar je na slovenskem ozemlju, ki je za francoske vlade spadalo v Ilirske province, e pred letom 1848 vodilo k podravljenju javne uprave. Bistveno drugae so v dravnem vrhu na Dunaju ravnali, ko je lo za reforme, ki bi lahko ogrozile obstojei avstrijski politini in drubeni red. Avstrijski uradniki so kmeko prebivalstvo takoj po prevzemu oblasti opomnili, da fevdalno razmerje ni bilo pretrgano in da morajo kmetje ne le e naprej plaevati urbarialne dajatve in opravljati tlako, temve tudi poravnati zaostale obveznosti do zemljikih gospodov. Odpravljene so ostale samo nekatere osebne slunosti, hkrati pa je ostala v veljavi odloitev, da mora kmet plaevati davke neposredno dravi in se mu zato dajatve gosposki zmanjajo za petino. Stari red je bil v glavnem obnovljen tudi v olstvu in v cerkvenih zadevah. Duhovina je zopet prevzela vodenje matinih knjig, v asu Ilirskih provinc sklenjene civilne poroke je bilo treba potrditi s 255

Z ohranitvijo nekaterih in le delno odpravo drugih francoskih reform so bile razmere v deelah, ki so v letih 180913 spadale v Ilirske province, in podrojih, ki so bili ves as v avstrijski posesti, vse do leta 1848 precej razline. V avstrijskem dravnem vrhu so nekaj asa celo razmiljali, da bi del nekdanjih Ilirskih provinc povezali v posebno celoto in so leta 1816 ustanovili t. i. Ilirsko kraljestvo. To je obsegalo veino s Slovenci poseljenega prostora: Kranjsko, Goriko, Trst z neposrednim zaledjem, najprej beljako in po letu 1825 tudi celovko okroje, Gradiansko in edad z okolico, poleg tega pa e vso Istro in do leta 1822 Reko in Civilno Hrvako juno od Save. Ilirsko kraljestvo je imelo svoj grb, naslov kralj Ilirije pa je bil sprejet v vladarski naslov. Goriki nadkof je leta 1830 dobil naslov metropolita Ilirije. Toda Ilirsko kraljestvo je bilo le tvorba na papirju. Njegovo ozemlje sta v resnici sestavljala dva gubernija, ki sta bila neposredno podrejena centralnim uradom na Dunaju. Traki gubernij je zdrueval Trst, Gorico, Gradiansko, Istro in do leta 1822 dele Hrvake, ljubljanski gubernij pa Kranjsko, beljako okroje in po letu 1825 vso Koroko. tajerska, ki ni bila del Ilirskega kraljestva, je spadala v graki gubernij Deele niso imele avtonomnih pristojnosti, eprav so se stanovi na tajerskem in Korokem e sestajali, leta 1818 pa so jih obnovili tudi na Kranjskem. V trakem guberniju do obnovitve deelnih stanov ni prilo. Meje med deelami so se pri tem v glavnem ustalile in se z nekaj izjemami do leta 1918 niso ve spreminjale. Deelnim mejam so se prilagajale cerkvene: Ljubljanska kofija je bila po obsegu izenaena s Kranjsko, zahodne meje Goriko-gradianske kofije (od leta 1830 znova Gorike nadkofije) so uskladili z novo zahodno goriko deelno mejo, Koprska kofija pa je bila zdruena s trako (1828). V drubenem in gospodarskem razvoju so se v prvi polovici 19. stoletja nadaljevali procesi, ki so jih spodbudile in absolutistine reforme. V kmetijstvu so ele tedaj v vejem obsegu prodrli fiziokratski obdelovalni postopki in kulture: prevladalo je triletno in tiriletno kolobarjenje brez prahe, vztrajno se je poveeval pridelek koruze, krompirja in krmilnih rastlin, vse ve pa so sadili in sejali tudi razne strnine poljine. Velikih lakot zadnja je bila leta 1817 ni bilo ve, eprav je ita za domae potrebe e vedno primanjkovalo. Gojenje 256

Opisano novosti so se seveda hitreje uveljavljale v bliini vejih tri in pomembnejih prometnih poti kot v odronejih vaseh in krajih. Podeelje je tako kazalo v predmarni dobi, delno pa tudi e kasneje, kaj raznoliko podobo: v vakih naseljih v bliini mest, vejih cest in prometnejih rek so marsikje e prevladovale zidane hie in kamnita poslopja, kmetje pa so del svojega pridelka prodajali na trgu. Toda v isti sapi so bila v vseh s Slovenci poseljenih pokrajinah, vasih celo nedale o ivahnih prometnic in trnih sredi, e naprej obmoja, kjer so vasi z lesenimi in slamo kritimi koami ohranjale skoraj nespremenjeno tradicionalno podobo, njihovi prebivalci pa so s pridelkom krili predvsem svoje potrebe in le izjemoma trgovali z okolico. Prometna mrea je bila e preslaba, da bi deelna gospodarstva povezala v trdnejo celoto in denarja je zlasti na podeelju primanjkovalo. Deljivost zemlji, ki so jo uvedli Francozi in je po vrnitvi Avstrijcev ostala v veljavi, je dodatno pospeevala razslojevanje na vasi: tevilo majhnih kmetij in kajarjev je raslo e hitreje kot prej, tevilo bogatejih kmetov pa je padalo ali se v najboljem primeru ni spreminjalo. Pomemben del dohodka podeelskega prebivalstva so bili e vedno zasluki v nekmetijskih dejavnostih, zlasti v elezarstvu in prevoznitvu, pa tudi v domai obrti, posebej v suknarstvu in platnarstvu. Nekmetijsko gospodarstvo, kljub novostim v prvi polovici 19. stoletja e ni doivelo pomembnejih sprememb. Prvi parni stroj na ozemlju dananje slovenske drave so leta 1835 postavili v sladkorni rafineriji v Ljubljani. est let kasneje je bilo na tleh dananje Slovenije osem, leta 1847 pa petindvajset parnih strojev. Povealo se je tudi tevilo deloma e mehaniziranih manufaktur, ki so bile e tesno povezane z zalonitvom in domao, kmeko obrtjo. Prizadevanja po proizvodni modernizaciji so se veinoma omejevala na uvajanje tehninih izboljav in orodij, vendar niso globlje posegla v tradicionalno organizacijo in nain dela. Sestava nekmetijskega gospodarstva se tako do leta 1848 ni obutneje spremenila. Najpomembneja nekmetijska proizvodna panoga je bilo tudi vnaprej elezarstvo, ki je po obsegu proizvodnje in tehnini plati na slovenskih tleh obutno zaostajalo za elezarskimi obrati na severnem Korokem in severnem tajerskem. elezovo rudo so v predmarni dobi e iskali in kopali na razmeroma obsenem ozemlju, toda v veini je bila slabe kvalitete. Med elezarskimi podjetij so po tevilu prednjaile majhne fuine, delavnice in kovanice, ki so 257

Poleg elezarstva so deelam s slovenskim prebivalstvom v prvi polovici 19. stoletja prinaale pomemben dohodek e druge nekmetijske dejavnosti. Rudnik ivega srebra v Idriji je sicer proizvajal precej manj kot v zadnjih desetletjih 18. stoletja, vendar je e vedno zaposloval ve kot 500 rudarjev. Od zaetka stoletja rasla proizvodnja svinca. Poveeval se je tudi izkop premoga. Med obrtnimi panogami je osrednje mesto ohranjala tekstilna proizvodnja: zrasle so prve strojne bombane predilnice, sukno, platno in imo pa so tudi naprej tkali in proizvajali predvsem na deeli. Razmere so bile naklonjene tudi steklarstvu, papirnitvu, predelovanju sladkornega trsa, evljarstvu in raznim drugim obrtnim panogam, ki so se ukvarjale s proizvodnjo potronih izdelkov. Vendar so imele vse te obrti glede na elezarstvo in tekstilne panoge le drugoten pomen. Nekmetijsko gospodarstvo je potemtakem ohranjalo predmoderno, predindustrijsko podobo, glavni energetski vir pa je ostajala voda. Premog se je le poasi uvajal v proizvodnjo. S Slovenci poseljene pokrajine so v tem pogledu e pred letom 1848 zaostajale za razvitejimi predeli monarhije, ki so se hitreje industrializirali. Zaostajanje v razvoju in modernizaciji elezarstva in nekaterih drugih nekmetijskih panog v Notranji Avstriji in na slovenskih tleh so najbolj vneti obudovalci tehnike in industrije zaskrbljeno opaali e v tridesetih letih 19. stoletja. O potrebi po hitreji gospodarski modernizaciji so razpravljali v kmetijskih drubah, leta 1838 pa so v Gradcu na pobudo razsvetljensko usmerjenega nadvojvode Johanna (Slovenci so ga prekrstili v Janeza) ustanovili e Zdruenje za podpiranje in pospeevanje industrije in obrti v Notranji Avstriji. To je imelo svoji podrunici tudi v Ljubljani in Celovcu. V Gradcu so videli glavno nalogo novega zdruenja v razirjanju informacij o tehninih in industrijskih novostih, v spodbujanju navduenja nad njimi ter v podpiranju podjetnike vneme, saj so, zvesti razsvetljenskim predstavam menili, da sta za potrebno gospodarsko posodobitev potrebna predvsem znanje in volja. S tem so sicer skupaj s kmetijskimi drubami v notranjeavstrijske deele vnaali ozraje nemirne radovednosti in utrjevali spoznanje o potrebi po spremembah, toda njihov vpliv je ostajal omejen na ozek krog lanov in bralcev drutvenih glasil. Med njimi so prevladovali podjetneji zemljiki gospodje, fuinarji, grainski oskrbniki, veji obrtniki in 258

Denarni zavodi, ki so v predmarni dobi nastajali na ozemlju s slovenskim prebivalstvom, kapitala v glavnem e niso posojali ali vlagali v gospodarstvo. Leta 1820 je bila kot druga hranilnica v Avstriji ustanovljena Kranjska hranilnica v Ljubljani. Sledile so ji hranilnice v Celovcu, Trstu in Gorici. Velike zavarovalnice so nastale v Trstu, protipoarno zavarovanje pa so irile tudi zavarovalnice iz Gradca in Dunaja. Toda kapitala za veja vlaganja v gospodarstvo je primanjkovalo. Med domaimi podjetniki so imeli veje koliine kapitala v rokah predvsem zemljiki gospodje, lastniki fuin in rudnikov. V predmarni dobi pa so se nato postopoma e uveljavljali podjetneji trgovci in obrtniki kmekega izvora in slovenskega rodu, ki so veali svoje premoenje ter postali pravi novodobni kapitalistini poslovnei. Zaetnik gospodarskega vzpona trgovske druine Kozler je bil kmeki sin Ivan, ki je ob koncu vojn s Francozi obogatel s trgovino s sadjem in v asu krize v zaetku dvajsetih let svoje premoenje poveal z nakupom nepreminin. Oe Fidelisa Trpinca, enega najuspenejih slovenskih podjetnikov, je bil sin blejskega kmeta in kramarja; svojo podjetniko pot je zael z zakupom mostnine in uitnin, nadaljeval pa s trgovino s poljedelskimi izdelki. Poseben ugled si je s svojimi gospodarskimi sposobnostmi pridobil neolani notranjski trgovec Janez Kalister, ki se je s trgovino, zakupi davkov in pekulacijami povzpel med najbogateje ljudi na tedanjem slovenskem ozemlju. Leta 1836 so oblasti javnost prvi obvestile o nameravani gradnji eleznice od Dunaja proti Trstu. e priprave na gradnjo june eleznice so spodbudile zanosna priakovanja in optimistine narte, obenem pa tudi tesnobo in strah pred prihodnostjo. V kmetijskih drubah so ugibali o tem, kaj utegne krajem ob progi prinesti nova prometna pot in ni manjkalo zaskrbljenih glasov, ki so svarili pred gospodarskim prepihom, ki ga bo povzroila elezna cesta. Pri tem so se v glavnem vsi strinjali, da je gospodarska prihodnost notranjeavstrijskih deel predvsem v posodobitvi kmetijstva in elezarstva. O nerentabilnosti obstojee, z ostanki fevdalnega razmerja obremenjene organizacije kmetijskega gospodarstva in potrebi po im prejnji zemljiki odvezi je le izjemoma stekla beseda, saj so oblasti taknim razpravam vse do leta 1848 ostro nasprotovale. Toda posamezniki so se e prav dobro zavedali, da bo z eleznico tudi na slovenskem ozemlju zavel nov veter, ki bo povzroil daljnosene drubene in gospodarske spremembe. Prvi odsek june eleznice na slovenskih treh progo od Gradca do Celja so odprli za promet leta 1846. Leto prej so zaeli graditi odsek proti Ljubljani, ki so ga izroili prometu leta 1849. 259

V relativno ugodnih gospodarskih razmerah predmarne dobe je naglo raslo tudi prebivalstvo. Zdravstvene in higienske razmere so se izboljale, stare kune bolezni so prenehale razsajati, pojavile pa so se nove. Vseeno je smrtnost padla skoraj za etrtino (od 36 na 26 promilov), kar je bil predvsem rezultat manjega umiranja v otrotvu. Z vejim tevilom preivelih se je poveevalo tevilo druinskih lanov, ki so morali od doma, da bi si zasluili kruh. Na deeli je marsikje e prilo do relativne prenaseljenosti, kmeki sinovi in here, za katere na kmetiji ni bilo ve prostora, pa so se selili v mesta. Med mesti se je v predmarni dobi posebej povealo tevilo prebivalstva v Trstu in Ljubljani. V Trstu je poraslo za 86,4 odstotka, v Ljubljani pa za okoli 75 odstotkov (od 9900 leta 1817, nekaj ve kot 17 000 leta 1847). Ljubljana je bila do leta 1848 podobno kot Gradec in Trst glavno mesto gubernija, torej upravno sredie za dve deeli (za Kranjsko in Koroko). Za prestolnicama obeh sosednjih gubernijev je sicer vedno bolj zaostajala, toda v isti sapi je zaela prav v prvi polovici 19. stoletja poveevati prednost pred Celovcem in Gorico. Zaradi lege v bliini nemirne Italije je leta 1821 postala za nekaj mesecev celo prizorie velikega mednarodnega diplomatskega sreanja kongresa Svete alianse. To je bil poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor najveji dogodek v 19. stoletju.

SPLONE KULTURNE RAZMERE V PREDMARNI DOBI

Obdobje 181548 kljub policijskemu in cenzurnemu pritisku tudi v kulturnem pogledu ni bilo as zastoja. Na to kaejo e podatki, ki govore o obisku osnovne ole. Okoli leta 1810 je hodil na slovenskem ozemlju v olo vsak sedmi oloobvezni otrok, leta 1847 vsak tretji. Obisk ole je bil sicer razlien po pokrajinah: najslabi je bil na Dolenjskem in Notranjskem, najbolji pa v tajerskem Podravju. Tobe za gospodarski in kulturni napredek vnetih mo, ki so tarnali nad zaostalostjo in nevednostjo slovenskega kmeta, so bile torej, vsaj kar zadeva nekatera obmoja, upraviene. Vendar je nesporno, da je vztrajno raslo tudi tevilo ol in z njimi ljudi, ki so znali brati in pisati. Avstrijske oblasti so po odhodu Francozov na ozemlju Ilirskih provinc obnovile stari sistem trivialk, glavnih ol in normalk. Med olami je bilo najve trivialk, saj je bilo glavnih ol in normalk na vseh slovenskih tleh le estnajst. Sedmim gimnazijam (v Ljubljani, Novem mestu, Celju, v Mariboru, Celovcu, Gorici in Kopru) sta se pridruili dve: obnovljena gimnazija v Trstu in privatna gimnazija v Idriji. Vijeolski tudij je potekal v licejih (v Ljubljani, v Celovcu in Gorici), vendar je bil omejen na obiajna dva letnika filozofije in na tiriletni tudij bogoslovja. V Ljubljani in Celovcu (eprav tu le do leta 1833) je bil v okviru 260

Poloaj slovenine v olstvu se v primerjavi z dobo pred prihodom Francozov ni obutneje spremenil. V mestih in vejih krajih je bil uni jezik v osnovni oli veinoma nemki, v Primorju in na Gorikem italijanski, na podeelju pa na pretenem delu ozemlja s slovenskim prebivalstvom slovenski. V slovenini je veinoma potekal tudi ponavljalni pouk v nedeljskih olah, s katerimi so leta 1816 razirili olsko obveznost za kmeko mladino. Toda v gimnazijah sta bila una jezika povsod celo v Primorju le nemina in latinina. Nemina in latinina sta bila tudi jezika pouka na licejih. S slovenskega vidika sta bili pomembni pridobitvi stolici za slovenski jezik na licejih v Gradcu (1812 oz. 1823) in v Ljubljani (1817). V prvi vrsti sta bili namenjeni uradnikom in duhovnikom, ki niso bili vei slovenine. Tako je slovenina prvi postala licejski uni predmet. Na gimnaziji in na liceju v Gorici so teaj slovenine organizirali ele leta 1848, v Celovcu pa je bila slovenina uni jezik na babiki oli in v celovkem semeniu. Duhovina je v predmarni dobi ohranjala pomembno mesto v javnem ivljenju; njen vpliv se je na nekaterih podrojih celo poveal. Toda dele duhovnikov med izobraenci je v isti sapi padal, kar kae na napredujo proces laizacije. tudij bogoslovja je bil sicer e vedno najceneja, slovenskim kmekim sinovom najdostopneja smer visoke izobrazbe in duhovniki poklic je zlasti med kmekim prebivalstvom e naprej uival velik ugled. Kljub temu je zaelo opazno rasti tevilo mladih Slovencev, ki so se pri izbiri tudija odloali za druge poklice ali se zatekli v bogoslovje ele potem, ko pri tudiju drugod niso uspeli. Duhovina je bila zato po svojih nazorih dokaj neenotna. V njenih vrstah je bilo nemalo ljudi, ki so zastopali razmeroma svobodomiselna stalia, hkrati pa videli v razirjanju najrazlinejih znanj med drugim znanja slovenine eno svojih pomembnih nalog. Moan vpliv so ohranjali joefinci in t. i. janzenisti, ki so s strogostjo in nasprotovanjem ljudski pobonosti prihajali ne le v spore s cerkvenimi oblastmi in verniki, temve tudi s pristai redemptoristinega gibanja, ki je oznanjalo preprosto in vedro vero. Med njegovimi obudovalci je bil tudi Friderik Baraga (17971868), kasneji kof v Zdruenih dravah Amerike, ki se je po veletnih sporih s kranjskimi joefinci v zaetku tridesetih let 19. stoletja 261

O dogodkih doma in po svetu so prebivalce poleg popotnikov obveali nemko pisani pokrajinski asniki. asnikom, ki so zaeli izhajati e v 80. letih 18. stoletja in so po letu 1815 razirili obseg, so se pridruili zabavno informativni priloge in listi. Oboji so res da v soglasju z avstrijskimi uradnimi stalii, a vendar presenetljivo aurno poroali ne le o dejavnosti avstrijskega dravnega vrha in visokih dravnih in deelnih uradnikov, temve tudi o politinih razmerah v raznih delih Evrope in po svetu. Hkrati so objavljali domoznanske in knjievne sestavke, lanke o gospodarskih in tehninih novostih ter prikaze kulturnih zanimivosti. Njihovo pisanje je bilo preeto z avstrijskim in deelnim domoljubjem. V leposlovnih, potopisnih in domoznanskih sestavkih so prevladovali vplivi romantike, v opisih gospodarskih in tehninih novosti pa zadrano udenje in strah pred prenaglimi spremembami. Med sodelavci pokrajinskih asnikov in informativnih listov so bili tudi slovenski avtorji in asopisi so obasno objavljali sestavke v slovenini. Slovenci so uspeli svoj asopis po dolgoletnem prizadevanju dobiti ele v zadnjih letih predmarne dobe. Od leta 1843 je Kranjska kmetijska druba v Ljubljani izdajala Kmetijske in rokodelske novice, tednik, namenjen poduku kmetov in rokodelcev, ki pa je kot edini slovenski asopis v predmarni dobi naglo prerasel v splono izobraevalno in narodno glasilo. Notranjeavstrijski in slovenski prostor torej v obdobju 181548 ni bil slabo obveen o poglavitnih tenjah in dogodkih tedanjega asa. To je razkrivalo tudi umetniko, kulturno in znanstveno ivljenje, ki se razen z nekaj izjemami ni odlikovalo po opaznejih dosekih, vendar pa tudi ni izkazovalo pretiranega zamudnitva. Med tujimi pesniki, ki so jih posnemali domai verzifikatorji in objavljali pokrajinski listi, so prevladovali drugo oz. tretjerazredni romantini ustvarjalci, ki so ugajali manj zahtevnemu okusu. Podobno so med obiskovalci stanovskih gledali, kjer so sprva gostovale tudi italijanske, nato pa vse bolj samo nemke igralske skupine, uivali veji ugled Bauernfeld, Denhartstein in Kotzebue, kakor Raimund in Nestroy. Med proznimi pisci je bil kot drugod v Avstriji in Nemiji posebej priljubljen moralnovzgojni Christoph Schmid, po katerem se je deloma zgledoval tudi avtor prve slovenske povesti Srea v nesrei Janez Cigler (1836). V cerkveni gradnji, podobarstvu in kiparstvu je v prvi polovici 19. stoletja e prevladoval barok. Nove klasicistine tenje so se v arhitekturi uveljavile zlasti v Trstu, ki je 262

Pogoji za znanstveno delo so bili v predmarni dobi e skromneji kot za umetniko. Leta 1811 ustanovljeni graki Joanneum naj bi po zamisli svojega ustanovitelja nadvojvode Janeza postal izobraevalno in znanstveno sredie za vso Notranjo Avstrijo. Kljub njegovemu pomenu so znanstvena prizadevanja v posameznih deelah dobila prepotrebno institucionalno osnovo ele z nastankom deelnih muzejev in strokovnih drutev. V leta 1831 odprtem ljubljanskem muzeju je prevladalo zanimanje za naravoslovje, vendar so v njem zbirali tudi zgodovinsko gradivo. Podobno je bilo predvsem k naravoslovju usmerjeno leta 1839 v Ljubljani ustanovljeno kranjsko muzejsko drutvo. Znanstvene knjige, zgodovinske listine ter zanimive naravoslovne predmete so hranile tudi privatne plemike knjinice in zbirke. Na Kranjskem je imel pravi zasebni muzej z bogato biblioteko in zbirko umetnin baron Joef Kalasanc Erberg (17711843), nekaj asa uitelj otrok cesarja Franca I in lastnik gradu Dol pri Ljubljani. Ljubitelje zgodovine in vse, ki so se zanimali zanjo, so tesneje povezala ele zgodovinska drutva za Kranjsko, tajersko in Koroko, ki so zaela z delom leta 1843. Z naravoslovjem in zgodovino so se zdaj bolj sistematino, zdaj zgolj ljubiteljsko ukvarjali domaini in priseljenci. Naravoslovci so s popisovanjem rastlinstva in ivalstva nadaljevali tradicijo deskriptivnega naravoslovja 18. stoletja, pri emer je po letu 1830 tudi ire v Avstriji povealo zanimanje za naravne znailnosti Kranjske in njen kraki svet. 263

Pod vplivi romantike in z rastjo slovenskega narodnega gibanja se je v prvi polovici 19. stoletja naglo vealo tudi zanimanje za slovenski jezik in slovansko jezikoslovje. Med pisci, ki so se lotevali razlinih jezikovnih in knjievnih vpraanj, zbiralci jezikovnega gradiva ter avtorji slovnic in slovarjev je bilo malo pravih jezikoslovcev. Prevladovali so duhovniki in ljubitelji slovenske besede, njihovo delo pa je bilo kljub temu, da se je njihov krog iril, e naprej slabo povezano in nesistematino. Eden redkih iroko izobraenih poznavalcev jezikoslovja in evropske knjievnosti je bil profesor na ljubljanskem liceju in licejski bibliotekar Matija op (17971835). Najpomembneji jezikoslovec slovenskega rodu v predmarni dobi Jernej Kopitar je kot cenzor in kustos v Dvorni knjinici ivel na Dunaju ter le obasno in od dale posegal v slovenska jezikovna razpravljanja. V tiridesetih letih pa si je na Dunaju s svojim jezikoslovnim znanjem pridobil ugled Franc Mikloi (181391), ki je postal leta 1849 prvi profesor slavistike na dunajski univerzi in nekoliko kasneje redni lan cesarske akademije. Kulturno in druabno ivljenje v vejih mestih na ozemlju s slovenskim prebivalstvom se v prvi polovici 19. stoletja ni razlikovalo od ivljenja v podobnih mestih drugod v Avstriji. V mestnih elitah so prevladovali pripadniki plemstva, dravnega in deelnega uradnitva, duhovine, meanskega izobraenstva in vojatva. Jezik njihovega pogovora je bila e naprej nemina, v nekaterih krogih in na obali italijanina, v Prekmurju madarina, na prilonostnih soirejih ali dinejih pa je bilo sliati tudi kakno francosko besedo. Mestni veljaki so se sreevali v gledaliu in na koncertih, pa ob nedeljskih in prazninih maah, na razlinih zabavnih, posebej plesnih prireditvah, v drutvih, kot so bila strelska in kazinska, na 264

SLOVENSKA NARODNA ZAVEST IN NARODNO GIBANJE

Velika veina ljudi na ozemlju s slovensko govoreim prebivalstvom v prvi polovici 19. stoletja e ni bila nacionalno opredeljena, med ustvi pripadnosti pa sta prevladovala obutje pripadnosti pokrajini in obutje pripadnosti monarhiji, ki sta jo uteleala dinastija in cesar. Znanje slovenine je bilo sicer kot v stoletjih prej razirjeno tudi v vijih slojih, toda tradicionalna razmerja med jeziki se e niso spremenila. Izobraena in plemikomeanska druba je pripadala nemki, italijanski in madarski kulturi ter je zaela ele postopoma dobivati moderno nacionalno zavest, ki je spodbujala k razmejevanju in diferenciaciji. Istoasno se je nadaljevalo oblikovanje in irjenje slovenske narodne zavesti, ki se je zaelo v zadnjih desetletjih 18. stoletja. Ta proces je pred letom 1848 potekal e razmeroma poasi, neredko od loveka do loveka, od prijatelja do prijatelja, od duhovnika in kaplana do vernika (V. Melik). ustvo narodne pripadnosti pri tem ni bilo nujno povezano z zavestjo o poreklu in materinini, saj so se za Nemce zaradi tradicionalne pripadnosti nemkemu kulturnemu svetu opredeljevali tudi mnogi slovensko govorei ljudje. Del izobraenstva in meanstva, ki je util simpatije do obeh narodnosti in kultur, slovenske in nemke, je izkazoval pripadnost obema ali pa je nihal med zavezanostjo zdaj eni, zdaj drugi. V taknih razmerah e ni prihajalo do izrazitejih nacionalnih zaostritev; slovenska knjievna prizadevanja so e uivala naklonjenost in podporo tudi med nemkimi izobraenci. Mnogo bolj so bile do slovenske kulturne ustvarjalnosti nezaupljive avstrijske oblasti, ki so nasprotovale vsaki spremembi v tradicionalni kulturni in jezikovni hierarhiji ter odlono zavraale izraziteje nacionalno opredeljevanje. Toda tevilo narodno usmerjenih Slovencev se je vztrajno vealo. Z njihovo tevilno rastjo je raslo tevilo slovenskih knjig in publikacij, hkrati pa je posebej v najbolj slovenski deeli Kranjski, ime Slovenec in slovenski izpodrivalo pokrajinski oznaki Kranjec in 265

Takni, e mono nezahtevni usmeritvi slovenskega kulturnega gibanja se je ob koncu dvajsetih let 19. stoletja postavil po robu krog izobraencev okoli jezikoslovca Matije opa in pesnika Franceta Preerna, ki si je e zastavil ambiciozneje cilje. op je menil, da za uveljavitev slovenine ne zadostuje le preprosto, kmetu namenjeno pisanje; slovenski jezik bi bilo po njegovem mnenju treba dvigniti na takno raven, da bo lahko postal izrazno sredstvo najvije knjievne umetnosti. Zato je z veliko vnemo podprl pesniki zbornik Krajnska belica, ki je izel v tirih zvezkih v letih 183034 (peti jim je sledil ele leta 1848). V Krajnski belici je sodelovala veina tedanjih slovenskih pesnikov, vendar je po umetniki moi dale izstopal France Preeren (180049), veliki pesnik slovenske romantike in eden najpomembnejih slovenskih literarnih ustvarjalcev sploh. Njegove pesmi, zbrane v Poezijah (1847), so postale vir navdiha generacijam slovenskih knjievnih ustvarjalcev. Preeren je bil v isti sapi eden redkih slovenskih izobraencev predmarne dobe, ki je odkrito izpovedal svoje narodne in politine nazore. V pesmi Zdravljica (1844), ki je po nekaterih domnevah nastala pod poljskimi in francoskimi vplivi, je klical k boju za narodno osvoboditev ter v skladu z predstavami zgodnjega liberalizma pozival k bratstvu in soitju med narodi. Upanja, da bo Krajnska belica prerasla v trajneje knjievno glasilo, se zaradi nasprotovanj cenzure niso uresniila. Avstrijske oblasti so ele v zaetku tiridesetih let 19. stoletja izdale soglasje k izdajanju slovenskega asopisa Kmetijske in rokodelske Novice, ki ga je izdajala Kranjska kmetijska druba. Urednik Novic je postal ivinozdravnik Janez Bleiweis. Novice so pod geslom V diru asa vtone, ki z njim ne plava teile k razirjanju novih gospodarskih znanj, orodij in postopkov, preganjale zaostalost in vraeverje ter pozivale k olanju in napredku. Drubenim in politinim temam so se previdno izogibale, zagotavljale so lojalnost cesarju in monarhiji ter prisegale na tradicionalne kulturne in verske vrednote. Toda hkrati so neprikrito spodbujale zavest o pripadnosti slovenski narodni skupnosti in ljubezen do slovenskega jezika ter obravnavale najrazlineja jezikovna, rkopisna, 266

Urednik Novic Janez Bleiweis je bil fiziokratsko in razsvetljensko usmerjeni konservativec, ki je nasprotoval radikalnejim drubenim in politinih spremembam, slovensko prihodnost pa je videl v poasni, na kmetijstvu in kmetu utemeljeni modernizaciji slovenskega prostora. Zato se je eprav so med naroniki Novic prevladovali duhovniki in laini izobraenci raznih poklicev obraal predvsem na kmeta. Vendar se je pri tem dobro zavedal, da imajo Novice kot edini slovenski list predmarne dobe tudi ire poslanstvo. Novice so v tej lui vse od zaetka nagovarjale vse Slovence in imele dopisnike po vsem slovenskem ozemlju. Leta 1844 so v odi cesarju Ferdinandu, ki jo je spesnil Jovan Vesel Koseski, prvi omenile Slovenijo kot domovino Slovencev. Bleiweisovemu okusu so bili blizu preprosti domoljubni pesniki in patetini narodni pevci, toda je v Novicah objavil tudi ve Preernovih pesmi. Novice so imele obenem pomembno vlogo v prizadevanjih po poenotenju slovenskega rkopisa. V letih 184346 so kot rkopis sprejele gajico (tako imenovano po voditelju ilirskega gibanja na Hrvakem Ljudevitu Gaju) in na ta nain nadaljnjemu razvoju slovenske pismenosti zagotovile enega prepotrebnih temeljev. Uveljavitev gajice je bila ena redkih trajnejih sledi, ki jih je na slovenskih tleh zapustilo ilirsko gibanje. To se je po letu 1830 razmahnilo na Hrvakem, njegov utemeljitelj Ljudevit Gaj (180972) pa se je navdihoval pri panslavizmu Jana Kollarja in njegovem staliu o tirih velikih slovanskih jezikih: ruskem, poljskem, ekem in ilirskem. Gaj je zagovarjal misel o junih Slovanih starih Ilirih, ki naj bi dokazovala, da so juni Slovani en narod in morajo zato teiti k oblikovanju enotnega knjinega jezika. Na Hrvakem je gibanje pospeilo proces narodnega in jezikovnega zdruevanja, od Slovencev pa je zahtevalo, da pristanejo na novo jezikovno hierarhijo: vlogo literarnega jezika za izobraence naj bi prevzela ilirina, slovenina pa bi ostala jezik literature za preprosto ljudstvo. Ilirizem je v tej lui tudi med Slovenci krepil obutke pripadnosti slovanstvu, toda z zavraanjem slovenine kot literarnega jezika si ni pridobil vejega kroga somiljenikov in pristaev. Slovensko gibanje je imelo v predmarni dobi e vedno jezikovno kulturno naravo in si e ni zastavljalo politinih ciljev. Pred letom 1848 so svoje politine nazore bolj ali manj posredno in prikrito izraali le redki slovensko govorei posamezniki, krog ljudi, ki so svoje narodne opredelitve e povezovali s konkretnimi politinimi predstavami in priakovanji, pa je bil e zelo ozek. Tako ni presenetljivo, e je imel tujec, ki je pred letom 1848 potoval preko slovenskega ozemlja in se ni podrobneje seznanil z lokalnim prebivalstvom, vtis, da je priel v nemki prostor. Mesta so imela nemki videz, jezik uradov je bila nemina, jezik pogovora na ulici in v javnih prostorih prav tako. Francoski slavist Cyprien Robert, ki je v tiridesetih 267

REVOLUCIJA LETA 1848 IN ZEDINJENA SLOVENIJA

Vest o tem, da je na Dunaju 13. marca 1848 izbruhnila revolucija, je v Ljubljano tri dni kasneje prinesel potnik, ki je imel na prsih pripet bel trak, kot so ga nosili pristai revolucije v dravni prestolnici. Novica se je naglo razirila po mestu in povzroila veliko razburjenje. Predstavniki oblasti in mestne elite so jo proslavili s predstavo v slovesno razsvetljenem gledaliu, zagovorniki reda in miru pa so ustanovili narodno strao. Ljubljana se je na novico o revoluciji na Dunaju odzvala podobno kot druga avstrijska mesta, eprav manj burno kot Gradec ali Celovec. Vest o nemirih na Dunaju ni prila povsem nepriakovano; bolj nepriakovan je bil nagel Metternichov padec. Kritini spisi in broure, ki so pozivali k odpravi absolutizma in ostankov fevdalizma, so e pred letom 1848 kroili tudi po ozemlju s slovensko govoreim prebivalstvom. O revolucionarnem vrenju v Italiji, Franciji in posameznih delih monarhije je od zaetka leta 1848 prav tako poroalo deelno asopisje. Toda meanstvo, med katerim razen v Trstu ni bilo lastnikov vejih proizvodnih obratov (prevladovali so trgovci, obrtniki in izobraenci raznih poklicev), je bilo na nagel konec absolutizma nepripravljeno in je ele oblikovalo svoje politine predstave. Vzneseneji meanski predstavniki so se v okronicah in spomenicah cesarju zahvaljevali za obljubljeno ustavo, nazdravljali Avstriji in Nemiji ter se zavzemali za svobodo tiska, enakopravnost pred zakonom, pravico zdruevanja, svobodne volitve in druge liberalne zahteve. Za zadrano politiko akanja se je opredelil tudi Janez Bleiweis z Novicami, ki je pozival k potrpeljivosti in mirnemu priakovanju dobrot, ki jih bodo prinesli novi zakoni in asi. Takna politika je ustrezala veini slovenskih meanov in izobraencev, eprav so se tudi med njimi e pojavili zagovorniki svobodomiselnih nazorov in stali. Revolucionarni nemir in cesarjeve obljube so s posebej velikimi priakovanji pozdravili kmetje. Prepriani, da je konno priel as zemljike odveze in da je zemlja odslej njihova, so marsikje prenehali oddajati dajatve, odklanjali tlako ter zavraali plaevanje davkov. V krajih, kjer so bili v napetih odnosih z zemljikimi gospodi, so se upirali, napadali gradove in plenili grainska poslopja. Ponekod se je njihova jeza obrnila tudi proti 268

Narodno vpraanje v prvih tednih po marnem prevratu e ni spodbujalo nestrpnosti in hude krvi. S slovenske strani je bilo sicer sliati pritobe, da je poveljniki jezik narodne strae samo nemki, v Ljubljani pa je v zaetku aprila prilo do spora zaradi na gradu izobeene zastave. Razreili so ga tako, da so frankfurtski nemki zastavi dodali belo-modrordee kranjske deelne barve, ki so postale slovenske narodne barve. Toda Slovenci in Nemci so veinoma e skupaj vzklikali svobodi in cesarju, nemko pisani pokrajinski asniki so bili e odprti za slovenska stalia in vladalo je preprianje, da bo mogoe odnose med narodi v monarhiji urediti v miru in slogi. Nekaterim slovenskim zahtevam (npr. zahtevi po pripustitvi slovenine v urade) so pritegnili tudi kranjski stanovi. Misel na novo, veliko Nemijo, v katero bi spadala tudi Avstrija, prav tako e ni povzroala razhajanj. Med njenimi pristai so bili mnogi Slovenci, ki so menili, da slovensko ozemlje in Avstrija glede na tradicionalne vezi nekako samo po sebi umevno spadata v ustavno preurejeni in asu primerno organizirani prostor nekdanjega nemkega cesarstva. O tem, kakne bi bile posledice takne prikljuitve veliki Nemiji za nadaljnji obstoj Habsburke monarhije in kakne za slovensko prihodnost, se e niso spraevali. Slovensko-nemki odnosi pa so se naglo zaostrili, ko so zaeli slovenski izobraenci po zgledu drugih narodov oblikovati svoje narodnopolitine zahteve. Prvi, ki se je lotil te naloge, je bil celovki kaplan Matija Majar (180992). e v drugi polovici marca 1848 je slovenske rojake pozval, naj ne zamudijo velikega trenutka in naj kot svoboden narod stopijo med svobodne narode. Trdil je, da so vsi habsburki narodi bratje in naj zato spotujejo drug drugega, toda vsak med njimi tudi Slovenci v Sloveniji naj ivi, kakor mu je drago. Majar je sprva za Slovence zahteval le uvedbo slovenine v ole in urade, v spomenici, ki jo je sestavil v zaetku aprila pa je svoje zahteve raziril. Ugotavljal je, da so Slovenci poseben narod, ki mora dobiti svoj sabor in pozval k tesneji zvezi z brati na Hrvakem in Dalmaciji. Le nekaj dni za Majarjem in neodvisno od njega so se oglasili na Dunaju ivei slovenski izobraenci in tudentje. V ve oklicih in spomenicah so se zavzeli za slovensko jezikovno enakopravnost in zdruitev v razline kronovine razdeljenega slovenskega narodnega ozemlja v eno samo, slovensko deelo. 20. aprila 1848 so na Dunaju ustanovili drutvo Slovenija (njegov predsednik je postal tedaj e priznani slavist Franc Mikloi) in 269

Program Zedinjene Slovenije je eprav leta 1848 e nejasen in nedoreen pomenil radikalen prelom z dotedanjo jezikovno in kulturniko usmeritvijo slovenskega gibanja. Nedvoumno je teil k odpravi starih deelnih meja in k preureditvi habsburke monarhije v zvezno dravo, v kateri bi Slovenci kot vsi drugi narodi uivali upravno, politino in gospodarsko avtonomijo. Toda zagovorniki programa Zedinjene Slovenije so bili leta 1848 e tevilno skromna skupina, ki s sklicevanjem na sveto in naravno pravico vsakega naroda do svobodnega razvoja ni mogla raunati na iro podporo. Za veino slovensko govoreega meanstva in izobraenstva je bila misel na Zedinjeno Slovenijo prenasilen odmik od zgodovine in zato klic k spremembam z nepredvidljivimi posledicami. Janez Bleiweis je sicer ni povsem odklanjal, ugotavljal pa je, da je preradikalna, saj Slovenci za njeno uresniitev e nimajo dovolj dune moi. Stvarni urednik Novic s svojimi ocenami ni bil dale od resnice. Misel na delitev zgodovinskih pokrajin in rtanje novih deelnih meja v korist nedoloene, e nikoli obstojee Slovenije je bila tuja tudi mnogim Slovencem, ki so se e utili Slovence, pri tem pa ohranjali mono pokrajinsko zavest ter videli v domai deeli prvo, najblijo domovino. Prevratnika pomlad leta 1848 je tako Slovence priklicala v politino ivljenje, toda njihov glas je bil e ibak in negotov. Avtorji in najbolj vneti zagovorniki programa Zedinjene Slovenije so zveine prihajali iz slovenskega narodnega obrobja (Gradec, Celovec) in avstrijske prestolnice, kjer so svoje predstave oblikovali pod vtisom tamkajnjih svobodomiselnih nemkih krogov, na Dunaju in v Gradcu pa tudi pod vplivom pripadnikov drugih slovanskih narodov. Na gibanje, ki se je razvilo na slovenskih tleh, posebej v najbolj slovenski deeli Kranjski in njeni prestolnici Ljubljani, so odloilneje kot ozraje v teh mestih vplivale domae razmere, ki so bile mnogo manj naklonjene spremembam in bolj zaznamovane s tradicijo. tajerski Slovenci so sicer do sredine maja 1848 zbrali ve tiso podpisov za Zedinjeno Slovenijo, peticije v podporo slovenskemu narodnemu programu pa so podpisovali tudi drugod po slovenskem ozemlju. Vseeno slovensko gibanje v nasprotju s ekim, hrvakim ali celo slovakim leta 1848 ni imelo mnoineje narave: Slovenci niso 270

Prvi veji politini preizkus, pred katerim so se podobno kot drugi narodi zahodnega dela habsburke monarhije leta 1848 znali Slovenci, so bile volitve v vsenemko skupino v Frankfurtu. Avtorji programa Zedinjene Slovenije in njihovi somiljeniki so po zgledu ehov odklonili volitve v frankfurtski parlament z argumentom, da so Slovenci in ne Nemci. V skladu s ekim preprianjem, da lahko avstrijske Slovane le ustavno preurejena in neokrnjena habsburka monarhije zavaruje pred nemko in rusko ekspanzivnostjo, so videli nasprotnika v slehernem nazoru, ki je ogroal habsburko dravno celovitost. Toda odkriti nasprotniki Frankfurta so bili na slovenskih tleh zopet le manjina. Veina slovenskih volivcev je brez posebnega navduenja sledila navodilom avstrijske vlade, naj se udeleijo volitev maja 1848. Za volitve v vsenemko skupino so se opredelili tudi nekateri svobodomiselno usmerjeni Slovenci, ki so priakovali, da bodo v Frankfurtu prevladale liberalne tenje, v narodnem pogledu pa bo dobila veino ideja o zvezi nemkih drav, v kateri bodo imeli tudi Avstrija in Slovenci svoje enakopravno mesto. V taknih razmerah je v nasprotju s eko, kjer je bila udeleba na volitvah zaradi protifrankfurtske agitacije razmeroma skromna nasprotovanje vsenemkemu parlamentu na slovenskih tleh beleilo veji uspeh le na Kranjskem in spodnjem tajerskem. Volitve v frankfurtsko skupino so bile za Slovence podobno kot za drugo prebivalstvo Nemke zveze povsem nova zgodovinska izkunja. eprav v pripravah nanje e ni prilo do pravega politinega boja, so povzroile veliko vznemirjenje. Vesti o cesarjevem begu z Dunaja v Innsbruck in novem uporu na Dunaju maja 1848 so napetost e poveale. Dunajski liberalci in demokrati med slovenskim prebivalstvom niso imeli mnogo pristaev. Dunajanom bolj naklonjeno vzduje je zavladalo ele v zaetku junija, ko so se zaele priprave na volitve v dravni zbor in se je izkazalo, da so bile dunajske majske barikade kronane z uspehom. Tedaj so svoje strani malotevilnim slovenskim obudovalcem dunajskih 271

Vendar tovrstnim spremembam v razpoloenju e vedno ni sledila odloneja akcija. Ljubljana se ni postavila na elo slovenskega narodnega gibanja, kot so jo vabili najbolj gorei slovenski narodnjaki. Nasprotno, politino pobudo so v rokah obdrali Slovenci z narodnega obrobja in izobraenci iz Gradca in z Dunaja. Ti so bili tudi glavni pobudniki slovenskega sodelovanja s Hrvati in ehi, h kateremu so posamezniki pozivali vse od zaetka politinega nemira. Vendar se tudi tovrstne zamisli kljub navduevanju nad slovansko tevilnostjo, niso mogle v resnici uveljaviti. Poziv bratom Slovanom, s katerim so ehi 1. maja 1848 kot protiute vsenemki skupini v Frankfurtu sklicali vseslovanski kongres v Pragi, je s slovenske strani podpisal slavist Franc Mikloi, med tristo udeleenci pa so se ga udeleili tirje Slovenci. Po njihovi zaslugi so prile v sklepno spomenico kongresa, ki se je zavzemala za preureditev habsburke monarhije v federativno dravo, tudi slovenske zahteve: zdruitev slovenskega narodnega ozemlja v kraljevino Slovenijo s prestolnico Ljubljano, priznanje diplomatske veljave slovenskega, jezika, uveljavitev slovenskega jezika v uradih, olah in sodstvu ter ustanovitev univerze v Ljubljani. V istem asu se je odposlanec grake Slovenije, ki se je udeleil zasedanja hrvakega sabora, v Zagrebu, zavzel za slovenskohrvako bratsko vzajemnost. Volitve v dravni zbor na Dunaju junija 1848 so potekale ponovno nemirno in ob razmeroma nizki udelebi na obmojih, kjer je bila udeleba nizka e ob volitvah za Frankfurt. Vendar je bil rezultat presenetljiv, saj so se kmetje tam, kjer so prili na volitve, odloali za zastopnike iz svojih vrst ali za izobraence, ki so jim zaupali. Na ozemlju s slovenskim prebivalstvom ni bil tako v dravni zbor izvoljen noben duhovnik in noben graak, med izvoljenimi momi pa so prevladovali zagovorniki svobodomiselnih pogledov. Polovica izvoljenih poslancev je bila slovensko usmerjenih, izraziti slovenski nasprotniki pa so bili v manjini. Slovenski poslanci so odpotovali na Dunaj, kjer je julija 1848 zael zasedati avstrijski dravni zbor, brez posebnega programa ali dogovora o skupnem nastopanju. Tudi v dravnem zboru se niso tesneje povezali in so v glavnem nastopali vsak zase. Kljub temu so se e v razpravi o zemljiki odvezi zveine pribliali zagovornikom liberalnih pogledov. Nekateri med njimi so bili odloni nasprotniki odveze z odkodnino in so trdili, da je zahteva po odkodnini v nasprotju z naelom dravljanske enakosti. Hkrati so svobodomiselna gledanja zastopali tudi v drugih vpraanjih. Ljubljanski odvetnik Matija Kavi je tako odklanjal izraz ustava (nemko Verfassung), e da je presploen in je 272

Toda oktobra 1848, ko se je revolucionarni Dunaj dvignil v obrambo Ogrske, so slovenski poslanci in voditelji v upanju na cesarjevo podporo narodni enakopravnosti in ustavni preureditvi monarhije podprli dvorno in vladno politiko. Podobno kot ehi so dunajske revolucionarje proglasili za privrence frankfurtsko-nemke in madarske stranke, ki nasprotuje enakopravnosti drugih avstrijskih narodov, posebej slovanskih. Pod vplivom taknih stali je veina slovenskih poslancev po izbruhu vstaje zapustila Dunaj ter se vrnila domov, malotevilni, ki so v prestolnici ostali in so se postavili na stran revolucionarjev, pa so bili doma deleni kritik in graje, Potem, ko je dravni zbor v drugi polovici novembra zael znova zasedati v Kromeriu, je svoj nart preureditve monarhije v tirinajst narodnozgodovinskih enot, predloil tudi ljubljanski odvetnik Matija Kavi, vendar zanj ni dobil podpore niti med sonarodnjaki. V ustavnem odboru dravnega zbora je po dolgih razpravljanjih prevladalo stalie sredine, ki se je zavzemala za ohranitev starih kronovin; te bi bile razdeljene v okroja z omejeno lokalno avtonomijo, meje okroij pa naj bi se kar najbolj skladale z jezikovnimi in etninimi mejami. V zaetku marca 1849 je ustavni odbor konno izoblikoval osnutek ustave in ga predloil dravnemu zboru. Dravni zbor pa ni imel ve obravnaval, saj ga je vlada 7. marca 1849 razpustila. Slovenske politine veljake sta, kot je zapisal asopis Slovenija, razpust dravnega zbora v Kromeriu in oktroirana ustava osupnila. Konservativneji del izobraenstva in meanstva je nemono priakoval, da bo vsaj oktroirana ustava obveljala, svobodomiselneji pa je odkrito izraal svoje razoaranje. Oktroirana ustava je med drugim omenjala leta 1816 ustanovljeno Ilirsko kraljestvo, v emer so nekateri privrenci slovenskega gibanja videli znak, da vlada e misli na zdruitev slovenskega ozemlja v posebno ilirsko enoto. Vendar so se tudi ta priakovanja naglo izkazala za neutemeljena. Z novo upravno razdelitvijo leta 1849 je ostalo slovensko narodno ozemlje razdeljeno na deele, guberniji pa so bili odpravljeni. Nova, v skladu z etninimi mejami oblikovana okroja, ki jih je predvidevala oktroirana ustava, so bila ustanovljena samo na tajerskem. Neuresniene so bile tudi druge slovenske zahteve. Leta 1849 je vlada z odloitvijo o prevodu dravnega zakonika v narodne jezike sicer prvi uradno priznala slovenski jezik in hkrati naloila deelam, naj tudi deelne zakone prevajajo v deelne jezike. Leto kasneje je zael v Ljubljani izhajati prvi slovenski uradni list Ljubljanski asnik. Toda vladne 273

Slovenci

niso

uspeli

letih

1848/49

dosei

uresniitve

nobene

svojih

narodnopolitinih zahtev, e nastanek slovenskega politinega programa in prvi poskusi oblikovanja gibanja v njegovo podporo pa so pomenili prelomen preobrat v narodnem razvoju. Zahteva po zdruitvi slovenskega narodnega ozemlja v avtonomno celoto, ki bo vkljuena v iri, federalno urejeni venarodni dravni okvir uivala kar se da irok in odprt home rule, je postala slovenski narodnopolitini vzor. Vse do razkroja komunistine Jugoslavije v osemdesetih letih 20. stoletja je ostala temeljno, eprav v razlinih obdobjih razlino mono vodilo slovenske narodne politike.

PETDESETA LETA 19. STOLETJA, SLOVO OD TRADICIJE

Ozemlje, na katerem je bolj ali manj strnjeno ivelo slovensko govoree prebivalstvo, je sredi 19. stoletja obsegalo okoli 24 000 km2. Jezikovna meja na zahodu, proti italijanskim in furlanskim sosedom, je tekla od Trakega zaliva do Tilmenta po robu med Furlansko niino in krakim hribovjem. S slovensko govoreimi prebivalci je bila poseljena dolina Rezije, nato pa se je meja dvignila na Kanin in se spustila v Kanalsko dolino. Od tu se je ez Karnijske Alpe usmerila proti Zilji na Korokem. Slovensko-nemka jezikovna meja je na Korokem najprej vzhodno od mohorja prekala Ziljsko dolino, razmejevala slovensko in nemko govoree prebivalstvo v Ziljskih Alpah, krenila mimo Beljaka na Osojske ture in nato ez Gosposvetsko polje proti severovzhodu, kjer se je obrnila proti Dravi in tekla na 274

Na tem prostoru (priblino seveda, saj jezikovno-etnine meje niso bile skoraj nikjer jasne rte) je sredi 19. stoletja ivelo nekaj ve kot 1 300 000 ljudi, od tega nekaj ve kot 1 milijon 150 000 Slovencev. Deelne meje so potekale tako, da so imeli slovensko govorei prebivalci veino le v dveh deelah: na Kranjskem in na Gorikem. Povsod drugod so bili v manjini. Od starih neslovenskih jezikovnih otokov so se ohranili le nemko govorei Koevarji na Koevskem (leta 1857 jih je bilo okoli 23 000) ter nemki naseljenci v Kanalski dolini in na Beli pei. Drugod so Nemci oz. nemko govorei prebivalci iveli predvsem v mestih. Veinsko italijansko govorea so e naprej ostajala primorska mesta Koper, Izola in Piran. Italijani in Furalni so predstavljali nekaj ve kot polovico prebivalstva tudi v Gorici. V Trstu in Gorici je bil poleg Italijanov in Slovencev opazen e dele nemko govoreih meanov. V drugi polovici 19. stoletja je na ozemlju s slovenskim prebivalstvom kljub visoki rodnosti in padajoi smrtnosti nastopilo obdobje demografskega zaostajanja. Slovenci so v rasti prebivalstva pred prvo svetovno vojno obutno zaostali za habsburkim povprejem. tevilo prebivalstva se je le poasi poveevalo, kar naj bi bila predvsem posledica gospodarskih razmer in z njimi povezanega izseljevanja. eprav so bile spremembe postopne in prostor s slovenskim prebivalstvom ni poznal industrijske revolucije, so petdeseta leta 19. stoletja predstavljala prelomnico v gospodarskem in drubenem razvoju. Z zemljiko odvezo, s svobodnejo trgovinsko in obrtno politiko v Avstriji in z izgradnjo june eleznice od Dunaja do Trsta leta 1857 se je sredi stoletja tudi za slovensko govoree prebivalstvo zael as modernega trnega gospodarstva. Kmet je razen v delu Gorike in slovenske Istre, kjer je obstajal kolonat, postal lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. Odkodnino za odvezo, davke in dajatve, ki jih je do leta 1848 lahko deloma poravnaval v pridelkih, je moral zdaj plaevati v denarju; zato je bilo treba im ve proizvodov prodati na trgu. Podobno so morali v boj za trg in kupce rokodelci, obrtniki in mali podjetniki, ki so jih po odpravi carinskih in obrtnih omejitev vse bolj ogroali ceneji industrijski proizvodi. Tudi juna eleznica je deelam, skozi katere je stekla, vzela pomemben del dohodkov, saj je uniila prevoznitvo ter pospeila 275

Pri tem so bili na novo odmerjeni davki z odkodnino za odvezo, ki so jo oblasti naloile slovenskemu podeelju, kjer je po zemljiki odvezi prevladovala razmeroma majhna zemljika posest (do 10 ha), za kmeko prebivalstvo veliko finanno breme. Kmeko stisko je dodatno poveevalo nereeno vpraanje uporabe panikov in gozdov, ki so ga oblasti reevale do konca sedemdesetih let 19. stoletja (ponekod pa celo e dlje). Veliki zemljiki posestniki so po zemljiki odvezi obdrali obsene povrine zemlje in gozda, velik del obinskih panikov pa je bil razdeljen med individualne kmeke lastnike. Najslabe so jo odnesli majhni kmetje in kajarji, saj so dobili premajhne dele panikov in gozdov, da bi lahko oskrbeli ivali ter si nabrali lesa in drv (ali pa so za nekdanje panike in gozdne pravice prejeli le skromno odkodnino). Ker je bilo tudi denarja od nekdaj uspenih kmekih obrti, kot sta bila sitarstvo in platnarstvo, vedno manj, so zaeli e v drugi polovici petdesetih let rasti kmeki dolgovi. Zadolevanje pri mestnih in vakih oderuhih je v naslednjih desetletjih spravilo mnoge kmeke lastnike ob hio in kmetijo. V kmetijskih drubah so se poskuali rastoi krizi v kmetijstvu postaviti po robu z obiajnim pozivanjem k modernizaciji in prevzemanju novih kmetijskih postopkov in tehnik. Preprianje, da bo kmetijstvo e nekaj asa ostalo glavni vir dohodka za slovensko prebivalstvo in da slovenski prostor za moderno industrializacijo e naprej nima pravih monosti, je delil tudi Janez Bleiweis. O vejih novih industrijskih obratih, ki bi napovedovali moderno industrializacijo, res ni bilo ne duha ne sluha. Nekaj novih podjetij je poleg premogovnikov v Zasavju zraslo ob juni eleznici, drugae pa je doivljal obutneji gospodarski razvoj predvsem Trst. Drugod je nekmetijsko gospodarstvo ohranjalo tradicionalno podobo; na slovenskih tleh so e naprej prevladovala majhna obrtna in manufakturna podjetja. V Novicah, ki so bile po prenehanju izhajanja veine drugih slovenskih asopisov v petdesetih letih osrednje slovensko glasilo, so vzroke za gospodarsko zaostajanje iskali predvsem nizki izobrazbeni ravni prebivalstva. Razlogi za zaostanek so bili seveda precej globlji: domaega kapitala je primanjkovalo, preteno hribovito ozemlje s skromno surovinsko bazo in veinsko predmoderno gospodarsko sestavo pa ni bilo posebej zanimivo za tuje vlagatelje. Toda pri tem tudi tobe o kulturni zaostalosti slovenskega kmeta niso bile brez osnove. Za slabo izobrazbeno raven prebivalstva je bilo v nemajhni meri krivo osnovno olstvo, ki po letu 1848 ni doivelo pomembnejih sprememb. Nart reforme osnovne ole v 276

Leta 1849 uveljavljena upravna razdelitev slovenskega ozemlja je z manjimi spremembami ostala v veljavi do konca habsburke monarhije. tajerska je bila v skladu z oktroirano ustavo, ki je predvidevala oblikovanje okroij na podlagi etninih meja, razdeljena na tri dele. Ti so ustrezali delitvi na zgornjo, srednjo in spodnjo tajersko; pri tem je le mariborsko okroje (spodnja tajerska) imelo slovensko veino. Primorska, ki je ostala upravna celota, je bila razdeljena na dve okroji. Eno je obsegalo Istro, drugo pa Goriko. Mesto Trst je skupaj z najblijo okolico imelo poseben poloaj in posebno ustavo. Ob koncu petdesetih let je bila novi upravni ureditvi prilagojena tudi cerkvena ureditev na Korokem in tajerskem. Lavantinska kofija, ki je bila e od joefinskih reform preteno slovenska, je leta 1859 prepustila Krki svoje ozemlje na Korokem, hkrati pa je od grakega (sekovskega) kofa dobila upnije v mejah mariborskega okroja. Lavantinski kof Martin Slomek je leta 1859 kofijski sede iz obrobnega t. Andraa na Korokem prenesel v Maribor. Na slovenskem ozemlju je bilo od konca petdesetih 19. stoletja let tako pet katolikih kofijskih sedeev: v Ljubljani, Gorici, Mariboru, Celovcu in Trstu. Posamezni deli ozemlja s slovenskim prebivalstvom so poleg tega spadali e v grako (Sekovsko), zagrebko in Sombateljsko (Sombathely) kofijo. Protestanti v Prekmurju in Porabju so imeli svojo cerkveno organizacijo. Slovensko kulturno in politino gibanje je po porazu revolucije leta 1848 in po zmagi novega absolutizma za dobro desetletje utihnilo. Matija Majar je leta 1851 ugotavljal: S politiko sedaj ni ni zaeti samo opazovati moramo, kaj se godi in skrbno se literarnega dela poprijeti. To je sedaj naa politika. Krog Slovencev, ki so se odkrito opredeljevali kot Slovenci, se je zopet skril na skromno tevilo lainih izobraencev in duhovine. Med raznimi poskusi, da bi ustanovili slovensko leposlovno glasilo, je trajneje zaivel le mesenik Uiteljski tovari, ki je zael leta 1852 izhajati v Celovcu. Leta 1851 je bila prav tako v 277

Slovensko gibanje je torej ponovno dobilo predvsem knjievno-kulturno naravo, v javnosti pa je bila obnovljena tradicionalna, hierarhizirana jezikovna praksa z nemino na vrhu. Nazori in pogledi mo, ki so dajali ton in smer slovenski kulturni dejavnosti, so bili tudi naprej precej razlini. Aktivne usmerjevalce slovenskega narodnega in kulturnega ivljenja v petdesetih letih 19. stoletja lahko v grobem razdelimo na tri skupine. Prvo je poosebljal vedno na kompromise pripravljeni, vendar nesporno slovensko opredeljeni Janez Bleiweis, ki je odkritosrno verjel, da je praktino izobraevanje ljudstva prva in najpomembneja narodna naloga. Drugo sta poosebljala lavantinski kof Anton Martin Slomek in urednik Zgodnje danice Luka Jeran (181896). Slomek je bil velik ljubitelj slovenine ter sam avtor vejega tevila nabonih in vzgojnih besedil, toda v isti sapi dosleden legitimist, nasprotnik revolucije, industrijskega kapitalizma in liberalizma ter zagovornik trdega opiranja na boje postave. Jeran, ki je s Slomkom v dobrni meri delil duhovno obzorje, je v Zgodnji danici zastopal ultramontanska in klerikalna stalia. Tretji skupini so pripadali svobodomiselneji mladi ljudje delno srednjeolci, delno visokoolski tudentje , ki so se s svojim pesnikim in pisateljskim delom zaeli odmikati od romantike v smer realizma. Veinoma so bili vzneseni obudovalci pesnika Franceta Preerna in privrenci slovanskih in slovenskih gesel iz leta 1848. Njihova najizraziteja predstavnika sta bila pesnik Simon Jenko (183569) in vsestranski literarni ustvarjalec Fran Levstik (183187). Prvi dve skupini sta v narodnem in kulturnem ivljenju mono prevladovali. Vsaka svoje glasilo sta imeli v Novicah in Zgodnji danici, ki sta bila veino petdesetih let 19. stoletja edina slovenska asopisa. Duhovina je imela odloujo vpliv tudi na knjievno in izdajateljsko dejavnost. Ljudstvu namenjene publikacije in knjine izdaje so imele tako podobno kot v predmarnem asu preteno naboen, domoljuben in poudarjeno moralistien, peat; kljub temu pa so kot kaeta prevoda Campejeve priredbe Robinzona (1849, 1851) in Koe strica Toma Harriet Beecher Stowe (1853) v ponudbo zabavnega branja e prodirale sodobneje tenje. Izvirno pesnitvo in prozo so oznaevale razline kvalitetne ravni, pri emer so v mlaji, k realizmu usmerjeni pesniki in pisateljski generaciji nastajala tudi izpovedno moneja literarna besedila. Ta so izhajala v Novicah, v koledarjih, v pesnikih zbirkah in obasnih knjievnih publikacijah. Nov tip prozne pripovedi, ki je imela neprikrito narodno-politino ost in si je pridobila irok krog bralcev sta ustvarila Fran Levstik z Martinom Krpanom (1858) in Ferdo Koevar avanin (183378) z Mlinarjevim Janezom 278

Z znanstvenim delom so se v petdesetih letih organizirano ukvarjali le v zgodovinskih drutvih. V njih so se posamezniki v razsvetljensko-zgodnjeliberalnem duhu posveali popisovanju deelnih zgodovin. Kljub temu da so bili med lani teh drutev tudi Slovenci, je njihova dejavnost potekala samo v nemini. Pozivi, naj slavna druba kranjskih zgodovinarjev izda kranjsko zgodovino v slovenskem jeziku, so ostali brez uspeha. Namesto tega so Novice v drugi polovici petdesetih let odprle strani kvazi strokovnim sestavkom duhovnika in pisatelja Davorina Trstenjaka (181790), ki je dokazoval slovensko avtohtonost in tisoletno narodno prisotnost v prostoru med Alpami in Jadranom. Trstenjakovo pisanje sicer ni imelo vejega odmeva, razkrivalo pa je slovensko obutje nemoi in negotovosti v razmerah absolutizma in nemkega pritiska. Slovenska mesta v kratkem obdobju let 1848/49 niso vidneje spremenila zunanjega, nemkega videza. Od zaetka petdesetih let je javno in druabno ivljenje tudi tam, kjer je e kazalo slovenske znake, znova dobilo nemko obeleje. Oblasti so bile, podobno kot v predmarni dobi, skrajno nezaupljive do javnega izraanja narodne pripadnosti. Ugotavljale so, da Slovenci kot drugi nenemki narodi monarhije e nimajo dovolj avstrijske zavesti. Zemljevid slovenskih deel, ki ga je v obsegu predstav o Zdrueni Sloveniji pripravil kartograf Peter Kozler, leta 1853 ni mogel ve iziti niti pod naslovom Zemljevid kraljestva Ilirije. Slavnostna proslava stoletnice rojstva pesnika Valentina Vodnika leta 1858 v Ljubljani pa je bila znak, da absolutistini pritisk e popua. Vseeno se je nov as za slovensko narodno gibanje lahko zael ele, ko so bil po avstrijskih porazih v Italiji (1859) absolutizmu v habsburki monarhiji dokonno teti dnevi.

279

ZAETEK USTAVNE DOBE: SLOVENSKA POLITIKA IE SVOJO PODOBO

Slovenski voditelji so odpravo absolutizma in zaetek ustavne dobe pozdravili z zadranim optimizmom. Kranjci so praktien narod, ki pri vsaki novini aka, kaj bo dejansko iz nje, je oktobra 1860, ob razglasu oktobrske diplome, zapisal Bleiweis. Njegova previdnost ni bila toliko izraz dvoma o dejanskih namenih dunajskih oblasti kakor preprianja o ibki socialni osnovi slovenskega gibanja. Kar je Galicija in eka, to Slovenija ni, je ugotavljal Bleiweis in pojasnjeval svojo misel takole: Ondi je narodne gospode, narodnega meanstva obilo; pri nas narodne moe teh vrst lahko na prste pretejemo. Da je imel Bleiweis v marsiem prav, se je pokazalo leta 1861 pri prvih deelnozborskih volitvah. Priprave na volitve so bile nesistematine in slabo koordinirane, politini tabori pa e neizoblikovani. Na opredeljevanje volivcev so v prvi vrsti vplivala osebna poznanstva in simpatije, manj narodna in politina stalia kandidatov. Bleiweis je bil tako na Kranjskem izvoljen v treh razlinih krajih naenkrat, kar nazorno kae na politino neorganiziranost, obenem pa tudi na slovensko stisko s poslanskimi kandidati. Kljub politinim nejasnostim so se volivci na slovenskem ozemlju v izbiri med kandidati konservativnih in liberalnih nazorov leta 1861 znova opredelili za liberalno stran. Taken rezultat je bil med drugim posledica dejstva, da kmetje kot leta 1848 niso volili duhovnikov. eprav teh ni kandidiralo malo, je bil izvoljen le eden. Volilni sistem z volilno geometrijo in oblikovanjem volilnih okrajev Slovencem ni bil naklonjen. V socialnem pogledu je dajal prednost veleposestnikom in meanom, v narodnem pa Nemcem. Kmeko prebivalstvo, ki ga je bilo v deelah s slovenskim prebivalstvom okoli 80 odstotkov in je bilo v veliki veini slovensko, je v deelne zbore volilo le dve petini poslancev. Slovenci so bili tako v deelah, kjer so iveli, vse do leta 1918 skromneje zastopani, kot bi bili, e bi bilo merilo dejansko tevilo slovensko opredeljenega prebivalstva. Toda pri deelnozborskih volitvah leta 1861 e ni prihajalo do izrazitejih slovensko-nemkih in slovensko-italijanskih zaostritev. Glavna zahteva, s katero so leta 1861 nastopili narodno opredeljeni Slovenci, je bila zahteva po enakopravnosti slovenine v olah, na sodiih in v uradih. Tej zahtevi ni tudi med poslanskimi kandidati, ki so kasneje nasprotovali slovenskem taboru, nihe oporekal. Nasprotno: zdelo se je, da je delena vsesplonih simpatij in podpore. Med deelnozborskimi poslanci tako ni bilo malo mo, ki so bili izvoljeni s slovenskimi glasovi, pozneje pa so se opredelili za nemko stran. Slovensko gibanje je na volitvah doivelo obuten neuspeh: v kranjskem deelnem zboru se je med 36 opredelilo slovensko 13 280

Vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju je v estdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja obdral Janez Bleiweis. V asu volitev je sicer poskuala na volivce vplivati tudi Zgodnja danica, toda njene usmeritve prvo katolika vera, ele nato narod in slovenina ni podpirala niti vsa duhovina. Bleiweisov krog se je v razpravi o dravnopravnih vpraanjih jasno opredelil za ustavno monarhijo, drugae pa je sledil zmerno konservativnim staliem in se izogibal liberalno-katolikim sporom. Slovenska politika vsaj do razprave o konkordatu leta 1867 ni imela klerikalnega obeleja. V obdobju vlade ministrskega predsednika Antona Schmerlinga (186165) so slovenski voditelji nasprotovali centralizmu in v dunajskem dravnem zboru pritrjevali federalistini desnici, vendar niso spodbujali k naelni opoziciji proti vladi. Po Schmerlingovem odhodu (1865) so podprli konservativno usmerjeno vlado grofa Richarda Belcredija. Takna, previdna in umirjena politika pa je imela tudi odkrite nasprotnike. Liberalneje mislee izobraenstvo je bilo tevilneje na tajerskem, od koder je dobilo slovensko narodno gibanje v estdesetih letih najve novih spodbud. Zahteva po Zedinjeni Sloveniji je ostajala slovenski narodnopolitini ideal, toda slovenski poslanci in voditelji je potem, ko so jo leta 1861 zapisali v svoj program, skoraj niso ve omenjali. Odnosi med pristai slovenskega gibanja in njihovimi nasprotniki so se namre po volitvah naglo zaostrili. Na veini slovenskega ozemlja sta se izoblikovala dva tabora: slovenski in nemki. e Bleiweis je opozoril, da to poimenovanje ni povsem tono, saj so bili med nasprotniki slovenske politike tudi Slovenci. Sam je nasprotnike slovenskega gibanja razdelil v tri skupine. V prvo naj bi spadali obrtniki in uradniki, ki so sicer doma govorili slovensko, v javnosti pa so v elji po veji veljavi uporabljali nemino. V drugo je uvrstil vse, ki so bili odvisni od prvih, vendar pa v srcu niso bili protislovensko usmerjeni. V tretji pa naj bi bili pravi Nemci, pripadniki nemkega meanstva in uradnitva. Prav ta skupina naj bi najglasneje nasprotovala slovenskim narodnim zahtevam in oitala Slovencem separatizem in izdajo. Vendar Bleiweisove tri skupine slovenskih politinih nasprotnikov le nepopolno ponazarjajo teave, s katerimi so se v prizadevanju po irjenju narodne zavesti in pridobivanju privrencev sreevali slovenski politini voditelji. Osebne ambicije in koristi so res 281

Program Zedinjene Slovenije je bil torej pod vtisom ostrih nemkih kritik in spoznanja o ibkem socialnem zaledju slovenske politike po letu 1861 v politinih nastopih slovenskih narodnjakov potisnjen v ozadje. Slovenski poslanci in voditelji so se omejevali na zahteve po narodni in jezikovni enakopravnosti, hkrati pa so se ob raznih prilonostih navduevali nad slovanskim in junoslovanskim jezikovnim in narodnim sorodstvom. Celovki duhovnik Andrej Einspieler (181388) je sicer poskual zahtevi po Zedinjeni Sloveniji zagotoviti iro, zgodovinsko utemeljitev in se je ukvarjal z mislijo na modernizirano obnovitev Notranje Avstrije. V njej bi posamezne deele ohranile zgodovinske meje, Slovencem pa bi bila priznana avtonomija. Toda Einspielerjeva Notranja Avstrija si ni pridobila irega kroga privrencev. V oeh Nemcev, ki so na tajerskem in Korokem prevladovali, je problem po nepotrebnem zapletala, z vidika Slovencev, ki bi bili v takni notranjeavstrijski zvezi e vedno v manjini, pa nista niesar reevala. Slovensko kulturno in politino ivljenje se je v estdesetih letih odvijalo v italnicah. 282

Ljubljanska italnica je postala matica vseh italnic, Ljubljana pa se je v estdesetih letih 19. stoletja spreminjala v prestolnico slovenskega kulturnega in politinega gibanja. Mesto je sicer na zunaj e naprej ohranjalo nemki videz, vendar so se v njem mnoila slovenska drutva. Leta 1863 so po ekem zgledu ustanovili telovadno drutvo Juni Sokol, leta 1864 prvo slovensko znanstveno drutvo Slovensko matico in leta 1866 Dramatino drutvo, ki je zbiralo okoli sebe ljubitelje gledalike igre. Hkrati je bila Ljubljana pomembno tiskovno in izdajateljsko sredie. Slovenska literatura je od zaetka estdesetih let doivljala nagel razcvet, kar je med drugim razkrivalo rastoe tevilo knjinih publikacij. V knjievnem ustvarjanju je prevladovala postromantika, vse moneje pa so bile tudi prvine realizma; med pesniki je poleg Frana Levstika izstopal Simon Jenko, med pisatelji pa Josip Juri (184481), sicer obudovalec Walterja Scotta. Ustvaril je prvi slovenski roman (Deseti brat, 1866), pomemben pa je tudi njegov prispevek k domai dramatiki. Leta 1866 je ljubljanska italnica postavila na oder tudi prvo slovensko opereto Benjamina Ipavca (18291908), ki se je proslavil kot najpomembneji predstavnik slovenske glasbene romantike. Za vse bolj ivahno slovensko kulturno in politino gibanje so Novice, ki so v obsegu nekaj strani izhajale enkrat tedensko, postajale pretesne. Zato je leta 1863 graak Miroslav 283

Avstrijski dravni vrh in vlada sta sicer od zaetka estdesetih let naelno zagovarjala stalie o jezikovni in narodni enakopravnosti. Deelnim uradom in sodiem sta priporoala uporabo deelnih jezikov pri obevanju s strankami, ki niso obvladale nemine. V dejanskem ivljenju pa je bila praksa kljub vladnim razglasom in priporoilom odvisna od lokalnih in deelnih razmer, od dobre volje in jezikovnega znanja uradnikov ter od pripravljenosti strank, da si z vztrajanjem in trmo zagotovijo svoje pravice. Slovenina si je tako le poasi utirala pot v pisarne in sodne dvorane. Na Kranjskem je na sodiih v stiku s strankami, ki so znale samo slovensko, postala njena uporaba obvezna leta 1867. V kranjskem deelnem zboru se je vidneje uveljavile ele po letu 1867. Povsod drugod je bil poloaj slovenine precej slabi kot na Kranjskem in celo ljubljanska obina je, eprav je bila do leta 1868 v slovenskih rokah in je imela slovenskega upana, uradovala v nemini.

KREPITEV SLOVENSKEGA GIBANJA IN NJEGOVE DELITVE

Dogodki, ki so v letih 1866/67 zatresli habsburko monarhijo, so vplivali tudi na slovensko gibanje. Avstrijski poraz v vojni s Prusijo leta 1866, ki je odpiral vrata zdruevanju Nemije pod pruskim vodstvom in omogoil nadaljnje zdruevanje Italije, je bil za slovenske narodne voditelje dokaz, da je zgodovinske meje mogoe spreminjati. Zdelo se jim je, da je 284

Pod vplivom ozraja, ki so ga povzroili ti dogodki, se je del slovenskih politikov e leta 1866 ponovno oglasil z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Hkrati se je krepila podpora slovenskemu gibanju na podeelju in v mestih. Slovenski tabor je na volitvah v deelne zbore januarja leta 1867 zabeleil prvi prepriljiv volilni uspeh. Kmeko prebivalstvo je v veliki veini podprlo slovenske kandidate, na Kranjskem pa so slovenski kandidati zmagali tudi v veini mest in v trgovski zbornici. Slovenci so tako v kranjskem deelnem zboru prevladali, v gorikem pa so bili skoraj izenaeni z italijanskimi zastopniki. V slovenskem delu tajerske so prodrli v kmeki kuriji. Volitve so razkrile, da si je slovensko gibanje med prebivalstvom pridobilo pomembno podporo. Zdaj ele moremo prosto dihati, zdaj e le smemo rei, da je slovenski narod v resnici na svetu, da ivi, da se zrelo politiko giblje in da nismo samo narodopisen pojem, je v Novicah zanosno vzklikal pravnik Valentin Zarnik (18371888). V zaostrenem vzduju, ki je spremljalo razprave o dualizmu, je vlada februarja 1867 razpustila nekatere deelne zbore s federalistino veino. Med njimi je bil tudi kranjski. Kljub monemu vladnemu pritisku so Slovenci na ponovnih volitvah marca 1867 izgubili le nekaj mandatov v mestni kuriji in v kranjskem deelnem zboru obdrali veino. Z volilnimi uspehi se je leta 1867 okrepilo tudi slovensko zastopstvo v dravnem zboru, kjer se je tevilo slovenskih poslancev povzpelo na osem. Slovenci so v nasprotju s ehi, ki so dravni zbor e od leta 1864 bojkotirali, sklenili, da gredo na Dunaj in se dualizmu uprejo. Poskus taktinega nasprotovanja in soasnega dogovarjanja z vlado pa se ni posreil. Slovenski poslanci so v zaetku zasedanja dravnega zbora sicer slono ugotavljali, da pomeni nemko-ogrska delitev monarhije slovensko in avstrijsko smrt, toda ko je bilo treba glasovati, so dvignili roke za izjavo v podporo dualizmu. Osuplim volivcem doma so spremembo svojih stali pojasnjevali z vladnimi obljubami o raziritvi deelne samopurave in o veji veljavi slovenine v olah in uradih. Naglo pa se je izkazalo, da ni lo le za vladne obljube. Vlada je namre v zameno za slovenske glasove odobrila tudi gradnjo eleznice LjubljanaTrbi, za katero so se Slovenci potegovali e nekaj asa. Koncesijo zanjo je dobil poslanec Lovro Toman, ki jo je za 285

Ravnanje slovenskih dravnozborskih poslancev je poglobilo nasprotja v slovenskem gibanju. Slovenska politika, e razcepljena v staroslovensko (konservativnejo) in mladoslovensko (liberalnejo) strujo, se je razdelila e ob vpraanju politine taktike. Na eni strani so bili pristai realne oz. kompromisne politike, na drugi odloni zagovorniki Zedinjene Slovenije. V konservativni struji so se tedaj - posebno ob razpravi o preklicu konkordata - zaeli kazati vse vidneji znaki klerikalizacije. Preklicu konkordata se je posebej upirala duhovina, ki je bila v slovenskem prostoru glavna opora narodnega gibanja na podeelju. Slovenski voditelji so zato v zaostrenih razmerah, ki jih je sproala razprava o vlogi Cerkve v javnem ivljenju, zaeli popuati cerkvenim pritiskom. Zahteve po obrambi katolikih nael in cerkvenega vpliva so vkljuili v slovenski narodni program. Ob marnih volitvah leta 1867 so prvi nastopili z geslom: Vse za vero, cesarja in domovino. Hkrati so se v odporu proti nemkim liberalcem z nastajajoim nemkim konservativnim in klerikalnim taborom: v dravnem zboru so tako stopili v skupen klub s klerikalnimi Tirolci. Klerikalizacija konservativcev in njihova previdna narodna politika sta leta 1868 spodbudili svobodomiselne tajerske Slovence, da so v Mariboru ustanovili asopis Slovenski narod, ki je postal glasilo slovenskih naprednjakov. asopis je najprej izhajal trikrat tedensko, po preselitvi urednitva v Ljubljano leta 1872 pa je postal dnevnik. Zavzel se je za mono in svobodno Avstrijo, ki bo Slovence varovala pred italijansko in prusko nevarnostjo, odklanjal pa je dualizem. Zagovarjal je federalizem, se navdueval nad slovanskim in junoslovanskim sodelovanjem in za glavni slovenski politini cilj razglaal Zedinjeno Slovenijo. Toda v vrsti vpraanj, ki so bila sestavni del programa avstrijskega in evropskega liberalizma, se ni jasno opredelil ali pa je celo zastopal stalia, ki so bila liberalizmu tuja. V cerkvenem pogledu je tako priznaval tesno povezanost Katolike cerkve s slovenskim narodom. V politinih konfliktih, ki so zadevali tudi Cerkev, je skual zagovarjati nevtralno stalie, v gospodarskih vpraanjih pa je zavraal trgovinsko in obrtno svobodo ter pozival k zaiti domaega dela. Stalno iskanje kompromisa med liberalnimi naeli in domao stvarnostjo je bila znailna ibkost slovenskega liberalnega tabora, ki mu je prepriljivost in politini ugled jemala tudi kasneje. Zahteva liberalnega kroga po odloneji narodni politiki pa je naglo naletela na plodna tla. Ob koncu estdesetih let je prilo na slovenskih tleh prvi do mnoinih narodnih zborovanj. Pobudo za velika zborovanja na prostem po vzoru irskih meetingov, po ekem zgledu imenovanih tabori, so zopet dali tajerski Slovenci. V letih 1868-71 je bilo na slovenskem ozemlju 18 taborov, ki se jih je v povpreju udeleilo pet do est tiso ljudi (v 286

Veliki politini pretresi od sredine estdesetih let dalje so med Slovenci okrepili elje po tesnejem sodelovanju z drugimi slovanskimi narodi. Najpomembneji slovenski vzorniki so bili politino in gospodarsko razviteji ehi, nasprotovanje dualizmu leta 1867 pa je spodbudilo ivahne stike tudi s Hrvati. Razmeroma tevilen je bil tudi krog izobraencev, ki se je v navduenju nad pripadnostjo veliki slovanski druini in z mislijo raje Rusi kakor Prusi uil ruine in cirilice ter se oziral k Rusiji. Trije vneti obudovalci Rusije so se leta 1867 v znak protesta proti nemki politiki celo udeleili etnografske razstave v Moskvi, ve slovenskih izobraencev pa je odlo v Rusijo pod vtisom vesti o carskih reformah. Toda za vznesenimi vseslovanskimi ustvi in klici k slovanski in junoslovanski vzajemnosti ni bilo jasnejega cilja in politinega programa. Tak program je poskual izoblikovati ele jugoslovanski kongres, ki se je pod vtisom nemke zmage nad Francijo decembra leta 1870 sestal v Ljubljani. Tudi to sreanje, ki so se ga udeleili Slovenci, Hrvati in srbski predstavnik iz Vojvodine, pa ni prilo dalje od ugotovitve, da elijo habsburki Jugoslovani, e bo po francosko-nemki vojni ogroen obstoj monarhije, iveti skupaj. Edini konkretni rezultat jugoslovanskega sreanja v Ljubljani je bila ustanovitev asopisa Sdslawische Zeitung, ki je zael leta 1871 izhajati v Sisku, vendar je e ez pol leta ugasnil. Slovenski tabor je vse do prve polovice sedemdesetih let kljub notranjim delitvam in razlikam nastopal razmeroma enotno. Tako je e naprej veljalo, da obstojata na ozemlju s slovenskim prebivalstvom le dva tabora oz. dve stranki narodna, tj. slovenska, in nemka. Nemki tabor je odklanjal naziv narodni in se je razglaal za liberalnega, protiklerikalnega in zvestega e sprejetim ustavnim zakonom. V Ljubljani so Nemci leta 1868 ustanovili Ustavno zdruenje (Verfasungsverein), obenem pa zaeli izdajati svoje glasilo Laibacher Tagblatt. Svoja glasila so imeli tudi Nemci v Celju in Mariboru. Med pripadniki nemke stranke so bili uradniki, trgovci, obrtniki, moje svobodnih poklicev, v manjih krajih in na podeelju pa tudi gostilniarji in lokalni veljaki. Med njimi je bilo kar precej Slovencev. eprav nemka stalia veinoma e niso bila skrajna, pa so se z rastjo in vse vejo mnoinostjo slovenskega gibanja slovensko-nemki odnosi e v drugi polovici estdesetih let mono zaostrili. Taborsko gibanje je v zaetku sedemdesetih let, potem ko ga je v asu francosko287

Leta 1872 so se staroslovenci odloili za zvezo z na Dunaju ustanovljeno dravnopravno stranko (Rechtspartei), mladoslovenci pa so jo odlono odklonili, saj so trdili, da pomeni njen program nesprejemljiv povratek k zgodovinskemu pravu in konservativnemu nazadnjatvu. Obe struji v slovenskem gibanju sta se zdaj odkrito spopadli; njuna nesoglasja so se pred dravnozborskimi volitvami leta 1873, ki so bile prvi neposredne, kar bi moralo biti za Slovence ugodno, spremenil v pravi kulturni boj. Sprta slovenska tabora sta v volilnem boju nastopila vsak s svojimi kandidati in agitirala drug proti drugemu. Politini neuspehi in preibko drubeno zaledje so liberalce prisilili, da so se sredi sedemdesetih let znova sporazumeli s klerikalno-konservativnim taborom. Leta 1876 so stopili v poslanski klub dravnopravne stranke, ki ga je vodil grof Karl Sigismund Hohenwart, med obema sprtima taboroma slovenske politike pa je zopet zavladala sloga, ki je nato trajala do devetdesetih let 19. stoletja (ponekod pa e dlje). Konservativno-liberalni razcep je med Slovenci vzbujal nejevoljo in kritike, zato je bila obnovitev sloge delena vsesplonega odobravanja. Toda v resnici je obnovljena sloga pomenila podreditev liberalcev in zmago konservativcev, ki so odtlej prevzeli pobudo v slovenski politiki v svoje roke. V letih sloge so morali liberalci stalno sklepati kompromise in odstopati od svojih nael. Hkrati so morali Slovenci, povezani z nemkimi konservativci, ponovno potisniti v ozadje program Zedinjene Slovenije. Za naravnopravno argumentacijo, s katero so ga utemeljevali, niso imeli posebnega posluha niti njihovi eki in hrvaki zavezniki, ki so se sklicevali na lastno zgodovinsko pravno tradicijo. e manj so Slovence lahko razumeli Poljaki, ki so dobili v sedemdesetih letih pomembne koncesije v Galiciji. O narodnem zanosu, ki je spremljal slovenske volilne uspehe v drugi polovici estdesetih let in taborsko gibanje, ni bilo tako sredi sedemdesetih let ve ne duha ne sluha. Slovenci so v asu nemkih liberalnih vlad v letih 1872-1879 doiveli vrsto volilnih 288

pomanjkanju

monejega

gospodarsko

dejavnega

meanstva

so

bili

najpomembneji dinamini dejavnik slovenskega gibanja e naprej posvetni izobraenci, ki so bili v pokrajinah, v katerih so iveli Slovenci, razlino mono in tevilno zastopani. To je neizogibno vplivalo na usmeritev in mo slovenske politike v posameznih deelah. Slovensko gibanje na Korokem, kjer je bilo slovensko posvetno izobraenstvo posebej ibko, se je le poasi prebijalo iz zaetnih teav. Precej drugane so bile razmere na tajerskem, kjer je bilo liberalno usmerjeno slovensko izobraenstvo dejavneje in moneje kot na Kranjskem, vendar ne dovolj mono, da bi si v volilnem boju pridobilo zadostno podporo v mestih. Najbolji je bil slovenski poloaj na Kranjskem, eprav je v sedemdesetih letih tudi tu potekal hud volilni boj za mesta. Slovenci so leta 1877 prav zaradi nemke zmage v mestni kuriji izgubili veino v kranjskem deelnem zboru, kar je bil velik udarec za slovensko politiko v celoti. V nasprotju z deelami, kjer so iveli skupaj z nemkim prebivalstvom, so imeli Slovenci v Primorju, na Gorikem, v Trstu in Istri, kar dva nasprotnika: avstrijsko uradnitvo in italijansko gibanje. Slovenski poloaj je bil najbolji na Gorikem, kjer so Slovenci predstavljali dve tretjini prebivalstva, italijanska veina v deelnem zboru pa je bila preibka, da bi lahko povsem nadvladala. Slovenina je bila v gorikem deelnem zboru enakopravna z italijanino, razmeroma mono slovensko politino gibanje, v katerem je bila opazno zastopana liberalna struja, pa je imelo svoja drutva in svoje asopisje. Drugae je bilo v 289

Slovensko gibanje torej v sedemdesetih letih e ni bilo tesneje povezana celota in ni imelo ne skupnih politinih ustanov, ne skupnih politinih strank. asopisi, ki so izhajali v Ljubljani, so sicer odstopali prostor prispevkom z vsega slovenskega ozemlja, toda pri tem so bili v prvi vrsti glasnik slovenskih kranjskih in tajerskih stali. Tudi nedvoumno rodoljubno opredeljeni pripadniki slovenskih narodnih elit so e ohranjali mono pokrajinsko zavest. Skoraj povsem loeno od Slovencev v avstrijski polovici monarhije se je odvijal ivljenje Slovencev v Beneki Sloveniji in na Ogrskem. Priakovanja, da bodo italijanske oblasti po vkljuitvi Beneije v kraljevino Italijo leta 1866 obnovile avtonomne pravice, ki jih je prebivalstvo e uivalo v asu Beneke republike, so se izkazala za neutemeljena. Jezik uradov, sodi in ol je bil italijanski, oblasti pa so neprikrito teile k italijanizaciji neitalijansko govoreega prebivalstva. Ohranitev slovenskega jezika in etnine zavesti so v taknih razmerah podpirali predvsem duhovniki in malotevilni laini izobraenci, ki so vzdrevali stike s Slovenci v habsburki monarhiji in se vkljuevali v tamkajnje slovensko narodno ivljenje. Z dualizmom so se poslabale tudi narodnostne razmere med Slovenci na Ogrskem. Ogrski parlament je sicer leta 1868 sprejel poseben zakon o nacionalnostih, ki je ob uradni madarini dopual uporabo nemadarskih jezikov v uradih, olah in na sodiih, toda na ozemlju med Muro in Rabo, kjer je ivelo slovensko govoree prebivalstvo, zakona skoraj niso izvajali. Tako je bila tudi med ogrskimi Slovenci javna raba slovenine omejena predvsem na cerkvene pridige in publicistino dejavnost ozkega kroga slovenskih izobraencev. Reka Mura je ostajala teko premostljiva prepreka pri povezovanju ogrskih Slovencev z rojaki v avstrijski polovici habsburke monarhije. Vseeno so se stiki posebej zaradi prizadevanja tajerskih Slovencev od zaetka estdesetih let opazno mnoili. Med problemi, s katerimi se je od druge polovice estdesetih let dalje resneje sooalo slovensko gibanje, je bilo tudi socialno oz. delavsko vpraanje. V letih 186769 so nastala na slovenskih tleh prva delavska izobraevalna drutva. Sprva so zdruevala predvsem obrtnike in rokodelske, manj pa industrijske delavce. Njihovi lani so bili tako slovensko kot nemko govorei delavci, v narodnem pogledu pa so veinoma zastopala nadnarodno stalie. 290

Protiturka vstaja v Bosni in Hercegovini leta 1875 je v drugi polovici sedemdesetih let odprla vpraanje o habsburki politiki na Balkanu in ponovno postavila na dnevni red jugoslovansko vpraanje. Vstaja je naletela na velike simpatije med slovenskim meanstvom in izobraenstvom. V ve slovenskih krajih so zbirali pomo upornikom, nekaj deset Slovencev pa je celo odlo v Bosno, da bi se borili na strani vstajnikov. Mladoslovenci so upali, da bo na tleh evropske Turije zrasla mona slovanska drava, ki bo opora tudi slovenskemu narodnemu gibanju, staroslovenci pa so podpirali avstroogrsko okupacijo Bosne in Hercegovine. Po berlinskem kongresu, ko je do okupacije res prilo, so se staroslovenci zavzeli za zdruitev obeh novopridobljenih pokrajin s hrvakim in slovenskim ozemljem v junoslovansko Ilirijo. Glavne toke slovenskega programa, ki so ga sprejemali oboji, pa so slej ko prej ostale odprava dualizma, federalizacija Avstrije in Zedinjena Slovenija. Slovensko znanstveno in kulturno ivljenje je bilo sedemdesetih letih tako kot v estdesetih - tesno povezano z narodno-politinimi tenjami. Poleg deelnih strokovnih drutev, v katerih so se sreevali Nemci in Slovenci, so nastajala narodna drutva na povsem slovenski podlagi. Njihov cilj je bil pospeevanje slovenske strokovne, kulturne in umetnike dejavnosti. Leta 1872 je bila tako v Ljubljani ob Filharmonini drubi, ki je postala nemko zdruenje, ustanovljena Glasbena matica. Slovenska matica, ki naj bi kot osrednje narodno znanstveno in kulturno drutvo skrbela za izdajanje domaih strokovnih in literarnih del, je v sedemdesetih letih na knjini trg poiljala predvsem ubenike, poljudno-strokovne prironike in priljubljena, manj zahtevna knjievna dela. eprav so med matinimi strokovnimi publikacijami sprva prevladovali prevodi oz. priredbe, so bila njena publicistina prizadevanja pomembna spodbuda razvoju slovenskega strokovnega izrazoslovja. Pravi razcvet je doivljala Druba sv. Mohorja v Celovcu, ki je imela leta 1875 e okoli 25 tiso lanov. Kljub usmeritvi k izdajanju vzgojnih, nabonih in pounih knjig za preprostega bralca je irila svoj knjini program tudi na druga podroja. V drugi polovici estdesetih let je postal najvplivneja osebnost slovenske knjievnosti pesnik in pisatelj Josip Stritar (18361923), ki je v sedemdesetih letih na Dunaju izdajal literarno revijo Zvon. Stritar se je v svojem literarnem delu zgledoval po raznih evropskih 291

Dramatino drutvo, ki je delovalo v Ljubljani, ni imelo svojega odra in je obasno gostovalo v stanovskem gledaliu, se e ni moglo pohvaliti z zahtevnejimi uprizoritvami. Njegov program, sestavljen iz preprostih ljudskih iger in operet, se veinoma ni dvignil nad italniko raven. Na glasbeno ustvarjanje, ki je bilo prav tako tesno povezano z narodnim gibanjem, je vplivala romantika. Prevladovala je vokalna glasba, instrumentalna pa je bila e ibka. Med skladatelji sta se z melodinimi in domoljubnimi skladbami posebej priljubila Davorin Jenko (18351914) in Anton Hajdrich (184278), z obsenim opusom in premiljenimi komornimi in orkestralnimi kompozicijami pa je izstopal Benjamin Ipavec (18291908). V cerkveni glasbi se je v sedemdesetih letih zaelo ceciljansko gibanje, ki je zavraalo posvetne glasbene vplive in se navezovalo na cerkveno glasbeno tradicijo 16. in 17. stoletja. V likovni umetnosti je, kot v prejnjih obdobjih, e naprej pripadalo prvo mesto slikarstvu. S smrtjo slikarjev krajinarjev Marka Pernharta in Antona Karingerja (182970) se je konal as prehoda od romantike k realizmu in zaelo novo obdobje, ki je v naslednjih desetletjih vodilo k preusmeritvi slovenskih slikarjev od italijanskih in dunajskih zgledov k nemkim in francoskim. V generaciji ustvarjalcev, s katero se v slovenskem slikarstvu zaenja doba modernega akademskega realizma, sta se na evropsko umetnostno raven dvignila brata ubic (Janez, 185089, Jurij, 185590).

292

KRIZA KMETIJSTVA, NEURESNIENA ELJA PO INDUSTRIALIZACIJI

V estdesetih letih je postajalo vse bolj jasno, da slovenskih gospodarskih elja zlepa ne bo mogoe uresniiti. Kriza v kmetijstvu se je kljub zatrjevanju strokovnjakov, da gre le za prehodno obdobje, vztrajno poglabljala. Novi in moderni industrijski obrati, ki so veinoma nastajali v tradicionalno uspenih gospodarskih panogah, so iz slovenskih prehajali v nemke in tuje roke. Gradnja eleznic je poasi napredovala, vendar se ni usmerjala k oblikovanju eleznike mree, ki bi slovenski prostor povezala v zaokroeno gospodarsko celoto. Po veliki finanni krizi leta 1873 pa je prilo v gradnji eleznic v deelah s slovenskim prebivalstvom sploh do zastoja, ki je trajal skoraj dve desetletij. Posebej teke ase je preivljalo podeelje, ki je postalo bolj kmetijsko, kot je bilo v prejnjih desetletjih in celo stoletjih. S prenehanjem zalonike dejavnosti, fuinarstva, kmeke trgovine ter upadanjem prevoznitva in domae obrti je bil kmet vse bolj odvisen samo od prodaje svojih pridelkov. Velik del kmekega prebivalstva je sicer e vedno poskual ve potreb zadovoljiti z lastnimi momi in pomojo vakih obrtnikov, toda to je lahko le omililo, ne pa tudi odpravilo denarno stisko. Na skritih mestih in v nogavicah se je neredko nabralo komaj dovolj denarja za plailo davkov in odkodnine od zemljike odveze, vasih pa kot kaejo prisilne davne izterjatve tudi to ne. Dravni davki, ki so do zaetka sedemdesetih let vztrajno rasli, so bili za kmeta e posebej teko breme. Uveljavljanje trnih odnosov je na preteno hribovitem slovenskem ozemlju tako zaradi poasne rasti moderne cestne in eleznike mree potekalo mono neenakomerno, s poasno industrializacijo pa so prebivalci, za katere v kmetijstvu ni bilo ve kruha, le steka nali zaposlitev v mestih in nekmetijskih obratih. Z delitvijo kmetij in prodajo njihovih delov bodisi zato, ker so bila zemljia premajhna in se jih ni splaalo ve obdelovati, bodisi zaradi potreb po denarju (plaevanje dolgov) pa se je na vasi nadaljevalo in zaostrilo razslojevanje. Ob naglo rastoem tevilu malih kmetov, kajarjev, dninarjev, viniarjev in drugih kmekih delavcev se je oblikoval in krepil sloj velikih in bogatih kmetov, ki so se ob kmetijstvu ukvarjali e z drugimi, najve trgovskimi posli ter tako veali svoje premoenje in vpliv. Kmeki dolgovi so postali v drugi polovici 19. stoletja eden najvejih problemov slovenskega podeelja. Kot drugod po Evropi in monarhiji, kjer e ni bilo kmekih bank in posojilnic, se je tudi na slovenskem ozemlju kmet zadoleval predvsem pri vakih oderuhih ali mestnih pekulantih. Posojanje denarja kmetom je postalo donosen posel in pomemben vir 293

Uinkovito kmeko vkljuevanje v trno gospodarstvo bi lahko omogoila le nagla posodobitev kmetijstva, toda ob vsesplonem pomanjkanju denarja so se obdelovalni postopki le poasi spreminjali. eprav se je v glavnem uveljavil neprekinjen kolobar brez prahe, je v poljedelstvu e naprej prevladovalo rono delo. Stroji (mlatilnice, slamoreznice in vetrovnice) so se zaeli na premonejih kmetijah v vejem obsegu pojavljati ele ob koncu stoletja, elezni plug pa je lesenega izpodrinil ele po letu 1900. Kmetje so poskuali dohodek od obiajnega pridelka poveati s sadjarstvom, hmeljarstvom, ebelarstvom, sirarstvom in vinogradnitvom. V reji ivine sta imeli prvo mesto govedoreja in svinjereja, nekdaj cvetoa overeja pa je zaradi konkurence avstralske volne propadla skupaj z domao tkalsko obrtjo. Teke ivljenjske in gospodarske razmere na vasi so e zaostrovale razne naravne ujme, zlasti povodnji in poari. eprav se je irilo protipoarno zavarovanje je ogenj zapeatil usodo prenekatere nezavarovane kmeke hie. tevilo gasilskih drutev se je zaelo hitreje mnoiti ele od osemdesetih let 19. stoletja dalje. Zaradi poasnega gospodarskega razvoja se je tudi podoba slovenskega podeelja in slovenskih mest v drugi polovici 19. stoletja le poasi spreminjala. Leta 1869 je ivelo na obmoju dananje Slovenije e ve kot 80 odstotkov podeelanov, leta 1900 pa je njihov dele e vedno znaal nekaj ve kot 73 odstotkov prebivalstva. Nova vaka naselja sicer niso ve nastajala, zato pa so se irile stare, zlasti gruaste vasi. Novi industrijski obrati in prometne poti veinoma e niso obutneje posegli v naravno okolje. Med izjemami so bili kraji ob juni 294

Med delnikimi drubami, ki so v estdesetih in sedemdesetih letih nastale na slovenskem ozemlju, so bile najveje in najmoneje elezarske in premogovnike. Kranjska industrijska druba, ki so jo leta 1869 ustanovili ljubljanski, veinoma nemko govorei podjetniki, je zdruila v svojih rokah veje tevilo kranjskih elezarskih obratov. Toda e v sedemdesetih letih so zali v hudo krizo in leta 1888 so jih kupili dunajski in berlinski podjetniki, ki so Jesenice spremenili v moderno industrijsko sredie. Trboveljski premogokopni drubi, ki so jo leta 1873 na Dunaju ustanovili dunajski banniki in kranjski, veinoma ljubljanski podjetniki, se ni godilo mnogo bolje. Druba se je sicer naglo irila, toda e leta 1880 se je polastil francoski kapital in ostala je poleg June eleznice, ki je bila v francoskih rokah od leta 1857 njegova najmoneja postojanka na slovenskih tleh. Glavni vir slovenskega kapitala so bili e vedno trgovski posli, zakupi davkov in posojila kmetom, kar pa veinoma ni zadostovalo za vlaganja in vzdrevanje velikih industrijskih obratov. Uspeneje so se razvijala manja podjetja kot npr. tekstilne tovarne, parni mlini, steklarne in usnjarne. Med uspenimi elezarskimi podjetij, ki niso delovala v okviru velikih delnikih drub, so bile po modernizaciji v sedemdesetih in osemdesetih letih elezarni v torah pri Celju in v Ravnah na Korokem ter livarna druine Samassa v Ljubljani. V Celju je leta 1873 odprla vrata dravna cinkarna, eden redkih vejih industrijskih obratov v Ljubljani pa je bila leta 1870 ustanovljena dravna tobana tovarna. Toda zaelenega gospodarskega poleta ni bilo. Notranja in zlasti tranzitna trgovina preko slovenskega ozemlja sta sicer obutno porasli, saj je Trst postal ne le pomembno sredozemsko, temve tudi evropsko in prekomorsko pristanie, toda prostor v njegovi neposredni bliini od tega ni imel vejega dobika. S svobodno obrtno in trgovinsko politiko in Juno eleznico je vanj dotekalo ve konkurennega industrijskega blaga in kmetijskih izdelkov, kot jih je bil sposoben izvoziti, kriza v kmetijstvu, propadanje tradicionalnih rokodelstev in obrti ter razmeroma velika izguba dohodka od nekdanjega prevoznitva pa so oteevali hitrejo akumulacijo domaega kapitala. V taknih razmerah so postajala vse glasneja opozorila, da spadata med temeljne predpogoje industrializacije razvit denarni trg in razvejana prometna, zlasti eleznika mrea. Toda razvoj banne mree in posojilnic je bil razmeroma poasen. Kranjski hranilnici v Ljubljani, ki je bila v rokah nemkih veletrgovcev in je uspeno veala svoj kapital, so se sicer v estdesetih in v sedemdesetih letih pridruile podrunice madarskih, ekih in 295

Rast trakega pristania in izgradnja suekega prekopa (1869) sta ob koncu estdesetih in v zaetku sedemdesetih let v trakem zaledju vzbudila nova upanja in priakovanja. V kranjski trgovski in obrtni zbornici so bili prepriani, da lahko deele v bliini Trsta postanejo, vsaj pomembno mednarodno elezniko kriie e ne tudi cvetoe industrijsko podroje. Z lego ob vratih Orienta naj bi imela najbolje pogoje v tem pogledu Kranjska. Nemki in slovenski asopisi so objavljali ambiciozne narte za eleznice, ki naj bi prek Kranjske in prek slovenskega prostora povezovale evropski Zahod in Nemijo s Turijo, Ogrsko z Italijo ter severne avstrijske in eke pokrajine z Trstom. Leta 1872 je tako nastal tudi prvi vseslovenski prometni in gospodarski nart za izgradnjo eleznike mree, ki bi slovensko ozemlje povezala v gospodarsko celoto. Toda oblasti na Dunaju niso imele za narte pokrajin v trakem zaledju ne posluha, ne denarja. e naprej so gradile predvsem proge, ki so Juno eleznico povezovale z Ogrsko, Hrvako, Beneijo in Istro. Za slovensko ozemlje sta bili pomembneji le progi LjubljanaJesenice Trbi (1870) in Maribor Celovec Beljak (1872), ki sta povezali Koroko s Kranjsko in spodnjo tajersko. Do ivahneje gradnje eleznic na slovenskih tleh je prilo ele v devetdesetih letih 19. stoletja. V taknih razmerah je bilo slovensko meanstvo, eprav se je krepilo, tudi v drugi polovici 19. stoletja e zelo ibko. Slovenski meanski sloj so poleg malotevilnih veletrgovcev in industrijskih podjetnikov tvorili veji obrtniki, mestni trgovci in pomeanjeni bogati kmetje, ki so si nabrali premoenje z oderutvom in trgovskimi posli, njegov najtevilneji in narodno najdejavneji del pa je bilo e naprej pripadniki svobodnih poklicev in izobraenci.

POLITIKA MAJHNIH KORAKOV

Francoski slavist Louis Leger, ki je leta 1882 obiskal Ljubljano, je Slovence oznail za malo trgovski in zelo katoliki narod, ki je mono navezan na dinastijo, a poln moralne volje, da se upre ponemevalnim pritiskom. Legerja so k sklepu o Slovencih kot 296

Leta 1879 so nemki liberalci izgubili veino v dravnem zboru na Dunaju in cesar je za ministrskega predsednika imenoval grofa Eduarda Taaffeja. Vladni pritisk je popustil in eprav so bile razmere po pokrajinah e naprej razline, se je slovensko gibanje povsod okrepilo. Vseeno irjenje slovenske zavesti tudi zdaj ni povsem izpodrinilo drugih obutenj pripadnosti. Ne le preprosteje prebivalstvo, temve tudi meanstvo in izobraenstvo je ponekod moneje in drugje ibkeje ohranjalo tradicionalno pokrajinsko zavest, hkrati pa se je utilo tesno povezano z monarhijo in dinastijo. V oeh veine Slovencev veliki narodni sovranik nista bila drava in cesar, temve neslovanski sosedje, se pravi Madari, Italijani ter najnevarneji in najbolj brezobzirni med njimi Nemci. Vseeno so slovenski narodni ideologi vse do konca 19. stoletja tudi Nemce delili v ve skupin. V prvi so bili nemkutarji, ki so bili kot narodni odpadniki in nacionalni tatovi deleni najvejega zanievanja. V drugi so bili obudovalci cesarske Nemije, prusaki, pangermani in bismarkovci, ki so z velikonemkimi tenjami po sploni oceni ogroali ne le nenemke narode v monarhiji, temve vso dravo. V tretji pa so bili pravi in poteni Nemci, se pravi Nemci po rodu, ki so se odlikovali z zvestobo habsburki hii. Po mnenju slovenskih narodnih voditeljev so bili to edini Nemci, s katerimi se je bilo mogoe pogovarjati in sporazumevati (do devetdesetih let 19. stoletja so mednje kot slovenski politini zavezniki spadali predvsem nemki konservativci). 297

Slovenci so Taaffejevo vlado podpirali in po mnenju slovenskih zgodovinarjev v njenem asu dosegli najve, kar so sploh dosegli v habsburki monarhiji. as Taaffejeve vlade je bilo pomemben mejnik predvsem za Kranjsko, ki jo je vlada konno priznala za slovensko deelo. S prenehanjem vladne podpore, ki jo je uival v sedemdesetih letih, je kranjski nemki tabor izgubljal pristae in volivce. Mestni, trki in vaki karieristi, ki so ga v asu vladnega pritiska podpirali, so prestopili na slovensko stran. Leta 1882 so Slovenci zopet dobili veino v ljubljanskem mestnem svetu, leta 1883 pa tudi v kranjskem deelnem zboru. Kranjski trgi in mesta so drug za drugim podprli slovenske poslanske kandidate in po letu 1885 je ostalo pomembneja nemka postojanka le e Koevje, sredie najvejega nemkega jezikovnega otoka v deeli. Od leta 1883 so bili za deelne glavarje na Kranjskem imenovani samo e Slovenci, v letih 1880 92 pa je imela Kranjska prvi in zadnji tudi slovenskega deelnega predsednika. To funkcijo je opravljal sicer Dunaju lojalni, vendar nedvoumno slovensko opredeljeni uradnik Andrej Winkler. V asu njegovega mandata se je povealo tevilo slovenskega uradnitva, zrasla pa je tudi veljava slovenine kot jezika uradovanja. Razmere so se tudi drugod spremenile v slovensko korist, vendar v mnogo manji meri kot na Kranjskem. Na tajerskem je bil sicer od leta 1884 namestnik deelnega glavarja Slovenec, Slovenci pa so v osemdesetih letih zopet okrepili svoj poloaj v kmeki kuriji tajerskega deelnega zbora, ki je bil v prejnjem desetletju oslabljen. Toda v mestni kuriji so e naprej prevladovali nemki zastopniki in pomembneji spodnjetajerski trgi in mesta, med njimi Maribor, Celje in Ptuj, so ostajali trdno v nemkih rokah. Vladnih razglasov, ki so irili rabo slovenine v uradih, celo na Kranjskem niso povsod spotovali. Na tajerskem in na Korokem, kjer je bilo slovenskega uradnitva bistveno manj in je bil nemki odpor do uveljavitve slovenine v uradih mnogo veji, pa so slovenska prizadevanja za jezikovno enakopravnost zadevala na e veje teave. Nemki pritisk na tajerskem in Korokem ni popual. Nasprotno: z odporom Taaffejevi politiki, ki je po preprianju tajerskih in korokih Nemcev umetno spodbujala slovenski narodni razvoj, se je e poveeval. To je prilo med drugim jasno do izraza ob popisih prebivalstva, saj je tevilo Slovencev v obeh deelah kljub nespornemu naravnemu prirastku, ne le relativno, temve tudi absolutno padalo. Podobno poasi in razlino po deelah je napredovalo uveljavljanje slovenine v olstvu. Osnovne ole so bile samo na Kranjskem skoraj v celoti slovenske, drugod (z izjemo na Korokem) pa se je tevilo slovenskih osnovnih ol poveevalo. Slovenini so odprli vrata tudi v ve nijih gimnazijah (v Ljubljani e leta 1873) ter v realnih in strokovnih olah. Seveda se je lahko uveljavila kot uni jezik le v kombinaciji z nemino in samo pri nekaterih predmetih. Uni jezik v vijih dravnih gimnazijah je ostajala nemina, le na dravni 298

Za slovensko politiko so bila osemdeseta leta obdobje sloge: liberalci so se podrejali konservativcem, slovenski poslanci v dravnem zboru na Dunaju pa konservativnemu Hohenwartovem klubu. Vsi so sklepali kompromise s Taaffejevo vlado, ki je v zameno za svoje politine odloitve priakovala podporo in zmernost v narodnih zahtevah. Ena osrednjih osebnosti slovenskega politinega ivljenja v tem asu je bil liberalno usmerjeni zgodovinar Fran uklje (1849 1935), ki je zastopal stalie, da politika skrajnosti v Avstriji ne bo nikoli uspena. uklje se je zato zavzemal za pronost v narodnih vpraanjih, za politiko majhnih korakov in za raziritev deelnih avtonomij, zahtevo po Zedinjeni Sloveniji pa je razglaal za nerealistino. ukljetov krog je po zaslugi pisatelja Janka Kersnika, ki je v kranjskem deelnem zboru ugotavljal, da potrebuje slovenska politika mladostne elasticete, dobil ime elastikarji, med njegovimi nasprotniki pa so bili stareji in mlaji radikalneji liberalci. Politine poglede slednjih razkriva leta 1885 zapisana misel pisatelja Ivana Tavarja, da lahko Slovenec in Slovan sklepata vse vrste kompromise, vendar nikdar z Nemci. Toda pod vtisom rastoe moi katolikega tabora je med liberalci e leta 1886 prevladalo ukljetovo stalie, s imer je usmeritev k elasticiteti med njimi dokonno zmagala. S prevlado elastinih pogledov v liberalnih vrstah in s premojo katolikega tabora je imela slovenska politika v osemdesetih letih enoten katoliko-konservativen peat. V konservativnem taboru se je e za Bleiweisovega ivljenja, e bolj pa po njegovi smrti (1881) krepila politina in nazorska nestrpnost. Bleiweis je vse do svoje smrti celo med nasprotniki uival sloves nespornega politinega voditelja. Po njegovi smrti taknih osebnosti ni bilo ve, 299

V osemdesetih letih se je v isti sapi podobno kot drugod v Avstriji tudi na slovenskih tleh nadaljevalo oblikovanje tretjega tj. delavskega politinega tabora. V prvi polovici osemdesetih let je imel v ljubljanskem delavskem drutvu glavno besedo Franc eleznikar (1843 1903), krojaki pomonik in evropski popotnik, republikanec in obudovalec parike komune, ki je kranjske delavce pod geslom dinamit in petrolej pozival, naj se pripravijo na bliajoo socialno revolucijo. eprav sta eleznikar in njegovo delavsko drutvo ostala le pri besedah, so oblasti leta 1884, v asu zaostrenega vladnega nastopa proti socialistom, ljubljanskega delavskega voditelja in njegove somiljenike zaprle in eleznikarja obsodile na dolgoletno zaporno kazen. Ljubljansko delavsko drutvo se je leta 1887, ko je obnovilo dejavnost, povezalo z avstrijskim socialnodemokratskim gibanjem. Na ustanovnem kongresu avstrijske socialnodemokratske stranke v Hainfeldu za novo leto 1888/89 sta slovenske delavce zastopala dva predstavnika. Odtlej se je delavsko gibanje na slovenskem ozemlju razvijalo v okviru in pod vplivom avstrijske socialne demokracije. Sprostitev, ki jo je za Slovence (eprav predvsem na Kranjskem) v narodnem pogledu pomenilo obdobje Taaffejeve vlade, je mono spodbudila slovensko izdajateljsko in 300

eprav je velik del slovenskih strokovnjakov e vedno pisal v nemini, se je tevilo znanstvenih in strokovnih del v slovenini iz leta v leto vealo. Slovenska matica je nadaljevala z izdajanjem strokovnih in leposlovnih publikacij. Zemljepisnim, naravoslovnim, fizikalnim in medicinskim prironikom so se pridruile prve slovenske umetnostnozgodovinske in filozofske knjige. V taknem ozraju so se med slovenskimi znanstveniki e pojavljali posamezniki, ki so pisali samo v slovenini. Eden prvih med njimi je bil zgodovinar Franc Kos (18531924), utemeljitelj slovenskega znanstvenega zgodovinopisja. Politika majhnih korakov, ki je bila sicer delena kritike radikalcev razlinih barv, torej ni ostala povsem brez rezultatov. Vendar so se resnino novi asi v slovenski politiki in kulturi zares zaeli ele v devetdesetih letih 19. stoletja.

LETA ZAOSTRITEV IN POLITINI VSTOP V MODERNO

Padcu Taaffejeve vlade leta 1893 je sledilo obdobje negotovosti. Napovedi domaih in tujih opazovalcev, da se bodo odnosi med Nemci in nenemkimi narodi po Taaffejevem odhodu naglo poslabali, so se izkazale za tone. Eden prvih velikih sporov, ki je razburil narode v avstrijski polovici monarhije, je bilo celjsko gimnazijsko vpraanje. Taaffejeva vlada, ki je leta 1888 brez posebnega nemkega odpora uvedla slovensko-nemke vzporednice v niji gimnaziji v Mariboru, je Slovencem v zameno za podporo v dravnem zboru obljubila podobne vzporednice tudi na gimnaziji v Celju. Ko je postalo vpraanje celjskih vzporednic leta 1894 aktualno, so celjski in tajerski Nemci zagnali vik in krik. Slovenci so se obrnili po podporo na Slovane. Spor okoli gimnazije v Celju je dobil razsenost vseavstrijskega spora med Nemci in Slovani, vlada Taaffejevega naslednika grofa Windischgrtza, ki je leta 1895 po pooblastilu dravnega zbora uvedla slovenske vzporednice na niji gimnaziji v Celju, pa je padla. 301

Ob koncu 19. in v zaetku 20. stoletja so se slovensko-nemki odnosi mono zaostrili, narodnostno opredeljevanje prebivalstva na tajerskem in Korokem pa se je opazno spreminjalo v slovensko kodo (na Korokem se je tevilo prebivalcev s slovenskim obevalnim jezikom v letih 1880 1910 znialo za 20 %). Glavni vzrok za padanje tevila prebivalstva s slovenskim obevalnim jezikom v avstrijskih statistikah je bila nemka gospodarska, drubena in politina premo, spreminjanje narodnostne podobe v nemko korist pa je dejansko pomenilo, da se je del do tedaj slovenskega prebivalstva iz razlinih razlogov naj bo politinih ali materialnih namesto za slovensko opredelil za nemko stran. Vse to je potrjevalo preprianje mnogih Slovencev, da jim grozi nevarnost predvsem s strani Nemcev in manj s strani Italijanov. Razmere na zahodni slovenski meji so bile namre precej drugane. V Gorici in Trstu je proces italijanizacije slovenskih doseljencev celo skoraj zastal. Vzroki za to so bili razlini. Slovensko meanstvo se je posebej v Trstu uspeno krepilo, slovensko in italijansko delavstvo pa je brez vejih teav sodelovalo. Hkrati je bil italijanski kapital razmeroma ibak in sam ogroen od nemkega in dunajskega. Avstrijske oblasti so poleg tega nasprotovale rasti ne le slovenskega, temve tudi italijanskega narodnega gibanja. Zato italijanizacijskega pritiska veinoma niso podpirale. V Trstu in okolici je imela slovenska politika razmeroma mono oporo med slovenskim prebivalstvom in je v zaetku 20. stoletja uspeno tekmovala z italijanskimi liberalci, pomemben napredek pa so Slovenci dosegli tudi v Gorici. Precej slabe so bile razmere v Istri, kjer se je italijanski pritisk v zaetku 20. stoletja stopnjeval. Pod vplivom okrepljenega nemkega pritiska na severni meji, zaostrenih napetosti v monarhiji in katolike zahteve po loitvi duhov se je od zaetka devetdesetih let oblikovalo tudi slovensko politino prizorie. Zmerneji politiki v liberalnem in katolikem taboru so bili sicer e pripravljeni na skupno politino nastopanje, toda mlaji in radikalneji na obeh straneh so slogako politiko vedno bolj odlono zavraali. Na dravnozborskih volitvah leta 1891 sta na Kranjskem obe slovenski politini skupini zadnji nastopili s skupnimi kandidati. Katoliki tabor je doivljal pravi polet in je leta 1892 v Ljubljani organiziral prvi slovenski katoliki shod, ki je izoblikoval katoliki politini program. Liberalci, ki so se pod pritiskom razmer tudi sami organizirali, so leta 1891 ustanovili svoje Slovensko drutvo in tri leta pozneje (1894) razglasili ustanovitev Narodne (od leta 1905 Narodno napredne) stranke, njihovi katoliki nasprotniki pa so zaeli uporabljati ime Katolika narodna stranka (od leta 1905 Slovenska ljudska stranka). Liberalno-katolike sloge na Kranjskem je bilo tako konec. Leta 1899 je prilo do razcepa e med privrenci katolike stranke in liberalci na Gorikem, na tajerskem pa sta se obe skupini razli v letih 1906/07. Strankarski loitvi je povsod sledila 302

Program katolike stranke je v glavnih potezah vendar v posodobljeni obliki sledil Mahnievim tokam: Troje je, za kar se moramo ... poganjati z vsemi momi: prvi socialnagospodarska reforma, drugi verska vzgoja skoz in skoz do vseuilia, tretji narodne pravice na podlagi enakopravnosti. V tenji po uresnienju teh ciljev se je stranka zgledovala po avstrijskih kranskih socialcih in njihovih ekih somiljenikih. Zavzemala se je za spreminjanje socialne in gospodarske zakonodaje v kmetovo in delavevo korist, ustanavljala je kmeke zadruge ter obrtna in delavska drutva. V narodnem pogledu je zagovarjala zahtevo po jezikovni enakopravnosti in univerzi. Za glavna politina nasprotnika je razglaala liberalce in zaradi krepitve delavskega gibanja tudi socialno demokracijo. eprav ni uspela politino organizirati vsega slovenskega ljudstva, kot so upali in napovedovali njeni voditelji, je v razmerah zaostrene kmeke krize in negotove gospodarske rasti v zadnjih dveh desetletjih pred prvo svetovno vojno dobesedno obvladovala podeelje, hkrati pa irila vpliv na delavstvo in meanstvo v manjih mestih in trgih. Toda program, s katerim je slovensko katoliko gibanje v zadnjem desetletju 19. stoletja krenilo v smer moderne, ni bil po volji vsem njegovim veljakom. Konservativna struja strankinih voditeljev je prisegala na stare stanovske drubene predstave ter zavraala zgledovanje po avstrijskih kranskih socialcih, ki po njenem mnenju niso priznavali cerkvenih in dravnih avtoritet. Moderneja in dinamineja struja, ki se je zavedala pomena socialnega vpraanja, pa je nasprotno dokazovala svojo tesno povezanost s kranstvom in ugotavljala, da je kransko socialno gibanje edina alternativa brezbonemu socializmu. e govorniki na I. katolikem shodu v Ljubljani (1892) so se sklicevali na delavsko encikliko papea Leona XIII (Rerum novarum, 1891), obtoevali liberalizem za razpad tradicionalne stanovske drube in revino ter menili, da se mora Cerkev zaostrenim razmeram postaviti po robu z zahtevo po pravini socialni zakonodaji. Predstavljati si 303

Janez Evangelist Krek, profesor na bogoslovnem uiliu v Ljubljani, je bil znailni predstavnik novega tipa avstrijskega socialnega duhovnitva. S kranskosocialnimi idejami se je seznanil v zaetku devetdesetih let na Dunaju, svoje nazore pa je oblikoval pod vplivom W.M. Kettelerja, Karla v. Vogelsanga in papeke okronice Rerum novarum ter jih razloil v tevilnih knjigah in lankih. Njegove rne bukve kmekega stanu (1895) so bile programsko vodilo slovenskega kransko-socialnega gibanja, njegov Socializem (1901) pa prvi knjini prikaz zgodovine socializma v slovenini. Krek je bil na eni strani nasprotnik liberalnega kapitalizma, na drugi pa tudi socialistinih naziranj o razrednem boju. Njegov vzor je bila solidarno in harmonino urejena stanovska druba, utemeljena na dogovoru med delavci in lastniki kapitala. Misel na stanovsko dravo je pozneje postopoma opual in se posvetil iskanju reitve socialnih nasprotij v okvirih modernega parlamentarizma. Najpomembneje sredstvo v procesu preoblikovanja kapitalizma je bilo po njegovem mnenju zadrunitvo. Krek si je s praktinim gospodarskim in politinim delom v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno pridobil ugled in zaupanje, kakrnih od Bleiweisove smrti ni uival noben drug slovenski politik. Preprian, da lahko kmeta in delavca iz krempljev revine rei le uinkovito samoobrambno organiziranje, se je ob pomoi somiljenikov z vso vnemo posvetil ustanavljanju katolikih delavskih drutev in kmekih zadrug. Slovenska kranskosocialna zveza, ki ji je naeloval, je leta 1913 tela 462 delavskih drutev. Ta so skrbela za delavsko izobraevanje ter za gmotno in socialno izboljanje delavskega poloaja. Leta 1909 je bila prav tako na Krekovo pobudo, ustanovljena Jugoslovanska strokovna zveza, ki je povezovala katolike strokovne (sindikalne) delavske organizacije. e leta 1894 je zael Krek po Raiffeisnovnem zgledu ustanavljati tudi kmeke zadruge, posojilnice in hranilnice. Katoliko zadrunitvo je upoasnilo propadanje kmeta, razprodajo kmetij in izseljevanje s podeelja. Skupaj s strokovnimi olami, ki so bile podobno ustanovljene na Krekovo pobudo, je zadrunitvo pospeilo posodabljanje kmetijstva. Krekovi nazori, zlasti njegovi pogledi na delavsko vpraanje, so bili konservativcem v katoliki stranki preve revolucionarni. Toda kransko socialne ustanove so krepile strankino volilno zaledje in njeno politino mo; zato jih tudi Krekovi nasprotniki niso odloneje odklanjali. Krek naj bi sprva kratko razmiljal o ustanovitvi posebne kransko-socialne stranke, vendar je to misel kmalu opustil in vse do svoje smrti deloval v okviru Katolike 304

Razprave o volilni reformi in o uvedbi splone volilne, ki so jo v slovenskem katolikem taboru v nasprotju z liberalci, zavzeto podpirali, so e v prvem desetletju 20. stoletja privedli do preoblikovanja Katolike narodne stranke za Kranjsko v vseslovensko politino organizacijo. Kranjska katolika stranka se je tako leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko (SLS) in se razglasila za zastopnico slovenskega ljudstva. Vendar irjenje kranjskega katolikega politinega vpliva na druge deele s slovenskim prebivalstvom ni potekalo brez teav. Politino in drutveno ivljenje se je e skoraj povsod odvijalo v deelnih okvirih. Prizadevanja slovenskega katolikega vodstva v Ljubljani po raziritvi dejavnosti kranjskih katolikih organizacij s Katoliko narodno stranko na elu na ves slovenski jug monarhije so zlasti na Korokem in Gorikem naletela na zavraanje in odpor. irokopotezna politika katolikega tabora je najbolj kodila liberalcem. Slovenski liberalizem za kmetijsko krizo in socialno vpraanje, pa tudi za velikopoteznejo politino organizacijo ni imel posluha. Njegovi voditelji so sicer govorili o podpori kmetu ter ustanavljali zadruge in strokovne delavske organizacije, toda svojo glavno nalogo so videli v podpiranju srednjega meanstva in temu cilju podredili tudi liberalno zadrunitvo. Krekove zadruge so sprva sprejemali s simpatijami, ko pa so videli, da pridobivajo volivce katoliki strani, so jih zaeli zavraati. Na Kranjskem so liberalci e na prvih deelnozborskih volitvah po koncu sloge v devetdesetih letih 19. stoletja doiveli hud poraz na podeelju, na tajerskem in Gorikem, kjer so imeli med kmeti ve ugleda, pa se je tevilo njihovih pristaev osipalo. V zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno je kranjska Narodno napredna stranka na volitvah nastopala samo e s kandidati v vejih trgih in v mestih, na deeli pa je podpirala t. i. neodvisne kandidate. Prizadevanja za ustanovitev samostojne liberalne kmeke stranke so obrodila sadove le na Gorikem, kjer je leta 1907 nastala liberalna agrarna stranka. Nesposobnost liberalnih veljakov, da bi se uinkovito spopadli s socialnim vpraanjem in katoliko stranko, je razdelila liberalni tabor in sproila glasne kritike med mlajimi izobraenci in tudenti, ki niso odobravali strankine enostranske zagledanosti v meanstvo. 305

Z reformami, ki so irile volilne pravico, se je v zadnjih dveh desetletjih pred prvo svetovno vojno na slovenskem ozemlju kot drugod v monarhiji zaostril boj za volivce. Volilna reforma leta 1896 je pri dravnozborskih volitvah poleg dotedanjih tirih uvedla e peto, splono kurijo. V njej so volili vsi moki dravljani, stari nad 24 let. Od zaetka 20. stoletja so bile splone kurije postopoma uvedene tudi pri volitvah v deelne zbore. Leta 1907 pa je bil pri volitvah v dravni zbor sistem kurij sploh odpravljen, saj je bila za moke dravljane uvedena splona in enaka volilna pravica. Reformi dravnozborskih volitev sta imeli za Slovence v glavnem ugodne uinke. Po letu 1907 so imeli v dravnem zboru 24 poslancev, kar je ustrezalo deleu slovenskega prebivalstva v zahodni polovici monarhije. Slabe so bile razmere v deelah, kjer so bili volilni okraji e naprej oblikovani v slovensko kodo (na Korokem, na Gorikem, na tajerskem in v Istri). V strankarskem pogledu je demokratizacija volilnega sistema koristila predvsem katoliki stranki, liberalno pa je dodatno 306

Medtem ko so v irem cislajtanskem okviru z volilnimi reformami najve pridobili avstrijski socialni demokrati in postali leta 1907 druga najmoneja stranka v dravnem zboru, socialni demokraciji na slovenskem ozemlju ni uspelo izboriti si svojega predstavnika v parlamentu. Ustanovitelji Jugoslovanske socialno demokratske stranke, ki je nastala leta 1896 v Ljubljani, so sicer eleli v skupnem boju povezati vse jugoslovanske siromake v monarhiji, toda stranka je bila zaradi ibkega delavskega gibanja v Dalmaciji in Istri v bistvu slovenska. Glavna sredia socialnodemokratskega gibanja so bila pomembneja mesta z industrijsko in rudarsko okolico, na Korokem pa so imeli socialni demokrati oporo tudi na podeelju, med kmetijskimi delavci. V narodnostno meanih obmojih so bili slovenski delavci vkljueni v nemkoavstrijsko in italijansko socialnodemokratsko stranko. Slovenski in italijanski socialni demokrati so uspeno sodelovali, na Korokem in v junotajerskih mestih pa zaradi odklonilnega stalia koroke in tajerske nemke socialnodemokratske organizacije do taknega sodelovanja ni prilo. Jugoslovanska socialno demokratska stranka se je programsko in praktino zgledovala po avstrijski socialdemokraciji; njeni voditelji so, razen nekaj izjem, slabo poznali marksizem in v prostorih njenih organizacij so e marsikje visele slike nemkega socialnodemokratskega voditelja Ferdinanda Lassalla. V vsakodnevnem politinem boju so se slovenski socialdemokrati zavzemali za demokratizacijo politinega ivljenja v Avstriji, za splono in enako volilno pravico za enske in moke, za dosledno loitev Cerkve od drave, za brezplaen in nekonfensionalen pouk na vseh stopnjah in za uresniitev delavskih stanovskih zahtev. Stranka je svojo politino dejavnost opirala na strokovne (sindikalne) organizacije, hkrati pa je prirejala politine shode, podpirala in organizirala stavke ter ustanavljala konzumna drutva in zadruge. Od leta 1898 je izdajala svoje glasilo (Rdei prapor 1898 1911, Zarja 191115). Svoje asopise so imele tudi veje socialnodemokratske strokovne organizacije. Sede Jugoslovanske socialnodemokratske stranke je bil nekaj asa v Ljubljani, nekaj asa pa v Trstu (kjer je bila sploh najveja koncentracija slovenskega delavstva). V zaetku 20. stoletja je malotevilno socialdemokratsko intelektualno jedro okrepila skupina mladih izobraencev, ki so tudirali v Pragi in se tam navduili za Masarykove nazore. T. i. masarikovci so zavraali marksizem ter poudarjali etini in socialni pomen vere. Toda v isti sapi so odklanjali tudi klerikalizem in podobno kot narodni radikali obsojali ravnoduen odnos veine liberalne stranke do delavske in kmeke stiske. K socialdemokratski stranki jih je pritegnil praktini strankin program. Politine in socialne zahteve socialnedemokracije so imeli za pravine, pri tem pa so zagovarjali postopno in premiljeno 307

Osrednja tema slovenske politike pred prvo svetovno vojno je bilo prej kot slej nacionalno vpraanje. Zaostrene nacionalne razmere v monarhiji so v devetdesetih letih 19. stoletja od vseh treh slovenskih strank terjale, da posodobijo in na novo opredelijo svoje narodne zahteve. Kljub temu je bil narodni program katolike in liberalne stranke e naprej zelo skromen. Obe sta govorili o jezikovni enakopravnosti in narodni avtonomiji, prilonostno omenjali Zedinjeno Slovenijo ter se zavzemali za ustanavljanje novih slovenskih kulturnih in izobraevalnih ustanov. Socialni demokrati niso bili ni udarneji; njihova stalia so bila celo mnogo manj jasna in konkretna. Pod vplivom vodilnega ideologa, pisatelja in publicista Etbina Kristana (1867 1953), so zastopali mnenje, da nacionalno vpraanje ni politino, temve kulturno. Zato je treba nacionalno avtonomijo zagotoviti zgolj osebno in ne ozemeljsko, torej kot pravico vsakega posameznika, da se priznava h kateremukoli narodu se hoe. Kako uresniiti takno avtonomijo pa tudi Kristan ni znal doloneje pojasniti. Po padcu Taaffejeve vlade in neuspehu Badenijevih reform je bilo v dravnem zboru prekinjeno slovensko sodelovanje z nemkimi konservativci. Slovenski meanski stranki sta se zaeli ozirati po novih zaveznikih. V slovenski katoliki stranki so nekaj asa upali na zaveznitvo z avstrijski kranskimi socialci, vendar je njihovo glasovanje z nemkimi nacionalci ob celjskem gimnazijskem vpraanju hitro napravilo konec taknim priakovanjem. T. i. binkotni program (1899), s katerim so avstrijske nemke meanske stranke skupno zavrnile misel na narodno in jezikovno enakopravnost, je dokonno razkril, da ehi in Slovenci med nemkimi strankami nimajo prijateljev. V taknih razmerah so se zaele vse tri slovenske politine stranke ozirati proti vzhodu: katolika v prvi vrsti k Hrvatom, liberalci in socialni demokrati pa tudi k Srbom in celo Bolgarom. Katolika stranka se je povezala s skupino hrvakih pravaev okoli lista Domovina in je skupaj z njimi leta 1898 oblikovala t. i. trialistini program. Ta je teil k zdruitvi slovenskega ozemlja s pokrajinami, ki jih je imela stranka prava za hrvake (celinska Hrvaka, Dalmacija in Bosna). V nasprotju s katolikimi prvaki so se liberalci spogledovali s Hrvati in Srbi v monarhiji in zunaj nje, pri emer pa svojih dravnopolitinih in jugoslovanskih predstav niso znali doloneje opredeliti. Nejasno je bilo tudi stalie socialne demokracije, ki je pod Kristanovim vplivom vztrajala, da 308

eprav je postala jugoslovanska usmeritev od konca 19. in zaetka 20. stoletja sestavni del slovenske meanske in socialdemokratske politike, je bilo gibanje, ki ga je spodbudila neenotno, v razlinih letih razlino ivahno, obenem pa omejeno na izobraenstvo in na narodno dejavneji del meanstva. Zanimanje za dogodke na Hrvakem, v Bosni, v Srbiji, v Makedoniji in drugod na Balkanu, ki e prej ni bilo majhno, se je e povealo. Ob obasnih sreanjih, prireditvah, obiskih in potovanjih je bilo izreenih in zapisanih veliko navduenih besed, nato pa sta zopet zavladala dvom in negotovost. V slovenskih strankah in asopisju so hrvako-srbske zaostritve ob koncu 19. stoletja spremljali z obalovanjem; zato so z odobravanjem pozdravili njihovo pomiritev in nastanek politine zveze hrvakih in srbskih strank t. i. hrvako-srbske koalicije (1906). Simpatij sta bila delena tudi prevrat v Srbiji leta 1903, s katerim so se v Beogradu na prestol povzpeli Karaorevii, in Ilidenska vstaja v Makedoniji istega leta. Toda slovensko oziranje na Vzhod in na Balkan je bilo e naprej predvsem izraz zanesene vere v mo in prihodnost slovanstva, ni pa pomenilo odvraanja od Dunaja oz. Avstrije. Z oblikovanjem meanskih strank in z uveljavitvijo socialne demokracije je slovensko politino ivljenje v devetdesetih letih 19. stoletja konno dobilo moderno tripolno podobo, ki je ustrezala stanju pri drugih avstrijskih in zahodnoevropskih narodih. Meanska strankarska tabora sta bila predvsem ideoloko-politini grupaciji, ki sta resda iskali volivce v razlinih socialnih skupinah slovenskega prebivalstva in jih poskuali pridobiti vsaka na svojo stran, nista pa zastopali homogenejih socialnih skupin. Po prenehanju sloge in razkolu nista bili ve pripravljeni niti na minimalen konsenz o skupnih nacionalnih interesih, podoba slovenske drube in sveta, ki so jo slikali njuni voditelji, pa je bila izrazito rno-bela, saj so njuni najzvesteji privrenci blinje in daljne dogodke ocenjevali in presojali le v ideoloki lui. Meanska strankarska politika se je v letih pred prvo svetovno vojno tako spremenila v neizprosen klerikalno-liberalni spopad za oblast, ki sta mu strankini vodstvi pragmatino podrejali programska naela in narodne cilje. To se je posebej nazorno pokazalo na Kranjskem. Uveljavitev splone kurije v kranjskem deelnem zboru je leta 1908 konala obdobje nemko-slovenske liberalne vlade. Slovenski ljudski stranki je zagotovila prepriljivo veino. Katoliko gibanje je pred prvo svetovno vojno na slovenskem ozemlju razen v Trstu, Istri in na Gorikem, kjer je liberalno-katoliki boj e naprej potekal s spremenljivo sreo povsod prevladalo. Na Gorikem se je slovenska katolika stranka, da bi 309

Katoliki in liberalni politiki, ki so vodili in usmerjali slovensko narodno gibanje v avstrijski polovici monarhije, so svoje predstave oblikovali po nemkoavstrijskih in ekih zgledih ter (seveda) pod vtisom domaih sporov in razmer. V nacionalnem pogledu so v nasprotju z nemkimi liberalci, ki jim je bila glavno merilo narodne pripadnosti osebna opredelitev posameznika, vztrajali pri tradicionalnem staliu, da o narodnosti odloata kri in jezik in je zato lovek, ki se opredeljuje drugae, kot mu veleva rod, narodni odpadnik. Od Nemcev, ehov in drugih Slovanov so prevzeli tudi protisemitski besednjak, ki so ga v obeh meanskih strankah neprikrito uporabljali, eprav Judov na slovenskem ozemlju vsaj v vejem tevilu ni bilo. Slovenski antisemitizem je bil zmes tradicionalnega kranskega antisemitizma, protijudovskih gesel avstrijskih kranskih socialcev in strahu pred prehitro meansko-kapitalistino preobrazbo slovenskega prostora, temeljil pa je tudi v preprianju, da so Judje tesno povezani z nemkimi liberalci in nespravljivi nasprotniki slovanstva. Proti nenemki Evropi in k zahodnoevropskim prestolnicam so se v asu pred prvo svetovno vojno ozirali le redki posamezniki. Misel, da morajo slovenski izobraenci, e elijo raziriti svoje duhovno obzorje in ubeati formi mentis, ki jo oblikujejo nemke in srednjeevropske univerze, oditi na Zahod, po monosti v Pariz in se poskuati tam navzeti novih idej, je bilo od zaetka 20. stoletja sliati predvsem med liberalno misleimi tudenti. Stoletnica ustanovitve Ilirskih provinc (1909) je med liberalnim meanstvom oivila legendo o Napoleonovih simpatijah do Slovencev in Junih Slovanov in zlasti med mlajimi izobraenci dodatno okrepila profrancoska ustva. V Ljubljani je kraji as celo deloval Francosko-ilirski kroek, ki je spodbujal k uenju francoine in zanimanju za Francijo. Sestavni del slovenskega politinega vstopanja v moderno je bilo tudi poveano zanimanje za ensko vpraanje. Leta 1897 je zael v Trstu izhajati prvi slovenski enski list (imenoval se je Slovenka), ki je poleg tradicionalnih pogledov na enske materinske, gospodinjske in narodne naloge e zastopal moderneja stalia. Leta 1901 pa so v Ljubljani ustanovili e Splono slovensko ensko drutvo, ki je postalo osrednja slovenska enska organizacija pred prvo svetovno vojno.

310

SLOVENSKI FIN DE SICLE

V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno so doivljali Slovenci zelo ivahen socialen in kulturen razvoj. Z modernizacijo in razmahom osnovnega olstva po olski reformi leta 1869 je naglo upadala nepismenost in pred prvo svetovno vojno so prebivalci na slovenskem ozemlju po pismenosti v monarhiji zaostajali samo za Nemci, ehi in Italijani. Z novimi srednjimi, strokovnimi in poklicnimi olami ter z rastoim tevilom visokoolskih diplomantov se je krepil sloj posvetnega izobraenstva, hkrati pa je njegova poklicna sestava postajala vse bolj pestra. Vedno veji del mladih strokovnjakov se je posveal znanstvenemu delu. Nekatere stroke so se ele zaele razvijati, v drugih pa so e nastajala prva temeljna dela. Do pomembnega preobrata je prilo tudi v umetnosti. V knjievnosti, slikarstvu, glasbi in arhitekturi so nastopili ustvarjalci, ki so okoli leta 1900 slovenska umetnika prizadevanja tesno povezali z evropskimi. Slovenina je bila ob koncu 19. stoletja povsem izoblikovan jezik s svojo strokovno terminologijo. Kljub temu se njen poloaj v olstvu in uradih ni bistveno izboljal. V dravnem zboru na Dunaju je bilo sicer vse od zaetka ustavne dobe leta 1861 mogoe govoriti v katerem koli jeziku (slovenski poslanci so slovenino prvi uporabili ob poslanski zaobljubi leta 1867), toda podobno kot zastopniki drugih nenemkih narodov so zaeli tudi slovenski predstavniki v materinini v vejem obsegu nastopati ele po letu 1900. V deelnih zborih in odborih je bila slovenina enakopravna z nemino le na Kranjskem, z italijanino pa le na Gorikem. Javni uradi in sodia so si med seboj povsod dopisovali samo v nemini (na Primorskem delno v italijanini), v stiku s strankami pa bi se morali v naelu ravnati po jezikovnem znanju stranke, vendar je bila praksa e naprej razlina po deelah in odvisna od usmeritve ter volje uradnitva. Podobno je bilo z unim jezikom osnovnih ol, saj so o njem odloali deelni olski sveti in njihovi odborniki. Na Kranjskem so bile tako javne osnovne ole (razen v obeh nemkih jezikovnih otokih na Koevskem in v Beli Pei ter v deelni prestolnici Ljubljani) od Taaffejeve dobe vse slovenske. Na Primorskem in na spodnjem tajerskem je pred prvo svetovno vojno slovensko osnovno olstvo prevladovalo na podeelju, v mestih in trgih pa je od osemdesetih let malo napredovalo. V spodnjetajerskih mestih se je ustanavljanju javnih slovenskih osnovnih ol upiralo nemko opredeljeno meanstvo, v Trstu in Gorici pa jih je zavraala italijanska veina. Kljub temu so Slovenci v Gorici leta 1895 izbojevali javno (slovensko) osnovno olo, v Trstu pa njihova prizadevanja po ustanovitvi obinske osnovne ole s slovenskim unim jezikom niso bila uspena. Zato je tri zasebne osnovne ole v Trstu 311

V osnovnih olah so o unem jeziku odloali deelni olski sveti in obinska zastopstva, odloitev o unem jeziku v gimnazijah pa je bila v rokah olskega ministrstva. Toda poloaj slovenine ni bil zato v gimnazijah ni bolji, zveine je bil celo e slabi kot v osnovni oli. Po ustanovitvi slovensko-nemkih vzporednic na niji gimnaziji v Celju leta 1895, ki je povzroila toliko hrupa, Slovenci na tajerskem niso ve dobili novih gimnazijskih razredov v svojem jeziku. Na Kranjskem so po letu 1908 na tirih nemko-slovenskih gimnazijah poleg na niji stopnji nekatere predmete pouevali v slovenini tudi v vijih razredih. Leta 1905 je bila v entvidu pri Ljubljani ustanovljena zasebna slovenska kofijska gimnazija, prva popolnoma slovenska gimnazija v monarhiji sploh. Edina dravna slovenska gimnazija je bila leta 1913 ustanovljena v Gorici. Pouk v vseh drugih primorskih gimnazijah je potekal v nemini in italijanini. Tudi realke na ozemlju s slovensko govoreim prebivalstvom so bile samo nemke. Izjemi sta bili italijanska realka v Trstu in nemkoslovenska realka v Idriji. V Gorici je bilo slovensko e moko in ensko uiteljie, v nemkoslovenskem uiteljiu v Ljubljani pa je prevladovala nemina. Dekletom je bil v Ljubljani namenjen slovenski dekliki licej. Slovenska meanska ola je bila v Postojni, tik pred prvo svetovno vojno pa so jo ustanovili tudi v alcu na spodnjem tajerskem. V slovenini je potekal pouk e v nekaterih strokovnih in poklicnih olah. Zahteva po ustanovitvi slovenske univerze je bila od leta 1848 sestavni del slovenskega politinega programa, toda avstrijske oblasti je do konca monarhije leta 1918 niso usliale. Gibanje za ustanovitev slovenske univerze bodisi v Ljubljani bodisi Trstu, kjer so svojo univerzo zahtevali tudi Italijani se je na novo razmahnilo v zaetku 20. stoletja, vendar ponovno brez uspeha. Slovenski tudentje so zato vse do razpada monarhije tudirali na Dunaju, v Gradcu, v Pragi in v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno tudi v Krakovu. Na zagrebko univerzo so odhajali le posamezniki, saj so njena sprievala v Avstriji (zaradi razlik v olskih sistemih obeh polovic monarhije) veljala za tuja. V tridesetih letih, od leta 1880 do leta 1910, se je tevilo slovenskih tudentov na avstrijskih univerzah in visokih olah dvignilo od okoli 350 (1880) na skoraj 1000 letno (1913), po tevilu sluateljev posameznih fakultet pa so po letu 1900 pravniki prehiteli teologe. Po letu 1910 je bilo tudi e ve tehnikov kot medicincev in filozofov, v zaetku 20. stoletja pa so se na dunajsko univerzo vpisale prve Slovenke. 312

S irjenem pismenosti in izobrazbe je postalo branje pomembna oblika preivljanja prostega asa. Vedno ve ljudi je segalo po asopisih in knjigah. Leta 1913 je izhajalo pet slovenskih dnevnikov: tirje v Ljubljani (liberalni Slovenski narod, katoliki Slovenec, socialistina Zarja in neodvisni liberalni Dan) in eden v Trstu (liberalna Edinost). Hkrati so bralci lahko izbirali med pokrajinskimi, stanovskimi in strokovnimi glasili, zabavnimi in kulturnimi revijami ter preprostemu ljudstvu namenjenimi tedniki in polmeseniki. Nekateri asniki so v zadnjih letih pred izbruhom prve svetovne vojne e imeli ilustrirane priloge s fotografijami. Kultura branja se je naglo irila; njeno napredovanje je tudi v zadnjih desetletjih obstoja habsburke monarhije lepo ponazarjala rast lanov Mohorjeve drube. Leta 1895 je imela druba 71 000 lanov, dobri dve desetletji kasneje leta 1918 pa je naklada njenih knjig e dosegla 91 000 zvezkov. Med lani Mohorjeve drube so e naprej prevladovali kmetje. Preprostim bralcem in razvedrilnemu branju so bile namenjene tudi druge knjine zbirke. Strokovna, izvirna slovenska in prevedena leposlovna dela so izdajali e Slovenska matica in razna pokrajinska in krajevna zdruenja. Svojo knjino serijo je imelo Dramatino drutvo v Ljubljani, spoznavanju knjievnosti slovanskih narodov pa je bila namenjena posebna Slovanska knjinica (v njej je samo v letih 189399 izlo 93 knjig). tevilna knjievna dela so izdajali privatni zaloniki. V taknih razmerah je osrednje mesto med umetnostnimi vejami e naprej pripadalo literaturi. V pesnitvu sta se v zadnjih desetletjih 19. stoletja uveljavila duhovnika Simon Gregori in Anton Akerc (18561912). Med najbolj priljubljenimi proznimi ustvarjalci so bili vse do konca stoletja Josip Stritar, Janko Kersnik in Ivan Tavar. Prevladi postromantike v poeziji in realizma v prozi so se zaeli v devetdesetih letih upirati zagovorniki novih literarnih smeri Prelomni obrat je leta 1896 naznanil naturalistini roman V krvi Frana Govekarja, Govekar pa je isto leto istoasno z Ivanom Cankarjem za novo literarno obdobje e uporabil izraz moderna. Moderna je bila podobno kot drugod v Evropi tudi v slovenski knjievnosti ime, s katerim so oznaevali raznolike literarne tenje in sloge, ki so predstavljali asovno in umetniko celoto. Z najpomembnejimi avtorji slovenske moderne pesniki Otonom upaniem (18781949), Dragotinom Kettejem (187699) in Josipom Murnom (18791901) ter pesnikom, pisateljem in dramatikom Ivanom Cankarjem (18761918) se je slovenska literatura prvi po Preernu zopet resnino zbliala z najaktualnejimi evropskimi literarnimi tokovi. Ustvarjalci moderne so zavrnili rodoljubno in utilitarno usmeritev velikega dela dotedanje slovenske literature, Ivan Cankar pa se je izrazito kritino opredelil tudi do meanske drube in njenih vedenjskih in moralnih norm. Modernisti so v pesnitvu 313

Literaturo slovenskih modernistov je oznaevala velika stilna raznovrstnost. Nanje so vplivali soasni tokovi od dekadence in impresionizma do simbolizma, hkrati pa tudi prvine realizma, naturalizma, futurizma in ekspresionizma. Sprva so jih burno odklonili zlasti kranjski cerkveni krogi. Vendar to gibanja ni moglo zaustaviti. Krog pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov, ki so se odpirali modernistinim vplivom, se je po letu 1900 vztrajno veal. Po raznovrstnosti svojega opusa in pripovedni moi pa je vse prekaal Ivan Cankar. V svojem literarnem delu je povezal razline smeri in tokove fin de sicla. V prozi in gledalikih delih je kot prvi med slovenskimi pripovedniki segel prek meja domaega prostora v soasni evropski idejno-motivni svet. Njegov zgled je bil tako vabljiv, da je moderna razmeroma hitro prodrla tudi v katolike vrste. Del pesnikov in pisateljev pa je ostajal zvest domai slovstveni tradiciji in e naprej zavezan realizmu. Slovensko-nemki nacionalni boji so bili tema naturalistinega romana Lojza Kraigherja Kontrolor krobar. Bralci so posebej lepo sprejeli tradicionalistino, po Sienkiewiczevih zgledih napisan roman Pod Svobodnim soncem, ki ga je leta 1906 objavil Fran Saleki Fingar. Stare in nove tenje so se podobno prepletale v drugih kulturnih in umetnikih dejavnostih. Pomemben razmah je doivelo gledalie. Slovenskim gledalikim prizadevanjem so se odprle nove monosti, ko je bila leta 1892 zgrajena nova stavba kranjskega Deelnega gledalia v Ljubljani. V Dramatinem drutvu, ki je skrbelo za slovenske gledalike predstave, so nastopili prvi poklicni igralci. Na njihov repertoar je poleg denarnih teav vplivalo obinstvo, ki je bilo bolj naklonjeno veselim in ljudskim igram kot klasinim in modernim besedilom. Vseeno so se na slovenskem odru v Ljubljani preizkusili ne le s Shakespearom, Goethejem in Schillerjem, temve celo z Ibsnom. Amaterske gledalike skupine so delovale tudi drugod na slovenskem ozemlju in se ob koncu 19. stoletja iz mest razirile na podeelje. V glasbi sta se uveljavljala nova romantika in impresionizem. Slovenski skladatelji so 314

Skoraj istoasno kot v literaturi je prilo do modernistinega preloma v slikarstvu. Obdobje akademskega realizma, ki je med drugim dalo eno najpomembnejih slovenskih slikark Ivano Kobilco (18621926), se je do konca 19. stoletja izrpalo in slikarstvo je nalo nov izraz v slikarski oli Antona Abeta (18621905), ki je pred slovensko kulturno ozkosrnostjo pobegnil v Mnchen. Oblikovala se je nova generacija slovenskih slikarjev, med njenimi najpomembnejimi predstavniki pa so bili Rihard Jakopi (18691943), Matija Jama (18721947), Ivan Grohar (18671911) in Matej Sternen (18701949); oprijeli so se impresionizma in spodbudili pravi slikarski razcvet, eprav jih je domaa javnost sprejela ele potem, ko so uspeli na Dunaju. Podobno usodo kot slikarji-impresionisti so doivljali arhitekti Joe Plenik (18721957), Maks Fabiani (18651962) in Ivan Jager (18711957), ki so se olali na Dunaju pri Ottu Wagnerju. Med njimi je pred prvo svetovno vojno samo Fabiani ustvarjal tudi doma. Plenik je deloval na Dunaju in v Pragi, Jager pa se je razoaran nad domovino v zaetku 20. stoletja izselil na Kitajsko in nato v Zdruene drave Amerike. Modernizem si je torej od konca 19. stoletja s teavami, vendar uspeno utiral pot v slovensko kulturo. Z nemajhnimi problemi pa so se sreevali tudi mladi strokovnjaki, ki so se eleli posvetiti znanstvenemu delu. Med ustanovami so se na ozemlju s slovenskim prebivalstvom s strokovnim in znanstvenim delom do leta 1918 sistematineje ukvarjali le muzeji. Izobraenci so se razen tega zbirali v strokovnih drutvih, ob strokovnih glasilih in poljudno-strokovnih revijah. Osrednje slovensko znanstveno zdruenje je bila e naprej Slovenska matica. Ob pomanjkanju ustreznih znanstvenih ustanov je bilo na slovenskih tleh tudi neposredno pred prvo svetovno vojno ve monosti za ukvarjanje z zgodovinskimi, druboslovnimi, pravnimi in filozofskimi vedami kot z naravoslovjem, medicino in tehniko. V 315

Zgodovino slovenskega slovstva Karla Glaserja (18451913) je v drugi polovici devetdesetih let izdala Slovenska matica, Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku Franca Kosa pa je od leta 1902 objavljala katolika Leonova druba. Mohorjeva druba je zaela leta 1910 izdajati Zgodovino slovenskega naroda Josipa Grudna (18691922). To je bila prva obseneja sinteza slovenske zgodovine, ki se ni ozirala na deelne meje. Na Dunaju in v Gradcu je predaval slavistiko uenec Frana Mikloia in eden najuglednejih slavistov svoje dobe Matija Murko (1861 1952). S tevilno rastjo izobraenstva je v zadnjih desetletjih obstoja monarhije poraslo tevilo strokovnjakov slovenskega rodu, ki so se uveljavili in posvetili uiteljski in znanstveni karieri na avstrijskih ter nekaterih evropskih univerzah. eprav so iveli na tujem, so zveine ostali povezani s slovensko stvarnostjo. Nekateri pa so se postopoma odtujili narodnemu poreklu in se prepustili vplivom nemko govoree okolice. Tako so delili usodo znamenitega fizika Joefa Stefana (183593), ki je v mladosti koval melanholine slovenske verze, po zaposlitvi na dunajski univerzi pa postal nemko pioi in govorei avstrijski znanstvenik. Politino, kulturno, drubeno in druabno ivljenje v mestih in na podeelju se je odvijalo v drutvih. Ta so se ob koncu 19. stoletja podobno kot drugod v monarhiji tudi na slovenskih tleh mono razmahnila. Veinoma so se delila po narodni in strankarski pripadnosti lanov. Najve je bilo gasilskih, prosvetnih, portnih in pevskih zdruenj; sledila so gospodarska, stanovska, humanitarna in narodnoobrambna. Slovenska drutva so ponekod e delovala v prostorih nekdanjih italnic, ki so v devetdesetih letih e izgubljala bitko s strankarskimi prosvetnimi organizacijami, drugod posebej v vejih mestih pa so zrasli narodni domovi z dvoranami za prireditve, knjinicami in gostilnikimi, drutvenimi ter poslovnimi prostori. Dovolj prostega asa za nartneje rekreiranje je imelo le premoneje meanstvo in izobraenstvo, saj je veini ljudi, ki so delali od 11 do 13 ur na dan, ostala za oddih in razvedrilo samo nedelja. Kljub temu se je po nekaterih ocenah pred prvo svetovno vojno na slovenskih tleh s portnimi in telesnokulturnimi dejavnostmi obasno ukvarjala kar petina aktivnega prebivalstva. Poleg telovadbe je bilo posebej priljubljeno planinarjenje; leta 1893 so se Slovenci izloili iz nemko usmerjenega avstrijskega planinskega zdruenja in so ustanovili svoje Slovensko planinsko drutvo, hkrati pa se je zael pravi slovensko-nemki boj za planinske postojanke, ki ga je kronal upnik Jakob Alja iz Dovjega na Gorenjskem z nakupom najvijega slovenskega vrha Triglava. Od konca osemdesetih let so nastajala 316

Mesta na slovenskem ozemlju so se pred prvo svetovno vojno poasi spreminjala. Veja spodnjetajerska mesta so vse do propada monarhije leta 1918 ohranjala nemki, veina primorskih pa italijanski videz. Tudi veina kranjskih mest z Ljubljano na elu je imela dvojezino - dvonarodno podobo. V urbanistinem pogledu je doivela pomembne spremembe predvsem Ljubljana, ki jo je upan Ivan Hribar s slovensko veino v mestnem svetu, potem ko jo je leta 1895 delno poruil potres, zael spreminjati v neuradno, a moderno urejeno slovensko prestolnico. V letih 18961910 so v ljubljanskem mestnem srediu zrasle nove palae v secesijskem slogu: upravna poslopja, banke, hoteli in prva veleblagovnica. Vseeno je imel med mesti na s slovensko govoreim prebivalstvom poseljenem ozemlju pred prvo svetovno vojno samo Trst, ki je leta 1910 tel nekaj manj kot 230 000 prebivalcev, zares velikomestno podobo. Vsa druga mesta so bila precej manja (Ljubljana je imela leta 1910 41 727, Maribor 27 994, Gorica 30 995 prebivalcev), hkrati pa so v komunalni ureditvi kljub modernizaciji zaostajala za sodobneje urejenimi avstrijskimi (in zahodnoevropskimi) mestnimi sredii. eprav so se slovenski odnosi z Nemci, Italijani in Madari stalno zaostrovali in je postajal narodni boj vse bolj neizprosen, je ivela veina slovenskega prebivalstva vse do propada monarhije ob svojem tudi e v nemkem, italijanskem in madarskem kulturnem krogu, izobraenstvo in meanstvo pa je pripadalo dvojezinemu, vasih celo trojezinemu okolju. Toda pritisk k nedvoumnemu in enoznanemu narodnemu razmejevanju in opredeljevanju se je veal na vseh straneh in kdor se ni dovolj jasno in glasno narodno opredelil, si je le s teavo pridobil priznanje narodne veine. Slovenski umetnik in izobraenec je moral biti v slovenskem okolju predvsem Slovenec, da si je zagotovil naklonjenost narodnih ustanov in javnosti, v veinsko nemki okolici pa mu je to praviloma kodovalo.

SLOVENSKA DRUBA IN GOSPODARSTVO PRED PRVO SVETOVNO VOJNO

Rezultati tetij prebivalstva leta 1900 in leta 1910 so bili za slovensko javnost pravi ok, saj so razkrili, da je Kranjska po negativnem selitvenem saldu na prvem mestu med vsemi avstrijskimi deelami. V 64 letih od 1846 do 1910 se je tevilo navzoega prebivalstva na Kranjskem povealo le za 11,3 %, kar je pomenilo, da je glede na naravni prirastek umanjkalo ve kot 130 000 ljudi. Sicer pa rezultati za slovensko ozemlje kot 317

Poglavitni vzrok za poasno slovensko populacijsko rast je bilo izseljevanje. Tega so se povsem jasno zavedali e sodobniki. Medtem ko so razviteje deele zahodnega dela habsburke monarhije po letu 1896 doivljale gospodarsko konjunkturo, je slovensko ozemlje ostalo gospodarsko pasivni, vzdrevani del drave. S katolikimi in liberalnimi zadrugami, s posojilnicami, s irjenjem izobrazbe in splonim kulturnim dvigom na podeelju so se sicer kmetijstvu odprle nove monosti. Toda kmetijski donosi so bili v primerjavi z razvitejimi avstrijskimi in zahodnoevropskimi deelami e naprej presenetljivo skromni. Pridelava krunih it je bila v deelah s slovenskim prebivalstvom v letih pred prvo svetovno vojno dvakrat nija kot na ekem in skoraj trikrat nija kot na Danskem. Hitreji kmetijski razvoj je poleg zadolenosti oteevala predvsem razdrobljenost kmeke posesti. Na zaetku 20. stoletja je bilo na slovenskem ozemlju 36 % kmekih gospodarstev s kmetijami do dva hektara, 21 % je imelo do pet hektarov, tretjina med pet in dvajset hektarov in le dober 1 % jih je imelo ve kot sto hektarov. Glavnino dohodkov sta prinaala poljedelstvo in ivinoreja, manji pa je bil zasluek, ki so ga prinaali gozdarstvo, lov in ribolov. V razvoju industrije in obrti je bil po letu 1890 tudi na slovenskem ozemlju doseen pomemben napredek, toda zaostanek za razvitejimi avstrijskimi deelami in eko se je kljub temu e poveal. Industrijska podjetja so bila v primerjavi s podjetji v velikih avstrijskih industrijskih srediih razen nekaj izjem razmeroma majhna, skoraj polovica zaposlenih v neagrarni proizvodnji pa se je tudi naprej preivljala z obrtnimi dejavnostmi. Propadanje obrti, ki se je zaelo v zaetku druge polovice 19. stoletja, se je v glavnem ustavilo. Hkrati so nastajale nove obrti (zlasti za mehanine izdelke in storitve razlinih vrst), ki so dopolnjevale in razirjale industrijsko ponudbo. Najveje spremembe je doivelo elezarstvo. V zadnjem desetletju 19. stoletja so dokonno prenehale z delom visoke pei, fuine in elezarske delavnice, ki se niso uspele modernizirati ali pa so jih oble nove eleznike proge in cestne poti. Kranjska industrijska druba je zgradila veliko in moderno elezarno v kednju pri Trstu, ki so ji kvalitetno elezovo rudo dovaali po morju in je prinaala velike dobike. Od zaetka 20. stoletja je ta druba zmanjevala proizvodnjo na Jesenicah, ki so bile prav tako v njeni lasti. Verjetno bi 318

Za neagrarno proizvodnjo na slovenskem ozemlju pred prvo svetovno vojno je bilo znailno, da so bile skoraj vse pomembneje industrijske in obrtne panoge razen elezarstva vezane na domaa naravna bogastva in njihovo predelavo. Edina izjema je bilo elezarstvo, ki je bilo v vse veji meri odvisno od uvoene rude. Izkop premoga se je od devetdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne ve kot podvojil (s 650 000 na 1 450 000 ton letno), rasla je proizvodnja svinca in cinka, ki so ju talili v neposredni bliini rudnikov v Meici na Korokem, proizvodni dvig pa je beleil tudi rudnik ivega srebra v Idriji. Med vejimi lesnopredelovalnimi podjetji so bile e naprej age, ki so na trg poiljale polizdelke, izdelovanje pohitva pa je bilo v glavnem omejeno na manje obrtne delavnice. Uspeno so se razvijali tudi obrati, ki so predelovali kmetijske pridelke. V Ljubljani je leta 1909 zrasla Kolinska tovarna, na spodnjem tajerskem pa je bila leta 1902 ustanovljena delnika druba Zdruene pivovarne alecLako. S kmetijstvom je bilo povezano tudi predelovanje ko in usnjarstvo. Manje so bile spremembe v tekstilni proizvodnji, ki je bila prav tako mono razdrobljena. V njej so posebej kar zadeva izdelavo oblail prevladovali drobni obrtni obrati. Med nekmetijskimi proizvodnimi panogami, ki so se uspeneje prilagajale novim trnim razmeram,so bile steklarne ter tovarne celuloze in papirnice. Nove izdelke so zaele poiljati na trg tudi nekatere kemine tovarne. Velika in moderna kemina tovarna, ki so jo zaeli graditi tik pred prvo svetovno vojno v Ruah (med drugim za avstrijske vojake potrebe) pa je odprla vrata ele leta 1918. Najpomembneji pogonski sili sta bili e naprej voda in para. Prva javna elektrarna na slovenskih tleh je zaela delovati leta 1894 v kofji Loki, tri leta pozneje pa so za mestno razsvetljavo zgradili majhno toplotno elektrarno v Ljubljani. Po letu 1901 je bila v Ljubljani glavni porabnik elektrine energije cestna eleznica, individualna poraba elektrike pa je le poasi naraala. Podobno poasi in postopoma je elektrika prodirala v obrt in industrijo. Eden prvih vejih industrijskih obratov, ki je uvedel elektrino energijo, je bil rudnik svinca in cinka v Meici (1907), njegovemu zgledu pa je e pred prvo svetovno vojno sledila Westnova tovarna emajlirane posode v Celju (1913). Prve veje hidroelektrarne na slovenskem ozemlju so zgradili med prvo svetovno vojno. Leta 1915 so na Kranjskem slovesno pognali 319

Z ivahnejo gospodarsko dejavnostjo je v devetdesetih letih zopet oivela gradnja eleznic, ki je skoraj zamrla po gospodarski krizi leta 1873. Velikopoteznih zamisli o mednarodnem eleznikem vozlu s seiem na Kranjskem ni ve nihe omenjal, do prve svetovne vojne pa so bile konno zgrajene nekatere proge, za katere se je zavzel e nart Ilirskih eleznic leta 1872. Leta 1906 je bila konno dograjena druga eleznika povezava proti Trstu, o kateri se je govorilo vse od prodaje june eleznice francoskemu kapitalu sredi 19. stoletja. Proga, ki je tekla od Beljaka skozi karavanki predor do Jesenic, nato pa po dolini Save Bohinjke in skozi bohinjski predor v dolino Soe in dalje proti Gorici in Trstu, je spadala med izjemne doseke tedanje gradbene tehnike. Velike tranzitne eleznike proge so dobile lokalne prikljuke, s imer je slovensko ozemlje ele v zaetku 20. stoletja prepletla gosteja eleznika mrea. Toda nove proge so imele mnogo manj ugodne gospodarske uinke, kot so priakovali in napovedovali njihovi pobudniki in zagovorniki. V mnogih krajih in trgih so dokler je bila eleznica e v gradnji raunali predvsem, kaj in kako bodo izvaali, ko pa so proge odprli za promet, se je marsikje izkazalo, da jim je blago, ki ga je vlak pripeljal iz industrijsko razvitejih avstrijskih podroij in tujine, odvzelo e tisto trie, ki so ga imeli. Najveja industrijska podjetja in delnike drube na slovenskih tleh so bili ne le v rokah neslovenskega, temve tudi po ozemeljskem poreklu tujega kapitala: nemkega (z Dunaja, iz Gradca in iz nemkega cesarstva), francoskega, italijanskega, ekega in vicarskega. Po nekaterih izraunih je bilo razmerje med domaim po geografskem izvoru in tujim kapitalom, investiranim v industrijo na slovenskem ozemlju okoli leta 1914 1 proti 7 ali 8, po drugih pa celo 1 proti 10. Nemki kapital, povezan z velikimi bankami v Nemiji, je naglo osvajal tudi Trst, kjer je izpodrival italijanskega. Prvo uspeno slovensko banko Ljubljansko kreditno banko so leta 1900 s pomojo eke ivnostenske banke ustanovili liberalci. Banno vodstvo je bilo v rokah liberalnih veljakov, vodilni strokovni uradniki pa so bili ehi. Liberalci so hkrati sodelovali pri ustanovitvi Jadranske banke v Trstu, ki je nato skupaj z Ljubljansko kreditno banko vlagala denar v razlina industrijska in celo pomorska podjetja. V liberalnih rokah je bila tudi Mestna hranilnica v Ljubljani, ki je odprla vrata leta 1889. Bila je tekmica nemke Kranjske hranilnice in je do leta 1910 oblikovala mreo hranilnic v ve slovenskih mestih in trgih. Katolike denarne in banne ustanove so temeljile na kapitalu Krekovih zadrug. Leta 320

3 % ve kot so porabile, v nekmetijskih panogah pa so imele skoraj 7 % primanjkljaj. Skupni domai proizvod naj bi bil torej 0,3 % manji kot poraba, uvoz pa naj bi presegal izvoz za 3,5 %. Glavne izvozne panoge so bile lesna, papirnika in usnjarska industrija, ivinoreja ter elezarstvo in rudarstvo, uvozne pa tekstilna in kemina industrija. Pomemben dele v uvozu so imele tudi energetske surovine (petrolej, bencin) in tobak. Gospodarstvo na slovenskem ozemlju pred letom 1918 e ni bilo narodnogospodarska celota. Gospodarske dejavnosti so se kljub posameznim vejim podjetjem, bankam in delnikim drubam, ki so s svojo aktivnostjo in investicijami segali prek deelnih meja, v veliki veini vse do propada habsburke monarhije odvijale v deelnih okvirih. Ljubljana je bila sicer neuradno slovenska kulturna in politina prestolnica, toda nikakor ne sredie, ki bi v gospodarskem pogledu povezovalo slovensko ozemlje. Najpomembneje poslovno, prometno in gospodarsko sredie na slovenskih tleh je bil e naprej Trst, ki je bil po letu 1891, ko je izgubil status svobodnega pristania, s svojim zaledjem tesneje povezan kot prej. Leta 1910 je ivelo v Trstu 56 916 Slovencev (nekaj ve kot 25 % vseh mestnih prebivalcev in dobrih est tiso ve kot jih je imela Ljubljana s predmestji vred). Tako je bil Trst dejansko najveje slovensko mesto tedanjega asa. Toda Slovenci so prevladovali predvsem med nijimi mestnimi sloji, med premonejim in gospodarsko aktivnim meanstvom pa so bili v obutni manjini. Dele slovenskega kapitala v trakem gospodarstvu se je sicer od konca 19. stoletja veal, vendar je e vedno mono zaostajal ne le za nemkim in italijanskim, temve tudi za hrvakim. V splonem je bilo trako zaledje gospodarsko bolj navezano na Trst kot Trst na zaledje. Za prebivalstvo v zaledju je bil Trst najblije veliko trie in mesto tevilnih zaposlitvenih in podjetnikih prilonosti, trako pristanie z okoliko industrijo pa je ivelo predvsem od trgovanja in poslovanja z Dunajem, industrijsko razvitimi deli monarhije in tujino, pri tem pa je razmeroma malo vplivalo na gospodarski razvoj v prostoru med Alpami in Jadranom. V senci 321

eprav se je socialna sestava slovenskega prebivalstva od konca 19. stoletja naglo spreminjala in je tevilo mestnega prebivalstva naraalo, je bilo na ozemlju s slovenskim prebivalstvom zaradi poasne industrializacije malo vejih mestnih sredi. e leta 1910 razen Trsta ni bilo ve kot pet mest z ve kot 10 000 prebivalci (Ljubljana, Maribor, Celovec, Gorica in Beljak). Vrsta starejih mest (npr. Kranj, Novo mesto, Kamnik) je v novih razmerah izgubljala gospodarski pomen. Vodilno vlogo v slovenskem narodnem, kulturnem in politinem ivljenju je ohranjalo izobraenstvo, ki se je tudi v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno tevilno hitreje krepilo kot trgovsko, podjetniko in denarno meanstvo. Vseeno so Slovenci celo v rasti akademsko olanega (in ne le gospodarsko aktivnega) meanstva zaostajali za socialno razvitejimi narodi monarhije (za Nemci, Italijani, ehi in Poljaki). Osrednja slovenska deela Kranjska je imela v primerjavi s sosednjimi pokrajinami sploh najniji odstotek izobraenstva. enske so se le izjemoma uveljavljale v poklicih, ki so zahtevali izobrazbo (izjema je bil uiteljski poklic). Industrijskega delavstva je bilo najve v Trstu (okoli 41 000 ljudi), drugod na slovenskem ozemlju pa so bile koncentracije obrtnega in tovarnikega delavstva precej manje (v mejah dananje drave Slovenije je bilo v obrti in industriji zaposlenih priblino 86 000 delavcev). Slovenska obmoja so ohranjala vse do propada Avstro-Ogrske veinsko kmetijstvo naravo (leta 1910 je ivelo na podeelju e 67 % ljudi) in so spadala med slabo industrializirane pokrajine habsburke monarhije.

ZADNJA LETA HABSBURKE MONARHIJE

Januarja leta 1909 je kranjski deelni zbor sprejel izjavo, s katero so poslanci katolike in liberalne stranke pozdravljali prikljuitev Bosne in Hercegovine k Avstro-Ogrski in izraali upanje, da je to prvi korak k zdruenju vseh junih Slovanov nae monarhije v dravnopravno samostojen organizem pod ezlom habsburke dinastije. Ivan uteri se je ob tej prilonosti zavzel za zdruitev vseh junih habsburkih deel od Trsta do Drine, Janez Evangelist Krek pa je Srbe s simpatijo imenoval nae Napolitance, ugotavljal, da bodo Srbi spremenili odnos do monarhije, e se bo ta reformirala in bo june Slovane, ki ivijo v njenih mejah, zdruila v posebni avtonomni jugoslovanski enoti. Oglasil se je tudi liberalni prvak Karel Triller (18621926), ki je potem, ko je zatrdil slovensko zvestobo dinastiji e dodal, da utegne Avstrija, e ne bo pravoasno in pravino reila narodnih vpraanj, triti ob nov Piemont in novega Cavourja. 322

Slovensko-nemki odnosi so se v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno naglo slabali. Obe strani nemka in slovenska sta si prizadevali pridobiti podporo prebivalstva z zborovanji, proslavami in medsebojnim obtoevanjem v tisku in na javnih prireditvah. Nemki nacionalisti so bili e naprej posebej glasni na Korokem, kjer so leta 1908 v Celovcu z javnimi demonstracijami zahtevali uradovanje samo v nemkem jeziku. Napetost se je poveevala tudi v spodnjetajerskih mestih, ki so jih nemke stranke in njihovi pristai slavili in razglaali za starodavne nemke naselbine. Ko je leta 1908 Ciril-Metodova druba sklicala skupino na Ptuju, da bi tako pokazala, kako imajo Slovenci to mesto za del svojega ozemlja, je prilo do spopada. Ptujski in okoliki Nemci so ob pomoi oronitva napadli zborovalce, ki so se z vlakom pripeljali na zborovanje. Le nekaj dni pozneje so kot odgovor na ptujske dogodke sledile velike protinemke demonstracije v Ljubljani. Demonstranti so razbijali stekla na nemkih trgovinah in gostilnah, odstranjevali nemke napise in vzklikali protinemka gesla. Deelni predsednik Schwarz je poklical na pomo vojake, ki so 20. septembra 1908 zveer v zmedi streljali na demonstrante in dva ubili. Bilo je prvi (in zadnji) v asu habsburke monarhije, da sta v demonstracijah na slovenskih tleh padli smrtni rtvi in njun pogreb se je spremenil v mnoino protinemko zborovanje. Ti dogodki so skupaj s politinim razvojem v Avstro-Ogrski, na Balkanu in drugod v Evropi pomembno vplivali na slovenske politine opredelitve. Za slovenske elite in veino slovenskega prebivalstva so bili nov dokaz, da so najnevarneja gronja slovenski narodni prihodnosti Nemci in nemki Drang nach Sden, nemko-slovenski spopad pa je le sestavni del tisoletnega boja med Slovani in Germani, ki se pribliuje odloilni fazi in se mora prej ali slej konati s slovansko zmago. Toda novoslovansko gibanje, ki se je v zaetku 20. stoletja irilo s eke, med Slovenci ni pognalo globljih korenin. Njen glavni zagovornik je bil Ivan Hribar, ki se je v duhu mladoekih pobudnikov gibanja zavzemal za tesneje slovansko kulturno, gospodarsko in politino povezovanje, federalizacijo monarhije in njeno zunanjepolitino preusmeritev od Nemije k Rusiji. Zlasti med izobraenci ni bilo malo ljudi, ki so odkrito izraali svoje slovansko ustvovanje, se uili slovanskih jezikov in navezovali stike s Slovani monarhije in izven nje. Vseeno je ostalo tevilo simpatizerjev novoslovanstva omejeno, medtem ko se je jugoslovansko gibanje po aneksijski krizi krepilo in irilo. eprav so posamezniki v kriznih asih omenjali monost razpada Avstro-Ogrske, si razen redkih skrajneev ni nihe elel ali predstavljal njenega skorajnjega konca. Habsburani so na slovenskih tleh vladali ve kot pol tisoletja in dvojna monarhija se je zdela nezamenljiva in trajna zgodovinska tvorba, ki je Slovence naj so bili e tako nezadovoljni z njo varovala pred nemkimi in italijanskimi ozemeljskimi apetiti. 323

Jugoslovanstvo je tako postalo v letih pred prvo svetovno vojno ena osrednjih slovenskih dravnopolitinih tem, toda predstave o tem, s kom in kako se povezovati niso bile ni bolj jasne in konkretne kot v desetletjih prej. Obe slovenski meanski stranki sta govorili o trializmu in federalizmu ter se zavzemali za ustanovitev posebne junoslovanske dravnopolitine enote v monarhiji, e v pogledih na mone hrvake zaveznike in zlasti na odnos do Srbov pa sta se precej razlikovali. Vseslovenska ljudska stranka je v letih 1911/12 obnovila zvezo s hrvako stranko prava in se leta 1912 celo zdruila z njo v skupno hrvakoslovensko stranko prava. Priakovanja, ki jih je med slovenskimi katolikimi politiki vzbujalo zblievanje s pravai, pa so bila vse od zaetka brez osnove. Veino v hrvakem sabor v Zagrebu je imela liberalno usmerjena hrvako-srbska koalicija in brez nje ni moglo biti govora o enotni hrvako-slovenski politiki. Zamisli o trajnejem katoliko-pravakem zaveznitvu so bile tudi drugae nerealne, saj so bili poloaj in interesi obeh narodov in obeh strank Vseslovenske ljudske stranke in Hrvake stranke prava preve razlini. Hrvako slovenska stranka prava v taknih razmerah ni mogla zaiveti. Eden redkih rezultatov zdruitve Vseslovenske ljudske stranke in Hrvake stranke prava je bilo tako okrepljeno poslansko sodelovanje v Hrvako-slovenskem dravnozborskem klubu na Dunaju, ki se je nadaljevalo do zaetka prve svetovne vojne in je znova oivelo leta 1917. V nasprotju s Slovensko ljudsko stranko so se poskuali liberalci zbliati s svobodomiselnimi hrvakimi skupinami in hrvako-srbsko koalicijo, navduevali pa so se tudi nad povezovanjem s Srbi. Srbsko pravoslavje jih ni motilo, nasprotno, najbolj vzneseni med pisci so dokazovali, da je pravoslavje srbska prednost, saj naj bi bila Pravoslavna cerkev manj nasilna kot Katolika ter tesneje povezana z verniki in narodom. Vendar tudi liberalno oziranje po hrvakih in srbskih politinih zaveznikih ni imelo vejega uspeha. V hrvako324

V letih 1912/13 je nato izbruhnila prva balkanska vojna, ki je slovenske poglede na jugoslovansko vpraanje naglo radikalizirala. Prepriljiva zmaga malih balkanskih drav Srbije, rne gore, Bolgarije in Grije nad Turijo je izzvala vsesplono navduenje. V Ljubljani so ustanovili odbor, ki je zbiral pomo za protiturke zaveznice, v Srbijo pa so se odpravili prostovoljci. Simpatije za Srbijo so se poveale tudi v obeh meanskih strankah, hkrati pa je bilo sliati mnenja, da je Avstrija svojo monost, da rei jugoslovansko vpraanje, e zamudila in se utegne to reevati brez nje ali celo proti njej. Druga balkanska vojna, v kateri se je Bolgarija (poleti 1913) zaradi vojnega plena spopadla s Srbijo, rno goro in Grijo, je zato pomenila za vse, ki so polni upanja zrli na Vzhod in Balkan, veliko razoaranje. Simpatije za Bolgarijo so se ohladile, Srbija pa je bila v oeh nemajhnega dela slovenske javnosti dejanska in moralna zmagovalka balkanskega vojskovanja, kar je e utrjevalo njen ugled in presti. Kljub temu so med Slovenci resnino prosrbska stalia tudi v asu balkanskih vojn zastopali le v ozkih radikalnih in mladoliberalnih krogih, predvsem v krogu srednjeolske mladine, ki je v letih 1912/13 v Ljubljani izdajala list Preporod. Preporodovci so bili edina slovenska politina skupina pred prvo svetovno vojno, ki je zagovarjala povsem protiavstrijsko stalie in se zavzemala za jugoslovansko dravo zunaj monarhije, pri emer njihovih politinih nazorov niso zavraale le vse slovenske politine stranke, temve tudi malone vsi vidneji slovenski izobraenci. Tudi pisatelj Ivan Cankar, ki je spomladi leta 1913 v Ljubljani v predavanju Slovenci in Jugoslovani pod vtisom balkanskih dogodkov pozval k nastanku zvezne jugoslovanske republike in si z izjavo Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku! Bodimo kakor Mazzini v Italiji prisluil enotedensko zaporno kazen, je bil s svojimi pogledi mono osamljen. Pri tem je ostal za razliko od preporodovcev dale od prosrbstva. Razmiljanja o enotnem slovensko-hrvakem ali slovensko-hrvako-srbskem narodu, ki ga je zgodovina usodno razdelila in si lahko ele s postopno jezikovno in kulturno spojitvijo 325

Cankar s svojo kritiko ni meril samo na preporodovce. Misel, da so Jugoslovani en sam narod ali pa morajo to prej ali slej postati, je v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno nala plodna tla med izobraenci in politiki v vseh treh slovenskih politinih taborih. Njeni privrenci so jo utemeljevali na razline naine: z zahodnoevropskimi narodnopolitinimi teorijami, z zgledom zdruitve nareno raznolikega nemtva v enotno nemko nacijo, z nenaklonjenostjo mednarodnih razmer majhnim narodom in z junoslovanskim jezikovnim sorodstvom. Toda v resnici sta bila v njenem ozadju predvsem obutek ogroenosti zaradi slovenske majhnosti in strah, da bodo Hrvatje in Srbi v procesu medsebojnega povezovanja Slovence izpustili iz svojih nartov. Med liberalnim izobraenstvom se je tako v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno irilo novoilirsko gibanje, ki ga je usmerjal in vodil slavist Fran Ilei (18711941), preprian zagovornik jezikovno-kulturnega zblievanja Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi. Po Ileievem mnenju bi moral biti cilj njegovih rojakov popolno edinstvo s Hrvati, saj Slovenci sami zase ne pomenijo ni, so pa lahko izvrsten kvas jugoslovanstva. Vendar tudi Ilei ni bil pripravljen takoj opustiti slovenine in se je zavzemal za uporabo srbohrvaine predvsem v znanstvenih besedilih. Podobna stalia so zastopali tudi nekateri posamezniki v socialdemokratskem in v katolikem taboru. Jugoslovansko usmerjeni zanesenjaki, ki so v obrambi slovenskega jezika in kulture pred Nemci in Italijani kazali vso odlonost, pri tem pa so bili pripravljeni na vejo popustljivost in postopno jezikovno in kulturno spajanje pri povezovanju s Hrvati in Srbi, so bili pred letom 1914 manjina brez irega zaledja. Velika veina slovenskega prebivalstva je prav malo vedela o Hrvatih in Srbih. Povezovanje s Hrvati in oziranje proti Srbom in Balkanu je bilo zato lahko zanje predvsem iskanje zaveznikov, ki jih bodo podprli v odporu proti Nemcem in Italijanom ter jim pomagali dosei tradicionalni slovenski narodnopolitini cilj Zedinjeno Slovenijo in narodno avtonomijo. Posebej kmekim volivcem je bilo tako e najblije stalie Vseslovenske ljudske stranke, ki se je zavzemala za dravnopravno zdruitev avstrijskih Jugoslovanov v obliki slovensko-hrvake drave. V Vseslovenski ljudski stranki v gledanjih na jugoslovanstvo ni bilo vejih razlik. Oba katolika voditelja, uteri in Krek sta se zavzemalo za federalizem (oz. trializem) in hrvako slovensko zvezo, 326

Dravnozborski poslanci obeh slovenskih meanskih strank so po razpadu konservativnega Hohenwartovega kluba v dravnem zboru e kratek as nastopali v skupnem poslanskem klubu, leta 1901 pa so se loili in vse do leta 1917 delovali loeno, eprav je med njimi prihajalo do obasnih povezav. Po volitvah leta 1907 je med 516 poslanci Cislajtanije sedelo v dravnem zboru na Dunaju 17 zastopnikov slovenskega katolikega tabora in 7 liberalcev. Za posebnega mojstra parlamentarne taktike se je izkazal voditelj Vseslovenske ljudske stranke Ivan uteri, ki je nekaj asa celo upal, da bo postal potni minister. Od leta 1911 je vodil 27 lanski hrvako-slovenski poslanski kluba, v katerem so se poslanci Vseslovenske ljudske stranke zdruili z dalmatinskimi pravai in istrskimi dravnozborskimi zastopniki. Leta 1912 je, ko je postal kranjski deelni glavar, je z mesta naelnika hrvakoslovenskega poslanskega kluba odstopil, za novega naelnika pa je bil leta 1914 izbran Anton Koroec (18711940), ki je bil prav tako kot Krek duhovnik. Koroec je na ta nain ob uteriu in ob Kreku postal tretji najmoneji lovek v Vseslovenski ljudski stranki. Atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu je med Slovenci povzroil vsesplono osuplost in obalovanje. Prevladovalo je mnenje, da gre za neopraviljivo dejanje, storjeno pod vplivom Beograda in srbske zunanje politike, kar bo neizbeno kodovalo jugoslovanskemu gibanju in slovenskemu poloaju v monarhiji. Govorice o prestolonaslednikovih reformnih nartih in njegovi pripravljenosti na reevanje jugoslovanskega vpraanja so protisrbsko razpoloenje e stopnjevale. Slovenski katoliki in liberalni politiki so umor v Sarajevu najodloneje obsodili. Posebej burno se je odzval vodja Vseslovenske ljudske stranke in kranjski deelni glavar Ivan uteri, ki je za atentat obtoil Srbijo in pozval na boj proti domaim veleizdajalcem, hujskaem in zapeljivcem. Krek in Koroec sta bila zmerneja in sta se omejila na izraze soalja in zvestobe habsburki vladarski hii. Do atentata se niso opredelili socialni demokrati, med katerimi je prevladalo stalie Henrika Tume (18581935), da nima stranka ni skupnega s habsburkimi nadvojvodi in avstrijsko-nemkimi nacionalisti. Avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji 28. julija 1914 so poleg socialnih demokratov nasprotovali tudi liberalci. Toda mobilizacije ni zato zlasti v mestih spremljalo ni manj zaneseno in domoljubno vzduje. Slovenski vojaki so odhajali v vojno z narodnimi zastavami in narodnimi trakovi na kapah, obenem pa kot vojaki drugod v monarhiji s petjem in cvetjem. Bili so pa prepriani, da bo vojskovanja do zime e konec in bodo za boi zopet doma. Nemajhen del prvih mobilizirancev (med njimi so bili tudi prostovoljci) je bil poslan v 327

Potem ko je vlada na Dunaju v zaetku vojne uvedla izredne gospodarske, politine, cenzurne in policijske ukrepe, so tudi na slovenskem ozemlju zavladale vojne razmere. Oblasti so prepovedale ve asopisov in drutev, slovenske in jugoslovanske nacionaliste so pozaprle ali poslale v internacijo, hkrati pa so poostrile pritisk in nadzor nad izobraenstvom, politinimi elitami in javnim dogajanjem. Med aretiranimi in preganjanimi so bile najbolj znane osebnosti slovenske kulture in politike od pisatelja Ivana Cankarja prek liberalnega prvaka Ivana Hribarja do novoilirca Frana Ileia. Decembra leta 1914 so postavili pred sodie mlade sodelavce lista Preporod, spomladi leta 1915 pa je zaelo delovati v Ljubljani vojako sodie, ki je sodilo tudi civilnim osebam. Ve ljudi so obtoili vohunstva, nekaj so jih celo ustrelili. Toda vojskovanje je z vso ostrino seglo na slovensko ozemlje ele maja in junija leta 1915, ko so italijanske ete po italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski zasedle zahodne dele Gorike in Posoja. e neposredno po zaetku bojev je z obmoja soke fronte prebegnilo na Kranjsko, tajersko in v begunska taboria v Avstriji okoli 80 000 Slovencev, italijanske oblasti pa so jih z zasedenega obmoja okoli 12 000 izgnale v italijansko zaledje. Prvemu begunskemu valu sta sledila e dva manja. V bojih ob Soi lo je za najveji vojaki spopad na slovenskih tleh v vsej slovenski zgodovini je padlo skoraj dvesto sto tiso vojakov in civilistov, trajali pa so skoraj dve leti in pol. Konali so se ele oktobra 1917, ko so zdruene avstro-ogrske in nemke ete prebile italijanske poloaje pri Kobaridu. Slovenska meanska politika je bila v prvih letih vojne brez doloneje usmeritve. Njeni voditelji in dravnozborski zastopniki so od vlade vekrat zahtevali, da ponovno sklie dravni zbor, ki se od spomladi leta 1914 ni ve sestajal, hkrati pa so na Dunaju protestirali 328

Jugoslovanska stalia so tako v prvi polovici vojne odkrito in odlono zastopali le slovenski emigranti, ki so bili v asu izbruha vojne v Zahodni Evropi ali pa so tja prebegnili e po njenem zaetku. tirje med njimi goriki pravnik Bogumil Vonjak, traki odvetnik Josip Jedlowski, etnolog Niko Zupani in pozneje e pravnik Gustav Gregorin so se pridruili Jugoslovanskemu odboru, ki je bil 30. aprila 1915 na pobudo hrvakih emigrantov iz Avstro-Ogrske ustanovljen v Parizu. Njegov cilj je bilo osvobojenje vseh Jugoslovenov izpod avstro-ogrskega jarma in ujedinjenje s svobodnimi brati Srbije in rne gore. Ustanovitelji in lani odbora so poskuali na vse naine prepreiti uresniitev tajnega Londonskega sporazuma, v katerem so antantni zavezniki Italiji za njen vstop v vojno proti Avstro-Ogrski obljubili obsene dele habsburkega ozemlja, med drugim nemajhen del dalmatinske obale ter hrvakih in slovenskih pokrajin. Delo Jugoslovanskega odbora in njegovih slovenskih lanov so med drugim podprli liberalno usmerjeni slovenski izseljenci v Zdruenih dravah Amerike, izseljenci socialistine usmeritve pa so se s ikako izjavo junija 1917 zavzeli za zdruitev Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov na temelju samoodlobe v federativno jugoslovansko republiko. Po umoru avstrijskega ministrskega predsednika grofa Strghka in Francjoefovi smrti jeseni leta 1916 so se zaele razmere v Avstriji spreminjati. Notranjepolitini pritisk je nekoliko popustil in novi avstrijski cesar Karel je spomladi leta 1917 v ozraju vsesplonega pomanjkanja in vojne izrpanosti sklical dravni zbor. Slovenski in hrvaki poslanci so stopili v stik s ekimi in se z njimi dogovorili za medsebojno podporo. Hkrati so v Hrvakoslovenskem poslanskem klubu in Vseslovenski ljudski stranki oivele razprave o raznih monostih hrvako-slovenske zdruitve. Misel, da se morajo v dravnem zboru vsi jugoslovanski poslanci povezati v enoten klub, programska izjava, s katero bodo podobno kot ehi in Ukrajinci nastopili ob njegovi otvoritvi, pa mora biti jugoslovanska in ne le slovensko-hrvaka, je zorela dalj asa, vendar je prodrla ele zadnje dva ali tri tedne pred zaetkom parlamentarnih zasedanj. 33 slovenskih, hrvakih in srbskih poslancev avstrijske polovice monarhije in Dalmacije se je tako dan pred odprtjem dravnozborskih vrat zdruilo v 329

Zahteve, zapisane v Majniki deklaraciji, niso bile ni posebno novega, saj so spominjale na spomenico kranjskega deelnega zbora leta 1909. Novo je bilo predvsem to, da so jih podprli predstavniki vseh slovenskih, hrvakih in srbskih strank v dravnem zboru, slovenski katoliki prvaki in hrvaki pravai pa so se s pristankom na jugoslovanski okvir dokonno poslovili od dvostranskih slovensko-hrvakih nartov. Vseeno izjava Jugoslovanskega kluba sprva ni vzbujala veje pozornosti. V vodstvu kluba so poleti 1917 e priakovali, da bo vlada pokazala razumevanje za njihova stalia in so se zato odloili za spravljivo politiko. Konec avgusta so Slovenci res dobili prvega in zadnjega ministra v asu habsburke monarhije. Visoki dravni uradnik dr. Ivan olger je postal minister brez listnice. Toda jeseni leta 1917 je bilo e jasno, da avstrijski dravni vrh ne misli na ustavno reformo in uresniitev slovenskih in jugoslovanskih elja. Jugoslovanski klub je preel v opozicijo, v Ljubljani pa so Majsko deklaracijo podprli kof Jegli in voditelji obeh meanskih strank. To je sproilo mnoino gibanje z zborovanji in zbiranjem podpisov v podporo politiki slovenskih in jugoslovanskih poslancev, ki se je razirilo po vsem slovenskem ozemlju. Predsednik Jugoslovanskega kluba Anton Koroec, ki je prevzel konec leta 1917 tudi strankino vodstvo, je postal nesporni voditelj slovenske politike. Slovenski poslanci v dravnem zboru so od jeseni 1917 vedno vekrat omenjali, da je majska izjava minimum. Opozarjali so, da so mone e druge reitve (celo mimo vlade in Avstrije), hkrati pa pozivali k miru in temeljitim ustavnim spremembam. Napadalnost nemkih nacionalistov in nepripravljenost vlade na kakrenkoli kompromis sta vsaj pri posameznikih e slabili vero v monarhijo in njihovo lojalnost prestolu. Januarja leta 1918 se je Jugoslovanski klub s posebno spomenico, v kateri je pozival k priznanju pravice do samoodlobe ter pojasnjeval svoje zahteve in zavraal italijanske ozemeljske tenje, obrnil na mirovno konferenco v BrestLitovsku. Tako je poskual jugoslovansko vpraanje tudi e internacionalizirati. Majsko gibanje je doseglo vrhunec ob slovesni izroitvi 200 000 podpisov v podporo izjavi in politiki Jugoslovanskega kluba njegovemu predsedniku Antonu Korocu 25. marca 1918 v Ljubljani. Slovenci so pobudo v gibanju za jugoslovansko dravo znotraj okvira habsburke monarhije tako prevzeli v svoje roke, saj v Istri, v Dalmaciji in na Hrvakem podobnih izraanj mnoine volje ni bilo. Politike Jugoslovanskega kluba niso podpirali le 330

Maja leta 1918 je avstrijska vlada prepovedala agitacijo v podporo Majniki deklaraciji in skupaj s cesarjem zagotovila nemkim strankam, da se ne bo odpovedala dostopu do Jadrana. To je spodbudilo celo vodstvo slovenskih socialnih demokratov, da je spremenilo svoje stalie in se pridruilo majnikemu gibanju. Obenem so se zaele priprave za oblikovanje Narodnega sveta kot osrednjega in nadstrankarskega narodnega predstavnitva, ki je bil pod imenom Narodni svet za slovenske deele in Istro 17. in 18. avgusta 1918 ustanovljen v Ljubljani. Ustanovljeni pa so bili tudi deelni in krajevni narodni sveti. 6. oktobra 1918 je bil kot vrhovni predstavnik Junih Slovanov v monarhiji v ustanovljen e Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu. Predsednik obeh Narodnih svetov (v Ljubljani in v Zagrebu) je bil Anton Koroec. Tako so vzporedno z avstrijsko oblastjo e pred propadom monarhije nastajale prve ustanove avtonomne slovenske in jugoslovanske oblasti, Jugoslavije in odnosov med narodi v njej pa si vseeno ni e nihe natanneje predstavljal. Razpravo o tem je oktobra 1918 dobre tri tedne pred razpadom monarhije zael Fran uklje, ki je za ustavni odsek Narodnega sveta v Ljubljani pripravil predlog ureditve zaelene deele. Ta naj bi ne bila monarhija, temve republika, obsegala naj bi jugoslovanska obmoja Avstro-Ogrske, 331

Razprava je na tej toki zastala est dni pred razpadom habsburke monarhije. Njen nagli konec je slovenske politike prehitel in presenetil. Razpad Avstro-Ogrske 29. oktobra 1918 so v Ljubljani pozdravili z velikanskim navduenjem. Na mnoinem zborovanju so vzklikali Jugoslaviji, amerikemu predsedniku Wilsonu in samoodlobi. Karaoreviev ni omenil nihe in samo neumorni slovanofil Ivan Hribar je v svojem nagovoru slavil tudi genijalnega srbskega premiera Nikolo Paia.

JUGOSLAVIJA: DRAVA IZ ENEGA KAMNA ALI IZ TREH?

Nastanek Drave Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 je bil za Slovence velika prelomnica. Nova drava je sicer res obstajala samo dober mesec, torej mnogo prekratko za natannejo ureditev notranjih odnosov in oblasti, toda upravnopolitino je delovala kot konfederativna republika. Slovenci so si v njej prvi v zgodovini sami vladali. 31. oktobra 1918, dva dni po slovesni osamosvojitvi, se je v Ljubljani sestala Narodna vlada, ki jo je na predlog slovenskega Narodnega sveta imenoval osrednji Narodni svet v Zagrebu. Narodna vlada je do zdruitve Drave SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 upravljala slovenski dravni del. V njej so sodelovale vse tri slovenske stranke, posamezna podroja javne uprave pa je urejalo dvanajst upravnih oddelkov. Ta so skrbela za organizacijo pravosodja, za notranje zadeve, za olstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo, kulturo in celo narodno obrambo. Najvija zakonodajna oblast, zunanja politika in vojake zadeve naj bi bile v pristojnosti Narodnega sveta v Zagrebu, ki pa v teavnih povojnih razmerah ni mogel opravljati vseh svojih nalog. Zato je Narodna vlada v Ljubljani sama organizirala tudi slovensko vojsko in navezala stike z nekaterimi evropskimi dravami. 332

Drava SHS je imela sicer svoje ozemlje, ni pa imela natanneje doloenih dravnih meja. Koroki Nemci so odlono nasprotovali slovenskim zahtevam po delitvi Koroke. Podobno je bilo stalie Nemcev na tajerskem, kjer je nemki mestni svet v Mariboru pozival k prikljuitvi mesta in mestne okolice Avstriji. e v zaetku novembra pa so zaeli Italijani zasedati obmoja, ki naj bi jim pripadla po Londonskem paktu. Najprej so zavzeli Trst in Gorico, od tam prodrli do rte, ki jim jo je obljubljal Londonski pakt, jo prekoraili ter se sredi novembra ustavili dvajset kilometrov pred Ljubljano (na Vrhniki), kjer se jim je postavila po robu enota osvobojenih srbskih vojnih ujetnikov. Narodna vlada v Ljubljani se je sprva obotavljala. Slovenski voditelji so optimistino zaupali, da bodo pri povojnem doloanju novih dravnih meja odloala jezikovno-etnina merila in naelo narodne samoodlobe in so raunali na podporo antantnih drav. Do odloneje akcije za zaito slovenskih meja je prilo tako samo na tajerskem, kjer je major Rudolf Maister (18741934) v zaetku novembra v imenu pokrajinskega Narodnega sveta prevzel vojako oblast v Mariboru. Maister, ki ga je Narodni svet za tajersko povial v generala, je do konca novembra organiziral tri prostovoljske bataljone in zasedel mejno rto piljeRadgona, ki je kasneje obveljala kot jugoslovansko-avstrijska dravna meja. V Ljubljani so se 12. novembra 1918 odloili tudi za podoben vojaki poseg na Korokem. Slovenski prostovoljci so s pomojo bivih srbskih vojnih ujetnikov zasedli koroko ozemlje juno, mestoma pa celo severno od Drave. Vendar se v Narodni vladi niso uspeli dogovoriti, koliken del Koroke naj zahtevajo in so v prvi polovici decembra zavrnili predlog deelne vlade v Celovcu za demarkacijsko rto na Dravi. Vpraanje razmejitve na Korokem je ostalo zato e naprej odprto. Proti antantni zaveznici Italiji pa si v Zagrebu in v Ljubljani niso upali odloneje ukrepati. V obeh prestolnicah so se dobro zavedali, da bo razmejevanje z Italijani zaradi Londonskega pakta posebej teavno, toda v isti sapi so verjeli, da bodo antantne drave, ko se bodo seznanile z jezikovno-narodnimi razmerami na spornih obmojih, podprle slovensko in hrvake zahteve. e konec oktobra leta 1918 torej e pred razglasitvijo Drave SHS je v vico odpotovala trilanska delegacija Narodnega sveta v Zagrebu, ki jo je vodil njegov predsednik Anton Koroec. Predstavnike Narodnega sveta je vest o naglem razpadu Avstro-Ogrske presenetila v enevi, kjer so v pripravah na sreanje s lani Jugoslovanskega odbora in zastopniki srbske vlade ele oblikovali svoja stalia. Jugoslovanski odbor in srbska vlada sta se sicer 20. julija 1917 na Krfu s t. i. Krfsko deklaracijo sporazumela o zdruitvi troimenega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev v demokratino in parlamentarno kraljevino pod Karaorevii, toda srbska vlada je omahovala med mislijo na Veliko Srbijo 333

Toda enevska deklaracija je propadla v manj kot tednu dni. lani srbske vlade v Beogradu in srbski se niso bili pripravljeni pogajati o dravni obliki in dinastiji, hkrati pa ne priznati, da se Drava SHS in Kraljevina Srbija zdruujeta kot dve suvereni in enakopravni dravi. Koroec in njegova sodelavca so sredi novembra 1918 nadaljevali potovanje iz vice v Pariz. V francoski prestolnici so se sestali s francoskimi voditelji, ki so jim priporoili, naj se Drava SHS kar najhitreje zdrui s Kraljevino Srbijo. eprav jim v Parizu niso obljubili ni doloenega, so Francijo zapuali polni optimizma. V domovino so se vrnili ele v zaetku decembra 1918, ko sta se Drava SHS in Kraljevina Srbija e zdruili. Predsednik Narodnega sveta Drave SHS Anton Koroec je torej prebil ves as njenega obstoja na tujem, kar za njeno in slovensko politiko ni ostalo brez posledic. Dogodki na domaih tleh so se medtem odvijali z bliskovito naglico. Zdruitev Drave SHS z Kraljevino Srbijo so podpirale vse tri slovenske politine stranke, vendar so se njihove predstave o tem, kako hitro naj bo zedinjenje in kakna naj bo skupna drava, zelo razlikovale. Slovenska ljudska stranka in socialni demokrati so se zavzemali za federativno republiko ter za natanen vnaprejnji dogovor o njeni dravni ureditvi, liberalci pa so pristajali na monarhijo in ugotavljali, da vpraanje dravne oblike ne sme motiti dravne enotnosti, saj lahko politino, kulturno in gospodarsko prihodnost jugoslovanskega naroda zagotovita le popolnoma enotna drava in trdna osrednja oblast. Razprava je razdelila tudi kulturne ustvarjalce, ki se niso znali ve dogovoriti, ali so Slovenci poseben narod ali le eno od treh plemen enotnega jugoslovanskega naroda. Medtem ko je del izobraencev vztrajal, da so Slovenci narod in morajo zato imeti v novi dravi zagotovljeno najiro kulturno avtonomijo, so nekateri liberalno usmerjeni kulturni ustvarjalci zavrnili separatistina stremljenja in pozvali k takojnemu ... ujedinjenju drave SHS z dravo srbsko. To je bilo stalie, ki je pod vplivom hrvakih Srbov in njihovega voditelja Svetozarja Pribievia prevladalo tudi v Narodnem svetu v Zagrebu. Zagovorniki nagle in brezpogojne zdruitve s Srbijo so pri razirjanju svojih pogledov spretno izrabljali strah pred Italijani in 334

Odposlanci

Narodnega

sveta

Drave

SHS

so

1.

decembra

1918

pred

prestolonaslednikom Aleksandrom prebrali izjavo, ki so jo dokonno oblikovali ele dan prej. V njej ni bilo ve govora o tem, da naj bi o dravni obliki odloala ustavodajna skupina. Izjava je prestolonasledniku sporoala voljo prebivalstva Drave SHS za zdruitev s Kraljevino Srbijo in rno goro v edinstveno dravo pod oblastjo kralja Petra Karaorevia in se zavzela za izvolitev demokratino izvoljene ustavodajne skupine. Regent pa je v odgovoru razglasil zedinjenje in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, obljubil demokratino in s splono volilno pravico izvoljeno ustavodajno skupino ter se zavezal, da bo s politinimi strankami sodeloval pri sestavi vlade, ki bo predstavljala zdrueno domovino. Razglasitev ujedinjenja 1. decembra 1918 med slovenskim prebivalstvom ni povzroila podobnega navduenja kot vest o razpadu Avstro-Ogrske, a tudi ne glasnejih protestov. Splono preprianje je bilo, da zaradi nereenih mejnih vpraanj proti Avstriji in Italiji ni bilo druge izbire. Antona Koroca, ki je prispel v Beograd dva dni po slovesni zdruitvi in je negodoval nad prehitrim sprejemanjem odloitev, so v srbskih politinih krogih naglo pridobili z raznimi poastitvami. 20. decembra 1918 je bila z ukazom prestolonaslednika Aleksandra imenovana prva vlada Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki ji je naeloval srbski radikal Stojan Proti. V njej sta bila med 20 ministri dva Slovenca. Anton Koroec je bil minister brez listnice in podpredsednik vlade, liberalec Albert Kramer (18821943) pa je bil minister za konstituanto. Eden prvih ukrepov osrednje jugoslovanske vlade je bila odloitev o odpravi avtonomnih pokrajinskih vlad in omejitvi delokroga deelnih upravnih organov na ozemlju nekdanje Drave SHS. Narodni svet Drave SHS v Zagrebu je prenehal delovati, pokrajinske vlade na Hrvakem, v Dalmaciji, v Bosni in Hercegovini, Vojvodini in Sloveniji pa so odstopile. 20. januarja 1919 je imenoval prestolonaslednik Aleksander novo Deelno vlado v Ljubljani, ki pa je imela bistveno manje pristojnosti kot dotedanja Narodna vlada. Deelna vlada je bila podrejena osrednjim vladnim organom v Beogradu. Do pomladi leta 1919 so tako Slovenci podobno kot druge junoslovanske pokrajine nekdanje Avstro-Ogrske 335

Zmanjanje pristojnosti Deelne vlade v Ljubljani je v zaetku leta 1919 sproilo prvi resneji spor med Ljubljano in Beogradom. Obenem so se ponovno zaostrili odnosi med slovenskimi strankami, ki so od maja leta 1918 razmeroma uspeno sodelovale. Slovenski politini voditelji so se ob nastanku Kraljevine SHS znali v povsem novih politinih razmerah, ki so se mono razlikovale od onih v habsburki monarhiji. Najmanj teav pri vkljuevanju v novo politino stvarnost so imeli liberalci. V Beogradu so zaradi svojih jugoslovanskih in monarhistinih stali uivali ugled in simpatije, kar so poskuali izrabiti za utrditev politinega vpliva v jugoslovanskem merilu in na slovenskih tleh. V iskanju politinih zaveznikov so najprej podprli ustanovitev enotne Jugoslovanske demokratske stranke, v katero so se februarja 1919 zdruile liberalne stranke iz Slovenije, Hrvake, Bosne in Hercegovine in Vojvodine, nato pa e njeno zdruitev s srbskimi liberalnimi politinimi skupinami v vsedravno Demokratsko stranko. Ta je povezala vse liberalne stranke v kraljevini v enoten demokratsko-centralistini blok. S tem so pomembno okrepili svoj poloaj tako v Beogradu kakor doma, kjer so se pod okriljem monih zaveznikov iz vse drave lae postavljali po robu katoliki stranki in socialdemokratom. Sredi leta 1919 so poskuali s podporo ustanovitvi Samostojne kmetijske stranke svoj vpliv raziriti tudi na podeelje, vendar se je SKS kljub liberalni usmeritvi naglo osamosvojila in se opredelila za preteno neodvisno politino pot. Do Slovenske ljudske stranke, ki je ostala tudi po letu 1918 najveja slovenska politina stranka, so bili v Beogradu bolj nezaupljivi. Stranka je med srbskimi politiki in na dvoru veljala za konservativno, republikansko in nasprotnico srbskega jugoslovanstva, njen tovrstni sloves pa so na razline naine razirjali in utrjevali e njeni liberalni tekmeci. Toda tudi nova drava ni bila ni manj tuja slovenskim katolikim politikom. S pravoslavno dinastijo in veino pravoslavnega prebivalstva, s prevladujoimi liberalnimi tenjami ter z velikosrbsko usmeritvijo beograjskih politinih elit je pomenila v njihovih oeh resno gronjo katolikim narodnopolitinim predstavam in katoliki prevladi v Sloveniji. Vodstvo SLS je tako v Beogradu nenehno taktiziralo in iskalo zaveznike, pri emer si je poskualo pridobiti zlasti naklonjenost radikalov in dvora. V Ljubljani pa je podpiralo odpor proti centralizmu in zahteve po im veji slovenski samostojnosti ter utrjevalo strankin poloaj in njeno vodilno vlogo v slovenskem politinem ivljenju. Politika SLS je bila v taknih razmerah skrajno 336

Pomembne

pretrese je

doivljal

tudi tretji socialdemokratski tabor.

Socialdemokratsko vodstvo je po 1. decembru 1918 vztrajalo pri politiki sodelovanja slovenskih strank, obenem pa je podpiralo predstave o enotni dravi, ki bo posameznim delom priznavala razumno avtonomijo. Vendar so se usmeritvi k strankarski spravi in sodelovanju socialdemokratov v Deelni vladi v Ljubljani e spomladi leta 1919 uprli radikalneje razpoloeni mladi, ki so nasprotovali oportunistinemu ministerializmu. V slovenski socialdemokratski stranki sta se oblikovala dva tokova, ki sta oba iskala zaveznike v jugoslovanskem delavskem in socialdemokratskem gibanju. eprav je ostal velik del slovenskega socialdemokratskega delavstva zvest dediini avstrijskega reformnega socializma, so se zlasti na Kranjskem in v zasavskih rudarskih krajih mnoili pristai radikalnejih, komunistinih nazorov, ki so v Slovenijo prodirali iz drugih delov Jugoslavije. Spomladi leta 1920 so pripadniki levega strankinega krila pod pritiskom, naj se odpovedo svojim staliem, ustanovili Delavsko socialistino stranko za Slovenijo, ki se je pridruila (komunistino usmerjeni) jugoslovanski stranki (junija istega leta se je preimenovala v Komunistino partijo Jugoslavije). Hkrati so se zaostrili odnosi med centralistino in avtonomistino strujo v socialdemokratskem vodstvu. Ko je istega leta centralistina struja prevladala, so iz stranke odli e avtonomistino razpoloeni nezadovoljnei, ki so s somiljeniki iz liberalnega tabora ustanovili Narodno socialistino stranko. Velike socialne, gospodarske in kulturnozgodovinske razlike med posameznimi deli jugoslovanske drave so e v prvih mesecih po zedinjenju povzroale mednacionalne napetosti, ki so ob srbskem pritisku k centralizmu prerasle v mnoina protestna gibanja in krvave spopade. Na Hrvakem sta se naglo krepila ugled in priljubljenost voditelja kmeke stranke Stjepana Radia, ki je odrekal legitimnost zdruitvenemu razglasu z dne 1. decembra leta 1918 ter zagovarjal avtonomnost Hrvake v okviru konfederativne jugoslovanske republike. V rni gori se je vnela prava vojna med pristai odstavljene rnogorske dinastije Petroviev in simpatizerji Karaoreviev. V Bosni in Hercegovini je prilo do nasilnih obraunov med Srbi in Muslimani, mono pa so se zaostrili tudi mednacionalni odnosi na Kosovu in v Makedoniji. Slovenija je bila tako spomladi leta 1919 ena redkih pokrajin novonastale kraljevine, ki ni poznala izbruhov narodnega nezadovoljstva. Mi Slovenci nimamo asa misliti na separatistine tendence, je februarja leta 1919 zagotavljal Anton Koroec beograjskim kritikom Slovenske ljudske stranke ter poudarjal: Naa prva naloga je, 337

Vendar je bilo nezadovoljstvo s politiko srbskih strank in osrednje vlade tudi na Slovenskem iz meseca v mesec veje. V zaasnem narodnem predstavnitvu, ki se je prvi sestalo 1. marca 1919 v Beogradu, so dobili Slovenci med 270 poslanci le 32 poslanskih mest, kar je povzroilo v slovenski javnosti glasno negodovanje. Kritike so se e stopnjevale, ko je zael zaasni poslanski zbor v Beogradu prekinjati zasedanja in je zakonodajne naloge v dolgih premorih med enim in drugim sklicem opravljala kar vlada. Osrednja ministrstva so bila pri tem dokaj neuinkovita in so z nepremiljenimi ukrepi, ki niso upotevali razlik med pokrajinami, e poveevala upravno zmedo. Ljubljanski kof Anton Bonaventura Jegli, ki je decembra 1919 v svojem dnevniku toil nad alostno (prvo) obletnico jugoslovanske kraljevine, nad prometno neurejenostjo, korupcijo, draginjo in preteo lakoto, v svojem razoaranju nikakor ni bil osamljen. Podobno kot Jegli je util nemajhen del slovenskega prebivalstva, tudi tisti, ki s kofom ni delil njegovih protiliberalnih politinih stali. Z novimi upravno-politinimi in narodnimi razmerami pa so se po razpadu AvstroOgrske na novo oblikovali in zaostrovali tudi odnosi znotraj slovenskega prostora. Stare pokrajinske meje so zamenjale nove demarkacijske rte med dravami. Presekale so tradicionalne prometne in trgovske poti, vlogo nekdanjih pokrajinskih upravnih sredi pa je prevzela Ljubljana, ki je konec oktobra 1918 konno postala slovenska politina in gospodarska prestolnica. Posledice sprememb so posebej utili na slovenskem tajerskem, kjer so teave pri oblikovanju nove uprave in preskrbi oivljale stare pokrajinske predsodke, hkrati pa spodbujale tekmovalni odnos med spodnjetajerskimi mesti in donedavno kranjsko, zdaj slovensko prestolnico (posebej med Mariborom in Ljubljano). Maribor, Celje, Ptuj in druga spodnjetajerska mesta, ki so imela do leta 1918 nemko veino, so pri tem naglo spreminjala narodno-jezikovno podobo. Po popisu prebivalstva je ivelo leta 1910 na spodnjem tajerskem 73 000 in na Kranjskem 28 000 Nemcev; leta 1921 so jih nateli na slovenskem (jugoslovanskem) tajerskem le e 22 500 in na Kranjskem 16 500, kar je bila 338

V oeh slovenske javnosti in politike je bil seveda eden najvanejih in najbolj pereih problemov, ki ga je bilo treba reiti, vpraanje slovenskih meja. Medtem ko je na slovenskoitalijanski razmejitveni rti od novembra 1918 vladalo zatije, so se spopadi na Korokem nadaljevali vse do premirja v drugi polovici januarja 1919, ko je bilo sklenjeno, da bosta demarkacijsko rto med slovenskimi in avstrijskimi etami po ogledu spornega ozemlja doloila amerika vojaka opazovalca. Ameriki odposlanci so res obiskali Koroko in predlagali demarkacijsko rto na Karavankah, kar je v Ljubljani povzroilo veliko razburjenje. Slovenske vojake enote so poskuale 29. aprila 1919 mejo premirja z ofenzivo premakniti proti severu, toda avstrijske ete so jih razbile. Mesec dni pozneje 28. maja 1919 je slovenska vojska s pomojo srbskih et napad ponovila, potisnila Avstrijce ez Dravo in 6. junija zasedla Celovec in Gosposvetsko polje. Osvojitve zdruene slovensko srbske vojske pa so bile brezpredmetne, saj je mirovna konferenca v Parizu 30. maja 1919 e sklenila, da bodo Koroci o prihodnji dravni pripadnosti slovensko-nemkega dela deele odloali na plebiscitu. Odloitev mirovne konference za plebiscit na Korokem je bila velik poraz za jugoslovansko diplomacijo, ki se je zavzemala za brezpogojno mednarodno priznanje razmejitve po slovensko-nemki etnino-jezikovni meji. Plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno v dve coni. Juno cono A, kjer je bilo v veini slovensko prebivalstvo (in kamor se je umaknila jugoslovanska vojska), je upravljala Kraljevina SHS, severna cona B (Celovec z okolico) pa je bila pod avstrijsko upravo. Odloeno je bilo, da bodo najprej glasovali prebivalci cone A, v coni B pa le, e se bodo v coni A z veino odloili za Jugoslavijo. Na dan plebiscita v coni A 10. oktobra 1920 se je 59.04 % glasovalcev (med njimi okoli 12 000 Slovencev) odloilo za prikljuitev june Koroke k Avstriji. Na jugoslovanski neuspeh pri plebiscitnem glasovanju so vplivali razni dejavniki: na eni strani avstrijska propaganda, ki je opozarjala na prednosti avstrijske republike in demokracije, spretno izrabljala notranja protislovja in teave jugoslovanske drave ter obljubljala Slovencem narodno varstvo, na 339

Izgubo korokega plebiscita in odloitev o rapalski meji so Slovenci doivljali kot pravo narodno katastrofo. Vzduja vsesplone poparjenosti nista mogli ublaiti niti razmeroma ugodna avstrijsko-jugoslovanska razmejitev na tajerskem niti sklep mirovne konference v Parizu, ki je omogoil jugoslovansko zasedbo Prekmurja in vkljuitev prekmurskih Slovencev v Kraljevino SHS. Slovensko prebivalstvo je bilo po doloitvi meja leta 1920 razdeljeno med tiri drave. Leta 1921 je ivelo v jugoslovanski Sloveniji 985 155 Slovencev, ve kot 400 000 pa jih je po ocenah slovenskih zgodovinarjev prebivalo v sosednjih dravah (ez 300 000 jih je ostalo v Italiji, okoli 80 000 v Avstriji in 7000 do 8000 na Madarskem). V javnosti je posebej bolee odmevala izguba Koroke, ki je imela v slovenski narodni mitologiji in spominu kot sredie zgodnjesrednjeveke karantanske drave izjemno mesto. Hkrati je bilo med izobraenci sliati daljnovidno mnenje, da so izgube na severu proti Nemcem in Avstriji usodneje od izgub proti Italiji na zahodu, saj naj bi imeli Slovenci po izkunjah z italijanizacijo in ponemevanjem v habsburki monarhiji ve monosti, da si povrnejo Primorsko in Kras kot slovenski del Koroke. Ozraje, v katerem so ez pet mesecev 28. novembra 1920 potekale volitve v ustavodajno skupino, je bilo zaradi nenehnih notranjepolitinih bojev in velikih ozemeljskih izgub proti Italiji in Avstriji precej turobno. Zmagovalka volitev v Sloveniji je bila Slovenska ljudska stranka, ki je dobila ve kot tretjino vseh glasov, sledile pa so ji Samostojna kmetijska stranka, Jugoslovanska socialdemokratska stranka, Komunistina stranka Jugoslavije, in Narodno socialistina stranka. Liberalci so dobili le 7,67 % glasov, toda demokratska stranka je bila zmagovalka volitev v dravi, kar je okrepilo tudi liberalce v Sloveniji. Slovenske stranke so imele v ustavodajni skupini, ki je imela 419 poslanskih sedeev, 40 poslancev. Z zaetkom dela ustavodajne skupine 12. decembra 1920 je prela razprava o prihodnji ureditvi Kraljevine SHS v odloilno obdobje. Spopad med centralisti in avtonomisti se je povsod zaostril. Glavni slovenski zagovornik avtonomizma je bila tudi naprej Slovenska ljudska stranka, ki je pripravila svoj ustavni nart. Nart, ki se je zgledoval po nemki 340

Do leta 1921 sta se v Kraljevini SHS povsem jasno izoblikovala dva velika narodnopolitina bloka. Prvi, centralistini je imel glavno oporo predvsem v srbskih strankah in na dvoru. Zagovarjal je misel o enotni junoslovanski dravi, ki bo kot iz enega kamna, pri emer se je skliceval na francoski model dravne nacije (l'tat-nation). Drugi, federalistini je uival veinsko podporo pri nesrbskih narodnih skupinah in zlasti v zahodnem, nekdaj habsburkem delu drave. Pol leta trajajoa razprava v ustavodajni skupini se je konala na srbski narodni praznik Vidov dan, 28. junija 1921, ko je bila v Beogradu pod monim vladnim pritiskom in s skromno navadno veino izglasovana centralistina, t. i. Vidovdanska ustava. Med slovenskimi strankami so zanjo glasovali samo liberalci in poslanci Samostojne kmetijske stranke. Proti so bili narodni socialisti in socialni demokrati. Predstavniki Slovenske ljudske stranke so iz protesta, ker so bili zavrnjeni njihovi avtonomistini predlogi, e pred glasovanjem zapustili skupino. Glasovanja se prav tako niso udeleili komunisti, ki so protestirali proti vladni prepovedi komunistinih organizacij in asopisov. Vidovdanska ustava je imela nesporno liberalne poteze. Dravljanom je zagotavljala tradicionalne dravljanske pravice, pravno doloala avtonomijo sodstva in loevala Cerkev od drave. Toda v isti sapi je priznavala velike pristojnosti monarhu in uzakonjala jugoslovansko nacionalno enotnost. Po njenih doloilih so tvorili Slovenci, Srbi in Hrvati tri plemena enega in istega (jugoslovanskega) naroda (drugih narodov ustava ni priznala). Ne da bi upotevala pisano narodno sestavo drave, je kraljestvo razdelila na 33 oblasti, ki so bile (po zgledu francoskih departmajev) neposredno podrejene osrednji oblasti v Beogradu. Slovensko ozemlje v Kraljevini SHS je bilo razdeljeno na dva dela na ljubljansko in na mariborsko oblast. Podobno kot ostale oblasti tudi slovenski nista imeli avtonomnih pristojnosti. Bili sta le upravni enoti jugoslovanskega dravnega teritorija in sestavni del njegove upravnopolitine organizacije. Misel, da je mogoe leta 1918 nastalo junoslovansko kraljevino uinkovito organizirati kot neke vrste balkansko Francijo, je bila seveda povsem nestvarna. Vidovdanska ustava je bila za vse nesrbske narode, celo za vojvodinske Srbe in federalistino usmerjene rnogorce prisilni jopi. Politina teorija, iz katere se je rodila Vidovdanska ustava, si za 341

VELIKI OBRAT: NA POTI V INDUSTRIJSKO DRUBO

Z razpadom Avstro-Ogrske in nastankom Kraljevine SHS so se gospodarske razmere na slovenskem ozemlju mono spremenile. Nove dravne meje so prekinile vestoletno trgovsko-prometno os v smeri severjug, ki je Gradec in Dunaj preko slovenskih podroij povezovala s Trstom. Z rapalsko mejo proti Italiji je jugoslovanski del slovenskega ozemlja izgubil dotedanjo povezavo z obalo in morjem, dravna meja proti Avstriji pa je oslabila tradicionalne gospodarske vezi s pokrajinami severu. V isti sapi je povezala slovensko gospodarstvo v Kraljevini SHS z jugoslovansko dravo s trgovsko-prometno potjo proti vzhodu. Z njo se je vzpostavljala nova gospodarsko-prometno os v smeri LjubljanaZagreb Beograd. Izguba Primorske in Trsta je bila za Slovence hud udarec. Na italijanski strani meje so ostala uspena in donosna podjetja kot ivosrebrni rudnik v Idriji, Slovenci pa so bili s tem, ko so izgubili Trst, ne le ob pristanie, temve tudi pomembno trie in do tedaj edino zares moderno poslovno sredie. Vendar razmere, v katerih se je po letu 1918 znalo slovensko ozemlje v Kraljevini SHS, za razvoj industrije in trgovine niso bile neugodne. Nasprotno: v habsburki monarhiji so slovenska obmoja spadala v industrijsko slabo razvito, prevladujoe kmetijsko obrobje, s prehodom v nov jugoslovanski prostor pa so tako reko ez no postala tehnoloko in industrijsko najrazviteji del drave. V Kraljevini SHS se je slovenskim podjetjem in podjetnikom odprl nov, (potronega) industrijskega blaga laen trg, kar je spodbudilo ivahno industrijsko rast in pospeilo razvoj nekmetijskih dejavnosti. Slovensko ozemlje je po dokonni doloitvi dravnih meja leta 1920 obsegalo le 6,5 % ozemlja jugoslovanske kraljevine (nekaj manj kot 16 000 km), na njem pa je leta 1931 ivelo 10 % prebivalstva drave (1 144 000 ljudi). Kljub temu je slovenska industrija pred drugo svetovno vojno ustvarila kar 28 % vrednosti vse jugoslovanske industrijske proizvodnje. Industrijski razvoj je bil posebej hiter v dvajsetih letih, ko je nastalo najve novih tovarnikih obratov. Po izbruhu velike gospodarske krize v zaetku tridesetih let je podjetnika vnema popustila, toda v nekaj ve kot dveh desetletjih (191840) se je tevilo tovarn v jugoslovanski Sloveniji skoraj podvojilo. Nemalo je bilo tudi podjetij, ki so posodobila in poveala proizvodnjo, hkrati pa so pomemben razmah doivljale drobne obrtne dejavnosti. Pogoji za 342

Slovenski voditelji so se zaeli na gospodarsko osamosvojitev pripravljati e pred razpadom stare monarhije. Avgusta leta 1918 v Ljubljani ustanovljeni Narodni svet je imel poseben gospodarski odsek, ki se je posvetil predvsem trem vpraanjem: povezavi zadrunitva in koncentraciji slovenskega kapitala, valutnemu in finannemu problemu ter nacionalizaciji, ki naj bi zagotovila, da bodo gospodarski obrati in drube na slovenskem ozemlju prili v slovenske roke. Medtem ko prizadevanja po koncentraciji zadrug in ustanovitvi enotne zadrune banke zaradi razlinih strankarskih interesov niso uspela, je valutno-finanna reforma v letih 191820 v glavnem potekala po nartih. Po razglasitvi Drave SHS so najprej preigosali stare avstrijske bankovce, da bi se zavarovali pred razvrednoteno krono v Avstriji, po nastanku Kraljevine SHS pa so se zaeli z Beogradom pogajati o razmerju med jugoslovansko krono in dinarjem. Pogajanja so bila konana leta 1920 s teajem 4 (jugo)krone : l dinar. Za lastnike kron neugodna menjava je posebej prizadela varevalce in prejemnike rent, ki so se utili opeharjene. S padcem vrednosti dinarja zaradi inflacije se je njihovo nezadovoljstvo e povealo. Nemajhne teave pa so bile tudi z nacionalizacijo. Narodna vlada v Ljubljani je e konec leta 1918 uvedla nadzor nad podjetji in zemljii tujih dravljanov, obenem pa je sprejela predpise o poslovanju tujih podjetij in drub. Ti so doloali, da morajo v upravnih organih tujih drub in podjetij prevladovati jugoslovanski dravljani, vsaj 55 % kapitala mora biti jugoslovanskega, 75 % delnic pa deponiranih pri domaih (jugoslovanskih) bankah. Vendar je bil uinek sprejetih ukrepov skromen. Osrednja vlada v Beogradu je spomladi leta 1919 popisovanje in likvidacijo tujega premoenja omejila na lastnino dravljanov v asu vojne Srbiji sovranih drav. Razen tega so tuji lastniki podjetij s prevzemanjem jugoslovanskega dravljanstva, preprodajanjem delnic in s fiktivnimi jugoslovanskimi delniarji izigravali predpise. Po letu 1918 so tako ostala v veinski tuji lasti nekatera velika podjetja kot Trboveljska premogokopna druba, ki je bila v rokah francoskega kapitala, ter Kranjska industrijska druba, ki je bila do leta 1929 italijansko podjetje. Tuj kapital je gospodaril tudi v tekstilni industriji. Konec tridesetih let je bila v slovenskem gospodarstvu tretjina kapitala tujega (nejugoslovanskega) izvora. Prevladoval je avstrijski in eki, avstrijske in eke banke pa so s svojim denarjem sodelovale tudi v dveh najpomembnejih slovenskih bankah. eka ivnostenska banka je bila petinski lastnik najveje slovenske 343

Vendar sta se kljub neodloni in neuinkoviti nacionalizaciji po letu 1918 uspeno krepila tudi slovenski kapital in slovensko podjetnitvo. Inflacijsko obdobje prve polovice dvajsetih let je bilo pravi Grnderzeit slovenskih bank. Vodilno mesto med njimi je imela e naprej Ljubljanska kreditna banka. Med novoustanovljenimi bannimi ustanovami je bila najpomembneja Zadruna gospodarska banka, ki je zaela poslovati leta 1920. Slovenske banke so bile tesno povezane z domaimi podjetji in so aktivno podpirale slovenjenje gospodarstva. Podjetniki so ustanavljali majhne banke, pomembna pa je bila tudi vloga hranilnic in kreditnih zadrug, ki so po transakcijah in imetju celo prekaale banke. Obe veliki zadruni zvezi sta tudi po prvi svetovni vojni obvladovali podeelje, pri emer je bila katolika Zadruna zveza veja in uspeneja kot liberalna Zveza slovenskih zadrug. Leta 1924 je bila v Ljubljani ustanovljena borza, hkrati pa so na slovenskem ozemlju poleg tujih poslovale banke iz drugih delov Kraljevine SHS. Propad Slavenske banke v Zagrebu, ki je imela slovenskega direktorja in tesne stike s slovenskimi bankami, je povzroil leta 1925 veliko razburjenja med varevalci in oznanil bliajoi se konec banne konjunkture. Nekatere manje banke so propadle v drugi polovici dvajsetih let; vseeno pa je slovensko bannitvo zalo v resne teave ele s krizo po letu 1929. V prvi polovici tridesetih let se je finanna mo slovenskih bank ve kot prepolovila. Ob koncu tridesetih let je v slovenskem delu jugoslovanske drave delovalo 10 domaih (slovenskih) bank in 18 tujih bannih podrunic (leta 1918 so bile domae banke le 3, tujih podrunic pa je bilo 9). Sicer pa je imela jugoslovanska Slovenija tudi druge pogoje za uspeen razvoj industrije. eleznice so bile zgrajene in do druge svetovne vojne so jim dodali le e 60 km prog. Obstajala je razvejana cestna mrea, etudi so bile ceste marsikje slabo vzdrevane. Avtomobilizem je bil ele v zaetkih, cestni promet pa e ni mogel tekmovati z eleznikim. Bolj prestinega kot gospodarskega pomena sta bili letalska povezava Ljubljane z Beogradom (1933) in mednarodna letalska proga proti Dunaju in Berlinu (1934). Potni, telegrafski in telefonski promet je bil podobno kot elezniki v dravnih rokah in dobro razvit. Nagel razvoj industrije pa je omogoala tudi uinkovita elektrifikacija. Elektrino omreje se je sicer hitreje irilo v mestih kot na podeelju, obenem pa se ob tevilnih zasebnih, lokalnih in tovarnikih elektrarnah poasi povezovalo v enotneji sistem. Zaradi gradnje novih elektroenergetskih objektov med drugim termoelektrarn je bilo elektrike za gospodarske potrebe dovolj. Glavni vir industrijske energije pa je bil e naprej premog. V letih 192037 se 344

Med industrijskimi panogami je doivljala najveji razmah tekstilna proizvodnja. Gospodarska kriza leta 1929 tekstilni industriji ni obutneje kodovala in pred drugo svetovno vojno so slovenske tovarne proizvedle kar 37 % vseh jugoslovanskih tekstilnih proizvodov. Uspeno so se razvijale tudi nekatere druge proizvodne panoge. ivilska industrija je v letih 191839 ve kot dvakrat poveala svoj obseg. Poasneja je bila rast lesnih, papirnikih, kemijskih in gradbenih podjetij, ki jih je kriza moneje prizadela. Slovenske evljarske delavnice so slovele po vsej dravi. elezo so predelovali v obratih Kranjske industrijske drube na Gorenjskem, v elezarnah v torah pri Celju in v Ravnah, kovinske izdelke pa so izdelovali e v 43 vejih kovinskih predelovalnicah najveja med njimi je bila Westnova tovarna emajlirane posode v Celju. Kljub razmeroma hitri industrijski rasti je bilo na Slovenskem pred drugo svetovno vojno le sedem tovarn, ki so zaposlovale ve kot tiso delavcev. V veini so bila majhna in srednja podjetja (70 % podjetij je imelo do 200 delavcev). Leta 1931 je bilo v industriji in obrti zaposlenih nekaj ve kot 26 % jugoslovanskih Slovencev, ve kot 60 % pa jih je ivelo od kmetijstva. eprav se v kmetijstvu niso mogli pohvaliti s podobnimi uspehi kot v nekmetijskih panogah, je v letih 192040 tudi kmetijska proizvodnja beleila pomembne rezultate. Hektarski donos se je poveal; e vedno je sicer obutno zaostajal za zahodnoevropskim, vendar mono presegal jugoslovanskega. S poenotenjem in skrbjo za ivinske pasme se je dvignila kvaliteta ivinoreje. Za kmetovo izobrazbo so skrbeli kmetijski izobraevalni teaji in kmetijske ole. Nemajhen je bil pomen odkupnih in prodajnih zadrug, specializiranih strokovnih drutev, stanovskih kmekih organizacij in kmetijskega tiska. Modernizacija kmetijstva pa je bila vseeno prepoasna in slovensko podeelje je potem, ko je minila povojna konjunktura, preivljalo globoko krizo. Vzrok zanjo je bila poleg konkurence proizvodov iz drugih delov drave in izgube dotedanjih, avstrijskih tri razdrobljena in majhna kmeka posest, ki se z agrarno reformo v dvajsetih letih ni pomembneje okrepila. Veleposestniki so obdrali veino obdelovalne zemlje, z odkupom in prodajo razlaenih zemlji pa so se okoristili predvsem premoneji kmetje. Slovensko ozemlje v Jugoslaviji je tako ostalo deela majhnih kmetij, saj kar 57 % kmekih posestev ni preseglo 5 ha. V isti sapi je bilo kmetij, ki so imele ve kot 50 ha, le za dober odstotek. e poasneje in manj uinkovito kot razlaanje veleposestnike zemlje je potekala razlastitev gozdov. Agrarna reforma je zajela 38 % veleposestnikih zemlji in le osmino gozdnih 345

Ko so zaele cene kmetijskih proizvodov sredi dvajsetih let padati, si je kmet pomagal z zadolevanjem. Kmeki dolgovi so naglo naraali in dosegli leta 1932 kritini obseg. Drava je kmetom priskoila na pomo s razglasitvijo moratorija za odplaevanje dolgov, ki je trajal tiri leta. Potem je polovico dolgov odpisala, dolniki pa so morali ostanek odplaati v dvanajstletnem roku. To je seveda prizadelo upnike in banke. Kmeki poloaj je bil bolji v bliini letovikih krajev, kjer je postal turizem donosna in uspena gospodarska dejavnost. Med najbolj obiskanimi turistinimi kraji so bili Bled, Bohinj, Kranjska gora in termalna zdravilia Rogaka Slatina, Dobrna, Lako ter Dolenjske in ateke toplice. Vseeno je bilo podeelje prenaseljeno; leta 1931 je e vedno skoraj 80 % Slovencev ivelo na deeli. V industriji se vsi, ki so iskali dela, niso mogli zaposliti in izseljevanje iz slovenskih podroij je obutno preseglo izseljevanje iz ostale Jugoslavije. V letih 192137 naj bi se iz jugoslovanske Slovenije izselilo okoli 50 000 ljudi, vrnilo pa se jih je le nekaj ve kot 27 000. To je pomembno zaznamovalo razvoj prebivalstva. V letih 192131 se je prebivalstvo v slovenskih delih Jugoslavije povealo le za 8,5 % (v ostali Jugoslaviji za 16,3 %); na ozemlju dananje Slovenije je bil prirastek v povpreju celo manji (7,1 %), saj je izseljenski val zajel tudi Goriko in Primorsko (od koder so se Slovenci pred faizmom umikali v Jugoslavijo ali izseljevali v prekomorske deele, zlasti v Argentino). Poasna rast prebivalstva je seveda vplivala tudi na razvoj mest. Ljubljana leta 1931 je imela 59 765 prebivalcev je v obdobju 193145 doivljala pravi populacijski zastoj. Maribor je tel leta 1931 nekaj ve kot 33 000 ljudi, Celje 17 255, Kranj pa 4191 (z okolico 8122). Hitreje kot tevilo prebivalstva se je spreminjala zunanja podoba vejih mest. Ljubljana je poleg politinih in kulturnih ustanov dobila nove upravne, gospodarske in denarne institucije. Med njimi je bil tudi ljubljanski velesejem, ki je prirejal letne in obasne gospodarske razstave. V mestnem srediu so zgradili nove poslovne in stanovanjske zgradbe. Najvija je bil 60-metrski nebotinik (1933), ki je bil v oeh obudovalcev ponos mestne modernizacije. Slovensko tajerska mesta (Maribor, Celje, Ptuj), ki so imela leta 1918 e povsem nemki videz, so postala slovenska. tevilo Nemcev je v popisih prebivalstva naglo upadalo (Maribor leta 1921 6595, leta 1931 2741 Nemcev, Celje leta 1921 le 848 Nemcev), toda ohranjali so znatno gospodarsko mo. Slovensko gospodarstvo je bilo v jugoslovanski kraljevini del jugoslovanskega gospodarstva. Slovenski politiki in podjetniki so se stalno pritoevali nad davno 346

Toda v isti sapi je imelo slovensko gospodarstvo v Jugoslaviji po letu 1918 kljub upravni, politini in gospodarski centralizaciji mnoge znailnosti narodnega gospodarstva. e nacionalizacija leta 1918 je bila zamiljena kot proces slovenizacije gospodarskih dejavnosti in podjetij. Ne glede na dejansko upravnopolitino delitev slovenskega ozemlja so bila tudi razna gospodarska interesna, podjetnika in stanovska zdruenja organizirana na narodnostni podlagi. To je veljalo tudi za mnoge ustanove. O (jugoslovanski) Sloveniji kot narodnogospodarski celoti pa so govorili, pisali in razpravljali tudi politiki, poslovnei in gospodarstveniki, ki so v letih 191841 razmiljali o gospodarstvu, sestavljali gospodarske statistike in nartovali gospodarski razvoj.

OD VIDOVDANSKE USTAVE H KRALJEVI DIKTATURI

V prvem desetletju Kraljevine SHS so morali volivci kar tirikrat na volia, narodna skupina pa je bila tirikrat predasno razpuena. Vidovdanska ustava je nasprotja, ki so pretresala dravo od njenega nastanka, e poglobila. Na Hrvakem sta se Stjepan Radi in njegova Hrvaka republikanska kmeka stranka z ve politinimi skupinami povezala v Hrvaki blok, ki je imel podporo veine hrvakega prebivalstva in ni priznaval odloitev ustavodajne skupine. e septembra 1922 je del srbskih demokratov navezal stike s Hrvati in se spogledoval z mislijo na spremembo ustave. To je razcepilo Demokratsko stranko. Opoziciji proti vidovdanskemu sistemu pa so se poleg avtonomistinih slovenskih strank pridruili tudi bosanski muslimani. Regent in po smrti kralja Petra I. kralj Aleksander ter srbski radikali so nasprotnike najprej izigravali, nato pa so poskuali Hrvate ukloniti s silo. V zaetku leta 1925 so Radia in njegove najblije sodelavce zaprli in jih obtoili veleizdaje. e nekaj mesecev pozneje pa je prilo do novega preobrata. Radi je popustil in stopil v vlado. Sledilo je leto in pol negotovosti ter kandalov, ki so jih zaostrovala trenja med dvorom in srbskimi radikali. V 347

Zagovorniki vidovdanskega sistema in njihovi nasprotniki v medsebojnem obraunavanju niso izbirali sredstev. Razmere so bile po hrvakem odhodu iz vlade skrajno napete in 20. junija 1928 je prilo do tragedije. Srbski radikal iz rne gore Punia Rai je po burni izmenjavi obtob v parlamentu streljal na poslance Hrvake kmeke stranke: dva sta ranam takoj podlegla, Stjepan Radi pa je umrl dva meseca pozneje v Zagrebu. Kralj Aleksander je poskual sprva poloaj umiriti z imenovanjem voditelja Slovenske ljudske stranke Antona Koroca za predsednika vlade. Ogorenje na Hrvakem pa se ni poleglo. 31. decembra 1928 je Koroec odstopil in teden dni kasneje, za pravoslavni boi 6. januarja 1929, je kralj razpustil parlament in vzel dravno krmilo v svoje roke. Vidovdanski ustavno-parlamentarni red je torej trajal le sedem let in pol. Vidovdanska ustava, centralizem, federalizem in slovensko vpraanje so bile tedaj skupaj s spori med tradicionalnimi slovenskimi politinimi tabori osrednje teme slovenske politike. Najveja slovenska stranka Slovenska ljudska stranka je zastopala odlono avtonomistino stalie in je z izjemo leta 1924, ko je bil Anton Koroec okoli sto dni prosvetni minister, do leta 1927 vztrajala v opoziciji. Glavno socialno oporo je imela e naprej v kmekem prebivalstvu in na podeelju. Vidovdanskemu sistemu v nasprotju z Radiem in Hrvakim blokom ni odrekala legitimnosti, zavzemala pa se je za temeljite ustavne spremembe. Njeno nasprotovanje Vidovdanski ustavi je imelo poleg narodnega nedvoumno ideoloko, protiliberalno ozadje. Katoliki voditelji so zavraali zlasti ustavna doloila, ki so duhovini prepovedovala aktivno poseganje s prinice in v cerkvi v strankarsko in politino ivljenje, omejevala cerkveni vpliv v olstvu in spreminjala verouk v neobvezni olski predmet. V razpravo o teh vpraanjih so se vkljuile tudi cerkvene oblasti, ki so po doloitvi dravnih meja obdrale v slovenskem delu Kraljevine SHS le dve kofiji: ljubljansko in lavantinsko. Ti dve sta upravljali tudi upnije celovke, sekovske in sombateljske kofije, ki so pripadle Jugoslaviji, trako-koprska kofija, gorika nadkofija in velik del ljubljanske kofije pa so ostale v Italiji. Konec avgusta 1923 so v Ljubljani v podporo cerkvenim staliem in politiki Slovenske ljudske stranke organizirali veliko zborovanje 5. katoliki shod, na katerem so govorniki zbrane pozivali k ponovni uveljavitvi katolike kulture in prevladi katolikih nael med Slovenci. Vendar katoliki tabor ni bil enoten, kot bi eleli njegovi voditelji. Po prestopu Slovenske ljudske stranke v opozicij (1921) so se spori med strankinim vodstvom in pristai 348

e bolj neenoten kot katoliki je bil liberalni tabor. Prevladujoa usmeritev k jugoslovanstvu in centralizmu, razlike v pogledih na srbske stranke in kmeko vpraanje, v isti sapi pa razlini finanni interesi in afere so delili liberalne vrste. Glavna slovenska liberalna grupacija je vztrajno podpirala vidovdanski centralizem in sodelovala v veini centralistino usmerjenih vlad. Za liberalne voditelje, pa tudi liberalne starine, ki so se leta 1923 ustanovili Narodno napredno stranko, bi bila preobrazba Jugoslavije v federativno dravo zaetek njenega razpada. Dokazovali so, da bi jugoslovanska plemena, razdeljena v samostojne dravice, postala lahek plen lakomnih sosedov. Zavraali so avtonomistine narte z gospodarskimi argumenti in ugotavljali, da potrebuje jugoslovanski narod, ki se po dolgotrajni razkosanosti zopet zbira, trdno dravno obliko. Zanjo so bili pripravljeni rtvovati narodne posebnosti in samostojnost, priakovali pa so, da bodo isto storili tudi Srbi in Hrvati. Jugoslovansko narodno in dravno enotnost je bilo po preprianju slovenskih liberalnih prvakov mogoe dosei le ob popolni politini enakopravnosti treh konstituitivnih plemen. Zato so prav tako odlono kot slovenski avtonomizem odklanjali velikosrbstvo Paievih radikalov in hrvako sovratvo do Srbov. Nemajhen del liberalnih pristaev in volivcev je iskreno podpiral takna stalia, preprian, da je z nastankom Jugoslavije nastopil as velikega jugoslovanskega naroda. Toda nepomirljivo liberalno nasprotovanje avtonomizmu je imelo tudi povsem praktine 349

Ni manj kot oba meanska tabora niso bili razdeljeni socialisti. Po nastanku komunistine stranke so se slovenski socialni demokrati leta 1921 vkljuili v Socialistino stranko Jugoslavije. Sprejeli so njen reformistini program in veinoma podpirali njeno jugoslovansko usmeritev v narodnostnem vpraanju. Med privrenci socialistinega gibanja so bili predvsem industrijski delavci. Komunisti so potem, ko jih je vlada s posebnim odlokom Obznano (1920) in Zakonom o zaiti drave (1921) potisnila v ilegalo, delovali v raznih strankah in pod razlinimi imeni. Komunistino gibanje v Sloveniji je v zaetku dvajsetih let mono oslabelo (tevilo lanov stranke je od nekaj tiso socialistov komunistine usmeritve leta 1920 padlo na nekaj deset), komunistina voditelja Lovro Klemeni (1891 1928) in Vladislav Fabijani (18941950), ki sta v nasprotju z jugoslovanskimi komunistinimi voditelji zavraala teze o enotnem jugoslovanskem narodu in podpirala sodelovanje komunistov z drugimi socialistinimi skupinami, pa so leta 1923 izkljuili iz strankinih vrst. Toda jugoslovansko komunistino vodstvo je e nekaj mesecev pozneje spremenilo svoje poglede in pod vplivom sovjetskih stali sprejelo nov, federalistini nacionalni program, ki je priznaval individualnost posameznih balkanskih narodov in se zavzemal za njihovo zvezo v okvirih Podonavsko-balkanske federacije. V drugi polovici dvajsetih let so tako tudi slovenski komunisti zastopali federativna in avtonomistina stalia. Do trajnejega socialistino komunistinega zaveznitva sicer ni prilo, toda odnos med socialisti in komunisti je bil v Sloveniji strpneji in manj napet kot drugod v Jugoslaviji. tevilo strank je v Sloveniji raslo vse do leta 1927. Nove stranke so se v glavnem pojavljale pred volitvami. Leta 1920 se je za glasove na volitvah potegovalo 7, leta 1923 11, leta 1925 pa 14 strank. Med njimi je bil vrsta republikanskih in kmekih, kar kae na negotovost in nezadovoljstvo med kmekim prebivalstvom. Toda kmeko gibanje je bilo razbito, kmeke in 350

Tradicionalne slovenske stranke so po nastanku jugoslovanske drave obnovile zadruna, prosvetna, kulturna in portna drutva, ki so v strankinih okvirih delovala pred prvo svetovno vojno, jih asu ustrezno preoblikovale in ustanavljale nova. Nove in manje stranke so posnemale stareje in veje ter poskuale po njihovem zgledu iriti vpliv z raznovrstnim organiziranjem simpatizerjev in privrencev. Sestavni del strankarskega ivljenja je bilo tako tudi pestro delovanje drutev, ki je segalo na najrazlineja podroja. Veina strank in drutev je izdajala redna ali obasna glasila in publikacije. Veje stranke so si posebej prizadevale pridobiti industrijske delavce. Poleg delavskih sta imeli svoji sindikalni centrali tudi obe meanski stranki katolika Jugoslovansko strokovno, liberalna Narodno socialno zvezo. Jugoslovanska strokovna zveza je bila druga najmoneja sindikalna centrala v jugoslovanski Sloveniji (najveja in najtevilneja je bila t. i. Strokovna komisija, ki je bila v socialistinih rokah). Poloaj delavcev in uradnikov se je po letu 1918 sicer izboljal, toda posledica sprva negotovih in nato deflacijskih razmer je bilo realno padanje delavskih in uradnikih pla. e v letih 192123 je zajel Slovenijo nov stavkovni val, ki je dosegel vrhunec z mnoino stavko rudarjev Trboveljske premogokopne drube leta 1923. To stavko so kot e nekatere druge vodili komunisti, ki so po prepovedi leta 1921 delovali v t. i. neodvisnih sindikatih. Uprava podjetja je s sodelovanjem oblasti stavko zatrla s silo. Stavka v rudnikih TPD je bila zadnja velika delavska stavka v slovenskem delu Kraljevine SHS v dvajsetih letih. Slovensko politino prizorie se je potemtakem po prvi svetovni vojni postopoma prilagajalo novim razmeram. Politino preobrazbo in slovenizacijo gospodarstva so poleg vsakdanjih strankarskih prepirov in izraanja nezadovoljstva s preve kranjsko politiko ljubljanskih elit (oitki so prihajali predvsem iz tajerske in Maribora) spremljali kandali in 351

Nemalo negodovanja med kranjskim in tajerskim prebivalstvom so povzroali primorski begunci, ki so deloma e v asu vojne, zlasti pa po italijanski zasedbi Primorske prebegnili na Kranjsko in slovensko tajersko. V dvajsetih letih je bilo v jugoslovanskem delu Slovenije okoli 10 000 primorskih beguncev, njihovo tevilo pa se je e poveevalo. Primorski priseljenci so iskali stanovanje in zaposlitev, pri tem pa uivali podporo oblasti, saj so veinoma zagovarjali vidovdanski sistem in zahtevo po moni in trdni jugoslovanski dravi. Po slovenskem plebiscitnem porazu na Korokem so se ponovno zaostrili tudi odnosi med Slovenci in Nemci na slovenskem tajerskem. Leta 1921 so oblasti prepovedale delovanje nemkih organizacij Sdmark in Deutscher Schulverein ter habsburke simbole in podobe pripadnikov habsburke oz. nemke vladarske hie, hkrati pa razglasile za veleizdajalske nemke in avstrijske domoljubne in nacionalistine pesmi. Spodnjetajerski Nemci so v letih 192229 delovali v Politinem in gospodarskem drutvu Nemcev v Sloveniji s srediem v Mariboru; imeli so tudi svoje asopise (v Mariboru, Celju in Koevju). Toda pritisk na nemko manjino se je tako v olstvu kakor z nacionalizacijo nemkega premoenja nadaljeval in je nekoliko popustil ele v leta 1927. Slovenske in jugoslovanske oblasti so politiko do nemke manjine uravnavale po nemki-avstrijski politiki do Slovencev na Korokem. V letih 192527 je prilo na Korokem do pogajanj, ki so Slovencem obljubljala omejeno stopnjo kulturne avtonomije in tedaj je nastopila kratkotrajna otoplitev tudi v odnosu do Nemcev v Sloveniji. Toda odnosi med nemko manjino in slovenskimi oblastmi so se e konec dvajsetih let spet poslabali. Leta 1930 so se Nemci po desetletje dolgem pravdanju okoli nemke hie v Celju (to so slovenske oblasti nacionalizirale) celo obrnili po pomo k Drutvu narodov v enevi, s imer je dobilo dotedanje lokalno nemkoslovensko nasprotje mednarodne razsenosti. Kralj Aleksander in predsednik vlade Nikola Pai sta zaradi odpora avtonomistinih 352

Vlada v Beogradu je po sprejetju Vidovdanske ustave dravo razkosala na 33 delov. Ljubljanska oblast je poleg veine Kranjske obsegala tri tajerske sodne okraje (in nekaj asa tudi hrvaki okraj Kastav), mariborska oblast pa veino tajerske, jugoslovanski del Koroke, Prekmurje in Medimurje. Na elu oblasti so bili veliki upani, ki jih je imenovala osrednja oblast v Beogradu. V oblasteh naj bi kot samoupravni organi delovale, toda volitve v oblastne skupine so bile izvedene ele leta 1927. Koroec in vodstvo Slovenske ljudske stranke sta v novih razmerah videla prilonost zase. V pogajanjih s kraljem in radikali sta se odpovedala zahtevi po reviziji ustave, za protiuslugo pa zahtevala raziritev finannih pristojnosti oblastnih avtonomij. Radikali so njihovim zahtevam ustregli in februarja 1927 je bila SLS spet v vladi. Volitve v oblastne skupine leta 1927 so e enkrat pokazale, da uiva avtonomistina usmeritev Slovenske ljudske stranke podporo velike veine slovenskega prebivalstva. Katolika stranka je dobila v ljubljanski in mariborski oblasti 82 od skupno 117 poslancev ter je v celoti prevzela njuno vodstvo. Obe oblastni skupini sta si prizadevali delovati usklajeno in tako premostiti upravno razdelitev jugoslovanske Slovenije, hkrati pa sta irili delovanje na podroja, ki zakonsko niso bila povsem v njuni pristojnosti. To sta jima omogoili nova zakonodaja, ki jo je leta 1928 v prid oblastne avtonomije sprejela Narodna skupina, pa tudi vladna politika, ki je Slovensko ljudsko stranko nagrajevala za podporo in sodelovanje. Poloaj zdravstvenih, kmetijskih, socialnih, olskih in kulturnih ustanov in dejavnosti, ki so bile v pristojnosti oblastnih samouprav, se je v kratkem asu obutno izboljal. V obeh oblasteh so poleg dravnih ustanavljali tudi samoupravni skupini podrejene urade in tako znova uvajali upravno dvotirnost. eprav so nasprotniki in kritiki vodstvo Slovenske ljudske 353

Naslednje leto je napetost v Kraljevini SHS dosegla vrelie. Vladna koalicija, ki so jo po skupinskih volitvah sestavili radikali, del demokratov, muslimani in Slovenska ljudska stranka, je imela v Narodni skupini resda dvotretjinsko veino, toda v opoziciji so bili prvi od nastanka jugoslovanske drave - zdrueni hrvaki Srbi in Hrvatje. Radi in njegov novi zaveznik Pribievi sta vlado neusmiljeno napadala, Narodna skupina v Beogradu pa je postala bolj kot kdajkoli prej prizorie neusmiljenih besednih bitk, groenj in alitev. V taknem napetem in sovranem vzduju, so 20. junija 1928 odjeknili streli, ki so usmrtili dva Radieva poslanca, Stjepana Radia pa usodno ranili. V asu streljanja v skupini je bil Koroec notranji minister. Ogoreni Radievi pristai so zato sokrivdo za nesrene dogodke pripisali tudi njemu. Kraljeva odloitev, da ponudi sestavo nove vlade kot prvemu in v zgodovini prve Jugoslavije edinemu Nesrbu na tem poloaju prav Korocu, tako ni mogla premostiti prepada med Beogradom in Zagrebom. Nasprotno - poglobila je nezaupanje med Zagrebom in Ljubljano. Koroec je ponudbo sprejel preprian, da mu bo uspelo povrniti izgubljeno ravnovesje in ohraniti pridobitve, ki jih je njegovi stranki in Sloveniji prinesla oblastna avtonomija. Toda vlada, ki ji je naeloval, razmeram ni bila kos. Avgusta 1928 je opozicija, ki se je sestala v Zagrebu, Narodni skupini v Beogradu odrekla pravico, da sklepa v imenu severozahodnega dela drave in se zavzela za preobrazbo Kraljevine SHS v federativno dravo, ki bo zagotavljala enakopravnost vseh zgodovinskih dravnih in narodnopolitinih individualnosti. S slovenske strani so izjavo opozicije podpisali kmetijci in kaken preobrat liberalci. Radieva smrt je politino krizo e zaostrila. Konec oktobra 1928 je Kraljevina SHS v ozraju vsesplone negotovosti praznovala desetletnico. V Ljubljani je bila v njeno poastitev slovesno odprta prva radijska postaja. Toda proslave osvobojenja so razkrile, da je podobno kot Jugoslavija tudi Slovenija nespravljivo razdeljena. Z jugoslovanskega vidika je bilo seveda osnovno vpraanje, kako to hio sploh obdrati skupaj. Kralj je dobil e novembra leta 1928 francoski pristanek za dravni udar. Ko je Koroec konec leta 1928 odstopil z mesta predsednika vlade, si na dvoru niso ve pomiljali. 6. januarja 1929 je izel Aleksandrov manifest, ki je ugotavljal, da med narodom in kraljem ne more biti ve posrednika. Vidovdanska ustava je bila razveljavljena, Narodna 354

Dobro desetletje po nastanku Kraljevine SHS je bil tako na jugoslovanskih in slovenskih tleh prekinjen komaj zaeti demokratini parlamentarno-strankarski modernizacijski tok, z njim pa je bila za ve kot estdeset let (najmanj za dve generaciji) odpravljena tudi parlamentarna demokracija po zahodnoevropskem zgledu.

NOVA KULTURNA STVARNOST

V letih po propadu habsburke monarhije in nastanku jugoslovanske drave je bil nemajhen del slovenske javnosti preprian, da so Slovenci enkrat za vselej pretrgali z nemino in nemko kulturo ter ne bodo imeli z Nemci v prihodnje nobenih stikov ve, celo gospodarskih ne. Narodno osvobojenje, ki smo ga ravnokar dosegli, pomeni za nae ivljenje najveji preobrat, kar smo jih doiveli, odkar smo prili pred tiso leti pod frankovskonemko oblast, je leta 1919 v Ljubljanskem zvonu pisal geograf Anton Melik. Nova doba bo bistveno spremenila tire, po katerih je doslej potekalo nae dejanje in nehanje; premenjen bo ivljenski milje posameznika in premenjene bodo vse obe civilizacijske razmere, v katerih se gibljejo pota naih ljudi. Melik je menil, da se morajo Slovenci obrniti k Jugoslaviji in Zahodni Evropi, oblikovanje nove slovenske civilizacijske orijentacije pa naj bi poleg srbske in hrvatske knjige omogoala zlasti uenje in raba francoine jezika, ki v mednarodnem obevanju ... domala igra prvo vlogo. Jugoslovanski Slovenci so po letu 1918 zares zaiveli v povsem novem kulturnem utripu. Z nastankom jugoslovanske drave so se slovenskemu kulturnemu razvoju odprla nova obzorja in tevilne nove monosti, eprav sta centralistina togost in zaostalost karaorevievske kraljevine tudi ovirali slovenske elje in ambicije. Po popisu prebivalstva leta 1921 je v slovenskem delu Kraljevine SHS pisalo in bralo ve kot 90 % prebivalcev, v preostali dravi pa je bilo v povpreju pismenih le dobrih 40 % ljudi. Osnovno olstvo je bilo v Sloveniji neprimerno bolje razvito kot v jugovzhodnih in osrednjih delih drave. Razlike v razvitosti srednjega in visokega olstva so bile precej manje; Zagreb in Beograd sta imela celo svoji univerzi. Med slovenskimi tenjami in priakovanji nerazvitih dravnih delov je bilo tako vse od zaetka teko premostljivo nasprotje. V Beogradu so veino olstvu in kulturi namenjenega denarja usmerjali v temeljne kulturne dejavnosti ter v opismenjevanje in osnovno olanje prebivalstva, v Ljubljani pa so teili predvsem k slovenizaciji in posodobljenju srednjega olstva, izgradnji ljubljanske univerze in ustanavljanju kulturnih in 355

Prosvetna in kulturna politika v jugoslovanski Sloveniji je bila prvi dve leti po ustanovitvi Kraljevine SHS v rokah Narodne (od leta 1919 Deelne) vlade v Ljubljani. Poverjenitvo za uk in bogoastje (pristojno za olske zadeve) je vodil katoliki politik in olnik Karel Verstovek (18711923), ki je posvetil vse sile slovenizaciji olstva. Slovenina je postala e novembra 1918 izkljuni uni jezik osnovnih in meanskih ter dotedanjih dvojezinih srednjih ol in uitelji. Preoblikovanje nemkih srednjih ol in uitelji v slovenske je potekalo bolj poasi in je trajalo vse do leta 1923, ko je prenehal s poukom zadnji srednjeolski razred z nemkim unim jezikom. Soasno s slovenizacijo pouka so nove olske oblasti odpuale nemke (v Prekmurju madarsko govoree) uitelje in jih zamenjevale s slovenskimi. Z uveljavljanjem slovenine se je kril pouk nemine, ki se je v oli umikala francoini in srbohrvaini tudi kot tuji jezik. Hkrati so bili spremenjeni uni narti drugih predmetov, zlasti zgodovine in zemljepisa. Dejstvo, da oblasti v olstvu kljub rastoi zaskrbljenosti zaradi pritiskov na Slovence v Avstriji in Italiji niso pokazale posebnega razumevanja za nemko in madarsko manjino, ni vzbujalo veje javne pozornosti. V olskem letu 1937/38 so imeli Nemci v Sloveniji 30 manjinskih razredov z nekaj ve kot 1200 uenci, skoraj e enkrat toliko pa jih ni imelo monosti obiskovati pouk v nemkem jeziku. Po letu 1918 so se na jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja najhitreje mnoile meanske (splonoizobraevalne strokovne) ole. Rast tevila ljudskih ol je bila poasneja. Vseeno je v asu do druge svetovne vojne tudi ljudsko olstvo doivelo pomembne spremembe in ohranjalo razvojno prednost pred olstvom v drugih delih drave. tevilo uencev na gimnazijah in uiteljiih se je povealo za ve kot enkrat in pol (od nekaj manj kot 5000 leta 1918 na nekaj ve kot 12 000 leta 1939), pri emer je bil zlasti opazen vse veji dele deklet. V letih 191839 so na novo odprle vrata tiri gimnazije: realna v Murski Soboti in tri deklike (v Ljubljani in Mariboru). S preobrazbo klasinih gimnazij v realne (te naj bi posredovale ve praktine izobrazbe in znanja ivih jezikov) je kljub odporu humanistino usmerjenih olnikov prevladujoi tip srednje ole postajal realna gimnazija. V mestih so poleg tega delovale nadaljevalne obrtne, ponekod tudi nadaljevalne trgovske ole. Dotedanjo obrtno olo v Ljubljani so spremenili v nijo tehnino olo, obenem pa so leta 1920 ustanovili trgovsko akademijo. Najpomembneja pridobitev na podroju olstva je bila ustanovitev univerze v Ljubljani. To je junija 1919 ustanovila osrednja vlada v Beogradu po zaslugi majhnega kroga vplivnih mo. V Narodni vladi v Ljubljani in Vseuiliki (univerzitetni) komisiji, ki so jo 356

Ko si je vlada v Beogradu konec leta 1920 s pomojo centralistino usmerjenih liberalcev podredila urade Deelne vlade in Poverjenitvo za uk in bogoastje v Ljubljani, je bilo slovenjenje olstva e pri koncu. Prizadevanja po poenotenju olskega sistema in zakonodaje pa so se nadaljevala in burila duhove e v tridesetih letih. V kulturnem boju med avtonomisti in centralisti oz. med katoliki in liberalci so katolika ljudska stranka in cerkveni krogi zavzemanje za slovensko kulturno avtonomijo neprikrito povezovali s tenjo po poveanju cerkvenega vpliva. Spopad se je raziril na obe glavni uiteljski organizaciji (liberalno Zdruenje jugoslovanskih uiteljev in katoliko Slomkovo zvezo) ter s skrajno centralistino in restriktivno politiko prosvetnega ministra Svetozarja Pribievia, ki je poleg olskih mono prizadela tudi kulturne ustanove, dosegel vrhunec sredi dvajsetih let. Prosvetne oblasti v Beogradu so pozivale k discipliniranju in premeanju uiteljev, ki niso pokazali dovolj trdne jugoslovanske usmeritve, minister Pribievi pa je leta 1924 razglasil za separatistina katolika mladinska drutva ter uiteljem in uencem celo prepovedal vlanjevanje vanje. Razmere so se zaasno umirile v drugi polovici dvajsetih let, ko je Slovenska ljudska stranka vstopila v vlado. Vendar je bilo zatije kratkotrajno. V tridesetih letih je bila olska politika v Jugoslaviji enostransko usmerjena k oblikovanju in utrjevanju duhovne enotnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev. Narodne in slovenske teme so izginile iz 357

Tako ni presenetljivo, da so bila vpraanja o slovenski prihodnosti in slovenskem jeziku ena osrednjih tem slovenskih kulturnikih in izobraenskih razpravljanj. Ta so nedvoumno pokazala, da imajo zagovorniki skrajno jugoslovanskih stali, ki se zavzemajo za narodno in jezikovno spojitev Slovencev s Hrvati in Srbi, celo med svobodomiselno inteligenco malo pristaev, zahteve po ohranitvi in nadaljnjem razvijanju slovenske narodne individualnosti in slovenskega jezika pa prepriljivo podporo. Kaj bi rekli Srbi v Srbiji na zahtevo, naj opustijo svoj jezik ali pa se posluujejo kaknega drugega med slovanskimi jeziki, recimo ruskega ali poljskega? se je spraeval profesor prava Leonid Pitamic (1885 1971) in opozarjal, da razumejo slovenski izobraenci skoraj vsi srbohrvako in celo berejo cirilico, srbski in hrvaki pa nimajo volje, da bi se nauili slovenine. Pritiskom k jezikovnemu in kulturnemu poenotenju so posebej ostro nasprotovali v katolikih in kransko socialnih krogih, pri emer pa tudi najradikalneji zagovorniki slovenske jezikovne samostojnosti in kulturne avtonomije niso postavljali pod vpraaj slovenske vkljuitve v Jugoslavijo. Slovenski predstavniki v Beogradu so se v predparlamentarnih in parlamentarnih razpravah najprej sami odpovedali uporabi materinine, kasneje pa so jo obasno in demonstrativno uporabljali poslanci avtonomistinih strank, ko so izraali svoje nestrinjanje s centralistino politiko in ukrepi. Srbohrvaina je bila poleg tega jezik vojske in dravnih uradov v Beogradu. Toda v jugoslovanski Sloveniji je bila izkljuni jezik uradovanja, olstva, javnega ivljenja in kulture slovenina. Tako so bili Slovenci v letih 191841 res pravi jezikovni otok v (vsaj uradno) srbohrvako govorei dravi. Vsesplona uveljavitev slovenine je mono okrepila slovensko (samo)zavest in spodbudila kulturni razmah, ki so ga e sodobniki razglaali za zgodovinskega. Hkrati pa je zaznamovala tudi slovenske kulturne stike z drugimi deli drave, ki so ostali precej enosmerni in enostranski. Medtem ko so bili Slovenci dokaj dobro obveeni o srbskih in hrvakih kulturnih dogodkih in so si v srbohrvaini, celo v cirilici tiskane knjige uspeno utirale pot med slovenske bralce, je bilo slovensko kulturno dogajanje zaradi neznanja slovenine in podcenjevanja slovenskega dialekta v jugoslovanski kraljevini slabo poznano, kulturno sodelovanje med vejimi jugoslovanskimi kulturnimi sredii (Beogradom, Zagrebom) in Slovenijo pa skromno in nesistematino. Jugoslovanska javnost tako veinoma ni opazila naglega kulturnega razvoja, ki ga je doivljal slovenski del drave, eprav so po letu 1918 druga za drugo oivljale stare ali 358

Velik del strokovnih, kulturno-izobraevalnih in rekreativno-druabnih dejavnosti se je tudi po letu 1918 odvijal v drutvih. Med starejimi drutvi je ohranila prestino mesto Slovenska matica, ki je po letu 1928 razvila ivahno zaloniko dejavnost. Pripadniki raznih strok in poklicev so se zdruevali v strokovnih in stanovskih drutvih. Najbolj mnoina so bila kulturna in izobraevalna drutva, ki so - podobno kot portna, humanitarna in gospodarska zdruenja - delovala v strankarskih okvirih. Leta 1927 je bilo v jugoslovanski Sloveniji ve kot 4300 taknih drutev, torej eno na 250 prebivalcev. Najtevilneja so bila katolika drutva, ki so bila zdruena v Prosvetni zvezi. Ugledno mesto v slovenskem kulturnem ivljenju si je pridobil leta 1921 ustanovljeni Francoski intitut v Ljubljani. Svoje drutvo Rusko matico so leta 1924 ustanovili tudi ruski emigranti. Po prvi svetovni vojni se jih je v Ljubljani in drugod po jugoslovanski Sloveniji naselilo ve sto in nekateri med njimi so se uspeno uveljavili kot znanstveniki, univerzitetni uitelji in umetniki ustvarjalci. Nagel slovenski kulturni razvoj po prvi svetovni vojni nazorno ilustrirajo tudi podatki o rasti asopisja in zalonitva. Leta 1919 je v jugoslovanski Sloveniji izhajalo 87, dvajset let kasneje pa e 245 razlinih asopisov. Osrednje mesto med literarnimi revijami sta obdrala liberalni Ljubljanski zvon in katoliki Dom in svet, ki so se jima v tridesetih letih pridruili svobodomiselna, nato pa tudi k levici usmerjena Sodobnost (193341), kransko in demokratino Dejanje (193841) ter marksistina Knjievnost (193235). V knjievnosti se je po letu 1918 moderna umaknila ekspresionizmu, ki je postal za 359

V pripovednitvu se je poleg pesnikov, ki so pisali tudi prozne sestavke ekspresionizmu odprl zlasti pisatelj stareje generacije Ivan Pregelj (18831960), v dramatiki pa Slavko Grum (190149), ki je ustvaril z igro Dogodek v mestu Gogi (1928) najpomembneje gledaliko delo svojega asa. Ekspresionistinim in avantgardistinim vplivom se je seveda prepustil le del pesnikov in pisateljev. Nemajhno tevilo literatov je sledilo predhodnim, e uveljavljenim knjievnim tokovom ali iskal srednjo pot med njimi in novimi tenjami. Med nadaljevalci moderne sta se uveljavila pesnika Alojz Gradnik (1882 1967) in Fran Albreht (18891963). Po Ivanu Cankarju in moderni sta se zgledovala tudi prozaista Ju Kozak (18921864) in France Bevk (18901970), razline vplive od simbolizma do ekspresionizma pa je bilo utiti v delu Stanka Majcna (18881970). Od pripovednikov, ki so se priljubili e pred vojno, je z domaijskimi igrami e naprej navdueval Fran Saleki Fingar (18711962). Narodne, politine in socialne teme so se prepletale tudi v povestih in romanih Vladimirja Levstika (18861953). S socialnimi stiskami, nazorsko-politinimi zaostritvami in rastoimi marksistinimi vplivi se je ob koncu dvajsetih in v zaetku tridesetih let tudi v slovenskih umetnikih prizadevanjih uveljavil novi ali socialni realizem. V knjievnosti je moneje kot na poezijo, kjer sta bila njegova glavna predstavnika Mile Klopi in Igo Gruden (18821967), vplival na pripovednitvo in dramatiko. Socialnokritine rtice, povesti in romane iz kmekega in delavskega ivljenja so pisali Miko Kranjec (190883), Lovro Kuhar - Preihov Voranc (18931950) in Ivan Potr (191389), socialno in narodno tematiko pa sta tesno povezala Ciril Kosma (191080) in France Bevk. V nasprotju s pripovednitvom so se gledalike igre socialnih realistov lotevale sodobnih meanskih in zgodovinskih tem. Pisatelj in reiser Bratko Kreft (190596) je s ciklusom dram v posodobljeni marksistini perspektivi posegel v slovensko zgodovino, Ferdo Kozak (18941957) in Ivo Brni (191243) pa sta v svojih igrah opozarjala na nenaelnost meanske drube. Uveljavljanje socialnega realizma so 360

Ustvarjalna raznolikost in nekoliko zapoznelo zgledovanje po zahodnoevropskih umetnostnih smereh in vzorih sta bila znailna tudi za likovno umetnost. Najvidneja predstavnika ekspresionizma in avantgardizma v likovnem ustvarjanju sta bila brata France (18951960) in Tone Kralj (19001975), ki so se jima pridruili Veno Pilon (18961970), Boidar Jakac (18991989), Avgust ernigoj (18981985) in Miha Male (19031987). Vsi so si slikarske izkunje nabirali v tujini, posebej v Nemiji, Italiji in Franciji, ter se ivo odzivali na razne umetnike smeri od kubizma prek konstruktivizma do nadrealizma. Avgust ernigoj, ki je leta 1924 obiskoval weimarski Bauhaus, je moral zaradi avantgardistinoleviarske razstave celo zapustiti Ljubljano in se preseliti v Trst. Sicer pa se je zael ekspresionizem v slovenskem likovnem ustvarjanju e sredi dvajsetih let umikati realistino usmerjeni novi stvarnosti, ki jo je ez nekaj let izpodrinil novi ali socialni realizem. Med umetniki-realisti sta poleg nekaterih dotedanjih ekspresionistov izstopala brata Drago (1899 1981) in Nande Vidmar (19011982), med mlajimi pa France Miheli (190798) in Maksim Sedej (190182). V kiparstvu so se pod vplivi hrvakega umetnika Ivana Metrovia oblikovali Lojze Dolinar (18931970), Tine Kos (18941979) in France Gore (18971986). Med glasbenimi ustvarjalci je bil z ekspresionisti in avantgardisti tesno povezan Marij Kogoj, ki se je uveljavil kot mojster samospevov in klavirskih kompozicij. Ustvarjalni vrh je dosegel z opero rne maske (prva uprizoritev 1929), ki velja za najveji doseek slovenske operne umetnosti. Konec dvajsetih let je po olanju na konservatoriju v Pragi kot drugi najpomembneji glasbenik tedanje dobe opozoril nase Slavko Osterc (18951941). Proslavil se je kot skladatelj orkestralnih skladb, pedagog in zagovornik slovenskega glasbenega odpiranja v svet. Oba Kogoj in Osterc sta pomembno vplivala na mlaje skladatelje. Med Kogojevimi uenci sta bila Matija Bravniar in Sreko Koporc, Ostercu pa so sledili in se po njem zgledovali Karol Pahor, Pavel ivic in Primo Ramov. Med postromantiki je bil najpomembneji Lucijan M. kerjanc (190073), Anton Lajovic (18781960), sicer eden vodilnih organizatorjev slovenske glasbene kulture med svetovnima vojnama, pa je zastopal bolj tradicionalno usmeritev. Za to dobo je bil e vedno znailen predvsem razmah vokalne in 361

Zaradi upadajoe dravne podpore se je z velikimi denarnimi problemi spopadalo tudi Narodno gledalie v Ljubljani. Vseeno je njegov dramski del uspeno gradil svoj igralski ansambel in svoj repertoar. Na odru ljubljanske drame so v prvem povojnem desetletju poleg evropskih in domaih novosti uprizarjali klasina dela, v tridesetih let pa so se usmerili tudi k zahtevnejim modernim uprizoritvam. V tej dobi je dozorel nov, umetniko prepriljiv in nadarjen rod igralcev, ki je privabil v gledalie irok krog obinstva. Gledalike igre so poleg poklicnih gledali uprizarjale amaterske gledalike skupine in prosvetno-kulturna drutva. Z ustanovitvijo ljubljanske univerze in z drugimi novimi znanstvenimi ustanovami se je po letu 1918 mono razcvetelo tudi znanstveno delo. O tem pria na stotine monografij in tudij iz najrazlinejih znanstvenih strok, ki so izle v samostojnih publikacijah in znanstvenih asopisih. Vodilni slovenski filozof tedanjega asa, uenec Avstrijca A. Meinonga, France Veber (18901975) je v letih 192131 objavil kar 11 knjig. Na socialno in gospodarsko podroje je z obsenim opusom, v katerem se je zavzemal za pravineji drubeni red, segel kranskosocialni teoretik Andrej Gosar. Temeljna sintetina zgodovinska dela so napisali Dragotin Lonar, Ljudmil Hauptman (18841968) in Milko Kos (18921972), literarnozgodovinske sinteze France Kidri, Ivan Prijatelj in Anton Slodnjak (18991983), umetnostno-zgodovinske monografije pa Izidor Cankar (18861957) in France Stele (1886 1972). Pravni zgodovinar Metod Dolenc (18751941) je bil avtor pravne zgodovine slovenskega ozemlja, geograf Anton Melik (18901966) pa njegovega prvega celovitega geografskega prikaza. Leta 1935 sta jezikoslovca Anton Breznik (18811944) in Fran Ramov (18901952) izdala Slovenski pravopis. V pestri prevajalski dejavnosti so zavzemali posebej vidno mesto prevodi Anton Sovreta (18851962), ki je prestavil v slovenino Sofokla, Platona, Marka Avrelija in sv. Avgutina. Leta 1925 je zael izhajati nov prevod Svetega pisma, v prvi polovici tridesetih let pa so dobili slovenski bralci v roke Borchardtovo priredbo Marxovega Kapitala. Z novogradnjami in preureditvami mestnih sredi so se odprle tevilne nove monosti tudi arhitekturi, ki je dobila s posebno stolico na tehnini fakulteti v Ljubljani svoje domae 362

Vsakdanje ivljenje v mestih in na podeelju se je poasneje spreminjalo. Premoneje meanstvo je v glavnem ivelo v starem ritmu in se sreevalo na obiajnih mestih v gledaliih, v kavarnah ter na koncertih, na promenadah in na plesnih prireditvah. Priljubljena nova medija sta postala kino in radio; kino so obiskovali tudi manj premoni, radio pa si je e konec tridesetih let lahko privoila le manjina. Poslovnei in premonei so se povezovali v elitnih zdruenjih: med njimi so bile podrunice Rotary Cluba ter avtomobilski klubi. Med najpomembneje oblike rekreacije meanov pa so kot e v asu pred vojno sodili sprehodi, izleti, telovadba in port. Leta 1935 je bilo v Dravski banovini v telovadnih drutvih organiziranih kar 70 000 telovadcev, med njimi ve kot tretjina ensk; nad 60 000 ljudi je bilo vlanjenih v razna druga portna drutva. Slovensko izobraenstvo je bilo tudi po letu 1918 mono nazorsko in politino razdeljeno. Katoliki tabor je imel med kulturnimi ustvarjalci po tradiciji ibkeji vpliv kot liberalni, toda del katolikih izobraencev se je e pred prvo vojno in v letih po njej odprl bolj sproenemu in sodobnejemu razumevanju umetnosti, katoliki olniki in strokovnjaki pa so imeli pomembno vlogo pri slovenizaciji olstva, ustanovitvi ljubljanske univerze in pri oblikovanju nekaterih znanstvenih strok. V dvajsetih letih so v katolike vrste vnesli sve veter kranski socialisti in mladi ustvarjalci, zbrani okoli revij Kri na gori in Kri. Nekateri med njimi so se v pogledih na socialna in gospodarska vpraanja zbliali z marksizmom, kriarji pa so se v duhovnem in umetnikem pogledu usmerjali tudi k ekspresionizmu. Razhajanja v katolikem taboru so se zaostrila s papeevo okronico Quadragessimo anno ter z usmeritvijo cerkvenega in katolikega vodstva k avtoritarnim, stanovsko-korporativistinim zamislim v zaetku tridesetih let. Med intelektualnimi utemeljitelji radikalnega politinega katolicizma in demokratino misleimi katolikimi izobraenci se je vnel spopad, ki je neprikrito razcepil katoliko inteligenco. V ospredje je stopila bojevita, s starejimi ideologi povezana katolika generacija, ki je v svojih skrajnih staliih zavraala parlamentarno demokracijo in se spogledovala s faizmom. Sredinske in demokratino usmerjene skupine 363

Med izobraenstvom so sicer prevladovali ljudje svobodomiselnih nazorov. Ti so bili v veini tudi v kulturnih ustanovah, na univerzi in med uiteljstvom, toda le manji del med njimi je bil povezan z liberalno stranko. Centralistina, jugoslovanska usmeritev liberalnih prvakov je izobraenstvo odvraala od vkljuevanja v strankine vrste, vidovdanski sistem in avtoritarni reim v tridesetih letih pa sta nasprotje med liberalno politiko in veinoma narodno slovensko opredeljeno inteligenco e poglobila. To je nazorno razkrila razprava, ki jo je leta 1932 sproil kritik in prevajalec Josip Vidmar s knjiico Kulturni problemi slovenstva, v kateri je razglaal narodnost in jezik za temelj loveke kulture ter pozival k delu za Slovenijo, ki bo hram lepote in duha. Vidmarjevo nasprotovanje liberalnemu jugoslovanstvu je dobilo iroko javno podporo. Poskus pesnika Otona upania, da bi se postavil po robu ozkosrni zagledanosti v slovenski svet, je bil v ozraju brezobzirnega centralistinega pritiska vnaprej obsojen na neuspeh. Njegova izjava ob obisku angleko pioega in v Ameriki iveega slovenskega pisatelja Louisa Adamia (18981951), da lahko ostane pisatelj zvest narodu tudi, e ne pie ve v svojem jeziku, je povzroila plaz ogorenja in razcep v reviji Ljubljanski zvon, ki je objavila upaniev lanek. Del urednikov je zapustil urednitvo in leta 1933 ustanovil mesenik Sodobnost, ki mu je bila vodilo obramba slovenstva. Katoliki in liberalni izobraenci so v nekaterih drutvih tudi uspeno sodelovali, vendar je takno sodelovanje praviloma zahtevalo vnaprejnje sporazumevanje. Socialisti in komunisti so imeli med izobraenstvom manj opore in somiljenikov. Zaradi centralistine usmeritve je socialiste e v zaetku dvajsetih let zapustila skupina uglednih, avtonomistino usmerjenih intelektualcev, vpliv komunistov v kulturni javnosti pa je bil sprva neznaten. tevilo mladih, izobraenih ljudi, ki so se spogledovali z marksizmom in komunisti se je povealo v tridesetih letih. Nemajhen del mlaje generacije aktivistov, ki so prevzeli vodstvo malotevilne skupine slovenskih komunistov v svoje roke, je prihajal iz meanskih in izobraenskih vrst. Pod njihovim vplivom so se komunisti v jugoslovanski Sloveniji e v prvi polovici tridesetih let odprli nacionalni problematiki, njihov vodilni ideolog Edvard Kardelj (191079) pa je svoj pogled nanjo leta 1939 strnil v knjigi Razvoj slovenskega narodnega vpraanja. Toda ob tem sta ideoloka in politina nestrpnost ter nekritina navezanost komunistov na Sovjetsko zvezo pri nekaterih komunistinih simpatizerjih in izobraencih e vzbujali tudi dvome in kritiko. Nedemokratino komunistino obnaanje in nekritini odnos komunistinega vodstva do Moskve sta povzroala razhajanja tudi med komunisti, kranskimi socialisti, narodno usmerjenimi svobodomiselnimi izobraenci in leviarskimi tudenti na ljubljanski univerzi. 364

Slovenci v jugoslovanski Sloveniji so bili tako zlasti v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno duhovno in kulturno bolj odprti in tesneje povezani z Zahodno Evropo kot kdajkoli prej. Obenem pa so bili mono zaposleni sami s seboj, s svojim poloajem v Jugoslaviji ter z notranjimi slovenskimi spori in delitvami. Z jugoslovanskimi centralistinimi pritiski, rastoim faistinim nasiljem v Italiji in z vzponom nacizma v Nemiji je v kulturni javnosti raslo obutje negotovosti. Po premiku meja nemkega rajha na Karavanke leta 1938, ko so se Slovenci znali kot ujeti v primeu med dvema napadalnima in pregovorno sovranima sosedama, pa se je pojavil obutek neprikrite narodne ogroenosti. To je sicer ob rastoi socialni krizi krepilo krog strankarsko nevezanega izobraenstva, ki je poskualo v zavesti bliajoe se vojne presei nazorsko-politine delitve in dosei dogovor o najbolj pereih narodnih vpraanjih, toda njegov vpliv na politine razmere je bil razmeroma majhen, saj je politini razvoj tekel prav v nasprotno smer v nestrpnost, v ekskluzivizem in polarizacijo. Misli, da se mora svobodni lovek, ki eli smiselno delovati v dananjem svetu, najprej postaviti na zgodovinsko in ele potem na ideoloko stalie leta 1941 jo je zapisal pesnik Edvard Kocbek je v usodnem trenutku, ko se je druga svetovna vojna razirila na slovenska tla, prisluhnil le del slovenske inteligence, kar je tragino zaznamovalo vojni potek in razplet, hkrati pa dolgorono vplivalo tudi na povojni slovenski razvoj in delitve vse do dananjega dne.

TRIDESEA LETA
Po razglasitvi kraljeve diktature leta 1929 je bila Kraljevina SHS preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo, narodi so izginili iz dravnega imena, narodne oznake in simboli pa so bili prepovedani. Dravno ozemlje je bilo razdeljeno na devet banovin, ki so dobile zemljepisne oznake (osem med njimi se je imenovalo po rekah). Banovine so razen Dravske in delno Vardarske delile etnine oz. narodne skupine, Srbi pa so bili kar v petih v veini. Dravska banovina je bila edina, ki je skoraj v celoti zajela en sam narod, saj so v njej z izjemo prebivalcev Bele Krajine iveli vsi jugoslovanski Slovenci. To naj bi bila nagrada katolikemu voditelju Antonu Korocu za sodelovanje v vladi diktature. Leta 1931 so Dravski banovini prikljuili e Belo krajino, ki je bila sprva dodeljena Savski (hrvaki) banovini. Dravska banovina je po tej spremembi obsegala 15 809 km2 in imela 1 144 298 prebivalcev (med njimi 94,15 % Slovencev). Septembra 1931 je dobila Jugoslavija novo ustavo, ki jo je oktroiral kralj. Ta je sicer obnavljala nekatere politine in socialne svoboine, vendar je utrjevala z diktaturo zaostreni centralistini sistem. 365

V asu diktature so bile odpravljene oblasti in njihove samoupravne pristojnosti, na elo novonastalih banovin pa so bili imenovani dravni uradniki bani. Imenoval jih je kralj, bili pa so neposredno odgovorni notranjemu ministru ter drugim uradom v Beogradu. Ban je imel iroka pooblastila, saj je skrbel za obe upravne zadeve, pa tudi za reevanje gospodarskih, finannih, socialnih, zdravstvenih, gradbenih in kulturnih problemov. Ob strani mu je stal banski svet, ki pa je bil le posvetovalni organ; imenoval ga je notranji minister v Beogradu iz vrst zastopnikov banovinskih okrajev. Kraljeva ustava je resda predvidela omejeno stopnjo banovinske samouprave, volitve banovinskih svetov in odborov ter poseben zakon, ki bo doloal njihovo organizacijo in pristojnosti, vendar vse ni do leta 1941 nobena izmed vlad poskrbela za uresniitev obljubljenih samoupravnih pravic. Vloga banskega sveta v Dravski banovini je porasla ele v drugi polovici tridesetih let, ko je katolika ljudska stranka prela iz opozicije v vlado in je katolikim politikom uspelo poveati delokrog banskih odborov in sveta ter njihov vpliv. Kraljevo diktaturo januarja 1929 so slovenski strankarski prvaki in gospodarstveniki sprejeli z olajanjem. Nacionalni in skupinski prepiri v drugi polovici dvajsetih let so omajali zaupanje v parlamentarno dogovarjanje. Zato razpustitev skupine in prepoved strank nista povzroili vejih protestov. Nasprotno: ponovna zdruitev jugoslovanske Slovenije v eno upravno enoto je vzbudila nova upanja. Tudi nasilno vladno obraunavanje s politinimi nasprotniki na eni strani z nacionalisti, na drugi z komunisti je bilo v Zagrebu in Beogradu bolj utiti kot v Ljubljani. Tako je e najve prahu dvignil Koroev vstop v vlado generala Petra ivkovia. Koroevemu sodelovanju v vladi so posebej glasno ugovarjali mladi pripadniki katolikega tabora. Koroec je ostal v vladi do septembra leta 1930, ko je spoznal, da mu sodelovanje z dvorom in Beogradom ne more ve koristiti, Slovenska ljudska stranka pa je ministrski stolek obdrala e do razglasitve kraljeve ustave jeseni leta 1931. Kraljeva ustava leta 1931 je jasno razkrila, da na dvoru in v njegovi okolici ne mislijo na demokratizacijo in veje dravno-politine spremembe. Potrdila je z diktaturo uvedeno upravno razdelitev, uzakonila dvodomno parlamentarno predstavnitvo, sestavljeno iz Narodne skupine in Senata, obenem pa je okrepila e tako velike kraljeve pristojnosti. Vlada je bila neposredno odgovorna kralju in ne parlamentu. Ustava poslancem ni zagotavljala imunitete. Stranke so bile e naprej prepovedane, posebni volilni zakon pa je doloal javne volitve in vsedravne volilne liste. Najpomembneje opozicijske stranke v kraljevini so ustavo zavrnile ter pozvale k bojkotu volitev. Toda dvor in vlada se nista bila pripravljena spustiti v odkrit volilni boj. Na volitvah 8. novembra 1931 je nastopila samo lista 366

Da bi prepreila oivljanje prepovedanih politinih strank in si zagotovila zunanjo legitimnost, je vlada po volitvah ustanovila vsedravno stranko Jugoslovansko radikalno kmeko demokracijo, ki se je leta 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko. Njeni vodilni lani so prihajali iz vrst srbskih radikalov in demokratov, v Dravski banovini pa so se jim pridruili liberalci. Slovenski liberalci so e leta 1931 po odstopu predstavnika Slovenske ljudske stranke stopili v vlado in prevzeli glavne funkcije v Dravski banovini. Vodilna vloga v opoziciji centralizmu in Beogradu je tako spet pripadla ljudski stranki, ki je podobno kot druge stranke kljub prepovedi nadaljevala s politinim delom. Ljudska stranka se je v odporu proti vladi in dvoru povezovala s protireimskimi strankami v drugih delih drave, na domaih tleh pa spodbudila gibanje, ki je dobilo e leta 1932 mnoine razsenosti. Na proslavi ob 15. obletnici Majske deklaracije in estdeset letnici Antona Koroca maja 1932 v Ljubljani so se udeleenci zavijali v prepovedane slovenske zastave in vzklikali samostojni Sloveniji. Konec leta 1932 so opozicijske stranke na Hrvakem in v Srbiji izdale t. i. punktacije, v katerih so opredelile zahteve po demokraciji in preureditvi drave. Posebej radikalne so bile hrvake punktacije, ki so neprikrito obsojale srbsko hegemonijo, se zavzemale za federativno dravno ureditev in pozivale k povratku na zaetek, v leto 1918. Na Silvestrovo leta 1932 je svojo, Slovensko deklaracijo pripravilo tudi vodstvo Slovenske ljudske stranke in z njo precej naivno oivilo program Zedinjene Slovenije. Za glavni cilj slovenske politike je namre razglasilo zdruitev slovenskega etninega ozemlja, razdeljenega med tiri drave, v politino celoto in hkrati ugotavljalo, da lahko to nalogo izpolnijo le Slovenci v Jugoslaviji. Toke, ki so govorile o krepitvi narodne individualnosti, slovenski finanni samostojnosti, socialni trdnosti, politini in kulturni svobodi ter o Jugoslaviji kot demokratini skupnosti samoupravnih narodnih enot so si pridobile iroke simpatije med prebivalstvom, toda program, ki je meril na spreminjanje dravnih meja, v skrajno zaostrenih razmerah tridesetih let ni mogel biti osnova za stvarnejo politino akcijo. Vlada je na federalistino usmerjene punktacije odgovorila z nasiljem. Hrvakemu voditelju Vladku Maku so sodili in ga zaprli, ve slovenskih katolikih voditeljev pa so konfinirali. Liberalno asopisje je Slovensko deklaracijo oigosalo za separatistino, vodstvo Dravske banovine pa je zvestobo vladi in kralju potrdilo z vdanostno izjavo ter prepovedjo nekaterih katolikih drutev. Napete razmere so e zaostrili mnoini liberalni in katoliki shodi, ki niso mogle prikriti politine krize, rastoe socialne stiske in pogubnih 367

Veliki politini in ideoloki spopadi, ki so od konca dvajsetih let pretresali Jugoslavijo in Evropo, so pospeili razhajanja v slovenskih strankah. Najveja in najmoneja Slovenska ljudska stranka, je imela e naprej socialno zaledje med kmeti, pri znatnem tevilu delavstva, med nijimi meanskimi sloji in med izobraenstvom, gospodarsko pa se je opirala na zadrunitvo in na gospodarske in finanne zavode, prek katerih je vlagala kapital v industrijo. Po razpustitvi stranke v asu diktature so njeni privrenci nadaljevali z delom v katolikih organizacijah in drutvih. Vztrajali so pri svojih avtonomistinih, kulturnih in socialnih opredelitvah in v kulturnem boju nastopali proti liberalizmu, marksizmu in jugoslovanstvu. Konservativno katoliko krilo je obutno okrepila sprememba v ljubljanskem kofijskem vrhu, kjer je leta 1930 kofa Jeglia zamenjal osebnostno negotovi in neodloni Gregorij Roman (18831959), pomembno institucionalno oporo pa je dobilo v Katoliki akciji. To so jo ob koncu dvajsetih let ustanovili kot organizacijo za sodelovanje laikov pri apostolskem delu Cerkve, vendar je po objavi papeke okronice Quadragessimo anno delovala vse bolj politino. Voditelji Katolike akcije in zagovorniki radikalnega katolicizma so s politino-nazorskim ekskluzivizmom, s stanovsko-korporativnimi drubenimi predstavami in s poudarjanjem katolitva kot temelja nacionalne kulture in identitete teili k novi loitvi duhov, ki pa se ni ve usmerjala samo k razmejitvi med katoliki in drugimi nazorskimi grupacijami, temve tudi k loevanju v katolikih vrstah. 368

Radikalna katolika ofenziva je imela v Lavantinski (mariborski) kofiji, kjer je kof Ivan Joef Tomai (18761949) zagovarjal stalie, da morata biti Cerkev in duhovina nad politinimi strankami, precej manj pristaev kot v ljubljanski. Zato je vodstvo Katolike akcije v Ljubljani mariborske cerkvene oblasti vekrat odkrito kritiziralo. Konservativne tenje po discipliniranju pristaev katolikega tabora pa so tudi drugae poglobile nasprotja v katolikih vrstah in celo krepile struje, ki so se spogledovale z marksistinimi kritikami kapitalizma. Voditelji kranskosocialistine Jugoslovanske strokovne zveze so v zaetku tridesetih let odklonili papeko okronico in stanovsko-korporativistine zamisli ter razglasili Jugoslovansko strokovno zvezo za protikapitalistino delavsko organizacijo, ki sledi naelom reformnega socializma in kranskega etosa. Poskus vrha ljudske stranke, da bi si Jugoslovansko strokovno zvezo ponovno podredil, se je konal z razcepom in dokonno loitvijo strokovne zveze od ljudske stranke. Vodstvo katolike stranke, ki se s tem ni moglo sprijazniti, je ustanovilo nove, sebi podrejene sindikate, hkrati pa poskualo e vsa trideseta leta, do konca Kraljevine Jugoslavije, vzpostaviti idejno in politino enotnost katolianov. Anton Koroec je v drugi polovici tridesetih let glasno svaril pred komunisti, Judi in prostozidarji ter Cerkev, olstvo, politine stranke in najrazlineja drutva pozival v boj zoper komunizem. Po smrti kralja Aleksandra je prilo v Jugoslaviji do delne politine sprostitve. Leta 1936 se je Katolika akcija tudi formalno preoblikovala v elitno, hierarhino narodno organizacijo, ki ji je bil cilj katolika prenova drube. Vanjo so bila vlanjena razlina drutva od mladinskih in tudentskih do delavskih in kmekih. Z vsakodnevno dejavnostjo je nastopala zlasti proti komunistom in levici. Vodstvo Slovenske katolike akcije (kakor se je imenovala po letu 1936) pa se je obnaalo zelo avtoritarno; povzroalo je trenja med svojimi organizacijami in z njimi prihajalo v spore, kar je e stopnjevalo konflikte v katolikem taboru. Med najmilitantnejimi skupinami Katolike akcije je bila Zveza katolikih dijakov, prvotno imenovana Zveza mladcev Kristusa kralja. Mladci so ustanavljali udarne skupine za opravljanje apostolskega dela ter z glasilom Mi mladi borci irili ideje Katolike akcije med mladino. Pri tem so se nepomirljivo spopadali ne le s kranskimi socialisti in komunisti, temve tudi s katolikim akademskim drutvom Straa, ki ga je vodil bogoslovni profesor Lambert Ehrlich (18781942). Ehrlichovi straarji so bili prav tako odloni nasprotniki marksizma in komunizma, vendar so zahteve po podreditvi Slovenski katoliki akciji odklanjali. Diferenciacija v katolikem taboru se je nadaljevala z razlinimi ocenami panske dravljanske vojne. Leta 1937 sta cerkveni vrh v Ljubljani in vodstvo Slovenska ljudske stranke zaradi lanka pesnika Edvarda Kocbeka, ki je kritino ocenjeval vlogo Cerkve v 369

Z vse ostrejimi kritiki v lastnem taboru se je sooala tudi liberalna politina elita, ki je v prvi polovici tridesetih let sodelovala v vladi in vztrajala pri jugoslovanstvu in centralizmu. Glavno besedo v liberalnem vrhu so ohranjali moje svobodnih poklicev ter premonei iz mest in podeelja, ki so se opirali na liberalne gospodarske organizacije in banke, ire socialno zaledje liberalnega tabora pa je tvorila predvsem inteligenca z uiteljstvom. Po punktacijah ljudske stranke so tudi liberalni prvaki nekoliko popustili v togi podpori centralizmu, saj so se zavzeli za omejeno stopnjo decentralizacije in okrepitev banovinskih samouprav, e naprej pa so svarili pred klerikalizmom in obtoevali katolike avtonomiste, da teijo k politini in gospodarski avtarkiji, ter podpirali gibanja in asopise, ki so propagirali jugoslovanski nacionalizem. Ko je na volitvah leta 1935 vladna Jugoslovanska nacionalna stranka doivela neuspeh in je v novo vlado zopet stopil Anton Koroec, se je politina mo slovenskih liberalcev zveine sesula. Na pragu vojne v zaetku tiridesetih let tako slovenskega liberalnega tabora ni bilo ve. Razcepljen je bil na mnoico skupin, ki so imele sicer skupno provenienco, vendar zelo razlina stalia do temeljnih politinih in narodnih vpraanj. Prav malo pa je bilo tudi vezi, ki so v tridesetih letih e povezovale delavske, socialistine in marksistine skupine in stranke. Socialistina stranka Jugoslavije, ki ji je pripadala glavnina slovenskega delavstva, je bila kot druge stranke z diktaturo razpuena, vendar so socialisti ohranili svoje sindikate. V njih sta bili organizirani kar dve tretjini slovenskih industrijskih delavcev. Slovenski socialisti so kot socialisti v Jugoslaviji zastopali stalie postopne socialne reforme in so zato zavraali komunizem. Hkrati so nasprotovali socialni in gospodarski politiki liberalizma, klerikalizmu in Cerkvi kot instituciji. Njihov ideal je bila sekularizirana, demokratina druba z moderno delavsko zakonodajo in sodobnim, socialno odprtim olskim sistemom. Odlono so odklanjali faizem in nacizem ter simpatizirali s pansko republiko in protifaistinimi gibanji po Evropi. S komunisti, e izvzamemo kratko obdobje v letu 1936, niso sodelovali. Zavraali so tudi sodelovanje z Jugoslovansko strokovno zvezo, ki so jo obtoevali, da je klerikalna in nerazredna. Tako se zaradi odklonilnega odnosa do Cerkve in nadnarodne jugoslovanske usmeritve niso uspeli trdneje uveljaviti v slovenskem politinem ivljenju. e manji je bil do srede tridesetih let pomen komunistov. Vodstvo Komunistine partije Jugoslavije se je v asu diktature pred preganjanjem umaknilo v tujino. Do obnove 370

Leta 1935 je bilo v jugoslovanski Sloveniji okoli 480 organiziranih komunistov. Njihov pomen se je poveal ele z vkljuitvijo v narodnoobrambno in ljudskofrotno gibanje v drugi polovici tridesetih let. Zamisel o povezovanju protifaistinih sil ni bila nova in ni prihajala samo iz komunistinih vrst. Toda ljudsko frontno gibanje je dobilo potem, ko je junija 1935 v pripravah na VII. kongres Kominterne pozvalo k ljudskofrontnemu povezovanju vodstvo jugoslovanskih komunistov, tudi med slovenskimi komunisti vnete zagovornike. Jeseni leta 1935 so se komunisti v Dravski banovini prikljuili Kmekodelavskemu gibanju, ki je povezalo pristae hrvakega gibanja Vladka Maka, kranske socialiste, socialiste in narodne demokrate. Novi zavezniki so organizirali ve odmevnih javnih manifestacij, vendar brez opaznejih politinih uspehov. Kmeko-delavsko zvezo so e leta 1937 zapustili socialisti, ki so komuniste obtoevali, da teijo k politini prevladi. V resnici je ilegalna slovenska komunistina organizacija v letih 1936/37 preivljala globoko krizo. Njeno vodstvo se je zaradi nesporazumov z jugoslovanskim komunistinim vrhom, zavzelo za izloitev slovenskih komunistov iz Komunistine stranke Jugoslavije in ustanovitev samostojne slovenske komunistine organizacije, ki bi se po zgledu katalonske komunistine partije - neposredno povezala s Kominterno. Jugoslovansko komunistino vodstvo je osamosvojitev slovenskih komunistov najprej prepreilo, toda leta 1937 pristalo na ustanovitev slovenske in hrvake komunistine partije v okviru enotne jugoslovanske komunistine stranke. Komunisti so se ob ustanovitvi KP Slovenije zavzeli za zdruitev vseh Slovencev v Svobodni Sloveniji in opredelili za program, ki je bil sprejemljiv tudi za nekatere druge politine skupine. Okoli tristo najbolj vnetih simpatizerjev ljudskofrontnega povezovanja in panske republike je v drugi polovici tridesetih let s posredovanjem komunistov odlo v panijo, kjer so se borili kot prostovoljci. Del slovenskega komunistinega vodstva se je podobno kot del vodilnih jugoslovanskih komunistov olal v Sovjetski zvezi. Zato so slovenski komunisti v 371

Narodnoobrambnemu gibanju so se v drugi polovici tridesetih let pridruila tudi enska drutva. Komunisti so sicer podobno kot socialisti zastopali stalie, da je ensko vpraanje sestavni del socialnega vpraanja in ga je zato mogoe reiti le z bojem za pravinejo drubeno ureditev, toda v isti sapi so potrebovali podporo ena in so se zato povezovali z enskimi zdruenji. ensko gibanje je v slovenskem delu jugoslovanske kraljevine v dvajsetih in tridesetih letih doivelo pomemben razmah. Veina slovenskih enskih drutev s predvojno ustanovljenim Splonim enskim drutvom iz Ljubljane vred je bilo vkljueno v leta 1919 nastalo Narodno ensko zvezo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je leta 1929 preimenovala v Jugoslovansko ensko zvezo. Zveza je bila versko in politino neopredeljena, vendar so v njej prevladovale zagovornice liberalnih pogledov, postopno pa se je odprla tudi socialistino misleim lanicam. Zveza se je zavzemala za zakonsko zagotovljeno enakopravnost ensk z mokimi in njihovo enakopravno vkljuitev v narodno in politino ivljenje. To je bil tudi cilj bolj socialistino in feministino usmerjenega enskega pokreta (192641). Svoje ensko zdruenje Kransko ensko zvezo je imel katoliki tabor, zunaj Jugoslovanske enske zveze pa je delovala e socialistina Zveza delavskih en in deklet (192435), ki je prila vekrat pod vpliv komunistk in je sodelovala v delavskih stavkah in organizacijah. Veja enska zdruenja kakor tudi nekatera strokovna enska drutva so izdajala svoja glasila, leta 1931 pa je zael prilogo ena v sodobnem svetu objavljati liberalni dnevnik Jutro. enske organizacije so s spomenicami in protesti podpirale razline socialne in dobrodelne akcije, hkrati pa so prirejale javna zborovanja in manifestacije v podporo zahtevam po dravljanski, socialni in politini enakopravnosti. enski pokret je leta 1933 v Ljubljani priredil celo v zborovanje za legalizacijo splava (iz socialnih razlogov). Ena osrednjih osebnosti slovenskega enskega gibanja med svetovnima vojnama in ena voditeljic enskega pokreta je bila uiteljica in defektologinja Angela Vode (18921985), ki je sredi in 372

Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 so vladarske posle v Jugoslaviji namesto mladoletnega prestolonaslednika Petra opravljali trije kraljevi namestniki. Najpomembneji je bil Aleksandrov bratranec knez Pavel Karaorevi. Korocu so e oktobra 1934 dovolili, da se je vrnil iz konfinacije v Dalmaciji v Ljubljano, vodjo Hrvake kmeke stranke Vladka Maka in nekatere druge oporenike pa so pomilostili. Vlada je v zaetku leta 1935 razpustila Narodno skupino in za maj leta 1935 razpisala volitve. Vladna lista je sicer zmagala, toda opozicija, ki jo je vodil Vladko Maek, je kljub hudemu pritisku zbrala kar 37 % glasov. V Dravski banovini je bila volilna udeleba precej nija kot drugod v dravi. Vladna stranka, ki so jo podprli liberalci, je dobila 83,46 %, Makova lista pa 14,82 % glasov. Slovenska ljudska stranka se volitev ni udeleila. Politine razmere v dravi so se po volitvah e zaostrile. Hrvaka kmeka stranka in njen voditelj Vladko Maek sta zahtevala nove volitve. Knez Pavle se je pri iskanju izhoda iz krize povezal z najpomembnejimi politinimi voditelji in se obrnil tudi na Maka, toda ta je vztrajal pri odpravi ustave iz leta 1931 in terjal preoblikovanje drave na federalni osnovi. Knez je zato zaupal sestavo vlade srbskemu radikalu Milanu Stojadinoviu, ki se je e proslavil kot finanni minister in je kot finanni strokovnjak uival nemajhen mednarodni ugled. Stojadinovi je junija leta 1935 sestavil vlado, v katero so poleg srbskih radikalov stopili tudi pristai Slovenske ljudske stranke in bosanski muslimani Mehmeda Spaha. Obenem je ustanovil novo reimsko stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). JRZ je bila v nasprotju z dotedanjo vladno Jugoslovansko nacionalno stranko, ki je bila osnovana kot nadstrankarska organizacija in je po potrditvi Stojadinovieve vlade prela v opozicijo, povsem razlono sestavljena iz treh tradicionalnih nacionalnih strank. To ji je v delih drave, od koder so prihajali koalicijski partnerji, pridobilo naklonjenost in podporo, na Hrvakem pa so jo razumeli kot obkolitev Hrvatov in jo zavraali kot zvezo bankirjev, klerikalcev in islamskih fevdalcev. Stojadinovi, ki je ostal na elu vlade do leta 1939, je bil e najuspeneji na gospodarskem podroju. Gospodarske razmere so se v drugi polovici tridesetih let res izboljale. Toda s svojo zunanjo in notranjo politiko je novi ministrski predsednik naglo izgubljal simpatije in ugled. Jugoslavija se je po letu 1935 vidno oddaljevala od dotedanjih zaveznic Francije, Velike Britanije in drav male antante, priblievala pa se je Italiji in Nemiji. Hkrati je bil Stojadinovi povsem neuinkovit pri reevanju glavnega politinega problema doma hrvakega vpraanja. Vladko Maek in njegova stranka sta vztrajala pri 373

Leta 1938 je Stojadinovi, ki je bil e vedno preprian v svojo mo, razpisal volitve, toda vladni kandidati se niso najbolje odrezali. Makova opozicijska lista, ki so se ji pridruili glavni Stojadinovievi nasprotniki, je dobila 1,4 milijona glasov, vladna pa samo dvesto tiso ve. V Dravski banovini je dosegla vladna stranka 78,70 % glasov. Ugoden rezultat za vlado med slovenskimi volivci je bil posledica pritiska Slovenske ljudske stranke, ki je nezadovoljnee svarila, naj ne podpirajo Maka in opozicije. Vseeno je Stojadinovi za neuspeh na volitvah obtoil notranjega ministra Koroca, e, da ni dovolj pritisnil na dravne uslubence. Koroec je moral decembra 1938 odstopiti. Toda opozicija je bila premona, nasprotje med Stojadinoviem in knezom Pavlom pa se je zaostrilo. Februarja leta 1939 je bilo konec tudi druge Stojadinovieve vlade. eprav je bil Koroec skoraj tri in pol leta notranji minister, ni imel skoraj nobenega vpliva na Stojadinovievo politiko. Njegov vstop v vlado je sproil val ogorenja in kritik v slovenski javnosti. Nasprotniki tudi v katolikem taboru so mu oitali, da je opustil program punktacij, del starejih voditeljev pa se je zaradi Koroevega vnovinega odhoda v Beograd sploh razel z vodstvom katolike stranke. Sodelovanje s Stojadinoviem pa je Slovenski ljudski stranki onemogoilo tudi neposredno dogovarjanje z najpomembnejim zagovornikom federalizma in glavno opozicijsko silo v dravi z Makovo Hrvako kmeko stranko. Na ta nain je bila stranka slovenskih katolikov v pogajanjih o temeljnih dravnih vpraanjih potisnjena na stranski tir. Vseeno je ljudska stranka zadnjih letih pred drugo svetovno vojno veinoma ohranjala svoje volilno zaledje in politino prednost pred drugimi slovenskimi strankami. Skupaj s Cerkvijo ji je na javnih prireditvah in manifestacijah uspevalo zbrati deset tisoe ljudi. Kljub politini moi in vplivu pa katolika stranka tudi v drugi polovici tridesetih let ni povsem obvladovala politinega prostora v Dravski banovini. V mestih in med izobraenci so ohranjali pristae liberalci, ki so se v jugoslovanskem merilu povezovali z opozicijo proti Stojadinoviu. Hkrati so se uveljavljala nova gibanja in drutva. Ob asopisu Slovenija se je oblikovalo narodno in demokratino usmerjeno Slovensko drutvo. Val socialnih nemirov, ki je Dravsko banovino zajel sredi tridesetih let, je leta 1936 dosegel vrh z veliko tekstilno stavko pod vodstvom kranskih socialistov. Od leta 1935 do okupacije pa se je razvijalo tudi 374

Po Stojadinovievem odhodu je prevzel vladno krmilo v Beogradu srbski radikal Dragia Cvetkovi, ki je poleti leta 1939 s podporo kneza Pavla konno dosegel sporazum s Hrvati. Vladko Maek je stopil v vlado, obenem pa je bil sprejet sklep o ustanovitvi avtonomne banovine Hrvake. eprav so bile tevilne podrobnosti e nejasne, ni bilo dvoma o tem, da sta dvor in vlada v Beogradu pod francoskim in britanskim pritiskom ter ob gronji bliajoe se vojne privolila v korenito upravno-politino preobrazbo kraljevine in odprla pot k njeni federalizaciji. V slovenskem imenu je zahtevala banovino Slovenijo Slovenska ljudska stranka, Koroec, ki se je po izstopu iz vlade vkljuil v pogajanja med Hrvati in Beogradom, pa je pohvalno govoril o knezu Pavlu in Vladku Maku ter izjavil je, da elijo Slovenci Jugoslavijo imprej videti tako preurejeno, kakor se zdaj preureja na Hrvakem. Toda Koroec je e sredi leta 1940 ponovno vstopil v vlado (tokrat na eljo kneza Pavla in kot prosvetni minister), zaradi esar je ljudska je znova spremenila politiko in taktino opustila zahteve po banovini Sloveniji. Spomladi leta 1940 je vlada poostrila nadzor nad politinimi nasprotniki, val preganjanj pa je zajel tudi Dravsko banovino. Veje tevilo komunistov in njihovih simpatizerjev so zaprli, nekaj pa so jih internirali v kazenska taboria. Obe najveji slovenski stranki sta trdno vztrajali pri protikomunistinem staliu in zavraali vsako, tudi najbolj osnovno narodnoobrambno dogovarjanje s komunisti. Koroec je in nekateri drugi pripadniki konservativnega jedra Slovenske ljudske stranke niso skrivali simpatij za faistini model oblasti in dravne organizacije, pri emer so se vsi skupaj dobro zavedali nevarnosti, ki je Slovencem grozila s strani nemke in italijanske sosede. Jugoslavija se je sicer leta 1939 razglasila za nevtralno, toda s iritvijo vojne je postajalo jasno, da se bo vojni teko izogniti. Skrajni nemki nacionalisti na avstrijskem Korokem in tajerskem, ki so v dvajsetih letih pozivali k reviziji jugoslovansko-avstrijske dravne meje in razglaali dele slovenskega 375

Vlada v Beogradu je zaradi gronje bliajoe se vojne e jeseni leta 1940 uvedla restrikcije in omejila trgovanje z ivili. Vse od razpada ekoslovake in posebej po nemki zmagi nad Francijo so o poteku dogodkov ivahno razpravljali tudi v Slovenski ljudski stranki, kjer so se sicer strinjali, da je treba Jugoslavijo na vsak nain poskuati ohraniti, vendar so obenem tudi e raunali z njenim monim razpadom. Koroec je zastopal stalie, da bi se morali v primeru, e bi Jugoslavija ob spopadu z Nemijo in Italijo razpadla, na vsak nain izogniti razkosanju Dravske banovine in dosei, da bi jo zasedel en sam okupator. Pri tem naj bi mislil predvsem na Nemijo in na podobno ureditev slovenskega poloaja, kot ga je po nemkem razbitju ekoslovake imela Slovaka. Toda decembra leta 1940 je Koroec star devetinestdeset let nenadoma umrl. Z njim je na predveer vojne odel s politinega prizoria narodni in strankarski voditelj, ki si je s svojim nesrameljivim taktiziranjem in skrajnim pragmatizmom sicer pridobil tevilne sovranike, vendar je po svojih sposobnostih in ugledu v Beogradu in drugod v kraljevini dale prekaal ostale slovenske politike in tekmece. Njegova smrt je bila tako velika izguba ne le za SLS, temve tudi za vso slovensko meansko politiko. Slovenci v Dravski banovini so se znali na pragu druge svetovne vojne brez natannejih nartov za vojni as in brez vsakega dogovora o tem, kako ravnati v razmerah okupacije. Slovensko politino prizorie se je v tridesetih letih temeljito spremenilo, slovenski politini prostor pa se pri tem ni raziril, temve zoil. Tradicionalni politini tabori liberalni, katoliki in socialistini -ki so Slovence politino in ideoloko delili od konca 19. stoletja, so se razcepili in razkrojili. Pod vplivom politinega razvoja v Evropi in bliajoe se vojne sta se oblikovala dva nova, nespravljivo sprta politina bloka. Na eni strani sta bili obe 376

Na Kranjskem, kjer so bile konservativne struje moneje, so bile delitve globlje in ostreje kot na tajerskem. Toda kot e v desetletjih prej so na smer in tok slovenske politike tudi v letih pred drugo svetovno vojno odloilno vplivale predvsem kranjske razmere. Obe najveji slovenski meanski stranki sta z odklanjanjem sodelovanja z leviarskimi skupinami prepuali pobudo v narodnoobrambnem in protifaistinem gibanju levici; tako sta e pred izbruhom vojne zamujali prilonost, da bi prevzeli iniciativo pri organiziranju prebivalstva v vojnem asu v svoje roke. Ko je vlada v Beogradu 25. marca 1941 po hudem nemkem pritisku pristopila k Trojnemu paktu, so vodilni slovenski katoliki politiki podprli njeno odloitev, saj so bili prepriani, da se bo Jugoslavija tako izognila vojni. e 26. marca pa je prilo v Beogradu do mnoinih demonstracij proti paktu s Hitlerjem. Skupina astnikov je naslednjo no z vojakim udarom strmoglavila vlado in kraljeve namestnike ter 17-letnega Aleksandrovega sina Petra razglasila za polnoletnega. Dogodki v Beogradu so slovenske voditelje in slovensko javnost presenetili in zbegali. V Slovenski ljudski stranki so v zadnjih dneh pred nemkim napadom na Jugoslavijo poskuali navezati stike z nemkim in slovakim poslanitvom v Beogradu, hkrati pa pridobiti Vladka Maka in hrvako HSS za zamisel o skupni hrvako-slovenski dravi, e bi Jugoslavija razpadla. Maek in njegovi sodelavci za takne pobude niso pokazali zanimanja, konkretne dogovore med slovenskimi politiki, kako ravnati v razmerah okupacije, pa je prehitela vojna. Kljub temu ni pred prihodom tujih et na slovenska tla nihe razmiljal o sodelovanju z okupatorjem. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je na sestanku v banski palai 30. marca 1941 celo nedvoumno sklenilo, da v primeru sovrane zasedbe noben odbornik stranke, ne visok in niji, nikdar ne bo sodeloval s sovranikom, niti neposredno, niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo pritisk e tako hud in celo ivljenje na tehtnici ... Druga svetovna vojna na Slovenskem se je zaela le teden za tem.

377

SLOVENCI ZUNAJ JUGOSLOVANSKIH MEJA SLOVENCI V ITALIJI

ivljenje Slovencev, ki so po razmejitvi Kraljevine SHS s sosednjimi dravami ostali zunaj jugoslovanskih meja, je seveda potekalo bistveno drugae kot ivljenje Slovencev v Jugoslaviji. Najve kar okoli 300 000 jih je ivelo v Italiji. Ozemlje s slovenskim prebivalstvom, ki ga je leta 1918 zasedla italijanska vojska in je po rapalski pogodbi pripadlo Italiji, so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci pa Julijska Beneija ali Julijska krajina. V Julijski krajini je leta 1921 prebivalo nekaj ve kot 900 000 ljudi (med njimi bilo po avstrijskem popisu leta 1910 50 %, po italijanskem popisu iz leta 1921 pa 38,7 % Slovencev in Hrvatov). Obsegala je nekdanje avstrijske deele Goriko z Gradiansko, Trst in Istro, od Kranjske pa idrijski in postojnski ter od Koroke trbiki okraj. Julijska krajina je bila po prvi svetovni vojni v tekem gospodarskem poloaju. Posoje so opustoili e vojni boji, nove dravne meje pa so prekinile e tradicionalne trgovske in prometne vezi proti severu. To je posebej prizadelo Primorje s Trstom. Trako pristanie je izgubilo zaledje, za katero v Italiji, ni bilo nadomestila. Traki pristaniki promet se je v primerjavi s predvojnim skoraj prepolovil, kar je povzroilo tudi upad ladijskega in eleznikega prevoza. Do ponovnega dviga trake trgovine je prilo ele v tridesetih letih, ko se je poveal pretok blaga zaradi vojakih potreb. Italijanski denarni in industrijski veljaki so zato iskali reitev iz gospodarskih teav v industriji. Oivili so del predvojne industrijske proizvodnje, hkrati pa so pokupili podjetja in denarne zavode, ki so z novimi dravnimi mejami postali last tujcev. elezarna v kednju pri Trstu, podrunice slovenskih bank ter druge gospodarske ustanove so prele v italijanske roke. Industrijski razvoj je dobil leta 1927 s razglasitvijo trake obine za svobodno carinsko obmoje pomembno dodatno spodbudo. Kriza leta 1929 je razvoj zopet upoasnila, toda od sredine tridesetih let je z rastjo vojnega gospodarstva nastopila nova konjunktura. Vseeno Julijska krajina v asu med svetovnima vojnama ni dosegla predvojne gospodarske ravni in ni nadomestila izgub v kmetijstvu, prometu in drugih panogah, ki jih je povzroil spremenjeni dravno-politini poloaj. To je krepko utilo tudi slovensko prebivalstvo, med katerim so prevladovali delavci in majhni kmetje. Z novo dravno razmejitvijo so primorski in goriki kmetje izgubili preteni del dotedanjega trga, pa tudi znaten del prihrankov, saj je bila menjava dotedanjih avstrijskih kron v lire v Italiji e slaba kot v Kraljevini SHS. Vlada je kmeko prebivalstvo dodatno prizadela, ko je leta 1920 omejila izplaevanje vojne odkodnine, nato pa je kodo poravnala z manjvrednimi 378

Oblasti so za ublaitev krize v kmetijstvu leta 1920 ustanovile Dravni zavod za obnovo in kmetijski preporod, ki pa je pod vplivom italijanskih nacionalistov odkupoval zadolena slovenska in hrvaka zemljia ter nanje naseljeval Italijane. Slovenci so se tovrstni italijanizaciji sprva uspeno upirali z razvejano mreo zadrug in posojilnic, ki so nastale e v zaetku stoletja in so si po vojni v letih 192428 zopet opomogle. Leta 1928 je bilo v Julijski krajini 414 slovenskih zadrug, od tega 149 posojilnic, povezanih v zadrunih zvezah v Gorici in Trstu. Slovenski varevalci in lastniki kapitala so denar vlagali e v podrunice slovenskih in v podrunico prake ivnostenske banke. Toda te so v drugi polovici dvajsetih let druga za drugo zaprle vrata, faistine oblasti pa so do leta 1930 razpustile ali prikljuile faistinim zavodom in organizacijam tudi slovenske zadruge in hranilnice. Slovensko gibanje v Italiji je s tem izgubilo gospodarsko osnovo. Gospodarska kriza, ki jo je po prvi svetovni vojni preivljala Julijska krajina seveda ni prizadela le kmekega prebivalstva. Nihanja v industriji in trgovini so prav tako teko obutili industrijski, ladjedelniki in pristaniki delavci v Trstu, med katerimi je bilo prav tako mnogo Slovencev. Padci v proizvodnji in prometu so povzroali brezposelnost, ki je dosegla viek v prvi polovici tridesetih let (30 000 brezposelnih leta 1933). To je e pospeevalo izseljevanje, ki je po zaostritvi faistinega pritiska leta 1926 in v asu gospodarske krize zajelo vse sloje prebivalstva. Prva leta po vojni so se izseljevali predvsem uradniki, elezniarji in uitelji, ki so prili na Primorsko, na Goriko in v Istro v asu Avstro-Ogrske, ter izobraenci, ki so jih zaradi slovenske in jugoslovanske usmerjenosti preganjale italijanske oblasti. V drugi polovici dvajsetih let pa se je krog izseljencev raziril, saj so domove zapuali tudi brezposelni delavci ter zadoleni in obuboani kmetje. Medtem ko so Slovenci odhajali v Jugoslavijo, v Zahodno Evropo in v Juno Ameriko, so se v Julijsko krajino priseljevali Italijani, ki so prevzemali uradnike, vojake, oronike in druge slube. To sicer v dveh desetletjih, ki sta loili prvo svetovno vojno od druge, razen v Trstu, kjer je tevilo Slovencev obutno upadlo, e ni pomembneje spremenilo etnine sestave prebivalstva, saj je bilo podeelje dovolj strnjeno slovensko. Zaznamovalo pa je njegovo socialno podobo. Kmetje so se proletarizirali, brezposelni in delavci so se odseljevali, italijanske oblasti pa so slovenski srednji sloj v mestih razbile ali si ga podredile. Slovensko izobraenstvo, ki se je kljub pritiskom obdralo, so sestavljali duhovniki, pripadniki svobodnih poklicev ter upokojeni uitelji in uradniki. 379

Julijska krajina je bila na osnovi rapalske pogodbe leta 1921 prikljuena Italiji. Italijanske oblasti so takoj po zasedbi podroij s slovenskim prebivalstvom ukinile narodne odbore, ki so kot drugod na slovenskem ozemlju nastali v asu razpada habsburke monarhije. Najprej so obnovile predvojne obinske organe, po prikljuitvi Italiji leta 1921 pa so zaele na novo pridobljeno ozemlje razirjati italijansko upravo in zakonodajo. Leta 1923 so Julijsko krajino po zgledu upravne ureditve v Italiji razdelile na pokrajine (provincie). Vlada je poskuala v predrapalskem obdobju na razline naine pridobiti obmejno prebivalstvo, toda do Slovencev in Hrvatov, ki so odkrito izraali narodna ustva ali celo simpatizirali z Jugoslavijo, je bila nepopustljiva. Preganjala jih je z vojakimi sodii, zapori, izgoni v Jugoslavijo, zaplembami tiska in prepovedmi javnih prireditev. Italijanske meanske stranke so enotno zagovarjale Londonski pakt in prikljuitev Julijske krajine k Italiji. Neitalijanskemu prebivalstvu so bili poleg socialistov pripravljeni narodne pravice priznati le republikanci in ljudska (katolika) stranka pa v preprianju, da bo to pospeilo njegovo asimilacijo. Napeto ozraje, ki so ga povzroali socialno nezadovoljstvo, rastoi vpliv delavskih in socialistinih organizacij ter negotovost zaradi mejnih pogajanj, je vplivalo na krepitev italijanskega nacionalizma in e leta 1919, neposredno po ustanovitvi Mussolinijeve faistine zveze v Milanu, odprlo vrata faizmu. Faistino gibanje v Trstu in okolici se je v zaetku usmerilo proti socialistom in komunistom, vendar je ustrahovalne akcije naglo razirilo tudi na slovensko in hrvako prebivalstvo. Faisti so 13. julija 1920 po spopadih v Trstu pogali slovenski Narodni dom, kjer je bil sede slovenskih politinih, kulturnih in gospodarskih organizacij. S podporo nasilnemu razbitju velike delavske stavke v Trstu jeseni leta 1920 so si utrdili ugled med italijanskimi nacionalisti. tevilno okrepljeni so prodrli v sindikate, ustanavljali so svoje gospodarske zadruge ter zaeli spomladi s pravo ofenzivo proti delavskim in slovenskim organizacijam. Oboroene faistine skupine so odhajale tudi na podeelje, v slovenske in hrvake vasi, kjer so z gronjami in ruenjem zastraevale prebivalstvo. Oblasti, ki so videle v slavokomunizmu nevarnega nasprotnika, faistinega nasilja v glavnem niso ovirale. Faisti so tako v Julijski krajini zagospodarili nad obmoji, naseljenimi s Slovenci in Hrvati, e preden so oktobra 1922 prevzeli oblast v Italiji. Slovenci in Hrvati so leta 1918 zadrano, vendar brez posebnega odpora priakali italijansko vojsko, saj so veinoma menili, da je zasedba zaasna in bo mirovna konferenca v skladu z naelom samoodlobe ozemlje s slovensko in hrvako veino prebivalstva dodelila Kraljevini SHS. Slovenske stranke, ki so po italijanski zasedbi prenehale delovati, so se leta 1919 povezale v politino drutvo Edinost, ki je poskualo po zgledu predvojnega trakega 380

Po prikljuitvi Julijske krajine januarja leta 1921 Italiji so se razmere obutno spremenile. Vpliv socialistov je upadel, pritisk italijanskega nacionalizma se je poveal, razoarani slovenski narodnjaki, ki so za primorsko nesreo krivili Kraljevino SHS, pa so pozivali k potrpljenju in poskuali svojo politiko prilagoditi novemu poloaju. Spremenjeno razmerje sil je prilo nazorno do izraza na volitvah v rimski parlament maja leta 1921. Italijanski nacionalni blok in politino drutvo Edinost, ki je na volitvah nastopilo pod nazivom Jugoslovanska narodna stranka, sta v Julijski krajini prejela priblino enako tevilo glasov (po priblino tretjino), po posameznih obmojih pa je bila njuna mo zelo razlina. Na Gorikem je dobila Jugoslovanska narodna stranka skoraj 60 % glasov, v Istri nekaj ve kot 20 odstotkov in v Trstu 8,8 %, italijanski nacionalni blok pa je prepriljivo zmagal v Trstu (45,43 %) in v Istri (55,3 %). Komunisti in socialisti so imeli monejo oporo med prebivalstvom v Trstu (skupaj okoli 32 %), nekoliko manjo v Gorici (ez 24 %), najibkeji pa so bili v Istri (med 10 in 11 %). Jugoslovanska narodna stranka je tako dobila kljub italijanskemu nacionalnemu bloku naklonjeni razdelitvi mandatov pet poslanskih mest, kar je bil nedvomno velik uspeh. Toda faisti, ki so jeseni leta 1922 vzeli oblast v Italiji v svoje roke, so e sredi leta 1923 spremenili volilno zakonodajo in na novo oblikovali volilna okroja. Po faistinem vzponu na oblast so od italijanskih meanskih strank v Julijski krajini ostali v opoziciji samo e republikanci in del demokratov. Socialistina stranka je bila brez moi, komunisti pa so se umikali v ilegalo. Na parlamentarnih volitvah leta 1924 so 381

S faistinim prihodom na oblast se je pritisk na neitalijanske skupnosti v Italiji e poveal. V oeh faistinih oblasti in italijanskih nacionalistov so bila Julijska krajina in druga po prvi svetovni vojni pridobljena obmoja zemljepisno in zgodovinsko del Italije. Zato niso skrivali, da je njihov cilj kar se da nagla italijanizacija neitalijanskega prebivalstva. Na trakih sodiih so e spomladi leta 1922 prepovedali uporabo slovenine, leta 1923 pa so se prepovedi pridruili tudi na Gorikem. S olskim letom 1923/24 so zaeli v neitalijanskih osnovnih olah uvajati kot edini uni jezik italijanino. Po nartu bi morala italijanizacija neitalijanskih osnovnih in srednjih ol (slovenskih in hrvakih ol je bilo e leta 1923 okoli 400; imele so priblino 52 000 uencev) trajati pet let, opravljena pa je bila v tirih. e leta 1925 so iz ol odpravili tudi dodatne teaje iz neitalijanske materinine. Hkrati so oblasti italijanizirale krajevna, druinska in osebna imena. Pomembno vlogo pri italijanizaciji prebivalstva so imele faistine mladinske, tudentske in sindikalne organizacije, ki so svojim pripadnikom nudile tevilne ugodnosti. Tako je faizem prodrl tudi med Slovence. Med njegovimi slovenskimi privrenci so bili uradniki, uitelji in delavci, ponekod pa tudi kmetje. Konec leta 1922 so se slovenski faisti v Gorici povezali v slovensko vladno stranko. Ta je sicer e leta 1925 prenehala z delovanjem, toda Slovenci so bili lani faistinih sindikatov in zdruenj tudi kasneje. V zaetku enotno slovensko politino drutvo Edinost se je leta 1923 razdelilo in gorika struja kranskih socialcev je ustanovila samostojno drutvo za Goriko. Vzroki za razcep so bili nazorski in politini. Liberalno vodstvo Edinosti v Trstu je e naprej vztrajalo predvsem pri boju za narodne pravice in se zadovoljevalo s protesti proti raznarodovalnim ukrepom italijanskih oblasti, goriki kranski socialci pa so imeli veje narte in so z ambicioznim zadrunim programom teili k utrjevanju gospodarske osnove slovenskega prebivalstva. Pokrajinski loitvi (na eni strani Gorika z delom Notranjske in Koroke, na drugi Trst z okolico in Istro) je sledila delitev na dve stranki, ki sta imeli vsaka svoja glasila, zalobe in tiskarne. e pred vzponom faizma je obnovila dejavnost tudi veina predvojnih slovenskih drutev, ki so se po razcepu prav tako strankarsko razdelila. Ve kulturnih in prosvetnih drutev je delovalo tudi zunaj obeh strank. Leta 1927, ko so faistine oblasti razpustile slovenska in hrvaka zdruenja, je bilo v Julijski krajini 300 do 400 slovenskih drutev. Kljub politini in strankarski delitvi so slovenski voditelji in poslanci v odnosu do 382

Izredno pomembno vlogo v slovenskem odporu italijanizaciji in faizmu je imela duhovina. Leta 1920 je obnovilo dejavnost zdruenje Zbor sveenikov Sv. Pavla, ki je povezovalo veino slovenskih in hrvakih duhovnikov. Eno prvih dejanj Zbora sveenikov je bila spomenica papeu s pronjo za ustanovitev posebne slovanske nadkofije, ki bi zajela slovenska in hrvaka obmoja znotraj italijanskih meja. Zaradi italijanskih pritiskov se je namre e leta 1919 umaknil trako-koprki kof slovenskega rodu Andrej Karlin (1857 1933). Sveti sede pronje Zbora sveenikov sv. Pavla za posebno slovansko nadkofijo ni uslial, toda leta 1923 je za trako-koprskega kofa imenoval Luigija Fogarja (18821971), ki se je do leta 1936, ko je pod pritiski Vatikana in faistinih oblasti tudi on odstopil, zavzemal za ohranitev slovenskega in hrvakega jezika v cerkvi in pri verouku. Po Karlinovem umiku je ostal edini slovenski kof v Italiji Franiek Borgia Sedej (18541931, goriki nadkof od leta 1906). Sedej je zavraal povezovanje Cerkve in politike; zagovarjal je uravnoteen in strpen odnos do vseh vernikov slovenskih, italijanskih in furlanskih. Ostro pa je nasprotoval nastavljanju italijanskih upnikov v upnijah s slovensko veino in odpravi slovenskega verouka v olah. Podpiral je duhovnike, ki so namesto, da bi pouevali v italijanini, slovenski verouk prenesli v cerkvene prostore. Ko so faistine oblasti leta 1928 prepovedale slovenino tudi v najnijih olskih razredih, je Sedej s posebno spomenico pozval k pouku kranskega nauka v maternem jeziku in tako utemeljil upnijske ole, ki so bile do kapitulacije Italije leta 1943 edina oblika slovenskega pouka v Julijski krajini. To je povzroilo pravi val ogorenja med italijanskimi nacionalisti in do skrajnosti zaostrilo gonjo proti gorikemu nadkofu. Sedej je leta 1931 na prigovarjanje Vatikana zapustil svoj poloaj, sv. sede pa je kljub obljubam, da ga bo nasledil nacionalno zmeren in strpen cerkveni dostojanstvenik imenoval za apostolskega upravnika Gorike nadkofije slovensko govoreim vernikom neprijaznega Giovannija Sirottija. Faistini voditelji obmejnih pokrajin so po utrditvi faistine oblasti in odpravi veine demokratinih ustanov v dravi sklenili pospeiti italijanizacijo neitalijanskih skupnosti in vkljuevanje njihovih pripadnikov v faistine vrste. V drugi polovici leta 1927 so potem ko 383

Na faistini pritisk in nemo slovenskih politinih strank pred italijanskim nacionalizmom so se e v dvajsetih letih odzvali mladi ljudje, ki so menili, da se je nasilju mogoe upreti le s silo. Leta 1924 je bilo v Trstu ob podpori iz Kraljevine SHS prvi ustanovljeno tajno drutvo TIGR (kratica iz zaetnic mest-deel, ki jih je treba osvoboditi: Trst, Istra, Gorica, Reka), ki pa ni zaivelo. Sledili so drugi tajni kroki in tri leta kasneje novi ilegalni zdruenji, trako in goriko (trako se je imenovalo Borba, gorikega pa se je prijelo ime TIGR). Zdruevali sta predvsem somiljenike iz narodnoliberalnih vrst in se zavzemali za prikljuitev slovenskega in hrvakega dela Julijske krajine Jugoslaviji. Finanno pomo sta dobivali iz Kraljevine SHS, kjer sta bili povezani z jugoslovanskimi nacionalistinimi organizacijami in zdruenji primorskih emigrantov. Prirejali sta druabna sreanja, izlete in teaje ter razirjali protiitalijansko gradivo, ilegalno asopisje in letake; hkrati sta organizirali nasilne akcije proti faistini milici, karabinjerjem in policijskim zaupnikom ter napade na civilne in vojake objekte. Njuni pripadniki so do leta 1930 izvrili skoraj sto atentatov in nasilnih akcij (nekateri med njimi so se ukvarjali tudi z vohunstvom za Jugoslavijo). Italijanske oblasti so storilce prvi odkrile po streljanju ob volitvah v Puli leta 1929. Enega so obsodile na smrt, tiri pa na dolgoletno zaporno kazen. V slovenskem delu Julijske krajine je policija zajela lane organizacije Borba po njihovem napadu na prostore trakega faistinega asnika leta 1930. Po procesu v Trstu, ki je vzbudil veliko javno 384

Od sredine dvajsetih let so v Julijski krajini ilegalno delovali tudi komunisti, ki so prek tajnih sindikalnih zdruenj, protifaistinih odborov in ilegalnega tiska irili revolucionarne in protifaistine ideje ter pridobivali somiljenike. Leta 1924 se je skupina mladih komunistov zavzela za reevanje slovenskega in hrvakega vpraanja po priporoilih Kominterne, tj. s priznanjem samoodlobe, odcepitvijo od Italije in ustanovitvijo delavsko-kmekih balkanskih republik. Ta gesla je dve leti pozneje sprejela tudi komunistina stranka Italije. V razpravi je bila celo misel o posebni hrvako-slovenski organizaciji v okviru italijanske komunistine stranke, vendar do njene ustanovitve ni prilo. Slovenski komunisti v Julijski krajini so bili e naprej lani enotne komunistine stranke Italije. Ta je leta 1934 pod taktirko Kominterne privrenost narodni samoodlobi znova potrdila z izjavo, v kateri je skupaj z jugoslovanskimi in avstrijskimi komunisti podprla zahteve po zdruitvi slovenskega naroda. Komunisti so odklanjali slovenski meanski stranki v Julijski krajini, po nastanku slovenskih tajnih organizacij pa so zveine zavraali tudi njihove akcije, saj so zlasti v organizaciji TIGR videli neprijetnega tekmeca. Do preobrata v komunistinem odnosu do slovenskih narodnih revolucionarjev je prilo ele po usmeritvi Kominterne k ljudskofrontnim zvezam leta 1935, ko je komunistina stranka Italije s slovenskimi tajnimi zdruenji sklenila dogovor o podpori in sodelovanju. Svojo ilegalno organizacijo pa so od zaetka tridesetih let oblikovali tudi pripadniki Zbora sveenikov sv. Pavla in kranskosocialci gorike Edinosti. V nasprotju z organizacijo TIGR in komunistini skupinami, ki so imele razmeroma majhno tevilo aktivnih pripadnikov, je bilo v katoliki ilegali organiziranih ve tiso ljudi. e vodstvo kranske tajne organizacije je telo nad petdeset lanov (med njimi so bili v veini duhovniki lani Zbora sveenikov sv. Pavla), delo organizacije pa je potekalo po odsekih, ki so skrbeli za politine in izobraevalne naloge. V organizaciji so pripravljali tudi tedenska poroila o razmerah v Julijski krajini in jih poiljali Vilfanu in Besednjaku, ki sta imela pomembni funkciji v Kongresu evropskih narodnosti na Dunaju (Vilfan je bil predsednik Kongresa, Besednjak pa predsednik mednarodne zveze manjinskih asnikarjev). Hkrati so v latinsko pisani spomenici 385

Politine meje pa so s stopnjevanjem faistinega nasilja izginjale tudi v vsakdanjem ivljenju. eprav so ponekod v Julijski krajini oblasti s pritiski in materialnimi spodbudami uspele vkljuiti nemajhen del prebivalstva v faistine organizacije, je imel faizem med Slovenci le malo sodelavcev in pristaev. Veina slovenskih ljudi je bila odlono protifaistino usmerjena. Slovenski jezik je bil odstranjen iz javnosti, vendar je ostal sredstvo komunikacije v druini, med najblijimi prijatelji ter sorodniki in v cerkvi. Slovenci so se po razpustitvi kulturnih in narodnih drutev druabno sreevali doma, na tajnih izletih in sestankih ter v cerkvah, ki so ostale eden redkih javnih prostorov, kjer je bilo e mogoe sliati slovensko besedo. Ob pomanjkanju drugih monosti sta v izraanju narodnih ustev dobili poseben pomen pesem in petje. Tega so se zavedale tudi oblasti, ki so preganjale slovensko javno in zborovsko petje; po letu 1932 so ju prepovedale celo pri procesijah zunaj cerkva. Konec dvajsetih in v zaetku tridesetih let je bilo ve pevcev obsojenih zaradi slovenskega prepevanja, leta 1937 pa je skupina faistov prisilila lane pevskega zbora iz okolice Gorice, da so pili strojno olje, zaradi esar je pevovodja Alojz Bratu umrl. Protifaistino in protiitalijansko razpoloenje slovenskega in hrvakega prebivalstva se je e stopnjevalo ob italijanskem vojakem pohodu v Etiopijo leta 1935. Ve sto vojakih obveznikov se je zateklo v Jugoslavijo. Vlade Kraljevine SHS (po letu 1929 Kraljevine Jugoslavije) so slovensko in hrvako manjino v Julijski krajini finanno podpirale. Podporo manjini so v Beogradu zagovarjali tako slovenski katoliki kot liberalni politiki. Glavni pobudnik akcij v korist slovenske in hrvake manjine v Italiji je bil Anton Koroec, ki je bil v tesni, celo prijateljski zvezi z Engelbertom Besednjakom. Besednjak je po preselitvi v Jugoslavijo in na Dunaj v tridesetih letih nekaj asa bival v Beogradu, kjer je imel zelo dobre odnose s kraljem in dvorom. Med cerkvenimi dostojanstveniki se je za slovensko in hrvako manjino v Italiji zavzemal zlasti ljubljanski kof Roman, ki je odnesel v Vatikan ve spomenic o poloaju Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Z liberalne strani je odigral pomembno vlogo v stikih med beograjsko vlado, primorskimi emigranti v Jugoslaviji in Slovenci v Italiji traki odvetnik Ivan Marija ok (18861948), ki je sprva sodeloval v tajni slovenski revolucionarni organizaciji v Trstu, nato pa je prebegnil v Jugoslavijo, kjer je leta 1931 postal predsednik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. 386

Slovensko gibanje v Julijski krajini je bilo torej ves as tesno povezano z jugoslovansko Slovenijo in celo z jugoslovanskim dravnim vrhom. Ta zveza je bila zlasti mona na katoliki strani, eprav je bil politini razvoj v katolikem taboru v jugoslovanski Sloveniji precej drugaen kot med slovenskimi katoliani v Italiji. Medtem ko so v slovenski katoliki politiki v Jugoslaviji prevladale konservativne sile, se je med primorskimi Slovenci uveljavila kransko socialna usmeritev. Katoliko oz. kranskosocialno vodstvo Slovencev v Julijski krajini je bilo pri tem nazorsko in politino dokaj enotno, v Ljubljani pa se je opiralo predvsem na ljudi, ki so bili v opoziciji do prevladujoe kranjsko-slovenske katolike politike. Kranski socialci so bili v tridesetih letih najbolj mnoina organizirana politina skupina med Slovenci v Italiji, z zaostrovanjem mednarodnih razmer in priblievanjem svetovne vojne pa so v drugi polovici tridesetih let znova okrepile dejavnost tudi druge politine skupine. Pripadniki tajne organizacije TIGR so zbirali oroje in zahodnim demokratinim dravam prek Jugoslavije poiljali zaupna vojaka poroila. Leta 1940 so znova izvedli tudi ve napadov na eleznike in vojake objekte. Soasno so v skladu s politiko Kominterne irili krog zaveznikov komunisti in jih poskuali povezati v enotnejo protifaistino fronto. V letih 1939/40 so se res zbliali z narodnimi revolucionarji (pripadniki TIGR-a) in delom kransko socialne mladine, konec leta 1939 pa so skupni Narodni svet Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini ustanovili tudi traki liberalci in goriki kranski socialci. Toda italijanska policija je e nekaj mesecev kasneje prekinila tovrstna povezovanja in zadala slovenskemu gibanju hud udarec. Odkrila je ve ilegalnih skrivali in aretirala okoli tristo slovenskih protifaistov. Oblasti so jih estdeset postavili pred sodie za zaito drave. Na drugem trakem procesu konec leta 1941 so devet ljudi obsodili na smrt (pet so jih usmrtili), ve kot petdeset pa jih je bilo obsojenih na dalje in kraje zaporne kazni. Aretacije, sodni proces v Trstu in internacije Slovencev ob izbruhu spopada z Jugoslavijo so leta 1941 mono oslabili vse slovenske politine skupine v Julijski krajini.

SLOVENCI V PRVI AVSTRIJSKI REPUBLIKI, NA MADARSKEM, V ZAHODNI EVROPI IN AMERIKI

Precej drugae kot Slovenci v Julijski krajini je as od prve do druge svetovne vojne preivljalo okoli 80 000 Slovencev, ki so po plebiscitu na Korokem 10. oktobra 1920 ostali v Avstriji. Prva avstrijska republika je bila sicer nemka drava in ni bila naklonjena narodnim manjinam. Toda do leta 1933 je imela liberalno-demokratino parlamentarno ureditev, ki je tudi nenemkemu prebivalstvu zagotavljala svobodo govora in zdruevanja. Razmere med Slovenci na avstrijskem Korokem in njihovo politiko je tako po prvi svetovni vojni 387

Jezikovne in druge pravice manjin so v prvi avstrijski republiki varovali stari in novi zakoni. Znameniti len 19 zakona o dravljanskih pravicah iz leta 1867, ki je govoril o narodni enakopravnosti ter zaiti narodnih individualnosti in jezikov, je bil do leta 1934 len ustave Republike Avstrije, sestavni del avstrijske ustave in ustavne zakonodaje pa so bila tudi doloila saintgermainske mirovne pogodbe o zaiti verskih, rasnih in jezikovnih skupnosti. Korokim Slovencem so jezikovne pravice zlasti tiste v zvezi s olanjem v maternem jeziku zagotavljali e pokrajinski zakoni in uredbe. Spotovanje teh pravic so pred plebiscitom leta 1920 obljubljale tudi koroke politine stranke, koroki deelni zbor pa je 28. septembra 1920 sprejel celo slovesno izjavo, v kateri je pozival k spravi in pravinosti ter zatrjeval, da eli slovenskim rojakom varovati danes in za vse vene ase njihov jezikovni in narodni znaaj. Toda obljube so bile zgolj obljube. Koroki nemki politiki so po plebiscitu pozabili na spravo in napovedi o varovanju slovenskih narodnih posebnosti, koroki Slovenci pa so izgubljali e tiste pravice, ki so jih pridobili e v habsburki monarhiji. Nemina je postala kot drugod v Avstriji edini jezik javne uprave in poslovanja, postopoma pa je izginila tudi veina dvojezinih krajevnih in drugih napisov. Hkrati so avstrijske oblasti po plebiscitu odpustile in pregnale skoraj vse slovenske uitelje ter odstranile ali premestile priblino polovico duhovine. Leta 1921 je Deelni olski svet v Celovcu zavrnil zahteve po obnovitvi slovenskih privatnih ol (pred prvo svetovno vojno so delovale tri), do srede dvajsetih let pa so propadli tudi drugi poskusi obnovitve slovenskega osnovnega olstva. Slovenski stari in otroci so lahko izbirali le med nemkimi in dvojezinimi (utrakvistinimi) osnovnimi olami. Slednje je Koroka podedovala iz habsburke monarhije, vendar je bila slovenina tudi v njih veinoma le pomoni jezik na zaetni stopnji olanja. Poplebiscitna koroka nemka politika je pa zvesto sledila usmeritvi, ki jo je 25. novembra 1920 na slovesni seji deelnega zbora v Celovcu zartal deelni upravitelj Arthur Lemisch. Pri obnovi domovine nikakor ne gre pozabiti 15 278 oseb, ki so glasovale za zdruitev s Kraljevino SHS, je dejal. Koroko ljudstvo, olstvo in Cerkev bi morali te zapeljance s pomojo nemke civilizacije v asu ene generacije zopet spremeniti v (nemke) Koroce, saj je nemka civilizacija napravila Koroko za juno (nemko) krajino. 388

Koroki Slovenci so imeli med manjinami v prvi avstrijski republiki tudi po mnenju nekaterih avstrijskih zgodovinarjev najmonejo politino zavest. Plebiscitno glasovanje ter nova dravna meja med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS pa sta jih oslabila in dodatno politino razcepila. Neposredni stiki s Slovenci juno od Karavank so bili prekinjeni in koroki slovenski voditelji so se morali opreti na lastne moi. V isti sapi je med zagovorniki zdruitve z Jugoslavijo in glasovalci za Avstrijo nastalo teko premostljivo nezaupanje. Leta 1921 se je dotedanje Katoliko politino in gospodarsko drutvo za Slovence na Korokem, ki je do leta 1920 delovalo v okviru Slovenske ljudske stranke, tudi formalno osamosvojilo in je v tenji po pritegnitvi im irega kroga sonarodnjakov iz imena rtalo naziv katoliki. Na deelnozborskih volitvah si je pod imenom Koroka slovenska stranka z nekaj ve kot 9800 glasovi (okoli 65 % glasov, ki so jih glasovalci plebiscitu leta 1920 oddali za Jugoslavijo) pridobilo dve poslanski mesti v korokem deelnem zboru. V prvi polovici dvajsetih let sta se v drutvu izoblikovali dve struji. Liberalneja je poskuala v odnosu do Cerkve in cerkvene hierarhije obdrati kritino razdaljo, konservativneja pa je zagovarjala tesno zvezo z njima. Drutvo se je opiralo na male in srednje kmete, delovalo pa je prek zaupnikov, med katerimi je prevladovala duhovina. V taknih razmerah je nemajhen del slovenskih industrijskih in kmekih delavcev e naprej iskal politino oporo med socialdemokrati, liberalneje usmerjeni premoneji kmetje, trgovci in podjetniki pa med nemkimi liberalci v Deelni zvezi (Landbund). Avstrijska socialna demokracija in nemko-nacionalistini Landbund sta po plebiscitu tako spretno poveevala vpliv med slovenskim prebivalstvom. Koroki (avstrijski) socialni demokrati, ki so imeli do leta 1923 veino v deelnem zboru, so bili sicer odkriti zagovorniki nedeljivosti Koroke, niso pa bili pristai skrajnih nemkih stali. Svoj odnos do Slovencev so prilagajali razpoloenju volivcev. Slovenskim zahtevam v glavnem niso odloneje nasprotovali, toda obenem jih razen v razpravi ob vpraanju kulturne avtonomije v letih 192527 tudi niso odloneje podpirali. Med korokimi nemkimi strankami sta bili glavni slovenski nasprotnici velikonemka Ljudska stranka ter liberalna Koroka kmeka zveza, od leta 1922 imenovana Deelna zveza (Landbund). Sicer pa so koroki nemki politiki za protislovenske nastope redko uporabljali deelni zbor. Njihovo stalie je nazorno opredelil vodja Deelne zveze (po letu 1923 koroki deelni glavar) Vinzenz Schumy, ko je poudarjal, da se mora ponemenje Slovencev izvriti v miru, brez ustvarjanja muenikov. Praktina ponemevalna dejavnost je bila tako predvsem v rokah korokega Heimatdiensta (od leta 1924 Heimatbunda), organizacije, ki so jo v deelnem zboru zastopane nemke stranke ustanovile pred plebiscitom, da bi pripomogla k avstrijski (nemki) zmagi. 389

Heimatdienst oz. Heimatbund, ki sta ga med drugimi vodila pozneja nacista Hans Steihnacher in Alois Maier Kaibitsch, je postal po plebiscitu najudarneji pobudnik protislovenskih akcij. Sprva so ga podpirali tudi socialni demokrati, ko pa so ga leta 1924 zaradi rastoega antisemitizma in avtoritarnih nastopov zapustili, se je usmeril e proti njim. Med najpomembnejimi programskimi tokami Heimatdiensta sta bili ohranjanje spomina na (nemki) koroki odpor proti slovenskim in jugoslovanskim etam v letih 1918/19 ter spodbujanje ljubezni do nedeljive koroke domovine, njegovi voditelji pa so si prizadevali pridobiti tudi podporo narodno manj osveenega ali neopredeljenega slovenskega prebivalstva ter dela Slovencev, ki so iz raznih razlogov podpirali nemke stranke. V korokih nemko-nacionalnih krogih se je tako postopoma izoblikovala teza, da ivi severno od Karavank poleg nacionalnih Slovencev in nemkih Korocev e posebna jezikovno-etnina skupina Nemcem prijaznih Vindiarjev, ki govorijo vmesni slovansko-germanski jezik in ne skrivajo svoje pripadnosti nemki kulturi, kar naj bi na plebiscitu leta 1920 potrdili s svojimi glasovi za Avstrijo. Teza o Vindiarjih, ki jo je leta 1927 podrobno utemeljil ravnatelj korokega deelnega arhiva Martin Wutte je postala priljubljeno nemko orodje v pritiskih na manjino in v tenjah, da bi jo razcepili. Pritiski pa so bili ne le politini, temve tudi gospodarski. Koroka in zlasti njen juni, s Slovenci poseljeni del sta spadala med slabo razvita obmoja prve avstrijske republike. Od starih elezarskih obratov sta krizo v drugi polovici 19. stoletja preivela le dva (v Borovljah in v Bistrici v Rou; oba sta zaposlovala med 250 do 300 delavcev). V Borovljah se je ohranila tudi tradicionalna pukarska obrt, pri Podklotru pa je imela rudnika svinca in cinka s topilnico Plajberka rudarska druba (Bleiberger Bergwerks Union). V bliini obsenih gozdov na junem Korokem so uspeno delovale e age in lesarska podjetja, ob Vrbskem in nekaterih drugih jezerih pa se je e uveljavljal turizem. Toda za veino prebivalstva je bilo glavni vir zasluka e naprej kmetijstvo. Slovenskim kmetovalcem, med katerimi so prevladovali majhni in srednji kmetje, so stale ob strani slovenske zadruge, ki so se leta 1921 povezale v Zvezo korokih zadrug. Te pa seveda prodajanja kmetij in izseljevanja niso mogle prepreiti. Del opuenih in zadolenih slovenskih kmetij je pokupila s Heimatbundom in nemkimi nacionalnimi organizacijami v Nemiji povezana Koroka zemljika posredovalnica (Krntner Bodensvermittlungsstelle) ter jih posredovala nemkim naseljencem iz Nemije, Poljske in Sudetov (do leta 1933 je prilo tako v nemke roke nekaj manj kot 200 slovenskih posestev z okoli 4500 hektari, naseljevanje nemkih priseljencev na Korokem pa je v tridesetih letih finanno podprla tudi vlada v Berlinu). Ob ustanovitvi koroke kmetijske zbornice leta 1932 je kot poklicno-stanovsko zdruenje slovenskih korokih kmetovalcev 390

Najpomembneje ponemevalno sredstvo je bilo olstvo. Po plebiscitu na junem, dvojezinem delu Koroke skoraj ni bilo ve slovenskih uiteljev. Tudi v dvojezinih olah je bilo veliko uiteljev, ki niso znali slovensko, eprav so med uenci prepriljivo prevladovali slovenski otroci (okoli 90 %). Toda njihovo tevilo je zaradi rastoih protislovenskih pritiskov upadalo, hkrati pa se je zmanjevalo tevilo dvojezinih ol (leta 1918 84, leta 1936 67). Raznarodovalnim posledicam nemke koroke politike so se poskuale postaviti po robu slovenske prosvetne in kulturne organizacije. Leta 1922 je bila obnovljena e pred prvo svetovno vojno ustanovljena Slovenska kransko-socialna zveza (po letu 1933 imenovana Prosvetna zveza), ki je zdruevala ve kot 40 prosvetno-kulturnih drutev. Ta so (v glavnem pod vodstvom duhovine) prirejala predavanja, gospodinjske in druge izobraevalne teaje, gojila zborovsko petje, uprizarjala gledalike predstave in imela svoje knjinice. Pomembno slovensko izobraensko jedro se je oblikovalo na Dunaju, kjer so se koroki tudentje slovenskega rodu leta 1923 zdruili v Klub korokih slovenskih akademikov. Slovenci v Avstriji so dobivali po letu 1920 podobno kot njihovi rojaki v Julijski krajini slovenske knjige in publikacije iz Kraljevine SHS oz. Jugoslavije, saj za njihovo izdajanje in tiskanje na Korokem ni bilo ve pravih monosti. Mohorjeva druba je svoj sede e leta 1919 preselila na jugoslovansko stran meje (v Prevalje in od tam v Celje) in je ohranila v Celovcu le podrunico s 30004000 lani. Tednik Koroki Slovenec, glasilo Politinega in gospodarskega drutva za Slovence na Korokem, so tiskali na Dunaju. V Celovcu je od leta 1926 izhajal le verski mesenik Nedelja. Krka kofija sicer ni imela razumevanja za slovenske elje in je na dvojezinem ozemlju kljub slovenskim protestom zamenjala vrsto slovenskih upnikov z Nemci, bila pa je pripravljena obasno popustiti slovenski duhovini. Predstavniki korokih Slovencev so si pri avstrijskih oblasteh priborili nekaj koncesij tudi s pomojo Kongresa evropskih manjin in z neposrednim dogovarjanjem z Nemci v Jugoslaviji. Glavno finanno pomo pa so dobivali iz Ljubljane. V jugoslovanski prestolnici so slovenski manjini na Korokem posveali precej manj pozornosti kot Slovencem in Hrvatom v Italiji, v Ljubljani pa je bila delena vsestranskih simpatij in naklonjenosti. Do resnejih poskusov ureditve poloaja slovenske manjine je prilo ele sredi dvajsetih let. Pobudo za pogovore med nemkimi korokimi strankami in vodstvom Politinega in gospodarskega drutva za Slovence so na eni strani dali socialdemokrati, na 391

V tridesetih letih so v Celovcu in na Dunaju zaradi pritiska jugoslovanskih Nemcev e razpravljali o poveanju veljave slovenine v dvojezinih olah, vendar brez uspeha. Veina slovenskih korokih katolikih politikov, ki je bila razoarana nad ravnanjem nemkih strank, je tako leta 1933 podprla Dolfussov stanovsko-avtoritarni reim in samorazpustitev avstrijskega parlamenta. Upala je, da bo nova avstrijska oblast, ki se je sklicevala na papeko okronico Quadragessimo anno uresniila elje slovenske kranske politike. V resnici so bile slovenske pridobitve v letih 193438 neznatne (Slovenci so imeli zastopnike v vladajoi vsedravni Domovinski fronti, povealo se tevilo slovenskih predstavnikov v korokih deelnih zastopstvih, poraslo pa je tudi tevilo slovenskih drutev). Toda novi reim je v isti sapi skupaj z drugimi politinimi zdruenji v Avstriji ukinil Politino in gospodarsko drutvo za Slovence in omejil uporabo slovenskih krajevnih imen. Pomemben pokazatelj politinih razmer in vzduja v deeli je bilo tetje prebivalstva leta 1934, po katerem je tevilo Slovencev na Korokem od leta 1923 padlo za skoraj 13 000 (leta 1923 so uradno nateli 39 292 Slovencev, leta 1934 pa le e 26 792). Vodstvo Slovenske prosvetne zveze, ki je bila po razpustitvi Politinega in gospodarskega drutva za Slovence edini zastopnik korokih Slovencev, v taknem poloaju ni imelo posebne izbire in je nadaljevalo z iskanjem kompromisov. Med nasprotniki njegove politike je bilo tudi manje tevilo mladih kmetov in 392

Z anlusom tj. s prikljuitvijo Avstrije k nemkemu rajhu se je poloaj korokih Slovencev leta 1938 radikalno poslabal. e leto po anlusu se je v nacionalsocialistino stranko vkljuila desetina korokega prebivalstva. Nacionalsocialisti Slovencev do nemkega napada na Jugoslavijo sicer e niso mnoino preganjali, saj niso hoteli poslabati odnosov z Beogradom, vendar jim prav tako niso prizanaali. Nove, nacionalsocialistine oblasti so e v letih 1938/39 pozaprle in premestile vidneje slovenske uitelje in voditelje, odpravile dvojezino olstvo, omejile delo slovenskih zadrug in oplenile njihovo premoenje ter prepovedovale slovenske prireditve. Hkrati so Slovencem prepreevale nakupovanje zemlje in pripravile ambiciozen nart naseljevanja nemkih priseljencev (med drugim junih Tirolcev) na dvonarodno junokoroko ozemlje. Sestavni del protislovenske politike je bilo tudi ustanavljanje etvenih vrtcev (Erntegkindergarten), ki naj bi otrokom od malega zagotovili nemko vzgojo. Leta 1939 so nacionalsocialisti da bi dobili jasnejo sliko narodne sestave Koroke opravili tetje prebivalstva, pri katerem so poleg nemke in slovenske pripadnosti uvedli e rubriko vindi. Kljub temu so nateli obutno ve slovenskih Korocev kot obe predhodni avstrijski tetji (44 708), kar pa je bila predvsem priprava na njihov izgon v letih 194145. Slovenci so po prvi svetovni vojni iveli e na Madarskem, v Zahodni Evropi, v Egiptu, v Zdruenih dravah Amerike in juni Ameriki. tevilo pripadnikov majhne slovenske manjine v Porabju iveli so na ozemlju med reko Rabo in Monotrom na jugovzhodnem Madarskem se je po popisih prebivalstva v dvajsetih in tridesetih letih naglo zmanjevalo. Porabje je bilo zgodovinsko, geografsko, kulturno in narodno tesno povezano s Prekmurjem, leta 1919, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS pa je bila ta vez prekinjena. Leta 1920 naj bi v porabskih vaseh in Monotru ivelo 6087 prebivalcev s slovenskim maternim jezikom, toda leta 1941 so jih nateli le e 4816. Razloga za upadanje tevila slovensko govoreega prebivalstva v Porabju sta bila predvsem dva: na eni strani izseljevanje, na drugi pritisk k asimilaciji. Porabje je bilo gospodarsko pasivno obmoje, ki so ga ljudje v iskanju dela zapuali, zato so se tudi slovenski govorei prebivalci izseljevali v veja madarska mestna sredia in Budimpeto. Pritisk k asimilaciji pa je bilo v Madarski med svetovnima vojnama utiti na vsakem koraku. V osnovni oli je bilo materinini manjinskega prebivalstva namenjenih le nekaj ur tedensko, pouk pa je potekal v madarini, eprav bi morale oblasti 393

Ve desettiso slovenskih delavcev in izseljencev je delalo in prebivalo v Zahodni Evropi. Sprva jih je bilo najve (priblino 40 000) v Nemiji, v dvajsetih letih, ko so se vrata za priseljevanje v ZDA skoraj zaprla, pa se je izseljenski tok moneje usmeril tudi v Francijo, v Belgijo in na Nizozemsko. V Zahodni Evropi so iskali delo predvsem ljudje z nijo izobrazbo in veina med njimi je domovino zapuala v veri, da odhajajo v tujino le zaasno. Slovenci so imeli v krajih in deelah, kjer so se naselili, svoja glasila in drutva ali pa so sodelovali v jugoslovanskih izseljenskih zdruenjih in asnikih. Najve slovenskih izseljencev je ivelo v Zdruenih dravah Amerike. Leta 1920 bi naj bi jih bilo (skupaj z e v Ameriki rojeno generacijo) nekaj ve kot 208 000, do leta 1940 pa je njihovo tevilo zaradi omejitve doseljevanja (kljub prirastku e druge v Ameriki rojene generacije) padlo na 185 000. Slovenski izseljenci v severni Ameriki v ZDA in Kanadi so bili zveine kmekega porekla, zaposlovali pa so se predvsem v rudnikih in elezarskih obratih. Imeli so svoje podporne organizacije, ole, drutva, kulturne skupine, pevske zbore, asopise, cerkve in duhovnike. Naselili so se kar v 34 dravah ZDA (najve jih je bilo v Pennsilvaniji, Illinoisu in Ohiu) in v treh kanadskih provincah. Med obema vojnama je postal njihovo najpomembneje sredie Cleveland, kjer je okoli avenije St. Clair zrasla prava slovenska etrt. ivljenje izseljencev, njihove stiske in domotoje so popisovali pesniki in pisatelji, ki so se zbirali ob urednitvih slovenskih asopisov. Med njimi je po opusu izstopal Ivan Molek (18821962), v ameriki knjievnosti pa se je uveljavil Louis Adami. V zadnjih letih prve svetovne vojne se je med slovenskimi izseljenci v ZDA razvilo mono gibanje za republikansko ureditev nastajajoe jugoslovanske drave in Slovencem pravine meje proti Italiji in Avstriji, ki je nadaljevalo s svojo dejavnostjo tudi v prvih letih po vojni. Toda hkrati je nemajhen del amerikih Slovencev simpatiziral s karaorevievsko kraljevino in tudi po letu 1929 zagovarjal njen reim. Medtem ko je izseljevanje v Zdruene drave Amerike zaradi omejevanja amerikih oblasti po letu 1924 skoraj presahnilo, se je tevilo slovenskih izseljencev, ki so iskali delo in kruh v juni Ameriki, v dvajsetih in tridesetih letih naglo poveevalo. Do druge svetovne vojne se je samo v Argentino preselilo okoli 25 000 Slovencev, med njimi 22 000 Primorcev 394

DRUGA SVETOVNA VOJNA OKUPACIJA

Druga svetovna vojna se je za Jugoslavijo zaela 6. aprila 1941, ko so nemke ete brez vojne napovedi prestopile jugoslovanske meje. Nemkim enotam so sledili vojaki oddelki jugoslovanskih sosedov. V Dravsko banovino je poleg nemke prodirala italijanska vojska, v Prekmurje, ki so ga sprva zasedli Nemci, pa so 16. aprila vkorakali madarski vojaki. Jugoslovanske ete so poskuale najprej ubraniti dravne meje, po nemkem preboju pa so se umaknile v notranjost. Ob zaetku vojakih operacij so se po mestih in vejih krajih zaeli zbirati prostovoljci, med katerimi so bili privrenci najrazlinejih politinih skupin vse do komunistov. V prostovoljskih vrstah so se tako skupaj znali ljudje, ki so se e leto ali dve kasneje gledali prek pukinih cevi in se neusmiljeno spopadali. Aprilski boji v so pri tem Dravski banovini trajali samo est dni. Svoj del slovenskega ozemlja so postopoma zasedli tudi Italijani, ki so napredovali poasneje kot Nemci in 11. aprila popoldne prikorakali v Ljubljano. Ko je bila 17. aprila 1941 podpisana listina o kapitulaciji jugoslovanske vojske, Dravske banovine e skoraj teden dni ni bilo ve. Jugoslovansko Slovenijo so si torej leta 1941 razdelili trije okupatorji. Nemka vojska je zasedla Gorenjsko, tajersko (z mejo juno od Save), del Dolenjske in Meiko dolino. Italijani so okupirali Ljubljano z okolico, dele Notranjske, ki jih e niso imeli, in veino Dolenjske, Madari pa veino Prekmurja. e k ozemlju Dravske banovine, ki so jo okupatorji razkosali leta 1941, pritejemo obmoja s slovenskim prebivalstvom, ki so bila e pred zaetkom vojne vkljuena v nemki rajh in italijansko kraljestvo, je bilo s Slovenci poseljeno ozemlje ob zaetku vojne razbito na enajst upravno-pokrajinskih enot. Nemci so okupirano slovensko ozemlje razdelili na dve enoti, Spodnjo tajersko ter zasedena obmoja Koroke in Kranjske, njuna civilna uprava pa je bila neposredno podrejena Berlinu. Nemke oblasti so zaele takoj v zaetku okupacije uresnievati ponemevalni nart, ki ga je utemeljil Heinrich Himmler. Njegovi cilji so bili ponemenje zasedenih podroij s spremembo krajevnih, rodbinskih in osebnih imen, uveljavitev nemine kot edinega jezika javne komunikacije, postopno unienje slovenske kulturne dediine ter zaplemba dotedanjega dravnega, drutvenega in delno tudi zasebnega premoenja. Nemki 395

Italijanski reim v Ljubljanski pokrajini (Provincia di Lubiana), ki je obsegala Notranjsko (do predvojne jugoslovansko-italijanske meje), veino Dolenjske in Ljubljano z okolico (do reke Save), je bil mehkeji kot nemki. Italijanske oblasti niso imele vnaprej pripravljenih nartov za preseljevanje prebivalstva in so prebivalcem Ljubljanske pokrajine po njeni prikljuitvi h Kraljevini Italiji 3. maja 1941 dodelile enotno italijansko dravljanstvo. V isti sapi so kljub poudarjanju dosekov italijanske kulture in nacionalistini propagandi novo pridobljenim obmojem dopustile doloeno stopnjo avtonomije in dvojezinosti. Toda odnosa do Slovencev v Goriki in Traki pokrajini, kjer slovensko govoree prebivalstvo ni imelo narodnostnih pravic, niso spreminjale. Trd je bil tudi reim v Prekmurju, kjer so Madari pristali na delno rabo prekmurskega slovenskega nareja, kot edini javni jezik pa so priznavali le madarino. Madarske oblasti so po prikljuitvi Prekmurja k Madarski 16. decembra 1941 sicer tamkajnjim prebivalcem podelile madarsko dravljanstvo, toda hkrati so pozaprle in internirale mnoge vidneje Slovence. Formalnopravno prikljuitev zasedenih podroij k svojim dravam so nartovali tudi Nemci in Italijani. Vseeno so jo Nemci odlagali in okupiranega ozemlja niso prikljuili, italijanski kralj in Mussolini pa sta zakon o prikljuitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji podpisala ele aprila leta 1943. Med Slovenci v zaetku vojne ni bilo prookupatorskih ali silam Osi naklonjenih skupin. Voditelji katolike Slovenske ljudske stranke so pred zaetkom spopadov sklenili, da bodo v primeru vojne poslali svoje predstavnike v emigracijo, doma pa bodo delovali legalno in ilegalno. Pri tem so vztrajali pri staliu, da se je treba izogniti razkosanju slovenskega ozemlja in dosei, da ga bo zasedel en sam okupator. Zastopniki politinih strank z banom Markom Natlaenom na elu so po zaetku sovranosti, ko so bili pretrgani stiki z osrednjimi jugoslovanskimi oblastmi v Beogradu, ustanovili Narodni svet, ki naj bi v dotedanji Dravski banovini prevzel oblast in njene prebivalce zastopal v pogajanjih z okupatorji. Toda Narodni svet oblasti ni mogel ve prevzeti, saj je bila ta 11. aprila e v italijanskih rokah. Natlaenu tako ni preostalo drugega, kot da je v Ljubljani pozdravil italijanske vojake poveljnike, nato pa je poskual v Celju v skladu s priporoilom vodstva ljudske stranke, naj Dravsko banovino zasede en sam okupator prepriati Nemce, da okupirajo vso jugoslovansko Slovenijo in ji podelijo status, kot sta ga dobili Slovaka in Nezavisna drava Hrvaka. Toda nemki poveljnik v Celju se ni hotel z banom niti sestati. Narodni svet 396

Ob ustanovitvi Narodnega sveta 6. aprila 1941 so svoje sodelovanje ponudili tudi komunisti, vendar so jih v svetu zbrani politiki zavrnili, e da niso legalna politina stranka. Odnos slovenskega in jugoslovanskega komunistinega vodstva do vojne in okupacije je bil sprva res nejasen. Vodilni ideolog slovenskih komunistov Edvard Kardelj je oktobra leta 1940 dejal, da bodo komunisti podprli odpor proti morebitnim okupatorjem, vendar le, e bo to v interesu revolucije in Sovjetske zveze. Takno stalie, povezano z naivnim priakovanjem, da bo v Nemiji izbruhnila socialna revolucija, so v vodstvu jugoslovanske in slovenske komunistine stranke zastopali tudi e spomladi leta 1941. Po nemkem napadu na Jugoslavijo se je na ta nain odlono protinemko opredelil le del vodilnih komunistov, med komunisti, ki so se aprilske vojne udeleili kot prostovoljci, pa so prevladovali visokoolci in mlaji izobraenci. Prav ti so bili po razpadu Jugoslavije glavni pobudniki povezovanja komunistov, narodno usmerjene skupine liberalcev, do politike Slovenske ljudske stranke kritine skupine katolianov in dela kulturnih ustvarjalcev, ki je 26. aprila 1941 privedlo do oblikovanja Osvobodilne oz. protiimperialistine fronte. Cilje fronte, ki se je najprej imenovala osvobodilna, nato na zahtevo vodilnih komunistov protiimperialistina in po nemkem napadu na Sovjetsko zvezo konec junija 1941 zopet osvobodilna, je na ustanovnem sestanku v Ljubljani zartal lan slovenskega komunistinega vodstva Boris Kidri (191253). Zavzel se je za mnoino vstajo, ki bo temeljila v preprianju, da se morajo Slovenci osvoboditi z lastnimi momi. Po Kidriu naj bi bila slovenski in jugoslovanski up Sovjetska zveza, v imperialistini vojni med silami osi in zahodnimi demokracijami pa naj bi se Slovenci ne povezovali ne z enimi ne z drugimi. Po nemkem napadu na Sovjetsko zvezo so se gibanju, ki ga je spodbudila ustanovitev Osvobodilne oz. Protiimperialistine fronte pridruile e nekatere politine skupine, ki niso sledile tradicionalnim strankam. Med njimi so bili zdruenja in ljudje, ki so se s komunisti povezovali e v tridesetih letih, pa tudi posamezniki in skupine, ki s komunisti e niso sodelovali (npr. nekateri bivi jugoslovanski ministri in predstavniki raznih kulturnih, enskih, portnih in poklicnih organizacij). Skupine, ki so se po izbruhu nemko-sovjetskih sovranosti prikljuile Osvobodilni fronti, so bile potemtakem nazorsko-politino zelo razline, druilo pa jih je nezadovoljstvo s predvojnimi slovenskimi in jugoslovanskimi razmerami ter odlono protiokupatorsko in protifaistino razpoloenje. 397

Ko so zaele nemke ete zasedati slovensko ozemlje, so jim pripadniki nemkega Kulturbunda v spodnjetajerskih mestih pripravili navduen sprejem. Maribor je e 26. aprila 1941 obiskal Adolf Hitler, ki je zasedbene oblasti pozval, naj spodnjo tajersko im hitreje ponemijo. Nemke okupatorje je skupaj z lokalnimi Nemci prijazno pozdravljalo tudi nemajhno tevilo Slovencev, ki so si od nemkega reima obetali izboljanja gospodarskih in ivljenjskih razmer. Podobne iluzije so imeli e ponekod na Dolenjskem, kjer so nezadovoljni, da so ostali na italijanski strani meje protestirali proti italijansko-nemki razmejitvi. Toda naivne predstave, da bodo Nemci zaradi svoje gospodarske moi bolji okupatorji kot Italijani, so se naglo izkazale za neutemeljene. Nemke oblasti so zaele takoj po okupaciji zapirati znane in politino izpostavljene Slovence, pri emer so jim na tajerskem z informacijami pomagali nekateri pripadniki nemke manjine. Junija leta 1941 je sledil prvi val izselitev in pregonov. Do konca julija 1942 so Nemci iz tajerske in Gorenjske izselili priblino 55 000 ljudi (okoli 37 000 v Nemijo, 10 000 na Hrvako in 7500 v Srbijo), 17 000 pa jih je prebegnilo (v glavnem v Ljubljansko pokrajino). Ve kot 170 slovenskih druin (917 oseb) so izselili tudi iz predvojne avstrijske Koroke. Na tajerskem on Gorenjskem je bilo med izgnanimi in izseljenimi veliko izobraencev, zlasti duhovnikov, tisti, ki so ostali pa razen izjemoma niso uspeli pridobiti nemkega dravljanstva, saj so dobili le status zaitencev nemkega rajha (tj. prebivalcev z omejenimi pravicami). Nemko nasilje je tako e preden so s protiokupatorskim bojem zaeli komunisti in Protiimeprialistina fronta izzvalo spontan odpor. Delno oboroene skupine beguncev, ki so se umaknili v gozdove, so uivale simpatije med ljudmi. V nasprotju z nemkimi oblastmi so si v zaetku vojne Italijani v Ljubljanski pokrajini prizadevali pridobiti prav slovenske izobraence in duhovino. Tudi italijanske oblasti so teile k vkljuitvi novopridobljenih podroij v italijanski dravni in faistini sistem, vendar so menile, da mora ta proces potekati postopno. Neposredno po okupaciji so sicer prepovedale politine stranke, uvedle omejitvene ukrepe in preganjale primorske emigrante, ki so se v letih 192041 iz Julijske krajine umaknili v Jugoslavijo. Toda v Ljubljanski pokrajini so zagotovili dvojezinost in podelili upravno in kulturno avtonomijo. Njene moke prebivalce so oprostili vojake slube, ohranili pa so tudi skoraj vso slovensko drubeno, gospodarsko in kulturno infrastrukturo. Ljubljanska pokrajina je bila leta 1941 na ta nain edini del slovenskega ozemlja, ki je etudi v okrnjeni obliki obdral slovenski videz in javni slovenski kulturni utrip. Italijanski okupatorji so nameravali slovenske kulturne in drubene elite podrediti s 398

Podobno kot nemajhen del izobraenstva v Ljubljanski pokrajini so razmiljala in ravnala vodstva tradicionalnih strank. Ban Natlaen in liberalni politik Ivan Pucelj sta 26. maja vstopila v 14-lanski sosvet (consulto), ki naj bi z visokim italijanskim komisarjem sodelovala pri upravi Ljubljanske pokrajine. Mlaji pripadniki ljudske stranke in liberalnega tabora so sicer konec maja 1941 ustanovili ilegalne legije, ki naj bi se podtalno pripravljale na oboroen odpor. Po zgledu polkovnika Drae Mihailovia v Srbiji, ki so ga kot poveljujoega astnika ostankov jugoslovanske vojske na tleh razpadle Jugoslavije priznavale vse veje slovenske stranke, so ilegalne (etnike) enote organizirali tudi nekdanji astniki jugoslovanske vojske. Toda vodilni slovenski politiki so vztrajali pri politiki akanja, saj so menili, da bo vojna dolga. lani consulte so v zaetku junija leta 1941 v Rimu obiskali Mussolinija in mu predali zahvalno spomenico. Podobne izjave o lojalnosti je na italijanske oblasti naslovil tudi ljubljanski kof Roman. Obnaanje ljubljanskih politikov in kofije je spretno izrabljala italijanska propaganda, tako da so Natlaena zaradi preve lojalistinega vedenja kritizirali celo strankarski kolegi, Romana pa primorski duhovniki. Slovenski strankarski voditelji so bili ob tem v stikih s slovenskimi predstavniki v jugoslovanski vladi v Londonu, ki so jo imeli za edinega legitimnega zastopnika razpadle jugoslovanske kraljevine. Do nemkega napada na Sovjetsko zvezo pa so e akali tudi komunisti s Protiimperialistino fronto. Na tajerskem in v Ljubljanski pokrajini so sicer prve lokalne organizacije Protiimperialistine fronte nastale e v maju in juniju. Prilo je celo do ve spontanih napadov na okupatorske policiste in vojake, komunistino vodstvo pa je ustanovilo posebno vojako 399

Vseeno je vodstvo Osvobodilne fronte e omahovalo in je na oboroeni boj proti okupatorju odlono pozvalo ele konec julija 1941, potem ko se je e zaela sovjetska domovinska vojna. Komunisti, ki so se postavili na elo oboroenega odpora, so bili v nasprotju s politiki meanskih strank prepriani, da vojna ne bo dolga, saj so verjeli, da bo Rdea armada hitro porazila nemke napadalce. Razline ocene o dolini in prihodnjem poteku vojne so seveda pomembno vplivale na opredeljevanje ljudi in politinih strank ter ob dilemi ali potrpeljivo akanje ali oboroen boj e poglobile nasprotja med privrenci Osvobodilne fronte in njenimi nasprotniki.

OBOROENA VSTAJA, OKUPATORSKO NASILJE IN ZAETEK DRAVLJANSKE VOJNE

Protiokupatorska vstaja se je zaela na Gorenjskem, kjer so majhne skupine partizanov postavljale cestne ovire, prekinjale komunikacijske zveze in napadale nemke oronike postaje. e poleti leta 1941 so nastali odporniki oddelki tudi na tajerskem, v okolici Ljubljane in na Dolenjskem. V prvih odpornikih enotah naj bi prevladovali komunisti in njihovi simpatizerji, pomembno vlogo pri pridobivanju borcev pa so imeli tudi v Osvobodilno fronto in partizanske enote vkljueni kranski socialisti. Toda glavno poveljstvo je bilo trdno v komunistinih rokah in je e julija 1941 pripravilo pravilnik o organizaciji partizanskih enot. Ta se je zgledoval po organizaciji mednarodnih brigad v paniji in je med drugim uvajal funkcijo politinega komisarja (politinega nadzornika nad vojakimi enotami), 400

Okupatorske oblasti so se na odpornike akcije silovito odzvale. Nemci so do pozne jeseni leta 1941 razbili ali onemogoili veino partizanskih oddelkov na Gorenjskem in tajerskem, obenem pa so avgusta leta 1941 v bliini Begunj na Gorenjskem, kjer so uredili enega najbolj krvavih zaporov na Slovenskem, ustrelili prve tiri zapornike (do konca vojne 849). Ujete aktiviste Osvobodilne fronte in talce so v vedno vejem tevilu streljali tudi na tajerskem, narodno zavedne Slovence pa so zapirali in poiljali v izgnanstvo in koncentracijska taboria. Septembra leta 1941 so reim prav tako poostrile italijanske oblasti v Ljubljanski pokrajini in uvedle ukrep konfinacije za politine osumljence ter izredno sodie za prijete upornike. Toda v slovenskem komunistinem vrhu so jeseni leta 1941 - kljub okupatorskemu nasilju in skromnim odpornikim vojakim uspehom ocenili, da je priel as za nove odlone akcije. 16. septembra so Vrhovni plenum Osvobodilne fronte, v katerem so imele predstavnike vse v Osvobodilno fronto vkljuene skupine, preimenovali v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) in ga razglasili za najviji organ ljudske oblasti, ki v asu vojne edini predstavlja, organizira in vodi slovenski narod. SNOO je takoj po imenovanju sprejel daljnosene odloitve. Slovenske partizanske enote je razglasil za vojsko z lastnim poveljstvom in oznanil njeno vkljuitev v partizansko vojsko Jugoslavije, prebivalstvu pa je naloil narodni davek in ga pozval k posojilu svobode. Sprejel je tudi sklep o zaiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in zdruitev, ki je napovedoval obraun z izdajalci in nasprotniki Osvobodilne fronte. Komunisti so v ta namen e avgusta leta 1941 ustanovili Varnostno-obveevalno slubo (VOS). Z njo je upravljalo najoje komunistino vodstvo. Jeseni leta 1941 je zaela VOS na osnovi sklepa SNOO likvidirati posameznike, ki so jih komunisti oznaili za ovaduhe in politine nasprotnike. Komunistini voditelji so o akcijah Vosa vse od zaetka odloali sami in se o njih niso podrobneje dogovarjali z zavezniki v Osvobodilni fronti. Voditelji in pripadniki tradicionalnih politinih strank, ki so zaskrbljeno opazovali 401

Predstavnika obeh vodilnih slovenskih strank Natlaen in Pucelj sta sicer septembra izstopila iz consulte in tako javno izrazila svoje nestrinjanje s sosvetom, ki ni imel nikakrnega vpliva na italijansko zasedbeno politiko. Hkrati so se katoliki in liberalni voditelji dogovorili za politini program, ki so ga skrivno poslali slovenskim predstavnikom pri jugoslovanski vladi v London. Program je za cilj slovenske politike razglaal zdruitev vseh s Slovenci poseljenih podroij v okviru obnovljene demokratine in federativno urejene kraljevine Jugoslavije. e konec septembra je svoj predlog programa sestavil tudi duhovni vodja predvojnega katolikega kluba Straa Lambert Ehrlich, ki je Natlaenu vekrat neuspeno predlagal ustanovitev ilegalne narodne vlade. V svoji spomenici se je zavzel za osvoboditev vseh Slovencev izpod tuje oblasti in za zdruitev vseh slovenskih pokrajin v samostojno slovensko dravo. Ta naj bi se nato povezala s Hrvako, Srbijo in celo Bolgarijo v zvezo junoslovanskih drav Jugoslavijo ali pa se pridruila konfederaciji drav, ki bi nastala na ozemlju med Baltikom, Jadranom in Egejskim morjem. Ena izmed monosti bi bila po Ehrlichu tudi povsem samostojna slovenska drava, ki bi kot kulturna in gospodarskoprometna vez med Zahodno, Srednjo in Vzhodno Evropo ter Balkanom, postala vica Vzhodne Evrope. Straarji so Ehrlichov predlog e septembra izroili Natlaenu, poslali pa so ga tudi slovenskim predstavnikom v London. Ti se do Ehrlichovih zamisli niso opredelili in nad njimi oitno niso bili posebno navdueni. Podobno zadrani so bili katoliki voditelji v Ljubljani, ki se na Ehrlichovo spomenico prav tako niso odzvali. Skupaj z liberalnimi prvaki so vztrajali pri dogovorjenih usmeritvah, hkrati pa so med drugim pod britanskim vplivom ponavljali, da je za kakrenkoli odpor e prezgodaj. Pri tem so dokazovali, da sta politika komunistov in Osvobodilne fronte v nasprotju z jugoslovanskimi in zaveznikimi interesi, privrence 402

Do konca leta 1941 sta se tako na slovenskem ozemlju, eprav sprva predvsem v Ljubljanski pokrajini, izoblikovala dva nasprotna politina bloka, ki sta si e odkrito sovrano stala nasproti, med njima pa je bila e mnoica neopredeljenih ljudi, ki sta jih poskuala pridobiti vsak na svojo stran. Vodstvo Osvobodilne fronte je novembra leta 1941 svoj program strnilo v sedmih tokah. Z njimi je potrdilo svojo odloitev za takojen odpor proti okupatorju ter privrenost ideji Zedinjene Sloveniji, jugoslovanstvu ter povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda, hkrati pa je ugotovilo, da Osvobodilna fronta s svojim protiokupatorskim bojem spreminja slovenski narodni znaaj, saj ustvarja nov lik Slovenca borca in upornika. Toke so v Osvobodilno fronto vkljuene skupine zavezovale k medsebojni lojalnosti ter napovedale, da bo Osvobodilna fronta po vojni prevzela oblast in uvedla ljudsko demokracijo. Njene dravne oblike in drubene ureditve sicer niso natanneje opredelile, v dveh tokah, ki so ju v vrhu Osvobodilne fronte dodali v zaetku leta 1942, pa so se sklicevale na Stalina Roosevelta in Churchilla ter trdile, da bo o povojnih razmerah odloal narod sam. Osvobodilna fronta je jeseni leta 1941 okrepila ilegalno dejavnost, tevilo njenih aktivistov, propagandnih akcij in sabota pa se je povealo. Od jeseni leta 1941 je voditelje Osvobodilne fronte k stopnjevanju oboroenega odpora vekrat pozvalo tudi jugoslovansko komunistino vodstvo. Stiki med slovenskimi komunisti in Centralnim komitejem KPJ ter Glavnim oziroma Vrhovnim tabom narodnoosvobodilnih odredov Jugoslavije, ki sta se nahajala v Srbiji, so bili v zaetku vojne neredni in negotovi. Pomembna vez med komunistinim vrhom v Sloveniji in jugoslovanskim komunistinim vodstvom v Srbiji je bil Edvard Kardelj, ki je bil lan glavnega oz. vrhovnega taba jugoslovanske partizanske vojske in je slovenske voditelje iz Srbije spodbujal k politini budnosti in mobilizaciji prebivalstva. Pod vplivom taknih priporoil in prepriani v naglo zmago Rdee armade so se v slovenskem komunistinem vrhu proti koncu leta 1941 odloili za zaostrovanje odnosov z nasprotniki odpora in nove, tvegane vojake akcije. Do januarja leta 1942 so pripadniki VOS in partizani v Ljubljani in okolici ter drugod na slovenskem ozemlju usmrtili ve kot 120 ljudi, ki so jih po sovjetskem zgledu razglasili za belogardiste. Ko je v zaetku leta 1942 Osvobodilna fronta pozvala k bojkotu italijanskih kulturnih in drugih javnih prireditev ter se zavzela za t. i. kulturni molk, je to e dodatno razdelilo javnost. Poveljstvo partizanskih et je v hudi zimi decembra leta 1941 znova zaelo 403

Brezkompromisna politika komunistinega vrha in vodenja protiokupatorskega odpora je konec leta 1941 in v zaetku leta 1942 povzroila razhajanja in pomisleke tudi med njegovimi nedoumnimi pristai. Samovoljno obraunavanje z nasprotniki, enostransko sklicevanje na Sovjetsko zvezo, obtoevanje jugoslovanskih begunskih politikov za izdajo in slabo nartovane oboroene akcije, ki so zahtevale velike loveke rtve vse to je vzbujalo dvome v iskrenost komunistov in njihovo pripravljenost na sporazumno dogovarjanje z drugimi v Osvobodilno fronto vkljuenimi skupinami. Kritiki komunistinega radikalizma iz vrst Osvobodilne fronte so komunistom priznavali njihove zasluge pri organizaciji odpora in celo vodilno vlogo v gibanju, toda pri tem so svarili pred pretiranim forsiranjem borbenosti in opozarjali, da vojne e ne bo kmalu konec. V stanju, v katerem smo Slovenci, je treba oboroeno akcijo omejiti na dejanja silobrana, je januarja leta 1942 ugotavljal odporu nedvoumno privreni, vendar kritini narodni demokrat Lojze Ude (1896 1982). Ude je dokazoval, da so usmrtitve nasprotnikov Osvobodilne fronte, ki jih je izvajala komunistina varnostna sluba, povzroile ve zla kakor sami ovaduhi. Zavzel se je za njihovo kaznovanje po rednem kazenskem postopku po osvoboditvi, hkrati pa pozival k takni organizaciji slovenske (odpornike) vojske, ki bo usmerjena predvsem k zaiti slovenskih meja. Okupatorji so medtem stopnjevali pritisk na prebivalstvo. Nemke oblasti so od decembra 1941 do julija 1942 samo z ozemlja ob rekah Sotli in Savi izselile okoli 36 000 ljudi, v opuene vasi pa naselile nemke druine, veinoma Koevarje iz Ljubljanske pokrajine (okoli 12 000), ki so se na svojo eljo odselili v rajh. tevilo usmrenih, zaprtih in odpeljanih v nemka taboria se je naglo poveevalo, nemka tajna policija pa je poleg aktivistov in borcev Osvobodilne fronte preganjala tudi njihove druinske lane in sorodnike. Poleti 1942 so zaeli Nemci na Gorenjskem in spodnjem tajerskem mlade moke mobilizirati v nemko vojsko. Istoasno so se mono zaostrile razmere v Ljubljanski pokrajini. Mussolini je januarja 1942 skrb za red in mir v pokrajini zaupal vojski. Mesec dni kasneje so Italijani Ljubljano obdali z 41 km dolgo bodeo ico, da bi njenim prebivalcem prepreili nenadzorovan stik z okolico. V obsenih racijah so zaprli nekaj sto Ljubljananov, 404

Kljub temu se je partizansko gibanje spomladi 1942 znova okrepilo in do julija je nastalo v Ljubljanski pokrajini obseno ozemlje, ki so ga nadzorovale partizanske enote. K taknemu razvoju dogodkov je prispevala italijanska taktika umika vojakih enot v veja naselja, omejevanja na varovanje pomembnejih prometnic ter kazenske pohode zunaj utrjenih postojank. Toda nagel razmah protiokupatorskega boja je bil obenem prepriljiv izraz podpore, ki jo je odpornika ideja uivala med prebivalstvom, kar so priznavali celo nasprotniki Osvobodilne fronte. tevilo partizanskih borcev v Ljubljanski pokrajini je samo od marca do maja 1942 naraslo od 700 na priblino 2500, partizanske oddelke pa so ustanavljali tudi na Gorenjskem, tajerskem in na Primorskem. Sredi leta 1942 so prve organizacije Osvobodilne fronte nastale tudi severno od Karavank na Korokem. Poveljstvo slovenskih partizanskih oddelkov je svojo vojsko po zgledu partizanskih enot drugod v Jugoslaviji razdelilo na ete, bataljone in odrede. Da bi poudarili narodnoobrambno usmeritev gibanja so po zgledu ete in bataljona Ivana Cankarja, ki sta nastala e leta 1941, tudi nekatere nove enote poimenovali po slovenskih pesnikih in pisateljih. Med borci partizanskih enot so prevladovali kmetje in delavci. Med njimi je bilo neprimerno ve katolianov kot komunistov. Komunisti so bili v partizanskih oddelkih v Ljubljanski pokrajini in v t. i. terenskih odborih Osvobodilne fronte, ki so leta 1942 prevzemali oblast na obmojih pod nadzorom partizanskih et, sploh v manjini. Terenski odbori Osvobodilne fronte so pod vplivom komunistinega vodstva, ki je menilo, da je priel as za oblikovanje nove ljudske oblasti, maja 1942 organizirali volitve v narodnoosvobodilne odbore. Ti naj bi predstavljali in izvajali ljudsko oblast. Spomladi 1942 so se iz Ljubljane na ozemlje pod nadzorom partizanskih enot preselili tudi vodstvo Osvobodilne fronte in veina komunistinih voditeljev, izvrni odbor Osvobodilne fronte pa je dober mesec pozneje ustanovil Narodnoosvobodilni svet, ki naj bi kot zaasna demokratina ljudska vlada skrbel za upravne, gospodarske, prosvetne in vojake zadeve na osvobojenem ozemlju. Uspehi in rast partizanstva so spomladi in poleti 1942 med vodilnimi komunisti in njihovimi najbolj vznesenimi aktivisti utrdili preprianje, da se blia odloilni vojni spopad in prihaja as za prehod iz prve, tj. osvobodilne faze v drugo, revolucionarno obdobje boja. V 405

Komunistino nasilje in zaostreni odnosi med komunisti in njihovimi soborci so seveda krepili nasprotnike oboroenega odpora, ki so v razvoju dogodkov videli dokaz ve za trditve o komunistini naravi partizanstva, in komuniste obtoevali, da poskuajo v razmerah okupacije izvesti revolucijo z vsemi njenimi grozotami. Zaupniki Slovenske ljudske stranke so s podeelja poroali, da postajajo partizani za katoliko prebivalstvo veji sovranik od okupatorja, delno pa so takne obutke sami irili in spodbujali. Na javno mnenje so imeli velik vpliv v Ljubljani izhajajoi strankarski asopisi, ki so kljub velikemu tevilu katolianov med partizani in v Osvobodilni fronti celotno gibanje oznaevali kot komunistino. Misel, da je dobil slovenski narod ob okupatorjih e notranjega sovranika, so javno izraali tudi slovenski politiki v Londonu. Med slovenskimi strankarskimi voditelji v Londonu in Ljubljani se je tako uveljavilo stalie, da morajo tradicionalne slovenske politine stranke na tesneje strniti svoje vrste. Marca 1942 so njihovi predstavniki v Ljubljani tako ustanovili skupen ilegalni organ Slovensko zavezo. Slovenska zaveza je kot zakonito slovensko oblast priznavala slovenske politine predstavnike v Londonu, za zakonito vojsko na jugoslovanskem ozemlju pa enote pod poveljstvom generala Mihailovia. Njeni ustanovitelji so k sodelovanju povabili tudi komuniste, kar pa je bilo tedaj e povsem nerealno. Poskusi zmernejih pristaev Osvobodilne fronte in tradicionalnih politinih taborov, da bi se z Osvobodilno fronto dogovorili za pomiritev in prepreili bratomorni spopad med Slovenci, niso uspeli, vodstvo v Slovenski zavezi pa je postopoma prevzela Slovenska ljudska stranka.

406

OSVOBODILNI BOJ, REVOLUCIJA IN KOLABORACIJA

Del slovenskih politikov, ki so dotlej le z besedami in z propagandnimi sredstvi zavraali Osvobodilno fronto in partizanstvo, se je spomladi 1942 odloil e za drugo, skrajno usodno dejanje. Komunistom in Osvobodilni fronti je napovedal odkrit boj in podporo zanj iskal pri italijanskih okupatorjih. Prvi so se za ta korak odloili pripadniki predvojnega katolikega akademskega kluba Straa. Straarji in njihov mentor Lambert Ehrlich so bil med najbolj brezkompromisnimi nasprotniki Osvobodilne fronte in so komuniste od zaetka protiokupatorskega odpora obtoevali, da odporniko gibanje izrabljajo za uresniitev revolucionarnih nartov. Nasilni komunistini obrauni z nasprotniki so, kot se je zdelo, njihove obtobe potrjevali. Straarji so tako e marca 1942 sodelovali z italijansko policijo pri odkrivanju in zaslievanju pristaev Osvobodilne fronte. Ehrlich je spomladi leta 1942 odlono kritiziral italijansko zasedbeno politiko. V spomenici, ki jo je izroil italijanskim predstavnikom, je trdil, da je italijanska oblast v Ljubljanski pokrajini kljub prikljuitvi Italiji zaasne narave, saj ima kraljevina Jugoslavija v Londonu e naprej mednarodno priznano vlado in torej e ni dokonno razpadla. To naj bi pomenilo, da bo tudi o prihodnji usodi slovenskega ozemlja odloala ele mirovna konferenca po vojni. Toda hkrati je italijanske oblasti pozval, naj omogoijo ustanovitev avtonomne slovenske varnostne slube, ki bo prebivalstvo varovala pred partizanskim in komunistinim nasiljem. Podobne predloge so na Italijane naslovili tudi ljubljanski upan Juro Adlei, nekdanji ban Marko Natlaen, kof Roman in bivi jugoslovanski general Leon Rupnik (18801946), ki je predlog za ustanovitev slovenskih varnostnih enot vojako utemeljil. Istoasno je prilo do delno spontanega, delno organiziranega odpora proti partizanskemu gibanju v nekaterih krajih na Dolenjskem. Organiziranje oboroenih protipartizanskih skupin je podpirala duhovina, ponekod pa so duhovniki ustanavljanju protipartizanskih oddelkov tudi nasprotovali in se opredeljevali za partizansko stran. Vpraanje odnosa do partizanstva in kakna naj bo slovenska politika v razmerah okupacije, je namre razdelilo tudi katoliko duhovino. Na spodnjem tajerskem so Nemci z duhovniki vse od zaetka vojne ravnali zelo nasilno. Zapirali so jih, jih izseljevali in jih ve celo usmrtili. kofa Tomaia so v Mariboru osamili in konfinirali. Tomai je duhovnike in vernike leta 1941 resda pozval, naj se vzdrijo nezakonitih protiokupatorskih dejanj, toda z Nemci ni bil pripravljen sodelovati in tudi duhovniki so, kolikor jih je po nemkih izselitvah v lavantinski kofiji e ostalo, marsikje podprli odporniko gibanje in se mu pridruili. Podobne 407

Italijanske oblasti so se dobro zavedale, da so tudi nasprotniki Osvobodilne fronte in partizanstva nenaklonjeni okupaciji in je njihov pravi politini cilj obnovitev Slovenije v demokratizirani jugoslovanski dravi, razirjeni s Slovenci poseljenimi podroji Julijske krajine in Koroke. Toda poleti 1942 so sprejele ponudbo slovenskih strankarskih voditeljev, ki so predlagali ustanovitev protipartizanskih enot. Oboroene skupine, ki so e nastale, so legalizirale, obenem pa z orojem in drugo opremo omogoile nastanek novih. Od julija 1942 je zaelo v okolici Ljubljane, na Dolenjskem in na Notranjskem rasti tevilo vakih stra, ki so zdruevale nasprotnike partizanstva. eprav so imele vake strae v prvi vrsti obrambne naloge, so sodelovale tudi v italijanskih vojakih operacijah. Pristopanje k vakim straam je bilo sprva prostovoljno, vendar se je pritisk k vkljuevanju vanje naglo veal. Med njihovimi posebej vnetimi organizatorji so bili aktivisti ljudske stranke in duhovniki. Ti so imeli skupaj s katoliko stranko v protipartizanskih enotah tudi najveji vpliv in so nasprotovali poskusom liberalnih in etnikih voditeljev, da bi z vakimi straami okrepili etniko gibanje. Italijanske oblasti so vake strae avgusta 1942 povezale v Prostovoljno protikomunistino milico (Milizia Volontaria Anti-comunista MVAC), ki jo je vodil poseben vojaki urad v Ljubljani, vake strae in oddelke MVAC pa so nadzirali italijanski astniki. Italijani so v nekaj ve kot tirih mesecih trajajoi protiodporniki ofenzivi poleti in jeseni leta 1942 dobesedno preesali Ljubljansko pokrajino, hkrati pa se je na njenem ozemlju razplamtel bratomorni spopad, ki je imel znailnosti dravljanske vojne. Italijanska vojska je vekrat razbila partizanske enote. Zlasti v zaetku ofenzive je zelo nasilno nastopala tudi proti civilnemu prebivalstvu. Pri odkrivanju, preganjanju in pobijanju pristaev Osvobodilne fronte 408

Potem ko se je nemki in italijanski vojaki pritisk nekoliko umiril, Rdea armada pa je pri Stalingradu konno izborila teko priakovano zmago, je bilo slovensko komunistino vodstvo prepriano, da je priel as za utrditev komunistinega, e dotlej vodilnega poloaja v odpornikem gibanju. Posebej so jih motili katoliki zavezniki, ki so imeli pomembno vlogo pri obnovi partizanske vojske po italijanski ofenzivi, saj so ji s svojim ugledom pridobili najve novih pripadnikov. Politina mo kranske skupine in njena tenja po lastni politini organizaciji sta se poveali, hkrati pa so se zaostrili njeni odnosi s komunisti, ki organizacijske samostojnosti, kot so jo imeli sami, niso bili pripravljeni dopustiti nikomur med zavezniki. Za komunistine voditelje so bile predstave o Osvobodilni fronti kot koaliciji enakopravnih protiokupatorskih zaveznikov preprosto nesprejemljive, saj so boj proti okupatorjem od zaetka razumeli kot uvod v revolucijo. Od jeseni 1942 je nanje vse bolj pritiskalo tudi jugoslovansko partizansko in komunistino vodstvo. To se dotlej zveine ni vmeavalo v slovenske razmere, s krepitvijo in iritvijo partizanskega gibanja na obmoju nekdanje Jugoslavije pa je elelo poenotiti njegovo vojako in politino organizacijo. Drugod na jugoslovanskem ozemlju partizanstvo ni imelo podobne pluralne zasnove kot slovenska Osvobodilna fronta, zato so v jugoslovanskem komunistinem vrhu menili, da je treba slovensko odporniko gibanje trdneje spraviti pod komunistini nadzor. Slovenski komunistini voditelji so tako konec februarja 1943 predloili predstavnikom katolianov in liberalcev v Osvobodilni fronti v podpis izjavo (po kraju podpisa v Polhograjskih dolomitih je postala znana kot Dolomitska izjava), v kateri so ti komunistom priznali vodilno vlogo v odpornikem gibanju in pravico do lastne politine stranke, sami pa so se odrekli svojim politinim organizacijam in celo svojim aktivistom. Z Dolomitsko izjavo so si komunisti tudi formalno podredili svoje zaveznike. Odloitvi, da imajo svojo politino organizacijo in aktiviste v Osvobodilni fronti le komunisti, privrenci 409

K mirnemu razpletu komunistinega udara v vodstvu slovenskega partizanskega gibanja je pomembno prispeval razmeroma ugoden razvoj odpornikih akcij spomladi 1943. Partizanski enote so namre dosegle ve vojakih uspehov, novi partizanski oddelki pa so nastajali ne le v Ljubljanski pokrajini, temve tudi drugod, posebej na Gorenjskem in Primorskem. Partizansko vodstvo je svoje enote znova reorganiziralo in v priakovanju zaveznikega izkrcanja na Jadranu usmerilo napade na eleznike in cestne povezave. Junija 1943 se je glavnemu tabu slovenskih odpornikih enot v koevskih gozdovih kot odposlanec britansko-amerike vojake misije pridruil major William Jones, mesec dni kasneje pa so slovenski partizani dobili tudi prvo zavezniko pomo v oroju. Toda hkrati se je nadaljeval in iril bratomorni dravljanski spopad. Potem ko je Vos oktobra 1942 ubila bivega bana Natlaena in so italijanske oblasti za povrailo v Ljubljani ustrelile 24 talcev, so komunisti v Ljubljani prenehali z likvidacijami uglednih nasprotnikov. V asu italijanske ofenzive se je umirilo tudi komunistino nasilje nad civilnim prebivalstvom na Dolenjskem in Notranjskem. Vseeno irjenja protipartizanskih vakih stra ni bilo ve mogoe ustaviti. Maja 1943 je bilo v Ljubljanski pokrajini vanje vkljuenih e 6000 mo. Voditelji tradicionalnih strank so bili spomladi 1943 tako kot vodstvo Osvobodilne fronte prepriani, da se naglo bliata odloilni vojni preobrat in zavezniko izkrcanje. Zato so si prizadevali strniti svoje sile in se pripraviti na obraun s komunisti, ki so jih teli za svoje glavne nasprotnike. Prizadevanja posameznikov, ki so sprte strani pozivali k premirju in spravi so bila v taknih razmerah neuspena. kof Roman je v zaetku leta 1943 pod pritiskom svoje okolice pretrgal stike s katoliani v Osvobodilni fronti, partizanstvo pa ponovno obsodil kot brezbono komunistino gibanje. Toda spomladi istega leta so zahteve po pogajanjih predstavnikov obeh najvejih slovenskih strank z vodstvom Osvobodilne fronte zaele prihajati tudi iz Londona. Slovenski politiki v Londonu, ki so se zaradi sodelovanja strankarskih voditeljev z Italijani znali v zelo neprijetnem poloaju, so nasprotnike Osvobodilne fronte preprievali, naj poskuajo s komunisti in njihovimi zavezniki skleniti premirje ter ustaviti bratomorni boj. Vendar prave volje pomiritev ni bilo. Maja 1943 je pobudo za premirje med Osvobodilne fronte in njenimi slovenskimi nasprotniki podprl tudi kof Roman, junija pa so se v prid pogajanjem izjasnili e zmernei v katoliki in liberalni stranki. Toda v vodstvu Osvobodilne fronte so si nenadno pripravljenost nasprotnikov na 410

Spopadi med partizani in njihovimi slovenskimi nasprotniki so pri tem vse bolj usodno delili civilno prebivalstvo v Ljubljanski pokrajini, ki se je marsikje brez jasneje lastne odloitve in slike o dogodkih znalo na eni ali drugi vojskujoi se strani. V taknih razmerah nepomirljive narodne razdeljenosti se je 8. septembra 1943 in v dneh, ki so sledili, po slovenskem ozemlju razirila vest o kapitulaciji Italije.

RAZMAH PARTIZANSTVA IN RUPNIKOVA LJUBLJANSKA POKRAJINA

Partizanska vojska je bila na italijanski zlom dobro pripravljena. Vodstvo partizanskih enot, ki je e maja 1943 navezalo stik z italijanskimi vojakimi poveljniki, se je na Dolenjskem z italijanskimi astniki dogovorilo, da bodo partizanski oddelki njihovim enotam omogoili umik proti morju in proti Italiji, e jim bodo ti prepustili oroje. Partizanske enote so tako v notranjosti Ljubljanske pokrajine in na Primorskem razoroile nemajhen del italijanskega vojatva ter zasegle precej tekega oroja, ki ga dotlej niso imele. Vodstvo Osvobodilne fronte je poleg tega razglasilo splono mobilizacijo in z mobiliziranci, prostovoljci ter povratniki iz italijanskih tabori povealo svojo vojako mo. Po kapitulaciji Italije je delovalo na slovenskem ozemlju kar pet partizanskih divizij z okoli 20 000 borci. Hkrati je prilo med slovenskim prebivalstvom na Primorskem do mnoinega vkljuevanja v odpornike enote. Oblast na ozemlju po nadzorom partizanskih et je prevzel Narodnoosvobodilni svet, vrhovni plenum Osvobodilne fronte pa je 16. septembra 1943 razglasil prikljuitev Primorske k svobodni in zdrueni Sloveniji v svobodni in demokratini Jugoslaviji. Na Primorskem med Slovenci ni prilo do bratomornega spopada kot v Ljubljanski pokrajini, kar je bila na eni strani posledica na vse sloje razirjene, v predvojnim izkunjah z italijanskim faizmom utrjene protifaistine usmerjenosti prebivalstva, na drugi pa pronejega in strpnejega obnaanja katolikih in komunistini voditeljev kakor v osrednji Sloveniji. V nasprotju s partizanskim gibanjem, ki je po kapitulaciji Italije doivljalo pravi polet, so se protipartizanske in protikomunistine enote znale v velikih teavah. Del pripadnikov vakih stra se je po odhodu Italijanov umaknil v nemke postojanke in v Ljubljano, ki so jo e na dan italijanske predaje zasedli nemki vojaki. Drugi del vakih straarjev in del etnikov pa se je v priakovanju zaveznikega izkrcanja v Istri utrdil v vasi Grarice in na gradu Turjak juno od Ljubljane. Partizanska vojska je njihove utrdbe zavzela in zajela ve kot 1200 411

Nemci so slovensko ozemlje, ki je bilo do italijanskega zloma pod Italijani, vkljuili v novoustanovljeno operacijsko cono Jadransko primorje s srediem v Trstu. Med estimi pokrajinami, ki so jo sestavljale, je bila tudi Ljubljanska. Ta je ohranila dotedanje meje, nemke oblasti pa so ji podobno kot drugim pokrajinam operativne cone podelile omejeno samoupravo. Med razlogi za takno politiko, ki se je bistveno razlikovala od nemkega reima na tajerskem, Korokem in Gorenjskem, so bile spremenjene razmere na evropskih bojiih, ki so zaposlovala vse ve nemkega vojatva. Na elo Ljubljanske pokrajine so postavili dotedanjega ljubljanskega upana generala Leona Rupnika, ki je bil podrejen vrhovnemu komisarju operacijskega obmoja Friedrichu Rainerju v Trstu. Rupnik je imel ob sebi nemke svetovalce. Ljubljanska pokrajina je dobila pod Nemci in Rupnikom v nekaterih pogledih celo vejo avtonomijo kot pod Italijani. Drugim pokrajinam operacijske cone Jadransko primorje, v katerih so iveli Slovenci, so naelovali prefekti italijanske narodnosti. Pri tem so Nemci kljub italijanskemu nasprotovanju tudi v teh pokrajinah ponekod dopuali slovensko obinsko upravo, slovenske ole in celo slovenske protipartizanske oddelke. Toda hkrati so skrajno nasilno nastopali proti partizanskemu gibanju in njegovim simpatizerjem. Nemke policijske in SS enote so unievale vasi in naselja, streljale in obeale talce ter v Riarni pri Trstu uredile zaporniko taborie, v katerem so ubili ve tiso Judov, Slovencev in Italijanov. Veina slovenskih strankarskih politikov v Ljubljanski pokrajini ni hotela neposredno sodelovati z Rupnikom. Rupnikovi zaupniki in sodelavci so bili zato predvsem mlaji moje iz liberalnih in katolikih vrst. Rupnika je fascinirala nemka vojaka mo in vsaj sprva je verjel, da bo Hitlerju uspelo vzpostaviti nov evropski red z Nemijo na elu. Slovensko prihodnost je videl v avtonomni slovenski enoti pod nemkim protektoratom, glavnega slovenskega nasprotnika pa v komunizmu in partizanstvu. Tako se je skupaj z voditelji vakih stra e septembra 1943 zavzel za ustanovitev oboroenih enot, ki so pod imenom Slovensko domobranstvo zdruile dotedanje in nove protipartizanske oz. protikomunistine borce. Domobranske enote so po dogovoru z Nemci, ki so jih oboroili in plaevali kot pomono 412

Domobranci so vojako obvladovali okolico Ljubljane, kjer so uivali najvejo podporo prebivalstva, moneje postojanke pa so imeli e na Dolenjskem in Notranjskem. Toda velik del Ljubljanske pokrajine je e naprej nadzorovala partizanska vojska. Vodstvo Osvobodilne fronte in partizanskega gibanja je po kapitulaciji Italije sklicalo zbor narodnih predstavnikov z vsega slovenskega ozemlja, ki naj bi gibanju zagotovil ire legitimne temelje. Zbor, ki naj bi imel funkcijo odpornikega parlamenta, se je sestal v zaetku oktobra 1943 v Koevju, na njem pa so poleg 640 odposlancev iz raznih delov Slovenije sodelovali tudi zastopniki jugoslovanskega partizanskega in komunistinega vrha. Prisotni so kot najviji organ nove slovenske oblasti - izvolili Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Hkrati so sprejeli sklep o slovenski vkljuitvi Jugoslavijo, ki bo vsem svojim narodom zagotavljala enakopravnost. Izbrali so tudi delegacijo, ki naj bi novembra 1943 odpotovala v bosansko mesto Jajce, da bi slovensko gibanje zastopala na zasedanju vrhovnega organa jugoslovanskega partizanskega gibanja Protifaistinega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). Zveze slovenskih odpornikih voditeljev z jugoslovanskim partizanskim in komunistinim vrhom so bile do leta 1943 e precej negotove. Za stike po komunistini liniji je skrbel zlasti Edvard Kardelj, ki je preivel precejen del vojne v Titovi okolici. Pritisk k poenotenju in centralizaciji partizanskega gibanja, ki ga je bilo utiti od jeseni 1942, so slovenski partizanski voditelji sprva odklanjali. Slovenski odposlanci so tako tudi na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu 29. in 30. novembra 1943 zastopali stalie, da mora biti nova 413

Nemci so poskuali v drugi polovici septembra 1943 z veliko ofenzivo raziriti oblast na ozemlje, ki je prilo po kapitulaciji Italije v partizanske roke. V bojih, ki so zajeli Ljubljansko pokrajino, Primorsko in Gorenjsko in so se nadaljevali e v zimo 1943, so prizadejali odpornikemu gibanji hude izgube. Toda partizanske enote so uspeno obnavljale svoje vrste in po umiku nemkih in domobranskih oddelkov ponovno prevzemale nadzor nad izgubljenimi obmoji. Hkrati so vojako dejavnost irile na pokrajine, kjer se je odporniko gibanje poasneje razvijalo. Marca 1944 so se anglo-ameriki misiji v koevskih gozdovih, kjer se je nahajalo odporniko vodstvo, pridruili odposlanci Rdee armade. To je med slovenskimi komunisti, ki so bili e nestrpni zaradi sovjetskega obotavljanja pri podpori jugoslovanskim partizanom, povzroilo veliko navduenje. Komunistini voditelji so se zaeli spomladi 1944, ko se je ponovno zdelo, da konec vojne ni dale, nartno pripravljati na prevzem oblasti in povojni politini red, ki naj bi prepreil povratek vestrankarstva in zagotovil oblikovanje ljudske vlade pod komunistinim vodstvom. Februarja 1944 se je v rnomlju sestal na koevskem zboru izvoljeni SNOO, ki se je preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet in se razglasil za najvije slovensko zakonodajno in predstavniko telo. Njegovo predsedstvo je imelo vlogo partizanske vlade. Komunistini vrh in vodstvo Osvobodilne fronte sta tako postopno vzpostavljala novo upravno, sodno in politino oblast, ki je imela svoj aparat, svoje uradnike in svojo hierarhijo. V nastajajoem sistemu je imela eno kljunih mest politina policija, ki naj bi partizansko gibanje itila pred okupatorjevimi zaupniki, v resnici pa je bila predvsem komunistino orodje za obraunavanje z nasprotniki. Spomladi 1944 so poskuali svoje vrste moneje strniti tudi Rupnikovi domobranci. V tabu domobranske vojske so prili na misel, da bi njihovo notranjo povezanost okrepili z 414

V drugi polovici leta 1944 so se vse v spopadih udeleene strani pripravljale na konec vojne. Slovensko partizansko vodstvo je po sporazumu med Josipom Brozom Titom in predsednikom jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu Ivanom ubaiem junija 1944 o medsebojni podpori in sodelovanju, ki je jugoslovanskemu partizanskemu gibanju pridobil mednarodno zavezniko priznanje, razglasilo amnestijo za pripadnike domobranskih in drugih protipartizanskih oddelkov. V jugoslovanskem in slovenskem komunistinem vrhu so bili potem, ko je Tito avgusta 1944 obiskal zaveznika poveljstva v Italiji in se v Neaplju sestal z britanskim premierom Churchillom, e bolj kot prej prepriani, da bo prilo do zaveznikega izkrcanja na Jadranu ali Balkanu. Zato so pripravili narte za delo slovenskih odpornikih oblasti pod zavezniko zasedbo in se sami pripravljali na imprejnjo zasedbo Trsta in Primorske. e januarja 1944 je bil pri vodstvu slovenskega partizanstva ustanovljen znanstveni intitut, ki je pod vodstvom zgodovinarja Frana Zwittra (190588) in ob sodelovanju ve uglednih izobraencev in strokovnjakov zbiral gradivo za povojna mejna in meddravna pogajanja. Njihov cilj je bil na osnovi strokovne dokumentacije ugotoviti in doloiti narodno-jezikovne meje novodobne Zdruene Slovenije, ki naj bi postala avtonomna enota federativne Jugoslavije, hkrati pa zbrati gradivo za mirovno konferenco. 415

Toda istoasno so se na vsem slovenskem ozemlju nadaljevale sovranosti in spopadi. Nemci so poskuali obmoja med Italijo, Jadranom in Alpami pred prihodom zaveznikih sil oistiti partizanstva in so stopnjevali pritisk ne le na odporniko gibanje, temve tudi na civilno prebivalstvo. Partizanske enote so napadale in ruile prometnice in si prizadevale iriti in okrepiti osvobojena obmoja. Pripadniki tajnih in varnostnih slub so e naprej razkrinkavali nasprotnike in brez sojenja obraunavali z njimi. Gestapo je spomladi 1944 odkril z Britanci povezane obveevalce v Sloveniji in na Hrvakem, nato pa od junija do oktobra 1944 pozaprl in pregnal v koncentracijska taboria nekaj sto aktivistov in privrencev slovenske katolike in liberalne ilegale. V taknih razmerah je poleti 1944 konno prenehala delovati Slovenska zaveza.

ZADNJI VOJNI MESECI: ZMAGOVALCI IN PORAENCI

Jeseni 1944 sta se zaeli na bliajoi nemki poraz pripravljati tudi vodstvi obeh najvejih slovenskih politinih strank. Vsaj del njihovih voditeljev se je dobro zavedal, da je bil po zaveznikem priznanju partizanske vojske in ob dejstvu, da sami niso uspeli organizirati dejavnejega protiokupatorskega odpora, njihov poloaj skrajno negotov. V zaetku decembra 1944 so ustanovili Narodni odbor, ki naj bi prevzel slovensko politino vodstvo. Na prevzem oblasti po vojni so se podobno kot njihovi komunistini tekmeci resno pripravljali, toda za seboj niso imeli vojake sile, saj je domobranstvo ostajalo pod Rupnikovim in nemkim vplivom, in tudi ne pomembneje podpore prebivalstva, saj so z njim v vojnih letih veinoma izgubili neposreden stik. Njihovi politini narti in elje so temeljili predvsem v upanju, da bodo slovenska obmoja po vojni zasedli zahodni zavezniki in predvojne stranke priznali kot legitimne slovenske zastopnike. V tem smislu so se skupaj z nekaterimi emigrantskimi politiki obraali na Britance in jih pozivali, naj im prej poseejo v slovenski prostor in prepreijo prevlado komunistov. e oktobra 1944, ko je jugoslovanska partizanska vojska s pomojo Rdee armade zasedla Beograd, pa je postajalo jasno, da se neizprosno blia povsem drugaen konec vojne, kot so ga eleli slovenski strankarski politiki. Konec marca je Rdea armada, ko je na poti proti Avstriji skupaj s prekmurskimi partizani osvobodila Prekmurje, prvi in zadnji posegla na slovenska tla. Aprila pa je na pohodu proti Istri in Trstu prestopila hrvakoslovensko mejo tudi 4. armada jugoslovanske vojske. Z vkljuitvijo slovenske partizanske vojske, ki je spomladi 1945 tela okoli 37 000 borcev, v jugoslovansko armado je bilo aprila in maja 1945 konec slovenske vojake samostojnosti. Slovenske in jugoslovanske partizanske 416

Narodni odbor je 3. maja 1945 v Ljubljani sklical sestanek predvojnih slovenskih poslancev in nekaterih najzvestejih strankarskih pristaev. Zbrane je razglasil za slovenski parlament, ki je ob sklicevanju na razne zaveznike izjave razglasil narodno dravo Slovenijo kot sestavni del demokratine in federativne kraljevine Jugoslavije. Partizane in prebivalstvo so zborovalci pozvali k spravi in prenehanju sovranosti. Vse to pa seveda ob veliki premoi partizanske vojske ni imelo ve nobenega pomena. Ko so Nemci 5. maja 1945 v Ljubljani predali oblast Narodnemu odboru, so se general Rupnik, kof Roman in najvidneji slovenski strankarski voditelji e pripravljali na beg proti Avstriji. Istega dne je bila v Ajdovini razglaena slovenska partizanska vlada, ki ji je naeloval Boris Kidri. tiri dni pozneje 9. maja 1945 so partizanske enote zasedle Ljubljano. Druga svetovna vojna je tako kot na obmoju celotne Jugoslavije tudi na slovenskem ozemlju zahtevala velike loveke rtve. Po raziskavah Intituta za novejo zgodovino naj bi v letih 194146 na ivljenje najmanj 95 000 ljudi, ki so leta 1941 iveli na ozemlju dananje drave Slovenije. Med vojnimi rtvami naj bi bilo ve kot 27 000 partizanskih borcev, okoli 36 000 civilistov, priblino 3500 pripadnikov protipartizanskih enot ter preko 12 000 mobilizirancev v nemko in italijansko vojsko. Med rtvami naj bi bilo tudi priblino 1000 Nemcev in okoli 550 Judov s slovenskega ozemlja. V isti sapi naj bi v asu vojne samo nemki okupatorji zaprli 40 000 oseb, jih 30 000 do 40 000 vpoklicali v nemko vojsko, 15 000 poslali v koncentracijska in druga taboria (med drugim v Dachau, Auschwitz, Mauthausen), ve kot 3400 pa so jih ustrelili kot talce. Nekaj desetinam ljudi so izrekle smrtno kazen italijanske oblasti, ki so prav tako ustrelile 145 talcev. Madarsko nasilje v Prekmurju je imelo zaradi slabe razvitega odpora manji obseg. Ve kot 14 000 slovenskih civilistov in pripadnikov protipartizanskih enot pa so potem, ko je bila vojna e konana, brez sojenja pobile e nove slovenske in jugoslovanske oblasti. e pritejemo rtve povojnih pobojev k rtvam vojnega asa, je na ozemlju dananje drave Slovenije v letih 194146 zaradi vojnega in povojnega nasilja izgubilo ivljenje najmanj 9.8 odstotka tedanjega prebivalstva (od tega najve v Ljubljanski pokrajini in na Gorenjskem). Ocene okupatorskih izgub (nekaj ve kot 6000 nemkih in nekaj manj kot 1500 na slovenskih tleh padlih 417

Vojna je mono prizadela tudi gospodarstvo in materialno izrpala prebivalstvo. Vsi trije okupatorji, ki so si leta 1941 razdelili Dravsko banovino, so teili h kar najuinkoviteji vkljuitvi njenih potencialov v svoja gospodarstva. Nemci so rudnike in industrijske obrate na tajerskem in Gorenjskem preusmerili v vojno proizvodnjo, kar je sprva pospeevalo gospodarsko rast in vealo tevilo delovnih mest. Obenem so investirali v energetske vire, v infrastrukturo in industrijske panoge, ki so bile zanimive za vojsko. V Ljubljanski pokrajini ni bilo pomembneje industrije, zato so Italijani v vejem obsegu izkoriali predvsem gozdove. Najve materialne in gospodarske kode je nastalo v zadnjih vojnih mesecih, ko so vse v vojskovanje zapletene strani z zaveznikim letalstvom vred unievale prometne ter industrijske in druge objekte. Glavno breme oskrbe in prehranjevanja partizanske vojske je nosilo kmeko prebivalstvo. T. i. narodni davek in posojilo svobode, ki ju je Slovenski narodnoosvobodilni odbor uvedel jeseni 1941, kmalu nista ve zadostovala, zato so se partizanski intendanti poleg prostovoljnega posluevali prisilnega odkupa in rekvizicij. Poseben problem je predstavljala oskrba sanitetne in zdravstvene slube. V asu vojne je na slovenskem ozemlju delovali 121 skrivnih partizanskih bolnininih enot. Sanitetni material in zdravila so delno pridobivale prek pristaev in iz okupatorskih zalog, delno pa s pomojo zaveznikov. Slovenske ole so v prvih dveh letih delovale samo v Ljubljanski pokrajini. Italijani v nasprotju z Nemci, ki so takoj v zaetku okupacije ukinili slovensko olstvo, niso odloneje spreminjali olskega sistema. Poleg osnovnega olstva so v Ljubljanski pokrajini ohranila odprta vrata uiteljia, strokovne ole, univerza ter druge kulturne ustanove. Rupnikova uprava je poskuala po kapitulaciji Italije olske razmere vrniti v predvojno stanje. Po italijanski kapitulaciji so odprli slovenske ole tudi na Primorskem in Gorikem.. e spomladi 1942 pa je svoje olstvo organiziralo tudi partizansko gibanje. Partizansko olstvo, ki je bilo seveda mono odvisno od poteka bojev in vojnih razmer, se je razmahnilo zlasti po kapitulaciji Italije. Ves as vojne pa se je sprva res predvsem v Ljubljanski pokrajini in ele po kapitulaciji Italije tudi na Primorskem ter drugod vsaj v omejeni obliki nadaljevalo tudi slovensko kulturno in znanstveno ivljenje. Vse veje in pomembneje protipartizanske in odpornike politine skupine so imele svoje asopise, izhajale pa so tudi strokovne publikacije in leposlovne knjige. Raziskovalci in ustvarjalci, ki se niso aktivneje prikljuili vojskujoim se taborom, so se veinoma izogibali aktualnih tem, se prilagajali politinemu poloaju ali pa so zlasti v leposlovnih delih izraali grozo zaradi vojnih strahot. Toda hkrati se je v dilemi 418

Tragini razvoj vojnih dogodkov, ki je v letih 194145 pripeljal do bratomorne vojne in komunistine prevlade na slovenskem ozemlju, je imel korenine v predvojni jugoslovanski in slovenski politini negotovosti, v pomanjkanju demokratine tradicije med Slovenci, predvsem pa v socialni ibkosti ter nazorsko-politini razcepljenosti slovenskega meanstva, ki tudi ob izbruhu vojne ni znalo odloneje in enotneje opredeliti temeljnih nacionalnih interesov. Le z majhno avtoriteto, omahljivostjo in nesposobnostjo slovenskih strankarskih elit, da bi v zaetku vojne doloneje opredelile narodnopolitine cilje in okoli sebe strnile odporniko razpoloeno prebivalstvo, je mogoe razloiti nagel uspeh nekaj ve kot tiso komunistov, ki v letih 1941-1945 organizirali mnoini protiokupatorski odpor in ga spremenili v komunistino revolucijo. Dravljanska vojna, ki je na Slovenskem izbruhnila v asu okupacije, je bila na ideolokem in politinem planu predvsem rezultat spopada med dvema avtoritarnima nazoroma, med boljevikim komunizmom in katolikim klerikalizmom. tevilo slovenskih komunistov je bilo pri tem e leta 1943 presenetljivo majhno (vsega 1212, od tega 550 v partizanskih enotah). Do obutne pomnoitve lanstva slovenske komunistine stranke je prilo ele po kapitulaciji Italije (spomladi leta 1944 je tela slovenska komunistina partija 8373 lanov). Demokratino usmerjene skupine in posamezniki, ki so se v protiokupatorskem boju povezovali s komunisti, z njimi niso delili njihovih prevratnikih idej. Toda preprianje, da morata biti povojna Slovenija in Jugoslavija ne le narodno, temve tudi socialno pravineji in bolj demokratini od predvojnih, je imelo iroko podporo tudi med komunistinimi zavezniki nekomunisti. Mnogi med njimi so si neprikrito komunistino tenjo po politini nadvladi tako razlagali kot skrajnost, ki jo bo po vojni mogoe omejiti, 419

Pri presoji razmer na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno seveda ne kae pozabiti jugoslovanskega okvira. Po razpadu Kraljevine Jugoslavije leta 1941 so bili komunisti s partizanstvom, ki so ga vodili, edino odporniko gibanje, ki je zajelo veliko veino ozemlja predvojne jugoslovanske drave. Tradicionalne slovenske stranke in politine skupine so sicer razen nekaj izjem tudi med vojno zagovarjale obnovitev Jugoslavije, toda njihova povezava z Jugoslavijo je potekala predvsem prek zahodnih zaveznikov in Londona. Slovenski komunisti so imeli v tem pogledu prednost, ki jim je dodatno pomagala k zmagi. Komunicirali so predvsem s somiljeniki na jugoslovanskih tleh in le v nujnih primerih tudi s tistimi v tujini. Tako so bili leta 1945, ko so jugoslovanski strankarski voditelji v emigraciji in doma ele oblikovali nove politine strategije in zaveznitva, skupaj s komunisti drugod v Jugoslaviji edina politina sila z vsejugoslovanskim zaledjem, vplivom in prestiem.

ZMAGOSLAVJE ZMAGOVALCEV
Pozdravljena jugoslovanska vojska na osvobojeni slovenski zemlji, je 9. maja 1945 ob osvoboditvi Ljubljane zapisal duhovnik in pisatelj Fran Saleki Fingar. Pridi z oljkovo mladiko miru, ki naj vcvete v novi dobi za novo delo v potenosti in pravinosti, v trudu in znoju, v spotovanju resnine svobode, ki je v tem, da radi sluimo pravinim zakonom v prid nai skupnosti. V to skupno soitje naj nas ne drui nobeno nasilje vse naj bo sad nezlagane in nesebine ljubezni. Vendar je tudi pristavil: Ne slepimo ne sebe ne drugih z zlato dobo, ki nam jo obetajo ... Zlato te dobe je e sila globoko zakopano in bo treba krvavih uljev, da ga izgrebemo. Slovensko prebivalstvo je konec vojne priakalo z navduenjem in olajanjem, marsikje pa tudi s tesnobo in strahom. V mestih in na podeelju so partizanske enote pozdravljali s cvetjem in petjem, toda v isti sapi so se zlasti v osrednji Sloveniji za umikajoo se nemko vojsko vile dolge kolone beguncev. Zmagovalci, ki so napovedovali naglo obnovitev poruene domovine ter nacionalno in socialno pravineji drubeni red kot je bil predvojni, so uivali mnoino ljudsko podporo. Vseeno za klice k strpnosti in domoljubni miroljubnosti niso imeli posluha. Povojni obraun z nasprotniki partizanstva in okupatorskimi sodelavci je bil v Sloveniji kot drugod v Jugoslaviji krut in neizprosen. Boris Kidri je 5. maja 1945, ko je prevzemal funkcijo predsednika prve povojne slovenske vlade, resda 420

Nove oblasti so zaele neposredno po osvoboditvi s pomojo aktivistov, narodnoosvobodilnih odborov, policije in tajne policije prave in domnevne kolaborante ter nasprotnike partizanstva in komunizma preganjati po vsem ozemlju, ki so ga nadzirale. tevilo zaprtih, poslanih v taboria in usmrenih brez sojenja ali po hitrih sodnih postopkih v prvih mesecih po vojni e ni natanneje ugotovljeno. Na tajerskem in v Prekmurju so se nasilne akcije med drugim usmerile proti pripadnikom nemke manjine, aktivnim pripadnikom medvojnih nemkih organizacij in Koevarjem, ki se ob odhodu nemke vojske niso umaknili z nemkimi etami. e maja in junija 1945 so jih nekaj sto zaprli, usmrtili in poslali v taboria. Jeseni 1945 je bilo v zaporih in taboriih ve kot 3500 spodnjetajerskih in prekmurskih Nemcev, od 7400 do 9000 folksdojerjev in Slovencev, ki so se med vojno razglaali za Nemce in se vkljuili v nemke organizacije, pa so slovenske oz. jugoslovanske oblasti izselile v letih 1945/46. Do podobnih nasilnih akcij proti italijansko govoreim in slovenskim pravim in domnevnim nasprotnikom nove slovenske in jugoslovanske oblasti je prilo tudi na Primorskem. Glavnina domobranske vojske se je maja 1945 skupaj z voditelji tradicionalnih strank in drugimi nasprotniki partizanstva in komunizma prebila na avstrijsko Koroko in predala Britancem. Med begunci so bili e tevilni kmetje in preprosti ljudje (zlasti iz Ljubljanske pokrajine), ki so pred partizani in novo oblastjo beali pod vplivom protikomunistine propagande, pa tudi pod vtisom resninih in izmiljenih zgodb o partizanskih grozodejstvih. V begunskih taboriih v Avstriji in Italiji so se jim pridruili interniranci iz nemkih koncentracijskih tabori, vraajoi se s prisilnega dela v Nemiji, vojni ujetniki in izobraenci, ki so v asu vojne tudirali na nemkih in italijanskih olah skratka ljudje, ki se zaradi ideolokih razlogov ali strahu pred komunizmom niso hoteli vrniti v domovino. Konec maja 1945 je bilo v Avstriji in Italiji okoli 20 000 do 25 000 beguncev slovenske narodnosti. Strankarski in domobranski voditelji so priakovali, da bodo Britanci domobrance obravnavali kot borce jugoslovanske kraljeve vojske ali v najslabem primeru kot vojne ujetnike. Ta priakovanja pa so bila brez osnove. V zaveznikem poveljstvu za Sredozemlje v Caserti so se sredi maja 1945 res odloili, 421

V zadnjih dneh maja 1945 so Britanci jugoslovanskim oblastem izroili ve deset tiso beguncev, ki so se zatekli v Avstrijo. Med njimi je bilo okoli 11 000 Slovencev, veinoma domobrancev in njihovih astnikov, pridruilo pa se jim je tudi 500 ali 600 civilistov, saj so jim britanski oficirji zagotavljali, da jih bodo preselili v Italijo. Na jugoslovanski strani sta vrnjene prevzeli jugoslovanska vojska in tajna policija (OZNA), ki sta jih spravili v sprejemne zapore in taboria. Tam so jih pripadniki OZNE razvrstili po skupinah, jih manje tevilo izpustili ali poslali pred vojaka sodia, ve kot 10 000 pa so jih skupaj z resninimi in domnevnimi nasprotniki partizanskega boja, ki so jih zajeli na slovenskih tleh, doloili za usmrtitev. tevilo brez sojenja pobitih je tako preseglo 14 000 ljudi. Jugoslovanska vojska je na slovenskih tleh pobila tudi (doslej e ne natanneje ugotovljeno) tevilo hrvakih beguncev vojnih oseb in civilistov, ki so ji jih Britanci predali jugoslovanskim oblastem. Sklep o mnoinem poboju vrnjenih pripadnikov protipartizanskih vojakih oddelkov so sprejeli v jugoslovanskem komunistinem vrhu, saj je prilo do podobnih pobojev tudi na Hrvakem in drugod v Jugoslaviji, gotovo pa ga niso izvrili brez odobritve najojega slovenskega komunistinega vodstva. V oeh komunistinih voditeljev so bili vrnjeni begunci kolaboranti, izdajalci in nevarni politini nasprotniki, ki bi lahko v zaostrenih mednarodnih odnosih po vojni ogrozili novo oblast in komaj zaeti revolucionarni proces. Zato so kot v tevilnih drugih stvareh tudi v obraunu z njimi ravnali po sovjetskih zgledih. Posledice tega skrajno brutalnega dejanja so bile v lovekem in populacijskem pogledu - zelo tragine. e k usmrenim in pobeglim Slovencem pritejemo e usmrene, pobegle in izseljene Nemce ter Italijane (okoli 15 000 spodnjetajerskih Nemcev in Koevarjev se je iz Slovenije izselilo e pred koncem vojakih spopadov), so izgube prebivalstva na slovenskem ozemlju v letih 194146 presegle 146 000 ljudi. Komunistinemu vrhu je uspelo mnoine poboje v precejni meri prikriti. Ko so z amnestijo avgusta 1945 del v taboriih zaprtih ujetnikov in domobrancev izpustili, je to e okrepilo prepriljivost uradnih razlag, po katerih so bili ostali zaprti in pogreani e na prevzgoji. Toda bivi Rupnikovi privrenci in vojaki v zanosnem povojnem navduenju nad 422

Na takna priakovanja je med drugim vplivalo dejstvo, da je jugoslovansko komunistino in partizansko vodstvo po konferenci na Jalti popustilo zaveznikim pritiskom in marca 1945 pristalo na oblikovanje zaasne jugoslovanske vlade, v kateri so bili tudi predvojni politiki in predstavniki politinih strank. Ministrski svet, ki mu je predsedoval Josip Broz Tito (njegov zunanji minister je bil nekdanji hrvaki ban in dotedanji predsednik jugoslovanske vlade v Londonu Ivan ubai), je za svoj cilj razglasil dokonno osvoboditev predvojne Jugoslavije ter s Hrvati in Slovenci poseljenih podroij, ki so po prvi svetovni vojni ostala zunaj meja karaorevievske kraljevine. Napovedal je obnovitev gospodarstva, spotovanje privatne pobude in demokratino izvolitev oblastnih organov v federalnih enotah. Pri tem je izrecno zavrnil maevalno obraunavanje z vojnimi zloinci in narodnimi izdajalci ter se zavzel za njihovo kaznovanje po naelu pravinosti in interesa reda in miru v dravi. Poleti 1945 je bilo na osnovi dogovorov med Titom in ubaiem zakonsko obnovljeno vestrankarstvo, vendar so dejavnost obnovile le stranke v Srbiji, na Hrvakem ter v srbskih delih Bosne in v rni gori. Avgusta 1945 je jugoslovansko vodstvo izpolnilo e zadnjo obveznost, ki so mu jo veliki trije naloili na sestanku v Jalti. Sklicalo je zaasno skupino in vanjo poleg 371 lanov Protifaistinega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) vkljuilo 118 predvojnih poslancev, predstavnikov strank in t. i. neodvisnih osebnosti, ki med vojno niso sodelovale z okupatorjem ali nasprotovale partizanskemu boju. Komunistino popuanje britanskemu pritisku, predvojnim politikom in obnovljenim strankam je bilo seveda samo navidezno. Komunistini in partizanski voditelji, ki so na osvobojenih ozemljih e med vojno vzpostavljali novo oblast, po osvoboditvi niso bili pripravljeni z nikomer deliti pridobljene politine moi in so vodstvo drave vzeli v svoje roke. Komunistina partija se sicer ni formalno konstituirala kot politina stranka, temve je 423

Komunistini voditelji so v javnih nastopih pozivali k politini enotnosti in obrambi ljudske demokracije, oblikujoo opozicijo pa so kljub dogovorom v dravnem vrhu razglaali za reakcionarno in sovrano ter jo zlasti na Hrvakem e pred zaetkom zasedanja zaasne skupine odkrito preganjali. Jugoslovanski komunistini vrh ni skrival, da vidi edinega pravega zaveznika v Sovjetski zvezi in je vzneseno slavil njen politini sistem, Rdeo armado in Stalina. Tito je aprila 1945 skupaj s ubaiem in drugimi sodelavci v Moskvi podpisal jugoslovansko-sovjetsko pogodbo o prijateljstvu. Jugoslovanski odnosi z Veliko Britanijo in zahodnimi zaveznik pa so se e mesec dni pozneje mono zaostrili zaradi Trsta in Koroke. Vseeno se na konferenci v Potsdamu julija 1945 veliki trije niso mogli ve sporazumeti o skupnem opominu Titu in Beogradu, naj spotujeta sprejete dogovore. Komunistini vrh v Beogradu si je v zaetku avgusta z ukazom o amnestiji (ta je seveda zajel le del zaprtih, za skrivoma pobite pa je priel prepozno) v zahodni javnosti celo e pridobil simpatije. Tako je lahko v zaasni skupini, ki je zaela zasedati 10. avgusta tem bolj energino uveljavil svojo voljo. Kljub nasprotovanju malotevilne skupine opozicijskih poslancev so Tito in njegovi sodelavci brez teav dosegli, da je bila po hitrem postopku sprejeta vrsta zakonov, ki so v temelju spreminjali upravno, gospodarsko in drubeno ureditev drave. Med njimi je bil tudi zakon, ki je doloal kazni za delovanje proti ljudstvu in dravi. Spominjal je na predvojne kraljeve dekrete, saj je duil spontano izraanje narodnih 424

Zaasna skupina je sicer ob koncu zasedanja sprejela tudi zakon o vestrankarstvu in svobodi zdruevanja, toda vsa druga zakonodaja in celotni potek skupinskega dela so potrjevali in utrjevali prevlado komunistov. Proti taknemu razvoju dogodkov, ki so ga spremljali napadi na opozicijo in njene poslance, so neuspeno protestirali malotevilni opozicijski poslanci. Oktobra je vlado zapustil tudi ubai in navidezne komunistine koalicije z opozicijo je bilo konec. Zakon o volitvah, ki ga je sprejela zaasna skupina, je starostno mejo volilnih upraviencev znial na 18. let, volilno pravico pa raziril na enske in vojake. Toda obenem jo je odvzel ne le okupatorskim sodelavcem ter nasprotnikom partizanstva, temve tudi njihovim blinjim sorodnikom. Na volitvah 11. novembra 1945 so imeli volivci na izbiro dve skrinjici: skrinjico Ljudske fronte in skrinjico brez liste. Volivci so zaradi visokega tevila nepismenih v manj razvitih delih drave svojo voljo izraali s kroglicami. Rezultati so bili sicer po republikah razlini (lista Ljudske fronte je dobila najmanj glasov v Sloveniji), po priakovanjih pa je velika veina volivcev glasovala za Ljudsko fronto. eprav je marsikje prihajalo do zlorab, je jasno, da opozicija v razmerah napadalnih komunistinih pritiskov ni imela nikakrne monosti za uspeh. Novoizvoljena ustavodajna skupina je na prvem, otvoritvenem zasedanju 29. novembra 1945 dokonno odvzela vse pravice Karaoreviem, ukinila monarhijo in dotedanjo Federativno demokratino Jugoslavijo (FDJ) preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Sovjetska zveza je novo Jugoslavijo priznala takoj, Velika Britanija in ZDA pa sta ji z odkritimi zadrki do komunistinega reima sledili konec decembra 1945. Protikomunistina opozicija je bila v Sloveniji bistveno ibkeja kot v Srbiji ali na Hrvakem. Strankarski voditelji, ki so med vojno delovali v domovini in niso podpirali partizanstva, so v zaetku maja 1945 veinoma prebegnili v Avstrijo in Italijo. V asu priprav na volitve v ustavodajno skupino se je tako poskuala legalno organizirati le liberalno usmerjena skupina rtomirja Nagodeta (190347), ki se je pred vojno povezovala s komunisti, nato pa se je z njimi zaradi sovranega odnosa komunistov do Mihajlovievih etnikov in agresivnega vodenja partizanskega boja razla. Svobodomiselni rtomir Nagode je bil protifaist in obudovalec Sovjetske zveze, krogu njegovih somiljenikov pa so se pridruili tudi nekateri demokratino mislei izobraenci. Skupina je imela stike z britanskimi diplomati in s predstavniki opozicijskih skupin v Beogradu. Toda komunistini pritisk je bil premoan, tevilo ljudi, ki so bili pripravljeni tvegati spopad z novimi oblastmi pa premajhno. Po odloitvi opozicijskih skupin v Beogradu, da se volitev ne bodo udeleile, ter po neuspelih 425

Komunisti so povojno oblast v Sloveniji kot drugod v Jugoslaviji gradili na temeljih, ki so jih oblikovali v zadnjih letih vojne. tevilo lanov Komunistine partije Slovenije je bilo leta 1945 e skromno (vsega nekaj ve kot 8000 ljudi); na vodilna upravna in politina mesta so bili poleg lanov stranke postavljeni najzvesteji komunistini soborci iz partizanskih vrst. Ti so uivali neprimerno veje zaupanje komunistinih voditeljev kot drugi udeleenci odpora ali rtve okupatorskega nasilja (aktivisti v mestih, zaporniki, interniranci, pregnanci in izseljenci). Tako se je tudi med pristai partizanskega boja in rtvami okupatorja takoj po vojni izoblikovala hierarhija s partizanskimi borci v vrhu in drugimi pripadniki odpornikega gibanja pod njimi. Po odhodu nemkih okupatorjev so prevzeli v mestih in na deeli oblast organi osvobodilnega gibanja (na najnijih ravneh narodnoosvobodilni odbori in odbori OF), tam, kjer to ni bilo mogoe, pa jo je zaasno prevzela vojska. Kandidate za politine funkcije so na vseh ravneh natanno preverjali. Glavno merilo za odloanje o njihovi primernosti je bilo obnaanje med okupacijo in odnos do partizanstva. Nadzor nad kulturnim ivljenjem in olstvom je prevzela komisija za politiko in propagando (po sovjetskem zgledu imenovana Agitprop), ki je tako kot v jugoslovanski prestolnici in srediih vseh federalnih enot delovala tudi pri centralnem komiteju komunistine partije v Ljubljani ter skrbela za populariziranje komunistinih gesel in ideologije. Vse pomembneje politine odloitve so bile v rokah najojega komunistinega vrha, zbranega v politbiroju slovenske komunistine partije, ki je disciplinirano sledil navodilom komunistinega vodstva v Beogradu. Novi slovenski voditelji so brez posebnih ugovorov sprejeli stalie, da morajo komunisti v Jugoslaviji najprej z usklajeno, centralizirano politiko utrditi oblast ter ele potem, ko ljudska oblast ne bo ve ogroena, zaeti poveevati samostojnost federalnih enot. Iz Beograda je delo slovenskega politbiroja nadziral in usmerjal Edvard Kardelj, ki je ostal tudi po vojni vodilni ideolog jugoslovanske in slovenske komunistine politike. V slovenskem komunistinem vrhu so si ob tem prizadevali vsaj na zunaj ohraniti odprto in pluralno ljudskofrontno podobo nove oblasti in so na nekatere pomembneje funkcije postavili voditelje zaveznikih skupin, ki so med vojno sodelovale v OF in narodnoosvobodilnem boju. Toda hkrati so odlono zavraali vsako misel na njihovo ponovno politino osamosvojitev. Osvobodilna fronta je postala v novih razmerah mnoina politina organizacija izvajalka komunistine politike, ki je na volitvah poleti in jeseni 1945 skrbela za izvolitev uradnih kandidatov v narodnoosvobodilne odbore in v ustavodajno 426

Priprave na volitve so bile za komunistini vrh preizkus avtoritete nove oblasti in zadnja istka politinih nasprotnikov. Toda rezultati volitev so bili za komunistine voditelje kljub pritiskom na volivce precejne razoaranje. Lokalnih volitev se je poleti 1945 res udeleilo ve kot 95 %volilnih upraviencev, e udeleba na volitvah v ustavodajno skupino novembra istega leta pa je bila precej skromneja, saj je svoj glas oddalo le 81 % Slovencev, ki so imeli volilno pravico. e slabi so bili za nove oblasti volilni rezultati. Kar 17 % volivcev ponekod pa celo e ve je namre kroglico vrglo v skrinjico brez liste (v severovzhodni Sloveniji je lista Ljudske fronte dobila ponekod celo manj kot 50 % glasov). V Beogradu so glavno krivdo za slab volilni rezultat pripisovali slovenskim komunistinim voditeljem, ki naj bi v nasprotju s komunisti drugod v Jugoslaviji, zatajili. Edvard Kardelj jim je oital liberalizem v odnosu do verajnjih sovranikov in pretirano zvestobo rki zakona, hkrati pa tudi nacionalizem in pomanjkanje revolucionarne odlonosti. Po Kardeljevem mnenju je bila velika slabost slovenske komunistine partije v njeni malomeanski sestavi, saj naj bi med vojno v njene vrste stopali predvsem intelektualci. Slovenski komunistini voditelji so samokritino pritrjevali Kardeljevim ocenam in se zavezali, da bodo zaostrili stalie do sovranikov in rekacije. Konec leta 1945 se je komunistini pritisk v Sloveniji tako e poveal. Komunisti so na vseh ravneh okrepili oblast ter iz dneva v dan bolj odlono posegali tudi na podroje gospodarstva. Kot vsa Jugoslavija se je namre po vojni tudi Slovenija sreevala z velikimi gospodarskimi problemi, v jugoslovanskem komunistinem vodstvu v Beogradu pa so od nje zahtevali, naj se kot najrazviteja federalna enota ne le sama naglo obnovi in industrializira, temve naj z vsemi momi sodeluje tudi pri obnovi manj razvitih in nerazvitih delov drave. Oblasti v Sloveniji so zaele po konanih bojih najprej obnavljati prometne poti, energetske objekte in veje industrijske obrate, saj so bili sprostitev prometa preko slovenskega ozemlja, zagotovitev prepotrebne energije ter oivitev industrijske proizvodnje pomembni za vso dravo. Sicer pa so imele industrijske panoge, elektrifikacija in premogovnitvo po sovjetskem zgledu v jugoslovanskih obnovitvenih nartih tudi drugae prednost pred kmetijstvom. V komunistinem vrhu so gospodarsko obnovo vse od zaetka razumeli kot uvod v industrializacijo, ki naj bi jugoslovansko, veinoma e vedno kmetijsko drubo, kar se da hitro popeljala v industrijsko prihodnost. Enostranska usmerjenost k izgradnji industrije in zagotovitvi energetskih virov je e poglabljala stisko pri preskrbi z ivili; z njo so se hkrati veale teave, ki so najbolj neposredno prizadele prebivalstvo. Slovenijo je kljub pomoi UNNR-e (Organizacije Zdruenih narodov za pomo in obnovo) e 427

Politine, drubene in gospodarske razmere so bile torej zelo negotove, obutje ogroenosti pa so tako pri oblasteh kot pri prebivalstvu e stopnjevali zapleti okoli slovenske oziroma jugoslovanske razmejitve z Avstrijo in Italijo. Jugoslovanska vojska se je morala pod pritiskom zahodnih zaveznikov e maja 1945 umakniti iz june Koroke in Celovca na staro, po korokem plebiscitu zartano jugoslovansko-avstrijsko mejo. Junija 1945, ko je postalo jasno, da Sovjetska zveza ne bo podprla jugoslovanskih zahtev po Trstu, so morali v Beogradu pristati e na umik jugoslovanskih et iz Trsta, Gorice in Pulja ter privoliti v razdelitev Julijske krajine v dve coni. Cona A, ki je obsegala trako, goriko in puljsko okroje ter dolino na desnem bregu Soe do Bovca in Predela, je prela pod angloameriko upravo, cono B, ki je obsegala vse drugo istrsko in primorsko ozemlje do leta 1920 v Rapallu zartane jugoslovansko-italijanske meje, pa so upravljale jugoslovanske oblasti. Jugoslovanski in slovenski voditelji, ki so prikljuitev Julijske krajine in s Slovenci poseljenih podroij avstrijske Koroke k Jugoslaviji ves as vojne razglaali za enega ciljev partizanskega boja, so zavezniko stalie, da bodo o spreminjanju meja odloala ele mirovna pogajanja, doivljali kot skrajno krivino. e tako napeti jugoslovanski odnosi z Anglo-Ameriani so se e poslabali, hkrati pa so se zaradi Stalinove odloitve, da zaradi jugoslovanskih mejnih zahtev ne bo tvegal konflikta z Londonom in Washingtonom, za nekaj mesecev ohladili tudi odnosi med Beogradom in Moskvo. V Beogradu so se zavedali, da je Trst za Jugoslavijo skoraj gotovo izgubljen, e bo o njegovi pripadnosti odloala mirovna konferenca. Poleti in jeseni 1945 so zato e stopnjevali propagandno vojno proti zahodnim zaveznikom in proti Veliki Britaniji, ki so jo imeli za svojega glavnega nasprotnika. Oitali so jim, da itijo ubene kolaboracioniste ter opozarjali na zaveznike razmejitvene narte, po katerih bi obsena obmoja s slovenskim in hrvakim prebivalstvom ponovno pripadla Italiji. Britanci in Ameriani so z umikom jugoslovanskih et iz cone A dosegli enega svojih ciljev, saj so Jugoslovane izrinili iz Trsta in zaustavili komunistini prodor proti Zahodu. Toda obenem so s svojim ravnanjem okrepili 428

Poslanci ustavodajne skupine v Beogradu so medtem 31. januarja 1946 enoglasno izglasovali novo jugoslovansko ustavo. Ustava je Jugoslavijo razglaala za zvezno ljudsko dravo republikanske oblike in skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice do samoodlobe, vkljuno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo iveti skupno v federativni dravi. Avtorji ustave naeloval jim je Edvard Kardelj so se pri pisanju ustavnega besedila zgledovali po sovjetski ustavi iz leta 1936. eprav socializma in komunizma niso omenjali, so obeljudsko lastnino razglasili za glavno oporo drave in narodnega gospodarstva. Uzakonili so tudi dravno podporo kmetijskim zadrugam, omejili privatno lastnino in doloili, da je lastnik zemlje lahko le, kdor jo obdeluje, kar je pomenilo, da velika zemljika posestva ne morejo biti v zasebnih rokah. Ustava je vsebovala ve tradicionalnih liberalnih nael: loevala je Cerkev od drave in omenjala temeljne demokratine svoboine (svobodo tiska, govora, veroizpovedi in zdruevanja), dravljansko enakost in osebno nedotakljivost. Najviji dravni organ in predstavnik ljudske suverenosti naj bi bila zvezna ljudska skupina, sestavljena iz dveh zbornic: v zvezni zbor so poslance volili vsi upravienci, v zbor narodov pa so svoje predstavnike poiljale federalne enote (est republik in dve avtonomni pokrajini). Republike so imele svoje ustave, ki so povzemale zvezne ustavne dolobe in federalne enote opredeljevale kot ljudske drave. Slovensko ozemlje v Jugoslaviji so poimenovali z Ljudsko republiko Slovenijo; ime Slovenija je tako prvi v zgodovini uradno in pravno veljavno postalo ime upravno-politine enote. Toda ustavna doloila, zlasti tista o demokratinih svoboinah, niso skoraj v niemer vplivala na politino prakso. Odloilna politina sila v dravi je bila komunistina partija, ki je ustava ni omenjala, izvrna oblast pa je bila v rokah zvezne vlade z Josipom Brozom Titom na elu, ki je bila zvesta uresnievalka politike komunistinega vodstva. Komunistini voditelji po volitvah niso ve skrivali, da je njihov cilj nova, socialistina druba po 429

Med najibkejimi deli novega ustavnega reda in zakonodaje je bila ureditev sodstva. Ta je v bistvu odraala stanje, kot se je izoblikovalo do zaetka leta 1946, obenem pa upotevala stalie novih oblastnikov, da mora sodnike izbirati in zamenjevati ljudstvo. V Sloveniji so zaela civilna sodia delovati konec septembra 1945. Pred tem so obtoenim za kolaboracijo in izdajo sodila vojaka sodia in sodie narodne asti. Sodie narodne asti, ki je delovalo poleti 1945, je obtoene obsojalo na izgubo dravljanskih in politinih pravic, prepoved opravljanja javne slube ali poklica ter na zaplembo premoenja ali prisilno delo, vojaka sodia pa so jih obsojala tudi na smrt. Ko so jeseni 1945 zaela z delom redna civilna sodia, se je s komunistinega vrha vsul nanje plaz kritik, da so preve formalistina in ne opravljajo nalog v skladu z ljudskim utom za pravinost. Oblasti so del sodnikov zamenjale in poskuale pomanjkanje reimu privrenih pravnih strokovnjakov nadoknaditi s sodniki laiki (tj. sodniki brez pravne ali celo brez visokoolske izobrazbe), obenem pa so sodia izkljuile iz preiskovalnega postopka in ga povsem zaupale toilstvom in OZNi (to so marca 1946 preimenovali v Upravo dravne varnosti UDBA). Ustava in ustrezna zakonodaja sta leta 1946 takne razmere legalizirali. Ustanovo dravnega toilstva sta uredili centralistino in hierarhino, dobo volitev sodnikov pa za okrajna oz. okrona sodia omejili na dve in za vrhovna na tiri leta. Sprejeti ukrepi in politini pritiski so hitro pokazali svoje rezultate, eprav so se sodniki ponekod tudi upirali. Konec decembra 1945 so v Ljubljani organizirali velik proces proti astnikom domobranske vojske, voditeljem medvojnih strankarskih legij in pristaem Mihailovievega gibanja v Sloveniji. V ustveno razgretem ozraju, ki so ga e razvnemali 430

Slovenske oblasti so sojenje kofu Romanu izrabile za obraun z medvojnim vodstvom Ljubljanske kofije ter protipartizansko usmerjenimi duhovniki; obtoile so jih izdajstva, sodelovanja z okupatorji in duenja osvobodilne borbe. To je e poglobilo delitve med katoliani, obenem pa zaostrilo odnose med ljudsko oblastjo in Katoliko cerkvijo, za katere se je po vojni kratko zdelo, da jih bo mogoe razumno urediti. Partizanski in komunistini voditelji so namre javno priznavali, da so se katoliani mnoino pridruili protiokupatorskemu boju in so odloilno pripomogli k partizanski zmagi. Vodstvo Ljubljanske kofije, ki mu je po begu kofa Romana naeloval generalni vikar Anton Vovk, je julija 1945 na zahtevo slovenske vlade s posebno izjavo potrdilo lojalnost novi oblasti, obsodilo delovanje duhovine v asu okupacije in se zavzelo za prenehanje sovratva, maevalnosti in krivinosti. Toda premirje je bilo navidezno in kratkotrajno. Katolika cerkev je bila v oeh novih oblastnikov pa edini upotevanja vredni nasprotnik, novi reim pa je bil za cerkvene veljake ateistino-materialistina gronja njihovemu vplivu in poslanstvu. Povojni oblastno-politini vrh je tako od vsega zaetka teil k omejevanju cerkvene dejavnosti. Z izgovorom loitve Cerkve od drave je oteeval verski pouk, podravljal cerkvene izobraevalne, vzgojne in dobrodelne ustanove, preganjal redovnice in duhovnike iz bolninic in ol ter nacionaliziral cerkveno imetje. Odnose s komunisti pa so s svoje strani zaostrili tudi slovenski kofje, ki so septembra 1945, v asu priprav na volitve v ustavodajno skupino, sopodpisali pastirsko pismo jugoslovanskih kofov. V njem so zavraali proticerkveno politiko dravnega vrha, se zavzemali za ohranitev pravic, ki jih je Cerkev imela pred drugo svetovno vojno, in zahtevali vrnitev podravljene posesti. Od jeseni 1945 se je pritisk na Cerkev in duhovino e stopnjeval, javne kritike cerkvene politike pa se niso ve omejevale le na obnaanje cerkvene hierarhije med vojno, temve so vse bolj preraale v obtoevanje Cerkve in njene reakcionarne narave sploh. Vseeno je nemajhen del prebivalstva optimistino zrl v prihodnost in aktivno sodeloval pri obnovi razruene domovine. Ljudje, zlasti mladi, so se politinih manifestacij in 431

NA MEJI MED VZHODOM IN ZAHODOM

V odnosih med Ljubljano in Beogradom je prilo kljub zunanji enotnosti e leta 1945 do prvih vejih nesoglasij. Prvih kritinih reakcij iz Ljubljane so bile delene zvezne gospodarske in finanne odloitve ter tenja komunistinega vodstva po kar se da nagli centralizaciji gospodarstva. Zvezni gospodarski narti, ki so jih spremljali podrobni predpisi in ustanavljanje vsedravnih podjetij, so namre v podrejenih slovenskih ministrstvih naleteli na neprikrito nasprotovanje. Nezadovoljstvo se je e povealo leta 1946, ko je zvezna vlada zahtevala, da Slovenija nakazuje preseke dohodkov v zvezno blagajno, hkrati pa je prevzela upravljanje najpomembnejih industrijskih podjetij v svoje roke in sklenila, da v naslednjih petih letih ne bo vejih investicij v slovensko industrijo. V ministrskih uradih v Ljubljani so se takni politiki uprli in so opozarjali, da so zvezni gospodarski predpisi gospodarsko kodljivi. Toda slovensko komunistino vodstvo kritik ni podprlo, temve je vztrajalo pri zahtevi po poslunosti Beogradu. Slovenski voditelji so zastopali stalie jugoslovanskega vrha, da je treba gospodarska vpraanja urejati strogo centralno ter dati na jug vse, kar zahtevajo. Vse dokler zaostale republike v revolucionarnih skokih ne doseejo ali celo preseejo razvitih naj bi se, kot je dejal Boris Kidri, investiralo predvsem tam, kjer je gospodarstvo slabe razvito, breme industrializacije pa naj bi nosile razvite republike. Boris Kidri je postal s taknimi stalii leta 1946 jugoslovanski minister za industrijo. Pred tem je nekaj mesecev prebil v Sovjetski zvezi, kjer se je seznanjal z rezultati sovjetskega gospodarskega planiranja. Sovjetske izkunje so ga e utrdile v preprianju, da lahko tudi jugoslovanski skok v industrijsko prihodnost zagotovi le centralizirano plansko gospodarstvo. Petletni plan, ki ga je pod njegovim vodstvom sestavila posebna planska komisija je do potankosti urejal gospodarsko ivljenje v dravi. Zvezna skupina je hkrati sprejela dva zakona o nacionalizaciji, s katerima je prilo v Sloveniji v dravne roke poleg e prej zaplenjenih e nadaljnjih 1200 podjetij, trgovin in hotelskih objektov. Z njihovim 432

Kritini gospodarski poloaj je e zaostrovalo stanje v kmetijstvu in na podeelju. Komunistini gospodarski nartovalci, ki so si prva leta po vojni prizadevali kmete povezati v zadrugah, so se leta 1949 v asu najveje napetosti v jugoslovansko-sovjetskih odnosih in med drugim tudi zato, da bi dokazali svojo privrenost leninsko-boljevikim naelom odloili za politiko kmetijske kolektivizacije. Do leta 1951, ko je kolektivizacija v Sloveniji doivela polom, so v t. i. kmetijske delovne zadruge vkljuili 8600 kmekih gospodarstev (okoli 5 % kmekega prebivalstva in 4 % kmetijskih povrin). eprav se je poskus kolektivistinega kolhoznitva v Sloveniji po dobrih dveh letih neuspeno konal, so bile njegove posledice za kmetijstvo in preskrbo s kmetijskimi pridelki naravnost pogubne. Drava je postala s politiko plenjenja, nacionalizacij in kmetijske kolektivizacije ogromno monopolno podjetje in odloujoa gospodarska sila. Gospodarstvo je bilo potisnjeno v vlogo podrejenega podsistema, ki ga je usmerjalo in upravljalo najvije dravno in politino vodstvo. Federalne enote republike in obe avtonomni pokrajini (Vojvodina in Kosovo z Metohijo) so leta 1947 sicer izglasovale vsaka svojo ustavo (v Sloveniji 17. januarja 1947) ter imele svoje skupine, ministrstva in vlade, volivci pa so poleg v republika, obinska in krajevna zastopstva poslance neposredno volili tudi v zvezno skupino v Beogradu. Vendar to v hierarhini jugoslovanski dravni in politini zgradbi, kjer je odloanje potekalo enosmerno z vrha proti dnu, tudi naprej ni imelo posebnega pomena. Vojska, policija in tajna policija (UDBA) so bile hkrati e naprej odgovorne le lastni hierarhiji ter najvijemu dravnemu oziroma komunistinemu vrhu. Mo drave in komunistine tenje po njeni krepitvi je jasno razkrivala tudi raba jezikov. Zvezna in republike ustave so jezikovno rabo in enakopravnost izrecno doloale le pri poslovanju sodi, srbohrvaina pa je bila uradno uzakonjena kot enotni poveljevalni in uni jezik v vojski, ki je bila organizirana nadnacionalno in eksteritorialno. Vseeno se je kot jezik komunikacije v zveznih upravnih in politinih organih, v zvezni skupini, v stiku med dravnimi in republikimi uradi, v osrednjih forumih komunistine stranke in drugih politinih organizacij torej povsod, kjer so se sreevali zastopniki raznih narodov in federalnih enot obdrala srbohrvaina. S slovenskega vidika jezikovna praksa v povojni Jugoslaviji v primerjavi s predvojno kraljevino potemtakem ni pomenila vejega napredka. Slovenina je bila in ostala jezik uradov, sodi, olstva in javne komunikacije v mejah republike Slovenije, zunaj nje pa ni imela veljave. 433

Toda jezikovna vpraanja po vojni v Jugoslaviji e niso povzroala glasnih razhajanj in srbohrvaina je bila tudi v Sloveniji iroko sprejeta kot jugoslovanska lingua franca. Zato pa so slovensko javnost tem bolj vznemirjali problemi razmejitve z Italijo in Avstrijo. Medtem ko so zaveznika pogajanja o obnovitvi Avstrije in njenih mejah s sosedi torej tudi z Jugoslavijo leta 1945 zastala, so se na konferencah zunanjih ministrov in mirovni konferenci, ki je od julija do oktobra 1946 zasedala v Parizu, nadaljevale priprave za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo. Jugoslovanski pogajalci so se na temelju gradiva, ki so ga med drugim pripravili slovenski strokovnjaki (veinoma e med vojno v partizanskem znanstvenem intitutu), zavzemali za mejo, ki bi bila kombinacija stare habsburko-italijanske dravne in slovensko-romanske jezikovne meje, Trstu pa so bili glede na italijansko veino pripravljeni priznati poloaj sedme jugoslovanske republike. Zahodni zavezniki so takne zahteve seveda zavraali, na mirovni konferenci pa je prodrl kompromisni francoski predlog. Jugoslavija je jeseni 1947 dobila celotno cono B Julijske krajine, od cone A pa Kras, del Vipavske doline, dolino Soe in Gorika Brda. Hkrati je bilo kot posebna tamponska drava pod pokroviteljstvom Zdruenih narodov ustanovljeno Svobodno trako ozemlje, ki je bilo prav tako kot prej Julijska krajina razdeljeno v dve coni. Cono A, ki je obsegala Trst z okolico in ozemljem proti Triu (Monfalcone), so upravljali anglo-ameriki zavezniki, cono B, ki je segala priblino od dananje italijansko-slovenske meje do Novigrada v Istri pa jugoslovanska vojska. Takna po preprianju jugoslovanskih in italijanskih politinih elit polovina reitev, ki je bila e izraz dejstva, da je med dravama potekala ne le dravna, temve tudi blokovska meja, je na obeh straneh razmejitvene rte povzroila nemajhno razoaranje. Jugoslavija je z odloitvijo mirovne konference dobila ve kot 7000 km2 ozemlja Julijske krajine (3820 km2 tega ozemlja je bilo po prebivalstvu v veliki veini slovensko in zato vkljueno v Slovenijo), kar naj bi bila nekoliko zakasnela zaveznika oddolitev Titu in jugoslovanskim partizanom za njihov protiokupatorski boj. Toda negotova prihodnost Trsta in dodelitev Gorice Italiji sta izvali ne le v jugoslovanskem politinem vrhu, temve tudi med jugoslovanskim in zlasti slovenskim prebivalstvom odkrito nezadovoljstvo. Gorica je bila v slovenskih oeh starodavno slovensko mesto, Trst pa je kljub nesporni italijanski veini po slovenskih predstavah pripadal zaledju in predstavljal njegovo najpomembneje okno v svet. Mnoini protesti, ki jih je proti sklepom mirovne konference organiziral jugoslovanski reim, tako ponovno niso bili le plod politinih pritiskov, temve tudi iroko razirjenega preprianja, da se je Slovencem v Parizu zgodila nova nacionalna krivica. Jugoslovanska vlada je na ozemlju, ki je z odloitvijo mirovne konference leta 1947 pripadlo Jugoslaviji, 434

Podobno kot drugod v dravi se je po drugi svetovni vojni tudi v Sloveniji izoblikovala nova oblastna elita, ki je postopno preraala v komunistini novi razred (kot je novi vladajoi sloj v Jugoslaviji pozneje imenoval Milovan ilas). Bila je strogo hierarhizirana, posameznikovo mesto v oblastni in uradniki lestvici pa je odloalo ne le o njegovi moi in vplivu, temve tudi o materialnem poloaju. Nove oblasti so namesto plaevanja po kvalifikaciji uvedle sistem plaevanja po funkciji, kar jim je omogoilo, da so nagrajevale vodilne posameznike, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, hkrati pa so najbolj vnetim privrencem podeljevale dodatne ugodnosti. To je bilo seveda v nasprotju z razglaano usmeritvijo k zmanjevanju razlik, ki naj bi jo med drugim izraala enotna dravna politika pla. Plae so bile podobno kot cene osnovnih ivljenjskih dobrin do zaetka petdesetih let dravno doloene in v vseh delih drave enake. ivljenjske razmere velike veine ljudi pa so se le poasi spreminjale. Novi reim je sicer sprejel ve socialnih zakonov, ustavno in zakonsko je izenail enske z mokimi ter zagotovil dravno podporo za otroko varstvo. e leta 1945 je uvedel tudi splono zdravstveno zavarovanje za vse zaposlene, zaasno brezposelne in upokojence. Toda za hitreji dvig kvalitete in gradnjo novih socialnih in zdravstvenih ustanov je primanjkovalo denarja. Jugoslavija je bila leta 1948 v vrhu evropskih drav po tevilu obolelih za tuberkulozo, ta bolezen pa je ostala vso drugo polovico tiridesetih let tudi eden glavnih slovenskih zdravstvenih problemov. Z odloitvijo Uprave Zdruenih narodov za pomo in obnovo (UNRRE), da Jugoslaviji zaradi zlorab pri razdeljevanju poiljk ne bo ve poiljala pomoi, so se sredi leta 1947 teave pri oskrbi z osnovnimi ivljenjskimi dobrinami e poveale. Pomanjkanje je bilo utiti v mestih in na podeelju. Vseeno pritisk k tekmovanju v 435

Dravno-partijski vrh je v isti sapi stopnjeval ideoloko-politini pritisk in nasilje nad dejanskimi in umiljenimi nasprotniki. Procesi proti posameznikom in skupinam, ki so se med vojno pregreili proti Osvobodilni fronti in partizanstvu ali po vojni proti novemu redu, so se vrstili drug za drugim. Oblasti v Ljubljani so poleti 1947 prvi uprizorile velik proces proti medvojnim politinim zaveznikom in povojnim politinim oporenikom. Jedro obtoenih, ki so jih obdolili protidravne dejavnosti in vohunjenja za Britance in Ameriane, so bili izobraenci, ki so bili v vojnem obdobju usmerjeni proti okupatorju, vendar so se s komunistino politiko in voditelji e med vojno ali pa neposredno njej razli. Za komunistini vrh, ki je sojenje zreiral, je bil proces simbolni obraun z nekomunistino, toda demokratino misleo inteligenco. eprav je bila obtonica popoln konstrukt, je sodie tri obdolence obsodilo na smrt (glavnega obtoenca inenirja rtomirja Nagodeta so tudi usmrtili), drugim pa je izreklo dolgoletne zaporne kazni. Le nekaj mesecev pozneje konec aprila 1948 je napravilo slovensko vodstvo nov korak v posnemanju sovjetske sodno-politine represije. V Ljubljani so postavili pred sodie bive zapornike iz koncentracijskih tabori Dachau in Buchenwald ter jih obtoili, da so postali v taboriih agenti Gestapa. Po vojni naj bi nadaljevali z vohunsko in izdajalsko dejavnostjo in pripravljali sabotae. Vsi obtoeni so bili predvojni komunisti, aktivisti Osvobodilne fronte ali partizani, nekateri tudi panski borci. Prvemu dachauskemu procesu so sledili drugi. Sodniki so tako v letih 194850 obsodili 15 bivih taborinikov na smrt (11 so jih tudi usmrtili), trije so umrli v preiskovalnem zaporu, 20 pa jih je bilo obsojenih na visoke zaporne kazni. Slovenski politini vrh je proces proti glavnim obtoencem aprila 1948 spremenil v pravi medijski dogodek, kar kae, da mu je pripisoval poseben politien pomen. Sicer pa so bili dachauski procesi veren posnetek sovjetskih inenirskih procesov. Med obtoenci so prevladovali inenirji in tehniki, obtoeni pa so pod prisilo z nekaj izjemami priznali dejanja, za katera so jih obtoevali, kar je bilo nekaj novega tudi za tedanje slovenske in jugoslovanske razmere. Slovenski komunistini voditelji so z dachauskimi procesi, kar zadeva ihto pri odkrivanju in obsojanju sovranikov, prehiteli vodstva drugih jugoslovanskih republik, saj podobnih procesov drugod ni bilo. Pri tem slovenska naglica pri razkrinkavanju izdajalcev in vohunov ni bila le izraz gorenosti lokalnih komunistinih voditeljev v 436

Spor med Moskvo in Beogradom, ki je izbruhnil leta 1948, se je pripravljal dalj asa. Sovjetsko-jugoslovansko nasprotje pa ni bilo posledica ideolokih razlik, temve razlik v pogledih na to, kdo naj ima v Jugoslaviji, na Balkanu in v komunistinem taboru prvo besedo. Jugoslovanski voditelji so bili kljub glasnemu izraanju ljubezni do Sovjetske zveze prepriani v svojo mo, ki so jo izkazali v partizanskem boju; zastopali so stalie enakopravnega partnerstva v sovjetsko-jugoslovanskih odnosih ter vodili samostojno notranjo in zunanjo politiko. Nesoglasja med kremeljsko in jugoslovansko komunistino elito, ki so se zaela e v vojnem asu, so se tako po vojni stopnjevala in se dokonno zaostrila ob Titovi ambiciji, da se ustolii kot voditelj balkanskih oz. obdonavskih komunistinih drav. Kremeljski oblastniki so Tita in jugoslovanske komuniste tako spomladi leta 1948 obdolili, da vodijo protisovjetsko politiko in opuajo politiko razrednega boja. Jugoslovanski vrh je poskual spor sprva prikriti in je o njem obvestil le najoje komunistino vodstvo. V isti sapi je v odgovoru Moskvi potrdil svojo privrenost zvezi s Sovjetsko zvezo in z drugimi komunistinimi dravami, vendar se je hkrati zavzel za spotovanje njihove samostojnosti in suverenosti. Toda v Moskvi so Beograd maja 1948 zasuli z novimi obtobami, ki so se jim pridruile tudi druge komunistine stranke z italijansko in francosko vred. Le dober mesec kasneje se je v Bukareti sestal Informacijski biro komunistinih in delavskih partij (Informbiro), ki je opravljal vlogo povezovalca med komunistinimi partijami. Informibiro je KPJ zaradi izdaje in nacionalizma izkljuil iz svojih vrst ter njeno lanstvo pozval, naj se upre voditeljem ter si postavi novo, internacionalistino usmerjeno vodstvo. Prepir, ki je postal ele sedaj javen, je v Jugoslaviji povzroil pravi ok. Sovjetska zveza je pod vplivom dolgoletne propagande uivala velik ugled ne le med komunisti, temve tudi med tevilnimi nekomunisti. Stalinove slike z gesli o prvi dravi socializma kot obljubljeni deeli, po kateri se morajo na vsak nain zgledovati tudi jugoslovanski narodi, so visele vsepovsod. V taknih razmerah so bile sovjetske obtobe, ki so jugoslovanske voditelje 437

Komunistina partija Jugoslavije je imela leta 1948, ko so jo v Bukareti izobili iz mednarodne komunistine skupnosti, e 468 175 lanov (v Sloveniji 37 960). Odloen prelom z Moskvo in nespravljiv ne njenega vodstva Stalinu in Moskvi sta med lanstvom neizogibno sproala tevilna vpraanja in dvome. Mnogi komunisti, pa tudi nekomunisti so menili, da spora ne kae zaostrovati in je treba s priznanjem vsaj nekaterih napak poskuati dosei kompromis. Jugoslovanski vrh s Titom na elu pa se je dobro zavedal, da bi kakrnokoli popuanje pomenilo njegovo fizino in politino likvidacijo. Tito in njegovi sodelavci zato niso dopustili nikakrne razprave o svoji staliih in so se odloili za neprizanesljiv obraun z vsemi, ki jih niso brezpogojno podprli. Od jeseni 1948 so iz jugoslovanske komunistine partije izkljuili okoli 60 000 ljudi, hkrati pa jih ve kot 16 000 zaprli in poslali v posebna taboria (najbolj znano med njimi je bilo na Golem otoku v jadranskem morju). V Sloveniji je bilo simpatiziranje z Informbirojem osumljenih okoli 2200 ljudi, priblino 700 do 800 pa naj bi bilo policijsko in sodno preganjanih. To je bilo bistveno manj kot v drugi delih Jugoslavije. Toda njihova usoda ni bila zato ni manj tragina. Podobno kot jugoslovansko je tudi slovensko komunistino vodstvo politino negotovost po sporu s Sovjetsko zvezo izrabilo za to, da je iz javnega ivljenja izloilo ne le dejanske, temve tudi mone - potencialne nasprotnike. Med zaprtimi in v taboria poslanimi Slovenci je bilo tako le malo resninih privrencev Moskve. Prevladovali so pripadniki stareje, predtitovske komunistine generacije ter ljudje, ki so se ob raznih prilonostih kritino izraali o povojni slovenski in jugoslovanski stvarnosti. Sodni postopki so bili kruto pragmatini in kratki, obtoeni pa so bili brez monosti za obrambo. Veina obtoenih je ostala v taboriih po ve let. Nemalo jih fizinih in psihinih trpinenj ni preivelo, tisti, ki so se vrnili pa so bili e dolga leta, celo vse do osemdesetih let 20. stoletja pod policijskimi nadzorstvom. Jugoslavija je torej za prelom z Moskvo plaala visoko loveko ceno. Pri tem se je po izkljuitvi iz komunistinega bloka znala v popolni mednarodni osamitvi. Beograjski diplomati so sicer e jeseni 1948 dobili iz Velike Britanije najnujnejo podporo, toda sovjetski 438

Spor s Stalinom in Moskvo pa je jugoslovanske voditelje postavil tudi pred drugo, e teavnejo nalogo. Prelom s Sovjetsko zvezo je bilo treba ideoloko utemeljiti ter pojasniti, zakaj po vojni toliko slavljeni sovjetski socializem ni mogel biti ve jugoslovanski vzor in ideal. Med najblijimi Titovimi sodelavci, ki so se lotili tega dela, sta bila zopet kar dva Slovenca Edvard Kardelj in Boris Kidri, vodilna vloga v etverici Titovih ideologov (v njej sta bila e Milovan ilas in Vladimir Bakari) pa je pripadla Edvardu Kardelju. Vsi skupaj so ugotavljali, da beograjski spor s Stalinom in Moskvo ni bil nakljuen in tudi ne samo rezultat hegemonistine sovjetske zunanje politike, temve mnogo globlji. Sovjetska dravna in partijska birokracija naj bi namre v svojih rokah osredotoila vso politino in gospodarsko mo, spremenila drubeno lastnino v dravno in tako postala gospodar drave in njenega premoenja. Taken razvoj je neizogibno vodil k neomejeni moi enega samega loveka Stalina, kar naj bi bilo v popolnem nasprotju s temeljnimi naeli marksizma, ki so jim po lastnem preprianju ostajali zvesti edino jugoslovanski komunisti. Edina prava alternativa sovjetskemu sistemu dravnega socializma naj bi bili namre slabitev oz. odmiranje drave (kot sta to napovedovala Marx in Engels), soupravljanje proizvajalcev v podjetjih in v lokalnih skupnostih ter komunistina stranka, ki se bo pri graditvi demokratinega socializma aktivno povezovala z delovnimi mnoicami. To pa naj bi bila smer, v katero sta stopali Jugoslavija in njena komunistina partija. 439

Preusmeritvi v dravno-politinih in ideolokih predstavah so sledili konkretni politini ukrepi. V zvezni skupini v Beogradu so sredi leta 1950 sprejeli zakon o upravljanju dravnih podjetij, ki je slednja razglasil za drubeno lastnino in jih ko so trdili avtorji zakona prepustil delavcem. V skladu z novimi predpisi so zaeli po vsej dravi ustanavljati t. i. delavske svete. Delavski sveti naj bi v imenu zaposlenih aktivno sodelovali pri vodenju podjetij in usmerjanju proizvodnje. Do pomembnih sprememb je prilo tudi v dravni upravi. V letih 194951 so v skladu z usmeritvijo k slabitvi drave in moi birokracije ukinili skoraj 100 000 uradnikih mest, prenesli ve pristojnosti na republike in iz republikih na obinske organe ter razirili delokrog lokalnih oz. obinskih oblasti. Neizogibna posledica sprememb je bilo postopno osvobajanje jugoslovanske gospodarske politike iz centraliziranega planskega primea in uveljavljanje liberalnejih, bolj trnih nael v gospodarskem ivljenju. Glavni utemeljitelj in organizator novega ekonomskega sistema je bil zopet Boris Kidri, oe prve jugoslovanske petletke, ki je v novih razmerah in v spravljivejem presojanju zahodnega kapitalizma ugotavljal, da za togi dravno-gospodarski centralizem ni ve potrebe. Nova, k slabitvi zvezne drave in njenih nalog usmerjena politika med komunistinimi voditelji in lanstvom ni bila delena le odobravanja, temve je naletela tudi na ugovore in oitke, da pomeni spremenjeni politini kurz povratek v kapitalistino anarhijo. Toda jugoslovanski politini vrh je kritike odlono zavraal in leta 1952 na 6. kongresu jugoslovanske komunistine partije v Zagrebu brezkompromisno uveljavil nove politine usmeritve. Komunistina partija Jugoslavije, ki se je po odvrnitvi od Stalina in Moskve zopet naglo tevilno krepila, je imela tedaj e skoraj 780 000 lanov (v Sloveniji okoli 52 000). S tevilno rastjo je med lani upadal dele starejih komunistov in delavcev, vse ve pa je bilo mlajih aktivistov, uradnikov in uslubencev. Na kongresu so posnemanje Sovjetske zveze v prvih letih po vojni razglasili za zablodo, uvajanje socialistinega samoupravljanja pa za prelomnico v povojnem jugoslovanskem razvoju. Komunistino partijo so po zgledu Marxove komunistine zveze preimenovali v Zvezo komunistov. Hkrati so ugotovili, da komunisti v prihodnje ne smejo imeti ve glavne besede v politinem in drubenem ivljenju. Partija naj sicer e doloa smer, vendar naj bi se njeni lani za uresnievanje ciljev borili predvsem s preprievanjem in lastnimi zgledi. Brez svobode posameznika ni socializma, je s samega vrha zatrjeval Tito. Toda politina praksa in vsakdanje ivljenje sta zveine e naprej tekla mimo razglaenih gesel in nael. V zaetku petdesetih let je bil sicer sprejet nov kazenski zakonik, ki je posveal ve pozornosti varovanju posameznikovih pravic. Vseeno ni v vodilnih 440

Komunistine oblasti so e v prvih letih po vojni, ko so Cerkev omejile v olski in dobrodelni dejavnosti, duhovino pa policijsko in sodno preganjale, ukinile veino katolikih ustanov, asopisov in drutev. Obenem so v skladu s svojimi predstavami vero razglasile za preiveto obliko loveke odtujitve, dekristianizirale koledar in spodbujale preimenovanje krajev, ki so imeli svetnika ali verska imena. Toda verouka e niso zakonsko izloile iz ol, teoloka fakulteta pa je eprav formalno izkljuena e delovala v okvirih ljubljanske univerze. V asu najbolj napetih odnosov z Moskvo ob koncu tiridesetih let je reimska proticerkvena gonja celo nekoliko popustila; slovensko politino vodstvo je leta 1949 potrdilo nastanek duhovnikega Cirilmetodijskega drutva, ki naj bi povezalo vrednotam protiokupatorskega odpora in povojni drubeni ureditvi privrene katolike duhovnike. Cerkvena hierarhija in kofje drutva niso priznali, vendar vlanjevanja vanj tudi niso izrecno prepovedali. V zaetku petdesetih let pa so se odnosi med katoliko cerkvijo in dravo v Jugoslaviji zaradi spora z Vatikanom, ki je leta 1952 dosegel vrh s prekinitvijo diplomatskih odnosov med Beogradom in Sveto stolico, ponovno zaostrili. Tedaj je tudi Slovenijo zajel nov val proticerkvene propagande, ki so jo spremljali grobi napadi ne le na cerkveno hierarhijo in posamezne duhovnike, temve tudi na vero, vernike in katoliko inteligenco. Leta 1952 je bil verouk dokonno odstranjen iz ol, teoloka fakulteta je bila tudi izloena iz ljubljanske univerze in Boi je prenehal biti dela prost dan. Oblasti so poleg tega na razline naine oteevale verski pouk in okrepile pritisk na javne uslubence, naj se ne udeleujejo verskih obredov. Slovensko komunistino vodstvo je zaostritev v odnosih s Cerkvijo hkrati izrabilo za politini obraun z uglednejimi, e ne povsem pokorjenimi kranskimi izobraenci, ki so se med vojno pridruili odpornikemu gibanju ter so po vojni ohranili javni vpliv. Tako so leta 1952 s politinega prizoria izobili enega svojih najzvestejih, eprav ves as kritinih katolikih zaveznikov, pesnika Edvarda Kocbeka in mu skoraj za desetletje onemogoili objavljanje pod lastnim imenom. Toda ideoloko-politina zapetost je zaela kmalu popuati. Posebej v kulturnem ivljenju je po vsej dravi zavel nov, bolj sproen veter, ki je omogoil tudi javno izraanje 441

Reformne spremembe v zaetku petdesetih let so torej kljub temu, da je jugoslovanska politina elita s svojo, v Zvezo komunistov preimenovano stranko v celoti ohranila vladajo ideoloko-politini poloaj, pomenile radikalen preobrat v povojnem jugoslovanskem in slovenskem razvoju, saj so ne glede na nestanovitno zdaj liberalnejo, nato spet bolj avtoritarno politiko komunistinega vodstva, Jugoslaviji odpirale pot v bistveno modernejo obliko socializma, kot je bila sovjetska.

PO SAMOUPRAVNEM KOLOVOZU
Jugoslovansko samoupravljanje je bilo svojevrstna oblika socialistinega sinkretizma, saj so njegovi ideologi z Edvardom Kardeljem na elu teili k spojitvi marksistinih, anarhistinih, socialistinih in boljevikih idej, ki so bile med seboj v nepremostljivem nasprotju. V komunistinem vrhu v Beogradu so bili sicer iskreno prepriani, da s samoupravljavsko demokracijo utirajo pot povsem novi in izvirni razliici socializma, ki lahko edina vodi v politino, socialno uravnoteeno in gospodarsko uspeno prihodnost. Toda v politini praksi so ostajali e naprej trdno zavezani boljevikim vzorcem; z utopino vizijo decentralizirane samoupravljavske drube, v kateri naj bi upravljali in 442

V kakno smer naj bi potem, ko so bili sprejeti prvi razglasi in zakoni, ki so napovedovali odmik od dravnega k demokratinemu socializmu, krenil jugoslovanski razvoj, si niso bili povsem na jasnem niti v najojem jugoslovanskem vrhu. Tako Tito kot Kardelj sta potem, ko sta se zavedla dejanskih posledic opravljenih in napovedanih sprememb, odlono opozarjala, da je samoupravna demokracija v zaostalih razmerah in prostoru z vsemi mogoimi nazori, s katerim je obremenjen velik del naega prebivalstva, lahko le dolgorona politina vizija. V politinem vodstvu v Beogradu so zato poudarjali, da usmeritev k samoupravljanju in ponovno branje marskistinih klasikov ne smejo postaviti pod vpraaj vodilne vloge komunistov in komunistine stranke. Ne smemo storiti novih napak s tem, da bi preli v drugo skrajnost, je svaril Tito. Sprejeti (moramo) takne sklepe, da bomo li vztrajno v smeri demokratizacije naega sistema ... in (ne bomo) v nobenem primeru spremenili naega kurza ... razvoja v socializem, v socialistino demokracijo. Ob taknih predstavah jugoslovanskih voditeljev so bile v zaetku petdesetih let sprejete reforme nujno nedosledne in protislovne, njihovi pobudniki pa so potem, ko so sproili reformni proces, e tudi vlekli za zavoro. Centralistini pritisk je sicer nekoliko popustil in pristojnosti republik ter lokalnih (obinskih) organov so se poveale, toda komunistine elite in njim podrejeno uradnitvo so kljub zmanjanju tevila dravne birokracije v celoti obdrale svojo mo. To je veljalo tako za politiko in gospodarstvo kot za upravo, kulturo, znanost in izobraevanje. Z delno razgraditvijo plansko administrativnega sistema so gospodarske organizacije res dobile ve samostojnosti, vendar so investicijski skladi in odloanje o temeljnih gospodarskih razmerjih e naprej ostajali v rokah centralnih dravnih organov. Tudi ustavni zakon o temeljih drubene in politine ureditve drave, ki so ga januarja 1953 potrdile zvezna in republike skupine, je imel protislovne uinke. V skladu z novo razglaeno politiko delavskega samoupravljanja je spreminjal ustavo iz leta 1946, decentraliziral dravno upravo, razglaal za temelje jugoslovanske ureditve drubeno lastnino in samoupravljanje ter v ustavo uvajal pojem socializem. Toda pri tem je z decentralizacijo in uvedbo t. i. komunalne samouprave poveal vlogo in pomen obin na raun zveznih enot (republik in avtonomnih pokrajin), zbor narodov v zvezni skupini pa zamenjal z zborom proizvajalcev, ki so ga sestavljali neposredno voljeni predstavniki zaposlenih v gospodarstvu glede na dele posameznih panog v skupnem dravnem proizvodu. Zvezna skupina je imela tako tudi po novem dvodomno sestavo z zveznim zborom in 443

Reformatorji v jugoslovanskem vrhu so trdili, da novi politini sistem in delavsko samoupravljanje odpirata vrata neposrednejemu sodelovanju delovnih ljudi pri odloanju in oblasti, decentralizacija in demokratizacija pa omogoata uinkoviteje uresnievanje nacionalnih elja in pravic. Na zunaj naj bi spremenjene politine odnose odraalo tudi preimenovanje politino-izvrilnih organov, ki so dobili novo ime izvrni sveti (in ne vlada kot dotlej). Vse to pa ob dejstvu, da se vladajoa komunistina stranka ni pomembneje spreminjala ter je e naprej delovala izrazito hierarhino in avtoritarno, ni moglo imeti vejega pomena. Da komunistini veljaki e zdale niso bili pripravljeni na odlonejo pluralizacijo politinega ivljenje, so nazorno razkrile dileme ob preobrazbi Ljudske fronte, ki naj bi od leta 1953 pod novim imenom Socialistina zveza delovnega ljudstva (SZDL) kot najira politina organizacija povezovala vse delovne ljudi. V Sloveniji so napovedi, da bo socialistina zveza postala mnoina ljudska tribuna, kjer bo lahko vsakdo izrazil svoje mnenje, kratko vzbudila upanja na obnovitev predvojne in medvojne ljudskofrontne tradicije, ko je bila Ljudska oz. Osvobodilna fronta e pluralna zveza razlinih politinih skupin. Za komunistini vrh pa so bila takna razmiljanja povsem nespremenljiva, saj je kot prej v Ljudski fronti tudi v novi Socialistini zvezi videl predvsem uresnievalko svojih odloitev. Podobno se je godilo drugim drubenopolitinim organizacijam. Antifaistino fronto ensk so leta 1953 sploh razpustili in namesto nje ustanovili Zvezo enskih drutev. Hkrati so leta 1951 reorganizirali Ljudsko mladino in osnovali posebno Zvezo tudentov. Spremembe pa so kljub temu, da so bile v veliki veini le formalne med ljudmi in zlasti med izobraenci vseeno spodbujale upanje, da se bo proces demokratizacije nadaljeval. Tovrstna priakovanja je e okrepilo popuanje napetosti v odnosih med reimom in Cerkvijo. Oblasti v Sloveniji so e leta 1952, ko je spor med Vatikanom in Beogradom dosegel viek, pokazale pripravljenost za pronejo politiko do duhovine in cerkvene hierarhije. Leta 1953 je bil sprejet prvi povojni zakon o pravnem poloaju verskih skupnosti v Sloveniji, ki je urejeval njihov poloaj. To sicer e zdale ni pomenilo, da je bilo teav in napetosti v odnosih med Cerkvijo in komunistinimi oblastniki konec. Toda z novim zakonom so cerkvene in verske skupnosti dobile temeljni pravni akt, na katerega so se lahko sklicevale, kar je bil vsekakor zaetek novega obdobja v njihovih odnosih s posvetno oblastjo. Slovenski komunistini vrh je eljo po umiritvi napetih razmerij s Katoliko cerkvijo potrdil tudi s postopnimi pomilostitvami zaprtih duhovnikov in z dravnimi subvencijami teoloki fakulteti, ki je bila 444

Gospodarske, socialne in splone ivljenjske razmere so se spreminjale precej poasneje kot dravne ustanove in politina razmerja. Kolhoznitvo je do zaetka petdesetih let v Sloveniji doivelo polom, toda z maksimiranjem zasebnih kmetijskih povrin na 10 ha leta 1953 so bili kmeki lastniki, ki so imeli ve zemlje (teh naj bi bilo kar 27,6 %), znova ob nemajhen del svoje posesti. Druga agrarna reforma (kot so jo oznaevali) je pomenila novo nacionalizacijo, s katero je viek zasebne kmeke zemlje nad 10 ha postal dravno ali zadruno premoenje, kar je e pospeilo e tako intenzivno izseljevanje s podeelja. V letih 194853 je tevilo kmekega prebivalstva v Sloveniji padlo z 49 % na 41 %, do leta 1961 pa na 31,6 %. Upad kmetijskih dejavnosti in odseljevanje s podeelja v mesta sta spremljala rast in modernizacija industrijskega sektorja. Po letu 1952, posebej pa po letu 1954, ko je drava (med drugim s tujo zahodno pomojo) zavzela za nartnejo kreditno politiko, se je zael intenzivneji industrijski razvoj, kar se je poznalo tudi v dvigu ivljenjskega standarda. Vendar je velika veina prebivalstva e naprej ivela zelo skromno; delavske in nije uradnike plae so zadostovale le za golo ivljenje. Politini mogonei in uspeneji gospodarstveniki so pri tem obdrali posebne ugodnosti tj. svoje trgovine, avtomobile in kvalitetneje monosti za poitnice in oddih. Toda naj so bile spremembe e tako postopne in poasne, za del komunistinih veljakov v jugoslovanskem vrhu, pa tudi za tevilne komunistine aktiviste so bile preradikalne in prehitre. Razprava o prihodnji organizaciji kmetijstva je spomladi 1953 razdelila jugoslovansko komunistino vodstvo, v katerem so postajali vse glasneji kritiki reform, ki so svarili pred vraanjem v kapitalizem. Na spremenjeno ozraje med jugoslovanskimi voditelji so pomembno vplivale tudi spremembe v Sovjetski zvezi, kjer se je po Stalinovi smrti marca 1953 v odnosu do Jugoslavije uveljavilo spravljiveje stalie, kar je nekaj mesecev pozneje privedlo do ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov med Beogradom in Moskvo ter drugimi dravami sovjetskega bloka na ravni veleposlanikov. V taknih razmerah je Tito v zaetku poletja 1953 sklical sejo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, ki je ugotovil, da so samoupravljavske reforme sproile razne protisocialistine odklone in komuniste po vsej dravi pozval, naj znova prevzamejo politino pobudo v svoje roke. To je seveda pomenilo rdeo lu za nadaljnji proces 445

Novemu politinemu vetru se je uklonila veina komunistine elite z Edvardom Kardeljem na elu. Med vodilnimi komunisti se mu je odkrito uprl le Milovan ilas, nekdaj dogmatini partijski ideolog, po jugoslovanskem sporu z Moskvo pa prav tako glasen zagovornik samoupravljavske demokratizacije. ilas je jeseni in pozimi 1953 v odmevnih lankih v ve jugoslovanskih asopisih dokazoval, da je lahko edini trajneji cilj v boju za socialno in politino pravino drubo boj za demokracijo. ilasova razmiljanja so razdelila komunistino vodstvo, hkrati pa so naletela na irok odziv v javnosti. ilas je zato kljub nestrinjanju komunistinega vrha svoja stalia pozimi 1953 in v prvi polovici leta 1954 e zaostril, ko je zavrnil tezo o komunistih kot edini zavestni sili socializma. Dokazoval je, da so Zveza komunistov in njej podrejene drubenopolitine organizacije le ovira v uveljavljanju prave demokracije; leta 1953 se je lotil celo tako nedotakljivih ustanov sistema, kot je bila tajna policija Dravna varnost. Tedaj je prekipelo tudi Titu in njegovi najbliji okolici, ki sta se prej zaradi trake krize in mednarodnih pritiskov na Jugoslavijo, drala ob strani. ilasa so januarja 1954 po ostrih kritikah razreili vseh funkcij, njegove poglede pa so obsodili po vsej dravi. Milovan ilas je bil s svojim zavzemanjem za razbitje komunistinega politinega monopola in pluralizacijo politinega ivljenja v Jugoslaviji zvest, a radikalen interpret Kardeljeve samoupravljavske filozofije, ki je nazorno pokazal, kakne bi bile posledice dosledno izvedene demokratizacije. Med Slovenci je imel v primerjavi s Srbijo in Hrvako presenetljivo malo pristaev. Med ilasovimi slovenskimi simpatizerji so bili izobraenci, pa tudi nekateri, eprav redki viji uradniki in komunistini funkcionarji, ki so zaradi zakasnele kritike ilasovih stali v jugoslovanskem vrhu menili, da za njegovim pisanjem stoji dravno in politino vodstvo. Zato pa so slovenski politini voditelji potem, ko je ilas tudi uradno padel v nemilost, pohiteli s kampanjo proti ilasovim lankom. Vseeno je v Sloveniji vsaj sprva prevladovalo stalie, da proti ilasu in njegovim pristaem ne kae organizirati ire politine gonje. Najpomembneji razlog za razmeroma popustljivo obnaanje slovenskega in jugoslovanskega vrha so bile mednarodne razmere in zaostritve v zvezi s Trstom ter Svobodnim trakim ozemljem. Zahodne sile so e leta 1952 napovedale, da bodo cono A Svobodnega trakega ozemlja s Trstom in okolico prepustile Italiji, jeseni 1953 pa so napoved ponovile, kar je v Jugoslaviji in v Sloveniji povzroilo veliko vznemirjenje. Poleti 1953 je zaela Italija v bliini STO koncentrirati vojatvo in ladjevje, Jugoslavija pa je 446

Kot v letih po vojni je Jugoslavijo tudi tokrat zajel val domoljubnih demonstracij, na katerih so mnoice udeleencev vzklikale Titu in partiji ter izraale svojo pripravljenost, da za jugoslovanski in slovenski Trst rtvujejo ivljenja. Toda jugoslovanski vrh je po nekaj meseni napetosti pristal na pogajanja. Ta so trajala do 5. oktobra, ko sta Jugoslavija in Italija v Londonu podpisali nov Londonski sporazum in si razdelili Svobodno trako ozemlje. Italija je z nekaj ozemeljskimi popravki dobila veliko veino cone A s Trstom in okolico, Jugoslavija pa cono B. Podobno kot leta 1947 je tudi sporazum leta 1954 prebivalcem obeh con dopual svobodno izbiro dravljanstva. Na njegovi podlagi se je v letih 1955/56 iz koprskega okraja znova izselilo ve kot 10 000 ljudi, veinoma Italijanov. V isti sapi je ostalo v Italiji (v traki, goriki in videmski pokrajini) okoli 95 000 Slovencev, ki sta jim manjinske pravice zagotavljala Londonski sporazum in Posebni statut, vendar so zaele italijanske oblasti zakone za njihovo uresniitev sprejemati in uveljavljati ele v estdesetih in sedemdesetih letih. Jugoslavija je sredi petdesetih let s spretnimi diplomatskimi potezami utrdila svoj mednarodni poloaj. Z Grijo in Turijo je leta 1954 podpisala Sporazum o obrambnem zaveznitvu, kar je bilo e bolj pomembno zato, ker sta bili obe dravi lanici Nata. Maja 1955 je bila s t. i. dravno pogodbo obnovljena neodvisna Avstrija. Pogodbo, ki je v posebnem lenu zagotavljala narodne pravice in zaito slovenski manjini na Korokem in tajerskem, je ratificirala tudi Jugoslavija ter s tem uredila mejna vpraanja e s to sosedo. Na avstrijskem Korokem je (po jugoslovanskih podatkih) po drugi svetovni vojni ivelo priblino 50 000 Slovencev, ki so imeli svoja drutva in svoje asopisje, leta 1945 sprejeta deelna olska uredba, ki se je zgledovala po olskem sistemu v vicarskih kantonih, pa je na junem Korokem, kjer je ivela veina slovensko govoreega prebivalstva, uvedla dvojezino ljudsko olstvo. Toda po ratifikaciji Dravne pogodbe, ko se je kratko zdelo, da se bo poloaj slovenske manjine z uveljavitvijo 7. lena Drave pogodbe e izboljal, so deelne nemke organizacije priredile silovito kampanjo proti dvojezinemu olstvu in deelne oblasti so leta 1958 razveljavile uredbo o dvojezini osnovni oli. Sprejet je bil nov zakon, po katerem so morali stari otroke k slovenskemu in dvojezinemu olstvu posebej prijaviti, hkrati pa je bilo doloeno, da je treba ozemlje, ki ga poseljuje manjina in njeno tevilnost na novo ugotoviti. Zaradi vsega tega so se jugoslovansko-avstrijski odnosi konec petdesetih let zopet mono zaostrili. Precej spremenljivi so bili jugoslovanski odnosi s Sovjetsko zvezo. Po Stalinovi smrti 447

Toda delavski nemiri na Poljskem in Madarskem so jugoslovanski vrh hkrati tudi prepriali, da mora storiti ve za dvig ivljenjskega standarda in izboljanje vsakdanjih ivljenjskih razmer ljudi. Sredi petdesetih let je tako prilo do pomembnih sprememb v dravni gospodarski politiki, ki se je preusmerila od enostranskega pospeevanja teke industrije k bolj uravnoteenemu razvoju gospodarskih panog. Hkrati so poskuali v pristojnih ministrstvih oblikovati spodbudneji sistem pla. Sistem dravno doloenih pla so delno opustili e konec tiridesetih let, nato pa so si z razlinimi predpisi prizadevali zagotoviti vejo storilnost z razdeljevanjem (dela) dobika podjetij. Sredi petdesetih let so se statistini kazalci skoraj v vseh gospodarskih panogah obrnili navzgor, eprav je bila proizvodnja marsikje e naprej zelo ekstenzivna, njen vzpon pa v prvi vrsti rezultat tujih posojil in jugoslovanskega zadolevanja na Zahodu. Z industrijsko konjunkturo se je med drugim veala ponudba izdelkov iroke potronje, ki jo je dodatno pospeevala posodobljena trgovska mrea. Na triu so se pojavili iremu krogu prebivalstva dostopni tuji potronji izdelki, rasla je prodaja tehninih in gospodinjskih proizvodov, konec petdesetih in v zaetku estdesetih let pa je bilo mogoe za dinarje kupiti tudi e prve v Jugoslaviji sestavljene avtomobile, ki so bili narejeni po tujih licencah (najprej popularne Fiate, od leta 1961 pa tudi Citroenova vozila, ki so jih izdelovali v novem tovarnikem obratu v Kopru). Vendar je modernizacija zajela le nekatere panoge in ne celotnega gospodarskega sistema, ki je bil e naprej ujet v petletne gospodarske narte. Hkrati je po obraunu z ilasom zastal komaj zaeti proces demokratizacije, saj so komunisti obdrali stare metode dela, novooblikovane samoupravljavske organe pa so na vseh ravneh spreminjali v orodje svoje politike. V taknih razmerah je bilo bolj sproeno, odprto in z Zahodno Evropo povezano ozraje, eprav ne brez nasprotovanja oblasti, utiti predvsem v kulturi. Nove estetske in umetnike tenje so prile z obraanjem k moderni ameriki in zlasti francoski knjievnosti najprej do izraza v literaturi, nato pa tudi v likovni 448

Pravi razmah je doivelo tudi gledalie. Med eksperimentalnimi in modernistinimi gledalikimi skupinami je na slovenski gledaliki razvoj posebej vplival Oder 57, ki je uprizoril ve del mlajih slovenskih in modernih tujih dramatikov, med drugim igre Eugena Ionesca (1958). Zlato dobo je preivljala ljubljanska operna hia. Sredi petdesetih let so zaeli hkrati poleg filharmoninega orkestra z rednim delom e simfoniki ljubljanskega radia, kar je bila pomembna obogatitev za slovensko glasbeno ivljenje. V okviru radia in po ustanovitvi slovenske televizije leta 1958 - skupne radiotelevizijske ustanove so delovali e plesni orkester, ki ga je od konca vojne vodil Bojan Adami. Oblasti so manj prijazno gledale na jazzovsko glasbo, ki je imela v Sloveniji obudovalce in pristae e pred vojno. Vseeno je uspelo Urbanu Kodru leta 1957 ustanoviti Ljubljanski jazz ansambel, tri leta pozneje leta 1960 pa so se na Bledu na vsedravnem festivalu sreali jazzovski glasbeniki iz cele Jugoslavije. Leta 1962 mu je sledil prvi festival slovenske popevke, med mladimi pa se je povealo zanimanje za rokovsko in moderno zabavno glasbo z Zahoda. Slovenska kinematografija, ki se je e s prvim povojnim filmom Na svoji zemlji (1948) reiserja Franceta tiglica uspeno izognila pretirani politizaciji, si je v petdesetih letih pridobila priljubljenost z zabavnimi, nepolitinimi filmi, kot je bila Vesna Frantika apa (1953). V zaetku estdesetih let pa se je s filmom Botjana Hladnika Ples v deju (1961) usmerila k aktualnejim ivljenjskim temam. Jugoslovanski in slovenski komunistini vrh sta bila do modernih kulturnih tokov izrazito ambivalentna, saj sta se zavedala, da je svobodneje kulturno ozraje pomemben odvod izobraenskega in javnega nezadovoljstva, obenem pa sta razumela, da odpiranje kulturnega prostora ogroa monopol njunih lastnih ideolokih izhodi. Komunistini veljaki 449

eprav so v jugoslovanskem vrhu vztrajali, da je bilo nacionalno vpraanje v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni enkrat za vselej reeno, je to temo e leta 1957 v uvodu v drugo izdajo svoje knjige Razvoj slovenskega narodnega vpraanja znova nael Edvard Kardelj. Notranjepolitine in nacionalne napetosti v Jugoslaviji je pripisal ostankom buroaznega nacionalizma, velikim razvojnim razlikam med raznimi deli drave in centralistino-birokratskim tenjam dela jugoslovanskega vodstva. Po Kardeljevem mnenju je bilo kulturne in gospodarske razlike med jugoslovanskimi regijami in narodi ter z njimi povezane nacionalne zaostritve mogoe odpraviti z uravnoteeno gospodarsko politiko in poveevanjem skupnega jugoslovanskega bogastva. Razreitev konflikta med buroaznimi nacionalizmi in centralistinim jugoslavizmom, ki zanika obstoj posameznih narodov, naj bi bila kot se je izrazil naloga vseh politinih sil. Toda sklepna izjava 7. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki se je spomladi leta 1958 sestal v Ljubljani, in na kongresu sprejeti program sta posveala ve pozornosti razmeram v mednarodnem socialistinem gibanju kot notranje jugoslovanskim sporom in razhajanjem. Konec petdesetih in v zaetku estdesetih let se je tako vsaj na zunaj zdelo, da so se napetosti umirjale. Leta 1959 je zvezna skupina v Beogradu sprejela nov kazenski zakonik, ki je formalno okrepil pravno varnost dravljanov. Istoasno je prilo do pomembnih sprememb v socialni politiki. V Sloveniji so bile sredi petdesetih let po zahodnih zgledih ustanovljene prve vzgojne posvetovalnice in ola za socialne delavce, s imer so komunistini 450

V resnici pa so se odnosi v Jugoslaviji ves as zaostrovali. Na poslabanje odnosov med republikami, zlasti pa med razvitimi in nerazvitimi deli drave, so pomembno vplivale gospodarske teave, ki so bile posledica prenagle gospodarske rasti in vse vejih razlik med investicijami, proraunskimi apetiti ter dejansko gospodarsko storilnostjo in rezultati. Manj razviti so bolj razvitim oitali sebinost in kapitalistini egoizem, razviti pa nerazvitim neracionalno potratnost in ivljenje na tuj raun. Slovensko komunistino vodstvo je v drugi polovici v petdesetih let e trdno podpiralo gospodarsko politiko zveznih oblasti in odlono zavraalo nacionalistino nezadovoljstvo vodilnih in zaposlenih v gospodarstvu, ki so vedno bolj odkrito nasprotovali neracionalnemu zveznemu ravnanju z (dravnim) denarjem in negospodarnemu razdeljevanju sredstev iz zveznih investicijskih skladov. Pri tem je bilo vse bolj jasno, da industrijski in kmetijski razvoj v Sloveniji zaradi premajhnih vlaganj zaostajata ne le za sprejetimi narti, temve tudi za dejanskimi monostmi. Zaostanek je bil posebej oiten pri izgradnji prometne infrastrukture. Slovenskim oblastem je uspelo pri gradnji cestne mree uresniiti le del investicijskih nartov, realizacija drugih kot posodobitev eleznic ter gradnja koprske luke in letalia Brnik pri Ljubljani pa se je zaradi 451

Vseeno je slovensko gospodarstvo v konjunkturnih letih 1957-62 napravilo pomemben razvojni skok, ugodne gospodarske razmere pa so se odraale tudi v rasti ivljenjskega standarda ter v spreminjanju podobe mest in nastajanju novih industrijsko-delavskih naselij. Leta 1959 so slovesno odprli novo mestno sredie v Velenju, ki je bilo za Novo Gorico drugo povsem na novo zgrajeno mesto v Sloveniji po drugi svetovni vojni, obenem pa so z zveine zelo nasilnimi urbanistinimi posegi, ki niso poznali spotovanja do zgodovinske dediine, modernizirali mestna jedra v Ljubljani in nekaterih drugih mestih. Toda v odnosu do zasebnega kmetijstva so e naprej prevladovala stara socialistina in boljevika gledanja, po katerih je bil zasebni kmetijski proizvajalec v naelu kapitalist in nasprotnik socializma. Oblasti so zasebne kmete e naprej omejevale pri prodaji pridelka in posodabljanju kmetij, dravna sredstva za nakup poljedelske mehanizacije ter uvajanje novih kmetijskih postopkov in gnojil pa so dobivali le dravni kmetijski obrati in zadruge. V zaetku estdesetih let pa je nastopila gospodarska kriza, s katero so se poslabali odnosi med zagovorniki trde komunistine linije ter pristai samoupravljavskih reform v jugoslovanskem vrhu. Na elu prve skupine je stal Aleksandar Rankovi, vpliven srbski politik in dolgoletni jugoslovanski notranji minister, na elu druge pa Edvard Kardelj, ki je po 7. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije izgubljal in v letih 1961/62 celo povsem izgubil Titovo naklonjenost. Vendar so ostala razhajanja med najvijimi voditelji v javnosti e nekaj asa prikrita. O vse slabih mednacionalnih in medrepublikih odnosih so tako namesto politikov javno in ne brez vzpodbud iz politinih vrhov spregovorili knjievniki. Razpravo je zael srbski pisatelj Dobrica osi, ki je v letih 1960/61 ugotavljal, da republike meje v Jugoslaviji oteujejo mednacionalno izmenjavo in sodelovanje. Pisal je o oivljanju nacionalizmov in nespotovanju demokratine discipline v nekaterih republikah, jugoslovanstvo pa je razglaal za internacionalistino prakso, ki naj bi bila sestavni del neizogibne integracije sveta in nastajanja socialistine civilizacije na planetu. V Ljubljani mu je odgovoril literarni teoretik Duan Pirjevec. Pirjevec je zavrnil osieve trditve in dokazoval, da je narodnost bistveni konstitutivni element lovekove osebnosti in izhodie 452

Polemika med osiem in Pirjevcem je vzbudila veliko pozornost v javnosti, saj je bilo spopad med centralisti in zagovorniki veje samostojnosti narodov in republik e dalj asa utiti ne le na politinem in gospodarskem, temve tudi na kulturnem podroju. Slovenski predstavniki v zveznih kulturnih organih in organizacijah so se e v drugi polovici petdesetih let upirali tenjam po centraliziranem usmerjanju kulture in znanosti v dravi. Razlini pogledi na vlogo zveznih (jugoslovanskih) in narodnih (republikih) informativnih in kulturnih ustanov so prili nazorno do izraza ob ustanovitvi slovenske televizije leta 1958. V Beogradu so namre vztrajali pri enotnem jugoslovanskem TV-programu in nasprotovali ustanavljanju posebnih TV-postaj v republikah. Spor o medijih in kulturnih institucijah je prerasel v splono polemiko o rabi jezikov in se kmalu ni ve omejeval le na televizijske oddaje. e ob koncu petdesetih let so se zaeli tako oglaati tudi slovenski nasprotniki zvezne jezikovne prakse, ki so kritizirali zvezne ustanove zaradi izkljuno v srbohrvaini izdanih gradiv in odlob. Slovenska komunistina elita, ki se je s Kardeljevo odrinjenostjo iz Titove bliine znala v Beogradu tako reko obglavljena, je v novih razmerah po krajem obotavljanju prvi odkrito pritegnila nacionalistinim kulturnikim zahtevam. Hkrati je poskuala v sooenju z zveznimi organi odloneje uveljaviti svoja gospodarska stalia. Decembra 1961 so slovenski poslanci v zvezni skupini zaradi nestrinjanja zapustili zasedanje, ker niso hoteli glasovati za predlagani gospodarski nart. To je bil prvi primer taknega protesta v povojni Jugoslaviji in pravi ok za tedanje politino obnaanje. Jugoslavija je bila v prvi polovici estdesetih let e vedno policijska drava. Dravna varnost je delovala brez uinkovitejega zunanjega nadzora, posebne policijske metode z vohunjenjem in prislukovanjem so bile nekaj obiajnega. Vseeno so bili ljudje, ki so odkrito izraali svoje nezadovoljstvo z gospodarsko politiko, s socialnimi razmerami in nacionalnimi odnosi vse tevilneji in glasneji. Premoenjske in socialne razlike so se pa preve oitno veale, hkrati pa je rasla tudi nacionalna nestrpnost, ki se je v Sloveniji med drugim kazala v vedno bolj odklonilnem odnosu do delavcev iz manj razvitih junih delov Jugoslavije. Priseljevanje iz drugih republik sicer e ni bilo tako ivahno kot pozneje, saj je bilo po popisu prebivalstva leta 1961 v Sloveniji med 1 591 523 ljudmi e vedno le nekaj ve kot 3.40 odstotka Hrvatov, Srbov in drugih neslovenskih prebivalcev. Vseeno pa se je tevilo delavcev iz zaostalejih delov Jugoslavije od druge polovice petdesetih let naglo poveevalo. 453

Jugoslovanski vrh se je leta 1962 vekrat sestal in najavil sistemske in politine spremembe. Tito je istega leta v odmevnem govoru v Splitu, v katerem je prvi javno spregovoril o krizi v jugoslovanskem vrhu, znova je pozval k strnitvi komunistinih in socialistinih sil ter hkrati grozil vsem, ki ruijo vrednote bratstva in enotnosti in pridobitve socializma. Toda pri tem se tudi sam v alternativi med tradicionalnim centralizmom in Kardeljevim samoupravljanjem e ni znal odloiti. Danes ni mogoe iti samo v eni ali (vna)prej doloeni smeri, marve je treba upotevati tudi nove pojave in vse to usklajevati, je dejal dan po proslavi svoje sedemdesetletnice maja 1962. Kompromis, o katerem je govoril, naj bi zagotovila nova jugoslovanska ustava.

NEUSPEL POSKUS MODERNIZACIJE IN DEMOKRATIZACIJE

Leta 1963 sprejeta jugoslovanska ustava je bila res kompromis med konservativnimi (centralistinimi) in liberalnejimi (federalistinimi) tenjami, toda hkrati je pomenila zmago hrvako-slovenske naveze, ki jo je poleg Edvarda Kardelja kot drugi najpomembneji avtor ustavnega besedila poosebljal hrvaki politik Vladimir Bakari. Ustava ni pomembneje posegala v drubene in gospodarske odnose in je veinoma ohranjala centralizirani, politino vodeni gospodarski sistem. V imenu odmiranja drave in krepitve vloge delovnih ljudi je razirjala upravno-politine pristojnosti obin in lokalnih samouprav, obenem pa poveevala tevilo poslancev in zborov republikih ter zvezne skupine. Skupine so dobile namesto dotedanjih dveh pet zborov, volivci pa so poslance volili ne le kot dravljani in pripadniki narodnih skupnosti, temve tudi kot proizvajalci ali zaposleni v neproizvodnih dejavnostih. Takna drobitev, ki je poudarjala vlogo samoupravljalcev in obinskih skupnosti, pri tem pa slabila republike, je seveda koristila predvsem zveznim organom v Beogradu. Ustava je poleg tega jasno doloala, da sta za organiziranje politinega ivljenja in kadrovanje pristojni le dve politini organizaciji Zveza komunistov in Socialistina zveza in obe sta kljub razlikam v staliih republikih vodstev e naprej delovali hierarhino in centralistino. Obseno ustavno besedilo je Jugoslavijo razglaalo za zvezo prostovoljno zdruenih narodov in demokratino samoupravno skupnost. Vodilno naelo dravne organizacije naj bi vsaj formalno ne bil centralizem, temve decentralizacija z obino kot osnovno celico, ki naj bi delovnim ljudem omogoala, da samoupravljajo in uresniujejo svoje interese. Ustava je v dravnem vrhu loevala funkcijo predsednika zveznega izvrnega sveta (zvezne vlade) in predsednika drave, ki je bila rezervirana za Tita. eprav so se Kardelj in 454

Nova jugoslovanska ustava je bila v resnici protislovna in teko pregledna, toda z opredelitvijo za samoupravljanje je tudi v javnosti ustvarjala vtis, da utira pot politini demokratizaciji. V Sloveniji, kjer se je asopisje s kulturnimi revijami e v zaetku estdesetih let, ko so se zaostrili odnosi v jugoslovanskem vrhu, odprlo kritinejim pogledom na nacionalna, politina in drubena razmerja, so javna razmiljanja, ki so spremljala sprejemanje ustave, prerasla v polemine razprave o prihodnosti jugoslovanske drube in socializma. Te je vsaj sprva podpiral tudi del slovenskega politinega vodstva, ki si je ob pritisku centralistov in konservativcev v Beogradu poskual pridobiti zaveznike med izobraenci doma. V Ljubljani so tako oblasti urednikom in sodelavcem leta 1958 prepovedane Revije 57 leta 1960 dovolile, da so ustanovili novo revijo Perspektive. Ustanovitvi Perspektiv je sledil nastanek e nekaterih drugih druboslovnih in kulturnih revij, e obstojee pa so tako kot tudi del asopisja - posodobile uredniko politiko. V prvi polovici estdesetih let je v slovenskem javnem ivljenju na ta nain zavel nov veter, ki je spodbudil dinamino izmenjavo mnenj o aktualnih drubenih, politinih in kulturnih vpraanjih. Ko je v letih 1963/64 drubeno-kritini nemir zajel e tudente in univerzo, se je do tedaj na oje kroge izobraencev omejeno razpravljanje spremenilo v spontano gibanje, kakrnega po vojni v Sloveniji e ni bilo. Vendar izobraenska in tudentska kritika komunistinega reima in oblasti v veliki veini ni bila uperjena proti socializmu. Uredniki in sodelavci Perspektiv, ki so kot intelektualno najmoneja skupina postali glavni pobudniki poleminih razprav, so oitke, da imajo politine ambicije, odlono zavraali. Razglaali so se za raznolik izobraenski krog, ki ga drui predvsem tenja po demokratizaciji kulturnega in politinega ivljenja v dravi. V lankih, ki so jih objavljali, so se opirali na eksistencialistine in marksistine mislece, se spraevali o pravi naravi komunizma in revolucije ter kritino razmiljali o povojni jugoslovanski stvarnosti in oblastnikem nasilju. Takna usmeritev je neizogibno vodila v konflikt s komunistinimi veljaki, ki so leta 1964 Perspektive ukinili. Pri tem so z njenimi uredniki obraunale v starem slogu: s policijo, politinimi gronjami in z odstranjevanjem reimu neprijetnih posameznikov iz javnega ivljenja; Joeta Punika so celo - kot e ob prepovedi Revije 57 - znova postavili pred sodie in obsodili na dolgo zaporno kazen. Strah komunistinega vrha pred posledicami kritik kroga izobraencev, zbranih okoli 455

Ukinitev Perspektiv, zamenjava e nekaterih neposlunih urednitev in drugi nasilni oblastni ukrepi so leta 1964 komaj zaeto gibanje prekinili. Toda politinega toka ni bilo ve mogoe zaustaviti. Konec leta 1964 je predlog o jugoslovanski usmeritvi k trnemu gospodarstvu podprl 8. kongres ZKJ, ki je prvi odkrito in kritino spregovoril o mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji. Tito se je ob tej prilonosti nedvoumno postavil na stran reformistov, sklepni dokumenti kongresa pa so zavraali razmiljanja o enotnem jugoslovanskem narodu in v Jugoslavijo zdruenim narodom priznavali pravico, da ivijo in se razvijajo v skladu z rezultati s svojega dela. Da bi poudaril opredelitev ZKJ za decentralizacijo in federalizem, je kongres doloil, da se bodo republiki kongresi Zveze komunistov v prihodnje sestajali pred zveznim in ne po njem. Spremenjen vrstni red kongresov naj bi razlono kazal na to, da komunisti v republikah niso le izvajalci zvezne politike, marve njeni sooblikovalci. Vendar krize ni bilo ve mogoe prikrivati. Gospodarski zastoj se je kazal ne le v padcu industrijske rasti, temve tudi v inflaciji, v dvigovanju cen in prekomernem zadolevanju. V zaetku estdesetih let so v Beogradu sprejeli ve gospodarskih ukrepov, s katerimi so poskuali pospeiti izvoz, sprostiti poslovanje z zahodnimi devizami in preoblikovati posojilno-banni sistem. Nova zakonodaja naj bi istoasno zagotovila vejo samostojnost podjetij pri razpolaganju z dohodkom, kar naj bi spodbujalo bolje gospodarjenje. Toda gospodarske teave, ki jih je spremljalo padanje proizvodnje, zmanjevanje izvoza in odpuanje delavcev so se nadaljevale. Leta 1964 se je zdelo, da se je Jugoslavija znala pred finannim zlomom. Tedaj je stalie, da je treba temeljito spremeniti gospodarski sistem, omejiti dravno poseganje v gospodarstvo in sprostiti delovanje trga, prevladalo tudi v jugoslovanskem komunistinem vrhu. 456

T. i. gospodarska reforma leta 1965 je pomenila zmago Kardeljeve in slovenske smeri v jugoslovanskem vodstvu. V Ljubljani in Beogradu so napovedane spremembe razglaali za najgloblje preoblikovanje gospodarskega sistema od leta 1951. V resnici pa so bili sprejeti reformni ukrepi predvsem finanne narave. V zvezni skupini so bili najprej potrjeni zakoni, ki so z izjemo sklada za nerazvite ukinjali dravne investicijske sklade in njihov kapital prenesli v banke. V isti sapi so dotedanji banni sistem in banke vsaj na papirju preoblikovali v samostojna podjetja. Poleti 1965 so nato (kar za 66 %) razvrednotili dinar v razmerju do zahodnih valut, administrativno pribliali cene industrijskih proizvodov cenam na zahodnem triu, sprostili izvoz in poskuali s carinami doloneje usmerjati uvoz. Nova gospodarska zakonodaja je imela nekaj ve razumevanja tudi za kmeta, ki je lahko po novem dobil posojilo za nakup kmetijske tehnike, obenem pa je previdno odpirala vrata zasebnemu podjetnitvu v obrti in gostinstvu. Leta 1965 sprejete zakone so v Beogradu v naslednjih letih e dopolnili, toda uveljavljanje razglaenih novosti je bilo tudi tokrat neuinkovito. Eden glavnih problemov je bil komunistini vrh, ki se ni bil pripravljen odpovedati poseganju v gospodarstvo. Z zaostrenimi gospodarskimi razmerami se je odpor do reforme poveeval zlasti v panogah in okoljih, kjer so se podjetja znala v rdeih tevilkah . To je krepilo nezadovoljstvo med prebivalstvom, ki se je namesto s konjunkturo sooalo z dvigom cen in rastoo brezposelnostjo ter se znalo v socialni negotovosti, do kakrne bi po zagotovilih uradnih ideologov v socializmu nikoli ne smelo priti. Oblasti so poskuale problem brezposelnih reevati z odpiranjem meja in sprostitvijo podeljevanja potnih listov, kar je stotistoim odvenih delavcev po vsej Jugoslaviji omogoilo, da so iskali delo na tujem (v Zvezni republiki Nemiji, v Avstriji in drugih zahodnih evropskih dravah iz Slovenije je v letih 1964-69 uradno odlo 62 347 oseb, verjetno pa e 30-40 % ve). Socialne in gospodarske teave so bile seveda voda na mlin nasprotnikov reforme, ki so imeli glavno oporo v Srbiji in gospodarsko manj razvitih republikah. V letih 1967/68 je bilo e jasno, da je reforma doivela neuspeh, toda burne razprave o gospodarski politiki so se nadaljevale vse do zaetka sedemdesetih let, ko so tudi najveji optimisti opustili upanje na uresniitev zastavljenih gospodarskih ciljev. Toda odprte meje so bile pomembna novost, ki je jugoslovanskim dravljanom odprla pot v Evropo. Za veliko ljudi so bile dokaz, da je jugoslovanski komunizem bistveno razlien od vzhodnoevropskega. Svobodneja politika prehajanja dravnih meja je bila - dolgorono gledano res ena najpomembnejih pridobitev reform v estdesetih letih, saj je Jugoslavijo (in posebej Slovenijo ob njenih zahodnih mejah) iroko odprla ne le tujemu kapitalu, temve tudi 457

S ponovno prevlado Kardeljevega vpliva na Tita je postal sredi estdesetih let obraun z nasprotniki Kardeljevih zamisli v jugoslovanskem vrhu neizbeen. Razplet spopada je pospeil poskus notranjega ministra Aleksandra Rankovia, da bi si poleg nadzora nad tajno policijo (UDB-o), ki je bila njegova najmoneja opora, pridobil e nadzor nad vojako obveevalno slubo. Temu se je postavil po robu vojaki vrh, ki je s pomojo svojih informatorjev razkril, da je tajna policija z Rankovievim pristankom nadzirala celo najvije jugoslovanske voditelje s Titom na elu. Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije je tako julija 1966 na sestanku na otoju Brioni soglasno obsodil deformacije v delu varnostnih organov ter Rankovia in njegove najoje sodelavce odstavil. Hkrati je sprejel sklep o reorganizaciji tajne policije. V naslednjih mesecih so v UDB-i in drugih policijskih organih ter v Zvezi komunistov po vsej Jugoslaviji opravili temeljito istko. Ve tiso ljudi so premestili ali odpustili iz slube, mnoge pa postavili pred sodie in jih zaprli. Oievalni proces je zajel tudi Slovenijo, kjer so odstavili vrh slovenske Udbe ter podobno kot drugod odstranili glavne sledi njene tajne dejavnosti. Zmagovita reformna struja v komunistinem vrhu je nezakonita dejanja in zlorabe tajne policije razglasila za delo stalinistinih, gospodarskim in politinim reformam sovranih sil, svoja razkritja pa je prikazala za del svojega boja za samoupravljanje in demokracijo. Rankovieva odstranitev in zagotovila, da je samovolje tajne policije konec, so v Sloveniji povzroila olajanje in spodbudila optimizem. Vseeno se je javno ivljenje le poasi sproalo. Oblasti so se na kritike in pojave, ki so jih tele za nasprotne svojim predstavam in usmeritvam, e naprej odzivale skrajno obutljivo in agresivno. Slovensko politiko in javnost je leta 1966 tako mono razburila neoavantgardna skupina literarnih in likovnih ustvarjalcev, ki so si nadeli ime OHO. Skupina, ki je pozneje vplivala na podobna gibanja v vsej Jugoslaviji in se je leta 1970 celo predstavila v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je poskuala uveljaviti naela konceptualizma, ki so bila v nasprotju ne le s komunistinimi, temve tudi tradicionalistinimi pogledi na umetniko ustvarjanje. Na sodelavce skupine OHO se je vsul plaz kritik in ve njihovih prireditev so onemogoili in zaprli. Hudih napadov ustaljene kulturnike elite je bil deleen tudi mladi modernistini pesnik Toma alamun. 458

Slovenski politini vrh se je na vso mo trudil, da bi prikazal uinke reformnih ukrepov v kar najlepi lui, vendar je moral kmalu priznati, da gospodarska preobrazba ne poteka po nartih. Slovensko gospodarstvo je sicer v drugi polovici estdesetih let dosegalo bolje rezultate kot gospodarstva drugih jugoslovanskih republik, toda reforma je tudi v Sloveniji upoasnila gospodarsko rast in povzroila veletni gospodarski zastoj. S poslabanimi socialnimi razmerami so se tudi v Sloveniji oglaali kritiki, ki so zagovornikom nove gospodarske politike oitali, da so opustili socialistina naela in Jugoslavijo odprli nenadzorovani kapitalistini komercializaciji. Reformni politiki v jugoslovanskem vrhu pa so se lahko kljub teavam pohvalili tudi z nespornimi politinimi uspehi. Eden med njimi je bil podpis protokola med jugoslovansko vlado in Svetim sedeem, ki so ga junija 1966 sklenili v Beogradu. Protokol je bil na eni strani rezultat prevlade reformistov v jugoslovanskem vodstvu, na drugi pa izraz sprememb v vrhu Katolike cerkve po II. vatikanskem koncilu. Vatikan je s podpisom sporazuma sprejel stalie, da morajo katoliki duhovniki ostajati v verskih okvirih in ne smejo posegati na politino podroje. Jugoslavija pa je v zameno potrdila ustavno zagotovljeno svobodo Cerkve pri opravljanju verskih obredov ter Vatikanu priznala jurisdikcijo nad Cerkvijo v duhovnih zadevah. Svetemu sedeu je drava priznala svobodo imenovanja kofov, tem pa svobodo nemotenega navezovanja stikov z vrhom Rimskokatolike cerkve. Otoplitev odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedeem je imela ugodne posledice tudi za slovensko Cerkev. Pape Pavel VI. je leta 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino. Cerkev je okrepila svojo dejavnost, oblasti pa so privolile v ustanovitev oddelka ljubljanske teoloke fakultete v Mariboru in zaele aktivneje sodelovati pri obnovi cerkvenih spomenikov. V sedemdesetih letih so nato pristale tudi na socialno zavarovanje duhovnikov in pripadnikov cerkvenih redov. Toda v vsakdanjem ivljenju je v odnosih med verniki in Cerkvijo ter oblastnimi organi e naprej prihajalo do konfliktov in napetosti. Komunisti so kot prej razglaali zgodovinski materializem za edini znanstveni filozofski nauk, dravne uslubence pa omejevali pri opravljanju verskih dolnosti in izraanju verskih ustev. Reformistino krilo komunistinega in dravnega vodstva se je podobno vztrajno kot za gospodarske spremembe zavzemalo tudi za reformo Zveze komunistov in dravne organizacije. Po obraunu z Rankoviem so v Beogradu sprejeli sklep o preobrazbi ZKJ. Uvedli so kolektivno predsedstvo, ki mu je naeloval Tito, stranko pa so preoblikovali tako, da so poudarili samostojnost republikih organizacij in poveali njihov vpliv na zvezno vodstvo. Z dopolnili k zvezni ustavi so v letih 1967/68 razirili upravne in politine pristojnosti republik. Zvezni vladi ter zvezni skupini so zmanjali pooblastila, z okrepitvijo 459

V taknem ozraju so se razplamtele tudi razprave o rabi jezikov. Slovenski slavisti so e konec leta 1966 pozvali slovenske politike, naj se zavzamejo za enakopravnost slovenine v poslovanju zvezne skupine in zvezne uprave. Njihovo stalie je podprla republika skupina v Ljubljani, ki se je z zahtevami po uveljavitvi slovenine in makedonine poleg srbohrvaine v zveznih organih obrnila na zvezno ustavno sodie. Slovenskim zahtevam so se pridruili Makedonci, nekaj mesecev kasneje pa so se s posebno izjavo, v kateri so se zavzemali za loitev hrvaine in srbine, oglasili e Hrvati. Jezikovne razprave, zlasti pa hrvaka stalia, so napete razmere e zaostrile in v mednacionalne polemike pritegnile tudi mnoge izobraence, ki se do tedaj s politinimi stalii niso javno oglaali. V Sloveniji je spomladi 1967 potem ko je v Ljubljani zaradi nesoglasij s skupino prvi po vojni in prvi v kaki komunistini dravi odstopila republika vlada prevzel vodstvo izvrnega sveta Stane Kavi (1919-87). Kavi in njegovi somiljeniki so bili odloni pristai gospodarskih in politinih sprememb. Zagovarjali so ohlapno in kar se da svobodno dogovarjanje med republikami, poveanje njihove samostojnosti pri navezavi stikov s tujino ter financiranje zveznih slub in ustanov po naelu kotizacije. Kot komunisti so se sicer veinoma strinjali, da mora v obstojeih razmerah Zveza komunistov v Jugoslaviji obdrati vodilno politino vlogo, toda pri tem so menili, da modernizacija socialistinega gospodarstva in sistema ni mogoa brez temeljite demokratizacije in odpiranja politinih organizacij. Z zavzemanjem za novo organizacijo armade, ki je bila zaradi prevlade srbskornogorskega astnikega kadra pomembna opora centralistov in komunistinih konservativcev, so mono razburili vrhovni vojaki vrh. Kavieva vlada je namre podprla zahteve, da bi naborniki, ki so vojsko praviloma sluili zunaj domaih republik, ostajali v republikah, hkrati pa je teila k podreditvi teritorialnih obrambnih oddelkov republikim vladam. Po sovjetskem vojakem posredovanju na ekoslovakem leta 1968, ko se je izkazalo, da je Jugoslavija enostransko zavarovala zahodne meje, proti Vzhodu in komunistinim dravam pa je ostala skoraj nezaitena, je zvezna skupina v Beogradu sprejela sklep, s katerim je del obrambnih nalog s federacije prenesla na republike. V Sloveniji je bila v ta namen poleg rednih enot Jugoslovanke ljudske armade ustanovljena Teritorialna obramba, ki naj bi jo vodili slovenski astniki in sestavljali slovenski vojaki. Prizadevanja Kavievega izvrnega sveta, da bi v Teritorialni obrambi 460

Leta 1968 je gospodarska reforma e v glavnem propadla, socialni in politini nemir, ki je podobno kot drugo Evropo zajel tudi Jugoslavijo, pa je skupaj z napetimi razmerami po sovjetskem vojakem posredovanju na ekoslovakem okrepil nasprotnike politinih sprememb. Do odkritega izbruha nezadovoljstva je prilo najprej v Beogradu, kjer so se tudentje v zaetku junija spopadli s policijo. Spopad se je spremenil v demonstracije, le-te pa po brutalnem policijskem nastopu v pravi upor. Na vstajo beograjskih tudentov, ki je s svojo silovitostjo okirala ne le dravno-politini vrh, temve tudi vso jugoslovansko javnost, so nesporno vplivali tudentski nemiri v Franciji in drugod po Evropi. Toda glavni vzrok za tudentski protest so bile socialne in gospodarske razmere doma. Pri tem so uivali podporo profesorjev, ki so komunistini vrh e prej kritizirali, da z gospodarsko in politino reformo opua socializem. Vsi skupaj so se tako postavili na stran partijskih tradicionalistov in kritikov reformnih ukrepov, saj so dravne in politine voditelje obtoevali, da so z opredelitvijo za trna naela odprli vrata kapitalizmu ter povzroili socialno razslojevanje in brezposelnost. Tito je v zmedi, ki je nastala, tudente sprva podprl, toda njihov nepriakovani revolt je poveal negotovost, ki se je zdaj polastila tudi zagovornike reformnih ukrepov in liberalizacije. Vojaki poseg varavskega pakta na ekoslovako in sovjetska teza o omejeni suverenosti, po kateri naj bi imele lanice socialistinega bloka pravico, da intervenirajo v socialistini deeli, ki opua socializem, sta jeseni 1968 za kratek as preusmerila javno pozornost od notranjepolitinih k zunanjepolitinim vpraanjem. V Beogradu, kjer so intervencijo ostro obsodili, so se zbali, da bodo Rusi z dravami Varavskega pakta nadaljevali pohod proti odpadnikom in izrabili napetosti v Jugoslaviji za vmeavanje v njene notranje razmere. Konec novembra so tako s silo zaduili nemire med Albanci na Kosovu in v Makedoniji, ki so zahtevali ustanovitev sedme jugoslovanske republike, hkrati pa kljub gospodarskim teavam pomnoili izdatke za vojsko. Generalom so e bolj kot dotlej odprli vrata v najvije politine organe. Toda politinim reformam in decentralizaciji se niso odpovedali. Na 9. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije leta 1969 so ob Titovem in Kardeljevem preprianju, da bodo z oblikovanjem vodstva jugoslovanskih komunistov po naelu nacionalne in republike enakopravnosti postopoma le dosegli konsenz in ravnoteje 461

Junija 1971 so tako v Beogradu reformo federacije (na pritisk hrvakih in slovenskih politikov) kronali s sprejetjem dopolnil k ustavi iz leta 1963. Ta so napravila e korak naprej v slabitvi zveznih politinih in gospodarskih ustanov ter organov. Najpomembneja organa federacije naj bi bila 23-lansko predsedstvo drave in zvezna vlada. Oba naj bi bila kot veina drugih komisij in odborov sestavljena po paritetnem naelu (tj. iz enakega tevila predstavnikov republik in doloenega tevila zastopnikov avtonomnih pokrajin) in naj bi prav tako sprejemala sklepe le sporazumno in kolektivno. Ustavna dopolnila so podrobno doloala postopek usklajevanja skupnih odloitev in interesov, ki naj bi zagotavljal enakopravnost vseh federalnih enot in narodov. Nova organizacija federacije in drave je bila v oeh avtorjev ustavnih dopolnil pa le nova stopnja v dograjevanju samoupravnega sistema in demokracije, ta pa naj bi bila v skladu z veliko Kardeljevo iluzijo most, ki bo jugoslovanskim narodom pomagal postopno odpraviti medsebojna nasprotja in jih bo zdruil v boju za konni cilj za socializem. V resnici so se odnosi med federalnimi enotami in narodi v Jugoslaviji ves as poslabevali. Nacionalno nezadovoljstvo je bilo najbolj mnoino na Hrvakem. Hrvaki voditelji so zato leta 1970 sklicali sestanek Zveze komunistov Hrvake, na katerem so najprej v obiajnem slogu obsodili unitarizem in vse nacionalizme, nato pa za glavne krivce nacionalistine nestrpnosti in hrvakega gospodarskega zaostajanja razglasili unitariste ter povojno jugoslovansko (tj. predvsem srbsko) politiko. S taknimi stalii so si pridobili javne simpatije, toda njihov poskus, da bi se postavili na elo gibanja, ki se ga je vse bolj polaala nacionalistina vroica, se je ponesreil; bolj kot njegovi vodniki so postali njegovi ujetniki. V letih 1970/71 so odnosi med hrvakimi in srbskimi politinimi voditelji zdrknili na najnijo toko po drugi svetovni vojni, kar je skoraj povsem ohromilo delo zveznih organov. Podobno kot hrvaki so tudi srbski reformisti vedno teje obvladovali nacionaliste v lastni republiki. Slovenska politika je poskuala v srbsko-hrvakem konfliktu ostati ob strani. Slovenskim voditeljem se je zdelo hrvako, iz dneva v dan glasneje igranje na nacionalistine strune odbijajoe in nevarno, s srbskim politinim vrhom pa so se razhajali v temeljnih pogledih na vlogo zvezne drave in republik v njej. Slovenija je tako burno leto 1968 preivela razmeroma mirno. Po izbruhu tudentskih nemirov v Beogradu so se v 462

Kavi se je starejim komunistinim prvakom in vodstvu v Beogradu mono zameril e leta 1968, ko je brez posvetovanja z njimi dovolil vodilnemu ideologu slovenske katolike emigracije v Zdruenih dravah Amerike Cirilu ebotu obisk v Sloveniji. O stikih s politinimi emigranti, ki so veljali v komunistini Jugoslaviji ne glede na narodnost in politine barve za dravne sovranike tevilka ena, so do tedaj odloali izkljuno organi dravne varnosti in dravno-politini vrh. Kavieva odloitev, da odpre, etudi le za nekaj dni, enemu vodilnih ideologov slovenske katolike emigracije, vrata v domovino, je zato povzroila med komunistinimi veljaki pravi vihar. Po prvi zameri pa si je Kavi spomladi leta 1969 prisluil e drugo. Tito mu je namre v zaostrenih politinih razmerah ponudil mesto predsednika zveznega izvrnega sveta, vendar ga je Kavi odklonil med drugim zato, ker se je zavedal, da bi bilo samostojnosti, ki si jo je imel v Ljubljani, v Beogradu naglo konec. Ko je sredi leta 1969 izbruhnila e t. i. cestna afera, so bili odnosi med obema strujama slovenskih komunistov med kavievci in kardeljanci e zelo napeti. Ob novici, da je zvezni izvrni svet, ki mu je predsedoval Slovenec Mitja Ribii, Sloveniji namenjena mednarodna posojila za gradnjo cest preusmeril v Srbijo, je dotlej prikrit spor prerasel v odkrit spopad. Kavieva vlada je zveznemu izvrnemu svetu oitala, da je pri razdelitvi posojil Mednarodne banke podlegel politinim pritiskom in obel dogovorjena gospodarska merila. Po nespretnem izmikanju predsednika zveznega izvrnega sveta Mitje Ribiia, da se je zvezni vladni vrh pri svojem sklepu dral naela enakopravnosti republik in pokrajin, in je upoteval, da je bila Slovenija v preteklosti e delena znatnih tujih posojil, pa so Kavi in njegovi sodelavci preli v napad in zabrenkali na nacionalne strune. V nasprotju z nekaterimi starejimi lani slovenskega komunistinega vodstva so trdili, da je bila Slovenija, eprav je nosila velik del bremena modernizacije nerazvitih podroij, v povojni jugoslovanski gospodarski politiki opazno zapostavljena. Njeno zapostavljanje naj bi se kot naj bi 463

Toda slovenskim kritikam se je trdo postavil po robu Edvard Kardelj in jih skupaj s pripadniki stareje generacije komunistinega vodstva v Ljubljani ostro zavrnil. Avgusta 1969 sta nato Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije in Tito slovenske proteste na raun zvezne vlade razglasila za poskus nacionalistinega ruenja skupne drave. Dobra dva tedna pozneje je Kardelj na seji Centralnega komiteja slovenskih komunistov v Ljubljani ugotovil, da Slovenija v Jugoslaviji ni bila zapostavljena in obsodil na Beograd naslovljene slovenske kritike. Najostreji povojni spor med Ljubljano in Beogradom se je na ta nain po dobrih dveh mesecih konal z discipliniranjem Kavievih mladoslovencev in zmago kardeljancev. Ob tem je bil obraun v Sloveniji jasen znak reformatorjem v drugih republikah, da imata samoupravljanje in samostojnost republik jasno doloene meje, o katerih e naprej odloajo izbrani komunistini veljaki ter zvezni komunistinih vrh v Beogradu. Kavi je sicer vladno krmilo obdral v rokah, toda njegov vpliv in njegova mo sta bila mono omajana. Zmagovita stran je na vseh ravneh v javnosti in v Zvezi komunistov pojasnjevala svoja stalia, obenem pa obtoevala asopisje, radio in televizijo, da so cestno afero umetno napihnili. V Sloveniji so se vodilni komunisti tako e v letih 1969/1970 vrnili k staremu besednjaku, se ponovno sklicevali na delavski razred ter trdili, da je lahko uinkovita edino politika, ki temelji na delavskih interesih. To je v bistvu e pomenilo dokonno opustitev reformnih gospodarskih gesel, eprav so se jim v jugoslovanskem vodstvu javno odrekli ele v letih 1971/72. Prepad med obema strujama v slovenski politiki se je nato poglabljal vse do konnega obrauna oktobra 1972. Pri tem so razhajanja povzroali tako razlini pogledi na reevanje gospodarskih teav kot na olsko in socialno politiko. Kavi se je s irim krogom somiljenikov, ki so podpirali leta 1965 sprejete reforme, zavzel za usmeritev slovenskega gospodarskega razvoja k panogam, ki so hitro obraale kapital in so se e izkazale za uspene. V Sloveniji naj bi se tako ne posveali ve gradnji velikih industrijskih objektov, temve usmerjali k bannitvu turizmu, prometu, trgovini in zlasti storitvenim dejavnostim, utemeljenim na znanju, raziskovanju in intelektualnem delu. 464

Do ostrih razhajanj med Kavievimi modernisti in Kardeljevimi tradicionalisti je prilo tudi v olski politiki, kjer so se spoprijeli zagovorniki pluralno odprte, ideoloko neobremenjene ole ter pristai t. i. samoupravljavske oz. marksistine idejnosti; spor se je konal z zmago marksistinih pravoverneev in poostritvijo komunistinega nadzora nad izobraevalnimi ustanovami. Poleti 1971 je izbruhnila e afera zaradi petindvajsetih poslancev republike skupine, ki so poskuali v zvezno (dravno) predsedstvo (namesto v cestnih polemikah kompromitiranega Mitje Ribiia) predlagati svojega kandidata. Pri tem ni prav ni pomagalo, da so v iskanju primernega zastopnika najprej pomislili na Edvarda Kardelja. e dejstvo, da so ravnali samostojno, ne da bi se posvetovali s petimi ali estimi veljaki, ki so po nepisanem pravilu vodili slovensko kadrovsko politiko, je bilo dovolj za stroge disciplinske ukrepe. Slovenski politini vrh je akcijo obsodil, njeni protagonisti pa so morali odstopiti s politinih poloajev in zapustiti komunistine vrste. Pokoritev neposlunih poslancev je bila uvod v konni obraun s Kaviem in njegovimi sodelavci. Konec leta 1971 sta jugoslovanski vrh in Tito najprej prisilila k odstopu hrvake reformiste. Na seji predsedstva jugoslovanskih komunistov so 1. decembra 1971 hrvako vodstvo odstavili. Deset mesecev kasneje v prvi polovici oktobra 1972 so pod Titovim pritiskom in pritiskom konservativcev v lastni republiki odstopili srbski reformisti. Novembra 1972 pa so slovenski pristai Titovega in Kardeljevega obnavljanja revolucionarne oblasti delavskega razreda odvzeli vse funkcije e Stanetu Kaviu in njegovim sodelavcem. Obtoili so jih, da so tehnokrati, elitisti in liberalci ter jim oitali enostransko zavzemanje za koristi srednjega razreda in slovensko (gospodarsko) obraanje na Zahod. eprav obraun z reformisti in liberalci v Sloveniji ni bil tako nasilen kot na Hrvakem, kjer so nekaj sto ljudi zaprli, nad tiso pa jih izkljuili iz Zveze komunistov in odpustili z delovnih mest, je bila po Kavievem padcu tudi mnogim njegovim privrencev za ve kot desetletje zaprta pot v javno ivljenje. Kavi, ki je bil trdno preprian, da lahko le dosledno izpeljane reforme in nov dogovor o skupnem ivljenju v Jugoslaviji zagotovijo 465

Komunistina Jugoslavija je kot menijo tevilni avtorji konec estdesetih in v zaetku sedemdesetih let zamudila zadnjo prilonost, da bi se v miru demokratizirala in modernizirala. Gospodarstvo naj bi e doseglo skrajno stopnjo rasti in posodobitve, ki so ju e dopuali samoupravno-socialistini okviri. Za nadaljnjo gospodarsko preobrazbo in modernizacijo pa bi bilo treba odloneje (in drugae, kot si je to predstavljal Kardelj) spremeniti drubenopolitini sistem. Tega pa seveda jugoslovansko komunistino vodstvo ni bilo sposobno storiti. Tito, Kardelj in njuni najbliji sodelavci so kljub spremembam v politinih konceptih, ki jih je povzroil prelom s Stalinom in Sovjetsko zvezo, ostali ujetniki boljevikih komunistinih predstav in obrazcev. V kritinih razmerah konec estdesetih in v zaetku sedemdesetih let so se sami znali na skrajnem robu svoje politine prilagodljivosti. Sooeni z rastoimi zahtevami po doslednem osvobajanju gospodarstva, drube in politike od boljevike, v bistvu e vedno stalinistine dediine, so se dobesedno prestraili. Vsak korak dalje bi pomenil tvegati postopno izgubo oblasti, ki je niti po ve kot dvajsetletnem priseganju na samoupravljanje in demokracijo niso bili pripravljen deliti z nikomer. Pri odloitvi najojega jugoslovanskega politinega vodstva, da se v izbiri med demokratino in avtoritarno alternativo vrne k avtoritarni politiki partijskega dirigiranja, so opazno sodelovali slovenski komunistini veljaki. Slovenski politiki, ki so bili po prelomu z Moskvo med pobudniki jugoslovanske komunistine modernizacije in demokratizacije, so bili torej ob in po preobratu v letih 1971/72 med njunimi ni manj goreimi pogrebci.

SIVA IN TEKA SEDEMDESETA

Jugoslovanski reim sedemdesetih let ni bil neka vrsta neostalinizma, kot se vekrat bere in slii. eprav so politini voditelji, ki so se po obraunu z reformisti in liberalci zbrali okoli Tita in Kardelja, v vseh republikah zaeli s temeljito politino ofenzivo v imenu krepitve oblasti Zveze komunistov in delavskega razreda, so tevilne pridobitve ve kot dvajsetletnega obdobja sprememb in reform tudi po letu 1972 ostale v veljavi. Glasniki novega politinega vetra so sicer teili k ponovni utrditvi komunistine, toda Kardeljevo vztrajanje pri samoupravljanju je prepreevalo vrnitev k centralizmu. Federalne enote so kljub okrepljeni vlogi komunistinih in centralnih dravnih organov tudi po odstranitvi reformistov ohranile (in celo razirile) svoje pristojnosti. Zveza komunistov in druge politine organizacije so ostajale razdeljene na republika in pokrajinska zdruenja, ki so prek 466

Kljub temu je bil jugoslovanski sistem v sedemdesetih letih toga in protislovna oblika komunistinega avtoritarizma. Vrh v Beogradu je novo politino usmeritev podrobno opredelil e septembra 1972 v pismu predsednika in izvrnega biroja ZKJ komunistinim organizacijam in lanom, ki je postalo neke vrste sveti spis (velikokrat se je omenjalo preprosto kot Pismo). Nanj so se v naslednjih letih sklicevali politini veljaki po vsej dravi. Pismo je sicer e omenjalo gospodarsko in drubeno reformo, vendar je obenem pozivalo k nartnemu usmerjanju gospodarskih in drubenih gibanj in k obnovi idejne in politine enotnosti Zveze komunistov. Kot so menili avtorji Pisma, bi morala Zveza komunistov, da bi bila kos politinim nalogam, na novo izostriti idejna merila in preveriti lastne vrste, hkrati pa poskrbeti, da bi na vodilna mesta v politiki, v gospodarstvu, v sodstvu, v javni upravi, v medijih in v izobraevalnih ustanovah prili ljudje, ki bi svoje delo opravljali v interesu delavskega razreda. Ko je nekdo komunist, je vojak, vse dokler revolucija traja, je oktobra 1972 dejal Tito. Ob taknih usmeritvah so postale po letu 1972 moralnopolitine kvalifikacije zopet odloilno merilo ne le pri dodeljevanju politinih funkcij, temve tudi pri postavitvah na druga odgovorna delovna mesta. V Sloveniji je prevzela v roke vodstveno krmilo zmagovita, okoli predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Franceta Popita in predsednika republike skupine Sergeja Kraigherja zbrana skupina politikov, ki so se ji pridruili prebeniki iz Kavievega tabora. Vsi skupaj so izvedli temeljito istko v republikih in nijih upravnih in politinih organih, v gospodarskih organizacijah in asopisnih hiah ter v izobraevalnih ustanovah in na univerzi. Hkrati so kot drugod v Jugoslaviji z ustanavljanjem marksistinih centrov in organiziranjem politinoizobraevalnih ol in teajev poskrbeli za politino prevzgojo komunistinega lanstva ter (kot se je temu reklo v tedanjem politinem jeziku) drugih delovnih ljudi. Eno od pomembnejih novih politinih gesel, ki jih je vsebovalo e Pismo, je napovedovalo boj proti socialnim razlikam in neupravienemu bogatenju. V ta namen so v vseh republikah oblikovali komisije za ugotavljanje izvora zasebnega premoenja, ki so bile neuspene in neuinkovite. Vendar pa so tako reko ez no postavile zunaj zakona komaj nastajajoi sloj zasebnih podjetnikov in oteile nadaljnji razvoj zasebne podjetnosti. Zgled privrenosti socialnemu egalitarizmu naj bi bile politine organizacije in Zveza 467

Toda starim in novim vojakom revolucije vse to ni bilo dovolj. e leta 1973 so z novim zakonom omejili svobodo tiska. Dve leti pozneje je bil sprejet nov kazenski zakonik, ki je poostroval kazni za protirevolucionarno dejavnost in sovrano propagando. Njegov 133. len je bil formuliran tako ohlapno, da je omogoal pregon vsake, tudi samo verbalne protireimske kritike. V isti sapi so oblasti poveale nadzor nad kulturo, olstvom, univerzo in drutvenim ivljenjem. V Sloveniji je bilo sicer v sedemdesetih letih manj politinih procesov in zapornikov kot drugod v Jugoslaviji, toda sluba Dravne varnosti in policija sta po letu 1972 (kot povsod) znova dobili obsena pooblastila. Med slovenskimi politinimi obsojenci sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let so bili v veini preganjani in zaprti zaradi pisnih in besednih deliktov ali zaradi posedovanja nedovoljenih knjig in spisov. Edvard Kardelj je ostal tudi po letu 1972 eden od najvplivnejih sooblikovalcev nove jugoslovanske politike. V demokratino bitko moramo stopati brez iluzij, je dejal leta 1972. Ko smo slabi in ne moremo dobiti bitke z demokratinimi sredstvi, se ne smemo ustraiti sredstev revolucionarne in dravne prisile. Vendar mu takna stalia niso prepreevala, da ne bi vztrajal pri svoji samoupravljavski utopiji. Jugoslavija je dobila v zaetku leta 1974 novo ustavo, ki je uvajala do tedaj najvijo stopnjo decentralizacije, hkrati pa je ob sklicevanju na samoupravne pravice neposrednih proizvajalcev in drugih delovnih ljudi oblikovala skrajno zapleten sistem politinega organiziranja in zastopanja. Ta naj bi temeljil na najmanjih delovnih, proizvodnih ali teritorialnih enotah, v katerih so se pri delu ali zaradi uresnievanja osnovnih interesov in potreb zdruevali obanke in obani. Novi ustavni zakoni so tako odpravljali poslednje ostanke tradicionalnega parlamentarizma in ga zamenjevali s sistemom delegiranja in delegacij. Najmanje proizvodne enote (t. i. temeljne organizacije zdruenega dela) in najnije teritorialne skupnosti so volile predstavnike 468

Nova ustava je republike opredeljevala kot drave, ki temeljijo na narodni suverenosti ter na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda, hkrati pa je e poveala samostojnost avtonomnih pokrajin in poglobila delitev Srbije na tri dele. Najpomembneji dravni organi, zlasti zvezni izvrni svet in, kar zadeva republike, dravno predsedstvo so morali biti sestavljeni po paritetnem narodnostnem naelu, za vse pomembneje dravne odloitve in zakone pa je bilo potrebno soglasje vseh republik in pokrajin. Toda ob tem ustavno besedilo ni poznalo formalnih varovalk, ki bi prepreevale in odpravljale konflikte v institucijah sistema. Izhodie ve kot 400 lenov obsegajoe ustavne listine je pa bilo, da nastaja v Jugoslaviji brezrazredna, nekonfliktna druba, ki bo, ko bo dosegla zrelo razvojno stopnjo, s sporazumevanjem razreevala nasprotja in nesporazume. Vse dokler takno stanje ne bo doseeno, pa naj bi nad drubo in njenim samoupravnim sistemom kot vodilna politina sila bdela Zveza komunistov z Josipom Brozom - Titom na elu. Slednjemu je ustava zagotavljala asovno neomejen poloaj dravnega predsednika. Nekaj mesecev po sprejetju zvezne in republikih ustav so sledili republiki, pokrajinski in zvezni kongres Zveze komunistov, ki so sicer ohranili federalno zasnovo komunistine organizacije, vendar so drug za drugim prisegali na enotnost ZKJ. Zvezni kongres je celo sprejel stalie, da je sistem socialistinega samoupravljanja ... posebna oblika diktature proletariata ter opozoril na nepogreljivo vlogo vojske, ki naj bi bila pomemben dejavnik stabilnosti tudi v trenutkih notranjih drubenih napetosti. Kardelj in njegovi najbliji somiljeniki so poskuali s svojimi politinim fantazijami (nekateri zahodni komentatorji so Kardelja pozneje ironino oznaili za ideolokega krojaa) res v prvi vrsti ohraniti komunistini reim in njegov oblastni monopol, hkrati pa so eleli prepreiti nevarno zaostrovanje nacionalnih spopadov v Jugoslaviji. Toda pri tem so samoveno verjeli v izjemnost in edinstvenost politinega sistema, ki so ga vzpostavljali. Z zakonom o zdruenem delu, ki ga je zvezna skupina potrdila novembra 1976, so 469

Kljub na videz uspeni strnitvi okoli Tita in partije ter napadalni, vsepovsod prisotni samohvali, s katero so slavili politine odloitve in zmage, so se v jugoslovanskem vrhu ter republikih in pokrajinskih vodstvih dobro zavedali, da je na novo vzpostavljeno politino ravnovesje krhko in poloaj v Jugoslaviji zelo negotov. Zato so oblasti po vsej dravi prirejale bune proslave, ki so slavile revolucionarne dogodke, odkrivale spomenike partizanskim junakom, organizirale mednacionalna sreanja bratstva in enotnosti in na velikih politinih manifestacijah pozivale k zvestobi Titu in samoupravnemu socializmu. Razburkana politino-propagandna plima je zajela tudi Slovenijo, kjer so politini veljaki in njihovi sodelavci kot drugod kar tekmovali v pritrjevanju privrenosti reimu in revoluciji. Sestavni del ideoloke ofenzive so bile tenje po usmerjanju zgodovinskega spomina, ki je v obdobju liberalizacije v estdesetih in v zaetku sedemdesetih let e uhajal izpod oblastnega nadzora. Reim je prek raznih odborov za varovanje revolucionarnih tradicij, marksistinih centrov in zgodovinskih komisij, ki so jih ustanavljale politine organizacije, razirjal skrajno poenostavljeno, na predzgodovino in obdobje komunistine revolucije, protiokupatorskega odpornitva in povojnega jugoslovanskega razvoja omejeno sliko preteklosti. Hkrati se je krepil pritisk na zgodovinopisje in olski zgodovinski pouk, ki sta se znala pod vejim pritiskom kot v letih neposredno po drugi svetovni vojni. Soasno s povelievanjem revolucije, partije in narodnoosvobodilnega boja in partije je v sedemdesetih letih dosegel vrhunec Titov kult. Sklicevanje na ostarelega predsednika je postalo skoraj ritualna obveznost, za nepremiljeno kritiko ali alo na njegov raun pa so bile predvidene stroge zaporne kazni. Sodia so pred kritiko itila tudi druge politine funkcionarje in visoke dravne uradnike. Slovenski politini voditelji sicer po letu 1972 niso imeli upotevanja vredne opozicije, toda zato niso bili ni manj kot komunistini veljaki v drugih republikah nezaupljivi do akademske, zlasti humanistine inteligence, ki so jo tradicionalno doivljali kot nasprotnika. Leta 1974 so v Ljubljani s fakultete za sociologijo, 470

Komunistini vrh je poskual na isti nain kot znanstveno raziskovanje usmerjati tudi kulturno in umetniko ustvarjanje. Politini pritisk na izobraence in kulturne ustvarjalce je dosegel vrhunec sredi sedemdesetih let, ko je pesnik Edvard Kocbek v publikaciji, ki so jo izdali njegovi prijatelji - slovenski knjievniki v Trstu, spregovoril o dravljanskem spopadu v Sloveniji med drugo svetovno vojno in o mnoinem poboju nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja neposredno po njej. Kocbekov intervju je povzroil pravi vihar v slovenskem politinem vrhu, saj o povojnem pomoru komunistinih nasprotnikov - razen posredno v redkih literarnih besedilih do tedaj v Sloveniji in Jugoslaviji e ni odkrito stekla beseda. Do resnice o pomoru se je sicer poskuala dokopati e vlada Staneta Kavia, ki je ugotovila, da so slovenske oblasti po vojni res skrivoma in brez sojenja pobile ve kot 10 000 ljudi, toda podatki, ki jih je zbrala, so ostali tajni. Prav tako so bile najstroje prepovedane emigrantske publikacije, ki so govorile o povojnih pobojih. Slovensko vodstvo je odlono zanikalo tudi Kocbekove navedbe in je proti pesniku organiziralo sistematien medijski pogrom, ki so se ga udeleili nekateri ugledni knjievniki in akademiki. Kocbeku oblasti na sramotilne napade niso dovolile odgovoriti, vrata v javne medije pa so bila zaprta tudi malotevilnim posameznikom, ki so se poskuali oglasiti pesniku v podporo. Vpraanje o poboju nasprotnikov partizanstva in komunizma v Sloveniji po drugi svetovni vojni je bilo na ta nain e ve kot desetletje prepovedana tema; o njej ni bilo mogoe javno razpravljati, e manj jo je bilo mogoe raziskovati. Sredi sedemdesetih let se je tako zdelo, da teijo komunistini oblastniki, ki so vsa leta po vojni vendarle puali nekaj prostora tudi nekomunistini in nemarksistini inteligenci, k dokonni ideoloki podreditvi izobraenstva. Hkrati so se pod monim politinim in ideolokim pritiskom znova znali tudi verniki. Po statistinih podatkih je v letih 196878 tevilo verujoih v Sloveniji z okoli 68 % na manj kot 50 %, tevilo obiskovalcev nedeljskih ma pa od 32 % na 20 % (negativni trend naj bi se znova obrnil navzgor ele po letu 1980). Kljub temu so bila sedemdeseta (in osemdeseta) leta v odnosih med slovenskimi cerkvenimi in posvetnimi oblastmi as, ko sta se obe strani izogibali sporom in napetostim. Po dokonni 471

Novi zakon o verskih skupnostih, sprejet leta 1976, ni pomembneje spreminjal njihovega poloaja, saj jih je tudi vnaprej strogo omejeval na versko podroje, toda za katoliko Cerkev je imel ugodne posledice. Oblasti ji sicer e naprej niso bile pripravljene odpreti vrat v javne medije, posebej ne v radio in na televizijo, dopuale pa so iritev verskega tiska ter cerkvene zalonike dejavnosti. Hkrati so omogoile obnavljanje starih in gradnjo novih cerkva. Med katoliani so se v taknih razmerah pod vplivom Zahodne Evrope razvila razna duhovna gibanja, ki so si s poglabljanjem osebne vernosti in evangelijske doslednosti prizadevala pritegniti predvsem mlade ljudi. Velika veina ljudi se je seveda izogibala javnemu nastopanju in izraanju osebnih stali, ki bi jih lahko pripeljalo v spor z oblastmi. Kljub pozivom politinih aktivistov, naj se vkljuijo v proces samoupravne preobrazbe, se je le toliko udeleevala politinega ivljenja, kolikor se ga je neizogibno morala. Da bi lahko komunisti v blinji prihodnosti izgubili oblast, se ni zdelo prav ni verjetno. Vladajoi politiki so spretno izkoriali strah pred sovjetskim boljevizmom in dokazovali, da je jugoslovansko samoupravljanje edina mona alternativa politiki trde roke, ki ima v delu jugoslovanskega politinega in vojakega vodstva e vedno vplivne pristae. Vendar so bili razlogi za ugled in podporo, ki so ju komunisti (po raziskavah javnega mnenja) e uivali pri preteni veini slovenskega prebivalstva, bolj gospodarske kot politine narave. V sedemdesetih letih sta dosegla ivljenjski standard in kvaliteta ivljenja v Jugoslaviji najvijo raven po drugi svetovni vojni. Okoli 60 000 Slovencev si je sicer kruh res sluilo na tujem, toda doma v Sloveniji je bila nezaposlenost nizka, delavska zakonodaja ter socialno in zdravstveno zavarovanje pa sta zagotavljala socialno in zaposlitveno varnost. Dohodki v Sloveniji so bili v povpreju viji kot drugod v Jugoslaviji, hkrati pa obutno niji kot v sosednji Avstriji ali Italiji. Nemajhen del prebivalstva si je zato ivljenjsko raven izboljeval z dodatnimi zasluki, na rednem delovnem mestu pa je izpolnjeval le najnujneje obveznosti. Jugoslovanski vrh kljub priseganju na delavski razred in delavske interese ni nasprotoval razvoju v smeri zahodnega potronitva, saj naj bi bil osebni standard kot so trdili komunistini voditelji sestavni del socializma s lovekim obrazom. Potronika vroica, ki je zajela prebivalstvo e po gospodarski reformi in odpiranju jugoslovanskih meja v drugi polovici estdesetih let, se je tako nadaljevala tudi po obnovitvi avtoritarne 472

Blago, ki ga ni bilo mogoe kupiti doma, je bilo dosegljivo v tujini posebej v sosednjih Avstriji ali Italiji. Jugoslovanski vrh po odstranitvi liberalcev e iz gospodarskih razlogov in zaradi ve kot milijona delavcev na tujem ni mogel ponovno zapreti dravnih meja. Sprostitev poslovanja z zahodno valuto je jugoslovanskim dravljanom omogoala, da so zahodne devize hranili na zasebnim bannih raunih in potovali v tujino tudi z vejimi vsotami denarja. Od konca estdesetih let so se tako proti slovenski zahodni in severni meji zlasti vsak konec tedna vile dolge kolone avtomobilov s slovenskimi (in jugoslovanskimi) kupci, ki so v obmejnih italijanskih in avstrijskih mestih nakupovali najrazlineje proizvode. ivahne maloobmejne trgovine niso zaustavile niti zaostritve med dravami, do katerih je prilo v zaetku sedemdesetih let najprej v odnosih med Beogradom in Dunajem zaradi avstrijske politike do slovenske manjine na Korokem, nato pa med Jugoslavijo in Italijo zaradi enostranske jugoslovanske odloitve, da razglasi dravno mejo z Italijo za dokonno. Slovenska politika in javnost sta bili posebej obutljivi za nemko nacionalne pritiske na slovensko manjino na Korokem, zato so v Ljubljani od Dunaja in Celovca vztrajno zahtevali dosledno uresniitev manjinskih doloil 7. lena dravne pogodbe. Poseben simbolni pomen naj bi imele po slovenskem preprianju dvojezine topografske oznake, kakrne so oznaevale dvojezino slovensko-italijanske kraje v slovenskem Primorju in slovensko-madarska podroja v Prekmurju in kakrne bi morale avstrijske oblasti v skladu s 7. lenom dravne pogodbe postaviti tudi na dvojezinem ozemlju june Koroke. Ko je bil 473

Pretevanje manjine so zavrnile tudi slovenske koroke organizacije, solidarnostno gibanje v podporo Slovencem na Korokem, ki je zajelo Avstrijo pa so slovensko asopisje, radijske postaje in televizija spremljali s priznanjem in pozornostjo. V Ljubljani so leta 1976 ocenjevali, da je avstrijsko pretevanje manjin doivelo polom, saj naj bi bili rezultati tetja praktino neuporabni, zavraali pa so tudi ustanavljanje sosvetov narodnih skupin, ki naj bi v skladu z novo avstrijsko manjinsko zakonodajo vladi in ministrstvom na Dunaju svetovali v manjinskih zadevah, saj naj bi ti sosveti kot so menili ne imeli nobene politine moi. Leta 1977 na Dunaju izdana uredba o topografskih oznakah, ki je dvojezine napise predvidevala le e v 91 krajih, je e tako napete slovensko- (in jugoslovansko) avstrijske odnose e poslabala. Avstrijski generalni konzul je tako leta 1977 poroal iz Ljubljane, da v Sloveniji ni zanimanja za raziritev stikov z Avstrijo, saj naj bi prevladovalo mnenje, da Avstrija ni pripravljena reiti manjinskega vpraanja in ivahneji stiki z njo nimajo smisla. Vseeno je napetost med Dunajem in Beogradom ter posledino med Dunajem in Ljubljano tudi po zapletih v letih 1976/1997 znova hitro popustila. S sodelovanjem v okviru novoustanovljene skupnosti Alpe-Jadran so se prav tako okrepili stiki med Koroko in Slovenijo. Leta 1979 se je zaela gradnja cestnega predora pod Karavankami, nova celovka univerza, ki je postala v nemko nacionalno nestrpnih korokih razmerah pomembno okno v svet, pa je prispevala k raziritvi e dotlej uspenega kulturnega sodelovanja na akademsko in znanstveno raven. Poasneje so se umirjali odnosi med manjino in veino na Korokem, toda leta 1988 so v 474

V Sloveniji je imela medtem ivljenjska stvarnost vedno bolj izrazito dva obraza, ki sta gledala vsak v svojo smer. Oblast je na eni strani e naprej vztrajala pri sistemu ene same stranke, omejevala svoboine prebivalstva in se sklicevala na komunistina gesla, na drugi pa se je vedno veji del ljudi oziral na Zahod ter se spogledoval z zahodno potroniko miselnostjo in nainom ivljenja. Politina in gospodarska kriza sta se v drugi polovici sedemdesetih let naglo zaostrovali. Poraba in potronja sta povsod rasli hitreje kot proizvodnja, gospodarska modernizacija je bila prepoasna in glede na iztroeno tehnologijo ter porabljene surovine in energijo nekonkurenna, investiranje pa neracionalno in nesistematino. tevilo podjetij, ki so tonila v rdeih tevilkah, je bilo na ta nain iz leta v leto veje, vladni poskusi, da bi inflacijo zaustavili z administrativnim omejevanjem rasti cen in nepriljubljenim zamrzovanjem pla, pa so bili neuinkoviti. K padanju delovne vneme in poveujoemu obutku nemoi je svoj dele prispevalo samoupravljanje z enostransko zaito delavskih pravic na kodo izpolnjevanja delovnih obveznosti ter neskonnim dogovarjanjem in sestankovanjem. Toda slovenski politini vrh je bil podobno kot jugoslovanski neomajen v svojem optimizmu. Pred teavami sicer ni mogel povsem zatisniti oi, vztrajno pa je pozival k dvigu delovne volje in hitrejemu gospodarskemu razvoju. Polom pa se je nezadrno blial. Nova, leta 1974 sprejeta jugoslovanska ustava je pospeila dezientegracijo jugoslovanskega gospodarskega sistema. Gospodarstvo je po mejah republik in pokrajin razpadlo v osem delov, hkrati pa so razpadlo tudi veliki sistemi kot eleznice, pota in gospodarstvo ki so se preoblikovali v republika in celo regionalno podjetja. Vse to je poslabalo gospodarske razmere, ki sta jih ob veliki jugoslovanski zadolenosti e zaostrili naftna kriza leta 1978 in slabe kmetijske letine. Konec sedemdesetih let se je inflacija v Jugoslaviji bliala 30 %, jugoslovanski uvoz pa je bil kar za 475

Politino krizo sta pri tem poglobili Kardeljeva in Titova smrt. Kardelj je umrl 10. februarja 1979. Dognanja Edvarda Kardelja so postala na nain ivljenja in dela, so ob alnih slovesnostih zatrjevali slovenski asniki. Toda v resnici se je tudi Kardeljevi boljeviko-proudhonistini utopiji e iztekal rok trajanja. Ko je petnajst mesecev po Kardelju 4. maja 1980 v ljubljanskem klininem centru umrl Josip Broz - Tito, je Jugoslavija izgubila prvega od treh nosilnih stebrov, ki naj bi jo po Kardeljevih predstavah povezovali v celoto. Ostala sta le e dva: Zveza komunistov in vojska.

KULTURNA USTVARJALNOST: OD SOCIALISTINE PROSVETE DO NADZOROVANE KULTURNE PLURALIZACIJE

V prejnjem sistemu sta bili znanost in umetnost monopol malotevilnih meanov in intelektualcev, zdaj pa mora kultura postati ljudska lastnina so po drugi svetovni vojni ugotavljali novi slovenski voditelji. Komunistini politiki in ideologi so svoje poglede na kulturno politiko in ustvarjalnost veinoma opredelili e med vojno ter zastopali stalie, da morajo biti olstvo, kultura in umetnost, ki teijo k izpolnitvi svojega poslanstva, v slubi stvarnosti, ljudstva in revolucije. Oblikovalci povojne jugoslovanske kulturne politike so skladno s taknimi predstavami teili k trem ciljem: k dvigu izobrazbene ravni prebivalstva, k spodbujanju ustvarjalnosti, ki bo dostopna mnoicam in bo omogoala njihovo vkljuevanje v kulturne dejavnosti, ter h kulturni tvornosti, ki bo krepila socialistino zavest ter pripadnost novemu drubenemu in politinemu redu. Ta je formalno kar zadeva v letih 1946/47 sprejeta ustavna doloila vzpostavljal najnujneje, za nemoten kulturni razvoj potrebne zakonske osnove, saj je oblastem poleg spotovanja temeljnih svoboin, kot so svoboda govora, tiska in zdruevanja, nalagal aktivno podpiranje kulturnih in umetnikih prizadevanj. Zvezna ureditev drave je pri olstvu, znanosti in kulturi puala federalnim enotam (republikam) veje pristojnosti kot na drugih podrojih. Dravni vrh in komunistina partija sta sicer doloala splone, za vse obvezne smernice, toda njihovo uresnievanje je bilo odvisno od republikih vodstev, kar je tudi Sloveniji omogoalo, da je v okvirih vladajoega sistema in ideologije vodila enkrat bolj, drugi manj samostojno izobraevalno in kulturno politiko. Obstojee kulturne ustanove so dobile jasne nacionalne oznake (kot Slovensko narodno gledalie, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjinica), na novo pa so odprle vrata tudi ustanove, ki jih Slovenci v prvi Jugoslaviji niso imeli (npr. osrednji dravni arhiv, Zavod za 476

Slovenska vlada je leta 1945 dobila samostojno ministrstvo za prosveto, ki je bilo sprva pristojno za olstvo, znanost in kulturo. Komunistini veljaki so pa po sovjetskem zgledu menili, da so glavne naloge socialistine kulturne politike prosvetljevanje in vzgoja ljudskih mnoic ter njihovo oblikovanje v zveste dravljane nove Jugoslavije. Ministrstvo za prosveto, ki je financiralo izobraevalno, do ustanovitve posebnega ministrstva za znanost in kulturo leta 1949 pa tudi vso kulturno, umetniko in znanstveno dejavnost, se je pri svojem delu opiralo na okrone, obinske in krajevne ljudske odbore. Ti so skrbeli za kulturno-prosvetne ustanove in uresnievanje kulturne politike v ojih in irih lokalnih skupnostih. Oblasti so za pospeevanje mnoinih izobraevalnih in amaterskih kulturnih aktivnosti namesto predvojnih strankarskih prosvetno-kulturnih zvez ustanovile novo krovno organizacijo Ljudsko prosveto. Odloilno besedo v olski, kulturni in znanstveni politiki ter pri doloanju meril, kaj je za novi red primerno in kaj ne, je imela kot tudi na vseh drugih podrojih komunistina partija, ki je izobraevalni sistem in kulturno dejavnost vodila in nadzirala prek komisij za agitacijo in propagando. Sicer pa je komunistina partija delo olskih in kulturnih ustanov ter urednitev asopisov in revij usmerjala tudi neposredno prek svojih celic in lanov. O politini primernosti uiteljev, umetnikov, znanstvenikov in drugih kulturnih ustvarjalcev ter o izobraevalnih in kulturnih programih so komunisti razpravljali e v svojih - posebnih komisijah. Dotedanji strankarski asniki so e v prvih dneh po vojni prenehali izhajati, na njihovo mesto pa so stopili novi listi, ki so bili pod strogim politinim nadzorstvom. Enaka usoda je doletela staro kulturno periodiko, ki jo je leta 1946 zamenjala nova literarna revija, po sovjetskem zgledu imenovana Novi svet. Oblasti so podravile zasebne in strankarske tiskarne, kulturne in znanstvene ustanove ter fundacije, zalobe in knjigarne. Zaloge zadnjih so natanno pregledale in dovolile samo prodajo knjig in publikacij, ki niso bile v nasprotju z novimi nazori in predstavami. Dela domaih in tujih politinih nasprotnikov so morale s knjinih polic odstraniti tudi javne knjinice. Oblikovalci nove kulturne politike so prav tako odlono posegli v programsko ponudbo kulturnih ustanov. e so v prvih povojnih mesecih v kinematografih e prikazovali angleke in amerike filme, je e jeseni 1945 prevladala enostranska usmeritev k Sovjetski zvezi in h komunistinemu bloku. elezna zavesa, ki je leta 1945 stekla po zahodni in severni jugoslovanski meji, tako ni omejila in onemogoila le gibanja ljudi, temve je zaustavila in prekinila tudi tradicionalne kulturne tokove, ki so slovenski prostor dotlej povezovali z zahodno kulturo. 477

Komunistini odnos do preteklosti in kulturne dediine je bil skrajno omalovaujo. Vse, kar je spominjalo na doseke prejnjih dob, meanske ali aristokratske vrednote ter kazalo na cerkveni vpliv, je bilo sumljivo in nezaeleno. Oblasti zato pokodovanim zgodovinskim spomenikom, grajskim in meanskim poslopjem ali popravilom cerkva niso posveale posebne pozornosti. Hkrati so ostro nastopile proti ustvarjalcem in znanstvenikom, ki so jih imele za nasprotnike. Umetnike, ki so v vojnem asu nasprotovali partizanstvu ali pa so sodelovali v publikacijah in na prireditvah, ki so jih dopustili in organizirali okupatorji, so razglasile za narodne izdajalce. Veina jih je sicer leta 1945 pobegnila v tujino, nekaterim, ki so ostali, pa so sodili. O njihovem delu je nato tako kot o delu slovenskih politinih emigrantov, ki so po vojni ustvarjali v tujini v Sloveniji in Jugoslaviji - e dolga leta vladal molk. Neprecenljivo kodo je povzroilo nasilno ravnanje z lastnino obsojenih, pobeglih in pregnanih, saj so bile med zaplenjenim premoenjem dragocene umetnine in obsene knjinice. Med prvimi nalogami na podroju kulture in izobraevanja, ki so se jih po vojni lotile nove oblasti, je bila obnova in preureditev olstva. Pokodovane olske zgradbe so popravili, poruene zgradili na novo, hkrati pa so vrata odprle nove olske ustanove. Pomembno raziritev je doivelo visoko olstvo. Medicinska fakulteta je konno dobila vije, zakljune letnike, v Ljubljani pa sta poleg akademij za likovno in gledaliko umetnost odprli vrata tudi gospodarska in agronomska fakulteta. Meanske ole so bile ukinjene, zasebni olski in vzgojni zavodi, ki so bili do tedaj veinoma v cerkvenih rokah, pa so bili podravljeni. ola je bila v oeh ideologov povojnega reima eno najpomembnejih oroij v boju za novo drubo in novega loveka, zato naj bi jo temeljito prenovili z novimi ljudmi in vsebinami. Novi olski cilj naj bi ne bil le vsajati nove ideje v mlade due, marve iriti tudi materialistini in poenostavljeni marksistini pogled na svet. Kljub temu je bil verouk e naprej olski predmet in v prvih povojnih letih ga je e obiskovalo ve kot trietrtine osnovnoolskih otrok. Une narte in ubenike je bilo seveda laje zamenjati ali jih nadomestiti s prevodi sovjetskih kot preoblikovati uitelje. Oblasti so si prizadevale im prej usposobiti novo, mlajo uiteljsko generacijo, ki bi razumela zahteve asa,stareje, ki so se olali v kraljevini Jugoslaviji, predvojni in faistini Italiji ali Avstro-Ogrski pa upokojiti ali prevzgojiti na hitrih izobraevalnih teajih. Toda ker je uiteljev primanjkovalo, so ostali v olah mnogi, ki se niso bili pripravljeni povsem podrediti reimu, kar je omogoalo ohranitev razmeroma visoke strokovne ravni olskega pouka. istke so zajele tudi univerzo, ki jo je v prvih petih letih po vojni zaradi politine neprimernosti prisilno zapustilo ve predavateljev kot vsa naslednja 478

Drutvom, ki so pred vojno delovala pod okriljem politinih strank, oblasti niso dovolile obnoviti dela, njihovo premoenje pa so zaplenile. Podobno kot razne oblike ljudskega izobraevanja naj bi se vnaprej tudi delo amaterskih kulturnih in umetnikih skupin odvijalo v okvirih Osvobodilne fronte in njenih organizacij. Najve pozornosti oblasti so bila delena zdruenja, ki so povezovala znanstvenike in umetnike. Komunistini veljaki so pripisovali poseben pomen drutvom knjievnikov, ki naj bi skrbela za uveljavljanje novih pogledov na kulturo in umetnost ne le med pesniki in pisatelji, temve tudi med drugimi kulturnimi ustvarjalci. V jugoslovanskem vrhu so zaeli k prevzemanju sovjetskih kulturnih vzorcev in ustvarjanju v duhu socialistinega realizma ivahneje pozivati konec leta 1946. Nova estetska gesla so podprli tudi slovenski politini voditelji, vendar med ustvarjalci niso naletela na veji odziv. Vznesenemu navduenju nad vrnitvijo miru in nad obnavljanjem poruene domovine so sicer pritegnili celo nekateri talentirani umetniki, socialistinemu realizmu pa so sledili le redki. Obdobje zgledovanja po sovjetskih kulturnih vzorcih in priseganja na socialistino umetnost je bilo kratko, saj se je zaela Jugoslavija po sporu s Sovjetsko zvezo tudi na kulturnem podroju odmikati od sovjetskega modela. Vseeno so komunistini voditelji tudi po prelomu z Moskvo odklanjali zahodne kulturne vplive, hkrati pa skrajno nezaupljivo presojali domae izobraenstvo, med katerim naj bi bilo kot so ugotavljali veliko premalo revolucionarnega zagona. Takne kritike seveda niso ostale brez posledic. Komunistini vrh je podobno kot druge represivne ukrepe tudi protiinformbirojevske istke izkoristil za obraun z inteligenco. Nekaj knjievnikov, ki jih niso mogli obdoliti nasprotovanja reimu ali prosovjetskih simpatij, so zaprli pod obtobo dekadence, nekateri umetniki pa so se znali pod udarci javne kritike tudi zaradi spogledovanja z zahodno umetnostjo ali celo zato, ker so (kot glasbeniki) na javni prireditvi igrali jazzovske skladbe. Prvi opazneji znak, da se v kulturni politiki nekaj spreminja, je bila razstava slovenskih impresionistov, ki so jo spomladi 1949 odprli v Ljubljani. Konec leta 1949 so zaeli enostransko zgledovanje po sovjetski znanosti in sovjetskih kulturno-umetnikih zgledih kritizirati tudi v politinih vrhovih, v kinematografih pa so se znova pojavili ameriki filmi. e naslednje leto so jim sledili zahodnoevropski filmi, poraslo pa je tudi tevilo 479

Bolj sproeno ozraje, ki je od zaetka petdesetih let zajelo jugoslovansko in slovensko kulturno prizorie, je spodbudno vplivalo ne le na mlaje umetnike, ki so se ozirali k zahodnim umetnikim zgledom, temve tudi na pripadnike predvojnih estetskih usmeritev, ki so po vojni nadaljevali z delom. Na vseh umetnikih podrojih so druga ob drugi ustvarjale razline generacije, njihovo ustvarjalnost pa je oznaevala razmeroma velika motivna in slogovna raznovrstnost, ki je segala od tradicionalnih realistinih in romantinih do modernih smeri. V knjievnosti so v petdesetih letih e prevladovali pesniki in pisatelji, ki so se zapisali socialnemu realizmu ali pa se navezovali na njegovo izroilo, eprav so njihovo nekdanjo borbenost e zamenjala obutja solidarnosti z malim lovekom in razoaranja nad novo socialno in politino stvarnostjo. Med najpomembnejimi predstavniki stareje in srednje generacije povojnih socialnih realistov so bili Miko Kranjec, Ivan Potr, Ciril Kosma in Mira Miheli. Socialnemu realizmu je bila sprva zavezana tudi mlaja generacija knjievnikov, ki je nastopila v zaetku petdesetih let. Njeni predstavniki so loveka v nasprotju z vladajoim politinim optimizmom upodabljali bolj psiholoko, kot posameznika z enkratno, zveine tragino usodo, hkrati pa so se odvraali od politinega in javnega in se usmerjali k intimnejim, tudi e eksistencialistino obarvanim temam. V tej, tevilno najmoneji povojni knjievni generaciji, ki je pomembno zaznamovala slovensko literaturo tudi v naslednjih desetletjih, so bili pesniki Ivan Minatti, Janez Menart, Tone Pavek, Ciril Zlobec, Lojze Krakar in Kajetan Kovi ter pisatelji Beno Zupani, Vladimir Kavi, Lojze Kovai in Pavle Zidar. Soasno z njimi se je v petdesetih letih znova uveljavil preteno katoliki krog predvojnih knjievnikov, ki so sledili ekspresionizmu, simbolizmu in drugim modernejim literarnim usmeritvam. V ta krog so spadali Boo Voduek, Anton Vodnik, Edvard Kocbek, Joe Udovi in Cene Vipotnik. Ekspresionistine in simbolistine prvine so bile podobno prisotne v delu trakega pisatelja Alojza Rebule, z ekspresionizmom in simbolizmom pa se je sprva zblieval tudi pisatelj Andrej Hieng. Od tevilno najmonejih predvojnih katolikih izobraencev so lahko po vojni obnovili javno delo nadaljevali le izbrani predstavniki sredinskega in leviarskega krila. S skupino mlajih knjievnikov, ki so se odvrnili od osebno-izpovedne tradicije in so pod modernistinimi in eksistencialistinimi vplivi tematizirali obutja ivljenjskega nesmisla 480

Velika slogovna in motivna raznolikost je bila znailna tudi za likovno ustvarjalnost. Po prvih povojnih letih, ko so bili likovni umetniki e pod monim vplivom predvojnega, socialno angairanega realizma in povojne socialistine umetnike doktrine, je v zaetku petdesetih let tudi na tem podroju nastopil nov as. Sodobnejim, zahodnim likovnim pogledom so kljub protestom uradnih estetov in teoretikov uspeno utirale pot razstave domaih in tujih umetnikov, poveale pa so se tudi monosti tudijskih potovanj v tujino. Pomembno posredniko vlogo v odpiranju proti Zahodu so imele galerije in slovenski umetniki v Trstu. Na mlajo generacijo likovnih ustvarjalcev je prav tako vplival najbolj znani slovenski slikar na tujem Zoran Mui, ki je izmenino ivel v Benetkah in Parizu. Najugledneji slovenski slikarji petdesetih let so e pripadali predvojni generaciji, toda le redki so vztrajali pri tradiciji predvojnega barvnega realizma. Veina se je pod vplivom traginih vojnih doivetij in odpiranja sodobnejim umetnikim tenjam posvetila iskanju novih ustvarjalnih oblik in konceptov. V zaetku petdesetih let sta vzbudila pozornost javnosti in kritikov Marij Pregelj z ilustracijami Homerjevih epov in Gabrijel Stupica z eksistencialistinimi upodobitvami tesnobe in samote. K demokratizaciji in odpiranju likovne umetnosti zahodnim likovnim vplivom je pomembno prispevala grafika, ki je ob spodbudah po vojni ustanovljene Akademije za likovno umetnost in leta 1955 zaetega Mednarodnega grafinega bienala prav tako doivljala pravi razmah. Pri realizmu so moneje kot slikarji in grafiki vztrajali kiparji, saj so bili bolj odvisni od naroil oblasti. Vseeno so uveljavljeni ustvarjalci predvojne kiparske generacije e uspeno presegali realistine vzorce, njihovi prvi povojni uenci pa so se odvraali od realizma ter se preizkuali v slogovnih in konstrukcijskih novostih. Vodilna osebnost v arhitekturi in urbanizmu je bil Plenikov in Le Courbisierjev uenec Edvard Ravnikar, ki se je 481

Z vejimi problemi so se sreevali skladatelji, saj je bilo za izvajanje modernih glasbenih del manj monosti. Komunistini esteti so imeli za sodobneje tenje v glasbi malo posluha in so bili v prvih letih po vojni bolj naklonjeni klasiki ter sovjetski in vzhodnoevropski glasbi, predvsem pa domaim skladbam, ki so jih navdihovali vojni motivi. Pripadniki mlaje, pred vojno rojene skladateljske generacije, ki so se poskuali oddaljiti od tradicionalnega glasbenega jezika in se navezati na moderneje tenje v polpreteklem in sodobnem glasbenem ustvarjanju, so si tako s teavo utirali pot v javnost. Toda v drugi polovici petdesetih let so se razmere tudi v tem pogledu spremenile. Leta 1957 je bila ustanovljena prva povojna glasbena skupina, ki se je posvetila izvajanju skladb do tedaj v komunistinih reimih zapostavljenih velikanov glasbene umetnosti 20. stoletja od Stravinskega do Schnberga. Le tri leta pozneje (1960) so se mlaji, sodobno usmerjeni skladatelji povezali v skupino Pro musica viva. Med vokalnimi skupinami se je priljubil zlasti (moki) Slovenski oktet, ki je s svojim repertoarjem ljudskih in umetnih pesmi spodbudil nastanek ve kot sto podobnih zasedb po vsej Sloveniji. Najuspeneje povojno obdobje je doivljala ljubljanska operna hia, ki je dosegla pomembne mednarodne uspehe. Oblasti se po ukinitvi agitpropa seveda niso odpovedale nadzoru nad kulturnim ivljenjem, temve so iskale le nove naine, kako nanj vplivati manj opazno kot dotlej. Kulturno dogajanje so poskuale vnaprej usmerjati prek komisij za ideoloko delo pri Socialistini zvezi in pri Zvezi komunistov. Politino poseganje v kulturne, znanstvene in izobraevalne ustanove in njihovo programsko politiko je omogoalo tudi t. i. drubeno upravljanje, saj so politini organi in organizacije v upravne odbore in strokovne svete kulturnih ustanov imenovale lane, ki so bili izbrani predvsem po politinih merilih. Ob tem so oblasti skrb za kulturne ustanove z upravno decentralizacijo prenesle na obine. To je e povealo monosti za nadzor nad kulturnimi dejavnostmi, saj je degradacija osrednjih kulturnih ustanov na obinsko raven oteevala oblikovanje nacionalnih kulturnikih elit in projektov, hkrati pa je odgovornost za izvajanje kulturne politike prenaala na laje vodljive obinske uradnike. Toda medtem ko je bil sistem upravljanja kulture, kot so ga vzpostavili v petdesetih letih, z vidika oblasti dovolj uinkovit, so bila prizadevanja komunistov, da bi po jugoslovanskem prelomu s Sovjetsko zvezo opredelili sovjetskim kot zahodnim umetnikim vzorom alternativne estetske in kulturnike usmeritve, precej manj uspena. Vodilni slovenski kulturni ideolog Boris Ziherl je tudi po jugoslovanskem prelomu z Moskvo zvesto sledil marksistinim in leninistinim dogmatikom. Pri tem se je z brezkompromisnim zavraanjem 482

Oblasti na ta nain tudi v petdesetih letih kljub bolj sproenemu ozraju niso prenehale nasilno posegati v kulturno dogajanje. Z javnimi kritikami, gronjami in odrekanjem denarne podpore so se vmeavale v uredniko politiko asopisja in revij, v programske odloitve gledali in zalonikih hi ter celo v filmske scenarije in projekte. Posebej odlono so odklanjale katoliko inteligenco in na razline naine ovirale delovanje Drube sv. Mohorja, edine slovenske zalobe, ki je po vojni niso podravile. Z velikimi teavami in prepovedmi javnega nastopanja so se sreevali tudi posamezniki, ki so se preve oddaljili od uradnih estetskih in ideolokih predstav; vseeno je bila tragina usoda Joeta Punika, ki je bil zaradi lankov v Reviji 57 obsojen na dolgoletni zapor, e dokaj izjemna, saj so se v slovenskem politinem vrhu tako skrajnim ukrepom proti drugae misleim tedaj e izogibali. Ob koncu petdesetih in v zaetku estdesetih let, ko so se zaostrili odnosi v jugoslovanskem vrhu, je napetost v odnosih med oblastmi in kulturnimi ustvarjalci nekoliko popustila. Leta 1960 je zaela izhajati kulturna revija Perspektive, v prvi polovici estdesetih let pa se je v javno ivljenje s kratkimi revijalnimi objavami in s samostojno pesniko Groza vrnil od leta 1952 izobeni Edvard Kocbek. Oblasti so razen tega spremenile odnos do jazza in zabavne glasbe, ki so ju dotlej odklanjale. Bolj irokogrudno so zaele presojati zabavni tisk in zabavne oddaje na radiu in televiziji, po dolgih razpravah in nemajhnem odporu marksistinih tradicionalistov pa so v drugi polovici petdesetih let zabavnim razvedrilnim programom odprla vrata tudi delavska kulturna drutva. Podobno kot v odnosih med politiko in kulturo so se v zaetku estdesetih let umirile razmere na univerzi, ki so jo komunisti v letih 1957 60 dokonno preuredili po svojih zamislih. Znanstvene ustanove in univerza so bile od leta 1945 pod strogim politinim nadzorom, ki ni popustil niti potem, ko je bila glavnina resninih ali domnevnih nasprotnikov 483

Kratkotrajno premirje, ki je v odnosih med slovenskimi politiki in kritinimi izobraenci nastopilo v zaetku estdesetih let, je bilo predvsem posledica poveanega centralistinega pritiska iz Beograda. Sredi petdesetih let so se zaeli zlasti v Srbiji zavzemati za tesneje jugoslovansko kulturno in znanstveno sodelovanje, kar je imelo nedvomno svojo pozitivno plat, saj so bile rezultat teh prizadevanj tudi pomembne vsedravne kulturne prireditve kot jugoslovanski filmski festival v Pulju, poletne igre v Dubrovniku in sreanja jugoslovanskih gledali v Novem Sadu. Toda delu srbskih kulturnih ustvarjalcev in politikov ivahneje kulturno sodelovanje v dravi ni zadostovalo in so pozivali k oblikovanju enotne, nadnarodne jugoslovanske socialistine kulture, ki se ne bo ozirala na razline nacionalne tradicije in republike meje. V drugi polovici petdesetih let je tako prilo do poskusov centraliziranja kulturne, olske in znanstvene politike ter organov, ki naj bi povezovali kulturne dejavnosti v dravi. Slovenski politiki so se centralistinim tenjam v kulturi in znanosti sprva le posamino in previdno upirali, konec petdesetih let pa so jim zaeli odkrito nasprotovati. Polemina razhajanja zaradi zvezne kulturne in znanstvene politike so dosegla viek v letih 1960/61, ko so se odnosi med Ljubljano in Beogradom tudi drugae zaostrili. Toda e naslednje leto so z zaasno umiritvijo sporov med centralisti in federalisti v jugoslovanskem vrhu stopile razprave o kulturnem zblievanju in razlikah v Jugoslaviji v drugi plan, osrednja politina tema v dravi pa je postala nova jugoslovanska ustava. 484

Slovensko vodstvo je v asu pripravljanja ustavnih dokumentov in zlasti po potrditvi zvezne ustave leta 1963 znova povealo pritisk na kritine izobraence. Glavne nasprotnike je e naprej videlo v sodelavcih ukinjene Revije 57, ki so se leta 1960 zbrali okoli Perspektiv in so se pod vplivom eksistencializma in sodobnejega razumevanja marksizma polemino opredeljevali do razlinih vpraanj komunizma in komunistine politike. Vseeno oblasti leta 1964 tudi revije Perspektive niso ukinile zaradi teoretskih lankov ali literarnih prispevkov, ki so se oddaljevali od uradnih ideolokih predstav, temve predvsem zaradi aktualiziranih politinih kritik na raun komunistine kmetijske in socialne politike. V politinem vrhu v Ljubljani so bili prepriani, da prenehanje izhajanja Perspektiv ne bo povzroilo vejega javnega razburjenja, toda proti ukinitvi revije so glasno protestirali celo izobraenci, ki se z njenimi uredniki in sodelavci dotlej niso strinjali. Napeto ozraje, ki so ga povzroili nasilni ukrepi proti Perspektivam pa se je po sprejemu nove ustave in zmagi reformistov v dravnem vrhu zopet umirilo. Novi ustavi je sledilo ve zveznih in republikih zakonov, ki so irili svobodo tiska, olajevali ustanavljanje drutev in omejevali monost politinega poseganja v uredniko politiko asopisov, revij in zalob. Od srede estdesetih let se je tevilo kulturnih in druboslovnih revij povealo, okoli nekaterih med njimi pa so se zbrali tudi kranski izobraenci, ki dotlej niso imeli svojega glasila. Hkrati so svobodneje zadihale zalobe, ki so poveevale ponudbo domaih in prevedenih tujih knjievnih del. Vse ve je bilo literature, ki je bila namenjena razvedrilnemu branju in v knjigarnah so se pojavile knjige, ki dotlej niso smele iziti. Leta 1964 je pesnik Edvard Kocbek potem, ko mu oblasti dolga leta niso dovolile objavljati dobil najvije slovensko kulturno priznanje, Preernovo nagrado. Toda do ljudi, ki so se v asu vojne opredelili proti partizanstvu ali pa so pripadali protikomunistini emigraciji, so bili v komunistinih vrhovih e naprej skrajno nezaupljivi. V Ljubljani so leta 1966 e natisnili pesmi med vojno ubitega in partizanstvu nasprotnega pesnika Franceta Balantia, ko pa naj bi jo zaeli prodajati v knjigarnah, so se v politinem vodstvu premislili in zaloba je morala celotno naklado Balantievih pesmi uniiti. Bolj sproeno politino ozraje in rast ivljenjske ravni sta ugodno vplivala ne le na kulturno ponudbo in ustvarjalnost, temve tudi na obisk kulturnih prireditev in potronjo kulturnih dobrin. Obisk gledali in kinematografov se je sicer v primerjavi s petdesetimi leti zmanjal, na kar je pomembno vplival televizijski boom (tevilo televizijskih naronikov se je samo v desetletju 196070 povealo s 3000 na 218 000). Toda tudi gledalia so potem ko so po zgledu eksperimentalnih igralskih skupin posodobila svoj repertoar in odprla vrata modernejim reiserskim postavitvam, ohranjala tevilno obinstvo. Sodobnim socialnim in 485

Vodilni simfonini orkester so postali simfoniki ljubljanskega radia. e naprej sta bili priljubljeni obe operni hii: ljubljanska je obinstvo navduevala z vokalnimi solisti in baletnim ansamblom, ki sta ga po vojni umetniko izoblikovala Pia in Pino Mlakar. Repertoar je posodobila tudi mariborska opera in z njim polnila svoje dvorane. Po letu 1950, ko je pritisk nekoliko popustil so svobodneje zadihali tudi izvajalci jazza in zabavne glasbe, ki so se po vojni sreevali z velikimi teavami. Leta 1959 je na ljubljanskem Gospodarskem razstaviu prvi nastopil priljubljeni Louis Armstrong, med mladimi pa je vladalo veliko zanimanje tudi za prvi jugoslovanski festival jazza na Bledu leta 1960. Od prve polovice estdesetih let je hkrati raslo tevilo rokovskih skupin in najbolj priljubljene med njimi so e imela irok krog zveine mladih obudovalcev. Rokovske skupine so si prve seveda po zahodnih zgledih ustvarile posebno podobo, ki so jo simbolizirali dolgi lasje, ozke hlae ali kavbojke in suknjii z gesli in grafiti. Pojav rok skupin ter njihovo posnemanje zahodnega oblaenja sta sprva izzvala tevilne javne proteste. Toda oblasti so bile e strpneje in niso podprle zahtev po preganjanju in prepovedovanju rokovskih prireditev. V zaetku estdesetih let je znova zaivel slovenski center mednarodnega pisateljskega zdruenja PEN, ki je prenehal z delom ob zaetku druge svetovne vojne. Leta 1965 je na Bledu organiziral svetovni kongres PEN, ki so se ga udeleili najbolj znani pesniki, pisatelji in dramatiki z vsega sveta. Oblasti so kongres podprle in si prizadevale svetovni pisateljski eliti predstaviti Jugoslavijo kot dravo ustvarjalne odprtosti in svobode. V resnici se z modernimi in avantgardnimi vplivi z Zahoda e zdale niso sprijaznile. Ustvarjalci generacije, ki se je pojavila v javnosti v zaetku estdesetih let, so bili tako kot njihovi stareji sodobniki po svojih estetskih in literarnih nazorih zelo razlini. Nekateri so e naprej sledili realizmu in tradicionalnim predstavam o umetnosti, ki so jih prilagajali sodobnejim tenjam, drugi pa so se iroko, vasih tudi demonstrativno odpirali modernejim umetnikim idejam in tokovom. Med pesniki, ki so zaeli objavljati v prvi polovici estdesetih let, so bili Niko Grafenauer, Svetlana Makarovi, Toma alamun, Ervin Fritz, Andrej Brvar, Marko Kravos in Gustav Janu. V drugi polovici desetletja so se jim pridruili tudi e nekateri predstavniki tretje povojne generacije, ki se je ustvarjalno razmahnila v sedemdesetih letih, kot Milan 486

Sproeno in razgibano ozraje estdesetih let je pomembno vplivalo tudi na glasbeno in likovno ustvarjanje. Med slogovno razlino usmerjenimi skladatelji, ki so sledili sodobnim evropskim glasbenim tokovom, se je kot nestor slovenske nove glasbe uveljavil Primo Ramov. Glasbeniki in skladatelji so bolj redno kot prej obiskovali tuje glasbene prireditve in si po svetu tudijsko nabirali izkunje. Modernistini in avantgardni zgledi so se hkrati kljub odporom tradicionalne kritike in oblasti uspeno uveljavljali v likovnem ustvarjanju. Najvidneji predstavnik modernizma v slikarstvu je bil Janez Bernik, ki se je z oblikovanjem izvirne likovne govorice pridobil mednarodni ugled ter tevilna domaa in tuja priznanja. Med vidnejimi evropskimi in amerikimi smermi, ki so v estdesetih in sedemdesetih odmevale v slovenski likovni ustvarjalnosti, so bili popart, neokonstruktivizem in konceptualizem. Hkrati se je nadaljeval razcvet grafike. Nefiguralne tenje so poasneje prodirale v kiparstvu, eprav so obasno tudi glavni predstavniki novega v figuraliki posegali na abstraktno podroje. Z razmahom potronitva je doivljalo nagel razvoj grafino in industrijsko oblikovanje. Oblasti so kot alternativo modernizmu in sodobni umetnosti spodbujale in proslavljale t. i. naivne oziroma samorastnike ustvarjalce. Njihovi odzivi na moderneja umetnika prizadevanja so bili precej bolj odklonilni in nestrpni. Leta 1968 se je modernim tenjam v literarnem ustvarjanju javno uprla skupina literarnih ustvarjalcev srednje in stareje generacije, ki je leta 1968 svoja stalia strnila v protestni izjavi pod pomenljivim naslovom Demokracija da razkroj ne! Podpisniki izjave so ustvarjalnost mlajih avtorjev razglasili za znak razkroja in nedopusten odmik od slovenske pesnike tradicije. Hkrati so ga oznaili za nihilistino in protisocialistino in se retorino spraevali, od kod v socialistini drubi denar za takno literaturo. eprav je imel polemini spopad vse znailnosti generacijskega konflikta, je ta dobil z obsodbami negativnih pojavov v poeziji in literaturi, s katerimi so podpisnike izjave podprle republike politine ustanove in organizacije, neprikrito politino obeleje. O kulturi in kulturni politiki so decembra 1968 spregovorili tudi na kongresu slovenskih komunistov, kjer so se sicer zavzeli za svobodo umetnike ustvarjalnosti, vendar 487

Med najodlonejimi kritiki modernih umetnikih in filozofskih tokov je bil Josip Vidmar, ki je kar tiriindvajset let (195276) predsedoval Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Vidmar je vsa estdeseta leta stopnjeval kritino ofenzivo proti modernim umetnikim in filozofskim tenjam, okoli leta 1970 pa jo je z ocenami o nezdruljivosti surrealizma, eksinstencializma, fenomenologije, strukturalizma in reizma s socializmom znova tudi politino zaostril. Na Vidmarjeva stalia se je odzval profesor primerjalne knjievnosti na univerzi v Ljubljani Duan Pirjevec, ki je zavrnil ideoloko in utilitarno branje poezije. Ugotavljal je, da poezija in umetnost v sodobnem asu izgubljata nacionalno in vsakrno drugo poslanstvo. Hkrati je v posebni tevilki literarne revije Problemi, posveeni vpraanju naroda na Slovenskem svoja razmiljanja raziril na narod in se vpraal, ali nista tudi narod in narodnost v razmerah moderne racionalizacije in funckionalizacije izgubila tradicionalnega smisla in pomena. Po njegovi sodbi je narod kot eshatoloki, mesijanski projekt doivel svoj konec in prenehal biti totalizirajoa velegrupa, ki v celoti osmiljuje loveka. Pirjevec je svoje razmiljanje o narodu oblikoval pod vtisom vse bolj napetih nacionalnih razmer v Jugoslaviji, ko so tudi modernizacijska prizadevanja v Sloveniji e oitno zala v slepo ulico. Toda za njegova opozorila na nevarnosti, ki jih prinaata vztrajanje pri starih oblikah nacionalne organizacije tudi med kritino razpoloeno inteligenco ni bilo razumevanja. Za veino akademskih izobraencev so bila Pirjeveva stalia preve radikalna, najbolj vneti zagovorniki tradicionalnih narodnih predstav pa so ga sploh razglasili za nacionalnega nihilista. Tako so Pirjevevim razmiljanjem posredno pritegnili le nekateri njegovi blinji somiljeniki. Slovenci pravzaprav ne moremo misliti sebe kot ljudi, pa pa zmeraj kot Slovence, je v svojih refleksijah iz Amerike resignirano ugotavljal pisatelj Primo Kozak. Po politinem preobratu leta 1972 za bolj sproeno razpravljanja o pereih drubenih in narodnih vpraanjih seveda ni bilo ve monosti. Nov veter je zavel tudi v kulturni politiki, ki se je vrnila k e skoraj pozabljenim kulturnopolitinim vzorcem iz prve polovice petdesetih let. Znova so postala aktualna razmiljanja o podrubljanju kulture, ki naj bi z organizirano akcijo izbrane doseke kulturne ustvarjalnosti pribliala najiremu krogu delovnih ljudi. Rezultat akcije, ki naj bi kulturi vrnila prosvetiteljsko, vzgojno funkcijo, so bile ne le najiremu obinstvu namenjene razstave, kulturne prireditve in posebni gledaliki abonmaji, temve tudi mnoino ustanavljanje amaterskih kulturnikih skupin in sindikalnih knjinic, ki 488

Z zakonsko omejitvijo svobode tiska leta 1973 ter poostrenimi kaznimi za sovrano dejavnost dve leti kasneje so se zmanjale monosti za javno izraanje kritinih stali, politino delikatnejim temam pa so se izogibale tudi kulturne revije, saj so bile oblasti do neposlunih neprizanesljive. Brez pomislekov so se vmeavale v njihovo uredniko politiko in v urednike odloitve zalonikih hi, ki so jih prisiljevale k zadrevanju in spreminjanju rokopisov ter celo natisnjenih knjig. Istoasno so okrepile pritisk na univerzo in znanstvene ustanove. Leta 1975 sprejeti zakon o visokem olstvu je uveljavil naelo, da mora biti univerzitetni uitelj ne le dober strokovnjak, temve tudi moralno in politino neoporena osebnost. Oblasti so s pragmatino politiko financiranja posegale v raziskovalno dejavnost in vplivale na razvoj znanstvenih strok. Posebno politino pozornost so e naprej posveale druboslovju in humanistiki, med humanistinimi vedami pa zgodovinopisju in filozofiji (modernim nemarksistinim filozofskim strujam kot fenomenologiji in Heideggerjevi filozofiji so bila vrata na univerzo zaprta vse do devetdesetih let). Voditelji in zagovorniki protiliberalne revolucijepa kljub vraanju k aktivistinemu besednjaku in politinim pritiskom niso mogli zaduiti dinaminega kulturnega utripa, ki je bil rezultat politino bolj sproenih estdesetih let. Sredi sedemdesetih let so zaustavili izid e natisnjenega romana Branka Hofmana No do jutra, ki je govoril o ravnanju s politinimi zaporniki, zaprtimi po jugoslovanskem sporu z Moskvo na Golem otoku (roman je lahko izel ele leta 1981). Nekonvencionalen in od uradnih razlag druge svetovne vojne opazno odstopajo roman Vitomila Zupana, ki je izel isto leto, pa je bil deleen le nekaj ostrih, 489

V ideoloko nestrpnem ozraju sedemdesetih let so bili neugodnih politinih ocen deleni tudi prireditelji likovnih razstav. Kritiki, ki so bili blizu oblasti, so veliki razstavi povojne slovenske likovne umetnosti, ki jo je leta 1979 v Ljubljani pripravila Moderna galerija, tako oitali, da je preve modernistino ekskluzivna. V zaetku osemdesetih let sta se v likovnem ustvarjanju zaela uveljavljati t. i. nova podoba in postmodernizem. K slikarstvu nove podobe so se bolj ali manj izrazito usmerili likovni umetniki vseh generacij, novemu zanimanju za objekt in loveko figuro pa so sledili tudi kiparji. Postmodernistini vplivi so bili od sedemdesetih let prav tako prisotni v arhitekturi. Arhitekturna misel je doivljala pomembno prenovo, ki je z uveljavitvijo njenih zagovornikov na univerzi zaznamovala nemajhen del najmlaje generacije urbanistov in arhitektov. V prvi polovici osemdesetih let, ko so slovenski politiki pod vtisom zaostritev v jugoslovanskem vrhu po Titovi smrti pristali na poasno in sprva e zelo previdno liberalizacijo javnega ivljenja, so se zaele kulturne razmere zopet spreminjati. Med prvimi znaki otoplitve je bil izid knjig, ki jim je bila e desetletje ali dve prej zaprta pot v knjigarne. Leta 1984 je tako konno izla zbirka pesmi Franceta Balantia, ki so jih oblasti zaradi avtorjevega nasprotovanja partizanstvu vsa leta po vojni odlono zavraala. e leta 1983 je izel tudi roman Igorja Torkarja, ki je obravnaval do tedaj prepovedano temo o povojnih, dachauskih procesih. Leta 1982 pa je zaela po dveletnem obotavljanju pristojnih in ni kaj prijaznem sprejemu v medijih zaela izhajati tudi Nova revija, okoli katere so se skupaj z mlajimi izobraenci zbrali nekdanji sodelavci Revije 57, in Perspektiv. eprav so oblasti na Novo pristale ele pod pogojem, da bo obravnavala izkljuno kulturnike teme, je le-ta naglo prerasla v angairano izobraensko glasilo. Svoje strani je odprla najrazlinejim literarnim, filozofskim in politinim idejam ter postala v e vedno zelo ozkosrnih politinih razmerah edinstven prostor svobodne misli in besede. Z ve novimi zakoni, ki jih je v zaetku osemdesetih let sprejela slovenska skupina, so se kljub rastoi politini in gospodarski krizi izboljali administrativni in finanni pogoji za razline kulturne dejavnosti. Obseg finannih sredstev za kulturo se je v razmerju do 490

Najveja novost osemdesetih let je bil prodor mladinske subkulture. Sedemdeseta leta neinstitucionaliziranemu druenju in ustvarjanju mladih niso bila naklonjena. Oblasti so rokovske skupine in koncerte z raznimi omejitvami sicer dopuale, toda punku so odkrito nasprotovale. V Sloveniji so se prve punkovske glasbene skupine pojavile leta 1977, punk pa se je iril tudi kot slog oblaenja, vedenja in druenja mladih, kar je ne le v politinih organizacijah, temve tudi v javnosti povzroalo zgraanje in odpor. Policija je punkerje ustrahovala in preganjala, asopisje pa jih je obtoilo, da se spogledujejo z nacionalsocializmom. Leta 1981 so se trije punkerji pod obtobo, da pripravljajo ustanovitev nacionalsocialistine stranke Slovenije, znali v zaporu. Obtoba je bila kot se je izkazalo kasneje plod novinarskega ponaredka. Nasilje pa je vseeno doseglo cilj, saj je punkerje razbilo in jih izrinilo iz javnega prizoria. Toda to ni zaustavilo rasti priljubljenosti starih in nastajanja novih rokovskih skupin, med katerimi je e ob ustanovitvi pritegnila posebno pozornost skupina Laibach. Njeni pripadniki, ki so bili e zaradi nemkega imena deleni ostrih javnih protestov, so se vidno razlikovali od drugih glasbenih skupin, saj niso posnemali obiajnih subkulturnih vzorcev, temve so si za izhodie izbrali simuliranje totalitarizma s spektakularnim povelievanjem kolektivizma, discipline ter oblikovanja novega sveta in loveka. V javnosti so se predstavljali v uniformah s stiliziranimi nacistinimi in komunistinimi simboli in bunimi glasbenimi nastopi, kar je celo pri subkulturnim gibanjem naklonjenih kritikih vzbujalo dvome o tem, koliko so takni projekti poskus problematiziranja totalitarizma in koliko ne le igra z njim. 491

Mladinska subkulturna gibanja kljub nekaterim punkovskim in rokovskim besedilom, ki so bila kritino usmerjena proti oblasti ter komunistinim ideolokim obrazcem in simbolom, niso imela izrazitejih politinih ciljev. Toda e s svojo nekonvencionalnostjo in druganostjo so bila pomemben dejavnik pluralizacije in demokratizacije javnega ivljenja. Pod vtisom policijskega nasilja proti punkerjem se je zaela leta 1982 novim mladinskim skupinam odpirati Zveza socialistine mladine, v kateri je prodrlo stalie, da mladini, ki se je odloila za drugano pot, kot so jo predpisovale ustaljene politine organizacije, ne kae ve obraati hrbta. eprav so bili v vodstvu Zveze socialistine mladine sprva e zelo previdni, so e leta 1983 odprli vrata ekolokim in mirovnim, nato pa e duhovnim, lezbinim in homoseksualnim skupinam, ki so postale jedro novo nastajajoih civilnih gibanj. Ta so segala tudi na politino podroje, saj so se med drugim zavzemala za skrajanje in civilno sluenje vojakega roka, za odpravo smrtne kazni in za spremembo lena kazenskega zakonika, ki je omogoal sodni pregon zaradi verbalnega delikta. Njihove zahteve sta podprla tudi mladinski tisk in zlasti tednik Mladina, ki je leta 1983 naela e drugo politino delikatno temo o smiselnosti vsakoletnega prirejanja spektakularnih praznovanj rojstnega dne pokojnega predsednika Tita. Odpiranje Zveze socialistine in mladinskega tiska civilnim gibanjem so ostro kritizirali v zvezni mladinski centrali v Beogradu, na razline naine pa so ga poskuali ovirati tudi v slovenskem politinem vodstvu, vendar se je javno ozraje e toliko spremenilo, da so ostali zagovorniki nasilnejih ukrepov proti mladinski alternativi in postopnemu politinemu osamosvajanju Zveze socialistine mladine v manjini. Sicer manj tevilen in odmeven, toda po tradicionalnem preprianju komunistinega vrha precej bolj nevaren nasprotnik kot mladinska in civilna gibanja je bila kritina inteligenca. Politiki so se ob vpraanju, kako se odzivati na njena stalia in pobude, po letu 1980 vedno bolj razhajali, zato so bile njihove reakcije vekrat nesorazmerno ostre in drugi pa zopet bolj strpne in pripravljene na dialog. Idejne in politine ocene o tem, kaj je e sprejemljivo in kaj ne ve, so sprejemali v republikem predsedstvu ter v drubenopolitinih organizacijah, med katerimi je imel seveda glavno besedo Centralni komite Zveze komunistov. Osrednja organizacija kritinega izobraenstva je postalo Drutvo slovenskih pisateljev, ki je od konca sedemdesetih let preraslo v odprto in angairano zdruenje. 492

eprav so v osemdesetih letih tudi slovenske oblasti e uporabljale zakonske dolobe o verbalnem deliktu, alitvi drave in dravnih funkcionarjev ter prepovedovale objave lankov in izid revij s kritino vsebino, je bil javni prostor v Sloveniji po letu 1980 bistveno bolj odprt in svoboden kot drugod v Jugoslaviji. Slovenski kulturni, mladinski in tudentski asopisi so v taknih razmerah odpirali strani hrvakim, srbskim in bosanskim avtorjem, ki doma niso mogli objavljati, zalobe pa so ne le literatom, temve tudi oporenikim strokovnjakom tiskale knjige, ki jih v domaih republikah niso mogli ali smeli izdati. Posebej tesne stike z intelektualno opozicijo v drugih republikah je imela Nova revija, ki je leta 1988 poskuala s srbskimi intelektualci vzpostaviti dialog o ustavnih spremembah in slovenskih zamislih o prihodnosti jugoslovanske drave. Kot so pokazali objavljene razprave, pa so si bila tudi srbska in slovenska oporenika stalia kljub nekaterimi skupnim tokam e tako dale vsaksebi, da jih ni bilo ve mogoe zbliati. Srbski izobraenci so ostajali po preprianju slovenskih intelektualcev ujeti v komunistine miselne vzorce in so v svojih razmiljanjih vztrajali pri zamislih o modernizaciji in demokratizaciji v socialistinih okvirih, pri tem pa so podcenjevali pomen nacionalnega vpraanja in se zavzemali za mono, tesno povezano in enotno organizirano jugoslovansko dravo. Srbski intelektualci pa so Slovencem oitali, da so njihove zahteve po preobrazbi jugoslovanske federacije v konfederativno zvezo nanacionalnih drav zgodovinsko preivete, saj naj bi bile v nasprotju z zahodno evropskimi in svetovnimi tenjami po nadnacionalnem povezovanju. Kratko sooenje pogledov je torej nazorno razkrilo, da v razpravljanju o temeljnih vpraanjih organizacije jugoslovanske drave v sedmih desetletjih njenega obstoja celo med izobraenci in kulturnimi ustvarjalci ni bilo bistvenega napredka. Dilema, ali naj bo Jugoslavija le skupnost nadnacionalno organiziranih dravljanov ali pa tudi federativno urejena zveza enakopravnih narodov, ki bodo svojim pripadnikom vsi skupaj zagotavljali dravljanske pravice, je bila pred razpadom Jugoslavije prav tako aktualna kot ob njenem zaetku. Vpraanja prihodnosti Slovenije, Jugoslavije in socializma pa so e vso drugo polovico 493

Leta 1988 je posebna skupina pisateljskega in sociolokega drutva pripravila teze za novo slovensko ustavo, ki so se ob sklicevanju na temeljne lovekove pravice, pravico narodov do samoodlobe in zgodovinsko potrjeno slovensko samobitnost zavzele za preoblikovanje Slovenije v moderno, demokratino dravo in njeno svobodno odloanje o tem, v kakni obliki in na kaken nain se bo v prihodnje povezovala z drugimi jugoslovanskimi republikami. V ve kot tiridesetletni zgodovini povojne Jugoslavije je del civilne drube in kritine javnosti tako prvi samostojno in avtonomno uporabil ustavno pravico do sodelovanja pri uresnievanju ustavodajne oblasti. Morda se je pisateljski ustavni osnutek tudi zato sprva zdel nerealistien, skoraj neresen in ni vzbudil veje pozornosti. Sklicevanje na narodno samoodlobo in suverenost je nasprotno naletelo na kritike in oitke o nacionalizmu, ki so jih posebej vztrajno ponavljali predstavniki mladinskih in civilnih gibanj. Dogodki pa so nesporno bolj pod vplivom srbskega kot slovenskega nacionalizma neusmiljeno tekli svojo pot in e v nekaj letih razkrili, da je v pisateljskih tezah za novo slovensko ustavo mnogo ve realizma, kot je kazalo na prvi pogled.

LETA RAZPADANJA JUGOSLAVIJE

Ko so 5. maja 1980 Titove posmrtne ostanke z vlakom odpeljali iz Ljubljane proti Beogradu, se je na ulicah slovenske prestolnice, pa tudi ob elezniki progi do slovensko-hrvake meje zbrala vestotisoglava mnoica. eprav ni dvoma, da so se mnogi alnega slovesa udeleili tudi zato, ker so menili, da je to politino oportuno, je bilo med zbranimi prav tako 494

Slovenski asniki so po Titovi smrti ponavljali predvsem dve gesli: Delati ve in bolje ter Hoditi po Titovi poti. Prvo naj bi pomenilo opredelitev za vejo delovno disciplino, trno tekmovanje in liberalizacijo v gospodarstvu, drugo pa vztrajanje pri samoupravnem sistemu, zvezni ureditvi drave in ustavi iz leta 1974. A tega, da je gospodarski poloaj Jugoslavije ve kot kritien, v zaetku leta 1980 e ni bilo ve mogoe prikrivati. Zvezna vlada v Beogradu je pod pritiskom mednarodnih bannih ustanov e dober mesec po Titovi smrti za 30 % razvrednotila dinar, da bi dobila nova posojila. Vendar devalvacija ni pospeila izvoza, kot so eleli njeni predlagatelji, dodatno pa je oteila uvoz, kar je e povealo teave pri preskrbi s surovinami in osnovnimi ivljenjskimi potrebinami. Zvezni organi v Beogradu so poskuali porabo zmanjevati z nepriljubljenimi in slabo premiljenimi ukrepi ter z oteevanjem potovanj v tujino zajeziti odtok deviz iz drave. e leta 1979 so zaradi pomanjkanja naftnih derivatov omejili vonje z osebnimi avtomobili. Leta 1982 so uvedli za bencin nakupne bone (zasebni lastnik avtomobila je lahko kupil le 40 litrov bencina na mesec). Najve nezadovoljstva pa je zlasti v Sloveniji povzroila odloitev o t. i. depozitu za prehod dravne meje. Predpis, ki je veljal nekaj ve kot dve leti (od jeseni 1982 do konca 1984), je namre doloal, da je moral lastnik veljavnega potnega lista za vsak prehod meje plaati e razmeroma visoko takso. To mu je drava ez leto dni resda vrnila (zato depozit), toda ukrep je mono prizadel maloobmejni promet, hkrati pa je med ljudmi ustvarjal vtis, da elijo z njim v dravnem vrhu postopno odpraviti eno najpomembnejih svoboin Titove dobe pravico dravljanov do svobodnega potovanja v tujino. Odnos slovenskih voditeljev do zvezne politike in Beograda je bil e naprej neodloen in protisloven. Slovenski predstavniki so v jugoslovanskem vrhu in zveznih organih tudi v prvi polovici osemdesetih let opravljali pomembne dravne in politine funkcije. Dolgoletni sekretar izvrnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc je postal leta 1982 zvezni minister za notranje zadeve, Mitja Ribii je bil istega leta izvoljen za predsednika predsedstva komunistine stranke, Sergej Kraigher pa je vodil komisijo strokovnjakov za 495

Z omahljivostjo slovenskih predstavnikov v Beogradu se je v Sloveniji naglo poveevalo nezadovoljstvo ne le z zvezno, temve tudi s slovensko politiko. Slovensko gospodarstvo je bilo v manjih teavah kot gospodarstva drugih republik, brezposelnost je naraala poasneje in tudi motnje v preskrbi so bile manj pogoste in obutne kot drugod v Jugoslaviji. Omejevalni ukrepi, ki so veljali za vse republike enako, so zato stopnjevali nejevoljo med prebivalstvom in krepili tradicionalne oitke, da Slovenija plauje slabo delo vse drave. Pozimi 1983 so se omejitvam pri nakupu bencina pridruile redukcije elektrinega toka, uvedbi depozita za prehod meje so sledili poostreni carinski predpisi, ki so oteevali nakupe v tujini, restriktivni ukrepi pri poslovanju z devizami, ki so jih obani hranili na zasebnih raunih, pa so zmanjevali zaupanje ljudi v domae banne ustanove in spodbujali prenaanje deviznih prihrankov v italijanske in avstrijske obmejne banke. Gospodarske razlike med jugoslovanskimi republikami in obema avtonomnima pokrajinama so se pri tem stalno poveevale. Leta 1985 sta bili po ocenah OECD Jugoslavija in Srbija, kar zadeva bruto domai proizvod na prebivalca na ravni Turije, Kosovo na ravni Pakistana, Hrvaka Grije, Slovenija pa panije in Nove Zelandije. Kriza se je v osemdesetih letih povsod e stopnjevala; inflacija je rasla, obseg dravnih dolgov do tujine pa se je iz leta v leto veal in je v letih 1982/83 e presegel etrtino vsega 496

Iskanje poti iz gospodarskih teav in dolnike krize so na vzhodu in jugu drave spremljale vedno glasneje kritike na raun ustavne ureditve in skrajno zapletenega sistema samoupravnega dogovarjanja. Ko so spomladi 1981 izbruhnili nemiri na Kosovu, so srbski kritiki leta 1974 sprejete ustave vpraanje o ustavnem poloaju Srbije in njenih pokrajin ponovno postavili na dnevni red. Zvezna policija in vojska sta kosovski albanski upor sicer naglo in surovo zaduili, najviji dravni voditelji pa so domaim in tujim novinarjem zatrjevali, da so demonstracije izzvale v tujini oblikovane profaistine in protirevolucionarneskupine. Vendar pritisk srbskih kritikov ustave in zvezne dravne ureditve ni ve ponehal, v srbskem asopisju in drugih medijih pa se je zaela prava gonja proti Albancem in vsem, ki so jih poskuali vzeti v zaito. Kritike nepreglednega delegatskega in samoupravnega sistema, ter neskonnih dogovarjanj med federalnimi enotami seveda niso bile brez osnove. Drubena in politina ureditev, ki naj bi bila plod Kardeljevih zamisli, je bila pravi birokratski monstrum, ki je dobesedno silil v sklepanje poldogovorov ter v iskanje zakonskih blinjic in krenje predpisov; hkrati je pri vseh, ki naj bi se sporazumevali, ustvarjal obutek nemoi, saj so o vseh pomembnejih zadevah e naprej odloali republiki in zvezni organi Zveze komunistov. Toda srbski in rnogorski nasprotniki ustave in zakona o zdruenem delu so edino mono alternativo federalizmu in Kardeljevemu samoupravljanju videli v omejevanju avtonomnih pristojnosti federalnih enot ter v obnovitvi centralizma, pri tem pa so govorili o potrebi po ponovni okrepitvi oblasti delavskega razreda in jugoslovanske enotnosti, kar je jasno kazalo na preivete boljevike vzorce. Kako si je vsaj del srbskega vodstva in dravnovojakega vrha predstavljal discipliniranje neposlunih federalnih enot in dravljanov, je nazorno razkrivalo vojako-policijsko nasilje na Kosovu. Nekateri slovenski politiki so sicer ob nasilnem nastopu vojske in policije proti kosovskim Albancem izraali pomisleke, toda slovensko vodstvo je posluno sprejelo zvezno in srbsko razlago, da je kosovski nemir delo nasprotnikov revolucije in uperjen proti celovitosti Jugoslavije. Bolj odlono se je odzvalo na srbske zahteve po spremembi ustave in politinega sistema, saj je bilo pripravljeno le na njune manje popravke, vsako misel na 497

Srbski in jugoslovanski centralisti so po Titovi smrti in zaduitvi vstaje na Kosovu okrepili pritisk na nacionaliste in politine nasprotnike drugod v dravi. Istoasno se je med Beogradom in Zagrebom zael pravi zgodovinarsko-publicistini spopad o srbskih rtvah ustakega nasilja in vlogi hrvake Katolike cerkve med drugo svetovno vojno. To je e razvnelo polemine razprave o blinji in bolj oddaljeni preteklosti, ki so konec sedemdesetih let zajele Srbijo in Hrvako, delno pa tudi Bosno in Hercegovino, in v temeljih naenjale do tedaj enotno uradno podobo jugoslovanske odporniko-partizanske ter polpretekle komunistine zgodovine. Zagovorniki politine in ideoloke enotnosti v dravno-partijskem vrhu so poskuali naraajoi plaz literarnega, spominskega, publicistinega in zgodovinarskega pisanja, ki se je med drugim obraalo k dotlej zamolanim ali prepovedanim temam, zaustaviti s silo, vendar zvezni poskus discipliniranja izobraenstva ni uspel. V Zagrebu in Sarajevu so oblasti sicer (zaasno) utiale kritine in opozicionalne glasove. Drugae pa je bilo v Beogradu in Novem Sadu, kjer so se srbski izobraenci zelo ostro odzvali na politine pritiske ter v Ljubljani, kjer je slovensko vodstvo prav leta 1982 prigalo zeleno lu izdajanju kritino usmerjene Nove revije. Previdno popuanje politinih elit v Beogradu, Novem Sadu in Ljubljani izobraenskim kritikom seveda ni bilo znak njihove veje liberalnosti, temve predvsem plod politinega rauna. Del srbskih in del slovenskih politikov si je v nasprotju z manj pronimi kolegi na Hrvakem in v Bosni prizadeval zaradi napetih razmer v dravi utrditi poloaj doma in skleniti premirje z opozicionalno razpoloeno inteligenco. V Sloveniji je bila rezultat takne politike poasna in obotavljiva, vendar vse bolj opazna liberalizacija javnega ivljenja, ki se je kazala zlasti v veji svobodi tiska, hkrati pa tudi v javnih razpravah o temah, o katerih do tedaj ni bilo mogoe glasno in odkrito spregovoriti. Leta 1982 so se tako govorniki na kongresu Zveze socialistine mladine Slovenije prvi zavzeli za uvedbo civilnega sluenja vojakega roka, leto pozneje pa so pod vodstvom Janeza Jane ustanovili posebno skupino, ki naj bi pripravila predlog podrubljenja varnosti in obrambe in spodbudila javno razpravo o oboroenih silah. Vojaki vrh je obe akciji slovenske mladinske organizacije odlono zavrnil. Toda pri tem so bili tudi pogledi slovenskih politikov na to, kako dale naj see proces liberalizacije in kako dale uporaba sile, e naprej zelo spremenljivi in razlini. Stane Dolanc 498

V slovenskem politinem vrhu se v taknih razmerah v prvi polovici osemdesetih let e niso mogli odloiti, da bi oblikovali svoj nacionalni program, v katerem bi natanneje opredelili svoj odnos do federacije. Komunistino vodstvo v Ljubljani je leta 1984, ko ga je eden najstarejih e iveih slovenskih komunistov France Klopi opozoril, da je napoil zgodovinski trenutek, ko mora temeljito premisliti svojo politiko in znova opredeliti svoje cilje, njegovo pobudo sploh zavrnilo. To je bilo zelo kratkovidno, ker je Slovenijo prav v asu, ko je nastopil Klopi s svojo pobudo, pretresala burna razprava o centralizaciji znanstvene, kulturne in olske politike v dravi. V dravnem in politinem vrhu v Beogradu so se namre okrepile tenje po vsedravnem oblikovanju in poenotenju olskih vsebin in unih nartov, s katerima bi tudi humanistini predmeti na vseh ravneh izobraevanja dobili skupna, za vse obvezna jedra, posamezni narodi pa bi bili v skupnih unih nartih - pri pouku zgodovine, geografije, likovne umetnosti, glasbe in knjievnosti z nacionalnimi temami in vsebinami zastopani kar glede na dele pripadnikov v dravnem prebivalstvu. Zahteve po poenotenju jugoslovanskega izobraevalnega sistema so imele zagovornike predvsem v Beogradu, Zagrebu in Sarajevu, pobuda pa je imela najve pristaev v Srbiji, kjer so poskuali s skupnimi jedri omejiti kosovsko (tj. albansko) avtonomijo na podroju 499

Razpravljanje o poenotenju olstva in o skupnih jedrih je do sredine leta 1983 potekalo v ojih olnikih krogih, leta 1983, ko sta se pesnika Janez Menart in Ciril Zlobec v asopisju zavzela za iroko razpravo o nameravani reformi, pa je v Sloveniji povzroilo razburjenje, kakrnega dotlej niso spodbudili niti naglo padajoi ivljenjski standard in rastoa inflacija niti najbolj nepriljubljeni gospodarski ukrepi. Protestni val je zajel velik del javnosti, med drugim tevilne komuniste, tako da se je moral nanj konno odzvati tudi slovenski politini vrh, ki je ele tedaj jasno odklonil predlagane centralizatorske tenje v izobraevanju. Polemike so med drugim razdelile Zvezo knjievnikov Jugoslavije in dodatno poglobile spore v njenih vrstah. Kongres jugoslovanskih pisateljev, ki se je po desetletnem premoru leta 1985 sestal v Novem Sadu, je potekal v ozraju zaostrene nacionalne nestrpnosti, pri emer so se posebej vroekrvno spopadli Slovenci in Srbi. Kljub rastoemu nezadovoljstvu pa v Sloveniji do sredine osemdesetih let e ni bilo odmevneje opozicije. Katolika cerkev se je sicer pod vodstvom nadkofa in metropolita Alojzija utarja, ki je bil leta 1980 postavljen na elo Ljubljanske nadkofije, zavzemala za uresniitev tradicionalnih zahtev: za enakopravnost vernikov v drubi, za ureditev socialnega varstva duhovnikov in ve svobode za cerkveno karitativno dejavnost, hkrati pa tudi vejo odprtost medijev in dravno spotovanje cerkvenih praznikov, zlasti Boia. Toda te cilje si je prizadevala dosei v dogovarjanju z oblastmi, brez posebnega zaostrovanja in konfliktov, kar je ustrezalo tudi komunistinim voditeljem, ki so v isti sapi pozivali k dialogu s Cerkvijo in e naprej preganjali javno izraanje verskih ustev. V slovenskem politinem vrhu na ta nain Cerkve niso smatrali za nevarno opozicijsko ustanovo. Kot potencialno politino nevarne so omenjali kritine skupine v nekaterih sindikatih in strokovnih drutvih, zaskrbljeno so razpravljali o vse veji priljubljenost civilnih in mladinskih gibanj, kot povsem opozicionalno pa so ocenjevali skupino izobraencev, zbranih okoli Nove revije. V taknih razmerah je bilo sredi osemdesetih let tudi javno mnenje v Sloveniji e zelo protislovno: na eni strani kritino do komunistine oblasti, neodlone slovenske politike in zveznih pritiskov, na drugi pa e vedno naklonjeno iskanju izhoda iz politine in gospodarske krize v okvirih obstojeega politinega sistema in jugoslovanske drave. Leta 1986 je po javnomnenjskih raziskavah e skoraj 60 % vpraanih zaupalo sistemu socialistinega 500

Z vedno bolj neprijaznimi mednacionalnimi odnosi se je krepilo tudi nacionalno ustvovanje. e v zaetku osemdesetih let so se zaradi priseljevanja iz osrednjih in vzhodnih delov drave ter uveljavljanja tujk v vsakdanji jezikovni rabi oglasili zagovorniki istosti slovenskega jezika in v okviru Socialistine zveze ustanovili jezikovno razsodie, ki naj bi skrbelo za ohranitev in dvig kakovosti izraanja v slovenini. Poveana slovenska skrb za slovenski jezik je bila drugod v Jugoslaviji (posebej v Srbiji in Bosni) delena posmeha in ostrih kritik. Razprave o jeziku pa se e niso polegle, ko so javnost vznemirili demografi s podatki o spremembah v populacijskem razvoju Slovenije, o padanju rodnosti, staranju prebivalstva in rasti tevila samomorov, kar je spodbudilo zahteve po nartneji in aktivneji demografski politiki. Vse to je seveda e okrepilo obutke negotovosti, ki so jih povzroale kritine gospodarske razmere in vedno bolj izkljuujoe prepiranje med republikimi in nacionalnimi vodstvi ter med njihovimi predstavniki v dravnem vrhu. Inflacija je sredi osemdesetih let presegla 80 %, vrednost denarja in ivljenjski standard pa sta se iz dneva v dan zmanjevala. Razprava o politini in gospodarski preobrazbi drave se je znala v slepi ulici in je iz spopada med zagovorniki ustave in njenimi nasprotniki vse bolj preraala v spor med dvema republikama: med Slovenijo in Srbijo. V taknem ozraju se je po letu 1985 v slovenskih javnomnenjskih raziskavah zael opazno poveevati dele anketirancev, ki so pozivali k veji samostojnosti Slovenije v Jugoslaviji ali pa so celo menili, da bi se Sloveniji, e bi izstopila iz Jugoslavije, odprle nove, mnogo ugodneje razvojne monosti. Sredi osemdesetih let ni bilo ve dvoma o tem, da so narti za stabilizacijo gospodarstva propadli. Leta 1985 je hkrati brez uspeha konala delo zvezna komisija za analizo politinega sistema, saj je predlagala le nekaj manjih sprememb in se zavzela za ohranitev ustave iz leta 1974. Taken sklep je razoaral vse od pristaev demokratizacije do centralistov in privrencev trde komunistine roke. Do doloene mere naklonjeno ga je sprejelo le slovensko politino vodstvo, ki je vedno bolj osamljeno vztrajalo pri ohranitvi 501

Srbsko javno mnenje z njim pa tudi velik del politikov in izobraenstva je bilo pri tem pod monim vtisom dogodkov na Kosovu, kjer so se odnosi med srbskim in albanskim prebivalstvom kljub sodnemu in policijskemu preganjanju albanskih separatistov ves as zaostrovali. Sredi osemdesetih let so zahteve po ukinitvi kosovske avtonomonije podprli tudi nekateri najugledneji srbski izobraenci in borci iz druge svetovne vojne; vpraanje o ustavnih spremembah, ponovni zdruitvi Srbije in obnovitvi jugoslovanske enotnosti je postajalo za srbske medije ter velik del javnosti in politinih elit neke vrste preizkus, ki naj bi razkrival, kdo je za Jugoslavijo in kdo proti njej. Leta 1986 je skupina 16 akademikov, lanov Srbske akademije znanosti in umetnosti predstavila svoj pogled na razmere v Jugoslaviji in na poloaj srbskega naroda. Njihov memorandum je vseboval ve utemeljenih in splono znanih kritik na raun komunistinega reima in jugoslovanskega politinega sistema, toda njegova glavna teza je bila izrazito enostranska. Avtorji srbske akademske spomenice so namre trdili, da je bila komunistina Jugoslavija rezultat enostranskega dogovarjanja med Hrvati in Slovenci, Srbi pa so bili v odloilnih zgodovinskih trenutkih njenega oblikovanja odrinjeni od vzvodov odloanja in namerno zapostavljeni. Na to naj bi jasno kazali srbsko gospodarsko zaostajanje ter zlasti razdeljenost Republike Srbije na tri dele. S politino in gospodarsko krizo, ki naj bi bila predvsem rezultat ustave iz leta 1974 in konfederativne dravne ureditve, naj bi se znali Srbi v osemdesetih letih v katastrofalnem poloaju. Pisci srbskega Memoranduma so se sicer zavzeli za demokratizacijo politinega in kulturnega ivljenja v dravi, vendar so v isti sapi podprli zahteve po vraanju k demokratinemu federalizmu. Memorandum, ki so ga mediji objavili, e preden so ga v srbski akademiji dokonno izoblikovali, je najprej razdelil srbsko politino prizorie, nato pa razburkal e vso Jugoslavijo. Srbski politini voditelji, ki so jih akademiki obtoevali, da so izdali narodne cilje, so ga ostro zavrnili in njegove pisce razglasili za nacionaliste. V oeh nemajhnega dela srbske javnosti, izobraenstva in politinih elit pa je bil Memorandum prepriljiva analiza jugoslovanskih ter srbskih nacionalnih razmer in v tem kontekstu dokument, ki bi moral postati vodilo nove, napadalneje srbske politike. V Beogradu je res prilo e prihodnje leto do preobrata. V vodstvu srbskih komunistov je prevzela krmilo radikalneja nacionalistina struja in z njo je na srbskem politinem nebu zablestela nova 502

Politini razvoj v Sloveniji je tekel v povsem drugo smer. Civilna gibanja, ki so imela prenovitveno politino pobudo, sredi osemdesetih let niso ve le s spontanimi provokacijami zavraala oblastne pozive k politinemu discipliniranju in spotovanju razglaanih ideolokih vrednot, temve so tudi e odkrito nastopala proti njim. Pri tem so na razline naine opozarjala na preivetost komunistine dravno-revolucionarne mitologije in nedemokratinost politinega sistema. Nekatere med temi akcijami zlasti protimilitaristine, uperjene proti zapravljivosti jugoslovanske armade, in bolj ironine, usmerjene proti mnoinim politinim manifestacijam, kot je bilo praznovanje Titovega rojstnega dne so povzroile na vzhodu in jugu Jugoslavije, pa tudi v slovenski javnosti, veliko razburjenja, saj so ruile dolga leta nedotakljive komunistine mite. Toda v isti sapi se je naglo iril krog ljudi, ki je s civilnimi protesti in mladinskimi skupinami simpatiziral in jih podpiral. Tednik Mladina je z naklonjenim poroanjem o njihovih projektih in prireditvah ter s kritinim pisanjem o aktualnih politinih in gospodarskih vpraanjih iz mladinskega prerasel v mnoini opozicijski asopis; po letu 1985, ko je svojo pozornost raziril e na problematiko represivne zakonodaje, na vpraanja povojnega komunistinega nasilja in na oporenika gibanja drugod v Jugoslaviji, pa je sploh postal eden najbolj branih slovenskih asnikov. Po spopadu okoli centralizatorskih teenj v izobraevanju in kulturi je postalo pomemben pobudnik protireimskih protestov tudi Drutvo slovenskih pisateljev. Leta 1985 so v njegovem okviru ustanovili Komisijo za zaito miljenja in pisanja, ki jo je vodil pesnik Veno Taufer. Precej bolj zadrano in lojalno do vse ibkeje komunistine oblasti so dogodke spremljali v nekaterih znanstvenih in izobraevalnih ustanovah, kot v akademiji znanosti in umetnosti ter na univerzah v Ljubljani in Mariboru, ob strani pa je stala tudi po tradiciji najmoneja nasprotnica komunizma Katolika cerkev. V intelektualni in teoretski kritiki reima je imela tako glavno pobudo Nova revija, ki je naglo irila krog sodelavcev in bralcev, s kritinimi stalii in komentarji pa so se vedno bolj nekompromisno oglaale tudi druge literarne oziroma kulturnike revije in tudentski asopisi. Raznolike in postopno nastajajoe slovenske opozicijske skupine so pri tem e v zaetku druge polovice osemdesetih let teile predvsem k demokratizaciji politinega, kulturnega in gospodarskega ivljenja, nacionalno vpraanje pa so razen obiajnih tob nad slovensko zapostavljenostjo in gospodarskim izkorianjem postavljale v drugi plan, saj so reitev narodnih elja in napetosti v dravi videli v liberalizaciji odnosov med zveznimi enotami in v njihovemu skupnemu odpiranju v Zahodno Evropo. Med nacionalnimi temami, ki so sredi in v zaetku druge polovice osemdesetih let 503

Razlike v dinamiki in naravi demokratizacijskih procesov med posameznimi jugoslovanskimi republikami, posebej med Srbijo in Slovenijo, so usodno vplivale na razkroj jugoslovanske drave in ga dodatno pospeile. Toda v jugoslovanskem vrhu in veini republikih vodstev tega preprosto niso bili sposobni razumeti. Leta 1986 je postal predsednik zveznega izvrnega sveta Branko Mikuli, Hrvat iz Bosne in aparatik mlaje generacije Titovih politikov, ki se je v vsedravni politini eliti proslavil kot organizator zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Mikulia so mednarodne denarne ustanove sicer prisilile k novim varevalnim ukrepom, toda na odloneji obrat v gospodarski politiki ni bil pripravljen. Njegova vlada se je ob kroninem pomanjkanju denarja in rastoih nesoglasjih med republikami zatekala k poveevanju obsega in moi zvezne administracije, zvezne ustanove in organe z Narodno banko Jugoslavije pa je spreminjala v orodje za reevanje tekoih gospodarskih teav, kupovanje socialnega miru in kritje vseh mogoih apetitov velikih proraunskih porabnikov od vojske do nerazvitih. Konec leta 1986 so zagovorniki krepitve osrednje dravne oblasti prevladali tudi v zveznem predsedstvu. To je poslalo v zvezno skupino predlog ustavnih sprememb, ki je vrsto dotedanjih pristojnosti republik in pokrajin prenaal na federacijo, hkrati pa je zamudno iskanje konsenza v zveznih organih zamenjeval s preglasovanjem ter odpiral vrata zunaj proraunskemu financiranju vojske. S predlaganimi ustavnimi spremembami so se kot z osnovo za razpravo strinjala vsa republika politina vodstva, tudi slovensko. V Ljubljani so sicer upali, da bo mogoe v asu javne razprave e marsikaj spremeniti, vendar so hkrati zopet klonili pred pritiski srbskega vodstva ter se v strahu, da bodo v spopadu s centralisti na jugoslovanskem vzhodu in jugu znova ostali sami, odloali za staro politiko polovinih dogovorov in kompromisov. Leta 1986 so po vsej dravi potekali kongresi republikih in pokrajinskih organizacij Zveze komunistov in v veini njihovih vodstev so pripadnike stareje generacije zamenjali mlaji politini funkcionarji. Aprila so se tako na svojem kongresu sestali tudi slovenski komunisti in izvolili nove voditelje. Predsednik CK ZKS je postal Milan Kuan (tedaj 45-letni 504

Delno slovensko priznanje Boia za praznik naj bi slovenski in jugoslovanski javnosti pokazalo, da se slovensko vodstvo resno zavzema za demokratizacijo. Kljub temu so bili slovenski voditelji v zaetku leta 1987, ko se je v zvezni skupini zaela razprava o ustavnih spremembah, e vedno brez doloneje narodnopolitine usmeritve. Tako je februarja 1987 pravi vihar povzroila Nova revija , ki je posebno tevilo posvetila razmiljanjem o jugoslovanski krizi in slovenski narodni prihodnosti. V njej je pod naslovom Prispevki za slovenski narodni program prinesla sestavke, ki jih je kot rdea nit povezovala misel, da so se Slovenci v Jugoslaviji znali v slepi ulici in se morajo, e se elijo konno uveljaviti kot samostojen in avtonomen narodni subjekt, iz naroda brez lastne drave preoblikovati v nacijo z lastno dravo. Da bi to dosegli, bi se morali najprej otresti nadoblasti komunistine partije, nato pa vzpostaviti demokratien pravni in politini red, ki bo vsakomur dopual, da bo kot je pisal filozof Tine Hribar - brez strahu izraal svoja mnenja, svoje zahteve in svojo voljo . Pisci v Novi reviji Jugoslavije e niso postavljali pod vpraaj; ugotavljali pa so, da je federativna dravna oblika zgodovinski kompromis in mora zato zvezna drava, kot je poudarjal filozof Ivan Urbani, skrbeti za samostojen in nemoten razvoj majhnih in relativno nemonih nacij, ne pa nastopati kot nadrejena sila, ki tei k zedinjevanju in homogenizaciji. Slovenske in jugoslovanske oblasti so stalia Nove revije ostro zavrnile. V Sloveniji 505

Slovenska politika se je v letih 1987/88 znala v primeu, ki se je vedno bolj zapiral. V Srbiji in v zveznih organih se je stopnjevalo nezadovoljstvo zaradi slovenskega upiranja centralizaciji ter preve popustljivega odnosa do civilnih gibanj in opozicije. V Sloveniji je medtem politino pobudo prevzela opozicionalna inteligenca, ki se je odkrito zavzemala za odpravo komunistinih oblastnih monopolov in uveljavitev demokratinega reda, ki bo omogoal svobodno izraanje politine volje dravljanov. Marca 1987 je Drutvo slovenskih pisateljev organiziralo javno razpravo, ki je odklonila predlog ustavnih sprememb, e da teijo k unitarnosti in centralizmu, ve pravnih strokovnjakov in uglednih intelektualcev pa je s peticijo, ki jo je podpisalo ve kot deset tiso pripadnikov raznih civilnih gibanj in drugih dravljanov, republiko skupino pozvala, naj ne podpre zveznih ustavnih dopolnil. Toda slovenski politini vrh se ni oziral na javne kritike in republika skupina v Ljubljani je 20. marca 1987 amandmaje vseeno sprejela. Slovenski politiki si s tem v Beogradu niso pridobili vejih simpatij, v Sloveniji pa so e dodatno izgubili avtoriteto in ugled. V Srbiji si je medtem prilaala oblast radikalna nacionalistina struja, ki je pri pridobivanju javnih simpatij in podpore spretno in brezobzirno izkoriala socialno nezadovoljstvo in zaostrene nacionalne razmere na Kosovu. Novi predsednik srbskih komunistov Slobodan Miloevi je vedno bolj glasno in ne da bi se oziral na dravne organe ter izvoljene ustanove obeh avtonomnih pokrajin Kosova in 506

Jugoslovanska armada je tudi po Titovi smrti ostala drava v dravi. Z ve kot 260 000 vojaki in okoli 100 000 lani Zveze komunistov, je bila ne le mona vojaka, temve tudi vplivna politina sila. Dravni in vojaki propagandisti so jo slavili kot nadaljevalko partizanskih in revolucionarnih tradicij ter nepogreljivo varuhinjo Titovega izroila in komunistinega reima. Zato je preprosto ni bilo dovoljeno kritizirati. Javnost je lahko o staliih njenega vodstva, njenih dejavnostih in ivljenju v vojanicah izvedela le tisto, kar ji je prek vojakih glasil in poroevalcev ter javnih medijev sporoal vojaki vrh vse drugo je bila vojaka skrivnost. V osemdesetih letih je bila JLA ena redkih, e ne sploh edina jugoslovanska dravna ustanova, ki je e delovala povsem centralistino in hierarhino, njeni voditelji pa so se, eprav so zlasti med srednjim astnikim kadrom ve kot 80 % prevladovali Srbi in rnogorci, na vse kriplje trudili, da bi ohranili njen nadnacionalni, vsejugoslovanski videz. Vojska je bila v resnici bolj komunistina kot srbska institucija, najviji vojaki poveljniki pa so neprikrito simpatizirali z zagovorniki centralizma in komunistine vrste roke. Vojaki vrh, ki se je v dravnem in komunistinem vodstvu povezoval s pristai enotne in mone Jugoslavije, je tako podprl tudi Miloevieve zahteve po centralizaciji federacije, privrence republikih avtonomij in politine liberalizacije pa je odlono zavraal in jih razglaal za protirevolucionarje in nasprotnike skupne drave. Poveljujoi generali v Beogradu so bili posebej nezadovoljni z razmerami v Sloveniji. Od zaetka osemdesetih let pa se je napetost med vojakim in slovenskim vodstvom stopnjevala zaradi slovenskega nasprotovanja vedno vejim vojakim proraunskim apetitom in neskrupuloznemu trgovanju z orojem, ki ga je JLA prodajala vojakim diktaturam in v medsebojne vojne zapletenim dravam tretjega sveta. Za odpravo posebnega poloaja JLA ter politini nadzor nad njo so se v Sloveniji s podporo Zveze socialistine mladine posebej potegovali mladi, ki so kritizirali politino in ideoloko togost reima v vojski in se zavzemali za uzakonitev civilnega sluenja vojake obveznosti. Toda vojaki vrh ni bil pripravljen na nikakren dialog in je kritike nestrpno zavraal. Slovensko vodstvo je prek lastnih ter srbskih medijev in pred najvijimi dravnimi in partijskimi organi obtoeval, da podpira 507

Konflikt je spomladi 1988 dosegel kritino toko. Vojaki svet, posvetovalni organ zveznega obrambnega ministrstva, je v soglasju z zveznim Svetom za zaito ustavne ureditve ter s posebno skupino dravnega in zveznega komunistinega predsedstva 25. marca ugotovil, da napadi na armado, ki prihajajo iz Slovenije, ogroajo suverenost in ustavno ureditev Jugoslavije. Slovensko vodstvo je pozval naj uredi razmere v Sloveniji in zagrozil z aretacijami slovenskih kritikov armade. Neposreden povod za takne kritike in gronje je bilo pisanje ljubljanskega dnevnika Delo in tednika Mladine, ki sta napadla obrambnega ministra Branka Mamulo zaradi obiska v Etiopiji in jugoslovanske prodaje oroja tej afriki dravi, ki sta jo pretresali dravljanska vojna in lakota. Slovensko vodstvo je kritike vojakega vrha zgroeno zavrnilo. Predsednik slovenskih komunistov Milan Kuan je vojake trditve o protirevoluciji v Sloveniji oznail za neresne, hkrati pa je vojakim poveljnikom oital, da so s politinimi ocenami slovenskih razmer dale prekoraili svoja pooblastila. Vojaki pritiski na Slovenijo bi morali po dogovoru v jugoslovanskem komunistinem vrhu ostati tajni, toda novinarji Mladine so zapisnik seje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, na kateri so predstavniki vojakega vrha Slovenijo kritizirali, dobili v roke in so o njej obseno poroali. Vojaki vrh je nevajen javnih polemik povsem izgubil ivce. Od slovenskega vodstva je zahteval, naj odkrije, po kakni poti je Mladina dobila zaupno gradivo, in kaznuje krivce. V Ljubljani so v dokaz, da dogovora o tajnosti niso krili, res uvedli preiskavo in konec maja so pripadniki slovenske dravne varnosti aretirali dva osumljenca kolumnista Mladine Janeza Jano in zastavnika Ivana Bortnerja, ki je novinarjem Mladine izroil enega tajnih dokumentov. V zaetku junija so zaprli e novinarja Mladine Davida Tasia. Slovenske in vojake oblasti so se zavedale, da bodo aretacije sproile javne proteste, toda protestno gibanje, ki je sledilo, je dale preseglo njihove ocene in priakovanja. Janez Jana si je z zavzemanjem za civilno sluenje vojakega roka in s kritiko vojske pridobil v javnosti velik ugled, opravljene aretacije in napovedano sojenje pred vojakim sodiem pa so ustvarjale vtis, da je zael vojaki vrh uresnievati svoje gronje in mimo slovenskih oblasti zapirati slovenske oporenike. V Ljubljani je bil v zaetku junija ustanovljen Odbor za varstvo lovekovih pravic, ki ga je v naslednjih tednih podprlo ve kot 1000 raznih organizacij in nad 100 000 posameznikov. Odbor za varstvo lovekovih pravic je organiziral ve protestnih akcij, ki so prvi po letu 1945 potekale brez pokroviteljstva oblasti in so z geslom Svoboda, demokracija, pravna varnost mnoino mobilizirale slovensko 508

Vrhovno sodie v Beogradu je spomladi 1989 kazni nekoliko znialo, slovensko vodstvo pa je trem civilnim obsojencem olajalo njihovo prestajanje in jih predasno pomilostilo. Slovenski voditelji so se dobro zavedali, da je vojska s procesom proti etverici grozila tudi njim, hkrati pa je s sojenem v Ljubljani dodatno slabila njihovo e tako omajano avtoriteto. Procesa sicer niso poskuali prepreevati, vendar so v Beogradu vekrat protestirali zaradi njegovega poteka v srbohrvaini in se zavzeli, da se sojenje im prej kona. Aroganca vojakega vrha in napadalna medijska gonja, ki so jo v podporo armadi in slovenskemu vodstvu uprizarjali srbska televizija in asopisi, so slovenske komunistine politike prvi pribliali opoziciji. Sredi leta 1988 se je tako med Slovenijo in preostalo Jugoslavijo razprl prepad, ki ga ni bilo ve mogoe premostiti.

LETA OSAMOSVAJANJA
V drugi polovici osemdesetih let se je Jugoslavija znala v slepi ulici. Politina in gospodarska kriza se je poglabljala, dravni in zvezni komunistini vrh pa sta se izgubljala v boju za oblast, v katerem so s povezovanjem komunistinih in nacionalistinih gesel prevzeli iniciativo srbski komunisti s Slobodanom Miloeviem na elu. Ti so leta 1988 nadaljevali z utrjevanjem in zdruevanjem Srbije. V Beogradu so sproili postopek za revizijo srbske ustave in odpravo avtonomij Kosova in Vojvodine. Ker je bilo Kosovo pretrd oreh, so se najprej obrnili k Vojvodini. Vojvodinsko vodstvo, ki se je odpravi avtonomije upiralo, so poskuali prvi zruiti julija. Ker prvi poskus ni uspel, so oktobra v Novem Sadu priredili protestni miting, na katerem je sodelovalo ve kot 100 000 udeleencev iz vse Srbije. Vojvodinski voditelji so tokrat odstopili in prepustili mesto Miloevievim pristaem. Vojvodini je sledila rna gora, ki so jo Miloevievi privrenci prav tako ele po drugem poskusu zavzeli januarja 1989. Najdlje so se upirali kosovski Albanci. Toda Srbija je februarja 1989 sprejela novo ustavo, ki je odpravljala veino avtonomnih pristojnosti 509

Miloeviu nagel pohod na oblast in nagla zdruitev Srbije ne bi uspela brez podpore dravnega in zveznega partijskega predsedstva ter vojske. Ko so v dravnem, partijskem in vojakem vodstvu v Beogradu spoznali, da srbska mitingaka politika ogroa tudi njihov vpliv in avtoriteto, je bila Srbija e zdruena, Miloevi pa njen nesporni vodja. Toda jugoslovanski vrh je v isti sapi, ko je popual Miloeviu in Srbiji, ostajal do Slovenije neprizanesljiv in je jeseni po vojakem procesu proti etverici e stopnjeval pritisk na njene voditelje. Slovenski politiki, ki so jih v najvijih jugoslovanskih organih nekajkrat previdno podprli le hrvaki predstavniki, so kritike in gronje zavraali, obenem pa so prepriani, da pogajalske monosti e niso izrpane sklepali nove kompromise. To je povzroilo pravi vihar med opozicijo, ki je slovenskemu vodstvu oitala, da nadaljuje s politiko barantanja in kapitulacij, hkrati pa je poglobilo nesoglasja med slovenskimi voditelji, ki so se vedno bolj razhajali ne le ob vpraanju, kako se obnaati v Beogradu, temve tudi, kako dale popuati javnim kritikam in opozicijskim skupinam doma. Opozicijske skupine v Sloveniji so se namre zaele v drugi polovici leta 1988 organizirati in povezovati. Ker strankarsko zdruevanje zakonsko e ni bilo mogoe, so se nova zdruenja sprva oblikovala kot drutva, ki so formalno delovale v okviru Socialistine zveze. Prva je bila kot stanovsko zdruenje e maja 1988 ustanovljena Slovenska kmeka zveza, od zaetka leta 1989 pa so ji druga za drugo sledile Slovenska demokratina zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko kransko socialno gibanje, Gibanje zelenih in druga zdruenja. Politina pluralizacija slovenskega prostora je razdelila slovensko politino elito, ki dejstva, da se enostrankarski komunistini vladavini blia konec, veinoma e ni bila pripravljena sprejeti. Toda brezobziren pritisk iz Beograda slovenskim voditeljem ni pual veliko izbire. Med njimi se je proti koncu leta 1988 zaelo prav tako uveljavljati spoznanje, da se komunistinim reimom izteka ivljenjska doba tudi drugod v Evropi in Sovjetski zvezi in je treba zaeti razmiljati o alternativnih scenarijih za prihodnost. V vrhu Zveze komunistov, ki je e nekaj asa najavljala sestopanje z oblasti, so se v taknih razmerah sprijaznili s politinim pluralizmom in so prigali zeleno lu nastajanju politinih zvez, vendar s pogojem, da se te ne organizirajo kot samostojne in neodvisne politine stranke. Slovenska oblast, novonastale zveze in druge opozicijske skupine so prvi skupno 510

Spomladi 1989 se je tako kratko zdelo, da bodo gronje in pritiski iz Beograda tesneje povezali slovensko oblast in opozicijo. Toda razlike v tenjah in predstavah so bile prevelike. Slovenski vrh je vztrajal pri zahtevi po politinem pluralizmu brez strank, glavne opozicijske skupine in Zveza mladine, ki se je e nekaj asa politino osamosvajala, pa so povsem naravno teile k preoblikovanju v samostojne politine stranke in uveljavitvi vestrankarstva. Oblast in opozicija sta se podobno kot v pogledih na politini sistem razhajali v gledanjih na slovensko in jugoslovansko prihodnost. Slovenska politina elita in nemajhen del slovenske inteligence si e nista znala predstavljati slovenskega ivljenja zunaj Jugoslavije in sta zagovarjala njeno preobrazbo v asimetrino federacijo, ki bo posameznim federalnim enotam omogoala, da same odloajo o notranjem pravnem in politinem redu. V nasprotju s tem je veina opozicije menila, da mora Slovenija im prej postati suverena drava in ele nato odloati o povezavah z junoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Oblast in opozicija se tako nista mogli sporazumeti o skupni programski izjavi, ki bi opredelila usmeritev prihodnje slovenske politike. Zato se je veina opozicijskih zvez maja zdruila okoli Majnike deklaracije, ki je povzemala glavne zahteve opozicije: suverena drava slovenskega naroda, naknadno odloanje o prihodnjih zvezah z drugimi narodi, demokracija utemeljena na politinem pluralizmu ter spotovanju lovekovih pravic in 511

Slovensko vodstvo je videlo eno zadnjih monosti za globlje spremembe v Jugoslaviji v novi zvezni vladi, ki jo je od marca 1989 dalje vodil hrvaki gospodarstvenik in politik Ante Markovi. Pripravil je ambiciozen program gospodarskih ukrepov, s katerimi naj bi nova vlada zajezila (tedaj e ve kot 1000-odstotno) inflacijo, okrepila zunanjo likvidnost drave in devizne rezerve, hkrati pa zagotovila delovanje trga in pravnega reda. Toda novi zvezni premier je podcenjeval jugoslovanska politina in nacionalna nasprotja. Vladni ukrepi, ki so omejevali koliino denarja v obtoku, investicije in izvoz na vzhodnoevropski in sovjetski trg, so povzroali vsesplono nezadovoljstvo na vzhodu in jugu drave, tenje po poveanju pristojnosti Zveznih organov v Beogradu in Narodne banke Jugoslavije pa so naletele na odpor in kritike v Sloveniji in na Hrvakem. Zvezna vlada se je tako lahko s prvimi vidnejimi uspehi pohvalila ele leto po nastopu, politine razmere v dravi pa so se kar naprej zaostrovale. V drugi polovici osemdesetih let je ivljenjski standard v Jugoslaviji padel na raven estdesetih let. V taknih razmerah in ob togem jugoslovanskem gospodarskem sistemu je imela slovenska vlada v Ljubljani malo monosti za samostojnejo gospodarsko politiko. Kar je lahko storila je bilo le, da je poskuala prepreiti nenadzorovano odlivanje zahodnih deviz v Beograd in v tujino, hkrati pa v lastni republiki zagotoviti nemoteno preskrbo z osnovnimi ivljenjski potrebinami ter surovinami. Pri tem je poskuala slovenski izvoz v najveji moni meri usmeriti na Zahod. Slovenija je v zadnjem desetletju obstoja Jugoslavije ob komaj 8,3 % jugoslovanskega prebivalstva ustvarjala 16,5 % skupnega dravnega bruto proizvoda in kar 20 % vsega jugoslovanskega izvoza. Toda slovensko gospodarstvo, zlasti veliki industrijskih obrati, pa tudi ivilska, tekstilna in farmacevtska industrija so bili e mono navezani na jugoslovanski prostor. V tej lui je razumljivo, da med slovenskimi ekonomisti in gospodarstveniki ni bilo glasnejih zagovornikov slovenskega odhoda iz Jugoslavije. Ni pa manjkalo kritikov jugoslovanskega gospodarskega sistema, ki so se zavzemali za vejo slovensko gospodarsko samostojnost, uveljavljanje trnih odnosov ter neposredno povezovanje podjetij in republik med seboj in s tujino brez posredovanja Beograda in federacije. Proti koncu osemdesetih let se je Slovenija res ire odprla tujemu kapitalu in posebej bilateralnemu gospodarskemu sodelovanju s sosedami. Maja 1989 je postal predsednik zveznega dravnega predsedstva Janez Drnovek, kar pa ni pomembneje okrepilo slovenskega poloaja v Beogradu. Drnovek, ki je bil nekaj asa v 512

V taknih razmerah je zaelo slovensko vodstvo poleti 1989 samo uresnievati zamisli o asimetrini federaciji. Posebna ustavna komisija v Ljubljani je pripravila dopolnila k slovenski ustavi, ki so v temeljih spreminjala slovensko razmerje do Jugoslavije, saj so poudarjala pravico do samoodlobe in razdruitve. Doloala so tudi, da je mogoe izredno stanje v republiki razglasiti le s soglasjem republike skupine, obenem pa so na novo opredeljevala slovenske finanne obveznosti do Beograda in prepuala republikim organom in poslancem, da sami odloijo, kateri zvezni zakoni (zlasti kar zadeva gospodarstvo) v Sloveniji veljajo in kateri ne. Predlagana ustavna dopolnila so urejala e vpraanja o lovekovih pravicah, politinih svoboinah in uporabi slovenskega jezika ter za slovensko himno razglaala pesem Zdravljico pesnika Franceta Preerna in skladatelja Stanka Premrla. V spremenjeni slovenski ustavi naj bi tudi ne bilo ve doloila o vodilni vlogi Zveze komunistov, kar je odpiralo vrata preoblikovanju opozicijskih politinih zvez v prave politine stranke. Predlogi dopolnil k slovenski ustavi so sproili v Srbiji in jugoslovanskem vrhu burne kritike in proteste, razdelile pa so tudi slovenske komuniste. Popuanju opozicijskim skupinam in prenaglemu sestopanju z oblasti so nasprotovali zlasti nekateri pripadniki stareje komunistine generacije. Toda slovensko vodstvo, ki se mu je leta 1988 kot predsednik predsedstva republike pridruil Janez Stanovnik, protestom komunistinih goreneev in zahtevam zveznih politinih organov, naj odloi glasovanje o dopolnilih, ni ve popustilo: 27. septembra 1989 je ustavne spremembe slovesno ob spremljavi nove slovenske himne potrdila republika skupina. Seje se je udeleil tudi predsednik zveznega predsedstva Janez Drnovek in se na ta nain javno solidariziral s slovensko politiko. Srbijo in rno goro je v dneh po sprejetju slovenskih ustavnih dopolnil zajel val protislovenskih demonstracij, na katerih so udeleenci pozivali k aretaciji slovenskih voditeljev, zahtevali oroje in spremembe slovenske ustave razglaali za izdajo. Ugovore iz Ljubljane, da se je asimetrino obnaal e srbski vrh, ko je enostransko spremenil srbsko 513

V Beogradu so prepoved mitinga v Ljubljani razglasili za konni dokaz, da v Sloveniji vladajo sile nasilja. Slovenske oblasti so obtoili, da so pretrgale tradicionalne prijateljske vezi s srbskim ljudstvom, gospodarske in politine organizacije pa pozvali, naj (tokrat zares) bojkotirajo slovensko blago in prekinejo gospodarske in kulturne stike z najzahodnejo jugoslovansko republiko. V naslednjih dneh je tako dejansko prilo do mnoine prekinitve sodelovanja med srbskimi in slovenskimi podjetji, kar ni kodovalo le obema republikama, temve je zadalo neprijeten udarec tudi zvezni vladi, ki je svoboden in enoten jugoslovanski trg razglaala za temelj svojega programa. Vendar se Ante Markovi in njegova vlada s prekinitvijo srbsko-slovenskih gospodarskih stikov nista posebej obremenjevala. Predsednik zveznega izvrnega sveta je decembra optimistino razglasil protiinflacijski nart, ki ga je zvezna vlada pripravila po nasvetih amerikega ekonomista Jeffreyja Sachsa. Zveznemu izvrnemu svetu se je z meanico restriktivnih in liberalnih ukrepov ter trdnim teajem dinarja v prvi polovici leta 1990 res posreilo zniati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti razkrajanja drave in njenega gospodarskega in politinega sistema. Zadnji je konec januarja 1990 izgubil drugi nosilni steber po Titovi smrti. V Beogradu se je 20. januarja sestal izredni 14. kongres jugoslovanskih komunistov, na katerem so srbski in zvezni politiki ter predstavniki vojske poskusili e enkrat disciplinirati slovenske tovarie. Toda slovenski zastopniki so, ko so bili njihovi predlogi za konfederalizacijo in demokratizacijo drave drug za drugim preglasovani, kongres zapustili. Zadnji, 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije se je tako konal predasno, jugoslovanski komunisti pa se na skupnem sestanku niso sestali nikoli ve. Razpad Zveze komunistov Jugoslavije ni povzroil vejega politinega pretresa, kar jasno kae, kako oslabljena je bila e avtoriteta zvezne komunistine organizacije. Toda prepad med srbsko-rnogorskim blokom, kjer so komunisti ohranjali mo in vpliv, in zahodnim delom drave, kjer so ju pospeeno izgubljali, se je e poveal. V Sloveniji so januarja 1990 na osnovi nove volilne zakonodaje, ki jo je sprejela republika skupina, 514

Poloaj strank je bil v predvolilnem boju precej neizenaen, saj so bivi komunisti, pa tudi socialisti in kandidati donedavne Zveze mladine uivali nemajhne ugodnosti. Kljub temu je na skupinskih volitvah aprila 1990 zmagala koalicija Demos, ki je dobila 126 poslanskih mest (od skupnih 240), med posameznimi strankami pa je prejela najve glasov Stranka demokratine prenove (bivi komunisti). Med strankami Demosa so bili najveje podpore deleni kranski demokrati (13,3 %) in njihov voditelj Lojze Peterle je bil izbran za mandatarja prve nekomunistine slovenske vlade po letu 1920, ko je bila ukinjena Deelna vlada za Slovenijo. Volitve predsednika in lanov predsedstva republike so potekale loeno. V drugem krogu je dobil veino glasov (58,6 %) dotedanji predsednik ZKS Milan Kuan (protikandidat je bil predsednik Demosa Joe Punik). Demos je bil zelo pisana zdruba, ki so jo sestavljali tako pragmatini zagovorniki stalia, da Slovenija, nima druge izbire, kot da odide iz Jugoslavije, kakor tudi pristai konservativnejih nazorov, ki so z vstopanjem v slovensko politiko obnavljali stare ideoloke delitve. Vse to je vse od zaetka obremenjevalo odnose v koaliciji in povzroalo napetosti med njenimi partnerji, ki so bili pod vtisom kritinih razmer v dravi prisiljeni iskati medsebojni konsenz. Spomladi 1990 so prvi po vojni vestrankarsko volili tudi na Hrvakem. Do volitev je nastalo okoli tirideset strank, na volitvah pa je zmagala Hrvaka demokratska zajednica (HDZ). V njenem jedru so bili ljudje, ki so bili v zaetku sedemdesetih let rtve komunistinih istk in protiliberalne politike jugoslovanskega vrha, med drugim nekdanji partizani kot Franjo Tuman. Tuman je bil ob prevzemu oblasti samozavesten, vendar tudi stvaren. Srbom na Hrvakem zagotavljal, da bo nova hrvaka vlada spotovala njihove pravice, hkrati pa se je zavzel za preobrazbo Jugoslavije v konfederacijo. Toda v srbskem in vojakem vrhu so takne zamisli e naprej trdovratno zavraali in razglaali vestrankarske 515

Oblikovanje nove slovenske oblasti se je tako kljub pritiskom iz Beograda in vedno bolj zaostrenim hrvako-srbskim odnosom nemoteno nadaljevalo. Maja 1990 se je prvi sestala novo izvoljena slovenska skupina. Ta je izvolila vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta, v kateri so bili poleg pripadnikov Demosovih strank tudi nestrankarski ministri in celo aktivni lani bive Zveze komunistov Slovenije. Kako protislovne so bile razmere kae podatek, da so se novi ministri e podpisali pod staro prisego, ki je govorila o spotovanju socialistine ureditve. Veina med njimi ni imela izkuenj z ministrovanjem, podrejeni uradniki v ministrstvih pa so jim bili marsikje vsaj sprva, ko so prevzemali posle precej nenaklonjeni. Vse to povzroalo teave, ki so bile nato predmet kritinih komentarjev v asopisju, v radiu in na televiziji. Mediji z novo vlado tudi drugae niso bili posebej ljubeznivi in so politine spremembe v Sloveniji spremljali z nemajhnim nezaupanjem. V resnici pa se je Peterletova vlada hitro znala in do vejih zastojev v delovanju ministrstev in uprave v Sloveniji ni prilo. Peterletova vlada je nadaljevala z dogovarjanji v Beogradu in je do jeseni 1990, ko je postalo jasno, da so reformna prizadevanja zvezne vlade Anteja Markovia propadla, veinoma podpirala njegovo gospodarsko politiko. Toda istoasno je nova slovenska vlada nadaljevala s pripravami na slovensko osamosvojitev. Poskus razoroitve Teritorialne obrambe je bil jasen znak, da vojaki in srbski vrh ne mislita na dogovarjanje. Slovensko ministrstvo za obrambo je zaelo zato v dogovoru najvijimi organi v republiki tajno (legalno pa ni bilo mogoe) oblikovati lastne oboroene enote, ki naj bi Slovenijo varovala pred nasilnimi posegi jugoslovanske armade. Hkrati je ministrstvo za notranje zadeve pripravljalo vse potrebno za samostojneje delo slovenske policije, zunanje ministrstvo pa utiralo pot slovenski diplomatski uveljavitvi v tujini. Poleti in jeseni 1990 je sprejela vrsto osamosvojitvenih izjav in sklepov tudi republika skupina v Ljubljani. 2. julija je razglasila, da temelji politini, gospodarski in 516

Toda v Jugoslaviji je postajala vrnitev k miru iz dneva v dan manj verjetna. Srbija je sredi maja prevzela neposredni nadzor nad Kosovom in je konec junija razpustila pokrajinsko skupino v Pritini. Avgusta 1990 je prilo do prvih spopadov med hrvakimi oblastmi in Srbi na Hrvakem. Bilo je jasno, da se po srbsko-albanskem zaenja e srbsko-hrvaki konflikt in da se na Hrvakem odpira novo krizno arie. Kljub temu sta Slovenija in Hrvaka v zaetku oktobra e enkrat, tokrat skupno, predlagali, da se Jugoslavijo preoblikuje v konfederativno zvezo; zgled naj bi ji bila evropska skupnost. V Srbiji so predlog zopet odlono zavrnili in vztrajali pri protipredlogu moderne federacije z mono osrednjo oblastjo. Za novo, skrajno napetost med Ljubljano in Beogradom so poskrbeli tudi v jugoslovanski armady, ko so svojim enotam ukazali, naj zasedejo prostore vodstva Teritorialne obrambe v slovenski prestolnici. Za trenutek se je zdelo, da bo prilo do oboroenega spopada med slovenskimi teritorialci in vojsko, kar je e povealo negotovost, ki so jo povzroale kaotine politine in gospodarske razmere. Markoviev gospodarski program je namre e propadel, devizni trg je prenehal delovati in ljudje so zaeli mnoino dvigovati devizne prihranke iz bank. V takih okoliinah so slovenske stranke sklenile, da bodo o samostojnosti Slovenije izvedle plebiscit. Skupina je plebiscitna pravila sprejela v drugi polovici novembra, za dan plebiscita pa je doloila 23. december. Glasovalci so odgovarjali na vpraanje, ali elijo, da postane Slovenija samostojna in neodvisna drava ali ne. Glasovanja se je udeleilo ve kot 93 % volilnih upraviencev in kar 88 % se jih je izreklo za slovensko samostojnost. Vseeno plebiscitni rezultat ni izzval samo navduenja, temve je stopnjeval tudi tesnobo in 517

Medtem ko se pogajanja niso premaknila z mrtve toke, je Jugoslavija nezadrno razpadala. Miloevievi komunisti, ki so se preimenovali v socialiste, so na srbskih volitvah decembra dosegli prepriljivo zmago. To jih je opogumilo, da so zveznemu premieru Markoviu in jugoslovanskemu finannemu sistemu zadali nov, uniujo udarec. Srbska narodna banka je namre po tajnem sklepu srbske skupine in brez vednosti zveznih oblasti januarja 1991 izdala za ve kot 18 milijard dinarjev (okoli 2 milijardi nemkih mark in ve kot polovico celoletne dravne primarne emisije) vrednostnih papirjev in bankovcev, s katerimi je nakupila devize, izplaala plae in pokojnine ter podprla deficitna srbska podjetja. Srbski vdor v jugoslovanski denarni sistem je nazorno razkril nemo zvezne vlade. V Ljubljani in Zagrebu, so ostro kritizirali zvezne organe in sklenili, da ne bodo priznali novih obveznosti do federacije in novih dolgov tujini. V Sloveniji so celo napovedali uvedbo lastne valute, na katero so se pripravljali od jeseni 1990, ter sporoili, da deviznih rezerv, osnovnega prometnega davka in pobranih carin ne bodo ve poiljali v Beograd in bodo v zvezni proraun plaevali le e kotizacijo. Spor okoli slovenskih plail v zvezno blagajno in pobiranja carin je tako e poglobil nasprotja med slovensko in zvezno vlado; slednja je maja 1991 prvi zagrozila, da bo zvezno pobiranje carin, e ne drugae, zagotovila s silo s policijo in vojsko. Le nekaj ve avtoritete kot zvezna vlada je ohranjalo dravno predsedstvo, ki je (vsaj formalno) poveljevalo vojski. Toda tudi zvezno predsedstvo je bilo nespravljivo razdeljeno. Do maja 1991 je predsedstvo vodil srbski predstavnik Borisav Jovi, ki je ves as zaostroval pritisk na neposluni zahodni republiki. Odloitev dravnega predsedstva, da ukae vojski, naj razoroi posebne enote hrvake milice, ki so jih na Hrvakem oblikovali potem, ko je vojska odvzela oroje Teritorialni obrambi, je hrvako pripeljala na rob spopada z jugoslovansko armado. Istoasno se je naglo iril upor med krajikimi Srbi, ki so nasprotovali hrvakim osamosvojitvenim ukrepom. Spopade med krajikimi Srbi in hrvakimi miliniki, ki so zahtevali prve smrtne rtve, je po odloitvi dravnega predsedstva umirila vojska. V 518

Februarja 1991 so bosanski predsednik Alija Izetbegovi in makedonski voditelji izjavili, da tudi Bosna in Hercegovina in Makedonija ne bosta ostali v Jugoslaviji, e jo bosta zapustili Slovenija in Hrvaka. Vseeno med tirimi republikami ni prilo do tesnejega sodelovanja, saj so bile njihove notranje razmere, pa tudi pogledi njihovih voditeljev na mono razreitev jugoslovanske drame preve razlini. Nekoliko blije sta si bila le Zagreb in Ljubljana. V obeh prestolnicah so sprejeli ve skupnih izjav in celo pripravili narte za skupne obrambne akcije, e bo v eni obeh republik (ali v obeh) intervenirala jugoslovanska armada. Toda v isti sapi je bilo vse od zaetka jasno, da se bo Hrvaka zaradi napetih odnosov med Zagrebom in hrvakimi Srbi teje loila od Jugoslavije kot Slovenija. Hrvaki predsednik Tuman se je marca 1991 sploh odloil, da se bo sam dogovarjal z Miloeviem. Voditelja sta se sestala v Karaorevu v Vojvodini in se (kot je naivno verjel Tuman) sporazumela, da Srbija ne bo podpirala odcepitvenih teenj hrvakih Srbov, Hrvaka in Srbija pa si bosta, e bo prilo do razpada Jugoslavije, razdelili Bosno in Hercegovino. eprav je bil sestanek tajen in je bila njegova vsebina le priblino znana, so Tumanovi pogovori z Miloeviem med slovenskimi voditelji e utrdili preprianje, da se mora Slovenija osamosvojiti sama in se mora tudi v mednarodnem merilu uveljaviti kot povsem samostojna drava. Politini prelom, ki se je napovedoval, je bil tako radikalen, da so mnogi tudi v Sloveniji e omahovali in akali na udeni sporazum. Da je razhod po tevilnih propadlih poskusih, da bi dosegli sporazum, neizogiben, se je sicer strinjal velik del slovenske politine elite, toda bivi komunisti, del pripadnikov civilnih gibanj, mnogi kulturniki ter celo nekateri lani republikega predsedstva so e naprej svarili pred naglico in zaostrovanjem. tevilnih problemov, s katerimi se bo morala sooiti Slovenija, e se bo enostransko odcepila, so se seveda zavedali tudi v Demosu, vendar alternative samostojnosti praktino niso ve videli. Vojaki vrh, ki ni bil pripravljen sprejeti niti razpada komunizma, niti razkroja drave, je neprikrito grozil z vojakimi posegi, zvezni organi z Markovievo vlado in dravnim predsedstvom pa so bili zaradi nesoglasij med republikami dobesedno ohromljeni. V Ljubljani so si bili na jasnem, da bo slovenska osamosvojitev ne le v Beogradu, temve tudi v tujini naletela na velike odpore in so si z ivahnimi diplomatskimi akcijami prizadevali pridobiti podporo pomembnejih evropskih drav in ZDA. Najve razhajanj v vladni koaliciji so 519

Maja 1991 so iz Ljubljane obvestili zvezno skupino v Beogradu, da bo Slovenija najkasneje 26. junija razglasila samostojnost. V sporoilu so e enkrat pojasnili razloge za slovenski odhod iz Jugoslavije in se zavzeli za pogovore o nereenih vpraanjih prenosa oblasti, pravnem nasledstvu in prihodnjih oblikah slovenskega sodelovanja z jugoslovanskimi republikami. Referendum o samostojnosti so 19. maja izvedli tudi na Hrvakem. Za odhod iz Jugoslavije je glasovalo 94 % glasovalcev(Srbi so glasovanje bojkotirali) in v Zagrebu so napovedali, da se bo Hrvaka konec junija osamosvojila skupaj s Slovenijo. ele tedaj sta se ivahneje zganila tudi zvezna vlada in njen predsednik Markovi, ki oitno vse do konca nista verjela, da so slovenske (in hrvake) osamosvojitvene gronje miljene resno. Markovi je poskual v zaetku junija slovenske predstavnik e enkrat prepriati, naj Slovenija odloi nartovano razglasitev neodvisnosti in e naprej sodeluje v pogovorih o novi ureditvi Jugoslavije. Ko je slovenska delegacija Markovievo pobudo zavrnila, se je zvezni premier junija e sam odpravil v Ljubljano, da bi nagovoril slovensko skupino. Ob tej prilonosti je slovenske poslance in politike posvaril pred posledicami enostranske osamosvojitve in zagrozil, da se bo zvezna vlada spremembam notranjih in zunanjih meja uprla z vsemi sredstvi. V slovenskem vrhu pa so vztrajali pri osamosvojitveni odloitvi in odgovarjali, da se bo Slovenija o ureditvi obveznosti do Jugoslavije in monih prihodnjih zvezah z jugoslovanskimi republikami lahko pogovarjala tudi potem, ko bo samostojna drava. Poti nazaj ni bilo ve.

OSAMOSVOJITEV
e se je spomladi 1991 e zdelo, da je vsaj del srbskega vodstva z Miloeviem na elu pripravljen pristati na slovenski odhod iz Jugoslavije, sta vojaki vrh in zvezna vlada takno monost tudi maja in junija odlono zavraala. Generali v Beogradu so kljub podpori srbski politiki zagovarjali celovitost Jugoslavije, saj so se bolj ali manj realistino zavedali, da pomeni slovenski izstop iz nje zaetek konca jugoslovanske drave. V taknih razmerah so 520

Poslanci slovenske skupine so tako 25. junija zveer sprejeli Temeljno listino o samostojnosti republike Slovenije in Ustavni zakon za njeno izvedbo. Listina je Slovenijo razglaala za samostojno dravo, ustavni zakon pa je pristojnosti, ki jih je dotlej e imela federacija, prenaal na republike organe. Hkrati so ti prevzeli nadzor nad slovenskim ozemljem, slovenskim zranim prostorom in dravnimi mejami. Na cilj ni ustvarjati zaprto nacionalno dravo, je v prazninem nagovoru poslancem dejal predsednik slovenskega predsedstva Milan Kuan. Za nas je osamosvojitev sredstvo, ki naj omogoi enakopravno stopanje z drugimi nacionalnimi dravami in narodi ... Na mnoini sveanosti so 26. junija zveer na trgu pred slovensko skupino v Ljubljani simbolino sneli staro republiko zastavo in dvignili tribarvnico z novim slovenskim grbom, ki ga je skupina potrdila dva dni prej. V Beogradu so se na razglasitev slovenske in hrvake samostojnosti odzvali z ultimati. Zvezna vlada je na pobudo predsednika Markovia e v noi med 25. in 26. junijem oznaila osamosvojitev obeh republik za protiustavno in nelegitimno, njeno stalie pa je podprla tudi zvezna skupina. Markovi, ki je bil odloen, da bo Slovenijo discipliniral, e preden jo bodo posnemale druge republike, se je za akcijo odloil sam brez dravnega predsedstva, ki ni imelo predsednika in ni delovalo, eprav bi bilo to edino pristojno za poveljevanje vojski. Zvezna vlada je tako zvezno ministrstvo za obrambo pooblastila, naj poskrbi za zaito zunanjih in notranjih meja drave, in generali se niso obotavljali. Zvezni in vojaki organi so 521

V vojakem vrhu in zvezni vladi so bili prepriani, da bo vojska brez teav izpolnila zastavljene naloge, kar nazorno kae, kako slabo so poznali slovenske razmere. Jugoslovanske vojake enote so sicer v prvih dveh dneh res zasedle veino mejnih prehodov proti Avstriji in Italiji, toda ko so se jim slovenske enote narodne zaite, Teritorialne obrambe in policije odloneje postavile po robu, se je slabo nartovani pohod jugoslovanske armade spremenil v razsulo. Vojaki, ki jim je bilo pred akcijo reeno, da morajo zavarovati meje pred Avstrijci in Italijani, so bili na spopad s slovenskimi oboroenimi silami in s slovenskim prebivalstvom povsem nepripravljeni. Ponekod so se poskuali bojevati, drugod se niso hoteli, na ve mestih pa so se Slovenci tragino znali celo na obeh straneh vojne rte v jugoslovanskih in v slovenskih uniformah. Oboroeni spopadi so trajali skoraj deset dni. Slovensko vodstvo je bilo o nartih jugoslovanskega vojakega vrha razmeroma dobro obveeno in dobro vodeni odpor je tako presenetil in razdelil vojake in politine voditelje v Beogradu, da se niso ve mogli sporazumeti o nadaljnji strategiji. Jastrebom med generali in v jugoslovanskem dravnem vodstvu je prilo vsekakor prav, da Hrvaka in njen predsednik Tuman nista aktivno podprla slovenskega odpora proti intervenciji jugoslovanske armade, toda dolgotrajnejega vojskovanja s Slovenijo niso priakovali in nanj niso bili pripravljeni. Slovenskim voditeljem je poleg tega uspelo z diplomatskimi in medijskimi akcijami uinkovito pritegniti mednarodno pozornost. V spopad je tako e 28. junija posegla trilanska misija Evropske skupnosti. Najviji slovenski predstavniki in predsednik jugoslovanske vlade Markovi so se na sestanku z evropskimi odposlanci v Zagrebu dogovorili za odlog uresnievanja slovenske osamosvojitve in za premirje, toda vojaki spopadi so se kljub temu nadaljevali. Jugoslovanski vojaki vrh je 30. junija slovenskemu vodstvu celo postavil ultimat, v katerem je zahteval takojno prekinitev obrambnih akcij. Istega dne se je v Ljubljani mudil tudi Ante Markovi s sodelavci, ki pa oitno ni imel ve vpliva na poveljujoe generale. e manja je bila avtoriteta novoizvoljenega predsednika zveznega predsedstva Hrvata Stipeta Mesia, ki je zael na pritisk evropske diplomatske trojice 1. julija konno opravljati svoje dolnosti. Boji v Sloveniji so potekali e v prvih dneh julija. Do postopne umiritve sovranosti je prilo ele, ko 522

Pogledi slovenskih voditeljev na to, kako radikalno voditi vojake operacije in kako dale popuati beograjskim in bruseljskim pogajalcem, so bili sicer razlini, toda vsi so se strinjali, da je slovenska odloitev za samostojnost dokonna in je ni ve mogoe preklicati. Tako so v pogajanjih z odposlanci jugoslovanske vlade in predsedstva nastopali enotno, v jugoslovanskem vodstvu pa take enotnosti ni bilo. Zlasti vojaki poveljniki so doivljali poraze in razpadanje jugoslovanske armade v Sloveniji kot nezasliano sramoto, ki ne dopua kompromisov. Po sestavi nacionalno raznolike zvezne vojake enote so se namre v bojih s slovensko Teritorialno obrambo in policijo naglo razkrajale in v vedno vejem tevilu predajale slovenskim oboroenim silam. Zato je vojaki vrh sprva zavraal pozive k premirju, enote jugoslovanske armade pa so se zaele umikati v vojanice ele po enostranski slovenski razglasitvi premirja. Nadzor nad mejnimi prehodi so obdrali slovenski cariniki in policisti, ki naj bi se do konnega dogovora med zveznimi in slovenskimi organi ravnali po zveznih predpisih. Jugoslovanska diplomacija je poskuala internacionalizacijo krize prepreiti, toda v Evropski skupnosti so se kljub odklonilnem odnosu do slovenske in hrvake osamosvojitve zavedali, da so razmere skrajno nevarne in so pri posredovanju vztrajali. Uporabi vojake sile sta posebej glasno nasprotovala avstrijski zunanji minister Alois Mock in nemki zunanji minister Hans Dietrich Genscher. Na pritisk Evropske skupnosti so se tako 7. julija na Brionih zaela pogajanja, ki so se jih poleg najvijih slovenskih predstavnikov in zastopnikov jugoslovanske vlade ter dravnega predsedstva udeleili trije evropski odposlanci in predstavniki Hrvake ter Srbije. Evropski trojici je naeloval nizozemski zunanji minister Hans van den Broek. Evropski odposlanci so na Brione pripotovali z osnutkom sporazuma, ki naj bi ga sprejele sprte strani. Njihov vodja Van der Broek je slovensko in hrvako osamosvojitev oznail za enostransko in se je odlono zavzel za ohranitev Jugoslavije. Od jugoslovanskega vrha je zahteval, da zagotovi vrnitev vojske v vojanice in spotovanje ustavne ureditve, kar naj bi pomenilo predvsem obnovitev dela dravnega predsedstva in priznanje Mesia za njegovega predsednika, slovenske in hrvake politike pa je pozval, da za tri mesece, ko naj bi potekali podrobneji pogovori o prihodnosti Jugoslavije, odloijo uresnievanje osamosvojitvenih sklepov. To so bile tudi glavne toke izjave, ki so jo udeleenci brionske konference sprejeli 8. julija. Izjava je omenjala pravico narodov do samoodlobe, vendar je 523

Slovenski politiki so se vrnili v Ljubljano zaskrbljeni. Jasno je bilo, da se odklonilno stalie Evrope in ZDA do slovenske osamosvojitve ni spremenilo in so tako v Washingtonu kot Bruslju e vedno raunali na ohranitev Jugoslavije (simpatije do slovenskih stali sta kazali le Avstrija in Nemija). Brionski sklepi so v Sloveniji sproili oitke, da gre za kapitulacijo. toda druge monosti ni bilo in slovenska skupina je sporazum potrdila. Stalie slovenskega vodstva, da je sporazum proen in omogoa razline razlage, kar je lahko tudi v slovensko korist, so se kmalu izkazala za tona. Srbski voditelji in vojaki vrh so e od zaetka julija omenjali monost, da se bo jugoslovanska armada umaknila iz Slovenije. Taknemu, enostranskemu umiku so seveda nasprotovali hrvaki predstavniki s predsednikom zveznega predsedstva Mesiem na elu, ki so zahtevali, naj jugoslovanski vojaki, e bodo odli iz Slovenije, zapustijo e Hrvako, o emer pa v Beogradu niso hoteli ni sliati. Spopadi na Hrvakem so se naglo irili in se spreminjali v pravo vojno. Zvezno predsedstvo je tako kljub odlonemu nasprotovanju predsednika Mesia sklenilo, da bodo jugoslovanske vojake enote v treh mesecih zapustile slovensko ozemlje. Nenadna odloitev o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije je presenetila ne le evropske diplomate, ampak tudi zveznega premiera Markovia, ki je bil z jugoslovansko vlado vred e povsem nedvoumno postavljen na stranski tir. Slovenski voditelji so se pri tem zavedali, da bo JLA po odhodu iz Slovenije e okrepila pritisk na Hrvako, a Tuman se je e izkazal kot nezanesljiv zaveznik in Hrvaka se je pogrezala v vojno, ki ji ni bilo ve videti konca. eprav je vojna v Sloveniji trajala le slabih deset dni, je zahtevala smrtne rtve (44 na strani JLA, 19 na slovenski strani in 10 med tujci, ki so se v asu bojev znali na slovenskih tleh), hkrati pa je v obmojih, kjer so potekali boji, pustila za seboj nemajhno razdejanje. Vse to je ne le med politiki, temve tudi med prebivalstvom utrjevalo preprianje, da so med Slovenijo in ostalo Jugoslavijo pretrgane vse vezi in razne kompromisne reitve ne pridejo ve v potev. Stalie zahodnih drav do jugoslovanske krize pa se je le poasi spreminjalo. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je v sklopu ivahne slovenske zunanjepolitine dejavnosti obiskal ve evropskih prestolnic in ZDA, je opozarjal, da bo mednarodno priznanje slovenske samostojnosti dolgotrajen proces. Slovenija se je pri tem znala v hudih 524

as pa je bil zelo negotov in za vladno krizo ve kot neprimeren. V zaetku avgusta bi se morala zaeti pogajanja o razreitvi jugoslovanske krize, toda za miren sporazum med federacijo in republikami je bilo z dneva v dan manj monosti. Poraz udara proti Gorbaovu v Sovjetski zvezi (24. avgusta) je povzroil med srbskimi voditelji in jugoslovanskimi generali, ki so bili v stikih z nasprotniki perestrojke v Moskvi, sicer precejne razoaranje, vendar ni pomembneje vplival na njihovo politiko. Velike sile se z razpadom jugoslovanske federacije res e niso bile pripravljene sprijazniti, pred novo stvarnostjo v Vzhodni Evropi in na Balkanu pa si tudi niso mogle ve zatiskati oi. Svet zunanjih ministrov evropske dvanajsterice je tako avgusta 1991 kljub nasprotovanju zvezne vlade in srbskega vrha, ki sta mednarodno posredovanje v jugoslovanskem sporu odklanjala podprl zamisel o organiziranju mirovne konference o Jugoslaviji. Istoasno je sprejel francosko pobudo za ustanovitev komisije, ki naj bi prouila pravne vidike poloaja Jugoslavije in njenih republik po razglasitvi slovenske in hrvake osamosvojitve. Vodstvo komisije je prevzel predsednik francoskega ustavnega sodia Robert Badinter. Mednarodna konferenca o Jugoslaviji je zaela z delom 7. septembra 1991 v Haagu in se je sestajala vse do novembra. V Evropski skupnosti so njeno vodstvo zaupali nekdanjemu britanskemu zunanjemu ministru Petru Carringtonu. Pogajanja v Haagu so razkrila, da se stalia federacije in republik od slovenske in hrvake razglasitve samostojnosti niso zbliala. Srbija je za krizo obtoevala obe secesionistini republiki in vztrajala pri kontinuiteti Jugoslavije. Hrvaka je pristajala na ohranitev ohlapne zveze ali konfederacije, obenem pa je pod vtisom vse bolj krvavih spopadov doma grozila, da bo konferenco zapustila. Predstavniki zvezne vlade so povsem brezplodno pozivali k obnovitvi federacije, Makedonija, Bosna in Hercegovina in rna gora pa so podpirale zamisli o nekakni zvezi samostojnih drav. Slovenski zastopniki so idejo o zvezi drav zavraali, vendar so (pod pritiskom Evropejcev) predlagali, da bi na prostoru bive Jugoslavije ustanovili nekakno mini konferenco o varnosti in sodelovanju in gospodarsko zdruenje (po vzoru EFTE), ki bi ju sestavljale samostojne drave bive jugoslovanske republike. Evropski odposlanci so na Slovenijo e pritiskali naj podalja moratorij na osamosvojitvene ukrepe, ki se je iztekel 7. oktobra, na kar 525

Evropska skupnost je torej v dobrih treh mesecih od razglasitve slovenske in hrvake samostojnosti in brionskega sestanka temeljito spremenila svoja stalia. Za taken razvoj dogodkov je imela zasluge tudi slovenska diplomacija, toda e bolj sta nanj vplivali srbska napadalnost ter vojna na Hrvakem in rastoa napetost v Bosni in Hercegovini. Miloevi in Srbija sta bila v Haagu nepopustljiva in sta odlono odklonila Carringtonove predloge. Konferenca se je zato 5. novembra, v asu okrepljenih srbskih napadov na Vukovar in Dubrovnik, brez uspeha razla. Evropska skupnost je na neuspeh mirovnih prizadevanj odgovorila s sankcijami, ki so prizadele vse bive jugoslovanske republike, tudi Slovenijo. eprav so evropski diplomati v Haagu napovedovali priznanje Slovenije in Hrvake, so se pogledi dvanajsterice na osamosvojitev obeh bivih jugoslovanskih republik e naprej razlikovali. Medtem ko so se Nemija, Avstrija in po propadu haakih pogajanj tudi Italija odkrito zavzemale za priznanje, so v Parizu in Londonu podobno kot v ZDA in OZN e v zaetku decembra menili, da se s priznanjem (zlasti Hrvake) ne kae prenagliti, saj bi to krizo le e zaostrilo. 7. decembra pa je svoje delo konala Badinterjeva komisija, ki je ugotovila, da je Jugoslavija v procesu razdruitve. To je pomenilo, da jugoslovanske federacije tudi po pravnih merilih ni ve. V Evropski skupnosti, ki so bili tedaj zaposleni s pripravo sreanja v Maastrichtu, so sklepanje o priznanju Slovenije in Hrvake najprej preloili, nato pa so se dogovorili, da bodo lanice unije Slovenijo in Hrvako skupaj priznale 15. januarja 1992. Vseeno je Nemija obe dravi priznala e 19. decembra. Slovenija je e nekaj asa ivela samostojno ivljenje. V zaetku oktobra je priel v obtok novi slovenski denar, ki se je imenoval tolar. S tem je Slovenija stopila e na pot denarne osamosvojitve. 26. oktobra je iz Kopra odplul tudi zadnji trajekt z jugoslovanskimi vojaki. Pozornost politinih strank, starih in novih dravnih ustanov in javnosti se je tako lahko vse bolj usmerjala k notranjepolitinim vpraanjem, gospodarskim teavam in oblikovanje nove zakonodaje. Poslanci so 20. novembra izglasovali zakon o denacionalizaciji, ki je urejal vraanje v asu komunistine vlade nacionaliziranih kmetijskih zemlji, gozdov, podjetij in kapitala ter izplailo odkodnine nekdanjim lastnikom oz. njihovim dediem; zaradi doloila o vraanju v naravi je e v asu razprav in sprejemanja v skupini povzroal polemike in buril dolgove. Dober mesec kasneje ob obletnici plebiscita, 23. 526

To je e pospeilo preoblikovanje slovenskega politinega prostora in delitve na strankarskem prizoriu. Ideoloke in osebne razlike, predvsem pa razlini pogledi na gospodarsko politiko in vpraanja privatizacije so povzroale vedno veja razhajanja tudi v vladajoi koaliciji Demos. Ko so evropski ministri sredi decembra v Bruslju sprejeli sklep o priznanju Slovenije, je bil glavni programski cilj koalicije doseen, v njej zdruene stranke pa novega, skupnega programa za prihodnji razvoj Slovenije niso bile ve sposobne oblikovati. Voditelji vseh v Demosu zdruenih strank so se konec decembra 1991 zato odloili, da bodo Demos razpustili. Mlada slovenska drava je tako z zaetkom leta 1992 stopila v novo razvojno obdobje. Do konca leta 1991 jo je priznalo vsega deset drav, po 15. januarju 1992, ko so to storile lanice Evropske skupnosti, pa se je tevilo priznanj naglo poveevalo. Hkrati so se zaele strankarske priprave na volitve in boj za volivce. Komunizem in Jugoslavija, ki je tonila v vse bolj kruto in krvavo vojno, sta postajala preteklost. Toda optimistine ocene, da je ene zgodovine konec in se zaenja povsem nova, druga, so se naglo izkazale za prenagljene, saj je bilo pretekle in polpretekle dediine mnogo ve, kot se je zdelo na prvi pogled.

OD OSAMOSVOJITVE DO VKLJUITVE V EVROPSKO UNIJO

Razpadanje koalicije Demos je oslabilo poloaj vlade Lojzeta Peterleta in konec aprila 1992 povzroilo njen padec. Vodstvo nove vladne koalicije je prevzela liberalno demokratska stranka, ki so jo leta 1990 ustanovili dotedanji voditelji socialistine mladine in mlaji komunisti, vodil pa jo je bivi predsednik jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovek. Nagel padec Peterletove vlade je prehitel narte Demosovih politikov, ki so po sprejemu ustave decembra 1991 upali, da bodo prve parlamentarne volitve v samostojni Sloveniji lahko izvedli e spomladi leta 1992. Za izvedbo volitev je bilo namre treba sprejeti novo volilno zakonodajo in dosei strankarsko soglasje o volilnem sistemu, razprave o zadnjem pa so se zavlekle vse do jeseni, ko je veina poslancev v skupini podprla odloitev za proporcionalni volilni sistem. Na volitvah 6. decembra 1992 se je za 90 poslanskih mest v dravnem zboru potegovalo 25 strank in 10 nestrankarskih list, najve glasov pa so dobili liberalni demokrati 527

(23,5 %), kranski demokrati (14,5 %) in Zdruena lista (bivi komunisti). Istoasno s parlamentarnimi volitvami so potekale volitve predsednika republike. Za predsednika drave je bil ponovno Milan Kuan, ki je med osmimi kandidati dobil najve (67 %) glasov. Zmagovalci volitev liberalni demokrati so sestavili novo koalicijsko vlado z Janezom Drnovkom na elu, v katero so poleg kranskih demokratov in Zdruene liste pritegnili e socialdemokrate. Zadnji so sicer na volitvah dobili le 3,3 % glasov, toda v socialdemokratski stranki (SDS) so bili nekateri najvidneji voditelji slovenske osamosvojitve (npr. Joe Punik in Janez Jana). e leta 1994 pa je prilo med Janezom Jano, ki je v novi koaliciji prevzel vodstvo obrambnega ministrstva in liberalnimi demokrati do ostrih nasprotij. Janeza Jano so odstavili, socialni demokrati, ki so zapustili vlado, pa so preli v opozicijo, kar je poglobilo strankarsko polarizacijo in razhajanja v strankah nekdanjega Demosa. S krepitvijo liberalne demokracije na eni ter socialdemokratske in ljudske stranke na drugi strani sta se na politinem prizoriu sredi devetdesetih leta izoblikovala dva precej enakovredna strankarska bloka: v prvem so prevladovale stranke, ki so nastale iz v komunistinem obdobju delujoih politinih organizacij, v drugem pa stranke, ki so se v asu slovenskega osamosvajanja oblikovale povsem na novo (same sebe so razglasile za stranke slovenske pomladi). Na dravnozborskih volitvah leta 1996 je dobil prvi blok (liberalni demokrati in Zdruena lista) nekaj ve kot 37 %, drugi (pomladanski) pa celo ve kot 45 % glasov. V primerjavi z volitvami leta 1992 sta bili najbolj uspeni socialdemokratska (SDS) in ljudska stranka (leta 1988 ustanovljena kot Slovenska kmeka zveza), ki sta dele prejetih glasov mono poveali; prva od 3,2 % (1992) na 16,13 % (1996) in druga od 8,7 % (1992) na 19, 38 %, (1996). Absolutna zmagovalka volitev je bila znova liberalna demokracija, ki se je leta 1994 okrepila z vkljuitvijo dela dotedanjih demokratov, socialistov in zelenih in je prejela 27 % vseh volilnih glasov. Po volitvah leta 1996 so tako novo vlado zopet sestavili Janez Drnovek in liberalni demokrati, tokrat v koaliciji z ljudsko stranko in Demokratino stranko upokojencev. Nagla rast podpore opozicijskim strankam, posebej ljudski in socialdemokratski stranki je bila na eni strani rezultat demokratizacije javnega ivljenja, na drugi pa drubenih, gospodarskih in politinih sprememb, ki so bile posledica novih drubenih in politinih razmer po slovenski osamosvojitvi. e leta 1993 je bil sprejet zakon, ki je iril obseg lokalne samouprave in omogoal nastajanje novih obin, vendar se je njihovo tevilo le poasi poveevalo, saj so pobude za delitev starih in ustanavljanje novih obin naletele na nemajhne odpore, uveljavljanje lokalnih samoupravnih pristojnosti pa je ovirala tudi toga, centralistina dravna ureditev. To je spodbujalo nezadovoljstvo prebivalstva na lokalni ravni, kjer so e na prvih volitvah po sprejetju novega zakona o lokalni samoupravi leta 1994 dobili najve glasov 528

neodvisni kandidati in kandidati ljudske stranke. Ljudska in socialdemokratska stranka sta hkrati uspeno pridobivali glasove v razpravah, ki so zaposlovale javno mnenje v irem dravnem okviru. Od zaetka devetdesetih let je tako povzroalo burna razhajanja ponovno uveljavljenje Katolike cerkve v javnem ivljenju. Cerkev, ki je bila v asu komunizma odrinjena na rob drubenega in politinega prostora, je po osamosvojitvi teila k poveanju vpliva v politiki, gospodarstvu in olstvu, pa tudi k vrnitvi premoenja, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto s komunistinimi nacionalizacijami. Cerkvene tenje so podprle pomladanske stranke in na ta nain poveale ugled pri tradicionalno katoliko opredeljenem prebivalstvu. Toda v isti sapi so cerkvene zahteve razdelile javno mnenje, saj je po dolgoletnem obdobju komunistine sekularizacije celo del katolikih vernikov zastopal stalie, naj se Cerkev posvea predvsem duhovnim nalogam in se ne ukvarja s politiko, z gospodarskimi posli in olstvom, ki naj bi v skladu z ustavno doloeno loitvijo cerkve in drave ostalo izkljuna domena zadnje. Vseeno so bile e v letih 1991-1993 obnovljene nekatere katolike srednje ole, Teoloka fakulteta v Ljubljani pa je leta 1992 ponovno postala enakopravna lanica Ljubljanske univerze (od leta 1994 tudi z oddelkom na Univerzi v Mariboru). Med vpraanji, ki so posebej vznemirjala javnost in poglabljala nasprotja med vladnimi koalicijami in opozicijo so bile razmere v gospodarstvu. Slovenija je bila sicer ob zlomu Jugoslavije tehnoloko in gospodarsko najrazviteja med jugoslovanskimi republikami, toda v zaetku devetdesetih let se je znala v hudih gospodarskih teavah. Z razpadom jugoslovanske federacije in njenega trga ter z odpiranjem domaega tria tujemu blagu je upadlo povpraevanje po slovenskih izdelkih in mnoga velika industrijska podjetja so propadla. V zaetku devetdesetih let se je tako brutonacionalniprodukt v Sloveniji zmanjal za ve kot etrtino, industrijska proizvodnja skoraj za polovico, banke pa so se znale na robu likvidnosti. Vladne koalicije pod vodstvom liberalne demokracije so poskuale kritini gospodarski poloaj reevati z monetarnimi ukrepi, s krepitvijo nacionalne valute (tolarja), z zmerno liberalno politiko in z usmeritvijo k postopnim lastnikim in strukturnim spremembam. Na ta nain so uspele do srede devetdesetih let inflacijo, ki je bila e leta 1992 ve kot 200 %, zniati na 13, 5 %, hkrati pa spodbuditi nov gospodarski zagon in zaustaviti rast brezposelnosti. Zaradi gospodarske krize je namre samo v letih 1989-1993 izgubilo zaposlitev ve kot 100 000 ljudi, veliko zaposlenih pa je bila predasno upokojenih. To je povzroilo mnoino nezadovoljstvo in val delavskih stavk, ki se je umiril ele s ponovno gospodarsko rastjo v drugi polovici devetdesetih let. Na dinamiko gospodarske in drubene preobrazbe po padcu komunizma so seveda 529

pomembno vplivali denacionalizacijski in privatizacijski procesi. Leta 1991 sprejeti zakon o denacionalizaciji je z doloilom o vraanju v asu komunistinega reima odvzetega premoenja prvotnim lastnikom oz. njihovim potomcem v naravi povzroal nasprotovanja in nezadovoljstvo ter zapletal in podaljeval postopke, saj se najemniki ali uporabniki denacionaliziranih stanovanj, stavb, zemlji, poslovnih objektov in gozdov svojim v asu socializma pridobljenim pravicam zlepa niso bili pripravljeni odpovedati. Javnost in politine stranke je posebej ostro razdelilo vpraanje vraanja gozdov Cerkvi, medtem ko je bilo o tem, da Slovenija gozdov ne bo vraala tujim dravljanom, ki so imeli do leta 1945 gozdno posest na slovenskem ozemlju, razmeroma hitro doseeno strankarsko soglasje. Dolgotrajneja so bila politina pogajanja o modelu privatizacije, saj so celo vodilni ekonomisti zagovarjali razline modele lastninjenja socialistinega (drubenega) premoenja. Konec leta 1992 je bil v dravnem zboru konno sprejet (pozneje e vekrat dopolnjen in popravljen) zakon o postopnem lastninjenju podjetij, ki je doloal, da bo ostalo 30 % vrednosti donedavnih drubenih podjetij v lasti dravnih skladov, 20 % jih bo v obliki lastninskih potrdil, ki jih bo mogoe uporabiti za nakup delnic ali vloiti v novo nastale investicijske drube, razdeljenih med dravljane, 40 % pa jih bo ponujenih v odkup zaposlenim ali javno prodanih. Izbrani model privatizacije je na eni strani spodbujal mnoino vkljuitev zaposlenih v privatizacijski proces, oteeval divjo razprodajo podjetij in omogoal njihovo ohranitev v slovenskih rokah, na drugi pa je pospeeval drobitev njihovega lastnitva in s prednostno prodajo lastnikih deleev zaposlenim in slovenskim dravljanom oviral priliv tujega kapitala in investicij. Pri tem so, eprav naj bi bila Slovenija med najmanj s korupcijo obremenjenimi dravami s komunistino preteklostjo, tudi privatizacijo slovenskega gospodarstva spremljali zlorabe, nelegalno bogatenje ter rastoi pritiski na male delniarje, naj prodajo svoje lastnike delee, ki so pospeevali koncentracijo kapitala v rokah delno iz nekdanjih komunistinih direktorjev se oblikujoe, delno na novo nastajajoe menedersko-podjetnike elite. Vladno koalicijo, ki jo je po volitvah leta 1996 sestavil Janez Drnovek, so zaradi nepredvidljive politike ljudske stranke, ki je sicer sodelovala v vladi, a se v isti sapi spogledovala z opozicijo, bremenili hudi notranji spori. Vseeno je vlada zlasti prvi dve leti mandata uivala iroko javno podporo. Na koaliciji naklonjeno javno razpoloenje je vplival predvsem ugoden gospodarski razvoj. Slovensko gospodarstvo je doivljalo v drugi polovici devetdesetih let ve kot 4 % gospodarsko rast, brezposelnost se je ustalila pri 14 % registriranih brezposelnih in se je zaela ob koncu desetletja zmanjevati, z uinkovito politiko znievanja inflacije pa se je zael poveevati tudi priliv tujih investicij. Preobrazbo socialistinega v trno gospodarstvo je spremljalo postopno preusmerjanje iz industrijskih v 530

storitvene dejavnosti in nastajanje manjih zasebnih podjetij in drub. Leta 1995 je postala nacionalna valuta tolar zunanje konvertibilna, nekaj let pozneje pa je bila konana tudi e leta 1993 zaeta in z dravno pomojo opravljena sanacija bank. Slovenija je ob taknih, bolj ali manj stabilnih gospodarskih razmerah ohranjala razmeroma visoko stopnjo socialne varnosti in kvaliteten sistem javnega zdravstva. Zlasti v krajih in mestih s trdnejim gospodarskim zaledjem se je opazno spreminjal odnos do okolja in kulturne dediine, kar je nazorno razkrivala poveana skrb za njihovo urejenost in zunanjo podobo. Vlada je uspeno posodobila osnovno in srednje olstvo, manj pozornosti pa je posveala znanosti in univerzam, kjer se je tevilo zaposlenih do konca devetdesetih let celo zmanjalo. Uveljavljanje trnih odnosov v kulturnih dejavnostih je povzroalo nezadovoljstvo med kulturnimi ustvarjalci, ki so po dravni osamosvojitvi priakovali, da bodo kulturne ustanove in projekti glede na osrednjo vlogo kulture v slovenskem narodnem razvoju deleni posebne naklonjenosti novih oblasti. Toda v strankah in politinih krogih je prodrlo stalie, da vlada in drava v novih razmerah ne le ne smeta kot v asu socializma - posegati v kulturno ustvarjalnost, temve tudi ne moreta biti ve njena edina podpornika in skrbnika. Vladne koalicije so sicer e naprej financirale javne kulturne zavode ter pomembneje kulturne dogodke in projekte, vendar kljub zmanjevanju proraunskih sredstev za kulturo niso natanneje opredelile nalog kulturne politike ali z nartnimi olajavami spodbujale zasebnih vlaganj v kulturne ustanove in dejavnosti. S poveanim obsegom kulturne produkcije in hitro rastjo tevila zasebnih zalob, gledali, galerij, muzejev in televizijskih ter radijskih postaj so se tako krepile tenje po komercializaciji kulturne ponudbe in njenemu prilagajanju okusu potronikov. V zunanjepolitinem pogledu se je slovenska politika po osamosvojitvi zavzemala za im hitrejo vkljuitev Slovenije Evropsko unijo in NATO, za uveljavitev v Zdruenih narodih in drugih pomembnejih mednarodnih politinih in gospodarskih organizacijah ter za ureditev odnosov s sosedami. Slovenska misija v Bruslju je bila med prvimi slovenskimi diplomatsko-konzularnimi predstavnitvi v tujini, e leta 1993 pa je bil podpisan tudi sporazum o sodelovanju med Slovenijo in Evropsko unijo, ki je pospeeval usmeritev slovenskega gospodarstva na evropska tria. Uresnievanje tri leta pozneje sklenjenega sporazuma o pridruitvi Slovenije Evropski uniji je kraji as ovirala Berlusconijeva vlada v Rimu, ki je podpis pridruitvenega sporazuma pogojevala z odpiranjem slovenskega nepremininskega trga dravljanom lanic Evropske unije, toda, ko so leta 1997 v Ljubljani popustili italijanskim zahtevam in s spremembo ustave sprostili trgovanje z nepremininami, so se pogajanja o polnopravnem lanstvu Slovenije v uniji tudi formalno zaela. Vladno 531

popuanje italijanskim in evropskim pritiskom je povzroilo precejnje razburjenje v javnosti, kar pa ni oslabilo iroke javne podpore, ki jo je uivala politika priblievanja Evropski uniji. Javno mnenje bilo bolj razdeljeno ob vpraanju slovenskega lanstva v NATU. To je sprva prav tako podpirala veina prebivalstva in Slovenija je leta 1994 postala lanica Partnerstva za mir ter dve leti pozneje e Severnoatlantskega sveta za sodelovanje. V drugi polovici devetdesetih let pa se je zaelo javno razpoloenje spreminjati in v javnomnenjskih anketah se je poveevalo tevilo vpraanih, ki so ugotavljali da Slovenija s lanstvom v NATU ne bo niesar pridobila, hkrati pa menili da bi bilo najbolje, e bi ostala nevtralna in bi aktivno podprla oblikovanje evropskega varnostno-obrambnega sistema. Vseeno so se za pristop k NATU opredelile vse veje politine stranke in konec devetdesetih let je slovenska vlada prizadevanja za pridruitev severnoatlantskemu zaveznitvu e okrepila. Slovenija se je v devetdesetih letih uspeno vkljuila v Svet Evrope, v Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi ter v najpomembneja mednarodna gospodarska in finanna zdruenja, aktivno pa je delovala tudi v srednjeevropskih gospodarskih in politinih pobudah in organizacijah. V Ljubljani so pripisovali poseben pomen slovenski uveljavitvi v Zdruenih narodih in so izvolitev Slovenije za nestalno lanico Varnostnega sveta leta 1997 pozdravljali kot pomemben uspeh slovenske zunanje politike. V odnosih z Italijo in Avstrijo so se poskuali izogibati zaostritvam zaradi nereenih vpraanj, ki so oteevala ivljenje slovenskih manjin na Korokem in v Furlaniji Julijski krajini, zaradi esar so bile vladne koalicije in stranke v javnosti delene ostrih kritik. Sredi devetdesetih let so se zaradi italijanskih teenj po reviziji v asu Jugoslavije sklenjenih meddravnih dogovorov in zahtev Berlusconijeve vlade po vraanju nepreminin italijanskim dravljanom, ki so se po drugi svetovni vojni izselili iz slovenske Istre in Primorja, poslabali slovensko-italijanski odnosi, vendar so se po odpiranju slovenskega nepremininskega trga zopet naglo izboljali. Konec devetdesetih let so avstrijske zahteve po priznanju od leta 1945 komaj e obstojee nemke manjine v Sloveniji in vraanju po drugi svetovni vojni zaplenjenega premoenja izseljenim in pregnanim spodnjetajerskim in koevskim Nemcem podobno obremenile odnose med Ljubljano, Dunajem in Celovcem, dravi pa sta zaplet e leta 2001 presegli s podpisom sporazuma o kulturnem in znanstvenem sodelovanju, ki je omenjal podporo pripadnikom nemko govoree etnine skupine v Sloveniji. Bolj teavno je bilo slovensko dogovarjanje s Hrvako, saj se vladi v Ljubljani in v Zagrebu nista uspeli dogovori niti o natanni razmejitvi na kopnem, kaj ele o poteku meje na morju, nereena pa so ostajala tudi nekatera druga vpraanja, povezana z nasledstvom po razpadli jugoslovanski federaciji. Stikom z drugimi dravami, ki so nastale na nekdanjem 532

jugoslovanskem ozemlju, Slovenija do sredine druge polovice devetdesetih let ni posveala veje pozornosti. Nekoliko ivahneje je bilo le sodelovanje z Bosno in Hercegovino, od koder je v asu vojne prebegnilo v Slovenijo ve kot 50 000 beguncev, po konani vojni v Bosni pa je postala zanimivo trie za slovensko gospodarstvo. V Ljubljani so se za aktivnejo slovensko politiko na ozemlju bive Jugoslavije odloili ele ob koncu devetdesetih let, ko se je zdelo, da za slovensko lanstvo v Evropski uniji in NATU ni ve resnejih ovir. Slovenija je tako leta 1999 pristopila k Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo in leto pozneje (pol leta pred Miloevievim odhodom v Haag) navezala e diplomatske odnose s srbsko-rnogorskim preostankom Jugoslavije. Medtem ko so normalizacijo odnosov z Beogradom in poveano zanimanje slovenske zunanje politike za razmere na prostoru bive Jugoslavije podpirale vse politine stranke in velika veina javnosti, pa so leta 2000 dosegla vrhunec strankarske in politine polemike o predlogu slovenskega sporazuma s Svetim sedeem. Pape Janez Pavel II je v drugi polovici devetdesetih let dvakrat obiskal Slovenijo in doivel pri katolikem prebivalstvu navduen sprejem, vendar to ni pospeilo sprejetja sporazuma o ureditvi pravnih vpraanj z Vatikanom. Nasprotniki osnutka sporazuma, ki je razdelil tudi vladajoo liberalno demokracijo, so vladi oitali, da je preve popustila Cerkvi in nesprejemljivo odstopila o ustavno sprejetih nael o loitvi cerkve in drave, razprave o sporazumu pa so se zavlekle do leta 2004, ko je Dravni zbor sporazum v delno spremenjeni in dopolnjeni obliki konno ratificiral. Spreminjanje razmerij med cerkvijo in dravo je bilo seveda le eno izmed odprtih vpraanj, ki je v drugi polovici devetdesetih let in ob zaetku novega tisoletja delilo slovensko politiko in javno mnenje. Ostra razhajanja med opozicijo in vladno koalicijo so povzroale tudi zahteve socialdemokratske stranke (SDS) in njenih pomladanskih zaveznic po spremembi volilnega sistema. V SDS so namre menili, da bi zamenjava veljavnega proporcionalnega volilnega sistema z veinskim ugodno vplivala na povezovanje pomladnih strank in pospeila oblikovanje opozicijske koalicije, ki bi zmagala na volitvah. Tako so ugotavljali, da ima veinski volilni sistem tevilne prednosti, saj omogoa neposredneje izbiranje poslancev, kvalitetnejo sestavo parlamenta in uinkovitejo vlado. Vladajoi liberalni demokrati, bivi komunisti in voditelji nekaterih manjih strank so taknim ocenam ugovarjali in dokazovali, da so prednosti proporcionalnega sistema bolj uravnoteena zastopanost razlinih drubenih skupin v parlamentu, bolj kompromisno odloanje in manje tveganje za razvoj demokracije. SDS in njene zaveznice za spremembo volilne zakonodaje niso dobile zadostne podpore v dravnem zboru, zato so se zavzele za razpis referenduma o volilnem sistemu. Referendum je bil razpisan tiri tedne po dravnozborskih volitvah leta 533

1996. Udeleila se ga je nekaj ve kot tretjina volilnih upraviencev, glasovalci pa so izbirali med tremi predlogi sprememb volilnega sistema. Za uvedbo veinskega volilnega sistema jih je glasovalo najve (44,5 %), vendar ne absolutna veina, kot je doloal zakon o referendumu. Toda v SDS so trdili, da so se udeleenci na referendumu prepriljivo opredelili za veinski volilni sistem in mora dravni zbor zaeti postopek za spremembo volilne zakonodaje. S taknim staliem se je leta 1998 strinjalo tudi ustavno sodie. Vladna koalicija in Zdruena lista sta veinski volilni sistem vseeno e naprej odklanjali, dravni zbor pa je sprejel le nekaj popravkov veljavnega (proporcionalnega) volilnega reda. Strankarske polemike o volilnem sistemu so se na ta nain nadaljevale v naslednjih letih in so pred volitvami leta 2000 razdelile celo vladajoe liberalne demokrate. Vse od osamosvojitve in padca komunizma so ostra javna in strankarska razhajanja povzroala tudi vpraanja o blinji preteklosti, o jugoslovanskem komunizmu ter o razmerah v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Med kritiki jugoslovanskega in slovenskega komunistinega reima je bilo nemalo ljudi, ki so v demokratinem ozraju po letu 1990 prvi odkrito spregovorili o svojem politinem preprianju in izkunjah z nasiljem komunistinih oblasti, hkrati pa so bili med njimi tudi bojeviti nasprotniki komunizma, ki so komunizem razglaali za zloinski sistem, ugotavljali, da ni bil jugoslovanski komunistini reim v tem pogledu nobena izjema in novo slovensko oblast pozivali k odlonemu obraunu s komunistino preteklostjo. Sestavni del taknega obrauna bi naj bi bil tudi spremenjen pogled na drugo svetovno vojno, partizanski odpor in kolaboracijo, pri emer so najbolj vneti zagovorniki revizije komunistine zgodovine slovenskemu protiokupatorskemu gibanju v letih 1941-1945 odrekali vsak pomen, ga v celoti oznaevali za komunistino in trdili, da pripadniki slovenskih protipartizanskih enot in njihovi politini voditelji niso bili kolaboranti, temve protikomunistini borci. To je sproalo burne javne polemike, nasprotja pa je e poglabljalo odkrivanje mnoinih grobi rtev povojnega pomora domobrancev in komunistinih nasprotnikov. Vseeno niso vlada in politine stranke storile niesar, da bi pospeile identifikacijo pomorjenih in omogoile njihov dostojen pokop. V liberalni demokraciji, Zdrueni listi in nekaterih manjih strankah so posploene kritike jugoslovanskega komunizma in partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno v glavnem odklanjali, radikalnemu obraunavanju z blinjo preteklostjo pa je bilo zveine nenaklonjeno tudi javno mnenje. Pred volitvami predsednika drave leta 1997 sta socialdemokratska in kranskodemokratska stranka v dravnem zboru nastopili s predlogom zakona o lustraciji in deklaracije o obsodbi komunistinega reima, toda zanj nista dobili zadostne podpore 534

poslancev. Milan Kuan je bil brez teav (z 55,57 % veino glasov) ponovno izvoljen za predsednika republike, v javnomnenjskih anketah pa se je zaela v drugi polovici devetdesetih let postopoma spreminjati tudi prva leta po osamosvojitvi prevladujoe temna podoba komunistine Jugoslavije, saj je vse ve vpraanih odgovarjalo, da jo ohranjajo v razmeroma dobrem spominu. Bolj nestrpen je ostajal odnos nekaterih strank in nemajhnega dela prebivalstva do srbsko, hrvako in albansko govoreih sodravljanov, ki so se v Slovenijo priselili v asu Jugoslavije. Veina med njimi je sicer uspela v zaetku devetdesetih brez vejih problemov pridobiti slovensko dravljanstvo, nekaj ve kot 18 300, ki si niso v zakonskem roku uredili potrebnih dokumentov, pa so oblasti brez vsakega obvestila izbrisale iz registra stalnih prebivalcev in jim odvzele vse dravljanske pravice. Ustavno sodie je e leta 1999 ugotovilo, da je bil ukrep izbrisa nezakonit, vseeno pa se politine stranke niso uspele sporazumeti o zakonski ureditvi statusa izbrisanih. V naslednjih letih je tako slovensko dravljanstvo uspeno pridobil le del med njimi, stranke pa so se o tem, kako reiti problem izbrisanih e naprej brezuspeno prepirale. Leta 2000 je iz vladne koalicije zaradi nesoglasij z liberalnimi demokrati izstopila ljudska stranka in se zdruila s kranskimi demokrati, ki so zaradi neizrazite politike vsa devetdeseta leta izgubljali volivce. Vladajoa koalicija je tako izgubila veino v dravnem zboru, novo vlado pa sta sestavili socialdemokratska in zdruena kranskodemokratska/ljudska stranka. Predsednik vlade je postal kranski demokrat Andrej Bajuk, najve vpliva na njeno politiko pa so imeli socialdemokrati z Janezom Jano na elu. Bajukova vlada je imela na razpolago le slabih est mesecev, saj so bile za sredino oktobra razpisane nove dravnozborske volitve, toda v vladnem vrhu so se kljub temu odloili za obsene spremembe, ki so jih pospremili z menjavo dravnih uradnikov in direktorjev javnih podjetij ter s poseganjem na tako obutljiva podroja kot so olstvo, pobiranje davkov in dravne finance. S takno politiko se vladnima strankama ni posreilo okrepiti volilnega zaledja in raziriti kroga volivcev, na volitvah v dravni zbor 15. oktobra 2000 pa je znova dobila najve glasov liberalna demokracija (tokrat kar 36,26 %). Novo vlado je zato ponovno sestavil Janez Drnovek, v njej pa so se povezale liberalna demokracija, Zdruena lista, zdruena kransko-demokratska/ljudska stranka in Demokratina stranka upokojencev. Drnovek je vlado vodil do leta 2002, ko je bil izvoljen za predsednika drave, za njim pa je vladno krmilo prevzel dotedanji finanni minister Anton Rop, ki je hkrati postal novi predsednik liberalne demokracije. Slovenska politika je tudi po letu 2000 teila h kar se da nagli izpolnitvi gospodarskih, politinih in drugih pogojev za vstop v Evropsko unijo. Vlada je e naprej posveala posebno 535

pozornost gospodarskim razmeram, ki so bile kljub nekoliko upoasnjeni gospodarski rasti v letih 2002/2003 razmeroma ugodne. Vodstvo liberalne demokracije se je po letu 2000 kraji as spogledovalo z liberalnimi zagovorniki hitreje privatizacije in prodaje dravnega premoenja. Toda pripravljenost vlade na prodajo nekaterih vejih podjetij in bank (zlasti najveje Nove Ljubljanske banke) tujim interesentom je sproila tolikno nasprotovanje javnosti, opozicije in strokovnjakov, ki so dokazovali, da je prodajanje uspenih podjetij in bannih ustanov nesmiselno in v nasprotju z nacionalnimi interesi, da so se tudi liberalni demokrati vrnili k dotlej previdni politiki postopnega odpiranja tujim investicijam in tujemu kapitalu. V vladnem vrhu so leta 2003 kljub kritikam pomladne opozicije, da je vladna politika neuinkovita in slovensko gospodarstvo prepoasi zmanjuje razvojni zaostanek za povprejem lanic Evropske unije, ugotavljali, da je Slovenija gospodarsko dobro pripravljena na lanstvo v uniji. Sredi decembra 2002 so slovenski predstavniki skupaj z zastopniki z devetih drugih drav-kandidatk na zasedanju Evropskega sveta v Kopenhagnu res uspeno zakljuili pristopna pogajanja in 16. aprila 2003 je vseh deset novih lanic unije v Atenah podpisalo pristopno pogodbo. Slovensko vkljuitev v Evropsko unijo je e naprej podpirala prepriljiva veina prebivalstva, bolj negotova pa je bila javna podpora vstopu v NATO. Zato so se vse pomembneje politine stranke strinjale z odloitvijo, da bodo dravljani o pristopu k Evropski uniji in NATU glasovali na istoasnem referendumu. Referenduma 23. marca 2003 se je udeleilo 60,44 % volilnih upraviencev, 89, 64 % med njimi jih je glasovalo za pristop Slovenije k Evropski uniji in 66,08 % za njeno lanstvo v NATU. Slovenija je bila v NATO sprejeta 29. marca 2004, polnopravna lanica Evropske unije pa je postala 1. maja istega leta. Toda medtem ko je slovenska politika do sredine leta 2004 uspeno uresniila najpomembneja zunanjepolitina cilja, so se notranjepolitine razmere zaostrovale. Vladna koalicija z liberalnimi demokrati na elu, ki so bili od leta 1992 skoraj neprekinjeno na oblasti, je zaradi nepopustljivosti, s katero je uveljavljala svoja stalia, ponavljajoih se in nikoli povsem razjasnjenih korupcijskih afer, poasne dravne uprave in neuinkovitega sodnega sistema ter tevilnih neizpolnjenih obljub, vztrajno izgubljala podporo volivcev. Gospodarska rast se je sicer leta 2004 zopet povzpela nad 4 %, inflacija je padla na 3,6 % in tevilo registriranih brezposelnih se je zmanjalo na 10,5 %. Ljudje so bili v taknih razmerah kot so razkrivale javnomnenjskem ankete zveine zadovoljni z materialnimi razmerami, precej manj zadovoljni pa so bili z razvojem demokracije, z delom dravnih organov in zlasti z delovanjem dravnega zbora. Poslanci in strankarski veljaki so se v dravnem zboru res zapletali v dolgotrajne in brezplodne razprave, ko se niso uspeli dogovoriti, pa so se celo pri 536

vpraanjih kot zakonska ureditev pravice do umetne oploditve, privatizacija eleznic in odpiranje trgovin v nedeljah in praznikih zatekali k ustavno predvideni monosti ljudskega referenduma. V drugi polovici leta 2003 in prvi polovici leta 2004 je burne razprave med strankami znova povzroilo vpraanje priseljencev iz bivih jugoslovanskih republik, ki po osamosvojitvi Slovenije niso pravoasno uredili statusa stalnega bivalia in so jih oblasti izbrisale iz registra prebivalcev. Od razsodbe ustavnega sodia, ki je e leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, je sicer okoli 14 000 izbrisanim uspelo pridobiti potrebna dovoljenja in delu med njimi celo slovensko dravljanstvo, toda okoli 4000 jih e naprej ni imelo nobenih dokumentov in pravic. Leta 2003 je ustavno sodie zato ponovno razsodilo, da morajo oblasti retroaktivno in brez odlaanja urediti njihov pravni poloaj, dravni zbor pa je s podporo vladne veine sprejel zakon, ki naj bi omogoal uresniitev uredbe ustavnega sodia. Vendar se s sprejetim zakonom in predvidenimi postopki niso strinjale pomladanske in Nacionalna stranka, ki so trdile da so izbrisani za neurejeni status v marsiem odgovorni sami, zaradi esar bi bilo treba posamino ugotoviti, kdo izpolnjuje pogoje za pridobitev stalnega bivalia in kdo ne ter hkrati z novim, ustavnim zakonom omejiti monost, da bi izbrisani za as, ko so jim bile odvzete dravljanske pravice, terjali odkodnino. Ker se vlada in opozicija nista uspeli sporazumeti, so se pomladne stranke s socialdemokrati na elu, ki so se prav leta 2003 preimenovali v demokrate, zavzeli za razpis referenduma. Referendumskega glasovanja 4. aprila 2004 se je udeleilo le 31,5 % volilnih upraviencev, vendar je skoraj 95 % med njimi glasovalo proti vladnemu zakonu. S tem je bila ureditev pravnega poloaja izbrisanih, ki v Sloveniji e naprej niso imeli stalnega bivalia in dravljanskih pravic, e enkrat odloena, vlada pa je s poskusom, da bi problem konno reila in ga spravila z dnevnega reda doivela neprijeten poraz. Spomladi leta 2004 - dobre pol leta pred dravnozborskimi volitvami je kot e leta 2000 vladno koalicijo zapustila zdruena kransko demokratska/ljudska stranka, ki se je leto prej znova preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, vendar njen odhod iz koalicije tokrat ni povzroil vladne krize, saj so preostale vladne stranke ohranile v dravnem zboru dovolj mono veino. e volitve poslancev v evropski parlament junija 2004 pa so jasno pokazale, da se skoraj dvanajstletna politina premo liberalne demokracije blia koncu. Evropskih volitev se je sicer res udeleilo le 28,35 % volilnih upraviencev, toda najve glasov (23,57 %) je presenetljivo dobila Nova Slovenija, ki so jo leta 2000 ustanovili z zdruitvijo kransko demokratske in ljudske stranke nezadovoljni kranski demokrati. 537

Liberalni demokrati so pristali na drugem mestu z 21, 91 % glasov, na tretjem pa je bila Slovenska demokratska (do leta 2003 socialdemokratska) stranka (SDS) z 17, 65 %. V vodstvu liberalne demokracije so se tolaili, da so za opozicijo ugodni volilni rezultati predvsem posledica nizke volilne udelebe, pomladna opozicija s SDS na elu pa je dobila z volilnim uspehom dodaten zagon in je v naslednjih mesecih do volitev v dravni zbor zveine doloala tempo in teme predvolilnih razprav in polemik. Prepriljiva zmagovalka volitev v dravni zbor 3. oktobra 2004 je tako postala Slovenska demokratska stranka z 29, 68 % podporo volivcev, liberalna demokracija pa ji je sledila z 22,90 %. Koalicija pomladnih strank je dobila veino v dravnem zboru, predsednik nove vlade, ki so se ji poleg SDS pridruile ljudska stranka, Nova Slovenija in Demokratina stranka upokojencev, pa je postal predsednik SDS Janez Jana. V Sloveniji je prilo na ta nain neposredno po pridruitvi Evropski uniji do pomembnega politinega preobrata, v novo evropsko prihodnost pa je po skoraj petnajstih letih samostojnosti in razmeroma uspeni politini, drubeni in gospodarski preobrazbi stopala e naprej globoko notranjepolitino razdeljena.

538

IZBRANA LITERATURA
AMON KARL in LIEBMANN MAXIMILIAN (ur.), Kirchengeschichte der Steiermark (Graz-Wien-Kln 1993) BAUM WILHELM, Die Grafen von Grz in der europischen Politik des Mittelalters (Klagenfurt 2000) BA ANGELOS, Oblailna kultura v 17. in 18. stoletju (Ljubljana 1992) BENEDIK METOD i. dr., Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje 1991) BENUSSI BERNARDO, Nel medio evo. Pagine di storia istriana 1-2 (Rovigno-Trieste 2004) BILANDI DUAN, Zgodovina socialistine federativne republike Jugoslavije (Ljubljana 1980) BISTER J. FELIKS, Majestt, es ist zu spt. Anton Koroec und die slowenische Politik im Wiener Reichsrat bis 1918 (Wien 1995) BIZJAK MATJA, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjevekih gospostev na Slovenskem (Ljubljana 2003) BLAZNIK PAVLE i. dr., Gospodarska in drubena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zv. Agrarno gospodarstvo (Ljubljana 1970); II. zv. Drubena razmerja in gibanja (Ljubljana 1980) BLAZNIK PAVLE, kofja Loka in loko gospostvo 973-1803 (kofja Loka 1973) BOI DRAGAN i. dr., Zakladi tisoletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (Ljubljana 1999) BRATO RAJKO, Il cristianesimo aquileiese prima di Constantino fra Aquileia e Poetovio (Udine-Gorizia 1999) BRATO RAJKO (ur.), Slovenija in sosednje deele med antiko in karolinko dobo. Zaetki slovenske etnogeneze/Slowenien und die Nachbarlnder zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfnge der slowenischen Ethnogenese 1-2 (Ljubljana 2000) BRATO RAJKO, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja (Ljubljana 1990) BURKERT R. GNTHER, Landesfrst und Stnde. Karl V., Ferdinand I. und die sterreichischen Erblnder im Ringen um Gesamtstaat und Landesinteressen (Graz 1987) 539

CAMMAROSANO PAOLO (ur.), Il patriarcato di Aquileia. Uno stato nellEuropa medievale (Udine 1999) CVETKO DRAGOTIN, Slovenska glasba v evropskem prostoru (Ljubljana 1991) CVIRN JANEZ, Trdnjavski trikotnik. Politina orientacija Nemcev na Spodnjem tajerskem 1861-1914 (Maribor 1997) EPI ZDENKO, Vloga agrarnega sektorja pri modernizaciji Slovenije in Jugoslavije, v: Prispevki za novejo zgodovino 2 (2002) 51-63 DAROVEC DARKO, Davki nam pijejo kri. Gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v lui beneke davne politike (Koper 2004) DOLENC ERVIN, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929 (Ljubljana 1996) DOLINAR M. FRANCE (ur.), Benediktinci, kartuzijani, cistercijani. Redovnitvo na Slovenskem 1 (Ljubljana 1984) DOLINAR M. FRANCE i. dr. (ur.), Katolische Reform und Gegenreformation in Innersterreich 1564-1628/Katolika prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deelah 1564-1628/Riforma cattolica e contrariforma nellAustria Interna 1564-1628 (Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994) DOPSCH HEINZ in MEYER THERESE, Von Bayern nach Friaul. Zur Herkunft der Grafen von Grz und ihren Anfngen in Tirol, Krnten und Friaul, v: Zeitschrift fr Bayerische Landesgeschichte 65 (2002) 293-370 DORSI PIERPAOLO, MIHELI DARJA in SPREITZHOFER KARL, Glossar zur geschichtlichen Landeskunde DeutschSlowenischItalienisch (MariborGrazKlagenfurt Trieste 1995) DROBESCH WERNER, Grundherrschaft und Bauer auf dem Weg zur Grundentlastung. Die Agrarrevolution in den innersterreichischen Lndern (Klagenfurt 2003) EREN ANDREJA in AIGNER TONI (ur.), Grofje Andeko-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v srednjem veku/Die Andechs-Meranier. Beitrge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter (Kamnik 2001) FABER EVA, Das sterreichische und kroatische Kstenland 17001780 (Graz 1995) FEDALTO GIUSEPPE, Aquileia, una chiesa due patriarcati (Roma 1999) 540

FISCHER JASNA, LAZAREVI ARKO in PRINI JOE, Economic History of Slovenia 1750-1991 (Vrhnika 1999) FISCHER JASNA, Slovenska gospodarska bilanca ob vstopu v Jugoslavijo, v: Prevrati in slovensko gospodarstvo v 20. stoletju (Ljubljana 1996) 13-21 FISTER PETER, Arhitektura slovenskih protiturkih taborov (Ljubljana 1975) FRSS-EHRFELD CLAUDIA, Geschichte Krntens (Klagenfurt I/1984, II/1994, III/2/2000) FUGGER GERMADNIK ROLANDA (ur.), Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema nova spoznanja/Sammelband des internationalen Symposiums Die Grafen von Cilli, Altes Thema neue Erkentnisse (Celje 1998) GABRI ALE, Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952, v: Borec 43/7-9 (1991) 469-655 GABRI ALE, Socialistina kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962 (Ljubljana 1995) GESTRIN FERDO, Slovenske deele in zgodnji kapitalizem (Ljubljana 1991) GESTRIN FERDO, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od konca 13. do konca 16. stoletja (Ljubljana 1965) GESTRIN FERDO in MELIK VASILIJ, Slovenska zgodovina 1792-1918 (Ljubljana 1966) GIESLER JOCHEN, Der Ostalpenraum vom 8. bis 11. Jahrhundert. Studien zur archologischen und schriftlichen Zeugnissen. 2. del: Historische Interpretation (Rahden/Westfalien 1997) GLEIRSCHER PAUL, Karantanien. Das slawische Krnten (Klagenfurt 2000) GODEA BOJAN, Kdor ni z nami je proti nam (Ljubljana 1995) GODEA BOJAN, Priprave na revolucijo ali NOB?, v: Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja (Ljubljana 1991) 69-84 GODEA BOJAN, Ehrlich in zasnova slovenske drave, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, (Celje 2002) 279-308 GOLOB NATAA, Srednjeveki kodeksi iz Stine. XII. stoletje (Ljubljana 1994) GOLOB NATAA, Srednjeveki rokopisi iz ike kartuzije 1160-1560 (Ljubljana 2006) GRAFENAUER BOGO, Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Slovenski 541

GRAFENAUER BOGO, Karantanija. Izbrane razprave in lanki (Ljubljana 2000) GRAFENAUER BOGO, Ustolievanje korokih vojvod in drava karantanskih Slovencev (Ljubljana 1952) GRAFENAUER BOGO, Zgodovina slovenskega naroda 5 (Ljubljana 1974) GRANDA STANE, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 (Novo mesto 1995) GRDINA IGOR, Od Briinskih spomenikov do razsvetljenstva (Maribor 1999) GRDINA IGOR, Slovenci med tradicijo in perspektivo, Politini mozaik 1860-1918 (Ljubljana 2003) HRTEL REINHARD, Grz und die Grzer im Hochmittelater, v: Mitteilungen des Instituts fr sterreichische Geschichtsforschung 110 (2002) 1-66 HAUPTMANN LUDMIL, Entstehung und Entwicklung Krains, v: Erluterungen zum Historischen Atlas der sterreichischen Alpenlnder I/4 (Wien 1929) 315-453 HEPPNER HARALD (ur.), Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum (Mnchen 2002) HDL GNTHER in GRABMAYER JOHANNES (ur.), Karantanien und der Alpen-AdriaRaum im Frhmittelalter (Wien-Kln-Weimar 1993) HFLER JANEZ i. dr. (ur.), Gotik in Slowenien (Ljubljana 1995) HSLER JOACHIM, Von Krain zu Slowenien. Die Anfnge der nationalen

Differenzierungsprozesse in Krain und der Untersteiermark von der Aufklrung bis 1848 (Mnchen 2006) JUDSON PIETER M., Guardians of the Nation. Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria (London 2006) KAHL HANS-DIETRICH, Der Staat der Karantanen. Fakten, Thesen und Fragen zur einer frhen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum, 7.-9. Jh. (Ljubljana 2002) KARNER STEFAN, Die deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien. Aspekte ihrer Entwicklung 19391997 (KlagenfurtLjubljanaWien 1998) KNIFIC TIMOTEJ in SAGADIN MILAN, Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih kranstva na Slovenskem (Ljubljana 1991) KOMAC ANDREJ, Od mejne grofije do deele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju 542

KOS DUAN, In Burg und Stadt. Sptmittelalterlicher Adel in Krain und Untersteiermark (Wien-Mnchen 2006) KOS JANKO, Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana 2001) KOS MILKO, Srednjeveka kulturna, drubena in politina zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (Ljubljana 1985) KOSI MIHA, Potujoi srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem (Ljubljana 1998) KRAHWINKLER HARALD, Friaul im Frhmittelalter. Geschichte einer Region vom Ende des fnften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Wien-Kln-Weimar 1992) LAZAREVI ARKO, Bankiers im Spiegel der slowenischen Vergangenhiet bis zum zweiten Weltkrieg, v: Wixforth Harald (ur.) Bankiers und Finanziers sozialgeschichtliche Aspekte (Stuttgart 2004) 95-111 LAZAREVI ARKO, Obrat proti jugu (Ukrepanje ob vstopu v jugoslovanski prostor), v: Prevrati in slovensko gospodarstvo v 20. stoletju (Ljubljana 1996) 95-119 LIEPOLD ANTONIO, Wider den Erbfeindt des christlichen Glaubens. Die Rolle des niederen Adels in den Trkenkriegen des 16. Jahrhunderts (Frankfurt am Main 1998) LOSERT JOHANN, Innersterreich und die militrischen Manahmen gegen die Trken im 16. Jahrhundert. Studien zur Geschichte der Landesdefension und der Reichshilfe (Graz 1934) LUKAN WALTER, Die christlichsoziale Arbeiteroragnisationen bei den Slowenen, v: sterreichische Osthefte 31 (1989) 474-503 LUKAN WALTER, Die Christlichsoziale Bewegung bei den Slowenen bis zum Zerfall der Habsburgermonarchie, v: Christliche Demokratie 4 (1986) 149-158 MAKAROVI GORAZD, Slovenci in as. Odnos do asa kot okvir in sestavina vsakdanjega ivljenja (Ljubljana 1995) MARUI BRANKO, Primorski as pretekli. Prispevki za zgodovino Primorske (Koper 1985) MATI DRAGAN, Nemci v Ljubljani 1861-1918 (Ljubljana 2002)

543

MEIER VIKTOR, Wie Jugoslawien verspielt wurde (Mnchen 1995) MELIK VASILIJ, Wahlen im alten sterreich am Beispiel der Kronlnder mit slowenischsprachiger Bevlkerung (Wien 1997) MELIK VASILIJ, Slovenci 1848-1918. Razprave in lanki (Maribor 2002) MLAKAR BORIS, Nekateri vidiki Romanovega delovanja v asu nemke okupacije Ljubljane, v: Romanov simpozij v Rimu (Celje 2001) 275-288 MLAKAR BORIS, Slovensko domobranstvo 1943-1945 (Ljubljana 2003) MORITSCH ANDREAS (ur.), Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region

(Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj 2001) NEAK DUAN (ur.), Die Deutschen in Slowenien (1918-1955). Kurzer Abriss (Ljubljana 1998) NOVAK BOGDAN, Trieste 1941-1954. The Ethnic, Political, and Ideological Struggle (Chicago-London 1970) NOVOTNY ALEXANDER in SUTTER BERTHOLD (ur.), Innersterreich 1564-1619 (Graz 1968) OBERSTEINER GERNOT PETER, Theresianische Verwaltungsreformen im Herzogtum Steiermark (Graz 1994) OTOREPEC BOO, Srednjeveki peati in grbi mest in trgov na Slovenskem (Ljubljana 1988) PANJEK ALEKSANDER, Terra di confine. Agricolture e traffici tra le Alpi e lAdriatico. La contea die Gorizia nei Seicento (Mariano del Friuli 2002) PASCHINI PIO, Storia del Friuli (Udine 1990) PELIKAN EGON, Tajno delovanje primorske duhovine pod faizmom (Ljubljana 2002) PEROVEK JURIJ, Liberalizem in vpraanje slovenstva (Ljubljana 1996) PFERSCHY GERHARD (ur.), Evangelisch in Steiermark. Glaubenskampf Toleranz Brderlichkeit (Graz 1981) PFERSCHY GERHARD (ur.), Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traungauer (WienKln 1980) PICKL OTHMAR, Pettau ein internationaler Handelsplatz des 15. und 16. Jahrhunderts, 544

PICKL OTHMAR (ur.), 800 Jahre Steiermark und sterreich 1192-1992. Der Beitrag der Steiermark zu sterreichs Grsse (Graz 1992) PIRCHEGGER HANS, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Glten, Stdte und Mrkte (Mnchen 1962) PIRJEVEC JOE, Jugoslavija 1918-1991 (Koper 1995) PLETERSKI JANKO, Prva odloitev Slovencev za Jugoslavijo (Ljubljana 1971) PLUT PREGELJ LEOPOLDINA in ROGEL CAROLE, Historic Dictionary of Slovenia (Lanham-Plymouth 2007) POHL WALTER, Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567-822 n. Chr. (Mnchen 1988) PRTNER REGINA, The Counter-Reformation in Central Europe: Styria 1580-1630 (Oxford 2001) PRTNER REGINA, Gegenreformation und stndischer Legalismus in Innersterreich 1564-1628, in: Zeitschrift fr Historische Forschung 27 (2000) 501-542 PREINFALK MIHA, Auersperg. Geschichte einer europischen Familie (Graz-Stuttgart 2006) PRIJATELJ IVAN, Slovenska kulturno politina in slovstvena zgodovina 1848-1995 1-5 (Ljubljana 1955-1985) PRINI JOE, Slovenska industrija v jugoslovanskem primeu (Novo mesto 1992) PRINI JOE, V zaaranem krogu. Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970 (Ljubljana 1999) RAHTEN ANDREJ, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu (Celje 2001) RAMET P. SABRINA in FINK HAFNER DANICA (ur.), Democratic Transition in Slovenia. Value, Transformation, Education and Media (College Station 2006) RAJP VINCENC i. dr. (ur.), Slovenija na vojakem zemljevidu 1763-1787 1-7 (Ljubljana 1995-2001) REISP BRANKO, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (Ljubljana 1983) REPE BOO, Liberalizem v Sloveniji, v: Borec 44/9-10 (1992) 673-949 545

REPE BOO, Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana 2002) REEK MATEJA, Jurisdiction and Political Penal Repression in Yugoslavia in the Decade following the Dispute with Cominform (1948-1959), v: East-Central Europe 29 (2002) 73-87 ROZMAN FRANC, Socialistino delavsko gibanje na slovenskem tajerskem (Ljubljana 1979) RUPEL MIRKO, Primo Trubar. ivljenje in delo (Ljubljana 1962) SCHMIDINGER HEINRICH, Patriarch und Landesherr. Die weltliche Herrschaft der Patriarchen von Aquileja bis zum Ende der Staufer (Graz-Kln 1954) SCHOLZ GNTER, Stndefreiheit und Gotteswort, Studien zum Anteil der Landstnde an Glaubensspaltung und Konfessionsbildung in Innersterreich 1517-1564 (Frankfurt/Main 1994) SCHULZE WINFRIED, Landesdefension und Staatsbildung. Studien zum Kriegswesen des innersterrechischen Territorialstaates 1564-1619 (Wien-Kln-Graz 1973) SCHULZE WINFRIED, Reich und Trkengefahr im spten 16. Jahrhundert. Studien zu den politischen und gesellschaftlichen Auswirkungen einer useren Bedrohung (Mnchen 1978) SIMONITI PRIMO, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja (Ljubljana 1979) SIMONITI PRIMO (ur.), Apes academicae operosorum Labacensium, Akademske ebele ljubljanskih operozov (Ljubljana 1988) SIMONITI VASKO, Fanfare nasilja (Ljubljana 2003) SIMONITI VASKO, Turki so v deeli e. Turki vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju (Celje 1990) SIMONITI VASKO, Vojaka organizacija na Slovenskem v 16. stoletju (Ljubljana 1991) SPREITZHOFER KARL, Die Ausbildung der ethnischen Verhltnisse in der Steiermark bis zum Hochmittelalter, in: Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 24 (Graz 1996) 259272; Die ethnischen Verhltnisse der Steiermark im Sptmittelalter. Prav tam, zv. 25 (Eisenstadt 1996) 213227 STIPLOVEK MIROSLAV, Slovenski parlamentarizem 1927-1929 (Ljubljana 2000) STRAKA MANFRED, Verwaltungsgrenzen und Bevlkerungsentwicklung in der Steiermark 546

STUDEN ANDREJ, Rabljev zamah. K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do zaetka 21. stoletja (Ljubljana 2004) SUNDHAUSEN HOLM, Geschichte Jugoslawiens (Stuttgart 1982) SUPPAN ARNOLD, Jugoslawien und sterreich 1918-1938. Bilaterale Aussenpolitik im europischen Umfeld (Wien 1996) SUPPAN ARNOLD (ur.), Zwischen Adria und Karawanken. Deutsche Geschichte im Osten Europas (Berlin 1998) AEL JAROSLAV, Opera selecta (Ljubljana 1992) ORN MOJCA in TOMINEK RIHTAR TADEJA, rtve druge svetovne vojne in zaradi nje, v: rtve vojne in revolucije (Ljubljana 2005) str. 13-21 ORN JOE, Zaetki industrije na Slovenskem (Maribor 1984) TIH PETER, Der bayerische Adel und die Anfnge von Laibach/Ljubljana, in: Zeitschrift fr bayerische Landesgeschichte 69/1 (2006) 1-52 TIH PETER, Die Grafen von Cilli, die Frage ihrer landesfrstlichen Hoheit und des Landes Cilli, v: Mittelingen des Instituts fr sterreichesche Geschichtsforschung 110 (2002) 67-98 TIH PETER, Strukture dananjega slovenskega prostora v zgodnjem srednjem veku, v: Rajko Brato (ur.), Slovenija in sosednje deele med antiko in karolinko dobo. Zaetki slovenske etnogeneze/Slowenien und die Nachbarlnder zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfnge der slowenischen Ethnogenese 1 (Ljubljana 2000) 355-394 TIH PETER, Studien zur Geschichte der Grafen von Grz. Die Ministerialen und Milites der Grafen von Grz in Istrien und Krain (Wien-Mnchen 1996) TUHEC MARKO, Rdea postelja, urki in solze vdove Preern (Ljubljana 1995) TAMARO ATTILIO, Storia di Trieste 1-2 (Trieste 1976) THIEL VIKTOR, Die innersterreichische Zentralverwaltung 15641749 (Wien 1916 und 1930) TRATNIK VOLASKO MARJETA in KOIR MATEV, arovnice. Predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deelah (Ljubljana 1995) VALENTINITSCH HELFRIED, Das landesfrstliche Quecksilberbergwerk Idria 1575-1659 547

VILFAN SEGIJ, Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941 (Graz 1968) VILFAN SERGIJ, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci (Ljubljana 1996) VODOPIVEC PETER, Die Entwicklung des nationalen und politischen Organisationswesens in Krain, v: Helmut Rumpler and Peter Urbanitsch (ur.), Die Habsburgermonarchie 18481918, Band VIII/1: Politische ffentlichkeit und Zivilgesellschaft (Wien 2006) 503-540 VODOPIVEC PETER, Grundzge der slowenischen Geschichte und der sterreichischslowenischen Beziehungen vom 18. bis zum 20. Jahrhundert, v: Andreas Brandtner und Werner Michler (ur.), Zur Geschichte der sterreichisch-slowenischen Literaturbeziehungen (Wien 1998) 9-28 VODOPIVEC PETER, O gospodarskih in sozialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju (Ljubljana 2006) VODUEK STARI JERA, Prevzem oblasti 1944-1946 (Ljubljana 1992) WEISS NORBERT, Das Stdtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte (Graz 2002) WOLFRAM HERWIG, Salzburg Bayern sterreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit (Wien-Mnchen 1995) WUTTE MARTIN, Krntens Freiheitskampf 19181920 (Klagenfurt 1985) ZWITTER FRAN, Nacionalni problemi v Habsburki monarhiji (Ljubljana 1962) ZWITTER FRAN, O slovenskem narodnem vpraanju (Ljubljana 1990) ONTAR JOSIP, Obveevalna sluba in diplomacija avstrijskih Habsburanov v boju proti Turkom (Ljubljana 1973) ONTAR JOE (ur.), Handbcher und Karten zur Verwaltungsstruktur in den Lndern Krnten, Krain, Kstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918/Prironiki in karte o organizacijski strukturi v deelah Koroki, Kranjski, Primorju in tajerski do leta 1918/Manuali e carte sulle strutture amministrative nelle province di Carinzia, Carnola, Littorale e Stiria fino al 1918 (Graz-Klagenfurt-Ljubljana-Gorizia-Trieste 1988) VANUT MAJA, Od viteza do gospoda (Ljubljana 1994)

548