REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LETA 1895

PRILOGA PV 2007/06

Mont Blanc

Vodniek za tiste, ki elijo na najvijo goro Alp

Kazalo
Gremo na Mont Blanc . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 Priprave pred vzponom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 Kako pod Mont Blanc . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Zemljepisni opis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Kje spati v Chamonixu in na gori . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Literatura in zemljevidi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Normalni pristopi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 1. ez Aiguille du Goter . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 2. Po ledeniku Bossons . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 3. Italijanski pristop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 4. Preenje Mont Blanca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 Mont Blanc alpinistini paradi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12

Urednik in avtor prvega dela Andrej Stritar

Priloga revije Planinski vestnik, izhaja obasno ISSN 0350-4344 Izdaja PZS, Dvorakova 9, p.p. 214, 1001 Ljubljana www.planinskivestnik.com Odgovorni urednik Vladimir Habjan Slika na naslovnici: Pogled z vrha Pt. Walker v Grandes Jorasses - v ospredju vsi vrhovi Jorasses in Dent du Gant. Mt Blanc z zgornjim delom Peutereyskega grebena, Freneyskim stebrom, Gr. Pilier dAnglom, Brenvo, Mt. Mauditom in Mt. Blanc du Taculom. Foto: Marko Prezelj 2

Gremo na Mont Blanc

V
erjetno si vsak, ki ga gornitvo zares zagrabi, zaeli vsaj enkrat v ivljenju stopiti tudi na najvijo goro Alp, na Mont Blanc. S svojimi 4810 metri nadmorske viine presega vse sosede in ga velikokrat tejemo tudi za najvijo goro Evrope. Resnici na ljubo v geografskem pogledu veljajo za del Evrope tudi kavkake gore, med katerimi je najviji Elbrus, 5642 m, zato bi Mont Blanc neupravieno nosil tak naziv. Mont Blanc je zgrajen tako mogono, kot da bi se zavedal svojega pomena. Ne le da je najviji, tudi njegova podoba je veliastna, kraljevska. Njegov najviji del je videti kot nekakna velika bela kupola, ki je brez dvoma prispevala k njegovemu imenu Bela gora. Tak videz hkrati zagotavlja razmeroma nezahtevno monost vzpona na vrh. Najlaje poti na Mont Blanc, v nasprotju s potmi na nekatere druge alpske tiritisoake, ne zahtevajo tejega plezanja ali zapletenih alpinistinih tehnik. Zato se elja resnino lahko izpolni tako reko vsakemu bolj zagnanemu in izkuenemu planincu oziroma gorniku. Vendar pa Mont Blanca ne podcenjujte! eprav najlaji vzpon tehnino ni ni teji od naega Grintovca pozimi, viina in ledeniki pomenijo teave, ki vas lahko presenetijo in nenadoma in na hitro
Mont Blanc, desno pred njim je dobro vidna Aiguille du Midi, zadaj pa Dme du Goter in skrajno desno Aig. du Goter. TOMA MAROLT

postavijo v skrajno teak poloaj. Skrite razpoke ali pa vremenske spremembe so zahrbtne pasti, ki jih morate znati prepoznati in se pred njimi zavarovati. Na tako visoko goro je zato vedno treba iti spotljivo. V tej prilogi Planinskega vestnika vam skuamo opisati Mont Blanc kot gorniki cilj in vam pomagati pri nartovanju izpolnitve te vae verjetno ivljenjske elje. Opisali smo, kako se na tak vzpon pripravimo, kako se ga lotimo, opisali smo najlaje smeri na vrh, v drugem delu pa predstavili tudi tisto, kar zanima alpiniste kje in kako plezati na tej gori. Omejili smo se na samo goro Mont Blanc, njegove znane sosede nad Chamonixom, kot so Aiguilles, Grandes Jorasses, Dent du Gant in druge, tokrat puamo ob strani.

Priprave pred vzponom

Kako torej na Mont Blanc?
e ste alpinist ali pa gornik, ki je e osvojil nekaj naih dvatisoakov pozimi in je tudi e kdaj hodil po ledenikih, z Mont Blancom ne boste imeli problemov. Preberite ta vodniek, poiite e kak prironik, kupite si zemljevid, najdite si prijatelja, v tednih pred vzponom obiite nekaj tri- ali tiritisoakov, potem pa odpotujte v Chamonix in se lotite vzpona. e pa ste planinec, ki je obredel e veliko naih gora in bil v hribih tudi pozimi, vendar z visokimi gorami e nima izkuenj, se pridruite vodeni skupini ali pa najemite vodnika. Nikar se ne odpravite sami uit visokogorskega planinstva kar na Mont Blanc je prenevarno!

Na resno goro z vodnikom

Vzpon na Mont Blanc po normalni smeri je videti nezahteven in preprost. V dobrih razmerah, ob srei z vremenom in snenimi razmerami, tak tudi bo. Razmere pa se lahko hitro spremenijo in postanejo smrtno nevarne! al na tej mogoni gori vsako leto kona ivljenje veliko ljudi. Zato se take ture lotite v spremstvu gorskega vodnika. V Chamonixu so vodniki zdrueni v La Compagnie des Guides (www.chamonix-guides.com/); pri njih se lahko pozanimate za najem lokalnega vodnika. Nekoliko ceneje pa bo, e boste najeli slovenskega fanta ali dekle z mednarodno licenco za gorsko vodnitvo UIAGM. To so izkueni alpinisti z opravljenim tiriletnim olanjem za gorske vodnike, ki ga je predpisala mednarodna vodnika organizacija. Najbolj podjetni med njimi so zdrueni v Slovensko gorniko olo (www.gorniskasola.net)

Poitek med vzponom proti vrhu SREKO MIKLI

Kdaj na Mont Blanc

Najprimerneji as za vzpon na Mont Blanc je poletna sezona, od srede junija do konca septembra. Takrat je dan najdalji, snene razmere stabilne, vreme razmeroma prizanesljivo, koe pa so odprte.

Nevarnosti
Na najvijih gorah Alp gornikom poleg veine teav in nevarnosti, ki jih poznamo iz domaih gora, grozi e vrsta dodatnih bremen. Prvo je pomanjkanje kisika, o katerem piemo v poglavju o aklimatizaciji. Drugo, po emer se loijo od naih gora, so ledeniki. Ledeniki imajo razpoke, ki so globoke tudi po ve deset metrov in v katere ni dobro pasti. Kadar je ledenik pokrit s snegom, ne moremo vedeti, kako debela je snena odeja oziroma ali je dovolj trdna, da bo zdrala nao teo in prepreila padec v razpoko pod njo. Zato morate biti na ledeniku, ki je pokrit s snegom, vedno navezani! To pa pomeni, da morate tudi znati uporabljati ledeniko navezavo in ukrepati ob padcu v skrito razpoko. Zato po ledenikih nikoli ne hodite kot samohodci. Druga posebnost ledenikov so podirajoi se seraki. To so veliki kosi ledu, ki se zaradi stalnega premikanja ledenikov na krajih, na katerih se teren prelomi, obasno odlomijo in zgrmijo v dolino. Zato se je treba izogibati hoji pod njimi; e e moramo, pojdimo mimo njih im hitreje in po monosti v hladnejih delih dneva. Padajoe kamenje nam sicer poznamo tudi v naih gorah, toda v centralnih Alpah ga je morda celo ve. Zlasti zadnja leta, ko se klima spreminja in so povprene temperature vije kot neko, se zaradi taljenja ledu sproajo e veje koliine kamenja in skal kot neko. Zato bodite pod stenami in ozebniki vedno previdni, e se le da, pa pojdite prek kritinih mest v zgodnjih jutranjih urah ali celo ponoi, ko je najbolj mraz.
5

Velika nevarnost v visokih gorah je nenaden vremenski preobrat. Na Mont Blancu so taka preseneenja zaradi viine e posebno pogosta in na njem se je zgodilo e veliko tragedij. Vsekakor pred odhodom na turo skrbno posluajte in upotevajte vremensko napoved. e pa vas kje visoko na gori le ujame hitro poslabanje vremena, e vas zajame megla, e se nesramno ohladi, e zane zelo
Pogled z Les Droites ez ledenik Mer de Glace na kraljevsko kupolo. Levo pod Mont Blancom je Peutereyski greben, desno Dme du Goter, desno spredaj chamonike Igle. MARKO PREZELJ

mono pihati in sneiti, si izkopljite luknjo, oblecite vse, kar imate, in vdano akajte na izboljanje. Vsako drugano iskanje izhoda iz take zagate na terenu, ki ga ne poznate, se praviloma kona tragino. Velika viina in velike viinske razlike terjajo veliko fizino obremenitev gornikov, ki hoejo na vrh Alp. Zato si seveda pred odhodom nanj nekaj mesecev pridno in vztrajno nabirajte kondicijo

v naih gorah. Za Mont Blanc ste zreli, e brez vejih teav pridete iz Vrat na Kredarico (priblino 1500 viinskih metrov) v tirih do petih urah in naslednji dan nimate vnetih miic (musklfibra) zaradi tega.

Aklimatizacija
Nadmorska viina slabih pet kilometrov pomeni, da boste skoraj zagotovo imeli veje ali manje zdravstvene teave zaradi pomanjkanja kisika. Le izredno majhen odstotek ljudi prenaa to viino brez vidnih teav. Zanimivo je, da moderna medicina e ne ve, kako v dolini prepoznati, kdo viino dobro prenaa, kdo pa ne. To se vidi ele tam zgoraj! Vendar se vae telo na sreo lahko navadi na viino. Glavno navodilo za to je: vzpenjajte se poasi in postopoma, kajti telo potrebuje as, da se navadi na manjo koliino kisika. Nikar se ne odpeljite od doma v Chamonix in ne naskoite takoj Mont Blanca! Najprej je treba nujno opraviti kraji vzpon ali dva na nije vrhove, sicer vam lahko nadlena viinska bolezen popolnoma pokvari ivljenjsko doivetje ali pa celo kodi vaemu zdravju. Monosti za aklimatizacijo v Alpah pa ne manjka. Morda lahko teden pred odhodom osvojite nam blinji Grossglockner. Lahko se odpravite na dalje potepanje po Alpah in zanete s kakimi nijimi vrhovi. Lahko se lotite vzpona na Mont Blanc takoj potem, ko se vrnete s kakega potepanja po planotah in gorah June Amerike ali Himalaje. Skupine za aklimatizacijsko turo velikokrat izberejo komaj tiritisoak Gran Paradiso na italijanski strani, v bliini Mont Blanca. Sam se spomnim, da smo mladi, zagnani alpinisti pred ve kot tridesetimi leti najprej li pe iz Chamonixa po mogonem ledeniku Mer de Glace na vrh Aiguille du Midi, se z inico spustili nazaj v Chamonix, en dan poivali, potem pa se spet z inico odpeljali nazaj gor na Midi in se lotili preenja Mont Blanca. Kakor koli, dajte svojemu telesu prilonost, da ustvari dovolj rdeih krvnik. Na Mont Blancu jih bo potrebovalo. e pa vas med vzponom vendarle zagrabijo viinske teave, e vas boli glava, e vam je slabo, e ste slabotni, e vam umi v pljuih obrnite se in se takoj zanite spuati! Pomaga vam lahko samo ve kisika, zato morate dol. Pogosto je dovolj, da se spustite za nekaj sto metrov, tam poakate dan ali dva, potem pa poskusite znova. Noben vrh ni vreden vaega ivljenja!

Gorska reevalna sluba

Gorska reevalna sluba pod Mont Blancom deluje izredno uinkovito. Na alost ima po ve sto strank na leto in je tako reko kar naprej v akciji. Zato ji ne moremo oitati amaterstva. Telefonska tevilka 112 je reilna bilka za vse vrste nesre v vseh dravah Evropske skupnosti. Vsekakor se pred odhodom ustrezno zavarujte. lanarina PZS kategorije A zagotavlja zavarovanje v primeru reevanja v tujini,
8

prav tako pa je pametno kupiti za tisti teden, ko boste tam, dodatno zavarovanje mednarodnih zavarovalnih mre, kot sta Coris ali Elvia.

Kako pod Mont Blanc

Mont Blanc je mejna gora med Francijo in Italijo. Zanimivo je brati, da je bil njegov vrh nekaken francosko-italijanski Piranski zaliv, saj sta si obe dravi skuali prilastiti najvijo toko. Glavno izhodie zanj je turistini kraj Chamonix-Mont Blanc na francoski strani. Chamonix je bil pred zaetkom zgodovine alpinizma (prvi vzpon na Mont Blanc sta opravila Jacques Balmat in Michel Paccard 8. avgusta 1786) pozabljena vasica v samotni gorski dolini. Zaradi Mont Blanca pa je danes pojem za gorsko izhodie, tako reko eno izmed alpinistinih sredi sveta. K dananji ivahnosti doline pripomore tudi 11,6 km dolgi predor, ki so ga izvrtali prav pod masivom najvije gore in z njim povezali Italijo in Francijo. Druga pomembna privlanost kraja pa so inice in smuia, med katerimi je najbolj znana tista, ki vas iz doline potegne prav na vrh najvije chamonike Igle Aiguille du Midi 3842 m visoko. Na italijanski strani pogorja lei podobno odmaknjena gorska dolina s krajem Courmayeur. Ta nikoli ni dosegel slave svojega francoskega soseda, eprav se je tudi razvil v ivahno turistino sredie. Do Chamonixa ali Courmayeurja se je razmeroma preprosto pripeljati. Usmerimo se na italijanske avtoceste mimo Trsta in se peljemo mimo Benetk in Milana proti Torinu. Priblino sto kilometrov naprej od Milana zavijemo na desno, na avtocesto proti Aosti in predoru Mont Blanc. Iz Ljubljane je do Chamonixa kakih 730 km, iz drugih slovenskih krajev ustrezno ve ali manj. To pomeni 810 ur vonje po avtocestah.
Bivak Vallot, skromno in neurejeno, a v slabem vremenu zelo dragoceno zavetie pod vrhom. KLEMEN GRIAR

Zemljepisni opis
Kralj Alp je obdan z nekaj gorskimi vazali v svoji neposredni soseini, ki bi si kje samostojno gotovo pridobili sloves imenitnih alpskih tiritisoakov, tu pa pa predvsem poudarjajo mogonost najvijega med njimi. Pa saj so si tudi tako prisluili prepoznavnost med bolj zagnanimi gorniki. Vsakdo recimo ve za Mont Blanc du Tacul, 4248 m, ki ukrade veino razgleda z vrha inice na Aiguille du Midi. ezenj in ez sosednji Mont Maudit, 4465 m, poteka klasino preenje Mont Blanca. Najviji Mont Blancov sosed, pravzaprav njegov predvrh na jugovzhodni strani, je Mont Blanc du Courmayeur, 4748 m. Aiguille Blanche, 4112 m, in Aiguille Noire, 3772 m, sta vrha, ki si ju lahko privoijo le drzni alpinisti, ki zmorejo preenje grebena Peuterey. Na manj obiskani zahodni strani dominira Aiguille du Bionnassay, 4052 m. Konno pa na poti okoli glavnega vrha doseemo e Aiguille du Guter, 4304 m; ez tega poteka najbolj priljubljeni pristop. Ker sta tako Chamonix kot Courmayeur turistino zelo razvita, je po nijih pobojih teh gora speljana mnoica poti, po katerih si lahko tudi manj zahtevni planinci privoijo dolge pohode brez zahtevnih visokogorskih znanj in opreme. Na 3842 m visoko drzno skalnato pico Aiguille du Midi nad Chamonixom je speljana gondolska inica, ki tja gor vsak dan dovaa na stotine radovednih turistov, alpinistom pa seveda bistveno olaja dostop do visokogorja. Podobna inica je speljana tudi iz Courmayeurja na Pointe Helbronner, 3592 m. Obe zgornji postaji teh inic pa sta povezani s skoraj vodoravno povezovalno inico, razpeto visoko nad veliastno dolino, po kateri tee ledenik Mer de Glace, z neposrednim pogledom na stene Mont Blanc du Tacula ter seveda na preostale okolike gore.

Kje spati v Chamonixu in na gori

Chamonix je mondeno turistino sredie in v njem si lahko privoite prenoitev v tako reko katerem koli cenovnem razredu. Tisti petini bodo e znali najti drage hotele. Za skromneje pa so primerna preprosteja zavetia, ki jim Francozi reejo Gite in v katerih lahko prespite za 815 . Slovenski alpinisti zadnja leta radi hodijo v Gite Chamoniard Volant, ki ga najdete tako, da greste iz sredia mesta mimo alpinistine ole ENSA proti Argentieru, ez slab kilometer pa zavijete na desno ali pa v Gite Le Montagne, ki je e 500 m naprej. Na Mont Blanc se seveda ne da v enem dnevu, vmes je treba nujno prespati v kateri izmed ko. al so v poletni sezoni vse nabito polne, za leie so potrebne vnaprejnje rezervacije. e pridete brez njih, priakujte, da boste tistih nekaj ur do odhoda predeli kje na kakem hodniku ali trdi klopi. Dostopi do ko so opisani pri opisih vzponov. Refuge du Goter, 3817 m, je najbolj oblegana koa na najbolj priljubljenem normalnem pristopu na Mont Blanc. Oskrbovana je od sredine junija do konca septembra. Telefon: +33 (0)4 50 54 40 93. Refuge de Tte Rousse, 3167 m, lei ob najbolj obiskani poti proti Aiguille du Goter. Koa je odprta od zaetka junija do septembra, telefon +33 (0)4 50 58 24 97.
10

Refuge des Grand Mulets, 3051 m, je postavljena na skalni ostrogi sredi ledenika Bossons, tj. ob drugi najbolj obiskani poti na vrh. Odprta je od konca marca do srede septembra, telefon +33 (0)6 72 81 22 08. Refuge Vallot , 4362 m, stoji nad prevalom Col du Dme, tam, kjer se zdruita pot z Aiguille du Goter in pot ez ledenik Bossons. Je le velik, neoskrbovan kovinski zabojnik. Navadno je v precej slabem stanju, razmetan in skrajno neprimeren za prenoevanje. Je pa zlata vreden kot zavetie ob nenadni spremembi vremena. Refuge des Cosmiques, 3613 m, nad prelazom Col du Midi pod oblegano Aiguille du Midi nam pomaga, e se lotimo preenja Mont Blanca. Odprta je od srede februarja do srede oktobra, telefon +33 (0)4 50 54 40 16. Rifugio Gonella, 3071 m, nad ledenikom Glacier du Dme je izhodie za vzpon z italijanske strani. Odprt je od srede julija do konca avgusta, telefon +39 339 537 84 54. POZOR: Letonjo sezono (2007) bo zaprta zaradi rekonstrukcije dostop je prepovedan!
11

Literatura in zemljevidi
Literature (vodnikov, monografij, romanov ipd.) o Mont Blancu je tako reko neskonno veliko, in to v skoraj vseh jezikih. Zato tukaj omenimo le dva vodnika v slovenini: Toma Vrhovec in drugi: Najviji vrhovi v Alpah, PZS, 2005. Richard Goedeke: Vsi tiritisoaki Alp po obiajnih smereh, Sidarta, 2004.
Mont Blanc z Aig. du Midi. Desno spodaj se dobro vidi razbit ledenik Bossons. KLEMEN GRIAR

12

Tudi ponudba zemljevidov je pestra, marsikaj se da najti tudi na spletu. Priporoamo pa zemljevida: IGN 1, Carte Touristique, ChamonixMont Blanc, 1 : 25.000 in IGN 2, St-Gervais-les Bains, 1 : 25.000. e najpreprosteje bo, e ju kupite v Chamonixu.

13

Normalni pristopi
Tu opisujemo tiri pristope, ki veljajo za najlaje in so primerni za gornike, ki se odpravljajo na svoj prvi vzpon na streho Alp. Najpreprosteji, z najmanjimi dnevnimi viinskimi razlikami, najmanj hoje po ledenikih, vendar pa obupno oblegan, je vzpon iz Chamonixa ez Aiguille du Goter. Nekoliko manj gnee je na poti ez ledenik Bossons, vendar nas tam aka ve hoje po ledeniku in veja viinska razlika. e manj gnee je na najredkeje uporabljenem pristopu z italijanske strani, od koe Gonella; tam so ledenike teave, viinska razlika in razdalja e malo veji. Za tiste najbolj zagnane, ki utijo, da morajo e na prvi poti na Mont Blanc doiveti nekaj ve, pa je vsekakor najprimerneje preenje gore z Aiguille du Midi ez Mont Blanc du Tacul in Mont Maudit; to je tehnino najzahtevneji in najdalji vzpon med temi tirimi.

1. ez Aiguille du Goter
To je najpogosteje uporabljeni pristop, vendar je na njem praviloma izjemna gnea. Prespimo v koi Refuge du Gouter. Viina izhodia: 2336 m Viina koe: 3817 m Viinske razlike: do koe 1481 m, od koe do vrha 993 m, sestop 2574 m Zahtevnost: PD, to pomeni zmerno zahtevno, primerljivo z zimskim vzponom na Grintovec ali na Stol. asi: Prvi dan do koe Tte Rousse 23 ure, do Aig. du Goter e 23, skupaj 56 ur. Drugi dan do Vallota 23 ure, do vrha pa e do dve uri, skupaj 45 ur vzpona. Z vrha do Vallota je dobra ura, naprej do Aig. du Goter e 1 ura 302, sestop do Tte Rousse 2 uri, od tam do eleznice e 2. To je 67 ur, vsega skupaj 1113. Izhodie: Iz Chamonixa se zapeljemo nekaj kilometrov po dolini navzdol do vasice les Houches. Iz te se z gondolo odpeljemo do zgornje postaje na viini 1794 m. Mimo te postaje vozi zobata eleznica Tramway du Mont Blanc, ki ima sicer zaetno postajo v kraju le Fayet-Saint Gervais, iz katerega bi tudi lahko zaeli vonjo. Z zgornje postaje gondole se z zobato eleznico odpeljemo do njene konne postaje le Nid dAigle na viini 2336 m, odkoder naprej ni ve prevoznih sredstev. Zgornja postaja eleznice je prav nenavadna, saj se proga neha v strmini sredi poboja, kot da bi jo odrezal. Leta 1914 so jo zaradi vojne prenehali graditi, po vojni pa niso ve nadaljevali ambicioznega narta, da bi vozila do vrha Mont Blanca. To so bili pa asi, ko je tudi Jakob Alja sanjal, da bo na vrh Triglava speljal vlak in na njem postavil hotel.
14

Prvi dan: Od Nid dAigla sledimo dobro uhojeni poti, na kateri skoraj zagotovo ne boste sami; zmerno strmo, sprva po kopnem, proti vzhodu pod skalnatimi robom na levi. Po dobri uri postopoma zavijemo na desno po moreni proti koi Refuge Tte Rousse, 3167 m, ki stoji pod strmimi poboji Aiguille du Goter. Do same koe nam ni treba, pa pa preimo ledenik Glacier Tte Rousse in se po strmem poboju vzpenjamo proti cilju tega dne. Lahko gremo kar za rumenimi oznakami po rebru na levo od velikega ozebnika, ki preree poboje; to je za spoznanje tee. Lahko pa prekamo ozebnik (zelo velika nevarnost padajoega kamenja) in jo na drugi strani uberemo naravnost navzgor. Gremo po neusmiljeni, zveine kopni strmini in se skoraj sedemsto metrov vie znajdemo pri koi Refuge du Goter. e smo rezervirali prenoie, nam bo oskrbnik odredil prostor na skupnem leiu, e pa rezervacije nimamo, nas bo poslal det v kak hodnik ali jedilnico. Na vrh: Kmalu po polnoi se zane vstajanje in e zaradi hrupa nima smisla, da bi se e muili s spanjem, ki nam je e tako delalo teave zaradi razburjenja in pomanjkanja kisika. Ledeniko se opremimo (dereze, cepin, pas, navezava) in se za vsemi drugimi odpravimo od koe po sneenem slemenu proti jugovzhodu. Petsto metrov vie in dve uri pozneje se znajdemo na prostranem vrhu Dma du Goter, 4304 m. Nanj pridejo z desne tudi tisti, ki se lotijo vzpona iz Italije (glej spodaj) in nadaljujejo po nai smeri. Z vrha moramo nekoliko navzdol na ledeniko sedlo Col du Dme, 4260, na katero z leve pripelje smer ez ledenik Bossons. S tega sedla gremo naprej navzgor do bivaka Vallot, 4362 m, potem pa sledi e zadnja etapa. Zagrizemo se v strmino nad sedlom v sneni greben
Po obiajni smeri na Mont Blanc ISKRA JOVANOVI

15

Bosses, po katerem je navadno utrta globoka gaz. Dihamo teko, tejemo korake, poivamo, toda vztrajno in zanesljivo smo vedno blie zaelenemu cilju. Greben se vie raziri in postane poloneji, tako da kar udobno pridemo na prostrani, veno zasneeni vrh. Sestop: Najenostavneje se vrnemo po isti poti, saj je najlaja. Ker verjetno ne elimo e eno no doivljati gnee v koi, se moramo e isto popoldne spustiti po tisti neprijetni in za zdrs nevarni strmini dol proti koi Tte Rousse in naprej do konca proge. ele tam nas odrei vlakec. Druga monost sestopa za tiste malo bolj ambiciozne pa je ez ledenik Bossons. Vejih tehninih teav tam ni, je pa precej nadlenega iskanja prehodov ez razpoke na dolgem ledeniku. e ni dobro vidne gazi ali e nimate vodnika, ki to pot dobro pozna, ali pa e je megla, se tega sestopa raje ne lotite. Kona se pri srednji postaji inice na Aiguille du Midi, 2310 m, s katero se odpeljemo v dolino.

2. Po ledeniku Bossons
Tehnino podobno zahteven vzpon kot prvi opisani. Vendar moramo drugi dan premagati vejo viinsko razliko in je zato vzpon fizino zahtevneji. Dodaten izziv sta bistveno dalja hoja po ledeniku in iskanje prehodov med razpokami. Prespimo v koi Refuge des Grandes Mulets. Viina izhodia: 2310 m Viina koe: 3051 m Viinske razlike: do koe 750 m, od koe do vrha 1751 m, sestop 2574 m Zahtevnost: PD, torej zmerno zahtevno, primerljivo z zimskim vzponom na Grintovec ali Stol. asi: Prvi dan do koe 3 ure. Drugi dan do prelaza pod Colom du Dme pod Vallotom 45 ur, do vrha pa e dve, skupaj 67 ur vzpona. Z vrha do Vallota dobra ura, naprej do Aig. du Goter e 1 ura 302 uri, sestop do Tte Roussa 2 uri, od tam do eleznice e 2. To je 67 ur, vsega skupaj 12-14.
16

Izhodie: Iz Chamonixa se z inico proti Aiguille du Midi odpeljemo do srednje postaje Plan dAiguille, 2310 m. Prvi dan: S srednje postaje krenemo na desno proti zahodu po markirani poti do ledenika Glacier des Plerins, ga prekamo in nadaljujemo pot do zapuene postaje inice. Smo pred glavnim ledenikom Bossons. ez mono razbiti dela ledenika, ponekod so postavljene tudi lestve, sledimo predhodnikom proti skalni ostrogi Grands Mulets, na kateri stoji koa. Do nje je treba tudi po delno zavarovanem delu kopne poti. Drugi dan: Kmalu po polnoi v popolni ledeniki opremi preimo od koe proti desni, jugozahodno, proti skalam v grebenu Dme du Gouter. Pod seraki se strmo vzpenjamo na nekoliko polonejo rampo (Petit Plateau, 3650 m). Gremo po njej in potem spet strmeje ez veliko razpoko ter pridemo na Grand Plateau, 3980 m. Preimo ga v jugozahodni smeri, se zagrizemo v zadnjo, neskonno strmino do prelaza Col du Dme, ki se zdrui s prvim pristopom, in po vrnem grebenu Bosses po slabih dveh urah prisopihamo na vrh. Iskanje najboljih prehodov ez razpoke je lahko zamudno, e posebno e ni gazi ali e smo brez izkuenega vodnika. V megli pa je skoraj nemogoe najti pravo smer. Sestop je enak kot pri prvem opisanem vzponu.

3. Italijanski pristop
Tehnino le nekoliko zahtevneji kot drugi opisani, viinske razlike in napornost pa so podobne. Prespimo v koi Rifugio Gonella. POZOR: poleti 2007 ta vzpon ni mogo, ker obnavljajo koo! Viina izhodia: 1653 m Viina koe: 3071 m Viinske razlike: do koe 1418 m, od koe do vrha 1739 m, sestop 2574 m ali 3157 m Zahtevnost: PD, torej zmerno zahtevno, vendar malo bolj kot prejnja dva vzpona. Primerljivo recimo z zimskim vzponom na Stori. asi: Prvi dan do koe 45 ur. Drugi dan do prelaza 4 ure, od tam do Dma du Goter 23 ure, do vrha pa e dve uri, skupaj 79 ur vzpona. Z vrha do Vallota dobra ura, naprej do Aig. du Goter e 1 ura 302 uri, sestop do Tte Rousse 2 uri, od tam do eleznice e 2. To je 67 ur, vsega skupaj 1316. Sestop po poti vzpona do koe Gonella traja 56 ur, do doline pa e 34, torej vsega skupaj ta dan 1617 ur. Izhodie: Iz Courmayeurja se zapeljemo pod dolini Val Veny do Cantine della Visaille, 1659 m.
17

Lepotica Aiguille de Bionnassay, zahodni vazal Mont Blanca. TOMA JAKOFI

Prvi dan: Sledimo poti po moreni na ledenik Glacier du Miage, potem pa po njem vse do podnoja Aiguilles Grissesa priblino 2500 m visoko. Levo od najnijega skalovja spet stopimo na kopno stezo in po njej ter prek snei pridemo do koe Rifugio Gonella. Drugi dan: Kmalu po polnoi v popolni ledeniki opremi odrinemo po ledeniku Dme; sprva se drimo svoje leve, zahodne strani, potem gremo po njegovi sredini, v zgornjem delu pa spet po levem kraku in pridemo na sedlo Col des Aiguilles Grisses, 3809 m, do katerega potrebujemo kake 3 ure. Iskanje najboljih prehodov ez razpoke je lahko zamudno, e posebno e ni gazi ali e smo brez izkuenega vodnika. V megli pa je skoraj nemogoe najti pravo smer. e je splet razpok le preve zapleten, se je pametno lotiti razliice poti levo po grebenu Grisses, ki pa je zahtevneji (PD in mesta II) in vzpon na sedlo podalja za eno uro. Na tem grebenu najprej zlezemo ez prva dva stolpa, tretjega obidemo na zahodni strani, konno pa prekoraimo e vrh Calotte des Aiguilles Grisses, 3826 m, in se spustimo na sedlo. S sedla Col des Aiguilles Grisses nadaljujemo pot po grebenu proti severu, se izognemo skalam po levi in preseemo viino 4000 m na grebenu Bionassay malo nad Colom de Bionassay. Tam se obrnemo proti severovzhodu in se po lepem snenem grebenu vzpnemo do kupole Dma du Goter, 4304 m. Tam se pridruimo prvi opisani smeri in gremo po njej mimo bivaka Vallot na vrh. Sestop je najlae izvesti tako kot pri prvem opisanem vzponu do zobate eleznice; to seveda pomeni, da se bomo morali v dolini nekako znajti glede vrnitve na italijansko stran. e pa se vsekakor elite vrniti v izhodino dolino pe, ni druge, kot da sestopite po poti vzpona. V tem primeru bo verjetno smiselno e enkrat prespati v koi Gonella.
18

4. Preenje Mont Blanca

Preenje Mont Blanca je veliastna tura za vsakega alpinista, ki se uti sposobnega za sreanje z izzivom dolgega in napornega vzpona po ledenikem terenu z nekaj tehnino zahtevnimi mesti. Posamezne teave sicer ne presegajo ocene PD+, toda zaradi kombinacije vseh naravnih elementov na tem najvijem delu Alp je ta tura imenitna. Med preenjem se najprej vzpnemo na Mont Blanc du Tacul, potem na Mont Maudit in ele nato na Mont Blanc. Sestopimo naprej ez Dme du Gouter mimo koe Aiguille du Goter k zobati eleznici. Prespimo v koi Refuge Cosmiques, ki je edina izmed tu opisanih ko v zasebni lasti (preostale upravljajo planinska drutva). Zanimiva posebnost tega najtejega izmed opisanih pristopov je, da je edini, ki ga izvedemo v enem dnevu. Sestopa z Aiguille du Midi do sedla Col du Midi prejnji popoldan pa ne moremo teti za dnevno turo. Viina izhodia: 3842 m Viina koe: 3532 m Viinske razlike: do koe 310 m spusta, od koe do vrha Mont Blanc du Tacula 709 m, do Mont Maudita nekaj spusta in e kakih 300 m vzpona, nato priblino 150 m spusta in konno e 504 m vzpona. Skupaj kakih 1500 m vzpona, sestopa pa 2574 m. Zahtevnost: PD+, torej zgornja meja ocene zmerno zahtevno, primerljivo z zimskim vzponom na Triglav.
Preenje Mont Blanca zanemo z vzponom po sneenem poboju na Mont Blanc du Tacul (spredaj levo), nadaljujemo ez Mont Maudit (na sredini), za katerim se vidi le vrni del kopastega najvijega vrha Mont Blanca, konamo pa ez sneeni Dme du Goter na desni. Slikano z grebena Cosmiques pod Aig. du Midi. KLEMEN GRIAR

19

asi: Na Mont Blanc du Tacul 3 ure, od tam na Mont Maudit e 23, naprej do vrha e 3, skupaj 89 ur vzpona. Z vrha do Vallota dobra ura, naprej do Aig. du Goter e 1 ura 302 uri, sestop do Tte Roussa 2 uri, od tam do eleznice e 2. To je 67 ur, vsega skupaj 15-16. Izhodie: Iz Chamonixa se z inico odpeljemo na vrh Aiguille du Midi. Med mnoico turistov, ki se prerivajo do razgledne terase, poiemo izhod na vzhodni greben. Predor do izhoda se odcepi od predora, ki vodi do inice proti Pt. Helbronner. Zaetni del spusta z vrha Aiguilla du Midi je silno zoprn. Greben je ozek in zelo izpostavljen, visoko nad severno steno. Resnino si oddahnemo, ko pridemo na nekoliko iri in udobneji del; ta na sreo ni dale. Tam se ledeniko naveemo in sestopimo po snegu desno pod junimi stenami Aiguille du Midi proti prostranemu zgornjemu delu ledenikov nad veliastnim glavnim ledenikom Mer de Glace. Spustimo se do irokega sedla Col du Midi, na katerem stoji koa Refuge du Cosmiques. Vzpon: Sredi noi se v popolni ledeniki opremi odpravimo ez sedlo Col du Midi proti zasneenim pobojem Mont Blanc du Tacula. Drimo se bolj desne oz. sledimo po navadi dobro utrti gazi. Prestop ez krajno po je pogosto teaven in je treba poiskati najprimerneji kraj. Vasih se tam nabere tudi kolona akajoih alpinistov. Ko pa se prebijemo ez spodnje razpoke, nas aka vzpenjanje bolj ali manj naravnost navzgor mimo nekaj serakov vse do rame (Epaule) v severnem grebenu Mont Blanc du Tacula. Tam prestopimo na njegova zahodna poboja. e nam ni do obiska vrha Tacula, gremo lahko kar rahlo navzdol, preno pod Taculom, na prostrani Col du Maudit. Vendar je vsekakor vredno narediti ovinek in stopiti tudi na to lepo goro. (Tudi vzpon samo na Mont Blanc du Tacul je zelo lepa tura, ki jo je inica na Midi spremenila v prijeten enodnevni izlet!) Preimo planjavo Col du Maudit in se zagrizemo v strmino na jugozahodni strani. Vzpon na izrazito uravnavo v severnem grebenu Mont Maudita, ki se imenuje Col du Mont Maudit, je tehnino najzahtevneji del ture. Premagati moramo strmino od 40 do 50in zlesti ez nadleni krajni zevi. S te uravnave se lahko s preenjem proti jugozahodu izognemo vzponu na Mont Maudit, eprav je seveda vredno stopiti tudi na to lepo goro. Do vrha je namre le dobrih sto viinskih metrov vzpona po grebenu, na katerem teave ne presegajo prve stopnje. Sestop z Mont Maudita je laji kot vzpon. Brez tehninih teav se spustimo za 150 metrov na prostrano sedlo Brenva. Sledi e tehnino nezahteven, a na videz neskonen vzpon po sneni strmini do zaelenega najvijega cilja. Sestop (pravzaprav nadaljevanje preenja gore) je enak kot pri prvem opisanem vzponu.

20

Mont Blanc alpinistini paradi

Toma Jakofi Znan rek pravi, da mesto Chamonix in gore nad njim, posebno Mont Blanc, pomenijo zibelko in sredie evropskega in svetovnega alpinizma. Ne zaman; Mont Blanc ponuja alpinistu prav vse, kar gore lahko ponudijo izzivov lanemu loveku, razen najvijih nadstropij z viino nad 5000 metrov. Stene Mont Blanca, tako ledne kot skalne, krepko presegajo viino 1000 metrov in so najimenitneji alpinistini cilji, ki e stoletja pomenijo alpinistom preizkusni kamen s

21

celo paleto smeri, ki so, vsaka v svojem asu, premikale alpinistine meje. e hoemo opraviti hiter pregled najpomembnejih sten, grebenov in smeri v Mont Blancu, je najbolje, da ga obidemo v nasprotni smeri urinega kazalca, zaeni s smerjo prvopristopnikov.

Nad ledenikom Bossons

Goro sta prva osvojila Michel Paccard in Jacques Balmat avgusta leta 1786, in to po ledenem poboju skoraj naravnost z ledenika Bossons. Smer se zaradi tevilnih ledenikih razpok in nevarnih lednih odlomov ni obdrala tako kot pozneja Voie Normale (normalni pristop). Pozimi in spomladi, ko so tevilne razpoke prekrite z debelo sneno odejo, se smer prvopristopnikov uporablja skupaj z varianto, ki v gornjem delu zavije proti oblemu Dme du Gouterju in je primerna za vedno bolj priljubljeno turno smuanje. Normalna in hkrati najpogosteje uporabljana smer na vrh gore vodi nekoliko bolj desno, ez Aiguille in Dme de Gouter, 4304 m. Pod drugega, nekaken predvrh Mont Blanca, pripelje z zahoda udovit sneni greben ez Aiguille de Bionnassay, 4052 m, ki ga vodnike naveze kar precej obiskujejo.

Jugozahodna stran
Malo pred vrhom Dme du Gouterja pride iz Italije italijanska normalka mimo koe Gonella (opis glej zgoraj). Na desni je pozabljena jugozahodna stena Mont Blanca, po kateri zaradi odmaknjenosti zelo redko plezajo. Ve kot 1000 metrov visoka ledna stena ima skupaj z dolgim in zapletenim dostopom e skoraj himalajske razsenosti. Izhodie za plezanje v JZ-steni je bivak Quintino Sella (3396 m, dostop iz doline Val Veny, 7 ur). Steno na desni omejuje Broulliardski greben (III, AD, 1400 m), zelo mikavna, a zaradi dolgega dostopa, viine in odmaknjenosti zahtevna alpinistina tura, sicer s klasinim prizvokom. Razgledna smer se zane na sedlu Col Emile Rey in ez Mont Blanc du Courmayeur dosee glavni vrh. Izhodie za vzpon je eden najbolj odmaknjenih bivakov v Alpah, Eccles (3850 m). Dostop do njega vodi iz italijanske doline Val Veny mimo koe Monzino, 2590 m (2 uri 30 iz doline); je dolg in velikokrat nevaren, saj vodi po ledenikem svetu, izpostavljenem padajoemu kamenju. Za vzpon do bivaka potrebujemo vsega priblino 78 ur. Bivak stoji v osrju najbolj divjega predela v Alpah, tik pod Broulliardskimi stebri. Ti skalni stebri premorejo odline skalne smeri, med katerimi je najbolj znana Bonattijeva (VI, 700 m) v Centralnem stebru. Med stebri se pnejo strme ledne smeri, ki sodijo med najteje v pogorju. Veino jih je sredi osemdesetih preplezal nesporni vladar med raziskovalci Mont Blancovih sten Patrick Gabbarou. Zadnji desni steber se nadaljuje v greben Inominatte, ki je najlaji prehod
22

V centralnem stebru Freneya TOMA JAKOFI

v junem ostenju Mont Blanca in hkrati udovita klasina, a ravno tako zelo zahtevna smer s teavami do IV. stopnje.

Freneyski steber
Greben Inominatte razmejuje Broulliardske stebre od naslednje skalne trdnjave, mogonih Freneyskih stebrov. Ti pomenijo visoko olo alpinizma v vseh pogledih. Tudi dobesedno stena, pod katero pridemo ez majhne skalne ostrice Pic Eccles, 4017 m, in istoimenskega sedla se namre zane na viini priblino 4100 metrov. Najbolj slikovit, drzen in tudi zgodovinsko obarvan je Centralni Freneyski steber. Kateri ambiciozni alpinist ni bral knjige Walterja Bonattija Moje gore ali Gore za golega loveka avtorja Pierra Mezauda? Oba zelo ustveno opieta epski poizkus prvega vzpona na steber, ki se je tragino konal s smrtjo nekaj najboljih takratnih italijanskih in francoskih alpinistov. Uspeen vzpon so leta 1961, kmalu po tragini nesrei, opravili Anglei Bonington, Whillans, Clough in Duglosz. Tudi tu so med stebri mikavne, a zelo teavne ledne smeri, ki jih ima na vesti sloviti Gabbarou.

Peutereyski greben in Grand Pillier dAngle

Desno od stebrov pripelje iz doline najdalja smer v Evropi, sloviti Peutereyski greben. Smer se zane malo pod viino 2000 metrov in kona na vrhu Mont Blanca. Vmes prei vrhove Aiguilla Noire,
23

Peutereyski greben: Z leve Aig. Noire, stolpi Dames Anglaises, Aig Blanche, ez Mont Blanc pa se e vleejo megle. KLEMEN GRIAR

skalne stolpe Angleke dame (Dames Anglaises), Punta Gugliermina, Aiguilla Blanche, se spusti na sedlo Col du Peuterey, od tam povzpne na Grand Pillier dAngle, nato pa konno sledi strmi sneni rezi na vrh Mont Blanc du Courmayeurja in od tam e na glavni vrh. Severna stena Grand Pillier dAngla, 4284 m, oziroma Velikega vogalnega stebra Mont Blanca sodi med najpomembneje v Alpah. Najbolj plezane so lepe, do 900 metrov visoke ledne smeri kot so Cecchinel-Nomine, Boivin Valencant, Bonatti Zapelli in Dufour Frehel. Levo od ledi in ledenih trakov pa se pne velikanski skalni steber, po katerem je gora dobila ime. Tam so najteje skalne smeri v gori. Prvi se je te stene lotil kdo drug kot Walter Bonatti. Z Andreo Oggionijem sta preplezala smer po izraziti razlembi, ki diagonalno preree vso steno. Morala so priti osemdeseta leta, da je priel na vrsto tudi 400 metrov visoki, navpini in previsni obelisk sredi stene. Patrick Gabbarou in Francois Marsigny sta v petih dneh preplezala smer Divine Providence (VII, A3, 900 m). Ime Boja previdnost je dobila po srenem pripetljaju, ko je med prvenstvenim vzponom prvi plezalec padel in izpulil prav vsa varovala razen enega stojinega metulja, na katerem je obvisela celotna naveza. Smer je bila nemudoma razglaena za najtejo v Alpah. Kljub asovni oddaljenosti lahko reem, da e vedno sodi med najteje smeri. Takoj je postala tudi izziv za prosto plezajoe alpiniste. V zgodnjih ponovitvah na zaetku devetdesetih let je avantgardi francoskega alpinizma uspelo prosto preplezati posamezne razteaje, a prosti vzpon v celoti sta ele leta 2003 opravila vicarska gorska vodnika Burdet in Zambetti.
24

Brenva in vzhodna stran

Stena Grand Pillier dAngla se nadaljuje v najvijo steno alpskega oaka, 1300 metrov visoko Brenvo. Ta za dananja merila ni strma in ponuja predvsem ledne in kombinirane smeri s teavami, ki dandanes ne segajo v ekstremni alpinizem. e vedno pa je za vzpone potrebno veliko alpinistinega znanja, obutka ter preudarnosti. Najbolj znane smeri, kot so Hruka, Major in Sentinel Rouge, imajo tudi velik zgodovinski pomen, saj so pomenile preizkusni kamen moni alpinistini generaciji estdesetih let. ez Rebra Brenve se stena prelevi v juno steno Mont Maudita. Obiskana je predvsem pozimi, ko tevilni ledeni lebovi ponujajo do 700 metrov visoke ledne smeri srednjih teav. Kona se s Kufnerjevim grebenom, po katerem vodi naslednja precej oblegana in lepa klasina smer. Greben omejuje Mauditov bazen, na katerem se zaenja raj novodobnega plezanja v granitnih stenah Mont Blanca. V zaetku osemdesetih letih je vicar Michel Piola v gladkih ploah, v katerih mu ni uspelo urediti varovanja s klasinimi varovali, zavrtal nekaj svedrovcev in s tem odprl povsem novo poglavje plezanja v pogorju. Kot gobe po deju so zaele nastajati vse teje smeri po navpinih rdee rjavih stenah. Veino jih je preplezal prav Piola s tovarii. S svedrovci pa sten ni posiljeval, uporabljal jih je le tam, kjer je bilo nujno. Raj za skalno plezanje je nael prav na vzhodni strani Mont Blanca, v granitnih iglah na Grand Capucinu in drugih satelitih Mont Blanc du Tacula. Obmoje je zdaj med najbolj obiskanimi v gorah nad Chamonixom in Courmayeurjem, tako poleti, ko vabijo omenjene skalne smeri, kot pozimi in spomladi, ko se v vzhodni steni Tacula naredijo lepe ledne smeri. Vse skupaj je vzrok za vasih kar preveliko gneo, ki lahko mono pokvari doivetje. Poboja Mont

Brenva, vzhodno poboje Mont Blanca KLEMEN GRIAR 25

Blanc du Tacula, po katerih vodi normalni pristop na Tacul in naprej na vrh Mont Blanca, so danes druga najbolj obljudena smer na goro. Z njo lahko tudi konamo plezalsko potovanje okoli Mont Blanca. Morda se lahko ozremo le e po dejavnostih slovenskih alpinistov na tej pomembni gori.

Slovenci v smereh Mont Blanca

Prve zelo opaene vzpone so slovenski alpinisti v stenah Mont Blanca opravili v estdesetih letih. Uspeno odpravico so imeli leta 1969 lani plezalske skupine, imenovane Peronospora: Marjan Manfreda - Marjon, Boro Krivic, Stane Belak - rauf in Mitja Koir. Najprej so preplezali smeri Hruka in Sentinel Rouge, potem pa so se lotili Freneyskih stebrov. Marjon in Koir sta preplezala Centralni Freneyski steber (VI, A2, 700 m), rauf in Krvic pa sta prva ponovila Harlinovo smer (VI, A2, 500 m) v Skritem stebru. Zanimivo je, da nato v Freneyih ni bilo ve slovenskih alpinistov vse do leta 1997, ko je Marko Prezelj s Therryem Scmitterjem preplezal ledno smer Feneysie Pascale (V, 6, 700 m). Centralni steber sta 36 let za Marjonom in Borom ponovili e dve navezi; Toma Jakofi, Tina Di Batista in Miha Vali ter Rok Blagus in Samo Krmelj leta 2005. Tudi v Broulliardskih stebrih ni bilo veliko slovenskega prometa. Leta 1987 je teavno Diretissimo (7a, A2, 400 m) v Centralnem Broulliardu pozimi ponovil Tomo esen sam, sosednjo klasino Bonattijevo pa sta nekaj let zatem preplezala Nio Kregar in Primo tular.
Na Brouillardskem grebenu TOMA JAKOFI

26

Morda e kdo. O tem, kako in Milan Valant in Sreo Travnik kaj je s Peutereyskim grebepred bivakom Craveri v Peutereyskem grebenu nom, nisem mogel najti toleta 1962. nih podatkov. Znano je, da so tam leta 1962 plezali gorenjski alpinisti Milan Valant, Toma Aman, Franci Ekar (sedanji predsednik PZS!) in Sreo Tratnik ter Ale in Vlasta Kunaver, zadnjih dvajset let pa nihe izmed naih alpinistov. V Brenvi je bilo veliko vzponov v osemdesetih letih, med drugimi je Pavle Kozjek pozimi sam ponovil smer Major (V, 2, 1300 m). Ledne smeri v Grand Pillier dAnglu vsake toliko preplezajo e danes, vse pogosteje pa tudi sloviti Divine Providence. Prva izmed Slovencev sta ga leta 2002 ponovila Silvo Karo in Toma Jakofi, naslednja pa leta 2003 Marko Luki in Andrej Grmovek, in sicer prosto (7c) s tem sta opravila ele drugi prosti vzpon. Slovenski alpinisti pa se redno pojavljajo v obmoju Mont Blanc du Tacula z udobno dostopnimi stenami, ki so idealno prizorie za prve plezalske korake v pogorju, tako v lednem kot v skalnem plezanju. To in pa vsakoletne mnoice gornikov na normalnih pristopih je bolj ali manj vse, kar zadeva Slovence na Mont Blancu. Preprian sem, da marsikatera smer, tudi med klasinimi, manj teavnimi, e ni obutila slovenskega gojzarja, kaj ele na primer zgoraj omenjena zakotna jugozahodna stena Mont Blanca. Izzivov in prostora za alpinistino raziskovanje je torej e vedno ve kot dovolj.
Aiguille du Midi je najbolj obiskan vrh nad Chamonixom. Seveda zaradi inice, ki pripelje na njen vrh. TOMA MAROLT

Toma Aman, Franci Ekar,

27

28 Jutranji arki na strehi Alp - pogled z Les Droites MARKO PREZELJ