NEKROPOLA

BESeDA

BESeDA

E L E K T R O N S K A

K N J I G A

Boris Pahor

Nekropola

NEKROPOLA

BESeDA

BESeDA

Boris Pahor NEKROPOLA To izdajo pripravil Franko Luin

franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-504-0
beseda@omnibus.se www.omnibus.se/beseda
2

NEKROPOLA

BESeDA

Manom vseh tistih, ki se niso vrnili

NEKROPOLA

BESeDA

Mrzel pepel lei nad sencami Sreko Kosovel Ko pa bodo ljudstva spoznala, kdo ste bili, bodo od alosti in pekoe vesti grizla zemljo. Moila jo bodo s svojimi solzami in vam postavljala templje. Vercors

edeljski popoldan je in asfaltirani trak, ki se vzpenja gladek in ovinkast zmeraj vie v planine, ni tako samoten, kakor bi mi bilo prav. Avtomobili me prehitevajo, drugi se vraajo v Schirmek, v dolino, tak da mi turistini promet trga in banalizira priakovano zbranost. Saj vem, tudi jaz sem s svojim vozilom del motorizirane procesije, a predstavljam si, da bi, e bi bil sam, zavoljo nekdanje spojenosti s tem ozrajem, moja priujonost zdaj ne spreminjala sanjske podobe, ki skozi ves povojni as nedotaknjena poiva v senci moje zavesti. Razumem, nekaken nerazloen upor se prebuja v meni, upor proti temu, da je zdaj odprt in razgaljen ta planinski kraj, ki je sestavni del naega notranjega sveta; temu odporu pa je hkrati primean obutek ljubosumja, ker ne sam, da se tuje oi sprehajajo po okolju, ki je bilo pria nae anonimne ujetosti, ampak turistovski pogledi (in tega se nezgreljivo zavedam) ne bodo nikdar mogli prodreti v prepad zavrenosti, s ka-

NEKROPOLA

BESeDA

tero je bila kaznovana naa vera v lovekov ponos in v prostost njegovega osebnega odloanja. A obenem, glej, od nekod se nepoklicano in rahlo vsiljivo tihotapi skromno zadoenje, da vogeka planina ni ve skrito podroje odmaknjene, same v sebi izgorevajoe pogube, ampak so vanj usmerjeni koraki tevilne mnoice, ki je, eprav domiljijsko nezrela, po svoji srni nagnjenosti vendar pripravljena na to, da zasluti nedojemljivo enkratnost usode svojih izgubljenih sinov. Gotovo, to vzpenjanje na odrono poboje gorskega sveta spominja na romarsko vnemo po strmih obronkih bojepotnih gor. A vendar ni to romanje v niemer sorodno s aenjem, ki se je proti njemu tak vneto bojeval gospod Primo, ko je elel, naj se slovenski lovek dokoplje do notranjega prebujenja, namesto da se razdaja in razmrvlja v zunanji mnoini obrednosti. Tukaj se ljudje iz vseh evropskih deel zbirajo na visokogorskih terasah, kjer je loveko zlo zmagovalo nad loveko boleino in skoraj vtisnilo poginu peat venosti. Sodobnih romarjev ni priklicala udena sublimacija njihovih elja, ampak prihajajo sm, da bi stopili na resnino sveta tla in se poklonili pepelu lovekih sobitij, ki s svojo nemo priujonostjo postavljajo v ljudsko zavest nepremakljivi mejnik loveke zgodovine.

NEKROPOLA

BESeDA

Na tesnih ovinkih najbr ne pomislim na guganje tovornjaka, ko je vozil iz tedanjega Markircha zaboj z naim prvim rajnkim, jaz pa nisem vedel, da sedim na tak alostni skrinji; pa bi mi ledena sapa, ki je prihajala od snega, verjetno omrtviila sleherno misel, ki bi se priplazila v zavest. Ne, razlono ne mislim na nobeno izmed podob, ki v meni zamotane in zgrbljene trajajo kakor suh grozd, na katerem so jagode ovenele in oplesnele. Gledam plast gladkega asfalta pred itnim steklom svojega vozila in bi raji imel pred sabo staro razrito in kotanjasto cesto, ki bi me peljala v bolj pristno ozraje preteklosti; hkrati pa se seveda pojavlja tudi razvajenost in sebinost modernega voznika, ki se je navadil na ugodje mehkega brzenja. Obenem skuam najti na slovenskih tleh planinsko pot, ki bi z njo lahko primerjal to vijugasto cesto od Schirmecka do Struthofa. Saj, prikazale so se mi e serpentine pod Vriem; a tam se razgled odpira na izreden amfiteater skalnatih vrhov, ki jih tukaj ni. Cesta iz Kobarida v Drenico? Ta bi skoraj lahko bila. Pa spet ne docela, zakaj tukaj ni Krna s svojimi slepeimi ermi. Mogoe je ta vogeka pot e najbolj sorodna ovinkasti poti, ki se iz Kobarida vzdiguje na Vrsno. Tam se prav tak gozd zdaj pa zdaj umakne ob strani, ni predale, predvsem pa ni nikjer skal, ampak se povsod svet preliva iz poraslih gozdnatih oblin v vzvalovane travnate vloke, ki jih na spodnjem koncu spet
6

NEKROPOLA

BESeDA

zadruje temna gozdnata gmota. Sam tega ne vem ve, e so tudi po poboju pod Vrsnim smreke kakor tukaj. Najbr niso. Cesta se e vije v hrib, a zdaj jo tu pa tam spremlja belina razsekanega skalovja kakor povsod, kjer je loveko orodje ranilo zeleno rto zemljinih bokov in se zagrizlo v njeno zgoeno skrito mo. Na levi se zdaj odcepi irok in dolg pas zemljia, ki pelje k vhodu. Neko bo najbr tukaj drevored, vsekakor pa je zdaj prostor ves zadelan z avtobusi in osebnimi vozili, ki so se razvrstili po dolgem in poez, da se ne morem ubraniti misli na parkirni prostor pred Postojnsko jamo. In z vsemi momi se upiram sekvenci podob s postaranimi vicarskimi in avstrijskimi turisti in sivolasimi turistkami. Zvesto drijo v roki pas staromodne torbice in obraajo glave za vodnikovim glasom kakor cibe, ki se ob svarilnem kriku prebudijo iz drobnjakarske, pritlikave zaposlenosti in hitro vzdignejo svoj rdei periskop. Najbolj iskreno in najbolj poteno bi bilo, ko bi se odpeljal in se vrnil jutri zjutraj, ko bo ozraje delovnega dne bolj milostno varovalo odmaknjenost stopniastih patnov. A za jutrinji dan se mi napovedujejo nove pokrajine, tak da stopam proti vhodu z zavestjo avtomatine in zato neplodne vezanosti na popotni nart, namesto da bi se vnaprej predal kraju ali pa se iz
7

NEKROPOLA

BESeDA

njega izloil. A kakor zmeraj tudi tokrat ob potrebi po hitrem in nemirnem popotovanju hkrati spet utim prisrni dih domotoja po mirni, neomejeni zbranosti, ki bi v nji lovek nael pristno razmerje do zemlje in morja, do mestnih ulic in njihovih hi in prav tako do obrazov in oseb, ki mu jih priblia ivljenje; a hitrost in naglica ga mrzlino poganjata naprej, da njegove oi nabirajo sam povrinske vtise, ki se razletavajo kakor pena ob premcu drveega motornega olna. Saj, in nazadnje se lovek tolai, da je bogat e zavoljo tega, ker uti domotoje po tihem trajanju, kakor da je dandanes e zavest o svoji okrnjenosti e sama po sebi dragocenost. A saj najbr tudi je. Pa je verjetno zmeraj bila, sam za manje tevilo ljudi. Dandananji smo pravzaprav siromani zavoljo prevelike mnoice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo ebele; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj e upamo, da bomo neko imeli toliko asa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj. Bedasto je, a zdi se mi, da me turisti, ki se vraajo k svojim vozilom, opazujejo, kakor da se je naenkrat poveznil na moje rame zebrasti jopi in da moje lesene cokle tarejo kamenke na poti. Saj, nenadzorovan utrinek, ki
8

NEKROPOLA

BESeDA

v loveku pomea preteklost s sedanjostjo; vendar je tudi res, da se v nekaterih trenutkih v loveku spoenja neviden, a moen fluid, ki ga drugi obutijo kot bliino njim nevsakdanjega, izrednega ozraja, in se zdrznejo kakor oln ob nenadnem valu. Zato je na meni morebiti zares nekaj mene iz davnih dni; in pri tej misli skuam hoditi zbrano sam zase, eprav me moti, da so moje sandale tak lahke in je zato moj korak dosti bolj proen, kakor bi bil, ko bi bilo moje obuvalo spet platneno in bi e imelo podplate iz debelega lesa. Lesena vrata so prepredena z bodeo ico in zaprta kakor takrat; vse je nedotaknjeno, sam strae ni v lesenih stolpih. In tudi poakati je treba pred vrati; razloek je sam v tem, da se zdaj iz lesene kolibe prikae uvaj, ki odklepa vrata in spusti skupine v strogo doloenih presledkih v brezduno viavsko stajo. Zavoljo tega reda je na taborikih terasah zbranost, julijsko sonce pa vztrajno nadzoruje tiino in sam nekje nizko spodaj se kdaj utrne odmev vodnikovih besed kakor hitro pretrgan glas od mrtvih vstalega pridigarja. Da, uvaj me je spoznal in me presenetil, ker nisem nnislil, da se bo spomnil mojega predlanskega obiska. a va? je vpraal. In to je zadostovalo, da je ustvaril tovariko razpoloenje, ki je na mah odpravilo sleherno zvezo s turistinim vrveem. rnolas je in nelep. Nizek
9

NEKROPOLA

BESeDA

in ilav in giben je; e bi imel e svetilko in elado, bi bil pravi rudar. Zelo pa je odrezav in vse kae, da je tudi samovoljen; videti je, da ob meni, nekdanjem taboriniku, uti uporno zadrego, ker si slui kruh z razkazovanjem kraja naega umiranja. Tak je v njegovem hitrem dovoljenju, da lahko stopim sam v obmoje bodee ice, poleg tovarike naklonjenosti tudi drobec elje, da bi se me imprej reil. Prav gotovo. In mu ni ne zamerim, ker tudi zase vem, da ne bi nikakor mogel govoriti skupini obiskovalcev, ko bi me poslual kdo, ki je bil z mano v krematorijskem svetu. Sleherno besedo bi mi nadzoroval strah, da ne bi zdrknil v plehkost. Pa sploh, tudi o smrti kakor o ljubezni se lovek lahko pogovarja sam sam s sabo ali pa e z ljubljenim bitjem, s katerim se je zlil v eno. Niti smrt niti ljubezen ne preneseta pri. In ko govori kot vodnik molei skupini, se v resnici na glas pogovarja s svojimi spomini, njegov samogovor je sam sproanje notranjih podob, in ni gotovo, da je po teh tevilnih razkrivanjih zadoen in nekoliko pomirjen. Skoraj bi rekel, da je po nizu taknih prievanj v sebi bolj razklan in nemiren, vsekakor pa osiromaen. Zato sem mu hvaleen, da grem sam po neslinem svetu; in to zadovoljstvo je kakor zadoenje ob zavesti prednosti, posebnega privilegija, ki upoteva mojo pripadnost kasti zavrencev, obenem pa je loenost tudi nadaljevanje nekdanje loenosti in nekdanjega molka.
10

NEKROPOLA

BESeDA

Zakaj kljub mnoici in rednikemu ivljenju se je vsak sooeval sam s svojo notranjo samoto in brezglasnim mrakom. Tak da zdaj ne znam izmeriti prave razdalje med sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preve domae in blizke, namesto da bi util, kak visi nad njimi pridih nia. Preproste so, kakor so bile preproste suhe roke, ki so nosile in uvrale kamne, iz katerih so sestavljene. A neko so se mi zdele bolj strme; in pri tem mislim na odraslega loveka, ki se povrne v kraj svojega otrotva in se zaudi, kak majhna je v resnici stavba iz njegove detinske domiljije. Saj je kot otrok meril viino zidu s postavo drobnega palka. Mi se po teh stopnicah seveda nismo spuali in vzpenjali v svojih nezrelih letih, vendar je bila naa ranljivost dosti veja kot ranljivost otroka ali dojenka, ker nam ni mogla pomagati e nerazvita misel. Znali smo se vsak s svojo nagoto v uveli koi lane ivali, ki izgoreva v svoji onemogli ujetosti in vsak dan sproti nagonsko izraunava oddaljenost pei od sesuenega koa svojih prsi in svojih preklastih udov. Gotovo, zdaj se loveku v mimi asociaciji lahko utrne misel na Collodijevega lesenega fantia, ker menda je bilo tudi Pinocchiu usojeno, da ga je oplazil plamen, a mu je njegov dobrosrni stvarnik nadomestil pokodovani del, medtem ko ni pri naem seiganju nihe mislil na nadomestne dele. Kajpada je Pinocchieva podoba nekak nepridiprav, ki nima tukaj domovin11

NEKROPOLA

BESeDA

ske pravice, vendar je spet tudi res, da bomo morali prej ali slej dobiti sodobnega Collodija, ki bo otrokom povedal zgodbo nae preteklosti. Vpraanje pa je, kdo se bo upal pribliati otrokemu srcu tako, da ga hudobija ne bo ranila, a da bo hkrati obvarovano pred skunjavami prihodnosti. No, a na teh stopniih, ki se ob vsaki terasi prelamljajo kakor kamnita kolena, smo se v resnici vraali v svet razumske omejenosti; to je bilo takrat, ko se je zavoljo pomanjkanja soka v citoplazmi naih celic moganska snov v koenem loncu suila kakor elatina meduze na prodnih kamnih. Tedaj so se stopnice vzpenjale pred nami, kakor se vzdigujejo stopnice v zvoniku; in tako patnov ni hotelo biti konca, mi pa smo na vrh navpinega stolpa lezli clo venost tudi zato, ker so bila naa stopla kljub paliastim nogam zavoljo edema mesnati beli oki. Zavedel sem se, da je zdaj as moj zarotnik, zato sem se ustavil in opazujem visoko travo onkraj inate ograje. Skuam se prenesti k poolteli podobi krake gmajne, po kateri sem e pred dnevi hodil; a ta revna in dolga senena griva je v primeri s krako bedasta v svojem topem trajanju. Nedolna je, vem, a kljub temu je njeno vztrajanje v nemi rasti nesmiselno; bila je tukaj pred tistim, bila je tukaj ves as, ko je tisto trajalo, zdaj je prav tako e tukaj. In ta trenutek je zavoljo njene preperele in
12

NEKROPOLA

BESeDA

rumenosive nebogljenosti bedast obstoj sleherne trave in vseh trav na svetu. Nikakrne resnine bliine ne ponujajo Zemljina bitja loveku, gluha so ob njem, ujeta v svojo bilnato rast, e pa se jim na vrhu stebelc vnamejo cvetne ae, s pisanostjo svojih ivih barv sam mimikrijsko prikrivajo svojo slepoto. Med te misli pa se mi obenem vtihotaplja obutek, da sem potolaen, ker sem sam in je skupina z vodnikom dale onkraj teras, vhod pa visoko zgoraj, tak da je e popolnoma zakrit. Saj dobro vem, da s to ljubosumno zahtevo po samoti reujem sam svojo spominsko enovitost, vendar se hkrati ne morem ubraniti trpkega spoznanja, da mnoica s svojim enakomernim, poasnim premikanjem, al, vekrat, eprav v drugani dimenziji, nadaljuje amorfno denje breztevilnih orumenelih travnatih bilk. Pravkar sem videl, kak se po stopniu pred mano spua Tola in godrnja, ker koeni rajnki polz po platnenem lebu nosilnice in ga z obrito lobanjo suva v ledja. Meni pa je bilo takrat prav, da se me rajnki ne dotika, in s teavo sem se prestopal in vzdigoval roaja, da me ne bi udarjala po kolenih. Saj, vsakokrat, ko je bilo treba golo mumificirano telo preloiti s slamnjae na grobo in pegasto platno nosilnice, sem to naredil preprosto in naravno; vendar nisem maral, da bi se me pokojnik, ko sva ga nosila navzdol po bregu, sam doti13

NEKROPOLA

BESeDA

kal. To se pravi, da se ive celice ne branijo mrtvih celic, e je dotik zavesten, e izhaja iz njihove dejavnosti, iz sredobenega ivljenjskega nagiba; ne prenesejo pa posegov od zunaj, samogibnega vsiljevanja mrtvega tkiva v ivo in prono celino snov. A to ni menda nikakrno izrazito taborino izkustvo; v vsakdanjem ivljenju najbr velja isto. Spraujem pa se, kakne podobe si bodo priarali obiskovalci, ki se zgrinjajo okoli vodnika; sam velike poveave fotografij, ki bi visele v notranjosti barak, bi morebiti z mnoico obritih krogel, trleih linic in kljuavnicam podobnih eljusti mogle zbuditi na domiljijskem ekranu obiskovalca priblino podobo takratne resninosti. A kaj, nobeni panoji ne bodo mogli nikoli podati razpoloenja loveka, kateremu se zdi, da je njegov sosed dobil v elezni skodeli za pol prsta ve rumene tekoine. Seveda, lahko bi kdo upodobil oi in jim dal posebno srepost, ki jo ustvarja lakota; vendar ne bi mogel oiviti nemira ustne votline ne samovoljnih teenj poiralnika. Kako neki naj potem slika prikae poslednje odtenke nevidnega notranjega boja, v katerem so privzgojeni napotki omike e zdavnaj podlegli neomejenemu trinotvu elodnega epitelija. Ne, saj ne vem, katera sluznica prevladuje, mogoe ima tkivo poiralnika poglavitno vlogo; vem pa, da mi kua uko, ki ga imam drugae rad, postane zoprn, ko se v njegovem relu zanejo nabirati sline in jih nemirno poira, med14

NEKROPOLA

BESeDA

tem ko prav tak neuakano prestavlja prednji taci. Tedaj mu gledam v oi in si pravim, da mi je nekje soroden, eprav sedi na zadnjih nogah, jaz pa na najnovejem izdelku krake tovarne pohitva. Vsekakor bi mogel sam celuloid filmske kamere ujeti prerivanje rtastih uniform v tesnem panju zjutraj, ko se spuajo s trinadstropnih pogradov in se gnetejo v waschraumu, da bi zasegli par cokel s celim platnom, tak da bi se jim obuvalo ne snemalo na snegu, v blatu ali sredi lu. Sam film bi lahko ujel trdo roko, ki potisne, kakor zahteva pravilo o utrjevanju, pod curek balinasto glavo suhca, kateremu bodo, ko bo ukazovalna roka e bolj odlono upognila njegovo hrbtenico, krtnili loki reber kakor sesueni kovek iz ibja. Zunaj pa sta medtem jutranji mrak in hlad, da so izhodna vrata ozka odprtina rnega brezna, v katero se bo treba vsak as pognati. In opoldansko mnogoglavo gmoto, ki zavoljo postoterjenega nagona gomazi in se premika in oddaja v ozraje med lesenimi stenami drgetajoo energijo, ki jo sproa prav priakovanje zajemalke vodenega, a toplega vira energije. In trenutek, ko so obrite glave vse sklonjene nad lesenimi licami. Prav tak zebrasto mravljie, ki se zveer odpravlja spat, a mora prej zviti v culo svojo raevino, preden lahko stee v ledenico s slamnjaami; e poprej pa bo vsakdo stopil na stolek, da mu bo tisti, ki dri v levici zamreeno arnico, pregledal korak.
15

NEKROPOLA

BESeDA

Dlak tako in tako ni, ker jih je e odpravila briveva britev, a na konico porajajoe se nove dlake se je mogoe vendar nabodla uja gnida. Tak je obsvetljen penis kakor izpostavljen novemu eenju sredi gomazeih teles, ki jim srajca sega do popka, medtem ko glave brez las kdove zakaj spominjajo na bebce. Pa ne, ni ni v klavrnem obsvetljevanju koraka tistega spotovanja, ki je v Pompejih vklesalo znak rodovitnosti nad hine duri; gre sam za obred, s katerim oblastniki skuajo ograditi svoj strah pred umi in pred tifusom. Zavoljo tega je svetloba presenetila v gnezdu vrabca, ki je poginil od lakote, preden se je operil, zdaj pa se mrtvo premika v gibih roke, ki izvruje preiskovaleva povelja. Res, sam filmska kamera bi lahko verno posnela takne sekvence, se ustavila na dolgem kablu, la vzdol njega do arnice in do suhega koraka, obenem pa ujela obrite glave dvonocev, ki se prerivajo, da bi lahko hitro stekli poivat v hladno grobnico. A mogoe je bolje, da ni bilo takega filmskega oesa, zakaj kdo v, kak bi dananji lovek gledal krdelo napol nagih bitij, ki zapovrstjo stopajo na podstavek, medtem ko drugi splaeno strmijo, ker ne verujejo, da je osvetljeni, ogoleli in uveli pti res zaetnik vseh tevilnih primerkov dvonoge pasme. Skoraj bolje, da takega filma ni, ker danes bi se suha bitja z golimi koraki komu lahko zazdela kakor trop dresiranih psov, ki jih je gospodar z lakoto izuril, da si, stoje na
16

NEKROPOLA

BESeDA

zadnjih nogah na stolku, eden drugemu ovohavajo korak. Vendar je bila gosta zmes e dosti bolj utesnjena in premeana v dobi, ko je bila v blokih karantena zavoljo tifusa, ki ni bil ve oddaljeno strailo, ampak vsakdanja resninost. Tedaj ni bilo ne jutranjega ne opoldanskega ne veernega zbiranja zaradi apela, ni bilo dolgega jutranjega stanja, ko so postrojene vrste z drugih patnov e odle v kamnolom; brezposelnost je zdaj ostajala cel brez tistih premikov, ki so sredi usihanja dajali vtis nekega izmeninega valovanja. Ker res je bilo doloeno prihajanje in odhajanje sam leno premikanje mrtvega morja, a s svojim ritminim gibanjem je prinaalo medlo zavest smotrne zaposlenosti. Ujetost v asu karantene pa je ostala brez zadnjega privida nartne usmerjenosti. Tudi bodea ica in elektrini tok v nji sta se takrat umaknila v daljavo, baraka pa je bila leseno prebivalie gobavcev na otoku, od katerega je na tihem in za zmeraj vzela slovo poslednja loveka ladja. Saj, in kakor je stvar videti groteskna, je vendar res, da gre mojemu levemu mezincu zasluga za to, da zdaj lahko podoivljam tisto preteklost. Ko je malo pred zaetkom karantene no belgijskega kirurga Bogaertsa naredil trojni zarez v mojo dlan, da bi razgnal gnojno arie, je zvodenela kri, ki se je prikazala, dajala zelo klavrno sprievalo o preostali odpornosti organizma, v katerem se je pretakala; a e se zavoljo tega rana ni ho17

NEKROPOLA

BESeDA

tela celiti, kar je bilo seveda slabo znamenje, me je beli omot le reeval pred pazljivimi omi, ki so iskale za delo sposobne tevilke. Zavoljo tega nisem odvrgel papirnatih obvez niti takrat, ko bi jih lahko, ampak sem zael paziti nanje kakor na vrednost, ki je toliko bolj dragocena, kolikor bolj je rahla in izpostavljena unienju. Pestoval sem dojenka, ki je od zaetka imel v mojem naroju belo in precej okroglo glavo, poasi pa se mu je ta zmanjala in osivela, dokler ni nazadnje imela obliko zapraene in skorjaste pesti. A tudi takna je bila e zmeraj izreden talisman, ki je zvesto odbijal nenaklonjene poglede. Teko da je kdo tako skrbno in tako dolgo varoval pred razpadom ovoj iz krep papirja, teko da je kdo tako negoval njegovo tkivo, ki je bilo ranljivo kot pena in vsak dan bolj preslegasto. Saj, a karantena, ki nas je za nekaj asa reila strahu pred transportom, me ni odvezovala skrbi za povito glavico, ki jo je medtem po svoje ovil in branil sivkasti lepljivi it umazanije; zakaj po koncu zapornega roka se bo odbiranje za delo nadaljevalo. In tifus? Gotovo, nevarnost je bila za petami, a ne vem, e je kdo zares pomislil nanj kot na sovranika, ki mu stree po ivljenju. Tudi tam je loveka spremljalo podzavestno upanje, da bo bolezen la mimo njega, ne da bi ga oplazila. Zakaj, dokler se nas ni dotaknila, je bila bolezen e zmeraj nekaj, kar je bilo nevidno in neotipljivo, medtem ko je bil vsakdo izmed nas e videl,
18

NEKROPOLA

BESeDA

kakni so konvoji tistih, ki so se vraali z delovnih komand. Njihove noge so bile zavite v kose papirnatih vre za cement in povezane z ico; ko so jih bolniarji odmotali, so zazevale izpod njih gnile rane, dolge in na obeh koncih oiljene, na sredi pa iroke, da so bile podobne orumenelim palmovim listom. Veina ni mogla sama s tovornjakov, ko so jih poloili na tla, so epeli ali leali, dokler ni kdo zavlekel njihovih skeletov pod prho; za tiste, ki niso dihali ve, pa so bile meter dolge klee, ki so se sklenile ob olti koi vratu. (Da, vsekakor ne bi bilo napak, e bi se kdo lotil tudije o psiholoki podobi loveka, ki si je zamislil klee, s katerimi lahko povlee okostnjaka na kup in ga potem odvlee k eleznemu dvigalu pod pejo.) No, vsakdo je bil videl takne povrnjence; zato je bila karantena zaasni varovalni pas pred monostjo, da bi postali njim enaki. In tisti dan je priel doktor Jean prevezovat v na blok vse, ki smo potrebovali novo obvezo. Seveda se je Jean ob moji dlani nasmehnil, a vseeno jo je povil z novim trakom papirja in mi tako omogoil, da se e naprej igram skrivalnice s svojo usodo. Vendar bi se bilo najino sreanje s tem konalo, e bi bil Jean sam natanen zdravnik in ne tudi tovariko prisren sojetnik; obenem pa mi je pomagala, da sem se vzdignil iz anonimnosti, tudi slovenska sposobnost za vivetje v duha tujega jezika. In ne vem, e je ta naa sposobnost znamenje psiholokega bogast19

NEKROPOLA

BESeDA

va, znamenje notranje razgibanosti in kalejdoskopske mnogostranosti naega duha ali sam zmonost udovite elastinosti, s katero smo se skozi stoletja obogatili zavoljo nenehnega upogibanja in prilagajanja. Vsekakor smo v tem podobni Judom in Ciganom, podobno kakor tidve plemeni se tudi nae skozi vso zgodovino upira asimilaciji. Zato je naravno, da je bil Jean razigran, eprav so naju gnee suvale in je notranjost barake zares spominjala na notranjost potujoega ciganskega voza. Ni mu lo v raun, kak da nisem Italijan, ko pa imam tisto zaetnico v rdeem trikotniku. Kljub prerivanju me je obvezoval in me poslual, ko sem mu razlagal o koncu prve svetovne vojske, o londonskem paktu, o primorski zemlji. To se pravi, da dom govorite po svoje, je rekel. Da, po slovensko. To pomeni, je spet rekel, da razume eha, Poljaka in Rusa? In eprav ga je nekdo sunil od zadaj, je Jean mirno obvezoval dalje. Tedaj sem se nasmehnil, kakor da je Jean odkril nekaj, esar se do tistega trenutka nisem zavedel. Zakaj kje je e bil as, ko sem se od istrskih hrvakih fantov uil njihovega pojoega jezika; tudi afriki pesek je bil e zdavnaj zatonil in tudi dve leti tolmaenja pri ujetih jugoslovanskih astnikih ob Gardskem jezeru sta se bili e izbrisali; nikoli pa mi ni prilo na misel, da bi mi vse to lahko pomagalo v dvoboju s smrtjo. Jean je bil (tedaj nisem e vedel za njegovo ime) nekako praznino razpoloen, tudi
20

NEKROPOLA

BESeDA

moje francoine je bil vesel in poasi je sukal obvezo, da je lahko zvedel, kak sem v Padovi opravil dva izpita iz francoskega slovstva, najpoprej iz Baudelairovih Fleurs du mal, potlej pa e naslednje leto o njegovih Pomes en prose. Da, in medtem sva bila zagozdena v gosto zebrasto zmes, da je bilo vse podobno hitremu spovedovanju ali odsekanemu narekovanju oporoke, ko je treba izrabiti sleherni trenutek, preden usta za zmeraj ne umolknejo. Jeana pa je na koncu zanimala e moja nemina. Leif, norveki zdravnik in ef revierja, barak z bolniki, da namre obvlada poleg angleine sam e nemino. V nemini mora biti seveda napisano vse, kar je uradno, vse, kar se tie bolnikov, bolezni in smrti. Kaj bi znal pisati po nemko? je vpraal Jean in ele takrat se mi je posvetilo, da je Jean preel od prijateljskega zanimanja za neznanega tovaria, ki govori po francosko, na organizacijsko podroje. In najbr se je takrat v meni zbudil utrip, ki se kdaj v loveku razpoi kakor pomladni popek. Ne vem, zdaj si tega ne morem ve predstavljati. Tudi na profesorja Kitterja najbr nisem pomislil, ne na to, kak mi je e bolj temnil koprsko ozraje s svojimi nezadostnimi ocenami pod nemkimi olskimi nalogami. A zdaj vem, da bi se bil tudi nemine dobro navadil, e bi se mi ne bila nagonsko upirala; moje tkivo, moje celice so bile vse po vrsti in vse hkrati proti. A po nemko pisati znam, Jean, sem rekel,
21

NEKROPOLA

BESeDA

e posebno, e gre za sodelovanje s tistimi, ki nas skuajo oteti pei! Seveda pa sem e naslednjega dne pozabil na Jeana, ker je privid mrknil prav tako hitro, kakor se je bil hitro prikazal; bil je mehurek, ki se je vzdignil iz blatnega dna osamljenega kala in se razpoil na zelenkasti in negibni povrini. Pa tudi nisem verjel, da je mladi Francoz e zdravnik, stavil bi bil, da je e tudent medicine, ki se s pobono lajo skua pretoli skozi pogubo. Ta pa je bila e tak tesno spojena z naimi bitji, da smo se premikali v nji kakor meseniki; in kakor mesenika ne smemo prebuditi takrat, ko lahko trei v praznino, tak smo v redkih trenutkih, ko je v nas zabrnela podoba iz ivega sveta, tudi mi hitro odslovili skunjavo, preden bi zavoljo nje zgubili ravnoteje. Zato me sredi zgoene mase, ki je bila zaprta zavoljo tifusa in je amorfno valovala v baraki kakor v zaprtem zaboju, teden dni po zdravnikovem obisku ni predramilo klicanje dolge nemke stevilke. e v mladih letih so skrtaili vse iluzije iz naih zavesti in nas navadili na priakovanje e korenitejega, apokaliptinega zla. Kogar je namre e kot olarka zajel preplah zanikane skupnosti, ki brez moi mora gledati, kak plameni uniujejo njeno gledalie v srediu Trsta, temu so bili za zmeraj skazili podobo prihodnosti. Krvavo nebo nad pristaniem, podivjani faisti, ki z bencinom polijejo ponosno stavbo in potem rajajo ob siloviti grmadi vse se je bilo vtisni22

NEKROPOLA

BESeDA

lo v otrokovo notranjost in jo travmatiziralo. In to je bil ele zaetek, ker potem je tisti deek postal krivec, ne da bi vedel, nad kom ali nad im se je pregreil, saj ni mogel dojeti, da ga obsojajo zaradi rabe jezika, v katerem je ljubil stare in zaenjal spoznavati svet. Najbolj poastno pa je vse skupaj postalo, ko so slovenskim ljudem spremenili imena in priimke, a to ne sam ivim, marve tudi tistim na pokopaliih. No, a ta etrtstoletna anulacija je v taborinem ozraju doivljala svojo ekstremno limito s tem, da so loveka skrili na tevilko. Vendar sem bil kljub tevilnim valujoim in pregibajoim se plotovom iz belkastih in sinjkastih rt naih uniform takrat prav jaz tista zveriena vrsta nemkih glasov, ki jih je izrekal bloka in so razburjali gluho ozraje. In bilo je, tak sem util, kot da nekdo spua odreno vrv v globino mojega nemega brezna. In tedaj sem se zavedel sree ob nenadnem odkritju, da sem obsojeni skupnosti lahko koristen in s tem tudi sam reen brezimne pogube. Hkrati pa sem se zavedel, da sem trezen in skromen in miren v priakovanju, da bo ponujena vrv zadosti dolga in bo zares dosegla dno. Da, bil sem skromen. A to ni bila nikakrna ednost. lo je sam za razpoloenje, ki se je nagonsko rodilo iz prav tako nagonske gotovosti, da imajo pogubne sile neskonno premo nad mikroskopsko klico, ki bi bila rada ostala naklonjena veri v preivetje. In tako zdaj nosim spomin na tisti
23

NEKROPOLA

BESeDA

karantenski dopoldan vse dni na sebi, ker mezinec se je v papirnatem ovoju poasi ukrivil, kakor da se eli tesno oprijeti obveze, ki ga je reevala. In ostal je ukrivljen v kt devetdesetih stopinj, da bi me s svojo polovino vodoravnostjo spet in spet opozarjal nase. Seveda mi je od kraja nagajal, ker se mi je pri umivanju zatikal v nosnico ali v uhelj; a namesto da bi se jezil, sem ga v taknih trenutkih tovariko pozdravil, kakor da je samostojno, od mene loeno bitje. Kasneje, ko sem spet zaivel v vsakdanjem svetu, me je kljukasti prst motil; recimo, ko me je draga oseba prijela za dlan ali ko sem v razredu sproil roko in so se oi dijakov ustavile na trleem lenku. Tedaj se je cel zgodilo, da me je bilo skoraj sram zavoljo njega; kdove zakaj se mi je ob majhnem kavlju zmeraj prikazovala podoba hudodelca, ki je nastopal v predvojnih filmih in kateremu je elezen in ostro oiljen kavelj nadomeal pohabljeno zapestje. Na uden nain se je rtev zdruevala s podobo rablja iz otrokih let, igar ukrivljeno elezno orodje na koncu zapestja je bilo nekako v sorodstvu s kleami, s katerimi je kurja vlekel za vrat nae rajnke. Tak sem bil vekrat na tem, da poprosim prijatelja kirurga, naj kaj naredi z mojim prstom; a zmeraj znova me je zadrala misel, da, eprav mi mezinec priklie nelepo podobo, je ta lahko kdaj tudi podoba edinega kavlja, ki je na previs-

24

NEKROPOLA

BESeDA

ni steni obvaroval planinca pred neskonno praznino nia. Spet stopnie. Tukaj nekako je bila baraka t. 6, v kateri je bil v prvih asih weberei; potem so seveda vse barake na tej strani postale sestavni del revierja. Weberei. Tkalnica. A kakni udaki tkalci smo bili. Res, da od skupine onemoglih ni mogoe zahtevati boljega opravila, a takno ime za tako klavrno zaposlitev lahko lovek iznajde sam v ozraju, kjer so vse vrednosti postavljene pred mrki zasmeh vene pei. Kupi gumijastih in platnenih odrezkov se po mizah kopiijo pred nami kakor svenji pisane are, ki jo je cunjar v starem mestu nagomilil na stojnici. In mi reemo na iletkah, ki so zapiene v les, odpadke na ozke trakove in jih potem spletamo v debele mnogobarvne udake kite; iz njih menda nekdo sestavlja okate svitke, ki varujejo ladijske boke pred udarci ob kamnite pomole. Oi, pred katerimi lakota razpreda sivo mreno, pa ne gledajo tak dale, da bi videle obrise ladij, ampak se sklanjajo nad cunjastimi rezanci kakor nad zverieno kajo zalego, ki se nenehno kriveni in spreminja v megleni motnjavi. Glava bi zavoljo slabosti in dolgega mirnega sedenja morebiti zakinkala (mogoe je pravkar tudi zares), e se ne bi ves as oglaali z dna uvele loveke vree utripi in trzljaji, ki zmeraj znova predramljajo in vzdigujejo lene
25

NEKROPOLA

BESeDA

veke. In to se zgodi posebno takrat, ko se mrak mrzlega jutra odtegne v pozabljeno daljavo preteklosti in onkraj ip dopoldan s svojo svetlobo obljublja nekoliko ukroen napad atlantskih vetrov skozi rtasto raevino; zakaj to je ura, ko samoveni mladi kapo razree tirioglato truco komisa na tanke renje in se zane razgledovati po mnoici sedeih prelomljenih rt. Kdove, morebiti je njegova poasnost v zavestni zvezi z budnostjo elodcev, ki so na prei za ograjami progastih jopiev; morebiti pa se sam otroje vdaja samodopadljivemu zadovoljstvu, da lahko izbira nagrajence, pri katerih bo zlahka nael nekaj hitre nagonske hvalenosti. Ogoljene glave pa medtem ne vejo, e naj se vzpnejo, da bodo bolj vidne in mogoe tudi opaene, ali naj se raji skrbno sklonejo nad rezilom in na tihem, a ni manj ivo, upajo, da bo poplaana prav marljivost, ki ne odneha z delom niti v tak zapeljivem trenutku. So pa tudi oi, ki se zavedajo, da so se trudne veke pustile premagati ravno takrat, ko je bil kapo obrnjen v njihovo smer, in zasledujejo tenke renje komisa in iz njihovih pogledov nad suhim nosom sije zdaj siva grabeljivost ptice roparice, zdaj se pod ponianim elom zbudijo odsevi mrzlinega moledovanja. Nazadnje pa so e oi, ki so se pravkar zavedele, da skua vzleteti pronja iz njih, a so se v poslednjem trenutku zadrale ter se vrnile k samogibnemu brkljanju prstov po vegasti deici. Tam
26

NEKROPOLA

BESeDA

sem se nekega jutra, ko smo se premraeni od dolgega apela prerili v barako, znael ob Gabrieleju. Njegova glava je bila velika in okrogla, njegovo telo pa prav tak e zalito in ni podobno telesom prebolevnikov in kilavcev, kakrni smo bili zbrani v webereiu. A ta razloek ni preseneal, ker je bilo zavoljo prihodov novih transportov razumljivo, da so nekatera telesa e pri moi. Ne, njegova glava me ni opozorila nase s svojo okroglostjo, ampak so se mi zdeli domai njeni gibi, nain, kak se je napol vpraujoe, napol zaskrbljeno obrnila k meni. In e preden je spregovoril, sem vedel, da sem takega moa z gibnimi omi za debelimi leami neko e opazoval v trakem tramvaju ali opoldan na ploniku, kjer se stikata Korzo in Rimska ulica. Zakaj v potezah naih meanov so nekatere znailnosti, katerih ni mogoe natanko doloiti, vendar imajo to posebno lastnost, da nam, ko smo dale od naega sveta, prikliejo pred oi znano rto domaega vogala in starega izveska nad blinjo mlekarno. Tak je, kakor da je rojstno okolje vtisnilo svojo podobo v obraz, ta podoba pa kakor poletna toplota nad asfaltom rahlo valovi ob koi lic, v zarezah pod nosom, ob ustnih kotikih. Kajpada je beseda, ki vznikne iz teh potez, nekoliko manj udovita, ker si jo slutil in priakoval, vendar tudi sijajna zavoljo bliine, ki ti jo priara. Mislim na bliino rodnega mesta; ta pa je bila v tem kraju zelo labilna, podobna bledemu pogle27

NEKROPOLA

BESeDA

du, ki ga uti ob strani, ko poevno pada nate, a se mu narahlo, a vztrajno izmika. Ker prvi pogoj za najmanjo monost preivetja je stroga odstranitev vseh podob, ki ne spadajo v kraljestvo zla; tako da je tudi tisti, ki ga je smrt nazadnje vendar pomilostila, potem e tako nasien z njo, da je pravzaprav kljub novi prostosti zmeraj e povezan z njo. Zato se tudi pogovor z Gabrielejem ni oddaljeval od obmoja pei, ujet je bil v dvom, da ne bo ve dolgo trajalo nae posedanje, ki je bilo e zavoljo tega krepilno, ker je telo mirovalo in ni oddajalo kalorij. In njegov zbegani pogled, kakor da je priakoval spodbudne besede od mene, ki sem e bil na delu zunaj taboria in sem bil zavoljo tega v njegovih oeh e izkuen in vpeljan, hkrati pa je bila v njegovem pogledu izgubljenost loveka, ki nima tovariev, da bi se z njimi povezal, medtem ko sluti ob meni mnoico slovenskih jetnikov in se zaveda stvarnega, eprav rahlega obutka varnosti, ki mi jo da je pripadnost plemenski skupnosti. Da, ker tukaj, kjer smo e bili prestopili mejnike ivljenja, dravljanstvo ni ve loevalo slovenskih ljudi, ki zdaj nismo bili edini sam v jeziku, ampak zavoljo upora proti unievalcu naega rodu tudi zdrueni v kazni in v elji po skupnem odreenju. Kakor v odgovor na to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokratinosti in o dobrem soitju v nai obmorski deeli, in pri tem so njegove oi begale od mene k dolgim rezancem
28

NEKROPOLA

BESeDA

na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, e bom verjel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem ga poslual, njegovo razodetje zdelo udno, in res sem pomislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbr poglavitno zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izreeni; ker v dokonni enakosti v gladu in pepelu res ni bilo mogoe e misliti na trmo o dozdevnih prednostih in razlokih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mi po toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in na istem obreju somean, pripadnik italijanske elite, prvi govori v lovekem jeziku prav tukaj, kjer je bilo vse loveko postavljeno na tehtnico; in eprav sem se zavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih teles odrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli, naj bi skupni strah pred pejo botroval pri spoetju novega bratstva. Strah je bil namre substanca nae skupnosti ves as, od konca prve svetovne vojske, od tistih dni, ko so knjige s polic naih knjinic stresli pred Verdijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih poirali. In potem je bil strah na vsakdanji kruh, ko so postajali pogoria nai odri v predmestjih, ko je faist streljal celo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, ko je vaki jetini uitelj s svojo slino kaznoval ustnice dekletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku. Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijateljske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti traki ita29

NEKROPOLA

BESeDA

lijanski lovek priblia sam takrat, ko preti tudi njemu unienje? No, a njemu nisem pravil o svojih dvomih, vesel sem bil, da so se bile njegove besede rodile, pustil pa sem jih nekako ob strani, kakor da jih prepuam ivljenju, ki je plalo neskonno dale pro od pogubljenega stopnia. In ko sva spet sedela eden ob drugem, se nisva menila o Trstu, ampak sva sredi dopoldneva zavoljo obutka skupne navezanosti na kraj v ivem svetu na soroden nain spregovorila o lakoti in se nemo, druno ozirala za tenkimi renji komisa, ki so zdaj krenili v najino smer, zdaj se spet oddaljili. Morebiti pa je tudi v tistem trenutku vegetativno ivljenje imelo premo nad tovaritvom, ki da je gibom rojstni kraj, in so sestradane celice prekriale vse drugo, tak da je vsak izmed naju videl, kak se tirikotni list komisa blia sam njemu, zakaj skoraj nemogoe je bilo, da bi naju kapo nagradil oba hkrati. O, ne sam morebiti, prav gotovo so zmagovale celice; zakaj tudi e na zunaj lovek ne pokae, ker je prelen, preve trmast, preponosen ali fatalist, njegova ival znotraj na tihem razklepa eljusti in kri kremplje. Gabrieleja pa zelo razlono e vidim, kak stoji ob baraki nad krematorijem, v kateri je menda bival. Taborino ivljenje naju je razdvojilo, tevilna mnoica se je gibala med nama; tako sem ga sreal sam e enkrat, v Dachauu. Takrat njegove oi niso ve nemirno begale, ker je bil preve zbit. Sedl je ali epel
30

NEKROPOLA

BESeDA

na tleh pred eno izmed barak na desni strani aleje. Zelo truden je bil, a e pri sebi, imel je odpeto srajco, ker je bila jesen in ni zeblo; njegov pogled je bil bolj umirjen, a obenem tudi bolj odsoten. Ne vem ve, koga je akal, e je sploh koga akal, ne kam je bil namenjen, e je bil sploh kam namenjen. Bilo je v dnevih, ko so nas pripeljali odtod in smo spali v papirnatih vreah, da je vso no umelo; potem so nas zaprli v karantenski blok, od koder so nekateri prvi li ele, ko so jih peljali v Mnchen odkopavat ruevine po letalskem napadu. Tak Gabriele tava v mojem spominu kakor izgubljena dua iz tistih dni vroinega preseljevanja; in je podoba samotnega popotnika, ki je stopil iz nedogledne vrste zeber in za trenutek sedel, da bi se odpoil na dolgi poti v neskonnost. Zdaj sem na dnu. Dve baraki sta tukaj nedotaknjeni; dve pa prav tako zgoraj, zraven vhoda. V tej tukaj je bil zapor in zato je tiina, ki oblega odprta vrata, sorodna tiini, ki je oklepala to barako, ko smo se premikali po gornjih terasah in utili njeno priujonost, a je nismo gledali. Sprejeli smo jo in jo hkrati izkljuili iz svojih misli, kakor smo sprejeli in obenem izkljuili pe, ki je brez prestanka gorela v sosednji baraki. In ko zdaj stojim pred odprtimi celicami, pred lesenim konjem, na katerega je moral
31

NEKROPOLA

BESeDA

lei do pasa nag tisti, ki mu je potem bikovka mesarila hrbet, ne soustvujem z njim in tudi ga ne pomilujem zavoljo udarcev, ampak sem spet ves sredi negibne tiine, ki je v takem primeru zajela postrojene vrste vse gor po patnih. Nekdo se je nekam stisnil, da bi se odpoil, se nekam zleknil in se tak ni zavedel, kdaj so se mu izmuene veke zaprle, zato so razkaeni moje iskali po lesenih pogradih in straniih, v zgoeni molk pa se je kradel laje voljaka, ki ga je vznemirila nenadna napetost. In takrat se nobenemu izmed nas, ki smo sredi ubitega veera stali v gostih vrstah na ravnicah po poboju, ni prikazal ta leseni konj, na katerem je zdaj pritrjen listek z vzdevkom Chevalet bastonade; to se pravi, da nismo mislili toliko na kazen, ki bo doletela nesrenika, ampak smo preali za trenutkom, ko bo nekje za nas neviden ob nenadnem ropotu tekih kornjev planil pokonci in se znael ves sam v votlem ozraju, sam pred tihimi vrstami, ki so se kakor zebrasta piramida vzpele proti nebu. Strah nas je bilo njegove loenosti od naih strnjenih vrst, ki sta jih molk in preplah e tesneje amalgamirala v trdno gmoto. V tesnobi, s katero smo ga spremljali, pa je bila seveda tudi nagonska loitev od njega, tak da nam je prinesla mrvico olajanja motna zavest, da so ga e odpeljali v eno izmed teh celic in se zato v zbrani tiini ne bo ve oglaal tek esesovskih kornjev po stopniu na levi ne po stopniu na
32

NEKROPOLA

BESeDA

desni. Seveda smo ga z mislijo spremili tudi v te celice, a nam spet niso bili niti lakota niti udarci tisti poglavitni, ampak njegova osamljenost tukaj, v bliini barake s pejo, s katero si zapor deli prostor tega najnijega patna. Saj, najniji je, in onkraj ic je e stena smrekovih debel, a tudi zdaj, kakor takrat, ne utim, da stojim pred gozdom. In eprav vem, da sem krivien, se ne morem prisiliti, da ne bi gledal na drevesa kakor na mumificirane predmete, na scenerijo, ki spada v sklop preurejenih, ograjenih izkopanin. Pri tem tudi vem, da nisem ves as svojega bivanja tukaj niti enkrat pogledal na gozd kot na del proste narave, razlono pa se zavedam, da sem ga v svoji misli uniil, ga upepelil tisti veer, ko so pripeljali sto alzakih ljudi in jih zgnetli v to barako s celicami. Izpod kapice nad dimnikom so potem neprenehoma moleli rdei jeziki v planinsko no. Nekaj mo in tudi en duhovnik je bil v skupini. A veina je bila deklet in so gotovo slutila, kam jih peljejo, saj ga menda ni bilo Alzaana, ki ne bi vedel za kostie tukaj, osemsto metrov visoko v njegovih planinah. Videlo ga seveda ni veliko ljudi, a vedeli so, da je in da je zgrajeno v terasah, in prav tak, da se na najniji terasi zmeraj kadi iz dimnika. Vsekakor; ker takne stvari se zvejo, pa tudi to, da na mrtvem poboju lajajo voljaki. Tak so tudi one slutile, kaj se dogaja, ko so se tovornjaki zae33

NEKROPOLA

BESeDA

li vzpenjati po strmih serpentinah. Nekoliko so morebiti upale, ker so bili zavezniki e v Belfortu, in tudi na pomo alzakih partizanov so najbr precej dale; a na dnu srca, tam, kjer se lovek poredkoma moti, tam so utile prav. Tak kakor mi, ki smo iz tihih barak sledili prihodu vozil. Spuala so se poasi, ker je pot, ki spremlja padajoe terase, zelo strma; mi pa smo utili, da je njihov prihod znamenje spremembe, ki je trepetala v ozraju. Zavest, da se gospodarji umikajo in da ne vejo, kam z jetniki, ki jih imajo po zaporih, je bila kakor sunek lui v oi, ki so se privadile trdi temi; vznemirili smo se, eprav je bil na novi nemir ujet v barako, ki je kakor siva lokomotiva brez koles vse dni bruhala ogenj in dim v gorsko nebo, ponoi pa je visela ognjena krona nad njenim dimnikom kakor plamen na drogu tihotapske rafinerije. Saj, a lovek se je v dolgih mescih navadil na dimnik in na vonj v zraku, preet je bil z njim, zato je gledal gostje iz ivega sveta kot iz varnega kotika. Klavrn obutek zavetja, ki ga je dajala domanost s poginom, je toliko bolj stopnjeval nenadno prebujenje topega odpora proti unievanju ivih, pronih in sonih teles. In to je bila gluha in negibna napetost, ki je rasla iz zavesti nemoi in se izgubljala v nemo; nenadoma prebujena mokost, ki se je ob razodetju konca enskega telesa neposredno dotaknila nia. Eros in smrt, ki pa sta bila zdruena na neponovljivo surov nain; zakaj bili
34

NEKROPOLA

BESeDA

smo samci, uklenjeni v sesuena telesa in v lesene barake, a smo bili naenkrat prebujeni ljubimci, ki jim je prav v trenutku njihovega prebujenja razodeta obsodba na veno osamljenost. Bil je blazen obutek, da smo bitja, katerim je ogenj pred spoetjem uniil matere; in nesmisel lovekovega obstoja je bil spojen z mrtvorojeno mokostjo pred dimnikom s krvavim tulipanom na vrhu. A obenem se je, glej, zavest upirala preglobokemu doivetju nesmisla, da ne bi ta predrl rahlega notranjega ita pred poplavo nia; in ker je bilo to varovanje bitja pred neskonno praznino jalovo ob vidni resnici lovekovega nesmisla, je ta navezanost na preivetje e stopnjevala nesmisel, medtem ko je usoda deklikih teles stopnjevala bolestni, nemoni odpor v izpitih telesih trudnih samcev. Gotovo, zdaj vem, da bi bili takrat morali planiti iz barak, da bi bili morali zdrveti navzdol po stopniih in trumoma napasti blok, iz katerega je esesovec eno za drugo peljal dekleta v dvajset metrov oddaljeno barako s pejo. Strojnice s stranih stolpov na desni in na levi bi kosile nao zebrasto gmoto, veliki arometi bi jo slepili, vendar bi se s taknim koncem reili tesnobe in ponianja, ki sta pokrila notranje stene naega bitja. A tisti lani mnoici je misel usahnila, odtekla s sokom, ki se je z grio scedil iz teles. Zakaj ko postane koa pergament, stegna pa imajo debelino glenjev, so miselni utrinki slabotne iskrice izpraznjene ba35

NEKROPOLA

BESeDA

terije, so komaj e zaznavno vzdrhtevanje, ki se kdaj pa kdaj vzdigne iz trajne obsedenosti planih kromosomov, so mehurki, ki potujejo celo venost z dna temnih vodnih plast in se razpoijo, ko doseejo povrino. Saj, in hoem rei, da je bil gozd pri vsem tem nedolen, a kljub temu sem mu takrat oital, da je s svojo gostoto nudil skrivalie pogubi, v njem sem obsojal vso naravo, ki se v vertikalnih rtah vzpenja k soncu, a se ni premaknila, ko je sonna svetloba izgubljala sleherni pomen. util sem odpor do dreves, ker bi se morale iz njihove teme prikazati ete tak dolgo priakovanih bojevnikov, ki bi onemogoili tiho rtvovanje alzakih mladenk. Tak sem tedaj projiciral nanj vso svojo nemo; in zdaj stoji nem in tog pred mano, kakor da se je tisto prekletstvo vraslo vanj, se spojilo z njim. Skupina z vodnikom prihaja sm, zato se odpravim na drugo stran. Sonce je ves as julijsko, kamenki roljajo pod sandalami, da s svojim glasom prinaajo podobe steze v nedeljskem parku. To podobo seveda odpodim, a hkrati se mi zdi krivino, da obiskovalci nabirajo svoje vtise v tako prijetno toplem in mirnem, skoraj zasanjanem ozraju; morali bi hoditi po ravnici, ki jo spodaj zaslanja visok zid temnih dreves, v dneh, ko so terase v oblsti mraka, nalivov in podivjanih vetrov. Kajpa, ni da bi lovek primerjal deevne dni z zimskimi dnevi, ko so
36

NEKROPOLA

BESeDA

zavoljo snega kosti e bolj trde, tak da izgubljajo ravnoteje nad podrsavajoimi lesenimi podplati. Bela stopnia so dosti bolj neusmiljena. Bloka pa zmeraj enako noro krii Tempo, tempo! in odganja z gumijevko zebraste suhce iz barake, da se prevraajo po stopnicah in da brizga v razgaljene glenje deevnica iz lu, ki so jih v temi razbrozgale cokle in stopala, s katerih so se cokle snele. Potem na apelu rtasto blago visi na hrbtu kakor moker asnik. A vlana smrt je vseeno manj nasilna, manj oblastna kot ledena, posebno, e je treba zavoljo boja proti uem in legarju tei v kopalnico sredi noi. Seveda tek navzdol po stopniu ne ogreje teles, ampak jih e bolj predaja v objem planinski sapi, medtem ko so zvenei udarci lesenih cokel ob kamne kakor poki prenapetega hladu. Tukaj, pred to mrano barako, se potem zbegana reda hiti slaiti, medtem ko z druge strani poboja, od onkraj bodee ice, prihaja laje, ki odsekano para no, da padajo rni kosi teme v neskonno brezno nia. Tempo, tempo priganja kolerien glas, glasovi za obronkom pa so zmeraj bolj razkaeni, kakor da so nosnice mnogoglave zveri pravkar zavohale duh nage koe, ki ga veter nosi po pleih noi. A kljub blokaevim krikom so vrata v kopalnico zaprta, tak da arnica nad vhodom obsvetljuje mnoico lobanj in lestvice reber, taas ko roke hitijo z zvijanjem cap, ki jih povezujejo v cule. Palasti udje drhtijo in se prestopajo
37

NEKROPOLA

BESeDA

in poskakujejo, da bi se izognili sapi: ko pa so cule povezane z vrvicami, ki so poprej drale hlae v pasu, si suhci drgnejo lakte in stegna in si objemajo ramena s prekrianimi rokami in tiijo brado na prekriane roke. Pa hitro jih spet spustijo in polagajo dlani na trebuh, na prsi in spet na trebuh. Nekdo je poenil in si objel kolena, ker pa mu ostra sapa pljuska v hrbet in se ne more obrniti narobe, da bi ga zaitil, se sproi pokonci in si s hrbti rok zaslanja ledja; njegovo telo se skriveni v mraku kakor perilo v rokah nevidne perice, ogoljeno teme pa se sunkoma obrne stran od vetra. Vrata so e zmeraj zaprta in v gozdu se zane oglaati sova, kakor da se je nenadoma prebudila v prestraeni domiljiji otroka, ki se je scela vivel v babiino pravljico. Tla so posejana z omoti in naga telesa bela rasejo iz njih. In tu in tam se telo naenkrat skloni in pograbi kupek cunj in si ga pritisne na koo; potlej si ga poasi in pazljivo polaga na trebuh in na prsi, da bi ujel zadnji odsev kalorij, ki jih je njegova koa oddala jutastemu tkivu. Nazadnje roke krepko primejo culo in jo krcevito tiijo k telesu, ki se sklanja in se priblia stegnom in kolenom kakor pri nogometu vratar, ki je ujel ogo in se kot gosenica upognil nadnjo. Dosti pa jih ne more stati, ker so s capami slekli s sebe poslednjo mo, zato so poepnili na cule; tisti pa, ki stojijo in imajo glavo sklonjeno, roke ob telesu, so koeni zgled, preklasta prapodoba, kateri morajo
38

NEKROPOLA

BESeDA

postati vsi podobni. Na njihovi skorjasti koi, v katero so ovita rebra, rie lu iz arnice, ki je nad vrati vhoda, nemirne odseve, medtem ko prsti mrzle sape igrajo na harfo lovekih prsi tihi rekviem, ki ga sproti trgajo zobje voljakov. A naenkrat napade no loveki laje. Tempo! Tempo! Ker zdaj so se odprla vrata in na plano butne topla para in z njo naga telesa. Tempo! Tempo! A zdaj je vpitje odve, ker je beli in gorki oblak neudrana vaba za begajoe sence, ki jih je pregnala planinska no in zdaj hitro polnijo tirikotni prostor s kapajoimi prhami na stropu. In ni jih ne razburja, ampak jim je skoraj v veselo dobrodolico krianje brivcev, ki vabijo vsak k svojemu stolku prihajajoe krdelo in mahajo z britvijo po zraku, da svetloba z arnic pobliskava po njihovem rezilu, kakor da se kanci s prhe iskrivo vnemajo na svetlem jeklu. Tak novi gostje z zadoenjem premikajo telo v toploti, sedajo na stolke in podstavljajo glave stroju, ki odnaa pol nohta visoko lasie, ali pa stojijo in epi brivec ob njihovih kolenih in spretno krmari s svojo britvijo v razlenjenem pristanu suhega koraka. In kriavi Figaro zdaj aljivo, zdaj razsrjeno skube usahlo perjad, ki bo e bolj osirotela, preden bo dozorel as, da jo bo uniila pe. Potem se no sue v nerodovitnih votlinah podpazduh, taas ko namaka drugi reiser velik zidarski opi v vr in mae obrite korake, da se dlani hitro oprimejo skeleega mesta in tiijo, tiijo,
39

NEKROPOLA

BESeDA

tiijo, da bi zaduili ivi ogenj. In pri tem skakljajo, da bi z gibanjem oddali nekaj aree energije; brivec pa je medtem posadil staro okostje kar na stolek, ker mu drugae ne more priti do ivega. Daj, stari, ga spodbuja, a leseni kip se guga na desno in na levo, da bo zdaj zdaj ovehnil na mokri cementni tlak in bo sliati um kakor od butare, ki ofne na tla pred ognjiem. Verfluchter, se jezi brivec in ga dri za ud, da ne bi zgubil ravnoteja in omahnil; pri tem pa se staro revo slabotno nategne. Ko ga nazadnje poloijo na tlak, leijo tam e tudi drugi na hrbtu. Ker zdaj so se izpod stropa sproili curki in gozd teles poskakuje pod vrelim dejem in si drgne lakte s trdim milom, ki se sproti razkraja, da teejo po cementu rumeni potoki kakor ob velikih nalivih deevnica, pobarvana z ilovico. A telesu je prijetno, da ga oblizujejo tak tevilni topli jeziki, in spomin na pononi planinski zrak za trenutek izgine in misel se ne zaveda, da je pod kopalnico pe, v katero kurja no in dan polaga loveka polena. In tudi e bi telesa pomislila, da bo morebiti v kratkem tudi z njimi tak grel vodo, bi bil uitek, ki ga nudi mokra toplota, vendar e velik. In hitijo se militi, ker v koraku ne pee ve; sam tistim, ki leijo vznak na cementu, razklepa usta dosti bolj poasen ritem. Tak je, kakor da vleejo zrak skozi vso dolino palastih udov iz stopal, ki izginjajo v pari in se stegujejo do poslednje meje sveta; na njihovo hli40

NEKROPOLA

BESeDA

panje pa cepajo vroi kanci in se razletavajo na steklenih zenicah in na razkreenih zobeh. A tudi zanje mora veljati hini red, zato tisti, ki so e konali z umivanjem, zdaj drgnejo luskinasto koo leeih, kakor da ribajo raskavi pod, kakor da milijo povrino suhe polenovke. In skljueno telo epi na cementu zraven stegnjenega telesa in voda odskakuje od obrite lobanje kakor od kamnite glave sredi rimske fontane, pod telesom, ki lei, pa tee olt potok. Telesa, ki stojijo ob zidu, si medtem otirajo mokroto s koe, in zdi se, kakor da mahajo z belimi prtii leeim v pozdrav, ker tokrat oni sami e niso na vrsti. A v resnici ne mislijo na ni drugega kakor na beg, zakaj glej, pravkar so se odprla vrata in tei je treba na plano, in tudi napadalni kriki tempo tempo spet reejo no. Tak ob vratih roka pograbi hlae in jopi in cokle in srajco, da telo hitro stee po stopniu navkreber. Tempo tempo, ker bikovka zacvri na pravkar umiti koi in sam onemogli so e ob vratih in drgetajo, ko si skuajo nadeti hlae. Tempo tempo, a vendar za trenutek utegne e ostati v meglenem prostoru in podaljuje objem toplote, medtem ko padajo s prh redki kanci kakor zadnje kaplje ivljenjskega soka. Nekdo vlee za stopla po cementu preklasto telo, ki ne diha ve, brivci pa e kriavo vabijo nove prilece, tak da je naposled res treba tei za redo, ki napol naga bezlja navzgor po stopniu in lovi odpadle cokle in pobira
41

NEKROPOLA

BESeDA

izgubljene hlae in jih spet vtika pod pazduho. Krik blokaa se zdaj oglaa nizko spodaj, tukaj ob tej baraki, ker razkropljeni trop je e na prvem in drugem in tretjem patnu, nekateri pa so tudi e vie in bodo prej kot drugi prinesli svojo koo v zavetje bloka na etrtem patnu. V istem soncu so zdaj te podobe nemogoe in zavedam se, da so nae raztepene procesije za zmeraj prele v neresnino ozraje preteklosti. Postale bodo goste sence v podzavesti loveke skupnosti in poganjale bodo mnoice k slepemu iskanju poteitve za moten obutek krivde; poganjale jih bodo morebiti obenem, da bi se znebili nejasnega oitka vest, v nerazsodno, nagonsko sadistino napadalnost. Zato bi bilo prav, e bi se vodnikom posreilo oiviti v domiljiji obiskovalcev sekvence nekdanjega zla; a kaj, tudi to bi bil zavren trud, ko pa bi potrebovali pretevilne legije vodnikov, da bi vzdramili vse evropske ljudi. Tako stojim pred barako in mislim, da je podobna baraki, v katero spravljajo orodje in manje stroje delavci, ki asfaltirajo cesto ali gradijo novo stavbo; a ta privid je spet rodila poletna svetloba. Ko sem bil pred dvema letoma tukaj in je mizar, ki je zamenjaval gnile deske na ti stranici, toil, da je takno delo nerodna stvar, so me obhajali drugani obutki. Seveda mi je bilo prav, da francoski ljudje tako skrbijo za leseni spomenik, a obe42

NEKROPOLA

BESeDA

nem sem se upiral belim zaplatam sredi pornelih, spranih in zlizanih desk. Pa to ni bilo toliko zavoljo barve, saj sem vedel, da bo mo nove dele prepleskal in izenail s starimi; preprosto nisem mogel prensti dodajanja tistih kosov surovega, pravkar zoblanega lesa. Bilo je, kakor da skuajo cepiti na odmrlo trohnobo ive in sone celice, kakor da bi kdo po sili vdelal belo nogo v plast sploenih pornelih mumij. Bil sem za nedotakljivost pogube. No, zdaj ni ve razloiti dodanih vlokov, zlo je sprejelo v svojo sredo nove celice in jih prepojilo s svojim gnilim sokom. Kamenki spet roljajo, ko se odpravim na gozdnato stran, kjer je vhod v najbolj skrivnosten del pritlikave stavbe. A niso ne kamenki ne nedeljsko ozraje vzrok, da mi je teka pe tak malo grozljiva. Zavoljo vrat, ki so na steaj odprta, je podobna relu okate ribe, okatega slepega zmaja, pred katerim so postavili polico s kolesci, da bi pladenj z zalogajem hitro zdrknil v globoki goltanec; vendar je bilo nae umiranje dale od elezne poasti z razklenjenimi eljustmi, in razen tistih malotevilnih, ki so prihajali sm z nosilnico, ni nihe imel prilonosti, da bi jo videl. Tudi jaz jo prvi gledam. Ko sem bil v tistih dneh tukaj, sva la s Tolo v prizemski prostor spodaj, podnjo. No, in hoem rei, da je bila zavest usodnega odtekanja ivljenja v nas, v naih celinih jedrih, v naem mozgu, v stekleni vlagi naih oi. Dih
43

NEKROPOLA

BESeDA

konca je prihajal tudi od tega mogonega rela, prav gotovo, a predvsem se je vzdigoval iz hladnega dna, kjer se je bila naa misel spojila z zavestjo dokonne ujetosti. Ko se je telo nazadnje znalo pred glavo tega kovinastega kita, je bilo tak dehidrirano, da je bilo podobno udno skrivenenemu draju. Tedaj je bil rajnki e docela spojen s svojimi strahovi, in ko so bile na koncu njegovih lesenih udov iroke razprte oi, te niso bile srepe zavoljo zubljev v pripravljeni pasti, saj so se bile e zdavnaj zazrle v brezmejno praznino in tak zazrte osteklenele. Zato pa so pred velikim gobcem toliko bolj presunjeni obiskovalci. Zdaj stojijo pred unievalnim strojem, ki ne zahteva nobenega domiljijskega napora. Vsakdo lahko vidi, ni treba, da sestavlja v sebi podobo po vodnikovi razlagi; lahko se cel dotakne eleza, lahko skua premakniti eno od vratnih kril, ki sta sestavljeni iz dveh debelih plast. Ravno zato zdaj vodnik opozarja: Pazite, da se ne umaete, zakaj pe je naoljena. In res se vsa sveti od maobe, da je kakor upokojen stroj, ki je, tak osnaen in praznino obleen, ponosen na svoje dolgoletno natanno delovanje. A zajel me je val turistov in umaknil sem se v ozadje. Mislim na to, kak mo preprosto svar, naj pazijo, da se ne umaejo, raba tega glagola pa, kakor je pravilna, zbuja v meni razglaenost, in ta me e bolj oddaljuje od mnoice, ki je napolnila pro44

NEKROPOLA

BESeDA

stor. A nekje je nameen zvonik, tak da me vodnikove besede zasledujejo, eprav je e zmeraj pred pejo. Vendar govor mirno, brez zanosa in elje, da bi pretresel in ganil, zato se njegovi stvarni razlagi ne upiram. V velikem tirikotnem kotlu, ki epi na pei, pravi, se je grela voda za kopalnico, ki jo vidite onkraj steklenega okenca na desni. Mladi ljudje se gnetejo ob okencu, meni pa se zdi, da z nae koe e tee milnica, rumena od peeno hrapavega mila, in da tudi telesa onemoglih e leijo na cementu in hlipajo v vroe curke. Hkrati si spet mislim, da se takrat nisem zavedal, s im je kurja segreval vodo, in prav tako znova utim, da to vedenje takrat ne bi ni spremenilo mojega razpoloenja. Zavoljo te brezutnosti sem zdaj zaznamovan med mnoico nedeljskih izletnikov, hkrati mi je, kakor da so me rajnki z doivetim darom nekaj tople vode sprejeli v bratovino, ki je sveteja od vseh bratovin, kar jih rodijo verstva. Glas iz zvonika pravi, da je dolgo, zakrivljeno orodje, ki visi na zidu, uporabljal kurja, da je uravnaval sipanje pepela, z dolgo grebljico pa da je grebel pepel na kup. tiri velike kavlje, ki trlijo iz trama zad za pejo, nadaljuje, so uporabljali za skrito obeanje, medtem ko je bilo za javno obeanje doloeno valo, ki se bomo ob njem ustavili, ko se bomo vrnili na gornji del taboria. Tak torej. Jaz pa sem zmeraj mislil, da jih priveejo na prhe. Najbr je kdo kar mimogrede
45

NEKROPOLA

BESeDA

tako rekel, ko je Leif pregledoval skupino poljskih fantov, meni pa je potem podoba s prhami ostala. A ele zdaj se mi je razodelo, da je bila misel na prhe nesmiselna; saj so sam kavlji zadosti trdni za takno opravilo. Pa kaj, takrat je lo za to, kaj se bo zgodilo, ne za tehnino natannost izvedbe. Vsekakor je s kavlji spet kakor poprej s pejo; ukrivljeno rno elezo je malo pomembno, ko loveka no in dan preganja strah ob misli na skrivnostni konec v tej baraki. Tak je trpel Andr, dokler nas niso jeseni prepeljali v Dachau, in e tam se je kdaj pa kdaj prebudila v njem bojazen, da pride za njim dokaz o njegovih dejanjih v odpornikem gibanju. Vsakokrat, ko so dopoldne koga peljali dol po stopnicah po tisti strani, kjer je pe, je v nas zadihala gluha praznina. Andr pa je bil e bolj bled kakor po navadi, in ni ni ve vedel, da je dober in portvovalen zdravnik, ampak ves nebogljen je bil sredi hladu, ki je dihal z najnije terase. Kot zdravnik je dobro vedel in videl, kak esesovec pripelje skupino fantov na pregled. Entlassung. Kar pomeni odpustitev, odpust, a prav tak dopust, nazadnje pa e slovo. In to je bil pravi pomen, slovo. Zdravnik je moral potrditi, da je zdravje odpuencev dobro. Fantje so seveda gledali z uprtimi in hkrati izgubljenimi omi, a esesovec se je razjezil nad tistim, ki mu je manjkala desna noga od kolena dol. Nisi zdrav? Ne mara biti odpuen? Leif je pri tem ivno premi46

NEKROPOLA

BESeDA

kal roko, v kateri je dral stetoskop; presedala mu je mrtvaka komedija, pred katero je bil brez moi, a se ni mogel upreti, ko so mu pa sam ukazali, naj fante pregleda. Saj zato je vendar zdravnik. Andr Leifa ni maral, a ne bi mogel storiti prav ni drugae. Sam fantom, ki so imeli v rokah kartoteko okrevalinikov v bloku t. 2, se je kdaj pa kdaj posreilo reiti kakega takega zaznamovanca; a so pri tem tvegali vse za vse, zakaj e bi jih odkrili, bi potem li sami sredi dopoldneva dol po stopnicah h kavljem. Franc na primer, dolgi prisrni Don Kihot iz Ljubljane, zmeraj nemiren, poln iznajdljivosti in trdoivega humorja, je to zmogel. Ko je priel esman s seznamom za Entlassung, se je zaelo vroino reevanje vsaj enega izmed obsojencev, tudi dveh, seveda, a to sam izjemoma, zakaj bogvari, da bi zbudili kak sum. lo je namre za to, da bi mrtvak, ki je leal na tleh v umivalnici, v waschraumu, in ki je akal, da ga odnesejo sem dol, dobil na palec na nogi listek s tevilko obsojenca, namesto prave, svoje. Reeni fant je tak menjal ime in tevilko, a treba ga je bilo kolikor mogoe hitro poslati s kaknim delovnim transportom iz lagerja. Prav gotovo, da so takne delovne skupine odhajale v negotovost, a kavlju je lovek vendar uel. Da, a ko je esman priel do ljudi, se je Franc moral z vsemi momi nadzorovati, da ni izdal svojega drhtenja. Ko je prebral fantovo tevilko, je rekel: Gestorben, esman pa je vpraal:
47

NEKROPOLA

BESeDA

Wann? Tedaj je Franc, da bi zakril svoj nemir, pokazal seznam mrtvih. Tukaj so vsi datumi, je rekel, in ele ko je esman odel, se je zavedel, da se ga mokra srajca dotika in da ga spreletava mrzel srh. Andr najbr ni ni vedel za udovita in poastna tveganja, zakaj za takne rei je bolje, da levica ne v, kar je naredila desnica; to se pravi, da je moralo biti zarotnikov im manj, mogoe ni ve kot dva. A tudi e bi Andr vedel, bi bilo isto, zdravnika poznajo in o njem Franc ne bi mogel rei: Gestorben. Ljudje, ki se zdaj gnetejo med pejo in tem ozadjem s kavlji, pa ne bodo nikdar ni vedeli ne o ljubljanskem nemirnem dolginu Francu ne o francoskem zdravniku Andrju, eprav so ta trenutek ganljivi, ko tako zbegano gledajo okoli sebe v tej kovanici smrti. Zato stopim na hodnik, ki gre skozi ves blok, in se ustavim v prvem prostoru, a e so ob meni grue, ki napol prepadeno, napol otroje stegujejo vratove, da bi videle pepel v rdekastih openatih loncih. Ti so bili seveda sam za ljudi nemkega rodu, a tudi zanje je ta prednost trajala zelo malo asa, kmalu so njihov pepel trosili tja, kamor so trosili tistega navadnih Evropejcev. Ko pa se moj pogled ustavi na drobnih kokih kosti, ki so kakor grobo zmlete in sestavljajo vsebino enega lonca, ko se moj pogled ustavi na majhnem gumbu, ki je pomean vanje, vodnikov glas navaja, koliko glav je treba ostrii, da dobimo kilogram las, ki jih potem lovek lahko upo48

NEKROPOLA

BESeDA

rabi za izdelavo sukna in odej. A to ne povezuje ve mojih spominov, zato se skozi gneo poasi pomikam proti izhodu; njegov mirni glas pa mi zvesto sledi, eprav je on e zmeraj ob pei. Tukaj je, pravi iz zvonika, soba, ki je bila doloena za eksekucije, njena tla, kakor vidite, rahlo visijo, da kri rtve lahko odteka. V tej sobi je padlo septembra 1944 sto osem alzakih pripadnikov osvobodilnega gibanja. Da, govori o devetdesetletnem starku in o tistih dekletih. In skuam se preriti do vrat, ker zdaj me mnoica moti, njegov glas me moti, a ko se skozi grue pretisnem do odprtine, ki pelje v naslednji prostor, je e spet ob meni s svojo razlago. Tukaj, kakor vidite, je secirna miza, na nji je profesor s strassburke univerze delal vivisekcije, bakterioloke poskuse, prihajal pa je e posebno takrat, ko je nadzoroval stanje deportirancev, ki so dobili v plinski celici razlino koliino plina in so zavoljo tega nekateri manj, drugi spet dalj asa umirali. Na prostem sem. In priznam, da se raji spet ustavim pred pejo kakor ob mizi iz porumenelih ploic, na kateri, se mi zdi, e leijo gumijaste rokavice, ki si jih bo kultivirana roka spet zaela natikati. Pe je kljub vsej svoji grobosti vsekakor bolj ista, kurja, ki upravlja z njo, je pravzaprav grobar. Lahko je omejen, a prav ni ni potrebno, da bi bil tudi krut. Pri tak korenitem nagnje49

NEKROPOLA

BESeDA

nju k uboju, pri tak nespotljivi nasladi ob tujem trpljenju in tuji krvi potrebuje lovetvo tudi primerno tevilo pokopalinikov; poklic torej kakor vsi drugi poklici. Medtem pa je rdea orokaviena roka ovila pooltele ploice v hudodelsko ozraje, ki e zdaj trepeta nad osamljeno hladno mizo sredi sobe. In kroim okoli barake in se spraujem, kaj bi rad. elim si, da bi se as ustavil, da popoldne ne bi nehalo, ampak bi tako trajalo brez konca; hkrati pa se zavedam, da popoldne v resnici nemoteno traja in da je e zelo dale do veera. Ljudje so v notranjosti barake, tak da je prostor zdaj osamljen, stopnii na levi in na desni se okorno vzpenjata k prvi terasi in belo sinjemu nebu. In tak je prav, ker ne elim si pogovora, ne besed ne ljudi. Vendar vem, da sem pravkar vlekel na uho njihove zaduene vzklike, vnaprej pripravljen tak na upor proti vzdihom in kimanjem kakor na upor proti mirnemu in treznemu opazovanju. Poprej je v gnei enski glas vpraal: Quest ce que cest a? Moki glas je odgovoril: Le four. Zatem je prejnji enski glas rekel: Les pauvres. Vsenaokoli so bile postave, ki so se vzdigovale na prste, da bi videle pepel in koice v loncih, meni pa se je kar naprej zdelo nerazumljivo, kak more nekdo ob tako mogoni pei spraevati, kaj je; obenem me je tista lagodnost pomirjala, ker mi je potrjevala resnico o obupno lenem ritmu, s katerim se prebuja loveka zavest. To se pravi, da sem
50

NEKROPOLA

BESeDA

bil nekako zadoen ob ugotovitvi, da je na taboriki svet neprenosljiv, eprav ne morem rei, da sem bil ob tem spoznanju poteen. On je rekel: Pe. Ona pa: Uboci. Taka kratka vpraanja in tak kratki odgovori bi bili lahko lapidarni, lahko bi bili polni zgoenega, neizgovorjenega smisla; tako pa se mi je zdela njena pripomba kakor toba ene, ki je videla muco pod avtomobilskim kolesom. Res, krivien sem, ker njeno vpraanje ob razklenjenih ustih elezne sfinge je bilo sam reitev iz zadrege, beg pred strahom, da se ji kovinasti goltanec ne bi priblial. Krivien sem, ker ne upotevam, da vsem tem tevilnim ljudem zlo ni tak domae in vsakdanje kakor meni. Nimajo o njem vidnega spomina. A kaj, morebiti je zdaj tudi moj korak tak nemiren prav zavoljo tega, ker se mi potopljene podobe prikazujejo premalo v reliefih. Verjetno se bom moral oddaljiti od tega kraja, da se bodo premaknile v meni kakor alge ob vzgibu vodnih plasti; tukaj so zdaj predmeti goli in sence rajnkih so dale od njih. Mogoe se vrnejo sm, ko zagrne planino tema. Mogoe se zberejo, ko pokrije terase sneg. Takrat so sami in najpoprej kakor neko poloijo umirajoe na sneno leie, potem se postrojijo, a ne priakujejo moa v kornjih, ki jih bo pretel, ampak v popolni tiini zbrano razbirajo vrednost valovnih sporoil, ki prihajajo s umeega ivega sveta.

51

NEKROPOLA

BESeDA

Kletni prostor pod pejo, skladie, ki je opremljeno z rudimentarnim rnim eleznim dvigalom. To je nazweilerska mrtvanica. In vidim, kak sva s Tolo na nosilnici prinesla Iva, vidim rne elezne palice in debelo sivo platno nosilnice. Iva sva potem vzdignila in poloila na kup. Takrat sem pomislil, da se bodo dolge klee sklenile ob njegovem vratu, ko ga bo grobar potegnil s kupa. Zakaj leal je na kupu sredi suhih reber, votlih kolkov, ostrih linic in balinastih lobanj. Sam njegov obraz je bil obrit, ker sem nekje staknil iletko in mu s teavo ostrgal vdolbine lic, da bi ga vsaj s tem povezal z navadami naega rodu. Tak je bil na vrhu kosti v rumeni koi njegov obraz kakor pomlajen in je klical za mano, naj ga ne puam tak samega med tujci, ko pa sva bila skoraj ves as skupaj vse od cementne celice pod Oberdankovim trgom. In klical me je tudi potem, ko sva z Anatolijem nesla prazno nosilnico po stopniu; na sredi grobega platna je bil zmeraj rjavkast made, ki ga je pred kdove koliko mesci pustil kdove kateri rajni. Slial sem njegov tihi oitek, da sem ga varal, ko sem mu zatrjeval, da ga bolezen ne bo vzela, ko sem mu ponavljal, naj takne misli kratko in malo odpodi. Videl sem ga, kak je nepopravljivo ualjen, ker sem bil zmeraj veder, ko sem priel k njemu, sdel na njegovo leie in se menil z njim kakor z bolnikom, ki se mora sam odpoiti po dolgi bolezni. Mole sem sledil Toli in privzdigoval
52

NEKROPOLA

BESeDA

drog nosilnice, zakaj bil sem niji od njega in sem pazil, da ne bi drugi drog udarjal ob kamne stopnic. A tudi ko bi udaril, Tola tisti dan ne bi v ali zarobantil, vseeno pa nisem maral, da bi udaril in se kovinsko oglasil. Ne, Tola se ne bi ustavil in ne bi rajnkemu tovariko ozmerjal njegovo carsko mater, zakaj vedel je, da sem se pravkar loil od rojaka, in zanj, ruskega fanta, je bil rojak sveta stvar. Meni pa je bilo, kakor da sem pokopal oeta. util sem svojo nemo in nebogljenost in hkrati sem se zavedel tiste prvinske ranljivosti, ki jo lovek globinsko doivi ob pogledu na hladno telo tistega, ki je bil poetnik njegovega ivljenja. Kakor da je bramor pregrizel koreniko, s katero sem se tukaj, sredi pogubnih teras, natihoma povezal s terasami v bregu nad morjem; in bil sem zadet v ivo tudi zato, ker sem zares do zadnjega upal, da se bo Ivo kljub vsemu reil. elel sem mu, da bi se; ivo sem mu elel tudi zato, ker je s svojim mirnim nasmekom in s svojim znaajem stkal tak gosto mreo prisrnih vezi med nama. Zavoljo njegove loveke podobe sem mu elel, naivno pa sem verjel, da se bo moja elja uresniila tudi zato, ker je bil deleen moje skrbi in naklonjenosti. In tega mojega poraza se je zavedel tudi Leif, ki me je oetovsko (kar je bilo nenavadno) pouil, da bi Ivo tudi v navadnem ivljenju podlegel. In morebiti je bilo res, a Leif Poulson, moj ef, je bil pri tem nekoliko vzvien kakor zmeraj, ko ni imel opravka s svo53

NEKROPOLA

BESeDA

jimi norvekimi ljudmi. Zato sem si, morebiti po krivem, mislil, da bi Leif za drugega bolnika vendar iztaknil kje sulfamide; ne zdaj, seveda, ko se je bolezen poglobila, a hitro od kraja, ko je Ivo zbolel. Prav dobro vem, evbazin in prontosil, ki so ju zdravniki dobili, sta pola v dveh dneh; a e bi Leif hotel, bi preskrbel dozo sulfamidov. Jaz pa bi ga moral takrat nagovarjati, zavzeti bi se moral za Iva. Saj, a takrat nisem pomislil na sulfamide, ker ni od zaetka menda niti Leif vedel, kaj je Ivu; ko pa je Leif omenil obisti, je bilo z bolezenskim procesom e tako dale, da je Ivo vidno hiral. Ne vem, ne vem, isto mogoe pa je tudi, da bi sulfamidi ni ne opravili. Morebiti je bila tuberkularna infekcija, Leif z mano ni govoril o tem, premalo pomemben sem bil v notranji taborini politiki. A zdaj, ko vse to vem, se mi Ivo vendar ne prikae, njegovega obraza ni, skladie in klee so tam, kakor da nimajo ne z mano ne z Ivom nobene zveze. Sam sem. V senci, ki je topla, ker so onkraj barake in na njenem desnem koncu julijski arki. In ele ko se v zadregi ozrem, se zavem, da so med Ivom in mano moje lahke sandale, poletne hlae, kemini svinnik, s katerim si na hitro zapiem ime predmeta, ki ga zagledam, fiat 600, ki me aka pred izhodom in s katerim se v Rojanu vekrat peljem mimo skladia, kjer je Ivo prodajal oglje. In tako tudi vem, da bi se moral reiti vsega posvetnega, natakniti lesene cokle naega ubotva, e bi
54

NEKROPOLA

BESeDA

hotel spet postati vreden njegovega tovaritva. Tedaj bi Ivo nehal biti neviden in ne bi mi zameril, da se bom povrnil na trako obreje; morebiti tudi ne bi zahteval od moje zvestobe, naj se ne razveselim plivkajoe vode pod skalami barkovljanskega brega. Takrat sem e hodil obiskovat Tomaa v drugi blok. Pravzaprav sem ga nekega dne spoznal ravno v trenutku, ko sem Leifa iskal zavoljo Iva. Poletje je bilo sijajno, a ni bilo za nas; kakenkrat se je pogled, ko si el navzdol po stopnicah, vendar ustavil v oddaljeni dolini, ki se je kakor zdaj sonila v globokem prepadu. Toplota je trepetala nad ujetim mirnim svetom dale pod nami in nae punice so ga opazovale, kakor da ga gledajo skozi vodene lee obrnjenega daljnogleda. Bili smo vzdignjeni visoko nad poraslo sotesko, a v nas se ni porajal nobeden od obutkov loveka, ki s hriba obuduje celotno podobo niine. Nismo bili postavljeni v viino, da bi se e bolj povezali s lovekimi bivalii, ampak zato, da bi razlono videli, kak dokonna je naa loitev od njih. A kljub temu je bil poleti been pogled tja dol zdravilen, ker na dnu tesn se je belil trikotni vogal nizke stavbe. Bil je kos samotne vile ali zapuenega sanatorija, iz katerega so e zdavnaj, tak se nam je zdelo, odpeljali bolnike, da ne bi ob pogledu na nao grobnico izgubili poslednje vere v ivljenje. Bil je predmet sredi
55

NEKROPOLA

BESeDA

prostega ozraja, bil je premec bele ladje, ki je bila neresnina v globeli med planinami, ki pa je bila hkrati tudi simbol odhoda in potovanja. In naenkrat, glej, se je v daljavi na premcu tiste zrane ladje prikazala zastavica z rdeim kriem na belem polju. To ni pomenilo sam, da so v nizki stavbi sredi gor ljudje, ampak tudi, da so se ti ljudje nenadoma zaeli bati. Bil je kakor svetlobni blisk, ki ine skozi motno zavest nezavestnega, a prebujajoega se telesa. Bojijo se zaveznikov, ki se bliajo Belfortu. Bojijo se jat zaveznikih letal. In v nas se je zbudil utrip, ki je bil podoben trepetu, vztrepetu ribe na suhem, preden se krevito sproi, da bi dosegla rob, za katerim je odreilna voda. Nekje sredi naega bitja je pognala klica upanja, ki smo se je zavedeli, a na katero marsikdo ni hotel misliti, da ji ne bi z ranjeno, razpadajoo mislijo kodil. Ker terase po poboju so bile zmeraj isti vinogradi smrti in trgatev na njih se je nadaljevala ne glede na letne ase. Nosai so zmeraj enako nosili pridelek pogina na najnijo teraso, s katere se je potem vzdigoval rahel oblak in se poasi razpredal nad katraniziranimi strehami barak. Seveda pa je bilo poletje vendar usmiljena doba, tak da so pred bloki, v katerih so iveli nesposobni za delo, telesa lahko posedla po malotevilnih klopeh, da se je les kost upiral v les sedea. Drugi so polegli v prah. Gotovo, tudi zato, ker je bilo klopi malo, a predvsem se je telo zleknilo zavoljo trud56

NEKROPOLA

BESeDA

nosti, zavoljo neskonne onemoglosti. Ko lovek tako tii glavo, prsni ko, trebuh in noge k zemlji, se mu nekako kakor v omami zazdi, da bo poslednji omehal trdoto zemeljske oble in s tem nagonskim stiskom izsilil iz nje nekaj ivljenjskega soka; a hitro zatem ga trudnost premaga in uti, kak oddaja tlom svojo zadnjo, revno nenost. So pa spet trenutki, ko nad leeimi kraki nevidno gospodari vonj, ki ga prinaa dim. Tedaj se kljub elji po neomejenem poivanju zavest upr. Tedaj se z vsemi preostalimi momi hrani duha po osmojenem loju, zapira usta in piha sapo skozi nosnice, kakor da se ti bo s tem posreilo ukaniti pogubni oblak strupenega plina. A dolgo ni mogoe trzati z glavo, tudi ti ni ne pomaga, e smrt pazljivo izdihava, ko jo zatem vendar mora, eprav v kratkih in odsekanih presledkih, spet vdihavati. Zato je spet najbolje, e odpravi sleherno misel, pljua se potem sama prilagodijo neskonno razpotegnjeni valovni dolini unienja. Zakaj tudi e bi nenaden prepih povlekel ez planinsko poboje, bi to ne spremenilo nepreminega ritma smrti, sam e bolj bi se v elodcu, v kosteh, v lobanji razivela praznina, ki je v lekem vonju omamljena, zazibana v megleni narkozi. Saj to je vendar tisti odhod skozi no v meglo, ki so ga z dvema velikima rdeima zaetnicama narisali na hrbte in hlanice Norveanov, Holandcev in Francozov. N. N. Nacht und Nebel. No in Megla. Sama no ne za57

NEKROPOLA

BESeDA

dostuje. Skozi dvojno no je treba tudi v sonni svetlobi navzdol po stopnicah v podzemeljsko skladie tukaj pod pejo. No, a kakor bliskavica v noi in megli je zafrfotala zastavica v dolini. Zato sem tako nemirno iskal Leifa. Vedel sem, da ne more ni pomagati Ivu, saj je zael blesti in meati razcefrane trake podobe v ta odmaknjeni svet, da sta mi postali daljava in bliina enako abstraktni, a prav zavoljo sprememb, ki jih je napovedovala tista zastavica, se mi je zdel njegov konec v taknem trenutku nedopustno krivien in nesmiseln. Kdo v, v razburjenju, ki se je vtihotapilo vame, sem si najbr mislil ali vsaj upal, da bo Leif zavoljo vesele novice in od nje navdahnjen iznael nekaj odreilnega za Iva, prinesel na dan zdravilo, ki ga je imel dotlej skritega za izredne primere, a ga bo zdaj v spremenjenem ozraju lahko prosto uporabil. Leif pa je bil medtem gotovo v enajstem bloku in svojim Norveanom predajal pravkar odkriti beli kos blaga z droga v dolini; pri tem je bil kajpada videti zelo malo vznemirjen, ker kot nordijski lovek ne kae na zunaj svojih notranjih vzgibov. Sam v oeh se je prikazovala poplesujoa svetloba, ki je prehajala na krog okoli njega, posebno na starega dolgina, skuenega mornarja iz skandinavskih romanov. Ta je bil brez kutravih sivih las, njegova glava je bila gladka, usta brez pipe, a eprav je bil mornar brez fjordov, se je zdelo, da ni dokonno opustil misli na zo58

NEKROPOLA

BESeDA

petno vkrcanje. In tudi Leif je bil kljub belim lasem in svetlemu stetoskopu, ki mu je pobliskaval na progah rtastega jopia, s svojo pokonno in visoko postavo bolj podoben norvekemu kapitanu kakor zdravniku. Leif je bil neranljiva in ponosna mokost, in eprav je njegov trezni mir morebiti v kom zbujal zavist, je bil vendar pogled nanj kakor injekcija odpornosti. Tak na primer tisti veer, ko so po apelu prinesli v revier telo mladega fanta in ga poloili na ozko ploevinasto operacijsko mizico. Premrlo in negibno telo, ki bi ga poprej, ko je bil e sneg po terasah, prenesli po veernem apelu kar v shrambo pod pejo. Mrli, sem mislil, in tak je mislil bolniar, ki je stal ob Leifu, ta pa je bil tih in kakor zmeraj vzravnan. Odpel je umazani zebrasti jopi, razparal srajco na prsih in zael prestavljati bobenek stetoskopa po fantovi srni strani. A ni ni bilo videti, da bi el kaken utrinek ivljenja skozi celuloid in po ponikljanih cevkah v njegova uesa. Kakor sam sebi je vendar rekel: Man soll versuchen, se dostojanstveno prestopil in odbil konico ampuli coramina, medtem ko so fantu roke mrtvo visele z mize. Potem je v desnici dral trcaljko, s kazalcem in sredincem leve roke je potipal, zmeril med rebrom in rebrom, in zapiil iglo v srce. Zdravniku v bolninici ni seveda vse to ni izrednega, a ko sredi tihega pogina telo zane otepati z rokami, loviti zrak in zvijati prsni ko, je loveku, kakor da prisostvuje
59

NEKROPOLA

BESeDA

pravemu Lazarjevemu vstajenju. Zakaj fant je zares ivel. Seveda je buljil oi in hlipal, a skromno se je smehljal, ko se je Leif ustavljal ob njegovem leiu. Tak nerazlono se je smehljal, kakor da se ne more spomniti, ne kdaj ne zakaj ga je Leif spet priklical v svetlobo, a smehljal se je vendarle. Ne, Ivu na tak nain ni bilo ve mogoe pomagati, njemu na noben nain ni bilo ve mogoe pomagati. Pa tudi Leifa nisem mogel najti. In takrat mi je norveki bolniar povedal za Tomaa. Kamerad Jugoslav, je rekel, kar je vekrat pomenilo, da gre za primorskega Slovenca, zakaj v kraju, kjer je vse do skrajnosti preprosto, so dolge razlage odve. In eprav ima v rdeem trikotniku na prsih veliko zaetnico I, ker je bil pa ujet kot italijanski dravljan, slovenski lovek vztrajno trdi, da je Jugoslovan, in tako na najlaji nain prepria okolje, da prisluhne njegovim ugovorom. Seveda se loveku srce in pamet upirata, da bi ga v deeli pogina ugonobili kot Italijana, potem ko je od konca prve svetovne vojske italijanska drava unievala njegovo identiteto na domaih tleh. Temu bistvenemu, organskemu razlogu je treba dodati e omalovaevanje in tudi zanievanje, ki so ga bili v taboriu deleni italijanski ljudje. Te so drugi narodi nagonsko povezovali s faizmom, a v glavnem je bil vir zanievanja in sovratva strahovita nemka jeza nad narodom, ki je znova izdal, kakor je bil izdal v prvi svetovni vojski. Ta nemki pre60

NEKROPOLA

BESeDA

zir pa so v neizprosnem boju za obstanek v taboriu prevzeli vsi, ki so imeli nad brezimno mnoico kakrno koli oblast; pri tem je igral veliko vlogo tudi razloek med severnim, hladnim in zadranim znaajem, ter mediteransko obutljivostjo in zgovornostjo. Tak da je cel Leif, eprav Norvean in zdravnik, po navadi pokazal ob italijanskem loveku negodovanje, ki je vekrat mejilo na krivico. Bilo je, kakor da je zanj italijanski lovek nujno lenuh, ki s cmerikavim gostobesedjem skua dosei usmiljeno naklonjenost; tudi telesno je kot pokonna in ponosna postava Leif util odpor do nevisokih ljudi, ki so preve govorili z obrazom in rokami. Zato sta se tak primorski Slovenec kakor istrski Hrvat upirala, da bi delila usodo ljudi, v katerih dravo sta bila proti svoji volji vkljuena. Dotik smrti je odstranil vsiljene vzdevke in tak se je tudi norveki bolniar ravnal po oznaki, ki mu jo je dal Toma, saj so kartoteni podatki tako in tako prili v potev sam ob prihodu sm, na ta paten s pejo. Takrat je tevilka spet nala ime in priimek na koku lepenke v pisarni. A Toma ni nikoli mislil na to. Toma je bil drugaen od vseh, kar sem jih sreal poprej in potem; in to zavoljo ivega nemira v oeh, zavoljo ivahne in neukrotljive zgovornosti, zavoljo neverjetne, otroke vere. Bogastvo, ki se ni maralo ali se ni moglo brzdati, se omejiti. Razpoloenje, ki ni imelo ne potrebe ne monosti, da bi postalo vsaj rahlo bolj
61

NEKROPOLA

BESeDA

trezno; vendar je ostalo zmeraj razsodno, kakrno je bilo pri prvem sreanju. Bolniarju da je pa rekel, da je iz Trsta, ter kako naj norveki fant pozna Seovlje! Kaj ni tako? In mu gotovo ne manjka dosti do petdeset, a se muza in steguje roke vzporedno ob telesu kakor sinek, ki si mu obljubil, da bo vstal, e bo priden. Vse dni tako lei ob oknu, medtem ko so nad njim aganice zgornjega leia; iz rei med aganicami pa uhaja slama in pada na njegovo prevleko. Lei vse dni vznak, s prsti pometa preperelo slamo in je kakor v zaboju zavoljo aganic nad glavo, nad nabuhlim telesom. V drugem satju pa so prav tak gnojne flegmone pod prevlekami, da je zrak okuen, kakor da razpadata hrib in gozd, kakor da gnije samo srce planine. A kljub temu so njegove oi sredi kristalov domaih solin, in ko govori o trakem Kanalu, o Borznem trgu, o trgu ob Rusem mostu, z enim oesom celo pokili kot ribi, ki se zazr v obsonene oblake. Vesel je, da sem se pustil ujeti v njegovo igro, in je ves iz sebe zavoljo nepriakovanega obiska, jaz pa ne morem dojeti, e sluti, kak je ves preeren v strupenem ozraju, kak je v njem nezasidran, brez kompasa na brezmejnem morju. In prav tak je, ko se odkrije in se potreplja po vodenino napihnjenem telesu, se aljivo primerja z noseo eno in pravi, da bo vse splahnelo, potem pa spet pokriva nabuhlo telo, medtem ko mu v oeh plapola bela zastavica, ki se je prikazala v dolini.
62

NEKROPOLA

BESeDA

No seveda, saj tudi v drugih so se vekrat vigale iskre ivljenja, odkar so prihajala tako tevilna letala. Bikovke so zmeraj enako padale po ramenih, po koenih rokah, ki so branile gole repinje, a ko je krianje potihnilo in so zebraste cunje napolnile barake, so se iz polmraka, dale pro od oken oi upirale v nebo. Telesa, ki so bila sklonjena ali pa so epela in stegovala vratove, so bila suha, kroglice pa so bile vlane; po dve in dve, na gosto stisnjene so preale za srebmimi luskinicami, zapienimi v belkasto mreo oblakov. Tedaj se je brnenju na nebu odzvalo nepoznano drhtenje v prsnem kou; e bolj pa je bil ta notranji odmev razloen ponoi, ko je bilo telo stegnjeno. Takrat je spremljal votlo in sunkovito brenanje nebekih os glas nepomirljivih ovjakov. Zaelo se je. Bile so besede iz polsna, iz telesa, ki se je zavedalo, da lei na vrhu trinadstropnega pograda in slii prijateljske stroje, a se je hkrati zavedalo, da dremlje sredi lanih celic. A e se je blial nov val, in zemlja z vonjem po osmojenem mesu in seganih kosteh je do konca izumrla, in ivljenje se je preneslo pod oblake, k jeklenim uelkam, ki so varale no. V Mnchnu bodo zdaj planili iz postelj! je rekel glas, ki je bil buden, eprav so bile besede zamrmrane, posmehljivo jezne, kakor da je krtnil leseni stav lei. Da, in tedaj je el uden tresljaj skozi vodoravno telo, frfotanje bele zastavice je lo skozenj. In lani udje so se zasukali, prieli odejo k sebi,
63

NEKROPOLA

BESeDA

grlo je z naslado, kakor da se mu je kolcnilo, pogoltnilo skopo slino, uho pa ni ve slialo tuljenja psov na trebuhu rne planine. Gotovo, tudi v drugih se je zaiskrila misel, ki je bila svetla kakor srebrne jate v soncu, a iskra je poasi usahnila v debeli plasti pepela. Pri Tomau pa ne, njegova igrivost ne zatone, ker jo ves as varuje, jo neguje in me z njo nepretrgoma obkoljuje. Pravi o mostu, ki sta ga s sinom pognala v zrak, da sta ustavila nemko kolono, in me dri ujetega s svojimi svetlimi punicami, pa ne kakor hipnotizer, ki me bo premagal, ampak kakor videc, ki hoe, da sem tudi jaz nepremagljiv. Nepremagljiv zato, da bom lahko v traki hii sprejel istrsko rnino, ki mi jo bo on pripeljal. Sod. Dva soda. O, e bi mogel e zdaj srkniti rni sok, si eli, hitro bi ozdravel. Prav pred veo mi ga bo pripeljal, trd in gleda razposajeno na tevilna leia, kakor da jih ne pozna. Pa je vendar zraven njega stokanje pod odejo, nekje pritiano grgranje, nekje oi, ki so na koncu kockastega blaga napol prosee, napol uporne. Dvoje nepreminih steklenih kroglic. Medtem gre pravkar iz sobe nosilnica s telesom, ki je prekrito s prevleko. Toma ga pogleda in ree: Ves as jih nosijo, a hkrati spet pravi, da bi zagotovo ozdravel, e bi se napil vina. Dva soda mi bo pripeljal. Sam da se pri tem ni ne ponareja, se ni ne posiljuje, njegova ivljenjska sila je tako velika, da jemlje vedrino iz teme. In vesel je, da je njegov sin uel v hri64

NEKROPOLA

BESeDA

be, pa je videti, da je zdaj njegova neugnanost vsa zgoena in obenem sproena zame, za tega novega sina, ki ga bo s svetlobo svojih oi naredil trdoivega in neranljivega. Da, priznam, da ga nisem razumel in ga se zdaj ne razumem. O, zelo lahko je rei, da so njegove ive oi z razigranostjo in hudomunostjo hotele ukaniti smrt, da se je Toma nevidno presadil na istrska tla in kakor trta srkal iz zemlje zdravilnega soka; zelo lahko je rei, da je z zgovornostjo prekrival vse skrite dvome in podobe, ki so mrgolele kakor spake ob njem in v njem. A kak potem, da se mu ni niti enkrat zareklo, da ni niti enkrat ovehnil, ampak se zmeraj dral v ravnoteju, ostajal zmeraj na povrju? Morebiti je bil res tak udovit igralec, kaknega ne bom ve sreal. Igralec, ki si v tekmi s smrtjo niti za trenutek ne oddahne, nikdar ne sname maske, ampak se tako istoveti z novo vlogo, da pravzaprav nima pomena govoriti o maski. Tudi ponoi ne? A ne vem, takrat nisem pomislil, da bi priel v noi k njemu, a verjetno bi spet nael dvoje nasmejanih oi, ki so me akale. Res, ker zanj ni veljal noben ugovor, kaj ugovor, nobene pripombe ni sprejel. Tak takrat, ko smo se zaeli pripravljati za odhod. Mislil sem si, kak bomo natovorili vse Tomae na kamione, potem pa v ivinske vozove, tak da bodo terase ostale brez lajeev in brez dima; mislil sem si, kak bomo potem vse takne Tomae spet raztovorili pred vijimi minareti novega
65

NEKROPOLA

BESeDA

verstva. Skrbel sem zanj, ki je imel preteko telo, da bi lahko stekel naproti prostosti; zato sem molal. On pa je bil e bolj zgovoren kakor po navadi. Rekel je, da bomo v Dachauu vendar blie domu. In bil sem hud in razoroen kakor poprej ob epetanju, da bodo napadli taborie vogeki partizani in nas osvobodili, kakor sem bil zadran ob napovedovanju, da nas bodo reili padalci. A na Tomaa se nisem mogel znesti; zato sem spet molal. Videl sem ga, kak je e ves sredi istrskih trt in ne ve z nami. Pa to in prav, sem si mislil, da si tukaj in hkrati tam, v ivem svetu, Toma, to ni prav. Smrt tega ne dopua. Ni prav, Toma, da si zdaj v seoveljskih solinah, da v kmeki sobi odpira predale teke omare in voha zdravo platno hrapavih rjuh. Ni prav. In ogledoval sem se, da ne bi stopil za njim, da ne bi slial oslia, ki je pravkar zarigal za hio, ne junice, ki drgne vrat ob jasli. Njemu pa je v kleti glasno klokotalo rno vino. Brentai rnine. Sodi, poplava rnine. Povodenj, ki se bova obadva kmalu kopala v nji, plavala v nji. A ne bi smel, Toma, ker gre pravkar nosilnica mimo lei, smrt je ljubosumna megera, Toma. Ob mojem molku se je ta neverjetni lovek res za trenutek zresnil, a sam zato, ker ga je zaskrbelo, da me ni s im ualil; ko pa sem se izgovoril, e da sem mislil, kak bi bili morali storiti vse mogoe in nemogoe, da ne bi prili v krematorijski svet, se je spet razivel. Mlel je z rokama kakor
66

NEKROPOLA

BESeDA

dobrosren gospodar, ki je kljub bolezni sklenil s sosedom pomemben dogovor. V Dachauu bomo vendar blie domu, lovek! je vzkliknil. In hotel je, da mu napiem svoj naslov, a se je uprl, ko sem strgal list papirja iz zapisnice. Ne, na aganico nad glavo naj mu ga zapiem, da ga bo imel ves as pred omi. In ko sem risal dolge, preklaste rke, kakor da riem Molo San Carlo in oba zvonika grke cerkve, je e brundal ob mojem uesu, da mi bo pripeljal vina. Tak sem nazadnje res slial glas voza na tihi ulici in e poplesujoa kolesa vozikov marijskih in kotabonskih mlekaric, ki so se ravnokar izkrcale s koprskega parnika. A vendar sem takrat e bolj util, da sedim na lesenem robu leia in se zato dotikam njegove rame, util sem, da je Toma bolj vesel te bliine kakor naslova na aganici; morebiti mu je bilo, kakor da se ga dotika sin, zakaj v meni se je tedaj utrnila misel, da sem se dotaknil nepozabnega oeta. A ne vem. Teko je povedati o obutkih, ki jih lovek ob svojem pravem oetu ni doivel; teko je razloiti to oetovsko tovaritvo, preblisk tovarikega oetovstva. Ne vem, ne vem. Vem pa, da so se potem njegove oi zadoeno iskrile, da so bile nekaj asa mirne in potolaene, a da je kmalu spet pomeiknil in to z desnim oesom in z glavo pokazal aganico nad sabo. Na pamet se ga bom nauil, je rekel o naslovu. Vendar je bil potem tisto jutro dachauski apelplatz velikansko smetie, na katero so
67

NEKROPOLA

BESeDA

tevilne lopate kidale skozi okna kopalnice papir, mokre cunje, obtolene cokle, onesnaene zebraste cule. Tak so se med slamnjaami, ki so pokrivale prostorna tla, vijugali razpleteni papirnati ovoji, leale obrabljene lesene lice in je sameval noi, ki so ga skovali ljudje v prazgodovinski dobi. Pa slamnjae z vlanimi madei, prazne, brez ulitka, ki je vtisnil vdolbino vanje. Pa slamnjae z nagimi telesi. Rane na meih, kot velika enska spolovila z nabreklimi, trdimi ustnicami. etrt metra iroke gnile ustnice. In spet ara. Spet cokle. Spet kupi vlane, zapraene, onesnaene koe zeber, ki jih je pokonala kuga. Poleg pa telesa, ki so e pri moi in se na slamnjaah slaijo. Ovoj iz krep papirja, ki se razpreda kakor nit nenasitne Parke. Koena roka pa ne mara izpustiti lesene lice, da ne bi pretrgala poslednje vezi z bivanjem. Prsti nagonsko stiskajo leseno lico, zgoraj pa so lesena rebra pod luskinasto koo. Teh teles niso odnesli na levo, ta so prila v barako; a ob robu je bila dolga vrsta praznih lei, s katerih so e odnesli rajnke Jobe, da ne bi razpadli pod areo kroglo, ki visi v zraku in ni ne kae, da bo padla dol in tako nehala obsvetljevati vse te ostanke. V ozki soteski med dvema barakama pa je bilo vse spet tiho in v redu. Zdravnik z naoniki in z gumijastimi rokavicami na rokah je v baraki razrezal telo. Voda tee na kamnito mizo in komaj slino splakuje. Mo v beli halji govori po eko in mora za vsakega najti
68

NEKROPOLA

BESeDA

vzrok smrti, spretno dela, skoraj hit, kakor da mu ni treba dolgo brskati po drobovju, kakor da e vnaprej v. A hit tudi zato, ker teles noe biti konca. Tak zdaj iva, zabada debelo iglo in plete debelo kito od koraka do podbradka. Zelo hitro plete, in videti je, da je zael e zarana, zakaj zdol barake jih lei vznak e dolga vrsta. Kakor zmeraj so z razklenjenimi eljustmi, z oltimi zobmi, s ploatimi trebuhi. Sam eden je nabuhel in bel. Dein Kamerad Jugoslav, je spet rekel norveki bolniar, a opazoval sem deske, ki so zad za njegovo glavo sestavljale stranico barake. Bile so kakor aganice nad njegovo glavo, sam ire, namesto nosilnice, ki bi potovala mimo lesenih lei, pa je akala dvokolnica z dolgim kositrnim lebom. Zraven nje je bil pokrov, ki je bil prav tak kositrn leb. A moral sem vseeno pogledati v njegove oi na koncu kite, ki se je vzpenjala po sredi njegovega telesa. Odprte so bile v prazno nebo in zdelo se mi je, da se bodo zdaj zdaj nasmehnile. Vi, kakno kito so mi spletli, bo rekel. Ne vem. Ne vem. A ni nisem mislil, sam videl sem, kak so se tudi v ivinskem vozu njegove oi upirale temi. Kakor v drugih vagonih so tudi v njegovem zaprtem vozu manj bolna in lana telesa podnevi in ponoi, posebno ponoi, gomazela. Gomazela so ez njegovo telo, mu stopala na vrat, na trebuh, njegov pogled pa ves as skua prodreti skozi temo, da bi jo odmislil in jo razveljavil. Ali pa je bil tisti
69

NEKROPOLA

BESeDA

trenutek sonen dopoldan nad potujoim zaprtim zabojem in arek je obsvetljeval vagonu strop, obsvetljeval deske nad njegovo glavo, medtem ko so kolesa tela sklepe: blie domu, blie domu, blie domu. In tako so njegove oi zaverovano strmele, da niso opazile, kdaj so odtegnili stran aganice in jih zamenjali s to kupolo nesmiselne sinjine, ki se je boila nad njegovo modro, oetovsko glavo. A ne vem, e sem pomislil nanj tisti dopoldan, ko smo se odpravljali odtod, takrat, ko sem se ustavil vrh stopnic in se za trenutek zagledal v terase, ki so se nizale navzdol po poboju. Prazne so bile in tudi barake, kakor da so bile spremenjene, eprav so bile kakor zmeraj po dve in dve na vsaki terasi. Bilo je zavoljo tiine, to je bilo tisto novo, ki se je nevidno grelo v pozlaenih septembrskih arkih, in zavoljo esar, se je zdelo, bodo tudi planine vsenaokoli zdaj zdaj zaele iskati svojo resnino podobo v usihajoem ozraju pogina. Prav tako, je bilo videti, se bo zael prebujati tudi smrekov gozd, ta temno zeleni it, ki zagrinja bunker in barako s pejo. In tako se bo spremenila nizko spodaj v dolini bela zastava z rdeim kriem, ki je vzcvetela na beli stavbi in je napovedovala prihod zaveznikov iz Belforta, pa je bila zdaj zavoljo tiine teras e zdavnaj pozabljeno mahanje bele roke v neizmerno oddaljenem in neverjetnem lo70

NEKROPOLA

BESeDA

vekem svetu. Res, tiina. A tiina je tudi poprej vse mesce neprenehoma spremljala polzenje ivljenja navzdol do te skrajne meje, in e globlja tiina je plavala z dimom navzgor. Vendar je bila zdaj tiina molk brez ljudi, ker so bila lesena bivalia osamljena, razen najnije barake, tiste nad bunkerjem, iz katere so jih pravkar nosili na tovornjak. Tiina in jesenska zbranost sta hkrati legali na planinsko kostie, tak da se je misel, ki se je clo venost skrivala pred unienjem, zbudila in prikukala kakor smrek martinka iz luknje v skali. Seveda sem jo odgnal, misel, iz navade po obrambi sem se je otresel, a se je kljub temu za trenutek prihulila. Kaj bo s terasami, ko bo odel poslednji tovornjak? Bo gozd umel in se bo de spomladi neusmiljeno ulival in bo sneg pozimi zadelal stopnie, ki je usekano v poboje? Bo poleti sonce vzhajalo tak, kakor vzhaja v planinah? Pa jeseni? Da, in jeseni, kakor je zdaj jesen? Pa vsi tisoi cokel, ki so stale na snegu in je apel trajal neskonne ure? In potar iz Padri, ki so ga morali prinesti na apel, ker je e dihal, a so mu rtaste hlae zlezle na stopala pa so ga kar taknega poloili na sneg, ta as ko je esman tel vrste? Kaj bo z njim, ki so ga potem, ko se je tetje konalo, vzdignili in odnesli sm dol, kjer se zdaj razgledujejo obiskovalci? In z nalivi na obrite glave, na oi, ki so e srepe, a jih lakota e ni izsesala in bodo vztrajale do konca, ker jih debela kost varuje pred suo, ki izmoz71

NEKROPOLA

BESeDA

ga poprej vse druge celice? Kak bo z omi, ki so s svojo sveino najveja vseh neusmiljenosti in ki se ele prav na koncu sredi koenega kontinenta spremenijo v motni jezerci? O vsem tem ne bo ve nobenega sledu, ko bo ez uro ali dve stopnie docela zapueno? A ta vpraanja so bila e poskus skoka v prihodnost, medtem ko me je e oklepala podoba stopni kakor privid obsojenih mehikanskih starodavnih razvalin. Pa tudi posel je zahteval, da se spet zanem spuati k baraki, zato sem se streznil in se prestopil. Tedaj sem zagledal tiste, ki niso akali na nao pomo, ampak so kar sami zapustili slamnjae. Neslini so bili kakor ves dan, ko so leali v baraki, ni niso motili tiine, ki se je sonila pod vangogovsko raztreskano kroglo visoko nad hribom. Saj jih je morebiti prav nenadna tiina vzignila z lei, da so prili na sonce, tenke prikazni, ki ne sliijo ve niti glasu svojih bosih stopal. Nagi so bili s srajco do votlega koraka, in ko so tavali ez ozko teraso, so krilili z rokami, da bi nali ravnoteje, oslepeli ptii, ki so jim pogali perje, da jim je ostala sam mrea porjavelih koic. Tak so pritavali do stopnic in zaeli grebsti navzgor po bregu, da bi se z zadnjimi momi reili brezna, kjer so jim plameni posneli vse celice s telesa. In poveznili so se na stopnice in zdaj so plezali po vseh tirih, koeni vodni komarji, osmojeni pajki z iksastimi zadnjicami. In tako se je sproil poasen premik, kakor da je bil ta gib
72

NEKROPOLA

BESeDA

lesenih korakov poslednji. Potem je bilo neskonno poivanje, ki mu je bil sonni molk naklonjen, a hkrati se je v razpetem suhem bitju nekje najbr utrnilo motno spoznanje, da je sonna krogla izdajalska pria, ki bo izsrkala e zadnjo kapljo ivljenjskega soka. Zato se je otrdeli ud nenadoma po abje sproil do naslednje stopnice, in lupinar se je razkoraen priklenil nanjo. In spet je celo venost poival, medtem ko je nad njim drugi e lezel na gornjo teraso, in e vie e eden, vrsta plazilcev, ki so od asa do asa vzdignili gole elvine glave v naporu, da bi oddrsali iz kraljestva teme. In tedaj je menda stekel mimo mene Tola z nosilnico na rami. Davaj! je vzkliknil, skoraj nejevoljen, ker sem stal, kakor da poivam, medtem ko je bil on neutrudljiv delavec kakor neko v ivljenju ob kolhozni mlatilnici. Saj grem, sem rekel in pomislil, da bi se spustil po stopnicah na desno, da ne bi sreal plazilcev, ki jim nagon ni dal, da bi poakali nosae. Takrat pa se je s steze onkraj barak oglasilo zateglo cviljenje, ki je ritmino prebadalo tiino. To valovanje je bilo rezko in pretee zavoljo svoje nenavadnosti in zato, ker je prihajalo s steze, ki je bila zmeraj samotna. Bodea ica je bila tik ob nji in poprej se ji ne bi nihe brez potrebe priblial, zdaj pa je bilo, kakor da se nizko pri tleh mota cvilea toba, ki se zelo poasi in s teavo vzdiguje po poboju. Taken obutek je zbujala, kakor da se je nenadoma spustila na dvakrat
73

NEKROPOLA

BESeDA

osirotele patne pogibel, ki je neznana in e zavoljo tega skoraj bolj pretresljiva od zublja nad dimnikom. A ko se je hitro zatem prikazalo kolo samokolnice, se je porajajoi srh omilil, eprav ni bilo odkritje skrivnosti prav ni tolaljivo. Izza barake se je zatem vzpela cela samokolnica. Potem e ena. Kdo se jih je domislil, samokolnic, da je z njimi nadomestil nosilnice, ki jih ni bilo zadosti. Zdaj so lezle kakor v sprevodu trudnih delavcev, ki se vraajo iz neskonno globokega trebuha zemlje. Procesija rudarjev, ki so poloili krampe in lopate v samokolnice, sam da namesto orodja trlijo iz trikotnih zabojev udje pravkar izkopanih torkelj. Eno samo okostje ima na sebi tudi srajco in tako je zavoljo nje tista samokolnica bolj udaka. Ogoljene ptije glave nihajo in imajo, prav kakor poprej na slamnjai, zevajoa usta, tak da je videti, kakor da hoejo ujeti nevidne muice, a se jim ne posrei, ker zavoljo tresljajev preve poplesujejo. In je, kakor da je vzrok njihovega nihanja cviljenje osi, obenem pa, kakor da prihaja toba suhe osi naravnost iz ibja ptijega prsnega koa, medtem ko bingljajo noge desno in levo ob kolesu, roke pa mlahavo veslajo po prani stezi. Ne, saj ne vem, kaj sem takrat mislil, verjetno to, da jih ne bo treba ve dosti nositi, ko pa se je nekdo domislil samokolnic, a najbr tudi to, da bo pravzaprav izdajalska tiina, ki bo pregrnila planino ez eno uro, ko nas ne bo ve. Saj na tleh teras ne bo
74

NEKROPOLA

BESeDA

ostal noben odtis, v ozraju noben posnetek, vse bo tiina zamolala, kakor gluhonemec bo vse obdrala zase, tudi ta sprevod, ki ga je zdaj zakrila baraka, tudi to cviljenje, ki je zmeraj bolj oddaljen glas zarjavelega ranja. Zato ne morem rei, da sem se takrat domislil Tomaa, saj so njegovo barako spraznili e zjutraj, medtem ko je nas e akala vonja proti Mnchnu. Ta pa je bila prva skunja s taknimi prevozi; in e bi telesa na leiih v baraki mogla vnaprej videti gosto gmoto teles v tekih vozovih, bi najbr ne plezala s takno muko proti soncu. A kaj, saj ni res, dokler so iva, se celina jedra upirajo napadom pogina, se skuajo reiti z begom, eprav se vse razvija v usodnem krogu. No, a navsezadnje je bil po lagerskih kriterijih tisti prevoz najbolj mil od vseh, kar sem jim bil kasneje e pria. Cel glasbo smo imeli za spremljavo. Vsaj na voz. Pa obojna vrata so bila odsunjena, da so se v okviru velikih odprtin ves as spreminjale pozabljene slike jesenskega polja, ki so plavale mimo. Kolesa so ropotala, hitrost je bila nova, nerazumljiva kategorija, ki je naenkrat nastopila namesto uzakonjene nepreminosti, da smo bili kljub treznim mislim in pogovorom v resnici netrezni in neprisebni. Da, sedel sem z Albertom v kotu, in komaj da sva se razumela, ker so naju godci preglaali. Paul s trobento. Pierre z violino. Pa harmonika. Saj, kakor da je vojske konec in nas peljejo proti domu. Blie domu! In tak je trdil tudi Al75

NEKROPOLA

BESeDA

bert, e da smo na zaetku konca, jaz pa sem mu ugovarjal, kakor bi bil tudi Tomau, ko bi bil zdrav. V, kam nas peljejo? sem vpraal. A ga to ni ni motilo, e so zavezniki e v Belfortu, nas morajo vendar peljati nekam stran. Dobro, sem rekel, a ta kolesa, ki zdaj ropoejo, nas nosijo zmeraj dlje od zaveznikov, zraven tega pa imajo v Dachauu dosti mogoneja rela za vagone kosti, ki jih vozimo s sabo. Kako? je zdaj on vpraal, ker je bil Paul tak divje zatrobil, da nas je oplazil leden pljusk. Velike pei imajo tam, sem rekel, a on je skomignil z rameni, e da bi jih na nai planini ravno tako morali e naprej gati. Imel je irok obraz, Albert, tak, ki z njega odseva zaupanje, a ta lastnost se je bila s asom v naem svetu precj obrabila, tak da sem mu neprijazno rekel, da je bil tudi poleti optimist, da jo je e julija polomil s svojimi napovedmi. Njegov okrogli obraz pa se ni vdal, podoben je bil narisanemu polnemu mescu, ki se ne zaveda svojega dobrodunega smehljaja. Zdaj so vendar v Belfortu, dragec, je navihano rekel, tak da sem bil zadovoljen, ko ga je Daniel poklical. Ni mi bilo treba vzdigovati glasu, da bi mu odgovarjal. Pa ja, kakor da gre za otroko igro, je vsak teden znova napovedoval konec vojske, kakor da gre za dobrohotno igro. A ko se je moj pogled ustavil na Paulu, se mi je zazdelo, da tudi on veruje kakor Albert; boi ustnice ob trobenti kakor plavolasi angel z ostrienimi lasmi na udni podobi in
76

NEKROPOLA

BESeDA

veruje. Prav tak njegov brat Pierre. Prav tak harmonika. Zakaj zares so noro igrali in se niso hoteli utruditi tam ob vratih, da so se na septembrske njive sipali zvoki iz beeega voza kakor izzivalna zlata semena, ki pa ne bodo nikdar vzklila. Igrali so kar naprej, brez prestanka. Tudi Pierre ob svoji violini, eprav je violina e sama po sebi tak tenkoutna in zmerna, da jo trobenta in harmonika z lahkoto duita. A tudi po znaaju je bil Pierre v trojici bolj rahel, bolj mil, saj se je e tukaj na teh terasah najbolj zavedal razglaenosti svoje violine ob tihi spremljavi neutrudljivega dimnika. A tukaj je bilo drugae, tukaj niso bili godci sam oni trije, saj se je pravi mali orkester uradno zbral zveer, preden se je zagrizel laje voljakov v planinsko no. Pa je seveda igral sam sebi, ker po barakah so telesa hitro legla, da bi v omotinem spancu zaduila ive klice lanih tkiv. Kvejemu e je po nakljuju kdaj la prav takrat nosilnica navzdol po stopnicah in je imel koeni rajnki nekaj taktov Mozarta za popotnico sm dol. A tukaj sta se namesto loka nad strunami usloila dolga ukrivljena zoba nad njegovim vratom. Ko se je elezni obro sklenil pod olto brado, je kurja povlekel, da se je lobanja poveznila ezenj in zakinkala. Tak je bil zavoljo zlomljenega vratu okostnjak e dalji, posebno e je bil norveki, ker francoski in slovenski ljudje po navadi niso dolginasti. Pa tudi eki in ruski ne. Holandci pa. Seve, da je potem
77

NEKROPOLA

BESeDA

udaki taken orkester na takni planinski terasi, a tudi tisti v odprtem vozu ni bil dosti bolj sprejemljiv, ko pa je dolgi vlak peljal taken tovor. No, zato je Paul tulil s svojo trobento. Sedl je ob odprtini, da so mu noge bingljale v prazno, in nihal s trobento na desno in levo in jo vzdigoval navpino, da bi izstrelil nevidno puico v nebo. Tam ni bilo rdeega tulipana nad dimnikom in hitrost je, ne da bi kaj obljubljala, draila in razburjala; nesmotrna in motna podoba prihodnosti pa je vsekakor bolj spodbudna kakor nezmotljivo trajanje v ujetem carstvu nia. Ne vem. Ne vem. A kakor takrat, ko je bil govor o partizanih, se tudi zdaj nisem znal vzdigniti iz skepse. Najbr me je senca zla v otrokih letih tak mono oplazila, da tako medel arek upanja ni mogel prodreti v obmoje zavesti. Mogoe sem pomislil na to, kak bo treba zaeti znova raztovarjati, a da bo lo tee, ker se ne bodo premikali ne tisti, ki so jih vozili s samokolnicami, ne samotni plazilci. Gledal sem Andrja, ki je stal v drugem kotu z doktorjem Senetom in z drugimi zdravniki in bolniarji, in si predstavljal, koliko poastnih ur je pretrpel, ko je esman peljal fante sm dol pod kavlje za pejo. V vsaki skupini, ki so jo peljali navzdol, je e videl sebe. Zdaj je poslual Seneta, a videti je bilo, da je z mislijo vendar tudi odsoten, kakor da dvomi, e naj upa ali naj ne upa, da se bo s preselitvijo kartoteka zameala. Paul pa je kar naprej norel, eprav je bilo ne78

NEKROPOLA

BESeDA

koliko tudi razumljivo, da je taken, ko so valovila polja pred njim in so barve pljuskale ob njegova visea stopala, medtem ko so se Pierru arki zapletali v svetlobno mreo nad strunami. A saj vendar vejo, kam gremo, sem si takrat rekel, prav zato je Paul tak, ker v. In kakor da je odgovoril moji misli, je tedaj Paul e bolj nabuhnil lica in zaplesal z rokami in naperil trobento v sonce, da bi z jeklenim krikom dokonno sestrelil njegovo svetlobo. Esesovca ob vratih sta se zdrznila in krepkeje stisnila puki, doktor Senet pa je za trenutek pretrgal svojo pripoved in obrnil k vratom svojo astitljivo belolaso obrito glavo. Vse drugae krevit pa je bil odhod iz Harzungena, potem ko smo se znali sredi praznih barak, sredi tiine, ki je zajela z okroglimi kamni tlakovane poti med barakami. Kakor da smo ostali v zakotni vasi, ki so jo izpraznili, preden se bo vanjo vlila lava. Vendar je bilo aprilsko sonce (namesto septembrskega tukaj) kar nekam ronato v prozornem zraku, sam da se je e zmeraj blealo tudi v tirikotnih ipah vrh lesenega stolpa s strao in strojnico. A tudi ta odsev bi lovek lahko prezrl, da ni bilo v ozadju zubljev na nebu nad Nordhausenom, tak da nas je e tiriindvajset ur obkroalo apokaliptino ozraje. Sami, s eststo bolniki v dveh barakah revierja, medtem ko je vse, kar je lahko za silo migalo, e odlo
79

NEKROPOLA

BESeDA

kdo v kam. Poslednji smo bili kakor zmeraj in rajnkih nismo ve nosili v zaboj za barako. Nihe jih ne bo ve peljal v Doro, in jih je bilo treba zagrebsti; zato je kopal Vaska s pomonikom druge barake luknjo na tratini med barakama. Nad njim se je vrh stolpa vojak alil. Vzdignil je ipo pred strojnico in dopovedoval nekaj nerazumljivega kakor lovek, ki se je v svoji loenosti od ljudi odvadil lovekim besedam. Vaska se ni zmenil zanj, globoko v jami je kopal in se potil in kar mimogrede je njegov ruski stavek klepetavcu oneastil mater. Tak je straar spet znial ipo tam zgoraj vrh stolpa in bil dobre volje, kakor da se je kopa razveselil njegove domislice. Morebiti sta neobljudeno taborie in bliajoi se konec rajha zbudila tudi v njem tam zgoraj v stekleni straarnici iskro traginega humorja, a Vaska ni imel asa zanj, je bil preve zaposlen. Vsi smo bili zaposleni; saj ne v, esa bi se poprej lotila, deseterica ljudi s toliko invalidi, od katerih polovica ne more z lei. Prenaali smo jih z imnicami vred na hodnik, da so jih lahko odnaali na tovornjak, ko se je ta ustavil pred vhodom v barako. Eden ob drugem so leali ob straneh hodnika, pa tudi eden za drugim, da je bila sam po sredi ozka steza. Najprej so seveda prili na vrsto tisti s flegmonami; akali so mirno in obraali oi za nami, ko smo nesli mimo kockasto belo modro prevleko, katero smo napolnili s papirnatimi obvezami, da je bila podob80

NEKROPOLA

BESeDA

na veliki breji ribi. Potlej, ko teh bolnikov ni bilo ve, smo prinesli take, ki niso bili radovedni, ampak so imeli udrte linice v cunjasti ari na tleh; nekateri so stokali in tako skuali priklicati nas, bolniarje. Takni so v ivljenju beteni starki, ki se jim zmeraj zdi, da so v predalku posteljne omarice pozabili nekaj zelo pomembnega. Vzdigovali so se na komolce in prosili vsakogar, ki je el mimo, naj jih uslii. A nihe ni imel asa zanje, zakaj takrat se je e zaelo hudo. Vse tiste slamnjae so bile e po tleh, tovornjak s prikolico pa bo priel sam e dvakrat. A je bolje ne misliti na to, si ree, ko pa je e toliko drugih opravkov. Tak je prav takrat eden na slamnjai izdihnil in zdravnik je rekel, naj pokliem Vasko in naj popazim, da ga bo prav zakopal. Dobro, sem rekel, v moji sobi pa je mali eh e isto pri kraju; potlej sem el po Vasko in sva odnesla telo na tratino, kjer je bila jama e kar globoka. Vaska ga je zael pokrivati z ruo, jaz pa sem mislil na zdravnika, kak je bil stopil v mojo sobo. Vaska je nekaj godrnjal nad rajnkim in stranik je bil vrh stolpa skozi stekla rde od poara na nebu nad Nordhausenom, a sem e zmeraj mislil na zdravnika, ki je stopil v mojo sobo z brisao v roki. Zdelo se mi je krivino, da na to mislim, a vendar nisem mogel drugae. Tedaj je Vaska, ki je z lopato zajemal zemljo, rekel, da je laen. e hoe, da kopljem, prinesi kruha, je rekel. In mi je bilo prav, da moram v sobo po kruh, ki je ostal za
81

NEKROPOLA

BESeDA

rajnkimi. Hitro ti ga prinesem, sem rekel in odhitel v barako, a pred vhodom sem zadral korak, ker sem se bal, da bo odkritje prehudo, in hkrati, kakor da akam, naj se zgodi do konca, kar se dogaja. Ker mislil sem si, da zdravnik sam najbolje v, kaj mu veleva njegova poklicna etika. Morebiti je isto prav, da se telesu olaja odhod, posebno ko pa mali eh sam e od asa do asa razpr ustnice in jih vzboi kakor na suhem riba, za katero je morje izgubilo sleherno veljavo. Tak sem sodil in se poasi priblial vratom, da bi el Vaski po kruh, a ko sem pritisnil na kljuko, so se vrata odprla sam za ozko reo, ker jih je hitro neko stoplo zadralo od znotraj. To je bil bolniar, ki mi je hitro rekel, naj hipec poakam, meni pa ni bilo prav, da ne morem v svojo sobo, a obenem mi je bilo al, ker bosta zdravnik in bolniar vedela, da slutim, kaj se je zgodilo. Okleval sem, ali naj se uprem v vrata, ker nisem vedel, e morebiti zdravnik ne ravna zelo modro. Kaj ni bolje, da mali poiva pod plastjo mehke zemlje, ki jo je skopal Vaska, kakor pa, da kona pod tovorom slamnja in teles na tovornjaku? In tak sem se zael poasi odmikati od vrat in bolniki so na podu na svojih gnilih leiih nekaj pravili, a jih nisem razumel. Ko pa je priel zdravnik iz sobe, je rekel, da je tudi mali izdihnil in da je treba po Vasko. Takrat bi mu najraji rekel, da vem, kaj sta on in bolniar poenjala v moji sobi, a sem tekel k malemu, da
82

NEKROPOLA

BESeDA

bi e kaj pomagal. Reetasti prsni ko se je na sreo e vzdigoval in tudi skozi nabrekla usta je e hlipalo, tak da mi je odleglo, obenem pa se mi je spotilo elo, ko sem se sklonil in se dotaknil lica malega eha. e je hlipal, sam da je zdaj imel okoli vratu bledo rdeo liso, ki je prej ni bilo. Sredi pomladi je mlado telo izgorevalo, meni pa je bilo v nepriakovano tolabo trajanje njegovega izgorevanja; bilo je, kakor da me reuje grozljivega dvoma o udelebi pri umoru. e zmeraj je bila v meni zavest krivde, ker sem bil pasivna, neodlona pria, a zdaj sem ob ustih, ki so se odpirala v zmeraj bolj poasnem ritmu, pomislil, da je lovek vendarle dober, e pomaga e suhemu telesu, da se do kraja pomiri. Vsekakor sem bil tako razklan, ker nisem mogel sprejeti zdravnikovega znaaja. Slutil sem, da je to storil zato, da bi zmanjal tevilo tistih, ki jih bo treba prenesti na tovornjak, ne torej iz naklonjenosti do blinjega, ampak iz organizatorskega raunanja o monostih. Potolaen pa sem bil ob ugaajoem dihanju malega zato, ker, e bi bilo zdravniku uspelo, bi se moj dvom cepil na fantov konec in z njim postal veen. Vendar sem bil takrat omahljivec in nisem nael naina, da bi se zdravniku uprl. Bil sem neodloen, kakor zmeraj, ko o neem nisem preprian. Ker skoraj nobenega dvoma ni, da je imel zdravnik prav, sam da se jaz pravzaprav nisem upiral dejanju, ampak njemu. e bi bil na primer tam
83

NEKROPOLA

BESeDA

Andr, bi bilo drugae. Ampak Andr bi mi povedal, ne bi storil na skrivaj. Tak sem se potem zdravniku maeval in sem mu na hodniku rekel: Mali e zmeraj diha! Sam da sem mu to rekel, ko smo hodili po sredi slamnja, tak da me on mogoe ni prav razumel, poleg tega pa je bil najbr naglas mojega stavka premalo oster, kar je bila spet slabost, ki je skazila maevanje. Ne vem. A kdo je takrat lahko sledil intonaciji mimogrede izreenega stavka, ko pa se je ravno tedaj ustavil tovornjak pred vhodom in so se suhi komolci zaeli vzdigovati s tal. Tako, iz zdruitve energij vseh izetih celic so nala telesa poslednjo mo, da so s koenimi palicami svojih nog tavala ob Vaski, Pierru in ob meni, ki smo jih vodili ven. Vmes je bil zrak prepojen z grio in gnojem, ki sta bila obarvala papirnate ovoje. Pa to ni bilo novo, bolj je bilo nenavadno, da smo bili bolniarji glasni. Spodbujali smo se, ker nas je bilo malo; tako je tisti, ki je bil moneji, zgrabil slamnjao kar ez polovico in jo vzdignil od tal s podolgovatimi kostmi, ki so bile v nji, drugi pa je slamnjao sam vlekel za sabo. In tisti, ki so jih zgoraj v tovornjaku urejali, so jih najpoprej polagali na dno tovornjaka, enega k drugemu, po vrsti, potem pa so nad prvo plastjo hitro sestavljali drugo. Saj, zakaj treba je bilo hiteti. In tako ni bilo asa, da bi se pogled ustavljal pri rahlem gomazenju tistih plast, ampak je bilo treba opustiti tudi zamisel o plasteh in kar zvraati telesa s
84

NEKROPOLA

BESeDA

slamnja ez leseni rob. Treba jih je bilo vendar vzeti s sabo, ko pa so e dihali. Sam eden je pravkar ugasnil in ga je Vaska odnesel za barako. Mali eh je na dnu in gora teles je na njem, sem takrat pomislil in bil manj hud na zdravnika, a tudi to je bil sam preblisk, ker smo tedaj tovorili na vrh vsega e obveze v prevleki, medtem ko so strae zaele obkoljevati vozili in se zaele dreti. ofer pa je kar naprej trobil, ves nestrpen, ker smo akali sam na Vasko in na tistega, ki je z njim odel za barako. Tak smo zlezli v prikolico, ob prednji rob, kjer je bilo e nekaj prostora, ta as pa se je tudi Vaska vrnil s svojim pomagaem in sta privezala k stranicam dve nosili iz surovega lesa in z ico po sredi, da je bil tovornjak kakor vozilo gasilcev z lestvami ob straneh. Tak smo nazadnje odli in je zavenknila ipa tam gori v stolpu, ker je straar menda usekal kar s strojnico po nji, tovornjak pa je stekel po cesti in skozi gozd v smeri velikega kresa, ki so ga prigala zaveznika letala. Nordhausen. Tam je obolel Mladen, sem pomislil, da ne bi poslual tob v tovornjaku. Zakaj medtem se je znoilo in nisem videl predse, eprav sem stal ob prednji stranici prikolice. Nisem videl pomeanih plasti pred sabo, a stokanje se je trgalo, kakor da prihaja izpod koles, medtem koje bilo razsekano zavoljo koles, ki so stresala vozilo. Kakor velikansko leseno skledo so ga kolesa stresala in v nji so stresala jeanje. Podobno je bilo tre85

NEKROPOLA

BESeDA

petajoemu glasu, ki ga dobimo, e tresemo s plosko dlanjo pred odprtimi usti, ko pojemo ali kriimo. Sam da je bila zdaj gosta mrea taknih glasov in sem se silil, da bi poslual brnenje stroja, in vlekel sem na uho pogovore bolniarjev, da me ne bi ujel val zmrvljenega zbora tob. A v mislih sem videl, kak se vsa pregibljejo kakor na nori mlatilnici, telesa s srajco do popka, pa tudi v zebri katero, kak tiijo noge v usta, plavuti koenih zadnjic v brade, zagozdena poev z rokami v korak, in palice nog, ki se pretikajo skozi zverieno snov navzdol ali pa navzgor. Sunki pa ves as ne nehajo sekljati zaduenega momljanja. Vzdrema ga sekljajo, tak da kamion v temi kakor iv drgeta od mraza v vseh svojih vijakih, ki ritmino stokajo. In spet sem skual zdruiti svoje misli ob gozdu, ki je rn spremljal cesto, ter se silil, da bi razbral poslednjo skrivnost nemke zemlje; a tresljaj vozila je tisti trenutek zdruil tiste roke in noge v eno smo telo s tevilnimi belimi omi in z enimi samimi usti. Ta so zajeala, kakor da so obvisela na vzmeti, in se spet spojila z brnenjem motorja. A preden so se spet oglasila, sem z mislijo znova zbeal v no, a ne bi ni pomagalo, da si takrat nisem samogibno popravil ovratnice pod brado. Tak sem se ustavil ob njem, ki je bila ovratnica neko njegova. Pa kaj, misel na Mladena ni bila dosti drugana od podobe, ki je bila nevidna in glasna v temi pred mano. V Dachauu Mladen ni ho86

NEKROPOLA

BESeDA

tel gledati seciranja, v Dori pa smo mi gledali, kak mu je no razkrojil srce. Ne, ni da bi mislil na Mladena, sem si rekel, tudi na to ne, da imam njegovo ovratnico, medtem ko so njega odnesli na kopo, ki je v Dori gorela vrh gria. Tak sem spet pomislil na malega eha. Gotovo je trideset teles na njem in v njegovem grlu ne hlipa ve. In seveda bi bilo bolje, ko bi poival v zemlji. Zdravnik je ravnal stvarno in preudarno, medtem ko sem jaz ujet v svojo ustvenost, sem pomislil. Saj, a sem se predvsem uprl samovoljnosti, posebno e, ker je bil tudi bolniar zraven; nekaj brezobzirno oblastnega je v njegovih gibih. No, a prav, da se jima ni posreilo; kljub vsej zdravniki izvedenosti zdravnik ni vedel, da s sesuenim telesom stvar ne gre tak preprosto od rok kakor z normalno hranjenim in oblim vratom. Ni lahko uniiti do kraja telesa, ki je e napol leseno. Res, premiljeval sem o vsem mogoem, da bi preslial valujoo tobo in da ne bi prela vame, ker smrt je treba zmeraj znova odmiljati, e noemo, da se nam ne vsrka v mozeg. Iz nagona po obrambi sem potem prisluhnil pogovoru bolniarjev za mano. Menili so se, kak bomo morali na postaji ostati vsi skupaj, da si uredimo notranjost ivinskega vagona v zasilno ambulanto. Tudi Jano je pritrjeval. A kaj, saj ni bilo ni udnega, e je bil za to pametno misel in da je bil njegov glas tak tovariki, najbr smo ga poprej po krivem obsodili, e da je robat z bol87

NEKROPOLA

BESeDA

niki, ko jih je prevezoval. No, prav gotovo, da smo morali ostati vsi skupaj, e smo se hoteli reiti in pomagati e komu, da se rei. A potem na postaji ni bilo lahko ostati skupaj, ker nas je krianje napadlo z vseh smeri. V Harzungenu smo se tuljenja odvadili, tam je vse potekalo neslino. Ne, ne, ni se nismo razburjali zavoljo krikov, saj navsezadnje je zmeraj tak, da je v nemkem bitju zmeraj na vpitje pripravljen obraz, kakor da lahko v katerem koli hipu zatuli od strahu pred nevidnim preganjavcem. Navaditi se je treba na to, potem ni tak hudo. No, takrat je bilo rjovenje zavoljo vlaka, ki nas je akal. arki ronih svetilk so vigali po dolgem in poez, medtem ko smo grabili cule in telesa s kamiona. Stegovali smo roke v temo in jih vlekli ez rob na nosilnice iz ice, a telesa so zdrknila mimo nosilnic in nekdo je stal na takem koenem podnoju, ko je vlekel to, kar mu je prilo v roke, iz tovornjaka. Tak smo vsi vroino hiteli v noi, ki je imela za kupolo krvavo nebo, ko pa je spet blisknila proga svetlobe, je bilo videti, kak jih vleejo z vozila kar z glavo navzdol, da se veinoma izmuznejo in zdrknejo na peron, a ko se nosa skloni, da bi telo oddrsal proti vlaku, pade s kamiona nanj slamnjaa in ga pokrije. Strae pa kar naprej udarjajo z bikovkami, brcajo in se zaletavajo od tovornjaka do vlaka in od vlaka spet do tovornjaka. Ni lahko ostati skupaj, e se vse tare vzdol vlaka in je zavoljo vigajoih prog iz ronih sve88

NEKROPOLA

BESeDA

tilk slabe, kakor da bi bila prava tema. In res smo morali ostati hladni, ko so nas sredi krikov potiskali v vagone, tak da smo ez trenutek, ko se je napad prenesel drugam, spet izstopili in li v voz, kjer so bili e drugi bolniarji. In tako smo nazadnje vendar znesli tudi vse cule z obvezami v svoj voz. Kakor zmeraj v ivljenju, je tudi takrat lovek moral vedeti, kaj hoe, imeti je moral svoj nart in moral ga je uresnievati kljub paniki in blaznosti. Seveda, ni se lahko bojevati v zmedenih gneah, kjer te zdaj ovrkne pramen svetlobe, zdaj pasji bi, medtem ko so nekje kriea usta, ki se bodo znova zakadila vate. A pri tem so vendar najbolj nesrena telesa, ki jih drsajo po peronu. Vleejo jih za roke in noge izpod tovornjaka skoz temo in skoz rtasto svetlobo in srea, da so e neobutljiva in hladna in vsa ploata s srajco do kolkov. A katero je bolj ohlapno in bolj mehko, da se mahedravo krotovii, ko si tisti, ki ga dri za lenke in ga vlee za sabo, v naglici ie pot skozi gneo tekajoih senc. Saj, kdor je v tem kaosu lahko tekel in delal nart o ambulanti v ivinskem vozu, ta je imel tako veliko prednost v monosti za preivetje, da je lahko brez teave preslial tako noro vpitje kakor tudi udarce. Koliko dni je potem trajalo tisto potovanje? est? Sedem? Pa saj je as e zdavnaj izgubil vrednost, ki mu jo dajeta kroenje in sreanje nebesnih teles. Konec noi
89

NEKROPOLA

BESeDA

je pomenil sam, da se bomo spet videli, sonce, ki se je zjutraj prikazalo, je samo obsvetilo dolgo vrsto premikajoih se ali stojeih vagonov. Bila je to nepregledna veriga odprtih zabojev s pokonnim tovorom, ki je imel za streho le nemko nebo. Konvoj, ki je potoval najpoprej v eno smer, potem dolgo stal, pa spet krenil v drugo smer; potem spet pol dneva stal in akal. Tak sredi tistih travnikov, kjer smo vse popoldne in vso no zakopavali sto estdeset ostankov, in je Jano vodil delo. isto novo delo seveda, zakaj to je bilo po dolgem asu prvi, e izvzamem tistih nekaj ob odhodu iz Harzungena, da nai skeleti niso li v pe. Prva dva voza sta bila namre doloena za mrtvanico; tista dva ob lokomotivi. Tisto zakopavanje pa, kakor ni bilo smo po sebi spodbudno dejanje, je bilo vendar nekakno porotvo, da se oddaljeni svet ivih ljudi blia, eprav predvsem naemu spominu. In tudi ni bilo ne barak ne ic, ampak sam gmajna, na katero je aprilsko sonce poiljalo dvoumno svetlobo, ki pa seveda ni bil ve sam lu mrzlega reflektorja nad secirno mizo. Tak se je vsaj loveku zdelo, ker eprav je bilo petindvajset ali trideset vagonov e teden dni brez hrane in sta se zato voza ob lokomotivi polnila hitreje, je bila vendar tolaba v tem, da sta prosta narava in sonce spet sama in brez mej. To spremembo je gotovo util tudi Jano, ker je kljub nonemu delu skoil z voza il in giben, kakor da se je tudi
90

NEKROPOLA

BESeDA

iz nae pokvarjene snovi izvila iskra ivljenja in se poosebila v njem. Tak sem zavoljo jutranje svetlobe in zavoljo Janoa tudi jaz vstal, eprav bi bil raji ostal pod kocem v kotu zaprtega voza. Kljub prerivanju in pehanju smo si le izbrali zaprt voz. Pomagaj mi, je rekel Jano, ker pred vozom je stal mali Poljaek in z dlanjo leve roke pestoval sivo desnico, medtem ko mu jo je Jano pregledoval. Tenek, petnajstleten, z obrito glavico, ves bled in zelen, ker ni pet dni in est noi ni jedel. Ko so poprej streljali esesovci, je bilo zavoljo tega, ker so iz naih voz suhci stekli k vozu, ki je sameval na sosednjem tiru in je bil poln krompirja. Mali je bil med njimi in krogla mu je la skozi laket. Mrha, lej, kak si se zamazal, se je Jano jezil, kakor da bi bilo na svetu hitro vse dobro, ko bi bila prestreljena roka ista. Zlil je razkuilno tekoino v ambulantno skledico in mi jo dal, naj jo drim. Lej, kakna packa si, je pri tem godrnjal, mali pa se rahko tresel, siv in vijoliast, in bradica mu je ostro trlela pro. Bogve e ima e kje mater, sem si mislil, a bolje, da te ne vidi zdaj, tvoja mamica, sem mu v mislih pravil, hkrati zadovoljen, da smo bili tako prisebni in odnesli s sabo tiste posode in steklenice in potrebno orodje. Pa tudi Jano mi je bil ve, ker je bil ves drugaen kakor v taboriu, ni ve se ni zdel nadut, njegovi kornji, ki so poprej poudarjali slab vtis, so ga zdaj (nihe ni imel vojakih kornjev) delali e bolj klenega in
91

NEKROPOLA

BESeDA

neugnanega. Kdo v, kak je priel do tistega obuvala, njegova taborina preteklost je bila prav gotovo zelo pestra, a to zdaj ni imelo pomena, ko je tak oetovsko mrmral malemu. Ko pa je el mimo unterscharfhrer s suhljatim in mranim obrazom, se je Jano na mah spremenil. Sunkoma se je ozrl in ga poklical, naj pride blie in naj si ogleda laket. Tako zgodaj pri delu, je rekel suhljati obraz in se lokavo real. Svinjarija, je vzkliknil Jano, zavoljo dveh krompirjev, ko pa niso pet dni ni grizli. Unterscharfhrer pa je rekel, naj se pazi, a je bil tudi v zadregi, ker ni bil pripravljen na tak napad; nekaj pa tudi zato, ker je bilo razmerju, ki so ga imeli esesovci do bolniarjev, zmeraj primeano nekaj spotovanja; kakor da se niso mogli nauditi, da se ukvarjamo z bolniki, kakrne je ustvaril krematorijski svet. Zakaj jih potem puajo iz vagonov, e potem streljajo nanje, je e zaklical Jano, ko je esesovec odhajal, a ta je sam zamahnil z roko in se sam pri sebi namuznil. V zraku je bilo utiti blinji konec in morebiti je bilo mou nekako nagonsko ve, da sredi toliko teles, ki s svojim umiranjem mole obsojajo njegovo zemljo, eden obsoja na glas. A kdo v, mogoe je tudi, da je e bil v njegovem reanju spaeni obraz nekoga, ki e uti pok puk pred zidom in sebe ob zidu. e ga ne boli, je fertik, je rekel Jano o roki, ki jo je razkueval nalahko, kakor malemu bratcu, sinku daljne domovine. Mali pa ni niti trenil; v
92

NEKROPOLA

BESeDA

njem ni bilo ne utov ne misli, a e bi mu dali surov krompir, da bi ga zgrizel, bi morebiti pogledal preluknjani laket, sem si mislil. Iz dveh kosov je bil, njegov laket, kakor cepec, ki se zavoljo usnjenega spoja lahko vrti v vse smeri, in Jano ga je ovijal v progo belega papirja z ljubeznijo, s kakrno mati previja dojenka. Ne, tega ne bi priakoval od njega, sem si mislil, ko sva vzdignila malega v voz, Jano pa se je drl na revee, ki so leali na podu in se branili, e da ima mali grio. Jaz vam bom dal grio! je vzkliknil. Res, poznal sem sam polovico loveka, sodil sem ga sam po tej polovici, sem si rekel, ko sem spet legel in se zavil v koc, ker me je zeblo in me noge niso hotele drati. Jano pa je bil potem e bolj neverjeten. Od nekod je prinesel papir s rno mao in si zael loiti komje. Moen in duhovit mora biti lovek, da se zna sredi pogina tako norevati iz njega. Kakor klofuta smrti na lice, kakor skok iz njenega vsemogonega obmoja. Junatvo, kakrnega se je lovek e zdavnaj odvadil. Kam? je zaklical za njim bolniar. Na inpekcijo? A Jano je sam zamomljal in se nasmehnil, medtem ko je potegnil rtasti jopi v pasu. Bila je nejasna, nerazlona, zgoena preernost, a zdelo se je, da z njo reuje za ves transport koek sonca, tistega pravega, ne mrzlega oesa, ki je viselo nad vlakom kakor oko utopljenca. Da, pokril sem se ez glavo, da bi mi bilo topleje, in kmalu nisem ve mislil na Janoa. Sliati je
93

NEKROPOLA

BESeDA

bilo njegovega Poljaka, kak v nasprotnem kotu drgeta pod kratko odejo, in obenem pridueno stokanje blizu odprtih vrat. Tam sta stala dva esesovca in prevekovala gumijasti klobasici; enakomemo sta jih rezala na majhne koke in gotovo je kje izpod koca strmelo dvoje oi v njune rezine. Eden je bil rekrut in obleka mu je rezko trlela od telesa, drugi je imel naonike in je bil v civilu prav gotovo potar. Ni kaj prijetno jima ni bilo med nami, o tem ni bilo dvoma, ker videti je bilo, da sta novinca v taknem poslu; poleg vsega je e zaudarjalo po grii in temu in onemu je mono grgralo v prsih. Ko se je odkaljal, se je olajal v plahto, in ko so ga potem vanjo zavitega nesli v voz ob lokomotivi, je bil konec plahte e uklenjen v skreno pest. Tak sta avtomatino in zgubljeno nosila v usta koke komisa in klobase in morebiti tudi onadva podzavestno slutila, da je as zvodenel v blato in gnoj. Bedasti prii, sem si mislil pod kocem in sledil umu pod vozom; bilo je drgnjenje suhega telesa, ki se je naslanjalo ob kolo. Veinoma niso mogli ve poeniti in so sam tak stali z upognjenim vratom pod vozom. Slial sem, kak so se roke oprijemale kovine kolesa in kako se je obrita lobanja dotikala dna vagona; in ker sem mislil na hlae, ki so se nabrale ob glenjih in jih roke ne morejo ve dosei, nisem ujel, kaj je pravil esesovcu nekdo, ki je stal pred vrati. Wer? je vpraal tudi rekrut, a potar je e ponavljal, da
94

NEKROPOLA

BESeDA

to ne gre. Das geht nicht. Das geht nicht. Tedaj sem pogledal izpod koca in videl, da je bil njegov potarski obraz odkritosrno prepaden, klobasa v njegovi roki pa vijuga bledo ronatega mesa, ker ujetnikov glas ob vratih je e hitro povedal, kak je Jano krial, da zavoljo krompirjev ne bodo streljali, in da je krial tudi e potem, ko je bil e zadet in e na tleh. Da, v taboriu smo gledali nanj po strani, zdaj pa sem vedel, da je bilo to zato, ker je sijala iz njega neugnana sila. Saj lovek, ki je tak poln ivljenja, ves as drugae uti na sebi oklep bodee ice. Mi pa smo mu oitali cel to, da se je poleti kdaj za barako sonil; zdelo se nam je, da se posmehuje usihajoim telesom, da jih skruni. Obenem sem si takrat rekel, da je novica pretirana in da bo zdaj zdaj Jano priel in vpraal, kak je z malim. Prav Jano? je e dvakrat vpraal potar, ko je tisti pri vratih povedal o krogli v glavo, jaz pa sem se ozrl na Janoev koc, ki je bil tik ob mojem, ker je bil Jano vse dni leal zraven mene. Kdo v zakaj je bil z mano tak tovariki. Morebiti zato, ker sem ves as pokaljeval, nekaj pa verjetno zato, ker sva bila edina slovanska bolniarja. Ne vem, a ko smo nekje iz zbombardiranega vlaka prinesli v na vagon staro elezno pe, je v obtoleni konzervni katli zavrel nekaj krunih drobtin in nekakno travo in mi prinesel juhe. No, tedaj je nekdo rekel, da ga nesejo, in tudi esesovca sta spotljivo pomolila glavi skozi odprtino.
95

NEKROPOLA

BESeDA

Najpoprej sta prila vzdol vozov dva v zebri in nekaj nesla v sivem kocu, a ni bilo videti ne glave ne kornjev. Vendar je bilo telo kratko in prav gotovo je bilo Janoevo. In videl sem e moa z brzostrelko, ki je stopal za skromnim sprevodom, potem sem spet legel in se pokril ez glavo. Saj, oster je bil tisti aprilski zrak, in ivo sem util, kak mi hlad prodira skozi celice v notranjost. Seveda sem pomislil tudi, da sta vagona ob lokomotivi prazna, ker so ponoi pod Janoevim vodstvom zakopali vse rajnke, in da bo leal sam; a e bolj sem hotel misliti na to, da me zebe in da se mi bo najbr spet ulila kri. Seveda sem, eprav sem bil pokrit s kocem, videl katlo z juho nedale od mojega zglavja, a sem raji hitro sledil umotu pod vozom, kjer se je gola glava spet drgnila ob leseno dno. Vendar se je as poasi le premikal. Neskonno poasi je odtekal in je trajalo e celo venost, preden smo prili na zadnjo postajo. Celle. Ko se je vlak ustavil vzdol pomola, ki je na vseh postajah privzdignjen zavoljo tovornih voz, je kljub brezupnosti poloaja misel za trenutek vendar odla k tranicam v trakem prostem pristaniu, kjer so neko zdavnaj pred jutranjo svetlobo odpeljali prav takni vozovi za ivino, sam da je takrat udarjalo ob vrata skladi dotlej e nepoznano tuljenje, medtem ko je bila zdaj vsenaokoli tiina. Poldan je bil in nad pokrajino je viselo nepremino ozraje, kakor da je strupeni plin uniil vse
96

NEKROPOLA

BESeDA

kali ivljenja. Zato so tudi strae avtomati, pokorni pridihu nia, ki se je spojil z negibnimi stvarmi. In ni ne kriijo, tak da spremljajo poasno polzenje teles in vozov tu pa tam sam vzkliki tistih, ki ne morejo odlepiti svojih udov iz polmranih kotov, ker so preslabotni, da bi jim kosti mogle sluiti kot vzvod. Brezupni molk ozraja, ki je omrtviil dotlej kriave uvaje, je s svojim pogubnim epetom namre zbudil v e ne unienih bitjih bolj razloen drget pred kozmino osamljenostjo poslednje ure. In moral bi usliati rezke, zadirne pronje, e bolj pa tiste, ki so bile sam nakazane v premikih oi, ko so nemirno zasledovale nae gibe. A eprav je koeno, bi leee telo ne moglo hoditi, moral bi ga nositi, ne bi zadostovalo, da ga podprem. Nisem imel toliko moi, da bi ga nesel; obenem pa se je kolona e uvrala in moje uho je moralo biti trdo in pustiti je moralo, da se klici odbijajo od njega kakor val od kamnite obale. A vest se je nekje sredi pranih cunj kljub vsemu upirala in vrnil sem se, da spodbudim tistega, ki je po vseh tirih prilezel iz vagona in je sedel ob odprtini in se mu je v razprtih oeh zgostila strahotna negibnost ozraja. Mogoe pa moje zadranosti ni vodila sam zavest telesne slabosti, ampak podzavesten strah, da bi zavoljo onemoglega telesa e sam zaostal, da bi se z njim e sam bolj izpostavil pogubi. Kdo more vedeti. Kdo more vedeti, koliko je kdo sebien po znaaju, ko97

NEKROPOLA

BESeDA

liko pa ga napravi sebinega ranjeni organizem. Strae so medtem trdile, da bodo prili tovornjaki po vse, ki leijo v dolgi vrsti vagonov, a kako naj jim lovek verjame, ko pa so netulei uvaji tak neopredeljivi, da so skoraj neresnini. In tak se je razpotegnjena reda komaj vidno premikala, se razkrajala, razpadala in puala v jarku ob cesti sesueno neuporabno snov. Vendar je nihe ni pokoneval, straa je cel skomigala z rameni; kakor da se ji je po skrivni poti razodelo, da ne bi imel pok iz samokresa ali puke nobene veljave v izvotljenem zraku pod bledim, na smrt obsojenim aprilskim soncem. Ker pogin zdaj ni bil ve sam v dveh vozovih zraven lokomotive in tudi ne sam v ptijih glenjih, s katerih so odpadli leseni natikai, ob poti, ampak tudi v osamljenih vojakih, ki so tavali po nizkih griih in leno, skoraj sanjavo od dale sledili zapuenim konjem. Taki potepuki, prosti in nesmiselni konji-meseniki najbr kljub jeklu in tankovskim divizijam e zmeraj spadajo v nemo podobo razsula. In tak smo bili mi, jetniki, ki smo doslej kakor v ogledalu videli poteze nia v postavi hodeega okostja, zdaj vkljueni v iroki krog dokonno razpadajoe zemlje. A namesto da bi nam to doivetje prebudilo poslednje strahove, nam je bilo skoraj kakor v olajanje, ki je pognalo v opotekajoe se noge iskro energije. Tak so belgijski ljudje, ki so poprej v grui pridrevali prokuratorja iz Antwerpna, zdaj vzdignili
98

NEKROPOLA

BESeDA

suho telo na ramena, da je potovalo kakor telo sestradanega Gandhija na lesenem gibljivem mostiku. Prah pa se je vztrajno jemal izpod lesenih podplatov procesije, ki ni priakovala nobenega tavmaturga, ampak se je premikala zavoljo vztrajnostne sile, zavoljo tope zavesti, da je z gibanjem kljub vsemu e v obmoju ivljenja. In trdovratni nagon je tedaj potrdila jata zaveznikih letal, ki je letela nizko nad grii in nad tavajoimi konji, da je bil nepriakovani grom jeklenih ptic najpoprej rezek sunek odmeva nepreklicnega konca, naslednji trenutek pa potresni kr ubite zemlje, ob katero je treilo ezlo razjarjenega demiurga. Tak zavoljo jat, ki so si sledile, skoraj nismo opazili dvoria, na katero smo dospeli, posebno pa e zato ne, ker so bile strae zdaj spet vpijoi zakonodavci strahu in so morala naa krdela poepniti in polei po vegastih in zapraenih tleh. Bencinska rpalka je bila ob strani, na levi, ob nji pa kup bencinskih sodov. To je pomenilo, da nismo pred vhodom v novo postojanko z veno pejo, ampak pred zapueno vojanico za motorizirane oddelke. In ko je telo lealo stegnjeno v rumenem prahu, mi je inila skozi dvomeo zavest podoba bombe, ki se odtrga od leteega kovinskega trupa in sproi oabne plamene iz bencinskih sodov; a hkrati je zmeraj priujoi razum na tihem zagotavljal, da letalci natanko vidijo osirotele rtaste pege, ki pokrivajo tla kakor mrhovinasti ostanki okuenih zeber.
99

NEKROPOLA

BESeDA

Vendar telo nazadnje e najbolj zaupa zemlji in bi si najraji izdolblo zibko v njenem oltem telesu. In za trenutek se mi je zazdelo, da utim vzgib odgovora na spodbujajoi, prosei pritisk. Ko pa je grmenje ponehalo in so se rtasti kupki vzdigovali s tal, so skupine zgubile svojo odsotno zbranost in so bile mnoica razprenih ciganov brez voz in brez ognja, ki kakor psi vohajo bliino lovekega naselja, eprav je sestavljeno iz dvonadstropnih vojakih stavb, ki si vse enake sledijo v precejnjih razdaljah po razvoeni planjavi. In hiteli smo, da bi jih zasedli, kakor da bi bilo zidano poslopje e zavoljo te lastnosti porotvo varnosti, ki je nismo mogli ve niti slutiti, odkar se je naa usoda ujela med deske lesenih barak in, pretekli teden, v deske kravjih vagonov. Tak so telesa, ki so bila e sposobna, v naskoku zaela polniti prazne prostore, grabila za podboje z mrzlinostjo brodolomca, igar roke so se dotipale kopnine. In hrupno je bilo tekanje po spet najdenih stopniih, prerivajoe se, grabeljivo zasedanje zapuenih lei, pa brskanje po praznih predalih in prevraanje neuporabnih kovkov. Sproil se je brezumen pohlep v bitjih, ki niso vedela ve, kaj je osebna lastnina, tak da je stopila takrat v ozadje cel starodavna lakota, ki jo je bil dopolnil celotedenski post. In spet smo bili prav bolniarji tisti, ki smo imeli sredi prehitevanja in zmede doloen nart; kakor ob odhodu iz Harzungena, kakor potem na
100

NEKROPOLA

BESeDA

postaji in vse dni v vlaku. Res, morebiti je bilo pri tej iznajdljivosti poglavitno gibalo nagon po lastnem preivetju, vsekakor pa to ni bilo ni v zvezi z zakonom monejega. lo je namre sam za akt razuma, ki je odloil, da bodi ena izmed stavb bolninica, ali bolje, zatoie izmozganih in zaznamovanih. Prav ni namre ni treba, da bi skrb za drugega izvirala iz sebinega raunanja, pa tudi ne iz tovarike naklonjenosti, vsaj zavedno ne, ampak je lahko organska potreba, kakor dihanje ali partenogeneza misli, in e je e kako povezana z nagonom po samoohranitvi, potem je to zavoljo tega, ker je delo za loveka predvsem sredstvo, da uide sam sebi, posebno e takrat, ko je sredi pogube, ki se stopnjuje ko neubranljiva plima. Tak na primer, e se lovek ni vdal novici, ki jo je raznaal lani skunjavec, e da nas bodo vse pokonali z minetro, kateri bo na srednjeveki nain primean strup, e se lovek ni vdal tej novici, ni bilo toliko zavoljo ugotovitve, da je docela nemogoe stakniti zadosti posod, da bi se nakrmila mnoica, ki je kljub pomrlim e tevilna, ampak predvsem zavoljo mree opravkov, v katero se je zapredel s svojim organizatorskim duhom. Tak prenaanje in vlaenje dvonadstropnih lei iz sobe v sobo, iskanje in obenem obramba najdenih slamnja, razdelitev prostorov v oddelke za flegmone, za grio, za edeme, za en, pa za preklasto mumijo, ki je nepremino stala na hodniku in je gnea
101

NEKROPOLA

BESeDA

ni ni zanimala, ker njene porcelanaste zenice niso ve srkale vase podob. Tak potem namestitev teles, skrb za smotrnost njihovega leanja. Saj, leanje, negibnost, to je bilo e zmeraj najbolj uinkovito sredstvo proti okubi s smrtjo. In tudi takrat, ko je telo nepopravljivo naeto, je vodoravnost edini nadomestek za zdravila, ki jih ni. Nazadnje pa je leanje e najbolj primeren poloaj za rahlo drsenje v objem praznine, toliko bolj, ko so zavoljo izsuenosti sokov miice in ile e jermeni suhe srobote, vzdol katere boleina ne potuje ve. Torej nartna ureditev lesenega satja v sobah, ki so v nekaj urah postale smotrne celice v podivjani zmesi, skoraj kakor neprepustni zaboji na potapljajoem se plovilu. Seveda so bili ti izseki iz brezvladnega ozraja predvsem in sam oaze miru; zakaj drugae je spet gospodovala dialektika potreb in praznih rok. In pri tem ni lo toliko za hrano, eprav so nekateri po leiih obraali za mano oi kakor mladii kljune, posebno tisti s enom, ki so bili zares podobni slepim mladiem, ko pa so se jim na oi povesili klobasasti napeti mehurji. Ni lo toliko za to, kak bi odpravili post, ampak za pomanjkanje vseh pritiklin, brez katerih se bolniki obred ne more niti zaeti. Kajti poleg papirnatih obvez, rivanola in alkohola so bile velike ampule traubenzuckra vse, kar je bilo na razpolago. Kdo v zakaj pa je bilo toliko raztopine grozdnega sladkorja v esesovski ambulanti v Harzungenu.
102

NEKROPOLA

BESeDA

No, imeli smo tudi dvocentimetrske ampule coramina, a pri enu in grii s coraminom ne more ni pomagati. Tako je edino termometer ustvarjal bolniko ozraje in spletal med zasilno urejenimi leii in bolniarjem nevidno pajevino tiine in resne zbranosti, dokler ni zael skozi okna lesti mrak. A dotlej je bilo e vse dokono razporejeno, cel prvi dve telesi sta bili e poloeni vzdol stranske stene stavbe. Pravokotno s steno sta leali, in ko sem se prislonil k oknu svojega oddelka in sem ju imel pod sabo, sem si mislil, da sta na koncu svoje odisejade dosegla vsaj to, da pokriva njune kosti rtasta vreevina, pergamentna koa pa se jima prav gotovo ne bo zvila v ognju, ampak jih bo jutri kdo predal zemlji. Da, pred nojo je bilo vse urejeno in razmeeno, tak da je razen stokov in proenj vladal v stavbi red in mir, kar ni bilo mogoe rei o drugih stavbah, od katerih so prihajali, ker so bile oddaljene, motni valovi hrupa in topega lomastenja. ele no je, e e ne ukrotila, vsaj omilila boje za leia in iskanje hrane, ki je ni bilo, tak da je prepojilo ozraje grmenje oddaljenega sveta, kjer sta se, kakor je bilo videti, spoprijela zemlja in nebo; zato je bilo nevidno obzorje najpoprej obro, potem pa razpotegnjena rta valeega se momljanja. To naj bi bila znamenja bliajoe se reitve, ki ji je tema dajala podobo neznanskega valjarja; ta se je pri dnevni svetlobi oddaljil in privzdignil, da se je zdelo,
103

NEKROPOLA

BESeDA

kakor da se je potresno bobnenje preneslo na drugi, od nas najbolj oddaljeni konec sveta. Seveda, zastrupili nas niso, a dvom in nemir sta vendar tlela pod razgibano povrino tevilnih opravkov. Saj smo bili v Bergen Belsenu, in eprav je bilo taborie nekje v ozadju, je bilo zavoljo njega tisto obmoje obmoje unievanja, zato bi bilo nenavadno, da bi ravno nam prizaneslo. Mnoica pa je utila razsulo in bila zavoljo lakote razdraena ko ranjena zver. Kljub enoletnim spopadom s poginom je naa skupnost takrat doivela prve primere kanibalstva. Dotlej je bilo odtekanje ivljenja neslino, unienje je bilo ovito v tiino, zdaj pa ni bilo ve ne barak ne reda ne skopih obrokov menae, zaradi katerih je bilo upadanje ivljenjske sile nemo, zdaj je tiino dokonne oseke prelamljalo hrumenje, ki spremlja razburkano valovanje morja. Tako je bilo tisto dopoldne, ko je kljub prepovedi (emu takna prepoved?) grua iskala vode v zidani lopi prav nasproti nae stavbe bolninice. Opazil sem jih, ko sem se priblial oknu, da bi videl, kak dolga je e bila vrsta tistih, ki so leali spodaj vzdol zida. Dva fanta sta pravkar stopila v notranjost pritlikave stavbe, medtem ko so se drugi razbeali, ko so zagledali straarja, ki se je prikazal izza vogala. Mlad fant je bil, s podolgovatim obrazom in rnimi omi, preklast, v esesovski uniformi. Ni ni rekel, ni krial, sam polglasno se je primojdual, ko je vzdignil zaklopko in
104

NEKROPOLA

BESeDA

sproil v tistega, ki je prvi priel ven z vrem v roki. Telo se je opoteklo, se hkrati sesedlo in oblealo v pljusku, ki je planil iz vra, ko je ta udaril ob dvorina tla. Potem je mladi sproil spet in poasi potegnil zapira, ga poasi vzdignil in se sam pri sebi kakor za alo jezil, ko ga je poasi potiskal navzdol. Potem je sproil v tistega, ki je izpustil vr, a je zavoljo zadete noge skakljal sam z desno nogo. Mladi se je real poskakovanju in je spet brez naglice pritiskal na zapira; a tedaj ni bilo ve mogoe videti, kak je z beeim, ker je vogal bolninice jemal pogled; sode po zadovoljstvu malega, ko je vrgel puko na rame, bi si lahko mislil tak ali tak. Zakaj ves as se je nekako bedasto veselil, tak da bi lovek lahko sodil, da je bil zadoen tudi v primeru, e mu je skakljajoi uel. A takrat se je zael glasneje primojduati ob telesu, ki je negibno lealo v razliti vodi ob prevrnjenem vru, tak da sem iz njegovih besed odkril, da je mladec pravzaprav hrvaki ustaki fant. Vendar je bila bolj kakor prizadetost ob tej ugotovitvi, bolj kakor zavest notranje izvotljenosti ob zvoku bratskih slovanskih besed v takih okoliinah tisti trenutek presenetljiva predrznost zebrastih ljudi. In ta resnica, da je bila e iva upornost, ki se je zdelo, da je e zdavnaj zamrla, ta resnica je bila kljub tekemu poloaju odloilen dokaz, da je s krematorijskim svetom konec. In morebiti se je prav zavoljo spoznanja te neverjetne resnice pamet balkanskega
105

NEKROPOLA

BESeDA

straarja razlila kakor voda iz vra ob njegovih evljih. No saj, a lovek je moral k poslu, da je pregnal misli in obutke. Nekaj koristnega posla pa sem tedaj res imel, ker so od nekod prinesli tablete sulfamidov. Kdove kje so jih nemirni prsti staknili. V kaki veterinarski ambulanti vsekakor, zakaj velike so bile ko dno kozarca in jih je bilo treba razetveriti, pa je e takne bolnik s teavo goltal. Nekaj seveda zato, ker so bile oglate, a tudi e trikotnik zdrobi, ni reeno, da bo bolnik z ronatimi poli na oeh lae poiral prah kakor oglat drobec. A to so bile postranske rei, zadovoljen sem bil, da sem sulfamid imel, zakaj zavoljo njega se je obred tako za bolnike kakor zame nadaljeval, in hvaleen sem bil konjem, da so opravili brez sulfatiazola, ko so se darovali za veliki rajh ali pa tavajo po griih za izgubljenim ciljem. Gotovo, vpraanje je bilo, koliko bodo stegnjena telesa s tem na boljem, ker sulfamid ni nikakrna hrana za dehidrirano protoplazmo. Spodaj se je ob zidu vrsta daljala, naa stavba pa je bila e premajhna za vse, eprav so bili s telesi e napolnili tudi podstreje. Res, odel sem na podstreje, a ne vem, zakaj sem se odpravil gor. Morebiti iz vneme, da bi nael e koga s enom ali grio, morebiti zato, da bi z neim novim pretrgal ozraje divjine in neodlonosti, najbr pa predvsem iz potrebe, ki jo uti ujeti, da obhodi kraj svoje ujetosti. A ni bilo podstreje, kjer so zdruene vse mogoe skriv106

NEKROPOLA

BESeDA

nosti, predmeti, ki so raznoteri in hkrati starodavni kakor venci in slavoloki pajevin nad njimi. Tam je bilo sam debelo in teko tramovje, ki se je za celo nadstropje vzdigovalo od poda, prazen prostor pa ni z nobenim namenom utemeljeval ne svoje viine ne svoje irine. Zebrasti ljudje so bili na tleh pod mogonimi poevnimi tramovi obrnjeni v vse smeri, zagozdeni eden v drugega, da so bile rte povaljanih oblail kakor zveriene vijuge zbrozganih moganov. Glasovi v meanici cunj in rt pa ohlapni mehurki, ki se sproajo iz gomazee, razkrajajoe se snovi. Zato je bilo streno okno odprto. Zrak, ki je prihajal skozenj, je redil goste plasti miazma, telesa pa so se bila, da bi se ubranila sape, s poslednjimi drsljaji nagonsko skrila v vboklo rto okoli okna. Sam eno je bilo tik pod oknom, osamljeno v bodeem zraku, odplavljeno od pogubljenega, a strnjenega lovekega brega, sredi morja nia na deskah kakor na zapuenem otoku, negibno v svoji razpotegnjeni suhoti. In mogoe bolj kakor nagib, da bi ga odtegnil nekam v zavetje, stran z izpostavljene jase, na katero ga je poloil neuakani nosa, me je vznemirila oblika zleknjenih udov, posebnost njihove lege. Zakaj telo vendar ne spremeni svojih potez, ko neha biti pokonno, pa tudi takrat ne, ko meso ne oblikuje ve njegovih vijug in vzboklin. Oglata lesena krogla, ki je bila poloena na lesen podstavek, mi je bila domaa, kakor da je kljub trleim li107

NEKROPOLA

BESeDA

nicam e zmeraj glava mladega pastirja, ki ti je, meanu, urezal pialko iz leskovine v pilarjevi loki, ali pa obrita glava bratranca, ki ga je eses odpeljal, e da bo izpuen, a ni bilo potem o njem ne duha ne sluha. Res pomislil sem e na katero glavo, dokler se mi ni posvetilo, da je Ivankova. In tedaj sem odkril tudi njegove svetle in kroee oi, ki so me iskale. Seveda se je v njih, kakor zmeraj v zakljuni fazi, nabrala vsa preostala vlaga iz telesa in v njih so se utrinjali prebliski, ki so bili znamenje poslednjega obletavanja svetlobe, a vendar je e bila v njih tudi plahost mladega fanta, kateremu so zamenjali deke pustolovske zgodbe z nepredvidenimi podobami tovarne smrti. In medtem ko so me njegove zenice oblegale, kakor da se ne sam skuajo reiti oklepa strahu, ampak hoejo tudi znesti name vse nezavedno, sam telesno, sam celino jezo, sem spet videl njegov spraujoi in dobri smehljaj v trenutku, ko je odhajal iz Harzungena. Zakaj vse, kar je e migalo, je moralo pe na postajo; in ravno v trenutku, ko je bilo treba tako brezumno beati zavoljo kle vzhodne in zahodne fronte, ravno ta trenutek je po kdove kaki poti priromal Ivanku zavoj iz slovenske vasi. Sam zlat prepeenec, je rekel in dral omot v naroju kakor mlada, e nerodna mati novorojenka. Kakor da je domaim uspelo prav v odloilnem trenutku pritei na pomo sinku na drugi konec zemeljske oble, tja, kjer so ivi ljudje e neotip108

NEKROPOLA

BESeDA

ljive sence. Bilo je kakor razodetje, ki mu je sijalo iz oi, in priel je z njim k meni menda zato, ker sem mu dajal menako minetre, ki je ostajala po rajnkih, za katero pa mi je on nosil iz predorov kose lesa za pe. V nedrjih je imel skrit les, da bi ga straa ne opazila. Tisti popoldan pa je nagatil nedrje s prepeencem in si trdno prevezal v pasu cunjasti povrnik, da so sprane sivomodre proge izstopile in se nabuhnile ko pri grbasti ivali. Tak se je poslavljal in upal, hkrati pa se je po malem upanje zdaj pa zdaj razkrajalo v dvomu, ki se je porajal v skromnih, otrokih oeh; a spet se je trepljal po brezoblini grbi in jo hkrati varoval z dlanmi, kakor da se zaveda svetosti brana, ki mu ga je poslala domaa zemlja na pot dolge in dokonne preizkunje. Zdaj pa je bil na podu in sam. Ti, Ivan, sem ga skual spodbuditi z glasom, ki je tako brez teave sproen pri ljudeh, ki si domiljajo, da stojijo njihova stopla na trdih tleh in da je njihov hrbet zavarovan. Ne, ne, v mojem nagovoru je bil tudi prizvok radosti, ki pa je bila tudi pomeana z zadrego, nekje pohabljena, izvotljena, da so jo njegove oi upravieno odbile. Ali pa se mi je sam zdelo, da me njegova zlomljena mladost obtouje, ker je bilo moje telo pokonno, ker je stalo na nogah. Ne vem. Pa saj nisem gledal njegovih oi, ko sem poepnil k njemu in prislukoval ob njegovih ustih kakor planinec, ki je prislonil uho k robu prepada, potem ko mu je ta pogoltnil
109

NEKROPOLA

BESeDA

tovaria. Pa so znamenja ivljenja tudi prihajala sam po drobcih kakor iz brezna, v katerem se zdaj pa zdaj odkrui prgie skrilastih drobtin. Bile so skoraj besede iz onstranstva, ker so bile tako nemone, ko so mi razodevale, da se je vse zgodilo prav zavoljo zlatega kruha, ki bi ga ko lahtno popotnico moil v ustih, poasi mozgal iz njega prvine ivljenja, vsak dan, dan za dnem, ves as kolovratenja brez smotra v odprtem ivinskem vozu. In oddaljeni, priepetani, raztrgani stavki so me poasi e bolj pribliali njegovemu leeemu telesu, ko je bilo v vozu brez zaslombe pred trdo gmoto teles, ki so se tesnila ob njegovih nagaenih prsih, pred rokami, ki so grabile in mekale, pred koleni, ki so suvala, stopli, ki so mendrala, dokler niso pomendrala na dnu vagona telesa, ki je imelo roke prekriane na prsih, na iztirjenih sivih in modrih progah akljevine. Tak sem epel ob izsueni glavi in bil ujet pred podobo rumenih rezin kruha, medtem ko je zavest nemoi v meni stopnjevala brezploden upor in nesmiselno prizadetost, ki sta e poglabljala zavest nemoi. Saj, ker nieva je bila misel, da bi mu mogoe pomagal, da bi ga mogoe reil, ko bi bil vedel, da lei na dnu enega izmed voz, mimo katerih sem tolikokrat el, ko smo obvezovali flegmone, pa ko smo nosili rajnke v vozova ob lokomotivi. Ni bi mu ne imel dati, a leal bi vsaj v mirnem kotu kakor Janoev mali; odbil bi konico ampuli traubenzuckra in mu zlil
110

NEKROPOLA

BESeDA

sladko tekoino med ustnice. In ves iz sebe zavoljo te zapravljene monosti sem tedaj tekel po brizgalko in velike ampule, kakor da bi mogla pristna gorenost, zdruena z obrednimi predmeti, priklicati as nazaj. Da, lovek zares upa, da se mu bo posreilo, upa, da bosta zmagali dobrota in naivnost, obenem pa se nekako mora podvrei tudi potrebi, da potei nagon po reevanju, ta nedolni lepi nagon, ki marsikdaj preivi puberteto in jo s trdoivostjo podalja v nedogled. In tak sem odiral z zleknjenega telesa rtasto, uvelo, zasmrajeno koo in razgaljal kosti oskubenega erjavovega mladia. Tiso in tiso sem jih videl, tevilne znosil v predveo pei, a pred njegovim telesom je izginil poklicni hlad, saj sem mu neko skual podaljati ivljenje s hrano svojih mrtvih, saj je bil v meni dober smehljaj deka mojega rodu; tako nisem mogel najti prave poti igli med kostjo in tenkim hrapavim usnjem, ki jo je ovijalo. eprav je bilo to poetje ob leseni peruti brezupno, ni bila moja vnema ni manja, a udrto stegno je bilo gluho in sladka voda je odtekala iz luknjice, kak da curlja naravnost iz votle kost. Prav gotovo, zavedal sem se, da bi mu ne mogel pomagati niti zdravnik, ki bi mu vbrizgal plazmo v ilo, a kljub nesmiselnosti kleanja na podu ob lovekem ostanku, ki je upognjeno v obliki vpraaja na deskah, sem bil vendar nepremien, kakor da so tudi moje oi e dobile mrzle odbleske. Vsaj toliko pa je veljala
111

NEKROPOLA

BESeDA

moja skrb, da se je v njem prebudil odziv na ostro sapo, ki je padala nanj z odprtega okna. V njegovih oeh se je pojavil nemir, ki je bil soroden starevski razdraenosti in ki se in potolail niti potem, ko sem ga potegnil v zatije mranega kota. O, saj najbr ni vedel ve, kdo ga polaga vtric telesom na les vojake kae, a ko sem odel spet dol in zael deliti velike sulfamide, je pred mano ves as polzela nit vodene tekoine iz okolja pravkar izkopanih ostankov. Pa tudi misel, da bo popoldne z drugimi v vrsti ob zidu pod mojim oknom, je bila manje zlo ob zavesti poraza, naivnosti v porazu, tihega, oddaljenega studa zavoljo nemoi v porazu in naivnosti v nemoi; tako da sem brez vere, samogibno razpolavljal velike konjske sulfamide kakor hostije, ki so bile namenjene dobrim ivalim in se bodo zato uprle lovekemu telesu. Spustil sem se po travnatem pasu, ki s patna strmo pada k ograji iz bodee ice. Tukaj, na koku zemlje, ki ostaja med ico in vzpetino, je bila poleg greznice luknja za pepel. Zdaj je na tem kraju urejeno miniaturno, za dve rjuhi iroko pokopalie, ki ga omejujejo preprosti kamni in ima na sredi dva napisa. Honneur et patrie. ast in domovina. Pa e Ossa humiliata. Poniane kosti. Dva stavka, skoraj dva aforizma, v katera je kakor po navadi lovek zgostil resnico neskonne stvarnosti.
112

NEKROPOLA

BESeDA

Ampak to, kar me zdaj navdaja z obutkom poraenosti, ni sveta skrivnost teh patnov, ampak molk, v katerega previdni in vztrajni nartovalci ovijajo ta ossa humiliata. Tisti, ki so se v trenutku skrajne nevarnosti zaprisegli, da bodo dodobra razkuili Evropo, so se potem posvetili drugim, manj plemenitim interesom, za dosego katerih jim je bila zahteva po denacifikaciji napoti. Tak je izla Evropa iz prve povojne dobe, v kateri bi bila lahko doivela svoje oienje, kot invalidka, kateri so dali umetne steklene oi, da ne bi s praznimi onicami straila dobrih dravljanov, obenem pa so se poigrali z njo in jo nesramno oskrunili. Evropski lovek je to sprejel, ker je kljub visokoleteim frazam v resnici nemaren in boje, obenem pa so ga tako navadili na lagodno trajanje in na sistematizacijo vsega, da v natanno izmerjenem zaporedju skrbi ne najde vrzeli, v katero bi vtaknil potrebo po osebnem, ponosnem dejanju. In e ga je kdaj pa kdaj v podzavesti vendar sram tega poloaja haremskega skopljenca, se velikopotezno izivlja v moralizatorinem pridiganju in stigmatiziranju klavrnih podvigov mladine, kateri je e vnaprej zaigral vso dediino potenja in pravinosti, ki bi jo mladi rod moral dobiti od njega. A tudi te ugotovitve so e tak obrabljene, da v lenem splonem brezbriju uinkujejo kakor fraze. Kdo v, morebiti bi standardiziranega loveka lahko prebudil sam novi laini red, ki bi oblekel
113

NEKROPOLA

BESeDA

rtasto raevino taborikega loveka in preplavil prestolnice naih drav, vznemiril zbranost razkonih trgovin in sprehajali s trdimi udarci lesenih cokel. Kar pa je tukaj e ostalo lonkov s pepelom, bi jih povorke morale ponesti v nemka in druga mesta; no in dan in mesec za mesecem bi morali biti moje v rtasti uniformi in s coklami na nogah astna straa ob rdekasti loneni posodi sredi poglavitnih trgov nemkih in drugih metropol. Poniane kosti. In eprav je v bregu nad taboriem petintirideset metrov visok spomenik in je tam tudi poljana, na kateri je doloen prostor za vsakega Francoza, ki je kot deportiranec padel za domovino, mi je ta tukaj skrita dlan prst bolj pri srcu. Bolj naa je, tak odmaknjena in skrita, pa tudi vsi skupaj so zdrueni, kakor se je bil nagrmadil in ulegel njihov pepel. Tam gori je Francija vsakemu izmed svojih sinov postavila ploo in kri, a pod veliastnimi redovi belih kriev ni ni, niti prgie sivega praka se ni pomealo s planinsko zemljo. Zato je tam gori spomenik, francoski narodni spomenik, tukaj pa mednarodno, loveko svetie. Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovariem, a obutek imam, da bo vse neiskreno, kar jim bom v mislih rekel. iv sem, zato so tudi moja najbolj pristna ustva nekje neista.

114

NEKROPOLA

BESeDA

Tak se poasi zamiljeno spet vzpnem na paten in se znajdem v grui, ki tiho poslua vodnika. Malce so glave sklonjene nad strmim travnatim pasom, ko govori. Pravi, da je bila tam spodaj greznica, v katero se je stekala kanalizacija z vseh teras, ko pa je bila greznica polna, je njena vsebina uhajala in se meala s pepelom in kostmi. Zato so, pravi, ko je bilo treba pognojiti vrt, ki je bil zgoraj, poiljali sm moe s posodami. Mislim si, da je precej stvari, ki jih danes prvi sliim. Polagoma stopam proti baraki z dimnikom, zakaj vse kae, da je zdaj prazna. Rad bi bil brez pri. In zdi se mi, svita se mi, da v odlomkih dojemam pomen, ki ga ima spomenik, pa eprav sam nagrobni kamen, za nadaljevanje rajnikove priujonosti v svetu ivih. Bolj kakor pietetno dejanje je kos ploe ali kamna, ki ju postavimo na gomilo, poskus, da se zavarujemo pred loveko pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domiljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti. Misel na epec mehkega pepela pa ne more zbuditi nobene prave podobe. A kljub tem prebliskom, ki me povezujejo z izroili mojih prednikov, sem vendar lovek ognja in pepela. Jaz sem na teh patnih doma. Zato ob vrnitvi v Trst nisem mogel razumeti tedenskega romanja svojega oeta k druinski grobnici; upirala se mi je njegova domanost s cvetjem, ki ga je jemal s sabo. In zdaj, ko tudi nje115

NEKROPOLA

BESeDA

ga ni ve, govorim in piem o njem, a ga ne hodim obiskovat tja, kjer poiva ob mami in Marici. Sestra me zavoljo tega kdaj ljubeznivo pokara, jaz pa se doslej nisem mogel viveti v obred, od katerega sem se dokonno loil na tej planini, v Dachauu, v Dori, v Harzungenu. Bil sem priujo na toliko pogrebih, da pride po ve rajnkih na vsak dan vseh let, kar mi jih bo dano e preiveti v lovekem svetu; zato menda ne morem zoiti preteklosti na obisk ostankov enega samega loveka, eprav so to ostanki zelo dragega loveka ali cel oeta. Ne, saj ne reem, da nisem nikoli el; a zavedal sem se, da sem tam sam formalno, nisem doivljal svojega obiska, ravno narobe, util sem, da ga ne doivljam. Obenem pa je res, da se poprej, ko sem stal pred grobim eleznim dvigalom, ki povezuje skladie s pejo, Ivo ni hotel prebuditi v meni. Tukaj sem okuen od ivljenja, iz katerega sem priel. Tok, energija, ki veje iz mene, sta Iva odbila, e preden sva zavoljo nekdanjega tovaritva skuala najti za oba veljavne besede. Tak sem kljub povezavi s tukajnjimi skrivnostmi poloviarski v tem ozraju, ki je zdaj zavoljo tiine skoraj sanjsko, in sem prav tako poloviarski, ko sem dale od tod, a je v meni odloujoe nekdanje tukajnje ozraje. Tak se najbr tudi pti feniks ni za zmerom reil pepela, iz katerega je vzletel.

116

NEKROPOLA

BESeDA

Zdaj sem se ustavil. e so ljudje v baraki. Po travnatem pasu, ki se spua navzdol tik za skladiem in dvigalom, se kakor doma v sadovnjaku valijo otroci in se ni ne zmenijo za mater, ki je pravkar la stran od pei in jim uga s stegnjeno desnico. Majhno dekletce pa se medtem sreno z obema dlanema oprijemlje ice, ki pridruje tenki krematorijski dimnik, in v otroki igri veselo kroi. Nekje zgoraj je zakripalo in sem se zdrznil, ker sem se ustrail, da se bo cev zruila na barako. Da, zbal sem se, da se ne bi pokodovala pria naega pogubljenja, zdrznil sem se v skrbi za rtvenik evropskega loveka, ko pa bi si moral zaeleti, da bi otroke roke naele stavbo zla. Ljudje so odli. Ne da bi trgala tiino, prihaja navzdol nova skupina. Tak je zavoljo asovnih presledkov onemogoeno zbiranje tevilneje drube, obenem pa so obiskovalci s svojim nemim prihajanjem in odhajanjem kakor sproti obnovljene skupinice odposlancev iz ivega sveta. lovetvo ima namre zmeraj doloen del lanov, ki hodijo na boje poti, ki obiskujejo svetia in grobove, in po navadi tejemo take ljudi za bolje, plemeniteje, a prav ni ni gotovo, da se zavoljo teh dobrih du kdaj zgodovina zbolja. Vse kae, da usmiljena srca sam spremljajo razvoj dogodkov, jih ne sproajo, jih ne ustvarjajo, ampak so po navadi sam globoko sklonjene
117

NEKROPOLA

BESeDA

vrbe alujke na kraju, kjer je po hrupnem ali tihem pokonevanju zavladal neskonen molk. Tukajnji molk je zdaj rahlo vznemirjen ob besedah postaranega vodnika; opira se na palico, ko se prestopa sredi majhne etice, ki ga obkroa. Mogoe je sam upokojenec in si s tem poslom zboljuje dohodke, a raji si seveda mislim, da je eden nekdanjih stanovalcev tega pogubljenega domovja. Tak se mi za trenutke zazdi, ko stopi z ljudmi v barako, da sem vohun, ki se opleta okoli stranic barake in v imenu nevidnih tovariev nadzoruje tega, ki je doloen, da spregovori namesto utianih jezikov. A njegov glas v notranjosti zapora je trezen in resen, mo govori tak, da me ne odbija, poasi, brez ciceronske emfaze, z vestno pazljivostjo, da bi besede ustrezale podobam. Nimam mu kaj oitati. Ko pa, e zmeraj v notranjosti bunkerja, pripoveduje o alzakih dekletih, ki so malo pred izpraznitvijo taboria padle sovraniku v roke in prile v te celice, se v meni spet zbudi zapleteni obutek, ki me je obsedel takrat. Stojim sam ob zunanji stranici dolge barake in sem spet kakor tisto no nemoen in vroien. Tak je, kakor da zdaj nisem s taboriem spojen lovek in sem telesno, fizioloko obupan pred resnico zdravih, od taboria neokuenih bitij, ki so bila obsojena na neposredno sreanje s pejo. Tihi patni so v soncu nepremini. O mladih dekletih ni nobenega znamenja ne v sonnih arkih ne
118

NEKROPOLA

BESeDA

na ozkih stopnikah, sam v celicah mojega organizma so priujoe, a to je premalo. Mo pa, kakor da bo s tem povedal nekaj tolailnega, pravi, da so kmalu zatem partizani zavzeli lager larme blanche, to je v napadu na no, in da je londonski radio tedaj sporoil to vest s stavkom La tortue a gagne sa course. Pesniko besedilo, ni kaj rei. elva je dobila svojo tekmo. Ilegala se je takrat morala posluevati dogovorjenih rekov in aforizmov, da je bilo zasedeno ozemlje v stiku s svobodnim svetom. Vpraanje zase pa je, kaken vtis naredi taken stavek v domiljiji ljudi, ki so si ogledali pe in prostor, kjer cementna tla rahlo visijo. Zato bi mogoe spremljevalec lahko pustil pri miru elvo, saj se ta prav ni udobno ne premika med lonci koic in pepela. A ga razumem, ne more obdrati zase vesele novice, da so ta kraj, ko smo mi e bili za drugo ico, zavzele osvobodilne enote. Razumem ga, ker tudi v meni se nekaj zgane nekje nizko v grlu ob misli na konec dobe, ki ima sam v naih vesteh razsenost venosti. Res je, v povojnem asu sem ugotovil, da me zmaga nad hudobijo in krivico globoko gane, medtem ko sem za vse druge loveke nesree precej, e e ne docela hladen. Tak je tudi mo s palico dodal novico o londonskem radiu, da bi dal ljudem iskro vedrine, a bolje bi naredil, ko bi pustil zlo popolno in dokonno, kakrno je bilo. Njegova elva je obiskovalce raztresla kakor nepriakovana otroka
119

NEKROPOLA

BESeDA

igraa. Prav gotovo, da so stari Grki po tragedijah gledali veseloigro, a ne kae, da so takrat imeli za unievanje lovekih teles tako organizirane postojanke; zato je bila njihova potreba po katarzi nekoliko drugana od potrebe Evropca dvajsetega stoletja. Moira se pri nas ne spoprijema s posameznikom, ampak z drubo; naa Usoda je boginja skupnosti, reili se je bomo mnoino ali pa mnoino podlegli. Dvoje zamudnikov. Visok in tenek zamorski fant in drobno francosko dekle. Ni se jima ne da za drugimi v barako in tako sta osamljena na stopnikah, sama sredi tiine, ki pa zanju ni polna skrivnostne priujonosti. Njegova dlan je na zadnji stopniki skuala pridrati njeno laket, da bi jo odvrnila od vhoda v barako. In zazdelo se mi je, da se je samogibno hotel umakniti pred nepoznanim hudodelstvom, kakor da ga je podedovani nagon pravoasno opomnil na bliino nevarnosti. Saj se v organizmih njegovega rnskega plemena stoletja nabirajo obrambna telesca, zato je naravno, da so zdaj zaslutila zahrbtno arenje pogube. A sem hitro uvidel, da sem se zmotil, zakaj iz njegovega mladega obraza, ustnic in iz oi je sijala nemirna radoivost. Bilo je, kakor da se rahlo dolgoasi, ker je priel navzdol po tako pustih stopnicah, in komaj aka, da bo na kakem lepem kraju sam z dekletom. In res, poloil ji je roko okoli pasu in
120

NEKROPOLA

BESeDA

jo odpeljal na konec patna. Neuakan je, da bi jo spet poljubil, eprav jo je najbr pravkar nekje zgoraj, na stopnicah, ko sta nala zaostala in bila sama. Tam na kraju, kjer se nasip spua k bodei ici, jo bo spet objel, morebiti jo e objema prav ta trenutek, ko jaz odhajam, in pri tem ne sam, da ga dvojna visoka ina pregraja, ki jo ima pred omi, ni ne moti, ampak je sploh ne vidi, kakor ne vidi izolatorjev, ne visoke olte trave ne stranega stolpa, ki je kot visoka zapuena pagoda sredi planin. Jaz pa se mu v mislih ni ne upiram, giblje se pa v drugi dimenziji, v ozraju, kjer gospodarita klitje in rast. In ele zdaj, ko si to zapisujem, si pravim, da bi bilo zelo otroje, ko bi prenesel ta dva zaljubljenca v na nekdanji svet. Tak je na primer stavek Komu bi se takrat mogla poroditi misel, da se bodo tod sprehajali zaljubljeni pari? brez pomena. Zakaj za nas je veljala apokaliptina dokonnost v dimenziji nia, onadva pa sta v razsenosti ljubezni, ki je prav tako neskonna in prav tak neumljivo gospodari nad predmeti, jih izkljuuje ali poveliuje. eprav se ne morem odloiti, da bi odel, se vendar pomikam za obiskovalci, ki se vzpenjajo po stopniu. Prav zadaj je mo s pohabljeno nogo, tak da ga ob straneh pridrujeta dekleti, menda heri; ko mora vzdigniti stoplo s stopnice na stopnico, se z vso teo nasloni na121

NEKROPOLA

BESeDA

nju. No, v tej podobi je nekaj taborinega, sam da takrat ni pohabljencem nihe pomagal. In tudi trenje kamenkov pod stopali najde svoj odziv v spominu; seveda je glas isto drugaen, zakaj okanje lesenih cokel je bolj trdo in votlo, a ker so tudi noge obiskovalcev tevilne, se trenje njihovih obutev vendar prenaa v preteklost. Zame seveda, ki jih opazujem, kak se vzdigujejo na gornji paten, in jim elim, da se jim ne bi preneslo v prihodnost in ne bi skupina spodobnih nedeljskih izletnikov neko postala brezoblino krdelo. Ko pa izginejo in jih ne vidim ve, stopam brez pri kakor vzdol nerodovitne gmajne, katere nisem bil gospodar, a je vendar bila in je e zmeraj moja. Pravim gmajne, ker barak ni ve, odstranili so jih, saj je res nemogoe obvarovati pred razpadom lesene stavbe, ki jih pozimi krije sneg, spomladi moijo nalivi, poleti pa ge viinsko sonce. Tak so od tirinajstih barak ohranjene sam tiri, dve zgoraj, pa tidve spodaj. Podolgovati prazni prostori so posuti z drobnim gramozom, na koncu vsakega patna je nizek stebri z imenom enega izmed tabori, kjer so ugonabljali francoske ljudi. Dachau, Mauthausen, Buchenwald, Kochem, Neckagerath, Harzungen. Tak so simbolino zdrueni na enem kraju vsi padli, ki imajo skupno nekropolo zgoraj, zunaj ice. A te ozke parcele so zdaj s svojo grunato uravnanostjo nesmiselno prazne, kot dokonno nerodovitne. Nobene mo122

NEKROPOLA

BESeDA

nosti ni, da bi se za imeni obiskovalcu prikazale ive podobe. Recimo ob imenu Neckagerath ali pa Harzungen. Pa je bilo v Harzungenu francoskih ljudi dosti, tak da so imeli tudi poglavitno besedo pri vodenju revierja, in to je veliko pomenilo pri reevanju ljudi. No, na splono smo se kar dobro razumeli. Predvsem zato, ker se nisem zanimal za notranjo taborino politiko in sem poveini ostajal v svoji sobi. Ta je bila majhen prostor, pa je vekrat zahtevala hitrih rok. Po navadi seveda ne. Zjutraj sva z Vasko odnesla enega ali dva v zaboj za barako in vrgla slamnjai na travo, da bi se nekoliko posuili; a slamnjae so bile skoraj zmeraj tak prepojene, da sva jih zveer za nove bolnike sam obrnila. Dopoldne je bilo potem mirno. Na mizi, pod oknom, so bili termometer, zavoj belega prahu in zavoj oglja v prahu. To so bila zdravila za tisto sobo. In trikrat na dan sem stresel beli prah v skodelico in prilil vode, da se je naredil mehek mavec. Stopal sem od leia do leia in vtikal lico z belo zmesjo med sesuene ustnice, med napol razprte rumene zobe. Nekateri bolniki so z zobovjem hlastno grabili belo malto z lice, da bi zadrali ivljenje, ki je vztrajno lo iz njih na slamnjao; drugi se niso ve zavedali lice pred usti, a so vendar, eprav slabotno, cmokali in goltali lepljivo zmes. Ko so izdihnili, so imeli belkast cement na zobeh in vse okoli ustnic. Ali pa je bilo na vrsti oglje v prahu. S tem je bilo seveda vse dosti
123

NEKROPOLA

BESeDA

bolj nerodno, ker so ga usta pihala z lice ali iz ustne votline, e so ga e posneli z lice. Tedaj je bil dan rajnkih s rnimi zobmi in ustnicami, in eprav so bili vsi koeni in dolgi, je bilo vendar najbolj videti rni progi okoli ust. To so bili mirni, nepremini bolniki; dokler so bili e napol pri zavesti, pa so vstajali, da se ne bi podelali na slamnjae. Takrat je za njimi ostajala na podu rjavkasta sled. Potem je bilo e huje, ko so mi zaeli poiljati bolnike, ki so imeli poleg grie e jetiko. Leali so na osmih pogradih levo od vhoda in so akali, da je priel ponje tovornjak z Dore. Nikdar pa niso prej javili, kdaj bo tovornjak priel, tak da je moral Vaska zmeraj zadnji trenutek tei v skladie po njihove obleke. Po njihove cape. Okno je bilo zaprto zavoljo zatemnitve, v sobi pa je gorela pe, tak da se je teek vonj stopnjeval. ele potem, ko je tovornjak odpeljal, sva lahko ugasila lu in odprla okno, da je priel noter ist zrak od snega. A ko je vozilo akalo, je bilo treba hiteti. Vaska je prinesel majhne umazane cule in jih odvezoval in klel mater carju in vsemu svetu, ko se je potil in odvijal smrdljive hlae, jopie in cokle. Saj, a zares hiteti v resnici ni bilo mogoe, ker takih bolnikov ni mogoe oblei na leiu, ko pa so kosti vdolbene v slamnjae. Stati pa tudi ne morejo. Zato sva jih prijemala za noge in pazduhe in jih polagala na pod. Skoraj da niso bili ve bolniki, a so e hropli in jih je bilo treba oblei. Pa ni lahko potegniti
124

NEKROPOLA

BESeDA

zmekanega hlanika na trleo kost; zato se je Vaska jezil, a ne na telo na podu, ampak iz upora proti poginu, nekako hud na leee ostanke, ker so se pustili uniiti. Jaz sem medtem podstavljal rtasti jopi, ki je bil kot cunja za brisanje prahu, pod rebra drugega revea in sem bil hvaleen Vaski, da je bil kljub godrnjanju prisren z nesreniki. Potila sva se in previdno prestavljala stopala med telesi, ki so leala kriem kraem sredi are. Zdaj pa zdaj sva koga vzdignila, da so kosti sedle, tedaj se je roka kakor suha veja stegnila in iskala cokle, steklene zenice pa so jo spremljale pri tem iskanju. Natikai, lesene lice, kosi vrvi. Predmeti, s katerimi lovek napolni svojo samoto. In spet eden, ki je kljub bliajoemu se koncu vedel, da je zunaj sneg, in z roko nagonsko iskal epico. Tak se je Vaska spet jezil, ker se telo ni zavedalo, da je vseeno, e izdihne s epico ali brez nje. A mu jo je seveda poiskal med okueno ropotijo, in ko jo je nael, je pazljivo oblail golo lobanjo v zmekan kolobar zebraste vreevine. Najbolj pa se je Vaska razhudil, ko je priel Pierre povedat, da je treba pohiteti, a je sam priprl vrata in vtaknil nos v sobo, nikoli se mu ni posvetilo, da bi nama priel pomagat. Tak sva e dolgo epela na podu. Ko sva nazadnje lahko postavila obleeno okostje pokonci, sva ga vsak na eni strani pridrevala vzdol hodnika. A ko je poasi prestavljal stopala, ga je Vaska skoraj zmeraj zadel kar na ramo, da mu je glava
125

NEKROPOLA

BESeDA

bingljala nizko pri tleh in epica zdrknila z lobanje. Nazadnje sva jih vendar vse prenesla na tovornjak, in ker so bili na njem e trije zaboji z rajnkimi, sva jih posadila kar na zaboje, medtem ko je Vaska spet zmerjal oferju njegovo carsko mater, ker je tako trobil. Mraz dvajsetih stopinj je prihajal od snega, a telesa, ki so leala in sedela na pokrovih iz surovega lesa, ga najbr niso ve utila. Midva pa sva zbeala v barako in bila nekoliko potolaena, da sva dobro opravila svojo nalogo. Taken je lovek; eprav hkrati misli na tiste, ki hropejo v vozilu in ni ne vejo, da sedijo na mrliih, ker so jim sami e v vsem podobni, je vendar obenem tudi olajan, ker se mu je posreilo v redu izpolniti svojo dolnost. To se pravi, da je zahteva po zaokroenem redu, po zakljuenem krogu lahko prav tako mona kakor druga najbolj humana nagnjenja. Ali pa se lovek svoji naravi navkljub podzavestno navzame pravil ozraja, kjer se tudi smrt mora drati urnika in dnevnega reda. No, a ne mogel bi rei, da mi je v tej navezanosti na svojo sobo lo sam za delo. Saj so mi vekrat svetovali, naj ne spim s svojimi bolniki, pa sem trmasto vztrajal med njimi. Nekaj je seveda kakor zmeraj odloal slepi nagon, prvinsko, celino razpoloenje; zakaj v tistem ozkem prostoru sem bil v samem brlogu smrti in sem zato bil pred njo nekako varen, ker je bila preblizu, da bi me mogla napasti. A bila je v moji trmi prav gotovo tudi
126

NEKROPOLA

BESeDA

tovarika vez. Leal sem v kotu na spodnjem leiu. Vaska pa nad mano, in bila sva edina zdrava mornarja v podkrovju tesne lesene ladje, kjer je vsa posadka obsojena. In ko je zarana prvi vstal Vaska in se skobacal z leia in sem se potem tudi sam vzdignil, mi je bilo kakor kapitanu, ki je ostal zvest svojemu motvu, eprav je bilo potem moje prvo opravilo, da sem e ob zori katerega izmed njih oddal morju neskonnega nia. Saj ne vem. Mogoe je v meni nekaj slovanskega fatalizma; mogoe se mi je zdelo, da se z Vasko zadosti okuiva, e ko nadevava gnile cunje na umirajoe. A menda je lovek v spanju res bolj ranljiv. Vsekakor pa je v krematorijskem svetu previdnost lahko tudi e izpostavljanje nevarnosti, ker je trenutek previdnosti kakor presledek v vztrajnostni sili, ki te nosi skozi pogin. lovek mora biti v takem svetu pravzaprav kakor vojak, ki na bojiu lei skrit pod kupom mrtvih; potuhnil se je in ne diha, da bi ga sovranik ne opazil in bi se v pravem trenutku po vseh tirih odplazil proti ivljenju. A vendarje bila tisto jutro pretresljiva mokrota, ki mi je napolnila usta. Sprva je bila kakor veja koliina sline. Vaska e ni bil vstal in sem hitro pomislil, da je e zelo zgodaj, zakaj e ne, bi se Vaska e zael motati nad mojo glavo, saj je moral pred svitom z drugimi pomoniki oribati hodnika obeh barak. Tako je bila sprva kakor obilneja koliina sline, sam topleja. In sem jo pogoltnil, potem pa
127

NEKROPOLA

BESeDA

sem prisluhnil grgranju bolnikovih prsi dve leii desno od mene. ez dan bo izdihnil, sem pomislil in spet porl toplo tekoino. Naenkrat pa je bil poirek preobilen in sem sdel, medtem ko me je preinil mrzel dih praznine. Bilo je, kakor da mi je nekaj srebrnega poilo za elno kostjo in hkrati tudi v temi pred omi, svet pa se mi je tudi v tem preblisku pokazal ves, v vsej svoji celoti resnien in isti trenutek tudi izgubljen. Tedaj sem vstal in hitro el po sredi lei iz sobe. Pravzaprav sem beal, eprav sem se zavedal, da sebi ne morem uiti. Najbr sem iskal zraka in nisem vedel, kak sem priel v kopalnico, ki je bila tiha v medlo sivi svetlobi e oddaljenega jutra. Na sredi so s prhe kapali kanci v dolgih presledkih, leseni steni sta si bili tesno blizu, prav tak blizu je bila pe. Vse je bilo kakor vsak dan, vendar sem se tisti trenutek prvi zavedel, da sem z vseh strani obkoljen. In misel je kot blisk zdirjala skozi venost, jo z enim samim pogledom objela in izkljuila, medtem ko sem z glavo samogibno trznil, kakor da bi se s tem gibom skual reiti bliajoega se vrtinca nia. el sem k oknu in se vrnil. Pa el spet k oknu. A bodea ica pred oknom ni bila splet zank, ki sem jih zmeraj gledal, ne da bi jih videl, ampak vidno, otipljivo znamenje ujetosti, ki je bila spojena z mano. To je bila predsmrtna jasnovidnost, ko loveka objame nebuloza belkastega pogina, kateri bo hitro sledila plast gostega mraka. Tisti trenu128

NEKROPOLA

BESeDA

tek pa sem se e zavedel, da je robec v roki edini predmet, ki mi je ostal od doma, a tak namoen z rdeo snovjo je v moji dlani naenkrat postal izgubljeni vir ivljenja. Najbr sem takrat spet trznil z glavo. Ne vem. A zatem so me verjetno pomirili kanci, ki so vztrajno, eprav brez naglice, cepali na cement. Iz njihovega ritminega glasu so se v meni zbudile podobe tistih, ki jim zveer, ko pridejo z dela, vroa voda izpira grio s pergamentastih kolkov in stegen. Videl sem sebe, kak jih oprane vodim v svojo tesno sobo, in za trenutek se mi je zazdelo, da je priel as obrauna za moje grobarsko delo; potem pa me je najbr misel na mojo zaposlenost pomirila, da sem se vrnil na svoje leie. A morebiti sem se vrnil predvsem zato, ker sem spet pogoltnil slino, ki je bila sam slina. Vsekakor sem bil hvaleen Vaski, da je hitro zatem vstal in se spustil mimo mene na pd, ker s tem se je zaenjal znani red in bo mogoe spet vse prav. Obenem sem odganjal vse misli in obutke, ker sem se zavedal, da moram biti brezbrien in top. Seveda po takem pretresu ni lahko biti tak potuhnjen kakor poprej, a vendar mora biti, kakor da ni ni naelo nepremine, gluhe in slepe vere v samoohranitev. Saj, Harzungen! Ime tukajle pred mano na zglajeni stranici nizkega stebria. A kaj naj jim, turistom, zdaj to pov. Treba bi bilo pripeljati sm eno izmed izmen, ki so odhajale trikrat na dan v predore, enkrat bi se morali, ti
129

NEKROPOLA

BESeDA

nedeljski turisti, voziti z njimi. No, ko ne bi priel takrat Jub prosit, naj ga nadomestim, bi tudi jaz ne bil vedel, odkod prihajajo zveer vsi tisti ranjenci in onemogli. Drisko imam, je rekel Jub, mi prinesel leseni zabojek z usnjenim roajem in ga poloil na pod poleg mize. Tak holandski dolgin je bil, da se je lovek ele takrat prav zavedel, kak je visok, ko se je sklonil in odloil zabojek na tla. Tak sem pod no odel iz taboria namesto njega. Sneg se je kovinsko svetlikal v temi in no je skrivala mrko ravnino, ki je bila ez dan zasneena stepa pod svinenim nebom. Kdaj pa kdaj sem se z okna svoje sobe ozrl nanjo in kljub temu, da je bila tako alostna, util v nji bliino zemlje; ko sem hodil po nji, pa sem se nenadoma zavedel, da me objema val negotovosti. Prevzelo me je nekako domotoje po mojem kotiku, eprav je bil predsoba smrti. Seveda je trajalo malo asa, ker me je presunilo korakanje vrst. Za trenutek so se mi zazdele vrste pravih delavcev; ko pa se je oglasilo krianje in so beli prameni obsijali rtaste obleke, je privid na mah izginil. Ker moje so si zgnetli v hlae povrnike, tenke kakor predpasnike, da niso nekoristno plahutali po zraku, ki je bil leden zavoljo osemnajstih stopinj. Cokle so topo udarjale ob sneno skorjo, telesa pa so drala roke v hlanih epih in stiskala ramena, kakor da bi ta mogla objeti uesa in glave, ki so obrite tiale v okroglih platnenih epicah. A ne sam glave, vse telo je
130

NEKROPOLA

BESeDA

elelo, da bi se stulilo in postalo drobna kroglica, kakren je ostanek loveke zavesti nekje v e topli notranjosti organizma. Zdaj pa zdaj so se spredaj, na elu kolone, odsekano zadrla usta in krik se je avtomatino razmnoil v vpitje ponorelih krokarjev. In bilo je, kakor da je strah silna sapa, ki je hkrati napadla vse tiste nemke glasilke, v temi skriti ovarji pa so s tem krianjem razpotegnili varnostni zid strahu vzdol rede, ki torklja in skaklja zavoljo severnega mraza. Ne, mene ni hudo zeblo, ker takrat sem e imel rjavi suknji; segal je sam do kolen, a je bil debel in sam malo oguljen. Na hrbtu je imel izrezano okence, zadelano z zebrastim blagom. Skozi akljevino hla je seveda mraz imel prosto pot, a imel sem spodnje hlae, tisti par, ki sva ga z Vaskom slekla staremu Francozu, preden sva ga odnesla v zaboj. Kdo v, kak se mu je posreilo, da je imel poleg srajce e spodnje hlae. Vaska jih je potem vtaknil v vr, da so se v vreli vodi prekuhale. Tak so me rajnki ne sam hranili, ampak tudi oblaili, ker sem jim dajal oglja in jih nosil za barako. No, na tisti noni poti sem imel s sabo leseno lekarno z rdeim kriem na stranici, a telesom, ki so skakala v temi, kakor da je mraz prha, ki se je lahko ubrani, so obveze in tablete aspirina zelo malo koristile. Hudo je bilo, ko so se vrste ustavile na nasipu, se razlezle ob tranicah in topotale s coklami. estero parov cokel. Elektrine svetilke so medtem vigale po
131

NEKROPOLA

BESeDA

dolgem in poez po rtasti gmoti, dokler ni pripeljal vlak s tirimi vozovi in so ga grue napadle, da bi ule mrazu, zakaj sunki oblegajoega vpitja so bili sam zvono dopolnilo strupene noi. Potem so vozovi drdrali, telesa pa so v temi hukala in puhala, da bi segrela ledenice, ki so imele na oknih deske namesto ip. Stal sem na hodniku in s koleni oklepal lekarno, da bi je ne pomendral tok, ki se je valil ezme in se nekje vzpenjal in rasel v tesnem prostoru. Tak je zavoljo vroinega premikanja in gomazenja hitro poteklo dvajset minut in se je konvoj ustavil in so ga spet obkolili kriki in bii svetlobe. vrkali so po tistih, ki so skakali v sneg, in po tistih, ki so vanj padali, ker so bili preibki, da bi skakali, vse zato, da bi se hitro postavili v vrste; kakor tisti, ki so bili e na mestu in so s coklami kovali sneg. Tako je bilo sredi glasne zmenjave skoraj tolailno, da se je nekje ob strani oglasil votel zvok curka, ki je tajal sneno plast, in da mu je zatem sledil vonj po toplem seu. Ker kriki so e premaknili sivo eto, da je topotala skozi Niedersachswerfen in mimo hi kakor skozi oddaljen spomin na zasneene domove, kjer je e zdavnaj izumrli loveki rod neko ljubil zimo in prasketanje ognja. e so bile ob strani hie, ko se je sprevod ustavil pred dolgo vrsto jeklenih vozikov, usta pa so se takrat drla zavoljo gne, ki so se prepoasi kobacale v elezne posode. Vzpenjali so se in si pomagali z rokami in nogami, osta132

NEKROPOLA

BESeDA

jali za trenutek preveeni najeklenem robu, dokler se niso nazadnje zvraali v notranjost velikih prevraljivih Kruppovih vozikov, kakrne rudarji polnijo z rudo. iroki so bili in vzdigovali so se dva metra od tal. Kakor mogone rne ae so v vrsti zijali v no, telesa pa so plezala po vseh tirih vanje, mrgolea snov, ki se sama natovarja. Zatem je bliske iz ronih svetilk posrkala no in jeklene katle so se premaknile, zakrtale in stekle. Skoraj sporazumno so hkrati zaele naletavati sneinke in zasipale ivo rudo. Sam od majhne lokomotive so prihajali nevidni kosmi tople pare in roke in noge so morebiti zahrepenele, da bi se mogle vzdigniti v zrak in da bi se spojile z leteo gorkoto. A konvoj je kaasto vigal, medtem ko so leseni podplati preglaali elezni ropot. Bilo je, kakor da tolejo po jekleni lupini usode, ki sproti odbija tobo ritminih udarcev. Zato so temne gmote stale na sredi, pro od ledenih robov, in tiale skupaj hrbte in trebuhe, potem ko so skrile glave kakor elve in so se obrazi poveznili na prsi pred karjami mraza, ki so strigle po zraku. Potujoo venost je tedaj nenadoma pretrgalo jokajoe tuljenje sirene, in bilo je, kakor da se je loveka boleina razpotegnila skozi dolg vrat, ki je vzpet sredi teme zamukal svoj strah. Zavore so zacvilile, e preden pa se je jeklena gosenica ustavila sredi bele ravnine, so postave z brzostrelkami poskakale ven in bile e isti trenutek trop volkov, ki napade kolo133

NEKROPOLA

BESeDA

no sani in laja vanjo. Ko jih je tiha no nekoliko pomirila, so se zaeli prestopati na snegu, a je bilo udno, zakaj so to poenjali, ko pa so imeli kornje in kume in suknje, ki so segale skoraj do tal in so imele kouhovino v notranjosti, vrh sukenj pa e mantilje iz pegastega otorskega platna. Prestopali pa so se, kakor da jih zebe. V telesa, ki so rastla iz visokih posod, je medtem el mraz ko skozi mreo. Sam volja se je bila z velikim naporom preselila izza zaprtih vek in ovila telo z belim itom, da bi ga obvarovala ledenega objema. A kmalu se je izrpala in stisnjeni zobje so zaeli klepetati, vendar so tudi nje preglasili udarci podplatov trde loveke gmote, ki je stala sredi zaboja. Seveda so na nebu suvali stroji tisoerih nevidnih letal in je bil njihov glas prijateljski, a bil je tako oddaljen in sanjski, da ga telesa s smrtjo v kosteh skorajda niso zaznala. Tudi zato ne, ker je nenadoma utihnilo topotanje cokel. Zasmrdelo je po grii in loveki tovor je zaklel in se zael premikati, da bi kakor mokro cunjo izrinil iz sebe obsojeno telo. Takrat so se spodaj uvaji splaili in njihov strah je napolnil pononi prostor; umot v jekleni posodi se jim je zazdel arek, ki ga bodo letala opazila, zato se je njihova napetost sunkovito sproila. A e je bila spet tiina povsod, tudi v voziku, v katerem je suha okuena postava zdaj stala ob jeklenem robu. Dolgo pa tudi tiina ni trajala, ker je od nekod prila etica postav z voljaki, ki
134

NEKROPOLA

BESeDA

so se kdo v zakaj zagnali v visoke posode, noro lajali, se vzpenjali in se zaletavali, kakor da hoejo pregristi jeklo. No, potem ni bilo ve sliati letal in tudi pasji laje se je oddaljil, sam veriga visokih posod je nepremino stala na ravnini kakor na mrtvem posestvu belega pekla. To-pot, to-pot, to-pot cokel ob jeklena dna pa je bil ritem agonije, ki se je nesmiselno razirjal v gluho neskonnost. No, seveda, podnevi je bil odhod precej drugaen, ker svetloba ne poenoti tako kakor tema. Takrat sem el namesto Jana, ki je bil zelo podoben Jubu, visok in suh, nekaken jambor s podolgovato glavico na vrhu; a bil je manj zgovoren od Juba, in sode po njegovem obrazu bi lovek rekel, da ni kdo v kak lepo ravnal z domaini v holandski Indiji, kjer da je bil, kakor se je hvalil. O, verjetno tudi ni bil bolan, ko me je prosil, ampak se mu isto preprosto ni dalo na pot v hudem mrazu. Kakor vekrat pa se mi je tudi takrat zahotelo ravno po takih skunjah, ki so bile drugim ne sam neprijetne, ampak cel zoprne. Tak je Jan najbr mislil, da sem malce udaki, jaz pa sem rad odel, ker mi je bilo, kakor da imam neki cilj; bil sem s telesi, ki so se premikala, za celih osem ur nisem bil pria udom, ki so se zmeraj bolj spajali s slamnjao. In na tihem, nerazlono sem si menda tudi elel, da bi se dotaknil neoienega sveta ali da bi se vsaj zunanji svet dotaknil mene. Pa je bilo tisto ozraje prav tako kuno kakor nae. Ko smo
135

NEKROPOLA

BESeDA

se na primer popoldne vraali skozi Niedersachswerfen, so vrste s teavo vlekle otekle noge, tirje pa so nosili nezavestno telo, tak da so drali vsak po en ud na upognjeni rami in je na sredi telo ko velik pajek viselo nizko pri tleh. Tedaj sta prili na belo in tiho zimsko ulico dve dekleti, pa se nista niti ozrli na torkljajoo kolono; a je bilo nemogoe, da nista videli cokel, ki sta trleli pred rameni sprednjih dveh. Ne, nista se zavedali niti dolge procesije eststotih zebrastih oblail; kakor da je ulica prazna in ni na nji nikogar razen snene skorje na tlaku in plonikih. To se pravi, da je mogoe vcepiti ljudem tak radikalno zanievanje manjvrednih plemen, da dve deklici s svojim hladom lahko uniita sprevod sunjev in gresta po ploniku, kakor da sta okoli njiju sam sneg in mirno sonno ozraje. A vendar so bile tam majhna mlekarna, urarjeva izloba, brivnica in pekarna tihe in zapuene v prvih popoldanskih urah kakor povsod drugod, kjer prebivajo ivi ljudje. Zato je bilo nesmiselno stegovati tipalke iz rtastega sveta. In bolj kakor proelja hi in izlobena okna je bilo pomembno, da je tisti dan vodil izmeno Peter, ki je imel sicer na prsih pod tevilko priit zelen trikotnik kakor vsi nemki kriminalci, a ni ravnal svinjsko z ljudmi. Menda je olajal neko banko ali nekaj poneveril, a to mu je lovek skoraj tel v dobro, ko pa je bilo njegovo razmerje do brezpravnih delavcev dobrohotno resno. Ni
136

NEKROPOLA

BESeDA

jih ni priganjal na zbirnem prostoru pred odhodom iz taboria in so se grue lahko gnetle okoli mene, da bi jih oprostil dela. Jaz, jaz! so me klicali v vseh jezikih. Glej mene, glej mene! je ponavljal nekdo in rinil v ospredje in si obenem odpenjal hlae v koraku, da so zdrknile na glenje. Suha stegna so bila polita kakor z redko goo kave, prav tak tudi upadla, luskinasta mea. Dal sem mu listek za revier, zakaj taknega bodo zagotovo sprejeli in zveer ga bom nael v svoji sobi. Potem sem napisal listek tistemu, ki je imel namesto nog mesnata kopita in se je preril med tiste s spuenimi hlaami, ki so racali in lovili ravnoteje zavoljo valovanja teles in glasov. In vtaknil sem termometer nekomu pod pazduho, taas pa napisal listek drugemu. Pa e enemu. A to je bilo razburkano morje, ki je butalo vame z vseh strani. Glej mene! Glej mene! Hitel sem oddajati listke in obenem lovil termometer, ki ga je vzdignjena roka drala v zraku nad valujoimi glavami; vse dokler se niso tam spredaj odprla vrata in se je oglasil kapo Peter, ki je uravnaval vrstam korak. Links zwo drei vier. Links zwo drei vier. Zakaj pred stranico nas je tel astnik. Po petelinje je bil vzravnan, in ko sem el z leseno lekarno mimo njega, sem bil na tihem zadoen, kakor je najbr zadoen odvetnik, ko dokae nedolnost svojega varovanca. Oddal sem bil petnajst listkov in to je bil hoten, zavesten poskus, da bi prevaral smrt. Seveda je
137

NEKROPOLA

BESeDA

prav lahko oporekati, da je bil moj poskus skoraj gotovo jalov, zakaj zavoljo mojih listkov so pomrli sam kaken dan kasneje. A kdo v, mogoe se je kateri reil, sam e ta monost pa je vredna celo loveko ivljenje. O, prav gotovo, da se takne misli lahko zdijo skoraj naivne nekdanjemu bojevniku, ki je zakrial Hura!, ko je napadel sovranika. In najbr je pravilno, da so v ekonomiji lovetva takni ljudje, v katerih se ob potrebi zbere ves ponos Adamovega rodu. A zame ne more biti odreilno, e nekdanji partizanski komandant pripoveduje: Ko sem ukazal napad na nemko kolono, so strojnice Takrat mi je zadostovalo, da sem trdno stiskal v roki usnjeni roaj zabojka, ko sem el mimo astnika, pa eprav so strae glasno nabijale puke in vihtele brzostrelke na rame ter se sproti postavljale vtric vrst kakor pogrebci, ki bi nestrpno akali na zaetek sprevoda. Bledo sonce je sijalo, sneg je bil shojen in kljub temu, da je bilo ozraje nasieno z razpadom, se je vendarle zdelo, da se skua narava skrivoma in tipaje izmuzniti izpod jarma pogina. Dve hiici sta bili ob poti in nikjer ni bilo ive due, sam drobno otroe je najbr stalo na stolici, ko je pritiskalo obrazek k ipi, da je ustvarjalo na nji petero bledikastih polipov. Nedolno se je smehljalo, kakor da opazuje mimohod zabavnih cirkukih prikazni. Ne, njegov nasmeek e ni bil hudoben, sam anahronistien je bil. Kakor sonce tam zgoraj. In sonce je vznemirilo tudi
138

NEKROPOLA

BESeDA

gnee v vozovih z obitimi okni, da je bil vlak za trenutek privid dobrega vlaka, ki drv ez domao pokrajino s pravim soncem na strmih zasneenih strehah. Nekdo je prigal centimeter dolg in rjavkast ik in me vabil: Bomo povlekli? Zavoljo meanice vseh evropskih jezikov in zavoljo snega se je tam zunaj ruska stepa zdruevala s francosko ravnino in holandsko planjavo v beli nemir, v razsvetljeno podobo odreenja. To sem e bolj obutil potem, ko smo li skozi Niedersachswerfen in so ukrajinske druine ob lesenih barakah napregale konje pred velike san in so se otroci sankali po drah. Bila bi skoraj poveana Brueghlova zimska slika, da ni bilo nae krevsajoe procesije, naih cokel in cunj. Ko pa so vrste zaele polniti Kruppove posode, se drale ob robovih s komolci, dokler bingljajoe noge niso nale podstavka, jih je z okna hiice onkraj ceste opazovalo dekle. Ni si otrla oi kakor alzake ene v Sainte Marie aux Mines, a njen pogled je bil preseneen in skoraj zbegan. Slonela je na oknu tak, da so se njene prsi vdale ob prekrianih laktih, in je bila nepremino zbrana, njene oi pa so se zgubljeno svetile, kakor da ne morejo verjeti v resninost tak velikega tevila unienih samcev. Saj, na njenem licu je bil odsev lahkoivosti, a njene oi so bile nae zarotnice, ker v njihovem motnem lesketu je bilo obalovanje nad zapravljeno strastjo. Zavoljo vsega tega je bila dnevna izmena drugana, in ker sonce e ni zalo
139

NEKROPOLA

BESeDA

in je bil mraz znosen, je nekaj stra posedlo po lesenem voziku, ki je bil uvren med jeklene zaboje. Ni bil navaden, vodoraven voziek, ampak je imel na sredi nekak oslovski hrbet v obliki trapeza, da so esesovci, ki so sedeli na ozkem sedeu, drali stopala na dveh zasneenih policah. Tiali so puko med nogami in drgnili sneg s stopali, potem pa zrli predse kakor poraeni lovci brez domiljije. Tak sta sedela tudi tista dva, ki sta ostala v baraki, ko je izmena odla v predore, me gledala, ko sem obvezoval ranjenca, in epela na klopi nedale od pei. Dolgoasila sta se, seveda, a je bilo vsekakor bolje deti ob pei, v kateri so areli gladki briketi, kakor stati osem ur v predorih na prepihu, ko neloveko drdrajo kompresorji in pokajo mine. Kakenkrat jima je krajal as kapo, a tudi on je potem odel, tak da sta gledala skozi okno mreo ozkotirnih tranic, ki so pokrivale ravnino in izginjale v tridesetih predorih. Sam ko je silna mina nepriakovano stresla barako, sta se zdrznila in privzdignila zadnjici, kakor da sta podvomila, ali ni bila mogoe bomba iz letala. Zakaj sirena je vekrat tulila. Ranjencev pa bi onadva raji ne gledala, a baraka je bila majhna in jaz sem prav pred njima obvezoval flegmono ali pa roko tistega, ki je bil bel od prahu, kakor da je priel iz mlina. Prsti njegove desne roke niso imeli lenkov, a so bili tak zadelani z belo moko, da se ni opazilo, dokler jih nisem spral. Da je brusil sveder za
140

NEKROPOLA

BESeDA

kompresor, je rekel in dral roko od sebe, kakor da ni njegova. Cel nasmehnil se je, ker je bila roka mrzla in ga ni bolela, a ji je bil hkrati podzavestno hvaleen, da mu je prinesla toploto, ki ga zdaj obdaja. Tisti, ki so imeli grio, so medtem sedeli omamljeni od truda, lakote in gorkega zraka. V kotu so bili in ni ni bilo videti, zakaj sem jih oprostil dela, sam z vonjem po straniu so poasi polnili ozraje barake. Tak je bilo po navadi. Takrat, ko je Peter vzrojil zavoljo inenirja, pa je zaasno prilo ivljenje v leseno kolibo. Inenir je bil mlad plavolasec v usnjenem jopiu; priel je v barako kot vihar in se razkorail pred bolniki, ki so sedeli na klopi. Eden je imel flegmono, drugi je imel stopali ko zeljnati glavi, tretji je bil ves posran od grie. On pa se je drl, da so hinavci in simulanti in da naj se hitro spravijo ven. Mar ven! je krial. Oni seveda niso gledali njega, ampak mene, ki sem bil njihov bolniar, in mirno sedeli. Tedaj sem mu rekel, da ne prevzamem odgovornosti in da naj se zmeni s kapom Petrom. In vzel sem papirnato obvezo, poenil k bolniku, ki je s spodvihanim hlanikom sedel na klopi, in zael obvezovati flegmono. Inenir je zaloputnil z vrati in odvihral, meni pa se je za trenutek zdelo, da sem v planinski koi, ki je obdana od snega, in da mi nevidni planinci estitajo za drzno reevanje sredi prepadov. Rekel sem, da ne prevzamem odgovornosti, kakor da je bil tam lovek komu odgovoren, e se je na141

NEKROPOLA

BESeDA

pol unienemu telesu kaj zgodilo. A rabil sem jo, besedo, ki bo zmeraj diamant, s katerim bodo morali do konca dni raunati tirani. In tudi esesovca sta utila spremembo v ozraju; zdelo se je, da v tihi toploti njuna obraza razpadata, ker se je nepriakovano odsrkala mo, ki jima je dajala gostoto. Ko pa se je Peter vrnil in se razjezil, sta bolala z omi, ki bi najraji pritrdile, ko bi jim poprej kdo ukazal, naj pritrdijo. Peter se je zadrl: Er hat hier nicht verloren! rni lasje so mu zaslanjali tirikotno elo, in ker je bil okat, se je prestopal ko medved sredi barake. Naj pride sem, ko sem tukaj, je kriknil, vrata mu pokaem. To je bilo tisti dan tako nenavadno, da je bilo skoraj podobno sanjam, eprav je bilo v baraki razlono sliati vzdihovanje moa, ker se mu je ugrela roka, na kateri so manjkali lenki. In meni se je zazdelo, da je moj bolniarski poklic manj jalov; vsaj dokler smo bili v baraki. Ko so pa prili nova straa, nov bolniar in nov kapo, so morali tudi moji bolniki ven med skupine, ki so plezale v Kruppove vozike. Enega je bilo treba nesti, ker je imel zlomljeno nogo in morebiti e kaj in ni bil pri zavesti. Poloili so ga na polico lesenega vozika, na zasneeni sede pa sem sedel jaz in ga z nogo pridreval, da ne bi zdrknil dol. Vznak je leal na ozki skorji ledu, in ker ni bil pri zavesti, ni util, kak mu leze smrt skozi tenko vreevino v vodoravne ude. Morebiti bi bilo bolje, ko bi ga poloili v je142

NEKROPOLA

BESeDA

kleno posodo, a kako vzdigniti tako visoko telo z zlomljeno nogo. Kako ga obvarovati, da ga ne bi pomendrala grua, ki je sredi posode trda rna butara. No, saj. A prav tako mu ne bo v prid leanje na ledu v mrazu dvajsetih stopinj. Esesovec, ki je sedl poleg mene na lesenem konju, pa je imel kumo, ki je bila potisnjena nizko na uesa, a je ves as trzal z glavo, da bi se ubranil jeklene sape. Naslednjo no pa ni bilo nobenega ranjenca. Eden je padel z visokega ogrodja v predoru in je bil ves mehek in kot brez kosti, ko so ga prinesli v barako, a telefonirali so v Doro in ga odpeljali kar tja, ker v Harzungenu ni bilo pei. Tak ni bilo treba paziti na nikogar, a sem vseeno sedel na leseni voziek; nekaj zato, da ne bi lezel tak visoko v jekleno katlo, predvsem pa zato, ker je bil voziek tisto no priklopljen kar k lokomotivi. Sedl sem zraven esesovca in obraal ramena po vetru, tak da sem nekaj asa izpostavljal mrazu hrbet, nekaj asa prsi. Lokomotiva je bila obrnjena in njen valjasti kotel ni bil dale od vozika. Majhna lokomotiva za ozkotirni vlak. A kotel je kotel, sem pomislil in se vzdignil. Najprej sem poloil leseni zaboj z rdeim kriem na elezje temnega stroja, potem sem se vzpel nanj. Previdno sem se oprijemal elezja in se poasi prestopal, ker je lokomotiva trzala kakor rn konj, ki se brani, da bi mu neznanec skoil v sedlo. Potem sem se prihulil pod strojevodjevo utico in se stisnil k parnemu kot143

NEKROPOLA

BESeDA

lu. Dim je uhajal skozi teko sopenje, padal na dolgo verigo posod in pomagal noi, da je skrila loveko sramoto, jaz pa sem util toploto oblega kotla kakor topel trebuh jeklene ivali. Bilo je, kakor da je konec lovetva in ostaja sam dobrota gorke kovine. In kakor da bi se rad opraviil pred vsemi, ki so stali v velikih jeklenih kelihih, sem stegnil roko v no, a sem jo hitro spet skril, ker je zagrabila zanjo praznina ledene neskonnosti. Tedaj sem se spet stisnil v nedrje dobre kovine in gorkota eleznega vampa je za trenutek omamila mojo zadrego pred loveko izgubljenostjo. No saj, a naslednjega dne se je spet nadaljevala vsakdanjost sredi dvonadstropnih pogradov. Sam da je potem pred oknom poasi zaela zemlja rneti izpod snenih peg in dobivati svojo staro podobo, eprav je bila precej mrka zavoljo bliine naih barak. Vsako jutro je lo za vegastim vozikom nekaj mo na rno njivo onkraj ice. Na voziku je nihal eber gnojnice, oni pa so imeli cokle zavite v vreevino, ker se je prst udirala. Rjavkasti pljuski iz ebra so jim zdaj pa zdaj okropili zebraste hlanike, a je bilo videti, da jim je kljub temu umazani posel kar ve. Ko sem se ustavil pri oknu in jih opazoval, se mi je zdelo, da se njihovih gibov dri nekakna potepuka malomarnost. Za trenutek so bili privid resninih kmetov, potem pa so na mah in kljub capam pokazali cinino samozavest, kakor da se norujejo iz poskakujoega ebra, ko pa so
144

NEKROPOLA

BESeDA

sami doivljali tak nenavadno pognojitev loveke zemlje. Pa tudi smrad je moral biti hud, zakaj straa se je bila oddaljila in jih varovala od dale. A tudi v razdalji je bil rahel odtenek pomladnega simbola. O, seveda se v barakah ni ni bistvenega spremenilo in tovornjak je kakor po navadi vozil kosti v Doro; a ozraje se je premaknilo, ker tiste dni so se prvi pokazala letala. Sprva smo se jih ustraili, saj se je zemlja tresla od bomb onkraj hriba, da so nae barake kripale ko sesuene barke. A potem so strojnice zaregljale nad esesovsko kuhinjo onkraj vhoda, tak da je les naih bivali kar naprej toil zavoljo brnenja strojev, ob skoraj odmrlih srcih pa se je nabrala nova napetost. Kakor ude je bilo odkritje, da nekje dale, na drugem koncu sveta, vi ljudje vejo za nao zgubljeno postojanko in cel za stanovanje stra. Toliko je bilo torej aprilsko ozraje vznemirjeno, eprav je hkrati rodilo nenavadne teave. Bombe so nekje zruile elektrine vode, da je bila zveer v barakah tema, in presekale so vodne cevi. V temi pa so pogrebni obredi dosti bolj mrani, posebno v sobici z jetinimi telesi. Tak so tisti, ki so se vraali pod no iz predorov, prinaali nam bolniarjem karbid za mero opoldanske vodene minetre. A najhuje je bilo pomanjkanje vode. Nemogoe je bilo oediti telesa, ki so bila umazana od pasu vse do stopal, vendar jih je bilo treba spraviti na slamnjae. Pa vse to se je dogajalo ob svetlobi karbidov145

NEKROPOLA

BESeDA

ke. Zdaj je bil Vaska neutrudljiv grobar, ker je bil z njimi sam, odkar sem bil jaz v sobici za nalezljive bolezni. Pravzaprav sta bili sobici dve, druga je bila oddelek za opazovanje. V prvi so bila sam tiri leia, dvakrat po dve. Bolnika pa dva. Na zgornjem ob zidu je leal stari Belgijec; na spodnjem ob oknu nemki Cigan. Belgijec je umiral, medtem ko je Cigan sedel na leiu in se ves dan motal. Laen je bil in imel je okato telo in debelo glavo; ni pa bilo mogoe vedeti, kakne so njegove poteze, ker mu je en nabuhnil obraz. Veki sta bili rumenkasta pola, pod potlaenim nosom sta zijali nabrekli, skoraj praiji nosnici. Ukradel je bil Belgijcu krajec komisa in mu zato opoldne za kazen nisem dal minetre. Hotel sem, naj obljubi, da ne bo ve jemal, in bi mu tako dal njegovo porcijo, a se je uprl. Kar pori jo, e si laen moje minetre, je rekel in olti pijavki sta mu skuali zlesti z oi. Kaj sem hotel. Nisem mu mogel zameriti, da je splezal kakor maka za vonjem gor k Belgijcu in mu sunil komis izpod glave; saj je bilo staro telo e na koncu. V deeli smrti pa so tudi Cigani veliki revei. No, potem sva se pobotala in obljubil sem mu cel, da mu bom preskrbel ik, e ne bo ve kradel. In je slovesno obljubil, a da bi zagotovo dobil ik, je hotel imeti mojo dlan, da bi prerokoval z nje. Ta je lepa, saj ti bom vseeno dal ik, e ne bo kradel, sem mu rekel, kar pa se prihodnosti tie, veva najbr obadva enako malo, kakna bo.
146

NEKROPOLA

BESeDA

Tak sem stal dale od leia, on pa je rekel: Vrnil se bo domov. Saj, to je podzavestno vsakdo upal, eprav si tega ni priznaval, ker je veljalo pravilo, da ne sme draiti smrti s prividi o ivljenju, ker je smrt maevalna samica. Ciganu pa nisem ugovarjal, ampak sem ga vpraal, kak je doma z mojo eno. Tedaj se je na mah ujezil in obraz se mu je spail, da so bile vidne rne kocine v nosnih duplinah. Nisi poroen, je srdito siknil, tiste, ki si jo imel rad, pa ni ve med ivimi. Da, zelo razvito telepatsko sposobnost je imel, a kljub temu, da mi je povedal to, kar so mu prenesle moje misli, mi je bilo vendar ve, da drug lovek nekaj v o mojih resnicah. Dal sem mu ik, na katerega je zatrdno raunal; dal sem mu ga tudi zato, ker sem vedel, da naslednjega dne ne bo imel komu krasti, zakaj Belgijca ne bo ve. Tak je Cigan po turko sedl na slamnjai ko nizek in irok tor in vlekel ik, da mu je dim zakrival valjasta mehurja, ki sta mu skrivala oi, jaz pa sem stopil v sosednjo sobico. Tam je bilo osem lei, tirikrat po dve. Sosednja sobica in tale sta bila najmanja prostora v celem revierju, a vsaj ni bilo vonja po gnilih ranah kakor v velikih sobah. Ta oddelek je bil namenjen nedognanim primerom. udne, nepojasnjene vroine. Pa kaken ugleden bolnik je tudi priel na ta leia. Na primer prokurator iz Antwerpna, ki so ga njegovi rojaki na ta nain skuali reiti. Prileten je bil, tih in miren, sam kdaj pa kdaj je bilo uti147

NEKROPOLA

BESeDA

ti v njegovem glasu odmev prestroge in skoraj nepreklicne zahtevnosti. Takni ljudje so vajeni ubogljivosti in terjajo poslunost tudi od smrti. Tam je leal tudi bolniar Jub, pretenek dolgin, da bi njegova pljua mogla zdrati, zato najbr njegova vroinost. O dveh Francozih pa nisem vedel, zakaj sta delena Robertove protekcije. A bolj kakor Robert se je menda zanju zavzemal njegov brat. Vendar sem upravieno upal, da bom prav zavoljo zavetnikega sistema lahko obdral v sobi Darka. Nisem jaz izposloval, da so ga dali v mojo sobo, a ker je e bil v nji, sem si mislil, mi ne bo teko dosei, da bi v nji ostal. Takrat sem spoznal, da Robert ni dober lovek. Res, Darko. estnajstleten slovenski deek. Tenka breza. Zjutraj visoka vroina, zveer ni in celo premalo. Kdo v, kaj se mu je kuhalo pod palkami ozkega prsnega koa. A bil je kar naprej dobre volje. Sedel je na gornjem leiu, v sami srajci in pripovedoval, kakor da sedi na visoki pei v topli tolminski izbi. Saj je bilo tudi tam toplo, pravi, ko je priel ukaz, da je treba izprazniti taborie. Na vzhodu kajpada. Pa je takrat e leal bolan, seveda, e takrat. In sliati je bilo grmenje ruskih topov in so morali kar v srajci tei na sneg. V srajci in coklah. Dragi moji! Srea, da so spotoma potegnili odeje z lei in se zavili vanje. Sam zelo nerodno lovek tee, tak zavit v odejo. Zakaj tei je treba po snegu, to je. Okoli glenjev se ti opleta plahta, e pa ima glenje
148

NEKROPOLA

BESeDA

proste, te zebe v noge in trebuh. A smo morali tei, kaj hoe. V coklah pa ti drsi, padajo ti z nog, ves as se ti snemajo, esesovci pa ustrelijo tiste, ki ne morejo naprej. Tak smo tekli do noi. Ponoi smo bili zaprti v praznem hlevu. Ni nismo jedli, ni pili, zjutraj smo potem spet tekli. e v temi smo morali iz hleva, tiste, ki niso mogli, pa je esman pok s samokresom v glavo. Tak smo beali drugi dan. In e tretji. A? Ja, e tretji. Potem smo prili do vlaka. A ne v, koliko dni so bili na poti v odprtih vozovih. Vsekakor dosti. In nanje je padal sneg, seveda. Vsa srea, da je imel ves as odejo, e ne, bi bil gotovo zmrznil. In zmeraj spet je pripovedoval o mrazu, na lakoto se skoraj ni spomnil, in ko je govoril, se je prisrno smehljal, da sem se bal, da ni pri isti. Saj ne bi bilo prav ni udno. A je bil sam zagledan, kakor da se mu je blealo od snega, o katerem je pravil in po katerem je moral tei. Morebiti pa se ni smehljal ne snegu ne meni, ampak toploti, ki je ovijala sobico in se razirjala vse nazaj po tem njegovem spominu in po vsem snegu. To je bilo zato, ker smo poleg briketov kurili tudi z lesom, ki ga je prinesla zveer izmena iz predorov. Na skrivaj, seveda. Imeli so ga v hlaah vse okoli pasu. Odpenjali so se kakor tihotapci in polagali na pod umazane kose lesa in me z vpraujoimi pogledi opazovali, e bo tovor vreden menake opoldanske godlje. Tak je prihajal Ivanek. Seveda bi dal porcijo vsakemu, tudi
149

NEKROPOLA

BESeDA

brez tistega lesa, a tako jo je dobil, kdor je bil bolj iznajdljiv; kakor zmeraj v ivljenju. Vendar so meni malo nosili, ker v tistih dveh sobicah umrljivost ni bila velika in je ostajalo malo hrane. Nekega veera je prinesel drva mole Italijan. Zloil je zapraene kose na pod, ko pa sem mu zlil minetro v okroglo rdeo menako, je posodo napol pohlepno, napol neno objel, kakor da je novo gladovanje priklicalo gibe, ki jih je v njem izoblikovala kronina lakota. Mogoe je util, da sem ga razbral, zakaj prisrno me je pogledal in potegnil iz nedrij upognjen asnik. N e to, e te zanima, je rekel. Pa je bilo sam glasilo italijanskih delavcev v Nemiji. Vera v konno zmago. Mussolinijeva miniaturna socialna republika. Stereotipna propaganda. Papir za v pe hkrati z revnimi kosi lesa, ki so bili poprej skriti za pasom. Vendar um asnikega papirja po toliko mescih lahko zbudi v loveku val toplote, skorajda val svetlobe. Vrh stolpcev so bila imena italijanskih mest, ta pa so nenadoma prila predme z vsemi svojimi srednjevekimi oboki, z gotskimi loki, romanskimi portali, Giottovimi freskami, ravenskimi mozaiki. Izza tiskanih rk so se prikazovale rozete kakor oddaljene obalne lui skozi meglo. Ko pa sem skunjavo odpodil, se je s tretje strani nepriakovano ozrl vame obraz mlade igralke. Ni bila takna kakor na filmskem traku spomina, ampak bolj odrasla in manj brezskrbna. Zavoljo slabega papirja in
150

NEKROPOLA

BESeDA

tiskarskega impresionizma so se rte njenega obraza razblinjale. Hkrati je bila to podoba, ki jo je razsvetljevala lu karbidovke, a morebiti so se na nji prav zavoljo nejasnosti prebudile poteze dekleta, ki sem jo v ivljenju imel rad. Njen na videz neprizadeti smehljaj, globina v njenih oeh. Njena ljubezen do lepih knjig. Njen klavir. In na mah, nepriakovano, je prila nedopovedljiva elja, da bi bila e iva in akala, da se vrnem kakor Odisej iz pekla. Hkrati me je obsvetlila zavest, da je pred mano odla v podzemlje, od koder ni vrnitve, pa zavest, da izza lei v temi prislukuje in prei name neusmiljena unievalka. Zato sem izruval podobo iz sebe, kakor strgamo morsko koljko s kamna, in se prisilil, da sem poslual debeloglavega Cigana, ki je smral onkraj vrat. A naslednji trenutek se je igralkin obraz zasvetil na sestrinem ilustriranem enskem tedniku, zasvetila se je sestrina sobica, v kateri je pramen sonca zlatil vogal mizice in ivalno koarico na nji. Videl sem sestrin obraz, njene poteze, ki so bile lepo urezane kakor igralkine. Saj, s silo sem spet pretrgal podobe, ki so se mi sproti nizale, a morebiti sem prav zavoljo sile, ki sem si jo storil, naslednje jutro izrezal sliko iz asnika. Upiralo se mi je, ker sem bil podoben oferju, ki nalepi telo igralke na steno oferske kabine, podoben sem bil vojaku, ki pripne fotografijo na notranjo stran otorskega platna; a se vendar nisem ustavil. Cel stekleniko z lepilom sem si
151

NEKROPOLA

BESeDA

sposodil pri pisarju, da sem prilepil njen obraz na koek lepenke; pri tem se je smehljaj na njenih ustnicah popravil, se zbral skoraj ves v kotikih. Vem, imel sem obutek, ki ga ima lovek, ko poslua zvok razglaene tipke, a kdo v kak naiven in trmast nagon me je vodil, da sem lepenko postavil na stolek zraven svojega leia v kotu. Ne poprej ne potem nisem poel kaj takega, eprav sem storil marsikaj dosti bolj klavrnega. No, saj me tudi ta banalna spozaba ne bi tak gala, e ne bi bila povezana z Darkovim odhodom. Stabsarzt je bil tisto dopoldne izredno zgovoren in vse je kazalo, da bo kakor po navadi hitro el mimo lei. Visok in moen in plavolas je bil kakor eden tistih okomatanih igralcev rugbyja, ki so kdaj v trikromiji na prvi strani portnih revij. Stopal je v spremstvu zdravnika Roberta in bil razigran in umen kakor gru, ki se vali v dolino. Prevleke na leiih so bile lepo uravnane, da je bila pod gladkim kockastim belo modrim blagom smrt e bolj potuhnjena, hkrati pa zarotniko naravnana po valovni dolini idane volje tabnega zdravnika. Tak na primer, ko je bil govor o starem Belgijcu. Gestorben, je rekel Robert, stabsarzt pa je zaupljivo sklanjal glavo in kakor med kolegi modroval, da je bil neozdravljiv, da je imel poleg ena e kup drugih okvar. Selbverstndlich, je tedaj pritrdil Robert. In je bilo zoprno, da se je tako vedel. Malo je e moral biti vljuden, e je hotel dobiti ne152

NEKROPOLA

BESeDA

kaj tablet sulfamidov iz esesovske ambulante, a kar je bilo preve, je bilo pregreno. Ko pa sta se ustavila ob Darku, se je krpansko telo stabsarzta e bolj razgibalo. S privzdignjenim, domiljavim glasom je spet povedal o visoki vroini zjutraj in o njenem padcu zveer. Ja, klar, je vzkliknil. Ja, klar, je za njim povzel Robert. Klar, klar, sta ugotavljala. Kot igralec rugbyja je stabsarzt zakorakal pred lesenim ogrodjem in, zavedajo se svoje ivljenjske sile in razgibanega ozraja, ki ga je bil ustvaril, odloil, da bo Darka pregledal. Kakna izjemna naklonjenost! Saj, bilo je bolj presenetljivo priznanje, ki si ga je mo poklanjal, kakor zanimanje za ubogo obsojeno paro. In Darko se je negotovo oziral, ni vedel, e je to, kar pravijo, njemu v prid ali v kodo. Njegov otroki obraz je imel odrasle oi. Trenutek zatem je stal pred njimi v kratki srajci, njegova ozka, lepo oblikovana zadnjica pa je bila nenavadna sveina v ozraju razpadajoih teles. tabni zdravnik se je razkorail in sklonil glavo nad Darkovimi plei. Sam beno je potipal s stetoskopom tu in tam, a e je spet donel njegov glas: Klar! Es ist vollstndig klar! estnajstletni Darko pa je bil v zadregi pred tak hrupno komisijo in se je nerazlono smehljal. Slutil je nekako, da gre za udno burko sredi pokopalia. Ker potem se je Darku priblial Robert, ki je seveda tudi vzkliknil: Klar! Medtem ko je stabsarzt kroil na mestu in zaporedoma ponavljal: Klar, nein? Ja,
153

NEKROPOLA

BESeDA

selbverstndlich klar! Darko se je taas spet skobacal na svoje leie, stabsarzt pa je rekel, da ga bo poslal v Doro. e se vam zdi, je hitro pristal Robert in sam za las, sam za spoznanje je bilo videti, da je v zadregi, ker v, da je Darko moj rojak. tiri postelje so prazne, sem tedaj rekel. Prostora ne manjka, lahko e ostane tukaj. A stabsarzt je zamahnil s svojo roino. Nein, nein! V Dori se bo imel bolje, tam imajo en blok nala za takne bolnike. Robert je molal in menjal pogovor. Tisti trenutek sem klel njegovo harlekinsko mazatvo, a ker se nista hotela odpraviti iz sobe in odnesti drugam svoja slepomienja, sem se vzpel k Darkovemu leiu, da bi mu zravnal prevleko. Klovna sta bila e zmeraj glasna, kot da tekmujeta, kdo bo koga prekosil v duhovitosti. Nenadoma pa je stabsarzt vpraal: Njegova ena? Hkrati pa se je sklonil k Robertu in mu epnil na uho, tak da se je Robert zahihital. Da, kljub mrakotnemu kotu je bil stabsarzt opazil obraz na lepenki in ga oneastil s svojimi pripombami. Tak je bilo vse obupno klavrno. e najbolj to, da sta se reala potem, ko se nisem znal upreti odloitvi, naj Darko potuje v neznano, pa da se Robert dobrika gospodarju in mu tako laska. A moj najhuji poraz ni bilo hihitanje za mojim hrbtom, ampak zavest, da je bilo to, kar se je dogajalo, v tesni zvezi z razoaranjem zavoljo Darkovega odhoda. Upreti bi se bil e moral stabsarztu, rei bi mu bil moral, da je Darko moj ro154

NEKROPOLA

BESeDA

jak. Morebiti bi mi uspelo. A moral bi poskusiti. Tak pa sem se zanesel na Roberta. Da sem bil poprej govoril z njim, bi bilo seveda drugae, a kdo si je mogel misliti, da bodo Darka odpustili, ko pa so bili tam prokurator, Jub in dva Francoza, ki niso imeli vroine. No, Jub e, a ne tak kot Darko. Saj, kriv sem bil sam, ker sem se ukvarjal sam z bolniki in se nisem druil z vodilnimi, ni mi bilo mar, da bi se kje uveljavil; nobene ambicije nisem imel pa tudi prave samozavesti ne. Bil sem poln poastnega okolja in ozraja, v katerem sem ivel, in e sanjalo se mi ni, da bi se ravnal po pravilih neke osebne politike. In vidim se, kaken sem bil, a zdaj tudi vem, da lovek lahko dosti ve naredi za soloveka, e morajo drugi raunati z njim, z njegovim soglasjem. In Darko bi zagotovo ostal, ko bi Robert vedel, da ne more mimo mene. Tak pa je el. O, saj sem ga dobro oblekel, da ga ne bi zeblo na zaboju v tovornjaku. Tudi listek za Staneta sem mu dal, zakaj e ne, ne bi nihe skrbel zanj, ko se bo v Dori znael sredi morja bolnikov. In Darko se je v tovornjaku zastrto smehljal, kakor da v, kaj je v zaboju pod njim, a je zavoljo mene vseeno prisren in skoraj pogumen. In sam zavoljo njega me je prizadela tista neumnost z izrezkom iz asnika. Kako sem mogel biti tak bedak, da sem dal portret ive osebe med mrlie. Mrtvega med ive lovek lahko da, a narobe ne. ivih ljudi se taboriki suhec ne sme dotakniti niti z mislijo;
155

NEKROPOLA

BESeDA

enkrat za vselej mora pustiti vse, ki so ivi, na nevidnem, sanjskem otoku zunaj zemeljskega ozraja in se jim ne sme pribliati ne z eljo ne s spominom. Ne poloiti fotografije ivega dekleta med grobove. A Roberta sem takrat razbral, zato sem se potem upiral njegovemu poetju z malim ehom, ko smo zapuali taborie. Nisem videl zdravnika v njem, ampak taktika, ki se zna prilagajati. Seveda ne morem vedeti, e bi bilo za Darka bolje, ko bi bil ostal v Harzungenu. A prokuratorja iz Antwerpna so njegovi ljudje popeljali s sabo in ga s postaje Celle nesli do praznih vojakih stavb v Bergen Belsenu. e sodim po tem, bi se morebiti tudi meni posreilo spraviti Darka v na voz in bi bil vsaj v miru in v zaprtem prostoru. A kaj, takrat me je prehitel stabsarzt s svojo harlekinsko razigranostjo. Zdaj bi bil isto drugaen bolniar. O, seveda bi mi v svetu dokonne negacije spet usahnila sleherna misel na prihodnost, a potreba po organizirani dejavnosti bi mi ostala. Tedaj pa je bilo, kakor da se je uresniila zavest bliajoega se konca, ki je zameglila moj notranji svet ob koncu prve svetovne vojske in ob doivetju faistinih poarov. O zlohotni in neodpravljivi tesnobi je za vse tedaj res spregovoril Sreko Kosovel, a ni bil sam, ki jo je nosil v sebi. To je tisti obutek katastrofe, o kateri govori tudi Ionesco. Te tesnobe pa se je vsakdo reeval po svoje. Nekateri z umetnostjo, nekateri z bojevitostjo. Jaz sem jo skual
156

NEKROPOLA

BESeDA

odmisliti, ne da bi jo mogel s im zamenjati. Odmiljal sem jo nagonsko, to se pravi, da sem jo potiskal v podzavest, od koder je prihajala. V krematorijskem svetu pa, kjer se je katastrofa uresniila, sem se ji spet izmikal, tokrat z delom. Samogibno sem se odrekel mislim in spominom in se razdajal v zaporedju vsakdanjih, vsakoumih, trenutnih gibov. Materializiral sem se v aktivni skrbi za druge. A kakor je bila iz dejavnosti izkljuena ne sam vsaka misel, ampak cel slutnja o prihodnosti mojega bitja, tak je bila izkljuena sleherna misel na prihodnost tudi pri skrbi za druge. Ker sem bil od mladih nog prikrajan za vsako predstavo o prihodnjih dneh, je ob venih peeh spojitev z golim trenutnim bivanjem postala dokonna. Zlo, ki je tukaj presegalo vse domiljijske razsenosti, je bilo e zdavnaj imanentno v meni kot pretea poastna senca. Zato se mi zdaj vekrat zazdi, da sem bil zavoljo spojitve s strahom v tem svetu neobutljiva filmska kamera, ki ne soustvuje, ampak sam snema. No, primera seveda ni prava, ker ni lo za ravnoduje, ampak za obrambni sistem, ki ni dopual, da bi ustva segla do lovekega jedra in naela njegovo zgoeno samoohranitveno energijo. Zato je bil filmski kameri, ki je bila trda in nepremina od strahu, odvzet tudi spomin, odrezana je bila od preteklosti, kakor da je neizprosna kislina posnela vso emulzijo s celuloidnega traku na starih vretenih. Ne pomnim namre, da bi kdaj
157

NEKROPOLA

BESeDA

s silo odklanjal sleherne vezi s prejnjim ivljenjem, loil sem se od njega v neznatnem trenutku, a korenito. Medtem ko je bil odziv drugih bolj normalen. Nekateri so si odmiljali cel sedanjost tak, da so ves as iveli v preteklosti. Tak je bil Vlado in si je pomagal s pravljino podobo ljubezni, katero je zmeraj na novo oivljal, jo razvijal in poglabljal. Saj pripovedovati je res znal. Bil je e po postavi zgovoren, potegnjen ko kak Holandec, a bolj giben in nemiren, z ozkim, zagorelim obrazom. Pa rnolas. Pravi dinarski tip. Ni oaben seveda, sam malce vzvien, kakor mu je velevala njegova dalmatinska kri. Tak je bilo e v vlaku, ko so nas iz Dachaua peljali v Doro. Sam deset nas je bilo, deset pravkar potrjenih bolniarjev, zato smo potovali v osebnem vlaku. Z drugimi potniki smo sedeli v velikem kupeju in plavolaso dekle se ni balo esesovcev in se je z nami alilo. Meni je rekla, da smo kakor v piamah v tistih uniformah, jaz pa sem se iz vljudnosti, ker je bila tako prijazna, sam nasmehnil. Preve sem imel povedati o rtastih oblekah, a ona nam je s svojo igrivostjo menda hotela razodeti, da bo taknih uniform kmalu konec, zakaj v Mnchnu je bila z nami v zakloniu sredi prestraene mnoice. Vlado se je tedaj vzdignil s svojega sedea in se prerinil do mene. Hotel je, naj mu odstopim svoje mesto, ko pa je videl, da
158

NEKROPOLA

BESeDA

ne bo ni, se je uprl, a se nazadnje vendar spet odpravil po sredi kolen nazaj na svoj prostor. Ta ne zna, je godrnjal in skomigal z rameni, medtem ko se je dekle smejalo in so bili tudi esesovci v kupeju ljudje kakor drugi. A tudi potem, ko sva si bila dobra kakor brata, je bilo njegovo prvenstvo v ljubezni aksiom. Prihajal je k meni zveer, ko sem bil e v sobici z griavimi. Imel je rtast jopi, namesto zebrastih hla pa temno modre trenirke, ki so mu tesno objemale glenje, tak da so bile njegove noge e dalje. Te noge pozna vsaka deklica v Splitu, je rekel, in njegov skoraj ilasti obraz je ostal resen, sam nosnici sta mu komaj vidno trepnili, a e je spet nadaljeval svojo hojo po ozkih splitskih ulicah in pomolih. Nekega dne se je vzpel kar na skalnati breg kakor ribi, ki pazi na prihod tunov; ker moral je biti sam, ko je bil slabe volje. Za ni na svetu mu tedaj ni bilo mar. A ko je bil tako na vrhu, sta spodaj na peenem pasu rjaveli v soncu dve dekliki telesi. Edinstven prizor in edinstven obutek. Strmo skalovje nad bleskom safirnega morja in nad okoladnimi oblinami deklet, ki sta kakor vili na peenem zatiju med skalami. In ni znal premagati svoje preernosti in zalual je kamen, da je zletel v irokem loku in ofnil v vodo tik ob produ; vili sta se zdrznili in zbeali po divji obali. Vse so bile njegove, a vendar ni vedel za naslov nobene; ko pa je bil slabe volje, je sedl na pletenem stolu pred kavarno in nobeni se
159

NEKROPOLA

BESeDA

ni posreilo, da bi ga pregovorila, razen eni, ki je tako dolgo epetala in mu prigovarjala, da je vstal in sta la skupaj. Saj, a potem so prili drugani asi, ko so Italijani zasedli Dalmacijo. Tedaj je bil zapor premajhen za vse splitske fante. Dekleta so pisale v celico: Kaj so te hudo tepli, Vlado moj? Kako so mogle skriti listke v robove perila, da jih straniki niso nali? Potem ga niso smele obiskati, pa so poslale mlajo sestrico v zapor in otrok je zlogoval, kakor so mu naroile: Kaj so te hu do te pli Vla do moj? A kmalu zatem je bil velik proces v Splitu in je bila na zatoni klopi vsa mestna mladina, fantje in dekleta. Sodniki so spraevali, dekleta pa jim niso odgovarjale, ampak so se hihitale. Potem so vse vkrcali na parnik, a ko so jih imeli odpeljati, je priel ves Split na obreje in ljudje so jim nanosili vse, kar je bilo najboljega v mestu. Zato, da ne bodo lani na poti. Oni pa so na krovu peli partizanske pesmi. Peli so jih do Benetk, dokler jih niso izkrcali; ljudje pa so strmeli v stasite plavolaske, za katere so jim rekli, da so banditke, a so bile najlepa dalmatinska dekleta. Spet so napolnili z njimi zapor, a imel je sreo, da je njegovo okno gledalo na ozek calle, kakor pravijo Beneani tesnim uliicam. Veliko sreo je imel, ker prav nasproti njegovih debelih reetk je bilo okno, kjer se je esalo rnolaso dekle. Majhna je bila, in ko se je esala, ga je gledala, kakor da v, kak je glede ljubezni z njim v Splitu.
160

NEKROPOLA

BESeDA

Tak je bila po navadi tiina vsenaokoli in ona, ki ga je ljubila, si je vsakikrat, ko se je esala, zanj razgalila prsi. Tudi listek je poslala po pazniku in na obisk je prila, zato ker ena, ko ljubi, seveda zna premostiti neverjetne teave. Lahko pa je podkupiti italijanske nameence. In ko so jih odpeljali, se je jokala. A kaj, tudi v juni Italiji so jih imeli ljudje najprej za bandite, a potem so bili zmeraj alarmi zavoljo letalskih napadov in prebivalci so pritekli pod zid njihovega zapora, ker so bili tam na varnem pred bombami. Dekleta so kajpada pritekla, da bi se med alarmom pod zamreenimi okni z njimi menile. In tako je sedl na robu mojega nizkega leia in stegoval preklaste noge dale po podu. Njegovo pripovedovanje je bilo basen, ki je prenesla njega in mene iz gluhega kroga. Da, on se je reeval s arom ljubezni, iz njene svetlobe je rpal samozavest. Zavoljo trajnega privida ni bil priujo v unienem ozraju, medtem ko sem jaz util, da ne smem iz tega ozraja v nobeno smer, ne nazaj ne naprej. Ta razloek razpoloenj in nagnjenj je priel najbolj rezko do izraza ob izpraznitvi taboria. Seveda je bilo ukazano, da morajo vsi sposobni zarana stran, a Vlado je bil bolniar in bi bil lahko ostal z bolniki, Robert ga je celo nagovarjal, naj ostane. A je el. In zdelo se mi je krivino, ker sem bil nekako preprian, da bo ostal zavoljo tovarike navezanosti name, saj sva bila vsak prosti as skupaj. Pa sem spoznal, da see tovari161

NEKROPOLA

BESeDA

tvo lahko sam do nekaterih plast lovekega bitja. No, mene je takrat zdelal tisti jutranji curek iz plju. Ni se mi dalo, da bi hodil pe, in e sem le mogel, sem legel. Vlado pa je komaj akal, da je odel za svojim svetlim prividom. e jim bo sila, bodo bombardirali barake z vsemi gnilimi telesi vred, je rekel. Saj, a vendar je bila morebiti poleg kalja, ki me je stresal, da me je trgalo v revesju, tudi motna zavest solidarnosti tista, ki je odloila, da sem ostal z invalidi. Ne vem. e zdaj razmiljam o tem, mislim, da sem imel, prav nasprotno kakor Vlado, obutek, da bom na poseben nain varen, e bom del revierja. Kakor da je manj ranljiv, kdor dela za skupnost, ker se s svojim delom reuje anonimnosti in je smrt z njim bolj obzirna. Zato bi verjetno ostal, tudi e ne bi bil bolan, eprav je bilo tvegano ostati v praznem taboriu z vso tisto razpadlo loveko snovjo. Natovarjanje, ki je sledilo, je bilo podoba konca, ki se ga je Vlado zbal, jaz pa sem e videl spraznitev taboria tukaj. Da je bilo ukvarjanje z bolniki nekakno porotvo pred klicami zla, je bilo res sam toliko, kolikor je res, da v, kdor se ukvarja s pokodovanim telesom soloveka, sam za ranljivost drugega, na svojo ne misli in je pred njo psiholoko nekako imun. Drugae je seveda imunost slepilo, saj je bila moja okuba najbolji dokaz, pa e bolj Mladenov konec, kateremu sem bil pria prav zavoljo svojih ranjenih dihal. Robert ni s stetoskopom
162

NEKROPOLA

BESeDA

mogel ugotoviti, e je prizadeta desna stran ali leva. Da ne slii ni, je rekel in me poslal v Doro k rentgenologu. Tak sem potoval ob zabojih, ki sva jih polnila z Vasko in zavoljo katerih se je kapo revierja vekrat jezil. Njegovi nemki natannosti ni bilo prav, ko je kaknemu mrtvecu molel konec rumenih stopal izpod pokrova; a midva si nisva mogla pomagati, e so bile kosti tako dolge. Predvsem holandske. e pa je troje trupel v zaboju, ni mogoe zahtevati, naj pokrov stoji vodoravno. Kapo je bil e enajst let v taboriu in je imel seveda pravico, da je siten, posebno ker se mu je upiralo, da mora on, komunist, vsakemu okostnjaku, preden gre v zaboj, pregledati zobovje. Midva sva poloila nosilnico na tla za barako, kapo pa je priel in pregledal iroko razklenjene eljusti. Bil je zamiljen in mrk, ko je izdrl zob za Hitlerjev zlati sklad; zato je godrnjal nad Vaskom in mano. A je bil simpatien lovek, z razumnim, podolgovatim obrazom. Vekrat se je igral s tirinajstletnim ruskim fantiem, ki je leal v veliki Janoevi sobi zavoljo e zaceljene rane na nogi, in mislil sem si, da najbr ne bi akal enajst let, preden bi me zamikala igra z ronatimi udi. Kapo pa je svojo razdvojenost skual zamegliti z ambulantnim alkoholom in je vekrat taval kot senca po baraki; zato je pravzaprav vladal v revierju Robert. Da, Robert me je poslal v Doro in sem el bolj zato, da vidim Staneta in Zdravka, spraeval pa sem se, emu zame
163

NEKROPOLA

BESeDA

prednost, da grem na skopijo prsnega koa, medtem ko so na dveh podolgovatih zabojih poevno zleknjeni trije, ki jih sunki kamiona premikajo v temi. S im sem si zasluil, da, medtem ko oni leijo v zabojih in na njih, lahko razmiljam o njih skoraj kakor z drugega brega uniujoega veletoka? Skrbel sem za bolnike in oni bi se res utili e bolj osamljene brez moje bliine. e res, a marsikdo bi bil pripravljen prevzeti moje mesto in bi bil prav tako lahko naklonjen onemoglim. Vem, da sem v mladih letih sanjal, kak bom napisal knjigo, v kateri bo lovek preseneal loveka z moko dobroto, a to ni moglo zadostovati, da bi me odkupilo sredi milijonov padlih. Pa je bila razlaga kakor zmeraj zelo preprosta. Slovenski lovek, ki je v Dachauu dal na seznam imen novih bolniarjev tudi moje ime, je poskusil reiti nekoga, ki bo, tak se mu je zdelo, svojemu rodu morebiti koristil. Ne vem, kdo je bil, a po svojih moeh sem skual delati tako, da bi ne bil razoaran, e pa ne ivi ve, da ne bi razoaral njegovega pepela. Vendar sem se med tisto vonjo util krivega. Platno je frfotalo, esesovec za mano je godrnjal nad oferjem, ker je moral zavoljo njega ves as loviti ravnoteje. A se mi ni ljubilo, da bi skual razumeti, kaj pravi, spraeval sem se, zakaj se bo reil. Ker je dober krvnik? No, morebiti niti ni bil, ampak sam omejenec kakor tako veliko tevilo dvononikov. Usta, ki veijo, elodec, ki melje, splovilo, ki deluje
164

NEKROPOLA

BESeDA

kakor bat pri stroju. Nekateri pa poleg tega potrebujejo e kaprola, da jim usmerja korak. Godrnjal je, ker ga je na ovinkih spodnaalo, a e bi se bila, ko je bilo e as, njegova pamet prebudila, bi ne strail okostnjakov na vozilu, ki hit v centralo smrti. A njegova pamet je bila gluha kakor no, v katero je bila pogreznjena njegova domovina. No, v kateri je bilo vse mogoe, vrste jetinih, ki jih oblai na podu, pa rentgenolog v bojni opremi, z usnjenim itom pred sabo in z gumijastimi rokavicami. Na koncu barake, na dnu hodnika je bila tista ozka sobica, in tam je pregledoval prsne koe, medtem ko je na bregu za barako gorela visoka kopa teles. Tak je bilo njegovo poetje podobno vnemi zdravnika, ki v podmornici, obsojeni na smrt, pregleduje motvu pljune vrike. Ne vem, kaj je nael, a odpravil me je v petih minutah, akal pa sem nekaj dni, da me je tovornjak spet odpeljal v Harzungen. Bilo je prav v asu velikih selitev iz vzhodnih pokrajin in Dora je bila polna kamionov, ki so vozili z eleznike postaje. Drugae se je vse razvijalo kakor decembra, ko smo prili. Barake so bile razmetane po poboju in obdane z ilovico, po ilovici so peljale stopnice in steze, na katerih se je sneg meal z blatnim lepilom. In barake so bile v grapah, pa na vzpetinah, kakor da bi za trenutek lahko spominjale na osamljene planinske koe. A spodaj, na planem, so bile barake lepo uvrene v lagerskem slogu. Po sredi je la
165

NEKROPOLA

BESeDA

iroka cesta, menda je bila ira kot v Dachauu, in peljala k mogonemu izhodu, onkraj pa se je spet nadaljevala iroka cesta, da se je loveku porajal obutek brezmejne daljine. Ob vhodu je stala straa kakor ob obokih vzdinega mostu. Mimo so zjutraj in zveer korakale postrojene vrste. Ko sem jih gledal iz barake na griu, mi je bilo, kakor da se premikajo na ravni cesti vrste sanjske pehote, ki jim e sivkaste in modre proge oblail dodajajo svoj zlomljeni ritem. Obenem je ob vhodu tej dolgi procesiji zjutraj in zveer igrala godba. Koranice za spodbudo zjutraj, na ast delu zveer. Kolone so se pomikale kot s rtalom narisana reka sivo modrikastega blata, ob pokopalikih vratih pa je etica zgubljenih du pihala v svoje intrumente. Seveda so imeli igralci vso pravico, da si skuajo reiti ivljenje in da prejemamo dodatek hrane za svojo glasbo, za to, kar je bil nekdaj njihov poklic; vendar je bilo takno igranje trpka stvar, zato so prihajale iz glasbil rezke note. Ves dan so namre kamioni vozili skladanice okostij, ki so bila poprej pokrita s priem, a so jih potem, ko je odjuga omehala sneg, pokropili z apnom. Vozila so se ustavljala na rebri, tovor pa so odlagali v blatno brljuzgo, da so imeli nosai krajo pot na vrh gria. Vojaki ofer je kadil cigareto in pazil, da ne bi stopil s evljem v pregloboko brozgo, fantje v zebrah pa so raztovarjali tovornjak. Imeli so rne gumijaste rokavice gor do komolcev in
166

NEKROPOLA

BESeDA

eden je stopil v vozilo, da je jemal s kupa v kotu in vlekel na plano. Gibal se je hitro, ker kmalu bo priropotal naslednji tovornjak. Tak so pokropljene kosti skoraj oivele pod njegovimi rokami in bilo je videti, kakor da mu hoejo olajati delo in so se mu spretno izmuznile in zdrsnile dol. Tam so jih gumijaste rokavice oddrsale na kup, a e so bili spet ondi nosai z lesenimi nosili, ki so imeli po sredi razpeto inato mreo. In medtem ko je ofer priganjal, ker bo zdaj zdaj moral odpeljati, sta postavila nosaa nosilnico na tla in poloila izsueni tovor nanjo. In ker so bila usta zadelana z apnom in rebra ibje zidarske koare, si fantje niso mislili, da je njihov tovor e nedavno stal pokonci, kakor oni, in da je bil odet v prav take rtaste cunje, kakor so njihove. e zdavnaj so se privadili in ni niso mrki pri svojem opravilu; podobni so mladim zidarjem, ki se namuznejo dovtipu, ko skladajo opeko na nosila. In tudi na rebri so podobni graditeljem, ker se ves as opominjajo in hodijo navkreber v poevni rti, da ne bi zvrnili nenavadne opeke. Spominjajo na drvarje, ki nosijo polena oglarjem na vrh in pazljivo prestavljajo stopala na spolzkih ilovnatih tleh. Ali pa na tihotapce, ki tovorijo blago ez mejo, sam da je to blago brez vrednosti, plevel, ki ga je z vsakim novim dnem ve in ve, meja pa tista rta med ivljenjem in niem, ki jo je nevredno blago e zdavnaj prestopilo. In zato, glej, so nosai, ko se vraajo z vrha,
167

NEKROPOLA

BESeDA

skoraj ivahni delavci, ki hitijo k neusahljivi zalogi. Nekdo se cel spusti v tek dol po rebri in dri nosilnico sam za en roaj, tak da drugi konec poskakuje po grbanastih tleh in inata mrea na sredi sunkoma podrhteva. Da, in takrat, sredi nenavadno mirnega ozraja, se je prikazal Mladen. Kakor da bi slutili, da z njim nekaj ni v redu, smo se ga prejnji veer spomnili v ambulanti. Menili smo se o Dori, Zdravko je pripovedoval, kak je bilo skraja taborie sam hrib, ki so predenj pripeljali moe v rtastih oblekah in jim dali krampe in lopate, in kolikor prostora so si z njimi vdolbli v steno, toliko so ga imeli za zavetje in spanje. Potem so zaeli iriti luknje z minarni, a ker delo ni smelo akati, je polovica delavcev lahko spala, medtem ko so drugi razstreljevali in zasipali spee s kamni. Vendar je tevilo novih sil zmeraj preraslo tevilo unienih, in tako so nastali predori, iz katerih prihajajo V-1 in V-2, ki potem preletijo Rokavski preliv in nosijo smrt anglekim mestom. Da je poleg nemkih inenirjev in tehnikov tudi e vse polno zelo sposobnih tehnikov v zebrah, ki morajo pomagati, a so med njimi taki, ki so izredno iznajdljivi, posebno Francozi in Rusi. Francozi, tak se vsaj ulja, so imeli menda cel oddajno postajo, saj so esesovci tako mrzlino nekaj iskali, da so pometali vso slamo iz slamnja. Ruski in francoski tehniki, ki delajo pri zranih torpedih, pa po svoje opremljajo te komplicirane in
168

NEKROPOLA

BESeDA

obutljive mehanizme. Ruski mehaniki so menda spustili svoj se v tenke cevke in so torpedi, ki so jih pripeljali na Francosko in postavili na vzletie, kar na lepem stavkali. Drugi so zamaili cevke s papirjem. Torpede so seveda morali pripeljati spet nazaj. Vlak torpedov. Mehanike so obesili. Petnajst. Kar na tranico, ki so jo vzdignili v zrak, poev sredi predora, in nagnali so tja ne sam deportirance, ampak tudi vse civiliste, vse uradnice in strojepiske. Te so vreale, ko so obeali petnajst ruskih mo tak pod zemljo ob svetlobi arnic, medtem ko so vsenaokoli stali varuhi z brzostrelkami. Ena od deklet se je potem cel tak ojunaila, da mi je nekega dne prinesla kos kruha v barako, je rekel Zdravko. Kaj naj z njenim kruhom, s takno dobroto se ne bo odkupila, e manj pa kaj spremenila. Mi smo mu ugovarjali, da ne bi smel odkloniti kruha, saj je bila v veliki nevarnosti, ko je v podzemlju prila v barako, kjer je obvezoval ranjence; ceniti bi bil moral tak srni vzgib, ki bi ga dekle lahko zelo drago plaalo e ob odhodu iz barake, e bi jo kdo zalotil. Zdravko ni ugovarjal, ampak zamiljeno molal. No, tedaj je zatulila sirena, in ostali smo v temi, kakor pred veliko uganko lovekega bivanja. Zdravko je molal in sliati je bilo sam glas njegovih korakov po podu. V noi je odmeval e glas piali, ki je bil priel kakor krik stotisoev iz osrja zemlje, iz ozke razpoke, skozi katero je vel prepih rovov in predorov.
169

NEKROPOLA

BESeDA

Mi pa smo se z mislijo vrnili v Dachau, obli spee barake, se znali vsi zbrani pri doktorju Blahi, ki je kar naprej seciral, Mladen pa, ki ni hotel gledati, je odel na plano. Stane je tedaj v temi zaropotal z lesenim obuvalom in vpraal, kdo v, kak kaj gre Mladenu v Nordhausenu, ki je bil pred kratkim bombardiran. Prav takrat nas je Mladen presenetil s svojim prihodom in bil je bled in upadel, da so ga morali podpirati. Kaj ti je vendar, lovek boji, smo ga spraevali, on pa ni mogel sedeti na stolku in ga je Stane dral z roko okoli ramen. Je lahko vam, je kakor sam sebi momljal Mladen, tukaj je paradi, v Nordhausenu je ambulanta v tovarni, debele cevi so nad leii, kapo pa je pederast, ki sam mlati okoli sebe, da se ga mora paziti cel bolniar. Potem mu je glava zakinkala, kakor da je zlomljena. Vsi obzirni in negotovi smo stali, on pa je epnil, da je trebuh, da je tifus. Bei, bei, kaken tifus, je oetovsko rekel Stane, a Mladen je molal, kakor je molal tudi potem, ko je leal v sobi, kjer je tevilne bolnike pregledoval poljski doktor in kjer sem tiste dni spal tudi jaz. Poljak je dal stetoskop na Mladenovo srno stran in rekel, da ni v redu, Mladen pa je, kakor da odgovarja epetalcu v srcu, pritrdil, da ni v redu. Hitro zatem je kriknil, da se pribliujejo letala, in zakrilil z rokami. Daj, ne vidi, da se podira zid, je vzkliknil. e se bo pridruila e pljunica, bo po njem, je na hodniku rekel doktor, tak
170

NEKROPOLA

BESeDA

da smo prihajali k leiu kakor sence, odhajali in se spet vraali. Ves as je leal na hrbtu, zavoljo bele srajce je bil njegov obraz e oji in njegova malce ploata nosna kost nekoliko bolj vidna. Njegove poteze so bile zbrane in za spoznanje odsotne kakor v Dachauu. el je glas, da se je ukvarjal z glasbo, in najbr je bilo res, ker poslual je loveka tako, kakor da slii e nekaj, esar mu ne pravi, a je nekje zraven, poleg, kakor zvesta spremljava. K njegovemu leiu smo stpali mole in morebiti upali, da bo nepriakovano razdrl tiino in razveljavil prevaro, ki si jo je izmislil, da bi se reil Nordhausena. Bili pa smo nemi tudi zato, ker smo imeli mesce in mesce opraviti s poginom, a smo zmeraj sebe izkljuevali iz njega. Tak po navadi lovek pri poarih in katastrofah zmeraj nagonsko izvzema sorodnike in prijatelje iz usodnega kroga; z mislijo jih iz daljave prenese na varno, jih spravi na brezteen in neviden otoi, kjer so kljub vsemu neranljivi. Zato smo bili bolniarji ob bolniarjevem umiranju topoglavi; smrti zdaj nismo opazovali od zunaj, ampak nas je notranje ogroala, in smo verjeli v udeen preobrat tudi s podzavestnim upanjem, da bi bili z njegovo reitvijo tudi mi oteti. Predzadnjo no je kljub nezavesti zdrknil z leia in odtaval na potrebo. In oital sem si, ker se nisem zbudil, da bi ga ogrnil in obvaroval pred hladom; a vsak bolniar dobro pozna tisto grgranje v prsih in v, kaj oznanja. Nismo
171

NEKROPOLA

BESeDA

vedeli, kaj naj ponemo, in smo prelistavali listnico, ki je pripolzela izpod njegovega zglavja. Naivno smo eleli, da bi nali kaj, kar bi mu bilo v uteho in bi kakor talisman okrepilo ugaajoo svetilko v njegovih oeh. Nazadnje smo imeli v rokah sliko plavolasega dekleta, ki je zadaj z lepo pisavo napisala tvoja Mimica. Mislili smo si, da nihe od deportirancev nima listnice, nihe nima pri sebi slike in je zares ude, da je plavolaso dekle sredi pogubljenih lei, ude, ki bo za Mladena odreilen. Obenem smo ob lepem deklikem licu pozabili nanj in bili barbarsko pleme, ki mu je fotografija arobna prikazen. Zazdelo se nam je, da smo se tega zavedeli in da se je na Mladenovem obrazu pojavil oddaljen odtenek trpkosti. Mladen, je epnil Miran in dral sliko ob njegovem licu, glej Mimico, Mladen. On pa je molal, sam pod zaprtimi vekami je komaj vidno vzvalovilo kakor vzgib morja, ki je zmeraj mirneje, v oddaljeni neskonnosti zmeraj bolj negibno. Potem je bilo videti, da se je ime vendar ujelo v uho, ki je bilo polno oddaljenega brnenja venosti. In taas, ko so bile njegove oi zaprte in obraz miren, so se ustnice nasmehnile in komaj slino zamrmrale: Blejsko jezero, v... ona tam... Saj, kmalu zatem je Stane tekel po coramin, a je bila injekcija odve, mi pa smo strmeli in hodili po prstih, kakor da je to prva smrt, ki smo ji pria. V meni se je spet zbudil glas vesti, ker sem bil tam zavoljo formalnega pre172

NEKROPOLA

BESeDA

gleda, medtem ko je Mladenu tak nesmiselno potekel rok. Spet mi je bilo prizaneseno, brez vzroka prizaneseno, njemu pa prav tako brez razloga storjena krivica v brezobzirni ekonomiji bivanja. Pri tem me je e posebej pekla misel, da sem mu, ko je leal, ponujal lonek pijae, pa me je vznejevoljen odpodil in mi rekel, naj ga ne muim. Bledlo se mu je takrat, seveda, in kdove koga je odganjal, a meni se je zdelo, da me je v snu razbral in videl, kak se z lonkom tekoine skuam dobrikati usodi. Ni bilo res. Nikakor ni bilo res. A nihe ne more tajiti, da je na dnu svojega bitja podzavestno potolaen, ko preti nevarnost drugemu in ne njemu. V tovarikem gibu, ko ponuja obsojenemu pijao, je kljub vsej dobroti tudi drobec hvalenosti zaporedju, ki je doloilo, da stree ti njemu, ne on tebi. A nismo se mogli pomiriti in zato sta Miran in Stane prosila efa, naj bi Mladena secirali. Kakor da nas ne zanima vzrok smrti, ampak da e vedno ne verjamemo do kraja v njegovo smrt in upamo, da bomo e nali iskrico ivljenja v najbolj skritem kotiku srca. Tako smo stpali po strmi vzpetini, po kateri so fantje s rnimi rokavicami nosili kosti iz kamionov. Drselo nam je pod stopali in iskali smo gre posekanih dreves na blatni rebri. Tistih z nosilnicami ni spodnaalo, morebiti zato, ker je tovor, ki so ga nesli, teil njihove korake. Ko pa smo prili na vrh, najpoprej nismo ni videli, zakaj valil se je gost dim, ki ga je veter
173

NEKROPOLA

BESeDA

cefral kakor sajasto meglo. ele potem se je prikazala piramida, katero so spodaj oblizovali dolgi ognjeni jeziki. Tisti z nosilnico so stresali svoja polena na kup, medtem ko je postava z dolgim kajfeem v roki pretikala v kopi vise ud in mu iskala pravilno lego. Sam trenutek smo postali pred dimom, ki je oblizoval lobanje in uhajal iz razprtih ust, potem smo stopili v koo iz brun. Bili smo pred tisto piramido obutljive prie, a bili smo obenem odbor, ki je vajen takih prizorov, komisija, ki se je zbrala, da bo ugotovila nekaj odreilnega. Bili smo skoraj uradne osebe in vsak je bil zase nekako miren, kakor da je Mladen eden izmed nas, iv med nami in ne predmet naega obiska. In v prvem ozkem prostoru je bilo vse kakor v planinski koi, razen openatih vaz, ki so bile podobne visokim lonkom za cvetlice, a so bile posode za pepel seganih nemkih ljudi. A videti je bilo, da tudi oni niso bili ve deleni te zamudne prednosti, zakaj lonci so bili prazni in uvreni ob zidu na tleh. V sosednji sobi je leal Mladen na kamniti mizi in mlad Francoz si je nadeval ronate rokavice, katerim je manjkal konec desnega palca. okat in moen je bil tisti poba in ves as marljivo gostobeseden kakor lovek, ki eli, da bi od neesa odvrnil pozornost. A mi toliko da smo opazili njegovo junako zgovornost, imeli smo oi na Mladenu, na njegovih oeh, da ne bi videli razpoke, ki se je zaenjala pod njegovo brado. Miren je bil, Mladen, in
174

NEKROPOLA

BESeDA

zdelo se je, kakor da potrpeljivo aka na izid operacije. Videti je bilo, da se je vdal trmi svojih tovariev bolniarjev, a da je kljub temu sam s svojo mislijo in da na skrivaj v kotikih ust zadruje senco trudnega posmeha. In eprav se je mali trikotnik, loveko srce, pod noem zgovornega fanta odprl kakor skrinjica, se je njegova skrivnost vseeno izmuznila, in e smo bi se kakor ivo izmuznilo, da ga ni urna dlan zadnji trenutek spet ujela. Srna hiba, je rekel fant in pobezal z noem v zaklopke. Gledal sem srce, zatem pa neprepleskani omet na zidu za kamnito mizo. Lahko bi mislil na kadeo se kopo in na dim, a nisem; sam na tistem sivem in vlanem ometu na steni sem videl vsako zrnce posebej. Mladenov bledi obraz je bil pred ometom kakor obraz dekleta, ki je rodila mrtev plod in so bile vse njene boleine zastonj. In tak je fant odloil plod, in ko se je lotil plju, je nastopil skoraj trenutek olajanja. A kmalu je s svojimi irokimi dlanmi zael izemati gosto rnilo in je rekel: pljunica. Tedaj sem pogledal Mladena in se mi je zdelo, da je potolaen, ker ga ne boli, videti pa tudi ne more ni, ker je fant obrnjen proti nam in mu kae hrbet. Takrat je vstopil zdravnik ef, visok Holandec s porogljivimi omi, tak da je bil fant malo manj klepetav, posebno e, ko je nekaj rekel o jetrih in so se holandske oi razivele, ef pa je rekel, da je prav narobe res. Fantu se je zaelo zatikati, in spet sem pomislil, da
175

NEKROPOLA

BESeDA

je sam medicinec, ki se je javil kot obducent, da bi si s tem reil ivljenje; ef pa to v, a ne dopusti, da bi v njegovi navzonosti kvasil tjavdan. Tak je zahteval, naj mu pokae srce in pljua, a ni ugovarjal diagnozi. In tako je medicinec zataknil karje v revo in ga paral po dolgem, kakor z napol zaprtimi karjami prodajalec para platno. Potem se je ustavil in si ogledoval made. Ne, je rekel ef. Tak je spet paral revo in se ustavil, pogledal in rekel: tifus. Tedaj je ef prikimal in tudi sam ponovil: tifus. Zatem si je prigal cigareto. Meni pa se je zdelo nespotljivo, da si jo je z uitkom prigal, a obenem mi je bil ve, ker je bil v rtasti obleki tako visok in samozavesten. Pa tudi zato, ker je priel in tak poastil Mladena, eprav nisem maral misliti na Mladenov obraz, ko bo sam. Grdo pa je bilo, da je francoski fant tak metal drobovje na kup in ni odprtine spet zail kakor zdravnik v Dachauu. Takrat sem se spomnil, kak Mladen ni hotel gledati seciranja po kratkem bolniarskem teaju, na katerem nas je uil doktor Arko. Noem videti, je rekel. A nisi imel prav, sem ga zdaj na tihem karal, ko smo odhajali iz koe, nisi imel prav, Mladen, moral bi se premagati, morebiti bi se lae bojeval s smrtjo. Otroji sem bil in zavedal sem se, da sem otroji, a ponavljal sem mu, da ni prav storil in da bi moral vedeti, kak so rekli nai oetje, ki so se vrnili s soke fronte. Ne sme se bati smrti, so rekli, zakaj e se je
176

NEKROPOLA

BESeDA

boji, se spotakne in takrat smrt lopne po tebi. Trezen mora biti, vsi tvoji gibi morajo biti naravni. In spet sem vedel, da ponavljam nesmiselne besede kakor urok, ki bo zmedel vse misli in jih odplavil stran. Vendar sem ob izhodu tudi Stanetu rekel, da Mladen v Dachauu ni maral seciranja, pa je zdaj prav njega doletelo. Kdo v, zakaj sem po sili skual povezati dogodke, ki niso imeli nobene zveze. Bolje bi storil, ko bi molal. Ko pa smo stopili navzdol po rebri, se mi je zdelo, da smo tako previdni, ker je ves gri iv, sestavljen iz ivih organov in da vsak trenutek lahko stopimo na loveko srce, na Mladenovo srce, na njegove oi. Zakaj ves as so le nosilnice mimo nas in nosile gorivo na vrh; z ene nosilnice pa je visela koena roka in drsala po breini, da je bilo, kakor da se njeni suhi prsti zastonj skuajo oprijeti zemlje in se reiti ognja. Vrnil sem se na stopnie in se poasi vzpel na gornji paten. Ozke terase so podobne terasam, ki se strmo vzdigujejo po trakem bregu od morja do roba krake planote. A tam se upogibajo z bregom, skrite so med akacijami in gosto robido, z njih stopi noga zdaj v vinograd na levo, zdaj v vinograd na desno, kjer stare trte kljubujejo soncu in ga poasi prisilijo, da v rnih grozdih polahtni sok bakrene zemlje. A takrat se mi tukaj niti enkrat niso prikazale ne tiste udovite stopnike, ki
177

NEKROPOLA

BESeDA

povezujejo modro morje s sinjim nebom, ne brajde na dolgih in temnih patnih. Tukaj je uprizorila smrt svojo trgatev, ki je trajala vse tiri letne ase, ker prav ni ni bilo od le-teh odvisno, da so se ivljenjski sokovi v nas suili ali se cedili iz nas. Vendar, ko se moj pogled ustavi na imenih, ki so vklesana v nizke, poevno presekane stebrie, si pravi, da je bila drugod poguba dosti bolj . pretresljiva. Buchenwald. Oswiecim , . Mauthausen. Prievanja iz teh krajev so tudi za taborinega loveka nesorazmerna razodetja. Na primer podoba stopnia v mauthausenskem kamnolomu. Sto estinosemdeset stopnic. Devet nadstropij. Zebrasta telesa se morajo vzpeti na vrh stopnia estkrat na dan. S tekim kamnom na ramenih. Mora biti teek, zakaj zgoraj tee ozka steza po robu prepada in tam je kapo, ki sune tistega z majhnim kamnom na rami v kamniti prepad. Previs imenujejo Steno padalcev. A telo lahko pade e na stopniu, saj je telo suho in kamen teek, stopnice pa so sestavljene iz neenakih, tudi poez postavljenih kamnov. Ko se stranikom zahoe, na vrhu stopnia tiste, ki pravkar s teavo prisopihajo gor, odsunejo, da se zgrnejo na prihajajoe in se potem valijo navzdol beli kamni in rtasta gmota. Seveda se to pokonevanje v bistvu ni razlikovalo od pokonevanja v tukajnjem kamnolomu, a poastnost tistega stopnia je tako mogono strahotna, da je tudi lovek s precejnjimi lagerskimi skunjami
178

NEKROPOLA

BESeDA

pred njo nebogljeno pritlikav. e dolgo pa se zavedam, da so pravzaprav moja doivetja, e jih primerjam s tistimi, ki so jih drugi opisali v svojih spominih, zelo skromna. Blaha, Levi, Rousset, Bruck, Ragot, Pappalettera. Pa tudi premalo razgledan sem bil. Bil sem ujet v svoj temni svet. Ta je bil izvotljen in se je sproti naseljeval s sencami nesrenikov, ki so jih spremljale moje oi. Oi? Da, zakaj v resnici podobam nisem pustil, da bi mi prile do srca. Pri tem si nisem pomagal z voljo, ampak se mi je verjetno e ob prvem dotiku s taborino resnico ves duevni ustroj nekako pogreznil v nepremino meglo, ki je sproti filtrirala dogajanje in odvzemala uinkovitost njegovi izrazni moi. Strah mi je omrtviil ves sprejemni ivni plete, vso mreo najtanjih koniev, a strah me je tudi itil pred hujim zlom, ki bi takrat bilo popolno vivetje v dano stvarnost. Zato je razumljivo, kak nisem bil ni radoveden in mi niti od dale ni prilo na misel, da bi se zanimal za imena predstojnikov ali za strankarsko pripadnost vplivnih mo ali za notranjo lagersko politiko. To sem pravzaprav odkril ele, ko sem bral prievanja drugih. Tudi kot tolma in kasneje kot bolniar sem ostal eden iz mnoice, prestraena celica mnoinega strahu. Ta se je brez razlone napovedi vsesal vame e prvo jutro, ko smo iz kravjih voz stopili v dachausko prostorno kopalnico. Pa to ni bil odmev mehkunosti, ker po tirih letih vojske in vojakega iv179

NEKROPOLA

BESeDA

ljenja se lovek otrese navad omikanega zemljana, ne morejo ga presenetiti ne krdela nagih teles ne strienje las ne klovnska straila v preirokih ali prekratkih oblailih. Ob korporalih je lovek zadosti spoznal, kak abstraktna je vrednost kulture in ljubeznivosti. A e sta korporalsko hudobijo rodila omejenost in manjvrednostni kompleks, so kriki v kopalnici izvirali iz unievalske strasti, ki je takrat razumsko nisem dojel, ki pa jo je moj organizem vpil vase enkrat za zmeraj. Zato bi bilo neumno poudarjati, kak klavrno je bilo strienje dlak pod pazduho in v koraku, pa kako ivo je gala tekoina, s katero so me potem pod pazduho in v koraku razkuili. Pogin je bil v ozraju. Dihal si ga. Ker ni se bilo e v redu zdanilo, ko so naa obrita, namazana in umita telesa e naga stala na nemkem februarskem snegu. Saj, zdaj se mi zdi skoraj otroji takratni preplah, takratna celina zavest, da ti streejo po ivljenju. e se skozi mesce prizor ponavlja, se podobi vda. e ne podlee, seveda. Ne vda se misli, da bo podlegel, ampak zavesti, da je vse urejeno tako, da bo skoraj gotovo podlegel. A mo taknega razodetja je pri zdravem in e omikanem telesu dosti bolj porazna kakor potem, ko je organizem astenien in so tkiva e precej atrofizirana. Gotovo, lovek, ki se je e sreal z nacisti, v, da ne more priakovati ni dobrega v njihovem taboriu; vendar je prvi pretres po vstopu v obmoje krematorijskega sve180

NEKROPOLA

BESeDA

ta odloilen. In tudi ekonomija unievanja zahteva, da bodi odloilen. Tako hoja in tek nagih teles po snegu, akanje v baraki na prepihu, spet tek po snegu, potem ko si ob volneno perilo, ob zimsko obleko in sukno. Zdaj si ne morem misliti, e je bil moj pogled zbegan ali zazrt. Tudi ne vem, kak mi je bilo, ko sem v zelenih vojakih hlaah, ki so segale malo pod koleno, v kratkih nogavicah in v lesenih coklah odel pred barako, kjer smo potem stali na snegu celo venost. Gotovo me je zeblo, ker nisem imel puloverja, ko pa smo tukaj na terasah dan za dnem stali na snegu neskonne ure in se tiali v velike butare, da bi se preostale kalorije ne razprile. Tukaj je drugae zeblo. In loveka butara se je gugala, kakor da se je iz suhih teles avtomatino sproila potreba po topem, a tolailnem zazibavanju v dremotini kozmini nenosti. Mogoe je bila tudi lakota, ki je v zibanju iskala pozabe, a zdruena telesa so se premikala poasi kakor ob rahlih gibih nevidnega nihanja venosti, ki bi loveko zavest polagoma omamljalo z materinsko naklonjenostjo. No, e gre za primerjanje, potem bi lahko rekel, da je bil dachauski mraz nekako otroki, zaetniki, eprav bi bil lahko e tisti dokonen, da nisem dobil puloverja. Res je bil majhen in menda brez rokavov, a okoli prsnega koa so me objele volnene zanke. Skozi srajco sem util, da so zanke, in da so volnene. Vse zasluga katlic morave, ki sem jih kljub kri181

NEKROPOLA

BESeDA

kom in pranju in preeim oem in nagemu telesu prinesel iz kopalnice. katlice in robec, v katerem sem jih imel zavite. Dani mi jih je prinesla v zapor in upravnik, ali kar je e bil, mi jih je pred odhodom izroil. Gotovo ga je dobro nagradila, da je bil tak prisren, ona pa ni vedela, da bom odel, e manj, kam bodo potovale njene cigarete. Med potjo smo jih precej pokadili, a tri, tiri katlice sem e imel v robcu, ko sem tekal nag po snegu. Deset morav, morebiti petnajst, ne vem ve, za pulover. To se pravi, da bi s svojim premoenjem priel do para dolgih nogavic in do para daljih hla. A e nismo z vsem bitjem zahrepeneli po rdekasti opoldanski brljuzgi (in Paulo je je e nekaj odstopil sinu, Ljubu), ko se je bilo treba spet slei na snegu in akati pred skladino barako na zebre. Popoldne je bilo in vlekla je strupena sapa pod oblanim in nizkim nebom. Moja prebava je bila e nekaj dni paralizirana. Nisem bil laen in obraal sem telo, kakor da bi kaj pomagalo, e se zimska sapa zarezuje vanj poevno, namesto da ga napada naravnost. Nisem bil laen vso pot do Alzacije pa tudi vse dni ne, kar sem ostal v Markirchu oziroma v Sainte Marie aux Mines. Zato je bilo sreanje z alzako pokrajino bolj klavrno, kakor e bi me zeblo sam zavoljo tenke vreevine. Seveda se nam je zdelo, da smo prili v poznan kraj, ko smo na postaji zagledali prepleskan francoski napis, katerega je zamenjal nemki. Bili smo med
182

NEKROPOLA

BESeDA

ljudstvom, ki ni zavrglo zakonov srca. Ko smo v dolgi koloni torkljali po samotni jutranji ulici, da so leseni podplati ritmino udarjali ob debele kamne cestnega tlaka, so za ipami majhnih domaij ene pribliale robce oem. To smo doiveli prvi in zadnji v vsem asu nae izgubljenosti, in tako je tisti izmed nas, ki se nekaj dni zatem zjutraj na leiu ni ve zbudil, odel z odtenkom rahle vezi s lovekim obestvom v svojem spominskem tkivu. V treh tednih ga je vzelo. In prvi so odli prav moneji organizmi. Ti so po naravi tee vzdrali ob sili zaetnega oka. Vodena hrana in dvanajsturno delo v predoru. In v njem prepih. Pa zunaj sneg. A to ni bilo poglavitno. Uniujo je bil ritem. Nagli odhodi. Nagla vrnitev. Hitro goltanje komisa, ko ga je pretrgalo vpitje, ki je naganjalo krdela h kontrolnemu zborovanju. Ubito in hkrati nemirno spanje, ki so ga razsekali kriki jutranje budnice. In hkrati ni ve ne jutra ne veera, ker je vroinost pomeala zaetek s koncem, temo in svetlobo. Telo je izgubilo svojo sredino toko, ni imelo ve obutka o navpini osi, ko je bilo pokonci, ne o vodoravni legi, ko je bilo zleknjeno na slamnjai. Tudi med leanjem je viselo, lezlo z nogami navzdol, in se zavedalo, da visi in da leze, a se hkrati zavedalo, da spi. In srce, ki je bilo na prei in akalo, kdaj ga bodo kriki vrgli pokonci, se je za trenutek spozabilo, da bi se na skrivaj odpoilo, pa ni znalo ve obnoviti svojega utripa. Izmuznil se
183

NEKROPOLA

BESeDA

mu je, shlapel. In vroina je bila tudi hoja na potrebo in umivanje. Vzdignili so deske, ki so pokrivale pod tiste zapuene tovarne, in razkrili potok. Pa smo lezli dol k tekoi vodi in se v nji na enem koncu umivali, na drugem opravljali malo in veliko potrebo. A hitro, ker je bilo treba umiti menako in spet tei v vrsto na sneg. Da, ni nisem bil laen in nobena zasluga ni bila, e sem oddajal komis krakim moem. Takrat so bili e toliko pri sebi, da niso poirali kruha z omi, zato je bilo v njihovih oeh videti, da jim je al, ker bo po meni. Kri so naredili ezme. A sem ga ezse naredil tudi sam, zakaj odhajal sem v neznano, ko sem se spustil na tla in odloil, da ne grem ve v predor. Komandant je takrat brcnil v leeo zebrasto gmoto, pa je s tem ni zdramil iz neskonne apatije. Tako me je potem tovornjak pripeljal sm. Pripeljal je telo v zaboju in mene na zaboju. Potem mi je dal Leif pri veernem pregledu dve tableti aspirina in se zadrl name, ker sem imel sam osemintrideset vroine. Kajpada, imel je prav. A bil sem bolan, e nisem bil laen. Ozdravil me je mir na bloku brezdelneev. Kapo je udrihal s pendrekom po nas, a to je bilo sam, ko je bilo treba na apel sm na patne. Drugae smo bili mirni. Dolge ure na mrazu mirni, dolge ure v bloku mirni. In zaporedoma lani. Zmeraj bolj lani in zmeraj bolj mirni. Edini nemir je lahko prinesla driska, ker je zahtevala dvajset odhodov na dan. Nekateri pa so
184

NEKROPOLA

BESeDA

kar obsedeli na koljki. Zakaj tudi driska je nazadnje vodila k miru. Lakota je izginila in telo je bilo zmeraj bolj pokorno. Takrat ti je bil komis, ki so ga drugi priakovali z vsemi kromosomi svojega telesa, sam kos ilovice, kepa zamesene kisle prst. Takrat si si elel lakote, zla, ki si vedel, da ga potem ne bo mogel ukrotiti. A ne vem, ko sem legel na zemljo, ki jo zdaj pokrivajo kamenki, si mogoe nisem elel ne kruha ne ni. Saj se na zemlji lovek najbolje odpoije. Tudi v krematorijskem svetu. Ko pa sem legel nanjo tretji, je bilo videti, da bo poivanje dokonno. A sem se spet izlizal kakor trdoiv pes. Potem je pomagal weberei s svojim bedastim, a mirnim rezanjem. Pa panericij na dlani ob levem mezincu. Takrat sem videl svojo kri. Rozasta je bila, kakor voda, v katero kane nekaj kapljic malinovca. Defibrirana je e bila. Potem je prila karantena in Jean. Tak sem zael pisati Leifu anamneze in diagnoze. Tolma in tajnik glavnega zdravnika jetnika. To ni bila nikakrna uradna lagerska ara in sploh ne vem, s kaknim nazivom sem bil vpisan v revierju, kot pisar, kot pomonik ali pfleger. Moj poloaj je bil izjemen, kakor se mi je zgodilo vekrat v ivljenju. Prej ali potem je naneslo, da sem ostal zunaj normalnih lestvic. A takrat je bila to reitev iz kaosa v urejen mir. Razpadanje je bilo na obeh straneh, v kaosu in v urejenem miru, a vendar se lovek rei anonimnosti, e mu je dana monost, da se lahko
185

NEKROPOLA

BESeDA

zbere. Zakaj zavest razosebljanja je huja kot lakota in tudi ta je najhuja takrat, ko se korenito loti svoje najbolj usodne vloge, razkrajanja osebnosti. Ob Leifu pa sem pomagal bolnikom in tak z obutkom, da sem koristen, reeval pomen svojih gibov in opravieval delno loitev od mnoice, ki se je gnetla po blokih. Da, bil je izjemen poloaj, ki je dozorel ob izpraznitvi taboria. Takrat je Leif odel s svojimi prijatelji, od mene pa se je poslovil, e da gresta najini poti narazen. Tak sem se z revierjem vrnil v Dachau, a medtem ko so zdravniki in bolniarji obdrali svoje poloaje, sem bil jaz ob prihodu v Dachau spet navadna tevilka. A priznam, te osamitve je bila morebiti v veliki meri kriva alergija za sklepanje tesnih prijateljskih vezi. Moja razmerja do drugih so lahko zelo prisrna, nikoli pa se ne razvijejo do popolne zaupljivosti. Nekaj ujetosti vase najbr izvira iz krakih prvin, ki so v meni, dobren del sem podedoval z materine strani, a dokonni peat so ji dala kaotina leta po prvi svetovni vojski. Ko pa so slovenske uitelje izgnali iz trakih ol, je nastala najhuja travma. Verjetno je ta moja razdalja, ki je bila prisrna, a razlona, naredila, da sva bila z Leifom zelo blizu in hkrati zelo dale. Dejaven, navzven odprt moki je seveda nagonsko util, da ima ob sebi neulovljiv, neopredeljiv znaaj, s katerim ne bo mogel sklepati intimnih pogodb, ker jih tak znaaj ne sam ne terja, ampak se jim
186

NEKROPOLA

BESeDA

celo avtomatino izmika. To mislim zdaj, takrat sem Leifu najpoprej zameril, da me je zapual, potem pa trezno presodil, da ima tako priletni belolasi norveki zdravnik pa svoje zveze, morebiti celo tudi posebne naloge. Obenem me je prevzelo delo. Poleg vsega je bilo moje razmerje s francoskimi ljudmi zmeraj zelo sproeno. In z njimi sem odtod odel v Dachau. Tam pa je bilo treba zavihati rokave. Pred kopalnico. V nji. Potem spet pred njo. Moj dragi striek Toma, ki je bil sreen zavoljo odhoda v Dachau, ker bo blie domu, je bil sam eden izmed netetih, ki so bili e obrabljena snov kakor cunje in gnojni ovoji in lesene lice, katere so z lopatami odmetavali skozi okna na plano. Saj, kakenkrat, ko berem opise drugih ali o njih razmiljam, se mi zdi, da sem bil v tem svetu venih pei pria predvsem njegovi mrtvaki strani; tak nekako kakor v mestni bolninici uslubenci, ki delajo v kletnih prostorih, ali kakor pokopaliki moje. In si mislim, da je podoba, ki jo imajo ti moje o ivljenju, vsekakor izkrivljena, eprav so njihove skunje stvarne. Kar je vsekakor res, kakor je res, da so se tudi tukaj delovni dnevi razvijali tudi po skladiih, kuhinjah, tovarnah in pisarnah. A vendar se je vsa ta dejavnost poasi, a neizbeno spreminjala v pepel. Zato bi bila zelo pomanjkljiva doivetja loveka, ki bi v lovekih mestih poznal sam mrtvanice in pokopalia, ker ritem mest je ivljenjski, odrasli uijo
187

NEKROPOLA

BESeDA

otroke poti v prihodnost. Krematorijska mesta pa so bila zgrajena za ugonabljanje lovekih sinov; zato je vseeno, v katerem oddelku si bil zaposlen. Brivec je smrt bril, skladinik jo oblail, bolniar slail, matiar pa pisal poleg tevilk datume, potem ko je za vsako izmed njih mono potegnilo skozi visoki dimnik. No, ko smo na dachauskem apel-platzu odnesli s slamnja ostanke, ki so e dihali, sem se moral loiti od revierskega osebja in spojil sem se z mnoico v zaprtem, karantenskem bloku. Pri tem prehodu je bil najbolj nevaren napad zbeganosti, ki se ob neposrednem dotiku z unienimi kostmi ni nikdar porajala, ker so bile oblike pogube dokonne. Brezglavi preplah, ki je preal iz zasede, je prihajal iz obutka izgubljenosti sredi prelivajoe se, brezobline in vsestransko ranljive mase. Ta megleni val se mi je najbolj priblial pod no, ko je bilo treba na leia in so nam namesto kocev razdelili papirnate spalne vree. Zavoljo njih je bilo prostora e manj, zakaj papir stri, se ne vda kakor koc, tak je umenje trajalo zelo dolgo, preden so se vsebine podolgovatih zavojev uleale. Bili smo zapakirano blago na policah, ki so bile zvrhane, a bodo lahko v najkrajem roku spet prazne. In ko sem stegoval ude v glasnem toku, sem zautil, da se mi blia panien mr, in sem se e zdrznil, kakor da bom moral, da bi ga pregnal, hitro zlesti iz umeega oklepa in sesti. A sem se premagal in razpodil klavrne podobe;
188

NEKROPOLA

BESeDA

rekel sem si, da je telo v vrei pravzaprav loeno in zato bolj samostojno; rekel sem si, da so vree e nerabljene in so zato iste, dosti bolj iste kakor koci. Vendar me je nazadnje najbr najbolj pomiril umot, ki se je oglasil na leiu v kotu. Vedel sem, da je rumena papirnata vrea, ki se drgne ob sosednjo vreo, a bilo je, kakor da se tarejo koruzna stebla, koruzni listi. In ni nisem skual, da bi jih videl na kakem poznanem polju, mogoe tudi nisem util koruznih listov pod sabo na postelji strica Franca v Mrzliku, ampak sem si sam mislil: koruzni listi, koruzni listi, koruzni listi. Kakor pri mnemonini vaji ali avtosugestivni terapiji. lovek si pa pomaga, kakor more in zna. In e neka druga resnica je pri tem pomembna: ni zmeraj dobro, e je lovek popolnoma prebujen. V nekaterih primerih je dosti bolje, e je v napol letarginem stanju. Letargija, to je pravi izraz. Gotovo, bili so v taboriu tudi ljudje, posebno zdravniki, ki so imeli neki nart, drugi, ki so delali sabotae, imeli cel zvezo z zunanjim svetom, kakor pripoveduje dr. Blaha v svoji knjigi Medicina na krivih potih. A ti ljudje so bili dolgo v takem svetu, in ker jim je bilo prizaneseno, da so kljub vsemu ostali ivi, jim je na skrivaj spet zaela poganjati klica ivljenja. Vendar pa je nekaj letarginega nujno moralo biti tudi v njihovem psiholokem sestavu. V njihovi rutini. V delovni rutini. V verinem zaporedju gibov. Celotna, dokonna prebuje189

NEKROPOLA

BESeDA

nost bi kakor atomsko arenje naela ivljenjsko jedro. No, a tudi tisti karantenski blok se je razgibal. Najpoprej zavoljo letalskih napadov, ob katerih so se tudi sestradane celice potuhnile, ko so oi sledile sestreljenim letalom; potem pa zavoljo odhodov v Mnchen, kjer je bilo treba odkopavati ruevine. Ne, jaz nisem el. Morebiti je prijateljska roka, ki me je potem uvrstila med bolniarje, e takrat vedela zame. Ali pa je bilo sam nakljuje, da nisem el. Odhajali so zjutraj e s temo in se vraali zbiti, in ko so ravno trdno zaspali, so morali spet na pot. Sam kdaj se jim je posreilo, da so si potolaili vsaj lakoto. Na primer takrat, ko je bomba razdejala prate in so imeli na razpolago kotle vojake menae. Slekli so rtaste jopie, jim zavezali rokave pri zapestjih in jih napolnili z gosto minetro. A kaj, ko so imeli peklensko delo pri izkopavanju nerazpoenih bomb. Tedaj pa sem bil e v revierju. V bloku tevilka petnajst, ki je bil scheisserei blok. Blok za srako. Kar je bila potem moja soba v Harzungenu v malem, je bil poprej ta blok v velikem. Dvesto bolnikov v eni sobi. In ker je bilo sob etvero, je bil blok gosto naseljen lazaret driskavih teles. Lazaret s kunim zrakom, ki ga zastonj izpihava iz nosnic, saj je, kakor da ves as prodira vate skozi znojnice. Tak se ga poasi vsa tvoja tkiva nasrkajo in ti se potem giblje v ozraju, ki si skoraj spojen z njim. Sam e si bil zadosti dolgo zunaj bloka, si se, ko si se vrnil, zavedel,
190

NEKROPOLA

BESeDA

da te oblegajo hlapi, ki so se zgostili v gnojnini jami. A ven je bilo treba bolj poredkoma, ker je bilo veliko opravila z ljudmi, ki so leali v svojem blatu. Mogoe je zasluga moje plebejske narave, kaj vem, a nobenih teav nisem imel in tudi zdaj jih nimam v spoprijemu z gnojem, z blatom in krvjo. Zato sem pri umivanju onesnaenih teles sam elel, da bi kmalu leala spet ista, kakor bi si domiljal, da se bo umito in lepo zravnano telo tudi znotraj uredilo. Nedolna manija. Podobno je morebiti tudi obredno umivanje, po katerem uti prestopnik nagonsko potrebo. Tak je najbr tudi pri nemkih ljudeh potreba po strogem zunanjem redu del kompenzacijske tenje po izravnavanju notranje izkrivljenosti. No, a bolniki so utili, da moja nega ni bila sam zunanje opravilo. Saj ima bolnik, eprav vekrat to spregledamo, zelo izostrene ute. No, z doktorjem Andrjem sva se lepo ujemala in skrb za obnemogle je bila skorajda plodovito, uspeno delo. Andr je bil eden izmed tistih redkih zdravnikov, ki znajo ivljenjsko zdruiti poklicno znanje s tovariko bliino, resno strokovno izurjenost s fantovsko prisrnostjo. Takrat se je nekoliko pomiril, ker se je oddaljila nevarnost, da bi ga poslali v Breslau, kjer so spraevali po njem e zadnje dni, ko smo odhajali od tod, s teh patnov. Sam pomanjkanje prevoznih sredstev ga je takrat reilo. Breslau pa je bil poln skrivnosti. Smrtne obsodbe so menda opravljali s
191

NEKROPOLA

BESeDA

sekiro, biri pa je bil paradno obleen, z belimi rokavicami na rokah. A fronti sta se zblievali, in Andr je zael upati, da so pozabili nanj. Ves se je posvetil bolnikom; bil sem mu vdan bolniar. Tovariko soitje je grenil sam kapo naega bloka. Poljski volksdeutscher Josef Becker. Baraba, ki je vrgel ven tudi osemdeset bolnikov naenkrat. Andr se je kar naprej vical z njim, a kot zdravnik se mu je lahko postavil po robu. Nad mano bi se bil seveda lae znesel, a je tril ob mojo krako trmo. Kakor tisti dan, ko je nael mrtvoudnega bolnika vsega umazanega od blata. Jaz sem imel drug opravek, pa sem si rekel, da bom poprej tega konal. No, Becker se je zagnal scela. Visok, suh, z ozkim mrkim obrazom je bil ko razpotegnjeno rezilo. Da se ne maram dotikati podelanih teles, je menda siknil in ukazal, naj se ga hitro lotim. Sem. A lepo poasi. Pa skrbno, kakor da gre za mrtvoudno telo mojega deda. Pri tem sem molal, to imam od svoje mame, ta molk, ki vztraja in se ne odvee. On bi bil rad slial ugovor, kakorkoli, sam da bi se lahko sprostil. Molal sem in si mislil, kak klavrn je loveki rod, saj je mogoe celo to, da te pouuje o samaritanstvu tisti, ki meni ni tebi ni odpusti iz revierja telesa, ki ne morejo niti stati pokonci in si vtikajo, ko odtavajo na stranie, prst v danko, da ne bi oneejali poda. Razumljivo, da pri takem kapoju nisem mogel biti dolgo bolniar. Ko bi bil vsaj malo proen, so mi potem
192

NEKROPOLA

BESeDA

oitali tovarii. Rekli so, da bi jo bil speljal in bi me imenovali za stalnega bolniarja tiste sobe. A ne morem si misliti, da bi se zavoljo esarkoli posiljeval. Najmanj zavoljo takega Beckerja. Saj, in tak sem priel na seznam bolniarjev, ki so jih poslali v Doro. Doktor Arko nam je pripravil teaj, da smo vedeli ve kot veina bolniarjev, pa tudi ve ko marsikateri samozvani zdravnik ali kirurg. Gotovo ve kakor na primer tisti, ki je bulo na mei prerezal poez, ez miico. In doktor Arko nas je peljal tudi v secirnico k doktorju Blahi, da smo vsaj priblino, kakor tudenti medicinske fakultete, spoznali notranji ustroj lovekega telesa. Tak sem uradno stopil tudi v notranjost barake, pred katero sem zjutraj polagal rajnke iz svoje sobe. Bila pa je to vonja pred pravim dnevom, ko se je poasi in s teavo svitalo. Dvokolnica je imela dolg kositrn leb, ki je bil pokrit s prav takim kositrnim pokrovom. In tako sem zarana vozil svoje sanje o lepoti k venemu poitku v podolgovati kositrni katli. Brezoblini strahovi moje mladosti so imeli zdaj vidno in otipljivo obliko. Rahlo je kdaj eno ali drugo kolo zacvililo, tudi lebasti pokrov je kdaj krtnil, a slial sem sam tiino, ki sta v nji molali telesi pod kositrom, tiino, ki je bila v meni, ko sem tako potiskal kovinski voziek vzdol tevilnih blokov.

193

NEKROPOLA

BESeDA

Ravensbrck. Oranienburg. Ne poznam. Belsen. Tega pa. A mi smo bili sam v vojakih stavbah, niti videli nismo kraja, kjer so se poasi razkrajali loveki ostanki. Menda smo bili isto blizu. No, a zadosti smo imeli opraviti s sabo. Za Ano Frank je zvedel ele povojni svet, takrat je bilo na deset tisoe An. Tudi naa Zora je bila med njimi. Zora Perello, ki je imela obraz kot Rafaelova Madona in smo bili vsi zagledani vanjo. A slovenski ljudje smo preve zanikrni, da bi zbrali Zorina pisma, njene zapiske, ko je bila, preden je postala jetnica nemke policije, e dolgo poprej jetnica italijanske, ker ni sprejela suenjskega poloaja slovenskega rodu v italijanski kraljevini. Ne znamo pokazati svetu Zore. Naa revna narodna dua se e ne more izmotati iz boleine, v katero se je zabubila. Kajpada, ogrela se je za uradne bojevnike, za junake, ki so padli na bojiu, ker po toliko stoletjih nesamostojnega ivljenja so bili kakor udeni plamen, ki je buhnil izpod pepela. Vendar je taken silovit izbruh kljub svoji junaki veliini lahko sam enkratna, asovno omejena uveljavitev, e ga ne spremlja globlja potopitev v skrite prvine narodovega duha. Mogoe pa smo preozkosrni, egoistino majkeni, in se nam niti sanja ne, da bi se viveli v usodo mlade deklice, lepe gimnazijke. Kakor vsi majhni ljudje teimo svoje komplekse s tenjo po velikanskem, po ogromnem. Ko sem se vrnil v Trst in sem zvedel, da je
194

NEKROPOLA

BESeDA

bila Zora v Belsenu prav takrat, ko sem bil jaz tam, me je spet prevzela nepoteenost, ki me je obsedla tukaj, ko so peljali dekleta iz bunkerja v blok za dimnikom. ivo sem util, da bi zadral, ko bi bil dobil njeno usahlo bitje v oskrbo, v Zorinem telesu utrip ivljenja, tudi e bi bil e tako rahel. util sem, da bi na nekak skrivnosten nain vplival nanjo in ji mogoe e s svojo priujonostjo ustavil pojemajoo svetlobo v zenicah. Seveda so bili to naivni prebliski razpoloenja, ki ga je v mladih letih rodil skrit poskus, da bi se uprl neovrgljivi zavesti dokonne nemoi pred zatiranjem. Saj sem videl, kak sem bil otroji s svojo brizgljo ob koenem iksu Ivankovega kolka. A mogoe je bila kljub izkustvom moja nepotolaljivost tako iva, ker je lo za izgubo reevanja enske biti. Obutek zamujenosti se je prenaal v preteklost in iz nje prinaal v sedanjost prekletstvo popolne osirotelosti. Vendar pa bi mi tam, tudi e bi vedel za Zoro, to ni ne koristilo. Saj ne bi mogel najti Zore v morju onemoglih enskih teles. Pa dokler smo priakovali osvoboditev, je bil na sluh ves napet sam ob grmenju, ki se je priblievalo kakor kilometre dolg valjar, kateremu se zemlja upira z votlim bobnenjem; potem se je topo lomastenje pogreznilo in daljavo je zajela nerazumljiva in brezmejna tihota. Zato je bilo krianje zebraste mnoice toliko bolj divje, ko je napoil trenutek odreenja. e zdavnaj smo bili nehali verjeti vanj in podzavestni
195

NEKROPOLA

BESeDA

krik, ki se je vzdignil iz gnee, je bil glas lakote in hkrati sree, zgoene groze in nerazsodne hosane, krik ivali, ki e ni izoblikovala besed, in tuljenje loveka, ki se e bojuje za nadvlado nad ivalskostjo. Da, in takrat se mi je sredi razburjenja ozraja in novih podob spet zbudilo v prsih. Zveer je bilo in vraal sem se po peeni poti v bolninico, ko se je sproilo, tak da sem pual za sabo rdea znamenja kakor ival, ki je ranjena, a se ne vda. Saj smo akali, da nas odpeljejo, pa bi bil zelo nesreen tak konec dihanja prav ob dotiku s prostim zrakom. Ne vem, kak mi je bilo, ne spominjam se ve. Morebiti sem zael tei ali vsaj hitro hoditi. Morebiti tudi ne, ampak sem mirno el svojo pot in varoval v dlani robec kakor v harzungenski kopalnici. Precej sem bil zdelan, tak da sem potem, ko so nas peljali proti holandski meji, napol sedel, napol leal ob stranici anglekega tovornjaka. Belsen! Preveliko ime za ta ozki paten. Ali pa tudi ne. Zakaj usoda sobe v eni baraki je bila enakovredna usodi dvajsetih ali tridesetih barak. V baraki, ki je takrat stala tukaj, na tej terasi, so bili na primer prebolevniki, mnoica, ki je poleavala, se gnetla, poizvedovala, razlagala, tolmaila, predvsem pa in zmeraj priakovala obrok hrane. Tak so skuali napolniti neskonen as od svita do opoldanske zajemalke, pa od te do veernega komisa. A pravilneje bi bilo rei, da se je akanje zaelo po kosu komisa, ki ga je bilo za srednje
196

NEKROPOLA

BESeDA

veliko dlan, do zajemalke ob dvanajstih naslednjega dne. A pod no so se vendar delno oslabile zahteve nemirnega elodnega epitelija, mrak je z odvzetjem svetlobe zastrl nekatere draljaje, ki jih je potem spanec omrtviil. Omrtviil za zavest seveda, zakaj organizem se je kakor v komi, kakor v napol kataleptinem stanju bojeval naprej za snovi, ki jih ni imel. Mrak pa je zavoljo velikega tevila ljudi v tesnem prostoru in zavoljo nepoteenosti, ki jo je zapual e zauit kvadraten kos komisa s prstom margarine, sproal govorne sposobnosti in splet gibov. Celice so zaele okuati slast e pozabljenega zadoenja, a jim je bila ta na mah odvzeta, da so bile vse nemirne in nabrekle na prei, vse kakor razprti kljuni tevilnega ptijega zaroda. Mnoica pa je notranje celino slepo tavanje tudi pozunanjila, tak da je bil prosti as pred napovedjo nonega poitka presledek, v katerem sta se panina vznemirjenost in topoglavo iskanje druila in medsebojno stopnjevala. V takem hibridnem ozraju so se lahko rodile razprave o jedilnih listih, vroine zamenjave etrtine, polovice, celega kosa komisa za mahorke, pa besedna obraunavanja ali obraunavanja brez besed. Tko je bilo tisto, ki sem mu bil spotoma pria, ko sem el skozi sobo, preden so se vzpeli na leia. Videl sem sam skupino, ki se je gnetla ob leseni steni med dvema pogradoma. Njen molk sta spremljala topot bosih nog po deskah
197

NEKROPOLA

BESeDA

poda pa pridueno dihanje. Bil je klobec skupnega napora, ki se je tesnil in zgoeval sam v sebi, lesena stena pa je bila sam zaslon, ki je branil, da bi se zdruene sile ne razprile. Zakaj v telesih ni bilo dosti moi, a suhi udje poostrijo pritisk, se zveriijo v koniasto zmes, v oglato goavo, da je trenje centripetalno strnjeno nekje v sredi, a je hkrati tevilno razlenjeno in vsenaokoli razmnoeno. Gotovo je bil kak nemki kapo, ki je na delu pretepal do onemoglosti, pa je zdaj sam onemogel in shiran obleal. Nagla sodba, pri kateri se ne znaa lovek nad lovekom. Oblika zatrtja, ki je kolektivno, samogibno, kakor strnjenost loveke butare tukaj na patnu zjutraj v temi, ko gre mraz skozi telo kakor skozi reeto. A ni dobro biti pria takemu prizoru. Ne gre za to, e je lovek zasluil, da so ga strli ko stenico; a jaz bi ga vendar pustil, naj izdihne sam. Res pa je, da je bila tukaj zelo pomembna slamnjaa, na kateri je tak zdelan hudodelec leal in tako onemogoal unienemu jetniku, da bi si na njej opomogel ali vsaj v miru ugasnil. Zato se je zgodilo, da si je kdo, ko revei niso mogli v revier zavoljo zasedenih slamnja, pomagal tudi z brizgljo, da je spravil kakega starega malopridnea s sveta. In ti so vedeli, da bo, e bodo prili v revier, po njih, pa so odlaali do zadnjega. Postopek, kakrnega so uvedli esesovci in njihovi asistenti. Injekcija etra ali bencina naravnost v srce. Ali pa, e ni bilo drugega pri roki, vbrizg zraka v
198

NEKROPOLA

BESeDA

ilo, da je nastala embolija. Tak je telo, ki bi gotovo e tedne hiralo, naslednje jutro lealo na betonu waschrauma. Slamnjaa pa je bila na razpolago eni izmed rtev obsojenega biria. Veinoma so bili seveda navadni nemki zloinci, za esesovci najvija oblast. A jih je bilo seveda tudi drugih narodnosti. Tak so nekega veera v bloku tukaj sodili Poljaku. Obeal je obsojene jetnike. Spraevali so ga Belgijec, Poljaki, Franc pa je tolmail. Da se je odloil za to, ker je dobival dodatek hrane, je rekel. Potem je rekel, da jih pravzaprav ni obeal, ker so morali sami spodmakniti klado, na kateri so stali. Pa ni bilo asa, da bi ga dolgo posluali, zato so ga s kolom, a mu niso docela zlomili vratu, ker ga je skril in se branil z rokami. Nakljuje je hotelo, da je esesovec ravno takrat priel v blok, ker je nekoga iskal, in vpraal, kaj je z njim, ki je bil povaljana kepa na podu. Pa je bil tak zdelan, da je jecljal, in so oni razloili esmanu, da je padel z gornjega leia. Nevarnost je la mimo, tistega nesrenika pa je bilo konec ponoi. Menda se je sam obesil. Franc je bil zmeraj z njimi in v veliko povedati o motnem ivljenju v mraku dolgega lesenega bivalia. O Italijanu, ki je imel kakor slepci na rokavu tri rumene pike sredi rnega polja, a je menda zelo dobro videl. Sedl je pred blokom in pletel volnene nogavice. O ruskem kahektinem bolniku, ki je otrpnil in je bil francoski pomonik preprian, da je izdihnil, a se mu je zbu199

NEKROPOLA

BESeDA

dil kar na lepem, ko ga je e poloil na beton. Tudi Franc je doivel podoben prizor, ko je pomagal odnesti rajnkega v skladie pod pejo. Tam ga je bilo treba vzdigniti na kup. Ruski pomonik ga je prijel z dolgimi kleami okoli vratu, Franc pa za noge. Tedaj se je zavoljo nove tee v enem izmed okostnjakov na kupu pretisnjeni zrak premaknil in uel skozi razprta usta, da je bilo, kakor da je vzdihnil. ort, je rekel ruski fant, a sta oba odhitela. Nekega dne pa, in ne v, kaj ga je piilo, je Franc v skladiu za obleko sunil frak. Kdove koga so v tem oblailu odpeljali v izgubljeni svet. A on, kakor da se mu je zavrtelo, ga je oblekel in se prikazal v njem na najvijem patnu. Pred kuhinjo. Kakor da se je napil, se je gibal v pogubljenem prostoru, se sam sebi real, mahal z rokami in priakoval, da se bo sredi vesolja nekaj sproilo, se razpoilo in razletelo. A se mu je sam od zadaj priblial esesovec, katerega tisti trenutek ni priakoval. Obrcal ga je in spodil. In imel je sreo, da se je konalo sam z brcami. Nekaj nujnega je esmana gnalo stran, tak da se je zadovoljil s cebadami. In ko pripoveduje, se Franc ivno rei na divanu majhne sprejemnice ob Ljubljanici. V filmu so prikazali taborinika, ki se oblee v frak, pravi, gledalcem pa se zdi izmiljeno. A jaz sem se oblekel zares. Seveda je bilo nae okolje s patni smrti drugano kakor tisto v filmu, pravi, vse drugae bi bilo, ko bi posneli film na naih patnih. In ima prav, a
200

NEKROPOLA

BESeDA

bi jih bilo treba obljuditi, te patne, ker ta bela grunata tla zdaj ni ne povejo. Seveda, Resnais je znal narediti, da so govorili tudi nemi predmeti. A njegov Nacht und Nebel, kakor je imeniten, je vendar preskop. Moral bi se bolj poglobiti v to ivljenje oziroma v to smrt. Moral bi jo iveti. iveti smrt. A vpraanje je, e bi potem znal gledati nanjo, gledati vanjo s filmskim oesom. No, loveku je vse mogoe. Neko so pili vino iz lobanje premaganca, drugi so premaganevo glavo manjali, jo krili. Evropec dvajsetega stoletja pa je hotel imeti lobanjo na pisalni mizi, seveda takno, ki je imela zdravo, vrsto zobovje. loveke koe so v Dachauu visele, pripoveduje doktor Blaha, kakor perilo, ki se sui. Iz njih so izdelovali tenko usnje za jahalne hlae, aktovke, copate in uporabljali so jih za vezavo knjig. Zato, pravi doktor Blaha, ni bilo zdravo, e si imel lepo koo. Njegova knjiga pa je tristo strani dolga galerija razodetij. Res, mislil sem, da sem kolikor toliko doma v taborikih zadevah, a sem ob takih prievanjih pravi novinec. Mene so bile sam oi. Sam razprte oi. V nobeno lagersko skrivnost nisem vrtal. Ogibal sem se je kakor nevidnega arka, ki me lahko ugonobi. Ne vem, a v tem obnaanju je bilo gotovo nekaj pomanjkanja mokosti, v tem nagonskem omejevanju, v begu pred poslednjim spoznanjem. Bilo je kakor podaljan otroki strah pred temo. Hkrati pa nekaka otroka zmonost odmiljanja.
201

NEKROPOLA

BESeDA

To je util e Leif, ko je bil dobre volje in me je prisrno pogledal. Moja odmaknjenost mu ni la v raun in takrat me je spraeval o moji deeli. No, bil je stvaren lovek. Kakor takrat, ko je prav na tem patnu poleti zbral vse jetnike, da jih je pregledal in ocenil njihovo delovno sposobnost. Sedel je za neprepleskano vojako mizo in dolga vrsta nagih teles se je razvijala pred njim. Delil jih je v kategorije. Tretji in etrti je pripadel, kdor je bil shiran ali drugae nesposoben. Tak naj ne bi bilo prepueno nakljuju, kdo naj bo izbran pri naborih za odhod na delo. Zato je tisti, ki je lahko pokazal flegmono ali debeleji edm ali cel znamenja driske na oglatih plavutih sedala, doivel v poletnem soncu trenutek poteitve. Kruljavim in pokveenim se je utrnila drobna iskra sree, ko so zaslutili, da se lahko tejejo med zavrene. Takim Leif ni polagal stetoskopa na prsi in tudi od mene, svojega tolmaa, ni priakoval, naj vpraam, e jih kaj boli. Teave so nastajale sam takrat, ko je starikavi istrski lovek skual dopovedati, kak je slaboten. Leifa Poulsona, norvekega primarija v Oslu, so zgovorni zagovori zmeraj draili, to mu je bil primer italske cmeravosti. Od kraja je gledal zvika na mojo vnemo, ko sem mu dokazoval, da so bili hrvaki istrski ljudje stoletja prepueni sami sebi in da je dvakrat krivino, e jih ima za ljudi rimske krvi, nazadnje se je vdal. Tak da ni ve akal, da se bom uprl, ampak me je e vnaprej
202

NEKROPOLA

BESeDA

vpraal: Kak je s tem? Kam spada? Kajpada ni vplivala pri sestavljanju lestvice narodna pripadnost, a kakenkrat je zdravnikovo psiholoko razpoloenje tudi v normalnih razmerah zelo pomembno pri ocenjevanju bolnikovega stanja. Tam je lahko bilo odloilno, ko je Leif nihal, e naj koga d v drugo ali tretjo kategorijo. Bil je sam trenutek, seveda, a zadostoval je, da je bilo nago telo pred mizo uvreno med nesposobne. Saj, prav gotovo tudi to ni bilo nikakrno porotvo za prihodnost, a Leif je s tem vendar dosegel, da niso nagnali skupaj loveke rede blokai in iz nje odbirali za delo s pestmi in brcami. Toliko so bile v poletju 1944 razmere v krematorijskem svetu drugane. utiti je bilo stvarnost druge fronte. In Leif je vsak dan, preden sva zaela, on z narekovanjem, jaz s pisanjem anamnez in diagnoz, stopil v urad kapoja revierja, da si je ogledal postojanke na stenskem zemljevidu. Takrat je bil v zebri, visok in belolas, s stetoskopom okoli vratu, kapitan potopljenega ladjevja, ki e ni izgubil vere v plovbo po irokih lovekih morjih. Jaz sem bil tudi v teh primerih v sebi zadran, zmeraj z nekakno varnostno skepso v srcu ali kjer e je sede nezaupanja, dvoma, vene budnosti in prihuljenega preanja. A zmotil sem se, ni na tem patnu Leif sedel za vojako mizo, spodnji, prejnji je bil. Tukaj sem e na vrhu, saj je videti tram vislic tam zgoraj.
203

NEKROPOLA

BESeDA

Tistega mrzlega popoldneva na pogled seveda ni segal do sem. Nizko spodaj smo bili. Snega ni bilo ve, a je zaporedoma lil de, tak da ni pomagalo, e smo se tiali skupaj s hrbti, saj so se mokre cunje e tesneje pritisnile na koo. Bil je najpoprej dan kakor vsi dnevi in dopoldne se ni zgodilo ni posebnega. Lahko je seveda esesovec obeal na kavlje za pejo, a v barake ni priel glas o tem. Pred webereiem je bloka preganjal nagca, ker se njegovo izsueno telo ni ve pravoasno zavedelo napadov driske. Tokrat je bil ljubljanski jurist, preklast dolgin z naoniki z debelimi leami. Verfluchtes Dreckstck, ga je zmerjal in ga odbrcal v waschraum, na sredo, kjer so bili okrogli umivalniki. Pass mal, wie er stinkt, der Verfluchte! Zavoljo udarca njegove pesti je lovek plaval z rokami po zraku in njegovi naoniki so odleteli na cement. Belonice njegovih oi so izgubljeno sijale v mranem prostoru. Bleib da stehen, je kriknil preganjavec, in grenikove roke so se oprijemale sivega roba okrogle ploate cementne kotanje, ki je obkroala steber z luknjicami na vrhu. Iz njih je zarana brizgala roa tenkih curkov, pod katere je bilo treba pomoliti obrite glave in naga ramena. A zdaj se v luknjicah ni zganilo, ampak je bloka zagrabil vedro ledene vode in jo pljusknil na telo, ki je vzdrgetalo, da se je hrbtenica zvijala kakor bok trudne ivali ob udarcu bia. So, Mensch. In e
204

NEKROPOLA

BESeDA

vedro z leve. In pljuski so se zlivali po hrbtu in ez lestvici reber kakor ez zamreeni okni, ki ju je prekril pergament; in tako vse dol po sredi lesenega metulja, da se je stekala gnojnica na sivkasti tlak. So, Mensch, so stinkst du nich mehr. Saj. A to niso bili nenavadni prizori. In vsakogar je lahko doletelo takno pranje. Bali pa smo se opoldanskega apela, ker so ves as lezli sajasti oblaki ez vrh kakor sloni brez nog, s sivimi telesi in rnimi zadnjicami. In po malem je iz velikih ivali res zaelo rositi in potem curljati. Ko pa smo bili postrojeni po terasah, pravilno razvreni, se je sproil naliv, kakor da so nas napadli brizgi iz gasilskih cevi. Bloka se je premikal od vrste do vrste, kilil z oesom, da bi ugotovil neoporeno premortnost, brcnil v glenje, ki so uhajali iz vrste, stekel okoli stroja in rumpnil po hrbtu v prvi vrsti, dokler se ni prikazal esesovec, ki je tel prebivalce blokov. Tedaj je bloka, velik in moen, kakor je bil, odrevenel ko deblo in zavpil: Mtzen ab! In dolge vrste rok so z mokrimi okroglimi epicami tlesknile ob mokre hlanike. Veter je mahal z brizgi po dolgih vrstah pravkar nataknjenih lobanj na vrhu rtastih palisad in esman v rjavem denem plau, s tablico v roki, jih je tel, medtem ko je bil na koncu stroja bloka z napetimi prsmi po sili zravnan, gorila s epico ob hlaniku. In telesa so bila tako navpina zavoljo tetja, a e bolj zato, da bi se mokro blago ne oprijemalo hrbta in bi voda tekla po zuna205

NEKROPOLA

BESeDA

nji povrini jutastega ita. Zavest se je z vsemi silami branila unienja in odganjala podobo pei, srce pa je prosilo za e tak kratko, za e tak beno, udeno vrnitev v loveki svet. Da, tedaj sem molil. Bilo je ritmino ponavljanje proenj kakor veriga jagod na molku, kakor kanci toplote v zavarovani skrinji pod loki mokrih reber. Bila je iskrena pronja, pronja, ki jo je rodil pretres zavoljo neskonnega strahu. Ko se je gorila spet zadrl, so roke poveznile namoene epice na mrtvake glave, telesa pa so se zaela na mestu sukati, da bi se ubranila nalivu, eprav so bile roke in noge v odvodnih ceveh, po katerih se je deevnica stekala v cokle in v zemljo. Nad nami se je sloila rna kupola razmoenega pepela, ki je leno razpadala, da je bilo poboje zavito v mrak, s katerim se je sredi poldneva poasi priblieval konec sveta. Tak je bilo na nai terasi spodaj, tak vse gor. In kljub vsemu so oi strmele navzgor v priakovanju, da se bodo vrste nad nami zganile in odle vsaka v svoj blok in bodo potem iz kuhinje zaeli nositi kotle navzdol po stopniih. Za vsak blok sam po dva kotla kolerabe, vodene, a vroe, da vse ilice norijo od hrepenenja po nji in da je srep pohlep punic, ki preijo na oblak bele pare nad kotlom. Taas pa telo oi ramena, da bi bila izpostavljena pljuskom manja povrina, kri vrat in stiska pesti, da bi se uprlo valovom mraza in mokrote. Prepad praznine v tvoji notranjosti
206

NEKROPOLA

BESeDA

pa bo, uti, zdaj zdaj posrkal poslednji koek razuma. A vrste nad nami se niso hotele premakniti, sam nizka kupola je e bolj pritiskala mrak k poboju. Mogoe je kdo manjkal in ga bo dolgo treba akati na plohi, medtem ko ga bodo iskali in e potem, ko ga bodo napol ivega odnesli v bunker. Potem je el esesovec navzgor po stopnicah. Hitro je prestavljal trobentaste kornje s stopnice na stopnico, vzporedne vrste oi pa so skozi mreo denih kapelj sledile plahutanju njegovega gumijastega plaa. Morebiti je ele zdaj pregledal bunker in krematorij in bodo dali znamenje za razhod, ko bo priel na vrh. A vrste na zgornji terasi stojijo na mestu, tudi tiste nad njimi, in e vie gori, eprav je gumijasti pla e zdavnaj moral dospeti na vrh. Sam priduen epet, se zdi, je zganil vrste, a morebiti ni bil niti epet, ampak sam glasneji um mokrih cunj, ki se drgnejo ob mokre cunje. Zakaj naliv se je pomirjal in z denimi kapljami, ki jih je zdaj veter razredene zael nositi skozi ozraje, je prihajal z vrha top zvok lesenega kladiva, ki, se je zdelo, udarja ob debel tram. Temna kupola se je poasi razkrajala in skozi njene razvaline se je vlekel rn polip, ki bo z vodeninim trebuhom prekril poboje in zamesil zemljo in gozdove s lovekimi ostanki. Spet udarci? In misel je splaeno zakrilila po zvotljeni lobanji, pogledi so uli na desno in na levo, a nazadnje so se morale oi spet ustaviti na hrbtih vrste,
207

NEKROPOLA

BESeDA

ki je stala na gornjem patnu. Tudi tisti hrbti so bili negotovi, sproeni naprej in nemirni, ker so imeli pred sabo prav takno vrsto na zgornji terasi. Nekdo je spregovoril? Kaj je rekel? A telo je podrhtevalo v mokrih ceveh in ob nejasni novici ga ni preinila mravica kakor ob denih kapljah, ki so se zdaj usule za vrat, ampak se je e bolj poglobila trudnost, ki so jo brezna lakote zmeraj bolj vlekla proti srediu zemlje. Zares, ruskega fanta? Takrat so se hrbti na zgornji terasi zravnali, kakor da bo e enkrat priel esman v gumiju in pretel vrste, zdaj ko se je polip na vrhu nabuhnil in so mu lovke razpadle, da je spet sajast slon, ki pleza brez nog po kolenih in po trebuhu navzgor. Kakor da mora kljub amputiranim udom na vrh, kamor ga kliejo besede, ki zdaj pa zdaj priletajo in so temni, brnei lapili iz nevidnega rela vulkana. In oi so strmele v vrsto nad njimi, ker hrbti so trznili, kakor so trznili tisti bolj zgoraj in tisti e vie. Oi pa, kakor da skuajo razbrati v najmanjem zgibu hrbtov odziv ustva na neko dejanje vse gor do vrst, ki so na najviji terasi in so prie. A so bili vendar kar naprej sam hrbti teles, ki so stali v pozoru. Nepremini so bili z ogoljenimi repinjami, a vendar se je zdelo, da je lo polagoma skoznje valovanje kakor rahel drget, ki se je visee telo v njem zdrznilo in zatem otrdelo v strumni negibnosti. V zraku pa so taas pognale peruti rne ujede, ki je vrh hriba kljuvala kost lesene
208

NEKROPOLA

BESeDA

lobanje. Zakaj bilo je spet sliati tope udarce. A so se vrste zaele premikati. Najpoprej na najvijem patnu, potem nie in nie, in poasi, da se mokre cunje ne bi dotikale koe. Sam glave so bile obrnjene na desno, ker je na najviji stopnici zapuene piramide samevalo mlado telo, kakor da visi na slini, ki je ula iz kljuna ujede, ko je ta poveznila krila na povaljane oblake. In poasi je nihalo kakor vrtljiv strelovod, medtem pa so zaeli prinaati kotle iz kuhinje za njegovim hrbtom in so se z njimi spuali navzdol po stopniih. In vrste so se ozirale na osamljeno telo, a nagonsko so le za paro, ki je uhajala iz kotlov in jih peljala v blok. Njihovo poasno lezenje je postajalo zmeraj hitreje, ko so se bliali bloku, in so e tekli, ko so vstopali in mrzlino grabili rdee menake in sedali za mize in se stiskali v gnei. Mokra vreevina se je lepila k telesu, a ko se je med mizami zajemalka potapljala v kotel, smo preali nanjo, ki je bila osemnajst ur nepretrgoma sredie naega dihanja. Potem smo nazadnje drali obraz nad posodo in usta so hlastno poirala vroo kolerabo. Nekdo, ki e ni dobil, je rekel, da je fant drsal s stopali in da so ga morali sneti in obesiti e enkrat. V prostoru je bilo zmeraj bolj mrakotno zavoljo oblakov, ki so bili spet breji sloni pred okni, fant pa je nihal nad nami, med mizo in kotlom, da ga je vsega objemala topla para. Tisti, ki e ni dobil, je zatem rekel, da se je ruski fant smehljal, ko so mu dali
209

NEKROPOLA

BESeDA

zadrgo okoli vratu, in nam vsem je bilo, kakor da s tistim smehljajem skozi gosto meglo iz velike daljave prihaja odpuanje, ker nam je vodena jed dobra, tak topla, in para tak prijetna, da skoraj ni utiti mokrote na hrbtu, na stegnih in na komolcih, in ker lesena lica s tako velikim upanjem ie krajec krompirja, ko strga po eleznem dnu. Zdaj so vala pred mano in z lesenim kljunom poreno trlijo v poletno nebo. Spodaj je tirikotni zabojek, ki se mu pokrov poevno povesi, ko stoplo pritisne na pedal. Ta je zadaj, za stojeim hlodom. In e evelj poasi potiska navzdol pedal, obeeneva stopala drsijo po pokrovu, ki se poasi odteguje, zgoraj pa zanka poasi objema vrat. Zdaj razumem, zakaj smo tak dolgo stali. Nova oblika podaljanega umiranja, tak kakor je bilo tudi neskonno hiranje lanih organizmov raztegnjeno umiranje. In videti je, da je nemkemu loveku ritem poasnega, zadranega sadizma potreben, ker se z njim tudi sam mazohistino trpini za prastara hudodelstva svojega plemena. Pri vsej tej mrtvaki norosti je imel velik dele iztirjeni spolni nagon, kar dokazuje velika vnema, s katero je reim steriliziral in kastriral. Pri poskusih z ohlajevanjem v ledeni vodi pa je Himmler vztrajal, naj zmrzlega jetnika spet ogrevajo s toplim telesom nage jetnice. In je tudi sam priel v Dachau opazovat in
210

NEKROPOLA

BESeDA

se je zelo zabaval, ko se je pri jetniku, ki med poskusom ni izdihnil, ob gorkoti enskega telesa zbudil spolni nagon. A to grobo leseno orodje je na las podobno tistemu ob Piavi, ko so obeali eke rodoljube, ki so jih zajeli skupaj z italijanskimi vojaki. Mislim na fotografije v Matiievi knjigi Na krvavih poljanah. Vrste rudimentarnih val, ki jih je dal postaviti general Wurm vzdol vse fronte od Piave do Tirola za ve sto legionarjev. In zdi se mi, da vidim, kak se vojaki evlji viseih mo skoraj dotikajo tal, ljudje pa v polkrogu pasejo zijala, zakaj vsi so jih lahko prili gledat. Grozljiva predstava za svarilo in strah. V Matiievi knjigi je tudi slika, na kateri krvnik pravkar popravlja zanko na vratu ekega moa. Ta ima roke zvezane na hrbtu in stoji na zaboju pod drevesom, na katerega so zabili dva v trikotnik zbita kosa lesa. Kleno telo mirno stoji, obraz je trpko zbran in odsoten. Veke so se zaprle, da je za njimi v mraku misel lahko bolj sama. Morebiti je odla domov in jemlje slovo od rodnih gajev, od eninega obraza. A njegove poteze so se e loile tudi od vsega tega, v njih sta zgoeni tiha moka alost in uporna osamljenost. Nikakor si ni mogel misliti, da se bo njegova ista ljubezen do svobode konala za ograjo italijanskega vrta, v grabeljivih rokah, ki se z vnemo ukvarjajo z njegovim vratom. Njegov obraz je temna zavesa, ki se je spustila pred vsem, kar je loveko. Okolje se ga e zdavnaj ne dotika ve, prav
211

NEKROPOLA

BESeDA

tak ne v za vojaka, ki dri desno dlan na deblu, oi pa ima uprte v zaboj, na katerem trdno stoji rtev, in komaj aka, kdaj bo lahko brcnil vanj. Fant, ki je tukaj visel ob uri menae, pa se je posmehoval zbrani taboriki avtoriteti, ko pa so ga odvezali, ker se jim prvi ni posreilo, je bil tak priseben, da je zbral slino in jo izpljunil pred predstavnike novega evropskega reda. No, Ana Frank sicer pravi, da kljub vsemu ni nehala verovati v osnovno loveko dobroto. Dobro, sam vpraanje je, kdaj bo lovetvo tak organizirano, in kdo ga bo organiziral, da bo lahko prila do izraza dobrota, ne pa izmalienost in sadizem. A zdaj je pripeljal sm svojo skupino vodnik, ki se opira na palico. Razlaga tehniko poasnega davljenja, jaz pa se odmaknem v stran, kjer je sredi patna kos ozkotirnih tranic, prevrnjen voziek in kup granitnih kamnov. Preprosti in osamljeni predmeti, a so zgovorneji kakor dolga pripoved o atrofinih telesih, ki se spoprijemajo z granitom v kamnolomu. Tega nisem skusil, a vem, da e bi bil moral prenaati velike kamnite klade, me zdaj ne bi bilo med ogledovalci tranic in vozika. Hvaleen moram biti svojemu mezincu. In Jeanu. Zakaj e Jean ne bi o meni povedal Leifu, bi bila moja papirnata obveza kmalu opravila svoje. A bliina obiskovalcev me vznemirja. Tak mi je, kakor da nisem priel to popoldne iz zunanjega sveta, ampak sem jih priakal tukaj in mi je, kakor vsem jetnikom, sleherna no212

NEKROPOLA

BESeDA

vica drobec resninega ivljenja. Zato se spet pribliam, da sliim vodnika. Pripoveduje o ehu, ki da je bil poklicen telovadec, prvak v skoku v viino. Nekje da je staknil dolgo preklo, in na najnijem patnu se mu je posreilo preleteti ico in elektriko in pasti med prosto drevje. Seveda so ga ujeli. Zavoljo mrmranja turistov ne razumem, kaj se je fantu zgodilo. Mogoe je sam dvoje. Da si je pri padcu zvil nogo in ni mogel priti dale ali pa je prav skoil in beal, pa so ga ujeli voljaki. e bolj sem se priblial grui. Mo, ki se opira na palico, pravi, da so ekega fanta pripeljali pred komandanta taboria. Ta da se je zelo udil njegovim sposobnostim in mu je rekel: e skoi e enkrat, bo prost! Kajpada je fant podvomil, a kaj je hotel, tudi proti svojemu preprianju je moral poskusiti, da bi se reil tega pekla. In res je s tisto preklo spet preskoil visoko, naelektreno ico. Da bi se je sam dotaknil, bi ga tok usmrtil. Pa ga ta sokolska spretnost ni reila zanke. Tako je dral besedo nemki poveljnik, pripomni mo, in je zdaj ob svoji palici precj starevsko naiven. Res, da to pravi bolj zavoljo upora, ki naj bi ga zbudil v ljudeh, a je vendar skazil ozraje, ki ga je ustvaril s podobo iz svojega spomina. Medtem mislim na ekega akademika v Matiievi knjigi. Ujeli so ga ob Piavi, a je pod vali govoril o svobodi in o koncu maehovske Avstrije, potem ponosno odklonil pomo in si sam nataknil zanko. Pa se je vrv utrgala.
213

NEKROPOLA

BESeDA

Tedaj je pogumni legionar skoil pokonci in rekel, da je po avstrijskem pravu na smrt obsojeni reen, e se vrv utrga. A je bil seveda odgovor zelo kratek. Noch einmal aufhngen. Akademik da je spet odrinil pomagae, ker ni hotel, da se ga lotijo. In rekel je e: Fej, sleparji, sramujte se! etrt stoletja presledka je med tem fej in izpljunkom tukajnjega obeenca pred esesovskim komandantom, a znaaji igralcev teh tragedij se niso niti za las spremenili. Germanski krvolonosti se je dvakrat postavil po robu trezen in umirjen slovanski ponos. In v resnici je poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivini stvarnosti najve, kar lahko prispevamo za reitev lovekega dostojanstva. Preseganje klavrne resninosti je velika dota, ki si jo predajamo iz roda v rod in je e tak vrasla v nae gene, da je nobena sila ne more izruvati. A kako sijajna je ta podoba telovadca, o katerem zdaj prvi sliim. To se pravi, da je nekdo vendar poskusil pretrgati zaarani krog nemoi in poasnega ugaanja. Nekoga je vendar poklicalo drevje onkraj pei. Atlet in njegov skok v prostost. Skok v prostost. Treba bi bilo kaj ve razmiljati o tem. A kaj, zmeraj znova je res, da si lovek, ko je zdrav in priseben, zlahka zatrjuje, kak mora ravnati, a to nima enake veljave takrat, ko se fizioloko in duevno spremeni. Sokovi v njegovih tkivih se posuijo ali odteejo, refleksi poasi uplahnejo, duevno pa zmeraj bolj leze v megle214

NEKROPOLA

BESeDA

no otopelost. Topost mu je potrebna zavoljo nenehnega soitja s smrtjo, reuje ga blaznosti. Ne, prav ni ne pomaga, e razglabljamo o tem zdaj; ko lovek postane senca, so njegovi premiki razvleeni in razpotegnjeni v neskonnost. Takrat je edina mogoa reitev mnoini upor, tak da se vse preostale iskre energije zdruijo v val ali plaz. In redki poskusi, za katere vem, recimo v Mauthausnu, so bili mnoini. Ves blok je planil ponoi ven in vrgel slamnjae na ico z visoko napetostjo. Gotovo, malokomu je uspelo, da se je prebil skozi mitraljeze in pse, vsi padli pa so reili svojo lovenost. A brezplodno je o tem razmiljati zdaj, popolnoma brezplodno. Poakal sem, da je la skupina stran, in se priblial pokonnemu orodju. Ne vem, kaj je sililo mojo nogo, da se je upognila ob pedalu, najbr samogibno nagnjenje k posnemanju, ki, se zdi, je vendar nekak temeljni zakon vsega, kar je ivo. Morebiti sem hotel dognati, kaken je odpor pokrova, v kakni meri uboga pritisk pedala. Mogoe me je zanimalo, e aparat po dvajsetih letih e deluje. In medtem ko se mi je noga vzdigovala s tal, se je v meni vse upiralo takemu poetju in iz nevidnega dna se mi je priblial megleni oblak, ki se pojavi vsakokrat, ko sem pred dejanjem, za katerim pretijo brezobline sankcije. A rekel sem si, da moram premagati
215

NEKROPOLA

BESeDA

lesenega fetia, rekel sem si, da bom sam ugotovil, kak se pedal vda, koliko ga mora stoplo potisniti navzdol. Vendar urok ni pomagal, in kljub hitremu poskusu, pri katerem sem util, kak je pedal proen, sem se obenem zavedel, da mi ni za to ugotovitev ni mar, in oblo me je motno spoznanje, da slepo silim v brezduno oskrunjeno ozraje. In oddaljil sem se od debla lesenega erjava in desno stoplo se je samogibno premaknilo, da bi ob neem obdrgnilo podplat sandale; pa ni bilo kje, sam ostri drobci belega grua so bili gosto nasuti po patnu. Ko pa sem el mimo vozika in tranic in sem bil pobit zavoljo svojih klavrnih nagibov, se mi je obenem vsiljevala misel, da je vendar lovekova noga sproila pokrov, da so po njem zdrsela stopala viseega fanta. Ne, to ni bilo ponujeno opraviilo za naivno vedenje, ampak sam trpko odkritje, da na sled, ki jo je pustila lovekova noga, prej ali slej lahko stopi druga, dotlej isto nedolna noga. Zdaj bi moral iti proti izhodu, a spet odlaam kakor spodaj, ko se nisem mogel odloiti, da bi se zael vzpenjati po stopniu. Razgledujem se po padajoem bregu in mi je, kakor da se vnaprej zavedam obutka nerazsodnega domotoja, ki me bo obel, ko bom zunaj. V tihem pokopaliu sem, kjer sem bil stanovalec in od koder sem odel na dopust in se zdaj vrnil. Prebivalec tega kra216

NEKROPOLA

BESeDA

ja sem in ni nimam skupnega z ljudmi, ki odhajajo k mreastim vratom in bodo prav kmalu spet tevilili doivljaje, delili ure in drobili minute. Tukaj je postojanka zgubljenega sveta, ki se razirja v nedogled in se nikjer ne more sreati s lovekim svetom, nikjer ni med njima stine toke. In tako sem navezan nanj kakor na Saharsko puavo, na kateri lovek postane plamen med plameni, a ga s svojo neskonno praznino in uniujoo brezmejnostjo skoz in skoz preine, da je potem v oddaljenosti razdvojen in nepoteeno hrepeni po novi zdruitvi. Sam da je puavski ogenj ist, peena zrnca nedolna, medtem ko so tukaj loveke roke netile pei, zemlja tega sveta je pomeana s pepelom. A mogoe se, ravno narobe, ne morem loiti od patnov prav zato, ker so tak v sebi zaokroeni, da jih lahko objamem z enim samim pogledom. Ni razlenjenosti kakor v drugih taboriih in ni se nikamor ne podaljuje, ne razirja. Vse je pregledno. Vse je smiselno urejeno in zahtevni gospodarici so z rahloutnostjo urezali v breg stopnice, da se je brez teav lahko spuala k svojemu razbeljenemu rtveniku. Ne vem. Ne vem, kaj mi manjka. Vsekakor bom kakor drugi odel skozi zamreena lesena vrata in odnesel bom to ozraje s sabo v vsakdanjo razmrvljenost. Zato je mogoe, da je vir moje neodlonosti prav potreba, da bi hkrati s tiino tega ozraja zdaj vzel s sabo e kaj. Nekaj, kar podobe ne bi od217

NEKROPOLA

BESeDA

pravljalo, ampak bi razveljavljalo njeno skoraj sanjsko mo. Pa nimam kaj vzeti. In poleg vsega se mi e ta obisk, ki je prinesel drobec smisla v brezciljnost mojih lovekih dni, zdaj, eprav tega ne maram, nekako sprevraa v pietetno dejanje. A naj bo. Naj bo to vsaj poklonitev manom ugaslih tovariev. Nobene ive klice pa ni tukaj, ki naj bi jo odnesel s sabo. Nobenega razodetja. e kaj, se mi zdaj spet razodeva, da je nemogo obstoj dobrega boanstva, ki bi bilo povsod priujoe in bi bilo obenem nema pria pred tem dimnikom. Pa pred plinskimi celicami. Ne, e kako boanstvo je, potem je spojeno s stvarmi, z zemljo, z morjem in s lovekom, ne pozna in ne more poznati razloka med dobrim in zlim. A to spet e enkrat pomeni, da sam lovek lahko uredi svet, v katerem ivi, ga lahko tako spremeni, da bo mogoe v njem uresniiti ve dobrih kakor slabih misli. Tedaj bi bil svet vsaj v lovekem merilu bolj sprejemljiv. Tedaj bi se lovek priblial ideji dobrote, o kateri sanja, odkar se je zavedel svojih zmogljivosti. Tedaj bi se priblial podobi dobrega boanstva, katero je njegovo srce spoelo. Saj, a zdaj moram ven, zakaj zares ne morem ni vzeti za na pot iz tega risa iz rjavee trnove ice. Zunaj sem in stojim pred spomenikom, ki se petintirideset metrov visoko vzpenja iznad dolgih in gostih vrst belih kriev. Vsak francoski lovek, ki je postal prah v
218

NEKROPOLA

BESeDA

nemkem krematorijskem svetu, ima svojega. Ncropole nationale du Struthof. Vsenarodno grobie. Spomenik je res dostojanstven, dokaz ljubezni velikega naroda do svojih hera in sinov. Levo polovico visokega valja je izrezala poevna, strmo padajoa vijuga, ki se ob vznoju zaokroi proti notranjosti. Desno polovico je odsrkala praznina, da je od nje ostal sam navpien, oster rob. V notranjost tega veliastnega simbola presekanega ivljenja je kipar vklesal podobo rahitinega telesa, ki je neizbeno ujeto v beli kamen, kakor je bilo neko neizbeno ujeto v slepee klee neusmiljenega kamnoloma. Ostra konica spomenika je trikotna sulica, ki se je zapiila v nebo, postava pa je obrnjena proti Dononu in pred njenimi praznimi onicami se razirja ves vogeki amfiteater. In mislim si, kak modra je bila zamisel vsenarodnega grobia v taboriu, ki so ga pustili v ici kakor v mrei, ki naj ga varuje pred slabostjo lovekega spomina. A bolj kakor trezno obudovanje zrelosti in pietetnega ponosa velikega naroda ivo utim, da se mi spet prebuja upor proti nainu, kak smo e nedavno pri nas zapostavljali tiste, ki so se vrnili iz teh unievalskih kolonij, e bolj pa tiste, ki te sree niso imeli. Skoraj tak se je zdelo, kakor da je kdo sklenil, naj jih ponianje, ki so ga doiveli tukaj, spremlja skozi ivljenje, naj bo vgano v njihova ela kakor tevilke, ki jih imajo nae . ene tetovirane v levi laket v spomin na Oswiecim. Za,
219

NEKROPOLA

BESeDA

kaj tako? Zakaj gloriola istega junatva za tiste, ki so padli s puko v roki ali le za strojnico, medtem ko je za tiste, ki jih je izvotlila lakota, samo nanagloma izgovorjen spomin, drugae pa molk? Zakaj ste se na tak izdajalski nain otresali neljubega gosta? Kaj ni bil, kdor je v zaledju omogoal bojevniku boj, ravno tako junaki kakor oboroeni upornik? Kaj mogoe ni bil cel e bolj junaki, zakaj, ko so ga ujeli, se je lahko zanaal sam na svojo duhovno mo, medtem ko je junak, ki je zdaj ovenan s slavo, imel med sabo in sovranikovim telesom strelno orodje, s katerim je zaslonil svoj pogum? Zakaj dvojno merilo? e pa so se res nekateri slabo vedli in cel sodelovali z unievalci (kar je treba dokazati), zakaj naj bi na vso mnoico rajnkih in na skupino preivelih padla hudobna senca? A krivi smo tudi sami, tisti, ki smo se vrnili, ker se nismo uprli. Razoarani nad povojnim svetom smo se skrili vase in po prstih odhajali v zapuene pokrajine, kjer je iz ranjene zemlje rasel plevel. Morali bi glasno spregovoriti, ne sam zavoljo upepeljenih tovariev in zavoljo svoje asti, ampak e bolj zato, da bi ljudem priklicali v zavest vrednost nepoudarjenega rtvovanja, ki spada, e bolj kakor rtvovanje na bojiu, v sklad lovekega bogastva. Grem pe kos poti, ki se vzpenja nad taboriem. Pelje v kamnolom, a ne grem zato, da bi priel do njega. Na
220

NEKROPOLA

BESeDA

levo je ves as gozd, na desno pa ponekod gmajna, ponekod kamnit obronek. Izza ovinka se zdaj pa zdaj prikae avto in oi potnikov se ustavijo na pecu, ki ga bo mrak vsak as spojil s planinskim mirom. Saj bi se tudi drugod potniki zaudili zgubljenemu loveku na pononem asfaltnem traku, ker po njegovi hoji bi sodili, da ni nikamor namenjen in da mu je vseeno, v katero smer bo obrnil korak. Tudi na dutovski cesti tak pogledujejo za mano, da potem zavijem v park ob olskem poslopju. A zdaj se jim verjetno zdim senca rajnkega, ki je po pomoti stopil na prometno ilo, ko je taval po prostranih poljanah brezasja. In voznik za trenutek ne v, e naj umakne stoplo s pedala ali naj e bolj pritisne nanj. No, morebiti je takno sprehajanje vseskozi jalovo, a ni si ne morem, e sem tako trdno preprian, da se bo lovek prej ali slej unesel, se navelial mrzlinega zidanja velikanskih mest in vroinega tekanja po njihovih labirintih z zelenimi in rdeimi razprtimi omi vsepovsod. Nastopila bo, se mi zdi, dolga doba, ko se bo lovetvo razlo in si spet poiskalo zelenja in gozdov in rek; in takrat bo v miru in tiini obraunalo z vsemi preteklimi zablodami. Kajpada niti malo ne mislim, da bi zavrglo omiko, ki jo bo doseglo; a ker se bo do kraja zavedelo, da ogromni mestni konglomerati niso nikakrna reitev nae usode, se bo pomirilo in zaelo spet in od kraja spoznavati zemeljsko domovino. e je seveda sredi svo221

NEKROPOLA

BESeDA

jih nevrotinih blodenj ne bo poprej z atomom razkrojilo. Da, to je neznanka. In lovek je dosti nor in radoveden, da bi rad poskusil tudi to in si naredil umetne ognje iz planeta, na katerem prebiva. Pa bi mu morale zadostovati pokrajine, ki si jih z domiljijo lahko priaramo ob hiroimskih podobah. A ko sem bil predlanskim tukaj, nisem razmiljal o teh vpraanjih, ampak je bil sprehod po samotni cesti doivetje nepriakovane tesnobe. Poprej sem kakor danes hodil po starih stopnicah, se ustavljal na vsakem patnu, a to je bilo preprosto premikanje med poznanimi predmeti, gibanje v domaem ozraju. Ko pa sem se znael pred temnim gozdom, je el skozme rahel, a razloen elektrini sunek. Bilo je, kakor da sem se sredi proste narave nenadoma predramil. Kakor da sem kljub dolgim mescem, ki sem jih preivel tukaj, in kljub letom spominov, ki so romali semkaj, ele tisti trenutek odkril, kak temne podobe nosi v sebi ta hrib. Bilo je notranje razsvetljenje, ki se zablesti v trenutku kakor lu v rnem prostoru fotografske kamere. Zavedel sem se, kak zaznamovan je breg, ki sem ga pravkar pustil za sabo, in zazdelo se mi je, da je oskrunjeno poboje obteeno s svineno temo, ki mu bo ob neslinem potresu pravkar razklala plasti, planino pa bo vsak as zajel hlad brezdanje globeli, v katero se bo pogreznila. A hkrati je bilo, kakor da se je zemlja e razparala in so se v nji zaeli prebujati temni plodovi kakor
222

NEKROPOLA

BESeDA

zavitki nedonoenkov, ki so se uprli vsiljeni ustavitvi rasti. Ne, ne bo se mi posreilo, da bi vsaj priblino povedal o pretresljivem doivetju tega ozraja. Ker bilo je tudi, kakor da so vsi rajnki priujoi tukaj, na cesti, ki jo zaslanja temen hrbet visokih dreves, ne pa spodaj na patnih; njihova iva bliina pa ni bila podobna bliini duhov, ki bi se premikali v gosti senci tihih debel, ampak je bil bolj napad strnjene mnoice, ki brani svoje ozemlje pred radovednostjo edno obleenega in poletno obutega sprehajajoega se telesa. Zdaj se to ni ponovilo. Seveda tudi zdaj mislim na dolge vrste, ki odhajajo v kamnolom in se vraajo iz njega, in si pravim, da me je predlanskim nenadoma obel obutek, da bom sreal torkljajoo zebrasto kolono, ki se bo prikazala izza ovinka, in da je ta slutnja porodila tisti grozljivi utrinek. Obel me je strah, da bi jih sreal, prestrail sem se jih, ki so zmeraj z mano in jaz z njimi? Ne, raji bi rekel, da se mi je sredi ponone tiine spoel pramen jasnovidnosti, kakrne sta kdaj pa kdaj delena umetnik in asket; bilo je prebujenje iz toposti, v katero nas je pogreznila smrt. Zato bi skorajda najbolj veljala primera o plodovih, ki so se v temi zame zbudili iz vene negibnosti; pretresljivost njihove sovrane bliine tukaj, zunaj obmoja bodee ice, pa je najbr izvirala iz zavesti, da se je njihovo mnoino unienje strnilo z neskonno osamljenostjo narave in vesolja in se globalno postavi223

NEKROPOLA

BESeDA

lo kot poastna antiteza mojemu bivanju. Saj, bil je neposreden stik s kozmino goloto, doivetje absolutne praznine, stik z niem, z bistvom nia, ki ga ni klicalo k vstajenju lovekovo oko ne plemenitilo loveko ustvo. Struthof. Petsto metrov ceste od taboria navzdol proti Schirmecku. Pa e koek poti, ki se odcepi od asfalta. Skoraj kratek klanec, ki se raziri pred velikim gorskim hotelom. Nekaken daljni sorodnik Planinskega orla v Trenti. Tukaj sem zavoljo nizke stavbe na levi. Grajena je kot samostojen bunker na poloni vzpetini; ker so vrata na steaj odprta in je videti bele ploice na stenah, se zdi, kakor da si pred podeelsko kopalnico. Pa tudi e bi lovek ni ne vedel o tej beli celici, bi e v prvem trenutku, ko bi se znael pred njo, zaslutil, da ni imel loveku naklonjenih misli, kdor si jo je zamislil tak na planem. In tudi e ne bi opazil, da na stropu ni prhe, bi se zdrznil ob valu praznine, ki veje iz prostora in objema pritlikavo stavbo, da je kakor izrezana iz planinskega sveta. Prave kopalnice se dr spomin na blaenost toplih curkov in na odtise mokrih stopal, in to uti, tudi e je zapuena ali so jo odkrili cela stoletja potem, ko jo je zasul vezuvski pepel. O tej tukaj nisem vedel takrat ni natannega, mislil sem, da je nekje v notranjosti taboria. Bila je ovita v skrivnost, ki me ni zaposlovala, spadala je med podobe, ki sem se jih na224

NEKROPOLA

BESeDA

gonsko branil. Zdaj vem iz povojne literature, da so profesorju Hirtu izroili osemdeset enskih in mokih teles, ki jih je Kramer, komandant tega taboria, dobil iz . Oswiecima in jih s plinom zaduil med temi belimi plo, icami. Profesor Hirt jih je konserviral in jih hranil v anatomskem intitutu v Strassbourgu, da bi na njih preueval somatoloke posebnosti manjvrednega loveka. Najbolj so ga zanimali idovsko boljeviki komisarji. Ko so se zavezniki bliali Belfortu, so vsa ta, v petinpetdesetodstotnem alkoholu konservirana, telesa razkosali in jih segali, tak da profesor Hirt ni naredil hominitnih odlitkov in tudi ni mogel telesom sneti mehkih delov, da bi imel vsaj okostja. Berlin je slutil, da se napredovanje zaveznikov ne bo ustavilo. Joseph Kramer je na procesu povedal, kak so enske popolnoma nage morale sm noter, kak je po cevi spustil Hirtovo sol v notranjost in jih je pri okencu opazoval. Zdaj visi njegova pripoved na steni levo od vhoda. To se je dogajalo 1943. leta. Naslednje leto, ko sem bil tukaj, so, vsaj kolikor sem videl, celico uporabljali predvsem za Cigane. Videl pa sem jih v petem bloku, ko sem priel Leifu za tolmaa v revier. Poprej je plinska celica sam kot slutnja stopila v obmoje mojega domiljijskega sveta, pri premikanju in trenju velikega tevila lanih organizmov je ostala v ozadju, nekje onkraj dimnika in njegovega dima. Da, tisto popoldne, ko so se vrnili istrski moje, pa nas je
225

NEKROPOLA

BESeDA

nevidno zlo oplazilo z najmanje razdalje. A da se niso majhni oetje vrnili med nas in nam povedali svoje zgodbe, ne bi o njih prav ni slutili. Ne vem ve, kje jih je pobral esesovec, e je priel ponje v blok ali jih je izbral kar na patnu pred blokom. Postavil jih je v vrsto pred pisarno, in oni so kakor ivali, ko se blia huda ura ali potres, zautili nemir, ki je bil drugaen kakor tisti, ki se je vzdigoval iz praznih prebavil, tudi drugaen od rahlega drgeta, ki ga uti, ko te izbirajo za odhod na delo. Nje je e bolj kakor druge slovenske ljudi zgodovina usposobila za razbiranje odtenkov na bogati lestvici slutenj. In zaeli so se motati in se prestopati kakor konji, ko se duh po poaru dotakne njihovih nozdrvi; esesovec pa je bil star konjar, ki se veno zadira in psuje in bije ival po glavi, v sredo oi, brca v vamp. Nekaj se je drl o frdamanih Ciganih, oni pa so se uprli kakor modri kmetje neizkuenemu agronomu. Mi nismo Cigani, so rekli in kazali veliko rko I, ki jo je tintni svinnik narisal sredi rdeega trikotnika. Italiener und Zigeuner gleich! se je zadrl konjar in brcnil skup male moe, ki so bili razvezali vrsto, da bi mu pokazali velike zaetnice na prsih. Krevljaste so bile, ker jih je narisala pisanja nevajena roka, a dobro vidne in zato lahko tudi odreilne. A tedaj, ko jih je spet uvrstil in se odpravljal, da jih odvede, je kakor v ptici, ki zasluti razkroj zemeljskih plasti v oddaljenem drobovju planeta, v enem
226

NEKROPOLA

BESeDA

izmed izpitih mo zadrgetal skriti ivec, da je kriknil: Wir sind Osterreicher! Tedaj je konjar trdo obstal kakor ob astnikem povelju. Was? je zateglo vpraal in se pripravil, da bo naskoil zebraste kreature. Te pa so zdaj vse vprek hitele dopovedovati in razlagati udeni stavek. Saj, govorili so v nemini, ki se je bila od konca prve svetovne vojske tak obrabila, da je bil mo v kornjih ujet v gosto treno, iz katere se je skual reiti z edinim sredstvom, s katerim skua nemka dua reiti svoje starodavne komplekse. Vpil je, a nazadnje je vendar odkorakal v urad po tolmaa. Prav gotovo, da jih je ljubljanski fant, ko je priel k njim, s teavo razumel, in je tudi on po zgledu nemke ole vzdignil glas, ko so naprej in naprej trdili, da so Avstrijci, vendar so se poasi sporazumeli. Tak jih je esman odbrcal stran in so se vrnili k nam v blok. Zavoljo te preizkunje pa so bili e bolj nebogljeni in njihovi pogledi so begali od obraza do obraza, kakor da iejo pri nas razlago za to, kar je lo mimo njihovih el kakor mrzel val izpod peruti none ptice. Da, a ele ko sem videl prvega Cigana na cementnih tleh waschrauma petega bloka in se zamislil nad modrikasto peno, ki se mu je cedila iz ust, sem doumel, kakni usodi so uli istrski oetje. Kje je celica, se nisem nikoli vpraal, bolj so me skrbeli ciganski fantje, ki jim je profesor dajal manjo dozo, da bi lahko sodil o uinkovitosti novega plina. e zdaj vidim tistega, ki ves as
227

NEKROPOLA

BESeDA

lovi zrak kakor naduen starec. Ko sem el mimo njegovega leia, je njegov lepi podolgovati in zagoreli obraz zmeraj gledal za mano. In je bilo, kakor da v, da mu ne morem pomagati, a si morebiti eli, da bi se njegova usoda vtisnila vame, da bi jo doivel v vsej njeni brezizhodnosti in ga pospremil na samotni poti. Kdove, e je bil v mojih oeh tih sporazum z njegovo strano skrivnostjo, ali nista iz mojih gibov odsevala sam naglica in skrb, ki ju rodi resnina, nekaj pa tista zaposlenost, s katero se reujemo iz mune in razoroene zadrege? Nazadnje camping. Premagal sem spet skunjavo, da bi prenoil v zidani hii in spal na pravi postelji v tem Schirmecku, ki preudarno ep ob vznoju nae planine. Ne vem, kakna prismojena elja po nasprotju, po kontrapunktu me je e ob prvem obisku zveer mamila s podobo lepo urejene, skrbno poesane domaije. Zamiljal sem si cel, kak bi bilo, ko bi prebil no v lepem gostiu, ki je nedale od plinske celice. Mislil sem si, da bi se, preden bi zaspal, povezal s sencami rajnkih, ki bi se pribliale po strmem poboju. A e naslednji trenutek se mi je razodela monstruoznost taknega poskusa; nobenega smisla ne bi imelo, da bi za eno no hotel biti nezaznamovani turist in se tako vivel v zamenjavo ustvenih prvin. Ognil sem se sentimentalni zasedi. Tukaj v Schirmecku mi je predlanskim pri tem pomaga228

NEKROPOLA

BESeDA

la tudi podoba kolesarjev, ki so dirjali skozi mestece. Ne vem, e gre tudi tod dirka Tour de France ali pa je lo za provincialno kolesarsko tekmo; ljudje so bili nagosto zbrani vzdol plonikov in priakovali vozae kakor prihoda odreenika, pa je el mimo sam majhen in zapraen avto in je lovek v njem skrbno opazoval, kdaj se bo od poglavitne prometne ile odcepila usodna planinska pot. Ni nisem seveda ljudem zameril, ker so se vdajali takim povrnostim ob nogah ene izmed Kalvarij dvajsetega stoletja, ravno narobe, saj sem zagovornik srenega in vedrega ivljenja; a tisti spomin je danes odloil, da sem kakor predlanskim zavil med otore. Ustavil pa sem se nekoliko stran od njih in od vozil. Prostora je dosti, tak da sem sam ob robu travnika. Orosil sem si sandale v bujni travi, ko sem snemal desni sprednji sede in napihoval Pirellijevo blazino, da sem si pripravil leie. Netetokrat sem zadnja poletja ponovil te gibe, zvrnil zadnje naslonjalo, postavil na sredo upogljivi stolek in naravnal ezenj nabuhlo in mehko gumo, razvil rjuhi, ju ob straneh spodvil in potem spodvil e volneni koc. Saj, ponovil sem te veerne gibe od Alp do Amsterdama in od Amiensa do Tbingena, a ele tukaj je popotno opravilo postalo zavesten obred. Ob skromni svetlobi, ki prihaja izpod ogledalca, sem si v tesnem prostoru postiljal z ivim obutkom ljubosumja nad pridobljeno prostostjo. Priznam, da sem vekrat okusil to slast, a zdaj, tukaj,
229

NEKROPOLA

BESeDA

pod pobojem s patni, sem prebujen z vsakim vlaknom svojega organizma. In ta trenutek se zavedam, da je to nomadstvo dediina lagerskega sveta, a hkrati vem, da z nomadstvom ne beim od skupnosti, ampak si z njim zmeraj znova potrjujem, da ima lovek pravico do osebnega obmoja, v katero skupnost nima pravice vtikati ne svojega radovednega nosu ne svojih strupenih nohtov. Kakor sem mogel, sem oddal ivim sporoilo teh, ki so pred mojimi omi postali poniane kosti, zdaj naj mi bo dovoljeno, da postanem prost popotnik. Saj se moja poitnika nenavezanost nazadnje spet razrase v skrito povezanost z vsemi nekrvolonimi ljudmi, ki se poasi skuajo razviti iz objekta v subjekt zgodovine. Sedim poleg pripravljenega leia. Zavrel sem si mleko in namazal prepeenec z maslom. Skuam obnoviti okus, ki ga je imela mezinec debela palica lagerske margarine, a duh vogekega mleka, ki se kadi iz posode, je odpodil utrinke iz preteklosti. In pustil sem, da jih je odgnal. Ko pa sem pil toplo mleko, sem imel pred omi planino pod Krnom, kjer smo srebali pravkar pomolzeni mlani sok primorske planine. Morebiti ni bilo res, ampak se nam je sam zdelo, da dii po murkah, vendar smo utili, da se z limfo domaih hribov krepimo za boj proti rnemu terorju. Niti od dale nismo mogli slutiti, s kakno planino bomo morali zamenjati tolminske strmine. Da, ker spet sem tam. Mislim na Andrja. V
230

NEKROPOLA

BESeDA

kiosku pred taboriem sem kupil njegovo knjigo. In tako neizreeno sem bil preseneen, da imam v roki prievanje dragega tovaria, da mi ni bila ni ve teka vrnitev v dolino. A pod Andrjevo sliko, ki ga prikazuje v zebri ob osvoboditvi Dachaua, sem zagledal kriec z letnico 1954. Odel si, Andr, potem ko si tolikokrat uel nemim korakom nevidne zasledovalke. Devet let. Skopo ti je bil odmerjen rok, saj se v tem asu nisi utegnil prepojiti s sijajem domaih polj, nisi mogel zadostiti porenosti, ki so je polne nae nemirne oi, odkar so se spet znale v kraljestvu barv in rast. Zakaj se nisem odzval tvojemu listku, ki me je vabil v Sens! Pisal si mi ga v sanatorij v Villiers in bil je to ozek kos papirja, na katerem zdravniki napiete recept. Kot praktien lovek si mi odgovoril kar na listku, ki si ga imel pred sabo, a tudi zato si mi odpisal na papirju s tiskano glavo, da bi poudaril svojo zmago nad anonimnostjo noi in megle. Tak si tudi naslovil svojo knjigo. N. N. Nacht und Nebel. rki, ki si ju imel z oljnato barvo narisani na hrbtu. Kakor najprej Norveani in Holandci, potem e Francozi in Belgijci. Dva velika N na pleih, kar je pomenilo, da ne smete na delo iz taboria in vas mora biti konec na obmoju, ki ga obkroa ica. Menda, pravi, sta simbolni besedi vzeti iz Wagnerjeve opere. Nacht und Nebel gleich! In na mestu, kjer je stala loveka postava, se prikae steber dima. Ne vem, treba bi bilo preveriti. A vse231

NEKROPOLA

BESeDA

kakor iz izkunje vem, kak je nemkemu loveku ve spajanje poastnega z glasbo. Godba v Dori. Orkester na naih mrtvih terasah. Note delujejo nanje kot posebno mamilo. Kakor hai, ki najprej poraja sanjske privide, potem pa organizem razdrai, da podivja in nor. Res, poiskati bi bilo treba klico tega razloveenja, ker sam ekonomske, socioloke razlage ne bodo zadostovale; tudi Chamberlainova rasna teorija ne. Ti, Andr, na primer, na prvih straneh knjige navaja kot motto Nietzschejeve stavke, da ne more biti velik, kdor ne uti volje, da bi zadal veliko trpljenje. Saj trpeti zna vsako ene, vsak suenj, a prvi pogoj veliine je, pravi, da ne klone pred napadi notranje zgubljenosti in pred tesnobo dvoma, ko zadaja veliko trpljenje in slii krik. Ustvarjalci da so trdi in treba bo dosei blaenost v trdoti, v tem, da bo vtisnil svoj peat tisoletjem. Vsekakor je v stavkih zarodek vsega krematorijskega sveta, eprav morebiti Nietzsche s svojo elito, s svojim aristokratskim tiranom-umetnikom ni mislil na takne junake, kakrne je rodil nacizem. A filozof Russell pravi, da se Nietzscheju ni posvetilo, da je lahko tudi njegov nadlovek proizvod strahu, saj kdor se ne boji sosedov, ne uti nobene potrebe, da bi jih razdejal. In najbr je v tem zametek prave razlage nore ekstaze nemkega plemena. Prvinski strah. Pri eliti strah, da bi zamudila zgodovinski trenutek, ko bo lahko uveljavila svoje sposobnosti. V
232

NEKROPOLA

BESeDA

mnoici strah pred elito, strah, ki se kmalu prelevi v oboevanje oblast, neoporenega reda in avtomatine discipline. In tudi iracionalizem in pa Rosenberga lahko razloimo s strahom. Zakaj nobenega dvoma ni, da igr pri tem glavno vlogo spoprijem zahodnega kapitala v boju za vplivna podroja, za kolonialne posesti. Zato ti, Andr, nima prav, ko v predgovoru sprauje bralca, e ne bi kazalo uniiti pleme, ki je dalo Nietzscheja, Hitlerja in Himmlerja in milijone izvrevalcev njihovih zamisli in povelj. Nima prav, ker ne da bi se zavedal, sprejema zlo, ki te je okuilo. Ni nisi zdravnik v svoji sveti jezi. Saj je res, da kirurg odstrani gnilobno mrtvino, da bi prepreil metastazo, in da skua izrezati vse kodljivo tkivo. A ko gre za loveko drubo, moramo biti zelo previdni s primerami in analogijami. Spremeniti je treba okolje, ne pokonati morilca, ki ga je spridilo okolje. Zato ni razoaral povojnega loveka tisti, ki ni nemkega naroda uniil, ampak kdor zavoljo stratekih nartov omogoa nadaljevanje stare zablode, kdor uporablja okuene ljudi za novo evropsko drubo, kdor dopua, da se uprizarjajo operetni procesi, ki so javen, juridino uokvirjen posmeh desetim milijonom upepeljenih Evropcev. Zakaj, kakor ugotavlja doktor Mitscherlich, niti eden od sojenih ni izrekel v svojo obrambo preprostega stavka: al mi je. Gotovo, tebe, Andr, je doivetje poastnega gorja tako dokonno pretreslo, da
233

NEKROPOLA

BESeDA

bi ga rad v kali zatrl, vsesal se je vate smrad po razkroju, smrad gnoja in grie, v katerem smo delali in spali, in z vsem svojim bitjem se upira milosti za pleme, ki je tak zastrupilo in zasmradilo Evropo in svet. Razumem te, a hkrati vem, da nisi moder, in mi je al, da te ni ve, ker bi se jutri zapeljal do tvoje ambulante tudi zavoljo etrte izdaje tvoje knjige. Tak pa si zame tudi Andr Ragot, zdravnik v Sensu, a predvsem si e zmeraj mladi mo v lesenih coklah, v zebri, zavoljo odpete srajce skoraj fantovski, portvovalen zdravnik, ki se ne ustrai tifusa, obenem pa mladostno strasten francoski lovek, ki je zaverovan v svojo domovino in v prostost duha. Bliji si mi kakor tisti, ki so mi blizu, a so zunaj nae skrivnosti. e dolgo je, kar sem ugasil luko pod ogledalcem in zdaj bom legel, a za trenutek mi je ve opazovati otore. Skoraj vse je e posrkal mrak, iz enega pa uhaja irok pas svetlobe. Priklie mi koati lisiji rep, katerega je ujel moj levi aromet na kriiu v tanjelu. Prekasno je in nobeden se ne igra med otori kakor snoi v Tbingenu. otor, ki mi je najbliji, je na moji levi, pet ali est oseb sedi na upogljivih stolkih okoli nizke mizice. Tiho govorijo, da ne morem razloiti, kakne narodnosti so, a navsezadnje nima prav nobenega pomena, e so Norveani ali Holandci. Morebiti jih je pripeljala potreba, da se na tem koncu Evrope zavejo soitja z naravo in
234

NEKROPOLA

BESeDA

zdaj v tiini prislukujejo njeni skriti oddaji. Morebiti pa vejo tudi za velike zaetnice N. N. in so obiskali patne tam zgoraj, pa se bodo ponoi neverjetne podobe ujele v njihove sanje. Vez z naravo se je zdaj pretrgala in jo bodo spet nali, ko bodo v fjordih, ob tulipanih ali pod lopatami mlinov na veter. Zdaj v temi spotljivo molijo ob skrivnosti zemlje in poboja, ki nevidno zaslanja platnena bivalia nomadov dvajsetega stoletja. Najbr se mi ni sanjalo, verjetno so se vtisi z verajnjega obiska v polsnu vpletli med sence, ki mi jih je prinesla markirchska no, preden sem zaspal. Pa tudi se ne zavedam, da bi slabo spal, ne da bi se kakor v campingu v Tbingenu prebudil, ker sem se zavoljo nemirnega spanja na ozkem leiu nerodno obraal. Menda sem o tem razmiljal, ko sem bil napol buden, zdaj pa je no mimo in vidim podobe kakor skozi gosto tanico pravkar prebujenega spomina. Tak se mi zdi, kakor da sem se ponoi skril v barako in poakal, da je uvaj zaklenil vrata zapuene staje. Kako naj si misli, da se je nekomu zahotelo prebiti no v gluhem rezervatu; saj ni uvaj v Louvru, kjer mora varovati znamenita platna. Tukaj ni slik, ki bi koga skominalo po njih. Da, bilo je, kakor da sem sredi noi stopil iz barake in se ustavil na patnu. Na moji desni strani se je tema ujela v kljun val in se zgostila, pod mano se po ozkih ravnicah vse dol po bre235

NEKROPOLA

BESeDA

gu tesnijo rtaste postave. Ker ni ve barak, je ob strani praznina, vrste kakor po navadi tiijo skupaj, da bi se ogrele. A ne nihajo sem in tja. Nepremine so, sence, ki so obleene v raevino, a se jih blago ne dotika. Visi z njihovih ramen kakor na zobeh lesenih grabelj, kakor na lesenih obealnikih, ki se ostro zartavajo v ohlapno tkanino. In nikogar ni, ki bi bil najavljen, da bo pregledoval vrste po terasah. Sam jaz sem tam. A eprav sem loen od njih, vem, da nisem obiskovalec, zavoljo katerega proti svoji volji stojijo tam. Vendar se hkrati zbudi nerazloen obutek krivde. In ne da bi se utegnil poglobiti vanj in raziskati njegove skrite silnice, se mi prikae Leif ob dolgi mizi, vidim vrste teles, ki naga stojijo na soncu in akajo na pregled, kakor da gre za odloilno selekcijo. A jaz tam kot tolma, niesar ne odloam. Nikomur ne kodim. Pa tudi Leifove klinine odloitve so navsezadnje odvisne od hitre optine presoje: tevilo ne dopua drugane metode. Zakaj potem nemi hlad postrojenih vrst? Pa saj niso zbrane zavoljo mene, pomislim. Vsako no se tako snidejo, potem ko ivi obiskovalci zapustijo terase. S svojim nastopom spet ovrednotijo tla, po katerih so se sprehajala poletna obuvala. In stojijo nemi kakor osiroteli bizantinski svetniki in uporno gledajo predse. Vendar bi se vsaj kdo lahko ozrl in z gibom glave pokazal, da me je videl, eprav bi bila obsodba v steklenem pogledu. Vse bi bilo bolje kakor
236

NEKROPOLA

BESeDA

hladna prezrtost. A esa me krivite? Zakaj pustite, da stopam kakor tujec mimo vas navzdol po stopniu? In tudi vi, ki ste prili iz naega bloka? Saj smo vsi skupaj sedeli ali leali v prahu pred blokom. Kaj nismo? Priemali smo ude k zemlji v upanju, da se bo vanje ujel rahel val zdravilnega arenja oddaljene rude, skrivnostni val, ki bo premagal debele kamnite sklade in nerodovitna taborina tla in obseval naa atrofina tkiva. Kaj nismo skupaj leali? A ne, morebiti je bilo nae leanje predvsem izraz dokonne vdanosti, samogibne elje po poitku, v katerem je zdruitev z zemeljsko snovjo preprosto in zakljuno pomirjenje vseh nasprotstev in odstranitev vseh glasov. Naa negibnost je bila podobna denju starkov, katerim so se izsuile ile in ovenele miice. Ne ne, saj njih ne oblega obutek popolne izvotljenosti, sprejemanje bliajoega se poitka pri njih ni ve zavestno, medtem ko telo, ki se zlekne v prah, dobro v za premikanje in zaposlenost gru na ozkem pasu pred barako. Ni bilo tako? Kaj nismo bili znotraj vsi budni? Saj dokler ne dosee doloene stopnje, glad ne utruja in ne mrtvii, ampak sili telesa v nerazsodno gibanje, v razburjeno beganje. Poeljivost prebavnih celic se prenese v vid in sluh, ki sta razdraeno na prei, da bi prestregla najrahleji spodbuden odsev in um. Vsakdo seveda dokonno in z vsem svojim bitjem v, da ne more biti in ne bo nobene spremembe, nobenega
237

NEKROPOLA

BESeDA

preseneenja, a videti je, da e preanje samo izpolni neko potrebo nezadoenega organizma. Recimo, ko pogledi sledijo pogajanjem pri zamenjavi komisa za cigarete. Kruha je skoraj za cel obrok, to se pravi, da ima povrino navadne razglednice in je dva prsta debel. Podoben je etrtini stare opeke, sam da je sesuen in razpokan, ob robovih pa zlizan, ker ga je imel lastnik v nedrju pod srajco, da bi mu ga kdo ponoi ne sunil. A pravi kos komisa je. In preee oi ne morejo dojeti, kak se mu je mo odrei za ducat mahork. Oi ne morejo in ne morejo razumeti strastnega kadilca in nemirno sledijo razburjenim gibom njegovih prstov, medtem ko se oglato Adamovo jabolko vzpne pred goltancem, ker se je po grlu samogibno potoila slina. Seveda se takrat iz skupne napetosti porodi tudi obsodba tistega, ki si bo zaigral edino rahlo monost preivetja, vendar vse oi spremljajo novega lastnika, ki tii k prsim kos razbrazdane opeke in gre skozi grue, da bi brez pri in poasi okual vsak posamezen griljaj. Da, kaj nismo vsi skupaj podlegali priduenim krikom snovi v nas? Kaj nismo bili vsi enako ranljivi? In stal sem na stopnicah v viini naega bloka in zdelo se mi je, da so moja vpraanja napisi iz svetlih neonskih rk v zraku sredi planinske noi, postrojene vrste jih imajo pred sabo, a so vseeno neme. Zakaj se ne premaknejo, zakaj kaj ne vzkliknejo? A ne, bolje da ne. Gibanje nerazsodne mnoice
238

NEKROPOLA

BESeDA

me ni manj ne vznemirja. Pa saj vem, saj vem, sem takrat nenadoma epnil, zavoljo komisa, ki sem ga pribarantal s cigaretami, ste oddaljeni in hladni. Naj tudi pred vami priznam svoj greh? A bilo je sam enkrat. Enkrat samkrat. O, vem, kaj mislite. Da nisem potem ve priel do cigaret. Saj, nobenega porotva nimam, da me lakota ne bi spet premagala. Enkratnost dejanja ni ne zmanja hudodelstva, zadostuje pa, da vtisne neizbrisen peat v neplemenito duevnost. Mislil sem si, da bo, e si ga ne pridobim jaz, tirikotni kos kruha odromal k drugemu. In nihal sem med velikodunostjo, da bi poklonil mahorke in zadostil kadilevi strasti, in slabostjo, ko sta jezik in nebo v ustih e utila okus komisa. Oslinila ga bosta lahko sam pod no, e se ne bo doloilo hitro, e ta trenutek. In dan se je bil ele zael. Moje telo pa se je takrat pravkar reilo grie in se mi sluznice niso ve izcejale. Komis mi je spet zael diati, medtem ko je imel med boleznijo okus po ilu in sem ga dajal drugim. Ne, saj ne iem olajevalnih dokazov. Zavest o nizkotnosti tiste slabosti se mi je primeala e v trenutku, ko bi bila morala prevladovati slast okuanja. Da, zavest majhnosti in skrajnega siromatva. Ste me torej odmislili zavoljo komisa? Zavoljo njega gledate sam predse? A vsaj kdo bi se lahko ozrl. Vsaj tisti, ki ste na smetiu stikali za krompirjevimi olupki. Tisti, ki ste se opoldne ruvali, da bi mogli postrgati notranjost praznega kotla.
239

NEKROPOLA

BESeDA

ujte, saj sem potem, ko sem bil tolma... A zakaj me silite, da se zdaj e poniujem s tem navajanjem. Res je, takrat nisem bil ve laen, in kdor da je, ko ga glad ne preganja, nima nobene zasluge. Res je tako. A vendar je lahko drugim koristen sam, kdor je sam zadosti pri moi. Drugae ne gre. Pa saj vem. Hoete rei, da smo vsi, ki smo bolniarili ali kako drugae delali v blokih z bolniki, iveli od kruha naih rajnkih. Nje je nosilnica odnesla dol v skladie, njihov tirikot komisa pa je ostal na mizi. Jedli smo ga, se z njim hranili. Da, jedli smo ga. Jedli smo ga. A slutim, kaj mislite. Zlo ni bilo v tem, da smo ga jedli, ampak da smo raunali s tistim kruhom. In natanko smo vedeli, igav obrok bo ostal. Nismo bili ve vztrajno, nepretrgano lani in posel nas je tako prevzel, da ob uri menae nismo bili z vsemi uti priujoi. Nismo sprejemali vaega kruha kakor verniki, ki se obhajajo. Nismo bili notranje zbrani ob vai zapuini. Vedli smo se kakor takrat, ko smo najpoprej dolgo stali nagi v temi mrzle noi, potem pa se poeljivo predali vroim brizgom prh. Nismo se spraevali, ob kaknem kurivu se je voda segrela, eleli smo si sam, da bi toplota e trajala in bi za nekaj asa pozabili, da bo nago telo kmalu spet objel viinski zrak. Kakor ploica na podu smo bili vdelani v tisti red in jedli smo va kruh preprosto kakor grobar mirno pospravi kosilo, ki si ga je zasluil s svojim delom. A imate prav. Navadili smo se. lovek se
240

NEKROPOLA

BESeDA

na vse navadi. Otopeli smo. A zato je vendar bolj prav, e me ne morete zavoljo komisa, ki sem si ga pridobil s cigaretami. Takrat e ni bilo avtomatinih gibov, ki rodijo navado. Takrat so bili zavoljo lakote ugrizi lisijih zob v elodcu in sem natanko vedel, kdaj sem prestopil mejo in zael na obmoje osnovnih gonov. Raji me obsojajte zaradi tega komisa. Zakaj e je kadilevo telo nazadnje klonilo, se je to zgodilo tudi zavoljo kosa komisa, ki sem ga pojedel jaz. e bi mu mahorke poklonil, bi vsaj odvzem enega kosa kruha ne prispeval k shujanju njegovega bitja. Tak pa je on spoznal, da je za loveka, tudi e se bo reil teh patnov, vse izgubljeno, zareal se je smrti v obraz, si privoil to, kar je imel najraji, in s tem mogoe dosegel veliino, medtem ko smo se zapisali pritlikavstvu vsi, ki nismo mogli odtrgati oi od sesuenega, razpokanega kruha. Da, sem epnil, imate prav, da molite. In sredi patnov sem ostajal sam s svojo vestjo in nobene reitve nisem nael, da bi premagal negibno tiino, kakor da sem se premaknil in se poasi, pazljivo zael spuati navzdol po stopnicah. To neslino, skoraj tihotapsko prestavljanje stopal se mi je posreilo, ker nisem bil obut v lesene cokle, ampak v sandale. In zavedel sem se resninosti obuvala, ki mi je od nekdaj drago; zavedel sem se, da je sam zavoljo njega moj korak tako lahek in proen. Takrat pa se mi je razodelo, da me vrste na patnih niso hot prezrle, ampak
241

NEKROPOLA

BESeDA

da sploh niso opazile ive podobe, ki ni bila primerna za njihove breztene oi. In hkrati se mi je posvetilo, da bi morali biti tudi oni meni nevidni in da najbr tudi so, sam da jih prenaam na terase iz spomina, ki je v sanjah spet oivel. In vedel sem, da sanjam, a bil sem obenem zunaj sanj in ves poteen, da nisem ve z razgaljeno vestjo pred vetisoglavo nemo mnoico. Kakor v taboriu sem spal in vedel, da spim. A naslednji trenutek so se vendar odprla vrata kopalnice in v no se je usulo krdelo obritih in umitih teles. Pritekla so na stopnie in se pognala navzgor. Drala so v rokah srajco in hlae, none sence so se jim lovile v oglate obraze, odsekani, zvenei udarci cokel so odmevali od strmih stopni. Nekateri pa niso stekli, polagoma so vlekli nabuhla stopala s stopnice na stopnico. A nihe se ni zanimal zame, tak da sem tudi jaz pogledal drugam. Mislil sem, da bo dimnik na vrhu vzarel in se bo prikazal veliki rdei mak. A dimnik je bil rn in ugasel, sam videti je bilo, da rahlo niha. In je bilo res, zakaj spodaj se je jeklene vrvi, ki je pridrevala dimnik, oprijelo krdelce otrok in ga z majhnimi dlanmi vleklo, kakor da ga hoejo zruiti. Takrat pa so se spet odprla vrata kopalnice in so se prikazala telesa, ki so njihove kosti v bokih imele obliko vodoravno leee tevilke 8, v koraku pa so jim bili stisnjeni trije majhni suhi orehi. Eno dekletce si je hitro zakrilo oi z dlanjo, oi drugih pa so bile nekaj asa
242

NEKROPOLA

BESeDA

zazrte, kakor da so pred razmnoenimi podobami skaenega Pinocchia, zatem pa so se vse zelo iroko razprle. Ob Andrjevem vpraanju, e ne bi kazalo zatreti rod, ki je tako oskrunil zemljo, se mi je spet porodil dvom v mnoino odgovornost. Do neke mere je treba sprejeti trditev, da ima narod vlado, ki jo zaslui, voditelje, ki so prili iz bokov njegovih samic; a je spet res, da se ljudje poveini ne zavedajo, kak so pravzaprav igrae drubenih zakonov in silnic, v katerih so se znali. Ustaljeni red ljudem megl spoznanje resnine stvarnosti, velika veina se sploh ne izvlee iz privida, ki ga ustvarjajo podedovana razmerja, udomaene navade. Kdor eli, da se takna zabubana loveka masa ne bi prebudila iz sna, zavestno spua nadnjo kapljice narkoze. To uresnii zelo lahko, ker ima na razpolago vsa sredstva. Kajpada niso te resnice ni novega. A so bistvene pri odloanju o skupni krivdi. Zato sta posameznik in mnoica odgovorna za zlo, ki sta ga delala, a poprej je treba klicati na odgovor drubo, ki ju je vzgojila. No, a saj tudi Andr ni dosleden. Ko se unese, se spomni, kak je reil nemkega loveka Franza, ki je bil kapo bunkerja in krematorija. Esesovci so vse take prie periodino pokonevali, ker pa je bil Franz loveki z jetniki, ga je Andr, ko smo zapuali taborie, skril v revier. Pri prvem odhodu bolnikov ga je esesovec opazil in je moral ostati, med243

NEKROPOLA

BESeDA

tem ko so drugi zapuali barako. Andr pa ni odnehal, dal ga je v novo odhajajoo skupino, in ko so se esesovci spomnili na Franza in prili ponj, ga ni bilo ve. Teko da so ga potem nali v morju zeber. To se pravi, da je Andr Franza zavoljo njegove lovenosti skorajda iztrgal iz rela pei. ut za pravinost in solidarnost sta bila takrat pri Andrju silneja kakor potreba po prekletstvu in izobenju. Pa je spet res, da je bilo izjemno, e je nemki lovek pokazal nekaj tega, kar smo se navadili imenovati kulturo srca. Meni se je v tirinajstih mescih primerilo sam enkrat. Bilo je takrat, ko je vlak stal na neznani postaji in je stal poleg vojaki vlak s protiletalskimi topii in strojnicami. Bilo je potem, ko smo zagrebli sto petdeset okostij iz dveh voz, bilo je po Janoevem koncu. Voza ob lokomotivi sta se spet polnila, a tevilo suhcev se je bilo vendar razredilo. Pri tridesetih vagonih se seveda malo pozna, a tu pa tam so nekateri mogoe le lae stali pod hladnim aprilskim nebom. In e niso bili tako na tesnem, se je lahko kdo sesedel in izdihnil epe, obkroen od ograje sivih in lilasto modrih rt; drugae so tisti, ki so jim oi osrepele, morali ostati pokonci, zagozdeni v gosto gruo. Sam bolj podivjanim skupinam se je kdaj posreilo potisniti stojeo smrt navzdol, da so stali na nji, na njenem trdem draju. Saj, a zavoljo odprtih vrat so se tisti s flegmonami in bulami lahko prerinili na rob; tako smo imeli bol244

NEKROPOLA

BESeDA

niarji polne roke dela. Ne da bi si skeleti kdove kako eleli novo obvezo, a e pogled na razkuevalno tekoino in na rumeno mast je kakor privid nekoliko poteil lakoto, ki je trajala est dni in hitro dopolnjevala poprejnji vemeseni post. Bolniarjeva skrb jih je razreevala amorfnosti skupnega pogina, morebiti so tudi utili potrebo po bolniarjevi bliini, po dotiku njegovih rok, kakor da jih nevzdrno vabi sanjsko zaupanje v njegov obred s progami belega papirja. Vojaki vlak je stal poleg. Postaje ni bilo videti, ker so nas zapeljali nekoliko ven. Dan je bil sonen, a arki so bili mehkuni, poniani in tepeni, z nekakno slabokrvno ihto v svoji svetlobi. Ta se je bolj srepo vigala sam na ceveh strojnic, ki so bile uperjene v nebo. Ne vem, e je bilo potem, ko smo zastonj akali v Hamburgu, med dvema vlakoma jetnikov v zebrah, ali je bilo poprej. A kakor vsakokrat, ko smo stali, smo se bolniarji razkropili vzdol vagonov. In znova smo utili, kak je bilo prav, da smo se ob odhodu iz Harzungena sredi kaosa utaborili v zaprtem vozu in ga spremenili v ambulanto z vsem, kar smo kljub zmedi vzeli s sabo. Obveze, rivanol, obli, rumeno mast, vazelin. Pa vse polno skledic in karjic in kirurkih noiev in gumijastih rokavic. In steklenico alkohola iz esesovske ambulante. Pomean z vodo je alkohol nekaterim nadomeal hrano in prebujal iskre vere v reitev. Vrata voz so bila odpahnjena in na robu
245

NEKROPOLA

BESeDA

odprtin so sedele trpke postave s hlaniki, ki so bili spodvihani do kolen. Noge so bile rumene in skorjaste palice, sam tu in tam je viselo z voza stoplo, ki je imelo obliko mesnatega kija. Tam, kjer sem se ustavil, je sedel na robu voza sam eden, tak sem lahko poloil posodo z rivanolom in papirnati omot na voz, namesto na tla, na ozko gaz med tranicami. Francoz je bil, ne ve mlad, a s e pravo vlago v oeh, tko brez kristalnega odseva. Redka so, vendar pa so nekatera telesa kljub kahektinim udom posebno trdoiva, zato je verjetno, da bodo morebiti prenesla svoje nagonsko upanje onkraj pogina. Imel je bulo na meih leve noge in koa, ki je bila drugod raskava in olta, je bila na tem mestu belkasta in gladka, kakor je po navadi na plei. To se pravi, da je bilo gnojno ognjie globoko spodaj, e ima kak pomen govoriti o globini pri taki atrofiji tkiva. Boli? sem ga vpraal in potipal s prstom. Oui, je rekel in prikimal. Z obema rokama si je dral koleno. Zelo prav, e te boli, sem pomislil in segel po kirurkem noiu in ga razkuil. A ko sem se v zadregi ozrl, menda zato, ker je bil to poseg v lovekovo telo, sem se zavedel, da so bile na meni oi plavolasca, ki je istil strojnico na vagonu za mano. Njegov pogled pa ni bil sam radoveden. Bilo je, kakor da oi visokega in lepega mladca ne opazujejo sam visee noge, ampak se udijo, da so taka bitja e iva. Obenem je bila v tistih oeh tiha in skromna pre246

NEKROPOLA

BESeDA

padenost lepe ivali, lepega konja, ki bi predenj postavili mrhovino. Zraven pa e skoraj spotovanje, obudovanje zebrastega bolniarja, ki se dotika mrtvaka, ga sprejema mirno in preprosto, kakor da se je za tak, tak nemogo posel usposobil v zelo oddaljenem, predzgodovinskem ivljenju. Moj prvi obutekje bil samogibna potreba, da bi zaslonil viseo nogo in skril nesreo tistega voza in vse nepregledne vrste voz; kakor da sem hotel potajiti resnico takega ponianja pred omi plavolasega nemkega boga. Zakaj prav takrat je ob mojem pacientu zaelo lesti z voza olto okostje. Gotovo, e cela vrsta drugih je stala in epela pod vozovi in bolj kakor njihovo opravilo je bil porazen pogled na razgaljene piali s kupkom rtastih hla ob glenjih, posebno tistih, ki niso mogli poeniti in so stali upognjeni pod dnom voza in ribali obenj z golimi lobanjami. A ta je polzel poasi navzdol in bil bolj viden. Nemogo igralec, ki stopa s potujoega odra neverjetnega ansambla. In ko se je tako muil, da bi se s stopali dotaknil tal, so njegovi hlaniki zdrknili dol do lesenih cokel, da je zazijal v zraku velikanski rumen in koen metulj. Tedaj sem pritisnil noi h koi, ki je bila trda ko usnje, in zasekal globoko od zgoraj navzdol. Nad mano se je dvoje rok krevito oprijemalo kolena, jaz pa sem mislil, naj mladi gleda, da bo videl, kak tovariko je nae razmerje do smrti. Zatem nisem ve mislil nanj. Spral sem rano, iz katere
247

NEKROPOLA

BESeDA

je prilo nekaj solz rumenkaste smole, potisnil vanjo gazo, namoeno v rivanolu, in jo obvezal s papirnatim ovojem. Potem sem odnesel svoje rei v voz, ker so bili drugi e konali s prevezovanjem in sem bil zadnji. Skobacal sem se v svoj kt, ker me je zeblo, in sem nenehno pokaljeval in sem najraji emel pod kocem, v zatiju, in mi ni bilo ni mar, da so vojaki ob strojnicah nehali z delom, ker so jim prinesli menake z riem. Ves transport zdaj zre vanje, ko jejo, sem pomislil, medtem ko so pod vozom suhi prsti krebljali ob les kakor kremplji predpotopne ivali. In tako se nisem zavedel, ko je pred vrati Ren rekel: Pravi, da je za tistega, ki je prerezal bulo. Toliko nas je, ki smo rezali bule! A nazadnje se je Ren tam zunaj sporazumel in potem poklical mene, da sem vstal in odel k vratom. Plavolasi podastnik, ki je sedl na vznoju topia in zajemal iz menake, je z lico pokazal name. Zelo rahlo, skoraj trudno sem mu pokimal in se vrnil z lonkom iz lepenke v kot. Do polovice je bil napolnjen z riem, beli lonek, in meni se je zdelo smeno, e mladi Siegfried misli, da se je mogoe odreiti s tko posodico ria, ampak obenem se mi je zdelo, da je lonek odsev varljive prikazni. Sedl sem na kocu in tial z dlanmi toplo lepenko, ki se je mehko vdajala. Nisem bil laen, odkar sem kaljal, je lakota splahnela, vonj, ki je prihajal iz lonka, pa se mi je upiral. Nekomu ga moram dati, sem pomislil, in al mi je
248

NEKROPOLA

BESeDA

bilo, da sem ga sploh vzel. Zakaj zazdelo se mi je, da mi ga je plavolasi poslal iz spotovanja, ker sem opravljal tak posel, da pa v njegovem spotovanju ni bilo spotovanja do unienih ljudi. In objemal sem z dlanmi oblo in toplo lepenko in se trudil, da bi gledal z omi plavolasca na dolgo vrsto kariatid, ki so stale pod vozovi na potrebi, nosile na lobanjah razpadajoi svet in bile rtaste mumije, ki so se jim obveze razpletle in se bodo zdaj zdaj sesule v prah. Skual sem razbrati njegovo misel, a eprav sem se zastonj trudil, mi je vendar bilo, kakor da imam v dlaneh mehko ivo bitje, mladega belega zajka, in toplota, ki je iz dlani poasi lezla navzgor po lakti, se mi je zdela znana, in zaprl sem oi in silil z vsemi momi svoj spomin, da bi mi priel na pomo. ipe se bleijo v soncu, da sem kakor v stekleni krogli, na kateri se utrinja srebrna mrea pononih rosnih kapljic. e nekaj asa je, kar sem prebujen, a ne mudi se mi, da bi se vzdignil in vozil po hladu. Osvobojen sem vseh nartov, in eprav vem, da bom verjetno el poiskat Mad, se razlono zavedam, da je nerazsodno, e od nje priakujem doivetja nekdanjega srenega ozraja. Mad se je spremenila, in e sem dale od nje, sem bolj povezan z njeno podobo, kakrna je bila zame odreilna v prvih povojnih mescih. Prav tako vem, da se bom jutri spojil z ivljenjem Quartier Latina, se zgubil na Mont249

NEKROPOLA

BESeDA

martru, kjer bom spet ves prepojen z vero v vrednost lovekega snovanja. A zdaj se mi ne d, da bi se premaknil. Najbr se bom, ko bom vstal, e enkrat zapeljal tja gor, a se ne bom vrnil na patne, sam do vhoda bom el in e enkrat s pogledom objel mrtvo postojanko. utim, da mi je ta panoramien pogled potreben, zdi se mi, da se mi bo v takem zgoenem in ostrem trenutku razodela neka blagovestna resnica. Gotovo, da hkrati odklanjam otroko potrebo po maginem obredu, a prav misel na otroke me spodbuja in prvinsko vznemirja. Ko me je poprej predramil arek, ki se je vgal na ipi poleg zglavja, sem se spomnil veverice, o kateri smo brali v berilu. Ves as je med spanjem s taico odrivala nevljudno seneno slamico, ki jo je gekala po zaprti veki in je ni pustila spati, nazadnje pa je rumena bilka postala tako vsiljiva, da je veverica jezno udarila s krempeljki po nji in se zbudila. Svetla slamica, ki jo je draila, je bil v resnici sonni arek; in gledal sem dijake, kak so v klopeh dobre volje in kako se prisrno posmehujejo veverici in njeni pomoti. Prvi razred srednje ole je bil in deki so bili drobni, da so jih bile same oi in so bili vsi vneti za take zgodbe. Zdaj imam spet otroke pred sabo, skozi oroene ipe avta so videti mavrino obrobljeni in razmnoeni. Premikajo se pred otori in kmalu bodo tisti, ki ne bodo odpotovali, bli ogo ali pa mahali z mreastimi loparji, da bo operjeni leseni metek vzletal
250

NEKROPOLA

BESeDA

visoko v zrak. In ta trenutek ne vem, e mi je na poletnih nomadskih potovanjih kaj ljube kakor ivahen utrip campinga zjutraj pa ob veernem mraku, ko se doraajoi fantii in deklice gibljejo v ritmu komaj slutene ljubezni. Saj, a vendar leim in se nikamor ne premaknem, ker ne vem, kak bi zbral predstavnike temnih barak pred mladimi bitji, ki so poganjki neumrljivega lovekega rodu. Ne vem, kak naj postavim prednje poniane kosti in poniani pepel. Brez moi sem in ne morem si misliti, kak bodo moje prikazni mogle najti prave besede, da bi se spovedale pred otrokim zborom, ki zdaj raja sredi otorov, pa pred dekletcem, ki je veraj zakroila okoli ice, kakor da jo je zanesel neviden vrtiljak. Trst, 1966

251