www.marolt.

si

maroltovski e-novičnik

enomesečnik | letnik I | številka 8 | november 2009

 uvodnik

maroltovski e-novičnik
UVODNIK
KOLOFON
številka 8 / oktober 2009 Dragi bralci,
letnik 1 / leto 2009
UREDNICI
ker vemo, da ste na oktobrsko številko
Ana Eterović in Danijela Makovec svojega najljubšega spletnega novičnika
morali počakati nekoliko dlje kot sicer (kot
USTVARJALCI 8. ŠTEVILKE pravijo: »tadobre« reči vedno prihajajo z
Tanja Drašler, Tjaša Ferenc, Ana Eterović,
zamudo), tokrat ne bomo »uvodnikovali«
Neža Krek, Danijela Makovec, Marija Šelek
na dolgo in široko. Prepuščamo vas jesen-
FOTOGRAFIJE skemu, osmemu Maroltaču – skrolajte,
Branko Demec, Tanja Drašler, Benjamin berite in uživajte v fotografijah, če pa vas
Kralj, Miha Krivic (naslovnica), Tamino medtem zasrbijo prsti, odpošljite svoje
Petelinšek, Janez Polc
elektronske vtise na info@marolt.si ali jih
JEZIKOVNI PREGLED pustite na naši Facebook steni!
Barbara Ülen
OBLIKOVANJE IN PRELOM maroltovci
Robert Razgoršek
CGP
Janez Polc
IZDAJA
Akademska folklorna skupina France Marolt
ŠOU v Ljubljani, društvo
Kongresni trg 1
1000 Ljubljana
tel/fax: 01/2514-312
e-pošta: info@marolt.si
www.marolt.si
IZJAVA
Razmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki
je strogo zaželeno!

2 maroltač
 na hitro ...

Postani zvezda!
Postani maroltovec/ka!
Vpisna akcija »Marolt išče zvezde!«
se počasi zaključuje. Nove zvezde so
namreč pod budnim očesom vodij
Metke in Katarine že 13. oktobra pričele
s spoznavanjem slovenskega ljudskega
plesa in glasbe. Vendar ni prepozno – še
vedno se nam lahko pridružiš! Izpolni
prijavnico ali se preprosto pojavi na vajah,
ki potekajo ob torkih in četrtkih od 19.30
do 22. ure na Kongresnem trgu 1!

DVD posnetek »Vrnitev«

Izšel je DVD posnetek 62. letnega
koncerta! Naročite ga lahko prek
info@marolt.si!

Spremljaj sveže maroltovske

novičke in komentarje tudi na
Facebooku!

maroltač 3

ZGODILO SE JE ...
Redni letni zbor članov 2009
V začetku oktobra smo, kot vsako leto,
zborovali aktivni člani in članice Akademske
folklorne skupine France Marolt. Odbori –
izvršni, umetniški in nadzorni – so podali
letna poročila o delu in predstavili načrte
za prihodnjo delovno sezono, medtem ko
je disciplinska komisija ponosno oznanila,
da v pretekli sezoni ni imela veliko dela :).
Večurnemu uradnemu delu in
»napornemu« dvigovanju rok (glasovali
smo namreč tudi o spremembah statuta
društva) je sledil neformalni del zbora, v
Nastop v vasi Lig
nad Kanalom ob Soči
V nedeljo, 11. oktobra, smo se maroltovci
odpravili na drug konec Slovenije v vasico
Lig nad Kanalom ob Soči. Vsi v ekipi –
seveda z izjemo naše Metke – smo za vas
slišali prvič.
Na Ligu vsako leto pečejo kostanj. Letos
so jih nabirali še toliko bolj zavzeto, saj je
4 maroltač
zgodilo se je...
katerem smo umetniškemu vodji Mirku
Ramovšu voščili za 74. rojstni dan, se
zahvalili najbolj pridnim članicam in
članom v pretekli sezoni, jih nagradili in se
poslovili od tistih, ki nas po dolgoletnem
članstvu zapuščajo. Po 23. uri se je
70-članska zasedba preselila v stalni
»krizni štab« (beri: bar Geonavtik), kjer so
nekateri zborovali še pozno v noč …
Novemu/staremu vodstvu želimo veliko
uspeha v novi delovni sezoni!
Foto: Janez Polc
Turistično društvo Kolovrat že štiridesetič
zapovrstjo organiziralo Praznik kostanja.
Na prazniku je naša skupina sodelovala že
prej; na samem začetku te tradicionalne
prireditve, ki danes v vas pripelje kar
precejšnje število turistov in prebivalcev
doline.
Bila je res prelepa sončna nedelja; kot
nalašč za spoznavanje Slovenije. Ker je
Metka doma iz Kanala ob Soči, smo jo
pobrali kar na »placu« v centru Kanala.
Med vožnjo po vijugastih serpentinah nam
je povedala nekaj zanimivosti o sami vasi
in okoliških vrhovih, zelo nazorno pa nam
je pokazala tudi meje naše domovine.
Na željo organizatorja smo za nastop
pripravili primorske plese z različnih
koncev te pokrajine. Splet plesov s
tržaškega konca, iz Zgornje Soške doline
in po dolgem času ponovno obujeno
postavitev plesov iz slovenske Istre.
Lokacija, prelepo vreme in prijazni
domačini so polepšali naš nastop. V
napovedi našega nastopa smo lahko
slišali, da je naša skupina pred 40 leti
na Ligu ustvarila prekrasno vzdušje,
plesali in noreli so do zgodnjih jutranjih
ur. Tudi tokrat so se v jesenskem soncu
zabliskala svilena krila plesalk in trakovi
naših mandrierjev so zavihrali v vetru.
Nismo ostali do jutranjih ur, smo pa tudi
tokrat polepšali dan organizatorjem
in obiskovalcem in se odpeljali domov
bogatejši za novo izkušnjo.
Tanja Drašler
Foto: Branko Demec
maroltač 5

10. Študentska Arena
– vaje v slogu
Novica
V torek, 13. oktobra 2009, se je ob
12. uri na Gospodarskem razstavišču v
Ljubljani začela 10. Študentska arena.
Soorganizirala jo je ŠOU v Ljubljani,
trajala pa je do četrtka, 15. oktobra, do
19. ure. Arena je bila namenjena dijakom,
študentom, mladim in drugi zainteresirani
javnosti, tam pa so lahko pobrskali za
6 maroltač
zgodilo se je...
informacijami o izobraževanju, študiju
v tujini, zaposlitvah, mednarodnem
sodelovanju, kulturi in prostem času.
V sklopu stojnic ŠOU v Ljubljani je svoje
aktivnosti predstavila tudi Akademska
folklorna skupina France Marolt. Moto
letošnje vpisne akcije se je glasil:
Marolt išče zvezde!
Zvezdna
Sem šla na Areno. Nad vhodom v
»Gospodarca« se je raztezal napis: 10.
Študentska arena gre med zvezde. Ja,
zvezde so res kul. Če imam srečo, se kdaj
pa kdaj kakšna posveti skozi ljubljansko
jesensko meglo. Ampak tukaj, na Areni,
so očitno vsi zvezde. Collegium nabija
svojo glasbo, da vidim samo še zvezde,
na ustnicah hostes, ki delijo letake, pa se
lesketajo zvezdne šminke. Sredi Arene je
postavljen evropski paviljon, na sredi pa je
v preprogo vtkana velika rumena zvezda.
Evropa? Vietnam? Kuba? Ne, je kar EU.
Za vogalom imajo maroltovci svoj prostor
pod razstaviščno streho ... letos iščejo
zvezde. Takšne, ki bodo v naslednjih nekaj
letih svetile v maroltovskih prostorih in
stresale zvezdni prah po plesnih odrih
Cankarjevega doma, Dvornega trga in
Unionske dvorane.
Z vidika obiskovalke
Vstopim skozi zelena železna vrata
Gospodarskega razstavišča, kjer gostijo
Areno. Sem zgodnja, zato je še vse v
pripravljanju, razstavljavci besno iščejo
selotejpe in lepijo svoje prostore. Skoraj
vsaka stojnica ima škatlo za neko nagradno
igro, kjer obljubljajo ovitke za mobilnike,
jezikovne tečaje, brezplačno naročnino
na vestnik, ki si ga nihče ne želi, ali že kaj.
Tisti, ki nimajo nagradne igre, ostanejo
nevidni. Mimoidoče načičkane deklice
mi v roke rinejo kupe in kupe letakov za
festival piva, cvička ali motorističnega
dogodka. Piva ne maram, cviček je kisel
(naj Dolenjci ne zamerijo) in vozim kolo.
Zdi se, da se je študentsko življenje
skrčilo na študentsko delo, »strokovne
ekskurzije« v vinske kleti in absolventske
izlete na Kreto. Zanimivo.
V koži razstavljavke
Zasopihano se skotalim v halo A in med
organizatorji iščem Luko s ŠOU v Ljubljani,
da mi da kartico za razstavljavce. Skodrana
Lukova glava že ureja šovove razstavljavce
in mi pokaže, katero stojnico so letos
namenili Maroltu. Stlačim se za pult (ali
se mi samo zdi ali se je letos prostor
med steno in pultom nekako skrčil?) in
začnem z nalepljanjem plakatov. Letos
iščemo zvezde – domiselno! Lep plakat
pritegne mnogo pogledov. Vendar kmalu
nastane težava, ko študentom zdrsne
pogled do našega imena. Nekaterim se
med branjem premikajo ustnice, da lahko
vidim, da berejo: »Akademska folkl ...«
Ko jim možgani sprocesirajo, da gre za
folkloro (in dodajo trdoživi stereotip: »O,
ne, to so tisti gumbci, ki v nekih smešnih
kostumih skačejo po odrih in plešejo
tiste, kako se že reče, ljudske plese!«), se
jim ustnice povesijo in s hitrim korakom
odhitijo naprej. In to, še preden bi jih
uspela poklicati in jim pokazati naš album,
kjer se vidi, da se imamo noro dobro.
Povprečna starost obiskovalcev sejma se
je dvignila, tako da z upokojenci, ki so si
prišli po zaloge bombonov, res nimam kaj
početi. Marolt jim z veseljem predstavim
in povprašam, če imajo kakšnega najstnika
ali študenta, ki ga mikajo ritmi in dobra
družba.
No, med množico se najdejo tudi mnogi
taki, ki radi plešejo in ne vedo za folkloro.
Nov pristop do glasbe in giba jih navduši
in z veseljem vprašajo, kdaj so vaje za
bruce. Taki študenti mi res polepšajo
dan med kričečo množico in mrzlo klimo.
Dajejo upanje, da bo folklora še vedno
eden od pomembnih izrazov našega
kulturnega prostora in odlična priložnost
za druženje.
Neža Krek
maroltač 7

Nastop na 45-letnici viniške
folklorne skupine
Ni skrivnost, da smo z Viničani neuradno
pobrateni, saj se maroltovci z največjim
veseljem vedno znova vračamo v Republiko
Viniško in preizkušamo vzdržljivost
njihovega odra, pa tudi plesalcev viniške
folklorne skupine – KUD Oton Župančič.
Viničani pa se, sploh ob študiju v Ljubljani,
radi preizkušajo v naših vrstah v plesu in
igranju v tamburaškem orkestru.
Tokrat smo skupaj praznovali 45 let
viniškega društva. Z veseljem smo se
odzvali vabilu članice obeh skupin,
Vanje Adlešič. Na željo slavljencev smo
odplesali plese ljubljanskega predmestja
in postavitev rezijanskih plesov. Skupin
pa ne druži samo veselje do plesa in
igranja, temveč tudi kostumografija. Za
obe skupini kostume pomaga pripravljati
velika ljubiteljica belokranjskega izročila,
folklorna kostumografinja Ljuba Pribac
Vrtovec, ki je avtorica kostumske podobe
Viničanov, svoje ideje pa je prispevala
8 maroltač
zgodilo se je...
tudi pri oblikovanju petih novih kostumov
ženske črne narodne noše, ki jih je skrbno
sešila gospa Helena Jamnik in smo jih
premierno predstavili na tokratnem
nastopu.
Pretekli nastop v Vinici je bil nekaj
posebnega predvsem zaradi svojstvenega
čustvenega naboja za plesalce naše
starejše skupine. Že med prvo točko nas
je navdušil sprejem publike, aplavz med
plesanjem krajc polke, malo kasneje pa
ganilo dejstvo, da je to zadnji nastop
našega Magija – Marjana Puclja, ki se po
17 letih članstva v naši skupini poslavlja.
Marsikomu so se orosile oči že med
plesanjem zadnjega rezijanskega plesa.
Ob tej priliki se zahvaljujemo Viničanom
za povabilo, za prijateljski sprejem,
dobro organizacijo nastopa in neverjetno
pogostitev po nastopu. Ponovno je minil
enkraten večer, eden tistih, zaradi katerih
je lepo biti maroltovec in folklornik.
Foto in besedilo: Tanja Drašle
 zgodilo se bo...

ZGODILO SE BO ...
5. februar 2010 – nastop v
Gallusovi dvorani
Na povabilo dolgoletnega televizijskega
voditelja Mita Trefalta bomo maroltovci
nastopili na dobrodelnem koncertu ob
obletnici njegovega medijskega delovanja.
Koncert bo v Cankarjevem domu v
petek, 5. februarja 2010. Več povemo v
prihodnjih številkah.

6. februar 2010 – celovečerni

koncert v Splitu
Takoj naslednji dan, torej 6. 2. 2010, pa
se bomo odpravili na krajšo turnejo v
Dalmacijo, natančneje v Split, rojstno
mesto naše predsednice, kjer bomo kot
gostje Slovenskega društva »Triglav«
s celovečernim koncertom počastili
slovenski kulturni praznik.

maroltovski e-novičnik
www.marolt.si

maroltač 9

O NAS MALO
DRUGAČE
Kaj se dogaja z nami, maroltovci, ko ne
blestimo na odru, se ne pripravljamo na
koncerte in gostovanja? Kaj nas muči in
kaj veseli? Vse to in še malo več najdete
v posebni rubriki novičnika »O nas malo
drugače«, v kateri vam naše članice
in člani iz številke v številko zaupajo
podrobnosti iz zakulisja maroltovskega
življenja, svoja mnenja želje in upanja. Naj
vas tokrat prebudi kritični zapis aktivne
članice starejše plesne skupine.
Bo letos kaj drugače?
(Navali, narod! )
Ta presneti oktober ali študenti se zbirajo
in spet nam bodo pokradli vse parkirne
prostore okoli blokov. Ali pa: hvala bogu,
študenti so v mestu in spet bo živahno.
Na Maroltu pa: študenti prihajajo, hitro
v akcijo! Ja, Marolt išče nove zvezde, kot
se imenuje letošnja odlično zastavljena
vpisna akcija. Kako zvleči te fante (ja,
predvsem fante!) in dekline, da se nam
pridružijo? Po drugi strani pa je problem
tako nedoumljiv, saj v meni kriči: mi smo
pa ja tako fajn, Marolt je najlepša izkušnja
v življenju, kaj boljšega se ti težko pripeti
– zakaj tega ne vidijo vsi?! Ali ne bi mogla
potemtakem polovica študentarije in
dijakov kar dreti k nam? Kam bi človek
kot nadebudni bruc, ki je prvič zavohal
ljubljansko meglo, prišel plesat? Ja, k
Maroltu, jasno!
Ne boste verjeli, še posebej tisti iz zlatih
10 maroltač
o nas malo drugače
generacij ne, da se je treba iz leta v leto za
vsakega člana krvavo boriti. In vsako leto
znova se tisti, ki smo vsaj za hipec vpleteni
v »novačenje«, borimo s predsodki. A s
kakšnimi? Takole gre: folkloristi so eni
»čudni« tipi in dekleta. Zagotovo se ne
znajo obleči, nimajo nobenega stila, na
žurih plešejo samo polko in valček, v
avtu pa si nabijajo Avsenike in Slake ali
pa Mlade Dolenjce. V soboto na večer
folklorist jucka pod oknom svoje deklice,
ki je tudi folkloristka in katere glav’co
krasita dve dolgi kiti, nato gre s prijatelji
(folkloristi, kajpada) na deci rujnega, se
vrne nazaj na podoknico, kjer s prijatelji
štiriglasno zapojejo pod oknom že prej
omenjenega dekliča. V nedeljo gre v
cerkev in v domačo kuhinjo na govejo
žup’co.
Jok, brate – odpade! Vsako leto znova
moramo zatrjevati, da smo čisto »normalni«
mladi ljudje. In ko se odpravimo na »lov«,
na primer na Študentsko areno, se vedno
zalotim pri mislih in besedah: naj gresta
tja fant in dekle, naj bosta videti zelo
dobro, oblečena trendovsko, naj imata
odlične prepričevalne sposobnosti, punce
očarljiv nasmešek, fantje kar se da možat
pristop. Preveč plitko in na prvo žogo? Jah,
klinc – drugače ne gre! Nekateri pač na
Marolta v prvi vrsti ne bodo prišli zaradi
plesa in petja, ampak zaradi dobrih deklet
in nekatere zaradi dobrih fantov. Potem
pa se bodo itak vsi zaljubili v poskočne
korake, viže in pristno atmosfero.
Res pa v očeh drugih postanemo P. S.: Fantje, veste, kdaj vam bo
maroltovci abnormalni, ko povemo, žal, da niste prišli k nam? Ko boste
da plešemo pojemo, šivamo, likamo, kot 29- ali 30-letni »loleki« sedeli
organiziramo, čistimo prostore … zaradi na prijateljevi poroki v kotu, ker si
in zgolj zaradi veselja. In ne za denar.
ne boste upali na plesišče. A vam
Pa smo že pri problemu, ki smo se ga
dotaknili na tokratni skupščini. Generacije
je tega treba? ;)
se menjavajo, mladi so očitno vedno
bolj zaposleni, starejši člani s svetlobno
hitrostjo drvimo oziroma smo že zdrveli
iz udobja študentskega statusa. Imamo
problem: kdo bo delal, kdo bo vlekel
»maroltovski«voz naprej? Vsako leto
znova polagamo upe v novo generacijo:
bodo letošnji bruci dobri? Jih bo veliko?
Koliko je fantov? So mladi?
Pa kje se skrivate, mladina? Pridite, ne bo
vam žal! Meni ni in mi nikoli ne bo. Pika.

Marija Šelek

Foto:Benjamin Kralj

maroltač 11
12 maroltač
Foto: Tamino Petelinšek
ENKRAT
MAROLTOVEC
– VEDNO
MAROLTOVEC
V 61 letih delovanja skupine se je
skozi maroltovske vrste prebilo več
tisoč plesalk, plesalcev, glasbenic in
glasbenikov. Nekateri izmed njih so
danes zelo uspešni in znani v kulturnem
in poslovnem svetu, zato smo se odločili,
da jih predstavimo v posebni rubriki
našega novičnika.
Kdor se ukvarja s folkloro (in to na
Maroltu), je rojen pod srečno zvezdo.
Ime: Mitja Ferenc
Vzdevek: Fero, Finc (zaradi svetle polti)
Aktivni član Marolta: 1978–1990
Maroltovski status: bugarist,
kontrabasist
Človek, ki v službi nikoli, privatno pa
redno mrmra ali poje. Pravzaprav gre
skozi obdobja, ko si – sam pri sebi ali pa na
glas – ves dan prepeva refrene ene in iste
pesmi. Obdobja Strangers in the night,
mhmhmhmhm ali pa Summertime and
the livin’ is easy so mi zelo znana. »Resni«
profesor se tako lahko v hipu prelevi v
veseljaka, pevca, glasbenika, z lahkoto
pa se vrne tudi v čas udejstvovanja na
Maroltu. Kot pravi, so mu v spominu
najbolj ostale najrazličnejše »oslarije«,
ki so se dogajale na turnejah.
Zgodovina v družini
Mitja Ferenc, rojen leta 1960 v Ljubljani,
na prvi spomladanski dan, je v zadnji
konferenci pred maturo pri zgodovini
dobil opomin (beri: negativno ocenjeno
konferenco) zaradi neznanja, kar je očetu
Tonetu, univerzitetnemu profesorju
zgodovine, zamolčal, saj bi bilo to zanj
preveliko razočaranje. Oče je za opomin
vseeno izvedel in to na maturantskem
plesu, ko je Mitjev učitelj prisedel k
njegovi mizi in se Tonetu skorajda
opravičeval, da Mitja res ni znal in da
mu je opomin pač moral dati. »Strahota
pri očetu je bila še toliko večja, ker s tem
prej ni bil seznanjen,« pove Mitja. Kljub
zgodovinskemu spodrsljaju je šel po poti
očeta, vpisal študij zgodovine na Filozofski
fakulteti, kjer je leta 1985 diplomiral, in
se zaposlil na Zavodu za varstvo kulturne
dediščine. Doktoriral je leta 1999, dve leti
kasneje pa na »filofaksu« začel delovati
kot izredni profesor, kjer še danes predava
zgodovino Jugovzhodne Evrope v 20.
stoletju.
Začetki na Maroltu
Na Kongresni trg 1 ga je pripeljal »firbec«.
»Sošolke iz srednje šole so pripovedovale,
da plešejo folkloro pri Maroltu in me
maroltač 13

je zanimalo, kaj se tam dogaja«, se
spominja Mitja. Pravi, da je imel srečo,
saj je v njegovem času svojo glasbeno
pot začela Mira Omrzel - Terlep, tedanja
korepetitorica maroltovskih tamburašev, ki
je skupaj z Maticem Terlepom in Bogdano
Herman začela nastopati z ljudskimi
glasbili. »Moj prvi nastop je bil tudi eden
njihovih prvih, in sicer v Narodni galeriji,
tri mesece po tistem, ko sem se vpisal na
Marolta.« Mira mu je, kot samouku, ki je
nekaj malega brenkal na kitaro, pokazala
osnove, smisel ljudske glasbe, začel je
spoznavati svet folklore, potem pa se je z
njo hitro zastrupil: »Seveda pa je najbolj
pomembno druženje – včasih se je vsak
nastop in skoraj vsaka vaja končala spodaj
na vrtu Ria (beri: današnji Gurman). Tisto,
kar te na Maroltu pritegne, je sproščenost,
zabava in veselje.«
Najraje je igral …
Bunjevačke, šopske in vlaške plesne
melodije zaradi »temperamenta«, zaveda
pa se, da so ravno slovenski plesi močno
prispevali k raznolikosti programa skupine:
»Prav zaradi te raznolikosti so bili gledalci
zelo zadovoljni … barvitost noš, različni
načini petja in plesa.« Ko je skupina začela
opuščati program plesnih postavitev iz
nekdanjih jugoslovanskih republik, je z
zanimanjem spremljal reakcije občinstva:
»Če pogledam s stališča atraktivnosti, je
bila opustitev teh plesov manko, seveda
pa je bilo to neizogibno, saj je pomenilo
tudi konec skupne države. Vendar pa
je imel Marolt na srečo zelo bogat
program slovenskih ljudskih plesov, na
čelu pa Mirka Ramovša, tako da se ni
bilo težko predstaviti samo s slovenskim
programom.« Od slovenskih plesnih
postavitev je tako najraje igral postavitev
prekmurskih svatovskih plesov in Svatbene
14 maroltač
maroltovec
plese iz Ziljske doline na Koroškem. »V
spominu pa mi seveda ostajajo še Plesi
ljubljanskega predmestja, s katerimi smo
ponavadi zaključili letne nastope … tista
slika na koncu je ljudi vedno na nek način
‘frapirala’«, pravi.
Marolt kot dragocena življenjska
izkušnja
Že pred Titovo boleznijo je bilo po vsej
Jugoslaviji moderno predsedstvo – skupina
dveh, treh ljudi v vlogi predsednika –
modni trend ni obšel niti Marolta. Mitja
je bil v letih 1980/81 (in še kakšno leto
zraven) skupaj z Gregorjem Urekom in
Boštjanom Prešernom član predsedstva
društva. Iz tistih let se spominja turneje
na Kosovo, ko so igrali jugoslovanskim
vojakom po kasarnah. Kot pravi, se je
na Maroltu naučil sodelovati z ljudmi
različnega porekla, »od komandantov,
dramskih igralcev, ki so z nami sodelovali,
pa do transportnih organizacij. Šlo je
torej za različne strukture, s katerimi
smo sodelovali kot popolni nevedneži.«
Maroltu kot društvu je hvaležen predvsem
za to, da je bil kot 20-letnik porinjen v
situacijo, ko je moral kot član predsedstva
organizirati življenje društva na turneji,
vaje, druženje, nastope in med drugim
»organizirati po dve, tri velike turneje, kajti
tistih manjših, Italije in Jugoslavije, nismo
šteli med pomembna gostovanja ☺, iskati
sponzorje, urediti poceni letalske karte in
konec koncev »pogruntati«, kako na carini
prikriti veliko tonažo garderobe, da je bilo
namesto tone in pol samo 700 kg prtljage,
dogovarjati se z velikimi mački turističnih
agencij, da ne omenjam vseh pogodb, ki
so nam, neizkušenim zelencem, bile tuje,
čista neznanka, ampak smo pač skočili na
čoln in veslali«. Z gotovostjo trdi, da se je
na Maroltu naučil stvari, ki mu v življenju
še zdaj zelo koristijo.
Tako kot danes so se tudi generacije
tistih let ukvarjale z najrazličnejšimi
težavami, npr. problematiko prostora v
Kazini, finančnimi težavami, iskanjem
korepetitorjev … »Reševanje problemov
in bistvo obstoja Marolta na tako visoki
ravni sta predvsem v tem, da je vodstvo
vedno prihajalo iz aktivnih struktur
društva. Zunanji človek, menedžer, gleda
na stvari popolnoma drugače kot aktiven
maroltovec,« je prepričan Mitja.
Vedno s ponosom pove, da je maroltovec:
»Marolt ti da največ, kar ti neko športno,
društveno, kulturno udejstvovanje lahko
da! Naučiš se odnosa do ljudske glasbe,
petja, igranja, plesa, predvsem pa je
pomembno to, da si del skupnosti, ki
vse naredi sama – od likanja kostumov
do organizacije turnej. Na Maroltu so
združeni ples, glasba, delo in kulturna,
zdrava zabava.«
Na letalu iz Sirije
Na vprašanje, katera je njegova najljubša
turneja, skoraj brez pomislekov izstreli:
»Sirija!«, čeprav naj bi imela vsaka turneja
svoj čar: »Sirija je bila posebna zato, ker
sem se s tem, ko sem šel na turnejo
in jo organiziral, tudi zavestno odločil,
da bom 7 dni zamudil v vojsko, čeprav
nisem vedel, kakšne bodo sankcije.«
Ob šesti uri zjutraj je bil v Damasku še
dobro vinjen, ko se je na letalu zgodilo
nekaj, česar nihče od maroltovcev, ki so
bili takrat na turneji, ne more pozabiti:
»V veselju in strahu, kaj se bo popoldne
zgodilo v kasarni, sem na letalu začel
igrati na bugarijo in peti. Stevardesa me
je povabila k letalskemu mikrofonu, tako
da sem pel in igral - za začetek takrat zelo
popularno pesem, Jugoslavijo. V Siriji so
bile takrat Sredozemske igre in z nami na
letalu je sedela reprezentanca rokoborcev,
ki je skupaj z maroltovci začela plesati po
letalu. Po vsaki pesmi se je pilot za dobro
vzdušje zahvalil z nagibom letala v levo in
desno.« Po dogodku, ki si ga danes tudi
v sanjah ne moremo predstavljati, je bil
Mitja popoldne že v kasarni, ostrižen in v
čisto drugačnem ritmu življenja.
Namesto fjordov delo v hlevu
Na turneji na Norveškem je bilo spanje
organizirano pri družinah. Vsi maroltovci
so za gostitelje dobili meščane, Mitjo in
Zdravka Uršiča pa je prišel iskat gospod,
ki ju je odpeljal na kmetijo daleč stran
od mesta. Medtem ko so se družine
gostiteljice ostalih maroltovcev povezale
in tako vse skupaj maroltovce peljale
na različne izlete, se je Mitju in Zdravku
zgodila neprijetnost: »Vljudni Zdravko je,
preden bi naju morali odpeljati na zbirno
mesto odhoda na izlet, vprašal, če kaj
pomagava. Gospod očitno ni razumel, da
sva hotela biti samo vljudna, in v trenutku
sva dobila v roke vile in kidala v hlevu.
Ostali so si ogledovali fjorde, midva sva
pa popoldne preživela s kravami,« se
spominja Mitja. Nauk zgodbe: kanček
vljudnosti manj, da dobiš kakšen fjord ali
znamenitost več.
O sprejemanju folklore v družbi
»V mojih časih smo imeli možnost, da
smo za turneje dobili plačane, pa tudi
neplačane dopuste v službah. V primeru
izrednih kulturnih prireditev si bil
upravičen do dodatnega dopusta, zato
maroltač 15

je bila udeležba na turnejah in nastopih
bistveno lažja«, o nekdanjem dojemanju
folklore pove Mitja. Danes je to seveda
nepredstavljivo, saj je odnos do folklore
zaskrbljujoč. Kritičen je do sedanjega
ravnanja z ljudsko kulturo: »Zdaj se mi
zdi, da je folklora izredno podcenjena.
To se vidi po tem, da folklore ne vidimo
na državnih prireditvah, premalokrat jo
vidimo na mestni ravni, kjer jim pogosto
zadostuje en lokalni folklorni par, ki stoji
ob strani za rezanje traku.« Prav zato je
vesel, da Marolt kljubuje vsem težavam s
še vedno visoko kakovostjo, ki jo prikazuje
na nastopih.
Od ansambla »Teško vama« do
srečanja z Vilkom Avsenikom
V družbi še treh kolegov si je kot študent
služil kruh z igranjem v skupini brez imena
ali »Teško vama« ☺. V tej zasedbi so dvajset
let igrali na odprtih in zaprtih zabavah,
veselicah. Kmalu je zaigral še v skupini
Veseli planšarji, kamor se je vključil kot
dvajsetletnik. »Imel sem srečo, da sem
se lahko priključil takšni zasedbi, saj so
bili ponavadi kitaristi v narodnozabavnih
ansamblih starejši glasbeniki z dolgo
»kilometrino«, jaz pa tam en »hrček«,
sem se šele začel učiti …« Igral in pel je
še v ansamblu Vilija Petriča, potem pa za
neko obdobje z glasbo prenehal.
Kasneje sta se mu v istem letu zgodili
dve stvari, ki ju nikoli ni pričakoval. Za
svoje delo je prejel Steletovo priznanje
za najvišji prispevek konservatorske
stroke na področju promocije kulturne
dediščine v Sloveniji v preteklih letih,
imel pa je tudi priložnost sodelovati pri
CD plošči ansambla Avsenik za nemško
govorno področje. »Vilko Avsenik me je
povabil na avdicijo, ki sem jo uspešno
opravil. Čez nekaj mesecev sem že dobil
16 maroltač
maroltovec
besedilo in začel snemati. Nikoli si nisem
predstavljal, da bom lahko kaj posnel za
Avsenika, saj sem bil čisti pevski amater,«
o sodelovanju z najboljšimi na področju
narodnozabavne glasbe pove Mitja. Vilko
Avsenik pa je bil tudi tisti, ki je Mitju po
končanem snemanju predlagal, da bi v
svoj glas vlagal, se še kaj naučil in se tako
začel pevsko bolj udejstvovati.
Prifarski muzikanti
Tako se je petja začel učiti leta 1994, ko
je začel igrati v skupini, ki izhaja iz Fare
pri Kolpi, igra na tamburice in 4-glasno
prepeva priredbe ljudskih pesmi, bolj
znani kot Prifarski muzikanti. Mitja je
po naravi glasu baritonist, pri Prifarcih
pa poje drugi tenor. »Z istim pevskim
registrom sem moral zvišati svoje tone, da
sem lahko neopazno in ne s falzetom pel
višje tone in da se pri tem nisem preveč
mučil,« razloži Mitja. Po znanje iz petja
hodi še zdaj k nekdanji operni pevki Ileani
Bratuž, saj je treba glas vseskozi razvijati.
»Na stara leta sem se odločil, da se tudi v
igranju na kitaro še izpopolnim, zato zdaj
obiskujem glasbeno šolo,« pove Mitja.
Lansko leto so Prifarski muzikanti dvakrat
razprodali Linhartovo dvorano. Letos so
si za cilj zadali Gallusovo dvorano, merijo
pa predvsem na Ljubljančane: »Želimo si,
da bi ljudje videli, da ljudska glasba ni le
za v planinske koče in za konce veselic, ko
ljudje »pod gasom« zapojejo En hribček
bom kupil, ampak da je ljudska glasba
Etno skupini Prifarski muzikanti
lahko prisluhnete 5. novembra
2009 ob 20. uri v Gallusovi dvorani
Cankarjevega doma. Koncert z
naslovom »Nocoj, pa oh nocoj«
bomo popestrili tudi maroltovci.
lahko zelo prijetna, tako kot pop in jazz,
če je le kakovostno odpeta in odigrana.«
Koncert njihovih priredb ljudske glasbe,
ki bo v Cankarjevem domu 5. novembra
ob 20. uri, pa bodo popestrile še nekdanje
pevke narodno-zabavne glasbe: pevke
bratov Avsenik, Stanka Kovačič, Marija
Ahačič Polak, Cita Galič, sestri Potočnik,
Jožica Kališnik, Jožica Svete. Poleg dam
narodno-zabavne glasbe se bodo Prifarci
skupaj z Manco Izmajlovo predstavili še z
ruskim melosom.
O zmagi na nedavni Slovenski popevki, ko
so Prifarski muzikanti navdušili s skladbo
Tisti nekdo, pa Mitja pove: »Kdor misli, da
zmaga na festivalu odpira kakšna vrata,
se moti. Zmaga na Slovenski popevki
je morda res malo več pripomogla k
prepoznavnosti skupine kot Narečna
popevka, na kateri smo zmagali dvakrat.
Se je pa treba zavedati, da si po kakršnikoli
zmagi v medijih prisoten tri, štiri dni,
potem pa so v življenju druge zgodbe.«
Marolt je bil vedno njegova prva
izbira
Mitja je redno hodil na vaje, igral v eni
od glasbenih skupin in doštudiral v petih
letih in pol. V 10-letni maroltovski karieri
samo dvakrat ni šel na turnejo, ker je imel
v času turneje izpit. In še nekaj je, zaradi
česar je Mitja nase zelo ponosen: »Ker
sem igral pri ansamblih, smo bili 4 poletja
zaporedoma, vse sobote in nedelje,
zasedeni z raznimi veselicami, jaz pa sem
imel hkrati turnejo, ki je trajala 14 dni do 3
tedne. Na račun moje udeležbe na turneji
bi tako odpadlo okrog 6 »špilov«. Jaz sem
se seveda odločil za Marolt, zato sem
vedno najel enega kakovostnega kitarista,
da je namesto mene igral in mu vnaprej
plačal honorar, tudi če bi ‘špil’ slučajno
odpadel.«
Moja mala nema mane ali
ohranjanje stikov z maroltovsko
generacijo
Mitja z nekdanjo maroltovsko generacijo
stike ohranja predvsem prek košarke.
Že v osemdesetih letih so si fantje najeli
telovadnico za igranje, imeli so prvenstva
med skupinami in glasbeniki, vsako leto
pa tudi tekmo z rožanci in emonci. Že
dvajseto leto se s približno petnajstimi
nekdanjimi maroltovci vsak torek dobivajo
na košarki.
Konec septembra se je druščina
sedemindvajsetih nekdanjih maroltovcev
vrnila tudi s skupnega jadranja po
južnem Jadranu, kjer se je seveda »po
maroltovsko« zabavala.
Tu je še tradicionalni piknik, ki se zgodi
vsako drugo junijsko soboto na Mitjevem
vikendu. Letos se je že 16. leto na piknik
zgrnilo kakšnih 40 nekdanjih maroltovcev,
poleg tega se na pikniku zdaj dobivajo že
tudi njihovi otroci. Piknik doseže vrhunec,
ko deset velikih gospodov, znanstvenikov,
podjetnikov, profesorjev, nekdanjih
maroltovcev, zavzame 9x3-metrski bazen
in zaigra borbeni vaterpolo. Nato pa Mitja
prime kitaro, Jerry violino, ostali dobijo v
roke tamburin in druga pomožna tolkala in
začne se prepevanje dalmatinskih pesmi,
starih slovenskih popevk in starogradskih
pesmi. Mitja pravi, da je ljubezen do teh
skladb ostala še iz maroltovskih časov: »Pri
Maroltu se je veliko pelo starogradskih,
nobena zabava ni minila brez njih. Šlo
je za večne pesmi, kot Bembaša, Bitola,
Makedonsko djevojče, Moja mala nema
mane, Marika ciganka …« Tovrstne pesmi
pa so bile tudi ena največjih Mitjevih
strasti. Takrat, ko še ni bilo interneta, je
zbiral vse, kar je v zvezi starogradskimi
pesmimi izšlo: od besedil, notnih zapisov,
do klasičnih plošč in kaset.
maroltač 17
 maroltovec

Zabava in družba sta tisti, ki držita

ljudi skupaj
»Samo ljubezen do ljudskih plesov
in glasbe ni dovolj, ampak mora biti
cela paleta tistega, kar smo mi in cele
maroltovske generacije doživljale,«
pravi Mitja. Maroltovcem tako želi čim
več nastopov in to takšnih, na katerih
bi zaživelo življenje Marolta, zabava in
družba. Morda se res premalokrat zavemo
tega, kar pravi Mitja: »Kdor se ukvarja s
folkloro, in to na Maroltu, je rojen pod
srečno zvezdo!«
Tjaša Ferenc

Mitja v maroltovskih časih (fotografija iz osebnega arhiva)

18 maroltač