BESeDA

AVGUTIN OCEPEK
1
Fran Erjavec
Avgutin
Ocepek
BESeDA
E L E K T R O N S K A K N J I G A
O M N I B U S
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
2
BESeDA
Fran Erjavec
AVGUTIN OCEPEK
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-131-2
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
3
Prvo poglavje
P
revidnost boja in volja mojih roditeljev me je obso-
dila na ve let v mestne ole. Ker so stara mati moja
imeli v mestu svojo hio, stanoval sem pri njih. Hia sta-
re matere je stala na zadnjem koncu mesta, kjer se ob
deevnem vremenu gnojnica prav po domae cedi po
ulicah. Tukaj jenja tudi robati mestni tlak. Previdna
mestna gosposka, kateri je mar za mir in pokoj mea-
nov, noe, da bi ropotanje in drdranje voz budilo prebi-
valce tega tihega kraja iz sladkega jutranjega spanja.
Stara mati so bili v tej hii porojeni in ne bom se zlagal,
e reem, da svoje ive dni niso niti enkrat spali pod tujo
streho. Ta hiica se jim je tedaj tolikanj priljubila, da so
vekrat rekali, da bi ne hoteli menjati za marsikatero, ki
je morebiti veja in ki stoji sredi mesta na najlepem
kraju. Posebno zato sem tako rada tukaj, dejali so ve-
krat, ker imamo na vrtu tako dobro vodo, kakor je ni
kmalu v nai soseski. Ono leto, ko je bila tista velika su-
a, nobeden vodnjak okoli nas ni imel vode, celo mest-
ni vodnjak se je posuil, ali na je imel zmeraj dovolj
moe. Cerkev tudi nimamo dale, branjevca imamo pa
v hii.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
4
Ti materini dokazi imajo res nekaj v sebi, lovek jim
ne more kaj. Tudi sem imel jaz svojo staro mater preve
v isli, da bi se bil ustavljal njihovim mislim, tega me
Bog varuj, ali vasih se mi je vendar zazdevalo, da mo-
rebiti ne bi bilo napano, ko bi naa hia stala sredi mes-
ta zraven ole. Toliko je vsaj gotovo, da bi bila midva z
gospodom uenikom veja prijatelja, nego sva bila tako.
Pozimi sem prihajal vekrat prepozno nego prezgodaj
in potem so trpeli uesa ali lasje ali pa kaken drug ud
telesa mojega za to, kar so noge zadolile.
Temu pa ni bila vselej kriva dolga pot; ko bi bilo prilo
na to, morala bi bila najve naa stara ura odgovarjati.
To ti je bila in morebiti je e zdaj prava podoba babje
nestanovitosti in svojeglavosti; to, kar je danes zaosta-
la, in e ve in preve, prehitela je drugi dan, in nikoli
nismo vedeli, pri em smo. Da je bila babje vrste, poka-
zala je tudi s tem, da je vasih, ko se ji je ravno zljubilo,
tolkla in bila ur brez konca in kraja. Kadar jo je prijela ta
togota, ni molala, ko bi ji bil tri vozle na jezik naredil.
Vasih pa je kljubovala in obo napela; takrat ni dala
glasu od sebe, e si jo e tako drezal in vlekel. Stara mati
so imeli neizreeno potrpeljivost z njo; jaz sem jih le
obudoval, da se vasih ves popoldan niso naveliali
stati pri njej in jo navijati in drezati. e je potem en dan
prav la, niso je mogli prehvaliti, in Bog obvaruj, da bi
bil kdo domaih kaj zoper njo rekel, hudo bi se jim bil
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
5
zameril. Kadar ji je kak tuj lovek kaj oital, vselej so se
zanjo potegnili. Sama ne vem, kaj ji je spet, saj je la
zmeraj prav, samo danes se nekaj obotavlja, je bil pa e
spet kdo pri njej. Pri zadnjih besedah so vselej po-
membno mene gledali, dasiravno sem se je ogibal kakor
naglavnega greha.
Stara mati so pa imeli e eno prav lepo uro, ki je stala
v spalnici na predalniku pod steklenim zvoncem in vrhu
tega zvonca je bila e z belim prtom zagrnena, kakor
podoba Izidina v Saisu. To uro jim je pred ve leti njih
sin in moj ujec Peter prinesel iz Trsta; takrat je bila prvi-
krat in zadnjikrat navita. Dasi tudi jih je Peter poueval,
kako se navija, vendar si mati niso upali, e manj pa, da
bi jo bili komu zaupali. Zmeraj so rekali: Saj ne ve nih-
e svojstva, kot sam Peter. Ker pa Petra ni bilo, da bi jo
bil navijal, stala je, odkar se je bila prvikrat iztekla. e
pokazali je niso radi vsakemu: le redek je bil lovek, ka-
terega bi bili vrednega spoznali, gledati jo iz oblija v
oblije. Dobro vem, kako sem jih nadlegoval in prosil
prve dni, ko sem priel k njim, da bi mi jo pokazali. Kaj
dolgo so se branili in ustavljali, predno so se vdali. S slo-
vesnim obrazom so me peljali pred kamrico, kjer sem
mogel evlje dobro odrgniti. Ko sva stopila v svetie,
zapahnil so najprej duri, potem so obrisali prah s pre-
dalnika, na katerem je stala ura, in ko je bilo to storje-
no, odgrnili so z veliko prazninostjo beli prti in so me
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
6
smehljaje pogledovali. Gotovo so imeli veliko veselja ob
mojem udenju. Ura je bila pa res lepa. Od svetlega
rnega stojala so rasli tirje beli stebri, med temi je visela
ura in nad njo je razprostiral zlat pti svoje peruti. Naj-
bolj mi je pa ugajal angel, ki je s kladivom v roki namer-
jal mahniti po dveh srcih, kateri je drugi roko dral v
kleah. Stara mati so rekli, da tudi angel ure bije, kar je
neki prav lepo videti. Zelena svilnata vrvica je visela iz
ure, kadarkoli bi kdo potegnil za to vrvico, oglasi se in
pove celo na etrtinke, koliko je ura. Tako so mi vsaj
prav za gotovo povedali stara mati in ker vem, da se ni-
koli niso zlagali, mora tudi to res biti; seveda bi se bil jaz
najraji sam o tem preprial, ali kaj, ker tega stara mati
niso nikakor pripustili. Potem so mi pravili e ve o tej
uri in o sinu Petru, kako je priel v Trst, kako dobro slu-
bo ima in e ve drugega, kar sem davno e vse vedel,
torej jih nisem ni prav zvesto poslual. Angel mi ni el
iz glave, ne vem, kaj bi bil dal, da bi ga bil videl, kako
tole s kladivom. Rad bi bil pustil obed opoldne, da bi
bil smel le enkrat potegniti za vrvico, ali mati so se pre-
ve bali, da bi se s tem ura ne pokazila, in da bi ne imel
ve izkunjav, pokrili so jo spet z belim zagrinjalom.
Blagovoljni bralec, vem, da se bo tebi zdelo neumno,
kaj toliko pripovedujem o teh dveh urah, ali ker sem te
e peljal v stare matere hio, treba je vendar, da ti iz-
kaem njene posebnosti in znamenitosti. Gotovo mi
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
7
tega ne bo zameril, posebno e ti e povem, da polovica
vsega govorjenja v hii stare matere se je pletla okoli teh
dveh ur in okoli pridnega sina Petra. e je priel kak lo-
vek v hio, so znali stara mati besedo obrniti tako, da so
jeli govoriti o Petru, potem pa o novi uri, katero je on
prinesel, od te pa so poskoili na staro; e smo bili pa
sami domai, so dobili e kako priliko, da so o stari uri
kaj povedali; od te so napeljali govorico na novo in od
tod do Petra pa spet ni bilo dale.
Pri vsem tem, da smo imeli v hii dve uri, vendar ni-
koli nismo vedeli, pri em smo. V oli sem imel jaz za-
voljo tega velike sitnosti, posebno pozimi. Ne vem, kaj
bi bil poel, ko bi ne bili imeli stara mati nekaj v hii, kar
naj je vsaj zjutraj uro prav dobro nadomestovalo. Ta ne-
kaj je bil visok rn klobuk, ki je vsako jutro razen nedelje
in zapovedanih praznikov kimal mimo naega okna.
Naa okna so bila tako visoka, da se iz hie drugega ni
videlo, nego samo klobuk, ali jaz sem vendar dobro ve-
del, kdo korai pod tem klobukom in o tem mou sem
se namenil vam povedati, kar sem zvedel o njem.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
8
Drugo poglavje
A
vgutin Ocepek, ker tako je bilo mou ime, je sta-
noval e dvaintrideset let v hii stare matere. Koli-
ko let je imel, tega ni nihe natanko vedel, toliko je bilo
gotovo, da se ta leta, kar je pri nas stanoval, ni prav ni
izpremenil. Ljudje so sicer govorili, da mu jih ne manj-
ka veliko do estdesetih, dasi tudi bi mu jih lovek ne
prisodil ve nego trideset. Ocepek je bil pisar pri dav-
karstvu, vsak dan je sluil po dve srebrni dvajsetici. S
tema dvema dvajseticama je ivel prav zadovoljno; asti
ni bil nikoli lakomen, torej se tudi ni poganjal za vijo
slubo, ker si je mislil, im veja je sluba, tem veja je
odgovornost, tem veje so skrbi.
Avgutin Ocepek je bil zakonski sin Jurija Ocepka,
potnega kajarja s Kozjega vrha. Ime Avgutin sicer ni
navadno v naih krajih, v kozjevrkih krstnih bukvah ga
ne najde v drugo in tudi na junak bi ga ne bil dobil, ko
bi si bili dali mati kaj dopovedati. Ali kaj? Vsi ugovori
oetovi so bili bob ob steno. Dasitudi oetu ta materina
trma ni bila dovolj, vendar so se ji naposled vdali. Pa kdo
bi mogel tudi svoji eni v takih okoliinah kaj odrei!
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
9
Krstili so ga tedaj za Avgutina in to ime bo nosil vse
svoje ive dni.
Ko je nekoliko odrasel, pasel je drobnico svojega oe-
ta, to je: pet koz in dve ovci. Ko je neko na pai sedel na
plotu in zvonil z razpraskanima nogama, misli, da bi
bilo bolje gospod biti, nego se v Kozjem vrhu za koza-
mi po grmovju plaziti. Takoj je sklical svojo redo in,
dasitudi je sonce stalo e visoko na nebu, gnal jo vendar
e domov in e nikoli ni svojih koz tako drvil, kakor tisti
popoldan.
Materi je bila jako po godu ukaeljnost njih sina; od
samega veselja so se jokali. Oe so ravno pod veliko
hruko obrezovali toporie za novo sekiro, ko pridejo
mati k njim, da bi jim oznanili Avgutinovo eljo. Seve-
da so mati veliko e sami pristavili, posebo fantove bi-
stroumnosti niso mogli prehvaliti. Svoj govor so sklenili
z besedami: Saj sem vedela, da je ta fant za kaj boljega
namenjen nego za ubogega kmeta.
Oe pa niso dejali ne rne ne bele; meni ni, tebi ni
so naprej gladili toporie. ele ko so mati prenehali, de-
nejo rezilnik na stran, potegnejo e nekolikokrat topo-
rie skozi roke, da bi se prepriali, je li e dosti gladko
ali ne. Kakor je bilo videti, so bili s svojim delom zado-
voljni, torej ga prislonijo k hruki in se obrnejo na pol
proti materi:
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
10
Ljuba moja, ne vem, ali bi ti kaj odgovoril na tvoje
enanje, ali ne; morda si izgubila vso pamet, ker govo-
ri brez vsega premisleka. Fantu bi e ne zameril, e mu
pride kaj takega na misel, saj vemo: mladost je norost;
ali da si e ti v svojih letih tako neumna, da fanta pod-
pira v tej misli, to mi ne gre v glavo. Ljuba moja, ola je
draga. Kdo bi pa plaeval zanj, saj ve, kako nama vse-
lej prede za davke, zdaj bi se pa e novih skrbi na glavo
vlekel! Stara, to ti reem, ne izpridi mi fanta, pa na miru
mi ga pusti; ravno zdaj, ko mi vsaj za pastirja zalega,
spravila bi mi ga rada od hie. Le nekoliko pomisli.
To sama vem, da je ola draga, ali bomo e izkusili
na kak nain; le poglej Pavlaevega Mateva! Pavlaevi
ni bolje ne morejo, nego mi; pa bo vendar sin k letu
novo mao pel. Saj gospodje tudi sami pomagajo takim,
ki vidijo, da so prebrisane glave in da se dobro ue, to
sem e vekrat sliala. Ti pa nee dobro svojemu sinu,
ali hoe po vsej sili, da bo fant trpel, kakor ti trpi?
Dela kot rna ivina, pa kaj ti pomaga, reve bo vse
svoje ive dni! Da le more tak biti, da e svojemu sinu
ne privoi boljega in obilnejega kruha. Ti si oe, da
se Bogu smili!
Baba, zdaj pa tiho, imam e dosti. e je rni kruh za-
me dober, zakaj bi pa za mojega sina ne bil? Po tvojih
mislih je fant, e ne za ve, vsaj za kofa namenjen. Pojdi
se solit! Bo le videla, tvoja prevzetnost se ti bo otepa-
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
11
la. To ti reem, ne jemlji mi tega ve v misel, fant osta-
ne doma, pa je mir besed!
Kakor bi se bali, da pri vsem tem e ne bo konca be-
sed, vstanejo in godrnjaje jo pobriejo po stezi med
njivami, napravijo si ga eno pipico in e nikoli ga niso
tako srdito pokali, kakor danes, tako jih je ena ujezila.
Mati pa sedejo na klop pred hio in jokajo. Avgutin
je ves pogovor slial, stal je namre za hlevom in je noh-
te grizel; zdaj se pa pridrui materi in ker vidi, da se jo-
kajo, pomaga jim e on.
Ko so oe prili k veerji domov, tedaj so mati e obo
napeli in so se drali kakor hudo vreme; dva dni niso
besedic spregovorili z oetom, akoravno se jim je vide-
lo, da jih to strano tei. Toliko bolj so pa vzdihovali in
svojega Avgutina milovali, ker so mislili, da bodo tako
najlae omeili in obrnili oeta na svoj kolovoz. Oe so
bili pa tako poredni, da so se delali, kakor bi ne zapazi-
li hudega obraza in ne sliali globokih vzdihljajev in so
bili veseli, ker so mislili, da bo zdaj za vselej konec tega
prepira. Ali v tem so se motili; mati so bili le na videz
premagani; na tihem so napravljali na novo vojsko, ne-
nadoma so mislili oeta spet napasti, in da bi bila zma-
ga toliko gotoveja, iskali so si zaveznikov in so jih tudi
nali. Ko bi bili oe vedeli, kakna nevihta se zbira nad
njegovo glavo, gotovo bi tudi ne bili rok kriem drali.
Zdaj pa, ker so bili e svoje zmage veseli in niso bili pri-
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
12
pravljeni na novi in veliko huji napad, bojimo se skoraj
za stanovitnost ubogega oeta.
Prvi, katerega so mati dobili na svojo stran, je bil Kriv-
ek, mo po vsej fari in e dale naokrog dobro znan. Bil
je izuen evljar, ali kar je cesarja odsluil, ni prijel ve
za kopito; sicer je bil pa pri vsaki rei, posebno, kjer se
je kak poirek vina zastonj dobil. Meetaril je najraji,
nobeno pismo ni bilo storjeno in nobena krava ni bila
prodana, da bi Krivka ne bilo zraven. V vasi so ga imeli
tudi za vedea, in kdor je iskal dobrega sveta, obrnil se
je na Krivka; le to napako je imel mo, da ga je duh mo-
drosti vselej ele takrat obsenil, ko se ga je nekoliko
nalezel pri upanovih. Za silo je znal tudi na klarinet
ali po njegovem na klenet piskati in pred pustom je
el vselej med godce. Ker je bil aljivega, pa asih tudi
presneto kosmatega govorjenja, zato so ga povsod radi
imeli in kjerkoli je bil kak direndaj, povpraal je vsakdo,
je li bil Krivek zraven, ali ne?
Krivka so tedaj tudi Ocepkova mati naprosili, da bi
jim pomagal moa na kako vio pregovoriti. Krivek jim
je to prav rad obljubil, dasitudi je materi odkritosrno
povedal, da pri Juriju se ne upa veliko opraviti, ker je
svojeglav in trmast kot gabrova gra. Pa bomo e vide-
li, kako in kaj, je dejal, saj je e sv. Peter Jezusa zata-
jil, pa da bi se Jurij ne dal pregovoriti, to bi bilo vendar
od sile.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
13
Drugi materini zavezniki so bili Pavlaev gospod, ki
bodo ob letu novo mao peli. Tudi ta je dal besedo, da
bo priel skrbni materi na pomo, obljubil je tudi fanta
priporoiti dvema prijateljema v lemenatu, da jima bo
evlje snail in za to bo dobival kruha, da ga e snesti ne
bo mogel. Gospodje mu bodo li tudi sicer na roko in
mu bodo pokazali, e bi mu v oli ne lo kaj gladko.
Tretji v zavezi je bila slepa Polona, ki je z malo kramo
po hribih hodila od hie do hie in zraven nabirala tudi
cunje. Z materjo sta bili e od nekdaj veliki prijateljici.
Pri Ocepkovih je imela Polona tudi spravljeno kramo,
kar je ni seboj nosila, in tukaj je noevala, kadarkoli jo
je kupija privedla v ta kraj. Slepa Polona bila je sle-
pa na enem oesu peala se je za Avgutina e od ne-
kdaj veliko. Kadarkoli je prila iz mesta, prinesla je fantu
vselej trente ali potvice, torej jo je Avgutin tudi teto
imenoval. Ona je obljubila, da bo dobila v mestu za fan-
ta stanovanje prav poceni in kar bo treba za papir in pe-
resa, bo pa e ona iz svojega dala, saj tako pride skoro
vsak teden v mesto.
To so bili trije poglavitni stebri, na katere so zidali
mati svoje upanje, in to upanje jih ni prevarilo. Neko ne-
deljo popoldne, ko so li oe h kranskemu nauku, jih
doide Krivek, pridrui se jim in prav prijazno se pogo-
varjata do cerkve. Krivek je znal besede tako sukati, da
sta govorila o gosposkem in kmetskem stanu, o njiju ne-
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
14
prijetnostih in teavah in e ve drugega. Krivek je
hotel s tem le Juriju na ilo potipati, Jurij pa, ki ni vedel,
kam pes taco moli, pritrjeval je vsemu. Po konani slu-
bi boji je bil Krivek e spet oetu za petami in tudi
Pavlaev gospod se jima pridruijo, bili so danes poseb-
no zgovorni in Jurij se ni mogel nauditi gospodovi mo-
drosti. V ivem pogovoru pridejo do Ocepkove hie. Go-
spod so se ravnali naprej, kar pridejo na prag slepa Po-
lona in mati z Avgutinom, ki je naglo tekel gospodu
roko poljubovat.
No, Avgutin, ali e zna brati? vpraajo ga prijaz-
no Pavlaev gospod.
To je bila voda na materin mlin, ki jim je razvezala
vozel na jeziku. Jeli so razlagati oetu, kako bi ta gospod
Matev fantu pomagali in kako bi ga Polona s papirjem
in s peresi zakladala. Oe so se pa le izgovarjali, ali na-
posled so se vendarle udali; kdo bi se pa tudi tirim
ubranil? Skoraj do mraka so se pod hruko pogovarja-
li, kako bi se obrnil vsak krajcar, da bi bilo manj stro-
kov.
Ko so se bliali vsi svetniki, naloili so mati v oprtni
ko nekaj masla, moke, kae in druge ropotije, oe so
zadeli ko na plea in so jo mahnili proti veliki cesti, za
njimi je capljal Avgutin, ki je imel od nog do glave vso
novo obleko. Krivev, ki e ve let ni prijel za ilo, nare-
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
15
dil je fantu evlje zastonj; razen jedi mu niso dali druge-
ga, nego maslec ganja na dan.
Mati so po poti marsikak lep nauk dali svojemu sinu,
tudi eno srebrno dvojao so mu stisnili v roke za poseb-
ne potrebe. Ko so prili do velike ceste, loili so se mati
in so li alostno-veseli nazaj proti domu, oe s sinom
pa dalje v olo.
Pri tej prii mi prihaja na misel pesem, ki se poje v
nekaterih krajih po Dolenjskem:
Tam notri v panski deeli
je en sin svojih starev bil;
pa enega samega so imeli,
pa e tist je v olo el bil.
Ker morebiti ta pesem ni e vsem mojim potrpelji-
vim bralcem znana, zatorej naj se mi ne zameri, da ne-
koliko ve o njej povem. Komur je pa e znana, naj
preskoi naslednje vrstice. Prav veselilo bi me, e bi jaz
nekoliko pripomogel, da bi se ta pesem, kateri ni kma-
lu vrstnice, bolj in bolj razirila po slovenski zemlji, da
bi se priljubila bralcem, da bi jo prepevali v veselih
drubah. Poje pa se tako-le. Eden izmed drube bolj
govori, nego poje:
Tam notri v panski deeli
je en sin svojih starev bil.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
16
Nato zapoje kor:
Pa enega samega so imeli,
pa e tist je v olo el bil.
To je vsa pesem. Ko se to izpoje, zane se zopet od
kraja in tako dalje, dokler se komu poljubi. Ko bi znal
kaj muzike, tukaj bi v sekiricah zapisal napev; ker mi pa
to ni dano, moram pa le z besedo nekoliko povedati,
kako naj se poje. Iz zaetka pojo vsi le bolj tjavendan,
ker to ravno ni ni posebnega, da eden sin svojih rodi-
teljev gre v olo. Vendar se kmalu pokae iz napeva, da
je roditeljem hudo pri srcu, ker so imeli enega samega.
Ko se je pesem prepela nekajkrat, tedaj je napev e
mileji in bolj zategnen, boje se, da bi se sinu na poti ali
kje drugje ne pripetilo kaj hudega, kar je lahko mogoe.
im vekat se poje, tem alostneja je; zdaj se vidi, da ne
bi bilo nemogoe, da bi roditelji tega edinega sina ne
videli ve. Ta alostna misel prevladuje dalje bolj in bolj
in napev gre zdaj e skoro na jok in naposled izgine po-
polnoma vse upanje, da bi se e videli na tem svetu.
Res, prav alostno!
(Tisti bralci, ki so preskoili prednje vrstice, naj od tu
dalje berejo.)
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
17
Tretje poglavje
A
vgutin je el tedaj v olo. Slepa Polona, materina
prijateljica, dobila mu je v Kurji vasi stanovanje, za
katerega so oe plaevali est goldinarjev na vse leto, kar
se je cunjarici prav malo, oetu pa neizreeno veliko
zdelo. Avgutinu se je prav dobro godilo. Njegovo naj-
veje veselje je bilo v lemenatu evlje snaiti. Z neizree-
no jezo jih je drgal in likal, reveu je o vseh las kapalo;
ali vendar ni prej miroval, da so se svetili, da se je vanje
videl. Gospodje lemenatarji so ga prav radi imeli, kruha
je dobival, da ni vedel kam z njim, vsa gospodinjina dru-
ina ga je imela dosti. Vasih ga je tudi kaj boljega do-
letelo namre lepi kosi teleje peenke, katerih pa ni
nikdar domov nesel, menda se je bal, da bi svojih ljudi
ne razvadil. Vse je sam pojedel, e je bilo e toliko, in
revea so potem vekrat obhajale take slabosti, da je
mislil, da bo umrl. Za gradom in ob Cesarskem grabnu
bi marsikak grm vedel povedati, kako si je pomagal Av-
gutinov elodec v takih teavah. Tudi marsikak lep
krajcar je dobil od gospodov, katerega pa ni v ast mu
bodi reeno zajedel ob medenih trukljih in roiih,
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
18
kakor bi morebiti kdo sodil po tem, kar je bilo reene-
ga o peenki.
ole ni nikdar zamudil. Ko se je dan storil pozimi
pa je bilo najve temno vzdignil se je Avgutin iz Kur-
je vasi in je romal v mesto. Res, da je bil tudi v Kozjem
vrhu navajen zgodaj vstajati, ali kaj ga tukaj v mestu,
kjer mu ni treba koz pasti, na vse zgodaj vlee iz gorke
postelje? e kdo misli, da ga uka elja budi iz jutranje-
ga spanja, moti se kaj hudo. Mo, ki ga z neznano silo
vlee vsako jutro na brod Ljubljanice, je kava.
Slepa Polona, ki je fantu pri vseh reeh la na roke,
mislila je, da mu ne more veje dobrote izkazati, nego e
mu preskrbi vsako jutro skledico kave, katero je bolj is-
lala, nego vse druge e tako drage pijae in jedila. Ona
je skoraj ob sami kavi ivela in po svojih izkunjah jo je
tudi vsakemu priporoala v notranjih boleznih. Kakor se
je vekrat bahala, pomagala je ona e marsikateremu in
marsikateri bi bil brez nje e davno v krtovi deeli. Ona
je imela za vse bolezni le dve zdravili, namre: gadjo
mast za rane in zunanje boleine in kavo za vse notranje
bolezni. Komur ti dve rei ne pomagata, temu svetuje
Polona poslati po gospoda. Da bi tudi Avgutin spoznal
udodelno mo kave, priporoila ga je stari svoji pri-
jateljici, ki pred mostom kuha neko osladno sivorjavkas-
to juho, katero sam Bog ve po kateri pravici ime-
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
19
nuje kofe. Za en krajcar se dobi skledica te moe. e
gre zjutraj zgodaj mimo, bo videl, kaj ima gostov, ki se
tukaj poleti in pozimi pod milim nebom krepajo
za delo in trud, ki jih aka. Tej kofetarici je Avgutin
zjutraj, predno je el v olo, donaal potrebnih rei: to-
baka za nos, drv, vode itd., in zato je dobil vselej skledi-
co sive orbice, ki se mu je bolj prilegla, kakor ne vem
kaj.
V oli je sprva nekam udno gledal; gosposki otroci so
ga draili zavojo hribovske obleke. Nekaj asa jih je
mirno poslual, ali ko mu je bilo preve, pokazal jim je
svoje hribovske pesti. Te pesti so mu v oli kmalu prido-
bile toliko veljavnosti, da so si souenci njegovo prija-
teljstvo v ast teli in si izkuali ohraniti njegovo dobro-
voljnost na vsak nain; oddajali so mu namre prosto-
voljno desetino od kruha, sadja in sladkarij. Vse je bilo
dobro, Avgutin bi bil prav brezskrbno ivel, ko bi le
ABC ne bilo ta nesreni ABC mu je belil glavo. Njemu
se je kar nemogoe zdelo v glavi obdrati toliko rk, ki
so si e vrhu tega tako zelo podobne; to ga je e nekoli-
ko potolailo, kar je modri Krivek asih rekel: Nihe
uen iz nebes ne pade. Z bojo pomojo je konec prve-
ga pol leta e prav dobro loil b od d in ko so minila tri
leta, priel je vsem skrivnostim, ki tie v ABC, do korena
in uenik ga je vrednega spoznal, da stopi v viji red.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
20
Avgutinu se je skoraj inako storilo, ko je zvedel, da bo
moral zapustiti uenika, ki ga je tri leta vodil po strugah
in krnicah zvitega ABC. Zadnje leto so ga uenik poseb-
no poastili, izvolili so ga namre, da jim je hodil po to-
bak. To opravilo mu je dajalo neko posebno imenitnost
v oli in, kadar so uenik segli po gro in so mignili Av-
gutinu, zavidalo mu je osemdeset mladih olskih src to
posebno ast.
Avgutin je imel zlato vodilo, katerega se je vedno
dral, namre: naglica nikjer ni dobra, tedaj tudi pri ue-
nju ne. Ker bi bil visoki uenosti rad priel do zadnje
korenine, studilo se mu je vse hitro in povrno uenje;
torej se ni nikoli prehitel in kar so se drugi v enem letu
nauili seveda vse le bolj po vrhu za to se je on od-
loil po dve, asih pa tudi po tri leta, kakor je videl, da
bo izhajal.
Te Avgutinove misli morebiti niso napane; ali nje-
gova nesrea je bila, da je imel ravno take uenike, ki v
tej rei niso bili njegovih misli. Kaj je mogel Avgutin za
to, da so njegovi ueniki mislili, da je le njegova lenoba
in budalost kriva, da tako zaostaja! To je Avgutina pe-
klo v srce; tudi pravega veselja ni imel zdaj ve, ker je
videl, da se v najpoglavitnejih reeh s svojimi ueniki
ne ujema. Vendar jo je z neizreeno potrpeljivostjo pri-
vozil do tretje latinske ole. Ta se mu ja pa tako imenit-
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
21
na zdela, da je takoj uvidel, da bo zanjo treba najmanj
tri leta; posebno grki jezik mu je bila zastavica, da je
celo obupal, bo li moi jo kdaj reiti.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
22
etrto poglavje
A
vgutin je tedaj izgubil malone veselje do ole in do
bukev; ni ne mara, da bi bil obesil uk na kljuko in
bi jo bil popihal spet na Kozji vrh, ko bi ga ne bilo nekaj
zadrevalo. Avgutin je namre rasel vsaj v starosti, e-
tudi ne v modrosti, in je priel v tista leta, ko se zane
vija gosposka bolj za loveka peati in ga celo povabi,
da bi priel pokazat, je li vreden bele suknje, ali ne. Av-
gutin je imel res velik strah pred grkim jezikom, ali ka-
dar je mislil na belo suknjo, ali bolje reeno na beli frak,
obhajale so ga kar slabosti. To je pa uvidel, da ga malo
oetovo posestvo ne rei vojaine, posebno ker so oe
trdni in dobro pri moi. Torej je potrpel z grino, dasi-
tudi bi mu bila kmalu elodec obrnila in zmeala mo-
gane, ko bi jih bil kaj prida imel. Iz te prevelike stiske ga
rei uitelj kranskega nauka. Dobri mo je e davno
uvidel, da je Ocepek toliko za olo, kolikor zajec za bo-
benj. Neki dan po oli poklie Avgutina na stran in mu
naznani, da je pri davnem uradu izpraznjeno mesto pi-
sarjevo, da je on z vijim davkarjem, z gospodom Sra-
karjem, dobro znan in da je pri njem e za Avgutina
govoril. Revni pastirci na betlehemski pai se gotovo
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
23
niso tako razveselili, ko jim je angel oznanil rojstvo Go-
spodovo, kakor je Avgutina razveselila ta novica. Sol-
ze so mu zalile oi, besede ni mogel govoriti v zahvalo,
le roko je poljubil dobremu gospodu. Sam sebi ni mogel
verjeti, da bi bilo to mogoe, in ele tretji dan, ko je e
v davni pisarni blizu vrat sedel pri svoji mizi in je pre-
pisaval mnogovrstne rei, se je bil preprial, da je resni-
ca. Ko je tri dni pisal, poklie ga viji davkar v svojo pi-
sarno, ki je bila od obe velike sobane le z remeljni pre-
grajena. Kadar Avgutin zaslii Srakarjev glas, se pre-
strai, da mu pade pero iz roke, ves bled stopi pred go-
spoda, ker je mislil, bogve, kaj je zagreil.
Srakar mu pove, da je z njegovim pisanjem zadovo-
ljen, da bo dobiavl po 35 kron srebra na dan in da naj
pridno opravlja svojo slubo, potem more sasoma do-
biti tudi ve. Avgutin se mu prikloni do tal in gre k svoji
mizi ter pie, da mu je pot od las kapal. On je bil vsak
dan prvi v pisarni in jo je zadnji zapustil. Ura e ni bila
osem, Avgutin je e sedel za mizo; drugi uradniki in
pisarji so ele proti deveti uri dohajali in Srakar navad-
no ob desetih, a predpoldne je zopet zapustil kancelijo.
Avgutin je vselej skoil izza mize, da mu je pri odhodu
vrata na izteaj odprl in se mu ponino poklonil. Tudi
Srakarjevega psa je vselej prijazno pozdravil, in ko je
videl, da to gospodu prija, znal se je psu e bolj prikupiti.
Pri obedu si je najbolje koe pritrgaval od ust, da je z
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
24
njimi pital gospodovega eklja; tudi mu je vsak dan dal
v skledico mrzle vode.
Iz zaetka, ko je Avgutin ele priel v pisarno, je pi-
sal z jeklenimi peresi, ki so ravno takrat jela izpodriva-
ti gosja; ali ko je videl, da Srakar pie le z gosjimi peresi
in da on vsako novo iznajdbo, tedaj tudi jeklena peresa,
neizreeno sovrai, hitro je pometal svoja skozi okno in
od tistega dne tudi doma ni prijel za drugo pero, nego
za gosje.
e je Srakar videl, da kdo pie z jeklenim peresom, je
postajal nemiren, glava ga je jela boleti in tisti dan se mu
ni ljubilo ni jesti ni piti; celo Kotzebue, katerega je sicer
v pisarni bral za kratek as, ni mogel tisti dan pripravi-
ti v dobro voljo. Avgutin je bil tako sreen, da je saso-
ma izpazil, kako mora biti pero vrezano, da Srakarju
najbolje slui. Torej ga je Srakar izvolil za svojega pe-
rorezca in davkar je s tem dobil poldrugo uro, ker je si-
cer od desetih do poldvanajstih rezal peresa. Zdaj mu
tega ni bilo ve treba, ker mu je znal Avgutin bolje po-
goditi; da pa bi imel to poldrugo uro vendar kaj opraviti,
prinesel je vsak dan s seboj deico in od nje rezljal
zobotrebnike.
Tako bo lo dan za dnevom, leto za letom. Ko mine
deset let, bilo je konec desetletne poskunje in od zdaj
se je plaa Avgutinu poviala na dve dvajsetici na dan.
Zdaj je e malo bolj moko stopal po ulicah in e tisti
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
25
dan je odpovedal dosedanje stanovanje za gradom, kjer
je stanoval ves as, ter si je dobil stan v hii moje stare
matere, in odtod jaz moa poznam. Tisti dan, ko mu je
bila poviana vsakdanja plaa je bila ravno sobota
stori si srce in gre na veer v krmo, kamor so ponava-
di zahajali njegovi tovarii. To je bilo prvikrat, torej ga je
druba z zaudenjem gledala; Avgutin je bil, dasitudi iz
zaetka tih in plaen, vendar kmalu dobre volje, in ko je
imel drugo merico pred seboj, je bil on e najglasneji
med vsemi. Tudi njegovi tovarii, akoravno so sicer pus-
ti in osorni, navzeli so se nekaj Avgutinove dobre volje,
posebno ko je Avgutin dal za dva bokala vina. Ali zdaj,
ko so se drugi malo oivili, umolknil je Avgutin, jezik
mu ni ve sluil, le nerazumne besede je blebetal in na-
posled ga je vino omamilo tako, da je za mizo zaspal in
da so ga morali tovarii spremiti domov.
Ko se drugo jutro prebudi, ga je bolela strano glava
in dasitudi je dalje spal, nego po navadi, bil je vendar e
zelo truden. Poasi se mu je jelo v glavi veriti in jasniti,
toliko da se je spomnil, da je bil v krmi in da je nekoli-
ko preve pil, kako je pa domov priel, tega se ni mogel
spomniti. Dasitudi mu v nedeljo ni bilo prav ni dobro,
vendar je sklenil na veer zopet iti v druino, da bi to-
variem pokazal, da je mo da je svoj gospod.
Ko pride v krmo, bilo ni razen enega tovaria niko-
gar od sinone druine. Avgutin sede poleg njega in
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
26
mu toi, kako ga je ves ljubi dan glava bolela in da prav
ni ne ve, kako in kdaj so se sinoi loili. Pezdir tako
se je pisal Avgutinov tovari uganjal je rad burke in
najveje njegovo veselje je bilo, koga za norca imeti. Ko
mu Avgutin tako toi svojo nadlogo, ine mu misel v
glavo, ubogega Ocepka danes za kratek as malo muiti.
Pezdir verno poslua Avgutina in ves as zamiljeno
gleda predse, potem se pomakne blie njega, ozira se
skrbno okoli, kakor bi se bal, da bi kdo drugi ne slial
njiju pogovora, in mu epetne na uho: Kako si pa priel
sinoi domov?
Sam ne vem, kako; toliko vem, da sem zjutraj v po-
stelji leal.
Ti presneti Ocepek, ti! Jaz bi nikoli ne bil verjel, da
si tako moan, ko bi ne bil sam videl. Prvega si kar tako
treil ob zid, da je na mestu obleal.
Koga sem vrgel ob zid?
No, nikar se ne delaj, kakor bi niesar o tem ne ve-
del. Meni ne more tajiti, ko sem vse sam videl.
Kaj si videl? Ti me plai; za bojo voljo te prosim,
govori!
To bo vsaj vedel, kako si se tepel z dvema policaje-
ma, saj tako pijan menda vendar nisi bil, da bi
Kaj? Da bi se tepel jaz tepel! in s policajema? Pa
zakaj?
Zapreti sta te hotela, pa se jima nisi dal.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
27
Avgutin je pri teh besedah obledel kakor stena in
mrzel pot mu je stopil na elo.
Zapreti! Mene zapreti?! Lepo te prosim, kaj sem
pa pregreil?
Zdaj pa e vidim, da si bil pijan kakor kanon. Tedaj
res prav ni ne pomni, kako si razsajal? Saj nisi bil lo-
vek, bil si huji, kakor ivina. Precej ko smo stopili iz
krme, jel si vpiti na vse grlo, da so ljudje okna odpirali
in gledali, kaj je. Mi smo te mirili in pogovarjali, pa vse
zastonj. Kar prideta dva policaja in te opominjata, da
moli ali da pojdi mirno domov. Ti si jima jel pa zabav-
ljati, in pa kako! Take priimke si jima dajal, da je bilo
drugih nas kar groza, in ko sta te hotela zgrabiti, mah-
nil si z rokama in si podrl oba. Eden je odletel v zid in je
kar obleal, drugi se je pa zopet pobral, pa si ga kma-
lu znova pobil na tla. Mi smo ga hoteli braniti, pa je bilo
prepozno. Ko sta oba leala na tleh, stekel si po ulici
proti domu.
Avgutin si je podprl glavo in je tih poslual Pezdirja.
Strano mu je vrelo po glavi, zdelo se mu je, kakor bi
sanjal, ker besedice ni mogel izpregovoriti, le globoko je
vzdihoval.
V tem ko je Pezdir to pravil Avgutinu, priel je drug
njegov tovari, Slivar po imenu, in prisede k njima. Pez-
dir mu je mignil z omi pa sta se sporazumela.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
28
Nekoliko asa so tiho sedeli, potem pa povzame Sli-
var besedo: Kakor se mi zdi, pogovarjata se o sinonem
boju. Ravno pred eno uro sem slial, da so prevideli ene-
ga teh policajev in kakor pravijo, ne bo ve trave tlail.
Policija ie hudodelnika, pa, kakor se mi zdi, niso e na
pravem sledu.
Te Slivarjeve besede so popolnoma potlaile Avguti-
na; z obema rokama si pokrije obraz in stoe: Moj Bog,
moj Bog, kaj bo z menoj? Prijatelja, lepo vaju prosim,
molita! O nesreno vino!
Ne bodi neumen, to ve, od naju te ne bo nihe iz-
dal, le sam se pametno vedi in morebit se e vse po srei
izide.
Ocepek plaa vino, katero je komaj poskusil, in gre
ven, ker v krmi mu je bil zrak preteak; mislil je, da se
mora zaduiti. Ko pride ven, udere jo naravnost proti
domu, skrbno se je ognil vsakega loveka, menil je, da
so to sami rablji, ki njega iejo.
Ko prisope domov, zapre se v svojo sobico in premi-
ljuje svojo hudobijo. Avgutin ni pomnil, da bi bil kdaj
kakega loveka s hudo besedo razalil, on, ki je bil ved-
no ponien in pohleven kakor ovca, zdajci obdivja ka-
kor divja zver in pobija ljudi kakor vrabce! Ko bi imel
ve srnosti, bil bi si vzel ivljenje, katero je po njegovi
misli e tako zapadlo rablju. Take strane noi e ni imel
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
29
vse svoje ivljenje. Reve ni mogel zaspati in e je tudi
zadremal za kak trenutek, prebudile so ga strane sanje.
V krmi pa smeha ni bilo ni konca ni kraja, ko je Av-
gutin odel. Pezdir je bil kmalu poil od smeha in Sli-
var je rekel, da je to ve vredno, kakor deset iger v gle-
daliu; in vsi so se veselili na jutrinji dan, ker se bo ta
igra vrila nadalje.
Skesan in poparjen pride drug dan Ocepek v pisarno
e prej, kakor po navadi, in sede za mizo, ali danes mu
pisanje ni lo od rok; kar je pisal, bilo je napano in ves
as, kar je opravljal to slubo, ni pokvaril toliko papir-
ja, kakor danes. Poasi so jeli dohajati tovarii. Kadar so
se odprla vrata, zganil se je Avgutin po vsem ivotu, ker
je mislil, da birii gredo ponj. Vse je bilo tiho, nihe ni
izpregovoril z Avgutinom in uradniki so le epetali med
seboj. To epetanje je Ocepka e bolj vznemirjalo, ker je
bil preprian, da se o njem pogovarjajo; povpraati pa
nikogar ni hotel, ker se je bal, da bi ne zvedel spet kake
e straneje novice. Pezdir pa je ves as pazil pri oknu,
kdaj pride Srakar, in ko ga vidi po ulici iti, gre ven in mu
vse razloi. Srakar, ki je med vsemi nemkimi klasiki
najbolj islal Kotzebueja, je bil veliki prijatelj al in burk.
Ko tedaj od Pezdirja vse natanko zve, kako in kaj, nabe-
re si obraz v gube, kakor je imel navado, e ga je obla
kaka nejevolja, in stopi v pisarno. Avgutin ga je izpod
ela plano pogledaval in izkual brati na njegovem
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
30
obrazu, ali e kaj ve o njegovem poboju, ali ne. Srakar
postavi palico v kot, obesi klobuk na klin, potem gre ne-
kajkrat po sobi gor in dol in se ustavi pred Pezdirjem.
Gospod Pezdir, ali ste vi kaj sliali o predsinonem
poboju?
e predno je Pezdir mogel kaj odgovoriti na to vpra-
anje, skoi Ocepek izza mize, pade pred Srakarja na
kolena in joka kakor malo dete, tako da se je Srakarju in
celo Pezdirju smilil.
Ocepek, nadaljuje Srakar, kaj to pomeni, menda
vsaj vi niste tisti hudodelnik?
Oh, jaz, jaz! To se pravi, ne vem, ali sem, ali nisem;
verujete mi, jaz ne vem; ali ker vsi pravijo, da sem jaz in
tudi vi e veste o tem, mora pa vendar biti res.
Tedaj vi ste tisti pijanec! Ocepek, rei vam moram,
da sem se zelo zmotil o vas. Jaz sem vedno mislil, da ste
miren in trezen lovek, ali kaj moram sliati o vas? In to
ravno zdaj, ko sem vam plao povial, menda v zahva-
lo? Pomislite, to ni samo za vas, ampak tudi za nas vse
velika sramota, in e gosposka to zve, kaj bo z vami?
Gospod, priseem vam, stoka Ocepek, da nisem
nikdar bil pijan in da ivi dui nisem niesar alega sto-
ril, kakor samo ta nesreni dan. O samo enkrat mi od-
pustite.
Srakarju in vsem drugim se je e smilil, torej ga niso
dalje muili. Vstanite, veli mu Srakar, vstanite, kaj bi
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
31
rekel tuj lovek, ko bi zdaj notri priel. Kar je res, je res;
jaz sem bil dozdaj vedno zadovoljen z vami in mislim,
da je bilo to prvikrat in zadnjikrat, torej jaz ne bom tega
dalje razglaal in tudi druge gospode prosim, da bi to
ostalo med nami.
Vsi so obljubili in Slivar je tudi danes zvedel, da je
eden policaj e popolnoma zdrav, drugemu se je pa tak-
isto e obrnilo na bolje.
To vse je Ocepka nekoliko potolailo, ali vendar je
vselej e plaho pogledal, kadar so se vrata odprla in ele
dva ali tri tedne pozneje je lae dihal, ko je Slivar prine-
sel novico da je tudi drugi policaj e okreval. Ni nam
treba zagotavljati, da odslej ni bilo Avgutina v nobeni
krmi videti, tudi vsakega policaja se je e od dale izog-
nil, ker se je bal, da bi ne bil morebiti eden tistih dveh in
da bi ga ne spoznal.
Kako pa se je Ocepku nadalje godilo, zvedeli bomo ob
novem letu.
BESeDA
AVGUTIN OCEPEK
32
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-131-2