FENOMENOLOGIJA AFENOMENALNEGA

husserl: fenomenologija je poziv k stvarem samim. Proc od dogmatizacije! Husserl oblikuje

Princip nad principi, tj. fenomenolosko nacelo: sprejeti za resnicno zgolj in samo tisto, kar
neposredno sami ugledamo in uvidimo. Fenomenoloska resnica je resnica evidence!
Fenomen je evidentna, ocividna stvar sama. Naloga fenomenologije: opisati stvari same
kot mnozico samih stvari, kot fenomene. Stvar sama je intencionalni objekt, saj je ugled
stvari odvisen od nase intencionalne zavesti. Rezultat intence in stvari same, so fenomeni.
Kot fenomen vsaka stvar kaze, ne samo to, da je, ampak tudi kako je. Pokaze se v nacinu
biti.
1. Kaj je skupni izivir fenomenov kot intencionalnih objektov? Parmenid pravi: isto je misliti
in biti. To kar je, je misljeno in to, kar je misljeno, je lahko misljeno le po misljenju. Po
tistem ki misli, po tistem, ki si predstavlja, pred-stavljeno, kot postavljeno predse, skratka:
kot pred-met.

2. Brez bistva stvari tudi stvari same ni. Samo ce si na vprasanje kaj je to, lahko
odgovorimo, ce imamo pred svojimi ocmi ocividna kajstva stvari ali njihova bistva, jih sele
lahko razlikujemo med seboj.
Kaj je bistvo? Od platona naprej, je bistvo kot ideja, kot nadcutni zgled.
Pogled je odvisen od izgleda, ne izgled od pogleda. Z descartesom se stvari obrnejo. O
tem, ali je pred menoj res stvar s takim in takim izgledom, odlocam jaz. Husserl pa na
ravni biti in nacina biti, prvenstvo zopet vrne izgledu. Zanj je fenomenologija znanost o
bistvih. Je na bistvo-gledje, oprto bistvo-slovje.
1. Bistvo je kajstvo, ki ga izrecemo v pojmu.
2. S pojmom zapopademo tisto, kar jim je skupno, to je splosnost(univerzalnost).
3. Bistvo nastopi ko obcost.
4. Obce bistvo je genericno bistvo. (razlikovanje le po posebnih dolocilih, izvor pa jim je
isti rod)
5. Bistvo kot denicija, katero sestavlja najblizji visji rod, genus proximum in posebnostni
razlocek, differentia specica.
Kaj je bivajoce, kolikor je bivajoce dobimo dvojen odgovor.
1. Odgovor o kajstvu(bistvu) bivajocega kot takega
Odgovor nam pove kaj je bivajoce kot bivajoce, kaj je vsako bivajoce, kolikor sploh je
bivajoce in ne nic. Je ontolosko
2. In o kajstvu bivajocega v celoti.
Odgovor nam pove, kaj je pocelo(arche, princip), se pravi ohranjujoci vzrok vsega
bivajocega. Je teolosko.
Metazika je zato onoto-logija in teo-logija. Metazika je zato veda o bivajocem kot takem
v celoti.
Vse stvari imajo eidos, kaj pa clovek, kot izvorni izvir fenomenov? Subjekt na ravni
eidetskega bistva je subjekt kot tak,tega husserl imenuje, cisti jaz cloveka oz.
transcendentalni subjekt. Kot cisti jaz, imam zmoznost sebe samega opazovati kot
intencionalni objekt. Zato je transcend. fenomenologija tudi reeksija.
Clovek kot cisti jaz, je vrhovno bivajoce, v polozaju metazicnega boga, boga kot absoluta.
Platon: ideja dobrega. Cisti jaz je bivajocnost bivajocega, bivajoce omogocujoca bit sama.
Fenomenologija v svoji eidetskosti je fenomenoloska ontologija, saj je eidos kot bistveni
izgled stvari samih. Bivajoce kot tako za Husserla je eidos. Bivajoce v celoti. Cisti jaz
konstituira. Ampak cisti jaz se po svoji biti ne vprasa, zato Heidegger vpelje prestop iz
transcendentalne fenomenologije v hermenevticno fenomenologijo, katere izvor je v
samorazumetju cloveka kot eksistence. V svoji tu-bitnosti, casovnostni eksistenci nam
zaradi nase koncnosti za naso bit vselej ze gre. Smisel biti je skrb, smisel skrbi pa
casovnost.
Ekstaze casa: prihodnost kot bodocnist, preteklost kot bivsost in sedanjost kot
pricujocnost. Ekstaze casa so imanentni pogoj eksistence. Eksistenco razumemo skozi biti
tubiti, tj. eksistenciale kot strukturne elemente eksistence.
Kj je smisel biti? Razlika med dvema nacinoma biti, med 1. Bitjo cloveka kot tubitnostne
eksistence in 2. bitjo netubitnostno bivajocega.
Eksistencialiteta eksistence je bivajocnost tubitnostno bivajocega, realnost realnega pa
netubitnostno bivajocega. Kolikor gre za bit kot bit, smo pred bitjo v pomenu prisotnosti-
parmenid, ali navzocnosti- platon, ali predstavnosti-descartes.
Clovek v svoji biti, torej kot eksistenca, sega onkraj biti.
Heidegru se na koncu Biti in casa, ne posreci obrat k casu in biti. Na koncu naj bi prislo do
sestopa od izvorne casovnosti kot izvira svetnega casa, k temporalnosti, k casu kot
tematiziranemu smislu biti. Bit v pomenu prisotnosti, smisel razumemo iz casa-iz sedanjos,
je nekaj drugega kot smisel biti v pomenu Smisla-temelja biti. Heidegger nadaljuje svoja
preucevanja po dveh poteh, in sicer 1. Poglablja analitiko eksistence kot hermenevtiko
tubiti in 2. S pomocjo razlocevanja biti od bivajocega, skoz ontolosko diferenco,sega
onkraj biti.
Na koncu pride do obrata k dogodju, to je obrat sredi samega smisla biti, je obrat od
smisla biti k biti smisla, oz. obrat od bistva resnice, k resnici bistva. Bistvo resnice kot
pravilnosti je ne-skritost. Kot jasnina dogodja.
Preberi se enkrat str. 16-18

FENOMENOLOGIJA DOGODJA

1. CAS IN BIT
s casom se zapre horizont Biti in casa in odpre konstelacija Casa in biti
1.1 "CAS" in cas

Zadnja dva stavka Biti in casa: ali vodi kaka pot od izvornega casa do smisla biti? Se
razodeva cas sam kot horizont biti?
Prve dva stavka Casa in biti pa: kaj nam daje povod imenovati cas in bit skupaj? ...pomeni
bit isto kot prisostvovanje.
Iz prisostvovanja govori sedanjost, ta s prihodnostjo/preteklostjo tvori karakteristiko casa.
Kot prisotnost je bit dolocena s casom.
Je bit stvar? Biva v casu? Ali bit je? Ce bi bit imela bit, bi bila bivajoce! Vsaka stvar ima
svoj cas, je v casu, bit ni stvar, zato ni v casu. Bit je kot prisotnost, kot sedanjost, dolocena
s casom. Horizont biti kot biti naj bi bila temporalnost v celoti, kar pomeni, da biti ni
mogoce reducirati na prisotnost, ki je le ena izmed horizontalnih shem znotraj
temporalnosti, kot celotnega horizonta biti, drugic to pomeni, razumeti prisotnost iz
pricujocnosti, ni isto kot razumeti bit iz casa.

TEMPORALNOST
EKSTAZE CASA Horizontalne sheme
Sedanjost Prisotnost(prezenca)
Prihodnost
Preteklost

Prezenca = kot sinonim za prisotnost in kot zbirno ime za pri-sotnost in od-sotnost. V
drugem primeru se pokriva s smislom biti.
Kaksno vlogo ima prezenca? Dvolicno. Prvic kot korelat, horizontalna shema sedanjosti,
po drugi strani pa kot korelat temporalnosti v celoti, kot horizont casa.
Prezenca se ne prezentira kot drugo ime za prisotnost, ampak se reprezentira kot
intencionalna transcendenca izvorne casovnosti.
Prezenca kot sotnost( pri-sotnost in od-sotnost), kot bit, je dogodje (ereignis)
Kar je doloceno s casom je casovno, to pa je minljivo, to pa mineva v casu, skupaj s tokom
casa. Tako je cas dolocen z bitjo. Kako naj bi bila bit dolocena s casom? Iz stalnosti
minevanja casa govori bit. Ne bit, ne cas nista bivajoce.
Hidegger oznaci Bit in cas kot poskus interpretacije biti iz transcendentalnega horizonta
casa, a transcendentalno ni predmetnostni predmet izkustva, ki ga konstituira zavest,
ampak iz jasnine tu-biti uzrto obmocje dolocilne zasnove biti. Tj. iz prisostvovanja samega.
Cas v odnosu do aletheia(neskritosti) in ousia(prisotnost), zato cas poimenuje z resnico
biti.
Biti pripada prednost, ker ke v njej sami razlog tega, kar se dogaja z njoin vse kar se
dogaja z drugimi, npr. s casom, sledidogajanju biti.

2. "BIT" in bit

Bit kot bit bivajocega in zato zenacena z bivajocnostjo bivajocega. V temeljnih problemih
fenomenologije, je ta bivajocnost prepoznana kot prisotnost prisotnega in renominirana v
presenco. Bit kot prezenca, ni bit sama, ampak "bit" kot oznacenka besede b-i-t. Resnica
biti je onkraj smisla biti. Razumeti smisel iz resnice biti = misliti bit brez bivajocega, brez
njene utemeljitve iz bivajocega.
Zakaj pa bit oznacujemo kot prisostvovanje? Ker je bit nekaj rekljivega, tj. misljivega.
Prisostvovanje dojemamo v vsaki preprosti, predsodkov zadosti osvobojeni osmislitvi
navzocnosti in uporabnosti bivajocega. Navzocnost in uporabnost sta nacina
prisostvovanja.
Prisostvovanje kot hen, edinstveno enutujoce eno, kot logos, kot idea, kot ousia, kot....
Prisotnost velja razumeti iz sedanjosti, kot prezenco.
Sedanjost kot: 1. Kakor, da je prisostvovanje kot prezenca misljena glede na dojemanje,
kot njega repraesentatio. Sedanjost je tedaj posledicno dolocilo prisostvovanja in in
pomeni njegov odnosaj do dojemajocega cloveka. 2 razumemo jo tako, da iz
prisostvovanja govori cas , odprto ostaja kako in na kaksen nacin.
Odprto ostaja torej nacin, ne pa samo dejstvo,da bit je bit opredeljena s casom.

3. ISTOST BITI IN CASA

kaksen je odnos biti in casa? Oba sta REC misljenja. Brez biti, kot reci casa in casa, kot
reci biti, misljenja nebi bilo. Ne bit ne casa nista, to kar je, je bivajoce, bit pa ni nic
bivajocega, torej o njej ne moremo reci, da je. Isto velja za cas. Bivajoce je, ima bit, bit kot
bit, pa nima biti. Je brez-bitna. Casovno je znotrajcasovno, je v casu, cas kot cas pa ni v
casu, je brez-casen. Heidegger zacrta razliko med bitjo in casom na ravni govorice, tako
da namesto ist (je), vpelje es gibt (ono daje, sicer ostaja....)
Zakaj sta bit in cas ista? Nista ne eno, ne isto, saj nista eno, ampak dvoje, pac pa prav
isto. Isto v istem oziru iz istega. Tisto isto, ki daje tako bit kot cas, je dejanje, cas in bit sta
njegov dar, ki je vsakokraten in zato trajen. Sta nenehno dogajanje. Dajanje je dogajanje.
Zato Heidegger ONO, tisto, kar daje bit in cas, pojmuje dogodje. Dogodje je tisto, kar daje
bit, kar biti pusti biti.




4. BITI PUSTITI BITI BIT

V dopuscanju biti bivajocega kot prisotnost prisotnega gre za; 1. Raven bivajocega v
njegovi biti, nato toda hkrati, za raven biti glede na bivajoce. Bit je prisostvovanje. Misljeno
z vidika prisotnega se prisostvovanje kaze kot dopuscanje prisostvovanja. Pustiti
prisostvovanje pomeni: odkrivati, privajati v odprto. V odkrivanju se odigrava bit.
Gre za dve stopnji:
1. Za bit bivajocega, za dopustitev bivajocega v njegovi biti, za dopustitev prisotnosti
2. Za dopustitev biti kot take.

Druga raven, ki je v resnici prva, dopusca bit samo. Ko na dopuscanje biti kot dopuscanje
prisostvovanja gledamo z vidika biti, se oziramo za dogodjem.
Misliti bit lastnostno terja bit kot temelj bivajocega. Dogodje lahko ugledamo, ko se
obrnemo stran od biti. Bit je dogodje. Bit kot bit, bit v svojem bistvu, ni vec bit, ni nic
bivajocega in nic bitnega, je brez-bitno dogodje. Dogodje, ki nima biti, dopusca bit. Jo
podarja kot dar.


2.OBRAT

Pride do zasuka, namesto biti, zasede prvo mesto cas. Obrat pa se kaze v istosti casa in
biti, kaze se onkraj casa in onkraj biti. To je dogodje, ki podarja bit in cas ter tako dopusca
biti ne le bivajocemu, ampak biti kot prisotnost prisotnega.

1. SMISEL SMISLA

kaj je smisel smisla?
Smisel smisla ni le pomen, ampak nekaj pomembnega: pomen s posebnim
pomenom(vrednostjo). Nase veze ne le pomen in namen, ampak tudi smoter in svrho.
Smisel smisla je tisto, kar daje pomen (obicajnim) pomenom.
Je z jasnine biti osvetljen pomen

2. SMISEL KOT RESNICA

zenit smisla je v telosu. Heiddeger nasproti Husserlovemu transcendentalno-logicnemu
postavi teleo-geneticno razumetje smisla. Samo to nas vodi do izvornega smisla. To je
neke vrste transponiran zivljenjski smisel.
Smisel je vselej intencionalni smisel. Smisel zivljenja je ziveti smisel.
Iscemo situacijo v kateri se ne bo kazal le smisel zivljenja, ampak se bo polazala
smiselnost vsega kar je. Zasvetil se o smisel biti.
V vpr, po smislu biti transponirano vpr. po smislu zivljenja, gre za jasnino totalne danosti.
Eo je pomen biti kot prisotnos, drugo pa, da bit pomeni prisotnost.
Sama casovnost, kot podeljevalka smisla nima smisla. Tubit ni cas, ampak casovnost. Cas
je casovnost. Cas se casi!!! Casenje casa, tj. izpostavljanja casovnosti skozi ekstaze
prihodnosti, preteklosti in sedanjosti proizvaja pomene biti, kakrsna je prisotnost.
Eno je odkritje bivajocega v njegovi biti, npr. kot prisotnega, drugo pa je razprtost same biti
kot bivajocega. Ta smisel biti, smisel v pomenu pomena biti kot prisotnosti je smisel kot
resnica.




3. BISTVO RESNICE

bistvo resnice je neskritost. Kako pridemo do nje? Po Biti in casu skozi razumetje. Nosilvi
razumetja smo v svoji tu-biti mi sami. Smisel kot resnica biti spada k nacinu eksistence kot
biti tubiti, je eksistencial.
Bistvo resnice se odstira kot svoboda. Svoboda se odstira kot dopuscanje biti bivajocega.
Izhodisce Heideggrovih razmislekov o bistvu resnice je kanotv pojem svobode kot
spontanosti. Bistvo tubiti je v njeni eksistenci. Izvornejsa od cloveka je koncnost tubiti v
njem. To pogojuje, ce je tubit, katere bistvo je v eksistenci, s svojo eksistencialno strukturo
poprej veljala kot fundament, se zdaj pretvori v telos.

Biti v svetu je temeljno dolocilo cloveka, je biti tu, tj. biti tu-bit. Ta "tu" je razprostrti prostor
biti, v njem se razpira razprtost, iz njega se sveti jasnina biti. Svet je prostor te razprtosti,
prostor, v katerem skoz razprtost biti odkrivamo bivajoce kot bivajoce. S svojim
vsakokratnim, bitnim zasnutkom bivajocega postavljamo bivajoce v svoj svet, oblikujemo
sam svet.
Mi smo tvorci svta kot prostora biti bivajocega. S svojim zasnavljanjem kot razlocevanjem
biti in bivajocega, smo pred ontolosko diferenco.
Clovek je prehod, prehod kot temeljno bistvo dogajanja. Clo je zgo., bolje zgo. je clo!!!
Bistvo svobode ugledamo, ce jo poiscemo kot temelj moznosti tubiti, kot tisto kar
nahajamo pred bitjo in casom. Svoboda je, ce jo menimo kot temelj moznosti tubiti,
izvornejsa od cloveka. Zatorej, cloveska svoboda ni vec lastnost cloveka, ampak narobe :
clovek kot moznost svobode.
Razumetje biti je temelj moznosti bistva cloveka in ce je temelj omogocanja razumetja biti,
namrec skoz smisel(resnica kot neskritost) svoboda, potem je ta onkraj cloveka. Je arche
bistva cloveka.

Svoboda( kot razprostirajoce odkrivanje kot jasnjenje biti kot biti)
|
V
Tu-bit
|
V
Clovek( je onkraj vsega znotraj-casovnega in onkraj biti kot biti bivajocega in je upravljalec
svobode, svobode kot resnice in zato resnice same in je pred bogovi, ampak samo ce se
dvigne na raven bitne svobode, svobode kot prostosti)
|
V
Bit in cas(cas kot sedanjsot kot korelat prisotnosti)



Bistvo resnice se odstira kot svoboda, to je eksistentno, odkrivajoce dopuscanje biti
bivajocega. Bistvo resnice kot pravilnosti, je v resnici kot neskritosti !!!!
Bistvo resnice kot ne-skritosti je svoboda kot prostost. Vprasanje o bistvu resnice izvira iz
vpr. o resnici bistva.






4. RESNICA BISTVA

gre za resnico bistva biti, tj. smisel biti, smisel kot zasnutek razumetja biti, katerega nosilec
je clovek kot tu-bit. Resnica je bistvo svobode in svoboda je bistvo resnice. Bistvo resnice,
tj. ne-skritost, je bistvo svobode.
Svoboda kot prostost je dopuscanje biti bivajocega. Pustiti biti= prepustiti se bivajocemu.



3. DOGODJE

Dvojnost obrata (bit in cas k cas in bit) 1. Gre za korak od resnice kot pravilnosti k ek-
sistentni svobodi, 2. Korako od te svobode k resnici kot resnici in blodnji, drugace receno,
k skritosti v resnici kot ne-skritosti in s tem v blodnjak skrivnosti.

SVOBODA IN PROSTOST

Ek-sistentna svoboda je temelj resnice, je resnico kot ne-skritost utemeljujoca svoboda. V
skrbi za svojo bit, ne samo svobodno ek-sistiram, ampak tudi in-sistiram. Insistiram pri
bivajocem.
Resnica kot ne-skritost je v svojem temelju skrivnost in pomeni neresnico, vsaj dokler ni
razkrita. Je se ne odkrita resnica. Gre za blodnjo, v kateri blodimo, dokler nismo prispeli do
resnice in posledice blodnje so zmote, ki si jih ne izmisljujemo, ampak se nam dogodijo. To
je stanje stiske oz. nuje. Nujnost kot nuja spada v jedro clo. svobode kot prostosti. Prostost
je v preseku nujnosti in svobode. Absolutna svoboda in clo. prostost se izkljucujeta.

2. ZAKRITOST IN SKRIVNOST

na dnu svobode kot prostosti je skritost/skrivnost, se svoboda kot temelj temelja zmerom
znova razodeva kot brezno breztemeljnosti. Skrivnost je onkraj svobode in/ali prostosti, v
smislu dopuscanja biti, ne pa od biti kot biti.
Dopustitev biti je zakritje. V ek-sistentni svobodi tu-biti se dogaja zakrivanje bivajocega v
celoti. Ko oznaci ek-sistentno svobodo kot dogodje zakrivanja, sicer ze seze po besedi
dogodje, a s tem tudi zablodi. Zaide v dvoumnost. Prvic; zakritost kot skritost, drugo pa je
zakritost kot posledica zakrivanja. Eno je skritost kot skrivnost ( izhaja iz nevednosti, ki nas
pozene v lozofsko vprasevanje), drugo pa zakritost kot zakritje ne-skritosti, ki je posledica
prepuscenosti bivajocemu.
Svoboda je kot bitno dopuscanje bivajocega v sebi razprto, tj. nezapirajoce razmerje.
Resnica je v sebi razprta resnica, le kot taka omoga tisto brezdajno prostost, ki se izraza v
igri, skoz clo. igrivost

3. BOJ IN IGRA

Prispodoba o votlini-platonovi, ki ponazarja radikalizacijo eksistentne svobode in je
nasilna.
Resnica je vecja kot clovek in luc je lucna; gledati v luc pomeni: biti vnaprej v razmerju do
tega, kar daje svobodo. Lucni pogled je bit vidoci pogled. Kajti lucni pogled osvobodi
pogled za stvari. Svetli izgled pritegne cloveski pogled, ki mu omogoci, prav za tako
ugledani zgled; za Idejo. Zavezava Ideji pa je tista, ki cloveka kvalicira za osvobojevalca,
edinole tu dobi silo za nasiljel s katero mora rokovati pri osvobajanju.
Metazicna zmota vseh zmot je, da se z osvobajanjem, z voljo in mocjo, lahko povzpnemo
do Neskritosti in da imamo potem v imenu te Resnice, te svetle Ideje, kot Ideje Dobrega,
pravico da osvobajamo druge. To je revolucija, saj druge, kolikor so ujeti v sence( videz),
do svobode pritegnemo tudi s silo.
Heidegger se zavzema za revolucijo:
Zgodovina je dogajanje samo, zgodovinsko je prihodnje, to, kar je postavljeno v volji,
skrbi...
Prihodnje je izvor zgodovine in je veliki zacetek. Revolucija je pristni odnos do zacetka.

Preskocil str 58- 63



4. DOGODJE
dogodje je naslednik biti, ki ni nic bivajocega in je, razumljena iz koncnosti biti tu-biti, tudi
sama koncna. Bitje biti se dogaja kot nihanje v prisotnost in nazaj v odsotnost, kot sosledje
nacinov prisotnosti v casovno igralnem prostoru. Casovno igralni prostor dogodja kot bitja
biti ni nic dugega kot prostor tu biti. In jaz sem ta tu, ki zdaj v obratu ( k fenomenologiji
dogodja) postane prostor biti same, je tisti vmesni prostor, namrec prostor resnice kot ne-
skritosti. Instanca dobi nov pomen in ni vec insistiranje znotraj bivajocega, ampak
insistiranje v tubiti kot jasnini biti, je insistiranje v bitju biti. K prenovljenemu pojmu spada:
1. Krepost
2. Odlocnost
3. Milina
4. Preprostost
Gospostvo je nujnost svobodnega do svobodnega, kajti povsod kjer naj bi bilo bivajoce
spremenjeno, tj. utemeljeno iz biti, je gospostvo nujno.
Spis o dogodju: tu-bit je povzdignjena smisel cloveka, v zgodovinski telos clovekovih
preobrazb, ni vec kot v Biti in casu, ime za bivajoce cloveka, ampak prihodnostni nacin biti.
Ne pomeni vec le nacina biti cloveka, tj. eksistence, ampak nacin biti kot biti tu, tj. nacin
bitja biti. Kolikor je vmesnost med bitjo kot bitjo in clovekom kot eksistenco, casovno igralni
prostor, v katerem se dogaja dogodje kot bitje biti, tu-bit ni le cloveska, dogaja se kot njun
raznos in/ali raz-locevanje med njima. J tisto kar omogoca ontolosko diferenco.
Tu-bit je v izvornem smislu bit. Cloveka v njegovi zmoznosti zaznamujoca bit.
Bit v svetu, (v Biti in casu) je clo. bitni nacin, pomeni biti tu. Clo. kot bivajoce je zato t-bit, to
je bivajoce, ki mu v svoji biti vedno ze gre za ro bit. To, kar je, ko mu je biti tu, je lastni
zasnutek biti. Od tod clo. onticno-ontoloska prednost pred drugim Znotrajsvetno bivajocim.
Bistvo tu-biti je eksistenca. Clovek je bivajoce, ki je na nacin, da je svoj tu, tj. da je sam
jasnina. Lastna raz-prtost oz. ne-skritost.
Rata zmeda: bit je bistvo in bistvo je bit in bit je eksistenca in eksistenca ja bit in tu-
bit...ampak zmeda je resljiva, ce cloveka kot bivajoce locimo od cloveka kot tubiti, saj
clovek kot tu-bit ni bivajoce. Tu-bit ni bivajoce, ampak je bit, ki je tu. eksistenca ni bistvo tu-
biti, ampak je nacin biti cloveka kot tu-biti.
Clovek je bivajoce, ki biva na nacin tu-biti, tu-bit sama pa je bit, ki je tu, skozi clovekovo
eksistiranje kot insistiranje v tem tu. v tem tu, ko v vmesnosti med bitjo in bivajocim. Torej
tudi med clovekom kot bivajocim in clovekom v njegovi biti.
Kdo je clovek? Tisiti, ki ga rabi bitje za izstavitev bistvovanja resnice bitja. Kot tako rabljen,
pa je clovek clovek le, kolikor je utemeljen v tu-biti, se pravi, kolikor sam postane tu-bit.
Bitje tu pojmujemo kot do-godje.
EREIGNIS- sprva kot dogodek, nato dogodek kot dogodje. Heidegger: v bistvovanju
resnice bitja, v dogodju kot dogodje, se skriva poslednji bog. Dogodje je dogajajoce se
skrivalisce dogodkov. Dogodje se zato dogaja kot od-godje.

Kaksna je zgodovina metazike? Logicna. Zacensi s Heraklitom, ki bit
bivajocega(bivajocnost)razmere kot logos.


4. PROTOMETAFIZIKA

1, ANAKSIMANDER
Physis= vse bivajoce.
"Iz cesar pa stvari prihajajo, v tisto po nuji tudi odhajajo, kajti po redu casa druga drugi s
spravo poravnavajo nespravljenost".
Heidegger poisce ustrezne nemske izraze grskim besedam.
Stvari so bivajoce v pomenu prisotnega. Iz cesar vse nastaj in v cemer ponika to je a-
peiron. (brez-mejno, ne-omejeno, a ne ne-skoncno)
Brez-mejno je tisto od koder vznika in kamor ponika vse prisotno.
Physis= kot prisostvovanje, saj je enotnost vznikanja in ponikanja.
Apeiron ohranja tisto, kar je vse skozi isto, je svoja lastna nuja oz. nujnost. Je tisto, po
cemer in v cemer bivajoce kot prisotno je to, kar je, se pravi bit bivajocega. In to je
zacetek. Zacetek je bit sama. Bit kot prisostvovanje se dogaja casovnostno. Cas je
nakazovanje prisotnega v v njegovo vselejsnjo prisostvovanje, zato spada v samo bistvo
biti. Heidegger se v anaksimandrovem reku osredotoci na izraz to chereon, raba ki
pomeni, to kar ustvarja navado, obicaj. To skusa posredovati z latinsko besedo frui, zoreti,
dozoreti. Zoriti pomeni goditi, zrelost pa godnost. To chreon je godenje, nacin kako se godi
apeiron. To je nacin kako se bistvuje bit sama kot odnosaj do prisotnega. Ko se brezmejno
todi kot obmejevanje, komse omejuje, gre za uprisostvovanje, za nastajanje. Ko opusti
meje, se godi kot minevanje.
Godenje brezmejnega je dvojno. Prvic kot dogoditev in kot odtegnitev. Dogoditev je
nevarnost za godenje

To chreon je logos plus moira. Chreon, oz. apeiron je bit bivajocega. In je hkratnost
odkrivanja in skrivanja. Kot odkrivanje bivajocega in skrivanje biti. To chreon se dogaja kot
dopuscanje biti bivajocega
Prisostvovanje pa je prisotnost, je vrhovno prisotno, je platonova ideja dobrega. Heidegger
opozarja da anaksimandrovega stavka me smemo brati v luci platonizma, to chreon se ni
ideja in apiron se ni agathon!!!!!!!

Chreon zarise mejo sled med biti kot biti, prisostvovanja kot dogodevanja in prisotnost kot
dogodenost. Prisostvovanje = bit, prisotnost = bivajoce.





HERAKLIT

Heraklitov logos=vecno ziveci ogenj
Logos kot to sophon.
Heraklitov rek: narava se rada skriva.
Logos kot tisto eno, ki vse kar je, zbira v neskritost; physis kot vzhajanje je nacin bivanja
logos, in zato se v njej logos ne more nicesar skriti. Nic prisotnega se ne more skriti, dokler
je, je prisotno vselej ze vedno nekaj ne-skritega. Sama physis, prisostvovanje kot tako ni
nic pri-sotnega; je v svojem bistvu, tj. logosu, skrito eno vsega neskritega.
Aletheia, rezkrivanje v neskritosti je bistvo physis in je nacin, kako se nekdo obnasa do
nje, on ,ki je razkrito. Se pravi bog ali clovek.
Aletheia je neskritost, razkrivanje, je namrec neskritost sebeskrivanja.
Kritje, ki je v srcu resnice kot a-letheia jemprav logos kot izvorna zbranost. Logos ni
beseda, je predgovor vsake govorice. Legein je izvornosto molcanje. Logos je dogodje, ki
se na bitnosti ravni, na ravni resnice kot razmerja med bitjo in clovekom, dogaja iz tisine in
v molku. Resnica se dogaja kot ne-skritost; kot prostor clovekove odprtosti za odprtost biti!

PARMENID

resnica lot neskritost pride do izraza sele v parmenidovi pesnitvi O naravi, a takoj ze kot
(boginja) Aletheia. Ona sama - resnica - je boginja. Boginja, ki govori, ni boginja resnice,
ona je resnica.
Beseda ima svoje lastno bistvo v tem, da dopusti bivajocemu, da se prikaze v svoji biti in
da tako prikazujoce se, tj. neskrito, ohranja kot tako. Brez besede ostajamo brez
izhodisca, zato se zgodovina resnice in biti, zacenja z besedo. Taksne besede pa so,
chreon, logos, hen, einai, aletheia.
Z resnico kot ne-skritostjo se je odprla pot v prostost. Le ta se dogaja kot jasnina.
Isto sta namrec misljenje kot bit. Isto v istem, namrec v neskritosti kot dogodju.



BISTVO PROTOMETAFIZIKE

chreon je tisto kar spravlja nespravljeno in s spravo odpravlja nespravljivo
Logos je, kot eno, zbiralisce vsega, zdruzevalec v harmonijo....
Einai je kot aletheia bit vsega bivajocega
Aristotel pravi, da physis pri Heraklitu harmonije ne dovrsuje iz enakga, marvec iz nasprotij
Igranje igre je pro-sotnosti in od-sotnosti je sostvovanje, godenje in goditev biti bivajocega.
Logos je prav tako kot aion, dogodje, ki se odigravala le kolikor se vselej ohranja v lastni
epoche: se pravi, skozi lastno odgodje.

5. METAFIZIKA

premik v metaziko se dogodi skozi resnico, premik je zato dogodnosten. Prisopdoba o
jami kot resnici, ne-skritosti.
ZACETEK METAFIZIKE: platon

Vse je v sijanju prisevajocega ter omogocanja njegove vidljivosti. Idea kot videz, ki je tisto
najbolj sijoce v izgledu vsakega bivajocega, omogoci pogled na bivajoce. Idea kot bistvo
izgleda je cisti sij v smislu: sonce sije, v njenem siju se nam prisotno pokaze, kot nekaj
navzocega. Navzoce je lahko predoceno. Predocljivost izhaja iz prisotnosti prisotnega, kot
navzocnosti navzocega. Izgled je bivajocnost bivajocega, bivajocnost v smislu prisotnosti s
pomenom navzocnosti.
V izgledu kot bistvu bivajocega vsakokrat prisostvuje na nacin navzocnosti vselejsnja iz
same sebe sijoca idea, njen nacin bivanja je stalna prisotnost. Eidos-vidimo s cutni,i ocmi,
ideo vidimo z nadcutnim ocesom. Idea kot nadcutnos sijoc videz prisostvuje v eidos.
Idea dobrega je cista navzocnost, je onkraj navzocnosti navzocega. Je arche, pocelo vseh
izgledov in zato telos, smoter vseh pogledov. Dobro je tisto nnajsvetlejse in zato vrhovno
navzoce. Idea dobrea je kyria; je vladarka in oblastnica, saj obvladuje tako neskritost kot
um in je tisto bozje, saj bivajocemu kot navzocemu ne podeljuje samo bitnosti ampak tudi
bivanje.
Moc je onkraj razlike in/ali nasprotja med bistvom in bivanjem. Idea dobrega je bitje biti,
njena vloga je v zagotavljanju istosti biti in misljenja, ki se pri platonu kaze kot istost iz-
gledov in po-gledov. Zato pri platonu ni vec aletheia prvo-bitna, marvec idea. Odslej je
resnica podrejena idejam. Dostop do resnice je odvisen od pogleda.
Vzpenjanje iz votline; ne gre vec za neskritost izgleda, ampak za pravilnost pogleda, saj
ima izgled ontoloski, ne pa epistemoloskega primata. Resnica kot orthotes, kot pravilnost
je vselej ze homoiosis, ujemanje; ujemanje pogleda z izgledom.
Pri platonu pride do preobrata, saj ideja dobrega, kot cisti zgled, seze onkraj biti in si na ta,
torej meta-zicen nacin, bit podjarmi.
Za platona je prisotnost(ousia) isto kot navzocnost (idea) je prisostvovanje dovkratno
podrejeno navzocnosti: navzocnosti kot taki in navzocnosti v celoti, ki se dovrsuje v ideji
dobrega, kot cisti navzocnosti. Cista navzocnost je idea. S tem komse izenaci neskritost z
navzocnostjo, se pozabi na drugo plat resnice in to je: ne-skritost kot skrivnost.
Bistvo metazike izhaja iz svetlobe ideje dobrega kot ciste navzocnosti. Iz ideje, ki kot
najsvetlejsi izgled, pomeni ze tudi zgled za vsakrsen pogled. Zato spoznanje na svojem
vrhuncu videnja kot vedenja, ni nic drugega kot razsvetlitev.

RAZVITJE METAFIZIKE: DESCARTES

Razsvetljenstvo zacrta z lumen naturale, naravna luc(raz-uma), le ta je v cloveku vrouenih
idej. Ideja se prestavi v clovekovo notranjsot. Descartes razume clo. gledanje kot
predstavljanje.
Prvo pocelo lozoje: reeksijsko pocelo. To pa je mozno tedaj, ko si nekaj pred-stavljam,
to ze tudi do-stavljam kot za-popadeno. Predstava, kolikor je ideja, je vselej ze pojem.
Vrojene ideje so najbolj enostavni pojmi. Vse kar je, vse bivajoce, tudi jaz sam, mi je po
prvem kartezijanskem nacelu lozoje dostavljeno kot objekt. Kot subjekt sem v srediscu
objektivitete objektov, po subjektiviteti kot celokupnosti vrojenih idej.
Descartes: res je vse, kar dojemamo zelo jasno in zelo razlocno.
Zanj je resnica istovetna s pravilnostjo.
Gotovost o pravilnosti pogleda izhaja iz jasnosti in razlocnosti predstave, se pravi iz
pogleda kot Pogleda, kot po-reprezentirajodem jazu reektiranega pogleda.
Resnica kot gotovost je ne-dvomnost, kajti ne-dvomnost sama je gotovost. Merilo
resnicnosti predstave, je predstava sama, namrec s svojo jasnostjo in razlocnostjo. Se
pravi so izgledi odvisni od resnice. Jasnost je nujni, gotovost pa zadostni pogoj resnice.
Primer z zobozdravnikom.
Razlika med razvidnostjo kot intuitivno resnico in gotovostjo, kot propozicionalno, sodbeno
resnico, se v transponirani obliki ohranja resnica kot ne-skritost in resnica kot pravilnost.
Prednost ima pravilnost v podobi gotovosti.
Kako se znebi boga?
Jasnost kot nujni pogoj (moderne) resnice, tj. gotovosti, ne prihaja od zunaj in zvrha, tako
kot platonova ideja Dobrega, ampak sovpada z lucjo uma. Luc je um sam.
Vera izhaja iz spoznanja, ne pa obratno, tudi bog sam je posledica spoznanja, ne pa
izhodisce.
Bivanje sledi bistvu, v tem je pomen besedice torej v stavku cogito, ergo sum.
To je bistvo nove, moderne svobode, v osvoboditvi za samougotovljeno in
samozagotovljeno gospostvo.
Heidegger govori o zvezi med cogito in sum. Predstavljanje, ki je samemu sebi bistveno
pred-stavljeno, postavlja bit kot pred-stavljenost in resnico kot gotovost.
Sum res cogitans, ne pomeni: jaz sem stvar, ki j opremljena z lastnostjo misljenja, ampak;
jaz sem bivajoce, katerega nacin biti je v predstavljanju, tako da, to pred-stavljanje
postavlja zraven v pred-stavljenost tudi pred-stavljajocega samega.
Primerjava descartes- protagora, glej zapiske Evropski nihilizem.

Od descartesa naprej je razsodnik o biti in nebiti bivajocega um kot naravna luc subjekta.
Um kot zbirka idej, jasnih iz razlocnih idej. Zacela se je doba raz-svetljenstva, doba
naravne umske luci.
Razsveteljenska metoda vkljucuje spreminjanje sveta. Samo-gotovost se ujema in jo
dopolnjujeta samo-zaupanje in samo-ljubje, ki je metazicna egoiteta kot taka. Pojavijo se
tudi vrednote, nove; svoboda, bratstvo in enakost,

KONEC METAFIZIKE: NIETZSCHE

heidegger: osrednji razvoj metazike se odvijs kot dogajanje biti, resnice in clo. Pri
konstelaciji biti, resnice in cloveka izhaja iz tu-biti kot biti-v-svetu; iz clo. odprtosti za
odprtost biti. Odprtost za odprtost je resnica, resnica kot ne-skritost(aletheia), ki je tista
vmesnost, tisti prostor prostosti, ki sploh sele sprosti tako bit kot cloveka. Resnica kot ne-
skritost, kot do-godje je prvonbitnejsa od biti kot bivajocosti bivajocega in cloveka kot
bivajocega bitja. Resnics kot dogodje pomeni bitje tako biti kot cloveka, zato je izvorno
doajanje metazike dogajanje resnice.
Gre za resnico kot Temelj in ta resnica je re-prezentirajoci subjekt, je clovek, ki je postal
Subjekt, edini subjekt sredi bivajocega. Subjektiviteta se doloca iz bistva resnice kot
'gotovosti' in iz biti kot postavljenostil.
Bistveni temelj vsake bivajocnosti bivajocega je dogodje, kot bitje biti bivajocega.
Glej primerjavo Descartesa in Nietzscheja v zapiskih o Evropskem Nihilizmu.

Clovek katerega subjektiviteta je volja do moci je, brezpogojni subjekt. Tak clovek je nad-
clovek, v pomenu presezenega in preseznega cloveka. Nadclovek je samega sebe
presegajoci presezeni clovek.
Po Nietzscheju je zivljenje zivo le, kolikor je vec od teznje po prezivetju, se pravi, kolikor
tezi k stopnjevanju svoje moci.

Glej tudi celotne zapiske o Evropskem Nihilizmu!
7. POSTAVJE