TRAGEDIJA MAVSARJEVE DRUINE

Proti naim opisom grozot, ki so jih komunisti v Sloveniji izvrili po predaji

Slovenske Narodne Vojske v njihovo oblast, se vekrat slii ugovor, e,
komunisti so se kot vojaki maevali nad protikomunistinimi borci-vojaki, ki so
gotovo mnogo nad njimi zagreili takrat, ko so se komunisti borili v gozdovih
Slovenije ! A napram drugemu prebivalstvu niso bili tako neusmiljeni in krivini.
Zato v sklopu dosedanjih spisov priobujemo eno najbolj alostnih zgodb v tej
krvavi dobi nae narodne zgodovine, ko so komunisti kot ''borci za ljudske
pravice'' , ''za demokracijo'' in ''pravo svobodo'', ''nosilci kulture dvajsetega
stoletja'', ''tvorci novega reda v loveki drubi in oblikovalci novega asa''
ugonobili deset lanov ene slovenske druine z najstranejo smrtjo ive
segali. Komur ta tragedija ne razsvetli spoznanja nad krvoloki XX. stoletja, ta
nima srca. Ves potek groznega zloina opisuje domai sin te obespotovane
Mavsarjeve druine duhovnik, ki je vse gorje s svojimi stari, brati in sestro
sam prestal in ga je Bog udeno reil.

1. Uvod

Nepregledna je vrsta druinskih tragedij, ki jih je pod rdeimi zarjami
revolucije doivljala trpea, z mueniko krvjo prepojena slovenska zemlja. Naj
iz kopice teh tragedij postavimo na pozornico dogajanja samo eno, da bodo
nai bralci videli, kaknih grozodejstev so zmoni komunistini ''lovekoljubi'',
''progresivni demokrati'' in oblikovalci ''novega, boljega sveta''. Ta pretresljiva
zgodba ni plod pisateljske domiljije , ni propagandni opis spretnega
asnikarskega peresa ; je odlomek iz resninega ivljenja. Napisan je po
pripovedovanju mladega slovenskega duhovnika Joeta Mavsarja, ki je sam na
udovit nain uel smrti in uiva zdaj grenek kruh begunstva v tujini.
Popolno unienje nravnega in verskega ivljenja ter kulturnega in socialnega
udejstvovanja prinaa svetu komunizem. Svoje razdiralno delo prine v
najmanji celici loveke drube : v druini.
Mnogim odpro oi ele alostne izkunje. Kdor bi si rad prihranil
razoaranje, naj bere zgodbo druine, ki je darovala deset lovekih ivljenj
Bogu in domovini na oltar. Sam najstareji sin pokojne druine in katoliki
duhovnik , vam bo dogodke opisal stvarno in verodostojno, kakor jih je
posredno ali neposredno doivel sam. Vsak drobec v teh spominih je
tenkovestno pretehtan ; niesar neresninega, potvorjenega, izumetnienega ni
vmes. Zaveda se svoje odgovornosti pred Bogom, narodom in zgodovino.

2. Doma

iveli smo v mali kmeki vasi Praproe, obina t. Rupert v Sloveniji. Naa
vasica je tela komaj est druin, odlikovala pa se je po svoji pridnosti,
potenosti in zglednem verskem ivljenju. Po vsej okolici je imela velik ugled.
Obina t. Rupert, ki je tela okoli 5000 obanov, si je leta 1935 izbrala za
upana mojega oeta Josipa Mavsarja, ki je kandidiral na katoliki listi. Zaradi
izrednih gospodarskih sposobnosti so novo izvoljenega upana spotovali.
Ko so leta 1941 nae kraje zasedli Italijani, so komunisti zaeli ivahneje
delovati. Skrili so se pod lano krinko ''osvoboditeljev slovenskega naroda''. V
svojo revolucionarno organizacijo so hoteli zvabiti tudi nekomunistini del
Slovencev. In res je marsikdo nasedel medenim besedam in obljubam. ele
zloini so potenim Slovencem odprli oi. Spoznali so pravo ozadje
''Osvobodilne fronte'' ter odklonili vsako sodelovanje.
e jeseni leta 1941 je obinski sluga v t. Rupertu, znani komunistini
agitator, nagovarjal mojega oeta, naj se vpie v OF ter jo moralno in gmotno
podpre. Moj oe, ki je med prvimi spregledal dvolino igro ''osvobojevalcev'', se
je moato uprl. Tudi e potem, ko so mu grozili z represalijami, je ostal
stanoviten. Z brezboniki in bratomorilci ni hotel imeti nobenih zvez.

3. Smrtna obsodba


Ko so nasprotniki sprevideli, da oeta ni mogoe pridobiti ne zlepa ne zgrda,
so se posluili metod, ki bi se morale gabiti vsakemu potenemu loveku. Moa,
ki je bil znan po svojem kremenitem znaaju, po svojem neomahljivem
narodnem preprianju, so zaeli blatiti, da je ''narodni izdajalec''. Dobro so
vedeli, kako je bil zasovraen pri Italijanih, ker jim ni hotel ovajati domainov.
Dobro so vedeli, da so mu Italijani za kazen, ker se jim ni hotel slepo pokoriti,
pogali zidanico. Vse to komunistov ni oviralo, da ne bi zmetali polne golide
gnojnice nanj. Njihovo geslo je bilo : ''Nasilno odstraniti vse, kar ne sodeluje z
nami !'' ,Sklicali so ''sodni zbor'', sestavljen iz komunistinih terencev, ki je
sklepal o ivljenju in smrti treh tamkajnjih katolikih in narodnih veljakov :
upnika Nahtigala, kaplana Cvara in mojega oeta Mavsarja.
Franc Nahtigal, upnik v t.Rupertu, je bil duhovnik po boji volji. Odlikoval
se je po svoji apostolski gorenosti, svetosti in veliki dobroti. V borbi za
katolika naela pa je bil neizprosen in dosleden. Zato je bil za komuniste
''sovranik drave tev. 1''. Kaplan Cvar je zvesto hodil po stopinjah svojega
predstojnika in vzornika, upnika Nahtigala. Z molitvijo in zgledom je
navdueval svoje farane za Marijino kongregacijo ter jih opominjal in svaril, naj
ne nasedajo zmotam. Zato je bil za komuniste ''sovranik drave tev. 2''.
Smrtna obsodba je bila podpisana. Kot hudodelca so oba Bogu in domovini
zvesta sluabnika odgnali v gozd. upnik Nahtigal je pred smrtjo pokleknil in
molil: ''Moj Bog, moj Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo !'' Partizanski
rablji so ga pobili s krampom in vrgli v jamo, ki si jo je moral izkopati sam. e isti
dan so pobili tudi njegovega vestnega sodelavca v vinogradu Gospodovem,
kaplana Cvara. Nista bila ne prva ne zadnja slovenska duhovnika, ki sta dala
ivljenje za svojo vero; dolga, dolga vrsta jima je sledila...
Za mojega oeta ura muenike smrti e ni bila odbila. Ko je zvedel, da je
tudi on obsojen na smrt, se je umaknil v Trebnje. Tam je bila moneja vojaka
postojanka, kamor si komunistine tolpe niso upale.
etrt ure od nae vasi je stalo obseno poslopje grad Dob. Jeseni leta 1942
so italijanski vojaki ta grad zasedli in ga utrdili. Moj oe se je preselil vanj, da bi
bil varen pred preganjalci in blie domaiji. Podnevi je vodil obino in kmetijo,
ponoi pa prenoeval za zidovjem gradu. Druina je ostala doma.
Komunisti so hoteli mojega oeta ''likvidirati'' za vsako ceno. Hladno
premiljeno in nartno so izvajali krvava gesla revolucije. Predvsem so se hoteli
znebiti neupogljivih in nepodkupljivih mo, ki so imeli zaupanje podeelskega
ljudstva za seboj. Parkrat so ponoi nasilno vdrli v nao hio. Z vsemi sredstvi so
skuali prisiliti druino, da bi pregovorila oeta, naj se vrne. Trikrat so nao
domaijo temeljito izropali. Nazadnje so zaeli groziti, da bodo pomorili vso
druino, e oeta ne dobe v roke. Strane so bile te noi ! Brez spanja, brez
pokoja, polne tesnobnega priakovanja. Vsaka ura, ki je izzvenela v venost, je
nosila v sebi kal mrane negotovosti.

4. V Gradu

V tej rastoi duevni in telesni stiski druina ni mogla ve vzdrati. la je po
stopinjah oeta: za varno zidovje gradu. Podnevi je obdelovala kmetijo, o
mraku si je poiskala zatoie v grajskih sobanah.
Tako so nam med strahom in upanjem tekli dnevi. Jesensko listje se je osulo,
narava je legla k poitku in se zavila v mrtvako beli sneni prt.
Sledili so boini prazniki leta 1942 in z njimi dogodki, ki mi bodo vse
ivljenje ostali v neizbrisnem spominu.
V teh najlepih, najmilejih praznikih kranstva, ki jih slovenski narod
posebno slovesno obhaja, smo bili razen treh bratov Adolfa, Pavla in Franca vsi
zbrani okoli starev. Na veer sv. tefana, prvega kranskega muenca, smo se
kakor vsak veer zatekli v grad Dob. Prepevali smo svetonone pesmi in molili
roni venec. Nismo slutili, da veini izmed nas teko zadnje ure...
Okoli 10. ponoi se je zaela tragedija. Pod gradom so zadrdrale strojnice...
''Partizani !'' je presunljivo jeknilo v no, se odbijalo od gluhih sten, udarjalo
v mozeg in kri.
Sladka pesem o betlehemskem hlevcu je izzvenela. Odurna pesem
revolucije, strojnic in puk, pesem razvrata in krvi jo je pregluila...

5. Napad

Partizani so ob prvem naskoku vdrli v notranjino gradu. Izdajstvo...Med
grajskimi uslubenci so imeli zaupnika, ki jim je neopaeno odprl glavne duri.
Grozee rjovenje je pretreslo ozraje.
''Vdajte se ! Vdajte se !''
Srca so nam zadrhtela v neznani tesnobi. Vedeli smo, da se vojaka posadka,
ki se je bila zabarikadirala v drugem nadstropju, ne bo mogla dolgo upirati. Bili
smo obkoljeni, na milost in nemilost izroeni svojim preganjalcem.
Tudi naa druina se je utaborila v drugem nadstropju. Vojaki, ki so v prvem
paninem strahu kakor brez glave tekali sem in tja, so se znali in se postavili v
bran. Poznali so partizansko krutost in se zavedali, da ne morejo raunati na
prizanaanje. S strojnicami so zadrevali napadalce, da niso mogli v zgornja
nadstropja.
Tudi graak je bil med obleganimi in smrti zapisanimi. Graakova ena in
njen sin sta ob napadu ostala nekje v spodnjih prostorih. Po vseh znakih sode,
sta postala prvi rtvi burne noi. Izginila sta brez sledu...
''Jezus, Marija ogenj !''
Kdo je kriknil, presunljivo in razklano, da nam je zastal dih ?

6. V goreem gradu

Ogenj !
Ni bil privid ! Bila je resnica, porazna in mozeg pretresujoa. Partizani so
vdrli v prvo nadstropje gradu in ga zagali !
S prepadenimi obrazi smo prislukovali. Ognjeni zublji so zamolklo
prasketali, sikali kot strupene kae... Namen oblegovalcev je bil prozoren :
prisiliti so nas hoteli, da bi se vdali. Uvideli so, da nam drugae ne morejo do
ivega.

''Vdajte se ! Vdajte se !''
Gost dim se je zael valiti navzgor in prodirati v sleherni kotiek starinskega
poslopja. Teko kot mora nam je legel na pljua in do solz gal v oi.
Bolestno zverien vpraaj, segajo od zemlje do neba, je vrgel svojo senco na
nas : kaj storiti ?
Da bi poskakali skozi okna drugega nadstropja blazno dejanje ! Ostati v
drugem nadstropju bi pomenilo, ravnoduno akati smrti... K srei so se
partizani iz drugega nadstropja umaknili nazaj v pritlije. Ogenj, ki so ga zanetili,
jih je k temu prisilil. Prebili smo se skoz dim v prvo nadstropje in se v njem
utaborili. Prostora, ki smo si ga izbrali za svoje novo zaklonie, ogenj e ni bil
zajel.
Brat se je z obupnim naporom loveka, ki se potaplja, lotil trdega dela. Z
vojakim noem je zael rezljati, dolbsti, cefrati strop pod seboj. Njegov trud je
bil kronan z uspehom : posreilo se mu je napraviti tesno odprtino. Vedel je, da
je spodaj pritlina shramba, zavarovana s tekimi, zaklenjenimi vrati. Po vrvi
smo se drug za drugim spustili vanjo. Tega dela grajskega poslopja partizani e
niso bili zasedli. Shramba nam je nudila varno zatoie. Vsaj zaasno...
V teh najusodnejih urah ivljenja smo nali edino uteho v molitvi. Vztrajno
smo sredi zaduljivega dima, prasketanja zubljev, drdranja strojnic in
zverinskega tuljenja oblegovalcev, molili alostni del ronega venca.
Dolgo tudi v tem skrivaliu nismo mogli vzdrati. Ognjeni jeziki so zaeli
lizati teka, z elezom okovana vrata. Neznosna vroina in smrdljiv dim sta nas
prisilila, da smo spet splezali po vrvi navzgor.
Bila je no poastne groze in mranih videnj. Poasi, prihuljeno, kot nestvor,
ki se pripravlja na skok, so nam polzele ure. Koena roka smrti je visela nad
nami kot Damoklejev me...
Le plaha luka upanja je e tlela v najskrivnejem kotiku srca : da nas ob
zori novega dne, e jo doakamo, pride reit italijanska posadka, ki je taborila
komaj 5 km od gradu na postaji Bistrica, ali pa posadka iz mone postojanke v
Mokronogu.
akali smo zaman... Kakor sem izvedel pozneje, italijanski poveljnik v
Mokronogu niti prostovoljcem ni dovolil, da bi li na pomo svojim bratom,
italijanskim vojakom, ki so bili v gradu obkoljeni. Ta zloinska brezbrinost
italijanskega poveljnika je imela politino ozadje. V noi 8. decembra 1942 sta
omenjeni italijanski poveljnik in partizanski politini komisar Dolenc imela tajen
sestanek. Pomenila sta se o vseh podrobnostih napada na grad Dob. Izdajalski
poveljnik je obljubil, da partizanov ne bo oviral v njihovi akciji. Zato nam ni
poslal pomoi. Hladnokrvno je malo posadko prepustil svoji usodi...
Med strahom in upanjem smo doakali jutro 27. decembra. Ognjeni jeziki so
hlastali vedno blie. Priakovati je bilo, da bo kmalu vse poslopje v plamenih.
Poslednja iskrica upanja, da bi se reili, je izginila.
Bili smo kakor ptiki, ki preplaeno begajo iz enega kota svoje tesne gajbice
v drugega in zaman iejo izhoda. Nikjer nismo nali obstanka. Spet smo se po
vrvi spustili navzdol, v pritlino shrambo. Silen val vroine nam je buil v obraz.
Debela hrastova vrata so edalje bolj rnela v objemu plamenov.
Obupna odloitev : ali zgoreti v ognju ali se pognati skozi okno komunistom
v roke, je zrasla pred nami v vsej svoji grozni, spaeni podobi.
Ure so tekle. Neskonno dolge so bile, sovrane in neusmiljene.
V stolpu podrunice na Veseli gori je zazvonilo poldne. Kakor glas
mrtvakega zvona je jeknilo v nae due. Imeli smo e toliko moi, da smo
zmolili angelov pozdrav in skupni roni venec. Potem smo odvrgli zadnje
pomisleke in se odloili...

7. Slovo za vedno

Poslednji smo si segli v roke in se prisrno poslovili drug od drugega.
''Zbogom, zbogom !'' so epetale ustnice, srca pa drhtela v otono sladkem
upanju, da se ez nekaj minut snidemo v venosti. Nihe ni jokal ob slovesu, niti
moj najmlaji, najljubi brat Stanko ne. Bil je e otrok : komaj devet pomladi je
lo mimo njega.
Stopili smo k oknu. Kaj nas aka zunaj ? ivljenje ali smrt ? Jea ali prostost ?
Ni bilo asa za razmiljanje in oklevanje. Ogenj in dim sta nas priganjala. Drug za
drugim smo se povzpeli na okno in se pognali navzdol...
Prvi skok v neznano je tvegala moja sestra Marija. Bila je v cvetju svojega
deklitva. Komaj 16 let je zrla lepoto bojega stvarstva in e je sonce njene
mladosti lo v zaton. Partizani so jo zgrabili in ujeli.
Za njo se je pognal 12letni brat Vilko. Njemu se je e enkrat v ivljenju
nasmehnila srea : pobegnil je.
Tudi jaz sem na udovit nain uel smrti. Partizanske krogle so vigale okoli
mene, a zadela me ni nobena. Boja volja je bila, da sem ostal iva pria te
strane noi.
Vsi drugi : oe, mati, sestra Marija in e tirje bratje so padli komunistom v
roke. Med zmagoslavnim tuljenjem so jih odgnali v grajski hlev. Videli se nismo
nikoli ve...
Kako se je za zidovjem goreega gradu izvrilo poslednje dejanje nae
druinske tragedije, sem dognal ele pozneje, ko je bila no groze e dale za
menoj.
Vznemirljiva vest, da so partizani napadli grad Dob in ga zagali, pobili
graaka, njegovo eno, njegovega sina in vso posadko, nao druino pa ujeli, se
je bliskovito razirila po okolici. Stari oe moje pokojne matere se je nemudoma
napotil k poveljniku partizanov in ga ves skruen prosil, naj prizanese nesreni
druini. Poveljnik mu je obljubil, da bo izpustil vse, im bodo zasliani. Svoje
besede ni dral. Bil je pa komunist...
ele naslednji dan, 28. decembra, ko so ''osvoboditelji'' dokonali svoje
''osvobodilno'' delo in se umaknili nazaj v gozd, so si domaini upali pribliati se
pozoriu burnih dogodkov.
V bliini gradu so nali na tleh dolg no, okrvavljen do roaja. Zraven njega je
leal klobuk mojega oeta...Polni zlih slutenj so se napotili dalje.
Starodavni grad Dob je bil spremenjen v pogorie. Le gole stene so trlele
navpik kot okamenel protest, nema obsodba zlagane kulture dvajsetega
stoletja ! Strana zapuenost je dihala iz vsega. Kot mrani grobarji so
domaini hodili po sledovih razdejanja, stikali med ruevinami in iskali rtve
komunistinega barbarstva.
Zdajci so presunjeni onemeli. Grozen prizor se je odprl njihovim oem. Pred
njimi je stala grmada, ki je sredi mrtvake tiine pravkar dogorevala. Vrh
grmade je med tleimi ogorki in pojemajoo erjavico in umazanim pepelom
lealo sedem trupel, sedem strahotno izmalienih trupel. Ena sama misel je
kot oster me preblisnila vse :
Mavsarjeva druina !
Komisija, poklicana na kraj zloina, je ugotovila identiteto iznakaenih
mrtvakov. Nobenega dvoma ni bilo : bili so moji stari, moja sestra in moji tirje
bratje... Vsi so umrli na gmadi.
Kako se je zgodilo vse to ?
Iz dejanskega stanja, iz ugotovitev komisije, iz izpovedi pri ter namigovanja
partizanov samih lahko precej tono rekonstruiramo zloin, ki so ga izvrili rdei
kriminalci.
Omenil sem e, da so stari, sestra in tirje moji bratje padli oblegovalcem v
roke, im so poskakali iz goreega poslopja. Nekaj asa so jih imeli zaprte v
grajskem hlevu, kjer so morali presliati najsuroveje psovke in sramotitve.
Potem je sledila obsodba in takoj za njo izvritev ''kazni''.

8. ive na grmado

Muenje pred smrtjo je bila nekakna partizanska specialiteta ; posluili so
se je pri vseh svojih ujetnikih. Nao druino, ki je bila znana po svojem
zglednem verskem ivljenju, so sovraili iz dna due. Zato prav ni ne dvomim,
da so muili tudi njo. Srce se mi kri ob mislih, kako polna bolein, telesnih in
duevnih, je morala biti zadnja postaja njihovega krievega pota. Klobuk oeta,
najden zraven okrvavljenega noa, dokazuje, da so se najprej besno vrgli na
poglavarja druine, mojega oeta, in ga vprio vseh zaklali. Nato so v poseben
prostor gradu, kamor ogenj ni prodrl, nanosili drv, napravili grmado in jo
zagali. Nanjo so pometali zaklanega oeta in vseh drugih est rtev. Niti
najmlajemu bratu Stanku, staremu komaj 9 let, niso prizanesli. Na oganem
trupelcu so bili otipljivi znaki nasilne smrti : revek je krevito stiskal roke k
prsim kakor lovek, ki se v blaznem strahu grabi pod vratom, ko ga zane duiti
ogenj in dim. Iz te znailne lege rok je zdravnik z vso zanesljivostjo ugotovil, da
so ga vrgli na goreo grmado ivega. e so to storili z najmlajim, ki je bil e
otrok, nedolen in nebogljen, koliko bolj gotovo so to storili z drugimi,
starejimi ! Preden so svoje rabeljsko delo dokonali, so vse temeljito izropali.
Materi so iztrgali iz ues zlate uhane ; zlato Marijino svetinjico, ki jo je nosila 23
let, so prezrli. To svetinjico je pozneje nala na grmadi med pepelom neka moja
sorodnica. e danes jo hranim za spomin na nesreno mater muenico.
Svoje neloveko poetje so partizani hoteli zabrisati z varljivim videzom,
da je naa druina sama zgorela v goreem poslopju. A kakor je bil njihov zloin
hladno zasnovan, ima vendar svojo ibko stran, kakor skoraj vsi zloini
kriminalnega znaaja. e iv na svetu prie njihovega grozodejstva. Naj
omenim samo domainko, ki je z nami doivljala vse strahote obleganja ter prav
tako kot mi tela ure, minute in sekunde svojega ivljenja. Tudi ona se je sreno
reila iz partizanskega pekla. e prej pa je videla, da je naa druina dejansko
poskakala skozi okno. Osveim naj tudi spomin na deda, ki je obiskal
partizanskega poveljnika, im je zvedel, da je naa druina ujeta. Poveljnik mu
je milostno dovolil kratek razgovor z ujetniki v grajskem hlevu. Tako se je ded
na svoje oi preprial, da se je druina iva reila iz goreega gradu. Umrla je
ele pozneje na gorei grmadi...

9. Sedem rtev

Vseh sedem trupel smo poloili v skupno krsto. Hoteli smo jih pokopati na
domaem pokopaliu, kjer se najslaje sanja in spi. Tudi zadnja milost, da bi
poival na kraju, ki je ves prepleten s spomini na srena leta, kjer mu je stekla
zibelka, kjer je zemlja prepojena z znojem njegovih rok, kjer akajo vstajenja
njegovi dedi, oetu ni bila dana. Partizani so zagrozili, da bodo streljali na
pogrebce, ki bodo spremljali krsto. Sovratvo, ki ga oznanjajo glasniki ''novega
asa'' in ''novega loveka'', se niti nad grobom ne utei. alni sprevod je moral
kreniti na dolgo pot v sedem kilometrov oddaljen trg Mokronog. Tam je rna
zemlja gostoljubno sprejela vase prvih sedem rtev nae druine.
Po traginih dogodkih sem se vrnil v Ljubljano v semenie. S seboj sem vzel
12 letnega brata Vilka ; bila sva edina od nae druine, ki sva si iz goreega
gradu reila golo ivljenje. Bratevo srce v Ljubljani ni nalo obstanka. Hrepenel
je po domu, po domaih travnikih in poljih, kjer je preivel najlepa leta svojega
detinstva. Domaini so mi sveto zagotavljali, da otroku nihe ne stree po
ivljenju, da se mirno lahko vrne.
Dolgo sem okleval. Hrepenenje v dekovem srcu je raslo, misel na dom mu
ni dala pokoja. Nisem mogel ve gledati njegove alosti. Dovolil sem mu, da se
vrne. Oh, da tega nikoli ne bi storil !
Ves vesel se je poslovil od mene in mestnega vrvea, ki mu je bil zoprn in tuj.
Odpotoval je v t. Rupert k sorodnikom, ki so ga ljubeznivo sprejeli. Naa
domaija v Praproah je bila prazna, zapuena... Nekaj dni je ves sreen uival
lepoto domaih krajev ; bil je sin narave, zdrav in nepokvarjen. Le misel na
nesrene stare, sestro in brate, mu je grenila mladost. Ni vedel, siromak, da se
jim bo kmalu pridruil tudi on...

10. Osma in deveta rtev

Bilo je 23. marca 1943, nekaj dni po njegovi vrnitvi v t. Rupert. Ni hudega
slute se je napotil iz vasi. To sta opazila domaa partizana Tominc in Jerovek.
Sklep v njunem srcu je bliskovito dozorel. Kot obcestna razbojnika sta se
splazila pod blinji kozolec, se skrila in prihuljeno opazovala. Ko je bratec
brezskrbno prikorakal mimo, sta naperila puki in sproila. Ostra boleina se je
zarezala v dekovo telo. Smrtna groza pred partizani mu je dala e toliko moi,
da se je spustil v beg. Dale ni pribeal. Koena roka smrti je e segla po njem.
Zgrudil se je na tla in izkrvavel...
Tako je padla osma rtev nae druine.
Ostali smo e tirje bratje : jaz, Franjo, Adolf in Pavel. Brat Adolf je v usodnih
urah, ko je naa druina kot iva plamenica v gradu gorela, prebival v Ljubljani.
Strana vest ga je potrla, da je blaznel od alosti in boleine. Njegova prva pot
je bila na pokopalie v Mokronog, kjer je bila pokopana vsa srea nae druine.
Vrgel se je na gomilo in klical iz dna obupanega srca :
''Oe, moj oe ! Mati, moja mati !''
Gomila je bila odeta s snegom, on pa je grebel po njej in jo objemal, stiskal
na srce in zalival z vroimi solzami. A vse njegove solze, vsi njegovi vzdihi, vse
njegove tobe niso mogle obuditi mrtvih... Komaj, komaj so ga domaini loili
od groba.
tiri mesece pozneje je tudi njega zadela partizanska krogla. Tako je padla
deveta rtev komunizma v nai druini.
Brat Pavel je bil ta as, ko je slovenska zemlja v duku pila kri, ki so jo
prelivali rdei revolucionarji, kot interniranec na otoku Rabu. Italijanski faisti
so ga e v poletju 1942 aretirali in odgnali. V zvezi s tem dogodkom naj
omenim, da so faisti odpeljali v internacijo skoraj vse moke v nai vasi, eprav
so bili odloni antikomunisti. To je bilo delo domaih komunistov, ki se jim ni
gabilo nobeno e tako podlo sredstvo, kadar so se hoteli znebiti svojih
nasprotnikov. Spretno so navezali stike s poveljniki italijanskih posadk ter jih
znali pridobiti za svoje namene. Tako se je zgodilo, da so Italijani odganjali v
internacijo veinoma ljudi, ki niso imeli nobenih zvez s komunisti, komunistom
samim so prizanaali in jim izroali oblast in pomo.
Brat Pavel je v internaciji stradal in trpel, da smo se resno bali za njegovo
ivljenje. Hiral je telesno in duevno. Poskusil sem vse, da bi ga reil trpljenja in
smrti.
Meseca januarja 1943 sem se napotil na italijansko poveljstvo v Ljubljani.
Posreilo se mi je priti do generala Gambarre. Opisal sem mu tragedijo nae
druine in ga vpraal, ali ni ta tragedija zadosten dokaz, da moj brat Pavel ni
komunist. Ves osupel je general poizvedoval, zakaj so brata internirali. Odkrito
in pogumno sem mu povedal, kako so njegovi podrejeni organi v nai dolini
odganjali v internacijo skoraj same antikomuniste. Razloil sem mu dalje, da je
bil zloin v gradu Dob storjen v sporazumu z italijanskim vojakim poveljstvom v
Mokronogu. General Gambarra je prebledel. Po kratkem, munem molku je
obljubil, da bo bratu izposloval prostost.
Res ga je telefonino poklical iz internacije. Brat Pavel pa je bil telesno
tako izrpan, da po izjavi zdravnikov najmanj mesec dni ni bil sposoben za
potovanje.
Nazadnje se je vendarle vrnil. Poslal sem ga na pregled k ljubljanskemu
zdravniku. Ta mi je zaupno svetoval, naj mu zamolimo tragedije nae druine.
Grozna novica bi utegnila izzvati katastrofo. Diagnoza: popolna oslabelost srca.
In res smo mu prikrivali bridko resnico dan za dnem, teden za tednom.
ele pozneje, ko se je telesno in duevno nekoliko okrepil, smo mu previdno
razodeli vse. Nikoli ne bom pozabil groze, ki se je vgala v oeh, in alosti, ki mu
je zasenila elo. Zagrebel je obraz v dlani in jokal kot otrok...
Trpljenje, ki ga je okusil v internaciji, je pustilo na njem vidne sledove. Za
teje delo ni bil ve sposoben. Zato ga tudi v slovensko domobransko vojsko, ki
so jo tedaj organizirali, da bi zaitili prebivalstvo pred partizansko
krvolonostjo in branili domove pred njihovo maevalnostjo, niso sprejeli. ele
nekaj mesecev pred razpadom nemke vojske je stopil v domobransko vojsko.
Italijanska okupacijska oblast* nam kljub grozni tragediji, ki smo jo
doiveli, ni bila naklonjena. Sredi junija 1944 sem bral novo mao. Brat Pavel se
je hotel udeleiti redkega druinskega slavja in uivati z mano sreo, ki mi jo je
Bog milostno naklonil po tolikih bridkih preizkunjah. Italijanska oblast pa mu ni
dala potnega dovoljenja. In oe in mati... Kako sta hrepenela po tem dnevu ! Ni
jima bilo usojeno, da bi videla svojega sina pred oltarjem...
Nastopili so burni dogodki meseca maja 1945. Boljevika armada je
prestopila meje bive kraljevine Jugoslavije. Vojna je bila konana. Nam pa ni
zasijala zarja svobode. V dramatinem begu se je na tisoe in tisoe Slovencev
umikalo pred svojimi smrtnimi sovraniki komunisti, ki so napovedovali
mnoino klanje, im pridejo na oblast. In to oblast so jim zahodne velesile dale
same v roke... Beale so matere z dojenki v naroju, starki, beteni in bolni,
opirajoi se na palico, ene brez mo, moje brez ena ; le malo je bilo vmes
takih, ki so imeli okoli sebe zbrano vso druino. Mnogo so jih partizani na begu
zajeli, drugim se je posreilo pobegniti ez mejo. Reili so si le golo ivljenje.
*Verjetno gre za nemko okupacijsko oblast,ki je zasedla Ljubljansko pokrajino po zlomu faistine
Italije septembra 1943
11. Deseta rtev domobranec.

Tudi jaz, moja dva brata Franci in Pavel, smo s krvaveim srcem zapustili
domovino. Zatekli smo se v Avstrijo, ki so jo bile zasedle zaveznike ete. Brat
Pavel se je umikal s slovenskimi domobranci, protikomunistinimi borci, ki so se
zbrali v Vetrinju na Korokem. Imeli so isto vest : borili so se kot vake strae
samo proti domaim prevratneem komunistom. Zato so upravieno upali,
da jih bo angleka zasedbena oblast v Avstriji zaitila. Bila je tragina zmota.
Anglei so jih ez nekaj tednov prisilno izroili Titovim oblastem. Enajst tiso jih
je bilo, mladih in idealnih, Bogu in domovini zvestih. Vse so Titovi Huni
zverinsko pobili. Med njimi je bil tudi moj brat Pavel...
Tako je padla deseta rtev nae druine.
Z bratom Franjem sva ostala sama. Izgubila sva stare, sestro, brate,
domovino, - vse. Grenek kruh begunstva je zdaj najin dele.
Ne kliem maevanja na glave morilcev, ki so nam uniili druinsko
sreo. Moja beseda naj oznanja ljubezen, ne sovratvo. Blagoslovljena tista ura,
ki bo osvetlila temo v duah morilcev, da bodo presunjeni onemeli pod teo
svoje krivde ! Blagoslovljena ura, ki jim bo iz labirinta zmot pokazala pot k veni
Lui in Resnici ! To bo najsreneja ura mojega ivljenja.