ROMANSKA ARHITEKTURA

V romanski dobi se arhitektura na Zahodu vsesplošno povrne k bazilikalni formi

talnega načrta. Umetnostna izrazila, ki so v centralni stavbi, se nikakor niso
zavrgla. Vloga romanske arhitekture je bila, da je ideal kristalinsko organiziranega
prostora po svoje in času primerneje preoblikovala. Ena najvidnejših in stilno
najpomembnejših potez v značaju bazilikalne stavbne ploskve je bila njena
ENOTNOST, notranja sklenjenost z močno poudarjeno smerjo gibanja od zahoda proti
vzhodu. Ta enosmernost je v romanski cerkvi ohranjena po njeni še vedno
longitudinalni raztegnjenosti, toda značaj ploskve se je vendarle spremenil, kar se
tiče njene enotnosti in smeri njenega gibanja. Trdno usmerjeno, z ničemer pridržano
nekdanje gibanje, zdaj prekine prečna ladja. Na ta način tudi oltar, nekdanje idejno
in formalno središče stavbe, izgubi nekaj svojega pomena. Formalno središče
stavbe se premakne iz apside in od oltarja na križišče ladij. Prečna ladja postane
poudarjeno prostorno telo in zelo ostra zareza v vzhodno usmerjenem gibanju stavbe.
Uveljavi se novo pravilo: namesto enovite smeri, ki veže vso orisano ploskev v enotno
razgibano telo, se sedaj organizira talni načrt po načelu RITMIČNEGA GIBANJA. To
načelo je izvedeno do popolnosti v cerkvi Saint-Sernin v Toulouseu.
Kupola je po svojem bistvu obok, ki centralno druži prostor in navaja k centralni
dispoziciji vsega talnega načrta. Tudi v romanski dobi se je znal uveljaviti
organizacijski princip v sistemu kupolnega obokovanja.
Pozno-romanska doba, katero označuje delna poraba šilastega loka in
rebrastega oboka, s čimer je dan zametek gotskega stavbnega sistema, ne prinaša
v talnem načrtu nič bistveno novega. Proti koncu 11. stoletja preide talni načrt v
komplicirano sestavo ploskev, ki se načelno ne spremeni več do gotike.
Drobitev talne ploskve se začne zgodaj z uvajanjem močno poudarjene prečne
ladje, a se potem še nadaljuje, tako da imamo v nekaterih primerih izredno živo
razdrobljeno ploskev v načrtu; v drugih stavbah se členovitost še poveča z dvojno
prečno ladjo. Toda prav tako značilno je, da so vsi deli trdno organizirani v ritmično
celoto.

Posebnosti romanskega talnega načrta:

- prečna ladja dobi mnogo večjo važnost pri svoji dolžini, širini in notranji razdelitvi;
- okrog glavne apside se pojavi obhod z vencem kapel;
- križišče dobi dominanten pomen;
- gibanje napreduje v oltarni smeri z ritmičnimi zastoji.

V romaniki nastaja vrsta možnih tipov z različnimi kombinacijami, kar je razlog, da

je romanska cerkev tako NETIPIZIRANA, INDIVIDUALNA. Veliko arhitekturnih
spomenikov tega časa se upira strogi sistematični delitvi. Toda po svojem stilu je
vendarle enotna; romansko umetniško delo se vrši po istih in jasnih zakonih.
Romanska stavba ni enovit, ampak sestavljen prostor. Talni načrti kažejo
komplekse posameznih ploskev, s katerimi se seveda v telesu stavbe družijo
kompleksi posameznih prostorov.

Oblikovanje prostora v prvi dobi romanskega stila (ki ga označuje tesna

zveza s formo karolinške stavbe): bazilika z dvema stranskima ladjama, z dvema
prečnima ladjama, ki znatno presegata s svojimi kraki širino vzdolžnih ladij, z dvema
koroma, izmed katerih je vzhodni opremljen z eno, toda močno podaljšano apsido,
zahodni pa s tremi manjšimi apsidami, ter s poudarjenim križiščem. Glavna ladja je
ravno krita. Arhitektonska nezaključenost in prostorna neomejenost navzgor je z
ravnim stropom odpravljena. Ravno kriti prostor miruje v svoji višinski razsežnosti in
ne kaže nobene volje do rasti. Značilno je, da je tudi prečna ladja postala samostojno
prostorno telo, ki ima isto višino kakor glavna ladja, ki nadaljuje motiv njenih vrhnjih

1
oken, ki oblikuje na notranji steni svoje severne in južne stranice celo nove prostorne
člene v obliki dvojnih empor. Razen tega je tudi križišče prostorno osamosvojeno in je
zelo poudarjeno. Lahko bi rekli, da gre za okrepitev prostorno-plastičnega čuta in
vračanje k idealom antične rimljanske arhitekture. Arhitektura sedaj tudi v bazilikalni
zasnovi oblikuje plastična prostorna telesa in iz njih sestavlja arhitekturne komplekse
celote.

V polno razviti romaniki je prostornost še mnogo bolj diferencirana: glavna

ladja ni več krita z ravnim stropom, ampak z banjastim obokom (z njim se skuša
prostor vzpeti takorekoč sam iz sebe; ko doseže vrh svojih stranskih stenskih meja,
raste dalje, tako da je v njem dobil izraz neki višinski vzgon, prostorna višinska
dinamika). Za romansko arhitekturo je značilno, da je ta dinamična rast trdo zavrta;
prostor pod banjastim obokom prekipi sicer svojo stransko mejo, se dvigne, a ko
doseže vrhnjo točko obočnega polkroga, se obrne navzdol in umiri. Dinamična
prostorna težnja je tako trdno uklenjena v prostorne meje, med katere spada tudi
obok; tudi tu je prostorni del izoliran kot telo. Banjasti obok je po svoji naravi nujno
združen z izrazom prostorne usmerjenosti h kakemu cilju, ki mora biti v osi oboka. V
oboku se pojavi še ena karakteristična lastnost romanske arhitekture: vzdolžno
gibanje se razvija tudi v zgornjem delu stavbe le z ritmično porazdeljenimi zastoji.
Romanski banjasti obok zastaja v svojem gibanju, ker je njegova vzdolžna smer v
enakomernih razmakih prekrižana s prečnimi oprogami, tako da je obočno telo
sestavljeno iz posameznih delov, ki se uveljavljajo prostorno in gibanjsko. Romanska
arhitektura torej ustvarja komplekse posameznih, individualiziranih prostornih teles,
ki jih druži ritmično porazdeljena smer gibanja.
V romanski arhitekturi je običajen tudi križno-rebrasti obok. Križni obok
nastane na križišču dveh sekajočih se bečev, ki se stikata v štirih grebenih, tako da je
dotična obočna pola po njih razdeljena na štiri polja, ki imajo v središču svoje skupno
teme. Obema težnjama romanske arhitekture (TEŽNJI PO IZOLACIJI POSAMEZNIH
PROSTORNIH DELOV in PO RITMIČNI ODMERJENOSTI GIBANJA) ustreza križni obok
mnogo bolje kot banjasti. Z njim nastanejo med oprogami posamezno, zgoraj med
seboj popolnoma oddeljeni prostorni deli, ki imajo v temenu križnega oboka svojo
lastno os in so po tem takem kot prostorna telesa mnogo bolj individualizirani, nego
morejo biti med oproge uklenjeni deli banjastega oboka. Iz bistva križnega oboka je
tudi jasno, da vsak tak obok pomeni cenzuro v skupnem gibanju stavbe k vzhodu; saj
nastane križni obok le na ta način, da se v glavno, k oltarju usmerjeno bečvo
pravokotno zareže v določenih razmakih druga bečva, ki vzhodno usmerjenost cerkve
zavira z enako izrazitostjo, s kakršno ga vzdolžna bečva poudarja. Križni obok torej
predstavlja izrazilo, s katerim se romanski arhitekturi lastno diferenciranje prostora in
smeri umetnostno najpopolneje izoblikuje.
Največjo samostojnost prostornim delom daje kupolni sistem prekrivanja. Težnja
romanske arhitekture, da SE NOTRANJŠČINA TUDI GLEDE PROSTORA RITMIČNO
PORAZDELI, dosega v kupolnih cerkvah svoj višek in vodi do možnosti, da prostor
razpade v vsoto samostojnih in enakovrednih delov, torej do centralne kompozicije.
Če je s kupolami longitudinalna smer oslabljena, je vertikalna smer, dinamična rast,
tem bolj poudarjena. V kupolnih cerkvah je samostojnost prostornih delov večja,
višinski vzpon močnejši, vzdolžno gibanje šibkejše.
V romanski cerkvi tako pogosti korni obhod in iz njega izstopajoči venec kapel je
nastal zaradi liturgičnih potreb, da se številni samostanski duhovščini ustvari dovolj
oltarjev. Gibanje stranskih ladij se v romanski cerkvi po zastoju na križišču nadaljuje
tako, da se stranske ladje pojavijo tudi okrog oltarja kot uvito prostorno telo.
Romanska arhitektura začne porabljati empore, hodnike nad stranskimi ladjami, ki se
odpirajo z okni v glavno ladjo. V njih se izraža zlasti stilna potreba romanske
arhitekture: nad stransko ladjo nastane nov, glavni ladji podrejen prostorni
individuum, ki je s stavbo v prostorno-ritmičnem razmerju, kakor se drobne arkade
njega vezanih oken družijo z veliko arkado glavne ladje v skupen ritem gibanja.

2
 Potrebi romanske arhitekture: OSAMOSVAJANJE PROSTORNIH DELOV in ZASTOJ V
GIBANJU NOTRANJŠČINE. Stilno pomembna je še ena novost: prvotno ladjo z ravnim
stropom so preoblikovali tako, da je sedaj ladja krita z bečvami, toda tako, da
bečva ni razpotegnjena vzdolž od zahoda proti vzhodu, ampak da ležijo med
posameznimi prevesnimi loki delI poprek položenega banjastega oboka. Z obočnimi
polami se sedaj glavna ladja ne razdeli zgolj v posamezne prostorne kompartimente,
marveč se zlasti njeno gibanje na vso moč zavre; vsaka prečna bečva pomeni
dejansko križanje oltarne smeri, torej tako dolgo pavzo, kakršne ne izraža niti križni
obok niti kupola. Vsak izmed teh obokov pomeni v gibanju glavne ladje prav tako
močno cenzuro, kakršno predstavlja v celotni zasnovi cerkve prečna ladja.
Enosmernost cerkve je domala razveljavljena, a popolnoma odpravljena ni v nobeni
romanski stavbi. Bistvena lastnost romanske arhitekture je vseeno to, da ne glede na
vse ovire, stavba teži k oltarju.

Stilna načela pri oblikovanju prostora:

- prostor se oblikuje plastično, v posameznih, delnih prostornih telesih;
- prostor ni niti enovit, niti enosmerno razgiban, marveč sestavljen in kaže v svojem
gibanju divergentne smeri ter zastoje;
- prostor kaže notranjo dinamiko, voljo k rasti, a ostaja kljub temu v svoji lupini in ne
kipi preko materialnih meja;
- gibanje v notranjščini zastaja, a k oltarju uravnana smer vendarle očitno zmaguje.
Prostor raste sam iz sebe, a se vendar ne izgublja v fantastično brezmejnost;
oblikujejo se posamezna prostorna telesa, a nobeno nima popolne samostojnosti,
marveč obstoji le v zvezi z drugimi in s celoto. Prostorni deli so med seboj v
ritmičnem razmerju podrejenosti, rastoč pripravljajo in dopolnjujejo drugi drugega in
potrebujejo in tudi imajo svojo prostorno dominanto, najrajši v kupoli na križišču, kjer
se srečujeta obe glavni smeri stavbe.

V romanski umetnosti je vse sestavljeno iz dveh sestavin: podedovanega

supernaturalizma in klijočega naturalizma, a povsod je spiritualistični element
močnejši, le v arhitekturi je šibkejši. Kompleksivnosti talne ploskve se je v romanski
arhitekturi pridružila še tektonska forma členov, ki je izraz zbujajočega se
racionalizma.
Romanska arhitektura začne uvajati namesto stebrov slope kot opore v srednji
ladji. Slop je izraz nove, romanske umetnostne volje. Steber je izoliran člen, stena in
slop pa sta neločljiva, tako da slop brez stene nima smiselne eksistence. A vendar je
ta opora označena tudi kot individualno telo, saj ga zgoraj, kjer se začenja pritisk
lokov in zidu, zaključuje venčni zidec, ki je obenem izraz teže, opirajoče se na to
mesto. Največkrat je to sestavljeno telo, kjer ima slop v talnem načrtu obliko križa.
Na ta način je opora sestavljena iz petih delov. Jedro slopa, kvadratno ali pravokotno,
nosi masiv zgornje stene, vzhodni in zahodni izstopajoči pravokotnik nosita loke,
severni in južni pravokotnik pa nosita ali prečni lok stranske ladje ali pa se podaljšata
ob steni navzgor preko venčnega zidu, ki deli spodnjo prostornino cerkve od zgornje,
preraste vso višino stavbe in sprejme zgoraj oprogo, ki se uvija preko oboka na
nasprotno stran. Tako je slop jedrnato zbrana konstruktivna moč zgradbe, ki pošilja
svoje sile na vse strani, ki druži vse prostorne dele in nosi oboke. Večinoma je
opremljen še s polstebri: vsak izmed njih nosi notranje lokovje, ki je zlasti
dekorativnega značaja. Po svoji formi in po konstruktivnem smislu je slop tektonsko
urejen; masiven stoji na lastni bazi in je zgoraj zaključen z vencem, a hkrati se cepijo
iz njega loki v vse stavbne smeri, kakor veje iz debla drevesa, ter ga družijo
konstruktivno in formalno z vsem ostalim arhitektonskim organizmom. Tudi on je
organiziran po principu delitve in podrejenosti.
Statični in dinamični princip nista edina oblikovna činitelja romanike; njeno
zvezo s preteklostjo, konservativni element njenega značaja dokumentira raba
stebra, ki je v ladjah še vedno dovolj pogosta in v dekorativnih partijah redna.

3
Antična šola se pojavi zlasti v oblikovanju stebra. Po starih vzorcih se sedaj izdelujejo
kapiteli korintskega, jonskega in kompozitnega tipa. Razen antičnih oblik je romanika
iznašla tudi lasten tip kapitela, ki se odreka vsemu nalepljenemu okrasju in kaže
čisto tektonsko obliko, navadno sestavljeno iz teles kocke in krogle. Toda
romanska doba ni doba racionalizma in tako tudi ta vseskozi racionalistična, ''čisto
tektonska'' oblika redoma ne zadostuje in je prej izjema. Ponekod rastlinski ornament
preraste vse tektonsko jedro kapitela, toda ta ornament je v dovolj čisti obliki antične
vitice, tako da imamo v takih kapitelih primer organičnega spajanja antičnih in
originalno romanskih form. Romanska arhitektura s čudovito iznajdljivostjo ustvarja
številne variante oblikovanja kapitelov (novost sta predvsem kockasti kapitel in z
domačo floro ovenčani čašasti kapitel). Poleg skulpture se tu uveljavlja tudi barva, ki
pa je običajnejša v začetku romanskega razvoja in se potem vedno bolj umika
skulpturnemu dekorju. Najznačilnejši pa je za romaniko tedaj tako običajni kapitel s
figurami. Arhitektura v svojih postranskih, zlasti dekorativnih, struktivno manj važnih
členih uvaja take fabulistične motive, v katerih je ves poudarek na snovi, torej na
idejnih relacijah. Namesto človeških postav se na kapitelih pojavljajo živalske figure,
naravna ali fantastična bitja. Ta snovna fantastika je bila nekakšno poetično dopolnilo
racionalnemu sestavu romanske arhitektonske tvorbe.
Idealistični, strogi tektonski logiki sovražni vpliv se seveda ne omejuje samo na
kapitel, ampak v mnogih primerih razdeva ves organizem stebra. Potreba po
fantastični, od zakonov materije neodvisni arhitekturi je včasih vodila do vseskozi
neracionalnih tvorb. Kako je še vedno živa težnja, da se materija presnavlja 'v duhu',
brez ozira na zahteve njenega bistva, dokazujejo najbolje zavozlani stebri. Če je
steber, čigar deblo je sestavljeno iz človeških in živalskih figur, derivat merovniškega
stila, je to nova tvorba romanike. Tu se kamnita materija gnete in prepleta, kakor da
je iz testa, samovoljna oblika stebla je v očitnem nasprotju s tektonsko obliko baze in
kapitela, stavbenik ne simbolizira zakonov, na katerih sloni vidni svet, ampak se
svobodno igra z materijo, kakor da ji je gospodar. In seveda seže ista volja tudi v
formo baze; ona je prav tako mnogovrstna in spremenljiva, kakor kapitel.

Zunanjščina: Na zunaj vzbuja arhitektura romanike masiven, težak vtis, kar je

učinek dveh njenih posebnosti, po katerih se ločuje od stila krščanskega srednjega
veka. Namesto krhke opeke, ki praviloma deluje kot ploska stena, se sedaj porablja
kot zidavni material rezan kamen, odpornejša in obokovanju primernjejša snov, zlasti
zato, ker je po svojem estetskem učinku skladnejši z glavno tendenco tedanje
arhitekture, ki hoče ustvarjati tudi na zunaj plastična materialna telesa, kot je
ustvarila znotraj telesne prostorne individume. Ta potreba po vtisu materialne
plastičnosti, ki naj ga daje zunanjščina zgradbe, se javlja v organizmu stavbne mase
kot najvidnejši karakteristikon. Romanska arhitektura ustvarja na zunaj komplekse
plastičnih teles. V romanski arhitekturi so posamezni deli stavbne mase med seboj v
razmerju odvisnosti in predstavljajo ritmično naraščanje do dominante, kjer rast
preneha. Romanska centralna stavba ustvarja plastična stavbna telesa v dinamičnem
naraščanju do fiksiranega maksimuma v dominanti in so med seboj v razmerju
odvisnosti. Praviloma je zgradba organizirana tako, da kaže razdelitev stavbnih mas
več poudarkov, ki so med seboj prav tako v ritmičnem razmerju masivnosti in moči,
kakor posamezni prostorni deli. Romanska arhitektura stoji v sredi med dvema
stilnima ekstremoma, med pozno antiko in med gotiko. S starokrščansko centralno
stavbo jo druži plastičnost mas in poudarjanje njih dominante; od nje jo ločuje in
približuje gotiki dinamična rast v masi stavbe. Masa romanske zunanjščine je
oblikovana tako, da je dinamična rast vezana in ne prihaja v konflikt z izrazom
statičnega organizma.
Novost v romaniki je stolp, ki je po širini enak vzdolžni in prečni ladji, tako da
masivnost v njem ne zastane, ampak se nezmanjšana nadaljuje z vertikalno
tendenco, ki s svojo močjo premaga vsa nasprotja vodoravnih plasti. V posameznih
delih stavbne mase velja še zakon uravnovešene, mirno počivajoče materije, toda v

4
celoti je cerkev po posredovanju stolpa dobila izraz skoraj nepridržano kipečega
telesa, ki v bistvu ni več romanski, čeprav so forme še stare.
Kakor so delne mase zunanjščine pri romanski cerkvi organizirane v višjo telesno
enoto, tako so enote stene porazdeljene in po zakonu plastičnosti, subordinacije
in tektonike predelane v sestavljene organizme. Za razčlenjevanje stenskih ploskev
porablja romanska arhitektura veliko število raznih oblik friza. Mnogokrat ostane
fasada arhitektonsko neobdelana, a se iz nje izvije kot samostojno arhitektonsko telo
portal. Posebnost svoje vrste so mnoge italijanske fasade tega časa; kakor ta dežela
ni doumela ali ni mogla sprejeti stila severo-zahodne romanike v notranjščini svojih
romanskih cerkva, tako je tudi na zunaj njena romanska stavba ostala v bistvu stara
bazilika, ki pa je dobil nov, času primernejši dekorativni zaslon, svojo galerijsko
fasado. Romanska arhitektura torej ustvarja plastične masne komplekse z dominanto,
in sicer tako, da so posamezni deli med seboj v ritmičnem razmerju naraščanja
prostornine in navpičnega teženja.

ITALIJANSKA ROMANSKA ARHITEKTURA

(pregleg od severa proti jugu)

Italija se deli po značaju svojih spomenikov v tri velike skupine, severno, srednjo
in južno, ali če jih označimo po približni pokrajinski pripadnosti, v lombardijsko-
benečansko, toskansko-rimsko in južnoitalijansko-sicilijansko; vendar tudi te
skupine niso vseskozi stilno enake.

Za SEVERNO ITALIJO je značilno, da so nje stavbe na zunaj okrašene z

lizenami, slepimi loki, ločnimi frizi, dekor, ki se uvaja tudi v drugih deželah z
romansko arhitekturo in se označuje kot lombardski; v notranjščini so mnoge cerkve –
v nasprotju s Srednjo Italijo – obokane in imajo na oporah kockaste (tektonske) ali
živalske kapitele, kar jih druži z arhitekturo Zahoda in Severa; dalje je značilno, da ta
arhitektura podstavlja pod stebre svojih portalov, ambonov in tako dalje, levja telesa,
atektonski motiv, ki se je oprijel tudi drugod. Primeri:
~ Milano, San Ambrogio
~ Modena, stolnica
~ Verona, San Zeno
~ Pavia, San Michele
~ Parma, stolnica
~ Parma, Battistero
~ Piacenza, stolnica
~ Ferrara, stolnica
~ Benetke, San Marco

SREDNJA ITALIJA se v notranjščini svojih stavb drži starega bazilikalnega tipa in

nima v tem oziru mnogo sorodnosti s klasično romansko arhitekturo; nje bistveno
stilno izrazilo, obokovanje, se tu ni oprijelo. Pripravlja pa ta pokrajina renesanso
arhitekture s tesnim naslanjanjem na antične vzorce v obdelovanju posameznih
arhitektonskih členov (stebri) in v formalni organizaciji svojih fasad. Primeri:
~ Firenze, San Miniato
~ Firenze, Battistero
~ Pisa, stolnica
~ Lucca, stolnica
~ Lucca, San Michele
~ Rim, San Clementa
~ Rim, S. Maria in Transtevere

5
 SPODNJA ITALIJA in SICILIJA družita v svojih spomenikih tradicionalno zasnovo z
vidnimi bizantinskimi vplivi in posameznimi arabskimi formami, iz česar nastajajo
arhitektonski liki presenetljive pestrosti, toda hibridnega in jalovega stila. Primeri:
~ Bari, stolnica
~ Bari, San Niccolo
~ Salerno, stolnica
~ Ravello, stolnica
~ Palermo, Capella Palatina
~ Palermo, La Martorana (S. Maria dell'Ammiraglio)
~ Palermo, stolnica
~ Cefalu, stolnica
~ Monreale, stolnica

(IZIDOR CANKAR, Razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku)

BIZANTINSKI TIP
San Marco, Benetke (828-12.st.)
Sveti Marko v Benetkah je postavljen v drugi polovici 11. stoletja na kraju
nekdanje palatinske kapele. Starejšo stavbo so začeli prezidavati leta 1043,
sedanja je bila posvečena proti koncu 11. stoletja, a je bila pozneje znotraj
obložena z mramorjem, sčasoma vsa okrašena z mozaiki in tudi zunaj
prevlečena s poliranim kamnom.
V Markovi baziliki je opazen navdih po svetih Apostolih iz Konstantinoplja,
saj so v tlorisu v obliki grškega križa obnovljeni bizantinski moduli; pet
glavnih kupol je polkrožnih in baziliki je dodan narteks pred vhodom in ob
eni strani. Slikoviti slog je opazen že na fasadi, če ne upoštevamo razgibane gmote (in če si
odmislimo dodatke iz vrhunca gotike), v celoti pa se nam razodene šele v
notranjščini, kjer se strukturne oblike in mozaične dekoracije združujejo za
skupen cilj – po svoje nekako nasproten značilnim načelom romanike – za
prelivajoč se, trepetav in spreminjast učinek prostora. Pomembnost svetega
Marka je v kiparskem pogledu izredna, naj bo že zaradi številnih mojstrovin z
bizantinskim nadihom ali pa zaradi posegov antelamovske šole, zlasti v
portalih.
Cerkev je izvedena v podobi grškega križa z narteksom, ki obkroža ves
zahodni krak križa. Strogo centralna stavba ima pet kupol, ki jih obdaja nekaj
manjših; tudi narteks je prekrit z nadaljnimi osmimi kupolami. V notranjščini strop in kupole, ki
ga odpirajo proti nebu zlato žarijo (to odraža moč in bogastvo Benetk). Ta nadzemski učinek
pozlate je moč vzporejati le še s Hagio Sofijo. Mozaiki svetnikov v stilu ikon se prepletajo z
nekaterimi najbolj znanimi prizori iz Stare zaveze. Strukturne oblike in mozaične dekoracije se
združijo v prelivajoč se in trepetav učinek prostora. Zunanjščina, bogato razčlenjena s stebrnimi
portali, je bila v svojem vrhnjem delu dokončana šele v 15. stoletju. Stilno je ta izredno bogata, z
leskom svojih mozaikov očarljiva, zgodovinsko tako raznolična stavba
grško-bizantinskega izvora. Glede na to, da je cerkev doživela veliko
prezidav, nosi v sebi pečat številnih umetnostnozgodovinskih obdobij,
vendar kljub nasičenosti umetnostnih stilov deluje enotno (zlitje
romanike in gotike; mešanje bizantinske, arabske in zahodnoevropske
kulture). Moramo pa ji priznati prevladujoč vzhodnobizantinski pridih.

Santa Fosca, Torcello (11.st.)

Za romaniko v Benetkah in v neposrednem okolju je značilen smisel za
kromatičnost, za slikovite efekte in za bizantinsko tradicijo. Izrazito
bizantinske poudarke je čutiti v centralni stavbi svete Fosce v Torcellu; v

6
torcelski stolnici in pri svetem Donatu v Muranu so odmevi zgodnjekrščansko-ravenskih stavbnih
sistemov.
Torcello je otok v Beneški laguni in je bil v obdobju od 7. do 9. stoletja središče Benetk. Cerkev
Santa Fosca je centralna stavba, navzven oktagon, to je svetlo,
lahkotno notranje telo, ki ga s petih strani obteka portik; to so
elegantni stebri s povišanimi, vzpetimi loki arkad, kar je
značilnost Sredozemlja. Stebrni in arkadni elementi pročelja so
kontinuiteta antike. Vpliv bizantinske umetnosti pa se kaže
že v tlorisu, ki je v obliki grškega križa in v gradnji z opeko.

KONTINUITETA STAROKRŠČANSKIH BAZILIK

Drugi tip italijanske romanske arhitekture sledi razvoju starokrščanske ravenatske bazilike,
zidane iz opeke. Zidava iz opeke omogoča poigravanje vzorcev in zlaganje opeke na zob, kot
dekorativni moment. Značilna je veličastna zleknjenost bazilike, ki je obenem statična a vseeno
lahkotno razgibana. Pojavi se samostojni arhitekturni člen – campanille.

San Abbondio, Como (1063, posvečena 1095)

Komska arhitektura je zvezana z globoko tradicijo, saj
sloni na jasnih in kompaktnih zidarskih načelih, kakor
se kažejo pri svetem Abbondiju in pri svetem Fideliju,
kjer je podolžno telo treh ladij vstavljeno v stavbo s
krožnim tlorisom s tremi kori v obliki treh loput, nad
katerimi je visoka kupola. S komsko plastiko
spravljajo v zvezo mogočni ambon iz črnega marmorja v cerkvi svetega Julija
na otočku sredi Ortskega jezera; gre za delo iz prvih desetletij 12. stoletja, kjer
so ob gostih in deformiranih oblikah pošastnih živali mirni simboli
evangelistov in že povsem realistična postava opata, najbrž Viljema iz
Volpiana, ki je ustanovil opatijo.
Cerkev San Abbondio je longitudinalna petladijska bazilika (otonski vpliv),
zgrajena visoko na hribu, kar je ena od značilnosti benediktinskega
samostanskega reda. Ob apsidi ima še dva, trdnjavsko zidana stolpa.
Apsidalni zaključek je okrašen s kitastimi, pleteninastimi in vitičastimi vzorci.
Fasada bi morala biti obložena z marmornatimi ploščami. Pojavi se venčni vzorec, kar je vpliv
nemških dežel. Vtis mračnosti in odmaknjenosti stopnjujejo masivni stebri s kockastimi kapiteli,
brez okrasja.

Santa Maria, Pomposa (1. polovica 11. stoletja)

Dvonivojska zgradba v notranjosti opatijske cerkve ustvari
prizorišče, na katerem se odvija liturgična drama. V prezbiteriju se
kor dviguje nad ostali cerkveni prostor, pod njim pa je kripta –
shramba relikvij svetnikov.
V 12. stoletju so notranje obnovili cerkev na zahtevo protagonistov
→ asketskih meniških redov, ki so s svojo askezo določili tudi podobo arhitekture in skromnost
okrasja, ter vzpostavijo intimnejši odnos z verniki
(geste, petje).

7
Material močno vpliva na podobo cerkve.
Leta 1030 je propadel Otonski imperij, pojavijo se težave v redovih. Uvedli so liturgično
reformo: večji stik z verniki. Pojavijo se cistercijani, kartuzijani in montenstrijani.
Leta 1117 je bil potres, v katerem se je porušilo veliko starinskih arhitektur in je bilo zato
potrebno cerkve na novo zgraditi. V notranjosti cerkva predvsem obnovijo že postavljene vzorce.
Uporabili so tudi večnivojske notranjščine → povišali so absidalni del, kar daje vris gledališča.

San Zeno Maggiore, Verona ( 1125-1178)

Verona je polna spomenikov in je
središče samo zase. Lepa bazilika
svetega Zenona, postavljena med
1120 in 1130, s fasado na robove, je
zidana iz kamna, razčlenjena z
lizenami in jo obvladuje mogočen
zvonik; v njej so združeni skrajni
lombardski vplivi, neposreden
navdih po modenski stolnici in slikovito živobarvni okus, bolj
kakor v prostorski gmoti, ki je že beneške narave.
Verona je bila velikega pomena tudi v skulpturi; pod lepim protirom pred mogočnimi bronastimi
vrati (prav gotovo je to v Italiji najpomembnejše pričevanje otonske umetnosti) je mojster Nicolo
v družbi z mojstrom Guglielmom ustvaril svojo zadnjo umetnino (okoli leta 1138) z mogočnimi
in že naturalističnimi svetopisemskimi prizori, sicer še naslonjenimi na izročilo, a že novimi.
Cerkev je zelo členjena. Na jasni in sončni fasadi svetega Zenona je okoli portala združenih
precej pomembnih kiparskih del. Bronasta vrata spominjajo bolj na otonske prednice iz
Hildesheima kakor na Lombardijo, pa čeprav jih je mogoče datirati v začetek 12. stoletja. Leta
1138 je Nicolo izklesal zgodbe iz Geneze in o Kristusu, eden njegovih učencev pa o Teodoriku.
Cerkev svetega Zenona je pomemben prispevek k evropski romaniki in vpliva na mnoge druge
cerkve v Severni Italiji.
Sredinska os je že navzven poudarjena s portirijem, to je baldahinast vhod s stebri, ki jih nosijo
levi ali druga hibridna bitja-kot poosebitev zla, ki ga je cerkev premagala. To je značilna
italjanska tvorba.
Nad glavnim portalom je bila ob koncu gradnje, okoli
leta 1200, vzidana velika rozeta, na kateri so
personifikacije leta, in sicer 12 delov. Kor je dvignjen.

8
Vhod v kripto poteka skozi tri bogato reliefno okrašene arkade. Glavna ladja je visoka in stroga,
ostrešje je odprto. Ritmiziranje z menjavo slopov in stebrov nadgrajujejo polkrožne arkade z
dvignjenim obrobkom. Notranjost je zavita v polmrak, ki je primeren za zbrano osamljenost
posameznika.

San Ambroggio, Milano (1080-12. stoletje)

Bazilika svetega Ambroža (pri kateri so že prej postavili
apsidalni del – v 9. stoletju, in prezbiterij s sodčkastim
obokom) je značilen primer lombardske romanike, ker
izpričuje značilnosti v strukturi, v preprostosti, v teži in v
zaprtem prostoru.
Atrij s kvadratnim stebriščem pred baziliko svetega Ambroža z značilno menjavo rdeče opeke in
sivega kamna na stebrih je poln kiparskih del: od rimskega fragmenta s putti viničarji pa do
vozlov in vrbovih spletov z barbarsko-karolinškim pečatom; od bakrenih kril na lesenih vratih s
svetopisemskimi prizori, mogoče iz četrtega stoletja, pa do plezajočih pošasti in do masivnih
zveri iz predromanske tesnobnosti.
Pred njo je veliko kvadratno dvorišče s križnimi oboki na stebrih; po
triforiju pridemo v portik, kjer se nam odpro portali z radoživo in
domišljijsko razgibano kiparsko dekoracijo z živalskimi oblikami; v
zgornjem delu, pod streho na dvojne kapove, pridemo po drugem triforiju k
velikim oknom, skozi katera prihaja v cerk ev veliko poševnih snopov
svetlobe, ki odkriva strukturne gmote.
Notranjost je iz konca enajstega stoletja in ima tri ladje. Tri enote glavne
ladje, oprte na trdne pilastre, pričajo o prekritju z rebrastim križnim obokom,
se pravi s tistimi stavbnimi integralnimi elementi, ki so v nepretrgani
zidarski tehniki veljali za značilnost lombardske romanike. Vsaki enoti v
glavni ladji ustrezata po dve v stranskih, nad katerima je bila empora; na polkrožen lok vsake
enote na glavni ladji se opisuje dvojni lok z vitkejšim pilastrom v stranskih ladjah in lok z empore
nad njima. Četrta enota je bila proti koncu 12. stoletja pokrita z osmerokotno kupolo, zvezano s
hodnikom, na zunaj zaprto s tiburijem, obdanim s slepo galerijo.

Notranjščina pri svetem Ambrožu je skrivnostna in slovesna zaradi zbrane

svetlobe, ki poševno pada skozi okna na fasadi ali pa se usiplje z vrha
tiburija. ''Počasni takti'' ritmičnega toka romanike se ujemajo z resno
umerjenostjo gregorijanskega korala. Krepko se večajo dimenzije,
poudarjene z vodoravnostjo, ki jo dajejo globoke empore (lahko so prostor
ali del notrajosti), v izzivalnem poigravanju s težnostjo in z upori, ki jo
premagujejo, dokler niso bazilike sklenile v objem polkrožne apside, katerih
najstarejša je imela prijetno ukrivljeno vdolbino z mozaiki.
Na dveh delih je hkrati pečat starosti in kontinuitete: na ciboriju iz devetega stoletja pod rimskimi
stebri in na mogočnem ambonu nad zgodnjekrščanskim sarkofagom. Plastika je tesno vezana na
arhitekturo pri portalih in na kapitelih; mogočna in povsem samostojna mojstrovina je prižnica iz
prve polovice 12. stoletja s plastično vogalno kariatidno postavo in z več motivi z lova na divje
zveri.
To je arhitektura, ki se naslanja na prejšnje tradicionalno pojmovanje lombardske krščanske
arhitekture. Vpliva na vse romanske cerkve v Lombardiji in Severni Italiji. Vidna je povezava
med arhitekturnimi spomini (empore – Severna Evropa) in novimi koncepti (križnorebrast obok –
vzhodno Sredozemlje).

Stolnica, Parma (1117-1178)

9
Parma je bilo cerkveno središče, tu so se odvijali raznorazni dogodki: prazniki, sodbe, igre.
Cerkvena središča so v srednjem veku urbana polja v mestih.
Začetek gradnje prvotne cerkve je leta 1090, vendar je cerkev uničevalen potres leta 1117 zravnal
z zemljo. Po potresu so cerkev spremenilo v monumentalno notranjščino in zunanjščino. Gradnja
je potekala do leta 1178, kar dokazuje datirana plošča – relief Snemanje s križa umetnika
Benedetta Antelamija.
Pročelje sestavljajo glavni baldahinasti vhod in slepe
arkade s pritlikavimi galerijami. Pročelje stolnice
postane stalna kulisa za liturgične obrede ob velikih
praznikih. Pročelje nas pripelje v problem kulisastega
pročelja, ki odkriva in zakriva notranjost. Zakriva prostorsko
idejo monumentalne notranjosti in razrahlja fasado
z arkadastimi kasetami, povezanimi s tankimi,
strunskimi stebri. Apsidalni zaključek vzhodne partije
učinkuje povsem nasprotno. Izredno masivno stavbno
maso ne razrahljajo niti strunski stebriči galerijskih arkad.
Monumentalni baptisterij na desni strani stoji kot samostojna stavba v centralnem tlorisu
oktagonalne oblike, ki je simbolična forma in liturgični zakon – po svetem Ambrožu, ki je
uzakonil kako naj bi se gradilo.
Baptisterij je nastajal v obdobju med 1190 do 1216. Konec 12. stoletja ga je plastično okrasil
Benedetto Antelami. S trdno mogočnostjo in prostorskim obvladovanjem postave je opremil
ostenje, lunete in kupolo z izbranimi motivi iz Svetega pisma, poosebitvami mesecev z opravili,
prerokov, nadangelov,... Baptisterij zaznamujejo mogočno pritličje, dvolupinasta struktura
zunanjščine, štiri nadstropja kolonad in na vrhu dekorativni moment – slepe arkade le kot
arhitekturna čipka, kar je vpliv Pizze.

TOSKANSKO - LOMBARDIJSKA ARHITEKTURA

V Toscani sta dve pomembni lokaciji v romaniki: Firence (marmorni kolorit) in Pisa (čipkasta
ritmizacija). Pred letom 1000 najdemo tu le malo sledov arhitekture. Veliko vlogo imajo meniški
redovi: kamalgulencev (podveja benediktincev) in valombrozanov. Najdemo tri clunyjevske
opatije in benediktinsko cerkev San Miniato al Monte. Na eni strani se pojavlja strogost in
zaprtost stavbne mase, na drugi strani pa je izražena prefinjenost in razigranost ornamentov.
Mesta postanejo v 10. stoletju čedalje bolj samostojna. Toscana se po letu 1000 razvije v duhu
mestnih državic, ki temeljijo na trgovini. Umetnostni spomeniki nastajajo do leta 1060 (finančna
aristokracija) še v duhu stare romanike (kontinuiteta starokrščanske bazilike). To se kaže z večjo
enotnostjo prostora (široko odprte arkade, ožje stranske in široka glavna ladja, odprta ostrešja, ki
se kasneje zaprejo s kasetiranim ali obokanim stropom).
Nekateri arhitekturni elementi so povzeti iz Lombardije, kjer so ustvarjali mojstri, navdihnjeni z
vplivi iz širne Evrope. Tipične konstrukcijske in stilistične značilnosti se polnokrvno pokažejo
šele konec 11. stoletja. Toskanska romanika oziroma toskanska protorenesansa = to je podoba,
ki jo zaznamuje uporaba klasičnih arhitekturnih prvin (arkade, korintski kapiteli, pojmovanje s
kromacijo,...), ki v principu temeljijo na popolnih razmerjih zlatega reza, 1:√3. Kombinacija
sivkasto zelenega, rožnatega in belega kanarskega marmorja. Marmorne intarzije in inkrustacije v
čipkastem slogu, lahko nadomeščajo arhitekturno plastiko. Opečnato strukturo prekriva 5cm
debela plast marmornih plošč.
K harmoničnemu izrazu prispeva ritmično ponavljanje elementarnih vzorcev (znanje in
sodelovanje mojstrov iz islamskega sveta – valovnice, šahovnice, meandrosi; vmeščanje rombov
v polkrožne zaključke arkad). Vtis razkošja še poudarijo implantanti keramičnih ploščic, ki
nadgradijo stare antične elemente in geometrijske vzorce.
Notranjščina toskanske romanske cerkve je primer hotene harmoničnosti – izmenjava slavoločnih
sten v ritmu središčnih kvadratov. V Toskani ne gre za princip vezanega sistema (Nemčija,

10
Francija). Igra sil in težnosti se je razširila v prostorsko ravnotežje, v katerem ni opaziti teženj po
razkazovanju moči. Razvil se je izviren jezik, ki spominja na zgodnjekrščanske forme in v svoji
harmoniji, zmernosti razodeva naravno klasično zapuščino.
Vizualna razbremenitev sicerjšnje masivne drže stavbne lupine; monumentalna stavbna masa pa
je lahko razbremenjena tudi s čipko arhitekturnih členov in fasadne plastike, ki jo mrežasto
členijo tako v vertikalah, kot v horizontalah.

Badia di Fiesole / San Domenico di Fiesole (1025-1028)

Del iz 12. stoletja je še ohranjen.
Vez med protoreesanso in renesanso.

San Miniato al Monte, Firenze (11.-13.st; 1062-12.st.)

Najpomembnejša benediktinska opatija. Stoji na griču in je skrita za
monumentalnimi stopnicami.
Bazilika z odprtim ogrodjem in prevesnimi loki, s kripto in zelo
dvignjenim korom, začeta v prvih letih 11. stoletja, dozidana v 12.
stoletju. Medtem ko je notranjščina v glavnem zvesta starokrščanski
tradiciji in se pravi romaniki sorodne tendence le nejasno kažejo, je
zunanjščina s svojo bogato inkrustirano fasado dokaz novih
arhitektonskih teženj. Inkrustacija se je ob koncu 10. stoletja začela v
Italiji zopet pogosto rabiti in je pogosto izrazno sredstvo posebne umetnostne volje: posamezna
polja fasade so inkrustirana različno, a vsa so tako, da podpirajo
tektonski izraz fasade in da pojasnjujejo prostorni značaj delov, ki jih
zakriva pročelna stena. Kakor se je francoska arhitektura izražala z
oblikovanjem prostornih in zidnih mas, je toskanska arhitektura
govorila zlasti z razčlenjevanjem svojih fasad; govorica je sicer
različna, toda smisel form je tu in tam vendar podoben: tudi San
Miniato al Monte izraža s svojim pročeljem načela tektonske predelave
stavbe, načela individualiziranja delov in načela subordinacije.
Intarzije in inkrustacije v geometrijskih vzorcih so sistematično
razporejene v enakomerno zaporedje stavbnih elementov.
Notranjščina je harmonična, nenavadna: tri ločne arkade z uporabo
zlatega reza (3X3 arkadni loki), kar se ponovi tudi v širino in nastane
kvadrat. Trije vhodi na zahodnem pročelju, trije prehodi, kvadrat v
tlorisu se trikrat ponovi.
Slavoločna stena se pne na drugo stran, kar je povzeto iz
starokrščanske kulture; pojavlja se vzorec rombov s kvadrati.
Kor je zelo visok, ker je spredaj velikanska dvoranska kripta. Zaradi
neravnih zlatih mozaikov je ustvarjena posebna svetloba.

Empoli, Collegiata san Andrea (po 1093)

Zgleduje se po San Miniatu al Monte.

11
Prato, križni hodnik, Santo Stefano (1. pol. 12. stoletja)

Florentinski baptisterij (1060-1128)

Osmerokotna centralna stavba, nastala v prvi polovici 12. stoletja, zunaj
pozneje dopolnjena, se v svojih členih tesno naslanja na antične vzorce in
je z inkrustacijo svojih sten še dosledneje tektonsko predelana od cerkve
San Miniato al Monte.
Temeljni kamen je blagoslovil papež Nikolaj II. (1059/61) leta 1128,
svetlobnica pa je bila dokončana leta 1150.
Centralni tloris je v obliki oktagona s kultno streho (teme ostrešja je
odprto z okulusom – po rimskem zgledu). Notranjost je dvoslojna. Novost: uporaba polkrožnih
lokov in rombov v sredini.
Je v osi s stolnico. V osnovi je nastal že v 11. stol.
Zunanjščina je izredno zaprta in enovita, hkrati pa razgibava z antičnim harmoničnim razmerjem
vzorcev. V primerjavi z al Monte je bolj resna in zadržana pri uporabi gometrijskih elementov.
Dosledna uporaba vzorcev tridelnega sistema, kompozicija romb in
polkrožni lok.
Ponavljanje arkadnih elementov (že v 15. stoletju je vtis razmerja
povzročil misel, da je baptisterij prezidava antičnega templja, šlo naj bi
za tempelj Marsu, kar bi pojasnilo antične intarzije). Uporabili so
zeleni serpentin iz Prata in bel karajski marmor.
Notranjščina je kontinuiteta panteona, saj pritlične niše, ki so ločene, a
hkrati blizu centralnemu prostoru spominjajo na mnogoterne oltarje.
Tudi izredno odprta struktura je klasičen motiv. Zgradba ostenja je
navznoter dvoslojna: pritlične niše nadgradijo empore in kasneje
kupola.

Pistoia, San Giovanni (sred. 12. stol, ok. 1150)

Florentinska zunanjost in Pisa.
Arkade, kontrastni materiali.

Pisa, stolnica, Campo dei Miracoli (1063-1118)

Po zmagi nad Saraceni je postala Pizza zelo vplivna. Postane
pomorska velesila z urejenim sistemom bančništva, prevzame
pomembne trgovske panoge, recimo tekstilstvo, kar vpliva na
upodobitve v slikarstvu in kiparstvu. Bogastvo mesta se odraža v
bogastvu umetnosti. Luka je bila več stoletij središče svilarske
industrije v Evropi. Vzorci na tkaninah iz Orienta so vplivali na
upodobitve tkanin v kiparstvu in slikarstvu. Po zmagi dobijo velik
plen in zavzamejo otoke.
Skupina v Pisi vsebuje katedralo, začeto leta 1063; baptisterij,
začet leta 1153; in zvonik iz 1174.
Katedrala je delo arhitekta

12
Buscheta, čeprav je fasado ustvaril Rainaldo. Arhitekt Buscheto je radikalno zapustil središče
mesta in na robu mestnega imperija začne graditi impozanten arhitekturni kompleks na trgu
čudežev (Piazza dei Miracoli).
V uporabi arhitekturnih členov je čutiti poznavanje bizantinske umetnosti (občutek za mehke
prehode in razbremenjevanje arhitekture z arabskimi elementi in zgledovanjem po burdunski
romaniki, bizantinski in celo armenski arhitekturi).
Gre za petladijsko baziliko s triladijsko prečno ladjo oz. transeptom. Poudarjena je apsida in
pravokotni ravenatski stranski prostori (ob apsidi). Pomembno je oblikovanje notranjega vtisa.
Teme transepta skoraj doseže višino glavne ladje.
Povezava liturgične vloge katedrale in baptisterija je tudi stavbno udejanjena. Stavbe še zdaleč
niso bile razporejene naključno, temveč po liturgično predpisanem načelu sozvočja, ki ga zdaj žal
ne znamo več popolnoma razbrati. Posvetili so jo konec 12. stoletja (delno posvečena je bila že
leta 1118), končno podobo pa je dobila šele v gotiki.
Zunanjost je pravljično okrašena, monumentalna podoba pročelja je edinstven primer svoje dobe
(epohalni dosežek). Kljub svoji velikanski gmoti deluje lahkotno zaradi preobleke v arhitekturno
mrežo pilastrov in arkad, ki se umika statičnosti. Višje arkade s pročelja se ponavljajoče
nadaljujejo ob bokih katedrale in nam podajajo vzhodnjaško načelo neskončnosti – armenska
arhitektura.
Fasada je prekrita s ploščami marmorja v izmenjujočih niansah (bel,
rožnat, svetlo siv, svetlo zelen), ki daje vtis ovitosti v damast. Ponekod
se poigravajo raznobarvne intarzije v značilnih lombardskih vzorcih
(romb v polkrožnem zaključku arkad). Mehak svetel marmor v sijaju
sonca zasije kot biser (kristalna stavba). V ospredju ni matematične
urejenosti, temveč gre za nebeško podobo, ki vzvišeno počiva sredi
zelenja, svetlobe in molka.
Za razbremenitev ogromne stavbne mase so uporabili vzhodnjaški
prijem, kjer trojica: zid, stebri in arkadni loki (stebrne arkade tik pred
zidom zahodnega pročelja, baptisterija in zvonika), s spreminjajočimi učinki svetlobe in senc
dosežejo, da fizikalno težka gmota kar lebdi. Poseben akcent pa je eksotična eliptična kupola,
nad križiščem transepta in glavne ladje, ki izvira iz Bosporja. Pomenljiva je lega zgradb:
krstilnica počiva na vzdolžni osi stolnice, stolp pa leži v središču med krstilnico in škofovsko
palačo.
Prižnica je delo Giovannia Pizzana.
Notranjščina je ena sama iluzija, ki odpira prostor v
enotnost. Arkade so tako visoke, da se ob pogledu od
spodaj navidez zbližajo s stropom, ki je pozlačen.
Kupola se preko romba oblikuje v osemstranično prizmo
na pendentivih (PENDENTIV je del oboka v obliki
sferičnega trikotnika, ki tvori prehod iz vogalov
kvadratnega tlorisa k okroglini kupole). Poravnava
stebrov v petih vzporednih in treh prečnih ladjah prenaša vzhodnjaško načelo neskončnosti tudi v
notranjost. Nad arkadnim nadstropjem so mistične empore za ženske. Zaradi povezanosti
različnih vplivov (srečanje vzhoda in zahoda) sicer racionalno stroga cerkev deluje
kozmopolitsko in ekumensko.
Baptisterij ima izredno zapleteno strukturo. Zunanjost je dobila končno podobo v gotiki. Ponovijo
se vsi elementi stolnice (slepe arkade v pritličju, dvolupinasto nadstropje, lega na osi glavne ladje
in premer, ki ponovi širino glavne ladje). Notranjost iz treh koncentričnih krogov obkroža
arkadno stebrišče z n- gonalnim krstilnikom na sredi. Arhitekt baptisterija je Diotisallvi (1152).
Babtisterij je natančno tako visok kot glavna ladja in širina glavne ladje je 2r babtisterija.

13
Campanille je delo Bonnana Pisana, ki je povzel motiv z zahodnega pročelja (pritlične slepe
arkade, šest enako poudarjenih nadstropij spiralno zavitih arkadnih
prostorskih enot z reminiscenco antike – korintski stebri).

Santa Michele in foro, Lucca (1143-13.st.)

V njej se dobro javlja romanski princip statike v široko razpotegnjenih
vrstah kolonadnih nadstropij. V spodnjem delu cerkvenega trupa se kaže
nekaj višinskega napona, podrobnosti so dovolj tektonsko izvršene, toda
v celoti je to neromanska arhitektura: manjka ji masivnosti, ritmične
subordinacije v členih, dominante in plastičnega obrisa, ki se tukaj drži
še vedno bazilikalnega tipa tudi na zunaj (visoka srednja ladja in stranske
ladje z enokapno streho). Vse to ni romansko in je po svojem
divizionalnem principu, ki je to fasado zoblikoval, prej napoved zgodnje renesančne arhitekture
nego spomin na mogočne stavbe Francije.
Zunanjost je močno zaznamovana z vplivom Pise (celotna struktura je postavljena na podest – za
cerkve v lukah je bilo značilno, da so bile postavljene na podest, podij, stopnice in poudarjen je
vertikalizem ). Prtličje je varijacija stolnice v Pisi.
Variacija pisanskega pročelja je stopnjevana v čipkastem nadstropnem pasu, le arkade so v tem
primeru globje. Na pročelju imamo dve nadstropji: nadstropje z visokimi arkadami in nadstropja
s čipkastim delom stebričev. Preseneti nas igra izvirnega oblikovanja stebrov in polikromacije.
Poleg dveh, treh barv marmorja so še druge barve.
Pročelje je le kulisa, ki ji ne sledi veličina prostora notranjosti cerkve. Cerkev ne sega do višine
pročelja, ampak samo do sredine, ostalo je kulisa.
Na tem prostoru je bila prej karolinška arhitektura. Cerkev je podstavljena na podest. Zaznamuje
jo vertikaliem.

UMBRIJA
Umbrija je zelo samostojna pokrajina. Tu ni sledov toskanske kromacije, ni slepih arkad in
dvobarvnosti (uporabe dvobarvnih marmorjev). Po osnovnem značaju je umetnost Umbrije trpka
v svoji lepoti. Resna, spokojna arhitektura, zavita v poduhovljenost (reminiscenca antike). Vidijo
se tudi langobardski in še starješi vplivi – rimski (preklade, konzole, kapiteli).
Posebnost je razčlenjevanje zahodnega pročelja v neke pravokotne forme. V različnih oblikah
prihaja na dan langobardska tradicija, ki se preliva v obdobje Sfuletskih vojvod
(zgodnjekrščanska arhitektura). Citiranje starejših likovnih vzorcev (arkade – konzole).
Pomemben je vpliv benediktinskih opatij (poudarjena in visoka glavna ladja in nižje stranske
ladje – možnost bazilikalne svetlobe).
Južna Italija je imela visoko raven romanske arhitekture, predvsem zaradi spremljajoče
ornamentalne plastike, katere izredna strukturalna izvirnost je zrasla iz spojitve tujih nazorov.

Stolnica San Rufino, Assisi (po l. 1134)

Romanska je samo do pritlikavih arkad, potem je gotska.
Na zahodnem pročelju so pritlikave arkade. Vidni so starejši spomini
(zadržanost izvira iz langobardske tradicije).

14
Spoleto, Santa Maria Asunta (po l. 1175)
Ima 34 pročelnih polj.

San Pietro in Valle

LACIJ
Glavno mesto te pokrajine je Rim, ki je bil do l. 1084 zelo šibko mesto, kasneje, ko se je leta
1084 po sporih z Normani papeštvo okrepilo, pa postane umetnost v tem območju zelo zanimiva.
Papež pride nazaj po sporih z Langobardi in investiturnega boja. Rim postane umetniško središče
Opat Desiderius iz Monte Casina je politično in kulturno pomagal Rimu. Okoli l. 1100 je Rim
veliko umetniško središče.
Mnogoterost rimske arhitekture je pogojena s političnimi spremembami. Do leta 1084 je zaznati
pluralistično podobo, ki je najmanj napredna in nastaja pod močnim vplivom starokrščanske
umetnosti (osnova je rimska bazilika, brez primerno zaznamovane prečne ladje). Ko se politika
papeštva okrepi se pojavi tudi dostojna arhitektura.
Rim prispeva predvsem nartekse in campanille:
NARTEKS je preddverje starokrščanskih in bizantinskih cerkva. Vhodna lopa, zaznamovana s
preprostostjo izraznosti. Kasneje se kot poenostavitev pojavi portikus ali portirij – manjši pokrit
vhod. Narteks psihološko predstavlja prostor, kjer se je izmučen romar pripravljal za vstop v
posvečen prostor, ki je predstavljal religiozno izkustvo.
CAMPANILLE je samostojni arhitekturni člen, stolp / zvonik, ki z značilno ornamentiko
polkrožnih elementov ustvarja dinamizem stavbne mase. Reformacija se proti vrhu stopnjuje
(bifore, trifore, kvadrifore)

Rim, Santa Maria in Transtevere (ok. 1148)

Vhodne lope so samostojni prostorski organizmi, zaznamovani s
preprostostjo izražanja. Celota je geometrizirana.
Romanski zvonik.
Spremenjena v obdobju baroka in renesanse.

Santa Maria in Cosmedin (ok.1200)

Polkrožni in zobčasti elementi.

San Paolo Fuori le Mura, križni hodnik (ok. 1205)

Najlepši križni hodnik.
Vitki dvojni stebriči v proporcih
zlatega reza. Povezujejo jih dvojni
kapiteli s preklado, na vrhu pa so
arkade.
Naklonjenost ornamentiki –
kosmatske bordure.

KAMPANIJA

15
V poznem 11. in 12. stoletju se tu prepletata dva arhitekturna vzorca. Domači romanski elementi
se izmenjujejo z gotsko-francoskimi poudarki (normansko vzpenjanje in zašiljeni loki z dvojnim
obročem).
Montecassino (ok. 1075)
Rekonstrukcija na podlagi arhitekturnih risb iz 17. stol. in
arheoloških izkopavanj.
To je bil benediktinski samostan – kulturno, družbeno in
gospodarsko središče – izvir novih ikonografskih motivov,
likovnih elementov in znanja.
Triladijska stebrna bazilika notraj razdeljena z ogromnim
atrijem. Prečna ladja nastopa le kot višinski element,
neizražanje središčnega kvadrata je prevzeto od rimske mestne
bazilike. Apsidalni del je brez poudarjenega središčnega kvadrata. Transept je višji od glavne
ladje in tvori nov, liturgično poudarjen prostor, ki pomeni nadaljevanje severnoevropskih
sklopov, poznanih preko vplivov Normanov → prečna ladja je samostojen element, saj je večja
od glavne ladje.
Na vzhodnem delu tvori prečna ladja liturgićno poudarjen volumen → vzor so rimske mestne
bazilike. Poudarjanje karolinškega westwerka; stolpa ob vhodu v atrij se ponovita na vzhodu, kar
je simbolično pomenilo enačenje moči posvetne in cerkvene oblasti. Arhitekt tega kompleksa je
bil 'Juliano da Sangianno'.
Dvoje arhitekturnih vzorcev: bizantinske enklave (=neprimeren izraz), kupolni sistem in centralni
tloris ter povečevanje, tvorba novih norm.

Rim, San Angelo in Formis (ok. 1075)

Pomanjšava Monte Cassina.
Leta 1072 je bilo opatu Desideriju dodeljeno to ozemlje v
dar. Gradnja se začne tega leta. Vhodna lopa atrija je s
poudarjeno središčno arkado. To je postal zasebni oratorij
benediktinskih opatov.

APULIJA
Na tem ozemlju so se menjavali različni vladarji in narodi: Normani, Langobardi, Arabci,
Langobardi, Bizanc.
V arhitekturi je čutiti večjo stilno enotnost (predvsem lombardski zgledi z nekaj krajevnimi
posebnostmi in francoskimi odsevi). Bistvena je zveza s plastiko, ki se kaže tudi v samostojnih
spomenikih. Dinamična politika prinese dinamično arhitekturo z različnimi stavbnimi vzorci.
Leta 1071 pride do reorganizacije cerkve ("Robert Cpuiscond" je tega leta pregnal Bizantince), ki
se je obrnila h katoliški liturgiji in ima za posledico ogromno novih samostanov. V pokrajini in
ljudeh ostane duh bizantinskega misticizma in askeze. Poznavanje islamskih ornamentalnih
vzorcev. Graditi so začeli katapane = palače, ki so jih dali zgraditi za svoje vojaške namestnike.
Apulija razkriva dvojnost Evropskega zahodnega in vzhodnega sveta.

Stolnica, Troia (1093-1119–vlijejo bronasta vrata)

Med leti 1093 in 1111 je bil sprednji del cerkve že dokončan.
Zunanjost spominja na razdrobljenost stavbne mase v Pisi, z vsemi
elementi čipkaste lahkotnosti arhitekturne mreže, v katero je ovita
lupina, ki se umika statičnosti; polpilastri, polstebri, rombi... (Pisa

16
je 30 let starejša). V celotnem zunanjem okrasju so prevladali elementi dekorativnega, ki so lastni
sirijski arhitekturi → kaže na stalno povezovanje z Orientom.
Čipkasti elementi v veliki roži.

Stolnica, Trani ( po 1097)

Stoji neposredno na obali Jadrana in se izraža z refleksijo do
okolja, v katerem stoji. Cerkev je posvečena svetemu Nikolaju.
Zunanjost cerkve nas prevzame s preprostostjo svoje
izraznosti. Predstavi se nam v značilni romanski obleki, brez
balasta nepotrebnega okrasja in zaprti trdnjavski drži (vojne in
vremenske neprilike).
Zahodno pročelje je dobilo poslednji pečat v 18. stoletju. Glavni vhod je na privzdignjenem
nivoju – monumentalno stopnišče, ki zlagoma pelje do vhoda. Podest je sestavina dvignjene
vhodne lope, ki je bila nekoč nadstrešena, danes pa ni več; in narteksa. Nenavadna ritmizacija
slepih arkad. Vhod nima timpanona, kar je izjema v pokrajini. Vzhodna partija je zelo
samostojna. Apsida se vzpenja čez več nadstropij
in ustvarja akcent v obliki trojnega klicaja (trojno
vzpenjanje).
V notranjščini nas preseneti izvirna prostorska
rešitev. Podvojitev stebrov zaradi zahtev statike
se poigrava z estetskim učinkom različno debelih
stebrov. Dvojček, ki gleda proti glavni ladji je
močnejši od tistega, ki gleda proti stranski ladji.
V zračnem enovitem prostoru, ki kaže razvoj
bazilike v zgodnjegotski čas, se glavna ladja
dviga čez dve nadstropji.
Campanille je posebnost in eden od klasičnih
primerov performacije, ki se stopnjuje proti vrhu (bifore, trifore, kvadrifore).
Velika triladijska dvoranska kripta.
Pomembna bronasta vrata.

San Niccolo, Bari ( začetek gradnje: 1089)

Leta 1087 so ukradli relikvije sv. Nikolaja. Naslednjega leta začnejo graditi
cerkev na prostoru Katapanske palače. To je bilo pomembno religiozno
središče, saj so leta 1098 tu organizirali koncil o sodelovanju vzhodne in
zahodne cerkve – velik del cerkve je bil že dokončan.
Cerkev je zgoščena in stolpasta kakor trdnjava, kar poudarja liturgično vlogo
božje utrdbe na zemlji. Zunanjščina nam predstavi razvoj bazilike v cerkev, ki
ima vzhodni zaključek višinsko poudarjen s
prečno ladjo (transept, ki dosega teme glavne
ladje). Zahodno pročelje z zaprto trdnjavsko
držo in strunskimi elementi poudarja vitkost in višino glavne ladje.
Posebnost je devetladijska kripta, ki velja za največjo v vsej Italiji.
Kripta je neorganizirana, ker stebri stojijo ravno na prehodu.
Richard Kraufheimer je za to cerkev zapisal tri značilnosti:
1. glavna ladja je ozka in visoka
2. poudarjena je longitudinalnostl

17
3. prostor je zamejen, ker so stranske ladje (mnogo ožje in nižje) le spremljava glavni ladji in
niso samostojni voumni.

SICILIJA
Leta 1030 je skupina normanskih vojščakov, ki jo je vodil Tamkred pripluje na Sicilijo in ji
zavlada. V zelo kratke času 1030 – 1050/60 je bila oblast Normanov nesporna. Njegov sin Rogier
II. je uvedel dinastijo normanskih vladarjev. Sicilija je dežela z normanskim vplivom razvoja
romanike. Politični in trgovski preplet pripelje tudi do prepleta kultur. Kaže se dvojnost med
vzhodom in zahodom. Grški in latinski elementi so osnova karakteristike romanike na Siciliji.
Leta 1130 postane Rogier II. normanski vladar. Bogastvo si je ustvaril z drugo Križarsko vojno
(trgoval je z islamskimi podložniki), čeprav se je sam ni udeležil. On je zaslužen za izgradnjo
stolnice v Cefaluju (mavzolej normanskih vladarjev, ki to nikoli ni bil).

Stolnica, Cefalu (1131-1180)

Zunanjost cerkve je izražena v normansko-sicilski moči, zaznamovana s
severnofrancoskimi in angleškimi arhitekturnimi izrazi: težnja po visokih,
prizmatičnih, zgoščenih gmotah (dva stolpa na zahodnem pročelju, vzhodna
partija s tremi apsidami, triforijske empore).
Vojaško trdnjavski videz zaprtosti je odraz južnoitalijanske tradicijie,
likovnih spominov severne Francije in političnih peripetij.
Notranjost: glavna ladja je povzeta po francoski romaniki, mogočna prečna
ladja, križno-rebrasto
obokovanje. Triladijska cerkev.
V njej so veliki mozaični cikli.
Vzhodni del je sam v sebi
zaokrožen (tipično italijanski)
del z mogočnim apsidalnim
zaključkom.
Notranjost je razdeljena s triforijem = izrazito
francoski element. Tudi križno-rebrast obok.
Škof je bil Anglež, zato so veze z rokavskim
prelivom intezivne.

Palermo, La Zisa
V tem obdobju nastane tudi veliko palač – profani objekt.
Zunanjost se izraža z zelo tanko prefinjeno
mrežo arhitekturnih členov, ki obrobljajo
okna in vrata. Predstavlja odmev puščavskih
dvorov islamskih vladarjev v severni Afriki.
Notranjost nam razkrije vse bogastvo
okrasja, ki se odvija v zanosu ponavljajočih
geometrijskih elementov v živih barvah (modra, rdeča) izmenjujočih s
pozlato in bogatimi mozaiki. Mnogi prehodi, bogato okrasje, to se potem
uveljavi tudi v cerkvah.
Naslon na arabske sisteme.

Palermo, San Cataldo (po 1161)

Naslon na vzhodnjaško umetnost. Na Siciliji so se s
kompaktnim navpičnim zanosom, ki so ga prinesli
Normani, zlile arabsko-islamske ornamentalne
kadence.

18
Samostoječe rdeče kupole – arabski sistem kupol s premeteno performacijo, ki ustvari vnaprej
premišljeno osvetljavo (v islamskem svetu osvetljuje točno določene ikone).
Zunanjost zaznamujejo komaj opazni grafizmi (grafični ornamenti okoli oken in vrat). Zunanjost
se zgleduje po palačah.

Stolnica, Palermo (1069-1190)

Gre za preplet normanskih in islamskih arhitekturnih vzorcev. Značilno romanski je motiv opeke,
zložene na rob. Islamski pa je motiv križajočih se lokov (v apsidi). Ustvari se mreža nekoliko
zašiljenih križajočih se lokov, katerim so dodani diski z geometričnimi vzorci.
V islamskem svetu je z verskega stališča upodobitev figure nesprejemljiva.
Capella Palatina, Palermo (1131-1143)
Notranjščina palače je nastajala v letih med
1131 in 1140. Dostopna je le znotraj palače
(Palazzo Reale), katere del je.
Notranjščina: zelo majhen, zgoščen
ambient, dragulj z dvojnim korom in
pozlačenim stropom. Pod kapelo je kripta.
Kapela je enovit triladijski prostor,
razčlenjen z elegantnimi stebri in
podkvastimi arkadami. Starnske ladje so nenavadno ozke, tako da prostor deluje enovito,
samostojno. Arhitekturni koncepti se podrejajo ikonografskim težnjam. Dobimo občutek, kot da
smo vstopili v relikviarij, ki sije navznoter. Vse je v blišču prekrito z zlatimi mozaiki podrejeni so
ikonografskim modelom (prizori Marije in Kristusovega vstajenja). Nad višino glave je vse
oblečeno v zlato.
Vpliv Bizanca in Arabije.

La Martorana / Santa Maria dell'Ammiraglio, Palermo (po 1143)

Je iz istega časa kot Capella Palatina.
Notranjost: Triladijska cerkev  devet obočnih pol, nad sredinsko je kupola,
ki meče svetlobo na vnaprej premišljene prizore. Liturgični poudarek je na
stebrih – Nebeški Jeruzalem je zgrajen na dvanajstih dragocenih kamnih
(barve stebrov). Na mozaikih so isti ikonografski vzorci.

Stolnica, Monreale (1147-1190)

Postala je mavzolej normanskih vladarjev. Je edina velika stolnica, ki je do
konca speljala ikonografski program. Naslonjena je na konstantinske vzorce.
Vezana je na veličasten benediktinski samostan in kraljevo rezidenco.
Vzhodna partija je povezovala palačo in samostanski del. Zavestna odločitev,
ki simbolično povezuje vladarje na zemlji z vladarji neba. Najdemo napise v
grščini in latinščini.
Zunanjščina je odeta v tkanino raznobarvnih kamnin. Gre za triladijsko
baziliko z zelo poudarjeno vzhodno partijo. Apsidalni zaključek predstavlja
preplet islamiziranih vzorcev križajočih se slepih arkad.
Notranjščina je dvoranski koncept z bazilikalno
svetlobo. Vitki stebri in podkvaste arkade z zgovorno ikonografijo.
Povečan kor je namenjen hranjenju sarkofagov normanskih vladarjev.
Odprto ostrešje.
Križni hodnik samostanskega atrija (na južni strani katedrale) je
zaznamovan s presežki. Skozi križni
hodnik se vztopi v cerkev. Dosledno

19
izpeljano stebrišče podvojenih oblik in geometričnih elementov z dvojnimi kapiteli in arkadami
→ paradiž. Figuralni in geometrijski kapiteli so pripovedovali liturgične citate, čeprav jih danes
ne znamo več popolnoma razbrati.
V atriju je eden najstarejših botaničnih vrtov s simbolnim pomenom rajskega vrta. Največji
botanični vrt (nekatera drevesa so stara tudi 600 let).
Čutiti je direkten vpliv jeruzalemskih mojstrov: leta 1187 je namreč Jeruzalemsko kraljestvo
padlo. Umetniki so od tam pribežali na Sicilijo in od tod izhajajo njihovi vplivi.

KIPARSTVO ROMANIKE
Kar se tiče formalnega in ikonografskega značaja romanske skulpture, so se
odkrile sorodnosti, ki vežejo romansko skulpturno umetnost z rimsko antiko, s
starokrščansko skulpturo, z orientalnim krščanskim knjižnim slikarstvom, z irskimi
rokopisi, z bizantinsko umetnostjo. Da so vsi ti vplivi obstajali, ni dvoma, toda prav
zato je potrebno z vso močjo poudariti samobitnost romanske francoske plastike. Še
nikomur ni uspelo rešiti uganko, kako se je po dolgih letih spet pojavila
monumentalna skulptura.
V Franciji, pa tudi drugod se vse več in več pojavlja kiparskih imen, ki jih mojstri
klešejo v svoje izdelke; to so večinoma ponižno skrita krstna imena, vendar pa
dokazujejo eno: ti bledi podpisi imen brez vsebine niso le priče naraščujočega
individualizma, poudarjanja osebnosti, volje do posmrtne slave med potomstvom,
ampak tudi zavesti, da je kipar s svojo skulpturo ustvaril nekaj važnega in svojega.
Francozi delijo svoje spomenike dosledno po načelu krajevne provenience, po
pokrajinskih ''šolah'', vendar je treba pristaviti, da se krajevne meje ne krijejo vedno s
stilnimi posebnostmi. Francoske pokrajine: Languedoc, Bourgogne, Auvergne, Poitou,
Loira, severna Francija, Provence. Španija je v svoji romanski skulpturi odvisna od
Francije, a ima seveda tudi svoje lokalne posebnosti. Anglija ima le neznatne ostanke
nekdanje romanske skulpture, ki tamkaj nikoli ni bila bogata. Nemčija dobi šele v
drugi tretjini 13. stoletja važnejša kiparska dela in tudi tedaj je bistveno odvisna od
Francije.
Značaj ploskovite skulpture določa njeno razmerje do arhitekture. V zgodnjem
srednjem veku je bila vsa skulptura zgolj dekorativnega značaja, lepotni akcesorji
stavbi, sama po sebi je bila brez zadostnega eksistenčnega razloga. Sedaj dobi
skulptura brezprimerno večji pomen, vendar pa ostane arhitekturi docela podrejena.
Statuarične plastike, ki ustvarja samostojna skulpturna dela, tedaj še ni in je v tem
stilnem stanju tudi ne more biti; ploskovita skulptura zgodnje romanike se ravna po
okviru, ki ji ga daje arhitektura.
V prvi tretjini 12. stoletja se pojavi v skulpturi težnja, da se razbije
dvodimenzionalni okvir starejše skulpture in da se da upodobljenim pojavom telesna
razsežnost. Vsa zgodovina umetnosti kaže, da se formalne težnje prve tretjine 12.
stoletja redoma družijo z željo po upodabljanju realističnih snovi; organizem forme in
snovi se medsebojno penetrirata, tako da se ploskoviti nujno veže na idealistično
snov in plastični na realistično. Težnja po epičnem pripovedovanju, po fabulističnem
obnavljanju realnega sveta se proti sredini 12. stoletja (razvoj tedanje poezije je
popolna paralela likovni umetnosti) jasneje kaže in se javlja posebno v stranskih
skulpturah dekorativnega značaja, zlasti v kapitelih, ker so veliki reliefi seveda
namenjeni svetim snovem, zlasti poslednji sodbi.
(IZIDOR CANKAR, Razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku)

V zgodnji romaniki moramo ločiti dve liniji razvoja skulpture:a) arhitekturna

skulptura, b) rezbarjeno cerkveno pohištvo in prenosni predmeti. Arhitekturno
kiparstvo je najbolj razvila Francija (ter njej bližnja Španija) in je ostala vodilna v tej
smeri. Tudi Nemčija je sicer razvila arhitekturno kiparstvo, vendar bistveno manj.

20
Portali niso okrašeni z monumentalnimi figuralnimi cikli, tudi kapiteli večinoma
ostajajo nefiguralni. Je pa postala Nemčija vodilna v drugi liniji. Pomembna je bila tudi
tesna trgovska povezava med Nemčijo in Italijo. Prenosni predmeti in celo nemški
umetniki so vplive raznesli v ostale dežele.
V arhitekturni skulpturi so prevladovali kapiteli, katere so prevzemali iz antičnih
ruševin in kasneje iz krščanskih cerkva, vendar so na njih kmalu predstavljene že
posamezne figure in celo večfiguralne scene. Figure, ne glede na to, ali so bile
človeške, živalske ali namišljene, so morale biti pogosto deformirane, da so se lahko
ujele z obliko in funkcijo kapitela. Domišljija srednjeveškega človeka ni poznala meja.
Njihova globoka vera jih je vodila v to, da so verjeli najbolj naivnim zgodbam. In kakor
so verjeli v vsakršne čudeže, tako so verjeli tudi v obstoj najbolj nenavadnih bitij.
Večina jih je služila hudiču in so ležale takšne figure vsepovsod kot neprestana
grožnja smrtnikom. Druga bitja je ustvaril Bog, čudna bitja Vzhoda, pol človek, pol
žival, ljudstva katerim bi morali oznanjati novo vero. Zaradi bogastva vseh teh
spačenih figur nas ne preseneti neredka kritika, predvsem kritika svetega Bernarda iz
Clairvauxa.
Če so na začetku 11. stoletja kiparske izdelke na arhitekturi delali navadni
delavci, kamnoseki, se je ob koncu stoletja skulptura razvila že do tolikšne mere, da
je zahtevala specialista, kiparja. Kipar, ki je izdelal kapitele v Clunyju sigurno ni bil
navaden delavec. Prijetnost njegovega dela, prefinjenost njegove tehnike in učena
ikonografija, katero je uporabljal dokazujejo, da se je moral obrniti v arhitekturno
kiparstvo po tem, ko je že delal na drugačnih delih.
Romanska skulptura je bila integralni del arhitekture. Ta odvisnost med
arhitekturno strukturo in njeno kiparsko dekoracijo je eden največjih dosežkov
romanskega časa. Če so bili glavni prostori kiparskega okrasja v 11. stoletju kapiteli,
je bil konec 11. stoletja glavni prostor upodabljanja portal. Timpanon je kiparjem
nudil možnost upodabljanja bibličnih scen, ki so imele teološki pomen in so bile polne
simbolike. Najljubši motivi so bili motivi Vstajenja, Poslednje sodbe in Nebeškega
Jeruzalema.
Kakor arhitektura, tudi romanska skulptura ni bila enotna, neprestano se je
spreminjala in razvijala. Bila je tudi pogojena z lokalnimi tradicijami in je bila zato
vedno razlika med, na primer, tistimi deželami ob Sredozemskem morju in tistimi v
Angliji in Skandinaviji. Vseeno pa so bili določeni principi skupni vsem deželam.
Španski kipar, ki je uporabljal za zgled 'mozarabic' iluminacijo je ustvaril povsem
drugačna dela od sočasnega nemškega kiparja, ki je bil izučen v otonski tradiciji, oba
pa spet nista imela nič skupnega z italijanskim kiparjem, ki je dobil inspiracijo v
dekorativni umetnosti lombardijskega časa. Vendar so se kmalu določeni detajli
začeli pojavljati v vseh skulpturah, kot je na primer ljubezen do dekorativnih efektov,
geometričnih form, upodabljanja figur kot del arhitekture, s katero so združene v
obliki in volumnu. Figure na podboju portala v Vezelayu ilustrirajo preobremenjenost
kiparjev 12. stoletja s problemom, kako razširiti ikonografski program iz timpanona
na ostale dele portala.
Razvoj umetniških idej je potekal zelo hitro. Znani kiparji so bili pogosto poklicani
za delo v dokaj oddaljene kraje. Vendar je bilo potovanje umetnikov le eden od
mnogih načinov, na katere se je umetnostni stil širil naprej. Popolnoma jasno je, da je
bila določena trgovska pot tudi pot, po kateri so potovale umetniške forme.
Pomembnost romarskih poti dokazuje dokument oziroma natančneje vodnik, ki
opisuje štiri poti, ki križajo Francijo in se združijo na španski strani Pirenejev v enotno
pot, ki vodi do Santiaga de Compostela. V knjigi so opisani vsi pomembni postanki,
romarske cerkvice, ki so nastale s pomočjo daritev romarjev, skupoaj z vsemi
mogočimi praktičnimi informacijami, kot so na primer kvaliteta vin ali pa karakter in
običaji ljudi vsake province, skozi katere je potekala romarska pot. Zato ni naključje,
da je skulptura v Conquesu, Toulouseu, Leonu in Santiagu tako sorodna. Vendar se v
zgodnjem 12. stoletju pojavljajo določene regionalne karakteristike, ki zaslužijo ime
'regionalne šole'.

21
 V Franciji sta se konec 11. stoletja izoblikovali dve šoli: ena v Burgundiji in druga
v Languedocu. Prva kaže zavezanost nemški umetnosti. Nedvoumno je bil Cluny eden
najvplivnejših centrov kiparske aktivnosti v Evropi in njen vpliv se je razširil na vse
strani. Šola Languedoca, centrirana v Toulouseu, je nastala v zadnji četrtini 11.
stoletja. Njen vodilni zgodnji kipar je bil GILDUINUS. Vidna je sorodnost s špansko
umetnostjo. Mojster iz Moissaca je bil nedvomno vplivan od Clunyja, vendar je s svojo
originalnostjo ustvaril nekaj edinstvenega. Virtuoznost Zahodne Francije in njena
ljubezen do bogatih upodobitev, jih je vodila do tega, da so prekrili celotno fasado s
kiparskimi frizi ter figurami v nišah, tako da ni ostalo skorajda nič prostora
neobdelanega. Čeprav je bil povsod viden vpliv klasičnega kiparstva, ni bila nobena
regija tako globoko povezana z rimskimi spomeniki, kakor ravno Provenca.
Tamkajšnja šola se je izoblikovala pozno, šele v tretji četrtini 12. stoletja. Do
popolnosti je izoblikovala frize in figure v nišah kot glavne momente dekoracije.
Španija. Kiparstvo Santiaga kaže mešanico stilov: čisti španski elementi so
kombinirani s stilom, ki se kaže tako na Porte Miegeville v Toulouseu kakor tudi na
zgodnjih skulpturah Conquesa. Zanimiv odnos je obstajal tudi med Katalonijo in
Aragonom na eni strani ter Italijo na drugi. Zelo dvoumno je, ali je bila res Španija
vedno na koncu sprejemanja, kakor trdijo. Namreč ideje so potovale v obeh smereh v
dobro obeh dežel. V visoki romaniki se je nadaljevala ljubezen do bogate dekoracije.
Italija. Verjetno je bila Apulija glavni vir inspiracije za umetnost WILIGELMA.
Njegov stil je manj imeniten kot stil v sočasni Burgundiji in Languedocu; njegove
težke, kratke, voluminozne figure so celo nespretne, štoraste. Vendar pa imajo
odlično ekspresivno moč, globino in prepričljivost. Druga šola se je izoblikovala v
Emiliji. Iz te šole izhaja NICCOLO. Lombardijska šola je bila najpopularnejša med
vsemi romanskimi šolami kiparstva. Razvila se je proti koncu 11. stoletja v Como,
kakor tudi v Milanu, Pavii ter številnih drugih centrih, in se je zaradi priljubljene oblike
dekoracije kmalu razširila tudi po ostalih delih Evrope. To je bila ornamentalna
skulptura, v kateri so religiozni predmeti igrali sekundarno vlogo. Nekoč so kot vir za
to pretirano dekorirano kiparstvo imenovali armejsko kiparstvo, vendar je to le malo
možno. Ta stil se je razširil v Nemčijo, Anglijo, Skandinavijo in na Poljsko. Med
ostalimi lokalnimi šolami bi lahko omenili še šolo v Toscani. Sprva ni bila nič
posebnega, vendar je sredi 12. stoletja izdelala dela velike lepote in pomembnosti.
Razvila je stil, tako globoko navezan na klasično umetnost, da je včasih opisana kot
protorenesansa. Močan klasični trend najdemo v poznem 12. stoletju praktično v
vseh italijanskih skulpturah.
V Nemčiji ni obstajala nobena velika šola arhitekturnega kiparstva. Arhitekturno
kiparstvo je bilo večinoma import iz Lombardije. Lokalne šole so se razvile šele
kasneje. V 12. stoletju so v Nemčiji dominirala dela kiparjev, specializiranih v izdelavi
predmetov za cerkveno notranjščino.
Angleška romanska skulptura je bila na začetku import Normandije in je
zaobjemala večinoma kapitele. Lokalne šole so se pojavile šele v zgodnjem 12.
stoletju. Anglijo je okoli leta 1130 obogatila šola, centrirana v Herefordshire, v čigar
stilu je zaznati direkten vpliv Aulnaya in Parthenay-le-Vieuxa. V skulpturah
notranjščin je pogost nemško navdahnjen stil.
Izdelki iz kovine:
Veliko kiparskih izdelkov in stenskih slikarij je pogosto sledilo tem primerom in je
imitiralo njihov stil. Na žalost so bili objekti, izdelani iz dragocenih materialov bolj
izpostavljeni nevarnosti, kakor kamniti izdelki. V ekonomskih težavah so bili pogosto
predelani ali stopljeni za prodajo. Pogosto so bili uničeni ali ukradeni v vojnah in
revolucijah.
Tehnike, ki so jih uporabljali za izdelavo romanskih izdelkov iz kovine, so bile
številne. Okoli leta 1100 je bila napisana knjiga De diversis artibus, ki je ponujala
natančen opis takrat znanih tehnik. Avtor te znane knjige je bil menih Rogier, ki je
pisal pod imenom Theophilus. Nekateri so mnenja, da je po rodu Nemec in enačijo to
ime z osebnostjo ROGIERA IZ HELMARSHAUSNA.V romaniki so obstajali trije

22
geografski centri izdelave kovin: Saško območje (tu so uporabljali vlivanje v bron v
velikih merilih že od zgodnjega 11. stoletja), Mozanska dolina ter Spodnje Porenje.
Proti sredini 12. stoletja je postal Magdeburg pomemben center z mednarodno slavo
po vlivanju v bron. Rogier iz Helmarshausna je aktivno deloval v zgodnjem 12.
stoletju. Njemu sta pripisana dva oltarja: prvi iz katedrale v Paderbornu ter drugi iz
cerkve v Abdinghofu. V teh delih, ki temeljijo na bizantinskih modelih, je uporabil
linearen, dinamičen figuralni stil.
Mozanska umetnost je bila najbolj različna in je razvila najboljšo regionalno šolo
celotnega 12. stoletja. Šola je vsebovala vse zvrsti – slikarstvo, kiparstvo, rezbarjenje
v slonovi kosti, kot tudi obdelavo kovine. Trije pomembni mozanski umetniki so
REINER DE HUY (izdelal je bronasti krstilnik v Liegu, 1107-1118), GODEFROID DE
CLAIRE (figure kažejo več plastičnosti in organske zaokroženosti, draperije niso več le
dekorativne, ampak izpod njih lahko slutimo gibanje teles) ter NICHOLAS IZ VERDUNA
(figure so dejansko tridimenzionalne, struktura človeških oblik je dobro razumljiva in
anatomsko pravilna, medtem ko sta gibanje in gestikulacija naravni; vendar te figure
niso naturalistične, ravno nasprotno, so idealizirane; njegov stil naj bi temeljil na
otonski slonovini iz Liega, ki je bila derivat šole v Metzu. Njemu pripisujejo
Klosterneuburški oltar iz 1181, relikviarij sv. Ane iz Siegburga, končan 1183, relikviarij
sv. Treh kraljev ter relikviarij device Marije iz Tournaia, končan 1205).
Spodnje Porenje: Mojstri v izdelavi kovine iz Cologne so se izurili v izdelovanju
relikviarijev, ki so bili največkrat v obliki pomanjšane cerkve. Pogosto so kovinsko
strukturo mešali z emajlom, s figurami iz slonove kosti, ki so bile nameščene v niše.
Vendar so v tem območju najpomembnejši tisti izdelki, ki kažejo mozanski vpliv.
Pomembna osebnost je Friderik I. Barbarossa, ki je naročil veliko umetnin. Po
njegovem naročilu so nastali: bronasti kandelaber (1165), krstna srebrna posoda ter
portretno doprsje cesarja.
Anglija. Edina omenjena bronasta vrata so vrata, ki so nastala v drugi četrtini 12.
stoletja za cerkev Bury St. Edmunds, vendar je bila cerkev leta 1539 uničena.
Pomemben izdelek je Gloucesterski svečnik iz okoli 1100, čigar splošna oblika temelji
na otonskem srebrnem svečniku Bernwarda iz Hildesheima.
Francoski kovinski izdelki so tako kot v Angliji le redki izolirani primeri. Izdelava
ikon, narejenih v lesu in nato oblečenih v dragoceno kovino ima dolgo tradicijo v
centralnih regijah Francije, znana je Marija z detetom iz Santa Foy v Conquesu, kar je
najstarejši primer.
V Španiji so zgodnji vplivi otonskih umetnikov in importirana dela vodili do
razcveta luksuzne umetnosti, vključno z izdelki iz kovine. Kmalu so razvili stil, ki je bil
manj odvisen od tujih modelov in so obrnili inspiracijo v domače, 'mozarabic' vire. To
je bilo pogosto kombinirano z dekoracijo islamskega izvora.
Italija. V Benetkah so prevladovali bizantinski elementi. Bizantinska dela so bila
popularna tudi drugod po Italiji. Le v Severni Italiji je bil pomembnejši bližnji kontakt
Nemčije, zato so tu delali tudi nekateri nemški rokodelci. V nobeni drugi deželi niso
izdelali bronasta vrata v takšnem številu: Troia, dvoje vrat: prva 1119, druga 1127 –
ODERISUS DE BENEVENTO, Trani – BARISANUS DE TRANI, Ravello, 1179 – BARISANUS
DE TRANI, Monreale, dvoje vrat, ene izdelal BARISANUS DE TRANI, druga pa
BONANUS DA PISA, Pisa, dvoje vrat, BONANUS DA PISA.
Izdelki iz slonove kosti:
Izdelki iz slonove kosti so prišli v Evropo po trgovskih poteh iz Afrike in Azije.
Uporabljali so jo predvsem v Nemčiji in Angliji. Poslikava izbranih detajlov je bila zelo
pogosta, čeprav je zdaj polihromacija le redkokje ohranjena. Nekateri predmeti so bili
izdelani v celoti v slonovini, to so bili večinoma predmeti za cerkveno uporabo, reliefi
iz slonove kosti pa so bili pogosto kombinirani z drugimi materiali, največkrat s
kovino. V 12. stoletju je Cologna postala pomemben center za izdelke iz slonove
kosti, mroževe kosti in rezbarjenih kosti. Italijanski romanski izdelki iz slonove kosti
pogosto kažejo močno odvisnost od bizantinskih modelov. Izdelki iz slonove kosti 11.

23
stoletja v Španiji so inspirirani od otonskih prototipov, čeprav je v stiku z domačo
umetnostjo postal stil dokaj edinstven.
(GEORGE ZARNECKI, Romanesque)

To je čas pokristjanjevanja, vojn in burne politike. V 12. stol. se šele konča pokristjanjevanje
Kristjanov. Monumentalna prostostoječa kiparska dela se v večini primerov niso ohranila, ostali
so nam le njihovi posnetki manjših dimenzij v podeželjskih cerkvah. Monumentalne figure so
najverjetneje bile, kot njihovi posnetki, polihromirane ali pozlačene lesene figure, ki so ob soju
sveč odsevale in ustvarjale svetlikajoč učinek transcendentalnosti. Gre za nadaljevanje
spomenikov otonske umetnosti zgodnjega krščanstva.
Po letu 1200 se osebe razgibajo, niso več statične, so ujete v gibanju (korak dinamike) in
postajajo individualno prepoznavne. Podobe se vse bolj osvobajajo spon arhitekture, odpirajo se
nam z gestami, gibi in fizionomijo, ki se vedno bolj nagiba v portretni realizem. Zavestno
obračanje k realizmu, zavedanje otipljive resničnosti. Čedalje več naravnih form se utelesi v
oprijemljivi predmetnosti. Najvažnejšo vlogo ima še vedno umetnost, ki posreduje ključne
spremembe v kulturnem in družbenem razvoju.
V sakralno umetnost je prišlo mnogo profanega: mejne znanosti in njihova sporočila. Svet
sanj, bajk, pripovedk, nakaz, zlobcev in hibridnih bitij, ki živijo onkraj svetlobe, ki jo prinaša
krščanstvo. To so likovne paralele k ljudskim pripovedkam, basnim, zgodbam.
Prostor romanskega kiparstva so :
- zahodna pročelja: se odpirajo za reliefe, ki so globoko izklesani. Zahodna pročelja postanejo
kulise za liturgične drame, sodne procese...;
- lunete;
- arhivolte nad portali.
Okrašeno področje kapitelov je morda imelo določeno zaporedje v svoji izpovednosti,
vsekakor pa gre za zaokrožen miselni koncept. Razvoj kapitelov ni vezan le na posnemanje
antičnih kapitelov.

Cluny, kapitel

Rim, Santa Sabina, kapitel

Križi so monumentalni, vendar niso samo forma crucis, ampak jih spremljajo zgodovinski
dogodki osebe... Bistven princip romanske ikonografije je, da je Bog prisoten povsod. V
romaniki se pojavi veliko upodobitev poslednje sodbe. Ikonografski motivi:
- SEDES SAPIENTIAE (prestol modrosti): Marija na prestolu z Jezuščkom v naročju. Atributi:
krona, knjiga, jabolko, zvitek. Nad prestolom so orli zmage, pod prestolom pa zveriženi
premagani zlobci, ob prestolu dvanajst levov izraelovega rodu.
- KRISTUS TRIUMFANS ('zmagoviti' križani): Kristus je pribit na monumentalno razpelo s
petimi žeblji – vsaka noga posebej. Znaki trpljenja so zabrisani. Glava je dvignjena, oči so odprte.
Monumentalni križi so postavljeni v kombinaciji z mnogimi narativnimi prizori, ki se stapljajo z
osnovno formo. V podstavek je vključen osebni prostor, ki dobi posebno, še večjo veljavo, če si
ga predstavljamo s prvotno kromacijo in pozlato.
- MAESTAS DOMINI: Kristus v mandorli (ali na simbolni krogli zemlje) s knjigo, upodobljen
kot vladar, razsodnik, zmagovalec z gesto blagoslova. Obdan je s simboli evangelistov. Maestas

24
domini se pojavlja kot osrednja figura na portalu in v mozaičnih podobah apsidalnih zaključkov.
Vrhunec doživi ok. 1000-1200.
V romaniki se pojavijo prvi koraki izstopanja umetnikov iz anonimnosti, ko se ti zavejo
svoje genialnosti. Rokodelčevo rast spremljamo skozi mnoge detajle. Kiparsrvo in slikarstvo sta
veljala za obrti, arhitektura pa za vredno delo. Geometrija je ena izmed sedmih znanosti.
Značilnosti:
- pozorno prisluškovanje antiki v ustvarjanju sodobnih, realistično navdihnjenih umetnin
- mnogoterost likovnega ikonografskega izražanja v prefinjeni in dobro premišljeni kompoziciji
- umetniki, ki so ustvarjali bronasta vrata, so se pogostokrat poleg podpisa še upodobili – izraz
samozavesti.
Odpre se vprašanje, kako naj se človeška pododba osvobodi arhitekturne lupine. Samostojne
plastike so tudi kiparsko obdelani stebri, slopi... in so predstavitev nekega pomembnega motiva,
npr. boj med dobrim in zlim. Značilnost je tudi zavesten naslon na antiko. Italija je prehodno
območje, zato so prenesli spomine tudi drugam, kjer so jih po svoje interpretirali.
To je čas, ki se zaveda skupnih evropskih korenin. Gre za zasebno refleksijo; ljudje, ki
ustvarijo intelektualno in politično sfero. Zavestno iskanje realizma, iskanje resničnega sveta se
začne v obdobju romanike. Forme listov, fizionomij, raziskovanje čustev... Kjub stari predlogom
iščejo nove načine. Do pravega realizma preide šele v drugem koraku gotike.
Romanika je tudi čas zlatarstva in stvaritev v emajlu (pomembna središča: Limoges v
Belgiji in Sienna v Italiji). Iz večjih središč so se izdelki in vplivi likovne govorice širili vzdolž
romarskih poti in jim lahko sledimo. Izdelki: prenosni oltarji, manjši liturgični izdelki, triptihi,
nastavki za pastorale, škofovske palice, kelihi... To so vrhunski izdelki, vendar so nekatere
izdelovali v velikih količinah, saj so bili poceni.
Romanika je čas izgubljene tretje dimenzije, ki pa jo nadomesti poglobljena duhovnost. Stil
mase je izklesana stena; telo je le ogrodje duši in kot tako nepomembno.
Henrie Fusion je rekel: Kompleksno moč drame daje ton in je odločujoča. Opraviti imamo s
kolektivno imaginacijo na eni in pa z imaginacijo kolektivnega na drugi strani.
Romansko ikonografijo se interpretira štiridelno – vsako delo je moralo biti znotraj teh okvirov:
1. historični smisel (realna pozicija)
2. tipološki smisel (odrešenje in verovanje)
3. alegorični smisel (biblična veljava znotraj detajlov posameznih enot)
4. anagoški smisel (dogmatika in srednjeveška miselnost)

FRANCOSKO ROMANSKO KIPARSTVO

Francosko plastiko so začeli raziskovati v 19. stoletju. Francosko romaniko odlikuje izjemno
veliko število spomenikov in več kot 1000 lokacij s sklopi plastike. Veliko vojn je zaznamovalo
spomenike z iznakaženostjo, ki nam pušča nepopolno ohranjene podobe (95 % kiparstva smo
izgubili, je uničenega). Gotika je zelo rada nadomeščala romanska dela. Marsikateri ikonografski
sklop je popolnoma uničen, zato je naš pogled raomansko kiparstvo nepopoln.
Ikonografski vzorci so se prenašali preko štirih romarskih poti in jim lahko sledimo. Med vsemi
inštitucijami 11., 12. stol. je imel vodilno vlogo benediktinski red, ki je ok 110-1150 doživel svoj
vzpon. (Cluny je eden najbogateje okrašenih samostanov, bil je v neposrednem stiku s papeštvom
v Rimu).
Nadaljno uničevanje spomenikov je preprečil Violette le Duc.

Ripoll, Santa Maria (2/4 12. stol.)

25
 San Genis des Fontaines (1019-
1020, datiran po napisu)
Najzgodnejši kiparski arhitrav
romanske dobe. Figure so
spremenjene v izrazito
dekorativna polja. Izražajo se z
velikimi očmi, kar je eden zadnjih
elementov karolinške tradicije in
gestami (stiki z langobardsko
umetnostjo). Osebe zapolnjujejo
arhitekturni okvir. Upodobljen je Kristus v mandorli, podprt z dvema angeloma, skupino obdaja
šest apostolov, po trije na vsaki strani. Linearne draperije.
Učinkovanje s prvotno pozlato in bogato polihromacijo je bilo povsem drugačno. Nadaljevanje
motivov, upodobljenih v ornamentalnem 'dekorativnem' ploskovitem slogu idealizma, povzetega
iz knjižnih iluminacij.
Slika: Maestas domini,marmorni arhitrav na zahodnem portalu

Saint Sernin, Toulouse (1096)

Leta 1096 je Urban II. posvetil oltar s kiparskim okrasjem. Na portalu je
Kristusovo vnebovzetje → osrednja kiparska skupina; za razliko od
Moissaca je tu pet figur postavljenih vsaka na svojo ploščo. Na osrednji
plošči je Kristusov vnebovhod – tip Kristusa, ki ga dvigajo angeli. Hkrati
s primeri v Španiji (Leon, Santiago de Compostela) je to prvi kiparski
portal, ki ima figuralne kapitele, reliefno obdelane konzole, timpanon in
arhitrav, kot tudi monumentalne kipe na sosednjih zidovih.
Monumentalna plastika vnebovhoda je upodobljena v bizantinskem tipu
(stik z vzhodnim Sredozemljem). Množični pristop (veliko oseb spremlja
osrednji motiv) je pomemben za zaznamovanje vesoljnosti cerkve. Na
arhitravu je namreč dvanajs apostolov.
Portal je verjetno izdelala ista roka kot oltar v cerkvi, in sicer je s
podpisom tu dokumentiran Bernardus Gelduinus.

Slike: 1. Apostol Jakob starejši, portalna plastika

(levo): pod njim so ljudje in levi, nad njim pa dve goli figuri.
Tolmačeni sta kot maga Hermogen in Filet, katera je Jakob po
legendi vrnil na pot krščanstva. Oba kapitela sta štiristranska, kar
pomeni da očitno prvotno nista bila namenjena za to mesto. Tudi

26
slogovno ne pripadata skulpturi portala. 2. Apostol Peter, portalna plastika (desno): pod njim sta
Simon mag in vrag, zgoraj pa sta angela iz 19. stoletja. 3. Porte Miegeville, južni portal ( pred letom
1118) 4. Timpanon južnega portala – Kristusov vnebovhod.
Upodobljen je Kristus kako poletava k nebu, oprt na dva
angela in spremljan od drugih štirih angelov, ki kažejo z
rokami navzgor. Obleka se vsem apostolom na prekladi
linearno guba, kompozicija je strogo simetrična; telo skoraj
izginja pod ploskvami obleke, sorazmerja udov so negotova in
ponekod napačna. Talni motiv zgornjega dela reliefa je
dekorativno, nenaturalistično predelan. Vrsta spodnjih figur
pa je dobila pa je dobila pod nogami popolno izvršeno
prostorno polico, na kateri morejo varno stati. 5. Relief iz
deambulatorija – Maiestas Domini: Kristus sedi na portalu,
predstavljen je kot Maiestas Domini, saj je obdan z biserno
mandorlo in tetramorfom – to pomeni, da podobo zaokrožajo
simboli štirih evangelistov. Kristus z desnico blagoslavlja, v levici pa drži knjigo življenja. Napis
odprte knjige (Pax vobiscum) je sicer latinski, toda način blagoslavljanja je grški. Skupina
izžareva harmonično mirnost in telesnost polno notranje izpovedne moči. Telo je prežeto z
raziskovanjem realizma. Bogata draperija, veliko ornamentalno polje. Gotovo je, da je delo
nastalo pod vplivom bizantinske umetnosti, kljub temu je Kristusov obraz z okroglimi, mesnatimi
lici in močno brado docela nebizantinski. Obleka Kristusa, sistem njenih gub, oblika prestola,
način kako sedi, močna trebušna partija Kristusovega telesa, vse to je odsev bizantinske
umetnosti. V glavnem je izoblikovan ploskovito. Strogo frontalno sedi na prestolu, njegova
knjiga je ploskoma odprta pred gledalcem, desna dlan se je v vsej širjavi razprla, figure štirih
evangelskih simbolov se vse kažejo v svojih najširših ploskvah. Vendar ta skulptura kaže tudi
znaten napredek, kaže voljo do realističnega upodabljanja; telo je sicer negibno, a začelo se je
pravilno oblikovati 6. Dve ženski: relief dveh ženskih figur se nahaja na južnem traku transepta,
vendar se predpostavlja, da bi moral biti relief postavljen na zahodni fasadi cerkve. Gre za
legendo, ko sta v Cezarjevem času dve ženski čudežno rodili leva in ovna kot napoved
Kristusovega rojstva. Osebama manjka vsaki po eno obuvalo. 7. Apostol: figura je oblikovana
podobno kot Maiestas Domini. Sproščena hoja, svobodna gesta – odpira se v prostor. Gre za
francoski tip bizantinskega predloga.

Saint Pierre et Saint Paul, Cluny III, Burgundija (1100-1120)

Cerkev je doživela mnoge prezidave, pomembne so tri faze:
- Cluny I = majhna karolinška ustanova.
- Cluny II = ustanova v 10., 11. stoletju. Prezidava v poznem 9., 10.
stoletju.
- Cluny III = prezidava v poznem 11. stoletju. Cluny je največja cerkev
svojega časa, središče in izhodišče benediktinskega reda – ecclesia
imperium, vpliva na samostansko umetnost v vsej zahodni Evropi. To
so kraji, ki ustvarijo preboj do sholastike in gotske umetnosti. Proti
njihovem bogatenju nastopijo cistercijani, češ 'Kaj je verniku toliko
potrebno skrbeti za tak kiparski in slikarski okras?'.
Notranjščina katedrale je velik sistem znanja. Strop se dviga osuplih
33m visoko. Zbirka kapitelov nam razkriva močan vpliv rimske antike
na burgundsko umetnost. Cluny je casarska ideja; mišljen je bil kot
središče benediktinskega reda. Vse je urejeno v smiselni celoti in po
zaslugi učenih mož je bil vzpostavljen velik izobraževalnii sistem –
krščanska enciklopedija.

27
Najpomembnejši spomenik je zbirka kapitelov (v nekdanji žitnici). Gre za korintske kapitele –
večslojsko okrasje akantovega listovja in rozeta na vrhu. Vpliv antike se kaže tudi v prelivanju
narave, žanrskosti in alegorij na kapitelni plastiki. Detajli narativnosti v pozah figur pričajo o tem,
da so bile figure v mandorlah skoraj gotovo narejene po živih modelih. Mandorle imajo antični
izvor. Razvoj in potenciranje medaljonastih elementov, prav tako poznanih že v antiki.
Zelo je uveljavljena misel o povezavi korintskega kapitela s figuro v mandorli.

Slike: 1. Štiri reke paradiža, kapitel

deambulatorija: gre za preplet žanrskega in
alegoričnega. Na vogalih kapitela so štiri alegorije, ki prikazujejo reke Evfrat, Tigris, Pison in
Gihon. Drže figur so zelo svobodne. Pomembni so detajli. 2. Teološke kreposti 3. Štirje vetrovi:
personifikacija vetra poizkuša iz meha iztisniti kar največ. 4. Izvirni greh: golo telo je le atribut
dogodka – brez senzualnih oznak razmišljanja o anatomiji. V bljižini oltarja. 5. Darovanje Izaka:
narativno opisuje zgodbo iz Svetega pisma.
Mandorlasti kapiteli v kripti, na katerih so
alegorične podobe osmih tonov, zavedajoč se
simbolike številk. Raziskovanja so odkrila,
da se glasbeno-teoretska tradicija na kapitelih
ne ujema z likovno tradicijo. Prikazani
instrumenti in način igranja na te instrumente
ne odgovarjajo resničnemu stanju stvari. Pri
tretjem tonu gre za namišljen instrument.
Instrument podoben lutnji je tu prvič
prikazan v zgodovini evropske umetnosti. Tu
mandorla ni zamišljena kot sij ali avra,
ampak prej kot okvir, dodeljen posameznim
osebam. Pojavljajo se tudi napisi. 6. Poletje:
zapisano – VER PRIMUS FLORES PRIMUS
PRODUCIT ODORES. 7. Toni gregorijanskega petja: lutnja (1. ton): figura je dobila svoj gibalni
prostor, mandorla je okvir figure, listje je zelo zaznamovano.; 8. Toni gregorijanskega petja:
plesalka (2. ton): ton je poudarjen z negativnim ženskim likom. Ima prevezo čez oči; skoraj
sinagoga.; 9. Toni gregorijanskega petja: cimbale (3. ton); 10. Toni gregorijanskega petja: tintinnabulum
(4. ton): ton se izraža z zvončki.

Saint Fortunat, Charlieau (11., 12. stoletje)

28
Zaradi časovne paralelnosti imamo v Charlieauju enake formalne značilnosti kapitelske plastike
kot v Autunu (izrazita plastičnost figur). Razlikujejo se le v interpretaciji od mojstra do mojstra.
Tu imamo zgodnji in pozni Maestas domini:
~ Zahodni portal: zgodnji (pred letom 1000) je zaznamovan s simetrijo, umirjenostjo, ki se, kot
privid iztisne iz kamnite mase. Na arhitravu je prikazanih dvanajst apostolov, vsak pod svojo
arkado. Timpanon v celotni višini zavzema mandorla, v kateri Kristus s križnim nimbom sedi na
prestolu s knjigo v levici, medtem pa je desnica dvignjena v gesti blagoslova. Dva angela držita
mandorlo, zaznamovana sta s hladno eleganco umirjenosti, kot akord motivu.
~ Severni portal: pozni (50 let pozneje) je skorajda dramatičen boj. Močna, telesno poudarjena
figura z dinamiko. Maiestas Domini v mandorli, katero držita dva angela, obdan še s simboli
evangelistov, ki služijo kot razlagalni moment. Na arhitravu je v sredini Marijina podoba, levo in
desno od nje pa se zvrstijo najprej angel in nato po šest apostolov. Na temenu arhivolte je
mistično jagnje, ki ima lahko dualističen pomen: 1. kot žrtev – Kristus in 2. kot vernik, ki sledi
pastirju. Ob straneh arhivolte sta dve figuri z instrumenti, mogoče angela muzikanta.
Razvihranost angelov. Štirje apokaliptični starci. Tu se je dejansko zgodilo apokaliptično videnje.
V coni okvira portala sta dva svetnika z modelom cerkve, na desnem koncu Janez Krstnik, na
levem koncu pa David. To je zadnja faza burgundskega linearnega sloga, ki je pripeljana do
končne stopnje ekspresivnosti.

La Madeleine, Vezelay (1125-1140)

Mojster Putifarke. Kinokefalos-detajl na zahodnem portalu

Marsikaj je spremenjeno do meje resničnosti zaradi posegov v 19. stoletju.
Narteks, ki obsega devet pol, je potenciran v 'dodatno cerkev zunaj cerkve' namenjeno velikim
množicam romarjev.
Zahodno pročelje je kulisa, glavna drama romanske plastike pa je skrita v notranjosti. Pri
oblikovanju je viden premik v miselnosti časa. Opat Sugerij je tok razvoja prilagodil novim
estetskim zahtevam – estetika gotske plastike (bolj intimen odnos med verniki in Bogom).
Sveti Bernard ali Bernard iz "Clenvoya" se je opiral na upodabljanje Kristusa, ki je ljubezniv
učitelj, in ne le apokaliptični sodnik in to je motiv, ki privablja nove vernike.
Osrednji portal ne dopušča končne določitve motiva. Prežemajo se različne ikonografske
interpretacije. Prevladujoča Kristusova podoba je odeta v pajčevinasto draperijo, ki se v tankih,
drobnih gubah spušča in preliva ob telesu. Zaznamovan je s križevim nimbom. Bizantinski
misticizem vpliva na presežno transcendentno vrednost. V vezelayskem timpanonskem reliefu
Kristus mogočno prestoluje v sredini, z glavo sega čez notranji polkrog loka; tudi Janez Krstnik
pod njim presega preklado. Kristus sedi na prestolu in pošilja apostole spreobračat pogane - ki so
upodobljeni kot psoglavci ali s krilatimi ušesi – , medtem pa iz njegovih rok lijejo žarki Svetega

29
duha na obe skupini apostolov, ki so se zbrali okoli njega; nekateri apostoli sedijo, drugi stojijo,
vsi pa se živo gibljejo s trupom ter udi in vznemirjeno razgovarjajo med seboj. Glave dvanajstih
apostolov so dokaj poškodovane, prepoznamo pa lahko Petra na desni strani Kristusa. Figure v
radialnih poljih okoli timpanona predstavljajo narode, katerim bi morali oznanjati krščansko vero.
To so prikazi še helenističnih predstav o narodih na robu zemlje, katerih izgled izstopa od
ljudskega obličja. Vso kompozicijo obdaja pas, v katerem so v posameznih krogih izklesana
nebesna znamenja. Združena sta motiva dveh tekstov, poudarek je na apostolskih dejanjih
(razpošiljanje apostolov – pasionski Kristus; razlitje sv. Duha – širjenje vere; žarki s Kristusovih
dlani se na glavah apostolov razmrgolijo v plamene svetega duha). Velik Kristus v zelo tanki
draperiji z drobnimi gubami – bizantinizem. Obleka upodobljenih figur je zganjena v tenke,
kaligrafično izdolbljene gube in živahno plapola v zraku. Ta način gubanja je prevzet iz
iluminatorskega stila, čemur bi morali še dodati, da so ostre gube prevzete iz bizantinskega
slikarstva. To živahno plapolanje obleke ne smemo razlagati iz svetopisemskega teksta, kot da
ilustrira tisti veter, ki je prišel ob sprejetju sv. Duha. Saj vihra obleka realnih in mističnih figur na
prekladi, ki niso bile navzoče pri razlitju sv. Duha, prav tako živahno, kakor tunike apostolov in
Kristusov plašč. Sistem gubanja, čeprav prevzet iz knjižnega slikarstva, je bil posebno ustrezen
plastični težnji časa. Obleka se tesno privija telesu in zato vidimo, da udi izstopajo vsepovsod
izpod nje na dan s tolikšno jasnostjo, da je okostni sestav pri vsaki osebi docela videnTako služi
obleka plastičnosti telesa, z lastnim gibanjem, svobodnim vihranjem pa še nadalje krepi vtis
razprostiranja v prostoru, torej vtis telesne razsežnosti. Kompozicija timpanona še vedno hrani
formalno simetralo, okrog katere se figuralne mase enakomirno razvrščajo, toda stroga simetrična
korespondenca obeh polovic je izginila, tako da je vsaka skupina apostolov drugače komponirana
in je drugi enaka le po teži. Mali prizori na obločju so še
svobodnejši v kompoziciji, tako da lahko rečemo, da je
vezelayski timpanon prost najtesnejših spon vezane
kompozicije. Prostor je mnogo jasnejši in realnejši. Apostoli
so dobili široko polico, na kateri docela trdno stojijo in ki
nekako tvori nekakšno pristrešje za prostor, v katerem se
gibljejo figure preklade, medtem ko imajo manjše skupine
obločja svoja prostorno popolnoma jasna, škatlam podobna
bivališča.
Severni portal: v spodnjem delu se nam prikaže zgodba o
Emavsu v treh prizorih: 1. Kristus sreča dva apostola 2.
Večerja v Emavsu 3. Povratek učenca v Jeruzalem. V
zgornjem delu je motiv Binkošti – Kristus se prikaže svojim
učencem (ali pa morda Kristusovo Vnebovzetje).
Južni portal: V spodnji vrsti so prizori iz Kristusovega
otroštva, Oznanjenje, Obiskovanje, Oznanjenje pastirjem ter
Kristusovo rojstvo. V zgornji vrsti se nahaja Poklon kraljev.

Na kapitelih, ki nastanejo že pred pročeljem, gre za velik

razpon motivov in tem:
- mitološke (ugrabitev Ganimeda),
- alegorične (štiri reke paradiža, štirje vetrovi),
- legende (Lazar, David in Goljot, Daniel),
- tipološke (mistični mlin),
- prizori iz stare zaveze (David in Goljat)
To so scenske celote. Vsak figuralni kapitel ima misel,
moralo, sporočilo, so didaktične – kjučne besede, ki so lahko
bile opora za pridige, vsekakor pa ilustracija Biblije in njenih

30
zapovedi. Poskušali so priti do enotne miselne celote, kar pa ni v naravi srednjeveške
ikonografije.

Kapiteli: 1. Peter in Pavel pri molitvi: apostoli so označeni z napisi. Gre za zadnjo fazo skulpture v
Vezelayu (1140-1150) 2. Štirje vetrovi: personifikacije bi lahko pomenile tudi štiri strani neba in
štiri temperamente 3. Štiri reke Paradiža: personificirane so kot moške figure s kapami 4.Desperatio
(Ira?) in Luxuria: prikazana je naga ženska figura, ki predstavlja Luxurijo, kača nakazuje na
nečistost. Demon z razprtimi usti si z obema rokama zabada meč v telo, kar lahko razumemo kot
obup, ki ubija samega sebe. 5. Absalomova smrt: prizore o Absalomu večinoma srečujemo v okviru
Davidovega cikla. Na levem robu kapitela visi Absalom z lasmi zapletenimi v kapitelski
ornament, interpretiran kot hrast. Joab mu z mečem odseka glavo, kar je v nasprotju z biblijskim
tekstom, kjer Joab zasadi tri sulice v Absalomovo srce, nato pa ga dokončno pokončajo še
njegovi služabniki. Na desni strani kapitela je konjenik. 6. Jožef in Putifarka 7. Mistični mlin:
medtem ko prerok siplje v ročni mlin zrnje, na drugi strani apostol pod njim polni vrečo z moko.
Prikaz spada v tematski krog kontrapunkcije Stare in Nove zaveze. 8. Skidi

Saint Nazaire, Autun (1130-1145)

Viden je naslon na Cluny III. in na rimsko antiko. Kiparski okras je zaradi Hugenotskih vojn in
francoske revolucije zelo poškodovan, zato ga ne moremo užiti v popolnem veličastju. Ohranjena
je le nepopolna slika.
Nov ikonografski motiv je Marija priprošenica, kasneje znana kot Marija zavetnica s plaščem.
Marija se klanja Kristusu in ga prosi naj bo milosten v svoji sodbi. Kričeče se obrača na človeštvo
v rotenju in svarjenju pred božjo kaznijo.

31
Na luneti je ikonografija Poslednje sodbe. Vsi reliefi, vključno z arhivoltami, so bili vstavljeni
šele potem, ko so bili najprej izdelani. Poslednja sodba kot kozmični dogodek ob asistenci sonca
in lune v bizantinsko antičnih medaljonih. Kristus je
upodobljen kot apokaliptični sodnik – s poudarkom na
simetriji. Peklenščki v insekticiznih figurah so skrajno
razpotegnjeni. Opozorilo pekla so pajkasti pklenščki,
opozorilo nebes so dolge figure. V timpanonu katedrale je
umetnik izklesal nasproti demonov kot dih nežne angele s
kretnjami izredne miline. To je delo kiparja Giselbertusa.
Na arhivolti so v medaljonih z leve proti desni upodobljeni:
dvakrat ornament, pomlad in jesen, zima in poletje, januar,
vodnar, februar, ribi, marec, oven, april, bik, maj, dvojčka,
personifikacija leta, rak, junij, lev, devica, avgust, tehtnica,
september, škorpijon, oktober, strelec, november, kozorog,
december in spet dvakrat ornament.
Timpanon: viden je vpliv Kristusa kot Maiestas Domini,
vendar se tu namesto simbolov evangelistov pojavijo štirje
angeli. Levi del timpanona: zgoraj je Marija s krono na glavi
v gesti orantke, poleg nje je angel, ki trobi na trobo. Od desetih apostolov se jih osem obrača proti
Kristusu v gesti molitve. Peter s ključem stoji pred vrati Nebeškega Jeruzalema in drži figuro
izvoljenega za roko. Poleg njega angel dviga drugega izvoljenega v rajsko mesto, ostali blaženi se
nahajajo levo od angela, čisto v kotu je angel s trobo. Na arhitravu so grobovi iz katerih vstajajo
izvoljeni. Desni del timpanona: zgoraj sta dve
figuri z nimbom, kateri bi lahko interpretirali kot
apostola, zraven je angel s trobo. Pod tem je takoj
ob Kristusu dvanajsti apostol, zraven pa drastični
prikaz merjenja duš med nadangelom Mihaelom in
hudičem. Desno od hudiča se nahaja Luxuria s
kačo na prsih, na robu je prikazan pekel s
čeljustmi v katera hudiči mečejo zavržene. Na
arhitravu je stran zavrženih, kjer opazimo različne
izraze obupa.

32
1. Eva(1125-1130): je najbolj slovit akt, zaznamovan z razpuščenimi lasmi, kar je v srednjem veku
simbol vsesplošne neurejenosti → morda Eva kot Luksurija. Grmovje je drevo greha, v roki ima
granatno jabolko. To je edini ohranjen fragment iz arhitrava severnega portala. Postavitev Eve je
dokaj neobičajna – nekje med klečanjem in ležanjem. Gibanje glave in roke tolmačijo kot položaj
spanja. V kapitelski plastiki je čutiti vrsto vplivov romanskega ekspresionizma, ki je strašljiv in
ima močno izpovedno moč. 2. Sanje sv. Treh kraljev – angel, ki budi
svete tri kralje, se jih z ljubko gesto dotika s prstom. Nadaljevanje
ikonografije svetih treh kraljev z identičnimi glavami kraljev, pokritih z
enim plaščem z bogato borduro, razlikujejo se le v kronah → sv.
Trojica. Simbol zvezde vodnice – abakusni cvet korintskega kapitela je
spremenjen v zvezdo nad glavami kraljev. Zadnja dva motiva sta
izpeljana iz korintskega kapitela, kjer je opazna bogata ornamentika,
rastlinje se umakne nazaj, gozd ima podobno ikonotacijo kot puščava –
tu je človek prepuščen le silam narave. 3. Beg v Egipt – cesta je
spremenjena v ornament drobnih kamnov. Jožef vodi osla, Marija in
dete sta prikazana frontalno in zato dobimo vtis, da figuri ne sedita na
živali, ampak lebdita pred njo. Gre za tip Marije z detetom na prestolu
– Sedes Sapientiae. Kristus je prikazan kot vladar z jabolkom. V motiv je vnešeno intimno
dojemanje odnosov, čustvena konotacija, toplina medsebojnih odnosov v Marijini gesti ko
objema Kristusa. 4. Satan skuša Kristusa: Hudič stoji na vencu vrh hrama, pred njim je Kristus,
levo od njega pa angel z mečem. 5. Kristus se prikaže Mariji Magdaleni – NOLI ME TANGERE.
6.Padec Simona maga: Legenda o padcu je apokrifna. Po njej mag v Rimu pred Petrom in Pavlom
poleti z demonsko močjo proti nebu, vendar molitve apostolov dosežejo, da pade na zemljo. 7.
Slepi Lamek

Saint Andoche, Saulieu

(1150)
Balaam in oslica =
podobnost z begom v
Egipt (časovno
paralelno). Balaam jezdi
na oslici, medtem ko mu
angel z mečem trikrat
prepreči pot. Balaam ima
presenečen izraz na
obrazu. Figure izstopajo iz kamna.

Sv. Peter, Chauvigny (tretja četrtina 12. stoletja)

Podpisan je Gofridus – GOFRIDUS ME FECIT.
Bolj testedne, zaobljene figure z rahlo bebavim
obraznim izrazom. Smetanaste figure na purpurnem
ozadju. Kapitelna plastika je stilno neenotna, a vseeno
izredno zanimiva zaradi antičnih reminiscenc.
Motiva: Boj med krepostmi in pregrehami (sledovi antike
v vojaških opravah) in Izgon iz raja (Adam je Evo, kot
se za grešnico spodobi, napadel in zlasal).
Slika: Poklon kraljev: Marija z detetom na prestolu, tip
device na prestolu kot Sedes Sapientiae; desno zgoraj je božja roka kot simbol Boga Očeta.

33
 Notre Dame du Port, Clermont-Ferrand (sredina 12. stoletja)
Stilno neenotna kapitelna plastika. Rodbertus in Bernardus.
Kapiteli: 1. Donator Štefan s kapitelom v desni roki, levo je angel, pod
Štefanovimi nogami je Avaritia v ležečem položaju 2. ? 3. Samomor Ire
(Jeze): napis- IRA SE OCCIDIT 4. Izgon iz raja: prikazana sta a) greh
prastaršev: v sredini je Eva, na njeni desni strani je na drevesu kača. Levo
od Eve je Adam, kateremu Eva ponuja sadež, tu prikazan kot grozdje. Tudi
kača ima v čeljustih grozd; b) izgon iz raja: desno od Adama je Bog Oče s
knjigo v desni roki, z levico pa kaže Adamu pot iz raja. Adam, katerega
angel vleče za brado, vleče Evo, ki kleči za lase in jo brca z nogo. 5. levo
angel Jožefa nagovarja naj vzame Marijo za ženo, naj se ne boji; desno je
hram, povsem na koncu pa je prikazan Zaharija. Pod tem je napis –
ROBERTUS ME FECIT 6. Korintski kapitel: naslon na antične vzore 7. Dva
krilata genija, ki se bojujeta med seboj 8. Largitas in
Caritas v borbi proti Avaritii: po vzoru na Prudencijev
spis PSYCHOMACHIE; vrlini sta prikazani v oklepu
in oboroženi s ščitom in kopjem 9. Sprejem Marije v
nebesa: Marije običajno niso upodabljali na takih
mestih, vendar lahko to razumemo, ker je bila
verjetno zaščitnica cerkve. Kristus v sredini drži v
naročju majhno figuro Marije, pod tem je sarkofag. Z leve in desne strani
sta angela, vsak drži odprto knjigo v kateri je vklesan napis: MARIA
HONORATA IN CELUM 10. Oznanjenje 11. Nebeška vrata.

Santa Foy, Conques (druga četrtina 12. stoletje)

Portal je bil večkrat restavriran.
Natančno in bogato klesano delo na zahodnem portalu.
V sredini timpanona je Kristus kot Sodnik v Poslednji
sodbi. Nad njima sta dva angela s križem in Arma

34
Christi. Kristus na prestolu hkrati razsoja in blagoslavlja. Maestas domini je pospremljen s štirimi
angeli, ki imajo v rokah plamenice (na antičnih sarkofagih je tudi glavni motiv pospremljen z
baklonoscema: dvignjena – rojstvo
– svetloba; spuščena – smrt – tema)
in napisne trakove z
apokaliptičnimi citati. Kristusova
desna roka je dvignjena proti
strani, kjer so izbrani, njegova
levica pa je spuščena proti strani,
kjer so prekleti. Na križnem nimbu
je vklesana beseda IUDEX
(sodnik). V tem primeru manjkajo
apostoli, ki naj bi pomagali pri
Poslednji sodbi. Kristus ni
upodobljen kot Maiestas Domini,
saj ni obdan s simboli evangelistov. Leva stran timpanona: srednji del: blaženi, katere vodita
Marija in Peter. Figura, naslonjena na palico je interpretirana kot Anton Puščavski; menih s
palico opata, verjetno Benedikt, drži za roko vladarja, verjetno Karla Velikega kot legendarnega
dobrotnika monarhije. Nato sledijo še drugi menihi, eden z relikviarijem v rokah (ker stoji nad
figuro sv. Vere, pripada relikviarij njej), drugi z diptihom, nato sledijo še mučenci in svetniki, ki
posamezno niso interpretirani. Nad skupino so štirje angeli, ki nosijo trakove z napisi – imena
kreposti (Fides, Spes, Caritas, Constantia in Humilitas). spodnji del: nad napisnimi trakovi nad
arkadami so angeli, ki dvigajo nagrobne plošče – vstajenje mrtvih. Na nasprotni strani Božja
roka, pred njo pa na kolenih sv. Vera pri molitvi. Spodaj nebeško mesto, na desni strani so odprta
vrata. Na sredini pod srednjo arkado je Abraham z dvema figurama blaženih. Desna stran
timpanona: srednji del: od dveh angelov, ki sta najbližje Kristusovi postavi, zgornji drži knjigo
življenja, spodnji pa kadilnico. Druga dva angela sta prikazana z mečem in ščitom – sta kot
čuvaja, saj je pekel v neposredni bližini. V peklu se nahajajo drastični, tipični srednjeveški prizori
raznih mučenj. spodnji del: spodaj je pekel. Na sredini je prikazan Satan, na njegovi levi strani je
obešena figura – Avaritia, na desni strani pa menih in ženska z razgaljenim zgornjim delom
telesa. Kača v Satanovi roki nakazuje, da je ta ženska personifikacija Luxuriae. S konja pada v
pekel konjenik Renon d'Oben, katerega je sv. Vera kaznovala, ker je preganjal menihe. Na
odprtih vratih se vidijo čeljusti pekla.
Angeli z orožjem (simbolizirajo bojujočo se cerkev, ki mora zmagati), kadilnicami (simbolizirajo
liturgijo na zemlji) in knjigami (simbolizirajo vseobsežne cerkvene zakone). Pojavi se
ikonografski motiv Pasionski Kristus (Boluer sirdenon), ki predstavlja goloprsatega Kristusa,
zadaj je križ, zraven so angeli z žeblji v rokah in še dva angela s trombami.

Saint Pierre, Beaulieu sur Dordogne (1130-1140)

Pasijonski Kristus – golo telo, angeli z žeblji. Angeli s
trombami. Napoved drugega toka v ikonografiji.
Poslednja sodba: To je prvi primer Kristusa z razgaljenim
zgornjim delom telesa. Ima močno razširjene roke, kar
nekateri interpretirajo kot napoved za razpelo. Prikazani so
tudi križ in Arma Christi. Angel na Kristusovi desni strani
prinaša krono. V tem primeru je postavljena popolnoma
nova tema v okviru katere je izražen odnos Kristusa in križa.
Na arhitravu je pekel in živali pekla. Na levi dovratnici je Peter, na desni pa Pavel. Delilni steber
sestavljajo figure atlanta.

35
 Saint Pierre, Moissac (1120-1135)

Timpanon sestavlja 23 posameznih plošč. Kristus na prestolu iz Apokalipse

v slavi – deli mandorle so vidni na zgornjem delu – obkrožen je s štirimi
simboli evangelistov, med dvema angeloma in s 24imi starci iz Apokalipse
nad steklenim morjem. Starci sedijo na prestolih v treh vrstah, oblečeni so
v bele halje in imajo krone na glavah. Namesto harf imajo v rokah neke
vrste instrumenta in čaše. Angel z zvitkom. Arhitrav in timpanon
nakazujejo štiri poslednje stvari: smrt, strašno sodbo, nebesa in pekel. Vse
osebe so upodobljene ploskoma, njihova obleka se vije v tenkih, linearnih
gubah, ki so prav tako ostro izrisane kakor peruti angelov. Kompozicija je
zgrajena na principu najstrožje simetrije figur, pojavljajo se velike
disproporcije. Vse figure, razen Kristusa, ki ni
zapustil mirne poze svojega kraljevskega
dostojanstva, je razgibala nova aktivnost.
Sedeči starešine so si med seboj podobni le po
nagnjeni kretnji glav, njihovi sedeči motivi pa
so tako raznovrstni, da komaj najdemo dva
enaka, kar nedvoumno priča, da se je kipar s
polno zavestjo ukvarjal s problemom
razgibanega telesa. Razgibano telo pa je beg iz
ploskve v prostor in plastičnost. Upodabljanje
prostora je popolnejše, na tem delu kaže že
realno, ne samo perspektivično-iluzorno,
poglabljanje, tako da posamezne zgornje vrste
timpanonske kompozicije mečejo na spodnje
dovolj globoke sence. Kristus sodnik kot bradati
Kristus (vse je že doživeto, vse trpljenje je
absorbirano) je upodobljen na portalu na južni
strani prečne ladje, kjer vstopa večina vernikov.
Pod glavnim motivom so sozvočni likovni
elementi iz apokalipse: Stekleno morje in pod
njim 24 apokaliptičnih starešin. Ognjena kolesa
ločijo nebeško od pozemskega. Neverjeten posluh
za različnost oblikovanja figur na arhitravih.

36
Individualiziran pristop tudi v detajlih (atributi – glasbila). Pojavi se motiv prekrižanih nog
(poudarjena je dinamika in plastičnost).
Ostenji, mimo katerih so potovali v cerkev, sta okrašeni z galerijo nasprotnih parov personifikacij
kreposti in pregreh. Okvir portala s tremi, stopničasto poglobljenimi deli je zelo plitek.
Zahodni zid v preddverju južnega portala: v spodnjem delu sta levo Avaritia in Luxuria, kateri
mučijo hudiči, desno pa hudič pred nago Luxurio. Na zgornjem delu je desno upodobljena smrt
bogataša (Lukova parabola), levo pa motiv, kako so hudiči ugrabili bogataša, oziroma njegovo
dušo.
Vzhodni zid v preddverju južnega portala: Tokrat pripoved poteka od desne proti levi - v spodnjem
delu so upodobljeni prizori iz Kristusovega otroštva (Oznanjenje, Obiskovanje, Poklon kraljev,
Beg v Egipt,...).
Desna arkada: hudič in Luxuria.
Detajl: Hudiči odnašajo bogataševo dušo.
Apostol je narejen v delavnici mojstra Bernardusa
Gelduinusa. Uresničevanje prostorskega razmerja
med telesom in okoliškim prostorjem, svobodna
stoja, sproščen odnos.
Sv. Peter, pod nogami ima leva.Način prikaza z
brado in ključi odgovarja tradicionalni
interpretaciji, s tem da mu manjka knjiga.
Oblikovanje je izrazito grafično, mehkejša
modelacija obraza in las.
Jeremija – na delilnem stebru, ki je obdelan iz
vseh strani. Na
sprednji strani so
trije pari eden na drugega postavljenih levov (lev in levinja v paru),
levo je figura apostola Pavla (v povezavi s Petrom na levi strani
vhoda), desno je prerok Jeremija. Pri tej figuri so vidne fine mehke
linije, ki odgovarjajo valovitemu obrisu stebra.
Levo je sv. Andrej iz severozahodnega stebra, desno pa opat
Durandus iz osrednjega stebra vzhodne galerije – reliefna plošča s
portretom opata Durandusa (1047-1072) je postavljena na
nasprotni strani od izhoda iz kapiteljske dvorane. Hierarhična
frontalnost s strogo simetrijo.

Santa Maria, Souillac v Perigordu (1120-1135)

Sliki: 1. prerok Izaija (se zelo ujema z Jeremijo iz Moissaca). Z
rokami sega v prostor. S plaščem ustvari školjko za svoje telo.
Plašč je bogato ornamentiran.; 2. Delilni steber (ostanek portala,
uničenega med Hugenotskimi vojnami; prikazuje preplet levov in
grifonov, ki grizejo drug drugega, na vrhu je človeška figura,
katere glavo že požira zver). Na sprednji strani je prikazan boj
živali, na vrhu je prizor, ko zver požira človeško glavo. Na levi
strani je Abrahamova žrtev. Na desni strani so trije pari figur v
objemu ali borbi (mogoče Jakobova borba z angelom).
Na stranskih opornikih timpanona na opatijski cerkvi so groteskni
ptiči z nazaj zasukanimi glavami in velikanskimi kljuni, ki drug
čez drugega plezajo na vrh stebra.

37
 Notre Dame la Grande, Poitiers (1130-1145)
Nadstropje je razdeljeno na dva dela s pomočjo dveh redov
arkad levo in desno od osrednjega okna. V spodnjem delu so na
vsaki strani po štiri figure v sedečem položaju, v zgornjem delu
pa po tri figure v stoječem položaju. Zaradi ravnotežja so v
zgornjem nadstropju vgrajeni dvojni stebri. V prostoru med
zidnim vencem, ki deli nadstropji in do arkad spodnjega
nadstropja se nahaja figuralni pas, ki v tej obliki in položaju
predstavlja edinstven primer.
Predstavitev Kristusa kot Maiestas Domini z dvanajstimi
apostoli je uresničena na zatrepu in v zgornjem nadstropju. Na
zatrepu je Kristus, obdan s štirimi simboli evangelistov. Na frizu
nad levo arhivolto so štirje preroki: Mojzes, Izaija, Jeremija in
Daniel; na njihovi levi strani je kralj Nebukadnezer. Prikazane
so Izaijeve prerokbe, levo greh prastaršev, Obiskovanje, Rojstvo, Kopanje Kristusa kot otroka.

Saint Trophime, Arles (do 1170)

Kiparski okras je nastal po sredini 12. stoletja. Bistveno je odvisen od

prejšnje cerkve. Omejen je samo na en vhod in stranska polja.
Ikonografija ni do konca povedana. V glavni luneti se nahaja Maiestas
domini in ta relief je boljši od reliefov okoli. V figurah je zelo prisotna
antika (ikonografija leva).
Luneta je prepisana iz Chartresa. Kristus je upodobljen kot vladar, ima
zaprt obraz, njegova draperija je bolj polna, masivna, živi sama zase.
Dobimo občutek za dinamizacijo stavbne mase. Apostoli iz Arlesa so
delo različnih rok in so ostali nepoškodovani. Prikazani so kot osebe, ki
so komajda stopile pred pročelje. Gre za visok relief, so v antičnih
oblačilih. So bolj prijazne osebe, nosilci novega, protogotskega izročila.
V timpanonu je Maiestas Domini – Kristus v mandorli, obdan s simboli
evangelistov. Na arhitravu je dvanajst apostolov. Arhivolte severne
zgodnje gotike, ki so bile prekrite z nizom kipov so tu zamenjane z dekorativnim redom angelov.
V nišah na frontalni strani in v okviru portala stoji osem apostolov in dva zaščitnika cerkve:
Jakob mlajši in sv. Trofim, Janez in Peter, Pavel in Andrej ter Jakob starejši in Filip.
Janez in Peter: stojita na severni strani okvira osrednjega portala. Oblikovanje obraza, las in
brade, ter podaljšane linije draperij spominjajo na San Gilles du Gard. Prav tako tudi gube na
Kristusovi draperiji, ki spominjajo na ribje mehurčke.

38
 f
r i
z

portala kapitel apostol in Štefan*

* Samostanska severna galerija: na levi je apostol, na desni strani pa sv. Štefan, relief:
kamenjanje sv. Štefana.

Saint Pierre, Anguoleme (1136)

Kiparski okras je izrazito močan.
Timpanoni slepih arkad: odhod apostolov. Po trije apostoli so
skupaj v štirih timpanonih. Cona prizora: dvanajst posameznih
figur pod arkadami, od teh je enajst figur verjetno apostolov, ena
ženska figura pa je Marija. Srednja arkada zgoraj: združitev
Kristusa iz Vnebovzetja in Kristusa predstavljenega kot Maiestas
Domini (v mandorli, obdan s simboli evangelistov).

Sv. Egidij, Saint Gilles du Gard, Provansa (1150-1200)

Navezanost na antični ambient, pročelje namreč posnema rimski slavolok z močnimi vmesnimi
polji in poudarkom na sredinskosti. Gre za sestavljanje raznovrstnih antičnih prvin – stebri so
nekaj novega, saj so tokrat postavljeni pred stavbno maso in
s tem ustvarjajo dinamičnost.
Bogata ikonografija:
Maiestas domini v osrednjem portalu, na arhitravu sta
motiva Zadnje večerje in Pranja nog.
Sedes sapientiae na severnem portalu: na timpanonu je
Marija na prestolu, levo Poklon kraljev, desno Jožefove
sanje, na arhitravu je prikazan prihod v Jeruzalem.
Kristusov pasijon na južnem
portalu: na timpanonu Križani med
Marijo in Janezom, levo vojaki in
Ecclesia, desno Sinagoga, na arhitravu so
tri Marije na grobu.
Kiparski okras so delali različni mojstri,
znano je ime enega mojstra - Petrus
Brunus (podpisan na Sv. Mateja).
Pomemben je okras v lunetah,
najpomembnejši so apostoli, postavljeni

39
na različne konzole. Apostoli so individualno zaznamovani. Nad apostoli je v frizu prikazana
zgodba Kristusovega življenja. Plitvi reliefi na zidcu so sredozemska tradicija.
Obrazi so zaznamovani s klasicizmom in melanholijo, telesa so prepričljivo plastična in močno
izstopajo iz ozadja. Ponekod je gubanje draperije še izrazito ornamentalno in dekorativno, drugod
pa se gubanje približuje naravnemu gubanju. Noge so značilno prekrižane. V frizu je impresivno
opisovanje s poudarjenimi detajli. Figure so postavljene pred prazno ozadje. Na eni strani je
refleksija na osrednjo Francijo, po drugi strani pa na Italijo. Vzorci so se prenašali po romarskih
poteh.
Zgoraj: zid med srednjim in južnim portalom – dva apostola; Zgoraj levo: zid med srednjim in južnim
portalom – detajl friza, Kristus pred Pilatom, Bičanje.
Levo: severna stran srednjega portala:
v okviru sta Janez in Peter nad levi,
relief pod njima prikazuje Kajna in
Abela, na frizu nad okvirom je
prikazan moment ko Kristus pove,
da ga bo Peter trikrat zanikal, na
arhitravu je upodobljen motiv
umivanja nog.
Desno: južna stran srednjega portala:
Jakob starejši in Pavel nad levi, na
frizu nad njima je prikazan prizor
ko Peter odseka Malku uho ter
Judežev poljub. Relief pod dvojnim
stebrom prikazuje Davida in angela
ter Poklicanje.

ŠPANIJA
Santiago de Compostela (ok. 1100)
Misel o dinamiki, gibanju. Začetek gibanja figure, postavitev v prostor;
drža je v začetku nenaravna, anatomsko nepravilna.
Apostoli so vrhunec španske umetnosti tega časa: bogata draperija,
bogati izrazi na obrazih. 12. stoletje je ključni čas raziskovanja anatomije
in figure človeka.

Saint Pierre de la Tour, Aulnay de Saintonge (po 1130)

Portal južnega transepta: štiri arhivolte polne figur – na najmanjši
so upodobljene živali, ujete v vitični preplet, na drugi so apostoli in
preroki s knjigami; na tretji je 31 kronanih figur svetopisemskih
starešin; na četrti pa gre za upodobitev živali in hibridnih bitij.

40
 ITALIJANSKO KIPARSTVO POZNEGA 11. IN 12. STOLETJA
Poteze, ki so zaznamovale italijansko plastiko kot deželo s svojimi idejami:
~ kontinuiteta starokrščanske plastike (vegetabilni ornamentalni prepleti in simbolične živali)
~ liturgični predmeti (katedre; pluteji – reliefne plošče, ki zapirajo korno pregrado; velikonočni
svečniki)
~ bizantinski misticizem
~ vplivi iz islamskega sveta (vzhodno Sredozemlje prinese nov občutek za dekorativnost,
izoblikovan v ponavljajočih kosmatskih vzorcih)
~ helenistične-makedonske poteze
~ pozna antika (slikovitost)

Škofovski prestol, stolnica, Canossa (1085)

Gre za škofovski prestol v temenu apside ali na severnem delu kora, ki
je delo mojstra Romualda iz Canose. V tem mestu je delal tudi mojster
Achetto. Oba mojstra sta ohranila islamske elemente. Živopisni
ornamenti v orginalu, danes je sivo.
Prestol nosita dva slona, ogrnjena v draperijo kot hibridni bitji, kar je
islamski element. Na naslonjalih je ornamentalni trak, ki je dediščina
zgodnjega srednjega veka.

Elijev prestol, cerkev sv. Nikolaja, Bari (1098-1100)

Prestole se ne nahaja v katedrali
mesta Bari, ampak v romarski
cerkvi. Je eden od štirih prestolov
11. stoletja v Apuliji. V neposredni
okolici najdemo še tri prestole (st.
Angelo, Siconto in Carento), ki so
nastali po tem vzoru. Je eden
najslavnejših prestolov, zanimiv je
tudi kot tehnološki problem, saj je
bil izklesan iz enega kosa kamna.
Tokrat prestol nosijo zverižene
figure ljudi (vrhunec v izraznosti). Novost: študijsko zanimanje za fizionomijo in raziskovanje
človekovih občutij.

Korna ograja v San Clemente, Rim, Ambon

Rodbina, imenovana Maestri Comaccini, je skrbela
za prefinjen in mnogoterni okras v pluteju.
Marmorjarji – obrtniki, ki se ukvarjajo z marmorno
inkrustacijo.
Prefinjen in mnogobarven okras cerkva; tla v
izrazito geometrijskih vzorcih.

41
PRIŽNICE
Pomen prižnice v verskem obredu je narekoval estetsko in simbolno poudarjeno okrasje. Reliefi
na prižnici so zelo narativni → raliefi evangelistov, sibil, apostolov...
Vrhunec z družino Pizzano → v 13. stoletju prižnica in njeno okrasje doživita vrhunec z
mojstrom, imenovanim Giovanni Pizzano.

Ambon, Santa Maria del Lago, Moscufo (1159)

Delalo ga je več mojstrov, predvsem Robertus, ki je vodil delavnico in
Nikodemus.
Prižnica je ogrnjena v plašč številnih narativnih reliefov. Iskanje estetike
vodi v razvoj velikega toka, ki je imel močan nadaljni vpliv.
Upodobitve: Štirje evangelisti, Preroki, Sibile in Apostoli

Plutej z levi, Torcello

V rastlinje – medaljonasta dekorativna polja – ujete simbolično
pomembne živali.
Motiv iz antike – KARIOS: gol
moški s čopom, ki po antični
legendi personificira priložnost, ki
jo je potrebno zgrabiti.

Plutej z vodnjakom življenja, Torcello

Bordura iz rozet: vitica kot izraz antičnosti. Spomin na
slonokoščene reliefe iz Bizanca: telesa pavov so spremenjena v
bogat anatomski ornament. Mešanje tradicij in novih konceptov.

Velikonočni svečnik, San Marco, Benetke

Svečniki so stali ob prižnicah.
Ornamentalno in figuralno okrasje na njih predstavlja kombinacijo antičnih in
visokosrednjeveških prvin. Osebe so postavljene pod arkade, kar ritmizira
pripoved. Nekatere figure so povzete po antiki.

V 12. stoletju sta najpomembnejša centra romanske plastike v severni Italiji Modena (mojster
Wiligelmo) in Parma (mojster Benedetto Antelami).
Lombardijska šola je samostojna po svojih značilnostih in v sebi zaokrožena celota. Severna
Italija doživi nagel razvoj v zavedanju človeškega telesa in plastične forme nasploh. Plastična
forma postane zanimiva kot koncept izražanja. Osebe stopijo pred fasado.

42
Stolnica, Modena (prva četrtina 12. stoletja)
Delo mojstra Wiligelma, ki je svoje delo ponosno signiral in datiral. Na
napisnem traku je namreč zapisano: 'Med kiparji vrednimi časti, zveni tvoje
ime – Wiligelm'. Njegov vpliv je čutiti tudi v južni
Angliji → razvil je zgodbo v linearnih trakovih, v
samostojnih likovnih poljih.
Ikonografski motiv je biblični prizor: Stvarjenje
Adama in Eve, Izgon iz raja. Različne tradicije vdiha
življenja v različnih obdobjih. V tem primeru gre za
polaganje božje roke na Adama in Evo. Pripovedni
koncept pročelja: samostojna likovna tvorba reliefnih
trakov z napisi.
Novo je oblikovanje človeškega telesa: akti so robustni,
niso lepi, ampak so iztisnjeni iz mase in kažejo nek napor.
Telesa so se znašla v novih držah. Roke in noge so
poudarjeno velike na krčevitih telesih kmetskih postav
(delavne, utrujene, trpeče v krčevitosti).
Modeliranje se ne ozira na detajle. Mojster je dosegel
stopnjo ekspresivnosti, kakršne do takrat še niso poznali in
ta stopnjevana ekspresivnost (močne notranje izraznosti)
ter direktnost (naboj pripovedi) sta morala osupniti
vernike. Pojavi se motiv spečih in sanjajočih (ležeče
figure), kar simbolizira mistično stanje med živim in
neživim, saj se ne ve ali figure le sanjajo ali so potopljene
v večni sen.
Motiv Noetove barke: barka je hkrati nebeška palača, saj je
simbol reda in organiziranosti.
Motiv dveh genijev z baklami: spuščena ali dvignjena
pomeni prinašanje ali odnašanje življenja.
Reminiscenca antike: palmetni stebri (drevo življenja) in
biserni ali akantalni loki na izklesanih nišah znotraj katerih
so figure prerokov (poudarjene velike glave brez vratu).
Porta de la Pescerdia: izdelal nekdo iz Wiligelmove
okolice. Portal je obrnjen, na njem pa reliefi z besedo in
sliko govorijo o vitezih okrogle mize – Arturjeva legenda).
Druga delavnica: deluje v notranjosti severne Italije in se
odlikuje po poznavanju in vključevanju elementov
antičnega. V polnoplastičnosti figur in njihovi spokojnosti
začutimo odmeve arhaične grške in etruščanske plastike
(reliefi na konzolah pod oboki). Polnoplastičnost je za to
obdobje vseeno presenečenje.
Tretja delavnica (1160-1170): je Modensko stolnico olepšala s korno pregrado. Čutijo se odmevi
iz Provanse (ikonografski motiv Zadnje večerje: zaporednost, zlitost in dinamika pogovora
apostolov). Del reliefa: Matej in Janez v trenutku navdiha (zgodbo jima prišepetavata njuna
simbola – angel in orel).

43
Slike: 1. Stvarjenje Adama in Eve ter Prvi greh; 2. Izgon iz raja in Delo prvih staršev : sklonjena sta v
neko srčasto obliko; v roki imata orodje, ostali ga nimajo.; 3. Del friza: Noetova barka: simbol reda,
kjer Bog je red.; 4. Zgodba Kajna in Abela; 5. Lev na vhodu; 6. Preroki. Izdeloval jih je nekdo iz
Wiliemove okolice. Stebriči so oblikovani kot drevesa življenja.; 7. Konzola arkade; 8. Konzola
arkade; 9. Genija Fosforos in Hesperos: ikonografski elementi iz antičnih prizorov, tisti ki prinašajo
(dvignjena bakla), in tisti ki odnašajo (spuščena bakla) življenje.; 10. Atlanta: delo druge
delavnice.; 11. Pontile (1160/1180); 12. Zadnja večerja; 13. Sv. Matej in sv. Janez: del prižnice ob
portalu.

Ostenje, San Zeno Maggiore, Verona (1139)

Mojster Nicolo je spremenil likovni jezik: pri oblikovanju je čutiti večji posluh za detajle, v
telesih je zaznavna monumentalnost. Obrazi so ponekod obrnjeni navznoter (resignacija,
zamaknjenost), Wiligwmovi pa navzven. Mojster je eksperimentiral glede razmerja med figuro in
arhitekturo. Polsteber se spremeni v figuro, figura postane samostojni element.

Parma (1178, datacija je na traku nad reliefom Snemanja s križa)

Delo mojstra Benedetta Antelami-ja. Zgodnja leta je preživel v Provansi, kjer je sodeloval pri
nastajanju kiparskega okrasa pri cerkvi v Saint Gilles du Gard (odtod je prinesel nekaj konceptov
oblikovanja človekove figure). Bil je človek z velikim ugledom. Svoje korenine je imel v
predalpskem traku, pet let se je izobraževal v tujini. Ustvarjal je kar 30 let.

44
Njegovo prvo delo je Snemanje s križa iz Parme. Kiparski okras profane vsebine sodi v poznejše
obdobje (Fidence). Zlasti v poznih letih se pojavi problem atribucije del, zaradi velikega števila
učencev, saj je bil pri njemu možen specialističen študij, zato je veliko vprašanje kaj je dejansko
nastalo pod njegovo dleto. V srednjem veku so pojmovali kot avtorsko delo tisto delo, ki je šlo iz
delavnice pod mojstrovim žigom. Večinoma je imel ob sebi pomočnike.
Bistvena razlika: francoska romanska plastika je vezana na cerkve, ki so vezane na red. Glavni
naročniki italijanske romanske plastike pa so mesta, prvenstveno vezana na mestne cerkve.
Snemanje s križa (1178)
V dogodku je hotel izraziti čustveno
sodelovanje. Poznavanje antike se
kaže v ritmiziranju figur. Iz antike
prihajajo tudi elementi vitičnih
medaljonov sonca in lune. Elementi
sonca in lune kaželo prežemanje
bizantinskih reliefov (na koščenih
ploščah, kot okras evangeliarijev) in
domače tradicije. Z zgledovanjem
po klasičnih formah se je otresel
zgodnjeromanske negibnosti in ujetosti figur v okove arhitekture. Po eni
strani je rad prisluhnil ritmom provansalske plastike, po drugi strani pa je
izžareval neskončno energijo, značilno za emilijske in lombardske
umetnike.
1181 se je podpisal na zgornji del reliefa.
LIGNUM VITAE: S križa na mestih odsekanih vej rastejo novi poganjki,
'kar odseva in namiguje na simboliko vstajenja'; lahko si razlagamo tudi
kot večnost življenja. Križ je prikazan kot drevo življenja. Diagonala
Kristusovih rok nakazuje dinamiko. Desna roka je že sneta in omahne
proti Mariji, ki jo sprejme in jo poljubi.
Dva zahodnoevropska motiva: Tri Marije na grobu; Jožef pleza po lestvi
in se muči z žeblji. Vzporednost z motivom lestve Johannesa Klimeksa: človek lahko okrepi
svoje vrline in se vzpenja po lestvi.
Motiv angela, ki potiska sinagogi glavo proti tlom (začetki antisemitizma v Evropi).
Motiv vojakov, ki kockajo za plašč – vzhodnoevropski motiv.
Celotna kompozicija je uravnotežena s simetrijskimi akcenti: na levi strani so ženske, na desni
strani pa moške figure; nizka postava na levi strani je uravnotežena s sklonjeno glavo sinagoge na
desni strani. Figure na reliefu so bile nekoč okrašene s tehniko NIELA – luknjice v osnovni
kovinski plošči omogočijo vstavljanje zlatih in srebrnih niti ter raznobarvnih dodatkov, s čemer je
dosežena svetilnost različnih kovin. Bordura, ki zaokroža motiv na reliefni plošči je nadaljevanje
severnonemškega dekorativnega koncepta in asociira na obrobo knjižnih iluminacij.

Baptisterij, Parma (1192-1196)

Najbolj monumentalen arhitekturni spomenik v tem času. Trije veliki okrašeni portali (nasproti
stolnice, nasproti mestni hiši, nasproti palači) s pripovednim lunetnim okrasjem, ki je nastalo
kasneje (1225). Ohranjene je tudi precej prvotne kromacije.

45
Prvi portal: Portal Marije na prestolu s poklonom treh kraljev – Porta della Madona: človekovo
odrešenje, Sv. Trije kralji in Marija v slavi. Gre za dialog med osebami na reliefu (mimika). Delo
na portalu se je po napisu na prekladi začelo leta 1196 izpod rok Benedetta Antelamija. V sredini
je Marija z detetom v naročju, v tem je vključena tako ikonografija Maestas Virginis (oziroma
Marija v slavi, saj ima Marija na glavi krono) kot tudi ikonografija Sedes Sapientiae (Prestol
Modrosti, vsebovan v atributih: knjiga, jabolko, zvitek, kontekstualnost postavitve). Na levi strani
je prikazan motiv Poklona sv. Treh kraljev, na desni strani Jožef. Na arhivolti je dvanajst
prerokov, ki držijo medaljone z doprsji dvanajstih apostolov. Na prekladi je prikazan krst v
Jordanu ter smrt Janeza Krstnika (viden je živahen dialog v mimiki in postavitvi figur). Relief je
namenjen človeškemu očiščenju. Dogajanje spremljajo angeli.

Portal poslednje sodbe (zahodni portal) –

Porta dell' Iudicio: Združena ikonografska
motiva: Kristus sodnik in Kristus patiens.
Poudarjen z arma Christi (orodja
Kristusovega mučeništva). V arhivolti
imamo 24 starešin (apokaliptični motiv) in
pod njimi vstajenje mesa.

Portal zgodbe o Baleamu in Jozefatu – Porta della vita: Zgodba

prihaja iz Indijskega podkontinenta (Južne Indije). Govori o
človeškem pozabljenju in stalno prežeči smrti. Mož je bežal pred
samorogom, ki predstavlja smrt in je padel v brezno, ki predstavlja
pekel. Vendar se je ujel na drevo, ki predstavlja vero – uteho, kjer
mu je v usta kapljal med, ki predstavlja prevaro. Živali pa so
medtem drevesu izpodjedale korenine, ki simbolizirajo čas.
V arhivolti pod luneto z glavnim motivom je germansko vitičevje.

Prestol antpapežev (ok. 1180) – Prestol

za papeža Honorija in Klemna III.:
Nenavadna škatlasta struktura je
nadgrajena z oblikovnim okrasjem v
reprezentativni prestol. Na panterjih stoječi atlanti nosijo stranice, na
katerih počivata dva leva – naslonjala. Stranice so ob straneh še
reliefno okrašene. Leva stranica ima upodobljen prizor Savlovega
spreobrnjenja (Savel pade s konja). Reliefna plošča ima vdahnjeno
intenziteto dogajanja z izredno dinamično kompozicijo. Desna
stranica ima upodobljen motiv svetega Jurija v boju z zmajem.
Zaznamuje ga toga kompozicija.

Znotraj baptisterija je sklop personifikacij: dvanajst mesecev in štirje letni časi.

46
Gre za razvoj od reliefa do oble plastike. Figure so poosebitve / personifikacije letnih časov v
povezavi s starostnimi dobami in razpoloženji človekove narave. Poosebitve 12 mesecev pa
opravljajo vsak sebi lastno in značilno kmečko opravilo. Tudi stara poimenovanja mesecev
pogosto izhajajo iz kmečkih opravil. Obličje personifikacij štirih letnih časov predstavljajo osebe,
ki se prebujajo iz kamna, brez realističnih prvin. Obličje personifikacij dvanajstih mesecev s
svojimi opravili pa s spontano naravnostjo, jasnostjo volumnov in čutom za prostor napoveduje
okroglo plstiko 13. stoletja. Vidno je obračanje k naturalizmu.

Stolnica, Fidenza, kiparski okras (1196-1200)

Ponovi se shema tridelne arkade (antični
zgledi – slavolok). Vso okrasje je
skoncentrirano na portal, potem pa se širi po
ostenju, kjer se porazgublja in pojemajoče
izginja v stavbni masi. Polstebri in arhivolte
razbremenjujejo zaprtost stavbne mase.

V polkrožnih nišah stojita polnoplastični figuri Davida in Ezekiela. Reminiscenca antike –

polkrožni niši spominjata na rimske niše v katere so vstavljali bogove. Pojavlja se polemičnost
izvora figur, saj se njuna ikonografija ne sklada z ikonografijo celote.

San Clemente, Pescara (od 1150 naprej)

NEMŠKO ROMANSKO KIPARSTVO

Dežele nemškega jezikovnega področja: Avstrija, Švica, Nemčija.
Bistveno manj je klesane monumentalne plastike. Bogato okrašeni portali Italije in Francije tukaj
dobijo nov obraz z bolj čistimi linijami, manj okrasja in kromacije. 1170-1180: prvo portalno

47
okrasje na nemškem. Veliko spomenikov je v lesu, bronu ali kombinaciji z emajlom. Vsaka
pokrajina se izraža s svojo ikonografijo, vendar vse veliko povzamejo od otonske umetnosti.
Externstein (okoli 1115)
To je apnenčast osamelec sredi ravninskega
ozemlja, delo menihov iz Padernborna.
Eden velikih spomenikov. V živo skalo
vklesani prizori. Externstein je bil cilj
romarjev. Na apnenčastem osamelcu stoji pred
nami relief s krščansko ikonografijo, ki
nadaljuje koncepte poganskega romanskega
kulta.
Skupina 'Snemanje s križa' je visoka 5,5m. Vse
se odvija v pasovih. Nenavadna ikonografija:
doprsje Boga Očeta s praporjem drži
Kristusovo dušo. Na podstavku sta Adam in
Eva v simbolični jukstapoziciji: izvirni greh in
odrešitev skozi Kristusovo smrt. Adam in Eva se od spodaj obračata h Križanemu kot grešnika v
molitvi, na vrhu pa iz posebno nakazane niše vse skupaj opazuje Bog oče (balkonska scena).
Kompozicija je zelo natančna in pretehtana. Spominja na otonske iluminacije, slonokščene
upodobitve. V postavitvi oseb najdemo neko starejšo tradicijo (otonska umetnost). Sumerično
oblikovana telesa so zaznamovana s težkimi gestami. Skupino prežema grobna tišina, svečani
molk, ki daje prostoru posebno vzdušje, primerno za zbrano osamljenost posameznika.

Worms (druga polovica 11. stoletja – 1210/1230)

Arhitekturna plastika je zelo množična, morda
odmev italijanske plastike. Veliko je detajlov
prepleta bitij, ki se združijo v zbor – galerije
čakajočih (čakajoče glave so nov ikonografski
tip, s katerim se nakazuje nov motiv 'čakajočih',
ki živijo na robu). V istem času se ta motiv
čakajočih pojavi tudi v Franciji, vendar le na
strehah stavb. Tudi pri fantastičnih bitjih je
ikonografski pomen zelo odprt: lev je lahko zlo
ali modrost; ovca je lahko žrtveno jagnje
(Kristus) ali pa poosebitev vernika, ki sledi pastirju (pastor bonus) in
božjemu klicu. Smisel upodabljanja marginalcev, psoglavcev in vseh
mogočih stvorov in nakaz je v tem, da ko hudobca upodobiš
mnogokrat, postane smešen in njegova zloba se izgubi. To je razlog za
upodabljanje zlega in fantastičnega v katedralah. Uporabljali so jih tudi
za razlago pregovorov kot parabola. Polja pod slepimi arkadami in
venčnih zidcev so okrašena z reliefi.

Schöngrabern (okoli 1230)

Postavlja se nam vprašanje ikonografske interpretacije arhitekturne
plastike, ki je iztisnjena iz gole stene. Morda gre za ljudsko umetnost z
'magičnim' ozadjem zakletve, ki bi odganjale zlo.

48
 Cerkev sv. Jakoba, Regensburg (1193)
154 plastik. To je eden najbogatejših in
najpomembnejših sklopov okrasja, kjer se
povežejo vsi členi. Cerkev so postavili irski
menihi, ki so se naselili v Regensburgu.
Plastika je po italijanskih vzorcih zgoščena na
portale od koder se širi po ostenju. Reliefi
pojemoma izginjajo in se porazgubljajo v
stavbni masi. Reliefi nam govorijo o človekovi
nespameti in grehu ter o možnosti, da se lahko vzdigne in odmakne od pogube. Nemški primer
prežemanja severnoitalijanske (imeli so svoje naselbine v Nemčiji) in francoske plastike.

Cerkev sv. Petra in Pavla, Königslutter (1135-1200)

Friz na fasadi apside. Mož z zajcem je personifikacija zime.
Slike: 1. Stebri v benediktinskem samostanu; 2. Maska na frizu
samostanske cerkve; 3. Arhitekturna plastika; 4. Arhitekturna
plastika; 5. Del friza; 6. Del friza; 7. Benediktinski samostan, friz na
apsidi.

Portal sv. Galla, Basel

(1170-1200)
Je prvi pomembni, plastično okrašeni portal na nemškem.
V kompoziciji in ikonografiji imamo provansalske odmeve elementov Benedetta Antelamija.
Portal nastane v sorazmerno kratkem času, a je slogovno neenoten. V luneti stoji pred nami
Kristusova podoba, ki je tu zaznamovan kot sodnik in vladar. Sveti Peter mu izroča ključe, sveti
Pavel; v vogalih stojijo figure donatorjev. Na arhitravu je upodobitev pametnih in nespametnih
devic. Veliko zanimivih kiparskih del je v slepih nišah; med stebri, ki nosijo loke arhivolt, stojijo
evangelisti, poudarjeni s simboli.

Kripta sv. Korbiniana, Freising (sr.

12. stol., 1161 posvečena)

49
Gre za štiriladijski prostor, razdeljen s kavdratastimi slopi. Kapitelska plastika in plastično
obdelani steber prikazujejo boj med svetlobo in temo (temo nezavedanja in svetlobo, ki jo prinaša
krščanska vera), med življenjem in smrtjo – Bestienpfeiler. Grob Otona iz Freisinga.

Zahodno pročelje stolnice na Dunaju (1258)

Stolnica je bila romanska arhitektura, ampak je zgorela, ostalo je
samo nekaj reliefov. Dva reliefa nam prikazujeta upodobitev
Samsona in Pegaza. Slog je razpet med visokosrednjeveško
grotesknostjo in antičnimi reminiscencami. Romanski likovni jezik
se kaže v povezavi z raziskovanjem antike, tako, da prestopijo meje
romanike. Reliefi nastanejo že proti sredini 13. stoletja – romanski
jezik se ohrani še ko je v Franciji že visoka katedralna gotika.

MARIJINA PLASTIKA
Motivi kažejo na velik razpon marijanske plastike in monumentalnih razpel. To so kipi izrezljani
iz lesa, nato pa prevlečeni z zlatimi lističi in bogato kromacijo (na območju nekdanjega
katalonskega cesarstva so polihromirani kipi zelo pogosti); na hrbtni strani pa imajo izdolbljene
niše – prostori za primarne in sekundarne relikvije.
Kamnite plastike dobijo pomembno mesto v cerkvah, ki so posvečene
Mariji. Na območju Ill de France imamo celo vrsto cerkva, posvečenih
Mariji. Nivoji upodobitve: ikonografski motiv Sedes sapientiae (Prestol
modrosti: Marija kot modrost, kot cerkev, ki nosi odrešenika – Kristusa z
zvitkom v rokah). Maestas Domini – Maestas Virginis (pogost motiv v
Italiji; iz njega se razvije Maesta: Marija na prestolu, obdana z angeli).
Lep primer take plastike je Essenska Madona, ki je
popolnoma pozlačena in ob osvetljavi sveč učinkuje
dematerializirano, kot transcendentalna luminozna
podoba – privid svetlobe, ki se izvija iz skrivnosti.

Marija nadškofa Imanda (1160)

Pozlate ni več, samo še leseno ogrodje. Odlikuje jo lepo obličje s pogledom
navznoter, nagibom glave, ki nakazuje čustveno komunikacijo z Jezuščkom.
Telo ima pod draperijo nakazane vse kvalitete za samostojno življenje. Gre za
upodobitev idealne ženske figure Marije v tistem času. Ni anatomsko dovršena.

50
Marija na prestolu, Erfurt (okoli 1100)
Gre za ikonografski motiv Maestas Virginis. V popolni frontalnosti nas blagoslavlja gesta sedeče
Marije. Njen pogled pa se v zamaknjenju dviguje nad nas v nebeške višave. Stroga, hieratična
podoba, brez čustvenega vzgiba in povezovanja z verniki. Je del večje oltarne kompozicije.

Cerkev sv. Cyriaka, Gernrode, nagrobnik (okoli 1110)

Nagrobna plošča božjega groba: bogat
pasijonski cikel, ki je zanimiv predvsem
kot dokument prenašanja likovnih vzorcev
(pripeljejo nas v ambient Hildesheimskih
zapisov, kar kaže, da so se bodisi vzorci
bodisi mojstri selili naokrog). Janez
Krstnik in Mojzes na frizu v vitičevju
kažeta na mistično jagnje s križem, ob
katerem sta orla (vstajenje) in leva
(zmage). Osrednja figura je verjetno
Marija Magdalena, katere pogled je še
moten od solza. Kljub shematičnosti in preprosti izdelavi gre za psihološko izredno bogat
spomenik. Vidni so vplivi otonske umetnosti. Izdelano je iz štuka, ki je v srednjem veku pogost,
vendar ni ohranjen. Bil je priljubljen zato, ker ga je bilo lahko modelirati, dal je tudi možnost
natančnejšega izdelovanja detajlov.

Maastricht, Marijina cerkev (okoli 1204)

Gre za situacijo, da so v nekaterih cerkvah lahko izvrševali prisege
na plašč sv. Martina. Pravico podeljevanja take časti je leta 1204
dobila tudi ta cerkev, kar je bil poseben privilegij. Relief: cesar sedi
na prestolu. Gre za slog nizozemsko-kölnske romanike, kjer so
značilna nazaj potegnjena visoka čela, geste so sorazmerno
razgibane in omejene na to, da povedo vsebino z gibi rok. Hoteli so
doseči to, da bi bilo besedilo razumljivo vsakomur.

LITURGIČNO POHIŠTVO
V sklopu liturgičnih pohištev imajo vodilno vlogo krstilniki, saj postanejo krščevanja bistveno
pogostejša kot v otonskem času.

Krstilnik, Freckenhorst (1090-1129)

Ta krstilnik je eden najboljših
spomenikov porensko-
belgijskega ikonografskega in
slogovnega pristopa, in je
najpomembnejši kamnit
krstilnik na nemškem prostoru
(kamnit vpliv slonokoščene
plastike). Dvopasovno reliefno
okrasje valjastega krstilnika, z
vmesnim napisnim trakom. V
zgornjem delu so prizori iz Kristusovega življenja, ki jih ločujejo in povezujejo arkade, ki
ritmizirajo pripoved (motivi: Maestas Domini, Križanje, Oznanjenje, Rojstvo, Krst, Kristus v
predpeklu). Spodnji pas pripada različnim pošastim, silam neukročene narave, ki je postala

51
podstavek tistemu, čemur se krščenec odpoveduje. Gre za ponazoritev temno-svetlega sveta.
Upodobljene so sile zlega, ki jih je strla milost / krsta.
Dodatek delavnicam iz nižjega Saškega območja je podnožje križa, bronasto delo (okoli 1120-
1140). Iz tega območja imamo več povezav različnih liturgičnih predmetov, ki so združeni v
enem samem. V sklopu teh predmetov se pojavi misel, da se Kristusov grob pojavi s križem;
pojavi se dvom o Kristusovi smrti in o pomenu križanja. To podnožje se tesno naslanja na
sočasno knjižno slikarstvo in slikarstvo slikanih oken: Triar, Metz in Köln – tri pomembna mesta.
Svečniki so eden velikih ikonografskih motivov. Okoli leta 1000 se vrne menora = sedmeroramni
svečnik.

MONUMENTALNA RAZPELA
Križanje je osrednja podoba krščanske umetnosti (simbol žrtvovanja in odršenja).
TIP GERONOVIH RAZPEL: Geronovo razpelo je bilo zelo vplivno – tudi na knjižno slikarstvo.
V Zahodni Evropi imamo veliko bolj sproščen odnos do razpela, medtem ko je bil v Bizancu
zaradi koncila, ki je obsodil vse oble plastike, ta odnos spremenjen. V njem zamanj iščemo
obloplastična razpela. Vemo sicer po grafikah, da so takšne stvaritve obstajale, vendar se niso
ohranile.
Geronovo razpelo, Köln (pred letom 975)
Lesena, najstarejša ohranjena upodobitev mrtvega
Kristusa (nagnjena glava, kontrapost,
naturalizem). Prinese nov ikonografski motiv, to
je samo milostna podoba in ne relikviarij. To
razpelo je dal postaviti kölnski nadškof Gern in je
stal nad Gernovim sarkofagom v stari kölnski
stolnici. To razpelo je bilo izredno vplivno –
veliko posnetkov. Bili so mišljeni kot oltarni
križi, bili pa so tudi procesijski križi. Iz lesa
izrezljani Geronov križ upodablja Kristusa kot
trpina, izčrpanega od muk.

Fragment razpela iz sv. Georga, Köln (okoli 1080)

Vidna je sprememba kompozicije telesa in sprememba v obrazu (značilno
podaljšan obraz, jajčaste elipsaste oblike), sprememba v draperiji. Težko telo,
ki je kombinacija prepričljivega moškega obličja in eliptičnih kölnskih potez.
Linearizem, fino oblikovana draperija.

Razpelo, Beninghausen (1070-1080)

Posnetek Geronovega razpela, čeprav je stilizacija že močno
napredovala – oblikovanje reber, vzporednih gub na tuniki in kit na
rokah. Prehod iz otonske v romansko umetnost.

52
Razpelo, Aschaffenburg (okoli 1100)
Povzeto po Geronovem razpelu. Pojavi se motiv razpuščenih las, ki
objamejo Kristusovo obličje. Telo je sestavljanje delov.

Razpelo, Minden (okoli 1100)

Bronasto razpelo.

Razpelo, Essen-Werden (1060)

Med vsem razpeli severnonemškega območja je to razpelo
najpomembnejše, zaradi prestopa iz upodobitve mrtvega Kristusa v
sentimentalno podobo (upodobitev v neki religiozni, čustveni
drami). Religiozna poetika.

TIP VOLTO SANTO – SVETI OBRAZ: Volto Santo je tip Kristusa narejen po podobi, ki se je
vtisnila v Veronikin mrtvaški prt. Gre za mistično podobo, kot da bi Kristus lebdel pred križem.
Volto Santo (Nikodemova rezbarija)
To je drug tip Križanega, ki je upodobitev v dolgi halji. Original je
izgubljen, v virih pa se prvič omenja okoli leta 1100. Kopija je
hranjena v Lucci, v stolnici San Martino. Zvesto sledi originalu. Gre
za mistično podobo (sveti obraz in obličje). Prepasan je z zlatim
pasom – naslon na prvo poglavje apokalipse, kjer je Kristus oblečen
v dolgo haljo z zlatim pasom. Ta tip je zelo značilen za obdobje
okoli leta 1100. Volto Santo ima v nasprotju z drugimi Križanimi
odprte oči, torej predstavlja podobo Kristusa, ki nosi svoje trpljenje.
To razpelo je imelo velikanski vpliv (tam namreč vodi tudi
romarska pot, zato velik vpliv tudi na španska razpela).

53
Imerwardovo razpelo, Braunschweig (okoli 1173)
Tip Volto Santo, ki je tuj v nemškem okolju in bolj spominja na italijanske
in španske interpretacije. Formulacija gub je na eni strani skladna, pa
vendarle različna. Podoba Kristusa kot mističnega Kristusa (njegovo
oblačilo je bilo pokrito z zlatimi lističi). Zapisano: Imerward me fecit.

Razpelo kralja Ferdinanda in kraljice Sanče (1063)

Špansko, slonokoščeno razpelo, ki je odmev nemških, otonskih vplivov
z naklonjeno glavo, ki nakazuje odhajanje iz sveta. Morda ga je Henrik
Lev prinesel iz Križarske vojne.

Katalonsko razpelo iz kraja Batlo (1150)

Zelo barvito, pisano razpelo (križ in obleka)

NAGROBNIKI
Bronasta nagrobna plošča za Rudolfa Švabskega (1080) , Merseburg ob
Bodenskem jezeru (umrl okoli 1048)
Najstarejša reliefna upodobitev pokojnika. Višina 197cm, širina 68cm. Ta
nagrobna plošča je zanimiva zato, ker stoji pokojnik kot vladar (čeprav
plošča leži), ki ima v rokah svoje insinije (palica, pokrivalo). V smislu
visokega reliefa je oblikovana le njegova glava. Naokrog poteka napis. V
obrazu se kaže kot maska. Skupaj so strnjene strogost, linearnost in trdnost
oblik.

54
 Nagrobnik nadškofa Friedricha von Wettin, stolnica v Magdeburgu (1172)
Od spodaj proti vrhu se skorajda spremeni v oblo plastiko.
Očitno živi predvsem svoje notranje življenje, samo zgoraj
je napis. Roka, ki blagoslavlja kaže hotenje, da stopi iz
prostora. Oblikoval ga je mojster 'Azzo' (magdeburška
delavnica), katerega najdemo podpisanega tudi na
podnožju svečnika v stolnici Kur v Švici. Ta nagrobnik še
sledi nagrobnikom iz starokrščanskih časov.

Nagrobnik opata Gilberta, Maria Laach (po l. 1152)

Ikonografsko so nagrobniki vezani na neko tradicijo, pokojniki so
prepoznavni po atributih.

KRSTILNICE, KADILNICE, SVEČNIKI

Bronasti krstilnik, Cerkev sv. Bartolomeja, Liege (1107-1118)

Ena ključnih mojstrovin
vlivanja v bron. Delo, ki se
na eni strani ozira na
preteklost, saj je v
oblikovanju teles prisotno
poznavanje antičnih reliefov
in slonokoščenih izdelkov
(mehkoba v oblikovanju teles
in v odnosu med ljudmi).
Bronasti krstilnik Rajnerja
Huyskega sloni na dvanajstih volih – namigovanje na starozavezno Prvo knjigo Kraljev in njeno
poročilo o izkušenem livarju, Hiramu iz Tira, ki je oblikoval ta motiv. Njegov oče naj bi bil umeten bronar,
on pa je bil poln modrosti, razuma in umetelnosti, izgotavljati vske vrste dela iz kovine. ''Naredil je ulito
morje, deset komolcev od roba do roba, okroglo okoli, pet komolcev visoko; in vrvica tridesetih komolcev
ga je kroginkrog ovijala. Pod njegovim robom kroginkrog je šel nakit bučkastega sadja, po deset bučk na
komolec; v dveh vrstah so bile bučke, ulite sceloma z morjem. Stalo je na dvanajstih volih, ki so trije
gledali proti severu in trije proti zahodu, trije proti jugu in trije proti vzhodu; in morje je bilo položeno na

55
njih, vsi njih zadki pa so bili pod morjem. In debelost njegova je bila eno dlan, in njegov rob je bil
zaokrožen kakor rob keliha, kakor lilijevo cvetje; in držalo je dva tisoč batov.'' Štirje krstni prizori so
tako plastični, da se zdi, da bi figure lahko sneli. Z atletskimi telesi in pričesko spominjajo na
zglede iz antične Grčije. Ikonografija bronastega morja-modeliran je na podlagi opisa bronastega
morja v Salomonovem templju (12 bronastih volčkov, vsak je pripadal svoji pasmi. Gre za
Salomonovo bronasto morje). Na velikem obodu cilindrične oblike je pet prizorov: motiv krsta v
Jordanu, krst Kornelija, krst filozofa Kratona, pridiga Janeza Krstnika v puščavi, Janez Krstnik
krsti carinika. Značilnosti: mila obličja, plesne geste, antične draperije. Rajnerjeve harmonične
figure, lahka eleganca in izreden površinski sijaj stapljajo bizantinske vzore z značilnostmi
karolinške in otonske renesanse. Ta krstilnik je dal postaviti opat Hellinus (1107-1118) za Notre
Dame aux Fonts in je nastal brez pravih predhodnikov.

Hildesheimski krstilnik (1216-1220)

Bronasti izdelki imajo v severnoevropskem prostoru močno tradicijo.

Hildesheimski krstilnik je eden zadnjih odrastkov tiste delavnice, ki jo je škof Bernward postavil
okoli leta 1000 in je 200 let ves čas živela. Hildesheim je bilo pomembno središče. Drugo
pomembno središče je Köln z Aachnom. Tretja velika skupina bronastega zlatarstva pa so
Mozanski kraji. Izjemno pomembna je bila antična tradicija. Hildesheimski krstilnik je
zaznamovan s krščansko ikonografijo, katero dopolnjujejo napisni trakovi, ki so vzeti iz antičnih
piscev (Horac, Cicero – poznali so njihove tekste, uskladili so te citate s krščansko vsebino; gre
nekako za krščanski humanizem). Tu je tudi zaključek romanskega razmišljanja o tipologiji, tu
najdemo zadnje personifikacije vere, saj gre v gotski umetnosti za božansko vero in ne več za
vero v krst. Štiri noge krstilnika predstavljajo oble plastike štirih klečečih figur, obenem so to
personifikacije štirih rek in starostnih dob. Četverni sistem pozemskega (štirje elementi).

Essenski svečnik, menora = sedmeroramni svečnik (1000)

Postavljen je na štirih nogah, ki imajo obliko levov (zoomorfna oblika).
Povezava krščanske in kozmološke ikonografije
(kolena predstavljajo Kristusove prednike –
povezava z motivom Jesejeve korenike).

Glouchesterski svečnik (1110-1120)

56
Višina 58,4cm. Opat Peter ga je podaril samostanu. Gre za anglo-normansko delavnico. To je
eden najlepših ohranjenih svečnikov. Podstavek in telo svečnika sestavlja zapleten preplet
človeških in živalskih teles ter rastlinskega okrasja. Boj med dobrim in zlim. Navezava na
sočasno knjižno slikarstvo: urejeno vitičevje predstavlja božje stvarstvo, neurejeno vitičevje in
groteskne podobe pa predstavljajo svet, kamor krščanstvo še ni prodrlo. Na vrhu nosi
evangelistovo sporočilo.

Wolframov svečnik, Erfurt (1157)

Monumentalen (visok okoli 1,80m) antropomorfen
svečnik. Gubanje draperije: analogije z Imerwardovim
razpelom. Obraz je nadaljevalec tistega obraznega tipa
(Bernwalda iz Hildesheima) z močno poudarjeno očesno
partijo, ornamentalno obarvanimi lasmi, zaprti obrazi, ki
imajo neko notranjo moč. Ta tip svečnika se je uveljavil
preko vzhodne umetnosti.

Gozbertova kadilnica, Trier (okoli 1107-1118)

Mozansko-nemško območje: drobna plastika. Oblikovana kot
cerkvena arhitektura in v prerezu imamo opraviti s cerkvijo v
obliki grškega križa. To je povzetek starih ikonografskih
konceptov kaj je Sveta gora / Sion – na vrhu je Kristus
Pantokrator, spodaj štirje atlanti (štiri smeri neba, štiri dobe
človeštva), nad njimi so štirje preroki, na strehah pa štiri
najpomembnejše daritve, o katerih govori Stara zaveza. Četverna
ikonografija se ponavlja. Ob Kristusu se pojavljajo levi (Sedes
Sapientiae). To je ikonografsko najbogatejše delo iz brona, ki je
pozlačeno.

Spomenik za Henrika Leva, Braunschweig (1166)

Predstavlja vrhunec umetnosti. Spomenik nemškemu cesarju (to
je on in hkrati njegov sin Bol). Henrik je ta spomenik postavil kot
simbol kraljevega pogume in
politične moči. Naslon na antiko:
antična podoba leva je prisotna v
drobnih bronastih izdelkih,
imenovanih akvamaniji =
posodica za vodo v cerkvah. Gre
za monumentalen spomenik.

BRONASTA VRATA

57
Aachenska vrata
Bilo jih je pet. Vzor iz rimskega cesarskega obdobja. Po italijanski tradiciji so imela vrata neke
določene dekorativne elemente-obrobe ob posameznih poljih: jajčni niz, astrogal, biserni niz,...
Srečamo tudi dekorativne elemente na tolkačih v obliki levov, zmajevih teles in glav drugih
živali. Vratna krila so bila sekundarno okrašena s tavširanjem: vgrebli so žlebiče ali vpraskali
risbe; bila so tudi barvno dopolnjena s pozlato, nielom in emajlom. Vzorov je bilo veliko in so jih
lahko prenesli.

Augsburška vrata (pred l. 1000) →

Hildesheimska vrata
Hildesheimska bronasta vrata na stolnici iz prve polovice 11. stoletja so
karolinška dediščina. Za to cerkev jih je dal izdelati škof Bernward za
St. Michael's leta 1015. Krili sta obloženi z bronasto ploščo, ki v 16ih
reliefih predstavlja prizore iz Stare in Nove zaveze. Na levem krilu vrat
so upodobljeni naslednji prizori (od zgoraj navzdol): ustvarjenje Eve,
Bog pripelje Evo Adamu, izvirni greh, božja sodba, izgon iz raja, delo
prastaršev, Kajn in Abel ter Kajnov uboj. Na desnem krilu (od spodaj
navzgor): oznanjenje Mariji, Jezusovo rojstvo, sv. Trije kralji,
darovanje v templu, Jezus pred Pilatom, križanje, žene pri božjem
grobu, vstajenje. Po stilu so te kompozicije v glavnem obnavljanje
starokrščanskih in poznoantičnih reminiscenc. Po dolgih letih
ploskovitega stila merovinške dobe je karolinška renesansa segla k
formam pozne antike in jih prenesla tudi v začetke romanske dobe. To
je stil široke stilne epičnosti. Telesa se sedaj zopet plastično bočijo,
svobodno gibljejo in so plastično postavljena v prostor. Krajina se
označuje z motivi neravnih, valovitih tal, z motivi dreves, čigar krošnje
so posnete po antiki, z motivi arhitektur, ki so upodobljene na antični način. Figuralna in
krajinska kompozicija je večinoma svobodna, vendar ne povsod; stil torej kaže bistvene znake
naturalizma. Stil ni skladen; poleg nekaterih impresionistično razgibanih figur se pojavljajo
druge, ki so podobne lesenim disproporcioniranim lutkam, mnoge ne stojijo v prostoru ampak
drsijo ob ploskvi navzdol.

Novgorodska vrata, Nowgorod (1152-1154)

Nadaljevanje prostorskega koncepta Hildesheimskih vrat:
izstopajoče glave, izrazit poudarek risarskega koncepta (tkanine
okrašene z bogatimi vzorci). Magdenburška delavnica: eden
vrhuncev te delavnice. Upodobitev: bičanje, snemanje s križa.
Detajli dokazujejo, da gre za nižjesaško delavnico. Mojstri so se
tudi podpisali in upodobili: Riquirin, Weismuth, Abraham. Zraven
še upodobitev naročnika in hkrati škofa Aleksandra iz Plotzma. Ne
vemo kako so ta vrata
prišla iz Plotzma v
Nowgorod.

58
Vrata iz Gniezna (1170)
Postopek: mokro mivko so oblikovali v zaboju željenih dimenzij. Pri italijanskih vratih imamo
opraviti z že izdelanimi modeli, katere so odtisnili v mokro mivko in jih sekundarno nato
dopolnili. Magdenburška delavnica. Princip oblikovanja: v obrobah vrat se čuti vpliv rokopisnega
slikarstva (vitice, značilni so listi z žilami, ki tečejo skoraj paralelno). Podobne vzorce najdemo
tudi drugod – to je estetika, ki potuje preko velikih razdalj. Gre za velik narativni cikel: sveti
Adalbert – eden zadnjih mučencev. Sv. Adalbert: cela vrsta paralel z življenjem Kristusa (rojstvo
in kopanje novorojenca, predstavitev v templju, njegova pot v šolo; v nekaterih motivih se kažejo
paralele drugih legend). Vojeth Praški se je rodil 956 knezu Slavniku v Libicah. Pri birmi mu je
magdeburški nadškof spremenil krstno ime Vpjteh v Adalbert. Od 972 do 981 so ga vzgajali v magdeburški
stolniški šoli, 982 je postal drugi praški škof (13. julija ga je posvetil mainški škof Willigis). Poganski
običaji ljudstva so mu povzročali težave. Leta 989 je odložil škofovsko službo in stopil v benediktinski
samostan v Rimu, 992 je spet prevzel škofovski sedež v Pragi, zašel v spor s plemstvom in vojvodo ter 993
ponovno zapustil Prago. Leta 996 mu je Boleslav Hrabri dovolil, da iz Gdanska pokristjanjuje poganske
Pruse. Blizu Königsberga ob Jantarni obali (Baltsko morje) so ga 23. avgusta 997 pobili z veslom (po
drugem izročilu s sekiro) in prebodli s sulicami. Neki plemič je shranil njegovo truplo, Boleslav Hrabri pa
ga je odkupil (poročajo, da ga je odtehtal z zlatom) in pokopal v Gnieznu. Papež Silvester II. ga že 999
razglasi za svetnika. Romanje Otona III. leta 1000 sproži nenehno naraščajoči val čaščenja. Češki vojvoda
Vratislav I. okostje izmakne in ga prepelje v Prago; shranjeno je v relikviariju, srebrnem doprstnem kipu
sv. Vojteha, v praški Vidovi stolnici. Adalbert postane deželni zavetnik Češke, kasneje tudi Poljske. Očitna
je podobnost z Bernwardovimi vrati hildesheimske stolnice (1015) s prizori Geneze in
Jezusovega življenja.

59
Vrata, Troia (1119)

Delo mojstra, imenovanega Oderisus da Benevento. Imela so neko svojo bogato zgodovino:
prinesla so mnogo različnih formalnih likovnih rešitev, ki so spojena v eno celoto. Pojavijo se
napisi. Upodobitev škofov s tehniko tavširanja. Vezana so na likovno tradicijo, ki je polna
fantazijskega in bogatega ornamentalnega tipa. Motivi živalske simbolike: levi in zmaji (ladarski
simboli). Drevo življenja – ta motiv pride v to mesto iz vzhodnosredozemskega likovnega
življenja (arhaični motiv, ki se zopet pojavi po razdalji 500 let).

Vrata, San Zeno Maggiore, Verona (1138)

Leta 1117 je bil katastrofalen potres. Vrata niso bila povsem
uničena, ampak se je ohranilo 28 polj, v katerih prepoznamo tri
različne avtorje, ki niso mogli ustvarjati v enakem obdobju.
Različne datacije: stara polja so nastala v zgodnjem 12. stoletju,
vrata do potresa še niso bila dokončana, nekatera polja naj bi
pripadala vzhodnim vratom. Glavnina polj pa je nastala leta 1138,
ko je bila cerkev posvečena. Datacija torej med prvimi leti 12.
stoletja in letom 1138. Za te mojstre so značilni posegi v
poenostavitve oseb (ovalne glave prehajajo preko šibkih ramen v
podolgovata telesa). Presenetljiv odnos do arhitekture –
sintetiziranost. Arhitekturni elementi so atributi prizorišča, vendar
ne gre za tridimenzionalno upodobitev, tudi ni vtisa zmanjševanja,
gre skorajda za neke vrste strip: vse osebe so enako velike.
Pomembno je to, da imamo
pri prvem mojstru sled
nekih tal, po katerih stopajo
figure, pri drugem mojstru
pa osebe preprosto lebdijo.
Dogodki iz Stare zaveze,
zgodba Janeza Krstnika,
Kristusovo življenje in
življenje svetega Zenona.
Delo Veronske livarske
delavnice: v figurah prvih
dveh mojstrov se kaže podoben način upodabljanja teles kot pri Magdeburški delavnici; proti
severu kaže tudi prepletanje vitičevja, pri Jesejevi koreniki najdemo likovne podobnosti z
nižjesaškimi delavnicami. Motiv Salominega plesa: prostorsko okolje samo kot tako ne obstaja;

60
prvič je pokazana želja po upodobitvi plesa in človeškega telesa. Poznejši mojster je najbolj
napreden, saj so pri njem vse osebe postavljene pred okolje, telo pa ima svoje življenje pod
draperijo.

Vrata, Ravello (1179)

Delo mojstra, imenovanega Barisanus da Trani. Njegova
delavnica je bila močna (6 vrat v Italiji, svečniki...).
Augsburški tok likovnih vzorcev. Nedefinirana ikonografija:
odslikavanje istih plošč na levi in desni strani.

Vrata, Monreale (1185-

1189)
Delo dveh mojstrov:
Barisanusa da Trani in
Bonanusa da Pisa. Identični
ornamentalni trakovi rozete in
tolkači kot pri vratih iz
Ravella. Barisanus je izdelal
vrata na stranski fasadi:
bizantinizmi, ritmizirani z
arkadnimi loki. Bonanus da Pisa pa je naredil vrata zahodnega portala. Je izvirnejši od Bizanca,
mnogofiguralne kompozicije, vrata so polkrožno zaključena!
Celota je zelo bogata. Spodnja polovica Stara zaveza, zgornja Nova zaveza. Značilnosti: slog se
spremeni, se čisti. Polja so manjša in se osredotočajo samo na eno stvar. Pisava je jasnejša in
pravilnejša (lat.)

Porta San Ranieri, Pisa (1180)

61
Delo Bonanusa da Pisa. Gre za pregledna polja v visokem reliefu, ključni novozavezni prizori so
dopolnjeni s sozvočno izbranimi citati (paralelni tok v branju). Naslon na rokopisno iluminacijo
in bizantinske / sirske eksoticizme (preroki in magi s turbani). V njegovem stilu so vidni močni
bizantinski elementi. Značilnosti: kompo= zicije so zelo nazorne, jasno razpoznavne osebe;
morda se je zgledoval po iluminiranih rokopisih. Pri
prizorih Kristusa gre za starejšo rimsko tradicijo, Vnebohod
– sirska tradicija, Marijina smrt – bizantinska tradicija. Potovanje
treh kraljev (magis): linija brega – to v srednjem veku
zaznamuje dolgo in mučno pot. Pod bregom je opomba zakaj se
to dogaja – izvirni greh.

LESENA
VRATA
Vrata, St.
Maria im
Kapitol, Köln
(1060)

Vrata so vodila v prostore opatije iz osrednjega dela. Danes so prestavljena.

Izrezljane vratnice, elementi knjižnih iluminacij zaznamujejo zadnje obdobje otonske umetnosti.
Bizantinska tradicija slonokoščene plastike, poenostavljen stil, prvotna polikromacija – otonski
ekspresionizem (očesne partije).
Vrata, Krka na Koroškem (1195, konec 12. stoletja)
Vegetabilne vitične vijuge se prepletajo in tvorijo
medaljonasto zaokrožene niše, v katerih se odvijajo prizori.
Motiv Križanja s tremi žeblji, kar je novost; na levi strani
Jesejeva korenika, na desni strani Kristusovo življenje.
Prvotno so bila vrata
pozlačena, vendar
zaradi fragmentalne
ohranjenosti ne
izvemo, kako se je
koncept nadaljeval.

62
Vzori: Gumpeldova Biblija in slonokoščeni izdelki. Ohranilo se je 24 medaljonov, ki so bili neke
vrste Biblia Puperum.

Bralni pult iz Alpirsbacha (1125-1130)

Višina 120 cm. Plastične, celopostavne figure evangelistov nosijo pult, na katerem so reliefi
njihovih simbolov. Njihovi obrazi so ovalni z asketskimi potezami in zamišljenim
pogledom. Dekorativno obravnavane glave z različno upodobljenimi lasmi in bradami.
Spomenik je narejen iz enega samega kosa lesa. Še je ohranjena polikromacija. Posebnost
je individualizacija draperije, ki je prilepljena ob telo. Polna je geometričnih, oglatih gub.

ROMANSKO ZLATARSTVO

Klosterneuburški oltar (prvotno 1181,

dokončna predelava 1331)
Mojster Nikolaj iz Verduna je izdelal prvotnih
45 polj. Polemičnost izvora: in situ ali pa import iz
Turneja, današnja Belgija, saj ni v okolici
Dunaja ničesar podobnega. Prvotno so krasile
ambon (1181). V 13. stoletju je prišlo do
odstranitve prižnice in oblogo prižnice so
uporabili za oltar. V 13. stoletju je prošt Werner
na prvotnih 45 polj dodal še 6 polj in tako predelal
v Križev oltar. Naredil je zlatarsko oblogo. Dokončno podobo pa je dobil leta 1331 od prošta
Štefana. Oltar temelji na skladnosti stare in nove zaveze – tipologija. To je prvi tako velik
tipološki spomenik. Oltar je sestavljen iz treh vrst, vsako vrsto sestavljajo ploščice v emajlu,
razporejene so v naslednjem vrstnem redu:
- zgornja prefiguracija srednje vrste iz časa pred sprejetjem tabel postav na gori Sinaj (prizori iz
Stare zaveze) - ANTE LEGEM
- srednja vrsta (prizori iz Nove zaveze, ki
predstavljajo Kristusov cikel od Oznanjenja do
Poslednje sodbe) - SUB GRACIA
- spodnja prefiguracija srednje vrste iz časa po
sprejetju tabel postav na gori Sinaj (prizori iz Stare
zaveze) - SUB LEGEM
Tipologija kontrapunkcije Stare in Nove zaveze
(2:1). Horizontalno si prizori sledijo v časovnem
sosledju. Vertikalno si sledijo po času. Angeli ter
kreposti in pregrehe dodatno dopolnjujejo prizore, ki

63
so pojasnjeni že z verzi na napisnih trakovih, ki obkrožajo trilistno zaključena polja. Prizori so že
sami po sebi pojasnjeni z napisi. Na eni strani naslon na starejše predromanske prižnice. Prvotno
je bilo na ambonu postavljeno Križanje v sredini. Nasloni na italijanjske prižnice, vendar ni
nobenega neposrednega dokaza. Na zunanji strani vrat so spodaj 4 tabelne slike, ki so primer
mahkega sloga v času ok. 1330. Nikolaj iz Verdena je vzel veliko zgledov iz antike. Prizori iz
Stare zaveze pred in po postavi so spremljevalni in govorijo o tem, da je bilo prerokom v Stari
zavezi že jasno, da živijo zgodovino pred Kristusom. Manjše število simboličnih barv (modra,
modrozelena, rdeča, citronasta, zlata) dosega bolj poudarjeno risbo (draperije kažejo navezavo na
antiko). Upodobitve beremo v vertikalah.
Križanje: to ni delo asketa, ampak atleta, heroja. Pojavljata se sonce in luna kot simbola v kotu.
Marija ima večslojno draperijo in spominja na antične matrone.
Židovska ekseketika ima samo Ante legem in Sub lege. Ponekod sledi še četra vrsta sub pace, kar
pomeni poslednje stvari, vstajenje mesa, poslednja sodba... Bistvo oltarja je strnjeno v srednji
vrsti s Kristusom in njegovim življenjepisom: 1.Mojzesova pot v Egipt; 2. Velikonočno Jagnje; 3.
Velika noč.
1. Oznanjenje Izakovega
rojstva: Abraham deluje
kot mož, ki ga je Nikolaj
kdaj srečal - toliko
realizma je v tem.
2. Oznanjenje
Kristusovega rojstva:
angel pošlje v Marijine
oči vest o oznanenju.
Marija se sedaj pojavi kot učena ženska (Maria mulier docta). Spremlja jo bralni pult in tri
stopenjski prostorčki za knjige.
3. Oznanjenje Samsonovega rojstva

Ikonografski sklop
telesnega odhoda iz
zemlje.
1. Enohov odhod v
nebo
2. K. vnebovhod
3. Elijeva pot v nebo

Voda je tista ki prinaša odrešenje

1. Prehod čez Rdeče morje
2. Krst v Jordanu
3. Bronasto morje

1. Abraham in Melkizedek
2. Poklon kraljev: Marija na prestolu je predstavljena kot rimska
Avgusta. Predstavljeni so v prostorski pahljači. Predstavljena je
ikonografija treh starostnih dob. Draperije so gotske in antične.
3. Salomon in kraljica iz Sabe

64
1. Vstajenje
2. Vhod v Jeruzalem
3. Adam in Eva: zanimiv koncep oblikovanja teles.
4. Samson in lev: vidimo podobnost z mozanskimi akvamanilih. Boj deluje kot, da bi imeli pred
sabo gladijatorski boj.

Relikviarij svetih Treh kraljev, Köln (1181-1230)

Delo delavnice Nikolaja iz Verduna. Kölnska
šola zlatarja Nikolaja iz Verduna ob reki Meuse
dobi naročilo za izdelavo pozlačene srebrne
skrinje za relikvije sv. Treh kraljev ter svetnikov
Feliksa, Naborja in Gregorja Spoletskega. Kosti
je prepeljal v porensko mesto leta 1164 kancler
in kölnski nadškof Rajnald Dasselski. Leta 1230
dokončana skrinja velja za najpomembnejši
dosežek srednjeveške zlatarske umetnosti. Delo,
zasnovano kot triladijska bazilika z dvema
spodnjima skrinjama in strešno skrinjo, je zaradi
večletne prekinitve dela, predvsem pa zaradi
poznejših ropanj in obnavljanj, izgubilo prvotno skladnost. Natanko premišljen spored
upodobitev sega od prerokov in kraljev stare zaveze prek učlovečenja Kristusa do poslednje
sodbe. Umetniško izstopajo figure v arkadah na vzdolžnih stranicah spodnjega nadstropja, ki so
jih dolgo pripisovali Nikolaju iz Verduna osebno. Apostoli in preroki na prestolih s svojimi
osebnostnimi obrazi, živahnostjo gibov in vzvalovanostjo oblačil premagujejo otrplost in
okornost romanske plastike.
Bazilikalni relikviarij monumentalnih mer: visok je
5m, širok je 1,1m in dolg 2,15m. Izdelan iz lesa,
srebra, zlata, emajla in posut z drobnim kamenjem.
Vsak drugi kamen je kameja. Na sprednji strani sta
dve pomembni kameji, ampak je eno zamenjal
jantar, ker so eno ukradli. Je najpomembnejši
primerek srednjeveškega zlatarstva. Relikvijarij je
postal tudi najpomembnejša relikvija v kölnski
stolnici, začeli so jo takoj častiti, ker so sv. Trije
kralji prvi krščanski romarji in prvi krščanski kralji.
Köln je že ob koncu 12. stoletja eno izmed velikih
romarskih središč – prevzame tudi grb in tri krone.
Vključevanje antičnih artifaktov v liturgične
predmete v tem času ni nič nenavadnjega.
Kristus je poudarjen kot kralj, ki prinaša odrešenje
(končno podobo dobi v rokokoju).

65
Prednja stran: Maestas Domini; Kristus med angeloma s krono in kelihom, pod njim je poklon svetih Treh
kraljev. Oton IV. izpodrine preroka. Zraven je še krst v Jordanu.
Stranski pogled z obeh strani so v slepe arkade spravljene spodaj figure dvanajstih prerokov, zgoraj pa
dvanajstih apostolov.
Zadnja stran: pasion – Kristusovo trpljenje.
1. Prerok Daniel; 2. Prerok Daniel, detajl; 3. Gema z Marsom in Venero oziroma Gema z
Viktorijo; 4. Prerok Jonas: Jona je postaran in predstavljen kot antični filozof.; 5.
Prerok Jonas, detajl; 6. Salomon: Portret Salamona se neposredno nanaša na portret
Marka Avrelija (oba sta idealna vladarja).; 7. Prerok Amos

Marijin relikviarija, Tournai (1205)

To je zadnje delo Nikolaja iz Verduna ali njegove delavnice. Močan je vpliv francoske
arhitekturne plastike: milina zgodnje gotike, realizem, antikiziranje, čustva med protagonisti,
ozadje zastira brakatna tkanina – iluminacije. Antikiziranje ostaja, vendar v novi čas kaže tudi
narativnost reliefov, in da med protagoniste zaseje dialog. Bogato ilustrirano ozadje je posledica
sočasnih iluminiranih rokopisov. Dialogi in psihološka stanja še kakih 100 let ne bodo tako dobro
zaznamovana kot tu.

Heribertov relikviarij, Köln (1160-1170)

66
 Sveti Heribert je bil kancler Otona III. Kölnsko delo nemozanskega
izvora. 'Opus magnum' ustvarjanja v emajlu. Abreviatura relikviarija
svetih Treh kraljev, idejo dokončno izpelje Nikolaj iz Verduna.
Gre za visok relief in ne tako kot prej, ko so bile že skoraj prostostoječe
plastike. Svojevrsten tip obraza s krompirjastimi nosovi. Slokost
bizantinskih teles dobiva počasi anatomsko pravilna telesa, široke rame
in geste – roke, ki nekaj pripovedujejo.
Na sprednji strani se Mariji z Jezusom klanjata angel in sveti Heribert.
Spodaj si sledijo izmenjujoč se reliefi dvanajstih apostolov in emajli
dvanajstih prerokov. Kompozicije so prenešene na življenje sv. Hilberta.
Prizor, ko gre sv. Hilbert v šolo, se nato nadaljuje s prizori njegove legende.
Značilnosti: okrogli obrazi, poudarjene očesne partije. Tipičen kölnski obraz:
gladko obličje, poudarjen nos, dobro grajena telesa – ne asketska.

Prenosni oltar iz Abdinghofa (okoli 1100)

Mojster Rogier iz Helmarshausna.
Izoblikoval se je v mozanskem območju.
Višina 11,8 cm, širina 31 cm, globina 18,5 cm. Tudi
telesa živali oblikuje naravno. Bil je zelo slaven, zato
so ga povabili v Helmearshausen na Nižjem
Saškem, tako je tja prinesel mozansko
tradicijo in po tem kraju dobil tudi ime.
Narativni reliefi so prenešeni iz rimske
umetnosti. Izrezljana bakrovina, pozlačena, gravirana in cizelirana.
Posebno mesto imajo PRENOSNI OLTARJI, ki so namenjena cerkvenim dostojanstvenikom, da
lahko imajo naše med svojimi potovanji. Zadaj je prostor za relikvije. V 11. stoletju se iz plošče
razvije v skrinjasti prenosni oltar.

Platnica evangelijarija
Rogier iz Helmarshausna.: štirje tolčeni reliefi
simbolov evangelistov, ostalo je vlito.

Prenosni oltar iz Stavelota

(1150-1160)
Relikviarij svetega križa. Je
osrednji spomenik med
prenosnimi oltarji. Prenosni
oltarji postanejo kasneje oltarne
skrinje, na katerih so večinoma
upodobljeni Eklezija in
Sinagoga, kot tudi Abrahamova
zgodba, Jonova zgodba ter Kristusovo življenje.
Opat Wilibald je prinesel dva križa in ju dal vdelati v osrednji del tega krilnega oltarja (triptih).

67
Na stranskih krilih so med stebrički s korintskimi kapiteli (arhitektura determinira prostor)
medaljoni z vrisanimi prizori zgodbe o najdenju križa. Nogice predstavljajo pišoči evangelisti,
vidni le ob pogledu od zgoraj. Odprta celota razkrije bogato podobo zlata in dragocenih kamnov.

Slikano okno iz Chalon sur Marne (pred 1147)

To okno in prejšni oltar imata mnogo skupnih potez in tudi
podobne motive.

Cerkev St. Bertin, Saint Omer, podnožje monumentalnega križa,

Sugerijev monumentalni križ (1160)
Višina 31 cm. Verjetno delo mozanske zlatarske delavnice. To je
pomanjšava podnožja monumentalnega križa iz cerkve Saint Denis, ki
nam ga predstavi opis opata Sugerija. Kontemplacija Stare in Nove
zaveze: kiparski deli: personifikacije štirih elementov na vrhu (sonce,
luna, zemlja, voda) – po karolinški tradiciji. Emajlni deli: nasičenost
prizorov iz Stare zaveze, ki so izbrani tako, da napovedujejo križanje v
Novi zavezi. Noge nadomeščajo štirje evangelisti v trenutkih navdiha, ki
jih poudarjajo akroteriji podstavka v obliki njihovih simbolov.
Križ je bil kompozicija, ki je imel v vertikali 17 podob. Visok je bil 5
metrov. Pomaga nam razumeti, kaj je opat zapisal v svojih knjigah.

Triptih iz Alton Towersa (okoli 1160)

Delo mozanske zlatarske delavnice. Povezava z Biblijo
iz Florefe. Geometrijska razdelitev polj, titule, osrednji
prizor je Križanje, spodaj je Kristus v predpeklu, zgoraj
Vstajenje. Levo krilo je Jonova zgodba (napoved Vstajenja), desno krilo pa je Bronasta kača
(napoved Križanja).

Kupolni relikviarij iz Hocheltna, London

(1170-1180)

68
Vezan na Friderika I. Barbarosso in kölnsko zlatarsko delavnico. Eden najbolj nenavadnih
relikviarijev, tloris je v obliki grškega križa z jadrasto kupolo (vzhodno Sredozemlje). Na glavnih
štirih čelnih stranicah so reliefi: rojstvo, potovanje treh
magov, križanje, tri Marije ob grobu. Med stebri, ki ločujejo
glavne prizore so upodobljeni kot stebraste figure apostoli in
preroki z napisnimi trakovi iz apostolskega kreda. Zelo
bogat emajl, eno najpomembnejših del. V njem se po legendi
nahaja glava Gregorja 'Nazijanskega', katero je leta 1172 iz
Carigrada prinesel Henrik Lev.

Kupolni relikviarij iz Darmstadta (1180)

Kölnska zlatarska delavnica. Dvanajststraničen
relikviarij s poizkusom jadraste kupole.
Upodobljenih je dvanajst prerokov,
zaznamovanih z imeni, ujetih v vegetabilno
okrasje. Izredno natančna risba, manj izrazita
plastičnost. To je eden ključnih spomenikov za
knjižno slikarstvo.

Dva relikviarija iz mroževe kosti

kupolasti in bazilikalni (prvotno so sijali v pozlati in polikromaciji).

Liturgična oprema za samostan v

Wiltnu (1160-1170)
Kelih, fistule...
Najodličnejši primerek zlatarstva iz
Nižje Saške. Ikonografsko je zelo
samosvoja rešitev – podobe iz obeh
testamentov. Bilo je darilo Henrika
Leva Berthodu III. Andeškemu.

ANTROPOMORFNI IN GOVOREČI RELIKVIJARIJI

Portretni relikviarij papeža Aleksandra, Stavelot (1145)
Delo Godefroida de Huy. Najstarejši portretni izdelek mozanskega
zlatarstva. Dostojanstven tip poznega rimskega cesarstva (dekorativni lasje).
Podstavek ima v sebi vplive bizantinske in barbarske umetnosti (Aleksander
in učenci na loščenih ploščah, vmes pa dekor in kamni).

Štirje relikviariji:
1. Relikviarij svetega Kandida (12. stoletje)
2. Relikviarij svetega Cezarija, Maurs (12. stoletje)
3. Relikviarij v obliki poprsja Karla Velikega, Aachen (okoli 1350)
4. Relikviarij kot portret Friderika Barbarosse: višina 32 cm, izdelan iz brona, oči so iz niela.
Glava s stiliziranimi lasmi in brado, podprta s tremi angeli na zadnji strani je bila originalno
figura Otta von Kappenberg (datirana 1171), vendar je ostal le napis Otto. Gre za zgodnji poskus
portretiranja, ki gre čez meje stereotipov, ki so bila do sedaj pravilo. Zaprto obličje, shema v
kristaliničnih formulah. Aachenski izdelek.

69
Krstilna skleda (1154-1171)
Mozanski vzorci v obliki teles.

Antropomorfna relikviarija – relikviarij ima obliko dela telesa,

katerega relikvijo hrani.
V obliki roke: sveti Gereon, Köln
(1220-1230) – dva relikvijarija.
Obstaja tudi v obliki noge: sveti
Andrej, Trier

PIKSIDE: V Limogesu imamo celo vrsto piksid in ciborije kot spomenikov. Pikside imajo na
hrbtni dtrani odprtine, ki so velike za nekaj hostij, sv. vodo, olje.
Piksida v obliki goloba iz Limogesa (1125-1235)

Dve stožčasti piksidi iz

Limogesa (1220-1225)

Ciborij mojstra Alpaisa (1200)

Ima obliko potlačene krogle. Delo iz Limogesa.
'Potlačene krogle' se pojavijo istočasno v Limogesu in
Winchestru. Ujetost oseb med vitice.

Nagrobna plošča Geoffroia Plantagenta iz St. Juliena (1158)

Gre za upodobitev vladarja kot pravičnega kralja, ki stopi v bran ljudem.
Opremljen je kot vojak. Zlatarski nagrobnik.. Velikost: 65 cm

70
 Nagrobna plošča iz Limogesa za Jeana in Blanche de
France (1250)

Relikviarij v obliki angela, Limoges (1140-1150)

Simbol evangelista Mateja, ki je poudarjen z atributi. Oblo izdelan obraz s
sloko oblikovanim telesom. Relikvije nosi na glavi v kristalu kamene strele.

Marija na prestolu, relikvijarij ta San Pedro de

Arlanca (1225)
Verjetno je francosko delo. Predstavlja Sedes sapientiae.
Poznavanje človeškega telesa.

Krožni križ, Hildesheim (okoli 1130-1140)

Naslednik Rogiera iz Helmarshausna.

Zlati oltar iz Lisbjerga, Köbenhaven (1140)

Tanjena in pozlačena bakrena plošča. Vzori zahodne empore sežejo do
Skandinavije. Oltarni nastavek je ozek – gre za ploski relief. V arkadnih
nišah stojijo figure, ki imajo v rokah napisne trakove. Okrasne prvine
sledijo izročilom vikingške umetnosti, figure so oblikovane v angleški
maniri. Najstarejši primer antependija, združenega z dodatkom v obliki
polkrožnega loka. Bogati okras, ki je sestavljen iz iztolčenih figur, povezuje
angleške in nemške stilne elemente. Razpelo v sredini je starejše delo,
verjetno nastalo konec 11. stoletja.

71
 ROMANSKO SLIKARSTVO
Tudi v času romanike ohrani slikarstvo večinoma pretežno knjižni značaj in se
stensko slikarstvo le stopnjema uveljavlja, in sicer tem bolj, čim bolj se samostojno
razvija kot posebna umetnostna panoga z lastnimi formalnimi problemi. V času
zgodnje romanike je slikarstvo zlasti pomožna umetnost. Bogato dekorira v
notranjosti stavb posamezne arhitektonske člene in ploskve, kapitele, loke, stebre in
stene, toda večinoma na geometrični način, hkrati pa podpira skulpturo, ko njenim
kompozicijam z barvo dodaja realistične resničnosti. Bila je to izrazito prehodna doba,
doba tesnega sodelovanja vseh umetnostnih panog pod vodstvom arhitekture. Čim
bolj se začne v arhitekturi izražati njena dinamično-konstruktivna težnja s tendenco h
gotiki, čim bolj se v skulpturi oblikuje novi, plastični stil poznega srednjega veka, tem
bolj jima postaja pomoč slikarstva nepotrebna in tem pogosteje se slikarstvo loteva
lastnih in večjih nalog: v cerkvah komponira velike slikovne skupine, ilustrira nešteto
rokopisov in sestavlja prozorne slike z barvastim steklom v cerkvenih oknih. Tako je
tudi v slikarstvu romanska doba priprava na gotsko umetnost, ki pomeni poln razcvet
monumentalnega slikarstva.
Italija se odlikuje med ostalimi deželami Zahodne Evrope po največjem številu in
najbogatejši zunanjosti spomenikov monumentalnega slikarstva te dobe. Toda kakor
italijanska arhitektura, tako ima tudi italijansko slikarstvo svoj poseben značaj. Velika
večina italijanskih mozaikov romanske dobe je delo bizantinskih mozaicistov ali
njihovih učencev. Ta mogočna invazija bizantinskega slikarstva v Italijo se je izvršila
skozi troje vrat: Benetke, ki so naročale mojstre iz Bizanca; opatija v Monte Cassinu,
ki je v 11. stoletju enako ravnala; Sicilija. Tudi v tem času zavzema Rim posebno
mesto; čeravno se tudi v njem opaža vpliv bizantinske umetnosti, je vendar tudi
ustvaril dela, ki so svojstvenega značaja ter se bolje prilegajo splošnemu značaju
zahodnoevropske umetnosti.
(IZIDOR CANKAR: Razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku)

Slikana okna: Okna zgodnjega srednjega veka so majhna in so tako

zmanjševala količino svetlobe, ki naj bi pronicala v notranjost cerkva. Višina oken se
je začela hitro povečevati, dokler ni v času gotike praktično zamenjala celotno steno.
V romanskih zgradbah so slikana okna kombinirana s stenskimi poslikavami, tako, da
preskrbujejo barvno dekoracijo v cerkvah. Steklo ima dve prednosti pred slikarstvom:
prosojne barve stekla so bolj žive, bolj briljantne kakor izrazne barve fresk. Bile so
bolj trpežne, niso obledele ali se spremenile ob soju sveč. Tehniko izdelovanja
slikanih oken je v detajlih opisal Theophilus. Figuralna slikana okna so obstajala že v
9. stoletju. Največje število slikanih oken je najdenih v Franciji. Okna, naslikana pod
vodstvom opata Sugerija v cerkvi Saint-Denis okoli leta 1145 so bila, če uporabimo
Sugerijeve besede: 'naslikana z odličnimi rokami mnogih mojstrov, ki so prišli iz
različnih regij'. Šola slikanih oken, ki se je razvila v Ill de France, je bila med

72
najpomembnejšimi in najvplivnejšimi v Evropi, a njena zgodovina že pripada času
gotike. Ta okna ne vsebujejo več velikih, frontalnih figur, ampak jih sestavljajo serije
manjših medaljonov, izmed katerih vsak vsebuje mnogofiguralne scene in katere
zapira bogata ornamentika. Pomembna šola romanskih slikanih oken je obstajala v
zahodnih regijah Francije v drugi in tretji četrtini 12. stoletja.
Stensko slikarstvo: Razen v redkih primerih, kot na primer v Toscani, kjer so
stene prekrivali marmorni vložki, so bile vse romanske cerkve ometane in poslikane.
Mozaik je bil vsekakor bolj zaželjena tehnika od stenskega slikarstva. Sestavljeni iz
drobnih delov barvnega stekla in kamna, ki so bili vstavljeni v mavec, so bili mozaiki
mnogo bolj trpežni. Njihova neravna površina je ujemala in odsevala svetlobo na
toliko različnih načinov, da je celo nevtralno ozadje delovalo, kot da je živo. Vendar
pa je bila ta tehnika izredno draga in le redko uporabljena. Kot rezultat tega so
obstajali le redki rokodelci, ki so bili dejansko izurjeni v tej tehniki – večinoma so jo
poznali le italijanski rokodelci. Iz kronike Monte Cassina, katerega je leta 1075 napisal
Leo iz Ostije zvemo, da je opat Desiderij, ko je prenavljal samostansko cerkev, najel
mazaiciste iz Konstantinoplja, da so položili mozaike v apsidi, nad vhodom v narteksu
in na glavni fasadi, ter druge rokodelce za izdelavo tlaka. Papeži so ustanovili lokalno
delavnico mozaicistov ko so obnavljali dve rimski cerkvi, San Clemente (1128) in
Santa Maria in Transtevere (1140). V času političnega zmagoslavja papeštva nad
državo, so se papeži obrnili h tej tehniki, da bi dodali sijaj njihovi, na novo pridobljeni
avtoriteti. V Rimu ni bilo pomanjkanja modelov v tej tehniki (če omenimo samo Santa
Constanza ali Santa Maria Maggiore), zato ni presenetljivo, da so romanski mozaiki
polni inspiracije iz zgodnjekrščanskih dekorativnih shem. Toda ekstenzivna uporaba
zlata v teh mozaikih je bila zavestna, saj so hoteli tekmovati s sočasno bizantinsko
praktiko in tudi v stilu figur je opazen močan vpliv istega vira. Konec 12. in začetek
13. stoletja so bili beneški mozaicisti poklicani v Rim, da bi ustvarili dekoracijo v
cerkvi Saint Peter in San Paolo fuori le Mura, vendar je le ta propadla. Mozaiki so bili
uporabljeni tudi na zunanjščinah zgradb v Monte Cassinu ter drugod. Zanimiv primer
take dekoracije zunaj Italije, vendar nedvoumno narejene pod rokami italijanskega
mojstra, je obstajal v cerkvi Saint-Denis, ki se je po naročilu opata Sugerija nanašal
na timpanon in severni portal.
Tehnike stenskega slikarstva so bile različne in niso bile vse prave freske. Tudi v
eni dekorativni shemi so bile včasih uporabljene različne tehnike. Na primer, kadar
določene barve niso bile popolnoma topljive, so se zatekli k tehniki secco. Končna
dopolnila so bila pogosto narejena v tehniki tempere. Skozi stoletja so se različne
tehnike različno odzvale času ter atmosferskim pogojem, zato je lahko kvarjenje
različnih barv na isti sliki zelo različno. Le malo popolnoma poslikanih interierov je
ostalo nedotaknjenih, vendar lahko tudi iz preostalih fragmentov naredimo neke
zaključke o splošni razporeditvi poslikav. Glavna apsida, ki je bila prostor časti, je bila
posvečena Kristusu, po navadi Kristusu v mandorli in le izjemoma reprezentaciji kot
je Križanje. Z naraščujočo pomembnostjo Marije v ikonografiji 12. stoletjaje bilo nekaj
časa mesto v apsidi posvečeno tudi njej, kakor v znanem mozaiku v Santa Maria in
Transtevere. Stene nad arkadami v ladjah so bile primerne za obširne upodobitve; tu
so večinoma naslikani prizori iz Stare in Nove zaveze. Stranske apside so bile pogosto
posvečene Mariji in svetnikom, še posebej svetnikom, katerim so bile cerkve
posvečene. Poslednja sodba in drugi apokaliptični prizori so bili pogosto upodobljeni
na zahodni steni ladje ali narteksa. Vseeno pa ni obstajal noben strog sistem,
kateremu bi zvesto sledile vse slikane dekoracije. Romanske zgradbe so pokazale
premnoge razlike v svojih formah – na primer, katedrale zahodne Francije ali cerkve z
dvojnim transeptom v Nemčiji – in zato se ni mogel razviti noben enoten sistem. Tudi
lokalna tradicija in zgodovinski dogodki so imeli vedno nekaj vpliva. Rezultat tega je,
da stensko slikarstvo romanske Evrope kaže precejšnje razlike v ikonografskem
programu in stilu. Efekt kulturne tradicije in zgodovinskih povezav je še posebej jasno
viden v Italiji. Benetke in regije ob Jadranski obali, pa tudi normanski jug, so bili v
tesnem stiku z bizantinsko umetnostjo. Severne regije so izoblikovale stil, ki je

73
kombiniral bizantinske elemente z elementi otonskega slikarstva. Centralna Italija z
Rimom je bila manj odprta za zunanjo modo in je bila lokalna tradicija neprestani vir
inspiracije, kljub temu, da se še vedno čuti vpliv bizantinske umetnosti. Veliko število
stenskih poslikav, ki so ohranjene iz poznega romanskega časa v Rimu in njegovi
okolici, je nadaljevalo v razvoju monumentalnih kvalitet, plastičnosti figur in
zanimanja za realistične detajle. Na ta stil niso vplivale spremembe, ki so že
nakazovale gotsko umetnost (ta je takrat namreč že zavzela mesta v predalpskih
regijah). Tudi v regijah, ki so bile odprte bizantinskim vplivom, so poznejši romanski
slikarji pokazali zanimanje za realistične efekte, kakor vidimo v katedrali v Ogleju.
Severnoitalijanske province so bile vplivane od otonske umetnosti.
V Španiji, ki je še posebej bogata s poslikavami, ohranjenimi iz 12. stoletja – tako
stenske poslikave, kot tudi poslikane oltarne čelnice – prevladuje nenehen vpliv
'mozarabične' iluminacije. Postopoma postane špansko stensko slikarstvo zaradi
kontaktov dovzetno za vplive iz Francije in Italije in kaže proti koncu 12. stoletja
neustavljiv vpliv iz Bizanca. Vpliv Bizanca na romansko slikarstvo je ustvaril različne
forme v različnih obdobjih in prostorih, a je bil skorajda univerzalen.

Kljub razkolu z ortodoksno cerkvijo umetnost zahoda ohranja stik z Vzhodnim Sredozemljem
(prežemanje vzhoda in zahoda).
Tradicija otonske umetnosti: - estetika, formulacija teles, izbor barv;
- ikonografsko in barvno skladanje celote.
Barve: - zgodnja romanika: svetle, zemeljske barve (svetlo bela, oker, zelenkasta)
- zrela romanika 12. stoletja: oker, modra in zelena
- pozna romanika: rdeča v kontrastu z izrazito modro
Slikarske skupine se definirajo glede na uporabo barv:
- svetla osnova: območje Loare, okolica Toursa (naslon na antiko);
- temno modra osnova: Burgundija, Katalonija in Baskija;
- kombinacija obeh: Auxerr.
Ohranjene poslikave so le v manjših vaških cerkvah (skromna referenca nekdanje veličine).

FRANCOSKO ROMANSKO SLIKARSTVO

Saint Chef en Dauphine, freska v kapeli cerkve sv. Jurija nad
narteksom (1050-1070)
Eno slikarsko polje, kljub križno-
rebrasti strukturi stropa. Čeprav
deluje kot celota je tematsko
oziroma vsebinsko razdeljena.
Nebeški Jeruzalem: poslopje z
božjim jagnjetom na zahodu. Na
temenu je Maestas Domini, pod
njim je Marija kot oranta. Ostali protagonisti stojijo v vrsti kot členi v nekem adicijskem sistemu
zgodnje romanike (v pozni romaniki so figure v skupinah). Svetli odtenki zemeljskih barv
zgodnje romanike.

Berze la Ville, Chateau des Moines (okoli 1100-1140)

Poslikava poletne rezidence meniških opatov v vasi blizu Clunyja. Gre za enoladijsko strukturo,
ki je v celoti poslikana. V apsidi najdemo Maestas Domini. Vidni so bizantinizmi v motivu in
načinu upodabljanja: Kristus je visokorasla sloka asketska figura z notranjim mirom in drobno
gubano draperijo. Vse lebdi v spokojnosti. Italijanski motiv: Kristus izroča ključ Petru in postavo
Pavlu. Legenda svetega Blaža. Mučeništvo svetega Lovrenca (v treh fazah in treh delih, tretji del
je v arhitekturi). Temno ozadje.

74
 Le Puy (1080)
Ikonografski koncept otonske dobe.
Stroga frontalnost. Sv. Michael je kot dvorjan iz otonske dobe.

Souday (1100)
Oznanjenje – avtentična narativnost, cesarski vzori, telesa
plavajo v brezprostorju, fino gubanje draperije.

Saint Savin sur Gartempe (1100)

400 m² stropa, poslikava nastala v petih fazah,slikali so štirje mojstri.
Nastajanje: 1. faza: zahodni sklop v okviru otonskega razmišljanja
(priprava na molitev, odrekanje grehom) – osebe so visokorasle kot
stebri, stolpaste figure, katerih velike glave prehajajo preko
neizrazitih ramen v roke, polne pripovedne in izrazne moči v
gestikulaciji. Noge so v plesnih korakih, draperije se razgibajo in se
pahljačasto odpirajo proti tlom. Ni anatomske pravilnosti, je pa
izrazna ideja – izražanje z gracilnimi in plesnimi obrati teles; 2. faza:
strop (ladja od zahoda proti vzhodu); 3. faza: kor (apsidalna
kompozicija – Maiestas Domini); 4. faza: narteks (Apokalipsa) –
drugačno slikanje, najkasnejša. Poslikave v vhodni lopi na svetli

75
podlagi. Potegnjena linija oseb, brez ram, členkov, komolcev. Gre za anglo-normansko
Apokalipso, ki je po oblikovanju figur in v detajlih (na primer v gubanju oblačil) sorodna
poslikavam glavne ladje, vendar je spremenjena kvaliteta. Tehnika al sito, zato zaostaja za celota;
5. faza: kripta (sveti Suriack) – preseneti nas drugačen kolorit, temnih, močnejših barv. Osebe so
bolj čokate, v pripovedi prevladuje surova drastičnost. Vidna je zveza s poslikavami v Poitiersu,
kjer je naslikan cikel svete Radigunde. Prevladujejo rumenkasto-rdečkasti toni.
Poslikani so tudi kapiteli in stebri. Na to poslikavo ne vpliva bizantinska umetnost, stil je
dinamičen in temelji na karolinških rokopisih.

1.

Poslikava ladje
2. Abelova daritev
3,4. Apokalipsa
5. Bog in Noe
6. Kristus z apostoloma
7. Kobilice ter
apokaliptična žena
8. Gradnja Babilonskega
stolpa
9. Mučeništvo sv. Savina in
sv. Cypriana

St. Martin, Nohant-Vicq (1100)

Gre za Marijino cerkvico z dobro ohranjenimi stenskimi
slikarijami, precej enoličen kolorit, brez plastičnosti.

76
Posebna ikonografija: liturgične igre, pesmi, pripovedi ljubezenskega izročila. Prizori so zanimivi
zaradi vključevanja narativnosti in neke 'podeželske' sproščenosti med protagoniste.
Oznanjenje (po ljudski interpretaciji): Marija se smešno brani Gabriela, se spre z Jožefom, v
ozadju so vaški firbci. Izjemno zanimiv prizor je ko Kristusa primejo: sunkovit, silovit in
dramatičen boj med dvema skupinama. Vse je
dopolnjeno s prizorom Abrahamove daritve
Izaka.
V obrazih je nekaj ljudskega. Močni črni obrisi,
spomin na slikana okna.

Saint Nicolas, Tavant (druga

četrtina 12. stoletja)
Kripta je zanimivo poslikana z
mnogimi prizori. Ekspresivnost ljudskega
narativnega sloga.
Ni otonskega vpliva.
Delo prvih staršev: Eva je obupana in se pritožuje,
Adam se je vdal.
Luksurija; ima prazne oči-smrt kot kazen za grehe.
Tip alegorije zla - ženska figurarazpuščenih las, ki
ima kače na prsih (detomorilka).
Nespametna devica. Prestolujoča figura.
David s harfo sedi na faldistoriju, zložljivem stolu s prekrižanimi nogami, prsti bolj trgajo strune,
kot izvabljajo glasbo iz njih. Ima živopisane hlačne nogavice. Poudarjen je X
(noge, stol).
Temperamentnost, divja vznesenost. Povezave z knjižnjim slikarstvom.

S. Cher, Brinay (sredina 12.

stoletja)
Pravokotni kor cerkve je prekrit
s svetopisemskimi prizori iz
Kristusovega otroštva.
Upodobitve so toge, a zaznamovane s
plemenitostjo in dostojanstvom. Kolorit rdeče
in rumene dominira.
Vrnitev Treh kraljev

ŠPANSKO ROMANSKO SLIKARSTVO

Gre za poslikave na lesenih podlagah – frontales / antependij – bogato poslikan zastor oltarnega
podstavka (lahko tudi rezljan ali zlatarsko obdelan).
Kolorit močnih, plakatnih barv (črna, rdeča).
Smisel za grotesknost.
Razvoj vitic, drugačni detajli.

77
V prvi četrtini 12. stoletja preseljevanje umetnikov iz juga Anglije → močni vplivi.
Približujejo se zahodnim tokovom: SZ: Tahull, Sorpe;
SV: 'Rusion';
J: Rippol, Barcelona (Katalonija).
Ostali deli so zapisani mozanski tradiciji.

San Martin, Gombreny (tretja četrtina 12.

stoletja)
Poslikava na antependiju – Maestas Domini.
Maestatične figure s poudarjeno hierarhično
kompozicijo (proporc določa pomembnost).
Dvojnost figur, ki so ujete v lupino in so
hkrati močno narativne (gibanje, živa
pripovednost). Krvavo dogajanje, plakatne
barve, ekspresivnost.

San Clemente, Tahull (1123)

Večina fresk je v
muzeju v Barceloni.
Maestas Domini:
Izredno jasna risba in
čiste barve. Kristus je
ekspresiven, ni miline,
ni organskega gubanja.
Ploskovit, linearni stil in
čiste briljantne barve so
prišle iz Mozanskega
območja, toda
ekspresivnost pretiranih, geometričnih form izhajajo iz genov umetnika samega. Poleg tetramorfa
ga spremljajo tudi štirje nadangeli: Mihael, Gabriel, Uriel in Rafael. V pasu pod Kristusom je
Marija s petimi apostoli, ki s svojo gesto bolj zaustavlja kot zagotavlja. V pokriti levi roki drži
kelih s Kristusovo krvjo → v tej cerkvi so častili sv. gral.
Detajl: Marija, pod Kristusom v mandorli.
Sv. Pavel in sv. Janez Evangelist.
Pretiravanje v upodabljanju figur pripelje blizu karikature. Vseeno pa je to delo izredno
ekspresivno.

Santa Maria de Tahull (začetek 12. stoletja)

Sorodnost v načinu slikanja, vendar ne gre za
istega avtorja. Marijo obkrožajo sveti Trije kralji.

78
 San Pedro de Sorpe (1125)
Oznanjenje – Marija tke zastor za sveče, v ozadju
prisluškuje služabnica, to je apokaliptični detajl.
Primerjava s Tahullom: obe Mariji imata maskovit
obraz, geometrizacija telesa in draperije, močna
ploskovitost in prefinjenost barve (otonski zgledi).
Maiestas Virginis – Marija v draperiji dragocenih
kamnov kot karljica, obraz Kristusa ni otroški obraz.

Kapela kraljev, San Isidoro, Leon (1170-1185)

Prostor ob vhodu je spremenjen v mavzolej kraljev v Leonu.
Zgrajen je bil v 11. stoletju, slikano dekoracijo pa je dobil v času
vladanja Ferdinanda II. (1157-1188). Strop je razdeljen na šest
poslikanih polj (tri polja na vzhodu in tri na zahodu). Izbira
motivov je nenavadna in je nedvomno izbira naročnika. Bogata
ornamentika.
VZHOD: Apokalipsa; Kristus Pantokrator (obdan je s simboli
evangelistov, ki so prikazani kot angeli z glavami svojih
simbolov); Oznanjenje pastirjem (lokalni pečati narativnosti v
detajlih). Žanri (pastir daje psu latvico mleka). Barve so v
zemeljskih tonih.
ZAHOD: Pasion; Zadnja večerja; Pokol nedolžnih. Severno
oblikovanje teles, bogate barve, masivnost – občutek teže.

1. Maiestas
Domini
2. Pastirji
3. Oznanjenje
pastirjem

Kolegiatska cerkev, Sigena (1183-1188)

Mojster lista iz Davidove zgodbe oziroma Davidov mojster.
Motiv prepovedi jemanja od drevesa spoznanja je v detajlih (zaključki listov) primerljiv z Biblijo
iz Winchestra.
Okrašeni so tudi profani prostori: viteški epi, zgodovinski prizori, bajke in legende...

79
Slike: 1.Speči Adam, freska v kapiteljski dvorani (stanje pred požarom 1936);2.Speči Adam (detajl);3.
Izgon iz raja; 4. Angel uči Davida obdelovati polja; 5. Bog prepoveduje jesti z drevesa spoznanja; 6. Bog
prepoveduje jesti z drevesa spoznanja (detajl)

San Pedro de Arlanza (1210-1220)

Redke monumentalne poslikave profanega interierja (1,5 × 3,5m). Kombinacija dekorativnega

upodabljanja živali s poudarjeno voluminoznostjo in vdihovanjem karakterja.

ITALIJANSKO ROMANSKO SLIKARSTVO

Vplivi treh vetrov:
a) starokrščanska umetnost (preko karolinške umetnosti; dolgi narativni frizi, veliko prizorišč,
mnogofiguralne kompozicije), b) antična umetnost (poznoantična akantova vitica, oblačila
figur, arhitekturno definiran prostor, odrski pas oseb) c) bizantinska umetnost (grščina je v Južni
Italiji jezik okolja; stolpaste figure – duhovnost).

Santa Maria Foris Portas, Castelseprio (okoli 760)

80
Grški helenizem pred romaniko. Plastična upodobitev oseb, zaznamovanih s čustvi, uporabljajo
senčenje. Cikel fresk govori o Marijinem življenju. Marija je predstavljena kot posrednica med
ljudmi in bogom.
1. Maiestas Domin (glava): bizantinsko obarvan. Nastal je v času viška ikonoklazma v Carigradu.
Umetniki so šli v izgnanstvo. 2. Pot v Betlehem: Marija sedi na osličku kot na prestolu - v pozi
Sedes Sapientiae. 3. Angel oznanjenja: plavolasec, mlad atlet, grška figura, oblačila ne skrivajo
telesa, dobro modeliran obraz. 4. Rojstvo Kristusa 5. Poklon treh kraljev: ne gre za simboliko,
temveč za uvajanje dvornega ceremoniala – Marija jih sprejema, kot da je visoko na prestolu. 6.
Predstavitev v templju: Simeon nas spomni na grške
filozofe – dobri starec.

San Vincenzo Galliano (1007)

Pomembno središče, otonska tradicija. Sijajna
proporcionalnost figur, individualizirani obrazi, močne
barve. Smisel za jasno razsvetljavo, ostro svetlobo. Kristus
v mandorli (Kristus, Jeremija in Ezekiel ter angeli z
napisnimi trakovi).
Mnogoplastnost gub, ki so otrdele. Obrazi so statični.
Sijajna porporcionalnost figur, vsak obraz je drzgače
oblikovan. Bordure.

Kripta, San Pietro al Monte, Civate (1100)

Sveti Mihael se bojuje z zmajem: prizor iz 12. poglavja
apokalipse: pošast s sedmimi glavami je apokaliptični
zmaj, Mihael kot general angleške čete v bizantinski
vojaški noši. Temno modro ozadje. Na steni s stebriščno
arkado. Osebe so obarvane helenisično –
vzhodnoevropsko.
Kristus Kozmokrator sedi sredi obzidanega rajskega vrta,
Nebeškega Jeruzalema. Pred njim je mistično jagnje; iz
njega tečejo štiri reke paradiža, v vogalih pa so štiri
kardinalne kreposti. V arkadah je dvanajst predstavnikov
Davidovega rodu.
Freske kažejo močan bizantinski vpliv
v obraznih tipih, stilu draperije in v
izboru barve, medtem ko ikonografija
kaže delčke otonskih in bizantinskih
elementov. Scene temeljijo na
Apokalipsi.

81
Sant Angelo in Formis, Capua (1072-1087)
Mozaicisti iz Carigrada so
okrasili samostansko cerkev.
Viri: Leon iz Ostije (Desiderijev
tajnik), Amatus iz Monte
Cassina, Alfanus iz Salerma.
Cerkev je posvečena nadangelu
Mihaelu.
Včasih je bilo 100 prizorov, zdaj
jih je samo še 60. Sodelovalo je
več rok – glavni so štirje mojstri.
Povezava z Monte Cassinom in
opatom Desiderijem. Opat je
odšel, ko ga je iz Carigrada
poklical nadzornik.
Pogled v apsido: simboli evangelistov letijo po
izjemno pristnem nebu. Maiestas Domini
(maskovit): Kristus v mandorli na zidanem prestolu,
Peter, Pavel, levo: opat Desiderij, desno: sv.
Benedikt – benediktinska cerkev.
V glavni ladji so prizori v treh trakovih nad
arkadami: Kristus ter mati Jakoba in Janeza (ki se
skloni nad Kristusa. Draperije so linearno
oblikovane. Mati je kot kupček zemlje ob
Kristusovih nogah), Zadnja večerja (detajl freske na
severni steni ladje. Žive barve, kot bi mojster hotel
tekmovati z mozaiki), Kristusa primejo, Kristus
ozdravi slepega (Spremstvo Janeza – Petra. Obraz
Petra je bolj bizantinski kot obraz Kristusa. Kristus
je čokat), Križanje (ločuje vzhodno in zahodno
partijo v ladji. Žalujoči so stolpaste skupine, to je
italo-bizantinski element. V oblikovanju telesa
prevladujejo domači tokovi – anatomija, realnost),
Polaganje v grob.
Značilnosti: antične draperije, bizantinizmi v
obraznih tipih, osebe v zračnem prostoru pred sinjim
ozadjem, z vdihom dinamike,...

82
Kristus (prenos mozaika v fresko, zato so tudi tako ozko zarisane poteze - tehnološka naprednost)
Opat Desiderius z modelom cerkve v rokah – freska v apsidi je bila verjetno naslikana prva, v
vsakem primeru pred letom 1087, ko je Desiderij umrl, saj je opat naslikan s kvadratnim nimbom,
kar je simboliziralo, da je bila upodobljena oseba takrat še živa. Mnogo je bizantinskih
elementov, vendar je oblikovanje glave popolnoma romansko, delo drugega mojstra, vendar
veliko skupnih potez z Kristusom. Bizantinski koncept draperije. Voluminoznost glave.
Ženska figura

Rim je, kljub vsem razprtijam, ostal živo mesto. Veliko število naročnikov z lastnimi zahtevami.
Pomembni spomeniki in njihov vpliv: na eni strani so to konstantinske cerkve, na drugu strani
so grški umetniki in samostani, ki so prinesli v Rim neko svojo identiteto. Imamo tudi veliko
papežev, ki so sirsko usmerjeni. Nato pa je močna povezava papeštva z Nemškimi cesarji (Karel
Veliki in Leon III) – vračanje karolinških sklopov.

Santa Maria Antiqua, Rim (konec 11. stoletja)

Navezava na poznoantično umetnost, prisotnost grških
umetnikov. Leta 1082 postane Desiderij papež Victor III. Sirijski
Kristus je pomemben spomenik te ikonografije. Ena najstarejših
fresk. Križanje

83
 Santa Saba, Rim (8. stoletje)
Freska v globokem, odrskem
prostoru.
Karolinška tradicija: kulisa kot
odprto prizorišče; pompejansko
slikarstvo.
Slika: Rojstvo

Santa Marija in Domenica (818)

Marija kot Augusta, zaznamovana tudi kot Marija Eklezija (tradicija ikon) in Mater Angelorum
(helenistični likovni tradicija)

San Marco, Rim (820-830)

Tu pride do izraza ozadje, ki
je definirano z barvnimi
trakovi s konotacijami,
oziroma zlat trak za nebesno
prostranstvo.
To je vrhunec ploskovitost v
mozaičnem slikarstvu, gre za
enega najodličnejših
spomenikov tega časa. Tu je
najbolj prisoten vpliv
Bizanca, draperija je kot trda
lupina, katero predirajo obrazi
na vrhu te gmote.
Skorajda nenaraven izbor
barv: rjava, oker, bela → blizu
barvni paleti mozaikov v
Hagii Sophii, Carigrad.

84
Apokaliptični Kristus (s papežem Gregorjem IV. in svetniki) v škrlatnem in zlatem oblačilu, gre
za grški tip Kristusa: sirijski tip, pozdravlja na grški način: palec in kazalec se stakneta, ostali
prsti so na pol iztegnjeni. Osebe so izolirane ena od druge, gledajo mimo. Na vrhu je božja roka,
obdana s cvetličnim nimbom. Pod Kristusom je golob nad vodnjakom življenja. Spodaj je
mistično jagnje in dvanajst ovac. Vsi kjučni
simboli so skupaj, v osrednji vertikali.

Santa Maria Prassede, Rim (820-830)

Kristus plava po zraku, svetniki stojijo na
tleh. Nebeško ozadje nadomeščata dva
trakova, ki nadomeščata ozadje.
Slap vertikalno potekajočih sploščenih gub,
ki so že grafizem, vertikalne gube preseka
diagonalno potekajoča linija ogrinjala, vtis
dvojne lupine, ki objema telesa.

Santa Maria in Pallara (pozno 10. stol.)

Freska je delno rekunstruirana.
Zgornji del nad Kristusom drugega prihoda je zaznamovan
kot transcendalni Kristus. To častijo Marija devica z angeli.
Prihod apostolov v podobi Jagnetov, k mističnemu Jagnjetu.
Ornament je rimska tradicija, draperija pa tradicija Bizanca.

Kupola iz kapele San Zeno (820)

Nadeljevanje ravenatskih mozaikov, podobna
kompozicija. Zavestni klasicizem, ki se kaže v
zelo zapletenem oblikovanju draperij, povzetih
po antičnih spomenikih. Tudi bordura je
povzeta po poznoantičnih spomenikih.

San Clemente, Rim (1100, več faz, največ nastalo v obdobju 1115-
1125)
Kombinacija starokrščanske umetnosti in visoke romanike. Sodeluje
več mojstrov. Slikanje na temni osnovi, mešajo se rdeči in peščeni
toni, zaprašen kolorit.
V apsidi je mozaik Križanja (1128). Dvanajst golobov na križu, ob
njem Marija in Janez Evangelist. Organiziran in urejen rastlinski

85
oziroma vitični preplet – božje stvarstvo. Tam kjer je nurejeno je Satanovo delo. V ikonografiji in
stilu so vidni tako zgodnjekrščanski kot tudi bizantinski elementi.
Jeleni in simbolne živali, ki pijejo iz izvira štirih rek paradiža. Božja reka se z vencem spušča h
Kristusu. Cerkev je drevo, ki sprejema vsa živa bitja (napis pod apsido).

Spodnja cerkev San Clemente:

Cerkev je bila prezidana. Spodaj
je ostala prvotna cerkev –
katakombe, tudi mitrej. Viktor
III. Desiderij je naredil veliko za
cerkev. Cikel življenje Sv.
Klemena → odmev liturgičnih
iger. Čudež v Azovskem morju –
izredno slikovita upodobitev.
Tam, kjer je utonil je iz morja
zrastla kapela in enkrat na leto so se valoli razgrnili,
zato da so imeli lahko tam mašo.
Kristus v predpeklu

Vnebovzetje.

San Pietro in Valle,

Ferentillo (po 1150)
Freske, slikarstvo otrpne,
obrača se po prednikih. Jasna
izrisanost, fino senčenje.
Reminiscence na otonsko
slikarstvo – draperije.
1. Adam poimenuje živali- ena
izmed serij bibličnih scen v
ladji, ki je močno vplivana od
sočasnih rimskih slikarij. Štiri
rajske reke tečejo pod
Adamovimi nogami. Poskus
naturalizma v človeških figurah in nekaterih živalskih, vendar so reke in rastline še vedno
simbolistične. 2. Mojzes prejema postavo - piramidalna kompozicija.

86
 Quatro sancti coronati, kapela sv.
Silvestra, Rim (1240-1246)
Slikarstvo na obrtniški ravni. Spominja na
poslikave rimskih starokrščanskih cerkva.
Sinonim otrplega likovnega jezika.
Gre za prikaz pravic lateranske pogodbe.
Sijajna barvna shema, izgubljena telesnost je
nadomeščena z izraznostjo, besednostjo.
Legenda bolezni Konstantina Velikega:
ozdravil ga je sv. Silvester, ki ga je krstil.
Ikonografija spominja na cesarsko veličastje prejšnih dob. Osebe so izgubile prepričljivost.
Bogato kulisasto prizorišče – primer kako upodobiti mesto.
1. Silvester in papež; 2. Sli pri puščavniku Silvestru; 3. Priprošnja; 4. Konstantinov krst

Anagni, katedrala (do 1246)

Kripta v Anagniju je zaznamovana
z bogatim didaktičnim zaporedjem
prizorov Stare in Nove zaveze.
Hipokrat in Galen.
Abraham in Melkizedek: delitev na geometrične dele - antika. Kelih, stebriči, baldahim → zlatarska
dela tega obdobja.

Oglej / Aquilea, kripta (druga tretjina 11. stoletja)

V zgodnjem srednjem veku zelo
pomembno mesto, pomemben tudi
kasneje v krščanski zgodovini.
Karel Veliki vzpostavi leta 811
reko Dravo za cerkveno mejo med
Salzburško in Oglejsko škofijo.
Pod večkrat prezidano katedralo je
tudi kripta. Freska v kripti.
Kristološki cikel – napoved tistega
v cerkvi San Marco v Benetkah.
Bizantinski slog, preko ene generacije v Benetkah šolanih
umetnikov. Italijanska tradicija z bizantinizmi. Zgoščeni
prizori polni detajlov in življenskosti.Čutiti je duh liturgičnih
iger, ki so se odvijale pred cerkvijo.

87
Maziljenje; legenda sv. Mohorja in Fortunata → na oboku in vmesnih poljih. Pavel Diakon (umrl
799) pravi, da je Dioklecijan leta 303-304 dal obglaviti mučenca Mohorja in Fortunata.
Snemanje s križa: Linearno monumentalni slog. Obraz Jožefa je bolj zapisan z vzorcem.
Bizantinizmi pridejo do izraza v stolpastih skupinah žalujočih oseb. V sv. Marku je bolj izražen
kontekst mističnega.

In Fortunatu
Sveti Peter posveti Mohorja: ornamentalno linearni slog s psihološko noto na obrazih. Telesa
zaprtih gest so polja zlomljene draperije.

Santa Maria in Transtevere,

Rim (1140)
Prestolujoča - Maestatična
figura Kristusa dominira nad
kompozicijo s svojo velikostjo
in s tem, da je postavljen v
sredino. Njegova roka, ki počiva
na materinem ramenu, izraža
nenavadno nežnost, kar je
izjema v upodobitvah v
romanski umetnosti. Glede na
to, da so v kompozicijo
vključeni verzi Visoke pesmi,
nam je jasno, da ima ta scena
dvojni pomen: tu nista
upodobljena le Kristus in
njegova mater, ampak tudi
Kristus in njegova cerkev, glede na krščansko interpretacijo Visoke pesmi – Salomon in njegova
ljubljena sta pravzaprav Kristus in cerkev. Papež Innocent (1130-1143), ki je naročil mozaik, je
upodobljen z modelom cerkve poleg svetnikov. Ta mozaik moramo razumeti kot politično izjavo
papeštva in njegovo kampanijo za premoč nad državo. Iz te kompozicije naj bi bilo razumljivo,
da sta Kristus in cerkev, ki sta kronana skupaj, nekaj najvišjega. Zraven stoji še sveti Peter kot
prva glava cerkve s takratnim papežem, kot sebi enakim. Gre za eno izmed zgodnjih scen
Marijinega kronanja.

Mozaiki imajo v Italiji dolgo in neprekinjeno tradicijo vse od rimskih časov. Mozaiki so le del
likovne pripovedne opreme. Motivi so pogosto povzeti iz iluminacij rokopisov ali iz didaktičnih
tekstov. Trije pomembni centri: Benetke, Firence z okolico
in Sicilija.
Talni mozaik: na tleh ni prizorov o Bogu, Mariji, Kristusu
itd., ponavadi so upodobljene lagende lokalnih svetnikov.
Kozmološki mozaik, Aosta (tretja četrtina 12. stoletja)
Gre za kozmološki cikel. Bog, ki je tudi annus (=leto). V
levi roki ima luno, v desni sonce. Krogla prek kvadratne
preproge, zaznamovana z estetskimi presežki. Kozmokrator
kot personifikacija leta (v rokah nosi sonce in luno –
minevanje časa). Okrog so v krožnem nizu medaljonov
razvrščeni meseci z opravili. Štiri reke paradiža. Poizkus
iluzije, kot da je okrogla preproga vržena čez navadno
preprogo.

88
Oranto (1165)
Medaljonasta skupina: bestiarij, basenski pripovedni svet, samorog. → ORBIS PICTUS
basenskega pripovednega sveta.

San Marco, Benetke

250 m2 mozaične površine. Do tega časa, ko so začeli
okraševati cerkev so bili moziki samoumevni, vendar so
bili pod močnim vplivom Ravene. Cerkev se je začela
graditi 1163, naslonila se je na cerkev v Carigradu –
cerkev svetih Apostolov. Benečani so hoteli pridobiti
čimveč relikvij (kradli so celo sarkofage). Iz Benetk naprej
gredo Bizantinski vzori v Torccelo. Ikonografija svetega
Marka (v južnem transeptu; upodobljen pri branju kar je
izrazito bizantinski motiv, zahodnoevropska narativnost), svetnikov, katerih relikvije so hranjene
in prizori iz kristološkega cikla, Marijanski cikel (prizori iz Marijinega otroštva, poslednje spanje
Marije), legende sv. Mohorja, sv. Miklavža in sv. Petra.
Bizantinizmi: omejitev naravnega okolja na sintezo, ponazoritev razklanih skal. Sloke, stolpaste
figure v plesnih korakih – lahkotnost gibanja. Valovanje draperij, ki v vetru obstanejo, napete v s-
liniji. Pod bizantinskimi vplivi: Kristus Pantokrator (veliko napisov v odprti knjigi in ΑΩ) in
Kristusov vnebohod (ni običajen vnebohod, ampak je že šel v nebo).
Zahodnoevropski elementi: narativnost, razširitev zgodb v polprofani svet. Blagri,
personifikacije geografskih pojmov. Cikli so razširjeni celo, do neke 'krščanske geografije'.
Motivi, ki so vezani na zahodno evropsko tradicijo: ozke zgodbe Svetega Pisma se razširjajo na
zunanji profani svet s personifikacijami, krepostmi ... Kreposti imajo po vsebini zahodno-
krščanski značaj, po vsebini pa imajo
bizantinski izgled. (HUMILITAS = prišla
iz helenističnega sveta).
Glavna kupola (1180-1190): Kristusov
vnebovhod. Ikonografija vnebovhoda se
že spaja in spreminja v motiv Maiestas
Domini. Okrog kupole so pomembni
motivi kristolioškega cikla.
Glavna apsida: Kristus Pantokrator;
izrazito bizantinski motiv, številni
napisi, Večni Kristus.

Zahodna kupola: Binkošti – ob apostolih so še predstavniki ljudstev, kamor so

apostoli odšli širit krščanstvo, ter napisi – zahodnoevropsko. Razlitje sv. Duha in
prizori iz apokalipse.

Vzhodna kupola: Kristus Emanuel / Kristus

Logos (=ki je prišel) .

89
Južna kupola: Križ in štirje cerkveni očetje (Abraham, Jakob, Izak,...).

Severna kupola: narativno pojmovanje kozmične

geografije; prizori iz življenja evangelista Janeza.
Grške in latinske črke, črke kot štiri strani neba →
kozmična geografija. Slonokoščene tabelne
podobe so vplivale na izvedbo kristoloških
prizorov. Pečat bizantinskih rokopisov.
Narteks: pet kupol Stare zaveze. Zahodnoevropska
tradicija in starokrščanska umetnost. Prizori iz
Geneze (tradicija in starokrščanski vzori iz
sarkofagov); prizori iz Mojzesove knjige; trikrat
prizori iz Jožefove zgodbe. → zgodnje 13. stoletje,
nekaj je bilo delano tudi po zgodnje renesančnih
vzorih.
'Kupola iz Geneze': prizori so povzeti po rokopisu,
ki je danes fragmentalno znan – Cottonova
Geneza. Ohranjene so nekatere risbe, ki so bile
prerisane za natis, vendar do natisa ni prišlo.
Stvarjenje sveta: geniji posameznih dni, ki se
množijo glede na število dni (na primer: prvi dan
en genij, drugi dan dva itd.). Izgon iz raja: ogenj
kot zapora med zemeljskim in nebeškim svetom.
Kristus na gori: izrazito nizke, sloke figure. Draperija se proti tlom razprši v bogato valovanje.

90
Kristus Anastasis / Kristus v predpeklu: Kristus reši iz pekla nekrščene pravičnike. Oblačila v
zlati, modri barvi. Ikonografski okras je povezan tudi z grškimi cerkvami → okras sv. Sophije v
Kijevu.
Predloge, ki so bile dosegljive mozaicistom – bizantnski rokopisi, ki so jih najbrž ti prinesli s
seboj. Knjige so dosegljive v večjih italijanskih mestih.

91
 Santa Maria Asunta, Torcello (1190-1200)

V glavni apsidi je upodobitev motiva Sedes Sapientiae, kjer stoji Marija z Jezuščkom nad
apostoli in nadomesti motiv Kristusa Pantokratorja. Oblečena je v modro draperijo.
Upodobljena je po bizantinskem vzoru. Spušča se izpred zlatega ozadja, kot da je prišla
iz onostranstva. Kristus v njenem naročju je upodobljen že kot sodnik, ki daje postavo;
oblečen je v barve drugega prihoda.
Na zahodni steni je v šestih pasovih motiv Poslednje sodbe.
Etimasija = ikonografski motiv, ko angela častita Kristusovo znamenje. Pod tem
prizorom je prestol s knjigo življenja in Arma Christi.
Anastasis – Kristus v predpeklu (mnogo večji kot drugje).

SICILIJA
Santa Maria dell'Ammiraglio / La Martorana, Palermo
(1151)
Med 1140-1190 ima Sicilija »zlata leta«. Normanski
vladar Rogerij II. je v tem času izpeljal velik del
programa, hotel je združiti najboljše iz vzhoda in zahoda.
Prvi je pokazal pomembnost vsebinskih korelacij; napise
je dal napisati v grščini in latinščini. Nadaljeval je vzorec,
da njega in njegovo soprogo krona Kristus sam.
Mozaiki formalno izgledajo bizantinsko.Internacionalizem
Rogerija II. se kaže z bizantinskimi elementi. Povezave so
tudi med svetniki vzhoda in zahoda.

92
Kupola prehaja iz kvadratne osnove v krog.
V formalnih vzorcih in konstrukciji vpliva na Capello Palatino. Premetena osvetljava narekuje
vrstni red in položaj ikonografskih motivov. Svetloba najdlje osvetljuje Marijino oznanjenje.
Kristus na prestolu – Maiestas Domini (kupolni mozaik).

Palazzo Reale, Palermo (1160)

Poslikava v Sala Normana. Na Siciliji
se mozaiki neposredno naslanjajo na
iluminacije v Carigradu. Ikonografski
program vzhoda in vsebinska
korelacija zahoda. Nadaljevanje
otonskih vzorcev.
Ikonografija je sozvočna profanemu
ambientu – prizori lova v eksotičnih
pokrajinah in z živalmi iz severne
Afrike.

Palazzo Reale, Capella Palatina, Palermo (1143-1170)

Zlati mozaiki; dragulj, ki sije navznoter, v bistvu relikviarij.
Na zahodnem ostenju je prestol Rogierja II., ki posnema
Kristusov prestol nad njim → dialog z dogajanjem na oltarju.
Levo in desno od Kristusa sta Peter in Pavel. Kristusova
podoba se mnogokrat ponovi; na zahodu to ni tako pogosto.
Capella Palatina je triladijska kapela. Glavna ladja je ozka in
majhna, strop je pozlačen.
V glavni ladji so prizori iz Kristusovega življenja, v stranski
ladjah je Geneza. V prizorih stvarjenja je prisoten Kristus, Bog
Stvarnik sedi in razmišlja o svojem delu. Noetova zgodba: gre
za poznavanje starejših, starokrščanskih vzorcev. Upodobljen
je že nek prostor. Vse se dogaja pred zlatim ozadjem.
Marija na prestolu v apsidi je kasnejše, baročno delo.

93
Kristus Pantokrator v kupoli
Kristus Pantokrator v apsidi
1. Rojstvo 2. Geneza 3. Beg
v Egipt 4. Vhod v Jeruzalem
5. Kristusov krst v Jordanu
6. ? 7. Oživitev Adama 8.
Konec potopa 9. Patriarhi

Stolnica, Cefalu (1148)

Cefalu je bil mišljen kot mavzolej normanskim vladarjem,
ampak se to ni nikoli uresničilo. Njihovi sarkofagi so zdaj
shranjeni v Palermu.
Kristus Pantokrator v apsidi, ostalo se nam ni ohranilo,
velik del pa ni bil dokončan. Pod Kristusom je Marija s
svetniki. Kristus Pantokrator je poosebitev miru, dobrote,
ima zamišljen pogled.

Stolnica, Monreale (1174-1189)

Postaviti jo je dal Vilijem II. zato je
upodobljeno tudi kronanje Vilijema II,
katerega krona Kristus, zraven pa še
prizor, kako Vilijem II. izroča to

94
katedralo Mariji. Ikonografski sklop je podoben Capelli Palatini. Kompozicija pokrajine in
arhitekture se prilagaja likovnemu polju (dinamičnost in napetost).
V stranski kapeli sta sveti Peter in Pavel. Pretanjena risba, domiselne kompozicije in prelepe
barve; eden izmed vrhuncev mozaičnega slikarstva. Na notranjih stenah je upodobitev Stare
zaveze.Neposredno ob absidi je Krisusovo rojstvo → močna svetloba.

Firence, babtisterij (13. stoletje)

Ikonografija je še romanska. Babtisterij ima osemstrano kupolo.
1. faza (1225-1245): 'vel' (= pregrinjalo), osem angelskih korov,
nebesa, pekel, Kristus Sodnik.
2. faza (1271): mozaik v apsidi.
3. faza (1280-1300): ostalih pet polj apside: Geneza, Kristusovo
življenje, legenda sv. Jožefa, legenda Janeza Krstnika.

NEMŠKO ROMANSKO SLIKARSTVO

V obdobju romanike so Nemške dežele zelo veliko ozemlje, kjer se pokrajine med sabo zelo
razlikujejo. Velika kraja sta Köln in Aachen, ki sta imela stike tudi z mozanskim območjem. Na
Nižje Saškem območju je živela še naprej otonska tradicija. Na jugozahodu ( Salzburg,
Regensburg...) je prevladovala tradicija otonske umetnosti in tradicija drugih večjih centrov.
Stenske slike so tu redkost.
Reichenau, sv. Jurij, Oberzell (konec 10. stoletje)
Poslikava je vzorčen primer otonskega preporoda.
Naročnik je bil opat Witigaw. Poslikave so na ostenju,
manj na slavoločnih stenah bazilike. Gre za prototip
benediktinske cerkvene poslikave. Bordura iz
tridimenzionalnih meandrov in kolorit, ki se ujemata s
knjižnim slikarstvom. Nekateri detajli so bili izvedeni v
tehniki al secco in so zato bolj zaprašeni.
Kristusovi čudeži: obrazni tip Kristusa je sozvočen z
Gereonovim kodeksom. Prizori so oblikovani kot odrske
postavitve s kulisami (reminiscenca pozne antike).
Odrska tla so dobila tudi prostorsko nadgradnjo. Zadaj
sta še dva pasova: pokrajina in nebo. Izbrani so
Kristusovi čudeži. Prizore spremljajo tituli.

95
Poslikava lesenega stropa v križnem hodniku (Stara zaveza) – Golob: Viri lesenih stropv,
zbornik, 1986

96
 1. Kristus 2. Ozdravljenski obred iz Geroze 3.
Kristus ozdravi vodeničnega moža 4. Pomiritev
viharjev 5. Kristus ozdravi gobavca 6. Kristus
ozdravi slepega 7. Jairova hči 8. Obuditev
mladeniča v Nainu 9. Obujenje Lazarja

Zillis, St. Martin (1150)

Stropna poslikava – poslikan lesen strop:
153 kaset (153 je število rib, ujetih med
čudežnim ribolovom Petra in Andreja).
Kasete s kristološkim ciklom poudarijo
obliko križa na sredinski osi vzhod-zahod
in prečni osi – via crusis. Vrsta kaset je
posvečena nenavadnim živalim,
ljudstvom in hibridnim bitjem. Detajli
nam govorijo o nošah in šegah. V
sosednjem kraju je deloval močan
skriptorij, ki ni bil sicer visoke kvalitete,
ampak bi lahko od tam prišli vplivi. To je
edini v celoti ohranjeni poslikani strop iz
12. stoletja. Drugi poslikan kasetiran strop je v Hildesheimu, datiran v 13. stoletje.

Tri velike skupine, ki jih povezujejo skupne značilnosti:

- Regensburško – bavarska skupina
- Južna in Srednja Avstrija
- Salzburg in štirje skriptoriji v bljižini

C. Sv. Emmerana, Prüfening (okoli 1125)

Poslikava je ohranjena na vzhodnem delu (križiščni kvadrat, apsida). Barvna estetika tega časa:
barve so simbolično izbrane → ikonografija Nebeškega Jeruzalema. V pendentivih so simboli
štirih evangelistov.

97
Ecclesia – na temenu kupole, je zelo preslikana. Notranjščina je večpasovno poslikana s prizori
sprevodov enoličnih figur v togem slogu.
Lambach (Zgornja Avstrija, 1089 – posvečena cerkev)
Opat 'Adelhero' je sledil askezi benediktinskega reda in je prebelil
freske. Tako so ostale skrite vse do leta 1957. Zavzemajo 200m2
površine. Nastale so v času Hustos Pertholda, ki je bil največji
razgledanec tedanjega časa. Bil je tudi odličen teolog in iluminator.
Velika skriptorijska delavnica. Prvotno je bila verjetno poslikana
celotna ladja benediktinske cerkve. Gre za 23 prizorov, večina zajeta
iz Kristusovega otroštva, ostalo pa iz misterijskih iger.
1. Poklon kraljev (detajl) 2. Jožefove sanje 3. Kristus zdravi Petrovo taščo 4.
Dvanajstletni Kristus v templju med pismouki - dogaja se v najsvetlejšem
delu sinagoge 5. Kristus ozdravi obsedenega - obsedeni je v podobi
hudiča dokler ga Kristus ne izžene. Kristus je centralna oseba, okrog
njega je prostor – tako je poudarjen. Na vsaki strani sta dve stolpasti
gruči apostolov. 6. Kristus ozdravi obsedenega (detajl) 7. Ahiab prepreči
Herodov samomor - pomembna upodobitev treh Herodotovih zgodb.

Nonnberg, opatija nad Salzburgom (1150)

Stolnica v Salzburgu je sredi 12. stoletja (1127)
dobila cikel poslikav, nato pa je cerkev zgorela. O
teh poslikavah lahko sklepamo po freskah iz
Nonnberga. Prisoten je tudi vpliv štirih močnih
skriptorijev, ki so delovali v bljižini Salzburga. Gre
za velik teološki program. Svetniki in cerkveni očetje
na vzhodu in zahodu cerkve so upodobljeni kot

98
predstavniki teološke misli. Vsi so opremljeni z napisnimi trakovi. Detajli so narejeni v tehniki al
secco, zato se ponekod slabo vidi.
Pod korom so bile odkrite doprsne podobe svetnikov. Vsak svetnik je
upodobljen v polkrožno zaključenem likovnem polju in opremljen z
napisnimi trakovi. Bizantinska obličja s poudarjeno očesno partijo.
Majhni barvni učinki, osebe bolj zaznamuje karakter in notranja
odličnost. Nimbirane osebe zrejo skozi okna (iluzija arhitekture),
zaznamovani so s knjigami. 1. Sv. Georg in škof 2. Sv. Georg 3. Sv.
Florijan 4. Sv. Benedikt

Pürgg, Janezova kapela, grajska kapela (Štajerska, 1160-1165)

Edina zares dobro ohranjena notranjščina iz 12. stoletja v Avstriji. 'Transmozanska' umetnost.
Sodelovalo je več mojstrov, ki se razlikujejo. Freske zaznamujeta mehkoba in narativnost;
govorijo o kozmoloških konceptih, gibalo dogajanja je boj med svetlobo in temo. Prezbiterij: v
temenu stropa je medaljon z mističnim jagnjem (agnus dei), okoli je tetramorf, atlanti podpirajo
skupino. Štirje evangelisti širijo vero na štiri strani neba. Pod njimi so Janez Krstnik, David,
Janez Evangelist → upodobitev velikih oseb iz Stare zaveze in neznani škof (morda Godfried).
Južna ladja: Oznanenje pastirjev, Kristusovo oznanenje.
Katomiomachia = boj med stanovi, prenešena je v basenski svet (boj mačk in miši). Zgodba
izhaja iz Carigrada.

Breže, grad Petersburg (od 1140 dalje, zadnja faza ok. 1220-1225; risba 1880)

99
V najstarejši fazi je nastala Konradova kapela. Gre za več slojev romanskega slikarstva. Ohranjen
je le severni del kapele. Kapela je kot Nebeški Jeruzalem. Pritlični pas: draperije in marmoriarni
vzorci, prizori kristološkega cikla. Na zahodni steni je Marija na prestolu.

Ottenstein (Nižjeavstrijsko območje,

okoli 1180)
Poslikava dvorne kapele. Povezava s skriptorijem v Salzburgu - cistercijani. Strogost linij,
monohromnost → tok v cistercijanski umetnosti; askeza za menihe, narativni prizori za laike. Na
temenu je Kristus Pantokrator obdan s Kerubini (=nadangeli oziroma angeli višje vrste, nadomešča
Maestas domini). Odvija se prizor Odrešenja in Nebeškega Jeruzalema. Na vmesnih poljih so
štiri kardinalne kreposti.

Sveti Jurij pri Judenburgu (1240)

Ne gre za romaniko,
temveč za prehodni slog v
gotiko (zobčasti slog ali t.i.
zackenstil) – verjetno
vpliv bizantinizmov.
Zobčasti slog se izraža v
detajlih, npr. draperija. Na
stenah je narativni
program. Upodobitev
legende svetega Jurija v
dvajsetih prizorih po
apokrifih in ne po Svetem
Pismu, zato ni prizora z
zmajem. Marija kot mistična
nevesta je upodobljena na
kupoli: napis okoli nje govori, da se bo poročila in da je nov vrelec za vernike.

100
 ROKOPISI
V knjižnem slikarstvu je vsaj v zgodnjem času romanske umetnosti Nemčija prva
po kakovosti in po množini v njej nastalih iluminatorskih rokopisov. Po Karolingih se
pod cesarji Otoni (936-1002) razvije zelo živahna iluminatorska delavnost, ki traja
potem še do konca 11. stoletja in ki jo Nemci imenujejo ''otonsko slikarstvo''.
Zgodovinsko-razvojno je to nadaljevanje karolinškega prizadevanja in ima iste
podlage ter iste umetniške ideale, le da jih doseza v popolnejši meri, kot so mogli
karolinški slikarji; z ozirom na značaj stila tega knjižnega slikarstva bi ga mogli
označiti kot zadnjo dobo karolinške umetnosti, čeprav se seveda, v Nemčiji, izživi že
ob času druge dinastije. Kakor prej se slikarsko delo zbira tudi sedaj okrog
posameznih umetniških središč, v posameznih 'šolah'.
V Avstriji je najplodnejša salzburška iluminatorska šola, z znatnim številom
ohranjenih poslikanih kodeksov.
Francija se kakor v ostalih panogah umetnosti tudi v knjižnem slikarstvu deli v
dva velika umetnostna kroga, severnega in južnega.
Anglija varuje nekako do konca 11. stoletja svojo posebno, lokalno umetnostno
tradicijo, ki se je bila začela z delom irskih menihov, a pride po normanski osvojitvi v
drugi polovici 12. stoletja pod vpliv kontinentalne umetnosti ter se stilno izenači z njo.
(IZIDOR CANKAR: Razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku)

V cerkvi so obstajale knjige kot so mašna knjiga oziroma misal, antifonarij, lekcionar,
gradual in 'troper' (ang.), da ne omenjamo Svetih pisem ali njenih delov kot so
psaltri, evangeliji in pisma. V samostanskih skupinah so bile tudi številne knjige
opomb in komentarjev, spisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, knjige o
filozofiji, literaturi, pravopisu ter znanosti. Niso bile iluminirane vse te knjige, vendar

101
so bili pisci večinoma nagnjeni k temu, da so delali knjige, ki so vsaj izgedale
razkošno, pa čeprav le z dekoriranjem inicialk na začetku vsakega poglavja. To ni bil
izum romanskih slikarjev, saj so bile že merovinške knjige tako dekorirane. Vendar so
romanske začetnice pogosto figuralne in pripovednega značaja. V tem smislu jih
lahko primerjamo z romanskimi kapiteli. Kakor na kapitelih se tudi na inicialah
začnejo pojavljati nenavadna, zverinska bitja, ki se bojujejo, preganjajo ter grizejo
med seboj. Take iniciale nimajo nobene povezave s tekstom in obstajajo le v veselje
bralcu. V 11. in 12. stoletju so bili menihi spodbujeni, da so začeli kopirati in
dekorirati knjige. Poznamo celo imena nekaterih samostanskih iluminatorjev in
piscev. Romanska iluminacija se postopoma razvija iz starejših stilov in je včasih
težko reči, ali je nek rokopis otonska, anglosaška, 'mozarabic' – z drugimi besedami
predromanska – ali že romanska. Otonska knjižna iluminacija v zgodnjem obdobju, v
10. stoletju, še vedno vsebuje močan vtis karolinške umetnosti in pogosto tudi
antičnih modelov. Te nenavadno obdarjeni otonski umetniki so poznali staroantične
forme, draperije in iluzijo prostora. Imeli so tudi kontakt s sočasno bizantinsko
umetnostjo in so absorbirali tudi nekaj njenih form. Vendar poznejše otonsko
slikarstvo nadomesti iluzionizem z bolj abstraktnimi formami, kar vodi direktno v
zgodnjeromanski stil. Od sredine 11. stoletja naprej so nemške iluminacije določene
kot romanske. Po navadi povezujejo zavzetje Anglije od Normanov leta 1066 s
predstavitvijo romanske umetnosti Angliji. To je malce pretirano, saj so se že sredi
11. stoletja angleški slikarji pomikali proti romanskemu stilu in to brez pomoči
Normanov. Znano je, da so prvotno nemški umetniki delali v Španiji (v 11. stoletju) in
da je otonska umetnost igrala pomembno vlogo v razvoju kovine in rezbarjenju v
slonovini v Španiji. Otonsko slikarstvo je naredilo močan vtis na italijansko knjižno
iluminacijo. Vendar se romansko slikarstvo ni razvilo iz otonske tradicije. Aktivna
anglonormanska knjižna iluminacija se je razcvetela v poznem 11. in zgodnjem 12.
stoletju in je vsebovala večinoma le poslikane iniciale, ki so se razvile neodvisno od
otonske umetnosti. Poleg francoske šole knjižne iluminacije, ki se je razcvetela v 12.
stoletju, je obstajala druga šola v Citeauxu (kaže posebno čisto bizantinsko
inspiracijo), ki je vzplavala na površje v drugi četrtini 12. stoletja. Nasproti inicialkam
iz prve šole, so ti iluminatorji postali globoko religiozni in odlični v njihovih zadržanih
gestah ter svečanih izrazih. V Italiji so bizantinski elementi osnova večine
zgodnjeromanskih poslikav. Južna Italija je bila še posebej dovzetna v tem pogledu.
Tu se je razvil poseben tip iluminacije, tako imenovani Exultet zvitki. To so dolgi
pergamentni zvitki, s tekstom velikonočne hvale, ki se začenja z besedo 'exultet' in ki
je bila peta ob glasnem branju psalmov med blagoslovom velikonočne svečke v
soboto pred Božičem. Tekst je ilustriran s serijo sličic, ki so vstavljene v tekst, kot bi
bile obrnjene na glavo, tako da so bile vidne kongregaciji oziroma zbranim vernikom
kadar je bil zvitek odvit, medtem ko je tekst videl le diakon, ki je stal na prižnici.
Drugi tip rokopisa v Italiji so bile Atlantske Biblije (biblia atlanthica), izdelane v
rimsko-umbrijskih centrih. Te velikanske biblije so iluminiran tako z inicialami ko tudi
s celostranskimi slikami. Njihovi viri so vsaj deloma karolinški vendar v stilu
odgovarjajo sočasnim stenskim poslikavam v Rimu. Normanska Sicilija je razvila
živahno šolo iluminacije v kateri prevladujejo bizantinski elelmenti. V Angliji je bila v
času od 1066 do okoli 1120 prevladujoča forma knjižne iluminacije iniciala. Od okoli
1120 naprej pa so prišli v modo celostranski narativni prizori. Mnogi nemški in
francoski rokopisi 12. stoletja izkazujejo podobno ljubezen do ornamentike kakor v
Angliji. Tudi v botaničnih delih prevladuje dekorativen efekt. Ta interest do
dekorativnih pogledov slike se je odseval tudi v upodobitvah pokrajine v obliki ploske
kompozicije. Počasi so bizantinski vplivi dosegli tudi zahod, vendar so tamkajšnji
umetniki nenehno spreminjali oblike, ki so bile bistveno bolj plastične in
monumentalne, v duhu dvodimenzionalnega, skoraj abstraktnega okrasa,
obremenjeni z intenzivno, ekspresivno močjo.
(GEORGE ZARNECKI: Romanesque)

102
Iz romanike je ohranjenih 200000 rokopisov, vendar vsi niso dokumentirani (zasebne zbirke ...).
99% je izgubljenega. Največji fond zapuščine srednjega veka, ki se nam je ohranil. Pri rokopisih
besedilo in slika sodelujeta, iluminacija je po miselnosti tistega časa osvetlitev oziroma razlaga
besedila. Vsak rokopis ima svojega naročnika, izdelovalce (kopist, pergamist, iluminator) in
bralca. Nekateri iluminatorji so se podpisali ali celo upodobili.
Knjižno slikarstvo se je odmaknilo od otonske tradicije. V tem času skriptorij ni bil vezan samo
na sakralno okolje. Iluminatorji so prišli tudi iz profanega sveta.
Črno-bele iluminacije nam poudarijo risarske elemente, barvne iluminacije pa izpovedujejo
estetiko časa in simbolne pomene kolorita, oboji so zelo
pomembni.
- Hugo Pictor (iz Anglije): Prvi se je podpisal, upodobil in
navedel svoj poklic (nekakšen kolofon).
- Hildebert: Delal je za praški samostan Strahov. Upodobil in
podpisal se je večkrat, tudi na koncu enajste knjige De civitate dei
(Biblija iz Prage, ok. 1140-1150). Napisal je, da ga pri delu vsak
dan nadleguje miš, in da bo vzel plovec (za glajenje pergamenta)
in ga zalučal v miš. Upodobljen je tudi njegov učenec. Hildebert je
bil laik. Upodobil se je v bogatem oblačilu. V drugem njegovem
delu Sv. Gregor Veliki: Komentar k evangelijem (sred. 12 stol.) se
je podpisal kot Hildebert Pictor. Prikazana sta tudi dva njegova
učenca. Člani samostana so upodobljeni, kako gledajo iluminatorja
pri delu.

Med posameznimi območji prednjači območje med Kölnom in

Parizom → jedro Mozanske umetnosti. Iluminatorja iz
Mozanskega območja (sred. 12. stol.):
- Goderamus: Podpisan je 7 krat.
- Savalo: 40 kodeksov, ki so podpisani ali stilno njegovi. (Savalo Monach Saint Amand me fecit).
Savalo je predstavnik mozanske in transmozanske umetnosti. Deloval je v sred. 12. stol. in imel
je veliko šolo. Njegovi učenci so potovali od Salzburga so Bodenskega jezera.
Čeprav je vsaka knjiga izvirnik je nastala na predlogi starejših predlog, bodisi knjižnih bodisi
iluminatorskih.
S pojavo šol, univerz se pojavi nov tip knjig, t.i. Glosirani teksti. Stran so razdelili na naslonilne
(vertikalne) in vodilne (horizontalne) črte (prostor za opombe). Iluminator, ki je bil velikokrat
laik (vidimo po upodobitvah, ker so v normalnih oblekah), je imel poseben stol z nastavljivo
višino mize, ob strani pa so bile posodice z barvo. Najdragocenejša je bila modra barva. V Evropi
je bil en sam rudnik modre barve, drugače pa so jo uvažali iz Afganistana.

Biblija iz Hamburga - Serija historiziranih inicial iz

Biblije (1215-1220)
Opisujejo iluminatorski postopek od pergamenta do
iluminacije. Vidimo, da so tudi meščani, ki so profani del
prebivalstva, sodelovali pri nastajanju iluminacije.
Pergament so delali sami le cistercijani, saj so se naselili
tam, kjer je tekoča voda (ki je potrebna za namakanje
živalskih kož). 1. Rokodelec kaže pergament predstojniku
samostana. V ozadju je napeta koža z nožem. 2. Menih kopira
kodeks. Poleg je nož za mirenje pergamenta. Knjižno tihožitje
kaže, da se je menih naslanjal na starejše vzore. 3. Menih riše pisno polje z ravnilom. 4. Razdelitev na
naslonilne in vodilne črte. 5. Mlad učenec gladi pergament s plovcem, drugi ima ob sebi zglobni indeks
(zasnutek novega indeksa). 6. Iluminator: profano okolje – je laik. Poseben stol z zglobno ročko →

103
nastavljiva delovna površina. Iluminator dela avtoportet → eden prvih sijajnih realističnih
avtoportretov.

KORNI KODEKSI: Do konca romanike nastajajo predvsem korni

kodeksi, ki so veliki 50 – 100 cm, ki imajo lesene platnice in so zato zelo
težki. Te knjige so bile na oltarjih. V romaniki je bila delitev sveta na
svetlo in temno, zato najdemo veliko upodobitev zla in dobrega. Imeli so
dokaj 'realne' predstave o peklu in nebesih. Njihov svet je bil razdeljen na
nebesa, zemljo in pekel. Pojavljati se začnejo tudi t.i. ATLANTSKI
KODEKSI. To so kodeksi nenavadnih dimenzij (višina do en meter).
Codex Gigas (malo pred
1200)
Češki kodeks. Poudarja
človekovo svobodno voljo – odloča se ali bo dal
dušo Bogu ali Hudiču.
1. Peklenšček: črna glava, rdeči kremplji, rokovi in
dva jezika.; 2. Nebeški Jeruzalem = Nebeški
megalopolis: pogled na srednjeveško mesto stisnjeno za
obzidjem.

Biblija iz opatije St. Hubert (konec 11. stoletja)

Monogram iz Geneze

104
Biblija iz francoske opatije Park
Čeprav je med njima 100 let so enko povezali začetnice v kopozicijo z medaljoni, noter pa je še
dodatna ikonografija.

Biblija iz St. Vaasta, Arras (1170-1190)

Ena najpomembnejših knjig tega časa. Napisala jo je mati prednica za svoje nune. Ponazoritev
humanističnega sveta. Na sredini je Filozofija oziroma Teologija (=simbol človekovega
prizadevanja po znanju in modrosti) iz katere lije sedem rek znanja. Pod filozofijo sta dva antična
filozofa Platon in Sokrat. Sedem rek znanja se ujema s sedmimi darovi Sv. Duha, s sedmimi
svobodnimi umetnostmi. Spodaj so štirje heretiki (poetae et magi) zaznamovani s krokarji
(demoni), ki narekujejo črne misli. 1. Visoka pesem; 2. Tempelj v Sagessi

Okoli l. 1100 pride do reforme samostanskega življenja – Chirsamska reforma benediktinskega

reda. (Chirsam = blizu Schwarzwalda). Pri reformi gre za odmik od razkošja in raznobarvnosti.
Kasneje še reforme drugih redov. Razvijejo nov tip inicialke → cela je v eni barvi in njenih
odtenkih. Reforma se ni preveč prijela, vendar je vpivala na nove asketske redove.

Biblija za Celestine, Inicialka H (tretja četrtina 12. stoletja)

Monokromne inicialke, prikrito razkošje. V 12. stoletju so nastali
številni katalogi za razvrščanje rokopisev.

105
Epistole Sankti Paoli (sredina 12. stoletja)
Glosirani rokopisi – učne knjige. Iluminirana navodila učencem. Interlinearne (medvrstične) in
marginalne (obstranske) glose – komentarji različnih ljudi. Glavni komentator pisem sv. Paula je
Petrus Lombardus. Prehod k lazurnemu nanašanju barve.
Inicialka P: Pavel poučuje v Damasku, kako zatožijo Paula, ki hoče pobegniti in ga obglavijo.

ITALIJANSKA ILUMINACIJA

Iz Italijanskih skriptorijev je izhajal vpliv po celotni Evropi. Bogata iluminacija, vseskozi vir
vplivov; Acampo Aperto – sledi starokrščanski tradiciji, akvarel, figure so zračno obravnavane.
Vsi rokopisi imajo okrašene platnice = liber gematus (z biseri okrašena knjiga).

Atlantska Biblija iz Milana (prva četrtina 12. stoletja)

Maestas Domini : protorenesančna podoba Kristusa. Knjige v
rokah evangelistov so kot okrašene z biseri – liber gematus.
Acampo Aperto – Svobodna kompozicija, brez okvira =
značilno za italijansko miniaturno slikarstvo.

Antifonar iz Monze (1000-1100)

Skupna jima je svobodna kompozicija. Nimbi so v vseh mogočih barvah.
Sugestivna moč risbe (vizionarsko, apokaliptično). Sv. Janez Krstnik
(Antifonar): Zelen nimb – italijanska posebnost, povezava s starejšimi
okolji (le tri barve: škrlat, zelena, modra). Janez Krstnik stoji kot steber
cerkve. Zaprt obraz, ampak je kjub temu zgovoren. Lazurne, skoraj
akrvarelne barve.

Heksameron sv. Ambroža, Milano (1130-1140)

Heksameron = komentar k začetku Sv. Pisma. Irazito zaobljene osebe,
tople, polne zaupanja v Boga. Ni eksotično. Romanska monumentalnost.
Golob sv. Duha = vsebina in duhovnost. Angel mu prinaša navdih, sv.
Ambrož sedi znotraj neke strukture. Spodaj kleči naročnik – prošt Martin.

106
Exultet zvitki: Gre za več metrov in do 60cm širok zvitek, ki ga diakon bere na ambonu. Besedilo
je obrnjeno k njemu, slike pa so z zamikom glede na vsebino, postavljene so med tekst in so
obrnjene proti gledalcem. Berejo se v velikonočnem času. Papeži so jih ukazali uničiti, zato je
ohranjenih zelo malo.
Exultet Monte Cassina (1060)

Vrhunec iluminacije
na jugu. Povezave s
freskami iz San
Angelo in Formis v
Capui. Prižganje
velikonočne sveče –
motiv diakona, ki
prižiga velikonočno
svečo in bere
exultet. Kristus
Pantokrator s
kerubinoma. Visoke
figure so oblikovane
kot stebri, poldovgovati nežni obrazi z rdečimi lici (rdeče pege na licih). Gubanje je ostro in
jasno.

Exultet iz Barija (1000)

Zgoraj: dva bizantinska imperatorja. Spodaj: personifikacija Terre,
ki je kot bizantinska dama s krono na glavi.

Codex Benedictus iz Montecassina

(1071)
Sv. Benedikt (podaja kodeks) in sv.
Desiderij (ima kvadraten nimb, kar
pomeni, da je še živ). Desiderij s
kvadratnim nimbom; daritvena stran. V
ozadju arhitektura Monte Cassina, spodaj
sedem samostanov, ki so pripadali opatu
Desideriju. Čutiti je vplive iluminatorjev,
ki so prišli na šolanje v Italijo od drugod.

107
Bizantinizmi. Odmevi Irske iluminacije (rumene barve). Iniciala D je prva monumentalna iniciala
v Italiji in zasede skorajda celo stran. Vitični preplet spominja na Reichenau, Regensburg.
Posamezni elementi inicialk so ločeni med seboj, vsak je svoje slikarsko polje. Vpliv pride tudi
do Dalmatinskih samostanov (Evangelijarij iz sv. Marije v Zachu = drugi montecassinski slog).

Lekcionar iz Monte Cassina (zadnja četrtina 11. stoletja)

RIM: Skupaj so še vedno grški in latinski skriptoriji → preplet tradicij
Apeninskega polotoka.

Evangelijarij iz Casene, Rim (1104)

V tem času je bil Desiderij papež. Referenčno gradivo za
nedatirane rokopise. Antikiziranje – monumentalna drža,
telesnost, občutek za detajle; izmenjava med zahodom in
bizantinskimi prvinami. V ozadju Pictores Romani – znanje je
prehajalo iz rodu v rod (prav taki vzorci). Ohranjena je samo
harmonična risba: harmonična mehka zaobljenost, podobna
slonokoščenim izdelkom. Simetrija. Dva donatorja, dva svetnika,
ki priporočata donatorja Kristusu na prestolu.

Biblija iz Panteona (1125-1130)

108
 Viden je naslon na starejše
tradicije (poslikava cerkev
iz konstantinskega časa, San
Paolo fuori le Mura – preko
teh pa navezava na Biblije
pred teheranskim ediktom).
Nadaljevanje karolinške
tradicije: vmesni napisi z
ponazorili, večslojno
ozadje, Apolinični Kristus ( =
mladostnik). Razdelitev na
štiri horizontalna likovna
polja. Med njimi potekajo
napisi. Gledališko prizorišče
in odrska postavitev oseb. Večslojno ozadje: zelena trava, modro nebo; barvi delujeta kot okvir,
ki zaokroža prizorišče. Prizori iz Geneze in Exsodusa. Emailirane iniciale (bele vitice podložene z
močnimi barvami – vtis emaila). Iniciala F (Factum est). Tip rimske iniciale: naslon na karolinške
iniciale, posamezni segmenti in črke se iztečejo v palmetne vzorce.

Biblija iz San Benedeto, Lombardija

Rimsko šolani iluminator. David – na začetku psalma.

Šole v Toskani kažejo na povezovanje z Rimom in Monte Cassinom.

Biblija iz skriptorija Santa Maria del Fiore,
Toskana (1120)
Motivi nakazujejo rimsko tradicijo. Tudi
razpoloženje je rimsko. Odsotnost niansiranja,
ploskovitost, ki zaznamuje lokalno slikarstvo. Figure
so pred nepobarvanim ozadjem. Ostro risane gube
(lahko so odmev Bizanca ali Otonske umetnosti).

109
Ena najodličnejših Biblij svojega časa (žanrski detajli). Začetek Mojzesove zgodbe – Mojzesa predajo
bregovom Nila.

Florentinski antropozoomorfni evangelisti (druga

četrtina 12. stoletja)
Evangelist Janez.

Misal iz Messine (1182-12.stoletja)

Marija z detetom, zaznamovana z bizantinizmi na obrazu, razvihrano
draperijo v arhitekturno nakazanem prostoru z močnim ozadjem. Močne
barve. Univerzalno čustveno razmerje (Marijin pogled).

Biblija iz Parca (1148)

Iniciala (Isus Nazareški?) čez celo stran, okoli medaljoni s prizori iz Genesis, ter medaljon z
golobom. Iniciala je ujeta v preplet.

Rokopis iz Pise (ok.1175)

Ljubkost – figure so očarljivo ljubke, napihnjene figure. Jeremija

Biblija iz San Danielle del Friuli (konec

12. stoletja) Hranjena v Čedadu.
Dualizem: podrediti se morajo pravilom
latinskega teksta in carigrajski /
jeruzalemski tradiciji. Vzhodno
Sredozemlje: Iniciala C - Mekabejski kralj,
drža, krona, obraz, oblačila (spominjajo
na Bizanc), rožnati konjiček, biserno

110
ozadje – pavovo oko (mezopotamska tkanina z vzorcem pavovih očes). Mekabejci = Filipov sin
Alekander Makedonski je šel iz Ketejske dežele, ubil Darija III, kralja Perzijcev in Medijcev ter
zavladal na njegovem mestu kot prvi Grk. 1187 = padec Jeruzalema. Zahodna Evropa: Iniciala O-
incipt v Nahumovo knjigo: historizirana iniciala (črka kot okvir slike), otonski elementi (koničasti
konci, vozlati prepleti), vitični okras. Orientalsko zlato ozadje. Estetski presežek je ustvarjen z
menjavanjem zlate in srebrne tinte. Iluminator je znal odlično latinsko.

NEMŠKA ILUMINACIJA
Tradicija karolinških in otonskih iluminacij, vpliv kölnskega in mozanskega intelektualnega
ambienta. Več šol oziroma smeri: Reichenau, Lorsch (Karlova in Adinova šola), Trier,
Echternach, Köln, Regensburg in Salzburg (preseganje okvirov). Okrog leta 1000 je skriptorije
pretresel reformatorski val.

Evangeliar iz Abdinghofa, SV Nemčija

(1080)
Zadnja beseda otonske ali prva beseda
romaske iluminacije. Kristus razpošlje Apostole:
otrdevanje gub in sam motiv, velike dlani,
poudarjene oči = otonska tradicija;
komunikacija med osebami = romanska
tradicija.

ROKOPISI IZ PORENJA

Rokopis iz Hirsaua (1120-1130)

Nakazana asketska tradicija schwarzwaldsko – albrošlih benidiktincev.
Ni barve – do kraja izdelana risba. Maria Regina: modrost na prestolu,
ponotranjen odnos do svetih oseb.

Biblija iz sv. Kastorja v Koblenzu (zgodnje

12. stol.)
Možen je Kölnski izvor, vplivi Sant Angelo
in Formis: barvno obravnavanje,
modrozelene barve. Maestas domini: vrsta
bizantinizmov spominja na Kölnsko cerkev.
Dodani sa personifikaciji Ausa in Züme.
Kristus ne sedi na Mavrici, noge ima na terri,
na vsaki strani je en angel, ki blagoslavja.

111
Geneza: začetek oblikovanja prikaza v šestih poljih → nemška različica mozanske iluminacije
(mehkoba likov).

Rokopis iz Sankt Panteleon, De Vitoria Verbi Dei sv. Ruperta, Köln, (1153 datiran!)
Hranjen je v Münchu. Kölnska šola. Avtor: sv. Rupert. Močni odtenki purpurne, modre in zlate;
vdelano drago kamenje. Otonski gimnasti pridobijo izjemno moč. Bizantinizmi v oblikovanju in
gubanju draperij.

JUŽNO NEMŠKI SLOG (Lamberg, Salzburg ...)

Perikope za sv. Erentrude, Passau

(1140)
V dialogu z Regensburgom. Vpliv
regensburške otonske iluminacije (zlate
barve). Kristus pride v Jeruzalem: rasltlinje
še v tipićni otonski formi. Vsaka oseba ima
svoj karakter, vlogo. Ni tal. Nebeška luč se
materializira. Poklon sv. Treh kraljev.

Antifonarij sv. Petra, Salzburg (1147)

Vsaj šest iluminatorjev s pomočniki. Ogromna
knjiga – visoka je 95cm. Mešanje bizantinskih
vzorov in modernih vplivov (sodobna noša
nekaterih protagonistov). Mnogi motivi so iz
sočasnega življenja. Iluminator pod bizantinskim
vplivom – prizori so zelo barvno nasičeni.
Iluminator pod transmozanskim vplivom –
mozanski klasicizem v značilnem risarskem slogu,
tekoča in mehka linija. Ozadje je modro in zeleno.
Gre za komorni tip iluminacije.
1. Poklon kraljev ter Kristusov krst: sv. Trije kralji se poklonijo Mariji, ki sedi pod baldahinom.
Spodaj je prikazan krst v Jordanu. Osebe nosijo obleke sočasnih plemičev.; 2. Trije svetniki, spodaj
je donator – dedikacijska stran.; 3. Kristus v predpeklu; 4. Zgoraj : bičanje; spodaj: snemanje s križa.; 5.
Krst sv. Ruperta: ustanovitelj te cerkve. Krst poteka v sodu.; 6. Kristus se prikaže učencem.; 7.
Inicialki C in D; 8. Kristusovo rojstvo.

112
 Evangeliar, Passau (1150)
Maria Regina: nesporni bizantinizmi.

Admontska Biblija, Admont (1140)

Gre za Salzburgško delo – delo, ki je razpeto med

vzhodom in zahodom. Sklicuje se na starejše
teološke tekste. Bizantinska ikonografija, ostrina risbe pa je sicilska. Upodobljenih je več kadrov
enega prizora. Ezikielovo videnje: spomin na Biblijo iz Panteona. Hrati resnični in idealni svet.
Kombinacija kvadrige z mističnim nimbom in siboli evangelistov. Angeli stresajo žito v usta
evangelistov – moka nove zaveze. Čaščenje teleta: postavi nas v sočasni Salzburg. Motiv Danielove
knjige. Postarani Daniel niha z nogami čez okvir svojega likovnega polja v drugo polje, v katerem
je upodobljen kor mladenič – v levnjaku. Vpliv slonokoščenih skrinjic. Mojzes sprejme postavo,
začetek Devteronomija – Mojzes predstavi postavo ljudstvu : na dveh straneh sta konsektivna prizora.
Na drugem prizoru je upodobljen spremenjen od Božjega razodetja, spodaj so rodovi Izraela.

113
Povezava dveh strani z eno podobo → širi se po Evropi. Upodobljene pragozdne zveri niso
doživele razsvetljenja. Marijina smrt: Kristus sprejme Marijino dušo kot dojenčico. Otonska
tradicija: škrlatno ozadje. Spodaj: inicialka.

Primerjava: Rokopis Bede Častivrednega,

Anglija (1180)
Življenje sv. Cuthberta. Voda: raztezanje prizora
ćez dve strani. Nov detajl: antropomorfne
iniciale – pritagonist je hkrati iniciala in
vsebina, povzetek tega o čem govori.
V drugi polovici 12. stoletja se po vsej Evropi
razširi renesansa 12. stoletja: povečano
zanimanje za naravo in okolje, lirična občutja,
lepe postave. Ključnega pomena so prihodi
različnih umetnikov v skriptorije.

Heksameron sv. Ambroža, Regensburg (1165-1170)

Bog stvarnik → transmozanski tok.

Knjiga vzorcev iz Reina, Štajerska (ok.1200)

Prenašanje modelov iz Francije. Mozansko-
kölnske poteze. Risba je zelo napredna. Likovni
Vademecum – bila je neke vrste učbenik. Podobe
iz bestijarija: vzhodno francoska stilistika. Scenski prizori: ljubezenski par z otročičkom; pastir,
ki je zaspal na paši → upodobljena lenoba. Koze delajo škodo, volkovi in lisice jedo drobnico.
Inicialke: od kaligrafskih do vitičnih. Tri vzorčne
abecede: listi so povezani kot abeceda. Vzorci za
tlakovce, slikana okna... 1. Inicialke P, O, R, S.; 2.
Šest prizorov iz bestijarija.; 3. Leva stran: ljubezenski
par; desna stran: pastir, ki je zaspal na straži.

Izven romanike v nemškem krogu:

Misal opata Bertholda, Weigarten
(1200-1210)

114
Weingarten = blizu Bodenskega jezera. Hranjen je v Pierpont – Morgan Library, NY. Formalna
stiska – romanika se poslavlja, gotike pa še ni → poznoromanski manierizem. Značilnosti: silnost,
krčevitost v telesih, togotnost izrazov, prenasičene strani. Križanje: Kristus je križan z dvema
žebljema na nogah. Njegovo telo je prelomljeno→S-linija. Na Marijinem obrazu se odraža bes.
Simboli evangelistov v kotih so krčevito zviti. Binkošti = iniciala, v njej je sedem golobov svetega
duha. Iskanje krožnega gibala – gre za poizkus tridimenzionalnosti. Segmentirana kompozicija,
delitev s stebrički. Bizantinizmi. Personifikacije štirih rek Paradiža.

Rokopis iz Aldersbacha (začetek 13. stoletja)

Filozofija tolaži Boetza v zaporu: Boetzi je še romanska figura, a ima
zelo nagubano draperijo. Filozofija ima nagubano draperijo pod
plaščem, sicer pa prevladuje ploskovitost. Filozof v ječi je
zaznamovan z napisom. Vidimo, da gre že za reševanje več
prostorskih planov hkrati. Nakazuje se že zgodnje gotski slog –
romanski manierizem. To je nenavaden odmev Admonta – izgubi se
iluzija telesnega volumna, izraz na obrazu je drugačen.

Eneida Heinricha von Veldecke (1220)

Prevod in priredba Eneide v flamsko-nemški jezik. Dobimo vpogled v sočasen vsakdan. Tihi
način sporočanja med osebami.

Carmina Burana (1220)

Upodobitev poletnega gozda: gozd = ponazoritev misli, da je
prepoln nenavadnih in pretečih živali, da je nevaren.
Upodobitev gozda je nekje med simbolnim rastlinstvom
romanskega časa in obenem gotskim obratom k realizmu
(realizem se v Franciji pojavi že okoli 1160). Odmev angleške
miniature. Drevesa so
kot odganjki visoko
romanskih miniatur.
Delitev na dve likovni
polji (pri celostranskih
upodobitvah).

115
Biblija iz Merseburga (pozno 12. stoletje in zgodnje 13. stoletje)
Jožefova zgodba, razdelitev na štiri horizontalne likovne pasove polj, odrski prostor s kulisami.
Ornamentika domačega okolja (obrazni tipi, geste, ostro lomljenje draperije. Karolinška in
otonska ornamentika, milina obrazov. Antikizirane tunike (Salzburg).

Misal iz Hildesheima (1160)

Povezave z emajlno umetnostjo nižje
Saške. Tudi odvisnost od mozanskih
Biblij → mešanje vplivov iz celotne
Evrope. Stran je polje, ki pove
besedilo, ki je več kakor vidimo. Titule
s teološkimi teksti, ki so okrajšani
(komentarji sočasnih avtorjev). Bogate
poslikave (14 celostranskih poslikav).
Močna barvna nasičenost, stolpaste
figure. Glosiran tekst s poslikavami z
drugačnim pristopom. Geometrizacija
likovnega polja. Personifikacije in
nove kreposti. Kristus in Sapientia v
novi alegorični podobi – mistična
poroka. Geneza: temni angel izganja
Adama in Evo iz raja, Kajn in Abel.

Evangeliar Henrika Leva (1188; konec 12. stoletja)

Avtor je Heriman (kaligraf in pesnik). Sklicevanje na otonske rokopise iz

Regensburga. Dedikacijska stran: nasičenost barv, zapleteni ikonografski
vzorci. Poroka Henrika in Matilde ob prisotnosti božje roke in svetnikov iz
Anglije in Nemčije. Ob zakoncih so njuni starši in stari starši. V vogalih so
David, Mojzes in Salomon. Dvojnost prizora: zgoraj je Maestas Domini,
spodaj pa poroka. Marija na prestolu: Marija kot Eklezija. - zgornji del: Marija
z detetom, ob strani sta Janez Krstnik in sv. Jernej, spodaj: sv. Henrik, sv. Blaž

116
(zavetnik družine), sv. Egidij in sv. Matilda. Binkošti. Zadnja beseda severno-nemške romanske
iluminacije. Novi detajli: natančno naslikane krone, plašč iz hermelina, lasje so spleteni v kito.

Evangeliar iz Magdeburga (1200)

Prehod med romaniko in zgodnjo gotiko. Objokovanje in polaganje v grob: bizantinizmi (zlato
ozadje, stolpasto sključene osebe), prostorska postavitev v pokrajino (gozd je kot zapora,
gledamo preko krošenj). Zrcalo prostorskih poizkusov, trije plani. Draperija je narejena v
zobčastem slogu.

Skicirka iz Wölfenblutla (zgodnje 13. stoletje)

Izhodišče za razmišljanje o prereformiranju bizantinizmov v zobčasti
slog. Naslon na knjige, ki so po padcu Jeruzalema prišle iz Carigrada.
Palimpzest: tekst in slika nastajata v dveh fazah.

Evangeliar iz Seesa
Sv. Marko sedi na levu in piše Evangelij. Bizantinizmi.

Evangeliar iz Glosarja
Bizantinizmi. Sključene figure.

Knjiga Perikop (1150)

117
Dormitio virginis / Marijina smrt: bizantinski motiv, barve (purpur, zlato, temno modra, lila). Mehke
polne, ljubke osebe – popolno nasprotje z bizantinskim načinom upodobitve. Geste so široko
odprte – humanizem obrenske umetnosti.

FRANCOSKO / MOZANSKO ROKOPISNO SLIKARSTVO

Mozansko področje je znano po zlatarstvu in kiparstvu. 1160 – čas klasične dobe mozanske
romanike. Pokaže se zorenje sloga Reneja iz Huya (helenizem, nežnost, dramatičnost).
Ikonografija je zelo zapletena. V celostranskih miniaturah se kaže teološka misel 'Rupeta iz
Dajca'.

Biblija iz Stavelota (1097; konec 11. stoletja)

Mojster Maestas Domini, mojster
Goderannus - sodelovalo je več
iluminatorjev. Zelo kakovostna upodobitev,
povezava z mozanskim območjem in vpliv
bronastih plastik. Kristus v veličastju trodelne
mandorle, kar je kölnska značilnost.
Tetramorf v medaljonih v vogalih. Maestas
domini je edina celostranska iluminacija v
Bibliji. Mojster Maestas Domini: morda je
potoval mad samostani. Ima tradicionalno
znanje (karolinški, otonski vzori). Mandrola je tridelna. Zaprošen škrlat. Odmev bizantinizma:
hoten misticizem obarvanega obraza, figura se lušči iz plašča. Otonska bordura –
tridimenzionalni meandros.
1. Maestas domini; 2. Flavij in Jožef; 3. Križanje; 4. Iniciala P.

Biblija iz Floreffe (1155-1166)

118
Pokaže se zorenje sloga mojstra Renier de Huy (helenizem, dramatičnost, nežnost). Najslavnejša
Biblija iz okolice Liega z veliko tehtnih in dramatičnih prizorov. Jobova zgodba: tri hčerke –
teološke kreposti, štirje sinovi – kardinalne kreposti = sedem darov sv. Duha. Upodobljeni so v
medaljonih. Zgodba kot bordura (človek mora vztrajati v dobrem).
1. Jobova zgodba; 2. Začetek Lukovega Evangelija; 3. Rojstvo, spodaj Matej, Devica z enorogom

Biblija iz Averbodna (1150)

Morda isti mojster kot pri Bibliji iz
Floreffe.
Levinja oživlja mladiče – refleksivna
podoba, robustna obdelava, izražanje
moči.
Kot bronasti vlitek.
Slike: 1. Zgoraj: Ezikiel in Janez
Evangelist, spodaj: levinja, ki ubuja
mladiče.

Biblija za kapucine iz Troyes (1150)

Jesejeva korenika: napisni trakovi so v dialoškem razmerju z ostalim
tekstom. Iluminator stopi v figuro in jo upodobi, kot bi jo poznal v naravi.
Lepo osenčeni obrazi. Opira se na severnofrancosko obalo in južno obalo
Anglije – delno že Chanel Stile (visoke vitke figure, draperija se lepi na
telesa).

V tem okolju je nastalo mnogo rokopisov za cistercijane. Imajo zapletene likovne vzorce.

119
 Biblija za Štefana Hardinga (1109)
Štefan Harding je skeptično pregledoval skladnost iluminacij s
tekstom. Najel je kar 40 izvedencev. Preroki s k nam obračajo tudi s
hrbtom – spomin na slonokoščeno plastiko. Več kot 100 inicial.
Iniciala P – simbolika med dobrim in zlim (zlo je zaprto v prostor).
David in muzikantje: pogled od zgoraj navzdol. Davidova palača je
hkrati tudi nebeški Jeruzalem. Fina, tanka risba, akvarelne barve.

Hieronimov komentar k malim prerokom (prva četrtina 12.

stoletja)
Kristus in mali preroki: zelena mandorla = sinonim upanja. Apostoli so
različno obrnjeni – bizantinski slonokoščeni izdelki. Bordure s
kupskim vzorecem.

Moralia in Job sv. Gregorja iz Citeauxa (1111)

Pod opatom
Hardingom. Menihi in
laični bratje so povezani
v številnih prizorih.
Iniciala I je v obliki
drevesa in zaznamuje
intelekt (zdravi humor v
iluminacijah). Iniciala R
– historizirana iniciala:
boj viteza z zmajem;
Iniciala P

Biblija iz Pontigniya (zadnja četrtina 12. stoletja)

120
Biblija iz Sauvignija (1178)

Mozanski blagi realizem. Poznavanje italo-

bizantinskih ikonografskih vzorcev: Geneza ni več v šestih, temveč v osmih delih (oksameron).
Davidova zgodba (skoraj celostranska) je razdeljena v tri horizontalna likovna polja. Filmični
preplet motivov. 1. Prizori Davidove mladosti; 2. Amana obesijo (levo), inicialka I (desno); 3. ; Geneza;
4. Estera in Ahasver; 5. Prerok Izaij

ANGLEŠKI
ROKOPISI

Utrechtski psalter (ok. l. 1000)

121
druga verzija za latinski tekst → preveč kompliciran. Zaradi hitrega razvoja jezika postane
zastarel. Upodobitev Eadwina: celostna upodobitev, ki deluje ekspresivno (zelene sence = vtis
drugega sveta). Pogled nas vodi skozi odprta vrata njegovega skriptorija. „Prvak med vsemi
pisarji“ – bil je zelo ponosen nase.

Psalter iz sv. Albansa (1121-1125)

Prvi primer novega romaskega sloga. Mojster Hugon iz Burgundije. Zapustil je še več del. Novi
romanski slog zaznamujejo: izredno visoke osebe, notranja dinamika, osebe skoraj nimajo ramen,
velike roke, obraz zaznamuje le nekaj linij, smisel za senčenje, stolpaste figure z ekspresivnimi
gestami in očesnimi partijami, profilne upodobitve (kölnsko-mozanski slog), sončne žive barve.
37 celostranskih iluminacij; legenda sv. Albana, iniciale k psalmom.
1. Iniciala C s Kristino in Markyate; 2. Izgon iz Paradiža; 3. Oznanjenje; 4. Pohod kraljev; 5. Kristus na
Oljski gori; 6. Umivanje nog; 7. Zasmehovanje; 8. Večerja v Emavsu; 9. Psalm 118 (119)

Zreli slog otoške miniature (vrhunec dump

told styl). Osebe so mehke, prikazane so z ekspresivnim upogibanjem. Dinamična linija,
ritmizacija gest. Povezave z Biblijo iz Burya.
1. Jesejeva korenika: uvaja povezovanje s krepostmi. Valovanje gub, vtis vetra, ki lepi draperijo na
telo. 2. Zgoraj: Abraham in angeli, spodaj: žrtvovaje Izaka in Jakobove
sanje; 3. Zgoraj: inicialka R.

122
Biblija iz Bury st. Edmonds (1135 oz. 1160-1170)
Mojster HUGO. Intenzivno povezovanje z Winchesterjem (=
največji skriptorij svojega časa). Mojstrovina, ki kombinira
nekatere elemente iz Psaltra iz St. Albans z bizantinskimi
mokrotnimi draperijami. Tak stil ohranja izrazito ravnotežje med
dekorativnimi in monumentalnimi kvalitetami. Mršave, elegantne
figure imajo jasne oblike, ki so še bolj poudarjene z živimi, a
vseeno nežnimi barvami. Figure so postavljene na modra in zelena
ozadja. Stolpasta telesa, eksotičnost geste, ornamentalna postavitev
protagonistov – oblikujejo karakter prizora. 1. Mojzes predstavi
postavo Izrealitom: zgoraj-Mojzes prinese tabli postave, spodaj-Mojzes
pridiga; 2. Štiri inicialke P; 3. Jeremija; 4. Iniciala W.

Šola na Winchesterju - Skriptorij v Winchesterju

Rokopis za Henrija de Blois (1150)
1. Marija kot
Augusta: angela kot
bizantinska glasnika.
Bizantinski vplivi.
2. Angel zaklepa
pekel; 3.?

123
Biblija iz Winchestera (1150-1160)

Mojster Davidove zgodbe = pomemben

iluminator, ki vpliva na slikarstvo tudi v
Španiji. Ima izjemno znanje: lepe osebe,
sence na obrazih, paleta čustev, plesni
koraki, zanimanje za anatomijo
človeškega telesa. Davidova zgodba:
figure so zelo lepo izrisane, obrazne
sence, drevesa spominjajo na drevesa iz
Carmine Burane. Vrhunec floralnih
kron. Počasi se izvija iz bizantinizma. 1. Davidova zgodba; 2. ?; 3. Začetek eksodusa; 4. Iniciala D; 5.
Iniciala O.

ŠPANSKO ROKOPISNO SLIKARSTVO

Biblija iz Farfre
Neposreden vpliv na San Pedro de Roda.

124
KATALONSKI ROKOPISI
Apokalipsa iz Saint Severa (1028-1072)
Najpomembnejši.Distriktivne, lokalne barve,
plakatni koloristični posegi in urejanje okolja.
Mistični barvni pasovi.

125