Katedra za farmacevtsko kemijo

Seminarska naloga:

Pomen variiranja substituentov pri načrtovanju učinkovin

April 2009

Mentor: prof. dr. Danijel KIKELJ, mag. farm.

Pripravili: Ivana Dukovčič

Tjaša Ekar
Andreja Emeršič
Lucija Fašalek
Sanela Fazlić
Estera Fijan
Vesna Forstnerič
Eva Forštnarič

1
 I. UVOD
Če v neki aktivni molekuli vodikov atom zamenjamo z nekim substituentom ali funkcionalno
skupino, lahko drastično vplivamo na spremembe v tej molekuli, pri zdravilu je lahko to čas
delovanja, čas zadrževanja v telesu, jakost delovanja, vpliv na metabolizem itd. Pri neki
aktivni molekuli želimo spreminjati njeno strukturo tako, da spremenimo le želene parametre,
pri tem pa na primer ni negativnega vpliva na biorazpoložljivost te učinkovine.

Učinkovina
- mora imeti afiniteto do biološke tarče
- biološko učinkovitost
- zaželjena je selektivnost
- visoka biološka uporabnost
- predvidljiv metabolizem
- varnost
- kemična stabilnost
- patentibilnost

V SAR študijah opredelimo farmakoforni del strukture, t.j. del, ki tvori interakcije z biološko
tarčo in je odgovoren za učinek. Ta del strukture mora ostati v glavnem nespremenjen, če
želimo, da se ohrani določen učinek spojine.
Ugotovimo tudi kje so variabilna področja oz. mesta, kjer lahko z uvedbo določenih
substituentov optimiziramo lastnosti spojine (bodisi farmakodinamične- npr. penicilini-
širimo spekter delovanja ali farmakokinetične- vplivamo na lipofilnost, porazdeljevanje,
metabolizem- ADME lastnosti ).
Pri načrtovanju učinkovin oz. pri optimizaciji spojine vodnice se poleg uvajanja dodatnih
skupin /verig v molekulo poslužujemo tudi bioizosternih zamenjav - v spojini vodnici
obstoječe substituente zamenjamo s takšnimi, ki imajo podobne fizikalno- kemijske lastnosti
in enak ali podoben učinek. Tudi tako lahko izboljšamo ADME lastnosti, dosežemo večjo
kemijsko stabilnost, zmanjšamo neželene učinke.
Pri načrtovanju učinkovin moramo torej dobro poznati lastnosti in vplive posameznih
funkcionalnih skupin oz. substituentov.

II. METILNE SKUPINE

Kljub temu, da metilne skupine pogosto smatramo kot kemijsko inertne, lahko nadomestitev
vodikovega atoma z metilno skupino v molekuli učinkovine močno spremeni
farmakodinamične in farmakokinetične lastnosti spojine. Uvedba metilne skupine bo tako
vplivala na vodotopnost, konformacijo in na biološko uporabnost. Spoznanja o vplivu metilne
substituente na določene lastnosti učinkovine lahko razširimo tudi na nekatere večje alkilne
skupine.

1. Vplivi na vodotopnost
Praviloma uvedba ene ali več metilnih skupin poveča lipofilnost molekule in s tem zmanjša
topnost učinkovine v vodi, poznamo pa tudi primere, ko tovrstna substitucija doprinese k

2
vodotopnosti - slednje lahko razložimo s hidrofobnim efektom ali z znižanjem kristalne oz.
mrežne energije.

1.1. Povečanje lipofilnosti

Metilna skupina vezana na osnovni skelet spojine bo zvišala vrednost logP (logaritem
porazdelitvenega koeficienta med n-oktanolom in vodo). Če uporabljamo za izračun logP
Hansch-ovo metodo, vidimo, da ima metilna skupina pozitivno vrednost hidrofobne
konstante (+0.53), torej bo povečala lipofilnost molekule. Večja lipofilnost molekule
vpliva tudi na biološko uporabnost in učinkovitost.

Primer : Uvedba dveh metilnih skupin na tirozinski del molekule sinteznega opioida
DPDPE (D-Pen2-DPen5-enkefalin) bo zvišala afiniteto spojine do δ- in μ-opioidnih
receptorjev. Zaradi večje biološke uporabnosti je pri takšnem dimetiliranem analogu
DMT-DPDPE opaziti večji in vivo analgetični učinek kot pri DPDPE.

Slika 1: Afiniteta DPDPE in DMT-DPDPE do δ- in μ-opioidnih receptorjev.

1.2. Hidrofobne interakcije
Poznamo nekaj izjem zgornjega pravila; z uvedbo ene ali več metilnih skupin lahko
postane molekula bolje topna v vodi. To se zgodi takrat kadar, zaradi dodatnih metilnih
skupin na osnovnem skeletu, molekula pridobi drugačno tridimenzionalno zgradbo, t.j.
postane bolj »globularna«. Dober primer so alifatski alkoholi. Vemo, da bo n-pentanol v
primerjavi z n-butanolom slabše topen v vodi, hkrati pa tudi , da se z razvejanostjo
alifatskega ogrodja topnost v vodi veča (tabela 2).
Tako se bo na primer neopentanol , čeprav vsebuje eno metilno skupino več, bolje topil v
vodi (oz. bolje mešal z vodo) kot n-butanol.

Tabela 2 : Topnost različnih alkoholov v vodi (T= 20 °C )

Ime Struktura Topnost v vodi (g/100g

H2O)

n-butanol OH 8.2

OH
izobutanol 5

terc-butanol meša v vseh razmerjih

OH

3
 n-pentanol OH 2.4

pentan-2-ol 4.9
OH

OH

neopentanol 12.2

Opisano anomalijo lahko razložimo z entropijskim efektom. V vodnih raztopinah

molekule vode obdajajo molekule topljenca tako, da okoli njih tvorijo posebne strukture –
clustre.
Okoli nerazvejane, iztegnjene alifatske verige se bo moralo urediti več vodnih molekul
kot okoli razvejanega, bolj globularnega skeleta z enakim številom C-atomov. Večja
urejenost vodnih molekul predstavlja energijsko manj ugodno stanje (nižjo entropijo) zato
bodo nerazvejani n-alifatski alkoholi slabše topni v vodi.

Slika 2 : Ureditev vodnih molekul okoli molekul topljenca.

Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi pri uvajanju alkilnih substituentov , ni pomembno
le število C-atomov v uvedeni alkilni verigi, temveč tudi sama razvejanost substituenta.
Izopropilna skupina bo na primer manj povišala lipofilnost kot n- propilna.

1.3. Znižanje mrežne energije

Večja vodotopnost je lahko tudi posledica znižanja mrežne energije oz. energije potrebne
za porušenje kristalne rešetke med raztapljanjem kristalne snovi ; metilne skupine namreč
ovirajo vzpostavljanje različnih intermolekularnih vezi (vodikove, dipol-dipol interakcije).

Primer: Substitucija pirimidinskega obroča z eno ali dvema metilnima skupinama v

molekuli sulfadiazina bo povečala topnost v vodi, čeprav bi morda pričakovali ravno
nasprotno. Metilirana analoga sta namreč bolj lipofilna, hkrati pa metilne skupine (kot
elektron donorske) zvišajo pKa vrednost spojine, zaradi česar se odstotek ionizacije pri
sulfamerazinu in sulfamidinu zmanjša. Elektronski efekt metilnih skupin je resda
neugoden, vendar ima znižanje mrežne energije pomembnejši vpliv na vodotopnost; zato
je sulfamidin približno petkrat bolje topen kot sulfadiazin (tabela 3).

Tabela 3: Povečana vodotopnost zaradi uvedbe metilnih skupin pri sulfonamidu.

4
2. Vpliv na konformacijo molekule
Zaradi steričnega oviranja lahko metilne skupine vsilijo, favorizirajo določeno konformacijo
molekule. Če se po metiliranju poveča napetost v vezeh v predhodno obstoječi konformaciji,
bo molekula zavzela novo, drugačno konformacijo, ki je bodisi ugodna bodisi neugodna s
stališča vezave na receptor.

pK R1
Topnost pri pH =5.2, T
R1 R2 Ime a % ionizacije pri pH =5.2 =37°C (M)
O N
H H sulfadiazin 6,5 3,9 0,0005
H
CH sulfamerazi
H2N S N
3 H n 7,1 1,4 0,0013
N
CH CH O
3 3 sulfamidin 7,4 0,7 R2 0,0024
Primer : Metilni substituent na aromatskem obroču v difenhidraminu lahko zmanjša ali
poveča antihistaminski učinek. Če je metilna skupina prisotna na para mestu, je spojina skoraj
štirikrat močnejši antihistaminik v primerjavi z nesubstituiranim derivatom. Nasprotno
metilna skupina na orto poziciji zmanjša antihistaminsko delovanje, ker prepreči, da bi
stranska veriga zavzela ugodno konformacijo, potrebno za vezavo na H1 receptor (slika 3).

Slika 3 : Uvedba metilne skupine na benzenski obroč pri difenhidraminu in ugodna konformacija stranske verige
pri fenindraminu.

Primer : Tudi aktivnost histamina na H1 receptorjih je direktno povezana s konformacijo

molekule. Prisotnost metilne skupine na mestu 4 bo spremenila orientacijo oz. lego
imidazolskega obroča glede na stransko verigo. Zato ima 4-metilhistamin približno 400-krat
šibkejši antihistaminski učinek kot sam histamin (manjša afiniteta do H1 receptorjev).
Sprememba aktivnosti na H2 receptorjih je veliko manjša; na teh receptorjih je imidazolski
obroč prisoten v drugi tavtomerni obliki (tabela 4).

R2 NH2

HN

N
5
R1
 H2
R1 R2 Ime H1 receptor receptor
H H histamin 100 100
H CH3 4-metilhistamin 0,23 39,0
CH
3 H 2-metilhistamin 16,5 2,0

Tabela 4: Sprememba aktivnosti na H1 in H2 receptorjih pri histaminskih derivatih.

Primer : Klonidin je α2 agonist in je hipotenziv. Poleg tega , da se veže na α2 receptorje v

osrednjem živčevju, je prisoten tudi na α1 receptorjih na periferiji. Endogeni ligand na teh
receptorjih je noradrenalin. Klonidin in analogi, ki imajo substituirani obe orto poziciji (-Cl,
-CH3, -CH2CH3) imajo močnejše delovanje od monosubstituiranih derivatov. V primeru, da
sta zasedeni obe orto poziciji, je zaradi steričnih ovir namreč preprečena atropizomerija . Ker
ni proste vrtljivosti okrog vezi, obroča ne moreta zavzeti koplanarnega položaja in ležita pod
določenim kotom(slika 5). Na ta način je geometrija molekule zelo podobna tisti pri
noradrenalinu.

Slika 5: Omejena rotacija zaradi o, o'-substitucije pri klonidinu in analogih in podobnost v geometriji molekul.

3. Elektronski efekt
Metilne skupine oz. alkilne skupine so edini substituenti, ki imajo pozitivni induktivni efekt
(+I) in tudi pozitivni mezomerni oz. resonančni efekt (+M) . To pomeni, da so elektron
donorji ne glede na okolje, v katerem se nahajajo. Za primerjavo poglejmo bazično skupino,
kot je na primer dimetilaminoetilna. Ta bo elektron donor glede na mezomerni efekt(+M) le v
nevtralnem mediju. Pri kislem pH-ju je skupina protonirana, zaradi česar postane močno
elektron privlačna.
Metilna skupina je najbolj običajna elektron donorska skupina in jo zaradi omenjenih
elektronskih efektov vedno vključimo v SAR študije.

Primer: Aktivnost histamina na receptorjih se po metilaciji močno spremeni. Da je

histaminski derivat aktiven na H2 receptorjih, mora biti v vodni raztopini prisoten kot
monokation. To pomeni, da imidazolski obroč ne sme biti protoniran, saj nevezni elektronski
par sodeluje pri interakcijah z receptorjem. Prisotnost metilne skupine na mestu 2 ali 4 v
imidazolu bo vplivala na vezavo protona na dušik N1. Zaradi elektron donorskega efekta
metilne skupine bo ta dušik močneje privlačil proton kot sicer. Zato bo pri 2-metilhistaminu

6
in 4-metilhistaminu v vodni raztopini prisotnih več dvoprotoniranih oblik kot pri histaminu.
Posledično je njuna aktivnost na H2 receptorjih relativno šibka.

Slika 6: Prevladujoče oblike v vodni raztopini (pH=7.4)

4. Učinki na metabolizem

4.1. Metilna skupina je oksidirana

Tvori se hidroksimetilni analog, tako nastane v primeru tolterodina aktiven metabolit 5-HM,
ki doprinese k zmanjšanju razpolovne dobe spojine. Oksidacija poteče naprej do karboksilne
skupine, katere namen je detoksifikacija predvsem pri spojinah z metilno skupino na
aromatskem obroču - spojina se hitro oksidira do neaktivne spojine 5-CM, ki se hitro
eliminira. Pri verigah daljših od metilne ter pripetih na aromatski obroč je oksidativni napad
preferenčen na benzilnem in ω-1 mestu. Pri metilnih skupinah pripetih na steroidni obroč pod
določenim kotom ponavadi ne prihaja do metaboličnih oksidacij.

4.2. Prenos metilne skupine

Metilna skupina pripeta na N ali S atom lahko reagira tudi kot metilni donor (holin, metionin).
V primeru alkilirajočih reagentov (dimetil sulfat, busulfan) je alkilni ostanek pripet na dobro
izstopajočo skupino kot je npr. sulfat ali sulfonat, kar pomeni tudi veliko možnost
karcinogenosti spojine.

4.3. Metilna skupina služi kot blokirni agens

Reaktivni vodik, ki pripada hidroksilni, amino ali tiolni skupini lahko zamaskiramo z
metiliranjem in tako zaščitimo občutljive funkcionalne skupine pred metabolično oksidacijo.
Primeri takšnih spojin so:
- z metilacijo en-diolov se askorbinska kislina inaktivira
- endogeni peptidi, Met in Leu enkefalin se inaktivirajo aplicirani peroralno. Z vrsto
sprememb na Met-enkefalinu, predvsem metilacijo amino skupine na amidni vezi med
glicinom in fenilalaninom, so spojini podaljšali parenteralno in tudi peroralno
analgetično aktivnost
- metilacija 6-alfa pozicije na steroidih (prednizolon) prepreči hidroksilacijo na tem
mestu (še bolj od metilacije bi bili primerni halogeni na tem mestu, ki so povsem
neobčutljivi na metab. oks.)
- ganaksolon je 3-beta metiliran analog alopregnanolona z antiepileptičnim učinkom.
Metilacija tako prepreči metab. pretvorbo 3-alfa hidroksilne sk. v keto sk. in poveča
biološko razpoložljivost pregnanskih steroidov (možno per os)

7
5. Razširitev na druge majhne alkilne skupine

Zamenjava metilne skupine s sorodnimi skupinami služi včasih za povečanje lipofilnosti,

induktivnega efekta ali za pridobitev simetrije, vendar pa lahko te modifikacije vodijo do
velikih sprememb v lastnostih spojine (1,5- benzodiazepni- agonisti, anatgonisti).

5.1. Gem-dimetilna in spiro-ciklopropilna skupina

Ti skupini pretvorita C atom v kvarternega in tako odpornega proti metaboličnim napadom.
Primer tega je analog retinojske kisline TTNPB, pri katerem je vstavitev gem-dimetilne
skupine v tetrahidronaftalenski obroč preprečila njegovo oksidacijo. Spojina je tako 10-krat
bolj učinkovita, vendar kar 10 000-krat bolj toksična. Gem-dimetilna skupina v raztopinah
predstavlja tudi simetrijo kiralnega centra. Prav tako pa služi tudi kot zaščita bližnje
občutljive funkcionalne skupine, kot je to v primeru gemeprosta, kjer na C16 mestu ščiti
hidroksilno skupino na C15 pred metab. oks..

5.2. Izopropilna in ciklopropilna skupina

Elektron donorski efekt ciklopropilne skupine v primerjavi z izopropilno, zato je v primeru
efavirenca odgovoren za pi-arilno interakcijo za arom. Obročem Tyr181. Cikloprop.sk. hkrati
poveča lipofilni efekt in zato se abakavir v primerjavi z DAPD tudi bolje absorbira v CST.

5.3. Ciklopentilna skupina

Je dobra zapolnitev hidrofobnega žepa na aktivni strani encima, kot je to v primeru roliprama,
kjer je metoksi skupina zamenjana s ciklopropilno, kar 10-krat poveča inhibitorno aktivnost
proti cAMP fosfodiesterazi. Ima dokazane prednosti tudi pred gem-dimetilno skupino.

III. VPLIVI NENASIČENIH

FUNKCIONALNIH SKUPIN
Uvedba nenasičene funkcionalne skupine v molekulo učinkovine na splošno povzroči eno ali
več spodaj naštetih posledic.
1.Obstoj elektronskih efektov: nenasičeni ostanki se obnašajo kot elektron akceptorji preko
induktivnega efekta. Poleg tega so donor-akceptorske interakcije posledice π elektronskih
oblakov prisotnih v multiplih vezeh.
2. Možnost obstoja geometrijske izomerije
3. Možnost aktivacije preko konjugacije
4.Olajšan metabolizem: nenasičene deli molekule so običajno najbolj občutljivi oziroma
dovzetni deli za metabolizem
5.Povečanje narkotičnega učinka in toksičnosti v primerjavi z ustreznimi nasičenimi
spojinami

Glede na klasifikacijo ločimo 4 vrste nenasičenih derivatov:

 Vinilna vrsta
 Alilna vrsta

8
  Acetilenska vrsta
 Nenasičeni obročni derivati, ki so bioizosterni aromatskim obročem

1. Vinilna vrsta
Poleg aktivnih substanc, ki vsebujejo dejanski vinilni ostanek, k tej vrsti štejemo vinilno in
ciklopropilno skupino.

A.Vinilna skupina
Ta skupina se ne uporablja pretirano v farmacevtski kemiji. Divinil oksid je odličen splošni
anestetik, vendar hitro polimerizira in tvori perokside. Po drugi strani pa so spojine kot so:
kainska kislina, vinilbital, 17α-vinil-testosteron in vigabatrin popolnoma stabilne spojine.
Uvedba vinilne in etinilne skupine na uridin ali adenozin izkazuje zanimiv inhibitorni učinek
na človeške tumorske celične linije. Te skupine inducirajo nasprotno konformacijo glikozidne
vezi, kar deluje bolj citostatično v primerjavi z naravnimi nukleozidi.

B. Ciklopropilna skupina
Ciklopropilni obroči predstavljajo zanimive substituente za vinilne ostanke, ko so ti občutljivi
ali lahko tvorijo nezaželjene izomere ali tavtomere.
Prednost uporabe ciklopropanskih analogov je v njihovi fiksni stehiometriji, saj ni spontane
cis-trans pretvorbe.

2. Alilna vrsta
Vsi alilni derivati so relativno hepatotoksični in delujejo dražeče. Obravnavali bomo tri
kategorije alilnih derivatov: C-alilne, N-alilne ter O- in S-alilne derivate.

A. C-alilni derivati
Imajo dvojno prednost, in sicer so lipofilni ter se hitro biorazgradijo. Vendar pa pogosto
ohranjajo intrinzično hepatotoksičnost alilne skupine. Številne spojine iz te skupine se zaradi
slabih lastnosti ne uporabljajo več. Med drugimi so te spojine alobarbitol-sedativ, alprenolol-
β-blokator, acetamidoevgenol-intravenski anestetik.

9
 B. N-alilni derivati
Zamenjava N-metilne skupine z N-alilno v morfinu in njegovih nekaterih derivatih je
omogočila prehod med agonisti in ustreznimi antagonisti morfinskih receptorjev.

C. O- in S-alilni dreivati
Številne spojine tega tipa lahko najdemo v Merckovem Indexu. Nekateri O-alilni derivati
so:oxprenolol, aklofenak, enilkonazol. Penicilin O in penicilin S sta S-alilna derivata.
Alkiliranje alilnih derivatov: Ko je alilni ostanek nosilec dobro izstopajoče skupine zlahka
nastane alilni kation. Kation je stabiliziran z mezomerijo in je odličen elektrofil.
Veliko naravnih substanc lahko sprošča alilne alkohole. Primer je alicin, ki nastane iz alina s
pomočjo encima alinaze, gre za antibakterijski princip česna.
Razumno lahko trdimo, da v mitomicinu(protitumorna učinkovina) A, B In C zasledimo
sestavo alilnih karbamatov. Domnevno je alilna funkcija posledica eliminacije, ki vključuje
izstop hidroksi acetalne ali metoksi skupine.

10
3. Acetilenska skupina
Acetilenska skupina ima privlačni induktivni elektronski efekt. S substitucijo vodika se ta
efekt še poveča. CH del na acetilenski skupini lahko tudi prispeva k vodikovi vezi in na ta
način omogoči še dodatno interakcijo med učinkovino in receptorjem. Pri steroidnih
učinkovinah pa etinilna skupina na mestu 17ά poskrbi za aktivne metabolite po peroralni
aplikaciji.

Mono substituirani derivati so lahko tudi citotoksični, vendar je pri določanju in raziskovanju
SAR acetilenska skupina zaradi svoje biološke aktivnosti zelo pomembna.

Acetilenska skupina deluje kot bioizostera aromatskega obroča in kaže podobne donor-
akceptorske interakcije, predvsem zaradi π elektronskega para.

Primer: ABT-279 je inhibitor dipeptidne peptidaze 4 (DPP IV). Uporablja se za zdravljenje

sladkorne bolezni tipa II. Tirozin 547 in fenilalanin 357 v DPP oblikujeta ozek tunel med
njunima fenilnima obročema. Temu tunelu se prilagodi etinilna skupina iz ABT-279. Med
trojno vezjo in aromatskim sistemom pride do efekta kopičenja π elektronov. Nadaljnje
raziskave so pokazale dobro farmakokinetiko in odlično predklinično varnost etinilne skupine
na ABT-279.

11
Vključevanje acetilenske skupine med dva ogljikova atoma, ki sta med sabo oddaljena 4,2 Å,
predstavlja zelo togo strukturo. Takšno ureditev najdemo pri holinergičnem agonistu
oksotremorinu in pri nekaterih GABA analogih. Tudi pri antimikotiku terbinafinu je
strukturna ureditev zaradi strukturne napetosti takšna, da je dosežena največja oddaljenost
lipofilnega področja od polarne skupine.

12
4. CIKLIČNI DERIVATI FENILNEGA OBROČA
Ciklične derivate fenilnega obroča uporabljamo predvsem pri barbituratih in pri
benzodiazepinih. Pri barbituratih lahko namesto fenilnega obroča v fenobarbitalu uporabimo
cikloheksenilni obroč (dobimo ciklobarbital) ali pa cikloheptilni obroč (dobimo
heptobarbital). Učinkovitost naštetih učinkovin je povsem primerljiva.

Pri benzodiazepinih lahko primerjamo tetrazepam in diazepam, vendar njuna aktivnost ni

povsem enaka. Diazepam je boljše sedativ, hipnotik in antikonvulziv, tetrazepam pa je boljši
mišični relaksant in ima tudi učinek pri blaženju bolečine.

IV. VPLIV UVEDBE HALOGENA

Halogeni niso bili od nekdaj tako pogosti v učinkovinah kot so danes. V preteklosti so bila
zdravila predvsem naravnega izvora, v katerih pa so halogeni zelo redko prisotni. Prve
halogenirane učinkovine so v širšo uporabo prišle šele po letu 1820. Mednje so sodile
predvsem učinkovine z učinkom na centralni živčni sistem (npr. kloroform, kloral in
bromural (Slika 1)). Njihovo število se je dodatno močno povečalo po koncu druge svetovne
vojne, ko so postale na voljo tudi halogenirane učinkovine naravnega izvora, kot sta
klortetraciklin in kloramfenikol (Slika 2).

13
 Danes
H
so halogeniOprisotni že vOpraktično
O vseh
CH3 terapevtskih skupinah zdravil.

Cl
Cl H NH 2 N CH3
Cl H
Cl Cl Cl
Br

kloroform kloral bromural

O O O OH OH OH
OH
NH 2 OH
Slika 1: Prve organske halogenirane učinkovine
HN soObile namenjene predvsem delovanju na CŽŠ.
O NO 2
N H3 C OH Cl
CH 3 CH 3 Cl Cl

klortetraciklin kloramfenikol

Slika 2: Halogenirani učinkovini naravnega izvora.

SAR
1. Sterični vpliv
Z uvedbo halogena lahko močno zmanjšamo število možnih konformacij in s tem posledično
precej povečamo tudi samo jakost učinkovine.

Primer: KLONIDIN
Velik klorov atom na orto mestu preprečuje prosto rotacijo in tako ohranja ravnini aromatskih
obročev v pravokotni legi. Posledično je za enak učinek potrebna manjša koncentracija
učinkovine (Slika 3).
Slika 3: Orto-orto` substitucija v klonidinu ohranja ravnini aromatskih obročev v pravokotni legi.
oznaka hipotenzivna Cl NH NH
aktivnost Cl
ED20 (mg/kg)
NH
NH
1 N 2
1 0.01 Cl N

2 3.00 Cl

Van der Waalsovi radiji halogenov (v spodnji tabeli) nam sicer dobro opišejo njihovo
velikost, vendar se moramo zavedati, da so za sterični vpliv poleg same absolutne velikosti
atoma (ali skupine), pomembne tudi razdalje na katerih se čuti elektronski vpliv samega
halogena.

14
 2. Elektronski vpliv
Elektronski vpliv halogenov gre predpisati predvsem njihovim induktivnim elektron
privlačnim lastnostim (negativni induktivni efekt). Le-te so najbolj izrazite pri kloru ter
bromu, manj pri jodu, medtem ko so pri fluoru že zelo šibke. Pozitivni resonančni efekt
halogenov
O
navadno ni pomemben.
X IC (nM) 50

N H 1200
H Br 200
X Primer: Vpliv vezavave halogena na molekulo MAO inhibitorja. Z izbiro optimalnega
CF 3
SO2CF3
100
27
substituenta lahko jakost delovanja inhibitorja močno povečamo (Slika 4).

Slika 4: Vpliv halogenih substituentov na jakost MAO inhibitorjev in vitro.

3. Elektrostatska podobnost
V določenih zdravilnih učinkovinah vloga flora ali klora na prvi pogled iz strukturne formule
ni razvidna. Če za primer vzamemo m-trifluorometil-feniletilamin in 5-hidroksitriptamin,
ugotovimo, da imata dve kemijsko popolnoma različni spojini podobno farmakološko
delovanje. To si razložimo s tem, da imata učinkovini na svoji površini podobna
elektrostatska potenciala (Slika 5).

Slika 5: Prikaz elektrostatskih potencialov na površini molekule m-

trifluorometil-feniletilamina (na sliki zgoraj) in 5-hidroksi-
triptamina (na sliki spodaj).

4. Vpliv hidrofobnosti
Z uvedbo halogena molekuli povečamo lipofilnost, kar je lepo vidno npr. pri klasičnih
primerih halogeniranih anestetikov (halogeni so v teh spojinah prisotni primarno za povečanje
lipofilnosti). Večanje števila halogenov povečuje prehod anestetika skozi biološke membrane
in posledično tudi večji vstop v CŽS (Slika 6).

15
CHBrCl2 2.00 CF 3CHBrCl 2.30

Slika 6: Anestetični učinek raste v istem zaporedju kot log P.

5. Reaktivnost
Vezi C―halogen so šibkejše kot C―H vezi. Izjema je le C―F vez, ki je zaradi visoke
elektronegativnosti fluorovega atoma in njegove ogljiku podobne velikosti, močnejša.

UPORABNOST POSAMEZNIH HALOGENOV

1. FLUOR
Poleg klora je fluor eden najbolj uporabljanih halogenov v farmacevtski kemiji (vsebuje ga
približno 20% učinkovin).
Dolgo časa je fluor veljal kot bioizosterna zamenjava za vodik, kar pa so v zadnjem času
ovrgli. Fluor se z van der Waalsovim radijem, primerljivim kisiku, od vodika kar precej
razlikuje. Uveden v molekulo poveča njeno lipofilnost, velja pa tudi za najbolj
elektronegativen atom v periodnem sistemu.
Razlika v elektronegativnosti med ogljikom in fluorom v vezi povzroči velik dipolni moment.
Le-to pa molekuli omogoča, da vstopa v intermolekularne interakcije. Fluor je z vodikom
vode sposoben tvorbe vodikove vezi, ki je sicer šibkejša kot vez vodika in kisika, vendar še
vedno dovolj močna, da pripomore k vezavi fluoroaromatskih spojin v aktivno mesto
receptorja.
Monofluorbenzen zaradi koncentriranega negativnega naboja na enem mestu molekule lahko
tvori močnejše interakcije kot pa polifluorbenzeni, kjer je negativni naboj razpršen preko več
fluorovih atomov (Slika 8).
Slika 8: Elektrostatski potencial na površini različnih
fluorobenzenov.

Dodatna pomembna uporabnost fluora je njegova lastnost oviranja metabolizma ob uvedbi na

mesto, ki je potencialno za metabolne spremembe.

2. KLOR
Z uvedbo klora v molekulo dosežemo povečanje lipofilnosti, uvedemo elektron privlačno
skupino in hkrati preprečimo takojšen metabolizem.
Kot primer vzemimo spodaj narisani spojini A in B (analoga bicalutamida – nesteroidni
selektivni modulator androgenih receptorjev) (Slika 9). Spojina B ima v primerjavi s spojino

16
 A večjo afiniteto do receptorja, manjši volumen distribucije, daljši razpolovni čas in manjši
klirens. Zadnji dve lastnosti sta verjetno ravno posledica prisotnosti dveh halogenov, ki
ovirata metabolizem.
CN F
O
O
CF3 N S
H
OH O
R-bicalutamid
Ki = 11.0nM

NO2 F NO2 Cl
O O
O O
CF3 N S CF3 N S F
H H
OH O OH O

Spojina A Spojina B
Ki = 6.1 nM Ki = 4.9 nM

Slika 9: Strukture in afiniteta vezave na androgenske receptorje.

3. HBROM O
Brom jeN v spojinah redkeje Brprisoten kot klor in fluor. Veliko laže tvori reaktivne alkilirajoče
H
intermediate,
Br N zato jeHN daljše
N uporabljanje
N bromovih spojin lahko nevarno (v preteklosti so že
poročali o hepatotoksičnosti).N
N
N
Kljub temu pa imamo na trgu prisotne spojine, ki halogen vsebujejo. V uporabi sta tako npr.:
anksiolitik bromazepam in brimonidin za nižanje krvnega tlaka v očeh pri glavkomu in očesni
Bromazepam Brimonidin
hipertenziji (Slika 10).

Slika 10: Bromoarilni spojini.

4. JOD
Jod v strukturah prav tako kot brom zaradi toksičnosti sicer ni zaželen, vendar je za
zdravljenje nekaterih ščitničnih bolezni nujno potreben.
Kovalentne derivate joda uporabljamo kot rentgenska kontrastna sredstva, v uporabi pa je tudi
jod - I131, ki se uporablja pri zdravljenju ščitničnih bolezni.

17
V. HIDROKSILNA SKUPINA
Mnoge naravne spojine z OH skupino delujejo kot antioksidanti npr. askorbinska kislina,
vitamin E… Zamenjava vodika z OH skupino močno vpliva na biološko aktivnost nekaterih
spojin. Na primer pretvorba etana v etanol in pretvorba benzena v fenol. Enostavni alkoholi
imajo narkotičen učinek, fenoli pa imajo bakteriostatski učinek.

VPLIV NA TOPNOST
Uvedba OH skupine na molekulo povzroči, da le ta postane bolj polarna in topna v vodi.
Hanschova π konstanta za OH skupino znaša –0.76, kar pomeni da bi za povrnitev lipofilnosti
molekule morali na ustrezno mesto vezati na primer klor (π = 0.71).

Slika 1: Vpliv OH skupine na logP pri benzenu. 1,2,3-trihidroksibenzen in 1,2,4-trihidroksibenzen sta bolj
lipofina kot 1,3,5-trihidroksibenzen zaradi tvorbe intramolekularnih H-vezi, tako je manj možnosti za tvorbo H-
vezi z vodo. Pri 1,3,5-trihidroksibenzenu so OH skupine bolj narazen in je manj možnosti za tvorbo H-vezi.

VPLIVI NA INTERAKCIJE LIGANDA Z RECEPTORJEM

Hidroksilna skupina je pri nekaterih učinkovinah ključna za vezavo z receptorjem. Take
spojine so: morfin, dopamin, haloperidol, γ-hidroksibutirna kislina (sedativni učinek),
serotonin in večina steroidov. Pri teh spojinah bi odstranitev OH skupine pomenila prenehanje
učinka. Pri nekaterih učinkovinah prisotnost OH skupine vpliva na jakost delovanja.

Slika 2: Vpliv različnih substituentov na jakost 3-kinolinkarboksamidov. Spojina z OH skupino ima najmočnejši
učinek

HIDROKSILACIJA IN METABOLIZEM

18
Reakcije hidroksilacije večinoma potekajo pri prvemu prehodu skozi jetra (1. faza
metabolizma), pri njih sodelujejo encimi citokromi. Hidoksilaciji lahko sledijo reakcije
konjugacije ni pa nujno.

VI. UČINKI TIOLNIH IN DRUGIH

SKUPIN, KI VSEBUJEJO ŽVEPLO
Tiolna in disulfidna skupina se v spojinah prisotnih v naravi pojavljajo dokaj pogosto.
Spojine v naravi, ki vsebujejo tiolno ali disulfidno skupino (vez):
• Liponska kislina
• Glutation
• Tiamin
• Cistein-vsebujoči peptidi in proteini (hormoni, encimi, antibiotiki)

V vseh zgoraj navedenih spojinah je žveplo-vsebujoča skupina odgovorna za močno

reaktivnost spojine ali pa za agregacijo oz. spremembo konformacije proteinov.
Zaradi velike reaktivnosti se tiolne in disulfidne skupine v načrtovanju zdravil kot substituenti
uporabljajo zelo redko. Občasno pa se le uvajajo metiltio substituenti v aromatske obroče,
čeprav so tudi takrat nastali tioetri zelo reaktivni, saj zlahka oksidirajo do sulfoksidov.

1. Učinkovine, ki vsebujejo tiolno skupino

Tiolne skupine se v zdravilnih učinkovinah največkrat uporabljajo zaradi močne afinitete
tiolnega aniona do kovinskih ionov.

Primeri:
1. Inhibitorji angiotenzin-konvertaze vsebujejo tiolno skupino, saj se s tem vežejo na cink, ki
ga encim vsebuje.
2. Kaptopril, učinkovina, ki se uporablja v terapiji hipertenzije in kongestivnega srčnega
popuščanja, je bila pridobljena iz sukcinilprolina. Z reakcijami zamenjave tiolne skupine
kaptoprila s karboksilno skupino, dobimo Enalapril, ki ja prav tako inhibitor angiotenzin-
konvertaze.
H3C
N N
HOOC HS
COOH COOH
O O
Sukcinilprolin kaptopril

H3C
HOOC N

NH COOH
Ph O
Enalapril

(Inhibitorji angiotenzinske konvertaze)

19
3. Danes so na tržišču tudi analogi kaptoprila, kot je npr. Zofenopril. Zofenopril je
predzdravilo v obliki tioestra, katerega razpad vodi do aktivne substance imenovane
Zofenoprilat. Takšni analogi kaptoprila so sposobni koordinativno vezati cink (Zn (II)) in
delujejo kot lovilci prostih radikalov. Uporabljajo se tudi kot kardioprotektivne učinkovine,
saj se zaradi dokaj visoke lipofilnosti zadržujejo v srčno-mišičnem tkivu

4. Sposobnost tiolnih skupin, da koordinativno vežejo kovinske ione, je bila izkoriščena tudi
pri načrtovanju dimerkaprola (BAL = British Anti-Lewisite; ta se je nekoč uporabljal kot
protistrup za bojni plin lewisit). Danes se BAL uporablja kot antidot pri zastrupitvah s težkimi
kovinami (zlato, živo srebro, antimon, arsen…). S tvorbo kelata se zamaskira toksičnost
kovine, nastali kelat pa je dovolj stabilen, da se izloči z urinom.

5. Penicilamin je spojina, ki prav tako učinkovito kelira baker, živo srebro, cink in svinec ter
tako pospešuje izločanje teh kovin z urinom. Uporablja se za terapijo Wilsonove bolezni
in ravmatoidnega artritisa ter tudi kot antidot pri zastrupitvah s težkimi kovinami.

H2N
SH

HOOC
H3C CH3
Penicilamin (terapija Wilsonove bolezni in revmatoidnega artritisa)

6. Ziram in Ferbam sta cinkova in železova sol dimetilditiokarbaminske kisline, uporabljata

pa se kot selektivna fungicida v poljedelstvu.
7. Pirition (1-hidroksi-2(1H)-piridinetion) pa se v obliki cinkove soli uporablja za zdravljenje
seboreje (povečano in bolezensko izločanje loja iz lojnic)

2. Učinkovine, ki vsebujejo oksidirane sulfide

Sulfoksidne in sulfonske funkcionalne skupine so zelo polarne in imajo srednje dobro
biološko uporabnost v centralnem živčnem sistemu. Ta lastnost pa ni ovira za uporabo teh
derivatov.
Primeri:
1. Triptani so učinkovine, ki slabo prehajajo krvno-možgansko bariero, ni pa to ovira za
doseganje centralnih učinkov (delujejo na 5-HT1B/1D receptorje, uporabljajo pa se za
terapijo migren). Triptani so za razliko od večine centralno delujočih učinkovin
agonisti in ne antagonisti, zato že nizka zasedenost receptorjev izkazuje centralne
učinke.
2. Drug podoben primer so sulfonamidi, ki prav tako izkazujejo slabo penetracijo v
možgane (ca.10%), delujejo pa kot antagonisti 5-HT6 receptorjev
H3C
CH3
N

O
H3C S
NH O
N
H Sumatriptan (Terapija migren)

20
3. Učinkovine, ki vsebujejo tiocianate ali tiosečnino
1. Kovalentno vezani tiocianati so med učinkovinami nevsakdanji. Novejši primeri so:
- Antagonist kortikotropin-sproščujočega faktorja
- 4-fenoksi-fenoksietil tiocianat, ki deluje kot inhibitor sinteze sterola v Trypanosoma
cruzi, mikroorganizem, ki je povzročitelj Chagasove bolezni (južnoameriške
tripanosomioze)
Tiocianati se občasno uporabljajo kot anioni pri pripravi farmacevtsko sprejemljivih soli.

O S
O

N
4-fenoksi-fenoksietil tiocianat (za terapijo Chagasove bolezni)

2. Heterociklične tiosečnine, kot npr. 6-propiltiouracil, metimidazol in karbimidazol, se

uporabljajo kot antitiroidna zdravila, saj zavirajo sintezo tiroidnih hormonov (eden verjetnih
mehanizmov je inhibicija vezave joda na tiroglobulin. Jodidni ion se na tioglobulin verjetno
veže v obliki sulfeniljodida, nakar nastane disulfidna vez in jod se izloči v obliki HI).
H3C

H
N
S
N
H
O
6-propiltiouracil (antitiroidna zdravila)

Nekateri derivati tiosečnine se uporabljajo tudi kot kratko delujoči anestetiki, to so npr.
tialbarbital, tiamilal in tiopental. Te spojine inducirajo anestezijo pred injiciranjem anestetika,
danes pa jih počasi nadomešča propofol.

CH3
O
H3C NH
H3C S Na
N
O
Tiopental (kratko delujoči anestetik)

Splošno znano pa je, da tiosečnina in njeni alifatski derivati, vključno s tioamidom,

povzročajo golšavost, zato se jih moramo pri načrtovanju učinkovin izogibati.
Narvano prisotna spojina, L-5-vinil-2-tiooksazolidon (goitrin) pa je vzrok za nastanek golše
pri govedu, ki uživa repo.
Poleg sposobnosti tiolnih funkcionalnih skupin, da kompleksirajo kovinske ione, imajo le-te
tudi sposobnost spremeniti se do disulfidov s pomočjo redoks reakcij ter tvorijo konjugiran

21
sistem dvojnih vezi. S pomočjo tega lahko tvorijo komplekse s piridinskimi nukleotidi, tako
da izvedejo nukleofilni napad na položaj 4 piridinskega obroča.

Tiamin
Kemijska zgradba tiamina
Tiamin, imenovan tudi vitamin B1, spada pod B vitamine. Ima kemijsko formulo C12H17N4OS. Tiamin je topen v vodi,
metanolu, glicerolu in netopen v acetonu, etru, kloroformu ter benzenu. Ob segrevanju razpade. Njegova kemična struktura
je iz pirimidalnega obroča in tiazolnega obroča.
Znan je kot vitamin za bister um, pomemben je za funkcije živčevja in metabolizmu ogljikovih hidratov. Pomanjkanje
vitamina se kaže v različnih simptomih, ki jih imenujemo bolezen beriberi. Priporočeni dnevni odmerek tega vitamina za
odrasle je 1 mg do 1,5 mg.
Delovanje
Uravnava encime, ki sodelujejo v kemičnih reakcijah, v katerih se glukoza spreminja v energijo. Sodeluje pri pridobivanju
energije, potrebne za delovanje organizma. Pomaga pri morski bolezni in slabosti, pomaga pri zdravljenju herpesa zostra.
Tiamin v prehrani
Naravni viri vitamina B1 so kvas, riževe luščine, nerafinirana žitna zrna, polnovedna žita, soja, jajčni rumenjak, oves,
arašidi, otrobi, mleko, večina zelenjave, ribe, pusta svinjina.

Liponska kislina
Lipoic acid is an organosulfur compound, one enantiomer of which is an essential cofactor for many enzyme
complexes. This yellow solid is a carboxylic acid and features a cyclic disulfide, or ditholane ring, functional
group. The R-enantiomer is biosynthesized and used as a cofactor. It is essential for aerobic life and is a
common and sometimes controversial dietary supplement. It is usually called "lipoic acid," but this is not the
form it takes in life. dihydrolipoic acid is the reduced form which is mostly how the sulfurs exist intracellularly.
"Lipoate" is the conjugate base of lipoic acid, and this is the form carboxylic acids take at physiological
conditions. So free lipoic acid inside the cell could correctly be called dihydrolipoate. Most intracellular lipoic
acid is not free, because it is made and attached to the enzyme complexes that use it. As a cofactor it is
covalently bound via and amide bond to a specific lysine residue of lipoyl domains. One of the most visible roles
of lipoic acid is as a cofactor in aerobic metabolism, specifically the pyruvate dehydrogenase complex. Lipoate
participates in transfer of acyl or methylamine groups in 2-oxoacid dehydrogenases (2-OADH) and glycine
cleavage complexes (GCV), respectively.[2]

Glutation

Glutathione (GSH) is a tripeptide. It contains an unusual peptide linkage between the amine group of cysteine
and the carboxyl group of the glutamate side chain. Glutathione, an antioxidant, protects cells from toxins
such as free radicals.[2]

Thiol groups are kept in a reduced state at a concentration of approximately ~5 mM in animal cells. In effect,
glutathione reduces any disulfide bond formed within cytoplasmic proteins to cysteines by acting as an electron
donor. In the process, glutathione is converted to its oxidized form glutathione disulfide (GSSG). Glutathione is
found almost exclusively in its reduced form, since the enzyme that reverts it from its oxidized form, glutathione
reductase, is constitutively active and inducible upon oxidative stress. In fact, the ratio of reduced glutathione to
oxidized glutathione within cells is often used scientifically as a measure of cellular toxicity.[3

VII. KISLE FUNKCIONALNE SKUPINE

22
Kisle funkcionalane skupine so: karboksina, sulfonska, sulfonamidna, sulfonimidna, imidna,
amidna skupina, fenolna OH skupina, tiolna skupina…

VPLIV NA TOPNOST
Uvedba kisle funkcionalne skupine na molekulo učinkovine močno poveča njeno topnost.
Poleg tega lahko tvorimo soli in s tem še dodatno povečamo topnost. Karboksilna skupina je
ionizirana pri fiziološkem pH, spojine v ionizirani obliki pa slabo prehajajo biološke
membrane, vendar pa ko se enkrat absorbirajo lahko tvorijo močne ionske interakcije z
bazičnimi aminokislinami npr. z lizinom v albuminu.

VPLIV NA AKTIVNOST
Učinki uvedbe karboksilne skupine na majhne molekule se razlikujejo od učinkov uvedbe na
velike molekule.

1. Majhne molekule
Uvedba karboksilne skupine popolnoma spremeni biološko aktivnost. Pogosto izgubimo
aktivnost in zmanjšamo toksičnost spojinam. Včasih pa je karboksina skupina ključna za
delovanje npr. pri salicilni kislini.

Slika 3: Vplivi karboksilne skupine na aktivnost učinkovin

2. Velike molekule
Karboksilna skupina je ključna za delovanje nekaterih spojin: β-laktamski antibiotiki,
kinoloni, prostaglandini…
Vpliv kislih funkcionalnih skupin na jakost delovanja vidimo pri razvoju losartana. Uvedba
karboksilne skupine na fenilni obroč v spojini 1 povzroči desetkrat močnejše delovanje. Še
desetkrat močnejše delovanje povzroči uvedba še enega fenilnega obroča med imidazolni in
fenilni obroč (sojina 3). Bioizostrna zamenjava karboksine skupine z bolj lipofilno skupino
(spojina 6) povzroči per os aktivnost. Največjo per os aktivnost ima spojina s tetrazolom na
fenilnem obroču, losartan (spojina 7).

23
Slika 4: Razvoj losartana

VIII. BAZIČNE SKUPINE

Bazične zdravilne učinkovine so amini, amidini, gvanidini in skoraj vsi heterocikli, ki
vsebujejo dušik.

AMINSKA SKUPINA

Prav tako kot pri uvedbi kisle funkcionalne skupine, tudi uvedba bazične skupine lahko
poveča topnost neke molekule. Tudi tukaj, tako kot pri kislinah, lahko tvorimo soli in s tem še
dodatno povečamo topnost.
Učinkovine, ki so primarni amini, delujejo bolj nespecifično kot pa sekundarni ali kvartarni
amini.
Ponavadi mora biti aminska skupina prosta, saj acilirani derivati ali pa uvedba kisle skupine
na neko drugo mesto, zelo zmanjšata delovanje spojine. (pri uvedbi kisle spojine lahko
nastanejo zwitter ioni)
Diamini in poliamini ponavadi izkazujejo večjo aktivnost kot monoaminski derivati.
Aromatski amini so lahko zelo problematične spojine, saj pri njih pride do nastanka toksičnih
metabolitov. Če na take strukture uvedemo karboksilno skupino, zmanjšamo toksičnost. Tako
je anilin toksičen, PABA pa ne.

IX. PRIPENJANJE DODATNIH

VEZAVNIH MEST
a) ZA ZVEČANJE LIPOFILNOSTI

Za veliko in vitro aktivnih polarnih molekul se izkaže, da v telesu ne morejo prehajati

bioloških membran in njihova biorazpoložljivost je majhna. Če na določene molekule
pripnemo zelo lipofilen del, lahko dosežemo boljše prehajanje čez membrane in zvečanje
biorazpoložljivosti.

24
Sika 9.1.:
Nipekotična kislina in guvacin sta majhni ciklični aminokislini in sta inhibitorja privzema GABA. Zaradi
majhnosti in s tem ustrezno premajhne lipofilnosti, ne prehajata hematoencefalne bariere, zato je njuna uporaba
skoraj nesmiselna. In vitro so izdelali derivat SKF 89976A, ki je substituirana nipekotična kislina, in je imel kar
dvajsetkrat močnejše delovanje na privzem GABA. Končna optimizacija spojine SKF 89976A (bioizosterna
zamenjava) pa je vodila do nastanka tiagabina:

b) ZA DOSEGANJE DODATNIH INTERAKCIJ

Da dosežemo dodatne interakcije, na molekule pripnemo večje dele, ki lahko zaklenejo

strukturo in s tem omogočijo, da je vezavno mesto molekule pravilno orientirano, ali pa dele,
ki tvorijo še dodatne interakcije z vezavnim mestom. S tem lahko povečamo moč vezave na
nek receptor ali molekulo ali pa dosežemo večjo specifičnost vezave.
Slika 9.2.:

4-PIOL je delni agonist na GABAA. Če nanj pripnemo velike aromatske substituente, dobimo močne GABAA
antagoniste. Z uvedbo obročev dosežemo boljše prileganje , saj se molekula zaradi svoje velikosti lepše usede na
vezavno mesto, benzenovi obroči pa omogočajo tudi dodatne interakcije z vezavnim mestom.

25
Literatura: The practice of Medicinal Chemistry, 3rd Edition, Elsevier, Amsterdam, 2008, str.
431 - 463

26