TEHNIŠKA MEHANIKA-učbenik

Univerza v Mariboru
Fakulteta za gradbenitvo

Igor pacapan

TEHNIKA MEHANIKA

OSNOVE STATIKE IN STATINO DOLOENE LINIJSKE KONSTRUKCIJE

Maribor 2003

Izdala: Univerza v Mariboru
Fakulteta za gradbenitvo
Smetanova 17, 2000 Maribor

Avtor: Igor pacapan

Naslov publikacije: Tehnika mehanika
Podnaslov: Osnove statike in statino doloene linijske konstrukcije

Vrsta publikacije: univerzitetni ubenik

Recenzenti: dr.Karl Gotlih
dr.Miroslav Premrov
prof.dr.Andrej Umek

Lektoriranje: prof. Janez vajncer

Datum izdaje: November 2003

Medij: Elektronska izdaja v pdf formatu v javnem spletu na naslovu:

http://fg.uni-mb.si/predmeti/TMVS

CIP - Kataloki zapis o publikaciji
Univerzitetna knjinica Maribor

624.04(075.8)

PACAPAN, Igor, 1946-
Tehnika mehanika : osnove statike in statino
doloene linijske konstrukcije / Igor pacapan. -
Maribor : Fakulteta za gradbenitvo, 2003

Dostopno na: http://fg.uni-mb.si/predmeti/TMVS

ISBN 86-435-0589-7

COBISS.SI-ID 51983361

PREDGOVOR

Priujoi tekst je pisan za univerzitetni tudij tehnike kot osnovni tekst iz mehanike, ki se predava v
prvem letniku tudija. V prvi vrsti je namenjen tudiju na strokovnem programu gradbenitva.
Tekst podrobno obravnava samo statino doloene probleme, ki jih analiziramo izkljuno samo v
okviru Newtonovih zakonov. Tekst sestoji vsebinsko iz dveh delov. Prvi del obravnava splono
probleme tokovnih teles in trdnih oziroma togih teles, ki so predmet tudija v vseh vejah tehnike
in predstavlja del osnovnega znanja, potrebnega pri vseh strokovnih predmetih v gradbenitvu.
Drugi del je strokoven in obravnava linijske elemente in linijske konstrukcije.

Tekst je napisan v precejnji meri samozadostno. Za njegovo razumevanje je potrebno samo znanje
iz osnov vije matematike in osnov fizike, ki se predava v prvih letnikih. Diferencialne enabe in
nekateri integrali se predavajo v drugem letniku, vendar je za razumevanje teksta potrebno samo
najosnovneje razumevanje tega dela matematike. Najosnovnejo matematino orodje so vektorji.
Potrebna teorija vektorske algebre je podana v dodatku. Ta dodatek, kot tudi dodatek iz fizike, je
pisan predvsem iz stalia pomena in uporabnosti te teorije za reevanje inenirskih problemov. V
teh dodatkih kot tudi v glavnem tekstu je posveena posebna pozornost preslikavi matematinih in
fizikalnih pojmov in zakonitosti na inenirske probleme in obratno. Mnogo truda je vloeno tudi za
to, da bralec razume kako se tvorijo fizikalni in nato raunski modeli inenirskih problemov ter
zakaj in kako se ti modeli lahko e poenostavijo. Razlaga teorije se po uvodnih pojasnilih na
mnogih mestih nadaljuje ali pa poglablja na tevilnih primerih in vkljuuje neobiajno veliko
tevilo ilustracij. Taken nain je lahko mote za bralce z dobrim predznanjem in z ustrezno
sposobnostjo abstraktnega razmiljanja predvsem pa za tiste bralce, ki obravnavano snov e
obvladajo in imajo tudi ustrezno nadaljnje strokovno znanje. Na drugi strani pa sem preprian, da
je prav razlaga na konkretnih tevilnih primerih zelo dobrodola za tudente, ki se na univerzitetni
nivo razmiljanja ele navajajo. To mi potrjujejo moje dolgoletne izkunje pri podajanju snovi
tudentom, ki so na zaetku tudija. Tehnika mehanika je eden izmed prvih predmetov v
tudijskem programu, zato verjamem, da je takno podajanje snovi lahko dobrodolo ob uvajanju v
tudij. Kljub temu pa je tekst pisan tako, da na koncu le omogoa zadosti temeljito znanje na
ustreznem nivoju. Za taken pristop k podajanju snovi, ki je po mojem mnenju za avtorja veliko
teji, sem se zgledoval po znanih in odlino napisanih ubenikih, ki sta jih napisala Kreycszig [3] in
Hamming [8], vendar za bolj zahtevno snov. Sodbo o tem, koliko mi je taken nain podajanja
uspel, priakujem predvsem od tudentov, ki jim je ubenik namenjen, in njihovega znanja, ki ga
bodo iz ubenika pridobili. Pripombe, ki jih lahko bralci sporoajo v mapo na internetnem naslovu
tega teksta, bom hvaleno sprejel. Hvaleen bom tudi za sporoila o morebitnih napakah, ki so
skoraj neizbene pri tako obsenem tekstu.

Priporoljivo je, da se branje teksta zane z matematinim dodatkom, nato se prebere fizikalni
dodatek in ele po tem po vrsti glavni tekst. Bralec, ki matematiko in fiziko dobro obvlada, naj se v
dodatkih koncentrira samo na njun pomen za inenirsko uporabo.

Tekst je opremljen s tevilnimi in tudi obirnimi raunskimi zgledi, ki so dveh vrst. Prvi ilustrirajo
in poglabljajo razumevanje teorije in nimajo posebnega praktinega pomena. Nekaj pa je zgledov,
ki so posebno pogosti v inenirski praksi. Vendar pa samo na takih praktinih primerih ni mogoe
zgraditi solidnega teoretinega znanja, ki edino zagotavlja korektne reitve vseh inenirskih
problemov. Zato so vkljueni tudi zgledi, ki nimajo posebnega praktinega pomena, vendar pa je
njihovo razumevanje hkrati zagotovilo, da teorijo ustrezno obvladamo.

Raunski rezultati so v mnogih primerih zaokroeni na dve mesti. Decimalna tevila so zapisana s
piko. Mnoenje je oznaeno s piko v izrazih, ko je njen pomen za mnoenje nedvoumen. V izrazih,
kjer je njen pomen dvoumen, je mnoenje oznaeno z znakom , pika pa doloa decimalno tevilo.
Pri mnoenju vektorjev pa pika in x oznaujeta seveda lahko samo skalarno oziroma vektorsko
mnoenje. Nekatere raunske analize elementov in konstrukcij v zadnjih dveh poglavjih so
izvedene s pomojo programa AlfaCAD.

tevilne slike in grafine reitve v tekstu sluijo predvsem dodatnemu pojasnjevanju in ilustraciji
teorije in inenirske analize. Pomen grafinih metod za reevanje problemov je z uporabo
raunalnikov in predvsem vektorske algebre praktino preivet. Vendar pa grafine skice e
ostajajo zelo pomembne za tudij problemov in koncipiranje reitev.

Pri prvem branju ni potrebno, morda pa za tudente, ki se z obravnavanj snovjo prvi sreajo, tudi
ni mono natanko razumeti vse snovi in tejih raunskih primerov vkljuno z inenirskimi
aplikacijami, ker take snovi ni mogoe in tudi ni dobro razumeti strogo sekvenno. V drugem
branju pa je mono tekst razumeti v celoti. Smatram, da je minimalno kvalitetno znanje inenirja
doseeno tedaj, ko zna zanesljivo oceniti, do katere faze je inenirska analiza korektna in kateri
rezultati so pravilni. V tem smislu je potrebno obvladati osnove, nekatere posebnosti in teji primeri
pa lahko ostanejo bele lise, eprav so v tekstu pojasnjeni. Snov, zajeta v tekstu, je seveda samo
osnova za nadaljnji tudij mehanike in strokovnih predmetov. Zaradi tega sem opozoril in podal
nekatera osnovna pojasnila za probleme, ki jih v celoti lahko analiziramo ele z znanjem, ki presega
okvirje tega teksta. S tem sem elel dosei, da se bralec zaveda, da je tehnika mehanika samo nujni
in osnovni del znanja potrebnega za reevanje inenirskih problemov, ki so praviloma bolj
kompleksni.

Oznaevanje v tekstu. Poglavja, zgledi, obrazci in slike so otevileni. Tako oznaka 1.2-3b
pomeni sledee: tevilki pred pomiljajem podajata prvo poglavje in drugo podpoglavje. Za
pomiljajem je zaporedna tevilka obrazca v tekoem poglavju, b pa je oznaka, ko ta obrazec
vsebinsko sestoji iz dela a in b. Oznaka 1.2.Z3-4 pomeni: Z3 je tretji zgled v poglavju 1.2, tevilo 4
za pomiljajem pa pomeni etrta slika oziroma obrazec v tem zgledu. Zaradi enostavnosti in
preglednosti so mnogokrat izpuene oznake za poglavja, ko se nanaajo na tekoe poglavje ali pa
je iz konteksta jasno za katero poglavje gre.

Literatura je navedena na koncu glavnega teksta.

Za pregled teksta se zahvaljujem recenzentom navedenim na zaetnih straneh ubenika. Za pregled
dodatka iz matematike ter napotke se zahvaljujem prof.dr.B.Zalarju in dr.M.Mencingerju, za
pregled dodatka iz fizike pa doc.dr.D.Koroaku.

Igor pacapan

VSEBINA

1.SILE S SKUPNIM PRIJEMALIEM 1
1.1. Uvod
1.2. Rezultanta 2
1.3. Izraun velikosti reakcijskih sil, kjer poznamo njihove smeri 19
1.4. Posebni problemi 33

2.SILE BREZ SKUPNEGA PRIJEMALIA 46
2.1. Uvod
2.2. Navor sile 46
2.3. Dvojica sil 55
2.4. Statino ekvivalentni sistemi sil in momentov 57
2.5. Lega rezultante in dinama 59
2.6. Vrste obteb 65
2.7. Teie 70
2.8. Enabe gibanja 78
2.9. Enabe statinega ravnoteja 83
2.10. Statino ekvivalentni sistemi enab 87
2.11. Nabor neznanih sil 89

3.PODPORE 95
3.1. Uvod
3.2. Definicija in tipi podpor 102
3.3. Stabilnost konstrukcije ter lega in tevilo podpor 107
3.4. Slabo podprta telesa 119
3.5. Definiranost problemov 121

4.LINIJSKI ELEMENTI 124
4.1. Uvod
4.2. Definicija linijskih elementov 124
4.3. Analiza linijskih elementov 126
4.4. Redukcija obtebe na os elementa 126
4.5. Lokalni koordinatni sistem 129
4.6. Definicija rezultantnih sil in momentov v presekih 134
4.7. Diferencialne enabe ravnoteja 150
4.8. Poimenovanje linijskih elementov 160
4.9. Risanje diagramov s superpozicijo 164
4.10. Direktna metoda 166
4.11. Segmentna metoda 170
4.12. Doloenost notranjih koliin segmenta 171

5.LINIJSKE KONSTRUKCIJE 173
5.1. Uvod
5.2. Analiza konstrukcij 174
5.3. Stopnja statine nedoloenosti 175
5.4. Znailni tipi konstrukcij 178
5.4.1. Trilenski lok 179
5.4.2. Palija 184
5.4.2.1. Vozlina metoda 185
5.4.2.2. Ritterjev rez 187
5.4.3. Okvirne konstrukcije 188
5.4.4. Kompleksne konstrukcije 192

DODATKI:

(M) MATEMATIKA 200
(A) OSNOVE VEKTORSKE ALGEBRE
(A1) Osnovni koncept vektorjev
(A2) Definicija vektorske algebre
(A3) Baze vektorskega prostora
(A4) Produkti med vektorjI
(A4.1) Skalarni produkt
(A4.2) Vektorski produkt
(B) ENABA PREMICE V PROSTORU

(F) FIZIKA 225
NEWTONOVI ZAKONI GIBANJA
(1) Osnovna pojasnila
(2) Sile in vektorji
(3) Osnovni pojmi pri silah

poglavje 1: SILE S SKUPNIM PRIJEMALIEM 1
1. SILE S SKUPNIM PRIJEMALIEM

1.1. Uvod. Mnogi inenirski problemi se reujejo kot problem sil s skupnim prijemaliem. Prototipa
taknih problemov sta vsako vozlie palija in kripec, ki je zelo hvaleen za prikazovanje problematike
sil s skupnim prijemaliem, slika 1.1-1. V takih primerih zmeraj analiziramo sile, ki delujejo na vozlie kot
prosto telo, ki ga raunsko smatramo za masno toko - sile imajo prijemalie v isti toki. To je seveda
samo smiselna poenostavitev problema, ki daje dovolj natanne rezultate za inenirsko uporabo. Na enak
nain analiziramo tudi probleme, kjer sile sicer nimajo skupnega prijemalia, vendar pa se uinkovalnice
sil sekajo v isti toki, slika 1.1-2. Zakaj zadnja dva primera obravnavamo kot problem sil s skupnim
prijemaliem, lahko razumemo bolj intuitivno, strogi dokaz pa bomo obravnavali v okviru statike teles
konnih dimenzij. Problematika sil s skupnim prijemaliem pa ni omejena samo na omenjene primere,
ampak je deloma ali pa v celoti sestavni del vsake analize statike teles konnih dimenzij. V tehniki
mehaniki so to na primer elementi in celotne konstrukcije.

Slika 1.1-1. (a) Simbolini prikaz vrvja in kripca ter (b) vozlia palija, kjer imajo sile skupno prijemalie.

Slika 1.1-2. (a) Krogla v gladkem lebu ter (b) nosilec, kjer imajo uinkovalnice sil skupno seie.

Vse probleme, kjer imajo sile skupno prijemalie lahko, razdelimo glede na matematini nain reevanja
na tri skupine, ki jih poimenujemo po najbolj znailnih nalogah:

(a)Izraun rezultante danega sistema sil
( a)
( b)
( a)
( b)

(b) Izraun velikosti reakcijskih sil, kjer poznamo njihove smeri in
uravnoteijo dane akcijske (obteilne) sile

(c) Posebni problemi

Praktino se najpogosteje sreamo s prvima dvema skupinama problemov, veinoma pa so cilji inenirskih
problemov v okviru druge skupine, kjer je izraun rezultante samo vmesni raunski korak. Na sliki 1.2.Z1-1
je prikazan tipini problem, kjer poznamo vleni sili bremena in loveka, raunamo pa sili (reakcije) v
zgornjih dveh podpornih vrveh. Obiajno najprej izraunamo rezultanto znanih dveh sil, to je naloga skupine
(a), nato pa e reakcijski sili v podpornih vrveh, ki uravnoteijo to rezultanto, naloga skupine (b). V to drugo
skupino nalog pritevamo tudi razstavljanje sil na sile v danih smereh, ker je raunski postopek v bistvu
povsem enak kot raun reakcij. Tretja skupina nalog se razlikuje tako po inenirski problematiki kot po
matematinem nainu reevanja in jo bomo natanneje spoznali v posebnem poglavju. Za sedaj pa povejmo,
da so to veinoma problemi, kjer vsaj deloma ni znana geometrija konstrukcije in je potrebno podati e
kakne dodatne pogoje za reitev. Taken pogoj je na primer zahteva po takni smeri iskane sile, ki nam da
minimalno velikost sile. Za prvi dve skupini problemov je znailno, da so reitve enoline, problemi v zadnji
skupini pa veinoma nimajo enolinih reitev. Katero reitev bo inenir izbral, nam matematika ne pove,
ampak je to stvar inenirske izbire oziroma presoje.

Veinoma so izhodini podatki praktinih inenirskih problemov podani z dimenzijami in medsebojno lego
posameznih elementov konstrukcije, s teo bremen in s podatki morebitnih drugih sil, ki delujejo na
konstrukcijo. Vsak problem lahko reimo na tri naine: analitino z vektorsko algebro, grafino in grafo-
analitino. Vsak izmed teh nainov reevanja ima pomanjkljivosti in prednosti, ki jih bomo v nadaljnjem
tekstu podrobneje opredelili. Inenir mora poznati vse naine reevanja in tudi vedeti, kateri je
najprimerneji za razreitev konkretnega problema. Pri tem velja opozoriti, da je potrebno vasih kombinirati
naine reevanja.

Pri reevanju problemov z vektorsko algebro, to je vektorski nain reevanja, lahko probleme reimo brez
koordinatnega sistema ali pa na podlagi izbranega koordinatnega sistema. V zadnjem primeru vsako silo
zapiemo po komponentah ali pa jo zapiemo z njenim smernim vektorjem in njeno velikostjo. Ko raunamo
brez koordinatnega sistema pa upotevamo samo medsebojno lego smeri in sil. Katere izmed teh koliin so
neznanke, pa zavisi od problema, ki ga reujemo.

Kot smo e omenili, se problemi dajo reiti grafino, vendar pa je to reevanje za bolj kompleksne probleme
praviloma bolj zahtevno od analitinega. V tridimenzionalnih problemih pa je grafino reevanje e posebno
zahtevno. Grafiko uporabljamo zato veinoma za razlago teorije in za tudij problemov.

Tretji nain reevanja je grafo-analitini, ki je primeren za enostavne probleme, uporabljamo pa ga
veinoma tako kot grafiko - za razlago in za tudij. Ta nain temelji na analitini geometriji, kjer sile in tudi
konstrukcije obravnavamo kot geometrijske like in telesa, ki jih moramo praviloma vsaj skicirati, da
analitini izraun ni preve nepregleden. Ta nain reevanja je posebno primeren za posebne probleme.

1.2. Izraun rezultante danega sistema sil. Rezultanto sistema n sil s skupnim prijemaliem dobimo z
enostavnim setevanjem vektorjev sil, enaba l.

=
=
n
1 i
i
F R (1.2-1)

Analitino izvedemo setevanje sil F
i
, i=1,2,..n, tako, da setejemo isto lene komponente sil, enabe 2.
=
=
=
=
=
=
n
1 i
z , i z
n
1 i
y , i y
n
1 i
x , i x
F R
F R
F R
(1.2-2)

Torej moramo najprej izraunati komponente sil, e te niso e kar podane. V splonem lahko raunamo s
komponentami v poevnem koordinatnem sistemu, dale najpogosteje pa v kartezijskem koordinatnem
sistemu, ki je najenostavneji nain. Grafino setejemo sile s paralelogramskim oziroma poligonskim
pravilom, grafo-analitino pa s pomojo analitinih obrazcev za poevni trikotnik.

Zgled 1.2.Z1. Izraunajmo rezultanto vlenih sil P
1
in P
2
prikazanih na sliki Z1-1, kjer so zapisani tudi vsi
izhodini podatki.

Slika 1.2.Z1-1. Dimenzije in oznabe sil.

Slika 1.1.Z1-2. (a) dejanski potek sil, (b) smiselna raunska poenostavitev.
=33, 7
P
1
P
2
m=40kg
0, 3m
0, 3m 0, 5m
P
1
P
2

| P
2
| =| P
1
|
P
1
P
2
( a)
( b)
Predenj pa zanemo raunati, si na kratko e pojasnimo znailnost kripca, ki jo moramo upotevati pri
analizah. Vrv, ki tee preko kolesa kripca, je napeta zmeraj s silo enake velikosti, slika Z1-2-a, kar
enostavno dokaemo z momentnim ravnotejem (v naslednjem poglavju). Pri tem predpostavljamo, da je
kripec brez trenja, teo vrvi pa zanemarimo. e e zanemarimo velikost kripca, tedaj raunamo kot da
imajo sile vrvi prijemalia v osi kripca, slika Z1-2-b.

Ko zanemarimo velikost kolesa kripca, skiciramo sili P
1
in P
2
, ki jih obravnavamo, kot da delujeta na
tokasto telo. Sili postavimo v neki izbrani koordinatni sistem, slika Z1-3, kjer je treba vrednosti naklonskih
kotov glede na koordinatni sistem izraunati iz osnovnih podatkov. Pri tem upotevajmo, da je problem
ravninski, ker so vse sile samo v eni ravnini. V izbranem koordinatnem sistemu imajo komponente samo v x
in y smeri, medtem ko so vse komponente v z smeri nine. Zaradi ekonominosti raunanja lahko raunamo
samo z vektorji z dvema komponentama. Za analitino reitev je zadosti samo priblina skica sil, iz katere so
razvidne samo oznake sil in izbira usmerjenosti smernih vektorjev sil (ali so usmerjeni k ali pa pro od
vozlia).

Slika 1.2.Z1-3. Izbira koordinatnega sistema ter skica sil in smernih vektorjev z ustreznimi oznakami. Zaradi
preglednosti slike sta naklonska kota narisana samo za smerni vektor e
2
.

Smerne vektorje sil v gradbeni mehaniki praviloma izberemo v smeri pro od vozlia. Ko silo zapiemo s
pomojo smernega vektorja, P=Pe, tedaj nam pozitivna skalarna vrednost P zmeraj pomeni natezno (vleno)
silo, negativna vrednost pa tlano silo (ali v palicah pri paliju). Razlika ali je element z enako veliko silo
nategnjen ali tlaen, je za konstruiranje in inenirsko analizo konstrukcij izredno pomembna, ker je nosilnost
elementov v teh dveh sluajih bistveno razlina. Za vrvje, na primer, bi rezultat, ki bi dal negativno silo,
pomenil, da sploh ni mono postaviti takega vrvja. Torej moramo biti zelo pozorni na smerni vektor in
izraunani predznak sile.

Analitina reitev. Zaradi preglednosti slike Z1-3 sta narisana kota samo za smerni vektor e
2
. Ne smemo
pozabiti, da so ti koti definirani kot pozitivni z zasukom vektorja po najkraji poti v bazni vektor oziroma v
pozitivno smer koordinatne osi. Ko v analizi operiramo samo s kosinusno funkcijo kota, predznak kota ni
pomemben, ker je kosinusna funkcija soda. Zaradi lastnosti te funkcije dobimo pravilne rezultate tudi tedaj,
ko raunamo z dopolnilnim kotom do 360 ali pa z negativnimi koti. Zato vasih oznaujemo te kote na
razline naine, vendar moramo tedaj raunati izkljuno samo s kosinusno funkcijo, nikakor pa ne s sinusno.

Kota
2
in
2
izraunamo seveda iz kota , ki je podan na sliki Z1-1. Izraun kotov, smernih vektorjev in sil
je sledei:

1
=90,
1
= 180, e
1
= (cos90, cos180) = (0 -1)

e
1
e
2
P
1
=mg
=40kg9.8m/s
2
=392N
P
2
=392N
y os
2
=146.3
2
=56.3
x os
P
1
P
2
P
1
= P
1
e
1
= 392N(0, -1) = (0, -392)N

2
= 90- = 90-33.7 = 56.3;
2
= 56.3+ 90 = 146.3

e
2
= (cos56.3, cos146.3) = (0.555, -0.832)

P
2
= P
2
e
2
= 392N(0.555, -0.832) = (217.44, -326.16)N.

Rezultanta pa je

R = P
1
+ P
2
= (0, -392)N + (217.44, 326.16)N = (217.44, 718.16)N.

Ko smo e dovolj vei raunanja komponent sil, lahko seveda v takih enostavnih primerih kot je na,
izpustimo nekatere zaetne in vmesne izraune, neke operacije pa poenostavimo. Tako komponente za silo
F
1
kar napiemo, kjer negativni predznak komponente F
1y
argumentiramo na podlagi slike, da sila deluje v
negativni smeri y osi. Podobno lahko komponente sile F
2
raunamo, na primer, samo s kotom iz slike Z1-3,
torej,

P
2
= P
2
(sin -cos) = 392N.(0,555 -0,832) = (217,44 -326,16)N,

kjer predznak komponent seveda ugotovimo prav tako iz slike. Taken nain raunanja zahteva dovolj dobro
sliko, v bolj kompleksnih primerih pa hitro vodi do napak. V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da
smo s takim poenostavljenim raunom implicitno doloili smerni vektor sile v isti smeri, kot silo nariemo na
sliki.

Ko izraunamo vektor rezultante, nas lahko zanimajo e njena velikost, njen smerni vektor, nagib glede na
koordinatne osi in morda njen kot glede na silo P
2
.

Velikost rezultante:

N 4 , 750 16 . 718 44 . 217 R R R
2 2 2
y
2
x
= + = + = + = R.R

Smerni vektor rezultante:

0.957) - , 290 . 0 (
4 . 750
718.16) - , 44 . 217 (
R
) e , e (
y x R
= = = =
R
e

Naklonski koti rezultante glede na pozitivne smeri koordinatnih osi.

= = =
= = =

2 . 163 ) 957 , 0 ( cos ) e ( cos
1 . 73 ) 290 , 0 ( cos ) e ( cos
1
y
1
R
1
x
1
R

Kot med R in P
2
, ki sta podana po komponentah, raunamo s pomojo skalarnega produkta.

0.957
392 750.4
326.16) - 17.44, 718.16).(2 - (217.44,
R.P
) P cos(R,
2
2
=
= =
2
R.P

= = 16,9 0,957) ( cos ) P , R (
-1
2

Grafina reitev. Za grafino reitev si moramo najprej doloiti merilo sil, ki nam na sliki podaja velikosti
sil in komponent. Lahko pa nariemo e koordinatni sistem, e nas zanimajo komponente rezultante ter
smerni koti. S pomojo ravnila z merilom, estila in kotomera natanno nariemo vektorje obeh sil, ki ju
setevamo. Sile setejemo po trikotnikem ali paralelogramskem pravilu, rezultate pa odmerimo iz slike,
slika Z1-4.

Grafo-analitina reitev temelji na tem, da sili in rezultanto smatramo kot stranice trikotnika, slika Z1-5. V
njem poznamo dve stranici in kot, ki ga izraunamo iz kota med silama, ki ju setevamo. Rezultanto
izraunamo kot stranico v trikotniku po kosinusnem stavku. Taka reitev zahteva samo priblino skico sil, da
lahko ugotovimo usmerjenost rezultante, rezultat pa je raunsko povsem natanen.

Slika 1.2.Z1-4. Grafina reitev rezultante, kjer so izhodini podatki uokvirjeni. Brez okvirja so prikazani
nekateri odmerjeni rezultati.

Slika 1.2.Z1-5. Rezultanta sil kot tretja stranica trikotnika.

P
1
=392N
P
2
=392N
R=750N
=33.7 a=P
1
b=P
2
c=R
=33.7

P
1
=392N
P
2
=392N
R=750N
=33.7
R
=73.1
x
y
merilo
sil:
100N
Najprej izraunamo notranji kot v trikotniku sil,

= 180- = 180-33.7 =146.3,

nato pa s kosinusnim stavkom izraunamo velikost rezultante,

3 . 750 3 . 146 cos 392 392 2 392 392 cos P P 2 P P R
2 2
2 1
2
2
2
1
= + = + = .

S pomojo drugih obrazcev poevnega trikotnika, na primer s sinusovim stavkom, lahko izraunamo e
ostale kote med vektorji.

Zgled 1.2.Z2. Izraunajmo rezultanto estih ravninskih sil simbolino prikazanih na sliki 1.2.Z2-1. Sile so
podane na razline naine, ki so razvidni iz slike 1.2.Z2-2. Prvi dve sili F
1
in F
2
sta podani po komponentah,
drugi dve sili, F
3
in F
4
, sta podani s po eno komponento in velikostjo sile, tretji dve sili pa sta podani z
velikostjo in smermi, sili F
5
in F
6
.

Analitina reitev. Najprej moramo izraunati komponenti vsake sile. Sili F
1
in F
2
sta e dani kar po
komponentah:

F
1
= (3, 2)kN, F
2
= (-4, 5)kN.

Manjkajoi komponenti sil F
3
in F
4
moramo izraunati. Pri tem si moramo pomagati s podatki s sliko, da
ugotovimo pravilni nagib sil v koordinatnem sistemu, ker je kosinusna funkcija periodina in nam obratna
funkcija ne da enolinih reitev. Zaradi pounosti najprej izraunajmo komponenti sile F
4
, slika Z2-2.

Slika 1.2.Z2-1. Sistem estih ravninskih sil.

x
y
F
1

F
2

F
3

F
4

F
5

F
6


Slika 1.2.Z2-2. Sile, ki jih je treba seteti, so narisane z debelimi vektorskimi puicami rtkano ali s polno
rto. Oseneni trikotniki simbolino povezujejo koliine, ki doloajo posamezne sile, pripadajoi podatki pa
so vpisani v sliko.

Slika 1.2.Z2-3. Oznake in podatki za izraun komponente F
4,y
. Podatki so v okvirjih.

Za silo F
4
je:

4
= cos
-1
(F
4,x
/F
4
) = cos
-1
(-3/5) = 126.87

4
= 270 -
4
= 270-126.87 = 143.13

F
4,y
= F
4
.cos
4
= 5cos(143.13) = -0.800kN

in
1kN
x
F
1,x
=3kN
y
F
1,y
=2kN
F
2,y
=5kN
F
2,x
=-4kN
F
3,y
=5kN
F
3
=5.099kN
F
4,x
=-3kN
F
4
=5kN
F
5
=4.472kN
5
=63.43
F
6
=4.123kN
6
=14.04
1kN
x
y
F
4,x
=-3kN
F
4
=5kN
F
4,y
=?
4
F
4
= (-3, -4)kN.

Analogno raunamo za F
3
. Nagib proti pozitivni y osi je

3
= cos
-1
(F
3,y
/F
3
) = cos
-1
(5/5.099) = 11.31

in nagib proti pozitivni x osi

3
=
3
+ 90 = 101.31.

Tedaj je

F
3,x
= F
3
.cos
3
= 5.099.cos101.31 = -1.000kN

in

F
3
= (-1, 5)kN.

Smerne kote sil F
5
in F
6
ter njihove komponente izraunamo (za F
6
glej sliko Z2-4):

6
=
6
+ 90= 14.04+90 = 104.04

6
= 180 -
6
= 180-14.04 = 165.95

F
6
= F
6
(cos
6
, cos
6
)

= 4.123(cos104.04, cos165.96) = (-1, -4)kN

Slika 1.2.Z2-4. Oznake in podatki za izraun komponent F
6,x
in F
6,y
. Podatki so v okvirjih.

Sila F
5
:

5
=
5

3
= 90 -
5
= 90 - 63.43 = 26.57

F
5
= F
5
(cos
5
, cos
5
)

= 4,472(cos63.43, cos26.57) = (2, 4)kN

1kN
x
F
6,y
=?
y
6
F
6
=4.123kN
6
=14.04
F
6,x
=?
6

Rezultanta je

R = F
1
+ F
2
+ F
3
+ F
4
+ F
5
+ F
6

= (3, 2)+(-4, 5)+(-1, 5)+(-3, -4)+(2.236, 4.471)+(-1, -4)=

= (-4, 8)kN

e je potrebno, lahko izraunamo e velikost rezultante, njen smerni vektor in smerna kota:

R = (4
2
+8
2
)
1/2
= 8.944kN

0.894) , 447 . 0 (
944 . 8
) 8 , 4 (
=
= =
kN
kN
R
R
R
e

R
=cos
-1
(-0.447) = 116.55

R
= cos
-1
(0.894) = 26.57

Slika 1.2.Z2-5. Poligon sil nam da rezultanto.

1kN
x
y
R=8. 94kN
R
y
=8kN
R
x
=-4kN
R
=116.55
F
4
F
5
F
6
F
3
F
2
F
1
R

Slika 1.2.Z2-6. Prikaz grafine konstrukcije poligona sil na podlagi danih vrednosti za posamezne sile.

Grafina reitev je podana na sliki Z2-5. Posamezne sile je seveda potrebno narisati v merilu sil. Zaporedje
setevanja seveda ni pomembno. Vektor, ki povezuje zaetek in konec poligona je rezultanta. Velikost
rezultante, odmerimo. e elimo ugotoviti e komponente rezultante, moramo narisati koordinatne osi, tedaj
pa lahko izmerimo tudi naklonska kota. Glede na to, da nekatere sile niso podane neposredno z velikostjo in
smerjo jih je potrebno narisati z ustrezno in enostavno grafino konstrukcijo. Oseneni trikotniki na sliki Z2-
6 simbolino povezujejo podatke, iz katerih nariemo posamezne sile. Z debelimi rtami, polno ali rtkano,
so narisani vektorji sil, ki jih setevamo.

Grafo-analitina reitev je za setevanje ve sil zelo dolgovezna. e ni posebnega razloga zanjo, je ne
uporabljamo. Samo zaradi celovitosti razlage grafo-analitinih postopkov pa za zgled setejmo sile F
1
, F
5
in
F
2
na podlagi slike Z2-7. Setevanje se izvede z zaporednim ponavljanjem setevanja dveh sil kot nakazujeta
osenena trikotnika na sliki. Najprej izraunajmo rezultanto sil F
1
in F
5
, nato pa k njej pritejemo e F
2
.
Potrebne kote izraunamo na podlagi slike.

Izraun R
1
:

kN 606 . 3 2 3 F F F
2 2 2
y , 1
2
x , 1 1
= + = + = ,
1
= 33.7

1
=
5
-
1
= 63.43-33.7= 29.7,
1
= 180-
1
= 150.26,

kosinusov stavek

kN 812 . 7 ) 26 . 150 cos( 472 . 4 606 . 3 2 472 . 4 606 . 3
) cos( . F . F 2 F F R
2 2
2 1
2
2
2
1 1
= + =
+ =

S sinusnim stavkom izraunamo kot med rezultanto in silo F
6
, ki ga rabimo za nadaljnje setevanje sil:
1kN
x
F
1,x
=3kN
y
F
1,y
=2kN
F
2,y
=5kN
F
2,x
=-4kN
F
3,y
=5kN
F
3
=5.099kN
F
4,y
=-3kN
F
4
=5kN
F
5
=4,472kN
5
=63.43
F
6
=4.123kN
R=8. 94kN
R
y
=8kN
R
x
=-4kN
6
=14.04
R
=116,55
F
4
F
5
F
6
F
3
F
2
F
1
R

sin(
1
) = F
5
.sin
1
/R
1
= 4.472sin150.26/7.812 = 0.284,
1
= 16.5.

Slika 1.2.Z2-7. Oznaba kotov in stranic trikotnikov sil za grafo-analitino setevanje.

Izraun R
2
:

kN 403 . 6 5 4 F F F
2 2 2
y , 2
2
x , 2 2
= + = + = ,
2
= 128.6
2
=
2
(
1
+
1
)= 78.5,
2
= 180-
2
= 101.5

kN 046 . 11 ) 5 . 101 cos( 403 . 6 812 . 7 2 403 , 6 812 , 7 ) cos( . F . R 2 F R R
2 2
2 2 1
2
2
2
1 2
= + = + =

Zgled 1.2.Z3. Rezultanta prostorskega sistema sil. Na sliki Z3-1 je kolo kripca s palijem podprto v osi, ki
lei v toki T
0
. Na njegovo os sta pritrjeni vrvi V
1
in V
3
. Vrv V
2
tee preko kolesa tega kripca in preko
kolesa v toki T
2
in je pripeta v toki T
3
. Na vrvi so obeene utei katerih tea je podana na sliki. Koordinate
tok so podane na sliki. Treba je izraunati rezultanto sil vrvi, ki delujejo na kolo kripca, ki ga smatramo kot
masno toko v toki T
0
.

x
R
1
=
F
1
+F
5
F
1
=3.606kN
F
2
=6.403kN
F
5
=4.472kN
1

R
2
=
R
1
+F
2

1


Slika 1.2.Z3-1. Dispozicija vrvja, kripcev in obremenitev ter koordinatni sistem.

Slika 1.2.Z3-2. Oznaitev sil.
0
1
2
3
1
2
0
1m
2
3
4
x
y
z
T
0
(2,2,4)m
F
1
F
2
F
4
F
3
T
1
(4,0,2)
T
2
(3,1,0)
T
3
(0,3,0)
0
1
2
3
1
2
0
1m
2
3
4
x
y
z
T
0
(2,2,4)m
20kN
30kN
40kN
V
1
V
1
V
2
V
2
V
2
V
3
T
1
(4,0,2)
T
2
(3,1,0)
T
3
(0,3,0)

Slika 1.2.Z3-3. Izbira smernih vektorjev ter oznaba krajevnih vektorjev.

Analitina reitev. Najprej oznaimo sile in zapiemo njihove velikosti, slika Z3-2.

F
1
= 20kN
F
2
= F
4
= 30kN
F
3
= 40kN

Iz dispozicije problema je oitno, da vse sile delujejo v smeri pro od T
0
. V teh smereh obiajno izberemo
tudi njihove smerne vektorje, tako da so vektorji sil zapisani s smernimi vektorji in z absolutnimi
vrednostmi:

F
k
= F
k
e
k
, k = 1, 2, 3, 4.

Smerne vektorje izraunamo posredno iz krajevnih vektorjev, slika Z3-3. Oseneni trikotnik oznauje
vektorje iz katerih izraunamo e
1
.

r
1-0
= r
1
- r
0
= (4,0,2)m (2,2,4)m = (2,-2,-2)m; r
1-0
= 3.464m

) 577 . 0 - , 577 . 0 - , 577 . 0 (
m 464 , 3
m ) 2 , 2 , 2 (
r
0 1
0 1
1
=

= =
r
e

Pri izraunu moramo paziti, da je r
1-0
v enaki smeri kot predpostavljeni e
1
, ko raunamo s pozitivno
vrednostjo r
1-0
. Tedaj je vektor sile enak

F
1
= F
1
e
1
= 20kN.(0.577, -0.577, -0.577) = (11.547, -11.547, -11.547)kN.

Analogno izraunamo e ostale vektorje sil. Za silo F
2
dobimo:

0
1
2
3
1
2
0
1m
2
3
4
x
y
z
T
0
(2,2,4)m
e
1
e
2
e
4
e
3
T
1
(4,0,2)
T
2
(3,1,0)
T
3
(0,3,0)
r
1-0
r
0
(2,2,4)
r
1
(4,0,2)
r
2-0
= r
2
- r
0
= (3, 1, 0)m (2, 2, 4)m = (1,-1,-4)m; r
1-0
=4.243m

) 943 . 0 - , 236 . 0 - , 236 . 0 (
m 243 . 4
m ) 4 , 1 , 1 (
r
0 2
0 2
2
=

= =
r
e

F
2
= F
2
e
2
= 30kN.(0.236, -0.236, 0.943) = (7.071, -7.071, -28.284)kN

Sila F
3
je oitno enaka

F
3
= (0, 0, -40)kN.

Silo F
4
pa izraunamo:

r
3-0
= r
3
- r
0
= (0, 3, 0)m (2, 2, 4)m = (-2, 1,-4)m; r
3-0
=4.583m

) 873 . 0 - , 218 . 0 , 436 . 0 (
m 583 . 4
m ) 4 , 1 , 2 (
r
0 3
0 3
4
=

= =
r
e

F
4
= F
4
e
4
= 30kN.(-0.436, 0.218, 0.873) = (-13.093, 6.547, -26.186)kN

Rezultanta sil vrvi, ki delujejo na vozlie palija, pa je:

R = F
1
+ F
2
+ F
3
+ F
4
= (11.547, -11.547, -11.547) + (7.071, -7.071, -28.284)

+(0, 0, -40)+(-13.093, 6.547, -26.186) =(5.525, 12.072, 106.017)kN

in

R=106.845kN.

Izraunajmo e uinkovalnico rezultante. Ta je podana z enabo

r = r
o
+ .e
R
,

kjer je r
o
krajevni vektor prijemalia rezultante - vozlie palija, e
R
pa smerni vektor rezultante. Ti
vrednosti sta:

0.9923) - 0.1131, - , 0517 . 0 (
845 . 106
105.970)kN - 12.072, - , 525 . 5 (
= = =
R
R
R
e

r (x,y,z) = (2, 2, 4)m + (0.0517, 0.1131, -0.9923)m

Da uinkovalnico laje nariemo, izraunajmo njeno prebodie z ravnino x,y, toka P
R
(x
P
,y
P
,z
P
):

z
P
= 0 = 4 +
P
(-0.9923),

P
=4.0336m,

in x
P
ter y
P
sta

x
P
= 2m + 4.0336m0.0517 = 2.2086m

y
P
= 2m + 4.0336m(-0.1131) = 1.5440m.

Rezultati so prikazani na sliki Z3-4.

Slika 1.2.Z3-4. Rezultanta sil vrvi, ki delujejo na vozlie palija, ter njena uinkovalnica.

Slika 1.2.Z3-5. Velikost bremena in lega vrvi, ki bi imelo enak uinek na kripec v toki T
0
kot vse sile v
vrveh V
1
, V
2
in V
3
na sliki Z3-1.

0
1
2
3
1
2
0
1m
2
3
4
x
y
z
T
0
(2,2,4)m
A
P
R
(2.209,1.544,0)
C
R, R=106.8kN
B
uinkovalnica
0
1
2
3
1
2
0
1m
2
3
4
x
y
z
T
0
(2,2,4)m
A
P
R
(2.209,1.544,0)
C
B
uinkovalnica
106.8kN
e bi na mestu prebodia pritrdili kripec (slika Z3-5) in na vrv obesili breme 106,8kN bi imelo na vozlie
T
0
enak uinek kot vsa bremena na sliki Z3-1.

Grafina reitev. Prostorski sistem sil praviloma prikazujemo v dveh ravninah tako, da z njima podamo vse
komponente sil. Mi smo izbrali ravnino y,z, slika Z3-6a, ter ravnino x,z, slika Z3-6b. Na teh grafih so seveda
komponente sil v z smeri prikazane dvakrat. Koordinatni sistem ima merilo za sile v vseh smereh enako, ki
pa ni v nobeni zvezi z merilom dolin za prostor na sliki Z3-1. Lega koordinatnega zaetka za sile je
poljubna. Da pa ohranimo smeri sil in rezultante v prostoru iz katerega smo izraunali smerne vektorje
morajo biti koordinatne osi za prostor in za sile vzporedne in enako usmerjene. Na slikah Z3-5c in d je
prikazan setevek sil v ravninah y,z in x,z, ki ga izvedemo po poligonskem pravilu. Iz slike lahko odmerimo
samo komponente rezultante, neposredno pa njene velikosti ne moremo odmeriti, ampak jo moramo
izraunati iz vseh odmerjenih komponent. Tako iz slik Z3-5c in d odmerimo R
x
=5.5kN, R
y
=12kN in
R
z
=106kN in izraunamo

kN 8 . 106 106 12 5 . 5 R R R R
2 2 2 2
z
2
y
2
x
= + + = + + =

Grafina reitev je oitno znatno bolj komplicirana kot analitina. Ker so vsi realni problemi prostorski in jih
v tehniki praviloma prikazujemo z dvema ravninama, v narisu in tlorisu, nas prikazana grafina reitev
predvsem pouuje o razlikah med ravninskimi in prostorskimi analizami.

Slika 1.2.Z3-6. Prostorske sile, ki jih riemo in setejemo v ravnini y,z, sliki a in c, ter v ravnini x,z, sliki b in
d.

-10 0
-40
-30
-20
-10
0
y
z
-10 0
10kN
x
z
10kN
F
1
F
2
F
3
F
4
F
1
F
2
F
4
F
3
10kN 10kN F
1,x
F
1,y
10kN
F
1,z
F
1,z
(a)
(b)

-40
-30
-20
10
0
y
z
x
F
1
F
2
F
3
F
4
F
1
F
2
F
4
F
3
10kN
R
Z
=-106
R
X
=5.5
R
y
=-12
R
Z
=-106
R

R
(c)
(d)
1.3. Izraun velikosti reakcijskih sil, kjer poznamo njihove smeri in uravnoteijo dani sistem
sil. Tipien taken problem je prikazan na sliki 1, ki pa je v tem primeru samo ravninski. R je sila, ki deluje
na vozlie palija in je lahko rezultanta ve poznanih sil P
1
, P
2
, P
n
. Taka rezultanta je v ravnoteju s
silama F
1
in F
2,
s katerima palici delujeta na vozlie. V palicah delujejo sile samo v smeri njihovih osi, zato
poznamo smeri sil, ugotavljamo pa njihove velikosti, slika 2. Tak problem na kratko imenujemo izraun
reakcij v znanih smereh.

Razstavljanje sile R na sili v danih smereh je ilustrirano na sliki 3. Problema uravnoteenja in razstavljanja
sile na sili v danih smereh se oitno matematino razlikujeta samo v predznaku - glede na prvi problem sta v
drugem primeru izraunani sili v obratni smeri in velja: F'
1
=-F
1
, F'
2
=-F
2
.

Slika 1.3-1. Simbolini prikaz rezultante R sil P
1
, P
1
, in P
1,
ki delujejo na vozlie palic S
1
in S
2
.

Slika 1.3-2. Uravnoteenje sile R s silama F
1
in F
2
v smeri palic. Sile R, F
1
in F
2
so v ravnoteju vsota teh
sil je nina in poligon sil je zakljuen.

Grafine reitve uravnoteenja oziroma razstavljanja sile za ravninski problem so enostavne in so razvidne iz
slik 2 oziroma 3, natanneje pa si to oglejmo v zgledu 1.3.Z1.

R
S
2
S
1
P
1
P
2
P
2
R
S
2
S
1
F
1
F
2
R
F
1
F
2

Slika 1.3-3. Razstavljanje sile R na sili F'
1
in F'
2
v smereh palic. Sila R je enaka vsoti sil F'
1
in F'
2
.

Zgled 1.3.Z1. Grafina reitev reakcij v danih smereh ravninski problem. Za palije prikazano na sliki
1.3-1 so smeri palic in sila R tevilno podani na sliki 1.3.Z1-1a. Ugotovimo velikosti sil, s katerima palici
delujeta na vozlie palija torej izraunajmo reakcije na silo R.

Slika 1.3.Z1-1. Grafina reitev reakcij. (a) Smernici reakcij ter smer in velikost sile narisane v izbranem
merilu, (b) konstrukcija trikotnika in (c) zakljueni poligon sil.

Grafina reitev. Izberemo si merilo sil in nariemo silo R in smernici S
1
in S
2
reakcij F
1
in F
2
, slika 1.3.Z1-
1a. Smernici vzporedno premaknemo in ju pritaknemo na zaetek in kraj vektorja sile R tako, da tvorimo
trikotnik, slika Z1-1b. Nato na njegovi stranici nariemo vektorja reakcij tako, da je poligon sil zakljuen in
odmerimo njuni velikosti, slika Z1-1c.

Grafo-analitina reitev temelji na analizi poligona sil na sliki 1.3.Z1-1c kot trikotnika, kjer poznamo eno
stranico in vse tri kote. Koti seveda niso v splonem neposredno podani kot podatki, zmeraj pa jih lahko
izraunamo iz smeri sile R ter kotov smernic reakcij. Reitev za reakcije dobimo z uporabo sinusnega stavka.
Glede na sliko Z1-1a izraunamo kote,
R
S
2
S
1
F'
1
F'
2
R F'
1
F'
2
R=5.0kN
S
2
S
1
R
smer ni ca 1
smer ni ca 2
smer ni ca 2
smer ni ca 1
R
F
1
F
2
2
=20
R
=50
1
=75
( b)
( a)
( c)
mer i l o 1, 0kN
F
2
=2. 58kN
F
1
=3. 05kN
=
R
-
2
= 50-20 = 30
=
1
-
R
= 75-50 = 25
= 180-- = 180-25-30 = 125

ki so prikazani na sliki 1.3.Z1-2.

Slika 1.3.Z1-2. Koti v trikotniku sil.

Sinusov stavek

=
sin
R
sin
F
sin
F
2 1

nam da reitev

kN 052 . 3 30 sin
125 sin
kN 5
sin
sin
R
F
1
=
= =

kN 580 . 2 25 sin
125 sin
kN 5
sin
sin
R
F
2
=
= =
.

Analitina reitev. Poglejmo si najprej, kako v splonem analitino reujemo prostorski problem. Za
ravninske probleme upotevamo, da so samo poseben primer prostorskega in jih ne bomo posebej
obravnavali. Najprej moramo vedeti, da lahko vsak sistem n prostorskih sil, P
1
, P
2
, P
n
, ki imajo skupno
prijemalie, uravnoteimo e s tremi silami F
1
, F
2
in F
3
, ki delujejo v predpisanih smereh in so linearno
neodvisne (ne leijo v isti ravnini). To dejstvo je fizikalno oitno in ga ni teko razumeti, strogo matematino
pa sledi iz dejstva, da lahko vsak vektor enolino podamo v poljubni bazi (glej poglavje o vektorjih).

V vsakem problemu uravnoteenja danega sistema sil s tremi linearno neodvisnimi silami v znanih smereh
zmeraj izhajamo iz osnovne ravnotene enabe

P
1
+P
2
+ +P
n
+ F
1
+F
2
+F
3
= 0 (1.3-1)

kjer lahko najprej izraunamo rezultanto znanih sil,

R = P
1
+P
2
+ +P
n
(1.3-2)

Tedaj enabo 1 zapiemo

R + F
1
+F
2
+F
3
= 0. (1.3-3)

R
F
1
F
2
=125
=25
=30
Ta enaba sedaj predstavlja problem uravnoteenja ene znane sile, sile R, z omenjenimi tremi silami F
1
, F
2

in F
3
. V nadaljnjem tekstu bomo smatrali, da vsak problem podan z enabo 1 reimo z enabo 3. Takoj pa e
pojasnimo razstavljanje dane sile R na vsoto omenjenih sil F
1
, F
2
in F
3
, kar zapiemo z enabo 4a,

R = F
1
+F
2
+F
3
(1.3-4a)

oziroma 4b

R (F
1
+F
2
+F
3
)= 0. (1.3-4b)

Uravnoteenje in razstavitev sile R sta fizikalno oziroma inenirsko povsem razlina, matematini zapis
pripadajoih enab, enabi 3 in 4b, pa se razlikujeta samo v enem predznaku. Zato bomo v razlagi reevanja
problema obravnavali samo enabo 3. V poglavju o vektorjih smo reevanje takega problema e obravnavali,
na tem mestu pa si reevanje poglejmo e enkrat, vendar bolj iz inenirskega stalia.

Ker so smeri sil F
1
, F
2
in F
3
znane, podane so neposredno ali posredno z njihovimi smernimi vektorji e
1
, e
2

in e
3
, zapiemo enabo 3 tako, da nastopajo velikosti sil kot neznanke, enaba 5.

R + F
1
e
1
+F
2
e
2
+F
3
e
3
= 0. (1.3-5)

V tej enabi so samo tri neznanke, velikosti sil F
1
, F
2
in F
3
. Za reitev teh neznank rabimo tri skalarne
enabe, ki jih dobimo s skalarnim mnoenjem enabe 5 s poljubnimi tremi linearno neodvisnimi vektorji.
Enabe pa so laje izraunljive in bolj pomenljive, e jih mnoimo zaporedoma z baznimi vektorji
Kartezijskega koordinatnega sistema, i,j,k, ali pa s smernimi vektorji e
1
,e
2
,e
3
. Za zgled pomnoimo enabo 3
z baznim vektorjem i, to je smernim vektorjem x osi.

R.i + F
1
e
1
.i

+ F
2
e
2
.i+ F
3
e
3
.i = 0 (1.3-6a)

Skalarni produkti v gornji enabi predstavljajo komponente sil v x smeri. Na primer produkt F
1
i.e
1
je enak
F
1
e
1,x
oziroma F
1,x
, torej x komponenti sile F. Tako enaba 6a predstavlja vsoto komponent vektorjev sil v
smeri x osi, kar pomensko lahko zapiemo z enabo 6a-1

R
x
+ F
1
e
1,x
+ F
2
e
2,x
+ F
3
e
3,x
= 0 (1.3-6a-1)

oziroma z enabo 6a-2.

R
x
+ F
1,x
+ F
2,x
+ F
3,x
= 0 (1.3-6a-2)

Ilustracija pomena takih skalarnih enab, konkretno za enabo 7-a in b za ravninski problem, je prikazana na
sliki 4. Ilustracija velja za na sliki prikazana smerna vektorja e
1
in e
2
. Tedaj sta vrednosti za F
1
in F
2

negativni. e bi izbrali smerna vektorja e
1
in e
2
v obratni smeri, tedaj bi bili vrednosti F
1
in F
2
pozitivni in
smerni koti drugani, glej sliko 5. V vsakem rtkanem okvirju so oznaene komponente sil katerih vsota je
enaka ni.

Enaba 6a oziroma 6a-1 je skalarna enaba, in sicer navadna linearna enaba s tremi neznankami
neznanimi skalarnimi vrednostmi F
1
, F
2
in F
3
. Ko enabo 3 skalarno pomnoimo z baznim vektorjem j,
smernim vektorjem y osi,

R.j + F
1
e
1
.j

+ F
2
e
2
.j+ F
3
e
3
.j = 0 (1.3-7a)

dobimo komponente vektorjev v smeri y osi:

R
y
+ F
1
e
1,y
+ F
2
e
2,y
+ F
3
e
3,y
= 0. (1.3-7b)

S skalarnim mnoenjem enabe 3 z vektorjem k dobimo e tretjo skalarno enabo, enaba 8.

R
z
+ F
1
e
1,z
+ F
2
e
2,z
+ F
3
e
3,z
= 0 (1.3-8)

Slika 1.3-4. Ilustracija za komponente sil v enabah 6a-1 in 6a-2 za ravninski problem. Za prikazana smerna
vektorja e
1
in e
2
in izpolnjeno ravnoteje sta vrednosti za F
1
in F
2
negativni.

Slika 1.3-5. Ilustracija za komponente sil v enabah 6b in 7b za ravninski problem in smerna vektorja e
1
in
e
2
, ki sta v obratni smeri kot na sliki 4. Za izpolnjeno ravnoteje sta vrednosti za F
1
in F
2
pozitivni. Smerni
koti smernih vektorjev e
1
in e
2
, so seveda drugani kot na sliki 4.
x
y
R
F
2
F
1
F
2, y
= F
2
. e
2
. j
=F
2
cos
2
;

F
2
<0
F
1
, y
=F
1
cos
1

F
1
<0

R
y
= R. j = Rcos
2
R
x
Rcos
F
1, x
=F
1
e
1
. i
= F
1
cos
1
,
F
1
<0

F
2, x
=F
2
e
2
. i
= F
2
cos
2
,
F
2
<0
e
2
e
R
e
1
x
y
R
F
2
F
1
F
2, y
= F
2
. e
2
. j = F
2
cos
2
F
2
>0
F
1
, y
=F
1
cos
1

F
1
>0

R
y
= R. j =Rcos
2
R
x
=Rcos
F
1, x
= F
1
e
1
. i
= F
1
cos
1
,
F
1
>0

F
2, x
= F
2
e
2
. i
= F
2
cos
2
,
F
2
>0
e
2
e
R
e
1

Tako imamo sistem treh linearnih enab, enabe 6a-1,7b in 8, ki jih reimo na tri neznane vrednosti F
1
, F
2
in
F
3
. Koeficienti v enabah so kosinusi naklonskih kotov smernih vektorjev neznanih sil oziroma komponente
smernih vektorjev. Zapiimo s temi oznakami enabe e v matrini obliki, enaba 9a, ter za ravninski
problem, enaba 9b. Pri tem opozorimo, da si torej pri zapisu enab moramo smerne vektorje najprej izbrati
izberemo v katero smer na uinkovalnici sil so usmerjeni smerni vektorji sil!

0
0
0
F
F
F
cos cos cos
cos cos cos
cos cos cos
R
R
R
3
2
1
3 2 1
3 2 1
3 2 1
z
y
x

(1.3-9a)

0
0
F
F
cos cos
cos cos
R
R
2
1
2 1
2 1
y
x

(1.3-9b)

Zapomnimo si, da so v matriki koeficientov komponente smernih vektorjev zloene v njenih stolpcih. Sistem
enab 9 je najprimerneji za uporabo tedaj, ko so vsi vektorji podani po komponentah v Kartezijskem
koordinatnem sistemu.

Do ekvivalentnega sistema enab pridemo, e vektorsko enabo 3 mnoimo kar s smernimi vektorji e
1
, e
2
in
e
3
. Tedaj dobimo sistem enab 10-a, kjer so R
1
, R
2
in R
3
pravokotne komponente sile R v smereh omenjenih
smernih vektorjev, (opozorilo: tedaj R ni vsota R
1
, R
2
in R
3
) matrika pa je simetrina. Za ravninski problem
pa dobimo seveda samo dve enabi, enabi 10-b. Vsaka enaba seveda predstavlja vsoto pravokotnih
komponent sil, pravokotnih projekcij, na smerne vektorje.

0
0
0
F
F
F
1
1
1
R
R
R
3
2
1
3 2 3 1
3 2 2 1
3 1 2 1
3
2
1
.e e .e e
.e e .e e
.e e .e e

(1.3-10a)

0
0
F
F
1
1
R
R
2
1
2 1
2 1
2
1
.e e
.e e

(1.3-10b)

Skalarni produkti v gornjih enabah so enaki kosinusom kotov med smernimi vektorji. Tedaj torej operiramo
samo s koti, ki podajajo medsebojno lego vektorjev in lahko raunamo brez koordinatnega sistema. Zapiimo
za zgled enabe 10a s pomojo teh kotov:

0
0
0
F
F
F
1 cos cos
cos 1 cos
cos cos 1
cos R
cos R
cos R
3
2
1
3 2 3 1
3 2 2 1
3 1 2 1
R 3
R 2
R 1

(1.3-11)

e bi mnoili enabo 3 e s etrtim vektorjem, bi bil ta zagotovo linearno odvisen od prejnjih treh, etrta
enaba pa linearna kombinacija prvih treh in torej ne bi dobili e etrte neodvisne enabe. Iz tega vidimo, da
lahko enolino uravnoteimo (razstavimo) silo samo s tremi ustreznimi silami. Razstavljanje sile na ve kot
tri sile je seveda mono, samo rezultat iz enabe 3 ni enolien monih je neteto variant. Matematino
gledano imamo v prostoru namre samo tri linearno neodvisne enabe (za ravninske probleme dve enabi) in
ko imamo ve kot tri neznanke je reitev poljubno mnogo. Kot vemo iz matematike, lahko vrednosti za
tevilo neznanih velikosti sil, to je neznank nad tri (oziroma dva za ravninski problem), poljubno izberemo,
preostale tri pa izraunamo iz sistema treh (dveh) enab. Na koncu e dodajmo, da postane prostorski
problem ravninski, ko so vse komponente sil v smeri pravokotno na obravnavano ravnino nine.

Zgled 1.3.Z1 (nadaljevanje) analitina reitev.

Slika 1.3.Z1-3. Postavitev smernih vektorjev.

Glede na izbrani koordinatni sistem prikazan na sliki Z1-3 in podatke na sliki Z1-1 so smerni vektorji enaki

e
R
= (cos, cos)= (cos40, cos50)=(0.766, 0.643)
e
1
= (cos
1
, cos
1
)= (cos15,cos75)=(0.966, 0.259)
e
2
= (cos
2
, cos
2
)= (cos70,cos20)=(0.342, 0.940).

Tedaj so enabe 9
0
0
F
F
940 . 0 259 . 0
342 . 0 966 . 0
643 . 0
766 . 0
. kN 5
2
1
,

reitev pa je

F
1
= -3.052kN, F
2
= -2.580kN.

V prikazanem zgledu so vektorji podani v koordinatnem sistemu, torej so smeri podane glede na koordinatni
sistem. Poglejmo si e izraun, ko so smeri podane samo relativno glede na silo, slika 1.3.Z1.4.

x
y
R, R=5kN
e
2
e
R
2
smer ni ca 1,
smer pal i ce S
1
smer ni ca 2,
smer pal i ce S
2
e
1

Slika 1.3.Z1.4. Smeri in postavitev smernih vektorjev relativno glede na silo.

Tedaj uporabimo enabi 10-b,kjer so

R
1
= R.e
1
= Rcos
1
= 5cos25 = 4.531kN
R
2
= R.e
2
= Rcos
2
= 5cos30 = 4.330kN
e
1
.e
2
= cos(
1
+
2
) = cos(25+30) = 0.574kN.

Enabi 10-b sta tedaj

0
0
F
F
1 574 . 0
574 . 0 1
330 . 4
531 . 4
2
1

njuna reitev pa je seveda enaka kot prej,

F
1
= -3.052kN, F
2
= -2.580kN.

Poglejmo si e za ta primer varianto, ko smerne vektorje postavimo v obratnih smereh, ter smisel take izbire.
Ko palice vleejo vozlie, tedaj so v palicah natezne sile, ko pa sile tiijo vozlie, pa so sile v palicah
tlane, slika Z1-5b. V gradbenitvu praviloma izbiramo smerne vektorje tako, da nam pozitivne vrednosti
sile predstavljajo natezne sile in negativne sile tlane sile v palicah. Na slikah Z1-5a in b sta prikazana oba
sluaja, ki kaeta dejansko smer sil F
1
in F
2
s katerima palici delujeta na vozlie. Seveda bi take sili dobili,
e bi v primeru na sliki b bila obremenilna sila R obrnjena glede na sliko a. Ko torej postavimo smerne
vektorje v smeri pro od vozlia, tedaj kar iz predznaka sile vemo ali je v palici tlak ali nateg to pa je
bistveno pomembno za dimenzionirane palic.

Slika 1.3-5a in b. Simbolini prikaz dejanskih smeri reakcijskih sil F
1
in F
2
; (a) natezni sili, (b) tlani sili.
Glede na izbrana vektorja e
1
in e
2
imata v prvem primeru R
1
in R
2
pozitivni vrednosti, v drugem pa negativni.
R, R=5kN
e
2
e
R
2
=30
1
=25
smer ni ca 1
smer ni ca 2
e
1
R
e
2
e
1
F
2
=F
2
e
2

F
2
>0
F
1
=F
1
e
1

F
1
>0
R
e
2
e
1
F
2
=F
2
e
2

F
2
<0
F
1
=F
1
e
1

F
1
<0
(a)
(b)

Zgled 1.3.Z1 (nadaljevanje) izberimo smerna vektorja v smereh prikazanih na sliki 5a. Njuni smerni koti
so, glede na izbrani koordinatni sistem, podani na sliki 6.

Iz podatkov na sliki Z1-1 na neki nain izraunamo smerne kote:

1
= 180-(90-
1
) = 180-(90-75) = 165
1
= 180-
1
= 180-75 = 105

2
= 180-(90-
2
) = 180-(90-20) = 110
2
= 180-
2
= 180-20 = 160

Smerna kota izbranega smernega vektorja sile P pa smo e prej izraunali.

Smerni vektorji so enaki

e
R
= (cos, cos) = (cos40, cos50) = (0.766, 0.643)
e
1
= (cos
1
, cos
1
) = (cos165,cos105) = (-0.966, -0.259)
e
2
= (cos
2
, cos
2
) = (cos110,cos160) = (-0.342, -0.940).

Slika 1.3.Z1-6. Postavitev smernih vektorjev in oznaitev njihovih smernih kotov.

Tedaj so enabe 1.3-9b enake

0
0
F
F
940 . 0 259 . 0
342 . 0 966 . 0
643 . 0
766 . 0
. kN 5
2
1
,

reitev pa je

F
1
= 3.052kN, F
2
= 2.580kN.

Rezultat je torej pozitiven za obe sili F
1
in F
2
kar pomeni, da sta obe sili natezni.

x
y
R=5kN
e
2
e
R
2
smer ni ca 1,
smer pal i ce S
1
smer ni ca 2,
smer pal i ce S
2
e
1
Zgled 1.3.Z2. Palije, ki je postavljeno na ravna tla, je prikazano na sliki 1.3.Z2-1. V prikazanem
koordinatnem sistemu so tla v ravnini x,y, lega palic pa je razvidna iz slike. Koordinatni sistem za sile je
vzporeden s koordinatnim sistemom za prostor. Sila, ki deluje na vrh palija, je podana po komponentah,
P=(3,-1,-2.5)kN. Ugotovi reakcijske sile v podporah palija. Nalogo rei analitino in grafino.
Analitina reitev. Naloga predstavlja problem uravnoteenja sile v prostoru. Treba jo je uravnoteiti s
tremi reakcijskimi silami F
1
, F
2
in F
3
palic S
1
, S
2
in S
3
za katere vemo, da delujejo v njihovih osnih smereh.

Najprej si izberemo smeri in oznabe smernih vektorjev, kot je prikazano na sliki. Taka izbira smernih
vektorjev pomeni, da bodo pozitivne vrednosti sil natezne sile v palicah. Smerne vektorje izraunamo iz
krajevnih vektorjev podpornih tok 1, 2 in 3 ter vrha palija, ki jih ugotovimo iz slike:

r
1
= (1,0,0)m, r
2
= (3,5,0)m, r
3
= (4,2,0)m in, r
V
= (2,3,5)m.

Smerni vektorji so

) 845 . 0 , 507 . 0 , 169 . 0 (
5 3 1
) 5 , 3 , 1 (
) 5 , 3 , 1 (
) 5 , 3 , 2 ( ) 0 , 0 , 1 (
2 2
1
1
1
=
+ +

=

=
=
V
V
r r
r r
e
) 913 . 0 , 365 . 0 , 183 . 0 (
5 2 1
) 5 , 2 , 1 (
) 5 , 3 , 2 ( ) 0 , 5 , 3 (
) 5 , 3 , 2 ( ) 0 , 5 , 3 (
2 2 2
2
2
2
=
+ +

=
=
V
V
r r
r r
e
) 913 . 0 , 183 . 0 , 365 . 0 (
5 1 2
) 5 1, , 2 (
) 5 , 3 , 2 ( ) 0 , 2 , 4 (
) 5 , 3 , 2 ( ) 0 , 2 , 4 (
2 2 2
3
3
3
=
+ +

=
=
V
V
r r
r r
e .

Slika 1.3.Z2-1. Shema palija obremenjenega s silo P ter izbira smernih vektorjev.
2m
4
0
0
1
2
3
4
5
1
2
3
4
5
x
y
z
2
3
1
V
P
S
1
S
2
S
3
e
1
e
2
e
3

Sistem enab, ki nam da konno reitev, lahko sedaj takoj zapiemo. Vendar pa zapiimo e nekaj vmesnih
korakov, da ilustriramo s konkretnimi vrednostmi teoretino izpeljavo reevanja. Izberimo varianto, kjer
upotevamo zapis reakcij v koordinatnem sistemu x,y,z,

) F 845 . 0 , F 507 . 0 , F 169 . 0 ( . F
1 1 1 1 1 1
= = e F kN
) F 913 . 0 , 0.365F , F 183 . 0 ( . F
2 2 2 2 2 2
= = e F kN
) F 913 . 0 , F 183 . 0 , F 365 . 0 ( . F
3 3 3 3 3 3
= = e F kN.

Ko te sile vstavimo v ravnoteno enabo,

P + F
1
+F
2
+F
3
= 0,

ki jo zapiemo po komponentah, dobimo za vsako izmed smeri x, y in z osi po eno skalarno enabo:

smer x: 3 0.169F
1
+ 0.183F
2
+ 0.365F
3
= 0

smer y: -1 0.507F
1
+ 0.365F
2
0.183F
3
= 0

smer z: -2.5 0.845F
1
+ 0.913F
2
0.913F
3
=0.

Te enabe kraje zapiemo v matrini obliki

kN
5 . 2
1
3
F
F
F
913 . 0 913 . 0 845 . 0
183 . 0 365 . 0 507 . 0
365 . 0 183 . 0 169 . 0
3
2
1

.

Reitve, ki predstavljajo reakcije, pa so

kN
219 . 8
737 . 2
965 . 2
F
F
F
3
2
1
.

Kot vemo, te reitve predstavljajo tudi komponente sile (-P) v bazi e
1
,e
2
,e
3
. V koordinatnem sistemu x,y,z, pa
imajo sledee komponente:

) 505 . 2 , 503 . 1 , 501 . 0 ( ) 845 . 0 , 507 . 0 , 169 . 0 ( 965 . 2 . F
1 1 1
= = = e F kN
) 500 . 2 , 1000 , 501 . 0 ( ) 913 . 0 , 0.365 , 183 . 0 ( 737 . 2 . F
2 2 2
= = = e F kN
) 504 . 7 , 5 . 1 , 0 . 3 ( ) 913 . 0 , 183 . 0 , 365 . 0 ( 219 . 8 . F
3 3 3
= = = e F kN.

Grafina reitev. Pri grafinem reevanju prostorskega problema nastopi teava, ker ga izvajamo z risanjem
na list papirja, ki nam omogoa neposredno celovito grafino predstavo samo dvodimenzionalnih problemov
ploskev lista papirja je dvodimenzionalna. Zato neposredno na listu papirja ne moremo razstaviti dane
prostorske sile na komponente v treh smereh. Vendar pa lahko vsak prostorski problem podamo s
projekcijami na dve ravnini, na primer s tlorisom in pogledom (narisom). Ta problem je e v devetnajstem
stoletju reil vicar Karl Culmann na enostavni nain. Osnovna ideja postopka reevanja je prikazana na sliki
Z2-2. Silo P najprej uravnoteimo s silo F
1
in Culmannovo silo F
c
, enaba (a), ki lei na preseiu dveh
ravnin. Prvo ravnino doloata sili P in palica oziroma sila F
1
, drugo ravnino pa palici S
2
in S
3
oziroma sili F
2

in F
3
.

P + F
1
+ F
c
=0. (a)

Nato Culmannovo silo F
c
e razstavimo na sili F
2
in F
3
, enaba (b).

F
c
= F
2
+ F
3
(b)

Z grafinim postopkom izpolnimo obe enabi, a in b, ki skupaj zagotavljata, da je izpolnjena ravnotena
enaba, enaba c, kar je cilj grafine reitve.

P+F
1
+F
2
+F
3
=0 (c)

S tem nainom torej vsakokrat uravnoteimo znano silo s samo dvema silama v isti ravnini, kar je grafino
neposredno izvedljivo z risanjem na ravnino papirnega lista. V grafinem postopku je potrebno najprej
doloiti Culmannovo premico, ki poteka skozi vrh palija in skozi seie premic, ki ju doloata podpora T1
in prebodie uinkovalnice sile P z ravnino x,y ter podpori T2 in T3.

Grafina reitev je prikazana na sliki Z-2-3. Najprej nariemo palije in silo P, v narisu in tlorisu, vse v
ustreznem merilu. Nato grafino konstruiramo Culmannovo premico: v narisu poiemo prebodie
uinkovalnice sile P z ravnino x,y, toka O
P
, nato pa prebodie nariemo e v tlorisu, ki ga poveemo s
podporo O
1
. V tlorisu seie te premice in premice, ki gre skozi podpori O
2
in O
3
nam da poleg vrha drugo
toko Culmannove premice, ki jo nariemo v obeh pogledih. Tako so znane vse smeri sil. Poligon sil
nariemo zaradi preglednosti nekoliko odmaknjen iz vrha palija v obeh pogledih. Najprej silo P
uravnoteimo z dvema silama, s silo F
1
in s Culmannovo silo F
C
, za kateri poznamo smeri. Nato pa
nadaljnje silo F
C
e razstavimo na sili F
2
in F
3
, katerih smernice seveda tudi poznamo.

Slika 1.3.Z2-2. Culmannova premica na preseiu ravnin doloenih s palico S
1
in silo P ter palicama S
2
in S
3

ter ravnoteje sil P, F
1
, F
2
in F
3
. Zaradi preglednosti slike je palica S
2
narisana brezbarvno.

x
y
T2
T3
T1
P
S
1
S
2
S
3
F
1
F
2
F
3
C

A
F
c
V

Culmannova
sila

Culmannova
premica S
c
Uinkovalnica
sile P

Iz zakljuenega poligona sil v narisu, slika ZG2-2a, in tlorisu, slika ZG2-2b, odmerimo komponente
posameznih sil (reakcij). Celotne velikosti sil seveda ne moremo neposredno odmeriti iz slike, ampak jih
izraunamo iz odmerjenih komponent. Pri tem lahko v tlorisu odmerimo velikost vsote vektorskih
komponent, abs(F
ix
+F
iy
), v narisu pa e komponente F
iz
in raunamo:

kN 969 . 2 5 . 2 6 . 1 F F F F
2 2 2
x 1
2
y 1
2
z 1 1
= + = + + =

in analogno e za ostali sili

kN 73 . 2 5 . 2 1 . 1 F F F F
2 2 2
x 2
2
y 2
2
z 2 2
= + = + + =

kN 23 . 8 4 . 3 5 . 7 F F F F
2 2 2
x 3
2
y 3
2
z 3 3
= + = + + = .


X
10 5m 1m 0
5
10
0
1
Z
S
1

S
2

S
3
V
O
3

O
1

O
2

C
S
C
P
O
P
F
C

P
F
1
F
2
F
3
V
MERILO SIL IN
DOLIN ZA 1kN IN 1m

x
10 5m 1 0
5
10
0
1
y
S
1

S
3

S
2

V
O
2

O
1

O
3

O
P
C
S
C

P
F
C
P
F
1
F
3
F
2
V

Slika 1.3.Z2-3. Grafina reitev z narisom in tlorisom palija in sil.

1.4. Posebni problemi. Analiza ravnoteja palija, kjer poleg neznanih sil raunamo tudi njihove smeri, vodi
zmeraj do nelinearnih enab, ki jih je praviloma veliko teje reiti kot sistem linearnih enab. V splonem je
mono, da realne reitve sploh ni, da je ena ali pa ve reitev. Inenirsko gledano nastopijo taki problemi
tedaj, ko ni poznana geometrija konstrukcije. Pri paliju, na primer, lahko ugotavljamo poleg sil v palicah
tudi postavitev (lego) ene ali ve palic. Na splono je lahko neznank ve kot ravnotenih enab. Tedaj
moramo opredeliti problem z dodatnimi pogoji, na primer zahteva po najmanji sili v palici, ki nam dajo
manjkajoe enabe tako, da je tevilo neznank enako tevilu enab, dejanski matematini potek reevanja pa
lahko izvedemo na razline naine. Take probleme reujemo v inenirski praksi bolj po redko, predvsem
zaradi tega, ker so komplicirani. Take probleme, ki so v mnogih primerih pravzaprav problemi optimiranja,
smatramo v tem poglavju za posebne probleme.

Za posebne probleme je znailno, da jih ne moremo reevati na enostaven in stereotipen nain. Lahko
reemo, da vsak zahteva svoj matematini pristop. Med znailnosti teh problemov pa lahko tejemo tudi to,
da so veinoma grafino ali grafo-analitino laje reljivi kot samo analitino. Poglejmo si nekaj zgledov, ki
pa so samo ravninski problemi, da reevanje ni preve komplicirano. Zaradi pounosti pa reimo probleme
najprej grafino.

Zgled 1.4.Z1. Na steno je montirana palica S
1
na katero deluje sila P, glej sliko Z1-1. Kako moramo
postaviti drugo palico S
2
(=?), da bo sila v njej imela velikost sile R
2
=2kN? Pri reitvi smatramo, da deluje
sistem kot palije, ker so vsa vozlia lenkasta.

Slika 1.4.Z1-1. Dispozicija problema.

Reitev. Problem je ravninski, neznanki pa sta dve: velikost sile R
1
v konzoli S
1
in smer sile R
2
v palici S
2
.

Grafina reitev je prikazana na sliki Z1-2. Najprej v merilu nariemo silo P, nato pa nariemo krog z
radijem, ki je enak velikosti komponente r=R
2
=2kN. Sredie kroga postavimo v zaetek vektorja sile P.
Skozi vrh vektorja sile P potegnemo e smernico sile R
1
. Smernica seka krog v tokah A
1
in A
2
. Zakljueni
trikotnik sil, na sliki je prikazan kot osenen, ki ga doloajo sila P ter toka A
1
, nam da prvi reitvi. Iz slike
odmerimo velikost prve reakcije in pripadajoo smer druge,

R
1
=3.10kN in =53.130.

Druga reitev je podana s trikotnikom sil, ki ga doloajo sila P ter toka A
2
, vrednosti pa sta

R
1
=6.70kN in =0.

Razporeditev palic za obe reitvi je prikazana na sliki Z1-3. Vidimo, da nam da prva reitev precej manjo
osno silo v konzoli S
1
. Iz grafine reitve je tudi oitno, da bi lahko bili podatki takni, da smernica ne bi
sekala kroga. To bi pomenilo, da ni mono postaviti takega palija, ki bi izpolnjevalo dane zahteve ni
realne reitve problema.
2m
1m
P=5kN
=36. 870 =?
R
2
=2kN
R
1
=?
S
1
S
2

P
A
2
A
1
R
2
smernica S
1

reakcije R
1
krog: radij je
dana velikost
reakcije R
2

R
2

merilo:
1kN
R
1
R
1

Slika 1.4.Z1-2. Grafina reitev naloge. Prva reitev je oznaena z osenenim trikotnikom sil.

Slika 1.4.Z1-3. Varianti razporeditev palic, ki zadoata prvi in drugi reitvi naloge, ter prikaz smeri reakcij.

Grafo-analitino reevanje je oitno, temelji na znanem izraunu seia kroga in premice, in ga zato ne
bomo podajali.

Analitina reitev. Izhajamo seveda iz ravnotene enabe, ki jo morajo izpolnjevati vse sile,

P + R
1
+ R
2
= 0

oziroma
P
P
R
2
'
R
2
' '

R
1
'
R
1
' '
=0

P + R
1
e
1
+ R
2
e
2
= 0.

Izberimo si smerne vektorje ter nalogo reimo v izbranem koordinatnem sistemu, ki je prikazan na sliki Z1-
3. Opomnimo naj e, da lahko sicer reujemo problem brez koordinatnega sistema, kjer seveda operiramo
samo s koti medsebojne lege sil. V gornji enabi sta neznanki R
1
in e
2
. V zaetku reujmo kar splono, ker se
bodo nekatere vrednosti okrajale. Da se znebimo vektorske enabe, jo najprej zapiemo po komponentah.

0 cos . R cos . R P
2 2 1 1 x
= + + (1.3.Z1-1a)
0 cos . R cos . R P
2 2 1 1 y
= + + (1.3.Z1-1b)

V teh enabah so torej tri neznanke: R
1
,
2
in
2
oziroma cos
2
in cos
2
namesto zadnjih dveh neznank.
Vendar pa sta kota med seboj odvisna, saj sta vezana z enabo

1 cos cos
2
2
2
2
= + , (1.3.Z1-2)

ker je vsota kvadratov komponent smernega vektorja enaka ena.

Slika 1.3.Z1-3. Postavitev koordinatnega sistema in simbolina razporeditev smernih vektorjev ter vrednosti,
ki so poznane.

e oznaimo neznanke s simboli x,y in z ter znane vrednosti z a,b,, tedaj lahko gornje enabe zapiemo v
obliki, ki smo jo morda bolj vajeni:

a
1
+ b
1
x + c.y = 0

a
2
+ b
2
x + c.z = 0

y
2
+ z
2
1 = 0.

Ta sistem nelinearnih enab lahko reimo na razline naine podani potek reevanja je torej samo eden
izmed monih. Iz gornjih treh enab eliminiramo cos
2
in cos
2
kot sledi. Prvi dve enabi malo
preoblikujemo,

2 2 1 1 x
cos . R cos . R P = +
P=5kN
=36. 870
e
1
e
2
x
y
1
=156. 43
1
=116. 57
R
1
R
2
=2kN
=?
2 2 1 1 y
cos . R cos . R P = + ,

ju kvadriramo,

2
2 2
2
1 1 1 1 x
2
x
) cos . R ( ) cos . R ( ) cos R ( P 2 P = + +
2
2 2
2
1 1 1 1 y
2
y
) cos . R ( ) cos . R ( ) cos . R ( P 2 P = + +

in setejemo. Ko upotevamo, da je vsota kvadratov komponent vektorja enaka kvadratu njegove velikosti,
dobimo kvadratno enabo

0 R R ) .cos P .cos (P 2.R P
2
2
2
1 1 y 1 x 1
2
= + + +
za neznanko R
1
. V enabo vstavimo znane vrednosti,

0 2 ) 57 . 116 cos . 3 43 . 153 cos . 4 ( . 2 5
2 2
1 1
2
= + + + R R ,

jo uredimo,

0 21 R 839 . 9 R
1
2
1
= +

in reimo. Dobimo seveda dve reitvi:

kN 708 , 6 R
kN 130 , 3 R
"
1
'
1
=
=

Z vstavitvijo posameznih reitev v enabi Z1-1a in b pa dobimo e smerni vektor reakcije R
2
oziroma R
2
.
Za prvo reitev dobimo iz enab

0 2cos 3.43 3.130cos15 4 .cos R .cos R' P
2 2 2 1 1 x
= + + = + +
0 2cos 6.57 3.130cos11 3 .cos R .cos R' P
2 2 2 1 1 y
= + + = + +

smerni vektor

e
2
' =(-0.600, -0.800).

Za drugo reitev pa dobimo iz enab

0 2cos 3.43 6.708cos15 4 .cos R .cos R P
2 2 2 1
' '
1 x
= + + = + +
0 2cos 6.57 6.708cos11 3 .cos R .cos R P
2 2 2 1
' '
1 y
= + + = + +

smerni vektor

e
2
=(1.000, 0.000).

Pri tem velja opozoriti, da je bil smerni vektor e
2
v nalogi neznanka, kar je seveda povsem drugae kot v
prejnjem razdelku, ko smo smerni vektor predpostavili. Za drugo reitev velja relacija R
2
=R
2
e
2
. Ker je
izraunani smerni vektor e
2
v pozitivni smeri x osi, je glede na sliko Z1-4 usmerjen k vozliu. Reakcija za
drugo reitev R
2
je pozitivna, zato je v smeri smernega vektorja e
2
in je torej usmerjena k vozliu sila pa
je zaradi tega tlana. Tako smo za drugo reitev dobili tlano silo podano s pozitivno vrednostjo R
2
, torej
drugae kot smo sicer vajeni pri palijih, kjer po dogovoru smerne vektorje usmerimo od vozlia in so
pozitivne sile zmeraj natezne. V obravnavanem primeru lahko seveda izraunani smerni vektor obrnemo in
tako uskladimo predznake sil s predznaki, ki so obiajnimi za palija.

Zgled 1.4.Z2. Analizirajmo enak problem kot je v prejnjem zgledu (zgled 1.4.Z1) z razliko, da sedaj tudi
sila R
2
ni podana, vendar pa zahtevamo, da je absolutno najmanja, slika Z2-1. Torej imamo sedaj tri
neznanke: velikost in smer reakcije R
2
ter e velikost R
1
.

Slika 1.3.Z2-1. Postavitev problema za zgled 2.

Grafina reitev je enostavna in je prikazana na sliki Z2-2. Poteka tako: v merilu nariemo vektor sile P in k
repu vektorja pritaknemo smernico palice 1. Najkraja razdalja med koncem vektorja sile P in smernico
palice 1 doloa najmanjo silo R
2
in je pravokotna na smernico. Zakljueni trikotnik sil pa nam da konni
rezultat, iz katerega lahko odmerimo vse iskane koliine. Pri risanju si lahko pomagamo s krogom. Namre,
iz geometrije vemo, da je vrtani trikotnik krog nad premerom kroga pravokotni trikotnik. Ta trikotnik sil je
prikazan na sliki Z2-2 kot oseneni trikotnik. Iz slike odmerimo vrednosti

R
1
= 4.9kN , R
2
= 0.9kN , = 63

Lega palija, ki ustreza tej reitvi, je prikazana na sliki 1.4.Z2-4a. V tem primeru je sila R
2
tlana, ker deluje
k vozliu. Reitev problema pa dopua tudi postavitev palija prikazanega na sliki 1.4.Z2-4b. Tedaj pa je
sila R
2
natezna, ker deluje pro od vozlia.

2m
1m
P=5kN
=36. 870 =?
R
2
=?
vendar :
R
2
j e mi ni mum
R
1
=? S
1
S
2

smernica
reakcije R
1

R
2
merilo:
1kN
P
R
1

pravi
kot

Slika 1.4.Z2-2. Grafina reitev problema zgleda 2.

Analitina reitev. Izberimo si smerne vektorje in koordinatni sistem xy, ki omogoa nekoliko laje
matematino reevanje problema, slika Z2-3. Na sliki so podane znane vrednosti in koti, ki jih neposredno
izraunamo iz podatkov problema.

Slika 1.4.Z2-3. Postavitev koordinatnega sistema in oznaba smernih vektorjev.

V enabi ravnoteja sil

P + R
1
e
1
+ R
2
e
2
=0,

ki predstavlja dve skalarni enabi, imamo tiri neznanke, te so R
1,
R
2
in e
2
, kjer upotevamo, da sta v e
2
oba
smerna kota neznanki. Velikost e
2
nam da tretjo enabo

P=5kN
1
=10. 305
R
1
=?
y
x
R
2
=? e
1

e
2
=?
=?
=36. 87
e
2
=1.

Zahteva, da je R
2
absolutno najmanja, pa nam bo dala e etrto enabo. Zapiimo te enabe v skalarni
obliki. Najprej zapiemo ravnoteno enabo po komponentah v izbranem koordinatnem sistemu ter e
enabo za smerni vektor:

0 cos . R cos . R P
2 2 1 1
= + + 1.3.Z2-1a
0 cos . R cos . R
2 2 1 1
= + 1.3.Z2-1b
1 cos cos
2
2
2
2
= + .

Iz teh enab se znebimo vseh neznank razen R
2
, da bomo lahko iskali njen ekstrem. Postopek za ta korak je
analogen postopku prikazanem v zgledu 1. Najprej prvi dve enabi preuredimo in kvadriramo

2
1 1 1 1
2 2
2 2
) cos . R ( ) cos R ( P 2 P ) cos . R ( + + = 1.3.Z2-a
2
1 1
2
2 2
) cos . R ( ) cos . R ( = 1.3.Z2-b

ter ju nato setejemo. Ko upotevamo, da je vsota kvadratov komponent vektorja enaka kvadratu njegove
velikosti, dobimo kvadratno enabo

1 1
2
1
2 2
2
cos . P R . 2 R P R + + = , 1.3.Z2-c

ki seveda ni ni drugega kot kosinusov izrek za trikotnik sil P, R
1
in R
2
. Sedaj z odvodom poiemo ekstrem
ob upotevanju, da je v gornji enabi na desni strani edina neznanka R
1
:

0 cos . P 2 R 2 ) cos . P R . 2 R P (
R
R
R
1 1 1 1
2
1
2
1
2
2
1
= + = + +
.

Reitev enabe je

kN 919 . 4 305 . 10 cos 5 cos . P R
1 1
= = = , 1.3.Z2-d

ki nam da z enabo Z2-2a e drugo reakcijo

0.894kN 5sin10.305 P.sin R
1 2
= = = . 1.3.Z2-e

Iz zadnjih dveh enab je oitno, da sta R
1
in R
2
pravokotni komponenti sile P, saj velja (glej sliko Z2-4a)

2 2
2
2
1
P R R = + .

To je znailni zakljuek, ki pove, da dobimo najmanjo reakcijo R
2
, ko silo P uravnoteimo s silama, ki sta
med seboj pravokotni. Sedaj izraunamo e smerni vektor e
2
. Enabi 2b in 2c vstavimo v ravnoteni enabi,
kjer v enabi 2c izberimo pozitivno reitev torej za reitev, kjer je sila v smeri vektorja e
2
. Iz prve
ravnotene enabe je

179 . 0
894 . 0
305 . 10 cos ) 919 . 4 ( 5 cos
cos
2
1 1
2
=
+
=
+
=
R
R P

in iz druge

984 . 0
894 . 0
305 . 10 sin ) 919 . 4 ( sin
cos
2
1 1
2
=

= =
R
R

oziroma

e
2
= (-0.179, 0.984).

Na podlagi slike Z2-3 in izraunanega smernega vektorja e
2
izraunamo e kot :

=
2
- = cos
-1
(-0.179) 36.87 = 63.44.

Ker smo izbrali pozitivno reitev za silo R
2
, je ta usmerjena v smeri vektorja e
2
, slika z2-4a. Sama
matematina reitev pa nam ne pove, ali je druga palica nad ali pod vozliem. Obe monosti odgovarjata
zahtevam naloge, sliki z2-4b in c, inenir pa bo izbral reitev za katero bo menil, da je inenirsko
primerneja. V primeru b je v palici sila R
2
tlana, ker pritiska na vozlie, v primeru c pa natezna, ker vlee
vozlie.

Slika 1.4.Z2-4a. Shematini prikaz matematine reitve lege sile R
2
.

Sliki 1.4.Z2-4b in c. Shematini prikaz inenirskih izvedb palija, ki ustrezata isti matematini reitvi.

Bralec naj za vajo izbere negativno reitev za R
2
in ponovi izraun. Dobil bo seveda nasprotni smerni vektor,
sila R
2
pa se ne bo spremenila.

P
1
=10. 305
y
x
R
2

e
1

e
2

pr avi
kot
P
1
=10. 30
y
x
R
2

e
1

e
2

pr avi
kot
P
1
=10. 30
y
x
R
2

e
1

e
2

pr avi
kot
( b)
( c)
Zgled 1.4.Z3. Predpostavimo, da imamo namesto obeh palic v prejnjih zgledih eno samo vrv, sila P pa je
pripeta preko kripca na to vrv, slika Z3-1. Taka zasnova omogoa, da lahko sila P, ki ima ves as isto smer
in velikost, potuje po vrvi doline L=3m.

Slika 1.4.Z3-1. Dispozicija problema in detajl prijemalia sile P. Z r
1
in r
2
smo oznaili krajevna vektorja
(nista narisana) od tok G
1
in G
2
, kjer je vrv privezana, pa do kripca.

Reitev temelji na tem, da najprej ugotovimo lego prijemalia sile, ki doloa smer obeh krakov vrvi,
oznaenih z r
1
in r
2
. Pri tem izkoristimo znanje iz geometrije. S tem sta podani smeri obeh reakcij, njuni
velikosti pa ugotovimo na e znani nain.

Grafina reitev (slika 1.4.Z3-2). Sama vrv dopua lego kolesa v tokah, kjer je skupna dolina krakov
enaka dolini vrvi. Iz geometrije vemo, da je to elipsa. Zato najprej nariemo elipso - lahko s pomojo vrvice
ali pa posredno preko izrauna velike in male osi elipse. Ker sta kraka dela iste vrvi, sta obe reakciji po
velikosti enaki in sila P mora leati na njuni simetrali. Kot vemo iz geometrije je simetrala krakov natanko
tudi normala na elipso. Tako nariemo silo P, na njo pa pravokotnico, ki jo nato vzporedno premaknemo v
tangento na elipso, slika Z3-2. Iz dotikalne toke B nariemo gorina radija r
1
in r
2
ter silo P uravnoteimo z
reakcijama R
1
in R
2
s pomojo trikotnika sil. Iz slike odmerimo R
1
=R
2
2,9kN ter njuna odklonska kota od
vertikale,
1
=85 in
2
=21.

P=5kN
=36, 870
R
1
=?
R
2
=?
2m
P
G
2

G
1

r
2
=?
r
1
=?
el i psa

-1.5
-1
-0.5
0
0.5
1m
1.5
0 0.5 1m 1.5 2
merilo sil
5kN
tangenta
smernica
sile P
pravi kot
B
P
R
1
R
2
normala
elipsa
1

Slika 1.4.Z3-2. Grafina reitev.

Analitina reitev. Ker je ta problem nekoliko teji, si isto na kratko poglejmo e tudi pristop, kako
reujemo probleme. Najprej ugotovimo, koliko neznank predstavlja reitev naloge. V naem primeru so to
tiri neznanke: smer in velikost obeh reakcijskih sil v vrveh. Za matematino reitev je zato potrebno
nastaviti tiri enabe. Pri tem se moramo zavedati, da vektorska enaba predstavlja v ravninskih problemih
dve skalarni enabi, ko vektorje zapiemo po komponentah. Te tiri enabe morajo natanko opredeljevati vse
znailnosti problema, ki smo jih z opisom naloge podali. V naem primeru so znailnosti problema sledee:

(1) kripec je v ravnoteju, to nam da enabo Z3-1, ravnoteno enabo.

P + R
1
e
1
+ R
2
e
2
=0, 1.3.Z3-1

(2) Lega kripca ni povsem poljubna, ampak jo omejuje vrv. Njegova lega je lahko samo taka, da je skupna
dolina krakov vrvi r
1
in r
2
enaka celotni dolini vrvi L. To nam da enabo Z3-2. Premislek o tej enabi nam
pove, da obravnava geometrijo in s tem implicitno smeri sil.

L = r
1
+ r
2
, 1.3.Z3-2

(3) Vrv tee preko kripca in sila v vrvi je konstantna. To nam da enabo Z3-3. Ta enaba vkljuuje velikost
sil.

R
1
= R
2
. 1.3.Z3-3

e bi na primer opustili prvo enabo, tedaj bi reitev dopuala neko gibanje kripca. e bi opustili drugo
enabo, bi reitev dopuala na primer raztegljivo vrv, itd. Tedaj seveda ne bi obravnavali na problem,
ampak nekega drugega.

Ko smo zapisali te enabe, jih pregledamo s stalia neznank in kako so povezane, da se odloimo za nain
reevanja. To je sicer isti matematini problem, vendar pa pri poteku reevanja lahko precej pomaga
fizikalni in geometrijski vpogled v pomen enab.

V ravnoteni enabi so kar vse koliine R
1
, e
1
, R
2
in

e
2
neznanke, slika Z3-3. e upotevamo, da so velikosti
smernih vektorjev enake ena dobimo e dve enabi in lahko smatramo da sta e
1
in

e
2
samo dve neznanki.
Glede na to imamo prej omenjene tiri neznanke in enabe 1,2,3, ki prestavljajo tiri skalarne enabe in
problem je matematino reljiv. Reujemo ga z eliminacijo neznank, ki lahko poteka v razlinem zaporedju.
Spodaj prikazani nain pa je samo eden izmed monih nainov in ni nujno najuinkoviteji.

Odloitev, da najprej izraunamo lego kripca, obeta relativno enostavno raunanje. Nato izraunamo
vektorja r
1
in r
2
, iz katerih izraunamo njuna smerna vektorja e
1
in

e
2
.

Ker sta ta smerna vektorja enaka
smernim vektorjem reakcij R
1
in R
2
, sliki Z3-2 in Z3-3, na koncu reimo samo e znani problem
uravnoteitve sile P s silama v znanih smereh.

Izraunajmo koordinati lege kripca v izbranem koordinatnem sistemu na sliki Z3-3. Druga enaba je oitno
enaba elipse. Pretvorimo jo v kanonino enabo elipse,

1
b
y
a
x
2
2
2
2
= +

oziroma

2
2
a
x
1 b y = 1.3.Z3-4

Medsebojna razdalja podpor vrvi je enaka dvakratni gorini razdalji elipse in zato je gorina razdalja enaka

c= 2m/2=1m.

a je velika os elipse in je

a=L/2=3m/2=1.5m,

b pa mala os elipse, ki je

m 118 . 1 1
4
3
c
4
L
b
2
2
2
2
= = = .


-1.5
-1
c
0
1m
1.5
0
0.5 1m 1.5 2
tangenta
pravi kot
B
P
e
1
normala
e
2
r
2
y os
x os
r
1
36.87
a: velika pol os
b: mala pol os
c

Slika 1.4.Z3-3. Postavitev koordinatnega sistema ter oznaba vektorjev.

V nadaljnjem ugotavljamo nekatere znailnosti, ki smo jih podali e v grafini reitvi: enaba 3, ki pravi,
da sta reakciji enaki, pomeni da je sila na njuni simetrali in s tem na simetrali krakov r
1
in r
2
. Iz znailnosti
elipse vemo, da je ta simetrala pravokotna na tangento. Torej raunamo tisto toko na elipsi, kjer je naklon
simetrale enak naklonu sile P.

Tangens naklonskega kota uinkovalnice sile P je

k
U
=tan53.13=0.1333,

tangens naklonskega kota tangente pa je

k =-1/k
U
= -1/(1.3333) = -0.75.

V dotikalni toki tangente je k enak odvodu funkcije elipse

2
2
2
2
2
a
x
1 a
bx
a
x
1 b
x
x y
x
k
= ) ( .

Iz te enabe izraunamo koordinati dotikalne toke B,
9 1.063
1.118 0.75 1.5
0.75) .( 1.5
b k a
k a
x
2 2 2
2
2 2 2
2
B
=
+

=
+
=

7049 . 0
5 . 1
0639 . 1
1
a
x
1 y
2
2
2
2
B
= = =

Izberemo pozitivne reitev, ker le tako upotevamo, da je vrv na prosti strani zidu. Gorina vektorja sta
tedaj

r
1
= (x
B
-c, y
B
)=( 1.0639-1, 0.7049) = (0.0639, 0.7049)m

r
2
= (x
B
+c, y
B
)=( 1.0639+1, 0.7049) = (2.0639, 0.7049)m

njuna smerna vektorja pa sta

e
1
= r
1
/r
1
= (0.0903, 0.9959)

e
2
= r
2
/r
2
= (0.9463, 0.3232).

Njuna naklona proti pozitivni x osi sta

1
= cos
- 1
(0.0903) = 84.81

2
= cos
- 1
(0.9463) = 18.86

Ko imamo znane smeri, pa problem neznanih velikosti reakcij reimo na znani nain. Po enabi 1.3-9b je

0
0
R
R
0.3232 0.9463
0.9959 0.0903
4
3
2
1

in reitev je

R
1
= R
1
= -2.713kN.

Negativna reitev pomeni, da sili delujeta v obratni smeri predpostavljenih smernih vektorje torej delujeta
v smeri pro od kripca in sta natezni.

poglavje 2.2: NAVOR SILE

46
2. SILE, KI NIMAJO SKUPNEGA PRIJEMALIA

2.1. Uvod. V tem poglavju obravnavamo problem ravnoteja teles konnih dimenzij. Tedaj sile delujejo na
taka telesa na razlinih mestih nimajo skupnega prijemalia. Osnovna fizikalna koliina, ki je bistvena pri
analizi teles konnih dimenzij, je moment ali navor sile, ki ga zaradi lajega razumevanja teorije najprej
obravnavamo.

2.2. Navor ali moment sile. Poglejmo si kolut na sliki 1, ki je pritrjen na os tako, da ga lahko prosto
vrtimo. e delujemo s silo F tangentno na obod koluta, se bo le-ta zael pospeeno vrteti. Vrtenje merimo s
pospekom kota , velikost pospeka pa nam podaja enaba 1, kjer je k konstanta doloena z maso in obliko
koluta.

F . r . k
0
= & & (2.2-1)

Torej rotacija zavisi od produkta r
0
.F, ki ga imenujemo navor ali moment sile F in ga oznaimo z M, enaba
2.

M=r
0
.F. (2.2-2)

Za nae nadaljnje razmiljanje nam ni potrebno vedeti, kakna je konstanta k in kako jo izraunamo.
Smatrajmo jo samo za sorazmernostni faktor med momentom in kotnim pospekom in je za isto telo, ki se
vrti okoli iste osi, nespremenljiva. Tako rotacijo zapiemo s pomojo momenta z enabo 3.

M . k = & & (2.2-3)

Slika 2.2-1. Vrtenje koluta je enako ne glede na lego prijemalia sile na njeni uinkovalnici, matematino
pa je vektorski produkt M = r x F konstanten za vsak r, ki doloa lego prijemalia sile na uinkovalnici
(vrvi).

Vektor r
0
doloa lego prijemalia sile glede na os. Je pravokoten na silo F in poteka od osi do prijemalia
sile. e kolut vleemo z enako silo, sila F' na sliki 1, vendar preko vrvi katere masa je zanemarljiva, je
oitno vrtenje koluta enako kot prej. To dejstvo elegantno zapiemo tako, da moment definiramo z
vektorskim produktom, enaba 4,

M = r x F. (2.2-4)

V enabi 4 je r krajevni vektor prijemalia sile glede na raunsko os. Enaba nam daje moment kot vektor
torej nam da poleg velikosti tudi smer vektorja. Pomen smeri vektorja momenta pa si bomo ogledali nekoliko
kasneje.
r
0
F
pravi
kot
vr
(F'=F)
os
r

()


47
Ni teko ugotoviti, da je velikost momenta za silo v obeh legah na sliki 1 enaka,

M = r.F.sin = r
0
.F. (2.2-5)

ker velja

r.sin = r
0
. (2.2-5a)

Kot je kot med vektorjema r in F in je, kot vemo, zmeraj pozitiven in med ni in 180. Tako v enabi 5
dobimo raunsko samo pozitivne vrednosti za velikost momenta.

Enaba 2.2-5 nam pove, da je moment sile enak ne glede na to, kje na uinkovalnici ima sila
prijemalie. Pravimo tudi, da se moment ne spremeni, e silo premaknemo po njeni uinkovalnici. To
dejstvo nekateri imenujejo premikalni teorem in ga zelo pogosto uporabljamo v analizah konstrukcij. V
enabi 5 je r
0
vektor, ki doloa najkrajo razdaljo uinkovalnice od osi, ki je kot vemo pravokoten na
uinkovalnico. Ta vektor v literaturi imenujejo roica, njegovi velikosti pa velikost roice. Zaradi
enostavnosti vasih imenujemo tudi krajevni vektor r, ki doloa lego prijemalia sile glede na os in ni
pravokoten na silo, kar roica.

Slike 2.2-2a,b,c. Simbolini prikaz razlinih sil in leg njihovih prijemali, ki imajo enake momente. Enako
vrtenje koluta, kot je prikazano na sliki 1, lahko doseemo z razlinimi silami, ki so prikazane na gornjih
slikah a, b in c, da je le njihov moment enak: M = r
0
x F' = r
1
x F
1
= r
2
x F
2
= r x F.

Na slikah 2a in 2b sta prikazana zgleda, kjer sta sili razlini, pa tudi lega njunih prijemali glede na os je
razlina, vendar pa je vrtenje koluta enako, da je le moment obeh sil enak. Slika 2c simbolino prikazuje
sploni primer, kjer pa sila ni pravokotna na krajevni vektor prijemalia sile.

Zapis momenta z vektorskim produktom nam podaja tudi smer osi in smer rotacije koluta v skladu s
pravilom desne roke kot je prikazano na sliki 3. Pri tem moramo seveda smatrati, da je palec pravokoten
r
F

r
0
F
1
pravi
kot
vrv
(F
1
)
os
r
1
r
0
F
2
pravi
kot
vrv
(F
2
)
os

r
2
(a)
(b)
(c
)

48
na oba vektorja r in F, tako kot je vektorski produkt rxF pravokoten na r in na F. e se smer rotacije obrne,
tedaj je tudi vektor momenta obrnjen v nasprotno smer, slika 4. Smer rotacije koluta se sklada tudi s smerjo
zasuka vektorja r po najkraji pot v vektor F tako kot definiramo kot med vektorjema, vendar z
upotevanjem smeri rotacije prvega vektorja.

Slika 2.2-3. Palec desne roke kae lego osi, ostali prsti pa smer rotacije koluta, ki jo povzroa moment sile F.

Slika 2.2-4. Obrnjena smer rotacije in vektorja momenta glede na sliko 3.

Slika 2.2-5. Roica r
o
, sila F in njen moment M so v smereh Kartezijske baze.

r
F
M=rxF
SMER
ROTACIJE
RAUNSKI
KOT
r
F
M=rxF
SMER
ROTACIJE
RAUNSKI
KOT
Os
vrtenja
i
r
o
j
F
k
M

49
Pomembno je opozoriti, da roica r
0
, sila F ter njen moment M tvorijo desno bazo, ko jih normiramo, slika 5.
Tako lahko iz znanega momenta in sile izraunamo smerni vektor roice!

Vsa pravila, ki veljajo za vektorski produkt (glej poglavje o vektorjih), so skladna tudi za momente oziroma
z uinki momentov na rotacijo. Zaradi pounosti si posebej poglejmo pravilo V-2 in V-3. Za pravilo V-2,

M = (r x F) = (r) x F = r x (F),

velja: e je na primer skalar =2, tedaj mnoenje momenta z dva pomeni njegovo dvakratno poveanje
uinek na rotacijo se podvoji. Praktino lahko to doseemo, e poveamo silo za dvakrat, na 2F, ali pa
poveamo oddaljenost prijemalia sile na 2r, slika 6, v skladu z gornjo enabo pa velja :

2M = 2(r x F) = (2r) x F = r x (2F).

Posebno pomembno je pravilo V-3,

M = r x F
1
+ r x F
2
= r x (F
1
+ F
2
) = r x R,

ki pove, da je moment sil z istim prijemaliem enak momentu rezultante, slika 6.

Slika 2.2-6. Enako poveanje momenta M=rxF s poveanjem roice ali pa z enakim poveanjem sile.

Slika 2.2-7. Enakost momenta dveh sil in njune rezultante: M = r x (F
1
+F
2
)
= r x R.

Slika 2.2-8. Rezultantni moment je vektorska vsota momentov posameznih sil. Oba momenta skupaj
povzroajta enako rotacijo kot Rezultantni moment.
M
r
F
2M
2r
F
2M
r
2F
F
1
R
F
2
r
r
1
r
2
F
2
M

M
2
M
1
F
1
pol
rotacije

50
Kadar telo podpremo tako, da se lahko vrti okoli ene toke, imenujemo to toko pol rotacije. Na sliki 7 je za
zgled prikazan kvader, na katerega delujeta dve sili, v njegovem ogliu pa je os pol rotacije. Ko na telo
deluje ve sil, je uinek momentov teh sil na rotacijo enak uinku momenta, ki je vektorska vsota momentov
posameznih sil, enaba 6.

M = r
1
x F
1
+ r
1
x F
1
+ = M
1
+ M
2
+ (2.2-6)

Pravimo: moment sistema sil ali rezultantni moment je enak vsoti momentov posameznih sil. Pri analizi
gibanja in ravnoteja telesa lahko torej raunamo namesto z mnoico momentov kar z rezultantnim
momentom.

Zgled 2.2.Z1. Izraunajmo rezultantni moment sile F
1
=(1,0,0)kN s prijemaliem r
1
=(2,3,0) in sile F
2
=(0,-
2,0)kN s prijemaliem r
2
=(0,2,4) glede na pol rotacije, ki je v koordinatnem zaetku. Izraunajmo e kot
med rezultanto in rezultantnim momentom.

(-3.1) 0 0
0 0 1
0 3 2 ,0,0) (2,3,0)x(1
1 1 1
k j i
k j i
F r M + = = = = . .
M
1
=(0,0,-3)kNm

0 0 2) ( 4
0 2 0
4 2 0 ,-2,0) (0,2,4)x(0
2 2 2
. . . . k j i
k j i
F r M + =
= = =
M
2
=(8, 0, 0)kNm

M = M
1
+ M
2
= (0,0,-3) + (8,0,0) = (8,0,-3)kNm

R = F
1
+ F
2
= (1,0,0)+(0,-2,0) = (1,-2,0)kN

cos

= R.M/(R.M) =(8, 0, -3).(1,-2,0) /(8.5442.236)= 0.419, =65.245

Torej rezultanta in rezultantni moment nista med seboj pravokotna, kot to velja za eno silo in njen moment.

Najpogosteje analiziramo ravninske probleme, zato si velja posebej pogledati navore za ravninski sistem
sil. V ravninskih problemih lahko postavimo pol rotacije in vse sile v eno koordinatno ravnino, na primer v
ravnino x,y. Tedaj imajo vse sile in krajevni vektorji samo komponente v smeri x in y, njihovi momenti pa
samo z-komponento, M=(0,0,M
z
). e oznaimo krajevni vektor prijemalia z r=(x,y,0) glede na os v
izhodiu koordinatnega sistema in vektor sile z F= (F
x
,F
y
,0), tedaj je z-komponenta momenta enaka

M
z
= x.F
y
- y.F
x

Neposredni pomen tega obrazca je predstavljen na sliki 8 in predstavlja vsoto momentov komponent sile, ki
smo jih v skladu s premikalnim teoremom premaknili po njihovi uinkovalnici na koordinatne osi. F
y
povzroa pozitivni moment na roici x, F
x
pa negativni na roici y.

Pomembna je e interpretacija obrazca 5, kjer ohranimo velikost krajevnega vektorja, za silo pa upotevamo
samo njeno pravokotno komponento nanj, enaba 7 in slika 9. Opomnimo naj, da ta enaba velja tudi za
prostorski problem.

M = r.F.sin = r.F
p
. (7)


51

X os
Y os
y
x
F
F
x
F
y
+

Slika 2.2-8. Ilustracija k izraunu momenta s komponentami sile in prijemalia. Puica kae smer
pozitivne rotacije oziroma momenta glede na komponento v smeri z-osi.

os
r
F
p

F
p
=Fsin
F
r
F

Slika 2.2-9. Ilustracija k izraunu momenta s pomojo komponente sile pravokotno na vektor prijemalia
sile.

Zgled 2.2.Z2. Prijemalie sile v ravnini x,y F=(3,4)kN je podano s krajevnim vektorjem r=(1.5,-2)m od
izhodia koordinatnega sistem x,y, slika Z2-1. Izraunajmo:

(1) moment sile glede na izhodie koordinatnega sistema

(2) vektor roice

(3) enabo uinkovalnice

(4) toko, kjer uinkovalnica seka x in y os

(5) komponento sile, ki je pravokotna na r

(6) moment sile glede na os v toki r
0
=(-2,-1)m


52

x
3 2
1
2
0
1
y
A
B
r
0

F
r
Fy
Fx
F
P
os'
r
1
r'

Slika Z2-1.

Reitev:

(1) F = (3, 4)kN , r = (1.5, -2)m, r = 2,5m

M r F
i j k
= = = 15 2 0
3 4 0
0 0 12 . ( , , )kNm
(2) F = 5kN

m 4 . 2
5
12
F
M
r
0
= = =

0) , 0.6 , (0.8
12 0 0
0 4 3
12 x 5
1
M
x
F
r
= = =
k j i
M F
e

(3) Za ravninski problem lahko enabo uinkovalnice izraunamo na sledei nain. e podamo lego poljubne
toke na uinkovalnici s krajevnim vektorjem (x,y), tedaj sledi iz momenta

M r F
i j k
= = ( , , ) ( , , . . ) 0 0 12 0
3 4 0
0 0 3 x y x y 4
enaba premice

12 = 4x-3y

53

oziroma

y = 4x/3-4

(4) Iz enabe premice sledi seie osi y

x
A
=0 y
A
=-4

in seie x osi

y
B
=0 x
B
=3

Seie pa lahko izraunamo tako, da silo premaknemo po uinkovalnici v toko, kjer le-ta seka x os in
upotevamo izraunani moment:

M = x
A
F
y

x
A
= 12/4 = 3

(5) Komponento lahko izraunamo iz momenta

M = r.F
p

F
p
= 12/2.5 = 4.8

(6) r
1
= r-r'=(1.5, -2)-(-2, -1)=(3.5, -1)m

kNm 17 0 0
0 4 3
0 1 5 3
1 1
) , , ( . = = =
k j i
F r M

Zgled Z3. eprav smo premikalni teorem dokazali s pomojo roice, pa za vajo izpeljimo dokaz e s
pomojo vektorskega produkta. Lego prijemalia sile na uinkovalnici oznaimo z r
1
, silo v poljubni legi
na uinkovalnici pa z r. Po sliki Z3-1 velja

M
1
= r
1
x F = (r+a) x F= r x F

ker je axF=0.

Slika Z3-1.

Opozorimo e na dve grafini oznaevanji momentov. Ker momenti v mehaniki doloajo rotacijo, jih
oznaujemo tudi z ukrivljeno puico, ki simbolino nakazuje smer rotacije, ki bi jo moment povzroil, slika
a
F
r
1
r


54
10a. Kadar pa vektorje momentov elimo grafino loiti od vektorjev sil, pa jih oznaujemo z dvojno glavo,
kot prikazuje slika 10b.

Slika 10a in b. Grafino oznaevanje momentov: (a) s simbolom rotacije, (b) z dvojno glavo puice.

2.2.1. Sprememba momenta pri spremembi medsebojne lege sile in osi. Pri medsebojnem premiku
sile F in osi za pomik a se spremeni moment sile, slika 1. e lego prijemalie sile v zaetnem stanju doloa
glede na os vektor r
1
, po premiku sile pa vektor r
2
, je sprememba momenta enaka

M = M
2
M
1
= r
2
xF r
1
xF = axF (1)

r
1
F
os
F
a
a
o
r
2

Slika 1. Premik sile in sprememba momenta.

Ni teko dokazati, da spremembo momenta lahko zapiemo tudi s1 premikom uinkovalnice, ki ga doloa
vektor a
O

M = a
o
xF.
(2)

Pri premiku osi za a
o
pa e hitro ugotovimo, da je sprememba momenta enaka M = -a
o
xF, torej se spremeni
predznak.

M
r
F
M
r
F
(a)
(b)
poglavje 2.3: DVOJICA SIL

55
2.3. Dvojica sil in njen moment pomen nedoloenosti lege osi. Poglejmo si vzvod, ki je pritrjen na
os, slika 1. Nanj deluje dvojica sil F
1
in F
2
, ki sta enaki po velikosti, vendar nasprotno usmerjeni. Njuna
rezultanta je enaka ni:

F
1
+ F
2
= 0 -> -F
1
= F
2
. (2.3-1)

V tehniki mehaniki je izraz dvojica sil rezerviran za vsaki dve sili na dveh vzporednih uinkovalnicah, ki
imata enako velikost in sta si nasprotno usmerjeni.

Navor dvojice sil glede na os vzvoda je enak

M = r
1
x F
1
+ r
2
x F
2

Upotevaje enabo 1 dobimo

M = r
1
xF
1
+ r
2
x(F
1
) = (r
1
-r
2
)xF
1
= -(r
2
-r
1
)xF
1

ter upotevaje, da je

r
2
-r
1
= r
o

pa moment dvojice zapiemo:

M = r
o
xF
2
= (-r
o
)xF
1
. (2)

Vidimo, da moment dvojice sil lahko izraunamo kot moment ene izmed sil glede na os, ki je na drugi sili.

Slika 2.3-1. Dvojica sil, ki deluje na vzvod.

Slika 2.3-2. e premaknemo dvojico sil, se njen moment ne spremeni. Velja pa seveda tudi obratno: e os
premaknemo, se moment dvojice ne spremeni.
F
2
=-F
1

r
0
r
1
'
r
2
'
F
1
r
0
pol
premik

M=r
O
F
2
F
2
=-F
1
F
1
r
0
r
1
r
2
pol oziroma os

vzvod
M=r
O
F
2
poglavje 2.3: DVOJICA SIL

56

Pomen enabe 2 je e veliko iri: moment dvojice sil sploh ni odvisen od dejanske lege osi - dvojica sil
povzroa isti moment ne glede na lego osi. Za ilustracijo premaknimo dvojico sil na sliki 1 po vzvodu v novo
lego, kot kae slika 2. Tedaj nam izraun momenta glede na os vzvoda da seveda enak moment kot prej. Iz
tega zakljuimo: za dano dvojico sil in njen moment ne moremo ugotoviti lege osi lahko si jo poljubno
izberemo. Ta zakljuek je v skladu z matematino znailnostjo vektorja momenta, ki kot vsak vektor nima
definirane lege. Poenostavljeno pravimo, da lega momenta ni doloena, nekateri pa temu pravijo, da je
moment prosti vektor. Kadar obravnavamo rotacijo telesa okoli neke dejanske osi glede na katero smo tudi
izraunali moment pa je seveda smiselno, da vektor momenta grafino predstavimo v tej osi, da nas grafino
opozarja na njeno fizino lego.

a
r
1
r
2
-R
R
O
O
1
a
o
a
2
a
1

Slika 2.3-3. Ilustracija k dokazu, da je moment dvojice enak ne glede na lego osi.

Za vajo v dokazovanju si poglejmo e formalni matematini dokaz, da je moment dvojice enak za vsako lego
osi. Izberimo os v dveh legah, kot je prikazano na sliki 3, kjer vektor a
O
kae lego druge osi glede na prvo os.
Moment dvojice sil R in -R glede na os v toki O je enak:

M
o
= r
2
x R + r
1
x (-R) = (r
2
- r
1
)x R = a x R

Ko os premaknemo v novo lego O
1
in glede na njo izraunamo moment dvojice, je ta enak kot prej:

M
1
= a
2
x R + a
1
x (-R) = (a
2
- a
1
)x R = a x R = M
O
.

Splono lahko moment dvojice izraunamo s pomojo katerega koli vektorja, ki povezuje uinkovalnici
dvojice, enaba 3, slika 4.

M = a x F (3)

V vektorskem produktu v gornji enabi moramo izbrati tisto silo, ki lei na uinkovalnici, ki jo doloa glava
vektorja r. Ni teko dokazati, da ta enaba doloa isti moment kot enaba 2, kjer je roica doloena s
pravokotnim vektorjem na uinkovalnico sile.

Obratno pa lahko vsak moment prikaemo z dvojico sil. Ta predstavitev seveda ni enolina. Grafina
predstavitev momenta z razlinimi dvojicami je prikazana na sliki 5. K dani dvojici sil grafino konstruiramo
neko drugo dvojico, ki daje isti moment tako, da premaknemo sili po uinkovalnici in pritejemo dve
nasprotni sili, ki sta na isti uinkovalnici. Vemo, da ti dve operaciji prav ni ne spremenita momenta dvojice.
Na sliki 5 premaknemo silo R za vektor a
1
in silo R za a
2
. V novi legi sta sili na sliki oznaeni v oklepaju.
Nato prvi sili R pritejemo neko silo F, drugi sili R pa silo -F, ki je na isti uinkovalnici kot F. Setevek sil
R in F nam da silo R
1
, setevek sil R in -F pa silo -R
1
. Ti dve sili sta nova dvojica sil. Ker z omenjenim
postopkom nismo spremenili momenta dvojice R in R imata novi dvojici R
1
in -R
1
enak moment.
poglavje 2.4: STATINO EKVIVALENTNI SISTEMI SIL

57

Slika 2.3-4. Moment dvojice lahko izraunamo s poljubnim vektorjem r, ki povezuje uinkovalnici.

r
1
r
2

( - R)
R
O
O
2

a
2
a
1
- F
F
O
1

R
1
- R
1

( R)

Slika 2.3-5. Grafina konstrukcija dvojice sil R
1
in -R
1
, ki imata enak moment, kot dvojica R in R.

Na dejanskih konstrukcijah z realno obtebo ne more nastopiti samo momentna obteba brez sil. Zmeraj
morajo za to obstajati tudi sile. Kadar je rezultanta vseh sil ni in povzroajo samo moment, pravimo, da
imamo isto momentno obremenitev. Tedaj lahko vso obtebo reduciramo na eno dvojico sil. Kot pa
smo e dokazali, ta redukcija ni enolina, izbira lege osi pa je poljubna.

2.4. Statino ekvivalentni sistemi sil in momentov so vsi sistemi sil in momentov, ki imajo enako
rezultanto in enak rezultantni moment. Ko je obteba podana tudi neposredno z vektorji momentov, moramo
v vsoti momentov sil, izraunanih glede na poljubno izbrano toko, upotevati e omenjene iste
momente. Eden izmed glavnih pomenov statino ekvivalentnih sistemov je poenostavljanje statinih analiz:
komplicirane sisteme sil in momentov reduciramo na rezultanto in rezultantni moment in nadaljnje
operiramo samo z dvema vektorjema. Pomembno je tudi, da si je za taken reducirani sistem laje
predstavljati njegov uinek na konstrukcijo.

Najosnovneji primer statine ekvivalence, ko imamo eno samo silo, je prikazan na sliki 1a in b. To statino
ekvivalenco lahko grafino ilustriramo na nain, kot je prikazan na sliki 2. V os dodamo silo F', ki je enaka
F, in e silo F'. Tako dobimo dvojico sil F' in F z roico r, ki jo nadomestimo z momentom M=rxF.

F
-F
r
r
o
poglavje 2.5: LEGA REZULTANTE SISTEMA SIL IN DINAMA

58

r
F
O
F
O
M=rxF
=
(a) (b)

Slika 2.4-1. Sila z roico r na sliki (a) je statino ekvivalentna sili, ki deluje v osi O in momentu.

r
F
O
F
O
M=rxF
=
F=F
-F

Slika 2.4-2. Ilustracija postavljanja ekvivalentnega sistema.

F
1
O
O
=
r
1
F
2
r
2
r
3
F
3
R

M

M
D
M
o
O
=
R

M
D
c ent r al na
os

r
o
M
o
=r
o
x R
o
( a)

( b)

( c )

Slika 2.5-1. Simbolini prikaz statino ekvivalentnih sistemov: (a) sistem sil, (b) rezultanta in rezultantni
moment razstavljen na pravokotni komponenti, (c) dinama: rezultanta R in njena momentna komponenta
M
D
.

59
2.5. Lega rezultante sistema sil in dinama. V tem razdelku nas zanima ali lahko prostorski sistem sil
nadomestimo samo z njegovo rezultanto tako, da je moment rezultante enak momentu sistema sil. Kot bomo
videli, je to mono samo v ravninskih primerih. Opazovali bomo tri ekvivalentne sisteme: prvi je izvorni
sistem sil, slika 2.5-1a na prejnji strani, drugi je podan z rezultanto v osi in rezultantnim momentom, slika
1b, kjer je prikazani moment razstavljen na komponento v smeri rezultante in komponento pravokotno na
rezultanto. Na sliki 1c je prikazan tretji ekvivalentni sitem, ki ga bomo izraunali in sestoji iz rezultante R s
prijemaliem doloenim z r
O
in samo komponente M
D
rezultantnega momenta. R in M
D
skupaj imenujemo
dinama, M
D
pa momentni del diname. Torej je uinek vsakega sistema sil na togo telo enak uinku
rezultante in momenta, ki sue okoli rezultante kot da bi bila rezultanta os vrtenja. Zato imenujemo
uinkovalnico rezultante centralna os.
Izraun diname. Pri splonem sistemu prostorskih sil F
1
, F
2
F
n
s prijemalii r
1
, r
2
r
n
glede na os v
toki O je rezultirajoi moment enak vsoti momentov posameznih sil,

M = r
i
x F
i
= M
i

rezultanta sistema pa je

R = F
i
.

Predpostavimo, da torej poznamo R in M. Z enostavnim zgledom smo e pokazali pomembno dejstvo, da
rezultantni moment M v splonem ni pravokoten na rezultanto.

Slika 2.5-2. Razstavljanje rezultantnega momenta na dinamo M
D
in M
0
. Puica simbolino nakazuje, da
dinama povzroa rotacijo okoli rezultante.

Kadar rezultantni moment ni pravokoten na rezultanto ga zmeraj lahko razdelimo na komponento M
D
v
smeri rezultante R in komponento M
0
, ki je pravokotna na njo, slika 2. Za rezultantni moment torej velja
enaba

M = M
0
+ M
D
(2.5-1)

M
D
enostavno izraunamo tako kot se rauna pravokotna komponenta vektorja v dani smeri. Torej,
upotevaje enabi 2 in 3

R D
M M.e = (2.5-2)

R
R
R
e = (2.5-3)

je momentna komponenta diname enaka

M
R
M
O
M
D
e
R

60
2
R D D
R
M
R
(M.R) e M = = (2.5-4)

Moment M
0
lahko nadomestimo z momentom rezultante. To je problem, kjer imamo podano silo in njen
moment, raunamo pa lego sile (glej poglavje matematika: enaba premice podane z vektorskim produktom).
Za na problem je oitno: r
O,
R in M
D
so med seboj pravokotni in so zaporedoma v smereh neke Kartezijske
baze ijk, slika 3.

M M
O
M
D
R
i=e
r
k
j=e
R
O
r
O

Slika 2.5-3. Razstavitev momenta M na komponento M
0
, ki je ortogonalno na R, in na komponento M
R
, ki je
v smeri R. Vektorji r
O,
R in M
o
so zaporedoma v pozitivnih smereh osi desnega pravokotnega
koordinatnega sistema x,y,z.

Vektor r
O
je v smeri vektorskega produkta RxM
0
, ko ga normiramo, pa dobimo njegov smerni vektor:

o
o
r
x
x
M R
M R
e = (5)

Vektor r
O
dobimo iz zahteve, da je M
0
=r
O
xR. Ker sta r
O
in R med seboj pravokotna, je velikost enaka:

R
M
r
o
o
= . (6)

e e upotevamo (glej sliko 3), da je

R x M
0
= R x M

je vektor r
O
enak:

R
M
.
x
x
r
o
r o o
M R
M) (R
e r = = . (7)

V gornji enabi seveda lahko namesto z M raunamo z M
o
, ki ga izraunamo iz enab 1 in 4.


61
Enaba uinkovalnice, centralne osi, pa je,

r = r
O
+ R.t (8)

ki jo lahko prevedemo v kanonino obliko, ko jo zapiemo po komponentah in izpostavimo parameter t,

t
R
r z
R
r y
R
r x
z
z , o
y
y , o
x
x , o
=
. (9)

Iz te oblike lahko enostavno izraunamo prebodia centralne osi z xy, xz in yz ravninami.

Zgled 2.5.Z1. Za sistem sil in momentov na sliki Z1-1 izraunaj dinamo in njeno lego.

Slika 2.5.Z1-1.

Izraun.

Rezultanta je enaka

R = P
1
+ P
2
+ P
3
(2.5.Z1-1)

Glede na to, da opazimo, da sili P
2
in P
3
tvorita

dvojico, je rezultanta enaka kar sili P
1
. Zapiimo jo po
komponentah. Njen smerni vektor doloimo iz usmerjene daljice od toke A do toke B:

) 830 , 0 498 , 0 - 249 , 0 (
021 . 6
) 5 , 3 , 5 . 1 (
1
=
= = =
m
m
r
B A
B A
R
r
e e

in

R = P
1
= P
1
e
1
= 6kN.(0,249 0,498 0,830) = (1,495 2,990 4,982)kN

Rezultantni moment glede na os v koordinatnem zaetku je

M = r
1
xP
1
+ r
2
xP
2
+ r
3
xP
3
+ M (2)
0
0.5
1meter
1.5
2
0
0.5
1
1.5
2
2.5
3
0
0.5
1
1.5
2
2.5
3
3.5
4
4.5
5
x
y
z
M=14kNm
P1=6kN
P3=3kN
P2=3kN
A
B
C

62

Za prijemalie sile P
1
izberemo toko A in

4.485) - 0, (14.946,
982 . 4 990 . 2 1.495
0 3 0
1 1 1
=
= =
k j i
P r M

Moment sil P
2
in P
3
lahko izraunamo kot moment dvojice, kjer za roico uporabimo vektor od toke A do
toke C:

0) 4.5, - (-9,
3 0 0
0 3 5 . 1
2 C A 3 2
= = = +

k j i
P r M M

Moment M' ima komponente (0, 14, 0)kNm in rezultantni moment po enabi 2 je enak

M = (14.946, 0, 4.485)+(-9, 4.5, 0)+(0, 14, 0)=(5.946. 9.5, 4.485)kNm.

Preverimo ali sluajni kot med rezultanto in rezultantnim momentom ni pravi:

M.R = (5.946, 9.5, 4.485).(1.495, 2.990, 4.982) 0

Torej obstaja momentna komponenta M
D
diname.

Ta je enaka

M
D
= (M.e
R
)e
R

= [(5.946, 9.5, 4.485).(0.249, 0.489, 0.830)].(0.249, 0.489, 0.830)

M
D
=(-1.750, 3.499, 5.830)kNm

Pravokotna komponenta momenta je

M
O
= M M
D
= (5.946, 9.5, 4.485)-(-1.750, 3.499, 5.830)

M
O
= (7.696, 6.001, 1.347)kNm.

Njegova velikost je

M
O
= 9.851kNm

Ta moment nadomestimo z momentom rezultante. Velikost roice rezultante je

1.641m
6
9,851
R
M
r
O
0
= = = ,

Smer roice je
0.541) 0.615, , 579 . 0 (
347 . 1 001 . 6 696 . 7
982 . 4 990 . 2 495 . 1
851 . 9 6
1
x
x
o
o
o
=
= =
k j i
M R
M R
e

in

63

0.888)m 1.009, 0.942, ( 0.541) 0.615, , 579 . 0 ( 641 . 1 r
o o o
= = = e r

Raunska kontrola: preverimo, ali je res moment diname enak rezultantnemu momentu

4.523)kNm - , 512 . 9 , 932 . 5 (
982 . 4 990 . 2 495 . 1
888 . 0 009 . 1 942 . 0 5.830) - 3.499, , 750 . 1 ( x
0 D
=
+ = +
k j i
R r M

M = (5.946, 9.5, 4.485)kNm.

Razlika v rezultatih je v promilih in je priakovana, saj smo vmesne rezultate tudi zaokroevali na
promile (na tretjo tevilko).

Enaba centralne osi je

r = r
O
+ R.t = (-0.942, 1.009, 0.888)+ (1.495, 2.990, 4.982)t.

Iz njene kanonine oblike

t
R
r z
R
r y
R
r x
z
z , o
y
y , o
x
x , o
=

izraunajmo prebodie T
1
z xy ravnino.

Za z=0 je parameter

178 . 0
982 . 4
888 . 0
R
r
t
z
z , o
1
=
=
in

m 208 . 1 942 . 0 ) 178 . 0 ( 495 . 1 r t R x
x , o 1 x 1
= = + =
m 541 . 1 009 . 1 ) 178 . 0 ( 990 . 2 r t R y
y , o 1 y 1
= + = + =

Prebodie T
2
z xz ravnino.

Za y=0 je parameter

337 . 0
990 . 2
009 . 1
R
r
t
y
y , o
2
=
=
in
m 438 . 0 942 . 0 ) 337 . 0 ( 495 . 1 r t R x
x , o 2 x 2
= = + =

m 531 . 2 888 . 0 ) 337 . 0 ( 982 . 4 r t R z
z , o 2 z 2
= + = + =

Lega diname in prebodii centralne osi so prikazani na sliki Z1-2. Ta dinama je torej statino ekvivalentna
izhodinemu sistemu sil in momentov. V naem primeru, ko je rezultanta kar enaka sili P
1
, se je le-ta samo
premaknila za r
O
iz koordinatnega izhodia.


64

Slika 2.5.Z1-2. Lega diname in centralne osi.

-1
meter
-0,5
0
0,5
0
0.5
1
1.5
2
2.5
3
0
0.
5
1
1.
5
2
2.
5
3
3.
5
4
4.
5
5
x
y
z
R=6kN
M
D
=6.786kNm

r
o
=1.641m
T
2
C
T
1
poglavje 2.6: VRSTE OBTEB

65
2.6. Vrste obteb. Doslej smo pri obtebi imeli koncentrirane sile in tudi momente. V realnosti vsaka
obteba pritiska na del povrine konstrukcije, ki ne more biti nina. Koncentrirane ali tokovne sile, kot tudi
isti momenti in linijska obteba, so samo poenostavljeni raunski modeli obtebe. Za analizo ravnoteja so
namre bistvene samo rezultantne vrednosti, ki jih omenjene sile in momenti predstavljajo.

Poglejmo si najprej prostorninsko obtebo, ki jo pri statinih problemih predstavlja zmeraj samo sila tee.
Ta deluje na maso, ki je razporejena po neki prostornini (volumnu). Spoznali smo jo v poglavju o teiu. e
na kratko povzamemo: definirana je kot sila na enoto mase, ki zavzema neko prostornino. Zapiemo jo s
pomojo gostote mase , ki je lahko v vsaki toki telesa drugana (kot na primer pri tleh). Matematino
gostoto zapiemo kot skalarno funkcijo krajevnega vektorja r, ki doloa lego vsakega dela telesa (slika 1).

= (r). (2.6-1)

Gostota v bistvu podaja razmerje med infinitezimalno majhnim delom mase, dm, in prostornine dV, ki jo
zajema ta del mase (glej na sliki simbolni prikaz z majhno kocko):

dV
) ( dm
) (
r
r = . (2)

Tako je masa delca enaka

dm = (r)dV, (3)

setevek mas vseh delcev, ki sestavljajo telo, pa celotna masa telesa

= =
V m
) ( dV ) ( dm m r r . (4)

Analogno zapiemo gostoto tee

g.(r), (5)

kjer je g zemeljski pospeek. Tea dG infinitezimalnega delca telesa s prostornino dV je

dG = g.(r).dV, (6)

tea celotnega opazovanega telesa je rezultanta sile tee,

dV . ) ( . d
V
r g G G
G

= = , (7)

in deluje v teiu. Navor rezultante tee je enak navoru tee celega telesa

= =
G
o
G r G r M d . (8)

Kot vemo, se v splonem pri prostorskih sistemih sil lahko pojavi dinama, ki jo je treba upotevati pri
rezultanti, da dobimo statino ekvivalentni sistem. Pri tei pa ni diname, ker delujejo vse sile tee vzporedno
in je navor
= G r M d pravokoten na rezultanto G.


66

Slika 2.6-1. Prikaz infinitezimalnega dela telesa in rezultante sile tee, ki deluje zmeraj v teiu.

Veinoma imamo opravka z materiali, ki jih smatramo za homogene (beton, jeklo itd,). Tedaj je tea telesa
kar enaka

V . . dV . .
V
g g G = =
(9)

Povrinska obteba je obteba, ki dejansko nastopa v inenirskih problemih. To je obteba konstrukcije s
silami, ki so zvezno razporejene po nekem delu ali po vsej njeni povrini. To je na primer obteba s snegom,
vetrom, vodnim pritiskom itd. Definirana je (analogno kot prostorninska obteba) z

Slika 2. Simbolini prikaz povrinskega elementa dA in rezultantne sile dR, ki deluje nanj.

rezultantno silo dR, ki deluje na infinitezimalni del povrine dA (glej sliko 2)

dA
d
) (
R
r p = (10)

dG
r
r
o
T
o
x

y

z

G
O
teie

infinitezimalni del
telesa z gostoto
(r), maso dm
in teo dG
dR
dA
r
x

y

z


67
in se lahko spreminja v vsaki toki povrine doloeni s krajevnim vektorjem r. Tedaj je sila, ki deluje na dA,
enaka

dR = p(r)dA. (11)

Rezultantna sila povrinske obtebe p(r), ki deluje na neko povrino A, je enaka setevku vseh sil dR, ki
delujejo na vse delce cele povrine A,

dA ) ( d
A R
. r p R R

= = , (12)

rezultantni navor glede na zaetek koordinatnega sistema pa je enak

=
A
dA ) (r p r M . (13)

Gornji dve enabi, posebno pa e enaba za navor, lahko e za relativno enostavne primere zahtevata precej
raunskega napora. V veliki veini praktinih inenirskih problemov ju zato izvrednotimo na nain, ki je e
posebno enostaven, kot bomo videli, tudi za linijsko obtebo.

Poglejmo si e grafino prestavitev povrinske obtebe p, ki deluje pravokotno na neko povrino A (slika
3). Vrednosti te obtebe nariemo s pravokotnicami na to povrino in le-te doloajo neko ploskev A
p
(tako
kot prikazujemo funkcijo dveh spremenljivk).

Slika 3. Simbolini prikaz grafine prestavitve povrinske obtebe s ploskvijo.

Glede na grafino prestavitev obtebe, ni teko ugotoviti, da integral v enabi 12 predstavlja prostornino,
ki jo omejuje ploskev A na katero deluje obteba, ter ploskev A
p
, ki jo doloa funkcija p(x,y), ki podaja
obtebo.

Zgled 2.6.Z1. Izraunajmo rezultanto in navor obtebe s snegom in vetrom polovice pravokotne strehe, slika
Z1. Navor izraunajmo glede na zaetek koordinatnega sistema xy. Veter deluje pravokotno na povrino
strehe in je enak w=0.4kN/m
2
. Obteba snega je podana z njegovo teo na kvadratni meter tlorisne povrine,
s=0.8kN/m
2
.

Reitev. Kot vidimo, sta obtebi podani razlino: na kvadratni meter tlorisne povrine in na kvadratni meter
poevne povrine strehe. Zaradi pounosti izraunajmo rezultanto in rezultantni moment tako, da najprej
A
A
p
p(x,y)

x

y
p


68
izraunamo skupno obtebo, ki deluje na kvadratni meter poevne povrine strehe, in izvedimo integriranje
po tej povrini.

Slika 2.6.Z1-1. Dispozicija strehe in koordinatnega sistema.

Slika 2.6.Z1-2. Prikaz obtebe, ki odpade na kvadratni meter tlorisne povrine strehe. irina strenega krila
je d=b/cos30=8,083m.

Glede na postavljeni koordinatni sistem xy, so komponente obtebe z vetrom na kvadratni meter poevne
povrine strehe, enake (glej sliko Z1-2)

w=(w
x
, w
y
, w
z
)=(0, 0.40cos30, -0.40.sin30)=(0, 0.346, -0.20)kN/m
2

Obteba vetra na kvadratni meter poevne povrine strehe pa je enaka

s =(s
x
, s
y
, s
z
)=(0, 0, -0.80kN)/(a[m]x1m),

kjer je

a=1m/cos(30) = 1.155m.

Torej je

s = (0, 0, -0.924) kN/m
2

in skupna obteba je

p = (p
x
, p
y
, p
z
) = w+s = (0, 0.346, -0.20) + (0, 0, -0.924)=(0, 0.346, -1.124) kN/m
2

x
y
z
L=12m
=30
s
w
1m
a
y
z
=30
b=7m
os

69

Rezultanta obtebe je

=
=
=
=
= = =
m 6 2 / L
2 / L x
8,083m. d
0 A
kN ) 02 . 109 , 56 . 33 , 0 ( d ) 124 . 1 , 346 . 0 , 0 ( dx dA . ) (
r p R ,

rezultantni moment pa je

=
=
=
=
= =
m 6 2 / L
2 / L x
8,083m. d
0 A
d ) 124 . 1 , 346 0. , 0 ( ) z , y , x ( dx dA . ) (
r p r M .

Upotevaje, da sta

y= /cos(30)= 1,155; z = /sin(30)= 2,

je gornji integral enak

=
=
=
=
=
m 6 2 / L
2 / L x
8,083m. d
0
d ) 124 . 1 , 346 0. , 0 ( ) 2 , 1.155 , x ( dx
M )) = (-392, 0, 0)kNm

Poglavje 2.7: TEIE - CENTER MASE

70
2.7. Teie in center sistema masnih tok. Pojem teia ter posploeni pojmi teia na center
(sredie) masnih tok, center preseka itd so bistveni za teoretino in praktino analizo konstrukcij. V
razlinih literaturah, posebno v tujih, ter v razlinih vejah znanosti in tehnike, imajo ti pojmi razlina imena.
Vsi pa imajo enako matematino definicijo. V nadaljnjem tekstu bomo imenovali vse te pojme z v
slovenini uveljavljenim imenom teie, eprav je samo v nekaterih primerih ta pojem povezan s teo.

Poglejmo si osnovno idejo teia na enostavnem primeru konzolnega nosilca, ki je obremenjen z zvezno
linijsko obtebo. Ta je linearno razporejena na odseku z dolino b kot kae slika 1. Najveja vrednost
obtebe je p
O
.

Slika 2.7-1. Konzolni nosilec z obtebo.

Slika 2.7-2. Postavitev koordinatnega izhodia v podporo nosilca za izraun momenta.

Moment te obtebe glede na os, ki jo postavimo v podporo, slika 2, izraunamo z enabo

=
=
=
=
=
=
= = = =
5 x
2 x
o
5 x
2 x
o
2 3
o
5 x
2 x
p 6
3
p
)
2
x
2
3
x
( dx
3
p
) 2 x .( x dx ) x ( p . x M

Na drugi strani pa lahko izraunamo ta moment s pomojo rezultante in njene lege. Rezultanta je enaka

=
=
=
=
= = =
5 x
2 x
o
o
5 x
2 x
p 5 . 1 dx
3
p
) 2 x ( dx ) x ( p R ,

njeno lego x
o
pa doloimo tako, da je njen moment enak momentu zvezne obtebe:
a=2 b=3m
p
O
2
3m
p
O
x
y
raunska
os:
izhod.
koord.
sist.

71

M = x
o
R (2.7-1)

in x
o
= M/R = 6p
o
/1.5p
o
= 4m.

Toki, kjer lei rezultanta, pravimo teie dane obtebe. Za mnoge enostavne primere obtebe sta rezultanta
in lega teia poznani, zato lahko hitro izraunamo moment po enabi 1. e pri enodimenzionalnih
problemih posploimo pojem teia, tedaj je p(x) enostavno kar neka matematina funkcija, ki lahko
prestavlja na primer linijsko razporejeno maso, x.p(x) pa imenujemo v matematiki prvi moment funkcije. Za
enodimenzionalni problem pa definiramo lego teia x
o
glede na koordinatni zaetek z enabo

=
dx ). x ( p
dx ). x ( xp
x
o
. (2.7-2)

Integral v imenovalcu je, kot vemo, enak povrini med funkcijo p(x) in x osjo, zato ga oznaujemo tudi z A
(area). Ta je seveda za obtebo enak njeni rezultanti. Integral prvega momenta funkcije, ki je v tevcu,
dostikrat oznaujemo s S in, ko se nanaa na obtebo, je enak navoru. Imenujemo ga statini moment, v
naem primeru povrine A, glede na izbrano os - v tem primeru os x. S temi oznakami zapiemo enabo 2
kot enabo 3

A
S
x
o
= (2.7-3)

Teie ima za vsako razporeditev obtebe znailno in enkratno lego. To pomeni, da je lega teia v
razporeditvi obtebe neodvisna od izbire koordinatnega sistema. Katerikoli koordinatni sistem bomo izbrali,
nam enaba 2 doloa isto toko za dano obtebo. Najenostavneje in predvsem najbolj smiselno je, da
raunamo lego teia glede na zaetek obtebe. Poglejmo si to za obravnavani primer s to razliko, da odsek,
na katerem deluje obteba, oznaimo splono z a. Obtebo p(x) oznaimo kar z y(x), ki doloa trikotnik,
slika 3.

Slika 2.7-3. Trikotniki element in izbrani koordinatni sistem za izraun lege teia.

Izraunajmo lego teia.

ab
2
1
A dx ) x ( y
a
0 x
= =
=

b a
3
1
) 0
3
a
(
a
b
dx
a
bx
x S x.ydx
2
3 a
0 x
= = = =

=
.
in
a
b
y
x
y=xb/a

72

a
3
2
ab
b a
A
S
x
2
1
2
3
1
o
= = =

Lega teia je oddaljena za 2a/3 od zaetka trikotnike obtebe. e postavimo koordinatni zaetek v
teie, slika 4, tedaj je seveda x
0
=0 in statini moment je enak ni, enaba 4.

0 x' za 0 ' dx ). ' x ( y ' x ' dx ). ' x ( y ' x
o o
= = =

Tako lahko lego teia definiramo bolj pomenljivo: teie je tista toka, kjer je glede na njo statini
moment enak ni. Koordinatnemu sistemu, katerega zaetek je postavljen v teie, pravimo teini
koordinatni sistem. Statini moment pa je v tem sistemu nien.

Slika 2.7-4. Lega teia in teini koordinatni sistem.

Opozorimo naj, da je obteba seveda lahko pozitivna in tudi negativna. Rezultanta je lahko tudi nina. Tedaj
imamo isti moment in teie je raunsko v neskonnosti.

Slika 2.7-5. Simetrina obteba simetrini lik.

e je obteba simetrina, teie lei zmeraj na simetrali. Tedaj namre k vsakemu delu obtebe obstaja
simetrino leea obteba, ki ima negativno koordinato x. Na sliki 5 je obteba prikazana kot lik s simetrino
leeimi deli povrine dA.

Pri integraciji statinega momenta se prispevki simetrino leeih delov obtebe izniijo,

xdA-xdA=0,
in statini moment je glede na simetralo enak ni:
a
b
y'
x'
lega
teia
2a/3
teie
x
x
-x
dA dA
simetrala
y-os

73

0 x.p(x)dx S = =
.
Matematino gledano: integral lihe funkcije na sodem intervalu je nien.

Kjer poznamo teia posameznih sestavnih delov obtebe lahko to dejstvo izkoristimo za enostavneji
izraun teia celotne obtebe. Pri tem upotevamo dejstvo, ki je osnovna lastnost integralov (enaba 2), da
je statini moment celotnega telesa enak statinim momentom njegovih sestavnih delov.

Zgled 2.7.Z1. Poglejmo si na zgledu izraun teia linijske obtebe na sliki Z1-1, kjer predpostavimo, da le-
ta deluje v y smeri. Ta obteba tvori pravokotna lika, teii pa sta na sredini teh pravokotnikov.

Slika 2.7.Z1-1. Sestavljena obteba.

Povrini pravokotnikov sta

A
1
= a
1
.b
1
= 0.30.15 = 0.045m
2

A
2
= a
2
.b
2
= 0.10.4 = 0.04 m
2
.

Teii imata lego

x
1
= a
1
/2= 0.3/2 = 0.15 m

x
2
= a
1
+a
2
/2 = 0.3 + 0.1/2 = 0.35m.

Statini moment glede na y os je enak vsoti statinih momentov posameznih povrin:

3
2 2 1 1 2 1
m 02075 . 0 04 . 0 35 . 0 045 . 0 15 . 0 A . x A . x S S S = + = + = + =

Skupna povrina je
3
2 1
m 085 . 0 04 . 0 045 . 0 A A A = + = + =

in x koordinata teia celotne obtebe je

m 2441 . 0
085 . 0
02075 . 0
A
S
x
o
= = =

a
1
=0,3m
a
2
=
0,1
b
2
=
0,15m
b
2
=0,4
T
1

T2
A
1
A
2
x
y
T
0
x
0


74
Razirimo sedaj definicijo teia na prostor. Tu nas zanima predvsem teie telesa (masnih tok). Pravimo
mu tudi center mase. Center mase ima posebno vlogo pri analizi gibanja teles, ker vse pomike togega telesa
(konstrukcije) najlaje podamo z gibanjem njegovega teia in rotacije okoli teia.

Za poljubni sistem masnih tok, ki so lahko med seboj povezane (trdno telo) ali pa nepovezane (proste
masne toke), lahko izraunamo lego teia. To je toka, ki je znailna in ena sama za vsak izbrani sistem
masnih tok. Kasneje bomo spoznali e centre oziroma teia mnogih drugih koliin, ki pa nimajo nobene
zveze s silo tee! V telesu, ki ne spreminja oblike, to je v togem telesu, je lega teia glede na telo
konstantna. To si lahko predstavljamo tako, da v nekem koordinatnem sistemu izraunamo lego teia in jo
nato v mislih nekako v telesu oznaimo s svinnikom. e izberemo neki drugi koordinatni sistem, tedaj nam
bo izraunani vektor teia doloal isto toko v telesu. V primeru, da telo potuje se seveda z njim vred
premika tudi teie kar izkoriamo, kot smo e omenili, za enostavneje opisovanje gibanja teles.

Slika 2.7-5. Lego teia doloa krajevni vektor, ki ga izraunamo z enabo 4.

Lego teia v telesu definiramo s krajevnim vektorjem r
o
glede na neki izbrani koordinatni sistem, glej
sliko 6, izraunamo pa jo z enabo 4, ki je vektorska enaba.

m
dm .
m
o
=
r
r . (2.7-4)

m je celotna masa opazovanega sistema masnih tok in je seveda enaka setevku vseh mas masnih tok z
masami dm, ki sestavljajo opazovani sistem. Lega posameznih masnih tok dm je doloena s krajevnim
vektorjem r. To dejstvo zapiemo z integralom

=
m
dm m . (2.7-5)

Integralu

=
m
dm . r S (2.7-6)

pravimo prvi moment mase, ki jo moramo pri integriranju vso zajeti. Videli bomo, da je S v tesni zvezi z
navorom sile tee, zato ga imenujemo tudi statini moment mase.

e postavimo koordinatni sistem v teie, vidimo iz enabe 4, da je tedaj r
0
=0 in s tem mora biti statini
moment enak ni. Tako velja za prostorski problem enak zakljuek kot za prej obravnavani
enodimenzionalni problem: teie je tista toka glede na katero je statini moment enak ni!

Ko v enabi 4 zapiemo krajevne vektorje po komponentah

r
o
center
mase oz.
teie
koordinatni
sistem

75
r
o
= ix
o
+ jy
o
+ kz
o
(7a)

in

r = ix + jy + kz, (7b)

in izenaimo istolene komponente, dobimo tri skalarne enabe za izraun komponent vektorja, ki doloa
lego teia:

m
x.dm
x
m
o
= ,
m
y.dm
y
m
o
= ,
m
z.dm
z
m
o
= (8)

Integrali v gornjih enabah so komponente statinega momenta

( ) z.dm , S y.dm S , dm . x S ; S , S , S
m
z
m
y
m
x z y x

= = = S (9)

Gornje enabe uporabljamo pri praktinem izraunu teia.

Poglejmo si sedaj, da lahko moment sile tee, ki deluje razporejeno po vsej masi, izraunamo s pomojo
rezultante tee, ki deluje v centru mase - teiu. Izberimo si neko poljubno telo simbolino prikazano na
sliki 6.

Slika 2.7-6. Shema za izraun momentov sile tee.

Zaradi nazornosti razlage postavimo koordinatni sistem tako, da deluje sila tee, ki jo oznaimo z G, v smeri
z osi. Na vsak delec mase dm deluje sila tee dG. Rezultanta sil te vseh posameznih delcev je kar tea
telesa, enaba 10.

=
G
G G d , (10)

Rezultantni moment glede na pol O je enak momentu rezultante sile tee G z neko roico r
o
:

dG
r
r
o
T
o
x

y

z

G
x
0
y
0
O
uinkovalnica
rezultante


76
= =
G
o
G r G r M d . (11)

Enaba 11 definira, kot vemo, samo uinkovalnico rezultante sile tee, ne pa natanko ene same toke. V
naem primeru je uinkovalnica vzporedna z osi, zato nam izraun da samo komponenti x
o
in y
o
vektorja r
o

oziroma uinkovalnico sile tee na kateri lei teie (slika 6). Ko izraunamo to uinkovalnico, si mislimo,
da smo jo nekako narisali v telo. Nato pa telo zasuemo (ali pa formalno spremenimo smer sile tee) in
izraunamo novo uinkovalnico (slika 7). Seie obeh uinkovalnic je teie telesa in vsaka
uinkovalnica rezultante sile tee gre skozi teie!

Slika 2.7-7. Shematini prikaz zasuka telesa in izraun nove uinkovalnice tee.

Dokaimo, da enaba 11 definira isti vektor r
o
kot enaba 4 oziroma enabe 8, eprav v enabi 11 nastopa
vektorski produkt, v enabi 8 pa ne. Najprej v enabi 11 zapiemo vektorje po komponentah.

G = (0,0,-G) in dG = (0,0,-dG). (12)

Tedaj sta vektorska produkta enaka

G,0) x G, y ( G) (0,0, ) z , y , (x
o o o o o
= = = G r M
o
(13a)

= = =
G G G
xdG,0) ydG, ( G) d (0,0, z) y, (x, dG r M (13b)

Ko izenaimo posamezne komponente v enabah 13a in b, dobimo dve enabi

= =
G
o x
dG . y G y M (14a)
= =
G
o y
dG . x G x M (14b)

r
o
x

y

z

O
uinkovalnica
rezultante iz
slike 2

G
T
o

77
Tea je enaka zemeljski pospeek g krat masa, G = gm, ki ga lahko v gornjih enabah okrajamo in dobimo
natanko enake izraze kot v enabah 8 za koordinati x
0
in y
0
. e koordinatni sistem ustrezno zasuemo in
ponovimo gornji postopek, dobimo e enabo, ki doloa lego teia na uinkovalnici sile tee.

Integrali v gornjih enabah predstavljajo prve momente oziroma statine momente. Oznake za njih so lahko
razline. V tem tekstu uporabljene oznake za S so v skladu z definicijskimi enabami 9, torej je indeks
komponente S-a enak komponenti roice r. Za komponente momenta M pa indeksi predstavljajo osi, okoli
katere se sue dana komponenta momenta. Tako na primer S
x
odgovarja M
y
.

Poglavje 2.8: ENABE GIBANJA

78
2.8. Enabe gibanja. V prvem poglavju smo podali enabe gibanja in statinega ravnoteja za eno samo
masno toko, ki jih zapiemo neposredno na podlagi drugega Newtonovega zakona. V tem poglavju pa nas
zanimajo enabe gibanja in statinega ravnoteja za sistem masnih tok, ki smo ga e spoznali pri analizi
teia. V splonem je sistem masnih tok lahko povsem nepovezan, lahko so masne toke med seboj
elastino povezane (elastino telo), lahko pa sistem masnih tok smatramo kot togo telo, ki pa je zmeraj
samo smiselna raunska poenostavitev realnih teles. V gradbenitvu se praviloma ukvarjamo z enim ali pa s
sistemom ve elastinih teles. Na primer palije je sistem elastinih elementov, ki so med seboj lenkasto
vezani. e ni drugih omejitev gibanja, se lahko elementi v vezeh med seboj prosto suejo. Za izraun sil v
statino doloenem paliju pa lahko posamezne elemente obravnavamo kot povsem toga telesa. Enabe
gibanja bomo izpeljali kar za sploni sistem masnih tok, na koncu pa si bomo e nekoliko natanneje
pogledali pomen enab statinega ravnoteja za togo telo.

Na sliki 2.8-1 je simbolino prikazan gibajoi se sistem masnih tok, oznaen z zatemnjenim delom, ki ima
teie v toki T
o
. Koordinatni sistem x,y,z je neki inercialni (nepomini oziroma absolutni) koordinatni
sistem, v katerem je trenutna lega teia opazovanega sistema masnih tok podana s krajevnim vektorjem
r
o
(t), ki se seveda lahko s asom spreminja.

Slika 2.8-1. Simbolini prikaz opazovanega gibajoega se sistema masnih tok. r(t) in r
o
(t) sta krajevna
vektorja, ki se spreminjata s asom in podajata lego neke poljubne masne toke in teia sistema masnih
tok v inercialnem koordinatnem sistemu.

Lega poljubne masne toke z maso dm, oziroma infinitezimalno majhnega dela trdnega telesa, je podana s
krajevnim vektorjem r(t), njena hitrost pa je v(t). r'(t) oznauje krajevni vektor te toke glede na teie
sistema masnih tok.

V nadaljnjem tekstu bomo upotevali znana dejstva: hitrost v(t) je asovni odvod krajevnega vektorja r(t), ki
podaja lego masne toke. Drugi odvod r(t) je enak pospeku a(t), oziroma je enak prvemu odvodu hitrosti
v(t). asovne odvode bomo kraje oznaevali s piko:

) t ( ) t ( ) t (
dt
d
) t ( ), t ( ) t (
dt
d
) t (
2
2
r v r a r r v & & & & = =

Ko enabo teia prvi odvajamo po asu, upotevaje, da se masa ne spreminja,
=
m
o
dm .
dt
d
) m (
dt
d
r r , (2.8-1a)

dobimo enabo

r
r
o
T
o
x

y

z

r'
O
v

79
=
m
o
dm . m v v P . (2.8-1b)
V gornji enabi smo s P oznaili gibalno koliino celotnega sistema masnih tok, ki je vektorska koliina.
Omenimo naj, da so oznake za gibalno koliino v literaturi razline. Ta enaba pove, da je gibalna koliina P
celotnega sistema masnih tok enaka kar produktu hitrosti njegovega teia v
o
in njegove celotne mase m. V
gornji enabi je, kot vemo, produkt pod integralom, p(t)v(t)dm, gibalna koliina posamezne masne toke.
Tako gornjo enabo pojasnjujemo: vsota gibalnih koliin posameznih masnih tok je gibalna koliina
celotnega sistema.

Gornjo enabo e enkrat odvajamo:

= =
m
2
2
o
2
2
dm
dt
d
) m (
dt
d
r r P
&
. (2.8-2)

Ko upotevamo, da je produkt mase masne toke in njenega pospeka enak rezultantni sili, ki nanjo deluje,

F r d dm .
dt
d
2
2
= , (2.8-3)

lahko enabo 2 zapiemo

R F F a P = = =

i
i
m
o
d m .
&
. (2.8-4)

V gornji enabi smo z a
o
oznaili pospeek teia in z R rezultanto sil, ki deluje na sistem masnih tok.
Enaba pove, da je pospeek teia
o
2
2
t
r
pomnoen s celotno maso m sistema masnih tok enak

rezultantni sili R, ki deluje nanj. To velja ne glede na to, kako je sistem sil razporejen. Torej, teie sistema
masnih tok se giblje tako, kot da bi bila vsa masa sistema skoncentrirana v njem in bi na tako
skoncentrirano maso delovala rezultanta sil, ki delujejo na sistem masnih tok, slika 2.

Slika 2.8-2a,b. Simbolini prikaz: (a) teia telesa se zaradi sil F
1
in F
2
giba pospeeno s pospekom a
o
, (b)
e maso vsega telesa skoncentriramo v teiu telesa in nanj deluje rezultanta sil F
1
in F
2
, se ta masna toka
giblje z istim pospekom a
o
.
R

T
o
m

F
2
F
1
a
o
T
o
F
1
F
2
a
o

80
Vrtilna koliina. Zakljuek gornjih izvajanj nam prav ni ne pove o rotaciji sistema masnih tok. Rotacijo
analiziramo s pomojo vrtilne koliine. Vrtilno koliino masne toke definiramo z vektorskim produktom
krajevnega vektorja r(t) njene lokacije glede na os rotacije in njene gibalne koliine p(t), slika 3, enaba 5.
Vrtilno koliino oznaimo z L(t) in jo torej raunamo zmeraj glede na neko toko.

Slika 2.8-3. Vrtilna koliina je definirana z vektorskim produktom, zato radialna komponenta hitrosti k njej
ni ne prispeva.

Njena definicija z vektorskim produktom nam zagotavlja, da je vrtilna koliina odvisna samo od vrtenja.
Samo tangencialna komponenta hitrosti v
t
(t) na sliki 3 podaja vrtenje okoli osi, medtem ko radialna
komponenta hitrosti v
r
(t) podaja samo translatorno priblievanje k osi in njen prispevek k vrtilni koliini je
nien.

dL = rxvdm. (2.8-5)

Za sistem masnih tok je vrtilna koliina vektorski setevek vrtilnih koliin posameznih sestavnih tok
sistema.

= =
m L
dm d r r L L & . (2.8-6)

Zgled 2.8.Z1. Pouen je zgled namiljene toge palice, ki ima maso skoncentrirano na konceh, slika Z1. Obe
masi se gibata v isti smeri in z isto hitrostjo.

Glede na raunsko os, ki miruje in se trenutno nahaja v skupnem teiu obeh mas, gibanje oitno ni rotacija
okoli te osi. Vrtilna koliina je po priakovanju nina:

L = dL
1
+ dL
2
= rxv.m/2 rxv.m/2 = 0.

Izraunajmo vrtilno koliino, ko raunsko os prestavimo drugam, slika Z1-2. Hitrosti mas glede na os sta v
1

in v
2
, glede na teie, ki se premika pa v'
1
in v'
2
.

Slika 2.8.Z1-1. Vrtilna koliina translacije palice, ki ima na koncih skoncentrirano maso, je glede na
teie nina.
v(t),p(t)=dm.v(t)
r(t)
dm

Os
rotacije
v
t
v
r
r(t)
m
1
= m/2

Os
v(t)

v(t)

-r(t)
m
2
= m/2


81

Ko sistem dveh mas predstavlja togo telo, se razdalja med njima ne spreminja in obe se vrtita okoli teia z
enako kotno hitrostjo, ki je podana z vektorjem . Tedaj je

r
1
= r
o
+ r
1
'

v
1
= dr
1
/dt = v
o
+v
1
' = v
o
+ xr
1
'

in analogno

v
2
= dr
2
/dt = v
o
+v
2
' = v
o
+ xr
2
'

Slika 2.8.Z1-2. Prikaz oznak za gibanje glede na os in za rotacijo okoli teia.

Glede na os je vrtilna koliina enaka

L = L
1
+ L
2
= r
1
xv
1
.m/2 + r
2
xv
2
.m/2

= (r
o
+ r
1
')x(v
o
+ xr
1
')m/2 +(r
o
+ r
2
')x(v
o
+ xr
2
')m/2.

Ko upotevamo, da je

-r
2
' = r
1
' r'

in izvrednotimo dvojni vektorski produkt, je vrtilna koliina enaka

L = r
o
xv
o
m + 2.r'
2
.m/2 = L
o
+ L
r

Prvi sumand je vrtilna koliina zaradi gibanja teia, L
o
, drugi pa zaradi rotacije okoli teia,L
r
:

L = L
o
+ L
r

e so vse hitrosti nine, je seveda vrtilna koliina nina. Ne velja pa obratno lahko imamo tako gibanje, da
je L
o
ravno nasproten L
r
. Torej se pri analizi statinega ravnoteja ne moremo zanaati na to, da nam nina
vrtilna koliina zagotavlja mirovanje sistema samo momentni ravnoteni pogoj ne zadostuje. S podporami
moramo zagotoviti, da posebej ni niti premika teia niti rotacije okoli teia.

-0-

Izraunajmo sedaj vrtilno koliino poljubnega sistema masnih tok okoli teia. Oznaimo s rtico vse
koliine, ki jih podajamo glede na teini koordinatni sistem. V vsakem trenutku je vrtilna koliina dL'
r
1
(t)
T
o
Os
v
2
(t)
m
2
= m/2

r
1
(t)
r
2
(t)=- r
1
(t)
v
1
(t)
r
o
(t)
m
1
= m/2

r
2
(t)
(t)

82
posamezne masne toke glede na teini koordinatni sistem enaka vektorskemu produktu krajevnega
vektorja r' masne toke in njene gibalne koliine v'dm (slika 1):

dL'= r'x v'dm. (2.8-7a)

Pri tem upotevamo, da je hitrost v' relativna glede na teie sistema masnih tok, ki se v splonem lahko
giblje, in je enaka

' r r' v' & =
dt
d
(2.8-7b)

Ta vrtilna koliina podaja vrtenje okoli teia. Ta je enaka ni, e je relativna hitrost masne toke nina ali
pa se giblje proti teiu, torej ni vrtenja okoli teia. Za cel sistem masnih tok je vrtilna koliina enaka

= =
m L
dm d ' r r' L L & . (2.8-7c)

Njen odvod je

+ = =
m m m
dm dm dm
dt
d
' r r' ' r ' r ' r r' L & & & & &
&
. (2.8-7d)

Prvi integral na desni strani enabe je enak ni, ker je vektorski produkt vektorja s samim seboj nien. Ko
podamo krajevne vektorje masnih tok e v inercialnem koordinatnem sistemu, je zveza s teinim
koordinatnim sistemom sledea:

r'=r-r
o
. (2.8-8)

Upotevaje gornjo enabo je enaba 7d enaka:

+ = =
m
o
m m
o
dm ) ( dm dm ) ( r r' r r' r r r' L & & & & & & & &
&
. (2.8-9)

Drugi integral na desni strani je enak ni,

0 S r r' r r r' = =

o
m
o
m
o
dm dm ) ( & & & & & & (2.8-10)

ker je S statini moment okoli teia in je po definiciji enak ni. Prvi integral na desni strani pa je enak
rezultantnemu momentu M sil F glede na teie:

= = =
M F
M M M F r' r r'
i
i
m
d d dm & & . (2.8-11)

Tako imamo konno enabo za rotacijo okoli teia, ki je enaka

M L =
&
(2.8-12)

Ta enaba nam pove, da je odvod vrtilne koliine glede na teie sistema masnih tok enak rezultantnemu
momentu glede na teie.

Poglavje 2.9: ENABE STATINEGA RAVNOTEJA

83
2.9. Enabe statinega ravnoteja. Ko je obremenjeno togo telo v mirovanju, se njeno teie ne premika,
telo pa tudi ne rotira okoli teia pravimo, da je telo v statinem ravnoteju. Tedaj se seveda gibalna
koliina P in vrtilne koliina L ne spreminjata in njun asovni odvod je nien. Zato morata biti po enabah
gibanja, enabe 2.8-4 in 2.8-12, rezultanta sil in rezultantni moment sil, ki delujejo na togo telo, nina. Tedaj
ti dve enabi predstavljata vektorski enabi statinega ravnoteja sil in momentov in ju zapiemo:

0 R F =
i
i
(2.9-1)
0 M M =
i
i
. (2.9-2)

Prva enaba zagotavlja ravnoteje vseh sil ali translatorno ravnoteje, druga pa ravnoteje vseh momentov
ali rotacijsko oziroma momentno ravnoteje. To sta vektorski enabi, ki ju za prostorske sile in momente
zapiemo po komponentah s estimi enabami:

0 R F
x
i
x , i
=
(2.9-3a)
0 R F
y
i
y , i
=
(2.9-3b)
0 R F
z
i
z , i
=
(2.9-3c)

0 M M
x
i
x , i
=
(2.9-4a)
0 M M
y
i
y , i
=
(2.9-4b)
0 M M
z
i
z , i
=
. (2.9-4c)

Gornje enabe imenujemo na kratko ravnotene enabe zapisane po komponentah ali skalarne enabe
ravnoteja. Najpogosteje jih bomo uporabljali za izraun neznanih reakcijskih sil in momentov v podporah
konstrukcij, ki morajo biti taki, da zagotovijo statino ravnoteje (mirovanje) konstrukcije. Ker je enab
natanko est, iz njih lahko enolino izraunamo natanko est neznanih vrednosti za sile in momente.
Inenirski problemi so veinoma postavljeni tako, da so reakcije neznanke. Te neznane sile in momente
imenujemo tudi uravnotene sile oziroma momente.

Za ravninske probleme, kjer na primer vse sile delujejo v ravnini xy, pa imamo na razpolago samo tri
ravnotene enabe. Dve enabi sta za translatorno ravnoteje komponent sil v ravnini xy. Raunska os za
momente je tudi v ravnini xy, zato imajo momenti samo komponento v z smeri, kar nam da e momentno
ravnoteno enabo v smeri z:

0 R F
x
i
x , i
=
(2.9-5a)
0 R F
y
i
y , i
=
(2.9-5b)
0 M M
z
i
z , i
=
. (2.9-6)

Ker so v ravninskem problemu samo tri enabe, iz njih lahko enolino izraunamo natanko samo neznane
vrednosti za sile in momente.


84
Momentne ravnotene enabe smo izpeljali za momente sil glede na teie telesa, kar je za praktine
izraune precej nerodno. Zato e pred raunskim zgledom dokaimo, da za analizo statinega ravnoteja
lahko izberemo povsem poljubno lego toke glede na katero raunamo momente. Velja namre, da sile, ki
so v translatornem in momentnem ravnoteju glede na neko toko, so v momentnem ravnoteju okoli
vsake toke, torej tudi glede na teie.

Dokaz. Imejmo neki sistem sil, ki izpolnjuje ravnotene enabe 1. Lokacijo prijemali sil F
i
,i=1,2n, glede
na poljubno toko B oznaimo s krajevnimi vektorji r
i
, i=1,2n (slika 4). Pripadajoi momenti so enaki
r
i
xF
i
. Glede na neko poljubno toko B, ki je za vektor a premaknjena iz toe A, oznaimo roice sil z r
i
'.
Pripadajoi momenti so enaki r
i
'xF
i
. Za vsako roico torej velja enaba

r
i
' = r
i
+ a, i=1,2n. (2.9-7)

Ob upotevanju gornje enabe je vsota momentov M' sil glede na toko A enaka:

0 a M F a F r F a r F r M + = + = + = =

= = = =
n
1 i
i
n
1 i
i i
n
1 i
i i
n
1 i
i i
) ( ' ' . (2.9-8)

Iz gornje enabe sledi dokaz: ko je M enak ni, je tudi M' ni, in obratno.

Za praktine izraune izbiramo lego osi tako, da je numerini izraun najbolj enostaven in pregleden. Za
kontrolo izrauna ravnotenih sil pa izraunamo vsoto momentov e glede na neko novo lego osi, ki nam
mora dati nini rezultantni moment.

Slika 2.9-1. Simbolini prikaz sil in roic glede na os A in os B.

Zgled 2.9.Z1. Ravninski problem. Za nosilec na sliki 2.9.Z1-1 izraunajmo sile H
A
, V
A
in V
B
, ki
uravnoteijo sili P
1
in P
2
. Torej za neznane sile poznamo smeri in lokacije njihovih prijemali, njihovih
velikosti pa ne.
Sistem na sliki tvori pravokotni trikotnik s stranicami a=3m,b=4m in c=5m, sili pa delujeta pravokotno na
elementa. Za izraun izberemo koordinatni sistem prikazan na sliki 2.9.Z1-1.

Reitev. Izberimo smerne vektorje sil H
A
, V
A
in V
B
v smereh njihovih vektorskih puic prikazanih na sliki
in zapiimo vse sile po komponentah v koordinatnem sistemu xy:

H
A
= (H
A
,0)
V
A
= (0,V
A
)
V
B
= (0,V
B
)
A
B
r
2
r
1
r
i
a

r
1
'
r
2
'
r
i
'
F
1

F
2
F
i

85
P
1
= P1(cos,-cos)=16(cos0.9273rd,-cos0.6435rd)=(9.6000,-12.8000)kN
P
2
= P2(cos, cos)= 7(cos0.6435rd, cos0.9273rd)=(5.6000, 4.2000)kN

Ravnoteni enabi za translacijo sta

i
x , i
F = H
A
+9.6+5.6 =0 (2.9.Z1-1a)
i
y , i
F = V
A
+V
b
-12.8+4.2=0, (2.9.Z1-1b)
momentna enaba glede na os v toki A pa je

i
z , i
M = 5V
B
-2.8P
1
+1.5P
2
= 5V
B
-2.8x16+1.5x7=0. (2.9.Z1-1c)

Slika 2.9.Z1-1. Grafini prikaz problema in izbrani koordinatni sistem.

Gornji sistem enab lahko zapiemo v matrini obliki:

3 . 34
6 . 8
2 . 15
V
V
H
5 0 0
1 1 0
0 0 1
B
A
A
(2.9.Z1-1d)

Prvo matriko imenujemo matriko koeficientov neznanih statinih koliin to je neznanih sil in tudi
momentov, ko le-ti nastopajo kot neznanke. Ko je determinanta te matrike razlina od ni, reitev obstaja
in je enolina.

Izraun nam da reitev

H
A
= -15.2000 kN (2.9.Z1-2a)
V
A
= 1.7400 kN (2.9.Z1-2b)
V
B
= 6.8600 kN (2.9.Z1-2c)

Reakcija H
A
je negativna kar pomeni da je v negativni smeri izbranega smernega vektorja v obratni smeri
predpostavljene smeri reakcije.

A
B
H
A
V
A
V
B
2.8m
1.2m
P
1
=16kN
P
2
=7kN
1,5m
1.5m
x
y
a=3
b=4
c=5m
=0.6435rd
=0.9273rd

86
Izbira raunskega koordinatnega sistem in lega osi je seveda poljubna. Poglejmo si e za zgled reitev, ko
izberemo koordinatni sistem prikazan na sliki Z1-2.

Komponente sil so

H
A
= (H
A
cos, -H
A
cos) = H
A
(0.8, -0.6)
V
A
= (V
A
cos, V
A
cos) = V
A
(0.6, 0.8)
V
B
= (V
B
cos, V
B
cos) = V
b
(0.6, 0.8)
P
1
= (0,-P
1
)=(0,-16)kN
P
2
= (P
2
,0)= (7, 0)kN.

Slika 2.9.Z1-2. Raunski koordinatni sistem v novi legi in os v toki C.

Ravnoteni enabi za translacijo sta sedaj

i
' x , i
F = H
A
0.8 + V
A
0.6 + V
B
0.6 +7 = 0 (2.9.Z1-3a)
i
' y , i
F = -H
A
0.6 + V
A
0.8 + V
B
0.8 16 = 0, (2.9.Z1-3b)
momentna enaba glede na os v toki C pa je

i
z , i
M = 4sin.H
A
4cos.V
A
+3cos.V
B
+1.2P
1
+1.5P
2
(2.9.Z1-3c)
= 2.4H
A
3.2V
A
+1.8V
B
+29.7 = 0.

Ta sistem enab rono nekoliko teje reimo kot prejnjega, ker v vsaki enabi nastopajo vse tri neznanke.
Reitev pa je seveda enaka kot prej. Ta zgled nam kae, da si lahko z ustrezno izbiro koordinatnega sistema
samo olajamo raunsko delo.

C
B
H
A
V
A
V
B
2.8m
1.2m
P
1
=16kN
P
2
=7kN
1.5m
1.5m
x'
y'
a=3
b=4
c=5m
=0.6435rd
=0.9273rd
os
Poglavje 2.10: STATINO EKVIVALENTNI SISTEMI ENAB

87
2.10. Statino ekvivalentni sistemi ravnotenih enab.

V prejnjem razdelku smo izbirali pravokotne koordinatne sisteme. Lahko pa bi zapisali ravnotene enabe
za komponente v smereh, ki niso med seboj pravokotne. Rezultanta sil je namre enaka ni, ko so njene
pravokotne komponente v treh poljubnih smereh (v ravnini v dveh smereh) enake ni. Smerni vektorji teh
smeri pa morajo biti seveda linearno neodvisni. Vsi sistemi ravnotenih enab, ki jih dobimo iz razlinih
koordinatnih sistemov, so ekvivalentni reitve so iste. V zgledu Z1 bi lahko na primer izbrali ravnoteje
pravokotnih komponent sil v smeri osi x in x'. Tedaj bi dobili sistem enab, ki sestoji iz enab 1a, 3a ter e
momentno enabo, na primer 1c. Reitev bi bila ista kot za sistem enab 1a, 1b in 1c. Na sliki 5 sta
simbolino prikazani smeri osi x in y, ki nista pravokotni, ter prikaz pravokotnih komponent sile P
1
.
Opozorimo naj, da vektorske vsote teh vektorskih komponent sil niso enake silam v analizi ravnoteja ne
gre za razstavljanje sil v poevni bazi, ampak za ravnoteje komponent sil v danih smereh!

Zgoraj omenjena ekvivalentnost enab za translatorno ravnoteje izvira iz razlinih koordinatnih
sistemov oziroma izbranih smeri, v katerih nastavljamo ravnotene enabe. Za nadaljnje pa je pomembno, da
dokaemo, da lahko z momentnimi enabami nadomestimo enabe za translatorno ravnoteje?

Predpostavimo, da je izpolnjeno momentno ravnoteje sil glede na dve toki A in B, ki sta oddaljeni za
vektor a, slika 2. Prve momente oznaimo z M
i
, druge pa z M
i
'. Zanima nas torej, e velja

M = 0 (2.10-1a)

M' = 0, (2.10-1b)

ali je tedaj

R = 0? (2.10-1c)

Slika 2.10-1. Prikaz mone izbire dveh smeri za enabe translatornega ravnoteja. Smeri sta podani z osema
x in y. Prikazani sta e pravokotni komponenti sile P
1
.

Rezultantni moment M' izrazimo z vsoto momenta M in momenta rezultante:

R a M F a F r F a r F r M + = + = + = =

= = = =
n
1 i
i
n
1 i
i i
n
1 i
i i
n
1 i
i i
) ( ' ' . (2.10-2)

Ker sta M in M' po predpostavki enaka ni, sledi iz gornje enabe, da je
C
B
H
A
V
A
V
B
P
1
P
2
y
a=3
x
os
P
1,y
P
1,x

88

axR=0. (2.10-3)

Torej je enaba 3 ekvivalentna enabi 2. Sedaj razstavimo vse sile na komponente F
i,a
, ki so vzporedne
vektorju a in komponente F
i,p
, ki so pravokotne na vektor a, slika 2.10-2,:

F
i
= F
i,a
+ F
i,p
. (2.10-4)

Tedaj se enaba 3 glasi:

0
i
p , i
i
a , i
i
i
= + = = F a F a F a R a (2.10-5)

Upotevaje, da je prvi vektorski produkt enak ni, ker so komponente F
i,a
vzporedne vektorju a. Drugi
sumand pa je enak ni samo, ko je

0
i
p , i
= F . (2.10-6)

Ta enaba predstavlja ravnoteje komponent sil, ki so pravokotne na vektor a in tako v splonem ni
povsem ekvivalentna enabi za translatorno ravnoteje. Manjka e enaba za translatorno ravnoteje v smeri
vektorja a.

e za ravninski problem zapiemo enabi za momentno ravnoteje okoli osi A in B ter e enabo za
translatorno ravnoteje v smeri, ki ni pravokotna na zveznico osi A in B, je dobljeni sistem enab
ekvivalenten ravnotenim enabam, enabe 2.7-5a,b in 2.7-6.

S tremi momentnimi enabami za osi A, B in C, ki ne leijo na isti premici, lahko za ravninski problem
nadomestimo vse ravnotene pogoje.

Analogno velja za prostorske probleme, seveda pa imamo tam opravka s estimi enabami.

Slika 2.10-2. Simbolini prikaz komponent sil F
i,a
, ki so vzporedne vektorju a, in komponente F
i,p,
ki so
pravokotne na a.

A
B
a
F
1

F
2
F
i
F
1,p

F
2,a
F
1,a


89
Zgled 2.10.Z1 nadaljevanje zgleda 2.9.Z1. Za problem iz zgleda 2.9.Z1 nastavimo momentno ravnoteje
okoli toke A in okoli toke B. Za toko A smo enabo e prej izraunali:

i
A
z , i
M = 5V
B
-2.80P
1
+1.5P
2
= 5V
B
-2.8x16+1.5x7=0. (2.10.Z1-1)

Za toko B pa velja:

i
B
z , i
M = -5V
A
+1.2P
1
-1.5P
2
= -5V
A
+1.2x16-1.5x7=0. (2.10.Z1-2)

Ti dve enabi nam poleg momentnega ravnoteja zagotavljata e ravnoteje v smeri y osi, slika Z1.
Potrebujemo e enabo za translatorno ravnoteje v poljubni smeri, samo ne v y smeri. Zaradi prikaza
splone veljavnosti gornjih zakljukov jo izberimo v smeri x' (na sliki Z1-2), eprav je enostavneje reiti
ravnoteno enabo za smer x! To enabo smo tudi e prej izraunali:

i
' x , i
F = H
A
.0,8 + V
A
.0,6 + V
B
.0,6 +7 = 0 (2.10.Z1-3)

Reitev teh treh enab je seveda enaka kot v zgledu Z1.

Enako reitev bi dobili za tri momentne enabe za osi v tokah A,B in C.

Ekvivalentni sistemi enab nam praktino omogoajo:
- kontroliranje raunanja reakcij
- izbiranje tistih enab, ki jih najlaje sestavimo in izraunamo.

2.11.Nabor neznanih sil in momentov, ki vzpostavijo statino ravnoteje.

Iz ravnotenih enab lahko v prostorskem problemu izraunamo est, v ravninskem problemu pa tri
neznanke. Vendar pa v formulaciji problema ne moremo kar poljubno izbirati statine koliine kot neznanke.

e se najprej omejimo na ravninski problem, moramo biti pozorni, da prvi dve skalarni enabi postavljata
pogoje za translatorno ravnoteje, tretja enaba pa zahteva momentno ravnoteje. Da vzpostavimo
ravnoteje, morajo kot neznanke nastopati velikosti dveh sil in enega momenta, slika 2.11.-1a, ali pa
velikosti treh sil, slika 2.11.-1b, kjer je z R
o
simbolino prikazana rezultanta obtenih sil. Vsaj dve neznani
sili ne smeta biti med seboj vzporedni, medtem ko je smer sile tretje poljubna.

Lega prijemali neznanih sil je lahko povsem poljubna, vendar pa tretja sila ne sme potekati skozi seie
uinkovalnic prvih dveh neznank. e bi uinkovalnica sile X
3
potekala skozi seie A, tedaj bi bil moment
neznank glede na os v toki A nien, moment rezultante pa ne.

Sliki 2.11-1a in b. Ravninski problem: ravnoteje vzpostavimo z velikostma dveh neznanih sil in momenta,
slika a, ali pa z velikostmi treh sil, ko se uinkovalnice neznanih sil ne sekajo v isti toki, slika b.

R
o
X
1
X
3
X
2
A

R
o
X
1
X
3
X
2
(a)
(b)
poglavje 2.11: NABOR NEZNANIH SIL IN MOMENTOV

90

e imata dve neznani sili isto prijemalie, tedaj ju lahko smatramo kot eno silo, kjer sta neznanki velikost in
smer, ali pa smatramo, da sta neznanki njeni komponenti torej imamo v obeh sluajih tako kot pri
ravninskem vektorju po dve neznanki, slika 2.11-2.

Slika 2.11-2. Ravninski problem. Velikosti dveh neznanih sil s skupnim prijemaliem lahko obravnavamo
kot komponenti neznane sile, slika a, ali pa velikost in smer neznane sile, slika b.

V omenjenih primerih lahko iz ravnotenih pogojev enolino izraunamo neznane sile in moment. Podobno
velja za prostorske probleme, kjer imamo est skalarnih ravnotenih enab, vendar pa je analiza reitev
bolj komplicirana in jo bomo obravnavali v poglavju o podporah. Zagotovo pa velja, da je za enolino
reitev natanko est neznank. Ravnoteje je zmeraj mono vzpostaviti s tremi silami in tremi momenti v
treh razlinih smereh. Ko je neznanih sil ve kot tri, ostale neznanke pa so momenti, je teko neposredno
uvideti, ali lahko vzpostavimo ravnoteje. Matematino pa je to preverjanje enostavno: matrika koeficientov
neznanih statinih koliin mora biti razlina od ni, da dobimo enolino reitev, glej enabo Z1-1d.
Probleme, kjer neznane sile in momente lahko enolino izraunamo iz ravnotenih enab, imenujemo
statino doloeni problemi. Omenili smo e, da ko se v ravninskem problemu uinkovalnice treh neznanih
reakcij sekajo v isti toki, reitev ravnotenih enab ne obstaja. Podobno ugotovimo na primer, ko sta v
ravninskem problemu neznanki dva momenta in e neznana velikost sile. Za take primere je determinanta
matrike koeficientov neznanih statinih koliin enaka ni. Tedaj zmeraj obstaja neka obteba, ki lahko telo
pospeeno premika v translatorni smeri ali pa ga rotira, glej sliko 2.11-3a,b. V prvem primeru sta neznana
momenta v bistvu en moment, v drugem pa so neznane sile v bistvu ena sila z neznano velikostjo in smerjo.
Imamo torej matematino samo dve neznanki. Kadar je torej neznank manj kot je ravnotenih enab
problemom, pravimo statino predoloeni problemi.

Slika 2.11-3 a in b. Simbolini prikaz zgledov, kjer z neznankami ni mono uravnoteiti sil in momentov
tedaj se telo giblje.

Za konec pa e poglejmo problem, kjer je neznank ve kot je enab.Tedaj je sicer mono vzpostaviti
ravnoteje, vendar je reitev poljubno mnogo. Poglejmo si to na enostavnem zgledu.

R
o
X
1
X
3
X
2
B

y

x

X
1
X
2
B

X'
1
X'
2
(a)
X
1
X
2
B

X''
2
X''
1
(b)
R
o
X
1
X
3
X
2
os
telo
rotira
R
o
X
2 X
3
X
1
gibanje
telesa
(a) (b)

91
Zgled 2.11.Z1. Ravninski problem. Izraunajmo neznane reakcije tako, da bo izpolnjeno ravnoteje.

Slika 2.11.Z1-1. Dispozicija dimenzij, obremenitve in neznanih sil ter izbira raunskega koordinatnega
sistema.

Reitev. Ravnoteni enabi za translacijo sta

0 45 cos P H F
o
A
i
x , i
= + =

0 45 cos P G V V V F
o
C B A
i
y , i
= + + =
,

za rezultantni moment okoli toke A pa velja

0 V 5 V 4 45 cos P 5 , 0 45 cos P 3 G 2 M
C B
o o
i
z , i
= + + =

V gornjih treh enabah imamo tiri neznanke. Reitev lahko izraunamo samo tako, da tri neznanke izrazimo
s etrto. Zapiimo taken sistem enab v matrini obliki

5
1
0
V
730 . 87
607 . 30
607 . 10
V
V
H
4 0 0
1 1 0
0 0 1
C
B
A
A

Determinanta matrike je 4, reitev je poljubno mnogo in so odvisne od neznane sile V
C
:

H
A
= -10.6070kN
V
A
= 8.6745kN + 0.25V
C

V
B
= 21.9325kN 1.25V
C

Za poljubno izbiro H
C
dobimo reitve, ki izpolnjujejo ravnoteje. e izberemo V
C
=0, dobimo reitev, kot za
statino doloen problem s tremi neznankami:

H
A
= -10.6070kN
V
A
= 8.6745kN
V
B
= 21.9325kN

Opozorimo naj, da v realnih primerih, ko so elementi elastini, izraunamo neznanko V
C
iz dodatnih
pogojev, na primer, v metodi sil iz deformacijskih pogojev. e nam taken izraun da reitev za H
C
=10kN,
pa so ostale neznanke

H
A
= -10.6070kN
G=20kN
P=15kN
V
A
=?
A
V
B
=?
B
2m 1m 1m
y
x
H
A
=?
1m
0,5m
C
V
C
=?
45

92
4V
A
= 11.1745kN
V
B
= 24.4325kN

-0-

e kjerkoli nastopi zvezno razporejena sila kot neznanka, je taken problem statino nedoloen.

Zgled 2.11.Z2. Na sliki je enostavni konzolni nosilec, kjer se v desni podpori pojavijo zvezno razporejene
sile, glej p(x) na sliki.

Slika 2.11.Z2-1. Dispozicija problema.

Natanna reitev takega problema je lahko zelo zahtevna in zavisi tudi od natannega poznavanja elastinih
lastnosti in dimenzij elementa in podpore. V vsakem takem primeru je ravnotenih enab premalo za reitev
problema in moramo postaviti dodatne pogoje, ki nam dajo dodatne enabe za izraun in razporeditev sil.
Samo zaradi pounosti si poglejmo neko priblino reitev, ki temelji na neki smiselni inenirski predpostavki
o razporeditvi sil p(x) seveda pa je realnost reitve odvisna od realnosti predpostavke. e predpostavimo,
da je razporeditev zveznih sil linearna

p(x)=ax+b,

nam ta predpostavka predstavlja dodatni pogoj. Tedaj iz ravnotenih enab

0 dx ) b ax ( P F
1
0 x
i
y , i
= + + =

=
,

0 dx ) b ax ( x P 3 M
1
0 x
i
A
Z , i
= + + =

=
,

ko izvrednotimo integrale, dobimo enabi

a/2 + b = 2
a/3 + b/2 = -6.

Reitev je

a=-84 in b=44,

razporeditev sil pa je

p(x)= -84x+44 v kN/m
P=2kN
A
p(x)=?
B
3m
y
x
1m
C

93

in je prikazana na sliki 2.11.Z2-2.

Slika 2.11.Z2-2. Prikaz razporeditve izraunanih reakcijskih sil ob predpostavki njihove linearne
razporeditve.

Naloga 1. Ravninski problem. Izraunaj neznane sile X
1
, X
2
in X
3
, ki uravnoteijo telo (a) na sliki N1-1 in
neznani sili X
1
in X
2
ter moment X
3
, ki uravnoteijo telo na sliki N1-2.

Slika N1-1.

Slika N1-2.
F1=2kN
F1=3kN
M
0
=4kNm
X1=?
X2=?
X3=?
2m 2m 2m
1,5m
1,5m
x
y
=45
A
B
M
0
=4kNm
F1=2kN
F1=3kN
X1=?
X2=?
X3=?
2m 2m 2m
1,5m
1,5m
x
y
=45
A
B
P=2kN
A
p(x)
B
3m
y
x
1m
C
44kN/m
40kN/m

94
Naloga 2. Izraunajmo reakcijski sili in moment za element na sliki N2-1.
(a) uporabi osnovne ravnotene enabe
(b) tri momentne enabe
(c) dve momentni enabi in ravnoteno enabo v x smeri

Slika N2-1.

P1=30kN
P2=15kN
V
A
=?
A
V
B
=?
B
2m 1,5m
2m
y
x
=30
M
A
=?
C
poglavje 3: PODPORE

95
3. PODPORE.

3.1 Uvod. Podpore so tisti konstrukcijski elementi, ki zagotavljajo, da se konstrukcija pod kakrno koli
obtebo ne giblje prosto prav v nobeni smeri. To je praviloma osnovna zahteva, ki mora biti izpolnjena za
vse obiajne gradbene konstrukcije. Ko je ta zahteva izpolnjena, pravimo, da s podporami konstrukcijo
stabilno podpremo. e je obravnavana konstrukcija zgrajena na temeljnih tleh, tla predstavljajo njeno
podporo, e pa je konstrukcija pripeta na drugo konstrukcijo, pa je le-ta njena podpora. Na sliki 1 tla
predstavljajo podporo za konstrukcijo, ki je sestavljena iz temeljev, okvirja in konzole z vealko. e
obravnavamo samo okvir, so temelji podpora ostalemu delu konstrukcije, za konzolo z vealko pa
predstavlja okvir podporo.

Slika 3.1-1. Temeljna tla so podpora za konstrukcijo.

Slika 3.1-2. Simbolini prikaz premikov in spremembe oblike konstrukcije zaradi obremenitve. Slika
prikazuje nekatere pomike, posebno pretirano velike za obiajne realne gradbene konstrukcije.
temelj
temeljna tla
okvir
vealka
in
konzola
nedeformirani
nosilec
deformirani
nosilec po
obremenitvi
P
L'
b'
b
L
tla
R
B
poglavje 3: PODPORE

96

Pri stabilnem podpiranju konstrukcije je osnovno vpraanje, kakne naj bodo podpore, koliko jih
potrebujemo in kako jih raunsko obravnavamo? Temu bistvenemu vpraanju bomo posvetili naslednje
odstavke.

e si pogledamo konstrukcijo na sliki 2, ni teko ugotoviti, da se zaradi lastne tee in dodatne statine
obremenitve temelji nekoliko pogreznejo in morda tudi zasuejo, nato pa obmirujejo ali pa vsaj smatramo, da
so v vsakem oziru nadaljnji pomiki zanemarljivi. Na stini povrini med temeljem in tlemi se pojavijo
reakcijske sile, s katerimi tla delujejo na temelje in kot zunanje sile uravnoteijo teo in dodatne obremenitve
konstrukcije. Te znailnosti veljajo za prav vse realne podpore: so deformabilne in imajo doloeno povrino
(kot je stina povrina med tlemi in temelji), kjer se pojavijo reakcijske sile.

Poglejmo si sedaj, da za osnovno statino presojo statino doloenih konstrukcij velikost in pomiki podpor
niso odloilni, e so le-ti dovolj majhni v primerjavi s konstrukcijo. Poglejmo si to na enostavnem zgledu
prostoleeega nosilca, slika 2.

Pred obremenitvijo je oblika in lega nosilca ter temeljev prikazana s rtkanimi linijami, po obremenitvi pa s
polnimi linijami. Deformacije so narisane samo simbolino realne deformacije so za gradbene konstrukcije
seveda praviloma bistveno manje in gotovo tudi nekoliko drugane, na sliki takne velikosti kot je slika 2 pa
jih gotovo ne bi niti opazili. Simbolino je prikazan tudi pomik obtene sile iz predvidene lege v dejansko
lego po obremenitvi. Lega rezultantne reakcijske sile R
B
je nekje na stini povrini med temeljem in tlemi.
e predpostavimo, da je njeno prijemalie na sredini temelja, ki je dovolj majhen v primerjavi z nosilcem, s
tem ne naredimo velike napake ne glede na dejansko razporeditev reakcijskih sil po stini povrini med
temeljem in tlemi. Prav natanni izraun njene lege pa je izredno zahtevno delo, ker natannost rezultata med
drugim zavisi od natannosti poznavanja mehanskih lastnosti tal. Zaradi enostavnosti razlage pa
predpostavimo e, da rezultanta deluje samo v vertikalni smeri. Tedaj je reakcija enaka

R'
B
= P.L'/b'.

e pa raunamo reakcijo za nedeformirano lego konstrukcije, je ta enaka

R
B
= P.L/b.

Razlika med R
B
in R'
B
je oitno zanemarljiva, ko se konfiguracija konstrukcije pred in po deformaciji, malo
razlikujeta torej, ko sta L in L' ter b in b' skoraj enaki. Podobno bi ugotovili za generalizirane notranje sile,
na primer za upogibni moment na sredini nosilca. e imamo opravka s konstrukcijo, ki se tako mono
deformira in podpore toliko premaknejo, da je deformirana konstrukcija znatno drugana od neobteene,
tedaj moramo raunati reakcije in notranje sile na deformirani konstrukciji. Takna analiza pa je lahko zelo
zahtevna in presega okvirje tega teksta imenujemo jo teorija drugega reda. Iz tega zakljuimo: za izraun
reakcij in notranjih sil statino doloenih konstrukcij, ki se malo deformirajo in premaknejo, lahko
smatramo konstrukcije nedeformabilne (absolutno toge), podpore pa nepodajne (toge) in skrene v
toko (tokaste podpore). Take podpore imenujemo raunske podpore. Za analizo konstrukcije ob teh
predpostavkah pravimo, da jo izvedemo za nedeformirano stanje konstrukcije na togih podporah. Raunsko
shemo poenostavimo, kot je prikazano na sliki 3: nosilec predstavimo s togo osjo, podpore pa z nepodajnimi
trikotniki. Natanneje bomo simboline oznake in njihov pomen spoznali v sledeem tekstu. Na koncu e
omenimo, da e bi uvedli na sredini nosilca na sliki 2 e eno podporo, bi bila konstrukcija statino
nedoloena. Tedaj bi pomiki podpor bistveno vplivali na reakcije in notranje sile. Ni si teko predstavljati, da
bi zelo toga podpora prevzela praktino vso obtebo in se nosilec ne bi upognil. Torej bi bile notranje sile in
reakcije povsem drugane kot v izhodinem primeru. Pomiki vseh treh podpor bi poleg obtebe doloali
deformacije nosilca, pri dveh pa so deformacije nosilca neodvisne od njunih pomikov.

e je potrebna analiza samih podpor, pa jih seveda ne smemo obravnavati kot toke. Velja pa e omeniti:
lega raunskih podpor je obiajno najbolj vpraljiva, medtem ko so dimenzije konstrukcije obiajno dovolj
natanno podane. Da se izognemo morebitnim raunsko podcenjenim vrednostim zaradi nepravilno doloene
lege podpor, uporabimo konservativne izraune. Konservativna analiza oziroma izrauni je tista analiza
konstrukcij, ki nam da nekoliko precenjene vrednosti mehanskih koliin s tem smo na varni strani, ker so
dejanske vrednosti manje. Na primer, za izraun upogibnega momenta na sredini nosilca upotevamo, da so
poglavje 3: PODPORE

97
podpore povsem na krajiih nosilca. Natanneje pa se ti problemi obravnavajo v strokovnih predmetih, kjer
se upotevajo izkustvene vrednosti za lokacijo raunskih podpor in so podane za nekatere primere v
predpisih. Problem lokacije idealizirane tokovne podpore vsekakor ni bistven v analizi konstrukcij, razen v
primerih, ko je podporna povrina v primerjavi s konstrukcijo velika, glej sliko 4. Tla predstavljajo podporo,
ki ni majhna v primerjavi s konstrukcijo. e ne poznamo razporeditve reakcijskih sil, tedaj te podpore ne
moremo raunsko poenostaviti z eno ali nekaj tokastimi podporami. Tega problema tudi ne moremo reiti
samo v okviru ravnotenih enab kot statino doloeni problem.

Slika 3.1-3. Shema za raunsko analizo: os nosilca na tokastih nepodajnih podporah.

Slika 3.1-4. Tla prestavljajo za pasovni temelj zvezno podporo.

Glede na gornja pojasnila bomo v nadaljnjem tekstu predpostavljali, da imamo opravka z dovolj majhnimi
podporami in deformacijami, da podpore obravnavamo kot tokaste in nepodajne, konstrukcijo pa kot togo
telo.

ne deformirani
nosilec
os
nosilca
P
b
L
R
B
tokasta
nepodajna
podpora
temelj
temeljna tla
poglavje 3: PODPORE

98
Opozorimo naj, da tako imenovane elastine podpore, ki jih predstavljamo z vzmetjo, pri izraunu notranjih
sil in reakcij pri statino doloenih problemih obravnavamo kot toge podpore, e so izpolnjene zgoraj
omenjene zahteve za male deformacije. To je oitno, ker so elastine podpore samo eden izmet tipov
deformabilnih podpor, prejnji razmislek pa velja splono za deformabilne podpore.

Zgled 3.1.Z-1. Na sliki 1 je enostavna podana konstrukcije, ki jo analiziramo kot simetrino palije, ki je
podprto z nepominima lenkastima podporama. Elementa sta iz jeklenih vrvi, ki ju raunsko obravnavamo
kot palici. Pred obremenitvijo je lega palic podana z lego lenka v toki B oziroma z viino h. Z N sta
oznaeni sili, ki nastopita v palicah, ko jih obremenimo s silo P in ko sta palici povsem togi. Z N' sta
oznaeni sili, ki nastopita v palicah, ko upotevamo dejanske deformacije. Analizirajmo kako sta sili N'
odvisni od deformabilnosti palic.

Slika 3.1.Z1-1. Pomiki in deformacije zaradi obremenitve s silo P ter ravnotena osna sila N' v deformirani
legi konstrukcije.

Po obremenitvi s silo P se konstrukcija deformira in vzpostavi se ravnoteje. Obe osni sili N' in obremenilna
sila P so v ravnoteju. Ravnoteje v vertikalni smeri nam da enabo

2N'sin ' P = 0 (3.1.Z1-1)

kjer je

2 2
a ) u h (
u h
' sin
+ +
+
= , (2)

Iz enab 1 in 2 zapiemo silo N' z enabo

u h
a ) u h (
2
1
P ' N
2 2
+
+ +
= , (3a)

ki nam pove, da N' zavisi od obremenitve in deformacije, ki je podana s pomikom u. Za nini pomik, u=0,
predpostavljamo absolutno togost konstrukcijskih elementov in lahko iz zgornje enabe takoj izraunamo
silo za nedeformirano stanje konstrukcije:

h
a h
2
1
P N
2 2
+
= (3b)
a
L
L'
h
u
P
'

A
B
C
N'
N'
N N
poglavje 3: PODPORE

99

Pri realnih (deformabilnih ) elementih pa pomik u lahko izraunamo iz obremenilne sile P, elastinih
lastnosti (EA) in zaetnega stanja (a,h) konstrukcije na sledei nain. Silo N' izrazimo z deformacijo palice in
njenimi mehanskimi znailnostmi. Ob upotevanju linearne elastinosti je N' enaka

N' = AE.L/L', (4)

kjer je raztezek palice enak

2 2 2 2
a h a ) u h ( L + + + = , (5a)

specifina deformacija pa
=
2 2
2 2 2 2
a h
a h a ) u h (
L
L
+
+ + +
=
(5b)

Iz enab 4 in 5b dobimo zvezo med silo N' in pomikom u,

2 2
2 2 2 2
a h
a h a ) u h (
EA ' N
+
+ + +
= , (6)

ter iz ravnotene enabe 3a e zvezo med silo P in pomikom u

)
a ) u h (
a h
).(
a h
a h a ) u h (
( EA 2 P
2 2 2 2
2 2 2 2
+ +
+
+
+ + +
= . (7)

Za dano silo P lahko iz gornje enabe izraunamo pomik u, nato pa iz enabe 6 e osno silo N'. Gornja
enaba je zahtevna za reevanje reimo jo lahko numerino. Enostavno pa je za dane pomike izraunati
pripadajoi P in N'.

Nas zanima predvsem razlika med osno silo N, ki jo izraunamo glede na ravnoteje sil v nedeformirani legi,
in osno silo N' glede na ravnoteje v deformirani legi obakrat seveda za isto obremenilno silo P. Na diagramu
D-1 je prikazan potek P in N' v odvisnosti od u, medtem ko N zavisi samo od sile P. Pri izraunu so
upotevane karakteristike nekega realnega gradbenega materiala: palici pa sta iz jekla z modulom
E=2x10
11
Pa in enakima presekoma A=0,0001m
2
=1cm
2
, geometrija konstrukcije pa je podana z a=h=3m.

Pri pomiku u = 0,006m je osna sila N' po enabi 6 enaka

2 2
2 2 2 2
2 4 11
) m 3 ( ) m 3 (
) m 3 ( ) m 3 ( ) m 3 ( ) m 006 , 0 m 3 (
m 10 x 1 . Pa 10 x 2 ' N
+
+ + +
=

,

N'= 2.10
5
N =200kN

Tedaj je v palici napetost enaka

GPa
m
kN
A
N
2
0001 , 0
200 '
2
= = = .

To je napetost, kjer pride do poruitve posebnih jekel z najvejo nosilnostjo. Iz diagrama 1 je razvidno, da je
v okviru porunih obremenitev, kjer je N' enaka ali pa manja od 200kN, razlika med N in N' zanemarljiva.
poglavje 3: PODPORE

100

Relativna napaka izraunana po obrazcu 8,

n = (N'-N)/N = N'/N-1 = 1
u h
h
a h
a ) u h (
2 2
2 2
+
+ +
(8)

je prikazana na diagramu 2. Na abscisi so nanesene relativne vrednosti osnih sil tako, da enica pomeni
poruno osno silo za krhka jekla, ki se raztegnejo do okoli 1%.

Diagram 3.1.Z1-D1.Odvisnost obtebe P, osne sile N' upotevaje ravnoteje na deformiranem stanju in osne
sile N upotevaje ravnoteje na nedeformiranem stanju od pomika u. Razlika med osnima silama je komaj
opazna.

Pri mehkih gradbenih jeklih pride do poruitve ele pri velikih raztezkih do 20%. Zato si poglejmo e
relativne napake v okviru najvejih specifinih deformacij palice. Pri najveji specifini deformaciji je
raztezek palice enak

L = 0,2L = m 849 , 0 3 3 . 2 , 0
2 2
= +

Pripadajoi pomik u izraunamo na podlagi enabe 5a, ki da kvadratno enabo

2 2 2 2 2
a ) a h L ( ) u h ( + + = +

oziroma

[ ] 0 ) a h L ( a h hu 2 u
2 2 2 2 2 2
= + + + + + .

V enabo vstavimo vrednosti
0 1 2 3 4 5 6 7
0
50
100
150
200
250
300
sila v kN
pomik u v mm
P
N'
N
N poruna
poglavje 3: PODPORE

101

[ ] 0 ) 3 3 849 . 0 ( 3 3 u 3 2 u
2 2 2 2 2 2
= + + + + +

in reitvi sta

u
1
= -7.10m in u
2
= 1.11m.

Diagram 3.1.Z1-D2.Relativna napaka glede relativno velikost osne sile glede na poruno silo.

Veljavna je druga reitev, kjer je pomik v smeri sile. Po enabi 8 je napaka

n = % 13 125 . 0 1
11 . 1 3
3
3 3
3 ) 11 , 1 3 (
2 2
2 2
=
+
+
+ +

Torej tudi pri ekstremnih deformacijah je napaka, ko raunamo sile za konstrukcijo v nedeformiranem
stanju, e vedno bistveno manja kot je faktor varnosti, ki ga moramo upotevati pri analizi konstrukcij. V
tem primeru bi bil izraun celo konservativen. Praviloma pa so konstrukcije med eksploatacijo bistveno manj
obremenjene, kot je poruna obteba. Tedaj so tudi specifine deformacije bistveno manje, kot lahko vidimo
iz diagrama D3.

Obravnavani primer nam ilustrira upravienost uporabljanja predpostavke o absolutni togosti elementov za
realne statino doloene gradbene konstrukcije. Pri tem pa je treba opozoriti: pri predpostavki o absolutni
togosti konstrukcijskih elementov se pojavijo majhne napake samo tedaj, ko konstrukcije niso slabo ali
pogojno stabilno podprte (obravnavamo jih v nadaljevanju poglavja) in ko ne nastopijo uklonski problemi.

0 0.2 0.4 0.6 0.8 1
0
0.02
0.04
0.06
0.08
0.1
0.12
N/Nporuna
relativna napaka v %
100x(N-N)/N
poglavje 3: PODPORE

102

Diagram 3.1.Z1-D3.Relativna napaka glede specifino deformacijo.

3.2. Definicija in tipi podpor. Poglejmo si neki nosilec, ki je pritrjen na podporo na sliki 3.2.-1. Taka
namiljena podpora, ki sestoji iz togih nepominih delov, vozika na valjih in osi, omogoa, da se nosilec
prosto zavrti okoli osi, njegovo krajie se horizontalno pomakne, medtem ko je vertikalni pomik krajia
nien. Kar je zagotovo pri taki podpori, e problem obravnavamo kot ravninski in poljubno obravnavamo
statino obtebo, je, da so nini: pomik podpore v vertikalni smeri, reakcijska sila v horizontalni smeri in
reakcijski moment, s katerima podpora deluje na nosilec. Na drugi strani pa sta pomik v horizontalni smeri in
zasuk lahko nina ali pa ne to zavisi od obremenitve nosilca. Pravimo, da so to dopustni pomiki podpore.

Slika 3.2.-1. Princip drsne lenkaste (vrtljive) podpore.

Pri doloenih obremenitvah bi se nosilec brez podpore gibal v vertikalni smeri, podpora pa to prepreuje z
reakcijsko silo. Na splono pa lahko reemo, da se v smereh ninih pomikov pojavijo reakcijske sile ali pa ne
0 0.05 0.1 0.15 0.2 0.25
0
2
4
6
8
10
12
14
specifina deformacija
relativna napaka v %
100x(N-N)/N

valj
togi
nepomini
deli
nepomina podlaga
poglavje 3: PODPORE

103
odvisno je od obremenitve. Tako pri tej analizi podpore opazimo sledee, da za vse obravnavane smeri, to
so horizontalna in vertikalna smer ter rotacija, velja izkljuujoe, da je ena izmed koliin nina, druga pa je
odvisna od obtebe. Pomik v horizontalni smeri je odvisen od obtebe, medtem ko je reakcija nina, reakcija
v vertikalni smeri je odvisna od obtebe, pomik pa je nina, rotacija je odvisna od obtebe, reakcijski
moment pa nien.

Obravnavano podporo imenujemo drsno lenkasto (ali vrtljivo) podporo in jo simbolino nariemo s
simbolom na sliki 1, kjer so uokvirjene vse nine koliine in za vsako smer obstaja zmeraj samo ena. Ostale
koliine so pod vpraajem in so, kot smo ugotovili, odvisne od obtebe in so lahko nine ali pa ne.

Slika 3.2.-2. Pomika, zasuk ter reakcijski sili in moment pri drsni lenkasti podpori.

Izkljuujoa alternativnost pomikov in zasukov na eni strani in reakcijskih sil ter momentov na drugi strani
velja, upotevaje prostorski problem, za vsako izmed treh med seboj pravokotnih smeri in zasukov pri vsaki
podpori. Zato podpore za analizo konstrukcij definiramo s tem, da podamo v katerih smereh so pomiki
oziroma zasuki nini. Za ostale smeri, pa predpostavljamo, da so povsem neovirani prosti, tam pa so
reakcije nine. Iz praktinih raunskih razlogov lahko na mestu in v smereh ninih pomikov nariemo
reakcijske sile in momente, ki nam tako raunsko definirajo tip podpore. Vendar se moramo zavedati,
da so reakcijske sile in momenti neznanke, ki jih raunamo iz ravnotenih enab in so lahko nekatere nine.

Kot vemo, je izbira predpostavljenih smeri reakcij poljubna. Na sliki 3.2.-4, na primer, je reakcija R
y

narisana v vertikalni smeri navzgor, lahko pa bi jo narisali v obratni smeri. Z grafinim prikazom reakcije
smo s tem izbrali samo smerni vektor v smeri narisane reakcije. Pozitivna reitev ravnotenih enab pomeni,
da je dejansko reakcija v smeri narisane reakcije, negativna pa v obratni smeri. Iz praktinih inenirskih
razlogov veinoma nariemo reakcije v smeri, v kateri priakujemo, da le-te dejansko delujejo.
Pozitivni rezultat nam tedaj potrdi nae ocene in s tem koncept konstrukcije, ki bistveno zavisi od tega, ali so
sile v podporah in elementih tlane ali natezne oziroma ali je upogibni moment pozitiven ali negativen glede
na lego armature. Temelji, na primer, morajo biti tako postavljeni, da pritiskajo na konstrukcijo. Zato
predpostavimo smer reakcij v smeri pritiska. Tedaj bi negativni raunski rezultat za reakcijo pomenil, da
temelj vlee konstrukcijo in bi ga morali sidrati. Temu pa se izogibamo, e se le da. Tedaj obiajno
spremenimo konstrukcijo oziroma tip in lego podpor tako, da dobimo v temeljih pritiske.

Kadar podpore izvedemo tako, da prepreujejo pomik in zasuk telesa, tedaj jim pravimo vpete podpore. Te
imamo na primer tedaj, ko kraj nosilca oziroma stebra vbetoniramo v temelj ali kakno dovolj togo oziroma
nepomino steno, slika 3.2.-3. Vpetost je mona seveda samo preko neke povrine nosilca, glej sliko 3.2.-3,
oziroma telesa, ki ga vpenjamo. Vendar pa za raun smatramo, da je taka podpora tokovna in prepreuje
zasuke.
u
y
=0
x
y
R
y
=?
R
x
=0
u
x
=?
M
z
=0
z
=?
poglavje 3: PODPORE

104

Slika 3.2.-3. Vpeta podpora.

Pri analizi reakcij podpore idealiziramo in simbolino nariemo. Simboli nas spominjajo na tehnino
izvedbo podpor in so lahko razlini in zelo poenostavljeni. Poglejmo si zgled ravninskega problema nosilca,
ki je na prikazani eni strani prosto poloen na steno. Taka podpora dopua horizontalni pomik in zasuk,
slika 3.2.-4a. V horizontalni smeri se sicer pojavi reakcija trenja, ki pa jo zanemarimo, e dobimo s tem
konservativne rezultate. V vertikalni smeri je pomik u
V
nien, v tej smeri pa nastopi reakcija, ki zavisi od
obtebe. V simbolinih prikazih te podpore, na primer tako kot na slikah 3.2.-4b in c, dopustni zasuk
oznaujemo z majhnim krogom, ki ponazarja kroglini leaj in z dvema vzporednima rtama, ki ponazarjata
drsenje majhne ploe po povsem gladki podlagi brez trenja.

Slika 3.2.-4. (a) Shematini prikaz dejanske podpore z dopustnimi pomiki in reakcijo, (b) prvi simbolini
prikaz ter (c) najbolj poenostavljen simbol za lenkasto drsno podporo.

V tabeli 1 so prikazane v prvih treh vrsticah najbolj pogosto uporabljene podpore za ravninske probleme, v
zadnjih dveh pa podpore, ki se redkeje pojavljajo. Na raunskih skicah lahko oznaimo, v kateri smeri
podpora ne dopua pomika. Lahko pa namesto tega, kot smo e omenili, samo nariemo ustrezne reakcijske
sile ali momente, kar nam hkrati pove, da v teh smereh ni pomikov oziroma zasukov. Koordinatni sistem v
tabeli je podan samo zaradi nedvoumnosti razlage in je seveda lahko poljubno izbran. Podpore so seveda
lahko v raznih problemih poljubno zasukane.

Pri prostorskih problemih je oznaka podpor bolj problematina. Za vpeto podporo in nepomino lenkasto
podporo so simboline skice morda e dovolj jasne, za bolj komplicirane pa je primerneje, da jih opredelimo
z ninimi pomiki oziroma z reakcijami.

Poglejmo si e za zgled na kratko prostorski problem. Na sliki 3.2.-5 je prikazan nosilec vbetoniran v
dovolj togo steno, ki predstavlja njegovo podporo. Za teoretino analizo ravnoteja tako podporo smatramo
kot tokovno v toki T, ki je teie preseka nosilca. Tam smatramo, da delujejo reakcijske sile in momenti.
vpeti del
toga
nepomina
podpora
zasuk
nosilca ni
moen! =0
stina
povrina

pomik
zasuk
(a)
(b)
(c)
nastopi
reakcija R,
pomik u
V
pa
je 0
R
R
nosilec
poglavje 3: PODPORE

105
Tako podporo imenujemo toga vpeta podpora in je simbolino prikazana na sliki 3.2.-6, kjer so nini
pomiki in zasuki opredeljeni z oznaenimi reakcijskimi silami in momenti.

Slika 3.2.-5. Toga vpeta podpora za prostorsko analizo ravnoteja.

Slika 3.2.-6. Simbolini prikaz toge vpete podpore ter reakcijske sile in momenti, ki opredeljujejo mesto in
smeri predpostavljenih ninih pomikov in zasukov.

Na kraju velja omeniti e tako imenovano nihalko, slika 3.2.-7aa, ki je pogosta v gradbenitvu. Nihalno
podporo predstavlja toga palica, ki ima na obeh straneh lenek in dopua zasuk okoli podpore C. Taka
podpora ima enak uinek kot drsna podpora in jo zato lahko tudi tako prikazujemo, slika 11b.

Sliki 3.2.-7a in b. Nihalna podpora ali nihalka, slika a, ter vrtljiva drsna podpora kot njen ekvivalent, slika b.

toka T,
prijemalie
reakcij
x
y
z
R
x
R
z
R
y
M
x
M
z
M
y
prijemalie
toka T
R
x

R
z
R
y
M
x
M
z
M
y
C
(a)
(b)
poglavje 3: PODPORE

106

IME
PODPORE

NINI
POMIKI
OZIROMA
ZASUKI

NINE
REAKCIJE

REAKCIJSKE
SILE IN
MOMENTI

SIMBOLINI PRIKAZ,
PODPORE, REAKCIJ IN
KOORDINATNI SISTEM

(TOGA)
VPETA
PODPORA

u
x
=u
y
=0
z
=0

-

R
x

R
y

M
z

LENKASTA
NEPOMINA
PODPORA

u
x
=u
y
=0

M
z
=0

R
x

R
y

LENKASTA
DRSNA
PODPORA

u
y
=0

R
x
=0
M
z
=0

R
y

MOMENTNA
DRSNA
PODPORA
(a)

u
y
=
z
=0

R
x
=0

R
y

M
z

MOMENTNA
DRSNA
PODPORA
(b)

u
y
=
z
=0

R
x
=0

R
y

M
z

Tabela 3.2.T-1. Prikaz nekaterih podpor.
y
x
R
x
R
y

M
z
R
y

R
x
R
y
R
y

M
z
R
y

M
z
poglavje 3: PODPORE

107
3.3. Stabilnost konstrukcije ter lega in tevilo podpor. Kako postavljamo podpore oziroma
ugotavljamo, da je togo telo stabilno podprto? Analiza stabilnosti teles temelji na analizi njegovih prostostnih
stopenj. Zaradi enostavnosti razlage si poglejmo bolj natanno pojem prostostnih stopenj za ravninski
problem. Na sliki 3.3.-1 je simbolino prikazan dvigalni avto, ki ima dvignjeno dvigalno rampo.
Predpostavljajmo, da je nagib te rampe nespremenljiv, sam avto pa se lahko premika samo horizontalno. Te
premike oznaimo z u
1
. Na rampi je voziek, ki ga lahko pomikamo po rampi in nosi valjasto breme.
Premike po rampi oznaimo z u
2
. S premikom avtomobila in s premikom po rampi lahko breme premaknemo
na poljubno lokacijo seveda smatramo, da je rampa dovolj dolga. Smeri teh dveh pomikov imenujemo
translatorni prostostni stopnji gibanja, ker izpolnjujeta zahtevo, da s pomiki v teh dveh smereh breme
premaknemo na poljubno lokacijo. Pri tem razmisleku je povsem nepomembno, v kaknem zaporedju
izvrimo pomika, pomembno je samo to, da z njima doseemo poljubno lokacijo.

Slika 3.3-1. Simbolini prikaz prostostnih stopenj valjastega bremena.

Oitno je, da e blokiramo enega izmed pomikov, lahko kljub temu breme premaknemo v smeri drugega
pomika. V tem smislu pojasnjujemo, da je pomik v posamezni prostostni stopnji neodvisen od pomika v
ostalih prostostnih stopnjah. e bi rampo postavili pod nekim drugim kotom, ali pa da bi se avto gibal po
neki klanini, bi breme tudi lahko postavili na poljubno lokacijo. Pogoj je samo, da sta smer rampe in
klanine, po kateri vozi dvigalo, razlini! Tako ugotovimo, da za ravninske translatorne prostostne
stopnje lahko izberemo poljubni dve razlini smeri. Analogno ugotovimo, da za prostorske probleme
obstajajo tri translatorne prostostne stopnje. Za prostostne stopnje podane s smernimi vektorji, velja prav
enako kot za baze vektorskega prostora: vektorji morajo biti linearno neodvisni. V statiki nas posebno
zanima mirovanje ali nini pomik telesa: ta nastopi natanko tedaj, ko so pomiki v vseh prostostnih
stopnjah nini. Na sliki 2 je prikazano breme v obliki valja, kjer z nepominima podporama A in B
zagotavljata nina pomika v smeri rampe in v horizontalni smeri, torej v obeh translatornih prostostnih
stopnjah zaradi teh dveh podpor se telo ne more translatorno premakniti. Oitno pa bi lahko valj podprli v
poljubnih dveh smereh, pa se tudi ne bi mogel translatorno premakniti. Poleg translacije se telo lahko e
zasue okoli neke toke, ki ni nujno teie telesa. Zasuk okoli teia je pomemben samo v okviru enab
gibanja zaradi enostavnejega matematinega zapisa. Zasuk je tretja prostostna stopnja, vse tri pa nam dajo
celoviti opis poljubne lege telesa, kot je simbolino prikazano na sliki 3.

voziek
breme
rampa z
doloenim
nagibom
u
1
u
2
poglavje 3: PODPORE

108

Slika 3.3-2. Valjasto breme, ki je podprto v dveh smereh, se ne more translatorno premakniti.

Za translatorne prostostne stopnje togega telesa je znailno, da se vse toke enako premaknejo, pri rotacijski
prostostni stopnji pa se vse toke telesa zavrtijo za enaki kot okoli izbrane osi.

Slika 3.3-3 a in b. V ravnini ima telo tri prostostne stopnje, dva translatorna pomika in rotacijo okoli neke
toke, na sliki 3a je to teie. Izbira lege osi, glede na katero opazujemo oziroma opisujemo rotacijo, je
poljubna. Slika (b) prikazuje eno izmed monih leg osi.

Opazovano valjasto breme na sliki 2 lahko kljub prikazanim podporam rotira okoli toke T, ki je na seiu
uinkovalnic reakcij R
1
in R
2
. Da onemogoimo rotacijo, moramo dodati e eno podporo. Na sliki 4 je
prikazana taka dodatna podpora v toki C. Smer omejitve pomika je poljubna, vendar pa uinkovalnica
reakcije ne sme sekati seia T, ker bi bila v takem primeru rotacija kljub trem podporam mona.

Slika 3.3-4. Podprti valj, ki se ne more niti premakniti niti zasukati. Lega podpore C simbolino nakazuje, da
njena lega poljubna, da le zagotavlja stabilnost valja.
podpora B
u
2
=0, R
2
podpora A
u
1
=0, R
1
podpora C
u
3
=0, R
3
T

T
T
rotacija
translacija
(a)
T
T
rotacija
translacija
(b)
u
2
=0, R
2
u
1
=0, R
1
T

A
B
poglavje 3: PODPORE

109

Preglejmo, na kakne naelne naine lahko telo stabilno podpremo (za ravninski problem). Z eno vpeto
nepomino podporo, slika 5, z dvema podporama - s lenkasto nepomino podporo in lenkasto drsno
podporo, slika 6, ali pa tremi lenkastimi drsnimi podporami, slika 7. Da s podporami zagotovimo stabilnost
telesa, pri postavljanju oziroma analiziranju podpor ugotavljamo omejitve gibanja. Za ravninski problem
najprej zagotovimo nina pomika v dveh smereh. S tem zagotovimo, da ni translatornih pomikov telesa. S
tretjo omejitvijo pa zagotovimo e nine zasuke. Podpora na sliki 5 zagotavlja kar vse potrebne omejitve
gibanja. Na sliki 6 podpora C zagotavlja translatorno stabilnost, druga podpora pa rotacijsko. Zaradi tega je
na sliki simbolino nakazano, da je zaradi u
3
zasuk nien. Na sliki 7 dve podpori, na primer podpori A in
B, zagotavljata translatorno stabilnost, tretja pa rotacijsko.

Slika 3.3-5. Stabilno podpiranje telesa z eno vpeto podporo.

Slika 3.3-6. Stabilno podpiranje telesa z dvema podporama: s lenkasto nepomino podporo in lenkasto
drsno podporo.

Slika 3.3-7. Stabilno podpiranje telesa s tremi drsnimi lenkastimi podporami.

u
1
=0
u
2
=0
=0
u
1
=0
u
2
=0
C
= 0 u
3
=0 ->
C
A:u
1
=0
B:u
2
=0
C:u
3
=0->=0
poglavje 3: PODPORE

110
Pri podpiranju z nepominimi podporami je potrebno omeniti, da nine pomike in s tem reakcije lahko
predpostavimo v poljubnih smereh, ker je izbira smeri prostostnih stopenj poljubna. Izraun je
najenostavneji, e izbiramo med seboj pravokotne smeri v smeri koordinatnega sistema. e pa imamo
doloene konstrukcijske razloge, kot je primer na sliki 7, kjer dve palici tvorita lenkasto nepomino
podporo, pa je smiselno, da predpostavimo nine pomike v smereh palic. Tako pri izraunu reakcij hkrati
izraunamo osne sile v palicah.

Slika 3.3-8. V podpori A sta izbrana nina pomika v smereh palic.

Iz dosedanje razlage povzamemo in zakljuimo: vsaka podpora zagotavlja nine pomike oziroma zasuke v
toki, kjer je telo nanjo pritrjeno. Ti nini pomiki oziroma zasuki predstavljajo omejitve gibanja telesa.
lenkasta drsna podpora, na primer, zagotavlja eno omejitev gibanja, toga vpeta pa tri omejitve. Za stabilno
podprto telo mora biti tevilo podpor tako, da je skupno tevilo omejitev gibanja, ki jih podpore
zagotavljajo, enako tevilu prostostnih stopenj telesa. Za ravninske probleme imamo tri prostostne stopnje
in potrebujemo tri omejitve gibanja. Za prostorske probleme pa imamo est prostostnih stopenj: tri translacije
in tri rotacije. Kot pa bomo videli, je to samo potreben pogoj. Pri tem je treba opozoriti, da pri prostorskih
problemih, analogno kot za ravninske probleme, translatorne prostostne stopnje izberemo v treh poljubnih
smereh. Prav tako velja za vse tri rotacijske prostostne stopnje, da posamezne osi glede na katere opazujemo
zasuke, lahko izberemo v treh poljubnih smereh. Matematino gledano pravimo, da morajo biti smerni
vektorji za prostostne stopnje translacije med seboj linearno neodvisni, kot morajo biti tudi smerni vektorji
osi rotacij med seboj linearno neodvisni.

al samo tetje omejitev prostostnih stopenj ne zadostuje. Lahko se zgodi, da imamo tri podpore, ki dajo
skupaj tri omejitve gibanja (ravninski problem), slika Z1-1, pa telo ni stabilno podprto. Tu je enostavno
opaziti, da se uinkovalnice reakcij sekajo v isti toki in telo so lahko malo zavrti. V mnogih primerih,
posebno pa pri prostorskih problemih, pa vizualno ni lahko ugotoviti, ali je telo stabilno podprto, eprav je
tevilo omejitev gibanja enako tevilu prostostnih stopenj. Tedaj lahko ugotovimo stabilnost telesa iz
ravnotenih enab tako, kot smo to spoznali v poglavju o enabah gibanja: pri statino doloenih
problemih je skalarnih ravnotenih enab natanko toliko kot neznanih reakcij, in ko je determinanta
matrike koeficientov reakcij razlina od ni tedaj, je telo stabilno podprto.

Slika 3.3.Z1-1. Stabilno podprto telo.
q=4kN/m
A
B
R
A
R
B
C R
C
a=3m
a
a/2
a/2
u
1
=0
u
2
=0
u
3
=0
R
1
R
2
R
3
A
poglavje 3: PODPORE

111
Zgled 3.3.Z1 (ravninski problem). Kvadratno telo s stranico a=3m je podprto, kot je prikazano na sliki
3.3.Z1-1. Podpora A je nagnjena za 45. Nastavimo ravnotene enabe in izraunajmo reakcije.

Reitev. Ravnoteje v horizontalni smeri na desno, v vertikalni smeri navzgor in momentno ravnoteje okoli
podpore A nam da enabe:

R
A
/2 R
C
= 0
R
A
/2 + R
B
qa = 0
aR
B
+ (a/2).R
C
(a/2)qa = 0.

Zapiimo jih v matrini obliki

2 / qa
qa
0
R
R
R
2 / a a 0
0 1 2 / 1
1 0 2 / 1
2
C
B
A

Upotevaje, da je a=3m in q=4kN/m je gornji sistem enak

18
12
0
R
R
R
5 . 1 3 0
0 1 707 . 0
1 0 707 . 0
C
B
A

Determinanta matrike je -1,0605, razlina od ni, in telo je stabilno podprto. Reitev enab je enolina,

R
A
= 16.971kN, R
B
= 0kN, R
C
= 12N,

Izbrana obteba pa je sluajno taka, da da nino reakcijo R
B
.

Zgled 3.3.Z2. Poglejmo si sedaj zgled, ko je podpiranje oitno nestabilno slika Z2-1. Iz slike vidimo, da se
telo lahko malo zavrti okoli podpore c.

Slika 3.3.Z2-1. Nestabilno podprto telo.

Ravnoteje v horizontalni smeri na desno, v vertikalni smeri navzgor in momentno ravnoteje okoli podpore
A nam da enabe:

R
A
/2 R
C
= 0
R
A
/2 + R
B
qa = 0
aR
B
+ aR
C
(a/2)qa = 0.
A
B
C
R
A
R
B
R
C
q=4kN/m
a=3m
a
poglavje 3: PODPORE

112

2 / qa
qa
0
R
R
R
a a 0
0 1 2 / 1
1 0 2 / 1
2
C
B
A

Upotevaje, da je a=3m in q=4kN/m je gornji sistem enak

18
12
0
R
R
R
3 3 0
0 1 707 . 0
1 0 707 . 0
C
B
A

Determinanta matrike koeficientov je ni, kar nam raunsko pove, da telo ni dobro podprto. Kot vemo,
matematino reitev takega sistema enab ne obstaja, torej ne obstajajo take reakcije, ki bi uravnoteile dano
obtebo. Ta problem ni reljiv v okviru statike, ker je to dejansko problem dinamike. Reujemo ga z
enabami gibanja, ki so diferencialne enabe in poleg robnih pogojev moramo podati e zaetne pogoje in
upotevati elastine lastnosti. Ko je telo dobro stabilno podprto, pa ga analiziramo z enabami statinega
ravnoteja, ki predstavljajo sistem navadnih linearnih enab.

Pomembno pa je opozoriti e sledee: eprav telo ni stabilno podprto, pa obstaja obteba in reakcije, ki
izpolnijo ravnotene pogoje. To je oitno reakcije lahko poljubno izberemo in nato izraunamo obtebo iz
ravnotenih enab. Ko na primer izberemo reakcije

R
A
= 1kN, R
B
= 2kN, R
C
= 3kN,

dobimo iz ravnotenih enab vektor obtebe:

smer x: R
A
/2 - R
C
+ P
x
= 0 -> P
x
= -1/2 + 3 = 2.293kN
smer y: R
A
/2 + R
B
+ P
y
= 0 -> P
y
= -1/2 - 2 = -2.707kN
rotacija: aR
B
+ aR
C
+ M
Z
= 0 > M
Z
= 3x2 + 3x3 = 15kNm

Temu vektorju obtebe odgovarjajo razline obtebe, ena izmed njih, kjer nastopata samo koncentrirani sili,
je prikazana na sliki Z2-2.

Iz gornjih dveh primerov zakljuimo: sama izpolnitev ravnotenih enab nam ne zagotavlja, da je telo
stabilno podprto. Stabilno podprtost telesa nam zagotavlja samo determinanta matrike koeficientov
ravnotenih enab, ko je razlina od nina.

Slika Z2-2. Nestabilno podprto telo z obtebo in reakcijami, ki so v ravnoteju.
A
B
C
R
A
=1kN R
B
=2kN
R
C
=3kN
a=3m
a
4m
P
x
=2,293kN
P
y
=2,707kN
2,153m
y
x
poglavje 3: PODPORE

113

Zgled Z3. Izraunajmo reakcije za telo na sliki Z3-1. V podpori A, ki ne dopua nobenega translatornega
pomika, je velikost in smer reakcije R
A
neznana.

Slika Z3-1.

Slika Z3-2.

Slika Z3-3.

Reitev. eprav je mono, da kot neznanke postavimo velikost reakcije R
A
in njen naklon
A
, tega
praviloma ne ponemo. Tak pristop sicer vodi do pravilne reitve, vendar preko nelinearnih enab, ki jih
teko reimo. Reitev je enostavna, e si izberemo dve neznani reakcijski sili v podpori A, ki predstavljata
komponenti reakcije R
A
. Obiajno je najenostavneje, ko izberemo za reakciji sili v smeri x in y, slika Z3-2.
u
1
=0
u
2
=0
R
1
R
2
R
3
A
3
=135
y
x
=60
P=7kN

a=3m

b=2m

R
A
R
3
A
3
=135
y
x
A
=?
P=7kN

a=3m

b=2m

P=7kN

R
A,x
R
3
A
3
=135
y
x
a=3m

b=2m

R
A,y
C

poglavje 3: PODPORE

114
Ko pa je toka A podprta z dvema palicama, slika Z3-3, je smiselno izbrati reakcije v smeri palic. Podajmo
reitev za vse tri primere.

a) Neznanki sta velikost reakcije R
A
in njen naklon
A
. Oznaimo neznanke za neznane velikosti in smeri:

R
A
= X
1
cos
A
= X
2

R
3
= X
3

A, nam da enabe:

X
1
.X
2
+ X
3
.cos135= 0
X
1
.(1-X
2
2
)
0,5
+ X
3
.cos45 - P = 0
-a.P + X
3
(-b.cos135+ a.cos45) = 0

Upotevaje podatke je reitev

R
A
= X
1
= 5,048 kN
cos
A
= X
2
= 0,832 in pravilni nagib
A
= 33.69
R
3
= X
3
= 5,940 kN

b) Neznanke so reakciji v smeri x in y v podpori A in velikost reakcije v podpori C, slika Z3-2.

R
A,X
= X
1
R
A,Y
= X
2

R
3
= X
3

Ravnotene enabe so

X
1
+ X
3
.cos135= 0
X
2
+ X
3
.cos45 - P = 0
-a.P + X
3
(-b.cos135+ a.cos45) = 0,

reitev pa je

X
1
= 4.2 kN
X
2
= 2.8 kN
X
3
= 5.940 kN.

Velikost in nagib reakcije R
A
sta seveda enaka, kot smo ju e prej izraunali:

R
A
=(X
1
2
+ X
2
2
)
0,5
= (4.2
2
+ 2.8
2
)
0,5
= 5.048 kN
cos
A
= X
2
/R
A
= 2.8/5.048 = 0.832

c) Za primer na sliki Z3-3 izraunamo reakcije R
1
, R
2
in R
3
iz ravnotenih enab

R
1
+ R
2
.cos60 + R
3
.cos135= 0
R
2
.cos30 + R
3
.cos45 -P = 0
-a.P + R
3
(-b.cos135+ a.cos45) = 0.

Reitev je

R
1
= 2.583 kN
R
2
= 3.233 kN
R
3
= 5.940 kN.
poglavje 3: PODPORE

115

Komponenti skupne reakcije v podpori A pa sta

R
A,x
= R
1
+ R
2
.cos60 = 4.2 kN
R
A,y
= R
2
.cos30 = 2.8 kN,

kar je seveda enak rezultat kot pod toko b).

Zgled 3.3.Z4. Prostorski problem. (a) Poglejmo si, kako lahko stabilno podpremo kvadrasto telo na sliki Z4-
1, ki ima doline robov vzdol x,y in z osi enake a=1m, b=2m in c=1m. (b) Izraunajmo reakcijske sile z
obtebo podano na sliki Z4-2.

Slika Z4-1. Kvadrasto telo in podporne toke A, B in C s prepreenimi (ninimi) pomiki v izbranih smereh.

e samo v ogliu kvadra v toki A prepreimo vse translatorne pomike telesa, tedaj je

u
A,x
= u
A,y
= u
A,z
= 0,

in podpora je nepomina ali toga. V teh smereh prepreenih pomikov se lahko, v odvisnosti od obtebe,
pojavijo reakcijske sile, ki pravzaprav prepreujejo te pomike. Vendar pa se kvader e vedno lahko sue
okoli podpore A. e e v toki B prepreimo pomika v y in z smeri,

u
B,y
= u
B,z
= 0,

je ta podpora nepomina v smeri y in z. Tudi v teh dveh smereh se lahko, v odvisnosti od obtebe, pojavita
reakcijski sili, ki prepreujeta pomika. V smeri x osi je pomik toke B e prost, podporna toka se v
odvisnosti od obtebe in elastinosti telesa lahko premakne, reakcijska sila pa je v tej toki in tej smeri
zagotovo nina

R
B,x
= 0.

Kljub podporam v tokah A in B se kvader e vedno lahko sue okoli osi x. e e v toki C prepreimo
pomik v z smeri,

U
C,z
= 0,

je ta podpora nepomina v smeri z. V tej smeri se lahko pojavi reakcijska sila. V smereh x in y podpora C
dopua prosti pomik, reakcijski sili pa sta v teh smereh nini:

R
C,x
= R
C,y
= 0.

S temi podporami, ki prepreujejo est pomikov in s tem prav vse pomike vseh tok togega telesa, telo
povsem stabilno podprto.
B
c
x
z
y
u
B,y
=0
A
u
B,z
=0
u
A,z
=0
u
A,z
=0
u
A,z
=0
u
C,z
=0
poglavje 3: PODPORE

116

(b) Izraun reakcijskih sil v sladu s sliko Z4-2.

Slika Z4-2. Obremenitev kvadrastega telesa in podpore definirane z reakcijami.

Enabe za translatorno ravnoteje in momentno ravnoteje glede na toko A, ki je v zaetku koordinatnega
sistema, so:

0 A 1 F
x
i
x , i
= + =

0 B A 1 F
y y
i
y , i
= + + =

0 C B A 1 F
z z z
i
z , i
= + + + =

0 C . 2 1 M
z
i
x , i
= + =

0 C . 1 B . 1 M
z z
i
y , i
= =

0 B . 1 1 M
y
i
z , i
= + =
.


1
0
1
1
1
1
C
B
B
A
A
A
0 0 1 0 0 0
1 1 0 0 0 0
2 0 0 0 0 0
1 1 0 1 0 0
0 0 1 0 1 0
0 0 0 0 0 1
z
z
y
z
y
x

Determinanta matrike koeficientov je enaka 2, kar nam teoretino zagotavlja, da je kvader stabilno podprt.

Reitve za reakcije so

A
x
= -1kN, A
y
= -2kN, A
z
= -1kN,

A
y
B
c
x
z
y
D
A
x
A
z
B
y
B
z
C
z
P
y
=1kN
P
x
=1kN
P
z
=1kN
2m
1m
1m
A
poglavje 3: PODPORE

117
B
y
= 1kN, B
z
= 0,5kN,

C
z
=-0,5kN.

Za preizkus pravilnosti izrauna reakcij preverimo e, ali je moment vseh sil, ki delujejo na kvadrasto telo,
nien glede na toko B. Za vajo pa izraun izvedimo z rigorozno uporabo vektorskega rauna.

Sile, ki delujejo v tokah A,B,C in D ter pripadajoe krajevne vektorje njihovih prijemali glede na toko B,
zapiimo v podanem koordinatnem sistemu.

R
A
=(A
x
, A
y
, A
z
) = (-1,-2,-1)kN

r'
A
=(a
x
, a
y
, a
z
) = (-1,0,0)m

R
B
=(B
x
, B
y
, B
z
) = (0,0.5,0.5)kN

r'
B
=0

R
C
=(C
x
, C
y
, C
z
) = (0,0,-0,5)kN

r'
C
=(c
x
, c
y
, c
z
) = (0,2,0)m

P
D
=(P
x
, P
y
, P
z
) = (1,1,1)kN

r'
D
=(d
x
, d
y
, d
z
) = (0,2,1)m

Rezultantni moment glede na toko B je

M
B
= r'
A
xR
A
+ r'
B
xR
B
+ r'
C
xR
C
+ r'
D
xP
D

= (-1,0,0)x(-1,-2,-1) + (0,0,0)x(0,1,0.5) + (0,2,0)x(0,0,-0.5) + (0,2,1)x(1,1,1)

= (0,-1,2)+ 0 + (-1,0,0)+ (1,1,-2) = (0,0,0)kNm.

Torej je moment nien in s tem je preskus potrdil pravilnost izrauna!

Zgled 3.3.Z5. Prostorski problem. Za lomljeni nosilec na sliki Z5-1, ki ima posamezne segmente
vzporedne s prikazanim koordinatnim sistemom xyz, izraunajmo reakcijo R
A
in reakcijski moment M
A
,
simbolino prikazana v podpori A. Podpora je toga in vpeta, ki ne dopua nobenih pomikov in zasukov,
dimenzije in obremenitev pa so razvidni iz slike.

Slika Z5-1. Nosilec s simbolinim prikazom reakcijske sile in momenta.

x
y
z
A
P
1
=2kN
P
2
=3kN
M
1
=3kNm
a=3m
M
A
=?
R
A
=?
b=2m
C =2,5m
d=1,5m
poglavje 3: PODPORE

118
Reitev. Za izbiro osi, glede na katero bomo raunali momentno ravnoteje, je najprikladneja toka A, torej
kar podpora. V izbranem koordinatnem sistemu so sile in pripadajoe roice glede na toko A enake

P
1
= (0,2,0)kN, r
1
= (3,0,0)m

P
2
= (0,0,-3)kN, r
2
= (4.5,2.5,-2)m

M
1
= (3,0,0)kNm

Enaba translatornega ravnoteje je

R
A
+ P
1
+ P
2
= 0,

in zapisana po komponentah

0 0 R F
x
i
x , i
= + =

0 2 R F
y
i
y , i
= + =

0 3 R F
z
i
z , i
= =
.

Momentno ravnoteje zapisano po komponentah nam da enabe

0 3 5 , 2 3 M P . c M M M
x , A 2 1 x , A
i
x , i
= + = + =

0 3 ) 5 , 1 3 ( M P ) d a ( M M
y , A 2 y , A
i
y , i
= + + = + + =

0 2 3 M P . a M M
z , A 1 z , A
i
z , i
= + = + =

Iz gornjih estih ravnotenih enab izraunamo reakcije, ki so:

R
x
= 0, R
y
=-2kN, R
z
= 3kN,

M
x
=4,5kN, M
y
=-13,5kN, M
z
=-6kN.

poglavje 3: PODPORE

119
3.4. Slabo podprta telesa oziroma konstrukcije. Za njih je znailno, da lahko e pri majhni obtebi
pride do podrtja ali zloma konstrukcije. V njih lahko nastopijo notranje sile in momenti ter zunanje reakcije,
ki so bistveno veje kot je velikost obtebe, poleg tega pa so pomiki vsaj dela konstrukcije sorazmerno zelo
veliki. Poglejmo si to na enostavnem zgledu na sliki 3.4-1, kjer je palica obremenjena s silo P.

Slika 3.4.-1. Solidno stabilno podpiranje.

Ravnotene enabe so

H
A
H
B
= 0
V
A
- P = 0
b.H
B
- a.P = 0

oziroma

aP
P
0
H
V
H
b 0 0
0 1 0
1 0 1
B
A
A

Determinanta matrike je b. Ko je b=a=1, tedaj je palica nagnjena za 45in reitev je

H
A
= H
B
= V
A
= P

in determinanta matrika koeficientov je 1 in je torej velikostnega razreda najvejega koeficienta, reakcije pa
so velikostnega razreda obtebe, v naem primeru kar enake.

e je b enak ni, tedaj je palica horizontalna. Determinanta je enaka ni in dobimo nestabilno podprto palico.

V tem razdelku pa je najbolj zanimiv primer, ko je b zelo majhen, b<<1, slika 2. Tedaj je palica skoraj
horizontalna, slika 2. Ko je na primer b=0,1m in a=1m, tedaj je determinanta mala v primerjavi z najvejim
lenom matrike in nekatere reakcije so zelo velike v primerjavi z obtebo:

H
A
= H
B
= P.a/b = 100P.

V
A
= P

A
B H
B

P a
b
H
A

V
A

poglavje 3: PODPORE

120

Slika 3.4-2. Slabo stabilno podpiranje. Horizontalni reakciji sta ogromni v primerjavi z obremenilno silo P.

e bi v gornjem primeru sila P delovala v horizontalni smeri, bi bili reakciji enakega velikostnega reda kot
obteba.

Iz tega primera zakljuimo: pri slabo stabilno podprtih konstrukcijah je razporeditev podpor blizu lege, ki
nam da nino determinanto matrike ravnotenih enab. Tedaj je ta determinanta absolutno mala v primerjavi
z absolutno najvejim lenom matrike.

Po Cramarjevem pravilu za reevanje sistema linearnih enab so neznanke, v naem primeru so to reakcije,
enake kvocientu ustreznih determinant. V imenovalcu nastopa determinanta matrike koeficientov sistema
enab, v tevcu pa je determinanta matrike, kjer en stolpec matrike koeficientov sistema enab nadomestimo
z vektorjem obtebe. Ko je absolutna vrednost determinante matrike koeficientov enab zelo mala v
primerjavi z najvejo absolutno vrednostjo njenih lenov, lahko priakujemo, da bodo reitve, to so reakcije,
zelo velike v primerjavi z velikostjo obtebe. Velike reakcije povzroajo tudi velike sile v konstrukciji, ki
obiajno vodijo do zloma oziroma do podrtja konstrukcije, ker popustijo podpore ali elementi konstrukcije.
Zato so konstrukcije, kjer je determinanta matrike koeficientov po prej omenjenem kriteriju zelo mala,
praviloma v gradbenitvu nesprejemljive oziroma se jih izogibamo.

Zgled 3.4.Z1. Analizirajmo kvadratno telo na sliki 3.4.Z1-1. To je primer, kjer je podpiranje podobno
nestabilnemu. Zato lahko priakujemo velike reakcije.

A nam da enabe:

R
A
/2 R
C
= 0
R
A
/2 + R
B
qa = 0
aR
B
+ (a-0,1)R
C
(a/2)qa = 0.

Zapiimo jih v matrini obliki, upotevaje, da je a=3m in q=4kN/m je gornji sistem enab enak

18
12
0
R
R
R
9 . 2 3 0
0 1 707 . 0
1 0 707 . 0
C
B
A
.

A
B
P
a
b
poglavje 3: PODPORE

121

Slika 3.4.Z1-1.

Determinanta matrike koeficientov je

D = -0.0707.

Absolutna vrednost razmerja med determinanto in najvejim lenom matrike je

r = D/3 = 0.0707 / 3 = 0.0236

in je dosti manje kot enica. Torej lahko priakujemo velike reakcije. Te so

R
A
= 254.56 kN, R
B
= -168kN, R
C
= 180kN.

e primerjamo najvejo reakcijo in najveji len obtebe,

R
A
/18 = 254.56 / 18 = 14.142

vidimo, da je reakcija tirinajstkrat veja oziroma 21,213 krat veja od rezultante obtebe, ki je 12kN. e pa
bi bila podpora C samo 1cm nije od vogala kvadrata, torej bi bila konfiguracija e bolj podobna
nestabilnemu podpiranju, pa bi bile reakcije e veliko veje.

e primerjamo rezultate za solidno stabilno podprto telo analizirano v prejnjem poglavju v zgledu 3.4.Z1,
vidimo, da so tam reakcije v velikostnem razredu obtebe. Najveja reakcija je v zgledu 3.4.Z1 je R
A
=
16.971kN, medtem ko je rezultanta obtebe 12kN.

V gornjih primerih slabo podprtih konstrukcij so sile izraunane ob predpostavki absolutne togosti
elementov. Pri realnih slabo podprtih konstrukcijah pride do deformacij in znailno je, da so reakcije
bistveno drugane (na sreo praviloma manje), kot nam jih da izraun ob predpostavki absolutne togosti.

3.5. Definiranost problemov. V dosedanjih analizah smo podajali obtebo, dimenzije konstrukcije in
podpore. Pri tem se moramo vpraati, koliko in kakne podatke moramo poznati, da je problem enolino
definiran in da lahko tedaj enolino izraunamo vse sile in tudi pomike konstrukcije. Za podpore smo e
spoznali, da so definirane s podatki: za vsako smer moramo poznati silo ali pomik oziroma moment ali
zasuk. V naih primerih je bila zmeraj ena izmed koliin v dani smeri nina. V teoriji elastodinamike je
dokaz, ki nam definiranost problemov natanko doloa. e se omejimo na statiko, tedaj so konstrukcije
stabilno podprte in v mirovanju. Za take probleme velja izrek: e poznamo v vsaki toki konstrukcije za
vsako izmed treh smeri (prostorski problem) izkljuujoe ali pomik ali silo oziroma napetost, tedaj je
reitev enolina. Pri tem so izjema toke elastinih podpor tam moramo poznati samo elastine konstante
oziroma razmerje med silo in pomikom. Ti podatki predstavljajo robne pogoje. Seveda pa moramo k temu
natanno poznati e geometrijo konstrukcije in njene elastine lastnosti. Pravimo, da je elastostatien
A
B
C
R
A
R
B
R
C
q=4kN/m
a=3m
a
d= 0,1m

poglavje 3: PODPORE

122
problem korektno definiran in v principu se da reiti. Podatke, s katerimi je problem definiran, imenujemo
osnovni ali potrebni podatki.

Poglejmo si enostavni zgled nosilca na dveh podporah, ki je na zgornji strani obremenjen z zvezno obtebo
in je podan na sliki 3.5-1. Obravnavajmo ga kot ravninski problem. Najprej pregledamo vse notranje toke.
V vsaki taki toki poznamo v vertikalni smeri silo tee, v obeh horizontalnih smereh pa tudi vemo, da je sila
nina. To je seveda isto trivialna ugotovitev. Nato pregledamo vse toke na povrini nosilca pravimo tudi
po robu nosilca. V tokah, kjer so podpore, poznamo za vsako smer nekaj ali nini pomik ali nino
reakcijo. Na spodnji strani in elih nosilca je v vsaki toki, razen v podpornih tokah, v vseh smereh sila
nina saj tam ni obtebe. Na zgornji strani nosilca pa poznamo v vsaki toki povrinsko silo v vertikalni
smeri in nino povrinsko silo v ostalih dveh horizontalnih smereh. Problem je korektno definiran.

Slika 3.5-1. Prostoleei nosilec na dveh podporah in robni pogoji.

e poznamo k potrebnim podatkom e kaken podatek, je problem predefiniran. e poznamo na primer e
eno reakcijo ali pa poves na sredini nosilca, dobimo predefinirani problem. Ta dodatni podatek lahko
uporabimo, na primer, za eksperimentalno preverjanje nae analize ali pa za ugotavljanje nekih drugih
mehanskih koliin. Iz osnovnih podatkov lahko izraunamo poves na sredini nosilca. e se ta ne sklada z
izmerjenim, tedaj je zagotovo nekaj narobe ali sama analiza, ali osnovni podatki niso pravilni, ali pa
nekatere predpostavke o karakteristikah materiala in podporah niso tone.

Zgled 3.5.Z1. Ugotovimo, ali so za problem na sliki 3.5.Z1-1 osnovni podatki pravilni. Osnovni podatki so
L=3m in P=4kN, ki deluje na sredini nosilca. Dodatni izmerjeni podatek je reakcija R'
B
, ki je 2,2kN.

Slika 3.5.Z1-1. Prostoleei nosilec in preverjanje osnovnih podatkov.
P
x

toke
spodnjega
roba nosilca:
p
x
= p
y
= 0
toke zgornjega
roba nosilca:
p
x
=0, p
y
0
y

podporna
toka A:
u
x
= u
y
= 0
podporna
toka B:
P
x
= 0,u
y
=0
P=4kN
1,5m
L=3m
R
B
poglavje 3: PODPORE

123

Iz osnovnih podatkov izraunamo, da je

R
B
= P(L/2)/L = 4kN(4m/2)/4m = 2kN.

Ta reakcija se razlikuje od izmerjene, kar pomeni, da so podatki nekonsistentni. Lahko je meritev reakcije
slaba, lahko pa so osnovni podatki napani: ali sila P ni 4kN, ali ne deluje na sredini, ali pa je nosilec kraji
od 3m, ali so kar vsi trije podatki nekoliko netoni, itd.

Na kraju velja e opozoriti: predpostavka, da so elementi in podpore absolutno toge, je singularni primer
elastomehanike to je samo limitni primer, ko gredo togosti proti neskonnosti in v realnosti ni nikoli
izpolnjen. Tedaj so, v skladu s predpostavko, pri stabilni konstrukciji vsi pomiki nini in razporeditve sil po
stini povrini med podporami in konstrukcijo ter v notranjosti elementov ni mogoe izraunati. Lahko pa
izraunamo rezultantne reakcije ter rezultantne sile in momente v presekih elementov, vendar izkljuno samo
za statino doloene konstrukcije. Izraun temelji samo na enabah ravnoteja, elastine karakteristike pa pri
tem ne igrajo nobene vloge.

Poglavje 4: LINIJSKI ELEMENTI 124
4. LINIJSKI ELEMENTI.

4.1.Uvod. V mehaniki linijske elemente posebej natanno obravnavamo. Razlog zato je, da so to
zelo ekonomini in enostavni elementi, ki izpolnjujejo osnovne zahteve kot nosilni elementi
konstrukcije. V primerjavi z drugimi elementi konstrukcij, kot so, na primer, ploskovni elementi, je
potrebna koliina materiala za njihovo izdelavo relativno majhna. Izdelava linijskih nosilcev in
njihova vgradnja v konstrukcijo je obiajno enostavna, konstrukcije sestavljene iz linijskih
elementov pa imenujemo linijske konstrukcije. Pomembno je tudi, da stebri kot linijski elementi, e
najmanj prostorsko ovirajo uporabnost konstrukcije. Zaradi tega se ti elementi uporabljajo skoraj v
vsaki konstrukciji in inenirji morajo dobro poznati njihove mehanske znailnosti, metode za
analizo podpornih reakcij ter razporeditev notranjih sil in deformacij.

4.2.Definicija linijskih elementov. Povrno imenujemo linijske elemente tiste elemente, ki imajo
eno dimenzijo bistveno vejo od ostalih dveh. Razpon linijskega elementa vzdol njegove
najveje dimenzije obiajno imenujemo dolina, ostali dve dimenziji, ki sta preno na dolino, pa
sta irina in viina, slika 1. Linijski elementi so na primer stebri in nosilci, pa tudi loki, ki
predstavljajo ukrivljene linijske elemente. V splonem se lahko irina in viina spreminjata vzdol
linijskega elementa. Tedaj govorimo o linijskih elementih spremenljivega preseka. Ukrivljenost
linijskega elementa je lahko samo v eni ravnini, kot pri ravninskih lokih (normalna ukrivljenost), ali
pa je ukrivljenost tudi e izven ravninska (binormalna ukrivljenost), kot je to na primer pri spiralnih
vzmeteh, ki jih tudi obravnavamo s teorijo linijskih elementov.

dolina
Teinica je
os linijskega
elementa
viina
prenega
preseka

Slika 4.2-1. Simbolini prikaz ukrivljenega linijskega elementa s spremenljivim presekom.

Za podrobnejo inenirsko analizo linijskih elementov je gornji opis linijskega elementa premalo
natanen. Natanneja definicija linijskega elementa je: element je linijski element, e predstavlja
geometrijsko telo, ki ga enolino podamo z ravno ali ukrivljeno linijo in ravnimi preseki
pravokotno na to linijo. Tako linijo imenujemo teino os ali teinico, ali na kratko kar os
linijskega elementa. Os mora potekati skozi teia presekov. Matematino podamo njeno lego
tako, kot se podajajo prostorske krivulje, toke na preseku pa z enabo ravnine. Linijski element je
vsekakor prostorsko telo, vendar pa je matematino podajanje lege in pomikov vsake toke
linijskega elementa veliko bolj enostavno kot pri splonih prostorskih telesih. Takno podajanje
linijskih elementov je tudi najbolj prikladno za analiziranje njihovih statinih in dinaminih koliin.
Analiza, ki temelji na takni definiciji linijskih elementov, se obravnava v trdnosti in dinamiki, ki
sta izven okvirja tega teksta. Dolina linijskega elementa v definiciji ni natanno opredeljena.
Obiajno se smatra, da e je dolina elementa manja kot je njegova dvakratna viina, so rezultati
analize po teoriji linijskih elementov inenirsko ne sprejemljivi.

Na sliki 2 je prikazan prizmatini element konstantnega preseka. Taken element je linijski element
v skladu z definicijo, ker ga je mono v celoti pokriti s pravokotnimi ravnimi preseki na njegovo
os, ki poteka skozi teia presekov.

Slika 4.2-2. Ravni linijski element.

Na sliki 3 pa je element, ki ni natanno v skladu z definicijo linijskega elementa. Del elementa, ki je
prikazan zatemnjeno, ni mogoe enolino podati z ravnimi preseki pravokotno na neko os, ki
poteka skozi njihova teia. e na primer izberemo os glede na presek S
1
, tedaj ne more biti
zaetni presek S
0
pravokoten na tako os. Podobna nekonsistentnost nastopi za preseka S
2
in S
3
. Tak
del elementa predstavlja odstopanje od linijskega elementa in zanj ne velja natanno teorija linijskih
elementov. To predstavlja neregularnost, ki jo obravnavamo posebej, kolikor je potrebna bolj
natanna analiza. Mi se bomo v nadaljnjem tekstu omejili na pravilne linijske elemente, ki jih bomo
obiajno imenovali na kratko kar elemente.

Slika 4.2-3. Element, ki ne odgovarja natanno definiciji linijskega elementa.

V veini praktinih primerov imamo opravka kar z ravnimi elementi, njihove osi pa podajamo s
premicami v ravnini x-y ali x-z. Za ravni nosilec konstantnega pravokotnega preseka, na primer, je
teinica ravna linija, ki poteka kar skozi simetrino sredie presekov, kjer leijo njihova teia.
Za bolj komplicirane oziroma sestavljene preseke pa moramo lego teinice ugotoviti z izraunom
lege tei presekov, slika 4.
teie
preseka
preseki
pravokotno
na os
os linijskega
elementa
A B
S
1
S
2
S
3
S
0

T
T

Slika 4.2-4. Simbolini prikaz teia T in s tem lege osi linijskega elementa pravokotnega preseka
ter U preseka.

4.3. Analiza linijskih elementov poteka v ve korakih. Najprej iz zunanje obtebe, ki deluje po
plau elementa ter tee, ki deluje po celotnem elementu, izraunamo statino ekvivalentno
obtebo, ki deluje na os elementa - imenujemo jo obteba reducirana na os elementa, slika 4.4-1.
Ta obteba predstavlja linijsko obtebo. Reducirano obtebo obiajno matematino precej
enostavneje podamo kot dejansko povrinsko in volumsko obtebo, pa tudi nadalje raunanje s tako
obtebo je enostavneje. Ko izraunamo reducirano obtebo, pa, kot bomo spoznali v sledeih
poglavjih, iz nje izraunamo e rezultantne sile in momente, ki delujejo v teiih presekov in
jih podamo v lokalnem koordinatnem sistemu.

4.4. Reducirano obtebo izraunamo iz enab, ki podajajo njeno statino enakost z zunanjo
obtebo za vsak diferencialno mali segment osi, slika 5. Enaba za statino enakost sil glasi:

q p p R . . . ds dA dV
A
v
V
= + =

d , (4.4-1)

enaba za statino enakost momentov pa je

m r p r p M . . . ds x dA x dV d
A
v
V
= + =

. (4.4-2)

Prva integrala v enabah 1 in 2 potekata po plau (brez presekov), druga integrala pa po volumnu
diferencialno majhnega segmenta linijskega elementa. Integrala v prvi enabi predstavljata
rezultanto dR zunanje obtebe, integrala v drugi enabi pa njen rezultantni moment dM glede na os
opazovanega segmenta linijskega elementa. Iz gornjih enab je reducirana obteba enaka:

ds
d
) s (
R
q = . (4.4-3)

in

ds / d ) s ( M m = . (4.4-4)

V nadaljnji analizi, ki jo obravnavamo ele v okviru predmeta Trdnost, iz rezultantnih sil presekov
izraunavamo razporeditev napetosti po presekih elementov ter tudi njihove deformacije. Na tak
nain torej v prvem koraku prostorski problem reduciramo na linijski, nato pa na koncu analize spet
nazaj na prostorski problem. S tem nainom se v veliki meri izognemo komplicirani matematini
obravnavi linijskega elementa kot splonega prostorskega problema.


ds
diferencialni
element osi
p
A
(r)[Pa]
zunanja
povrinska
obteba
q
V
(r)[N/m
3
]
sila tee
enakost
linijska
obteba s
silami
p(s)[N/m]
in momenti
m(s)[Nm/m]

Slika 4.4-1. Simbolini prikaz zunanje obtebe diferencialno majhnega dela linijskega elementa
med dvema prenima presekoma ter simbolini prikaz reducirane obtebe na diferencialno malem
segmentu osi ds.

Zgled 4.4.Z1. Redukcija obtebe na os nosilca. Imamo ravni nosilec pravokotnega preseka axb =
0,2mx0,3m in doline 1,25m. Na zgornji povrini je obremenjen z zvezno obtebo, ki se linearno
spreminja vzdol nosilca od nine vrednosti pa do najveje vrednosti p
0
=5kN/m
2
. Tea nosilca je
20kN/m
3
. Izraunajmo ekvivalentno obtebo po osi nosilca in jo podajmo v odvisnosti od
koordinate x vzdol osi nosilca glede na izbrani zaetek lokalnega koordinatnega sistema prikazan
na sliki 4.4.Z1-1).

a=0,2m
b=0,3m
T
presek
z
y
z
x
p(x)
pogled
os nosilca
L=1,25m
p
0

Slika 4.4.Z1-1. Dispozicija obtebe in postavitev koordinatnega sistema.

Vzdol nosilca se povrinska obteba spreminja v skladu z enabo

3 2
0
m / kN ) ] m [ x . 4 0, , 0 ( ) m / kN 5
m 25 , 1
] m [ x
, 0 , 0 ( ) p
L
x
, 0 , 0 ( ) z , y , x ( = = = p ,
prostorninska pa je po celem nosilcu enaka

3
V
m / kN ) 20 , 0 , 0 ( ) z , y , x ( = p .

Za vsak segment nosilca ds=dx lociran pri danem x-u, slika Z1-2, je obteba na segment osi nosilca
enaka rezultanti zunanje obtebe na segment nosilca.

dx
m
kN
) 2 . 1 x 8 . 0 , 0 , 0 ( dx ) ab 20 xa 4 , 0 , 0 ( ) R , R , R ( d
z y x
+ = + = .

Izraunamo jo kot linijsko obtebo na enoto doline osi, prikazano na sliki Z1.3.:

m
kN
) 2 . 1 x 8 . 0 , 0 , 0 ( dx / ) R , R , R ( d ) x (
z y x
+ = = q .

Najveja vrednost je pri x=L in je enaka

m / kN 2.2) 0, , 0 ( ) 2 . 1 25 . 1
m
kN
8 0, , 0 ( ) L x (
2
0
= + = = = q q

z
x
pogled
os nosilca
s=x
p(x)
ds=dx
p
V

Slika 4.4.Z1-2. Sile, ki delujejo na segment nosilca.

T
presek
z
z
z
x
pogled
L=1,25m
q
0

q(x)=(0,0, 0.8x+1.2)kN/m
os nosilca

Slika 4.5.Z1-3. Prikaz reducirane obtebe, ki deluje na os nosilca in predstavlja linijsko obtebo.
4.5. Lokalni koordinatni sistem. Pri analizi linijskih elementov je pomembno opozoriti, da so
izrauni enostavneji, e reducirano obtebo in tudi rezultantne notranje sile zapiemo v lokalnem
koordinatnem sistemu. Poleg enostavnejega rauna pa je e pomembneje, da te sile dobijo v
lokalnem koordinatnem sistemu jasen inenirski pomen. Tako na primer pozitivna osna sila v
lokalnem koordinatnem sistemu zmeraj pomeni silo, ki razteza element, medtem ko ima taka sila v
globalnem ali splonem koordinatnem sistemu lahko pozitivno ali pa negativno vrednost. Zato si
lokalni koordinatni sistem natanneje oglejmo.

Os linijskih elementov predstavlja neko zvezno krivuljo v prostoru. Zato ima vsaka os linijskega
elementa v vsaki toki tangento, normalo in binormalo, ki so med seboj pravokotne. Z njimi
doloimo lokalni koordinatni sistem z zaetkom v obravnavani toki osi elementa. Tak koordinatni
sistem je seveda v splonem razlien za vsako toko osi in od tod tudi njegovo ime: lokalni.
Njegovo izhodie je hkrati seveda tudi v teiu preseka, ki poteka skozi dano toko osi
elementa. V smeri tangente na os linijskega elementa postavimo x-os, v smeri normale y-os in
v smeri binormale z-os koordinatnega sistema. Takemu koordinatnemu sistemu pravimo lokalni
koordinatni sistem (glej sliko 4.5-1) in je pravokoten in desni (Kartezijski). Smer x osi na tangenti
lahko poljubno izberemo, pomen te izbire pa bomo obravnavali v naslednjem poglavju. Ko pa je
smer na tangenti izbrana, je lokalni koordinatni sistem enolino doloen - njegova lega je
matematino enolino izraunljiva. Ker ravne preseke linijskega elementa tvorimo zmeraj
pravokotno na njegovo os, je tangenta na os elementa hkrati tudi normala na presek, ostali dve
koordinatni osi pa leita v ravnini preseka!

ukrivjena
os
elementa
presek
elementa
tangenta na
os
elementa,
normala
na presek
normala
na os
elementa
binormala
na os
elementa
x os
y os
z os
x os
y os
z os
T
1

T
2

Slika 4.5-1. Prikaz lokalnega koordinatnega sistema v toki T
1
in v toki T
2
osi nekega ukrivljenega
linijskega elementa

e lego osi elementa na neki nain matematino podamo, lahko v vsaki njeni toki matematino
izraunamo lego lokalnega koordinatnega sistema s Serret-Frenetovimi obrazci. Vendar pa je tak
izraun potreben samo pri kompliciranih prostorskih krivuljah, ki imajo dvojno ukrivljenost -
normalno in binormalno. V gradbeni praksi imamo najpogosteje opravka z ravninskimi linijskimi
elementi in e to dale najpogosteje kar z ravnimi. Ko imamo ravninski ukrivljeni element, je
normala v smeri ukrivljenosti osi elementa in seveda pravokotna na tangento. Zato pri takih
elementih lahko kar brez izraunavanja ugotovimo lego lokalnega koordinatnega sistema. Pri
ravnih elementih nastopita dve posebnosti. Tu namre lega y in z osi ni enolino dololjiva, ker je
vsaka pravokotnica na os lahko normala ali pa binormala. Zato lego y in z osi poljubno izberemo
vendar, seveda tako, da dobimo desni pravokotni koordinatni sistem. Pri ravnem elementu
imajo vsi lokalni koordinatni sistemi e enako smer. eprav so med seboj translatorno
premaknjeni, pa je bistveno le to, da imajo v vseh teh sistemih vektorji sil in momentov isti zapis,
enake komponente, zato en sam koordinatni sistem uporabimo za podajanje notranjih sil in
momentov in za podajanje lokacije presekov ravnega elementa.

Zgled 4.5.Z1. Izraun teia preseka, lege osi linijskega elementa in redukcija obtebe.
Poglejmo si nekoliko bolj komplicirani primer, kjer se pri redukciji na os nosilca pojavijo momenti,
upotevati pa je treba tudi razliko v dolinah osi in plaa nosilca.

B
B
pogled nosilca
presek B-B

x
y
0,1 0,2 0,2m
0,1

0,4

0,1

a=3m
a=3m
p
z

p
r0
()
0,6m
os
r

p
r
(,z;a)
p
rV

A
1

A
2
A
3
p
r0
()
b=0,5m
h=0,6m
z-os

Slika 4.5.Z1-1. Prikaz nosilca in njegovega preseka z razdelitvijo na pasnice s povrinami A
1
, A
2
, in
A
3
, prikaz obtebe nosilca in izbire koordinatnih sistemov r,,z in x,y. Pogled in presek nista
prikazana v enakem merilu.

Imamo nosilec z osjo v obliki etrtine kroga. Njegov presek, ki je konstanten in obteba so podani
na sliki Z1-1. Obteba je povrinska in ima dve komponenti, ki delujeta pravokotno na povrino.
Prva komponenta je p
z
=0.8kPa, in je konstantna, druga komponenta pa je p
r
in se spreminja linearno
po zgornjem robu preseka ter tudi linearno vzdol (po loku) nosilca, glej sliko. Najvejo vrednost v
posameznih presekih oznaimo z p
r0
(), vzdol nosilca pa je najveja vrednost na vrhu nosilca in je
enaka p
rV
=12kPa. Izraunajmo teia preseka, postavimo lokalni koordinatni sistem, lego osi in
reducirano obtebo.

Za izraun lege teia preseka si izberemo pomoni koordinatni sistem x,y, ki naj ima zaradi
enostavnejega raunanja koordinatni zaetek v seiu simetral spodnje in stranske pasnice, slika
Z.2.2. Statina momenta povrine preseka sta

2
3 3 2 2 1 1 x
m 013 . 0 04 . 0 x 5 . 0 06 . 0 x 25 . 0 0 A . y A . y A . y S = + + = + + =

2
3 3 2 2 1 1 y
m 035 . 0 04 . 0 x 25 . 0 0 02 . 0 x 15 . 0 A . x A . x A . x S = + + = + + =

m 10833 . 0
04 . 0 06 . 0 02 . 0
013 . 0
A A A
S
x
3 2 1
y
T
=
+ +
=
+ +
=


m 29167 . 0
04 . 0 06 . 0 02 . 0
035 . 0
A A A
S
y
3 2 1
x
T
=
+ +
=
+ +
=

Izraun ekvivalentne linijske obtebe. Za vsak presek, katerega lokacija je podana z vrednostjo -
ja, izraunamo najvejo obtebo na robu zgornje ploskve plaa nosilca z linearno interpolacijo
kPa 63944 . 7 kPa 12 .
2 /
p .
2 /
) ( p
rV 0 r

= = =

in nato ekvivalentni linijsko obtebo v radialni smeri

R b p m kPa kN m
r r
( ) . . ( ) , . , . . , . , / = = =
1
2
0 5 0 5 7 63944 1 90986
0
,

Ta obteba je glede na krivuljo, ki lei na 1/3 irine preseka in poteka po zgornji ploskvi nosilca,
predstavljeno s toko B na sliki Z2-2.

Ekvivalentna linijska obteba v smeri z pa je

R h p m kPa kN m konst
z z
( ) . , . , , / . = = = = 0 6 0 8 0 48

Ta obteba uinkuje na liniji, ki poteka po sredini viine nosilca vzdol ela nosilca, toka H na
sliki Z2-2.

p
z

p
r0

teie
R
r
()
R
z

teie
q
z
()
q
r
()
m()
statino ekvivalentna
obteba
e
r
e
z

y
T
x
T x
y
h/2
b/3
B
H

Slika 4.5.Z1-2. Na levi sliki sta narisani linijski obtebi, ki sta ekvivalentni podani povrinski
obtebi. Na desni sliki je reducirana obteba na os nosilca, kjer smo upotevali spremembo lone
doline linijske obtebe ter uvedli moment, da smo ohranili statino ekvivalentnost povrinske in
linijske obtebe.

Redukcija obtebe na os nosilca. Izraunani obtebi R
z
in R
r
sta linijski obtebi, kjer je na primer R
r

podana glede na zunanji lok nosilca. Sedaj moramo upotevati, da obteba, ki deluje na dani
dolinski segment elementa zunanjega loka, pripada ustreznemu dolinskemu segmentu osi, ki je
kraji (slika Z1-3).


dl
B

del obodnega
loka elementa

Rr
ds
del osi elementa
q
r

Slika 4.5.Z1-3. Simbolini prikaz segmentov dolin osi ds in obodnega loka dl
B
za infinitezimalni
segment linijski elementa. Prikazani sta tudi: ekvivalnetni linijski obtebi na obodno linijo in na
osno linijo.

R
r
reduciramo v obtebo q
r
(glede na os nosilca) s pomojo enabe, ki podaja enakost rezultantnih
sil, ki delujeta na diferencialno mali element dl
B
in ds:

q ds R dl
r r B
. . =

Razmerje dolin diferencialnih elementov izraunamo s pomojo analitine geometrije

09422 . 1
) 29167 . 0 05 . 0 6 . 0 0 . 3 (
0 . 3
d ). y m 05 . 0 h a (
d . a
ds / dl
T
B
=
+ +
=
+ +
=

in na os reducirana obteba je

m / kN 08981 . 2 09422 . 1
m
kN
90986 . 1 . ds / dl . R q
B r r
= = = .

Za izraun q
z
upotevamo razmerje dolin linije, ki poteka po srediu elne ploskve elementa in
osi elementa.

98480 . 0
) 29167 . 0 05 . 0 6 . 0 0 . 3 (
2 / 6 . 0 0 . 3
d ). y 05 . 0 h a (
d ). 2 / h a (
ds / dl
T
H
=
+ +

=
+ +

=

Z gornjo enabo je reducirana obteba enaka

m / kN 47270 . 0 m / kN 48 . 0 98480 . 0 R
ds
dl
q
z
H
z
= = =

Ker linijski obtebi R
z
in R
r
delujeta ekscentrino glede na teie preseka, povzroata moment
glede na os elementa. V koordinatnem sistemu x,y je oddaljenosti R
r
od teia preseka enaka

m 00834 . 0 m 10833 . 0 m 05 . 0 m 11667 . 0 x m 05 . 0 m 5 . 0
3
1
e
T r
= = = ,

oddaljenost R
Z
pa je

m 04167 . 0 m 29167 . 0 ) m 05 . 0 m 3 . 0 ( y ) m 05 . 0 m 3 . 0 ( e
T z
= = = .

Momente, ki ga ta obteba povzroa na os nosilca, je torzijski moment, ki ga podamo kot linijsko
momentno obtebo. Njena vrednost je enaka:

m / kNm ) 01970 . 0 01743 . 0 (
m / kN 47270 . 0 ] m [ 04167 . 0 m / kN 08981 . 2 ] m [ 00834 . 0
q . e q . e
ds
dl
. R . e
ds
dl
R . e ) ( m
z z r r
H
z z
B
r r
+ =
+
= + = + =

Na koncu velja omeniti: v nekaterih praktinih primerih redukcije obtebe na os nosilca ali njene
faze dajejo povsem marginalne korekcije raunskih obteb. Inenir mora sam oceniti, kdaj je sicer
formalno korekten izraun e smiseln. Opozorimo pa, da pri odprtih tankostenskih presekih prav
torzijski moment, ki ga dobimo z redukcijo obtebe, obiajno ne smemo zanemariti.

Lokalni koordinatni sistem ima v vsaki toki osi linijskega elementa x os v smer njene tangente. y
os je pri ravninskih elementih zmeraj v smeri ukrivljenosti elementa (na konkavno stran
elementa), z os pa je pravokotno na ravnino x-y osi (slika Z1-4).

pogled nosilca
presek()
os
r
z
T
x
y
z
y
x

Slika 4.5.Z1-4. Prikaz lokalnega koordinatnega sistema.

V lokalnem koordinatnem sistemu ima na os reducirana obteba komponente

q() = (q
x
, q
y
, q
z
) = (0, 2.08981., 0.47270)kN/m

in

m() = (m
x
, m
y
, m
z
) = (-0.01743+0.01970, 0, 0)kNm/m.

Na sliki Z2-5 je za ilustracijo prikazan potek torzijske osne obtebe z diagramom. Prikazan je
potek m
x
komponente, njena vrednost na zaetku nosilca je enaka

m
x
(=0)= -0.01743kNm/m,

na koncu nosilca pa je

m
x
(=/2) = -0.01743+0.01970./2 = 0.01351kNm/m.

pogled nosilca
os nosilca

m
x

0.01743kNm/m
0.01351kNm/m

Slika 4.5.Z1-5. Diagram poteka reducirane obtebe m
x
v lokalnem koordinatnem sistemu.

4.6. Definicija rezultantnih sil in momentov v presekih linijskih elementov. Opazujmo linijski
element, ki je v statinem ravnoteju. Zaradi enostavnejega prikaza zunanjo obtebo ponazorimo s
koncentriranimi silami, ki vkljuujejo tudi reakcije v podporah. Element navidezno razdelimo na
dva dela z ravnim prenim presekom S pravokotno na os elementa. Na sliki 4.6-1 sta to dela A in B,
ki sta seveda tudi vsak zase v statinem ravnoteju. V preseku S delujejo med njima vezne sile. e
pa opazujemo samo en del, na primer del A, tedaj smatramo presek S kot del njegove zunanje
povrine, na katero deluje del B s povrinskimi silami p, slika 4.6-2.

S:
notranji
presek
elemeta
del A
zunanja obremenitev
dela B s
silami FiB
zunanja
obremenitev
dela A
s silami FiA
del B

Slika 4.6-1. Shematini prikaz razdelitve elementa na del A in B s presekom S, ki je pravokoten na
os elementa.

n, normala v
teiu
preseka (T)
napetosti p;
povrinska
obteba, ki
deluje na
presek S
del A
zunanja
obremenitev
dela A nosilca
s silami F
iA

x-os

Slika 4.6-2. Shematini prikaz obremenitve nosilca, navideznega preseka S ter napetosti, ki nanj
delujejo.

Normalo opazovanega preseka S doloimo glede na to, kateri del linijskega elementa opazujemo.
Zmeraj je usmerjena navzven iz opazovanega dela elementa, v naem primeru iz dela A. To je v
skladu z matematino definicijo normale. Del A prestavlja neko geometrijsko telo z neko povrino,
normala pa je usmerjena navzven iz prostornine, ki jo dana povrina omejuje. V smeri te normale
postavimo x-os lokalnega koordinatnega sistema. e bi opazovali del B elementa, tedaj bi normala
za isti presek bila obratno obrnjena kot za del A. Ko izberemo smer normale na tangenti osi
elementa, smo s tem e izbrali oziroma doloili kateri del elementa opazujemo. Zapomnimo si, da
sile ne delujejo kar na neki presek brez telesa, ampak lahko delujejo samo na telo preko njegove
povrine (z izjemo sile tee). Omenjeni presek moramo obravnavati kot del povrine opazovanega
dela elementa! Izkljuno v tem smislu oziroma s tem razumevanjem bomo, kot je v navadi, zaradi
enostavnosti kljub temu govorili o silah, ki delujejo na presek oziroma v preseku. Opomnimo e:
medtem ko lahko smer x-osi izberemo, pa sta pri ukrivljenem elementu y in z os s tem e enolino
doloeni.

Rezultanto sil p, ki delujejo na presek S, definiramo kot rezultantno silo preseka S. Ker bomo
imeli s temi silami veliko opravka, povejmo, da jih dostikrat na kratko imenujemo kar rezultantne
notranje sile, ali e kraje kar samo notranje sile. Matematino jih definiramo z enabo

R p
S
S
dS =

. , (4.6-1.a)

kjer v integralu poteka integracija po preseku S. Rezultantni moment sil p, izkljuno glede na
teie preseka S, definiramo kot rezultantni moment preseka S. Tudi tukaj govorimo na kratko
kar o notranjih momentih. Zapiemo ga z enabo

M r p
S
S
dS =
. . (4.6-1.b)

Rezultantna sila in moment sta prikazana na sliki 2, indeks S pa v oznakah veinoma izpuamo.
Izraun rezultantnih sil in momentov v preseku iz ravnoteja dela linijskega elementa.
Neposredno je mono tak izraun izpeljati samo v primerih, ko s presekom linijski element razpade
na natanko dva dela. To ni mono na primer tedaj, ko imamo zakljueni kroni linijski element.
Tedaj z enim presekom kroni element ne razpade na dva dela. Take primere bomo v naslednjih
odstavkih, zaradi enostavnosti razlage, izvzeli. Ker je vsak del linijskega elementa v ravnoteju, sile
ki delujejo na presek izpolnjujejo enabo za translatorno ravnoteje

F p 0
iA
i
S
dS

+ = . (4.6-2.a)

in enabo za momentno ravnoteje

r F r p 0
i iA
i
S
dS + =

. . (4.6-2.b)

V gornjih enabah so sile F
iA
vse sile, vkljuno z reakcijami podpor, ki delujejo na opazovani del
elementa A, razen seveda sil, ki delujejo na presek, glej sliko 3.

Rezultantna
sila R

Rezultantni
moment M
zunanja
obremenitev
dela nosilca
s silami F
iA

x-os
Presek S

Slika 4.6-3. Simbolini prikaz rezultante in rezultantnega momenta sil, ki delujejo na presek:
rezultantna sila R
S
in rezultantni moment M
S
glede na teie preseka.

Rezultantne sile in momente v presekih bomo pri statino doloenih problemih izraunavali na
podlagi gornjih dveh ravnotenih enab, torej

R F
S iA
i
=
(4.6-3.a)
in

M r F
S i iA
i
=
. (4.6-3.b)
Pri tem si lahko mislimo, da smo odrezani del elementa A togo vpeli v teiu preseka S, kjer so
reakcije enake rezultantni sili in rezultantnemu momentu v preseku, slika 4.


toga vpeta
podpora v
teiu T
preseka S
povrina S
notranjega
prenega
preseka
nosilca
R
S

del A
M
S

zunanja
obremenitev
dela A nosilca
s silami F
iA

Slika 4.6-4. Simbolini prikaz rezultantnih sil in momentov preseka S kot reakcij v togi vpeti
podpori.

teie T
preseka S
os
elementa
R
S
rezultanta
N
x-os
normala
na presek
V
Z

z-os
V
y

y-os

Slika 4.6-5. Komponente rezultantne sile preseka v lokalnem koordinatnem sistemu.

Ko rezultantno notranjo silo podamo v lokalnem koordinatnem sistemu, slika 5, enaba 4, njene
komponente imenujemo normalna ali osna sila in dve preni sili. Vasih ju imenujemo tudi
strini sili.

) V , V , N ( ) R , R , R (
z y Sz Sy Sx S
= = R . (4.6-4)

Te komponente oznaimo z N, V
y
in V
z
(po Eurocodih), v nekateri literaturi pa z N, Q
y
in Q
z
. N je
osna sila in je v smeri lokalne x-osi. Ko je pozitivna, je v pozitivni smeri x-os in vlee opazovani
del nosilca, pravimo tudi, da deluje iz preseka. Tedaj ji pravimo tudi natezna osna sila. Ko deluje v
negativni smeri lokalne x-osi, pa jo imenujemo negativna ali tlana osna sila, ker material tlai. V
y

in V
z
sta preni sili in sta pozitivni, ko delujeta v pozitivni smeri lokalnih y in z osi. Tema silama
pravimo tudi strini sili, vendar je ta izraz bolj sploen in lahko oznauje tudi druge sile, ki
striejo element ali pa vezne elemente.

Enako razstavimo na komponente vektor rezultantnega momenta M
S
(glej sliko 6a),

) M , M , M (
Sz Sy Sx S
= M (4.6-5)

kjer imenujemo M
Sx
torzijski moment, M
sy
in M
Sz
pa upogibna momenta.

M
sx
=M
x

M
y
=M
sy
+M
z
=-M
SZ
y
x
z
pozitivni
rotaciji
preseka
pozitivni
strani
nateg
M
sx

M
Sy

M
Sz

y
x
z
(a) (b)

Sliki 4.6-6a in b. (a) Vektorske komponente momenta oznaene z indeksom S, (b) inenirske ali
klasine oznake pozitivnih komponent momentov oznaene samo z indeksi x,y in z.

V gradbenitvu je uveljavljena posebna definicija pozitivnosti upogibnih momentov, imenujemo jo
klasina oziroma inenirska, ki pa al ni v skladu z vektorsko definicijo pozitivnosti komponent
vektorja. Pri klasini definiciji uvedemo pojem pozitivne strani linijskih elementov, ki je zmeraj
na pozitivnih strani lokalni y in z osi. Upogibni moment je pozitiven tedaj, ko na pozitivni
strani povzroa pozitivne napetosti - natege. Ta definicija je povsem nedvoumna za simetrine
preseke, pri nekaterih nesimetrinih presekih pa lahko pride zaradi pozitivnega momenta tudi do
negativnih napetosti na pozitivni strani preseka elementa. Zato je bolje, da opazujemo navidezno
rotacijo preseka okoli koordinatne osi. e ta povzroa na pozitivni strani gibanje preseka iz
materiala (v smeri x-osi), tedaj je moment pozitiven po inenirski definiciji. Primerjava klasine in
vektorske definicije pokae, da sta po obeh definicijah torzijski in upogibni moment okoli y osi
skladna, upogibni moment okoli z osi pa nasprotna (slika 6b):

M
S Sx Sy Sz VEKTORSKA DEFINICIJA
x y z KLASICNA DEFINICIJA
M M M
M M M
=
=
( , , )
( , , )

Prav zaradi te neskladnosti postavljamo (po Eurocodih) pri ravnih horizontalno poloenih
nosilcih z os vertikalno navzdol. Tako postavljeni nosilci so v praksi najpogosteji, obteba pa je
najpogosteje samo v vertikalni smeri. Tedaj nastopijo od upogibnih momentov samo komponente
My, ki so po obeh definicijah enake. V tem tekstu bomo odslej uporabljali samo inenirske oznake,
e ne bomo posebej opozorili, da so le-te drugane.

Smer notranjih sil in momentov za lice preseka z negativno normalo. V navideznem preseku
oba dela linijski elementa, ki ju presek loi, delujeta drug na drugega. Tako predstavljajo sile p na
sliki 1 tiste sile, s katerimi del B linijskega nosilca deluje na del A. V skladu z zakonom o akciji in
reakciji pa preko tega preseka z enakimi vendar nasprotno usmerjenimi silami uinkuje del A na
del B. Zato so seveda tudi rezultantne sile na obeh licih preseka nasprotne, slika 7. Ko te sile
zapiemo kot vektorje, veljajo enabe:

N = - N'

V
y
= - V
y
'

V
Z
= - V
Z
'

Stran preseka, ki pripada delu B, ima normalo v negativni smeri x osi izbranega lokalnega
koordinatnega sistema, imenujemo ga presek z negativno normalo, vasih kar negativni presek.
Glede na izbrani lokalni koordinatni sistem so pozitivne rezultantne sile za presek z negativno
normalo v negativnih smereh koordinatnih osi. Torej, ko delujejo na presek z negativno normalo
notranje sile v negativnih smereh, so hkrati sile, ki delujejo na presek s pozitivno normalo,
pozitivne. Pri tem je seveda lokalni koordinatni sistem po definiciji postavljen tako, da je x os v
smeri normale, ki jo smatramo za pozitivno normalo, slika 7.

y
N
Q
y
Q
z

x os
z
N
Q
y

Q
z

PRESEK Z
NORMALO V
NEGATIVNI
SMERI
X OSI
n
-n
izbrani koordinatni
sistem

Slika 4.6-7. Prikaz pozitivnih notranjih sil so na preseku z normalo v pozitivni smeri koordinatnih
osi, na preseku z negativno normalo pa v obratni smeri.


y
M
x

M
Sy
=M
y
+M
z
x os
z
M
x

M
Sy
=M
y
+M
z
PRESEK Z
NORMALO V
NEGATIVNI
SMERI
X OSI

Slika 4.6-8. Prikaz pozitivnih momentov po klasini definiciji na preseku z normalo v pozitivni
smeri x osi ter na preseku z normalo v negativni smeri x osi izbranega lokalnega koordinatnega
sistema.

Zgled 4.6.Z.1. Izraunajmo rezultantne notranje sile za enostavni ravni prostoleei nosilec
obremenjen z enakomerno zvezno obtebo, ki je prikazan sliki Z.1.1.

A
B
p=7kN/m
L=6m
z
x
H
A

V
B

A
V
A

Slika 4.6.Z1-1. Prikaz nosilca, obtebe in koordinatnega sistema. Na sliki so narisane tudi izbrane
predpostavljene smeri reakcij.

Reitev. Zaetek koordinatnega sistema izberimo v lenkasti nepomini podpori A, lego
koordinatnega sistema pa tako, da nosilec in obteba leita v ravnini x-z! Imamo torej ravninski
problem v ravnini x-z. Ker smo postavili z os obrnjeno navzdol, je pozitivna stran nosilca na
spodnji strani in je nakazana s rtkano rto. Izbrani koordinatni sistem uporabimo hkrati kot lokalni
za podajanje notranjih sil in globalni, za analizo ravnoteja in podajanje lokacije presekov in
notranjih sil, ki delujejo nanje.
Najprej izraunamo reakcije v podporah. Iz ravnoteja v horizontalni in vertikalni smeri ter
momentnega ravnoteja okoli toke A, kjer zunanje sile zapiemo kar v izbranem koordinatnem
sitemu, dobimo tri enabe

X H
i
i
A
= = 0

Y V V p L V V kN m m
i
i
A B A B
= + = + = . / 7 6 0

M L V p
L
m V kN m
m
Zi
A
i
B B
= = = . . . / .
( )
2 2
2
6 7
6
2
0 .

Reitev gornjih dveh enab nam da reakciji

V
A
= V
B
= 21,00kN

A
z
x
H
A

A
V
A

N(x)
V
z
(x)
M
y
(x)
R(x)

Slika 4.6.Z1-2. Opazovani del nosilca, na katerega deluje obteba H
A
,V
A
in p z rezultanto R(x)=p.x,
notranji rezultantni sili N(x) in V
Z
(x) ter upogibni moment M
y
(x) v preseku podanem s koordinato
x.

Z izraunanimi reakcijami poznamo vse zunanje sile, ki delujejo na nosilec. Za ravnoteje dela
nosilca, ki ga dobimo z navideznim prerezom pri poljubnem x, slika Z1-2, dobimo tri ravnotene
enabe, ki jih je ravno toliko, kolikor je skupaj neznanih rezultantnih sil in momentov v preseku:
N(x), V
Z
(x) in M
y
(x). Njihove predpostavljene smeri so praviloma v pozitivni smeri lokalnega
koordinatnega sistema.

Ravnotene enabe izpisane v izbranem koordinatnem sistemu so

X H N x
i
i
A
= + = ( ) 0

0 ) x ( V x . p V Y
z A
i
i
= + + =

M x V p
x
M x
zi
x
i
A y
= + + = . . ( )
2
2
0,

iz katerih izraunamo potek notranjih sil in momentov vzdol nosilca oziroma za vsak presek
doloen z vrednostjo x-a

N x ( ) = 0

] m [ x
m
kN 7
kN 21 x . p V ) x ( V
A z
= =
2
2 2
A y
]) m [ x (
m
kN
5 . 3 ] m [ x . kN 21
2
]) m [ x (
m
kN 7
kN 21 ] m [ x
2
x
p V . x ) x ( M = = = .

V gornjih enabah smo pripisovali enote dimenzij (meter, kN, kN/m), ki se morajo deloma
okrajati tako, da dobimo na koncu za prene sile enote za sile, za momente pa enote za momente.
Pripisovanje dimenzij v vmesnih izraunih je zelo priporoljivo tedaj, ko uporabljamo razline
velikosti enot ali pa za preverjanje pravilnosti enab. Dostikrat pa zaradi preglednosti in manjega
obsega pisanja enote pripiemo samo rezultatom. Tako enabo za preno silo in moment zapiemo
kraje kar brez enot

x . 7 21 ) x ( V
z
= , 0 x L=6 (4.6.Z1-1)
2
y
x 5 . 3 x . 21 ) x ( M = , 0 x L=6, (4.6.Z1-2)

kjer pa moramo vedeti, kakne enote imajo posamezna tevila in spremenljivke. Pri enabah
zapiemo, kolikor to ni oitno, e podroje njene veljavnosti.

Iz enabe 1 je razvidno, da sta ekstremni vrednosti prenih sil ob podporah, torej pri x=0 in x=L:

kN 21 m 0 m / kN 7 kN 21 ) 0 ( V
z
= =

kN 21 m 6 m / kN 7 kN 21 ) m 7 L x ( V
z
= = = = .

Najveji moment dobimo z odvajanjem enabe 2, tako kot se izraunavajo ekstremi. Odvod je enak
ni na sredini nosilca, torej pri x=x
mak
=L/2=3,0m. Najveji moment pa je enak

kNm 5 . 31 ) m 3 ( m / kN 5 . 3 m 3 kN 21 x 6 x 21 ) x ( M
2 2
mak mak mak y
= = = .

Notranje sile in momente prikaemo v obliki diagrama notranjih sil. Te diagrame riemo tako, kot
se riejo funkcije, upotevaje izbrani koordinatni sistem. V naem primeru x os poteka po osi
nosilca, z os pa je obrnjena navzdol. Pravokotno na x os, to je na os nosilca, nanaamo vrednosti
notranjih sil in momentov, in sicer pozitivne vrednosti na pozitivno stran nosilca (slika Z.1.3.a,b,c).
Tako so pozitivne prene sile na spodnji strani diagrama, v smeri pozitivne z-osi. Analogno velja
za momente: pozitivne vrednosti so na pozitivni strani, torej v naem primeru na spodnji. V praksi
obiajno poenostavimo te diagrame tako, da osi na diagramu ne prikazujemo. Tak poenostavljen
nain bomo pogosto tudi mi uporabljali.


21
21
M
MAK.
=31,5
DIAGRAM PRENIH SIL Q
Z
v kN
DIAGRAM MOMENTOV M
y
v kNm
x
M
y
x
Q
Z
L =6m
z-os

Slika 4.6.Z1-3. Diagrama prenih sil in upogibnih momentov.

Za zgled prikaimo e izraun notranjih sil, ki ga dobimo iz ravnoteja drugega (desnega) dela
elementa, slika Z.1.4. Izraun izvedimo v istem koordinatnem sistemu kot prej. Opozoriti velja, da
ima zdaj presek normalo v negativni smeri x osi izbranega koordinatnega sistema, prav tako pa so
tudi pozitivne notranje sile na teh presekih obrnjene v negativnih smereh koordinatnih osi.

z
L-x
B
V
B
x
Q
z
(x)
M
y
(x)
R(L-x) R(L-x) R(L-x)
N(x)
x

Slika 4.6.Z1-4. Desni del presekanega nosilca.

Na ta del deluje zvezna obteba, katere rezultanta je

R p L x x x
L x
= = = . ( ) . ( ) 7 6 42 7 .

Translatorno ravnoteje v x in z smeri ter momentno ravnoteje okoli podpore B, nam da enabe


X N x
i
i
= = ( ) 0

0 ) x ( V ) x L .( p V Y
z B
i
i
= + =

M L x V p
L x
M x
zi
x
i
B y
=

= ( ). .
( )
( )
2
2
0,

iz katerih izraunamo potek notranjih sil oziroma momentov

N x ( ) = 0

x . 7 21 ) x 6 ( 7 21 ) x L ( p V ) x ( V
B z
= + = + =
M x L x V p
L x
x
x
x x
y B
( ) ( ) .
( )
( ).
( )
, =

=

=
2 2
2
2
6 21 7
6
2
21 3 5 ,

ki je seveda povsem enak kot pri prvotnem izraunu.

-o-

Zgled 4.6.Z1-2. Izraunajmo potek notranjih sil za polovico oboka viadukta, ki poteka v obliki
sinusne krivulje in je obteen z nasipom (slika Z2-1.). Obok ima na vrhu lenek, kjer je zaradi
simetrije oboka in obtebe strina sila nina in lahko za izraun reakcij na polovici oboka
postavimo e drsno podporo. Tak obok predstavlja ukrivljeni linijski element, izraun reakcij in
notranji sil je principialno enostaven, matematino pa nekoliko bolj zapleten. Zaradi enostavnosti
predpostavimo, da je obteba oboka samo v vertikalni smeri in je enaka tei nasipa nad njim.

Y
X
h=6m
h
o
=8m
L=10m
Y=h.sin(X/2L)
H
A

H
B
R
A

nasip = 20kN/m
3

p=.(h
o
-Y).1m
dX
ds

Slika 4.6.Z2-1. Prikaz dimenzij in nasipa za polovico oboka, ki predstavlja ukrivljeni prostoleei
nosilec, postavitev globalnega koordinatnega sistema XYZ in predpostavljene smeri reakcij.


Za izraun reakcij in notranjih sil je najenostavneje, e upotevamo obtebo po loku izraeno glede
na tlorisni element doline dX (glej sliko Z2-1) ter za en meter irine nasipa pravokotno na lok:

[ ] p X h Y m kN m m m m
X
o
( ) ( ). / . ( . ) . = = =

1 20 8 6 1 160 120
3
sin
X
2.10
sin
20
kN / m

Iz ravnotenih enab

F H H
iX
i
A B
= = 0
0 dX ) X ( p R F
L
0
A
i
iY
= =

M h H X p X dX
i
A
i
B
L

= = . . ( )
0
0

izraunamo reakcije

= = = =

10
0
L
0
B A
dX )
20
X
sin . 120 160 ( X
6
1
dX ) X ( p . X
h
1
H H

522.764kN
= = =

10
0
L
0
A
dX )
20
X
sin . 120 160 ( dX ) X ( p R

836.056kN.

Rezultantne sile v presekih izraunajmo najprej v globalnem koordinatnem sistemu X,Y,Z in jih
nato transformirajmo v lokalni sistem x,y,z.

Y
X
h=6m
h
o
=8m
H
A

R
A

P(X)
M(X)
H(X)
X-
p(X)

Slika 4.6.Z2-2. Shematini prikaz odrezanega dela loka, rezultantnih sil v preseku, doloenem z
vrednostjo X-a v globalnem koordinatnem sistemu ter pomen integracijske spremenljivke .

Iz ravnotenih enab za del loka (slika Z2-2)

F H H X
iX
i
A
= + = ( ) 0
0 ) X ( P d ) ( p R F
X
0
A
i
iY
= + =

=

0 d ) ( p ). X ( ) X ( M H . Y R . X M
X
0
A A
i
X
i
= + + + =

=

so rezultantne sile in moment v poljubnem preseku doloenem z vrednostjo koordinate X:

kN 764 . 522 R ) X ( H
A
= =

= =
+ = + =
X
0
X
0
A
d )
20
sin 120 160 ( 056 . 836 d ) ( p R ) X ( V

20
X
cos . 944 . 763 X 160 1600 ) X ( V

+ + =

=
+ =
X
0
A A
d ) ( p ). X ( H . Y R . X ) X ( M

=
=
X
0
d )
20
sin . 120 160 ).( X ( 764 . 522 )
20
X
sin ( 6 056 . 836 . X ) X ( M

2
X 80
20
X
sin 8000 X . 1600 ) X ( M =

Zgoraj izraunane rezultantne sile transformirajmo sedaj e v lokalni koordinatni sistem x, y in z, ki
ga tvorijo baza sestavljena iz tangentnega, normalnega in binormalnega enotskega vektorja na
krivuljo, ki podaja lok (glej sliko Z2-3). Normala je pri ravninskih krivuljah zmeraj usmerjena na
konkavno stran krivulje (v smeri sredia ukrivljenosti), v naem primeru navzdol, zato je pozitivna
stran loka na njegovi spodnji strani!


Y
X
P(X)
H(X)
t,x-os
n,y-os
r(X,Y)
N(X)
R(X)
V(X)
kot
Z

Slika 4.6.Z2-3. Simbolini prikaz lokalnega koordinatnega sistema xyz, rezultantne sile R(X) v
preseku ter njene razstavitve na komponente H,V v globalnem in razstavitve na komponente N,V v
lokalnem koordinatnem sistemu. Velja opomniti, da bi bila za prikazano situacijo prena sila V(x) v
lokalnem koordinatnem sistemu V
y
(x), torej negativna .

Krajevni vektor r, ki podaja lego tok na osi loka, je

r =(X,Y) = ( X, 6.sin(X/20),

njegov odvod pa je

r = d(X,Y(X))/dX = (1, 3/10.cos(X/20).

Tangentni in normalni vektor izraunamo s pomojo enab diferencialne geometrije

t
r
r
=

=
( )
)
1,
3
10
cos
X
20
1+ (
3
10
cos
X
20

2

2
)
20
X
cos
10
3
( + 1
) 1 ,
20
X
cos
10
3
(
' t

= =
t'
n

Omenimo naj, da pri ravninskih krivuljah dobimo tangentni vektor enostavno z normiranjem
vektorja (1,Y). Normalni vektor pa dobimo kar z zamenjavo komponent tangentnega vektorja in
ustreznimi predznaki, da dobimo pravo smer: normiramo vektor (Y,-1). Velja opozoriti, da je
normala na os loka usmerjena po definiciji na konkavno stran torej navzdol.

Osna sila je enaka projekciji rezultante na tangento

)
20
X
763.944cos + 160X + 1600 , 764 . 522 (
)
20
X
cos
10
3
( + 1
)
20
X
cos
10
3
1, (
) X ( ). X ( ) X ( N
2

= = R t

)
20
X
cos
10
3
( + 1
)
20
X
763.944cos + 160X + 1600 (
20
X
cos
10
3
764 . 522
) X ( N
2

+
=
,

prena pa projekciji rezultante na normalo osi

)
20
X
763.944cos + 160X + 1600 , 764 . 522 (
)
20
X
cos
10
3
( + 1
) 1 ,
20
X
cos
10
3
(
) X ( ). X ( ) X ( V
2
= = R n

)
20
X
cos
10
3
( + 1
)
20
X
763.944cos 160X 1600
20
X
cos
10
3
764 . 522
) X ( V
2

+
=
.

Glede na lokalni koordinatni sistem predstavljajo izraunane notranje sile in momenti sledee
komponente

N(X)=N
x
N

V(X)=V
y
(X)

M(X)=M
z
(X).

Ekstremni moment dobimo z odvodom:

0 X . 160
20
X
cos
20
8000 1600
) X . 80
20
X
sin . 8000 X . 1600 (
X
) X ( M
X
2
= =
=

Reitev gornje enabe je pri X
ek.
=3.005m, ki nam da ekstremni moment

kNm 08 . 448 005 . 3 80
20
005 . 3
sin 8000 005 . 3 1600 ) 005 , 3 X ( M
2
= = =

Kasneje bomo dokazali za ravne elemente, da ekstremni moment nastopi natanko tam kjer je prena
sila nina.

Velja opozoriti: kadar analiziramo notranje sile najprej v nekem globalnem koordinatnem sistemu,
jih izraunamo v lokalnem lahko s transformacijo. V naem primeru bi izraunali osno in preno
silo s transformacijo

=
=
0
) P ( P
H
1 0 0
0 cos - sin
0 sin cos
) 0 ( V
) V ( V
N
y
z
y

,

ki nam transformira koordinate vektorja iz koordinatnega sistema X,Y,Z v koordinatni sistem x,y,z
(glej sliko Z2-4). Kot je podan s tangensom naklonskega kota krivulje, ki podaja os lok v
koordinatnem sistemu X,Y (glej sliko Z2-3 in Z2-4):

tan = Y' =
3
10
cos
X
20

.

x
X
Y
z
y
Z

Slika Z2-4. Shematini prikaz medsebojne lege globalnega in lokalnega koordinatnega sistema, kjer
osi X,Y in x,y leijo v isti ravnini, osi z pa sta si nasprotni. Oba sistema sta Kartezijska.

Prikaimo e potek vseh izraunanih vrednosti notranjih sil in momentov z diagrami (slike Z2-5.a,b
in c). Na teh diagramih je lega osi loka podana v globalnem koordinatnem sistemu XYZ. Vrednosti
notranjih sil so seveda glede na lokalni sistem in so nanesene pravokotno na os loka. Zaradi
pounosti je na sliki a v toki B narisan lokalni koordinatni sistem.

0 2 4 6 8 10m
-1
0
1
2
3
4
5
6m
Slika a:
Diagram prenih sil
v kN.
os loka
249.874kN
X=3.005m
Y-os
X-os
B
y
x

Sliki 4.6.Z2-5a. Diagram prenih sil.

0 2 4 6 8 10m
0
1
2
3
4
5
6m
Slika b:
Diagram upogibnih
momentov
v kNm.
X
ek
=3.005m
M
ek
=448.08kNm
os
Y-os
X-os

0 2 4 6 8 10m
0
1
2
3
4
5
6m
Slika (c)
Diagram osnih sil
v kNm.
os
954.853kN
522.764kN

Sliki 4.6.Z2-5 b in c. Diagrama osnih sil in momentov.

4.7. Diferencialne enabe ravnoteja ravnih linijskih elementov. Pri statini analizi linijskih
elementov nas zanima, kako se spreminjajo notranje sile vzdol njihovih osi v odvisnosti od
obtebe. Posebno pomembno je ugotoviti, kje se pojavijo ekstremne vrednosti in kolikne so. S
pomojo diferencialnih enab ravnoteja ravnih linijskih elementov, na kratko jih imenujmo kar
diferencialne enabe ravnoteja, lahko to uinkovito in pregledno izvedemo. Risanje in analiza
diagramov ter analiza vpliva obtebe je bistveno bolj uinkovita, kot analiza vrednosti notranjih
koliin v posameznih presekih elementov.

Izpeljava diferencialnih enab ravnoteja za ravne elemente. Zaradi nazornosti obravnavajmo
samo ravninski problem. Zakljuke namre lahko enostavno razirimo na sploni prostorski
problem. Opazujmo poljubni majhni del ravnega linijskega elementa doline x, slika 1. Nanj naj
deluje najbolj splona mona spremenljiva vendar zvezna obteba, ki je e reducirana na os
elementa. Ta obteba zajema poleg linijske obtebe s silami tudi linijsko obtebo z momenti, ki se
praviloma pojavijo pri redukciji obtebe na os elementa. Praktino se taki momenti pojavljajo na
primer pri nosilcih, ki podpirajo v njih vpete ploe. Poleg te obtebe delujejo na obeh krajiih
opazovanega dela nosilca e rezultantne presene sile in momenti.

p
x
(x)
p
y
(x)
m
z
(x)
V
y
(x)
N(x)
M
z
(x)
M
z
(x+x)
N(x+x)
V
y
(x+x)
y os
x os
x x
x

Slika 4.7-1. Simbolini prikaz obtebe v ravnini x-y za del elementa doline x. Zaradi
preglednosti niso narisani torzijski momenti

Za linijski element v mirovanju, v statinem ravnoteju, so tudi vse sile in momenti, ki delujejo na
del elementa v ravnoteju. Poglejmo si bolj natanno izpeljavo za ravnoteje v y smeri, za ostale
smeri je postopek analogen. Za ravnoteje v smeri y najprej ugotovimo, da je P
y
, to je rezultanta
zvezne linijske obtebe p
y
v smeri y, v skladu z izrekom o povpreni vrednosti funkcije enaka

P x p x x x
y y
( ) ( ) = + .

zavzema neko vrednost med 0 in 1. Tedaj je ravnotena enaba enaka

= + + + + =
i
y y y i
0 x ) x x ( p ) x x ( V ) x ( V Y .

Ko enabo preuredimo, jo delimo z x in smatramo, da gre dolina elementa proti ni, dobimo
enabo

{ } ) x x ( p lim
x
) x ( V ) x x ( V
lim
y
0 x
y y
0 x
+ =
+

.

V enabi je limita diferennega kvocienta, ki je po definiciji enaka odvodu. S tem dobimo
diferencialno enabo ravnoteja v y smeri, ki podaja diferencialno zvezo med preno silo in preno
obtebo,

) x ( p ) x ( V
dx
d
y y
= . (4.7-1)

Ta enaba pravi, da je odvod prene sile po osi elementa, izvrednoten v preseku x, enak negativni
vrednosti zvezne prene obtebe v tej toki osi elementa.

Za ravnoteje v smeri x dobimo enabo

X N x N x x p x x x
i y y x
i
= + + + + =
( ) ( ) ( )
1
0,

ki se na analogen nain kot za prene sile reducira v diferencialno zvezo med osno silo in osno
zvezno obtebo:

d
dx
N x p x
x
( ) ( ) = (4.7-2)

Momentno ravnoteje okoli teia preseka pri x+x nam da enabo

0 ) x .( x ) x x ( p
x ) x x ( m ) x x ( M ) x ( M x ) x ( V M
3 y
2 z z z y
i
) x x (
zi
= +
+ + + =
,

kjer predzadnji sumand predstavlja rezultantni moment zvezne momentne obtebe, zadnji sumand
pa predstavlja produkt rezultante zvezne obtebe p
y
in njene roice
2
x. Faktorji ,
2
in
3
pa
imajo vrednost med 0 in 1. Enabo preuredimo, jo delimo z x in limitiramo dolino elementa proti
ni:

{ } x ) x x ( p ) x x ( m ) x ( V lim
x
) x ( M ) x x ( M
lim
2 y 2 z y
0 x
z z
0 x
+ + =
+

.

V limiti vpliv zvezne obtebe izgine, ker je pomnoena z x, rezultat pa je diferencialna zveza med
upogibnim momentom, preno silo in zvezno momentno obtebo

) x ( V ) x ( m ) x ( M
dx
d
y z z
+ = . (4.7-3)

V gornji enabi smo upotevali, da je linijsko razporejeni obremenitveni moment m
z
(x) pozitiven
glede na klasino definicijo pozitivnosti. V primerih, ko je ta zvezni obremenitveni moment nien,
nam gornja enaba pove, da nastopi lokalna ekstremna vrednost upogibnega momenta v
preseku, kjer je prena sila nina! Povsem natanno reeno je nini odvod momenta, torej nina
prena sila, samo potreben pogoj za nastop ekstrema. Nastopil bi namre lahko e prevoj, kjer je
prena sila tudi nina, vendar pa pri realnih obremenitvah taken sluaj redko nastopi. Tedaj bi, na
primer, morala delovati poleg sile tee e na delu nosilca obteba v nasprotni smeri. Tako lahko
mesto ekstremnega momenta ugotovimo kar iz diagrama prenih sil. Obenem je to dejstvo zanimivo
z inenirskega stalia, ker nam zagotavlja, da ne pride do koncentracije najvejih obremenitev
hkrati z ekstremnim upogibnim momentom in preno silo. Iz gornje enabe sledi e en koristen
zakljuek, in sicer, da je ob m
z
=0 tangens naklonskega kota tangente na diagramu momentov
enak preni sili:

) x ( V ) tan(
M(x)
= .

Neposredno zvezo med zvezno obremenitvijo p
y
(x) in upogibnim momentom M
z
(x) dobimo, ko
moment v enabi (3) e enkrat odvajamo:

{ } ) x ( V ) x ( m
dx
d
) x ( M
dx
d
dx
d
y z z
+ =
.

Ob upotevanju, da je odvod prene sile enak preni obtebi, enaba 1, dobimo iz gornje enabe
enabo 4.

d
dx
M x
d
dx
m x p x
z z y
2
2
( ) ( ) ( ) = . (4.7-4)

Na analogen nain izpeljemo e enabe za ravnoteje v ravnini x-z

) x ( p ) x ( V
dx
d
z z
= (4.7-5)

) x ( V ) x ( m ) x ( M
dx
d
z y y
+ = (4.7-6)

d
dx
M x
d
dx
m x p x
y y z
2
2
( ) ( ) ( ) = (4.7-7)

ter za torzijski moment

d
dx
M x m x
x x
( ) ( ) = . (4.7-8)

Reitve diferencialnih enab ravnoteja nam dajo potek notranjih sil in momentov na posameznih
segmentih ravnih linijskih elementov, kjer splone reitve lahko dobimo z zaporednimi
integracijami enab. Za primer, sploni reitvi enabe za prene sile, enaba (1), in za momente
brez zvezne momentne obtebe m
z
(x)=0, enaba (4), sta:

+ =
1
C pdx ) x ( V (4.7-9)

M x pdx C x C
o
( ) = + +
2
1
. (4.7-10)

V prvi enabi integracijsko konstanto C
1
za prene sile lahko izvrednotimo, e poznamo v neki
toki vrednost prene sile. Integracijski konstanti C
1
in C
o
za momente lahko izvrednotimo, e
poznamo vrednost momenta v dveh tokah, ali pa moment in preno silo v isti ali dveh razlinih
tokah. Dobljene reitve enab 9 in 10 so seveda povsem identine reitvam, ki jih dobimo iz
ravnotenih enab za odrezani del linijskega elementa, kot smo to prikazali v predhodnih
poglavjih. Lahko bi rekli, da je slednji nain inenirsko bolj pregleden in pomenljiv, zato se v
praksi analiza notranjih sil z reevanjem diferencialnih enab ni posebno uveljavila.

Zapiimo e reitve gornjih enab ob predpostavki, da poznamo ustrezne vrednosti v toki x=a:

) a ( V dt ) t ( p ) x ( V
x t
a
+ =

=
(4.7-11)
in

) a ( M x ) a ( V dt ) t ( p ds ) x ( M
x
a s
s
a t
+ + =

= =
. (4.7-12)

Pomen gornjih enab je bolj razumljiv, e si pogledamo sliko 2, ki prikazuje segment elementa.
Zaetek segmenta je pri x=a, konec pa pri x, obremenjen pa je z obtebo p(x). Iz ravnoteja v
vertikalni smeri dobimo natanko enabo 9, kjer integral pomeni rezultanto obtebe p(x). Konstanta
C
1
je enaka V(a), kar je skladno z enabo 11. Iz momentnega ravnoteja okoli toke, ki jo doloa
presek x, dobimo enabo 10. Integral v tej enabi predstavlja moment obtebe p(x) glede na
omenjeno toko x. Vrednost konstant C
1
in C
2
je V(a) in M(a), kar je skladno z enabo 12. Te
enabe so zelo prirone za raunanje notranjih sil za dolge ravne elemente, ki so obremenjeni z
razlino segmentno obtebo. Tedaj raunamo notranje sile sukcesivno: po segmentih. Pri tem so
zmeraj vhodni podatki rezultati izrauna predhodnega segmenta. S tem se izognemo, da bi
vsakokrat raunali vso obtebo na odrezanem delu elementa.

p(x)
V(x)
M(a) M(x)
V(a)
x os
a
a

Slika 4.7-2. Segment elementa ter sile in momenti, ki nanj delujejo. Iz obtebe in znanih vrednosti
V(a) in M(a) v levem preseku lahko izraunamo vrednosti desnega preseka V(x) in M(x).

Zgled 4.7.Z1. Za prostoleei nosilec z enakomerno zvezno obtebo in robno momentno
obremenitvijo podan na sliki Z1-1. izraunajmo potek prenih sil in momentov.

1
2
M
2
=6kNm
V
1

x
z
L=4m
p=2kN/m

Slika 4.7.Z1-1. Prikaz obtebe, dimenzij in koordinatnega sistema za prostoleei nosilec.

Reitev. Samo zaradi pounosti reimo problem s pomojo reitev diferencialnih enab, eprav je to
nain, ki ni obiajen. Ob reevanju pa si oglejmo e nekatere druge pomembne relacije.

Za prene sile velja enaba

Q x pdx C dx C x C ( ) = + = + = +
1 1 1
2 2 . (4.7.Z1-1)

Ker v tem primeru ne poznamo prene sile nikjer, jo moramo izraunati v neki izbrani toki.
Izraunajmo preno silo ob podpori 1 iz momentnega ravnoteja okoli podpore 2. Ta prena sila je
seveda enaka reakciji V
1
:

kN 5 . 5 2 / 4 2 6
4
1
2 / L . p M
L
1
) 0 x ( V
2
= + = + = = .

Iz splone reitve (1) izraunamo konstanto C
1

kN 5 . 5 C C 0 2 kN 5 . 5 ) 0 x ( V
1 1
= + = = =

in reitev za prene sile je

5 . 5 x 2 ) x ( V + = .

Splona reitev za momente je
M x pdx C x C dx C x C
x
C x C
o o o
( ) = + + = + + = + +

2
1
2
1
2
1
2 2
2
. (4.7.Z1-2)

Ker poznamo dve vrednosti za momente, pri x=0 je M=0 in pri x=L je M=M
2
, izraunamo konstanti
iz enab

M C C
o
( ) . 0 0 2
0
2
0
2
1
= = + +
M x L M
L
C L C C C
o o
( ) = = = = = + + = + + 4 6 2
2
2
4
2
4
2
2
1
2
1
.

Reitvi sta

C
o
=0

C
1
=5.5

in momenti so

x 5 . 5 x ) x ( M
2
+ = .


diagram
momentov kNm
diagram prenih
sil V(x) v kN

V
1
=V(0)=5.5
V(L)
=2.5
=V
2
M(L)=
M
2
=6
M
ek
=7.5625
1
2
M
2
=6kNm
V
1

x
Z
L=4m
p=2kN/m

V=M=tg
p=-V=-M=tg

Slika 4.7.Z1-2. Diagram prenih sil in upogibnih momentov.

Izraunajmo e lokacijo in vrednost najvejega momenta:

5 . 5 x 2 ) x 5 . 5 x (
dx
d
) x ( M
dx
d
) x ( V
2
+ = + = =

m 75 . 2 x 0 5 . 5 x 2 ) x ( V
ek
= = + = (4.7.Z1-3)

75 . 2 5 . 5 75 . 2 x 5 . 5 x ) x ( M
2
ek
2
ek ek
+ = + = =7.5625kNm. (4.7.Z1-4)

Potek izraunanih prenih sil in momentov je prikazan na diagramih na sliki Z.1.2. Na diagramih
e preglejmo nekatere zakonitosti, ki izhajajo iz diferencialnih enab. Te zakonitosti so na sliki
prikazane na eni vertikalni liniji. Odvod momenta je tangens naklonskega kota diagrama momenta,
tan, in je enak preni sili V. Odvod prene sile je tangens naklonskega kota diagrama prene sile,
tan, in je enak negativni vrednosti prene obtebe p. Upotevati moramo, da je y os postavljena
navzdol, zato je pozitivni nagib tudi navzdol. Vrednosti reakcij so z ustreznim predznakom enake
prenim silam na krajiih diagrama.

Za zakljuek omenimo, da bi enabi za prene sile in momente, enabi 3 in 4, dobili iz analize
ravnoteja dela nosilca, ki je prikazan na sliki Z.1.3. Iz momentnega ravnoteja okoli preseka x
sledi:

2 2
1
x x 5 . 5 ) x ( M 0 2 / px x V ) x ( M = = + .

Z odvajanjem te enabe ali pa direktno iz ravnoteja v vertikalni smeri pa dobimo e analitini izraz
za prene sile.

1
V
1
=5.5kN
x
y
p=2kN/m
V(x)
M(x)

Slika 4.7.Z1-3. Odrezani del nosilca za izraun notranjih sil.

-o-

Iz diferencialnih enab ravnoteja lahko ugotovimo principialni potek notranjih sil. e je na
primer na nekem delu ravnega linijskega elementa zvezna obteba konstantna, tedaj iz enabe (5)
sledi, da se prene sile spreminjajo linearno, iz enabe 7 pa ugotovimo, da se momenti spreminjajo
v skladu s kvadratno parabolo (glej tudi zgornji zgled). Formalno lahko to premislimo v obratni
smeri. Predpostavimo, da moment poteka po kvadratni paraboli,

2
cx bx a ) x ( M + + =

tedaj je prena sila enaka

cx 2 b ) cx bx a (
dx
d
) x ( M
dx
d
) x ( V
2
+ = + + = =

in poteka linearno. Obteba pa je konstantna:
c 2 ) cx 2 b (
dx
d
) x ( V
dx
d
) x ( p = + = = .

obteba p(x)
na segmentu
potek prenih sil V(x)
na segmentu
potek upogibnih
momentov M(x)
p(x)=0
(ni obtebe)
konstanten linearen
p(x)=konstanta linearen po kvadratni
paraboli
obteba se spreminja
linearno
po kvadratni
paraboli
po kubini
paraboli

Tabela 1. Soodvisnost poteka obtebe, prenih sil in upogibnih momentov v praksi najbolj pogostih
tipov obteb.

V tabeli 4.7.T1, ki jo bomo s pridom uporabljali pri statini analizi, so podani poteki prenih sil in
momentov za nekatere v praksi najbolj pogoste primere obteb.

Poleg zvezne obtebe so lahko linijski elementi obremenjeni e s koncentriranimi silami in
momenti. Zato si oglejmo potek notranjih sil in momentov pri taki obtebi. Pri analizi takih
obremenitev si ne moremo pomagati z diferencialnimi enabami, ker so na mestih koncentriranih
obremenitev odvodi nezvezni. Omenimo naj, da formalno matematino lahko take probleme
reujemo z razporeditvenimi funkcijami (Dirakova in Heavisideova funkcija), vendar pa je tak
pristop primerneji samo za teoretine analize in tudi na primer za kodiranje raunalnikih
programov za statino ali dinamino analizo konstrukcij.

Poglejmo si del linijskega elementa, kjer deluje tokovna (koncentrirana) sila in del, kjer deluje
tokovni moment (slika 2).

V(x)
M(x)
M(x+x)
V(x+x)
x0
P
V(x)
M(x)
M(x+x)
V(x+x)
x0
M
o

obremenitev
s tokovno
silo P
obremenitev
s tokovnim
momentom M
o

x
x

Slika 2. Infinitezimalno mali segment linijskega elementa obremenjen s tokovno silo in segment s
tokovnim obremenjen z momentom.

Iz ravnoteja diferencialno majhnega segmenta linijskega elementa obremenjenega s tokovno
silo sledi enabi

V(x+dx)-V(x) = -P

in

M(x+dx) = M(x),

ki pravita, da ima prena sila na mestu obremenitve s tokovno preno silo P diskontinuiteto,
ki je enaka velikosti sile, upogibni moment pa je zvezen, slika 3.

Iz ravnoteja segmenta obremenjenega s tokovnim momentom pa ugotovimo, da je

V(x+dx) = V(x)

in

M(x+dx)-M(x) = -M
o
.

Z besedami povedano: prena sila je na mestu obremenitve s tokovnim momentom M
o
zvezna,
upogibni moment pa ima diskontinuiteto, ki je enaka velikosti momenta M
o
. Za tokovne osne
sile in torzijske obremenitve pridemo do analognih zakljukov. Na sliki 3 je simbolini prikaz
poteka notranjih prenih sil in momentov na segmentu obremenjenem s tokovno silo, na sliki 4 pa
za obremenitev s koncentriranim momentom.

sila P
prene sile
momenti
sila P
obteba
tan()=-P

Slika 4.7-3. Principialni potek prenih sil in momentov na segmentu obremenjenem s tokovno silo
P.

prene sile
momenti
Koncentrirani
moment Mo
obteba
M
o

Slika 4.7-4. Principialni potek prenih sil in momentov na segmentu obremenjenim s tokovnim
momentom M
o
.

4.8. Poimenovanje linijskih elementov kot konstruktivnih elementov ne zavisi od njihove oblike,
ampak od njihove konstruktivne vloge. Obiajno velja sledea terminologija, ki jo navajamo za najbolj
pogoste primere ravnih linijskih elementov:
1) Nosilec je linijski element, ki je poloen horizontalno, podprt na obeh koncih in prenaa predvsem
vertikalno (preno obremenitev). Odvisno od robnih pogojev govorimo o obojestransko vpetem nosilcu,
enostransko vpetem nosilcu, ki je na drugi strani vrtljivo podprt, in prostoleeem nosilcu
2) konzolni nosilec je linijski element, ki je poloen horizontalno, samo na eni strani je vpet, na drugi pa ni
podpore, prenaa predvsem vertikalno (preno obremenitev)
3) steber je linijski element, ki stoji vertikalno, podprt je na enem ali obeh koncih in prenaa predvsem
osno obremenitev. Odvisno od robnih pogojev govorimo o obojestransko vpetem stebru, enostransko
vpetem, ki je na drugi strani vrtljivo podprt, in konzolnem stebru.

V
B

V
A

V
M
A
B
p
L
z
x
V
B

A
V
A

prostoleei nosilec z
enakomerno zvezno obtebo

reakcije
2
pL
V V
B A
= =

ekstremni moment
8
pL
) 2 / L ( M
2
=

V
B

V
A

V
M
A
B
P
L
z
x
V
B

A
V
A

a b

prostoleei nosilec s
koncentrirano silo P

reakcije
L
Pa
V
L
Pb
V
B A
= =

ekstremni moment
L
Pab
M =

V
A
= V
B

V
M
A
B
M
o
L
z
x
V
B

A
V
A

a b
M
o
M
o

prostoleei nosilec s
koncentriranim momentom

reakcije
L
M
V V
o
B A
= =

ekstremna momenta

L
b M
M ,
L
a M
M
o
L
o
L
= =

Tabela 4.8-1. Diagrami prenih sil in momentov ter ekstremne vrednosti za nekatere najbolj pogoste in
enostavne obtene primere prostoleeega nosilca.


V
M
A
p

L
z
x
V
A

M
A

konzolni nosilec z
enakomerno zvezno obtebo

reakcija
pL V
A
=

ekstremni moment
2
pL
M
2
=

V
M
A
P

L
z
x
V
A

M
A
P

konzolni nosilec s koncentrirano silo P

reakcija
P V
A
=

ekstremni moment
PL M =

V=0
M
A
M
o
L
z
x
V
A

M
o
M
A

konzolni nosilec s
koncentriranim momentom

reakcije
0 V
A
=

ekstremni moment
o
M M =

Tabela 4.8-2. Diagrami prenih sil in momentov ter ekstremne vrednosti za nekatere najbolj pogoste in
enostavne obtene primere konzolnega nosilca.

Poglejmo si reakcije in potek notranjih sil in momentov za najbolj pogoste sluaje prikazane v Tabelah 1
in 2.
V tabeliranih primerih si velja zapomniti nekatere pomembne znailnosti. Pri obremenitvi prostoleeega
nosilca s koncentrirano silo nastopi najveji moment, ko je sila na sredini. Tedaj je moment enak PL/4,
reakciji pa enaki, PL/2. e primerjamo to obtebo z zvezno obtebo p(x)=p
o
=konst., katere rezultanta je
enaka P, torej pL=P, tedaj je najveji moment dvakrat manji od momenta za koncentrirano silo. Torej se z
enakomerno razporeditvijo sile po celem nosilcu moment za dvakrat zmanja.

Pri obremenitvi prostoleeega nosilca s koncentriranim momentom reakcije niso odvisne od njegove
lokacije, ekstremni notranji momenti pa so odvisni. Najveji so, ko je obremenitev z momentom kar na
krajiu nosilca in so seveda enaki obremenilnemu momentu.

Pri obremenitvi konzolnega nosilca s koncentriranim momentom reakcijskih sil ni, notranji momenti pa so
konstantni. Pri obremenitvi s koncentrirano silo nastopijo notranje sile in momenti samo na delu med
prijemaliem sile in podporo na prostih delih konzol seveda ni nikakrnih notranjih sil ali momentov. Pri
obremenitvi z zvezno konstantno obtebo je najveji moment pL
2
/2 in je v primerjavi z enako dolgim
prostoleeim nosilcem tirikrat veji. Torej so v konzolah notranje sile in predvsem momenti bistveno veji
kot pri prostoleeih nosilcih.

Na podlagi teh enostavnih primerov lahko z enostavno superpozicijo ugotovimo potek diagramov
notranjih sil in momentov za bolj komplicirane primere.

Zgled 4.8.Z1. Za nosilec na sliki Z1-1 narii diagrame notranjih sil in momentov na podlagi (a) analitinega
izrauna, (b) s superpozicijo enostavnejih obremenitev

A
B
Z
x
M
A
=4kNm
q=3kN
L=4m

Slika 4.8.Z1-1.

Reitev. (a) Horizontalnih reakcij oitno ni, vertikalni reakciji V
A
in V
B
predpostavimo v smeri navzgor in ju
izraunamo iz momentnih enab okoli podpore A in B:

L.V
B
- qL
2
/2 + M
A
= 0

-L.V
A
+ qL
2
/2 + M
A
= 0

in V
A
= 7kN ter V
B
= 5kN.

Prene sile in momente izraunajmo iz levega dela elementa, slika Z1-2. Iz ravnoteja v vertikalni smeri in
ravnoteja za momente okoli preseka x dobimo enabi

-V
A
+ q.x +V(x) = 0

M(x) + qx
2
/2 - M
A
= 0

in reitvi sta

V(x) = V
A
q.x = 7 3.x

M(x) = -M
A
+ V
A
x - qx
2
/2 = -4 +7x -3x
2
/2

A
Z
M
A
=4kNm
q=3kN
x V
A

V(x)
M(x)

Slika 4.8.Z1-2.

Seveda lahko enabo za V(x) izraunamo kar z odvodom enabe za moment M(x). Gornji enabi
izvrednotimo v posameznih presekih. Za momente so rezultati prikazani v tabeli Z1-1, diagrama V(x) in
M(x) pa sta narisana na sliki Z1-3. Hkrati velja opozoriti: obteba je konstantna, zato je potek prenih sil
linearen, momenti pa potekajo po kvadratni paraboli. Pri risanju diagramov se obiajno drimo nekaj
principov. V diagram vpiemo predznak notranje koliine, vrednosti pa vpiemo kot absolutne. Za linearni
potek vpiemo dve vrednosti, za kubini potek notranje koliine pa 3 vrednosti in podamo njihovo lokacijo.
Tedaj lahko samo iz diagrama preraunamo analitini izraz za notranje koliine in s tem so vse vrednosti
izraunljive. Za podajanje tevilnih vrednosti izbiramo inenirsko znailne lokacije: na robovih elementa,
na sredini ali pa ekstremne vrednosti. Koordinatni sistem obiajno izpustimo, iz oznak diagrama pa mora biti
jasno za kateri element oziroma del elementa diagram velja in v kaknih enotah so notranje koliine podane.
Ko diagrame riemo natanno, moramo podati tudi merilo. V mnogih primerih pa zadostuje skiciranje
diagrama, iz katerega so razvidne kljune vrednosti in znailnosti poteka notranjih koliin. V nadaljnjem v
diagramih ne bomo posebej prikazovali koordinatnega sistema.

Najveji moment nastopi, kjer je presena sila nina

V(x) = V
A
q.x = 7 3.x = 0

to je pri

x
m
= 2,333m

in je enak

M(x=2,333) = -4 +7.2,333 3. 2,333
2
/2 = 4,167kNm

4
M(x)v kNm 4,167
2,333m
x(m)
V(x)v kN
x(m)
L=4m
7
5

Slika 4.8.Z1-3. Diagrama poteka prenih sil in momentov.

Poglejmo si, kako iz diagramskih vrednosti lahko izraunamo analitini potek momentov. Na sliki Z1-1
so znane tri vrednosti, in sicer

M(x=0)=-4, M(x=2,333)=4,167 in M(x=L=4)=0. Moment poteka po kvadratni paraboli

M(x)= a + bx + cx
2

kjer so konstante a,b in c neznane. Izraunamo jih iz treh linearnih enab za gornje vrednosti:

M(x=0)= -4 = a + b.0 + c.0

M(x=2,333)= 4,167 = a + b.4,167 + c.4,167
2

M(x=L=4)= 0 = a + b.4,0 + c.4,0
2

Reitev je

a=-4, b= 7, c= -1,5

in s tem je

M(x) = -4 +7x 1,5x
2
.

x(m) M(kNm) x(m) M(kNm)
0,000 -4,000 2,200 4,140
0,200 -2,660 2,400 4,160
0,400 -1,440 2,600 4,060
0,600 -0,340 2,800 3,840
0,800 0,640 3,000 3,500
1,000 1,500 3,200 3,040
1,200 2,240 3,400 2,460
1,400 2,860 3,600 1,760
1,600 3,360 3,800 0,940
1,800 3,740 4,000 0,000
2,000 4,000

Tabela 4.8.Z1-1. Vrednost momentov v presekih podanih z vrednostjo x-a.

4.9. Risanje diagramov s superpozicijo enostavnih obteb iz tabel 4.8-1 in 2 si oglejmo na problemu
iz zadnjega zgleda, oznaenega z zgled 4.8-Z1. Obtebo nosilca razstavimo na zvezno obtebo in obtebo z
robnim momentom, slika 4.9.Z1-1, torej na osnovni obtebi podani v Tabeli 1. Za ti dve obtebi sta diagrama
momentov narisana na desni strani slike. Ko diagramske vrednosti algebrajsko setejemo, dobimo diagrama
momentov za celotno obtebo, zadnji diagram na sliki 4.9.Z1-1. Pri grafinem konstruiranju tega diagrama
lahko ravnamo na sledei nain: najprej nariemo diagram za obtebo z robnim momentom, ki ima negativne
vrednosti. Na sliki je prikazan s trikotnikom A-B-A. Diagram za zvezno obtebo je prikazan zatemnjeno in
ima pozitivne vrednosti, ki jih na zveznico A-B nanesemo na pozitivno stran te zveznice. Pri tem si lahko
pomagamo z diagramom za rezultantno koncentrirano silo zvezne obtebe. Ta diagram je prikazan s
trikotnikom A-C-B. Njegov moment je prikazan z daljico C-C in je, kot vemo, natanko dvakrat veji od
momenta za zvezno obtebo, ki je prikazan z daljico C-C. Preni sili na robovih nosilca sta enaki tako za
zvezno obtebo kot za pripadajoo rezultantno silo. Zato je naklon momentnih diagramov na robovih nosilca
enak, kar je podano s premicama A-C in B-C. Ko potegnemo vzporednico A-B k liniji A-B, glej
sliko, dobimo okvir v, katerega nariemo diagram za zvezno obtebo. Rezultantni diagram je prikazan
rtkano, vrednosti pa merimo od osi nosilca.

A
B
Z
x
M
A
=4kNm
q=3kN
L=4m
q=3kN
M
A
=4kNm
6kNm
L/2=2m
4
A'
A''
B
B'
C
C'
C''
A
2kNm
4kNm
6

Slika 4.9.Z1-1. Diagram momentov kot superpozicija enostavnejih diagramov: k momentnemu diagramu za
robno momentno obtebo pritejemo diagram za zvezno obtebo.

Diagrame je nekoliko laje seteti, e najprej nariemo nelinearni diagram, v naem primeru momentni
diagram zvezne obtebe, nato pa pritejemo e linearnega, v naem primeru momentni diagram zaradi robne
momentne obremenitve. Na sliki 4.9.Z1-2 je prikazano tako setevanje. K pozitivnemu momentnemu
diagramu za zvezno obtebo algebrajsko pritejemo negativni linearni momentni diagram tako, da absciso
premaknemo v pozitivni smeri za vrednosti diagrama robne momentne obtebe, glej zatemnjeni trikotnik, kot
kae slika Z1-2. Vrednosti rezultirajoih momentov so prikazane s rtastim delom diagrama. Te vrednosti
torej merimo glede na premaknjeno absciso A-B.
-4kNm
A'
B
M

Slika 4.9.Z1-2. Diagram momentov konstruiran tako, da momentnega k diagramu za zvezno obtebo
pritejemo diagram za robno momentno obtebo.

Notranje koliine lahko izraunamo pri vsakem statino doloenem nosilcu na dva naina, ki ju v bistvu e
poznamo. Ta naina lahko imenujemo direktna metoda in segmentna metoda. V vsakem primeru pa
najprej izraunamo reakcije.

4.10. Direktna metoda je postopek, s katerim izraunamo notranje statine koliine v izbranem preseku
neposredno. Tedaj element razdelimo s presekom na dva dela in za izbrani del izraunamo notranje koliine
iz ravnotenih enab za enega izmed izbranih delov.

Zgled 4.10.Z1. Na sliki Z1-1 je prikazan prostoleei nosilec s previsom. Obteba v polju predstavlja
enostaven primer raznolike obtebe v polju nosilca.

Izraun. Reakciji sta samo vertikalni in ju predpostavljamo navzgor v navpini smeri. Izraunamo ju lahko
iz momentnih pogojev glede na podporo A in glede na podporo B. Pri tem je raunsko ugodno, da zvezno
obtebo nadomestimo z rezultanto, slika Z1-2.

1 2 3 4 5 6
1 1
0,5
3m
q=2kN/m
1
P=3kN
L=6m
M=1kNm
A
B 1
2 3 4

Slika 4.10.Z1-1. Prostoleei nosilec s previsom, dimenzije in obteba. Z 1,A,2,3,4 in B so oznaene
znailne toke obtebe.
1 2 3 4 5 6
1 1
0,5
1,5
R=3q=3x2=6kN
1
P=3kN
L=6m
M
o
=1kNm
A
B
V
A
V
B
1,5

Slika 4.10.Z1-2. Predpostavljene smeri reakcij in nadomestitev zvezne obtebe z rezultanto.

M
i
(A)
= L.V
B
+ M
o
2.5R - 5P

= 6.V
B
+ 1 2.56 53 = 0 V
B
= 4.833kN

M
i
(B)
= L.V
A
- M
o
3.5R 1.P

= 6.V
B
- 1 3.56 13 = 0 V
A
= 4.167kN

Potek notranjih koliin je znailen v segmentih med znailnimi tokami 1,A,2,3,4 in B. Ta potek je podan v
Tabeli 4.10.Z1-1 in velja znotraj segmenta brez robnih tok. e izraunamo notranje koliine v teh tokah,
lahko na enostavni nain nariemo njihov potek po celotnem nosilcu s previsom. Koncentrirani moment je
samo v toki 1, zato je potek momentov zvezen. Koncentrirane sile so samo v tokah A (reakcija), 4 in B.
Samo v teh tokah je potek prenih sil nezvezen, ki jih moramo zato raunati v presekih tik levo in desno od
teh tok.

segment obteba potek V(x) potek M(x)
1-A 0 V=0 konstanten
A-2 0 konstanten linearno
2-3 konstantna linearno kvadratna
parabola
3-4 0 konstanten linearno
4-B 0 konstanten linearno

Tabela 4.10.Z1-1. Potek notranjih koliin po segmentih

Za obravnavani problem, zgled 4.10.Z1, sil v horizontalni smeri ni in s tem so osne sile nine. Presek A levo
razdeli element na dva dela. Na sliki 4.10.Z1-3 je prikazan levi del elementa. Iz enab za ravnoteje v
vertikalni smeri in iz momentne enabe okoli osi v preseku izraunamo preno silo in moment:

V=0, M = -M
0
= -1.

1
2
d<0,5
M
o
=1kNm
A
1
M
V

Slika 4.10.Z1-3. Presek je pred podporo (presek A levo), ki ne spada k temu delu nosilca in je zato
simbolino narisana s rtkastimi linijami.

1
1,5>d>0,5
M
o
=1kNm
A 1
2 M=?
Q=?
V
A

Slika 4.10.Z1-4. Presek tik desno ob podpori - presek A-desno.

Za presek A-desno je obravnavani del nosilca prikazan na sliki 4.10.Z1-4. Momenta ni treba raunati, ker je
v toki A zvezen in smo ga e izraunali v prejnjem preseku. Prena sila pa sledi iz ravnotene enabe:

V
i
= V
A
-V =0 V = 4.167kN


1
d=1.5
M
o
=1kNm
A 1
2
M=?
V=?
V
A
2

Slika 4.10.Z1-5. Presek tevilka 2.

Za presek 2 je obravnavani del nosilca prikazan na sliki 4.10.Z-5. Prene sile ni treba raunati, ker med toko
A in toko 1 ni obtebe, moment pa sledi iz ravnotene enabe:

M
i
(2)
= M - 1.V
A
+ M
o
= 0 M = 14.167 -1 = 3.167kNm

1 2 3 4
0,5
3m
q=2kN/m
1
4m
M
o
=1kNm
A
1
2 3
M=?
V=?
V
A

Slika 4.10.Z2-6. Presek tevilka 3.

Presek 3. Obravnavani del nosilca je prikazan na sliki 4.10.Z1-6. Prene sile in moment sledita iz
ravnotenih enab:

V
i
= -V + V
A
3.q = 0 V = 4.167 - 3.2 = -1.833kN

M
i
(3)
= M + M
o
- 4.V
A
+ q3
2
/2 = 0

M = -1 +44.833 23
2
/2 = -6.667kNm

Na enak nain izraunamo e vrednosti za presek 4, kjer je treba upotevati, da je prena sila levo in desno
od preseka razlina. Izraunane vrednosti so podane v tabeli 4.10.Z1-1, diagrama notranjih koliin pa sta
narisana na slikah 4.10.Z2-7.

presek prena sila V
(kN)
moment M
(kNm)
1 0.000 -1.000
A-levo
-//- -//-
A-desno 4.167
-//-
2
-//-
3.167
3 -1.833 6.667
4-levo
-//-
4.833
4-desno -4.833
-//-
B
-//-
0.000

Tabela 4.10.Z2-1.

Ekstremni moment. Najprej je potrebno oceniti, v katerem segmentu nastopi, ker ga raunamo na podlagi
analitinega izraza, ki velja samo za segment, kjer obteba poteka zvezno. V naem primeru nastopi
ekstremni moment na segmentu 2-3. Izraunamo ga na podlagi slike 4.10.Z1-8. Raunanje je
najenostavneje, ko koordinatno izhodie postavimo na zaetek zvezne obtebe. Iz momentnega ravnoteja
okoli preseka x sledi enaba

M(x) + M
o
(1+x).V
A
+ qx
2
/2 = 0

M(x) = -1 +(1+x)4.167 2x
2
/2

M(x) = -x
2
+4.167x + 3.167 0 x 3m

V(x) = M'(x) = -2x+4.167 = 0

x
m
= 4.167/2 = 2.084m

Ekstrem je v podroju veljavnosti analitinega izraza za moment,

0 2.084 3m,

in je

M
ekst.
= M(2.084) = -2.084
2
+4.1672.084 + 3.167 = 7.510kNm.

1 1
0.5
3m
1
L=6m
diagram V (kN)
4.167
1.833
4.833
diagram M (kNm)
1.0
3.167
6.667
4.833

Slika 4.10.Z1-7. Diagrama poteka prenih sil in momentov.


1 2 3 4
0.5
q=2kN/m
1
M=1kNm
A
1
2
M(x)=?
M(x)
x koordinata
x-os
V(x)=?

Slika 4.10.Z1-8. Del nosilca in koordinatni sistem za izraun ekstremnega momenta.

4.11. Segmentna metoda temelji na izraunavanju notranjih statinih koliin v zaporednih presekih, s
katerimi element razdelimo na segmente. Pri vsakem takem izraunu morajo biti znane vrednosti v preseku,
ki je krajie predhodno analiziranega segmenta, in hkrati zaetek tekoe obravnavanega segmenta. Tako
imamo zmeraj toliko neznanih notranjih koliin, kot je ravnotenih enab. Poglejmo si ta postopek na prej
obravnavanem problemu, zgled 4.10.Z1. Nosilec razdelimo na segmente med e prej izbranimi znailnimi
tokami in raunamo notranje koliine konsekutivno. Pri tem moramo dodati e segmente, kjer nastopijo
nezveznosti notranjih koliin. V naem primeru je to v podpori A in v toki 4. Prvi segment je e podan na
sliki 4.10.Z1-3, izraunali pa smo e tudi preno silo in moment. Naslednji segment obsega podporo A, slika
4.11.Z1-9, kjer na njegovi levi strani poznamo obe notranji koliini. Vrednosti na desni strani izraunamo iz
ravnotenih enab in sta:

V = V
A
= 4.167kN

M = -1.

M
A
=1kNm
A
2 M=?
V=?
V
A

Slika 4.11.Z1-9. Segment, ki obsega podporo. Na levi strani je prena sila nina.

Iz segmenta A-2, slika 4.11.Z1-9, izraunamo:

1
2
1m
M=1kNm
A
2
M=?
V=?
Q=4,167

Slika 4.11.Z1-9. Segment A-2.

V = 4.167

M = 14.167-1 = 3.167.

Iz segmenta 2-3, slika 4.11.Z2-10 pa sledi:

V = 4.167 23 = -1.833kN

M = 34.167 +3.167 23
2
/2 = 6.667kNm

M=?
V=?
3 4
q=2kN/m
M
2
=3.167
2
3m
3
V
2
=4.167

Slika 4.11.Z2-10. Segment 2-3.

Z nadaljevanjem izraunavanj po sledeih segmentih izraunamo vse notranje koliine v znailnih presekih.

Segmentna metoda zahteva znatno manj raunanja za dolge nosilce s precej raznoliko obtebo, njena velika
slabost v primerjavi z direktno pa je, da se vsaka napaka nadaljuje v nadaljnjih izraunih.

4.12. Doloenost notranjih koliin segmenta elementa. Na kraju velja opozoriti, da ima poljubni
segment linijskega elementa za ravninski problem v splonem 6 robnih koliin, za prostorski pa 12, slika 1 in
2. Pri tem je element sam lahko statino nedoloen. e se omejimo na ravninski problem, imamo za segment
na razpolago 3 ravnotene enabe. e poznamo 3 ali ve robnih vrednosti, lahko iz teh ravnotenih enab
izraunamo preostale robne vrednosti in vse notranje koliine segmenta.

1

Slika 4.12-1. Simbolini prikaz linijskega elementa in neki poljubni segment A-B.

Slika 4.12-2. Simbolini prikaz robnih sil in momentov segmenta za ravninski problem oznaenih z X
1,
X
1,

X
6
.

A
B
2
A
B
X
1
X
4
X
5
X
6
X
3
X
2

Zgled 1 (nadaljevanje prejnjega zgleda). Poglejmo si ravninski segment 2-3 nosilca s previsom iz prejnjega
zgleda, kjer predpostavimo, da poznamo samo momenta v preseku 2 in 3. Tak problem se v praksi pogosto
pojavi, ko poznamo nekaj vrednosti momentnega diagrama. Tak segment lahko predstavimo kot prostoleei
nosilec, kjer poznamo robna momenta, preni robni sili pa sta enaki reakcijam, slika Z1-1.

3 4
q=2kN/m
M
2
=3.167
2
3m
3
V
2
=R
2
=?
2
2
V
3
=R
3
=?
M
3
=6.667

Slika 4.12-1. Segment 2-3 obravnavan kot prostoleei nosilec.

V obravnavanem primeru osnih sil ni, preni pa izraunamo iz momentnih enab:

M
i
(3)
= M
2
M
3
+ 3V
2
- q3
2
/2 = 0

V
2
= -(3.167 6.667 2.3
2
/2)/3 = 4.167kN

M
i
(2)
= M
2
M
3
+ 3V
3
+ q3
2
/2 = 0

V
3
= -(3.167 6.667 + 23
2
/2)/3 = -1.833kN

Na tak nain lahko iz momentnega diagrama preraunamo diagram prenih sil na robovih segmentov in nato
e vse notranje koliine po poljih segmentov.

Poglavje 5: LINIJSKE KONSTRUKCIJE 173
5. LINIJSKE KONSTRUKCIJE.

5.1. Uvod. Z medsebojnim povezovanjem linijskih elementov tvorimo linijske konstrukcije. Elemente lahko
na razline naine spojimo med seboj v njihovih krajiih, lahko pa tudi v poljih elementov. Spojia
elementov imenujemo vozlia konstrukcije, slika 1.

Slika 5.1-1. Simbolini prikaz konstrukcije, elementov in vozli.

Elementi so lahko togo spojeni, vozlie A, ali pa lenkasto, vozlie C. Vozlie A imenujemo togo
vozlie, C pa lenkasto. Kadar je element izdelan v enem kosu, kot je element od podpore preko vozlia A
do vozlia C, ga v analizi konstrukcij raunsko obravnavamo kot ve elementov, ki potekajo od vozlia do
vozlia. Obiajno smatramo tudi mesta, kjer se element lomi, kot vozlia. To je na sliki simbolino
prikazano z elementi 1, 2 in 3 in zakljuimo: raunsko smatramo, da element poteka med dvema
sosednjima vozliema. Obremenitev konstrukcije je lahko v vozliih, vozlie A na sliki, ali pa po
elementih. Vozlie B predstavlja kombinacijo toge spojitve elementa 2 in 3 ter lenkasto prikljuenega
elementa 4, imenujemo pa ga kombinirano vozlie. Podpore konstrukcije obravnavamo kot vozlia. Na
kraju velja pripomniti, da lahko po potrebi vsak element z uvedbo vozlia formalno razdelimo na dva
elementa.

Slika 5.1-2. Idealizacija konstrukcije.

V analizi rezultantnih notranjih sil in momentov ter reakcij elemente podajamo z njihovimi osmi, vozlia
pa kot toke, kjer se osi elementov stikajo: Taka raunska idealizacija konstrukcije je prikazana na sliki 2.
Dejansko obtebo moramo reducirati na osi elementov oziroma v tokasta vozlia.
A
B
C
element 2
element 1
podpora
element 3
element 4
A
B C
element
2
element
1
podpora
element
3
element
4

5.2. Analiza konstrukcije temelji na analizi sil, s katerimi elementi na svojih krajiih delujejo na
vozlia - in na reakcijah, s katerimi vozlia delujejo na elemente. Podpore obravnavamo kot vozlia, na
katera delujejo temeljna tla in elementi konstrukcije. Ko izraunamo rezultantne sile in momente na krajiih
elementov, lahko izraunamo e potek notranjih koliin po elementih z metodami prejnjega poglavja.

Slika 5.2-1.

Slika 5.2-2. Simbolina razdelitev konstrukcije na elemente in vozlia. Neznanke so sile in momenti, ki
delujejo na elemente, medtem ko sile in momenti, ki delujejo na vozlia, ne predstavljajo dodatnih neznank.
Zaradi preglednosti sile in momenti, ki delujejo na vozlie 3, niso oznaeni.

Poglejmo si, kako formalno lahko analiziramo konstrukcijo na sliki 1, ki predstavlja ravninski problem.
Najprej elemente in vozlia konstrukcije oznaimo s tevilkami. Nato jo simbolino razdelimo na vozlia
in elemente ter oznaimo sile in momente, ki nanje delujejo, slika 2. Te sile in momenti so nae neznanke.
e pri oznabi neznank upotevamo zakon o akciji in reakciji, tedaj kot neznanke smatramo samo sile in
momente, ki delujejo na krajia elementov, medtem ko sile in momenti, ki delujejo na vozlia, niso ve
neznanke. Te koliine so na sliki 2 oznaene z apostrofom.

Iz slike 2 vidimo, da je neznank 21. Za vsak element so razpolago po tri ravnotene enabe, skupaj 4x3
enab, to je 12 enab. Poleg tega morajo sile, ki delujejo na lenkasto vozlie, zadoati dvema
translatornima ravnotenima enabama. Vozlia 1, 2 in 4 so takna ista lenkasta vozlia, zato nam dajo
(3)
(1)
(2)
(4)
1
3
2
4
X'
6
X
1
X
2
X'
3
X'
4
X'
5
X
3
X
4
X
8
X
7
P

X
5
X
6
X
14
X
15
X
13
X
9
X
10
X
12
X
11
X
18
X
17
X
20 X
19
X
16
X
21
X
20 X
19
X'
9
X'
10
X'
7
X'
8
3x2 enab, to je 6 enab. Na vozlie 3 delujeta tudi momenta, ki morata biti v ravnoteju. To vozlie nam
da skupaj 3 enabe. Vseh enab skupaj je torej

E = 12 + 6 + 3 = 21.

Vidimo, da je neznank natanko toliko kot enab in konstrukcija je zato statino doloena lahko jo reimo
samo na podlagi ravnotenih enab. Vendar pa konstrukcij rono ne reujemo na tak nain, ker e
relativno enostavna konstrukcija zahteva reevanje velikega sistema enab.

5.3. Stopnja statine nedoloenosti. Gornji prikazani pristop, ki ga nekoliko poenostavimo, nam slui za
ugotavljanje, ali je konstrukcija statino doloena oziroma kolikokrat je statino nedoloena. Pri tem
ugotavljamo, kolikna je razlika med tevilom neznank in tevilom ravnotenih enab. Posamezne
elemente konstrukcije opredelimo glede na to, koliko neznanih robnih sil in momentov imajo. Za ravninske
probleme ima element, ki je na obeh koncih togo vpet v vozlie, na vsakem krajiu osno in preno silo ter
moment, skupaj 6 neznank. Zato ga imenujemo element e
6
. Vendar pa morajo te neznanke skupaj z obtebo
po polju elementa izpolnjevati po tri ravnotene enabe. Tako nam vsak element e
6
doprinese neto po tri
neznanke. Podobno velja za ostale tipe elementov prikazanih v tabeli 1, kjer so prikazani samo najbolj
obiajni elementi. Koliko robnih sil in momentov je na krajiih elementa, lahko ugotovimo tako, da si
predstavljamo, da element prereemo na sredini, slika 3-1. Predpostavimo, da je vozlie nepremino in
ugotavljamo v katerih prostostnih stopnjah pomikov obravnavani kraj nosilca ne moremo premakniti. Na
sliki 3-1 je prikazan element A-B, ki smo ga prerezali. Levi del ne moremo premakniti translatorno niti v
vertikalni niti v horizontalni smeri. Zaradi neke obremenitve v teh dveh smereh nastopita reakcijski sili,
vrtenje pa je mono brez vsakega odpora. Ta konec elementa ima torej dve robni sili, ki sta nai neznanki.
Desni del elementa A-B lahko premikamo horizontalno, v ostalih prostostnih stopnjah pa ne. Kot robni
koliini nastopita v krajiu B moment in prena sila. Taken element ima skupaj tiri robne statine koliine
in je zato tipa e
4.

Slika 5.3-1. Shema za ugotavljanje tevila robnih neznanih sil in momentov elementa.

Za ugotovitev tevila neznank v konstrukciji njene elemente oznaimo po tipih. Vsak element e
6
nam da 3
neznanke, element e
5
2 neznanki, element e
4
eno neznanko, elemente e
3
pa lahko izpustimo, ker nam ne
doprinesejo neznank. e z oznako tipa elementa hkrati oznaimo tudi njihovo skupno tevilo v konstrukciji,
z r pa oznaimo tevilo reakcij, tedaj je skupno tevilo neznank enako:

N = 3.e
6
+ 2.e
5
+1.e
4
+ r (5.3-1)

Vozlia oznaimo glede na to, koliko ravnotenih enab morajo izpolnjevati momenti in sile, ki na njih
delujejo. Na togo vozlie deluje ve sil v razlinih smereh, ki morajo izpolnjevati dve translatorni
ravnoteni enabi, pa tudi vsota vseh momentov mora biti ni. Tako vozlie nam da tri ravnotene enabe in
ga zato oznaimo z v
3
. Simbolino je prikazano na sliki 3a. Na sliki 3b je lenkasto vozlie, kjer ni brez
momentov, sile izpolnjujejo dve ravnoteni enabi, oznaimo pa ga z v
2
. Na sliki 3c je lenkasto vozlie v
4
,
kjer sta elementa 1 in 2 ter 3 in 4 paroma med seboj togo spojena. Izpolnjeni morata biti dve translatorni
ravnoteni enabi, vsoti momentov od elementov 1 in 2 ter 3 in 4 pa morata biti nini, torej imamo skupaj
tiri ravnotene enabe. V tem smislu so mona e vija vozlia ter vozlie v
1
.
A B

Slike 5.3-2.a,b in c. Simbolini prikaz tipov vozli.

tip elementa
in simbolina
oznaka

tevilo robnih
sil in momentov

oznaka

neto tevilo
neznank

obojestransko vpeti
element

6

e
6

3

na eni strani vpeti, na drugi pa
lenkasto podprti
element

5

e
5

2

obojestransko lenkasto podprti
element

4

e
4

1

prostoleei nosilec
in konzola

3

e
3

0

Tabela 5.3.T-1. Tipi elementov glede na tevilo robnih koliin.

e z oznako tipa vozlia hkrati oznaimo tudi njihovo tevilo v konstrukciji, je skupno tevilo enab
enako:

E = 4.v
4
+ 3.v
3
+ 2.v
2
+ 1.v
1
(5.3-2)

(a) (b)
4
(c)
1
2
3
Razliko med tevilom neznank in tevilom enab imenujemo stopnjo statine nedoloenosti,

SN = N E, (5.3-3)

ki je lahko negativno tevilo, ni ali pozitivno tevilo. e je to tevilo ni, je tevilo neznank N enako tevilu
enab E, in konstrukcija je statino doloena. Reimo jo lahko samo s pomojo ravnotenih enab. e je
SN = n > 0, je konstrukcija statino n krat nedoloena. Ko je SN = n < 0, pravimo, da je konstrukcija
statino predoloena. Take konstrukcije so labilne in vsaj en element se lahko v vsaj eni prostostni stopnji
prosto giblje. Na kraju e opozorimo, da je stopnja statine nedoloenosti znailnost konstrukcije in ne
obtebe. S tem je miljeno, da se, na primer, statino doloena konstrukcija da analizirati samo z
ravnotenimi enabami ne glede na to kakna obteba nanjo deluje.

Zgled 5.3.Z1. Izraunajmo s pomojo obrazcev 1 in 2 stopnjo statine nedoloenosti za konstrukcijo na sliki
2-1. Najprej oznaimo elemente in vozlia ter tevilo reakcij, slika 3Z1-1.

Skupaj imamo dva elementa e
5
, dva elementa e
4
, eno vozlie v
3
, tri vozlia v
2
in tri reakcije. Stopnja
statine nedoloenosti je

SN = N - E = 3.e
6
+ 2.e
5
+1.e
4
+ r - (4.v
4
+ 3.v
3
+ 2.v
2
+ 1.v
1
)

= 3.0 + 2.2 + 1.2 + 3 (4.0 + 3.1 + 2.3 + 1.0) = 9 9 = 0.

Torej je konstrukcija statino doloena, kot smo e prej ugotovili.

Slika 5.3.Z1-1.

Zgled 5.3.Z2. Poglejmo si e konstrukcijo na sliki 3Z2-1. Zgornje obkroene elemente lahko zdruimo glede
na neznanke v en element e
6
, da imamo manj dela. tevilo neznank je

N = 3x2 + 2x2 + 1x1 + 3 = 14.

tevilo enab je

E = 3x3 + 2x1 = 11

in

SN = N-E = 14-11 = 3.

Konstrukcija je trikrat statino nedoloena, vendar pa lahko kljub temu izraunamo reakcije. Taki
konstrukciji pravimo, da je zunanje statino doloena, vendar pa je trikrat notranje statino nedoloena.

e
4
e
4
e
5
e
5
v
2
v
3
v
2
v
2
2r
1r

1

Slika 5.3.Z2-1.

Slika 5.3.Z2-2. Statino doloena konstrukcija, ki jo dobimo s sprostitvijo statino nedoloene konstrukcije
iz slike Z2-1.

-0-

Pri formalni rabi obrazca za izraun statine nedoloenosti moramo biti previdni. Statina doloenost
oziroma nedoloenost e ne zagotavlja stabilnosti. Lahko se primeri, da je del konstrukcije statino
nedoloen, del pa predoloen, skupaj pa je e vedno nedoloen. Tedaj bi se vsaj del konstrukcije poruil.
Dobro je, da izraun preverimo. e v naem primeru uvedemo tri sprostitve notranjih sil ali momentov, mora
postati konstrukcija statino doloena. V ta namen bi lahko uvedli dva lenka in umaknili sredinski element,
kot kae slika Z2-2. e tedaj ne opazimo, da je konstrukcija e stabilna, nas na to opozori kasneja analiza
notranjih sil, ki jo bomo spoznali v naslednjem poglavju.

5.4. Znailni tipi linijskih konstrukcij. Posamezne linijske konstrukcije imajo nekatere znailnosti
glede na obtebo in notranje statine koliine, ki v njih nastopajo, glede na elemente in vozlia, ki jih
sestavljajo, glede na nain gradnje in uporabo ter glede na nain, kako jih analiziramo. Tako lahko
konstrukcije razdelimo na sledee tipe: trilenski lok, kot najenostavnejo konstrukcijo, palija in okvirne
konstrukcije. Kompleksne konstrukcije so lahko sestavljene iz sklopov, ki jih imenujemo
podkonstrukcije in predstavljajo omenjene posamezne tipe. Poleg teh znailnih tipov konstrukcij pa so tudi
konstrukcije, ki jih ne moremo kot celote ali po delih natanno opredeliti po znailnih tipih, ampak so
meanica razlinih tipov.

Vse te konstrukcije lahko nastopajo kot ravninski problem, kjer imajo vse statine koliine samo
komponente v eni ravnini, ali pa kot prostorski problem, kjer imajo nekatere ali pa kar vse statine koliine
komponente v vseh treh dimenzijah. Mnogokrat zaradi preglednosti in jasnosti analize reujemo prostorski
problem kot dva ravninska.

e v podpoglavju 2 smo videli, da nam e relativno enostavna konstrukcija da velik sistem enab, e jo
analiziramo z razcepom na elemente in vozlia. Na tak nain je smiselno reevanje, e ga izvajamo
e
5
e
4
v
2
2r
v
2
1r
e
4
v
2
e
6
e
5
e
5
e
6
e
4
v
3
v
3
2r
v
2
v
3
1r
avtomatsko s pomojo ustreznega raunalnikega programa. Kadar pa konstrukcije reujemo rono, s
pomojo epnega raunalnika, pa jo analiziramo po delih tako, da v posameznih raunskih korakih reujemo
samo nekaj enab za ravninske probleme so to praviloma do najve tri enabe, za prostorske pa do najve
est enab. Tak nain pa ni pomemben samo zaradi lajega raunskega dela, ampak nam daje jasen vpogled
na vpliv obtebe na konstrukcijo ter s tem hkrati tudi, kako jo moramo inenirsko smiselno koncipirati in
kako jo moramo graditi. Pri avtomatskem reevanju namre nimamo pravega vpogleda, kako naj
konstrukcijo naredimo bolj optimalno in kako jo naj gradimo tam imamo samo ogromen sistem enab in po
reitvi rezultate, ki nam ne povedo dosti o tem, ali je konstrukcija dobra in kako jo spremeniti, e ni.

V nadaljnjem tekstu se bomo posvetili samo ronemu reevanju. To reevanje nam tudi pomaga bolje
razumeti inenirski pomen rezultatov dobljenih iz avtomatskih raunalnikih analiz in je zato nepogreljiv
del inenirskega znanja.

5.4.1. Trilenski lok. Ime za to konstrukcijo je zgodovinsko, izvira pa iz obokov, kjer so na vrhu dodali
lenek. S tem je postala analiza in tudi izgradnja obokov kot trilenskih lokov bistveno enostavneja. Kot e
ime nakazuje, je to konstrukcija sestavljena iz dveh lokov, ki sta povezana s lenkom in na krajiih podprta
s lenkastima nepominima podporama, slika 4.1-1. Obremenjen je lahko po lokih in v sredinskem lenku.
Trilenski lok, obravnavan kot ravninski problem, ima tiri reakcijske sile oziroma dve z neznano velikostjo
in smerjo torej tiri neznanke. Za reitev potrebujemo tiri ravnotene enabe. Te so: dve enabi za
translatorno ravnoteje in eno momentno enabo za ves trilenski lok glede na poljubno izbrani pol ter e
eno momentno enabo za levi ali pa za desni del. Ta Momentna enaba mora biti nastavljena za momente
glede na os v sredinskem lenku. S to enabo zagotovimo, da je upotevana znailnost trilenskega loka kot
konstrukcije z dvema trdnima elementoma, ki sta povezana s lenkom, kjer seveda ni momentov. Vse
omenjene tiri enabe skupaj, enabe 4.1-1 do 4, nam zagotavljajo, da je vsak izmed obeh delov loka v
statinem ravnoteju, s tem pa cela konstrukcija.

Slika 5.4.1-1. Simbolini prikaz trilenskega loka.

F
i,x
= 0 za ves trilenski lok (4.1-1)
F
i,y
M
i
M
i
(C)
= 0 samo za levi ali desni del loka (4.1-4)

A
C
B
V
B
H
B
H
A
V
A
levi del

desni del
sredinski
lenek

podporni
lenek A

podporni
lenek B


Sliki 5.4.1.-2a in b. (a) Dva ravna lenkasta elementa kot trilenski lok. (b) Dve paliji kot elementa
trilenskega loka.

Po principu trilenskega loka izraunavamo reakcije za poljubni dve trdni konstrukciji, ki sta vezani s
lenkom in podprti s lenkasto nepomino podporo, slika 4.1-2a in b. Ko izraunamo reakcije, raunamo
notranje statine koliine ter sile, ki delujejo na sredinski lenek, po obiajnem postopku veljavnem za
posamezne elemente oziroma za enostavno podprte konstrukcije.

Zgled 5.4.1.Z1. Za trilenski lok na sliki Z1-1 izraunajmo reakcije, notranje statine koliine in sile, ki
delujejo na osrednji lenek.

P2=2kN
q=4kN/m
P3=3kN
P1=1kN
2m
1
1
1m
1m

Slika 5.4.1.Z1-1. Dispozicija trilenskega loka in obtebe.

Reitev. Najprej oznaimo vozlia in elemente, slika Z1-2. Izberemo smeri lokalnih x-osi in pozitivne strani
elementov in predpostavimo smeri reakcij. V vozliu 3 je lenek, levi del trilenskega loka poteka od
vozlia 1 preko vozlia 2 do 3, desni del pa od vozlia 3 do vozlia 5.

H
B
V
B
H
A
V
A
V
B
V
A
H
A
H
B
C

(a)
(b)
1
2 3
4
5
(1)
(2)
(3)
(4)
H
1
V
5
V
1
H
5

Slika 5.4.1.Z1-2. Oznaitev vozli z zaporednimi tevilkami in elementov z zaporednimi tevilkami v
oklepajih. Smeri lokalnih x-osi potekajo po oseh elementov in so prikazane s puicami. Pozitivne strani
elementov so na strani oznab elementov.

Glede na globalni koordinatni sistem postavljen v vozlie 1, s horizontalno x osjo na desno in vertikalno y
osjo navzgor, sta ravnoteni enabi 4.1-1 in 2 enaki

F
i,x
= H
1
+ P
1
H
5
= H
1
H
5
+ 1 = 0
F
i,y
= V
1
-2qP
2
P
3
+ V
5
= V
1
+ V
5
-2x4 2 3 = V
1
+ V
5
- 13 = 0.
Za momentno enabo za ves trilenski lok postavimo pol v podporo 1:

M
i
(1)
= 2P
1
+ 1x2q +2P
2
+ 3P
3
-1H
5
4V
5
= -1H
5
4V
5
+ 2x1 + 1x2x4 + 2x2 + 3x3 = -1H
5
4V
5
+ 23 = 0

Za momentno enabo za desni del trilenskega loka, seveda s polom v osrednjem lenku, dobimo:

M
i
(C)
= -1P
3
-1H
5
+2V
5
= -1x3 -1H
5
+2V
5
= 0.

Zaradi premiljene izbire koordinatnega sistema ter pola lahko v gornjih tirih enabah reimo skupaj prvo in
tretjo na

H
5
=5.667kN in V
5
= 4.333kN

ter nato e preostali dve enabi na neznani reakciji

H
1
=4.667kN in V
1
= 8.667kN.

Notranje statine koliine izraunamo na direktni nain ali pa s segmentno metodo. Preseke kjer raunamo te
koliine izberemo na podlagi pregleda, kako le-te potekajo. Principialen potek je podan v tabeli Z1-1, velja
pa za lokalne osi elementov. Element 4 smo s toko 4', kjer je koncentrirana sila, razdelili na dva enaka dela.

segment obteba
q
x
potek
N(x)
obteba
q
y
potek
V(x)
potek
M(x)
1-2 0 konst. 0 konst. linearen
2-3 0 konst. konst. linearen kvadratna
parabola
3-4 0 konst. 0 konst. linearno
4-4' 0 konst. 0 konst. linearno
4'-5 0 konst. 0 konst. linearno

Tabela 5.4.1.Z1-T1.

Preseki, kjer raunamo notranje statine koliine, so torej na obeh straneh tok 2,3,4,4' ter 5 in jih
praviloma predpostavimo v pozitivni smeri lokalnih osi. Za presek elementa (1) v vozliu 2 izraunamo
notranje statine koliine na podlagi slike Z1-3. Iz ravnoteja dobimo

N
2S
= -8.667kN
V
2S
= -4.667kN
M
2S
= -9.334kNm.

Notranje statine koliine za presek elementa (2) v vozliu 2 izraunamo v smislu direktne metode na
podlagi slike Z1-4:

N
2D
= 8.667kN
V
2D
= -5.667kN

Moment je v toki 2 zvezen. Lahko bi raunali v smislu segmentne metode, kjer v prvem preseku poznamo
notranje sile in momente. Tedaj opazujemo ravnoteje izrezanega vozlia 2 prikazanega na sliki Z1-5.
Sile, ki delujejo na levi del trilenskega loka izraunamo iz ravnoteja sil in momentov na sliki Z1-6.
Izraunane vrednosti v izbranih presekih so podane v tabeli Z1-2, diagrami pa narisani na slikah Z1-6 do 9.

2m
V
2S
N
2S
M
2S
4.667
8.667

Slika 5.4.1.Z1-3. Sile in moment, ki delujejo na element 1.

P1=1kN
2m
V
2D
N
2D
M
2D
4.667
8.667

Slika 5.4.1.Z1-4. Neznane sile in moment, ki delujejo na presek 2 elementa 2.

P1=1kN
V
2D
N
2D
M
2D
M
2S
V
2S
N
2S

Slika 5.4.1.Z1-5. Iz poznanih vrednosti v preseku 2S izraunamo vrednosti v preseku 2D.

q=4kN/m
P1=1kN
2m
1m
1m
V
3L
N
3L
M
3
=0
4.667
8.667

Slika 5.4.1.Z1-6. Levi del trilenskega loka ter sile in momenti, ki nanj delujejo.

Element vozlie osne sile
N (kN)
prene sile
V (kN)
upogibni
momenti
M (kNm)
1 1 -8.667 -4.667 0.000
1 2 -8.667 -4.667 -9.333
2 2 -5.667 8.667 -9.333
2 3 -5.667 0.667 0.000
3 3 -1.333 5.667 0.000
3 4 -1.333 5.667 5.667
4 4 -5.667 -1.333 5.667
4 5 -5.667 -4.333 0.000

Tabela 5.4.1.Z1-T2.

V(kN)
4.667
8.667
4.667
5.667
1.667

Slika 5.4.1.Z1-7. Diagram prenih sil v kN.

N(kN)
8.667
4.667
5.667
1,333

Slika 5.4.1.Z1-8. Diagram osnih sil v kN.

M(kNm)
9.333
5.667
4.333

Slika 5.4.1.Z1-9. Diagram upogibnih momentov v kNm.

5.4.2. Palija so konstrukcije, kjer lahko dosegamo najviji izkoristek materiala in so izredno ekonomine.
Sestavljena so iz ravnih elementov, palic, in imajo izkljuno samo lenkasta vozlia. Obteba palija in
podpiranje je v vozliih. Notranje sile so samo osne sile, e ne upotevamo lastne tee. e v elementih
palija nastopijo momenti in prene sile, tedaj ga ne smatramo kot pravo palije. Ime palica je rezervirano
za tiste elemente, kjer v njih nastopajo samo osne sile isti element so lahko nosilci, e v njih nastopajo tudi
upogibni momenti. Statino doloeno ravninsko palije koncipiramo tako, da osnovnemu sklopu palic, ki je
v obliki trikotnika, dodajamo po dve palici, slika 4.2-1. Tako dobimo nosilno konstrukcijo, ki predstavlja eno
trdno telo. e s palico poveemo dve sosednji vozlii, dobimo statino nedoloeno palije.

Rono analiziranje palija je dokaj stereotipno in rutinsko. Reujemo ga po vozlini metodi, za nekatere
primere z Ritterjevim rezom, grafino pa ga lahko reimo po Cremonovi metodi. V paliju so osne po
posameznih elementih konstantne, e je obteba samo v lenkastih vozliih.

Slika 5.4.2-1. Palije z osnovno celico A, simbolini prikaz sestavljanja palija z dodajanjem po dveh palic v
vozlii B in C, ter nastanek statino nedoloenega palija s povezovanjem sosednjih vozli z eno palico,
rtkano prikazana palica D-E.

5.4.2.1. Vozlina metoda. Ta metoda temelji na analizi ravnoteja osnih sil palic, ki delujejo na vozlie.
Njihove smeri praviloma predpostavimo v smeri iz vozlia tako nam pozitivni rezultati pomenijo natezno
silo, negativni pa tlano. Razlika v predznaku je iz inenirskega stalia zelo pomembna, ker se tlane in
natezne palice dimenzionirajo povsem razlino. Pri ravninskem paliju analiziramo vozlia v takem
zaporedju, da sta zmeraj samo najve dve osni sili neznani, pri prostorskem pa tri. Te neznanke izraunamo
iz ravnotenih enab. To je problem sil s skupnim prijemaliem, ki ga poznamo iz povsem zaetnega
poglavja. Tako lahko izraunamo vse osne sile v palicah in pri tem reujemo naenkrat samo najve po dve
enabi za 2D palije in po tri enabe za 3D palije. Ko najprej izraunamo reakcije palija, ki ga
obravnavamo kot eno trdno telo, lahko nato po prej omenjenem postopku reimo vsako statino doloeno
palije.

Zgled 5.4.2.1.Z1. Izraunajmo osne sile v paliju na sliki 4.2.1.Z1-1.
5
4
3
2
1
(7)
(6)
(5)
(4)
(3)
(2)
(1)
P
1
=1kN
P
2
=2kN
1m
1m 1m 1m
1m
V
1
V
2
H
2

Slika 5.4.2.1.Z1-1. Dimenzije in obteba palija ter oznaitev vozli in elementov. Na sliki so izbrane
pozitivne smeri reakcij.

Izraun. Vozlia in palice oznaimo z zaporednimi tevilkami in nato izraunamo reakcije. Te so

V
1
= 2.5kN
H
2
= 2.0kN
V
2
= -1.5kN.
A
E D
c
B

Ugotovimo, v kaknem zaporedju bomo reevali vozlia. V vozliu 1, to je v podpori, ne moremo zaeti,
ker so tam prikljuene tri palice, torej so tam neznane tri sile na razpolago pa imamo samo dve enabi a
translatorno ravnoteje. Zanemo lahko v vozliu 3: iz ravnoteja izraunamo osni sili v palicah 2 in 6. Nato
lahko nadaljujemo z vozliem 1, kjer sta tedaj neznani sili samo v palicah 1 in 3. Tako nadaljujemo v
zaporedju po vozliih 4, 2 in 5. Seveda je lahko potek raunanja tudi v kaknem drugem zaporedju.
Izraunajmo sedaj te sile.

Sile, ki delujejo na vozlie 3, so prikazane na sliki Z1-2.

Slika 5.4.2.1.Z1-2. Sile, ki delujejo na vozlie 3. Smer neznanih sil N
2
in
N
6
sta v smeri od vozlia.
Neznane sile

Koordinatni sistem za sile lahko izberemo kot je prikazano na sliki. Ravnoteni enabi sta

F
i,x
= N
2
cos45+ N
6
= 0
F
i,y
= 1 + N
2
sin45 = 0,

reitvi pa sta

N
2
= -1.414kN
N
6
= 1.000kN.

Torej je sila N
2
tlana, sila N
6
pa natezna.

Sile, ki delujejo na vozlie 1, so prikazane na sliki Z1-3. Sila N
6
je sedaj znana. Ker je negativna, tlai
vozlie in je usmerjena k vozliu.

Slika 5.4.2.1.Z1-3. Sile, ki delujejo na vozlie 1.

Ravnoteni enabi vozlia sta
N
2
=?
N
6
=?
P
1
=1
vozlie
3
x
y
=45
x
N
1
=?
N
2
=1.414kN
V
1
=1
vozlie 1
y
45
N
3
=?
45

F
i,x
= 1.414cos45+ N
3
cos45 + N
1
= 0
F
i,y
= -1 + 1.414sin- N
3
sin45 = 0,

reitvi pa

N
1
= 0.500kN
N
3
= -2.121kN.

Na tak nain izraunamo vse sile v paliju. Rezultati so prikazani v tabeli Z1-T1, diagram osnih sil pa na
sliki Z1-4.

element osna sila kN
1 0.500
2 -1.414
3 -2.121
4 2.121
5 0.000
6 1.000
7 -2.000

Tabela 5.4.2.1.Z1-T1. Osne sile v paliju.

0.5
1.414
1.0
2.121
2.0
2.121
0
Diagram N kN

Slika 5.4.2.1.Z1-4. Diagram osnih sil v kN.

5.4.2.2. Ritterjev rez. e lahko ravninsko palije z rezom skozi tri palice razdelimo na dva dela, imenujemo
tak rez Ritterjev rez, slika 4.2.2-1. Izbrani del palija mora biti v ravnoteju. Ob izraunanih reakcijah so
neznane sile samo osne sile v prerezanih palicah, slika 4.2.2-2. Na razpolago imamo tri ravnotene enabe, iz
katerih izraunamo te sile. Pri prostorskem paliju reemo skozi est palic, ker imamo na razpolago est
enab. Z Ritterjevim rezom lahko torej neposredno izraunamo sile v tistih palicah, kjer nas zanimajo osne
sile z vozlino metodo pa moramo raunati po vozliih tako dolgo, dokler ne pridemo do obravnavanih
palic. Ker morebitna napaka pri vozlini metodi povzroi, da so vsi nadaljnji rauni napani, lahko Ritterjev
rez uporabimo za preverjanje vmesnih rezultatov. Opozoriti velja, da nekatera bolj kompleksna palija ni
mogoe razdeliti na dva dela z enim rezom skozi samo tri palice tedaj Ritterjeva metoda ni uporabna. Le-ta
pa ni uprabna tudi tedaj, ko se premice, ki gredo po osi palic Ritterjevega reza, sekajo v isti toki.

(1)
(7)
(4)
P
1
=1kN
P
2
=2kN
1
4
Ritterjev rez

Slika 4.2.2-1. Ritterjev rez.

(1)
(7)
(4)
P
1
=1kN
P
2
=2kN
1
4
Ritterjev rez

Slika 5.4.2.2-2. Za del palija, razdeljen z Ritterjevim rezom, je neznanih osnih sil natanko toliko, kot je na
razpolago ravnotenih enab.

Zgled 5.4.2.2.Z1. Za palije iz prejnjega zgleda (5.4.2.1.Z1) izraunajmo osno silo v palici 1.

Reitev. Ritterjev rez mora potekati skozi palico 1. Vendar pa je mono palije razdeliti na dva dela samo
tako, da rez poteka e skozi palici 4 in 7. e uporabimo momentni ravnoteni pogoj s polom v vozliu 4,
lahko kar samo s to enabo izraunamo eleno osno silo:

M
i
(4)
= 1.V
1
-2P
1
1.N
1
= 0

in

N
1
= 1.V
1
-2P
1
= 12.5 - 21 = 0.5kN.

Rezultat za osno silo je seveda enak kot po vozlini metodi.

5.4.3. Okvirne konstrukcije so sestavljene iz vertikalnih stebrov ter horizontalnih nosilcev, ki so med
seboj togo ali lenkasto spojeni. Nekatere zgradbe, posebno pa tiste z jeklenim nosilnim ogrodjem, so
okvirne konstrukcije. Za njih je znailno, da v stebrih prevladujejo osne sile, v nosilcih pa upogibni
momenti, vendar pa teh znailnosti za opredelitev konstrukcij ne smemo jemati preve strogo. Vsekakor pa
te konstrukcije ne predstavljajo neke posebnosti, ki bi s stalia analize zahtevale posebne raunske metode.
Analiziramo jih v principu enako kot osnovne elemente oziroma kot vse enostavne konstrukcije z direktno
ali pa s segmentno metodo.

Zgled 5.4.3.Z1. Konstrukcija na sliki 5.4.3.Z1-1 predstavlja enostaven statino doloen okvir. Izraunajmo
reakcije, notranje sile in momente.

P2=8kN
q=50kN/m
P1=2kN
3m
1
2m

sliki 5.4.3.Z1-1.

Reitev. Oznaimo vozlia in postavimo lokalne koordinatne sisteme in predpostavljene smeri reakcij. Na
sliki 4.3.Z1-2 so smeri lokalnih x osi prikazane s puicami ter globalni koordinatni sistem XY, v katerem
analiziramo ravnoteje. Obiajno izberemo pozitivne strani elementov na notranji strani okvirja. Elemente
bomo oznaevali z dvema indeksoma, ki doloata vozlia, med katerima element poteka. Prav tako bomo z
dvema indeksoma oznaevali notranje koliine, kjer prvi indeks doloa h kateremu vozliu pripada presek v
katerem nastopa notranja koliina, drugi indeks pa s prvim doloa, v katerem elementu je presek. S temi
oznakami nam ni potrebno elemente posebej oteviliti, moramo pa zato oznaiti e konec konzole kot
vozlie. Velja omeniti, da so v uporabi razline oznake, med drugim tudi oznake, kjer indeksa zaporedoma
pomenita tevilko vozlia in tevilko elementa.
P2=8kN
q=50kN/m
P1=2kN
V
1
1
H
4
2 3
4
5
V
4
x
Y

sliki 5.4.3.Z1-2. Otevilenje vozli ter postavitev lokalnih in globalnega koordinatnega sistema.

Reakcije izraunamo iz enab ravnoteja celotnega okvirja z zapisom komponent vektorjev v globalnem
koordinatnem sistemu ter polom v podpori 1:

F
i,x
= H
4
+ P
1
= H
4
+ 2 = 0
F
i,y
= V
1
-3q P
2
+ V
4
= V
1
+ V
4
-3x50 8 3 = 0.
M
i
(1)
= -2P
1
- 3qx3/2 -4P
2
+3V
4
= -2x2 3x50x3/2 4x8 +3V
4
= 0

V
1
=71kN, H
4
=-2kN, V
4
= 87kN.

Notranje statine koliine raunamo po direktni ali pa po segmentni metodi. Na sliki 4.6.Z1-3 je za zgled
prikazan del okvirja, ki nam na podlagi ravnoteja da preno silo V
32
in osno silo N
32
ter moment M
32
:

F
i,x
= -H
4
+ N
32
= -2 + N
32
= 0
F
i,y
= V
4
P
2
+ V
32
= 87 8 + V
32
= 0.
M
i
(3)
= -2H
4
- 1P
2
+M
32
= -22 18 + M
32
= 0

N
32
=2kN, V
32
=-97kN, V
4
= 12kN.

P2=8kN
H
4
=2kN
3
4
5
V
4
=87kN
N
32
=?
V
32
=?
M
32
=?
2m

Slika 5.4.3.Z1-3. Desni del okvirja za izraun V
32
, N
32
in M
32
.

Na analogen nain izraunamo e vse ostale vrednosti na krajiih elementov. Rezultati so v tabeli Z1-1, vsi
diagrami pa na slikah 4-6. Potek momentov po elementu 2-3 izraunamo na podlagi slike 7. Upogibni
moment v preseku x je enak

M(x)= x.V
32
qx
2
/2 = 79x 50x
2
/2.

Na sredini elementa pa je

M(x=1.5) = 711.5 501.5
2
/2 = 50.25kNm.

element vozlie osna
sila kN
prena
sila kN
upogibni
moment kNm
1-2 1 -71.000 0.000 0.000
1-2 2 -71.000 0.000 0.000
2-3 2 -2.000 71.000 0.000
2-3 3 -2.000 -79.000 -12.000
3-4 3 -87.000 2.000 -4.000
3-4 4 -87.000 2.000 0.000
4-5 3 0.000 8.000 -8.000
4-5 5 0.000 8.000 0.000

Tabela 5.4.3.Z1-T1.

osne sile
kN
71
2
87

Slika 5.4.3.Z1-4. Osne sile.

71
79
8
2
prene
sile kN

Slika 5.4.3.Z1-5. Prene sile.

50.25
8
12
4
upogibni
momenti kNm

Slika 4.3.Z1-6. Upogibni momenti.

q=50kN/m
M
32
2
3
3m
N
32
V
32
N
23
V
23

Slika 5.4.3.Z1-7. Za izraun poteka notranjih koliin obravnavamo element 2-3 loeno. Robne vrednosti so
poznane iz tabele 1 in so narisane v smereh, v katerih dejansko uinkujejo.

5.4.4. Kompleksne konstrukcije so sestavljene iz mnogih elementov. Poizkuamo jih razstaviti na
enostavne elemente, trilenske loke in enostavne sklope tako, da jih lahko analiziramo sukcesivno v
doloenem zaporedju in pri tem reujemo najve po tri ravnotene enabe (za ravninski problem). Ta
postopek je najbolj nazoren, e ga primerjamo s postavljanjem konstrukcije. Oglejmo si to na primeru
prikazanem na sliki 5.4.4-1. Slika prikazuje sestavljeno konstrukcijo.

Slika 5.4.4-1. Mono zaporedje postavljanja sklopov.

Postavljamo jo lahko po sklopih samo v doloenem zaporedju. Na sliki je oznaeno mono zaporedje. Sklop
(1) lahko smatramo kot trilenski lok, je stabilno podprt in ga postavimo najprej. Nato sklop deloma
naslonimo na sklop (1), sklop (3) je prostoleei nosilec, ki je naslonjen na sklop 2 in zunanjo podporo.
Nazadnje postavimo e sklop 4. Celotno konstrukcijo analiziramo po sklopih v obratnem vrstnem redu.
Tedaj v vsakem koraku obravnavamo samo po en sklop in izraunavamo samo neznane reakcije, s katerimi
deluje na ta sklop del konstrukcije, ki smo jo v mislih predtem dogradili. Reakcijske sile, obrnjene v
nasprotno smer, postanejo za naslednji korak akcijske sile in postopek ponovimo. Postopek je razviden iz
simbolinega prikaza na sliki 5.4.4-2. Najprej izraunamo reakcije prostoleeega nosilca. Te so X
1
, X
2
in
X
3
. Notranje statine koliine za tak element pa e znamo izraunati. Sili X
2
'
in X
3
'
, ki sta nasprotno enakim
reakcijam X
2
in X
3
, delujeta na sklop 2 in predstavljata zunanjo obremenitev. Sklop 2 analiziramo kot
trilenski lok. Reakcijske sile so X
4
, X
5
, X
6
in X
7
. S silama X
6
'
in X
7
'
, ki sta nasprotno enaki reakcijam X
6

in
X
7
, pa deluje sklop 2 na sklop 1. Ko na tak nain izraunamo e uinek sklopa 4 na sklop 1, pa lahko na
koncu analiziramo e sklop, ki smo ga postavili kot prvega.

Slika 5.4.4-2. Prikaz neznank pri zaporednem raunanju konstrukcije razdeljene na sklope. Prikazana sta
samo prva dva sklopa, ki jih raunamo.

2
3
X
1
X
2
X
3
'
X
3
X
2
'
X
4
X
5
X
6
X
7
1
2
3
4
al, vedno ni mogoe konstrukcijo razstaviti na tako oiten nain in na tako enostavne sklope. Poglejmo si
primer konstrukcije, ki predstavlja navadno zidarsko kozo, ki je statino doloena konstrukcija, slika
5.4.4-3.

<1>
<2>
<8>
<9>
<4>
<5>
<6>
<3>
<7>
1
2
3
5
4
6
7
8
0,5m
0,5m
1,4m
P3=3kN
P4=4kN
P1=1kN
P2=2kN
0,2m
0,5 0,5
0,2
H
1
V
1 V
6

slika 5.4.4-3.

e v resnici ne bi bilo nekaj trenja v lenkih, je ne bi mogli postaviti po delih e manjka e en sam
element, je konstrukcija nestabilna in ni nekega zaetnega stabilnega dela, ki ga lahko najprej postavimo.
Kljub temu pa je analiza konstrukcije po delih mona. Na slikah 5.4.4-4, 5 in 6 so prikazani sklopi, na katere
konstrukcijo razdelimo. Ko izraunamo zunanje reakcije, imamo osem neznanih veznih sil med sklopi, ki so
oznaene na slikah. Smeri neznanih sil so predpostavljene. Izbira vrstnega reda analiziranja sklopov temelji
na premisleku: izraun zanemo s sklopom, ki je prikazan kot prvi, slika 5.4.4-4. Samo v tem sklopu, ki
predstavlja trilenski lok, je tevilo neznank enako tirim razpololjivim ravnotenim enabam, ki razreijo
trilenski lok. V drugem sklopu na sliki 5.4.4-5 je vseh neznank 6, vendar pa sta neznanki X
3
in X
4
vezni sili
med njim in prvim sklopom, ki smo ju, predpostavimo, pa prvi sklop e izraunali. Seveda ti dve sili delujeta
na drugi sklop kot akcijski sili in sta zato obrnjeni v nasprotno smer kot reakciji na prvi sklop. Opozoriti
velja, da neznani sili X
5
in X
6
nista vezni sili med prvim in drugim sklopom ampak sta rezultanti sil, s
katerimi deluje tako prvi sklop kot tudi element 2-5 na drugi sklop. Za drugi sklop imamo tako neto tiri
neznanke, ki jih reimo. Na zadnji sklop, slika 5.4.4-6, ki je enostavni element, delujeta oba prej omenjena
sklopa novih neznank pa ni. S kontrolo ravnoteja tega elementa lahko zato samo preverimo, ali so nai
izrauni toni. Oglejmo si na kratko te izraune.
1
2
3 4 7
P3=3kN
P4=4kN
0.2m
1.0
H
1
=-3
V
1
=3.362
X
2
X
1
X
3
X
4

Slika 5.4.4-4. Prvi sklop trilenski lok.

2
5
4
6
0.5m
0.5m
P2=2kN
0.6 0.5
0,2
V
6
=3.638
X
5
X
6
X
8
X
7
X
4
X
3

Slika 5.4.4-5. Drugi sklop trilenski lok.

2
5
0.5 0.5
P
1
X
7
X
2
X
1
X
5
X
6
X
8

Slika 5.4.4-6. Tretji oziroma zadnji sklop obojestransko lenkasto vpeti nosilec.

Izberimo x os v horizontalni smeri na desno, y os pa v vertikalni smeri navzgor. Reakcije na celotno
konstrukcijo dobimo iz enab

F
i,x
= H
1
P
3
= H
1
3 = 0
F
i,y
= V
1
+ V
6
- P
1
P
2
P
4
= V
1
+ V
2
+ 7 = 0
M
(1)
i
= +1.4V
6
-0.7P
1
0.7P
2
-1.P
3
= 1.4V
6
1.9 = 0.

H
1
= 3kN V
1
=3.36kN V
6
=3.64kN

Za sklop 1 so ravnotene enabe
F
i,x
= H
1
+ X
1
+ X
3
P
3
= -3 + X
1
+ X
3
+ 3 = 0,
F
i,y
= V
1
+ X
2
+ X
4
P
4
= 3.36

+ X
2
+ X
4
4

= 0,
za ves trilenski lok

M
(2)
i
= 1.1X
4
+0.1P
4
0.1V
1
+0.5P
3
05.H
3
= 0,
in za element 7-3-4
M
(3)
i
= 1.1X
4
+0.5P
3
0.1P
4
= 0.

Reitve so
X
1
= 7.64kN, X
2
= 1.44kN, X
3
= -7.64kN, X
4
= -0.8kN.

Za ta sklop lahko izraunamo vse notranje sile in momente ter nariemo diagrame. Rezultati so v tabeli 1,
diagrami pa na slikah 5.4.4-10, 11 in 12.

Za drugi sklop so ravnotene enabe
F
i,x
= X
5
+ X
7
X
3
= 0,
F
i,y
= V
6
+ X
6
+ X
8
-X
4
P
2

= 0,

M
(5)
i
= +0.6P
2
+0.1X
4
+0.5X
3
-1.2X
6
+0.1V
6
= 0,
in za element 2-4
M
(4)
i
= 0.5X
5
-1.1X
6
+0.5P
2
= 0.

Ker poznamo vrednosti za X
3
=-7.64kN in X
4
=-0.8kN , so gornje enabe enake
F
i,x
= X
5
+ X
7
(-7.64)

= 0,
F
i,y
= 3.64

+ X
6
+ X
8
-(-0.8)

2

= 0,

M
(5)
i
= +0.62

+0.1(-0.8)

+0.5(-7.64)

-1.2X
6
+0.13.64

= 0,
in za element 2-4
M
(4)
i
= 0.5X
5
-1.1X
6
+0.52 = 0.
Reitve so
X
5
= -6.28kN, X
6
= 1.95kN, X
7
= -1.39kN, X
8
= -0.49kN.

Ravnoteje elementa 2-5 izkoristimo za kontrolo pravilnosti izraunanih veznih sil:

F
i,x
= -X
1
-X
5
-X
7
= -7.64 (-6.28)+1.39

= 0.03 0
F
i,y
= -P
1
X
2
-X
6
X
8
= -1 -1.44 +1.95+0.49

= 0.

Ko imamo te vezne sile, izraunamo e vse preostale notranje sile in momente za preostala sklopa in
nariemo diagrame.

Opomniti velja, da prikazana razdelitev na podsklope ni edina mona. Verjetno obstajajo celo bolj uinkovite
razdelitve. Vendar pa ni smiselno porabiti ve asa za iskanje in tudij optimalne razdelitve, kot ga porabimo
za analizo konstrukcije po neki razdelitvi, ki se nam zdi dovolj primerna.

Za zgled izraunajmo notranje koliine v nekaj presekih.
1
2
H
1
=-3
V
1
=3.362
N
21
=?
V
21
=?
M
21
=?
=78.7

Slika 5.4.4-7.

Notranje koliine elementu 1 v preseku ob vozliu 2, slika 7, lahko izraunamo iz enab ravnoteja v smeri
osne sile, v smeri prene sile in enabe momentnega ravnoteja okoli vozlia 2:

N
21
+ H
1
cos + V
1
sin = 0
V
21
+ H
1
sin - V
1
cos = 0
M
21
+ 0.5H
1
0.1V
1
= 0

oziroma

N
21
= 3cos78,7 - 3.36sin78,7 = -2.71kN
V
21
= 3sin78,7 + 3.36cos78,7 = 3.60kN
M
21
= -0.5(-3) + 0.1x3.36 = 1.84kNm

1
2
H
1
=-3
V
1
=3.362
N
22
=?
V
22
=?
M
21
= M
22
=78.7
X
1
=7.64
X
2
=1.44

Slika 5.4.4-8.

Za presek ob vozliu 2 v elementu 1, slika 8, sta ravnoteni enabi v smeri osne sile in v smeri prene sile:

N
22
+ H
1
cos + V
1
sin + X
1
cos + X
2
sin = 0
V
22
+ H
1
sin - V
1
cos + X
1
sin - X
2
cos = 0

oziroma

N
22
= 3cos78.7-3.36sin78.7+7.64cos78.7-1.44sin78.7 = -5.62kN
V
22
= 3sin78.7 + 3.36cos78.7+7.64sin78.7-1.44cos78.7 = -3.60kN

2
4
0,5m
P2=2kN
0,6 0,5
X
5
=-6,28
X
6
=-1,95
Q
24
=?
N
24
=?
=24,4

Slika 5.4.4-9.

element vozlie osne
sile kN
strine
sile kN
upogibni momenti
kNm
1 1 -2.708 3.601 0.000
1 2 -2.708 3.601 1.836
2 2 -5.615 -3.601 1.836
2 3 -5.615 -3.601 0.000
3 3 -7.632 0.800 -0.800
3 4 -7.632 0.800 0.000
4 4 -3.343 0.714 0.000
4 5 -3.343 0.714 0.364
5 5 -3.568 -0.714 0.364
5 6 -3.568 -0.714 0.000
6 7 -3.000 -4.000 0.000
6 3 -3.000 -4.000 -0.800
7 4 0.000 0.000 0.000
7 8 0.000 0.000 0.000
8 2 1.355 0.500 0.000
8 5 1.355 -0.500 0.000
9 2 6.516 0.833 0.000
9 4 7.344 -0.988 0.000

Tabela 5.4.4-T1.

Za presek ob vozliu 2 v elementu 9, slika 9, sta ravnoteni enabi v smeri osne sile in v smeri prene sile
enaki:

N
24
+ X
5
cos + X
6
sin = 0
V
24
+ X
5
sin - X
2
cos = 0,

oziroma

N
24
= 6.28cos24.4+1.95sin24.4 = -6.52kN
V
22
= 6.28sin24.4-1.95cos24.4 = 0.83kN.

2.708
5.615
3
7.632
3.343
3.568
6.516
7.344
1.355
osne
sile
kN

Slika 5.4.4-10.
prene
sile
kN
3.601
3.601
0.714
0.714
4.0
0.988
0.988
0.8
0.5

Slika 5.4.4-11.


momenti
kNm
0.8
1.836
0.3
0.597
0.364

Slika 5.4.4-12.

dodatek M: MATEMATIKA 200
(A) OSNOVE VEKTORSKE ALGEBRE

(A1) Osnovni koncept vektorjev. Sodobni koncept vektorjev in vektorske algebre sta lahko razumljiva, e
ju tudiramo v povezavi s problemom podajanja lege toke v prostoru in pomikov, s katerimi toka pride v to
lego.

Lega toke je lahko doloena samo relativno glede na neki koordinatni sistem, katerega lego v prostoru
poznamo. Najosnovneji in najbolj pogosto uporabljan je desni pravokotni koordinatni sistem, ki ga
imenujemo kartezijski koordinatni sistem. V tem koordinatnem sistemu je lega toke T doloena z odseki
a
x
, a
y
in a
z
na koordinatnih oseh x,y,z, ki jih doloa pripadajoi pravokotni kvader, slika 1. Te odseke
podajamo s tevili. e je odsek na negativni strani koordinatne osi, pa je seveda pripadajoa vrednost tevila
negativna.

x
z
y
a
x
a
y
T
a
z
a

Slika A1-1. Lega toke T doloena z odseki a
x
, a
y
in a
z
na koordinatnih oseh x,y,z, ki jih doloa pripadajoi
pravokotni kvader.

Trojico tevil, ki podaja lego toke v prostoru, formalno zapiemo v oklepaju kot urejeno trojico (a
x
, a
y,
a
z
),
lahko pa jo zapiemo s tevilnimi indeksi (a
1
, a
2,
a
3
), kjer tevilke oznaujejo osi koordinatnega sistema.
Urejenost trojice pomeni, da ni vseeno na katerem mestu lei posamezni len. Tako sta trojici (2,3,4) in
(3,2,4) razlini in vsaka doloa svojo toko v prostoru, eprav imata enake lene.

Matematino so omenjene trojice vektorji, e med njimi definiramo operaciji setevanja in mnoenja s
skalarjem, za kateri pa morajo veljati e doloene zakonitosti oziroma pravila, ki jih bomo natanneje
spoznali nekoliko kasneje. Pravimo, da vektorji skupaj z omenjenima operacijama in pravili tvorijo vektorski
prostor. Za uporabo vektorjev v mehaniki pa morata imeti obe operaciji vkljuno s pripadajoimi
zakonitostmi geometrijski oziroma fizikalni smisel. Matematino je namre vektorski prostor definiran
povsem abstraktno ne glede na njegovo uporabnost. Urejene trojice so samo ena izmed mnogih modelov
vektorskega prostora, ki pa ima odliko, da je za mehaniko zelo uporabna za primer neke druge
konkretizacije omenimo mnoico vseh polinomov, ki z definiranima operacijama setevanja in mnoenja s
skalarjem tudi tvori vektorski prostor. V nadaljnjem tekstu se bomo omejili na vektorje, ki smo jih definirali
kot urejene trojice in imajo oiten geometrijski pomen, ki pa ga bomo razirili e na druge pomembne
mehanske koliine.

V rokopisnem besedilu vektorje obiajno oznaujemo s puicami nad simboli: , c , b , a
r
r
r
itd., vendar se je iz
praktinih tiskarskih razlogov v literaturi uveljavil zapis simbolov s poudarjenim (debelim) tiskom: a, b, c
itd. Tako na primer oznaimo vektor (a
x
, a
y,
a
z
) z debelo tiskanim a, enaba 1.

(a
x
, a
y,
a
z
) a (A1-1)

Ko vektor podamo z urejeno trojico pravimo, da ga podamo po komponentah, kjer posamezne lene trojice
imenujemo skalarne komponente vektorja ali na kratko kar samo komponente vektorja (za razliko od
vektorskih komponent, ki jih bomo spoznali kasneje).

Vektor a, ki doloa lego toke T glede na koordinatni sistem x,y,z, grafino predstavimo s tako imenovano
vektorsko puico, slika 1. Zaetek puice (rep puice) je v koordinatnem izhodiu, konec ali glava
puice pa je v toki T. Za laje nadaljnje razumevanje koncepta vektorjev je koristno, e lego toke
opredelimo e s pomojo pomikov. Tako je lega toke T doloena z njenim pomikom vzdol vektorske
puice iz koordinatnega izhodia v konno lego. S to razlago je tudi bolj razumljivo poimenovanje zaetka
in konca vektorske puice.

Enakost vektorjev. Ko z vektorjem podajamo lego toke glede na zaetek koordinatnega sistema, tedaj
taken vektor imenujemo krajevni vektor ali radij vektor in ga obiajno oznaimo z r s komponentami r
x
,
r
y
in r
z
ali kraje kar x,y,z. Grafino ga prikaemo s puico, ki izhaja iz koordinatnega zaetka, glej vektor a
na sliki 2. Pri podajanju pomikov pa se sreamo s problemom kako podati pomik, ki se ne prine v
koordinatnem zaetku, glej pomik iz toke B v toko C na sliki. Vektorsko ta pomik zapiemo povsem enako
kot enako velik in vzporeden pomik iz koordinatnega zaetka v toko A, ker so komponente obeh vektorjev
pomikov enake. Na sliki je na primer za vektor pomika a

komponenta a
y
enaka 3m, komponenta vektorja
pomika b pa je enaka: b
y
=9m-6m=3m. Drugae povedano, v samem zapisu vektorja sploh ni podatka o
njegovi lokaciji. Pravimo tudi, da se vektor pri translaciji ne spremeni. Takna matematina definicija
vektorjev pa ima globlji fizikalni pomen naj omenimo samo, da je zaradi nje zagotovljena invariantnost
vektorjev pri translaciji koordinatnega sistema. Zaradi tega nekateri govorijo o prostih vektorjih, vendar je
izraz vpraljiv, saj teorija vektorjev druganih ne pozna. Pomanjkljivost nedoloenosti lege vektorja pa lahko
hitro reimo. Ko je, na primer, potrebno poleg samega pomika podati tudi njegovo lokacijo, podamo poleg
vektorja pomika e krajevni vektor, ki doloa lokacijo. V takih primerih torej podamo celotno informacijo z
dvema vektorjema.

z[m]
y[m]
a
y
=3
a
z
=2
a=(0,3,2)
b
y
=3
b
z
=2 b=(0,3,2)
a=(0,3,2)=b
2m
3m
5m
3m 6m
9m
O
A
B
C

Slika A1-2. Enakost vektorjev.

Setevanje vektorjev. Na sliki 3a doloa vektor c premik iz toke A v toko C. Premik v toko C pa dobimo
tudi, e najprej izvrimo premik v toko B, ki ga doloa vektor a, in nato e premik iz toke B v toko C, ki
ga doloa vektor b. Torej, e h glavi vektorja a pritaknemo rep vektorja b, dobimo vektor c, ki ima zaetek
na zaetku vektorja a in konec (glavo) na koncu vektorja b. Tako grafino setevamo vektorje, taken nain
setevanja pa imenujemo trikotniko pravilo, ki je grafina predstavitev enabe 2a,

c = a + b, (A1-2a)

kjer vsota vektorjev a in b doloata isti premik kot vektor c. e povemo to z drugimi besedami: enaaj
pomeni enakost pomikov, ki ju doloata desna in leva stran enabe. Vektorju c pravimo tudi vsota, rezultat
ali rezultantni vektor (tudi rezultanta). Isti rezultat pa dobimo tudi, e k vektorju b pritejemo vektor a,
(trikotnik AB'C na sliki 3a).

c = b + a. (A1-2b)

Enabi 2a in 2b povesta, da je vrstni red setevanja poljuben, rezultat pa je zmeraj enak. To lastnost
imenujemo komutativnost setevanja in jo zapiemo

a + b = b + a (A1-2c).

Komutativnost je v grafinem prikazu setevanja v skladu z razlago, da se pri translatornem pomiku vektor
ne spremeni, torej na sliki velja a a' in b b'.

a
b
c
A
B
C
c=a+b=b+a
a'(=a)
B'
b'(=b)

Slika A1-3a. Setevanje vektorjev trikotniko pravilo.

Obodni lik na sliki 3a je paralelogram, kjer vektorja a in b v obeh legah leita na stranicah, rezultantni vektor
pa je njegova usmerjena diagonala. Na tak nain pojasnjeno grafino setevanje imenujemo
paralelogramsko pravilo in je posebej prikazano na sliki 3b. Opozorimo e, da imajo pri setevanju po
paralelogramskem pravilu vsi trije vektorji zaetek v isti toki, pri trikotnikem pa ne.

a
c
b

Slika A1-3b. Setevanje vektorjev paralelogramsko pravilo.

Analitino setevanje vektorjev, ko so podani po komponentah, je definirano v skladu s sliko 4 (zaradi
preglednosti slike je prikazan samo ravninski sluaj). Oitno so komponente rezultantnega vektorja vsote
istolenih komponent setevancev, enaba 3.

( c
x
, c
y
, c
z
) = ( a
x
, a
y
, a
z
) + ( b
x
, b
y
, b
z
) = ( a
x
+b
x
, a
y
+b
y
, a
z
+b
z
) (A1-3)

Pravimo, da vektorja setejemo tako, da setejemo istolene komponente. Oitno pa je tako definirano
setevanje tudi komutativno:

( a
x
, a
y
, a
z
) + ( b
x
, b
y
, b
z
) = ( a
x
+b
x
, a
y
+b
y
, a
z
+b
z
) = ( b
x
+a
x
, b
y
+a
y
, b
z
+a
z
)

= ( b
x
, b
y
, b
z
) + ( a
x
, a
y
, a
z
)

Za uporabo vektorjev v mehaniki je veljavnost komutativnosti nujna, da je operacija setevanja vektorjev
pomikov skladna z realnostjo pomikov. Vemo namre, da e se toka premakne najprej za pomik, ki ga
podaja vektor a, nato pa se premakne e za pomik, ki ga doloa vektor b, je konna lega toke enaka kot
tedaj, e bi vrstni red pomikanja zamenjali, glej sliko 3a.

z
y
a
y
a
z

a
b
y

b
z

b
a+b=c
c
z
=
a
z
+b
z

c
y
= a
y
+b
y

Slika A1-4. Ilustracija operacije setevanja vektorjev s setevanjem njegovih komponent.

Mnoenje vektorja s skalarjem. Grafino predstavlja mnoenje vektorja pomika a s skalarjem njegovo
kratno poveanje ali skritev, ko je 0<<1, slika 5. e je pozitiven, je poveanje v smeri vektorja, e pa je
negativen, pa v nasprotni smeri. Pri poveanju vektorja pomika se vse njegove komponente poveajo za
isti faktor, kot je razvidno iz slike. Zato je mnoenje vektorja s skalarjem definirano: vektor mnoimo s
skalarjem tako, da z njim pomnoimo vse njegove komponente, enaba 5.

a = ( a
x
, a
y
, a
z
)= (a
x
, a
y
, a
z
) (5)

x
z
y
T

a
a
a
x
a
y
a
y
a
x

Slika A1-5. Ilustracija mnoenja vektorja s skalarjem.

(A2) Definicija vektorske algebre. Z enabama 3 in 5 je definirano setevanje vektorjev in mnoenje
vektorja s skalarjem, ko vektor zapiemo po komponentah. Za setevanje smo e spoznali, da je
komutativno. Velja pa e nekaj pravil, za katera se lahko hitro prepriamo, da so vsa skladna z dejanskimi
relacijami v geometriji in mehaniki. Podajmo sistematsko vsa pravila, ki definirajo vektorski prostor:

e z in in oznaimo neke poljubne skalarje,

,, ,

z a, b in c pa neke poljubne vektorje.

a, b, c V,

veljajo za setevanje vektorjev zakonitosti (oznaimo te zakonitosti z A, kot s tujko zapiemo setevanje -
adicija) :

(A-1) vsota dveh vektorjev, a + b, je spet vektor

(A-2) asociativnost za setevanje
a + ( b + c ) = ( a + b ) + c

(A-3) obstajata nevtralni element 0 in k a-ju nasprotni element a, za katera velja:
a + 0 = a,
a + ( -a ) = a - a = 0.

Za mnoenje vektorja s skalarjem velja:

(M-1) produkt vektorja s skalarjem, .a, je tudi vektor

(M-2) asociativnost ( v skalarnem faktorju)

(.).a = .(.a)

(M-3) distributivnost za vektorski in skalarni faktor

.( a + b ) = .a + .b

( + ).a = .a + .a

(M-4) obstaja nevtralni element za mnoenje

1.a = a

Matematino so vse koliine, za katere sta definirani operaciji setevanja in mnoenja s skalarjem in
izpolnjujejo vsa gornja pravila, vektorji. Vektorje skupaj z gornjimi pravili imenujemo linearni vektorski
prostor ali na kratko kar vektorski prostor. Lahko je preveriti, da nae urejene trojice, kjer z enabama 3 in
5 definiramo setevanje in mnoenje s skalarjem, izpolnjujejo gornja pravila. Zato so te urejene trojice
vektorji.

Vsa gornja pravila med vektorji in skalarji imajo za urejene trojice tako geometrijsko interpretacijo kot tudi
pomen, ki ga bomo s pridom uporabljali v mehaniki, na primer pri raunanju s silami. Za zgled si poglejmo
geometrijski pomen samo prve izmed zakonitosti M-3, ki ga grafino ilustriramo na sliki 1.

b
a
a
b
a+b
(a+b)= a+b

Slika A2-1. Grafina predstavitev distributivnosti v vektorskem faktorju.

e dva vektorja a in b poveamo za -krat je vsota poveanih vektorjev a+b enaka -kratni vrednosti
vsote vektorjev (a+b), torej (a+b). To zakonitost lahko enostavno geometrijsko preverimo s pomojo
podobnih trikotnikov na sliki 1. Fizikalno, na primer za sile, pa ta zakonitost pomeni, da e neki sistem sil
poveamo za -krat se tudi njihova rezultanta povea za -krat.

Posebej si velja poblije ogledati grafino setevanje ve vektorjev, ker je pri reevanju problemov v
mehaniki mnogokrat potrebno seteti ve sil, ki jih podajamo z vektorji. Princip setevanja ve vektorjev
seveda sledi iz osnovnih zakonitosti vektorskega prostora, ki pa jih je treba vekrat aplicirati in med seboj
kombinirati. Poglejmo si setevek sil F
1
, F
2
, F
3
in F
4
na sliki 2-a. Lastnost komutativnosti in asociativnosti
setevanja ima za posledico, da se grafino setevanje sil izvede v obliki tako imenovanega (odprtega)
poligona sil. Poligon sil je v bistvu zaporedno grafino setevanje sil po trikotnikem (ali paralelogramskem)
pravilu, slika 2-b. Najprej setejemo dve izbrani sili,

R
1
= F
1
+ F
2
,

nato k rezultanti pritejemo naslednjo silo,

R
2
= R
1
+ F
3
,

in tako naprej.

Setevek ali rezultanta vseh sil pa je

R = R
2
+ F
4
= F
1
+ F
2
+ F
3
+ F
4
.

Pri grafinem setevanju vse vmesne rezultante R
1
, R
2
in R
3
izpustimo, e nas seveda le-ti posebej ne
zanimajo, slika 2-c. Zapomnimo si, da ima rezultantni vektor zaetek v zaetku poligona in konec v koncu
poligona.

F
1
F
1
F
2
F
2
F
3
F
3
F
4
F
4
R
R
(odprti)
poligon sil
R
1
=F
1
+F
2
R
2
=R
1
+F
3
F
1
F
2
F
3
F
4
(a)
(b)
(c)
zaetek
poligona
kraj

Slika A2-2. Grafino setevanje vektorjev sil poligon sil.

S poligonom sil ugotavljamo rezultanto poljubnega sistema sil, ne glede na to, e je konna rezultanta enaka
ni in tudi ne glede na to, e sile nimajo skupnega prijemalia. V slednjem primeru je teava samo v tem, da
samo s poligonom sil ne moremo ugotoviti lego prijemalia rezultante. e se zaetek in kraj poligona sil
stakneta, tedaj imamo zaprti poligon, rezultanta pa je nina! Ker je vrstni red setevanja danih vektorjev
lahko razlien, imajo poligoni lahko razline oblike, ki so odvisne od izbranega vrstnega reda setevanja,
setevek (rezultanta) pa je seveda zmeraj isti. Opozorimo e, da v moderni praksi grafinega setevanja za
prostorski sistem sil skoraj ne uporabljamo ve, ker hitreje in laje rezultat izraunamo numerino.

Ilustrirajmo e, kako grafino odtejemo dva vektorja, torej a b? Enostavno: -b je nasprotni vektor bja, ki
ga pritejemo a-ju, torej a+(-b). Odtevanje je prikazano na sliki 3-a s trikotnikim pravilom in sliki 8-b e s
paralelogramskim pravilom, ki pa je manj priporoljivo, ker je treba biti previden pri smeri rezultata (puica
je usmerjena od vektorja b do vektorja a).

a
b
a+b
-b
a-b a+(-b)
a
b
a+b
a-b
(a)
(b)

Slika A2-3. Odtevanje vektorjev: (a) trikotniko in (b) paralelogramsko pravilo.

Zgled A1-Z1. Vektorje a=(2,4,3), b=(1,-2,2) in c=(-3,0,1) poveajmo za dvakrat in jih setejmo. To nalogo
zapiemo z enabo R=3a+3b+3c.

Reitev. Za hitreji izraun uporabimo pravilo distributivnosti za vektorski faktor, torej najprej setejemo
vektorje in vsoto pomnoimo s tri:

R=3(a+b+c)= 3( (2,4,3)+(1,-2,2)+ (-3,0,1) )=3(0,2,6)=(0,6,18).

-0-

V zvezi z vektorji je treba poznati e vrsto koliin, ki jih s pridom uporabljamo v mehaniki. Poglejmo si jih.

Velikost vektorja. Lega toke v koordinatnem sistemu oziroma ustrezni pomik sta doloena z vektorjem,
slika A1-1. Oddaljenost toke od koordinatnega izhodia oziroma ustrezno dolino pomika definiramo kot
velikost vektorja, ki ji pravimo tudi modul ali absolutna vrednost vektorja. Podajamo jo s pozitivnim
tevilom, torej s skalarjem, in ustreznimi enotami. V skrajnem primeru je lahko velikost vektorja tudi ni.
Geometrijsko je velikost vektorja enaka dolini diagonale pripadajoega kvadra, ki jo izraunamo s
Pitagorovim izrekom v skladu z enabo A2-1. Velikost vektorja je torej enaka pozitivnemu korenu vsote
kvadratov njegovih komponent. Opozorimo naj, da enaba 2 velja samo za komponente v pravokotnem
koordinatnem sistemu. Pri grafinem prikazu vektorja je njegova velikost enaka dolini vektorske puice.
Oznaimo jo na razline naine, kot je prikazano v enabi 2, najpogosteje pa v tisku uporabljamo kar
oznako, kjer zapiemo simbol za vektor v normalnem tisku tako velikost vektorja a oznaimo kar z
normalno tiskanim a.

2
z
2
y
2
x
a a a a ) ( modul a ) bs( a + + + = a a (A2-1)

S pomikom pa lahko pojasnimo koncept e drugega monega zapisa vektorja s pomojo podane smeri in
velikosti vektorja. Smer vektorja je podana z njegovimi naklonskimi koti, ki jih definiramo z odklonom
vektorja od pozitivnih smeri koordinatnih osi za kote , in , slika 4. Natanneje povedano, posamezni
naklonski kot dobimo tako, da vektor po najkraji poti zasuemo tako, da se poravna s pozitivno koordinatno
osjo. Lahko naredimo tudi obratno pozitivno koordinatno os zasuemo v vektor. Vse te kote definiramo
kot pozitivne in so torej zmeraj med vkljuno ni in +180 stopinjami. Kasneje bomo spoznali, da pa
predznak kota sploh ni pomemben, ko raunamo samo s kosinusno funkcijo.


x
z
y
T

a
e

Slika A2-4. Smerni vektor e in naklonski koti vektorja.

Smerni vektor, obiajno oznaen z e, imenovan tudi enotski vektor, je vsak vektor, ki ima velikost 1, e=1!
Smerni vektor e na sliki 4 doloa samo smer vektorja a. e toka potuje iz koordinatnega izhodia v smeri
smernega vektorja e za dolino poti, ki je enaka velikosti vektorja a, tedaj toka prispe na lokacijo T, ki jo
doloa vektor a. To zapiemo z enabo 2a, ki jo lahko interpretiramo: e smerni vektor poveamo za
velikost vektorja a, dobimo vektor a.

a = a.e (A2-2a)

Gornja enaba predstavlja zapis vektorja a z njegovo velikostjo (modulom) a in njegovim smernim vektorjem
e. Torej smerni vektor e doloa samo smer vektorja a, o njegovi velikosti pa ni ne pove. Formalno je vektor
a enak produktu vektorja e in skalarja a. Pomembni zakljuek gornjih odstavkov je: vsak vektor lahko
podamo na dva naina: (1.) s pomojo komponent, enaba A1-1 in (2.) z njegovo velikostjo in njegovim
smernim vektorjem, enaba A2-2a. e imamo podan vektor a, pa iz te enabe izraunamo njegov smerni
vektor, enaba 2b.

e = a/a (A2-2b)

Pretvorba zapisa vektorja po komponentah v zapis s smernim vektorjem in velikostjo je enostavna. Iz slike 1
je razvidno, da so komponente vektorja enake pravokotnim projekcijam vektorja a na koordinatne osi, kar je
posebej prikazano na sliki 5. Vsaka komponenta in vektor predstavljata dve stranici pravokotnega trikotnika.
Na sliki 5 je osenen trikotnik, ki pripada komponenti a
z
in jo izraunamo v skladu z definicijo kosinusne
funkcije iz velikosti vektorja in njegovega naklonskega kota proti z osi, enaba 3a.

a
z
= a.cos() (A2-3a)

Na analogni nain izraunamo e ostali komponenti, enabi 3 b in c.

a
x
= a.cos() (A2-3b)
a
y
= a.cos() (A2-3c)

Smerni vektor e, ki ima po definiciji velikost e=1, ima komponente v skladu z enabami 3 enake kosinusom
naklonskih kotov, enaba 4.

e = (e
x
, e
y
, e
z
) = (cos, cos, cos) (A2-4)

Posebej e prikaimo problem negativne komponente, na primer komponente a
z
na sliki 6, ko je naklonski
kot vektorja veji od pravega kota. Tedaj je pravokotna projekcija vektorja (odsek) na negativni strani
koordinatne osi z. Tudi v tem primeru enabe 3 e vedno veljajo, ker je kosinusna funkcija kota med 90 in
180 negativna.


x
z
y
T

a

pravi kot
pravi kot
pravi kot

4
Slika A2-5. Vektor in njegove komponente tvorijo pravokotne trikotnike oseneni trikotnik velja za z
komponento vektorja a.

x
z
y
T
a
90<<180
a
z
pravi kot

Slika A2-6. Prikaz negativne komponente vektorja.

Zgled A2Z-2. Vektor a je podan z diagonalo pravokotnega kvadra

- Zapii vektor a po komponentah
- Izraunaj velikost vektorja a
- Izraunaj smerni e vektor vektorja a
- Izraunaj naklonske kote vektorja a

Slika A2Z-2. Vektor a prikazan z diagonalo pravokotnega kvadra.
x
z
y
6
2
3
a

e


Reitev.

a = (2,-6,3)

7 3 6 2 a
2 2 2
= + + =

)
7
3
7
6
7
2
(
7
(2,-6,3)
a
, ,
= = =
a
e
= = 4 73 )
7
2
( cos
1 -
, = = 0 149 )
7
6 -
( cos
1 -
, = = 4 64 )
7
3
( cos
1 -
,

(A3) Baze vektorskega prostora. V kartezijskem koordiantnem sistemu lahko vektor zapiemo kot vsoto
vektorjev vzdol koordinatnih osi, enaba A3-1, slika A3-1.

a = a
x
+ a
y
+ a
z
(A3-1)

kjer vektorje a
x
, a
y
in a
z
imenujemo vektorske komponente.

x
z
y
a
a
x
a
y
a
z

Slika A3-1. Vektorske komponente.

e v smeri koordinatnih osi postavimo smerne vektorje i, j in k, slika 2, tedaj lahko vsak vektor enolino
podamo z njihovo pomojo tako, da vektorske komponente v enabi 1 izrazimo s skalarnimi komponentami
in smernimi vektorji, enaba 2a. Te smerne vektorje imenujemo bazni vektorji, vse tri vektorje skupaj pa
kar baza. V naem primeru so bazni vektorji enotini (normirani) in med seboj pravokotni (ortogonalni). Tako
bazo imenujemo ortogonalno normirano ali kraje ortonormirano bazo.

a = a
x
+ a
y
+ a
z
= a
x
.i + a
y
.j + a
z
.k , (A3-2a)

Zapis vsakega vektorja je formalno linearna kombinacija baznih vektorjev, koeficienti a
x
, a
y
in a
z
pa so e
poznane skalarne komponente vektorja a, katerega zapis z urejeno trojico smo e tudi spoznali:

a = (a
x
, a
y
, a
z
). (A3-2b)

Lahko reemo, da so skalarne komponente vektorja koeficienti baznih vektorjev v linearni kombinaciji, ki
podaja dani vektor.

j
k
x
z
y
a
a
x
a
y
= a
y.
j
a
z
=a
z.
k
i a
x
=a
x.
i

Slika A3-2. Vektorske in skalarne komponente vektorja a.

Koordinatni sistem pa seveda ni nujno, da je pravokoten. Ko osi med seboj niso pravokotne, imamo poevni
koordinatni sistem in pripadajoo poevno bazo, slika 3. Osi in bazne vektorje poevnega koordinatnega
sistema oznaujemo obiajno drugae kot za pravokotni koordinatni sistem, veinoma tako, kot je oznaeno
na sliki 3, kjer je zaradi preglednosti prikazan samo ravninski problem. V vsakem koordinatnem sistemu je
vektor vsota njegovih vektorskih komponent, enaba 3, zapis vektorja po komponentah pa je formalno enak
kot za pravokotni koordinatni sistem.

a = a
1
+ a
2
+ a
3
= a
1
.e
1
+ a
2
e
2
+ a
3
.e
3
= (a
1
, a
2
, a
3
). (A3-3)

V pravokotnem koordinatnem sistemu dobimo komponente s pravokotno projekcijo vektorja na koordinatne
osi, imenujemo jih pravokotne komponente ali na kratko kar komponente. V poevnem koordinatnem
sistemu pa velikost komponent ni enaka pravokotni projekciji vektorja na koordinatne osi. Ker te
komponente seveda niso med seboj pravokotne, jih imenujemo poevne komponente. Njihov izraun pa ni
tako enostaven kot za pravokotne komponente, kjer veljajo enabe A2-3.

Opozorimo e, da je v poevnih bazah setevanje vektorjev podanih po komponentah (glej sliko 4) in
mnoenje vektorja s skalarjem oitno formalno povsem enako kot v pravokotnih bazah, enabi 4 in 5.

(a
1
, a
2
, a
3
) + ( b
3
, b
3
, b
3
) = (a
1
+ b
1
, a
2
+ b
2
, a
3
+ b
3
) (A3-4)

(a
1
, a
2
, a
3
) = (.a
1
, .a
2
, .a
3
) (A3-5)

os x
2
e
1
a
a
2
a
1
e
2
os x
1

Slika A3-3. Komponente vektorja v poevni bazi za ravninski problem (kot med x
1
in x
2
osema ni pravi kot).

x
2
x
1
a
1

a
2

a
b
1

b
2

b
a+b=c
c
2
=a
2
+b
2

c
1
=a
1
+b
1

e
1

e
2

Slika A3-4. Ilustracija setevanja vektorjev v poevni bazi e
1
,e
2
za ravninski problem (kot med x
1
in x
2

osema ni pravi kot). Komponente vsote so enake vsoti istolenih komponent setevancev.

Prav tako veljajo e vsa ostala pravila za setevanje in mnoenje s skalarjem, ki smo jih zapisali v poglavju o
vektorski algebri. Opozoriti pa velja, da velikost vektorja v poevni bazi ne moremo izraunati tako
enostavno kot v ortonormirani bazi, to je s korenom vsote kvadratov njegovih komponent.

Za bazo lahko izberemo poljubne tri vektorje, da so le linearno neodvisni. Za linearno neodvisne vektorje
velja, da njihova vsota nikoli ni nina, ne glede s katerimi skalarji jih posamino pomnoimo. Ni je samo v
primeru, ko jih vse hkrati pomnoimo z ninim skalarjem. Pravimo, da je linearna kombinacija baznih
vektorjev enaka ni tedaj in samo tedaj, ko so vsi koeficienti nini:

a + b + c = 0 samo za , , = 0 (A3-6)

Baza krajevnih vektorjev in vektorjev pomikov (v naem realnem tridimenzionalnem prostoru - evklidskem
prostoru) sestoji iz natanko treh vektorjev. Vsak nadaljnji vektor pa je enak neki natanno doloeni linearni
kombinaciji baznih vektorjev, koeficienti baznih vektorjev pa so komponente vektorja a, enaba A3-7. Taki
bazi pravimo prostorska ali tridimenzionalna baza.

a = a
1
.e
1
+ a
2
e
2
+ a
3
.e
3
= (a
1
, a
2
, a
3
) (A3-7)

Posebni primer prostorskih vektorjev so ravninski vektorji ali dvodimenzionalni vektorji, ki imajo istolene
komponente enake ni. Na primer vektorji

(a
1
, 0, a
3
), (b
1
, 0 , b
3
), (c
1
, 0 , c
3
).

Tedaj zaradi ekonominosti zapiemo te vektorje samo z dvema komponentama kot dvodimenzionalne
vektorje in jih obravnavamo kot ravninske ali dvodimenzionalne vektorje:

a=(a
1
, a
3
), b=(b
1
, b
3
), c=(c
1
, c
3
).

Baza takih vektorjev sestoji samo iz dveh vektorjev in vsak tak ravninski vektor natanko podamo e z dvema
komponentama. V enakem smislu lahko govorimo tudi o enodimenzionalni bazi, ki podaja kolinearne
vektorje.

Bazo praktino tvorimo tako, da najprej izberemo dva vektorja, a in b na sliki 4, ki ne smeta biti kolinearna.
Ta dva doloata ravnino, to pomeni, da skozi njiju lahko poloimo natanko eno samo ravnino. Nato izberemo
tretji vektor, vektor c na sliki 5, ki pa ne sme leati v omenjeni ravnini. e bi tretji vektor c' leal v omenjeni
ravnini, tedaj bi se oitno dal izraziti z vektorjema a in b, torej a+b=c' in linearna kombinacija bi bila
enaka ni, a+b-1.c = 0, eprav skalarji , in 1 niso hkrati vsi nini!


a
c
b
c
ravnina
vektorjev
a in b

Slika A3-5. Tvorjenje linearno neodvisnih vektorjev baze. Vektorji a, b in c, ki so linearno neodvisni, in a,
b in c', ki so linearno odvisni vektorji.

(A4) Produkti med vektorji. Za analizo v mehaniki in e marsikje pa ni zadosti samo vektorski prostor, kjer
vektorje lahko samo setevamo in mnoimo s skalarjem. Nepogreljivi sta e dve operaciji, ki ju definiramo
in dodamo vektorskemu prostoru. Z njima je opis nekaterih fizikalnih koliin izredno uinkovit in pregleden,
raunske manipulacije pa se zelo poenostavijo. Ti dve operaciji sta skalarni in vektorski produkt.

(A4.1) Skalarni produkt. Znane so razline definicije skalarnega produkta, ki so postavljene glede na
potrebe oziroma uporabnost. Za potrebe mehanike je najbolj uporaben skalarni produkt dveh vektorjev a in
b, ki je definiran kot produkt njunih modulov ter kosinusa kota med njima (slika 1). Ta skalarni produkt
obiajno oznaimo s piko med vektorjema.

a.b = a.b.cos(). (A4.1-1)

Na levi strani gornje enabe pika oznauje skalarno mnoenje med vektorjema, na desni strani enabe pa
navadno mnoenje med skalarnimi koliinami. Nekateri avtorji oznaujejo skalarni produkt z oklepajem in
vejico, torej a.b (a,b). Iz definicije je razvidno, da je skalarni produkt skalar, od koder tudi ime temu
produktu.

- kot med
vektorjema
a(>0)
b
b(>0)
a
a.b = a.b.cos()
splono velja:
-a.b a.b a.b

Slika A4.1-1. Ilustracija k skalarnemu produktu.

Raziritev definicije kota med vektorjema. V skalarnem produktu ima kot med vektorjema bistveno vlogo.
Zato si natanno poglejmo, kaj je kot med vektorjema v najbolj splonem primeru dveh vektorjev, ki ju
grafino prikaemo s puicama, ki nimata skupnega zaetka, slika 2.

Slika A4.1-2. Ilustracija k definiciji kota med vektorjema.

Naprej poljubno izberemo enega izmed vektorjev in ga vzporedno premaknemo tako, da imata oba vektorja
skupni zaetek. Tedaj vektorja doloata ravnino. Nato v tej ravnini enega izmed vektorjev zasuemo po
kraji poti v drugega. Ta zasuk definiramo kot pozitivni kot med vektorjema. Opozorimo naj, da ta definicija
kota ne razlikuje kateri vektor zasuemo v drugega in s tem tudi ni pomembno, kateri vektor oznaimo za
prvi vektor. Reemo lahko tudi, da kote podajamo z absolutnimi vrednostmi, podobno kot oddaljenost toke
od koordinatnega izhodia.

Ker je torej kot med vektorjema lahko samo med vkljuno ni in 180, je kosinus kota med vektorjema med
vkljuno minus ena in plus ena. Zato je skalarni produkt lahko pozitiven, ni ali negativen. Pomembno je
opozoriti, da za izraun skalarnega produkta kot med vektorjema lahko merimo dokaj poljubno tako da en
vektor zavrtimo v drugega po kraji poti ali pa v nasprotni smeri po dalji poti. Pri tem e predznak kota ni
pomemben, ker v vseh teh sluajih dobimo zmeraj enako vrednost za skalarni produkt (to pa ne velja za
vektorski produkt). To je posledica lastnosti kosinusne funkcije, razvidne iz enabe 2, kjer je z oznaen kot
med vektorjema v skladu s strogo definicijo.

cos()=cos(-)=cos(360-)=cos(360+) (A4.1-2)

Eden izmed izrednih pomenov skalarnega produkta je, da lahko z njim izraunamo pravokotne komponente
vektorja. e poljubni vektor b mnoimo s smernim vektorjem e (ta ima po definiciji velikost e=1), dobimo
pravokotno skalarno komponento vektorja b v smeri smernega vektorja e, enaba 3, slika 3a.

b.e = b.e.cos()=b.cos()= b
e
(A4.1-3)

Ta komponenta je za kot 0<<90 pozitivna. Iz skalarne komponente pa seveda dobimo vektorsko
komponento z enabo 4.

b
e
= b
e
e (A4.1-4)

V primeru, ko je kot med vektorjema b in e veji kot 90, sta skalarna in vektorska komponenta prikazani na
sliki 3b. V tem primeru je skalarna komponenta negativna. Za vektorske komponente pa ne moremo rei, da
so pozitivne ali negativne, ker vektorje ne moremo opredeliti samo z eno pozitivno oziroma negativno
tevilko. Zato za vektorske komponente pravimo, da so ali v smeri smernega vektorja e, tedaj je skalarna
komponenta pozitivna, ali pa v nasprotni smeri in skalarna komponenta je negativna. Samo v tem smislu
lahko govorimo o predznaku vektorske komponente. Tak pomen opisa komponent je marsikje zelo
pomemben, na primer pri izraunu reakcij konstrukcij za katere pravimo, da so pozitivne, e so v smeri
izbranih smernih vektorjev, oziroma negativne, ko so v nasprotni smeri. Zavedati se moramo, da nam
r avni na
vekt or j ev
a i n b
a
b
b
vzpor edni
pr emi k
kot med
vekt or j ema
a i n b
vrednost pozitivne komponente prav ni ne pove, kadar ne vemo, kako so postavljeni smerni vektorji. Na
splono pa pojem pozitivnosti oziroma negativnosti reakcij nima nobene zveze z globalnim koordinatnim
sistemom v katerem podajamo geometrijo konstrukcije.

e (e=1)
b
90
vektorska komponenta
b
e
=b
e
e
skalarna komponenta
b
e
=b.e=b.cos()>0

Slika A4.1-3a. Skalarna in vektorska komponenta vektorja b v smeri smernega vektorja e za primer
0<<90.

e
b
>90 90
vektorska komponenta
b
e
=b
e
e, b
e
<0
skalarna komponenta
b
e
=b.e=b.cos()<0

Slika A4.1-3b. Grafini prikaz komponent, ko je kot 90<<180. Tedaj je skalarna komponenta vektorja b
negativna, pripadajoa vektorska komponenta pa je v nasprotni (negativni) smeri smernega vektorja e.

Zapiimo e vsa pravila, ki veljajo za skalarni produkt. Torej, za poljubne vektorje a, b in c ter skalar
veljajo pravila:

(S-1) a.b = b.a komutativnost

(S-2) a.(b+c) = a.b + a.c distributivnost

(S-3) a.(b) = (a.b) asociativnost

(S-2) a.a 0; a.a=0 implicira a=0 pozitivna definitnost

Ta pravila so enostavna in ni teko ugotoviti, da definicija produkta po enabi 1 izpolnjuje vsa spodaj
navedena pravila. Za zgled si oglejmo samo dokaz, da naa definicija skalarnega produkta izpolnjuje
pravilo za komutativnost:

a.b = a.b.cos() = b.a.cos() = b.a

Velja pa si posebej zapomniti sledee. Iz definicije skalarnega produkta vidimo, da e sta vektorja kolinearna
in istosmerna, je skalarni produkt enak kar produktu njunih dolin.

Posebej si velja zapomniti nekatere praktino pomembne znailnosti in relacije povezane s skalarnim
produktom.

Dolino vektorja v kartezijskem koordinatnem sistemu lahko podamo s pomojo skalarnega produkta,
enaba 5.

a.a = + + =
2
z
2
y
2
x
a a a a . (A4.1-5)

e sta vektorja nasprotno usmerjena, je skalarni produkt enak negativni vrednosti produkta njunih velikosti.
Ko sta vektorja med seboj pravokotna (ortogonalna), je njun skalarni produkt enak ni. Lahko reemo, da
prvi vektor nima nobene komponente v smeri drugega vektorja. Torej velja

a.b = 0 a = 0 ali b = 0 ali a b

Nazadnje e pokaimo, da je skalarni produkt vektorjev zapisanih po komponentah enak vsoti produktov
istolenih komponent. Ko upotevamo, da je

i.i=j.j=k.k=1

in

i.j=j.k=k.i=0,

dobimo obrazec za izraun skalarnega produkta za vektorje v komponentnem zapisu, ki ga bomo pogosto
uporabljali, enaba 6.

a.b (a
x
, a
y
, a
z
).(b
x
, b
y
, b
z
)
=(a
x
.i + a
y
.j + a
z
.k).(b
x
.i + b
y
.j + b
z
.k)

a.b = a
x
.b
x
+ a
y
.b
y
+ a
z
.b
z
. (A4.1-6)

S skalarnim produktom na enostaven nain izraunamo kot med vektorjema s pomojo enabe 7, ki direktno
sledi iz definicije skalarnega produkta.

b . a
) cos(
a.b
= . (A4.1-7)

Uinkovitost te enabe se posebno izkae, ko so vektorji podani po komponentah.

Ne nazadnje si velja e zapomniti: komponente vektorja v kartezijskem koordinatnem sistemu so enake
skalarnemu produktu vektorja z baznimi vektorji, glej na primer enabo 8.

a.j = (a
x
.i + a
y
.j + a
z
.k).j = a
x
.i.j + a
y
.j.j + a
z
.k.j = a
y
.

(A4.1-8)

Zgled A4.1-Z1. Vektor a in smerni vektor e sta razvidna iz slike A4.1-Z1. Vektor e lei na premici p, ki je
v ravnini x,y in gre skozi koordinatni zaetek in toko T.
a) Izraunaj pravokotno skalarno komponento vektorja a v smeri vektorja e
b) Izraunaj kot
c) Zapii vektorsko komponento a
e
s pomojo vektorja e
d) Zapii vektorsko komponento a
e
po komponentah v koordinatnem sistemu
x,y,z

Reitev:

a = (2,-6,3),a=7,naklonska kota smernega vektorja sta =135,=45 in
e = (-0.707, 0.707, 0), e=1

a) a
e
= a.e = (2,-6,3). (-0.707, 0.707, 0) = -5.657

b) cos = a.e/a = -5.657/7 = -0.808, =143,9

c) a
e
= a
e
e = -5.657e

d) a
e
= a
e
e = -5.657(-0.707, 0.707, 0) = (4, -4, 0)

Zgled A4.1-Z2. V koordinatnem sistemu x,y je podan vektor F
1
= (3,4), vektor F
2
pa z velikostjo F
1
= 4 in
kotom =100 (glej sliko A4.1-Z2.1).
a) Izraunaj njuno rezultanto R
b) kot med R in F
1
c) komponenti F
1
in F
2
glede na smerna vektorja e
1
in e
2
prikazana na sliki
d) kot med R in R
2
e) komponenti R v kartezijskem koordinatnem sistemu x',y' prikazanem na sliki A4.1-Z2.3

Slika A4.1-Z1. Vektor a in e prikazan s pomojo pravokotnega kvadra.

x
z
y
6
2
3
a
e
2
a
e
p
T

0
2
e
1
e
2
x

y

F
1
F
2

merilo

Slika A4.1-Z2-1. Grafini prikaz podatkov.

a) Za izraun rezultante potrebujemo komponenti vektorja F
2
. Za to pa moramo najprej izraunati naklonska
kota vektorja F
2
v koordinatnem sistemu x,y iz naklona vektorja F
1
.

5 4 3 F
2 2
1
= + = , cos
1
= F
1x
/F
1
= 3/5,
1
= 53,16
2
=
1
+ = 53,16 + 100 = 153,16;
2
=
2
- 90 = 63,16
F
2
= F
2
. (cos
2,
cos
2
) = 4. (cos153,16
,
cos63,16) = (-3.57, 1.81)
R

= F
1
+ F
2
= (3,4) + (-3.57, 1.81) = (-0.57, 5.81)

84 5 81 5 57 0 R
2 2
. . . = + =

b) cos
R,F2
= R.F
2
/( R.F
2
) = (-0.57, 5.81).(-3.57, 1.81)/(5.84x4) = 0.537

R,F2
= 57.5

c) R = R
1
+ R
2
= R
1
e
1
+ R
2
e
2

V enabi sta neznanki F
1
in F
2
. Reimo ju iz dveh skalarnih enab, ki ju dobimo tako, da gornjo enabo
skalarno pomnoimo z vektorjema e
1
in e
2
:

R. e
1
= R
1
e
1
.e
1
+ R
2
e
2
.e
1

R. e
2
= R
1
e
1
.e
2
+ R
2
e
2
.e
2


-2 0 2 -4
0
2
4
6
e
1
F
1
F
2
R
2
e
2
R
1
R

R,R2
x

y

R,F2

Slika A4.1-Z2-1. Grafina reitev za toke a,b, c in d.

Upotevaje, da je

e
1
= (1, 0), e
2
= (0.707, -0707)

in na primer izraun skalarnega produkta

R. e
2
= (-0.57, 5.81). (0.707, -0707) = -4.51

sta gornji enabi

-0.57 = R
1
+ R
2
0,707
-4.51 = 0,707.R
1
+ R
2
.

Reitev je

R
1
= 5,24 in R
2
= -8,21

d) R
2
= R
2
e
2
= -8.21(0.707, -0707) = (-5.80, 5.80)

cos
R,R2
= R.R
2
/( R.R
2
) = (-0.57, 5.81).(-5.80 5.80)/( 5.84x8.21) = 0,77

R,R2
= 39.5


-2 0 2 4
0
2
4
6
R

x

y

x'

y'

R
x'
R
y'

Slika A4.1-Z2.3. Lega koordinatnega sistema x',y' in grafina reitev za toko e.

e) Bazna vektorja v smeri koordinatnih osi x',y' izraunamo na podlagi slike A4.1-Z2.3 kjer vidimo, da gre
os x' skozi toko (4,2), os y' pa skozi in (-2,4).

0.447) 0.894 (
2 4
2) (4,
2 2
=
+
= ' i

0.894) 0.447 - (
2 4
4) (-2,
2 2
=
+
= ' j

Komponenti pa sta

R
x'
= R.i' = (-0.57, 5.81).( 0.894 0.447) = 2.10

R
y'
= R.j' = (-0.57, 5.81).(-0.447 0.894) = 5.44

(A4.2) Vektorski produkt je za mehaniko pomemben, ker nam omogoa uinkovit in celoviti zapis navora
sile. Vektorski produkt dveh poljubnih vektorjev definiramo (v mehaniki) kot vektor, ki ima velikost enako
produktu velikosti obeh vektorjev in sinusu kota med njima. Operacijo vektorskega mnoenja obiajno
oznaimo z znakom x. e oznaimo vektorja z r in F in njun vektorski produkt z M, tedaj ga zapiemo z
enabo 1,

M = r x F, (A4.2-1)

njegovo velikost pa z enabo 2,

M = r.F.sin , (A4.2-2)

kjer je s oznaen kot med vektorjema, glej sliko 1. Smer vektorskega produkta je natanko pravokotna na
ravnino, ki jo doloata vektorja r in F, ko ju prikaemo s puicama, ki imata skupni zaetek. Pri tem
moramo e doloiti usmerjenost vektorskega produkta - to lahko opiemo s pomojo desne roke, slika 2.

Slika A4.2-1. Ilustracija za vektorski produkt. Vektorski produkt M je pravokoten na vektorja r in F.

Slika A4.2-2. Doloitev smeri vektorskega produkta s pomojo desne roke.

Zamislimo si, da prvega izmed vektorjev v vektorskem produktu po najkraji poti zasuemo v drugega v
smeri kazalca desne roke kot bi vse prste razen palca stisnili v pest, slika 2. Tedaj je vektorski produkt v
smeri palca. Seveda moramo smatrati, da je palec postavljen pravokotno na oba vektorja v vektorskem
produktu. Temu pravilu pravimo pravilo desne roke za vektorski produkt. V vektorskem produktu je torej
pomembno, kateri vektor je prvi. e zamenjamo vrstni red vektorjev, ni teko ugotoviti, da se v skladu s
pravilom desne roke smer vektorskega produkta oitno obrne v nasprotno smer. Torej velja enaba 3, ki
predstavlja anti-komutativnost vektorskega produkta.

- F x r = r x F (A4.2-3)

Pomembna geometrijska interpretacija velikosti vektorskega produkta je povrina paralelograma, kjer
vektorja predstavljata stranici, slika 3.

r
F
M=r xF

M=r xF
r
F

DESNA ROKA

Slika A4.2-3. Velikost vektorskega produkta kot povrina paralelograma.

Na koncu si e poglejmo vsa pravila, ki veljajo za vektorski produkt.

e z , in oznaimo neke poljubne skalarje,

,, ,

z a, b in c pa neke poljubne vektorje, veljajo naslednja pravila:

(V-0) a x b je spet vektor preslikava elementov V v V

(V-1) a x b = - b x a antikomutativnost

(v-2) (a x b) = (a) x b asociativnost pri mnoenju s skalarjem

oziroma (a x b) = a x (b)

(V-3) a x (b + c) = a x b + a x c distributivnost

Naj posebej opozorimo, da ne velja asociativnost pri dvojnem vektorskem produktu, torej velja neenakost

(a x b ) x c a x (b x c).

Zaradi pounosti si poglejmo to natanneje na sliki 4. Produkt a x b lei pravokotno na ravnino vektorjev
a,b, produkt (a x b ) x c pa pravokotno na vektor a x b, torej v ravnini vektorjev a,b in pravokotno na c. Na
podoben nain ugotovimo, da a x (b x c) lei v ravnini vektorjev b,c in pravokotno na a. Torej leita dvojna
vektorska produkta v razlinih ravninah, vendar ne na preseiu teh ravnin, zato sta razlina.

Glede na definicijo vektorskega produkta je oitno, da je produkt dveh vzporednih vektorjev nien, produkt
dveh pravokotnih vektorjev pa je enak kar produktu njunih velikosti. Za bazne vektorje kartezijske baze pa
velja, da nam produkt dveh baznih vektorjev v ciklini postavitvi da tretji bazni vektor, torej

i x j = k, j x k = i, k x i = j,

in

j x i = -k, k x j = -i, i x k = -j.

Vektorski produkt vektorjev v komponentnem zapisu. Osnovne enabe ter pravila za vektorsko mnoenje
uporabimo za izraun vektorskega produkta vektorjev podanih po komponentah. Tedaj je

b. si n

a
b
A=axb
=ab. si n
c = a x b = (a
x
i+ a
y
j + a
z
k) x (b
x
i+ b
y
j + b
z
k) = i (a
y
b
z
- a
z
b
y
) + j (-a
x
b
z
+ a
z
b
x
) + k (a
x
b
y
- a
z
b
x
)

Torej so komponente vektorskega produkta enake

c
x
= a
y
b
z
- a
z
b
y
, c
y
= -a
x
b
z
+ a
z
b
x
, c
z
= a
x
b
y
- a
z
b
x
.

Slika A4.2-4. Ilustracija lege dvojnega vektorskega produkta.

Enak rezultat dobimo z determinanto matrike, kjer v prvo vrstico zapiemo bazne vektorje, v drugo
komponente prvega vektorja, v tretjo pa komponente drugega vektorja, enaba 4.

) b a b a ( ) b a b a ( ) b a b a (
b b b
a a a
x y y x x z z x y z z y
z y x
z y x
. . . . . . + = = k j i
k j i
b a . (A4.2-4a)

) b a b a , b a b a , b a b a (
x y y x x z z x y z z y
. . . . . . + = b a (A4.2-4b)

Izraun vektorskega produkta s pomojo gornjega obrazca bomo najpogosteje uporabljali.

Zgled A4.2-Z1. Izraunajmo vektorski produkt vektorjev r=(1,-2,3) in F=(4,1,2) z obrazcem A4.2-4b,
njegovo velikost in smerni vektor ter preveri kot med njim in vektorjema r in F. Izraunaj kot med
vektorjema ter nato velikost vektorskega produkta o obrazcu A4.2-2.

Izraun.
2).4) ( (1.1 ) 4 3 1.2 ( ) 1 3 2 2 (
2 1 4
3 2 1 2) 2,3)x(4,1, (1, + = = = = k j i
k j i
F r M . . .
M=(-7,10,9); 166 15 9 10 7
2 2 2
, = + + = M ;

e = M/M =(-7,10,9)/15,166 =(-0.462, 0.659, 0.593)

Kota med M in r ter med M in F sta

cos
1
= r.M/(r.F) = (1,-2,3).(-7,10,9)/(3,741.15,166)=0, =90

cos
2
= F.M/(r.M) = (4,1,2).(-7,10,9)/(4,582.15,166)=0, =90

Kot med r in F je
a
b
c
axb
( axb) xc

cos

= r.F/(r.F) =(1,-2,3).(4,1,2)/(3,741.4,582)= 0.467, =62,179

M = r.F sin = 3,741.4,582sin67,604 = 15,166

(M1) Enaba premice v prostoru. Za snov v priujoem tekstu sta pomembna predvsem parametrini zapis
lege premice v koordinatnem sistemu in zapis s pomojo vektorskega produkta. Na sliki 1 je narisana
premica. Predpostavimo, da poznamo lego neke toke na premici, doloeno s krajevnim vektorjem r
0
ter
smerni vektor e na premici.
V skladu s sliko velja

r
0
+ a = r, (M1-1)

kjer vektor a lei na premici. e ga izrazimo s smernim vektorjem in njegovo velikostjo

a = a.e, (M1-2)

dobimo enabo premice

r = r
0
+ ae, (M1-3)

kjer je a parameter, ki doloa toko na premici. Ta prestavlja oddaljenost toke na premici od toke r
0
.
Smerni vektor pa ni nujno, da je normiran; taken sluaj bomo mi najvekrat uporabljali. Enaba 3 je
vektorska enaba, ki zapisana po komponentah razpade na tri skalarne enabe, parameter a pa jih povezuje.

Slika M1-1. Ilustracija za enabo premice v parametrini obliki.

Enaba premice podana z vektorskim produktom; to enabo v mehaniki posebno pogosto uporabljamo,
ko doloamo lego rezultante. Vektorski produkt M krajevnega vektorja r, ki doloa neko toko na premici
ter vektorja F, ki lei na premici, je oitno zmeraj enak, enaba 4, slika 2.

M = r x F (M1-4)

To je enaba premice. e poznamo F in M, tedaj lahko izraunamo krajevne vektorje, ki doloajo toke na
premici, ker izpolnjujejo to enabo. Z d
0
smo oznaili krajevni vektor, ki doloa oddaljenost premice od
koordinatnega izhodia je pravokoten na premico. Njegova velikost je enaka oddaljenosti premice od
koordinatnega izhodia. Torej je ta vektor znailen in enolino dololjiv za dano premico. (Za razliko: v
enabi M1-1 smo z r
0
doloili neko poljubno znano toko na premici)

Enabo reimo tako, da najprej izraunamo velikost in smer vektorja d
0
, nato pa s parametrino enabo
premice e poljubno toko na premici. Ker oitno velja enaba tudi za d
0
,

r
r
0
a
e
x
z
y
pr emi ca
M = d
0
x F, (M1-5)

In upotevaje, da je d
0
pravokoten F, je velikost

d
0
= M/F. (M1-6)

Slika M1-2. Ilustracija za enabo premice podane z vektorskim produktom.

Iz slike 2 pa je razvidno, da je d
0
pravokoten na M in na F, tako da je njegov smerni vektor enak

F M
F M
e
=
d
(M1-7)

r
d
0
F
x
z
y
pr emi ca
M=d
0
xF=r xF
dodatek F: FIZIKA 225
(F) NEWTONOVI ZAKONI GIBANJA

(1) Osnovna pojasnila. Vsa mehanika v okviru te knjige temelji samo na Newtonovih zakonih, ki so tako
edini naravni zakoni, ki so v tem tekstu uporabljeni pri izpeljavi in razlagi teorije ter pri raunskih analizah
konstrukcij in njihovih elementov. Ti zakoni so trije in neposredno govorijo samo o gibanju posameznega
tokastega telesa ter odnosih med dvema telesoma. Tokasto telo ali masno toko smatramo kot telo, ki je
neskonno majhno in ima maso m. Gibanje teles konnih dimenzij, to je teles, ki niso tokasta ali pa
neskonna, obravnavamo kot gibanje sistema masnih tok in je izpeljano iz osnovnih zakonov veljavnih za
posamezne masne toke.

Po obsenem in temeljitem eksperimentiranju, tudiju lastnih in tujih eksperimentov ter preverjanju
raunskih rezultatov z eksperimenti je Newton priel do zakljuka, da lahko gibanje tokovnih teles
formulira s tremi zakoni - imenovanimi Newtonovi zakoni gibanja:

Prvi Newtonov zakon ali zakon o inercialnih sistemih. Vsako telo vztraja v stanju mirovanja ali pa
enakomernega premortnega gibanja razen tedaj, ko je prisiljeno spremeniti to stanje zaradi sile, ki deluje
nanj.

Drugi Newtonov zakon ali zakon o pospeenem gibanju teles. Ta zakon izvorno podaja gibanje z
odvodom gibalne koliine, ki je enaka produktu mase in hitrosti telesa. Zapiemo ga s tako imenovano
fundamentalno enabo,

F(t) = d(m.v(t))/dt,

ki pravi, da je (v vsakem trenutku) odvod gibalne koliine enak rezultantni sili F, ki deluje na to telo. Pri
konstantni masi je pa sila enaka produktu mase m in njenega pospeka a:

F = m.a (1-1)

Simbolini grafini prikaz tega zakona je na sliki 1-1.

Slika 1-1. Sila deluje na masno toko in povzroa pospeeno gibanje mase v smeri sile. Enaka je produktu
mase m in njenega pospeka.

Tretji Newtonov zakon ali zakon o akciji in reakciji. Za vsako akcijsko silo zmeraj obstaja enako
nasprotujoa reakcijska sila. Torej, ko deluje neko telo s silo F
1
na drugo telo, deluje drugo telo na prvo z
nasprotno silo, to je s silo F
1
=-F (slika 2). Pri tem pa ni nujno, da se ti dve telesi stikata. Ta zakon zapiemo z
enabo

F
1
= -F. (1-2)

Obe sili sta rezultantni sili, s katerima delujeta telesi ena na drugo. Ti sili sta tudi na isti uinkovalnici.

Prvi Zakon pove, da za to, da se telo giblje enakomerno in premortno ali pa miruje, ni potrebna nobena sila.
Hkrati pa ta Zakon pojasnjuje, da je smer in hitrost enakomernega in premortnega gibanja telesa ali pa
mirovanja odvisna samo od inercialnega sistema, v katerem merimo to gibanje. Tako je vsako tako gibanje
podano lahko samo relativno glede na neki izbrani inercialni sistem. Opisi takega gibanja so enakovredni
v vseh takih sistemih in zato si zato lahko poljubno izberemo inercialni sistem za podajanje gibanja telesa.

F
a
m

Slika 1-2. Simbolini prikaz akcije in reakcije dveh teles, (a) telesi brez stika in (b) telesi, ki se stikata. Sili
sta si nasprotni in na isti premici.

Newtonovi zakoni so v osnovi definirani za tokasta telesa, pravimo jim tudi masne toke. V analizi gibanja
(in statinega ravnoteja) teles so ta tokasta telesa samo smiselna raunska idealizacija majhnih teles. Za
tokasto telo je lokacija prijemalia sil, ki delujejo nanj, zmeraj nedvoumna za razliko od teles konnih
dimenzij, kjer je treba tono doloiti, na kateri del telesa delujejo sile.

Druga pomembna opomba v zvezi s formulacijo drugega Newtonovega zakona je, da pri tokah lahko
opazujemo in seveda tudi izraunavamo samo translatorno gibanje - rotacije pri njih sploh ne moremo
definirati. O rotaciji lahko govorimo samo pri telesih konnih dimenzij, ki jih smatramo kot mnoico
tokastih teles. Gibanje takih teles opisujemo s translacijo in rotacijo, ki ju izraunamo tako, da upotevamo
Newtonove zakone za vsako masno toko, ki sestavlja obravnavano telo. V glavnem tekstu bomo izpeljali
enabe za gibanje togih teles, ki pa se posebno poenostavijo za telesa v mirovanju. Tedaj pravimo, da so
telesa v statinem ravnoteju.

Sile, ki jih v smislu drugega zakona upotevamo, delujejo na telo samo kot zunanje sile rezultanta
notranjih sil, s katerimi delujejo deli opazovanega telesa eden na drugega, je zmeraj nina. Zunanje sile so
gravitacijske sile in kontaktne sile. Gravitacijske, ki delujejo na maso telesa, so razporejene po prostornini,
ki jo zavzema opazovano telo, zato jim pravimo tudi prostorninske sile. Kontaktne sile so sile s katerimi
druga telesa, ki so v neposrednem stiku z opazovanim telesom, delujejo na opazovano telo. Te sile so
razporejene po stini povrini in jih imenujemo povrinske sile. Tako imenovane tokovne ali
koncentrirane sile so samo smiselna raunska poenostavitev prej omenjenih sil.

Ko analiziramo gibanje dela nekega telesa, tedaj upotevamo, da ostali deli telesa delujejo nanj preko
kontaktnih povrin s povrinsko razporejenimi silami. V analizi gibanja moramo obravnavati opazovani del
telesa kot prosto (loeno) telo, za katero si mislimo, da smo ga v celoti izrezali. Zaradi tega imenujemo
vse sile, ki skupaj delujejo na tako izrezano telo, sile prostega telesa, pa eprav je opazovani del telesa v
resnici povezan z drugimi deli. Na sliki 1-3a je prikazano vrvje in breme. Pri analizi gibanja (mirovanja)
vozlia moramo le-tega obravnavati kot prosto telo, ki si ga mislimo izrezanega iz vrvja, slika 3b. Pri tem
naj opozorimo, da je sila F
3
sila s katero deluje vrv na vozlie, sile G
k
pa rezultantna sila tee vozlia, ki
deluje v teiu vozlia in ki jo obiajno zanemarimo. Grafini prikaz vseh sil, ki delujejo na vozlie,
imenujemo diagram sil prostega telesa. e v diagramu izpustimo e samo eno izmed sil, na primer eno
kontaktno silo, ne moremo ve govoriti o silah prostega telesa, pa tudi drugi Newtonov zakon ne velja za
taken okrnjeni sistem sil. Pozorni moramo biti, da pravilno razlikujemo sile, ki jih obravnavata Drugi in
Tretji Newtonov zakon. Na sliki 3c je prikazan diagram sil prostega telesa, ki ga predstavljata breme in vrv.
Sili G
B
in F
3
' predstavljata vse sile tega prostega telesa. Sila F
3
' je sila, s katero vozlie deluje na vrv V
3
.
Hkrati pa je po Tretjem zakonu ta sila nasprotno enaka sili F
3
, s katero deluje vrv V
3
na vozlie.

F - F
F
( a)
( b)
- F

Slika 1-3. Vozlie K s teo G
K
in breme z vrvjo V
3
ter njuna diagrama sil prostega telesa. V smislu tretjega
Newtonovega zakona sila F
3
' ni reakcija na silo tee G
B
, je pa reakcija na F
3
.

Drugi Newtonov zakon velja za pospeke merjene v inercialnih sistemih, to je v sistemih, ki se ne gibljejo
pospeeno. Vsak sistem, kjer je sila enaka produktu mase in pospeka merjenega v tem sistemu je inercialni
sistem, pravimo tudi da je to sistem v katerem veljajo Newtonovi zakoni. Koordinatni sistem pripet na
Zemljo ni natanno enak inercialnemu sistemu, vendar je za praktine inenirske probleme pospeeno
gibanje Zemlje tako majhno, da lahko Zemljo smatramo za inercialni sistem.

Slika 1-4. Inercialni sistem x,y pripet na tla in neinercialni sistem x'y' pripet na vagon.

Na sliki 4 je prikazan vagon, ki se vozi s pospekom a
1
po tranicah, poloenih na tla. Pospeek a
1
merimo v
koordinatnem sistemu xy, ki je pripet na tla. Na vagonu je voziek, ki se zaradi sile F premika glede na
vagon s pospekom a
2
merjenem v sistemu x'y' pripetem na vagon. Silo F merimo z raztezkom vzmeti in je
enaka masi krat pospeek v inercialnem sistemu, torej F = m.a = m(a
1
+a
2
).

Newton je napisal Prvi zakon, da bi poudaril, da za premortno gibanje ali mirovanje nebesnih teles ni
potrebna nobena sila ali kaj drugega. To velja za gibanje merjeno v katerem koli inercialnem koordinatnem
sistemu, ki miruje ali se enakomerno in premortno giblje. V skladu z Drugim zakonom so pospeki in s tem
sile enake v vseh takih koordinatnih sistemih. Seveda pa imajo iste sile in pospeki drugane komponente v
zavrtenih koordinatnih sistemih, ker komponente vektorjev zavisijo od koordinatnega sistema. Pri translaciji
koordinatnega sistema pa komponente ostanejo enake.
a
1
a
2
F
x
y'
y

x'
m
a= a
1
+ a
2
B
i zr ez

v
1
v
2
K

v
3
F
2
F
1
K

F
3
G
K
v
3
F'
3

=- F
3

G
B
( a)
( b)
( c)

(2) Osnovni pojmi pri silah. Vsaka sila uinkuje samo na povsem doloeno masno toko telesa, ki je
notranja toka pri sili tee in povrinska toka pri kontaktnih silah. Toko telesa na katero deluje sila
imenujemo prijemalie sile (slika 1). Seveda pa lahko ve sil hkrati deluje na isto masno toko, tedaj
govorimo o silah s skupnim prijemaliem. Zvezno razporejene sile obravnavamo v bistvu kot mnoico sil,
ki delujejo vsaka na svojo masno toko, kjer raunsko smatramo, da so masne toke zvezno razporejene. Pri
grafini predstavitvi prijemalie riemo praviloma tam, kjer je rep puice vektorja sile. Namiljena
premica v kateri lei sila se imenuje uinkovalnica sile. Nagib ali smer sile podajamo tako kot pri vektorju.
Vasih govorimo e o usmerjenosti ali orientaciji sile na uinkovalnici. S tem mislimo, da je sila na
uinkovalnici obrnjena v eno ali pa nasprotno smer. Velikost sile prikazujemo z velikostjo vektorja in je tako
kot vektor zmeraj pozitivna (ali pa v skrajnem primeru nina). Imenujemo jo tudi modul ali absolutna
vrednost (redkeje tudi intenzivnost) in jo oznaujemo kot pri vektorjih. Pri risanju sil moramo upotevati
merilo velikosti sil, kjer nam neka izbrana dejanska dolina predstavlja izbrano enoto za silo, slika 2-1. Sile,
ki nimajo skupnega prijemalia, grafino prikazujemo zmeraj z dvema meriloma, eno merilo za velikosti
teles in za lokacijo prijemali sil ter drugo merilo za velikost sil. V grafinem prikazu koordinatnega
sistema je lahko za posamezne koordinatne osi merilo razlino.

A: rep puice,
zaetek vektorja,
prijemalie sile F
F
nagib
oziroma
smer
velikost ali
modul sile
A
B
B: glava puice,
kraj vektorja
premica,
uinkovalnica
telo
merilo sil
1kN
merilo dolin
1 meter

Slika 2-1. Grafini prikaz sile.

F
1
F
2
F
3
krajevni
vektor
r
1
uinkovalnica
r
2
r
3
i
j
k

Slika 2-2. Grafini prikaz enakih sil s prijemalii na razlinih lokacijah, doloenih s krajevnimi vektorji.

Medtem ko matematika ne razlikuje med dvema vektorjema, ki sta enako velika in imata enako smer, pa je
uinek dveh enako velikih sil z isto smerjo vendar na razlinih mestih razlien. Tako sile F
1
, F
2
, in F
3
na sliki
2-2, ki imajo enako velikost in smer, matematino predstavlja isti vektor. Torej velja enaba za vektorsko
enakost sil, enaba 2.

F
1
= F
2
= F
3
. (2-1)

Vpliv lokacije sile upotevamo s pomojo krajevnih vektorjev, ki podajajo lego prijemalia sile. Torej sta za
popolni opis uinka sile potrebna dva vektorja: vektor kraja z enotami dolin in vektor sile z enotami za sile.
Pri postopkih za analizo konstrukcij bomo natanno ugotavljali, kako se spremeni uinek sile, ko jo
premaknemo po uinkovalnici in ko jo vzporedno premaknemo. Dokazali bomo, da se, na primer, pri
nekaterih statino doloenih konstrukcijah reakcije ne spremenijo, ko silo premaknemo po njeni
uinkovalnici.

(3) Sile in vektorji. Tekom gornjih izvajanj smo kar mimogrede sile podajali z vektorji. Pri tem moramo biti
nekoliko previdni in podajati sile z vektorji z ustreznim razumevanjem. Sile namre niso e kar vektorji,
ampak se samo pri operacijah setevanja in mnoenja s skalarjem obnaajo natanko tako kot vektorji. Do
spoznanja, da sile analiziramo z vektorsko algebro, so raziskovalci prili ele na podlagi analiz dejanskih
preizkusov. Pri tem pa se je treba zavedati, da sile neposredno ne moremo opazovati, lahko pa opazujemo in
merimo njihove uinke (pospeevanje mase, raztezek elastine vzmeti itd ).

F
1
F
2
a
m
(1)
(2)

Slika 3-1. Vleenje kocke v dveh smereh.

V poglavju o vektorjih smo definirali vektorje z urejenimi trojicami in jih grafino predstavili s puicami ter
definirali analitino in grafino setevanje in mnoenje s skalarjem. Ugotovili smo, da ti operaciji natanko
izpolnjujeta vse zakonitosti, ki definirajo vektorje. Za pomike smo ugotovili, da e jih grafino podamo s
puicami ali pa analitino z urejenimi trojicami, tedaj ima setevanje in mnoenje s skalarjem vkljuno z
vsemi vektorskimi zakonitostmi fizikalni pomen in raunski rezultati pravilno podajajo pomikanje teles.

Poglejmo si e na kratko sile kot vektorje. Oglejmo si enostavni eksperiment na sliki 3-1, ki bo razjasnil kar
nekaj vektorskih znailnosti sil in pospekov. Moa vleeta preko vzmeti in vrvi kocko z maso m. Kocka je
na idealno gladki podlagi (ni trenja). Velikost sile F
1
, s katero prvi moakar preko vrvi vlee kocko, lahko
izmerimo z raztezkom vzmeti. Smer sile je enaka smeri vrvi. To silo nariemo z vektorsko puico, njena
velikost odgovarja velikosti sile, njena smer pa je v smeri sile (v smeri vrvi). Analogno velja za silo F
2
. a je
pospeek kocke, ki ga prav tako lahko izmerimo, tako po velikosti kot po smeri, in je posledica delovanja
obeh sil F
1
in F
2
. e pospeek a pomnoimo z maso kocke, dobimo raunsko silo R, enaba 1.

R = m.a. (3-1)

Tej sili pravimo rezultanta, njena velikost in smer pa je natanko enaka vektorski vsoti sil F
1
in F
2
, enaba 2,
slika 2.

R = F
1
+ F
2
. (3-2)

e ponovimo preizkus, vendar tako, da samo z omenjeno rezultantno silo delujemo na kocko, bo njen
pospeek enak pospeku zaradi delovanja obeh sil F
1
in F
2
. To velja za poljubni dve ali ve sil in njihovo
rezultanto. Tako zakljuimo: rezultanta danega sistema sil, ki jo izraunamo kot vektorsko vsoto vektorjev
sil, ima isti uinek kot sistem sil. V enabi ima znak enakosti fizikalni pomen enakosti uinka dveh sil in
njune rezultante ta zakljuek pa natanno velja samo za tokasta telesa. Na kratko pravimo temu setevanje
sil, ki se izvede kot setevanje vektorjev. Za analizo gibanja in ravnoteja je torej prav vseeno, ali raunamo
s sistemom sil ali pa z njegovo rezultanto. Mi bomo veinoma raunali z rezultanto, ker so raunske
manipulacije z njo laje kot s sistemom sil. Vendar pa se moramo zavedati, da dejansko delujeta samo
omenjeni sili F
1
in F
2
, rezultanta pa je samo raunska sila primerna samo za nekatere analize. V katerih
primerih te analize veljajo, bomo seveda natanno ugotovili. To dejstvo je posebno pomembno pri telesih
konnih dimenzij, kjer lahko raunska rezultanta deluje celo v tokah, ki sploh niso del opazovanega telesa.
Omenimo e, da sistem sil zmeraj povzroa drugano razporeditev napetosti kot njihova rezultanta, pri
statino nedoloenih konstrukcijah pa so tudi reakcije drugane. Spoznali bomo tudi, da v nekaterih
prostorskih problemih (problem diname) sploh ne obstaja rezultanta danega sistema sil, ki bi imela na
gibanje togega ne-tokovnega telesa enak uinek kot dani sistem sil.

Na podoben nain kot za rezultanto dveh sil so ugotovili, da za setevanje sil veljajo e prav vsa pravila kot
za setevanje vektorjev, to je komutativnost, asociativnost, itd.

m
F
1
R = F
1
+F
2
F
2

Slika 3-2. Vektorski setevek sil (po paralelogramskem pravilu).

F
1
F
1
R=F
1
+ F
2
F
2
F
2
F
1
+ F
2
= (F
1
+ F
2
) = R

Slika 3.3. Za poveevanje sil za krat velja distributivnost v skalarnem faktorju .

Poglejmo si pomen mnoenja sile s skalarjem. Povsem oitno je, da e silo F za -krat poveamo, dobimo
spet silo, oznaimo jo tukaj z F
1
, ki je v isti smeri, samo velikost je -krat veja. Torej imajo sile glede tega
enake lastnosti kot vektorji: ko vektor pomnoimo s skalarjem dobimo spet vektor, ki ima isto smer, vendar
-krat vejo velikost, enaba 3.

F
1
= F. (3-3)

Pomen mnoenja sile s skalarjem je torej poveevanje (>1), oziroma zmanjevanje (0<<1) in tudi
obraanje sile (=-1). Za mnoenje sile s skalarjem pa veljajo prav vsa pravila, kot za mnoenje vektorja s
skalarjem, kar je seveda skladno z vsemi eksperimenti. Poglejmo si za zgled samo distributivnost in njen
pomen, enaba 4.

P = .F
1
+ .F
2
= .(F
1
+ F
2
)= .R . (3-4)

Gornja enaba pove, da je vseeno, ali vse sile najprej poveamo za -krat in jih setejemo, ali pa kar
rezultanto poveamo -krat. V obeh primerih je rezultat enak - dobimo enako silo P. Grafino je ta lastnost
prikazana na sliki 3-3.

(4) Enabe statinega ravnoteja za masno toko. e tokasto telo, na katero deluje sistem sil (slika 1),
miruje v inercijalnem sistemu, tedaj je seveda pospeek nien. Po Drugem Newtonovem zakonu je tedaj
vsota sil oziroma rezultanta sil nina, enaba 4-1, in pravimo, da je masna toka ali pa da je sistem sil v
statinem ravnoteju.
=
= =
n
1 i
i
0 R F (4-1)

Pri grafinem prikazu sil je tedaj poligon sil zakljuen, slika 4-1.

F
1
F
2

F
3
F
4
F
1

F
2

F
3

F
4

F
5
zaetek in konec
poligona sil se
stikata zaprti
poligon
F
5

Slika 4.1. Statino ravnoteje sil zaprti poligon sil.

Enaba 4-1 je vektorska enaba statinega ravnoteja. e te sile zapiemo po komponentah v nekem
poevnem koordinatnem sistemu z osmi 1,2,3, tedaj enaba razpade na tri skalarne enabe statinega
ravnoteja, enabe 2.

=
= =
n
1 i
1 i 1
0 R F
,
(4-2a)
=
= =
n
1 i
2 i 2
0 R F
,
(4-2b)
=
= =
n
1 i
3 i 3
0 R F
,
(4-2c)

Najpogosteje bomo sile zapisali v kartezijskem koordinatnem sistemu x,y,z. Tedaj dobimo enabe 4-3:

=
= =
n
1 i
x i , x
0 R F (4-3a)
=
= =
n
1 i
y i , y
0 R F (4-3b)
=
= =
n
1 i
z i , z
0 R F (4-3c)

Torej lahko zapiemo statino ravnoteje z eno vektorsko enabo ali pa s tremi skalarnimi enabami, ki jih
imenujemo enabe statinega ravnoteja. Kaj s temi enabami raunamo, zavisi od problema, ki ga
analiziramo: lahko raunamo neznane velikosti sil, ali neznane smeri ali pa oboje. Zavedati pa se moramo, da
e je masna toka v mirovanju, so enabe izpolnjene, vendar pa ni nujno, da velja tudi obratno. Ko so enabe
statinega ravnoteja izpolnjene, tedaj se masna toka lahko e vedno giblje premortno in s konstantno
hitrostjo. Da telo (konstrukcija) miruje, ko nanj deluje sistem sil, zagotovimo ele z robnimi pogoji, ki jih
doloajo podpore konstrukcije. To pa bomo obravnavali v posebnem poglavju.

Izredno pomembno pa je sledee: ko dano silo razstavimo ali uravnoteimo s tremi silami v znanih smereh in
neznanih velikosti, postane sistem ravnotenih enab 2 sistem navadnih linearnih enab. Ta ima enolino
reitev, ko so smerni vektorji koordinatnih osi (baze) linearno neodvisni. S tem problemom se bomo kasneje
natanno ukvarjali in ugotavljali, kaj pomeni, ko je smeri ve ali pa manj kot tri.

Enabe 2 oziroma 3 so zapisane za sploni prostorski problem. Ko imamo sile, ki so vse v isti ravnini, tedaj
so komponente sil v smeri pravokotno na ravnino nine in ena izmed enab je identino izpolnjena. Takim
problemom pravimo ravninski problemi in jih obravnavamo samo z dvema skalarnima enabama, kjer so
komponente sil zapisane v koordinatnem sistemu, ki lei v ravnini sil.

233
Literatura

Literatura k dodatkoma iz matematike in fizike ter za prvo poglavje :

[1] B.Yavorsky, A.Detlaf: Handbook of Physiscs, Mir Publishers, Moscow 1974
[2] C.Kittel, W.D.Knight, M.A.Ruderman: Mechanics, Berkeley Phisics Course Volume 1,
McGraw-Hill, Inc, New York, 1973, USA
[3] E.Kreyszig: Advanced Engineering Mathematics, John Willy & Sons, Inc.,New York 1993.
[4] Encyclopaedia Britanica, Delux Millennium Edition, Part ESS370, Focus Essential Multimedia
Limited, UK
[5] I.N.Brontejn, K.A.Semendjaev: Matematini prironik, Tehnika zaloba Slovenije, 1972
[6] Korn & Korn: Mathematical Handbook for Scientists and Engineers; McGraw-Hill, Inc, New
York, 1968, USA, Library of Congress Catalog Number 67-16304 35370 456789-MAMM-765.
[7] R.Resnick, D.Halliday,K.Krane: Physics, Vol #1, John Willy & Sons, Inc.,New York 1992,
ISBN 0-471-55917-2.
[8] R.W. Hamming, Numerical Methods.for Scientists and Engineers;McGraw-Hill 1962 in Dover
Publ. 1986, NewYork, ISBN 0-486-65241-6.

Literutura za ostala poglavja:

[9] D.Gross, W.Hauger, W.Schnell: Technishe Mechanih, Band 1, Statik; Springer Verlag, Berlin
Heidelberg, New-York, Tokyo 1986, ISBN 3-540-11706-7.
[10] E.Prelog: Statika gradbenih konstrukcij #1, Statino doloeni sistemi, Ljubljana 1971, COBISS
ID 7199489
[11] E.Prelog: Vaje iz mehanike Statika, DZS, Ljubljana 1955, COBISS ID 1737217
J.T.Oden: Mechanics of Elastic Structures, McGraw-Hill, Inc, New York,1967, ISBN 07-047599-7
[12] S.P.Timoshenko & D.H.Young: Theory of Structures; International Student Edition, McGraw-
Hill Kogakusha, Inc, New York, 1965

TEHNIŠKA MEHANIKA-učbenik

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

TEHNIŠKA MEHANIKA-učbenik

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Univerza v Mariboru

pomnoen s celotno maso m sistema masnih tok enak

You might also like