UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA FILOZOFIJO
ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO





MARTIN HERGOUTH

Kapital subjekt
raziskava odnosa Hegel Marx

Diplomsko delo





Mentorja: Dvopredmetni univerzitetni
izr. prof. dr. Zdravko Kobe tudijski program Filozofija;
red. prof. dr. Josip Rastko Monik Dvopredmetni univerzitetni
tudijski program Sociologija
kulture


Ljubljana, 2013
2

Izvleek
Kapital subjekt : raziskava odnosa Hegel Marx
V diplomski nalogi bom k naelni temi odnosa med Heglom in Marxom pristopil preko
specifine obravnave razlinih nainov, na katere je mo uporabiti abstrakten filozofski topos
odnosa subjekt-objekt za shematizacijo osnovne konceptualne strukture Marxove kritike
politine ekonomije. Bolj natanno, poskual bom izvesti konceptualno arheologijo dveh
monih odgovorov na vpraanje kdo oz. kaj je (heglovski) subjekt v kapitalizmu: to vlogo
lahko igra bodisi proletariat, kot brezsubstanna subjektivnost, loena in odtujena od
celotnega predmetnega bogastva, ki naj bi si ga prisvojil v dokonnem revolucionarnem
obratu, bodisi je subjekt kapital sam, kot splona abstraktna logika neskonnega samo-
oplajanja vrednost, ki subsumira in preema vse posebno. Glede interpretacije proletariata-
kot-brezsubstanne-subjektivnosti upotevam interpretacijo Marxovega dela Francka
Fischbacha, s katero se je postavil po robu tradicionalnemu razumevanju vloge pojma
alienacije pri Marxu, in pokazal, da konceptualni moment brezsubstanne subjektivnosti ne
opie revolucionarnega proletariata, temve sam pojem delovne sile, in je s tem konstitutiven
in ne destruktiven za kapitalistini red. Glede interpretacije kapitala-kot-subjekta, predstavim
njegove konceptualne izvore z opiranjem na delo razlinih avtorjev, ki so raziskovali Heglov
vpliv na Marxov Kapital. Naposled poskusim prikazati, kako sta (do neke mere) obe smeri
interpretacije upravieni, in, preko tega, kako je mo osnovno pojmovno strukturo teorije
zrelega Marxa predstaviti v isti obliki kot dialektien razvoj odnosa subjekt-objekt.
Kljune besede: Hegel, Marx, kapital, subjekt, odtujitev, dialektika
Abstract
Capital subject : an inquiry into the Hegel Marx connection
The thesis approaches the general topic of the relation between Hegel and Marx through the
more specific consideration of various ways, how the abstract philosophical topos of subject-
object relation has been used (either by Marx himself or his interpreters) to schematise the
basic coneptual structure of Marx's critique of political economy. More precisely, I attempt to
perform conceptual archeology of two different possible answers to the question, who or what
should be considered to be the (hegelian) subject in capitalism: either the proletariat, as
substanceless subjectivity, seprated and alienated from all objective wealth, which it is posed
to reappropriate in the final revolutionary reversal, or the capital itself, as the general abstract
logic of infinite self-aggrandizment of value, that subsumes every particular moment of social
reality. Concerning the intepretation of proletariat-as-substanceless subjectivty, I consider
recent Franck Fischbach's interpretation of Marx's work, that challenged the traditional
interpretation of the role of the concept of alienation in Marx's thought, and demonstrated,
that the conceptual moment of 'substanceless subjectivity' doesn't describe the revolutionary
proletariat, but the very concept of labour power, and is therefore consitutive, rather that
destructive, for capitalist order. Concerning the interpretation of capital-as-dominating-
subject, I demonstrate its conceptual origins by building upon various authors' research on the
Hegel's influence in Marx's Capital. Finally, I attempt to demonstrate how both intepretative
directions are in fact (to certain extent) justified, and how the basic conceptual structure of
mature Marx's theory can in fact be presented purely as a dialectic development of subject-
object relation.
Key words: Hegel, Marx, capital, subject, alienation, dialectics
3






















Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in
literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 23. septembra 2013 Martin Hergouth

4

KAZALO

I. Uvod ........................................................................................................................................................... 5
II. Brezsubstanna subjektivnost Marx in problem odtujitve ......................................... 11
Lukcs in fetiizem ............................................................................................................................ 15
Predmetnost in Hegel ....................................................................................................................... 18
III. Hegel in kapital, 1.del: blago ....................................................................................................... 23
Problem zaetka ................................................................................................................................ 24
Substancialistina interpretacija teorije vrednosti ....................................................................... 26
Marxova teorija vrednosti med Ricardom in Baileyem .................................................................... 28
Spekulativna menjava ....................................................................................................................... 34
IV. Hegel in Kapital, 2. del: kapital ................................................................................................... 41
Prehod od denarja h kapitalu kot razvoj nedovrenosti abstraktne obosti .................................... 44
Delovna sila in akumulacija ............................................................................................................... 47
Hegel in Kapital: Kako misliti vzporednost? ...................................................................................... 51
Hegel in Kapital: Kako misliti divergenco? ........................................................................................ 57
V. Zakljuek .............................................................................................................................................. 66
Bibliografija .............................................................................................................................................. 72

5

I. UVOD
Vsekakor danes nekdo, ki si zadane projekt, nekoliko razistiti odnos med Marxom in
Heglom, hitro naleti na teave. Najprej pri tem, kaj napisati v prvih stavkih naloge, ko se je
naeloma treba nekako umestiti v tematsko polje. Obstajajo tematska polja, kjer se pisec bolj
ali manj prvi spomni precizneje teme preuevanja in jo neposredno opredeli. Obstajajo bolj
uveljavljena tematska polja, kjer mora pisec pripoznati obstoj doloene tradicije in utemeljiti
svojo temo in pristop v odnosu do nje. In obstajajo tematska polja, ki so blizu zasienosti, kjer
se mora pisec takoj opraviiti, da tudi on naenja to temo, da v njej ni lahko najti mesta, da pa
je po njegovem tradicija e pustila neko nenaslovljeno vpraanje, ali pa manjko
samorefleksije, ali vsaj kakno manj obravnavano podtemo, ki bi jo bilo smiselno
aktualizirati. Tematsko polje: odnos med Heglom in Marxom pa tu nemara vzpostavlja etrto
stopnjo, kjer neko tradicijo tvorijo e sama opozorila, kako problematino se je sprio
zasienosti lotiti te teme (in se e ta tradicija pribliuje zasienosti). Morda je tako najbolj
smiselno zaeti z navajanjem nekaj takih opozoril: Frank Ruda denimo svojo knjigo Hegels
Pbel zane z napovedjo, da se bo pretvarjal, da o odnosu Hegel Marx ne vemo ni.
1
Morda
posebej koncizno eleganten pa je Tony Smith: lovek ne more preprosto predpostavljati, da
svet potrebuje e eno knjigo o Heglu in Marxu.
2
loveka bi torej tudi mikalo pripomniti, da
je Marx v tem oziru le malo vedel o pravi tei mrtvih generacij, ki kot nona mora pritiska
na mogane ivih (in vsekakor je bil tudi ta citat e kdaj izkorien na podobnem mestu).
Toda morda je tu v resnici prenagljeno govoriti o zasienosti tradicije zasienost
predpostavlja neko kompaktnost, totaliziranost, enotnost, koherentnost. Ni od tega ne dri za
tradicijo preuevanja odnosa Hegel Marx. Najprej, za kakrnokoli preciznejo analizo se je
vpraljivo zanaati na enotnost vsakega od avtorjev samih: oba sta proizvedla obsena opusa
in obstaja precej monih kombinacij, kateri del opusa enega speti s katerim delom opusa
drugega, kar za enotnost odnosa predstavlja problem. Kot ga tudi dejstvo, da je bil Marx sam
do Hegla pravzaprav v trojnem odnosu: bil je naslednik intelektualne tradicije (toda ne
neposredni), ki jo je porodil Hegel, bil je njegov neposredni bralec in s tem uenec oz.
predmet (ne nujno zavednega) vpliva in bil je ekspliciten kritik Hegla, a ne dovolj predan, da
bi skozi to kritiko njemu samemu odnos postal zares transparenten. Kar pa se tie same
tradicije preuevanja odnosa Hegel Marx, ta je neenotna, vznikajoa na razlinih krajih ob

1
Frank Ruda, Hegels Pbel (Konstanz : Konstanz University Press, 2011), str. 19.
2
Tony Smith, Logic of Marx's Capital : Replies to hegelian criticisms (Albany : State University of New York
Press, 1991), str. ix.
6

razlinih asih, nikoli ni v totaliziranem odnosu do same sebe in je tako polna ponavljanj,
radikalno razlinih poudarkov, slamnatih konfliktov, etc. Posledica vsega tega je, da se vsa
koliina literature ne seteje oz. akumulira v dejansko raziskanost in razreenost vpraanj, ki
jih ta odnos poraja, temve prej v nejasen splet tradicionalnih, skorajda mitolokih narativov,
pri emer je prav ta njihova pol-mitolokost in s tem neadekvatnost ravno tako e predmet
obe vednosti. Rezultat je, da je nita toka vednosti o odnosu Hegel Marx prej to, da o tem
ne vemo prav dosti dokonnega, kar navsezadnje daje pogon vztrajnemu vraanju teoretikov
k tej temi.
Prav gotovo pa kakrenkoli e pristop k polju Hegel Marx najprej zahteva nekoliko bolj
doloen in enoten, oji izhodini problem oz. oporno toko. Projekt, ki se je udejanjil v tej
nalogi, se je tako zael kot poskus razjasnitve, kako razumeti idejo materialistine
dialektike pri poznem Marxu kar sicer ni pojem, ki bi ga, kot sem uspel ugotoviti, Marx
sam kdaj uporabil, je pa neka nejasna predstava, ki nastane na kriiu njegovih pripomb iz
Nachwort druge izdaje Kapitala ([Dialektika] pri njem [Heglu] stoji na glavi. Treba jo je
preobrniti, da bi v mistini lupini odkrili racionalno jedro.
3
) ter naelnega znaaja kritik
Hegla iz zgodnejih faz Marxovega opusa, v katerih je bil materializem osrednji bojni krik.
Natanneje, moj projekt se je zael z zaetno skepso, ali je Heglova dialektika (e tvegam s
poskusom enostavne opredelitve: prikaz inherentne nestabilnosti in nesamostojnosti vseh
kategorij miljenja) v resnici nekaj takega, kar bi dopualo materialistini obrat (ki, kot se
zdi, zahteva nek sestop iz reda kategorij in konceptov).
Skepsa se je izkazala za upravieno. Kot ugotavlja Emmanuel Renault,
4
tudi e se
osredotoimo zgolj na aspekt dialektike kot metode Kapitala, (in ignoriramo raznolike
mutacije, ki jih je ta pojem doivel v delih marksistinih avtorjev, denimo pri Engelsu, ki je iz
nje poskual narediti znanstveno metodo, ustrezno za preuevanje protislovnih in
spreminjajoih se podroij obstojeega, ali pri Korschu in Lukcsu, ki sta v njej videla
predvsem imperativ enotnosti teorije in prakse), se e vedno trdno upira razjasnjenju in
poenotenju; najve kar dobimo, so zelo ohlapne in nedoloene opredelitve, pa e to je monih
ve njih: mono jo je misliti vsaj kot 'metodo prikaza', specifien postopek razvijanja in
grajenja pojmov preko vsakokratne nedovrenosti, nezadostnosti, etc., ali pa kot metodo
konstruktivne kritike, ki so ji podvrene ekonomske kategorije klasine politine ekonomije.

3
Karl Marx, Kapital : kritika politine ekonomije, prev. Mojca Dobnikar (Ljubljana : Zaloba Sophia, 2012), str.
24.
4
Emmanuel Renault, Qu'y a-t-il au juste de dialectique dans Le Capital de Marx? v Marx : Relire Le Capital,
ur. Franck Fischbach (Paris : Presses universitaires de France, 2009), str. 4376.
7

V vsakem primeru pa smo dale od tega (in to upotevanja vrednim intelektualnim energijam,
ki so bile namenjene temu vpraanju, navkljub), da bi razkrili in opredelili neko trdno in
preprosto jedro dialektine metode kot nekaken skriti klju Kapitala (nekaj podobnega
pravzaprav velja tudi za Heglovo lastno dialektiko).
Brez teav glede pomena pa v zvezi s poznim Marxom ni niti pojem materializma: zdi se,
da je imel Marx veliko bolj jasne in odlone (ne pa nujno tudi dobre) predstave o tem, kakna
naj bi bila materialistina drubena misel v svoji zgodnji fazi, za katero je znailna kritika
abstraktnih pojmovnih razvijanj nasproti dejanskosti ivljenj konkretnih, utnih
posameznikov. Tu se niti ne bomo ukvarjali s tem, koliko lahko ta kritika zadane Hegla (ali
koliko mu je sploh namenjena: Nemka ideologija, ki verjetno najbolj udarno in programsko
zagovarja ta empiricistina stalia, je neposredno polemien tekst, uperjen proti posameznim
mladoheglovcem): dovolj je e to, da se, kot ugotavlja Michael Heinrich,
5
pozni Marx sam
odmakne od tovrstnih stali in formulacij, najbolj oitno v Uvodu k ortom kritike politine
ekonomije. Vse to napeljuje na sum, da je poskus, izluiti 'materialistino dialektiko' kot
enoten in koherenten filozofski pristop ali celo filozofsko pozicijo v osnovi zgreen; da
nemara tako 'materializem' kot 'dialektika' funkcionirata predvsem kot bojni gesli, s katerima
Marx izvede dva razlina teoretska in metodoloka preloma s prvim proti mladoheglovcem,
z drugim proti klasini politini ekonomiji kar pa nikakor e ne pomeni, da se ti bojni gesli
setejeta na nain, da skupaj designirata neko koherentno, pozitivno anti- oz. post-
heglovsko filozofsko pozicijo.
Sprio tega, se moja strategija sooenja Marxa in Hegla ne bo opirala neposredno na pojma
dialektike in materializma, temve so bo poskuala temu odnosu pribliati z opiranjem na nek
drug sploen teoretski topos, ki se, ko je govora o Heglu in Marxu, prav tako pojavlja izjemno
pogosto, pa tudi v precej raznolikih smislih: namre shema odnosa subjekt-objekt. V nekem
oziru se sicer ta topos v vlogi vodilnega motiva raziskave lahko zazdi e veliko manj primeren
ali obetaven od pojma dialektike na polju abstraktnih filozofskih pojmovnih sklopov bi
teko nali kaj manj specifinega od odnosa subjekt-objekt, ki je navsezadnje fokalna toka
celotne novoveke filozofske tradicije, v klimaktinem momentu nemke klasine filozofije
pa ta odnos preneha biti zgolj centralna tema filozofije, temve postane z njo skorajda
koekstenziven. Toda: Marx se nahaja ravno dovolj na distanci od filozofske tradicije, nemara
celo na mestu nekega izstopa iz filozofije, z oitno premeenimi tako izhodii kot cilji

5
Michael Heinrich, Die Wissenschaft vom Wert (Mnster : Westflisches Dampfboot, 2006), str. 257.
8

njegovega teoretskega projekta, da ponavljajoe se in neenotno vpletanje te abstraktne sheme
v njegovo drubeno teorijo vendarle dobi nek pomen in lahko predstavlja vodilo raziskave.
Poleg tega pa nosi to, da za vodilo vzamemo motiv relacije subjekt-objekt, e dodatno
prednost. Drugae kot pojem dialektike, ki s svojo nejasnostjo omogoa precej lahkotno rabo
in pogosto igra funkcijo besede, ki nastopi tam, kjer zmanjka misli, kakrno koli sklicevanje
na shemo subjekt-objekt ne more ne vzpostavljati neke razlike, zartati vsaj minimalno
doloene (kakorkoli abstraktne e) konceptualne strukture. e upotevamo na prvi pogled
raznotere naine, kako se Marx v raznih momentih konstrukcije svoje drubeno-politino-
ekonomske teorije (ali nemara teorij) opira na shemo subjekt-objekt, tako dobimo hkrati
dovolj kompaktno in dovolj gosto problemsko polje, da si je smiselno prizadevati za enoten in
strukturiran pregled nad njim, kar bo osnovna ambicija te naloge.
e naj bolj doloeno zariem to kompleksno problemsko polje: vsekakor nam tu takoj pride
na misel celotna kontroverza o pomenu pojma odtujitve pri Marxu (s podpoglavji: vez
odtujitve z upredmetenjem subjekta, vpraanje vpliva Feuerbacha in posredno Hegla,
vpraanje kontinuitete med zgodnjim in poznim Marxom, vpraanje fetiizma,...). Toda to ni
vse; opiranje na pojmovno shemo odnosa subjekta in njegove relacije do predmetnosti lahko
najdemo tudi v bolj znanstvenih (tako doksa) delih poznega Marxa, torej v Ortih kritike
politine ekonomije in Kapitalu, kar je del Marxovega opusa, ki mu bom v nalogi v resnici
posveal veji del pozornosti. Kot izhodie si bom v zvezi s tem vzel naslednjo opazko o
dveh monih splonih razumevanjih naina prisotnosti Hegla pri poznem Marxu, ki jo lahko
(med drugim) najdemo na ve mestih v ikovem opusu:
"Morda je to razlog, zakaj je Marxovo sklicevanje na Heglovo dialektiko v njegovi "kritiki
politine ekonomije" dvoumno, niha med tem, da jo dojema kot mistificiran izraz logike
kapitala, in med tem, da jo jemlje kot model revolucionarnega procesa emancipacije. Najprej,
imamo dialektiko kot "logiko kapitala": razvoj blagovne forme in prehod od denarja h
kapitalu sta jasno formulirana v heglovskih pojmih (kapital je denar-substanca, ki se
spremeni v samoposredujo proces lastne reprodukcije etc.) Potem imamo heglovsko
predstavo o proletariatu kot "brezsubstanni subjektivnosti", veliastno heglovsko shemo
zgodovinskega procesa, ki se giblje od predrazredne drube proti kapitalizmu s postopnim
loevanjem subjekta od njegovih objektivnih pogojev, tako da preseganje kapitalizma
pomeni,, da si (kolektivni) subjekt ponovno prisvoji svojo odtujeno substanco."
6


6
Slavoj iek, Less than nothing, (London : Verso, 2012), str. 255.
9

Da dodatno podkrepimo pertinentnost te opaene dvoumnosti: skorajda identien razcep v
svoji obravnavi Lukcsa najde Moishe Postone (le da on ne ostane pri dvoumnosti in se jasno
opredeli za prvo monost, subjekt kot kapital, in drugo, subjekt kot proletariat, bolj ali manj
pripie Lukcsevi zablodi):
Marxova kritika Hegla je torej precej drugana od Lukcsevega materialistinega prevzema
Hegla. Slednja implicitno postavlja delo kot nekaj, kar konstituira substanco Subjekta, ki
mu je s kapitalistinimi odnosi prepreeno samo-udejanjenje. Zgodovinski subjekt je v tem
primeru kolektivna razliica buroaznega subjekta, sebe in svet vzpostavlja z delom.
7

in
etudi tako Marx kot Lukcs prevzameta Heglov koncept identinega subjekt-objekta, se od
tod dalje v temeljih razlikujeta. Lukcs dojame koncept drubeno, kot univerzalni razred,
proletariat, Marx pa kot univerzalno formo drubenega posredovanja, kapital. Kar je za
Lukcsa osnova za emancipacijo, prihodnost, je za Marxa osnova za dominacijo, sedanjost.
8

To je dvojnost, na katero meri dvoumnost naslova Kapital subjekt: da je pri Marxu mo, po
eni strani, najti nastavke za predstavo, da je kapital nekaj, kar bistveno stoji nasproti subjektu
in to v kar najmonejem smislu, namre da je predmetna entiteta, opredeljena nasproti
subjektivnosti kot taki (in ne le, da je razlien od tega ali onega subjekta), in po drugi strani,
da ima kapital sam formo subjekta. Priujoo nalogo lahko v grobem opredelimo kot
konceptualno arheologijo te dvoumnosti, kot raziskavo pogojev monosti obeh tipov
abstraktne shematizacije delovanja kapitalizma. Strukturirana bo kot raziskava linij misli v
Marxovem opusu, ki porajajo te dve interpretaciji in seveda, navsezadnje, kot poskus
opredelitve razmerja med njima. Sta povezani na nain, da se lahko oz. moramo med njima
odloati? Gre tu za relativno arbitrarno, zunanjo in pragmatino aplikacijo shem, ki so bile po
kontingenci intelektualne zgodovine pa pri roki, ali pa lahko v tej dvojnosti najdemo globljo
nujnost, tj. da se v njej izraa nek notranji konceptualni moment Marxovega dela?
Princip organizacije te naloge bi se dalo opisati kot strukturiran eklekticizem: sledil bom cilju,
zaporedoma raziskati ozadje vsakega od teh dveh monih branj Marxa skozi Hegla,
eklekticizem pa se nanaa na izbiro referennih avtorjev: tisti, ki se v zvezi s tem ciljem zdijo
primerni. Najprej, v zvezi s shemo proletariata kot brezsubstanne subjektivnosti se izkae, da

7
Moishe Postone, Lukcs in dialektina kritika kapitalizma, Borec 690693 (2012), str. 101.
8
Postone, Lukcs in dialektina kritika kapitalizma, str. 103.
10

je dovolj tesno prepletena s problematiko odtujitve; zato jo bom obravnaval skozi prizmo dela
Francka Fischbacha, ki je v svojem delu Brez predmeta izvedel izrpno analizo tega
problemskega polja. V drugem in tretjem poglavju, se bom bolj posvetil drugemu branju,
kapital-kot-subjekt in se pri tem oprl na vrsto avtorjev, ki so raziskovali Heglov vpliv na
pozni del Marxovega opusa, predvsem vpliv Heglove filozofije na metode izpeljave zasnove
konceptualne strukture Kapitala, kar je problematika, ki je bila v centru pozornosti vsaj dveh
ol marksistinih avtorjev, nemke Neue Marx Lektre in sodobneje anglosake New
dialectics. V zakljuku bom povzel izsledke obeh smeri raziskav in prikazal, da nista le
kompatibilni, temve inherentno povezani. Preko tega bom pokazal, da je mo pod povrino
izpeljav v delih poznega Marxa razbrati abstraktno konceptualno zasnovo, ki jo je mo
reducirati zgolj na razvoj dialektike odnosa subjekt-objekt.
11

II. BREZSUBSTANNA SUBJEKTIVNOST MARX IN PROBLEM
ODTUJITVE
Da rekonstruiramo linijo misli, ki pripelje do sheme proletariata kot brezsubstanne
subjektivnosti, ki jo omenja iek, ne moremo mimo velike klasine teme filozofskega
(heglo)marksizma, namre vpraanja odtujitve. V ta namen se bom oprl na prodorno in
izrpno interpretacijo tega problemskega polja, ki jo je v knjigi Brez predmeta zartal Franck
Fischbach.
9

Vehementna Althusserjeva teza o Marxovem epistemolokem rezu je neizpodbitno pustila
dolgotrajen peat na marksolokem znanstvenem polju; ne v smislu, da bi z absolutno in
doloujoo prepriljivostjo sama vzpostavila epistemoloki rez znotraj tega polja, temve,
nasprotno, ker je s svojo kontroverznostjo in brezkompromisnostjo vzpostavila primerno
taro, postala je standardna referenna toka, okoli katere so se lahko organizirale pozicije
kasnejih interpretativnih prispevkov.
Fischbach se v zvezi s tem nedvomno umea na anti-Althusserjanski pol. V njegovem
projektu gre eksplicitno za vzpostavljanje kontinuitete med Marxom Ekonomsko-filozofskih
rokopisov 1844 na eni strani ter poznimi deli, predvsem Orti kritike politine ekonomije (pa
tudi Kapitalom) na drugi. Pri tem bi bilo pravilneje rei, da svoje verzije teze o kontinuiteti
ne izpelje proti Althusserju, temve mimo njega v celoti namre podpre kritike nekaterih
standardnih artikulacij kontinuitetne teze. Namesto tega predstavi in utemelji neko izrazito
novo formulacijo problematike odtujitve na nain, ki omogoi vzpostavitev loka, ki se sklene
v opazno premeenem momentu v strukturi teorije poznega Marxa, e ga primerjamo z do
sedaj razirjenimi interpretacijami.
Najprej, na kaj merimo, ko govorimo o dosedanjih artikulacijah teze o kontinuiteti?
Pomembna karakteristika slednjih je poudarjanje vpliva Feuerbacha na Ekonomsko-filozofske
rokopise, natanneje razumevanje Marxove sheme odtujitve kot materialistino-ekonomske
inkarnacije Feuerbachove kritike odtujitve na polju religije. To feuerbachovsko pojmovanje
religiozne odtujitve se odvije po naslednji shemi: lovek proizvede predmet par exellence,
boga, na nain, da vanj projicira svoje lastno bistvo. V drugem momentu pa tega
popredmetenega bistva ne prepozna ve kot svojega lastnega; nasproti mu stoji kot tuj objekt.

9
Franck Fischbach, Brez predmeta, prev. Aljoa Kravanja (Ljubljana : Krtina, 2012).
12

Sklepni moment sheme je, da razmerje med lovekom in predmetom postane razmerje
dominacije, inverzne dominacije: lovek, izpraznjen svojih bistvenih moi je v razmerju do
sedaj njemu zunanjega, popredmetenega, neprepoznanega bistva nujno v poloaju
podrejenosti ker je v predmetu potujil samo bistvo lastne subjektivnosti, je v razmerju z
njim izgubil tudi suverenost. Lahko bi celo rekli, da to ni le eden od nainov kako lahko
moderni subjekt izgubi svojo suverenost, temve, dokler ostajamo na povsem abstraktno-
filozofski ravni, edini nain: novoveka opozicija subjekta in objekta e vkljuuje njuno
asimetrijo, subjekt je tisto aktivno in objekt tisto pasivno, subjektu na razpolago po
konceptualni nujnosti se lahko to razmerje preobrne le na nain, da se subjekt v objektu odtuji
samemu sebi.
Verjetno osrednja teza Fischbachovega dela je naslednja: ne le, da je bil, ko gre za vpraanje
odtujitve, Feuerbachov vpliv precenjen; ob pozornem branju se po njegovem izkae, da je
Marx e v Ekonomsko-filozofskih rokopisih zartal nek pomen pojma odtujitve, ki ima s
Feuerbachovim le malo skupnega, in da je ta motiv odtujitve etudi ne nujno eksplicitno
pod tem imenom ohranil centralno vlogo vse do najpoznejih del Marxovega opusa.
Zmeda, kot se zdi, izvira iz dejstva, da se Ekonomsko-filozofski rokopisi gibljejo v okviru
trikotnika Hegel Feuerbach Marx v prvi osebi, pri emer je Hegel tisti, ki je Marxova
eksplicitna tara kritike. Obenem si Marxova kritika s starejo Feuerbachovo deli sploen ton
oitkov proti Heglu: krika abstraktnosti v imenu utnosti in konkretnosti. In naposled, dejstvo,
je, da je Feuerbach svojo koncepcijo odtujitve skonstruiral kot predelavo Heglovega pojma
povnanjenja (Entasserung): pri Heglu ta pojem e nima negativnega naboja, ki ga bo nosil
pri Feuerbachu, temve oznauje bistven moment obstoja duha, ki kot duh obstaja ravno na
nain, da preivi moment samoizgube v drugosti, tj. da v povnanjenju v drugem zadri oz.
najde identiteto s samim sabo. Pri Feuerbachu se, kot smo videli, v povnanjenju vselej e
skriva nevarnost: ne sledi mu nobeno prepoznanje, temve ravno neprepoznanje lastnega
bistva v formi tuje predmetnosti.
Vse prelahko je torej to kompleksno strukturo navezav v ozadju Ekonomsko-filozofskih
rokopisov sestaviti v interpretativen okvir linearnega miselnega razvoja, po katerem Marx
preprosto nadaljuje in nadgrajuje Feuerbachovo kritiko Hegla in prevzema njegov model
odtujitve.
Fischbachova interpretacija, po drugi strani, bistven premik pri problematiki odtujitve v
Ekonomsko-filozofskih rokopisih najde v potezi, ki Marxa hkrati loi tako od Hegla kot od
13

Feuerbacha in zadeva vrednostno opredelitev razmerja subjekta do predmetnosti. Za oba,
Hegla in Feuerbacha, je namre sam obstoj predmetnosti, tj. sama situacija subjekta v odnosu
do predmeta kot predmeta, v nekem smislu e problematina pri Heglu tvori (sicer nujen)
moment na poti samospoznanja Duha, ki bo slednji odpravljen, pri Feuerbachu, kolikor ga
zanima predvsem odnos subjekta do njegovega predmetnega bistva, pa nasploh predstavlja
slab modus obstoja subjektivnosti.
Osnovna tara Marxove kritike v Ekonomsko-filozofskih rokopisih je po Fischbachu tako neko
pojmovanje subjektivnosti, ki je Feuerbachu in Heglu skupno (etudi ga Marx eksplicitno
pripisuje le slednjemu), namre da je odnos z zunanjo objektivnostjo za subjekta ogroajo,
da je pravi nain obstoja subjekta naposled neskaljeno samonanaanje, samogotovost,
avtonomna samo-pri-sebnost.
Nasproti temu purizmu subjektivnosti, nasproti enabi lovek = samozavedanje, s katero
Marx kritino opredeli Heglovo filozofijo, Fischbach kot Marxovo temeljno tezo izpostavlja,
da je lovek bistveno predmetno bitje, torej bitje, ki je vedno e v odnosu do od njega
neodvisne zunanjosti in od nje tudi aficiran. To je po Marxu naravno stanje loveka, stanje na
katerem ni ni za subjekta ogroujoega, celo nasprotno.
Odtujitev tako pri Marxu ne more pomeniti preprosto odnosa do predmetnosti nasprotno, pri
Marxu odtujitev pomeni ravno stanje ko je ta odnos subjekta do njegovega predmeta
prekinjen oz. blokiran. Odtujitev je treba misliti kot razpredmetenje, onemogoenje, da bi
subjekt udejanjil svojo bistveno predmetno naravo v prostem dostopu do predmetov svojega
dela in predmetov svoje elje.
S tem pa smo ele prili do po mojem mnenju najzanimiveje Fischbachove poante do te
toke je vsa razprava nekoliko sholastina, v smislu da intervenira zgolj specifino v polje
internih razprav marksistine tradicije, v skorajda hermenevtino razpravo o prisotnosti vpliva
Feuerbacha v Ekonomsko-filozofskih rokopisih. Toda tisto, kar je Fischbachova res lucidna
poanta neposredno o Marxu samem, je njegova ekstrapolacija, izvoz tako pridobljenega
pojma razpredmetene subjektivnosti na pozni del Marxovega opusa. Fischbach pokae, kako,
vsaj v tem smislu, v Marxovem delu ni bilo nobene abruptne diskontinuitete.
Poante, da je lovek bistveno predmetno bitje se pri poznem Marxu sicer ne pojavljajo ve,
kar pa ne pomeni, da ni ve govora o nobeni obliki izgube predmetnosti. Fischbach pazljivo
zasleduje mesta v Ortih, kjer Marx izpostavlja opozicijo ivega dela (torej iste
14

subjektivnosti) delavca proti mrtvemu, upredmetenemu delu, ki sestavlja kapital. Ta
opozicija ni zgolj zunanji opis; ivo in mrtvo sta tu speta v intrinzien vzajemen odnos:
kapital vedno znova potrebuje ivo delo, da ga oplaja, in ivo delo se v kontekstu kapitalizma
lahko udejanji zgolj pod okriljem kapitala. Za obstoj kapitalizma je torej kljuna ta loenost
delavca od monosti rokovanja s predmeti predmeti potrebnimi za preivetje, in predmeti,
ki mu omogoajo delo. Oboje skupaj ga sili, da kot ista zmonost dela stopa v razmerje s
kapitalom. Konna destinacija Marxovega pojmovanja odtujitve v njegovi pozni fazi je
torej sam pojem delovne sile; pogoj monosti ekstrakcije presene vrednosti je, da kapital v
trni menjavi z delavcem ne dobi nobenega predmeta, niti nobenega doloenega dela dobi
isto potencialnost, neudejanjeno zmonost dela, katere upredmetenje je mono edino pod
njegovim (kapitala) nadzorom in proizvede poveanje njegove vrednosti.
Lahko reemo, da Fischbach s tem, ko prikae umeenost figure razpredmetene
subjektivnosti znotraj pojmovno trdne analize kapitalizma poznega Marxa, ne utemelji le neke
kontinuitete v Marxovi misli, temve tudi retroaktivno afirmira pomen teorije v Ekonomsko-
filozofskih rokopisih, s tem ko to figuro in pojmovanje odtujitve umesti v trden sistemski
kontekst. Brez tega pomen in polje veljavnosti pojma odtujitve iz Rokopisov ne bi bila
povsem jasna mono bi jo bilo denimo brati kot nekakno fenomenologijo dela, ki bi se
nanaala izkljuno na situacijo delavca v razmerjih zgodnjega 19. stol. S tem, ko figura
odtujene razpredmetene subjektivnosti preivi tudi v teoriji poznega Marxa, pa pridobi
digniteto notranjega momenta ontologije kapitalizma.
Rekel bi celo tole: nemara v nasprotju s Fischbachom menim, da je glede antropoloke faze
Marxa teza o diskontinuiteti pravilna: pozni Marx ni ve rabil teze o loveku kot bistveno
predmetnem bitju. Ni je ve rabil, ker je ni ve potreboval sedaj je lahko doloilo izgube
predmetnosti utemeljil v samem pojmu kapitala oz. v razmerju kapital-delo. Kapital sam je
tisti, ki izkoria zmonost upredmetenja razpredmetene subjektivnosti in tako postavlja tako
izpolnjeno kot neizpolnjeno plat odnosa subjekt-objekt. Brez pojma kapitala pa ni mo
opredeliti nikakrne bistvene izgube predmeta, e pred tem ne postavimo tistega izgubljenega
kot bistveno. Po tej interpretaciji bi bil sam fakt razpredmetene subjektivnosti tisti pojmovni
moment kapitalizma, ki se ga je Marx najprej zavedel, etudi brez teoretske podlage zanj, ki
jo je sprva moral nadomeati s feuerbachovskim antropolokim diskurzom.
15

Lukcs in fetiizem
Pomemben stranski uinek Fischbachovih izpeljav je, da v veliki meri spodbije temelje
interpretacije Marxa, ki spajajo problematiko odtujitve zgodnjega Marxa z motivom
blagovnega fetiizma iz Kapitala. Ta verzija kontinuitetne interpretacije se opira na poanto,
da imamo pri blagovnem fetiizmu opraviti z neko verzijo prenosa suverenosti subjekta na
rei, skupaj z neprepoznanostjo tega transferja. Toda oitno je, da je ta smer interpretacije
mona le sledo feuerbachovski shemi odtujitve, in da po Fischbachovi intervenciji v to
problemsko polje takna artikulacija vezi med zgodnjim in poznim Marxom ni ve mogoa.
Fischbach se s svojo intervencijo torej neizogibno znajde na nasprotnem polu od
marksistinega teoretika, ki je figuri fetiizma v svoji teoriji namenil morda najizrazitejo
vlogo: Georga Lukcsa.
10

Osrednji predmet razprave je Lukcsev pojem reifikacije oz. poreevljenja iz njegovega
zgodnjega dela Zgodovina in razredna zavest, ki predstavlja enega najznailnejih in
velikopoteznih razvijanj marksovske problematike odtujitve. Slede Fischbachu lahko
Lukcsev projekt opiemo kot projekt, izgrajen okoli izenaenja treh pojmov: popredmetenja,
odtujitve in poreevljenja. etudi se Lukcs ne sklicuje na Feuerbacha (in, pomembno, glede
Marxa ne izhaja iz Ekonomsko-filozofskih rokopisov, (glej opombo 9)), lahko njegovo shemo
razumemo celo kot svojevrstno radikalizacijo Feuerbachove: momentu odtujitve bistva v
predmetnosti se pridrui e moment poreevljenja loveka, lovek in ker gre za loveka
kapitalizma, je pravilneje rei: delavec zane samega sebe dojemati kot re.
Fischbach, v skladu s splono ostjo svoje interpretacije, izrazito nasprotuje tovrstni zaostritvi
problematike odtujenosti vse do toke poreevljenja. In ne le to, dovolj precizno pokae
mesto, kjer mora Lukcs za izpeljavo svoje teze tiho izvesti neko pomembno premestitev
glede na Marxa. Sklicujo se na formulacijo iz poglavja o blagovnem fetiizmu iz Kapitala, ki
govori o kazanju drubenega znaaja dela producentom kot predmetnega znaaja
produktov dela, Lukcs to v komentarju zamenja z opazno drugano opozicijo: tisto, kar

10
Glede Lukcsa je treba na tem mestu vsekakor izpostaviti naslednje dejstvo: Kljub temu, da se teorija
reifikacije zgodnjega Lukcseva v svojem pristopu in zakljukih na prvi pogled zveni kot nekaj, kar se brez
vejih vrzeli prilega standardnemu narativu o feuerbachovskem zgodnjem Marxu, ki problematiko moderne
drube poskua zapopasti preko pojma odtujenosti. Toda, Ekonomsko filozofski rokopisi Lukcsu (ali komurkoli
drugemu) v asu nastajanja Zgodovine in razredne zaveti sploh e niso bili dostopni. e ve, ravno branje
Ekonomsko filozofskih rokopisov je Lukcsa naposled moralo pripraviti do tega, da je v svojem kasnejem delu
Mladi Hegel implicitno distanciral od najizrazitejih tez Zgodovine in razredne zavesti; ugotovil je, da izenaenje
popredmetenja z odtujitvijo na podlagi Ekonomsko-filozofskih rokopisov ni vzdrno.

16

dobi karakter predmetnost in objektivnosti, pri Lukcsu niso ve drubeni znaaji dela oz.
drubeni odnosi, temve loveku lastna dejavnost. Tako postavljena opozicija
subjektivnost/dejavnosti in objektivnosti/predmetnosti, predstavljena na nain, da lahko drugi
pol nekako nadomea oz. izpodrine prvega, je seveda ravno tisto, emur Fischbach najostreje
nasprotuje kot smo videli, subjektivnost pri Marxovem pojmu odtujitve nikakor ne izgine,
ampak se ravno pojavi v najbolj isti, to je razpredmeteni in uborni obliki. Konno
Fischbachovo sodbo o zgodnjem Lukcsu tako priblino zajamejo te vrstice:
Ne gre torej za to, da bi ljudem rei vsiljevale svoj nain biti rei, temve so ljudem po reeh
dani njihovi lastni medosebni in drubeni odnosi To, kar je ljudem dano po reeh kot blagu,
ni nain biti rei, ki bi ga stvari ljudem vsilile in hkrati zanikale njihov lasten nain biti oseb.
Nasprotno, ljudem je po reeh kot blagu dano nekaj loveku lastnega, namre dimenzija
drubenega odnosa med osebami; ves problem je v tem, da je lahko bistvena dimenzija
njihove eksistence ljudem dana le od rei in ne izhajajo iz ljudi samih; torej je ves problem v
tem, da ljudje sedaj potrebujejo posredovanje rei kot blag, e hoejo to bistveno in njim
lastno dimenzijo svoje eksistence, ki so natanko medloveka drubena razmerja,
realizirati.
11

Ta odlomek izpostavljam, ker se v njem po drugi strani tudi jasno prikae, da na tem mestu
Fischbach ravno e ni v popolnosti upoteval dosega in vseh konsekvenc svoje lastne
reinterpretacije problematike odtujitve. Na tem mestu sicer zavrne Lukcsevo poreevljenje
delavca, toda e vedno poskua ohraniti nek moment neposrednega kritinega naboja pri
pojmu blagovnega fetiizma. Toda tega ne more ubesediti drugae, kot da v njem vendarle
vidi neko obliko prenosa loveku lastne, bistvene poteze na mrtve rei. Skratka, Od Lukcsa
se umakne le do feuerbachovske pozicije. Menimo da bi, e bi strogo sledili Fischbachovim
izpeljavam, morali opustiti tudi ta moment, ki ga sam avtor zgoraj ohranja: od kod namre
vemo, da so drubeni odnosi nekaj, kar mora bistveno pripadati loveku v neposredni formi,
tj. kako vemo, da, kljub vsemu Fischbachovemu trudu okoli poudarka, da je lovek bistveno
predmetno bitje, loveki odnosi vendarle tvorijo neko posebno polje, kjer predmeti nimajo
kaj iskati? Strogo slede Fischbachovi analizi moramo ugotoviti, da se je z njo izgubila
vsakrna podlaga za neposredno kritiko blagovnega fetiizma kot neavtentinega,
nepravilnega obstoja loveka.

11
Fischbach, Brez predmeta, str. 114.
17

Blagovnega fetiizma se sicer Fischbach dotakne e na enem mestu, kjer v njem vendarle
poskua videti pozno manifestacijo enega izmed aspektov predlaganje reartikulacije Marxove
odtujitve, namre aspekt prenosa pasivnosti pasivnost in ne aktivnost je tisto, kar po
Fischbachu subjekt izgubi v Marxovi koncepciji odtujitve. V kontekstu blagovnega fetiizma,
tj. v kontekstu, ko producenti vzpostavljajo odnose preko stvari, to, konkretneje, pomeni, da
so produkti dela vedno proizvedeni s ciljem zadovoljevanja potreb nedoloenega drugega;
med proizvajajoim subjektom in potrebo zazija razpoka, kar pomeni da v sistemu posploene
trne menjave sploh ne obstaja ve ni takega kot je lastna potreba. Nobena potreba tako ni
pripoznana kot potreba, tudi potreba drugega ne, saj udejanjenje menjave ni odvisno od nje,
temve od tega, ali drugi poseduje blago v ekvivalentni vrednosti.
Ta Fischbachova izpeljava sicer izpostavlja relevanten aspekt delovanja mehanizma trga, toda
menim, da ne izrpa celotne intrigantnosti in kompleksnosti Marxovega koncepta blagovnega
fetiizma (in dejansko se tudi v poteku izpeljave Fischbach bolj nanaa na trg na splono kot
specifino na moment blagovnega fetiizma).
Glede pojma fetiizma se je tako pri Fischbachu vendarle zgodilo naslednje: s tem, ko je
vpraanje kontinuitete problema odtujitve pri Marxu prestavil na popolnoma nov teren, tj. ko
je odtujitev artikuliral kot subjektovo izgubo predmetnosti in ne kot izgubo subjekta v
predmetnosti, se je izognil nuji, da bi se moral resno sooiti z bolj tradicionalnim poljem
razprav o odtujitvi in fetiizmu, v okviru katerih se je sploh pojavila kontroverza o
kontinuiteti. S tem, ko je zaobel to bojno polje in se mu glede njega ni bilo potrebno
neposredno opredeljevati, pa je vendarle izgubil izpred oi nekaj relevantne teoretske vsebine,
zato je smiselno, da upotevamo tudi razienje pojma fetiizma, ki ga je proizvedla
althusserjanska smer kritike problematike odtujitve. Ta je zelo jasno artikuliran v
Rancirovem prispevku v Lire le Capital.
Rancirova eksplicitna pozornost tu sicer ni uperjena v blagovni fetiizem, temve fetiizem
kapitala iz tretjega zvezka, ki ga lahko imamo za vije razvito formo prejnjega. Fetiizem
kapitala se v prvi vrsti nanaa na formo obresti nesoega kapitala (forme kapitala, ki na videz
prinaa profit sam od oz. iz sebe, ne da bi se spustil v produkcijo), ali, povezano s tem, na t.i.
trojno formulo, tj. videz treh izvorov vrednosti (kapital profit, zemlja renta, delo mezde).
V obeh primerih gre za videza, da kapital, razumljen kot re, sam znotraj sebe vsebuje
tendenco in sposobnost rasti. Marx to opie kot brez-pojmovnost (Begrifflosigkeit) forme
forma prikazovanja kapitala, kjer se njegova lastnost rasti kae kot faktina in inherentna,
18

eprav ta dejansko predpostavlja celoten proces produkcije in ekstrakcije presene vrednosti.
V fetiki formi so vsi ti momenti posredovanja povzeti in zakriti. Rancire, ki tu utemeljuje
tezo o diskontinuiteti med zgodnjim in poznim Marxom, potem primerja ta pomen fetiizma s
klasino, feuerbachovsko shemo odtujitve iz (domnevno) Ekonomsko-filozofskih rokopisov:
Izrazimo na kratko razliko med tema dvema gibanjema [odtujitev iz Rokopisov in
fetiizacija iz Kapitala]. V Rokopisih subjekt (delavec) postavlja svoje bistvo v predmet. Ta
predmet povea mo tujega bitja (kapitala), ki v gibanju obrata postavi sebe kot subjekta in
reducira delavca na biti predmet svojega predmeta. V Kapitalu Verausserlichung pomeni
dejstvo, da z Begrifflosigkeit forme, relacijo doleti redukcija njenih doloil na materialne
lastnosti stvari (postvarenje); stvar v kateri je odnos izginil se potem prikae kot avtomatski
subjekt (subjektifikacija). Delavec in kapitalist ne intervenirata v to gibanje.
12

S Fischbachom lahko sicer argumentiramo, da je Rancirov Marx Rokopisov slamnati mo,
toda to ne zmanja konceptualnega prispevka v zvezi z artikulacijo pojma fetiizma. Kljuno
je nemara tole: Rancire izpostavi nek nov nain, kako, v razmerju do esa, je treba misliti
'stvar' fetiizma, (e vzamemo za formulo slednjega: se prikazuje kot stvar.). Izkae se,
da je zgreeno e branje, ki stvar razume v semantini opoziciji do subjekta ali
loveka pravilen protipol stvari sta v tem primeru prej razmerje ali proces.
Fetiizem tako oznauje zmonost stvari, da povzame vase sklop razmerij in procesov, ki se
plete okrog nje, in da se potem ta razmerja in procesi prikaejo kot njena inherentna
materialna doloila. To opie tako fetiizem kapitala kot fetiizem denarja blagovni
fetiizem (le da v ozadju slednjega e ni nobenega procesa, so pa razmerja). Skratka,
pomembno pri Ranciru je, da opredeli neko nov, dodaten pomen predmetnosti oz. reevnosti
v delovanju kapitalizma, pomen, ki ga Fischbach ne vidi, in ga verjetno tudi ni mogoe videti,
dokler se osredotoamo na razmerje subjekt-objekt fetiizem se opira na predmetu v
predvsem loginem smislu, pomeni situacijo, ko se kompleksna struktura odnosov
skoncentira v predmetu in privzame videz faktinosti.
Predmetnost in Hegel
Glede na nao naelno temo je smiselno natanneje preuiti, kako tono Fischbachova teza o
odtujitvi kot razpredmetenju zadeva Hegla. V resnici to, kar ima na poti utemeljevanja svoje

12
Jacques Rancire, Le concept de critique et la critique de l'conomie politique des Manuscrits de 1844 au
Capital v Lire le Capital, Louis Althusser et al. (Paris : Presses Universitaires de France, 1996), str. 183.
19

teze Fischbach povedati o Heglu, ni najbolj jasno oz. enoznano. Hegel se ves as giblje v
ozadju, toda naeloma nikoli ne stopi v prvi plan pozornosti. V verjetno osrednjem poglavju
knjige, Fischbach naeloma preprosto sprejema tisto, kar v Ekonomsko-filozofskih rokopisih o
Heglu pravi Marx. To ni presenetljivo, saj so relevantni deli Rokopisov eksplicitno napisani
kot kritika Hegla. Fischbachova interpretacija temu ne oporeka, njena tara je druga napana
koncepcija: da rokopis predstavljajo feuerbachovsko kritiko Hegla; namesto tega, kot smo
videli, dokazuje, da Marxovo pojmovanje predmetnosti in posledino, odtujitve prelamlja s
Feuerbachom vsaj toliko kot s Heglom.
Toda e ob nekoliko bolj pozornem branju ne moremo spregledati dejstva, da Marx vendarle
ne more hkrati, z enim zamahom kritizirati tako Feuerbachove kritike Hegla kot Hegla
samega, in e upotevamo vse proti-feuerbachovske poante, ki jih pri Marxu podrta
Fischbach, se naposled izkae, da s tem Marxa nekem pomembnem smislu pripeljemo veliko
blije Heglu kot Feuerbachu. Namre, ko gre za pojmovanje odnosa subjekta do
predmetnosti, je Hegel Marxu blizu vsaj po tem, da predmetnost tvori nujen, bistven moment
obstoja subjektivnosti Feuerbach je, po drugi strani, tisti, ki odnos subjekta do zunanje
predmetnosti, ravno kolikor ima ta odnos karakter bistvenosti, vidi predvsem kot gronjo
subjektovi suverenosti.
Za del nejasnosti je nemara odgovorno dejstvo, da Fischbach vseskozi gradi svoje izpeljave
okoli pojma odtujitve, tako da se mestoma zdi, da hoe Marxovo pojmovanje odtujitve
predstaviti kot kritiko Heglovega (predvsem, kolikor se opira na Lukcsa iz Der junge Hegel).
Toda ravno iz Fischbachove predstavitve intelektualne zgodovine pojma odtujitve jasno
izhaja, da ta pojem ni imel kontinuiranega avtonomnega razvoja, ki bi mu pri razlinih
avtorjih zagotavljal neko stopnjo identitete; strukturno mesto pojma odtujitve se od Marxa do
Hegla popolnoma premesti, do stopnje, ko lahko prej govorimo zgolj o sovpadanju
oznaevalcev.
Nekoliko trdneja toka konflikta med Marxom in Heglom pa je vpraanje sklepnega
momenta v shemi odnosa subjekta in objekta: Po Marxovi interpretaciji, ki jo, kot se zdi v
zadnji instanci sprejemata tudi tako pozneji Lukcs kot Fischbach, je moment povnanjenja
subjekta v predmetnosti vselej zgolj moment, prva negacija, namenjena temu, da bo slednji
odpravljen, da bo povnanjena predmetnost na nek nain povzeta nazaj v subjekt.
Vpraanje upravienosti oz. preciznosti te interpretacije predstavlja kompleksno temo, v
katero se tu ne bomo spuali; predvsem te teme ne olaja dejstvo, da se Fischbach te toke
20

dotakne ve kot enkrat pri emer se njegova artikulacija te kritike ne ostane na vseh mestih
enaka.
Namesto tega bomo izrazili zgolj naslednje opaanje: Marxove kritike Hegla, vsaj tiste, ki se
z njim sooajo na abstraktni filozofski ravni, se naeloma zvedejo na temo materialistine
kritike idealizma. Problem je, da ne moremo rei, da bi Marx pri tem imel operiral z
adekvatnim konceptom materializma (ali idealizma); namesto tega se zdi, da se je v svoji
kritiki gibal zgolj na ravni predstavnega miljenja, da se je opiral na golo podobo razlike med
materialnim in idejnim, utnim in abstraktnim vsekakor pa ga od Hegla loi tudi
nepripravljenost na prevzemanje bolj ekstravagantnih momentov njegovega diskurza. Toda na
tej ravni ni mo vzpostaviti adekvatne konceptualne kritike. Prej kot materialistino kritiko bi
morali Marxov (predvsem zgodnji) odnos do Hegla oznaiti kot materialistini nesporazum.
To lahko jasno vidimo, e upotevamo dovolj znano (denimo da bi jo lahko uvrstili na drugo
mesto na lestvici znamenitosti med tezami) 1. tezo o Feuerbachu.
Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma vtevi Feuerbachovega je, da je
predmet, dejanskost, utnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot loveka utna
dejavnost, praksa, ne subjektivno. Zato se je zgodilo, da je dejavno stran, v nasprotju z
materializmom, razvil idealizem toda le abstraktno, ker idealizem seveda ne pozna
dejanske, utne dejavnosti kot take. Feuerbach hoe utne, od miselnih objektov dejansko
razloevane objekte; toda loveke dejavnosti same ne dojema kot predmetno dejavnost.
13

Izkae se, da je na to tezo vedno e obstajal skorajda direkten Heglov odgovor v opombi k
44 Orisa filozofije pravice:
Tista tako-imenovana filozofija, ki neposrednim posameznim reem, neosebnemu, pripisuje
realnost v smislu samostojnosti in resnine na- in zasebnosti, kot tudi tista, ki zatrjuje, da duh
ne more spoznati resnice ali vedeti, kaj je re na sebi, je neposredno ovrena z ravnanjem
svobodne volje nasproti tem reem. e imajo za zavest, za zrenje in predstavljanje tako-
imenovane zunanje rei videz samostojnosti, je proti temu svobodna volja idealizem, resnica
te dejanskosti.
14

Jasno je torej, da je s Heglovega stalia prva teza o Feuerbachu dobro-mislei nesmisel. Ne
le da Hegel tu anticipira Marxovo diagnozo o slabostih materializma, temve tudi pokae

13
Karl Marx, Teze o Feuerbachu v Marx Engels Izbrana dela II (Ljubljana : Cankarjeva zaloba, 1976), str.
357.
14
G.W.F. Hegel, Grundlinien der philosophie des Rechts, (Frankfurt am Main: Suhrkampf, 1989), str. 106 (44).
21

njeno konceptualno nujnost. Marx pri idealizmu najde in pri materializmu pogrea ustrezno
pojmovno zapopadenje dejavnosti, aktivnosti toda za Hegla je to ravno kriterij razmejitve
med idealizmom in materializmom, kolikor slednji temelji na zatrjevanju neodvisnosti in
samostojnosti zunanjih rei. Kar Marx hoe od materializma, za Hegla nujno e pomeni prav
prestop v idealizem.
Skratka, v zvezi s konsekvencami Fischbachove interpretacije Marxa glede vpraanja
razmerja Hegel Marx, lahko sklenemo dvoje:
a) Osrednji motiv Fischbachove interpretacije Marxa je figura brezsubstanne,
razpredmetene, iste subjektivnosti, ki jo utemeljeno prikae kot simptom odtujenosti
subjekta v kapitalistinem produkcijskem nainu, in s tem nasprotuje pojmovanjem, ki
to figuro vidijo bodisi kot cilj bodisi kot moment na poti emancipacije. Gotovo pa je,
da se Heglu ne da zlahka oitati povelievanja te forme subjektivnosti nasprotno,
subjekt o katerem govori Fischbach, ustreza temu, kar bi Hegel imenoval zgolj-
abstraktna neposredna subjektivnost in ne predstavlja izpopolnjene, dovrene
subjektivnosti enako kot pri Fischbachu/Marxu nosi jasen karakter nedovrenosti in
nepopolnosti.
b) Ne zdi se torej, da je mo med Marxom in Heglom tu vzpostaviti ostro distinkcijo na
konceptualni ravni, torej na ravni razlike med pojmovanjem oz. ovrednotenjem
razmerja med subjektom in objektom. Prej je treba razliko videti v tem, da si Hegel
preprosto nikjer ni zamislil in konceptualiziral situacije, v kateri bi subjekt moral po
zunanji nujnosti trajno in nujno vztrajati v tem stanju abstraktnosti in nedovrenosti.
***
Kljuni rezultat, ki ga pridobimo iz Fischbachove izrpne interpretacije Marxa, je slede:
Fischbach skozi celoten Marxov opus sledi nastanku in razvoju neke relativno stalne teme
odtujene oz. razpredmetene subjektivnosti. Trdim, da je to ravno ista figura brezsubstanne
subjektivnosti, ki funkcionira kot podlaga intepretativni shemi proletariat-kot-subjekt, torej
razumevanju razmerja Hegel Marx, po katerem se gibanje zgodovine, dokonna
emancipacija dovri na nain, da si subjekt-proletariat v celoti prisvoji odtujeno predmetnost.
Ta shema lahko funkcionira v ve pojavnih oblikah: Frank Ruda prispe do neesa podobnega,
ko analizira Heglov pojem drhali (der Pbel) in utemeljuje njeno disruptivnost za strukturo
Heglove filozofije pravice in jo postavlja za neposrednega konceptualnega prednika
Marxovega proletariata. Poleg absolutne ubonosti in razpredmetosti pri drhali kot proto-
22

revolucionarno doloilo upoteva tudi njeno absolutno nedoloenost.
15
Shema pa je v vseh
primerih ista do revolucije bo prilo v trenutku, ko bo nastopil nek dovolj ist subjekt.
Fischbachovo delo takne interpretacije blokira, s tem ko pokae, kako je dejansko strukturno
mesto te brezsubstanne subjektivnosti pri poznem Marxu, torej Marxu z izgrajeno
koncepcijo kapitalizma, pojem delovne sile. Zdi se, da morajo vse interpretacije, ki sledijo
shemi prisvojitve, v figuri brezsubstanne subjektivnosti videti nek vedno bolj odtujen
preostanek oz. izvrek sistema, pri emer bo napredujoe gibanje odtujitve slednji privedlo
do prevrata. Fischbach na drugi strani pokae, da je brezsubstanna subjektivnost kot delovna
sila vedno e vkljuena, celo bistveno in konstitutivno vkljuena v kapitalistini ekonomski
sistem, da se prav v nainu njene vkljuenosti skriva bistvo njene odtujenosti, in da je torej s
sistemom vedno e v razmerju vzajemnega pogojevanja.

15
Ruda, Hegels Pbel, str. 116.
23

III. HEGEL IN KAPITAL, 1.DEL: BLAGO
Tisto, kar bi lahko poimenovali standardni narativ odnosa Hegel Marx, torej narativ
obrata in materialistine kritike, v resnici s svojimi preprostimi shemami le zelo ohlapno
zaobsee pozni del Marxovega opusa, tj. Marxa Kapitala, Marxa s projektom kritike politine
ekonomije; veliko bolj se prilega Marxu pred letom 1850, ko je Hegel tudi bistveno pogosteje,
jasneje, in bolj vehementno ekspliciten predmet kritike.
e najtrdneja toka opore je nekaj Marxovih raztresenih pripomb o dialektini metodi, ki bolj
kot pojasnilo uinkujejo kot uganka, ki jo je e treba pojasniti, kot izhodie novih raziskav.
In v tej razpravi o Marxovi metodi vsekakor neko specifino fokalno toko tvori prvo
poglavje Kapitala, poglavje o blagu. Poleg njegove eminentne pozicije ne le, da je zaeti pri
zaetku e samo po sebi povsem upravien intelektualni instinkt, posebej v povezavi s
Heglom pa pridobi vpraanje zaetka e dodatno relevantnost to poglavje zaznamuje tudi
doloena idiosikratinost Marxovega izpeljevanja, nek specifien karakter teksta, ki, tudi
neodvisno od vpraanja povezave s Heglom, vedno znova vzbuja teoretsko pozornost.
Lahko bi rekli, da pozornost, ki jo je bilo deleno prvo poglavje, kae, da pri bralcih poraja
doloeno zmedenost, preseneenje; e na ravni povsem povrinskega videza morda izkazuje
neko neujemanje s predstavo, kako naj bi izgledalo delo o politini ekonomiji; za bralca, ki v
knjigo vstopa z zelo jasno urejenimi predstavami o posameznih znanstvenih disciplinah in
njihovimi predmetnimi podroji, bo zaetek Kapitala vzpostavil nekaken kratek stik.
Natanneje, ko gre za prve, najbolj splone opredelitve znaaja (posebej) prvega poglavja, bi
lahko zaznali cel trend, lahko bi nateli serijo opazk, pripomb, opredelitev, ki v zvezi s
poglavjem o blagu posegajo po izrazih, ki tako ali drugae segajo na semantino polje
kognitivnega, mentalnega. S tem ne merimo le na neizogibno oznako loginosti izpeljave;
zdi se da so uvodna poglavja Kapital z neim miselnim prepleten e bistveno tesneje.
Christopher J. Arthur se denimo nekje izrazi, da kapital ima na sebi neko
konceptualnost.
16
. Omenimo lahko vsaj e projekt Alfreda Sohn-Rethla, katerega delo iek
povzame s formulo, da je v Kapitalu, konkretno v konceptu blagovne forme, o odkril nekaj,
kar ni misel, toda ima formo misli.
17


16
Christopher J. Arthur, Critique & Contradiction (prispevek na John McCarney memorial conference,
London, 25. oktober 2008).
17
Slavoj iek, Sublime object of ideology (London : Verso, 2008), str. 13.
24

Ta kratek stik, ta idiosinkratini znaaj teksta, nam lahko slui kot dobro izhodie, od koder
lahko poskusimo zbliati poglavje o blagu s Heglom oz. natanneje opredeliti in utemeljiti
opaanja o domnevnem heglovstvu tega poglavja opaanja, ki jim, upotevajo njihovo
pogostost, presenetljivo redko sledi tudi zelo jasna in precizna eksplikacija. Namre, e prvo
poglavje e na prvi pogled ne deluje povsem zdruljivo s predstavo o Marxu kot strogo
prizemljenem materialistinem mislecu, lahko to v veliki meri pripiemo temu, da je spontano
razumevanje 'materializma' najpogosteje vpeto v okvir dualistinega, predstavnega miljenja,
ki vse obstojee razporeja med alternativama trdne materialnosti in megliaste mentalnosti.
Proti temu bomo postavili minimalno izhodino tezo, da je dejstvo, da se Marx v Kapitalu ne
prilega zlahka tej shemi, odmev heglovstva; ena od zelo osnovnih potez Heglove filozofije je
bila ravno vztrajno razkrinkavanja nevzdrnosti tovrstnih dualizmov.
Oziroma, natanneje: Hegel, izhajajo iz post-Kantovskega konteksta, se v svoji filozofiji v
prvi vrsti ni kritino ukvarjal neposredno z (metafizinim) dualizmom idej in materije, bolj
neposredna tara njegove krike je bil epistemoloki korelat slednjega, torej dualizem utnosti
in razuma/uma. Na tem terenu pa eden izmed kljunih aspektov Heglove kritike Kanta sestoji
iz tega, da utnost, razum, um, preneha obravnavati kot preprosto faktine zmonosti, med
katerimi ne obstaja nobeno razmerje, temve jih uverii v momente gibanja misli. Podobno
bomo tudi pri Marxu naposled lahko nali prikaz analogno sekvenne ontologije
kapitalizma, ki se bo nazadnje dejansko izkazal kot doloena miselna operacija nad
neposrednostjo posameznih, konkretnih ivljenj ljudi.
Problem zaetka
Zanimo z vpraanjem zaetka, temo, ki je vsekakor znailno zaposlovala oba misleca. Eden
od vidnejih premikov v razvoju Marxovega znanstvenega pristopa je bil odmik od
empiricistinih poudarkov iz, denimo, Nemke ideologije k bolj heglovsko zveneim
metodolokim naelom iz Uvoda k Ortom kritike politine ekonomije (Grundrisse). Marx
torej pristane, da je treba zaeti z abstraktnimi kategorijami, da v nasprotnem primeru, ob
poskusu, da bi zagrabili dano, nam v rokah ostane zgolj kaotina predstava o celoti.
18

Heglovske interpretacije Kapitala sicer kot referenno Heglovo pogosteje jemljejo Znanost
logike, toda dalo bi se zagovarjati stalie, da tako zaetek Kapitala kot metodoloka

18
Karl Marx, Uvod k ortom kritike politine ekonomije v Kritika politine ekonomije : 1857/58, ur. Rado
Riha, Pavle Zgaga (Ljubljana : Delavska enotnost, 1985), str. 32.
25

refleksija iz Uvoda v Orte prej napotujeta na zaetek Fenomenologije duha. Ne da bi se
spuali v kompleksno problematiko zaetka Logike, lahko hitro ocenimo vsaj, da se zdi
notranji teoretski kontekst tega zaetka (torej problemi, ki jih je moral Hegel reiti s tem
zaetkom, kar je konec koncev kar problem zaetka kot tak) nekaj absolutno in neponovljivo
specifinega, skratka ni takega, kar bi se dalo zlahka ekstrapolirati, tj. iz njega narediti
sploni model zaenjanja posebnih znanosti, kot je politina ekonomija. Fenomenologija duha
se za kaj takega zdi bolj ustrezna vsaj v tem smislu, da tu e od zaetka spremljamo pot
zavesti, imamo torej v svetu obstojeega protagonista z epistemolokimi ambicijami, in
nismo, kot v logiki, sooenimi z mislimi boga pred stvarjenjem, torej istimi abstrakcijami,
ki, kot se zdi, predhajajo kakrnegakoli spoznavnega subjekta ali svet.
V poglavju o utni zagotovosti po drugi strani naletimo na zavest sredi sveta, ki se ji v prvem
momentu njena konkretna utna vsebina zazdi neizmerno bogato spoznanje. Temu staliu
lahko hitro najdemo ustreznico v nujno neuspelem poskusu, dojeti drubo prek kaotine
predstavo o celoti, na katero Marx v Uvodu k Ortom obsodi od njegovega bolj naiven
znanstveni projekt. Hkrati pa se je treba spomniti, da se tudi kapital zane z neko podobo
ogromnega bogastva: Bogastvo drub, v katerih vlada kapitalistini produkcijski nain, se
kae kot ogromna zbirka blag.
19
To ni samo nakljuno sovpadanje oznaevalcev, ogromna
zbirka blag dejansko zaseda podobno strukturno mesto najbolj zunanje, neposredne,
brezpojmovne podobe kapitalizma.
Od tod je mo razjasniti razmerje med obema Marxovima zaetkoma, med tistim
napovedanim v Uvodu in tistim izvedenim v Kapitalu. Marx svojemu vodilu ni povsem
zvesto sledil: e je v Uvodu e iz zunanje pozicije razkrinkaval epistemoloko
neproduktivnost kaotine predstave celote, je v Kapitalu prav to kaotino predstavo vsaj za
moment vkljuil v sam tok teksta. Metodoloka naela Uvoda tako v Kapitalu niso preprosto
upotevana namesto tega je njihova nujnost e enkrat uprizorjena. Z blagom se torej ne
zaenja kot najabstraktnejo in najbolj nedoloeno kategorijo kapitalizma, temve zato, ker je
blago ravno prva toka prehoda, v kateri kapitalizem sam preide od neizmernega bogastva
neizmerne zbirke blag k isti abstrakciji vrednosti. Pri tem pa obstajajo pomembne nianse,
kako razumeti to postajanje abstrakcij in te nianse bodo osrednji predmet naslednjih
razdelkov.

19
Marx, Kapital, str. 29.
26

Substancialistina interpretacija teorije vrednosti
Prvo poglavje Kapitala je torej znotraj zgodovine marksizma nekam kontroverzno mesto,
vzrok mnogih nerazumevanj in razprav, ki so slednja poskuale odpraviti. Lahko bi rekli, da
je v marksistini tradiciji delovalo kot vena toka vraanja, stalen atraktor, ob katerem so se
poskuale artikulirati razmejitvene linije pravilnega razumevanja Marxove teorije v njenih
temeljnih aspektih. Dejansko bi lahko v zgodovini marksizma identificirali nekakno
razpreno tradicijo (zaeni s sovjetskima teoretikoma Rubinom, Pashukanisom, kasneje
predstavniki Neue Marx Lektre v Nemiji, do neke mere tudi Lukcs, Postone), za katero
je znailno osredotoanje na koncept vrednostne forme in, preko njega, kritika nekega
detektiranega splonega napanega razumevanja Marxa, ki je najpogosteje diagnosticirano kot
ricardovsko branje teorije vrednosti. Tako denimo Backhaus:
Pri kritinem pregledu sekundarne literature h Kapitalu je mo dokazati, da je bila delovna
teorija vrednosti recipirana ali kritizirana samo v grobo poenostavljeni in pogosto povsem
popaeni obliki. Tako je predvsem za pozitivistino interpretacijo Marxa znailno, da
identificira klasino in marksistino vrednostno teorijo.
20

Najprej je treba pripomniti, da tega napanega razumevanja ne gre pripisati kaknemu
zaslepljujoe mogonemu vplivu Ricarda samega. Trdil bom, da e Kapital sam, ob
nezadostno pozornem branju, napeljuje na prav to isto poenostavljeno recepcijo delovne
teorije vrednosti, o kateri govori Backhaus tudi za bralca, ki za Ricarda e nikdar ni slial.
(Pri tem se konec koncev opiram na lastne izkunje pri emer, kolikor sem te primerjal s
kolegi s podobnimi intelektualnimi interesi, v pogovorih s katerimi so detajlne klarifikacije
glede Marxove teorije vrednosti predstavljale ponavljajoo se tematiko, se je to opaanje le
potrdilo: Za vse je bilo razumevanje teorije vrednosti dvotaktno tj. obstajalo je neko prvo
spontano razumevanju, ki mu je na neki toki prej ali slej sledilo spoznanje o njegovi
napanosti.) Skratka, trdim, da obstaja nekaj takega kot je standardno spontano napano
branje Marxovo teorije vrednosti, ter da se navsezadnje ravno v vrzeli med njim in pravilnim
razumevanjem skriva vse, kar je pri tej teoriji bistveno heglovskega oz. dialektinega.
Poskuajmo opredeliti to spontano napano branje; zanj se nekako vsiljuje oznaka
substancialistinega razumevanja vrednosti. Natanko o isti interpretaciji namre govori
Michael Heinrich takole:

20
Hans-Georg Backhaus, K dialektiki vrednostne forme, prev. Rado Riha, asopis za kritiko znanosti 1314
(1976), str. 103 (prevod prilagojen).
27

Substanco vrednosti kot jezikovno figuro se je pogosto razumelo na kvazi-fizikalistien,
substancialistien nain; delavec je porabil specifino kvantiteto abstraktnega dela in ta
kvantiteta obstaja znotraj posameznega blaga in spremeni izoliran produkt v predmet z
vrednostjo.
21

Torej, po tem spontanem razumevanju lahko odnosu med delom in vrednostjo pripiemo
naslednje poteze: vnaanje vrednosti v objekt preko dela se dogaja neposredno, atomizirano
in lokalno. S tem, ko je nastal kot rezultat dela, predmet nosi vrednost v sebi, kot svojo
notranjo kvantitativno dololjivo (in doloeno) kvaliteto. Opremljen s to lastnostjo in na
podlagi nje, predmet postane blago na trgu, kjer stopa v razmerje z drugimi blagi v
kontekstu menjave potem vrednost nastopa kot dan, v-zadnji-instanci doloujo dejavnik (z
monimi kontingentnimi odstopanji). Ta interpretacija se med drugim tudi ne more izogniti
posledici, da se z njo (kolikor vir vrednosti omejujemo na loveko delo) v delo samo naseli
neka mistina, nerazjasnena kvaliteta, po kateri se razlikuje od vseh drugih dejavnikov
(pre)oblikovanja predmetov; konec koncev je na to interpretacijo mo nasloviti vpraanje, kaj
je tako posebnega na lovekem delu, kar manjka, denimo, ivalskemu ali delu, ki ga
opravljajo stroji.
Kljuna poteza bolj sofisticiranega razumevanja Marxove teorije vrednosti se nanaa na
vlogo, ki jo pripiemo menjavi. Za 'substancialistino' interpretacijo teorije vrednosti so
menjava in doloena menjalna razmerja, po katerih se blaga dejansko izmenjujejo, le
epifenomen, v katerem se na bolj ali manj adekvaten nain (znotraj meja kontingentih
odstopanj) empirino manifestira vrednost, ki jo je blago e nosilo v sebi. Po vrednostno-
formnem nazoru, pa, strogo vzeto, ni mogoe govoriti o vrednosti, loeni od menjave.
Menjava je po tem branju bistveno bolj konstitutivna za vznik vrednosti in ne zgolj
manifestacija slednje. To je tesno zvezano z dejstvom, da, kot v Kapitalu hitro opozori Marx,
delovna teorija vrednosti ne pomeni, da so produkti najpoasnejih in okornih delavcev nosijo
ve vrednosti ko produkti ostalih vrednosti seveda ne doloa katerokoli delo, temve
drubeno potrebno delo. To pa tudi pomeni, da se vrednosti ne da obravnavati loeno od
momenta, v katerem se vzpostavi ta dimenzija drubenosti dela, tj. momenta, ko je delo
pripoznano kot drubeno potrebno to pa se zgodi ravno v menjavi. Kljuno je, da je
vrednost bistveno drubena kategorija. To pomeni: kategorija vrednosti ima opraviti izkljuno
z ljudmi in odnosi med njimi. To je osnovna poanta, ki je bila do neke mere sicer e prisotna

21
Michael Heinrich, An introduction to the three volumes of Marx's Capital (New York : Monthly Review Press,
2004), str. 49.
28

v klasini politini ekonomiji, toda ele Marx jo je uspel ustrezno utemeljiti: da je polje
(menjalne) vrednosti vzpostavljeno na popolnoma drugi ravni kot konkretna predmetnost
uporabne vrednost, med njima je radikalen rez: Kot menjalne vrednosti so blaga lahko le
razline kvantitete, kar pomeni, da ne vsebujejo niti atoma uporabne vrednosti.
22

S to strogo drubeno utemeljenostjo kategorije vrednosti se razblinijo tudi vsi zgoraj orisani
problemi 'substancialistine' interpretacije: ker je vrednost kategorija, ki zadeva izkljuno
loveke odnose, ne preostane ve nobeno nepojasnjeno vpraanje o specifini kvaliteti
lovekega dela. e zelo strnjeno formuliramo subtilen obrat, ki se je, kar zadeva razmerje
vrednosti in dela, zgodil med obema interpretacijama: ne gre za to, da bi bilo delo tisto, kar
doloa vrednost; vrednost je tisto, kot kar se izraa delo.
Marxova teorija vrednosti med Ricardom in Baileyem
Sedaj, ko smo vsaj iz enega vidika zartali kljuno razmejitveno linijo med monimi
interpretacijami Marxove teorije vrednosti, naposled obrnimo pozornost k dejanskim
zgodovinskim referencam, na ozadju katerih se je Marxova teorija formirala; poskusili bomo
prikazati, da je Marxova teoretska inovacija glede pojma vrednosti v odnosu do dognanj
klasine politine ekonomije v zadnji instanci identina razmejitvi, ki smo jo prikazali zgoraj.
To ni povsem oitno. Ricardova teorija vrednosti ni bila zgrajena kot teza o specifini,
vrednost ustvarjajoi kvaliteti lovekega dela. Njegov epistemoloki pristop je razmeroma
preprost: izhaja iz empirinega fenomena vrednosti in se poskua spustiti do vzrokov zanj, ki
se skrivajo v ozadju, pri emer se strinja s Smithom, da je za veino blag glavni vzrok
vrednosti delo. Torej, njegova teorija se v principu giblje v pojasnjevalnem okviru iskanja
korelacij med kvantitetami, z dananjim jezikom, poiskati neodvisno spremenljivko (delo) za
odvisno (vrednost). Marxov odnos do tega znanstvenega postopka je zajet v naslednjem
znanem citatu:
Politina ekonomija je, eprav nepopolno, analizirala vrednost in vrednostno velikost ter
odkrila vsebino, skrito v teh formah. Nikoli pa se ni vpraala, zakaj ta vsebina privzame to
formo, tj. zakaj se delo prikazuje v vrednosti, mera dela s svojim asovnim trajanjem pa v
vrednostni velikosti produkta dela.
23


22
Marx, Kapital, str. 31.
23
Marx, Kapital, str. 63.
29

V tem odlomku so strnjeni vsi kljuni elementi Marxove kritike Ricarda. esar Ricardo (in
Smith pred njim) ne naredi, je izgradnja zadostne teorije posredovanja med delom in
vrednostjo. Dokler je 'delovna teorija vrednosti' razumljena zgolj kot teorija zunanje
korelacije (in brez prikaza posredovanja je nujno zunanja), je to mono narediti zgolj na
podlagi neke pomembne skrite, neutemeljene predpostavke, predpostavke, ki je skrita na
nain, da je oem vsem: predpostavljeno je namre vsaj to, da obstajata kvantiteti dela in
vrednosti. Torej, da obstajata kot dani, in da je dan tudi njun znaaj obosti, ki sploh omogoa
nekaj takega, kot je vzpostavitev korelacije med njima. V literaturi lahko pogosto naletimo na
poanto (denimo pri Postoneu), da je Marx presegel transhistorino pojmovanje dela (in
vrednosti) in pokazal na njuno historino pogojenost. Tu moramo biti precizni, pri tej kritiki
transhistorinosti ne gre zgolj za razmeroma trivialno poanto o zgodovinski spremenljivosti
nae pojmovnosti, tj. da je na pojem dela moen zgolj v kapitalizmu; historina pogojenost
se tu ne nanaa na pojem dela temve na delo samo, samo v kapitalizmu obstoji in je realno
uinkujoa kategorija dela kot takega. Ta realna enotnost kategorije dela pa ima svoje
materialne predpostavke, potrebuje realen mehanizem enotenja, torej predpostavlja obstoj
specifinega naina drubene interakcije namre, menjave kot dominantne oblike
ekonomske organizacije (in v zadnji instanci obstoj denarja), ki je praktini temelj vznika te
kategorije.
24

Oziroma, e nekoliko anticipiramo nadaljnjo razpravo, tisto, kar Ricardu manjka, je pojem
abstraktnega dela: brez njega mora za substanco vrednosti postavljati konkretno delo, torej
delo v vsakokratni posebnosti kar pa pomeni, da ravno ne more zares opraviti funkcije
enotnega temelja vrednosti.
To bo morda bolj jasno po naslednjem premisleku: upotevati je treba, da se Marx z Ricardom
ni sooal v vakuumu. Njegova kritika in reformulacija klasine teorije vrednosti je imela med
drugim svoj izvor v dejstvu, da so bile v tej teoriji e detektirane razpoke. Konkretno,
komentatorji (Backhaus, Rubin, Karatani) se naeloma strinjajo, da je Marx svojo teorijo
vrednosti oblikoval na podlagi oitkov, ki jih je proti Ricardu uperil Samuel Bailey. Ta je
poskual dokazati, da je sploh kakrenkoli enoten koncept vrednosti v politini ekonomiji
odveen; namesto tega bi se morala le-ta ukvarjati zgolj s tistim, kar je empirino razvidno,
namre posameznimi menjalnimi razmerji med razlinimi blagi. Od tega povrinskega sklopa

24
Historina pogojenost kategorije dela tako ne pomeni, da pred kapitalizmom ljudje niso delali, temve da je,
ko se nanaa na predkapitalistine drube, delo kot tako zgolj subjektivni pojem, ki zunanje enoti heterogene
prakse v kapitalizmu pa ta princip enotnosti obstaja v ekonomiji sami, abstrakcija je realna.
30

relacij med blagi po Baileyu ni mo preiti k nobeni globinski regularnosti, tj. k vrednosti,
lastni vsakemu posameznemu blagu, in preko tega k razlogu zanjo (delu). Tako o tej temi
Backhaus:
Ricardovcem je ostalo skrito, da ostaja njihova trditev, da delo doloa vrednost blaga,
samemu vrednostnemu pojmu vnanja. Doloitveni razlog in doloitveni objekt te izjave pa
ostaneta razlina in nista v nobeni "notranji povezavi". Delo se vede do vrednosti kot do
neesa tujega tudi e takrat, ko je vrednostna velikost doloena kot funkcija porabljene
koliine dela. Tako je temeljna postavka klasine ekonomije le zagotovilo "metafizina
dogma". Bailey, predhodnik subjektivistine vrednostne teorije, je zadel s svojo kritiko
klasine ole na ranljivo mesto: "e ricardovci odgovarjajo Baileyju surovo, vendar ne da bi
zadeli v rno, potem le zato, ker niso pri samem Ricardu nali nobenega pojasnila o notranji
povezanosti vrednosti in vrednostne forme ali menjalne vrednosti. Bailey je zato lahko
kritiziral "absolutno vrednost" Ricardove ole kot nekaj, kar je "blagu lastno", "v njem
prebivajoe" in s tem kot sholastien izum. Bailey je postavil vpraanje: "Imeti vrednost,
prenesti del vrednosti, vsota ali celokupnost vrednosti itd. ne vem, kaj naj vse to pove."'
25

Torej, Marx se strinja, da je Bailey zadel Ricarda v ibko toko toda problem ni v
Ricardovem projektu samem, temve v njegovi izvedbi; pravilna teorija vrednosti bo morala
prikazati tudi gibanje posredovanja med substanco vrednosti in njenimi pojavnimi formami,
in se bo na ta nain obranila nevarnosti baileyevske kritike.
Glede na to, da tu poskuamo vlei vzporednice med Marxom in Heglom, kar vkljuuje
dojetje Marxovih izpeljav na ravni njihove abstraktne forme, se bo smiselno opreti na
prodorno analogijo, ki jo naredi Kojin Karatani v na nekem mestu svojem delu Transkritike, v
katerem, opirajo se na vezni pojem kritike, raziskuje odnos med Marxom in Kantom.
Natanko temu mestu Marxove teorije, torej Marxovi iznajdbi teorije vrednostne forme prek
manevriranja med Ricardom in Baileyevo kritiko slednjega, najde zanimivo vzporednico v
znani epizodi zgodovine filozofije: Kantovi intervenciji v pat poloaj med racionalistino
metafiziko in Humovo empirino oz. skeptino kritiko le-te:
Marxova vpeljava teorije vrednostne forme je velik obrat in z njo je presekal z dolgo
uveljavljenim nainom razmiljanja. Pravzaprav bi natanko temu morali rei kopernikanski
obrat, saj njegov pomen sega ez ekonomsko problematiko. Baileyeva kritika Ricarda je za
Marxa odigrala podobno vlogo kakor za Kanta Humova kritika, ki ga je prebudila iz

25
Backhaus, K dialektiki vrednostne forme, str. 111.
31

dogmatskega dremea. e torej predpostavimo, da je Ricardo dogmatik (racionalist) potem
je Bailey, tako kot Hume, skeptik (empirist). (Humova lastna ekonomska teorija je tu izjema)
Kant, kot smo dejali, se ni postavil niti na stran racionalizma niti na stran empirizma, temve
je posual dojeti nezavedno formo, ki predhodi obema. To je transcendentalni pogled
nazaj. Podobno je Marx sicer sprejel Baileyevo kritiko Ricarda, a je Baileya obenem tudi
kritiziral. Vrnil se je k vrednostni formi, se pravi formi, ki neko stvar ele doloi za denar ali
za blago, ki ji niti Baiely ni Ricardo nista posveala nobene pozornosti, kajti oba sta izhajala
iz dejanske, e razvite kapitalistine ekonomije.
26

Vzporejanje filozofije z politino ekonomijo je tu mono, ker aporija slednje oitno zadeva
zelo bazina metodoloka vpraanja (ki se izkaejo celo za ontoloka). Podobno kot Hume
racionalistom, tudi Bailey Ricardu oita nelegitimno sklepanje o obstoju enotne substance za
mnotvom zgolj-manifestacij, ko gre za teorijo vrednosti: Empirino dostopne so nam zgolj
partikularne menjalne vrednosti vsake menjave posebej neupravieno jih je razlagati s tem,
da jim v ozadju pripiemo transcendentno poenotujoo substanco vrednosti, ki je lastna blagu
samemu in manifestacija katere naj bi bile.
Bailey je Ricarda eksplicitno kritiziral kot metafizika in na tem primeru vidimo, da se ta
oznaka, ki jo v kontekstu konflikta znanstvenih teorij navadno beremo kot zgolj naelno
kritiko, oitek o nedoseganju znanstvenih standardom, tu ujame z njenim preciznejim
pomenom, tj. designacijo specifine tradicije oz. pozicije v novoveki filozofiji. Seveda nam
Karatanijeve analogije ni treba oz. je ne moremo razlagati na nain neposrednega
intelektualnega vpliva (v banalnem smislu, Ricardo je bral ve Descartesa, Bailey ve Huma),
niti s sklicevanjem na nekakno spontano transdisciplinarno ujemanje misli. Namesto tega je
treba uvideti, kako se na polju politine ekonomije ponovi enaka struktura teoretskih opoziciji
kot smo jo lahko sreali na abstraktnem filozofskem terenu, ker ponovno stopita na oder dva
razlina principa miljenja bazine realnosti oz. reeno s Heglom, dva odnosa misli do
objektivnosti.
Tako na ravni filozofije kot na ravni politine ekonomije smo sooeni z naslednjo strukturo: v
obeh primerih imamo stran dogmatikov, ki vztrajajo, da raven empirinega, manifestnega
sama ne more ostati zadostna; v svoji minljivosti, razprenosti, punktualnosti, nujno napotuje
na neko nadutno sfero onkraj empirinega, ki je edina zmona zagotavljati ustrezno osnovo,
iz katere naj se polje empirinega kaosa pojasni. Skeptiki oz. empiriki v obeh primerih

26
Kojin Karatani, Transkritika, prev. Iztok Ilc et al. (Ljubljana : Krtina, 2010), str. 246.
32

zanikajo legitimnost tega premika in vztrajajo, da je povsem plosk univerzum manifestnih,
utom dostopnih fenomenov najve in edino, kar je mo oz. vredno spoznati.
Kantovo intervencijo v polje filozofije lahko najbolj grobo opredelimo takole: Sprejme
kriterije veljavnosti sklepanja, ki jih je filozofiji naloil empirizem, torej predvsem prepoved
postuliranja intelegibilnih substanc onkraj utne pojavnosti kot podlago in razlog za slednjo.
Vseeno pa empiristini kritiki ne prepusti vsega, izogne se ji z izgradnjo ontoloko bolj 'vitke'
kritine filozofije: probleme ki jih je metafizika reevala s postuliranjem substancialnega jaza,
Kant razrei zgolj funkcijsko. Jaz tako ni substanca, prav tako pa ne more dopustiti, da bi se
razpustil v mnotvo utnih vtisov jaz je ravno ne-substancialna funkcija enotenja sama,
transcendentalna enotnost apercepcije.
S Karatanijem se je mo strinjati, da je Marxova intervencija tu v grobem analogna Kantovi v
naslednjem smislu: Marx sprejme Baileyevo 'empiristino' epistemoloko kritiko, ki
prepoveduje postuliranje ne-empirinih, intelegibilnih kvalitet (kot je vrednost), kot razlogov
za pojasnjevanje empirinega (tu posameznih menjalnih razmerij). Toda zato se ne odpove
ricardovskovem cilju, osnovanju teorije vrednosti. Nasprotno, Ricardova teorija vrednosti ni
bila ranljiva za Baileyevo kritiko preprosto zaradi premika stran od iste empirije, temve ker
je bil ta preve abrupten in neposreden. Empirino-skeptien ugovor metafiziki, ki ie
resnico v polju miljenega, intelegibilnega, je moen zgolj, dokler je to intelegibilno samo
pojmovano kot neposredno obstojee, zaradi esar nujno vznikne nepremostljiva vrzel med
njim in neposrednostjo pojava. Treba je torej pokazati mehanizem posredovanja, ki je na delu
med obema ravnema. Oziroma, morda pravilneje, treba je pokazati, kako intelegibilna raven,
bistvo, nastane sama od sebe kot rezultat, torej, v Marxovem primeru, prikazati, da je mogoe
od razprenosti mnotva menjalnih razmerij preiti k enotnosti vrednosti brez sumljivih
metafizinih manevrov, da torej to mnotvo menjalnih razmerij svoj poenotujo princip e
vsebuje samo na sebi.
e za trenutek nekoliko prehitimo nao linijo izpeljevanja dololjiva je celo natanna toka
v izpeljavi vrednostne forme, na kateri Marx izvede ta prikaz, in sicer prehod od druge k tretji
vrednosti formi, prehod od totalne ali razvite vrednostne forme k obi vrednostni formi.
27
V
razviti formi gre ravno za blago, ki svojo vrednost izraa v mnotvu drugih blag (oz. celo v
vseh). Naslednji Marxov korak, prehod k obi formi pa tu ni pokazati, da imajo ta menjalna
razmerja svoj vzrok v koliini dela, ki ga vsebujejo blaga, temve nekaj bistveno bolj

27
Marx, Kapital, str. 52.
33

povrinskega: To isto blago, ki mu je grozilo, da se bo porazgubilo v neenotnosti menjalnih
razmerij, se ob preprostem obratu smeri forme vrednosti naenkrat znajde v srediu, sedaj so
vse vrednosti izraene v njem, samo je prevzelo poenotujoo vlogo obega ekvivalenta.
e strnemo, Marx je epistemoloki konflikt med Baileyem in Ricardom glede obstoja
vrednosti kot poenotujoega principa, ki organizira manifestno raven menjave, razreil z
naslednjo reformulacijo: vrednost obstaja, toda ne obstaja neposredno. Ne obstaja kot
vnaprejnja danost v blagu, temve ravno kot uinek njegovega enotenja z drugimi blagi.
Enotnost vrednosti ni enotnost substancialnega temelja temve transcendentalna enotnost.
etudi nas zanima razmerje Marxa do Hegla in ne do Kanta, smo v tem primeru dovolj blizu
tudi prvemu: e obstaja kak moment Kantove filozofije, v zvezi s katerim je bil Hegel bolj
njegov naslednik kot kritik (kolikor je ta dva aspekta sploh mogoe loiti), je to ravno pojem
transcendentalne enotnosti apercepcije, ki ga na zaetku tretje knjige Logike eksplicitno
oznai kot neposrednega pojmovnega predhodnika njegovega (Heglovega) Begriff:
K najglobljim in najpravilnejim uvidom, ki jih najdemo v Kritiki istega uma, sodi ta, da je
enotnost, ki vzpostavlja bistvo pojma, prepoznana kot izvorna-sintetina enotnost apercepcije,
kot enotnost jaz mislim oziroma kot samozavedanje.
28

***
Po teh premislekih lahko jasneje vidimo, kakno distinkcijo, kano razmejitev v monih
interpretacijah Marxa poskuajo vzpostaviti teoretiki vrednostne forme: tara napada so
poenostavljajoa razumevanja, ki se pri analizi vrednosti zadovoljijo s t.i. argumentom tretje
stvari iz samega zaetka poglavja.
29
Ta se v grobem glasi: dve blagi sta si kot konkretna
predmeta, kot uporabni vrednosti kvalitativno razlini, izmenjanji sta lahko le na podlagi tega,
da sta enaki neemu tretjemu in to tretje je lahko samo substanca dela, uteleenega v njiju.
Toda takno razumevanje ne upravii kompleksnih izpeljav v katere se Marx spusti za tem v
razdelku o vrednostni formi. Oziroma, e ponovno upotevamo Backhausa:
Pomanjkljiva posredovanost substance in forme vrednosti pride do izraza e v tem, da je v
razvoju vrednosti mo izkazati prelom: prehod od drugega do tretjega razdelka prvega
poglavja ni ve razviden kot nujen prehod. Kar se bralcu vtisne, je na videz lahko razumljiv
nauk o vrednostni substanci in o dvojnemu znaaju dela, ki je razvit v obeh prvih razdelkih.

28
G.W.F. Hegel, Wissenschaft der Logik II (Frankfurt am Main : Suhrkampf, 2003), str. 254.
29
Marx, Kapital, str. 31.
34

Tretji razdelek nauk o vrednostni formi pa se veinoma razume samo kot dodaten dokaz
ali kot "dialektien" ornament tega, kar je bilo v obeh prvih razdelkih e tako ali tako
izvedeno.
30

e bi se zadovoljil z argumentom tretje stvari, bi Marx v zadnji instanci ne razreil niesar
od tistega, kar je oital Ricardu. Smoter Marxove argumentacije je, da je treba ele prikazati,
kako nastane oz. vznikne vrednost kot princip poenotenja ekonomije, kot raven obosti, ki
omogoa splono menjavo. e bi ostal pri argumentu tretje stvari, bi bila ta obost vrednosti
spet zgolj zatrjena. Namesto tega Marx nuno potrebuje tudi tretji razdelek o vrednostni formi:
obost vrednosti mora biti ele proizvedena, tj. vznikne ele, ko pridobi predmetni obstoj z
nastopom denarja. ele s tem, s popolnoma povrinsko izpeljavo denarja preko momentov
vrednostnih form, se retroaktivno vzpostavi abstraktno delo kot substanca vrednosti. Preden
so se vsa konkretna dela poenotila preko denarja, preden je bil moment obosti vzpostavljen
na materialni ravni, o em takem, kot je abstraktno delo, sploh e ne moremo govoriti
(Michael Heinrich, ki je sodobni naslednik ole Neue Marx Lektre, v grobem iz teh
razlogov celo trdi, da gre pri Marxu pravzaprav za monetarno in ne delovno teorijo vrednosti)
Vse to pa je Marx pravzaprav e jasno povedal v Ortih:
Denar je fizini medij v katerega so potopljene menjalne vrednosti, in v katerem pridobijo
formo ki ustreza njihovemu obemu znaaju. Nujnost denarja, ki ni delo, nastane ravno ker
kvantiteta delovnega asa ne more biti izraena v svojem neposrednem, posebnem produktu,
temve v posredovanem, obem produktu; v posebnem produktu, produktu, ki je enak in
konvertibilen v vse ostale produkte, za produkcijo katerih je potreben ekvivalenten delovni
as; ne delovni as v posebnem blagu, temve v vseh blagih hkrati in s tem v posebnem blagu,
ki predstavlja vse ostale.
31

Spekulativna menjava
Utemeljitev 'heglovstva' v poglavju o vrednostni formi bomo tu poskuali prikazati na manj
konvencionalnem terenu: primerjali bomo Marxovo analizo vrednostnih form s Heglovo
obravnavo spekulativnega stavka. Osnova za smiselnost take primerjave je hitro ugotovljivo
dejstvo, da Marxova analiza vrednostne forme, tj. analiza vedno bolj razvitih form enaenja

30
Backhaus, K dialektiki vrednostne forme, str.106.
31
Karl Marx, Marx, Orti kritike politine ekonomije v Kritika politine ekonomije : 1857/58, ur. Rado Riha,
Pavle Zgaga (Ljubljana : Delavska enotnost, 1985), str. 85.

35

blag, operira v nekem drugem registru kot je preprosto konstativno zatrjevanje ekvivalence.
Kot se na nekem mestu izrazi Frederic Jameson, "Celoten Prvi del Kapitala lahko razumemo
kot kritiko enabe identitete kot take."
32
Kritika je tu seveda miljena kantovsko, detajlni
konceptualni premiki, ki jih v tretjem razdelku izvaja Marx, se nam nujno zdijo popolna
sholastina odvenost, dokler menimo, da je pojem vrednosti kot pogoja monosti
ekvivalence med blagi tu e vzpostavljen. Ni ga e, postopek je ravno obraten, Marx mora
izhajati iz vsakokratnega kontingentnega dejstva menjave in pokazati, kako se skozi
generalizacijo tega naina interakcije med subjekti ele proizvede pojem vrednosti. Ves as
imamo opravka s kronimi strukturami vzajemnega predpostavljanja; Marx je presekal z
naini pojasnjevanja, ki bi empirijo (= menjavo) pojasnili z dogmatinim postuliranjem
njenega pogoja (= ekvivalence vrednosti); namesto tega je empirien kontingenten fakt
menjave v resnici tisto prvo, tisto, kar za svoj obstoj ne potrebuje nobenega vnaprej danega
temelja. Nadutna sfera vrednosti sicer res je pogoj monosti menjave, toda ni ni drugega kot
pogoj monosti menjave, torej ne gre za to, da bi morala najprej kot dana obstajati vrednost,
da bi se lahko zgodila menjava, temve, ker se zgodi menjava, je morala vedno-e obstajati
vrednost, tj. vrednost vznikne kot retroaktivno postavljena predpostavka (dovolj
generalizirane) blagovne menjave. Ta ontoloka produktivnost menjave, da iz
koningentnega fakta svojega obstoja retroaktivno vzpostavlja obost, ki jo utemeljuje, se bo,
kot bom pokazal, izkazala za podobno ontoloki produktivnosti stavka, ki je znailen za
spekulativno sodbo.
Jure Simoniti
33
okoli motiva spekulativnega stavka gradi splonejo tezo o prelomu, ki ga v
filozofiji izvede Hegel; slogan tega preloma je prehod od besede k stavku kot
privilegiranemu mestu oz. nainu dogajanja filozofske resnice. Za Heglovo filozofijo nasploh
in spekulativni stavek posebej je znailen moment, pravzaprav trajajo moment, krize
pomena. Stavek pridobi prevlado nad besedo, ker se v filozofiji nahajamo na podroju, kjer ne
obstaja vnaprej dana ontoloka hierarhija, ki je podpirala enostavno formo predikacije S je
P torej (stavni) subjekt kot pozitivna entiteta, substanca, na katero se pripenjajo obi
predikati. S tem stavek postane ve kot vsota svojih delov, torej ve kot zunanja izjava o
stanju stvari, ve kot konstantacija neke doloene povezanosti med entitetami, ki jih
denotirajo besede. Namesto tega se mora v spekulativnem stavku vse zgoditi znotraj njega;
ker stavni subjekt nima ve nobenega stavku zunanjega referenta, ki bi mu zagotavljal

32
Frederic Jameson, Representing Marx's Capital (London : Verso, 2010), str. 17.
33
Jure Simoniti, Resnica kot kreacija: Heglov pojem med sodbo in duhom (Ljubljana : Drutvo za teoretsko
psihoanalizo, 2008).
36

stabilnost, v celoti preide v predikat, oziroma v nasprotnem sunku (Gegenstoss), predikat
nazaj vanj. Izkae se, da se vsa vsebinska substancialnost nahaja na strani predikata in od
zaetnega trdnega stavnega subjekta ostane le e brezsmiselno ime, prazna obost, goli
oznaevalec.
V kaknem smislu lahko to Heglovo analizo filozofiji lastnega diskurza vzporejamo z
Marxovo analizo logine strukture menjave? Kot smo videli, mora Marx v tretjem razdelku
prvega poglavja zaeti od zaetka, tj. menjavo analizira brez vsakih predpostavk in brez
zunanjosti, saj mora biti raven vrednosti, obost, ki utemeljuje menjavo, ele izpeljana.
Zanemo torej pri golem faktu menjave, za katero pa lahko reemo, da ji je, etudi gre za
isto materialnost prakse, mo pripisati neko diskurzivno vsebino: Je praktien izraz neke
predikacje x blaga A je vredno y blaga B. Kot pa smo dognali na podlagi Marxove kritike
Ricarda, ta predikacija menjave nima nobenega vnaprejnjega, zunanjega temelja, kot bi ga
imela, e bi bilo delo neposredno vrednost, obi ekvivalent, ki bi se zgolj manifestiral v
menjavi. e Simoniti glede Hegla lahko govori o prevladi stavka nad besedo, bo tu prilo do
prevlade menjave nad produkti, menjava bo torej prevzela vlogo akterja semantine
destabilizacije; enako kot stavek se bo menjava izkazala za tisto formo posredovanja, ki je ne
bo mogoe pojasniti na nain razstavljanja na njene posamezne elemente, temve bo le-te
konceptualno preoblikovala, tj. proizvedla neko novo raven resnice.
Kljuni aspekt prve vrednostne forme, Marx jo poimenuje enostavna, posamina ali
nakljuna vrednostna forma,
34
je asimetrinost njenih lenov; strukturni mesti, ki jih
zasedata obe blagi, se razlikujeta. Tu e ne gre za zatrditev ekvivalence vrednosti (slednjo je
treba e izpeljati), temve prvo blago relativna vrednostna forma izraa svojo vrednost
v drugem, v ekvivalentski formi. Kar pomeni, da prvo blago (blago A), v enabi e nastopa
kot menjalna vrednost, blago na desni (blago B), pa e vedno kot uporabna vrednost, in sicer
kot uporabna vrednost v funkciji izraanja menjalne vrednosti blaga A; na tej toki menjalna
vrednost e ne obstaja drugae kot v zrcaljenju blag kot uporabnih vrednosti eno v drugem.
Skratka, v enostavni vrednostni formi je blago A, subjekt menjave, s tem, ko je zamenjano
z drugim, torej da je izrazilo svojo vrednost v drugem blagu, opustilo vso svojo substancialno
vsebino, ki jo nosi kot uporabna vrednost. Kot substancialna vsebina nastopa le e blago B.
Prvi nujni uinek menjave je torej nekakna evakuacija pomena, evakuacija pozitivne,
substancialne vsebine blaga namesto tega konkretna materialnost blaga teje le e kot

34
Marx, Kapital, str. 39.
37

nosilec iste, prazne abstrakcije menjalne vrednosti (ni nakljuje, da se je, enako kot v
spekulativni sodbi, tudi v funkciji uporabne vrednosti nasproti menjalni dalo prepoznati nekaj
analognega razmerju oznaevalec/oznaenec).
Toda to e ni konec analogije: upotevajmo nadaljevanje Heglove obravnave spekulativne
sodbe:
Sicer je najprej v temelj poloen subjekt kot predmetno fiksno sebstvo; odtod napreduje
nujno gibanje k raznoterosti doloil ali predikatov; tukaj pa na mesto onega subjekta stopi
vedoi jaz sam in je povezava predikatov in subjekt, ki jih dri.
35

Ta zgoen odlomek zahteva kratko razlago: Hegel tu oitno obravnava situacijo, ko subjekta
namesto z enim povezujemo z mnotvom predikatov, tj. ko imamo opravka z mnotvom sodb
o istem subjektu. Zaetni sicer oznauje kontekst klasine, ne-spekulativne sodbe: v tem
primeru seveda substancialni subjekt sam priskrbi fiksni temelj, na katerega se pripenjajo
predikati. Toda tukaj, ko imamo opravka s spekulativno sodbo, pa ravno ta fiksni temelj
umanjka, subjekt spekulativne sodbe se v celoti izgublja v vsakokratnem predikatu. Na
njegovo mesto mora tako stopiti vedoi jaz sam, torej samo mesto izjavljanja nastopi kot
instanca enotenja, oz. kot se izrazi Simoniti, Jaz je uinek spekulativne sodbe, ki v nasprotju
s klasino predikativno, proizvede svojega izjavljalca.
36

In ali ni tu zajeta esenca tistega, kar se pri Marxu zgodi v naslednjih dveh momentih
vrednostne forme, v Totalni ali razviti vrednostni formi, ter slednji v Obi vrednostni
formi? Totalna ali razvita vrednostna forma z ozirom na enostavno vrednostno formo
predstavlja preprosto njeno raziritev v serijo, blago A na mestu relativne vrednostne forme tu
svojo vrednost izraa v mnogih ekvivalentskih formah, tj. v mnotvu drugih blag, vsaki v
posebnem koliinskem razmerju. (20 vatlov platna = 1 suknji ali = 10 funtov aja ali = 30
funtov kave ). To natanko ustreza momentu, ko spekulativno sodbo razirimo na mnotvo
predikatov, in tudi izid je enak: blago A, tu 20 vatlov platna, je goli brezvsebinski
oznaevalec, ki svojo doloitev vrednosti najde v nepoenotenem mnotvu raznoterih blag.
In konno, imamo dovritev izpeljave vrednosti v momentu obe vrednostne forme. Kot smo
zgoraj e omenili, do nje z ozirom na totalno vrednostno formo pridemo z obratom, z
zamenjavo strukturnih mest relativne in ekvivalenne forme: tisto blago, katerega vrednost se

35
G.W.F. Hegel, Fenomenologija duha, prev. Boidar Debenjak (Ljubljana : Drutvo za teoretsko psihoanalizo,
1988), str. 44.
36
Simoniti, Resnica kot kreacija, str. 256.
38

je prej izraala v raznoterih drugih blagih (torej platno), postane zdaj blago, v katerem svojo
vrednost izraajo vsa druga blaga. To blago se je s tem vzpostavilo kot obi ekvivalent. (Sledi
sicer e etrta vrednostna forma, denarna forma, prehod do katere pa se znatno razlikuje od
ostalih, bistvena struktura ostane nespremenjena, gre le zato, da mesto obega ekvivalenta
prevzame posebno blago, tisto, kar je denar po naravi, torej zlato). Enako kot pri
spekulativni sodbi se je razvoj zakljuil s tem, ko je dospel do instance poenotenja, do
vrednosti, uteleene v formi denarja, do ekonomskega ekvivalenta jaza kot momenta
breztemeljne abstraktne obosti.
Toda, kaken je sploh lahko pomen tako vzpostavljene analogije? Tu vsekakor ne nameravam
postulirati neposrednega vpliva, Fenomenologija duha ni ena izmed knjig, za katero bi imeli
kakrnokoli informacijo, da bi jo Marx upoteval (ali sploh bral) v asu pisanja Kapitala. Prej
napeljuje na neko isto logino ujemanje Marxovih izpeljav z znailnim heglovskim
postopkom. Lahko bi rekli, da je e v tistih nekaj vrsticah, ki jih Hegel v Predgovoru nameni
spekulativni sodbi, kompaktno prisotna struktura Heglove filozofije v malem: prehod od
izhodine neposrednosti, substancialnosti, samostojnosti referentov, preko sesutja te
samostojnosti in vzajemnega reflektiranja, in slednji prehod na raven obosti, vznik
poenotujoe instance, ki zaobsega tisto, kar je bilo v zaetku trdno in samostojno, kot svoje
momente. Z Marxom vidimo, da se to isto gibanje odvije, ne le v njegovih izpeljavah, ampak
v ekonomiji sami. (Sicer pa glede na to, da ima Heglova filozofija fraktalno strukturo, s
ponavljanjem podobnih miselnih manevrov na razlinih mestih in ravneh, ni presenetljivo, da
je mo Marxovo obravnavo vrednostnih form povezati tudi z drugimi mesti pri Heglu; kjer
sem se sam sklical na spekulativno sodbo, se drugod pogosto pojavlja referenca na logiko
bistva, predvsem Heglovo udarno geslo, da se bistvo mora pojavljati. Mladen Dolar pa,
denimo, sorodno Marxovo poanto (kritiko asovnih bonov oz. nujnost denarja) povee s
tretjim poglavjem Fenomenologije, Sila in Razum, dialektiko utnega in nadutnega
sveta.
37
Osnovna struktura poante pa je povsod ista, kljuna refernca je Heglova detajlna
analiza posredovanja in vzajemne pogojenosti utnega/pojavnega/posebnega in
nadutnega/obega.)
Tu smo torej na bolj strogo heglovskem terenu dospeli do podobnega rezultata, kot sem nam
je zarisal e zgoraj, ko smo sledili Karataniju. Kljuna poteza Marxove teorije vrednosti oz.
vrednostne forme lei v tem, da si je v njej zadal za nalogo brez predpostavk izpeljati oz.

37
Mladen Dolar, Marxova kritika asovnih bonov v lui heglovske dialektike v Vestnik IM 1982/12, str.
69-73.
39

prikazati logino gibanje nastanka ravni abstraktne obosti, ki je pogoj trne ekonomije. To
ga je po neki strukturni nujnosti spravilo v bliino zametki strukture jaza oz. subjektivnosti pri
Kantu in Heglu, preprosto zato, ker si na abstraktni ravni vrednost in jaz delita karakter
obosti in funkcijo sinteze.
***
Pozorno sledenje pretanjenim Marxovim izpeljavam v prvem poglavju Kapitala, nas torej
pripelje do pojma denarja kot predmetnega obstoja abstraktne obosti, ki se vzpostavi v
kompleksnih, trno organiziranih drubah. Ta izsledek lahko podrtamo, e ponovno
usmerimo pozornost k pojmu blagovnega fetiizma, razvitemu v zadnjem razdelku prvega
poglavja Fetiki znaaj blaga in njegova skrivnost.
Zdi se, da je funkcija razdelka o blagovnem fetiizmu ta, da v njem Marx prvi liniji izpeljave
v Kapitalu vplete subjektivno plat videza, opie situacijo naravne zavesti v ekonomiji
posploene trne menjave. Etienne Balibar tako, denimo, eksplicitno predstavi blagovni
fetiizem kot rezultat transformacije koncepta ideologije kot 'napane zavesti' iz Nemke
ideologije.
38
Toda v isti sapi je mo ugotoviti, da je kot neka koncepcija ideolokega videza,
blagovni fetiizem izjemno specifien: pri njem smo kar najdlje od vulgarne predstave o
ideologiji kot meglici pred omi posameznikov, ki jih naredi slepe za trdo realnost drubenih
odnosov dominacije in poskrbi, da ti ne bi vstopili v polje njihove zavesti. Blagovni fetiizem,
e ga razumemo kot pripisovanje obskurnih moi in pomena navadnim, preprostim reem, je
videz le v nekem fascinantnem smislu, ki ima z zavestjo le malo opraviti- je praktien videz,
svoj obstoj ima le v ravnanju: tega ne vedo, toda to ponejo.
39
Moment iluzije za zavest je
pri blagovnem fetiizmu, nasprotno, ravno trezno preprianje, da so rei res zgolj navadne,
inertne rei! e upotevamo zgornje izpeljave: zaslepitev izvira iz dejstva, da imajo predmeti
na trgu (torej, blaga in denar) seveda e vedno formo predmetnosti, reevnosti, torej formo
neposrednosti toda v tej neposrednosti je obenem vsebovano in zakrito posredovanje (delo,
menjava), ki vzpostavlja trno ekonomijo. Spomnimo se na Rancirovo obravanavo fetiizma,
o kateri je bilo govora v prejnjem poglavju. Rezultat, do katerega smo dospeli tu, je podoben
(kar dodatno postavlja pod vpraaj domnevno antiheglovskost althusserjanske interpretacije
fetiizma): predmet oz. stvar fetiizma se nam je razkril v prvi vrst ne kot nain obstoja,
nasproten subjektu, temve v specifinosti svoje logine strukturne funkcije: kot tisto enotno,

38
Etienne Balibar, Marxova filozofija, prev. Peter Klepec (Ljubljana : Krtina, 2002), str. 56.
39
Marx, Kapital, str. 59.
40

neposredno obstojee, ki pa obenem nosi zmonost, da povzema vase kompleksne strukture
posredovanja, katerih rezultat je.

41

IV. HEGEL IN KAPITAL, 2. DEL: KAPITAL
Toda, na tej toki analize smo, kar se tie heglovskih struktur, ki jih je mo najti v Kapitalu
ele na pol poti. V grobem lahko reemo, da v prvem poglavju Marx v svojem konceptualnem
razvijanju dospe do strukture ekonomskega sistema, v katerem je z denarjem kot obim
ekvivalentom udejanjen obstoj vrednosti kot kategorije abstraktne ekonomske obosti, ki
opravlja funkcijo posredovanja med mnotvom posameznih ekonomskih akterjev. Toda, po
notranji logiki Kapitala samega, je v pomembnem smislu celoten prvi del le konceptualna
uvertura: ni se zgodilo najpomembneje, dokler na oder ne stopi glavni akter, kapital sam.
Ne le, da je to v nekem smislu osrednje mesto v Kapitalu, zaseda tudi neko privilegirano
pozicijo v kontekstu odnosa s Heglom (kot smo nakazali e v naem izhodinem problemu
dvoumnosti subjekta pri poznem Marxu). e bi se osredotoili zgolj na prvi del, torej prva tri
poglavja Kapitala, na nain, da bi iz njih poskusili izluiti nek zakljuen model delovanja
drube (eprav, kot bomo kmalu videli, to ni njihova prava funkcija.), bi dobili statien,
abstrakten, uravnoteen model ekonomije, sestavljene iz posameznih avtonomnih
specializiranih producentov, ki si preseek lastnih produktov preko obega medija denarja
izmenjuje na trgu. S prehodom od enostavne blagovne cirkulacije (Marxovo ime za zgornji
model) k logiki kapitala, se e na ravni podob zgodi nekaj, kar spominja na transformacijo
povrinske podobe filozofije, med, denimo, novoveko metafiziko in Heglom. Na eni strani:
statien, dualistien model reprezentacije (konkretna blaga/denar oz. vrednost). Na drugi
strani: gibanje, strukture ponavljajoega se samonanaanja, substanca, animirana v subjekt,
etc. Oziroma, e naj navedem odlomek iz Kapitala, ki je klasina referenca glede te toke
kontakta Hegla in Marxa:
Samostojne forme, denarne forme, ki jih vrednost blag privzema v enostavni cirkulaciji, le
posredujejo menjavo blag in izginejo v konnem rezultatu gibanja. v cirkulaciji D-B-D pa
oba, blago in denar, funkcionirata le kot razlina eksistenna naina same vrednosti denar
kot njen obi, blago pa kot posebni, tako reko le preobleeni eksistenni nain. Vrednost
nenehno prehaja iz ene forme v drugo, ne da bi se v tem gibanju izgubila, in se tako preobrazi
v avtomatien subjekt. e fiksiramo posebni pojavni formi, ki ju uvrednotujoa se vrednost
izmenoma privzema v kronem toku svojega ivljenja, dobimo razlago: kapital je denar,
kapital je blago. Dejansko pa vrednost tu postane subjekt procesa, v katerem ob stalni
premeni forme denarja in blaga spreminja svojo velikost, se kot presena vrednost odbija od
same sebe kot prvotne vrednosti, se sama uvrednoti. Kajti gibanje, v katerem dodaja preseno
42

vrednost, je njeno lastno gibanje, tj. njeno uvrednotenje je samouvrednotenje. Dobila je
okultno kvaliteto, da poraja vrednost, ker je vrednost, koti ive mladie ali vsaj nese zlata
jajca.
40

Nae vpraanje sedaj je, kaken so pomen in pogoji monosti te podobnosti, torej zakaj je
mono kapital misliti po modelu heglovskega Subjekta oz. Duha. Logina izpeljava, ki
utemeljuje to analogijo, pa v resnici ni povsem razvidna in nasploh je tudi to mesto Kapitala
(podobno kot je to veljalo za prvo poglavje), prehod od denarja h pojmu kapitala
41
, znotraj
marksistine tradicije porajalo znailna razhajanja v interpretaciji. V velikem delu literature
je bila za interpretacijo tega prehoda ubrana naslednja strategija:
42
konceptualno strukturo,
zgrajeno v prvih poglavjih Kapitala (tj. Blago, Menjava, Denar), je mo interpretirati kot
zakljuen opis ekonomskega ustroja posebne, samostojne, predkapitalistine drube oz.
stopnje razvoja, namre drube enostavne blagovne cirkulacije. To je druba, katere
gospodarstvo je e splono organizirano na trni nain, ne vsebuje pa e tipinih elementov
kapitalistine ekonomske dinamike (industrija, masovna proizvodnja). Konec koncev, e za
trenutek odmislimo subtilneje momente vrednostne teorije, o katerih je bilo govora v
prejnjem poglavju, je v modelu enostavne blagovne cirkulacije zgolj ponovljeno pojmovanje
drubene strukture, znailna za klasino politino ekonomijo ali razsvetljenske politine misli
(vkljuno s Heglom do ravni civilne drube): druba abstraktnih, avtonomnih, atomiziranih
indviduumov, ki se sreujejo na trgu, torej druba ki ji vladajo svoboda, enakost, lastnina in
Bentham.
43

Toda dejansko je Marx eksplicitno in avtorji, ki pristopajo h Marxu iz smeri Hegla, to
poanto izpostavljajo precej pogosto, ker je v njej skoncentrirano zajeta razlika med
sistematino dialektiko, tj. dialektiko kot principom sinhrone strukturiranosti kompleksnega
sistema, ter bolj klasinim, historinim razumevanjem dialektike, ki zlahka zapade v
teleoloke mistifikatorne narative, od katerih se novo-heglo-marksisti (predvsem merim na
New dialectics avtorje) poskuajo distancirati zatrdil, da je treba ta prehod misliti precej
drugae kot prehod med dvema zaporednima, stopnjama razvoja, ki sta druga drugi zunanji.

40
Marx, Kapital, str. 127.
41
V svoji izpeljavi nisem namenil posebne pozornosti drugima dvema poglavjema prvega dela, Menjava in
Denar. V najbolj relevantnih ozirih, torej dokler nas zanima predvsem najabstraktneja struktura izpeljave, je
pojem denarja v bistvenih poteza izpeljan e v poglavju o blagu.
42
Heinrich, Die Wissenschaft vom Wert, str. 254.
43
Marx, Kapital, str. 144.
43

Tu pa nimamo opraviti z zgodovinskim prehodom cirkulacije v kapital. Enostavna
cirkulacije je prej abstraktna sfera celotnega buruaznega produkcijskega procesa
[Gessamtproduktionprozess], ki se po svojih lastnimi doloilih izkae kot Moment, gola
pojavna forma za njo leeega, ravno tako iz nje izhajajo kot njo proizvajajo, globljega
procesa industrijskega kapitala.
44

Razmerje med enostavno blagovno cirkulacijo in pravim kapitalistinim produkcijskim
nainom je treba torej misliti drugae: oitno bolj kompleksno kot preprost zgodovinski
prehod od ene faze v drugo. Slednje bi v zadnji instanci moralo pomeniti, da med obema
momentoma obstaja nek rez, nek novum, ki se ga ne da zapopasti na pojmovni ravni, saj bi
moral biti reim enostavne cirkulacije s pojmom kapitala na logini ravni zvezan dovolj
ohlapno, da bi bilo mogoe prvega dosledno misliti kot stabilno-avtonomnega. Marx pa tu
jasno pove: e je dana enostavna blagovna cirkulacija, je nujno prisoten tudi kapital sam, kar
pomeni, da je prehod v celoti logien. Obenem pa se struktura enostavne cirkulacije v
kapitalizmu ohranja na nain njegovega povrinskega videza, videza, ki obenem proizvaja in
predpostavlja globlje procese kapitalizma.
Toda, da bi e naj model enostavne blagovne cirkulacije in model kapitalistine produkcije
stojita v taki intrinzini povezavi, tj. da koncept kapitala lahko izpeljemo iz enostavne
blagovne cirkulacije mora Marx ta prehod dovolj rigorozno utemeljiti in zdi se, da v vsaj v
Kapitalu, katerega pisanje doloala tudi tenja po veji razumljivosti, ta prehod ni zares
razviden. Doloeno rokohitrstvo, ki ga Marx izvede na poti do izgradnje koncepta kapitala, je
v nekem momentu oitno. Enostavni blagovni cirkulaciji na strani posameznega
ekonomskega akterja ustreza formula B-D-B blago-denar-blago; izhodie in smoter menjave
sta tu e vedno neki uporabni vrednosti, in denar samo sredstvo preobrazbe enega blaga v
drugo. Prehod k polnemu pojmu kapitala Marx zane tako, da to formulo primerja z inverzno,
formulo D-B-D, denar-blago-denar toda vpeljava slednje se zgodi popolnoma brez
posredovanja: Ob tej formi pa najdemo drugo, specifino drugano formo, D-B-D.
45
Ni
torej nenavadno, da je bilo mono ta prehod interpretirati zgodovinsko, tj. kot nepojmovni,
faktien vznik nove logike ekonomskega delovanja.


44
Karl Marx, Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie (Rohentwurf) 1857-58, Berlin 1956. str. 922, cit.
po Heinrich, Die Wissenschaft vom Wert, str. 254.
45
Marx, Kapital, str. 121.
44

Prehod od denarja h kapitalu kot razvoj nedovrenosti abstraktne obosti
Da vmes vendarle obstaja dodelano konceptualno posredovanje, jasneje vidimo, e se vrnemo
k ustreznim mestom v Ortih, kjer se je Marx e bolj strogo izogibal meanju pojmovnih
izpeljav in sklicevanju na empirino ali neposredno razvidno:
Videli smo, da je menjalna vrednost v denarju kot takem e dobila samostojno formo
nasproti cirkulaciji, toda le negativno, izginjajoo ali iluzorino, e [je] fiksirana. Denar
eksistira le v nanaanju na cirkulacijo in kot monost, da vanj vstopi; toda to doloilo izgubi,
br ko se realizira in pade nazaj v obe prejnji doloili kot mera menjalnih vrednosti in kot
menjalno sredstvo.
46

Orti sicer e ne vsebujejo odlomka, ki bi ustrezal kasneji podrobni Marxovi izpeljavi
denarja v poglavju o blagu toda kljub temu se zgornji odlomki zlahka prilegajo
tamkajnjemu stanju izpeljave. Izpeljava denarja, ki smo jo predstavili v prejnjem poglavju,
je denar doloila kot abstraktno obe blago, kot blago kot tako, blago ki zamenjuje in
reprezentira vsa ostala. Toda ravno ta zmonost obe reprezentacije ga naredi za scela
negativno entiteto, samostojnost njegove biti je ves as negotova kolikor je bistvo denarja,
da je abstraktno obe blago, toliko ravno ni nobeno od konkretnih blag, mora pa biti
abstraktno obe neesa, in celotno konsistenco lastne biti mora rpati iz svojega odnosa do
njih. Afirmacijo svojega obstoja dosee zgolj v udejanjenju tega odnosa, tj. v menjavi to pa
pomeni da obstaja zgolj v momentu svojega izginotja.
Ne moremo rei, da se menjalna vrednost kot taka realizira v enostavni cirkulaciji. Realizira
se vedno le v momentu svojega izginevanja. e se blago s pomojo denarja menja za blago,
torej njegovo vrednostno doloilo izgine v tistem trenutku, ko se je realiziralo, in blago izstopi
iz odnosa, postane do njega indiferentno in samo e neposredni objekt potrebe.
47

Argumentacija torej deluje v naslednji smeri: Denar je bil opredeljen kot uteleenje
vrednosti,
48
vendar temu doloilu ne zadosti, ker je osamosvojenost vrednosti le iluzorna oz.
nestabilna. V denarju je torej postavljena neka pretenzija, nek kriterij, namre samostojnost

46
Marx, Orti kritike politine ekonomije, str.154.
47
Marx, Orti kritike politine ekonomije, str. 155.
48
Glede na Orte se do Kapitala, kot se zdi, zgodi doloen terminoloki premik.: V Ortih Marx razlikuje le med
uporabno vrednostjo in menjalno vrednostjo: konkretna predmetnost na eni strani, blago kot upredmetena
koliina drubeno pripoznanega dela na drugi strani. V Kapitalu 'menjalna vrednost' pomeni nekaj drugega
namre vsakokratno posebno menjalno razmerje dveh blag, brez poenotenja, drugae kot vrednost, ki je ravno
tako na strani menjalne vrednosti, toda kot poenotena lastnost blaga. Menjalna vrednost v ortih tako bolj ustreza
'vrednosti' v Kapitalu.
45

obstoja vrednosti, ki ji denar sam ne more zadostiti. Zato lahko oz. mora za Marxa denar
predstavljati mesto nadaljnjega dialektinega koraka, tj. imanentnega konceptualnega razvoja
preko sebe.
Neminljivost, ki jo je denar skual dosei tako, da se je postavljal negativno nasproti
cirkulaciji, da se ji je odtegoval, dosee kapital, vtem ko se ohranja ravno s tem, da se
predaja cirkulaciji ali ki cirkulacijo predpostavlja in se v njej ohranja, ni le v slehernem
momentu idealiter vsak od obeh momentov, vsebovanih v enostavni cirkulaciji, ampak
izmenino sprejema formo enega in drugega, a ne ve tako, da tako kot v enostavni cirkulaciji
samo prehaja iz enega v drugega, ampak da je v vsakem od obeh doloil hkrati odnos do
nasprotnega, tj. da ga ideelno vsebuje v sebi. Kapital izmenino postaja blago in denar: toda
1) je sam premena teh dveh doloil; 2) postane blago; vendar ne to ali ono blago, ampak
totalnost blag.
49

Protislovnost denarja torej izhaja iz tega, da se v njem prikae vrednost, abstraktno obe, kot
osamosvojena in izolirana toda kot osamosvojena in izolirana ravno ne more obstajati.
Prehod k pojmu kapitala je tako ekspanzija vrednosti, ki sedaj dobi pravi samostojen obstoj s
tem, da vkljui oz. preije tisto, kar ji je bilo doslej nasprotno, torej formo konkretnih blag.
Protislovnost denarja je protislovnost obosti, ki se realizira le tako, da se kot obost zanika.
Logika kapitala kot razreitev tega protislovja, pomeni prehod k gibanju, v katerem se
moment obosti ohranja.
S tem postane e precej jasneje vidno, kako ima prehod med denarjem (oz. enostavno
blagovno cirkulacijo kot ekonomsko strukturo, ki mu pojmovno ustreza ) in kapitalom ter
njegovo logiko izrazito heglovski znaaj e na povrinski ravni. Namesto atomiziranih
posameznikov in iste abstraktne sfere obosti dobimo gibanje vrednosti zapognjeno nazaj
vase, ohranjajoe se v svojih momentih. e poskuamo najti kar najbolj doloeno referenco
na isti obrat pri Heglu, je nemara treba nadaljevati tam, kjer smo se ustavili v poglavju o
blagu, kjer smo uspeli vzpostaviti analogijo med Marxovo izgradnjo teorije vrednosti ter
strukturo istega pojma jaza (oz. pojma pojma kot bo proti Kantu pokazal Hegel, je treba jaz
in pojem misliti skupaj, ali nemara bolje, naenkrat) pri Kantu in Heglu. e se Hegel pokloni
Kantu, kar se tie prelomnosti pojma transcendentalne enotnosti apercepcije, pa je od tod
dalje kritien: najbolj direktno in eksplicitno v uvodnem delu tretjega dela Znanosti logike,
logike pojma (poglavje O pojmu na splono):

49
Marx, Orti kritike politine ekonomije, str. 156.
46

e v povrinski predstavi o tem, kaj naj bi bil pojem, vso raznoterje stoji zunaj pojma, in se
slednjemu pripisuje le formo abstraktne obosti ali prazne refleksijske identitete, potem lahko
najprej spomnimo na to, da je e, ko se podaja nek pojem ali definicija, poleg vrste, ki
pravzaprav e sama ni ista abstraktna obost, izrecno potrebna tudi specifina doloenost.
e z le nekaj razmiljujoe obravnave reflektiramo o tem, kaj to pomeni, se bo izkazalo, da je
s tem razlikovanje vidno kot ravno tako bistven moment pojma. Kant je to obravnavanje
vpeljal z zelo pomembno mislijo, da obstajajo sintetine sodbe a priori. Ta izvorna sinteza
apercepcije je eden najglobljih principov za spekulativni razvoj; vsebuje izhodie resninega
naziranja narave pojma, in je vsaki prazni identiteti ali abstraktni obosti, ki ni v sebi
nikakrna sinteza, scela nasprotujoa Temu zaetku pa nadaljnje izpeljave le slabo
ustrezajo. e izraz sinteza zlahka pelje nazaj k predstavi neke zunanje enotnosti in gole
povezanosti taknega, kar je na in za sebe loeno. Tako je Kantovska filozofija ostala le pri
psiholokem refleksu pojma in je padla nazaj k zatrjevanju pogojenosti pojma z raznoterostjo
zora. Razumsko spoznanje in izkustvo je razglasila za pojavno vsebino, ne zato, ker bi bile
kategorije same zgolj konne, temve na podlagi psiholokega idealizma, ker so le doloila, ki
izhajajo iz samozavedanja. Sem zraven sodi tudi [nazor], da mora biti pojem brez raznoterja
zora ponovno brezvsebinski in prazen, ne da bi se upotevalo, da je a priori sinteza. Kolikor
je to, ima pa doloenost in razloek v sebi samem. Kolikor je to doloenost pojma, in s tem
absolutna doloenost, posameznost, je pojem temelj in vir vse doloenosti in raznoterja.
50

Sedaj vidimo, zakaj smo, ko smo govorili zgolj o pojmu vrednosti in denarja (Karatani), lahko
potegnili vzporednico Marxovih izpeljav s Kantovo transcendentalno filozofijo: toka
izpeljave denarja ravno ustreza toki, do katere, kot ga oceni Hegel, svojo zapopadenje
subjekta/jaza/pojma pripelje Kant. Tako denar kot Kantova transcendentalna enotnost sta
toki sinteze raznoterja (blag, utnih vtisov), toda identina sta tudi momenta njune
nezadostnosti oz. nedokonnosti: sta le formalen, abstrakten princip enotnosti in ostaneta
loena od oziroma protipostavljena raznoterju, ki naj bi ga poenotila. Kant je po Heglu zgreil
v istem momentu, kot zgrei denar: s tem ko je poskual povsem negativno toko enotenja
osamiti in jo loiti od empirine materije (utnih vtisov), ki naj bo poenotena, je ta rez
vzpostavil na nain, da naposled ni nikoli mogel razreiti problema posredovanja med obema
poloma in je nujno ostal zavozlan v nerazreljive dualizme (kar je pravzaprav splona forma
vseh tok Heglove kritike Kanta, ponovi se denimo pri teoriji dejanja in moralni teoriji). V
razreitvi te notranje nedovrenosti denarja v pojmu kapitala lahko razberemo isto logino

50
Hegel, Wissenschaft der Logik II, str. 260.
47

strukturo: gre za razreitev problema razumskega pojmovanja odnosa obe posebno oz.
abstraktno konkretno, ki ni zmono misliti enotnosti obeh momentov, zaradi esar abstraktno-
oba plat nujno pridobi karakter praznosti, izvedenosti, ontoloke sekundarnosti. Hegel
nasproti temu poskua misliti obost kot obost, ki se ne izgubi, temve ohrani v posebnem.
Na strukturno ustrezajo nain Marx izpelje, kako v denarju upredmetena abstraktna obost
nikoli ne more o(b)stati zgolj zunanji in nevtralen pogoj ekonomskega posredovanja, temve
nujno saturira in zaene ekonomijo, nad katero se vzpostavlja, v novo gibanje po lastnem
principu.
Delovna sila in akumulacija
Toda tu je treba biti precizen glede dograjenosti koncepta kapitala, ki je bil doseen na tem
mestu Marxove izpeljave. Pretanjeno razvijanje protipostavljenosti abstraktne obosti in
konkretne posameznosti se zdi e precej malo podobno monstruoznemu gibanju nenehno
rastoe kapitalistine proizvodnje, tehnolokega napredka in e nikoli videne mobilizacije
produktivnih sil, znailne za kapitalizem.
Pri tem ne gre le za razdaljo med abstraktno shemo in konkretnimi predstavami: Do te toke
Marxove izpeljave (kot v Ortih tudi eksplicitno poudari) je kapital zaenkrat opredeljen zgolj
kot 'resnica' denarja, v smislu, da je vrednost v cirkulaciji, v nenehnem prehajanju iz denarja v
blago in nazaj, tj. v prehajanju v svoje drugo in preko tega nazaj do sebe, naposled dosegla
trajen, stabilen obstoj. Kar tu dejansko e vedno manjka, sta prav ti (med seboj tesno
prepleteni) bistveni doloili dovrenega pojma kapitala, namre tenja po neskonni rasti ter
pojem mezdnega odnosa oz. delovne sile kot vira te rasti.
Dejansko ta toka prehoda (niti) v Ortih ni izpeljana povsem gladko; precej strani teksta se
zdi, da se Marx vrti okoli nje z vedno novimi poskusi prehoda, ne popolnoma zadovoljen z
nobenim. V ne povsem opredeljenem odnosu nateva naslednje mone toke prehoda:
vrednost kot ista abstrakcija se lahko spreminja, tj. vzpostavlja razliko v sebi zgolj
kvantitativno; kvalitativna obost denarja je v protislovju z njegovo vselejnjo kvantitativno
zamejenostjo in od tod vena tenja po rasti; s tem, ko se s kapitalom karakter abstraktne
vrednosti raziri na vse predmetno, lahko (in mora) najti svoje drugo le v ne predmetnem,
subjektivnosti, tj. delovni sili. Da lahko te toke priblino sestavimo v enoten prehod, pa je po
mojem mnenju treba zaeti pri naslednjem odlomku:
48

Menjalna vrednost je bila prvotno po svoji vsebini upredmeteni kvantum dela ali delovnega
asa; kot takna je v svojem objektiviranju skozi cirkulacijo napredovala vse do bivanja kot
denarja, utno oprijemljivega denarja. Zdaj mora zopet sama postaviti izhodie cirkulacije,
ki je bilo zunaj nje, ki ji je bilo predpostavljeno in kateremu se je ona sama kazala kot
gibanje, ki ga od zunaj zajema in ga znotraj same sebe preobraa, in sicer mora postaviti
delo; toda zdaj ne ve kot enostavni ekvivalent ali enostavno upredmetenje dela, ampak kot
upredmetena in osamosvojena menjalna vrednost, ki se predaja le delu, ki postaja njegov
material, da bi obnovila samo sebe in iz same sebe zopet zaela cirkulacijo. S tem [denar]
tudi ni ve enostavno izenaevanje, ohranjanje svoje identinosti, kot v cirkulaciji; ampak
pomnoitev samega sebe. Menjalna vrednost se postavlja kot menjalna vrednost le tako, da se
uvrednoti, da torej vea svojo vrednost. Denar (kot denar, ki se je iz cirkulacije vrnil nazaj k
sebi) je kot kapital izgubil svojo togost in je iz neke utno oprijemljive rei postal proces. Po
drugi strani pa je delo spremenilo svoje razmerje do svoje predmetnosti: tudi delo se je vrnilo
nazaj k sebi. Vrnitev pa je v tem, da v menjalni vrednosti upredmeteno delo postavlja ivo
delo kot sredstvo za svojo reprodukcijo, medtem ko se je prvotno menjalna vrednost
prikazovala le kot produkt dela.
51

Kaj tu vodi Marxove misli? Za razreitev denarju notranje protislovnosti ni dovolj, da ta zgolj
nenehno udejanja svojo obost v frenetini cirkulaciji to se tudi v okviru enostavne
blagovne cirkulacije tako ali tako dogaja. Kot bi lahko ugotovili tudi za Hegla, dialektini
prehodi vsebujejo premik na eno raven refleksije vije glede na prejnjo fazo. Tako mora tudi
Marx za izpeljavo prehoda vkljuiti nek minimalen moment refleksije denarja samega vase;
ne gre zgolj za Marxovo zunanjo analizo pojma denarja, kot se kae enostavni cirkulaciji,
temve za spremljanje, kako ta analiza potee znotraj sistema, za denar sam. Ne gre za
zunanji opis, kako obstaja denar, temve kako obstaja denar kot denar in resnica denarja, tj.
da svojemu pojmu ne more ustrezati v neposrednem obstoju, temve le v gibanju, je tu
razvidna za denar/vrednost samo.
52
Dejstvo, da se vrednost ohranja v prehajanju v
konkretnost, tu e obstaja za vrednost samo. S tem pa je v celotni konstelaciji postane
pripoznano, postane za-zavest tisto, kar je bil prej nemiljen, tj. prisoten, a ne kot tak

51
Marx, Orti kritike politine ekonomije, str. 157.
52
Ta razmislek vre tudi novo lu na ustrezajoa razvijanja v Kapitalu. Kot reeno, je tam stroga abstraktna
raven izpeljave v veji meri opuena. Namesto tega isto funkcijo opravi primerjava logike kapitalista z logiko
tvorca zaklada medtem ko je tvorec zaklada le nori kapitalist, je kapitalist racionalni tvorec zaklada ta
Marxov koncizen stavek dejansko oznauje imanenten konceptualni prehod po svojem pojmu bi tvorec zaklada
moral biti kapitalist. Funkcija obeh figur pa ni le, da abstraktnim izpeljavam iz ortov dasta konkretno podobo,
temve tudi vkljuujeta moment refleksije denarja, ki je potrebna za dialektien korak. Tvorec zaklada poskua
zagrabiti denar kot samostojni nosilec vrednosti in ta poskus se sesuje. Racionalen tvorec zaklada, kapitalist,
zagrabi denar, tako da se mu odpove in ga vre v cirkulacijo.
49

prepoznan pogoj cirkulacije, namre izmenljivost na podlagi dejstva, da so blaga produkti
lovekega dela. V tem smislu se mora sedaj spet postaviti izhodie cirkulacije, ki je bilo
izven nje, do pojmov kapitala in delovne sile smo dospeli, ko delo ne ve zgolj je vir
vrednosti, temve je postavljeno kot vir vrednosti.
V zvezi s tem je treba tako striktno razloevati dva smisla delovne teorije vrednosti pri
Marxu - oziroma, strogo toen bo ta izraz le glede drugega izmed njiju. Namre, spontano
razumevanje Marxa naeloma delovno teorijo vrednosti ie zgolj v prvem poglavju, v
Marxovem dokazovanju o nujnosti enotne substance blag, in zakljuku, da je ta substanca
delo. Toda e v prejnjem poglavju smo opozorili, kako na tej stopnji e ne moremo govoriti o
neposredni kvantitativni doloenosti vrednosti z delom: na tej toki gre Marxu bistveno za
utemeljitev kvalitativne vezi, tj. zgolj za dokaz notranje konceptualne zvezanosti vrednosti in
dela s tem ko se izmenjujejo blaga, njihovi producenti postavljajo v medsebojni odnos dela,
potrebna za njihovo produkcijo. To je na tej toki vse, kvantitativno prehajanje delovnega
asa v vrednosti blag, oz. sploh obstoj abstraktnega dela kot pogoja kvantifikabilnosti dela, je
ele rezultat nadaljnjih izvajanj, tj. do njega pridemo ele z izpeljavo denarja.
Na momentu, ki ga obravnavamo trenutno, in ki naposled adekvatno opisuje produkcijo
vrednosti v kontekstu kapitalistine produkcije in ele tu lahko zares govorimo o delovni
teoriji vrednosti , pa gre za nekaj opazno druganega. Obstaja zelo preprost razlog, zakaj to,
kar je glede povezave dela in vrednosti povedano v prvem poglavju, ne more veljati kot
neposredna deskripcija produkcije vrednosti v kapitalizmu: v prvem poglavju Marx pove
samo, da producenti preko izmenjavanja produktov izenaujejo svoja opravljena dela: toda to
je ravno tip menjave, ki v kapitalizmu ni relevanten oz. je obroben! Namre, za kapitalizem
dinstinktivna in bistvena menjava je menjava delovne sile za mezdo in opredeljujoa poteza
mezdnega razmerja, tj. menjave delovne sile kot blago v zameno za denar, je, da na strani
delovne sile v menjavo ne vstopa noben produkt dela, pravzaprav sploh ni predmetnega,
temve ista subjektivnost v smislu neupredmetene, nedoloene potencialnosti. In seveda
najpomembneje: ta mo potencialnosti (ob pogojih dovolj razvitih produkcijskih sredstev),
presega tisto, ki je potrebna za njeno lastno reprodukcijo. V tem preseku se skriva kljuna
razlika kapitalizma, razlika med vrednostjo delovne sile kot velja za vsa blaga, je ta
doloena s z povprenim delovnim asom, potrebnim za njeno produkcijo, oz. v tem primeru
reprodukcijo, in je torej enaka vsoti vrednosti blag, ki ji delavec potrebuje, da se lahko
naslednji dan spet pojavi na delovnem mestu in vrednostjo, ki jo proizvede uporaba delovne
sile, torej delo, ki se upredmeti v produktu, ki sedaj ne pripada delavcu, temve kapital(ist)u.
50

Zmonost delovne sile, proizvajati preseno vrednost in dejstvo, da je v vrednosti produktov v
menjavi izraeno za njihovo produkcijo potrebno delo, sta seveda globoko povezani, ne pa
neposredno identini. Ta distinkcija ni vidna oz. ni potrebna, dokler bi ostajali na staliu
'substancialistine interpretacije' delovne teorije vrednosti, po kateri se s lovekim delom
neposredno, neodvisno od konteksta dela vrednost pretaka v predmet. Toda s tem, ko smo
pokazali na nevzdrnost substancialistine interpretacije (kot smo videli je prva posledica
anti-substancializma spoznanje, da je menjava produktov dela konceptualno notranji
moment konstitucije kategorije vrednosti), smo dejansko tudi izgubili monost neposredne
aplikacije delovne teorije vrednosti iz prvega poglavja na kontekst mezdnega dela da jo
vendarle zatrdimo, moramo neizogibno preiti e vse zgoraj predstavljene momente. Dejstvo,
da je zgolj mezdno delo tisto, ki vea vrednost kapitala, ni enostavna posledica ugotovitev
prvega poglavja, da je blago upredmeteno delo, temve njegova refleksija; je rezultat dejstva,
da je vrednost s tem, ko je s prehodom v logiko kapitala stopila v odnos do same sebe, stopila
tudi v odnos do procesa svoje lastne konstitucije, tj. ta je za vrednost samo oz. za kapital sam
postal predmet.
Po teh premislekih se nam v novi lui pokaejo tudi tevilna mesta v Ortih, ko se zdi, da se
Marx poskua ponovno opreti na shemo, s katero smo se ukvarjali v prvem poglavju, namre
opozicijo med ivo subjektivnostjo dela in mrtvim, objektiviranim nakopienim delom
kapitalom, in njuno povezanost izpeljati na podlagi dovolj heglovsko nujne
komplementarosti: subjekt se kot subjekt afirmira le nasproti objektu, objekt je vedno objekt
subjekta. Ta shema ni neumestna, toda kljuno je opaziti, kako se v teh odlomkih naeloma
vloge zamenjajo (na nain, ki izkljuuje monost aplikacije sheme odtujitve (in potencialne
prihodne razodtujitve)): sedaj je naeloma predmetnost-kapital tisti, ki zavzema funkcijo
stavnega subjekta, stik med subjektivnostjo in predmetnostjo se zgodi bistveno iz strani
kapitala ki ie/postavlja/stopa v odnos z subjektom delovno silo. Oziroma, na nek
nenavaden nain sta se vlogi subjektivne in objektivne plati v zamenjali in obenem ostali isti:
kapital, red predmetnosti, je sedaj postal aktivni princip, subjekt, ki ima kot svoj predmet
isto, ubono in razpredmeteno subjektivnost. Ta obrat, to prehajanje subjektivnosti v
objektno in postajanje objekt subjektivnosti je navsezadnje tisti, zaradi katerega so bila mona
feuerbachovska branja Marxa kot vidimo s tem, njihova teava ni v formulaciji zakljuka, v
kapitalizmu se dejansko zgodi neka menjava mest med subjektom in objektom, temve nain,
kako jo pojasniti: razlaga, da subjekt prenese svoje notranje bistvo, svojo energijo
subjektivnosti na svoj predmet kapital, je mistifikatorna; ta obrat je namesto tega treba
51

pazljivo izpeljati preko zaporednih stopenj refleksij odnosa subjekt-objekt. Predvsem
subjektna narava kapitala ne izvira neposredno iz prisvojene subjektivnosti delovne sile,
temve iz momenta upredmetenega, tj. samostojnega obstoja abstraktne obosti v denarju, kar
ustreza najosnovneji strukturi subjektivnosti, kot sta jo v isti obliki podala Kant in Hegel.
Hegel in Kapital: Kako misliti vzporednost?
Na tem mestu je smiselno nasloviti vpraanje, kako sploh misliti to, o emer je bilo govora v
zadnjih dveh poglavjih, kako torej sploh mislit prisotnost Hegla v Kapitalu: kako je
pravzaprav mogoe, da je Heglova filozofija kakorkoli nala mesto v projektu kritiki
politine ekonomije in prezentaciji strukture kapitalizma za katerega ni bila namenjena in
avtor katerega je bil do nje e vedno vsaj zadran? Zaenkrat se zdi, da bi vsaka analiza, ki bi
med Kapitalom in Heglovo filozofijo nala neko pomembno vez, morala obenem postulirati
tudi neko presenetljivo sovpadanje, za katero ni pojasnila. Oziroma, to vpraanje se porodi,
ker smo, e tezo o relevantnem vplivu Hegla v Kapitalu vzamemo resno, takoj sooeni s
trikotnikom povezav: Heglova filozofija (ki jo, odvisno od primera, pogosto metonimino
nadomea Znanost logike ) Marxov Kapital (oz. kritika politine ekonomije na splono)
kapitalistini produkcijski nain kot predmet Kapitala. No, kolikor oba kraka tega trikotnika,
tj. relacijo med Heglom in Kapitalom na eni in Kapitalom in njegovim predmetom na drugi
strani poskuamo razumeti v dovolj moni obliki, se pojavi problem, da bi potemtakem
Marxovo pisanje Kapitala usmerjali dve naeli, ki na prvi pogled nimata prav dosti skupnega:
podati mora pravilno analizo ustroja kapitalizma in obenem v Kapital vgraditi strukturo
heglovske filozofije. Imenujmo problem pojasnitve, kako je mono oboje hkrati, problem
dvojnega nareka Kapitala.
Ponovno se sprio obilice literature ne moremo spustiti v natanno analizo nainov, kako so
teoretiki, ki so obravnavali to povezavo, odgovarjali na vpraanje o njenih pogojih monosti.
Omejil se bom na obravnavo dveh idealno-tipskih (ne nujno izkljuujoih se) znailnih smeri
razumevanja mehanizma posredovanja med Heglom in poznim Marxom, ter med
kapitalizmom in Heglom, ki skupaj tako ponudita (oz. to poskuata) koherentno sliko
trikotnika: provizorino ju imenujmo a) biografska razlaga vpliva Hegel Marx in b)
historino-materialistina razlaga Heglove filozofije v odnosu do kapitalizma.
Z 'biografsko razlago' ciljamo na interpretacije, ki povezavo med Heglom in poznim Marxom
mislijo po klasinem modelu direktnega intelektualnega vpliva: Marx je v asu nastajanja
52

Kapitala pa bral Heglovo Logiko in bolj ali manj zavestno uporabil njegov slog imanentnega
razvijanja teorije za metodo prikaza lastnega objekta raziskovanja. V najbolj radikalnih
razliicah te smeri razlage, avtorji
53
poskuajo dejansko vzpostaviti bijektivno, ena-na-ena
preslikavo med momenti Logike in momenti Kapitala. Ta nain razlage ima precej ibkih
tok, predvsem pa je zanjo usodno, da se poskusi konkretnega prikaza tega sovpadanja ne
posreijo povsem gladko; in etudi ima nekaj opore v Marxovih lastnih izjavah vsaj radikalna
oblika te teze ne zdi plavzibilna kot teorija o Marxovem pisanju, tj. da bi si namensko zadal
nalogo v strukturi kapitalizma najti momente, analogne kategorijam Heglove logike.
Nenazadnje pa je bistvena pomanjkljivost te razlage, da ne razloi kljunega: zakaj bi bil tak
prenos strukture moen. Torej, tisto, kar smo zgoraj imenovali problem dvojnega nareka
Kapitala, je tu le e zaostreno. e bi Marx pri pisanju Kapitala sledil dvema naeloma,
prezentirati kapitalistini produkcijski nain in slediti strukturi Znanosti logike, mora biti res
eno od naslednjega: bodisi da je strukturiranost Heglove logike fleksibilno aplikabilna na
poljuben zamejen odsek realnosti, je torej le relativno nebistven 'nain prezentacije' in ponuja
le eno od veih monih poti, ki bi jih pri pisanju lahko ubral Marx toda v tem primeru bi
bila vez Marxa s Heglom popolnoma nebistvena, zunanja in irelevantna, bodisi bi spet naleteli
na presenetljivo strukturno sovpadanje Heglove Logike in logike kapitalizma, za katerega ni
pojasnila.
Ta zadnji problem poskua odpravit druga smer razlaganja (ki je tako lahko tudi zdruljiva s
prvo), na nain, da proizvede historino-materialistino interpretacijo Heglove filozofije
ujemanje med Heglovo logiko in Kapitalom/kapitalom ni presenetljivo, ker je Heglova
filozofija e sama mistificirian izraz te logike, tj. e je filozofija, svoj as, zajet v misli,
potem Heglova lastna filozofija samogibajoe se misli zajema prav as samogibajoe se
abstrakcije kapitala, ki v zaetku 19. stoletja vedno bolj silovito uveljavlja svojo logiko na
odru svetovne zgodovine. Tako denimo Patrick Murray: V nemirnem, neskonnem gonu
kapitala po bogatenju, in spiralni logiki vrednosti-zasunjenega procesa, Marx prepozna
praktino in historino doloeno prst, ki hrani Heglov pojem duha, z njegovo logiko
neskonnega samo-razirjanja.
54
. Problem dvojnega nareka bi bil s tem razreen: latentno,
mistificirano je po nareku kapitala napisan tudi sama Heglova filozofija in tako

53
Tudi primer te strategije lahko najdemo v opusu Cristopherja J. Arthurja nasploh se zdi, da je v njegovem
delu prisotnega precej divergentnega eksperimentiranja, kako utemeljiti vez Hegel Marx. Primer podrobne ena-
na-ena primerjave kategorij Logike in Kapitala najdemo v: Christopher J. Arthur, Marx, Hegel and the Value-
Form, http://chrisarthur.net/Marx_Hegel_and_the_Value-Form.pdf.
54
Patrick Murray, Marx's theory of scientific knowledge (Atlantic highlands : Humanities Press International,
1988), str. 217.
53

vzporednice kot razlike, ki jih glede nanjo vzpostavlja Kapital, se pojasnijo s tem, da gre za
njeno demistifikacijo.
Takna razlaga Heglove filozofije se nam zdi hudo nezadostna. Morda bi bila nekoliko bolj
verjetna, e bi se Hegel v svojih mislih v resnici ves as gibal na ravni mistifikatorne
pojmovne abstraktnosti, pri tem pa bi izza hrbta z nekimi nepojasnjenimi silami, njegovo
pisanje usmerjala faktina ekonomska realnost. Toda ne le, da ne pri Murrayu, ne pri drugih
avtorjih ni nobenega pojasnila o posredovanju, teorije, kako naj bi bil ta obskuren vpliv
moen; ignorira se tudi dejstvo, da Hegel nikakor ni ignoriral ekonomskih tem, temve je bila
njegova filozofija vedno bistveno namenjena zapopadenju drubene sodobnosti, in v zvezi s
tem je ekonomski problematiki (nekoliko bolj v zgodnji fazi) pripisoval veliko relevantnost,
ter se s temami in avtorji politine ekonomije tudi podrobno seznanil. Kot bomo e videli, je v
svojem ekonomskem miljenju priel dovolj dale v smeri Marxa, opaal in prepoznal je
obstoj sistemske iracionalnosti in destruktivnih tendenc v prosto trnem gospodarstvu, ni pa,
in to je kljuno, uspel izdelati pojma kapitala, in tako na teoretski ravni njegove predstave o
ekonomiji niso res presegle logike enostavne cirkulacije. Ko Georg Lukcs v Der junge Hegel
obravnava Heglovo zgodnje sooanje s politino ekonomijo, vekrat posee po ravno
nasprotni poanti: pomanjkljivosti, nedovrenosti Heglovih ekonomskih tudij oz. uvidov
(Lukcs, v grobem, odgovarja na vpraanje, zakaj e Hegel ni bil Marx), pojasnjuje ravno z
dejstvom, da Hegel ni imel prilonosti znajti se v situaciji, kjer bi se ga logika kapitalizma
lahko zares dotaknila: njegova ekonomska misel je bila zavrta zaradi tedanje ekonomske in
politine zaostalosti nemkih deel.
55
Sprio vsega tega se zdi precej nenavadno, da bi Hegel
nevede vendarle uspel zapopasti logiko kapitala, toda ravno v momentu, ko se ni eksplicitno
ukvarjal z ekonomijo, temve v najbolj abstraktnih in teoretskih delih svojega opusa.
Torej, obe smeri pojasnjevanja prisotnosti vpliva Hegla v Kapitalu model neposrednega
Marxovega sklicevanja na logiko ter model Heglove filozofije kot ekspresije logike kapitala
se torej zdita problematini. Skupno jima je in to je najverjetneje vir problematinosti da
vpliv Hegel Marx razumeta kot po logiki vse ali ni. Heglova filozofija v obeh razlagah
nastopa kot edinstven monolit, in e naj obstaja neka homologija med njo in Kapitalom, je, po
obeh zgornjih razlagah, ta totalna: Heglova filozofija kot taka je ekspresija logike kapitala.
Marxov Kapital je narejen po modelu Heglove Logike v vseh njenih momentih.

55
Lukacs, Der junge Hegel, str. 453.
54

S tem ko se torej lene tega trikotnika, (kapitalizem sam, Logiko oz. Heglovo filozofjo,
Kapital oz. Marxovo kritiko politine ekonomije) dojema kot monolitne, punktualne enote, se
pojasnjevanje njihove povezave neizogibno iztee v pretirane in premone teze, pri katerih
konkreten prikaz posredovanja med vplivom in rezultatom bodisi ne uspe (teza o ena-na-ena
preslikavi Logika Kapital), bodisi je sploh preskoen in nadomeen z nejasnim in brez-
teoretskim pojmom (teza o Heglovi filozofiji kot ideoloki ekspresiji kapitalizma).
Sam menim in upam da sem to smer razumevanja prisotnosti Hegla v Kapitalu v grobem
utemeljil z zgornjim prikazom , da je treba problem 'dvojnega nareka' v Kapitalu razreiti z
bistveno bolj sproenim prikazom obeh momentov. Izogniti se je treba skunjavi, zapadanje
kateri izpriujejo vsi privrenci ene od zgornjih razlag, namre da je iz raziskovanja povezave
Hegel Kapital mo izvlei neko novo, presenetljivo odkritje, nek nov fakt o kontekstu
nastanka bodisi Kapitala bodisi Heglove filozofije, ki je do tedaj leal zakrit oesu
spontanega bralca. Logika mora biti prav nasprotna ne logika odkritja, temve logika
razlage oz. pojasnitve. Edin presenetljiv oz. osupljiv fakt je toka izhodia, namre zatrditev
te nemogoe enabe Logika (oz. Hegel) = Kapital, ki se ob neposrednem branju obeh
avtorjev zdi absurdna oziroma vsaj hudo nejasna, in zavest o kateri je bolj stvar
posredovanega izroila (ki se je zaelo s tistimi nekaj e omenjenimi Marxovimi lastnimi
pripombami o uporabi Hegla v projektu kritike politine ekonomije). e naj le-tega
pojasnimo, rezultat tega pojasnjevanja ne morejo biti nobena nova dejstva in preseneenja,
temve pravzaprav prej neko razoaranje in normalizacija: pojasniti pa pomeni, narediti
predmet pojasnjevanja razumljiv, logien, skratka, manj presenetljiv.
Zgornji dve tezi nasprotno, vzameta ta neposredni videz, tisto kar je treba razloiti, in ga ob
zakljuku domnevne razlage prezentirata kot fakt, in to celo v zaostreni obliki. S tem je bilo
povedano zelo malo, kar pa je bilo, ni prepriljivo: vsekakor vemo, da je obstajal doloen
neposreden vpliv Marxovega branja Heglove Logike na pisanje Kapitala (kar je ibka oblika
teze o homologiji), in vsekakor vemo (oz. zelo utemeljeno menimo), da je Heglova filozofija
seveda bila zgodovinsko pogojena, da je lahko nastala samo v kontekstu moderne drube (ali,
morda ni irelevantno, kontekstu njenega rojevanja), in s tem, v nekem smislu, v kontekstu
kapitalizma (kar je ibka oblika teze o Heglu kot ekspresiji logike kapitala). Kar nam obe
razlagalni tezi ponujata kot razlago ni torej ni drugega kot radikalizacija tega, kar je
trivialno znano, do precej malo verjetnih zakljukov. Sam torej menim, da se je treba v razlagi
v celoti gibati na polju obeh ibkih verzij in v tem okviru zartati smiselno (torej: dovolj ibko
in fleksibilno) shemo vpliva in povezanosti; v grobem bi tako morali ujemanja med Heglovo
55

filozofijo in Kapitalom razumeti, ne toliko kot rezultat neposrednega vpliva, temve kot
variacije na isto logiko, ki mora, ne da bi zahtevala dodaten temelj, delovati v ozadju, ter
razloiti, zakaj lahko obstaja takna identina logika.
Najprej povzemimo obseg homologije Heglove filozofije in Kapitala, kakrno smo ilustrirali
v zaetku tega in prejnjem splonem poglavju. Ta strogo vzeto zadeva izkljuno najbolj
teoretski del, najbolj abstraktno raven izpeljav v Kapitalu, in je eksemplarino skoncentrirana
v dveh momentih: izpeljavi denarja preko vrednostne forme in izpeljavi kapitala kot razreitve
protislovnosti denarja kot denarja (in njen korolar, vkljuitev delovne sile v isti obliki v
ekonomsko strukturo). Pri Heglu smo upotevali tri momente: najprej Kanta kot proto-
Hegla (v oziru, ki zanima nas, si lahko privoimo to poenostavitev) in njegovo
transcendentalnost kot kritika substancialnosti jaza ter, potem pri Heglu motiv spekulativne
sodbe kot prikaz evakuacije neposrednosti, ter slednji Heglovo kritiko Kanta in njegovih
nespravljenih abstraktnih dualistinih opozicij.
Homologija, kot jo zagovarjam in sem jo predstavil sam, tako sestoji bistveno iz ustrezanja
treh najosnovnejih momentov in prehodov med njimi: najprej, izhodini moment
neposredne konkretnosti, ki ga pri Marxu zaseda aspekt blag kot uporabnih vrednosti. Drugi,
izpeljavo denarja preko posameznih faz razvoja vrednostne forme lahko potem opiemo tudi
kot proces evakuacije neposrednosti kot transcendentalni pogoj posredovanja med njimi, ter
slednji vznik predmetno udejanjene abstraktne obosti denarja. In slednji, uporaba
Heglove kritike abstraktne obosti kot modela prehoda od denarja h kapitalu, ki je v osnovi
prikaz, kako splono posredovanje preko medija abstraktne obosti ne more ostati zgolj
posredovanje, temve se izide v novi 'sintezi' obega in posebnega, tj. kapitalu.
Kaj lahko povemo glede historine pogojenosti Hegla s kapitalistinim produkcijskim
nainom? Izrazil sem pomisleke o tezi o Heglu kot 'ideolokem izrazu' logike kapitalizma, je
pa po drugi strani popolnoma smiselno, da njegovo filozofijo pojmujemo, kot jo je pojmoval
tudi sam, tj. kot (prav ni ideoloko ali zastrto) ekspresijo oz. zapopadenje moderne post-
fevdalne drube. Dialektika obega in posebnega oz. razreevanje njunega odnosa v
drubenem smislu je specifino moderen fenomen in navsezadnje eden izvornih problemov s
katerimi se je sooal Hegel, ko je v zgodnem obdobju svojega miljenja preueval monosti
ponovne obuditve antinega ideala, grke harmonien prepletenosti individuuma z drubeno
substanco (eden rezultatov razvoja njegove misli je bil ravno ta, da taka preetost ni mogoa,
da je bila celo prav vzrok popada antine drube). Tako nemara ne bi bilo zgreeno tudi
56

najbolj abstraktnih momentov Heglove teoretine filozofije pojmovati kot logiko, zgrajeno za
potrebe pojmljenja moderne drube, prej kot obratno. Do te mere je torej smiselno govoriti o
Heglovi filozofiji kot ekspresiji modernih (= kapitalistinih) drubenih razmerij, bolj
zaostrene zastavitve pa se mono pribliajo robu mistinih ad-hoc reitev.
Vsekakor moderne drube in nemara je to skorajda definicija modernosti vsebujejo neko
logiko abstrakcije, pri emer moramo v tem primeru abstrakcijo razumeti v specifino
heglovskem smislu, kot (raz)loevanje od neposredne enotnosti, kot abstrahirati roko od
telesa pomeni, da jo odreemo. Modernost tako pomeni predvsem razrez, razbitje, odtrganje
posameznika iz neposrednega, substancialnega ivljenja, kar obenem pomeni, loiti ga od
njegovih neposrednih sredstev preivetja. (produkt esar je v najbolj radikalizirani obliki
ista, ubona, razpredmetena subjektivnost, centralni motiv, ki smo ga sreali pri Fischbachu).
Evakuacija neposrednosti in vznik abstraktne obosti sta torej osnovni logini formuli
modernih drub, in v tem smislu ni presenetljivo, da lahko glede tega med Heglom in
Marxom najdemo vzporednico (verjetno bi lahko analogne momenta miljenja o drubi,
etudi na manj pojmovno isti ravni, odkrili e marsikje drugje).
V tem oziru pa je pomenljiva razlika med nainom aplikacije te logike na strukturo drube pri
Marxu in Heglu. Tu lahko ugotovimo, da je Marxova izpeljava bistveno rigorozneja, v
smislu da je ve dela vloenega v konceptualno konstrukcijo in je manj zanaanja na dano,
predstavno vsebino Hegel tako moment neposrednosti v strukturi drube povee z
konkretnimi obstojeimi drubenimi vlogami, najprej sfero druine (v opoziciji do
abstraktnosti civilne drube), in potem znotraj civilne drube, t.i. neposredni, substancialni oz.
agrarni stan kmetov in zemljikih lastnikov. Pri Marxu, na drugi strani, moment neposrednosti
v strukturiranju drube postane isto logino-konceptualni moment uporabne vrednosti,
kolikor (e) ni obremenjena z oz. kolikor je loena od abstrakcije, ki jo poraja menjava.
V tem razhajanju med Marxom in Heglom je obenem vendarle mo opaziti doloeno
ujemanje: elemente drubene strukture, ki jih Hegel povezuje z znaajem neposrednosti,
lahko z Marxovim pojmovnim aparatom opredelimo prav kot naine ivljenja, ki se bistveno
giblje v sferi uporabnih vrednosti, kolikor gre ravno za naine ivljenja, ki jim je sfera trga in
menjave relativno zunanja. Obenem je v tem momentu jasna tudi ibkost Heglove analize, na
nain, ki v grobem ustreza Marxovi oz. marksistini kritiki 'statinosti' Hegla (oz. opoziciji
dobrega dialektinega proti slabemu sistemskemu Heglu), tj. kritiki njegove metode, ki, vsaj v
polju politine filozofije, vzame neposredno dejanskost in eznjo povezne abstraktno
57

konceptualno strukturo, namesto da bi razvijala njena notranja protislovja. V naem primeru
se v resnici zdi, da Hegel poskua najti elemente drubene strukture, ki bi ustrezali
posameznim dialektinim momentom (neposrednost, reflektiranost, ) pri emer ni oitno,
zakaj bi morala drubena totalnost dialektiko upotevati na ravno ta nain; pri Marxu, kot
vidimo, nasprotno, ti dialektini momenti ne nastopajo urejeni v sinhrono harmonino celoto,
temve kot momenti specifine atemporalne sukcesivnosti (in to se v resnici zdi celo bolj
heglovsko), tj. neposrednost uporabne vrednosti v sistemsko relevantnem oziru vedno tei
k odpravljenosti tj. subsumpcijo pod abstrakcijo vrednosti. Najizraziteji uinek tega
Heglovega principa grajenja harmonine totalnosti, je njegova nepripravljenost, da bi
substancialni stan v moderni drubi videl kot residualen in izginjajo, celo kljub temu, da
empirino zazna to monost.
56

Menim, da se v smeri teh razmislekov do neke mere razblini videz enigmatinosti
pretvorbe Heglove filozofije v kritiko politine ekonomije poznega Marxa. Vzporednice, ki
jih je mo potegniti med obema projektoma imajo v zadnji instanci razmeroma nepresenetljiv
izvor v dejstvu, da sta bila na zelo naelni ravni vsaj v nekaterih momentih dovolj podobna,
namre abstraktno in na strogi pojmovni ravni izpeljano dojemanje moderne drube.
Morda edini moment sovpadanja Marxa in Hegla, ki tu ni zajet in ne izgubi povsem znaaja
nekaknega teoretskega nakljuja pa ostaja prehod od denarja h kapitalu in dejstvo, da je
lahko Marx tu s pomembno oprl na enega morda najbolj distinktivnih elementov Heglove
filozofije, namre kritiko reificirane abstraktne obosti, esar Hegel sam tu ni nikoli storil: v
prvi vrsti zato, ker ni nikoli zares posvetil pozornosti denarju k emur se bomo vrnil v
sledeem razdelku.
Hegel in Kapital: Kako misliti divergenco?
e je bil prejnji razdelek, skupaj z vejim delom naloge nasploh, namenjen artikuliranju in
utemeljevanju vzporednic med Heglom in Marxom, je na neki toki vendarle treba postaviti
vpraanje, kje se nahaja in kaen je moment razhoda. Ponovno in z enakimi opraviili kot
zgoraj, bom namesto izrpnega pregleda razlinih teoretskih pozicij pozornost usmeril na

56
V naem asu je kmeko gospodarstvo (die konomie) upravljano tudi na reflektirajo nain, kot tovarna, in
s tem privzame svoji naravnosti nasprotujo znaaj drugega stanu. Kljub temu pa bo ta prvi stan vedno v veji
meri obdral nain patriarhalnega ivljenja in z njim povezano substancialno naravnanost. lovek tu z
neposrednim obutjem prejema, kar je dano, je bogu za to hvaleen in ivi v zaupanju, da se bo ta dobrota
nadaljevala. (Hegel, Grundlinien der Philosophie des rechts, str. 356 (203, Zusatz)).
58

kritiko enega specifinega toda izjemno pogostega interpretativnega manevra, ki se ga je
posluil marsikateri avtor iz tradicije prouevanja odnosa Hegel Marx. Tu bom obravanaval
njeno artikulacijo pri Cristhopherju Arthurju, sicer pa, e zaupamo Arthurju samemu, lahko k
privrencem te interpretacije pritevamo vsaj e Patricka Murraya, Moishea Postonea, Toma
Sekina, and Roberta Albrittona.
57

Gre za manever, ki tezo o homologiji najprej vsekakor afirmira v moni obliki, tj. da ne gre
zgolj za homologijo med Heglovo filozofijo in Kapitalom, temve za homologijo med
Heglovo filozofijo in kapitalizmom (zato pogosto, toda ne nujno, nastopa hkrati z zgoraj
predstavljeno tezo o Heglovi filozofiji kot ideoloki ekspresiji logike kapitala), in jo dopolni
e z dodatno interpretativno poanto, namre da je Marxova kritika kapitalizma homologna s
kritiko Heglove filozofije, znailno za zgodnjo fazo Marxovega opusa: da je torej
sprevrnjenost v odnosu neposredne, konkretne realnosti in abstraktne sfere vrednosti, znailna
za kapitalizem, ista kot sprevrnjenost hierarhije idej/misli/abstrakcij nasproti realnim
drubenim odnosom, ki jo je Marx (denimo v Nemki ideologiji) kritiziral pri Heglu in
mladoheglovcih.
Kot primer tega naelne interpretativne poteze bomo obravnavali njeno artikulacijo pri Chrisu
Arthurju, ki se je prav v zvezi s tem vpraanjem zapletel v polemiko z drugim vidnim
predstavnikom New dialectics ole, Tonyjem Smithom. Strnjeno svojo stalie Arthur
ubesedi takole:
[druga stopnja teze o homologiji] zatrjuje, da Heglova filozofija prioritizira hipostaziran
sistem abstrakcij pred konkretnim bogastvom realnosti, tako naravne kot drubene. Tu je
homologija v nainu, kako kapital prioritizira akumulacijo abstraktnega bogastva (vrednosti)
pred konkretnim bogastvom uporabne vrednosti, dialektika vrednostne forme razvije
zavojevanje uporabne vrednosti. Oba sistema, sistem Heglove filozofije in sistem kapitala, sta
kritizirana kot sprevrnjenosti materialne realnosti.
58

In
Enako kot je Marx leta 1844 obtoeval Hegla alieniranega miljenja miljenja samega v
svoji odtujenosti, potlaujoega resnino objektivnost, tako je kapital v svoji zatopljenosti

57
Christopher J. Arthur, New dialectic and Marx's Capital (Leiden : Brill, 2004), str. 7.
58
Christopher J. Arthur,."The Hegel-Marx Connection", Historical Materialism, 11:1 (2003), str. 182.
59

vase preve zaklenjen v vrednostno formo, da bi dojel, da se ne vzpostavlja sam temve sloni
na prisvajanju energij dela in narave.
59

Ni teko videti, zakaj se takna poanta zdi tako privlana: vsej kompleksnosti problematike
navkljub, z njo z enim zamahom zacelimo problemsko polje, sestavljanka vzporednic in
razhajanj med Heglom in Marxom se naenkrat sestavi v enotno smiselno zgodbo brez vrzeli.
S to interpretacijo, tako se zdi, dobimo vse: prvi, notranjo konsistentnost Marxovega
teoretskega razvoja. Kar so se prej zdele raznolike faze njegovega opusa: zgodnja kritika
abstrakcij v teorijah Hegla in mladoheglovcev in pozna kritika kapitalistinega
produkcijskega naina, se zdaj lahko zdita kot fazi istega projekta, pravzaprav ponovitev iste
kritike na dveh razlinih tarah. Drugi, dobimo notranjo konsistentnost Heglove filozofije, v
smislu, da je Hegel brez napak ali stranpoti povedal natanko tisto kar je moral, le da je bil
usodno zaznamovan z mistificirajoimi abstrakcijami kapitala. In tretji, s tem je spet mogoe
dati pomen klasinemu toposu o Marxu kot materialistinem kritiku idealizma, pri emer se
idealizem (ki tu pomeni sprevren primat abstraktnega nad konkretnim) tu raziri na
idealizem, ki je inherenten kapitalistini drubeni logiki.
Toda, ali je ta razlaga v tudi v resnici tako zelo prepriljiva? e povzamemo, po tej
interpretaciji bi Marx v svoji zgodnji fazi kritiziral Heglov epistemoloki pristop, e da ta
abstraktno, nepopolno in mistificirajoe opisuje dejanske, objektivne drubene procese. V
pozni fazi pa bi Marx popravil sodbo in ugotovil, da je ta sprevrnjena metoda vendarle
primerna za opis objektivne drubene realnosti toda le zato, ker je ta realnost sama
sprevrnjena! Toda tu se nujno pojavi vpraanje: glede na to, da je ta sprevrnjenost povsem
realna, v kaknem smislu e lahko reemo, da je ta realno uinkujo sistem abstrakcij
kritiziran s stalia njim podvrene konkretne materialnosti? To sedaj ni ve kontekst
epistemoloke kritike, v kateri bi lahko kot je zgodnji Marx poskual glede Hegla
poskuali prikazati mistificirajoi znaaj pojmovnega zajetja delovanja drube na abstraktni
miselni ravni, e da ne uspe zagrabiti dejanskih, materialnih procesov, ki so realni pogoj teh
pojmovnih konstrukcij in njihova resnica. Abstrakcija v kapitalizmu je povsem realna, in
trdna konkretnost materialnega sveta oitno tu ne more biti ve samozadosten, doloujo
faktor iz ozadja, temve je ravno podvrena tej abstraktni logiki in transformacijam, ki jih ta
zahteva. Teko je najti smisel Arthurjeve trditve, da Marx v Kapitalu kakorkoli izpostavlja
primat te neposredne konkretne ravni nasproti abstraktni logiki, razen v povsem trivialnem

59
Christopher J. Arthur,."Once more on the homology thesis", Historical Materialism, 11:1 (2003), str. 196.

60

smislu, da se vsi procesi kapitalizma, procesi samooplajanja kapitala v zadnji instanci seveda
odvijajo na ravni konkretnega, da je ekstrakcija vrednosti mona le kot povsem materialno
izkorianje delavevih produktivni zmonosti. Toda to ne pomeni, da je ta neposreden
moment izkorianja kakorkoli primaren. To lahko, denimo, ilustriramo z odlomkom iz
Kapitala, kjer se Marx dotakne vpraanja suenjstva oz. predkapitalistinih produkcijskih
nainov na splono in njihove interakcije s kapitalistinim, trnim sistemom, na podrojih,
kjer zaradi neenakega razvoja soobstajajo:
Jasno pa je: e v kateri ekonomski drubeni formaciji ne prevladuje menjalna, temve
uporabna vrednost produkta, je preseno delo omejeno z ojim ali irim krogom potreb in iz
znaaj same produkcije ne izvira neomejena potreba po presenem delu. Zato je rnsko
delo v junih dravah amerike Unije ohranilo zmerno patriarhalen znaaj, dokler je bila
produkcija usmerjena predvsem na neposredne lastne potrebe. Toda kolikor je izvoz bombaa
postajal ivljenjski interes teh drav, je rnevo ezmerno garanje, ponekod konsumpcija
njegovega ivljenja v sedmih delovnih letih, postajalo faktor preraunanega in
preraunljivega sistema. Ni lo ve za to, da se iz njega izvlee doloena mnoina koristnih
produktov. Zdaj je lo za produkcijo same presene vrednosti. Podobno je bilo s tlaanskim
delom, na primer v podonavskih kneevinah.
60

Predkapitalistine ekonomske reime v primerjavi s kapitalizmom opredeljuje ravno
neposredna narava izkorianja delavca (suenjstvo je pa primer neposrednega izkorianja
par exellence). Toda Marx tu poudarja, kako so bili podjarmljeni razredi v teh ekonomskih
reimih na najbednejo raven potlaeni ele s tem, ko so bili vkljueni reim trnih abstrakcij
pred tem je bilo njihovo smiselno izkorianje pa zamejeno z neko konno mnoino
presenega produkta, ki ga je njihov gospodar e lahko izkoristil. ele z vkljuitvijo v trni
reim, jih je v polnem pomenu izkorial sistem sam, z gonom po preseni vrednosti, ki nima
meja. Skratka, ta primer je le eden mnogih monih, ki jasno kae, da v nobenem pomembnem
smislu ne moremo iskati resnice, temelja abstrakcij v neposrednih odnosih izkorianja,
temve so, obratno, slednji vedno doloeni z in so rezultat abstraktne logike. V tem pogledu
ne moremo pri Maxu najti nikakrne materialistine kritike, nasprotno, e upotevamo
Heglovo koncizno definicijo idealizma, da je naelo, da je konno ideelno
61
, torej da nima

60
Marx, Kapital, str. 194.
61
G.W.F. Hegel, Znanost Logike I, prev. Zdravko Kobe (Ljubljana : Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 2001),
str. 150.
61

nobene notranje samostojnosti in je vedno doloeno kot del totalnosti, potem je tudi Marx tu
idealist.
Prej bi morali ugotoviti, da mora Arthur (in ostali) za formulacijo te teze izvesti identini
zgreeni branji tako Heglove filozofije kot logike kapitala. V tem momentu namre izgubi
izpred oi ravno tisto kljuno: Hegel sam je bil filozof, ki vztrajno kritiziral predstave o
samostojnosti istih, abstraktnih pojmov in na drugi strani, kapital je gibanje abstrakcij zgolj
v smislu, da je njegov konstitutivni moment prepoznanje nezadostnosti, nesamostojnosti
abstrakcije denarja, in nujnost prehoda v doloenost in konkretnost proizvodnje.
Za to Arthurjevo interpretacijo materialistine kritike kapitalizma, se sicer najde nekaj opore
tudi pri Marxu samem. Tako denimo v prvi izdaji Kapitala na neki toki zauti potrebo, da v
tonu, podobnemu njegovim zgodnjim kritikam Hegla, vzpostavi distanco med njim in svojimi
lastnimi izpeljavami:
[abstraktno] loveko delo, porabljanje loveke delovne sile, je sicer zmono vsake
doloitve, samo po sebi pa je nedoloeno. Udejani, upredmeti se lahko samo, br ko se
loveka delovna sila porablja v doloeni formi, kot doloeno delo, kajti samo doloenemu
delu stoji nasproti naravna snov, vnanji material, v katerem se upredmeti. Samo
Heglov,pojem' zmore, da se objektivira brez zunanje snovi.
62

Toda pomenljivo je, da se ta Marxova pripomba ne pojavi v kontekstu diskusije pojma
kapitala, temve na predhodni stopnji, v prvi verziji poglavja o blagu, kjer teoretska struktura
dualizma vrednost/uporabna vrednosti oz. abstraktno delo/konkretno delo, ki si e vedno
stojita vsaksebi, bolj napeljuje na sheme, ki jih Hegel obravnava v logiki bistva in ne logiki
pojma tu Marx preprosto napano prepozna mesto, ki je ustrezna referenca vrednostne
teorije. Dokler ostajamo zgolj pri pojmu vrednosti in denarja, je 'ontoloka hierarhija' e lahko
povsem jasna in materialistino trezna, abstraktno je izvedeno in sekundarno glede na
neposredno oz. konkretno: tu konkretno torej v noben smislu ni proizvod abstrakcije. Toda v
naslednjem momentu razvoja, v prehodu h kapitalu, se bo, kot smo pokazali zgoraj, zgodilo
prav to.
Arthurju (in Marxu) je sicer treba priznati, da to svojo podobo Hegla-idealista gradi na
podlagi splono koljivega mesta Heglovi filozofiji, kjer Hegel sam s svoji formulacijami nosi
nekaj odgovornosti za monost divergentnih interpretacij. Denimo:

62
Karl Marx, Blago, asopis za kritiko znanosti 1314 (1976), str. 183.
62

Izpeljava [herleitung] realnega iz njega [pojma], e jo hoemo imenovati izpeljava, obstoji
bistveno v tem, da, se pojem v svoji formalni abstrakciji pokae kot nedokonan, in preko te v
njem samem utemeljene dialektike preide v realnost tako, da jo proizvede iz sebe in ne tako,
da bi se spet vrnil v neko zakljueno, njemu nasproti najdeno realnost in tako pobegnil k
neemu, kar bi se bilo razkrilo kot nebistveno pojava, ker bi potem, ko bi iskal kaj boljega,
tega ne nael.
63

Arthur (in v tem sledi mnogim kritikom idealizma pri Heglu) se obregne predvsem ob to
'proizvajanje realnosti iz sebe' in to oznai za iluzijo, ki si jo delita Hegel in kapital. Toda ta
idealistino-metafizina interpretacija je mona samo, dokler Hegla beremo razumsko, tj. iz
pojma naredimo nek 'nekaj', neko prvo, kar udeno proizvede realnost zunaj sebe. Toda
kljuna Heglova poanta na tem mestu je ravno nevzdrnost pojmovanja razmerja med
pojmom in realnostjo kot zunanjega, proti emur Hegel postavlja zahtevo po miljenju njune
enotnosti. Pojem pri Heglu vsekakor ni tisto prvo ali dano tisto prvo in dano je tudi pri
Heglu (enako kot pri vsaki (zdravo)razumski poziciji) neposredno, le da to ni tudi tisto
resnino in samostojno in da tako ne obstaja raven realnosti z kakrnokoli ontoloko
konsistenco, neodvisno od toke poenotenja v pojmu.
Podobno pogosto, kot je zgreeno razumevanje Hegla, pa je (na povsem analogni toki) tudi
napano razumevanje kapitala. Razumsko razumevanje kapitala je prav tisto, kar smo sreali
pri Ranciru kot fetiizem kapitala: gre ravno za neustrezno spontano dojemanje kapitala, ki
sluti njegovo logiko prehajanja abstraktno obega v konkretno in nazaj v obe (ki se ravno v
tem gibanju otrese zgolj-abstraktnosti), toda te logike ne uspe pojmiti kot logike oz. kot
gibanja, temve jo kolapsira v faktino (Begrifflos) doloilo kapitala kot predmeta. Torej,
heglovsko reeno, ne zmore kapitala zapopasti na umen nain, kot enotnosti raznolikih
momentov, temve mu le-ta razpade nazaj na razumsko opozicijo, ki kapital kot predmet
postavlja nasproti njegovi zunanjosti (delo, uporabna vrednost). Pomembno je, da rtev
fetiistine iluzije ni sam kapital, temve posameznik v kapitalistinem sistemu. Kapital se ne
moti o sebi in pogojih lastnega obstoja, nikoli ne pozabi, da se mora vraati v produkcijo in se
oplajati preko izkorianja delovne sile ali pa prej ali slej pa preneha obstajati kot kapital.
Arthurjeva raziritev teze o homologiji v homologijo kritike se torej ne zdi smiselna na
ontoloko-epistemoloki ravni, tj. da lahko kapitalu samemu pripiemo neko ontoloko
zgreenost, iluzorinost ali samozaslepljenost. Trdim pa, da ni vzdren niti njen normativno-

63
Hegel, Wissenchaft der Logik II, str. 263.
63

politien aspekt, namre da je sam obstoj abstraktne logike nasproti neposredno konkretno
obstojeemu tisto, kar je vir zla v kapitalizmu. Dejansko najbolj radikalne manifestacije
fetiizma ne najdemo pri vsakdanji, naravni zavesti, potopljeni v kapitalistine odnose:
namesto tega je v najbolj isti obliki znailna za zgreeno kritiko kapitalizma, oz. za
reakcionarno opozicijo kapitalizmu, ki konflikt kapitalizma vidi v nasprotju med 'dobrim'
konkretnim ivljenjem in delom, realnim gospodarstvom na eni strani ter abstrakcijami
kapitala, miljenimi kot re na drugi strani (danes je ta pozicija najpogosteje vidna v, denimo,
spontanih kritikah finannega sektorja). Najradikalneji primer te pozicije je anti-semitizem,
kot je to prepriljivo pokazal Postone,
64
v katerem je prisoten e nadaljnji zasuk, s tem da se
abstraktna re kapitala lokalizira v doloeno konkretno skupino posameznikov, s imer lahko
pot do reitve antagonizma postane njihovo iztrebljenje.
65

Tu noem trditi, da med konkretnimi ivljenji posameznikov in logiko kapitala ni
nikakrnega konflikta, temve zgolj to, da razkorak med konkretnim in abstraktnim ni e sam
po sebi ta konflikt. Najverjetneje namre ta razkorak ne more biti povsem zaceljen, im
imamo opravka s kompleksnejimi drubami. Tako tudi pri Heglovi politini filozofiji ta dva
momenta ne sovpadeta (civilna druba kot nain organizacije dobrnega dela drubenega
ivljenja temelji ravno na loenosti teh dveh momentov), le da po Heglovi presoji struktura
drave s svojimi mehanizmi posredovanja zagotavlja monost kompatibilnosti obeh
principov. Toke mone kritike kapitalizma, ki bi bila obenem toka razlike med Marxom in
Heglom, ne gre iskati na ravni naelne razlike v filozofskih oz. teoretskih pristopih, torej
domnevne razlike med materializmom in idealizmom, ki bi na politini ravni privedla do
razlike med angairano, revolucionarno teorijo na eni strani in mistifikatorno apologijo
sistema na drugi. Tu se postavljam na stran Arthurjevega nasprotnika v tej razpravi, Tonyja
Smitha, da je treba razliko med Marxom in Heglom prej iskati na ojem polju politino-
drubene misli, torej na ravni aplikacije logike za analizo moderne drube. Adekvatna
opredelitev te razlike bi zahtevala veliko iro raziskavo, kot se je lahko lotim na tem mestu
omejil se bom na zelo osnovno skico poteka Heglove misli v toki kjer skrene s poti (in e tu
se bom omejil zgolj na Orise filozofije pravice), ki jo bo v Kapitalu izvedel Marx.

64
Moishe Postone, Anti-semitism and National Socialism: Notes on the German reaction to 'Holocaust', New
German critique 1980, str. 97115.
65
To sicer Postonu ne prepriuje, da ne bi sam zagovarjal neke Arthurju dovolj podobne pozicije in se verjetno
ne bi strinjal z mojo tezo o njenem fetikem znaaju. Toda trdim, da za (v njegovi ibkeji formi) fetiizem ni
potrebno, da se logika kapitala iluzorino pripne na konkretne posameznike (jude), temve je dovolj e, da se
kapitalu pripie znaaj abstraktne rei.
64

Lukcs v Der junge Hegel pomanjkljivost Heglove drubene teorije v Orisih filozofije pravice
povzame s formulo, da privilegira pravne kategorije pred ekonomskimi oziroma sprevrne
hierarhijo med njimi (in to ne le glede na Marxa, temve do neke mere tudi glede na svoje
lastno zgodneje delo).
66
S tem se je mo strinjati: s tem ko je Hegel v kljunih momentih
usmeril pozornost na pravno kategorijo subjekta in njegovega pripoznanja, se retroaktivno, tj.
e nanj e gledamo iz stalia Marxa, njegova politina filozofija zdi kot mnoica pravih
nastavkov, ki pa jih ni uspel v pravem momentu misliti skupaj in je zato namesto, da bi
zagrabil pojem kapitala, ostal pri abstraktni podobi trga, tj. na ravni enostavne blagovne
cirkulacije.
Prvi, vsekakor je upoteval pomen odnosa subjekta do predmetnosti kot momenta
konstitucije subjekta v drubenem kontekstu to je navsezadnje stvar njegovega zagovora
zasebne lastnine. Toda pri tem je pomembno, da v Filozofiji pravice posredovanja med
nedoloeno abstraktnostjo subjekta in njegovo samodoloitvijo, ki je tesno zvezana z vstopom
v razmerje s predmetom, ne misli preko pojma dela, temve osrednje mesto zavzema pojem
volje (in potem bolj doloeno, lastnine in posesti). Zdelo bi se mono tudi obratno; z istim
problemom prehoda abstraktnega subjekta v konkretnost in s tem dejanskost se namre Hegel
sooa pri teoriji dejanja v Fenomenologiji duha, kjer dejanje slednji misli po modelu
umetnike ekspresije oz. ustvarjanja.
67
Dalo bi se zagovarjati stalie, da delo oz. ustvarjanje
to vlogo posredovanja opravlja bolje od volje, ki se v zadnji konsekvenci (in nemara
odloilno za izpeljavo v Filozofiji pravice) prej iztee ravno v afirmaciji neodvisnosti
abstraktne subjektivnosti od njenega predmeta.
Drugi, vsekakor je Hegel mislil tudi nain (na ravni civilne drube), kako se v trni
interakciji med posamezniki, s tem ko zasledujejo svoje posebne interese, vzpostavlja raven
obosti. Obenem je prepoznal tudi nedovrenost, zgolj abstraktnost te forme obosti: eprav
na ravni civilne drube nekonfliktno soobstajata tako princip obosti kot posebnosti, in je
obema zadoeno, pa ne obstajata v enotnosti, temve loeno, oziroma njuna enotnost ni
enotnost svobode, temve nujnosti, kjer se mora posebno prilagoditi in povzdigniti na raven
obosti. To je nedovrenost, ki bo pri Heglu slednji zahtevala prehod na raven drave.

66
Georg Lukcs, Der junge Hegel: ber die Beziehungen von Dialektik und konomie, str. 478.
67
Zdravko Kobe, Svet brez sveta : Heglova teorija dejanja in teave z obim. asopis za kritiko znanosti,
domiljijo in novo antropologijo, Let. 39, t. 248 (2012), str. 60.

65

Tisto, esar pa Hegel ni mislil, je enotnost zgornjih dveh momentov: ni dovolj podrobno
upoteval, kako je raven abstraktne obosti doseena bistveno preko posameznikovega dela,
torej preko razmerja subjekta do predmeta, in posledino, kako abstraktna obost v civilni
drubi ni le lebde princip, ki vznika onkraj interakcije posameznikov, temve slednji dobi
predmeten obstoj v denarju. Tako ni posveal pozornosti temu, da posamezniki v trni
menjavi vstopajo v povsem kvantitativno doloene odnose namesto tega menjavo
obravnava kot poseben primer pogodbe, s imer njen pomen omeji na vzajemno pripoznanje
posameznikov kot svobodnih. In najbolj pomembno, s tem ko ne upoteva denarja kot
upredmetenja in s tem (najprej iluzorine) osamosvojitve abstraktne obosti vrednosti, nima
nastavka za nadaljnje razvitje dialektinega prehoda od abstraktne h konkretni obosti po
modelu svoje logike pojma (torej po modelu kritike kantovskega jaza), kar je bila pot, po
kateri se je do pojma kapitala prebil Marx.
Kar z nekaj grobe vehemence tu predlagam, je torej naslednje: e bi se Hegel v Orisu
filozofije pravice namesto na pojem volje oprl na pojem dela, znotraj pogodbe bolj izpostavil
menjavo in to obravnaval v tesneji navezavi na konkretnejo analizo trne ekonomske
dejavnosti (civilna druba, sistem potreb), bi se slednji moral posvetiti pojmu denarja. Potem
ne bi mogel preprosto preiti na analizo institucij (pravni sistem, korporacije in konno
drava), katerih funkcija je, da omogoijo tesnejo enotnost posameznika z obim, temve bi
lahko ugotovil, da se problem pomanjkljivega posredovanja med obim in posebnim, sicer na
popolnoma drugaen nain, razreuje e na ravni civilne drube, torej ekonomskega sistema
samega, s pojmom kapitala.

66

V. ZAKLJUEK
Povzemimo. Raziskavo sem zael z dvema modeloma filozofske apropriacije poznega
Marxa, z dvema odgovoroma na vpraanje, kdo je pravi Subjekt v kapitalizmu. Na eni strani, s
shemo proletariata-kot-subjekta, nasproti kateremu se v kapitalizmu v najisteji obliki pne tuj
red predmetnosti kapitala, in ta opozicija predstavlja nevzdrno vrzel, ki bo slednji morala
biti odpravljena v poslednjem, revolucionarnem obratu prilastitve te odtujene predmetnosti.
Na drugi strani, s shemo kapitala-kot-subjekta, kot vrednostne substance, zakrivljene v spiralo
samonanaajoe se rasti, kot enotne oz. poenotujoe abstraktne logike, ki pod sebe subsumira
in kot svoje momente zaobsee vse konkretno ekonomskega ivljenja.
Temeljita analiza problemskega polja razmerja subjekta do predmetnosti v Marxovih delih
Francka Fischbacha je omogoila pokazati na nezadostnosti prve sheme, toliko bolj zato, ker
Fischbach utemeljeno pokae, kakno je pravo mesto prazne, od predmetnosti loene
subjektivnosti delavca v kapitalizmu: ne zunanji preostanek sistema, temve njegov notranji
pogoj. Je prav tista nedoloena produktivnost, ki jo kapital izkoria in na kateri se
vzpostavlja. Zgreenost sheme proletariat-kot-subjekt je navsezadnje v tem, da potegne
konskevenco, da je Marx s prikazom te nujne loenosti subjekta od predmetnosti zarisal
nedokonano dialektiko, dialektiko v predzadnji fazi, tj. da si v kapitalizmu subjekt in objekt
kapital e stojita nasproti, emur bo moral slediti e zadnji obrat prisvojitve. Kot sem pokazal,
se da osnovno strukturo Marxove teorije res opisati kot izkljuno dialektiko subjekta in
objekta, le da je ta v kapitalizmu e dokonana, res da ne na nain enotnosti subjekta in
objekta, temve ravno njune absolutne loenosti, vseeno pa ne da bi obstajal nek jasen, isto
konceptualen razlog, zakaj takna situacija ne more biti dokonna.
V drugem in tretjem poglavju sem sledil izvoru oz. pogoju monosti interpretacije kapitala
kot subjekta kapitalizma skozi pazljivo analizo otvoritvenih pojmovnih izpeljav v Kapitalu (z
dopolnili iz Ortov). Pri tem je bilo mo izluiti ohlapno strukturo ujemanja med Marxovo
konstrukcijo kritike politine ekonomije in Heglove filozofije na splono, ki bi jo v grobem
opredelil takole: Marx pojem kapitala izpelje preko znailne heglovske sekvence
neposrednost (gola uporabna vrednost) odprava neposrednosti v abstraktni obosti,
posledino dualistina struktura obega in posebnega (enostavna cirkulacija, denar kot
upredmetena vrednost) konkretna obost kot enotnost obega in posebnega (kapital kot
obost vrednosti, ki se ohranja posebnem). Celotna triada tako v grobem ustreza Heglovim
trem delom Logike: logiki biti, logiki bistva, logiki pojma (seveda v zelo ohlapnem smislu, tj.
67

dokler v veji meri zanemarimo njihovo notranjo diferenciranost ter detaljnost Heglovih
izpeljav in vsakega od delov reduciramo samo na najosnovnejo strukturo, ki je skupna vsem
njegovim konceptualnim momentom). Morda najpomembneje pa je, da so se ob tej raziskavi,
specifino ob analizi izpeljave koncepta delovne sile, vendarle prikazali obrisi tesne
povezanosti obeh izhodinih shem. Izkazalo se je, da sta, dokler smo v dovolj precizni glede
smisla obeh trditev, v kapitalizmu na bistven nain (toda na razlina bistvena naina)
subjekta oba, tako kapital kot delavec oz. delovna sila (in ne, e upotevamo Fischbachov
prispevek, revulcionarni proletariat kot celota). Glede na to, da sem razen mestoma obe liniji
do sedaj obravnaval loeno, je smiselno, da na tem mestu e enkrat kar se da koncizno
prikaem celoten razvoj Marxove dialektike subjekta in objekta.
V pojmovnem izhodiu Marxovega dela (tudi v Kapitalu) je gotovo pojem upredmetenja v
smislu abstraktne sheme odnosa med subjektom in objektom, kot ga je na novo definirala
intelektualna revolucija nemke klasine filozofije. Zelo poenostavljeno: v sekvenci Kant
Fichte Hegel se je fokus od bistveno epistemskega odnosa med subjektom in objektom v
predkantovski filozofiji premaknil k afirmaciji aktivne razsenosti tega odnosa. To je pojma
subjekta in objekta spelo v povsem novo raven bliine, do toke, ko sta iz loenih pojmov
postala bolj nasprotujoa si (in komplementarna) pola neloljive enotnosti. Tako sedaj obstaja
neka objektnost subjekta pojmovanje subjekta, ki se bistveno mora povnanjiti v subjektu
in subjektnost objekta objekt obstaja bistveno kot rezultat subjektove dejavnosti. To je
konceptualni okvir, v katerem je poskual kritiko subjektove situacije v svetu artikulirati
Feuerbach, s pomembnim obratom, da je namre ta odnos do objekta za subjekta potencialno
ogroajo, kolikor je v njem neprepoznano v razmerju za lastnim bistvom. Prispevek
Fischbacha prelamlja z dokso, da se je v tem okviru gibal tudi mladi Marx, in namesto tega
pokae, da je Marxovo odtujitev treba razumeti kot razpredmetenje, tj. izostanek oz. prelom v
razmerju subjekta do objekta.
Ko Fischbach razvije svojo poanto in jo spne s poznim Marxom, se pri tem osredotoa na
negativno razsenost, tj. nadaljnjo prisotnost in pertinetnost figure razpredmetene, gole
subjektivnosti v pojmu delovne sile. Trdim pa, da je mo v izhodinih fazah konceptualnega
razvoja v Kapitalu najti tudi pozitivni komplement tega negativnega, 'padlega' stanja, tj. lahko
naletimo na moment, v katerem odzvanja shema nujnega upredmetenja subjekta v objektu:
kaj drugega je namre otvoritvena trditev tega, kar bo se bo razvilo v delovno teorijo
vrednosti, namre trditev, da v blagovni menjavi z enaenjem produktov dela posamezniki
enaijo svoje delo? Vsekakor gre tu za neko podobo afirmacije subjekta v njegovem
68

predmetu, le da to pri Marxu nima statusa ontoloke teorije, temve je to rezultat premisleka,
da, e ljudje vzpostavljajo odnose preko rei, potem imajo te rei bistveno status "subjektnih
objektov" tj. predmetov kot produktov dela.
Popolnoma v skladu s Fischbachovo kritiko aplikacije Feuerbachovskega pojma odtujitve na
Marxa, v tem drubeno pripoznanem povnanjenju subjekta v objektu ni smiselno prehitro
videti kaknih neposrednih kritinih nastavkov bistveno bolj pomembno je, kaj se s tem
izhodinim momentom zgodi v nadaljnjem konceptualnem razvoju, torej, da Marxu slui kot
izhodie za (logino) upredmetenje "druge stopnje", tj. upredmetenje vrednosti v denarju. V
denarju ni ve upredmeteno konkretno delo,
68
temve intersubjektivno pripoznano abstraktno
obe loveko delo. To, reflektirano upredmetenje lovekega dela, je treba strogo razloevati
od neposrednega upredmetenja prve stopnje. Ni nakljuje, da na tem mestu Marx zane
uporabljati besedo 'Wertgegenstndlichkeit', vrednostna predmetnost, kar sugerira, da je
govora o predmetnosti druganega tipa. Pomembna razlika je, da Wertgegenstndlichkeit ne
stoji ve nasproti subjektu v smislu klasinega subjekt-objekt odnosa, temve gre pri njej za
nekaj izrazito druganega: je ravno intersubjektivno vzpostavljena refleksija oz.
upredmetenje samega odnosa subjekt-objekt, upredmetenje monosti upredmetenja.
Kot uspem presoditi sam, to razlikovanje, obilici literature navkljub, ni niti priblino dovolj
pogosto izpostavljeno; in e ne prepoznamo razlike (in hkratne povezanosti) med tem, da se
subjekt udejanja/povnanja v objektu in tem, da je njegova zmonost dela upredmetena (sedaj
v smislu: predmetno reprezentirana) v denarju, se znajdemo v veliki zmedi. To je pravzaprav
toka, kjer zaidejo interpretacije tipa zgodnji Lukcs, ki poskuajo shemo opozicije subjekta
do predmetnosti aplicirati na odnos delo (proletariat) kapital: kapital je bistveno gibanje
abstraktne vrednosti, vsa predmetnost je zanj vrednostna predmetnost in ne nakopienost
mrtvih, konkretnih uporabnih vrednosti. Poskus, to vpeti v preprosto shemo odnosa subjekta
do njemu tuje predmetnosti, nujno spregleda tisto kljuno, da vrednostna predmetnost sama e
vsebuje oz. povzema prvi in neposreden odnos subjekt-objekt.
V skladu s tem je nujno tudi precizirati, kakna sta teoretski pomen in funkcija tega
upredmetenja abstraktne obosti (najprej) v denarju. Ponovno poudarjam, da vsaka
interpretacija, ki zgolj v faktu upredmetenosti abstraktnega lovekega dela e vidi taro,
vredno kritike, v pomembnem oziru zgrei bistvo Marxovega projekta: nedvomno nam mora

68
Oziroma: ne le konkretno delo. Po Marxovi izpeljavi mora biti v prvem momentu tudi denar najprej zgolj eno
izmed blag, in vrednost, ki jo nosi je ravno tako posledica upredmetenja konkretno delo potrebno za njegovo
produkcijo.
69

veljati za bistveno bolj pomembno, da ta upredmetenost predstavlja kljuen in nujni
konceptualni moment na poti razvoja pojma kapitala in je torej osnova za vse, kar bo Marx
povedal po tem. Osredotoati se zgolj neposredno na ta moment bi pomenilo neupravieno
odvrniti pozornost od veine Marxovega dela. Videli smo, da je vloga upredmetenosti
abstraktnega dela kot momenta izpeljave kljuna: ele s tem, ko abstraktna obost lovekega
dela (vrednost) pridobi predmetni obstoj, je mono kaj takega, kot je njena refleksija samo
vase, s imer pride na dan resnica njene parcialnosti in nesamostojnosti in nujnost njenega
ponavljajoega se postavljanja v odnos do konkretnosti in preko nje do same sebe
vrednostna predmetnost na ta nain dobi strukturo subjektivnosti.
Torej, kombinacija predmetnosti denarja in njegovega znaaja abstraktne obosti, ga zaene v
gibanje; eksplicitna postane resnica njegove nesamostojnost, tj. da kot abstraktna obost dobi
dejanski obstoj samo v preitju konkretnega. V tem gibanju refleksije se, lahko reemo,
denarju samemu, ki je sedaj postal kapital, razkrije skrivnost njegove lastne konstitucije, torej
dejstvo, da ima svoj izvor v subjektovem aktu upredmetenja delu. S tem se ele lahko
postavi v odnos do iste, neupredmetene subjektivnosti same. Subjekt delovna sila, ista
abstraktna negativnost, tako v nekem smislu v kapitalizmu res postane predmet toda ne v
smislu, da notranje privzame nain predmetnega obstoja, temve v smislu biti predmet za-
subjekt, namre za kapital. Jedro distinktivnih lastnosti kapitalizma glede na ostale
produkcijske naine in prav gotovo med njih sodi e ne viden razvoj produktivnih sil je
torej prav v tem, da samo v kapitalizmu obstaja (na nain, da je realno izolirana) ista
abstraktna loveka produktivna zmonost, torej ne obstaja zgolj neposredno, temve obstaja
za sistem sam, obstaja eksplicitno, kot postavljena. Pogoj za to pa je, da mora najprej izstopiti
iz lastnega neposrednega obstoja in se upredmetiti, ne le v smislu udejaniti se v predmetu,
temve, da se upredmeti prav ta proces udejanjenja.
S tem tu potrjujem in dopolnjujem Fischbachovo poanto, da bistvo logike kapitalizma ni
kakna izguba subjektivnosti v objektu, temve, nasprotno, ravno izolacija abstraktne,
razpredmetene subjektivnosti. Dopolnjujem v smislu, da je Fischbach samo zatrdil, da kapital
oz. mezdno razmerje zahtevata obstoj prav take subjektivnosti, ni pa zares izpeljal nujnosti
njene konceptualne geneze. Kot sem, upam, pokazal, je to mo narediti.
Seveda pa obstaja slaba stran tega dokaza strukturne nujnosti: s tem so postavljene meje
politinim implikacijam, ki jih poskua Fischbach na podlagi svoje analize vsaj nakazati. Tu
gre v osnovi za poanto, da se filozofija emancipacije (glavna eksplicitna tara je iek) ne bi
70

smela ve opirati na moment iziene subjektivnosti, ki se izvije iz potopljenosti v simbolni
red in si s tem odpre monost za radikalno dejanje, ki bi ta red sprevrnilo ta koncepcija iste
subjektivnosti, ki se zanaa na okrepitev loitve in distance subjektov v razmerju do
objekta,
69
je po Fischbachu pa ravno eksemplarien produkt odtujitve, ki jo ne le producira,
temve tudi inkorporira obstojei red. Fischbach sam, nasprotno, predlaga, da poskuamo to
razdaljo zmanjati in popeljati subjekt nazaj do objekta njegove elje.
70

S tem se je sicer na podlagi povedanega mo strinjati. Toda ta projekt bi bil laje izvedljiv, e
bi bil rez med subjektom in predmetnostjo tisto izvorno, recimo temu tisto prvo v redu
kavzalnosti, ki podpira kapitalistini sistem, tj. e bi bil ta rez transcendentalen, konstitutiven
moment nasilja, ki bi vzpostavljal kapitalizem. Seveda bi v realnem sosledju zgodovine lahko
naleteli na konkretne primere esa taknega: konstitucija abstraktnih razpredmetenih
subjektov, na nain, da se jih iztrga iz substancialnega ivljenja v neposredni enotnosti s
pogoji njihovega preivetja, so ravno nasilni zgodovinski procesi, ki jih Marx obravnava ob
razkrinkavanju mita o tako imenovani prvotni akumulaciji, s imer zakljui prvi zvezek
Kapitala (prvotna akumulacija je tako pravzaprav ekonomsko-zgodovinska vzporednica sile
in dela razuma, umetne moi loevanja tistega, kar je po naravi enotno, ki je predmet
znamenitega mrano obudujoega odlomka v Predgovoru k Fenomenologiji duha.
71
). Toda
jasno je, da je v strukturi kapitalizma na delu neka druga nujnost kot sosledje zgodovinskih
dogodkov. Vznik abstraktnega subjekta je prej pogojen s tem, da zanj obstaja strukturno
mesto v pojmovnem ustroju kapitalizma. In kot smo videli, je nujnost tega strukturnega
elementa mo izpeljati povsem imanentno, kot razvoj dialektike udejanjanja subjekta v
objektu, preko kljunega momenta, da ima tudi drubeno pripoznanje tega udejanjanja formo
objekta denar. Zdi se torej, da je popeljati subjekt nazaj k objektu mono zgolj na nain,
da se na neki toki na nek nain blokira zgoraj opisan pojmovni razvoj, v katerem pravzaprav
potee realna analiza izhodinega dejavnega odnosa subjekt-objekt, s imer s torej subjektna
plat izolira in pridobi samostojen obstoj.
Kapital in njegova logika sta torej vsekakor tesno prepletena s figuro, iste, abstraktne in obe
subjektivnosti, iste negativnosti brez vsakega doloila, slavne Heglove noi sveta. Dokler

69
Fischbach, Brez predmeta, str. 261.
70
Prav tam.
71
Dejavnost loevanja je sila in delo razuma, najbolj zaudenje zbujajoe in najveje ali celo absolutne moi.
Krog, ki miruje v sebi in kot substanca dri svoje momente, je neposredno razmerje, ki zato ne zbuja zaudenja.
Ampak da akcidentalno kot tako, odrezano od svojega obsega, vezano in le v svoji sovisnosti z drugim dejansko,
dobi lastno bivanje in odloeno svobodo, je neznanska mo negativuma; je energija miljenja, istega jaza.
Smrt, e hoemo tako imenovati ono nedejanskost, je tisto najstrahotneje, obdrati mrtvo pa tisto, kar terja
najvejo silo. (Hegel, Fenomenologija duha, str. 29).
71

to razumemo v dovolj naelnem smislu, ta ugotovitev seveda ni specifina za Hegla ali
Marxa: predstava o drubi kot povezanosti avtonomnih, abstraktnih, formalno enakih
individuumov, je seveda znailna za razsvetljensko politino misel nasploh. Toda kot
izhodino toko Marxove intervencije lahko tejemo ugotovitev, da je ta abstraktna obost v
kapitalizmu podvojena oz. razcepljena. Za hrbtom abstraktnih individuumov, ki stopajo v
odnose na trgu, kot pogoj posredovanja med njimi vznikne predmetna abstraktna obost
denarja in s tem neka od konkretnega indviduuma loena zasnova strukture subjektivnosti
subjektivnosti kapitala. Kljuni heglovski uvid na tem mestu je, da vsaka abstraktna obost
nosi znaaj nedovrenosti in enostranskosti in da dejanski konkretni obstoj dobi ele ko
izpolni v svojem drugem, posebnem. Toda izkae se, da v kapitalizmu do te dovritve dospe
le ta druga figura abstraktno obega, abstraktno obe denarja. In prav na raun tega je takna
samodovritev v posredovanem razmerju z objektom, subjektom kot posameznikom s tem
blokirana: subjekti-posamezniki postanejo sami predmet za vrednost/kapital, ki jih s tem
vzdruje v njihovem nedovrenem, od predmetnosti loenem abstraktnem obstoju, ki ga
povzemajo naslednje vrstice iz Ortov:
Na noben nain si torej ne oporeka,, da je delo absolutna revina kot predmet, po drugi
strani pa oba monost bogastva kot subjekt in kot dejavnost [obe tezi] se medsebojno
pogojujeta in sledita iz bistva dela, tako kot je delo predpostavljeno od kapitala kot nasprotje,
kot nasprotno bivanje kapitala, po drugi strani pa predpostavlja sam kapital.
72



72
Marx, Orti kritike politine ekonomije, str. 181.
72

BIBLIOGRAFIJA
Arthur, Christopher J.. Critique & Contradiction. Prispevek na John McCarney memorial
conference, London, 25. oktober, 2008.
Arthur, Christopher J.."Once More on the Homology Thesis: A Response to Smiths Reply",
Historical Materialism, volume 11:1(2003): str. 195198.
Arthur, Christopher J.."The Hegel Marx Connection", Historical Materialism, volume 11:1
(2003): str. 179183.
Arthur, Christopher J. The New dialectic and Marx's Capital. Leiden : Brill, 2004.
Arthur, Christopher J. Marx, Hegel and the Value-Form,
http://chrisarthur.net/Marx_Hegel_and_the_Value-Form.pdf, dostop 10. september 2013.
Backhaus, Hans-Georg. "K dialektiki vrednostne forme", prevod Rado Riha, asopis za
kritiko znanosti 1314 (1976): str. 103128.
Balibar, Etienne. Marxova filozofija, prevod Peter Klepec. Ljubljana : Krtina, 2002.
Dolar, Mladen. Marxova kritika "asovnih bonov" v lui heglovske dialektike. Vestnik, let.
3, t. 1/2 (1982): str. 6974.
Fischbach, Franck. Brez predmeta : kapitalizem, subjektivizem, odtujitev. prevod Aljoa
Kravanja. Ljubljana: Krtina, 2012.
Hegel, G.W.F.. Grundlinien der Philosophie des Rechts und Naturrechts im Grundrisse.
Frankfurt am Main : Suhrkampf, 1989.
Hegel, G.W.F.. Fenomenologija duha, prevod Boidar Debenjak. Ljubljana : Drutvo za
teoretsko psihoanalizo, 1998.
Hegel, G.W.F.. Wissenschaft der Logik II. Frankfurt am Main : Suhrkampf, 2003.
Hegel, G.W.F.. Znanost logike I, prevod Zdravko Kobe. Ljubljana : Drutvo za teoretsko
psihoanalizo, 2001.
Hegel, G.W.F.. Znanost logike II, prevod Zdravko Kobe. Ljubljana : Drutvo za teoretsko
psihoanalizo, 1994.
73


Heinrich, Michael. Die Wissenschaft vom Wert. Mnster : Westflisches Dampfboot, 2006.
Heinrich, Michael. Introduction to three volumes of Marx's Capital. New York : Monthly
Review Press, 2004.
Jameson, Frederic. Representing Marx's Capital. London : Verso, 2010.
Kobe, Zdravko. Svet brez sveta : Heglova teorija dejanja in teave z obim. asopis za
kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo, Let. 39, t. 248 (2012): str. 5364.
Karatani, Kojin. Transkritika : o Kantu in Marxu, prevod Iztok Ilc, Aleksander Mermal,
Barbara Mlakar. Ljubljana : Krtina, 2010.
Lukcs, Georg. Der junge Hegel : ber die Beziehungen von Dialektik und konomie. Zrich
: Europa-Verlag, 1967.
Marx, Karl. "Blago", asopis za kritiko znanosti 1314 (1976): str. 176214.
Marx, Karl. Kapital, prevod Mojca Dobnikar. Ljubljana : Sophia, 2012.
Marx, Karl. Orti kritike politine ekonomije v Kritika politine ekonomije : 1857/58, ur.
Rado Riha, Pavle Zgaga. Ljubljana : Delavska enotnost, 1985.
Marx, Karl. Teze o Feuerbachu v Marx Engels Izbrana dela II, izbral Boris Ziherl.
Ljubljana : Cankarjeva zaloba, 1976.
Marx, Karl. Uvod k ortom kritike politine ekonomije v Kritika politine ekonomije :
1857/58, ur. Rado Ria, Pavle Zgaga. Ljubljana : Delavska enotnost, 1985.
Murray, Patrick. Marx's Theory of Scientific knowledge. Atlantic highlands : Humanities
Press International, 1988.
Postone,Moishe. Anti-semitism and National Socialism: Notes on the German reaction to
'Holocaust', New German critique 1980, str. 97115.
Postone, Moishe."Lukacs in dialektina kritika kapitalizma" prevod Martin Hergouth, Borec
690693 (2012), str. 91115.
74

Rancire, Jacques, "Le concept de critique et la critique de l'conomie politique des
Manuscrits de 1844 au Capital " v Lire le Capital, Louis Althusser et al., str. 83199.
Paris : Presses Universitaires de France, 1996.
Renault, Emmanuel. Qu'y a-t-il au juste de dialectique dans Le Capital de Marx? v Relire le
Capital, ur. Franck Fischbach. Paris : Presses Universitaires de France, 2009. str. 4376.
Ruda, Frank. Hegels Pbel : eine Untersuchung der "Grundlinien der Philosophie des
Rechts". Konstanz : Konstanz University Press, 2011.
Simoniti, Jure. Resnica kot kreacija. Ljubljana : Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 2008.
Smith, Tony. Logic of Marx's Capital : Replies to hegelian criticisms. Albany : State
University of New York Press, 1991.
Smith, Tony. "On the Homology Thesis", Historical Materialism, volume 11:1(2003): str.
184194 .
iek, Slavoj. Less than nothing : Hegel and the shadow of dialectical materialism. London :
Verso, 2012.
iek, Slavoj. Sublime object od ideology. London : Verso, 2008.