Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge

Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

1

Corona aurea preciossimis gemmis adornata

O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

V duhu raziskovanja srednjega veka je priujoi lanek nastal kot sinteza obsenejega raziskovalnega
dela, v katerem sem se ukvarjala s specifinimi predmeti, vladarskimi kronami. Te so imele v
obravnavanem obdobju poleg velike umetnike in trgovske vrednosti, ki ju poudarja moderni as,
predvsem duhovne in socialne kvalitete. Tovrstni vladarski okras je bil nosilec posebnega pomena,
zaznamoval je vladarja kot takega in postal njegov simbol. Kako mono je s predstavo vladarja povezana
krona, nam kaejo upodobitve, predvsem knjino slikarstvo srednjega veka. Pri obedu, lovu, na posvetu
in celo v spanju so ga iluminatorji ovenali z njegovim znakom, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice, saj
se je v vsakdanu vladar nad okolico dvigal z nainom svojega nastopa, spremstvom in prostorom, ki si ga
je izbral.
1
Krona se omenja e v Bibliji kot kraljevski naglavni okras, ki simbolizira svetost vladarja,
njegovo mogonost in mo, modrost in zrelost corona aurea supre mirtam eius expressa signa
sanctitatis et gloria honoris, opus virtutis. Vendar velja omeniti, da je krona le eden izmed vladarskih
znakov, ki so tesno prepleteni s celotnim aparatom kronanjske ceremonije ustolievanja. Ta je
povzdignila vladarja po boji milosti nad druge kneze in velikae, ob emer naj bi insignije sluile njegovi
slavi in potrditvi bojega narta. Pri tem uporabljeni predmeti so ponazarjali oblast in mo, legitimirali
vladarja kot izbranca in nosilca oblasti ter tako sluili vladarskim mitom. Pogosto so postali kultni
predmeti, nekateri celo relikvije. Pa ve o tem e v kaknem drugem prispevku, zdaj se povrnimo h
kronam.

Krone, ki bi bile zgodneje od 13. stoletja, so precej redke. Njihovo tevilo se povea s koncem srednjega
veka, predvsem v baroku, pa vendar gradiva za zgodneji as ni tako malo, da bi si na podlagi ohranjenih
objektov, fragmentov, prievanj in slikovnega gradiva ne mogli ustvariti neke podobe o pomenu, rabi,
oblikah in razvoju tega naglavnega vladarskega okrasa v zgodnjem in visokem srednjem veku.
Pomemben in tudi najobseneji vir podatkov nam nudijo likovne upodobitve, ki pa jih moramo
obdelovati z distanco, da nas na popaeni podobi predmeta osnovane interpretacije ne privedejo do

1
Percy Ernst SCHRAMM, Herrschaftszeichen und Staatssymbolik: Beitrge zu ihrer Geschichte vom dritten bis zum
sechzehnten Jahrhundert, Band 3, Stuttgart 1956, p. 963s.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

2

napanih sklepov. Zbirka kronskih oblik s peatov, bul in kovancev iz 12. stoletja, na podlagi katere bi si
skuali ustvariti podobo o taufovskih kronah, bi pred nas razprostrla mnoico predmetov, pri kateri bi
bilo jasno, da v veliki meri ne more odgovarjati resninosti. V rokopisih je podoba podrejena
ornamentalnosti, shematizirana in usmerjena na estetski vtis, le tu in tam proseva skoznjo realizem (kot
je to denimo pri upodobitvah ptic v Knjigi ptic Friderika II.). Poleg tega upodobitve srednjevekih
vladarskih podob sledijo iz antike prevzetim majestetinim formulam ali slikovnim modelom, ki so se
prenaali skozi as, v njih pa je bila vsebina pomembneja od odraanja resninosti.
2
Le v redkih primerih
lahko torej upodobitvi povsem zaupamo. Toda naj je krona upodobljena na tak ali drugaen nain,
zadostuje, da jo opazovalec prepozna kot tako in e je oseba pri vsakdanjih opravilih opremljena s
krono, jo takoj prepoznamo kot kralja. Poleg upodobitev so nam v veliko pomo tudi soasni pisni viri,
ohranjeni materialni ostanki ter zgodovinske in ikonografske tudije s sorodno tematiko (s kronami,
njihovo pojavnostjo in razvojem kronskih oblik, so se ukvarjali Heinz Biehn, Joachim Ott in predvsem
Percy Ernst Schramm. Njihove monografije dopolnjujejo obseni katalogi zbranih srednjevekih kronskih
upodobitev
3
).

Krona kot simbol
Krona je objekt, katerega pomen sega dale preko njegove materialne vrednosti. Poleg zgolj skupka zlata
in dragocenega kamenja je tudi eden izmed poglavitnih simbolov vladanja in kot taka predstavlja
osnovno idejo gospostva. Nosi jo lahko le monarh in njegovi najbliji, pomeni pa mo, legitimnost,
nesmrtnost, pravinost, zmago, zmagoslavje, vstajenje, ast in slavo, tudi posmrtno ivljenje. V srednjem
veku je krona predstavljala od Boga podarjen znak, monarh je navadno veljal za podaljek krone, njena
mo pa je segala na tudi sakralno podroje. Ikonografsko loimo pri kronskih upodobitvah ve pomenov;
kadar jo Kristus ali nebeani drijo pripravljeno v nebeki sferi, gre za motiv krone kot obljube; sekvence
seganja po njej pa do trenutka, ko samostojno stoji na glavi, spadajo pod motiv polaganja krone na
glavo; redko pa se pojavlja tudi motiv izroanja krone iz roke v roko. Kadar krona e sedi na glavi, je to

2
Percy Ernst SCHRAMM, Herrschaftszeichen und Staatsymbolik. Beitrage zu Ihrer Geschichte vom dritten bis zum
Sechzehnten Jahrhundert, I, Stuttgart 1954, pp. 1-21.
3
Heinz BIEHN, Die Kronen Europas und ihre Schicksale, Wiesbaden 1957; Joachim OTT, Krone und Krnung: die Verheiung
und Verleihung von Kronen in der Kunst von der Sptantike bis um 1200 und die geistige Auslegung der Krone, Mainz am
Rhein 1998; Percy Ernst SCHRAMM, Die deutschen Kaiser und Knige in Bildern ihrer Zeit, 751-1190, Leipzig 1928; Percy Ernst
SCHRAMM, Florentine MTHERICH, Denkmale der deutschen Knige und Kaiser, Ein Beitrag zur Herrschergeschichte von Karl
dem Groen bis Friedrich II., Mnchen 1962.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

3

triumfalni znak, ki pomeni permanenco in veno zmagoslavje, polaganje krone na glavo pa je,
nasprotno, enkratno dejanje, ki pomeni vstop v neko novo stanje. V eshatolokem smislu pomeni to
stanje veno ivljenje. Kadar se motiv krone pojavlja na podobah vladarjev, sedeih na prestolu, je krona
podrejena motivu prestolovanja, vendar pa se krona in tron pogojujeta, saj sme le okronan vladar sesti
na prestol. Krona pa ni pridrana le za vladarje, saj na upodobitvah pogosto poiva tudi na glavah svetih
oseb (svetniki, preroki, Kristus, Marija, Sveti trije kralji), Kreposti, Pregreh in personifikacij.

Zlatarska umetnost
Veina zgodnjesrednjevekih kron je nastala v delavnicah vladarskih rezidenc ali v samostanskih
delavnicah. Izdelane so bile iz plemenite kovine, zlata ali srebra, ki so ga pozlatili. Najpomembneji okras
so bili biseri in dragi kamni, kjer je velika pozornost veljala njihovi simboliki, tevilu in barvi. To verovanje
je po eni strani izviralo iz orientalskih kultur in se s helenistinimi zapiski preneslo na Zahod, po drugi
plati pa so tevilna ljudstva, vkljuno z Germani, zlatu in dragim kamnom pripisovala visoke magine
kvalitete, ki uinkujejo z objekta na nosilca in ga itijo pred neprijetnostmi zemeljskega ivljenja.
4
Poleg
kamnov so bile priljubljene tudi antine geme in kameje, granulacija, enostavna ali z biseri okraena
zlata ika, stekleni vloki in emajl, kasneje tudi filigranski zlatarski okras v obliki palmet ali kodrov,
tankih vitic, brstov, listov ter celo ivalskih in lovekih podob zapuina antike in umetnosti
preseljujoih se ljudstev.

Razvoj kronskih oblik
Osnovni obliki krone sta venec in klobuk. Prvi naj bi varoval nosilca pred slabim in ga napolnjeval s
posebno mojo, v Griji so ga uporabljali kot simbol zmage in v Rimu kot privilegij Avgusta, kot
vladarskemu znaku pa mu sledimo e od 7. stol. pred naim tetjem (zlati venci etruanskih kraljev).
Triumfalni zlati venec se je e v pozni antiki preoblikoval v okrogel obro s hrukastimi kamni ali
kvadratnimi ploicami, v helenistinem svetu pa se je kot znak vladavine od Aleksandra Velikega dalje
uveljavil tudi diademski trak, s pentljo zavezan na temenu, da sta prosta konca padala na ramena. Visok
klobuk, katerega oblika se je delno spremenjena obdrala v srednjevekih kronah, je star orientalski znak
vladarjev, povezuje se tudi z egiptovsko zdrueno krono.

4
Heinz BIEHN, Die Kronen Europas und ihre Schicksale, Wiesbaden 1957, p. 66.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

4

V Carigradu so kot rezultat dolge tradicije poznali precej kronskih oblik. Bizantinski cesarji so nosili
diadem, v funkciji vojakih poveljnikov pa z diademom okraeno zlato elado. Diadem je sasoma
dopolnilo okrasje iz zlatih listiev in kamnov, iz esar je nastal sklenjen kronski obro, stemma, ki se ga
je dalo brez privezovanja poloiti na lase. Poleg te oblike je bila obasno v uporabi kot cesarsko pokrivalo
tudi razkona avba kamelaukion (bogato okraena zlata polkrogla s pendilijami ob straneh), ki naj bi
nastala v 6. stoletju iz povezave poznoantinega diadema s Konstantinovo cesarsko zlato elado tipa
spangenhelm. al se razen na upodobitvah nobena bizantinska krona te vrste ni ohranila, kakne pa so
bile, si lahko predstavljamo na osnovi najdbe iz groba v stolnici v Palermu na Siciliji. Slika 1 Tovrstni
grobni pridatki so bili v srednjem veku pogosti, saj gre za po celi katoliki Evropi dokazano navado.
Nagrobne krone najdemo e v grobovih salijske vladarske hie, ohranjeni so primeri iz Anglije (Edvard
Spoznavalec), Francije (Sveti Dionizij), eke (Karel IV.), Italije (Henrik VII.), vedske, Poljske, Madarske,
Avstrije, panije in Skandinavije.
5

Palermski kamelaukion, ki je danes v stolnini zakladnici, je bil najden v grobu prve ene Friderika II.
Hohenstaufovca, Konstance Aragonske (1222). Narejen je iz zlate ploevine, na kateri sta z biseri
izrisana obro in dvojni lok, z vlokom iz blaga pa je bilo poskrbljeno, da je udobno sedela na glavi.
Vrednost bisernega okrasa nakazuje, da tukaj ne gre za pokop narejeno krono, ampak za dejansko
noeno in nato v grob poloeno krono. Poleg tega to ni bila enska krona. Cesarski kamelaukion je bila
oblika moke krone, medtem ko so bile krone cesaric vije, bolj bogato okraene in se zgoraj niso
zapirale v polkroglo. Kakne so bile, si lahko predstavljamo na podlagi risbe dveh danes izgubljenih
sicilijanskih damskih kron, ki sta bili zadnji omenjeni leta 1799. Prva je bila veja, valjaste oblike, zgoraj
ira kot spodaj, narejena iz srebra in pozlaena. Na vrhu jo je kronalo 20 kapljiastih biserov, obod pa je
bil bogato okraen z biseri in dragimi kamni, razporejenimi v razline vzorce. Na elni strani je bil pritrjen
Kriani v deteljiastem kriu z Janezom in Marijo. Manja je bila prav tako iz srebra, zgoraj in spodaj
enakega premera, okraena z biseri in kamni. Ti so bili na spodnjem delu obroa razporejeni v obliki
listnatih rozet, zgornji del pa je bil bogato lenjena mrea okrasja oblikovanega kot palmete in lilije.
Obliki, netipini za zahodni svet, odgovarjata tistim, ki jih najdemo na bizantinskih kovancih in sicernjih
upodobitvah cesaric. Glede na zelo majhen premer (12-14 cm) bi bili lahko namenjeni tudi kaknemu
kipu Madone. Vsekakor sta kroni nastali v 12. stoletju. Slika 2

5
BIEHN 1957, cit. n. 4, p. 27.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

5


Bizanc
Tipine za vzhodne krone so bile pendilije, ob straneh visei okras, pogoste pa tudi krone iz ploic,
okraenih z emajlnimi svetnikimi podobami in med seboj spojene s teaji. Takne krone se ne prilegajo
obliki glave, zato je bil pod njimi potreben e vloek iz blaga. Med danes e ohranjene tovrstne krone
spada krona Konstantina IX. Monomaha (nastala med 1042 in 1050), sestavljena iz sedmih emajlnih
ploic razlinih velikosti, na katerih so podobe bizantinskega cesarja Konstantina IX., cesaric Teodore in
Zoe ter dveh plesalk in alegorij. Slika 3 Podobna sta Kijevski diadem Slika 4 in diadem iz Sachnowke.
Podoben diadem se omenja leta 915, ko je ob kronanju za cesarja Berengar I. rimski cerkvi daroval
zaklade, med katerimi je bil tudi diadem, okraen z emajlnimi figurami (...ac diadema figuris), kar je
najstareji dokaz za uporabo emajlnih ploic na kroni.
6

Krona vladarice je bila po bizantinskem dvornem obiaju bila oblikovana drugae kot vladarjeva krona.
Ohranjene damske krone in njihove upodobitve priajo o tevilnih oblikah. Znani so preprosti obroi,
obroi z nastavki, pendilijami, krone iz ploic, ipd., znailne pa so bile tudi stemme z nastavki trikotnih
in zaokroenih ploic, ki jih je leta 438 uvedla princesa Licinia Eudoksia. Na zahodu najdemo obroe s
taknimi nastavki tudi pri mokih kronah.
7
Ta oblika se v vzhodnem cesarstvu, e lahko sklepamo po
upodobitvah, od 4. stoletja pa vse do padca Carigrada ni bistveno spremenila, variirali sta le velikost,
viina obroa in oblika okrasja glede na trenutno modo in status nosilke.

Posebne skupine kron
Preden si pogledamo krone v Evropi, si poglejmo e skupino kron s posebnimi nameni. Gre za
ceremonialne, votivne in grobne krone.
Ceremonialne krone
Ob posvetitvi za kralja ali cesarja so vladarji mnogokrat uporabili posebej za ta dogodek namenjene
krone (izdelane nartno za to prilonost ali take, ki so imele za sabo e neko zgodovino; bodisi so jim bile
podarjene ali prineene iz katere od zakladnic pomembnih cerkva). Najpomembneje in najznameniteje
so krone, ki so jih vladarji nosili ob svojem cesarskem kronanju. Od teh sta najslavneji madarska krona
sv. tefana in krona Svetega rimskega cesarstva, ki so ju generacije vladarjev uporabljale za svoje

6
Percy Ernst SCHRAMM, Herrschaftszeichen: gestiftet, verschenkt, verkauft, verpfndet, Gttingen 1957, pp. 210s.
7
Jrgen ABELER, Kronen, Herrschaftszeichen der Welt, Dsseldorf , Wien 1973, pp. 18s.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

6

cesarsko posveenje. e danes jima zgodovina pripisuje poseben pomen, saj sta v ve kot tiso letih
postali mona dravna simbola.
Na boi leta 800 je s kronanjem Karla Velikega v Rimu
8
spet oivela ideja obnove zahodnorimskega
cesarstva, katerega zadnji cesar je bil odstavljen leta 476. Karel je s povzdignjenjem pridobil naziv
Imperator Romanorum in Imperator Augustus kot izziv rimskemu prestolu v Carigradu. Na njegovo
mesto je slabi dve stoletji kasneje stopil Oton I. Veliki in leta 962 obudil idejo velikega imperija z
ustanovitvijo Svetega rimskega cesarstva. Dolga vrsta cesarjev je nato sluila ideji skupnega cesarstva,
gradila na notranji enotnosti in stremela k najviji, cesarski asti. K prvenstvenim nalogam vsakega
novoimenovanega kralja nemkega cesarstva je tako spadal tudi obisk Rima, kjer je pape opravil
cesarsko posveenje. Vsa cerkveno-liturgina cesarska kronanja (z izjemami Ludvika Pobonega 816 v
Reimsu, Lamberta 892 v Ravenni in zadnjega Karla 1530 v Bologni) so se odvila v Venem mestu in vsa (z
izjemo dveh Lotarja iz Supplinburga (1133) in Henrika VII. (1312), ki sta se odvijala v Lateranski baziliki),
so bila v Petrovi baziliki. Za cerkveno posvetitev cesarjev so, prav tako kakor je bilo to v uporabi za
posvetitev cerkvenih dostojanstvenikov, obstajala uradna navodila, imenovana Ordines (ordo ad
benedicendum imperatorem),
9
kronanje se je izvrilo v cerkveno-liturginih oblikah, v tem slavnostnem
aktu so bili elementi z besedo, gestami, dogajanjem, znaki in oblaili jasno doloeni in polni simbolike.
Omenila sem e dve najbolj poznani ceremonialni kroni. Prva je krona Svetorimskega cesarstva Slika 5.
Sestavljajo jo trije razlini deli; osemkotni obro, verjetno izdelan za asa Otona Velikega (kronan 962),
lok, dodan v asu Konrada II. (9901039) ali Konrada III. (1093-1152) in kri, ki je bil izdelan pod Otonom
III. (980-1002) ali Henrikom II. (1002-1024). Veje ploice oktogona krasijo dragi kamni, biseri in filigran,
v tiri manje pa so vstavljene ploice emajla s podobami iz Biblije v bizantinskem stilu.
10
Danes je
malce predelana, rekonstrukcija pa kae, kakna naj bi bila v 11. stoletju (opozorilo na pendilije in
nastavke dragih kamnov). Ko si Henrik III. ob nastopu vladanja ni dal narediti nove krone, temve je
prevzel krono svojega oeta, je dozorelo novo obdobje vladarske samopredstave. Pred Salijci namre ni
bilo ene same krone, ki bi jo kralji in cesarji kontinuirano uporabljali za kronanjske ceremonije. Po

8
Ko je on (Karel Veliki) na sveti dan rojstva Gospodovega stopil k praznovanju mae v Petrovo cerkev in se pred oltarjem
sklonil k molitvi, je pape Leon na njegovo glavo poloil krono ob glasnem vzklikanju rimskega ljudstva: Vzvienemu Karlu,
velikemu cesarju Rimljanov, ki prinaa mir in ki ga je kronal Bog, ivljenje in zmago! Od tedaj dalje je bil imenovan cesar in
augustus. Glej: Einhard Jahrbucher 1986, p. 82.
9
Ordines so smernice, na katere se je ordinator pri posvetitvi naslanjal (molitve, formule, ceremonija), saj je bilo zaeljeno,
da je vsak nov vladar okronan v maniri svojih predhodnikov (in ordine continetur). Da bi vse potekalo po predpisih, so morali
vsi udeleenci (kralj, kofje, knezi in ostali velikai) svoje vloge natanno natudirati.
10
BIEHN 1957, cit. n. 4, pp. 89-91.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

7

dejanju Henrika III. pa njegovi nasledniki krone niso ve jemali kot osebno last temve kot simbol
cesarstva, ki tudi po smrti vladarja e naprej obstaja. Uporabljali so jo v enaki meri za kraljevska kronanja
v Aachnu in za cesarska v Rimu. Prvi pisni dokaz za obstoj cesarske krone najdemo v 13. stoletju v pesmi
Walterja von der Vogelweida, ki e govori o riches krone: ernst dem riche gab den stein. Der da lichter
farbe schein und in des riches crone noch hute erluhtet schone. Ta krona, ki jo zapisi jo omenjajo kot
sancta ali sacra, je obveljala za relikvijo. Danes si jo lahko ogledate v zakladnici na Dunaju, kjer poiva v
drubi ostalih cesarskih insignij. Za ogled naslednje pa je treba odpotovati do Budimpete. V mestu ob
Donavi hranijo krono sv. tefana oziroma Sveto madarsko krono kar v parlamentu. Slika 6 Po legendi jo
je pape Silvester II. leta 1000 poslal prvemu kranskemu madarskemu kralju Istvnu, ki je bil kasneje
kanoniziran kot Sv. tefan. Tudi to krono sestavljajo trije deli; spodnji diadem (corona graeca, ki jo na
elnem delu krasijo trikotne in polkrone emajlne ploice), zgoraj dva kriajoa se trakova (corona
latina, z emajlnimi podobami osmih stojeih apostolov in Kristusom Pantokratorjem), na vrhu kri
(dodan verjetno v 16. stoletju in postrani stoje, kar naj bi bila posledica nekega udarca) ter nekaj
pendilij ob straneh.
11


Votivne krone
tevilne krone so z vladarskih glav prile v zakladnice cerkva in samostanov, bodisi zaradi doloenih
protokolov, kot volila ali dejanja premiljene diplomacije. tevilne so bile tudi izdelane za votivni namen,
o emer pria njihova velikost oziroma nain izdelave. Slikovno gradivo dokazuje, da so v cerkvah
darovane krone obesili nad oltarje na dolge verige kot votivne krone in jih delno uporabili kot svenike,
saj so bile zaradi svoje svetilnosti in lahtnih materialov visoko cenjeni predmeti. eprav so kot darila
prednjaile krone, so vladarji darovali tudi oblaila in ostale vladarske znake (ezla, palice - baculos,
vladarska jabolka, amulete, kraljevske mee, parkrat celo prestol pa tudi zastave, ite, armillae, prstane
in drug nakit). Iz kovin in dragih kamnov izhajajoa svetilnost predmetov je bila v primitivnih kulturah
povezana z magino mojo, v kranski drubi pa je dobila simbolni pomen. Liturgine objekte in njihovo
mo opisuje e tekst Vita Desiderii iz karolinkega asa. kelihi se bleijo od zlata in gem, dvigajo se
stolpiaste tvorbe, krone se lesketajo, sveniki svetlikajo, okrogli okras se blei, posodje najrazlinejih

11
BIEHN 1957, cit. n. 4, pp. 24-26.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

8

vrst se iskri.
12
S svetilnostjo se snovnost podobe spremeni, saj ji ta prida nadnaravno mo, tu pa smo
pria ideji transcendentalnosti. Opat Suger iz St. Denisa je zapisal, da lu materialno pretvori v
nematerialno in tak predmet duo povzdigne k Bogu. Krona, obeena nad oltarjem je pomenila tudi
prisotnost vladarja v cerkvi, kadar je bil ta fizino odstoten, hkrati pa tudi simbolino prezenco bojega,
saj je vladar kot boji namestnik na zemlji in boji izbranec izpolnjeval bojo voljo.
13
Krone, ki so jih
darovali cerkvam pa so bile pogosto tudi uniene. Njihovo zlato in drage kamne so uporabili za izdelavo
liturginih predmetov, okras oltarjev, kriev, platnic in kelihov, znani pa so tudi primeri, ko je cerkev
krono prodala.
14
Primer sekundarne uporabe krone so denimo fragmenti dveh Friderikovih kron,
hranjenih v Krakovu. Viri tudi poroajo, da je Henrik II. dovolil razrez bizantinskega damskega obroa in z
njegovimi deli dal okrasiti evangelistar, ki ga je podaril bamberki cerkvi (danes Cod. monac. lat. 4452),
15

ena krona iz 10. stoletja pa je bila v Saint-Denisu uporabljena za okras antine ahatne sklede.
16


Najve kron in drugih zakladov je imela cerkev Sv. Petra v Rimu, kjer je pape za cesarsko kronanje
uporabil kar katero od kron, ki so jih hranili v zakladnici cerkve. Baziliki so po tevilu predmetov sledile e
cerkev S. Alessio v Rimu, cerkve v Monte Cassinu, Vercelliju in Milanu. Pri zahodnih Frankih je na prvem
mestu St. Denis, nato Tours, pri vzhodnih Frankih Regensburg, od 11. stoletja dalje Bamberg, pa tudi
Aachen, Basel, Augsburg, Lige, Speyer, Cluny, Monza in Praga. Sicer pa e iz dejstva, da so bile krone
tako pogosto darovane cerkvam, lahko predpostavljamo, da so imeli vladarji v svoji lasti ve kot eno.
Karel Pleasti je imel vsaj tiri, na zaetku 14. stoletja pa jih je imel kralj Anglije vsaj deset.
17


Najstareje ohranjene posvetilne krone so iz sedmega stoletja. To so krone iz zahodnogotske zakladne
najdbe v paniji ter elezna langobardska krona (Corona Ferrea) Slika 7, Teodelindina krona (627) Slika 8
in Agilulfova krona.
18
Izmed kron iz zakladne najdbe v Guarrazarju pri Toledu v paniji, kjer je bilo skupaj

12
Quantus sit in calicibus decor, ex distinctione gemmarum nec ipsos intuencium obtutos facile diiudicare reor. Fulgent
quidem gemmis auroque calices, praeminent turres, migant coronae, resplendet candelabra, nitet pumorum rotunditas, fulgit
recentarii colique varietas. In: Christoph STIEGEMANN, Matthias WEMHOFF, Kunst Und Kultur Der Karolingerzeit, Karl der
Groe und Papst Leo III. in Paderborn, katalog z razstave, Mainz 1999, pp. 694-710.
13
Louis GRODECKI, Die Zeit der Ottonen und der Salier, Mnchen 1973, pp. 259-264.
14
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, pp. 209s.
15
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 176.
16
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 192.
17
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, pp. 214s.
18
BIEHN 1957, cit. n. 4, p. 34.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

9

kar dvanajst zlatih posvetilnih kron, sta najbolj znani kroni kralja Svintile (621-631) in kralja Regesvinta
(649-672). Slika 9 Vse te krone so preprosti obroi, okraeni z dragimi kamni in pendilijami, na zgornjem
robu pa imajo nekatere med njimi pritrjene verige za obeanje.
19
Dve zlati kroni, ki ju povezujemo s
Friderikom II. Hohenstaufovcem, glede na okras datirani med 1220-1250, sta bili razrezani za okrasitev
kria v krakovski stolnici. Njun okras je edinstven, saj takne motivike ne sreamo nikjer drugje.
Sestavljeni sta bili iz dvanajstih s teaji povezanih lenov v obliki visokih koniasto zakljuenih
pravokotnikov. Ploskve krasijo dragi kamni in biseri, niello in filigran. Na eni kroni so med filigranom
posute male lovske in turnirske scene; jezdeci in dame, konji, psi, jeleni, sokoli. Glede na okrasje je lo
verjetno za moko krono. Druga krona je v slabem stanju, med filigranom se skrivajo ptice in dva orla z
vloenimi dragimi kamni, zaradi manjega obsega obroa pa lahko sklepamo, da naj bi lo za damsko
krono. Taken okras vitic in figur najdemo v otonskih inicialah reichenauske ole, na kapitelih in v kovini
na podnojih svenikov in kriev. Glede na orlovske podobe bi lahko v tem zgodnjem asu heraldike
takno krono nosil le Friderik II. ali eden njegovih sinov, kajti rod Hohenstaufovcev je bil imenovan tudi
genus aquilae, orlovski rod.
20
Slika 10

Grobne krone
Prav posebno skupino predstavljajo krone, ki so spadale med grobne pridatke. Izdelane so bile iz
manjvredne kovine in redko okraene, namenjene pa le za pogreb vladarjev. Najstareje znane tovrstne
krone poznamo iz asa Salijcev. Iz grobov Speyerske stolnice izhajajo nagrobna krona cesarja Konrada II.
(1039), njegove soproge cesarice Gizele (1043), cesarja Henrika III. (1056) in Henrika IV. (1106). Vse
so izdelane iz bakra, ena je pozlaena, nastavki so bodisi lilije s kriem ali trilisti, na obodu je v nekaterih
primerih vpraskan napis. Grobna krona cesarja Henrika IV. ima tudi lok, k njej je spadala e kapica iz svile
z zlatim trakom na spodnjem robu.
21
Slika 11 Ohranjeni sta tudi grobni kroni kralja Belasa III.
Madarskega (1196) in soproge kraljice Ane Antiohijske (1183), obe narejeni iz srebrne ploevine z
maltekimi krii kot nastavki. Dragocena krona iz pozlaenega srebra pa je bila pokopana tudi s
Friderikom II. (1250).


19
Joachim OTT, Krone und Krnung: die Verheiung und Verleihung von Kronen in der Kunst von der Sptantike bis um 1200
und die geistige Auslegung der Krone, Mainz am Rhein 1998, cat. pp. 275-277, tab. XII-XIV.
20
Percy Ernst SCHRAMM, Kaiser Friedrichs II. Herrschaftszeichen, Gttingen 1955, pp. 52-80.
21
BIEHN 1957, cit. n. 4, p. 110.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

10

Evropa
Na nastanek zahodnih kron je vplival svet Grije, Rima, Orienta in Bizanca. Vladarji v zgodnjem srednjem
veku nastajajoih dravnih tvorb na Zahodu so se morali, e so hoteli nastopiti kot pravi in vzhodnim
enakovredni cesarji, pojaviti pod sorodnimi znaki, ki so jih ti uporabljali v vzhodnem cesarstvu. Zato ni
udno, da tevilne zahodne krone tako v vsebinskem kot formalnem nastanku dolgujejo veliko
bizantinskemu vzhodnorimskemu svetu.

V karolinki Evropi je bila vodilna oblika elnih obroev. Bili so lahko iz enega liva ali iz s teaji povezanih
ploic, ki jih je bilo mogoe razkleniti. Pogosto so obroe krasili nastavki v obliki trilistov, lilij, kriev,
grozdov iz dragih kamnov ipd., elna stran je bila ponekod e posebej poudarjena z draguljem, kriem ali
dvignjena v trikotnik. Lilije so sasoma dobile prednost na kraljevskih in nasploh vladarskih kronah ter so
bile nasploh odloilne za francoski kronski tip. Najdemo jih na kronah v Franciji (krona Karla Pleastega),
grobnih kronah v Speyerju, na grobni kroni Erika Svetega vedskega iz 1160 v Uppsali, na kroni z
relikviarija cesarja Henrika II. v Bambergu in kroni Ludvika Svetega Francoskega 1226-1270. Tipien
primer karolinkega tipa je bila recimo v osmem stoletju nastala krona, ki naj bi domnevno pripadala
Karlu Velikemu. Sestavljena je bila iz ploic z lilijskimi nastavki in dragimi kamni.
22
Danes je al
ohranjena le skica, saj je bila krona uniena med francosko revolucijo skupaj z regalijami in tevilnimi
umetninami, ki so jih vse od 11. stoletja dalje shranjevali v zakladnici cerkve St. Denis. Prav tako je le na
upodobitvi iz 16. stoletja ohranjena krona Otona II. Kralj naj bi jo nosil ob kraljevskem kronanju leta 961
ali ob posvetitvi za cesarja 6 let kasneje. Sestavljale so jo ploice s tirimi vejimi, skoraj okroglimi
nastavki in tirimi manjimi roglji z dragimi kamni na vrhu. Veje nastavke so krasili mandljasto
oblikovani dragulji, prav tako je bil s kamni in biseri okraen obod krone.
Za najstarejo ohranjeno krono z lilijami pa velja votivna krona Essenske Madone (domnevna otroka
krona Otona III.), verjetno nastala v desetem stoletju. Obro s tirimi roglji je okraen z dragimi kamni in
filigranom, na robovih tee vrvica malih biserov, med kamne pa je vstavljena tudi rdea poznorimska
gema s podobo Meduzine glave. Najveji kamen je moder safir na elni strani krone. Ni pa reeno
vpraanje ali je to krono resnino nosil mladi Oton III. in jo kasneje podaril samostanu ali pa je bila
izdelana prav za skulpturo Matere boje. Slika 12

22
BIEHN 1957, cit. n. 4, p. 88.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

11

Precej znana je tudi Kunigundina krona (1002-1023), obro iz ploic, okraen z dragimi kamni, biseri in
filigranom. Slika 13 Na spodnjem delu obroa so luknjice za pritrditev na epico ali avbo. Zgornji rob je
predelan, zato ne moremo zagotovo rei, ali je imela prvotno tudi lilijske nastavke, kar je sicer tipino za
otonske krone tega asa.
23
Iz tega asa sta tudi kroni, s katerima je leta 1014 pape okronal kraljevski
par, Henrika II. in Kunigundo. O izvoru obeh kron ni natannejih podatkov, je pa mono, da ju je
priskrbel Henrik sam. Svojo kraljevsko krono je dal ta po cesarskem posveenju kot votiv obesiti nad
Petrov oltar v sv. Petru,
24
eno pa je podaril tudi samostanu Cluny (coronam auream preciosssimis
gemmis adornatam ad missam, quae de cathedra s. Petri celebrabatur, obtulit).
25

Poleg preprostih obroev imamo dokaze za obstoj zgodnjih kron z enim ali dvema dodanima lokoma. e
v devetem stoletju je bil v virih omenjen tip krone z dvojnim lokom, vemo tudi, da je imela lok krona
Lotarja I. (855). Tovrsten tip krone nosi tudi Henrik III. na svojem drugem kraljevskem peatu iz leta
1042-46, kar dokazuje, da oblika v enajstem stoletju ni bila pozabljena.
26
Saj se je ravno v tem otonskem
asu uveljavil tudi tip krone z visokim lokom, ki mu pripada Cesarska krona (Reichskrone).
27
Po koncu
srednjega veka je elja po preseganju ostalih pripeljala celo do tega, da so nastajale krone s tudi do
sedmimi (pol)loki.
28
Salijski in taufovski as nista v formalnem smislu prinesla nobenih bistvenih
sprememb, temve le razne variacije e ustaljenih oblik, kot so denimo zelo visoke krone iz ploic, iri
obroi, tevilneji nastavki.
S taufovci in asom okoli 1250 pa konujem tudi ta pregled kronskih oblik, ki nas prepria, da je nabor
zgodnje- in visoko srednjevekih kron vse prej kot reven. Sreali smo se z nekaterimi najbolj odmevnimi
in pomembnimi objekti, ki so bili vezani na razcvet monih vladarskih hi, obudovali nekatere izmed
najstarejih in najlepih izdelkov ter spet v drugih zautili dih vzhodnega cesarstva. Krone poznega
srednjega veka bodo zaenkrat morale poakati na obravnavo v kaknem drugem sestavku, ki bo, upam
da kmalu, priel izpod peresa koga izmed vas.

DODATEK: Omembe kron v soasnih virih

23
BIEHN 1957, cit. n. 2, pp. 97-98.
24
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 174.
25
Adalberti Vita Heinrici II. Imp. Cap. 28 (Mon. Germ., SS. IV, p. 809, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 175.
26
SCHRAMM 1955, cit. n. 20, tab. IX.
27
ABELER 1973, cit.n. 7, p. 25.
28
ABELER 1973, cit.n. 7, p. 25.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

12

V dodatku sem zbrala nekaj pisnih virov, ki govorijo o kronah in njihovi uporabi. Nanizani so kronoloko
in ohranjeni v originalnem, latinskem zapisu. Na zaetku pa e par besed o terminih, ki so sicer redki,
ampak se oitno nanaajo na obliko krone ali pomen. Prievanje iz St. Denisa iz leta 888 z omembami
faislum, diadema in corona dokazuje tevilne v karolinkem asu soobstajajoe kronske oblike. V asu
Karla Drznega je bila kot corona ducalis oitno zaznamovana, da je drugana od kraljevske krone, v
taufovskem asu pa je bila denimo krona novega ekega kralja imenovana circulus, kar spet nakazuje
drugano obliko od coronae. Redko, pa vendarle, se pojavi zapis, da so nekatere krone nosile napis.
Poleg tega primeri v besedilu dokazujejo, da so vladarji svoje krone podarjali cerkvam ali drugim
vladarjem e za asa svojega ivljenja, mogoe ob kakni posebni priliki, iz naklonjenosti do doloenega
svetnika ali kot volilo v oporoki. Vidmo lahko tudi, da so jih zastavljali ter celo prodajali in kupovali.

V devetem stoletju nam ob porasti upodobitev tudi soasni teksti odkrivajo precejnje tevilo kron, ki so
tedaj kroile po rokah in glavah,
29
al pa ni iz tako zgodnjega asa nobenega dejansko ohranjenega
objekta. Kadar so se nam krone le ohranile, so bili razlogi za to obiajno religiozne narave; objekti so
sluili kot votivi, relikviariji ali aeni predmeti. Leta 816 je pape tefan V. kronal za cesarja Ludvika
Pobonega, sina Karla Velikega, pri emer je uporabil krono, ki jo je sam prinesel iz Rima, coronam
auream, quam secum adportaverat. Kronist Ermoldus Nigellus je zapisal, da naj bi tu lo za krono
Konstantina Velikega, tum iubet adferri gemmis auroque coronam, quae Constantini Caesaris ante fuit
te govorice pa so zagotovo razirjali pape in njegovo spremstvo.
30
Cesar Lotar I. (850) je zapustil
samostanu v Prmu kar nekaj zakladov, med njimi tudi zlato, z dragimi kamni okraeno krono, ki so jo
obesili nad oltar (corona altari superposita in modum pillei auro gemmisque compacta).
31
Tudi Karel
Pleasti je samostanu St. Vaasta daroval z biseri okraeno krono, ki jo tamkajnji viri omenjajo e 12.
stoletju.
32
Poleg tega je Karel leta 870 cerkvi Sv. Petra podaril e dve kroni,
33
zagotovo pa je bilo v
tamkajnji zakladnici e ve daril take vrste. Tudi svojemu sinu Bosu je Karel v letih 876 in 877 podaril
dve kroni, prvo corona ducali ornato, ko se je ta povzdignil do kralja Burgundije, in kasneje corona in

29
Vire je zbral in objavil Percy Ernst Schramm v delu Herrschaftszeichen: gestiftet, verschenkt, verkauft, verpfndet.
30
THEGAN, Vita Hludovici, cap. 17 (Mon. Germ., SS II, S. 594, Beriln 1956, p. 226) in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 163.
31
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 165.
32
E. LESNE, Hist. de la proprit ecclsiast. en France III, Lille 1936, p. 239, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 166.
33
Lib. Pontif., ed. L. DUCHESNE, Paris 1892, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 161.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

13

vertice capitis imposita.
34
Boso je katedrali v Arlesu podaril ezlo in diadem, dunajski pa krono, ki so jo
uporabili za okras na doprsnem relikviariju s. Mavricija. Ohranila se je le skica, saj je bila krona uniena v
17. stoletju.
35
Leta 888 je kralj Odo iz zakladnice cerkve Saint-Denis vzel dva diadema in krono, okraeno
z biseri (diademata aurea et gemmis optime parata II, coronam cum perulis I, quam habet Vuaterius),
36

za kronanje Karla III. leta 881 pa je bila uporabljena krona iz zakladnice sv. Petra v Rimu (a pontifice
Romano de thesauro S. Petri apostoli corona imposita).
37
Pape Leon IV. (847-85) je poslal britanskemu
kralju Nomenou zlato, z dragocenimi kamni okraeno krono,
38
britanski kralj Salomon pa je 871 papeu
Hadrijanu II. poslal coronam auream lapillis adornatam preciosus DCCC solidos valentem.
39
V virih iz asa
kofa Tuta (894-930) se omenja e zlati antependij, ki je bil izdelan iz tirih cesarskih in kraljevskih kron,
conflatum ex quattour regum et imperatorum coronis.
40
Na nemkih tleh sta imela tedaj v posesti najve
kron zagotovo stolnica in samostan St. Emmeram v Regensburgu, ki je bil najpomembneja rezidenca
vzhodnofrankovskih Karolingov. O prodaji krone beremo v virih iz leta 908, ko se je se je kralj Alfonso III.
s cerkvijo sv Martina v Toursu pogajal o nakupu corona imperialis. Iz tega je razvidno, da cerkev sv
Martina v tem primeru tega zaklada ni uporabljala kot votiv ali kak drug namen, temve je bila krona
naprodaj. To je prvi tak znan primer. Vidimo tudi, da nacionalnih ustev ni motilo, e je vladar nosil
krono, izdelano za vladarja neke druge deele. To potrjuje tudi vir za Anglijo iz 12. stoletja; Henrik II. se
je dal kronati s krono cesarja Henrika V. Nemkega.
41
Oton III. je samostanu Berge pri Magdeburgu
podaril krono, ki je bila dokumentirana e v zaetku 16. stoletja, poleg tega pa je na pronjo svoje tete,
opatice Matilde iz Quedlinburga (999) temu samostanu daroval pozlaeno srebrno, z dragimi kamni
obloeno krono, ki se omenja v samostanskem inventarju e leta 1610.
42
Ni pa znano, kateri izmed
Otonov je miljen z nazivom Otto imperator, ki je samostanu Monte Cassino podaril vrsto kron. Glede na
podatke naj bi lo za votivne krone coronae, quas Otto imperator ac Ugo marchio aliique fideles S.

34
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 166.
35
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 170.
36
L. DELISLE, Litt. Latine et hist. du moyen ge, Paris 1890, pp. 8s, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 170.
37
Mon. Germ., p. 330.
38
L. LEVILLAIN, Les rformes ecclsiastiques de Nomno, in: Le Moyen ge 2. Serie VI, 1902, p. 212, in: SCHRAMM 1957, cit.
n. 6, p. 169.
39
Cartulaire de Saint-Sauveur de Redon, ed. P. de Courson, Paris 1863, p. 67, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 169.
40
A. Boeckler, Das Erhardbild im Utacodex, in: Studies in Art and Literature for Belle da Costa Greene, Princeton 1954, p. 227,
in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 168.
41
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 188.
42
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 173.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

14

Benedicto obtulerunt.
43
Viri iz salijskega asa omenjajo, da je dala cesarica Gizela (1024) svojo
zapestnico (armillo) predelati v kronico, s katero so okrasili hildesheimski relikviarij Sv. Osvalda.
44
Henrik
III. je prepustil eno svojih kron samostanu Hersfeld kot nekakno posojilo,
45
leta 1085 pa je Henrik IV.
vojvodi eke kot priznanje nove kraljevske asti poslal kronski obro.
46
Protikralju Rudolfu iz
Rheinfeldna je pape Gregor VII. leta 1077 poslal z dragocenimi kamni okraeno krono z verzom Petra
dedit Petro Petrus diadema Rodulfo.
47
V Skandinaviji je bila po smrti kralja Knuta Danskega (1086)
njegova krona obeena v stolnici v Roskildu, ob razglasitvi kralja za svetnika pa je postala relikvija.
48

Zapisi poroajo, da je po smrti Henrika V. (1125) vdova cesarica Matilda ob vrnitvi v domao Anglijo s
seboj vzela dve kroni, ter ju na poti podarila samostanu Bec pri Rouenu. Samostan ji je nato eno izmed
obeh posodil ko je bil njen sin Henrik II. okronan za kralja (corona in primis solida ex auro et lapidibus
qua filius imperatricis, Heinricus rexcum imperator vel rex ex ea coronantur).
49
Ta je krono obdral.
Poleg tega je od Matilde prejel krono (oziroma od krone izvirajoe lilijske ornamente) tudi samostan St.
Denis.
50
Leta 1147 je knez Priwislaw Heinrich (1150) svojo in enino krono podaril samostanu Leitkau
pri Magdeburgu (..verum, quamvis rex erat, insignia regalia propter Deum libenti anno postposuit et
scrinio reliquiarum S. Petri imponendum diadema regni sui et uxoris sue ... consensit, et supradicti regis
diadema adhuc in Liezeka usque hodie cernitur..)
51
Tako kot e Henrik IV., je tudi cesar Friderik
Barbarosa leta 1158 vojvodi eke v potrditev kraljevske asti poslal regium diadema.
52
Henrik VI. je
julija 1195 kralju Rihardu Levjesrnemu poslal v znak prijateljstva veliko zlato dragoceno krono.
53
V
samostanu Sv. Mihaela v Bambergu pa sta bili e do zaetka 18. stol hranjeni dve damski kroni
bizantinske manire z biserno obrobo, verjetno deli sicilijanske delavnice 12. oz. 13. stoletja.
54




43
Mon. Germ., SS. VII, p. 808, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 173.
44
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 178.
45
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 179.
46
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 180.
47
Sigeberti chron. Ad. a. 1077, Mon. Germ. VI, p. 364, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 179.
48
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 199.
49
SCHRAMM 1956, cit. n. 1, p. 759.
50
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 180.
51
Mon. Germ. SS XXV p. 83, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 180.
52
Mon. Germ. SS VXII, p. 675, in: SCHRAMM 1957, cit. n. 6, pp. 181s.
53
SCHRAMM 1957, cit. n. 6, p. 182.
54
Ibid.
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

15














Otonska/saka vladarska hia*
HENRIK I. (919-936)
OTON I.
(936 kralj, 962 cesar, 973)

Sin OTON II.
(961 kralj, 967 cesar, 983)

Sin OTON III.
(983 kralj, 996 cesar, 1002)

Bratranec vojvoda Bavarski
HENRIK II. SVETI
(1002 kralj, 1014 cesar, 1024)

Arduin iz Ivreje,
protikralj v Italiji 1002-1014,
1014

Salijska/frankovska vladarska hia*
KONRAD II.
(1024 kralj, 1027 cesar, 1039)

Sin HENRIK III.
(1028 kralj, 1046 cesar, 1056)

Sin HENRIK IV.
(1053 kralj, 1084 cesar, 1106)
vojvoda Rudolf vabski,
protikralj 1077, 1080
Herman grof iz Salema,
protikralj 1081, 1088
Sin HENRIK V.
(1099 kralj, 1111 cesar, 1125)


Spplinburka vladarska hia*
LOTAR III., vojvoda vabske,
(1125 kralj, 1133 cesar, 1137)


taufovska vladarska hia*
FRIDERIK I. BARBAROSA
(1152 kralj, 1155 cesar, 1190)

Sin HENRIK VI.
(1169 kralj, 1191 cesar, 1197)
Velfska vladarska hia
Oton IV. iz Brunswicka,
(1208 kralj, 1209 cesar, 1214)
Sin FRIDERIK II. * lista vladarjev, ki so prejeli
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

16

(1198 kralj Sicilije, 1212 kralj, 1220
cesar, 1250)
cesarsko ast


Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

17

Uporabljena literatura
Jrgen ABELER, Kronen, Herrschaftszeichen der Welt, Dsseldorf , Wien 1973.
Heinz BIEHN, Die Kronen Europas und ihre Schicksale, Wiesbaden 1957.
Louis GRODECKI, Die Zeit der Ottonen und der Salier, Mnchen 1973.
Joachim OTT, Krone und Krnung: die Verheiung und Verleihung von Kronen in der Kunst von der
Sptantike bis um 1200 und die geistige Auslegung der Krone, Mainz am Rhein 1998.
Jrg ROGGE, Die deutschen Knige im Mittelalter - Wahl und Krnung, Darmstadt 2006.
Percy Ernst SCHRAMM, Die deutschen Kaiser und Knige in Bildern ihrer Zeit, 751-1190, Leipzig 1928.
Percy Ernst SCHRAMM, Herrschaftszeichen und Staatsymbolik. Beitrage zu Ihrer Geschichte vom dritten
bis zum Sechzehnten Jahrhundert, I, Stuttgart 1954.
Percy Ernst SCHRAMM, Kaiser Friedrichs II. Herrschaftszeichen, Gttingen 1955.
Percy Ernst SCHRAMM, Herrschaftszeichen und Staatssymbolik: Beitrge zu ihrer Geschichte vom dritten
bis zum sechzehnten Jahrhundert, Band 3, Stuttgart 1956.
Percy Ernst SCHRAMM, Herrschaftszeichen: gestiftet, verschenkt, verkauft, verpfndet, Gttingen 1957.
Percy Ernst SCHRAMM, Sphaira, Globus, Reichsapfel, Wanderung und wandlung eines
Herrschaftszeichens von Caesar bis zu Elisabeth II., Stuttgart 1985.
Einhard Jahrbucher, (ed. Alexander Heine), Essen 1986.

Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka


SLIKA 1 Kamelaukion Friderka II., Palermo
http://www.unarosadoro.com/nobilesofficinae.html



SLIKA 2 Siciljanski damski kroni
V: Percy Ernst Schramm, Florentine Mtherich, Denkmale der deutschen Knige und Kaiser, Mnchen 1962



SLIKA 3 Diadem Konstantina IX. Monomaha
V: Percy Ernst Schramm, Kaiser Friedrichs II. Herrschaftszeichen, Gttingen 1955



SLIKA 4 Kijevski diadem
V: Percy Ernst Schramm, Kaiser Friedrichs II. Herrschaftszeichen, Gttingen 1955

Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka



SLIKA 5 krona Svega rimskega cesarstva in rekonstrukcija izgleda v 11.stol
www.pbase.com/alvinzcy/image/78071071



SLIKA 6 krona sv. tefana
en.wikipedia.org/wiki/King_of_Hungary



SLIKA 6B, Utin evangeliar, 11. stoletje, sv. Erhard pri mai, detajl
http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Meister_des_Uta-Codex_001.jpg
Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka



SLIKA 7 Teodelindina krona
http://it.wikipedia.org/wiki/Corona_di_Teodolinda



SLIKA 8 elezna langobardska krona
http://www.answers.com/topic/iron-crown-of-lombardy



SLIKA 9 krone iz zakladne najdbe v Guarrazarju pri Toledu, panija
http://www.answers.com/topic/treasure-of-guarrazar



Drutvo ljubiteljev srednjega veka Druina Zlate ostroge
Adelajda kofjeloka alias Ajda Mladenovi: O kronah zgodnjega in visokega srednjega veka

SLIKA 10 taufovski kroni
V: Percy Ernst Schramm, Kaiser Friedrichs II. Herrschaftszeichen, Gttingen 1955
Ter v: Percy Ernst Schramm, Herrschaftszeichen und Staatssymbolik III, Stuttgart 1956


SLIKA 11 nagrobna krona cesarja Konrada II. (1039), njegove soproge cesarice Gizele (1043), cesarja
Henrika III. (1056) in Henrika IV. (1106).
www.speyer.de/.../dom?switch_language=en
V: Percy Ernst Schramm, Florentine Mtherich, Denkmale der deutschen Knige und Kaiser, Mnchen 1962
http://de.wikipedia.org/wiki/Datei:Grabkrone_Heinrich_3.jpg
http://www.kinder-hd-uni.de/mittelalter/mittel26.html



SLIKA 12 krona Essenske Madone Otona III
www.bodarwe.de/kalame.html



SLIKA 13 Kunigundina krona
http://www.eichinger.ch/eichifamilyhom/Reisen/Jakobsweg/Leipzig-Konstanz/Ochsenfurt-Rothenburg.htm