OCENA DIPLOMSKEGA DELA »METULJEVE PREOBRAZBE: OD

SUBSTANCIALNEGA DUALIZMA V NOVOVEŠKI FILOZOFIJI DO DUALIZMA

LASTNOSTI V SODOBNI FILOZOFIJI DUHA«

Sebastjan Vörös je septembra 2008 na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete diplomiral z

nalogo »Metuljeve preobrazbe: od substancialnega dualizma v novoveški filozofiji do
dualizma lastnosti v sodobni filozofiji duha« (mentor: Olga Markič, somentor: Miran
Božovič). Diplomska naloga je bila ocenjena z odliko in predlagana za univerzitetno
Prešernovo nagrado.

Tematiko naloge lahko v grobem razčlenimo na dva vidika – genealoškega in

kritičnega –, ki sta medsebojno tesno prepletena. Genealoški vidik prikazuje razvoj
dualističnih sistemov na področju duha od novoveške do sodobne filozofije duha, s čimer
pomembno zapolnjuje tako zgodovinsko kot vsebinsko vrzel, ki zeva na tem področju.
Pomenljivo je namreč, da so dualistični sistemi v sodobni literaturi velikokrat prikazani zelo
površno, poenostavljeno in nekorektno, kar daje vtis, da gre pri dualizmu za homogen in
zastarel teoretični okvir, ki ga v sodobnih razpravah ne gre jemati preveč resno.

Pričujoča naloga z nadrobno analizo posameznih dualističnih sistemov in njihovih

medsebojnih odnosov prepričljivo dokazuje, da je takšno prepričanje zmotno. Po eni strani
ponudi zanimiv historični prikaz razvoja takšnih teorij, po drugi strani pa predstavi vsebinske
(logične) razloge, zakaj je do sprememb med posameznimi modeli sploh prišlo. Oba
dejavnika nas privedeta do sledečih zaključkov: da imajo dualistične teorije zelo raznoliko in
dinamično zgodovino, da izraz »dualizem« ne predstavlja neke uniformne teorije, temveč
obsega mnoštvo različnih sistemov, in da dualizem ni zastarelo stališče, temveč – v določenih
pojavnih oblikah – igra pomembno vlogo v sodobnih razpravah na področju filozofije duha.

Zadnji sklep je tesno povezan z drugim tematskim vidikom naloge, namreč njeno
kritičnostjo. Avtor prepričljivo polemizira s splošno uveljavljenim prepričanjem, ki trdi, da je
dualizem preživeto stališče. Takšno mišljenje po mnenju avtorja počiva na predpostavki, da
dualizem označuje nek statičen (nespremenljiv) pojmovni okvir, ki se običajno enači s
kartezijanskim interakcijskim substancializmom. Ker pa natančnejši pregled posameznih
modelov pokaže, da je ta predpostavka neosnovana in potemtakem napačna, se kot nepravilen
izkaže tudi sklep, ki na njej počiva.
 V splošnem lahko rečem, da delo odlikujeta izredna natančnost, pronicljivost in
izvirnost. K temu še dodatno prispeva aktualnost obravnavane tematike na področju filozofije
duha: v sodobnih razpravah se pojavlja zelo pogosto, vendar doslej ni bila deležne ustrezne
analize in razčlembe. Kot sem nakazal nekoliko višje, je dualizem pogosto obravnavan kot
nekakšen samoumeven a priori, pričujoča diplomska naloga pa dokazuje, da je takšna drža
potrebna korenite prevetritve.

Avtor naloge obravnava probleme jasno, pregledno in sistematično, z izrednim

občutkom tako za argumentativno analizo kot za celovito sintezo. Kljub terminološki in
metodološki natančnosti pa se avtor ne boji občasne rabe prispodob, ki obarvajo diskurz,
vnesejo ščepec poetičnosti in pripomorejo k bolj plastični predstavitvi posameznih
zaključkov. To je še posebej lepo razvidno iz osrednjega simbola metulja in njegovih
preobrazb, ki pooseblja dualizem in njegove številne premene. Tematska zasnova kot tudi
sklepi diplomske naloge nudijo stimulativna in zanimiva izhodišča za nadaljnje raziskave, kar
lahko privede do natančnejšega in bolj poglobljenega razumevanja dualističnih sistemov in
njihovega mesta na področju filozofije duha.

V luči povedanega toplo podpiram predlog, da se naloga »Metuljeve preobrazbe: od

substancialnega dualizma v novoveški filozofiji do dualizma lastnosti v sodobni filozofiji
duha« uvrsti na seznam kandidatk za univerzitetno Prešernovo nalogo.