Rijeka tee posve polako, gotovo neujno gudi u rano jutro. Tramvaj se polako zaustavio. Zeleni i bijeli, u bojama grada. Stali smo raspoznavati plosnati, dugaki amac, to se neujno primicao s one strane obale. Nekoliko su nas tjedana kuhali po kasarnikim zatvorima, a onda u rano jutro okovali svakoga posebno i po estoricu nas nanizali na lanac za stoku bacili u automobile Crvenog kria i odvezli u Italiju, u logor. Doista su se od gore do dolje vidjeli tragovi udaraca, nekakve tamne i svijetle pjege u duginim bojama, od modriaste do ute.
Reka tee isto poasi, skoraj neslino
gode v zgodnjem jutru. Tramvaj se je poasi ustavil. Zelen in bel, v barvah mesta. Zaeli smo razloevati ploski, dolgi oln, ki je prihajal neslino z one strani. Nekaj tednov so nas kuhali po kasarnikih zaporih, potem pa v zgodnjem jutru uklenili vsakega posebej in nas po est nabrali na kravjo verigo, vrgli v avtomobile Rdeega kria in odpeljali v Italijo, v taborie. Res je bilo od zgor do dol videti sledove udarcev, nekakne temne in svetle pege v mavrinih barvah od modrikastega do rumenega.