PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 1

Pre d g ovor
Naš ud Aljoša Barle, zbiralec in preprodajalec starin, med njimi tudi tiskanih izdelkov, se je
spomnil krožkovega kolesarskega odseka, ki vrti pedala pod firmo »Hropemo Med Vrhovi«, ki je eden
mnogih akronimov HMV-ja, ko je naletel v radovljiškem antikvariatu poleti 2003 v nenavadni
poslovni kuverti firme Bayer dnevnik kolesarskega izleta po Hrvatski in Sloveniji leta 1956 v lepi
rokopisni obliki in snopiè fotografij s tega izleta.

Namen tega predgovora ni ocena ali kritika rokopisa. Za tiste bralce, ki bodo navdušeni nad vsebino,
dodajamo nekaj pojasnil.

Takoj se nam je porodilo vprašanje: kdo so ti kolesarji, zlasti avtor. Nikjer v rokopisu ali na kuverti
nismo mogli najti njegovega imena in priimka. Samo v uvodu pisec predstavi udeležence izleta:
Lojzeta ali Krvoloènega bizona ali gastronoma, Jureta ali Sivo sovo, sebe imenuje skromno jaz ali
tehnièni ali Rjavi bober ali fotoreporter. Zato pa se potopis zakljuèuje s stavkom: »… .smo prišli na
Resljevo. Še malo navzgor in bili smo na 31a – bili smo zopet doma!« Upali smo, da bomo na tem
naslovu našli ljudi, ki bi vsaj poznali avtorja, èe ne kar njega samega. Vendar te hiše ni veè. Pred leti so
jo podrli. Arhivi mestne obèine in razni seznami odpirajo pot nadaljnjemu iskanju avtorja. Bilo bi
namreè nadvse zanimivo spoznati to osebo in preko njega še preostala sopotnika. Vsebina potopisa to
zagotavlja.

Nestrpnost, ali bolje, vedoželjnost, pa narekujeta èim prejšnjo objavo dnevnika. Upamo, da morebitno
in želeno sreèanje z avtorjem in sopotnikoma, ne bo v njem povzroèilo užaljenosti, ker smo mimo
njegovega privoljenja izdali ta potopis.

Rokopis se nahaja na 38 brezèrtnih listih A 5 formata; napisan je z modrim

èrnilom v lepo izpisani pisavi. Posebnost rokopisu dajejo inicialke vsakega
poglavja, ki so urejena po dnevih potovanja. Inicialke so izrisane v temno rdeèi
barvi. Med tekstom se nahajajo še risbe, prav tako v temno rdeèi barvi in »ne
kažejo pomanjkanja humorja«, èe parafriziramo detajl teksta. Na koncu rokopisa
je priložen v A 4 formatu roèno izdelan zemljevid, prav tako v temno rdeèi barvi,
podroèij Hrvatske in Slovenije z vrisano potjo izleta, kraji, ki so omenjeni v
potopisu in izohipsno oznaèenimi gorskimi masivi Gorjancev in Velike Kapele , ki
so ju preèili.

Fotografije so odraz tistega èasa, seveda èrno bele, velikosti 80x58 mm in po

takratni najsodobnejši maniri že ozkim belim robom in so ravno obrezane. Vseh je
2 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

37 po številu, torej en film; s skrbnim in vešèim vlaganjem filma v aparat je

fotoamater pridobil en posnetek. Pokvaril ni nobenega, kar je bilo tistikrat uspeh.

Prepis dnevnika v raèunalniško obliko je kar najbolj veren. Zaèudila nas je

slovnièna pravilnost in natanènost pri pisanju. Šestinštiridesetletna odmaknjenost
nastanka rokopisa se je kazala v raèunalniškem besednjaku, na osnovi katerega se
samodejno preverja pravilnost zapisanih besed. Kar nekaj besed je raèunalnik
predlagal izloèiti kot neznane. Seveda ga nismo upoštevali.

Inicialke in risbe se nahajajo na istih mestih kot v originalu.

Med tekst pa smo vkljuèili fotografije pisca dnevnika, ki dopolnjujejo trenutno

temo. Preostale fotografije prikazujejo naravo na tak naèin, da ne moremo
prepoznati fotografiranih krajev. Na hrbtni strani fotografij tudi ni nobenih
informacij. Prav gotovo je imel fotograf pri izbiri motivov v mislih posebne
pripetljaje in doživetja. Ker današnjemu gledalcu ta ozadja niso znana, postanejo
te fotografije manj zanimive.
Miha Vrhunec
maj 2004
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 3

PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

zlet »Po Hrvatski in Sloveniji« smo zasnovali že dolgo

predno smo konèali s šolo; in to tembolj za trdno, ker nam je
izlet pomenil konec študija. Priprav ni bilo mnogo. Šotor sem
imel jaz, za »svinjarijo« je poskrbel Lojze ali Krvoloèni
bizon ali gastronom, kot ga bomo še pozneje imenovali. Za mleène izdelke pa je
poskrbel ekonom Jure-Siva sova. Mene osebno so imenovali tehnièni, Rjavi bober
ali pa fotoreporter, kakor je komu bolj ugajalo. Kolo pa je imel vsak svoje:
gastronom specialko »Millilo«, ekonom »Pucha« model 1920 in jaz specialko
»Gregoris«. Na pot smo vzeli vsak po 4500 din, vendar vsak ni porabil niti
polovice.

PRVI DAN - TOREK, 17.VII.

o dolgoèasnem jutranjem dežju se je toliko predrlo, da je le

semtertja padla še kakšna kapljica. Takoj smo krenili na pot.
Prvi dan smo se namenili do Novega mesta – 70km, vendar
smo prišli nekoliko dalje, ker nismo prej našli primernega
campa. Razpoloženje je zelo dobro; gastronom prepeva
odlomke iz »Manon« in »Prodane neveste«, ekonom priteguje. Vendar to traja le
4 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

toliko èasa dokler dokler je lepa cesta. Ko se pri Škofljici zaène makadamka,
nastopijo namesto arij psalmi kletvic. Takrat pritegnem tudi jaz. Vreme se je med
tem vidno izboljšalo in posijalo je sonce, ki nas je potem spremljajo neprenehoma
do Ljubljane.To nam zopet povrne dobro voljo. Gastronom poskrbi za želodec.
Dobro obloženi kosi kruha po 30 km odlièno teknejo pa èeprav sedimo na pragu
borne cestarske barake. Foto-služba deluje dobro. Spet vozimo in kmalu se zaène
strašna vroèina. Okoli pol treh smo prispeli v Novo mesto. Tu so nam povedali, da
odpro trgovine šele ob petih popoldne. Zato nismo mogli kupiti ne kruha ne riža,
ki ga je potreboval gastronom za juho. Zato smo se peljali do prve vasice za
Novim mestom. Stopièe ležijo tik pod Gorjanci in se odlikujejo po izvrstni mrzli
vodi. Na sreèo so imeli v kmetijski zadrugi riž in celo zobno krtaèko sem dobil,
svojo sem namreè pozabil v Ljubljani. V Stopièih so ravno pokopavali starega
»jagra« in èlana gasilskega društva.
Na nekoliko vzvišenem mestu smo si postavili šotor. Prostor je bil
izredno prijeten, nihèe nas ni motil, le dva pastirèka sta prignala mimo trop krav in
ovac. Veèerja je bila kmalu skuhana – juha alla camping nam je še enkrat bolj
teknila, ker je dišalo po dimu. Po veèerji smo utrujeni polegli in opazovali še
zadnje sonène žarke, ki so ožarjevali pred nami ležeè griè. Potem nas je zajela
prava gorska tišina in utrujeni smo pospali.
Dolenjska je napravila na nas zelo domaè vtis. Je zelo prijazna pokrajina;
sami zeleni grièki, semtertja gozdovi, bele cerkvice, žitna polja in domaèije med
njimi. Znamenja ob cesti le še poveèujejo idiliènost pokrajine.
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 5

DRUGI DAN - SREDA 18. VII.

Stopièah smo se prebudili že ob petih, vendar sta nas

zajtrk in pospravljanje toliko zamudila, da smo krenili šele
ob osmih. Rosa je bila tako moèna, da nam je šotor
povsem namoèila in šele sonce ga je osušilo.
Takoj ko sem prijel kolo, sem že imel gumi defekt, menda zardi trna.
Siva Sova je pri popravilu asistiral in tako je bil tabular v nekaj minutah zamenjan.
Po »èudovitem« kolovozu in rovih (dobesedno) skozi trnjevo grmovje nas je
prijazen fantek (imel je kakih 10 let) sreèno pripeljal na glavno cesto, ki vozi
preko Gorjancev na Metliko. Z Gorjancev se nam je nudil prelep razgled proti
Kumu z vsem Dolenjskim grièevjem pod nami. Popili smo èaj, kajti žeja je menda
veèna nadloga kolesarjev. Ko smo prišli na vrh Gorjancev, smo na drugi strani
zagledali popolnoma drugaèno sliko. Pokrajina je tu mnogo bolj umirjena, niè veè
ni tako valovita, le na obzorju jo obdajajo gorski grebeni. Sedaj sta se prviè
oglasila šlager in opera dneva »Granada« in »Prodana nevesta«. Jaz sem igral
vlogo izolatorja. Lojze spredaj je pel operni ariji, jaz sem bil tiho, Juva, za mano
pa »Granado«. Pri spustu je Krvoloèni Bizon doživel prvi defekt (od tu naprej
defektov ne bom registriral veè, ker bi bilo njih opisovanje dolgoèasno). Tik pod
Gorjanci leži vas Suhor, kjer smo oddali pošto. Takoj nato smo bili že v Metliki.
Gastronom in ekonomist sta nakupila vse potrebno. Jaz pa sem medtem
fotografiral. Metlika je eden izmed tistih prijetnih krajev v Sloveniji, kjer ne moreš
napraviti koraka, ali pa pljuniti na cesto, da ne bi s tem sprožil živahne polemike
med veljavnimi možmi Metlike. Sicer pa je èedno urejena in zelo lep kip iz NOB
krasi prostor pred starinskim rotovžem. Za Metliko smo se kopali v Kolpi. Kljub
besnemu crawlu nisem prišel niti za ped naprej, tako moèno dere. Spet smo
6 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

podprli želodce, da niso viseli kot prazni mehovi za vodo. Ko smo s Kolpo
prestopili mejo Slovenije se je cesta znatno poslabšala; ne vem ali je to fiksna
ideja ali pretiran patriotizem, vendar dejstvo je, da ni nikjer v Sloveniji cesta na
odseku 3 km pokrita s slamo, èe ravno dva kmeta vozita žito s polja. Po triurnem
tresenju in poskakovanju se je pokazala tabla KARLOVAC. Predmestje se zelo
vleèe in se ne razlikuje dosti od okoliških vasi. Center je moderno urejen in
snažen; vendar je nekoliko neprijazen. Lojzetov prtljažnik, ki se je zlomil med
potjo, nam je nek mehanik dobro popravil. Ljudje so tu precej prijazni, posebno
tisti kolesar, ki nam je pokazal gozdno grapo primerno za kamp. To je v okolici
Karlovca res težko najti. Blodili smo ob Korani daleè navzgor, a nikjer ni bilo
primernega mesta. Prviè ni pitne vode, drugiè pa so gozdovi od ceste tako
oddaljeni, da jih ni mogoèe doseèi in tretjiè so ob vsaki pitni vodi cela naselja.
Tabor je bil eden najslabših, kar smo jih imeli. Vendar spali smo dobro in veèerja
je bila tudi dobra, - ražnjièi, s katerimi smo proslavili moj god.

TRETJI DAN - ÈETRTEK 19. VII.

o se èlovek prebudi, vidi vse v lepši luèi kot pa zveèer.

Zato tudi nam ni bila grapa veè tako zoprna kot prejšnji
veèer, posebno, ker nas je prebudilo sonce in ker smo se
osvežili pri vodnjaku v Cerovcu. Posebno težko je prati
posodo, ker èrnina od ognja ne gre in ne gre stran.
30 km lepe asfaltne ceste nam je vlilo nekaj upanja, da cesta do Plitvic ne
bo tako slaba. Vozilo se je kot po parketu. Pokrajina se tu vidno spreminja.Postaja
vedno bolj nerodovitna, pojavlja se znaèilna rdeèa prst, tudi skale, v katere je
vsekana cesta, so rdeèe. Pripeka je silna, vode nikjer. Tudi domaèij je vedno manj.
Veè ali manj ravninski svet, le v daljavi se vidi gorovje, kjer naj bi bile Plitvice.
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 7

Kar naenkrat je lepe ceste konec,

zaèela se je obvozna pot (glavno namreè šele
grade), ki je bila bolj podobna poti, po kateri
vozi poštna koèija v Texasu, kot pa cesti, ki naj
bi služila avtomobilom. Teh na sreèo sploh ni.
Vse kar smo videli je bil le en avtobus, dva
avtomobila in seveda precej domaèinov z osli.
Tu je že tisti »kavalirski« predel, kjer moški
jaha osla, žena pa hodi zadaj v spoštljivi razdalji
in nosi prtljago. Veèkrat nam je prišlo na um, da
bi bilo bolje, èe bi mi kolesa nosili in ne ona
nas. Tu je vzel vrag del Jurèkovega prtljažnika,
pa tudi moj je šel po gobe. Cesta je luknjasta kot
bohinjski sir, samo da je med luknjami šoder namesto sira. Konèno smo dospeli v
neko vas pred Slunjem; kupiti smo hoteli riž in makarone. Vendar vrli prodajalec
ni imel ne enega ne drugega, paè pa je imel sonèna oèala in pravo kavo.
Prodajalna je bila pravzaprav borna koliba, zbita iz desk in obrizgana z apnom (to
je znaèilno za vse tukajšnje hiše). Prodajna miza so bili trije veliki zaboji.
Domaèini in miliènik (verjetno edini v okolici) so nas vprašali za toèen èas,
seveda smo jim lahko ustregli. Trinajst kilometrov dalje leži Slunj, veèje naselje,
kjer so ravnokar imeli živinski sejem. Tu je bilo ljudi kot mravelj, a živine še veè.
Konèno smo dobili, kar smo potrebovali za našo kuhinjo. Kruh je bil zaradi sejma
strašno drag. Za kilogram belega kruha smo plaèali 100 din.
V Slunju sem dobil tudi jaz zaposlitev. Nek èiko me je prosil, naj mu
napišem naslov na pismo. Zelo ga je skrbelo, èe sem èitljivo napisal, kar mu
verjetno ni šlo v glavo, da je mogoèe hitreje pisati, kot pa pišejo tamošnji davkarji.
Namesto mene so ga pomirili domaèini, ki so se zbrali okrog naju.
Konèno smo se polovili od zgovornih Slunjèanov in po precej dolgem
vzponu smo zagledali kanjon Plive, ki se je izlivala vanj iz zadnjega jezera z
8 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

mogoènim slapom. Prelep je bil pogled na zadnja dva Plivina jezera, ki sta se
blešèala v veèernem soncu.
S tega mesta sem napravil
zadnji posnetek z agfa-colorjem.
Potem smo se utaborili na campingu
poleg jezera. Tu je bilo precej
inozemcev. Govorili smo z nekim
Nizozemcem, ki je prišel s kolesom
iz Amsterdama. Skupaj smo udrihali
èez slabe ceste in zadružno hvalili Plitvice. Šotor je bil postavljen Eins A, ker
nismo hoteli zaostajati za drugimi. Veèino smo prekosili.
Prileglo se nam je kopanje v jezeru in seveda izdatno umivanje. Le
tabornega ognja nismo mogli zakuriti.

È ETRTI DAN - PETEK 20. VII.

obro prespani smo se navsezgodaj že kopali v jezeru.

Krvoloènega bizona sva z Ekonomom pripravila do tega, da je
prviè v življenju skoèil na glavo vodo. Izjavil je, da ni niè
posebnega, le malo te zapeèe v trebuh.
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 9

Po zajtrku smo pospravili šila in kopita in šli na lov za hrano. V celih

Plitivcah ni mogoèe dobiti kruha po normalni ceni (razen v hotelu po hotelskih
cenah). Šele, ko sem kakih 10 minut pihal na dušo šefu nekega magazina, nam je
za šefa kuhinje dal naslednjo nakaznico:«Jovo, daj ovome 2 kg kruha, poznat mi
je drug«. Ljudje so tu prijazni, kar gotovo dokazuje ta primer, a organizirati ne
znajo niè, kar ta primer ravnokar prièa. Plitvice, takšna turistièna toèka, pa
nobenega kruha!
Tu nas je èakalo precejšnje delo – pošta.
Poèasi smo nadaljevali pot in spotoma obèudovali prelepa jezera in
slapove. Nedolgo potem, ko smo zapustili zadnje jezero, smo zavili v globoko
gozdno grapo in si v nacionalnem parku privošèili precej drzno poèetje. Zakurili
smo namreè ogenj, da smo lahko kuhali. Vendar smo imeli sreèo, nihèe nas ni
motil in neopaženo smo grapo zopet zapustili. Potem se je zaèelo dviganje proti
Mali Kapeli. Pokrajina je tu na las podobna našemu gozdnemu svetu, le da je ne
obdajajo tako visoke gore. Tu je mnogo živine, polj sploh ni, le sem ter tja kakšna
njivica pri koèi. Ljudje so tu mnogo bolj èisti kot v dolini. Domovi so lepo urejeni.
Še malo in zaèeli smo se spušèati na liško ravnino. Vozili smo skoraj
korakoma, ker je bil ekonomov prtljažnik že skoro èisto na koncu (vendar je držal
do Ljubljane), moj pa je bil pritrjen le z žico. Z Liko se je zaèelo rodovitno
podroèje. Prva postaja so bile Vrhovine. Tu sta dve gostilni, vsaka ima po en dan v
tednu prost. Gastronoma so pouèili, »da Vrhovine nisu selo, to je grad«. A ko smo
o tem vprašali pastirèka, ki nas je opazoval pri »flikanju«, je dejal: »E, to je selo, a
kažu, da je grad«. Po dobri veèerji nedaleè od Vrhovin, smo se odloèili, da bomo
vozili ponoèi ob luninem svitu. Bilo je mnogo laže, kot smo mislili. Le malo
èudno je, ko se sreèuješ z domaèini, za katerih pasom slutiš razna »konièna jekla«.
Ob taki priliki ti je mali browning v veliko moralno oporo.
Prevozili smo Otoèac in še kakih 10 km za njim. Tu pa smo dobesedno
popadali v travo. Šotora nismo mogli postaviti, z njim smo se enostavno odeli.
Vzporedno s cesto se neprestano vleèe živa meja in nepregledni drevored. Naš
10 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

prostor smo našli za staro razvalino, kjer smo bili varni pred domaèini, saj
verjetno ne bi bili zadovoljni, èe bi vedeli, da smo spali na njihovi travi, pa èeprav
pokošeni. Morda jim delam krivico, a Lièanov nismo poznali.

PETI DAN – SOBOTA 21. VII.

b pol petih zjutraj smo na hitro pospravili kamp in se

odpravili dalje. Kmalu sem doživel prvi defekt. Popravil
sem ga kar na kolesu. Ko sem flikal sta Krvoloèni bizon in
Siva sova iz dolgega
èasa nabrala za èuda
veliko polžev z
obcestne žive meje. Komaj smo polže
pognali nazaj v grmovje in napravili kakih
20 m poti, sem toèno na istem mestu predrl
gumo. Zopet sem se potrpežljivo vsedel za
cesto in krpal. Nisem še dolgo delal, ko sta
prišla iz bližnje hiše dva turistovsko
obleèena fanta. Izkazalo se je, da sta bila
Holandca, ki potujeta z avtostopom.
Namenjena sta bila na Plitvice, zato smo
jima nasvetovali, naj vzameta kruh raje s
sabo.
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 11

Defekt popravljen, zajaši in zopet smo jo rezali dalje proti Senju. Kmalu
se je cesta zaèela dvigati proti Veliki Kapeli. Rodovitna Lika se je spreminjala v
pusto, kamenito pokrajino. Dosegli smo 850m visoki gorski prelaz Vele Kapele, s
katerega se nam je nudil prekrasen pogled na Jadran s Senjem. Cesta je vsekana
preko grebena. Na obeh straneh vseke je po en bunker iz druge svetovne vojne.
Vsak prehod je bil popolnoma nemogoè, èe so strojnice kosile iz teh betonskih
pošasti. Prav na vrhu smo odprli naše aluminijaste škatle s provijantom in se zaèeli
krepko zalagati s sirom in kranjskimi klobasami. Hkrati pa smo uživali prekrasen
pogled na morje. Tu še nismo dolgo sedeli, kar pripelje avtobus in se ustavi poleg
nas. Bili so naši in inozemski turisti, ki so šli na Plitivce. Med njimi je bila tudi
moja bivša profesorica rušèine, ki me je uèila pol leta v Ljubljani. Ker je nisem
maral, se nisem zmenil zanjo, pa saj me v moji »trapperski opravi« ni mogla
prepoznati. Kmalu je šofer dal znak za odhod, nekaj mahanja in že je avtobus
izginil za skalami proti Liki.
Zajahali smo jeklene konje in zaèel se je 15 km dolg spust proti Senju.
Zaradi izredno slabe ceste smo morali korakoma voziti. Nekajkrat sem mislil, da
mi bodo od zaviranja otrpnile roke. Pri »Carskem vrelu«, ki ga je dal postaviti
Franc Ferdinand okoli leta 1850 smo si malo ohladili. Nato smo bili kmalu v
Senju in s tem smo zakljuèili vožnjo po makadamkah, kajti od tu do Ljubljane je
samo asfalt.
Senj je staro mediteransko mesto s tipiènimi »ribjimi« ulicami. Na sredi
mesta je seveda trg z vodnjakom, ob obali pa je nekaj lokalov, med njimi tudi
kavarnica, v kateri smo
se utaborili. V Senju so
ogromne kolièine
bukovega lesa, ki ga
dobivajo z Velike
Kapele in ga z ladjami
razvažajo daleè naokoli.
12 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

Vse trgovine so bile zaprte, zato sem z nemšèino pripravil natakarja nekega hotela,
da nam je prodal 2 kg kruha po normalni ceni.
Za Senj so znaèilni Uskoki, ki so nekdaj zasedli mesto. Še sedaj nekatera
imena spominjajo nanje. Posnel sem celo iz kamna izklesano glavo uskoka nad
portalom. Na vzpetini blizu Senja se mogoèno dviga Nehaj-bejeva trdnjava, ki
naredi velièasten vtis. Škoda je le, da si je nismo mogli ogledati.
Zapeljali smo se nekaj kilometrov iz Senja, da smo se okopali. Voda nam
je zelo dobro dela, celo sonce nam ni veè škodovalo, bili smo za sonèno pripeko
že imuni. Ugotovil sem le, da za crawl še nimam kondicije. Medtem ko sem krpal
tabulatorje, sta ekonom in gastronom poskrbela za ogenj in za ostalo, kar s tem v
zvezi sledi.
Na tej cesti se je promet zelo poveèal. Sreèevali smo vedno veè
inozemcev, med njimi mnogo takih, ki so vlekli za avtomobilom celo camping
hišico na dveh kolesih. Opazili smo, da je bilo najveè Nemcev in Belgijcev,
Avstrijcev pa je bilo precej manj. Vzrok je verjetno v strašno visoki ceni
Jugoslovanske vize v primerjavi z lanskim letom. Prav gotovo bo treba krepko
znižati tako cene vizumov, kot cene turistiènih uslug, èe bomo hoteli videti drugo
leto pri nas veè tujih turistov, saj Jugoslavija je dežela, katere zemljepisna lega je
znaèilna za turistièno državo.
Pri prijazni domaèinki smo dobili vodo in kmalu smo se zaèeli ogledovati
po primernem kraju za prenoèevanje. Prav kmalu smo ga našli. Samo kolesa je
bilo treba premostiti preko meter i pol visokega kamnitega zidu, da smo lahko
postavili šotor na mehkem pašniku, seveda ne brez tveganja, da nas ne preženejo
domaèini. Prav pod nami so campirali Švicarji in Belgijci v udobnih šotorih z
avtomobili.
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 13

ŠESTI DAN – NEDELJA, 22. VII

omaj sem se prebudil, sem že zaèutil na rokah ob dotiku

srbenje. Komarji so me tako opikali, da ni bilo na roki
mesta, kjer ne bi bilo zlovešèe rdeèe pike. Pozabil sem
namreè, da smo na morju in prejšnji veèer zaradi vroèine
nisem oblekel trenerke, temveè sem spal v majici s
kratkimi rokavi. Gastronom ni bil popolnoma niè opikan, ker ima to dobro
navado, da se pokrije èez glavo. S tem sva imela z ekonomom precej težav, ker je
bilo zato krvoloènega bizona precej težko prebuditi. Obièajno je še v spanju
barantal za minute spanja, ko je bil že èas za budnico. Izkazalo pa se je, da ima
skrivno ventilacijsko odprtino. Zato je bilo najboljše sredstvo, da sva mu naložila
na glavo vse odeje in ko mu je zmanjkalo sape je moral na dan, seveda ne brez
jutranjega »psalma«.
Zapustili smo prijazno taborišèe in
speèe inozemce, ki so kar v spalnih vreèah
ležali v travi, in se odpravili priti Novemu
(Novi ali Novi Vinodol – oboje je pravilno).
Pihal je tako moèan veter, da sem se moral
nekajkrat pošteno loviti, da me ni vrglo s
kolesa. Spomnil sem se na Šenoo:«È uvaj se
Senjske ruke!« Tu se mi je posreèilo ujeti na
filmu oslico z malim oslièkom, ki je še komaj
stal na nogah. Pri tem sem moral zaviti s ceste
in takoj je priletel pastir, ki je menda mislil,
da bom pomolzel oslico. No, hvala za tako
mleko!
14 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

Novi Vinodol je kraj, kjer je turizem mnogo bolj razvit kot v Senju.
Sploh je mnogo prijaznejši od Senja. Gori na pijaci je v nedeljo prav zanimivo.
Sem pride vse kar leze in gre. Staro in mlado se razgleduje po vsem mogoèem,
seveda najprej po strancih. Zato ni èudno da smo bili v središèu pozornosti.
Vendar tega mešèani Novega ne pokažejo tako oèitno kakor Slunjèani. Opazujejo
nas dostojanstveno in od daleè.
30 km severneje leži eden od naših najveèjih turistiènih centrov na
Jadranu – Crikvenica. Videti je bilo, da so znižali cene, kajti bilo je turistov kot
mravelj. V že prej poznanem campingu strojne tovarne iz Trbovelj sem iskal
Zenona Komorovskega, a žal zaman. S starši je potoval na motorju preko Vršièa,
Bovca, Kopra, Pule, Reke v Crikvenico.
Tu se nismo dolgo zadržali, pojedli smo le jogurt in spravili v red
korespondenco.
Spet vozimo in išèemo primernega prostora ob morju, kjer bi se lahko
kopali, a ga do Reke nismo našli. Cesta se je kot nalašè vedno bolj dvigala in
nazadnje nas je loèilo od morja dobrih 500m zraène razdalje, da ne govorimo o
terenu, ki bi ga morali preplezati. Prviè se cesta spusti proti Kraljevici, toda tu je
vse tako umazano in zoprno, da ne moreš postaviti šotora. Ekonom je vedel za
camp v Bakarcu, zato smo se odloèili, da gremo tja. Vendar tudi tam ni bilo niè,
ker je bil predaleè od morja in ker sploh ne bi mogli kuriti.
Že malo ozlovoljeni
smo se napotili navzgor po
Bakarskem klancu, ki se kakih
10 km vleèe okoli celega
Bakarskega zaliva. Ves èas, ko
smo pešaèili, se nam je nudil
lep pogled na Bakar pod nami,
staro obmorsko mesto, z
najstarejšo pomorsko šolo v
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 15

Jugoslaviji. Žal nam je bilo, da je tako odmaknjen od ceste, kajti velika stara
bazilika more nuditi turistu precej paše za oèi.
Kakor vse, smo tudi ta »Pasji« klanec prehodili in prav prileglo se nam
je, ko smo na vrhu spet sedli na naše konjièke.
Reka. Za silo smo si potolažili domovino.
Presenetil nas je velièasten spomenik NOB, tik ob
morju. Ker je Reka umazano pristaniško mesto, in
ker smo jo že vsi poznali, smo se odpravili naravnost
v Opatijo.
Tu je bilo polno tujcev in kavarne so bile
polno zasedene.Kljub temu smo našli primeren
prostor v letni kavarni ob morju. Okrog sami
elegantni gostje, bodisi naši, ali pa inozemski, mi pa
prašni in umazani v naših »trapperskih« oblekah.
Natakar je precej dvomljivo vprašal, kaj želimo, a
oèividno se je potolažil, ko sem mu po nemško naroèil 3 sladolede s smetano. Bili
so res odlièni. Naroèili smo jih še enkrat in ob raèunu smo bili vsi preseneèeni; mi,
ker je bila porcija po 70 din in natakar, ker smo plaèali v dinarjih.
Kar težko smo se loèili od lepe Opatije, morda še teže zato, ker nam
Matuljski klanec ni niè kaj dišal. Poslednjikrat smo se ozrli na morje pod nami in
kmalu smo se lotili šotora. Tu sem preklel kraško zemljo, kolikor sem jo mogel,
kajti vsak klin je zadel na kamen. Trudni in umazani (vode ni bilo) smo zaspali.

SEDMI DAN – PONEDELJEK 23. VII.

rebudili smo se razmeroma pozno,zajtrkovali nismo niè.

Takoj smo se lotili iskanja pitne vode. Kastav, Jušièi, nikjer
tekoèe vode. Šele kakih 10 km za Jušièi smo se ustavili ob
16 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

neki èrpalki, ki je radodarno dajala vodo, bolj radodarno kot pa ljudje, kajti kmalu
je bilo slišati opazke na raèun našega umivanja.
Klanec, pa spet malo vožnje, spet klanec, potem malo navzdol, levo,
desno, takšna je cesta do Ilirske Bistrice. Ravno okoli poldne je bilo, ko smo
privozili v Bistrico. Razmeroma hladno pivo nam je vzbudilo apetit in naroèili
smo si kaj za pod zob. Jedel sem gulaž, ki sem ga potem stokrat preklel, ko sem ob
meseèini, zroè v beli Predjamski grad klical urha. A trenutni užitek te nesnage je
bil vendarle dober. Poèutil sem se sitega.
Še 32 km, kolikor nas je
še loèilo od Postojne in že smo
sedeli v »Jadranu«. Prav gotovo bi
ceneje potovali, èe bi pustili
želodce v Ljubljani, a kaj ko je ta
vrag tako globoko zarit v trebuh,
da ga ne moreš odmontirati!
Dunajski zrezek, peèen krompir in solata so nas stali blizu 1000 dinarjev.
Odloèili smo se, da si ogledamo še Predjamski grad pri Postojni. Tistih
11 km makadamke je prav poèasi minilo, a zadovoljni smo bili, da smo se odloèili
za to pot. Že prvi pogled na grad, zidan v živo skalo je zelo zanimiv. Potem, ko pa
smo še našli zelo prijeten camp ob potoèku, je bilo pa sploh vse v redu. Le ljudi, ki
so prihajali s polja, smo se bali, kajti lahko bi nas pregnali s trave, kjer je
gastronom lastnoroèno postavil šotor in s tem prestal prvi taborniški izpit. Kakor
reèeno, smo se resnièno bali, da bi bili pregnani. Usoden bi lahko bil trenutek, ko
je gastronom ravno krepko zamahoval s sekiro po bližnjem grmovju, da bi nasekal
kline za šotor. Ob trušèu sekire ni slišal, da je prišel mimo kmet, ki se je vraèal s
polja. Slednji Krvoloènega lepo pozdravi in ravno to je gastronomu vzelo sapo, saj
ga ni slišal prihajati. Mukoma iztisne odgovor, a takoj nato prerojen govori kot
jezièni dohtar, da bi domaèina premotil: »Ali že s polja? No saj bo res že kmalu
tema!« In interview se konèa v našo korist.
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 17

Šotor še ni bil dobro postavljen, ko pride zopet nekdo. Tokrat je bila

kmetica. Vrsta je bila na meni. Po obièajnem pozdravu reèem:«Ali že s polja? No,
saj bo res že kmalu tema!« Ne morem popisati obrazov ekonoma in gastronoma,
ki sta se na vso moè trudila, da ne bi prasnila v smeh.
Da, èe bi imeli vsak dan ob taboru potoèek, bi bilo še enkrat lepše
potovati!
A, kakor sem že prej omenil, moje spanje ni bilo najboljše. Predjamski
gad je ob meseèini res romantièen., a mnogo raje bi videl, da bi urh mene klical in
ne jaz njega.

OSMI IN ZADNJI DAN - TOREK, 24. VII.

rebudili smo se, ko je bilo sonce že visoko. V šotoru je

bilo že precej vroèe, a gastronoma kljub temu še ni
mikalo, da bi šel ven. Mislim, da tudi ekonom ni bil kdo
ve kaj navdušen za vstajanje. Po dolgem parlamentiranju
sta se le odloèila za ta korak. Še enkrat smo vsi hvalili
potoèek, jaz še posebno, ker mi je prijetno ohladil desno nogo, ki mi je spodrknila
z gladke skale, no bo saj šprintarica oprana. A treba bi bilo še drugo…
Predno smo se odpravili na grad sem se še obril, prviè po osmih dneh!
Seveda so bile roke že ravnotako potrebne nege.
Predjamski grad smo si pod vodstvom dodobra ogledali. Najprej zunanji
del, ki ga je okrog leta 1650 prizidal Windisch-Graez, in kjer sedaj deloma
stanujejo ljudje , deloma pa je muzejsko urejen.
Lepi lestenci iz jelenovega rogovja, staro orožje po stenah, starinski stoli
in drugo pohištvo iz èasa Windisch-Graeza, kakor tudi kamnite topovske krogle,
vse to nam dobro predoèuje dobo poznega srednjega veka. Poleg tega pa je tu
prekrasen pogled na pokrajino, ki je izredno valovita in deloma gozdnata. Ogledali
18 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

smo si opazovalnico, na katero prideš po naravnem rovu, v katerega so vsekali

strašno nerodne stopnice, vèasih do 40 cm visoke. Seveda so nam pokazali tudi
stranišèe, v katerem je bil s topovsko kroglo ubit Erazem, ustanovitelj prvotnega
gradu. Zanimivo je, da služi to mesto še danes prvotnemu namenu, seveda
nekoliko modernizirano. Mislili smo, da je
šipa še od takrat razbita od topovske krogle,
a kmalu smo izvedeli, da je vsaka podobnost
luknje v šipi, luknji, ki jo naredi topovski
izstrelek 15. stoletja, le sluèajna.
Prvotni grad, v katerem je tri leta
prebival Erazem, oblegan od oblastne
vojske, je bil pravzaprav le velika votlina, s
spodnje strani zavarovana z moènimi zidovi.
Ko si èisto na koncu votline, vidiš špiljo,
skozi katero vdira svetloba v votlino. Po
stropu že povsod nastajajo kapniki.
Oblegovalci so hoteli Erazma izstradati, a obmetaval jih je s sadjem. Imel je
namreè skrivni rov, ki je bil edini vhod in izhod. Bogve, koliko èasa bi Erazma še
oblegali, èe ga ne bi izdal služabnik, ki je postavil luè na stranišèe, ko je bil ravno
njegov gospod v njem!
Potem smo se poslovili od prijazne vodnice in krenili proti Postojni.
Spet smo v »Jadranu«, a tokrat sva z ekonomom naroèila le skromen
zajtrk, medtem, ko se je šel gastronom brit. Potem pa proti Ljubljani!
Logatec, za njim dvakilometrski, popolnoma ravni drevored, vrhniški
klanec, Vrhnika, vse to je zelo hitro prešlo. Blizu Logatca smo videli nesreèo, nek
Holandec je z avtomobilom podrl kolesarja. Mislim, da ni bilo preveè hudo,
èeprav je bilo kolo precej zvito, kolesar krvav, Holandec pa na smrt bled.
Po Ljubljani smo zmagoslavno vozili in kmalu smo prišli na Resljevo. Še
malo navzgor in bili smo na 31a – bili smo zopet doma!
 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 19

OB ZAKLJUÈ KU

1. Vreme – krasno, vèasih še celo preveè

2. Hrana – vsa pohvala gre gastronomu
3. Kondicija – premosorazmerna s hrano
4. Defekti – njih pomanjkanja nismo trpeli
5. Cesta – pod nulo, razen Senj – Ljubljana
6. Razpoloženje – dobro
7. Kampi – ugodni, razen pri Karlovcu in Matuljah
8. Devize – poraba sorazmerno majhna
20 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI

HISTORIA MAGISTRA VITAE

 PO HRVATSKI IN SLOVENIJI 21

Društvo ljubiteljev kulturne in tehniške dedišèine

krožek
H M V

?
HRAM MODROSTI VEDOŽELJNIH
Zbirka del, za katere dame in udje krožka menijo,
da sodijo v zakladnico kulturne in tehniške dedišèine krožka in Slovenije

Doslej izšlo:

1. Davor Bregar: TRANSALP 2003 - popotni dnevnik 2003

2. Avrelija Grad-Goriup: HOHA HOLA – utrinki z izleta po Etruriji 2003

3. Annonimus: PO HRVATSKI IN SLOVENIJI – popotni dnevnik - 2004

Prepis, skeniranje fotografij, risb in zemljevida, oblikovanje MIHA VRHUNEC

Prepis pregledal PETER ŠKOFIÈ
maj 2004