JOANNE K.

ROWLING
HARRY POTTER
5. KNJIGA: FENIKSOV RED
Zaloila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2003
Prevedel: Jakob J. Kenda
Harry Potter naj bi se vpisal v peti letnik Bradavi arske akademije za
arovnike in arovnice. Na to komaj aka, obenem pa se sprauje, zakaj se njegova
prijatelja,
Ron in Hermiona, e celo poletje vedeta tako skrivnostno. Toda mladi arovnik
bo kmalu odkril, da bo novo olsko leto njegov svet obrnilo na glavo...
Dumbledore je dlani nazadnje odmaknil z obraza in se skozi svoja drobna
o ala pozorno zazrl v mladega arovnika. " as je," je dejal, "da izve, kar bi ti moral
zaupati e pred petimi leti, Harry. Sedi, prosim. Povedal ti bom vse..."
Prvo poglavje
Dudley jo komaj odnese
Dotlej najbolj vro dan tistega poletja se je po asi iztekal in na velike,
kvadrataste hie Romarinove ulice je legla zaspana tiina. Avtomobili, ki so se
obi ajno lesketali, so prani stali na dovozih in trate, navadno smaragdno zelene, so
vse presuene rumenele - zaradi sue je bilo zalivanje prepovedano. Prebivalci
Romarinove, ki tako niso mogli po eti tistega, kar jim je bilo najljube - umivati
avtomobilov in kositi trave - so se umaknili v senco svojih hladnih hi ter na iroko
razprli okna v upanju, da bodo s tem v notranjost privabili vetrc. A ozra je je bilo
povsem mirno, edini lovek, ki je bil v tistem trenutku zunaj, pa je bil neki najstnik.
Leal je na roni gredici pred Romarinovo tiri.
Imel je rne lase in o ala, sicer pa je bil videti precej suhljat ter nekoliko
bolehen, tako kot vsi, ki se prav na hitro potegnejo. Njegove kavbojke so bile
raztrgane in umazane, majica vre asta ter obledela in podplati telovadnih evljev so
mu za enjali odstopati. Harry Potter se s svojo opravo nikakor ni prikupil sosedom, ki
so bili v splonem mnenja, da bi morali vse ljudi zanemarjenega videza strpati v
zapor. Toda tistega ve era je leal na gredici odmirajo ih begonij, skrit za koatim
grmom hortenzije, in zato ga nikakor niso mogli videti. Celo stric Vernon in teta
Petunija bi ga lahko opazila le, e bi glavo pomolila skozi okno dnevne sobe ter se
zazrla naravnost v rono gredico pod njim.
Harry je bil kar nekoliko ponosen, da se je domislil tako izvrstnega skrivali a.
Resda mu na razgreti steptani prsti ni bilo udobno, a tam ni nih e besno zijal vanj,
tako glasno krtal z zobmi, da ni mogel posluati poro il, ali mu zastavljal nesramnih
vpraanj - vse to ga je doletelo, vsaki ko je priel v dnevno sobo, da bi skupaj s teto
in stricem poslual poro ila.
Bilo je, kot bi ta misel sfrfotala skozi odprto okno, kajti Vernon Dursley,

Harryjev stric, je nenadoma rekel:

"Res me veseli, da naju je Harry med poro ili nehal motiti. Ampak kje je?"
"Kaj pa vem," je ni kaj zaskrbljeno odvrnila Petunija. "Doma ga ni."
Stric Vernon je zagodel.
"Rad bi gledal poro ila..." je zani ljivo posnemal ne aka. "Me prav zanima, kaj
je imel za bregom. Zdravim fantom je prav malo mar, kaj se dogaja - Dudleyju se o
tem niti sanja ne. Mislim, da ne ve niti tega, kdo je ministrski predsednik! Sploh pa v
naih poro ilih nikdar ni novic o njegovi raji..."
"Psst, Vernon! Okno je odprto!" ga je opozorila Petunija.
"O, saj res... Oprosti, dragica."
Zakonca Dursley sta utihnila. Harry je z enim uesom poslual oglas za
koruzne kosmi e in s pogledom pozorno sledil gospe Figg, prismuknjeni starki, nori
na ma ke. ivela je na blinji Glicinijini ulici in zdaj je prikrevsala mimo, pri emer se
je mr ila ter si nekaj mrmrala v brado. Fant je bil zelo vesel, da je skrit za grmom,
kajti gospa Figg ga je zadnje ase povabila na aj, vsaki ko ga je sre ala. A zdaj je
kmalu zavila v eno izmed pre nih uli ic, skozi okno pa je Harry spet zaslial glas
strica Vernona.
"Je Dudko na ve erji pri prijateljih?"
"Pri Polkissovih je," je zadovoljno povedala Petunija. "Toliko znancev ima in
tako priljubljen je..."
Harry se je komaj premagal, da ni prasnil v smeh. Zakonca Dursley sta bila
glede svojega sina, Dudleyja, osupljivo kratkovidna. Porla sta celo la, ki je bila
povsem prozorna: da bo to poletje vsak ve er jedel pri drugem izmed svojih
prijateljev. Njegovemu bratrancu je bilo jasno, da Dudley nikakor ni hodil na ve erje:
skupaj s svojo tolpo je ve er za ve erom uni eval blinje otroko igri e, na skrivaj
kadil in metal kamenje v mimoido e avtomobile ter otroke. Harry jih je pri tem ve krat
zalotil med svojimi ve ernimi sprehodi po Spodnjem Stoktsu; pravzaprav je ve ino
po itnic preivel tako, da je taval po ulicah in pri tem brskal po smetnjakih za
asopisi.
Prvi toni uvodne glasbe so naznanili ve erna poro ila in fantu je za hip zastalo
srce: morda bo danes zve er - po celem mesecu poskusov kon no slial vse novice.
"Na panskih aerodromih aka rekordno tevilo turistov, stavka tamkajnjih
letalikih delavcev pa traja e cel teden..."
"Jaz bi jim e pokazal! Na dosmrtno siesto bi jih poslal," je zaren al stric
Vernon in tako preglasil konec novinarjevega stavka.
Toda Harryju, ki je e vedno leal na gredici, je odleglo. e bi se zgodilo kar
koli res pomembnega, bi o tem pri poro ilih gotovo spregovorili najprej; smrt in
opustoenje sta vsekakor pomembneja od po itnikarjev, ki se ne morejo vrniti
domov.
Po asi in olajano je izdihnil zadrevano sapo in se zazrl v ble e e modro
nebo. To poletje so si bili dnevi podobni kot jajce jajcu: ves as je napeto pri akoval,
kaj se bo zgodilo, a se ni prav ni . Zato ga je neprestano in vse mo neje kljuvalo
vpraanje, zakaj se ne.
Poslual je sicer e naprej, za vsak primer, e bi omenili kakno malenkost, ki
se je bunkeljnom zdela povsem nepomembna - kakno nepojasnjeno izginotje ali
udno nesre o. Toda za poro ilom o stavki letalikih delavcev je bilo govora o sui
na jugovzhodu Anglije (,Upam, da so to sliali sosedje,' je na ves glas zavpil stric
Vernon, ,ki ob treh zjutraj zalivajo trato!'), temu je sledila novica, da bi se na nekem
polju na jugu deele skoraj raztre il helikopter, in nazadnje so poro ali e o filmski
zvezdi, ki se je lo evala od slavnega moa (,Kot da nas njeno bedno ivljenje

zanima,' je vihala nos teta Petunija, eprav je v resnici natan no pre itala sleherno
revijo, ki je pisala o tem in ji je prila pod njene ko ene roke).
Ve erno nebo je dobesedno arelo in Harry je zaprl o i ter prisluhnil
napovedovalcu:
"... in za konec: papiga Pupka je iznala nov na in, kako se poleti ohladiti.
Skob evka Pupka, ki prebiva v hii Pet peres v Barnsleyju, se je nau ila smu ati na
vodi! Mary Bebbo je la tja, da bi o tem izvedela kaj ve ."
Harry je odprl o i. e so prili e do papagajev, ki smu ajo na vodi, ne bo
nobene pomembne novice ve . Previdno se je prevalil na trebuh in se dvignil na
kolena ter komolce, da bi se po vseh tirih skobacal stran.
Komaj se je zganil, pa se je v hipu zgodila cela vrsta re i.
Zaspano tiino je kakor strel iz puke pretrgal glasen, odmevajo pok. Izpod
parkiranega avtomobila je vignila ma ka, ki je naglo izginila za prvim vogalom, iz
dnevne sobe Dursleyjevih pa so se razlegli krik, glasna kletvica ter venket razbitega
porcelana. Harry je hitro sko il na noge in izza pasu kavbojk kakor me potegnil
tanko leseno palico, a e preden se je lahko povsem vzravnal, je z glavo udaril v
odprto okno. Glasno je tre ilo in teta Petunija je znova zavre ala, tokrat e
glasneje.
Harryju je bilo, kot bi se mu lobanja preklala na dvoje. O i so se mu osolzile in
zamajal se je, a kljub temu je poskusil pogled osredoto iti na ulico, da bi ugotovil, kaj
je tako glasno po ilo. Toda komaj se je opotekaje vzravnal, e sta se skozi odprto
okno stegnili ronati roki in ga zgrabili za vrat.
"Pospravi to re !" mu je stric Vernon zagodel na uho. "Nemudoma! Preden jo
kdo vidi!"
"Spusti me!" je njegov ne ak lovil sapo.
Nekaj dolgih sekund sta se ruvala in Harry je z levico poskual razkleniti
stri eve prste, podobne klobasam, v desnici pa je e naprej stiskal arovniko palico.
V glavi mu je besno kljuvalo, in ko je bole ina postala nevzdrna, je stric Vernon
nenadoma kriknil ter ga spustil, kot bi ga stresla elektrika. Zdelo se je, da je skozi
njegovega ne aka zaplala nevidna sila, zaradi katere ga preprosto ni mogel ve
drati.
Harry se je sope zvrnil na hortenzijo, se postavil na noge in se ozrl okoli
sebe. Kaj je tako po ilo, je bilo zdaj nemogo e ugotoviti, skozi okna blinjih hi pa so
kukali tevilni sosedje. Fant si je arovniko palico naglo zatla il nazaj za kavbojke in
si poskusil nadeti karseda nedolen izraz.
"Prekrasen ve er!" je zavpil stric Vernon in pomahal gospe iz sosednje hie,
katere imena sploh ni poznal, ona pa je emela skozi mreaste zavese. "Ste sliali,
kako je po ilo iz pokvarjene izpune cevi tistega avtomobila? S Petunijo sva se prav
neprijetno ustraila!"
Smehljal se je kot obseden, da je bil videti resni no grozljiv, in vsi radovedni
sosedje so po asi izginili z oken. Takrat se je nehal smehljati, obraz se mu je spa il
od besa in ne aku je pomignil, naj stopi blije.
Harry se mu je res priblial, a ne dovolj, da bi se spet znael v dosegu
njegovih rok.
"Kaj, hudi a, si hotel dose i s tem, fant?" ga je Vernon vpraal s hripavim
glasom, ki je trepetal od razburjenja.
"Kaj sem hotel dose i s im?" se je hladno pozanimal Harry.
Neprestano se je oziral po ulici, v upanju, da bo vendarle zapazil loveka, ki je
sproil pok.
"S tem, da je zaradi tebe tik pod najinim oknom po ilo kot startna pitola..."

"S tistim nisem imel nobene zveze," je odlo no zatrdil mladi arovnik.
Poleg Vernonovega irokega ronatega obli ja se je tedaj prikazal Petunijin
ozki in konjskemu gobcu podobni obraz. Videti je bila jezna.
"Zakaj si se sploh skrival pod oknom?"
"Aha! Pametno vpraanje, Petunija. Kaj si po el pod najinim oknom, fant?"
"Poslual sem poro ila," je naveli ano odvrnil Harry.
"Zdaj mi bo pa e jezikal! Povej mi raje, kaj si tu po el v resnici, in da ne
sliim ve teh neumnosti v zvezi s poro ili! Dobro ve, da o tisti tvoji raji..."
"Previdno, Vernon!" je dahnila Petunija in stric je naglo stial glas, da ga je
Harry e komaj slial:
"... da o tisti tvoji raji na naih poro ilih ne govorijo!"
"Kaj pa ti ve," ga je zavrnil Harry.
Zakonca Dursley sta nekaj trenutkov samo zaprepadeno zijala vanj, nato pa je
teta rekla:
"Kaken nesramen lanivec si! Kaj potem po nejo tiste..." je tudi sama stiala
glas in Harry je moral naslednjo besedo razbrati z njenih ustnic, "sove, e ti ne
prinaajo novic?"
"Aha!" je zmagoslavno, a pridueno vzkliknil stric. "Bomo videli, kaj ima re i
na to! Novice ti vendar prinaajo tvoji kuni pti i, to dobro veva!"
Ne ak se je za trenutek obotavljal. e naj jima odgovori po resnici, mu ne bo
prijetno, pa eprav se stric in teta ne bosta zavedala, kako hudo mu je to priznati.
"Sove... mi ne prinaajo novic," je kon no izdavil.
"Ne verjamem," je nemudoma rekla Petunija.
"In jaz tudi ne," je odlo no pristavil Vernon.
"Dobro veva, da ima nekaj za bregom," je nadaljevala teta.
"Nisva neumna, ve," je rekel stric.
Harryju je zavrelo.
"O tem bi se dalo razpravljati," je odvrnil, in e preden bi ga zakonca Dursley
lahko poklicala nazaj, se je zasukal na petah, pre kal trato, prestopil nizki vrtni zid ter
se odpravil navzgor po ulici.
Dobro je vedel, da je ne bo lahko odnesel. S stricem ter teto se bodo o tem
gotovo e pomenili in za svojo nesramno pripombo bo pla al. A za to mu je bilo v
tistem trenutku malo mar, kajti nujno je moral razmisliti o ne em drugem.
Prepri an je bil, da je tisti pok sproil nekdo, ki se je udejanil ali izdejanil.
Natanko tako je po ilo, kadar je v hipu izginil hini vilinec Trapets. Je mono, da bi bil
Trapets tu, na Romarinovi? Morda mu v tem hipu sledi. Ob tej misli je naglo zasukal
glavo in se zazrl vzdol ulice, a videti je bila povsem prazna, Harry pa je bil
prepri an, da se Trapets ne zna napraviti nevidnega.
Odpravil se je dalje. Komaj se je zavedal, kje hodi, kajti v zadnjem asu je po
teh ulicah stopal tako pogosto, da so ga noge same od sebe ponesle k najljubim
koti kom. Vsakih nekaj korakov se je ozrl prek ramen. Ko je leal med odmirajo imi
begonijami tete Petunije, je bil v njegovi bliini nekdo, ki je bil zmoen arati. Zakaj
ga torej ni ogovoril, zakaj ni stopil v stik z njim in emu se zdaj skriva?
Ta vpraanja so ga potrla in ga spravila v negotovost.
Morda na tistem poku ni bilo ni arobnega. Morda je le tako obupano akal
na najmanji namig stika s svetom, ki mu je pripadal, da si je napa no razlagal
povsem vsakdanji hrup. Mar lahko z gotovostjo trdi, da poka ni sproil zgolj kaken
predmet, ki se je razbil v eni sosednjih hi?
Za util je, kako mu na prsi lega topa tea, in kmalu ga je znova zagrnil val
brezupa, ki ga je moril e celo poletje.

Naslednje jutro ga bo ob petih zbudila budilka, saj naj bi sovi, ki mu je

prinaala Preroke novice, pla al naro nino. A spraeval se je, e ima sploh smisel,
da je naro en nanje. e nekaj tednov je preletel zgolj naslovno stran in potem
asopis odvrgel v kot; ko bodo vodilni pri asopisu, norci, kon no spoznali, da se je
Mrlakenstein vrnil, bodo to novico nedvomno natisnili na prvi strani, drugi lanki pa
Harryja tako niso zanimali.
e bo imel sre o, bosta zjutraj prileteli tudi sovi s pismi njegovih prijateljev,
Rona in Hermione. A po drugi strani e dolgo ni ve pri akoval, da bi iz njunih pisem
dejansko kaj izvedel.
O tistem seveda ne morem napisati kaj dosti... Naro ili so nama, naj ne pieva
o em pomembnem, saj bi pisma lahko prila v napa ne roke... Dela je veliko, a v
podrobnosti se ne morem spu ati... Kar naprej se kaj dogaja in vse bo izvedel, ko
se spet vidimo...
Toda kdaj bo do tega prilo? Nih e se ni potrudil napisati kaj dolo nega.
Hermiona mu je v vo ilnico za rojstni dan na e kala ,Mislim, da se bomo videli
kmalu', toda od takrat je minilo e lepo tevilo dni. Kolikor je lahko razbral iz namigov
v njunih pismih, sta po itnice preivljala skupaj, najverjetneje v hii Ronovih starev.
O tem sploh ni hotel razmiljati: onadva uivata v Jazbini, sam pa gnije na
Romarinovi! Nanju je bil celo tako besen, da je bonbonieri Medenega carja, ki sta
mu jih poslala za rojstni dan, neodprti vrgel stran. To je kasneje, ko mu je teta
Petunija za ve erjo postregla zgolj s skledo ovenele solate, hudo obaloval.
Le s im imata prijatelja veliko dela? Zakaj ga nima tudi sam? Kaj ni dokazal,
da je sposoben toliko kot onadva, e ne e ve ? So vsi pozabili, kaj je storil? Mar ni
bil na tistem pokopali u, mar ni videl Cedrica umreti, ga niso privezali k nagrobniku
in skoraj ubili?
Ne razmiljaj o tem, si je strogo ukazal, kot si je e stokrat tistega poletja.
e to je bilo dovolj hudo, da so ga prizori s pokopali a morili v sanjah, in
nikakor ni util potrebe, da bi o njem tuhtal, tudi ko je buden.
Zavil je na Magnolijino ulico in priblino na polovici poti do njenega konca je
el mimo prehoda med ograjo ter garao, v katerem je prvi ugledal svojega botra.
Res, zdelo se je, da je edino Siriusu jasno, kako se po uti Harry. V njegovih pismih ni
bilo ni ve novic kot v Ronovih in Hermioninih, toda namesto draljivih namigov mu
je Sirius raje postregel s svarili ter ga poskual potolaiti: Vem, da je ta poloaj zate
nevzdren... Izogibaj se teavam, pa bo vse v redu... Bodi previden in ne stori
ni esar nepremiljenega...
No, si je rekel Harry, ko je v zadnjih arkih zahajajo ega sonca pre kal ulico in
zavil proti igri u za otroke, njegove nasvete sem bolj ali manj upoteval.
Res, uprl se je celo skunjavi, da bi potovalni zaboj navezal na metlo ter
poletel v Jazbino. In to kljub temu, da je bil na Romarinovi e neizmerno dolgo
odrezan od vseh iz svojega sveta ter kljub temu da se je moral skrivati po ronih
gredicah, e je hotel sliati kaken namig o tem, kaj naklepa lord Mrlakenstein.
Toda obenem so ga Siriusova svarila tudi nekoliko razdraila. Naj se pazi, mu
vendar govori lovek, ki je v arovnikem zaporu Azkaban (resda povsem nedolen,
a vendar) preivel dvanajst let, nato pobegnil in bi skoraj zagreil umor, kon no pa je
zasledovalcem uel na hrbtu ukradenega hipogrifa!
Harry je presko il zaklenjena vrata igri a in se odpravil prek posuene trate
malega parka, ki je bil tako prazen kot okolike ulice. Ko je priel do gugalnic, je
sedel na edino, ki je Dudley in njegovi prijatelji e niso uspeli uni iti, desnico ovil okoli
verige in se emerno zazrl v tla. Na roni gredici se zdaj ne bo mogel ve skrivati.
Jutri se bo moral domisliti povsem nove zvija e, s pomo jo katere bo morda lahko

prislukoval poro ilom. A od naslednjega dne ga lo i e ena nemirna, mu na no ; e

ga ni tla ila mora o Cedricu, je sanjal o dolgih, tema nih hodnikih, ki se kon ajo pred
zaklenjenimi vrati. Vsaj domneval je, da so te sanje povezane z ob utkom ujetosti, ki
ga ima, kadar je buden. Poleg tega ga je v stari brazgotini na elu pogosto neprijetno
zbadalo, toda ni se ve slepil, da bi se kaj taknega zdelo prijateljema ali Siriusu
posebej zanimivo. V preteklosti je bilo to znamenje, da postaja Mrlakenstein spet
mo neji, a zdaj ko se je vrnil, se ni imelo smisla pritoevati: boter, Ron in Hermiona
bi ga le opomnili: To ni ni nenavadnega... Naj te ne skrbi preve ... To ni ni
novega...
Prepri an je bil, da se mu godi strana krivica, in od besa bi najraje rjovel. e
ne bi bilo njega, sploh nih e ne bi vedel, da se je Mrlakenstein vrnil, za nagrado pa
so ga cele tiri tedne pustili v Spodnjem Stoktsu, samega in popolnoma odrezanega
od sveta arovnikov! Kar naj epi med posuenimi begonijami in poslua, kako se
papige u ijo smu anja na vodi! Le kako je Dumbledore lahko povsem pozabil nanj?
Zakaj Ron in Hermiona preivljata po itnice skupaj, ne da bi zraven povabila tudi
njega? Kako dolgo bo moral e prenaati Siriusova navodila, naj ostane, kjer je, in bo
priden fantek? Kako dolgo se bo e moral upirati skunjavi, da bi pisal butcem pri
Prerokih novicah in jih obvestil, kakna nevarnost grozi arovnikom?
Takne besne misli so se mu vrtin ile po glavi in ves se je tresel od jeze, okoli
njega pa je legala soparna, ametna no . Zrak je bil poln vonja po topli suhi travi in
sliati je bilo le pridueno hrumenje avtomobilov, ki se je razlegalo izza ograje na
drugem koncu parka.
Harry je izgubil ob utek za as in tako ni vedel, koliko ga je preteklo, preden
so ga zmotili znani glasovi. Dvignil je pogled. Megli asti soj cestnih svetilk na blinjih
ulicah je bil dovolj mo an, da se je v njem izrisala skupina fantov, ki je korakala prek
parka. Eden izmed njih je glasno prepeval aljivo pesem. Drugi so se smejali. Iz
dragih dirkalnih koles, ki so jih vodili ob sebi, se je razlegal mehek, tleskajo zvok.
Harry je skupino dobro poznal. Postava na njenem elu je bila nedvomno
njegov bratranec Dudley, o itno namenjen domov, pri emer ga je spremljala
njegova tolpa.
Dudley je bil obilen kot prejnja leta, toda celoletna shujevalna kura in dar, ki
se ga je zavedel, sta mu vseeno mo no spremenila videz. Kot je stric Vernon rad
povedal vsakomur, ki ga je bil pripravljen posluati, si je njegov sin pred kratkim na
tekmovanju vseh ol jugovzhodne Anglije prisluil naslov mladinskega prvaka v
boksu tekokategornikov. , astitljivi port', kot je boks imenoval stric, je iz Dudleyja
napravil e bolj stranega fanta, kot se je zdel Harryju v osnovni oli, ko je bratrancu
sluil za prvo boksarsko vre o. Zdaj se Dudleyja resda ni ve bal, a vseeno se mu ni
zdelo vredno proslavljati dejstva, da se je nau il s pestmi udrihati e mo neje in tudi
bolj natan no. Okoliki otroci so se ga strano bali, e bolj kot ,tistega Potterja', glede
katerega so jih svarili, da je zakrnel huligan in obiskuje olo svetega Brutusa,
poboljevalni dom za fante z neozdravljivimi zlo inskimi nagnjenji.
Harry je opazoval temne postave, ki so pre kale trato, in se spraeval, koga
so premlatili tokrat.
"Ozrite se," si je nenadoma rekel sam pri sebi, ne da bi se tega povsem
zavedal. "Dajte, ozrite se... isto sam sem... Pridite, kar poskusite se spraviti
name..."
e bi ga Dudleyjeva tolpa opazila, bi se gotovo odpravila naravnost k njemu.
Le kaj bi bratranec storil potem? Vpri o prijateljev si ne bi upal pokazati, kako se
Harryja boji... Res, izjemno zabavno bi bilo opazovati, v kaknih kripcih bi se znael,
ga izzivati, ko si vendar ne bi upal napasti... e bi se ga lotil eden izmed Dudleyjevih

prijateljev, pa je pripravljen - palico ima pri sebi. Kar naj se poskusijo spraviti nanj. Z
veseljem bi se znesel nad fanti, zaradi katerih je bilo njegovo ivljenje nekdaj pravi
pekel...
A niso se obrnili, niso ga opazili in e so dospeli do ograje. Harry se je
obvladal in ni zaklical za njimi... Izzivati pretep res ni pametno... Sploh pa ne sme
arati. Zaradi tega bi ga prav lahko vrgli iz ole!
Glasovi Dudleyjeve tolpe so zamrli in Harry fantov tudi ni ve videl; zavili so na
Magnolijino in se odpravili vzdol nje.
"No, vidi, Sirius," si je zamorjeno rekel mladi arovnik. "Ni esar
nepremiljenega nisem storil. Izognil sem se teavam. Storil sem natanko tisto, esar
ti ne bi."
Vstal je in se pretegnil. Ne glede na to, kdaj se je Dudley zve er vrnil domov,
sta bila teta in stric do svojega sinka vedno strano prijazna. e pa je Harry priel
domov le minuto za bratrancem, sta ga nadrla, kje hodi, in Vernon mu je zagrozil, naj
se nikdar ve ne vrne kasneje od Dudleyja, sicer ga bo zaklenil v lopo. Harry je zato
zdaj zazehal in se namr en odpravil proti vhodu v park.
Ob Magnolijini so tako kot ob Romarinovi stale velike, kvadrataste hie z
natan no pristrienimi tratami, v njih pa so stanovali obilni, okati ljudje, ki so vozili
podobne avtomobile kot stric. Harryju je bil Spodnji Stokets bolj ve pono i, ko so se
z zavesami zagrnjena okna spremenila v zaplate arke svetlobe, ki so kakor dragulji
sijale iz teme. Takrat mu tudi ni grozilo, da bi naletel na prebivalce Stoktsa, ki so
vedno zagodrnjali kaj na temo Harryjevega ,prestopnikega' videza. Kljub temu je
stopal hitro, in ko je prispel ele do sredine Magnolijine, je spet zagledal Dudleyjevo
tolpo, ki se je poslavljala na za etku ulice. Harry je stopil v senco velikega panskega
bezga in po akal.
"... cvilil je ko pujs, kaj?" je Malcolm obujal spomine, drugi pa so se bedasto
reali.
"Mo no pest ima, Veliki D. Res, dobro si ga po bradi," je Piers pohvalil
Dudleyja.
"Jutri ob isti uri?" je predlagal Harryjev bratranec.
"K meni pridite, mojih ne bo doma," je prikimal Gordon.
"Prav, se vidimo."
"Adijo, Dud!"
"Se vidimo, Veliki D!"
Harry je po akal, da so li Dudleyjevi prijatelji po svoje, in je ele nato stopil iz
svojega zavetja. Ko so njihovi glasovi znova zamrli, se je hitro odpravil naprej. Tako
se je kmalu dovolj priblial bratrancu, ki je po asi korakal proti domu in si pri tem
nekaj mrmral v brado, da je zaklical za njim:
"Hej, Veliki D!"
Dudley se je zasukal.
"Oh, ti si," je zagodel.
"Od kdaj te kli ejo Veliki D?" ga je vpraal Harry.
"Daj mi mir," je zaren al njegov bratranec in se zasukal stran.
"Prekrasno ime," se je zareal Harry, ki ga je e povsem dohitel in mu je zdaj
korakal ob boku. "Ampak zame bo vedno Dudko Putko."
"Rekel sem, da MI DAJ MIR!" je Dudley povzdignil glas, dlani pa je stisnil v
pest, da so spominjale na kos unke.
"A fantje ne vedo, kako te kli e mami?"
"Zapri e gofljo."

"Njej esa takega nikoli ne re e. Kaj pa Didika ali Pupika Dudika te lahko kli em
tako?"
Dudley ni rekel nobene. e za to, da Harryja ni udaril, je moral napeti vse svoje
moganske sile.
"Koga pa ste sicer premlatili danes?" je vpraal Harry in nasmeek mu je
po asi bledel. "e enega desetletnika? Da ste se predv erajnjim spravili na Marka, vem..."
"Prav prosil je, da ga spravimo v red," je zaren al Dudley.
"A ja?"
"Nesramen je bil."
"Res? Je rekel, da si ko pujs, ki se je nau il hoditi po zadnjih nogah? e je
tako, to ni bila nesramnost, temve resnica, ve."
Ena izmed miic na Dudleyjevem obrazu je togotno trzala. Ko je Harry opazil,
kako je bratranca razbesnel, mu je bilo to v veliko zadovoljstvo; po util se je, kot bi
vse svoje tegobe zvrnil na sorodnika, ki je bil tudi edini, nad katerim se je lahko znesel.
Zavila sta v prehod, kjer je Harry prvi zagledal Siriusa in je bil blinjica med
Magnolijino in Glicinijino. Bil je povsem prazen in veliko bolj tema en koe ulici, ki ju je
povezoval, kajti na njem ni bilo niti ene cestne svetilke. Njune korake se je komaj
slialo, kajti ozki prehod so na eni strani obdajale garae, na drugi pa visoka ograja.
"Misli, da si strano pomemben, ker ima tisto re , kaj?" je ez nekaj sekund rekel
Dudley.
"Katero re ?"
"Tisto. Tisto, ki jo skriva za pasom."
Harry se je spet nasmehnil.
"Torej le nisi tako neumen, kot si videti, kaj, Dud? Ampak, saj: e bi bil, ne bi
mogel hoditi in obenem tudi govoriti."
Palico je zdaj potegnil na plano in opazil je, kako jo je bratranec oinil s koti kom
o esa.
"Saj ne sme," ga je Dudley takoj opomnil. "Vem, da ne sme. Vrgli bi te iz tiste tvoje
ole za izme ke."
"Kako pa ve, da to pravilo e vedno velja, Veliki D?"
"Seveda e vedno velja," je zatrdil Dudley, a sode po njegovem glasu v to ni bil
povsem prepri an.
Harry se je mehko zahahljal.
"Da bi se me lotil brez tistega v roki, pa si tako ali tako prevelika reva," je e zaren al
Dudley.
"Medtem ko ti potrebuje ob sebi tiri prijatelje, da pretepe deset let starega
fantka," mu je vrnil Harry. "Tisti boksarski naslov, s katerim se kar naprej baha koliko je bil pravzaprav star tvoj nasprotnik? Sedem? Osem?"
"estnajst, da ne bo pomote!" je ogor eno vzkliknil Dudley. "Ko sem opravil z
njim, je bil nezavesten e celih dvajset minut, pa ga je vsaj dvakrat ve skupaj kot
tebe... Kar smej se! Ko povem o iju, da si mi s tisto re jo mahal pod nosom..."
"A zdaj bo pa el jokat o iju? Ti, ti, grda arovnika palica! Ne strai vendar
velikega boksarskega prvaka!"
"Zdaj se repen i, pono i pa bo spet cmihal," ga je zavrnil Dudley.
"Saj je e no , Dudko. e postane takole temno, ve, temu pravimo no ."
"Dobro ve, kaj mislim: ko bo v postelji!" je zaren al Dudley.
Ustavil se je, tako kot Harry, ki je zazijal vanj. Kolikor je v temi lahko razbral z
bratran evega velikega obraza, je bil ta prepri an, da ga je dobro zadel.
"Ne razumem te. Ho e re i, da v postelji postanem reva?" ga je povsem
zbegano vpraal Harry. " esa pa naj bi se po tvojem tam tako bal? Posteljnega

pregrinjala?"
"Pono i sem te slial," je odvrnil Dudley. "V spanju govori. Je i."
"Ne razumem te," je ponovil Harry.
Toda po util se je, kot bi mu bratranec spodnesel tla pod nogami. Prejnje
no i je v sanjah ponovno obiskal tisto pokopali e.
Dudley se je hrapavo zasmejal, nato pa z visokim glasom zacvilil:
",Pusti Cedrica! Ne ubij ga!' Kdo sploh je ta Cedric? Tvoj fant?"
"To... Lae!" je Harry samodejno vse zanikal.
Toda usta je imel povsem suha. Vedel je, da Dudley ne lae - kje bi sicer slial za
Cedrica.
",O i! Pomagaj mi, o i! Ubil me bo, o i!' Cmera!"
"Takoj nehaj," je tiho rekel mladi arovnik. "Takoj, Dudley, sicer ti bo al!"
",Na pomo , o i! Mami, na pomo ! Cedrica je ubil! Pomagaj mi, o i! Ubil...' Ne
meri s to re jo vame!"
Dudley se je stisnil k ograji, kajti Harry je arovniko palico uperil naravnost v
njegovo srce. Po ilah mu je plalo sovratvo, ki se je v njem nabiralo tirinajst let - ah,
ko bi nad bratranca le lahko priklical strano kletev, tako strahotno, da bi Dudley
oddrobencljal domov v telesu uka in bi mu iz glave pognale tipalke...
"Da te nikdar ve ne sliim govoriti o tem," je zaren al Harry. "Me slii?"
"Pospravi to re !"
"Vpraal sem te, e me slii?!"
"Pospravi jo!"
"ME SLII?!"
"POSPRAVI TO..."
Dudley je zajel sapo tako pretreseno, kot bi ga nekdo nenadoma polil z
vedrom ledeno mrzle vode.
Vse okrog njiju se je v trenutku spremenilo. Zamolkla modrina neba, posutega
z zvezdami, se je hipoma prelevila v popolno rnino in v prehodu je postalo temno ko
v rogu - zvezde, luna in svetilke v okolici so nenadoma ugasnile. Zamrla sta celo
oddaljen ropot avtomobilov ter epet dreves in topla no je nenadoma postala tako
mrzla, da je hlad rezal do kosti. Fanta je obdajala ista, nepredorna in tiha tema, da
je bilo, kot bi orjaka roka prek celotnega prehoda spustila debel, ledeno mrzel pla ,
ki ju je ohromil.
Harry je za droben trenutek pomislil, da je sproil kaken urok, eprav tega ni
nameraval. Potem pa je vendarle priel k sebi - da bi ugasnil zvezde, nikakor ni bilo v
njegovi mo i. Tako se je za el obra ati v vse smeri in poskusil kaj razlo iti, toda tema
mu je pritiskala na o i kakor tan ica brez vsake tee.
Nazadnje se je zavedel, da mu bratranec preplaeno epeta:
"K-Kaj p-po ne? N-Nehaj s tem!"
"Ni esar ne po nem! Bodi tiho in isto pri miru!"
" - e pa ni n-ne vidim! Oslepel s-sem! - isto..."
"Rekel sem, da bodi tiho!"
Harry je povsem obmiroval in le o i so mu vigale zdaj levo, zdaj desno, toda
e vedno ni videl ni esar. Mraz je bil tako silovit, da se je ves tresel; roke mu je oblila
kurja polt in lasje so se mu postavili pokonci. O i je e bolj razprl, se znova ozrl
naokrog, a res je bilo, kot bi oslepel.
To je nemogo e... Menda ni priel... Ne, to je vendar Spodnji Stokets... Napel
je uesa. Slial ga bo prej kot videl.
"O-O-O iju te bom zatoil!" je zacmihal Dudley. "Kje s-sploh si? K-Kaj
po ne?"

"Bi e utihnil?!" se je razjezil Harry. "Prislukujem, e..."

Obmolknil je. Zaslial je natanko tisto, esar se je bal.
V prehodu je bilo poleg njiju e nekaj. Nekaj, kar je hrope e in lakomno
zajemalo sapo. Harry, ki je trepetaje obstal, je za util, kako so se mu od strahu
zaibila kolena.
"N-Nehaj, no! Nehaj s tem! U-Usekal te bom, priseem!"
"Dudley, e ne bo utihnil..."
TRESK.
V glavo mu je od strani priletela pest, in to tako silovito, da je izgubil
ravnoteje. Pred o mi so mu zaplesale majhne bele lu ke in e drugi v istem ve eru
se je po util, kot bi mu lobanjo razklalo na dvoje. V naslednjem hipu se je zvrnil po
tleh in arovnika palica mu je zletela iz roke.
"Bedak!" je zagodel.
Omoti no se je skobacal na vse tiri in z dlanmi za el obupano tipati po temi.
Slial je, da poskua Dudley pobegniti, pri emer se zaletava v ograjo in se opoteka.
"DUDLEY, VRNI SE! NARAVNOST K NJEMU TE E!"
Toda bilo je prepozno; bratranec je e obupano zacvilil. V istem hipu pa je
Harry za util, da se hlad plazi proti njemu tudi z druge strani, kar je lahko pomenilo le
eno: v prehodu ni le eno izmed tistih bitij.
"DUDLEY, ZAPRI USTA! KAR KOLI E SE ZGODI, JIH NE SME ODPRETI!"
mu je zavpil Harry in nato spet za el tipati za palico. "Pa kje si...? Dajmo, dajmo...
Lumos!"
Urok je izrekel povsem samodejno, saj si je tako obupno elel vsaj malo
svetlobe, ki bi mu olajala iskanje. Palica se je takrat zasvetila komaj nekaj
centimetrov stran od desnice, kajti njena konica je zaarela, kljub temu da je ni dral
v rokah. Nejeverno, a olajano jo je pograbil, se postavil pokonci in se zasukal.
Zdrznil se je.
Proti njemu je lebdela visoka postava, zavita v pla , spod katerega ni bilo
videti nog, obraz pa ji je zakrivala kapuca. Ko se mu je bliala, je vsesavala mrzli
no ni zrak.
Harry se je ritensko opotekel stran od nje in pri tem dvignil palico.
"Ave zavetnikum!"
Iz konice se je pognal srebrnkast obla ek in morakvar je za hip postal, toda
Harryju se urok ni posre il. Fant se je tako e naprej opotekaje umikal pred
napadalcem, ta pa se je spet pognal nadenj, da je Harryjevo zavest preplavil strah...
Zberi se vendar!
Izza morakvarjevega pla a so se prikazale sive, sluzave in garjave roke, ki so
e segale k njemu. Harryjeva uesa je napolnilo nekakno umenje.
"Ave zavetnikum!"
Njegov glas je bil sliati priduen in oddaljen. Iz palice je puhnil e en
srebrnkast obla ek... Boljega ni mogel pri arati, preprosto ni mogel.
Po glavi mu je zadonel smeh, prediren, zvene smeh... Zavohal je
morakvarjevo kuno, kot smrt mrzlo sapo, ki mu je e polnila plju a, da se je
utapljal... Pomisli... Pomisli na kaj veselega...
A v njem ni ostala niti trohica veselja. Morakvarjevi ledeni prsti so se bliali
njegovemu vratu, predirni smeh je postajal vse glasneji in nazadnje je zaslial
nekoga spregovoriti: Prikloni se smrti, Harry... Morda to sploh ne boli... Sam ne bi
vedel... Nikoli nisem umrl...
Nikdar ve ne bo videl Rona in Hermione...
In njuna obraza sta se mu povsem jasno zasvetila pred o mi, da je spet

zahlastal za sapo.
"AVE ZAVETNIKUM!"
Iz konice palice je planil ogromen srebrn jelen, varuh, in njegovo rogovje je v
naslednjem hipu usekalo v morakvarja na natanko tisto mesto, kjer bi moral imeti
srce. Sunek je gnusno bitje vrgel vznak, kot bi bilo brez vsake tee, kot bi bilo no , in
ko se je jelen znova pognal nadenj, je morakvar pobegnil, da je pla divje frfotal za
njim. Bil je poraen.
"ZA MANO!" je Harry zavpil varuhu, se zasukal in se pognal naprej po
prehodu, pri emer je razarjeno palico dvignil visoko nad glavo. "DUDLEY?
DUDLEY!"
Pretekel je komaj deset korakov in e ju je zagledal. Dudley je zvit leal na tleh
in si z dlanmi prekrival obraz, drugi morakvar pa ga je s svojimi sluzastimi rokami
zgrabil za zapestja. Dlani mu je po asi, skoraj ljube e odmikal z obraza in s kapuco
zakrito glavo je e sklanjal k njemu, kot bi ga hotel poljubiti.
"DAJ GA!" je ukazal Harry in srebrni jelen je besno prigalopiral mimo njega.
Morakvarjev obraz je bil le e nekaj centimetrov oddaljen od Dudleyjevega, ko
je vanj tre ilo srebrno rogovje. Stvor je vrglo v zrak, nato pa je pobegnil tako kot prvi
in se stopil z no jo. Jelen je ponosno odkopitljal do konca prehoda, kjer se je raztopil
v srebrno meglico.
Luna, zvezde in svetilke so spet zaarele, vzdol prehoda je zavel topel veter,
v blinjih vrtovih so zaumela drevesa in z glavne ceste se je spet zaslial ropot
avtomobilov. Harry je povsem obmiroval in se z vsemi uti poskusil prepri ati, da je
vse, kot mora biti. ele ez nekaj trenutkov se je zavedel, da se mu majica lepi na
koo; bil je popolnoma prepoten.
Tega, kar se je pravkar zgodilo, preprosto ni mogel verjeti. Da sta morakvarja
prila sem, v Spodnji Stokets?!
Dudley je e naprej zvit leal na tleh, cmihal je in se tresel. Harry se je sklonil k
njemu, da bi videl, e ga lahko spravi pokonci. Toda v tistem je zaslial korake, ki so
se mu naglo priblievali. Palico je nagonsko dvignil nad glavo in se zasukal na petah.
Kmalu je zagledal, kdo sopihajo te e k njima: gospa Figg, tista tr ena
soseda. Osiveli lasje so ji uhajali izpod mreice za lase, z zapestja ji je visela
nakupovalna vre ka, v kateri je nekaj venketalo, kariraste copate pa je komaj uspela
obdrati na nogah. Harry je hotel palico naglo skriti za pas, toda...
"V roki jo imej, ti butec!" je zavpila gospa Figg. "Kaj, e je e kje kaken?"
Nato se je jezno ozrla okoli sebe in nagovorila temo:
"O, Tobakarolus, ubila te bom, priseem!"
Drugo poglavje
Za celo joto sov
"Prosim?" je zmedeno vpraal Harry.
"Kar el je! K nekomu, ki naj bi imel celo skladovnico kotlov. Da so padli s
tovorne metle, je rekel," je besno razloila gospa Figg in zraven silovito krilila z
rokami. "Jasno in glasno sem mu povedala, da ga bom dala iz koe, e bo el k
njemu! Zdaj pa tole! Morakvarja! Dva! e dobro, da sem gospodi no Drobtinico za
vsak primer prosila, naj popazi nate! Ampak zdaj moramo im prej od tod! Pohiti,
gremo, nazaj te moram spraviti! Oh, kakne teave bomo vsi imeli zaradi tega! Ubila
ga bom!"

"A-Ampak..." je zajecljal Harry.

Ta tr ena starka, obsedena z ma kami, o itno ve, kaj so morakvarji. To ga je
pretreslo vsaj tako kot sam spopad z gnusnima napadalcema.
"Torej... ste arovnica?" je kon no priel k sebi.
"lapl sem in Tobakarolus to dobro ve. Kako naj bi ti torej pomagala pregnati
morakvarja? Pustil te je popolnoma samega, pa eprav sem ga svarila..."
"Tale Tobakarolus mi je torej sledil? akajte! Tisto je bil on! On se je izdejanil
izpred mojega doma!"
"Ja, ja, ja. Ampak na sre o sem gospodi ni Drobtinici naro ila, naj se skrije
pod avto, in pritekla mi je povedat, kaj se je zgodilo. Ko sem prila k tvojim, pa te al
ni bilo ve tam. In zdaj... oh, le kaj bo rekel Dumbledore?"
Zmajala je z glavo, nato pa se je nenadoma zasukala k Dudleyju, ki je e
vedno cmihal na tleh, in zavpila:
"Ti! Da mi svojo tolsto zadnjico nemudoma spravi s tal!"
"Torej poznate Dumbledorja?" je vpraal Harry, ki je e vedno nejeverno zijal
vanjo.
"Seveda ga poznam, kdo ga pa ne? Ampak pridi e. e se morakvarja vrneta,
ti ne bom mogla pomagati, niti navadne ajne vre ke ne morem za arati v kaj
drugega."
Sklonila se je, z osueno dlanjo zgrabila Dudleyjevo mesnato nadlaket in ga
povlekla.
"Vstani e, ti nesposobni cmok! Vstani!"
Toda Harryjev bratranec se bodisi ni mogel ali ni hotel zganiti. Ostal je na tleh,
pepelnatega obraza se je e naprej tresel in ustnice je tako silovito stiskal skupaj, da
so bile isto bele.
" akajte, bom jaz," je rekel Harry.
Dudleyja je prijel za roko in ga s silnim naporom nazadnje vendarle uspel
postaviti na noge. Videti je bilo, da bo bratranec omedlel. Vsake toliko je pogledal z
belim in na obrazu se mu je lesketal mrzel pot; v hipu, ko ga je Harry spustil, se je
okorno zamajal.
"Pohitita!" je histeri no zavpila gospa Figg.
Harry si je eno bratran evih rok oprtal prek ramen in ga za el vle i proti ulici,
pri emer so mu kolena klecala pod strano teo. Tr ena starka, ki je krevsala pred
njima, je zaskrbljeno pokukala okoli vogala prehoda.
"Palice nikar ne pospravi," je naro ila Harryju, ko so zavili na Glicinijino.
"Pozabi zdaj na Statut diskretnosti, e tako ali tako smo v godlji; kamor je el zmaj,
naj gre e veriga. Ah, Odlok o omejitvi aranja mladoletnih oseb - natanko tega se je
bal Dumbledore... akaj! Kaj je tisto na koncu ulice?! Ah, samo gospod Prentice. Pa
kaj kar naprej pospravlja palico, fant?! Saj sem ti povedala, da sem povsem
neuporabna!"
Imeti palico v pripravljenosti, obenem pa za sabo vle i Dudleyja, ni bilo lahko.
Harry je bratranca nepotrpeljivo sunil v rebra, toda Dudleyju o itno niti najmanj ni
bilo do tega, da bi sam prenaal svojo teo. Slonel je na Harryjevem ramenu in
njegova velika stopala so mrtvoudno drsela po tleh.
"Zakaj mi niste povedali, da ste lapl, gospa Figg?" je klecajo ih nog zasopel
Harry. "Tolikokrat sem bil pri vas, pa mi tega niste niti namignili."
"Tako je ukazal Dumbledore. Nate naj bi pazila, a povedati ti nisem smela
ni esar, saj si bil premlad. Res mi je al, da si se tako dolgo asil, kadar si me
obiskal. Ampak Dursleyjevi ti ne bi pustili priti, e bi samo posumili, da ti je to v
zabavo. Ni mi bilo lahko, ve... Ampak kaj bo ele zdaj!" je melodramati no vzkliknila

in spet za ela kriliti z rokami. "Ko Dumbledore izve za to! Kako je Tobakarolus lahko
kar el?! Strail naj bi vse do polno i! Kje hodi?! In kako naj Dumbledorju povem, kaj
se je zgodilo? Saj se ne znam izdejaniti!"
"Sovo imam, lahko si jo sposodite," je zaje al Harry, ki se je spraeval, koliko
asa bo e trajalo, preden mu bo po ila hrbtenica.
"Sovo, sovo!" ga je zavrnila gospa Figg. "Sove so po asne, Dumbledore pa
mora ukrepati nemudoma. Ministrstvo zelo hitro izve, e je kaken mladoletni
arovnik aral, ko ne bi smel, verjemi! Tole so gotovo e izvohali!"
"Ampak saj sem se samo branil pred morakvarji in varuha sem moral priklicati!
Menda jih bo bolj od tega skrbelo, kaj te gnusobe po nejo v Spodnjem Stoktsu!"
"Oh, ko bi le bilo tako. A bojim se... TOBAKAROLUS SMRAT, UBILA TE
BOM!"
Glasno je po ilo in v istem hipu je mo no zasmrdelo po alkoholu ter postanem
vonju toba nega katrana, pred Harryjem pa se je nenadoma pojavil debeluen,
neobrit moki v zmahanem povrniku. Imel je kratke krive noge, dolge in razmrene
rde e lase ter motne o i z izrazitimi podo njaki, zaradi esar je mo no spominjal na
otonega jazbe arja. Pod pazduho je stiskal srebrnkast omot in Harry je nemudoma
uganil, da gre za pla nevidnosti.
"Kaj pa se dogaja, Figica?" se je za udil in pogled mu je preskakoval z gospe
Figg k Harryju ter Dudleyju, pa spet nazaj. "Se nismo zmenili, da bomo to re opravili
pod krinko?"
"Ti bom e dala krinko!" je zatulila gospa Figg. "Morakvarji so bili tu, ti lenoba
nesposobna tatinska!"
"Morakvarji?!" je osuplo ponovil Tobakarolus. "Tukaj?!"
"Ja, tukaj, ti idiotski kup netopirskih iztrebkov!" je vse bolj razjarjeno vre ala
starka. "Ta as, ko naj bi ti varoval fanta, sta ga napadla dva morakvarja!"
"Madoni," se je ponino udil debeluni moak. "Res mi je..."
"Ti pa si el kupovat ukradene kotle! In rekla sem ti, da ne hodi! Ti mogo e
nisem?!"
Tobakarolusu je bilo grozno nerodno.
"Si, si, ampak... To... To je bila tako dobra poslovna prilonost, ve, da je..."
Gospa Figg je dvignila roko, v kateri je e vedno stiskala nakupovalno vre ko,
ter jo zavihtela nad Tobakarolusa, da mu je priletela v vrat in obraz; sode po
roljanju, so bile v njej plo evinke s hrano za ma ke.
"Auaa! Nehaj, no, ve a stara! Nekdo mora o tem obvestiti Dumbledorja."
"Natanko! Tako!" je vpila starka, pri emer je ob vsaki besedi zavihtela vre ko
z ma jo hrano in se ni prav ni ozirala na to, kam priletijo udarci. "In! Ta! Nekdo! Bo!
Ti! Pa! Kar! Pojasni! Mu! Zakaj! Te! Ni! Bilo! Tu!"
"Dobro, no, pomiri se, ti harpija z mreico za lase!" je zastokal Tobakarolus, ki
se je z rokami nad glavo umikal pred njo. "Saj e grem, saj e grem!"
Spet je glasno po ilo in izginil je.
"Upam, da mu bo Dumbledore zavil vrat!" je razjarjeno zasopla starka. "No,
pridi e, Harry, kaj aka?"
Fant sape ni imel na pretek in odlo il se je, da je ni vredno zapravljati in gospe
Figg opozarjati, kako teek je Dudley. Nekoliko si ga je premestil in se opotekel
naprej.
"Do vrat te bom pospremila," je dejala starka, ko so zavili na Romarinovo. "Za
vsak primer, e je v bliini e kaken... Oh, pri moji veri, kakna polomija! In isto
sam si se moral spoprijeti z njima, Dumbledore pa nam je zabi al, da nikakor ne
sme arati... Ampak kaj bi zdaj, zvoniti po napadu upornikih goblinov je prepozno,

eprav je ma ka e med krateljci."

"Torej..." je sopel Harry, "me je... dal Dumbledore... zasledovati?"
"Seveda," mu je nepotrpeljivo odvrnila. "Si pri akoval, da te bo po tistem, kar
se je zgodilo junija, pustil samega tavati naokrog? Eh, fant, rekli so mi, da si bister...
No, tako. Kar noter pojdi in tam tudi ostani."
Prispeli so do Romarinove tiri.
" e kaj vem, bo e prekmalu dobil kakno uradno pismo," je dodala.
"Kaj pa boste zdaj storili vi?" jo je hitro vpraal.
"Naravnost domov grem," je odvrnila, se ozrla po tema ni ulici in se stresla.
"Po akala bom nadaljnjih navodil. Ti pa lepo ostani noter. Lahko no ."
" akajte, kam se vam tako mudi. Povejte mi..."
Toda gospa Figg se je e naglo odzibala, njeni copati so glasno tleskali po
plo niku, plo evinke v vre ki pa so venketale.
" akajte!" je Harry e enkrat zavpil za njo.
Mu ilo ga je na milijone vpraanj, ki bi jih hotel zastaviti komur koli,
povezanemu z Dumbledorjem. Toda starko je tema pogoltnila e v nekaj sekundah.
Harry se je namr il, nekoliko prestavil Dudleyja in se po asi ter mukoma odpravil
prek vrta hine tevilke tiri.
V vei je gorela lu in palico si je zataknil nazaj za pas kavbojk ter pozvonil.
Opazoval je, kako se obris tete Petunije, ki ga je valovito steklo na vhodnih vratih
nekoliko popa ilo, vse bolj ve a.
"Didko! as je bil e, da se vrne, saj je skoraj... Skoraj... Didko, kaj pa ti je!?"
Harry se je ozrl k bratrancu in se v zadnjem hipu izmaknil. Dudley se je
namre nekoliko zamajal, nato pa je razprl usta in se izbruhal na predpranik.
"DIDKO?! Ja, Didko, kaj ti je? Vernon! VERNON!"
Harryjev stric je prihla al iz dnevne sobe in brki, podobni mroevim, so se mu
nasrili kot vedno, kadar se je razburil. Pohitel je k eni in ji nemo nega sina
pomagal spraviti prek praga, pri emer je skrbno pazil, da ne bi stopil v luo
izbljuvkov.
"Zbolel je, Vernon!"
"Kaj je, sine? Kaj se ti je zgodilo? So ti Polkissovi za ve erjo postregli s kakno
neangleko jedjo?"
"In zakaj si ves umazan, ljub ek? Si padel?"
" akaj, menda te niso oropali, sine?"
Teta Petunija je zavre ala.
"Pokli i policijo, Vernon! Pokli i policijo! Didko, ljub ek, mamici lahko vse
pove! Kaj so ti naredili?"
Dudleyjeva stara sta si z njim dajala toliko opravka, da sta na Harryja povsem
pozabila, kar mu je seveda zelo ustrezalo. V veo se je uspel zmuzniti, e preden je
stric zaprl vhodna vrata, in ko so se Dursleyjevi nerodno napotili proti kuhinji, se je
previdno ter tiho odkradel vse do stopnic.
"Kdo ti je to storil, sine? Kar natej jih, po imenih. Jih bova e dobila v pest, ne
skrbi."
"Psst! Nekaj poskua re i, Vernon. No, kaj je, Didko? Povej mamici."
Harry je bil z eno nogo e na prvi stopnici, ko se je Dudleyju vrnil dar glasu.
"On je kriv!"
Harry je otrpnil, se nakremil in se pripravil na najhuje.
"FANT! PRIDI SEM!"
Mladi arovnik je, deloma preplaen, deloma jezen, po asi stopil s stopnice,
se zasukal in Dursleyjevim sledil v kuhinjo.

Njegove o i so bile e vedno navajene na temo in zato se mu je zdelo, da se

pretirano ista kuhinja lesketa nenavadno arko. Teta je Dudleyja e posadila na stol,
saj je bil ves zelen in poten. Stric pa se je postavil pred pomivalno korito in se priprtih
o i, ki so bile e tako isto majhne, zazrl v Harryja.
"Kaj si storil mojemu sinu?" je prete e zaren al.
"Ni ," je zatrdil Harry, eprav je dobro vedel, da mu Vernon ne bo verjel.
"Kaj ti je storil, Didko?" je Petunija s treso im glasom vpraala sina, pri emer
mu je z usnjenega jopi a z gobico brisala izbljuvke. "Se te je lotil... s tistim? Je nadte
dvignil... svojo re ?"
Dudley je po asi in trepetaje prikimal.
"To ni res!" se je ostro uprl Harry, toda teta je kljub temu zagnala vik in krik,
stric pa je dlani stisnil v pest. "Ni mu nisem naredil. Za to nisem kriv jaz, temve ..."
V tistem trenutku je skozi kuhinjsko okno privral skovir, ki se je komaj izognil
Vernonovi glavi. Zajadral je prek kuhinje, pred Harryja odvrgel veliko pergamentno
ovojnico, ki jo je nosil v kljunu, in napravil eleganten zavoj. S konico kril je pri tem na
lahno oplazil vrh hladilnika, nato pa je e vignil ven in odletel prek vrta.
"SOVE!" je zarohnel stric in stopil zapret okno, pri emer mu je e izstopila ila
na sencih. "SPET SOVE! V MOJI HII NO EM NIKDAR VE VIDETI NITI ENE!"
Harry je naglo raztrgal ovojnico in iz nje potegnil pismo, srce pa mu je besno
razbijalo nekje v okolici adamovega jabolka.
Spotovani g.Potter!
Izvedeli smo, da ste danes, ob devetih in triindvajset minut, v bunkeljskem
naselju in vpri o enega izmed njih, izvedli priklic varuha.
Zaradi te hude kritve Odloka o omejitvah aranja mladoletnih oseb vas bodo
izklju ili iz Bradavi arske akademije za arovnike in arovnice, predstavniki
Ministrstva pa se bodo v kratkem oglasili na naslovu vaega stalnega prebivali a ter
bodo uni ili vao palico.
Ker ste pred tremi leti zaradi kritve 13. lena Statuta diskretnosti Mednarodne
zveze arodejev e prejeli uradni opomin, vas moramo al tudi obvestiti, da vas
pozivamo na zaslianje pred disciplinsko komisijo Ministrstva za aranje, ki bo 12.
avgusta ob 9,00.
Upamo, da je z vami vse v redu.
S spotovanjem,
Mafalda Hopkirk
Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja
Ministrstvo za aranje
Harry je pismo prebral dvakrat in pri tem se je le deloma zavedal, da mu stric
ter teta nekaj govorita. Po util se je, kot bi mu mogani povsem omrtvili in zledeneli.
A vanje se je vseeno kakor pu ica zarilo dejstvo, da so ga vrgli iz Bradavi arke.
Torej je vsega konec. V olo se ne bo vrnil nikdar ve .
Dvignil je pogled in se zazrl v Dursleyjeve. Vernon je bil v obraz ves krlaten in
s pestmi, dvignjenimi nad glavo, je vpil nanj. Teta je objemala Dudleyja, temu pa se
je e vedno dvigovalo iz elodca.
Harryjevi ohromljeni mogani so se nenadoma prebudili. Predstavniki
Ministrstva se bodo v kratkem oglasili na naslovu vaega stalnega prebivali a in
bodo uni ili vao palico. Torej lahko stori le eno. Zbeati mora, in to takoj. Kam, ni

vedel, a v eno je bil prepri an: najsi bo na Bradavi arki ali izven nje, palico nujno
potrebuje.
Bilo mu je, kot bi sanjal. Palico je potegnil na plano in se zasukal, da bi odel.
"Kam pa, kam?! Ti je kdo dovolil oditi?!" je zavpil stric in se naglo ustopil pred
Harryja. "Nisva e opravila, fant!"
"Umakni se," je tiho rekel mladi arovnik.
"Lepo bo ostal tu in mi razloil, kako je moj sin..."
" e se mi ne umakne, te bom preklel," ga je prekinil Harry in dvignil palico
nad glavo.
"Mene s tem e ne bo prestrail!" je zaren al Vernon. "Dobro vem, da s tole
re jo izven tiste norinice, ki ji pravite ola, ne sme mahati!"
"V tisti norinici me no ejo ve ," mu je odvrnil ne ak. "Torej lahko po nem, kar
ho em. Tri sekunde ti dam. Ena... dve..."
V tistem je kuhinjo pretresel mo an pok. Teta je zavre ala, stric pa zavpil in
se sklonil. Harry je e tretji tistega dne poskual ugotoviti, kaj je sproilo
nepri akovani zasuk dogodkov, za katerega sam nikakor ni bil kriv. Tokrat ni bilo
dvoma, kaj se je zgodilo: na zunanji okenski polici je omamljeno emel uk, ki je
ravnokar tre il v zaprto okno.
Harry se ni zmenil za obupani stri ev vzklik (,SPET SOVA!') in je nemudoma
pre kal kuhinjo ter naglo razprl okno. uk je iztegnil nogo, h kateri je bil privezan
majhen pergamentni zvitek, se stresel in odletel v hipu, ko je fant prevzel pismo.
Harry ga je nato s treso imi dlanmi razvil. Napisano je bilo v naglici in s rnilom, ki se
je tudi nekoliko razmazalo.
Harry!
Dumbledore je pravkar prispel na Ministrstvo in poskua vse skupaj urediti. NE
ZAPU AJ HIE SORODNIKOV! NE ARAJ! NE DOVOLl, DA BI TI KDO VZEL
PALICO!
Arthur Weasley
Dumbledore poskua vse skupaj urediti... Kaj to pomeni? Ima ravnatelj mar
dovolj vpliva, da bo Ministrstvo zaradi njega spremenilo svojo odlo itev? Mu bodo
torej morda dovolili, da se vrne na Bradavi arko? V Harryju je vzbrstel droben
poganjek upanja, a tega je skoraj nemudoma uduil strah - kako naj bi vendar
prepre il, da mu vzamejo palico, e ne sme arati? S predstavniki Ministrstva se bo
moral spoprijeti, in e se bo, bo lahko vesel, da ga ne vrejo v Azkaban. Na
Bradavi arko lahko torej v vsakem primeru pozabi!
Naglo je tuhtal, kaj lahko stori. Lahko bi pobegnil in tvegal, da ga Ministrstvo
vseeno ujame. e jih po aka v stri evi hii, ga bodo vsekakor, zato ga je prva
monost mikala veliko bolj. Toda gospod Weasley e ve, zakaj mora ostati doma... In
ne nazadnje ga je Dumbledore res reil iz e veliko huje zagate od te.
"No, prav," je nazadnje rekel na ves glas. "Premislil sem se. Tu bom ostal."
Odlo no je sedel za mizo in se zazrl v Dudleyja ter teto. Dursleyjeve je
njegova nenadna odlo itev precej presenetila. Petunija se je obupano ozirala k
mou, temu pa je ila na krlatnih sencih utripala e bolj divje kot kdaj koli prej.
"Kdo ti je torej poslal te nemarne sove?" je zagodel.
"Prvo sem dobil od Ministrstva in v njem so mi sporo ili, da me bodo izklju ili iz
ole," je mirno povedal njegov ne ak.

Pri tem je napeto prislukoval, e se jim morda e bliajo predstavniki

Ministrstva za aranje. Vedel je, da jih bo slial prej, e lepo odgovarja na stri eva
vpraanja, saj bi se ta v nasprotnem primeru spet za el razburjati in rohneti.
"Drugo mi je poslal Ronov o e," je nadaljeval po tehtnem premisleku, "ki je
zaposlen na Ministrstvu za aranje."
"Na Ministrstvu za aranje?!" je kljub umirjenemu tonu Harryjevega odgovora
zarohnel stric. "Ljudje tvoje bae ste v nai vladi?! O, to je tisto! Zdaj ele razumem,
zakaj nam vse v tej dravi tako kriplje! Ni udnega!"
Harry se na to ni odzval in stric je nekaj asa izzivalno bol al vanj, nato pa
besno vpraal:
"In zakaj so te izklju ili?"
"Ker sem aral."
"AHAAA!" je zmagoslavno zarjul Vernon.
Pri tem je s pestjo usekal po vrhu hladilnika, da se je sunkoma odprl in se je iz
njega zvalila cela vrsta Dudleyjevih nizkokalori nih zamrznjenih prigrizkov. Ko so
prileteli na tla, se je embalaa raztrgala in hrana se je tako raztresla po tleh, toda
stric se za to sploh ni zmenil.
"Torej prizna, da si aral!" je e naprej vpil na Harryja. "Zdaj pa e povej, kaj
si naredil Dudleyju!"
"Ni ," mu je odvrnil fant z nekoliko manj umirjenim glasom. "Za tisto nisem kriv
jaz..."
"Pa ," se je nenadoma oglasil bratranec in njegova stara sta nemudoma
za ela kriliti z rokami, e naj bo Harry tiho, obenem pa sta se sklonila k sinu.
"Kar nadaljuj, sine," ga je bodril stric. "Povej, kaj ti je naredil?"
"Povej nama, ljub ek," je zaepetala teta.
"Palico je nameril vame," je zamrmral Dudley.
"To je e res, ampak..." je jezno ugovarjal Harry, a stavka ni mogel izre i do
konca, kajti Vernon in Petunija sta ga povsem preglasila.
"TIINA!" sta zarjovela.
"No, nadaljuj, sine," se je nato stric spet posvetil Dudleyju in brki so se mu e
bolj nasrili.
"Tako temno je postalo," je hripavo izdavil Harryjev bratranec in se stresel.
" isto temno. Potem pa sem zaslial... udne glasove. Prisluhe sem imel."
Stric in teta sta se spogledala skrajno zgroeno. arovnije so bile vsekakor
tisto, kar jima je bilo na vsem svetu najmanj ljubo, in sovraila sta jih celo bolj kot
sosede, ki so pogosteje od njiju prekrili prepoved zalivanja. Toda tudi ljudje, ki so
imeli prisluhe, so bili na njunem seznamu desetih najbolj odvratnih re i. Zdaj sta zato
seveda pomislila, da se je njunemu sinu za elo meati.
"Kaj pa so tisti glasovi govorili, Putko?" je dahnila teta, povsem bleda in s solzami v
o eh.
Toda Dudley o tem ni mogel govoriti in spet je vzdrgetal ter zmajal s svojo
veliko plavolaso glavo. Kljub grozi, ki je legla na Harryja ob prihodu prve sove in ga
otopila, se je v njem vendarle prebudila radovednost. Ob morakvarjih je namre vsak
lovek podoivel najhuje trenutke svojega ivljenja in mladi arovnik se je zdaj
spraeval, kaj je bil prisiljen posluati Dudley, razvajeni huligan, ki so mu stari vedno
v vsem ustregli.
"Zakaj pa si padel, sine?" je vpraal stric Vernon nenaravno tiho, tako, kot bi
govoril s lovekom, ki ga je strana bolezen privezala na posteljo.
"S-Spotaknil sem se," je pretreseno povedal Dudley. "Potem pa..."
Pokazal je na svoje velikanske prsi in Harry ga je razumel. Bratranec se je

spomnil lepljivega hladu, ki mu je polnil plju a, ko je morakvarjeva bliina iz njega

izsesavala vse upanje in sre o.
"Strano je bilo," je zahripal Dudley. "Mrzlo. Resni no mrzlo."
"No, dobro," je prisiljeno mirno prikimal stric, medtem ko je njegova ena sinu
zaskrbljeno otipala elo. "Kaj se je zgodilo potem, Dud?"
"Po util... Po util sem se... Kot... Kot da..."
"Kot da nikdar ve ne bo sre en," mu je alostno pomagal Harry.
"Ja," je epetaje priznal njegov bratranec, ki je e vedno trepetal.
"Tako torej!"
Stric se je vzravnal in njegov glas je spet pridobil na jakosti, ki nikakor ni bila
zanemarljiva.
"Mojega sina si obnorel z nekaknim urokom, nesramne, in zaradi tega je
imel prisluhe ter je bil prepri an, da bo do konca ivljenja nesre en! Imam prav?!"
"Kolikokrat naj e povem," je povzdignil glas tudi Harry, saj mu je spet
prekipelo, "da za to nisem bil kriv jaz. Morakvarja sta naju napadla!"
"Moko... Mokokakarja? Kakne bedasto e pa so zdaj to?"
"Mo-rak-var-ja," je razlo no ponovil Harry. "Dva sta naju napadla."
"In kaj, za hudi a, so tile morakvarji?!"
"Straarji arovnikega zapora Azkabana," je pretreseno povedala teta
Petunija.
Tem besedam sta sledili dve sekundi zvene e tiine, nato pa si je teta z dlanjo
preplaeno prekrila usta, kot bi ji ula naravnost nagnusna kletvica. Stric je samo
nejeverno zijal vanjo, Harry pa je za el mrzli no tuhtati. Da je v stiku s svetom
arovnikov gospa Figg, je eno, toda teta Petunija...
"Od kod to ve?" jo je osuplo vpraal.
O itno je bilo, da je Petunijo hudo sram. Moa je preplaeno in opravi ujo e
oinila, nato pa nekoliko sklonila glavo. Ko je spregovorila, je zaradi tega e bolj
nazorno razkazala svoje konjsko zobovje.
"Sliala sem... Tisti grozni fant... Ko ji je pred leti pravil o njem, sem ga
slu ajno sliala," je izdavila.
" e govori o mojih starih, res ne razumem, zakaj se izogiba njunim
imenom," je glasno zagodel Harry.
Petunija se ni ve zmenila zanj, tako osramo ena je bila, Harryju pa je vse
skupaj dalo misliti. Teta svoje sestre nikdar ni niti omenila, razen ko je pred nekaj leti
povsem pobesnela in zavre ala, da je bila Harryjeva mama izrodek. Poleg tega se
je na vse kriplje pretvarjala, da arovniki svet sploh ne obstaja, in zato je fanta e
bolj presenetilo, da se ji je tak droben podatek o njem tako zasidral v spominu.
Stric je ta as odprl usta, jih zaprl, pa spet oprl. Nazadnje se mu je dar govora
vendarle povrnil, odprl jih je v tretje in zahripal:
"Torej te, em, re i... Torej tile moakvari ali kako se jim e re e res obstajajo?"
Teta je prikimala.
Vernon se je ozrl od nje k Dudleyju in nazadnje e k Harryju, kot bi upal, da bo
kdo zavpil:
"Pa smo te!"
Ko se to ni zgodilo, je znova odprl usta, a iskanje pravih besed mu je prihranil
prihod e tretje sove. Skozi ponovno odprto okno je priletela kakor pernata topovska
krogla in treskoma je pristala na mizi, da so se vsi Dursleyjevi poteno zdrznili. Harry
ji je ovojnico, ki je dajala videz uradnega pisma, naglo iztrgal iz kljuna ter jo odprl in
sova je jadrno poletela nazaj v temo.
"Teh preklemanih sov imam res vrh glave," je zmedeno zamrmral stric, se

odzibal k oknu in ga zaprl.

Spotovani g.Potter!
Sporo amo vam, da smo spremenili nekatere odlo itve, zapisane v pismu, ki
ste ga prejeli pred priblino dvaindvajsetimi minutami. Ministrstvo za aranje vae
palice ne bo uni ilo nemudoma in lahko jo obdrite do zaslianja, torej do 12.
avgusta ko bo o njeni usodi odlo ila komisija.
Poleg tega se je Ministrstvo na podlagi pogovora z ravnateljem Bradavi arske
akademije za arovnike in arovnice strinjalo, naj tudi o vpraanju vaega
nadaljnjega olanja odlo a zgoraj omenjena komisija. To pomeni, da ste zavoljo
nadaljnjib poizvedb zaenkrat le za asno izklju eni iz te ustanove.
Upamo, da se bo vse uredilo.
S spotovanjem,
Mafalda Hopkirk
Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja
Ministrstvo za aranje
Harry je to pismo prebral naglo in kar trikrat zapored. Vozel, ki mu je stiskal
prsi, se je razrahljal, toda po drugi strani ga je bilo e vedno nekoliko strah. Zdelo se
je, da je vse odvisno od tiste komisije, pred katero naj bi stopil dvanajstega avgusta.
"No?" ga je vpraal stric in Harry se je tako zavedel, kje se pravzaprav nahaja.
"Kaj pa je zdaj? So te e obsodili?"
Harry se ni takoj odzval in tako je imel Vernon dovolj asa, da se je ne esa
domislil:
"Mogo e pa tale tvoja raja ni tako napa na in take kot si ti obsodi na smrt."
"Na zaslianje moram," je nejevoljno povedal Harry.
"In takrat te bodo obsodili?"
"Pa e."
"Torej e ne bom izgubil upanja," je nesramno pripomnil stric.
Mladi arovnik se je namrdnil. Ker je hotel vse skupaj na samem razmisliti,
potem pa morda poslati Ronu, Hermioni ali Siriusu kakno sovo, je vstal od mize.
" e je to vse..." je rekel.
"HUDI A JE TO VSE!" je zanorel stric. "TAKOJ SEDI!"
"Kaj pa je zdaj?" je zagodel Harry.
"TI BOM E DAL ,KAJ PA JE ZDAJ'!" je rjovel stric Vernon. "Povej mi kon no,
kaj se je zgodilo z mojim sinom!"
"PA BOM!" je zavpil Harry.
Palico je e vedno stiskal v desnici, in ker je jezi tako nenadoma dopustil, da
ga preplavi, so iz nje poletele rde e ter zlate iskre. Dursleyjevi so se zdrznili in se
preplaeno zazrli vanj.
"Z Dudleyjem sva bila na prehodu med Magnolijino in Glicinijino," je hitro
povedal Harry, ki se je mo no trudil, da bi se obvladal. "Dudley je bil nesramen, pa
sem izvlekel palico, a aral nisem. Toda ravno takrat sta se prikazala morakvarja..."
"Ampak kaj SO ti milokvakarji?!" mu je stric besno segel v besedo. "Kaj ti
naredijo?"
"Saj sem e povedal: vso sre o izsesajo iz tebe," je pojasnil Harry, "in e le
morejo, te poljubijo..."
"Poljubijo?" je z izbuljenimi o mi ponovil Vernon. "Poljubijo?!"

"Tako se samo re e temu, ko se sklonijo nadte in ti skozi usta izsesajo duo."

Teta Petunija je pridueno kriknila.
"Duo? Menda mu je niso... Saj jo e ima?"
Sina je zgrabila za ramena in ga stresla, kot bi pri akovala, da bo Dudleyjeva
dua zaroljala po njem.
"Seveda mu je niso. e bi mu jo, bi bilo to povsem o itno," je obupano rekel
Harry.
"Torej si jima v kosti nagnal strah, kaj, sine? Torej sta pobegnila pred tabo?" je
glasno vpraal stric, pri emer je dajal vtis loveka, ki se trudi pogovor privesti nazaj
na svojo valovno dolino. "Si vsakemu primazal eno krepko po nosu?"
"Morakvarja se z eno krepko po nosu ne znebi," je zagodel Harry skozi
stisnjene zobe.
"Zakaj pa mu potem ni ni hujega?" se je zmedel stric. "Zakaj ni od njega
ostala samo prazna vre a iz koe?"
"Zato, ker sem priklical va..."
Glasno je zaropotalo in v kuhinjski kamin so se mehko usule saje, nato pa je iz
njega bunil vrtinec peres, skozi katerega je privrala e etrta sova.
"TRISTO HUDI EV!" je zarjovel Vernon, ki si je za el ruvati brke, do esar ga
nih e ni pripravil e vrsto let. "TEH ODURNIH PTI EV POD MOJO STREHO NE
BOM VE TRPEL! NE BOM, PRISEEM, DA NE!"
Toda Harry je s sovine noge e odvezal pergamentni zvitek. Prepri an je bil,
da gre za Dumbledorjevo pismo, ki mu bo pojasnilo vse - morakvarje, gospo Figg, kaj
ima za bregom Ministrstvo in kako namerava ravnatelj vse skupaj urediti. Tako je bil
prvi v ivljenju razo aran, ko je spoznal, da zre v Siriusovo pisavo. A za stri evo
besnenje nad sovami, ki se e vedno ni poleglo, se vseeno ni zmenil. Zadnja v vrsti
sov se je pognala nazaj v dimnik in s tem sproila drugi oblak saj, fant pa je priprl o i
in si natanko prebral botrovo sporo ilo.
Arthur nam je ravnokar sporo il, kaj se je zgodilo. Nikakor ne sme ve od
doma!
Harry ni mogel verjeti, da je to vse, kar ima Sirius sporo iti svojemu kr encu,
ki se je za las izmuznil stranemu koncu. Zato je pergamentni list obrnil, v
pri akovanju, da bo kaj pisalo tudi na hrbtni strani, a ta je bila povsem prazna.
Spet ga je pograbila jeza. Ga ne bo prav nih e pohvalil, ker je sam samcat
pregnal kar dva morakvarja? Tako gospod Weasley kot Sirius sta mu pisala, kot bi
zagreil kakno fantovsko neumnost, za katero ga nameravata oteti, takoj ko bo
mo oceniti, kakno kodo je z njo povzro il.
Vernon pa se je e vedno jezil:
"Za celo joto, ho em re i za celo jato sov mi leta v hio in iz nje! Tega ne bom
prenaal, fant, preprosto..."
"Sovam ne morem prepre iti, da bi prile," ga je prekinil Harry in jezno
zme kal Siriusovo pismo.
"Potem pa mi natanko povej, kaj se je zgodilo danes zve er!" je e naprej vpil
stric. "Zakaj so te sploh vrgli iz ole, e sta se na Dudleyja spravila tista noraraka in
ne ti? Sam si priznal, da si nekaj priklical."
Harry je globoko zajel sapo, da bi se umiril. Spet ga je za enjala boleti glava in
im prej je hotel iz kuhinje, stran od Dursleyjevih.
"Ja," je pritrdil in se prisilil, da mu ni spet zavrelo, "priklical sem varuha, s
katerim sem morakvarja pregnal. To je edino, s imer se jih lahko obrani."
"Ampak kaj sta ta nemarnokaka po ela v Spodnjem Stoktsu?" je ogor eno
vpraal stric.

"Tega pa ne vem," je utrujeno odvrnil Harry. "Pojma nimam, zakaj sta prila
sem."
Glava ga je bolela vse bolj in svetloba kuhinjskih neonskih arnic ga je mo no
motila. Jeza mu je pohajala, kajti bil je povsem iz rpan, Dursleyjevi pa so e naprej
zijali vanj.
"To je nekako povezano s tabo," je odlo no zatrdil stric. "Vem, da je. Zakaj bi
se tista dva sicer prikazala tu? Zakaj ravno v prehodu? Gotovo si edini... Edini..."
Nikakor se ni mogel pripraviti do tega, da bi izrekel besedo , arovnik', in
kon no je besno zavpil:
"Edini sajvekaj, ki ivi v Stoktsu!"
"Res ne vem, zakaj sta prila sem," je utrujeno skomignil Harry.
Toda ob stri evih besedah so se njegove utrujene misli spet mukoma pognale
na delo. Res, le zakaj sta morakvarja prila v Spodnji Stokets? Je mono, da sta se
slu ajno znala v prehodu med ulicama v natanko istem trenutku kot Harry? Ju je tja
morda kdo poslal? Je Ministrstvo za aranje izgubilo nadzor nad temi stvori? So odli
iz Azkabana in se pridruili Mrlakensteinu, tako kot je napovedal Dumbledore?
"Tile cmerakarji torej straijo nekaken udaki zapor?" je vpraal Vernon, ki je
trudoma hla al po sledeh ne akovih misli.
"Ja," je pritrdil Harry.
Ko bi ga le nehala boleti glava, ko bi le lahko odel iz kuhinje v svojo temno
sobo in razmislil...
"Aha! Prila sta te aretirat!" je stric izjavil zmagoslavno, kot bi priel do
zaklju ka, ki ga ne bo mogel spodbiti nih e. "Zato sta se znala tu, kajne, fant? Na
begu pred roko pravice si!"
"Seveda nisem," ga je zavrnil Harry, pri emer je stresel z glavo, kot bi
odganjal muho, misli pa so se mu naglo bliale pravemu sklepu.
"Zakaj pa sta potem...?"
"On ju je poslal," je tiho zamrmral mladi arovnik, bolj samemu sebi kot stricu v
odgovor.
"Prosim? Kdo ju je poslal?"
"Lord Mrlakenstein," mu je pojasnil ne ak.
Deloma se je zavedel, kako nenavadno so se na to odzvali Dursleyjevi. Ob
besedah, kot so , arovnik', ,magija' ali , arobna palica', so se zdrznili, preplaeno so
kri ali in vpili, ob imenu najgrozovitejega izmed vseh zlih arovnikov pa so ostali
povsem ravnoduni.
"Lord... akaj malo," se je prvi oglasil stric in se namr il, nato pa so se mu
male o i po asi vendarle zbistrile. "To ime sem e slial... Tako so klicali tistega, ki
je..."
"Umoril moja stara, ja," ga je naveli ano dopolnil Harry.
"Ampak tisti tip je vendar umrl," se je nepotrpeljivo namrdnil stric, ki se mu
o itno nikakor ni zdelo, da je za Harryja bole e, e se mimogrede malo pomenijo o
smrti njegovih starev. "Tako je povedal tisti orjak. Tip naj bi izginil."
"Pred kratkim se je vrnil," ga je z nenavadno teo v glasu obvestil Harry.
Bilo mu je udno. Stal je vendar sredi tetine kuhinje, ki je bila bolj ista od
operacijske dvorane, poleg vrhunskega hladilnika in irokozaslonskega televizorja ter
se s stricem pomenkoval o lordu Mrlakensteinu! Zdelo se je, da se je s tem, ko sta v
Spodnji Stokets prila morakvarja, raztopila pregrada, ki je neusmiljeno ne arobni
svet Romarinove lo evala od irjav za njim. Harryjevo dvojno ivljenje se je nekako
zlilo v enega samega in vse se je postavilo na glavo: Dursleyjevi so mu zastavljali
vpraanja o podrobnostih iz sveta arovnikov in izkazalo se je, da gospa Figg pozna

Dumbledorja, po Spodnjem Stoktsu so se motali morakvarji in on sam se morda ne

bo mogel vrniti na Bradavi arko. Pa e v glavi mu je vedno mo neje kljuvalo!
"Da se je vrnil?" je kon no dahnila teta.
Ne aka je pogledala, kot ga ni e nikoli, ta pa se je povsem nepri akovano in
prvi v ivljenju zares zavedel, da je Petunija sestra njegove mame. Zakaj ga je to
spoznanje tako silovito preinilo ravno v tistem trenutku, ni vedel. A jasno mu je bilo,
da ni edini lovek pod stri evo streho, ki ve, do kako stranega zaklju ka je priel.
Ne, gotovo ni edini, kajti teta ga e nikdar v ivljenju ni pogledala na tak na in.
Velike, blede o i (povsem druga ne od sestrinih) zdaj niso bile jezno priprte, temve
so iroko razprte in zaskrbljeno zrle vanj. Najsi se je celo Harryjevo ivljenje e tako
trmasto pretvarjala, da magija ne obstaja in ni drugega sveta kot tistega, v katerem
ivita z moem, je v tem iskrenem trenutku nemo priznala, da je resnica ravno
nasprotna.
"Ja," je pritrdil Harry, ki je zrl naravnost vanjo. "Pred mesecem se je vrnil, in to
sem videl na lastne o i."
Njene roke so nale Dudleyjeva irna in v usnje odeta ramena ter se jih
oklenile.
" akaj malo," je rekel stric Vernon.
Oziral se je od ene k Harryju, pa spet nazaj, kajti za util je, da se je med
njima vzpostavila povsem neslutena vez.
" akaj malo," je nazadnje ponovil. "Tale Blatenfajn se je torej vrnil?"
"Mrlakenstein, ja."
"Tisti tip, ki ti je ubil stara?"
"Ja."
"In zdaj je za tabo poslal moril arje?"
Harryju se mu ga ni dalo ve popravljati.
"Tako se vsaj zdi."
"e razumem," je prikimal stric.
Ozrl se je k eni, pa spet k Harryju in si hla e potegnil nekoliko vije. Zdelo se
je, da vse bolj nabreka in da se njegov veliki krlatni obraz e iri.
"No, zdaj je vsaj jasno, pri em smo," je rekel, ko se je napihnil e do te mere,
da mu je skoraj potrgalo gumbe na srajci. "Ta trenutek se poberi iz te hie!"
"Kaj?" se je zmedel Harry.
"Saj si me slial: VEN!" je zarjovel stric Vernon tako glasno, da sta se zdrznila
tudi teta in bratranec. "VEN! VEN! Mar bi te ez prag pognal e pred leti! Sove se
obnaajo, kot da je ta hia po ivali e, tvoja nora svojat nas zasipa s pismi, polovico
dnevne sobe doleti popolno razdejanje, Dudleyju zraste rep, Marge se kakor balon
odbija od stropa in tisti lete i avtomobil... VEN! VEN! To je bila kaplja ez rob! Poberi
se! e se te je neki norec odlo il ubiti, bo grozila nevarnost tudi moji eni in sinu! e
te aka isti konec kot tvoja nesposobna stara, te e ne mislim ve gledati! VEN!"
Harry je obstal, kot bi skamnel. Pisma Ministrstva, gospoda Weasleyja in
Siriusa je zme kana stiskal v levici. Nikakor ne sme ve od doma! NE ZAPU AJ
HIE SORODNIKOV!
"Me mogo e nisi slial?!" je e naprej rjovel stric.
Zdaj se je nagnil naprej in se s svojim ogromnim, krlatnim obrazom tako
priblial Harryju, da je ta za util kapljice sline, ki so mu prele iz ust.
"Alo, gremo! Saj se ti je e pred pol ure mudilo od tu! Kar poberi se! Spokaj in
nikdar ve ne prestopi praga te hie! Sploh ne vem, zakaj smo te pravzaprav vzeli
pod streho. Marge je imela prav: mar bi te dali v sirotinico. Premehkuna sva bila, in
zdaj pla ujeva za to. Mislila sva, da ti bova neumnosti e izbila iz glave in te

spremenila v normalnega loveka, a kaj, ko si bil e tako nagnit. No, zdaj imam
vsega skupaj vrh... SPET TE SOVE!"
Peta je priletela skozi dimnik s takno hitrostjo, da je nerodno tre ila na
ognji e kamina in se nato vre e dvignila v zrak. Harry je samodejno dvignil roko,
da bi zgrabil pismo v krlatni ovojnici, toda ptica se mu je izmaknila in se namerila
naravnost proti teti. Ta je kriknila, si glavo pokrila z dlanmi in se sklonila, sova pa ji je
pismo odvrgla pred noge. Nato je zavila in poletela nazaj v dimnik.
Mladi arovnik je sko il prek kuhinje, da bi pobral pismo, toda Petunija ga je
prehitela.
"Ti ga kar odpri," je skomignil Harry, "saj bom tako slial, kaj pie v njem. To je
tulba."
"Odvrzi ga, Petunija!" je zarjovel Vernon. "Ne dotikaj se ga, morda gre za kaj
nevarnega!"
"Naslovljeno je name," mu je s treso im glasom povedala ena. "Name,
Vernon, glej! Gospa Petunija Dursley, Kubinja, Romarinova ulica 4..."
Preplaeno je zajela sapo. Iz ovojnice se je namre za elo kaditi.
"Odpri jo!" ji je prigovarjal Harry. "Opravi s tem! Kar koli e stori, se bo zgodilo
isto!"
Petunijina dlan se je tresla. Divje se je ozrla po kuhinji, kot bi se spraevala,
kam naj pobegne, a prepozno - ovojnica je izbruhnila v plamene. Teta je kriknila in jo
spustila.
Kuhinjo je napolnil straen glas, ki je odmeval po malem prostoru, donel pa je
iz gore ega pisma na mizi.
"Spomni se mojih poslednjih, Petunija!"
Videti je bilo, da bo teta omedlela. Sesedla se je na stol ob Dudleyju in obraz
zakopala v roke. Ostanki ovojnice so se tiho spremenili v pepel.
"Kaj je zdaj to?" je hripavo vpraal stric. "Kaj... Ne raz... Petunija?"
Teta mu ni odgovorila, Dudley je z odprtimi usti butasto zijal vanjo in tiina se
je obupno vrtin ila po prostoru. Harry je povsem osupel opazoval teto in srce mu je
bilo, kot da namerava vsak hip po iti.
"Petunija, ljubica?" jo je pohlevno poklical stric. "P-Petunija?"
Dvignila je glavo. Trepetala je in debelo je pogoltnila.
"Fant... Fant bo moral ostati tu, Vernon," je rekla s ibkim glasom.
"K-Kaj?"
"Ostal bo," je ponovila.
Obrnila se je k Harryju in vstala.
"Ampak... Ampak, Petunija..." je ugovarjal stric.
" e ga vremo ez prag, nas bodo sosedje obirali do smrti," ga je prekinila.
Vse bolj je postajala takna, kakrna je bila po navadi - odlo na in odrezava le bleda je bila e vedno kot prej.
"Postavljali nam bodo zoprna vpraanja in hoteli bodo vedeti, kje je. Morali ga
bomo obdrati."
Stric Vernon se je sesedal kot ponesre en narastek.
"Ampak, Petunija, ljubica..."
Teta se ni zmenila zanj in e vedno je gledala Harryja.
"Pojdi v svojo sobo," mu je ukazala. "Iz hie ne sme in takoj lezi."
Harry se ni zganil.
"Kdo je poslal tulbo?"
"To ni tvoja stvar," je odrezala.
"Si v stiku s arovniki?"

"Rekla sem ti, da pojdi v svojo sobo!"

"Kaj je pomenilo tisto? Spomni se mojih poslednjih... esa?"
"In takoj lezi!"
"Kako je mogo e...?"
"SLIAL SI, KAJ TI JE UKAZALA TETA, ZDAJ PA SPOKAJ SPAT!"
Tretje poglavje
Prednja straa
Napadli so me morakvarji in grozi mi, da me vrejo z Bradavi arke. Vedeti
ho em, kaj se dogaja in kdaj bom kon no lahko odel od sorodnikov.
Komaj je Harry prispel v svojo mra no sobo, je sedel za pisalno mizo, te
besede na e kal na kos pergamenta in jih nato prepisal na dva druga; prvo pismo je
naslovil na Siriusa, drugo na Rona in tretje na Hermiono. A njegova sova Hedwig je
na alost odla na lov in tako je mladi arovnik nemirno korakal po spalnici ter akal,
da se bo vrnila. Srce mu je e vedno razbijalo, v glavi mu je silovito kljuvalo in teilo
ga je preve vpraanj, da bi lahko zaspal, eprav so ga o i od utrujenosti pekle ter
skelele. Ker je moral bratranca privle i domov, si je tudi pretegnil hrbet, buki, ki sta
mu jih pridelala Dudley in odprto okno dnevne sobe, pa sta ga zoprno skeleli.
Ves besen in razo aran je korakal po sobi, kripal z zobmi ter stiskal pesti.
Vsaki ko je el mimo okna, se je jezno ozrl k praznemu, z zvezdami posutemu
nebu. Nadenj so poslali morakvarje, gospa Figg in Tobakarolus Smrat sta ga na
skrivaj zasledovala, grozilo mu je, da ga izklju ijo iz ole in moral bo na zaslianje na
Ministrstvu, pa mu vseeno nih e ne pove, kaj se dogaja!
In na kaj je teto opomnila tista tulba? igav glas je tako grozljivo in svare e
odmeval po kuhinji?
Oh, zakaj mu vsi govorijo, naj ostane pri sorodnikih, in mu ni esar ne
povedo?! Obnaajo se, kot da je zgolj nagajiv smrkavec! Ne araj, ostani v hii...
Ko je stopal mimo olskega potovalnega zaboja, je besno brcnil vanj. A
namesto da bi mu ob tem odleglo, mu je bilo samo e huje zdaj ga je bolel tudi palec
na nogi.
Ravno je priepal mimo okna, ko je skozenj prijadrala Hedwig, da je zavralo,
kot bi v sobo priletel majhen duh.
"Kon no!" je zagodel mladi arovnik, sova pa je z mrtvo abo v kljunu pristala
vrh kletke. "Tisto kar odloi, mudi se!"
Hedwigine velike, okrogle in jantarne o i so se o itajo e zazrle vanj.
"No, pridi sem," ji je ukazal, zgrabil usnjeno vrvico in ji male zvitke pergamenta
privezal na roevinasto nogo. "Odnesi jih naravnost k Siriusu, Ronu in Hermioni. Pa
glej, da mi bodo odgovorili, in to ne na kratko! e bo treba, jih tako dolgo kljuvaj, da
se bodo razpisali, kot e nikdar v ivljenju, jasno?!"
Sova je zaskovikala pridueno, saj je imela v kljunu e vedno polno abjega
mesa.
"Potem pa kar na pot," je pokimal Harry.
Nemudoma se je pognala skozi okno. Ko je izginila, se je Harry povsem
oble en vrgel na posteljo in se zazrl v temni strop. Kot da se ne bi e tako po util
dovolj slabo, si je zdaj tudi o ital, zakaj je bil do Hedwig tako zadir en; ne nazadnje je
bila edini prijatelj, ki ga je imel na Romarinovi. Ampak saj se ji bo oddolil, ko se bo

vrnila s pismi prijateljev in Siriusa.

Gotovo mu bodo odpisali, in to kmalu; tisto z morakvarjema vendar ni bilo
ma ji kaelj. Ko se bo jutri zbudil, ga bodo verjetno akala tri debela pisma, v katerih
ga bodo poskusili potolaiti in mu bodo podrobno opisali, kako ga nameravajo
spraviti v Jazbino.
Ob tej prijetni misli se je nadenj zvalil spanec.
Toda Hedwig se ni in ni vrnila. Harry je dan preivel v svoji sobi, ki jo je
zapustil le, ko je moral na strani e. Skozi vratca za ma ke, ki jih je v vrata spalnice
pred tremi leti vgradil stric, mu je teta trikrat porinila pladenj s hrano. Ne ak jo je,
vsaki ko je slial, da se pribliuje, poskual izpraati, od koga je dobila tulbo. A v
zvezi s tem bi lahko zaslial tudi kljuko na vratih; od nje bi izvedel natanko toliko, kot
je od tete. Dursleyjevi so se njegovi sobi sicer izogibali, Harryju pa se tudi ni zdelo
smiselno, da bi jih moril - samo sprli bi se in pri tem bi prav lahko izgubil oblast nad
sabo, koga za aral ter se tako znael v e huji godlji.
Tako so minili celi trije dnevi in Harryja je ta as bodisi silovito razganjalo bodisi
je bil skrajno malovoljen: kadar ga je popadla jeza, se preprosto ni mogel umiriti, in
tako je neumorno korakal po spalnici ter besnel, emu ga pustijo tako dolgo v tem
obupno nedolo nem poloaju, sicer pa je cele ure leal na postelji, kot omamljen zijal
v strop ter se prestraeno spraeval, kako bo potekalo zaslianje na Ministrstvu.
Kaj, e se komisija odlo i, naj ga vrejo iz ole in mu zlomijo palico? Kaj bo
potem z njim? Kam naj gre? Z Dursleyjevimi vendar ne more iveti, zdaj e ne, ko ve
za drugi svet, za tistega, kateremu resni no pripada. Bi se lahko preselil k Siriusu, ki
mu je to predlagal pred kaknim letom, preden je bil prisiljen pobegniti pred
Ministrstvom? Mu bodo pustili samemu iveti v njegovi hii, eprav e ni polnoleten?
Ali pa bodo kar drugi odlo ili, kam ga bodo vtaknili? Je bila kritev Statuta
diskretnosti, ki jo je zagreil, tako huda, da ga bodo vrgli v Azkaban? Kadar koli si je
zastavil slednje vpraanje, je vedno zdrsnil s postelje in spet za el nemirno korakati
po spalnici.
etrto no po tistem, ko je Hedwig poslal na pot, je bil e do konca iz rpan in
glavo je imel povsem prazno. Spet je leal na postelji in zijal v strop, ko je v sobo
vstopil stric Vernon. Harry se je po asi zasukal k njemu. Stric je imel na sebi svojo
najboljo obleko in videti je bil zelo dobre volje.
"Ven gremo," je obvestil ne aka.
"Prosim?"
"S Petunijo in Dudleyjem gremo ven."
"Prav," je topo odvrnil Harry in se spet posvetil stropu.
"Televizije, glasbenega stolpa in vseh drugih dragocenih predmetov se ne
sme niti dotakniti."
"Ne bom se jih."
"In glej, da iz hladilnika ne bo kradel hrane."
"Ne bom."
"Zaklenil te bom v spalnico."
"Kar izvoli."
Stric je besno zabol al vanj, o itno sumni av, ker se Harry ni upiral.
Nazadnje se je vendarle odzibal iz sobe, za sabo zaprl vrata in jih zaklenil. Nato je
odhla al po stopnicah in fant je kmalu zatem presodil, da so Dursleyjevi res odli:
slial je, kako so eden za drugim zaprli vrata avtomobila, motor je zabrnel in odpeljali
so se.
Pravzaprav mu je bilo povsem vseeno, ali so doma ali ne, in niti toliko volje ni
premogel, da bi se prevalil ter prigal lu . V spalnici je zato postajalo vse bolj temno,

on pa je kot pred tem lee prislukoval zvokom, ki so se prebili skozi neprestano

odprto okno, in akal na blaeni trenutek, ko se bo vrnila Hedwig.
Po prazni hii se je vsake toliko razlegel le kaken povsem obi ajen zvok:
tramovi so sem ter tja zapokljali, v ceveh je ob asno zaklokotalo. Harry je leal
povsem pri miru, kot bi bil omamljen. Razmiljal ni o ni emer, le hudo mu je bilo.
Potem pa se je v kuhinji nekaj razletelo.
Bliskovito je sedel in napel uesa. Sorodniki se gotovo e niso vrnili, za to je
bilo prezgodaj, sploh pa ni slial njihovega avtomobila.
V hii je bilo nekaj sekund povsem tiho, nato pa je zaslial glasove. Vlomilci, je
pomislil, zdrsnil s postelje in se postavil na noge. Toda trenutek za tem se mu je
posvetilo, da se tatovi ne bi glasno pogovarjali, kdor koli se je e motal po kuhinji, pa
nikakor ni epetal.
Pograbil je palico, ki je leala na no ni omarici, se zasukal k spalni nim vratom
in natanko prisluhnil. V naslednjem hipu se je zdrznil, kajti v klju avnici je zakrtalo in
vrata so se na steaj odprla.
Negibno je obstal, si pozorno ogledal prazni podest in napi il uesa. A sliati
ni bilo ni esar. Za trenutek se je e obotavljal, nato pa se je naglo in povsem neslino
odpravil iz sobe ter se ustavil vrh stopni a.
Srce mu je sko ilo v grlo. V tema ni vei pod njim so stali tevilni ljudje in videl
jih je dovolj jasno, saj jih je o rtala uli na razsvetljava, ki se je prebila skozi steklo
vhodnih vrat. Bilo jih je osem, morda devet, in vsaj zdelo se mu je, da vsi zrejo
naravnost vanj.
"Pospravi palico, fant, sicer bo komu iztaknil oko," mu je ukazal globok,
gol e glas.
Harryjevo srce je bilo kot ponorelo. Ta glas je poznal, a palico je vseeno e
naprej dral v pripravljenosti.
"Profesor Nerrga?" je negotovo vpraal.
"Ne zmerjaj me vendar s profesorjem," je zagodel taisti glas. "Sam ve, da
nisem imel prilike kaj dosti u iti. Pa spravi se e blije, da si te lahko ogledamo."
Harry je desnico nekoliko sprostil, a palice ni pospravil in ni se spustil po
stopnicah. Bil je sumni av in za to je imel dober razlog. Pred kratkim je preivel devet
mesecev v drubi loveka, za katerega je domneval, da je Noru Nerrga, in ele isto
na koncu olskega leta je odkril, da gre v resnici za prevaranta, ki mu je vrh vsega
stregel po ivljenju. A e preden se je fant zdaj lahko odlo il, kaj naj stori, je do njega
prilebdel drug, nekoliko hripav glas.
"Vse je v redu, Harry. Prili smo pote."
"P-Profesor Wulf?" je nejeverno vpraal mladi arovnik. "Ste to res vi?"
"Se vam ne zdi, da je tukaj nekoliko temno?" se je razlegel tretji glas, povsem
neznan in enski. "Lumos!"
Zaarela je konica palice in s arobno svetlobo je iz vee pregnala mrak.
Harry je zameikal. Dru ina pod njim se je gnetla pred stopnicami in vsi so z
zanimanjem zijali vanj, pri emer so nekateri celo stali na prstih, da bi ga bolje videli.
Remus Wulf mu je bil najbliji. eprav nikakor e ni bil v letih, je bil videti
utrujen in bolan. Lase je imel bolj sive kot takrat, ko ga je Harry videl zadnji , in
njegov pla je bil e bolj spran ter pokrpan. A kljub temu se je fantu iroko
nasmehnil, ta pa mu je nasmeh poskusil vrniti, kljub temu da e vedno ni povsem
priel k sebi.
"Natanko taken je, kot sem si ga predstavljala," je izjavila arovnica, ki je
drala palico z razarjeno konico visoko nad glavo.
Videti je bila najmlaja izmed vseh v vei. Imela je bled in sr ast obraz, temne,

lesketajo e se o i ter kratke lase divje vijoli ne barve, ki so ji od glave trleli kakor
jeeve bodice.
"ivijo, Harry!" ga je pozdravila.
"Zdaj razumem, kaj si hotel re i prej, Remus," se je nato oglasil pleast
arovnik, ki je stal v ozadju - imel je globok glas, govoril je po asi in z leve me ice
mu je bingljal velik okrogel uhan, "izrezan James je."
"Samo o i ima druga ne," je pripomnil srebrnolas arovnik s piskajo im
glasom. "Te ima po Lily."
Noru Nerrga, igar glavo so prekrivali razmreni sivi prameni las, poleg tega
pa mu je manjkal precejen kos nosu, je v Harryja sumni avo uperil svoj par povsem
razli nih o es. Eno je bilo majhno, temno in izbuljeno, drugo veliko, povsem okroglo
ter elektri no modre barve - to je bilo arobno oko, s katerim je lahko videl skozi
stene, vrata in tudi lastne mogane.
"Si povsem prepri an, da je to on, Wulf?" je zagodel. "Dobra izvidnica bi bili,
e bi v tab namesto Harryja pripeljali kaknega Jedca smrti, ki se pretvarja, da je on.
Najbolje bo, e ga vpraamo kaj, kar gotovo ve samo Potter. Razen e je kdo s sabo
prinesel kakno stekleni ko reseruma?"
"Harry, kot katera ival se udejanji tvoj varuh?" ga je vpraal Wulf.
"Moj varuh? Moj varuh je jelen," je iv no odgovoril fant.
"On je, Noru ," je pokimal Wulf.
Harryju je bilo hudo nerodno, kajti e vedno so vsi zijali vanj, a vseeno se je
spustil po stopnicah in palico pri tem vtaknil v ep na zadnji plati kavbojk.
"Ne tla i je tja, fant!" je zarjovel Nerrga. "Kaj, e se slu ajno sproi?! Zaradi
tega so bili ob levi ali desni hlebec e veliko bolji arovniki od tebe, ve!"
"Torej poznate koga, ki je bil zaradi lastne palice ob eno izmed ritnic?" ga je z
zanimanjem vpraala mlada enska vijoli astih las.
"Pusti zdaj to, ti pa e spravi palico iz epa!" je zagodel Noru . "To je eno
osnovnih pravil varnega ravnanja s arobno palico, ampak, seveda, o teh dandanes
no e nih e ni sliati."
Pri tem se je e zasukal na petah in odkrevsal v kuhinjo.
"Tole sem pa tudi videl," je razdraeno dodal, ko je arovnica z vijoli nimi
lasmi zavila z o mi.
Wulf je Harryju ponudil roko in mu jo toplo stresel.
"Kako gre?" ga je vpraal in se pozorno zazrl vanj.
"Em, v redu, no..."
Mladi arovnik sploh ni mogel verjeti, da se to res dogaja. tiri tedne je bil
prisiljen preiveti povsem lo en od svojega sveta in nih e mu ni niti namignil, da ga
nameravajo spraviti z Romarinove. Zdaj pa se je v stri evi hii znala cela vrsta
arovnikov, ki so postopali po njej, kot da bi se za to e zdavnaj dogovorili.
"Res imate sre o, da Dursleyjevih ni doma," je zamomljal Harry, ki se je
spomnil, da se ni po esal e cele tiri dni.
"Sre o, pajade!" se je zareala mlada arovnica z vijoli nimi lasmi. "Jaz sem
jih spravila s poti. Po bunkeljski poti sem jim poslala pismo, da so v kategoriji
predmestnih vrtov prili v oji izbor Vseanglekega tekmovanja za najlepe
vzdrevano trato. Ravnokar so se odpeljali na podelitev nagrad... Oziroma tako vsaj
mislijo."
Harry je pred sabo za hip zagledal obraz strica Vernona, ki se mu posveti, da
Vseangleko tekmovanje za najlepe vzdrevano trato sploh ne obstaja.
"Saj ste prili, da me odpeljete od tu?" je vpraal. "In li bomo kmalu, kajne?"
"Skoraj takoj," je pritrdil Wulf. "Po akati moramo samo na znamenje, da je

zrak ist."
"Kam pa gremo? V Jazbino?" je fant upal na najbolje.
"Ne, nekam drugam," je odkimal njegov nekdanji profesor za obrambo pred
mra nimi silami in mu pomignil, naj pride v kuhinjo.
Za njima so se tja odpravili tudi ostali, pri emer so e naprej radovedno zijali v
Harryja.
"Pot v Jazbino bi bila preve tvegana," mu je pojasnil Wulf. "Poleg tega pa
imamo tab nekje drugje. Dolgo je trajalo, preden smo ga vsaj za silo uredili..."
Noru Nerrga je e sedel za mizo in pil iz svoje utarice, arobno oko pa se
mu je sukalo v vse mogo e smeri ter si ogledovalo tevilne gospodinjske aparate, ki
so si jih nakupili Dursleyjevi.
"To je Alastor Nerrga, Harry," je povedal Wulf in pomignil na Noru a.
"Ja, saj se poznava," je nelagodno prikimal mladi arovnik, kajti udno mu je
bilo, da so ga predstavili nekomu, ki ga je poznal e celo leto.
"To pa je Fatale..."
"Da me ne bi kdo slu ajno klical Fatale," ga je nakremeno prekinila mlada
arovnica in se nato obrnila k Harryju:
"Kar Tanga mi reci."
"Fatale Tanga, ki raje vidi, da jo kli ejo po priimku," se je popravil Wulf.
"Tudi ti bi, e bi imel mamo, ki bi ti dala tako butasto ime," je zamrmrala
Tanga.
"To pa so Krallek Kehomet..." je nadaljeval Wulf in pokazal na visokega
pleastega arovnika, ki se je priklonil. "Vylko Dozh..." Harryju je zdaj pokimal moak
piskajo ega glasu - "Dedalus Dollyna..."
"Midva sva se e sre ala," je zacvilil gospod Dollyna tako razburjeno, da mu je
cilinder vijoli ne barve zdrsnil z glave.
Wulf se je namuznil, nato pa se je zasukal k dami s smaragdno zelenim
pletom:
"Emmeline Vance..." - dama je dostojanstveno sklonila glavo "Sturgis
Podmore..." - arovnik z gostimi lasmi slamnate barve in izrazito eljustjo je Harryju
pomeiknil - "In Hestija Jones..." rnolasa gospa ronatih lic, ki je stala ob opeka u,
mu je pomahala.
Harry je zmedeno pokimal vsakemu, ki mu ga je predstavil nekdanji profesor.
Mo no si je elel, da bi zijali v koga drugega, in po util se je, kot bi ga nenadoma
porinili na oder. Spraeval se je tudi, zakaj jih je ponj prilo toliko.
"Nenavadno mnogo se nas je javilo, da te pospremimo v tab," je dejal Wulf,
kot bi mu bral misli, in koti ki ust so mu na lahno zatrzali.
"Ve ko nas je, tem bolje," je tema no izjavil Nerrga. "Poskrbeti moramo
namre za tvojo varnost, Potter."
" akamo samo e na znamenje, da je zrak ist," je ponovil Wulf in se ozrl
skozi kuhinjsko okno. "Dobili naj bi ga ez priblino petnajst minut."
"Tile tvoji bunkeljni so pa mahnjeni na pospravljanje, kaj?" je vpraala Tanga,
ki se je z zanimanjem ozirala po kuhinji. "Moj o i ima bunkeljske stare, vendar ni ni
kaj redoljuben... Ampak glede tega se verjetno tako kot arovniki med sabo
razlikujejo tudi bunkeljni, kajne?"
"Em, ja," je pritrdil Harry, nato pa se je obrnil k Wulfu.
"Kaj se vendar dogaja?" ga je vpraal. "Nih e se mi ne oglasi oziroma mi no e
povedati, kaj naklepa Mrla...?"
Kar nekaj prisotnih ga je naglo poskualo utiati, Dedalusu Dollyni je cilinder
spet zdrsnil z glave, Nerrga pa je zagodel:

"Po asi, po asi!"

"Kaj pa je?" ga je debelo pogledal Harry.
"Tukaj o teh re eh ne bomo razpravljali, preve je tvegano," je pojasnil Noru ,
ki je vanj uperil svoje normalno oko, arobno pa je bilo e naprej zasukano v strop.
"Prekleto," je besno dodal ez hip in z roko segel k elektri no modremu o esu.
"Odkar mi ga je tisti izme ek ukradel, se mi kar naprej zatika."
Zacmokalo je, kot bi se nekdo lotil odmaevanja kuhinjskega korita - Nerrga si
je prst vtaknil v o esno duplino in si oko nerodno poskual zbezati na plano.
"Noru , saj veste, da je to nagnusno, kajne?" ga je z zanimanjem vpraala
Tanga, a Nerrga se ni zmenil zanjo.
"Bodi prijazen, Harry, in mi prinesi kozarec vode," je dejal, ko mu je oko
kon no oblealo v dlani.
Fant je stopil k pomivalnemu stroju, iz njega vzel ist kozarec in vanj nato il
vodo, pri emer ga obiskovalci e vedno niso spustili z o i. Joj, kako so mu li na
ivce!
"Hvala," je pokimal Noru , ko mu je Harry podal kozarec.
Oko je nato odvrgel vanj in ga silovito stresel, da se je divje zavrtelo v njem,
pri tem pa si jih vse po vrsti ogledovalo.
"Ko se bomo vra ali, ho em videti v isto vse smeri," je e povedal nekdanji
lovec na coprnike.
"Kako pa bomo prili... kamor koli e gremo?" je vpraal Harry.
"Na metlah," je pojasnil Wulf. "Druga e ne gre. Da bi se udejanil tja, si
premlad, fr amreje gotovo nadzorujejo, neregistriranega dvernika pa raje ne bi
uporabili."
"Remus pravi, da metlo izvrstno obvlada," je dejal Krallek Kehomet.
"Izjemno, ne le izvrstno," je prikimal Wulf in pogledal na uro. "Ampak, Harry,
zdaj bi bilo pametno, da se pripravi na odhod."
"Ti grem pomagat pospravit stvari v potovalni zaboj," se je prijazno ponudila
Tanga.
Tako se je skupaj s fantom vrnila v veo in povzpela po stopnicah, pri emer
se je z zanimanjem ter radovedno ozirala po hii.
"Nenavadno, res," je rekla. "Kar preve isto je. Saj me razume, ne? Ta hia
deluje nekam nenaravno."
Ko sta prispela v spalnico in je prigal lu , pa je dodala:
"O, to je e bolje."
Harryjeva soba je bila vsekakor veliko manj urejena kot preostali prostori.
Vanjo so ga zaprli za tiri dni, in ker je bil slabe volje, se mu pospravljati nikakor ni
dalo. Knjige so ve inoma leale na tleh, kajti z njimi se je poskusil zamotiti, a jih je
eno za drugo odvrgel. Hedwigino kletko bi moral o istiti e pred asom, saj so se iz
nje za ele iriti neprijetne vonjave, prek roba potovalnega zaboja in v njem pa so
leala pome kana bunkeljska obla ila ter arovniki pla i.
Harry je za el knjige naglo pobirati in eno za drugo jih je metal v zaboj. Tanga
pa je postala pred omaro in si kriti no ogledala svoj odsev v ogledalu na notranji
strani odprtih vrat.
"Ve, vse bolj se mi dozdeva, da mi vijoli na ne pristaja," je zamiljeno izjavila
in se pocukala za enega izmed trle ih opkov. "Se tudi tebi zdi, da sem zaradi nje
videti nekam bolehna?"
"Em..." je rekel Harry, ki jo je presene eno pogledal prek knjige Ekipe
quidditcha v Britaniji in na Irskem.
"Ja, bleda sem," se je odlo ila Tanga.

Nato je tesno zatisnila o i, kot bi se ne esa poskusila spomniti, samo hip

kasneje pa so njeni lasje spremenili barvo - zdaj so bili ronati kot ve ilni gumi.
"Kako si to naredila?" jo je zaprepadeno vpraal mladi arovnik, ko je odprla
o i.
"Metamorfer sem," je povedala, se spet posvetila svojemu odsevu in obra ala
glavo, da si je novo pri esko ogledala z vseh monih zornih kotov.
Harry je za metamorferje slial prvi , in ko je Tanga v ogledalu zapazila odsev
njegovega zmedenega obraza, je pojasnila:
"To pomeni, da si lahko po mili volji spreminjam videz. Ta dar imam e od
rojstva. Zaradi njega sem med dodatnim olanjem za aurorje pri predmetu preobleke
in krinke lepo lenarila: dobivala sem same najbolje ocene, pa se mi sploh ni bilo
treba u iti."
"Torej si auror?" je o arano vpraal Harry; poklic lovca na coprnike je bil edini,
ki se mu je zaenkrat zdel dovolj privla en, da bi ga bil pripravljen opravljati po
kon ani Bradavi arki.
"Ja," je pritrdila mlada arovnica in o itno je bilo, da je na svoje delo ponosna.
"Tudi Krallek je, ampak on je na nekoliko vijem poloaju od mene. Zadnje izpite sem
poloila ele pred enim letom. Pri neopaznosti in zasledovanju bi skoraj pogrnila.
Grozno sem torasta - si slial, kako sem razbila kronik, ko smo prili?"
"Lahko postane metamorfer tudi tako, da se tega nau i?" jo je vpraal fant,
ki je vstal in povsem pozabil, da se mora pripraviti na odhod.
Tanga se je zahahljala.
"Stavim, da bi se z veseljem znebil tiste brazgotine, kaj?"
Njene o i so obstale na njegovem elu.
"O, ja," je zamomljal in se obrnil vstran, saj ni maral, da kdo zija v brazgotino.
"Tega se al ni lahko nau iti, eprav nikakor ni nemogo e," mu je nato
povedala Tanga. "A metamorferji smo redki in ve inoma se s tem darom rodimo,
ostali arovniki pa si videz lahko spremenite le s pomo jo palice ali napoja."
Pri tem se je z ob utkom krivde ozrla po razmetani sobi in ez trenutek je
dodala:
"Pravzaprav bi morala hitro pospraviti, kar misli vzeti s sabo, ve. Mudi se
nama."
"Saj res," se je spomnil Harry in spet za el pobirati knjige.
"Ne bodi trapast, veliko hitreje bo, e... Spravis!" je vzkliknila in s palico na
iroko zamahnila prek tal.
Knjige, obla ila, teleskop in tehtnica so se vsi dvignili v zrak, a nato so tako
nerodno poleteli proti potovalni skrinji, da so se med seboj prepletli v nekaken velik
cmok, ki je potem padel vanjo.
"Tole ni ravno lepo zloeno," je izjavila Tanga, ko je pokukala v zaboj, v
katerem je vladal straen nered. "Moja mami zna ta urok izvesti tako, da se vse
neverjetno lepo razmesti - celo nogavice se zloijo - ampak meni nikoli ni el od rok
tako dobro kot njej. Takole nekako pomigne s palico..."
Poskuala jo je posnemati, toda ena izmed Harryjevih nogavic je zgolj
mlahavo zamigetala, potem pa se je zvrnila nazaj na kup zmenjave v potovalni
skrinji.
"No, ja," je skomignila arovnica in naglo zaprla pokrov. "Glavno, da sva vse
spravila noter."
Nato je pomignila na Hedwigino kletko.
"Tudi tistole bi morala malo o istiti," je menila in palico uperila v sovino
domovanje. "Polirais!"

Nekaj peres in iztrebkov je izginilo.

"No, malo bolje je e... Tile gospodinjski uroki mi nikoli niso li od rok... Imava
vse? Kotel? Metlo? Uau! Ognjeno strelo ima?!"
S iroko razprtimi o mi se je zastrmela v metlo v Harryjevi desnici. Na
Ognjeno strelo, ki se je ne bi sramovali niti najbolji igralci quidditcha in mu jo je
podaril Sirius, je bil Harry upravi eno ponosen.
"Jaz pa imam e vedno Comet 260," je zavistno dodala Tanga. "No, ja... Ima
palico e vedno v epu? Ritnici ti torej nista odpadli? Izvrstno, torej lahko greva.
Zmigiatisse zaboj!"
Harryjev zaboj se je za nekaj centimetrov dvignil od tal. Mlada arovnica je
palico drala v rokah, kot bi bila dirigentova pali ica, in ga z njo odgnala proti vratom,
Hedwigino kletko pa je prijela pod pazduho. Fant ji je nato z metlo v rokah sledil po
stopnicah.
Vrnila sta se v kuhinjo, kjer si je Nerrga oko e vstavil nazaj v jamico. Zdaj ko
je bilo isto, se mu je tako besno sukalo naokrog, da je Harryju ob pogledu nanj
postalo slabo. Gospoda Kehomet in Podmore sta si ogledovala mikrovalovno pe ico,
gospa Jones pa se je smejala nou za lupljenje krompirja, na katerega je naletela, ko
je brskala po predalih. Wulf je pravkar zaprl ovojnico s pismom, ki ga je pustil za
Dursleyjeve.
"Ravno prav," je pokimal, ko sta Tanga in Harry vstopila v kuhinjo. "e kakno
minuto, pa bomo odli. Najbolje bo, e gremo po akat znamenje za odhod kar na vrt.
Tvojim sorodnikom, Harry, sem napisal, naj jih ne skrbi..."
"Saj jih ne bo," mu je zatrdil mladi arovnik.
"... da si na varnem..."
"Tega pa ne bodo veseli."
"... in se vrne naslednje poletje."
"Se res moram?"
Wulf se je nasmehnil, a mu ni odgovoril.
"Pridi sem, fant," mu je robato velel Nerrga in mu pomignil s palico. "Ziluzirati
te moram."
"Kaj me morate?" je iv no vpraal Harry.
"Nad tabo bom izvedel iluzionisti ni urok," je povedal nekdanji auror in dvignil
palico nad glavo. "Wulf pravi, da ima pla nevidnosti, a med letenjem ga bo teko
obdral na sebi; ta urok bo bolja krinka. No, takole!"
S palico ga je ni kaj neno po il po glavi, a Harry se je tega komaj zavedal,
saj se je po util, kot bi mu nekdanji auror na njej razbil jajce. Zdelo se mu je namre ,
da mu z mesta, na katerem je pristala palica, prek telesa mezijo hladni poto ki
nekakne teko ine.
"Dobro ste ga, Noru ," je pohvalno pokimala Tanga, ki je zrla v fantov trebuh.
Harry je spustil pogled in se zazrl v svoje telo oziroma tisto, kar je bilo nekdaj
njegov trup, pa zdaj niti najmanj ni spominjalo nanj. Nikakor ni bil namre neviden,
temve je bil natanko takne barve in odtenka kot kuhinjska omara za njim. Zdelo se
je, da se je spremenil v lovekega kameleona.
"Pridi," ga je pozval Nerrga, ki je s palico odklenil stranska vrata.
Skoznje so stopili na stri evo pikolovsko pristrieno trato.
"koda, nebo je brez enega samega obla ka," je zagodel nekdanji auror, ko je
s arobnim o esom pregledal nebesni svod, nato pa se je zasukal k Harryju. "Dobro
me posluaj. Leteli bomo skupaj. Tanga bo tik pred tabo in glej, da se je bo dral.
Wulf te bo kril od spodaj, jaz bom za tabo in ostali bodo kroili okoli nas. Ne glede na
to, kaj se bo morda zgodilo, moramo vsi ostati na svojih mestih. e bi eden izmed

nas umrl..."
"Umrl?!" je zaskrbljeno ponovil Harry, a Nerrga se ni zmenil zanj.
"... bomo drugi leteli dalje, ne bomo se ustavljali in ostali bomo na svojih
mestih. e bodo onesposobili isto vse izmed nas, ti pa bo preivel, bo zate
poskrbela za itnica, ki je e v pripravljenosti; e naprej leti proti vzhodu in pridruili
se ti bodo."
"Kadar koli govorite o umiranju in smrti postanete neverjetno dobre volje,
Noru ," se je namuznila Tanga, ki je Harryjev zaboj in Hedwigino kletko povezovala z
jermeni, vise imi z njene metle.
"Samo razlagam mu, kaken je na na rt, isto ni nisem dobre volje," je
zagodel Nerrga. "Naa naloga je, da ga varno prepeljemo v tab, in e pri tem
umremo..."
"Nih e ne bo umrl," je s svojim globokim, mirnim glasom zatrdil gospod
Kehomet.
"Na metle, dobili smo prvo znamenje!" je posegel vmes Wulf, ki je zrl v nebo.
Visoko nad njimi so med zvezdami zaarele ivorde e iskre in Harry je
nemudoma uganil, da jih je sproila arobna palica. Desno nogo je zavihtel prek
Ognjene strele, se tesno oprijel njenega ro aja in za util, da metla komaj zaznavno
drhti; bilo je, kot bi si elela kon no spet poleteti.
"Drugo znamenje so nam dali, gremo!" je glasno vzkliknil Wulf, ko so se visoko
nad njimi spet zable ale iskre, tokrat zelene.
Harry se je silovito odrinil od tal in vignil v nebo, urejeni kvadrati vrtov
Romarinove pa so se naglo skr ili ter se zlili v ahovnico temnozelenih ter rnih
zaplat. Hladni no ni zrak mu je iz glave v hipu odpihnil strah pred zaslianjem na
Ministrstvu in od veselja bi mu skoraj razgnalo srce; spet je letel, stran od
Romarinove, kot je sanjaril celo poletje, vra al se je k svojim :.. Za nekaj boanskih
trenutkov so se vse teave raztopile v ni in postale nepomembne na ozadju irnega,
zvezdnatega neba.
"Na levo, ostro na levo, neki bunkelj zija gor!" je izza njega zavpil Nerrga.
Tanga ga je ubogala in Harry ji je sledil, pri emer je ele opazil, kako divje
niha njegov zaboj pod metlo mlade arovnice.
"Vije moramo... Vsaj e za pol kilometra!" je zahteval Noru .
Ko so se dvignili, so se Harryju od mraza za ele solziti o i. Pod sabo ni videl
ni esar ve , le drobne lu ke, ki so bile avtomobilski arometi in cestne svetilke.
Morda sta dve izmed njih stri ev avtomobil... Dursleyjevi se najbr zdaj e vra ajo v
svojo prazno hio, popolnoma razbesnjeni, ker so jih tako potegnili za nos... Harry se
je ob tej misli zadovoljno zasmejal in njegov glas je utonil v plapolanju arovnikih
pla ev, kripanju jermenov, ki so nosili potovalni zaboj, ter bu anju vetra, kajti leteli
so izjemno hitro. Bil je tako sre en kot e dolgo ne. Kaj sre en - zdaj se je ele
zavedel, da je iv!
"Zavijte na jug!" je zavpil Noru . "Pred nami je mesto!"
Poleteli so desno in se tako izognili svetlikajo i se mrei lu i.
"Zdaj pa naravnost proti jugozahodu, kjer so tisti oblaki!" je zaklical Nerrga.
"Skozi oblake pa e ne gremo!" mu je jezno odvrnila Tanga. "Do koe bi nas
premo ilo!"
Harryju je ob njenih besedah kar odleglo. Dlani, s katerimi je oklepal ro aj
Ognjene strele, ni ve util, o ital pa si je tudi, da se ni topleje oblekel, kajti za enjal
se je tresti.
Nerrgova povelja so sicer ubogali in zato so vsake toliko spremenili smer.
Harry pa kmalu ni le povsem priprl o i, temve so ga zaradi mrzlega zraka za ela

boleti tudi uesa. Spomnil se je, da ga je na metli tako zeblo samo enkrat, takrat, ko
je bil v tretjem letniku in se je njegovo motvo quidditcha sredi straanske nevihte
pomerilo s Pihpuffovci.
lani prednje strae so z izjemo treh neprestano kroili okoli njega kakor
velikanske ptice roparice, sam pa je kmalu povsem izgubil ob utek za as. Spraeval
se je, koliko asa je e na metli. Gotovo je minila e najmanj ura.
"Na jugozahod!" je zavpil Nerrga. "Avtocesti se moramo izogniti!"
Harry je bil zdaj e tako premraen, da se mu je stoilo po prijetno toplih in
udobnih avtomobilih, ki so vigali pod njimi. Potem pa se je e bolj hrepene e
spomnil praka fr aka. e res, da se ni prijetno divje sukati skozi dimnike, toda med
plameni je toplo...
Mimo njega je privral Krallek Kehomet, igar uhan in pleasta glava sta se
lesketala iz teme... Desno od njega se je prikazala Emmeline Vance, ki je v roki
stiskala palico in se je ves as ozirala okoli sebe... A tudi ona ga je preletela, njeno
mesto pa je zasedel Sturgis Podmore...
"Za nekaj asa se usmerimo nazaj proti Stoktsu! Tako se bomo prepri ali, e
nam sledijo!" je zavpil Nerrga.
"SI ISTO NOR, NORU ?" je izpred Harryja zatulila Tanga. "Saj smo e vsi
primrznili na metle! e bomo takole vijugali sem in tja, bomo na cilj prileteli ele
naslednji teden! Sploh pa smo e skoraj tam!"
" as je, da se za nemo spu ati!" se je izpod fanta razlegel Wulfov glas. "Za
mano, Tanga, Harry!"
Mladi arovnik se je pognal za Tango, ki se je strmo usmerila navzdol.
Namenjeni so bili k najve jemu izmed vseh skupkov lu i, kar so jih videli na poti, proti
v vse smeri razpotegnjeni, neskon ni mrei, po kateri so bile posejane zaplate
globoke rnine. Spu ali so se in spu ali, dokler Harry ni nazadnje razlo il
posameznih arometov ter svetilk, dimnikov in televizijskih anten. Pristati si je elel
im prej in prepri an je bil, da ga bodo morali nato odmrzniti z metle.
"Samo e malo!" je zaklicala Tanga in le nekaj sekund kasneje so se njene
noge e dotaknile tal.
Harry je pristal tik za njo in metlo razjahal sredi zanemarjene trate majhnega
trga. Mlada arovnica je razvozlavala jermene, v katerih je bila fantova prtljaga, on pa
se je drhte ozrl okoli sebe. Umazane fasade okolikih hi niso bile videti ni kaj
prijazne. Njihova okna so se motno lesketala v soju uli ne razsvetljave in kar nekaj
jih je bilo razbitih, z vhodnih vrat se je lu ila barva in pred mnogimi stopni i, ki so
vodila do njih, so stali kupi nesnage.
"Kje pa smo?" je vpraal Harry, a Wulf mu je tiho odvrnil:
"Samo e malo potrpi."
Nerrga si je s premrlo desnico nerodno segel za pla .
"Pa te imam," je kon no zamrmral in nad glavo dvignil nekaj, kar je e najbolj
spominjalo na srebrn vigalnik.
Ukresal ga je in najblija uli na svetilka je s priduenim pokom ugasnila.
Ukresal ga je znova, ugasnila je e naslednja, in to je ponavljal, dokler niso stali v
domala popolni temi; na trg so medlo svetili le lunin srp in z zavesami zagrnjena
okna.
"Od Dumbledorja sem si ga sposodil," je mrmraje povedal Nerrga in
ugaevalnik spravil v ep. "Tako, zdaj naj bunkeljni kar zijajo skozi okna. No, pridi,
hitro."
Harryja je zgrabil za roko in ga prek trate ter ceste povedel do plo nika. Wulf
in Tanga sta za njima prinesla Harryjev zaboj, preostali lani prednje strae pa so s

palicami v rokah hodili ob njih.

Fant je zaslial nekoliko uduen ritem disko glasbe, ki se je prebijala skozi
zaprto okno v zgornjem nadstropju najblije hie. Iz kupa nabreklih vre za smeti, ki
se je dvigoval tik za zvito elezno ograjo njenega malega vrta, mu je v nosnice udaril
oster vonj po gnitju.
"Na," je Nerrga proti Harryjevi ziluzirani dlani pomolil kos pergamenta.
Nato je razaril konico palice, mu jo podral, da je lahko prebral, kaj pie na
njem, in ukazal:
"Tole hitro preberi in si zapomni."
Fant se je zazrl v pergament. Tanka pisava se mu je zdela nekam znana, sicer
pa je na listu pisalo:
tab Feniksovega reda se nahaja v Londonu, na Trochnmrkowem trgu
dvanajst.
etrto poglavje
Trochnmrkow trg 12
"Kaj je Feniksov...?" je hotel vpraati Harry, a Nerrga ga je osorno prekinil.
"Po akaj vendar, fant, da bomo noter!"
Pergament mu je potegnil iz rok in k njemu prislonil konico palice, da se je
vgal, ter ga nato odvrgel na tla. Ko se je zvil in po rnel, se je Harry znova ozrl okoli
sebe. Stali so pred hino tevilko enajst. Levo od nje je bila tevilka deset, desno pa
trinajst.
"Kje pa je...?"
"Pomisli na tisto, kar si ravnokar prebral," mu je tiho ukazal Wulf.
Harry je v mislih za el ponavljati pred kratkim prebrani stavek, in ko je priel
do besede dvanajst, so se med enajstico ter trinajstico nenadoma prikazala zmahana
vrata. Tem so sledila umazana okna in sivkaste stene, ki so sosednji hii preprosto
zrinile vstran. Harry je zijal in zijal. Iz enajstice se je nemoteno razlegala disko
glasba. Bunkeljni o itno niso niti za utili, da se nekaj dogaja.
"Dajmo, dajmo," je zagodel Nerrga in ga s palico dregnil v hrbet.
Mladi arovnik se je povzpel po kamnitih stopnicah in zaprepadeno zrl v vrata,
ki so se tako nenadno pojavila pred njim. Prebarvana so bila s rnim lakom, ki pa je
e mo no obledel in se je na ve mestih olu il. Imela so srebrno tolkalo, oblikovano
kot ka a, ki lovi lastni rep. Klju avnice in ree za poto ni bilo videti nikjer.
Wulf je segel po palici in z njo na lahno udaril po vhodu. Zaslialo se je glasno
krtanje tevilnih klju avnic in roljanje varnostne veriice. Vrata so se kripaje
odprla.
"Kar vstopi, Harry," mu je zaepetal nekdanji profesor za obrambo pred
mra nimi silami. "Ampak ne hodi iz vee in ni esar se ne dotikaj."
Fant je prek praga stopil v mra no veo. Zavohal je vlago, prah in sladkoben
vonj po trohnobi, da mu je bilo, kot bi priel v stavbo, ki bi jo morali e davno poruiti.
Ozrl se je prek ramen ter opazil, da mu drugi naglo sledijo, pri emer sta Wulf in
Tanga poskrbela za njegovo prtljago. Le Nerrga je za trenutek postal na vrhnji
stopnici in izpustil svetlobne krogle, ki jih je ugaevalnik ukradel svedikam; poletele
so nazaj k arnicam in trg je v hipu zaarel v oranni svetlobi, nato pa je v hio
priepal e Noru , ki je za sabo zaprl vrata. V vei je bilo zdaj temno kot v rogu.

"No, tako," je dejal in Harryja s palico spet usekal po glavi.

Tokrat se je mlademu arovniku zazdelo, da se mu z glave prek telesa razliva
nekaj vro ega; Nerrga je o itno izvedel iluzionisti nemu nasprotni urok.
"Dokler ne prigem svetilk, bodite isto pri miru," je nato zaepetal nekdanji
auror.
Harryja so zaradi priduenih glasov zbranih obhajale zle slutnje; vsi so se
vendar vedli, kot bi vstopili v dom umirajo ega loveka. A kmalu je zaslial mehko
sikanje in hip zatem so se vzdol celotne stene prigale staromodne plinske lu ke.
Plapolaje in slabotno so osvetlile stene, s katerih so se lu ile nekdaj prekrasne
tapete, ter oguljeno preprogo, ki je potekala prek dolge vee alobnega videza. S
stropa se je lesketal lestenec, na debelo prepreden s paj evinami, na stenah pa so
viseli portreti, katerih okvirji so bili zviti in stara platna potemnela. Harry je zaslial, da
za letvico ob robu parketa nekaj krablja. Lestenec in sve nik na blinji mizici sta bila
oblikovana kot ka a.
Od nekod so zadoneli nagli koraki in skozi vrata na koncu vee se je
nenadoma prikazala Ronova mama, gospa Weasley. Ko jim je pohitela naproti, se je
prijazno nasmehnila, a Harry je opazil, da je precej bolj suha in bleda, kot je bila ob
njunem zadnjem sre anju.
"O, Harry, kako lepo te je spet videti!" je zaepetala in ga objela tako na tesno,
da se je ustrail za svoja rebra.
Nato ga je z rokami prijela za ramena, ga nekoliko odmaknila od sebe in si ga
natanko ogledala.
"Nekam bolehen se mi zdi. Spitati te bo treba, a danes bo moral e nekoliko
potrpeti; ve erja ne bo isto takoj."
Zasukala se je h gru i arovnikov, ki so stali za njim, in jih epetaje obvestila:
"Ravnokar je priel in sestanek se je e za el."
lane Harryjeve prednje strae je to navduilo in eden za drugim so se
razburjeno zdrenjali mimo njega proti vratom, skozi katera je ravnokar prila gospa
Weasley, pri emer so se pridueno pomenkovali. Fant je e hotel zakorakati za
Wulfom, a Ronova mama ga je zadrala.
"Ne, Harry, sestanku lahko prisostvujejo le lani Reda. Ron in Hermiona sta
zgoraj, kar k njima pojdi. Ko bomo kon ali, pa vas pokli emo na ve erjo."
e je hotela oditi, a se je domislila e ne esa.
"Pa pazi, da v vei ne bo preve glasen," je zaepetala.
"Zakaj?"
"Ker ne bi rada, da se kaj zbudi."
"Kako to mislite?"
"Kasneje ti bom razloila, zdaj se mi mudi... Ne, akaj, najprej ti moram
pokazati, kje ima sobo."
Prst je prislonila k ustnicam in ga previdno popeljala mimo dolgih, od moljev
razrtih zaves, ki so zakrivale del stene. Harry je domneval, da se za njimi skrivajo
vrata, a zadeve si ni mogel ogledati natan neje, kajti gospa Weasley ga je naglo
povlekla naprej. Tako sta la e mimo velikega stojala za denike, za katerega se je
zdelo, da je izdelan iz noge, ki so jo odsekali trolu, in e sta se vzpenjala po
stopnicah. Iz stene so trleli podstavki z glavami upadlih obrazov, in ko si je Harry
eno izmed njih nekoliko bolj ogledal, se je izkazalo, da gre za glave hinih vilincev.
Nosovi vseh so si bili precej podobni in mo no so spominjali na prai ji rilec.
Harry je bil z vsakim korakom bolj osupel. Kaj le po nejo v hii, ki je nedvomno
last strahotnega coprnika?
"Gospa Weasley, zakaj...?"

"Vse ti bosta razloila Ron in Hermiona, ljub ek, meni se res strano mudi," je
zmedeno zaepetala gospa Weasley, in ko sta prila na drugi podest, je e dodala:
"No, tako. Vrata tvoje sobe so tista na desni. Ko bo sestanka konec, vas bom
poklicala."
In e je odhitela nazaj dol.
Harry je pre kal mrki podest in pritisnil na kljuko vrat, oblikovano kot ka a.
Ko je odprl vrata, je za kratek hip zagledal mra no sobo z visokim stropom in
dvema posteljama. Potem pa je glasno za ebetalo, temu je sledil prediren krik in
vidno polje mu je povsem zastrla velika gmota zelo gostih las; Hermiona se je vrgla
nanj ter ga objela tako silovito, da bi ga skoraj prekucnila, in okoli glav jima je
razburjeno zafrfotal Ronov mali skovir.
"Harry! Ron, priel je, Harry je priel! Sploh nisva sliala, kdaj so te pripeljali!
Kako gre, povej! Je vse v redu? Si besen na naju? Gotovo si, vem, da so bila najina
pisma isto neumna. Ampak ve ti nisva smela napisati, Dumbledorju sva morala
prise i, da ti ne bova... Oh, toliko ti imava povedati, ti pa nama najbr tudi! Sliala sva
za morakvarje in za tisto zaslianje na Ministrstvu! To je naravnost nezasliano in
natanko sem si prebrala vse tiste statute ter odloke: nikakor te ne morejo izklju iti,
kajti v Odloku o omejitvi aranja mladoletnih oseb je len, ki dolo a, da lahko ara,
e se znajde v skrajni stiski."
"Pusti mu vendar dihati, Hermiona," jo je miril Ron, ki je ves nasmejan zaprl
vrata za Harryjem.
Rde elasi prijatelj je v zadnjem mesecu zrasel za vsaj deset centimetrov in je
bil zdaj zato e bolj suh ter preklast. A njegov dolgi nos in pege so bili takni kot prej.
Hermiona, katere obraz je od veselja e vedno kar sijal, je Harryja kon no
spustila. Preden pa je lahko odprla usta, se je po sobi razleglo mehko utenje in z
vrha omare je poletelo nekaj belega ter pristalo na Harryjevem ramenu.
"Hedwig!"
Snena sova je tlesknila s kljunom in ga prijazno pogrizljala po uesu, fant pa
jo je poboal po mehkem perju.
"Do konca je bila zmeana," je povedal Ron. "Ko nam je zadnji prinesla tvoja
pisma, bi nas skoraj do smrti okljuvala, poglej..."
Prijatelju je pokazal kazalec desnice, s katerega se je lesketala e lepo
zaceljena, a precej globoka rana.
"Aha, saj res," je prikimal Harry. "Oprosti, ampak, saj ve, kon no sem hotel
kaj izvedeti..."
" e bi bilo po najinem, bi ti povedala vse, kar veva," je zatrdil Ron. "Hermioni
se je isto trgalo. Rekla je, da si bo e kaj naredil, ko smo te tako odrezali, ampak
Dumbledorju sva morala prise i..."
"Da mi ne bosta ni esar povedala," ga je prekinil Harry. "Vem, to sem slial e
od Hermione."
Topli ar, ki ga je za util v sebi ob pogledu na svoja najbolja prijatelja, je
ugasnil in za util je, kako mu je elodec preplavilo nekaj ledeno mrzlega. Kar
naenkrat - potem ko je cel mesec hrepenel, da bi bili spet skupaj - si je zaelel, da bi
ga Ron in Hermiona pustila pri miru.
Temu je sledila zoprna tiina. Harry je samodejno boal Hedwig, prijateljev pa
ni niti pogledal.
"Dumbledore je rekel, da je po njegovem tako najbolje," je previdno povedala
Hermiona.
"Mja," je rekel Harry.
Opazil je, da je sovin kljun pustil sledi tudi na njenih dlaneh, a prijateljica se

mu zaradi tega ni prav ni smilila.

"Po mojem je hotel re i, da si pri tvojih bunkeljnih e najbolj na varnem..." je
poskusil pojasniti Ron.
"Daj no?" ga je prekinil Harry in privzdignil obrvi. "So morakvarji napadli tudi
vaju?"
"To ne... Ampak zato je nekaterim iz Feniksovega reda tudi naro il, naj pazijo
nate..."
Drobovje mladega arovnika se je streslo, kot bi se spu al po stopnicah, pa
bi mu zaradi nepazljivosti za hip grozilo, da bo padel. Da ga zasledujejo, so torej
vedeli vsi razen njega!
"Rekel bi, da so me pazili bolj slabo," je odvrnil, pri emer se je zelo trudil, da
ne bi povzdignil glasu. "Kar sam sem moral poskrbeti zase."
"Dumbledore je bil grozno jezen," je skoraj prestraeno povedala Hermiona.
"Ko je izvedel, da je Tobakarolus odel pred koncem svoje strae, sva bila slu ajno
zraven... Prav ustraila sem se ga."
"e dobro, da je odel," je hladno izjavil Harry. " e ne bi, jaz verjetno ne bi
aral in bi me Dumbledore pustil na Romarinovi do konca poletja."
"Pa te... Te isto ni ne skrbi, kako ti bo lo na zaslianju?" ga je tiho vpraala
prijateljica.
"Ne," se je odrezavo zlagal.
Zakorakal je stran od njiju in se s Hedwig, zadovoljno ugnezdeno na ramenu,
razgledal po sobi. A ta nikakor ni bila takna, da bi ga razvedrila Bila je temna in
nedoma na. Tapete so se lu ile s sten, na katerih je visela ena sama slika z bogato
okraenim okvirjem, sicer pa povsem prazna. Ko je stopil mimo nje, se mu je
zazdelo, da se mu je z nje nekdo nesramno zareal. Glavo je zasukal k njej, a na sliki
ni bilo nikogar.
"Zakaj je bilo torej Dumbledorju toliko do tega, da ni esar ne izvem?" je
vpraal, pri emer se je e naprej trudil, da bi bil njegov glas im bolj miren. "No, sta
ga mogo e vpraala, zakaj, ali se vama ni zdelo vredno truditi s tem?"
Pogled je dvignil ravno dovolj hitro, da je opazil, kako sta se spogledala o itno se je vedel natanko tako, kot sta se bala, da se bo. Zaradi tega je postal e
bolj slabe volje.
"Dumbledorju sva rekla, da bi ti rada povedala, kaj se dogaja," je rekel Ron.
"Res, Harry. Ampak zdaj ima toliko dela, in odkar sva prila sem, sva ga videla vsega
skupaj samo dvakrat. Vsaki nama je samo zabi al, naj ti ne pieva o em res
pomembnem, saj bi sove lahko prestregli."
" e bi Dumbledore to hotel, bi me nekako e obvestil, kaj se dogaja," je
odrezal Harry. "Ne bo mi rekel, da zna sporo ila poiljati samo s pomo jo sov."
Hermiona se je ozrla k Ronu, nato pa je priznala:
"Tudi jaz sem pomislila na to. Ampak rekel je, da je zate bolje, e ne ve
ni esar."
"Mogo e misli, da mi ne gre zaupat," je nala izjavil Harry in ju pozorno
opazoval.
"Ne bodi no neumen," ga je zavrnil Ron, a ne ravno odlo no.
"Ali pa, da ne zmorem sam poskrbeti zase."
"Tega prav gotovo ne misli!" je zaskrbljeno ugovarjala Hermiona.
"Zakaj sem potem moral ti ati pri Dursleyjevih, medtem ko sta vidva tukaj?" se
je vsulo iz Harryja, ki je postajal vedno bolj osoren.
"Kako to, da vidva lahko vesta, kaj se dogaja?"
"Saj ne veva!" ga je prepri eval Ron. "Mami nama sploh ne pusti na sestanke;

po njenem naj bi bila premlada..."

Harry je za el vpiti nanj, e preden se je tega zavedel.
"TOREJ VAMA NISO PUSTILI NA SESTANKE, REV KA?! PA KAJ! VSEENO
STA BILA LAHKO TU! VSEENO STA BILA SKUPAJ! JAZ SEM MORAL CEL
MESEC GLEDATI DURSLEYJEVE! VELIKO HUJE TEAVE SEM E PREBRODIL
KOT VIDVA OBA SKUPAJ, IN DUMBLEDORE TO VE - KDO JE REIL KAMEN
MODROSTI?! KDO SE JE ZNEBIL NEELSTINA?! KDO JE TAKO SEBE KOT TEBE,
HERMIONA, OBRANIL PRED MORAKVARJI?!"
Harry je zdaj na prijatelja zlil ves bes, ki se je v njem nabiral mesec dni. Bil je
ogor en, ker mu nista ni esar povedala, prizadet, ker sta bila skupaj brez njega,
razjarjen, ker so ga zasledovali, ne da bi mu za to povedali - vseh teh ustev se je na
pol sramoval, a zdaj so pljusknila prek pregrade. Ko je za el tuliti, mu je Hedwig
preplaeno zletela z ramena in se vrnila na vrh omare, Volfram pa je zmedeno
zahukal ter jim za el e hitreje frfotati okoli glav.
"KDO SE JE LANSKO LETO PREBIL MIMO ZMAJEV, SFING IN KAJ JAZ
VEM KAKNIH NEMARNIH STVOROV E?! KDO JE NA LASTNE O I VIDEL,
KAKO SE JE VRNIL MRLAKENSTEIN?! KDO MU JE MORAL POBEGNITI?! JAZ!"
Ron je obstal z na pol odprtimi usti in bil je tako osupel, da sploh ni vedel, kaj
naj re e, Hermiona pa je bila na robu solz.
"AMPAK LE ZAKAJ BI MI MORALI POVEDATI, KAJ SE DOGAJA?! LE
ZAKAJ BI SE KDO TRUDIL S TEM, DA BI MI TO SPORO IL?!"
"Res sva ti hotela povedati, Harry, verjemi..." se je opravi evala Hermiona.
"RAVNO PRETEGNILA SE NISTA! SOVO BI MI E LAHKO POSLALA, PA
EPRAV STA DUMBLEDORJU PRISEGLA..."
"Saj sva mu res..."
"TIRI TEDNE SEM TI AL NA ROMARINOVI, KRADEL IZ SMETNJAKOV
ASOPISE IN POSKUAL UGANITI, KAJ SE DOGAJA..."
"Hotela sva ti..."
"NAJBR STA SE GROZNO ZABAVALA NA MOJ RA UN, KAJNE, KO STA
BILA TUKAJ TAKO LEPO PRI KORITU, JAZ PA..."
"Ne, verjemi, ni nama ni bilo prijetno..."
"Harry, strano nama je al, res!" je obupano vzkliknila Hermiona in o i so se ji
lesketale od solz. "Popolnoma prav ima; e bi bila sama na tvojem mestu, bi bila do
konca besna!"
Harry je jezno in ves zasopel nekaj asa zijal vanjo, nato pa se je spet zasukal
vstran ter za el nemirno korakati po sobi. Hedwig je e vedno emela na vrhu omare
in nataknjeno je zaskovikala nanj. Temu je sledila dolga tiina, ki jo je motilo le
alobno kripanje desk pod stopali mladega arovnika.
"Kje sploh smo?" je nazadnje jezno vpraal prijatelja.
"V tabu Feniksovega reda," mu je nemudoma povedal Ron.
"Pa bi mi e kdo povedal, kaj je ta Feniksov...?"
"Skrivno drutvo," je hitro pojasnila Hermiona. "Vodi ga Dumbledore, njegov
ustanovitelj, sicer pa so lani Reda arovniki, ki so se e borili proti Saj Ve Komu."
"In kdo so ti arovniki?" je vpraal Harry, ki se je kon no ustavil, roke pa je
zatla il v epe.
"Kar nekaj jih je..."
"Midva sva jih videla okoli dvajset," je povedal Ron, "ampak prepri ana sva, da
jih je e ve ."
Ker nista takoj nadaljevala, je njun prijatelj spet za el besno bol ati.
"No!?" ju je spodbodel in pogledoval od enega k drugemu.

"Em," je prestraeno zameikal Ron. "Kaj - no?"

"Povejta mi e, kaj je z Mrlakensteinom!" je zatulil Harry, da sta se oba
zdrznila. "Kaj se dogaja? Kje je? Kaj smo e storili, da bi ga zaustavili?"
"Saj sva ti povedala, da naju ne spustijo na sestanke Reda," ga je iv no
opozorila Hermiona, ko jo je Harry grdo premeril, pa je hitro dodala:
"O podrobnostih zato ne veva ni esar, res pa je, da se nama vsaj priblino
dozdeva, kaj po nejo in naklepajo."
"Fred in George sta namre iznala Uesne podaljke," je pristavil Ron.
"Uesne...?"
"Podaljke, ja. Ampak zadnje ase si z njimi ne moremo kaj dosti pomagati,
ker je mami izvedela zanje in je seveda poblaznela. Dvoj ka sta jih morala skriti,
sicer bi jima jih vse do zadnjega vrgla v smeti. Preden se ji je posvetilo, kaj po nemo,
pa smo z njihovo pomo jo izvedeli marsikaj. Tako vemo, da nekateri lani Reda
zasledujejo znane Jedce smrti..."
"Drugi pa poskuajo v drutvo privabiti nove lane..." ga je dopolnila
Hermiona.
"In spet tretji nekaj straijo," se je spomnil Ron. "Kar naprej govorijo o tem, kdo
je na vrsti za strao."
"Torej neprestano nekaj straijo, kaj? Mogo e mene?" ju je posmehljivo
pobaral njun prijatelj.
"O," je rekel Ron.
Harry je prhnil. Spet je za el korakati po sobi in oziral se je v vse mone smeri,
le prijateljev ni niti oinil.
"Kaj pa sta torej po ela ves ta as, e vama niso pustili na sestanke?" je
osorno vpraal. "Pisala sta mi, da imata veliko dela."
"Saj ga imava e zmeraj," je hitro povedala Hermiona. "Ta hia je potrebna
temeljite dekontaminacije. Celo ve nost je bila prazna in zato so se v njej razmnoili
razni kodljivci in e huje re i. Zaenkrat smo uspeli o istiti kuhinjo, ve ino spalnic in
mislim, da bo jutri prila na vrsto dnevna sobaaaaaaaaa!"
Po sobi sta se razlegla dva poka in kar naenkrat sta se sredi nje pojavila
dvoj ka Fred ter George, Ronova stareja brata. Volfram je preplaeno zahukal in
kot blisk vignil na omaro k Hedwig.
"Nehajta e s tem, lepo vaju prosim!" je Hermiona slabotno rotila dvoj ka, ki
sta imela lase prav tako ivorde e barve kot Ron, a sta bila nekoliko mo neje
postave in manja.
"ivijo, Harry," se mu je zareal George. "Se nama je zdelo, da sliiva tvoj
milozvo ni glas."
"Jeze res ne more takole tla iti vase, daj si vendar duka," se mu je zareal
Fred. " isto mono je namre , da je sto kilometrov stran e vedno kaken lovek, ki
te ni slial."
"Torej sta poloila izpit za udejanjanje?" je zagodrnjal mladi arovnik.
"Z odliko," se je pohvalil Fred, ki je dral v rokah nekaj udnega, e najbolj
podobnega izjemno dolgi vrvici kone barve.
" e bi prila po stopnicah, bi vama to vzelo samo trideset sekund ve ," ju je
opozoril Ron.
" as je zlato, ljubi bratec," mu je odvrnil Fred. "Sploh pa imajo zaradi
Harryjeve blagoglasnosti najini Uesni podaljki hude motnje."
Pokazal je na vrvico in Harry je ele zdaj opazil, da dri v dlani le njen konec,
sicer pa se zvija pod vrata sobe.
"Rada bi sliala, o em se pogovarjajo na sestanku," je e dodal George.

"Bodita previdna," jima je svetoval Ron. " e vaju mami spet dobi..."
"Tokrat je vredno tvegati," ga je zavrnil Fred. "Spodaj se odvija ena
pomembnejih debat."
Takrat so se odprla vrata in skoznje je pokukala dolga rde a griva.
"O, ivijo, Harry!" ga je veselo pozdravila Ronova sestrica, Ginny. "Se mi je
zdelo, da sem te sliala."
Nato se je zasukala k dvoj koma in rekla:
"Z Uesnimi podaljki si ne bosta mogla pomagati. Kuhinjska vrata je mami
obdelala z urokom zrakotesnosti."
"Kako to ve?" jo je osuplo, a obenem skrajno razo arano vpraal George.
"Tanga me je nau ila, kako se isto enostavno preveri, e je na nekem
predmetu ta urok," je povedala Ginny. "Vanj preprosto vre, kar ti pride pod roke, in
e ga nikakor ne more zadeti, je zrakotesen. Vrata sem s stopni a kar nekaj asa
obmetavala z govnobombami, pa jih je vse poneslo stran od njih. Kar pozabi, da bi
Uesne podaljke spravil skozi pranjo pod njimi."
Fred je razo arano zavzdihnil.
"koda. Pa tako me zanima, kaj ima za bregom dobri stari Raws."
"Raws!" je presene eno ponovil Harry. "Je tukaj?"
"O ja," je pritrdil George, previdno zaprl vrata in sedel na eno izmed postelj,
Fred in Ginny pa sta sledila njegovemu zgledu. "Na sestanku naj bi poro al, kaj
po ne. Za nekaj grozno skrivnostnega gre."
"Teak butasti," je svojega profesorja mimogrede in zdolgo aseno ozmerjal
Fred.
"Zdaj je na nai strani," ga je o itajo e opomnila Hermiona.
Ron je prhnil.
"Pa je vseeno zateen in butast. Pomisli samo, kako nas pogleda vsaki , ko
se sre amo."
"Tudi Bill ga ne mara," je rekla Ginny, kot bi bilo to vse, kar je o tem re i.
Harry je bil e vedno jezen, toda prihod dvoj kov ga je zmedel, poleg tega pa
je bil eljan novic. Predvsem slednje ga je dovolj zamotilo, in pozabil je, da bi z
veseljem e malo rjovel. Sedel je na drugo posteljo, nasproti ostalih.
"Je torej tukaj tudi Bill?" je vpraal. "Mislil sem, da ima slubo v Egiptu."
"Zaprosil je za neko uradniko mesto, saj mu je bilo toliko do tega, da bi se
vrnil domov in pomagal Feniksovemu redu," je pojasnil Fred. "Pravi, da grobnice zelo
pogrea, a kolikor vem, je v resnici e isto pozabil nanje."
Oba dvoj ka sta se ob teh besedah zareala.
"Zakaj?" je vpraal Harry.
"Se spomni nae ljube Fleur Delacour?" je rekel George. "Pri Gringottu se je
zaposlila, menda zato, da bi izboljala zvojo angledino..."
"In Bill jo nenavadno pogosto intruira," se je muzal Fred.
"Tudi Charlie je lan Reda," je povedal George, "a on je e vedno v Romuniji.
Dumbledore bi rad, da se nam pridrui im ve arovnikov iz tujine, in Charlie
poskua v prostem asu navezati stik z njimi."
"Zakaj pa niste te naloge dali Percyju?" se je za udil Harry.
Kolikor je bilo njemu znano, je tretji, najstareji izmed bratov Weasley delal na
Ministrstvu za aranje, natan neje na Sekretariatu za mednarodno sodelovanje med
arovniki. Toda ob prijateljevih besedah so se fantje in Hermiona pomenljivo
spogledali.
"Percyja vpri o mami in o ija raje ne omenjaj," ga je posvaril Ron, pri emer je
bil njegov glas nenavadno napet.

"Zakaj?"
" e ga kdo samo omeni, o i razbije prvo re , ki mu pride pod roke, mami pa
za ne jokati," je povedal Fred.
"Grozno je," je alostno prikimala Ginny.
"Po mojem nam je brez njega e bolje," je jezno dostavil George, ki je bil sicer
vedno dobre volje.
"Kaj pa se je zgodilo?" je vpraal Harry.
"Z o ijem sta se po ila," je pojasnil Fred. "O ija e nisem videl, da bi se kdaj
tako razjezil. e pri nas kdo vpije, je po navadi to mami."
"Do tega je prilo prvi teden po itnic," je pripoved prevzel Ron.
"Ravno smo se nameravali pridruiti Redu, ko se je Percy vrnil domov in nam
povedal, da je napredoval."
"Resno?" se je za udil Harry.
Dobro je sicer vedel, kako si Percy eli im hitreje povzpeti na im viji
poloaj. A po drugi strani se mu je zdelo, da se Ronov brat na Ministrstvu ni ravno
izkazal: kljub temu da je bilo to skoraj nemogo e, je vendarle spregledal, kako je z
njegovim nadrejenim, ki ga je imel lord Mrlakenstein povsem v oblasti (tega sicer e
vedno ni verjel nih e na Ministrstvu in prepri ani so bili, da se je gospodu Huleshu
preprosto zmealo).
"Ja, tudi nas je presenetil," je prikimal George, "saj je zaradi Hulesha zael v
precejnje teave, odredili so preiskavo in tako dalje. Komisija je Percyju o itala, da
bi moral opaziti, kako je z njegovim efom, in o tem obvestiti nadrejene. Ampak saj
pozna Percyja. Hulesh mu je tako reko dovolil, da sekretariat vodi, kakor ga je
volja, in na bratec se nad tem nikakor ni pritoeval."
"Zakaj je potem napredoval?"
"Natanko to smo se vpraali tudi mi," je hitro prikimal Ron; ko je Harry nehal
vpiti, mu je krepko odleglo in zdaj si je mo no prizadeval, da bi pogovor tekel dalje.
"Ko je priel domov, ga je kar razganjalo od vanosti - e bolj kot po navadi, e si to
sploh lahko predstavlja - in o iju je povedal, da so mu ponudili slubo v
Schushmaarjevi pisarni. In kakno! Niti leto ni minilo, odkar je kon al Bradavi arko,
pa naj bi postal ministrov osebni pomo nik. Jasno, pri akoval je, da bo o i tega
vesel."
"Pa ni bil," je emerno odkimal Fred.
"Zakaj ne?" je vpraal Harry.
"Hja, Schushmaar si menda na vse mone na ine in zelo ostro prizadeva, da
bi vsi z Ministrstva prekinili stike z Dumbledorjem," je povedal George.
"Na ravnatelj zadnje ase tam ni preve priljubljen," je dodal Fred. "Ve ina
arovnikov, ki delajo na Ministrstvu, je tako ali tako prepri ana, da se Saj Ve Kdo ni
vrnil. Dumbledore naj bi po njihovem to razglaal le zato, da bi jim povzro al teave."
"O i pravi, da jim je Schushmaar dal jasno vedeti, naj z Ministrstva im prej
spokajo vsi, ki se mislijo bratiti z ravnateljem Bradavi arke," je nadaljeval George. "S
tem je mislil tudi na o ija, saj zanj ve, da sta se z Dumbledorjem vedno dobro
razumela. Poleg tega pa naj bi bil na o i po ministrovem tudi straen udak, ker se
tako zanima za vse, kar je v zvezi z bunkeljni."
"Ampak kakno zvezo ima to s Percyjem?" je zmedeno vpraal Harry.
"Ravno zdaj bom priel do tega. Po o ijevem je Schushmaar ponudil Percyju
slubo ministrovega osebnega pomo nika samo zato, da bi lahko vohunil za nami...
in Dumbledorjem."
Harry je tiho zavigal.
" e je to povedal Percyju, ga gotovo ni spravil v dobro voljo," je menil.

"Kje pa, na bratec je ponorel, zmealo se mu je. Rekel je... da se je moral

otepati o ijevega slabega slovesa, e odkar je priel na Ministrstvo, o ital mu je, da
smo bili prav zaradi njega vedno... Saj ve, pretirano dosti denarja res ni bilo pri
hii..."
"Kaj?!" je nejeverno vzkliknil Harry.
"Saj pravim," je prikimal Ron in s priduenim glasom nadaljeval:
"A to e ni bilo vse. O iju je vrgel v obraz, da je nor, ker teka za
Dumbledorjem. Ta naj bi po njegovem prav silil v teave in bo za sabo potegnil tudi
o ija, on sam - Percy - pa dobro ve, da je treba drati z Ministrstvom. e nameravata
njegova stara po poti izdajalcev, je e rekel, bo vsem dal jasno vedeti, da nima ve
druine. e istega ve era je spokal svoje stvari in odel. Zdaj ivi tukaj, v Londonu."
Harry je tiho zaklel. Percy mu je bil izmed vseh Ronovih bratov od nekdaj
najmanj pri srcu, a nikoli si ni mislil, da bi lahko gospodu Weasleyju rekel kaj
taknega.
"Mami je e vedno vsa iz sebe," je alostno dodal Ron, "in kar naprej joka.
Kmalu po tistem se je odpravila v London samo zato, da bi se pogovorila s Percyjem,
pa jo je vrgel ez prag. Kaj naredi, kadar se z o ijem sre ata na Ministrstvu, ne vem.
Verjetno se pretvarja, da ga sploh ne vidi."
"Ampak Percy vendar ve, da se je Mrlakenstein vrnil," se je mr il Harry. "Saj
ni neumen. Gotovo mu je jasno, da vai stari ne bi toliko tvegali brez razloga."
"Mja, med prepirom je beseda padla tudi nate," je povedal Ron in na skrivaj
oinil prijatelja. "Percy je o iju o ital, kako lahko verjame na besedo olarju, za
katerega vsi vedo... No, o itno je bilo, da ti on ne zaupa."
"Preve bere Preroke novice," je kislo izjavila Hermiona, drugi pa so ji
prikimali.
"Kaj ho e re i s tem?" jo je vpraal Harry in se ozrl po zbranih, ki so ga vsi po
vrsti previdno opazovali.
"A nisi... Nisi bral Novic?" je iv no izdavila prijateljica.
"Seveda sem jih!"
"Pa si jih... Si jih bral temeljito?" ga je e bolj zaskrbljeno vpraala.
"No, prav podrobno jih res nisem," je priznal. " e bi bilo v njih kaj o
Mrlakensteinu, bi bilo na prvi strani."
Ob coprnikovem imenu so se vsi zdrznili, Hermiona pa je Harryju naglo
pojasnila:
"Da bi se ti posvetilo, kaj se gredo, bi jih moral prebirati res natan no. Sicer
pa... sicer pa te omenjajo po nekajkrat na teden."
"Tega res nisem opazil..."
" e si samo preletel naslovno stran, gotovo ne," je odkimala. "V
pomembnejih lankih o tebi ni nikdar govora. Tako, bolj mimogrede se spotaknejo
obte, ampak odnehajo pa ne."
"Ampak e zmeraj ne..."
"V bistvu so hudo nesramni," je nadaljevala s prisiljeno mirnim glasom.
"Nadaljujejo pa od tam, kjer je kon ala Rita."
"Ampak ta ne pie ve , kajne?"
"O ne, Rita e dri obljubo. Saj druge izbire tako nima," je zadovoljno povedala
Hermiona. "Ampak poloila je temelje za tisto, kar po nejo zdaj."
"In kaj po nejo?" je nepotrpeljivo vpraal Harry.
"Se spomni, kako je pisala, da kar naprej pada v nezavest, da ti kljuva v
brazgotini in tako dalje?"
"O ja," je pritrdil mladi arovnik, saj nikakor e ni pozabil zgodbic, ki jih je o

njem napletala Rita Brentsell.

"No, zdaj o tebi piejo kot o fantu, ki je nekoliko premaknjen, neprestano i e
pozornosti in misli, da je veliki tragi ni junak," je povedala tako naglo, kot da je za
Harryja manj neprijetno, e takne stvari izve hitro. "V lanke ve krat podtaknejo
kakno pikro na tvoj ra un. Kadar poro ajo o kakni za lase privle eni zgodbici, na
primer napiejo ,Taknih pravljic se ne bi sramoval trobiti naokrog niti Harry Potter'.
e koga doleti smena nesre a ali kaj podobnega, pa lanek kon ajo z ,Upajmo, da
nima na elu brazgotine, sicer bomo morali kmalu po boje astiti e njega'."
" isto ni mi ni do tega, da bi me kdo astil..." je razjarjeno ugovarjal mladi
arovnik.
"Vem, da ti ni," ga je hitro in preplaeno prekinila Hermiona. "Vem. Ampak saj
ti je jasno, kaj imajo za bregom, kajne? Dosegli bi radi, da ti iv arovnik ne bi ve
verjel. Vse ho ejo prepri ati, da si nekoliko omejen fant, ki mu ne gre zaupat: da bi bil
slaven, naokrog trosi neverjetne zgodbice."
"Nikoli nisem prosil... Nikakor no em... Mrlakenstein mi je ubil stara!" je
izdavil Harry. "Slaven sem postal, ker ju je ubil, mene pa ni mogel! Kdo si eli, da bi
slovel po tem?! Kaj vse bi dal, da se to ne bi zgodilo in nikdar ne bi..."
"Mi to e vemo, Harry," mu je iskreno zatrdila Ginny.
"Da sta te napadla morakvarja, seveda niso niti omenili," je nadaljevala
Hermiona. "Nekdo jim je ukazal, naj zamol ijo sicer izjemno razburljivo poro ilo:
morakvarji so vendar uli izpod nadzora! A po drugi strani zaenkrat tudi ni bilo govora
o tem, da si prekril Statut diskretnosti. Prepri ani smo bili, da bomo to prebrali e
naslednji dan, saj bi s takim lankom lahko pri bralcih e utrdili prepri anje, da si
samo skrajno butast vai . No, prili smo do sklepa, da s tem e akajo. Ko te bodo
vrgli z Bradavi arke, pa te bodo brez konca in kraja vla ili po blatu..."
Za hip je premolknila in nato naglo dodala:
"Ho em re i, e te bodo, seveda. V primeru, da se bodo drali lastnih
zakonov, nimajo za to nobene pravne podlage in zaslianje pred komisijo je povsem
brez smisla."
S tem so se spet vrnili k zaslianju, o katerem Harry nikakor ni hotel
razmiljati. im prej je hotel zamenjati temo, a ni mu je bilo treba iskati dolgo, kajti
takrat so zasliali, da se jim pribliujejo koraki.
"Ojej!"
Fred je Uesni podaljek sunkovito povlekel k sebi, nato pa je spet glasno
po ilo in z Georgem sta se izdejanila. Komaj nekaj sekund kasneje je skozi vrata
pogledala gospa Weasley.
"Sestanka je konec in zdaj bomo ve erjali," je povedala. "Vsi komaj akajo, da
te spet vidijo, Harry. Sicer pa me zanima, kako so se pred kuhinjskimi vrati znale
vse tiste govnobombe."
"Najbr jih je tja skotalil Krivoap," se je gladko zlagala Ginny. "Tako rad se
igra z njimi."
"Aha," se je namr ila njena mama. "Mislila sem, da jih je prednje nala
natresel Spack. Pogosto nam nala nagaja. No, kakor koli, ne pozabite, da v vei ne
smete biti preve glasni. In, Ginny, le kaj si po ela, da ima roke tako umazane?
Glej, da si jih bo pred ve erjo umila."
Weasleyjeva najmlaja se je obrnila k prijateljem in zavila z o mi, nato pa
sledila mami iz sobe. Harry je tako ostal sam z Ronom in Hermiono. Oba sta ga
opazovala zaskrbljeno, kot bi se bala, da bo, zdaj ko so ostali odli, spet za el vpiti.
Ko je videl, kako iv na sta, ga je postalo nekoliko sram.
"Glejta..." je zamrmral, toda Ron je zmajal z glavo, Hermiona pa je tiho rekla:

"Vedela sva, da bo jezen, Harry, in prav ni nisva ualjena. Ampak verjemi

nama, da sva Dumbledorja res poskuala prepri ati..."
"Ja, saj verjamem," jo je prekinil.
e je razmiljal, o em bi se lahko pogovarjali, da ne bi nazadnje spet pristali
pri ravnatelju. im je pomislil nanj, je namre v njem spet za elo vreti.
"Kdo je Spack?" je vpraal.
"Hini vilinec, ki ivi tu," je povedal Ron. " isto je usekan. Taknega kozla
nisem sre al e nikdar."
Hermiona ga je grdo pogledala.
"Usekan pa res ni, Ron."
"Njegov edini ivljenjski cilj je, da mu odsekajo glavo in jo pribijejo na
podstavek poleg betice njegove mame," je razdraeno odvrnil Ron. "Se ti to zdi
normalno, Hermiona?"
"No, ve kaj... Nekoliko nenavaden je res, ampak ne po svoji krivdi."
Ron je zavil z o mi.
"Hermiona e zmeraj ne more pozabiti na tisti svoj bruh v," je navrgel.
"Kolikokrat sem ti e rekla, da se ne re e bruh v," je ogor eno ugovarjala
njuna prijateljica, "temve b, r, u, h, v - Bratov ina razsvetljevalcev ubogih hinih
vilincev. Sploh pa tudi Dumbledore pravi, da bi morali biti do Spacka prijazni."
"Ja, no," je zavzdihnil Ron. "Pridita, gremo e dol, la en sem."
Res so se odpravili iz sobe, a e preden sta se Harry in Hermiona lahko
spustila za njim po stopnicah...
" akajta!" je Ron stegnil roko, da ju je ustavil. "e zmeraj so v vei,
posluajmo, mogo e bomo kaj izvedeli."
Vsi trije so previdno pokukali prek ograje. Mra na vea pod njimi je bila nabito
polna arovnikov, med katerimi so bili tudi vsi lani Harryjeve strae. Napeto in
epetaje so se pogovarjali, sredi njih pa je stal u itelj, ki je Harryju najmanj prirasel k
srcu: profesor Raws s svojim izrazitim nosom in venomer mastnimi rnimi lasmi.
Mladi arovnik se je nagnil e nekoliko naprej, kajti zelo ga je zanimalo, kakno
nalogo je Red dodelil Rawsu...
Mimo Harryjevega nosu je od zgoraj pribingljala tanka vrvica kone barve.
Dvignil je pogled in na podestu nad sabo zagledal dvoj ka, ki sta Uesni podaljek
previdno spu ala proti gru i v vei. Toda ta se je trenutek kasneje e za ela
pomikati proti vratom in kmalu je niso mogli ve videti.
"Prekleto," je zaepetal Fred in Podaljek potegnil k sebi.
Vhodna vrata so se odprla in nato zaprla.
"Raws nikdar ne je tu," je Ron tiho povedal Harryju. "e dobro, ne? No,
pridita."
"Ne pozabita, da moramo biti v vei isto tiho," ju je opomnila Hermiona.
Ko so se spu ali ob steni z glavami hinih vilincev, so pred vhodnimi vrati
zagledali Wulfa, gospo Weasley in Tango, ki so z raznimi uroki zaklepali tevilne
klju avnice.
"Jedli bomo v kuhinji," je trojici zaepetala Ronova mama, ko so se sre ali pod
stopni em. "Harry, po prstih pojdi prek vee, vse do tistih vrat tamle..."
TRESK.
"Tanga!" je obupano vzkliknila gospa Weasley, ki se je e zasukala.
"Grozno mi je al!" se je opravi evala Tanga, ki je telebnila po tleh. "Tisto
stojalo za denike je res od hudi a, e drugi sem se spotaknila obenj..."
Stavka ni uspela povedati do konca, kajti preglasilo jo je grozljivo in neverjetno
predirno vre anje.

Od moljev razrte zavese, mimo katerih je nekoliko prej el Harry, so se

sunkovito razprle, a za njimi ni bilo vrat. Fant je za trenutek pomislil, da gleda skozi
okno, za katerim ti i starka s rno epico, ki kri i in kri i, kot bi jo mu ili. Potem pa se
mu je posvetilo, da gre za portret v naravni velikosti. Toda kaken portret je bil to!
Res bi lahko prisegel, da je enska na njem iva.
Vsekakor je bila skrajno neprijetnega videza. Iz ust ji je mezela slina, gledala
je z belim in rumene a koa na obrazu se ji je napela do skrajnosti, tako na iroko je
razprla usta.
Zaradi njenega vre anja so se prebudili tudi ostali portreti vzdol celotne
vee in vpitje se je za elo razlegati tudi z njih. Hrup je postal tako nevzdren, da je
Harry dejansko priprl o i in si na uesa pritisnil dlani.
Wulf in Ronova mama sta stekla k zavesam ter jih poskusila zagrniti prek
starke. A to jima nikakor ni uspelo in babnica je vre ala samo e glasneje, pri tem
pa zamahovala s svojimi krempljastimi rokami, kot bi jima hotela izpraskati o i.
"Izme ki! Izprijenci! Pankrti nesnage in greha! Mulati, mutanti, nakaze,
poberite se od tod! Kako si drznete oskruniti hio mojih prednikov...?!"
Tanga se je na vse pretege opravi evala in teko trolovo nogo je znova
postavila pokonci, gospa Weasley pa se zanjo sploh ni zmenila. Ugotovila je, da ji
zaves nikakor ne bo uspelo zagrniti, zato je pohitela vzdol vee in ohromila en
portret za drugim. A ni e prila do zadnjega, ko se je skozi vrata nasproti Harryja v
veo pognal moki z dolgimi lasmi.
"Utihni, ti grozljiva stara ve a! UTIHNI!" je zarjovel in zgrabil zavese, nad
katerimi je obupala Ronova mama.
Starkin obraz je pobledel.
"Tiiiiii!" je zavre ala in ob pogledu na dolgolasca bi ji o i skoraj vrglo iz jamic.
"Izdajalec lastne krvi! Izrodek, ki je v sramoto svojim prednikom! Niti tvoja mati ne
prenese pogleda nate!"
"Utihni E! UTIHNI!" je ni manj besno rohnel moak, nakar mu je skupaj z
Wulfom vendarle uspelo zagrniti zavese.
Starkino vre anje je utihnilo in na veo je legla odmevajo a tiina.
Harryjev boter Sirius se je nekoliko zasopel obrnil k svojemu kr encu in si
lase z vajeno kretnjo pomedel s ela.
"ivijo, Harry," ga je emerno pozdravil. "Vidim, da ti moje mame ne bo treba
predstavljati."
Peto poglavje
Feniksov red
"Tvoje...?"
"Moje ljube mamice, ja," se je namrdnil Sirius. "e cel mesec jo poskuamo
sneti z zidu, pa nam ne uspe. Na sumu jo imam, da je platno prepojila z limani nim
zvarkom. No, pojdimo dol, preden se spet zbudi."
"Ampak kaj portret tvoje mame sploh po ne tukaj?" se je udil Harry, ko je za
botrom stopil skozi vrata, ki so vodila na ozko kamnito stopni e.
"Ti ni nih e povedal, da je to hia mojih starev?" se je namr il Sirius. "No,
pravzaprav je e nekaj asa moja, saj sem poslednji Black, in zdaj sem jo
Dumbledorju ponudil za tab. To pa je menda tudi vse, kar lahko storim za Red."
Harry je pri akoval, da ga bo boter vesel, a njegov glas je bil zagrenjen in

trpek. Sledil mu je do konca stopni a, nato pa skozi vrata, ki so vodila v kletno

kuhinjo.
Ta je bila precej prostorna, obdajale so jo kamnite stene in bila je prav tako
tema na kot vea. Najmo neji vir svetlobe so bili plameni, ki so se sukljali na
odprtem kaminu v steni nasproti vrat, po zraku pa so se kakor megla prek bojnega
polja vlekli prameni pipinega dima. Skoznje je Harry opazil groze e obrise tekih
eleznih kotlov in ponev, ki so viseli z mra nega stropa.
Za sestanek so v prostor znosili mnogo stolov, ki so stali okoli dolge lesene
mize, prepolne pergamentnih zvitkov, a in praznih vinskih steklenic, poleg tega pa
je na njej leal tudi precej velik kup kuhinjskih krp. Na drugem koncu mize sta s
staknjenimi glavami sedela Arthur Weasley in njegov najstareji sin, Bill.
Gospa Weasley se je odkaljala. Njen suhljati mo, igar pleo so obdajali
rde i lasje, o i pa o ala z roevinastim okvirjem, se je ozrl in sko il na noge.
"Harry!" je vzkliknil in hitro stopil vzdol mize, da bi ga pozdravil. "Kako lepo te
je spet videti."
Ko mu je segel v roko, je pogled mladega arovnika za hip zdrsnil k Billu. Ta je
svoje dolge lase e vedno povezoval v konjski rep, a bolj zanimivo je bilo to, da je v
tistem trenutku za el naglo pospravljati pergamentne zvitke, ki so ostali na mizi.
"Ste prili sem brez teav?" je zaklical Harryju in poskual hkrati pobrati deset
zvitkov. "Noru vas torej ni prisilil, da ste prileteli v London prek Grenlandije?"
"Poskual nas je e," je povedala Tanga.
Stopila je k Billu, da bi mu pomagala, pri emer je prek zadnjega pergamenta
zvrnila sve o.
"O, ne... Res mi je al..."
"e dobro, dragica, e dobro," je obupano izdavila gospa Weasley.
Z zamahom palice je s pergamenta odstranila vosek, pri tem pa se je
zabliskalo in soj arovnije je presvetlil list. Harry je tako za hip opazil, da je na njem
tloris neznane stavbe.
Ronovi mami ni ulo, da je videl, kaj je na pergamentu. Naglo ga je zvila in ga
porinila Billu v roke, eprav je imel e tako prepolno naro je.
"Takne re i bi morali pospraviti takoj po koncu sestanka," je zagodla, nato pa
se je odpravila k staromodni kredenci in segla vanjo po kronike.
Bill je izvlekel palico, zamrmral ,Spuhtis!' in zvitki so izginili.
"Sedi, Harry," ga je povabil Sirius. "S Tobakarolusom se e poznata, kajne?"
Tisto, kar je imel mladi arovnik za kup krp, je naduno zahrkalo, nato pa se je
sunkoma prebudilo.
"Ja, prosim?" je zaspano zamomljal Tobakarolus. "Aha, glede tega se
popolnoma strinjam s Siriusom..."
Svojo zelo umazano dlan je dvignil v zrak, kot bi glasoval, njegove rde kaste
o i pa se nekako niso mogle osredoto iti na nobenega izmed zbranih.
Ginny se je zahihitala.
"Sestanka je konec, Tobi," mu je pojasnil Sirius in vsi so posedli. "Harry je
priel."
"Aja?" se je za udil Tobakarolus in z otonimi o mi, prek katerih so mu viseli
razmreni prameni rde kastih las, je za emel v mladega arovnika. "Pa res,
madoni. Je s tabo vse v redu, Harry?"
"Je," je prikimal fant.
Neurejeni arovnik je za el iv no brskati po epih, pri emer je e vedno zijal
vanj, nazadnje pa je na plano privlekel zdelano rno pipo. Vtaknil jo je v usta, si jo s
palico prigal in krepko povlekel. V nekaj sekundah so ga povsem ovili nabuhli oblaki

zelenkastega dima.
"Pravzaprav bi se ti moral opravi iti," je izjavil glas, ki se je prebil skozi
smrdljive meglice.
"Zadnji ti re em, Tobakarolus," je zaklicala gospa Weasley, "da ne priigaj
tiste re i v kuhinji, posebej ne tik pred ve erjo!"
"Aja, saj res," se je spomnil neurejeni arovnik. "Oprosti, Molly."
Ko je pipo spravil nazaj v ep, se je oblak v hipu razkadil, a za njim je ostal
oster vonj, ki je spominjal na smrad gore ih nogavic.
"In e ho ete kaj za pod zob e pred polno jo, mi boste morali pomagati," je
Ronova mama nagovorila preostale. "Ne, ti kar sedi, Harry, za tabo je dolga pot."
"Kaj naj naredim, Molly?" se je navdueno ponudila Tanga in stopila k njej.
Gospa Weasley jo je zaskrbljeno ustavila.
"Em, tebi tudi ni treba pomagati, Tanga, saj e ves dan dela."
"Ne, ne, z veseljem bi kaj naredila!" je dobrovoljno zatrdila mlada arovnica in
na poti h kredenci prevrnila stol.
Vrsta noev je pod nadzorstvom gospoda Weasleyja, sicer pa sama od sebe,
kmalu razrezovala meso in sekljala zelenjavo, medtem ko je gospa Weasley meala
po kotlu, obeenem nad plameni. Drugi so prinesli kronike, iste ae in e
pripravljeno hrano, ki je akala v shrambi. Harry je ostal za mizo, tako kot Sirius in
Tobakarolus. Slednji je alobno meikal vanj.
"Si od tistikrat e kaj videl Figico?"
"Ne," je odkimal mladi arovnik, "po tistem nisem sre al nikogar ve ."
"Ve, res te ne bi pustil samega," je nadaljeval Tobakarolus in sode po tonu
njegovega glasu je bilo o itno, da bi se rad opravi il, "ampak lo je za izjemno
poslovno prilonost..."
Nekaj se je podrgnilo ob Harryjeve noge in zdrznil se je, a pod sabo je
zagledal le Krivoapa, Hermioninega ma ka oranne barve. Ta se mu je nekaj asa
e ovijal okoli nog in predel, nato pa je sko il Siriusu v naro je ter se zvil v klob i .
Harryjev boter ga je odsotno ehljal za uesi in se mrkega obraza zazrl v svojega
kr enca.
"Kako si se imel ta mesec, odkar so se za ele po itnice?"
"Obupno," je skomignil Harry.
Prek Siriusovega obraza je vignila senca nasmeka.
"Res mi ni jasno, zakaj se toliko pritouje," je dejal.
"Prosim?" ga je nejeverno vpraal njegov kr enec.
" e bi morakvarji napadli mene, bi jih bil celo vesel. Smrtonosen spopad za
mojo duo bi prav prijetno razbil enoli nost. Ti si seveda prepri an, da si najve ji
reve, ampak vsaj ven si lahko el, si pretegnil noge, malo zavihtel palico... Jaz
nisem pomolil nosu na plano e cel mesec."
"Kako to?" se je namr il Harry.
"Ker me tipi z Ministrstva e zmeraj i ejo in Mrlakenstein zdaj e gotovo ve,
da sem mag; to mu je izblebetal Glistorepy, tako da je moja krinka povsem
neuporabna. Za Feniksov red pa tudi ne morem narediti kaj dosti... Tako vsaj pravi
Dumbledore."
Sirius je ravnateljev priimek izgovoril na isto poseben na in, nekoliko
brezvoljno ter omalovaujo e, in Harry je sklepal, da Dumbledore tudi njemu trenutno
ni preve pri srcu. Zaradi tega se je vez med botrom in kr encem e nekoliko
utrdila.
"Ti si vsaj vedel, kaj se dogaja," je mladi arovnik Siriusa poskusil vsaj
nekoliko razvedriti.

"O ja," mu je ta kislo pritrdil. "Ves as sem lahko poslual Rawsova poro ila, v
katerih je kar naprej namigoval, da sam neprestano tvega ivljenje, jaz pa sedim na
svoji debeli riti... Kolikokrat me je vpraal, e smo e po istili!"
"Po istili - kaj?"
"To hio, v kateri se prej res ni dalo iveti," je boter z roko zamahnil po pusti
kuhinji. "Vse odkar je umrla mama, in tega je e deset let, je bila prazna. Dobro, ves
ta as je bil tu njen stari hini vilinec, ampak ta tako ali tako ni isto pri sebi - metle se
ni dotaknil e celo ve nost..."
"Sirius," se je vmeal Tobakarolus in o itno je bilo, da ni spremljal njunega
pogovora, temve si je natanko ogledal eno izmed praznih a, "pa ne, da je to isto
srebro?"
"Je," je pritrdil Harryjev boter, "in iz petnajstega stoletja je. Izdelali so jo
najbolji goblinski mojstri, na njej pa je seveda tudi grb rodbine Black."
"Ampak tega bi se dalo odstraniti," je zamrmral Tobakarolus in za el z
rokavom istiti ao.
"Fred, George! Rekla sem NESITA!" je zavpila gospa Weasley.
Harry, Sirius in Tobakarolus so zasukali glave ter jo hip zatem jadrno popihali
od mize. Dvoj ka sta namre za arala veliki kotel z enolon nico, litoelezen vr
maslenuka in teko leseno desko, na kateri je bil tudi oster no za rezanje kruha, da
so eden za drugim poleteli proti trojici. Kotel je priletel na mizo s takno hitrostjo, da
je drsel po njej vse do konca, se ustavil le nekaj centimetrov pred robom in je za
sabo pustil dolgo sled oganega lesa. Vr se je nadalje razletel, da je maslenuek
brizgnil v vse smeri, no pa je padel z deske in se s konico zapi il natanko tja, kjer je
e pred trenutkom po ivala Siriusova dlan.
"PREKLEMANA SMRKAVCA!" je zavpila gospa Weasley. "NOBENE
POTREBE NI BILO... TEGA IMAM DOVOLJ! KER SMETA ARATI, VAMA E NI
TREBA MAHATI S PALICO ZA VSAKO MALENKOST!"
"Samo nekaj asa sva nam hotela prihraniti!" se je izgovarjal Fred, ki je pohitel
k mizi in iz nje izpulil no. "Oprosti, Sirius, res nisva hotela..."
Toda Harry in njegov boter sta se krohotala, tako odli no sta se zabavala. Pa
ne le zaradi tega, kar sta upi ila dvoj ka, temve tudi zaradi posledic njunega
dejanja. Tobakarolus se je namre od strahu zvrnil po tleh in se je zdaj kobacal na
noge, pri emer je tako glasno preklinjal, da se ga je Krivoap prestrail ter se je ves
najeil.
"Fanta," se je nazadnje oglasil gospod Weasley, ki je kotel z enolon nico
postavil na sredo mize, "vajina mama ima prav. Zdaj ko sta polnoletna in smeta arati
povsod, morata biti tudi bolj odgovorna..."
"Vajini bratje mi nikdar niso povzro ali taknih teav!" mu je besne segla v
besedo ena.
Pri tem je na mizo postavila nov vr maslenuka, a tako divje, da ga je polila
skoraj toliko kot onadva.
"Bill nikakor ni imel potrebe, da bi se izdejanil, e se je hotel prestopiti! Charlie
ni uro il vsega, na kar je naletel! Percy..."
Hipoma je obmolknila, zajela sapo in preplaeno pogledala k mou, igar
obraz je nenadoma postal kot izklesan.
"Dober tek," je naglo posegel vmes Bill.
"Kako dii, Molly," mu je pritegnil Wulf, ji na kronik naloil zvrhano zajemalko
enolon nice in ji ga podal.
Toda kljub njunemu prizadevanju je na kuhinjo za nekaj minut legla tiina.
Roljanje pribora in kripanje stolov sta zato e bolj odmevala, vse dokler se niso vsi

zatopili v svoje kronike. Takrat se je gospa Weasley zasukala k Siriusu in rekla:

"e nekajkrat sem ti pozabila omeniti, da pisalnik v dnevni sobi nikakor ni
prazen. Tisto, kar je v njem, kar naprej klopota in ga stresa. Seveda je isto mono,
da gre samo za bavkarja. Ampak vseeno bi raje videla, da si ga najprej ogleda
Alastor."
"Kakor ho e," je brezbrino odvrnil Sirius.
"Zavese pa so polne barbik," je nadaljevala Ronova mama, "ki bi se jih lahko
lotili jutri."
"To bo veselo," je rekel Sirius.
Harry je jasno zaznal naveli ani podton njegovega glasu, a ni bil prepri an, e
so ga tudi drugi. Tanga, ki je sedela nasproti njega, je zabavala Hermiono in Ginny
ter si je ob vsaki lici enolon nice spremenila nos. Pri tem se je vsakokrat nekoliko
napela ter zatisnila o i, tako kot prej v Harryjevi spalnici, in nos ji je zdaj narasel v
zakrivljeno kumaro, ki je spominjala na Rawsovega, zdaj se ji je skr il na velikost
pravkar vzklile gobe, ali pa so ji iz njega zrasle koate kocine. Pri tem je o itno lo za
zabavo, ki je bila ob obedih obi ajna, kajti dekleti sta jo kmalu za eli prositi, naj jima
pokae e tak ali druga en nos.
"Daj, spremeni ga v tistega, ki je podoben prai jemu rilcu, Tanga."
arovnica jima je ustregla, in ko je Harry dvignil pogled, je imel za hip ob utek,
da se mu prek mize rei Dudley v enskem telesu.
Gospod Weasley, Bill in Wulf so se ta as za eli pomenkovati o goblinih.
"Zaenkrat o tem no ejo re i ni esar," je povedal Bill. "e vedno mi ni jasno, ali
verjamejo, da se je vrnil. Seveda se bodo morda odlo ili, da se ne bodo postavili na
nikogarnjo stran in se bodo poskuali izogniti teavam."
"Saj Vesta Komu se po mojem ne bodo nikoli pridruili," je zmajal z glavo
gospod Weasley. "Tudi oni je prejnji niso odnesli poceni; se spomnita tiste
goblinske druine, ki so jo umorili v osrednji Angliji?"
"Po mojem je to odvisno od tega, kaj jim bo kdo ponudil," je menil Wulf. "Pa ne
govorim o zlatu. e bi jim kdo obljubil svobo ine, ki jim jih odrekamo e dolga
stoletja, bi se mu hitro pridruili. Ima s Capostrelom e kaj ve sre e, Bill?"
"e vedno je preve nastrojen proti arovnikom," je povedal najstareji izmed
Ronovih bratov. "Tistega z Malhaarjem nikakor ni pozabil in kar naprej se jezi, da je
Ministrstvo to zadevo preprosto pomedlo pod preprogo. Capostrel in drugi goblini
denarja res niso dobili nazaj, vesta..."
Billove besede so takrat utonile v viharju smeha, ki se je dvignil s srede mize.
Dvoj ka, Ron in Tobakarolus so se kar zvijali po stolih.
"... in potem," se je davil zanemarjeni arovnik, po igar licih so tekle solze, "in
potem, e mi verjamete, mi re e... Re e mi: ,Ti, Tobi, od kod ti vendar toliko krasta ?
Neki tamfov sin mi je namre sunil isto vse, kar sem jih imel!' Jaz pa: ,Da ti jih je
sunil, Nick? Kam je priel ta svet? Ampak, akaj: torej ti teh tukaj ne bo zadosti?' In
ne boste mi verjeli, fantje, tistemu butastemu trolu sem prodal isto vse njegove
krasta e, in to za ve ji denar, kot bi ga zanje dal na Pre ni..."
"Lepa hvala, Tobakarolus, a prepri ana sem, da smo o tvojih poslih sliali e
ve kot preve ," je gospa Weasley ostro posegla v njegovo pripoved, Ron pa se je
zvrnil na mizo in se onemoglo krohotal.
"Oprosti, Molly," se je takoj vzravnal Tobakarolus, si obrisal o i in pomeiknil
Harryju. "Ampak, ve; Nick jih je tako ali tako ukradel Harrisu Bradavici, torej v bistvu
nisem storil ni slabega."
"Kdo te je u il, kaj je dobro in kaj slabo, ne vem, Tobakarolus. Vsekakor pa se
mi zdi, da ti v zvezi s tem manjka nekaj bistvenih lekcij," ga je hladno okrcala gospa

Weasley.
"Molly Tobija ne mara," je Sirius zamrmral Harryju.
"Kako da je sploh v Redu?" ga je tiho vpraal mladi arovnik.
"Uporaben je," mu je pojasnil boter. " isto vse male barabice pozna, kar niti ni
udno, saj je tudi sam eden izmed njih. A obenem je zvest Dumbledorju, ki mu je
pomagal, ko se je davno tega znael v zoprni zagati. Kaknega izmed ljudi Tobijeve
bae se zmeraj spla a imeti ob sebi, saj slii stvari, ki jih mi ne. Res pa je, da ga po
Mollyjinem ne bi bilo treba vabiti na ve erjo. e zmeraj mu ni odpustila, da je el po
svoje, ko bi te moral straiti."
Harry si je nazadnje postregel e s tretjo porcijo posladka in takrat ga je pas
kavbojk za el neprijetno ti ati (kar ni bilo kar tako, vsaj upotevaje dejstvo, da so
bile te hla e neko Dudleyjeve). Ko je odloil vilice, pa je pogovor za mizo e za el
zamirati: gospod Weasley, ki se je do sitega najedel, se je spro eno zleknil po stolu,
Tanga je na iroko zehala in njen nos je bil spet taken kot obi ajno, Ginny pa je
Krivoapa zvabila izpod kredence, po turko sedla na tla ter se za ela igrati z njim metala mu je zamake steklenic maslenuka, da so se privalili mimo njega in jih je
lovil.
"Bomo li po asi v posteljo?" je vpraala prijetno utrujena gospa Weasley.
"Ne e isto takoj, Molly," jo je zavrnil Sirius, odrinil spred sebe prazni kronik
in se zazrl v Harryja. "Ve, presenetil si me. Rekel sem si: ,Ko bo priel sem, bo takoj
za el spraevati, kako je z Mrlakensteinom.' Ti pa ni ."
Ob omembi coprnikovega imena se je okoli mize pognal val drgeta in vzduje
v kuhinji se je spremenilo tako naglo, kot se ne bi niti v primeru, e bi vanjo vstopili
morakvarji. Hip pred tem so bili vsi spro eni ter jih je vleklo spat, zdaj pa so
nenadoma postali povsem budni, celo napeti. Wulf, ki je ravno hotel napraviti poirek
vina, je po asi odloil ao in se pozorno zazrl v Harryja.
"Saj sem vpraal, kako je z njim," se je mladi arovnik nekoliko ualjeno
odzval na botrove besede, "takoj ko smo z Ronom ter Hermiono prili skupaj. A rekla
sta mi, da nas v Redu no ete, in zato..."
"Ne gre zato, da vas no emo," je ugovarjala gospa Weasley. "Samo premladi
ste e."
"Od kdaj pa mora biti v Feniksovem redu, e ho e zastaviti nekaj vpraanj?"
se je namrdnil Sirius. "Harry je bil cel mesec pri bunkeljnih. Pravico ima vedeti, kaj se
je doga..."
" akajte malo!" ga je glasno prekinil George.
"A njemu boste pa povedali, kar ga zanima?" se je razburil tudi Fred.
"Midva se e tedne in tedne trudiva, da bi kaj izvlekla iz vas, pa nama niste
zaupali niti ene same smrdljive drobnarije!" je dostavil George.
"Premlada sta, nista lana Reda," je Fred zagolel z visokim glasom, ki je bil
nenavadno podoben maminemu. "Harry ni niti polnoleten!"
" e vama ne povedo, kaj po enja Red, jaz nisem kriv," ju je miril Sirius. "Za to
odlo itev so odgovorni vajini stari. Toda Harry je..."
"Od kod ti pravica, da odlo a o tem, kaj je dobro za Harryja?!" ga je ostro
prekinila gospa Weasley.
Na njenem obrazu, ki je bil po navadi tako prijazen, se je risal srhljiv izraz.
"Menda nisi pozabil, kaj je rekel Dumbledore, Sirius?"
"Ob kateri priliki?" je vljudno vpraal Harryjev boter in bilo je o itno, da se
gospe Weasley ne bo pustil ustrahovati.
"Takrat ko nas je opomnil, da Harry ne sme vedeti ve , kot je potrebno," ga je
opomnila Ronova mama in zadnje tri besede je e posebej poudarila.

Ronova, Hermionina, Fredova in Georgeva glava so se sukale od Siriusa do

gospe Weasley, kot bi spremljali teniki dvoboj. Ginny je epela sredi kupa zamakov
in pogovor je posluala z na pol odprtimi usti, Wulfove o i pa so bile neprestano
uprte v Siriusa.
"Saj mu ne nameravam povedati ve , kot je potrebno, Molly," je odvrnil
poslednji potomec rodbine Black. "A on je bil edini pri a Mrlakensteinovi vrnitvi in
tako ima veliko ve jo pravico do..."
"Harry ni lan Feniksovega reda!" ga je zavrnila Ronova mama. "ele petnajst
let ima in..."
"Ni manjih preizkuenj ni opravil kot kateri koli lan Reda," jo je opozoril
Sirius. "Doivel je celo kaj hujega kot marsikdo izmed nas."
"Nih e ne trdi, da to ni res!" ni popustila gospa Weasley, ki je samo e
povzdignila glas, dlani, s katerimi se je oklepala ro ajev stola, pa so ji pobledele. "A
kljub temu je..."
"Otrok nikakor ni ve !" ji je nepotrpeljivo zagotovil Sirius.
"Odrasel pa tudi e ni!" je ugovarjala Ronova mama, ki je od jeze pordela.
"Harry ni James, Sirius!"
"Molly, povsem jasno mi je, da je Harry zgolj Harry," ji je hladno odvrnil.
"Nisem prepri ana, da ti je res," je nadaljevala. "V asih o njem govori, kot bi
mislil, da ima svojega najboljega prijatelja spet ob sebi."
"Kaj pa je narobe s tem?" se je vmeal Harry.
"Narobe je to, da nisi svoj o e, pa eprav si mu e tako podoben!" je pojasnila,
pri emer je s pogledom e naprej vrtala v Siriusa. "olar si in tega odrasli, ki so
odgovorni zate, ne smejo pozabiti!"
"Ho e re i, da sem neodgovoren boter?" je Sirius povzdignil glas.
"Re i ho em, da slovi po svojih prenagljenih odlo itvah in te je prav zato
Dumbledore e ve krat opozoril..."
"Bi bila lahko tako prijazna in mi ne bi dan za dnem ponavljala njegovih
lekcij?!" jo je glasno prekinil.
"Arthur!" se je takrat gospa Weasley obrnila k mou. "Arthur, pomagaj mi!"
Gospod Weasley ni spregovoril takoj. Snel si je o ala in jih po asi obrisal v
pla , ene pa ni pogledal. ele ko si jih je previdno nataknil nazaj na nos, je
povedal, kaj misli.
"Dumbledore ve, da se je poloaj spremenil, Molly. Sprijaznil se je s tem, da
bomo morali Harryju povedati, kaj se dogaja, eprav ne vsega. Zdaj bo vendar kar
nekaj asa ivel v tabu."
"To e. Ne moremo pa mu obljubiti, da mu bomo odgovorili na isto vsako
vpraanje."
"Osebno mislim," se je tiho oglasil Wulf, ki je Siriusa kon no spustil z o i,
gospa Weasley pa se je naglo zasukala k njemu v upanju, da je kon no dobila
zaveznika, "da bo najbolje, e Harryju povemo bistvene re i. Seveda mu ne moremo
izdati vsega, Molly. A v grobem mu mora biti jasno, kaken je na poloaj. Naj to izve
od nas, namesto da dobi popa eno sliko stanja od... drugih."
Umirjeni izraz na njegovem obrazu ni izdal ni esar, a Harry je bil prepri an, da
Wulf ve za Uesne podaljke, ki so preiveli istko gospe Weasley.
"Mja," je izdavila ta in se nekajkrat ozrla po zbranih, saj je e vedno zaman
upala, da jo bo kdo podprl. "Tako torej. Vidim, da me boste preglasovali. Zato bom
rekla samo e eno: Dumbledore e ve, zakaj Harry ne sme izvedeti preve , in kot
lovek, ki fantu eli samo najbolje..."
"Harry ni tvoj sin," je tiho dejal Sirius.

" e bi ga lahko, bi ga z veseljem posvojila!" ga je ostro zavrnila gospa

Weasley. "Koga pa sploh ima na tem svetu?"
"Mene!"
"Saj," se je naobila. "Ko si bil v Azkabanu, si bolj teko pazil nanj, kajne?"
Sirius se je e pripravil, da vstane, toda Wulf je posegel vmes.
"Molly, za to mizo nikakor nisi edina, ki ji je mar za Harryja," jo je ostro
opomnil. "Sirius, sedi!"
Brada gospe Weasley je trepetala. Harryjev boter je po asi spet zdrsnil na stol
in njegov obraz je bil bled ko kreda.
"Po mojem bi morali glede tega dati besedo tudi Harryju," je nadaljeval
volkodlak. "Dovolj je star, da se odlo i sam."
"Vedeti ho em, kaj se dogaja," je nemudoma povedal mladi arovnik.
Gospe Weasley pri tem ni pogledal. Vesel je bil, da bi ga bila pripravljena
posvojiti, toda obenem mu je la s svojim za itnikim odnosom nekoliko na ivce.
Sirius ima vendar prav: otrok pa ni ve .
"No, prav," je s skrhanim glasom pristala Ronova mama. "Ginny, Ron,
Hermiona, Fred, George: pojdite v svoje sobe."
Temu so se vsi otroci glasno uprli.
"Saj sva polnoletna!" sta v en glas zatulila dvoj ka.
"Harryju zaupa, meni pa ne?!" je zavpil Ron.
"Ampak, mami, to zanima tudi mene!" se je na eperila Ginny.
"VEN!" je zarohnela gospa Weasley in vstala, o i pa so se ji besno lesketale.
"Na kraj pameti mi ne pade..."
"Molly, dvoj kov res ne more poslati v sobo," jo je utrujeno opozoril mo.
"Polnoletna sta."
"e vedno hodita v olo!"
"A zdaj sta po naih zakonih odrasla," je s taistim zbitim glasom dejal gospod
Weasley.
Obraz njegove ene je bil e krlaten.
"Ve kaj... Oh, pa naj ostaneta tu. Ampak Ron..."
"Harry bo meni in Hermioni tako ali tako vse povedal!" ji je jezno ugovarjal
najmlaji sin, ko se je ozrl k prijatelju, pa je nekoliko negotovo dodal:
"Saj... Saj nama bo, kajne?"
Mladega arovnika je za droben hip prijelo, da bi mu rekel, naj na to kar
pozabita in naj e onadva okusita, kako je, e te pustijo tavati v temi. Toda ko sta se
njuna pogleda sre ala, ga je ta nemarni vzgib takoj minil.
"Seveda vama bom," je rekel.
Ron in Hermiona sta kar zaarela.
"A, tako!" je zavpila gospa Weasley. "Tudi prav! Ginny: V POSTELJO!"
H erko je nato odpeljala iz kuhinje, pri emer se ji Ginny nikakor ni nehala
upirati. Sliali so, kako je vse do vrha stopni a besnela in se jezila na mamo, ko sta
prispeli v veo, pa ji je seveda pritegnila tudi venomer razjarjena gospa Black. Wulf je
pohitel k portretom, da bi jih umiril, in ele ko se je vrnil v klet, za sabo zaprl vrata ter
sedel, je Sirius vpraal:
"No, Harry, kaj bi rad vedel?"
Fant je globoko zajel sapo in mu zastavil vpraanje, ki ga je zadnji mesec
najbolj obsedalo:
"Kje je Mrlakenstein?"
Zbrani so se ob omembi coprnikovega imena spet stresli, a Harry se za to ni
zmenil in je nadaljeval:

"Kaj po ne? Ko sem poslual bunkeljska poro ila, se mi ni zdelo, da se je

zgodilo kaj, za imer bi stal on. Nih e ni na primer umrl v sumljivih okoli inah ali kaj
podobnega."
"Razlog za to je preprost: zaenkrat zaradi Mrlakensteina ni umrl e nih e," je
povedal Sirius, "vsaj ne da bi bilo nam znano... In Redu uide le malokaj."
"Oziroma manj, kot misli Saj Ve Kdo," ga je popravil Wulf.
"Torej se je potuhnil? Kako to?" se je udil Harry.
"Ker si trenutno ne eli pozornosti," mu je pojasnil boter. "To bi bilo zanj lahko
nevarno. Ni se vrnil na na in, na kakrnega se je hotel. Zalomilo se mu je."
"Za kar je v veliki meri zasluen Harry," je spet vsko il Wulf in se zadovoljno
nasmehnil, mladi arovnik pa se je za udil.
"Res?" je vpraal.
"Seveda. e bi vse potekalo tako, kot si je zamislil, bi moral ti umreti!" je dejal
Sirius. "Nih e razen Jedcev smrti ne bi smel vedeti, da se je vrnil. A ti si preivel."
"In zadnji, ki bi smel izvedeti za njegovo vrnitev, Dumbledore torej, je zanjo
slial med prvimi," je dodal Wulf. "Spet zaradi tebe."
"Je res tako pomembno, da sem mu takoj povedal, kaj se je zgodilo na tistem
pokopali u?" se je namr il Harry.
"Se heca?" se je nejeverno namr il Bill. "Ravnatelj je vendar edini, ki se ga
je Saj Ve Kdo kdaj koli bal!"
"Zaradi tebe je Dumbledore lahko obudil Feniksov red komaj uro zatem, ko se
je Mrlakenstein znael med nami," je pristavil Sirius.
"Aha. No, in kaj Red pravzaprav po ne?" ga je vpraal kr enec ter se
izzivalno zazrl vanj.
"Na vso mo si prizadeva, da Mrlakenstein ne bi mogel izpeljati svojih
na rtov," je odgovoril boter.
"Kako pa lahko veste, kakne na rte ima?" je Harry hitro zastavil naslednje
vpraanje.
"Ker je Dumbledore dovolj premeten," je skrivnostno odvrnil Wulf.
"In ker je tako premeten, veste, da bo Mrlakenstein..." se ni pustil odpraviti
mladi arovnik.
"Najprej bo okrepil svoje vrste," je povedal Sirius. "Prejnji mu je bila pokorna
mogo na vojska, sestavljena iz arovnikov, ki jih je ustrahoval ali zaklel, zvestih
Jedcev smrti in raznoraznih bitij, nagnjenih k zlu. Sam si slial, da namerava pritegniti
k sebi velikane, a ti so le ena izmed skupin, ki jih eli imeti pod sabo. Nad Ministrstvo
se vsekakor ne bo spravil zgolj s tistimi nekaj zvestimi Jedci."
"Torej mu poskuate prepre iti, da bi pridobil preve privrencev?"
"Trudimo se, da ne bi imel nobenega," je pritrdil Wulf.
"Kako?"
"V prvi vrsti moramo marsikoga sploh prepri ati, da se je Saj Ve Kdo vrnil.
Dokler nam tega ne verjamejo, so lahek plen," se je v pogovor vmeal Bill. "A e to ni
tako lahko, kot se slii."
"Zakaj ne?"
"Zaradi Ministrstva," se je namr ila Tanga. "Saj si sam videl, kako se je na
tvojo pripoved o Saj Ve igavi vrnitvi odzval Schushmaar. No, minister nikakor ni
spremenil svojega stali a, saj no e verjeti, da je spet med nami."
"Ampak kako to?" je obupano vpraal Harry. "Zakaj je tako butast? e mi
verjame Dumbledore..."
"Ravno v tem je teava," se je nakremil gospod Weasley.
"Schushmaar se vaega ravnatelja boji, ve," je pojasnila Tanga.

"Dumbledorja, da se boji?" je nejeverno ponovil mladi arovnik.

"No, strah ga je, da ima kaj za bregom," je nadaljeval Ronov o e.
"Zdi se mu namre , da ravnatelj Bradavi arke proti njemu kuje zaroto, ker bi
rad zasedel ministrski poloaj."
"Ampak Dumbledore sploh no e..."
"Seveda ne," je skomignil gospod Weasley. "Slube ministra za aranje nikoli
ni hotel, pa eprav so ga tevilni prosili, naj jo prevzame, ko se je upokojila Millicent
Bagnold. A takrat se je namesto njega na poloaj ministra zavihtel Schushmaar, ki
nikoli ni povsem pozabil, da je javnost bolj podpirala vaega ravnatelja, etudi se ta
niti na razpis ni prijavil."
"Schushmaar se poleg tega dobro zaveda, da je Dumbledore veliko bistreji
od njega in da je eden najmogo nejih arovnikov," je dodal Wulf. "Zato se je na
za etku svojega slubovanja pogosto obrnil nanj s pronjo za pomo . A zdi se, da
mu je oblast zdaj preve prirasla k srcu, obenem pa je postal tudi bolj gotov vase.
Poloaj ministra obouje in samega sebe je prepri al, da je najpametneji ter da mu
Dumbledore prav zato poskua nagajati."
"Kako je lahko tako neumen?!" se je razjezil Harry. "Kako lahko misli, da se
ravnatelj lae? Da jaz laem?!"
" e bi sprejel dejstvo, da se je Mrlakenstein vrnil, bi s tem na ple a prevzel
breme, s kakrnim se Ministrstvo ni soo ilo e tirinajst let," je zagrenjeno povedal
Sirius. "Schushmaarja je taknih teav preprosto strah. Veliko laje mu je samega
sebe prepri ati, da Dumbledore lae, ker bi mu rad spodnesel stol ek."
"Zdaj vidi, v em je teava," je nadaljeval Wulf. "Ministrstvo vztraja, da se
Mrlakensteina ni treba bati, in zato je ljudi toliko teje prepri ati v njegove zle
naklepe, posebej e, ker ho ejo tudi sami imeti mir. A to e ni vse. Ministrstvo mo no
pritiska na Preroke novice, naj ne objavijo niti ene Dumbledorjeve - tako temu pravi
Schushmaar en e. Ve ini arovnikov se zaradi tega niti sanja ne, da se je kaj
zgodilo, s tem pa so lahke tar e Jedcev, ki kaj radi seejo po imperatorjevi kletvi."
"Ampak saj so za Mrlakensteinovo vrnitev izvedeli od vas, kajne?" se je Harry
ozrl po obrazih odraslih arovnikov.
Vsi so se mu le alostno nasmehnili.
"Hja, glede mene so vsi prepri ani," se je prvi odzval Sirius, "da sem nor
morilec, ki je pobil celo vrsto ljudi. Ministrstvo je na mojo glavo razpisalo deset tiso
guldov in zato bi se bolj s teavo sprehajal po ulicah ter delil letake, kaj pravi?"
"Tudi jaz nisem ravno salonski lev, ki bi ga neprestano vabili na obiske," je
pristavil Wulf. "Tako pa je, e si volkodlak."
" e bi z jezikom kaj preve opletala Tanga ali Arthur, pa bi kmalu ostala brez
slube," je kr enca opozoril Sirius, "in tega si nikakor ne moremo privo iti. Nekaj
naih moramo imeti na Ministrstvu, saj lahko stavi, da jih ima tudi Mrlakenstein."
"No, nekaj arovnikov smo vendarle prepri ali, da se nekaj dogaja," je poskusil
zbrane vsaj nekoliko razvedriti gospod Weasley. "Na primer Tango. Premlada je, da
bi bila lan Feniksovega reda e prejnji , sicer pa imamo s tem, ko so na nai strani
aurorji, veliko prednost. Tudi Krallek nam je v pomo . e drugega ne, je vodja
skupine, ki naj bi ujela Siriusa; namesto da bi ga lovili, je svoje nadrejene prepri al,
da se na ubenik skriva nekje v Tibetu."
"Ampak e nobeden od vas ne razglaa, da se je Mrlakenstein vrnil..." je
podvomil Harry.
"Kdo pa to pravi?" ga je zavrnil Sirius. "Le zakaj ima Dumbledore po tvojem
take teave?"
"Kako to misli?"

"Poskuajo ga spraviti na slab glas," je povedal Wulf. "Nisi prejnji teden bral
Prerokih novic? Pisali so, da so mu odvzeli predsedstvo Mednarodne zveze
arodejev, ker se je tako postaral in se nima ve v oblasti. A to sploh ni res. S
poloaja predsednika so ga spravili gospodje z Ministrstva, in to tik zatem, ko je v
svojem govoru oznanil, da se je Mrlakenstein vrnil. Tudi z mesta Vrhovnega arodeja
Starihosveta - to je arovniko Vrhovno sodi e - so ga vrgli in govori se, da mu bodo
odvzeli e naslov arovnika reda Merlinovega."
"Toda Dumbledore pravi, da mu je isto vseeno, kaj po nejo, e ga bodo le
pustili na sli icah okoladnih ab," se je nasmehnil Bill.
"To nikakor ni zabavno," ga je ostro opomnil o e. " e bo e naprej kljuboval
Ministrstvu, bo nazadnje kon al v Azkabanu, in brez njega nam bo trda predla.
Dokler je Saj Veste Komu jasno, da se mu Dumbledore lahko postavi po robu, bo
previden. im pa bi bil ravnatelj nemo en... Takrat bo imel Saj Veste Kdo vsekakor
prosto pot do svojega cilja."
"Ampak e poskua Mrlakenstein med Jedce smrti pridobiti im ve novih
arovnikov, se bo gotovo razvedelo, da se je vrnil, kajne?" je obupano vpraal Harry.
"Mrlakenstein nima navade, da bi hodil od hie do hie in trkal na vrata," je
odkimal Sirius. "Do novih Jedcev pride s prevarami, kletvami in izsiljevanjem. Poleg
tega se je zelo dobro nau il, kako delovati podtalno, sploh pa nikakor ne naklepa
zgolj tega, da bi na svojo stran pridobil im ve somiljenikov. tevilne na rte ima, in
mnoge izmed njih lahko izvede neopazno. Trenutno se je osredoto il prav na te."
"Torej bi se rad prikopal do mo ne vojske in e ne esa?" je hitro vpraal Harry
in opazil je, kako sta se Sirius ter Wulf na kratko spogledala.
"Tako je," mu je po premisleku pritrdil boter. "eli si ne esa, do esar lahko
pride zgolj na povsem prikrit na in."
O itno je bilo, da Harry s tem odgovorom ni povsem zadovoljen, in zato je
Sirius dodal:
"Ne esa, kar je podobno oroju. Ne esa, esar prejnji ni imel."
"Prejnji , ko je bil tako mo an kot zdaj?"
"Ja."
"Nekaj podobnega oroju...?" je na glas tuhtal mladi arovnik.
"Nekaj hujega od kletve smrti?"
"Zdaj je pa dovolj!"
Gospa Weasley, ki je Ginny peljala spat, se je vrnila, ne da bi to kdo opazil.
Zdaj je s prekrianimi rokami stala ob vratih in videti je bila besna.
"V posteljo bo treba," je e rekla in premerila tudi dvoj ka, Rona in Hermiono.
"Naju pa e ne bo poiljala spat..." se je uprl Fred.
"Da ne?!" je zaren ala in takoj je utihnil, nato pa se je obrnila k Siriusu. "Harry
zdaj ve dovolj. e bi mu povedali e kaj, bi bilo isto, kot e bi ga na vrat na nos
sprejeli v Red."
"Zakaj pa me ne bi?" se je hitro vmeal Harry. "Sprejmite me, z veseljem bi bil
lan Reda in bi se boril proti..."
"Ne."
Tokrat ni spregovorila gospa Weasley, temve Wulf.
"V Redu so zgolj polnoletni arovniki," je nadaljeval, in ko sta dvoj ka odprla
usta, je dodal:
" arovniki, ki so kon ali olanje. lanom Reda grozijo nevarnosti, o katerih se
nikomur izmed vas niti sanja ne... Po mojem ima Molly prav, Sirius. Dovolj ve."
Harryjev boter je malomarno skomignil z rameni, kajti ni mu bilo do tega, da bi
se spu al v e en prepir. Gospa Weasley pa je ukazovalno pomignila sinovom in

Hermioni. Ti so eden za drugim vstali in Harry, ki je spoznal, da nima smisla vztrajati,

jim je sledil.
esto poglavje
Starodavna, lahtna rodovina Black
Gospa Weasley se je mrkega obraza odpravila za njimi.
"Da mi ne boste e ure in ure klepetali, kajti jutri bo naporen dan. Takoj pojdite
spat," je odredila, ko so prili v prvo nadstropje, nato pa se je obrnila k Hermioni in
dodala:
"Ginny verjetno e spi, zato se preobleci in umij im bolj po tihem."
"Spi, pajade," je tiho zagodel Fred, potem ko jim je prijateljica zaelela lahko
no in so se e vzpenjali proti drugemu nadstropju. " e ni e zmeraj pokonci in aka,
da ji Hermiona o vsem natanko poro a, sem navadna tubobuba..."
"No, tako, Ron in Harry," je gospa Weasley pokazala na njuno sobo, ko so
prispeli na drugi podest, "kar hitro v posteljo."
"Lahko no ," sta se prijatelja poslovila od dvoj kov.
"Kaj lepega sanjajta," jima je zaelel Fred in pomeiknil, Ronova mama pa je
za njima odlo no zaprla vrata.
Spalnica se je zdela e bolj vlana in alostna kot prej. S prazne slike je bilo
sliati globoko in zelo po asno dihanje, ki je namigovalo, da nevidni lovek,
upodobljen na njej, spi. Harry se je preoblekel v piamo, si snel o ala in splezal v
mrzlo posteljo, medtem ko je Ron na omaro vrgel nekaj sovjih priboljkov. To je storil,
da bi uteil Hedwig in Volframa, ki sta se nemirno prestopala ter stresala s krili.
"Vsako no jih ne moremo spustiti na lov," je pojasnil, ko si je nataknil
kostanjevo rjavo no no opravo. "Dumbledore pravi, da ni pametno, e bi po trgu
letalo preve sov. Ljudje bi lahko kaj posumili. Saj res! Skoraj bi pozabil..."
Stopil je do vrat in jih zapahnil.
"Zakaj pa to?"
"Zaradi Spacka," je pojasnil Ron in ugasnil lu . "Ko sem tu spal prvi , se je
priklatil noter ob treh zjutraj. Verjemi mi, da se no e zbuditi in ga zagledati ob sebi.
Ampak kakor koli..."
Legel je, se udobno namestil, nato pa obrnil k Harryju. Ta je komaj razlo il
njegov obris, saj so umazana okna v sobo prepustila le malo mese ine.
"Kako se ti zdi?"
Mlademu arovniku ni bilo treba spraevati, kaj prijatelj misli s tem.
"Hja, povedali nam niso tako reko ni esar, kar ne bi mogli uganiti sami," je
dejal tuhtajo o tistem, kar je bilo re enega v kuhinji. "V bistvu so govorili samo o
tem, kako poskua Red prepre iti arovnikom, da bi se pridruili Mrlaken..."
Ron je pretreseno zajel sapo.
"...steinu!" je Harry odlo no dokon al stavek. "Pa kdaj se bo nehal bati
njegovega imena? Sirius in Wulf si ga e upata izgovoriti!"
Ron se za prijateljeve zadnje besede ni zmenil.
"Prav ima," je rekel. "Ve ino tistega, kar so nam povedali, smo izvohali e s
pomo jo Uesnih podaljkov. Edino novo je bilo..."
Pok!
"AUAAA!"

"Bodi vendar tiho, Ron, sicer bo mami pridirjala sem, kot bi mignil!"
" e sta se mi pa udejanila naravnost v naro je!"
"Ja, no, v temi je to teje izvesti."
Harry je opazil, kako sta nejasna obrisa dvoj kov sko ila z Ronove postelje,
nato pa so zaje ale tudi vzmeti njegove; Fred je sedel k nogam mladega arovnika.
"Sta e pri tistem?" ga je navdueno vpraal drugi dvoj ek.
"Misli, e e razpravljava o oroju, ki ga je omenil Sirius?"
"Natanko tako," je uitkarsko pritrdil George, ki je zdaj sedel k Ronu. "Do tega
se s Podaljki nismo dokopali."
"Za kaj gre po vajinem?"
"Pojma nimam," je zmajal z glavo Fred.
"Le kaj bi bilo lahko hujega od kletve smrti?" je razmiljal Ron. "Ve ko ubiti te
vendar ne morejo."
"Mogo e gre za nekaj, kar lahko pobije cel kup ljudi naenkrat," je menil
George.
"Ali pa za kaj, zaradi esar je smrt izjemno bole a," je preplaeno dostavil
Ron.
"Za mu enje imajo e kletev krianih," ga je opomnil Harry. "Bolj u inkovite
arovnije za takne re i ne potrebujejo."
Temu je sledila tiina in mladi arovnik je vedel, da se tako kot on tudi drugi
spraujejo, kaknih grozodejstev je zmono to oroje.
"Kdo ga ima po vaem zdaj?" je vpraal George.
"Upam, da kdo izmed naih," je nekoliko iv no dejal Ron.
" e je tako, je gotovo pri Dumbledorju," je zatrdil Fred.
"Misli?" se je spet oglasil Ron. "Torej je na Bradavi arki?"
"Stavim, da je res!" je prikimal George. "Tja so skrili tudi Kamen modrosti."
"Ampak oroje je gotovo veliko ve je od Kamna," je podvomil njegov mlaji
brat.
"Ni nujno," ga je zavrnil Fred.
"Ne, velikost res nima nobene zveze z mo jo," ga je podprl George. "Pomisli
samo na Ginny."
"Na Ginny?" se je za udil Harry.
" e bi se tudi nate spravila z urokom kratovega krepela, bi ti bilo takoj jasno,
o em govorim."
"Psst!" jih je opozoril Fred in napel uesa. "Posluajte!"
Utihnili so. Nekdo se je vzpenjal po stopnicah.
"Mami!" je uganil George.
Samo e po ilo je in vzmeti Harryjeve imnice so zaje ale, ko jih nenadoma ni
ve bremenila tea Fredove zadnjice. Le nekaj sekund kasneje pa sta prijatelja
zasliala, kako je tik pred njunimi vrati zakripala ena izmed podnic; gospa Weasley
je o itno prislukovala, e se pogovarjata.
Hedwig in Volfram sta alostno zaskovikala. Deska je spet zaje ala, nato pa
so se koraki odpravili nadstropje vije; gospa Weasley je o itno la pogledat, kako je
z dvoj koma.
" isto ni nam ne zaupa," je potoil Ron.
Harry je bil prepri an, da sploh ne bo mogel zaspati. Odkar se je stemnilo, se
je zgodilo toliko stvari, da se bo gotovo e ure in ure buden preobra al po postelji!
Pogovor bi najraje nadaljeval takoj, toda zdaj se je gospa Weasley e vra ala. Komaj
so njeni koraki odkripali, pa je razlo no zaslial druge stopinje, ki so bile namenjene
navzgor... Pravzaprav so pred spalni nimi vrati mehko gomazela bitja z ve pari nog

in Hagrid, profesor nege arobnih ivali, je dejal:

"A niso lutkane, Harry? Letos vam bom govoril o orojih..."
Mladi arovnik je takrat opazil, da imajo nenavadna bitja namesto glav
topovske cevi, in e so se obra ala proti njemu... Vrgel se je na tla...
Ko se je zbudil, je bil zvit v topel klob i in do vratu pokrit z odejo, po sobi pa
je donel Georgev glas:
"Mami pravi, da morata vstati! Zajtrk vaju aka v kuhinji, potem pa ji pridita
pomagat v dnevno! Barbik je tam veliko ve , kot je mislila, in pod zofo je nala polno
gnezdo mrtvih mufovatkov!"
Pol ure zatem sta Harry in Ron, ki sta se naglo oblekla ter e hitreje
pozajtrkovala, vstopila v dnevno sobo. Ta dolgi prostor z visokim stropom je bil v
prvem nadstropju, z njegovih olivno zelenih sten pa so visele umazane tapiserije. Tla
so bila pregrnjena z velikansko preprogo, iz katere se je pokadilo, vsaki ko je kdo
stopil nanjo, in v zavesah, zelenih kakor mah, je bren alo, kot bi okoli njih rojile
ebele. Prav k zavesam so se zgrnili gospa Weasley, Hermiona, Ginny in dvoj ka, ki
jih je mladi arovnik komaj prepoznal, saj so si prek nosov ter ust zavezali kuhinjske
brisa e. V rokah so stiskali vsak svojo steklenico, polno teko ine rne barve, ki so
imele namesto zamaka razprilce.
"Zavarujta si obraz ter poprimita vsak svojo kropilnico," je Ronu in Harryju
naro ila gospa Weasley, takoj ko ju je zagledala, ter pokazala na steklenici, ki sta
stali na mizici z dolgimi tankimi nogami. "V njih je barbicid. Toliko barbik e nikoli
nisem videla na kupu! Res ne vem, kaj je zadnjih deset let po el tisti hini vilinec..."
Hermionin obraz je kuhinjska brisa a skoraj povsem zakrila, a Harryju vseeno
ni ulo, kako o itajo e je pogledala Ronovo mamo.
"Spack je zelo star in najbr preprosto ni zmogel..."
"Presene ena bi bila, kaj vse zmore, e mu je kaj do tega," jo je prekinil Sirius,
ki je ravnokar vstopil.
S sabo je prinesel veliko in s krvjo zamazano vre o, polno mrtvih podgan.
"Ravno sem hranil rebokluna," je pojasnil, ko je opazil, kako vpraujo e ga
gleda Harry. "Zgoraj, v mamini sobi sem ga nastanil. Sicer pa, kar se ti e tega
pisalnika..."
Vre o s podganami je odvrgel v naslanja , nato pa se je sklonil k pisalni mizi.
Harry je ele zdaj opazil, da se vsake toliko res strese.
"Prepri an sem, da gre res samo za bavkarja, Molly," je nadaljeval njegov
boter, ki je kukal skozi klju avnico, "a mogo e bi bilo vseeno bolje, e bi si jo Noru
prej ogledal. Glede na to, kakna je bila moja mama, se v mizi lahko skriva tudi kaj
veliko hujega."
"Velja, Sirius," je prikimala gospa Weasley.
Oba sta govorila nenavadno lahkotno, a obenem previdno in mlademu
arovniku je bilo povsem jasno, da sino njega prepira e nista povsem pozabila.
Od spodaj se je razlegel glasen zvonec, ki mu je nemudoma sledila vihra
besnih krikov, kakrno je prejnjega ve era sproila Tanga, ko se je spotaknila ob
stojalo za denike.
"Kolikokrat sem jim e rekel, naj ne zvonijo!" je obupano zaje al Sirius in
pohitel iz sobe.
Sliali so ga, kako te e po stopnicah, medtem ko je po hii kar odmevalo od
razjarjenih krikov gospe Black:
"Svinje, ki ste mi zamazale ast! Umazani mutanti! Izdajalci lastne krvi! Pankrti
nesnage...!"
"Lepo prosim, zapri vrata, Harry," je rekla gospa Weasley.

Mladi arovnik je zakorakal k njim, kolikor po asi si je upal, saj je hotel sliati,
kaj se dogaja v vei. Siriusu je o itno uspelo zagrniti zavese prek maminega portreta,
kajti nehala je vre ati, nato pa se je odpravil do vhodnih vrat in z njih odstranil
varnostno veriico. Globok glas, nedvomno Kehometov, je zatem dejal:
"Hestija me je zamenjala, torej ima Nerrgov pla ona, jaz pa sem prinesel tole
poro ilo za Dumbledorja..."
Harry je util, kako mu pogled Ronove mame vrta v tilnik. Zato je razo arano
zaprl vrata dnevne sobe in se pridruil ostalim.
Gospa Weasley se je sklonila nad Sharmerjev priro nik Kako z vrta in iz hie
pregnati kodljivce, ki je leal na zofi. e enkrat je preletela opis barbik, nato pa
dejala:
"No, posluajte me. Bodite previdni, kajti barbike grizejo in njihovi zobje so
strupeni. Stekleni ko protistrupa sicer imam, a raje bi videla, da ga ne bi nih e
potreboval."
Vzravnala se je, se odlo no postavila pred zavese in jim pomignila, naj stopijo
blije.
"Na moj znak za nite vsi priti," je ukazala. "Verjetno se bodo pognale nad
nas, a na barbicidu pie, da jih teko ina nemudoma ohromi. Tiste, ki bodo obleale
na tleh, zme ite v tole vedro."
Previdno se je prestopila, tako da kdo od otrok ne bi zaprail nje, in dvignila
steklenico predse.
"Pripravljeni, pozor... Zdaj!"
Harry je izbrizgaval barbicid komaj nekaj sekund, ko se je iz ene izmed gub
prikazala odrasla barbika in ga napadla. Njena svetlikajo a se krilca, podobna
hro evim, so naglo utripala, dolge rne dlake, ki so ji poganjale iz nog, so plapolale
za njo, vse tiri dlani je imela besno stisnjene v pesti, usta z drobnimi, a kakor igle
ostrimi zobmi pa je e razprla... Toda mladi arovnik je brizgalko usmeril naravnost
vanjo, da je na pol poti od zaves otrpnila in presenetljivo glasno moknila na oguljeno
preprogo. Harry jo je nato pobral in odvrgel v vedro.
"Kaj pa se gre, Fred?!" ga je ostro vpraala mama. "Da mi jo nemudoma
pokropi in odvre v vedro!"
Harry se je ozrl. Dvoj ek je eno izmed barbik s palcem in kazalcem desnice
stisnil v prijem, iz katerega se mu kljub besnim poskusom ni mogla izviti.
"Ja, mami," se je zareal in jetnici razpril barbicid naravnost v obraz, da je
omedlela.
Toda v trenutku, ko mu je mama obrnila hrbet, je pomeiknil Harryju in si
nezavestno bitje stla il v ep.
"S Fredom sva se spomnila, da bi strup teh kodljivcev lahko s pridom
uporabila v najinih Slastnih strahotah," je drugi dvoj ek pridueno pojasnil mlademu
arovniku.
Harry je spretno zaprail dve barbiki, ki sta se mu hkrati pognali proti nosu, pri
tem pa je stopil blije h Georgu in ga tiho vpraal:
"Kaj pa so Slastne strahote?"
"Tako se bodo imenovale najine katlice raznovrstnih sla ic, od katerih
zboli," mu je epetaje pojasnil dvoj ek, pri emer je o i previdno upiral v hrbet svoje
mame. "Pa ne preve , samo toliko, da se lahko izogne kakni zoprni olski uri. S
Fredom delava na njih e celo poletje. Vsaka sla ica je sestavljena iz dveh delov, ki
sta tudi razli nih barv. e na primer preve i oranno polovico bruhakega
biskvitka, kozla kot zmean. Ampak ko te naglo odpeljejo v olsko ambulanto,
pogoltne njegovo vijoli no polovico..."

"... ,In e si povsem pri sebi ter se lahko posveti kakni bolj prijetni dejavnosti,
namesto da bi celo uro zapravil za nedobi konosno dolgo asje!' Tako sva vsaj
zapisala v oglas," je zaepetal Fred, ki se je izmuznil iz maminega vidnega polja in je
zdaj naglo tla il v epe barbike, ki so prezrte obleale na tleh. "Ampak bruhake
biskvitke bova morala e dodelati. Najina prostovoljca trenutno bruhata tako silovito,
da sploh ne moreta pogoltniti vijoli ne polovice."
"Kdo pa sta vajina prostovoljca?"
"al midva," je razloil Fred. "Izmeni no jih preizkuava. George se je javil za
omedlevi ne oblizke, krvavonosne karamele pa sva testirala kar oba..."
"Mami misli, da se zadnje ase pogosto pomeriva v arovnikem dvoboju," se
je zahahljal George.
"Torej e vedno nameravata odpreti trgovino?" je mrmraje vpraal Harry in se
pri tem pretvarjal, da se ubada z razprilnikom na koncu svoje steklenice.
"Zaenkrat e nisva imela asa, da bi poiskala primerno lokacijo zanjo," je
povedal Fred e bolj tiho, kajti gospa Weasley je za hip postala, si obrisala elo in
nato nadaljevala s kropljenjem, "zato sva trenutno zagnala zgolj prodajo po poti.
Prejnji teden sva v Prerokih novicah objavila oglas."
"Brez tvoje pomo i, dragi kolega, bi seveda na te na rte lahko kar pozabila,"
se je nasmehnil George. "A ne skrbi... Mami o tvoji irokogrudnosti nima pojma. Ker v
Prerokih novicah o tebi in Dumbledorju piejo take neumnosti, jih sploh ne bere
ve ."
Harry mu je vrnil nasmeek. Dvoj ka je prisilil, da sta vzela tiso guldov,
kolikor je znaala nagrada, ki jo je prejel na Triolskem turnirju. Zlatnike jima je dal,
da bi jima pomagal priti do tistega, esar sta si najbolj elela - lastne trgovine s
pripomo ki za aljivce. A zdaj je bil vsekakor vesel, da njuni mami ni znano, kako
jima je pomagal. Njej se namre posel, kakrnega sta si elela, nikakor ni zdel dovolj
ugleden.
Barbike so iz zaves spravljali vse do poldneva, ko si je gospa Weasley
kuhinjsko brisa o kon no odvezala z obraza. Nato se je pogreznila v stari naslanja ,
a e v naslednjem hipu je zgroeno zakri ala in planila pokonci, saj je sedla na vre o
mrtvih podgan.
V zavesah zdaj ni ve bren alo in pred njimi sta stala vedro, polno
nezavestnih barbik, ter zvrhana skleda rnih jaj ec. Krivoap jih je ravno ovohaval,
dvoj ka pa sta ob pogledu nanje zarotniko staknila glavi.
"Mislim, da se bom njiju lotila ele po malici," je njuna mama utrujeno pokazala
na zapraeni omari s steklenimi vrati.
Ti sta stali vsaka na svoji strani kamina in bili sta polni najrazli nejih ter zelo
nenavadnih predmetov: na policah so bili razstavljeni raznovrstni kremplji, cela zbirka
zarjavelih bodal, zvita ka ja koa in mnogo atulj iz potemnelega srebra, v katere so
bile vgravirane udne rke Harryju povsem neznanih jezikov. Izmed vsega v omarah
pa mu je bila najbolj odvratna bogato okraena kristalna steklenica, v katere ep je
bil vdelan velik opal, kajti polna je bila - tako se mu je vsaj zdelo - krvi!
Spet se je oglasil zvonec in vsi so se ozrli h gospe Weasley, Siriusova mama
pa jih je seveda znova za ela vre e psovati.
"Tu ostanite," jim je odlo no naro ila Molly in zgrabila vre o podgan. "Prinesla
bom sendvi e."
Tako je odla in za sabo je previdno zaprla vrata, vsi otroci pa so se pognali k
oknu ter se zazrli proti hinemu pragu. Zagledali so glavo z razmrenimi rde kastimi
lasmi in ob njej visoko skladovnico kotlov, ki se je nevarno gugala.
"To je Tobakarolus!" je uganila Hermiona. "Le zakaj je privlekel sem toliko

kotlov?"
"Verjetno jih mora za nekaj asa skriti," se je domislil Harry. "Se ni el pogajat
za tele kotle sumljivega izvora ravno takrat, ko bi me moral straiti?"
"To no, verjetno ima prav!" je prikimal Fred, ko so se vhodna vrata odprla,
Tobakarolus pa je zvlekel svoj plen skoznje in izginil v veo. "Ko bo za tole izvedela
mami..."
Z Georgem sta stekla k vratom in k njim prislonila uho. Kri anje gospe Black je
potihnilo.
"Tobakarolus se pogovarja s Siriusom in gospodom Kehometom," je
namr eno zamrmral Fred. "Ampak ne sliim jih prav dobro... Kaj, ko bi si pomagali s
Podaljki?"
"Mogo e je vredno tvegati," je skomignil George. " e se hitro splazim po en
par..."
Toda v tistem trenutku se je iz vee razleglo takno besnenje, da so jim bili
Uesni podaljki povsem odve . Vsi do zadnjega so sliali sleherno besedo, ki jo je
gospa Weasley zavpila Tobakarolusu v obraz:
"JE TAB PO TVOJEM SKLADI E ZA UKRADENO ROBO?!"
"Kako lepo, da za spremembo vpije na koga drugega," se je zadovoljno
namuznil Fred, nato pa je nekoliko odkrtnil vrata, da bi se laje naslajal ob rohnenju
svoje mame.
"... POVSEM NEODGOVOREN! KOT DA NIMAMO DOVOLJ SKRBI, TI PA
NAM V HIO PRIVLE E E CELO GORO UKRADENIH KOTLOV..."
"Uf, kako so butasti. Mirno so ji pustili, da je dobila zalet, zdaj pa imajo," je
George zmajal z glavo. " e ti je ne uspe na hitro malo zbegati, je po tebi. V glavo
tako zakuha, da rjove ure in ure. Poleg tega pa se je hotela Tobakarolusa lotiti e,
odkar se je splazil s strae... Na, zdaj se ji je pridruila e Siriusova mama."
Rohnenje gospe Weasley so preglasili portreti v vei, ki so ponovno za eli
razgrajati.
George je e hotel zapreti vrata, kajti hrup je bil nevzdren, a e preden mu jih
je uspelo, se je skoznje zrinil hii vilinec.
Ta je imel na sebi zgolj capo, ki si jo je ovil okoli pasu, in videti je bil zelo star.
Njegova koa se je zdela kar nekajkrat prevelika zanj, in eprav je bil tako kot vsi
drugi hini vilinci pleast, so mu iz velikanskih, netopirjevim podobnih ues trlele
tevilne bele kocine. O i je imel rde kaste in vodeno sive, njegov veliki mesnati nos
pa je bil zelo podoben prai jemu rilcu.
Vilinec se za Harryja in ostale sploh ni zmenil. Vedel se je, kot da jih ne vidi, in
ves zgrbljen se je po asi ter emerno odzibal na drug konec dnevne sobe. Pri tem si
je neprestano momljal v brado z glasom, ki je bil globok in hripav kakor regljanje
amerikega mukavca.
"... smrdi ko kuga, pa e zlo inec je. Ampak saj ona ni isto ni bolja. Gnusna
izdajalka lastne krvi je in njeni pokavci divjajo po gospodari ini hii... O, uboga
Spackova gospodarica, ko bi vedela... Ko bi vedela, kakni izme ki so se nastanili v
njeni hii, le kaj bi rekla svojemu staremu vilincu? O, kakna sramota! Njen dom je
poln brezkrvneev, volkodlakov, izdajalcev ter tatov in ubogi stari Spack nima pojma,
kaj naj naredi..."
"ivijo, Spack," ga je zelo glasno pozdravil Fred in odlo no zaprl vrata.
Zverinica je otrpnila, utihnila in se ele nato zelo presene eno, pa tudi
neprepri ljivo zdrznila.
"O! Spack mladega gospodi a sploh ni opazil," je dejal, se zasukal in se mu
priklonil.

Z obrazom, e vedno uprtim v preprogo, pa je nato povsem razlo no dodal:

"Nemarnega pokavca, ne pa gospodi a."
"Prosim?" se je oglasil George. "Nismo te dobro sliali."
"Jaz ni rekel ni esar," se je zlagal vilinec in se priklonil e njemu, pri tem pa
glasno zamrmral:
"Seveda, nenaravni izrodek ima dvoj ka."
Harry ni vedel, ali naj se zasmeje ali ne, zverinica pa se je vzravnala in si jih
enega za drugim besno ogledala. O itno prepri ana, da je ne sliijo, si je e naprej
mrmrala:
"Tamle je tista brezkrvna smrklja, poglej jo, Spack, obnaa se, kot da je tu
doma. O, ko bi gospodarica vedela za to, bi se zjokala... In vedno ve jih je! Tu je
vendar tudi neki pokavec, ki ga jaz vidi prvi . Le kaj po ne tu, Spack niti njegovega
imena ne pozna..."
"To je Harry," mu je previdno povedala Hermiona. "Harry Potter."
Vilin eve blede o i so se iroko razprle in momljati si je za el e bolj besno in
hitreje kot prej.
"Smrklja brezkrvna, s Spackom govori, kot da je njegova prijateljica. e bi ga
Spackova gospodarica videla v takni drubi, o, le kaj bi rekla..."
"Kako si upa Hermiono tako grdo zmerjati?!" ga je jezno nadrl Ron.
"Ne jezi se nanj," je zaepetala Hermiona, "uboec ni isto pri sebi in ne ve,
kaj..."
"Ne slepi se, Hermiona. Prav dobro ve, kaj govori," jo je prekinil Fred in z
odporom premeril vilinca.
Ta si je e naprej mrmral v brado, njegov pogled pa je bil prikovan na Harryja.
"Je to res? Je to Harry Potter? Jaz vidi brazgotino, torej je to res tisti fant, ki je
zaustavil Mojstra... Jaz se sprauje, kako mu je to uspelo..."
"Saj se vsi, Spack, saj se vsi," ga je zavrnil Fred.
"Kaj bi pravzaprav rad?" je vpraal George.
Vilin eve velike o i so vignile k njemu.
"Spack pospravlja," se je izmikal.
"To pa teko verjamem," se je izza Harryja razlegel znan glas.
Na pragu dnevne sobe je stal Sirius in jezno zrl v vilinca. Hrup v vei je
potihnil; gospa Weasley je Tobakarolusa o itno zvlekla v kuhinjo, da bi ga tam v miru
nadrla do konca. Spack pa se je, takoj ko je opazil poslednjega potomca rodbine
Black, tako silovito in smeno priklonil, da je svoj orjaki nos zaril v preprogo ter ga
e bolj splo il.
"Vzravnaj se e," ga je nepotrpeljivo pozval Sirius. "No, kaj ima za bregom?"
"Spack pospravlja," je ponovila zverinica. "Spack ivi, da slui astitljivi rodbini
Black..."
"Katere poslednji potomec zaradi tebe ivi v vedno huji svinjariji," ga je
prekinil Harryjev boter.
"Gospodar se tako rad ali," se je znova priklonil Spack, nato pa mrmraje
dodal:
"Gospodar je hudoben in nehvaleen pujs, ki je svoji mami zlomil srce..."
"Moja mama srca sploh ni imela, Spack," je odrezal Sirius. "Kri ji je po ilah
poganjala ista zloba."
Vilinec se mu je spet priklonil.
"Kakor re e gospodar," je besno zamomljal. "Ampak v resnici ta nehvalene
ni vreden niti tega, da bi svoji mami zlo il evlje. O, uboga gospodarica, kaj bi rekla,
e bi videla, da Spack zdaj slui njemu, ki jo je razo aral..."

"Vpraal sem te, kaj ima za bregom," mu je arovnik hladno segel v besedo.
"Vsaki ko se pretvarja, da isti, znosi v svojo sobo kup are, ki je zaradi tega ne
moremo vre i stran."
"Spack v gospodarjevem domu ni esar ne bi premaknil z mesta, kamor
spada," je odvrnila zverinica, nato pa naglo zamomljala:
"Gospodarica Spacku ne bi nikdar odpustila, e bi vrgli v smeti tapiserijo, ki je
v rodbini e ve stoletij. Jaz jo mora reiti, jaz ne bo dopustil gospodarju, izdajalcem
in pokavcem, da bi jo uni ili..."
"Se mi je kar zdelo, da gre za to," se je namrdnil Sirius in zani ljivo oinil
steno, na kateri je visela ena izmed vezenin. "Tudi tisto gnusno tapiserijo je
nedvomno napojila z limani nim zvarkom, a e se je bom lahko znebil, verjemi, da se
je tudi bom. Zdaj pa se poberi!"
Spack si izrecnega ukaza o itno ni upal presliati. Toda ko se je odzibal mimo
svojega gospodarja, ga je vseeno premeril skrajno sovrano in v brado si je momljal,
dokler ni prestopil praga dnevne sobe:
"... pride iz Azkabana, potem pa za ne Spacku ukazovati! O, uboga moja
gospodarica, kaj bi rekla, e bi videla, kako je v hii zdaj! V njej ivijo izme ki, ki
me ejo v smeti njene zaklade! Zaklela se je, da nima ve sina, a on se vseeno vrne
in menda je tudi morilec..."
" e mi takoj ne zapre goflje, bom res postal morilec!" je razdraeno zamrmral
Sirius in za vilincem zaloputnil vrata.
"Saj ni isto pri sebi," ga je opravi evala Hermiona. "Po mojem se sploh ne
zaveda, da ga sliimo."
"Predolgo je bil sam," je prikimal Harryjev boter. "Pozna se mu tudi, da je
ubogal zmeane ukaze maminega portreta in se je navajen pogovarjati sam s sabo.
Toda po drugi strani je bil od nekdaj zahrbten in..."
"Kaj pa, e bi ga osvobodil?" je z upanjem v o eh predlagala Hermiona.
"Mogo e bi potem..."
"Osvoboditi ga ne morem, preve ve o Redu," jo je na kratko zavrnil Sirius.
"Sploh pa bi ga s tem tako osupnil, da bi od oka umrl. Kar predlagaj mu, naj izgine iz
hie, bo videla, kako se bo odzval."
Zakorakal je prek sobe, vse do stene, prekrite z vezenino, ki jo je hotel
obvarovati Spack. Harry in drugi so mu sledili.
Tapiserija je bila videti neznansko stara. Mo no je bila obledela in tudi na njej
so barbike na ve mestih pustile sledi svojih zob. A kljub temu se je zlati sukanec, s
katerim je bila izvezena, e vedno dovolj jasno lesketal. Tako se je vsem posvetilo,
da je na njej upodobljeno obirno druinsko drevo, ki je segalo vse do srednjega
veka. Na vrhu stenske preproge pa je z velikimi rkami pisalo:
Starodavna, lahtna rodovina Black ,Immer Rein!'
"Tebe na njej ni!" se je za udil Harry, ko si je natanko ogledal vrh druinskega
drevesa.
"V asih sem bil," se je namrdnil Sirius in pokazal na majhno luknjo, ki jo je
nekdo izgal v tapiserijo. "Moja sladka mamica me je zbrisala, ko sem pobegnil od
doma - Spack si to zgodbo zelo rad mrmra v brado."
"Pobegnil si od doma?"
"Ko sem bil star estnajst let," je prikimal poslednji Black. "Vsega sem imel vrh

glave."
"Kam pa si el?" ga je osuplo vpraal Harry.
"K tvojemu o iju," mu je odvrnil boter. "Njegovi stari so bili zelo prijazni, tako
reko posvojili so me. Tiste po itnice sem preivel pri njih, pri sedemnajstih pa sem si
kupil svoje stanovanje. Stric Alphard mi je namre zapustil kar eden kup zlata - tudi
njegovo ime je izgala iz tapiserije, verjetno ravno zaradi tega... No, kakor koli, od
takrat dalje sem zase skrbel sam. Pri Potterjevih sem bil seveda vedno dobrodoel in
videli smo se vsaj enkrat na teden, saj sta me ob nedeljah vedno povabila na kosilo."
"Ampak... Zakaj si sploh...?"
"Zakaj sem uel?"
Sirius se je trpko nasmehnil in si z dlanjo segel skozi dolge, razmrene lase.
"Ker sem jih vse po vrsti sovrail. Stari so bili obsedeni s istostjo arovnike
krvi, brat, ta osel, pa jim je nasedel... Glej, tu je."
Pokazal je na vrh vezenine, od koder se je lesketalo ime Regulus Black.
Letnici rojstva je sledila letnica smrti; umrl je pred priblino petnajstimi leti.
"Mlaji od mene je bil," je nadaljeval Harryjev boter, "pa tudi bolji sin, kot sem
pogosto slial."
"Vendar je mrtev," je rekel mladi arovnik.
"Ja, mrtev je," je prikimal Sirius. "Bedak trmasti... Pridruil se je Jedcem smrti."
"Kaj?!"
"Daj no, Harry, saj si videl, kakna je ta hia. Menda ne bo rekel, da ne ve,
kakni arovniki so iveli v njej?" je razdraeno zagodel njegov boter.
"Torej... Torej sta bila Jedca smrti tudi tvoj o e in mama?"
"Ne, to ne. A verjemi mi, da Mrlakenstein po njunem nikakor ni bil neumen.
Kako veselo sta sprva pozdravila njegovo zamisel, da je treba arovniko raso
o istiti, se znebiti tistih, ki so se rodili v bunkeljskih druinah, in postaviti na vodilna
mesta zgolj istokrvne! Pa ne, da je to zraslo na njegovem zelniku. Preden je za el
trobiti takne, se je nad tovrstnimi domislicami navduevalo kar lepo tevilo
arovnikov... A ve inoma so se hitro potuhnili, ko so videli, kaj je pripravljen storiti za
to, da bi se prikopal do oblasti. Tudi moja ljuba stara sta na primer Regulusa najprej
kovala v zvezde, ker se mu je pridruil, toda kasneje..."
Premolknil je in se mrko zazrl v tapiserijo.
"So tvojega brata ubili aurorji?" je previdno vpraal Harry.
"O ne," je e vedno zamiljen odkimal Sirius, "Mrlakenstein ga je. No,
najverjetneje so ga umorili na njegov ukaz; kolikor vem, se Regulus ni povzpel dovolj
visoko, da bi ga ubil sam Mojster. Kakor koli, pospravili so ga, ker se je zbal tistega,
kar so pri akovali od njega. Ves preplaen se je hotel od vesele dru ine preprosto
posloviti... ampak Mrlakensteinu seveda ne more re i: ,Dovolj imam.' Slui mu do
smrti ali pa je po tebi."
"Malica," je oznanil glas gospe Weasley.
Palico je drala pred sabo, na njeni konici pa se je zibal velikanski pladenj,
obloen s sendvi i in pecivom. Harryjevi prijatelji so naglo stopili k njej, saj so bili
la ni, toda mladi arovnik je obstal ob Siriusu, ki se je sklonil blije k stenski preprogi.
"Tega si nisem ogledoval e dolga leta. Glej, tu je Phineas Tezack, moj
prapraded... Manj priljubljenega ravnatelja Bradavi arka ni imela... Pa Araminta
Finiglass, ki se je celo ivljenje trudila, da bi Ministrstvo potrdilo zakon, s katerim lov
na bunkeljne ne bi bil ve kaznivo dejanje... In ljuba teta Epyllepa - ta je za etnica
ene lepih tradicij v nai druini: prav ona je prva obglavljala hine vilince, ki so bili
prestari, da bi ji mogli prinesti pladenj z malico... Seveda so se v nai rodbini sem ter
tja rojevali tudi dobri arovniki, a taknih so se nemudoma odrekli. Kot vidim, Tange

e ni tu. Morda ji Spack prav zato ne pusti, da bi mu ukazovala, saj bi jo moral kot
lana ire druine nemudoma ubogati..."
"S Tango sta torej v sorodu?" je presene eno vpraal Harry.
"O ja! Njena mama Andromeda je bila moja najljuba sestri na," je prikimal
Sirius, ki si je e vedno podrobno ogledoval tapiserijo. "Ne, tudi Andromede ni na
njej, glej..."
Pokazal je na luknjo z oganimi robovi, ki je stala med dvema imenoma:
Krasotillya in Narcissa.
"Andromedini sestri sta e vedno tu, ker sta se poro ili, kot priti e dobrim
dekletom iz visoke drube - s istokrvnim arovnikom. Tangina mama pa se je vzela
s Tedom Tango, ki se je rodil bunkeljnom, in zato..."
Sirius je nakazal, kako je njegova mama v tapiserijo uperila palico in vanjo
izgala luknjo, ter se nato kislo zasmejal, toda Harry mu ni pritegnil; zaprepadlo je
zijal desno od mesta, na katerem je bilo nekdaj ime Tangine mame. Narcisso Black
je namre dvojna rta iz zlatega sukanca povezovala z Luciusom Malfoyem, od
njunih imen pa je enojna navpi na rta potekala do imena Dreco.
"Z Malfoyevimi si v sorodu!"
"Vse istokrvne druine so povezane med sabo," je skomignil Sirius. " e
svojim otrokom dovoll, da se poro ajo le s istokrvnei, ne morejo biti pretirano
izbir ni; ostalo nas je le za pe ico. Molly je moja mrzla sestri na, Arthur pa... akaj,
mislim, da je bratranec v tretjem kolenu ali nekaj takega. Ampak na tej tapiseriji ju
seveda ne bo nael - Weasleyjevi od nekdaj slovijo kot rodbina, ki je izdala lastno
kri."
Harry je zdaj e zrl v ime, ki je bilo izvezeno levo od izganega
Andromedinega. Krasotillya Black je bila z dvojno rto povezana z Rodolphusom
L'Oholom.
"L'Ohol..." je na glas razmiljal mladi arovnik.
Ob tem priimku se je v njegovem spominu nekaj zganilo. Vedel je, da ga je e
slial, a ni se mogel spomniti, kje, pa eprav ga je ob njem udno zmrazilo.
"Oba sta v Azkabanu," je odrezavo povedal Sirius. Harry se je radovedno zazrl
vanj.
"Krasotillya in njen mo Rodolphus sta tja prispela skupaj z Barryjem
Huleshem mlajim," je z ni manj osornim glasom nadaljeval boter. "Z njimi je bil tudi
Rodolphusov brat Rabastan."
Takrat se je mlademu arovniku posvetilo, od kod mu je znan priimek L'Ohol.
Spomnil se je bujnih, sijo ih rnih las ter venomer priprtih o i Krasotillye L'Ohol... Ko
so ji sodili, je kljubovalno razglasila, da bo Mojstru rne magije sluila e naprej.
Ponosno je priznala, kako ga je poskusila najti, ko je bil ob vso svojo mo , in vsem je
zagotovila, da se bo nekega dne vrnil ter jo nagradil za njeno zvestobo. Harry je vse
to vedel, ker je Krasotillyo videl v Dumbledorjevem mislitu, nenavadni pripravi, v
kateri si lahko hranil misli in spomine.
"Nikoli nisi omenil, da je tvoja..."
"Pa kaj, e je moja sestri na?" ga je prekinil Sirius. "S Krasotillyo no em imeti
nikakrne zveze. Videl je nisem, odkar je bila tvojih let, e ne tejem, da sem jo za
hip ugledal, ko so jo pripeljali v Azkaban. Misli, da sem na tako sorodstvo
ponosen?"
"Oprosti," je hitro rekel mladi arovnik. "Nisem te hotel... Samo presenetilo me
je, to je vse..."
"Saj ni vano, ne opravi uj se," je zamomljal boter.
Dlani je zaril globoko v epe in se zasukal stran od vezenine. Zazrt prek

dnevne sobe je nato dodal:

"Prav ni mi ni ve , da sem se moral vrniti v to hio. Upal sem, da sem ez ta
del svojega ivljenja napravil kri."
Harry ga je povsem razumel. Dobro je vedel, kako bi se po util sam, e bi bil
e odrasel in prepri an, da se je za vedno otresel Romarinove, pa bi bil spet
prisiljen iveti v hii svojih sorodnikov.
"Za tab je seveda izvrstna," je nadaljeval Sirius. "Ko je v njej ivel moj o e, jo
je za itil z vsemi monimi arovnijami. Bunkeljni e ne morejo priti na obisk - saj ne,
da bi si tega eleli - in niti na svoje zemljevide je ne morejo spraviti. Zdaj pa jo je
dodatno zavaroval e Dumbledore, tako da varneje hie preprosto ni. Mimogrede,
va ravnatelj je tudi poverjenik Reda - to pomeni, da mora od njega izvederi, kje je
tab, sicer ga ne bo nikdar nael. Tisti listek, ki ti ga je v eraj pokazal Nerrga, ti je
poslal on..."
Sirius se je zdaj zasmejal tako na kratko in odsekano, da je bilo skoraj tako,
kot bi zalajal.
"Ko bi mama in o e vedela, emu zdaj slui njuna hia... No, videl in slial si
mamin portret, tako da se ti vsaj priblino sanja, kako bi se odzvala..."
Za trenutek se je namr il, nato pa zavzdihnil.
"Ko bi le lahko v asih el malo ven in opravil kakno malenkost. Dumbledorju
sem predlagal, da bi te pospremil do Ministrstva - kot Potepin, seveda. Bi ti bilo laje,
e bi el s tabo?"
Na Harryja so v hipu spet legle skrbi. Na zaslianje ni pomislil e vse od
sino i; zdaj je bil skupaj s tistimi, ki jih je imel najraje, polagoma se je seznanjal z
njihovimi na rti in zato je na vse zoprnije povsem pozabil. Toda ob botrovem
vpraanju se je spet za el bati za svojo prihodnost. Ozrl se je k Hermioni in
Weasleyjevim, ki so se mastili s sendvi i, ter pomislil, kako bi se po util, e bi se vrnili
na Bradavi arko brez njega.
"Ne skrbi," ga je bodril Sirius.
Harry se je obrnil k njemu in ele takrat se je zavedel, da ga boter pozorno
opazuje.
"Prepri an sem, da te bodo oprostili," je nadaljeval poslednji Black. "V Statutu
diskretnosti pie, da v skrajni stiski vendarle lahko ara."
"Kaj pa, e me bodo vseeno vrgli iz ole?" je tiho vpraal fant. "Bi lahko za
nekaj asa priel ivet k tebi?"
Sirius se mu je alostno nasmehnil.
"Bomo videli."
"Na zaslianju bi mi bilo veliko laje, e bi vedel, da se mi v nobenem primeru
ne bo treba vrniti k Dursleyjevim," ni odnehal Harry.
"Tile tvoji bunkeljni morajo biti res obupni, e ti je celo tu bolj ve ," mu je mrko
odvrnil boter.
"Pridita e, sicer vama bomo vse pojedli," ju je v tistem poklicala gospa
Weasley.
Sirius je e enkrat zavzdihnil in grdo oinil tapiserijo, nato pa sta se s Harryjem
pridruila ostalim.
Fant se je tistega popoldneva zelo trudil, da ne bi ve razmiljal o zaslianju.
Na sre o sta prili na vrsto za i enje omari s steklenimi vrati, ki sta od njih
zahtevali popolno zbranost, kajti tevilni izmed predmetov v njiju so le neradi zapustili
prane police. Ena izmed srebrnih atulj je na primer Siriusa grdo ugriznila v dlan in
e ez nekaj sekund jo je celo prekrivala plast eme ih krast. Harryjev boter si je
roko z zanimanjem ogledal, nato pa se je s palico na lahno udaril po njej in koa mu

je v hipu ozdravela.
"V tejle katlici je bil o itno krastav ev prah," je povsem mirno povedal ostalim,
ki so e vedno nekoliko preplaeno zrli vanj, zatem pa je atuljo odvrgel v vre o.
Vanjo so sicer metali repinje in druge odpadke, ki so jih nali v omarah, toda
atulja v njej ni ostala dolgo. Harry je nekoliko kasneje opazil, kako si je George roko
previdno ovil s kuhinjsko brisa o, nato pa je skrinjico na skrivaj premestil v svoj ep,
e tako prepoln barbik.
V omarah so nadalje naleteli na srebrn instrument neprijetnega videza, ki je e
najbolj spominjal na pinceto s tevilnimi nogami. Ko je Harry segel po njej, se mu je
kakor pajek pognala po roki in vse do vratu. Kaj je nameravala storiti, ni nikoli
ugotovil, kajti Sirius jo je z naglo kretnjo pomedel na tla, tam pa zme kal s teko
knjigo Plemenita priroda: rodovniki istokrvnih arovnikih rodbin.
Kmalu zatem so naleteli na glasbeno skrinjico, a ko so jo navili, se je iz nje
izvila rahlo srhljiva, zvon kljajo a glasba, ob kateri so vsi postali nenavadno ibki ter
zaspani; reila jih je Ginny, ki je bila dovolj pri sebi, da je pokrov zatlesknila. Toda to
nikakor ni bil zadnji izmed udnih predmetov. V omarah so se skrivali e teek
medaljon, ki ga nih e ni mogel odpreti, ve prastarih pe atnikov, v prani katli pa so
nali celo medaljo reda Merlinovega. To naj bi Siriusovemu dedu podelili ,za usluge,
ki jih je izkazal Ministrstvu'.
"Torej jim je podaril celo goro zlata," se je zani ljivo namrdnil Harryjev boter in
medaljo vrgel v vre o s smetmi.
Med pospravljanjem se je v dnevno sobo ve krat pritihotapil Spack in iz nje
poskual odnesti najrazli neje predmete. Vsaki ko so ga pri tem zalotili, si je v
brado za el momljati grozljive kletvice, najbolj pa ga je razburil Sirius, ki mu je iz rok
izpulil velik zlat prstan z druinskim grbom. Takrat je zverinica izbruhnila v togoten
jok, se ihte pobrala iz dnevne sobe in obenem svojega gospodarja obkladala s
psovkami, kakrnih Harry ni slial e nikdar v ivljenju.
"O etov je," je pojasnil Sirius, ko je prstan odvrgel v vre o. "Spack mu sicer ni
bil tako zelo predan kot mami, a prejnji teden sem ga vseeno zalotil, kako poljublja
ene izmed o etovih hla ."
Naslednjih nekaj dni je gospa Weasley vztrajno skrbela, da jim ni bilo dolg as.
Samo za dekontaminacijo dnevne sobe so potrebovali tri dni, a nazadnje sta v njej
ostali le dve stvari, ki bi jih sicer z veseljem zabrisali ven: tapiserija z druinskim
drevesom rodbine Black, ki se je vztrajno upirala vsem poskusom, da bi jo spravili s
stene, in podrhtavajo i pisalnik. Nerrga se e vedno ni oglasil v tabu, tako da niso
bili prepri ani, kaj je v njem, in so ga raje pustili pri miru.
Za dnevno sobo je prila na vrsto jedilnica, ki se je nahajala v pritli ju. V
tamkajnji kredenci so nali pajke, velike kakor kroniki, in Ron si je el jadrno
pripravit skodelico aja, na spregled pa ga ni bilo debelo uro. Porcelanasto posodje,
na katerem sta bila grb in moto druine Black, je Sirius brez obotavljanja odvrgel v
vre o za smeti. Enaka usoda je doletela tudi vrsto starih fotografij, obdanih z okvirji iz
potemnelega srebra, eprav so arovniki na njih besno vre ali.
Raws bi njihovo delo morda res ozna il kot , i enje', toda po Harryjevem
mnenju je lo prej za dolgotrajni vojaki spopad s hio, ki se jim je izvrstno upirala in
je imela izjemnega zaveznika, Spacka. Hini vilinec se je namre prikazal vedno,
kadar so se spravili k delu, pri emer je njegovo momljanje postajalo vse bolj
nesramno, on sam pa jim je iz vre za smeti poskusil ukrasti, kar je le mogel. Sirius
mu je nazadnje zagrozil, da mu bo izro il kos obla ila, toda Spack se je samo zazrl

vanj in izjavil:
"Gospodar pa mora storiti, kar ga je volja."
Nato se je po svoji stari navadi zasukal vstran in sam pri sebi ter zelo glasno
zamrmral:
"Toda gospodar Spacka ne bo poslal od hie, o ne. Kajti jaz ve, kakne
grdobije tu naklepajo, o ja. Proti Mojstru spletkarijo, ti brezkrvnei, izdajalci in
izme ki..."
Harryjevemu botru so takrat pregorele vse varovalke in Hermioninim
ugovorom navkljub je zgrabil vilinca za vrat ter ga silovito zalu al iz sobe.
Zvonec se je oglasil ve krat na dan, in to je bila izvrstna izto nica za Siriusovo
mamo, ki je obiskovalce vsaki znova vre e opsovala, pa tudi za Harryja ter njegove
prijatelje, saj so takoj napeli uesa. Toda izvedeli so le kakno nepomembno
malenkost, kajti gospa Weasley jim je hitro nala takno ali druga no delo.
Rawsa je prineslo v hio kar nekajkrat, a ga je tudi naglo odneslo, na
Harryjevo veliko olajanje pa se nikdar nista sre ala. Fant je nadalje nekega dne za
trenutek opazil u iteljico spreminjanja oblike, profesorico McHudurro, ki je bila v
bunkeljski obleki ter pla u videti izjemno nenavadno, a zdelo se je, da je tudi ona
zelo zaposlena, in je kmalu odla.
Toda nekateri drugi arovniki so na Trochnmrkowem trgu 12 vendarle prebili
nekaj asa in jim prisko ili na pomo . Harry in njegovi prijatelji so tako s Tango
preiveli nepozabno popoldne, ko so v enem izmed strani nali starega ter
morilsko razpoloenega grundlja. Ni manj zanimiv se jim ni zdel Wulf, saj je sicer
prebival v Siriusovi sobi, a se je pogosto izmuznil po skrivnostnih opravkih. Nekdanji
profesor je olarjem pomagal spraviti v red stoje o uro z nihalom, ki ji je prilo v
navado, da je v mimoido e streljala svoja teka kolesca. Tobakarolus pa se je ta as
nekoliko odkupil gospe Weasley, saj je Rona reil krlatnega pla a, ki ga je
poskual zadaviti, ko ga je iz omare potegnil na plano.
Harry se je imel lepo, eprav je e vedno spal bolj slabo, saj so ga mu ile
sanje o hodnikih in zaklenjenih vratih, med katerimi ga je zoprno emelo v
brazgotini. Dokler je imel kaj po eti, je bil po navadi zelo dobre volje, ko pa so bili
napeti trenutki mimo in je mislim dopustil, da gredo po svoje, ko je iz rpan obleal na
postelji ter opazoval, kako se prek stropa pomikajo zabrisane sence... Takrat ga je
slej ko prej vedno pograbil strah pred zaslianjem. Le kaj bo z njim, e ga izklju ijo iz
ole? Ne, to vpraanje je bilo tako strano, da si ga ni upal izre i na glas. O vsem
skupaj bi se sicer z veseljem pogovoril z Ronom ali Hermiono, ki ju je ve krat zalotil,
kako staknjenih glav epetata in zaskrbljeno pogledujeta k njemu. Toda al sta
sledila njegovemu zgledu, in zaslianja nista niti omenila. Ko bi ga le! V asih
domiljiji namre ni mogel prepre iti, da mu ne bi pred o i naslikala uradnika z
Ministrstva, ki poprime njegovo palico, mu jo razlomi na dvoje in ga nato naene
nazaj k Dursleyjevim... A tja e ne bo el! Nikakor! Vrnil se bo na Trochnmrkow trg in
ivel bo pri Siriusu!
Ko se je gospa Weasley nekega ve era med obedom obrnila k njemu in ga
tiho obvestila, da mu je oprala ter zlikala najlepa obla ila, mu je bilo, kot bi pravkar
pogoltnil celo opeko. Ronova mama ga je e prosila, naj si umije tudi lase, saj jo je
skrbelo, kaken vtis bo naslednjega jutra napravil na komisijo. Toda Harry jo je komaj
slial.
Ron, Hermiona, Fred, George ter Ginny so prenehali klepetati in vsi po vrsti so
se zazrli vanj. Mladi arovnik je gospe Weasley odsotno prikimal in poskual pojesti
svoj zrezek do konca, toda usta je imel nenadoma tako suha, da ga sploh ni mogel
preve iti.

"Kako pa se pride na Ministrstvo?" je vpraal gospo Weasley z glasom, za

katerega je upal, da se ne zdi preve vznemirjen.
"Glede tega ne skrbi. Arthur gre tako ali tako v slubo, pa te bo peljal," je blago
odvrnila Ronova mama.
Gospod Weasley se mu je opogumljajo e nasmehnil.
"Do zaslianja bo lahko po akal v moji pisarni," je rekel.
Harry se je ozrl k Siriusu, a e preden mu je lahko zastavil vpraanje, je gospa
Weasley e odgovorila nanj.
"Profesor Dumbledore meni, da ne bi bilo preve pametno, e bi te tja
pospremil tudi Sirius, in po mojem..."
"... ima prav," je Sirius s stisnjenimi zobmi dokon al njen stavek.
Gospa Weasley se je naobila.
"Kdaj pa vam je Dumbledore povedal, kaj misli o tem?" se je za udil mladi
arovnik, ki je zrl v botra.
"V eraj se je oglasil, ko ste bili e vsi v postelji," je povedala gospa Weasley.
Sirius je na vilice nejevoljno nabodel kos krompirja. Harry je spustil pogled in
se zazrl v svoj kronik. Ob misli, da je bil Dumbledore na Trochnmrkowem trgu na
predve er zaslianja, pri emer se je njemu samemu o itno izognil, mu je bilo samo
e huje.
Sedmo poglavje
Ministrstvo za aranje
Harry se je naslednjega jutra zbudil e ob pol estih in tako nenadno, kot bi
mu kdo zakri al na uho. Ko se je spomnil, da je pred njim zaslianje, je negibno
obleal. Toda zaradi tega je postal samo e bolj nemiren in naglo se je skobacal iz
postelje ter si nataknil o ala.
Gospa Weasley mu je oprane kavbojke ter majico pustila ob vznoju postelje
in oblekel se je, prazna slika pa se mu je pri tem ves as privo ljivo hehetala. Nato
se je ozrl k Ronu, a ta je e trdno spal: z odprtimi usti je kot ubit leal na hrbtu in od
sebe molel vse svoje dolge okon ine. Harry ni hotel razmiljati o tem, kdaj ga bo spet
videl, saj morda ne bosta ve soolca. Zato se je po prstih odpravil prek sobe, za
sabo tiho zaprl vrata in se spustil po stopnicah, mimo glav Spackovih prednikov.
Ustavil se je ele pred kuhinjo, za katero je domneval, da bo ob tej rani uri
samevala. Toda e na stopni u v klet je zaslial tihe glasove, ko je odprl kuhinjska
vrata, pa je zagledal zakonca Weasley, Siriusa, Wulfa in Tango. Zdelo se mu je, da
so akali nanj, in z izjemo Ronove mame, ki je imela na sebi preito jutranjko krlatne
barve, so bili vsi e oble eni. Ko je Harry vstopil v kuhinjo, je gospa Weasley sko ila
na noge.
"Zajtrk," je rekla, segla po arovniki palici in pohitela h kaminu.
"Do-oo-obro jutro, Harry," je zazehala Tanga, katere lasje so bili tistega jutra
skodrani in svetli. "Si se naspal?"
"Sem," je pritrdil.
"Jaz sem bila celo no poko-oo-onci," je povedala in spet na iroko zazevala.
Harryja je nato povabila, naj sede k njej, in mu od mize odmaknila stol, pri
emer ji je uspelo prevrniti sosednjega.
"Kaj bi jedel, Harry?" je zaklicala gospa Weasley. "Samo kosmi e ali kaj bolj

krepkega? Prekajene slanike imam, lahko pa ti spe em tudi jajca s slanino..."

"Samo... samo prepe enec bi, hvala," je rekel mladi arovnik.
Wulf se je za hip zazrl vanj, nato pa je Tango vpraal:
"Kaj si hotela re i o Tepeshkarju?"
"Aha... No, po mojem bi bilo pametno, da smo ob njem nekoliko bolj previdni.
Tako Krallku kot meni je zastavil nekaj zelo udnih vpraanj..."
Harry je bil vesel, da se pogovarjajo o stvareh, o katerih nima pojma in mu
zato ni treba re i ni esar. V elodcu ga je namre zoprno zvijalo. Gospa Weasley je
predenj postavila nekaj kosov prepe enca ter marmelado in poskusil je jesti, a bilo
mu je, kot bi ve il preprogo. Ronova mama je nato sedla k njemu in se za ela
ubadati z njegovo majico - poravnala mu jo je in mu skrila za vrat etiketo, ki je trlela
od nje. elel si je, da bi ga pustila pri miru.
"... Dumbledorju moram tudi povedati, da si danes pono i z mano ne boste
mogli pomagati, saj sem enostavno preve utru-uu-ujena," je e dodala Tanga in
spet po kraljevsko zazehala.
"Jaz bi lahko vsko il," se je ponudil gospod Weasley. "Saj moram tako ali tako
dokon ati tisto poro ilo..."
Ronov o e ni bil oble en v arovniki pla , temve v rtaste hla e, zlikane na
rob, in usnjen letalski jopi . Zdaj je pogled odvrnil od Tange in se zasukal k Harryju.
"Kako se po uti?"
Mladi arovnik je skomignil.
"Saj boste kmalu opravili," ga je bodril Ronov o e. " ez nekaj uric te bodo e
oprostili."
Harry ni rekel nobene.
"Zaslianje bo potekalo v istem nadstropju, v katerem je moja pisarna, v uradu
Amelije Bones. Ta je vodja Oddelka za uveljavljanje arovnikih zakonov in ona te bo
tudi zasliala."
"Amelija Bones ima glavo na pravem mestu," je dodala Tanga. "Potena je in
pustila ti bo, da pove svojo plat zgodbe."
Harry je zgolj prikimal, kajti tudi zdaj ni vedel, kaj naj re e.
"Glej samo, da se ne bo razjezil," ga je nenadoma opomnil Sirius. "Vljuden
bodi in se dri dejstev."
Fant je spet prikimal.
"Zakon je na tvoji strani," se je oglasil e Wulf. "Celo mladoletni arovniki
smete arati, e vam grozi takna nevarnost, kot je tebi."
Harryju je po tilniku spolzelo nekaj mrzlega in za trenutek je pomislil, da ga je
nekdo ziluziral. Potem pa se mu je posvetilo, da je gospa Weasley napadla njegove
lase z mokrim glavnikom. e posebej se je posvetila tistim na temenu.
"Ti zmeraj takole trlijo?" je obupano vpraala, ko mu jih nikakor ni mogla
po esati.
Fant je znova prikimal.
Gospod Weasley je pogledal na uro in se nato ozrl k njemu.
"Mislim, da bi morala kar na pot," je rekel. "Nekoliko zgodnja bova, a po
mojem je bolje, da se odpraviva, kot da e naprej postaja po hii."
"Prav," je samodejno pristal Harry, spustil ko ek prepe enca iz rok in se
postavil na noge.
"Saj ne bo tako hudo," ga je bodrila Tanga in ga potrepljala po roki. "Sre no,"
mu je zaelel Wulf. "Gotovo te bodo oprostili."
" e te ne bodo," je mrko dodal Sirius, "pa bom osebno stopil do Amelije Bones
in se malo pomenil z njo."

Harry se je kislo nasmehnil. Gospa Weasley ga je objela.

"Drimo pesti," je rekla.
"Hvala," je prikimal fant. "No... se vidimo."
Ronovemu o etu je sledil navzgor po stopnicah in prek vee. Ko sta la mimo
zaves, za katerimi se je skrival portret Siriusove mame, je zaslial, kako si ta v spanju
nekaj pomrmrava. Gospod Weasley pa je e odklenil vrata in skupaj sta stopila v
sivo, mrzlo jutro.
"V slubo po navadi ne greste pe, kajne?" ga je vpraal Harry, ko sta se
naglo odpravila prek trga.
"Ne, obi ajno se izdejanim tja," je pritrdil Ronov o e, "a ti se seveda ne more,
zato bo po mojem najbolje, e se na Ministrstvo odpraviva na ne aroben na in. S
tem bova tudi napravila dober vtis, vsaj glede na to, esa so te obtoili..."
Gospod Weasley je desnico med potjo ves as skrival v epu jopi a in Harryju
je bilo jasno, da se z njo oklepa svoje arobne palice. Zanemarjene ulice so bile sicer
skoraj prazne, a ko sta pripela do majhne in zanikrne postaje podzemne eleznice, je
bila ta nabito polna ljudi, ki so bili na poti v slubo. Kot vedno, kadar se je Ronov o e
znael v bliini bunkeljnov, je tudi tokrat le s teavo prikrival navduenje.
"Preprosto fantasti no," je zaepetal in pokazal na avtomate, ki so izdajali
vozovnice. "Naravnost genialno."
"Pokvarjeni so," je pripomnil Harry in pokazal na napis, ki je to razglaal.
"e, e, ampak vseeno..." si gospod Weasley ni pustil kratiti veselja in se je e
naprej o arano smehljal.
Vozovnici sta tako kupila pri zaspanem blagajniku (pla al mu je Harry, saj je
bil bunkeljski denar gospodu Weasleyju preprosto preve tuj), pet minut zatem pa sta
e vstopila v vlak. Ta ju je kripaje popeljal proti sredi u Londona, pri emer je
Ronov o e na zemljevidu proge nad vrati ves as preverjal, kje se nahajata.
"e tiri postaje, Harry... Zdaj izstopiva e ez tri... Samo e dve, Harry..."
Izstopila sta v samem centru velemesta in s perona ju je za sabo potegnil
mo an tok v obleke odetih mokih ter ensk s poslovnimi kov ki. Kmalu sta stala na
teko ih stopnicah, ki so ju pripeljale do avtomatov za preverjanje vozovnic (gospod
Weasley je bil o aran nad tem, kako elegantno je stroj potegnil vase njegovo, nato
pa mu odprl zapornice), kon no pa sta prispela na iroko cesto. Ob njej so se
dvigovale stavbe mogo nega videza.
"Kje pravzaprav sva?" se je za udeno vpraal Ronov o e.
Harryju je za hip zastalo srce, saj je pomislil, da sta izstopila na napa ni
postaji, eprav je njegov spremljevalec med vonjo neprestano buljil v zemljevid
proge. Toda gospod Weasley je le trenutek zatem dodal:
"A, e vem. Kar za mano, Harry."
Popeljal ga je v stransko ulico in se mu za el opravi evati:
"Ve, s podzemno se e nikdar nisem pripeljal v slubo in zato sem se malo
zmedel. Z bunkeljske perspektive je vse videti isto druga e. No, kakor koli, zdaj sva
namenjena k vhodu za obiskovalce."
Dlje ko sta pea ila, manje in manj mogo ne so bile stavbe, dokler nista
prispela do ulice, ob kateri je bila le pe ica poslovnih zgradb, pa e te niso bile ni
kaj uglednega videza. Med njimi se je stiskala tudi pivnica, pred katero je stal prepoln
zabojnik za smeti. Harry je mislil, da se Ministrstvo za aranje nahaja v bolj
astivrednem okoliu.
"Pa sva tu," je veselo povedal gospod Weasley in pokazal na staro telefonsko
govorilnico.
Seveda je bila rde e barve, a mo no zmahana: kar nekaj stekel je imela

razbitih, stala pa je pred steno, ki je bila od vrha do tal popisana z grafiti.

"Kar vstopi, Harry," mu je Ronov o e podral vrata.
Mladi arovnik je zmedeno stopil skoznje; menda se ne pride na Ministrstvo
skozi govorilnico? Gospod Weasley pa se je e zrinil poleg njega, da se je moral
Harry ves splo iti ob aparat, ki je polomljen visel s stene. Ni kaj udobno jima ni bilo,
a Ronov o e se za to ni zmenil in je mimo fantove glave segel po slualki.
"Gospod Weasley, e kaj vem, ta telefon ne dela," ga je opozoril Harry.
"Ne, ne, prepri an sem, da z njim ni ni narobe," je odvrnil arovnik, si podral
slualko nad glavo in za emel v tevil nico.
"Torej... est," je rekel in zavrtel telefon, "dve... tiri... pa e enkrat tiri... in
spet dve."
Ko se je tevil nica nazadnje ustavila, se je po govorilnici razlegel hladen
enski glas, pa ne iz slualke v dlani gospoda Weasleyja, temve od vsepovsod. Bilo
je, kot bi se tik poleg njiju znala nevidna uradnica.
"Dobrodoli na Ministrstvu za aranje. Prosimo vas, da se predstavite in
poveste namen svojega obiska."
"Em..." se je zmedel gospod Weasley, ki ni vedel, ali naj govori v slualko ali
ne. Nazadnje se je odlo il za kompromis in jo z napa nim koncem prislonil k uesu.
"Tu Arthur Weasley iz Urada za zlorabo bunkeljskih izdelkov. Na Ministrstvo sem
pripeljal Harryja Potterja, ki se mora zglasiti pred disciplinsko komisijo."
"Hvala," se je po govorilnici spet razlegel uradni enski glas. "Obiskovalec,
vzemite, prosim, priponko in si jo pri vrstite na vidno mesto."
Zaroljalo je in Harry je opazil, da je nekaj padlo v predal ek, v katerega naj bi
telefonski aparat vra al neuporabljen drobi. Segel je vanj in na plano povlekel
priponko, na kateri je pisalo Harry Potter, zaslianje pred disciplinsko komisijo. Pripel
si jo je na majico, nato pa ga je enski glas obvestil:
"Obiskovalec Ministrstva, od vas pri akujemo, da se boste najprej zglasili pri
varnostni slubi na koncu Atrija. Tam vas bodo preiskali, v pregled pa boste morali
izro iti tudi svojo palico."
Tla govorilnice so se zdaj stresla in se za ela po asi pogrezati. Harry je
zaskrbljeno opazoval, kako se plo nik vse bolj naglo pomika mimo oken, in kmalu ju
je zagrnila tema. e naprej sta se kripaje spu ala v globine, in ker mladi arovnik
ni videl ni esar, se mu je zdelo, da sta v njej e celo ve nost. V resnici pa ni minila
niti minuta in e je tla govorilnice obarval pramen zlate svetlobe, ki se je naglo iril,
dokler ni Harryja za nekaj trenutkov povsem zaslepil.
"Ministrstvo za aranje vam eli prijeten dan," je e rekel enski glas, nato pa
so se vrata telefonske govorilnice sunkoma odprla.
Gospod Weasley je stopil iz nje in Harry mu je z na iroko razprtimi usti sledil.
Znala sta se namre na koncu zelo dolge in prekrasne dvorane, s podom iz
temnega, do kraja zlo enega lesa. S stropa pavje modre barve so se lesketale
tevilne zlate intarzije, ki so se premikale in prelivale, kot da poplesujejo po
gromozanski nebesni oglasni deski. Vse stene so bile nadalje opaene z
lesketajo im se temnim lesom in v njih so stali tevilni pozla eni kamini. Vsakih nekaj
sekund je v enem od ognji na levi glasno zaumelo in iz njega se je prikazal
arovnik, pred odprtimi kamini na desni pa so stale kratke vrste ljudi, ki so eden za
drugim zapu ali Ministrstvo.
Sredi dvorane se je dvigoval vodnjak z okroglim bazenom, v katerem so stali
zlati kipi, ve ji, kakor so bila v resnici bitja, ki so jih predstavljali. Najviji je bil
arovnik astitljivega videza, igar desnica je bila uperjena naravnost navzgor, okoli
njega pa so se stiskali prelepa arovnica, kentaver, goblin in hini vilinec. Zadnji trije

so ob udujo e zrli k arovniku in arovnici, katerima sta iz palic neprestano brizgala

lesketajo a se curka vode. Ta je prela tudi iz kentavrove pu ice, vrha goblinovega
klobuka in obeh vilin evih ues, da je kropotanje ter pljuskanje prijetno omeh alo
poke, ki so jih sproili udejanjajo i se arovniki, ter klopot evljev stoterih
uslubencev Ministrstva. Uradniki so bili ve inoma emernih, jutranjih obrazov in vsi
so bili namenjeni k zlatim vratom na drugem koncu dvorane.
"Kar za mano," je Harryja pozval gospod Weasley.
Pridruila sta se mnoici in se prebijala mimo uslubencev, med katerimi so
mnogi nosili pozibavajo e se kupe pergamentnih zvitkov, nekateri oguljene aktovke
in spet tretji so med potjo prebirali Preroke novice. Ko pa sta la mimo vodnjaka, je
Harry opazil, da se z dna bazena lesketajo srebrni srpci in bakreni firi i. Na majhnem
izvesku ob njem je z nekoliko razmazanimi rkami pisalo:
DENAR, KI GA BOSTE ODVRGLI V FONTANO MAGI NEGA OB ESTVA,
BOMO V CELOTI NAMENILI SVETEMU MUNGU, BOLNINICI ZA MAGI NA
OBOLENJA IN POKODBE.
Mladi arovnik si je v trenutku prisegel, da bo v vodnjak vrgel kar deset guldov,
e ga ne bodo izklju ili z Bradavi arke.
"Pridi, Harry," mu je pomignil gospod Weasley.
Stopila sta iz povodnji uslubencev Ministrstva, ki so se zgrinjali k zlatim
vratom, in odla k pultu na levi. Pod izveskom Varnostna sluba, ki je visel nad njim,
je sedel slabo obrit arovnik, odet v pavje moder arovniki pla . Ko sta se mu
pribliala, je dvignil pogled in odloil svoj izvod Prerokih novic.
"Obiskovalca spremljam," je povedal gospod Weasley in pokazal na Harryja.
"Stopi blie," ga je zdolgo aseno pozval arovnik.
Fant ga je ubogal in varnostnik je segel po dolgi zlati palici, tanki in upogljivi
kakor avtomobilska antena. Z njo je zdrsnil Harryju od prsi do prstov na nogi in zatem
e prek hrbta.
"Palico, prosim," je zavzdihnil, ko je odloil zlati instrument in nastavil dlan.
Harry mu jo je izro il in arovnik jo je poloil na nenavaden medeninast aparat,
ki je spominjal na tehtnico, le da je imel eno samo posodo. Za el je drhteti, zatem pa
je skozi reo na njegovem dnu pokukal tanek trak pergamenta. Varnostnik ga je
odtrgal in prebral, kar je pisalo na njem.
"Dolina: osemindvajset centimetrov. Jedro: feniksovo pero. V uporabi: tiri
leta. So podatki pravi?"
"So," je iv no pritrdil fant.
"Tole ostane tu," je e rekel arovnik in nabodel listek na majhno medeninasto
konico, "tole pa ti vrnem."
V roke mu je porinil palico in Harry se mu je zahvalil ter e hotel oditi. "Samo
trenutek..." ga je varnostnik poklical nazaj.
Njegove o i so vignile k srebrni priponki na fantovih prsih, nato pa k
njegovemu elu.
"Hvala, Eric," je odlo no dejal gospod Weasley, prijel Harryja za rame ter ga
odpeljal stran od pulta, nazaj med arovnike in arovnice, ki so bili namenjeni skozi
zlata vrata.
Gne a je bila kar precejnja in Harry se je moral potruditi, da Ronovega o eta
ni izgubil z o i. Skozi vrata sta se prerinila v manjo dvorano za njimi, v kateri je bilo
najmanj dvanajst dvigal, katerih jaki so bili zaprti z reetkami iz kovanega zlata. Fant
in njegov spremljevalec sta se pridruila gru i pred enim izmed dvigal, k njima pa se
je kmalu postavil tudi bradat arovnik mo ne postave, ki je v naro ju dral veliko
kartonsko katlo. V njej je nekaj neprestano krabljalo.

"Kako gre, Arthur?" je bradati arovnik pobaral gospoda Weasleyja.

"V redu, v redu. Kaj pa imate tam notri, Bob?" je Ronov o e pomignil na katlo.
"Nismo prepri ani," je resnobno odvrnil uradnik. "Mislili smo, da gre za povsem
obi ajno pi e mrostarja, potem pa je betija za ela bruhati ogenj. e mene
vpraate, gre za resen prekrek prepovedi eksperimentiranja s arobnimi ivalmi."
V tistem se je do njih roljaje spustilo dvigalo. Zlate reetke so zdrsnile vstran
in Harry je skupaj z gospodom Weasleyjem vstopil vanj, a za njima so se v dvigalo
stla ili e tevilni arovniki ter fanta povsem splo ili ob steno. Tisti ob njem so si ga
e za eli radovedno ogledovati, in hitro se je zazrl v svoja stopala ter si lase pomedel
na elo. Reetke so se takrat treskoma zaprle in dvigalo se je za elo po asi ter
kripajo vzpenjati. Kar naenkrat se je po njem razlegel tudi uradni enski glas, ki ga
je mladi arovnik slial e v govorilnici:
"Sedmi nivo. Sekretariat za port, v okviru katerega med drugim delujejo:
Sedea britanskega in irskega zdruenja klubov quidditcha, Zveza prdnikolarjev in
Urad za registracijo butastih patentov."
Vrata dvigala so se odprla. Harry je zagledal precej nesnaen hodnik, kjer so s
sten viseli slabo pritrjeni posterji razli nih motev quidditcha. Eden izmed arovnikov
v dvigalu, ki je prenaal za celo naro je metel, se je s teavo prebil na plano in je
nato naglo izginil po hodniku. Vrata so se zaprla in spet so se treso dvigovali, dokler
ni enski glas oznanil:
"esti nivo. Sekretariat za promet in zveze, v okviru katerega med drugim
delujejo: Nadzorni svet fr amreja, Inpekcijska sluba metel, Agencija za dvernike
in Izpitni center za udejanjanje."
Vrata so se spet odprla in iz dvigala je odlo pet arovnikov, obenem pa je
vanj vignilo ve papirnatih letal. Ko so obvisela nad Harryjevo glavo, pri emer so
divje zamahovala s krili, da bi obstala v zraku, si jih je presene eno ogledal. Bila so
bledovijoli na in na repu jim je pisalo Ministrstvo za aranje.
"To so sporo ila, namenjena v kaken drug sekretariat," je mlademu arovniku
tiho pojasnil gospod Weasley. "V asih smo za to uporabljali sove, a za sabo so
pu ale toliko nesnage... Neprestano si moral paziti, kam sede."
Ko so znova odroljali navzgor, so letala za ela kriliti okoli svetilke, ki se je
zibala s stropa.
"Peti nivo. Sekretariat za mednarodno sodelovanje med arovniki, v okviru
katerega med drugim delujejo: Biro za uveljavljanje standardov svetovne trgovine,
Pravna pisarna za mednarodne zadeve in Zbornica britanskih poslancev
Mednarodne zveze arodejev."
Ko so se vrata odprla, sta skupaj z nekaj arovniki dvigalo zapustili tudi dve
sporo ili, a vanj je prifrfotala cela jata novih. Ko so zakrilila okoli svetilke, je v njem
zavladala nestalna, sen nata svetloba.
" etrti nivo. Sekretariat za nadzor nad arobnimi bitji, v okviru katerega med
drugim delujejo: Uradi za ivali, za bitja in za duhove, Diplomatska skupina za stike z
goblini in Resor za svetovanje pri teavah s kodljivci."
"Pardon," je rekel arovnik z ogenj bruhajo im mrostarjem in odel iz dvigala v
spremstvu male jate sporo il.
Vrata so se spet treskoma zaprla.
"Tretji nivo. Sekretariat za arobne nesre e in katastrofe, v okviru katerega
med drugim delujejo: Urad za storniranje ponesre enih arovnij, Centralni sede
pozabatorjev in Komite za najduhoviteje izgovore."
Zdaj so dvigalo zapustili vsi razen gospoda Weasleyja, Harryja in arovnice, ki
je prebirala tako dolg pergamentni zvitek, da se ji je vlekel po tleh. Preostala

sporo ila so e vedno frfotala okoli svetilke, dvigalo pa se je treso vzpenjalo dalje,
dokler se vrata niso spet odprla in je enski glas oznanil:
"Drugi nivo. Sekretariat za notranje zadeve, v okviru katerega med drugim
delujejo: Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja, Operativni tab
aurorjev in Administrativne slube Starihosveta."
"Tukaj izstopiva midva, Harry," je rekel gospod Weasley in tako kot arovnica
z dolgim pergamentnim zvitkom sta se odpravila na hodnik, iz katerega so vodila
tevilna vrata. "Moja pisarna je na drugem koncu tega nadstropja."
"Gospod Weasley, saj smo e vedno pod zemljo, kajne?" ga je vpraal Harry,
ko sta la mimo okna, skozi katerega so lili son ni arki.
"Tako je," je pritrdil arovnik. "To so arobna okna. Nai vzdrevalci se vsak
dan posebej odlo ijo, kakno bo vreme. Zadnji , ko so zahtevali, da jim zviajo pla e,
so okoli Ministrstva dva meseca divjali viharji... Tule bova zavila."
Stopila sta skozi teka hrastova vrata ter prispela v precejen, a nabito poln
prostor, ki je bil z nizkimi montanimi stenami pregrajen v vrste manjih razdelkov. Iz
njih je kar vralo od klepeta in smeha, sporo ila, miniaturne rakete, so vigala sem
ter tja, priblino na sredi prostora pa je s stropa visel izvesek, na katerem je pisalo:
Operativni tab aurorjev.
Harry je na skrivaj pokukal v vsakega izmed razdelkov, mimo katerih sta la.
Aurorji so stene na debelo polepili s fotografijami arovnikov, ki so jim bili za petami,
pa tudi slikami svojih druin, posterji priljubljenih motev quidditcha in lanki iz
Prerokih novic. V prvem je fant za hip ugledal mokega s konjskim repom, daljim
od Billovega, ki je z nogami na mizi svojemu peresu narekoval poro ilo. Nekoliko
naprej se je arovnica, ki je imela desno oko prekrito s prevezo, sklanjala prek stene
svojega predelka in se pogovarjala s Krallkom Kehometom.
"Dobro jutro, Weasley," ga je zelo uradno pozdravil gospod Kehomet, ko sta
se mu s Harryjem pribliala. "Ravno z vami sem se hotel pogovoriti. Imate minuto
asa?"
"Kakno minuto e imam, ve pa res ne," je odvrnil Ronov o e. "Mudi se mi."
Pogovarjala sta se, kot bi se komaj poznala, in ko je Harry odprl usta, da bi
gospoda Kehometa pozdravil, ga je gospod Weasley pohodil. Nato sta se odpravila
za aurorjem in ustavili so se ele isto na koncu velikega prostora.
Ko je Harry vstopil v razdelek Krallka Kehometa, ga je kar streslo: z vseh
monih strani je vanj zameikal Siriusov obraz. Stene delovnega prostora so bile
namre od vrha do tal prekrite z izrezki iz asopisov in starimi fotografijami - med
njimi je bila celo ena, ki so jo posneli na poroki Harryjevih starev. Edina zaplata, ki je
ni zasedal boter mladega arovnika, je bila zemljevid sveta, s katerega so se kakor
dragulji svetili risalni eblji ki z rde imi glavicami.
"Za tole gre," je Krallek Kehomet gospodu Weasleyju nejevoljno pomolil
pergamentni omot. "Potrebujem im ve podatkov o lete ih bunkeljskih prevoznih
sredstvih, ki so jih opazili v zadnjih dvanajstih mesecih. Prejeli smo namre namig,
da se Black morda e vedno prevaa s svojim starim motorjem."
Pri tem je gospod Kehomet Harryju pomeiknil in epetaje dodal:
"Tole revijo nesi botru, da se bo malo nasmejal."
Potem pa je spet nadaljeval z veliko bolj uradnim glasom:
"In pohitite, prosim, Weasley. Ker ste s tistim vaim poro ilom o sardelnem
oroju tako dolgo me kali, je preiskava zastala za cel mesec."
" e bi poro ilo prebrali, bi vedeli, da govori o strelnem oroju," ga je hladno
zavrnil Harryjev spremljevalec. "Bojim pa se tudi, da boste morali na podatke o
lete ih motorjih nekoliko po akati, kajti trenutno imava s Perkinsom polne roke dela."

Nato je stial glas in dodal:

" e bo kon al pred sedmo, se le oglasi - Molly pripravlja mesne kroglice."
Harryju je nato pomignil, naj mu sledi iz predelka. Stopila sta skozi e ena
teka vrata, se odpravila vzdol naslednjega prehoda, zavila levo, zakorakala prek
naslednjega hodnika, zavila nato desno v slabo razsvetljenega in skopo
opremljenega ter nazadnje vendarle prispela do njegovega konca. Na levi so stala
odprta vrata vzidane omare s istili, na desni pa so bila e ena, na katerih je moten in
zamazan izvesek oznanjal: Urad za zlorabo bunkeljskih izdelkov.
Neugledna pisarna gospoda Weasleyja je bila celo nekoliko manja od
vzidane omare. Vanjo so stla ili dve mizi in v njej je bilo komaj dovolj prostora, da si
se zmuznil mimo njiju, kajti ob stenah so stali prenatla eni predalniki, vrh katerih so
lovili ravnoteje nevarno visoki kupi razli nih dokumentov. Tisto malo gole stene pa
je jasno pri alo, nad im se strastno navduuje Ronov o e: na njej so namre viseli
posterji z avtomobili, skica avtomobilskega motorja, dve ilustraciji potnih
nabiralnikov, za kateri se je zdelo, da sta izrezani iz slikanic, in slikovno navodilo, ki
je opisovalo, kako se vti vtakne v vti nico.
Vrh prepolnega namiznega stojala za dokumente je stal star opeka , ki je
neutolaljivo kolcal, usnjeni rokavici poleg njega pa sta zdolgo aseno vrteli palce. Na
stojalo je bila naslonjena fotografija druine Weasley in Harry je opazil, da Percyja ni
ve na njej.
"Okna v tej pisarni ni," je opravi ujo e dejal Ronov o e, si slekel usnjeni jopi
in ga obesil na naslonjalo stola. "Zanj sva s Perkinsom resda zaprosila, a po mnenju
vzdrevalcev ga menda ne potrebujeva. Sedi, Harry, mislim, da Perkins e ni priel."
Fant se je zrinil na stol za mizo pomo nika gospoda Weasleyja, ta pa je
prebrskal omot pergamentov, ki mu jih je izro il Krallek Kehomet.
"A," se je nasmehnil, ko je iz njega potegnil revijo Razkrito, "seveda!"
Na hitro jo je prelistal.
"Prav ima, Sirius se bo ob temle gotovo nasmejal... Oh, kaj pa je zdaj?"
Skozi odprta vrata je prifrfotalo sporo ilo in pristalo vrh kolcajo ega opeka a.
Gospod Weasley ga je razgrnil in na glas prebral.
",Iz londonskega predmestja Bethnal Green poro ajo o e tretji strani ni
koljki, uro eni s kletvijo trebune gripe. Prijazno vas prosimo, da zadevo im prej
razi ete.' To postaja e prav smeno..."
"O strani ni koljki, uro eni s kletvijo trebune gripe?" je za udeno ponovil
Harry.
"Vedno se najde kdo, ki se mu zdi zabavno, e nagaja ubogim bunkeljnom,"
se je namr il gospod Weasley. "Prejnji teden smo nali kar dve okueni koljki, in
to na povsem razli nih koncih Londona. Ni hudega slute i bunkeljni potegnejo vodo
in potem je res tako, kot da bi imela koljka trebuno gripo: najprej vse lepo pogoltne,
ko ji obrne hrbet, pa curkoma... No, saj si lahko sam predstavlja, kako je. Uboci
potem kli ejo na pomo tiste... toplovodarje ali kako se jim e re e. Saj ve, tiste
ljudi, ki popravljajo strani a in podobne re i."
"Vodovodarje?"
"Ja, to no, vodovodarje, ampak ti jim seveda ne morejo pomagati. Upam, da
bomo arovnike, ki stojijo za tem, im prej ujeli."
"Boste nadnje poslali aurorje?"
"Oh, kje pa, zanje so take stvari premalo pomembne. S tem se bo ukvarjala
kakna patrulja povsem obi ajnih arovnikih policistov... O, Perkins, naj ti
predstavim Harryja..."
V pisarno je prisopihal star arovnik poveenih ramen, razmrenih belih las in

plahega videza.
"Arthur!" je obupano vzkliknil in se sploh ni ozrl k mlademu arovniku. "Da sem
te le nael! Sploh nisem vedel, kaj naj storim, naj te po akam tu ali ne... Ravnokar
sem ti domov poslal sovo, a o itno te je zgreila. Pred desetimi minutami si dobil
nujno sporo ilo..."
"Za bljuvajo o strani no koljko e vem," je rekel gospod Weasley.
"Ne, ne! Sploh ne gre za to, temve za zaslianje. Prestavili so ga! Za elo se
je e ob osmih in odvija se v tisti stari sodni dvorani tevilka deset..."
"V sodni dvorani... Ampak rekli so mi... Pri Merlinovi bradi!"
Gospod Weasley je pogledal na zapestno uro, kriknil in sko il s stola.
"Hitro, Harry, e pred petimi minutami bi morala biti tam!"
Perkins se je stisnil k predalnikom, saj se je gospod Weasley pognal iz
pisarne, mladi arovnik pa je naglo stekel za njim.
"Zakaj so zaslianje prestavili?" je zasopel Harry, ko sta drvela mimo
predelkov, v katerih so delali aurorji.
tevilni izmed slednjih so pokukali prek sten in za udeno gledali za njima, a
fant se ni zmenil zanje. Po util se je, kot bi vse svoje drobovje pustil za Perkinsovo
mizo.
"Pojma nimam, zakaj se je e za elo," je odvrnil gospod Weasley, "a na sre o
sva prila dovolj zgodaj, sicer bi ga povsem zamudil, in posledice bi bile naravnost
srhljive!"
Zdaj se je ustavil pred najblijim dvigalom in ve krat zapored nepotrpeljivo
pritisnil na gumb z navzdol obrnjeno pu ico.
"Dajmo, pridi e, PRIDI!"
Dvigalo je priroljalo in pohitela sta vanj. Vsaki ko se je ustavilo, je gospod
Weasley besno zaklel in spet za el pritiskati na tevilko devet.
"Tista dvorana sameva e vrsto let," je jezno dodal. "Ne morem razumeti,
zakaj bo zaslianje tam, razen e... Ampak, ne, to je vendar..."
Takrat je v dvigalo vstopila arovnica mo ne postave, ki je v rokah stiskala
ao, iz katere se je kadilo, Ronov o e pa je obmolknil.
"Atrij," je kon no dejal uradni glas.
Zlate reetke so se razmaknile in Harry je v daljavi ugledal zlate kipe.
arovnica s ao je izstopila, pridruil pa se jima je arovnik otonega obraza, igar
koa je bila nezdravo rumene barve.
"Dobro jutro, Arthur," je z nagrobnim glasom pozdravil gospoda Weasleyja, ko
se je dvigalo za elo spu ati. "Tu spodaj vas redko vidimo."
"Neki nujen opravek imam, gospod Slootnik," je odvrnil Ronov o e, ki se je
iv no pozibaval in se vsake toliko zaskrbljeno ozrl k Harryju.
"A, seveda," je prikimal arovnik, ko je fanta premeril od glave do peta, pri
emer z o mi ni niti trenil.
Harryja je bilo tako strah, da se je za nenavadnega gospoda Slootnika komaj
zmenil, toda ob njegovem neomajnem pogledu mu je postalo e bolj neprijetno.
"Sekretariat za skrivnosti," je naznanil uradni enski glas, kaj ve pa ni
povedal.
"Hitro, Harry," ga je pozval gospod Weasley, ko so se vrata roljaje odprla.
Pohitela sta vzdol hodnika, ki je bil povsem druga en od tistih v preostalih
nivojih. Stene so bile tu gole, oken ni bilo nobenih, vrata pa ena sama in stala so na
isto drugem koncu. Fant je pri akoval, da bosta la skoznje, toda Ronov o e ga je
potegnil na levo, k podestu, s katerega so se spu ale stopnice.
"Kar dol, kar dol," je zasopel in preskakoval po dve hkrati. "Pe morava, saj tja

dvigala ne vozijo... Ampak le zakaj je zaslianje v tisti stari dvorani...?"

Prispela sta do konca stopni a, a nista se ustavila. Pognala sta se na hodnik,
zelo podoben tistemu, ki je na Bradavi arki vodil do Rawsove je e: obdajale so ga
grobe kamnite stene, s katerih so na nosilcih visele bakle. Vrata, mimo katerih sta
vigala, so bila vsa po vrsti lesena, le zapahi in klju avnice na njih so bili kovinski.
"tevilka... deset... Mislim... da sva... e skoraj... Tako je!" je sopel gospod
Weasley.
Opotekaje se je ustavil pred umazanimi, temnimi vrati z velikansko elezno
klju avnico, se izmu eno naslonil na steno in se prijel za trebuh.
"Kar naprej pojdi," je s palcem pomignil na vrata. "Ja, vstopi."
"Kaj... Ne boste li...?"
"Ne, ne, sam zaslianju ne smem prisostvovati. Sre no, Harry."
Fantu je srce bobnalo po adamovem jabolku. Debelo je pogoltnil, pritisnil na
teko elezno kljuko in vstopil v sodno dvorano.

Osmo poglavje
Zaslianje
Harry si ni mogel kaj, da ne bi osuplo zajel sape. Dvorana, v katero je vstopil,
mu je bila grozljivo znana. Ne le, da jo je enkrat e videl; neko je v njej e bil. Prav v
ta prostor ga je namre popeljalo Dumbledorjevo mislito in prav tu so zakonca L'Ohol
obsodili na dosmrtno je o.
Stene so bile iz temnega kamna in prek njih so se podile sence, ki jih je risala
ibka svetloba bakel. Okoli mladega arovnika so se stopni asto dvigovale prazne
klopi, tik pred njim, v najviji vrsti, pa so sedele tevilne sen nate postave. Tiho so se
pomenkovale, dokler se niso teka vrata zaprla. Nato je na prostor legla prete a
tiina.
"Zamuja."
"Oprostite," je iv no rekel Harry. "N-Nisem vedel, da so zaslianje prestavili."
"Starihosvet te je glede tega obvestil," mu je odvrnil neznan glas. "Danes
zjutraj smo ti poslali sovo. Sedi."
Fant je spustil pogled in se ozrl k stolu, ki je stal sredi prostora. Njegove ro aje
so ovijale verige, in ko je bil prejnji v tej dvorani, je videl, kako oivijo ter zveejo
vsakogar, ki sede nanj.
Kljub temu se je ubogljivo odpravil prek kamnitih tal, da so njegovi koraki
srhljivo odmevali po prostoru. Ko je previdno sedel na rob stola, pa so verige sicer
groze e zavenketale, a ga niso zvezale. Harryja to vseeno ni umirilo in iv no se je
zazrl v arovnike, ki so sedeli v najviji vrsti.
Bilo jih je priblino petdeset, in kolikor je lahko videl, so bili vsi odeti v pla e
temno modre barve, na levi strani prsi pa so imeli izvezeno rko S. Vsi so tudi zrli
naravnost vanj, nekateri zelo strogo, drugi neprikrito radovedno.
Sredi njih je sedel Cornelius Schushmaar, minister za aranje. Schushmaar je
bil zajeten moak, na igar glavi se je obi ajno zibal mle no zelen polcilinder, a
tistega dne ga ni imel na sebi. Tudi smehljal se ni, kot se je nekdaj vedno, kadar se je

pogovarjal s Harryjem.
Na njegovi levi je sedela obilna arovnica s kratkimi sivimi lasmi, izrazitimi
obrvmi in monoklom, na desni pa e ena. A ta se je zleknila na naslonjalo klopi in
njen obraz je bil zato povsem skrit v temi.
"No, tako," je dejal Schushmaar. "Obtoeni je prisoten - kon no torej lahko
za nemo. Smo nared?"
Zadnji stavek je zaklical proti koncu vrste.
"Da, gospod," mu je od tam vneto odvrnil glas, ki ga je Harry poznal.
isto na robu klopi je namre sedel Percy in mladi arovnik se je ozrl k njemu
v pri akovanju, da mu bo Ronov brat vsaj pokimal. Toda o i mladega uradnika so
ostale trmasto uprte v pergament, h kateremu je pristavil pero.
"Disciplinska komisija se je dvanajstega avgusta zbrala," je za el Schushmaar
z zvene im glasom in Percy je za el njegove besede nemudoma zapisovati, "da bi
opravila zaslianje v zvezi s kritvami Odloka 0 omejitvah aranja mladoletnih oseb
in Statuta diskretnosti Mednarodne zveze arodejev, ki naj bi jih zagreil Harry
James Potter, stanujo v Spodnjem Stoktsu, na Romarinovi ulici tevilka tiri.
Zaslievalci so: Cornelius Oswald Schushmaar, minister za aranje, Amelija
Susan Bones, vodja Oddelka za uveljavljanje arovnikih zakonov, in Kalvara
Temyna, vija ministrova svetnica. Zapisnik zaslianja vodi Percy Ignatius
Weasley..."
"Obtoenega pa bo branil Albus Percival Wulfric Brian Dumbledore," ga je
prekinil glas, ki se je razlegel izza Harryjevega hrbta.
Mladi arovnik je glavo zasukal tako naglo, da si je prav neprijetno pretegnil
vrat. Prek dvorane je resnobno in povsem mirno prikorakal njegov ravnatelj, odet v
pla globoko modre barve. Dolga srebrna brada in lasje so se mu lesketali v soju
bakel, ko je prispel do Harryja, pa se je skozi svoja drobna o ala, ki so mu po ivala
sredi mo no zakrivljenega nosu, zazrl navzgor v Schushmaarja.
O i vseh lanov Starihosveta so bile zdaj uprte v Dumbledorja. Bilo je o itno,
da mnogi njegovega prihoda niso veseli in se ga nekateri celo nekoliko bojijo, dve
stareji arovnici pa sta mu zadovoljno pomahali.
Harry se je ob pogledu na Dumbledorja po util, kot bi prostor preplavila
feniksova pesem, kajti e ravnateljeva postava sama ga je navdala z upanjem. elel
si je sicer, da bi se mogo ni arovnik vsaj ozrl k njemu, toda Dumbledore je e naprej
zrl v o itno vznemirjenega Schushmaarja.
"A," je zmedeno izdavil minister, "Dumbledore. Ja. Torej, em, ste pravo asno
dobili nae sporo ilo, da smo zaslianje... nekoliko prestavili?"
"al ne," je veselo odvrnil Harryjev ravnatelj. "A na sre o sem zaradi pomote
prispel na Ministrstvo tri ure prezgodaj."
"Aha. Torej... No, o itno potrebujemo e en stol. Weasley, bi lahko...?"
"Oh, nikar se ne trudite," je prijazno dejal Dumbledore in segel po arobni
palici.
Z njo je zgolj mimobeno trznil in poleg Harryja se je od neznano kod
nenadoma pojavil udoben naslanja , igar sedalo je bilo oble eno v pisano blago.
Dumbledore je sedel nanj, sklenil dlani, da sta se dotikali druga druge s konicami
prstov, in se znova vljudno zazrl v ministra. tevilni lani Starihosveta so se e vedno
mrmraje sklanjali k svojim sosedom in umirili so se, ele ko je Schushmaar znova
spregovoril.
"No, tudi prav," je dejal in pobrskal po papirjih pred sabo. "Tako. Nadaljujmo
kar z obtonico."
Iz kupa pergamenta je predse potegnil enega izmed dokumentov, zajel sapo

in ga prebral:
"Obtoenega bremenimo, da je namerno, pri polni zavesti in zavedajo se
nezakonitosti svojih dejanj, saj je s strani Ministrstva za aranje enkrat e prejel pisni
opomin za podoben prekrek, v bunkeljskem naselju ter vpri o enega izmed
bunkeljnov izvedel priklic varuha. Do tega je prilo drugega avgusta ob devetih ter
triindvajset minut in obtoeni je s svojim dejanjem prekril len C Odloka o omejitvah
aranja mladoletnih oseb pa tudi 13. len Statuta diskretnosti Mednarodne zveze
arodejev."
Schushmaar se je na kratko odkaljal, nato pa se je prek pergamenta ostro
zazrl v Harryja in ga vpraal:
"Si Harry James Potter, stanujo na Romarinovi ulici tiri v Spodnjem
Stoktsu?"
"Sem," je pritrdil fant.
"Si zaradi kritve prej omenjenih zakonov pred tremi leti e prejel uradni
opomin Ministrstva?"
"Sem, ampak..."
"Toda kljub temu si drugega avgusta zve er priklical varuha?" ga je prekinil
Schushmaar.
"To je e res, samo..."
"Pri emer si vedel, da izven ole ne sme arati, dokler ne dopolni
sedemnajst let?"
"To e vem, ampak..."
"In nadalje si se zavedal, da se eden izmed bunkeljnov nahaja povsem blizu
tebe?"
"Sem," je jezno pritrdil Harry, "a varuha sem priklical, ker..."
S svojim venomer done im glasom mu je tokrat segla v besedo arovnica levo
od ministra, madam Bones.
"Priklical si pravega varuha?"
"Ja," je prikimal mladi arovnik, "in sicer zato..."
"Snovnega varuha?"
"Em, kaknega?" se je zmedel Harry.
"Je imel varuh, ki si ga pri aral, povsem jasno obliko? Ho em re i: je bil ve
kot zgolj srebrnkasta meglica?"
"Ja, seveda," je odvrnil mladi arovnik, ki je postajal vedno bolj nejevoljen, ker
mu niso pustili povedati, kaj se je v tistem prehodu zgodilo. "Moj varuh je jelen, vedno
je jelen."
"Vedno?" je s svojim done im glasom ponovila madam Bones. "Torej si
varuha priklical e ve krat?"
"Ja," je zavzdihnil Harry. "Prvi pred kaknim letom."
"Star pa si petnajst let?"
"Ja, in v tistem prehodu..."
"Si se tega nau il v oli?"
"Kako ga prikli em, mi je v tretjem letniku povedal profesor Wulf, kajti takrat..."
"Izjemno," ga je spet prekinila madam Bones in e naprej zrla vanj.
"Da pri teh letih prikli e pravega varuha... To je res izjemen doseek."
Nekateri arovniki so se spet obrnili k svojim sosedom, nekaj jih je vodji
Oddelka za uveljavljanje arovnikih zakonov prikimalo, toda tevilni so se namr ili
in zmajali z glavo.
"To, da je priklic varuha za petnajstletnika izjemen doseek, nikakor ni
olajevalna okoli ina," jo je razdraeno zavrnil Schushmaar. "Pravzaprav je ravno

nasprotno: bolj ko je arovnija, ki jo je izvedel, izjemna, huji je prekrek! Fant je

varuha vendar priklical vpri o bunkeljna!"
Tisti, ki so se mr ili, so temu mrmraje pritrdili. Ko je Harry opazil, kako
licemerno je Schushmaarjevim besedam prikimal Percy, pa je vzrojil:
"Priklical sem ga vendar zaradi morakvarjev!"
Pri akoval je, da bo s tem sproil nov val pomrmravanja, toda namesto tega je
na dvorano legla neprijetna tiina.
"Morakvarjev?" je ez as ponovila sivolasa arovnica, goste obrvi pa je tako
mo no privzdignila, da bi ji monokel skoraj padel spred o esa. "Kako to misli, fant?"
"V tistem prehodu sta se znala dva morakvarja in napadla sta tako mene kot
mojega bratranca!"
"Ah, seveda," se je spet oglasil minister, se porogljivo nasmehnil in se ozrl po
lanih Starihosveta, kot bi pri akoval, da se to zdi zabavno tudi njim. "Se mi je kar
zdelo, da bomo sliali kaj takega."
"V Spodnji Stokets naj bi prila kar dva morakvarja?" se je udila madam
Bones. "To je vendar nemogo e!"
"Natanko tako, Amelija, to je nemogo e," ji je pritrdil e vedno nasmejani
Schushmaar. "Fant je vse skupaj gotovo natan no premislil in se odlo il, da bi se z
zgodbico o morakvarjih lahko e najbolje izmazal. Zamisel res ni slaba, kajti bunkeljni
teh bitij ne morejo videti, kajne, gospodi ? Kako pripravno, kako pripravno... Zdaj
verjetno pri akuje, da ti bomo verjeli na besedo, kajti drugih pri ni..."
"Ne laem!" se je odlo no uprl Harry in preglasil val mrmranja, ki ga je sproil
minister. "Dva sta bila in bliala sta se nama vsak s svoje strani prehoda. Nenadoma
je postalo isto temno in mrzlo. Bratranec ju je za util in hotel je pobegniti..."
"e dobro, e dobro," mu je minister omalovaujo e segel v besedo. "Sicer mi
je al, da takole prekinjam pripovedko, ki si se je nedvomno nau il na pamet..."
Dumbledore se je odkaljal in celotni Starihosvet je v hipu utihnil.
"Pravzaprav ima Harry pri o, ki lahko potrdi, da sta bila morakvarja res v
tistem prehodu," je dejal ravnatelj.
Zaliti Schushmaarjev obraz je uplahnil, kot bi na njem nekdo odvil varnostni
ventil. Za trenutek ali dva je samo zijal v Harryjevega ravnatelja, potem pa je z
glasom loveka, ki se poskua spraviti k sebi, izjavil:
"Bojim se, da za izmiljotine res nimam asa, Dumbledore. S tem bi rad
opravil im hitreje..."
"Morda se motim," ga je prijazno prekinil ravnatelj, "a kolikor mi je znano,
Starihosvet obtoenim zagotavlja dolo ene pravice. Ena izmed pomembnejih je
vsekakor ta, da sme poklicati na zaslianje vse pri e, ki lahko pomagajo njegovemu
zagovoru."
V isti sapi se je e obrnil k arovnici z monoklom in dodal:
"Mar ne zagotavljajo te pravice tudi smernice Oddelka za uveljavljanje
arovnikih zakonov, madam Bones?"
"Vsekakor jo," mu je pritrdila, "vsekakor."
"No, tudi prav, tudi prav," je zagodel Schushmaar. "Kje imate to pri o?"
"Na Ministrstvo je prispela skupaj z mano," je povedal Dumbledore. "Zdaj aka
pred vrati. Naj jo...?"
"Ne. Weasley, ti jo pojdi iskat," je minister osorno ukazal Percyju.
Ta je nemudoma sko il na noge, se po kamnitih stopnicah naglo spustil s klopi
sodnega senata vse do dna dvorane, nato pa zakorakal mimo Dumbledorja in
Harryja, ne da bi se enkrat samkrat ozrl k njima.
Trenutek kasneje se je e vrnil, s sabo pa je pripeljal gospo Figg. Ta je bila

nekoliko preplaena in je zato e bolj kot obi ajno dajala videz, da ni povsem
pritevna. Harry si je resni no elel, da bi vsaj na zaslianje prila obuta v evlje, in
ne v copate, od katerih se o itno ni hotela lo iti.
Ravnatelj je vstal in ji ponudil svoj stol, sebi pa je pri aral drugega.
"Ime in priimek?" jo je glasno pozval Schushmaar, ko je gospa Figg iv no
ob emela na robu stola.
"Arabella Doreen Figg," je povedala s treso im glasom.
"In kdo pravzaprav ste?" je vpraal minister z naveli anim in vzvienim
glasom.
"Prebivalka Spodnjega Stoktsa, ki ivi povsem blizu Harryjevega stalnega
bivali a," je zdrdrala starka.
"Iz naih mati nih knjig je jasno razvidno, da razen Harryja Potterja v
Spodnjem Stoktsu ne ivi noben arovnik," je takoj posegla vmes madam Bones.
"Sicer pa bi tudi brez knjig vedeli, e bi, saj to naselje stalno nadzorujemo zaradi...
Zaradi dolo enih dogodkov, ki so se v njem odvili v preteklosti."
"lapl sem," je pojasnila gospa Figg. "Zato me v tistih vaih mati nih knjigah
pa ne boste nali."
"lapl, kaj?" je ponovil minister in se pozorno zazrl vanjo. "To bomo vsekakor
preverili. Natan ne podatke o vaih starih pustite pri mojem pomo niku
Weasleyju..."
Za trenutek je premolknil, kot bi se ne esa domislil, nato pa se je obrnil h
gospe Bones in jo vpraal:
"Ali lapli morakvarje sploh lahko vidijo?"
Predstojnica Oddelka za uveljavljanje arovnikih zakonov ni dobila prilike, da
bi mu odgovorila, kajti gospa Figg je ualjeno vzkliknila:
"Pa e kako jih lahko vidimo!"
Minister se je spet zasukal k njej in privzdignil obrvi.
"No, v redu," je nazadnje vzvieno skomignil. "Kaj nam imate torej povedati?"
"Drugega avgusta, priblino ob devetih zve er sem ravno la v trgovino na
vogalu Glicinijine ulice, saj mi je zmanjkalo hrane za mucke," je gospa Figg zdrdrala,
kot bi se odgovor nau ila na pamet. "Takrat sem zasliala, da se v prehodu med
Magnolijino in Glicinijino nekaj dogaja. la sem pogledat, kaj, in takoj opazila
morakvarja, ki sta tekla..."
"Tekla?" jo je ostro prekinila madam Bones. "Morakvarji ne te ejo in tudi hodijo
ne, temve lebdijo!"
"Ravno to sem hotela re i," se je naglo popravila gospa Figg, gubasta lica pa
so ji nekoliko pordela. "Torej: morakvarja, ki sta naglo lebdela po prehodu proti
dvema fantoma."
"Kakna pa sta bila videti?" jo je vpraala sivolasa arovnica, pri emer je o i
tako priprla, da ji je koa povsem prekrila rob monokla.
"Eden izmed njiju je bil precej debel, drugi pa suhljat..."
"Ne, ne," jo je nepotrpeljivo zaustavila madam Bones. "Mislila sem na
morakvarja. Opiite ju."
"A," je rekla starka in ronati pridih se ji je z lic zdaj razlezel e vse do vratu.
"No, velika sta bila. Bila sta velika in imela sta pla e."
Harryju je postajalo vedno bolj vro e. To, kar je gospa Figg povedala o
morakvarjih, je bilo sliati nau eno, nekako tako, kot bi jih videla zgolj na fotografiji. A
najsi bi bila slika teh bitij e tako izvrstna, z nje vendarle ne bi mogla razbrati, kakna
so v resnici: kako srhljivo se premikajo, lebde le nekaj centimetrov nad tlemi, kako
obupno hlastajo za zrakom, kako grozljiv vonj po trohnobi jih obdaja...

Eden izmed lanov Starihosveta, okrogel arovnik s rnimi brki, se je nagnil k

uesu svoje sosede, kodraste arovnice. Kislo se je nasmehnila in pokimala.
"Torej sta bila velika in sta imela pla e," je hladno ponovila madam Bones,
Schushmaar pa se je zani ljivo zahahljal. "Bi znali o njiju povedati e kaj?"
"O ja," je pritrdila gospa Figg. "Ne le, da sem ju videla, tudi za utila sem ju.
Zrak je postal strano mrzel, kljub temu da smo sredi poletja in je bil tisti ve er zelo
topel. Ja, za utila sem ju. Bilo mi je... kot da ne bom nikdar ve sre na in spomnila
sem se... stranih re i."
Glas se ji je zatresel in obmolknila je.
O i madam Bones so se nekoliko razirile. Harry je opazil rde o rto pod
njeno koato obrvjo, kamor se je v koo prej zaril monokel.
"In kaj sta morakvarja storila?" je vpraala, mladega arovnika pa je spet
navdalo upanje.
"Spravila sta se nad oba fanta," je povedala gospa Figg z glasom, ki je bil
precej bolj miren, in tudi ronati pridih ji je kopnel z obraza. "Harry si je prizadeval
priklicati varuha, a se mu je pri prvih dveh poskusih iz palice izvila le srebrnkasta
meglica. Pri tretjem pa je vendar pri aral srebrnega jelena, ki je nemudoma pregnal
prvega morakvarja in se nato na fantov ukaz pognal e nad drugega. Ta bi ta as
skoraj pokon al Harryjevega bratranca. No, tako je bilo."
Gospa Figg je svojo pripoved resda kon ala nekoliko nerodno in sivolasa
arovnica je samo tiho zrla vanjo, Schushmaar pa se za starko sploh ni zmenil. Nekaj
asa je e brskal po svojih papirjih, in ko je kon no dvignil pogled, je precej
napadalno izjavil:
"Tako se je to torej odvijalo po vaem."
"Tako je bilo," je odlo no ponovila gospa Figg.
"Tudi prav," se je namrdnil minister. "Lahko greste."
Starka se je ozrla k Dumbledorju, nato pa je vstala in se odzibala iz dvorane.
Harry je slial, kako so se za njo zaprla vrata.
"Pri a ni bila ravno prepri ljiva," je oholo izjavil minister.
"Kaj pa vem," je odvrnila venomer glasna gospa Bones. "U inke
morakvarskega napada je opisala zelo jasno, sploh pa ne vem, zakaj bi si vse skupaj
izmislila."
"Morakvarja sta torej slu ajno pritavala v bunkeljsko predmestje in po golem
naklju ju naletela na arovnika?" je prhnil Schushmaar. "Monost, da bi se to
dejansko zgodilo, je gotovo zelo zelo majhna. Celo Malhaar ne bi stavil, da..."
"Oh, saj nih e izmed prisotnih ne misli, da sta se morakvarja tam znala po
naklju ju," ga je lahkotno prekinil Dumbledore.
arovnica, ki je sedela desno od ministra in katere obraz je bil skrit v temi, se
je ob teh besedah komaj zaznavno zganila, vsi ostali pa so povsem obmirovali.
"Kaj ho ete povedati s tem?" ga je hladno vpraal Schushmaar.
"Da jima je nekdo ukazal, naj gresta tja," je odvrnil ravnatelj.
" e bi dobila morakvarja ukaz, naj se gresta sprehajat po Spodnjem Stoktsu,
bi takno odredbo na Ministrstvu skrbno dokumentirali!" je jezno zatrdil minister.
"Bi jo dokumentirali tudi, e bi jo izdal nekdo drug, in ne Ministrstvo?" ga je
mirno vpraal Dumbledore. "e pred asom sem vas opozoril, da bi si morakvarji
lahko poiskali drugega gospodarja."
"Res ste me," je osorno pritrdil Schushmaar, "a al ne vidim nobenega
razloga, da bi tako neumna svarila jemal resno, Dumbledore. Morakvarji so e vedno
v Azkabanu in storijo vse, kar jim naro imo."
" e je tako, se moramo seveda vpraati," je dejal ravnatelj tiho, z zelo jasnim

glasom, "zakaj je morakvarja napotil v tisti prehod nekdo z Ministrstva."

V popolni tiini, ki je sledila tem besedam, se je arovnica desno od
Schushmaarja kon no nagnila naprej in tako jo je zdaj prvi osvetlil soj plapolajo ih
bakel.
Harry je najprej pomislil, da ob ministru sploh ne sedi enska, temve velika
bleda krasta a. arovnica desno od Schushmaarja je bila namre izjemno okata,
imela je irok ter zabuhel obraz, ni dalji vrat kot stric Vernon in zelo iroka usta
okornega videza. Njene o i so bile velike, povsem okrogle in nekoliko izbuljene. Celo
mala pentlja iz rnega ameta na njenih kratkih kodrastih laseh je mladega arovnika
spominjala na veliko muho, ki jo namerava enska vsak trenutek ujeti s svojim
dolgim, lepljivim jezikom.
"Naj tistim, ki je ne poznate, predstavim svojo vijo svetnico, Kalvaro Temyno,"
se je oglasil Schushmaar.
arovnica mu je pokimala, nato pa spregovorila s treso im, deklikim in
izjemno visokim glasom, ki je Harryja povsem osupnil; pri akoval je, da bo
zakvakala.
"Prepri ana sem, da sem vas razumela narobe, profesor Dumbledore," je
dejala in se zraven spogledljivo nasmehnila, pri emer pa njene o i niso bile ni manj
hladne kot prej. "Kako sem trapasta. A za drobcen trenutek se mi je zazdelo, da naj
bi po vaem morakvarja tega fanta napadla na ukaz Ministrstva!"
Zvenko se je zasmejala, da je Harryja spreletel srh. Nekaj drugih lanov
Starihosveta ji je pritegnilo, a povsem jasno je bilo, da se to niti enemu izmed njih ne
zdi zabavno.
" e je tako, kot trdi gospod Schushmaar, in morakvarjem ukazuje le
Ministrstvo za aranje, obenem pa sta dva pred priblino tednom dni napadla Harryja
ter njegovega bratranca, je mogo e napraviti le slede i sklep: napad je ukazal nekdo
z Ministrstva," je vljudno dejal ravnatelj. "Pri tem je seveda mono, da prej omenjena
morakvarja nista pod nadzorom Ministrstva..."
"Pod naim nadzorom so isto vsi morakvarji!" je revsknil Schushmaar, ki je
postal ope nato rde .
Dumbledore se je na lahno priklonil.
"Torej bo Ministrstvo nedvomno natan no raziskalo, emu sta se dve izmed
teh bitij znali tako dale stran od Azkabana in brez vsakrnih pooblastil napadli ni
hudega slute a mladoletnika."
"Od kdaj pa vi odlo ate, kaj bo storilo Ministrstvo?!" je Schushmaar povsem
izgubil oblast nad sabo in obraz mu je zaarel v odtenku krlatne barve, na katerega
bi bil lahko ponosen celo Harryjev stric.
"O tem nikakor ne odlo am," ga je milo zavrnil Dumbledore. "Hotel sem zgolj
izraziti svoje prepri anje, da se boste tako resni zadevi posvetili nadvse odlo no."
Oinil je madam Bones, ki si je popravila monokel in se nekoliko namr ena
zazrla vanj.
"Naj vse prisotne opomnim," je razka eno zagodel Schushmaar, "da to
zaslianje ni namenjeno razpravi o nenavadnem vedenju dveh morakvarjev, pa
eprav morda res ne ivita zgolj v domiljiji tega fanta! Tu smo se zbrali, da bi se
posvetili njegovim dejanjem, s katerimi je kril Odlok o omejitvi aranja mladoletnih
oseb!"
"Vsekakor," mu je pritrdil Dumbledore, "a dejstvo, da sta se v tistem prehodu
znala morakvarja, je pomembno tudi zaradi tega. Sedmi len Odloka namre pravi,
da lahko mladoletni arovnik v izjemnih okoli inah ara tudi vpri o bunkeljna. Kot
izjemne okoli ine pa omenjeni len dolo a poloaj, v katerem je ogroeno ivljenje

mladoletnega arovnika ali arovnice, katerega koli drugega bitja magi nega
ob estva ali bunkeljna, ki je prisoten v trenutku..."
"Najlepa hvala, prav dobro vemo, kaj pie v sedmem lenu!" je zaren al
minister.
"Seveda veste," je vljudno prikimal ravnatelj Bradavi arke. "Torej se strinjamo,
da se je Harry zatekel k uporabi uroka, ki ga imenujemo priklic varuha, ker se je
znael v natanko taknih okoli inah, kot jih opisuje ta len?"
" e sta bila tista morakvarja res tam, se strinjamo. Toda osebno mo no
dvomim, da sta bila."
"Sliali ste pri anje o ividke," je skomignil ravnatelj. " e e vedno dvomite, da
je govorila resnico, jo pokli ite nazaj in jo znova zasliite. Prepri an sem, da temu ne
bo ugovarjala."
"Kaj je... Jaz vendar..." je Schushmaar iskal pravih besed in zraven besno
brskal po dokumentih pred sabo. "Ste isto... S to zadevo bi rad opravil e danes,
Dumbledore!"
"Toda po drugi strani vam je nedvomno vseeno, kolikokrat je potrebno zasliati
pri o, e obstaja monost, da bi lahko zaradi povrne obravnave prilo do nepravi ne
razsodbe."
"Nepravi ne?! Pa kaj e!" je na ves glas zavpil Schushmaar. "Ste si kdaj vzeli
as, da bi preteli vse za lase privle ene zgodbice, ki jih je natrosil ta fant? Vsaki ko
poskua prikriti, kako sramotno izven ole zlorablja svoje arovnike sposobnosti, si
preprosto nekaj izmisli! Verjetno ste e pozabili, kako je pred tremi leti pripravil
skledo s posladkom, da se je dvignila v zrak in jo nato..."
"Tistega nisem storil jaz, temve hini vilinec!" je ugovarjal Harry.
"NO, VIDITE!" je zarjovel minister in besno pokazal na fanta. "Hini vilinec! V
bunkeljski hii! Lepo vas prosim!"
"Vilinec, o katerem je govora, je trenutno zaposlen na Bradavi arski
akademiji," je dejal Dumbledore. " e elite, da bi pri al, lahko ta trenutek poljem
ponj."
"Niti... Kaj vam... Nimam asa, da bi poslual hine vilince! Sploh pa to ni
edini... Lastno teto je za aral v balon!" je rohnel Schushmaar ter s pestjo udaril po
mizi, s imer je prevrnil stekleni ko rnila.
"Tistikrat ste bili tako prijazni, da ste ga oprostili brez vsakrnega sojenja.
Kolikor mi je znano, ste menili, da v asih celo najbolji izmed arovnikov ne more
obrzdati svojih ustev," ga je mirno opomnil ravnatelj.
"Da sploh ne za nem natevati, kaj vse si privo i na oli!" ni odnehal minister,
obenem pa poskual razlito rnilo zbrisati s svojih zapiskov.
"Ministrstvo ni pristojno za to, da bi tudente Bradavi arke kaznovalo zaradi
manjih prekrkov proti olskemu redu, Harryjevo vedenje za zidovi nae ole pa tudi
nima nikakrne zveze z dananjim zaslianjem," je dejal Dumbledore, e vedno
vljudno, a njegov glas je vendarle dobil hladen podton.
"Oho!" je vzkliknil Schushmaar. "Kaj po ne na oli, se nas torej ne ti e, kaj?!
Ste prepri ani?!"
"e drugega avgusta zve er sem vas opomnil, Cornelius, da Ministrstvo nima
pooblastil, na podlagi katerih bi tudente lahko izklju ilo iz Bradavi arke," se ni pustil
zmesti ravnatelj. "e manj ima pravico zapleniti arobno palico, dokler ne dokae
svojih obtob; prej omenjenega dne sem vas opozoril tudi na to. Res, Cornelius,
naglica, s katero elite zagotoviti, da bomo spotovali zakone, je vredna
ob udovanja. Toda al se zdi, da ste - nedvomno nehote - zaradi prenagljenosti tudi
sami pozabili na nekatere izmed njih."

"Da sem pozabil na nekatere zakone?! Te z lahkoto spremenimo!" je divje

zatrdil Schushmaar.
"Nedvomno," se mu je na lahno priklonil Dumbledore, "in ob utek imam, da
ste spremembam vsekakor naklonjeni, gospod minister. Ne nazadnje ste v nekaj
kratkih tednih, odkar nisem ve lan Starihosveta, o itno uveljavili pravilo, da se
mladoletnim arovnikom za malenkostne prekrke sodi kot najhujim zlo incem!"
Nekaj lanov sodnega senata se je nelagodno presedlo, Schushmaarjev obraz
pa je postal e nekoliko bolj zamolklo krlaten. Le krasta i podobna arovnica desno
od njega je zgolj mirno zrla v Dumbledorja in njene o i so bile povsem brezizrazne.
"Kolikor mi je znano," je nadaljeval ravnatelj, "trenutno e ni veljavnega
zakona, ki bi temu sodi u nalagal, naj Harryja kaznuje za isto vsako drobno
arovnijo, kar jih je izvedel. Obsodili ste ga povsem dolo enega prekrka in
predstavil je dokaze, ki so mu v obrambo. Vse, kar lahko stori zdaj, je to, da po aka
na vao razsodbo."
Dumbledore je spet staknil konice prstov in ni rekel nobene ve . Minister je
besno bol al vanj in k ravnatelju se je ozrl tudi Harry, ki nikakor ni bil prepri an, da
se spla a Starihosvet priganjati, naj im prej razsodi. Toda Dumbledore se e vedno
ni zmenil zanj - pogled je vztrajno upiral proti klopi, za katero se je celotni arovniki
zbor za el epetaje pomenkovati.
Fant je sklonil glavo in se zazrl v svoja stopala. Srce, za katerega se mu je
zdelo, da je nabreknilo do nenaravne velikosti, mu je glasno razbijalo po rebrih.
Pri akoval je, da bo zaslianje trajalo dlje asa. Pravzaprav kaj dosti sploh ni uspel
povedati. Mar bi mu pustili, da bolj natan no opie, kako je potekal napad
morakvarjev, kako je padel, kako bi oba z Dudleyjem skoraj prejela usodni poljub...
Dvakrat se je e ozrl k ministru in odprl usta, toda bilo mu je, kot bi mu
nabreklo srce pritiskalo na dihala, in iz sebe ni spravil niti glasu. Zato je obakrat le
globoko zajel sapo in se spet zazrl v evlje.
Potem je epet potihnil. Harry je hotel dvigniti pogled, a je spoznal, da je veliko
laje preu evati vezalke.
"Kdo je za to, da obtoenega oprostimo vseh o itanih mu prekrkov?" je s
svojim done im glasom vpraala madam Bones.
Harryjev pogled je inil navzgor. V zrak so molele roke, tevilne roke... Ve kot
polovica! Naglo zajemajo sapo, jih je poskual preteti, a e preden je to opravil, je
sivolasa arovnica nadaljevala:
"In kdo glasuje za to, da ga obtoimo?"
Roko je dvignil Schushmaar pa tudi ducat drugih lanov senata, vklju no z
ensko na njegovi desni, arovnikom z gostimi brki in arovnico z nakodranimi lasmi.
Minister se je ozrl po vseh lanih Starihosveta in dajal je vtis, da se mu je v
grlu zataknilo nekaj izjemno velikega. Kon no je roko spustil. Dvakrat je globoko zajel
sapo, nato pa z glasom, treso im se od potla enega besa dejal:
"Tudi prav, tudi prav... Torej ga oprostimo vseh o itanih mu prekrkov."
"Izvrstno," je ivahno izjavil Dumbledore, se postavil na noge, spet segel po
palici in oba naslanja a sta izginila. "No, meni se mudi. Lep dan vsem skupaj."
In ne da bi se enkrat samkrat ozrl k Harryju, se je zasukal na petah ter naglo
zakorakal iz dvorane.
Deveto poglavje
Grenke skrbi gospe Weasley

Harry je obsedel kot prikovan, kajti eprav mu je ob oprostilni sodbi odleglo, ga

je Dumbledorjev nenadni odhod povsem osupnil. lani Starihosveta so eden za
drugim vstajali z najvije klopi, zbirali so svoje dokumente ter jih pospravljali in fant
se je kon no postavil na noge. Zdelo se je, kot bi nanj vsi v hipu pozabili... Razen
krasta i podobne arovnice na Schushmaarjevi desni, ki je zdaj zrla vanj natanko
tako, kot je prej v Dumbledorja. A mladi arovnik se zanjo nala ni zmenil in je
poskual ujeti pogled ministra ali madam Bones, kajti izvedeti je hotel vsaj to, e zdaj
lahko gre. Toda o itno mu je postalo, da Schushmaar nikakor ne eli govoriti z njim,
sivolasa arovnica pa se je vztrajno ukvarjala z aktovko, zato je napravil nekaj
previdnih korakov proti izhodu iz dvorane. Ko ga nih e ni poklical, naj se vrne, je
stopil hitreje.
Zadnjih nekaj metrov je dobesedno pretekel, vrata je sunkovito odprl in skoraj
bi se zaletel v gospoda Weasleyja, ki je stal tik pred njimi. Ronov o e je bil precej
bled in videti je bil zaskrbljen.
"Dumbledore mi ni povedal..."
"Oprostili so me!" je zaepetal Harry in previdno zaprl vrata.
Obraz rde elasega arovnika je kar zasijal in fanta je veselo prijel za ramena.
"Kako lepo, Harry! No, seveda niso imeli niti najmanjega razloga, da bi te
obtoili, s taknimi dokazi pa sploh ne. Toda vseeno se ne morem pretvarjati, da me
ni..."
Gospod Weasley je utihnil, kajti vrata sodne dvorane so se spet odprla.
Skoznje so eden za drugim prikorakali lani Starihosveta.
"Pri Merlinovi bradi!" je za udeno vzkliknil Ronov o e in Harryja potegnil
vstran, da jim ne bi bil napoti. "Torej ti je sodil senat v popolni postavi?!"
"Mislim, da mi je res," je tiho pritrdil fant.
Pe ica izmed arovnikov, ki so li mimo njega, mu je pokimala in nekaj,
vklju no z madam Bones, jih je gospodu Weasleyju zaelelo dobro jutro. Toda ve ina
je pogled umaknila v trenutku, ko so opazili mladega arovnika in njegovega
spremljevalca. Med zadnjimi sta dvorano zapustila Cornelius Schushmaar in
krasta asta arovnica. Minister se je obnaal, kot bi bila Harry in Ronov o e del zidu,
ko je la mimo fanta arovnica, pa ga je spet pogledala - pozorno in domala
ob udujo e.
isto zadnji je na plano priel Percy. Ta se tako kot Schushmaar za Harryja in
o eta sploh ni zmenil; mimo njiju je zakorakal s polnim naro jem velikih
pergamentnih zvitkov in rezervnih peres, povsem vzravnan ter s pretirano dvignjeno
glavo. Drobne gubice okoli ust gospoda Weasleyja so se nekoliko napele, a razen
tega ni dal niti najmanjega znamenja, da je opazil svojega sina.
"Nazaj te bom odpeljal, da bo drugim lahko sporo il dobro novico," je Ronov
o e pomignil Harryju, naj mu sledi, ko je Percy zavil na stopni e, ki je vodilo proti
devetemu nivoju. "Tako ali tako moram v Bethnal Green, da bi spravil v red tisto
strani no koljko."
"Kaj pa morate pravzaprav narediti z njo?" ga je vpraal Harry in se nasmehnil;
nenadoma se mu je vse zdelo petkrat bolj smeno kot obi ajno, kajti po asi je za el
dojemati, da se bo smel vrniti na Bradavi arko!
"Oh, protiurok je isto enostaven," mu je odgovoril gospod Weasley, ko sta se
za ela vzpenjati po stopnicah. "Pri tovrstnih zadevah ne gre toliko za to, da je treba
popraviti takno ali druga no kodo, ki jo povzro ijo vandali. Ne, bolj zaskrbljujo je
njihov odnos do bunkeljnov, za katerim se skriva nekaj globljega in hudo nemarnega.

Kar se mene ti e..."

Ronov o e je sredi stavka nenadoma utihnil. Ravno sta namre prispela na
glavni hodnik devetega nivoja in komaj meter ali dva pred sabo sta zagledala
Corneliusa Schushmaarja. Ta se je tiho pogovarjal z visokim mokim s svetlimi,
polizanimi lasmi, bledim obrazom in zailjenim nosom.
Ko je ministrov sogovornik zaslial korake, se je zasukal. Tudi on je obmolknil
sredi stavka in zdaj je priprl svoje hladne, sive o i, ki so se uperile v Harryja.
"Glej no, glej... Varuh Potter," je hladno dejal.
Fant je presene eno zameikal, kot bi se pravkar zaletel v nekaj izjemno
trdega. Te hladne, sive o i je videl skozi ree v kapuci enega izmed Jedcev smrti in
ta glas je zadnji slial na tema nem pokopali u! To je bil glas, ki je Harryja
zasmehoval, ko ga je Mrlakenstein mu il.
Fant zato preprosto ni mogel verjeti, da si mu Lucius Malfoy upa pogledati
naravnost v o i. Nikakor mu tudi ni lo v ra un, da tako mirno stoji sredi hodnika
Ministrstva za aranje in se pogovarja s Corneliusom Schushmaarjem! Slednjemu je
Harry komaj nekaj tednov pred tem vendar povedal, da je Malfoy eden izmed
Jedcev!
"Minister mi je ravnokar opisal, kako si se spet izmazal, Potter," je s svojim
venomer zdolgo asenim glasom izjavil Lucius Malfoy. "Resni no osupljivo je, da
znova in znova najde kakno luknjo in se uspe zviti skoznjo... Prav po ka je, bi
rekel."
Gospod Weasley je Harryja prijel za ramo, e naj se mu ne pusti razjeziti.
"Ja," je odvrnil mladi arovnik, "saj veste, kako je: beati znam res dobro."
Lucius Malfoy je dvignil pogled in ga uprl v obraz Ronovega o eta.
"Pa e Arthur Weasley! Kaj pa po ne tu, Arthur?"
"Tukaj delam."
"Pa menda ne ravno tu?" je gospod Malfoy privzdignil obrvi in prek ramen
Ronovega o eta oinil edina vrata na hodniku. "Mislil sem, da dela v drugem
nadstropju... Mar ni del tvoje slube, da si z Ministrstva nosi domov bunkeljske
izdelke in se potem igra z njimi?"
"Ne," je revsknil gospod Weasley in njegovi prsti so se zarili v Harryjevo ramo.
"Kaj pa vi po nete tukaj?" je Harry vpraal Luciusa Malfoya.
"Ne bi rekel, da se te ti ejo zasebne zadeve, ki druijo naju z ministrom,
Potter," je odvrnil gospod Malfoy in si poravnal prednji del pla a.
Mladi arovnik je jasno slial, kako je pri tem neno zavenketalo; epi
gospoda Malfoya so bili o itno polni zlatnikov. A Jedec je e nadaljeval:
" eprav si Dumbledorjev ljubljen ek, ne more pri akovati, da te bomo vsi
razvajali tako kot on, ve... Greva torej v vao pisarno, minister?"
"Vsekakor," je pritrdil Schushmaar in Harryju ter gospodu Weasleyju obrnil
hrbet. "Kar za mano stopite, Lucius."
Odkorakala sta in pri tem pritajeno nadaljevala pogovor. Gospod Weasley
fantovega ramena ni spustil, dokler nista izginila v dvigalu.
"Zakaj ni ministra po akal pred pisarno, e imata res neke posle?" je takrat
besno izbruhnil Harry. "Kaj je po el tu spodaj?"
" e mene vpraa, se je poskual vtihotapiti v dvorano," je zagodel Ronov
o e, ki je bil videti skrajno razburjen in se je ozrl prek rame, da bi se prepri al, e sta
res sama. "Gotovo ga je zelo zanimalo, ali te bodo vrgli iz ole ali ne. Kakor koli, ko
te bom pustil pri naih, bodo izvedeli tudi za tole. Pametno bi bilo namre , e
Dumbledore im prej slii, da se je Malfoy spet pogovarjal s Schushmaarjem."
"Kakne posle pa sploh imata?"

"Gotovo gre spet za kakno donacijo," je jezno odvrnil gospod Weasley.

"Malfoy e leta irokogrudno pla uje za vse mogo e re i... Tako pride v stik s pravimi
ljudmi in te potem lahko prosi za razli ne usluge - da zavla ujejo z zakonodajo, ki mu
ni pogodu, in podobno. O ja, Lucius Malfoy ima dobre zveze."
Prispelo je dvigalo, ki je bilo povsem prazno. V njem je bila le jata sporo il in
Ronov o e je pritisnil na gumb za Atrij, papirnata letala pa so mu pri tem zafrfotala
okoli glave. Nejevoljno je zamahnil z roko, da jih je odgnal od sebe.
"Gospod Weasley," je po asi rekel Harry, ko so se vrata dvigala zaprla, " e se
Schushmaar sre uje z Jedci smrti, na primer z Malfoyem... e se sre uje z njimi na
samem, je povsem mono, da so ga uro ili z imperatorjevo kletvijo!"
"Na to je pomislil e marsikdo izmed nas," je tiho prikimal Ronov o e. "Toda
Dumbledore pravi, da Schushmaar Ministrstvo zaenkrat e vedno vodi, kot se zdi
najbolje njemu samemu - po mnenju tvojega ravnatelja nam to sicer ne more biti v
uteho. Ampak, Harry, bolje bi bilo, e o tej zadevi tu ne govoriva ve ."
Vrata so se razprla in stopila sta v Atrij, ki je bil v tistem hipu skoraj povsem
prazen. Varnostnik Eric je spet ti al nos v Preroke novice in Harry ter gospod
Weasley sta e prikorakala mimo zlatega vodnjaka, ko se je mladi arovnik ele
spomnil, kaj je obljubil.
" akajte! Takoj bom," je rekel Ronovemu o etu, segel v ep po monjo in se
zasukal k vodometu.
Zazrl se je v obraz lepega arovnika, in zdaj ko je stal tik pred njim, se mu je
zazdel ibak in neumen. Nasmeek na arovni inem obrazu se je nadalje izkazal za
plehkega, podobnega tistim, ki jih imajo dekleta na lepotnih tekmovanjih, kar se ti e
goblina in kentavra, pa... Na podlagi tistega, kar je bilo o teh bitjih znanega Harryju,
je mo no dvomil, da bi jih lahko zalotil takole ob udujo e zijati v katerega koli
loveka. Prepri ljiv se mu je zdel le kle eplazni odnos, ki ga je izraal kip hinega
vilinca, in ob pogledu nanj se je nasmehnil. Pomislil je namre , kaj bi imela re i
Hermiona, e bi videla ta kip, in v vodnjak je stresel celotno vsebino monje, ne le
deset guldov.
"Saj sem vedel!" je zavpil Ron in veselo zakrilil s svojimi dolgimi rokami, ko je
Harry zbranim v kuhinji povedal, kakno odlo itev je sprejel sodni senat. "Ti se vedno
nekako izmae!"
"Jasno, da so te oprostili," je rekla Hermiona, ki jo je za prijatelja v resnici tako
skrbelo, da bi skoraj omedlela. "To sojenje je bilo tako ali tako nesmiselno."
S treso o dlanjo si je segla k elu in Harry se ji je veselo nasmehnil ter jo
pobaral:
"Le zakaj vam je vsem po vrsti zdaj tako odleglo, ko pa ste bili tako prepri ani,
da mi ne bo hudega?"
Gospa Weasley si je ta as obraz otrla s predpasnikom, dvoj ka in Ginny pa so
uprizorili pravi mali bojni ples ter zraven prepevali:
"Izmazal se je, izmazal se je..."
"Dovolj, dovolj! Umirite se!" je zavpil njihov o e, ki se je sicer e vedno
smehljal. "Posluaj, Sirius, na Ministrstvu sem spet sre al Luciusa Malfoya..."
"Prosim?" je ostro vpraal Harryjev boter.
"Izmazal se je, izmazal se je..."
"Utihnite e vendar! Ja, na devetem nivoju sva ga videla, kako se pogovarja z
ministrom, potem pa sta la skupaj v Schushmaarjevo pisarno. To bi moral izvedeti
Dumbledore."

"Vsekakor," je prikimal Sirius. "Povedali mu bomo, ne skrbi."

"Lepo, meni se namre mudi v Bethnal Green, k strani ni koljki s trebuno
gripo. Molly, pozen bom, saj bom nadome al Tango, Krallek pa bo mogo e priel na
ve erjo..."
"Izmazal se je, izmazal se je..."
"Zdaj pa res nehajte! Fred! George! Ginny!" jih je mirila gospa Weasley, ko je
njen mo odel iz kuhinje. "Pridi, Harry, sedi. Kosilo e aka. Gotovo si sestradan, ko
si za zajtrk komaj kaj spravil vase."
Ron in Hermiona sta sedla nasproti njega. Videti sta bila veliko bolje volje kot
minule dni in Harry je tako pozabil na sre anje z gospodom Malfoyem. Spet ga je
preplavilo olajanje, po util se je, kot bi bil isto lahek, pa tudi mra na hia se mu je
nenadoma zazdela veliko bolj doma na in prijazna. Celo Spack se mu je zazdel manj
grd, ko je v kuhinjo pomolil svoj prai ji rilec, saj ga je zanimalo, emu tako
razgrajajo.
"Seveda, ko se je enkrat ob tebi pojavil Dumbledore, niso imeli niti najmanje
monosti, da bi te obsodili," je veselo pripomnil Ron, medtem ko je na kronike
nalagal cele kupe pireja.
"Ja, dobro jih je," je prikimal Harry.
Mikalo ga je sicer, da bi dodal: ,Ampak elim si, da bi se lahko malo
pogovorila. Da bi me vsaj pogledal.' Toda zdelo se mu je, da bi to zvenelo cmeravo in
nasploh otro je.
Tedaj pa mu je v brazgotini na elu nenadoma za elo tako mo no kljuvati, da
si je z dlanjo samodejno segel k njej.
"Kaj pa je?" ga je zaskrbljeno vpraala Hermiona.
"Brazgotina..." je zamrmral mladi arovnik. "Ampak saj ni ni ... Zadnje ase se
mi to pogosto dogaja..."
Drugi tega sploh niso opazili. Zalagali so se s hrano in se zadovoljno
pomenkovali, dvoj ka ter Ginny pa so e vedno prepevali. Hermiono je sicer skrbelo
za prijatelja, a e preden je lahko kaj rekla, je Ron izjavil:
"Stavim, da se bo Dumbledore danes zve er oglasil tu. Saj ve, da bomo
skupaj proslavili."
"Dvomim, da bo utegnil priti, Ron," je rekla njegova mama in pred Harryja
postavila velikanski kronik s pe enim pi ancem. "Trenutno ima toliko dela..."
"IZMAZAL SE JE, IZMAZAL SE JE..."
"ZDAJ JE PA DOVOLJ!" se je raztogotila gospa Weasley.
V naslednjih nekaj dneh je Harry opazil, da na Trochnmrkowem trgu dvanajst
vendarle ivi nekdo, ki ga oprostilna sodba nikakor ni navduila. Ko je Sirius izvedel,
da se bo njegov kr enec lahko vrnil na Bradavi arko, se je sicer zelo dobro
pretvarjal, kako je tega vesel Harryja je silovito potrepljal po rami in smehljal se ni ni
manj zadovoljno kot drugi. Toda kmalu je postal e bolj slabovoljen kot prej, vse manj
se je pogovarjal s sostanovalci, celo s Harryjem, ter je vedno ve asa preivel z
reboklunom v nekdanji materini sobi.
"Da ne bi imel slu ajno ob utka krivde!" ga je ostro opozorila Hermiona, ko je
mladi arovnik svojima prijateljema zaupal, kako se zaradi tega po uti.
Od sojenja je sicer minilo e kar nekaj dni in trojica je takrat ravno istila
prastaro omaro v eni izmed spalnic v tretjem nadstropju.

"Ti vendar mora na Bradavi arko," je dodala mlada arovnica, ko sta jo fanta
presene eno pogledala, "in Sirius to dobro ve. Samo sebi en je."
"Se ti ne zdi, da si malo preostra?" se je namr il Ron in se spet posvetil
ko ku plesni, ki se mu je vrsto prilepila na kazalec. "Kar predstavljaj si, da bi ti
morala isto sama gniti v tej hii in ne bi smela iz nje niti nosu pomoliti."
"Pa saj tukaj ni sam in tudi ne bo!" ga je zavrnila. "Tu je vendar tab
Feniksovega reda. Ne, samo preve je upal, da se bo Harry preselil k njemu."
"To pa po mojem ni res, ve," se je zamislil mladi arovnik in oel svojo krpo.
"Ko sem ga vpraal, e bi me vzel k sebi, ni hotel re i ni dolo nega."
"Seveda. e bi ti, bi se tega samo e bolj veselil," je prikimala. "Zdaj ima
verjetno tudi sam ob utek krivde, saj je po tihem upal, da te bodo izklju ili. e bi te,
bi tudi ti na neki na in postal izob enec."
"Lepo te prosim!" sta hkrati vzkliknila oba fanta, toda Hermiona je le
skomignila.
"Tako je vsaj po mojem. V asih namre dobim ob utek, da ima Ronova mami
prav - za Siriusa ti nisi samo ti, Harry, ampak te ima v asih res za tvojega o eta."
" akaj, ho e re i, da je malo zmean, ali kaj?" jo je razgreto vpraal mladi
arovnik.
"Ne, samo predolgo je bil sam," mu je mirno odvrnila prijateljica.
Takrat je v spalnico vstopila gospa Weasley.
"e vedno niste kon ali?" se je za udila in si ogledala notranj ino omare.
"Jaz pa sem mislil, da si prila, ker si nam hotela re i, naj si malo odpo ijemo!"
je trpko zagodel Ron. "Sploh ve, koliko teh plesnivih omar smo e o istili, odkar smo
prili?"
"Toliko vam je bilo do tega, da bi se pridruili Redu," ga je zavrnila mama.
"Menda ne bo rekel, da vam je zdaj odve pomagati? Saj vendar vidi, da se tu ne
da iveti - kako naj bi imel Red v tej hii torej tab?"
"Po utim se kot hini vilinec," je njen sin e naprej gnal svojo.
"Zdaj ti je vsaj jasno, kako obupno je njihovo ivljenje. Mogo e bo zaradi tega
postal bolj dejaven lan B.R.U.H.V.-ja!" je pripomnila Hermiona, ko jih je gospa
Weasley pustila, da dokon ajo svoje delo. "Saj res! Sploh ne bi bilo slabo, e bi
soolcem pokazali, kako grozno je kar naprej pospravljati - lahko bi organizirali
i enje gryfondomske dnevne sobe! Vsak, ki bi se ga udeleil, bi pla al za to, in
tako bi napolnili blagajno nae Bratov ine razsvetljevalcev! Pomislita, s tem bi
dosegli kar dvoje: soolci bi se zavedli, kakno je ivljenje ubogih vilincev, in e
Bratov ina bi prila do prepotrebnega denarja!"
"Jaz bi ti pla al samo za to, da bi nehala teiti s tem tvojim bruh v jem," je
razdraeno zamrmral Ron, a tako, da ga je lahko slial le Harry.
Ko so se po itnice bliale koncu, se je mladi arovnik zavedel, da vse
pogosteje sanjari o Bradavi arki: komaj je akal, da spet vidi Hagrida, da se s soolci
pomeri v quidditchu, in hrepenel je celo po tem, da bi se im prej znova sprehodil
mimo zelenjavnih gredic do toplih gred, v katerih so imeli pouk rastlinoslovja. Tudi
slednje bi mu bilo namre ljube od te zapraene in neprijazne hie - polovica omar v
njej je bila iz varnostnih razlogov e vedno zaklenjena, po tema nih kotih pa se je
skrival Spack, in kadar je Harry nevede el mimo njega, ga je vilinec vedno za el
obkladati z aljivkami.
Fant je seveda pazil, da o tem vpri o Siriusa ni nikdar govoril. Toda ivljenje v
tabu gibanja, ki je bilo uperjeno proti Mrlakensteinu, ni bilo niti pol tako zanimivo ali

razburljivo, kot si ga je Harry predstavljal, preden ga je izkusil. eprav so lani Reda

redno prihajali in odhajali, sem ter tja na Trochnmrkowem trgu poobedovali, ali pa se
le nekaj minut epetaje pomenkovali, je gospa Weasley vedno poskrbela, da mladi
arovnik, tako kot njegovi prijatelji, nikdar ni priel zraven. Celo z Uesnimi podaljki
si niso mogli kaj dosti pomagati in nikomur od odraslih, niti Siriusu, se ni zdelo, da
mora Harry izvedeti kaj ve od tistega, kar je slial ob prihodu v tab.
isto zadnji dan po itnic je Harry ravno pospravljal za Hedwig, ki si je za svoje
gnezdo izbrala vrh omare v njegovi spalnici, ko je vanjo priel Ron in s sabo prinesel
dve ovojnici.
"Dobili smo sezname u benikov, ki jih potrebujemo letos," je povedal in eno
ovojnico pomolil prijatelju, ki je stal na stolu. "Kon no, mislil sem e, da so pozabili na
nas. Obi ajno so jih poslali prej..."
Harry je v vre ko za smeti pomedel e zadnje iztrebke in jo vrgel v ko, ki je
stal v kotu. Ta je vre ko nemudoma pogoltnil ter zadovoljno rignil, fant pa je sedel na
stol ter odprl svoje pismo. V njem sta bila dva pergamentna lista: na enem je bilo
zapisano obi ajno opozorilo, da se novo olsko leto za ne prvega septembra, in na
drugem seznam knjig, ki jih bo potreboval v petem letniku.
"Samo dve novi moram kupiti," se je nekoliko za udil. " arovnike uroke za
peti letnik Mirande Kragull in Teorijo obrambne magije Wilberta Klopgultsa."
Pok!
Dvoj ka sta se udejanila tik poleg Harryja. Ta se je njunih nenajavljenih
obiskov e nekoliko navadil, in tokrat se ni niti zvrnil s stola.
"Ravno sva se spraevala, kdo si je umislil Klopgultsovo knjigo," je povedal
Fred, kot bi se e nekaj asa prijetno pomenkovali.
"Kajti to pomeni, da je Dumbledore vendarle nael novega profesorja za
obrambo pred mra nimi silami," je dostavil George.
"V zadnjem trenutku," je prikimal Fred.
"Kako to mislita?" se je namr il Harry.
"Pred nekaj tedni sva z Uesnimi podaljki prislukovala mami in o iju," mu je
pojasnil eden od dvoj kov. "Iz njunega pogovora sva razbrala, da se na razpis nih e
no e javiti."
"Kar niti ni udno, e pomisli, kako so jo odnesli zadnji tirje, ki so u ilo
obrambo, kaj?" se je zareal drugi.
"Prvi je umrl, drugi je izgubil spomin, tretjemu je moral Dumbledore pokazati
vrata, etrti pa je devet mesecev preivel v zaboju," je Harry tel na prste. "Aha, e
razumem..."
"Kaj pa je s tabo, Ron?" ga je vpraal Fred.
Toda najmlaji izmed Weasleyjevih fantov mu ni odgovoril, in Harry se je ozrl k
njemu. Rde elasi prijatelj je stal isto pri miru, usta je imel nekoliko odprta in zijal je v
pismo, ki ga je dobil z Bradavi arke.
"Pa kaj je?" je Fred nepotrpeljivo stopil okoli mlajega brata in mu prek ramen
pokukal v pergamentni list, ki ga je stiskal v desnici.
Tudi njegova usta so se presene eno razprla.
"Predstavnik tudentov?" je dahnil in e naprej nejeverno zijal v pismo. "Postal
si predstavnik tudentov!?"
Drugi dvoj ek je sko il k Ronu, zgrabil ovojnico, ki jo je ta dral v levici, in jo
obrnil na glavo. Harry je opazil, kako mu je iz nje v razprto dlan padlo nekaj krlatno
zlatega.
"Nemogo e," je zaepetal George.
"Nedvomno je prilo do napake," je menil Fred, potegnil pismo iz Ronove roke,

ga nastavil proti svetlobi in pogledal skozenj, kot bi iskal vodno znamenje. "Tega
smrkavca bi za predstavnika tudentov razglasil le norec."
Glavi dvoj kov sta se nato druno zasukali in oba sta zazijala v Harryja.
"Prepri ana sva bila, da bo ta sramota doletela tebe!" je kon no izdavil Fred,
kot bi imel ob utek, da ju je mlaji soolec nekako prevaral.
"Ja, mislila sva, da se bo Dumbledore brez vsakega pomisleka odlo il zate!" je
ualjeno pristavil George.
"Saj si vendar osvojil prvo mesto na Triolskem turnirju in kaj jaz vem kaj e!"
je vzkliknil Pred.
"Hja, verjetno je samemu sebi podstavil nogo prav z vsemi tistimi norijami, ki
se jih je el," mu je rekel George.
"Aha," je po asi prikimal njegov dvoj ek. "Ja, mogo e si za predstavnika res
nekoliko preve divji, Harry. No, ja, vsaj eden izmed vaju ve, kaj se pravi iveti!"
Zakorakal je k Harryju in ga potrepljal po rami, Rona pa je pri tem nadvse
zani ljivo premeril.
"Predstavnik tudentov... Ron ek bonbon ek, predstavnik tudentov!"
"Oh, kako gnusno se bo na tole odzvala mami," je zaje al George in mlajemu
bratu zalu al priponko predstavnikov, kot bi se spomnil, da ga lahko okui.
Ron e vedno ni rekel nobene. Priponko je ujel, se za nekaj trenutkov zazrl
vanjo, nato pa jo je pomolil prijatelju; nemo ga je prosil, naj mu potrdi, da je prava.
Harry je segel po njej. Z gryfondomskega leva se je z njene povrine lesketala rka P
in natanko takno priponko je videl svojega prvega olskega dne na Percyjevih prsih.
Takrat so se vrata sunkovito odprla in skoznje se je pognala Hermiona. Njena
lica so bila isto rde a, lasje so plapolali za njo, v dlani pa je stiskala pisemsko
ovojnico.
"Si... Si dobil...?"
V Harryjevi roki je opazila priponko in predirno je zacvilila.
"Saj sem vedela!" je v isti sapi razburjeno vzkliknila in mu pomahala s pismom.
"Jaz sem jo tudi, Harry, jaz sem jo tudi!"
"Ne, ne," jo je naglo zavrnil in porinil priponko Ronu v roke. "To je njegovo, ne
moje."
"To je... Kaj?!"
"Ron je predstavnik tudentov, ne jaz," je pojasnil Harry.
"Ron?" je zazevala Hermiona. "Ampak... Si prepri an? Mislim..."
Zardela je, kajti najmlaji izmed Weasleyjevih fantov se je zasukal k njej in jo
kljubovalno premeril.
"To pismo je bilo naslovljeno name," je rekel.
"Saj..." je izdavila Hermiona, ki ni mogla priti k sebi. "Saj... Kaj take... Ja,
estitam! Kako lepo, Ron! To je res..."
"Nepri akovano," je prikimal George, ko ji je zmanjkalo besed.
"Ne, ne," je odkimala in e bolj zardela. "To pa res ne. Ron je vendar napravil
toliko... Res je..."
V sobo je vstopila gospa Weasley, ki je prinesla s sabo kup opranih obla il.
"Ginny mi je povedala, da ste kon no dobili sezname novih u benikov," je
rekla, se mimobeno ozrla po ovojnicah, ki so jih stiskali v dlaneh, in se odpravila k
najbliji postelji, kjer je obla ila zloila na dva kupa. "Dajte mi jih. e danes bom la
na Pre no ulico, in ta as ko boste vi svoje stvari spravili v zaboje, vam bom nakupila
vse za olo. Ron, tebi bom morala priskrbeti tudi nove piame, saj so ti vse prekratke
za najmanj petnajst centimetrov. Res, ne morem verjeti, kako hitro raste... Kakne
barve naj bodo?"

"Priskrbi mu rde e-zlate, da se bodo ujemale s tisto priponko," se je namrdnil

George.
"Da se bodo ujemale s im?" ga je nekoliko odsotno vpraala mama, zloila
par kostanjevo rjavih nogavic in jih odloila na kup Ronovih pla ev.
"S priponko," je izjavil Fred tako, kot bi poskual im hitreje opraviti izjemno
mu no stvar. "Z njegovo ljubko, lesketajo o se in povsem novo priponko
predstavnikov tudentov."
Minilo je nekaj trenutkov, preden je gospa Weasley nehala razmiljati o
Ronovih novih piamah in je kon no doumela, o em govorita dvoj ka.
"Z njegovo... Ampak... Ron, si res postal...?"
Njen najmlaji ji je pokazal priponko.
Gospa Weasley je zacvilila natanko tako, kot je nekoliko prej Hermiona.
"Ne morem verjeti! Ne morem verjeti! O, Ron, kako lepo! Postal si predstavnik
tudentov! isto vsi moji fantje so bili predstavniki!"
"Kaj, a midva s Fredom sva pa tvoja soseda?" jo je ualjeno pobaral George,
ko si ga je mama preprosto odrinila s poti in Rona ukle ila v objem.
"O, po akaj, da to izve tvoj o e! Ljubi moj, tako sem ponosna nate! Kako lepa
novica! Nazadnje bo morda tako kot Bill in Percy postal celo predsednik
tudentskega sveta, prvo stopni ko ima e za sabo! O, kako lepo, da se je to
zgodilo sredi vseh teh kriev in teav! Res, sploh ne ve, kako sem tega vesela! Ti
moj ljubi Ron ek..."
Dvoj ka sta se ta as za njenim hrbtom pretvarjala, da jima gre na bruhanje,
toda gospa Weasley tega sploh ni opazila. Z rokami se je e vedno tesno oklepala
Rona in ve krat zapored ga je cmoknila na lice, da je postal e bolj krlaten od
priponke.
"Mami, no... Daj e nehaj... Mami; zberi se vendar..." je momljal in jo poskual
odriniti od sebe.
Kon no ga je spustila in ga zasoplo vpraala:
"No, kaj bi rad? Percyju smo kupili sovo, ampak ti ima seveda e skovir ka."
"K-Kako to misli?" je zajecljal Ron in o itno je bilo, da ne upa verjeti svojim
uesom.
"Za to si vendar zaslui nagrado!" je ljube e dejala gospa Weasley. "Bi rad
eden ve erni pla ?"
"Saj si mu ga kupila e lani," se je kujavo vmeal Fred, ki mu mamina
radodarnost o itno ni bila pogodu.
"Ali pa nov kotel, ko je Charliejev stari e tako zmahan? Mogo e novo
podgano; krabo si imel tako rad..."
"Mami," jo je z upanjem v glasu prekinil Ron, "bi mi kupila novo metlo?"
Prek obraza gospe Weasley, ki je do tistega trenutka kar arel, se je pognala
senca; lete e metle so bile drage.
"Saj no em kakne res dobre!" je naglo dodal njen najmlaji. "Samo... Samo
novo bi rad, ko imam pa vse iz druge roke..."
Molly Weasley se je za hip obotavljala, nato pa mu je prijazno prikimala.
"Velja, dobil bo novo metlo... No, e moram tudi ponjo, bo bolje, da se kar
odpravim. Poskusila se bom vrniti im prej, in ne pozabite pospraviti vseh svojih
stvari v zaboje... Ampak, da je moj mali Ron ek postal predstavnik... Saj ne morem
verjeti!"
e enkrat ga je poljubila na lice, glasno posmrknila in se nato naglo odzibala iz
sobe.
Dvoj ka sta se spogledala.

"Ti smeva tudi midva dati poljub ek, Ron?" ga je nor avo pobaral Fred.
"Tudi kaken priklon ek bi si zasluil," je dodal George.
"Raje kar nehajta," ju je namr eno premeril novope eni predstavnik
tudentov.
"Kaj pa bo naredil, e ne bova, a?" ga je pobaral Fred in prek obraza se mu
je razlezel nesramen nasmeek. "Naju bo kaznoval?"
"To bi pa rad doivel!" se je zareal drugi dvoj ek.
"Pazi se, da ne bo res!" ga je jezno opomnila Hermiona.
Dvoj ka sta izbruhnila v smeh in Ron je prijateljici zamrmral:
"Pusti ju, saj nima smisla."
"Res, od tega trenutka dalje bova morala biti jako oprezna, George," se je
Fred zasukal k bratu in se pretvarjal, da je vzdrhtel. " e nama bosta za petami
tadva..."
"Ja, zdi se, da so dnevi najinih nebrzdanih zlo esti kon ani," je drugi dvoj ek
narejeno alostno zmajal z glavo.
Nato je glasno po ilo in izdejanila sta se.
"Uf, kako sta zoprna!" je besno zagodla Hermiona in se zazrla v strop, skozi
katerega so zdaj lahko jasno sliali, kako divje se krohotata. "Ne meni se zanju, Ron,
samo ljubosumna sta!"
"Ne bi rekel," ji je dvome e odvrnil in pogled prav tako uprl navzgor. "Odkar
pomnim, sta govorila, da Dumbledore za predstavnike izbere same najve je riti..."
Za hip se je zamislil in nato bolj veselo dodal:
"Ampak vseeno: nove mede nista nikoli dobila! Ko bi le lahko el z mami in si
jo izbral. Nimbusa si gotovo ne bo mogla privo iti, ampak pred kratkim so izdelali
nov model istometa in tega bi bil res vesel... Ja, kar za njo bom stekel. Povedati ji
moram za istomet, toliko da bo vedela..."
Kot blisk se je pognal iz sobe in Harry ter Hermiona sta tako ostala sama.
Mladi arovnik se je zavedel, da se iz neznanega razloga no e niti ozreti k
prijateljici. Zasukal se je k postelji, segel po kupu istih obla il, ki jih je nanjo zloila
gospa Weasley, in jih odnesel k svojemu zaboju.
"Harry?" ga je previdno poklicala Hermiona.
" estitam," se je odzval s tako prisr nim glasom, da mu je zvenel povsem tuje,
pogledal pa je e vedno ni. "Kako lepo, postala si predstavnica tudentov. Krasno."
"Hvala," je pokimala Hermiona. "Em, Harry, bi si lahko sposodila Hedwig, da to
sporo im o iju in mami? Gotovo bosta vesela. Mislim, predstavnik tudentov je
kon no nekaj iz sveta arovnikov, kar poznata tudi onadva iz svojega."
"Ja, seveda," je privolil fant s e vedno obupno veselim glasom, ki nikakor ni
bil njegov. "Kar vzemi jo!"
Sklonil se je nad zaboj, vanj odloil obla ila in se pretvarjal, da v njem nekaj
i e. Hermiona je ta as stopila do omare in k sebi priklicala Hedwig. Minilo je nekaj
trenutkov. Prijateljica je tiho odla iz sobe, on pa je e naprej sklonjen napenjal
uesa. Kmalu je slial le posmehljiv hehet, ki se je spet razlegel s prazne slike, in
zadovoljno kruljenje - ko za smeti je prebavljal sovje iztrebke.
Vzravnal se je in se ozrl. Ja, res je sam. Pohitel je prek sobe in zaprl vrata,
nato pa se je po asi vrnil k postelji, se sesedel nanjo ter se praznega pogleda zazrl v
vznoje omare.
Da izberejo predstavnike tudentov prav izmed u encev petega letnika, je
popolnoma pozabil. Preve se je namre bal, e se bo sploh lahko vrnil na
Bradavi arko, in ni niti pomislil, da priponke predstavnikov e letijo izbrancem
naproti. Toda e bi se spomnil... e bi pomislil na to... Bi pri akoval, da jo bo dobil

Ron?
Ne, se je po njegovi glavi razlegel tih in resnicoljuben glas.
Zamial je in obraz zakopal v dlani. Sebi ni mogel lagati; e bi se spomnil, da
so priponke novih predstavnikov e na poti, bi eno izmed njih pripisal sebi, in ne
Ronu. Je torej postal tako domiljav kot Dreco Malfoy? Se ima za boljega od
drugih? Za boljega od svojega prijatelja?
Ne, je odlo no zatrdil tihi glas.
Je to res? Harry se je zatopil sam vase in zaskrbljeno poskual ugotoviti, kaj
dejansko uti, ker je ravnatelj za predstavnika namesto njega izbral Rona.
V quidditchu ga vsekakor prekaa, je menil glas. A v oli ti sicer ne gre ni
bolje kot njemu.
Harry si je priznal, da temu ne more ugovarjati. Ni ga bilo predmeta, pri
katerem bi bil kaj bolji kot Ron. Kaj pa tisto, kar sta dosegla izven u ilnice? Koliko
tejejo preizkunje, pri katerih je pogosto tvegal e ve kot to, da ga izklju ijo?
No, ja, saj vsega tistega nisi opravil isto sam. Ron in Hermiona sta bila
ve inoma ob tebi, je dejal glas v njegovi glavi.
"Kar naprej pa tudi ne!" je Harry mrmraje ugovarjal samemu sebi. "S
Smottanom sem se spopadel sam. Taisto velja tudi za Neelstina ter baziliska. In tiste
no i, ko je Sirius pobegnil, sem morakvarje pregnal brez njune pomo i. Sploh pa
nista bila zraven na onem pokopali u, takrat ko se je vrnil Mrlakenstein..."
Ob teh besedah ga je spet zajel ob utek, da z njim ravnajo prav neverjetno
grdo, tako kot tistega ve era, ko je prispel na Trochnmrkow trg.
"Res, ve sem opravil!" si je ualjeno rekel. "Veliko ve kot onadva!"
Ampak pomisli, se je spet oglasil poteni glas. Pomisli vendar, da Dumbledore
morda za predstavnika no e tudenta, ki se je e tolikokrat znael v nevarnem
poloaju... Mogo e i e med u enci Bradavi arke takne, ki so druga ni od tebe...
Res, Ron ima verjetno kakno pomembno zna ajsko lastnost, ki je ti nima...
Mladi arovnik je odprl o i in se skozi prste za emel proti nogam omare,
krempljastim apam. Spomnil se je, kaj je rekel Fred: Tega smrkavca bi za
predstavnika tudentov razglasil le norec.
Prhnil je v smeh, a e hip kasneje se je spet zresnil. Kako se mu more tako
nesramno reati, ko pa je Ron vendar njegov najbolji prijatelj?! Saj ni on prosil
Dumbledorja, naj mu polje priponko predstavnikov. In sploh: se bo zdaj kujal, ker je
ni dobil sam, in se bo skupaj z dvoj koma prijatelju za hrbtom posmehoval? Mu bo
pokvaril veselje, ko ga je vendar prvi v ivljenju v ne em prekosil?
V tistem trenutku je zaslial, da se Ron vra a v njuno sobo. Vstal je, si popravil
o ala in si na obraz nadel nasmeek, najmlaji izmed Weasleyjevih fantov pa je e
stopil skozi vrata.
"Za las sem jo ujel!" je povedal ves sre en. "Rekla je, da bo istomet kupila,
e ga bo le mogla."
"Lepo," je rekel Harry in odleglo mu je, kajti njegov glas zdaj ni bil ni ve tako
zoprno radosten. "Posluaj, Ron... estitam, resno."
Njegov prijatelj se je naglo zresnil.
"Sploh nisem pomislil, da bi se lahko odlo il zame!" je rekel in zmajal z glavo.
"Prepri an sem bil, da bo predstavnik postal ti!"
"Ne, za to sem verjetno res nekoliko preve divji," je kot v odmev ponovil
Fredove besede.
"No, ja," se je namr il Ron, "mogo e... Kaj jaz vem. Zdaj bi bilo vsekakor
pametno, e hitro pospraviva svoje stvari."
Njune re i je od dne, ko sta prispela, razneslo nenavadno dale . Skoraj celo

popoldne sta potrebovala, da sta knjige in druge stvari izbrskala iz najrazli nejih
kotov v hii ter jih spravila v potovalna zaboja. Harry je opazil, kako Ron pri tem
priponko ves as prestavlja: najprej jo je odloil na no no omarico, zatem jo je vtaknil
v ep kaubojk, pa jo spet potegnil na plano in poloil na zloene pla e, kot bi hotel
videti, kako lepo se krlatna lesketa s rnega ozadja. ele ko sta ju obiskala dvoj ka,
ki sta mu jo z limani nim urokom poskusila za vse ve ne ase prilepiti na elo, jo je
previdno spravil v eno izmed kostanjevih nogavic in jo zaklenil v zaboj.
Gospa Weasley se je s Pre ne vrnila okoli estih in prinesla je celo naro je
knjig, pa tudi dolg omot. Ta je bil povit z debelim rjavim papirjem, in ko ga je Ron
prejel, je hrepene e zaje al.
"Ni ti je treba odviti takoj," ga je namre opozorila mama. "Na ve erji bo cela
vrsta naih in rada bi, da vsi takoj pridete v kuhinjo."
Toda v hipu, ko je stopila skozi vrata, se je Harryjev prijatelj vseeno divje vrgel
na ovojni papir. Nato si je skrajno zamaknjeno ogledal svojo novo metlo, in to iz isto
vseh monih zornih kotov.
V kleti je gospa Weasley prek teko obloene kuhinjske mize obesila
transparent, na katerem je pisalo:
ESTITAMO,
RON IN HERMIONA,
NOVA PREDSTAVNIKA TUDENTOV!
Harry je med tistimi po itnicami e ni videl tako dobre volje.
"Rekla sem si, da bi lahko imeli namesto obi ajne ve erje pravo malo zabavo,"
je povedala otrokom, ko so prili v kuhinjo. "Bill in tudi tvoj o e, Ron, sta e na poti.
Poslala sem jima sovi in oba sta presre na."
Dvoj ka sta se spogledala in zavila z o mi.
Od odraslih so bili v kleti e Sirius, Wulf, Tanga in gospod Kehomet, Noru
Nerrga pa je s svojo leseno nogo prikrevsal skozi vrata, tik zatem ko si je Harry v
ao nato il maslenuek.
"O, Alastor, kako lepo, da si priel!" ga je prijazno pozdravila gospa Weasley,
ko si je z navajeno kretnjo snel potovalni pla . "e dlje asa smo te hoteli prositi, da
si ogleda pisalnik v dnevni sobi in nam pove, kaj je v njem. Sami ga no emo
odpreti, ker se bojimo, da bi bilo v njem lahko kaj zelo zoprnega."
"Seveda si ga bom, Molly, seveda..."
Nerrgovo elektri no modro oko se je zavrtelo navzgor in se uprlo v kuhinjski
strop.
"Dnevna soba..." je zagodel, ko se je zenica arovnega o esa skr ila. "Tisti
pisalnik v kotu? Ja, vidim ga... Aha, za bavkarja gre. Bi rada, da grem gor in se ga
znebim, Molly?"
"Ne, ne, z bavkarjem bom opravila tudi sama. A kasneje," se mu je
nasmehnila gospa Weasley. "Kaj bi pil? Malo proslavljamo, ve..."
Pokazala je na krlatni transparent.
"Ron je e etrti predstavnik tudentov iz nae druine!" je dodala in svojemu
najmlajemu ljube e razmrila lase.
"Predstavnik, kaj?" je zagodrnjal Nerrga.
Svoje normalno oko je pri tem uprl v Rona, arobno pa se je zasukalo in se
zazrlo skozi sence. Harry je dobil neprijeten ob utek, da je uperjeno vanj, in se je

odpravil stran, k Siriusu ter Wulfu.

" estitam, estitam," je dejal nekdanji auror, ki je z normalnim o esom e
vedno zijal v Rona. "Ljudem, ki imajo oblast, nekateri sicer radi povzro ajo teave.
Toda Dumbledore verjetno meni, da ti ve ina kletev ne bo prila do ivega, sicer te
ne bi izbral..."
Rona je Nerrgov pogled na to zadevo mo no osupnil, a na sre o se mu z
nekdanjim aurorjem ni bilo treba pomenkovati o tem, kaj vse lahko doleti
predstavnika tudentov, kajti v tistem sta prispela njegov o e in brat. Gospa Weasley
je bila tako dobre volje, da se ni niti z besedico pritoila, emu sta s sabo pripeljala
tudi Tobakarolusa. Ta je imel sicer na sebi dolg povrnik, ki je na ve mestih udno
trlel od njega, in si ga nikakor ni hotel sle i.
"No, po mojem bi morali nazdraviti," je dejal gospod Weasley, ko so vsi prili
do pija e, in e je dvignil ao. "Na Rona in Hermiono, nova predstavnika tudentov
iz Gryfondoma!"
Vsi po vrsti so dvignili ae proti slavljencema, napravili poirek, nato pa
zaploskali, da jima je postalo kar nekoliko nerodno.
"Jaz nisem bila predstavnik," se je izza Harryja veselo oglasila Tanga.
Njeni lasje so bili tistega ve era paradinikovo rde i, segali so ji do pasu in
nasploh je bila videti kot Ginnyjina stareja sestra. Ko pa so se v naslednjem hipu vsi
pomaknili blije k mizi, da bi si postregli s hrano, je e pojasnila:
"Predstojnik mojega doma je rekel, da mi za to manjka dolo enih zna ajskih
potez."
"Kaj pa ga je tako motilo?" jo je vpraala Weasleyjeva najmlaja, ki si je na
kronik e nalagala pe en krompir.
"Oh, marsikaj. udak je na primer trdil, da sem nekoliko nerodna," se je
namuznila Tanga.
Ginny se je zasmejala, Hermiona pa ni vedela, ali naj se tudi sama ali ne.
Namesto tega je napravila e en poirek maslenuka in seveda se ji je prav grdo
zaletel.
"Kaj pa ti, Sirius, si bil predstavnik?" ga je vpraala Ginny in Hermiono
potrepljala po hrbtu.
Iz grla Harryjevega botra se je izvil zanj obi ajni, pasjemu lajeu podobni
smeh.
"Kje pa, nih e ni niti pomislil, da bi me predlagal za predstavnika! Naju z
Jamesom so raje neprestano kaznovali! Ne, ne, od nas treh je bil najbolj priden Wulf,
in ta je tudi dobil priponko."
"Po mojem je Dumbledore menil, da bom lahko svoja prijatelja zaradi tega vsaj
nekoliko obvladal," je povedal Harryjev nekdanji u itelj obrambe. "A s tem kajpada ni
bilo ni ."
Misel, da tudi njegovega o eta niso izbrali za predstavnika tudentov, je
Harryja mo no razvedrila. Zabava se mu je zato zdela prijetneja, na kronik si je
ve krat naloil e malo hrane in vsi v kuhinji so mu bili veliko bolj pri srcu.
Ron je razkladal o svoji novi metli vsakomur, ki ga je bil pripravljen posluati.
"... in od ni do sto pride v desetih sekundah, kar ni slabo, kaj? Vsaj e
pomisli, da Kometu 290 to uspe v komaj enajstih... No, v reviji Vrhunske metle sem
prebral, da ti mora pri Kometu celo za tako slab pospeek pomagati kar mo an
veter!"
Hermiona je Wulfu resnobno razlagala svoj pogled na vilinske pravice.
"... je vendar natanko tak nesmisel kot tisti, da je treba volkodlake izlo iti iz
drube! Oboje namre izvira iz iste grozljive predstave, ki jo o sebi gojijo nekateri

arovniki: da so bolji od drugih arobnih bitij..."

Gospa Weasley in Bill pa sta se kot obi ajno pogajala glede njegove pri eske.
"... isto so ti podivjali, pa tako eden si. Kajne, Harry, da bi Bill napravil veliko
lepi vtis, e bi se vsaj nekoliko postrigel?"
"Em, kaj pa vem..." je izdavil fant, saj ga je s tem vpraanjem spravila v
precejno zadrego.
Tako se je raje hitro zmuznil stran od njiju in se usmeril proti dvoj koma, ki sta
se v kotu kuhinje zarotniko pomenkovala s Tobakarolusom. Ta je utihnil v hipu, ko je
opazil, da se jim blia Harry. Toda Fred je mlademu arovniku pomeiknil in mu
pomignil, naj pride blije.
"Ni ne skrbi," je rekel Tobakarolusu, "Harryju lahko zaupamo, saj je prav
irokogrudno podprl najine posle."
"Poglej, kaj nama je priskrbel Tobi," je vsko il George in mu pomolil razprto
dlan.
Na njej so leali rni in skrotovi eni stroki. Nobeden ni niti vzdrhtel, a iz njih se
je vseeno razlegalo tiho roljanje.
"To so semena pipa e strupenja e," je pojasnil dvoj ek. "Potrebujeva jih za
Slastne strahote, a kaj, ko spadajo med prepovedane substance razreda C. Lahko si
misli, da zaradi tega do njih ni lahko priti."
"Torej smo dogovorjeni, Tobi? Deset guldov za vso robo?" je Fred nadaljeval s
pogajanjem, ki ga je Harry o itno prekinil.
"Sploh vesta, s kakno teavo sem se dokopal do nje?" je tiho, a ogor eno
ugovarjal Tobakarolus, pri emer so se njegove podo njakaste in rde kaste o i e
bolj razprle. "Res mi je al fanta, a za tole ho em dvajset zlatnikov, in niti firi a manj."
"Tobi se rad malo poheca," se je Fred obrnil k mlademu arovniku.
"Ja, njegova najbolja ala je bila, ko je za majhno katlo bodic ren evca hotel
est srpcev," je dodal George.
"Tije, tije," ga je posvaril Harry.
"Zakaj?" se je za udil drugi dvoj ek. "Mami je zaradi Ron ija vendar tako
blaena, da bo ves ve er grulila okoli njega. Naju sploh ne opazi."
"Kaj pa Nerrga?" ga je opozoril mladi arovnik.
Tobakarolus se je iv no ozrl prek ramena.
"Prav ima," je zamrmral. "Dobro, fanta, velja: e robo hitro prevzameta, vama
jo dam tudi za deset guldov."
"Najlepa hvala, Harry!" se je razveselil Fred, ko je odrasli arovnik izpraznil
epe v iztegnjene dlani dvoj kov in se hitro odpravil k jedilni mizi. "Najbolje bo, da
tele ljub ke im prej spraviva gor..."
Fant je opazoval, kako se prebijata prek kuhinje, in postalo mu je nekoliko
nelagodno. Posvetilo se mu je namre , da bodo njuni stari prej ko slej izvedeli za
trgovino s pripomo ki za aljivce in takrat bodo seveda hoteli vedeti, od kod jima
denar zanjo. Ko je dvoj koma izro il nagrado, ki jo je prisluil na Triolskem turnirju,
se mu to ni zdelo ni posebnega. A kaj, e bo s tem sproil nov druinski spor in se
bosta tudi dvoj ka za ela obnaati, kot da nimata starev? Bi gospa Weasley e
vedno trdila, da je Harry tako reko njen sin, e bi izvedela, od kod Fredu in Georgu
denar za njun ,neugledni' posel?
Tako je obstal kot prikovan v kotu, v katerem sta se dvoj ka pogajala s
Tobakarolusom, in drubo mu je delal le ob utek krivde. Takrat pa je zaslial svoje
ime.
"... le zakaj se Dumbledore ni odlo il za Potterja?" je Krallek Kehomet vpraal
svojega sogovornika, Remusa Wulfa.

"Za to ima gotovo dober razlog," je odvrnil nekdanji u itelj obrambe.

"Ampak s tem bi mu pokazal, da mu zaupa. Jaz bi ga zagotovo izbral," je
vztrajal gospod Kehomet, "posebej glede na to, kako nemarno ga blatijo v Prerokih
novicah..."
Harry se ni niti ozrl, saj se v ta pogovor ni hotel vpletati. eprav ni bil ve
la en, se je odpravil za Tobakarolusom, k mizi. Navduenje nad zabavo ga je v hipu
minilo in im prej se je hotel vrniti v sobo ter le i.
Ob mizi seveda ni bil sam. Noru Nerga je s tistim, kar mu je ostalo od nosu,
ovohaval pi an je bedro in se kon no odlo il, da ni zastrupljeno, ter je zagrizel vanj.
"... ro aj je iz panskega hrasta, prevle enega z lakom, odpornim na kletve,
obdelan pa je tudi s protiresonan nim urokom..." je Ron razlagal Tangi.
Gospa Weasley pa je na iroko zazehala.
"No, mislim, da se bom la pred spanjem pozabavat s tistim bavkarjem...
Arthur, saj obljubi, da ne bodo predolgo pokonci, kajne? Lahko no , Harry."
Odla je. Fant je odloil kronik in spraeval se je, e bi ji lahko sledil, ne da bi
to kdo opazil.
"Je vse v redu, Potter?" ga je vpraal Nerrga.
"Ja, seveda," se je zlagal mladi arovnik.
Nekdanji auror je nagnil svojo utarico, elektri no modro oko pa pri tem e
naprej upiral vanj.
"Stopi blie, mislim, da imam nekaj, kar te bo zanimalo," je rekel nazadnje.
Iz notranjega epa je povlekel zelo zmahano arovniko fotografijo.
"To so vsi stari lani Feniksovega reda," je zagodel. "V eraj pono i sem jo
nael, ko sem iskal svoj rezervni pla nevidnosti, ker mi je Podmore tistega boljega
nekako pozabil vrniti... No, kakor koli, rekel sem si, da si bo tole gotovo kdo hotel
ogledati."
Harry je segel po fotografiji. Vanj se je zazrla manja gru a ljudi, izmed katerih
so mu nekateri pomahali, drugi pa nazdravili.
"Tole sem jaz," je povedal Nerrga.
Pri tem je pokazal nase, kar je bilo povsem brez potrebe. Nemogo e bi ga bilo
namre zamenjati s kom drugim, pa eprav so bili njegovi lasje na sliki nekoliko manj
sivi in je imel cel nos.
"Tale poleg mene je seveda Dumbledore," je nadaljeval, "na drugi strani pa
stoji Dedalus Dollyna... To je Marlene McKinnon, ki so jo ubili komaj dva tedna
zatem, ko je bila posneta fotografija... Celo njeno druino so spravili v grob! Ah, tu sta
tudi Frank in Alice Velerit..."
Harryju je bilo e tako nekoliko neprijetno, a ko se je zazrl v Alice, ga je e bolj
stisnilo pri srcu. Ta okrogli, prijazni obraz je namre dobro poznal, pa eprav se nikoli
ni sre al z njo, kajti Neville, njen sin, ji je bil izjemno podoben.
"Uboga revea," je zagodel Nerrga." Raje bi bil mrtev, kot da bi me doletelo,
kar je njiju... No, tisto je Emmeline Vance, njo si sre al zadnji , in zraven nje je
seveda Wulf... Pa Benny Barian - tudi njega so pospravili, in to tako temeljito, da je
za njim ostalo le nekaj ko kov oganega mesa..."
Harry se je nakremil, nekdanji auror pa je s palico podrezal v sliko in dejal:
"Dajmo, umaknite se vendar malo."
Mali love ki na fotografiji so se zdrenjali vstran, tako da so lahko v ospredje
stopili tisti, ki so bili prej skriti za njimi.
"To je Edgar Bones, brat Amelije Bones, izjemen arovnik, in tudi njega so
spravili v krtovo s celotno druino vred... pa Sturgis Podmore - tristo kosmatih riti,
kako mlad je videti tu... Caradoc Lyuborod, ki je brez sledu izginil est mesecev

zatem... Vylko Dozh, njega si sre al zadnji , jaz pa sem e pozabil, da je v asih nosil
ta trapasti klobuk... In to je Gideon Prewett. Kar pet Jedcev se je moralo spraviti nanj
ter na njegovega brata Fabiana. Fanta sta bila resni no herojsko bitko... No,
premaknite se e malo, dajmo, dajmo..."
Mali love ki so se spet zdrenjali, tokrat na levo stran fotografije, in tako so v
ospredje znova lahko stopili tisti, ki so stali za njimi.
"Saj res, to je Dumbledorjev brat Aberforth," se je spomnil Nerrga. "Tistikrat je
bilo prvi in zadnji , da sem ga sre al. uden lovek, uden... Pa Tabita Tratta, ki jo
je ubil Mrlakenstein osebno... In seveda Sirius, ko je imel e kratke lase... No, tole pa
bo zanimalo tebe!"
Harryju je zastalo srce; s fotografije sta se mu smehljala o e in mama. Sedela
sta vsak na svoji strani majhnega moica vodenih o i, v katerem je mladi arovnik
nemudoma prepoznal Glistorepyja - loveka, ki je Mrlakensteinu izdal, kje se
skrivata, in ju s tem pomagal umoriti.
"No?" je rekel Nerrga.
Harry se je zazrl v njegov brazgotinasti obraz. Nekdanji auror je o itno menil,
da ga je pravkar zelo razveselil.
"Aha," je izdavil fant in se poskusil nasmehniti. "Em, saj res, ravnokar sem se
spomnil, da v zaboj nisem spravil..."
Kaj je pozabil, se mu na sre o ni bilo treba izmisliti, kajti v tistem je k njima
pristopil Sirius.
"V kaj pa sta se tako zatopila, Noru ?" ga je vpraal in Nerga se je zasukal k
njemu.
Harry se je nemudoma odtihotapil prek kuhinje, se zmuznil skozi vrata in
stekel po stopnicah, da ga ne bi kdo priklical nazaj. Pravzaprav ni vedel, zakaj ga je
fotografija tako pretresla. Ne nazadnje je imel slike o eta in mame tudi sam ter je
Glistorepyja celo sre al... Toda da mu je nekdanji auror fotografijo z njimi pomolil pod
nos, ko tega sploh ni pri akoval...
S tem Nerrga vendar ne bi osre il nikogar, je jezno pomislil. Posebej e, ker
so jih obdajali sami veseli obrazi... Benny Barian, od katerega je ostalo le nekaj
ko kov oganega mesa, Gideon Prewett, ki je umrl junake smrti, in Veleritova, za
katera je e prej izvedel, da se jima je zmealo, ker so ju tako dolgo mu ili... Vsi so v
ve nost sre no mahali s fotografije, ne vedo , da bo po njih. No, Nerrgi se je to
morda res zdelo zanimivo, njemu samemu pa prav grozljivo!
Po prstih se je povzpel po stopni u, ki je iz vee vodilo mimo glav vilincev, in
vesel je bil, da je spet sam. Toda ko se je priblial prvemu podestu, je zaslial nekaj
zelo nenavadnega. Nekdo je o itno v dnevni sobi in ihti!
"Je kdo tu?" je zaklical.
Odgovora ni dobil, a ihtenje ni potihnilo. Preostale stopnice je pretekel in naglo
odprl vrata dnevne sobe.
K mra ni steni se je stiskala znana postava, ki je v desnici stiskala palico in
vso jo je pretresal kr evit jok. Na zaplati mese ine, ki je sijala na zapraeno staro
preprogo, pa je leal, o itno mrtev, Ron.
Harry je zahlastal za sapo in po util se je, kot da mu je pod nogami zmanjkalo
tal. Ron, da je mrtev?! Ne, to je preprosto nemogo e...
Ampak, akaj vendar, to res ni mogo e, Ron je e vedno v kuhinji...
"Gospa Weasley?" jo je hripavo poklical mladi arovnik.
"C-Cro-Crohotarius!" je zaihtela mama rde elase sedmerice in palico v treso i
desnici uperila v Ronovo truplo.
Pok!

Ronovo mrtvo telo se je spremenilo v Billovo. Ta je leal na hrbtu in od sebe

molel vse tiri, njegove odprte o i pa so bile povsem prazne. Gospa Weasley je
zaihtela e glasneje.
"Cro-Crobotarius!" je znova poskusila.
Pok!
Na mestu Billovega trupla se je zdaj pojavil mrtvi gospod Weasiey, igar o ala
so visela z obraza, prek katerega je mezel poto ek krvi.
"Ne!" je zaje ala. "Ne... Crobotarius! Crohotarius! CROHOTARIUS!"
Pok! Dvoj ka, mrtva. Pok! Percy, mrtev. Pok! Mrtev Harry...
"Gospa Weasley, stecite, preprosto stecite stran!" je zavpil mladi arovnik, ki je
pretreseno zijal v lastno truplo. "Naj kdo drug..."
"Kaj pa se dogaja?"
V sobo je pritekel Wulf, tik za njim pa e Sirius in Nerrga. Pogled prvega izmed
odraslih arovnikov je z Molly zdrsnil k mrli u in v trenutku mu je bilo jasno, kaj se
dogaja. Segel je po palici in z odlo nim ter jasnim glasom dejal:
"Crohotarius!" Harryjevo truplo je izginilo, nad mestom, kjer je lealo, pa je
zalebdela srebrnkasta krogla. Ko je Wulf e enkrat zamahnil s palico, se je
spremenila v oblak dima, ki se je kmalu povsem razkadil.
"O... O... O..." je gospa Weasley lovila sapo, nato pa je obraz zakopala v dlani
in izbruhnila v jok.
"Molly," jo je alostno poklical Wulf in stopil k njej. "Molly, ne..."
V naslednjem trenutku se je e ihte naslonila na njegovo ramo.
"Samo bavkar je bil, Molly," jo je tolail in jo potrepljal. "Samo neumen
bavkar..."
"Kar naprej jih v-v-vidim mrtve!" je izdavila. "Ka-Kar naprej! V sasanjah..."
Sirius je zrl proti zaplati mese ine, na kateri je prej leal mrtvi Harry, Nerrga pa
je opazoval mladega arovnika, ki se je trmasto izogibal njegovemu pogledu. Imel je
nenavaden ob utek, da mu je arobno oko na poti od kuhinje do dnevne sobe ves
as sledilo.
"N-Ne povej Ar-Arthurju," je zdaj zaje ala Ronova mama in si o i divje brisala
v rokave. "Ne bi ra-rada videla, da izve... kako sem trapasta."
Wulf ji je podal robec in glasno si je obrisala nos.
"Res mi je al, Harry. Le kaj si zdaj misli o meni?" je pretreseno nagovorila
fanta. "Da se ne morem znebiti navadnega bavkarja..."
"To pa res ni ni takega," ji je odvrnil in se poskusil nasmehniti.
"Samo ta-tako me skrbi," je dejala in po licih so se ji spet ulile solze. "Po-Pol
druine je v Redu in pravi ude bo, e se bo-bomo prebili skozi to... Pe-Percy pa
sploh ne govori z nama... Kaj, e se mu zgo-zgodi kaj stranega in se pred tem ne
bomo ni-niti pobotali? In kaj bo, e umreva midva z Arthurjem? Kdo bo Rona in Ginny
spra-spravil h kruhu?"
"Zdaj pa nehaj, Molly," jo je odlo no pozval Wulf. "Tokrat je druga e kot
prejnji . Red je bolje pripravljen in prednost imamo, saj vemo, kaj Mrlakenstein
naklepa..."
Ob coprnikovem imenu se je gospa Weasley preplaeno zdrznila.
"Oh, Molly, daj no, res je e as, da se neha bati njegovega imena. Glej, ne
morem ti zatrditi, da bomo vsi odnesli celo koo. Tega ti ne bi mogel obljubiti nih e,
toda tokrat smo res v boljem poloaju kot prejnji . Takrat nisi bila v Redu, zato pa
ne ve, kako obupno je bilo. Jedcev smrti je bilo dvajsetkrat ve od nas in kar po vrsti
so pospravljali enega lana Reda za drugim..."
Harry se je spomnil fotografije in nasmejanih obrazov svojih starev. Vedel je,

da ga Nerrga e vedno opazuje.

"Glede Percyja pa naj te sploh ne skrbi," je nenadoma dejal Sirius, "bo e
priel k sebi. Samo vpraanje asa je, kdaj se bo Mrlakenstein razkril, in takrat nas
bodo z Ministrstva e prosili, naj jim odpustimo."
Za trenutek je premolknil in nato trpko dodal:
"Osebno dvomim, da bom sprejel njihovo opravi ilo."
" e te skrbi, kdo bo skrbel za Rona in Ginny v primeru, da bi pobralo vaju z
Arthurjem," je blago vsko il Wulf, "pa mi res ni jasno, za koga nas ima. Menda ne
misli, da bi ju pustili stradati?"
Gospa Weasley se je pretreseno nasmehnila.
"Res sem trapasta," je zamrmrala in si obrisala o i.
Toda Harry, ki je priblino deset minut kasneje vstopil v svojo spalnico, jo je
razumel. e je zaprl o i, je e vedno videl, kako se mu s tiste stare fotografije
smehljata stara, ki se kot tevilni okoli njiju, nista zavedala, da se njuno ivljenje
blia koncu. Tako tudi ni mogel pozabiti bavkarja, ki se je spremenil v trupla skoraj
isto vseh lanov druine Weasley.
Brez vsakega opozorila ga je takrat v brazgotini znova ter tako silovito
zapeklo, da mu je postalo slabo.
"Nehaj," ji je kljub temu odlo no ukazal in se drgnil po elu, dokler ni bole ina
pojenjala.
" e se pogovarja z lastno glavo, je to prvo znamenje norosti," je izjavil
potuhnjen glas, ki se je razlegel s prazne slike.
Harry se ni zmenil zanj. Po util se je nekako stareji in nenavadno se mu je
zdelo, da se je e pred nedavnim mu il s tem, zakaj ni dobil priponke predstavnika
tudentov.
Deseto poglavje
Loona Liupka
Harry je tiste no i spal bolj slabo. V sanjah so se mu vsake toliko prikazali
stari, a nikoli niso spregovorili, gospa Weasley je ihtela nad Spackovim truplom, pri
emer sta jo opazovala Ron ter Hermiona, ki sta imela na glavah kroni, in mladi
arovnik se je nazadnje zavedel, da spet koraka po tistem hodniku, na koncu
katerega so stala zaklenjena vrata. Ko se je nenadoma zbudil, ga je v brazgotini
neprijetno kljuvalo, ob sebi pa je zagledal Rona, ki mu je oble en prigovarjal:
"... raje pohiti. Mami se je isto razpitolila in vpije, da bomo zamudili vlak!"
V hii je bilo precej hrupno. Medtem ko se je Harry obla il, je iz prijateljeve
pripovedi razbral, da sta dvoj ka znova nekaj upi ila: ker se jima ni dalo prenaati
prtljage, sta jo za arala, da bi sama poletela v veo, a eden izmed tekih zabojev je
pri tem tre il naravnost v Ginny. Njuna uboga sestrica se je po stopnicah zvalila kar
dve nadstropji nije in zakonca Weasley sta zdaj na ves glas rjovela nad divjima
fantoma.
"... ZARADI VAJU BI JO LAHKO HUDO SKUPILA, OSLA!..."
Ko si je Harry nataknil teniske, je v sobo prihitela Hermiona, katere lica so bila
isto ronata. Na rami se ji je pozibavala fantova sova, v naro ju pa je stiskala
zaspanega Krivoapa.
"Hedwig se je ravno vrnila od mojih starev," je povedala, sova pa je sfrfotala

na vrh svoje kletke. "Sta e nared?"

"Skoraj. Kako je z Ginny?" je vpraal Harry in si nataknil o ala.
"Gospa Weasley jo je e spravila k sebi," je odvrnila, "toda zdaj Noru sitnari,
da ne moremo od tod brez Sturgisa Podmora, ker bo brez njega straa tela premalo
mo."
"Straa?" je presene eno ponovil mladi arovnik. "Moramo na elezniko
postajo v spremstvu strae?"
"Ti mora tja v spremstvu strae," ga je popravila.
"Pa zakaj?" se je razdraeno namrdnil. "Mislil sem, da se je Mrlakenstein
pritajil. esa se torej boji Noru - da bo coprnik sko il izza kaknega smetnjaka in me
pospravil?"
"Saj ve, kaken je Nerrga," mu je zmedeno odvrnila in se ozrla na zapestno
uro. "Ampak e ne bomo kmalu li, bomo vlak res zamudili..."
"BI SE, PROSIM, E PRIMAJALI V VEO?!" je od spodaj zarjula gospa
Weasley in Hermiona se je zdrznila, kot bi se opekla, ter pohitela iz sobe.
Harry je zgrabil Hedwig, jo brezobzirno stla il v kletko in se odpravil za
prijateljico, pri emer je za sabo vlekel svoj potovalni zaboj. Portret gospe Black je
ves as besno rohnel, a nih e se ni trudil s tem, da bi prek njega zagrnil zavese; v
vei je bilo tako hrupno, da tako ali tako ne bi zaspala.
"Harry, ti bo el z mano in Tango!" je zavpila gospa Weasley, da bi preglasila
vre anje besne starke. "Zaboj in kletko pusti kar tu, za prtljago bo poskrbel Alastor...
Oh, pa dobro, Sirius, saj nisi resen! Dumbledore ti je vendar rekel, da ne sme
zraven!"
Ko se je Harry kobacal prek tevilnih zabojev, ki so kriemkraem stali sredi
vee, se je ob njem nenadoma pojavil rn pes, velik kakor medved.
"Oh, Sirius..." je obupano zavzdihnila gospa Weasley. "Pa pojdi z nami.
Ampak na lastno odgovornost!"
Jezno je odprla vhodna vrata in stopila v ibko svetlobo septembrskega jutra.
Harry in pes sta ji sledila, ko so se vrata za njima samodejno zaloputnila, pa je
kri anje gospe Black v hipu utihnilo.
Mladi arovnik se je spustil po stopnicah pred vhodom ter se pri tem oziral
prek rame. In res: komaj je stopil na plo nik, je hina tevilka dvanajst nenadoma
izginila! Za hip je postal, nato pa stopil za Ronovo mamo in jo vpraal:
"Kje pa je Tanga?"
"Tamle nas aka," je z nala neprikrito nejevoljo odvrnila gospa Weasley in
oinila rnega psa, ki je hla al ob fantu.
Na koncu ulice sta sre ala starko z gostimi in skodranimi sivimi lasmi. Na njih
ji je epela rjavo-modra epica, zaradi katere se je zdelo, da ji je nekdo na glavo
nabil borovni evo pito.
"ivijo, Harry," je pozdravila mladega arovnika in mu pomeiknila, nato pa je
pogledala na zapestno uro ter se obrnila h gospe Weasley. "Najbolje, da kar hitro
stopimo, kajne, Molly?"
"Ja, ja," je zagodla Ronova mama in pospeila korak. "Noru je hotel po akati
na Sturgisa, zato naju toliko asa ni bilo... Ko bi nam Arthur lahko spet priskrbel
avtomobile Ministrstva! Ampak Schushmaar mu zadnje ase seveda ne bi posodil niti
prazne stekleni ke za rnilo... Ah, res ne vem, kako se lahko bunkeljni odpravijo
kamor koli, ko pa ne znajo arati!"
Toda veliki rni pes je radostno zalajal, poskakovaje zaplesal okoli njih in se
pognal za golobi. Harry si ni mogel kaj, da se ne bi zasmejal; botru je prav o itno
odleglo, ker je lahko zapustil neprijazno domovanje svojih prednikov. A Gospa

Weasley se je le naobila in je za hip skoraj spominjala na teto Petunijo.

Do eleznike postaje King's Cross so pea ili dvajset minut in ta as se ni
zgodilo prav ni posebnega, le Sirius je Harryju v zabavo na smrt preplail nekaj
ma k. Ko so vstopili na postajo, pa so za nekaj asa postali pred pregrado med
devetim in desetim peronom ter po akali, da je bil zrak ist. Takrat so se eden za
drugim naslonili nanjo ter gladko zdrsnili na peron devet in tri etrtine, ob katerem je
e stal vlak, ki je vozil na Bradavi arko. Lokomotiva je prek tudentov ter njihovih
druin bruhala velike oblake sajaste pare in Harryja je spreletel srh: res se bo vrnil v
olo!
"Upam, da bodo tudi drugi prili pravo asno," je iv no dejala gospa Weasley
in se ozrla k loku iz kovanega eleza, skozi katerega so prispeli na peron.
" eden pes, Harry!" je zavpil visok fant, ki je imel lase spletene v razmrene
kitke.
"Hvala, Lee," se mu je nasmehnil mladi arovnik, Sirius pa je za el divje
mahati z repom.
"No, kon no," si je takrat oddahnila gospa Weasley, "tamle je Alastor z vso
nao prtljago, glejte..."
Nerrga je res priepal izpod loka. Na glavi je imel portirski klobu ek, ki si ga je
poveznil globoko nad svoji povsem razli ni o esi, pred sabo pa je potiskal vozi ek s
potovalnimi zaboji.
"Vse je v redu," je zamrmral Ronovi mami in Tangi. "Mislim, da nam niso
sledili..."
Le nekaj trenutkov kasneje se je na peronu znael tudi gospod Weasley, ki je
s sabo pripeljal Rona in Hermiono. Ko so zaboje e skoraj zloili z Nerrgovega
vozi ka, pa so prispeli e Wulf, dvoj ka in Ginny.
"Je lo brez teav?"
"Popolnoma," je prikimal volkodlak.
"Dumbledorju bom vseeno povedal, da se Sturgis enostavno ni prikazal," je
zagodel Noru . "e drugi ta teden je pozabil priti, in e bo lo tako naprej, se nanj
ne bomo mogli zanesti ni bolj kot na Tobakarolusa."
"No, pazite nase," je Wulf dejal olarjem.
Nato je vsem segel v roko in zadnji je na vrsto priel Harry. Tega je nekdanji
u itelj obrambe potrepljal po rami in mu rekel:
"To velja tudi zate. Pazi, resno."
"Ja, im bolj se potuhni in imej o i na pecljih," mu je solil pamet e Nerrga in
tudi on mu je segel v dlan. "Pa ne pozabite, da morate biti glede pisem hudo previdni.
e boste v dvomih, ali je kaj pametno omeniti, to preprosto izpustite."
"Prav lepo smo se imele, kajne?" je zatem rekla Tanga in objela Hermiono ter
Ginny. "Ampak saj se kmalu spet vidimo."
V znamenje, da bo vlak odpeljal, se je oglasila pi alka. tudentje, ki so bili e
vedno na peronu, so pohiteli k vratom vagonov.
"Hitro, hitro," jih je zmedeno priganjala gospa Weasley in naglo objela
vsakega, ki ji je pa priel pod roke, tako da je Harryja splo ila k sebi kar dvakrat.
"Piite! Bodite pridni! e ste kaj pozabili, vam bomo e poslali! Zdaj pa na vlak, hitro!"
Veliki rni pes se je za trenutek postavil na zadnje tace in se s prednjimi
naslonil na Harryjeve rame, toda Ronova mama je mladega arovnika povlekla proti
najblijim vratom ter ostro zaepetala:
"Sirius, obnaaj se vendar kot pes!"
"Hvala za vse!" je fant zaklical skozi odprto okno, ko je vlak e speljal.
Ron, dvoj ka, Hermiona in Ginny so stali ob njem ter mahali. Postave Tange,

Wulfa, Nerrge, gospoda in gospe Weasley so se naglo manjale, toda rni pes je e
naprej tekel ob oknu in mahal z repom. Zabrisani ljudje na peronu so se smejali, saj
so mislili, da preganja vlak, a kmalu je proga zavila in tudi Siriusa so pustili za sabo.
"Res ne bi smel priti na postajo," je zaskrbljeno dejala Hermiona.
"Oh, ne te nari no," jo je zavrnil Ron. "Ubogi reve e cele mesece ni bil na
sveem zraku."
"No," se je oglasil Fred in plosknil z dlanmi, "midva nimava asa, da bi cel dan
klepetala z vami, kajti z Leejem se morava pomeniti o naih poslih. Se vidimo."
Z Georgem sta se odpravila na desno in izginila v naslednji vagon, vlak pa je
drdral vedno hitreje. Hie so tako e kmalu vigale mimo oken in da so se za ela
zibati.
"Si gremo poiskat prazen kupe?" je predlagal Harry.
Ron in Hermiona sta se spogledala.
"Em," je rekel rde elasi dolgin.
"V bistvu... No, z Ronom morava v vagon za predstavnike," je povedala
Hermiona, ki ji je bilo precej nerodno.
Ron prijatelja ni niti pogledal. Zdelo se je, da ga izjemno zanimajo nohti na levi
dlani.
"O," je rekel Harry. "Aha. No, v redu."
"Po mojem nama ne bo treba biti ves as tam," je hitro dodala mlada
arovnica. "Na listu poleg priponke je pisalo, naj gremo v vagon za predstavnike po
podrobneja navodila, potem pa naj bi vsake toliko li na obhod vlaka."
"V redu," je ponovil Harry. "No, torej... Torej se mogo e vidimo kasneje."
"Ja, seveda se," je zatrdil Ron in ga previdno oinil. "Ve, isto ni mi ni do
tega, da bi el tja, a pa moram..."
Glas mu je odtaval, toda zbral se je in uporniko dodal:
"V tem res ne uivam, saj nisem Percy."
"To pa vem," se mu je nasmehnil Harry.
Toda ko sta s Hermiono odvlekla zaboja, Krivoapa in kletko z Volframom
proti za etku vlaka, je bil mladi arovnik kar malce zmeden. Na Bradavi arko se e
nikoli ni peljal brez Rona.
"No, pridi," ga je pozvala Ginny. " e pohitiva, bova lahko zasedla stole tudi
zanju."
"Prav," je prikimal, z eno roko zgrabil Hedwigino kletko, z drugo pa ro aj
potovalnega zaboja.
Podobno otovorjena je bila tudi Ronova sestrica, in ko sta se mukoma
odvlekla mimo kupejev, sta kukala skozi stekla v njihovih vratih. Vsi so bili e polni
tudentov, ki se jim je zdel Harry neizmerno zanimiv, in tevilni so celo pokazali nanj.
Ko se je to ponovilo e pri petem kupeju zapored, se je spomnil, da so ga Preroke
novice celo poletje opisovale kot obupnega vai a. Nejevoljno se je spraeval, e
soolci, ki zdaj zijajo vanj in se epetaje obra ajo k prijateljem ob sebi, verjamejo
tistim izmiljotinam.
V isto zadnjem vagonu sta naletela na Nevilla Velerita. Ta je tako kot Harry
prebival v Gryfondomu ter je kon al etrti letnik. Okrogli obraz se mu je zdaj kar
lesketal od napora. Z eno roko je namre vlekel za sabo zaboj, v drugi pa je poskual
obdrati krasta o Hillary, ki mu je neprestano poskuala zbeati.
"ivijo, Harry, ivijo, Ginny," je zasopel. "Vlak je isto nabasan, niti enega
praznega sedea ne najdem."
"Kako to misli?" se je za udila rde elasa deklica, ki se je e prerinila mimo
njega in pokukala v naslednji kupe. "V temle je ez glavo prostora, saj je v njem le

Loona Tupka... No, v resnici se pie Liupka, Tupka jo samo kli emo."
Neville je zamomljal nekaj o tem, da ne bi rad nikogar motil, Tupke pa sploh
ne.
"Ne bodi vendar trapast," se je zasmejala Ginny. "Loona je isto v redu."
Vrata kupeja je potegnila vstran in vanj porinila zaboj. Harry in okrogloli ni fant
sta ji sledila.
Deklica, ki je sedela ob oknu, je dvignila pogled. Imela je nekoliko razmrene
lase umazano svetle barve, ki so ji segali vse do pasu, zelo blede obrvi in izbuljene
o i, zaradi katerih je dajala videz neprestano presene enega loveka. Harryju je bilo
takoj jasno, zakaj se je Neville odlo il, da se bo temu kupeju raje izognil; deklico si le
oinil, pa ti je bilo jasno, da je prismuknjena. arobno palico je imela zataknjeno za
uho, z vratu ji je bingljala ogrlica, ki si jo je izdelala iz zamakov maslenuka, in pred
sabo je drala na glavo zasukano revijo.
Njen pogled je zdaj zdrsnil prek Nevilla in se ustavil na Harryju. Prikimala je.
"Hvala," se ji je nasmehnila Ginny.
Fanta sta spravila prtljago na police in sedla, Loona pa ju je pri tem ves as
opazovala prek svoje narobe obrnjene revije, ki se je imenovala Razkrito. Zdelo se
je, da meika veliko redkeje kot obi ajni ljudje. Zijala in zijala je v Harryja, ki je sedel
nasproti nje, da mu je bilo e kar al, ker si niso poiskali kaknega drugega kupeja.
"Si se imela poleti lepo, Loona?" jo je nazadnje vpraala Ginny.
"Sem," je sanjavo odvrnila soolka, pri emer je e naprej zrla v Harryja. "Kar
prijetno je bilo, ve."
Potem pa je mirno zajela sapo in dodala:
"Ti si Harry Potter."
"Vem," je rekel fant.
Neville se je zahahljal in Loonine blede o i so zdrsnile k njemu.
"Kdo pa si ti?"
"Nih e," je hitro zatrdil okrogloli ni fant.
"Oh, pa kaj ti je, Neville?!" ga je Ginny odlo no dala v red. "Loona Liubka, to je
Neville Velerit. Loona je moja soolka, samo da je iz Drznvraana."
"Um bister brez meja je kot neskon en kup zlata," je zrecitirala Loona.
Na glavo zasukano revijo je nato dvignila dovolj visoko, da ji je povsem zakrila
obraz, in ni rekla nobene ve . Harry in Neville sta se spogledala s privzdignjenimi
obrvmi, Ginny pa se je komaj zadrala, da se ni zahihitala.
Vlak je drdral dalje in jih popeljal na podeelje. Dan je bil nenavaden, kajti
vreme je bilo zelo nestanovitno - nekaj minut je v kupe lila son na svetloba, potem pa
so se e peljali pod groze e rnimi oblaki.
"Ugani, kaj sem dobil za rojstni dan!" se je Neville ez nekaj asa obrnil k
Harryju.
"Novo spominko?" se je poalil mladi arovnik; spomnil se je namre priprave,
podobne frnikoli, ki jo je okrogloli nemu soolcu pred leti poslala babica, ker je kar
naprej pozabljal na to in ono.
"Ne," se je nasmehnil Neville, " eprav bi mi prila kar prav. Prejnjo sem nekje
pozabil... No, ti bom kar pokazal, kaj sem dobil."
Z eno roko se je e naprej vztrajno oklepal krasta e Hillary, prosto pa je zaril v
olsko torbo in na plano povlekel...
O itno je lo za rastlino, saj je Neville v dlani stiskal cvetli ni lon ek. Toda
sivkasta kepa, ki je molela iz njega, Harryja kljub temu niti od dale ni spominjala na
roice, ne nazadnje tudi zato, ker so jo prekrivale gnojne bule.
"To jegnuslavija huronastica," je ponosno povedal okrogloli ni fant.

Harry je samo zijal. Zdaj je ele opazil, da nemarna re komaj opazno utripa in
je nasploh e najbolj podobna kaknemu obolelemu lovekemu organu.
"Zelo zelo redka je," je radostno nadaljeval Neville. "V olskih rastlinjakih
nimamo niti enega primerka in komaj akam, da jo pokaem profesorici Ochrowt.
Babi in brat Brky mi jo je podaril, prinesel pa jo je iz Asirije. Upam, da jo bom lahko
razmnoil."
Harry je vedel, da je Nevillov najljubi predmet rastlinoslovje, a vseeno mu ni
bilo jasno, emu mu je ta grdava v tolikno veselje.
"Pa... em... A kaj dela?" je vpraal okrogloli nega fanta.
"O ja!" je ta ponosno prikimal. "Neverjetno dobro se zna braniti. akaj, primi za
trenutek Hillary..."
Krasta o je porinil Harryju v roke in segel v torbo po pero, pri emer so se prek
narobe zasukane revije spet prikazale Loonine izbuljene o i. Drznvraanovko je o itno
premagala radovednost in fant je gnuslavijo dvignil k obrazu, vanjo previdno uperil
konico pisala... ter jo zbodel.
Iz isto vseh gnojnih bul na rastlini je brizgnila gosta in smrde a teko ina
temnozelene barve, ki je okropila strop, okna ter Loonino revijo. Ginny si je obraz v
zadnjem trenutku zakrila z rokami in jo je odnesla e kar dobro, saj se ji je zeleni
izlo ek lesketal le s temena. Toda Harry, ki ni upal spustiti Hillary, da mu ne bi ula,
jo je staknil naravnost v obraz in je zdaj ves smrdel po altavem gnoju.
Neville, igar trup in obraz sta bila povsem premo ena, je stresel z glavo, da je
lahko vsaj razprl o i.
"O-Oprostite," je zajecljal. "To sem poskusil prvi ... Nisem vedel, da se bo
odzvala tako..."
Harry je izpljunil, kar mu je pa priletelo v usta, in Neville je hitro dodal:
"Ampak ne skrbite, njena smrdomezga ni strupena."
Ravno v tistem trenutku so vrata kupeja zdrsnila vstran.
"O... ivijo, Harry," je rekel iv en glas. "Em... Sem prila v nepravem
trenutku?"
Fant si je s prosto roko obrisal le e o al. Med vrati je stala zelo lepa mlada
arovnica z dolgimi, svetlikajo imi se in rnimi lasmi: Cho Chang, iskalka
drznvraanovske ekipe.
"O... ivijo," jo je zaprepadeno pozdravil.
"Em..." je rekla Cho. "V bistvu sem te hotela samo pozdraviti. No, adijo."
Precej ronatih lic je zaprla vrata in odla. Harry se je zleknil po stolu in
zaje al. Ljube bi mu bilo, da bi Cho prila, ko bi sedel med samimi najbolj
priljubljenimi soolci, ki bi se na ves glas smejali njegovi ali. Nikakor pa si v taknem
trenutku ne bi elel biti skupaj z Nevillom in tisto Tupko, pri emer bi v rokah stiskal
krasta o ter bi z njega curljala smrdomezga.
"Ne sekiraj se," je Ginny tolaila Nevilla. "Tega se vendar z lahkoto znebimo."
Na plano je potegnila palico.
"Polirais!"
Kupe je bil v hipu ist, a okrogloli ni fant se jim je vseeno znova opravi il:
"Res mi je al," je tiho zamrmral.
Harryjeva najbolja prijatelja se nista prikazala e cele pol ure in ta as je mimo
prila okrogla arovnica, ki je pred sabo potiskala vozi ek s prigrizki. Harry, Ginny in
Neville so pospravili e vse bu ne pite ter so gore e izmenjavali sli ice iz okoladnih
ab, ko sta novope ena predstavnika tudentov kon no odprla vrata kupeja.
" isto sem sestradan," je rekel Ron, ko je kletko s predirno hukajo im
Volframom spravil poleg Hedwigine.

Nato je zgrabil eno izmed Harryjevih okoladnih ab, jo naglo odvil, ji odgriznil
glavo in se sesedel poleg prijatelja. Po stolu se je zleknil z zaprtimi o mi, kot bi
preivel zelo naporno dopoldne.
"No, to veste, da sta med novimi predstavniki po dva iz vsakega doma?" je
za ela Hermiona in razdraeno sedla. "En fant in eno dekle."
"Uganite, kdo je predstavnik iz Spolzgada," je s e vedno zaprtimi o mi vsko il
Ron.
"Malfoy," je nemudoma rekel Harry, saj je bil prepri an, da bosta prijatelja
temu pritrdila, pa eprav ni bilo po volji nikomur izmed njih.
"Natanko tako," je trpko prikimal Ron, v usta zbasal preostanek abe in segel
po naslednji.
"Predstavnica pa je tista krava, Gatka Garkinson," ga je jezno dopolnila
Hermiona. "Sploh mi ni jasno, kako se je Dumbledore lahko odlo il zanjo, ko je
vendar bolj butasta od trola s pretresom moganov!"
"In katera dva je izbral iz Pihpuffa?" je vpraal Harry.
"Ernieja Macmillana in Hannah Abbott," je s polnimi usti zamomljal Ron.
"Predstavnika iz Drznvraana pa sta Anthony Goldstein ter Padma Patil," je
dodala Hermiona.
"S Padmo si el na boi ni ples," je dejal nedolo en glas.
Vsi so se zasukali k Looni Liupki, ki je prek revije zrla v Rona, ne da bi enkrat
samkrat pomeiknila. Fant je debelo pogoltnil okolado.
"Ja, vem," je nato nekoliko presene eno odvrnil.
"Pa ni pretirano uivala, ve," ga je obvestila Loona. "Pravi, da si z njo ravnal
grdo, saj sploh nisi hotel plesati."
Za droben hip se je zamislila in nato dodala:
"Mene s tem ne bi prizadel. Pleem bolj nerada."
Spet se je umaknila za Razkrito. Ron je nekaj trenutkov z odprtimi usti zijal v
naslovnico revije, potem pa se je ozrl k sestrici, kot bi pri akoval, da mu bo pojasnila,
kaj se dogaja. Toda Ginny si je med zobe zatla ila pest, da se ne bi na ves glas
zakrohotala, in Ron je zmedeno zmajal z glavo ter nato pogledal na zapestno uro.
"Vsake toliko naj bi la na obhod vlaka," je povedal Harryju in Nevillu, "pri
emer lahko kaznujeva soolce, ki ga preve sekajo. Komaj akam, da zaijem
Crabbeja in Goyla..."
"Svojega poloaja ne sme zlorabljati!" ga je ostro opozorila Hermiona.
"Seveda, kajti tudi Malfoy ga nedvomno ne bo," se ji je kislo posmehnil.
"Torej se bo spustil na njegovo raven?"
"Ne, samo njegovih prijateljev se bom lotil prej kot on mojih."
"Ampak, Ron..."
"Goyla bom prisilil, da tiso krat prepie kaken stavek. To ga bo pokopalo, ko
pa komaj zna pisati," je presre no tuhtal rde elasi predstavnik.
Nato se je skremil, z roko zakrilil po zraku, kot da okorno pie, in zraven
krule posnemal Goylov glas:
"Opravi ujem... se... ker... sem... grd... ko... pavijanova... rit."
Temu so se vsi zasmejali, a nih e bolj glasno kakor Loona Liupka. Iz ust se ji
je najprej izvil radosten krik, ob katerem se je Hedwig prebudila in ualjeno
zaprhutala, da je Krivoap besno zapihal nanjo. Ko je dekli in krik izzvenel, pa se je
za ela krohotati, in to tako divje, da ji je iz rok padla revija, ki ji je nato prek nog
zdrsnila na tla.
"Kako smeno!"
Smejala se je in smejala, izrazite o i so se ji lesketale od solz ter hlastala je za

zrakom, toda pri tem je ves as zrla naravnost v Rona. Ta se je skrajno zmeden ozrl
k prijateljem, ki so se zdaj muzali tako izrazu na njegovem obrazu kot tudi
neverjetnemu Looninemu krohotu, deklica pa se je drala za trebuh in e naprej jo je
pretresal kr evit smeh.
"Se mogo e dela norca iz mene?" se je namr il Ron.
"Pavijanova... rit!" je lovila sapo.
Vsi so opazovali, kako se smeje, in le Harry se je ozrl k reviji na tleh. Ker je
bila obrnjena proti Looni, bi sicer teko z gotovostjo zatrdil, kaj je naslikano na
naslovnici. Ko jo je pobral, pa mu je postalo jasno, da pred sabo dri precej slabo
risbo Corneliusa Schushmaarja; prepoznal ga je zgolj zaradi mle no zelenega
polcilindra. Ena izmed ministrovih rok se je sicer oklepala vre e zlatnikov, z drugo pa
je davil goblina in nad njim je z mastnimi rkami pisalo: Kako dale bi el
Schushmaar, da bi si podredil Gringott?
Pod ilustracijo so bili navedeni naslovi drugih lankov v reviji:
Korupcija v prvi ligi quidditcba:
Tornadi drijo vse v ahu!
Skrivnosti starodavnih run so razkrite!
Sirius Black: grobar ali greni kozel?
"Jo lahko malo prelistam?" je Harry vneto vpraal Loono.
Prikimala mu je, pri emer se je e vedno hahljala in zraven zijala v Rona.
Mladi arovnik je preletel kazalo. ele zdaj se je spomnil, da je gospod
Kehomet prek gospoda Weasleyja poslal Siriusu revijo Razkrito! To je verjetno prav
tista tevilka, ob kateri naj bi se pozabaval njegov boter!
Nael je stran, na kateri se je nahajal lanek, ki ga je iskal, in si jo najprej
razburjeno ogledal.
Tudi na njej je bila precej obupna ilustracija. Harry pravzaprav brez pomo i
naslova nad njo sploh ne bi uganil, da gre za Siriusa. Ta je stal na kupu lovekih
kosti, lanek pa se je za el s tiskanimi rkami:
SIRIUS BLACK - RAZVPITI MNOI NI MORILEC ALI NEDOLNA PEVSKA
SENZACIJA?
Harry je moral ta stavek prebrati kar nekajkrat, preden je bil prepri an, da ga ni
razumel narobe. Od kdaj je Sirius pevska senzacija?
e tirinajst let smo vsi prepri ani, da je Sirius zagreil vrsto umorov - ubil naj
bi dvanajst nedolnih bunkeljnov in arovnika. Ko je Black pred dvema letoma
pobegnil iz Azkabana, pa je sproil najbolj obiren lov na ubenika v zgodovini
Ministrstva za aranje. Prav od tod izvira tudi splono prepri anje, da ga je
nedvomno treba ujeti in ponovno izro iti morakvarjem.
PA JE RES TAKO?
Pred kratkim se je izkazalo, da Sirius morda sploh ni kriv zlo inov, zaradi
katerih so ga poslali v Azkaban. Doris Tsmokk, ki prebiva na Akantovi 18 v Spodnjem

Nortonu, je prepri ana, da Black s trinajstimi umori nima nikakrne zveze.

"Nikomur se preprosto ni posvetilo, da Sirius Black sploh ni njegovo pravo
ime," pravi gospa Tsrnokk. " lovek, za katerega ljudje mislijo, da je Sirius, je v resnici
Braddets Ploch, pevec priljubljene skupine Bavbavi. Ta se je iz javnega ivljenja
umaknil, ko mu je pred skoraj petnajstimi leti na koncertu v cerkvi Spodnjega Nortona
v glavo priletela repa. Sama sem ga prepoznala v hipu, ko se je njegova fotografija
pojavila v asopisih. A kakor koli, Braddets nikakor ni mogel pobiti vseh tistih ljudi,
ker je bil dne, ko naj bi jih, pri meni. Takrat sva imela izjemno prijetno romanti no
ve erjo ob sve ah in ministru za aranje sem e pisala o tem, zato pri akujem, da bo
Braddtsa oziroma Siriusa v kratkem oprostil."
Harry je nehal brati in se nejeverno zazrl v revijo. Najprej si je rekel, da gre
verjetno za alo, kakrne nala objavljajo nekateri asopisi. Toda potem je obrnil
nekaj strani in se lotil lanka o Schushmaarju.
Ko se je Cornelius Schushmaar pred petimi leti povzpel na mesto ministra za
aranje, je popolnoma zanikal, da namerava prevzeti krmilo arovnike banke
Gringott. Vedno je vztrajal, da z varuhi naega zlata namerava ,zgolj miroljubno
sodelovati'.
PA JE RES TAKO?
Na vir, ki je z ministrom tesno povezan, nam je pred kratkim razkril, da je ena
Schushmaarjevih najve jih elja slede a: prevzeti ho e nadzor nad goblinskimi
zlatimi rezervami, pri emer se ne bo ustrail uporabiti sile.
"Zaradi njega so jo skupili e tevilni goblini," je zatrdil neimenovani
uslubenec Ministrstva. "Ministra njegovi prijatelji kli ejo Cornelius Kuga goblinska
Schushmaar. Ko bi le sliali o em se pogovarja sam s sabo, kadar misli, da ga nib e
ne slii! O, kako pogosto se baha z goblini, ki jih je pospravil: nekatere je dal utopiti,
celo vrsto so jih na njegov ukaz porinili z vrha raznih neboti nikov, spet tretje je
zastrupil, tiste, ki jib je najbolj sovrail, pa je dal zmleti in primeati omaki za
testenine..."
Harry je zameikal. Schushmaar vsekakor ni bil brez napak, a fant si je zelo
teko predstavljal, da bi minister ukazal gobline zmleti v omako za makarone. Zato je
preostale strani zgolj prelistal in vsakih nekaj prebral vrstico ali dve.
Revija ga je v nadaljevanju najprej pou ila o tem, kako so se Trdi tornadi
povzpeli na vrh prve lige z izsiljevanjem, nedovoljenimi posegi v ustroj metel ter z
mu enjem. Temu je sledil intervju s arovnikom, ki je trdil, da je s svojim istometom
7 poletel na mesec in to lahko dokae s polno malho lunarnih ab. Naslednji lanek
pa je pojasnil vsaj to, emu je Loona prebirala Razkrito tako, da ga je obrnila na
glavo. Po trditvah revije naj bi bila skrivnost starodavnih run namre v tem, da jih
zasu e za sto osemdeset stopinj in tako pride do uroka, s katerim se bodo uesa
tvojega sovranika spremenila v nektarine. Pravzaprav je bilo v primerjavi s
preostalimi lanki e kar lahko verjeti, da je Sirius v resnici ,nedolna pevska
senzacija'.
"Je za kaj?" je vpraal Ron, ko je Harry zaprl Razkrito.
"Seveda ne," je zani ljivo prhnila Hermiona, e preden mu je Harry lahko
odgovoril. "V tej reviji so same neumnosti, to je vendar splono znano!"

"Kako, prosim?" se je vmeala Loona in njen glas nenadoma ni bil prav ni ve

sanjav. "Moj o e je njen urednik."
"O," je zardela Harryjeva prijateljica. "No, saj niti ni tako... Mislim, v bistvu je
prav..."
"Bi mi jo lahko zdaj vrnil?" je Loona hladno pozvala mladega arovnika,
obenem pa se je e nagnila naprej in mu jo potegnila iz rok.
Ko se je spet naslonila na svoj stol, jo je odprla na petinsedemdeseti strani, jo
odlo no zasukala na glavo in znova izginila za njo.
V tistem trenutku so se odprla vrata kupeja in Harry se je ozrl k njim. Da jih bo
ta ast doletela, je sicer pri akoval, a zaradi tega mu obiskovalci niso bili ni bolj
ve : med vrati je namre stal Dreco Malfoy, na igar obrazu se je risal zanj zna ilni
posmehljivi nasmeek, ob njem pa sta kot vedno stala njegova silaka Crabbe in
Goyle.
"Kaj je?" ga je napadalno vpraal mladi arovnik, e preden je mladi Malfoy
lahko odprl usta.
"Lepo se obnaaj, Potter, sicer te bom kaznoval," ga je z zdolgo asenim
glasom opozoril fant, igar zailjeni nos in polizani svetli lasje so bili natanko takni
kot o etovi. "Ve, za razliko od tebe sem namre postal predstavnik tudentov. To pa
pomeni, da za razliko od tebe lahko po mili volji delim kazni."
"Vem," je odvrnil Harry, "a ker si za razliko od mene navadna zateena rit, se
lepo spokaj in nas pusti pri miru."
Ron, Hermiona, Ginny in Neville so se zasmejali, Dreco pa se je namrdnil.
"Povej mi, Potter, kako se kaj po uti, ko te je Weasley takole o itno prekosil?"
je vpraal.
"Zapri e gofljo!" se je ostro vmeala Hermiona.
"Pa ne, da sem komu stopil na ulj?" se je nesramno zareal. "No, Potter, le
pazi se, kajti kakor pes ti bom sledil in akal, da ga polomi."
"Poberi se!" je zagodla Harryjeva prijateljica in vstala.
Dreco je Harryja e enkrat svare e premeril, nato pa odel, in Crabbe ter
Goyle sta mu hla aje sledila. Hermiona je za njimi besno zaloputnila vrata in se
obrnila k mlademu arovniku. Ta je iz njenega pogleda razbral, da je takoj razumela
Drecov namig, ob katerem je obema vzelo sapo.
"Vrzi mi, no, e eno abo," ga je prosil Ron, ki se o itno ni zavedal, na kaj je
namignil mladi Malfoy.
Toda Harry se o tem vpri o Nevilla in Loone ni mogel pogovoriti. S Hermiono
sta se e enkrat iv no spogledala, potem pa se je zazrl skozi okno.
Prej je bil prepri an, da Siriusu ne bo hudega, e gre z njim na postajo, toda
zdaj se mu je to zazdelo hudo neprevidno, morda celo nevarno... Hermiona je imela
prav: Sirius ne bi smel z njimi. Kaj, e rnega psa ni opazil le Dreco, temve tudi
njegov o e? Kaj, e je iz tega sklepal, da Weasleyjevi, Wulf, Tanga in Nerrga vedo,
kje se skriva Harryjev boter? Ali pa je Dreco le slu ajno rekel, da mu bo sledil ,kot
pes'?
Vozili so se naprej proti severu in vreme je ostalo neodlo no. De se je nekaj
asa nezavzeto zaganjal ob okna, potem pa je posijalo ibko sonce, a tudi tega so
kmalu zastrli oblaki. ez nekaj ur se je zmra ilo, in ko so se v vlaku prigale svetilke,
je Loona skrbno zvila revijo, jo spravila v torbo ter za ela zijati v sopotnike.
Harry je nos e nekaj asa ti al k oknu, saj je hotel im prej ugledati
Bradavi arko, toda meseca ni bilo na nebu in steklo je bilo zamazano s posuenimi
denimi kapljami.
"Najbolje bo, e se preoble emo," je kon no dejala Hermiona in vsi so iz

zabojev s teavo izbrskali olske pla e.

Z Ronom sta si na prsi nazadnje previdno pri vrstila priponko. Harry je opazil,
kako si je prijatelj pozorno ogledal svoj odsev v oknu, a vlak se je takrat e za el
ustavljati. S tem se je sproil obi ajni direndaj, saj so se vsi za eli pripravljati, da
izstopijo. Ker naj bi Ron in Hermiona pri tem skrbela za red, sta spet odla, ostale pa
prosila, e Krivoapa ter Volframa prinesejo za njima.
" e ho e, lahko skovir ka nesem jaz," se je Harryju ponudila Loona, ko je
Neville previdno spravil Hillary v notranji ep pla a.
"O, em, hvala," je rekel mladi arovnik in ji podal kletko, Hedwigino pa stisnil k
sebi.
Iz kupeja so se prerinili med soolce na hodniku in na obrazu e za utili rezki
ve erni zrak. Po asi so se bliali vratom. Harry je zavohal smreke, ki so stale ob poti
k jezeru, potem pa se je e spustil na peron, se razgledal in prisluhnil za znanimi
klici: ,Prvi letniki k meni! Prvi letniki!'
Toda ni jih zaslial. Namesto njih se je prek perona razlegel povsem druga en
glas, odlo en in enski:
"tudentje prvega letnika! Pridite k meni in se postavite v vrsto! tudentje
prvega letnika, k meni!"
Proti Harryju se je prizibala lanterna in v njeni svetlobi je zapazil izrazite li nice
ter silno kratke lase profesorice Tcherwiwe-Dyle. Ta je prejnje leto za nekaj asa
prevzela Hagridova predavanja iz nege arobnih ivali.
"Kje pa je Hagrid?" se je na glas vpraal mladi arovnik.
"Pojma nimam," mu je odvrnila Ginny, "ampak pametno bi bilo, da se
umakneva, saj zaradi naju ne morejo skozi vrata."
"Aja, seveda..."
Ko sta se odpravila naprej po peronu in skozi poslopje postaje, ju je tok
soolcev lo il. Harry se je sicer e vedno oziral za Hagridom, saj je bil prepri an, da
je nekje v bliini - ena izmed tistih stvari, ki se jih je najbolj veselil, je bila prav ta, da
bo znova videl orjaka. A za njim ni bilo niti sledu.
"Gotovo je e vedno na oli," se je prepri eval fant, ko se je skupaj z drugimi
po asi drenjal skozi ozka vrata, ki so vodila na cesto. "Najbr se je samo prehladil ali
kaj takega..."
Zdaj se je razgledal za Ronom in Hermiono, saj ga je zanimalo, kaj si mislita o
tem, da se je med njimi znova pojavila profesorica Tcherwiwa-Dyla. A prijateljev ni
bilo videti, zato je gne i okoli sebe dopustil, da ga je po asi popeljala vzdol temne,
od deja sprane ceste pred elezniko postajo Meryascoveene.
Ob njej je kot vedno stalo priblino sto ko ij brez vprege, ki so vsako leto
popeljale v grad vse tudente, razen novincev. Harry se je samo za hip ozrl k njim,
saj je e vedno napeto iskal prijatelja, a komaj mu je pogled zdrsnil stran od najblije
ko ije, e se je sunkovito vrnil k njej.
V vozove, ki so jih svoj as sami od sebe odpeljali v olo, so bila zdaj vpreena
udna bitja. e bi jih moral fant imenovati, bi jim vsaj na prvi pogled sicer rekel konji,
a na njih je bilo tudi nekaj plazilskega. Kosti jim ni ovijala niti trohica mesa in rno
krzno se jim je vesilo neposredno na ogrodje teles, ki je bilo zato jasno vidno. Glave
so imeli podobne zmajevskim in za njihove bele o i se je zdelo, da srhljivo zrejo v
vse ter vsakogar, saj so bile brez zenic. Z vihra so jim nadalje poganjala orjaka,
rna in usnjata krila, ki so bila videti, kot bi spadala na telo velikanskih netopirjev. Ko
so tako povsem mirno in tiho stala v zbirajo em se ve ernem mraku, so bila videti
izjemno srhljiva, naravnost poastna; Harry ni mogel razumeti, zakaj so jih vpregli v
ko ije, ko pa so jih bile te vsa prejnja leta sposobne same od sebe prepeljati na

Bradavi arko.
"Kje je Vol?" se je izza njegovega hrbta razlegel Ronov glas.
"Tista Loona je rekla, da ga bo nesla," je povedal mladi arovnik in se hitro
zasukal, saj se je s prijateljem hotel pogovoriti glede Hagrida. "Kje je po tvojem..."
"Hagrid? Pojma nimam," je zaskrbljeno dejal Ron. "Upam, da je z njim vse v
redu."
Nekoliko stran je korakal Dreco, ki mu je sledila majhna tolpa pribo nikov,
vklju no s Crabbejem, Goylom in Gatko Garkinson. Mimogrede so pregnali skupino
planih tudentov drugega letnika od ko ije, ki so jo hoteli imeti zase. Le nekaj
trenutkov kasneje se je iz gne e sope izvila Hermiona.
"Kako grdo je Dreco nadrl nekega novinca! Priseem, da ga bom prijavila!
Priponko je komaj dobil, pa jo e zlorablja in z njeno pomo jo ustrahuje soolce e
bolj, kot jih je prej... Saj res, kje je Krivoap?"
"Ginny ga ima," je povedal Harry. "Glej, tamle gre..."
Weasleyjeva najmlaja se je prerinila izmed soolcev in v naro ju je res
stiskala Hermioninega ma ka, ki se ji je nejevoljno poskual izviti.
"Hvala," ji je pokimala Harryjeva prijateljica in prevzela Krivoapa. "Pridite,
poi imo si ko ijo, e preden bodo vse zasedli..."
"Jaz e zmeraj nimam Vola!" jo je opozoril Ron, toda Hermiona se je e
odpravila proti najbliji prazni ko iji.
Harry je ostal pri njem.
"Kaj so po tvojem tile stvori?" ga je vpraal in pokimal proti grozljivim konjem,
mimo katerih so korakali njuni soolci.
"Kateri stvori?"
"Ti, konjem podo..."
Utihnil je, kajti prikazala se je Loona, ki je prinesla kletko z Volframom. Mali
skovir ek je kot obi ajno razburjeno skovikal.
"Izvoli," mu ga je izro ila. "Tale tvoja sovica je res prijazen pti ek, kajne?"
"Em, ja, isto v redu je," je robato odvrnil Ron. "No, pridita, gremo zdaj...
akaj, kaj si e hotel re i, Harry?"
"Vpraal sem te, kaj so po tvojem ti konjski stvori!" je ponovil mladi arovnik,
ko sta se skupaj z deklico odpravila h ko iji, v kateri sta e sedeli Hermiona in Ginny.
"Kateri konjski stvori?"
"Tile, ki so vpreeni v ko ije!" je nepotrpeljivo dejal Harry; ne nazadnje so bili
od najblijega oddaljeni komaj meter in zdelo se mu je, da s svojimi praznimi belimi
o mi opazuje prav njih.
Toda Ron ga je samo presene eno pogledal.
"Pojma nimam, o em govori."
"Poglej ga vendar!"
Prijatelja je zgrabil pod roko in ga zavrtel, da se je njegov nos znael tik pred
gobcem krilatega konja. Ron je nekaj asa zijal vanj, nato pa se je obrnil k Harryju.
"In kaj naj bi pravzaprav videl?"
"Tam! Tamle, med tistima koloma, ki trlita iz ko ije! Vpreen je vanjo! Saj je
vendar tik pred tabo!"
A Ron ga je e naprej samo zmedeno opazoval in Harry se je domislil ne esa
zelo udnega.
"Pa ne... Menda ne bo rekel, da ga ne vidi?"
"Koga?"
"Tega... stvora, ki stoji pred ko ijo."
Pegastega rde elasca je zdaj e resno skrbelo za prijatelja.

"Je s tabo vse v redu, Harry?"

"Kaj? Ja, ja, seveda je!"
Mladi arovnik je ostal brez besed. Konj je vendar stal tik pred njim in se je
jasno lesketal v ibki svetlobi, ki je lila skozi okna eleznike postaje. Zaradi
hladnega no nega zraka se je iz njegovih nozdrvi celo kadilo, toda e se Ron ne
pretvarja - in to bi bila zelo slaboumna ala - ga sploh ne more videti.
"Em, greva v ko ijo?" ga je negotovo povpraal pegasti prijatelj.
"Prav, prav," je prikimal Harry, "pojdiva."
"Ne skrbi," je dejal sanjav glas za njegovim hrbtom, ko je Ron izginil v temno
notranj ino ko ije. "Ne mea se ti, tudi jaz jih vidim."
"Res?" se je Harry obupano zasukal k Looni.
V njenih iroko razprtih, srebrnkastih o eh je zagledal odsev najblijega konja
z netopirskimi krili.
"O ja," je pritrdila. "Videla sem jih prvo leto, ko sem prila na olo. Od nekdaj
so vpreeni v ko ije. Ne skrbi, ni bolj nor nisi kot jaz."
Zasanjano se mu je nasmehnila in se povzpela v zapraeno notranjost ko ije.
Harry, ki ga je s svojo zadnjo izjavo vse prej kot pomirila, ji je sledil.
Enajsto poglavje
Izbiruhova nova pesem
Mladi arovnik je bil skoraj povsem prepri an, da imata z Loono enake privide,
in tega drugim ni upal razlagati. Zato krilatih konj ni ve niti omenil in sedel je v ko ijo
ter za sabo zaprl vrata. Kljub temu pa si ni mogel kaj, da mu pogled ne bi vsake toliko
zdrsnil skozi okno, k njihovim obrisom.
"Ste videli tisto Tcherwiwo-Dylo?" je kmalu vpraala Ginny in ga s tem
zamotila. "Le kaj spet po ne tu? Menda Hagrid ni el z Bradavi arke?"
"Meni ne bi bilo prav ni al, e nam ne bi ve predaval," je dejala Loona. "Kot
profesor ni ravno blestel, kajne?"
"O, pa je!" so ji jezno ugovarjali Harry, Ron in njegova sestrica.
Mladi arovnik je nato namr eno zazijal v Hermiono. Ta se je odkaljala in
hitro zajecljala.
"Em, ja... Njegove ure so bile naravnost, em, izjemne."
"Hja, vsi v Drznvraanu smo prepri ani, da je prejkone smeen," je povsem
mirno povedala Loona.
"Imate pa obupen smisel za humor," je revsknil nanjo Ron in kolesa ko ije so
se v tistem kripaje zganila.
Deklice s svojo osornostjo ni razburil, ravno nasprotno. Vanj se je za nekaj
asa zazrla, kot bi bil povpre no zanimiva televizijska oddaja.
Ko ije so se ena za drugo ropotaje in zibaje bliale gradu. Tako so se kmalu
peljali mimo kamnitih stebrov, okraenih s kipi krilatih merjascev, ki sta stala vsak na
svoji strani vhoda na olsko posestvo. Harry se je takrat nagnil skozi okno, saj je
hotel videti, e je Hagridova ko a pred Prepovedanim gozdom razsvetljena. A za
lu mi v tisti smeri ni bilo niti sledu, velikanska stavba Bradavi arke pa se jim je vedno
bolj bliala: pred njimi so se dvigovali obirni stolpi, rni na ozadju no nega neba, in
sem ter tja se je iz teme arko lesketalo razsvetljeno okno.
Ko ije so se ustavile blizu kamnitih stopnic, ki so vodile k hrastovim vhodnim
vratom, in Harry je izstopil prvi. Spet se je ozrl za razsvetljenimi okni v ko i pred

Gozdom, a Hagridovo domovanje je bilo videti povsem zapu eno. Nerad, saj je na
pol upal, da so izginili, se je nato zasukal k udnim ko enim bitjem. Ta so povsem
tiho stala v mrzlem no nem zraku in prazne o i so se jim e vedno srhljivo ble ale.
Fant je enkrat e videl prizor, ki ga Ron ni mogel, a takrat je lo za odsev v
ogledalu, torej za nekaj veliko bolj neotipljivega od stoterice ivali precej mo nega
videza - ne nazadnje so udni konji do gradu privlekli ko ije, polne tudentov. e je
bilo Looni verjeti, so ta bitja to po ela od nekdaj, le da so mu bila nevidna. Zakaj so
se mu torej zdaj razkrila, njegovemu prijatelju pa ne?
"Gre?" ga je takrat pozval Ron.
"Seveda... Seveda grem," je hitro rekel mladi arovnik in se pridruil soolcem,
ki so hiteli po stopnicah pred vhodom.
Na stenah avle je plapolalo toliko bakel, da je bila razsvetljena do zadnjega
koti ka, in prek nje so odmevali tevilni koraki tudentov, ki so se namenili proti
dvojnim vratom na desni. Ta so vodila v Veliko dvorano, v kateri so imeli vsako leto
slavnostno pojedino ob za etku ole.
tevilni stoli ob tirih dolgih mizah - vsaka je pripadala enemu izmed domov so bili e zasedeni in rni strop brez zvezd je bil seveda natanko tak kot nebo, ki so
ga lahko videli skozi visoka okna. Nad mizami so lebdele tevilne sve e in plapolajo
osvetljevale srebrnkaste duhove, ki so sedeli sem ter tja med tudenti, pa tudi
u ence same. Ti so se navdueno pomenkovali o po itnicah, glasno pozdravljali
prijatelje iz drugih domov in si ogledovali nove pri eske ter pla e soolcev. Harry je
spet opazil, kako so tevilni, mimo katerih je el, epetaje staknili glave; stisnil je
zobe in se poskual obnaati, kot da mu je to povsem vseeno oziroma jih sploh ni
opazil.
Loono je po asi odneslo proti drznvraanovski mizi, ko so drugi iz ko ije prispeli
do gryfondomske, pa so Ginny za eli navdueno mahati soolci iz etrtega letnika, in
pridruila se jim je. Ron, Hermiona, Harry in Neville so stopili naprej po drugi strani
mize ter si nali prostor priblino sredi nje; sedli so med Skorajbrezglavega Nicka,
gryfondomskega duha, in Parvati Patil ter Lavender Brown. Ti dve sta mladega
arovnika pozdravili skrajno ivahno in preve prijateljsko, zato je bil povsem
prepri an, da sta se e pred trenutkom pogovarjali prav o njem. Toda imel je
pomembneje skrbi in e se je prek glav tudentov zazrl proti mizi u iteljev na elu
dvorane.
"Ni ga," je rekla Hermiona.
Tudi njegova prijatelja sta se namre pozorno ozrla po zbranih ob njej, eprav
bi jo lahko tudi zgolj na hitro oinila; Hagrid je bil tako gromozanski, da si ga opazil
nemudoma.
"Menda ni kar el?" se je nekoliko zaskrbljeno vpraal Ron.
"Seveda ne," je odlo no zatrdil Harry.
"Mislita, da je... Da se mu je kaj zgodilo?" je z nelagodjem v glasu razmiljala
Hermiona.
"Ne," je nemudoma odvrnil mladi arovnik.
"Ampak kje je potem?"
Nekaj asa so bili tiho, nakar je Harry pridueno, da ga ne bi sliali Neville,
Parvati in Lavender, dejal:
"Mogo e se e ni vrnil. Saj vesta, da ga je Dumbledore med po itnicami
nekam poslal..."
"Ja... Ja, najbr je res tako," je prikimal Ron, ki ga je to pomirilo.
Hermiona si je kljub temu e naprej grizla ustnice in se znova ozrla po mizi
profesorjev, kot bi jo tam akal jasen namig, zakaj Hagrida ni.

"Kdo pa je tisto?" je ostro zaepetala in pokazala proti sredini profesorskega

omizja.
Harry je sledil prijatelji inemu pogledu. Njegove o i so se najprej ustavile na
profesorju Dumbledorju, ki je sedel na svojem zlatem stolu z visokim naslonjalom in
to no na sredi. Njegova glava je bila nagnjena k sosedi, ki mu je epetala na uho, k
okati arovnici s kratkimi in kodrastimi lasmi mije rjave barve. Oble ena je bila
kakor samske tete: prek las si je zavezala grozljiv ronat trak in ta se je povsem
ujemal s kosmato jopico enake barve, ki si jo je nadela prek pla a. Ko je glavo
nekoliko zasukala, da bi napravila poirek pija e, pa je Harry v njej pretreseno
prepoznal bledo, krasta i podobno arovnico z velikimi, izbuljenimi in povsem
okroglimi o mi.
"To je vendar tista Temynovka!"
"Kdo?" je vpraala Hermiona.
"Na zaslianju sem jo videl, za Schushmaarja dela!"
"Jopico ima res prekrasno," se je zareal Ron.
"Za Schushmaarja dela!" je namr eno ponovil Harry. "Le kaj torej po ne
tukaj?"
"Kdo bi vedel..."
Hermiona je s priprtimi o mi e enkrat zdrsnila vzdol mize profesorjev.
"Ne..." je zamrmrala. "To vendar ni mogo e..."
Harry ni vedel, o em govori, a je tudi ni vpraal. Njegovo pozornost je namre
k sebi pritegnila profesorica Tcherwiwa-Dyla, ki se je ravno prikazala za mizo
profesorjev, stopila do njenega konca in zasedla Hagridov stol. To je pomenilo, da so
novi tudentje e pre kali jezero ter prispeli do gradu, in res: le nekaj sekund kasneje
so se spet odprla vrata v avlo. Skoznje je prila dolga vrsta u encev prvega letnika,
ki so bili videti precej preplaeni, v Veliko dvorano pa jih je seveda popeljala
profesorica McHudurra. Ta je s sabo prinesla tudi stol, na katerem je po ival
starodaven in mo no pokrpan arovniki klobuk, ki je imel nad krajcem precejno
luknjo.
Klepet in smeh sta po asi zamrla. Prvi letniki so se postavili v vrsto pred mizo
u iteljev in se zasukali proti tudentom, profesorica pa je stol previdno postavila
prednje ter se nato umaknila.
Obrazi novincev so se bledo lesketali v sve avi. Majhen fant to no na sredi
vrste je dobesedno trepetal in Harry se je ob pogledu nanj spomnil, kako je bilo na ta
dan pred tirimi leti strah tudi njega. Takrat je namre mislil, da bo moral opraviti
kakno strano preizkunjo, preden bo klobuk odlo il, v kateri dom spada.
Vsa ola je zadrevala sapo. Potem pa se je luknja nad krajcem razprla, kot bi
lo za usta, in klobuk Izbiruh je izbruhnil v pesem:
Davno tega, ko so me seili
in vrata odprla je akademija,
ustanovitelji njeni so menili,
da ne lo i jih nobena razprtija.
Kajti druile so jih enake sanje,
po stvari so taisti hrepeneli:
da bi dobili toplo domovanje
vsi, ki pri njih so u iti se hoteli.
"Skupaj mladino bomo bistrili!"
etverica je vzkliknila v en glas,
a pri tem al niso niti slutili,
da prilo do spora bo vsak as.

Salazar le tiste elel je u iti,

ki bili so iz arovnikih druin,
Daniela je bistre hotela razsvetliti,
tiste, ki di i dober jih spomin.
Godric vztrajal je pri u encih,
ki pogumu ime so zapisali svoje,
in pri Perwole znanja je studencih
pilo pridnih ter potenih roje.
Sprva jim ta hotenja raznolika
resda niso povzro ala teav,
kajti naa etverica velika
vsa je uveljavila svoj prav
le tiste v svoj dom so sprejeli,
ki prihodnost so jim pomenili
s tem pa olo lepi asi so zajeli
in vsi dobro so se razumeli;
veselih, sre nih vrsto dolgih let
rod arovniki je rasel nov.
Toda nato priel je as napet,
ki vzklil iz naih je strahov.
Spopadi so se kar naprej vrstili,
vsak dan bilo je bolj napeto
in zdelo se je, da oli nai mili
smrt grozi, e preden se obrne leto.
Toda Spolzgad spora bil je sit.
Odel je in ohladile so se glave.
A eprav je obrat bil bliskovit
radosti v gradu ni bilo ve prave.
Kajti ko etverica se je razbila
in od tirih vodij trije so ostali,
je med domovi sloga usahnila
in so odtlej vsak zase se drali.
Klobuk je zdaj pred vami spet
in kaj sledi, dobro vam je znano:
Izbiruh sem in izbiram mnogo let,
kje vam najmehkeje bo postlano.
Toda pere je sila letos poloaj,
zato prisluhnite mi res pozorno!
Naj vas razdruim mi veli obi aj
in meni to se zdi izjemno sporno,
saj se bojim, da prav ta naloga,
zaradi katere skup so me seili,
bo sokriva alostnega epiloga
in od ole se bomo poslovili.
Vsekakor zdaj ne smemo pozabiti,
kar modra zgodovina nas u i,
kajti plat zvona zaman bo biti,
ko olo napadel bo sovranik zli;
vrste nae moramo strniti zdaj,
sicer zidovi ti ne bodo obstali!

Tako. Posvaril sem vas moji mali...

torej razvrstitev le za ne se naj.
Klobuk je obmiroval in Dvorano je zajel aplavz, eprav ne tako silovit kot po
navadi, ter so se tevilni tudentje mrmraje ali epetaje sklonili k svojim sosedom.
Harry, ki je ploskal kot vsi drugi, je natanko vedel, o em se pogovarjajo.
"Letos se je krepko razgovoril, kaj?" je s privzdignjenimi obrvmi dejal Ron.
"Pa e kako," je prikimal mladi arovnik.
Klobuk Izbiruh se je obi ajno omejil na razli ne lastnosti, zna ilne za tudente
v etverici domov Bradavi arke, in na svojo vlogo pri razvrstitvi novih. Odkar je Harry
hodil na olo, ni u encem e nikdar delil nasvetov.
"Zanima me, e je tudente in profesorje e kdaj takole svaril," je nekoliko
zaskrbljeno pripomnila Hermiona.
"Je, je," je modro prikimal Skorajbrezglavi Nick in se skozi Nevilla nagnil blije
k njej (pri emer se je fant seveda zdrznil, kajti to zanj ni bilo ravno prijetno). "Klobuk
namre meni, da mu ast veleva, naj celotno olo posvari vedno, kadar se mu to zdi
res potrebno..."
Toda profesorica McHudurra, ki se je hotela prebiti skozi seznam novincev, je
epetajo im u encem namenila pogled, ob kakrnem lovek hitro utihne.
Skorajbrezglavi Nick je zato k ustom pristavil svoj prozorni prst in se togo vzravnal,
klepet pa je kmalu zamrl. Profesorica se je e enkrat namr eno ozrla po tudentskih
mizah in nazadnje vendarle spustila pogled k dolgemu pergamentnemu zvitku ter
glasno prebrala prvo ime na njem.
"Abercrombie, Euan."
Povsem preplaeni fant, ki ga je Harry opazil e prej, se je opotekel iz vrste in
si nadel klobuk. Ta bi mu zdrsnil vse do ramen, e mu tega ne bi prepre ila trle a
uesa, a komaj je ob emel na njem, e se je luknja nad krajcem spet razprla in zavpil
je:
"Gryfondom!"
Harry je skupaj z ostalimi iz svojega doma glasno zaploskal, Euan pa se je
zmedeno odpravil k njim in sedel. Bilo je o itno, da bi se najraje vdrl v tla, kajti prav
ni mu ni bilo do pozornosti soolcev, ki so zijali vanj.
Dolga vrsta novih tudentov se je po asi red ila. V premorih, ki so nastopili
med profesori inim pozivom in Izbiruhovo odlo itvijo, je Harry jasno slial, kako Ronu
kruli po elodcu. Kon no je ,Zeller, Rose' pohitela k mizi Pihpuffovcev in
McHudurrova je jadrno odnesla stol s klobukom, Dumbledore pa je vstal.
Ne glede na to, da se je Harryju ravnatelj v zadnjem asu nekoliko zameril, ga
je zdaj spravil v boljo voljo preprosto s tem, ko je znova stal pred celotnim olskim
zborom. Ker Hagrida ni bilo med njimi in so se mlademu arovniku po tirih letih
nenadoma prikazali tisti zmajevski konji, je bil povratek na Bradavi arko, ki se ga je
tako veselil, zanj poln nepri akovanih presene enj, podobnih neskladnim tonom v
sicer znani melodiji. A zdaj je bilo kon no vse tako, kot je moralo biti: njihov ravnatelj
je vstal, da bi jih pozdravil, kot jih je vedno pred slavnostno pojedino ob za etku
novega olskega leta.
"Novim tudentom: dobrodoli!" je glasno dejal Dumbledore s iroko
razirjenimi rokami in z lesketajo im nasmekom na ustnicah. "Izkuenim ma kom
pa: znova dobrodoli! Gotovo obstajajo trenutki, primerni za govor, a ta ni eden
izmed njih. Zato lop po kronikih!"
Mnogi so se zadovoljno zasmejali in vsi so mu zaploskali, ravnatelj pa je

umirjeno sedel ter si dolgo brado pri tem vrgel prek rame, da je ne bi namakal v
kronik. Kajti nenadoma so se na vseh mizah pojavili teko obloeni pladnji s hrano,
da so kar je ale pod kra ami, mesnimi pitami in najrazli nejimi zelenjavnimi
prikuhami, pod velikimi trucami kruha, omakami ter vr i bu nega soka.
"Izvrstno," je zagodel Ron in si z najblijega pladnja na kronik naloil
precejnje tevilo zrezkov.
To je opazil tudi Skorajbrezglavi Nick in se poeljivo ter nekoliko zasanjano
zazrl vanj.
"Kaj si e hotel re i na koncu Razvrstitve?" je Hermiona vpraala duha. "lo je
za nekaj v zvezi z Izbiruhovimi opozorili."
"A, saj res," je prikimal Nick, vesel, da ga je nekdo odvrnil od Rona, ki se je s
skoraj pregrenim navduenjem zalagal s pe enim krompirjem. "Ja, Izbiruha sem e
ve krat slial posvariti zbrane, in to se je zgodilo vedno, kadar se je ola znala v
nevarnosti. Njegov nasvet je sicer vsaki enak: stopite skupaj in Bradavi arka bo
prevedrila e tak vihar."
"Mwamo mwa mwe, ma je mwola w nemwarnoti?" je rekel Ron.
Usta je imel neverjetno nabasana in Harryju se je zdel izjemen doseek e to,
da jih je sploh lahko odprl.
"Prosim?" je duh vljudno vpraal rde elasega dolgina, Hermiona pa je vsa
nakremena zavila z o mi.
Ron je nekajkrat debelo pogoltnil in nato ponovil:
"Kako pa ve, da je ola v nevarnosti?"
"To bo moral vpraati njega," je odvrnil Nick. "Jaz namre lahko le
domnevam, da mu marsikaj pride na uesa; ne nazadnje prebiva v Dumbledorjevem
kabinetu."
"In zdaj ho e, da se domovi spoprijateljimo?" se je Harry namr eno ozrl k
spolzgadovski mizi, ki ji je kraljeval Dreco. "Tega pa ne bo tako kmalu do akal."
"No, no, taken odnos ni pretirano moder," mu je o ital skoraj brezglavi duh.
"Res, bistveno je, da za nete sodelovati. Tudi mi, duhovi, vzdrujemo prijateljske
vezi, pa eprav pripadamo razli nim domovom. Kljub tekmovalnemu vzduju med
Gryfondomom in Spolzgadom, na primer, se s Krvavim baronom nikdar ne bi hotel
zaplesti v spor."
"Z njim se no e prepirati samo zato, ker se ga tako boji," ga je zbodel Ron.
Duha je s tem mo no ualil.
"Da se ga bojim? Upam si trditi, da jaz, sir Nicholas de MimsyPorpington,
nikdar v ivljenju nisem bil strahopetec! Plemenita kri, ki se pretaka po mojih ilah..."
"Kakna kri?" ni odnehal Ron. "Menda ne bo rekel, da ima e zmeraj..."
"To je bila vendar zgolj prispodoba!" ga je prekinil Nick, ki mu je el fant e
tako na ivce, da se mu je glava nevarno zibala na skoraj do konca presekanem
vratu. "Domnevam vsaj, da lahko e vedno sam izbiram besede, s katerimi bi se rad
izrazil, pa eprav mi je veselje ob hrani in pija i za vedno odvzeto! In, verjemi mi,
tega, da tudentje zbijajo ale na ra un moje smrti, sem povsem vajen!"
"Nick, saj se ti ni hotel posmehovati!" mu je zagotovila Hermiona in besno
zabol ala v Rona.
Njegova usta so bila al spet tako polna, da bi jih skoraj razneslo zato je bil
sposoben iz njih spraviti le:
"Mwaj mwa wow we mwisem mwamwew mwagiti!"
To po Nickovem ni bilo zadostno opravi ilo. Zato si je popravi epico, iz katere
je trlelo dolgo pero, poletel vse do konca mize in sedel med Colina ter Dennisa
Creevey.

" estitam, Ron!" je revsknila Hermiona.

"Kaj pa ti je?" je ualjeno izdavil pegasti rde elasec, ko je kon no uspel
pogoltniti vse, kar si je stla il v usta. "Ne smem zastaviti nit najbolj preprostega
vpraanja?"
"Ah, bodi e tiho," ga je razdraeno zavrnila in do konca ve erje se niti
pogledala nista ve .
Ker sta se sprla pogosto, je bil Harry tega vajen in se ju ni trudil pobotati.
Prepri an je bil, da bo as bolje izrabil, e se posveti mesni piti in zatem e
zvrhanemu kroniku svojih najljubih tortic.
Ko so vsi tudentje pojedli in je v Veliki dvorani spet za elo postajati hrupno, je
Dumbledore znova vstal. Vsi so se takoj zasukali k njemu in utihnili, tudi mladi
arovnik, ki je postajal prijetno zaspan. Njegova postelja z baldahinom ga verjetno e
aka, prijetno mehka in topla...
"Zdaj ko vsi prebavljamo e eno izvrstno pojedino, bi vas prosil za nekaj
trenutkov pozornosti, saj moram razglasiti to in ono," je dejal ravnatelj. "Novince kot
vsako leto opozarjam, da nikakor ne smete v Gozd, ki se nahaja na posestvu; tega
pravila bi se sicer lahko kon no za eli drati tudi nekateri tudentje vijih letnikov!"
Harry, Ron in Hermiona so se namuznjeno spogledali Dumbledore pa je e
nadaljeval:
"Na hinik, gospod Filch, me je nadalje prosil, naj vas opomnim, menda e
tiristodvainestdeseti , da na hodnikih ne smete arati. Prepovedana je tudi cela
vrsta drugih dejavnosti, njihov obseni seznam pa si lahko ogledate na vratih
hinikove pisarne.
Med uslubenci Bradavi arke je letos sicer prilo do kar dveh zamenjav. Vsi
seveda z veseljem znova pozdravljamo profesorico Tcherwiwo-Dylo, ki bo vodila
u ne ure iz nege arobnih ivali, obenem pa vam z zadovoljstvom predstavljam
profesorico Temyno, nao novo predavateljico obrambe pred mra nimi silami."
Temu je sledil aplavz, a zgolj vljuden in nikakor navduen, Ron, Hermiona ter
Harry pa so se nekoliko preplaeno spogledali.
Dumbledore, ki je zdaj e zajel sapo, ni niti omenil, kako dolgo jih bo u ila
Tcherwiwa-Dyla.
"Vse, ki bi se radi pridruili ekipam svojih domov, bodo preizkusili na..."
Nenadoma je obmolknil in se vpraujo e ozrl k Temynovi. Ker ta stoje ni
segala dosti vije kot prej, ko je sedela, nikomur ni bilo jasno, emu je ravnatelj
utihnil. Toda nova u iteljica se je zatem odkaljala - khem, khem - in posvetilo se jim
je, da se je postavila na noge, ker bi rada tudi sama nekaj povedala.
Dumbledore je bil videti rahlo osupel le za trenutek, nato pa je ivahno sedel in
se zazrl vanjo tako pozorno, kot da na svetu ne bi bilo prijetnejega od njenih modrih
besed. Drugi lani u iteljskega zbora niso tako spretno prikrili presene enja. Obrvi
profesorice Ochrowt so izginile pod njene razmrene lase in McHudurrova je tako
silovito stisnila ustnice, da Harry tanjih e ni videl. Ravnatelja novi u itelji niso nikdar
prekinjali in tevilni tudentje so se sami pri sebi nasmehnili; ta enska o itno ne ve,
kako se stree re em na Bradavi arki.
"Hvala za prijazno dobrodolico," se mu je osladno nasmehnila, "gospod
ravnatelj."
Glas je imela zelo visok, nekoliko zasopel in izrazito dekliki. Harryju se je spet
zazdela zoprna, pa eprav si ni znal razloiti, zakaj. Vedel je le, da mu gre na ivce
isto vse na njej, od butastega glasu do puhaste ronate jopice. A zdaj se je e
enkrat slabotno odkaljala (khem, khem) in e je nadaljevala:
"Kako toplo mi je pri srcu, ker sem spet na Bradavi arki, res!" se je nasmehnila

tudentom in jim pri tem razkazala svoje pi aste zobe. "Sploh pa mi je lepo, ker
vame zre toliko presre nih malih obrazkov!"
Harry se je ozrl okoli sebe. Vesel ni bil nobeden izmed obrazov, kar jih je lahko
videl. Ravno nasprotno. Vsi so bili osupli, ker jih je Temynova nagovarjala, kot bi
imeli pet let.
"Zelo se veselim, da se bomo spoznali, in gotovo bomo postali zelo dobri
prijatelji!"
Mnogi tudentje so se ob teh besedah spogledali in nekateri so se celo
zareali.
"Jaz sem e pripravljena postati njena prijateljica, e mi le ne bo hotela
posoditi tiste jopice!" je Parvati zaepetala Lavender in obe je pretresel priduen
hehet.
Temynova se je znova odkaljala (khem, khem), a ko je spet spregovorila, je
bil njen glas sliati veliko manj zasopel. Besede, ki jih je nizala, kot bi se jih nau ila
na pamet, so zvenele tudi precej bolj uradno.
"Ministrstvo za aranje je od nekdaj zagovarjalo stali e, da je izobrazba
mladih arovnic in arovnikov bistvenega pomena. Izjemni darovi, ki so vam bili
poloeni v zibko, namre ne obrodijo plodov, e jih ne negujemo in pazljivo
vzgajamo. Starodavne zmonosti, lastne zgolj arovniki skupnosti, je potrebno
posredovati iz roda v rod, sicer jih bomo za vedno izgubili. Zakladnico najrazli nejih
ved o magi nem, v katero so toliko vloili nai predniki, morajo tisti, ki se utijo
poklicani k plemenitemu prosvetljevanju, straiti, jo obnavljati in istiti."
Temynova je na tem mestu za hip premolknila in se na lahno priklonila svojim
kolegom, izmed katerih ji poklona ni vrnil niti eden. Obrvi profesorice McHudurre sta
se povsem zlili, da je bila videti kakor sokol, in Harryju ni ulo, kako sta se z
Ochrowtovo spogledali. Nova u iteljica obrambe pa se je spet prisiljeno odkaljala in
se vrnila h govoru.
"Vsak ravnatelj Bradavi arske akademije je kaj dodal k zahtevni nalogi te
astitljive ustanove, in tako je tudi prav, kajti brez napredka nam grozita mrtvilo ter
razkroj. A ne pozabimo: prepre iti moramo tudi vsakren napredek, ki je namenjen
zgolj samemu sebi, saj v nao preizkueno in utrjeno tradicijo pogosto ne gre
posegati. Zato torej potrebujemo ravnoteje med novim in starim, med stalnim in
spremenljivim, med tradicijo in novimi izumi..."
Harry se je zavedel, da mu pozornost niha, kot bi mu mogani pluli po povrini
toplega in dolgo asno vzvalovanega morja. Tudi tiina, ki je med Dumbledorjevimi
govori vedno zavladala Veliki dvorani, se je vse bolj krhala, kajti tudentje so glave
stikali skupaj, si epetali in se hihitali. Cho za drznvraanovsko mizo, na primer, je
ivahno klepetala s prijateljicami. Nekaj stolov naprej od nje je Loona Liupka spet
segla po svojem izvodu revije Razkrito. Pri pihpuffovskem omizju pa je sedel eden
redkih, ki so e vedno zrli v Temynovo, Ernie Macmillan. Toda tudi njegov pogled je
bil ves steklen in Harry je bil prepri an, da jo trudoma poslua le zato, ker ho e
ugoditi ugledu svoje nove zna ke predstavnikov, ki se mu lesketa s prsi.
Nova profesorica sploh ni opazila, kako nemirno je postalo njeno ob instvo.
Mladi arovnik je dobil vtis, da bi v Dvorani lahko izbruhnil izgred najhuje mone
vrste, pa bi e naprej orala proti koncu svojega govora. Toda u itelji so jo posluali
izjemno pozorno in zdelo se je, da Hermiona vsrka vase vsako njeno besedo,
eprav, sode po izrazu na njenem obrazu, marsikatera ni po njenem okusu.
"... kajti nekatere novosti bodo spremenile na svet na bolje, za druge pa bo
as pokazal, da so bile plod napa ne presoje. Hkrati bomo po pravici obdrali nekaj
starih navad, medtem ko bomo prisiljeni mnoge, staromodne in preseene, opustiti.

Zato pojdimo naprej, v novo dobo odprtosti, u inkovitosti in odgovornosti, odlo ni, da
ohranimo, kar je treba ohraniti, in pristriemo peruti povsod, kjer naletimo na
dejavnosti, ki jih moramo prepovedati."
Sedla je. Dumbledore ji je zaploskal in profesorji so mu sledili, pri emer je
Harry opazil, da so nekateri staknili dlani le enkrat ali dvakrat. Pridruilo se jim je tudi
nekaj tudentov, toda ve ina se jih je prepozno zavedla, da je govora konec, saj so
prisluhnili komaj kaknemu stavku. Tako se aplavz niti ni dobro razivel, ko je
Dumbledore znova vstal.
"Najlepa hvala, profesorica Temyna, za te nadvse pou ne besede," je dejal in
se ji priklonil. "Kot sem torej e povedal, bodo vse, ki bi se radi pridruili ekipam
quidditcha..."
"Tale govor je bil res pou en," je tiho pritrdila Hermiona.
"Menda ne bo rekla, da ti je bil ve ?" se je omoti no za udil Ron in steklene
o i zasukal k njej.
"Rekla sem pou en, ne ve en," ga je zavrnila. "Iz njega smo izvedeli
marsikaj."
"Res?" je Harry privzdignil obrvi. "Jaz pa sem mislil, da samo nekaj naklada."
"Seveda je nakladala, a pri tem je tudi marsikaj razloila," je mra nega obraza
izjavila Hermiona.
"Na primer?" jo je vpraal Ron, ki mu ni bilo ni jasno.
"Na primer: ,prepre iti moramo tudi vsakren napredek, ki je namenjen zgolj
samemu sebi'! Ali pa: ,pristrizimo peruti povsod, kjer naletimo na dejavnosti, ki jih
moramo prepovedati'!"
"Mja, no, ampak kaj to pomeni?" jo je nepotrpeljivo vpraal rde elasec.
"Ni kaj dobrega," je zagodla skozi stisnjene zobe. " e jaz kaj vem, se bo
Ministrstvo za elo vmeavati v to, kaj po nemo na Bradavi arki!"
Takrat sta se z vseh strani razlegla ropot in kripanje stolov; Dumbledore je
olski zbor o itno razpustil, kajti vsi so vstajali in se nato odpravili proti vratom.
Hermiona se je zdrznila in naglo sko ila na noge.
"Ron, novince morava odpeljati v Gryfondom!"
"Saj res," je prikimal fant, ki je na to povsem pozabil. "Hej! Hej, vi tamle! Ja,
vas kli em, urki!"
"Ron!"
"Pa e so res isto majhni..."
"Vem, ampak s urki jih vseeno ne more zmerjati!" ga je okarala in nato
vzdol mize ukazovalno zaklicala:
"tudentje prvih letnikov! Pridite k meni, prosim!"
Skupina novincev se ji je plaho pribliala po prehodu med pihpuffovsko in
gryfondomsko mizo, pri emer so si vsi zelo prizadevali, da se ne bi znali na elu
gru e. Tudi Harryju so se takrat zazdeli nenavadno majhni in menil je, da je bil sam
ob prihodu na olo precej ve ji.
e najbolj preplaen je bil svetlolasec ob Euanu Abercrobieju, ki je slednjega
dregnil v rebra in mu nekaj zaepetal na uho. Takrat je povsem otrdel tudi Euan, ki
se je nato kradoma in strahoma za hip ozrl k Harryju. Ta je za util, da mu je
nasmeek izginil z obraza tako naglo, kot mu je v vlaku smrdomezga.
"Se vidimo kasneje," se je nejevoljno poslovil od prijateljev in se sam odpravil
iz Dvorane.
Na poti se je na vse pretege trudil, da se ne bi zmenil za epet, zijala in vanj
uperjene kazalce. Zrl je naravnost predse in se naglo prebijal skozi gne o v avli, nato
pa pohitel po marmornatem stopni u, ubral dve manj znani blinjici ter tako ve ino

soolcev kmalu pustil za sabo.

Ko je korakal po mnogo manj obljudenih hodnikih zgornjih nadstropij, si je
jezno poo ital, da bi kaj taknega lahko pri akoval. Jasno, da vsi zijajo vanj, ko pa se
je pred komaj dvema mesecema pojavil pred labirintom Triolskega turnirja s
sool evim truplom ob sebi. Zatem je nadalje zatrjeval, da se je Mrlakenstein vrnil
med ive, in e preden bi lahko to dokazal, so vsi odli na po itnice. No, ja. Saj se
tudi zdaj ni po util dovolj mo nega, da bi celotnemu olskemu zboru natanko poro al
o grozljivih trenutkih, ki jih je preivel na tistem pokopali u.
Takrat je e prispel do konca hodnika, ki je vodil h Gryfondomu, in ele ko se
je ustavil pred portretom debele gospe, se je spomnil, da ne pozna novega gesla.
"Zdaj pa e to..." je nejevoljno zagodel in se zazrl v debelo gospo, ki si je
popravila gube na obleki iz ronatega atlasa ter mu namenila strog pogled.
"Brez gesla ne bo ni ," je vzvieno izjavila.
"Harry, jaz ga poznam!" je sope zavpil nekdo za njim.
Mladi arovnik se je zasukal in zagledal Nevilla, ki mu je tekel naproti.
"Saj ne bo uganil, kaj je geslo! Tega si bom vendarle zapomnil..." mu je pod
nosom pomahal z odurnim malim kaktusom, ki mu ga je pokazal na vlaku.
"Gnuslavija huronastica!"
"Pravilno," je izjavila debela gospa.
Njena slika se je zavrtela na te ajih kakor vrata in za sabo razkrila okroglo
luknjo, skozi katero sta zdaj splezala Harry in Neville.
Gryfondomska dnevna soba je bila videti doma na kot vedno. Kroni prostor
je zavzemal celotno nadstropje enega izmed stolpov in je bil poln mehkih
naslanja ev ter majavih starih miz. V kaminu je veselo plapolal ogenj in kar nekaj
tudentov si je ob njem pogrelo roke, preden so se povzpeli v skupinske spalnice.
Nasproti kamina pa sta Fred in George Weasley ravno nekaj pritrjevala na oglasno
desko. Harry jima je zaelel lahko no in se takoj odpravil proti vratom v fantovske
spalnice, saj mu ni bilo do pogovora. Neville mu je sledil.
V sobi Gryfondomovcev petega letnika sta bila e Dean Thomas in Seamus
Finnigan, ki sta steno ob svojih posteljah prekrivala s posterji ter fotografijami. Ko je
Harry odrinil vrata, sta se pogovarjala, a sta utihnila, takoj ko sta ga opazila. Mladi
arovnik se je nekaj asa spraeval, ali sta se pomenkovala o njem, zatem pa, ali ga
morda mu i preganjavica.
"ivijo," ju je kon no pozdravil, zakorakal k svojemu potovalnemu zaboju in ga
odprl.
"ivijo, Harry," mu je odvrnil Dean, ki se je za el obla iti v piamo v barvah
svojega najljubega motva. "Si se imel med po itnicami lepo?"
"Kar v redu," je zamrmral mladi arovnik, saj ni bil pri volji, da bi celo no
klepetal o poletnih dogodiv inah. "Pa ti?"
"Meni je bilo sicer bolj dolg as, ampak glede na to, kaj mi je pravkar pravil
Seamus, sem se vseeno imel bolje od njega," se je zahahljal Dean.
"Kaj pa se ti je takega zgodilo?" je drugega fanta vpraal Neville in gnuslavijo
huronastico neno odloil na no no omarico.
Seamus mu ni odgovoril takoj in se je e lep as nenavadno skrbno trudil, da
bi poster Kenmarskih kraguljev visel povsem naravnost. Kon no je, s hrbtom,
odlo no obrnjenim proti Harryju, rekel:
"Mami me skoraj ne bi pustila nazaj."
"Prosim?" se je za udil Harry, ki si je ravno sla il pla , a je zdaj otrpnil.
"Malo je manjkalo, pa se ne bi smel vrniti na Bradavi arko."
Soolec je poster kon no pustil pri miru, a namesto tega je segel v zaboj in iz

njega izvlekel piamo, Harryja pa e vedno ni pogledal.

"Ampak... zakaj?" je ta presene eno vpraal.
Dobro je namre vedel, da je Seamusova mama arovnica, in nikakor mu ni
bilo jasno, zakaj je nenadoma postala tako dursleyjevska. A fant mu ni odgovoril,
dokler ni zapel e zadnjega gumba.
"Hja," je rekel s pretehtanim glasom, "rekel bi... da zaradi tebe."
"Kako to misli?" je nemudoma izstrelil Harry in srce se mu je pognalo v vije
obrate.
"Hja..." je spet rekel Seamus, pri emer se je izogibal sool evemu pogledu,
"rekla je... No, saj ni lo samo zate. Tudi Dumbledore je kriv..."
"Pa ne, da verjame Prerokim novicam?" se je namrdnil Harry. "Misli, da sem
jaz lanivec in Dumbledore star osel?"
Seamus je dvignil pogled in se zazrl vanj.
"Nekaj takega mi je rekla, ja."
Harry mu je pokazal hrbet. arobno palico je trdo odloil na no no omarico, si
do konca slekel pla , ga besno zbasal v zaboj in si nataknil piamo. Tega je imel e
vrh glave! Na ivce mu je lo, da kar naprej zijajo vanj in se pogovarjajo o njem! e
bi kdo izmed njih vedel, ko bi se komur koli vsaj priblino sanjalo, kako je, e se ti
zgodijo takne re i...
"Gospa Finnigan, ta butasta babnica," je besno pomislil, "nima pojma!"
Vrgel se je na posteljo in e je hotel zagrniti zavese, a ga je Seamus ustavil:
"Harry, akaj... Kaj se je sploh zgodilo tistega ve era, ko... Saj ve, ko... Kaj je
bilo s Cedricom in vsem ostalim?"
Fant je bil videti iv en, a obenem tudi radoveden. Dean, ki je sklonjen nad
zaboj brskal za drugim copatom, pa je postal nenavadno otrdelih gibov, in Harry je
vedel, da na vso mo napenja uesa.
"Zakaj me to sprauje?" je odvrnil Seamusu. "Kar prebiraj Preroke novice,
tako kot tvoja mama! Iz njih bo izvedel vse, kar mora vedeti!"
"Pusti mojo mamo pri miru!" je revsknil soolec.
"Ljudi, ki me zmerjajo z lanivcem, pa ne bom pustil pri miru!"
"In ne vpij name!"
"Vpil bom, na kogar bom hotel!" je odvrnil Harry in v njem je tako vrelo, da je
samodejno segel po palici, ki jo je prej odloil. " e ti je z mano zoprno deliti spalnico,
reci McHudurrovi, da bi se rad preselil! Bo vsaj tvojo mamico nehalo skrbeti..."
"Potter, rekel sem ti, da pusti mojo mamo...!"
"Kaj pa se dogaja?"
Med vrati se je prikazal Ron in njegove iroko razprte o i so zdrsnile od
Harryja do Seamusa. Prvi je epel na postelji in s arovniko palico meril v soolca,
ta pa je z dvignjenimi pestmi stal nasproti njega.
"Iz moje mame se dela norca!" je zavpil drugi srborite.
"Kaj?" se je za udil novope eni predstavnik. "To pa teko verjamem - tvojo
mamo sva vendar sre ala na svetovnem prvenstvu in bila nama je ve ..."
"Meni ni ve , saj verjame isto vsaki neumnosti, ki jo napiejo v Prerokih
novicah!" ga je razgreto prekinil Harry.
"A," je rekel Ron, ki se mu je posvetilo, za kaj gre. "e razumem."
Toda e preden je lahko kaj ukrenil, je Seamus spet zajel sapo.
"Ve kaj," je besno zaren al in Harryja strupeno oinil, "prav ima. Z njim
no em ve deliti spalnice, nor je."
"Zdaj si pa el prek mere," ga je opozoril pegasti fant, igar uesa so rde e
zaarela, kar je bil vedno svarilni znak.

"Da sem el prek mere?!" je zavpil Seamus, ki je za razliko od Rona pobledel.

"Torej verjame vsem tistim neumnostim, ki jih tvezi o Saj Ve Komu? Torej misli,
da je vse to res?"
"ja!" je jezno odrezal rde elasec.
"Potem si nor tudi ti," je nakremeno izpljunil bledi fant.
"Tako? Ve, kolega, na tvojo veliko nesre o sem tudi predstavnik tudentov!"
ga je opomnil Ron in pokazal na priponko. "Zato pazi, kaj blekne, sicer bo staknil
kakno zelo zoprno kazen!"
Nekaj trenutkov je bilo videti, da Seamus resno razmilja, kako nizka cena bi
bila pravzaprav kakrna koli kazen, e bi le lahko povedal vse, kar si misli o njiju. A
nazadnje se je samo zani ljivo namrdnil, se zasukal na petah in se vrgel na posteljo,
zavese baldahina pa je nato zagrnil tako silovito, da jih je odtrgal ter so se zloile v
praen kup. Ron ga je strogo premeril in se ozrl k Deanu ter Nevillu.
"Imajo tudi vajini sorodniki pomisleke glede Harryja?" je napadalno vpraal.
"Moji so vendar bunkeljni," je skomignil Dean. "Niti sanja se jim ne, da je lani
eden izmed soolcev umrl; saj nisem neumen, da bi jim to el pravit!"
" e bi poznal mojo mamo, bi vedel, da iz tebe izvle e isto vse!" je Seamus
revsknil nanj. "Poleg tega pa pri vas niste naro eni na Preroke novice. e bi tudi
tvoja mama prebrala, da so ravnatelja Bradavi arke vrgli iz Starihosveta in
Mednarodne zveze arodejev, ker se mu je skegljalo..."
"Moja babi pravi, da je to ista neumnost," je s piskajo im glasom posegel
vmes Neville. "Po njenem gre navzdol s Prerokimi novicami in ne z Dumbledorjem,
zato je naro nino nanje preprosto preklicala. Pri nas doma verjamemo Harryju."
Splezal je pod pernico, se pokril vse do nosu in nato prek njenega roba iroko
razprtih o i zameikal v Seamusa.
"Babi je od zmeraj govorila, da se bo Saj Ve Kdo nekega dne vrnil. , e
Dumbledore pravi, da je spet med nami,' je rekla zadnji , ,potem je pa spet med
nami.'"
Harry ga je hvaleno pogledal in drugi so obmolknili. Seamus je segel po palici
in popravil raztrgane zavese ter nato izginil za njimi. Dean se je spravil v posteljo, se
zavalil na trebuh in ni rekel nobene ve . Neville, ki je o itno tudi povedal vse, kar je
hotel, pa je ljube e zrl v svoj kaktus, obsijan z mese ino.
Ron je e nekaj asa glasno pospravljal svoje stvari, Harry pa je legel. Prepir s
Seamusom ga je pretresel, saj se mu soolec sicer ni zdel napa en. Koliko drugih,
manj prijetnih, ga bo torej e ozmerjalo, da lae oziroma ni isto pri pravi?
Je na taken odziv naletel tudi Dumbledore, ki so ga vrgli iz Starihosveta in
zatem e iz Mednarodne zveze arodejev? Se Harryja morda dolge mesece izogiba
prav zato, ker je jezen nanj? Ne nazadnje sta oba v isti kai, saj mu je ravnatelj verjel
in njegovo pripoved o dogodkih najprej posredoval olskemu zboru ter zatem celotni
arovniki skupnosti. Vsi, ki so domnevali, da Harry lae, gotovo taisto trdijo tudi za
Dumbledorja, ali pa ga pomilujejo, ker se je enemu izmed svojih u encev pustil
potegniti za nos...
"Ampak nazadnje bodo morali priznati, da sva imela prav," si je alostno rekel
Harry.
Dvanajsto poglavje
Kalvara Temyna

Seamus se je naslednje jutro oblekel, kot bi mignil, in je spalnico zapustil, e

preden si je Harry na noge nataknil nogavice.
"Se boji, da se bo zmealo tudi njemu, e se bo predolgo zadreval v istem
prostoru kot jaz, ali kaj?" je glasno vpraal mladi arovnik, ko je sool ev pla
zaplapolal skozi vrata.
"Ne sekiraj se, Harry," je zamrmral Dean in si na rame nataknil torbo, "Seamus
je pa malo..."
A stavka ni dokon al, saj ni nael pravih besed, in tako je na sobo legla
nerodna tiina. Nazadnje se je nemo odpravil za njim.
Neville in Ron sta Harryja pogledala, kot bi hotela re i ,To je njegov problem,
ne tvoj', toda mladega arovnika s tem nista potolaila.
"Kaj pa je?" ga je pet minut kasneje vpraala Hermiona, ko je sredi dnevne
sobe dohitela prijatelja in so se skupaj odpravili na zajtrk.
"Videti si isto... Oh, saj to ni res!"
Pogled ji je obstal na oglasni deski, katere precejen del je prekrival razglas:
Gore guldov!
Vam epnina spri o vsesplone draginje prehitro poide?
Bi radi zasluili nekaj dodatnega zlata?
Poi ite v gryfondomski dnevni sobi Freda ali Georga Weasleyja in preskrbela
vam bosta preprosto honorarno zaposlitev, ob kateri skoraj ne boste utili bole in.
(Izbrani kandidati boste poskuse opravljali na lastno odgovornost.)
"To je pa e preve ," je zagodla Hermiona in snela razpis, ki sta ga dvoj ka
pripela kar prek obvestila, da bodo Meryascoveeno lahko prvi obiskali oktobra.
"Ron, s tvojima bratoma se bomo morali pogovoriti."
Pegastega prijatelja je s tem lepo prestraila.
"Zakaj?"
"Ker sva predstavnika!" je odrezala, ko so splezali skozi luknjo za portretom.
"Takne stvari morava prepre iti prav midva!"
Ron ni rekel nobene ve , a postal je zelo malovoljen. Harryju je bilo jasno
zakaj: dvoj koma stopiti na pot se mu nikakor ni zdelo modro.
"Sicer pa, Harry: povej, kaj je?" se je prijateljica spet obrnila k njemu.
Takrat so se e spustili po stopni u, ob katerem so viseli tevilni portreti
starih arovnikov in arovnic. Niti eden izmed slednjih se ni zmenil za trojico, saj so
bili zatopljeni v pogovor, in Harryju so se nenadoma zazdeli neizmerno zanimivi.
"No, povej vendar, zakaj si tako jezen?" ni odnehala Hermiona.
"Seamus je prepri an, da si je Harry tisto o Saj Ve Komu preprosto izmislil,"
je Ron na kratko pojasnil namesto njega.
Harry je mislil, da jo bo novica razjezila, a je samo zavzdihnila.
"Tako pravi tudi Lavender," je alostno povedala.
"Torej sta se malo pomenkovali o tem, e sem laniv pokovec, ki mu manjka
pozornosti, kaj?" je s povzdignjenim glasom vpraal mladi arovnik.
"Ne," je mirno odvrnila. "Pravzaprav sem ji naro ila, naj zapre svojo butasto
gofljo. Sicer pa bi bilo zelo lepo, Harry, e bi nehal lajati na naju. Kajti e nisi opazil,
sva na tvoji strani."
Temu je sledilo nekaj trenutkov tiine.

"Oprosti," je nato tiho izdavil mladi arovnik.

"Je e v redu," je dostojanstveno odvrnila, potem pa zmajala z glavo. "Se ne
spomni, kaj nam je pred pojedino ob koncu olskega leta povedal Dumbledore?"
Tako Harry kot Ron sta se malo popraskala po glavi in spet je zavzdihnila.
"Glede Saj Vesta Koga. Rekel je: ,Mrlakenstein ima izjemen talent za to, da
zaseje neslogo in sovratvo. Proti temu se lahko borimo le z vezmi prijateljstva in
zaupanja, ki so prav tako izjemne...'"
"Pa kako si lahko te re i zapomni?" se je Ron ob udujo e zazrl vanjo.
"Posluam, Ron, posluam," je odvrnila s kancem osornosti v glasu.
"Saj jaz tudi, pa ti vseeno ne bi mogel citirati..."
"Opozoriti sem vaju hotela," ga je glasno prekinila, "da je Dumbledore
napovedal prav takne re i. Saj Vesta Kdo se je med nas vrnil pred komaj dvema
mesecema in e smo se za eli gristi. Sicer pa je bilo natanko tako tudi Izbiruhovo
svarilo: stopite skupaj, zdruite mo i..."
"In Harry je sino i prav povedal!" ji je Ron segel v besedo. "Izbiruh naj se kar
sam brati s Spolzgadovci, e mu je toliko do tega!"
"No, po mojem je res koda, da si bolj ne prizadevamo za enotnost med
domovi!" je jezno zanergala.
Prispeli so do vznoja marmornatega stopni a in ravno takrat je avlo pre kala
vrsta Drznvraanovcev iz etrtega letnika. Ko so opazili Harrja, so se stisnili v tesnejo
gru o, kot bi se bali, da bo napadel tiste, ki bi nekoliko zaostali za prijatelji.
"Ja, s taknimi tipi bi se res morali spoprijateljiti," je pikro pripomnil mladi
arovnik.
Drznvraanovcem so sledili v Veliko dvorano, in ko so prili skozi vrata, so se
vsi trije samodejno ozrli k u iteljski mizi. Tcherwiwa-Dyla je klepetala s profesorico
Grozlevo, predavateljico astronomije, o Hagridu pa e vedno ni bilo ne duha ne
sluha. Za arani strop je sicer dobro odseval Harryjevo razpoloenje: bil je turobno
sive barve oblakov, tekih od deja.
"Dumbledore ni niti omenil, koliko asa naj bi nas imela nego tista TcherwiwaDyla," je rekel, ko so se namerili proti gryfondomskemu omizju.
"Mogo e..." je zamiljeno dejala Hermiona.
"No?" sta jo hkrati spodbodla fanta.
"Mogo e ni hotel preve opozoriti na dejstvo, da Hagrida ni."
"Kako to misli - ni hotel opozoriti?" se je zareal Ron. "Kdo pa bi lahko
spregledal, da ga ni?"
Komaj je Hermiona spet odprla usta, pa je k njim prikorakalo visoko
temnopolto dekle, katere lasje so bili spleteni v tevilne kitke, in se ustopilo pred
Harryja.
"ivijo, Angelina."
"ivijo," mu je odzdravila. "Kako si se imel med po itnicami?"
Toda na odgovor ni po akala in v isti sapi je dodala:
"Posluaj, postala sem kapetan gryfondomskega motva."
"Fino," se ji je nasmehnil Harry; domneval je, da njeni spodbujevalni govori ne
bodo tako dolgovezni, kot so bili Oliverjevi, in zato se je novice razveselil.
"Ja, no, ker je Oliver el, potrebujemo novega branilca. Kandidate bomo
preskusili v petek ob petih in pri tem ho em imeti ob sebi celotno ekipo. Samo tako
se bomo lahko odlo ili, kateri najbolj ustreza celotnemu motvu."
"Prav," je pristal mladi arovnik, Angelina pa se mu je nasmehnila in odla.
" isto sem pozabila, da je Wood e kon al Bradavi arko," je z nedolo nim
glasom rekla Hermiona, ko je sedla poleg Rona in segla po prepe encu. "V nai ekipi

bo zaradi tega najbr precej druga e, kajne?"

"Najbr," se je zamislil Harry, ki si je nael prostor na nasprotni strani mize.
"Dober branilec je bil..."
"Ampak malo svee krvi nam ne bo kodilo!" je menil Ron.
Takrat je skozi okna pod stropom privralo na stotine sov. Zaprhutale so na
vse mone konce Dvorane, naslovnikom prinesle pakete ter pisma in tudente
okropile z denimi kapljicami; zunaj je o itno mo no deevalo. Hedwig v jati ni bilo,
a Harryja to ni presenetilo. Dopisoval si je le s Siriusom in ta mu po tiriindvajsetih
urah, kolikor sta jih preivela vsaksebi, verjetno res ni imel povedati ni novega.
Hermiona pa je naglo umaknila kozarec s pomaran nim sokom, da je napravila
prostor velikemu in zelo mokremu uku, ki ji je v kljunu prinesel razmo en izvod
Prerokih novic.
"Si e vedno naro ena na to neumnost?" je razdraeno vpraal Harry, ki se je
spomnil na Seamusa.
Hermiona je v usnjeno monjo, privezano na drugo ukovo nogo, mirno
odvrgla firi in pti je odletel.
"Dobro je vedeti, o em razmiljajo nai sovraniki," je nato pojasnila, razprla
asopis in izginila za njim.
Izza njega se je prikazala, ele ko sta Ron in Harry e pojedla.
"Ni ," je skomignila, zgrnila asopis in ga odloila ob kronik. "O tebi,
Dumbledorju in vsem ostalem danes niso zapisali niti besedice."
Profesorica McHudurra se je zdaj odpravila vzdol njihove mize in jim delila
urnike.
"O, Harry! Poglej, kaj vse imava danes!" je zaje al Ron, ko je dobil svojega.
"Dvojno uro zgodovine, dve uri napojev, vedeevanje in e obrambo... Speedyja,
Rawsa, Trelawneyjevo in tisto Temynovko, vse v enem samem dnevu! Ko bi Fred in
George e dodelala tiste Slastne strahote..."
"Me mar varajo uesa?" je dejal Fred, ki je v tistem priel k njim in skupaj z
Georgem sedel poleg Harryja. "Predstavniki tudentov menda ne pricajo pouka?"
"Raje si poglej, kaj imamo danes," je zaje al Ron in mu pod nos pomolil urnik.
"Tako obupnega ponedeljka e nisem videl."
"Tale je pa res huda," je zmajal z glavo dvoj ek, ko je preletel prvi stolpec na
karton ku, a se je takoj zareal. " e ho e, ti isto poceni prodam krvavonosno
karamelo."
"Zakaj pa poceni?" je sumni avo vpraal Harryjev prijatelj.
"Ker bo krvavel, dokler ne bodo od tebe ostale samo e kosti. Tista druga
polovica sla ice nekako ne deluje, kot bi morala," je veselo pojasnil George in si
postregel s pe eno slanino.
"Najlepa hvala," je nejevoljno zagodrnjal Ron in spravil urnik, "mislim, da bom
raje el k pouku."
"In ko smo e ravno pri vajinih Slastnih strahotah," je Hermiona zabodeno
premerila dvoj ka, "vaju moram opozoriti, da prek gryfondomske oglasne deske ne
smeta iskati poskusnih zaj kov."
"Kdo je to rekel?" je osuplo vpraal George.
"Jaz," je odvrnila, "in Ron."
"Mene ne meaj v to," je hitro izjavil najmlaji izmed bratov Weasley.
Hermiona je besno zabol ala vanj, dvoj ka pa sta se zahihitala.
"e al ti bo, e bo tako te na," se je namuznil Fred, ki si je roglji namazal z
debelo plastjo masla. "Zdaj ste vendar v petem letniku in ne bo dolgo, pa naju bo
rotila za katlo Slastnih strahot."

"In zakaj naj bi si ravno letos tako silno zaelela vajinih prekrasnih izumov?"
ga je pikro pobarala.
"Ker boste imeli malo maturo," je odvrnil George.
"Pa?"
"Ni pa. Pred vami so izpiti male mature! Nosove boste ti ali v knjige, dokler
ne boste vsi po vrsti kilili!" je zadovoljno pojasnil drugi dvoj ek.
"Polovica najinega letnika je pred malo maturo doivela iv ni zlom," ga je
veselo dopolnil njegov brat. "Koliko joka, stoka in kripanja z zobmi! Patricija
Stimpson je kar naprej omedlevala..."
"Kennethu Towlerju pa so se po celem telesu spustili krvavi turi..." je Fred
zasanjano obujal spomine.
"Mja, to ga je doletelo, ker si mu v piamo natresel buloma ev prah," ga je
opomnil George.
"Saj res!" se je zareal Fred. " isto sem pozabil... lovek te zadeve tako hitro
pomea, kajne?"
"No, kakor koli, peti letnik je prava no na mora," se je njegov brat vrnil k
prejnji temi. " e te skrbi, kako bo z rezultati izpitov, seveda. Nama s Fredom je
namre uspelo, da nisva klonila pod stranim bremenom."
"Jasno," se je namrdnil Ron. " e me spomin ne vara, sta samo tri predmete
poloila s pozitivno oceno."
"Nak, ne vara te, bratec," se mu je lahkotno nasmehnil Fred. "A obvestiti te
moram, da sva se za tako omejeno tevilo odlo ila na podlagi temeljitega premisleka,
s katerim sva prila do zaklju ka, da najina prihodnost lei za mejami akademskega
sveta."
"Zato sva letos poleti tudi resno razmiljala, e se nama sploh spla a truditi s
sedmim letnikom," je jasnega obraza povedal George. "Zdaj imava vendar e
dovolj..."
Hipoma je obmolknil, kajti Harry ga je svare e oinil - vedel je, da bo dvoj ek
sicer omenil nagrado Triolskega turnirja.
"... Pardon, e vse izpite male mature, ki so potrebni za najino dejavnost," se
je naglo popravil dvoj ek. " emu bi se torej morila s povsem nepotrebnim tudijem?
Ampak ker se je Percy izkazal za najve jega kretena na svetu... Kar predstavljajte si,
kako bi bilo mami, e bi jo za name ek e midva obvestila, da bova olo preprosto
pustila."
"Toda svojega zadnjega leta na Bradavi arki ne misliva zapraviti," je
nadaljeval Fred in se ljube e ozrl po Veliki dvorani. "Izrabila ga bova za trno
raziskavo, saj morava ne nazadnje ugotoviti, kaj si povpre en tudent sploh eli
nabaviti v trgovini s pripomo ki za aljivce. Nadalje bova rezultate preiskave natanko
preu ila in se kon no lotila izdelave blaga, ki bo ustrezalo zahtevam trga."
"Ampak pomislita, koliko sestavin bosta morala nakupiti, koliko razli nega
orodja... in ne pozabita, da cene poslovnih prostorov nikakor niso nizke!" ju je
opozorila Hermiona, ki je o itno dvomila v uspeh njunega podviga. "Menda ne bosta
rekla, da si vse to lahko privo ita?"
Harry dvoj kov ni upal niti pogledati in postalo mu je hudo vro e, zato je vilice
vrgel na tla ter se hitro pognal za njimi. Sklonjen pod mizo je slial Freda re i:
"Tega naju ne sprauj, pa se ti ne bova zlagala, Hermiona. Pridi, George, rana
ura - zlata ura: morda nama e pred rastlinoslovjem uspe prodati kaken par Uesnih
podaljkov."
Harry se je vzravnal in se ozrl za dvoj koma, ki sta e odla ter s sabo
odnesla za celo skladovnico prepe encev.

"Kaj naj bi to pomenilo?" se je udila mlada arovnica in pogledovala od

enega do drugega prijatelja. "Tega naju ne sprauj... Je hotel re i, da imata zlata
dovolj?"
"Nekaj podobnega sem se spraeval tudi sam," je namr eno povedal Ron,
"ko sta mi poleti kupila isto nov ve erni pla . e zdaj mi ni jasno, od kod jima guldi
zanj..."
Harry se je odlo il, da bi bilo pogovor modro usmeriti stran od teh nevarnih
voda.
"Mislita, da bo letos res tako hudo? Zaradi izpitov?"
"O ja," je prikimal Ron. "Saj ne more biti druga e. Izpiti, ki jih poloi pri mali
maturi, odlo ajo o tem, kaj sploh lahko dela po oli. Bill mi je tudi povedal, da nam
bodo proti koncu leta ponudili poklicno svetovanje. Da se bomo laje odlo ili, katere
predmete naj izberemo za maturo."
"Pa e vesta, kaj bi rada po ela v ivljenju?" ju je vpraal Harry, ko so kmalu
zatem odli iz Dvorane in se odpravili proti u ilnici za zgodovino arovnitva.
"Jaz niti ne," se je prvi oglasil Ron, pa e on je govoril nenavadno po asi.
" eprav... Pomislil sem..."
Videti je bil nekam plah.
"No, na kaj?" ga je spodbujal prijatelj.
"Hja, mika me, da bi bil auror," je skoraj zaepetal pegasti dolgin.
"Mene tudi!" je vneto priznal Harry.
"Ampak aurorji so... Saj ve, carji," je zavzdihnil Ron. "Vse obvladajo, res vse.
No, ja. Kaj pa ima v mislih ti, Hermiona?"
"Zaenkrat e isto ni dolo nega," je povedala, "ampak rada bi delala nekaj
pomembnega."
"Aurorji e opravljajo pomembno delo!" je vzkliknil mladi arovnik.
"Seveda ga, ampak njihovo ni edino," je zamiljeno rekla Hermiona. "Mislim,
e bi lahko kaj napravila iz B.RU.H.V.-ja..."
Fanta sta mo no pazila, da se ne bi spogledala, saj jima je e tako lo na
smeh.
Za zgodovino arovnitva je med tudenti veljalo, da je najdolgo asneji
predmet izmed vseh, kar si jih je izmislilo magi no ob estvo. Profesor Speedy, duh,
ki ga je pou eval na Bradavi arki, je imel naduen in izjemno monoton glas. Z njim je
pri e tako zagnanih u encih v desetih minutah (oziroma v petih, e je bilo vreme
lepo) povzro il akutno dremavico. Ure zgodovine so nadalje vedno potekale po
natanko istem tiru in profesor je celo prek najpomembnejih podatkov drdral v istem
ritmu ter zraven zaspano zrl nekam v daljavo. Harry in Ron sta ta predmet zaenkrat
za silo zdelovala, a zgolj zato, ker sta si pred izpiti pomagala s Hermioninimi zapiski njuna prijateljica je bila res edina, ki se je lahko upirala uspavalni mo i Speedyjevega
glasu.
Tistega dne jih je profesor uro in pol mu il z monotonim opisom vojn med
velikani. Harry je v prvih desetih minutah predavanja slial dovolj, da se mu je medlo
posvetilo, kako zanimiva bi bila lahko ta tema, e bi jim jo podajal druga en u itelj. A
potem so se njegovi mogani izklopili in preostalo uro ter dvajset minut je preivel
tako, da sta se z Ronom igrala vislice. Hermiona ju je ta as seveda ve krat o itajo e
oinila.
"Kako bi bilo," ju je hladno vpraala, ko so kon no zapustili u ilnico (in je
Speedy zdrsel po svoje skozi zid), " e vama letos ne bi hotela posoditi zapiskov?"
"Pogrnila bi na mali maturi," je rekel Ron. " e naju ho e imeti na vesti,
Hermiona..."

" isto prav bi vama bilo!" je revsknila. "Lahko bi se vsaj potrudila posluati!"
"Saj se trudiva," jo je milo zavrnil Ron. "Ampak kaj, ko nimava taknih
moganov kot ti, da o spominu in zbranosti sploh ne govorim. Res, toliko bolj bistra
si... in na to naju rada neprestano opozarja, kajne?"
"O, s taknimi pa kar nehaj!" se je razburila, a ko ju je nato popeljala na sprano
dvori e, je bila e precej manj srborite volje.
Padal je droben prec in tudentje, ki so se v majhnih gru ah stiskali k
stenam, so bili videti nekam zabrisani. Trojica si je izbrala odmaknjen kot pod
balkonom, s katerega so padale debele kaplje, in si privzdignila ovratnike, saj je bil
zrak vlaen in hladen. Kmalu so se za eli pomenkovati o tem, kaj bi jim Raws lahko
pripravil za prvo uro novega olskega leta. Strinjali so se, da si bo izmislil nekaj
izjemno tekega, saj jih je po dvomese nih po itnicah vsaki znova poskual im bolj
prestraiti. Takrat pa je nekdo zavil okoli vogala in pristopil k njim.
"ivijo, Harry!"
Pred mladim arovnikom je stala Cho Chang. e ve , spet je bila sama! To je
bilo zelo nenavadno, kajti obi ajno jo je obdajala gru a hihitajo ih se deklet; Harry se
je e predobro spomnil, kako mu no mu je bilo prejnje leto, ko jo je poskual dobiti
na samem, da bi jo povabil na boi ni ples.
"ivijo," ji je odzdravil s cmokom v grlu in prav zoprno je zakuhal.
Tokrat vsaj nisi ves pobrizgan s smrdomezgo! se je bodril in Cho je o itno
pomislila na isto.
"Tisto re si torej uspel spraviti s sebe?"
"Ja," je pritrdil in se poskual nasmehniti, kot da ga spomin na njuno zadnje
sre anje zabava. "Kaj pa, em, ti? Si se imela med po itnicami lepo?"
Komaj pa je vpraanje izrekel, e ga je obaloval - Cho je bila Cedricovo dekle
in poleti se je nanj gotovo spomnila prav tolikokrat kot on. Zato ni bilo udno, da je
vsa otrdela, a vseeno je rekla:
"No ja, isto v redu je bilo. Saj ve..."
"Je to priponka Tornadov?" je nenadoma glasno vpraal Ron in pokazal na
Chojine prsi, s katerih se je lesketala nebesnomodra priponka z dvema zlatima
rkama T. "Navija zanje, ali kaj?"
"Ja, navijam," je pritrdila.
"Pa si e prej ali ele odkar so na vrhu lestvice?" ni odnehal rde elasec in vsaj
Harryju se je zdelo, da je njegov glas brez potrebe obtoujo .
"Zanje navijam od svojega estega leta," ga je hladno obvestila. "Sicer pa,
Harry... Se vidiva."
Odkorakala je stran. Hermiona je po akala, da je prila do srede dvori a,
nato pa se je lotila Rona.
"Kako si lahko tako brezobziren?!"
"Brezobziren? Saj sem jo samo vpraal..."
"Ti ni bilo jasno, da ho e s Harryjem govoriti na samem?"
"Pa? Mirno bi lahko, jaz ji e nisem bil na poti..."
"Zakaj si jo potem napadel glede tiste ekipe?"
"Ni je nisem napadel, samo..."
"Komu mar, e navija za Tornade?"
"Daj no, ve ina je njihove priponke kupila ele prejnje leto..."
"Pa zakaj je to vano?!"
"Ker niso pravi navija i, temve se obra ajo po vetru..."
"Zvonilo je," je Harry grenko obvestil prijatelja, ki sta se tako glasno prepirala,
da zvonca sploh nista sliala.

Ron in Hermiona sta se jezila celo pot do Rawsove je e in tako je imel mladi
arovnik ve kot dovolj asa, da se je pogreznil v mrakobne misli. Bo Nevillu in Ronu
navkljub kdaj imel to sre o, da se bo lahko vsaj dve minuti pogovarjal s Cho? Seveda
ne v taknih okoli inah, da se bo kasneje e ob spominu na pogovor elel preseliti v
kakno zelo oddaljeno deelo!
A ko so se pridruili gru i, ki je e akala pred vrati u ilnice za arobne napoje,
se je domislil ne esa, kar ga je nekoliko razvedrilo. Cho je vendar do njega stopila
sama od sebe! Bila je Cedricovo dekle in Harryja bi lahko do smrti zasovraila, ko je
iv obleal na trati pred labirintom z mrtvim soolcem ob sebi. Toda z njim se je
pogovarjala povsem prijazno in o itno se vsaj njej ni zdel nor, pa tudi za Cedricovo
smrt ga ni krivila... Ja, sama od sebe ga je ogovorila, in to e drugi v dveh dneh!
Zaradi te misli ni moglo predreti malega mehur ka upanja, ki mu je rasel v
prsih, niti zlove e kripanje vrat Rawsove je e. Za Ronom in Hermiono se je
odpravil v u ilnico ter jima sledil k mizi v zadnji vrsti, za katero so obi ajno sedeli.
Prijatelja sta zdaj pridueno, a zato ni manj razdraeno pihala drug na drugega,
toda Harry se za to sploh ni zmenil.
"Umirite se," jih je hladno pozval profesor in zaprl vrata.
Pravzaprav mu tiine sploh ne bi bilo treba zahtevati, kajti v trenutku, ko so
tudentje zasliali, da so se zaprla vrata, so povsem obmirovali in utihnili. Raws si je
mir v svojem razredu zagotovil e s tem, da se je pojavil.
"Preden za nemo dananjo uro," je dejal, stopil h katedru in se ostrega
pogleda zazrl prek obrazov, "se mi vas zdi potrebno opomniti, da boste junija
prihodnjega leta opravljali pomemben izpit. Takrat se bo izkazalo, koliko ste se
nau ili o sestavinah ter uporabi arobnih napojev. In eprav imamo v tem razredu
tudi nekaj duevno zaostalih primerkov, vseeno pri akujem, da boste vsi po vrsti
zmazali skupaj dovolj za vsaj zadostno, kajti v nasprotnem primeru... bom postal
nekoliko neprijeten."
Njegov pogled je takrat obstal na Nevillu, ki je debelo pogoltnil.
"Po tem letu tevilni nedvomno ne boste ve tudirali pri meni," je nadaljeval
profesor. "V razred, ki se pripravlja na maturo, vzamem samo najbolje u ence, torej
se bodo nekateri izmed vas prav gotovo poslovili."
Zdaj so se Rawsove o i ustavile ob Harryju in profesor se mu je zani ljivo
namrdnil. A mladi arovnik mu je jezno vrnil pogled in se sam pri sebi mra no veselil
dejstva, da bo po petem letniku reen napojev.
"Toda leto, ki nas lo i od sre nega trenutka slovesa, bo e dolgo. Zato vam
svetujem, da se vzamete v roke in svoje znanje prienete do zavidljivih viav, ki jih
pri mali maturi leto za letom pri akujem od tudentov.
Danes se bomo ukvarjali z zvarkom, na katerega je pri izpitih po petem letniku
naletel e marsikdo: z napojem miru, ki blagodejno vpliva na razrvane ivce in ublai
razburjenje. Toda pozor! e boste imeli pri sestavinah preteko roko, bo napoj
povzro il globok spanec, iz katerega se morda sploh ne bo mo zbuditi. Zato pazite,
kaj po nete!"
Hermiona na Harryjevi levi se je vzravnala in izraz na njenem obrazu je bil
kakor maska popolne zbranosti.
"Sestavine in navodilo," je Raws kot mimogrede zamahnil s palico, "so na
tabli..." (kjer so se tudi zares prikazali). "Vse, kar boste potrebovali," je spet zamahnil,
"boste nali v omari..." (njena vrata so se sunkovito odprla). "Sicer pa imate asa uro
in dvajset minut... No, za nite e!"
Trojica je pravilno predvidevala, da si bo mojster arobnih napojev za prvo uro
izmislil nekaj posebno zaguljenega, kajti napoj miru je bil eden najzahtevnejih in tudi

najbolj drobnjakarskih. Sestavine so morali dodajati v kotel v zelo zapletenem

zaporedju in v natanko predpisanih koli inah. Zvarek je bilo nadalje potrebno
pomeati ni ve in ni manj kot trikrat, a najprej v smeri urinega kazalca ter nato v
njej nasprotni. Plamene, na katerih je brbotal, pa je bilo nujno za to no dolo eno
tevilo minut skoraj povsem pogasiti in ele nato so lahko dodali zadnjo arobno zel.
"Zdaj bi se morala z vaega napoja e dvigovati srebrnkasta para," je zaklical
Raws, ko so imeli na voljo samo e deset minut.
Harry, ki se je divje potil, se je obupano ozrl po je i. Iz njegovega kotla so se
dvigovali mogo ni temnosivi oblaki, iz Ronovega so prele zelene iskre, Seamus pa
je s palico divje drezal v plamene, saj so se mu pretirano razplamteli. Toda
Hermionin napoj je bil brbotajo a meglica srebrnkaste pare, in ko je profesor
prikorakal mimo nje ter se prek orlovskega nosu zazrl vanj, ni imel pripomb; to je
pomenilo, da ni nael ni esar, kar bi ji lahko oponesel. A ob Harryju se je ustavil s
strahotno posmehljivim nasmekom na obrazu.
"Kaj naj bi bilo tole, Potter?"
Spolzgadovci, ki so sedeli v prvih vrstah, so se navdueno ozrli; kadar se je
Raws spravil na Harryja, so grozno uivali.
"Napoj miru," je zadrgnjeno odgovoril fant.
"Povej, Potter, zna brati?" ga je mehko pobaral profesor.
Dreco Malfoy se je zasmejal.
"Znam," je odvrnil Harry in se trdno oklenil palice.
"Torej mi preberi tretji odstavek navodila."
Mladi arovnik je za emel proti tabli, saj skozi oblake raznobarvne pare, ki so
zdaj polnili je o, ni bilo lahko razlo iti, kaj na njej pie.
"Vsuj v napoj prah me evega kamna in ga trikrat pomeaj v smeri urinega
kazalca, nato ga pusti sedem minut umirjeno vreti ter nazadnje dodaj dve kapljici
telohovega sirupa."
Harry je alostno zameikal. Na telohov sirup je isto pozabil, in potem ko je
napoj sedem minut prevreval, je za el slediti etrtemu odstavku navodila.
"Si naredil vse, kar si zdaj prebral, Potter?"
"Ne," je zelo tiho odvrnil fant.
"Prosim?"
"Ne," je nekoliko glasneje ponovil. "Telohovega sirupa nisem dodal."
"Vem, Potter. Zaradi tega je ta brozga povsem neuporabna. Spuhtis."
Harryjev zvarek je v hipu izginil, in ko je tako obstal poleg povsem praznega
kotla, se je po util zelo bedasto.
"Tisti, ki vam je uspelo prebrati navodila, nato ite napoj v epruveto in se nanjo
z jasno pisavo podpiite. Nato jo prinesite h katedru, da jo ocenim," je Raws
nagovoril razred. "Za doma o nalogo pa do etrtka napiite trideset centimetrov dolg
opis lastnosti me evega kamna in njegove uporabne vrednosti."
Drugi so polnili epruvete, Harry pa je ves besen za el pospravljati svoje stvari.
Njegov napoj ni bil isto ni slabi od Ronovega, ki je zdaj zaudarjal po gnilih jajcih,
kaj ele od Nevillovega! Ta je vendar gost kakor na pol strjena malta in okrogloli ni
soolec ga dolbe iz kotla! A kljub temu prav on, Harry, za mukotrpno nalogo ne bo
dobil niti ene same to ke!
Palico je zabasal v torbo in se vrgel na stol, s katerega je nato opazoval, kako
soolci eden za drugim Rawsu nosijo zamaene epruvete. Kon no se je vendarle
oglasil zvonec in Harry se je iz je e pobral tako jadrno, da je e za el kositi, ko sta se
mu prijatelja ele pridruila v Veliki dvorani. Njen strop je prek dopoldneva postal e
bolj tema no sive barve in visoka okna je bi al de.

"Raws res ni poten," je rekla Hermiona, sedla k Harryju in si postregla z

velikim dunajskim zrezkom. "Goylov napoj je bil na primer veliko slabi od tvojega.
Prerl mu je epruveto, mu kanil na pla in ta se mu je vnel!"
"No, ja," je rekel mladi arovnik, ki je besno zijal v kronik, "kdaj pa je bil Raws
do mene e poten?"
Prijatelja sta ostala brez besed. Vsi trije so namre dobro vedeli, da sta si z
mojstrom arobnih napojev ko pes in ma ka e od trenutka, ko je Harry prestopil
prag Bradavi arke.
"Mislila sem, da se bo letos vsaj malo unesel," je ez as rekla Hermiona.
Nato se je previdno ozrla okoli sebe, in ker v bliini ni bilo nikogar, je dodala:
"Saj vesta... Zdaj je vendar lan Reda..."
"Bazilisk koo menja, a strupnikov nikdar," je Ron posegel po stari arovniki
modrosti. "Sploh pa sem od nekdaj trdil, da je Dumbledore isto usekan, ker zaupa
Rawsu. Kako je lahko tako prepri an, da je res nehal delati za Saj Vesta Koga?"
"Oh, ravnatelj ima glede tega gotovo trdne dokaze, samo s tabo pa ne
razpravlja o njih," ga je ostro zavrnila Hermiona, rde elasec pa je e zajel sapo, da bi
ji ugovarjal.
"Nehajta e, teaka!" je takrat vzkliknil Harry.
Ron in Hermiona sta se zasukala k njemu. Bila sta presene ena, a tudi
ualjena.
"Ne moreta nikdar popustiti?" je nadaljeval mladi arovnik. "Kar naprej se
pri kata, in to mi gre res na ivce!"
Na pol prazen kronik je odrinil od sebe, si zavihtel torbo prek rame in ju pustil
pri mizi.
Ko se je vzpenjal po marmornatem stopni u, je prestopal po dve stopnici
naenkrat, v nasprotni smeri pa so mimo njega hiteli tudentje, ki e niso kosili. Jeza,
ki je tako nenadno vzplamtela v njem, ga je e vedno gala in ob spominu na osupla
obraza prijateljev se je srdito ter zadovoljno nasmehnil.
"Kaj pa si kar naprej ska eta v lase!" je godel sam pri sebi. "In da bi kdo izmed
njiju odnehal... O, ne! Res, isto vsak bi ponorel..."
Nekoliko naprej je el mimo slike sira Volinbicka. Vitez je nemudoma izvlekel
me in z njim divje zakrilil proti Harryju, ki pa se ni zmenil zanj.
"Ustavi svoj korak, ti garjavi dirka ! Postoj, da se spoprimeva kot prava
dedca!" je zavpil izza vizirja, ki je njegove vzklike nekoliko uduil.
Ko je mladi arovnik preprosto korakal dalje, mu je vitez poskual slediti prek
naslednje slike. A na njej je bil upodobljen vol jak, ki ni bil ni kaj dobre volje, in
Volinbick jo je jadrno popihal nazaj na svojo.
Harry je preostanek odmora za kosilo preivel sam. Sedel je namre pod
zaklopna vrata v severnem stolpu, in ko se je oglasil zvonec, se je tako tudi prvi
povzpel po srebrnkasti lestvi v u ilnico profesorice Trelawney.
Vedeevanje je bilo za Harryja nesporno drugi najbolj zoprn predmet,
predvsem zaradi u iteljice, ki mu je vsakih nekaj ur prerokovala prezgodnjo smrt.
Profesorica je bila sicer suhljata enska, na debelo oveena z rutami in lesketajo a
se od tevilnih nizov korald. Imela je tudi velika o ala, ki so ji mo no pove ala o i, da
je mladega arovnika vedno znova spominjala na uka. Ko je zdaj priplezal v njeno
u ilnico, je po tevilnih mizicah, ki jih je bil prostor prepoln, razvr ala izvode
zmahanih knjig z usnjenimi platnicami. Toda svetloba, ki so jo oddajali s tan icami
oveene svetilke in po asi gore i ogenj, iz katerega se je valil obupno odiavljen dim,
je bila tako ibka, da mladega arovnika sploh ni opazila. Harry je tako tiho sedel v
sen nat kot in v naslednjih petih minutah so se mu pridruili e ostali tudentje. Ko je

skozi odprtino zaklopnih vrat previdno pokukal Ron, se je takoj ozrl za Harryjem in se
nato odpravil naravnost k njemu oziroma kolikor naravnost se je mogel; na poti so
mu namre stale mnoge mizice, naslanja i in premehke zofe.
"S Hermiono sva se nehala prepirati," je rekel in sedel k prijatelju.
"Kon no," je zagodel mladi arovnik.
"Rekla pa je, da bi bilo po njenem lepo, e bi se nehal stresati na naju," je
dodal Ron.
"Saj se ne..."
"Obljubil sem pa , da ti bom to povedal," ga je hitro prekinil Ron. "Ampak po
mojem ima prav. Saj se Seamus in Raws nista spravila nadte zaradi naju."
"Sploh nisem trdil..."
"Pozdravljeni, ljubi moji," je dejala profesorica z zanjo obi ajnim, skrivnostnim
ter zasanjanim glasom, "in zopet dobrodoli pri u nih urah iz vedeevanja."
Ko se je oglasila, je Harry takoj obmolknil. Ronove besede so ga razdraile, a
obenem ga je bilo tudi nekoliko sram in zaradi te nenavadne meanice ustev je
komaj slial, kaj jim ima povedati profesorica.
"Med po itnicami sem neprestano spremljala vao usodo in presre na sem,
da ste se vsi varno vrnili na Bradavi arko - seveda sem vedela, da se boste.
Na mizicah boste nali vsak svoj izvod knjige Orakelj sanj, katere avtor je
gospod Podobe Issan. Razlaga sanj je eden najpomembnejih na inov
napovedovanja prihodnosti, obenem pa je tudi zelo verjetno, da boste nanjo naleteli
pri mali maturi. A dale od tega, da bi imel uspeh ali neuspeh pri katerem koli izpitu
vsaj najmanjo zvezo z veliko umetnostjo vedeevanja. Ko se vam razpre tretje oko,
vam razna potrdila in ocene pomenijo zelo malo. Toda ravnatelj prijazno vztraja, da
imajo izpiti vendarle svoj pomen in tako..."
Njen glas je lahno odtaval, da nih e izmed prisotnih ni dvomil: za profesorico
Trelawney je bil njen predmet visoko nad tako vsakdanjimi re mi, kot so izpiti.
"Odprite, ljubi moji, knjige in si preberite, kaj ima gospod Issan povedati o
razlagi sanj v uvodu. Nato se razdelite v pare in s pomo jo Oraklja drug drugemu
pojasnite pomen podob, ki ste jih nedavno tega videli v snu. Kar za nite."
Harryju je bilo pri tej u ni uri ve le to, da ni dvojna, in ko so vsi prebrali uvod
knjige, jim je za razlago sanj ostalo le deset minut. Deanu, ki je sedel ob mizi zraven
Harryjeve, se je takrat pridruil Neville. Ta je takoj za el na dolgo in iroko opisovati
moro, v kateri so ga preganjale karje, ki naj bi si nadele babi in klobuk za sve ane
prilonosti. Mladi arovnik in Ron pa sta se zgolj slabovoljno spogledala.
"Jaz takoj pozabim, kaj sanjam," je rekel rde elasec. "Ti opii svoje."
"Kaknih se pa e spomni," je ugovarjal Harry.
e svojemu najboljemu prijatelju namre ni hotel povedati, kakne more ga
mu ijo. Sploh pa je dobro vedel, kaj pomeni tista o pokopali u, ki ga je v sanjah
videval tako pogosto. Ne, tega mu ne bo razlagal niti Ron, kaj ele Trelawneyjeva ali
njen butasti Orakelj sanj.
"No, zadnji enkrat se mi je sanjalo, da igram quidditch," je kon no dejal Ron,
ki se je isto spa il, tako zelo se je trudil, da bi se spomnil sanj. "Kaj to pomeni po
tvojem?"
"Verjetno, da te bo porl gromozanski jabol ni zavitek ali kaj podobno
neumnega," je odvrnil Harry, ki je za el zdolgo aseno listati po knjigi, vezani v usnje.
Brskati za razlagami drobcev sanj je bilo dolgo asno opravilo in profesorica
mladega arovnika nikakor ni razvedrila, ko jim je naro ila, naj si za nalogo cel
mesec zapisujejo sanje. Kmalu je sicer zvonilo in z Ronom sta se prva pobrala iz
u ilnice, pri emer je Harryjev prijatelj glasno godel:

"Se zaveda, koliko naloge so nam e naloili? Speedy pri akuje pol metra
dolg esej o vojnah med velikani, za Rawsa naj bi se razpisali o me evem kamnu,
zdaj pa moramo zaradi Trelawneyjeve e cel mesec pisati sanjski dnevnik! Fred in
George glede petega letnika res nista nakladala. Upam, da nam vsaj tista
Temynovka ne bo grenila ivljenja..."
Ko sta prispela v u ilnico obrambe pred mra nimi silami, je profesorica e
sedela za katedrom. Na sebi je imela taisto puhasto ronato jopico kot prejnjega
ve era, z las pa se ji je pozibavala pentlja iz rnega ameta, ki je Harryja spet
spomnila na veliko muho, dovolj neprevidno, da je sedla na glavo orjake krasta e.
Soolci, ki so v razred prispeli pred njima, so bili povsem mirni. Temynove e
niso poznali, a vsi so po tihem domnevali, da zna biti neprijetno stroga.
Ko so vsi sedli, je profesorica vstala.
"Dober dan, u enci!" jih je pozdravila.
Nekaj tudentov ji je v odgovor momljaje odzdravilo.
"Jej, jej," je zmajala z glavo, "to pa ni bilo ravno navduujo e, kajne? Rada bi,
da se na pozdrav odzovete ,Dober dan, profesorica Temyna'. Prosim, ponovimo.
Dober dan, u enci!"
"Dober dan, profesorica Temyna," so zalajnali v en glas.
"No, vidite," se jim je sladko nasmehnila, "to vendar ni bilo tako teko, kajne?
Zdaj pa pospravite palice in s peresi na plano, prosim!"
tevilni so se emerno spogledali; kadar so jim profesorji naro ili, naj
pospravijo palice, temu nikdar ni sledila zanimiva u na ura. Harry je svojo zaril nazaj
v torbo in iz nje povlekel pero, stekleni ko rnila in pergamentni list. Profesorica pa je
segla v svojo ro no torbico po palico, ki je bila nenavadno kratka, in z njo ostro
krcnila tablo. Na njej so se nemudoma izpisale besede:
Povratek k osnovnim na elom
obrambe pred mra nimi silami
"Pri tem predmetu ste imeli do letos precej neurejena in nesistemati na
predavanja," je izjavila Temynova, ki se je obrnila k tudentom in pred sabo sklenila
roke. "Neprestano ste menjavali u itelje, izmed katerih mnogi niso sledili u nemu
na rtu, ki ga je odobrilo Ministrstvo, zaradi tega pa je vae znanje globoko pod merili,
kakrnim morate zadostiti pri mali maturi.
A lahko vas razveselim, da bomo vse napake iz preteklosti naglo odpravili.
Letos bomo namre sledili smotrno in jasno razporejenemu, k teoriji usmerjenemu ter
od Ministrstva odobrenemu tudiju obrambne magije. Prepiite slede e, prosim."
Tablo je spet odlo no krcnila in prvi napis je izginil, nadomestil pa ga je naslov
,Cilji tudija', pod katerim so bile navedene tri to ke:
U enci spoznavajo osnovne principe obrambne magije.
Prepoznavajo poloaje, v katerih je obrambno magijo dovoljeno uporabljati.
Se nau ijo dolo iti, katera vrsta obrambne magije najbolj ustreza posameznim
izmed zgoraj omenjenih poloajev.
Nekaj minut je bilo v u ilnici sliati le krabljanje peres. Ko so vsi prepisali troje

ciljev tudija, ki si jih je zastavila Temynova, pa jih je vpraala:

"Imate vsi svoj izvod knjige Teorija obrambne magije Wilberta Klopgultsa?"
tudentje so temu mrmraje pritrdili.
"Mislim, da bomo s tem poskusili e enkrat," je dejala u iteljica. " e vam
zastavim vpraanje, bi rada, da mi odgovorite ,Da, profesorica Temyna' ali ,Ne,
profesorica Temyna'. Torej: imate vsi svoj izvod knjige Teorija obrambne magije?"
"Da, profesorica Temyna," je zazvenelo prek u ilnice.
"Lepo," je prikimala. "Torej u benik odprite na peti strani in si preberite prvo
poglavje z naslovom Osnove za za etnike. e boste kon ali prej kot soolci, tiho
po akajte na konec ure."
Nato je spet sedla in svoje izbuljene o i pozorno uprla vanje. Harry je odprl
knjigo in za el brati.
Bila je obupno dolgo asna, prav ni bolj zanimiva od predavanj profesorja
Speedyja, in mladi arovnik je e pri prvem odstavku za util, kako mu popu a
zbranost. Kmalu je eno in isto vrstico prebral e dvanajsti , ne da bi dojel kaj ve kot
prvih nekaj besed. Minute so se vlekle. Ron je v desnici odsotno vrtel pero in
steklenega pogleda zrl v u benik. Ko se je Harry ozrl na desno, pa je presene eno
zazijal in se v hipu predramil. Hermiona svojega izvoda Teorije namre sploh ni
odprla! Pogled je vztrajno upirala v profesorico in roko je molela v zrak.
Mladi arovnik ni pomnil, da prijateljica kdaj ne bi za ela brati, e so ji to
ukazali. Saj se ni mogla upreti niti skunjavi, da bi nemudoma odprla vsako knjigo, ki
ji je prila pod roke! Zato jo je vpraujo e pogledal, a le na lahno je zmajala z glavo,
e da se mu trenutno ne more posvetiti, in e naprej zijala v Kalvaro Temyno. Ta je
prav tako vztrajno zrla v drugo smer.
Minilo je e nekaj minut in Harry zdaj nikakor ni bil ve edini, ki je opazoval
Hermiono. Poglavje, ki naj bi ga prebrali, je bilo izjemno nadleno in vse ve
tudentov je raje spremljalo soolkine napore, da bi nemo priklicala profesori ino
pozornost.
Ko je e pol razreda dvignilo pogled z Osnov za za etnike in se zazrlo v
Hermiono, se je Temynova odlo ila, da se mora vendarle zmeniti zanjo.
"Bi rada vpraala kaj v zvezi s prvim poglavjem, dragica?" je vpraala
Harryjevo prijateljico, kot bi ele zdaj opazila njeno dvignjeno roko.
"Ne, v zvezi s poglavjem ne," je odvrnila Hermiona.
"Ve, zdaj beremo," jo je obvestila profesorica in ji razkazala svoje male
pi aste zobe. " e te zanima kaj drugega, ti bomo to pojasnili kasneje."
"Zanima me nekaj v zvezi s cilji tudija," je povedala Hermiona.
Profesorica je privzdignila obrvi.
"In kako ti je ime?"
"Hermiona Granger."
"No, gospodi na Granger, po mojem so cilji tudija povsem jasni. Samo bolj
natan no jih preberi," ji je predlagala u iteljica z neomajno sladkim glasom.
"Po mojem niso," ji je kar naravnost povedala Harryjeva prijateljica. "Prebrala
sem jih e nekajkrat, pa nisem zasledila niti besedice o tem, da bomo obrambne
uroke tudi izvajali."
Za nekaj asa je na razred legla tiina in tevilni tudentje so se namr eno
zazrli proti trojici ciljev tudija, ki so bili e vedno zapisani na tabli.
"Da bi jih izvajali?" se je za udila u iteljica in se narejeno zasmejala. " emu
le? Sama si nikakor ne morem zamisliti, da bi v moji u ilnici prilo do razmer, v
katerih bi morali pose i po obrambnih urokih, gospodi na Granger. Menda ne
pri akuje, da te bodo mra ne sile napadle med eno mojih ur?"

"Torej sploh ne bomo arali?!" je glasno vzkliknil Ron.

" e elijo u enci v tem razredu kaj povedati, dvignejo roko, gospodi ..."
"Weasley," se je predstavil Ron in njegova dlan je vignila v zrak.
Temynova se je nasmehnila in se obrnila stran od njega. Toda takrat sta
dvignila roko tudi Harry in Hermiona. Izbuljene u itelji ine o i so za trenutek postale
na mladem arovniku, nato pa se je ozrla k njegovi prijateljici:
"Prosim, gospodi na Granger? Bi rada vpraala e kaj?"
"Ja," je pritrdila. "Smisel obrambe pred mra nimi silami je vendar ravno v tem,
da vadimo obrambne uroke, kajne?"
"Si lanica kurikularne komisije za prenovo olstva pri Ministrstvu za aranje,
gospodi na Granger?" jo je zaigrano sladko vpraala profesorica.
"To ne, ampak..."
"Torej nisi usposobljena, da bi odlo ala o tem, v em je smisel katerega koli
predmeta. Na novi u ni na rt so pripravili mnogo bolj izkueni in bistri arovniki od
tebe. O obrambnih urokih se bo u ila na povsem varen na in, brez slehernega
tveganja..."
"Kaj nam bo to pomagalo?" jo je glasno prekinil Harry. " e nas bo kdo
napadel, nas ne bo na na in, ki bi bil za nas varen in..."
"Dvigni vendar roko, gospodi Potter!" je zapela Temynova.
Harryjeva dlan, stisnjena v pest, se je v naslednjem hipu pojavila nad njegovo
glavo, toda profesorica se je gladko zasukala stran od njega. A zdaj je roke v zrak
molela e cela vrsta tudentov.
"Kako ti je ime?" je Kalvara Temyna nazadnje vpraala Deana.
"Dean Thomas."
"No, gospodi Dean?"
"Po mojem je tako, kot je rekel Harry," je uporno izjavil. " e nas bo kdo
napadel, bo to za nas zelo tvegano."
"Naj ponovim vpraanje," je odvrnila profesorica in se mu prav zoprno
nasmehnila. "Mar pri akuje, da te bodo mra ne sile napadle med eno mojih ur?"
"Seveda ne, ampak..."
Temynova ga je preglasila.
"Ne bi rada govorila o tem, kako so v preteklosti potekale stvari na tej oli," je
rekla z neprepri ljivim nasmekom na irokih ustnicah, "toda pri urah obrambe so vas
izpostavili vrsti neodgovornih predavateljev, da tistega skrajno nevarnega pol loveka
sploh ne omenjam."
" e s tem mislite na profesorja Wulfa," se ji je uprl Dean, "ki je bil najbolji
izmed vseh..."
"Dvigni roko, gospodi Thomas! Kot sem torej hotela re i: u ili so vas urokov,
ki so bili preve zapleteni, neprimerni vai starosti in bi bili lahko za vas usodni tudi iz
drugih razlogov. Ker so vas tako preplaili, ste postali prepri ani, da coprniki preijo
na vas za vsakim vogalom..."
"To pa ni res," je ugovarjala Hermiona, "samo to so nam..."
"Gospodi na Granger, kje je tvoja roka?" jo je milo opomnila u iteljica.
Harryjeva prijateljica jo je dvignila in Temynova se je zasukala v drugo smer
ter nadaljevala:
"... in izvedela sem, da moji predhodniki prepovedanih kletev niso izvajali le
vpri o vas, temve tudi na vas."
"Za tistega tipa se je pa izkazalo, da je isti norec," je togotno odvrnil Dean.
"Res pa je, da smo se kljub temu pri njem nau ili ogromno!"
"Roka, gospodi Thomas!" je zagolela u iteljica. "Kakor koli, Ministrstvo je

mnenja, da bo teoreti no znanje povsem zado alo potrebam vaih izpitov, ti pa so

ne nazadnje tudi smoter ole."
Obmolknila je in zazijala v Parvati, katere roka se je jadrno dvignila. "Kako ti je
ime?" jo je vpraala.
"Parvati Patil, in zanima me, e ni pri mali maturi del izpita iz obrambe
posve en tudi prakti nemu znanju? Mar ni tako, da moramo pokazati, kako
obvladamo protikletve in podobne re i?"
" e boste dovolj obvladali teorijo obrambne magije, ni nobenega razloga, da
obrambnih urokov ne bi mogli izvesti pod skrbnim nadzorstvom, za katerega lahko
poskrbimo med izpiti," je omalovaujo e odvrnila profesorica.
"Ne da bi jih prej vadili?" je nejeverno vpraala Parvati. "Ho ete re i, da bomo
uroke prvi izvedli na mali maturi?"
"Naj ponovim: e boste dovolj obvladali teorijo..."
"Kako pa si bomo s to vao teorijo pomagali v resni nem svetu?" jo je glasno
prekinil Harry, igar pest je spet trepetala nad glavo.
Temynova se je zazrla vanj.
"To je ola, gospodi Potter, ne resni ni svet," je mehko zapredla.
"Torej nas ne mislite pripraviti na tisto, kar nas aka na njem?"
" isto ni vas ne aka, gospodi Potter."
"Da ne?" se je pikro nasmehnil mladi arovnik, v katerem je e cel dan po
malem vrelo in je bil zdaj tik pred tem, da ga raznese.
"Saj ste vendar e otroci," ga je s srhljivo medenim glasom opozorila
profesorica. "Kdo naj bi vam pravzaprav hotel storiti kaj hudega?"
"Hm, naj pomislim..." se je narejeno zamislil Harry. "Mogo e... lord
Mrlakenstein?"
Ron je zajel sapo, Lavender je pridueno kriknila, Neville pa je zdrsnil s stola.
Toda Kalvara Temyna se ni niti zdrznila. e naprej je zrla v Harryja in zdaj se ji je na
obrazu risal izraz mra nega zadovoljstva.
"To bo Gryfondom stalo deset to k, gospodi Potter."
Vsi so povsem otrpnili in nih e ni ve niti pisnil. Zrli so bodisi v profesorico
bodisi v Harryja.
"Vidim; da je potrebno nekaj stvari raz istiti," je kon no dejala Temynova,
vstala, se s svojimi okatimi prsti oprla na mizo in se nagnila proti tudentom.
"Re eno vam je bilo, da se je neki dolo eni coprnik vrnil od mrtvih..."
"Ni bil mrtev," jo je jezno prekinil Harry, "res pa je, da se je vrnil!"
"Gospodi -Potter-svoj-dom-si-e-spravil-ob-deset-to k-in-svetujem-ti-da-sepazi-sicer-bo-kazen-doletela-tudi-tebe-osebno," je v eni sapi izrekla u iteljica, ne da
bi ga pogledala. "Kot sem torej hotela re i: Povedali so vam, da je neki dolo eni
coprnik spet med nami. To je la."
"Ne, pa ni!" se je uprl Harry. "Videl sem ga, spopadla sva se!"
"Torej ne misli nehati, Potter? Tudi prav. Kazen bo za el prestajati jutri... ob
petih. V mojem kabinetu," je povsem mirno, a zmagoslavno dejala profesorica, se
nato odkaljala in nadaljevala.
"Naj torej ponovim: to je la. Ministrstvo za aranje vam zagotavlja, da vam
coprniki ne streejo po ivljenju. e vas s tem nisem pomirila, me vsekakor poi ite
po koncu pouka, kajti zelo rada bi izvedela, s kaknimi izmiljotinami vas straijo in
kdo. Tu sem, da vam pomagam. Zdaj pa bodite tako prijazni in berite dalje. Za eli
smo na strani pet, s poglavjem Osnove za za etnike."
Sedla je. Harry pa je vstal. Vsi so zazijali vanj, Seamus e posebej
ob udujo e, a obenem tudi preplaeno.

"Harry, ne!" je svare e zaepetala Hermiona in ga pocukala za rokav, toda

mladi arovnik ji je roko sunkovito odtegnil, da je ni mogla ve dose i.
"Po vaem mnenju je torej Cedric umrl kar tako, slu ajno?" je vpraal z
drhte im glasom.
Vsi tudentje so zajeli sapo, kajti razen Rona in Hermione ga ni e nih e slial
govoriti o tem, kaj se je zgodilo zadnjega ve era Triolskega turnirja. eljno so se
ozirali od njega do profesorice, ki je dvignila pogled in je zdaj zrla vanj, ne da bi se ji
na obrazu risala vsaj sled lanega nasmeka.
"Cedricova smrt je bila tragi na nesre a," je dejala hladno.
"Ne, umorjen je bil," jo je zavrnil, eprav je dobro util, kako se trese; o tem je
bil pripravljen praviti le redkim, nikakor pa trideseterici soolcev, ki je napenjala
uesa. "Mrlakenstein ga je ubil in vi to veste."
Obraz Kalvare Temyne je bil povsem brezizrazen in Harry je za trenutek e
pomislil, da bo za ela vpiti nanj. Toda potem je s svojim najbolj mehkim, sladkim in
deklikim glasom dejala:
"Pridi sem, gospodi Potter."
Stol je jezno odrinil od sebe in okoli Rona ter Hermione zakorakal vse do
njene mize. util je, kako soolci zadrujejo sapo, a sam je bil tako besen, da mu je
bilo povsem vseeno, kaj ga aka.
Profesorica je iz ro ne torbice potegnila majhen zvitek ronatega pergamenta,
ga razgrnila in pomo ila pero v rnilnik. Nato je za ela pisati, pri emer se je sklonila
tako nizko nad mizo, da Harry ni mogel prebrati niti ene same besede. V razredu je
vladala smrtna tiina. Temynova je ez priblino minuto pergament zvila in ga krcnila
s palico, da se je njegov rob povsem zlil s spodnjo plastjo ter ga nikakor ne bi mogel
razviti.
"Odnesi to profesorici McHudurri, dragec," mu je medeno naro ila in mu
pomolila zvitek.
Brez besed ga je vzel, se zasukal na petah in odel. Niti k Ronu in Hermioni
se ni ozrl, vrata pa je za sabo besno zaloputnil. Po hodniku se je nato odpravil naglo,
pri emer je sporo ilo za McHudurrovo trdno stiskal v dlani, in ko je zavil okoli vogala,
se je zaletel naravnost v poltergeista Zhoprnacka. Moic irokih ust je lee na hrbtu
lebdel priblino meter nad tlemi in ongliral z vrsto rnilnikov.
"Glej no, to je vendar poblazneli Potter!" se je zlobno zahahljal.
Nala je pustil, da sta dva rnilnika padla na tla, se razletela in zamazala
stene. Harry se je rnilu skokoma izmaknil in zagodel:
"Ne tei, Zhoprnack!"
"Uuu, bebo je besen," seveda ni odnehal poltergeist in se pognal za mladim
arovnikom, ki je odkorakal naprej po hodniku. "Kaj te mu i tokrat, moj prizadeti
prijatelj? Slii nenavadne glasove? Ima privide? Ali pa te morda mu i...
preganjavica?"
"Pusti me PRI MIRU!" je zavpil Harry in stekel navzdol po najblijem stopni u.
Toda Zhoprnack je s hrbtom legel na ograjo, zdrsnil po njej za fantom, in ko ga
je dohitel, je zapel:
Mnogi svarijo: ,Gre z mulcem navzdol!'
spet drugi trdijo: ,Pomaga mu kol!'
a jaz le skomignem: ,Fant je pa vol.'

"ZAPRI E GOBEC!"
Vrata levo od Harryja so se jadrno odprla in iz kabineta je razdraeno
pogledala McHudurrova.
"Kaj pa tuli, Potter?!" je revsknila, kajti Zhoprnack jo je seveda pravo asno
popihal in profesorica ga sploh ni videla. "In zakaj nisi pri pouku?"
"K vam me je poslala," je togo odvrnil Harry.
"Poslala? Kdo?"
Pomolil ji je sporo ilo Kalvare Temyne. McHudurrova je segla po njem, se
namr ila in ga z udarcem palice razprla, nato pa za ela brati. O i za pravokotnimi
o ali so ji vigale od leve proti desni in ob vsaki vrstici so se ji bolj priprle.
"Stopi noter, Potter."
Sledil ji je v kabinet. Vrata so se za njim samodejno zaprla.
"No?" je rekla. "Je to res?"
"Kaj, e je res?" je vpraal Harry precej bolj osorno, kot je nameraval, in zato
je hitro dodal:
"Pojma nimam, kaj je napisala."
"Si vpil na profesorico Temyno ali nisi?"
"Sem," je priznal.
"In rekel, da lae?"
"V bistvu."
"Torej si res rekel tudi, da se je vrnil Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati?"
"Ja."
McHudurrova je sedla, pri emer je e naprej pozorno zrla vanj. Nato je rekla:
"Vzemi kaken pikot, Potter."
"Vzamem naj... Prosim?"
"Vzemi kaken pikot," je nepotrpeljivo ponovila in pomignila na plo evinasto
katlo s karirastim vzorcem, ki je stala vrh kupa knjig. "Pa sedi e."
Harry je bil enkrat e prepri an, da ga bo profesorica dala iz koe, pa s tem ni
bilo ni - prejnji je namesto tega postal lan gryfondomske ekipe quidditcha. Zdaj ni
bil ni manj zmeden kot takrat in sedel je na stol nasproti McHudurrove ter meikaje
segel po enem izmed medenih kola kov.
Profesorica je odloila sporo ilo Temynove in se zelo resno zazrla vanj.
"Potter, bodi vendar previden."
Harry je pogoltnil kola ek in zazijal vanjo. Njen glas nikakor ni bil taken,
kakrnega je bil vajen - ivahen, odlo en in strog. Ne, bil je tih, zaskrbljen in na neki
na in veliko bolj loveki kot obi ajno.
"Kaj bi tistih nekaj to k ali celo kazen; za takno vedenje v razredu Kalvare
Temyne bi lahko pla al neskon no vijo ceno."
"Kako to...?"
"Vklopi vendar mogane, Potter!" je revsknila McHudurrova, katere glas je
hipoma spet postal taken, kakrnega je bil Harry vajen. "Saj ve, kje je delala prej!
Torej ti je tudi jasno, komu o vsem poro a!"
Oglasil se je zvonec, ki je oznanil konec zadnje ure. Iznad njiju in od
vsepovsod se je razlegel topot stotin tudentov, ki so se zganili kakor reda
razburjenih slonov.
"Tu pie, da bo moral za kazen isto vse ve ere do konca tedna, za eni z
jutrinjim dnem, preiveti pri njej," je povedala McHudurrova, ki se je spet zazrla v
sporo ilo.
"Do konca tedna!" je zgroeno ponovil Harry. "Ampak, profesorica, ne bi
mogli...?"

"Ne," ga je gladko zavrnila.

" e pa..."
"Tvoja u iteljica je in pravico te ima kaznovati. Jutri zve er se bo ob petih
popoldne prvi zglasil pri njej in zapomni si: pazi, kaj zine vpri o Kalvare Temyne!"
"Pa saj nisem lagal!" je ogor eno ugovarjal Harry. "Mrlakenstein se je vrnil,
veste, da se je! Tudi profesor Dumbledore ve..."
"Potter!" ga je prekinila profesorica in si jezno popravila o ala (ob coprnikovem
imenu se je vsa zdrznila). "Misli, da gre za to, kdo govori resnico in kdo lae? Ne!
Za to gre, da se mora lepo potuhniti in se malo obrzdati!"
Vstala je, nosnice so ji plale in ustnice je imela neizmerno tanke. Toda vstal je
tudi Harry in profesorica se je namrdnila, nato pa mu je razdraeno pomolila
plo evinasto katlo:
"Vzemi e en pikot!"
"Ne, hvala," je hladno odklonil mladi arovnik.
"Ne bodi vendar trapast, Potter!" je revsknila.
Ubogal jo je.
"Hvala," je zagodrnjal.
"Si njen govor na za etku olskega leta sploh poslual?"
"Ja," je prikimal Harry. "Rekla je... da bo napredek prepovedala oziroma... No,
vse tisto je pomenilo, da se ho e Ministrstvo za aranje vmeavati v to, kaj po nemo
na Bradavi arki!"
Profesorica ga je nekaj trenutkov pozorno opazovala, nato pa je posmrknila,
zakorakala okoli mize in mu odprla vrata.
"No, veseli me, da poslua vsaj Grangerjevo," je rekla in mu pomignila, naj e
odide.
Trinajsto poglavje
Kalvarina kazen
Tistega ve era Harryju med obedom v Veliki dvorani ni bilo prijetno. Resda so
se novice po oli vedno irile naglo, a pripoved o tem, kako sta si s Temynovo
sko ila v lase, je potovala od ust do ust s svetlobno hitrostjo. Komaj je sedel med
Rona in Hermiono, je mladi arovnik takoj zaslial, kako se vse naokrog epetaje
pogovarjajo o njem. Najbolj udno pri tem se mu je zdelo, da je soolcem isto
vseeno, e slii, kaj govorijo o njem. e ve - bilo je, kot bi upali, da se bo razjezil,
za el vpiti tudi nanje in bodo tako iz prve roke izvedeli njegovo zgodbo.
"Menda je videl, kako so umorili Cedrica..."
"Rekel je, da se je dvobojeval s Saj Ve Kom..."
"Ja, itak da se je!"
"Ah, daj nehaj!"
"Kako pa ta naklada!"
"Ne morem razumeti," je skozi stisnjene zobe zagodel Harry in odloil pribor
(roke so se mu tako tresle, da ga preprosto ni mogel drati), "zakaj so temu verjeli
pred dvema mesecema, ko jim je taisto povedal Dumbledore..."
"Saj ravno za to gre, Harry. Po mojem niso," je mrkogledo menila Hermiona.
"Oh, tukaj je res nevzdrno. Pridita, gremo."
Vilice in no je besno tre ila na mizo, Ron pa se je hrepene e ozrl h kroniku

pred sabo, na katerega si je ravno naloil jabol no pito, a nato vseeno sledil
prijatelji inemu zgledu. Soolci so zijali za trojico vse do vrat Velike dvorane.
"Kako to misli, da niso verjeli Dumbledorju?" je Harry vpraal Hermiono, ko
so se povzpeli v prvo nadstropje.
"Glej, saj ne ve, kako je bilo po tistem, ko si priel iz labirinta," je tiho
pojasnila. "Leal si tam, oklepal si se roke mrtvega Cedrica... Nih e izmed nas ni
videl, kaj se je zgodilo pred tem. Dumbledorju smo morali verjeti na besedo, da se je
Saj Ve Kdo vrnil in ubil Cedrica, ti pa si mu uel."
"Ampak vse to je res!" je mladi arovnik povzdignil glas.
"Jaz to e vem, Harry, zato se ti name res ni treba usajati," je utrujeno rekla.
"Samo to sem hotela povedati, da so se po itnice za ele, e preden je trdobu neem
prikapljalo, kaj se je pravzaprav zgodilo. In doma so potem seveda lahko dva
meseca brali, da se tebi mea, Dumbledore pa je senilen!"
e vedno je deevalo in po praznih hodnikih so se vra ali v gryfondomski
stolp. Harry se je po util, kot bi prvi dan novega olskega leta trajal cel teden, a pred
spanjem je moral napisati e celo goro doma e naloge. Nad desnim o esom mu je
za elo topo kljuvati. Takrat so e zavili na hodnik s sliko debele gospe in skozi od
deja sprano okno se je ozrl na tema ni park. Hagridova ko a je e vedno samevala.
"Gnuslavija huronastica," je rekla Hermiona, e preden je debela gospa od njih
sploh zahtevala geslo, in njen portret se je zasukal stran od luknje.
Gryfondomska dnevna soba je samevala, saj so bili drugi tudentje e na
ve erji. Pod enim izmed stolov je dremal Krivoap, ki jih je zdaj glasno predo stopil
pozdravit, in ko je trojica zasedla svoje najljube naslanja e ob kaminu, je Hermioni
lahkotno sko il v naro je. Tam se je zvil v klob i , da je bil kakor kosmata rumena
blazina, Harry pa se je iz rpano zazrl v plamene.
"Kako je Dumbledore lahko to dopustil?!" je nenadoma glasno vzkliknila mlada
arovnica, da sta se fanta zdrznila, Krivoap pa ji je sko il iz naro ja in jo ualjeno
premeril.
A Hermiona se za to ni zmenila, temve je z rokami ve krat zapored besno
udarila po ro ajih svojega naslanja a, da je izmed ivov pogledala ima.
"Zakaj tisti grozljivi enski dovoli, da nas u i?! In to prav v petem letniku, tik
pred malo maturo!"
"No ja, nobeden izmed u iteljev za obrambo ni bil ravno izjemen," je skomignil
Harry. "Saj ve, kako je. Hagrid nam je e v drugem letniku povedal, da nobeden
no e te slube, ker naj bi bila zakleta."
"To e. Ampak letos je ravnatelj za profesorja obrambe zaposlil baburo, ki nam
sploh ne bo pustila arati! Saj je nora!"
"Kaj nora, isto navaden picelj je," je tema no dostavil Ron. "Se spomnita,
kako nas je nagovarjala, naj ji pridemo povedat, e nam bo kdo rekel, da se je Saj
Vesta Kdo vrnil?"
"Seveda je tu, da bi vohunila za nami, to je o itno," je revsknila nanj Hermiona.
"Menda ne bo rekel, da se ti je to posvetilo ele zdaj?"
"Samo ne pri kajta se, lepo vaju prosim," je utrujeno posegel vmes Harry, ko
je Ron odprl usta; da bi ji povedal svoje. "Se ne bi mogli preprosto... Napiimo
nalogo, enkrat jo bomo morali..."
Stopili so po torbe, ki so jih pustili v kotu, in se vrnili k stolom ob kaminu.
Soolci so se zdaj e za eli vra ati od ve erje. Harry je pazil, da je bil z obrazom
obrnjen stran od vhoda v dom, a je kljub temu util, kako zijajo vanj.
"Bi se najprej lotili naloge za napoje?" je predlagal Ron in pero e pomo il v
rnilnik. "Lastnosti... me evega kamna... in njegova... uporabna vrednost..." je

zamrmral in na vrh pergamenta zapisal naslov naloge. "Tako."

Naslov je e pod rtal, potem pa dvignil pogled in se pri akujo e zazrl v
Hermiono.
"No, kakne lastnosti ima me ev kamen?"
Toda prijateljica ga sploh ni sliala. emela je proti nasprotni steni prostora,
ob kateri so stali Fred, George in Lee Jordan, pred njimi pa je sedela gru a nedolnih
prvoolcev. Ti so vsi po vrsti ve ili nekaj iz papirnate vre ke, ki jo je Fred dral v
desnici.
"Zdaj sta la pa predale !" je zagodla, vstala in se besno obrnila k Ronu.
"Pridi!"
"Em... Prosim?" se je delal neumnega rde elasec, ki se je prav o itno
poskual izogniti soo enju z bratoma. "Oh, Hermiona, no... Zaradi tega, ker delita
sladkarije, ju res ne moreva nadreti."
"Dobro ve, za kakne sladkarije gre! Za tiste krvavonosne karamele... ali
bruhake biskvitke ali pa..."
"Omedlevi ne oblizke?" je Harry tiho uganil pravo.
Prvoolci so namre eden za drugim cepali, kot bi jih nekdo tre il po glavi z
nevidnim kladivom. Nekateri so s stolov preprosto zdrsnili na tla, drugi pa so se
zvrnili prek ro ajev in glave so jim nemo no zabingljale nad tlemi. Gryfondomovci, ki
so opazili, kaj se dogaja, so se zgolj smejali. Toda Hermiona se je na eperila in
zakorakala naravnost k dvoj koma ter Leeju, ki so natan no opazovali svoje
poskusne zaj ke.
Ron se je nekoliko dvignil s stola, trenutek ali dva neodlo no tuhtal, kaj naj
stori, in kon no zamrmral:
"To bo lahko uredila tudi sama."
Nato je sedel nazaj in se napravil majhnega, kolikor mu je to dopu al njegov
razpotegnjeni skelet.
Hermiona se je takrat e ustavila pred dvoj koma.
"To je pa preve !" ju je nadrla, toda onadva sta se samo milo in nekoliko
presene eno ozrla k njej.
"Ja, prav ima," je prikimal George, "tale odmerek je za te mrlje nekoliko
prevelik."
"e zjutraj sem vama povedala," se ni pustila zmesti odlo na predstavnica, "da
vajinih neumnosti ne moreta preizkuati na tudentih!"
"Saj sva jim pla ala!" se je ualjeno uprl Fred.
"Briga me! Kaj, e se komu kaj zgodi?!"
"Neumnost," se je namrdnil drugi dvoj ek.
"Pomiri se, Hermiona, ni jim ni," jo je prepri eval Lee, ki je hodil od enega
novinca do drugega in jim v zevajo a usta vtikal rumene bonbone.
"Ja, glej, e prihajajo k sebi," je rekel George.
Nekaj prvoolcev se je res po asi dramilo. Ko so se zavedli, da leijo na tleh
oziroma visijo prek stola, so bili nemalo presene eni; dvoj ka jih o itno nista
posvarila, kaj se bo z njimi zgodilo.
"Kako se po uti?" je George prijazno vpraal majhno temnolaso deklico, ki
mu je leala pred nogami.
"V-V redu," je zmedeno zajecljala.
"Izvrstno!" je sre no vzkliknil Fred, toda Hermiona mu je v naslednjem hipu
vre ko z oblizki e iztrgala iz rok.
"Niti najmanj ni izvrstno!"
"Seveda je, saj so vendar ivi," jo je jezno zavrnil dvoj ek.

"Tega ne moreta po eti! Kaj, e bi kdo padel v komo?!"

"Nobeden ne bo padel v komo. Oblizke sva e preskusila na sebi in zdaj samo
poskuava ugotoviti, e res u inkujejo na vse enako..."
" e s tem ne bosta nehala, vaju bom..."
"Kaznovala?" jo je dopolnil Fred, kot bi hotel re i, naj kar poskusi.
"Bova morala stokrat napisati, da tega ne bova storila nikdar ve ?" se ji je
posmehnil George.
Vsi, ki so opazovali spopad, so se zasmejali, Hermiona pa se je povsem
vzravnala in priprla o i. Zdelo se je, da ji lasje kar prasketajo, tako naelektreni so bili.
"Ne," ju je zavrnila s treso im glasom. "Bom pa pisala vajini mami."
George je zgroeno zajel sapo in se za korak umaknil.
"Tega ne bi storila," je dahnil.
"O, pa bi!" mu je srdito zagotovila. " e ho eta te neumnosti jesti sama, vama
tega ne morem prepre iti, a prvoolcev ne bosta zastrupljala z njimi!"
Dvoj ka sta zijala v Hermiono, kot bi vanju udarila strela. Bilo je jasno, da se
jima zdi njena gronja naravnost nizkotna. Toda predstavnica ju je e enkrat svare e
premerila, nato pa vre ko z oblizki porinila Fredu v roke in z visoko dvignjeno glavo
zakorakala nazaj h kaminu.
Ron se je tako prihulil k stolu, da je bil njegov nos le za malenkost vije od
kolen.
"Hvala, da si me podprl," mu je jedko zabrusila.
"Saj si izvrstno opravila tudi brez mene," je zamomljal.
Hermiona se je namrdnila, se nato zazrla v svoj prazni pergament in ez nekaj
sekund nataknjeno izjavila:
"Oh, zdaj se ne morem ve zbrati! Ni , kar spat grem."
Odprla je torbo in Harry je mislil, da bo vanjo spravila svoje knjige. Toda
namesto tega je iz nje potegnila tri volnene zadev ine udnih oblik, jih previdno
odloila na mizico ob kaminu in prekrila z nekaj zme kanimi pergamenti ter
zlomljenim peresom. Kon no se je za korak umaknila od mizice in si zadovoljno
ogledala nenavadni kup ek na njej.
"Kaj pa po ne?" se je za udil Ron, ki je zrl vanjo, kot bi se bal za njeno
duevno zdravje.
"To so kape za hine vilince," je odrezavo pojasnila in pospravila knjige v
torbo. "Prek poletja sem jih napletla. lo mi je zelo po asi, saj si nisem mogla
pomagati s arovnijo. Ampak zdaj jih bom lahko izdelala e celo vrsto."
"Hinim vilincem si nastavila volnene kape," je po asi rekel Ron, "in jih prekrila
s smetmi?"
"Ja," je kljubovalno pritrdila in si torbo zavihtela prek ramen.
" akaj, to pa ne gre!" se je razjezil Ron. "Rada bi jih prevarala, da bi ne vede
zgrabili kos obla ila! Osvobodila jih bo, eprav si tega sploh ne elijo!"
"Seveda si," je nemudoma odvrnila, "in glej, da se kap ne dotakne!"
Zasukala se je na petah in odla. Ron je po akal, da je izginila skozi vrata na
stopni e, ki so vodila proti deklikim spalnicam, nato pa je z volnenih poktival
odstranil odpadke.
"Vsaj vidijo naj, kaj bodo zgrabili," je odlo no dejal in nato zvil pergament, na
katerega je napisal naslov naloge za napoje. "S tem se brez Hermione nima smisla
truditi, saj o me evem kamnu nimam pojma. Pa ti?"
Harry je zmajal z glavo, pri emer je za util, da mu nad o esom kljuva vse
mo neje. Pomislil je na dolgi esej o vojnah med velikani, ki naj bi ga napisal za
zgodovino, in v elu ga je zabolelo samo e mo neje. Dobro je sicer vedel, da bo

zjutraj obaloval, ker naloge ni napisal zve er, a je knjige vseeno pospravil v torbo.
"Tudi jaz grem spat."
Na poti k stopni u fantovskih spalnic je el mimo Seamusa, vendar ga ni niti
pogledal. Za trenutek je imel sicer ob utek, da je soolec odprl usta, ker mu je hotel
nekaj re i, toda mladi arovnik je zato samo e pospeil korak.
Jutro naslednjega dne je bilo prav tako sivo in deevno kot prejnje, za
Hagridom pa pri zajtrku e vedno ni bilo sledu.
"Ampak danes vsaj nimamo Rawsa," je samega sebe hrabril Ron.
Hermiona je na iroko zazehala in si nalila skodelico kave. Zdelo se je, da jo je
nekaj spravilo v dobro voljo, in ko jo je Ron vpraal, zakaj se neprestano nasmiha, je
rekla:
"Kape so izginile. O itno bi bili vilinci vseeno radi svobodni."
"Ne bi rekel," jo je ostro zavrnil. "Tiste tvoje pletenine verjetno sploh ne tejejo
za obla ilo. Vsaj meni so se bolj kot kapam zdele podobne volnenim revom."
Hermiona je bila tako ualjena, da z njim ni govorila celo dopoldne.
Dvojni uri urokov sta sledili dve uri spreminjanja oblike. Tako Colibri kot
McHudurrova sta prvih petnajst minut porabila za to, da sta tudentom vbijala v
glavo, kako pomembna je mala matura.
"Zapomniti si morate, da ti izpiti za vrsto let zape atijo vao usodo!" jim je
cvile pridigal Colibri, kot obi ajno stoje vrh kupa knjig, da je sploh lahko videl prek
katedra. " e e niste resno razmislili, kaj bi radi po eli po kon anem olanju, je zdaj
zadnji as, da to storite. Pri urah urokov pa bomo vsekakor trdo delali na tem, da bi
na izpitih vsi po vrsti poeli priznanje, ki vam gre!"
Zatem so ve kot uro ponavljali osnovne priklice, za katere je bil profesor
prepri an, da jih akajo pri mali maturi, predavanje pa je tistega dne zaokroil z
zahtevno doma o nalogo, kakrne jim ni naloil e nikdar.
Prav tako, e ne e huje, je bilo pri spreminjanju oblike.
" e se ne boste trdo u ili in vztrajno vadili," jim je strogo dopovedovala
McHudurrova, "male mature ne boste izdelali. Sicer pa ne vidim razloga, zakaj ne bi
isto vsi v tem razredu opravili izpita iz spreminjanja oblike, e si boste le vzeli as za
tudij."
Ko je Neville ob teh besedah maloduno zavzdihnil, pa je dodala:
"To velja tudi zate, Velerit. Bodi vendar malo bolj prepri an vase, pa bo lo.
Tako. Danes bomo za eli z radirnim urokom. Ta je resda precej laji od njemu
nasprotnega, kreacijskega, ki se ga ve ina tudentov loti ele tik pred koncem
tudija, toda vseeno spada med najzahtevneje oblike magije izmed vseh, na katere
lahko ra unate pri mali maturi."
Imela je seveda prav; Harryju se je zdel radirni urok obupno zapleten. Pola,
na katerih sta vadila, tudi ob koncu ure e nista izginila (rde elasec je sicer menil, da
je njegov postal nekoliko bled). Toda Hermioni je lo veliko bolje od njiju. Svojega je
uspela radirniti e v tretjem poskusu, s imer je Gryfondomu prisluila deset to k,
poleg tega pa se je s tem tudi izognila nalogi - vsem ostalim je profesorica naro ila,
naj zve er poteno vadijo nove uroke, da jim bodo li pri naslednji uri bolje od rok.
Harryja in Rona je spri o obilice doma e naloge zdaj e za ela grabiti panika
ter sta odmor za kosilo preivela v knjinici. Brskala sta za lastnostmi me evega
kamna, pri emer se jima Hermiona ni pridruila, saj je bila zaradi Ronove opazke v
zvezi s kapami e vedno jezna.
ez dan se je shladilo in tudi pihati je za elo mo neje, de pa se je vendarle

unesel; ko sta se fanta po trati spustila proti Hagridovi ko i na robu Prepovedanega

gozda, sta na obrazu le sem ter tja za utila kakno deno kapljo. Tcherwiwa-Dyla jih
je e akala pred Hagridovo ko o in stala je pred dolgo mizo preproste izdelave, na
kateri so leale nekakne veje.
Ko sta prijatelja pristopila h gru i soolcev okoli profesorice, sta za sabo
zasliala glasen smeh. Obrnila sta se in zagledala Dreca Malfoya, ki se jima je blial
v spremstvu svoje dru ine. O itno je pravkar rekel nekaj izjemno smenega, kajti
Crabbe, Goyle, Gatka in ostali so se zani ljivo hihitali. Glede na to, kako so se pri
tem neprestano ozirali k Harryju, je ta brez teav uganil, o kom so govorili.
"Smo vsi?" je glasno vpraala u iteljica, ko so se Gryfondomovci in
Spolzgadovci kon no nakapljali k uri. "Izvrstno, za nimo! Kdo mi ve povedati, kako
imenujemo ta bitja?"
Z glavo je pomignila na vejevje za sabo in Hermionina roka je nemudoma
vignila v zrak. Dreco jo je za hrbtom oponaal: privzdignil je zgornjo ustnico, da sta
se mu izpod nje prikazala sekalca, in za el z dvignjeno roko skakljati na mestu, kot
da ga bo kar razneslo, e ne bo takoj odgovoril na vpraanje. Gatka se je glasno
zahihitala, toda njen smeh se je v hipu prelevil v preplaen krik, kajti vejevje se je
nenadoma pognalo z mize. Tako se je izkazalo, da gre v resnici za vrsto majhnih,
krateljcem podobnih bitij iz lesa. Vsa so imela gr ave roke in noge, dva vejicam
podobna prsta na koncu dlani, pa tudi smeno plosk obraz, hrapav kakor lubje, s
katerega se je lesketal par temnorjavih o es.
"Oooooo!" sta o arano izdavili Parvati in Lavender ter Harryja s tem mo no
razdraili.
"Saj si bo kdo e mislil, da pri Hagridu niso videli niti enega zanimivega bitja!"
je zagodel Ronu. "Dobro, tubobube so bile res nekoliko nadlene, toda salamandri in
hipogrifi niso bili kar tako, za ritotrobe zaribance pa sploh ne bi mogel nih e trditi, da
so bili dolgo asni!"
"Tije, dekleta, tije!" je profesorica medtem mirila navduene u enke.
Med pali asta bitja je zdaj nasula za pest ne esa, kar je bilo videti kot rjav ri,
in leseni love ki so se naglo vrgli na hrano.
"Torej: kdo ve, kako jih imenujemo?" je ponovila Tcherwiwa-Dyla.
"Grangerjeva?"
"Driade," je povedala Hermiona, "oziroma varuhi dreves. Obi ajno ivijo na
drevju, ki nam daje les za arovnike palice."
"Pet to k za Gryfondom," se ji je nasmehnila profesorica. "Res, to so driade, in
kot je pravilno povedala Grangerjeva, ivijo na drevesih, katerih les potrebujemo za
nae palice. Mi ve kdo povedati, kaj jedo?"
"Li inke lubadarjev," je nemudoma odvrnila mlada arovnica in takrat se je
ele Harryju posvetilo, zakaj zrna rjavega ria migajo, "pa tudi jaj eca barbik in drugih
krateljcev, ki jih leejo, e se le lahko dokopljejo do njih."
"Lepo, lepo, e pet to k. No, vedno, kadar greste po listje ali les drevesa, na
katerem prebivajo driade, je zato modro imeti pri sebi kakno pest lubadarjevih li ink.
Z njimi boste ta bitja zamotili ali umirili, kot sem jih prejle jaz. Kajti eprav niso res
nevarna, jih je lahko razjeziti, kar pa ni pametno; sami vidite, kako ostri so njihovi
prsti in kot mimogrede vam jih zarinejo v o i. Tako. Zdaj pa se, prosim, postavite
okoli mize in zajemite za pest li ink. Po trije skupaj si izberite eno izmed driad ter si jo
podrobno oglejte. Bitje nato nariite in na sliki ozna ite vse njegove telesne dele."
tudentje so navdueno stopili k mizi in Harry se je namenoma postavil tik ob
profesorico.
"Kje pa je Hagrid?" jo je vpraal, ko so drugi e za eli izbirati driade.

"Trenutno je nedosegljiv," je odrezala Tcherwiwa-Dyla tako naglo kot prejnji ,

ko orjaki oskrbnik nekaj asa ni predaval nege.
Dreco, ki je o itno slial Harryjevo vpraanje, je porogljivo nasmejan segel
mimo njega po najve jem bitju na mizi.
"Mogo e je tisti velikanski tor staknil kakno hudo pokodbo," je izjavil tako
pridueno, da ga je lahko slial le mladi arovnik.
"Mogo e jo bo tudi ti, e ne bo nehal gobezdati," je zamrmral Harry.
"Potter, enkrat sem te e opozoril na svojo novo priponko in tokrat te zadnji ;
naslednji ti bo al, e bo takole nespotljiv," je Malfoy napel prsi, s katerih se mu je
lesketala priponka predstavnikov. "Kar se ti e Hagrida, pa sem hotel povedati samo
tole: mogo e je nos vtaknil v zadeve, ki so zanj prevelike. Saj me razume, kajne?"
Nato je odkorakal stran od Harryja in se mu prek ramena e enkrat nesramno
zareal. Mladega arovnika je zaskrbelo. Kaj, e zoprni soolec res kaj ve o
Hagridu? Ne nazadnje je njegov o e Jedec smrti. Morda novica o oskrbnikovi usodi
e ni prila na uho Redu... Pohitel je okoli mize, k Ronu in Hermioni, ki sta nekoliko
stran epela v travi. Svojo driado sta poskusila prepri ati, da bi vendarle za nekaj
asa obmirovala ter bi jo lahko narisala, in tudi mladi arovnik je iz torbe izvlekel kos
pergamenta. Toda ko je po enil poleg njiju, jima je takoj epetaje poro al o tem, kar
mu je rekel Dreco.
" e bi se Hagridu kaj zgodilo, bi Dumbledore to gotovo izvedel prvi," mu je
takoj zagotovila Hermiona. "Pa ne bodi tako zaskrbljen, s tem bo tistega drekca
samo e spodbodel; takoj mu bo jasno, da ne vemo, kako je s Hagridom. Res, Harry,
za Malfoya se preprosto ne sme zmeniti. Na, primi za trenutek driado, da nariem
njen obraz..."
"Ja," se je takrat od blinje gru e razlegel Drecov zdolgo aseni glas, "o e se
je pred nekaj dnevi pogovarjal s Schushmaarjem, veste. O itno se je Ministrstvo
trdno odlo ilo, da bo opravilo z vsemi nesposobnimi u itelji na Bradavi arki. Tisti
velikanski bebo bo torej moral spokati, pa eprav bi se spet prikazal tu."
"Aua!"
Harry je driado stisnil tako mo no, da bi jo skoraj zlomil, in ma evala se mu je
z odlo nim zamahom desnice, za katerim sta na dlani mladega arovnika ostali dve
globoki praski. Fant je bitje potem seveda spustil, Crabbe in Goyle, ki sta se e tako
reala ob misli, da bodo Hagrida dali na evelj, pa sta se takrat za ela gromko
krohotati. Driada jo je namre jadrno ucvrla proti Gozdu in kmalu izginila med
drevesnimi koreninami.
Hermiona je Harryju posodila robec in ovil si ga je okoli ranjene dlani, toda
risbo mu je kljub temu uspelo zamazati s krvjo. Z njo se je razdraeno ubadal, vse
dokler se ni prek parka razlegel zvonec, takrat pa jo je zvil in odkorakal na
rastlinoslovje. V uesih mu je pri tem e vedno pozvanjal Drecov zani ljivi smeh.
" e Hagrida ne bo nehal zmerjati..." je zakripal z zobmi.
"Harry, z Drecom se zdaj res ne sme zaplesti. Predstavnik je in lahko bi ti
mo no zagrenil ivljenje."
"In to bi bilo res grozno, kajne, ko je pa moje ivljenje zdaj tako sladko," jo je
zavrnil.
Ron se je temu zasmejal, a Hermiona se je le namr ila in skupaj so se po asi
odpravili mimo zelenjavnih gredic. Za oblake na nebu se je zdelo, da se ne morejo
odlo iti, e bi jih zalili ali ne.
"Ko bi se Hagrid kon no vrnil," je tiho dejal Harry tik pred vrati rastlinjaka in
nato Hermioni groze e dodal:
"Pa ne reci, da je tale Tcherwiwa-Dyla bolja u iteljica!"

"Niti nisem nameravala," je mirno odvrnila.

"Kajti Hagridu ne see niti do kolen," je odlo no zatrdil mladi arovnik, ki se je
dobro zavedal, da je bil pravkar pri a olskemu primeru izvrstnega predavanja nege
arobnih ivali in mu je to lo zelo na ivce.
Vrata rastlinjaka so se takrat odprla in skoznje so se usuli tudentje etrtega
letnika, med katerimi je bila tudi Ginny.
"ivijo," jih je veselo pozdravila, ko je la mimo njih.
Nekaj trenutkov kasneje se je kot zadnja iz rastlinjaka prikazala Loona Liupka,
ki je imela nos zamazan s prstjo, lase pa zvezane v op vrh glave. Ko je opazila
Harryja, so se ji izrazite o i samo e bolj razprle in namerila se je naravnost k njemu.
tevilni njegovi soolci so to opazili in se zazrli proti njima.
Loona je e zajela sapo in, ne da bi ga pozdravila, nemudoma izjavila:
"Verjamem ti, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil, verjamem ti, da
si se boril z njim in si mu uel!"
"Em, lepo," je zmedeno zamrmral Harry, ki je ele takrat opazil, da ji z ues
namesto uhanov bingljata oranni redkvici.
Te sta zdaj o itno zagledali tudi Parvati in Lavender, saj sta se za eli hihitati,
pri emer sta kazali nanjo.
"Kar smejta se," je Loona povzdignila glas, misle , da se dekleti smejeta
njenim besedam in ne nakitu, "toda Harry nikakor ni prvi, ki mu ne verjamejo. Ljudje
so svoj as mislili, da blebi nih izjemcev in vedrorogih mr ikov preprosto ni."
"In imeli so prav!" jo je nepotrpeljivo zavrnila Hermiona. "Blebi ni izjemci in
vedrorogi mr iki vendar ne obstajajo!"
Loona jo je zani ljivo premerila in ponosno odkorakala stran, pri emer sta se
ji redkvi divje pozibavali z ues. Parvati in Lavender zdaj nista bili ve edini, ki sta rjuli
od smeha.
"Bi lahko nehala aliti ljudi, ki mi verjamejo? Sama ve, kako malo jih je," je
Harry rekel prijateljici, ko so se odpravili k predavanju.
"Lepo te prosim, Harry, tako slabo ti pa spet ne gre, da bi se moral druiti z
njo!" ga je zavrnila. "Ginny mi je na dolgo in iroko razlagala, kakna je. O itno
verjame le v tisto, esar se nikakor ne da dokazati. No, saj to sploh ni udno, e je
njen o e urednik tiste... revije."
Mladi arovnik je ob tem pomislil na grozljive krilate konje, ki jih je videl ob
elezniki postaji. Loona mu je takrat vendar zatrdila, da jih lahko vidi tudi ona! Se je
zlagala? Ves zaskrbljen se je e za el spraevati, ali z njim morda le ni vse v
najlepem redu, takrat pa je k njemu stopil Ernie Macmillan.
"Potter, takole ti bom rekel," je dejal na ves glas, da bi ga sliali tudi drugi.
"Nikar ne misli, da ti verjamejo samo udaki. Tudi jaz ti, in to povsem. Moja druina je
od nekdaj trdno podpirala Dumbledorja in jaz se ji nikakor ne mislim izneveriti."
"Em, ja, najlepa hvala, Ernie," je izdavil Harry.
Soolec ga je precej presenetil, a tudi razvedril. e res, da je bil Ernie nagnjen
k bahavim govorom, toda mladi arovnik je zdaj cenil vsakogar, ki ga je podprl (e
posebej, e mu z ues niso bingljale redkvice).
Besede mladega Macmillana so zbrisale nasmeek z obraza Lavender. Ko se
je Harry zasukal k prijateljema, pa je mimogrede opazil, kako ga gleda Seamus resda nekako kljubovalno, a vseeno tudi nekoliko zmedeno.
Kakor koli, nih e ni bil presene en, ko je profesorica Ochrowt za ela
predavanje z lekcijo o izjemnem pomenu male mature. Harry si je sicer vseeno elel,
da jim o tem ne bi pridigali isto vsi u itelji, kajti vedno bolj ga je skrbelo, kako se bo
odrezal na izpitih pred koncem leta. V elodcu ga je tudi zvilo, e je samo pomislil,

koliko naloge ga aka, kajti tudi profesorica rastlinoslovja jim je na koncu ure naloila
neobi ajno veliko naloge.
Gryfondomovci so se tako uro in pol kasneje odzibali proti gradu vsi utrujeni in
smrde i po zmajevskih iztrebkih, najljubem gnojilu Ochrowtove, pri emer so bili
ve inoma povsem tiho; za njimi je bil e en zelo dolg dan.
Ker je bil Harry sestradan in naj bi se e ob petih prvi zglasil pri Temynovi, niti
torbe ni odnesel v gryfondomski stolp. Odpravil se je naravnost v Veliko dvorano,
kajti nameraval je hitro nekaj vre i vase, da bi laje prenesel tisto, kar mu bo za
kazen naloila profesorica. Toda komaj je stopil v avlo, e se je prek nje razlegel
glasen in jezen klic:
"Hej, Potter!"
"Kaj pa je zdaj?" je utrujeno zagodel in se ozrl.
Nedale stran je zagledal Angelino Johnson, ki je bol ala vanj, kot da bi ga
najraje zmlela.
"Ti bom e dala kaj pa je zdaj," je groze stopila k njemu in ga s kazalcem
jezno dregnila v prsi. "Ti nisem rekla, da mora imeti v petek ob petih as?!"
"Kaj?" se je zmedel Harry. "Zakaj pa... Aja, saj res, novega branilca naj bi
izbrali!"
"No, zdaj se pa spomni!" je zarenta ila Angelina. "Jasno in glasno sem ti
povedala, da ho em imeti ob sebi celotno ekipo, ker i emo nekoga, ki bo ustrezal
vsem njenim lanom! Posebej za to sem rezervirala stadion! Ampak, ne! Ti gre raje
k tisti Temynovki!"
"Da grem raje k Temynovki?! Si nora?!" je osuplo ugovarjal Harry. "Moram k
njej. Za kazen, ker sem po pravici povedal, da se je Saj Ve Kdo vrnil!"
"Torej jo takoj lepo prosi, da te v petek spusti na stadion!" mu je besno
zabi ala Angelina. "Briga me, kako jo bo pripravil do tega! Zaradi mene ji reci, da
Saj Ve Kdo sploh ne obstaja, samo glej, da bo priel!"
Zasukala se je na petah in odbesnela po svoje.
"Vesta kaj?" se je Harry obrnil k prijateljema, s katerima se je nato odpravil v
Veliko dvorano. "Po mojem bi bilo pametno pri Oliverjevem klubu poizvedeti, e ga je
med treningom pobralo. Zdi se mi namre , da se je njegov duh naselil v Angelininem
telesu."
"Misli, da te bo Temynovka v petek spustila na stadion?" ga je vpraal Ron,
ko so sedli za gryfondomsko omizje.
"Po mojem raje crkne," je emerno odvrnil mladi arovnik in si na kronik
natresel jagnje jih zarebrnic. "Ampak prosil jo bom vseeno. Rekel ji bom, da bi
namesto v petek priel naslednji teden, dvakrat, e ho e..."
Nekaj asa je zamiljeno mlel, nato pa dodal:
"Upam, da mi danes ne bo treba biti predolgo pri njej. Se zavedata, da
moramo napisati tri eseje in za Colibrija ponoviti osnovne priklice, naju z Ronom pa
potem akajo e radirni uroki za McHudurrovo ter butasti sanjski dnevnik za
Trelawneyjevo. Aja, sam moram tudi dokon ati skico driade!"
Ron je zaje al in se iz neznanega razloga zazrl v strop.
"In vrh vsega bo e deevalo!" je zamrmral.
"Kakno zvezo pa ima to z nalogo?" ga je privzdignjenih obrvi vpraala
Hermiona.
"Nobene, nobene," ji je takoj odvrnil rde elasec, ki je nekoliko zardel.
Pet do petih se je Harry poslovil od njiju in se odpravil v kabinet Kalvare
Temyne, ki se je nahajal v tretjem nadstropju. Ko je potrkal na njegova vrata, mu je
sladko zaklicala:

"Kar naprej."
Previdno je vstopil in se razgledal po kabinetu. Tega je videl e ve krat, in ker
so se njegovi lastniki tako pogosto menjavali, je bil vsaki druga en. V letu, ko ga je
zasedal Slatan Sharmer, je bil ves polepljen s smehljajo imi fotografijami njega
samega. Za asa profesorja Wulfa si tam vedno naletel na kakno nevarno, a zelo
zanimivo bitje, zaprto v kletko ali akvarij. Ko je kabinet pripadal profesorju Nerrgi
oziroma arovniku, ki se je pretvarjal, da je Alastor Nerrga, pa je bil prepoln
nenavadnih instrumentov in izdelkov za zaznavanje prestopkov ter zla.
Toda zdaj je bil povsem neprepoznaven. Pohitvo je bilo prekrito ipkastimi
pregrinjali in prti i, na katerih so stale vaze posuenim cvetjem, na stenah pa je
visela zbirka okrasnih kronikov. Na vsakem izmed teh je bil narisan ivobarven
mucek z druga no pentljo okoli vratu in ti so bili tako poastno ljubki, da je Harry
presunjeno zrl vanje, dokler se ni profesorica spet oglasila.
"Dober ve er, Potter."
Mladi arovnik se je zdrznil in se ozrl okoli sebe. Sprva Temynove sploh ni
opazil, saj je bila odeta v pla z roastim vzorcem, ki se je e predobro zlil s prtom
na mizi za njo.
"Dober ve er, profesorica Temyna," je okorelo odvrnil.
"Kar sedi," ga je povabila in pokazala na mizico, pregrnjeno s ipkami.
Na njej je leal kos pergamenta, ki je o itno akal nanj, poleg mizice pa je stal
stol z visokim naslonjalom.
"Em," je izdavil Harry, ne da bi se zganil. "Profesorica... Najprej bi vas rad
prosil... za uslugo."
Njene okrogle o i so se priprle.
"Tako?"
"Ja, em... V gryfondomski ekipi sem. V petek naj bi se ob petih zglasil na
stadionu, ker bomo preskusili kandidate za novega branilca, in spraeval sem se, e
bi kazen za tisti ve er... e bi jo lahko prestavila na naslednji... teden..."
e preden je stavek povedal do konca, je e vedel, da nima smisla prositi.
"O ne," je kon no dejala Temynova in se nasmehnila tako na iroko, kot bi
porla e posebej so no muho. "O ne, ne, ne. Kaznovala te bom vendar zato, ker si
eli ve pozornosti in zato iri hudobne ter nemarne lai. Takne kazni, gospodi
Potter, pa nikakor ne moremo nekoliko prilagoditi grenikovim eljam. Ne, ne, ne.
Sem se bo vrnil jutri ob petih, ob isti uri pojutrinjem in tudi v petek ter bo kazen
nasploh opravil po vnaprej dolo enem na rtu. Po mojem je celo dobro, da bo zaradi
tega zamudil nekaj, za imer ti bo res al. Tako bo odlo itev, ki jo pri akujem od
tebe, e bolj trdna."
Harry je za util, kako mu je kri bunila v glavo, in v uesih mu je za elo glasno
razbijati. Torej iri lai, ker si eli ve pozornosti, kaj?!
Profesorica ga je pozorno opazovala, pri emer je glavo nekoliko nagnila
vstran. e vedno se je smehljala, kot bi natanko vedela, kaj fant razmilja, in bi samo
akala, e bo spet za el vpiti. Mladi arovnik se je zato prisilil, da je umaknil pogled,
torbo odvrgel ob stol z visokim naslonjalom in sedel.
"No, vidi," je zagolela Temynova, "jezico sva e za ela obvladovati, kajne?
Zdaj pa se bova odlo ila, da ne bova nikdar ve lagala, prav?"
Mladi arovnik je e zajel sapo, da bi ji ugovarjal, a se je zadnji hip zadral in
samo brezizrazno pokimal.
"Lepo. In da bi bila odlo itev e bolj trdna, jo bova ve krat zapored zapisala."
Harry se je takoj sklonil k torbi, a profesorica je dodala:
"Pa ne s tvojim peresom, posodila ti bom svojega. Nekaj isto posebnega je.

Izvoli."
Podala mu je dolgo in tanko rno pero z nenavadno ostro konico.
"No, napii: Ne bom ve lagal," mu je mehko naro ila.
"Kolikokrat?" jo je vpraal, kar je zmogel vljudno.
"Oh, tolikokrat, da se bo jasno videlo, kako trdna je tvoja odlo itev," je sladko
odvrnila. "No, kar za ni."
Stopila je k svoji mizi, sedla in se sklonila nad kup pergamenta; videti je bilo,
da gre za eseje, ki jih namerava oceniti. Harry pa je ostro rno pero e pristavil k
svojemu listu, ko se je nenadoma spomnil, da mu nekaj manjka.
" rnila mi niste dali," je opomnil profesorico.
"Saj ga ne bo potreboval," mu je odvrnila, kot bi ji lo na smeh.
Harry je konico peresa spet priblial pergamentu in zapisal: Ne bom ve lagal.
Od ostre bole ine je zajel sapo. Besede so se izpisale na listu z ne im, kar je
bilo podobno lesketajo emu se rde emu rnilu. Toda obenem so se rke zasvetlikale
tudi na Harryjevi desnici in v koo so se mu vrezale, kot bi nanjo pisal s skalpelom.
Komaj pa je zazijal v tanko rano, e se je naglo zacelila in je za sabo pustila le
povsem gladko ter ibko rde kasto sled.
Mladi arovnik se je ozrl k Temynovi. Ta ga je opazovala in njena velika,
krasta asta usta so se razpotegnila v nasmeek.
"Prosim?" ga je pozvala.
"Ni , ni ," je tiho zamomljal.
Pogled je spet spustil k pergamentu, nanj znova nastavil pero in zapisal Ne
bom ve lagal. Na desnici je e v drugo za util peko o bole ino; zopet so se besede
vrezale vanjo in zopet se je rana komaj nekaj sekund kasneje pozdravila.
Takna je bila torej Kalvarina kazen. Harry je stavek znova in znova zapisal na
list, pri emer je e prekmalu spoznal, da se z njega ne lesketa rnilo, temve
njegova kri, znova in znova so mu besede vrezale v desnico rano, ki se je naglo
pozdravila, a spet zaarela v trenutku, ko je k pergamentu zopet pristavil pero.
Okno kabineta je temnelo, Harry pa profesorice ni vpraal, kdaj bo lahko nehal
pisati, in niti na uro ni pogledal. Vedel je, da Kalvara Temyna samo aka, kdaj se bo
zlomil. A tega ne bo do akala, pa e bo moral sedeti za mizico celo no in si bo s
tem peresom prerezal roko...
"Pridi sem," mu je rekla, ko se mu je zdelo, da so minile e dolge ure.
Vstal je. V roki ga je bole e kljuvalo. Toda ko se je ozrl k desnici, je opazil, da
na njej ni videti niti najmanjega ureza, le koa je bila mo no razdraena in
rde kasta.
"Pokai mi jo," je odredila.
Roko je izproil proti njej in zgrabila jo je. Ko se ga je dotaknila s svojimi
debelimi okatimi prsti, s katerih se je lesketala vrsta grdih starih prstanov, se je
prisilil, da ni vzdrhtel.
"Jej, jej, sode po temle je tvoja odlo itev bolj povrinska, kajne?" se mu je
nasmehnila. "Tja, bova pa morala jutri zve er nadaljevati, ni kaj. Zdaj pa le pojdi."
Harry je kabinet zapustil brez besed. Hodnik pred njim je bil povsem prazen in zato je
domneval, da je e najmanj polno . Po asi je odkorakal do njegovega konca, ko je zavil na
naslednjega in je bil prepri an, da ga Temynova ne more ve sliati, pa je stekel.
Tistega ve era radirnih urokov ni vadil, zapisal ni niti ene same besede
sanjskega dnevnika, driade ni narisal do konca in tudi esejev se ni lotil. Naslednje jutro se je
zato odpovedal zajtrku in je v gryfondomski dnevni nakracal opis izmiljenih sanj za
vedeevanje, ki so ga imeli prvo uro. Na njegovo veliko presene enje se mu je Ron, ves
skutran in zaspan, pri tem pridruil.

"Kako da dnevnika nisi napisal v eraj?" ga je vpraal Harry.

Ko je mladi arovnik prejnjega dne kon no priel v spalnico, je bil rde elasec e v
postelji. Zdaj pa se je divje oziral po dnevni sobi in iskal navdiha ter zraven zamrmral nekaj o
tem, da je po el ,druge re i'. Kon no se je sklonil nad pergament in nanj zlil nekaj kratkih
besed.
"To bo moralo zado ati," je dejal. "Napisal sem, da sem sanjal, kako kupujem nove
evlje. Saj to ne pomeni, da bom pojutrinjem umrl ali kaj takega?"
Harry se je nasmehnil in skupaj sta pohitela v severni stolp.
"Kako je bilo pravzaprav v eraj pri Temynovki? Kaj ti je naloila za kazen?"
Mladi arovnik se je za droben trenutek obotavljal, nato pa rekel:
"En in isti stavek sem moral prepisovati."
"No, potem pa ni bilo tako hudo, kaj?"
"Ne," je pritrdil Harry.
"Saj res, isto sem pozabil! Te bo v petek spustila na stadion?"
"Ne."
Ron je so utno zaje al.
Tudi ta dan je bil za Harryja naravnost obupen. Ker ni vadil radirnih urokov, so skoraj
vsem li bolje od rok. Kosilu se je moral odpovedati, da je dokon al sliko driade, profesorice
McHudurra, Tcherwiwa-Dyla in Grozleva pa so jim naloile e ve naloge. Kdaj naj bi jo
naredil, mu ni bilo jasno, saj je moral tisti ve er spet k Temynovi. Vrh vsega pa se je pri
ve erji nanj spet spravila Angelina, in ko je izvedela, da v petek ne bo mogel priti, je bila
skrajno ogor ena.
"Od igralcev, ki bi radi ostali v ekipi, pri akujem," mu je zabrusila, "da jim bo trening
pomenil ve od drugih obveznosti."
" e gre pa za kazen!" je Harry zavpil za njo, ko je jezno odkorakala "Stokrat raje bi
igral quidditch, kot da s tisto staro abo ti im v njenem kabinetu!"
"Na sre o samo prepisuje tiste stavke," ga je tolaila Hermiona, ko se je
sesedel nazaj za mizo in se zazrl v zrezek s krompir kom, ki mu ni prav ni teknil.
"Ta kazen vendar ni tako grozna..."
Fant je e odprl usta, a jih je takoj spet zaprl in prikimal. Ni bil povsem
prepri an, zakaj prijateljema ne pove, kaj v resnici po ne pri Kalvari Temyni. Resda mu je
bilo jasno, kako zgroeno bi zazijala vanj, e bi se jima zaupal; zaradi njunega so utja bi mu
bilo e huje in bi se teje vsak ve er vra al v profesori in kabinet. Toda obenem se mu je
nekako tudi dozdevalo, da se to ti e zgolj njega in Temynove, s katero se morata povsem na
samem pomeriti v tem, igava volja je mo neja. Torej ji nikakor ne bo dal tega veselja, da bo
sliala, kako se je pritoeval nad kaznijo!
"Ne morem verjeti, koliko naloge me e aka!" je v tistem alobno zatarnal
Ron.
"Zakaj pa je nisi naredil v eraj?" je skomignila Hermiona. "Saj res, kam si pravzaprav
el?"
"Kam sem...? Aja... Malo sem se el sprehodit," se je izmikal rde elasec.
Harry je dobil mo an ob utek, da trenutno ni edini, ki prijateljema nekaj
prikriva.
Drugi ve er pri Temynovi je bil prav tako grozen kot prvi. Koa na Harryjevi desnici
je tokrat pordela veliko hitreje in dvomil je, da se mu bo rana lahko e dolgo tako hitro celila.
Kmalu se mu bo torej stavek za ve no vrezal v roko in profesorica bo - morda - kon no
zadovoljna. Toda kljub taknim mislim ni niti enkrat bole e zajel sape in od trenutka, ko je

vstopil, pa vse dokler se nista krepko po polno i poslovila, je rekel samo ,dober ve er' ter
,lahko no '.
A z nalogo je bil zdaj v tako obupnem zaostanku, da tistega ve era, eprav je bil na
smrt utrujen, ni el naravnost v posteljo. Najprej je za el brskati po knjigah za podatki, ki jih
je potreboval za Rawsov esej, in ko ga je dokon al, je bila ura e pol treh. Vedel je, da je
njegov opis me evega kamna zgolj malovreden zmazek, a druga e ni lo; e naloge ne bi
oddal, bi moral ve er za ve erom preivljati e pri mojstru arobnih napojev. Nato je naglo
odgovoril na vpraanja, ki jim jih je za nalogo zastavila McHudurrova, spesnil za profesorico
Tcherwiwo-Dylo nekaj na temo pravilnega ravnanja z driadami in se kon no opotekel spat. V
posteljo se je zvrnil kar oble en in niti pokril se ni, temve je nemudoma zaspal.
Cel etrtek mu je bilo, kot bi omamljen taval skozi meglice. Tudi Ron je bil videti
zaspan, a Harryju se ni niti sanjalo, zakaj. Tretji ve er pri Temynovi pa je potekal tako kot
prejnja dva, le da mu besede Ne bom ve lagal po dveh urah sploh niso ve izginile z roke.
Vztrajno so se mu lesketale z nje in na mizo je zmezelo celo nekaj kapljic krvi. Ker je njegovo
pero za hip prenehalo praskljati po pergamentu, je profesorica dvignila pogled.
"Ah," je mehko dejala in stopila okoli mize, da bi si natanko ogledala njegovo roko.
"Lepo. Na svojo odlo itev zdaj ne bo pozabil, kajne? No, za danes sva opravila."
"Moram jutri vseeno priti?" je vpraal in pobral torbo z levico, saj je bila desnica vsa
razbolena.
"O ja," je prikimala in se znova iroko nasmehnila, "vsaj e en ve er se bova trudila.
Bova videla, morda te besede nate vendarle niso napravile dovoljnega vtisa."
Harry nikdar ni pomislil, da bi lahko naletel na u itelja, ki ga bo zasovrail bolj od
Rawsa. Toda ko je korakal proti gryfondomskemu stolpu, si je moral priznati, da ima mojster
arobnih napojev zdaj mo nega tekmeca.
"Ta babura ni normalna," si je zatrjeval, ko se je vzpenjal po stopni u v
sedmo nadstropje. "Naravnost iz pekla je priplezala, ta gnusna, nora, stara...
Ron?"
Prispel je na podest, zavil na desno in zagledal prijatelja, ki se je z metlo v roki
ravno skril za kip Dorceyja Dolgoudega. Ko ga je poklical, se je rde elasec
prestraeno zdrznil in poskual svoj novi istomet 11 skriti za hrbet.
"Kaj pa ti tukaj?" ga je vpraal Harry.
"Em... ni , ni . Pa ti?"
Mladi arovnik ga je namr eno premeril.
"Daj no, meni bo pa e povedal! Kaj po ne tukaj?"
"Tukaj? Em... No, e e mora vedeti, se skrivam pred Fredom in Georgem,"
je rekel Ron. "Pravkar sta la mimo s celo trumo novincev ob sebi. Gotovo na njih spet
preskuata svoje izume. Saj ve, da jih v dnevni sobi zdaj zaradi Hermione ne moreta..."
Govoril je zelo hitro, domala vro i no.
"Zakaj pa ima s sabo metlo? Menda ne bo rekel, da si priletel sem?" ni
odnehal Harry.
"Metlo? Aja, seveda, s sabo jo imam, ker... em... No, dobro, povedal ti bom po resnici,
samo glej, da se mi ne bo smejal! Mislil sem si... Oh! Zdaj ko imam vsaj solidno metlo, sem
si rekel, bi se lahko prijavil za gryfondomskega branilca. No, tako. Izvoli. Kar smej se."
"Zakaj bi se smejal?" je Harry zmajal z glavo in Ron je presene eno
zameikal. "To je vendar izvrstna zamisel! Tebe bi dale najraje imel v ekipi! A e nikdar te
nisem videl na poziciji branilca. Ti ustreza?"
"No, e kar," je dahnil rde elasec, saj mu je ob Harryjevem odzivu neznansko
odleglo. "Kadar so Charlie in dvoj ka med po itnicami vadili, so me vedno prosili, naj

branim obro e."

"Torej si danes zve er treniral?"
"Na stadionu sem bil vsak ve er od torka naprej, ja... Ampak seveda isto
sam. Lokle sem poskual za arati, da bi se zaganjali vame, pa mi ni isto uspelo...
Mogo e sem tako ali tako samo zapravljal as," je iv no in zaskrbljeno povedal.
"Fred in George bosta crknila od smeha, ko se bom prikazal na stadionu. Odkar sem
postal predstavnik, se sploh ne nehata delati norca iz mene."
"Ko bi lahko v petek tudi jaz el tja," je zagrenjeno rekel Harry in skupaj sta se
odpravila v dnevno sobo.
"Ja, to bi bilo res... Ti, kaj pa ima tisto na roki?"
Mladi arovnik, ki je torbo e vedno prenaal v levici, si je s prosto dlanjo
ravno pomel o i. Rano je nato poskual prikriti, a pri tem je imel ravno toliko uspeha,
kot ga je imel Ron s skrivanjem istometa.
"Samo malo sem se urezal... To ni ni ... Saj ve..."
Toda rde elasi dolgin ga je zgrabil za laket in si njegovo desnico ogledal
poblie. Temu je sledilo nekaj sekund popolne tiine, med katerimi je Ron
presene eno zijal v besede, vrezane v koo. Kon no se je namrgodil, kot bi mu
postalo slabo, in spustil Harryjevo roko.
"Mislil sem, da samo prepisuje neki stavek!"
Mladi arovnik se je obotavljal, toda prijatelj mu je ne nazadnje povedal svojo
skrivnost, zato mu je po resnici opisal dolge ure, ki jih je preivljal v kabinetu
Temynove.
"Ta coprnica!" je zgroeno izdavil Ron, ko sta se ustavila pred debelo gospo,
ki je z glavo, naslonjeno na okvir, mirno dremala. "Saj je bolna! Pojdi vendar k
McHudurrovi, povej ji, v kaj te sili!"
"Ne," ga je takoj zavrnil Harry. "Temynovki ne bom dal tega veselja, saj bi
mislila, da me je zlomila!"
"Da te je zlomila?! Misli to kar mirno poreti?!"
Mladi arovnik je skomignil in nato dodal:
"Po mojem McHudurrina beseda pri njej tako ali tako ne teje kaj dosti."
"Pa pojdi k Dumbledorju! Ta ji bo e posvetil! Ja, k njemu pojdi!"
"Odpade!" je nemudoma odsekal Harry.
"Zakaj?"
"Kaj bi ga moril s tem, ko ima pa e toliko skrbi," je odvrnil mladi arovnik.
Toda to ni bil pravi razlog, da ni hotel k ravnatelju. Dumbledore vendar ni
spregovoril z njim e vse od konca junija!
"No, po mojem bi vseeno moral..." je za el Ron, a ga je prekinila debela
gospa, ki ju je lep as zaspano opazovala, zdaj pa je izbruhnila:
"Mi bosta kon no povedala geslo ali naj celo no bedim in akam, da se
naklepetata?!"
Petkovo jutro je bilo mokro in neprijazno kot vsa prejnja. Komaj je Harry
prestopil prag Velike dvorane, e se je samodejno ozrl k mizi profesorjev, a brez
upanja, da bo za njo zagledal tudi Hagrida. Tako se je zatem nemudoma posvetil bolj
pere im teavam, torej strahovitim kupom naloge, ki so ga akali, in e zadnji seansi
s Temynovo.
Tistega dne sta ga drali pokonci dve stvari. Neprestano se je bodril, da se
mora prebiti samo e skozi nekaj olskih ur, saj v soboto vendar nimajo pouka,
obenem pa si je tudi zagotavljal, da okno v kabinetu Kalvare Temyne gleda proti

stadionu za quidditch; poslednji ve er pri njej bo nedvomno strahoten, toda morda bo

imel sre o in bo lahko vsaj od dale spremljal, kako gre Ronu. Ta dva arka upanja
sta bila seveda ibka, toda Harry je bil hvaleen za vse, kar je vsaj malo razsvetlilo
obup, ki je legal nanj kakor plast za plastjo lepljive meglice - tako groznega tedna na
Bradavi arki e ni preivel.
Ko je ob petih potrkal na vrata profesori inega kabineta, je sr no upal, da je to
storil res zadnji . Pozvala ga je, naj vstopi, in na mizici s ipkastim pregrinjalom ga je
e akal pergament, ob njem pa ostro rno pero.
"Saj ve, kaj mora narediti, gospodi Potter," se mu je sladko nasmehnila.
Harry je segel po peresu in se ozrl skozi okno. e bi stol lahko pomaknil za
nekaj centimetrov v desno... Pretvarjal se je, da bi rad sedel nekoliko blije mizici... in
uspelo mu je! Zdaj je v daljavi videl celotno gryfondomsko motvo, ki je vigalo prek
igri a, medtem ko je ob vznoju visokih drogov stala gru a manj kot desetih postav.
Te so o itno akale, da pridejo na vrsto in poskusijo obraniti obro e na
drogovih. Toda bile so predale in Harry ni mogel razlo iti, katera izmed njih je Ron.
Ne bom ve lagal, je zapisal. Rana na desnici se mu je odprla in spet za ela
krvaveti.
Ne bom ve lagal. Besede so se mu vrezale globlje, da ga je zoprno emelo
in e bolj peklo.
Ne bom ve lagal. Kri mu je primezela prek zapestja.
Tvegal je e en pogled skozi okno. Kdor koli e je zdaj letal pred obro i, je bil
resni no obupen branilec - Katie Bell je v tistih nekaj trenutkih, ki si jih je Harry drznil
posvetiti preizkunji kandidatov, zadela kar dvakrat. Mladi arovnik je nato sklonil
pogled in se zazrl v pergament, s katerega se je lesketala njegova kri.
Ne bom ve lagal.
Ne bom ve lagal.
K stadionu se je ozrl vsaki , kadar se mu je zdelo, da lahko tvega, ko je slial,
da pero Kalvare Temyne vztrajno prasketa ali e se je sklonila k predalom pisalne
mize.
Tretji branilec sploh ni bil slab, etrti je bil povsem zani , peti pa se je izjemno
dobro izmaknil tamfu, a ga je polomil, ko bi z lahkoto obranil obro e. Toda nebo je
temnelo in Harry je dvomil, da bo lahko spremljal tudi estega.
Ne bom ve lagal.
Ne bom ve lagal.
Pergament je bil e ves zamazan s kapljicami krvi, ki so mu kanile nanj z roke,
in ta ga je zdaj resni no bolela. Ko se je naslednji ozrl skozi okno, se je nad stadion
spustila tema, in ni ga mogel ve videti.
"Pa poglejva, e je tvoja odlo itev kaj manj povrinska," je dejal mehki glas
Temynove priblino pol ure kasneje.
Stopila je proti njemu in svoje kratke prste e stegnila po njegovi desnici. Ko
ga je prijela, da bi si ogledala, kako so se mu besede vrezale v koo, pa se je
bole ina nenadoma silovito razplamtela. A ne v roki, temve v brazgotini na elu in
obenem se mu je drobovje nekako... streslo!
Desnico ji je silovito potegnil iz prijema, sko il na noge in zazijal vanjo. Pogled
mu je mirno vrnila in iroka, ohlapna usta ji je raztegnil nasmeek.
"Boli, kajne?" ga je mehko pobarala.
Ni ji odgovoril. Srce mu je silovito in naglo bilo. Je s tem merila na njegovo
roko ali je vedela, kako ga je pravkar zatrgalo v brazgotini?
"No, mislim, da sva opravila, gospodi Potter. Lahko gre."
Naglo se je sklonil po torbo in, kolikor hitro je mogel, zapustil kabinet.

Umiri se, si je dopovedoval, ko je stekel po stopnicah. Umiri se, mogo e se

moti...
"Gnuslavija huronastica!" je zasopel v debelo gospo, ki se mu je takoj
umaknila od luknje.
Vanj je bunil neizmeren hrup in naproti mu je sijo ega obraza pritekel Ron.
Pri tem se je ves polil, saj je v dlani stiskal ao maslenuka, a tega sploh ni opazil.
"Harry, uspelo mi je, sprejeli so me, na novi branilec sem!"
"Kaj? O, super!" je izdavil Harry in se poskual im bolj naravno nasmehniti,
medtem ko mu je srce e naprej besno razbijalo v prsih, v krvave i roki pa mu je
kljuvalo.
"Na, spij kaj," mu je prijatelj v roke porinil steklenico maslenuka. "e zmeraj
ne morem verjeti... Kam pa je izginila Hermiona?"
"Tamle je," je povedal Fred, ki je nagnil svojo steklenico in nato pokazal na
naslanja ob kaminu.
Hermiona je zadremala v njem in aa, ki jo je stiskala v desnici, se je e
nevarno nagibala.
"No, ko sem ji povedal za to, je rekla, da je zelo vesela," je dejal Ron, igar
nasmeek je ob pogledu na spe o prijateljico nekoliko zbledel.
"Kar pusti jo spati," je hitro rekel George.
Harry je trenutek zatem e opazil, zakaj dvoj ku ni bilo do tega, da bi jo budili.
Gru i novincev, ki so se zbrali okoli njih, se je dobro videlo, da so jim pred kratkim
mo no krvaveli nosovi.
"Pridi sem, Ron, pomeri Oliverjev pla ," je v tistem z druge strani dnevne
sobe zaklicala Katie Bell. "Njegovo ime bi lahko odstranili in priili tvojega..."
Ko je novope eni branilec stekel prek prostora, je k Harryju pristopila
Angelina.
"Oprosti, e sem bila v sredo zve er malo te na, Harry," je rekla z odsekanim
glasom. "Tale kapetanska je rahlo naporna. V asih se mi dozdeva, da bi morali biti
do Wooda bolj prijazni."
Nagnila je ao in se prek njenega roba namr eno zazrla v Rona. "Glej, vem,
da je tvoj najbolji prijatelj, ampak ravno osupnil me ni," je odkrito povedala. "Iskreno
re eno bi za branilca raje izbrala Vicky Forbisher ali Geofreyja Hooperja. Oba veliko
bolje obvladata metlo, ampak Hooper je strana reva in kar naprej nekaj stoka, Vicky
pa je v lanjena v vse mogo e neumnosti. Naravnost mi je priznala: e bi se treningi
kriali s Colibrijevim Klubom uro enih, bi raje la k temu butastemu kroku! Si more
misliti?!"
Nejeverno je zmajala z glavo, nato pa nadaljevala:
"Saj Ron ni zani , ne razumi me narobe. Iz druine izvrstnih portnikov je in
zato se tudi zanaam, da bo na tekmah pokazal ve talenta, kot ga je danes. Samo
trdo bo moral trenirati in... Saj res! Prvi smo zmenjeni za jutri ob dveh, glej, da se
bo tokrat prikazal! In naredi mi uslugo ter pomagaj Ronu, kolikor mu bo le mogel,
prav?"
Prikimal je in Angelina je stopila nazaj k Aliciji Spinnet, Harry pa je sedel k
Hermioni. Komaj je odloil torbo, e se je sunkovito zbudila.
"O, Harry, ti si... Kako lepo, da so izbrali Rona, kajne?" se je vsa krmeljava
poskusila pogovarjati z njim in je zazehala:
"Tako-oo utrujena sem. V eraj sem do enih pletla kape. Po teko em traku
izginjajo!"
Zdaj ko je bil mladi arovnik pozoren na to in se je ozrl po dnevni sobi, je v
vseh mogo ih kotih opazil volnene kape, na pol skrite, da bi jih neprevidni vilinci

lahko po naklju ju zgrabili.

"Lepo," je raztreseno prikimal.
Imel je ob utek, da mora kmalu komu povedati, kaj se mu je zgodilo pri
profesorici za obrambo, sicer ga bo razneslo.
"Posluaj, Hermiona," je zato napeto za el, "ko sem bil pri Temynovki in se je
dotaknila moje roke..."
Prijateljica mu je pozorno prisluhnila. Ko je pripoved dokon al, je po asi rekla:
"Te skrbi, da jo ima Saj Ve Kdo v oblasti, kot je imel Smottana?"
"No, ja," je nelagodno skomignil in stial glas, "mono bi bilo, kaj pravi?"
"Pa e," se je neprepri ano zamislila. "Ampak po mojem je gotovo ne
obvladuje na isti na in, kot je Smottana. Zdaj je vendar povsem iv in zato verjetno
ne more biti e v telesu nekoga drugega. Res pa bi jo lahko uro il z imperatorjevo
kletvijo..."
Harryjev pogled je nekoliko razo arano zdrsnil k dvoj koma in Leeju, ki so
onglirali s praznimi steklenicami maslenuka, Hermiona pa je nadaljevala:
"Ampak ko ti je lani kljuvalo v brazgotini, se te ni nih e dotaknil. Saj je
Dumbledore takrat rekel, da-te v njej boli, kadar je Saj Ve Kdo jezen, kajne?
Mogo e to s Temynovko sploh nima nobene zveze in gre za isto naklju je - slu ajno
te je pa zabolelo, ko si bil ravno pri njej."
"Temynovka je coprnica," je odlo no zatrdil Harry, "in nora je."
"Ja, vem, grozna je," je prijateljica po svoje obrnila njegove besede, "ampak,
Harry... Mislim, da bi se moral o tem pomeniti z Dumbledorjem."
e drugi v dveh dneh so mu svetovali, naj gre k ravnatelju, toda Hermioni je
odgovoril natanko tako kot Ronu.
"S tem ga ne bom moril. Saj si sama rekla, da gre najbr za naklju je. Tudi ez
poletje me je vsake toliko malo pokljuvalo in danes zve er je bilo samo nekoliko
huje..."
"Harry, Dumbledore bi gotovo hotel izvedeti, da te je nenadoma..."
"Saj," je izbruhnil mladi arovnik, preden se je lahko zadral, "to je pa tudi
edino, kar ga v zvezi z mano sploh zanima: moja brazgotina!"
"Ne govori tako, saj ve, da to ni res!"
"Mislim, da bom raje pisal Siriusu, pa naj on pove, kaj misli..."
"O em takem vendar ne sme pisati!" ga je preplaeno posvarila. "Se ne
spomni, kako nas je Nerrga opozarjal, naj bomo previdni, kaj piemo? Tvojo sovo bi
prav lahko prestregli!"
"Dobro, dobro, mu pa ne bom pisal!" je razdraeno pristal in vstal. "Spat grem.
Povej Ronu, da sem bil preve utrujen, bo?"
"Ne, ne, akaj," ga je ustavila. " e gre spat ti, grem lahko tudi jaz. Tu sem
samo zato, da ne bi bil Ron ualjen, kajti isto sem izmozgana, do jutri pa bi rada
napletla e nekaj kap. Posluaj, lahko bi mi pomagal, prav zabavno je! Zdaj mi gre
pletenje e bolje od rok in tudi cofe znam narediti!"
Harry se ji je zazrl v o i, ki so se veselo lesketale, in zato se je potrudil dati
vtis, da ga je zamikalo pomagati.
"Em... Ne, mislim, da se ti danes ne bom pridruil, hvala," je rekel. "Toliko
imam e naloge... Mogo e jutri."
Nato se je hitro odpravil k stopni u fantovskih spalnic, pri emer se ni niti ozrl,
saj je vedel, da je Hermiona poteno razo arana.
_

tirinajsto poglavje
Brat in boter
Naslednjega jutra se je Harry izmed vseh v spalnici zbudil prvi. Po prostoru se
je poleg oddaljenega ebetanja ptic razlegalo le umirjeno dihanje soolcev in sode
po zaspani tiini ter sveini blede svetlobe je presodil, da se je pravkar zdanilo. Nekaj
asa je preprosto leal na postelji in opazoval, kako se vrtin i prah v son nem arku,
ki se je prebil skozi zavese njegovega baldahina. Prvi teden novega semestra se je
vlekel, kot bi bil ena sama in neskon na ura zgodovine aranja, toda zdaj... Ah,
sobota!
Razgrnil je zavese in se tiho oblekel, nato pa iz olske torbe vzel pisalne
potreb ine ter se odpravil v dnevno sobo. Nameril se je naravnost k svojemu
najljubemu naslanja u ob zdaj ugaslem ognju, in ko se je udobno namestil vanj ter
razgrnil pergament, se je ozrl po prostoru.
Zme kani listi, stare prdnikole, prazni kozarci sestavin za arobne napoje,
ovitki bonbonov in druge smeti so dnevno sobo ob koncu vsakega dne prekrili kakor
plast naplavin, ki jih na plai pusti plima. Toda zdaj za njimi, tako kot za Hermioninimi
kapami, ni bilo ve sledu. Harry se je spraeval, koliko vilincev je osvobodila, pa e
so si tega eleli ali ne, in pri tem od epil rnilnik ter vanj pomo il pero. Tega je nato
podral centimeter nad pergamentom, napel mogane... Toda ez priblino minuto
se je zavedel, da zija v prazno gori e in nima pojma, kaj naj sploh napie.
Zdaj se mu je posvetilo, kako teko je bilo Ronu in Hermioni poleti, ko sta mu
pisala. Siriusu je hotel poro ati o vsem, kar se mu je zgodilo v zadnjem tednu in mu
zastaviti premnoga vpraanja, ki so ga gala. Toda kako naj se izogne temu, da ne bi
izdal kaknega pomembnega podatka ljudem, ki bodo pismo morda prestregli?
Nekaj asa je povsem negibno sedel in zrl v kamin. Ko se mu je kon no
posvetilo, kaken slog pisanja bi lahko ubral, pa je naglo pomo il pero v rnilnik in ga
odlo no priblial pergamentu.
Dragi Potepin!
Upam, da se ima vsaj za silo. Jaz se danes po utim nekoliko bolje, saj je
konec tedna, ki je bil sicer naravnost obupen.
Za obrambo imamo novo u iteljico, Kalvaro Temyno, in skoraj tako prijazna je
kot tvoja mami. Piem ti, ker se mi je v eraj, ko sem pri Temynovki prestajal kazen,
zgodilo taisto, o emer sem ti pisal lansko poletje.
Vsi pogreamo naega najve jega prijatelja in upamo, da se kmalu vrne. Lepo
prosim, im prej mi odpii,
Harry
Pismo je prebral ve krat zapored, pri emer se je poskual postaviti v koo
loveka, s katerim se poznata zgolj beno ali sploh ne. Zdelo se mu je vsaj, da razen
najtesnejih prijateljev ne bi mogel nih e razbrati, o em - in komu - pie. Malo manj
prepri an pa je bil, da bo Sirius razumel, o kom govori v predzadnjem odstavku in mu
bo sporo il, kdaj se bo Hagrid po njegovem vrnil.

Glede na to, kako kratko je bilo pismo, mu je vzelo zelo veliko asa. Ko ga je
dokon al, se je svetloba splazila e prek polovice dnevne sobe in zdaj je zaslial
oddaljene zvoke iz spalnic. Pergament je zato naglo, a previdno zvil, splezal skozi
luknjo za portretom in se odpravil v sovji stolpi .
Komaj je napravil nekaj korakov, pa se je tik pred njim iz stene prikazal
Skorajbrezglavi Nick.
"Na tvojem mestu bi se temu hodniku izognil," ga je opozoril duh. "Zhoprnack
se namerava poaliti s prvim, ki bo priel mimo Paracelsusovega doprsnega kipa."
"Torej mu bo kip zvrnil na glavo?" je vpraal mladi arovnik.
"Natanko tako, si more misliti," je z zdolgo asenim glasom pritrdil Nick. "Ah,
pomanjkanje domiljije je od nekaj Zhoprnackova ibka to ka. Sicer pa sem se ravno
napotil h Krvavemu baronu - ta je edini izmed duhov, ki zmore naega poltergeista za
nekaj asa umiriti... Na snidenje, Harry..."
"Adijo," mu je pokimal fant.
Namesto da bi zavil na desno, jo je ubral po hodniku na levi in se k Hedwig
odpravil po dalji, a varneji poti. Ko je korakal mimo oken, skozi katera je lila arka
svetloba, je postajal vedno bolje volje in spomnil se je, da imajo nekoliko kasneje
trening. Kon no bo spet sedel na Ognjeno strelo in se pognal prek stadiona!
V tistem se mu je nekaj podrgnilo ob glenje in pod sabo je zagledal hinikovo
ma ko, gospodi no Norris. Suhljata betija umazanosive barve se mu je e nekaj
asa motala pod nogami, nato pa ga je o itajo e oinila s svojimi izbuljenimi o mi in
izginila za kipom Konana Koprne ega.
"Prav ni nimam za bregom," je zaklical za njo.
Dobil je namre zoprn ob utek, da ga je la zatoit svojemu gospodarju,
eprav mu nikakor ni bilo jasno, kaj naj bi zagreil. V sovji stolpi se vendar lahko
odpravi!
Sonce se je povzpelo e visoko nad obzorje, in ko je vstopil v stolpi , ga je
zaslepila svetloba, ki je lila skozi nezastekljene line; kroni prostor so kriali tevilni
prameni srebrnkaste lu i. Na tramovju pa je po ivalo na stotine sov, ki so bile zaradi
arke jutranje svetlobe nekoliko nemirne in mnoge so se o itno ele pravkar vrnile z
no nega lova. S slamo posuta tla so tiho pokljala pod Harryjevimi nogami, saj je
stopal prek drobnih ivalskih ko ic, pri emer je stegoval vrat, da bi prej ugledal
Hedwig.
"A, tamle si!" je vzkliknil, ko jo je opazil tik pod vrhom strehe. "Pridi sem, pismo
imam zate."
Tiho je zaskovikala, razirila svoja velika bela krila in mu zajadrala na ramo.
"Posluaj, vem, da na kuverti pie Potepin," je rekel in ji pomolil pismo, da ga
je lahko poprijela s kljunom, "ampak v resnici je za Siriusa, razume?"
Beno se je sicer spraeval, zakaj ji je to razloil epetaje, toda sova je v
tistem e pomeiknila s svojimi jantarnimi o mi, kar je pomenilo, da ga razume.
"No, varno pot," ji je e zaelel in jo odnesel do najblije line.
Na rami je za trenutek za util nekoliko mo neji pritisk njenih nog in e se je
odgnala v slepe e svetlo nebo. Za njo je zrl, dokler se ni spremenila v drobno rno
piko in izginila, potem pa je pogledal k Hagridovi ko i. Z line se je hiko dobro videlo,
a povsem o itno je bilo, da je prazna, kajti zavese na oknih so bile zagrnjene in iz
dimnika se ni kadilo.
Vrhovi dreves Prepovedanega gozda so se zibali v lahnem vetru. Harry jih je
opazoval, uitkarsko zajemal svei zrak, ki je vel skozi lino in sanjaril o prvem
treningu... tedaj pa ga je zagledal. Iznad dreves se je dvignil velik krilat konj, natanko
taken kot tisti, ki so bili vpreeni v ko ije. Njegova usnjata krila so bila na iroko

razprta, da so spominjala na pterodaktilova in nad gozdom je zajadral kakor

nenaravno orjaka ptica ter nato navpik inil nazaj med drevesa. Vse skupaj se je
zgodilo tako hitro, da Harry zdaj ni bil ve prepri an, e lahko verjame svojim o em,
toda srce mu zaradi tega ni razbijalo ni manj divje.
V tistem so se za njegovim hrbtom odprla vrata stolpi a. Prestraeno se je
zdrznil in se naglo zasukal... ter pred sabo zagledal Cho s paketom v roki.
"ivijo," jo je samodejno pozdravil.
"O, ivijo," mu je zasoplo odvrnila. "Nisem si mislila, da bom tu koga sre ala,
ko je e tako zgodaj... Komaj pred petimi minutami sem se spomnila, da ima mami
danes rojstni dan!"
Z glavo je pomignila na zavoj.
"Aha," je pokimal Harry.
Mogani so se mu iz neznanega razloga zasko ili. Hotel je re i kaj zabavnega
in zanimivega, toda spomin na krilatega konja je bil e tako sve...
"Lep dan, kajne?" je izdavil in z roko zakrilil proti lini.
Bilo je, kot bi se mu drobovje od sramu kar posuilo. O vremenu govori, saj to
ni res...
"Ja," je prikimala Cho in se ozrla za primerno sovo. "Danes bi bilo dobro malo
na metlo. Nosu e cel teden nisem pomolila iz gradu, pa ti?"
"Tudi ne," je odkimal.
"Saj res, ste Gryfondomovci e izbrali novega branilca?"
"Ja," je pritrdil. "Za Rona Weasleyja, mojega prijatelja, smo se odlo ili. Se ga
spomni?"
"Za tistega, ki sovrai Tornade?" se je precej hladno pozanimala. "Pa je za
kaj?"
"Ja," je rekel Harry, "mislim, da je. Ampak ko so izbirali kandidate, jih nisem
videl, ker sem moral ti ati pri Temynovki."
Cho je dvignila pogled. Paket je ele na pol privezala k nogi velikega uka.
"Tista Temynovka je grozna," je tiho rekla. "Da te kaznuje samo zato, ker si po
resnici povedal, zakaj... zakaj je umrl. Vsi so izvedeli, kako si se ji postavil po robu.
Mora biti pa res pogumen, da nisi bil tiho."
Harryjevo drobovje je hipoma vstalo od mrtvih in po util se je, kot bi zalebdel
nekaj centimetrov nad s sovjimi iztrebki posutimi tlemi. Koga briga zdaj tisti butasti
lete i konj! Cho je rekla, da je pogumen! Za trenutek je pomislil, da bi ji pomagal
privezati darilo za njeno mamo in bi ji pri tem kot nehote pokazal ranjeno desnico... A
v hipu, ko mu je ta razburljiva misel padla na pamet, so se vrata stolpi a spet odprla.
Skoznja je sope stopil hinik Filch. Na njegovih vdrtih, neobritih licih so se
risale krlatne lise, s treso imi eljustmi je hlastaje zajemal zrak in lase je imel vse
razmrene; o itno je pritekel. Gospodi na Norris, ki je vstopila tik za njim, pa se mu
je zdaj postavila k nogam, se zazrla v sove nad sabo in la no zamijavkala. Od zgoraj
se je razleglo nemirno utenje, kajti ptice so se vse po vrsti na eperile in ena
izmed njih je groze e tlesknila s kljunom.
"Aha!" je vzkliknil hinik in se s svojimi ploskimi stopali jezno uprl ob tla, lica pa
so mu zatrepetala od besa. "Na uesa mi je prilo, da namerava poslati naro ilo za
cel zaboj govnobomb!"
Harry je roke prepletel na prsih in se zazrl vanj.
"Kdo vam je to rekel?"
Cho je pogledovala od njega do hinika in se namr ila. uk na njeni roki, ki
mu je e presedalo, da mora stati na eni sami nogi, ji je v opomin zaskovikal na uho,
a se vseeno ni zmenila zanj.

"Kaj te to briga," je samozadovoljno zagodel hinik. "Lepo mi pokai pismo, ki

si ga nameraval poslati, pa mir besedi."
Harry si je estital, da si ni obotavljal in je pismo za Siriusa poslal takoj, nato
pa je rekel:
"Ne morem, sova je e odletela."
"Odletela?" je ponovil hinik in obraz se mu je spa il od nemo i.
"Odletela," je mirno pritrdil mladi arovnik.
Filch je togotno odprl usta, nekaj sekund oponaal ribe, nazadnje pa o i zapi il
v Harryjev pla .
"Kako naj vem, da ga nima e vedno pri sebi?"
"Ker..."
"Jaz sem ga videla, kako ga je poslal," je Cho jezno posegla vmes.
Filch se je groze e zasukal k njej.
"Videla si ga...?"
"Tako je, videla," je odlo no ponovila.
Temu je sledilo nekaj trenutkov tiine. Hinik je jezno bol al v dekle, a ta mu
je pogled vra ala, dokler se ni zasukal na petah in odracal k vratom. Ko je e segel
po kljuki, pa se je e enkrat obrnil k Harryju.
" e govnobombo zavoham samo od dale ..."
Odzibal se je po stopnicah, gospodi na Norris pa se je znova lakomno ozrla k
sovam in mu nato sledila.
Harry in Cho sta se spogledala.
"Hvala," ji je rekel.
"Ni za kaj," je prikimala in paket do konca privezala na ukovo nogo, njen
obraz pa je dobil ronat pridih. "Saj nisi naro al govnobomb, kajne?"
"Ne."
"Le zakaj je mislil, da jih?" se je vpraala in ptico odnesla k lini.
Harry je skomignil. e res, da bi to v druga nih okoli inah hotel vedeti tudi on,
toda v tistem trenutku ga ni niti najmanj zanimalo. Iz stolpi a sta se spustila skupaj,
na koncu stopni a pa sta se poslovila. Harry je nato odel po svoje in bilo mu je, kot
bi bil neverjetno lahek. Kon no se je lahko isto normalno pogovoril z njo in niti
enkrat samkrat se ni osramotil... Mora biti pa res pogumen, da nisi bil tiho... Cho je
rekla, da je pogumen! Torej ga res ne sovrai, ker je preivel...
Seveda, Cedric ji je bil bolj ve od njega, to mu je jasno... Ampak e bi jo na
ples povabil prej kot Diggory, bi se morda vse skupaj zasukalo isto druga e - ko jo
je, ji je bilo res al, da ga je morala zavrniti!
"Jutro," je ivahno pozdravil Rona in Hermiono, ko se jima je pridruil ob mizi
Gryfondomovcev v Veliki dvorani.
"Kaj pa si ti tako dobre volje?" ga je presene eno premeril rde elasec.
"Emm... ni , samo treninga se veselim," se je veselo zlagal Harry ter k sebi
potegnil velik pladenj s pe eno slanino in jajci.
"A... Saj res..." je rekel Ron.
Odloil je kos prepe enca, ki se mu je posve al do tistega trenutka in napravil
dolg poirek bu nega soka, nato pa vpraal:
"Ti, posluaj... Bi la na igri e e malo prej? Toliko, da bi pred treningom, em,
malo povadila? Saj ve, da se malo ute em."
"Ja, prav," je rade volje pristal mladi arovnik.
"Po mojem ne bi smela," ju je resno posvarila Hermiona. "e tako sta v
zaostanku z nalogo..."
A premolknila je, kajti prispele so potne sove in Preroke novice so ji kot

obi ajno frfotale naproti, tokrat v kljunu velikega skovirja. Ta je pristal nevarno blizu
sladkornice in ji nemudoma pomolil nogo. Hermiona je v monji ek na njej vtaknila
firi , segla po asopisu in naglo preletela naslovnico, skovir pa je odletel.
"Je kaj zanimivega?" jo je vpraal Ron.
Harry se je nasmehnil, kajti vedel je, da se prijatelj samo poskua izogniti
prejnji temi pogovora.
"Ne," je zavzdihnila, "samo kup en o tem, da se bo poro ila basistka skupine
Sojenice."
Razprla je asopis in izginila za njim. Harry se je predano lotil e ene porcije
jajc in slanine, Ron pa se je zazrl skozi visoka okna in se zatopil v misli.
" akajta malo," je nenadoma rekla Hermiona. "O, ne... Sirius!"
"Kaj se mu je zgodilo?" je vpraal mladi arovnik in tako divje segel po
Prerokih novicah, da so se pretrgale na dvoje ter sta s prijateljico zdaj drala v roki
vsak polovico asopisa.
"Ministrstvo za aranje je od zanesljivega vira dobilo namig, da se Sirius
Black, razvpiti mnoi ni morilec... bla, bla, bla... trenutno skriva nekje v Londonu!" je
s svoje polovice zaskrbljeno epetaje prebrala Hermiona.
"Glavo stavim, da je tisti vir Lucius Malfoy," je tiho, a besno zagodel Harry.
"Torej je Siriusa na postaji res prepoznal..."
"Kaj?" se je precej bolj glasno za udil Ron. "Niti omenil mi nisi..."
"Psst!" sta ga utiala prijatelja, mladi arovnik pa se je nato obrnil k Hermioni.
"Kaj e pie?" jo je vpraal.
"Ministrstvo svari arovnike, da je Black izjemno nevaren... ubil je trinajst
ljudi... pobegnil iz Azkabana... Ni ve novega, samo staro zgodbo o njem
obnavljajo," je zaklju ila Hermiona.
Svojo polovico je odloila ter se zazrla v Harryja in Rona.
"Zdaj pa ne bo ve smel ven, to je vse," je zaepetala. "Sicer pa ga je
Dumbledore svaril, naj ne hodi s tabo."
Harry se je alostno zazrl v kos Novic, ki ga je iztrgal iz njenega prijema.
Ve ino strani pred njim je zasedal oglas trgovine Pla i madam Malkin za vse
prilonosti, v kateri so imeli o itno razprodajo.
"O!" je nenadoma vzkliknil, odloil asopis in ga poravnal, da bi si lahko nekaj
prebrala tudi Ron ter Hermiona. "Poglejta tole."
"Pla ev imam dovolj," se je za udil rde elasec.
"Ne," ga je zavrnil Harry. "Tale lanek sem mislil..."
Prijatelja sta se sklonila blije in ga za ela brati. Stolpec z novico, na katero je
pokazal njun prijatelj, je bil dolg manj kot deset centimetrov in umestili so ga isto na
dno strani, pa eprav je bil zanimiv e njegov naslov.
POSKUS VDORA NA MINISTRSTVO
Sturgisa Podmora, starega 38 let, stanujo ega v Claphamu, na Negnojevem
parku tevilka dve, so poklicali pred Starihosvet. Obtoen je bil, da je 31. avgusta z
roparskimi nameni poskusil vdreti na Ministrstvo, pri emer ga je aretiral varnostnik
Eric Mallyca. Ta ga je ob enih zjutraj zalotil, kako poskua vlomiti v prostore, v katere
imajo dostop le arovniki z najvijimi pooblastili. Podmore se je branil z molkom in
obsodili so ga na estmese no zaporno kazen v Azkabanu.
"Sturgis Podmore?" se je namr il Ron. "To je tisti, ki je videti, kot bi mu glavo

prekrili s slamo, kajne? Torej je lan Re..."

"Psst, no!" ga je utiala Hermiona in se preplaeno ozrla.
"Za est mesecev ga bodo vrgli v Azkaban!" je osuplo zaepetal Harry. "Samo
zato, ker je poskual vlomiti!"
"Ne bodi trapast, samo zaradi tega e ni dobil tako visoke kazni. Le kaj je ob
enih pono i v resnici po el na Ministrstvu?" je tiho rekla njegova prijateljica.
"Mislita, da ga je tja poslal Red?" ju je vpraal Ron.
" akaj malo..." se je takrat spomnil Harry. "Gospod Podmore naj bi nas priel
pospremit, se spomnita?"
Prijatelja sta ga zmedeno pogledala.
"Ja, tudi on naj bi el z nami na King's Cross, Nerrga pa je bil zelo nejevoljen,
ker se sploh ni prikazal. Red ga zadnji dan po itnic torej gotovo ni poslal na
Ministrstvo!"
"Mogo e pa so mu to podtaknili!" je razburjeno vzkliknil Ron, in ko ga je
Hermiona groze e oinila, je naglo stial glas. "Ne, posluaj! Ministrstvo je sumilo, da
je eden izmed Dumbledorjevih in zato so ga... zvabili tja! Nekaj so si izmislili, kaj jaz
vem, kaj, samo da so ga lahko spravili v Azkaban!"
Harry in Hermiona sta tiho razmislila o tem. Mlademu arovniku se je zdela
prijateljeva razlaga nekam privle ena za lase, na Hermiono pa je napravila precejen
vtis.
"Pravzaprav sploh ne bi bila presene ena, e bi se izkazalo, da je bilo res
tako."
Zamiljeno se je zazrla v svojo polovico asopisa, ko je Harry odloil no in
vilice, pa je dvignila pogled.
"No, kakor koli, mislim, da bo najbolj pametno, e se najprej lotimo eseja o
grmi ju, ki ima sposobnost samooploditve. Saj vesta, za Ochrowtovo. e nam bo lo,
bomo mogo e e pred kosilom lahko za eli pisati o radirnih urokih za neivo tvar..."
Harryja je ob misli na doma o nalogo, ki ga je akala zgoraj, zvil ob utek
krivde. Toda nebo je bilo brez enega obla ka, osupljivo modro in e cel teden ni imel
prilonosti, da bi sedel na Ognjeno strelo...
"Pa saj jo bova napisala zve er," je rekel Ron, ko sta se z metlama na rami
spu ala po trati proti stadionu.
Toda v uesih so jima e vedno pozvanjala prijatelji ina jezna svarila, e da
ju bo lenoba stala male mature, in zato je rde elasec dodal:
"Tudi celo nedeljo imava na voljo. Res, Hermiona si da z nalogo preve
opravka... Je po tvojem mislila resno, ko je rekla, da je od nje e ne bova prepisala?"
"O, ja," je prikimal Harry. "Ampak ne pozabi, da morava tudi trenirati, sicer
naju bodo nazadnje e vrgli iz ekipe..."
"Ja, popolnoma prav ima," se je Ron gore e strinjal z njim. "Sploh pa imava
za vse dovolj asa..."
Ko sta bila e tik pred stadionom, se je Harry ozrl na desno, kjer so se zibala
tema na drevesa Prepovedanega gozda. Nad njimi ni opazil ni esar. Nebo je bilo
nasploh prazno, le okoli sovjega stolpi a je frfotalo nekaj ptic. Ampak saj ima e tako
dovolj skrbi, kaj bi se mu il e z lete imi konji, ki mu ni no ejo!
Ko sta v garderobi odprla omaro, v katero so spravljali oge, je na srhljive
konje e pozabil. Ron je nato branil obro e, Harry pa se je postavil v vlogo
zasledovalca in poskual lokl za loklom spraviti mimo prijatelja. Ta se mu je upiral
naravnost izvrstno: prestregel je tri etrt og, ki jih je Harry zagnal proti obro em in
dlje ko sta vadila, bolje mu je lo.
Po nekaj urah sta se vrnila v grad na kosilo - med katerim jima je Hermiona

dala jasno vedeti, kako neodgovorna sta - in se zatem odpravila nazaj na pravi
trening. Ko sta vstopila v garderobo, so bili v njej e vsi lani ekipe, razen Angeline.
"Bo lo, Ron?" ga je vpraal George in mu pomeiknil.
"Pa e," je skomignil Harryjev prijatelj, ki je na poti k stadionu postajal vse bolj
tih.
"Nas bo nau il, kako se zares igra quidditch, Ron i?" se mu je preerno
zareal Fred, ki si je prek razmrene glave potegnil pla .
"Daj mi mir," je kamnitega obraza odvrnil Ron in si tudi sam nadel obla ilo
gryfondomske ekipe.
Glede na to, da je tega prej nosil Wood, ki ga je bilo prek ramen precej ve , se
mu je nenavadno dobro prilegal.
"No, posluh!" je zaklicala Angelina, ki je takrat preoble ena prila iz
kapetanove pisarne. "Kar takoj bomo za eli s treningom. O itno bomo danes imeli
nekaj gledalcev, ampak zanje se preprosto ne zmenite, prav? Alicija in Fred, nesita
zaboj z ogami."
Ker je ,gledalce' omenila bolj mimogrede, se je Harryju takoj posvetilo, kdo so.
In res: komaj so iz garderobe stopili na igri e, ki se je kopalo v son nih arkih, so
zasliali posmehljive klice in zbadljivke spolzgadovskega motva ter njihovih
najve jih privrencev. Vsi skupaj so sedeli sredi prazne tribune in njihovi glasovi so
razlo no odmevali po stadionu.
"Kaj pa je tista strahota, ki jo s sabo prenaa Weasley?" je posmehljivo
zaklical Dreco. "Menda ne misli leteti na tem gnijo em starem hlodu?"
Crabbeju, Goylu in Gatki se je to zdelo neizmerno smeno, Ron pa je e sedel
na metlo ter se odgnal od tal. Harry mu je sledil in dobro je videl, da so prijatelju
uesa za ela rde e areti.
"Ne zmeni se zanje," mu je rekel, ko ga je dohitel. "Bomo videli, kdo se bo
smejal na tekmi..."
"Tako se govori!" ga je pohvalila Angelina, ki je z loklom pod pazduho
zakroila okoli motva, nato pa ustavila metlo in zalebdela pred njimi. "No, posluh! Za
ogrevanje bomo za eli s podajanjem, in to vsa ekipa..."
"Hej, Johnsonovka!" je od spodaj zakri ala Gatka Garkinson. "Postrizi si
vendar e tiste rve, ki ti lezejo iz glave!"
Angelina si je kitke, ki so ji padle na obraz, zataknila za uesa in mirno dodala:
"Kar razprite se, bomo videli, kako nam bo lo."
Harry se je ritensko zapeljal na rob igri a in Ron je odletel k obro em na
drugi strani. Angelina je lokl zgrabila z desnico, ga sunkovito zalu ala Fredu, ki ga je
podal Georgu, ta Harryju, mladi arovnik pa ga je vrgel Ronu... in temu je padel iz
rok.
Spolzgadovci z Malfoyem na elu so se kodoeljno zakrohotali. Novi lan
gryfondomske ekipe pa se je naglo pognal za ogo in prestregel jo je tik nad tlemi.
Toda pri tem je metlo nekoliko nerodno uravnal nazaj v nebo, da bi skoraj zdrsnil z
nje, in ko se je vrnil k soigralcem, je bil rde ko kuhan rak. Harry je opazil, kako sta
se dvoj ka spogledala, a za uda nista rekla nobene, za kar jima je bil mladi arovnik
zelo hvaleen.
"Podaj, Ron," mu je zaklicala Angelina, kot da se ni zgodilo ni .
Rde a oga je poletela proti Aliciji, pa k Harryju, ki jo je podal Georgu...
"Hej, Potter, kako je kaj s tvojo brazgotino?" je zaklical Dreco. "Si prepri an,
da ne bi raje malo legel? V ambulanti nisi bil vendar e cel teden in to je pravi rekord,
kajne?"
George je vrgel lokl Angelini, ona pa ga je zalu ala Harryju, ki tega ni

pri akoval in zato ga je komaj ujel s konicami prstov. Nato ga je hitro podal Ronu, ki
se je sicer pognal za njim, a ga je zgreil, eprav le za nekaj centimetrov.
"Daj no, Ron!" je jezno zaklicala Angelina za branilcem, ki je spet vignil za
ogo. "Zberi se vendar!"
Ko se je rde elasi dolgin vrnil k soigralcem, je bilo teko re i, kdo je bolj rde :
on ali lokl. Malfoy in njegovi pa so seveda kar rjuli od smeha.
V tretje je Ron ogo ujel in od olajanja jo je tako silovito podal Katie, da je ta
ni mogla ujeti ter ji tre ila naravnost v obraz.
"Oprosti!" je zaje al in se hitro pognal k njej.
"Vrni se na svoje mesto, ni ji ni!" je zalajala Angelina. "Ko bo lokl naslednji
vrgel soigralcu, pa vseeno pazi, da ga ne bo zbil z metle, prav?! Za to imamo
tamfa!"
Katie se je iz nosa vlila kri, Spolzgadovci pod njimi pa so se krohotali, topotali
z nogami in vre e sipali posmehljive pripombe. Dvoj ka sta skupaj poletela h
krvave i soigralki.
"Na, tole pojej," ji je naro il Fred, ki je iz epa povlekel nekaj isto majhnega
ter orannega. "Takoj bo bolje."
"Posluh!" je takrat zaklicala Angelina. "Fred, George, pojdita po kije in tamf!
Ron, pred obro e! Harry, ko ti bom rekla, spusti zviz! Ostali bomo seveda z loklom
navalili nad branilca!"
Mladi arovnik je vignil za dvoj koma po zviz.
"Ron je obupno torast!" je zamrmral George, ko so vsi trije pristali ob zaboju z
ogami in ga odprli.
"Samo iv en je," ga je branil Harry. "Ko sva zjutraj vadila, mu je lo izvrstno."
"Mja, upam, da mu bo lo e kdaj," je nejevoljno pripomnil Fred.
Dvignili so se nazaj v viave in Angelina je zabrlizgala na pi alko. Takrat je
Harry spustil zviz, dvoj ka pa tamfa in od tistega trenutka dalje se je mladi arovnik
komaj zavedal, kaj po nejo drugi. Njegova naloga je bila, da ujame malo zlato ogico
s frfotavimi krilci, s imer bi svoji ekipi prisluil sto petdeset to k. To je zahtevalo
izjemno hitrost in spretnost, zato je pospeeval, vijugal ter vigal mimo
zasledovalcev. Topli jesenski zrak ga je boal po licih in bu anje vetra je uduilo
oddaljene klice Spolzgadovcev... A e prekmalu ga je ustavil vig pi alke.
"Nehajte! Nehajte! NEHAJTE!" je tulila Angelina. "Ron! Samo en obro
pokriva!"
Harry se je ozrl k prijatelju, ki je lebdel pred desnim obro em in druga dva s
tem tako reko prepustil zasledovalcem.
"Aja... Pardon."
"Ko sledi igri, se kar naprej premika!" ni odnehala Angelina. "Ostani lepo
pred srednjim obro em, dokler se odzove na bliajo ega se tolka a, ali pa kroi
okoli vseh treh! Da mi nikdar ve takole neodlo no ne zdrsne k levemu ali desnemu!
Zaradi tega so ti zabili vse tri zadnje zadetke!"
"Pardon," je ponovil Ron in njegov obraz je na ozadju ivomodrega neba arel
kakor svetilnik.
"Katie, ti pa e nekaj naredi s tem tvojim nosom!"
"Vedno huje je!" je potoila zasledovalka.
Harry se je ozrl k Fredu, ki je namr eno brskal po epu. Iz njega je nazadnje
povlekel nekaj orannega, zgroeno zazijal v dlan, nato pa se je zaskrbljeno ozrl h
Katie.
"No, poskusimo znova," se je nekoliko umirila Angelina.
Za Spolzgadovce, ki so za eli prepevati Gryfondomovci so zgube,

Gryfondomovci so zgube, se ni menila, toda kljub temu je na metli sedela nekam

pretirano vzravnano.
A njena pi alka se je tokrat oglasila e po treh minutah. Harry, ki je ob
drogovih na drugi strani igri a ravno opazil zviz, je zavil z o mi.
"Kaj pa je zdaj?" je nepotrpeljivo vpraal Alicijo, ki mu je bila najblije.
"Katie," je na kratko pojasnila.
Mladi arovnik se je zasukal. Tako Angelina kot dvoj ka so se naglo zapodili
proti pokodovani zasledovalki, ki je bila bleda ko zid in vsa krvava.
"V ambulanto mora," se je odlo ila kapetanka.
"Midva jo bova odpeljala," se je ponudil Fred. "Mogo e je, em, po pomoti
pojedla napa no polovico Krvavonosne karamele..."
"No, brez obeh tolka ev in enega zasledovalca nima smisla vaditi," je
nejevoljno zagodla Angelina, ko sta dvoj ka s soigralko med sabo vignila proti
gradu. "Pridite, gremo se preoble ."
Ko so se poklapano vrnili v garderobo, so Spolzgadovci e vedno prepevali.
"Kako je lo na treningu?" je Hermiona precej hladno vpraala prijatelja, ki sta
pol ure kasneje splezala skozi luknjo za portretom.
"e kar," je skomignil Harry.
"e kar za en drek," ga je zamorjeno popravil Ron in se pogreznil v naslanja
poleg Hermione.
Ta je dvignila pogled in prej ostri glas se ji je otoplil.
"Saj je bil ele tvoj prvi," ga je poskuala potolaiti. "S asoma ti bo gotovo lo
veliko..."
"Kdo pa je rekel, da nam je lo slabo zaradi mene?!" je revsknil rde elasec.
"Nih e," se je presene eno branila. "Mislila sem samo..."
"Da sem tak obupen tor?"
"Ne, seveda ne! Glej, sam si rekel, da..."
"Naloge se bom lotil," jo je spet odrezal in jezno odkorakal proti stopni u, ki je
vodilo k fantovskim spalnicam.
Hermiona se je obrnila k Harryju.
"Torej vam je zaradi Rona lo slabo?"
"Ne," se je zlagal mladi arovnik, zvest svojemu najboljemu prijatelju.
Privzdignila je obrvi.
"Dobro, lahko bi igral bolje," je zamrmral Harry, "ampak, kot si rekla, to je bil
ele njegov prvi trening..."
Fanta sta se tistega ve era kon no lotila naloge, a precej neuspeno. Harry je
vedel, da Rona mori, ker se ni izkazal, sam pa si iz glave nikakor ni mogel izbiti
pesmice Gryfondomovci so zgube.
Celo nedeljo sta tako prebila v dnevni sobi, zakopana v knjige, medtem ko se
je prostor polnil in spet praznil. Tudi ta dan je bil son en in nasploh prijeten. Ve ina
drugih soolcev ga je preivela v parku in uivala v morda zadnjih toplih son nih
arkih tistega leta, Harry pa se je zve er po util, kot bi se mu mogani ves dan
zaletavali v lobanjo.
"Ve, po mojem bi bilo pametno, e bi se z nalogo malo ukvarjala tudi med
tednom," je zamrmral Ronu, ko sta nazadnje vendarle dokon ala dolgi esej o radirnih
urokih za neivo tvar, ki jim ga je naloila McHudurrova.
Nato sta se lotila ni krajega ali lajega za profesorico Grozlevo, v katerem
sta morala opisati Jupitrove lune.
"Prav ima," se je takrat z zamudo odzval Ron in si pomel o i. "Posluaj... Bi
prosila Hermiono, da nama pokae, kaj je napisala?"

Harry se je ozrl k njej. S Krivoapom v naro ju je veselo klepetala z Ginny,

nad mizico pred njo pa sta se lesketajo i se pletilki ivahno posve ali paru ni kaj
uglednih nogavic za vilince.
"Ne," je kon no zavzdihnil, "saj sam ve, da nama ne bo hotela pomagati."
Tako sta nadaljevala z delom, nebo za okni pa je vztrajno temnelo. Nabito
polna dnevna soba se je po asi spet za ela prazniti in ob pol dvanajstih je Hermiona
zehaje stopila k njima.
"Bosta kmalu kon ala?"
"Ne," je na kratko odvrnil Ron.
"Jupitrov najve ji satelit se imenuje Ganimed, ne Kalisto," ga je opozorila in
mu prek ramena pokazala vrstico, v kateri je opazila napako, "poleg tega pa je Io
tista, ki ima vulkane."
"Najlepa hvala," je zarenta il in pre rtal napa na podatka.
"Oprosti, no, hotela sem ti samo..."
" e si prila sem, da bi se vaila..."
"Ron..."
"Za pridige nimam asa, Hermiona, do vratu sem v..."
"Ne, glejta!"
Pokazala je proti najblijemu oknu in fanta sta se ozrla. Na zunanji polici je stal
lep uk, ki je gledal naravnost v Rona.
"Ni to Percyjev Hermes?" je presene eno vpraala Hermiona.
"Je, ja!" je tiho pritrdil rde elasec.
Hitro je stopil k oknu ter ga odprl in Hermes je takoj poletel skozenj. Pristal je
na njegovem eseju in mu pomolil nogo, na katero je bilo privezano pismo. Ron ga je
odvezal, uk pa je nemudoma odletel, pri emer je za sabo na sliki Jupitrove lune Io
pustil vrsto odtisov.
"Pisava je nedvomno Percyjeva," se je udil pegavi dolgin. "Le zakaj mi pie?"
Nekaj trenutkov si je e ogledoval naslov na zunanji strani pergamentnega
zvitka: Ronald Weasley, Gryfondom, Bradavi arka. Nato pa je dvignil glavo in
prijatelja vpraal:
"Kaj naj s tem?"
"Ja, odpri ga," ga je vneto priganjala Hermiona, Harry pa je prikimal.
Ron je pismo razvil in njegove o i so za ele naglo vigati od leve proti desni.
Toda dlje ko je bral, bolj se je mr il, in ko je priel do konca je pisanje namrgodeno
pomolil prijateljema. Ta sta hitro staknila glave in za ela brati.
Dragi Ron!
Ravnokar sem izvedel, da si postal predstavnik tudentov, za kar ti iz vsega
srca estitam!
Ko me je ta novica dosegla, sem bil prijetno presene en; roko na srce,
dostikrat me je zaskrbelo, da jo bo ubral po poti dvoj kov ter nikakor po mojih
stopinjah. Zato si lahko misli, kakna ustva so me prevzela, ko so mi povedali, da
si nehal zasmehovati oblast in si na svoja ramena prevzel breme odgovornosti!
A ne piem ti zgolj zato, da bi pohvalil to tvojo odlo itev. Obenem bi ti rad dal
nasvet in prav zato sem pismo poslal pono i in ne z obi ajno jutranjo poto. Upam
namre , da ga bo lahko prebral na samem in se bo tako izognil neprijetnim
vpraanjem.
Lepo novico sem izvedel od samega Ministra za aranje, ki pa mi je
mimogrede tudi omenil, da se e vedno drui s Harryjem Potterjem. Veselje ob tem,

da si zakorakal na novo in veliko bolj astno pot, so mi zato skalile skrbi. Kajti vedi,
Ron: ta fant te bo stal priponke.
Seveda, slednje te je nedvomno osupnilo. e bi se pogovarjala, bi mi zdaj
verjetno rekel, da je Potter e od nekdaj Dumbledorjev ljubljen ek. Toda naj te
opozorim, da sedanji ravnatelj Bradavi arke morda kaj kmalu ne bo ve zasedal tega
poloaja, ljudje, ki kaj tejejo, pa imajo o mladem Potterju precej druga no in
vsekakor tudi bolj pravilno mnenje kot on. Tu o teh zadevah ne bom ve izgubljal
besed; e bo samo preletel jutrinje Preroke novice, se ti bo takoj posvetilo,
kaken veter je zapihal (in oglej si fotografije, morda ti bom s kakne pomahal)!
Toda resno, Ron, pazi, da te ne bodo za eli metati v isti ko s Potterjem. To bi
bilo za tvojo prihodnost naravnost uni ujo e in s tem mislim tudi na ivljenje po
kon anem olanju. Zakaj? Pomisli vendar! Ker je Potterja na obravnavo pospremil
prav najin o e, gotovo tudi sam ve, da so mladca letos poleti poklicali na
disciplinsko zaslianje. Sodil mu je celotni Starihosvet in takrat smo o njem izvedeli
marsikaj udnega. Vsaj po moje se je izognil obsodbi zgolj zaradi spleta zanj sre nih
okoli in in mnogi, s katerimi sem govoril, so e vedno prepri ani, da je kriv.
Morda se z njim boji pretrgati vezi. Vem, da zna biti hudo neuravnoveen,
morda celo nasilen! Toda e te skrbi kaj taknega ali pa si na njegovem vedenju
opazil kaj drugega, kar te zdaj mu i, te rotim, da se obrne na tvojo novo profesorico
Kalvaro Temyno. Ta resni no o arljiva dama ti bo vsekakor z veseljem pomagala.
S tem pa sem priel do e enega nasveta, ki bi ti ga rad dal. Kot sem e
namignil, bo Dumbledorjeve tiranije na Bradavi arki kmalu konec. Zato ti polagam na
srce, da svoje zvestobe nisi dolan njemu, temve oli in Ministrstvu. Zelo al mi je
sicer, ko sliim, da profesorica Temyna pri zaposlenih zaenkrat ni naletela na
pretirano razumevanje za spremembe, ki si jih Ministrstvo eli uveljaviti na
Bradavi arki (a glede tega ji bo e prihodnji teden laje; res, preberi si jutrinje
Preroke novice)! Glede na to bom zapisal samo e eno: tudent, ki bo pokazal voljo,
da bi pomagal profesorici Temyni, bo prvi na spisku za novega predsednika
tudentskega sveta!
Pa e nekaj: res mi je al, da se poleti nisva mogla videti pogosteje. Boli me,
da moram biti do svojih starev kriti en, toda pod o etovo streho al ne morem iveti,
dokler e naprej rine v drubo nevarnih Dumbledorjevih prisklednikov. ( e bo mami
kaj pisal, ji le omeni, da so Sturgisa Podmora, velikega Dumbledorjevega prijatelja,
pred kratkim vrgli v Azkaban zaradi poskusa vdora na Ministrstvo. Morda se ji bodo
ob tej novici odprle o i in bo spregledala, s kaknimi nepomembnimi zlikovci se
trenutno brati zaradi o eta.) Samega sebe tejem med sre nike, ki so se izmaknili
sramotni okubi, kakrno irijo ti ljudje, in da bi pred njo reil tudi tebe, te prosim: ne
dopusti, da bi zaradi druinskih vezi zapadel zavedenim prepri anjem in dejanjem, v
kakrna so zabredli najini stari. Ti bodo, upam, s asoma vendarle spoznali, kako
strana je bila njihova zabloda in takrat bom seveda pripravljen sprejeti o etovo
ponino opravi ilo.
Prosim, vzemi si k srcu vse, o emer sem ti pisal, e najbolj pa tisto v zvezi s
Potterjem. Za konec naj ti sicer ponovno toplo estitam, da si postal predstavnik,
tvoj brat Percy
Harry se je ozrl k Ronu.
"Hja," se je poskual iz vsega skupaj poaliti, " e bi z mano rad... akaj, kako
je e napisal? Aha! e bi rad pretrgal vezi, priseem, da ne bom postal nasilen!"
"Daj mi to sem," je zagodel rde elasec in stegnil roko, ko mu je mladi arovnik

pismo podal, pa ga je za el cefrati:

"Ta osel je..." (rresk) "najve ji..." (rresk) "dreka ..." (rresk) "na vsem svetu!"
Ko ke je nato jezno vrgel v ogenj in Harryja pozval:
"Tole re za astronomijo morava dokon ati e pred jutrom, zmaiva jo e!"
Hermiona se je zazrla vanj z zelo nenavadnim izrazom na obrazu. "Oh, dajta
ju meni!" je nenadoma izbruhnila.
"Koga?"
"Dajta mi eseja, da ju pregledam in popravim," je rekla.
"Misli resno? O, Hermiona, ivljenje mi bo reila," se je v hipu razvedril Ron.
"Kako naj se ti...?"
"Zahvali se mi lahko s tem, da prisee: ,Obljubljam, da nikdar ve ne bom
tako dolgo odlaal z nalogo!'" je rekla in stegnila obe roki, e naj ji e izro ita eseja.
"Res hvala," ji je prijazno pokimal Harry, se dvignil s stola in ji pomolil svojo
pisarijo.
Hermionino pero je v naslednjem hipu e za elo prasketati prek napak in
ob asno je polistala po katerem izmed tevilnih leksikonov, da bi preverila kaken
podatek. Harry pa se je pogreznil nazaj v naslanja . Bil je iz rpan, po util se je, kot bi
imel elodec zoprno prazen in bilo mu je kar nekoliko slabo. Toda zato niti najmanj ni
bila kriva lakota, temve zgolj pismo, katerega zogleneli ostanki so zviti leali v
kaminu.
Vedel je, da ga ima polovica tudentov Bradavi arke za udaka, nekateri pa
celo za norega. Vedel je, da Preroke novice e dolge mesece na njegov ra un
zbijajo ale, s katerimi ga poskuajo im bolj oblatiti. A ko je vse to videl rno na
belem v Percyjevem pismu, ko je prebral, da Ronu njegov brat svetuje, naj se mu
za ne izogibati in se celo zate e k Temynovki, je Harry ele zares spoznal, v
kaknem poloaju je. Percyja je poznal e tiri leta, pri njih doma je preivel
precejen del po itnic, si z njim med svetovnim prvenstvom delil otor in Ronov brat
mu je e lansko leto na Triolskem turnirju dodelil za drugo nalogo vse mone to ke.
Toda zdaj je celo Percy prepri an, da je neuravnoveen in morda celo nasilen!
Harry je v tistem pomislil, da je Sirius verjetno edini, ki ga povsem razume, saj
je sam na istem in boter se mu je zasmilil. Skoraj vsi arovniki na svetu so vendar
prepri ani, da je Sirius nevaren morilec ter eden najve jih Mrlakensteinovih
privrencev in ubogi reve mora s tem nekako iveti e dolgih tirinajst let!
Mladi arovnik je zameikal. Ravnokar je med plameni namre opazil nekaj,
esar tam preprosto ni moglo biti. Za trenutek se je pojavilo med njimi, pa v hipu
izginilo. Ne, to ni mogo e... Samo domiljal si je, ker je ravno razmiljal o Siriusu...
"No, tole prepii," je Hermiona naro ila Ronu ter mu izro ila njegov esej in e
en list, popisan z njeno pisavo, "potem pa dodaj zaklju ek, ki sem ti ga napisala."
"Hermiona, ti si najprijazneji lovek izmed vseh, kar sem jih sre al," se ji je
ponino klanjal Ron. " e bom kdaj do tebe samo osoren..."
"Bom vedela, da si spet pri sebi," ga je prekinila. "Harry, tvoj je isto v redu,
razen tistega na koncu. Po mojem si profesorico Grozlevo narobe slial - Jupitrove
lune Evropa ne prekriva med, temve led... Harry?"
Mladi arovnik je medtem zdrsnil s stola in je zdaj kle al na oguljeni preprogi
pred kaminom, ogani od isker, ter zijal v plamene.
"Em, Harry?" ga je negotovo poklical Ron. "Zakaj pa kle i?"
"Ker sem v kaminu za hip zagledal Siriusovo glavo," je pojasnil fant.
To je povedal povsem mirno, saj je v prav tem ognji u botrovo glavo videl e
lani in se je z njo celo pogovarjal. A klub temu ni mogel biti prepri an, da se je res
prikazala tudi tokrat... Ko le ne bi tako hitro izginila...

"Siriusovo glavo?" je ponovila Hermiona. "Kot si jo videl med Triolskim

turnirjem, ko je hotel govoriti s tabo? Ampak tega zdaj ne bi storil, to bi bilo preve
tve... Sirius!"
Zajela je sapo in se zazrla v ogenj, Ronu pa je iz rok padlo pero. Tam, sredi
poplesujo ih plamenov, je epela glava Harryjevega botra in dolgi temni lasje so bili
kakor okvir veselo nasmejanega obraza.
"Sem e mislil, da boste li spat, e preden se bo v dnevni umirilo," je rekel.
"Vsako uro sem pogledal, kako je pri vas."
"Glavo si vsako uro pomolil v kamin?" se je zareal Harry.
"Samo za nekaj sekund, toliko da sem preveril, e je zrak e ist."
"Kaj, e bi te kdo videl?" je zaskrbljeno pomislila Hermiona.
"Hja, mislim, da me neka vaa soolka je."
Hermiona si je z roko preplaeno pokrila usta.
"Ne skrbi," je zato dodal Sirius, "ko se je ozrla nazaj k meni, sem se e
umaknil. Gotovo si je potem rekla, da se ji je vse skupaj samo zdelo."
"Ampak, Sirius, to je vendar tako tvegano..." je za ela ugovarjati mlada
arovnica.
"Saj si huja od Molly," jo je prekinil. "Sploh pa samo na ta na in lahko
odgovorim na Harryjevo pismo, sicer bi se moral zate i k ifram... Kar pa tudi ne bi
bilo pretirano pametno, saj se jih vedno da razvozlati."
Ko je omenil pismo, sta se Hermiona in Ron zazrla v svojega prijatelja.
"Nisi nama povedal, da si mu pisal!" se je ualjeno naobila mlada arovnica.
"Pozabil sem," je skomignil Harry in res je bilo tako; po sre anju s Cho mu je iz
glave spuhtelo isto vse. "Ne glej me tako, Hermiona. Iz tistega nih e ne bi mogel
ni esar razbrati, kajne, Sirius."
"Ne, pismo je bilo izvrstno," se je nasmehnil boter. "Ampak kakor koli, raje
pohitimo, da nas ne bo kdo zmotil. Najprej se pomenimo glede brazgotine..."
"Kaj pa je z braz...?" je hotel vpraati Ron, a mu je Hermiona sko ila v besedo.
"To ti bova s Harryjem razloila kasneje. Nadaljuj, Sirius."
"Verjamem, da ni prijetno, kadar ti kljuva v njej. A prepri an sem, da ti glede
tega ni treba skrbeti. Saj te je mu ila tudi lani, kajne?"
"Me je, ja. Dumbledore je takrat rekel, da se to zgodi, kadar je Mrlakenstein
izjemno besen," je prikimal Harry, ki se ni zmenil za to, kako sta se prijatelja zdrznila
ob coprnikovem imenu. "Saj vem. isto mono je, da se je slu ajno razjezil, ravno ko
sem bil pri Temynovki."
"No, kakor koli zdaj te bo v njej vsekakor kljuvalo pogosteje, kot te je prej," je
menil Sirius.
"Torej po tvojem tisto ni imelo nobene zveze s tem, da se me je Temynovka
dotaknila?" je vpraal fant.
"Dvomim," je odkimal boter. "Poznam njen sloves, toda prepri an sem, da
nikdar ne bi la med Jedce."
"Z njimi bi se sicer lepo ujela," je tema no pripomnil Harry, prijatelja pa sta
temu ivahno prikimala.
"e mogo e, toda svet se ne deli na dobre ljudi in Jedce smrti," se mu je kislo
nasmehnil boter. "e predobro vem, kako nemarna zna biti Terrynova... Morali bi
sliati, kaj o njej misli Remus."
"Torej jo Wulf pozna?" ga je hitro vpraal kr enec, saj se je spomnil, kako se
je profesorica med svojo prvo uro obregnila obenj z izrazom ,pol lovek'.
"Ne," je odkimal Sirius, "toda pred dvema letoma je botrovala tistemu delu
zakonodaje, zaradi katerega kot volkodlak skoraj ne more priti do slube."

Harry se je spomnil na Wulfov pla , ki je bil iz leta v leto bolj pokrpan, in

zaradi tega se mu je Temynova samo e bolj priskutila, Hermiona pa je jezno
vpraala:
"Kaj ima Temynovka proti volkodlakom?!"
"Verjetno se jih boji," je odvrnil odrasli arovnik, ki se je spri o njenega
ogor enja nasmehnil. "Sicer pa sovrai vse polljudi. Lani si je menda mo no
prizadevala, da bi zgnali na kup povodne ljudi in bi vsakega oigosali s svojo tevilko!
Predstavljajte si, da izgublja as in energijo s preganjanjem povodnih ljudi, ko ta
svet vendar tla ijo takne betije, kot je na Spack!"
Ron se je temu zasmejal, Hermiono pa je spravilo v slabo voljo.
"Sirius!" je o itajo e vzkliknila. "Res, e bi bil do Spacka malo bolj prijazen, bi
se do tebe zagotovo za el vesti povsem druga e. Ne nazadnje si poslednji lan
druine, pri kateri je ivel in profesor Dumbledore je rekel..."
"No, kakna so torej Temynovkina predavanja?" jo je gladko prekinil Sirius.
"Vas uri v pobijanju polljudi?"
"Ne," je odvrnil Harry. "Sploh nas ne pusti arati!"
"Kar naprej samo beremo tisti butasti u benik," mu je pritegnil Ron.
"To pravzaprav sploh ni udno," se je zamislil Sirius. "Schushmaar no e, da bi
preve obvladali arovnije, ki bi vam prile prav v vojakem spopadu."
"V vojakem spopadu?!" je nejeverno ponovil Harry. "Pa kaj misli da smo
vojaki in Bradavi arka kasarna?"
"Natanko to naj bi iz vas in vae ole po njegovem poskual napraviti
Dumbledore," mu je prikimal boter. "Ravnatelj naj bi si namre elel ustvariti
nekakno vojsko, s katero bo lahko napadel Ministrstvo za aranje."
Za nekaj sekund so vsi osuplo onemeli, potem pa je Ron rekel:
"Kakna svetovna neumnost! Takne ne bi prijavila niti Loona!"
"Torej se pred mra nimi silami ne bomo nau ili braniti zaradi Schushmaarja?"
je besno vpraala Hermiona.
"Najbr," je skomignil Sirius. "Minister je namre prepri an, da se ho e
Dumbledore za vsako ceno zavihteti na oblast. Vsak dan se ga bolj boji. Samo e
vpraanje asa je, kdaj ga bo na podlagi kakne povsem izmiljene obtobe dal
aretirati."
Ob tem se je Harry spomnil Percyjevega pisma.
"Je komu iz Reda mogo e prilo na uesa, kaj naj bi jutri o Dumbledorju pisalo
v Prerokih novicah? Ronov brat Percy je napisal, da bo..."
"O tem nimam pojma," ga je prekinil boter. "e cel vikend nisem videl nikogar
in tukaj sva sama s Spackom."
V njegovem glasu je bil jasno zaznaven podton grenkobe.
"Kako pa je s Hagridom?" ga je hitro vpraal Harry.
"Saj res..." se je Sirius spomnil, da ga je kr enec v pismu spraeval tudi po
oskrbniku. "Hagrid bi se pravzaprav moral e zdavnaj vrniti in nih e ne ve, kaj se je
zgodilo z njim."
Ko je videl, kako jih je ob tem za orjaka zaskrbelo, je dodal:
"Ampak Dumbledore se ne boji zanj, zato se ni ne sekirajte; prepri an sem,
da mu ni ni hudega."
"Prej si vendar rekel, da bi se moral e zdavnaj vrniti..." mu je ugovarjala
Hermiona, ki si je grizla ustnice.
"Po opravkih se je odpravil z madame Maxime, prek katere smo bili v stiku z
njim. Nazadnje nam je sporo ila, da sta se na poti domov lo ila, ni pa ni omenila, da
je z njim kaj narobe... No, tudi tega ni rekla, da je z njim vse v redu."

Trojica se je spogledala e bolj zaskrbljeno.

"Posluajte, da ne boste o Hagridu takole izpraali tudi koga drugega," je
naglo dodal Sirius. "S tem bi lahko opozorili na dejstvo, da ga ni in Dumbledorju to ne
bi bilo ve . Va oskrbnik je vendar velik dedec, ni mu ne bo hudega."
Ker je bilo o itno, da jih s tem ni razvedril, je e dodal:
"Kdaj pa vas bodo prvi spustili v Meryascoveeno? Ker se je moja krinka na
postaji obnesla, sem si rekel, da bi..."
"NE!" sta ga zavrnila Harry ter Hermiona, in to zelo glasno.
"Sirius, nisi bral Prerokih novic?" ga je nato vpraala mlada arovnica.
"Ah, tisto," se je zareal. "Saj tako ali tako kar naprej samo ugibajo, kje sem. V
resnici nimajo niti najmanjega dokaza..."
"Po mojem ga tokrat imajo," mu je Harry segel v besedo. "Dreco Malfoy je na
vlaku pripomnil nekaj, zaradi esar se nam zdi, da te je prepoznal. Mislim, ne on
sam, ampak njegov o e, ki je bil prav tako na postaji - saj ve, Lucius Malfoy. No,
kakor koli, sem raje ne hodi. e te Dreco spet vidi..."
"Dobro, dobro, saj razumem," je zelo nejevoljno zagodel njegov boter.
"Spomnil sem se pa , kako bi se lahko spet videla, saj sem mislil, da ti je kaj do
tega..."
"Jasno, da mi je! Ne bi pa rad, da te zato vrejo nazaj v Azkaban!"
Sirius se na to ni odzval takoj. Izza zubljev se je zazrl v Harryja in okoli vdrtih
o i so se mu pojavile gubice.
"Svojemu o etu si podoben manj, kot sem mislil," je kon no rekel, in to izrazito
hladno. "Jamesu bi se kaj takega zdelo zabavno e zato, ker je tvegano."
"Poglej..."
"Oho, bolje bo, e se poslovimo, Spack prihaja," je rekel boter, a Harry je
vedel, da lae. "Pisal ti bom, kdaj bom spet lahko pomolil glavo v kaken kamin,
prav? e misli, da to ni pretvegano, seveda."
Tiho je po ilo in na mestu, na katerem se je prej nahajala Siriusova glava, so
zdaj spet plesali plameni.
Petnajsto poglavje
Veliki inkvizitor
Harry in njegova prijatelja so pri akovali, da bodo morali naslednje jutro
previdno pre esati Preroke novice, sicer bodo zgreili lanek, ki ga je Percy omenil
v pismu. Toda komaj je potna sova oddala asopis in odfrfotala prek vr ka za
mleko, e je Hermiona sunkovito zajela sapo. Novice je nato odloila na mizo in jih
poravnala, da sta si lahko ogledala naslovnico tudi fanta. Z nje jim je iroko
nasmejana meikala velika fotografija Kalvare Temyne, nad njo pa se je pel naslov:
MINISTER SI PRIZADEVA ZA REFORMO OLSTVA:
KALVARA TEMYNA JE POSTALA PRVI VELIKI INKVIZITOR
"Veliki inkvizitor?" je tema no zamrmral Harry. "Kaj to pomeni?" Hermiona je
na glas prebrala:

Ministrstvo za aranje je v eraj povsem presenetilo z novo zakonodajo, ki mu

daje pooblastila za nadzor nad Bradavi arsko akademijo za arovnice in arovnike,
kakrnih ni imelo e nikdar.
"Gospod Schushmaar e nekaj asa z nelagodjem spremlja dogajanje na
Bradavi arki," je povedal Percy Weasley, ministrov osebni pomo nik, "z Odredbo pa
se je odzval na pripombe zaskrbljenih starev, ki so mnenja, da je vodstvo ole
ubralo pota, kakrnih ne odobravajo."
Minister nam je v preteklih nekaj tednih e postregel z novo zakonodajo,
namenjeno izboljanju razmer na arovniki oli. 30. avgusta je tako podpisal
Odredbo o izobraevanju t. 22, ki med drugim dolo a: , e trenutni ravnatelj ne
zmore najti ustreznega kandidata za prosto delovno mesto u itelja, bo primerno
osebo izbralo Ministrstvo.'
"Na podlagi te Odredbe se je u iteljskemu zboru nae astitljive izobraevalne
ustanove pridruila Kalvara Temyna," je v eraj dejal Percy Weasley. "Profesor
Dumbledore ni mogel najti nikogar in tako je minister oli prisko il na pomo z lastno
svetnico, ki je na Bradavi arki seveda nemudoma poela izjemen uspeh..."
"Kaj je poela?!" je glasno vpraal Harry.
" akaj, to e ni vse," ga je namr eno utiala Hermiona.
"... izjemen uspeh. Pouk obrambe pred mra nimi silami je namre prenovila z
naravnost revolucionarnimi metodami, ministra pa lahko obenem z lica mesta
obve a o tem, kaj se na oli dejansko dogaja."
Prav ta druga dejavnost Kalvare Temyne naj bi Ministrstvu pokazala potrebo
po Odredbi o izobraevanju t. 23 - z njo so na oli odprli novo delovno mesto
Velikega inkvizitorja.
"Stvari se bodo zdaj za ele naglo spreminjati, saj se je minister za ta korak
odlo il, da bi se spoprijel s tistim, kar nekateri imenujejo ,propadanje nae arovnike
ole;" je dejal Schushmaarjev osebni pomo nik. "Inkvizitor ima namre pooblastila,
da oceni delo svojih kolegov in tako zagotovi res kvaliteten pouk. Sicer smo se
nekoliko bali, e bo profesorica Temyna to delovno mesto sploh pripravljena sprejeti,
kajti e tako ima ogromno dela s pou evanjem, a na sre o ga je."
Najnoveje poteze Ministrstva so naletele na navdueno podporo tako pri
tudentih Bradavi arke kot tudi pri njihovih starih.
"Zdaj ko vem, da bo Dumbledorjevo delo poteno in objektivno ocenjeno, sem
si mo no oddahnil," je dejal Lucius Malfoy, 41, ko smo ga sino i obiskali v njegovem
dvorcu. "Nekatere Dumbledorjeve odlo itve so bile naravnost udake in ob njih je
zaskrbelo vse nas, ki svojim otrokom elimo dobro izobrazbo. Zato vsaj mene
osebno zelo veseli, da bo Ministrstvo pazilo, kaj se dogaja na oli."
Glede , udakih odlo itev' trenutnega ravnatelja naj spomnimo zgolj na to,
kakne ljudi je izbiral za profesorje: volkodlaka Remusa Wulfa, polvelikana Hagwida
Ruralusa in duevno nepritevnega ,Noru a' Nerrgo, nekdanjega aurorja. Spri o teh
in podobno vpraljivih potez pa ni udno, da stari Albusu Dumbledorju vse manj
zaupajo; nekdaj Vrhovni bunkljemir Mednarodne zveze arodejev in Veliki arodej
Starihosveta po mnenju tevilnih ljudi ni ve sposoben upravljati prestine arovnike
akademije.

"S tem ko je Ministrstvo Kalvari Temyni podelilo naslov Velikega inkvizitorja, je

po mojem napravilo prvi korak k temu, da bo Bradavi arka prila do zglednega
ravnatelja," je v eraj izjavil uradnik Ministrstva, ki ne eli biti imenovan.
lana Starihosveta Griselda Marchbanks in Tiberius Ogden pa sta ob uvedbi
inkvizitorskega mesta na Bradavi arki protestno izstopila iz sodnega senata.
"Bradavi arka je ola, ne pa izpostava Schushmaarjevega urada," je dejala
madam Marchbanks. "To je samo e en odvraten poskus, da bi o rnili Albusa
Dumbledorja."
(Ve o tem, kako naj bi bila madam Marchbanks povezana z goblinskimi
teroristi, si preberite na sedemnajsti strani.)
Hermiona je nehala brati in se prek mize zazrla v fanta.
"Tako je torej Temynovka prila na Bradavi arko! Schushmaar je napisal tisto
Odredbo o izobraevanju in nam jo vsilil! Zdaj pa jo je e pooblastil, da nadzoruje
druge profesorje!" je godla are ih o i in zraven kar sopla od besa. "Saj ne morem
verjeti! To je vendar nezasliano!"
"Natanko tako," je prikimal Harry.
Ozrl se je k svoji desnici, ki mu je stisnjena v pest po ivala na mizi. Na podlakti
so bile e vedno vidne ibke sledi besed, ki si jih je vrezal vanjo s profesori inim
peresom.
Prek Ronovega obraza pa se je raziril nasmeek.
"Kaj pa ti je?" ga je presene eno vpraala Hermiona.
"Oh, komaj akam, da Temynovka pride pogledat, kako poteka pouk pri
McHudurrovi," je zadovoljno izjavil. "Bosta videla, kako kmalu jo bo gospa
Inkvizitorka z repom med nogami popihala iz razreda!"
"No," je rekla mlada arovnica in naglo vstala, "bolje bo, da gremo hitro k
Speedyju. e se bo najprej lotila njega, ne smemo zamuditi..."
Toda Inkvizitorka se ni pojavila pri uri zgodovine arovnitva, ki je bila prav
tako dolgo asna kot prejnjega ponedeljka. Tudi v Rawsovi je i se ni oglasila, ko so
imeli dvojno uro napojev, pa pa je Harry tam dobil nazaj svoj esej o me evem
kamnu. Profesor je v njegov desni zgornji kot nakracal velik, rn in nasploh
nespregledljiv G.
"Dobili ste ocene, kakrne bi za tovrstno nalogo prejeli pri mali maturi," je dejal
Raws, ki se je z zlobnim nasmekom na ustnicah sprehajal med njimi in jim vra al
naloge. "Tako boste dobili ob utek, esa se lahko nadejate."
Profesor se je zdaj vrnil h katedru, se zasukal na petah in se zazrl vanje.
"Ve inoma ste doma o nalogo opravili porazno in mnogi izmed vas male
mature ne bi opravili. Zato pri akujem, da se boste veliko bolj potrudili pri pisanju
eseja, ki ga od vas pri akujem ta teden: razpiite se o razli nih vrstah protistrupov. In
e opozorilo: e se poloaj ne bo izboljal, bodo gnusobe, ki so si prisluile zgolj G,
preivljale ve ere v moji drubi!"
Zlobno se je namrdnil, Dreco pa se je zahihital in zaepetal dovolj glasno, da
so ga sliali vsi:
"Nekateri so dobili G? Ha!"
Harry se je zavedel, da Hermiona na skrivaj kuka proti njegovemu eseju, saj jo
zanima, kakno oceno je dobil. Tako je nalogo naglo pospravil, kajti ta podatek je
vsekakor hotel zadrati zase.
Odlo en je bil tudi, da Rawsu ne bo dal izgovora, s katerim bi mu znova lahko
prisolil ni to k. Zato je tokrat vsak odstavek, zapisan na tabli, prebral najmanj trikrat

in ele nato za el izpolnjevati navodila. Njegova raztopina krep alnina nazadnje sicer
ni bila ravno ivoturkizna, kot je bila Hermionina, a vsaj modra je bila, za razliko od
Nevillove ronate.
"No, tokrat ni bilo tako hudo kot prejnji teden, kajne?" je Hermiona vpraala
prijatelja, potem ko so se druno povzpeli iz kleti in so se prek avle usmerili proti
Veliki dvorani. "Pa tudi pri esejih smo jo e kar dobro odnesli, kaj pravita?"
Ko ji nobeden od fantov ni odgovoril, ni odnehala:
"Pomislita vendar, naloge je ocenil, kot bi jih napisali za malo maturo! e to, da
nih e ni dobil negativne, je kar nekako ohrabrujo e, se vama ne zdi?"
Harry je zagol al nekaj nedolo nega.
"Poleg tega lahko te ocene do izpitov mo no popravimo, saj imamo asa na
pretek. Dananje so zgolj izhodi na to ka, nekaj, na emer bomo gradili svoje
znanje..."
Skupaj so sedli za gryfondomsko mizo.
"Jasno, naravnost presre na bi bila, e bi dobila I..."
"Hermiona," jo je ostro prekinil Ron, " e bi rada vedela, kakne ocene sva
dobila, vpraaj."
"Saj ne... Nisem vaju... No, e bi mi res rada povedala..."
"Jaz sem dobil B," je rekel rde elasec in si na kronik nato il juhe. "Si zdaj
sre na?"
"Tega se ti pa res ni treba sramovati," ga je vedro bodril Fred, ki je skupaj z
Georgem in Leejem pravkar priel k mizi ter sedel desno od Harryja. "B je prav
zdrava ocena in z njo ni isto ni narobe."
"Ampak," se je zmedla Hermiona, "B vendar pomeni..."
"Borno, ja," je prikimal Lee. "Ampak je pa vseeno bolje kot G, grozljivo, kajne?"
Harryju je postalo vro e in pretvarjal se je, da se mu je zaletelo. Ko je kon no
nehal kaljati, pa je na svojo veliko alost spoznal, da Hermiona e vedno in zelo
ognjevito razmilja o ocenah.
"Najbolja je torej I, izjemno," je rekla, "tej sledi S..."
"Ne, P," jo je popravil George, "kar pomeni preseglo pri akovanja. Vedno se
mi je zdelo, da bi morala s Fredom dobiti P za isto vse predmete, iz katerih sva
delala maturo. Ne nazadnje sva presegla pri akovanja e s tem, da sva se prikazala
na izpitih."
Temu so se zasmejali vsi, razen Hermione, ki je orala dalje:
"Za oceno P pride S, sprejemljivo, ta pa je tudi zadnja pozitivna, kajne?"
"Natanko tako," je pritrdil Fred in namo il v juho precejen kos kruha, ki ga je
nato celega stla il v usta.
"Negativni pa sta B, borno..." je nadaljevala in Ron je zdaj dvignil roke, kot da
proslavlja svoj izjemni doseek, "in G, grozljivo."
" isto na dnu lestvice pa je e T," jo je opomnil George.
"T?!" je z grozo v o eh ponovila Hermiona. "Torej obstaja e nija ocena od
G?! Kaj pa pomeni?"
"Ti trol!" je povedal dvoj ek.
Harry se je spet zasmejal, eprav ni bil prepri an, ali se George ali ali ne.
"Se je Temynovka e oglasila pri kakni vai uri?" je Fred nato vpraal trojico.
"Ne," je takoj odvrnila Hermiona. "Se je pri vai?"
"Ravno pri zadnji pred kosilom," je povedal George, "pri urokih."
"Kako pa je bilo?" se je hitro pozanimal Harry.
Fred je skomignil.
"Ni posebnega. Gospa Inkvizitorka se je spravila v kot in si ves as nekaj

zapisovala, Colibri pa... Saj ve, kaken je - z njo je ravnal, kot bi slu ajno prila na
obisk, in sploh ga ni motilo, da je zraven. Temynovka je Aliciji na koncu ure postavila
nekaj vpraanj o tem, kako pouk urokov poteka sicer, in Spinnetova ji je rekla, da
smo s profesorjem zelo zadovoljni. To je bilo vse."
"Teko verjamem, da bo Colibri priel na njeno listo za odstrel," je dodal
George. "Saj obi ajno vse spravi skozi malo maturo."
"Koga pa imate popoldan?" je Fred vpraal Harryja.
"Trelawneyjevo..."
"Ki jo bo Temynovka nedvomno ocenila s T."
"... in gospo Inkvizitorko samo."
"No, bodi lepo priden in se tokrat zadri," mu je poloil na srce drugi dvoj ek.
" e zaradi nje spet ne bo mogel na trening, si bo Angelina prerezala ile."
Toda Harryju ni bilo treba akati do obrambe, da bi spet videl Kalvaro Temyno.
Sede na robu tema ne u ilnice za vedeevanje je ravno segel po sanjskem
dnevniku, ko je opazil, da je skozi zaklopna vrata pokukala njena glava. Soolci, ki so
veselo klepetali, so v hipu utihnili. Trelawneyjeva, ki jim je vsa zamaknjena delila
izvode Oraklja sanj, pa je seveda zaznala nenadno spremembo ozra ja v u ilnici in
se ozrla.
"Dober dan, profesorica Trelawney," jo je Temynova obdarila z enim svojih
nasmekov. "Upam, da ste prejeli moje obvestilo? Tisto, na katerem sta bila
navedena datum in ura mojega obiska?"
Trelawneyjeva je osorno pokimala, Inkvizitorki nejevoljno obrnila hrbet in spet
za ela deliti knjige. Temynova, e vedno nasmejana, pa je pograbila naslonjalo
najblijega stola in ga zvlekla na elo razreda, tako da je stal nekaj centimetrov za
naslanja em u iteljice vedeevanja. Nato je sedla, iz torbice z ronatim vzorcem
potegnila notes in se zadovoljno vzravnala v pri akovanju, da se bo ura za ela.
Trelawneyjeva si je z nekoliko drhte imi rokami popravila ovratne rute in se
ozrla po razredu skozi o ala, ki so ji tako neverjetno pove ala o i.
"Danes bomo nadaljevali s tudijem prerokih sanj," je pogumno poskuala
ubrati skrivnostne strune svojega glasu, pa eprav se ji je nekoliko tresel. "Razdelite
se v pare in s pomo jo Oraklja drug drugemu razloite sanjska videnja."
Nato se je odpravila k svojemu naslanja u, a takrat je opazila, da poleg njega
sedi Temynova. Zato je nemudoma zavila na levo, k Parvati in Lavender, ki sta se e
povsem zatopili v razpravo o sino njih sanjah.
Harry je odprl svoj Orakelj, pri tem pa prikrito opazoval Temynovo, ki je s
peresom krabljala po notesu. Po nekaj minutah je vstala in za ela korakati po
u ilnici tik za Trelawneyjevo, prislukovala, o em se pogovarja s tudenti, ter jim
v asih zastavila kakno vpraanje. Mladi arovnik je glavo naglo sklonil nad knjigo.
"Izmisli si kakne sanje, hitro," je rekel Ronu. "Tista krota se lahko vsak
trenutek ustavi pri naju!"
"Jaz sem si jih e zadnji ," je ugovarjal rde elasec, "ti si na vrsti, da si jih
izmisli!"
"No, prav, no..." je obupano zagodel Harry, ki se ni spomnil, da bi zadnjih
nekaj dni kaj sanjal. "Reciva, da sem v spanju videl... kako Rawsa utapljam v mojem
kotlu. Ja, izvrstne sanje!"
Ron se je zahahljal in odprl svoj izvod Oraklja.
"No, datumu dne, ko si to sanjal, morava priteti tvojo starost, tevilo rk teme
sna... Je to utapljanje, kotel ali u itelj?"
"Briga me, odlo i se za eno besedo, pa je," je odvrnil mladi arovnik in se na
hitro ozrl prek ramen.

Inkvizitorka je stala tik ob u iteljici, ki je Nevilla spraevala nekaj v zvezi z

njegovim dnevnikom.
"Kdaj si to sanjal?" je vpraal Ron, zatopljen v izra une.
"Kaj jaz vem. Reciva sino i," je odvrnil Harry, ki je prislukoval, kaj Temynova
zdaj govori Trelawneyjevi.
Bili sta e pri sosednji mizi in Inkvizitorka si je e nekaj zapisala, profesorica
Trelawney pa je bila precej jezna.
"Povejte," je nadaljevala Temynova in se zazrla v sodelavko, "kako dolgo
pravzaprav pou ujete ta predmet?"
U iteljica vedeevanja je imela roke prekriane na prsih, ramena pa sklju ena,
kot bi se hotela im bolje zavarovati pred tem obiskom, ki se ji je o itno zdel zelo
poniujo . Za nekaj trenutkov se je namr eno zazrla v Inkvizitorko, a potem se je
o itno odlo ila, da vpraanje niti ni tako aljivo in bi morda vseeno odgovorila nanj.
"Skoraj estnajst let," je kujavo odvrnila.
"To je pa kar precej," je menila Temynova in si spet nekaj zapisala. "Vam je to
delovno mesto ponudil Dumbledore?"
"Ja," je na kratko pritrdila u iteljica.
Inkvizitorka se je spet nagnila nad notes.
"Sicer pa ste prapravnukinja slove e prerokinje Kassandre Trelawney?"
"Tako je," je prikimala profesorica in se nekoliko vzravnala.
"Toda po mojih podatkih - popravite me, e se motim - ste prva Kassandrina
potomka, ki ima Dar."
"Ja, te re i pogosto presko ijo... em... tri rodove," je povedala u iteljica.
Temynova se je nasmehnila e bolj na iroko.
"Seveda," je sladko prikimala in znova zakrabljala po notesu. "No, bi mi
Lahko potemtakem opisali kakno nenavadno malenkost, ki se mi bo pripetila v
blinji prihodnosti?"
Dvignila je pogled in se prijazno zazrla v profesorico, ta pa je vsa otrdela, kot
da ne more verjeti svojim uesom.
"Ne razumem vas," je dejala in si nemirno popravila ruto, ki ji je visela okoli
mravega vratu.
"Rada bi sliala kakno vao prerokbo," ji je zelo razlo no razloila Temynova.
Harry in Ron nista bila ve edina, ki sta skrivaj opazovala u iteljici ter
prislukovala njunemu pogovoru. V Trelawneyjevo je zdaj nepremi no zrla ve ina
tudentov, profesorica pa se je nenadoma sunkovito vzravnala, da so njene
pretevilne zapestnice in koralde zavenketale.
"Tretje oko se ne odpre na ukaz!" je ogor eno izjavila.
"Razumem," je mehko prikimala Temynova in se e najmanj petdeseti
sklonila nad notes.
"Ne, ne... akajte!" je nenadoma dejala Trelawneyjeva s svojim nezemskim
glasom, eprav je njegov u inek nekoliko pokvarilo dejstvo, da se je vsa tresla od
besa. "Mislim... Da, res, nekaj Vidim... Nekaj, kar se ti e vas... utim temo...
nevarnost, ki prei v njej..."
Treso i kazalec je nato uperila v Inkvizitorko, ki pa je le privzdignila obrvi in se
ji je e naprej milo smehljala.
"Bojim se... Bojim se, da prei na vas!" je melodramati no zaklju ila
Trelawneyjeva.
Temu je sledil trenutek tiine. Inkvizitorka jo je pozorno opazovala.
"No, prav," je kon no dejala z nadvse mehkim glasom in se znova posvetila
notesu. " e boljega ne zmorete..."

U iteljici vedeevanja je obrnila hrbet, ta pa je obstala, kot bi jo Inkvizitorka

pribila na tla. Harry je ujel Ronov pogled in v hipu se mu je posvetilo, da sta enakih
misli: u iteljica je bila po njunem navadna prevarantka, toda Temynovo sta resni no
sovraila in zato sta bila povsem na Trelawneyjini strani. Oziroma sta bila, dokler se
ni ez nekaj sekund sklonila k njima.
"No?" je rekla neobi ajno odsekano in Harryju tik pred nosom tlesknila s prsti.
"Pokai mi svoj sanjski dnevnik!"
Nato je na ves glas za ela razlagati njegove sanje. Izkazalo se je, da mu isto
vse, vklju no s tistimi o kai, ki naj bi jo jedel za zajtrk, napovedujejo grozotno in
prerano smrt. Ko mu je dnevnik vendarle vrnila, se mu je zato smilila veliko manj,
eprav je Inkvizitorka ves as stala tik za njo in si kar naprej nekaj zapisovala.
Temynova se je po srebrni lestvi spustila ele ob zvonjenju, a ko sta Harry in
Ron ez komaj deset minut prestopila prag njenega razreda, je vseeno e akala na
njih.
Zadovoljno nasmejana si je nekaj mrmraje prepevala, fanta pa sta napeto
akala na Hermiono, ki je imela prejnjo uro numerologijo. Komaj je prila, sta ji v
grobem poro ala o vsem, kar se je zgodilo pri vedeevanju, in pri tem izvlekla na
plano svoja izvoda Teorije obrambne magije. A e preden ju je prijateljica lahko
podrobneje izpraala, je profesorica zaklicala, naj se umirijo, in vsi so utihnili.
"Pospravite palice," je vsa nasmejana odredila in tisti, ki so zaman upali, da jim
bodo prile prav, so jih nejevoljno stla ili v torbo. "Ker smo zadnjo uro predelali prvo
poglavje, zdaj knjige odprite na devetnajsti strani in se lotite drugega: Ob e
obrambne teorije in njihova izhodi a. e boste kon ali prej kot soolci, tiho
po akajte na konec ure."
e vedno veselo in samozadovoljno nasmejana je sedla za svojo mizo, vsi
tudentje pa so kakor eden zavzdihnili ter odprli knjigo na devetnajsti strani. Harry se
je topo spraeval, e ima u benik dovolj poglavij, da ga bodo brali vse do konca leta.
e je hotel pogledati v kazalo, ko je opazil, da Hermiona v zrak spet moli roko.
Tudi u iteljici to ni ulo in e ve : zdelo se je, da je na mlado arovnico
pripravljena. Tokrat se namre ni pretvarjala, da je ne vidi, temve je vstala in se
vzdol prve vrste sprehodila do nje. Nato se je sklonila in ji zaepetala, da je drugi ne
bi sliali:
"Kaj pa je tokrat, gospodi na Granger?"
"Drugo poglavje sem e prebrala," je povedala Harryjeva prijateljica.
"Torej za ni s tretjim."
"Tudi tega sem e. Celo knjigo sem prebrala."
Temynova je zameikala, a se v hipu spravila k sebi.
"Glej no," se je nasmehnila. "Torej mi bo z lahkoto povedala, kaj gospod
Klopgults v petnajstem poglavju pravi o protikletvah."
"Zatrdi nam, da besede protikletve sploh ne bi smeli uporabljati," je nemudoma
zdrdrala Hermiona. "Po njegovem je namre ta izraz zgolj krinka, ki jo ljudje nadenejo
kletvam, da bi bile videti sprejemljive."
Profesorica je privzdignila obrvi in Harry je vedel, da jo je mlada arovnica s
svojim znanjem o arala.
"Toda s tem se ne strinjam," je nato dodala Hermiona.
Obrvi Velike inkvizitorke so se povzpele e nekoliko vije, njen pogled pa je
postal odlo no bolj hladen.
"Ne strinja se?" je ponovila.
"Ne," je pritrdila Harryjeva prijateljica, ki za razliko od profesorice ni epetala,
temve je govorila jasno in glasno, tako da jima je zdaj prislukoval e ves razred.

"Gospod Klopgults tako trdi zgolj zato, ker do kletev uti tak odpor. Toda po mojem
ga ne bi smel imeti do vseh, saj se z nekaterimi lahko izvrstno branimo."
"Tako je torej po tvojem?" je rekla Temynova, ki je pozabila epetati in se je
vzravnala. "No, bojim se, gospodi na Granger, da v tej u ilnici velja mnenje gospoda
Klopgultsa in ne tvoje..."
"Ampak..." ji je poskusila ugovarjati Hermiona.
"Dovolj," jo je prekinila profesorica.
Iz nje je izpuhtela vsa ivahnost, v soju katere je arela na za etku ure, in
odkorakala je nazaj za svojo mizo ter se zasukala k razredu.
"Gospodi na Granger, tvoje vedenje bo Gryfondom stalo pet to k."
S tem je sproila plaz pomrmravanja.
"Kaj pa je takega naredila?" je jezno vpraal Harry.
"Ne! Ne vmeavaj se!" mu je obupano zaepetala Hermiona.
Toda profesorica mu je rade volje odgovorila.
"S svojimi nesmiselnimi izjavami in vpraanji kar naprej moti pouk. Tu sem, da
bi u ila po na rtu, ki ga je odobrilo Ministrstvo. Ta pa nikakor ne predvideva, da bi
tudentje izraali svoje mnenje o zadevah, o katerih vedo zelo malo. Vai prejnji
u itelji tega predmeta so vam dajali preve svobode. Toda nih e od njih je ne bi
dobro odnesel, e bi ga obiskal Inkvizitor; to morda ne velja le za profesorja
Smottana, za katerega se zdi, da se je vsaj omejil na teme, primerne vai tedanji
starosti..."
"Ja, Smottan je bil res izjemen u itelj," jo je osorno prekinil Harry. "Samo eno
manjo teavico je imel: na svoji glavi, pod tistim turbanom, je gostil Mrlakensteina!"
Tej izjavi je sledila ena najglasnejih tiin, kar jih je mladi arovnik kdaj slial.
Potem pa...
"e en teden bo ve er za ve erom preivel pri meni, gospodi Potter," je
zadovoljno zapredla Temynova.
Harry tudi tokrat ni nobenemu profesorju povedal, kako ga kaznuje Kalvara
Temyna. Tistega ve era je pri Inkvizitorki znova in znova zapisoval stavek Ne bom
ve lagal ter ni rekel nobene, pa eprav se mu je rana vrezovala vedno globlje.
Krvaveti mu je sicer nehala e pred spanjem, toda naslednjega jutra se mu je spet
odprla.
A ko je za to izvedela Angelina, mu je bilo dosti huje - kapetanka ni prerezala
il sebi, kot je prerokoval George, toda namesto tega bi jih skoraj Harryju. Nadenj je
navalila e v torek zjutraj med zajtrkom in ga (z noem v roki) tako nahrulila, da je od
mize u iteljev k njima pribrzela profesorica McHudurra.
"Gospodi na Johnson, kako si drzne tako razgrajati v Veliki dvorani?! To bo
Gryfondom stalo pet to k!"
"Ampak, profesorica... e pa si je spet nakopal kazen!"
"Kaj sliim, Potter?!" se je McHudurrova ostro zasukala k njemu. "Eden izmed
profesorjev te je znova kaznoval? Kateri?"
"Temynovka," je zamrmral mladi arovnik, ki si ni upal dvigniti pogleda k
njenim o em, pobliskavajo im se za pravokotnimi o ali.
"Ho e re i," je dejala nekoliko tije, da je ne bi sliala skupina radovednih
Drznvraanovcev za njenim hrbtom, "da se pri Temynovi spet nisi mogel obvladati?!
Kljub temu da sem te komaj prejnji ponedeljek posvarila pred tem?!"
"Ja," je Harry momljaje pritrdil tlem.
"Obrzdaj se vendar, Potter! Resne teave nam bo nakopal! Gryfondomu bom

odvzela e pet to k!"

"Ampak... Kaj?! Profesorica, ne!" je ugovarjal Harry, ki se mu je to zdelo
grozno nepravi no. "Saj me je kaznovala e ona! Zakaj ste me zdaj e vi?!"
"Ker njena kazen o itno ne zalee!" je odvrnila. "Zdaj pa mir, Potter! Niti
besedice no em ve sliati! Ti, gospodi na Johnson, pa v prihodnje vadi svoje
glasilke zgolj na stadionu, sicer se bo jadrno poslovila od naslova kapetanke!"
Profesorica je nato odkorakala k u iteljski mizi, Angelina pa je Harryja samo
e enkrat premerila, kot bi bil Nevillova gnuslavija, in se nato odpravila nazaj na svoje
mesto. Mladi arovnik je zadnjico ves razjarjen po il poleg Rona.
"Gryfondomu je odvzela to ke, ker si ve er za ve erom agam roko na dvoje!
To naj bi bilo pravi no?!"
"Ni, res ni," je so utno pritrdil pegasti dolgin in mu na kronik naloil nekaj
kosov unke. "Letos se pa mea isto vsem, celo McHudurrovi."
Hermiona je zgolj stresla Preroke novice, ki jih je drala pred sabo, in ni rekla
nobene.
"Torej misli, da je imela McHudurrova prav, kaj?!" je Harry stresel jezo na
fotografijo Corneliusa Schushmaarja, ki je zakrivala prijatelji in obraz.
"elim si, da nam ne bi odvzela to k, sicer pa se strinjam z njo: mar bi se
zadnji pri Temynovki zadral," je rekel Hermionin glas, medtem ko je Schushmaar
na fotografiji divje krilil z rokami, kot bi bil sredi kaknega govora.
Mladi arovnik prijateljice do konca urokov ni niti pogledal, a ko so prili v
u ilnico spreminjanja oblike, je povsem pozabil, da naj bi bil jezen nanjo. V kotu je s
svojim notesom v rokah namre emela Velika inkvizitorka.
"Izvrstno," je zadovoljno zagodel Ron, ko so sedli na svoja mesta. "Zdaj bo
Temynovka dobila, kar ji gre."
McHudurrova je prikorakala v u ilnico in pri tem ni dala niti najmanjega
znamenja, da se zaveda, koga ima na obisku.
"Dovolj bo," je rekla in razred je v hipu utihnil. "Finnigan, razdeli soolcem
vae eseje, Brownova, ti pa pridi po tole katlo mii. Ja, ti, Brownova, in ne bodi
trapasta, ni ti ne bodo naredile. Pa za vsakega je samo ena!"
"Khem, khem," se je odkaljala Temynova natanko tako, kot se je med
slavnostno pojedino, ko je prekinila Dumbledorja.
McHudurrova se ni zmenila zanjo, Seamus pa je Harryju v tistem pomolil
njegov esej. Mladi arovnik je naglo oinil zgornji desni kot pergamenta in na njem je
na svoje olajanje zagledal oceno S.
"No, zdaj pa mi dobro prisluhnite - Thomas, e bo mii to naredil e enkrat, te
bo doletelo isto, kot je njo - ve ina vas je e uspeno radirnila pola in celo tisti, ki
vam urok ni povsem uspel, ste dojeli njegovo bistvo. Danes bomo zato..."
"Khem, khem," se je spet narejeno ljubko odhrkala Inkvizitorka.
"Prosim?" jo je pozvala McHudurrova in se zasukala k njej, pri emer sta se
njeni obrvi zlili v eno samo, jezno rto.
"Samo spraevala sem se, e ste prejeli moje sporo ilo, na katerem sta bila
navedena datum in ura..."
"Povsem o itno je, da sem ga, saj bi vas v nasprotnem primeru takoj vpraala,
kaj po nete v moji u ilnici," jo je odrezala profesorica in ji odlo no obrnila hrbet.
tevilni tudentje so se zadovoljno spogledali.
"Kot sem torej hotela povedati: radirni urok, kakor ga bomo vadili danes, se bo
mnogokateremu zdel veliko..."
"Khem, khem."
"Spraujem se," je skrajno hladno dejala McHudurrova, ki se je spet obrnila k

Temynovi, "zakaj me ves as prekinjate, e si elite dobiti vtis o tem, kako obi ajno
potekajo moje ure. Veste, po navadi ne dopu am, da bi se prisotni kar naprej nekaj
oglaali, sploh pa ne, e nimajo povedati ni esar pametnega."
Inkvizitorka je zazevala, kot bi ji profesorica primazala klofuto. A tudi ko je usta
ez hip zaprla, ni rekla nobene, le pogled je uprla v notes in za ela besno e kati po
njem.
McHudurrova je pogled od nje odvrnila, kot da je to niti najmanj ne skrbi, in je
spet nagovorila tudente.
"Torej: radirni urok, kakor ga bomo vadili danes, je teje izvesti. im vije je
namre razvita ival, ki jo ho ete radirniti, bolj zahteven je urok. Pol, navaden
brezvreten ar, ni pretiran izziv, mi pa bo verjetno marsikomu delala preglavice. e
boste z mislimi pri malici, bo vsekakor, eprav so arobne besede za urok iste. No,
kar poskusite."
"Kako mi lahko pridiga, da bi se moral zadnji pri Temynovki zadrati!?" je
Harry tiho zamrmral Ronu, toda pri tem se je zadovoljno smehljal - na McHudurrovo
e lep as ni bil ve jezen.
Inkvizitorka ni rinila v profesorico, tako kot je v Trelawneyjevo, saj se ji je
verjetno posvetilo, da McHudurrova tega ne bi trpela. Ne, Kalvara Temyna si je
namesto tega v svojem kotu kar naprej nekaj zapisovala, in ko jim je predavateljica
spreminjanja oblike kon no naro ila, naj pospravijo svoje stvari, se je mrkogledo
postavila na noge.
"No, ja, za za etek niti ni tako slabo," je zavzdihnil rde elasec, zgrabil dolg
miji rep in ga odvrgel v katlo, ki mu jo je kot vsem ostalim pomolila Lavender.
Ko so se drenjali iz u ilnice, je Harry opazil, da je Temynova pristopila h
katedru. Dregnil je Rona, ta pa Hermiono in vsi trije so se za eli ubadati s svojimi
torbami ter njihovo vsebino, pri emer so seveda napenjali uesa.
"Kako dolgo e u ite na Bradavi arki?" je vpraala Inkvizitorko.
"Decembra bo triintrideset let," ji je odgovorila profesorica in glasno zatlesknila
zaponko na svoji torbi.
Temynova si je to zapisala.
"Tako," je rekla. "Sodbo, ki sem si jo ustvarila na podlagi tega obiska, boste
prejeli v roku desetih dni."
"Komaj akam," je s hladnim in povsem brezbrinim glasom odvrnila
McHudurrova.
e je korakala proti vratom, pri emer je opazila, da s Kalvaro Temyno nista
sami.
"Pridite," je pozvala Harryja, Rona in Hermiono ter jih pred sabo odgnala iz
razreda.
Mladi arovnik si ni mogel pomagati, da se ji ne bi nasmehnil, in prisegel bi
lahko, da mu je nasmeek vrnila. Prepri an pa je bil tudi, da bo Temynovo naslednji
videl ele zve er v njenem kabinetu, a glede tega se je hudo motil. Ko so se spustili
po trati na nego arobnih ivali, so jo namre z notesom v roki zagledali ob
profesorici Tcherwiwi-Dyli.
"Obi ajno tega predmeta ne u ite vi, imam prav?" jo je Harry slial vpraati, ko
so stopili k preprosti mizi z driadami, ki so se zavzeto gostile z li inkami lubadarjev.
"Vsekakor," je pritrdila Tcherwiwa-Dyla, z rokami sklenjenimi na hrbtu, pri
emer je ivahno meikala v Veliko inkvizitorko. "Ta predmet u im samo za asno, saj
nadome am profesorja Ruralusa."
Harry se je s prijateljema zaskrbljeno spogledal, kajti Dreco je v tistem nekaj
zaepetal na uesa svojih pribo nikov; gotovo je razmiljal, ali se mu spla a izrabiti

to prilonost in o rniti Hagrida.

"Spraujem se..." je zamrmrala Temynova in stiala glas, toda mladi arovnik
jo je kljub temu e vedno dobro slial. "Ravnatelj se na prav nenavadne na ine
izogne jasnim odgovorom na moja vpraanja o tem... Mi morda vi veste povedati,
emu je profesor Ruralus e tako dolgo odsoten?"
"al ne," je lahkotno odvrnila profesorica, "saj s tem nisem seznanjena.
Dumbledore me je pismeno prosil, e bi za nekaj tednov vsko ila, in ustregla sem
mu. Sicer pa... Lahko zdaj za nemo?"
"Seveda, prosim," je hitro prikimala Temynova, ki si je spet nekaj zapisala.
To uro je spremljala na druga en na in - pridruila se je tudentom in jim
zastavljala vpraanja v zvezi s arobnimi ivalmi. Ve ina ji je bila sposobna
odgovoriti nanje in zato je Harry postajal vedno bolje volje, saj se je Hagrid s tem
izkazal za dobrega u itelja.
Gospa Inkvizitor se je nazadnje lotila Deana Thomasa in zaslievala ga je kar
nekaj asa, nato pa se je vrnila k profesorici.
"Povejte mi e," je dejala, "kako kot za asna lanica u iteljskega zbora - lahko
bi rekli kot objektivni zunanji opazovalec - v splonem ocenjujete stanje na
Bradavi arki? Imate ob utek, da vam vodstvo ole nudi dovolj podpore?"
"O ja. Dumbledore je izvrsten ravnatelj," je navdueno odvrnila TcherwiwaDyla. "Ja, s tem, kako upravlja olo, sem zelo zadovoljna, res zelo zelo zadovoljna."
Temynova se je vljudno za udila, v notes vpisala komaj omembe vreden
zaznamek in nadaljevala:
"Kaj pa nameravate letos predelati s petoolci, e se gospod Ruralus ne bo
vrnil na svoje delovno mesto?"
"Oh, poskrbela bom, da bodo vedeli vse potrebno o ivalih, s katerimi imajo
tudentje najve krat opravka pri mali maturi," je odgovorila profesorica. "Prav veliko
dela ne bomo imeli, saj so na primer samoroge in nofelj ke e obdelali. Tako nam
ostanejo e pestunkoni in ma etine, pa tudi med ren evci ter jei jih bom nau ila
razlo evati."
"No, vsekakor se zdi, da vsaj vi veste, kaj po nete," jo je pohvalila Temynova
in v notes z zelo o itno potezo na rtala kljukico.
Harry se je pri tem namrdnil, predvsem zaradi Inkvizitorkinega poudarka
besede ,vi'. e manj pa mu je bilo ve , da je naslednje vpraanje zastavila Goylu.
"Sliala sem, da ste tudentje pri pouku nege utrpeli nekaj pokodb. Je to
res?"
Goyle se ji je butasto zareal, Dreco pa je namesto njega naglo odgovoril:
"Ja, res je. Mene je na primer hudo ranil hipogrif!"
"Hipogrif?" je ponovila Temynova, ki je naglo krabljala po notesu.
"Ni hudega mu ni bilo, sploh pa jo je staknil samo zato, ker je tako neumen in
ni poslual Hagrida!"
Oba prijatelja mladega arovnika sta zaje ala, Inkvizitorka pa je glavo po asi
zasukala k njemu.
"O itno se bova morala sre ati tudi v ponedeljek zve er," je dejala in se nato
obrnila nazaj k Tcherwiwi-Dyli. "Najlepa vam hvala, profesorica, mislim, da sem tu
opravila. Sodbo, ki sem si jo ustvarila na podlagi tega obiska, boste prejeli v roku
desetih dni."
"Izvrstno," je prikimala u iteljica nege in Temynova se je odpravila proti gradu.
Ko je Harry tistega ve era odel iz njenega kabineta, je bila ura skoraj polno

in rana na podlakti je bila e tako globoka, da mu je kri na ve mestih prepojila ruto,

ki si jo je ovil okoli desnice. Kljub temu se je naglo odpravil v gryfondomsko dnevno
sobo, za katero je mislil, da bo prazna. Toda prijatelja sta akala nanj in res se ju je
razveselil, posebej zato, ker je bila Hermiona zelo prijazna (najprej je mislil, da mu bo
o itala, zakaj se je pri negi spet nekaj oglaal).
"Na," mu je zaskrbljeno pomolila skodelo, polno rumenkaste teko ine.
"Namo i roko v tole raztopino spasiranih nogogrizoganjih lovk, gotovo ti bo
pomagala"
Harry je krvave o ter razbolelo roko potopil v skodelo in v hipu mu je udovito
odleglo. Krivoap se mu je glasno predo nekajkrat podrgnil ob noge, mu nato sko il
v naro je in se zvil v klob i .
"Hvala," je mladi arovnik hvaleno pokimal prijateljici in ma ka z levico
po ehljal za uesom.
"e vedno mislim, da bi se glede tega moral pritoiti," je takrat tiho povedal
Ron.
"Jaz pa ne," ga je zavrnil Harry.
" e bi za to izvedela McHudurrova, bi zblaznela!"
"Ja, verjetno bi res," je turobno prikimal mladi Potter. "Ampak verjemi, da bi
Ministrstvo kaj kmalu zatem izdalo kakno novo odredbo, s katero bi lahko Inkvizitor
dal na evelj vsakega profesorja, ki bi imel kaj re i ez njega."
Pegasti dolgin je e odprl usta, da bi mu ugovarjal, a iz njih ni spravil ni esar,
zato jih je ez nekaj trenutkov poraeno zaprl.
"Ta babnica je strana," je takrat tiho dejala Hermiona. "Strana. Ve, tik
preden si priel, sem Ronu ravno rekla... da moramo nekaj ukreniti."
"In jaz sem predlagal, da jo zastrupimo," je dodal rde elasec.
"Mja, no, e bi bilo to res tako enostavno..." se je namrdnila Hermiona. "Sploh
pa vsaj mene ne skrbi toliko Temynovka, kot dejstvo, da zaradi nje ne bomo imeli
pojma o obrambi!"
"Kaj pa v zvezi s tem lahko naredimo?" je skomignil Ron. "Zdaj je pa
prepozno. Schushmaar nam jo je vsilil in gotovo bo poskrbel, da bo tu tudi ostala."
"Saj," je prikimala Hermiona, "taisto sem si rekla tudi jaz, ko sem danes
razmiljala o tem in... nazadnje sem prila do sklepa, da bi se lahko zadeve lotili tudi
sami."
Previdno se je ozrla k Harryju, ki je desnico e vedno namakal v raztopino
nogogrizoganjih lovk in se je zdaj sumni avo namr il.
"Katere zadeve?" jo je pobaral.
"Obrambe pred mra nimi silami," je pojasnila.
"Ne pretiravaj no," je zaje al Ron, "saj imamo e tako dovolj dela! Se sploh
zaveda, koliko naloge se je nama s Harryjem spet nabralo, pa se ola e niti dobro
ni za ela!"
"Ampak to je vendar veliko pomembneje od naloge!" je vzkliknila. Fanta sta jo
samo debelo pogledala.
"Jaz pa sem mislil, da je doma a naloga najpomembneja re na svetu!" je
kon no rekel Ron.
"Ne bodi trapast, seveda ni," ga je zavrnila.
Mladi arovnik se je takrat zgroeno zavedel, da ji obraz sije od gore nosti, s
kakrno jo je obi ajno navdala misel na njeno Bratov ino razsvetljevalcev. Toda
zaustaviti je ni mogel, saj se je e zagnala naprej:
"Harry je vendar imel isto prav, ko je prvo uro rekel, da se moramo pripraviti
na tisto, kar nas aka v resni nem svetu! A kako se bomo branili pred coprniki, e

celo leto ne bomo smeli arati?"

"Sami ne moremo storiti kaj dosti," je malovoljno menil Ron. "Dobro, v knjinici
bi lahko pobrskali za kaknimi uporabnimi uroki in jih malo vadili, ampak..."
"Ne, ne! Povsem se strinjam, da si zdaj s knjigami ne bomo ve kaj dosti
pomagali," ga je prekinila prijateljica. "U itelja potrebujemo, pravega u itelja, nekoga,
ki takne uroke obvlada in nam jih lahko pomaga pravilno izvesti."
" e s tem misli na Wulfa..." je za el Harry.
"Ne, ne mislim nanj," je odkimala. "Wulf ima preve dela v Redu, sploh pa bi
se z njim lahko sestali samo takrat, kadar nas spustijo v Meryascoveeno, in to
nikakor ne bi zado alo."
"Kdo pa naj bi nas u il?" se je namr il mladi arovnik.
Hermiona je globoko zavzdihnila.
"Se ti to ne zdi o itno?" je vpraala. "O tebi sem razmiljala, Harry, o tebi!"
Temu je sledilo nekaj dolgih trenutkov tiine. No ni veter je stresel okno za
Ronovim hrbtom in plameni v kaminu so nemirno zaplapolali.
"Kaj si razmiljala o meni?" je nazadnje zmedeno vpraal mladi arovnik.
"Oh, si trd!" je vzkliknila Hermiona. "Ti bi nas lahko u il obrambo!"
Harry je zazijal vanjo. Nato se je zasukal k Ronu, da bi skupaj zavila z o mi,
kot sta obi ajno, kadar ju je Hermiona morila z Bratov ino razsvetljevalcev in
sorodnimi zadevami. Toda na njegovo skrajno presene enje se prijatelju njen
predlog o itno ni zdel slab. Rde elasec se je nekaj asa e mr il, potem pa je rekel:
"To bi lo."
"Kaj bi lo?" je zagodel Harry.
"Obramba," se mu ni pustil prestraiti Ron. "Ti bi nas res lahko nau il
marsi esa."
"Ampak..."
Mladi arovnik je premolknil in prek obraza se mu je razlezel nasmeek, saj je
bil prepri an, da ga prijatelja vle eta za nos.
"Dobro, nehajta zdaj. U iteljska kariera me tako ali tako ni ne..."
"Harry, v obrambi si najbolji izmed vseh v letniku," ga je prekinila Hermiona.
"Jaz?" se je e bolj preerno nasmehnil. "Ne bi rekel. Pri isto vsakem testu
sem bil e slabi od tebe..."
"Ne bo dralo," ga je gladko odrezala. "V tretjem letniku, ko smo imeli
profesorja, ki je o obrambi dejansko nekaj vedel, si me pustil dale za sabo. Sicer pa
razne kontrolne naloge sploh niso pomembne, Harry. Pomisli, kaj si e vse storil!"
"Kako to misli?"
"Ve kaj, Hermiona, nisem prepri an, da bi rad imel tako butastega
profesorja," se ji je komaj opazno nasmehnil Ron.
Nato se je zasukal k Harryju.
"Pa poglejmo..." je izjavil in se namr il kakor Goyle, kadar je ta poskual
vklopiti mogane. "No, v prvem letniku... si pred Saj Ve Kom reil kamen modrosti."
"Takrat sem imel samo sre o," je ugovarjal mladi arovnik. "Kamna mu pa
nisem izmaknil spred nosa, ker bi tako obvladal..."
"V drugem," ga je prekinil prijatelj, "si pokon al tako baziliska kot Neelstina."
"e res, ampak e se ne bi prikazal Fawkes..."
"V tretjem," je Ron e nekoliko povzdignil glas, "si z eno potezo pregnal sto
morakvarjev..."
"Ve, tisto je bil isti slu aj. e asotresk ne..."
"Lani," je rde elasec skoraj e vpil, "pa si se spet spopadel s Saj Ve Kom
in..."

"Posluaj me vendar!" ga je domala jezno prekinil Harry, saj sta se oba

prijatelja zdaj reala kot pe ena ma ka. "Posluaj me! Ko takole govori o tem, se
slii prekrasno. Ampak pri vsem sem imel toliko sre e - dostikrat sploh nisem vedel,
kaj po nem, kar nekaj sem pa naredil, tisto kar mi je padlo na pamet - in skoraj
vedno mi je kdo prisko il na pomo ..."
Toda Ron in Hermiona se nista zresnila in mladi arovnik je za util, da postaja
vse bolj jezen, pa eprav sploh ni vedel, zakaj.
"Ni se mi ne smejta, kot da vama je vse jasno!" ju je razgreto nadrl. "Te
zoprnije sem ve inoma dal skozi sam in samo jaz vem, kako so se odvijale! Cele
koe e nisem odnesel, ker bi mi la obramba tako dobro od rok, temve zato... ker
mi je kdo ob ravno pravem trenutku prisko il na pomo ali pa ker sem imel sre o!
Vedno sem samo nekaj beal, se spotikal in niti najmanjega pojma nisem imel, kaj
sploh po nem... PA NEHAJTA SE E REATI!"
Skodela z zdravilno raztopino je padla na tla in se razbila. Takrat se je ele
zavedel, da stoji, in sploh se ni mogel spomniti, kdaj je sko il na noge. Krivoap jo je
popihal pod zofo, prijatelja pa se zdaj nista ve smejala.
"Pojma nimata, kako je bilo v resnici! Vidva... Vama se pa ni bilo treba
spoprijeti z njim! Mislita, da se je za to treba zgolj naguliti nekaj urokov, ki jih potem
izvede lepo enega za drugim, kot bi lo za izpit?! Ne, niti za trenutek ne pozabi, da
te od smrti lo i samo... kaj jaz vem kaj! In kadar ti grozi, da bo umrl, ko te mu ijo ter
vpri o tebe ubijejo soolca, nikakor ne more jasno razmiljati! Vsaj jaz nisem imel
pojma, kaj naj bi takrat naredil! Vidva pa takole sedita tukaj in se obnaata, kot da
sem odnesel celo koo, ker sem tako grozno pameten - jasno, po vajinem jo je
Diggory najbr skupil, ker je bil tako butast, a ne? Res, niti sanja se vama ne, da bi
se na njegovem mestu prav lahko znael jaz in bi tudi se, e me Mrlakenstein ne bi
potreboval..."
"Tega sploh nisva mislila," je zgroeno ugovarjal Ron, ko je priel do sape. "Iz
Diggoryja se res nisva hotela delati norca, isto narobe si naju razumel..."
Nemo no se je ozrl k Hermioni, ta pa je bila videti nenavadno alostna.
"Harry," je kon no rekla, "res ne razume? Ravno to... Ravno zato te
potrebujemo. Izvedeti moramo, kako je v resnici... ko se spogleda iz o i v o i z... z
njim, z Mrlakensteinom."
Coprnikovo ime je tokrat izrekla prvi in bolj kot z vsem drugim je Harryja
umirila prav s tem. e vedno sope se je sesedel nazaj v naslanja in se pri tem
zavedel, da mu v roki spet nemarno kljuva. Zaelel si je, da ne bi razbil sklede z
blailno raztopino.
"No, premisli o tem," je e tiho dodala prijateljica, "prosim."
Mladi arovnik ni vedel, kaj naj re e, in sram ga je bilo, da je tako vzrojil.
Prikimal je, ne da bi se povsem zavedal, na kaj je pristal.
Hermiona je vstala.
"Spat grem," je povedala, pri emer se je trudila, da bi bil njen glas im bolj
naraven. "Em... lahko no ."
Tudi Ron se je dvignil iz naslanja a.
"Gre?" je nekoliko nelagodno vpraal Harryja.
"Ja," je pritrdil mladi arovnik, "samo... Takoj pridem za tabo, samo tole bom
e pospravil."
Pomignil je na drobce, ki so leali na tleh. Prijatelj je prikimal in odel.
"Steklaris," je zamrmral Harry in s palico zamahnil prek steklenih koscev
skodele.
Ti so v hipu zdrsnili skupaj in se zlepili, da je bila kot nova, toda razlite

teko ine ni mogel spraviti nazaj vanjo.

Fant je nenadoma postal nenavadno utrujen in skoraj bi se kar v naslanja u
zvil v klob i ter zaspal. Toda vseeno se je prisilil, da je vstal in sledil Ronu v
spalnico.
Tista no je bila zanj nemirna in znova so mu spanec vsake toliko kratile sanje
o dolgih hodnikih ter zaklenjenih vratih, ko se je naslednjega dne zbudil, pa ga je v
brazgotini zoprno emelo.
estnajsto poglavje
Pri merja evi glavi
Od takrat ko je Hermiona Harryju predlagala, da bi u il obrambo pred
mra nimi silami, sta minila dva tedna in svoje zamisli ni odtlej niti omenila ve . Mladi
arovnik je ve ere kon no nehal preivljati v drubi Temynove, a stavek Ne bom ve
lagal se mu je zdaj vtisnil tako globoko v desnico, da se je spraeval, ali se mu bo na
roki poznal do konca ivljenja. Ron pa je preivel e tiri treninge in na zadnjih dveh
ga Angelina niti ni tako hudo nahrulila. Poleg tega so pri spreminjanju oblike vsi trije
uspeno radirnili mi, pri emer je McHudurrova Hermioni e naro ila, naj urok
poskua izvesti na e zahtevneji na in - nad ma ko.
ele zatem je mlada arovnica ponovno omenila svojo zamisel. Do tega je
prilo nekega divjega, viharnega ve era konec septembra, ko so vsi trije sedeli v
knjinici in iskali podatke o sestavinah napoja, s katerim so se takrat ubadali pri
Rawsu.
"Zanima me," se je Hermiona nenadoma obrnila k Harryju, " e si e kaj
razmiljal o obrambi."
"Seveda sem," je zagodel fant. "Ker ta predmet u i tista stara coprnica, nanj
sploh ne morem pozabiti!"
"Ne, mislila sem bolj na zamisel, do katere sva prila z Ronom..."
Mladi Weasley se je zdrznil in jo groze e oinil, toda Hermiona ga je samo
namr eno premerila ter nato nadaljevala:
"Dobro, no, zamisel je bila samo moja, ampak to niti ni vano. Bistveno je, e
si obrambo pripravljen u iti."
Harry ji ni odgovoril takoj. Pretvarjal se je, da je zatopljen v Azijske protistrupe,
saj ni hotel povedati, kaj se mu v tistem hipu podi po glavi.
O tej zadevi je v zadnjih tirinajstih dnevih namre poteno razmiljal. V asih
se mu je zdela zamisel povsem nora, natanko tako kot tistega ve era, ko mu jo je
Hermiona predlagala. Toda ob asno se je vendarle zalotil, da tuhta o urokih, ki so
mu najbolje sluili, ko se je soo il z manj prijetnimi bitji ali coprniki, in nezavedno je
e na rtoval, kako naj bi potekal pravi pouk obrambe...
"Hja," je kon no odgovoril, ko se ni mogel ve sprenevedati, da se mu zdijo
Azijski protistrupi zanimivo tivo, "malo sem e razmiljal."
"In?"
"Kaj pa vem," je odvrnil, saj je poskual pridobiti im ve asa in se je zato ozrl
tudi k Ronu.
"Meni se je zdela ideja izvrstna," mu je zatrdil rde elasec; zdaj, ko je bilo
o itno, da Harry ne bo znova za el rohneti nanju, se je rade volje pridruil pogovoru.
Mladi arovnik se je nelagodno presedel.

"Ko sem vama razlagal, da sem pri vsem tistem imel ogromno sre e, sta me
posluala, kajne?"
"Ja, Harry, sva," mu je blago pritrdila Hermiona. "Ampak to e ne pomeni, da
se ne zna izvrstno braniti. Lani si se vendar edini otresel u inka imperatorjeve
kletve, pri arati zna pravega varuha in nasploh si sposoben mnogih stvari, ki jih ne
zmorejo niti tevilni odrasli arovniki. Zmagoslaf je vedno trdil..."
Ron se je k njej zasukal tako naglo, da si je pretegnil vrat. Pomel si ga je in
nejevoljno zapredel:
"No, povej. Kaj je rekel Zmagec?"
"Ho, ho, ho," se je narejeno zasmejala Hermiona. "Rekel je, da Harry obvlada
arovnije, ki jih niti on ne, pa hodi v zadnji letnik Durmstranga."
Ron jo je sumni avo premeril.
"Menda ne bo rekla, da si e zmeraj dopisujeta?"
"Pa, kaj e si?" ga je hladno zavrnila, a njena lica so postala nekoliko ronata.
"Je s tem kaj narobe?"
"Tisti Durmstrangovec je hotel biti e kaj ve , ne samo tvoj dopisovalec!"
Hermiona je obupano zmajala z glavo, nato pa se je preprosto obrnila stran od
Rona, ki je e naprej zrl vanjo, in Harryja vpraala:
"No, kaj pravi? Si za?"
"Recimo. Ampak u il bom samo vaju z Ronom, prav?"
"Mja," je rekla mlada arovnica, ki je zopet postala nekoliko zaskrbljena.
"Upam, da me ne bo spet popadel, Harry, kajti... Po mojem bi moral u iti vse, ki jim
je kaj do tega. Ne nazadnje si vsi zasluijo prilonost, da se nau ijo braniti pred MMrlakensteinom."
Rde elasec se je ob coprnikovem imenu spet zdrznil in Hermiona ga je na
hitro otela, Harry pa je ta as malo razmislil.
"e v redu," je zagodel nazadnje, "ampak mo no dvomim, da bi se razen vaju
kdor koli hotel kaj nau iti od mene. Saj ve, nepriteven sem."
"Ko bo videl, koliko soolcev je pripravljenih hoditi k tvojim uram, bo po
mojem zelo presene en," ga je resnobno zavrnila, nato pa se je nagnila blije k
njemu, tako kot Ron, ki jo je e vedno namr eno opazoval. "Glej, prvi konec tedna v
oktobru nas bodo spustili v Meryascoveeno in tam bi se lahko sestali z vsemi, ki jih ta
stvar zanima. No, kaj misli? Toliko, da se malo pogovorimo?"
"Zakaj pa se ne moremo dobiti na oli?" se je za udil Ron.
"Zato," je rekla in se spet posvetila ilustraciji kitajske koleri ne kumare, ki jo je
prerisovala, "ker Temynovka po mojem ne bo preve sre na, e izve, kaj imamo za
bregom."
Harry se je obiska Meryascoveene veselil, a nekaj ga je vendarle skrbelo.
Dobro je namre vedel, kako je botra razjezil, ko mu je rekel, naj ne hodi v
arovniko vas. Sirius se mu ni oglasil, e odkar se je v za etku septembra prikazal
med plameni, in mladi arovnik ga je imel na sumu, da namerava vseeno priti v
Meryascoveeno. Kaj bodo storili, e jim bo skozi vas naproti pritekel velik rn pes in
ga bo videl tudi Dreco?
"Jasno, Sirius bi gotovo rad el malo ven iz tiste grozljive hie," je rekel Ron,
ko je Harry njemu in Hermioni zaupal, kaj ga skrbi. "Ves as mora deti v njej, in to
skupaj s tistim zoprnim vilincem."
Hermiona ga je grdo pogledala, a tokrat o njegovem odnosu do Spacka ni
rekla nobene.

"Sirius se bo prisiljen skrivati," je nato rekla Harryju, "dokler Mrlakenstein Ron, lepo te prosim! - ne pokae svojih kart. Na Ministrstvu so pa butasti in bodo
tvojega botra spoznali za nedolnega, ele ko jim bo prikapljalo, da Dumbledore
govori resnico! A im bodo za eli loviti coprnike, se jim bo vendarle posvetilo, da
Sirius ni eden izmed Jedcev - ne nazadnje nima Znamenja."
"Sploh pa po mojem ni tako neumen, da bi se prikazal sredi Meryascoveene,"
ga je bodril Ron. " e bi za to izvedel Dumbledore, bi ponorel in Sirius naega
ravnatelja uboga, eprav mu ni ve , kar ima povedati."
Ker Harryja s tem nista pomirila, je Hermiona e dodala:
"Posluaj, z Ronom sva stopila do nekaj soolcev in jim predlagala, da bi
skupaj imeli obrambni kroek. Vsi so bili nad idejo prav navdueni in naro ila sva jim,
naj pridejo v Meryascoveeno."
"Prav, prav," je precej odsotno prikimal mladi arovnik, ki je e vedno
razmiljal o botru.
"Pozabi zdaj na Siriusa, no. Saj ima e tako dovolj skrbi," ga je opomnila
prijateljica.
Seveda je imela prav, kajti nalog so jim vedno znova naloili toliko, da jih
Harry ni mogel opraviti sproti, pa eprav ve erov ni ve preivljal v kabinetu Kalvare
Temyne. Ron je bil v e ve jem zaostanku - resda sta imela dvakrat na teden trening
oba s Harryjem, toda rde elasec je bil tudi predstavnik tudentov. A Hermiona, ki se
je odlo ila za ve izbirnih predmetov kot onadva, ni le sproti napisala vse naloge,
temve je tudi nala as za pletenje vilinskih obla il. Mladi arovnik je moral priznati,
da ji gre to e mnogo bolje od rok, kajti zdaj mu je bilo skoraj vedno jasno, ali je pred
njim kapa ali nogavica.
Jutro, ko naj bi se odpravili v Meryascoveeno, je bilo son no, a vetrovno. Po
zajtrku so se postavili v vrsto in Filch je njihova imena poiskal na dolgem seznamu
tudentov, ki so imeli za obisk arovnike vasi dovoljenje starev ali skrbnikov.
Harryju ga je pred dvema letoma napisal prav Sirius in mladi arovnik se je tega e
predobro spominjal.
Ko je stopil pred hinika, pa ga je ta ovohal, kot bi sumil, da smrdi po
govnobombah. Filch mu je nato na kratko pokimal in Harry se je odpravil naprej, prek
kamnitih stopnic, v mrzel, son en dan.
"Em, zakaj pa je hinik rinil vate s svojim nemarnim nosom?" ga je vpraal
Ron, ko so skupaj s Hermiono pohiteli po irokem dovozu, ki se je vil skozi vrata na
olsko posestvo.
"Verjetno e zdaj misli, da sem naro il celo goro govnobomb," se je nasmejal
Harry. "To sem vama pozabil povedati..."
Opisal jima je, kako je Siriusu poslal pismo, hinik pa je le nekaj sekund zatem
planil v sovji stolpi in zahteval, da mu ga pokae. Mladi arovnik je bil nekoliko
presene en, da se je zgodba Hermioni zdela celo bolj zanimiva kot njemu samemu.
"Nekdo naj bi ga obvestil, da naro a govnobombe? Ampak kdo?"
"Pojma nimam," je skomignil Harry. "Mogo e Dreco, za zabavo."
li so mimo kamnitih stebrov, okraenih s kipi krilatih merjascev, nato pa zavili
na levo, na cesto, ki je vodila v vas.
"Dreco?" je nejeverno ponovila Hermiona. "No, ja... Mogo e..."
V misli se je zatopila vse do prvih hi Meryascoveene.
"Kje smo pravzaprav zmenjeni?" je takrat vpraal Harry. "V Treh metlah?"
"O ne," je mlada arovnica stresla z glavo, kot bi se zdramila iz sna. "Ne,
Metle so vedno nabito polne in tam je prehrupno. Dobimo se v Merja evi glavi, ki ni
na glavni ulici. Ta kr ma je sicer res nekoliko... Saj ve, tja zahajajo precej udni

arovniki... in druga bitja. Ampak tudentje prav zato ne hodijo tja, torej nam nih e ne
bo mogel prislukovati."
Korakali so vzdol glavne ceste, mimo Creparjeve trgovine s pripomo ki za
aljivce, kjer so seveda sre ali dvoj ka in Leeja, mimo pote, iz katere so skoraj ena
za drugo letale sove, ter naposled zavili v stransko ulico. Na njenem koncu je stala
majhna kr ma z zarjavelim drogom nad vrati, s katerega se je v vetru kripaje
pozibaval zdelan izvesek. Na njem je bila narisana odsekana glava divjega vepra,
lee a na belem, a hudo okrvavljenem prtu in trojica je pod njim za hip postala.
"No, vstopimo e," je nekoliko iv no rekla Hermiona in Harry je segel po
kljuki.
V notranjosti nikakor ni bilo tako kot Pri treh metlah, kjer je kar sijalo od topline
in isto e; pivnica Merja eve glave je bila mra en in umazan prostor, ki je bil
prepojen z naravnost hlevskimi vonjavami. Nekdaj sicer lepa okna so bila tako
zamazana, da se je v notranjost prebilo le malo svetlobe, in na lesenih mizah, zbitih
iz grobo otesanih desk, so migotale sve e. Na prvi pogled se je tudi zdelo, da so
gostilnika tla iz steptane zemlje, toda ko je Harry napravil nekaj korakov, je spoznal,
da ima pod nogami pravi kamniti tlak, ki ga o itno e nekaj stoletij niso o istili. Mladi
arovnik se je takrat tudi spomnil, da mu je Hagrid v prvem letniku to kr mo omenil.
V Merjascovi glavi sre a vse sorte ti ev, je rekel oskrbnik, ko je fantu
razlagal, kako je v kr mi od neznanca priigral zmajevo jajce.
Harryju takrat ni bilo jasno, zakaj se oskrbniku ni zdelo udno, da ni mogel
videti neznan evega obraza. A zdaj je opazil, da je to med obiskovalci Merja eve
glave prava moda. Pred to ilnim pultom je stal moki, igar glava je bila vsa ovita v
povezo, sivo od umazanije, toda kljub temu je uspel skozi reo okoli ust prazniti
kozarec za kozarcem neke brbotajo e in kade e se pija e. Ob enem izmed oken sta
nadalje sedeli dve postavi, katerih obraza sta skrivali kapuci, in mladi arovnik bi ju z
lahkoto imel za morakvarja, e se ne bi pomenkovali z izrazito severnoanglekim
naglasom. V sen natem kotu ob kaminu pa je sedela arovnica, do palcev na nogi
pregrnjena z debelo rno tan ico in trojica se je zato lahko le spraevala, kakno
obli je se skriva za njo.
"Tule mi ni prav ni ve , Hermiona," je zamrmral Harry, ko so stopili k
to ilnemu pultu, pri emer je neopazno pomignil proti arovnici s tan ico. "Tisto tamle
bi bila lahko Temynovka."
Hermiona se je kot mimogrede za hip zazrla proti kaminu, pri emer si je v
resnici natan no ogledala ensko ob njem.
"Ne, Temynovka je veliko manja," je tiho odvrnila. "Sploh pa lahko naa ljuba
profesorica mirno pride sem, kajti isto ni nam ne more - Colibrija sem vpraala, e
tudentje smemo v Merja evo glavo, in odgovoril mi je, da vsekakor, vendar nam
svetuje, naj kozarce prinesemo s sabo. Poleg tega pa sem si natanko in trikrat
zapored prebrala vse mone olske pravilnike - tudentovske kroke, bratov ine,
drutva in sorodne oblike druenja naj bi Bradavi arka celo spodbujala. Tu smo
zmenjeni samo zato, ker po mojem ni treba ravno razglaati, kaj nameravamo
po eti."
"S tem se pa strinjam," se je nasmehnil Harry. "Ne nazadnje ne nameravamo
ustanoviti Drutva oboevalcev doma e naloge, kajne?"
Iz sobe za zaklju ene drube se je takrat prikazal to aj in stopil za to ilni pult.
Bil je emernega obraza, precej lasat in bradat, obenem pa zelo visok ter suh.
Harryju se je zdel udno znan.
"No?" je zagodel emerni to aj.
"Tri maslenuke, prosim," je naro ila Hermiona.

Moki je segel pod pult in nanj osorno postavil tri zelo zapraene steklenice.
"est srpcev," je rekel.
"Bom jaz," se je hitro ponudil Harry in srebro odtel to aju na roko.
O i suhega moa so mu pri tem spolzele prek obraza in se za droben trenutek
ustavile ob njegovi brazgotini. Nato se je to aj zasukal in Harryjev denar odvrgel v
blagajno, ki se je samodejno odprla.
Trojica se je odpravila k najbolj oddaljeni mizi to ilnice, sedla in se razgledala.
Moak, ovit v umazan povoj, je s lenki pesti odlo no udaril po pultu in to aj mu je
nalil e en kozarec nenavadne pija e.
"Saj res!" je zamrmral Ron. "Tu bi lahko naro ili, kar bi hoteli. Stavim, da bi
nam tisti tip prodal vse, briga ga. e od nekdaj sem hotel poskusiti ognjeni viski..."
"Saj-si-vendar-predstavnik!" se je raztogotila Hermiona.
"O," se je spomnil rde elasec in obraz se mu je poobla il. "Ja, no..."
"S kom naj bi se torej dobili tu?" je vpraal Harry, ki mu je s steklenice
maslenuka vendarle uspelo odviti zarjaveli zamaek in jo je zdaj nagnil.
"Z nekaj soolci, ki jih zanima, kaj jim ima povedati," je nedolo no odvrnila
Hermiona, pogledala na zapestno uro in se zaskrbljeno ozrla k vratom. "Ravno zdaj
enkrat naj bi prili in gotovo vedo, kje je ta kr ma... Aha, mislim, da so e tu."
Vrata so se odprla. V to ilnico se je za trenutek ali dva vlil debel pramen
son ne svetlobe, potem pa ga je povsem zastrla precejna skupina tudentov.
Prvi je vstopil Neville z Deanom in Lavender. Tem sta sledili dvoj ici Patil s
(Harryjevo drobovje je napravilo salto) Cho ter eno njenih prijateljic, ki so se obi ajno
neprestano hihitale. isto sama in tako zasanjana, kot bi prila v kr mo po golem
naklju ju, je nato skozi vrata stopila Loona Liupka, za njo pa so se vsuli Katie Bell,
Alicija Spinnet, Angelina Johnson, Colin in Dennis Creevey, Ernie Macmillan, Justin
Finch-Fletchley, Hannah Abbott ter Pihpuffovka z dolgo kito, ki je Harry ni poznal.
Toda vrsti tudentov s tem e ni bilo konca. Prili so tudi trije Drznvraanovci - Harryju
se je zdelo, da jim je ime Anthony, Michael in Terry - nadalje Ginny, ki ji je sledil
suhljat plavolasec s prifrknjenim nosom, ter kot zadnja straa e rde elasa dvoj ka in
njun prijatelj Lee, obloeni z vrsto papirnatih vre k, iz katerih so trleli Creparjevi
pripomo ki.
"Hermiona!" je zahripal Harry in se zasukal k prijateljici. "To je zate nekaj
soolcev?"
" e so bili pa vsi tako navdueni nad zamislijo, da bomo imeli obrambni
kroek," je veselo odvrnila. "Ron, bi pristavil e kaken stol?"
To aj je ob pogledu na mnoico tudentov otrpnil, kot da e svoj iv dan ne bi
imel toliko strank. Enega izmed kozarcev je sicer ravno brisal s krpo, ki je dajala vtis,
da e nikdar ni bila oprana.
"Lep dan elim," se mu je zareal Fred, ki je prvi pristopil k to ilnemu pultu in
je e pretel, koliko jih je pravzaprav prilo. "Petindvajset maslenukov, prosim."
To aj je nekaj trenutkov besno bol al vanj, nato pa je odvrgel krpo tako
razdraeno, kot bi ga zmotili pri em zelo pomembnem, in za el na pult postavljati
steklenice.
"Hvala," mu je pokimal dvoj ek in jih razdelil med soolce. "Vi pa kar lepo
sezite v ep, za toliko steklenic nimam dovolj denarja."
Harry je otrplo opazoval, kako je velika in klepetava skupina soolcev segala
po maslenukih in brskala za kovanci. Niti slu ajno mu ni bilo jasno, zakaj so vsi
prili, dokler se ni domislil, da morda od njega pri akujejo kaken nagovor. Ob tem
se je nemudoma lotil Hermione.
"No, povej: kaj si jim naloila?" je tiho zagodel. "Kaj pri akujejo od mene?"

"Saj sem ti povedala. Radi bi sliali, kaj jim ima povedati," ga je mirila, toda
fant je e naprej besno bol al vanjo, zato je hitro dodala:
"Zaenkrat ti ni treba re i ni , bom jaz za ela."
"ivijo, Harry," ga je veselo pozdravil Neville in sedel nasproti njega.
Mladi arovnik mu je poskual vrniti nasmeek, usta pa je imel tako suha, da
ni rekel nobene. Ravnokar mu je namre pokimala Cho, ki je sedla desno od Rona.
Njena prijateljica s skodranimi rde erjavimi lasmi pa ga je samo nezaupljivo
premerila, kar je pomenilo, da je v kr mo prila zelo nerada.
Soolci so se po dva ali trije posedli okoli trojice in nekateri so bili videti precej
razburjeni, drugi pa radovedni. Le Loona Liupka je samo zrla predse, a ko so si
poiskali stole e zadnji, so se tudi njene o i uprle v Harryja.
"Em," je rekla Hermiona, in ker je bila iv na, je bil njen glas nekoliko viji kot
obi ajno. "No, em, ivijo."
Zbrani so zdaj preusmerili pozornost k njej, eprav so se vsake toliko e
naprej ozirali k Harryju.
"No... em... No, saj veste, zakaj smo se zbrali. Harry se je domislil..."
Plano je premolknila, kajti mladi arovnik jo je grdo pogledal, in hitro se je
popravila:
"Jaz sem se domislila, da bi se tu dobili s prijatelji, ki jih zanima prava
obramba pred mra nimi silami."
Odkaljala se je in njen glas se je okrepil.
"Sami veste, da je tisto, s imer nas mu i Temynovka, ista neumnost!"
"Pa e res je!" jo je podprl Anthony Goldstein.
"No, zato sem si rekla, da bi bilo pametno, e zadeve vzamemo v svoje roke.
Po mojem bi se morali nau iti kaknega uporabnega uroka, kajti s tisto teorijo se pa
ne bomo mogli..."
"Si bomo s tem, kar se bomo nau ili pri kroku, lahko kaj pomagali na izpitu iz
obrambe?" jo je prekinil Michael, ki jo je pozorno opazoval.
"Jasno. A braniti bi se u ili tudi zato, ker... ker..."
Globoko je zajela sapo in dokon ala stavek:
"Ker je Mrlakenstein spet med nami."
Na to so se tudentje odzvali nemudoma in njihov odziv je bil predvidljiv.
Chojina prijateljica je kriknila in se polila z maslenukom, Terry se je zdrznil, Padma
se je stresla, Neville pa je zgroeno zacvilil in se nato pretvarjal, da je le zakaljal. A
vsi po vrsti so se zatem pri akujo e zazrli v Harryja.
"No, pri kroku naj bi se torej nau ili im bolje braniti pred coprniki," je
nadaljevala Hermiona. " e se glede tega strinjamo, se moramo odlo iti, kako
bomo..."
"Dokai nam najprej, da se je Saj Ve Kdo vrnil!" jo je precej napadalno
odrezal suhljati plavolasec s prifrknjenim nosom.
"Hja, e to verjame Dumbledore..." je odvrnila.
"Ho e re i, da Dumbledore verjame njemu?" je svetlolasec pomignil na
Harryja.
"Kdo pa si ti?" ga je precej neprijazno vpraal Ron.
"Zacharias Smith," je povedal fant, "in pravico imam vedeti, zakaj trdi, da se je
Saj Ve Kdo vrnil."
"Glej," je hitro posegla vmes mlada arovnica, "tu smo se dobili zaradi ne esa
drugega..."
"Je e v redu, Hermiona," je rekel Harry.
Ravnokar se mu je namre posvetilo, zakaj je v kr mo prilo toliko soolcev, in

menil je, da bi morala prijateljica to sprevideti. Nekateri, morda celo ve ina, so se

prikazali samo zato, da bi iz prve roke sliali Harryjevo zgodbo.
"Zakaj trdim, da se je Saj Ve Kdo vrnil?" je dejal in se zazrl v Zachariasa.
"Ker sem ga videl. Toda to je lani Dumbledore povedal celi oli, in e ne verjame
njemu, tudi meni ne bo, zato te ne mislim prepri evati."
Ko je govoril, so vsi zadrevali sapo in Harry je imel ob utek, da ga poslua
celo to aj. Ta je z umazano krpo e vedno brisal isti kozarec, ki je postajal vedno bolj
rjav.
"Dumbledore nam je lani povedal samo to, da je Saj Ve Kdo ubil Cedrica," se
je namrdnil Zacharias, "ti pa si njegovo truplo prinesel nazaj na Bradavi arko. V
podrobnosti se ni spu al in niti tega ni opisal, kako je Diggory umrl. Mislim, da bi vsi
radi vedeli..."
"Niti slu ajno ti ne bom opisoval, kako je, e Saj Ve Kdo koga ubije," ga je
zavrnil Harry.
Jeza, ki je zadnje ase skoraj neprestano brbotala v njem, se je spet bliala
vreli u. Toda o i ni umaknil z Zachariasovega bojevito namr enega obraza in
odlo en je bil, da se k Cho ne bo niti ozrl.
"O Cedricu ne bom govoril," je nadaljeval, "in e ste prili samo zaradi tega, se
lahko kar poberete."
Osorno je oinil Hermiono, saj je bila po njegovem vsega kriva prav ona.
Soolcem ga je postavila na ogled, kot da je nekaken zanimiv spak, in seveda so se
vsi zgrnili v kr mo, saj so hoteli sliati, kaj vse bo napletel. Toda zdaj nobeden izmed
njih ni zapustil svojega stola, niti Zacharias, eprav je e naprej zbrano zrl vanj.
"No, tako," se je oglasila Hermiona, katere glas je bil spet precej viji. "Kot
sem torej rekla... Vsi bi se radi nau ili braniti pred coprniki in zdaj se moramo samo
e dogovoriti, kako pogosto se bomo dobili, kje..."
"Je res," jo je prekinila deklica z dolgo kito, ki je zijala v Harryja, "da zna
pri arati varuha?"
To je med tudenti sproilo val pomrmravanja in z zanimanjem so prisluhnili
njegovemu odgovoru.
"Je," je nekoliko napadalno odvrnil mladi arovnik.
"Snovnega varuha?"
Ob tem izrazu se je v Harryjevem spominu nekaj zganilo.
"Em, pa ne, da pozna madam Bones?" je vpraal.
Deklica se je nasmehnila.
"Madam Bones je moja teta," je povedala. "Jaz sem Susan Bones in pravila mi
je, kako je bilo na tvojem zaslianju. Ampak povej - je to res?"
"Ja," je prikimal fant.
"Torej zna priklicati isto pravega varuha?" se je osuplo za udil Lee. "Tega
nisem vedel!"
"Mami je Ronu zabi ala, da ne sme o tem nikomur niti rhniti," je Harryju
pojasnil Fred in veselo dodal:
"Rekla je, da se o tebi e tako preve govori."
"Pa e prav je imela," je zamomljal mladi arovnik in nekaj soolcev se je
zasmejalo.
arovnica s tan ico, ki je sama sedela ob kaminu, se je nekoliko presedla.
"Je res tudi to, da si z me em, ki ga ima Dumbledore v kabinetu, ubil
baziliska?" je vpraal Terry. "To mi je povedal eden izmed portretov, ko sem bil lani
tam..."
"Em, ja. Tudi to je res," je prikimal Harry.

Justin je zavigal, brata Creevey sta se o arano spogledala in Lavender je

tiho dahnila ,Uau!'. Harryju je v vrat postalo nekam vro e in prisiliti se je moral, da se
ni ozrl k Cho.
"Ko smo bili v prvem letniku," je Neville nagovoril celotno skupino, "pa je reil
kamen norosti..."
"Modrosti!" ga je ostro popravila Hermiona.
"No, tega. e ga ne bi, bi priel v roke Saj Veste Komu," je dodal okrogloli ni
fant.
O i Hannah Abbott so bile kakor guldi.
"Da ne govorimo o tem," je rekla Cho (Harryjeve o i so inile k njej, gledala ga
je in e samo zato je njegovo drobovje znova napravilo salto), "kaj vse je opravil lani
med Triolskim turnirjem. Prebil se je mimo zmaja, povodnih mo in cele vrste drugih
re i!"
Temu so mnogi odobravajo e pritrdili, mladi arovnik pa se je nelagodno
presedel. Obrazne miice je prepri eval, naj ga ne sekajo, saj ni hotel vzbujati vtisa,
da mu to godi. A ker ga je Cho pohvalila, je veliko teje povedal tisto, kar si je
prisegel razloiti zbranim.
"Poglejte," je rekel in vsi so nemudoma obmolknili. "Ne bi rad... To ne govorim,
ker bi bil tako obupno skromen, ampak... Pri vsem tistem so mi neprestano
pomagali..."
"Pri zmaju ti e ni nih e pomagal," ga je takoj zavrnil Michael. "Takrat si letel
kot odvezan, resno..."
"Dobro, no..." se je izvijal Harry, saj je vedel, kako nehvaleen bi se zdel
soolcu, e se ne bi strinjal z njim.
"Letos poleti pa si isto sam pregnal morakvarja," se je oglasila e Susan.
"Saj," je priznal Harry, "vse to je res: kakno malenkost sem e naredil brez
pomo i, ampak povedati ho em..."
"Da nas vsega tega no e nau iti?" mu je Zacharias sko il v besedo.
" akaj, kolega, takole se zmeniva: zapri gofljo!" je Ron glasno posegel vmes,
e preden je njegov prijatelj zajel sapo.
V Zachariasa je bol al, kot da bo vsak hip planil nanj, toda fant se ni
prestrail, temve je vzkipel:
"Sem smo vendar prili, ker bi se od njega radi kaj nau il, zdaj pa pravi, da se
pravzaprav ne zna braniti!"
"Tega ni rekel," je zaren al Fred.
"Bi rad, da ti o istimo uesa?" se je pozanimal George in iz ene od Creparjevih
vre k potegnil dolg instrument smrtonosnega izgleda.
"Ali pa kaken drug del telesa; glede tega, kam ti tole vtakneva, nisva niti
najmanj izbir na," je dodal drugi dvoj ek.
"Ja, no," se je hitro oglasila Hermiona, "pustimo to... Bistveno je, e se
strinjamo, da se od Harryja lahko marsikaj nau imo."
Temu so vsi mrmraje pritrdili, le Zacharias je roke prekrial na prsih in ni rekel
nobene. A tiho je bil morda le zato, ker je tako pozorno pazil, kaj Fred po ne s tistim
udnim instrumentom.
"Lepo," je pokimala Hermiona in odleglo ji je, saj so se vendarle za eli
premikati v pravo smer. "Naslednje vpraanje je torej, kako pogosto se bomo
dobivali. Manj kot enkrat na teden bi bilo po mojem nesmiselno..."
" akaj," jo je ustavila Angelina, "tale obrambna zadevica se ne sme kriati z
naimi treningi."
"Ja," je pristavila lon ek e Cho, "z naimi tudi ne."

"A z naimi se pa lahko?" je zagodel Zacharias.

"Prepri ana sem, da bomo nali termin, ki bo ustrezal vsem," je nekoliko
nepotrpeljivo rekla Hermiona. "Ampak, veste, ta kroek je precej pomembna stvar.
Ne nazadnje se bomo pri njem u ili, kako se braniti pred M-Mrlakensteinovimi Jedci
smrti!"
"Lepo povedano!" se je pompozno vmeal Ernie Macmillan, za katerega je bil
Harry prepri an, da se bo oglasil e prej. "Tudi jaz sem mnenja, da gre tu za izjemno
pomembno zadevo, morda celo pomembnejo od vsega ostalega, kar nas aka
letos, vklju no z malo maturo!"
Izzivalno se je ozrl okoli sebe, kot bi pri akoval, da bodo soolci vzkliknili
,Nemogo e!' Ko se nih e ni odzval na njegove besede, pa je nadaljeval:
"Vsaj jaz osebno nikakor ne razumem, zakaj nam je Ministrstvo v teh
odlo ilnih trenutkih naprtilo tako nesposobnega profesorja. Razumem pa , da si nai
uradniki ne drznejo pogledati resnici v o i in si priznati: ,Da, Saj Veste Kdo je zopet
med nami!' Toda kljub temu sem ogor en! Kajti vsilili so nam u itelja, ki nam je
dejansko prepre il, da bi uporabljali obrambne uroke!"
"Temynovka menda no e, da bi se nau ili braniti," je rekla Hermiona, "ker se
boji, da bi Dumbledore iz nas naredil nekakno zasebno vojsko. Prepri ana je, da
nas bo na uval, naj napademo Ministrstvo."
Ob teh besedah so zazevali od presene enja isto vsi, razen Loone, ki je
izjavila:
"Ni udnega, da tako misli. Ne nazadnje ima tudi Cornelius Schushmaar
svojo zasebno vojsko."
"Kaj?" je zmedeno vpraal Harry, popolnoma osupel nad tem podatkom.
"Ja, za celo brigado heliopatov ima," je sve ano pritrdila Loona.
"Ne, pa jih nima!" se je razjezila Hermiona.
"Ja, pa jih ima!" je rekla Loona.
"Kaj so heliopati?" je vpraal Neville, ki je nemo no pogledoval od ene do
druge.
"Ognjeni duhovi," je razloila Loona in izrazite o i so se ji e razirile, da je bila
videti celo bolj nora kot prej. "Heliopati so velikanska, visoka in plamene a bitja, ki
galopirajo prek poljan, za njimi pa izbruhnejo divji poari..."
"Heliopati ne obstajajo, Neville," jo je jedko prekinila Hermiona.
"Pa !" jo je jezno zavrnila Loona.
"Dokai!" je revsknila Harryjeva prijateljica.
"Videla jih je e cela vrsta ljudi. Samo zato, ker si tako ozkogleda in ti mora
lovek vse pomoliti pod nos, preden..."
"Khem, khem," je pokaljala Ginny, natanko tako kot bi Temynova.
Vsi so se preplaeno ozrli k njej, nato pa so se zasmejali in takrat je dostavila:
"Se nismo pogovarjali o tem, kako pogosto se bomo dobivali?"
"Ja," je takoj pritrdila Hermiona, "ja, res smo se, prav ima, Ginny."
"No, enkrat na teden se slii isto v redu," je rekel Lee.
"Samo da se..." je za ela Angelina.
"Ja, ja, to o quidditchu smo e obdelali," jo je z zadrgnjenim glasom prekinila
mlada arovnica. "No, zdaj pa se e zmenimo, kje se bomo dobili."
Slednje je bilo precej tri oreh in nekaj asa se ni oglasil nih e.
"V knjinici?" je kon no predlagala Katie.
"Nekako dvomim, da bo madam Monockell sre na, e bomo uroke vadili med
njenimi ljubimi knjigami," je rekel Harry.
"Kaj pa v kakni prazni u ilnici?" se je domislil Dean.

"To no," je prikimal Ron, "McHudurra bi nam lahko odstopila svojo, tako kot jo
je Harryju, ko je vadil za Triolski turnir."
Toda mladi arovnik je bil skoraj prepri an, da jim McHudurra tokrat ne bo z
veseljem prisko ila na pomo . Kljub olskim pravilnikom, ki naj bi celo spodbujali
druenje, je imel ob utek, da se ji bo njihov kroek zdel nekoliko preve uporniki.
"No, bomo e nali kaken primeren prostor," je Hermiona zaklju ila razpravo.
"Ko bomo dolo ili, kje in kdaj bo prva ura, vam bomo to sporo ili."
Pobrskala je po torbi in iz nje potegnila pergament ter pero. Nato je globoko
zajela sapo, kot bi morala za nekaj zbrati pogum.
"Mislim... Mislim, da bi se morali vsi podpisati. Toliko, da bomo vedeli, kdo je
priel na sestanek. Poleg tega pa se mi zdi tudi nujno," je spet zajela sapo, "da
nikomur ne povemo, kaj po nemo. Kdor se bo podpisal, se bo torej s tem obvezal, da
ne bo nikomur izdal naih na rtov."
Fred je takoj segel po pergamentu in nanj dobrovoljno nakracal svoje ime.
Toda Harry je opazil, da se kar nekaj soolcev ni preve razveselilo Hermionine
zamisli.
"Emm..." je rekel Zacharias in ni vzel pergamenta, ki mu ga je pomolil George.
"Meni bo tako ali tako Ernie povedal, kdaj bo prva ura."
Toda tudi mladi Macmillan se je obotavljal podpisati in Hermiona se je zazrla
vanj s privzdignjenimi obrvmi.
"Jaz... Jaz sem vendar predstavnik!" je nazadnje izbruhnil. " e bi ta seznam
priel v neprave roke... No, saj veste. Sama si omenila monost, da se za tole
razve..."
"Pred kratkim si rekel, da je to izjemno pomembna zadeva," ga je opomnil
Harry.
"Ja, saj, saj..." se je zmedel Ernie. "To je e res, samo..."
"Misli, da seznama ne bom skrbno spravila?" ga je nejevoljno vpraala
Hermiona.
"A spravila ga bo? Aha, ja seveda ga bo... No, daj ga e sem, da se
podpiem!"
Zatem ni nih e ve pomiljal, le Chojina spremljevalka je svojo prijateljico
precej o itajo e pogledala, preden je seznamu dodala e svoje ime. Ko se je
podpisal zadnji izmed njih - Zacharias - je Hermiona pergament previdno spravila v
torbo, skupino pa je zajel nenavaden ob utek. Bilo jim je, kot bi podpisali nekakno
pogodbo.
"No, ura te e," je nazadnje izjavil Fred in se posko no postavi na noge. "Mi
trije z Leejem moramo nakupiti e nekaj ko ljivih zadevic, sicer pa se, upam, kmalu
vidimo."
Tudi drugi so se zatem po dva ali trije naenkrat odpravili iz kr me. Cho si je
pred odhodom dala precej opravka z zaponko na torbi, pri emer ji je dolga zavesa
njenih las zanihala pred obrazom in ga skrila. Toda prijateljica je obstala pred njo s
prekrianimi rokami in ve krat neu akano tlesknila z jezikom, zato Cho ni imela izbire
ter je morala oditi z njo. Ko jo je soolka e rinila proti vratom, pa se je vendarle ozrla
in pomahala Harryju.
"No, saj nam sploh ni lo tako slabo," je veselo rekla Hermiona, ko se je
nekoliko kasneje z Ronom in Harryjem ob sebi odpravila iz Merja eve glave.
Zunaj jih je pri akalo sonce in fanta sta sem ter tja nagnila steklenici
maslenuka, ki sta ju odnesla s sabo.
"Tisti Zacharias je te en ko driska," je Ron za emel za njegovo postavo, ki je
bila e dale pred njimi.

"Tudi meni ni preve ve ," je priznala Hermiona, "ampak slial me je, ko sem
se pri pihpuffovski mizi s Hannah in Erniejem pogovarjala o kroku. Zdelo se je, da
ga stvar zelo zanima, sploh pa tako nisem mogla drugega, kot da povabim e njega.
Ampak ni hudega, e je priel. Ve ko nas je, bolje bo. Ne nazadnje tudi Michaela
Cornerja in njegovih prijateljev ne bi bilo tu, e ne bi hodil z Ginny."
Ronu, ki je ravno do konca spraznil steklenico, se je grozovito zaletelo in
maslenuek mu je brizgnil celo skozi nos.
"KAJ DELA Z GINNY?!" je kon no zarohnel, pri emer sta njegova uhlja po
barvi e najbolj spominjala na vinje. "Da hodi z njo?! Z mojo sestro?! Michael?!"
"Ja, po mojem je zato tudi priel. Dobro, gotovo bi se rad tudi kaj nau il,
ampak e ga zraven ne bi povabila Ginny..."
"Kdaj se je to... Kako jo je...?"
"Spoznala sta se na boi nem plesu, skupaj pa sta prila tik pred koncem
leta," je umirjeno povedala Hermiona.
Takrat so e zavili na glavno ulico in postala je pred Perocevkino prodajalno
peres, kjer je bila v izlobi razstavljena vrsta lepih pisal.
"Hmm..." se je zamislila. "Novo pero bi mi prilo prav."
Odpravila se je v trgovino, Ron pa za njo in Harry ni imel druge izbire, kot da
jima sledi.
"Kateri je bil Michael?" je besno vpraal rde elasec.
"Tisti temnolasi," mu je povedala prijateljica
"Ni mi bil ve ."
"Nemogo e," si je tiho zamrmrala v brado in se odpravila vzdol vrste peres v
bronenih lon kih.
"Ampak mislil sem," je nadaljeval Ron, ki ji je sledil kakor senca, "da je Ginny
ve Harry!"
Prijateljica ga je nadvse pomilovalno premerila in nato zmajala z glavo.
"Ginny je Harry bil ve , a je nad njim e davno obupala. Pa ne, da te zdaj ne
mara," je obzirno dodala mlademu arovniku in si nato ogledala dolgo rno-zlato
pero.
Ron je kar trepetal od ogor enja. Harryju, igar glava je bila e vedno
prezaposlena s tem, kako mu je Cho pred vrati pomahala, pa se ta pogovor ni zdel
pretirano zanimiv. Toda kljub temu se mu je zdaj posvetilo nekaj, esar se prej
pravzaprav sploh ni povsem zavedal.
"Zato torej zdaj govori z mano?" je vpraal Hermiono. "Prej vpri o mene ni iz
sebe spravila niti besedice."
"Natanko tako," je pritrdila. "Ja, mislim, da bom kupila tega..."
Stopila je do blagajne in pla ala petnajst srpcev in dva firi a, pri emer ji je
pegasti dolgin e vedno dihal za ovratnik.
"Ron!" je ostro vzkliknila, ko se je zasukala in se zaletela vanj. "Ginny je
vedela, da bo zagnal celega hudi a, in zato ti tudi ni povedala, da hodi z Michaelom.
Zdaj pa e nehaj bevskati!"
"Kdo pa zganja celega hudi a? In kdo bevska...?" je sam pri sebi godel Ron,
ko so se odpravili naprej po glavni ulici.
Hermiona je zavila z o mi, ko je rde elasec za el Michaela mrmraje obkladati
z vsemi mogo imi vzdevki, pa se je tiho zasukala k Harryju:
"Ko smo e ravno pri Ginny in Michaelu - kako kae vama s Cho?"
"Kako to misli?" je naglo vpraal mladi arovnik.
Zardel je ko kuhan rak. Je res tako o itno, da je zatrapan v Cho?
"No, ja," je rekla Hermiona in se prijazno nasmehnila, "saj sploh ni mogla

odvrniti pogleda od tebe."

Harry e nikdar prej ni opazil, kako izjemno lepa vasica je Meryascoveena.
Sedemnajsto poglavje
Odredba o izobraevanju t. 24
Harry je bil tistega konca tedna dobre volje, kot e dolgo ne. Z Ronom sta
ve ino nedelje resda naglo pisala nalogo, a Bradavi arko so greli zadnji topli arki
jesenskega sonca, zato nista emela v dnevni sobi. la sta ven in sedla v zavetje
velike bukve na robu jezera, Hermiona pa se jima je pridruila, eprav je seveda vse
uspela opraviti sproti. S sabo je tako vzela kup volne, uro ila pletilke, da so se
strumno pognale na delo in izdelale vrsto kap ter alov.
Mladi arovnik je bil res vesel, da imajo na rt, kako se bodo uprli Temynovi ter
Ministrstvu, in v mislih se je neprestano vra al k sobotnemu sestanku: vsi tisti soolci
so vendar prili, da bi se obrambe u ili od njega... Pa kako so pogledali, ko so sliali,
kaj vse je storil... In Cho je pohvalila njegove podvige na Triolskem turnirju...
V ponedeljek zjutraj je bil e vedno dobre volje, eprav so bile pred njim same
najbolj zoprne ure. Z Ronom sta se tako na poti iz spalnice veselo pomenkovala o
novem manevru, ki ga je Angelina poimenovala leniv ev objem z obratom in naj bi ga
vadili na ve ernem treningu. V pogovor sta se povsem zatopila in zato sta ele sredi
s soncem obsijane dnevne sobe opazila, da v njej vlada nekam udno razpoloenje.
Vsi soolci so zaprepadenih obrazov stali pred razglasom, pritrjenim na
oglasno desko, tako velikim, da je prekril vse ostalo - sezname rabljenih u benikov,
ki so jih prodajali u enci, obi ajna Filcheva opozorila v zvezi s olskim redom,
ponudbe za menjavo arovnikih sli ic, najnoveji razpis dvoj kov Weasley za
poskusne zaj ke, spisek z datumi obiskov Meryascoveene in obvestila o najdenih
predmetih. Z velikega razglasa so se ble ale mo ne rne rke in na njegovem dnu
se je poleg li nega podpisa lesketal ig.
VELIKI INKVIZITOR
z dananjim dnem razpu a vse tudentske organizacije, drutva, ekipe,
skupine in kroke.
Za tudentsko organizacijo, drutvo, ekipo, skupino ali kroek teje vsaka
izvenolska dejavnost, ob kateri se redno sre ujejo trije ali ve tudentov.
Za dovoljenje za ponovno ustanovitev zgoraj natetih teles lahko zaprosite
Velikega inkvizitorja (profesorico Temyno). tudentske organizacije, drutva, ekipe,
skupine in kroki ne smejo delovati brez dovoljenja Velikega inkvizitorja.
Kateri koli tudent, za katerega se bo ugotovilo, da je ustanovil oziroma
pripada tudentski organizaciji, drutvu, ekipi, skupini ali kroku, ki nima dovoljenja
Velikega inkvizitorja, bo izklju en iz ole
Zgornje je v skladu z Odredbo o izobraevanju t. 24. Kalvara Temyna, Veliki
inkvizitor
Harry in Ron sta razglas prebrala prek glav precej zaskrbljenih drugoolcev.
"Torej prdnikolskega drutva ne smemo imeti ve ?" je eden izmed njih vpraal

prijatelja.
"Po mojem Temynovke prdnikole ne bodo motile," se je namr eno oglasil
Ron, da se je drugoolec zdrznil, rde elasec pa se je e zasukal k Harryju. "Mi najbr
ne bomo imeli te sre e, kaj pravi?"
Mladi arovnik si je razglas prebral e enkrat. Veselje, s katerim ga je prej
navdajal sobotni sestanek, mu je v trenutku izpuhtelo, in v njem je znova za elo vreti.
"To ni naklju je," je dejal in stisnil pesti. "Izvedela je."
"Nemogo e," ga je takoj zavrnil Ron.
"V pivnici nismo bili sami. Sploh pa niti polovice tistih, ki so prili, ne poznava
dovolj dobro, da bi jim lahko povsem zaupala. Kateri koli bi lahko stekel naravnost k
Temynovki..."
"Zacharias!" je vzkliknil rde elasec in s pestjo desnice usekal razprto dlan
levice. "Ali pa... Ja, tisti Michael se mi je tudi zdel nekam sumljiv!"
"Zanima me, e je to videla Hermiona," je zagodel Harry in se ozrl proti
stopni u, ki je vodilo k deklikim spalnicam.
"Pojdiva ji povedat," je odlo il Ron.
e je naglo stopil k vratom stopni a, jih odprl in se za el vzpenjati. Toda
napravil je komaj tri korake, ko je zadonela glasna sirena, stopnice pa so se gladko
zlile v en sam dolg tobogan. Ron se je za hip e poskual obdrati na njem, roke so
mu zakrilile kakor mlinska vetrnica, a nato se je zvrnil vznak, zdrsnil vse do dna in se
ustavil ele pred Harryjevimi nogami.
"Zdi se mi, da v deklike spalnice fantje ne smemo," je rekel mladi arovnik,
prijatelju pomagal na noge in potla il smeh.
Po kamnitem toboganu sta pribrzeli dve etrtoolki.
"Kdo pa je poskual priti gor?" sta se zadovoljno zahihitali, sko ili na noge in
se spogledljivo zazrli v fanta.
"Ja," je priznal Ron, ki je bil e vedno ves zmeden. "Nih e mi ni povedal, da se
to ne sme."
Ko sta se dekleti e vedno hihitajo odpravili k luknji za portretom, pa je
Harryja vpraal:
"Se ti to zdi poteno? Hermiona e lahko pride v nao spalnico, zakaj potem
mi ne...?"
"To je pa eno izmed tistih zastarelih pravil," ga je prekinila prijateljica, ki je
ravnokar pridrsela k njima in je zdaj vstala. "Ustanovitelji ole so se strinjali, da gre
dekletom bolj zaupati kot fantom - o tem si lahko prebere v Zgodovini Bradavi arke.
Sicer pa me res zanima, zakaj si sploh rinil gor."
"Tebe sva iskala - poglej si to!" je rekel Ron in jo zvlekel k oglasni deski.
Hermionine o i so naglo zdrsnile prek razglasa, njen obraz pa je postal
kamnit.
"Nekdo ji je vse skupaj izblebetal!" je jezno vzkliknil Ron.
"Nemogo e," ga je tiho zavrnila Hermiona.
"Ne bodi vendar naivna," je zagodel rde elasec. "Menda ne misli, da so vsi
tako poteni in plemeniti..."
"Ne, to je nemogo e, ker sem uro ila pergament, na katerega so se vsi
podpisali," je mra no zagodla. "Verjemi, e je kateri izmed njih tekel k Temynovki,
bomo takoj vedeli, kdo, pa tudi zelo al mu bo."
"Kaj pa naj bi se mu zgodilo?" jo je z zanimanjem vpraal Ron.
"Reciva takole," je odvrnila. "Ko bo videl njegov obraz, se ti bodo zdeli mozolji
Eloise Boonca zgolj ljubke pegice. Ampak pridita, gremo na zajtrk, da vidimo, kaj si o
tem mislijo drugi. Prav zanima me, e so ta razglas obesili tudi v drugih domovih."

Ko so vstopili v Veliko dvorano, jim je takoj postalo jasno, da ne visi samo v

njihovem. Klepet je bil nenavadno glasen in veliko tudentov ni sedelo za mizami, saj
so hiteli od enega do drugega prijatelja ter se pomenkovali o tem, kar so pravkar
prebrali. Trojica je komaj sedla, ko so k njim pristopili Neville, Dean, dvoj ka in Ginny.
"Ste ga videli?"
"Mislite, da ve?"
"Kaj bomo naredili?"
Vsi so gledali Harryja in ta se je ozrl, da bi se prepri al, e v bliini ni kaknega
profesorja.
"Kroek bomo seveda vseeno imeli," je tiho odlo il.
"Sem vedel, da bo to rekel," se je zadovoljno nasmehnil George in ga boksnil
v ramo.
"Bosta prila tudi predstavnika tudentov?" se je Fred zbadljivo ozrl k Ronu in
Hermioni.
"Jasno," je hladno odvrnila Harryjeva prijateljica.
"Ernie in Hannah prihajata," je takrat zbrane obvestil Ron, ki se je ozrl prek
ramen. "Pa tudi tisti tipi iz Drznvraana in Zacharias se obra ajo k nam... Ampak
nobeden se mi ne zdi mozoljav."
Hermiono je pograbil strah.
"Pusti zdaj mozolje! Ti bedaki ne smejo hoditi sem, to bi bilo grozno sumljivo!"
Naglo se je zasukala k Ernieju in Hannah ter jima divje pomahala, naj gresta
nazaj k svoji mizi.
"Za Michaela in njegove bom poskrbela jaz," se je ponudila Ginny in sko ila na
noge. "Ta butelj res ni pri pravi..."
Pohitela je k Drznvraanovski mizi in Harry ji je sledil s pogledom. Nedale
stran od Michaela, ki ga je prestregla Ronova sestrica, je sedela Cho in se
pogovarjala s kodrasto prijateljico, s katero sta prili v Merja evo glavo. Se bo
temnolaska ustraila Temynovkinega razglasa in ne bo hodila h kroku?
Toda posledic najnoveje Odredbe o izobraevanju so se do konca zavedli,
ele ko so se iz Velike dvorane odpravili na zgodovino arovnitva.
"Harry! Ron!"
Klicala ju je Angelina, ki je povsem obupana hitela proti trojici.
"Ne skrbi," jo je tiho poskual pomiriti Harry, takoj ko je bila dovolj blizu, da ga
je lahko sliala. "Kroek bomo vseeno..."
"Se zavedate, da se tisti razglas ti e tudi ekip?" ga je preglasila kapetanka.
"Na novo jo moramo ustanoviti!"
"Kaj?!" se je razburil Harry.
"Nemogo e!" je ugovarjal Ron.
"Pa , tudi vsa motva je razpustila! Zato me posluaj, Harry: prosim, lepo
prosim, bodi vendar pri njenih urah tiho, sicer nas ne bo pustila igrati!"
"Dobro, dobro," je pristal mladi arovnik, kajti Angelina je bila na robu solz. "Ne
skrbi, lepo se bom obnaal..."
"Stavim, da bo Temynovka prila na zgodovino aranja," je mrko pripomnil
Ron, ko so se odpravili naprej. "Pri Speedyju e ni bila, gotovo mu bo zateila
danes..."
A motil se je. V u ilnici za zgodovino Temynovke ni bilo, profesor pa je kot
obi ajno lebdel nekaj centimetrov nad stolom in akal, da nadaljuje s svojim
monotonim opisom vojn med velikani. Harry mu tistega dne ni niti poskual slediti.
e kal je po pergamentu in se ni zmenil za Hermiono, ki ga je vsake toliko dregnila
ali grdo oinila. K njej se je jezno zasukal, ele ko ga je odlo no sunila med rebra.

"Pa kaj je?"

Pokazala je proti oknu in ozrl se je k njemu. Na ozki okenski polici je emela
Hedwig, ki je gledala naravnost vanj, k nogi pa je imela privezano pismo. Harry se je
namr il; zakaj mu ni pote prinesla med zajtrkom, kot je na Bradavi arki obi aj?
Zdaj je ptico opazilo tudi nekaj drugih soolcev.
"Oh, ta sova je tako lepa," je zavzdihnila Lavender.
Mladi arovnik se je ozrl k profesorju, ki je e naprej bral u no snov, saj se
sploh ni zavedal, da mu tudentje posve ajo e manj pozornosti kot obi ajno. Harry
je zato tiho zdrsnil s stola in ukrivljenega hrbta pohitel vzdol miz k oknu, zasukal
kljuko na njem ter ga previdno odkrtnil.
Pri akoval je, da mu bo Hedwig pomolila nogo, s katere bo odvezal pismo,
bela ptica pa bo potem odletela v sovji stolpi . Toda komaj je okno odprl, e je
sko ila v u ilnico in alostno zaskovikala. Harry se je zaskrbljeno ozrl k Speedyju in
se nato s ptico na rami sklju en vrnil na svoje mesto, si sovo posadil v naro je ter se
lotil vrvice s pismom.
ele takrat je opazil, da so Hedwigina peresa nenavadno razmrena.
Nekatera so trlela v povsem napa no smer, eno krilo pa ji je pod udnim kotom
molelo od telesa.
"Pokodovana je!" je dahnil in se sklonil k njej.
Prijatelja sta se nagnila blije in Hermiona je celo odloila pero.
"Glejta, nekaj je narobe z njeno perutnico..."
Hedwig je trepetala. Ko se je Harry hotel dotakniti pokodovanega krila, je
odsko ila, se na eperila in ga o itajo e premerila.
"Profesor Speedy," ga je glasno poklical mladi arovnik in vsi soolci so se
zasukali k njemu. "Slabo mi je."
U itelj je dvignil pogled in videti je bil skrajno presene en, kot bi se spraeval,
emu je v u ilnici toliko ljudi.
"Slabo?" je zmedeno ponovil.
"Ja, zelo slabo," je zatrdil Harry in vstal, pri emer je sovo skril za hrbet.
"Mislim, da bi moral v ambulanto."
"Seveda," je pritrdil Speedy, kot bi kaj takega doivel prvi , "v ambulanto... Ja,
ja... No, kar pojdi, Pudell."
Komaj je fant za sabo zaprl vrata, si je Hedwig postavil na ramo in pohitel po
hodniku. ele ko je bil dovolj dale od Speedyjeve u ilnice, se je ustavil, da bi v miru
premislil, kaj naj pravzaprav stori. V takem primeru bi obi ajno takoj el k Hagridu, a
ker tega ni bilo, je lahko poiskal le Tcherwiwo-Dylo in upal, da mu bo pripravljena
pomagati.
Stopil je k najblijemu oknu in se skozenj zazrl prek parka, po katerem je
pometal veter. V bliini oskrbnikove ko e o profesorici ni bilo ne duha ne sluha; torej
je verjetno v zbornici. Tako se je spustil po stopni u in Hedwig, ki mu je majavo
emela na rami, je pri tem nekajkrat ibko zaskovikala.
Ob vhodu v zbornico sta emeli dve kamniti gargojli. Ko se jima je Harry
priblial, je prva zahripala:
"Zakaj pa nisi pri pouku, sinko pobalinko?"
"Za nekaj nujnega gre," je na kratko odvrnil Harry.
"Uuuu, za nekaj nujnega?" je z visokim glasom zacvilila druga. "Res, s tem si
nama dobro zaprl usta, kaj?"
Fant je zavil z o mi in potrkal na lepa vrata zbornice. Zaslial je korake, dveri
so se odprle in znael se je iz o i v o i s profesorico McHudurro.
"Ne reci mi, da te je spet kaznovala!" je dejala in o i za pravokotnimi o ali so

se ji groze e zalesketale.
"Ne, ne!" je hitro rekel.
"Zakaj pa potem nisi pri pouku?"
"Menda gre za nekaj nujnega," je druga gargojla pikro vsko ila v pogovor.
"Profesorico Tcherwiwo-Dylo i em," je pojasnil Harry. "Moji sovi se je nekaj
zgodilo, pokodovana je!"
"Sem sliala nekoga omeniti pokodovano sovo?"
Ob McHudurri se je prikazala u iteljica nege. Med zobmi se ji je pozibavala
pipa, v rokah pa je drala Preroke novice.
"Ja," je prikimal Harry in Hedwig previdno dvignil z ramena, "prikazala se je
kasneje od drugih sov in krilo ji tako udno trli stran, glejte..."
Profesorica je z zobmi trdno zagrizla v pipo in segla po sovi, McHudurrova pa
ju je pozorno opazovala.
"Hmm, videti je, da jo je nekaj napadlo," je rekla Tcherwiwa-Dyla skozi
stisnjene zobe. "Kaj, pa ne vem. vadrni se v asih seveda poenejo tudi za pticami,
toda Hagrid je bradavi arske nau il, da sove pustijo pri miru..."
Harry ni vedel, kaj so vadrni, a mu tudi ni bilo mar, saj ga je preve skrbelo za
Hedwig. Profesorica McHudurra pa se je ostro zazrla vanj in vpraala:
"Od kod je sova priletela, Potter?"
"Em," je rekel mladi arovnik, "mislim, da iz Londona."
Sode po tem, kako so se ji staknile obrvi, ji je bilo jasno, da London pomeni
Trochnmrkow trg tevilka dvanajst.
Tcherwiwa-Dyla je iz notranjega epa pla a privlekla monokel, si ga pritisnila
pred oko in si poblie ogledala Hedwigino krilo.
"Tole bova e uredili. Ampak pri meni jo mora pustiti, Potter," je rekla, "in
nekaj dni je ne sme poiljati kam dale ."
"O, hvala!" se je razveselil Harry, v tistem pa se je e oglasil zvonec.
"Ni za kaj," je pokimala profesorica, ki se je hotela vrniti v zbornico...
"Samo trenutek, Wilhelmina!" jo je ustavila McHudurrova. "Potter bi verjetno
rad svoje pismo!"
"Saj res!" se je spomnil fant, ki je povsem pozabil, da je e vedno privezano na
sovo.
Profesorica za nego mu ga je predala, potem pa s Hedwig na ramenu odla v
zbornico. Sova je pri tem zazijala v Harryja, kot bi ne mogla verjeti, da jo bo kar pustil
pri teh, njej povsem neznanih ljudeh. Mladi arovnik se je z rahlim ob utkom krivde
nato zasukal na petah, da bi odel, toda McHudurrova ga je poklicala nazaj.
"Potter!"
"Prosim, profesorica?"
Ozrla se je po hodniku; z obeh strani so se jima e bliali tudentje.
"Ne pozabi," je rekla hitro in tiho, o i pa so se ji ustavile na zvitku v njegovih
rokah, "da poti, po katerih potuje pota na Bradavi arko, zdaj nadzorujejo!"
"Saj..." je za el Harry, toda povodenj tudentov, ki se je valila po hodniku, ga
je e dosegla.
Profesorica mu je samo e na kratko pokimala in za sabo zaprla vrata, Harryja
pa je mnoica odnesla na dvori e. Tam je opazil prijatelja, ki sta stala v zatinem
kotu, a sta si vseeno privzdignila ovratnike pla ev.
Mladi arovnik je e na poti k njima razgrnil pergament, na katerem je bilo
zapisanih samo nekaj besed:
Danes, ob istem asu, na istem mestu.
"Bo s Hedwig vse v redu?" ga je zaskrbljeno vpraala Hermiona, komaj jima je

priel dovolj blizu, da jo je lahko slial.

"Kam si jo nesel?" se je oglasil e Ron.
"H Tcherwiwi-Dyli," je povedal mladi arovnik, "pri emer sem sre al tudi
McHudurrovo. Posluajta, kaj mi je rekla..."
Ko jima je poro al o njenem opozorilu, na njegovo presene enje nista bila ni
kaj osupla. Ravno nasprotno - pomenljivo sta se spogledala.
"Kaj je?" ju je vpraal in pogledoval od enega do drugega.
"Ronu sem ravno rekla, da je Hedwig po mojem kdo poskual prestre i. Saj se
e nikoli ni vrnila pokodovana, kajne?"
"Kdo pa ti je sploh pisal?" je vpraal Ron in mu sporo ilo povlekel iz rok.
"Potepin," je tiho povedal Harry.
"Ob istem asu, na istem mestu? Misli s tem na kamin v dnevni?"
"Menda," se je namrdnila Hermiona, ki si je prav tako prebrala kratko pismo.
"Upam samo, da tega ni videl e kdo..."
"Sporo ilo je bilo vendar zape ateno," je mladi arovnik poskual prepri ati
tako njo kot sebe. "Sploh pa nih e ne bi razumel, o em govori, e ne bi vedel, da
smo se s Potepinom enkrat e pogovarjali."
"Kaj pa vem," se je namr ila Hermiona, in ker je ravno zvonilo, si je torbo
nataknila na ramo. "Pismo bi s kaknim urokom prav lahko ponovno zape atili, in e
nadzorujejo tudi fr amreje... Ampak po drugi strani ne vem, kako bi Potepina lahko
posvarili, naj ne rine z glavo v kamin, ne da bi kdo prestregel tudi to sporo ilo!"
Zatopljeni v misli so se po asi spu ali v grajske je e na uro napojev, na dnu
stopni a pa so se naglo zdramili. Zasliali so namre Dreca, ki je stal pred vrati
Rawsove u ilnice in mahal naokrog s pergamentom precej uradnega videza. Govoril
je pretirano glasno, da bi lahko sliali isto vsako njegovo besedico.
"Ja, Temynova je spolzgadovskemu motvu takoj dala dovoljenje in spet lahko
vadimo. e pred zajtrkom sem jo el prosit zanj, sicer pa sploh nisem dvomil, da ga
bomo dobili. Saj veste, z mojim o etom se dobro poznata, ko je vendar tako pogosto
na Ministrstvu... Me prav zanima, e bodo smeli tudi Gryfondomovci e naprej
tekmovati."
"Pustita ga," je Hermiona prose e zaepetala fantoma, ki sta se ostrih
pogledov in stisnjenih pesti zazrla v Dreca. "Samo razjezil bi vaju rad."
" e gre pri tej zadevi za vpraanje, kdo ima na Ministrstvu kaj vpliva," je mladi
Malfoy e nekoliko povzdignil glas in zlobno oinil Harryja ter Rona, "po mojem
nimajo kaj dosti monosti. O e pravi, da Schushmaar e leta i e izgovor, s katerim
bi se lahko znebil Arthurja Weasleyja. Kar se ti e Potterja, pa ga bo Ministrstvo
menda slej ko prej vtaknilo v Svetega Munga, kjer imajo prav poseben oddelek za
take primerke."
Dreco se je groteskno spa il, pri emer je na iroko razprl usta in divje zavil z
o mi. Crabbe in Goyle sta se temu kot obi ajno butasto zasmejala, Gatka pa je
veselo zacvilila.
V tistem je Harryja nekaj tako sunilo v ramo, da bi se skoraj zvrnil po tleh. Hip
zatem pa je e presene eno spoznal, da se je mimo njega pognal Neville, ki je drvel
naravnost nad Dreca.
"Neville, ne!"
Mladi arovnik je sko il za njim in ga zgrabil za pla . Neville se ga je besno
poskual otresti in s pestmi je krilil proti mlademu Malfoyu, ki ga je to za trenutek
isto vrglo iz tira.
"Pomagaj mi!" je Harry prosil Rona.
Z roko se je uspel okleniti vratu okrogloli nega fanta in ga za el vle i stran od

Spolzgadovcev, Drecova pribo nika pa sta stopila predenj ter zapokljala s prsti. Ron
je Nevilla takrat zgrabil za roke in skupaj s prijateljem sta ga spravila nazaj med
Gryfondomovce. Obi ajno mirni soolec je bil v obraz isto krlaten. Harry je njegov
goltanec tako mo no stiskal k sebi, da ga je bilo nemogo e razumeti, toda iz ust se
mu je vendarle izvilo nekaj besed.
"To... ni smeno... Ne... Mungo... Bom e... pokazal..."
Vrata je e so se odprla in skoznje se je prikazal Raws. Njegove rne o i so
inile h Gryfondomovcem in se ustavile ob Harryju in Ronu, ki sta se e vedno borila
z Nevillom.
"Pa ne, da se pretepate?" je zagodel profesor s svojim posmehljivim, hladnim
glasom. "To bo Gryfondom stalo deset to k. In spusti e Velerita, Potter, sicer se bo
zve er oglasil pri meni. Tako. Zdaj pa noter, vsi po vrsti."
Harry je spustil Nevilla, ki se je sope razjarjeno zazrl vanj.
"Moral sem te ustaviti," se mu je opravi eval mladi arovnik in pobral torbo,
"sicer bi te Crabbe in Goyle raztrgala."
Okrogloli ni fant ni rekel nobene, samo po svoji olski torbi je segel in
zakorakal v je o.
"Kaj, pri Merlinovi bradi, pa je bilo to?" se je udil Ron, ko sta se s prijateljem
odpravila za njim.
Harry mu ni odgovoril. Dobro je vedel, zakaj se je Neville tako razjezil, ko je
Dreco govoril o ljudeh, ki so bili v bolninici svetega Munga zaradi slabega
duevnega zdravja. Toda Dumbledorju je prisegel, da za skrivnost debelunega fanta
ne bo povedal nikomur. Niti Neville sam se ni zavedal, da Harry ve zanjo.
Trojica je zasedla svoje obi ajno mesto v zadnji vrsti u ilnice in na mizo so
zloili pergament, peresa ter u benik Tiso arobnih zeli in gob. Soolci okoli njih
so si epetaje pripovedovali, kako je Neville ponorel, ko je Raws glasno zaprl vrata,
pa so vsi v hipu utihnili.
"Opazili boste," jih je tiho in posmehljivo opozoril mojster arobnih napojev,
"da imamo danes gostjo."
Pri tem je pokazal na tema en kot je e in v njem je Harry opazil Inkvizitorko, ki
je pred sabo e drala notes. S privzdignjenimi obrvmi se je ozrl k prijateljema - zdaj
je bil v istem prostoru z Rawsom ter Temynovo, svojima ,najljubima' u iteljema, in
teko se je odlo il, za koga bi navijal.
"Danes se bomo e naprej bavili z raztopino krep alnino. Napoji, ki ste jih
zvarili prejnji teden, vas e akajo, in e ste jih pravilno pripravili, so se prek konca
tedna lepo uleali. Nadaljnja navodila," je zamahnil s palico, "so seveda na tabli.
Za nite z delom."
Temynova si je prve pol ure neprestano nekaj zapisovala, Harry pa je komaj
akal, da za ne Rawsu zastavljati vpraanja, in spet se ni dovolj posvetil napoju.
"Zdaj je na vrsti salamandrova kri, ne pa sok granatnega jabolka," je zaje ala
Hermiona, ga zgrabila za zapestje in mu e tretji prepre ila, da bi zvarku dodal
napa no sestavino.
"Aja," je odsotno zamomljal mladi arovnik, odloil stekleni ko in e naprej
kilil v kot u ilnice.
"Ha," je kmalu zatem tiho vzkliknil.
Inkvizitorka je namre vstala in se napotila proti Rawsu, ki se je sklanjal nad
Deanov kotel.
"No, od tudentov vsekakor pri akujete veliko, to je lepo," je nagovorila
profesorjev hrbet. "Spraujem pa se, e jih je modro u iti, kako se zvari raztopino
krep alnino. Po mojem bi bilo Ministrstvu ljube, e bi ta napoj umaknili z vaega

u nega na rta."
Raws se je po asi vzravnal in se obrnil k njej.
"Sicer pa mi povejte: kako dolgo e pou ujete na Bradavi arki?" je dodala, s
peresom nad notesom.
"tirinajst let," je odgovoril.
Njegov obraz je bil brezdanje grozljiv. Harry, ki ga je pozorno opazoval, je
napoju dodal nekaj kapljic neke sestavine, ob emer je turkizni zvarek groze e
zabrbotal in postal oranen.
"Kolikor vem, ste najprej zaprosili za delovno mesto u itelja obrambe pred
mra nimi silami?" je nadaljevala Temynova.
"To je res," je tiho pritrdil profesor.
"Ki pa vam ga niso dodelili?"
Raws se je namrdnil.
"O itno."
Velika inkvizitorka si je spet nekaj zapisala.
"Poleg tega ste za prej omenjeno delovno mesto po mojih podatkih zaprosili
isto vsako leto."
"Tudi to je res," je priznal Raws, pri emer so se njegove ustnice komaj kaj
zganile.
"Pa veste, zakaj je Dumbledore vztrajno zavra al vae pronje?" ni odnehala
Inkvizitorka.
"Najbolje bo, e to vpraate njega," je togo odvrnil.
"O, saj ga bom," se mu je sladko nasmehnila.
"So tovrstna vpraanja smotrna?" se je pozanimal mojster arobnih napojev in
priprl o i.
"Seveda," je ivahno prikimala Temynova, "seveda. Ministrstvo si eli ustvariti
im bolj jasno sliko o profesorjih... in njihovem okolju."
Nato mu je pokazala hrbet, stopila h Gatki Garkinson in ji zastavila nekaj
vpraanj v zvezi z Rawsovimi predavanji. Profesor pa se je zasukal k Harryju in njuna
pogleda sta se za trenutek staknila. Mladi arovnik je hitro sklonil glavo ter se
posvetil svojemu napoju, ki se je za el prav nemarno strjevati in poleg tega je od
njega vel vonj po zagani gumi.
"Spet bo ostal brez to k, Potter," je zlobno izjavil Raws, ki je naglo stopil k
njemu in mu z zamahom palice izpraznil kotel. "Do naslednje ure bo napisal esej o
pravilni pripravi tega zvarka, v katerem bo tudi navedel, kaj si storil narobe, jasno?"
"Ja," je besno pritrdil Harry.
Raws jim je sicer e dal nalogo in tistega ve era so imeli trening, kar je
pomenilo, da bo no e dolga. Zdaj se zato sploh ni ve spomnil, zakaj je bil zjutraj
tako dobre volje, kajti elel si je samo tega, da bi bilo dneva im prej konec.
"Mogo e bom prical vedeevanje," je nataknjeno izjavil, ko so po kosilu li na
dvori e, kjer se jim je veter zaganjal v pla e in klobuke. "Rekel bom, da sem zbolel,
in ta as napisal esej za Rawsa, sicer sploh ne bom el spat."
"prical pa e ne bo!" se je raztogotila Hermiona.
"Prava se je oglasila. Ti vendar Trelawneyjevo tako sovrai, da si protestno
zapustila njeno u ilnico!" jo je opomnil Ron.
"Prav ni je ne sovraim," je vzvieno odvrnila mlada arovnica. "Samo
prepri ana sem, da je naravnost obupna u iteljica in navadna prevarantka. Toda
Harry je manjkal e pri zgodovini, zato danes res ne sme zamuditi nobenega
predavanja ve !"
V njenih besedah je bilo dovolj resnice, da ji ni bilo mo oporekati. Zato je

Harry ez pol ure sedel na svoj stol v pretirano odiavljeni in zatohli u ilnici
vedeevanja, jezen na vse po vrsti. Profesorica jim je e delila izvode Oraklja in
mladi arovnik je pomislil, da bi as gotovo lahko bolje izrabil. Celo Rawsovega eseja
bi se bilo pametneje lotiti, kot da celo uro poskua razvozlati pomen povsem
izmiljenih sanj!
Toda o itno je bilo, da ni edini v u ilnici, ki ga kuha jeza. Profesorica je eno
izmed knjig dobesedno tre ila na mizo pred njim in Ronom. Seamusu in Deanu je
u benik nato kar zalu ala, pri emer bi prvega skoraj zadela v glavo, zadnji izvod pa
je Nevillu tako silovito porinila v roke, da se je zvrnil z zofe.
"No, nadaljujte e!" je glasno zahtevala, pri emer je bil njen glas izjemno
visok in nekoliko histeri en. "Saj veste, kaj morate storiti! Ali pa sem mogo e tako
nesposobna u iteljica, da e knjige ne znate odpreti?!"
tudentje so se presene eno zazrli vanjo, nato pa so se spogledali. Toda
Hatry je vedel, kaj ji je. Ko se je profesorica sesedla na svoj naslanja , so se ji
pove ane o i lesketale od solz in glavo je nagnil blije k Ronu ter zamrmral:
"Po mojem je e dobila Temynovkino oceno."
"Profesorica?" se je takrat pridueno oglasila Parvati, ki je, tako kot Lavender,
od nekdaj ob udovala Trelawneyjevo. "Profesorica, je kaj... narobe?"
"Narobe?!" je kriknila u iteljica in glas ji je od besa kar trepetal. "Nikakor!
Razalili so me, to e! O meni so pisali strane lai, vsekakor! Brez vsake podlage so
me obtoili nesposobnosti, nedvomno! A da bi bilo kaj narobe?! Nikakor!"
Drhte je zajela sapo in umaknila pogled, ki ga je do zdaj upirala v Parvati,
izpod o al pa so se ji jezno ulile solze.
"Ni, da bi govorila," je izdavila. "Akademiji predano sluim e estnajst let... ne
da bi to sploh kdo opazil. Toda alili me ne bodo! Ne bodo!"
"Toda, profesorica, kdo vas ali?" je plano vpraala Parvati.
"Uradnitvo!" je z globokim, melodramati nim in treso im glasom zagostolela
Trelawneyjeva. "Da, tisti, katerih pogled je preve zamegljen z vsakodnevnim, da bi
videli, kot Vidim jaz, da bi vedeli, kar Vem jaz... Seveda, nas, Vidcev, so se od nekdaj
bali, vedno so nas preganjali... To je, al, naa usoda..."
Debelo je pogoltnila, si z vogalom rute popivnala lica, nato pa izza rokava
privlekla majhen izvezen rob ek in si tako glasno obrisala nos, da je zvok spominjal
na Zhoprnackove done e prdce.
Ron se je zahehetal in Lavender ga je zgroeno oinila.
"Profesorica," se je spet oglasila Parvati, "ho ete re i... Gre za nekaj v zvezi s
Temynovo...?"
"Ne omenjaj mi te enske!" je kriknila Trelawneyjeva, ki je sko ila na noge, da
so ji zapestnice zavenketale in so se ji o ala zabliskala. "In nadaljujte z delom!"
Preostanek ure je korakala sem ter tja po u ilnici, solze so ji e vedno mezele
izza o al, in v brado si je mrmrala nekakne gronje.
"... Bom pa odla... Kako poniujo e... Zadnji opomin pred prenehanjem
delovnega razmerja... Bomo e videli... Kako si drzne..."
"Ti in Temynovka imata nekaj skupnega," je Harry tiho rekel Hermioni, ko so
se pri obrambi spet sre ali. "Tudi ona o itno misli, da je Trelawneyjeva navadna
prevarantka. Po mojem bi jo rada dala na evelj."
V tistem je Temynova e prila v u ilnico. Na glavi se ji je pozibaval metulj ek
iz rnega ameta, na obrazu pa se ji je poigraval sila samozadovoljen nasmeek.
"Dober dan, u enci."
"Dober dan, profesorica Temyna," so zdolgo aseno zalajnali.
"Pospravite palice, prosim."

Tega ji zdaj sploh ni bilo ve treba odrediti, saj se je nih e ve ni trudil vle i iz
torbe.
"Odprite knjige gospoda Klopgultsa na strani petintrideset in si preberite tretje
poglavje z naslovom Prednosti nenasilnega odziva na magi ni napad. e boste
kon ali prej kot soolci..."
"... tiho po akajte na konec ure," so jo skupaj dopolnili Harry, Ron in
Hermiona, a skoraj neslino.
"Trening odpade," je z votlim glasom oznanila Angelina, ko je trojica tistega
dne po ve erji prila v dnevno sobo.
"Niti ust nisem odprl!" se je zgroeno branil Harry. "Niti odprl jih nisem,
Angelina, priseem..."
"Vem, vem," je alostno prikimala kapetanka. "Rekla mi je, da potrebuje nekaj
asa za premislek."
"Kaj pa ima za premisliti?!" se je razjezil Ron. "Spolzgadovcem je takoj
dovolila, zakaj ni e nam?!"
Toda Harry si je kar predstavljal, kako Temynova uiva, ko Gryfondomu grozi,
da bo ostal brez motva. Zato mu je bilo tudi jasno, da jim bo me njene odlo itve e
nekaj asa visel nad glavo.
"No, ja," je pripomnila Hermiona, "zadeva ima vendarle tudi svetlo plat - zdaj
bo imel vsaj as za Rawsov esej."
"To naj bi bila svetla plat?!" je revsknil mladi arovnik, Ron pa je nejeverno
zazijal v Hermiono. "Da quidditch odpade in se bom lahko namesto tega zabaval z
napoji?!"
Zadnjico je jezno zabil na stol, iz torbe nejevoljno potegnil pisalne potreb ine
in se lotil dela. Zbral se je zelo teko. eprav je vedel, da se bo Sirius med plameni
prikazal ele precej kasneje, se je vsakih nekaj minut za vsak slu aj vendarle ozrl k
ognji u. V sobi je bilo tudi precej glasno: dvoj ka sta o itno do konca dodelala eno
izmed Slastnih strahot in zdaj sta jo predstavila navduenim soolcem, ki so jima vsi
nasmejani glasno ploskali.
Fred je najprej preve il oranno polovico sla ice in se prav ivalsko izbruhal
v eber, ki sta ga postavila predse. Nato pa si je v goltanec zaril e vijoli no in
slabost ga je v hipu minila. Lee Jordan, ki jima je pomagal pri predstavitvi, je vsake
toliko lenobno radirnil izbljuvano, in to z istim urokom, s katerim je Raws pri napojih
tako rad po istil Harryjev kotel.
Ob neprestanih grlenih zvokih, brizganju in mokotanju na pol prebavljene
hrane, ob navduenih aplavzih ter glasnih klicih dvoj kov, ki sta e pobirala
prednaro ila, se je Harry torej zelo teko osredoto il na pravilno pripravo raztopine
krep alnine. Hermiona mu pri tem ni bila v pomo : kadar je bruhanje pljusknilo v
eber in so drugi to veselo pozdravili, si je prijateljica nejevoljno mrmrala v brado, kar
je mlademu arovniku lo na ivce e bolj kot glasna predstavitev.
"Pa jima reci, naj nehata!" jo je razdraeno nagnal, ko je e etrti zapored
pre rtal napa no koli ino zmletih grifonovih krempljev, potrebnih za napoj.
"Ne morem, saj tole ni proti nobenemu pravilu," je zakripala z zobmi. "Sama
se lahko do smrti baeta s tistimi gnusarijami in tudi predpisa, ki bi jih drugim
bedakom prepovedoval kupovati, ne morem najti. Najprej bi morala dokazati, da so
Strahote nevarne, to pa niso!"
Skupaj z Ronom sta nato opazovala, kako je George uprizoril ostrostrelni bruh
- izbljuvek je poslal prek polovice dnevne sobe, ko je pristal to no v ebru, pa je

preostalo, kar se mu je dvignilo iz elodca, lepo pogoltnil, se vzravnal in ponosno

dvignil roke. Poel je zelo buren aplavz.
"Ne morem razumeti, zakaj sta Fred in George pri mali maturi poloila samo tri
izpite," je rekel Harry, ko je opazoval, kako dvoj ka in Lee hitro pobirajo navduena
naro ila. "Na te re i se resni no spoznata."
"O ja. Spoznata se na vse, kar daje naravnost prekrasen videz, vrednosti pa
nima nobene!" ga je omalovaujo e zavrnila Hermiona.
"Kako to misli - nima nobene vrednosti?" jo je z zadrgnjenim glasom vpraal
Ron. "Hermiona, zasluila sta e ve kot estindvajset guldov!"
Precej asa je minilo, preden je bilo predstavitve konec, a dvoj ka in Lee so
zatem e dolgo pretevali izkupi ek. Nazadnje se je tudi Fred vendarle odpravil proti
fantovskim spalnicam, pri emer je monjo z denarjem stresal tako bahavo, da se je
Hermiona namr ila. Toda kon no je za sabo zaprl vrata in trojica je imela dnevno
sobo samo zase. Ura je bila sicer e krepko ez polno in Harry, ki mu esej nikakor
ni el od rok, se je odlo il, da ima za tisti dan dovolj. Pospravil je knjige, Ron, ki je
sede v naslanja u e drsel v spanec, pa je pri tem tiho zagodel, se zbudil in se
krmeljavo zazrl v ogenj.
"Sirius!" je vzkliknil.
Harry se je naglo zasukal. Sredi plamenov je spet stala botrova razmrena
glava.
"ivijo," jih je pozdravil.
"ivijo," so mu v zboru odvrnili prijatelji in vsi trije so pokleknili na preprogo,
plamenom pa se je kljub vro ini glasno predo priblial tudi Krivoap.
"Kako gre?"
"Ni kaj dobro," je odvrnil Harry, Hermiona pa je ma ka potegnila k sebi, da si
ne bi ogal brkov. "Ministrstvo je izdalo e eno odredbo, zaradi katere ne moremo
igrati quidditcha..."
"In se dobivati pri kroku obrambe pred mra nimi silami?" ga je z nasmekom
dopolnil Sirius.
Temu je sledil trenutek tiine.
"Kako si izvedel za to?" ga je nato osuplo vpraal mladi arovnik.
"Za sestanek bi si lahko izbrali kaken varneji kraj," se mu je e bolj na iroko
zareal Sirius. "Da se greste o tem pogovarjati v Merja evi glavi... Lepo te prosim!"
"Bolje, kot da bi se dobili v Treh metlah!" se je branila Hermiona. "Tam je
zmeraj toliko ljudi..."
"Torej bi vam teje kdo prislukoval," je odvrnil Harryjev boter. "Marsi esa se
morate e nau iti, Hermiona."
"Pa ve, kdo nas je slial govoriti o obrambnemu kroku?" je vpraal njegov
kr enec.
"Tobi, kdo pa," je odvrnil Sirius, in ker jih je s tem tako zmedel, se je zasmejal.
"Zakrinkan je bil v arovnico s tan ico."
"Tisto je bil Tobakarolus?" se je za udil Harry. "Kaj pa je po el v Merja evi
glavi?"
"No, kaj misli?" se je nepotrpeljivo namrdnila Siriusova glava. "Malo je pazil
nate."
"Torej me e vedno zasledujete?" je jezno vpraal mladi arovnik.
"Jasno, da te," je pritrdil boter. "e dobro, ko pa vsak trenutek prostega asa
o itno izrabite za lumparije."
A ni bil videti jezen ali zaskrbljen. Ravno nasprotno, v Harryja je zrl resni no
ponosno.

"Zakaj se je Tobi pravzaprav skrival pred nami?" je razo arano vpraal Ron.
"Z njim bi se prav z veseljem malo pomenili."
"Izdati se ni smel, ker so mu pred kaknimi dvajsetimi leti prepovedali e kdaj
priti v Merja evo glavo," je pojasnil Sirius, "in tisti to aj taknih re i ne pozabi. Sicer
pa smo ob Sturgisovi aretaciji izgubili boljega od Nerrgovih pla ev nevidnosti, zato
se Tobi zadnje ase kar pogosto preobla i v arovnico... Ampak kakor koli: Ron,
predati ti moram sporo ilo tvoje mame; obljubil sem, da ga bom."
"Res?" je nekoliko zaskrbljeno vpraal rde elasec.
"Ja. Rekla je, da se pod nobenim pogojem ne sme udeleiti kroka. Skrbi jo,
da bi te vrgli iz ole in ti s tem uni ili prihodnost. Po njenem bo imel kasneje ez
glavo asa, da se nau i braniti in si zdaj e premlad za takne re i. Poleg tega tudi
Harryju ter Hermioni svetuje, da na vse skupaj pozabita, in eprav ni njuna mama, ju
roti, naj se spametujeta. Vse to bi vam napisala, toda e bi sovo prestregli, bi se vsi
trije znali v resnih teavah, sama pa vam tega ni mogla sporo iti, ker ima danes
pono i opravke."
"Pono i? Opravke?" se je za udil Ron.
"Ni vano kakne, za nekaj v zvezi z Redom gre," je odvrnil Sirius. "Meni je
torej naprtila, da vam vse to povem, vi pa se pazite: e ji ne boste sporo ili, da sem
vam, bo hudo, kajti niti najmanj mi ne zaupa."
Temu je spet sledila tiina. Krivoap se je s prednjo taco mijavkajo poskual
dotakniti Siriusove glave, Ron pa se je posvetil luknji v preprogi pred kaminom.
"Torej ti moramo zdaj obljubiti, da se ne bomo u ili braniti?" je kon no
zamrmral.
"Kaj? Kje pa!" je presene eno vzkliknil Sirius. "Po mojem je kroek izvrstna
zamisel!"
"Res?" je odleglo Harryju.
"Seveda!" se je namr il njegov boter. "Menda ne misli, da bi se midva s
tvojim o etom zaradi take stare coprnice, kot je Temynovka, preprosto vdala v
usodo?"
"Ampak... Lani si mi naro il, naj bom previden in naj ne tvegam preve ..."
"Eh, lani, lani! Takrat smo upravi eno domnevali, da je na Bradavi arki nekdo,
ki te poskua ubiti, Harry!" ga je zavrnil odrasli arovnik. "Letos pa zatrdno vemo, da
bi nekdo izven ole rad pobil nas vse! Zato sem prepri an, da je prav pametno, e se
nau ite braniti, in to im bolje!"
"Kaj pa, e nas res vrejo iz ole?" ga je pobarala mlada arovnica.
"Ampak, Hermiona, kroka si se vendar domislila prav ti!" je Harry
presene eno zazijal vanjo.
"Vem. Zanima me pa , kaj o tem misli Sirius," je skomignila.
"Hja, po mojem je bolje, e te brcnejo prek praga in se zna braniti, kot pa da
ko prestraen kos suhe salame emi v oli," je rekel Harryjev boter.
"Tako se govori!" je navdueno vzkliknil Ron.
"No," je nadaljeval Sirius, "povejte - ste e nali primeren prostor za kroek?"
"Ne," je odkimal mladi arovnik. "Pojma nimamo, kje bi se lahko dobivali."
"To res ni tako hud problem - kar v Besne o brunarico pojdite," je predlagal
njegov boter.
"To no, v Brunarici nas ne bi nih e motil!" se je razveselil Ron.
Toda Hermiona je dvome e zagodla in vsi trije so se zasukali k njej, pri emer
se je glava Harryjevega botra vpraujo e namr ila.
"Sirius, ko si hodil na olo, ste se vendar v Brunarici dobivali samo tirje," ga je
opozorila. "Poleg tega ste se bili vsi sposobni spremeniti v ivali in tudi pod pla

nevidnosti bi se verjetno lahko stisnili, e bi se hoteli. Nas pa je osemindvajset, in ker

nih e ni mag, bi bolj kot pla potrebovali cerado nevidnosti."
"Prav ima," je le nerada priznala glava odraslega arovnika. "No, prepri an
sem, da se bo vseeno kaj nalo... Aha! Za tistim velikim zrcalom v etrtem nadstropju
je bil v asih precej prostoren skrivni prehod. e me spomin ne vara, bi v njem lahko
za silo vadilo uroke tudi osemindvajset ljudi."
"Fred in George sta mi povedala, da skozenj ni ve varno hoditi," je takoj
odkimal Harry. "V tleh pod prehodom je menda popustilo nekaj tramov."
"O," se je namr il njegov boter. "Ni , torej bom moral e malo premisliti,
potem pa se vam..."
Obmolknil je. Napeto je prisluhnil in videti je bil kar nekoliko preplaen.
"Sirius?" ga je zaskrbljeno poklical Harry.
A botrova glava je e izginila. Mladi arovnik je nekaj asa zijal v plamene,
nato pa se je obrnil k prijateljema.
"Zakaj je kar...?"
Hermiona je v tistem zgroeno zajela sapo in sko ila na noge, pri emer je e
naprej bol ala v ognji e.
Med plameni se je prikazala roka, ki je grabila po zraku, kot bi hotela nekaj
ujeti. Bila je okata in z njenih kratkih prstov so se lesketali tevilni grdi ter
staromodni prstani.
Trojica se je brez pomisleka pognala v beg in Harry se je ele med vrati
stopni a fantovskih spalnic ozrl prek ramen. Roka Velike inkvizitorke je e vedno
preiskujo e segala med plamene, kot bi dobro vedela, kje so bili e pred nekaj
trenutki Siriusovi dolgi lasje, in bi bila odlo ena, da jih zgrabi.
Osemnajsto poglavje
Dumbledorjeva armada

"Temynovka je prestregla Siriusovo sporo ilo, Harry. Druga e si tega ne

morem razloiti," je rekla Hermiona.
"Torej misli, da je ona napadla Hedwig?" je ogor eno vpraal.
"Skoraj prepri ana sem, da jo je," je mrkogledo prikimala. "Pazi, aba ti bo
ula."
Harry je usmeril palico v amerikega mukavca, ki mu je e skoraj uel prek
roba mize - ,Accio!' - in ves razo aran mu je priletel nazaj v drugo dlan.
Pri urokih so se lahko dostikrat takole v miru pomenili, saj je bilo po navadi
dovolj ivahno in hrupno, da jim ni nih e mogel prislukovati. Tistega dne se je po
u ilnici razlegalo kvakanje mukavcev in krakanje vranov, po oknih pa je kropotal
de, tako da nih e ni slial njihovega pogovora o tem, kako je Sirius za las uel
Temynovi.
"Da je tako, sem prvi posumila, ko te je Filch obtoil tistega z
govnobombami," je zaepetala Hermiona. "Iz pisma bi mu bilo vendar takoj jasno, da
jih nisi naro il, in te ne bi imel za kaj kaznovati - e bi te kdo hotel spraviti v teave, te
s tem e ne bi. Zato sem pomislila, da ga je nekdo preprosto nalagal, ker je hotel
prebrati tvoje pismo. Poglej. Recimo, da si Temynovka. Filchu namigne, da ima
Potter nekaj za bregom, in ko hinik pismo zapleni, mu ga nekako ukrade ali pa

preprosto zahteva, naj ti ga pokae. Filch temu gotovo ne bi ugovarjal, saj mu je za

pravice tudentov prav malo mar. Em, Harry, abo bo zme kal!"
Mladi arovnik se je ozrl k svoji levici. Mukavca je res tako mo no stiskal, da bi
mu o i skoraj vrglo iz jamic, in naglo ga je odloil na mizo.
"V eraj je lo za las," je nadaljevala Hermiona. "Spraujem se, e se
Temynovka zaveda, kako malo je manjkalo, da bi ga ujela. Tihnis!"
Mukavec, nad katerim je izvedla tihomani urok, je ravno hotel zakvakati, a je
obnemel in jo o itajo e premeril.
" e bi ga..." je mlada arovnica zmajala z glavo.
Stavek je namesto nje dokon al Harry.
"... bi bil danes zjutraj verjetno e v Azkabanu."
S palico je nato nezbrano zamahnil in njegov mukavec se je za el napihovati
kakor balon, a Hermiona je naglo posegla vmes ter popravila napako.
"No, v kaminu se ne sme prikazati nikdar ve , to je vse," je nato dejala, "ne
vem pa, kako naj mu to sporo imo. Sove mu ne moremo poslati."
"Po mojem esa taknega ne bo ve tvegal," je menil Ron. "Saj ni neumen,
dobro ve, da bi ga skoraj dobila. Tihnis!"
Velik in grd krokar, ki je stal pred njim, je posmehljivo zakrakal. "Tihnis!
Tihnis!"
Pti je zakrakal samo e glasneje.
"S palico ne sme takole kriliti," ga je namr eno obvestila Hermiona, "temve
mora samo na lahno suniti z zapestjem."
"Vrane je teje utiati kot abe," je rde elasec zagodel skozi stisnjene zobe.
"Prav, pa zamenjajva," je skomignila, segla po pti u in Ronu pomolila
debelega mukavca. "Tihnis!"
Vran je e naprej odpiral kljun, toda iz njega se ni izvil niti najmanji glas.
"Izvrstno, Grangerjeva!" se je izza hrbtov trojice oglasil Colibri, da so se vsi po
vrsti zdrznili. "No, zdaj pa poskusi e ti Weasley."
"Ka...? Aja. Ja, prav," je zmedeno prikimal rde elasec. "Em... Tihnis!"
S palico je tako silovito sunil proti abi, da jo je dregnil naravnost v oko;
mukavec je ogluujo e zakvakal in sko il z mize.
Nobeden od prijateljev ni bil presene en, ko je profesor fantoma za dodatno
doma no nalogo naloil, naj se nau ita pravilno izvesti tihomani urok.
Med odmorom so olarji zaradi besnega naliva sicer smeli ostati v gradu in
trojica je zavila v prepolno u ilnico v prvem nadstropju, kjer je kar odmevalo od
klepeta. Pod stropom, blizu lestenca, je sanjavo lebdel Zhoprnack, ki je vsake toliko v
koga izstrelil rniloibro. Komaj pa so sedli, e je k njim skozi skupino glasnih
prvoolcev pribredla Angelina.
"Dobila sem dovoljenje!" je vzkliknila. "Spet smemo vaditi!"
"To!" sta se hkrati razveselila fanta.
"Ja," se jima je nasmehnila Angelina, "la sem k McHudurrovi in zdi se mi, da
se je pritoila Dumbledorju. Kakor koli, Temynovka se je vdala. Ha! Zato vaju ho em
videti ob sedmih na igri u, saj moramo precej nadoknaditi. Se zavedata, da imamo
do prve tekme samo e tri tedne?"
Takoj zatem se je zdrenjala stran in se pri tem za Las izmaknila Zhoprnackovi
rniloibri, ki je namesto nje zadela blinjega prvoolca, medtem ko je kapetanka
izginila v gne i.
Ronov nasmeek je nekoliko zbledel, ko se je ozrl k oknu, skozi katerega se
zaradi divjega naliva ni videlo prav ni .
"Upam, da se bo tole poleglo. Kaj pa je s tabo, Hermiona?"

Tudi ona je zrla v isto smer in mr ila se je.

"Samo nekaj razmiljam..." je rekla in e naprej gledala skozi okno, ne da bi
sploh kaj videla.
"O Siri... Potepinu?" je vpraal Harry.
"Pravzaprav ne..." je zamrmrala in nato zavzdihnila. "Spraujem se... Verjetno
je to isto prav... Tako vsaj mislim. Pa vidva?"
Fanta sta se spogledala.
"No, zdaj nama je vse jasno," je zagodel Ron. " e nama ne bi tako dobro
pojasnila, o em si tuhtala, bi bila gotovo nekoliko zmedena."
Prijateljica ga je pogledala, kot bi ele zdaj opazila, da sedi ob njej.
"Spraevala sem se," je rekla s precej odlo nejim glasom, " e je prav, da se
od Harryja u imo obrambe."
"Kaj?" sta zazevala fanta.
"Hermiona, tega si se domislila prav ti!" jo je ualjeno opomnil rde elasec.
"Saj vem," je prikimala in prepletla prste. "Ampak po pogovoru s Potepinom..."
"Ideja se mu je vendar zdela izvrstna," je Harry zmajal z glavo.
"Ja," je rekla in se spet zazrla proti oknu, "ravno zato sem pomislila, da morda
vseeno ni bila najbolja..."
Zhoprnack je, obrnjen na trebuh, prilebdel nadnje in k ustom pristavil pihalnik.
Vsi trije so nad glavo samodejno dvignil torbe in po akali, da je odletel naprej.
"Dobro, zdaj pa mi tole pojasni!" jo je jezno pozval Harry, ko so torbe odloili
nazaj na tla. "Sirius se strinja z nao odlo itvijo in zaradi tega se tebi ne zdi ve
dobra?"
Mlada arovnica, zazrta v svoje dlani, ga je v odgovor tiho vpraala:
"Torej zaupa njegovi presoji?"
" e zaupam njegovi... Seveda!" je vzkliknil Harry. "Siriusovi nasveti so bili od
nekdaj izvrstni!"
Mimo je vignila rniloibra, ki je zadela Katie Bell. Hermiona je opazovala,
kako se je soolka jezno postavila na noge in v Zhoprnacka zmetala celo vrsto
predmetov. Zato je minilo kar nekaj asa, preden je spet spregovorila, in zdelo se je,
da besede izbira nadvse previdno.
"Odkar mora neprestano ti ati v tabu... Se ti ne zdi, da je postal... recimo
temu... lahkomiseln? Nima ob utka, da... tako reko ivi skozi nas?"
"Kako to misli - da ivi skozi nas?" se je namrdnil Harry.
"Saj ve. Po mojem bi grozno uival, e bi za Temynovkinim hrbtom ustanovil
prepovedano drutvo. Grozno mu je, ker mora deti v tisti hii in ne more storiti ni
koristnega... Zato se mi zdi, da nas rad... spodbuja k taknim re em."
Rona je s tem povsem zbegala.
"Sirius ima prav," je rekel. "Res si taka kot moja mama."
Hermiona si je za ela gristi ustnice in ni rekla nobene ve . Ko pa je Zhoprnack
privral nad Katie in ji na glavo zlil cel rnilnik, je e zvonilo.
De ez dan nikakor ni ponehal in ob sedmih zve er, ko sta se fanta odpravila
proti stadionu na trening, ju je v nekaj minutah premo ilo do kosti. Na igri e sta se
bolj privaljala kot pripea ila, tako spolzka je bila mokra trava, nebo pa je bilo
globoke, gromovito sive barve. Topla in svetla garderoba je bila zato pravo olajanje,
eprav sta vedela, da si bosta v njej lahko oddahnila le za kratek as.
Dvoj ka sta bila e tam in ravno sta razpravljala, e bi se treningu izognila s
pomo jo ene izmed Slastnih strahot.

"... ampak gotovo naju bo spregledala," je Fred pridueno zamomljal bratu.

"Ko ji le v eraj ne bi poskual prodati bruhakega biskvitka!"
"Kaj pa, e bi jo poskusila pretentati z vro inskim vetrcem?" je zamrmral
George. "Tega ni videl e nih e..."
"Pa deluje?" se je pozanimal Ron, ko so dene kaplje za ele samo e
glasneje bobnati po strehi garderobe.
"Ja, no," je rekel Fred, "vro ino bo e dobil."
"Ampak al se ti bodo obenem spustili tudi ogromni turi," je dodal drugi
dvoj ek, "ki se jih nikakor ne moreva znebiti."
"Zakaj potem nobenega ne vidim?" je vpraal Ron, ki se je preiskujo e zazrl
vanju.
"Ker se pojavijo na delu telesa, ki ga javnosti obi ajno ne razkazujeva," je
namr eno odvrnil George.
"Res pa je, da je zaradi njih precej mu no osedlati met..."
"Posluh, vsi skupaj!" je takrat glasno zaklicala Angelina, ki se je prikazala iz
kapetanove pisarne. "Vem, da vremenske razmere niso ravno najbolje, a isto
mono je, da se bomo s Spolzgadovci udarili v prav taknih okoli inah. Zato bomo
danes izdelali temu primerno strategijo; Harry, kaj si e naredil z o ali, ko smo se v
nevihti pomerili s Pihpuffovci?"
"Takrat mi je pomagala Hermiona. Ampak ta urok je res uporaben," je povedal
mladi arovnik, segel po palici in se z njo krcnil po o alih. "Odbilicos!"
"Vsem bo priel prav," je prikimala Angelina. " e bomo imeli obraze suhe,
bomo videli veliko bolje. No, kar vsi hkrati, prosim... Odbilicos! Tako, zdaj pa na
trening."
Skozi vse globlje blato so odmokotali na sredo igri a. Kljub uroku
nepremo ljivosti so videli zelo slabo, kajti svetloba je naglo pojemala, na posestvo
Bradavi arke pa so se zlivale zavese deja.
"Ko zavigam, za nemo!" je zavpila Angelina.
Harry se je silovito odrinil od tal, pri emer je od njega v vse smeri brizgnila
umazana voda, a se je e bliskovito dvigoval. Kako naj bi v takem opazil zviz, mu ni
bilo jasno, saj je komaj videl tisti edini tamf, s katerim so vadili. Niti minuta treninga
ni minila, pa bi ga rna oga skoraj sklatila z metle, in da se ji je izognil, se je moral
posluiti leniv evega objema z obratom. Angelina tega al ni videla, toda zdelo se je,
da je tako ali tako slepa za vse in tudi drugi nimajo pojma, kaj po nejo soigralci.
Veter je postajal e siloviteji in Harry je jasno slial divji kropot kapelj, ki so z
veliko hitrostjo pljuskale v jezero, sicer kar precej oddaljeno od stadiona. Angelina jih
je kljub temu e cele pol ure mu ila z nesmiselnim treningom in ele nato priznala
poraz. Ko je svoje premo eno in nejevoljno motvo vendarle popeljala nazaj v
garderobo, jim je vztrajno zagotavljala, da nikakor niso zgolj izgubljali asa, a njen
glas ni zvenel prepri ljivo. e posebej nejevoljno sta se ob kratkem govoru
kapetanke namrdnila dvoj ka, ki sta se upognjenih kolen prizibala na repu gru e in
sta se ob vsakem koraku spa ila.
Ko si je Harry z brisa o nekoliko osuil lase, ju je slial, kako drug drugemu
tiho toita.
"Mislim, da se mi jih je nekaj odprlo..." je tarnal Fred.
"Meni pa v njih tako grozljivo kljuva... Stavim, da so mi e zrasli!" je skozi
stisnjene zobe zagodel George.
"Aua!" je takrat zatulil Harry.
Brisa o si je pritisnil k obrazu, o i pa je od bole ine zatisnil. V brazgotini ga je
za elo tako silovito gati, kot ga ni e tedne.

"Kaj pa je?" ga je vpraalo ve glasov.

Prikazal se je izza brisa e. Vse okoli njega je bilo zamegljeno, saj si je snel
o ala, a kljub temu je vedel, da celotno motvo zija vanj.
"Ni , ni ," je zamrmral. "Samo... Samo v oko sem se dregnil."
Toda Rona je pomenljivo oinil in tako sta se zadrala v garderobi, medtem ko
so se drugi s klobuki, poveznjenimi globoko na elo, ter zaviti v pla e odpravili nazaj
proti oli.
"Kaj je bilo?" ga je vpraal prijatelj, komaj je skozi vrata izginila tudi Alicija. "Ti
kljuva v brazgotini?"
Harry je prikimal.
"Ampak..." Ron je nekoliko prestraeno stopil k oknu in se zazrl v de, "memenda ne bo rekel, da je priel sem?!"
"Ne," je odkimal mladi arovnik, ki si je mel elo in se je zdaj sesedel na klop.
"Mislim, da je nekje dale . Boli me, ker... Ker je jezen."
Tega sploh ni nameraval re i in po util se je, kot bi zadnji stavek izrekel nekdo
drug. Toda takoj je vedel, da so te besede ista resnica, pa eprav mu niti slu ajno ni
bilo jasno, zakaj je tako prepri an vanje: Mrlakenstein, kjer koli e je in kar koli e
po ne, je strahotno besen.
"Si ga videl?" je zgroeno vpraal rde elasec. "Mislim, tako, v mislih?"
Harry je povsem obmiroval, se zazrl v tla, da bi umiril misli in se zbral.
Zmeden preplet oblik, divja meanica glasov...
"Rad bi, da nekdo nekaj opravi, pa se zadeva nikamor ne premakne," je
zamrmral.
Ob teh besedah je spet presene eno zazeval, a vseeno je bil prepri an, da je
res tako.
"Ampak... Kako to ve?" ga je vpraal Ron.
Harry je zmajal z glavo in si dlani pritisnil na o i. Pred sabo je videl migetajo e
lu ke, obenem pa je zaznal, da je prijatelj sedel k njemu in se zazrl vanj.
"Je lo prejnji za nekaj podobnega?" ga je pridueno vpraal Ron. "Ko si bil
pri Temynovki? Se je Saj Ve Kdo razjezil tudi takrat?"
Mladi arovnik je odkimal.
"Kaj pa je bilo potem?"
Harry se je poskusil spomniti tistega ve era. Temynovo je pogledal... V
brazgotini se mu je razplamtela bole ina... in v drobovju je za util nekaj
nenavadnega. Bilo mu je, kot bi se mu elodec tresel... od smeha! Seveda, takrat se
je po util tako obupno, da tega ni mogel razumeti...
"Prejnji me je zabolelo, ker je bil dobre volje," je povedal. "Izjemno dobre.
Zgodilo se je nekaj, kar ga je razveselilo. Tik preden smo se vrnili na Bradavi arko,
pa..."
Spet se je zamislil in se vrnil k trenutku, ko ga je v njuni spalnici na
Trochnmrkowem trgu za elo v brazgotini obupno trgati.
"Ja, takrat je bil besen."
Ozrl se je k Ronu, ki je odprtih ust zijal vanj.
"Mirne volje bi lahko nadome al Trelawneyjevo," je osuplo izjavil rde elasec.
"Ne bi rekel. To niso prerokbe," je odvrnil Harry.
"Ja, prav ima, niso. Za nekaj drugega gre," je prikimal Ron, ki je bil obenem
preplaen in navduen. "Harry, Saj Ve Kornu bere misli!"
"To ni isto res," je odkimal mladi arovnik. "Prej bi rekel, da zaslutim... kako
se po uti. V asih zaznam, kakne volje je, ja. Sicer pa me je Dumbledore lani
opomnil, da bo tako. Kadar je Mrlakenstein blizu ali je e posebej besen, naj bi jaz to

zaznal. No, zdaj mi v brazgotini kljuva, tudi kadar je dobre volje."

Tiho sta obsedela, de pa je e naprej bobnal po strehi garderobe.
"To bi moral nekomu povedati," je kon no rekel Ron.
"Saj sem e Siriusu."
"Pa mu povej e enkrat!"
"Le kako?" je maloduno skomignil mladi arovnik. "Dobro ve, da Temynovka
nadzoruje tako sove kot kamine."
"Potem pa pojdi k Dumbledorju."
"Ravnatelj e ve za to," je nataknjeno odvrnil Harry, vstal, s kljukice snel pla
in se ogrnil z njim. "Kaj bi mu e enkrat pravil."
Ron je sledil njegovemu zgledu, a je pri tem zamiljeno zrl vanj.
"Po mojem bi vseeno moral k njemu," je rekel nazadnje.
Harry je skomignil.
"Pridi... Tihomani urok vabi."
Pohitela sta prek temnega posestva, se nemo opotekala prek blatne trate in
Harry se je zatopil v misli. Le kaj je tisto, kar bi Mrlakenstein rad im prej izpeljal?
tevilne na rte ima in mnoge izmed njih lahko izvede neopazno... eli si
ne esa, do esar lahko pride zgolj na povsem prikrit na in... Ne esa, kar je podobno
oroju. Ne esa, esar prejnji ni imel.
e dolge tedne ni pomislil, kaj vse je izvedel na Trochnmrkowem trgu, saj se je
na oli dogajalo toliko stvari; zatopil se je v bitke s Temynovo, zamotilo ga je
ogor enje nad tem, kako se Ministrstvo vmeava v Bradavi arko... A zdaj so mu
besede lanov Reda v glavi zazvenele tako jasno, kot bi jih slial pravkar, in zamislil
se je... Morda je Mrlakenstein jezen prav zato, ker se ne more dokopati do tistega
oroja. Mu je Red prekrial na rte in mu zato ni prilo v roke? Le kje ga hranijo in kdo
ga ima zdaj?
"Gnuslavija huronastica," je dejal Ronov glas in Hatry se je ele zdaj zavedel,
kje je, nato pa splezal skozi luknjo.
Zdelo se je, da je Hermiona la e spat, kajti Krivoap je dremal na enem
izmed stolov, na mizici ob njem pa je leala vrsta neuglednih volnenih kap. Mladi
arovnik je bil celo vesel, da je ni v dnevni sobi, saj mu ni bilo do pogovora o
brazgotini. Vedel je, da bi ga prijateljica nazadnje za ela naganjati k Dumbledorju, in
e Rona je imel vrh glave. Rde elasec se je namre vsake toliko zaskrbljeno ozrl k
njemu, toda Harry se za to ni zmenil in je iz torbe povlekel u benik za arobne
napoje. Nameraval je dokon ati esej, a se ni mogel zbrati, in do takrat ko je Ron
rekel, da gre v posteljo, ni napisal prav dosti.
Minila je polno , Harry pa se je e najmanj deseti lotil odstavka o pomenu
li nika, lutreka in bi evke, toda tudi tokrat samo z o mi.
Te zeli lahko povzro ijo moganska vnetja ter so bistvena sestavina napojev
zmede in zmenjave, s katerimi eli arovnik dose i vro ekrven ter lahkomiseln
odziv...
... Hermiona je rekla, da je Sirius postal lahkomiseln, ker mora neprestano
ti ati v tabu...
... lahko povzro ijo moganska vnetja ter so bistvena sestavina...
... V Prerokih novicah bi gotovo napisali, da ima vnetje moganov, e bi
sliali, kako za uti vsako Mrlakensteinovo silovito ustvo...
... so bistvena sestavina napojev zmede in zmenjave...
... Tudi sam je ves zmeden. Le zakaj sta z Mrlakensteinom tako povezana?
Tega mu Dumbledore nikoli ni povsem pojasnil!
... s katerimi eli arovnik...

... O, kako si ta arovnik eli spati...

... eli arovnik dose i vro ekrven...
... Tudi v naslanja u pred kaminom je nekoliko vro e. Bi se presedel? Ah,
zakaj, saj je prav prijetno: ne zebe ga, de tako lepo krablja po oknih, Krivoap
prede in plameni prasketajo...
Knjiga mu je zdrsnila iz nemo nih rok in zamolklo pristala na preprogi pred
kaminom. Glava mu je omahnila na prsi...
Spet je korakal po hodniku brez oken in njegovi koraki so glasno odmevali v
tiino. Vrata na koncu tema nega hodnika so se mu vse bolj bliala in srce mu je od
razburjenja za elo biti mo neje... Da bi jih le lahko odprl... Stopil skoznje...
Stegnil je roko, konice prstov so bile le e nekaj centimetrov oddaljene od...
"Harry Potter! Gospod!"
Zdrznil se je in se prebudil. Sve e v dnevni sobi niso ve gorele in od
plamenov v kaminu je ostala le erjavica, toda vseeno je zaznal, da ni sam.
"Kdo je tu?!" je zaspano, a razlo no zamomljal in se vzravnal.
"Trapets vam je prinesel sovo, gospod!" je zacvilil znan glas.
"Trapets?" je ponovil Harry in se skozi somrak zazrl proti mestu, s katerega ga
je nagovoril vilinec.
Ta je stal poleg mizice, na kateri je Hermiona pustila vrsto kap. Njegova velika
in zailjena uesa so zdaj trlela izpod isto vseh pokrival, kar jih je napletla mlada
arovnica - poveznil jih je drugo na drugo, zato se je njegova glava zdela skoraj
meter vija, na cofu vrhnje pa je emela e Hedwig. Videti je bilo, da je sova zdaj
zdrava, in fantu je prijazno zaskovikala v pozdrav.
"Trapets se je javil, da ptico nese nazaj Harryju Potterju," je cvile pojasnil
vilinec, ki je oboujo e zrl v arovnika. "Profesorica Tcherwiwa-Dyla pravi, da je z njo
vse v najlepem redu!"
Harryju se je nato priklonil tako globoko, da se je s svojim svin niku podobnim
nosom dotaknil tal, Hedwig pa je nejevoljno zaskovikala in sfrfotala na ro aj
fantovega naslanja a.
"Hvala, Trapets!" mu je pokimal mladi arovnik.
Nato se je za trenutek obrnil k sovi, jo poboal po glavi in pri tem nekajkrat
zameikal, da bi laje pozabil na vrata, ki so bila v sanjah videti tako resni na.
Kon no se je spet ozrl k Traptsu in ele takrat je opazil, da ima okoli vratu ovitih tudi
ve alov, na nogah pa nebroj nogavic, zaradi katerih so bila vilin eva stopala videti
odlo no prevelika za njegovo drobno telo.
"Si oblekel isto vse, kar je napletla Hermiona?"
"O ne, gospod," je veselo odvrnil vilinec. "Trapets je nekaj kosov obla il nesel
tudi Uchki."
"Aha. Kako pa je z njo?" ga je vpraal Harry.
Traptsova uesa so se nekoliko povesila.
"Uchka e vedno preve pije, gospod," je alostno povedal, pri emer je svoje
velikanske, okrogle in zelene o i uprl v tla. "Pa tudi obla il no e in no e, tako kot
drugi hini vilinci. Nobeden izmed njih ne mara ve istiti gryfondomskega stolpa, ko
je v njem zmeraj toliko skritih kap in nogavic. Grozno so ualjeni. Zato mora Trapets
tu vse opraviti sam, gospod, a isto vseeno mu je, saj vedno upa, da bo sre al
Harryja Potterja. In nocoj, gospod, nocoj se je Traptsu elja uresni ila!"
Vilinec se mu je ponovno globoko priklonil, ko se je vzravnal, pa se je plano
zazrl v mladega arovnika in dodal:
"Toda Traptsu se zdi, da Harry Potter ni sre en, saj ga je slial v spanju je e
momljati. Je gospoda Harryja Potterja mu ila mora?"

"No, ja, ni me ravno mu ila," je odvrnil fant, zazehal in si pomel o i. "Tudi kaj
bolj zoprnega sem e sanjal."
Vilinec se je s svojimi velikanskimi, kroglam podobnimi o mi pozorno zazrl
vanj in uesa so se mu povesila e bolj.
"Trapets si eli, da bi Harryju Potterju lahko pomagal, kajti gospod ga je
osvobodil in vilinec je zdaj sre en."
Harry se mu je nasmehnil.
"Dvomim, da bi mi lahko pomagal, Trapets, ampak vseeno hvala."
Sklonil se je po u benik za napoje in se odlo il, da bo esej dokon al zjutraj.
Knjigo je zato zaprl, pri tem pa je are e oglje v kaminu za hip osvetlilo tanko belo
brazgotino na njegovi desnici, ki jo je pridelal pri Temynovi...
" akaj! Mislim, da mi nekako res lahko pomaga!" se je domislil.
Vilin ev obraz je zasijal od sre e.
"Harry Potter naj le pove! Kar naj pove, kaj lahko Trapets stori zanj!"
"Najti moram prostor, v katerem bo osemindvajset tudentov vadilo obrambne
uroke, a zanj ne ve nobeden izmed profesorjev," je povedal in se oklenil knjige, da se
je brazgotina bisernatobelo zable ala, "e najmanj pa Temynovka."
Pri akoval je, da bo nasmeek na vilin evem obrazu zbledel; Trapets za tako
sobo pa ne bo vedel oziroma mu bo v najboljem primeru obljubil, da jo bo poskual
najti. Toda mali spak je veselo posko il, da so mu uesa radostno zamahedrala, in
plosknil je z dlanmi.
"Trapets pozna izvrsten prostor za takne re i, gospod!" je ves sre en
vzkliknil. "O njem je slial govoriti druge vilince, ko je priel na Bradavi arko! Imenuje
se sobana ZJ-ZJN oziroma KTD."
"Sobana...?"
"ZJ-ZJN - zdaj je, zdaj je ni - oziroma KTD: kar elite, to dobite," je pojasnil
Trapets.
"Zakaj pa ima tako ime?" je vpraal Harry, ki so ga vse te kratice isto zmedle.
"Ker gre za prostor, v katerega lahko vstopi samo tisti," je resnobno povedal
Trapets, "ki ga resni no potrebuje. V asih je, v asih ga ni, kadar se prikae, pa je v
njem vse, kar potrebuje tisti, ki ga i e."
Vilinec je nato spustil pogled, za hip premolknil in nato precej tije dodal:
"Trapets ga je poiskal, kadar se je Uchka do nezavesti napila maslenuka. V
sobani KTD jo je skril pred vilinci, ki so se zgraali nad njo, in tam je takrat nael
vsa potrebna zdravila ter tudi posteljo nadvse primerne velikosti za vilinca... Sicer pa
Trapets dobro ve, da je Filch v sobani KTD e ve krat nael istila, ki mu jih je
zmanjkalo in..."
"In e te grozno ti i na stran," je vsko il Harry, ki se je nenadoma spomnil
ne esa, kar je prejnjega leta na boi nem plesu povedal Dumbledore, "bo v tej
sobani nael vrsto no nih posod?"
"Verjetno res," je resnobno prikimal vilinec. "Sobana KTD je resni no
osupljiva, gospod."
"Kdo vse pa ve zanjo?" ga je vpraal fant in se vzravnal.
"Le malokdo, gospod. Ve ina nanjo naleti slu ajno, kadar kaj potrebujejo.
Toda nikdar ve je ne najdejo, saj ne vedo, da je vedno tu, a jo mora potrebovati."
"To se slii naravnost izvrstno," je are ih o i pokimal mladi arovnik. "Prav
taknega prostora si elimo. Bi mi lahko pokazal, kje je?"
"Kadar koli, gospod Harry Potter!" je radostno vzkliknil vilinec, vesel fantovega
navduenja. " e Harry Potter eli, mu jo lahko zdaj!"
arovnika je za hip zgrabilo, da bi se nemudoma odpravil za njim. e se je

dvignil iz naslanja a, z namenom, da ste e v spalnico po pla nevidnosti, ko mu je

glas, precej podoben Hermioninemu, zaepetal: Ne bodi lahkomiseln! In res, ne
nazadnje je bilo e precej pozno, bil je iz rpan in e vedno ni dokon al Rawsovega
eseja.
"Ne, Trapets, s tem bova malo po akala," je mladi arovnik le nerad spet
sedel. "Za preve pomembno stvar gre... Ne bi je rad zavozil in vse skupaj bom
moral najprej premisliti. Posluaj, bi mi lahko povedal, kje je ta sobana... Kako se e
imenuje?"
"Sobana ZJ-ZJN oziroma KTD, gospod."
"No, bi mi lahko povedal, kje se sobana KTD nahaja in kako jo najdem?"
Ko so prek poplavljenih zelenjavnih gredic od ofotali na dvojno uro
rastlinoslovja, so pla i frfotali za njimi, kajti veter se e vedno ni polegel. Med samim
predavanjem pa so morali mo no napeti uesa, e so hoteli razumeti Ochrowtovo,
tako silovito so po strehi bobnale dene kaplje.
Naslednjega predavanja, nege arobnih ivali, na sre o niso imeli zunaj, saj
vihar ni jenjal divjati, in profesorica Tcherwiwa-Dyla jih je pri akala v eni izmed u ilnic
v pritli ju. e bolj pa je Harryju odleglo, ko je Angelina svoje motvo med kosilom
obvestila, da trening odpade.
"Lepo," je tiho odvrnil mladi arovnik, ko mu je to povedala, "saj smo nali
prostor, v katerem bomo lahko imeli kroek. e treninga ne bo, se torej ob osmih
dobimo v sedmem nadstropju, nasproti tapiserije Princetona Prismojenega - saj ve,
to je tisti, ki so ga do smrti premlatili troli. Bo lahko sporo ila Aliciji in Katie, kje se
dobimo?"
Ker se je tako razveselil, da trening odpade, je bila Angelina precej ualjena. A
vseeno je obljubila, da bo obvestila prijateljici, in Harry se je spet la no posvetil
klobasicam s pire krompirjem. Ko je dvignil pogled, pa je opazil, da Hermiona
namr eno zre vanj.
"Kaj pa je?" jo je vpraal s polnimi usti.
"Ni , samo Traptsu ne zaupam. Si e pozabil, kako ti je ,pomagal' v drugem
letniku?"
"No, ja, ampak tista sobana ni ena izmed njegovih norih zamisli. Tudi
Dumbledore je bil e enkrat v njej, to je omenil lani na boi nem plesu."
Hermionin obraz se je razjasnil.
"Zanjo si torej slial tudi od ravnatelja?"
"Samo mimogrede," je skomignil Harry.
"Ah, potem je pa vse v redu," je pomirjeno pokimala mlada arovnica.
Skupaj z Ronom so nato ves dan iskali soolce, ki so se v Merja evi glavi
podpisali na seznam, da bi jih obvestili, kje in kdaj se dobijo. Na Harryjevo precejnje
razo aranje je Cho in njeni prijateljici to prva povedala Ginny, a do konca ve erje si
je vseeno zadovoljno pomel roke - obvestili so vseh petindvajset tudentov, ki so
prili v kr mo.
Trojica je ob pol osmih odla iz gryfondomske dnevne sobe, pri emer je Harry
v rokah stiskal star, a zelo uporaben pergamentni zvitek. Petoolci so morali biti v
svojih domovih ele ob devetih, toda vsi trije so se na poti k tapiseriji kljub temu
iv no ozirali okoli sebe.
" akajta," je Harry pozval prijatelja, tik preden so prili na hodnik s stensko
preprogo, nato pa je razvil pergament, s palico na lahno udaril po njem in dejal:
"Sve ano prisegam, da imam nekaj za bregom!"

Na prej praznem listu se je zdaj prikazal zemljevid Bradavi arke. Majhne rne
pike, ozna ene z imeni, ki so se premikale po njem, so kazale, kje se kdo nahaja.
"Filch je v drugem nadstropju," je povedal mladi arovnik, ki si je pergament
priblial o em, "in gospodi na Norris v etrtem."
"Kje pa je Temynovka?" je zaskrbljeno vpraala Hermiona.
"V svojem kabinetu," je Harry pokazal na zemljevid. "No, pridita."
Pohiteli so vzdol hodnika, na katerega jih je usmeril Trapets, in se ustavili
ele pred povsem golim razteajem stene. Nasproti nje je visela ogromna tapiserija,
ki je prikazovala Princetona Prismojenega, kako u i trole, seveda neuspeno, plesati
balet.
"Tako," je tiho rekel Harry, od moljev razjeden trol pa je s kijem za hip nehal
udrihati po u itelju baleta in se z zanimanjem zazrl v trojico. "Trapets je rekel, naj
gremo trikrat zapored mimo tega dela zidu in zraven mislimo na to, kar potrebujemo."
To so tudi storili in trikrat so se sprehodili od okna na koncu praznega
razteaja stene, pa do vaze, visoke kakor odrasel lovek. Ron je pri tem zbrano
stiskal o i, Hermiona si je nekaj epetala v brado in Harry je s stisnjenimi pestmi zrl
predse.
Potrebujemo prostor, v katerem se bomo u ili braniti... si je govoril sam pri
sebi. Prostor za vadbo, v katerem nas nih e ne bo nael...
"Harry!" ga je poklicala Hermiona, ko so se po tretjem mimohodu zasukali na
petah.
Sredi stene so se prikazala ble e e zlo ena vrata. Ron je nekoliko previdno
zazijal vanje, Harry pa je stegnil roko, zgrabil medeninasto kljuko in jih odprl. Tako je
tudi prvi vstopil v prostorno sobano, ki so jo osvetljevale plapolajo e bakle, podobne
tistim v je ah osem nadstropij nije.
Stene so sicer obdajale lesene knjine omare, namesto stolov pa so bile po
tleh nametane velike svilene blazine. Z dolge mize na drugem koncu prostora se je
lesketala vrsta instrumentov, med drugim ve zahrbtovidov, senzorjev skrivnosti in
tudi veliko, po eno zrcalo sovranikov, za katerega je bil mladi arovnik prepri an, da
je e lani viselo v kabinetu profesorja za obrambo.
"Te nam bodo prile e kako prav, ko bomo vadili urok hromljenja," je
navdueno dejal Ron in z nogo podrezal eno izmed blazin.
"In samo poglejta si vse te knjige!" je navdueno vzkliknila Hermiona, ki je s
prstom drsela prek hrbti velikih, v usnje vezanih bukev. "Zbir najpogosteje
uporabljenih kletev in obrambnih urokov... Kako prelisi iti coprnike... 100 osnovnih
nasvetov za obrambo pred mra nimi silami... Uau!"
are ega obraza se je zasukala k Harryju in temu se je posvetilo, da je
prijateljico v pravilnost njihovega po etja prepri ala ele obsena knjinica.
"Harry, to je udovito! Tu imamo vse, kar potrebujemo!" je vzkliknila, brez
nadaljnjega segla po Kletvah za preklete, sedla na najblijo blazino in za ela brati.
Takrat je nekdo previdno potrkal in Harry se je ozrl, skozi vrata pa so prili
Ginny, Neville, Lavender, Parvati in Dean.
"Kaj takega!" se je o arano ozrl zadnji. "Kje pa pravzaprav smo?"
Mladi arovnik mu je za el razlagati, a e preden je uspel povedati vse, je
prispela cela vrsta soolcev in lahko je za el znova. Ob osmih so bile sicer zasedene
e isto vse blazine in Harry je stopil k vratom ter zasukal klju , ki je molel iz
klju avnice. Prav prijetno glasno je zakrtalo in vsi so utihnili ter se zazrli vanj.
Hermiona je previdno ozna ila, na kateri strani Kletev za preklete je ostala, in
odloila knjigo.
"No," je nekoliko iv no za el mladi arovnik, "tu se bomo torej dobivali, in kot

vidim, em, niste imeli teav priti sem."

"Ta prostor je izvrsten!" je vzkliknila Cho in tevilni so ji mrmraje pritrdili.
" uden pa tudi," se je Fred namr eno ozrl okoli sebe. "Tu sva se enkrat skrila
pred Filchem, se spomni, George? Ampak takrat je bila za vrati samo shramba za
metle."
"Hej, Harry, kaj so tiste re i?" se je z roba sobane oglasil Dean in pokazal na
zahrbtovide ter zrcalo sovranikov.
"Detektorji zla," je povedal mladi arovnik in prek blazin stopil k njim. "V bistvu
vsi po vrsti kaejo, e so v bliini coprniki ali kakni drugi sovraniki, ampak nanje se
ne gre preve zanaati, saj jih je prelahko zavesti."
Za hip se je zazrl v po eno zrcalo. Prek njega so se premikale tevilne
zamazane postave, a nobene se ni dalo prepoznati, zato mu je obrnil hrbet.
"No, razmiljal sem, esa bi se lotili najprej in... em..."
Opazil je, da eden izmed prisotnih v zrak moli roko.
"Prosim, Hermiona?"
"Po mojem bi se morali dogovoriti, kdo bo vodil kroek," je izjavila.
"Harry, kdo pa drug," je takoj rekla Cho in Hermiono pogledala, kot da je nora.
"e, e, ampak prav je, da ga izvolimo," jo je zavrnila mlada arovnica. "Potem
bo vse bolj jasno, pa tudi Harry ne bo v dvomih kako in kaj. Torej: kdo je za to, da
kroek vodi on?"
Roko so dvignili vsi, celo Zacharias Smith, eprav je imel o itno pomisleke.
"Ja, em, hvala," je zamomljal novope eni vodja, ki je dobro util, kako
nemarno je zardel. "No, e... Prosim, Hermiona?"
"Po mojem bi moral kroek imeti tudi ime," je veselo rekla, roko pa je e naprej
molela v zrak. "S tem bomo med lani spodbudili bratstvo in enotnost!"
"Aha, recimo Anti-Temynisti na fronta," je nasmejano predlagala Angelina.
"Kaj pa Smrtministrstvusvobodatudentom?" se je zareal Fred.
"Bolj pametno bi bilo," se je namrdnila Hermiona, "da si izberemo ime, ki ne bo
vsem dalo vedeti, kaj po nemo. Tako ga bomo lahko mirno uporabljali tudi izven tega
prostora."
"Drutvo antikletev?" se je domislila Cho. " e no emo, da bi kdo izvedel, o
em se pogovarjamo, lahko uporabimo tudi kratico - DA."
"DA se slii zelo v redu," je menila Ginny. "Ampak recimo raje, da pomeni
Dumbiedorjeva armada - ravno tega se vendar najbolj boji Ministrstvo, kajne?"
Temu predlogu so tevilni odobravajo e prikimali, nekaj pa se jih je tudi
zasmejalo.
"Kdo je za DA?" je ukazovalno vpraala Hermiona in pokleknila na blazino, da
bi pretela roke. "Ve ina, predlog sprejet!"
Pergament, na katerega so se vsi podpisali, je nato pritrdila na steno, vrh
njega pa z velikimi rkami napisala:
DUMBLEDORJEVA ARMADA
"No," je rekel Harry, ko je spet sedla, "bi zdaj lahko za eli? Lepo. Razmiljal
sem torej, da bi najprej poskusili z razoroitvenim urokom. Vem, da je ta precej
za etniki, ampak vsaj meni je priel zelo prav..."
"Oh, daj no," je Zacharias zavil z o mi in roke prekrial na prsih. "Menda ne
misli, da nam bo razoroitveni urok kaj pomagal, e nas napade Saj Ve Kdo?"
"Ravno nad njim sem ga izvedel," je tiho rekel mladi arovnik, "in razoroitveni
urok mi je junija reil ivljenje."

Zacharias je prav butasto zazeval, sicer pa je v sobani postalo zelo tiho.

"Ampak e ti je kaj takega pod ast, lahko tudi gre," je e dodal Harry.
Mladi Smith se ni zganil, drugi pa tudi ne.
"Dobro," je rekel vodja DA, igar usta so bila precej bolj suha kot obi ajno, saj
je vanj vztrajno zrlo sedemindvajset parov o i. "Najbolje bo, da se kar razdelimo v
pare in za nemo vaditi, saj arobno besedo za ta urok - zroxis - poznamo vsi,
kajne?"
Ko je takole ukazoval soolcem, se je po util precej udno, a e bolj
nenavadno se mu je zdelo, da ga tudi takoj ubogajo. Vsi so namre nemudoma vstali
in se postavili po dva skupaj. Neville, jasno, je ostal sam.
"Pridi sem," ga je pozval Harry, "z mano bo vadil. No, za nite, ko pretejem
do tri. Ena, dve, tri!"
Prostor je zadonel od arobne besede, ki se je razlegla iz osemindvajsetih grl.
Palice so poletele v vse mogo e strani, slabo usmerjeni uroki pa so prileteli v police
in prek sobane so tako sfr ale tudi tevilne teke bukve. Harry je bil za Nevilla
prehiter in okrogloli nemu fantu je palica vignila iz rok, se zaletela v strop ter pri tem
sproila ploho isker. Nazadnje je pristala vrh ene izmed knjinih omar, od koder jo je
Harry reil s preprostim priklicem in jo nato vrnil svojemu nasprotniku.
Ko se je ozrl okoli sebe, je ugotovil, da se je odlo il povsem pravilno, kajti
za eti so morali pri res najbolj enostavnih urokih. Celo razoroitvenega je namre
marsikdo izvedel precej zanikrno - tevilni sploh niso razoroili nasprotnika, temve
so ti zaradi uroka le nekoliko odsko ili ali pa jim je ves slaboten vignil prek glave.
"Zroxis!" je takrat zavpil Neville in Harry, povsem nepripravljen, je za util, da
mu je palica poletela iz roke.
"USPELO MI JE!" bi se okrogloli ni fant od veselja skoraj razjokal. "e nikdar
mi ni... USPELO MI JE!"
"Dobro si me!" ga je pohvalil mladi arovnik, eprav bi ga najraje opozoril, da
nasprotnik v pravem spopadu ne bi zijal nekam drugam in mu tudi roka s palico ne bi
malomarno bingljala ob boku. "Posluaj, Neville, bi lahko izmeni no vadil z Ronom in
Hermiono, da grem naokrog ter pogledam, kako gre drugim?"
Harry se je postavil na sredo sobane in takoj je opazil, da se Zachariasu
dogaja nekaj zelo udnega. Vsaki ko je odprl usta, da bi razoroil Anthonyja
Goldsteina, mu je palica poletela iz roke, pa eprav se njegov nasprotnik ni niti
zganil. A mlademu arovniku ni bilo treba dolgo iskati vzroka za to - nekaj metrov za
Zachariasom sta stala dvoj ka, ki sta se izmeni no spravljala nadenj.
"Pardon," je hitro rekel George, ko je Harry ujel njegov pogled. "Nisva se
mogla upreti skunjavi."
Fant se je nato odpravil od para do para. Ginny si je za nasprotnika izbrala
Michaela Cornerja in njej je lo zelo dobro, a Michael je bil bodisi povsem
nesposoben bodisi je preprosto ni hotel napasti. Ernie Macmillan je brez potrebe krilil
s palico in njegov nasprotnik ga je zato vedno lahko prehitel. Brata Creevey sta
nadalje razoroitveni urok izvajala sila navdueno, a preve nenatan no in prav
onadva sta bila kriva za ve ino pokodb, ki so nastale na knjigah. Podobno polovi en
uspeh pa je imela tudi Loona Liupka, saj se je Justinu zaradi njenih napadov
dostikrat samo kolcnilo.
"Dobro, nehajte!" je zaklical Harry. "Nehajte! Nehajte!"
Prav bi mi prila pi alka, je pomislil in v tistem hipu jo je zagledal na najbliji
polici. Priklical jo je in silovito zabrlizgal nanjo. Vsi so palice spustili ob bok.
"Ne gre vam slabo," je rekel, "a vsekakor bi vam lahko lo e bolje."
Zacharias ga je grdo pogledal, a mladi arovnik se ni zmenil zanj in soolce je

pozval:
"Poskusimo e enkrat."
Ko je tokrat zakorakal po sobani, se je pri marsikom ustavil in mu poskual
mimogrede namigniti, kje ga lomi. Po asi jim je lo vedno bolje. Cho in njene
prijateljice pa se je e nekaj asa izogibal, a ko je e dvakrat postal pri vseh drugih
parih, si je priznal, da mora stopiti tudi k njima.
"O, ne!" je kar nekoliko divje vzkliknila Cho, ko se ji je priblial. "Znogsis!
Mislim: zognis! Ojej, oprosti Marietta!"
Njeni kodrasti prijateljici je najprej z desne noge sfr al evelj, ob drugem
Chojinem uroku pa se ji je vnel rokav pla a. Marietta je plamene pogasila s svojo
palico in Harryja je pogledala, kot da je vsega skupaj kriv on.
"Zaradi tebe sem postala tako iv na, prej mi je lo isto v redu!" je potrto
potoila Cho.
"Saj to ni bilo tako slabo," se je zlagal mladi arovnik, ko ga je pogledala in
privzdignila obrvi, pa je priznal:
"Dobro, no, obupno je bilo. Vem pa, da ti gre, saj sem te prejle opazoval."
Zasmejala se je, Marietta pa ju je kislo premerila in jima obrnila hrbet.
"Ne zmeni se zanjo," je zamrmrala Cho. "Sploh ni hotela priti in dobesedno
prisiliti sem jo morala, da je la z mano. Stari so ji zabi ali, naj ne stori esa, kar ne
bi bilo pogodu Temynovki. Njena mami dela na Ministrstvu, ve."
"Kaj pa pravijo tvoji stari?" je vpraal Harry.
"No, tudi meni so seveda naro ili, naj se pazim Temynovke," je povedala, a
nato se je ponosno vzravnala. "Ampak e o i in mami mislita, da se ne bom uprla Saj
Ve Komu po tistem, kar je storil Cedricu..."
Zmedla se je in obmolknila, da je mednju padla nelagodna tiina. Mimo
Harryjevega uesa je vignila Terryjeva palica, ki je Angelini priletela naravnost v
nos.
"No, moj o i podpira vsako dejavnost, uperjeno proti Ministrstvu!" se je izza
Harryja ponosno oglasila Loona; medtem ko se je njen nasprotnik, Justin, poskual
reiti pla a, ki se mu je ovil okoli glave, je o itno prisluhnila njunemu pogovoru.
"Vedno pravi, da bi Schushmaarju pripisal kar koli. Jasno, spomnita se samo, koliko
goblinov je dal umoriti! Oddelek za skrivnosti pa seveda zlorablja za to, da mu
izumlja grozljive strupe in v hrano jih vsuje vsakomur, ki se ne strinja z njim. Da ne
govorim o njegovem umgumbulnem kiklocefru..."
Cho je zmedeno odprla usta, a Harry ji je hitro zamral:
"Raje je ne sprauj, kaj je to."
Drznvraanovka se je zahihitala.
"Hej, Harry," ga je z drugega konca sobane poklicala Hermiona, "si kaj
pogledal na uro?"
Ozrl se je k zapestju in z grozo ugotovil, da je deveta e mimo. To je pomenilo,
da se morajo nemudoma vrniti v svoje domove ali pa tvegati, da jih ujame Filch, ki bi
jih seveda z veseljem kaznoval. Naglo je zabrlizgal, da so vsi obmolknili in so na tleh
pristale e zadnje palice.
"No, kar dobro nam je lo," jih je pohvalil, "ampak to uro smo e tako preve
potegnili in bolje bo, e za danes nehamo. Se dobimo danes teden ob isti uri?"
"Prej!" je navdueno vzkliknil Dean in kar nekaj tudentov je prikimalo, da se
strinjajo z njim.
Toda Angelina je naglo posegla vmes.
"Kaj pa quidditch? Zmenili smo se vendar, da trening zaradi DA ne bo trpel."
"Pa recimo, da se dobimo v sredo," je odlo il Harry, "in takrat se bomo

pomenili, e bi se sre evali pogosteje. No, gremo, za danes je res dovolj."

Spet je segel po Ravbarjevi karti in natanko preveril, e se v sedmem
nadstropju nahaja kateri izmed u iteljev. Nato je lane kroka po tri ali tiri naenkrat
spu al iz sobane KTD in njihovim drobnim pikam zaskrbljeno sledil vse do domov:
Pihpuffovcem do kletnega hodnika, ki je vodil tudi h kuhinji, Drznvraanovcem do
stolpa na zahodni strani gradu, Gryfondomovcem pa do portreta debele gospe.
"Naravnost izvrstno ti je lo!" ga je pohvalila Hermiona, ko sta ostala v sobani
samo e onadva in Ron.
"Pa e res je!" se je rde elasec navdueno pridruil njenemu mnenju, ko so
odli na hodnik in so vrata sobane izginila. "Si videl, kako sem razoroil Hermiono,
Harry?"
"Enkrat samkrat, jaz pa sem tebe trikrat..."
"Trikrat, ja! e teje tudi tisto, ko si se spotaknila in mi palico slu ajno izbila iz
rok..."
Prepirala sta se vse do dnevne sobe, a Harry ju ni poslual. Budno je
opazoval Ravbarjevo karto, obenem pa si ponavljal Chojine besede: Zaradi tebe sem
postala tako iv na...
Devetnajsto poglavje
Lev in ka a
Harry se je naslednja dva tedna po util, kot bi v prsih nosil nekaken talisman,
are o skrivnost, ki mu je pomagala, da se je prebil skozi Temynovkine ure. Kadar je
uperila vanj svoje izbuljene o i, se je bil sposoben celo medlo nasmehniti, kajti z DA
so se uprli vsem njenim nameram in ne nazadnje so po eli prav to, esar se je
Ministrstvo najbolj balo. Ko naj bi pri njenih ,predavanjih' pridno bral Klopgultsovo
knjigo, se je lahko zatopil v prijetne spomine na nedavna sre anja obrambnega
kroka - kako je Nevilie uspeno razoroil Hermiono, kako je Collin po tednu in pol
naporov vendarle obvladal urok preprek ali kako je Parvati izvedla tako silovito
sesuvako kletev, da se je miza, na kateri so stali zahrbtovidi, sesula v prah.
Nikakor se sicer niso mogli dogovoriti, da bi se vsak teden dobivali istega dne,
kajti upotevati so morali treninge kar treh razli nih motev, ki so jih zaradi slabih
vremenskih pogojev pogosto prestavljali. Toda Harry si zaradi tega ni belil glave, saj
je imel ob utek, da je celo bolje, e se sestanejo, kadar se pa morejo; tako bi
morebitni Temynovkini vo6uni teje odkrili, kaj po nejo.
Hermiona je kmalu iznala zelo bister na in, na katerega je Harry lane DA
lahko obve al, kdaj bo naslednji sestanek. Vsaki , kadar so morali dogovorjeno
sre anje nenadoma prestaviti, pa niso mogli letati od ene do druge mize v Dvorani,
saj bi lahko kdo kaj posumil - tudentje posameznih domov so se ve inoma drali
bolj zase. Kakor koli, mlada arovnica je na etrtem sestanku nameravala med
,vojake' Armade razdeliti ponaredke guldov. Ko je Ron zagledal koarico, v kateri jih
je prinesla, je postal zelo dobre volje - mislil je namre , da jim deli pravo zlato.
"Ste na obodu kovancev e kdaj opazili tevilke?" je vpraala na koncu
sre anja in enega dvignila predse, da se je v svetlobi bakel rumenkasto zalesketal.
"Na pravih guldih te predstavljajo numeri ni podpis goblina, ki jih je izdelal, na vaih
ponaredkih pa se bodo tevilke spremenile skladno z datumom in uro naslednjega
naega sestanka. Ko bomo vedeli, kdaj se lahko spet dobimo, se bodo razgreli, in e

jih boste imeli v epu, boste to takoj za utili. Za vsakega je seveda eden, in ko bo
Harry na svojem spremenil tevilke, se bodo tudi na drugih, saj sem jih za arala s
Proteusovim urokom."
Ob teh besedah je v sobani KTD zavladala nagrobna tiina. Hermiona se je
ozrla po obrazih, ki so osuplo zijali vanjo, in zmedla se je.
"No, vsaj meni se je to zdela dobra zamisel," je negotovo rekla. " e bi nam na
primer Temynovka ukazala, naj ji pokaemo, kaj imamo v epih, se ji guld verjetno
ne bi zdel sumljiv, kajne? Ampak, e mislite, da to ni pametno..."
"Proteusov urok obvlada?" jo je prekinil Terry.
"Ja," je za udeno pritrdila.
"Ampak to je vendar... Nekateri ga niti v sedmem letniku ne," jo je nejeverno
opozoril.
"Aja," je rekla, kolikor je mogla skromno. "Ja, no... mislim, da ga res ne."
"Kako da nisi v Drznvraanu, e si tako bistra?" jo je povpraal, pri emer je
vanjo zrl skoraj bogaboje e.
"Izbiruh je res razmiljal, da bi me vtaknil tja," je veselo povedala, "ampak
nazadnje se je odlo il za Gryfondom. Ampak kakor koli - se vam zdi zamisel v redu?"
Mrmraje so ji pritrdili in vsi so stopili k njej, da jim jih je razdelila.
Harry se ji je epetaje sklonil k uesu.
"Ve, na kaj me spominjajo tile kovanci?"
"Ne, na kaj?"
"Na tisto nemarno brazgotino, ki jo ima vsak Jedec smrti. Mrlakenstein se
lahko dotakne katere koli, pa za nejo gati vse coprnike in tako vedo, da morajo k
njemu."
"Mja..." se je tiho namr ila Hermiona. "Tega z guldi sem se res domislila prav
zaradi Mojstrovega znamenja, ki ga nosijo Jedci... Toda pri nas se bo datum izpisal
na kovancu, ne pa na koi lanov kroka, ve."
"Ja, tvoja varianta mi je veliko bolj ve ," se ji je zareal Harry in kovanec
spravil v ep. "Pri tehle lepotcih pa je nevarno edino to, da bi z njimi lahko
ponevedoma kaj pla ali."
"Pajade," je zagodel Ron, ki je svojega opazoval kar nekoliko otono. "Vsaj jaz
nimam niti enega pravega gulda, s katerim bi tegale lahko zameal."
Ker se je bliala prva tekma olskega leta in naj bi se Gryfondomovci pomerili
s Spolzgadovci, se krokarji kar nekaj asa niso sestali, saj je Angelina hotela imeti
trening skoraj vsak dan. Za prvo sre anje na stadionu je na oli nasploh vladalo
precejnje zanimanje. Gryfondom si je e vrsto let lastil naslov najboljega motva
Bradavi arke in Drznvraanovci ter Pihpuffovci so hoteli vedeti, v kaknem stanju sta
motvi, s katerim naj bi se ez as soo ili tudi sami. Predstojnika Spolzgada in
Gryfondoma pa sta sploh hrepenela po tem, da bi njuni tudentje premagali
nasprotnike, eprav sta to poskuala karseda prikriti. Harryju se je posvetilo, koliko je
McHudurrovi do zmage, ele ko jim teden pred tekmo sploh ni dala naloge.
"Mislim, da imate trenutno dovolj dela," je izjavila.
Nih e ni mogel verjeti svojim uesom, dokler se ni zazrla v Harryja in Rona ter
strogo dodala:
"Pokal zmagovalca olske lige se v mojem kabinetu po uti zelo prijetno, fanta,
in ni kaj rada ga ne bi predala profesorju Rawsu. Prosti as bosta zato pridno
izrabila za trening, kajne?"
Tudi mojster arobnih napojev ni skrival svojih elja - stadion je tako pogosto
rezerviral za trening svojega motva, da so imeli Gryfondomovci precej teav s tem,
kdaj naj sploh vadijo. Nadalje ni hotel niti sliati za pritobe, da se tudentje

njegovega doma na olskih hodnikih neprestano spravljajo nad lane nasprotne

ekipe. Ko se je Alicija Spinnet znala v ambulanti, ker so ji obrvi povsem podivjale in
ji prekrile o i ter celo usta, je vztrajal, da se je sama za arala z gostodla nim urokom;
prisluhnil ni niti eni od tirinajstih pri , ki so trdile, da jo je med tudijem v knjinici od
zadaj preklel Miles Bletchley, spolzgadovski branilec.
Harry je bil sicer skoraj prepri an, da bo Gryfondom zmagal, saj ne nazadnje
tekme z Drecovim motvom e nikoli niso izgubili. e res, da Ron ni branil tako
izvrstno, kot je nekdaj Oliver, a prizadevnosti mu ni manjkalo. Najbolj ga je oviralo to,
da je po kakni o itni napaki postal hudo negotov in jih je zato napravil e celo vrsto.
Toda po drugi strani ga je Harry videl obraniti obro e pred naravnost mojstrskimi
streli, e je bil rde elasec le zbran; med enim izmed treningov, ki se mu je mo no
vtisnili v spomin, se je Ron celo vrgel z metle - svojega istometa se je dral le z
roko in je strel obranil z nogo, pri emer je lokl brcnil tako silovito, da je vignil prek
celega igri a in naravnost skozi srednjega izmed treh nasprotnikovih obro ev. Vsi v
ekipi so se za to obrambno potezo strinjali, da je povsem primerljiva s tisto, ki jo je
spektakularno izvedel Barry Ryan, irski branilec, ko je Ladislaw Zamojski, eden
najboljih poljskih zasledovalcev, nedavno tega poskual mimo njega spraviti sicer
zelo odlo en strel. Celo Fred je izjavil, da bosta z Georgem nekega dne morda e
ponosna na Rona in e razmiljata, e bi priznala, da sta v sorodu z njim - to, sta mu
zagotovila, sicer e tiri leta vztrajno zanikata.
Harryja je zato skrbelo le, ali se bo prijatelj zlomil pod pritiskom
Spolzgadovcev, e preden bodo stopili na igri e. Sam je njihove nesramne
pripombe prenaal e tiri leta, zato se je zdaj znal braniti.
"Hej, Potter, sliim, da ti manjka pozornosti! Zdaj ti je ne bo ve naa nova
tolka a sta prisegla, da se ti bosta v nedeljo posve ala toliko asa, dokler te ne
sklatita z metle!" mu je na primer zlobno zaepetala Gatka, toda Harry se je samo
zareal.
"Warrington nabija tamfe tako obupno neto no, da bi me bolj skrbelo, e bi
meril v koga poleg mene!" ji je odvrnil in s tem svoja prijatelja spravil v dobro voljo,
Gatki pa kodoeljni nasmeek zbrisal z obraza.
Toda Ron se za razliko od njega e nikdar ni znael pod arometi
spolzgadovskih alitev, zmerljivk in groenj. Ko so mu Spolzgadovci iz sedmega
letnika, precej mo nejih postav od njega, na hodniku zaprli pot in ga pobarali, e si
je e rezerviral posteljo v ambulanti, se ni zasmejal. Ravno nasprotno, prebledel je.
e najbolj hudo pa je bilo, kadar ga je Dreco oponaal, kako zgrei lokl. To je mladi
Malfoy sicer storil vsaki , ko sta se sre ala, in Ron tega res ni prenesel - uesa so
mu pordela in roke so se mu za ele tako hudo tresti, da v tistem zagotovo ne bi bil
sposoben ujeti rde e oge.
Oktober je ugasnil v navalu mo nih vetrov ter silovitega deja in e se je za el
november, hladen kakor poledenelo elezo. Gore okoli ole je okronal sneg, trato je
vsako jutro prekrival debel sloj slane in nebo ter strop Velike dvorane sta postala
blede, bisernatosive barve. V samem gradu je postalo tako hladno, da si je
marsikateri tudent eelo v razredih nadel rokavice iz zmajeve koe, ki so jim sicer
sluile za za ito pri delu z nevarnimi snovmi, med odmori pa so raje obti ali kar v
u ilnicah, saj je prek tevilnih hodnikov Bradavi arke vlekel ledenomrzel prepih.
Jutro, za katerega je bila napovedana tekma, je bilo jasno in mrzlo. Ko se je
Harry zbudil in se ozrl k Ronovi postelji, je bil prijatelj e pokonci: povsem zravnan je
sedel na njej, z dlanmi, naslonjenimi na kolena, ter zijal nekam predse.

"Je s tabo vse v redu?" ga je vpraal mladi arovnik.

Rde elasec je prikimal, a rekel ni nobene. Harry se je spomnil, kako je bilo, ko
se je prijatelj po nesre i preklel s polebruhakim urokom. Zdaj je bil namre prav
tako bled kot takrat, oblival ga je mrzel pot, pa tudi usta je komaj odprl.
"Nekaj mora pojesti, pa ti bo bolje," ga je hrabril. "Pridi, greva na zaj trk."
Ko sta prispela v Veliko dvorano, se je ta ravno za ela polniti, pri emer je bilo
vzduje v njej veliko bolj ivahno kot obi ajno in klepet precej glasneji. Z Ronom sta
morala mimo spolzgadovske mize, s katere se je pri tem dvignil pravi vihar veselih
vzklikov. Harry se je zato za udeno ozrl in opazil, da imajo poleg zeleno-srebrnih
alov ter kap vsi tudi srebrne priponke, oblikovane kot krone. Poskual je razbrati, kaj
na njih pie, toda ustaviti se ni hotel, saj je elel prijatelja im prej spraviti mimo.
Pri gryfondomskem omizju, kjer so bili vsi odeti v rde a in zlata obla ila, so ju
pozdravili izjemno prijazno. Toda navdueni vzkliki Rona nikakor niso razveselili,
temve je zaradi njih postal e bolj malovoljen; za mizo je sedel tako poklapano, kot
da je pred njim poslednji obed.
"Le kaj sem mislil, ko sem se prijavil za branilca?" je hripavo zagodel. "Le kaj?"
"Ne bodi, no, trapast," ga je odlo no zavrnil Harry in predenj potisnil sklede z
razli nimi kosmi i. "Bo videl, da ti bo lo. Prav ni nenavadno ni, e si malo iv en."
"Ni mi ne bo lo, e sem pa isto zani ," je e naprej krakal Ron. "Obupen
branilec sem in obro ev ne bi obranil, pa e bi mi lo za ivljenje. O, bedak, le kaj
sem mislil?!"
"Zberi se vendar," ga je ostro pozval mladi arovnik. "Spomni se samo, kako si
lokl nabil z nogo! Celo Fred in George sta rekla, da takne obrambne poteze ne vidi
pogosto."
Pegavec se je klavrno ozrl k njemu.
"Tisto je bilo isto naklju je," je nesre no zamomljal. "Saj lokla sploh nisem
nameraval brcniti - nih e pa ni videl, da sem pred tem izgubil ravnoteje in sem se
zvrnil z metle. Ko sem se poskual skobacati nanjo, pa sem po nesre i brcnil lokl."
"No, ja," se je Harry po tem neprijetnem presene enju hitro poskusil zbrati, "e
nekajkrat ga takole po naklju ju brcni, pa bo zmaga naa!"
Nasproti njiju sta sedeli Ginny in Hermiona, ki sta imeli rde ezlate rokavice,
ala ter priponki.
"Kako se po uti?" je Weasleyjeva najmlaja vpraala brata, ki je zdaj zijal v
ostanek mleka na dnu sicer e prazne skodelice kosmi ev, kot bi se spraeval, e bi
se v njem lahko utopil.
"Samo malo je iv en," je namesto njega povedal Harry.
"Izvrstno," je zadovoljno pokimala Hermiona. " e na primer pred izpiti nisi
isto ni , ti po mojih izkunjah ne gre prav dobro."
"ivijo," se je takrat izza Ronovega hrbta zaslial sanjav glas.
Harry se je ozrl in za prijateljem zagledal Loono, ki jo je kakor meglico prineslo
od drznvraanovske mize. Pritegnila je pozornost tevilnih tudentov, ki so se ji
neprikrito smejali in kazali nanjo. Od neznano kod si je namre priskrbela
gromozanski klobuk, oblikovan kot levov gobec, in ta se ji je zdaj nevarno majal vrh
glave.
"Za Gryfondom bom navijala," je povedala in pokazala na klobuk. "Glejte, kaj
zmore..."
Dvignila je roko in se pokrivala na lahno dotaknila s palico. Levji gobec se je
razprl in nato tako prepri ljivo zarjovel, da so se vsi v bliini preplaeno zdrznili.
"Ni slabo, kaj?" jih je zadovoljno pobarala. "Hotela sem ga tudi nau iti, da bi na
ukaz za el ve iti spolzgadovsko ka o, vendar nisem imela dovolj asa. No, kakor

koli... Sre no, Ronald!"

Odneslo jo je drugam. Toda od presene enja nad njenim klobukom se e niso
opomogli, ko je k njim v spremstvu Katie in Alicije prihitela Angelina. Obrvi kapetanke
je madam Pomfrey na sre o vrnila v prejnje stanje.
"Ko se boste fantje najedli," je rekla, "bomo li takoj na stadion, da vidimo,
kakne so kaj vremenske razmere, potem pa se bomo preoblekli."
"Takoj bomo," ji je zagotovil Harry. "Samo Ron mora e kaj spraviti vase."
Toda ez deset minut je postalo jasno, da rde elasec ni sposoben pojesti niti
mrvice ve . Njegov prijatelj si je tako rekel, da bo najbolje, e ga im prej spravi v
garderobo. Ko sta vstala od mize, pa je Hermiona pohitela okoli nje in Harryja
potegnila vstran.
"Pazi, da Ron ne bo videl, kaj je napisano na spolzgadovskih priponkah," mu
je rote e zaepetala.
Harry se je vpraujo e zazrl vanjo, toda prijateljica je samo odkimala, kajti
dolgin se je e prizibal k njima. Videti je bil skrajno obupan in povsem izgubljen.
"Sre no, Ron," mu je zaelela Hermiona, stopila na prste in ga poljubila na
lice. "Ti pa se tudi dri, Harry."
Ko sta pre kala Veliko dvorano, je rde elasec vendar nekoliko priel k sebi. A
vseeno je zmedeno segel k licu, na katero ga je poljubila mlada arovnica, kot ne bi
bil povsem prepri an, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tako je bil dovolj zatopljen v
lastne misli, da se za okolico ni kaj dosti zmenil, Harry pa se je radovedno ozrl po
spolzgadovskih priponkah, oblikovanih kot krone. Tokrat je lahko prebral, kaj so
zapisali nanje:
Ron i Weasley je res car!
Z neprijetnim ob utkom, da to ne pomeni ni dobrega, je prijatelja hitro odgnal
prek avle in kamnitih stopnic pred vhodom na mrzli zrak.
Premrla trava je pokljala pod njunimi koraki in pohitela sta proti stadionu, nad
katerim se je pelo nebo bledomodre barve. To je pomenilo, da bo vidljivost dobra, e
jim sonce le ne bo svetilo v o i, ozra je pa je bilo tudi povsem mirno. Harry je Rona
opomnil na ta ohrabrujo a dejstva, toda zdelo se mu je, da ga prijatelj sploh ne
poslua.
Angelina se je do njunega prihoda v garderobo e preoblekla in zdaj se je
pogovarjala z drugimi lani ekipe, zato si je tudi Harry hitro nadel pla
gryfondomskega motva. Ron se je za razliko od njega svojemu zgolj udil, saj si ga
nikakor ni mogel pravilno natakniti prek glave, dokler se ga ni Alicija usmilila in mu
prisko ila na pomo . Ko je nazadnje sedel tudi on, so vsi prisluhnili, kaj jim ima pred
tekmo povedati kapetanka. ebljanje glasov, ki se je razlegalo s stadiona, je do
takrat postalo precej glasno, saj so se tudentje e vzpenjali na tribune.
"Ravnokar sem kon no izvedela, kdo bo igral za Spolzgadovce," je dejala
Angelina in se zazrla v kos pergamenta, ki ga je stiskala v desnici. "Prejnja tolka a,
Derrick in Bole, sta kon ala olo in Montague ju je nadomestil z drugima dvema
gorilama, ki verjetno ne znata leteti ni bolje. Nova tolka a se pieta Crabbe in
Goyle, sicer pa o njiju ne vem kaj dosti..."
"Jaz ju poznam!" je vzkliknil Harry.
"No, po mojem sta dovolj butasta, da niti metli a ne lo ita od etin," je
skomignila kapetanka in pospravila pergament v ep. "Ampak po drugi strani sta me
tudi Derrick in Bole zmeraj presenetila, saj sta uspela pritavati na stadion, kljub temu
da v grajskem parku zanj ni smerokazov."
"Crabbe in Goyle nista kaj dosti druga na," ji je zagotovil mladi arovnik.
Sliali so, kako se po stopnicah tribun vzpenja na stotine nog in nekateri

tudentje so prepevali, toda Harry pesmi ni poznal. Postajal je vse bolj iv en, a
vedel je, da mu e zdale ni tako hudo kot Ronu. Ta se je dral za trebuh in trdno
zaprtih ust ter pepelnato sivega obraza spet zijal predse.
" as bo, da gremo," je pridueno izjavila Angelina, ki se je ozrla na uro.
"Pridite. Pa sre no!"
lani ekipe so vstali in se z metlami na ramah ter v ravni vrsti odpravili iz
garderobe v zaslepljujo o svetlobo. Pozdravilo jih je rjovenje mnogih grl, med katerim
je Harry e vedno razlo il tisto pesem, eprav so jo vigi in vpitje skoraj preglasili.
Spolzgadovsko motvo jih je e akalo in tudi njegovi lani so imeli srebrne
priponke v obliki krone. Novi kapetan nasprotnikov, Montague, je bil priblino takne
postave kot Dudley Dursley in njegove velikanske podlakti so bile kakor kosmate
svinjske kra e. Za njim sta stala Crabbe in Goyle, skoraj tako velika kot on, in butasto
meikala v sonce ter opletala okoli sebe s kiji. Dreco je bil nekoliko stran od njih in
svetli lasje so se mu lesketali v jesenskih arkih. Ujel je Harryjev pogled, se
posmehljivo zareal in pokazal na svojo priponko.
"Kapetana, podajta si roko," je ukazala sodnica, madam Hoops, ko se je
Angelina pribliala Montaguju.
Harry ni spregledal, da ji je Spolzgadovec poskual prste preprosto streti, toda
dekle se ob tem ni niti zdrznilo.
"Osedlajte metle..." je nato odredila madam Hoops, k ustom pa je e pribliala
pi alko... in zabrlizgala.
Spustili so vse tiri oge in v nebo se je pognalo tudi tirinajst mladih
arovnikov. Harry je s koti kom o esa opazil, kako je Ron hitro vignil proti njihovim
obro em, sam pa se je povzpel vije in se pri tem izmaknil tamfu. Nato je zakroil
okoli igri a in se za el ozirati za zvizom, tako kot Dreco, ki se je trenutno nahajal na
nasprotni strani stadiona.
"In lokl bo prva dohitela... tako je, Johnsonova! Kakna izjemna punca je, in to
ji zatrjujem e leta, pa vseeno no e z mano na zmenek..."
"Jordan!" se je razjezila McHudurrova.
"To je samo ena izmed tistih zanimivih drobnarij, profesorica, ki tako zabavajo
nae gledalce... Ampak kakor koli, Angelina se je lepo izmaknila Warringtonu, zdaj je
preigrala tudi Montaguja in... Aua! V hrbet jo je zadel tamf, ki ga je proti njej poslal
Crabbe. ogo je ujel Montague, ki se e vra a prek igri a... Tako je prav, ja! George
Weasley je nadenj poslal tamf in lokl je spustil... ujela pa ga je Katie Bell iz
Gryfondoma... ki ga je izza hrbta posredovala Aliciji Spinnet in ta drvi proti
obro em..."
Leejev komentar je odmeval prek stadiona, a Harry ga je komaj slial, saj mu
je v uesih bu al veter, mnoica pod njim pa je vpila, vigala in prepevala.
"Prelisi ila je Warringtona! Izmaknila se je tamfu - za las, Alicija, za las - toda
gledalci jo oboujejo, prisluhnimo, kaj pravzaprav prepevajo."
Lee je premolknil, misle , da pojejo Gryfondomovki v ast, toda pesem se je
dvigovala z morja zelene in srebrne barve na spolzgadovski tribuni.
Ron i Weasley je res car,
za nas je pravi boji dar,
strel gre mimo njega vsak,
med tori je prvak.
Ron i Weasley je res car,
usral se bo, a komu mar,

zagotovil nam bo zmago,

saj ga imajo le za zgago.
"Alicija je lokl podala nazaj Angelini!" je zatulil Lee in Harry je vedel, da
poskua prevpiti pesem, v njem samem pa je kar vrelo od besa. "Dajmo, Angelina,
dajmo! Pred njo je samo e Bletchley... Zdaj je ustrelila in... Aaaah."
Spolzgadovski branilec je obranil strel in lokl je nato vrgel Warringtonu, ki je z
vratolomno naglico zaslalomiral mimo Alicije in Katie. Ko se je za el bliati Ronu, pa
je petje postalo vse glasneje.
Ron i Weasley je res car,
usral se bo, a komu mar...
Harry si ni mogel pomagati in nehal se je ozirati za zvizom. Zasukal se je k
prijatelju, osamljeni postavi na koncu igri a, ki je lebdela pred tremi obro i, medtem
ko ji je ogromni Warrington naglo letel naproti.
"Warrington ima e vedno lokl, blia se obro em, prebil se je v kazenski
prostor, kjer mu tamfi ne morejo ve hudega, pred njim pa je samo e Ron
Weasley..."
Spolzgadovska tribuna je dobesedno ponorela in vsi po vrsti so kot blazni
prepevali:
... strel gre mimo njega vsak,
med tori je prvak!
"To bo torej prva preizkunja za novega branilca gryfondomskih obro ev, brata
dvoj kov Weasley, ki je mladi up tega motva - dajmo, Ron!"
Toda val radostnega kri anja se je dvignil s srebrno-zelene tribune.
Rde elasec se je namre pognal za loklom, a z na iroko razprtimi rokami, da mu je
oga poletela skoznje in naravnost v osrednji obro .
"Zadetek!" je jedrnato oznanil Lee, mnoica pod njim pa se je veselila in
vigala. "Zdaj je torej deset proti ni za Spolzgad - ve sre e drugi , Ron."
Spolzgadovci so prepevali e glasneje:
Ron i Weasley je res car,
usral se je, a komu mar...
"In ogo ima spet Gryfondom. Katie Bell brzi prek igri a..." je pogumno vpil
Lee, eprav so Spolzgadovci zdaj rjuli tako glasno, da se je e sam komaj slial.
"Harry, Harry, kaj se gre?!" je zatulila Angelina, ki se je pognala Katie na
pomo in pri tem vignila mimo njega.
Mladi arovnik se je zavedel, da je povsem pozabil na zviz in e ve kot
minuto samo opazuje potek igre. Zgroeno se je spustil navpik proti tlom, da je

pridobil na hitrosti, nato pa znova za el kroiti okoli igri a in se ozirati za zlato

ogico. Pri tem je poskual presliati Spolzgadovce, ki so rjove prepevali, da je
odmevalo.
Za zvizom ni bilo sledu, Dreco pa je prav tako letal okoli stadiona, a v
nasprotni smeri. Ko sta se sre ala, ga je Harry slial peti:
... strel gre mimo njega vsak...
"ogo ima spet Warrington," je vpil Lee, "in podal jo je Puceyju, ki se poskua
prebiti mimo Spinnetove - dajmo, Angelina, vem, da ga lahko uene... hm, ali pa
tudi ne. No, zadevo je reil lepo merjen tamf, ki ga je v kolobocijo poslal Fred
Weasley, ne, George... Ah, kdo bi vedel, kateri, eden od njiju pa ! Puceyju je lokl
padel iz rok in Katie Bell... em, prav tako. Tokrat ga je ujel Montague, vztrajno ga
dri... Kapetan Spolzgadovcev ima e vedno ogo... Vse bolj se blia obro em...
Dajmo Gryfondom, no, zadrite ga vendar!"
Harry je takrat zavral okoli drugega konca igri a, za spolzgadovskimi obro i,
in se prisilil, da se ni ozrl proti Ronu.
"In Warrington se je spet izmaknil Aliciji ter gre naravnost proti mlademu
Weasleyju! Ustavi ga, Roni"
Mlademu arovniku se ni bilo treba zasukati proti prijatelju, da bi videl, kaj se
je zgodilo. Gryfondomska tribuna je namre glasno zaje ala in Spolzgadovci so
radostno zavriskali ter zaploskali. Ko pa se je mladi arovnik za hip ozrl k njim, je pod
sabo zagledal obraz Gatke Garkinson. Stala je v prvi vrsti in obrnjena je bila proti
stoji em, da je lahko dirigirala svojemu domu.
Harry si je zagotavljal, da dvajsetih to k ne bo teko nadoknaditi in mu zviza ni
treba ujeti im prej. Ne, samo nekaj zadetkov morajo dose i in kot obi ajno bodo
spet vodili... Toda le nekaj trenutkov kasneje je e vratolomno slalomiral med drugimi
igralci in sledil ne emu lesketajo emu... A al se je izkazalo, da gre zgolj za pa ek
Warringtonove zapestne ure.
Ron je ta as staknil e dva zadetka, zato se je Harry za zlato ogico oziral e
nekoliko pani no. e bi jo kmalu ujel in s tem kon al igro...
"Bellova iz Gryfondoma se je izmaknila Puceyju, prelisi ila je Montaguja dober zavoj, Katie! - ter lokl podala Johnsonovi... ki ga je ujela! e je mimo
Warringtona, naravnost proti obro em gre, dajmo, Angelina... Zadetek! Zadetek za
Gryfondooooom! Zadeteeeek... Ja, saj vem, profesorica, no. Khem! Rezultat je torej
tirideset proti deset za Spolzgad in ogo ima Pucey..."
Harry je ob glasnem aplavzu Gryfondomovcev zaslial tudi rjovenje Looninega
leva in postal je bolje volje; trideset to k zaostanka vendar ni ni , z lahkoto jih bodo
dohiteli! Izmaknil se je tamfu, ki ga je Crabbe poslal proti njemu, nato pa spet za el
divje oprezati za zvizom. Pri tem je pazil tudi na Dreca, ki bi ogico lahko zagledal
prej kot on, toda mladi Malfoy je e naprej kroil okoli stadiona in se zaman oziral
okoli sebe.
"Pucey je podal Warringtonu, ta Montaguju, Montague pa nazaj Puceyju...
Toda lokl je pri tem prestregla Angelina! Ja, Johnsonova ga ima in zdaj ga je vrgla
Bellovi, ki napreduje... a ni ve . Zadel jo je Goylov tamf in ogo ima spet Pucey..."
Takrat ga je Harry kon no zagledal: zviz je frfotal le nekaj metrov nad tlemi, in
sicer na spolzgadovski polovici...
Pognal se je proti tlom...
Komaj nekaj sekund zatem se je Dreco prikazal na njegovi levi, zeleno-srebrn
zmazek, povsem prihuljen k ro aju metle...
Zlata ogica je vignila mimo enega izmed drogov in jo ucvrla proti
nasprotnemu koncu tribun. Da je spremenila smer, je bolj ustrezalo Drecu, saj mu je

bila zdaj blije, in mladi arovnik je zasukal Ognjeno strelo... Z Malfoyem sta bila
kmalu drug ob drugem... Drvela sta le nekaj metrov nad tlemi...
Harry je z desnico spustil metlo in se stegnil za zvizom... Tudi Drecova dlan,
desno od njega, se je izproila...
Vsega je bilo konec v dveh zasoplih, od vetra prebi anih sekundah Harryjevi
prsti so se oklenili drobnega, upirajo ega se zviza, nohti nasprotnika pa so nemo no
zapraskali po njegovi dlani. Nato je mladi arovnik e zravnal metlo, divje prhutajo o
zlato ogico dvignil nad glavo in Gryfondomovci so mu glasno zaploskali...
Reeni so! Pa kaj, e so Ronu zabili tistih nekaj loklov, na to bodo vsi pozabili,
saj je Gryfondom zmagal...
TRESK!
tamf je tre il v Harryja s tako mo jo, da ga je vrglo z metle. Na sre o je zviz
ujel le nekaj metrov nad tlemi, tako da ni padel prav globoko, toda pristal je na hrbtu.
Tako je ostal brez sape in hrope je obleal na zamrznjenih tleh, prek igri a pa se je
e razlegel oster brlizg sodni ine pi alke in s tribun se je dvignilo jezno vpitje.
"Je s tabo vse v redu?" mu je hip zatem zaskrbljeno zaklicala Angelina, ki je
pristala poleg njega.
"Seveda je," je emerno pritrdil Harry in segel po ponujeni roki, s katero mu je
pomagala na noge.
Madam Hoops je letela proti enemu izmed spolzgadovskih igralcev, a mladi
arovnik ni bil prepri an, proti kateremu.
"Tista surovina, Crabbe, te je," je jezno povedala kapetanka. "Po tamfu je
usekal, takoj ko je videl, da si ujel zviz. Ampak vseeno smo zmagali, Harry, zmagali
smo!"
Fant je zaslial, kako je nekdo za njegovim hrbtom zani ljivo prhnil, in z
zvizom v roki se je zasukal. Blizu njega je pristal Dreco Malfoy, bled od besa, a se je
vseeno uspel posmehljivo namrdniti.
"Weasleyju si reil glavo, kaj?" je rekel. "Slabega branilca e nisem videl...
Ampak saj sem vedel, da se bo usral, in ko sva e ravno pri tem: kako ti je bila kaj
ve pesem, ki sem jo skoval njemu na ast, Potter?"
Harry mu ni odgovoril. Zasukal se je k preostalim lanom ekipe, ki so drug za
drugim vpijo in zmagoslavno pristajali okoli njega. Le Ron je metlo razjahal ob
vznoju drogov z obro i in se sam samcat odpravil proti garderobi.
"Hotel sem napisati e eno kitico!" je zaklical Dreco, ko sta Katie in Alicija
objeli Harryja. "Pa nisem nael nobene pametne rime za debela in grda - naslednjih
nekaj verzov naj bi govorilo o njegovi mami, ve."
"Ta pa res ne prenese poraza," je zagodla Angelina in mladega Malfoya je
pogledala, kot da esa bolj gnusnega e ni videla.
"... Tudi butasta zguba se nekako ni dalo vplesti - v zvezi z njegovim o etom,
saj razume..."
Dvoj koma se je zdaj posvetilo, o em govori. Harryju je George ravno segel v
roko, ko sta oba brata otrpnila in se ozrla k Drecu.
"Pustita ga!" jima je takoj ukazala Angelina in Freda zgrabila za pas. "Pustita
ga, naj vpije, reva mala. Ga pa tako boli, ker je izgubil..."
"Ampak tebi so Weasleyji seveda ve , kajne, Potter?" ni odnehal Dreco.
"Celo po itnice si preivel pri njih, ja. Ne razumem sicer, kako si lahko prenaal tisti
smrad. Ampak, jasno, glede na to, da si odra al pri bunkeljnih, ti dii celo baraka teh
rde elascev..."
Harry je zadral Georga, Angelini pa sta morali prisko iti na pomo tudi Alicija
in Katie, sicer bi se ji Fred izvil ter sko il na mladega Malfoya, ki se je zdaj na ves

glas krohotal. Mladi arovnik se je ozrl za madam Hoops, toda ta je e vedno vpila na
Crabbeja, ker ga je napadel s tamfom, ko je bilo e vsega konec.
"Ali pa se le spomni," se je real Dreco in se pri tem ritensko umikal, "kako je
smrdela hia tvoje mame, Potter, in te svinjak Weasleyjevih spominja nanjo..."
Harry se ni zavedal, da je spustil Georga, in le trenutek zatem sta se oba
pognala nad Malfoya. Povsem je tudi pozabil, da so na o eh u iteljev, kajti mislil je le
na to, kako bi se Drecu im bolj bole e ma eval. Ker ni imel asa, da bi segel po
palici, je zavihtel pest, v kateri je stiskal zviz, in Spolzgadovca je usekal po eljusti.
"Harry! HARRY! GEORGE! NE!"
Slial je, kako dekleta vpijejo, kako je Dreco zaihtel in George zaklel, slial je
brlizg pi alke ter rjovenje gledalcev, a za ni mu ni bilo mar. Po Spolzgadovcu je
tolkel, dokler ni nekdo tik za njim zavpil ,Oviralis!' in se je nemo no zvrnil po tleh.
"Kaj pa se gre?!" ga je nadrla madam Hoops, ko je sko il na noge.
O itno se je z urokom preprek nanj spravila prav ona, saj je v eni roki stiskala
pi alko in v drugi palico. Njena metla je leala na tleh, tako kot Dreco, ki je je al in
cmihal ter mu je iz nosu tekla kri. Georgu je sicer iz Harryju neznanega razloga
zatekla ustnica, Freda so e vedno zadrevale gryfondomske zasledovalke, Crabbe
pa se je butasto hahljal nekaj metrov stran.
" esa taknega pa e ne! Takoj v grad, oba, in naravnost v kabinet
predstojnice vajinega doma! Gremo, poberita se!"
Harry in George sta se zasukala na petah ter odkorakala prek igri a, oba sta
globoko sopla in nobeden ni rekel niti besede. Vpitje ter posmehljive opazke
gledalcev so po asi potihnili in kmalu sta e pre kala olsko avlo, po kateri so
odmevali le njuni koraki. Mladi arovnik se je zavedel, da ga nekaj egeta v
sklenjeni desnici, katere lenki so mu od udarca pomodreli. Ozrl se je k njej in opazil,
da mu izmed prstov kukajo srebrna krilca zviza, ki mu je e zmeraj poskual
pobegniti.
Komaj sta prispela do McHudurrinega kabineta, e je predstojnica prikorakala
za njima. Okoli vratu je imela ovit al v barvah Gryfondoma, a s treso imi rokami ga
je potegnila s sebe in se jima vsa razburjena pribliala.
"Noter!" je besno ukazala in pokazala na vrata.
Fanta sta jo ubogala, sama pa se je postavila za svojo mizo, se zasukala k
njima in al besno odvrgla na tla.
" esa tako nagnusnega ne pomnim! Dva sta se spravila na enega!" ju je
nadrla. "Zakaj?! No?!"
"Dreco naju je izzival," je izdavil Harry.
"Izzival?!" je zavpila McHudurrova in s pestjo usekala po mizi, da je
plo evinasta katla padla z nje, se odprla ter so se kola ki usuli po tleh.
"Spolzgadovci so vendar izgubili! Jasno, da vaju je izzival, toda to e ne opravi uje
tako..."
"alil je moje stare," je zaren al George, "in Harryjevo mamo."
"A namesto da bi zadevo prepustila madam Hoops, sta se ga odlo ila skrajno
ne astno napasti, in to v bunkeljskem slogu!" je e naprej rohnela profesorica. "Se
vama sploh sanja, kaj sta...?"
"Khem, khem."
Fanta sta se zasukala na petah. Med vrati je stala Kalvara Temyna, ovita v
pla iz zelenega tvida, v katerem je e bolj spominjala na orjako krasta o. Tudi
zdaj se je sladkobno smehljala in Harryja je takoj spreletelo, da to ne pomeni ni
dobrega.
"Vam lahko pomagam, profesorica McHudurra?" je vpraala s svojim

strupenja asto medenim glasom.

Predstojnica Gryfondoma je zaripnila.
" e mi lahko pomagate?" je zadavljeno vpraala. "Kako to mislite?"
Temynova je, e vedno nasmejana, vstopila v kabinet.
"No, mislila sem, da boste hvaleni, e bo vae besede podprl tudi Veliki
inkvizitor."
Harry sploh ne bi bil presene en, e bi McHudurri iz nosnic prasnile iskre.
"Motili ste se," je rekla in Temynovi obrnila hrbet. "Vidva pa me zdaj dobro
posluajta. Niti slu ajno me ne zanima, s im vaju je ualil Malfoy; zaradi mene je
lahko ozmerjal isto vse vajine sorodnike! Vedla sta se naravnost ogabno in zato
bosta ve ere do konca tedna preivljala v moji drubi! Ne, prav ni me takole ne glej,
Potter, to kazen si zaslui! In e bosta e kdaj..."
"Khem, khem."
McHudurrova je zaprla o i, kot bi molila za potrpljenje, nato pa se je, e vedno
mie, zasukala k Veliki inkvizitorki.
"Prosim?!"
"Po mojem ta vzgojni ukrep ni zadosten," je izjavila Temynova in se
nasmehnila e bolj na iroko.
O i predstojnice Gryfondoma so se naglo razprle.
"al ni pomembno, kako je po vaem, Kalvara," je rekla, pri emer ji je
poskusila vrniti nasmeek, da je bilo videti, kot bi se ji zasko ila eljust, "saj fanta
prebivata v mojem domu."
"Ravno nasprotno, Minerva," se je dobesedno topila Temynova. "Priznati
boste morali, da je zelo pomembno, kako je po mojem. akajte, kje jo e imam?"
Pobrskala je po torbici.
"Cornelius... pardon, gospod minister," se je narejeno zahihitala, "mi jo je
ravnokar poslal... Aha, tu je."
Na plano je privlekla pergament, ki ga je razvila, se bahavo odkaljala in
za ela brati:
"Khem, khem... ,Odredba o izobraevanju t. 25."
"Pa ne e ena!" je divje vzkliknila Harryjeva predstojnica.
"Pa . In ko sva e ravno pri tem, Minerva," se je Temynova zaupniko sklonila
nekoliko blije, "sem potrebo po novi dopolnitvi nae zakonodaje spregledala ravno
zaradi vas... Se spominjate, kako ste dosegli svoje, ko sem bila v dvomih, e bi tudi
gryfondomski ekipi izdala dovoljenje za ponovno ustanovitev? Ko ste s svojim
mnenjem seznanili Dumbledorja, ki je vztrajal, da je olska liga brez sodelovanja
vaega doma nesmiselna? No, seveda, taknim pritiskom sem se odlo ila napraviti
konec. Takoj sem stopila v stik z ministrom, ki se je strinjal, da mora imeti Velika
inkvizitorka dovoljenje za odvzem posebnih tudentskih pravic, saj ima sicer manja
pooblastila od navadnega u itelja! Sploh pa zdaj sami vidite, kako upravi eni so bili
moji dvomi glede vaega motva. tevilni njegovi lani so skrajno neuravnoveeni.
No, kakor koli, vrnimo se k novemu dopolnilu... Khem, khem... ,Velikemu inkvizitorju
ta Odredba daje pravico, da zadnji odlo a o vseh vzgojnih in kazenskih ukrepih,
izre enih nad tudenti Bradavi arke, ter odvzemih posebnih tudentskih pravic.
Pravico ima tudi spremeniti prej omenjene ukrepe in odvzeme, ki so jih e izrekli
drugi uslubenci izobraevalne ustanove.'"
Pergament je zvila in ga e vedno nasmejana spravila nazaj v torbico.
"Tako. Zdaj pa se posvetimo incidentu, ki smo mu bili pri a na koncu tekme.
Kot re eno, je kazen, ki ste jo izrekli, Minerva, izrazito preblaga in nadalje nima
nikakrne zveze s prestopkom. Tadva sta soolca o itno napadla, ker quidditch njun

e tako razdraljiv zna aj e dodatno spodbuja k nasilju, in zato... jima ne bomo ve

pustili igrati. Nikdar ve ," je odlo ila.
Mladi arovnik je za util, kako je zviz v njegovi dlani divje zafrfotal.
"Ne boste nama ve pustili igrati?" je ponovil in vsaj njemu se je zdelo, da se
je njegov glas razlegel od nekod dale . "Nikdar ve ?"
"Ja, gospodi Potter. Mislim, da bo doivljenjska prepoved igranja ravno prav
vzgojna," se mu je sladko nasmehnila Temynova, ki je opazovala, kako poskua
dojeti njene besede. "Zavoljo varnosti igralcev pa bi bilo modro, da taisti ukrep velja
tudi za drugega dvoj ka, e ga soigralke ne bi zadrale, bi mladega Malfoya
nedvomno napadel e on. Seveda bom tudi zaplenila njihove metle in jih shranila na
varnem, v mojem kabinetu, ter s tem prepre ila morebitno kritev prepovedi."
Nato se je zazrla v McHudurrovo, zdaj tako negibno, kot bi jo izklesali iz ledu,
in dodala:
"Nikakor ne mislite, da sem nerazumna. Preostali lani vae ekipe lahko igrajo
e naprej, saj pri njih nisem zapazila, da se ne bi znali obrzdati. No, lep dan vsem
skupaj."
Nadvse zadovoljno jih je premerila, potem pa zapustila kabinet in nanj je legla
grozljiva tiina.
"Doivljenjska prepoved," je tistega ve era votlo ponovila Angelina. "Ostali
smo brez iskalca in obeh tolka ev... Kaj naj storimo?"
Harry sploh ni imel ob utka, da so zmagali. Kamor koli se je ozrl, je videval le
neutolaljivo alostne ali jezne obraze. Samo motvo, izvzemi Rona, ki ga od konca
tekme nih e ve ni videl, pa je emelo ob kaminu v dnevni sobi.
"Kakna krivica," je otrplo izdavila Alicija. "Kaj pa Crabbe, ki se je s tamfom
spravil nad Harryja, ko je bilo e vsega konec? Je tudi njemu prepovedala igrati?"
"Ne," je bridko odkimala Ginny, ki je sedela ob Harryju. "Montaguja sem
sliala, ko se je pri ve erji bahal, kako bo moral Crabbe samo stokrat napisati, da
tega ne bo storil nikdar ve ."
"Poleg tega pa prepoved velja tudi za Freda, ki sploh ni ni esar storil!" je
besno dodala Alicija in pri tem s pestjo ve krat zapored usekala po svojem kolenu.
"Pa ne po svoji krivdi," je zelo grdogledo pripomnil dvoj ek. " e me ne bi
zadrale, bi tistega malega uivca premlatil ko ma ka!"
Harry se je alostno zazrl skozi okno. Padal je sneg. Zviz, ki ga je ujel, je zdaj
prhutal po dnevni sobi. Mnogi soolci so ga opazovali, kot bi jih hipnotiziral, Krivoap
pa je skakal s stola na stol ter ga poskual ujeti.
"Spat grem," se je odlo ila Angelina in se po asi postavila na noge. "Mogo e
se bo izkazalo, da so bile to samo neokusne sanje... Mogo e se bom jutri zbudila in
ugotovila, da moramo Spolzgadovce ele premagati..."
Alicija in Katie sta ji sledili, dvoj ka sta la v posteljo nekoliko kasneje, pri
emer sta zabol ala v vsakogar, mimo katerega sta la, Ginny pa ele ez kakno
uro. Nazadnje sta ob kaminu ostala samo Harry in Hermiona.
"Si kaj videl Rona?" ga je tiho vpraala.
Odkimal je.
"Mislim, da se nas izogiba," je rekla. "Le kam se je...?"
Ravno v tistem je za njunima hrbtoma zakripalo, kajti slika debele gospe se je
odmaknila od luknje, skozi katero se je skobacal Ron. Bil je ves bled in v laseh je
imel precej snega, ko je zagledal prijatelja, pa je okamenel.
"Kje si bil?" je zaskrbljeno vpraala Hermiona in sko ila na noge.

"Sprehajal sem se," je zamomljal.

e vedno je bil oble en v pla gryfondomskega motva.
"Zunaj je vendar mraz!" je rekla mlada arovnica. "Pridi sem, da se pogreje!"
Pegavec je stopil h kaminu in se pogreznil v naslanja , ki je bil od Harryjevega
najbolj oddaljen. Okoli glav jim je zafrfotal zviz.
"Oprosti," je tiho dahnil Ron, ki je vztrajno zrl v svoje noge.
"Za kaj?" se je za udil Harry.
"Ker sem mislil, da bi lahko igral," je rekel prijatelj. "Jutri zjutraj bom Angelino
prosil, da poi e drugega branilca."
"Torej bodo v ekipi ostali samo e trije," ga je emerno obvestil mladi arovnik,
ko ga je Ron zmedeno pogledal, pa je pojasnil:
"Staknil sem doivljenjsko prepoved igranja in dvoj ka tudi."
"Kaj?!" je javknil rde elasec.
Hermiona mu je povedala, kaj se je zgodilo, kajti Harry tega ni mogel ponoviti
e enkrat. Ko je pripoved kon ala, pa je bil mladi Weasley e bolj obupan kot prej.
"Tega sem kriv jaz..."
"Saj Dreca nisem namlatil zaradi tebe," ga je jezno zavrnil Harry.
" e ne bi tako obupno branil..."
"To s tem nima nikakrne zveze..."
"Zaradi tiste pesmi sem bil tako jezen..."
"Kdo pa ne bi bil."
Hermiona je vstala in stopila k oknu. Zazrla se je v sneinke, ki so se
zaletavale v okno in ob njem drsele na polico.
"Glej, nehaj s tem!" je takrat izbruhnil Harry. "e tako je dovolj hudo, kaj se bo
e ti potresal s pepelom!"
Ron se na to ni odzval takoj, temve se je samo alostno zazrl v premo eni
rob svojega pla a. A ez as je vendarle topo povedal:
"Tako obupno se nisem po util e nikdar."
"Hvala enako," je trpko zagodel mladi arovnik.
"No," se je takrat oglasila Hermiona, "mislim, da vaju lahko z ne im nekoliko
razvedrim."
"Aja?" je rekel Harry, ki ji nekako ni mogel verjeti.
"Ja," je pritrdila.
Temnemu, s sneinkami popikljanemu oknu je obrnila hrbet in prek obraza se
ji je raziril nasmeek.
"Hagrid se je vrnil."
Dvajseto poglavje
Hagrid pripoveduje
Harry je stekel v spalnico po pla nevidnosti ter Ravbarjevo karto in v dnevno
sobo se je vrnil tako hitro, da sta morala z Ronom na Hermiono akati e celih pet
minut. Ko je ta prihitela po stopni u deklikih spalnic, odeta v al, rokavice in eno
svojih kap, je rde elasec neu akano tlesknil z jezikom.
"Zunaj je vendar zelo mraz!" se je branila.
Zlezli so skozi luknjo za sliko in se naglo ovili v pla - Ron je tako zrasel, da
je moral po eniti, sicer bi mu noge molele spod njega. Potem so se po asi in

previdno odpravili prek mnogih stopni , vsake toliko pa postali, da bi na Karti

preverili, kje sta Filch ter gospodi na Norris. Imeli so sre o. Sre ali so samo
Skorajbrezglavega Nicka, ki je odsotno prilebdel mimo njih, in prek prazne avle so se
kon no splazili v tihi zasneeni park.
Okna oskrbnikove ko e so bila razsvetljena, iz dimnika se je dvigoval dim in
Harry bi od veselja najraje zaploskal. Pospeil je korak in prijatelja sta mu sledila po
svojih najboljih mo eh, kajti pod pla em je bilo precej tesno. Ko so nazadnje
prispeli do vhodnih vrat oskrbnikovega domovanja, pa je mladi arovnik naglo dvignil
pest ter potrkal. Iz notranjosti se je razlegel divji pasji laje.
"Hagrid, mi smo!" je Harry zaklical skozi klju avnico.
"Sej bi lohko vedel!" je dejal robat glas.
e vedno pod pla em so se drug drugemu nasmehnili - sode po
oskrbnikovem glasu jih je bil vesel.
"e tri sekunde nisem doma... No, ne me kej se mi med nogami, ekan.
Spokej, e ti re em, ti pojata priliznjena!"
Zapah je zaroljal, vrata so se kripaje odkrtnila in skozi reo se je prikazala
Hagridova glava.
Hermiona je kriknila.
"Tie, pri Merlinovi bradi!" jo je naglo miril orjak in se preplaeno ozrl prek
njihovih glav. "Ste pod tistemu pla em, kaj? No, dejte, stopite e naprej!"
"Oprosti," je dahnila Hermiona in vsi trije so se mimo oskrbnika zmuznili v ko o
ter sneli pla , da bi jih lahko videl, "ampak, ko sem te... O, Hagrid!"
"Sej to ni ni !" je skomignil orjak, nato pa hitro zaprl vrata in zagrnil vse
zavese.
Toda mlada arovnica je e naprej zgroeno zijala vanj. Hagridovi lasje so bili
namre vsi zamazani s strjeno krvjo in njegovo levo oko je bilo zgolj nabuhla rea, ki
jo je obdajala vijoli no- rna modrica. Po obrazu ter rokah je bil mo no porezan in
nekatere rane se e niso zacelile, Harry pa je po njegovih sunkovitih gibih sklepal, da
ima tudi zlomljena rebra. O itno je bilo, da se je pravkar vrnil - na naslonjalu enega
izmed stolov je visel debel popotni pla in na steno za vrati je bil naslonjen nahrbtni
ko, v katerega bi lahko spravil celega vola. Hagrid sam, velik za dva odrasla moka,
je zdaj odepal k ognji u in nadenj obesil bakren kotli ek.
"Kaj se ti je zgodilo?" ga je vpraal Harry, medtem ko je ekan poplesoval
okoli njih in jih poskual vse po vrsti polizati po obrazu.
"Sej sem e rekel, da ni ," je odlo no zatrdil oskrbnik. "Bi skodelico aja?"
"Lepo te prosim," se je namrdnil Ron, "saj si ves pobunkan!"
"Pa e ti re em, da mi ni ni," je rekel Hagrid, se vzravnal in se obrnil k njim,
da bi se jim nasmehnil, toda pri tem se je zdrznil od bole ine. "Madonca vas je fletno
spet videti - med po itnicami ste se ziher imeli fejst, kaj?"
"Hagrid, nekdo te je napadel!" ni odnehal Ron.
"Zadnji vam re em, da to ni ni !" je spet odlo no zatrdil oskrbnik.
"Kaj pa, e bi imel namesto obraza kilo mletega mesa eden izmed nas - bi tudi
potem rekel, da to ni ni ?" se je namrdnil rde elasec.
"Po mojem bi moral k madam Pomfrey, Hagrid," je prijatelju zaskrbljeno
pritegnila Hermiona, "nekatere rane so videti res grde."
"Zdej pa nehejte! Bom e sam poskrbel zase!" je zarobantil orjak. Stopil je h
gromozanski leseni mizi, ki je stala sredi ko e, in odfrcnil na njej lee o kuhinjsko
brisa o. Pod njo se je prikazal surov, krvav, a precej zelenkast zrezek, nekoliko ve ji
od povpre ne avtomobilske gume.
"Tega menda ne misli pojesti, Hagrid?" ga je previdno vpraal Ron in se

sklonil blije, da bi si meso ogledal. "Videti je strupeno."

"Ni udnega, ko je pa zmajovo," ga je zavrnil oskrbnik. "Ampak sej si ga toko
ali toko nisem priskrbel za pod zob."
Segel je po njem in si ga pritisnil na levo stran obraza. Prek brade se mu je
pocedila zelenkasta kri, sam pa je zadovoljno zagodel.
"Toko je e bolje. Manj mi kljuva, veste."
"Nam bo kon no povedal, kaj se ti je zgodilo?" ga je vpraal Harry.
"Nak, gre za strano skrivnost. e bi ti jo izdal, bi bil v hudi godlji."
"So te pretepli velikani?" ga je tiho vpraala Hermiona.
Oskrbnikovi prsti so zdrsnili z zrezka in ta mu je moknil na prsi.
"Velikani?" je ponovil, ujel kos mesa, e preden se mu je s prsi zavalil na tla, in
si ga pritisnil nazaj na obraz. "Kdo pa je rekel, da sem bil pri njih, a? No, s kom ste se
menili?"
"Z nikomer. Uganili smo," je opravi ujo e odvrnila.
"Uganili, kaj?" je zagodel orjak in jih strogo premeril z o esom, ki se ni skrivalo
za zelenim mesom.
"Ja, to je bilo vendar... precej o itno," je rekel Ron in Harry je prikimal.
Hagrid je nekaj asa e zrl vanje, potem pa je prhnil, vrgel zrezek nazaj na
mizo in stopil k kotli u, v katerem je voda e zavrela.
"Kakni stikljivi smrkovci. Zmerej vejo ve , koker bi bilo za njih zdravo," je
godel in vrelo vodo vlil v tiri skodelice, ki so bile velike kakor manja vedra. "Ni
udnega, da so se enim toko priskutili."
Toda o itno je bilo, da mu gre na smeh.
"Torej si el iskat velikane?" je vpraal Harry, ki je nasmejan sedel k mizi.
Hagrid je prednje postavil skodelice s ajem, spet segel po zmajevem mesu in
si ga pritisnil na obraz.
"Ja, no," je zagodel, "toko je."
"Si jih tudi nael?" se je pridueno pozanimala Hermiona.
"No, e nej bom odkrit, jih tudi ni prov teko najti," je odvrnil oskrbnik. "Niso
glih mej keni, veste."
"Kje pa ivijo?" je vpraal Ron.
"V gorah," ni hotel Hagrid povedati ni bolj dolo nega.
"Zakaj pa jih potem bunkeljni nikdar ne...?"
"O, sej jih sre ajo," mu je orjak mrkogledo segel v besedo. "Ampak trupla teh
bo kov pripiejo gornikim nesre am."
Zrezek je nekoliko premestil, da si je z njim bolje prekril rnico.
"Daj no, Hagrid, res bi radi vedeli, kaj si po el pri njih!" ga je prosil Ron. "Povej
nam, zakaj so te napadli, potem pa ti bo Harry opisal, kako je pregnal morakvarja, ki
sta navalila nanj..."
Oskrbnik je ravno nagnil svojo skodelico. Zdaj se mu je gromovito zaletelo in
zrezek mu je spet zdrsnil z obraza. Prek mize so tako zaprele kapljice zmajeve krvi,
aja in sline, meso pa je moknilo na tla.
"Koko to misli - sta navalila nanj?" je zagodel.
"Prvi slii, kaj se je Harryju zgodilo poleti?" ga je iroko razprtih o i vpraala
mlada arovnica.
"Pojma nimam, koga se je dogajalo, odkar sem odel. Odpravil sem se na
tajno poslanstvo in prov ni mi ni bilo do tega, da bi mi okoli glave ves cajt frfotale
sove. Ampak ti preklemani morakvarji! So te res?"
"Ja, dva sta prila v Spodnji Stokets in napadla sta mene ter bratranca,
Ministrstvo za aranje pa bi me potem skoraj vrglo iz ole..."

"Kaj?!"
"Ja, moral sem na disciplinsko zaslianje in tako dalje... Ampak najprej nam
opii, kako je bilo pri velikanih."
"Iz ole so te hoteli zabrisati?"
"Povej nam e, kako si se imel med po itnicami, potem pa bomo e mi tebi."
Orjak je nekaj trenutkov z enim samim o esom bol al vanj, a Harry ni
umaknil pogleda.
"No, prov, no," se je nazadnje vdal oskrbnik, se sklonil in zrezek zmajevega
mesa potegnil ekanu iz gobca.
"Hagrid! Po tleh se je valjal in e pes..." ga je za ela otevati Hermiona, toda
orjak si je zrezek e poveznil nazaj prek o esa.
e enkrat je nagnil skodelico, da bi se podkrepil, potem pa dejal: "No, pot sva
vzela pod noge koj po koncu ole..."
"Torej je la madam Maxime s tabo?" ga je prekinila mlada arovnica.
"Je, ja," je pritrdil Hagrid in tistih nekaj kvadratnih centimetrov njegovega
obraza, ki jih nista prekrivala brada ali zelenkasto meso, se je isto zmeh alo.
"Ampak sicer sva to re opravila isto sama. In povem vam, da se Olympe ni prov ni
kremila zaradi raznih zoprnij. Sej veste, nobel je in rada se lepo ogvanta, zato me je
kar mej keno skrbelo, koko bo tam, kamor sva bila namenjena. Pa je plezala prek
skal ko gorska koza in niti takrat ni vihala nosu, kadar sva spala v kakni jami!"
"Torej si vedel, kam morata iti?" ga je vpraal Harry.
"No, Dumbledore nama je povedal," je odvrnil Hagrid.
"Se velikani skrivajo?" se je oglasil e Ron. "Mislim, nam lahko pove, kje
ivijo, ali je to skrivnost?"
"Provzaprov ni," je orjak zmajal s svojo kosmato glavo. "Samo ve ina
arovnikov se ne trapi s tem, kje so, e so le dovolj dele stran. Ampak do tistih
krajov je teko priti, vsaj za loveke, zato nama je moral Dumbledore pot malo
opisati. Cel mesec nama je vzelo, preden sva prila do tja..."
"Cel mesec?" je ponovil Ron, kot da e nikdar ne bi slial za potovanje, ki bi
trajalo tako smeno dolgo. "Ampak... Si nista mogla preskrbeti kaknega dvernika ali
esa podobnega?"
Oko, ki si ga Hagrid ni zakrival, se je nenavadno zalesketalo in skoraj
pomilujo e premerilo rde elasca.
"Za nami vendar oprezajo, Ron," je nazadnje zagodel oskrbnik.
"Kako to misli?"
"Koko, koko," se je namrdnil orjak. "Ministrstvo zadnje cajte hudo merka na
Dumbledoreja, pa tudi na vse druge, za katere mislijo, da so v panoviji z njim in..."
"Aha, to, da Ministrstvo vohuni za Dumbledorjem, smo e sliali," ga je hitro
prekinil Harry, ki je hotel im prej izvedeti, kako je bilo pri velikanih.
"In vidva z madame Maxime sta morala zato celo pot prepea iti ko dva
bunkeljna?" je presunjeno vpraal Ron.
"No, celo glih ne," se je lokavo zareal oskrbnik. "Ampak mej keno bolj
previdna sva pa le morala biti. Ne vem, zakoga, ampak naja vsi omerkajo..."
Rde elasec je ob tej izjavi prasnil v smeh, ki pa ga je hitro uduil s poirkom
aja.
"... in tistega piclja od Ministrstva sva se komej otresla. Delala sva se sicer,
da greva skupej na po itnice, in toko sva se odpravila v Francijo, koker da sva
namenjena proti oli od Olympe. lo je po asi, sej jest ne smem arati in sva dobro
vedela, da bi nama Schushmaarjevi ti i prov radi prepre ili pot, e bi le imeli izgovor
za to. No, osla, ki nama je sledil, sva se nazadnje znebila tam nekje pri Dijonu..."

"Ooo, pri Dijonu?" ga je navdueno prekinila Hermiona. "Tam sem bila na

po itnicah. Si videl..."
Ko je opazila, kako jo je pogledal Ron, je takoj utihnila.
"Po tistem sva si upala mej keno po arati," je nadaljeval Hagrid, "in pot niti ni
bila slaba. Na poljski meji sva sicer naletela na ene par zmeanih trolov in v kr mi pri
Minsku sva se sporekla z enim te nim vampirjem, sicer pa je lo ko namazano.
Koker koli, ko sva prila do tistih hribov, sva jo rinila samo e navkreber, in to
lepo pe. arati spet nisva smela, ker sva bila e blizu velikanov, ti pa arovnije ni
ne obrajtajo. No, seveda, tudi Dumbledore naja je posvaril, da jih bo Sej Veste Kdo
poskual privle i na svojo stran. Po njegovem je koga od svojih e poslal k njim, zato
sva morala biti fejst previdna, ker bi prov lohko naletela na kaknega Jedca."
Premolknil je in napravil poirek aja.
"Nadaljuj, nadaljuj!" ga je priganjal Harry.
"No, velikane sva kmalu nala," mu je ustregel Hagrid. "Bilo je pono i in glih
sva prilezla prek enega grebena, pa sva jih zagledala. V dolini na drugi strani je gorel
kres pri kresu in med njimi so se pomikale ogromne sence... Bilo je, koker da bi hribi
dobili noge."
"Kako veliki pa so?" ga je pridueno vpraal Ron.
"Ene sedem metrov," je povedal Hagrid. "Ta ve ji mogo e celo deset."
"In koliko jih je bilo?" se je oglasil e Harry.
"Po mojem ene sedemdeset ali osemdeset."
"Samo?" se je za udila Hermiona.
"Ja," je alostno prikimal Hagrid. "Toko malo jih je, pa jih je bilo v asih cela re
- svet je tla ilo najmanj sto plemen. Ampak sej izumirajo e celo ve nost. Nekej so jih
seveda fentali arovniki, ampak ve inoma so se spravili v krtovo kar med sabo in
zdej jih jemlje e hitreje kot prej. Niso pa taki, da bi iveli tokole na kupu.
Dumbledore mi je enkrat rekel, da smo za to krivi arovniki, sej smo jih od strahu
pred njimi prisilil v taken ivljenje."
"No," je rekel Harry, "torej sta jih nala. In kaj sta storila potem?"
"Po akala sva do jutra, ker pono i ni bilo pametno riniti v dolino - menili bi, da
se ho eva na skrivaj prikrasti mednje," je povedal Hagrid. "Koker koli, okoli tretje so
polegli, in to kar po skalah, ampak midva nisva zatisnila o i. Po eni strani sva se
bala, da bi se kateri zbudil in pritaval do naja, po drugi pa so tako gromko smr ali.
Proti jutru se je zaradi tega sproil plaz.
No, k njim sva se spustila, ko se je zdanilo."
"Kar tako?" je osuplo vpraal Ron. "Sprehodila sta se naravnost v tabor
velikanov?!"
"Sej nama je Dumbledore povedal, koko se stree tej re i," ga je zavrnil
Hagrid. "Gurgu mora kej enkati, mu izkazati spotovanje pa te re i."
"Komu mora izkazati spotovanje?" se je zmedel Harry. "Gurgu, poglavarju."
"Kako pa sta vedela, kateri je poglavar?" je vpraal Ron.
Hagrid se mu je nasmehnil.
"To sva z lahkoto uganila," je rekel. "Bil je pa najve ji, najbolj grd in najbolj
len. Kar sedel je ter akal, da mu drugi prinesejo hrano mrtve koze in podobno - sicer
pa mu je bilo ime vara. Velik je bil po mojem tam ene osem, devet metrov, tehtal je
za par odraslih slonov in tudi koe ni imel prov ni manj debele koker nosorog."
"In vidva sta la kar naravnost k njemu?"
"No, glih naravnost se v hribih ne da hoditi, ampak ja, spustila sva se v dolino,
v kateri je dal postaviti tabor. Ta je bila med tirimi kar visokimi kucli, ob gorskem
jezeru, vara pa je leal ob njem in rjovel na druge, ki so futrali njega ter njegovo

eno. Z Olympe sva se torej spustila po pobo ju..."

"Pa vaju niso napadli, ko so vaju opazili?" ga je nejeverno prekinil Ron.
"Eni bi naja skorej," je skomignil Hagrid, "ampak midva sva napravila, kar
nama je naro il Dumbledore - enk sva dvignila nad glavo in se zazijala naravnost v
gurga, za druge pa se sploh nisva menila. Res so nama dali lepo mir in naja spustili
mimo. Toko sva se ustavila ele pri varovih nogah, se mu poklonila in enk poloila
predenj."
"Kaj pa se pravzaprav podari velikanu?" je z zanimanjem vpraal rde elasec.
"Hrano?"
"Nak, to si najdejo sami," je odvrnil oskrbnik. " arovnijo sva mu nesla. Ta je
velikanom e ve , samo to jim ni pogodu, e se mi z njo spravljamo nadnje. No,
koker koli, tistega prvega dne sva mu dala vejo, na kateri je gorel Vekovitinski
plamen."
Hermiona je tiho rekla ,Uau!', toda Ron in Harry sta se samo zmedeno
namr ila.
"Na kateri je gorel...?"
"Ogenj, ki ne ugasne," je razdraeno pojasnila. "To bi res morala vedeti.
Profesor Colibri ga je pri urah omenil e najmanj dvakrat."
"No," je Hagrid hitro nadaljeval, e preden bi ji Ron lahko kaj zabrusil,
"Dumbledore je tisto vejo za aral, da bi gorela do konca dni, in to ni nekaj, kar bi znal
vsak arovnik. Jaz pa sem jo odloil varu pred noge in rekel: ,To darilo poilja
velikanom Albus Dumbledore, ki vas tudi spotljivo pozdravlja.'"
"In kaj je odvrnil gurg?" je z zanimanjem vpraal Harry.
"Ni ," je skomignil oskrbnik, "sej ni znal naega jezika."
"Kako pa ste se potem sporazumeli?"
"Na sre o niso vsi velikani toko neuki, koker se govori. vara je priklical dva, ki
govorita tudi po nae in sta mu vse lepo prevedla."
"Mu je bilo darilo ve ?"
"O ja. Ko je zastopil, koga tista veja je, je zaukal, da so se gore zatresle," je
prikimal Hagrid, nato pa je zasukal zeleni zrezek in si k zateklemu o esu pritisnil
njegovo hladnejo plat. "Darilo mu je bilo zelo ve , ja. Zato sem rekel: ,Albus
Dumbledore gurga prosi, da bi se pogovoril z njegovima odposlanikoma jutri, ko se
bosta vrnila s e enim darom.'"
"Zakaj pa se nisi mogel pomeniti z njim e tistega dne?" se je za udila
Hermiona.
"Ravnatelj nama je naro il, nej nikamor ne hitiva," je razloil oskrbnik. "Nej
vidijo, da driva besedo: Jutri se bova vrnila s e enim darom, re eva, in potem ga
res prineseva - to napravi dober vtis, zastopi? Na ta na in lohko tudi preizkusijo ta
prvega, ugotovijo, koko je fajn, in komej akajo naslednjega. Sploh pa velikanom,
kakren je vara, ne gre v glavo nasuti preve re i naenkrat - mogani bi se jim
zatekali in vrat bi ti zavili e zato, da poenostavijo zadeve. Tako sva se mu hitro
priklonila, si la za ez no poiskat edno majhno votlinico in se vrnila naslednji jutro.
Uh, ko bi videli, koko navdueno naju je pri akal!"
"Se je bil torej pripravljen tudi pogovarjati z vama?"
"O ja. Najprej sva mu izro ila prov fleten bojni lem - goblinski, neuni ljiv, sej
veste - potlej pa sva sedla in smo za eli."
"Kaj pa je rekel?"
"Ve inoma je poslual," je odvrnil Hagrid, "ampak kazalo je dobro. Za
Dumbledoreja je e slial in na uesa mu je prilo, koko je bil na ravnatelj proti, da
pobijejo e zadnje velikane v Britaniji. Prov zanimalo ga je, kaj mu ima na ravnatelj

sporo iti. Tudi drugi, posebej tisti, ki so znali angleko, so se zbrali okoli nas in nama
prisluhnili. No, nazadnje sva mu obljubila, da naslednji dan spet prideva, z novim
darilom, seveda... Ampak tiste no i se je zalomilo."
"Kako to misli?" je hitro vpraal Ron.
"Hja, koker sem rekel: velikani niso taki, da bi iveli na kupu," je orjak alostno
zmajal z glavo. " e jih je toliko skupej, si ne morejo pomagati, da si vsakih nekej
tednov ne bi sko ili v lase. Dedci se ruvajo z dedci in babnice z babnicami, sej se
spomnijo starih plemenskih zamer, ali pa se sprejo za hrano, bolje taborne ognje in
koe od iva.lic. Res, ko tokole gleda, koko jemlje njihov rod, si re e, da bi drug
drugega lohko mlatili vsaj mej keno bolj neno, ampak ne..."
Globoko je zavzdihnil.
"Tiste no i je izbruhnil prepir in midva sva ga lohko celo spremljala spred
najine jame, sej je gledala na dolino. Ure in ure je trajalo, razgrajali pa so, da mi ne bi
verjeli, koko. No, ko je vzlo sonce, je bil sneg ves krvav in njegova glava na dnu
jezera."
" igava glava?" je dahnila Hermiona.
"varova," je s tekim glasom povedal Hagrid. "Do jutra so e imeli novega
gurga, ime mu je Golgomat, midva z Olympe pa sva bila zato v precejnji godlji.
Zapravila sva za dva dni daril in poleg tega sva imela tudi ob utek, da naja tisti
Golgomat ne bo hotel posluati. Ampak probati sva morala."
"la sta se pogovorit z njim?" je nejeverno vpraal Ron. "Po tistem, ko sta na
lastne o i videla, kako je drugemu velikanu odtrgal glavo?"
"Sevede sva se la," je pritrdil oskrbnik. "Sej nisva prehodila vse tiste poti zato,
da bi arobno palico e po dveh dneh vrgla v koruzo! Nak, z naslednjim darilom, ki
sva ga mislila dati vari, sva se lepo spustila v dolino."
Za hip je premolknil, nato pa namr eno nadaljeval pripoved.
"Da z vsem skupej ne bo ni , sem vedel, e preden sem odprl usta. Golgomat
je samo sedel tam ob jezeru, z varovo elado na glavi, in se nama real. Mej keno
sem se ga celo bal, ko ima toko rne lase, pa zobe tudi in okoli vratu ogrlico iz kosti.
Ene so bile videti prov loveke, a sem ga vseeno probal pridobiti na nao stran tisto velikansko rolo zmajove koe sem poloil predenj in rekel: ,Darilo za gurga
velikanov...' Ampak v naslednjem momentu sem e visel z betico navzdol, sej sta me
dva njegova kolega pograbila za noge."
Hermiona si je usta prekrila z roko.
"Kako pa si se izmazal?" je vpraal Harry.
"Brez Olympe se ne bi," je priznal orjak. "Segla je po palici in fasali so jih toko
hitro, da sem e jaz samo gledal. Tista dva, ki sta me drala, je s kletnjavo kiljavo
usekala naravnost med o i, in koj sta me spustila. Ampak s tem sva bila sevede v e
ve ji godlji, sej sva proti njim uporabila arovnijo, s tem pa jih zmerej najlaje
razbesni. Morala sva jo popihati in vedela sva, da v tabor ne bova mogla ve priti."
"Kako da si se vrnil tako pozno, e sta bila tam samo tri dni?" ga je vpraala
Hermiona.
"Sej nisva la e kar po treh dneh!" je ogor eno vzkliknil Hagrid. "Dumbledore
se je vender zanesel na naja!"
"Pa saj si sam rekel, da nista mogla ve v tabor!"
"Podnevi resda ne, pa tudi nasploh sva morala zadeve postaviti na novo. Za
nekej dni sva se zato potuhnila v jamo in jih samo opazovala. Ni kej dobro ni
kazalo."
"Zakaj? Je Golgomat e komu odtrgal glavo?" je skremeno vpraala
Hermiona.

"Ne," je odvrnil oskrbnik, "pa ne bi bilo slabo, e bi jo."

"Kako to misli?"
"Kmalu se nama je posvetlikalo, da ni nastrojen proti vsem arovnikom, ampak
samo proti nama."
"So torej velikane res obiskali tudi Jedci?" je hitro vpraal Harry.
"O ja," je mra no prikimal Hagrid. "Dva sta bila tam in k njemu hodila vsak
dan. Nosila sta mu darila, pa ju niso prav ni maltretirali."
"Kako pa ve, da sta bila Jedca?" je vsko il Ron.
"Ker sem enega prepoznal," je zagodel orjak. "Macnair se pie, se ga
spomnite? To je tisti, ki je priel fentat rebokluna. Pravi norec. Mori prav tako rad
kot Golgomat, ni udnega, da sta se toko ujela."
"Torej je Macnair prepri al velikane, da se pridruijo Saj Ve Komu?" je
obupano vpraala Hermiona.
"Po asi, dekli , sej torije e nisem pripeljal do konca!" je ualjeno vzkliknil
Hagrid, ki je zdaj prav uival v pripovedovanju, eprav jim sprva ni hotel izdati
ni esar. "Z Olympe sva se o poloaju lepo pomenila in sklenila sva, da vsi e niso za
Sej Veste Koga, pa eprov je Golgomatu bolj pri srcu. Odlo ila sva se, da probava na
svojo stran spraviti tiste druge, ki novega gurga ne marajo."
"Kako pa sta vedela, kateri ga ne marajo?" se je namr il Ron.
"Koko le? Golgomat in njegovi so jih nalomili ko ma ke," je potrpeljivo
pojasnil veliki oskrbnik, "in ubogi pretepenci so se toko koker midva poskrili po jamah
nad dolino. Zato sva tudi z Olympe la mej keno naokrog in glavo sva pomolila v
vsako malo ve jo luknjo, ki sva jo nala."
"Sredi no i sta hodila po jamah, v katerih so se skrivali velikani?" je spotljivo
vpraal Ron.
"Ni bilo druge," je odvrnil Hagrid. "Sploh pa naja je bolj skrbelo, kaj imata za
bregom tista Jedca. Dumbledore je pred odhodom lepo prosil, naj se ne zapleteva z
njimi, e se temu le lahko ogneva.
Ampak tista dva sta dobro vedela, da sva tam - verjetno jima je za naja
povedal Golgomat. Pono i, ko so velikani spali in sva hodila po jamah, sta naja
Jedca iskala po gorah. Kar precej dela sem imel z Olympe, ki bi ju najraje
ferderbala..."
Koti ki Hagridovih ust so privzdignili njegovo divjo brado in o i so se mu
zalesketale.
"V son en prah bi ju zmlela, toko je bila besna! Ja, kadar tej bune kri v glavo,
je od hudi a... Ognjevita je, ognjevita... Sej, to je ta francoska kri, ni kej..."
Sanjavega pogleda se je zazrl v plamene in Harry mu je pustil, da kakno
minuto sam pri sebi obuja spomine, potem pa se je odkaljal.
"No, kako je bilo potem? Sta tiste druge velikane nala?"
"Kaj? Aha. Ja, nala sva jih, nala. Tri no i po tistem, ko je varova glava
obleala v jezeru, sva se splazila iz najine votline in se spustila proti dolini, pri emer
sva preala e za za Jedcema. Nos sva pomolila v marsikatero jamo, a so bile vse
prazne, potem, v ene esti, pa sva nala skrite kar tri velikane."
"Uf, so bili pa na tesnem, kaj?" ga je prekinil Ron
"Tja noter se ne bi mogel zbasati niti nofelj ek," je prikimal Hagrid.
"Pa vaju niso napadli, ko so vaju zagledali?" je vpraala Hermiona.
"Saj bi naja, pa niso bili ravno pri mo eh," ji je povedal. "Vsi trije so jo hudo
staknili - Golgomatovi silaki so jim polomili pol kosti. Ampak koker koli: eden od njih
je znal govoriti tudi po nae in je drugima dvema prevajal, kar sva jim imela povedati.
To se jim ni zdelo napak, zato sva se pogosto vra ala in nala sva e ve potur anih

reveev... Nazadnje sva jih spravila na nao stran e sedem, ampak..."

"Sedem?" se je razveselil Ron. "Saj to sploh ni slabo - bodo prili sem in se z
nami vred uprli Saj Ve Komu?"
Toda Hermiona je zamahnila, e naj bo tiho, potem pa se je obrnila k
Hagridu.
"Ampak?"
Orjak se je alostno zazrl vanjo.
"Golgomatovi so napadli votline. Tisti, ki so naskok preiveli, potem niso hoteli
imeti z nama nobenega opravka ve ."
"Torej... Torej nam ne bodo prisko ili na pomo . Niti eden," je razo arano
zaklju il Ron.
"Nak," je odkimal oskrbnik, nato pa spet obrnil zrezek, da bi si k obrazu pritisnil
njegovo hladnejo plat. "Ampak midva z Olympe sva svoje glih toko opravila - od
naja so izvedeli, kaj jim ima povedati na ravnatelj. Po mojem se bodo spomnili, da
jim je Dumbledore ponudil roko, ko se bo Golgomat spustil z gora... in morebiti se
bodo na nao stran postavili takrat."
Na okenskih policah se je zdaj nabralo e precej snega, Harry pa se je
zavedel, da ima pla na stegnih isto premo en - ekan se mu je s svojim slinastim
gobcem naslonil na naro je.
"Hagrid?" ga je ez nekaj asa tiho poklicala Hermiona.
"Mm?"
"Ko si bil tam... Si morda nael... Si mogo e izvedel, kako je s tvojo mamo?"
Hagridovo zdravo oko se je uperilo vanjo in mlada arovnica se je kar nekoliko
ustraila.
"Oprosti... S-Sem preve radove...?"
"Mrtva je," jo je prekinil orjak. "e pred leti jo je vzelo. Tako so mi vsaj rekli."
"Ojej... Ubogi Hagrid," je isto tiho rekla mlada arovnica.
Oskrbnik pa je samo skomignil.
"Zakaj ubogi?" je odrezal. "Zelo slabo se jo spomnim in ni kaj fajn mama ni
bila."
Spet so obmolknili. Hermiona se je iv no ozrla k fantoma, e naj kaj re eta.
"e zmeraj nam nisi povedal, od kod ti vse te podplutbe, Hagrid," ga je
opomnil Ron.
"Ja, pa tudi to nam ni jasno, kje si hodil tako dolgo," je pristavil Harry. "Sirius je
rekel, da se je madame Maxime e davno vrnila."
Orjak je samo nekaj zagodel.
"No, povej, kdo te je napadel?" ga je ponovno pozval rde elasec in oskrbnik
se je kon no odzval.
"Nobeden me ni napadel!" je odlo no zatrdil. "Samo..."
Toda preglasilo ga je zelo odlo no trkanje. Hermiona je zajela sapo, skodelica
pa ji je zdrsnila iz rok in se razbila na tleh. ekan je za el lajati.
Vsi tirje so se nato hkrati ozrli k oknu ob vratih. Na tanki zavesi se je rtala
senca precej majhnega in zelo okatega loveka.
"Ona je!" je zaepetal Ron.
"Pridi sem!" ga je pozval Harry.
e je zgrabil pla nevidnosti in z njim ogrnil tako sebe kot Hermiono, Ron pa
se je pognal okoli mize ter sko il podenj. Tako stisnjeni so se odzibali v kot in se niso
prav ni menili za ekana, ki je besno lajal v vrata.
"Hagrid, skrij nae skodelice!" je Hermiona zaepetala zmedenemu oskrbniku.
Ta je repinje Hermionine skodelice pustil leati na tleh, Harryjevo in Ronovo

pa je naglo zaril pod blazino v ekanovi koari. Sam pes je zdaj skakal na vrata in
orjak ga je zrinil vstran ter jih nato odprl.
Pred ko o je stala Temynova, oble ena v svoj zeleni pla in epico z nauniki
iz povsem enakega blaga. Naobljenih ustnic se je nekoliko nagnila vznak, da bi
videla Hagridov obraz, saj mu je segala komaj do popka.
"Tako," je dejala po asi in glasno, kot bi se pogovarjala z naglunim lovekom.
"Vi ste torej profesor Ruralus?"
Ne da bi po akala na odgovor, je nato zakorakala v ko o, njene izbuljene o i
pa so naglo inile po edinem prostoru v njej.
"c," je s torbico jezno zamahnila proti ekanu, saj je pes priskakljal k njej,
da bi jo oblizal po obrazu.
"Em, ne bi bil rad neolikan," je rekel Hagrid, ki je presene eno zijal vanjo,
"ampak kdo za merjascovo voljo ste?"
"Kalvara Temyna."
Njene o i so e naprej vigale po ko i. Dvakrat so se zapi ile naravnost v kot,
v katerem je stisnjen med prijateljema stal Harry.
"Kalvara Temyna?" je povsem zmedeno ponovil oskrbnik. "A ni toko ime eni, ki
dela na Ministrstvu, pri Schushmaarju?"
"Res, e do nedavnega sem bila vija ministrova svetnica," je rekla
Inkvizitorka. "Zdaj pa tu predavam obrambo pred mra nimi silami..."
"Uf, ste pa pogumna gospa," jo je pohvalil Hagrid. "Pred to profesuro vsi
trepetajo."
"... in obenem opravljam naloge Velikega inkvizitorja."
"Koga pa je to?" se je namr il oskrbnik.
"Natanko to sem hotela vpraati tudi jaz," je rekla in pokazala na kosce
porcelana, ki so leali na tleh.
"Aja," je rekel Hagrid in oinil kot, v katerem se je skrivala trojica, "to je...
ekan jo je stolkel. Zato sem si nato il aj e v tole."
S prosto roko je pokazal na skodelico, iz katere je pil, z drugo pa si je k obrazu
e naprej pritiskal zelenkasti zrezek. Temynova se je zasukala k njemu.
"Preden sem potrkala, ste se z nekom pogovarjali," je tiho rekla.
"Ja, s ekanom sem se," je zatrdil.
"Torej zna govoriti?"
"No... tokoreko ," je nelagodno odvrnil. "Sej dostikrat pravim, da je skorej
lovek..."
"Od vhodnih vrat gradu pa vse do vae ko e vodijo sledi treh ljudi," ga je
gladko prekinila.
Hermiona je zajela sapo in Harry ji je prek ust hitro poveznil dlan. Na sre o je
ekan glasno ovohaval rob Inkvizitorkinega pla a in Temynova zato mlade
arovnice ni sliala.
"Glih sem se ele vrnil," je Hagrid s svojo velikansko roko zamahnil proti
nahrbtnemu kou. "Mogo e se je kdo oglasil tu, preden sem priel, pa smo se
zgreili."
"Stopinje so vodile do vaega domovanja, nazaj pa ne."
"Aha, aha... Ja, to pa ne vem, koko je mono..." je rekel, se iv no za el igrati
z brado in se spet ozrl h kotu, v katerem je stala trojica.
Temynova se je zasukala na petah in zakorakala prek ko e, pri emer se je
natan no razgledovala po njej. Celo sklonila se je in pokukala pod posteljo. Odprla je
Hagridovo kredenco. Ko je nazadnje glavo pomolila celo v orjaki kotel, v katerem si
je oskrbnik kuhal, pa se je spet zasukala k njemu in vpraala:

"Kaj se vam je zgodilo? Od kod vam te pokodbe?"

Hagrid si je zrezek naglo odstranil z obraza, kar je bilo po Harryjevem mnenju
precejnja napaka, kajti s tem je razkril strano modrico okoli o esa, pa tudi tevilne
rane na licu.
"Oh, samo... tor sem pa , pa sem telebnil po tleh."
"Telebnili da ste?" je hladno ponovila.
"Ja, toko je. Prek... Prek metle od kolega. Jaz sam je nimam. No, sej vidite,
koliko me je skupaj; ni je metle, ki bi me nesla. Sicer pa se je zgodilo takole: bil sem
pri kolegu, ki goji abraksance. Ste jih e kdaj videli? Velike pojate, krilate, sej veste,
in eno sem zajahal..."
"Kje ste bili?" je hladno prekinila njegovo bebljanje.
"Kje sem bil?"
"Ja, to me zanima," je rekla. "Novo olsko leto se je za elo pred dvema
mesecema in ves ta as vas je moral nadome ati drug profesor. A kljub temu mi
nih e na oli ni vedel povedati, kje ste, saj niste pustili naslova, na katerem bi vas
lahko dobili. Kje ste bili?"
Temu je sledilo nekaj trenutkov popolne tiine, med katerimi je Hagrid vztrajno
zijal v Temynovo. Harry bi bil pripravljen prise i, da slii, kako brnijo oskrbnikovi
mogani, tako besno je orjak tuhtal, kaj naj odgovori obiskovalki.
"el... V tujini sem bil. Zaradi zdravja, sej veste."
"Zaradi zdravja," je ponovila Inkvizitorka.
Njene o i so po asi zdrsnile prek njegovega marogastega in oteklega obraza,
s katerega mu je na telovnik tiho kapljala zmajevska kri.
"A, tako," je e dostavila.
"Ja," je prikimal, "mej keno... sem bil e potreben sveega zraka..."
"Seveda, ker skrbite za ivali, ki ivijo na tukajnjem posestvu, ste zelo redko
na sveem zraku," je sladko zagolela Temynova.
Tisto malo Hagridovega obraza, ki ni bil rn ali krlaten, je pordelo.
"No, tukej naokrog je pokrajina toko enoli na, vsak se je naveli a..."
"In ste li v gore?" mu je sko ila v besedo.
Torej ve, je obupano pomislil Harry.
"V gore?" je ponovil oskrbnik, ki je spet prav o itno mozgal, kaj naj re e. "Nak,
meni je jug Francije bolj ve koker hribi. Ve sonca imajo, pa morje..."
"Res?" se je narejeno za udila Inkvizitorka. "Niste ravno zagoreli."
"Ja, no... Koo imam bolj ob utljive sorte, pa sem si poiskal sence..." se je
izgovarjal orjak.
Celo priliznjeno se ji je poskusil nasmehniti, a to mu nekako ni uspelo, saj sta
mu manjkala dva zoba, poleg tega pa se je Temynova vanj zazrla tako hladno, da se
je takoj zresnil.
"O tem, kako dolgo smo vas pogreali, bom seveda obvestila Ministrstvo," je
rekla.
"Kajpada, kajpada," je prikimal.
"Zavedati se morate tudi," je nadaljevala, "da kot Velika inkvizitorka
nadzorujem delo svojih kolegov. Ta naloga je sicer neprijetna, a e kako potrebna, in
kaj kmalu se bova spet videla - med eno vaih ur."
Nato se je ostro zasukala in odkorakala k vratom.
"Nadzorujete nas?" je presene eno vpraal Hagrid, ki je zrl za njo.
"O, seveda," je z mehkim glasom pritrdila in se z roko na kljuki obrnila k njemu.
"Ministrstvo je odlo eno, da bo Bradavi arko reilo vseh nesposobnih u iteljev,
gospod Ruralus. Lahko no ."

Odla je, in ko je za sabo glasno zaprla vrata, je hotel Harry pla nevidnosti
e potegniti z njih, a ga je Hermiona zgrabila za zapestje. "Ne e," mu je dahnila na
uho. "Mogo e se bo vrnila."
Hagrid je o itno pomislil na isto, saj je odhla al prek prostora in za las
odmaknil zaveso ob vhodu v ko o.
"V grad gre," je tiho povedal. "Pri svetem ren evcu! Da nas nadzoruje, kaj?"
"Ja," je pritrdil Harry in pogledal spod pla a. "Trelawneyjevi je e zagrozila,
da jo bo dala na evelj."
"Em, kaj pa bomo letos po eli pri tvojih urah, Hagrid?" ga je vpraala
Hermiona.
"Oh, ne delej si skrbi, celo vrsto fajn ivalic imam pripravljenih za vas," je
navdueno odvrnil, segel po zrezku in si ga spet pritisnil na oko. "Nekej sem jih
priparal prav za letos, ko imate malo maturo. Boste videli, res so nekej posebnega!"
"Posebnega? Kako to misli?" je previdno vpraala mlada arovnica.
"Ni ne bo zvlekla iz mene," ji je sre no odvrnil. "Kadar vidim, koko
presene eno pobuljite, mi je toko toplo pri sr ecu..."
"Glej, Hagrid," ga je zaskrbljeno prekinila Hermiona, " e bo k uri, pri kateri bo
zraven Temynovka, pripeljal kakno nevarno ival..."
"Nevarno?" se je nekoliko zmedeno namuznil oskrbnik. "Sej ve, da vas ne bi
strail s im res nevarnim! Dobro, je e res, da znajo skrbeti zase..."
"Hagrid, tvoja predavanja morajo biti zdaj ve tisti coprnici, ne nam. Res bi
bilo bolje, e bi nas nau il, kako se skrbi za pestunkone, kako razlikovati med
ren evci in jei ter podobne re i!" ga je prepri evala.
"Ampak to je vendar dolgcajt, Hermiona," se je namrdnil. "Ne, ne. Tisto, kar
vas letos aka pri mojih urah, je bolj zanimivo. e leta skrbim zanje, in to je edina
udoma ena reda teh ivalic v celi Britaniji!"
"Hagrid, lepo te prosim..." ga je obupano rotila Harryjeva prijateljica.
"Temynovka samo i e izgovore, s katerimi bi se lahko znebila profesorjev, ki so
blizu Dumbledorju. Prosim, u i nas esa dolgo asnega, esa, kar bomo skoraj
gotovo morali vedeti na izpitu."
Toda orjak je samo na iroko zazehal in se z zdravim o esom hrepene e ozrl
k orjaki postelji, ki je stala v kotu.
"Posluejte, za mano je dolg dan in ura je pozna," je rekel.
Pri tem je mlado arovnico potrepljal po ramenu, za svoje pojme povsem
neno, a vseeno dovolj krepko, da so ji klecnila kolena.
"Ojej, oprosti," se ji je opravi il, ko se je zvrnila po tleh, jo zgrabil za ovratnik in
postavil nazaj na noge, zraven pa e nadaljeval:
"Res, zame nej te ne skrbi. Zdej pa br nazaj v grad in sledove zabriite za
sabo!"
Poslovili so se, e prej pa so se prepri ali, e je zrak res ist.
"Trmast pa je, kaj?" je Ron rekel Hermioni, ko so bili e sredi poti do gradu.
"Ga bom e prepri ala, naj ga ne lomi," je odlo no izjavila mlada arovnica.
" e bo treba, mu bom za vsako uro posebej napisala, kaj naj nas u i. Kajti za
Trelawneyjevo mi je prav malo mar, Hagrida pa Temynovka ne bo vrgla ez prag!"

Enaindvajseto poglavje

Skozi o i ka e

Do nedelje zjutraj, ko se je Hermiona odpravila nazaj v Hagridovo ko o, je

zapadlo ve kot pol metra snega. Fanta bi sicer rade volje la z njo, toda gorovje e
nenapisane naloge se je dvigovalo e srhljivo visoko in zato sta nejevoljno obsedela
v dnevni sobi. Pri tem sta poskuala presliati vesele klice, ki so se razlegali vse do
oken gryfondomskega stolpa - tudentje so ve inoma uivako drsali po
zamrznjenem jezeru, se dri ali po snegu in se kepali. Najhuje pri vsem tem je bilo, da
so bile kepe ve krat za arane in kar nekaj jih je tre ilo v okna dnevne sobe.
"Hej!" je zatulil Ron, ko mu je kon no prekipelo in je pomolil glavo skozi enega
izmed oken. "Predstavnik tudentov sem, in e sem gor prileti samo e en-AUA!"
Ves od snega se je naglo umaknil v notranjost.
"Fred in George," je trpko zagodel in glasno zaprl okno. "Teaka..."
Hermiona se je od Hagrida vrnila tik pred kosilom. Rahlo se je tresla in pla je
imela premo en vse do kolen.
"No?" jo je vpraal rde elasec, ko je prila v stolp. "Si mu vbila v glavo, kaj nas
mora u iti?"
"Poskusila sem e," je nejevoljno zamrmrala.
Nato je sedla na stol ob Harryju, segla po palici in z njo pomahala na zelo
zapleten na in. Iz njene konice je za el pihati vro zrak in uperila jo je v pla , iz
katerega se je takoj pokadila para, tako hitro se je za el suiti.
"Ko sem prila, ga sploh ni bilo doma," je povedala. "Pol ure sem trkala, potem
pa se je primajal iz Gozda..."
Harry je zaje al. V Prepovedanem gozdu je kar mrgolelo bitij, ki jih Temynova
pri Hagridovih urah nikakor ne bi smela videti.
"Ti je povedal, o katerih bitjih nas namerava u iti?" je mladi arovnik vpraal
prijateljico.
"Ne," je alostno odkimala. "Vztraja, da nas ho e presenetiti. poskusila sem
mu razloiti, kako je s Temynovko, pa me sploh ni hotel razumeti. Kar naprej je
govoril, da se nih e pri zdravi pameti ne bi raje u il o ren evcih kot o himerah."
Ko je videla, kako zgroeno sta jo ob tem pogledala fanta, je hitro dodala:
"Ne, himere po mojem nima, eprav je prav gotovo hotel priti do nje - razlagal
mi je, kako teko se je dokopati do njenih jajc! Sicer pa sem mu ne vem kolikokrat
povedala, da bo najbolje, e se zgleduje pri Tcherwiwi-Dyll, a me sploh ni poslual.
Res, obnaal se je prav udno in e zmeraj nisem mogla izvrtati iz njega, kje se je
tako pokodoval."
Ko je Hagrid naslednjega jutra priel v Veliko dvorano na zajtrk, ga vsi
tudentje niso sprejeli z navduenjem. Nekateri so ga bili resda veseli - dvoj ka in
Lee so celo stekli po prehodu med gryfondomsko ter pihpuffovsko mizo, da bi mu
segli v orjako dlan. Toda drugi, med njimi tudi Parvati in Lavender, so se samo
nejevoljno spogledali ter zmajali z glavami.
Harry se je sicer e sprijaznil s tem, da ima predavanja Tcherwiwe-Dyle ve ina
soolcev raje od Hagridovih. Zdaj pa si je kljub ob utku krivde moral priznati, da
imajo za to dober razlog - profesorici se niso zdela zanimiva zgolj tista predavanja,
pri katerih bi lahko kaken tudent ostal brez uda ali dveh.
Ko se je mladi arovnik, zaradi mraza odet v najtopleja obla ila, v torek

skupaj s prijateljema odpravil na nego, je bil tako precej zaskrbljen. A ne le zato, ker
se je bal, kaj jim bo Hagrid pripeljal k uri, temve se je tudi spraeval, kako se bodo
na neznana arobna bitja odzvali drugi tudentje; e bi na uro prila Temynova, bi
Dreco in njegovi prav z lahkoto izkoristili poloaj ter bi grdo o rnili oskrbnika.
Ko so gazili proti oskrbniku, ki jih je akal na robu Prepovedanega gozda,
Velike inkvizitorke sicer ni bilo na spregled. A Harryja je e naprej skrbelo, saj orjak
nikakor ni bil videti isto pri sebi - modrice, ki so bile v soboto zve er krlatne, so zdaj
dobile zelenkast ali rumenkast pridih, iz nekaterih ran pa je e zmeraj krvavel. Fant
tega preprosto ni mogel razumeti - je Hagrida morda napadla kakna strupena ival
in se mu pokodbe zato zdravijo tako po asi?
Da bi bil ja e bolj grozljiv, si je orjak na rame oprtal nekaj, kar je bilo najbolj
podobno polovici mrtve krave.
"V Gozd jo bomo mahnili!" jim je veselo zaklical, ko so se mu dovolj pribliali.
"Tam ni toliko snega, pa tudi mej keno temneje je in mrak jim bolj ustreza!"
"Komu?" je Dreco vpraal Crabbeja ter Goyla in v njegovem glasu je bilo
zaznati strah. "Je omenil, komu bolj ustreza mrak?"
Harry se je spomnil, da je bil mladi Malfoy v Gozdu samo enkrat in tudi takrat
ni izkazal pretiranega poguma. Sam pri sebi se je zato nasmehnil - po tekmi s
Spolzgadovci se je razveselil vsega, zaradi esar bi bilo Drecu lahko nelagodno.
"Smo nared?" je zadovoljno vpraal Hagrid in se ozrl po zbranih. "No, izlet v
Gozd sem prihranil prov za va peti letnik in zdej si boste ivalice lohko ogledali v
njihovem naravnem okolju. Poleg tega pa vam bom to uro pokazal bitja, ki jih boste
sicer teko e kdaj sre ali. V celi Britaniji sem jih namre edini udoma il."
"Pa so te ivali res udoma ene?" ga je vpraal Dreco, zdaj e resno
prestraen. "To spraujem, ker imamo slabe izkunje - pri teh urah smo videli e kar
nekaj nevarnih zveri."
Spolzgadovci so mu mrmraje pritrdili, a z njim se je o itno strinjalo tudi nekaj
Gryfondomovcev.
"Seveda so udoma ene," je zagodel Hagrid in si polovico kravinega kadavra
premestil nekoliko vije na ramena.
"Od kod pa vam potem vse te modrice?" je hotel vedeti Dreco.
"Zase se brigej," ga je jezno zavrnil oskrbnik, "in ne sprauj me ve neumnosti!
Alo, gremo, pejte za mano!"
Zasukal se je ter naglo zakorakal v Gozd, toda tudentom se ni mudilo za njim
in obstal je celo Harry, ki se je ozrl k prijateljema. Hermiona je zavzdihnila, a
prikimala, in trojica se je odpravila za orjakom, s tem pa za sabo potegnila e
preostale olarje.
Hodili so priblino deset minut in nazadnje prili do predela, v katerem so
drevesa rasla drugo ob drugem. Tam je bilo zato temno, kot bi se e ve erilo, na
gozdnih tleh pa sploh ni bilo snega. Ko se je Hagrid kon no ustavil, je polovico krave
odvrgel na tla, se nato odmaknil od nje in se zasukal k tudentom. Ti so se plazili od
drevesa do drevesa in se obenem iv no ozirali, kot bi pri akovali, da jih bo vsak hip
kaj napadlo.
"Kar blie, kar blie," jih je spodbodel oskrbnik. "No, semkaj jih bo toko ali toko
privabil vonj po mesu, ampak vseeno jih bom poklical; moj glas poznajo, torej bodo
vedeli, pri em so."
Zasukal se je, stresel s kutravo glavo, da bi si lase spravil z obraza, in k
ustom prislonil dlani. Glas, ki se mu je nato izvil iz grla, je e najbolj spominjal na klic
zlove ega pti a in srhljivo je odmeval od temnih debel. Nobenemu tudentu ni lo
na smeh in ve ina jih je preplaeno otrpnila.

Hagrid je zaklical e enkrat, a zgodilo se ni ni , le tudentje so se strahoma

ozirali prek ramen, da bi im prej opazili, kaj se jim pribliuje. Potem ko je oskrbnik
spet stresel z glavo in e v tretje globoko zajel sapo, pa je Harry dregnil Rona in
pokazal proti gr avi tisi.
Iz somraka za njo se je prikazal par povsem belih in lesketajo ih se o i brez
zenic, trenutek kasneje pa zmajevskemu podoben gobec, vrat ter suho telo. rni
krilati konj, ki je prikorakal iz senc, se je za trenutek zazrl v tudente in zamahnil z
repom, nakar je sklonil glavo ter za el s svojimi pi astimi ekani s krave trgati meso.
Harryju je neizmerno odleglo. Zdaj je ele dobil neizpodbitno potrditev, da si
teh bitij ni samo domiljal in res obstajajo - o itno jih vidi tudi oskrbnik! Zadovoljno se
je ozrl k Ronu, toda ta se je e vedno oziral naokrog in ez as je zaepetal:
"Zakaj jih je Hagrid nehal klicati?"
Ve ina razreda je bila prav tako zmedena kot rde elasec; tudentje so se
ve inoma e naprej iv no obra ali v vse smeri, razen proti krilatemu bitju. A o itno
je bilo tudi, da ga poleg Harryja vidita e dva olarja: suhljat Spolzgadovec, ki je stal
za Goylom, je z gnusom opazoval, kako se konj hrani, Neville pa je s pogledom
zamaknjeno spremljal rep, s katerim je ival pri tem zamahovala.
"Aha, e dva gresta!" je ponosno dejal Hagrid, ko sta se izmed temnih dreves
prikazala drugi in tretji konj ter se za ela mastiti z mesom. "No, dvignite roke tisti, ki
jih vidite!"
Nadvse zadovoljen, da se mu bo kon no razjasnila skrivnost teh ivali, se je
mladi arovnik naglo odzval na oskrbnikovo zahtevo. Orjak mu je pokimal.
"Ja, ja... Sej sem vedel, da jih bo, Harry," je resnobno dejal. "In ti jih tudi,
Neville, kaj? Pa e enega imamo, ki..."
"Samo trenutek," ga je oholo prekinil Dreco. "Bi lahko izvedeli, kaj naj bi
pravzaprav videli?"
Hagrid je v odgovor pokazal na kravji kadaver. Vsi tudentje so se za nekaj
trenutkov zazrli vanj in nato presunjeno zajeli sapo, Parvati pa je celo zacvilila.
Harryju je bilo jasno, zakaj: soolci so videli zgolj to, kako s kosti izginja kos za
kosom mesa.
"Kdo ga re?" je preplaeno vpraala Parvati, ki se je skrila za najblije drevo.
"Kdo?"
"vadrni," je ponosno povedal orjak.
Hermiona, ki je stala tik ob Harryju, je dahnila ,A!', kot da ji je zdaj vse jasno.
"Bradavi arka jih ima za celo redo," je nadaljeval oskrbnik. "No, kdo mi ve
povedati...?"
"Ampak vadrni vendar prinaajo nesre o!" ga je prekinila Parvati, ki je bila od
strahu isto iz sebe. "Ljudem, ki jih vidijo, se zgodijo grozne re i. Profesorica
Trelawney mi je povedala, da..."
"Ne, ne, ne," se je zahahljal Hagrid, "to je ena sama vraeverna frataprata.
Prov ni ne prinaajo nesre e, hudo so bistri in izjemno priro ni! Sevede, tile nai
lohko ve inoma lenarijo. Samo v olske ko ije jih vpreemo, pa Dumbledore jih kdaj
zajezdi, kadar. gre na dolgo pot in se no e izdejaniti... Aha, lejte, e dva gresta..."
Izmed dreves sta se res prikazala e dva krilata konja in eden je zakorakal tik
mimo Parvati, ki se je stresla ter se stisnila k drevesu.
"Mislim, da sem nekaj za utila. Poleg mene je!" je zacvilila.
"Sej ti ni no e," jo je potrpeljivo miril Hagrid. "No, sicer pa: kdo mi ve
povedati, zakaj jih eni vidite in drugi ne?"
Hermiona je takoj dvignila roko.
"Povej nam, povej," se ji je nasmehnil orjak.

"vadrni se pokaejo le tistim," je rekla, "ki so videli koga umreti."

"Natanko toko," je sve ano prikimal oskrbnik, "deset to k za Gryfondom! No,
te lepe ivalice..."
"Khem, khem."
Med njimi se je nenadoma pojavila Temynova. Stala je le nekaj metrov stran
od Harryja in spet je bila oble ena v zeleni pla in epico z nauniki, pred sabo pa je
drala notes. Hagrid, ki e nikdar ni slial, kako narejeno se odkaljuje Inkvizitorka,
se je precej zaskrbljeno zazrl v najblijega vadrna; o itno je bil prepri an, da se je
zvok izvil iz njegovega grla.
"Khem, khem."
"O, pozdravljeni!" se ji je nasmehnil, ko je ugotovil, kdo se odkaljuje.
"Ste dobili sporo ilo, ki sem vam ga poslala danes zjutraj?" je vpraala
Inkvizitorka prav tako glasno in po asi, kot je z njim govorila v ko i. "Da bom prisotna
na tej vai uri?"
"Ja, seveda!" je veselo prikimal. "Lepo, da ste nas nali! No, kot vidite... em, a
jih? Jih vidite? Danes je govora o vadrnih..."
"Prosim?" je glasno rekla Temynova, pristavila dlan k uesu in se namr ila.
"Kaj ste rekli?"
Hagrida je nekoliko zmedla.
"Em, danes govorimo o vadrnih!" je zaklical. "O velikih... em, krilatih konjih!"
V upanju, da ga bo laje razumela, je pri zadnjem stavku zakrilil s svojimi
orjakimi rokami, Temynova pa je samo privzdignila obrvi. Nato se je posvetila
notesu in glasno zamrmrala:
"Zaradi teav... pri izraanju... se zateka... k preprosti... znakovni govorici."
"No, koker koli..." je nadaljeval Hagrid in se zariplega obraza zasukal k
u encem, "em... Kaj sem e mislil re i?"
"O itno ima... zelo slab... spomin," je Inkvizitorka e naprej mrmrala tako
glasno, da so jo lahko sliali tudi vsi tudentje.
Dreco je zdaj arel, kot bi ga mesec prezgodaj obiskal Boi ek, Hermiona pa
je bila tako ogor ena, da je v obraz postala kar krlatna.
"Aja, sej res," se je spomnil Hagrid, ki je nelagodno oinil notes Velike
inkvizitorke, a je pogumno nadaljeval z uro. "Ravno sem hotel povedati, koko smo
sploh prili do te rede. No, za eli smo z enim rebcem in petimi kobilami."
V isti sapi se je e zasukal h konju, ki je k njim priel prvi, in ljube e ga je
potrepljal.
"Tale, ime mu je Somorec," je nadaljeval, "mi je najbolj pri srcu, sej je prvi, ki
se je skotil v Gozdu..."
"Se zavedate," ga je glasno prekinila Temynova, "da je Ministrstvo za aranje
vadrnom prisodilo oznako ,nevarni'?"
Harry je prestraeno zameikal, toda orjak se je samo zahehetal.
"vadrni pa res niso nevarni! Dobro, e jim gre preve na ivce, ti bodo
mogo e kej odgriznili..."
"Rad omenja... huje pokodbe... pri erner... kae znake... zadovoljstva," je
zamrmrala Temynova in si to tudi zapisala.
"No, akejte vender!" je zdaj e nekoliko bolj zaskrbljeno vzkliknil oskrbnik.
"Tudi pes bi vas lohko ugriznil! Sicer se pa vadrnov dri slab sloves samo zaradi te
re i s smrtjo - ljudje so v asih pa mislili, da jim ti konji ki prinaajo nesre o."
Inkvizitorka se na to ni odzvala in e lep as se je posve ala notesu. Nato je
kon no dvignila pogled in, spet zelo glasno ter po asi, rekla:
"Nadaljujte z uro, kot da me ni. Sprehodila se bom," (s kazalcem in sredincem

desnice je nakazala hojo, pri emer sta se Dreco in Gatka za ela duiti od
smeha),"med tudenti," (pokazala je na nekaj posameznikov), "in jim zastavila
kakno vpraanje." (V zrak je zarisala vpraaj.)
Hagrid je samo zijal vanjo, tako ga je presenetilo, da se Temynova obnaa,
kot bi ne razumel, kaj mu govori. Hermiona pa je bila zdaj e tako besna, da so se ji v
o eh lesketale solze.
"Ti coprnica, ti zlobna coprnica!" si je zamrmrala v brado, ko se je nekdanja
ministrova svetnica odpravila proti Gatki Garkinson. "Dobro vem, kaj se gre, ti
grozljiva, nora, nesramna..."
"No, em..." je Hagrid poskual nadaljevati z uro, "govora je torej o, em,
vadrnih. Ja. No, ti konji ki imajo res celo re lepih lastnosti..."
"Koliko od tistega, kar vam pove profesor Ruralus, dejansko razume?" je
Velika inkvizitorka z zvene im glasom nagovorila Gatko.
Tako kot Hermioni so se tudi Spolzgadovki v o eh lesketale solze. A ne od
besa, temve zato, ker se je tako trudila, da bi uduila hihitanje.
"Ne, ker... No, pogosto... bolj kruli kot govori."
Temynova si je to z zadovoljstvom zapisala, Hagrid pa je zardel e huje, a se
je pretvarjal, da tega ni slial.
"No, em, torej... lepe lastnosti vadrnov, ja. Ko jih udoma ite, se z njimi ob
sebi nikdar ve ne boste izgubili. Zmerej najdejo pot, samo poveste jim, kam bi radi,
in e vas ponesejo..."
" e te razumejo, te najbr res," ga je glasno prekinil Dreco in Gatka je
izbruhnila v krohot.
Temynova se jima je prijazno nasmehnila, nato pa se je obrnila k Nevillu.
"Torej vadrne vidi, Velerit?" ga je vpraala.
Neville je prikimal.
"Kdo pa je umrl vpri o tebe?" se je brezbrino pozanimala.
"Dedek," je povedal.
"In kakni se ti zdijo?" je s svojo okato roko zamahnila proti konjem, ki so
kadaver obrali e skoraj do kosti.
"Em," je iv no rekel okrogloli ni fant in njegove o i so inile k Hagridu, "no,
kar v redu."
"tudentje... se Hagrida Ruralusa... preve bojijo... da bi priznali... kako jih je...
strah," je zamrmrala, pri emer je njeno pero spet zakrabljalo po notesu.
"Ne!" je obupano vzkliknil Neville. "vadrnov se res ne bojim!"
"Vse bo e v redu," je dejala Inkvizitorka.
Pri tem ga je potrepljala po ramenu in se mu poskusila razumevajo e
nasmehniti, a vsaj Harryju se je zdelo, da se mu je prej posmehljivo zareala.
"No, Ruralus," se je nato zasukala k Hagridu, pri emer je znova za ela
govoriti zelo glasno in po asi, "mislim, da sem zaenkrat izvedela dovolj. Sodbo, ki
sem si jo ustvarila na podlagi tega obiska," (pokazala je na notes), "boste prejeli v
roku desetih dni." (Pokazala mu je vse svoje kratke prste.)
Nato se je nasmehnila e bolj na iroko, da je bila s tisto zeleno epico res
videti kot prava krasta a, in se odzibala iz Gozda. Dreco in Gatka sta se zvijala od
smeha, Hermiona je drgetala od besa, Neville pa je bil isto zmeden ter obupan.
"Ta gnusna laniva stara gargojla! Kako obra a besede!" je rohnela mlada
arovnica pol ure kasneje, ko so se odpravili nazaj proti gradu po gazeh, ki so jih
uhodili e prej. "Polljudi o itno res grozno sovrai - Hagrida bi rada o rnila samo
zato, ker je bila njegova mama velikanka! Kako nepoteno! In ta ura sploh ni bila
slaba! Mislim, vadrni so v primerjavi z ritotrobimi zaribanci pravi sr ki!"

"Temynovka je rekla, da so nevarni," jo je opozoril Ron.

"Pa kaj e. Zase znajo poskrbeti, to je vse," ga je nejevoljno zavrnila. "Pri
obi ajnih u iteljih, na primer pri Tcherwiwi-Dyli, se o njih resda ne bi u ili pred
sedmim letnikom, ampak zanimivi so, tega ne moreta zanikati. Samo pomislita nekateri jih vidijo, drugi pa ne. Oh, res si elim, da bi jih tudi jaz!"
"Si prepri ana?" jo je tiho vpraal Harry.
Mlada arovnica se je zavedla, kaj je rekla, in zgrozila se je.
"O, Harry... Oprosti! Ne, seveda si ne... Sploh ne vem, kako sem mogla re i
kaj tako neumnega!"
"Ja, no, je e v redu," je hitro rekel mladi arovnik.
"Prav presene en sem, koliko vas jih je lahko videlo," se je spet oglasil Ron.
"Trije v razredu..."
Zaradi snega, ki je uduil korake, nobeden izmed trojice ni slial, da tik za
njimi hodijo Dreco in njegova pribo nika. Zato so bili Harry in njegova prijatelja zelo
presene eni, ko se je tik izza njihovih hrbtov razlegel zloben glas.
"Pomisli, Weasley! e bi vpri o tebe kdo crknil, bi mogo e videl tudi lokl"
Spolzgadovci so si smeje utrli pot mimo njih, zatem pa na ves glas ubrali
pesem Ron i Weasley je res car. Rde ela eva uesa so postala isto krlatna.
"Ne zmeni se zanje," ga je mirila Hermiona, ki je segla po palici.
Izvedla je urok, s katerim si je pred dvema dnevoma posuila pla , le da jim
je tokrat z vro im zrakom utrla blinjico do rastlinjakov.
Priel je december, ki je s sabo prinesel e ve snega, na petoolce pa se je
usul tudi pravi plaz raznih esejev in vaj za ponavljanje u ne snovi.
Naloge, ki sta jih morala kot predstavnika tudentov opravljati Ron in
Hermiona, so nadalje postajale vedno bolj nadlene. Primorana sta bila nadzorovati
okraevanje gradu ("Kar poskusi prek hodnika obesiti zlato girlando, e ima njen
drugi konec v rokah Zhoprnack in te ho e zadaviti z njo," se je Harryju pridual
rde elasec). Bdela sta nad prvo- in drugoolci, ki so odmore spri o ostrega mraza
preivljali v gradu ("Kakne jezikave goflje so to! Ko smo bili mi v prvem letniku, e
nismo bili tako nesramni!" je godel najmlaji izmed bratov Weasley). S Filchem sta
bila prisiljena izmeni no hoditi na obhod gradu, saj se je hinik bal, da bo prazni no
vzduje sproilo pravo epidemijo arovnikih dvobojev ("Ta tip ima v glavi namesto
moganov sumni ave voluharje!" je obupaval dolgin)... Skratka, predstavnika
gryfondomskih petoolcev sta bila tako zaposlena, da Hermiona ni imela ve asa za
pletenje in se je iv no pritoevala, kako naglo ji kopni zaloga volnenih obla il.
"Vilinci, ki jih nisem osvobodila, bodo morali za boi ostati tu, ker preprosto
nimam dovolj kap!"
Harry se je sklonil e nije nad esej za zgodovino arovnitva, saj ni imel srca,
da bi ji povedal, pri kom so kon ala vsa njena volnena obla ila. Sploh pa nikakor ni
hotel razmiljati o boi u, kajti prvi , odkar je hodil na Bradavi arko, si je elel
preiveti po itnice im dlje od gradu! Ker je bil tako besen, da mu je Temynovka
prepovedala igrati, in ga je obenem skrbelo za Hagrida, se mu je ola kar nekako
priskutila. Veselil se je samo ur, ki so jih preiveli skupaj z drugimi lani DA, a med
po itnicami se seveda niso nameravali sre evati, saj naj bi skoraj vsi iz obrambnega
kroka praznike preiveli doma.
Hermiona je nameravala s stari na smu anje. S tem je Rona spravila v zelo
dobro voljo, saj e nikdar ni slial, da si bunkeljni na noge privezujejo tanke de ice
in se z njimi spu ajo po gorskih strminah. Sam naj bi po itnice sicer preivel v

Jazbini in Harry mu je bil zaradi tega kar nekaj dni hudo nevo ljiv. Rde elasec je
namre ele na njegovo vpraanje, kako bo el domov, vzkliknil:
"Pa saj gre z mano! Ti nisem povedal? Mami mi je e pred tedni pisala, naj te
za po itnice povabim k nam!"
Hermiona je zavila z o mi, toda mladi arovnik je postal veliko bolje volje. Ob
misli, da bo boi preivel v Jazbini, mu je mo no odleglo, eprav ga je tudi nekoliko
mu ila slaba vest, ker praznikov ne bo preivel s Siriusom. Spraeval se je, kako bi
gospo Weasley lahko prepri al, da njegovega botra povabi vsaj za kaken dan. A za
kaj takega bi moral boter zapustiti zanj varni Trochnmrkow trg, sploh pa je imel mladi
arovnik tudi ob utek, da Ronova mama Siriusa verjetno ne bi hotela v svoji hii;
prepogosto sta si prila navzkri.
Poslednji iz rodbine Black se svojemu kr encu sicer ni oglasil, e odkar se je
nazadnje prikazal v kaminu, sam fant pa tudi ni poskual stopiti v stik z njim. Bal se je
namre , da bi ga pri tem zalotila Temynova, ki je bila o itno neprestano na prei.
Zaradi tega mu je vsaki , kadar je pomislil, da boter sam di v tisti stari hii, postalo
zelo nelagodno; kaj, e se mu bo od samote zmealo, kot se je Spacku?
Na zadnjo uro obrambnega kroka pred po itnicami je Harry na sre o priel
nekoliko prej kot drugi. Ko je vstopil v sobano KTD, bi ga skoraj kap, kajti Trapets jo
je okrasil. Vilinec je pod strop obesil na stotine okraskov in s premnogih se je lesketal
obraz vodje DA, pod katerim je pisalo HURA ZA BOI IN HARRYJA!
Komaj je mladi arovnik uspel potrgati vse okraske s svojim obli jem, e so
zakripala vrata in v sobano je vstopila Loona, zasanjana kot vedno.
"ivijo," ga je medlo pozdravila in se ozrla po preostalih okraskih. "Lepo. Si ti
okrasil sobano?"
"Ne," je odkimal fant, "Trapets, hini vilinec, jo je."
"O, omela," je nato Loona sanjavo pokazala na rastlino, ki je visela skoraj tik
nad Harryjevo glavo.
Mladi arovnik je naglo odsko il, saj je e slial za vrao, da se s tistim, s
katerim se pod omelo poljubi, potem tudi poro i.
"Pametno," je Loona pohvalila njegov pani ni pobeg. "V omeli se pogosto
skrivajo narglji."
Harryju na sre o ni bilo treba vpraati, kaj so narglji, saj so takrat prile
Angelina, Katie in Alicija. Vse tri so bile zasople in videti so bile tudi zelo premraene.
"No," je dejala kapetanka gryfondomskega motva, si slekla pla in ga
odvrgla v kot, "videti je, da smo kon no nali novega iskalca."
"Res?" je vpraal Harry.
"Ja, pa tudi nova tolka a," je prikimala.
"In koga ste izbrale za iskalca?" se je pozanimal.
"Ginny Weasley," je povedala Katie.
Fant jo je samo debelo pogledal.
"Ja, saj vem," je zagodla Angelina, segla po palici in si za ela razgibavati
zapestje. "Ampak v bistvu niti ni tako slaba. Tebi seveda ne see niti do kolen,
ampak ker si s tabo ne moremo pomagati..."
Grdo ga je oinila in Harry se zato na njene besede ni odzval. A najraje bi ji
zabrusil, naj ne misli, da njemu ni al, ker ne sme ve igrati.
"Kdo pa sta nova tolka a?" je karseda mirno vpraal.
"Andrew Kirke," je povedala, "in Jack Nerodeck. Ni posebnega nista, ampak
v primerjavi z levaki, ki so se prijavili poleg njiju..."
Ob tej temi je Harry postajal vse bolj malovoljen in zato je bil vesel prihoda
svojih najboljih prijateljev, za katerima je v sobano priel e Neville. Drugi lani DA

so se jim kmalu pridruili in ve inoma so bili dobro razpoloeni.

"Dobro, posluajte!" je zaklical mladi arovnik, da bi jih umiril. "Po mojem bo
najbolj pametno, e danes ponovimo uroke, ki smo jih vadili do zdaj. Tokrat se pred
po itnicami vidimo zadnji , in ker se tri tedne ne bomo, pa nima smisla, da bi se lotili
esa novega."
"Ni novega ne bomo po eli?" je nejevoljno zagodel Zacharias in sliala ga je
cela sobana. " e bi to vedel, ne bi priel."
"Uf, e dobro, da tega nisi vedel! Kdo pa bi Harryju teil, e te ne bi bilo?" je
dejal Fred.
Temu so se tevilni zasmejali, tudi Cho. Ko je Harryjev pogled ra droben hip
inil k njej, ga je spet spreletel zdaj e znani ob utek, da mu elodec dela salte.
"Vadili bomo seveda v parih," je hitro nadaljeval, "in za eli bomo z urokom
preprek, potem pa bomo po tleh razporedili blazine ter ponovili hromljenje."
Ubogljivo so se razporedili v pare in Neville je moral kot obi ajno vaditi z njim.
Okrogloli nemu fantu je sicer lo e neverjetno dobro, in ko se je Harry tretji
zapored nemo no zvrnil na tla, mu je naro il, naj malo povadi e z Ronom ter
Hermiono. Sam je zakorakal po sobani in pri tem opazoval, kako gre drugim. Ko je
el mimo Cho, se mu je nasmehnila in po isti poti bi se najraje takoj sprehodil e
enkrat, a se je prepri al, da to pa ne gre.
arobna beseda Oviralis! se je razlegala po prostoru kaknih deset minut,
potem pa so na tla namestili blazine in se ponovno lotili hromljenja. Celo sobana ZJZJN je bila premajhna, da bi ta urok lahko vadili vsi naenkrat, zato so ga v dveh
skupinah, toda Harryju so se o i e pri prvi kar zalesketale od ponosa. e res, da je
Neville ohromil Padmo, eprav se je uril z Deanom, a tokrat je njegov urok vseeno
priletel mnogo blije cilju kot obi ajno, vsem ostalim pa je sploh lo kot po maslu.
Na koncu ure je mladi arovnik zabrlizgal v pi alko.
"Naravnost izvrstno vam gre," jih je ves nasmejan pohvalil. "Ko se vrnemo s
po itnic, bi se lahko lotili esa bolj zahtevnega... mogo e celo priklica varuha."
S tem je sproil val razburjenega pomrmravanja.
Iz sobane so kot obi ajno odli po dva ali trije naenkrat in ve ina lanov DA je
Harryju pred odhodom zaelela vesel boi . Tako je e bolje volje s prijateljema
pospravil blazine, nato pa sta se Ron in Hermiona brez njega vrnila v Gryfondom.
Mlademu arovniku se namre nikamor ni mudilo, kajti Cho je bila e vedno v sobani
in upal je, da mu bo lepe praznike zaelela tudi ona.
"Ne, ti kar pojdi," jo je slial re i prijateljici Marietti.
Hitro se je posvetil kupu blazin, ki je bil e tako zelo zgledno zloen. Zdaj sta
bila isto sama in akal je, da ga ogovori. Toda namesto tega je zaslial, da je glasno
posmrknila.
Zasukal se je. Cho je stala sredi sobane in po licu so ji lile debele solze.
"Kaj pa...?"
Sploh ni vedel, kaj naj stori. Preprosto stala je in se isto tiho jokala.
"Kaj pa je?" je kon no izdavil.
Zmajala je z glavo in si z rokavom obrisala o i.
"Op-Oprosti," je rekla. "Samo, ko se u imo vse to... Spraujem se, kako bi
bilo... e bi se tudi on... Mogo e bi bil e zmeraj iv."
Harry je zavzdihnil. Saj bi lahko vedel, da se bo slej ko prej hotela pogovoriti o
Cedricu.
"On je vse to dobro obvladal, ve," je dejal. "Celo izvrstno, sicer se ne bi
nikdar prebil do sredi a tistega labirinta. Ampak e se te Mrlakenstein odlo i ubiti,
nima nikakrne monosti."

Ob coprnikovem imenu se ji je kolcnilo, sicer pa je e naprej zrla v Harryja.

"Ti si preivel. Ko si bil e dojen ek," ga je tiho opomnila.
"Ja, no, to je e res," je utrujeno priznal fant in se za el pomikati proti vratom.
"Ampak zakaj, ne ve nih e, zato na to nisem ravno ponosen."
"Ne hodi!" je vzkliknila in zdelo se je, da se bo spet za ela jokati. "Oprosti, ker
sem taka... Nisem hotela..."
Spet se ji je kolcnilo in bila je zelo ljubka, eprav je bila vsa objokana ter
pordelih o i. Toda Harry vseeno ni vedel, kaj naj naredi. e bi mu samo zaelela
vesele praznike, bi bilo to zanj isto dovolj.
"Vem, da ti ni prijetno, ko govorim o Cedricu," je nadaljevala in si z rokavom
spet obrisala o i, "saj si ga videl umreti... Bi rad nanj preprosto pozabil?"
Harry se ni odzval. To je bilo vsekakor res, toda na glas si tega ni upal priznati,
saj se mu je zdelo preve brez utno.
"Zelo dober profesor bi bil," se mu je ez nekaj trenutkov alostno nasmehnila.
"Do letos mi je urok hromljenja delal neverjetne preglavice."
"Hvala," ji je pokimal; bilo mu je grozno nerodno.
Dolgo asa sta se samo gledala. Harry bi najraje pobegnil, a ni mogel zganiti
nog.
"Omela," je tiho rekla Cho in pokazala proti stropu.
"Ja," je prikimal in usta je imel isto suha. "Ampak v njej se verjetno skriva cel
kup nargljev."
"Kaj pa so narglji?"
"Pojma nimam," je odvrnil, ona pa mu je stopila blije in dobil je ob utek, da
mu je nekdo ohromil mogane. "To bi morala vpraati Tupko. Mislim, Loono Liupko."
Cho je prhnila v smeh in zaihtela obenem. Zdaj mu je bila e zelo blizu.
Pretel bi ji lahko vse pege na nosu.
"Ve si mi, Harry. Zelo."
Misliti e dolgo ni bil ve sposoben, zdaj pa se mu je prek telesa iril eme
ob utek in ohromele so mu e roke in noge.
Veliko preblizu mu je bila. Videl je, kako se ji trepalnic drijo solze...
Ko se je nekoliko kasneje vrnil v dnevno sobo, sta Hermiona in Ron sedela v
najboljih naslanja ih ob kaminu, ve ina drugih Gryfondomovcev pa je la e spat.
Mlada arovnica se je sklanjala nad zelo dolgo pismo - popisala je e polovico
pergamentnega zvitka in ta je zdaj visela prek roba mize - medtem ko se je
rde elasec mu il z nalogo za spreminjanje oblike.
"Kje pa si hodil tako dolgo?" je vpraal Harryja, ki se je sesedel na stol poleg
Hermione.
Fant mu ni odgovoril, saj je bil isto pretresen. Prijateljema bi po eni strani
najraje podrobno opisal, kaj se je zgodilo, po drugi pa bi raje umrl, kot da bi jima kaj
izdal.
"Je s tabo vse v redu?" ga je vpraala Hermiona, ki se je ozrla k njemu prek
peresa.
Harry je maloduno skomignil. Saj niti sam ni vedel, kako se po uti.
"Kaj pa je?" se je namr il Ron. "Kaj se ti je zgodilo?"
Mlademu arovniku nikakor ni bilo jasno, kako bi jima to povedal, obenem pa
e vedno ni bil prepri an, e jima sploh ho e. A ravno ko se je odlo il, da bo vse
skupaj zadral zase, je Hermiona zadevo vzela v svoje roke.
"Gre za Cho?" ga je vpraala. "Je po kroku navalila nate?"

Od presene enja je odrevenel in nato prikimal. Ron se je zahihital, ko ga je

Hermiona ostro oinila, pa se je v hipu zresnil.
"Kaj pa je hotela od tebe?" je Weasleyjev najmlaji nato z narejeno
brezbrinim glasom pobaral prijatelja.
"Hotela..." je zahripal Harry, se odkaljal in poskusil znova. "Hotela je... em..."
"Sta se poljubila?" se je pozanimala mlada arovnica, kot bi bili sredi
poslovnega sestanka.
Ron se je vzravnal tako sunkovito, da je rnilnik zletel na preprogo, toda za to
se sploh ni zmenil in eljno se je zazrl v Harryja.
"No?" je hotel, da nemudoma odgovori.
Pegav ev obraz je sicer kar arel, tako se je zabaval, in obenem ga je zadeva
tudi zelo zanimala. Harryjev pogled pa je odtaval z njega k Hermioni, ki se je komaj
opazno mr ila. Prikimal je.
Rde elasec se je tako divje zakrohotal, da se je gru a drugoolcev plahega
videza, ki je stala ob oknu, zdrznila. Hermiona je zavila z o mi, kajti Ron je nato
zdrsnil na preprogo pred kaminom in se za el valjati po njej. Harry, ki ga je opazoval,
se je moral nasmehniti, mlada arovnica pa je mladega Weasleyja e enkrat
nejevoljno premerila in se nato spet posvetila pismu.
"No?" je Ron kon no dvignil pogled in se zazrl v Harryja. "Kako je bilo?"
Fant je malo pomislil.
"Mokro," je povedal po pravici.
Ron je prhnil, a teko je bilo re i, zakaj - morda od gnusa, morda pa mu je
spet lo na smeh.
"Jokala je," je s tekim glasom dodal Harry.
"O," je tedaj rekel pegavec in se nekoliko zresnil. "Se tako slabo poljublja?"
"Kaj pa vem," se je zaskrbljeno zamislil arovnik. "Mogo e se res."
"Ah, kje pa, poljublja se isto v redu," je odsotno posegla vmes Hermiona, ki
je s peresom e naprej krabljala po pergamentu.
"Kako to ve?" jo je zelo ostro vpraal Ron.
"Ker Cho zadnje ase joka kar naprej: med obedi, v strani ih, povsod," je
brezizrazno povedala.
"Ampak lovek bi si mislil, da jo bo Harry s poljub kom ali dvema spravil v
boljo voljo," se je zareal rde elasec.
"Ron," je vzvieno rekla mlada arovnica in pero pomo ila v rnilnik, "v asih
se resni no spraujem, e na tem svetu ivi e kdo, ki je bolj brez uten od tebe!"
"Jaz pa se spraujem," se je ualjeno razburil mladi Weasley, " e na tem
svetu ivi e kdo, ki se cmera, ko ga poljubi!"
"Hvala enako," je obupano zamrmral Harry.
Hermiona je dvignila pogled s pisma in se domala pomilujo e zazrla v fanta.
"Vama res ni jasno, kako se po uti Cho?" je vpraala.
"Ne," sta hkrati odkimala.
Zavzdihnila je in odloila pisalo.
"No, posluajta. Tudi vidva menda razumeta, da ji je zelo hudo za Cedricom.
Ampak obenem je precej zmedena in mu i jo ob utek krivde - do nedavnega je
hodila z Diggoryjem, ki ga e zdale ni pozabila, pa se je e zaljubila v Harryja in zdaj
ga je celo poljubila. Seveda jo tudi skrbi, kaj bodo rekli drugi, e za ne hoditi z njim,
in nikakor ni prepri ana, kaj do njega uti - ne nazadnje je bil ravno on pri a
Cedricovi smrti. In vrh vsega tega jo je strah, da jo bodo vrgli iz drznvraanovskega
motva, saj se zadnje ase na treningih menda obnaa, kot da ne bi znala leteti. Ni
udnega torej, da kar naprej joka in je tako zmedena."

Temu kratkemu govoru je sledila precej globoka tiina, nato pa je Ron rekel:
" lovek si vendar ne more tako zakomplicirati ivljenja! Razneslo bi ga!"
" e si ti plitev in trd ko ponev, to e ne pomeni, da smo vsi," je mirno odvrnila
Hermiona in segla po peresu.
"Ampak s tistim je za ela ona!" se je takrat oglasil e Harry. "Jaz ne bi...
Dobesedno v kot me je stisnila... potem pa se je za ela jokati ko de! Sploh nisem
vedel, kaj naj naredim..."
"Te isto razumem, kolega," je prikimal Ron, ki ga je e misel na ta prizor
navdala z grozo.
"Samo prijazen bi moral biti," je rekla Hermiona, ki se je zaskrbljeno zazrla
vanj. "Saj si bil, kajne?"
"Mja, no..." je zamrmral mladi arovnik in postalo mu je prav neprijetno vro e.
"Malo sem jo potrepljal po rami..."
Zdelo se je, da bi Hermiona najraje zavila z o mi, a se je nekako zadrala.
"No, ja, lahko bi bilo huje," je menila. "Se bosta e kaj videla?"
"Saj se bova vendar morala!" je obupano vzkliknil Harry. " lanica DA je!"
"Dobro ve, kaj mislim," ga je nepotrpeljivo zavrnila mlada arovnica.
Fant na to ni rekel nobene. Ob prijatelji inem vpraanju se je spomnil
naravnost grozljivega scenarija. Predstavljal si je, da s Cho kam gresta - morda v
Meryascoveeno - pri emer sta dolge ure isto sama... Jasno, po tistem v sobani
KTD nedvomno pri akuje, da jo bo kam povabil... toda e ob misli na to ga je prav
neprijetno zvilo v elodcu.
"No, ja," je nejevoljno rekla Hermiona, ki se je zdaj spet posvetila pismu, "saj
bo imel e veliko prilonosti, da jo povabi na zmenek."
Ron je pozorno opazoval Harryja, pri emer se mu je na obrazu risal zanj
precej neobi ajen, pretkan nasmeek.
"Kaj pa, e je no e povabiti?" je vpraal prijateljico, ne da bi jo pogledal.
"Ne bodi trapast," ga je na pol odsotno zavrnila Hermiona, "Cho mu je ve e
lep as, kajne, Harry?"
Mladi arovnik ji ni odgovoril. Ja, Cho mu je bila ve e leta. A kadar koli si ju
je predstavljal skupaj, se je imela lepo in nikakor ni cmihala.
"Komu pravzaprav pie ta roman?" je Ron takrat vpraal Hermiono in
za emel v pismo, ki se je vleklo po tleh.
"Zmagoslafu," je na kratko odvrnila in pismo potegnila k sebi.
"Levyju?!"
"Koliko Zmagoslafov pa po tvojem e poznam?"
Ron ni rekel nobene, a postal je zelo slabe volje in nadaljnjih dvajset minut so
bili vsi isto tiho. Rde elasec je ta as dokon al esej za spreminjanje oblike, pri emer
je ve krat nejevoljo zagodel in kaj jezno pre rtal, Hermiona je umirjeno krabljala vse
do konca pergamenta, ga nato pazljivo zvila ter zape atila, Harry pa je zrl v plamene.
Resni no si je elel, da bi se v njih prikazala Siriusova glava in mu svetovala, kaj naj
napravi s Cho. Toda zublji so se vse bolj manjali, dokler se rde a erjavica ni
razdrobila v pepel. Ko se je mladi arovnik kon no ozrl po dnevni sobi, je opazil, da
so v njej spet ostali samo e oni trije.
"Spat grem," se je v tistem odlo ila Hermiona, na iroko zazehala in se
odpravila proti deklikim spalnicam.
"Le kaj vidi na Levyju?" je zagodel Ron, ko sta s Harryjem ostala sama in se
napotila spat.
"Hja," je tuhtal mladi arovnik, "verjetno ji je ve , da je stareji... pa tudi eden
najboljih iskalcev na svetu je..."

"Dobro, to je e res," mu je Ron nejevoljno segel v besedo, "ampak sicer je pa

navadna godrnjava rit!"
"Ja, nekoliko je res emeren," mu je pritrdil prijatelj, ki je e vedno razmiljal o
Cho.
Tiho sta se preoblekla v piamo, kajti Dean, Seamus in Neville so e spali.
Harry si je nato snel o ala, jih odloil na no no omarico in legel pod pernico. Toda
baldahina ni zagrnil, temve se je zazrl v zaplato zvezdnatega neba, ki ga je videl
skozi okno ob Nevillovi postelji. e bi sino i, pred komaj tiriindvajsetimi urami vedel,
da bo poljubil Cho Chang...
"No ," je z desne zagodel Ron.
"No ," je odvrnil Harry.
Mogo e bo Cho naslednji bolje volje... Bosta sploh e kdaj prila skupaj...?
No, e bosta, jo mora povabiti na zmenek. Verjetno je e danes pri akovala, da jo
bo, in je zdaj jezna nanj... Ali pa lei v postelji in e vedno joka za Cedricom? Ne,
sam res ne ve, kaj naj si misli. Tisto, kar je povedala Hermiona, ga je samo e bolj
zmedlo.
Mar bi nas na Bradavi arki u ili, si je rekel in se zasukal na bok, kako delujejo
dekliki mogani... Kaj takega bi nam vsekakor prilo veliko bolj prav kot tiste
neumnosti, ki jih trosi Trelawneyjeva...
Neville je v spanju nekaj zanosljal. Nekje v globinah rne no i je zaskovikala
sova.
Harry je sanjal, da je spet v sobani KTD. Cho ga je obtoila, da jo je tja zvabil
z lano obljubo - e bi prila, naj bi ji dal sto petdeset arovnikih sli ic. Ugovarjal ji
je, da to ni res, in dekle je zavpilo:
Cedric mi jih je podaril na kupe, glej!
Izza pla a je dejansko privlekla polne pesti sli ic in jih vrgla v zrak, potem pa
se je spremenila v Hermiono, ki je zatrdila:
Ve kaj, Harry, obljubil si ji jih... in e jih nima, ji mora dati kaj drugega, na
primer... Ognjeno strelo!
Fant se je izgovarjal, da ji metle ne more dati, ker jo ima Temynova, sploh pa
se mu je vse skupaj zdelo e smeno. V sobano je vendar priel samo zato, da bi
pod strop obesil okraske v obliki Traptsove glave...
Nenadoma je za el sanjati nekaj povsem drugega.
Njegovo telo je bilo gladko, mo no in gibko. Zdrsnil je skozi kovinske palice
neke ograje, nato pa prek hladnega tlaka... Povsem je bil splo en obenj in s
trebuhom je polzel prek zglajenega kamenja... Bila je trda no , toda videl je vse resda so bili predmeti okoli njega trepetavih in nenavadno ivih barv, toda vseeno...
Zasukal je glavo. Na prvi pogled se je hodnik zdel prazen, a ni bilo tako. V daljavi je
na tleh sedel moki, igar brada se je poveala na prsi...
Harry je na plano pomolil jezik in okusil arovnikov vonj, ki je lebdel v zraku.
Moki je bil iv, a dremal je. Sedel pa je ravno pred vrati na koncu hodnika...
Kako si ga eli ubiti! Kri! Naj brizga kri... Ne, obvladati se mora, kajti
pomembneje delo ima...
Toda arovnik se je zganil. Z njega je zdrsnil srebrnkast pla , saj je e planil
na noge, in Harry je opazil, kako je segel po palici... Torej sam nima izbire!
Dvignil se je s tal, visoko nad mokega, usekal enkrat, dvakrat, trikrat, svoje
strupnike je zasadil globoko v arovnikovo meso, za util je, kako je iz telesa bunila
topla kri...
Moki je zakri al od bole ine, nato pa utihnil. Zvrnil se je k steni, ob njej zdrsnil
na tla in okoli njega se je e nabrala lua krvi...

Harryja je po elu trgala peko a bole ina. V njem mu je kljuvalo, kot da mu bo

glavo vsak hip razneslo...
"Harry! Harry!"
Odprl je o i. Ves je bil poten in pernica se mu je ovila okoli telesa ko prisilni
jopi .
"Harry!"
Nad njim je stal Ron in videti je bil isto iz sebe, ob vznoju postelje pa se je
iv no prestopalo e nekaj postav. Z rokama se je prijel za glavo, kajti v brazgotini ga
je galo, da bi skoraj oslepel, in vedno bolj mu je bilo slabo... Naglo se je zasukal na
bok in se izbruhal.
"Resno je bolan," je rekel preplaen glas. "Naj koga pokli emo?"
"Harry! Harry!"
Ronu mora nujno povedati, kaj je videl, nujno...
Nekajkrat je globoko zajel sapo, potem pa se je previdno vzravnal in stresel z
glavo, kajti bole ina e vedno ni pojenjala.
"Tvojega o ija," je zasopel in prsi so mu naglo plale, "tvojega o ija je nekaj
napadlo..."
"Kaj?" se je zmedel Ron.
"Tvojega o ija! Nekaj ga je ugriznilo, z njim je hudo, povsod je sama kri..."
"Po McHudurrovo grem," se je odlo il neki preplaeni glas in nagli koraki so e
izginili skozi vrata sobe.
"Harry, posluaj," je negotovo dejal njegov prijatelj, "samo sanjalo se ti je..."
"Ne!" ga je jezno zavrnil mladi arovnik, saj mu je moral dopovedati, da se je
to zgodilo zares. "Nisem samo sanjal! Tam sem bil, videl sem, kaj se je zgodilo... Jaz
sem ga napadel, Ron, jaz!"
Slial je, kako sta se za ela Dean in Seamus mrmraje pogovarjati, a za to mu
je bilo isto vseeno. Bole ina v elu je nekoliko popustila, e vedno pa se je potil in
drhtel, kot bi imel visoko vro ino. Spet mu je postalo slabo, nagnil se je prek roba
postelje in Ron je naglo odsko il.
"Harry, zbolel si," je pretreseno rekel. "Neville je el po McHudurrovo."
"Ne, nisem zbolel!" je izdavil mladi arovnik, ki je e naprej drhtel. "Nisem!
S.tvojim o etom pa je hudo! im prej ga moramo najti! Krvavi ko nor! Bil sem... Bil
sem velikanska ka a!"
Poskusil je vstati, toda prijatelj ga je potisnil nazaj na posteljo.
Seamus ter Dean sta se nekje v bliini e naprej epetaje pogovarjala in Harry
je treso se obsedel, bole ina v brazgotini pa je po asi pojenjala. Morda je minila
minuta, morda deset, a kon no so se s stopnic vendarle razlegli nagli koraki. Mladi
arovnik je zaslial Nevillov glas.
"Semle, profesorica!"
V spalnico je prihitela McHudurrova, odeta v karirasto jutranjko, na ko enem
nosu pa so ji postrani epela o ala.
"Kaj ti je, Potter? Kje te boli?"
Predstojnice Gryfondoma je bil res vesel. Zdaj je moral govoriti z enim izmed
lanov Feniksovega reda, ne pa s lovekom, ki bi se brez potrebe ukvarjal z njim in
mu predpisal kaken neuporaben napoj.
"Za Ronovega o eta gre," je povedal in spet sedel. "Videl sem, kako ga je
napadla velika ka a, in z njim je hudo."
"Kako to misli - videl?" se je namr ila profesorica, da so se ji obrvi staknile.
"Ne vem... Spal sem in potem sem bil naenkrat tam..."
"Torej si sanjal?"

"Ne!" je jezno odkimal; ga res nih e ne bo razumel?

"Najprej sem sanjal o ne em isto drugem, za neko neumnost je lo... Potem
pa... je bilo sanj kar naenkrat konec. Tisto, kar sem videl zatem, je bilo resni no, ni
bilo samo v moji glavi! Gospod Weasley je spal, napadla ga je velikanska ka a, kri je
brizgala vsepovsod, onesvestil se je! Nujno ga morate najti, sicer bo po njem..."
McHudurrova si e vedno ni popravila o al in je vanj zrla, kot bi opazovala
prizor, ki ga je opisal.
"Ne laem in nisem nor!" ji je glasno zagotovil. "Verjemite mi vendar, da se je
to res zgodilo!"
"Saj ti, Potter," je odrezala profesorica. "Obleci si kopalni pla k ravnatelju
greva!"
Dvaindvajseto poglavje
Sveti Mungo, bolninica za magi na obolenja in pokodbe

Ker je Harryju McHudurrova verjela, mu je tako odleglo, da se ni obotavljal niti

za trenutek. Sko il je iz postelje, si oblekel kopalni pla in si na nos nataknil o ala.
"Weasley, tudi ti bo moral z nama," je rekla profesorica. Predstojnici
Gryfondoma sta tiho sledila mimo osuplih postav Nevilla, Deana in Seamusa. Odli
so iz spalnice, po polastih stopnicah do dnevne sobe, skozi luknjo za sliko ter prek
hodnikov, obsijanih z mese ino. Harry se je komaj zadreval, saj bi najraje stekel in
bi kri e priklical profesorja Dumbledorja; stopali so tako umirjeno, gospod Weasley
pa je ta as e naprej krvavel in ka a je vanj skoraj gotovo izbrizgala straen strup!
Kmalu so naleteli na gospodi no Norris, ki jih je premerila s svojimi izbuljenimi
o mi in zagodla. Toda profesorica je rekla samo ,c!' in ma ka se je takoj potuhnila
med sence, ez kakno minuto pa so e prili do kamnite gargojle, ki je straila vhod
v Dumbledorjev kabinet.
"Rigaki napitek," je rekla McHudurrova.
Gargojla je oivela ter sko ila vstran, stena za njo pa se je razmaknila in
prikazalo se je kamnito stopni e, ki je bilo kot nekakne polaste teko e stopnice.
Vsi trije so stopili nanje, stena za njimi se je glasno zaprla in e so se zavijajo
dvigovali navzgor. Nazadnje so prispeli do zlo enih hrastovih vrat s tolkalom, ki je
bilo oblikovano kot grifon.
eprav je bila ura e krepko ez polno , se je iz notranjosti razlegala cela
vrsta glasov. Sliati je bilo, kot da ima ravnatelj vsaj deset gostov.
McHudurrova je s tolkalom trikrat udarila in glasovi so utihnili, kot bi odrezal.
Vrata so se nato sama od sebe odprla in profesorica je fanta popeljala v kabinet.
Soba je bila v poltemi. udni srebrni instrumenti, ki so stali na tevilnih
mizicah, so tiho mirovali - obi ajno so brneli in iz njih so puhali obla ki dima. Nekdanji
ravnatelji in ravnateljice, katerih portreti so prekrivali stene, so trdno spali. Za vrati pa
je na svoji pre ki in z glavo pod perutjo epel prekrasen rde e-zlat pti , velik kakor
labod.
"A, vi ste, Minerva. Koga pa... O."
Dumbledore je sedel za pisalno mizo, na stolu z visokim naslonjalom, in zdaj
se je nagnil v krog sve ave, ki je osvetljeval dokumente pred njim. Oble en je bil v
prekrasen, krlatno-zlat kopalni pla in njegove prodorne svetlomodre o i so se

zbrano uprle v profesorico.

"Profesor Dumbledore, Potter je... Hja, mu ila ga je mora," je povedala
McHudurrova. "Pravi, da je..."
"Ni lo za moro," jo je hitro prekinil Harry.
Profesorica se je nekoliko namr ena zasukala k njemu.
"No, prav, Potter. Pa ti povej ravnatelju, kaj se je zgodilo."
"Resda sem spal..." je za el mladi arovnik, potem pa za hip obmolknil.
Obupno si je elel, da bi ga profesor Dumbledore razumel, in zelo se je bal za
gospoda Weasleyja. Toda vseeno ga je razdrailo, da ga ravnatelj sploh ni pogledal,
temve se je raje posve al rokam, ki jih je prepletel pred sabo.
"No, spal sem torej," je nadaljeval, "a to niso bile obi ajne sanje... Kar sem
videl, je bilo resni no, res se je zgodilo..."
Globoko je zajel sapo.
"Ronovega o eta, gospoda Weasleyja, je napadla orjaka ka a."
Te besede so se e Harryju zdele neverjetne, celo smene. Dumbledore je
glavo naslonil na naslonjalo stola in se zamiljeno zazrl v strop, Ron pa je pretresen
ter bled pogledoval od ravnatelja do Harryja.
"Kako si to videl?" je tiho vpraal Dumbledore, ki mladega arovnika e vedno
ni niti pogledal.
"Kako...? Kaj pa vem," je precej jezno rekel Harry, ki mu ni bilo jasno, zakaj je
to sploh vano. "V glavi pa ..."
"Ne razumeva se," ga je zavrnil ravnatelj s povsem enakim, mirnim glasom.
"Zanima me... Se spomni, s kaknega zornega kota si opazoval napad? Si morda
stal ob rtvi? Si prizor videl od zgoraj?"
To je bilo tako nenavadno vpraanje, da je fant v velikega arodeja samo
zazijal; bilo je, kot bi ta vedel...
"Ka a sem bil," je pribil. "To sem videl skozi o i ka e."
Za trenutek so bili vsi tiho, potem pa je Dumbledore, ki se je ozrl k bledemu
Ronu, s precej ostrejim glasom vpraal:
"Je Arthur utrpel resne pokodbe?"
"Ja!" je razburjeno odvrnil Harry; le zakaj vsem tako po asi potegne? e te
okolje taka gromozanska ka a, krvavi kot nor, to je vendar povsem jasno? In zakaj
ga Dumbledore no e niti pogledati?!
Ravnatelj je v tistem vstal, in to tako naglo, da se je mladi arovnik zdrznil.
Veliki arodej je nato nagovoril dva izmed starih portretov, ki sta visela skoraj tik pod
stropom.
"Everard! Dilys!" ju je ostro poklical.
arovnik s kratkimi rnimi lasmi in ostarela arovnica z dolgimi srebrnimi kodri
na sosednji sliki sta nemudoma odprla o i, pa eprav se je prej zdelo, da sta
pogreznjena v globok spanec.
"Sta posluala?" ju je vpraal ravnatelj.
arovnik je prikimal, arovnica pa je rekla:
"Vsekakor."
"Moki ima rde e lase in o ala," je povedal Dumbledore. "Everard, poskrbita,
da bodo za tole izvedeli pravi ljudje in ga bodo tudi nali..."
arovnika sta prikimala in se naglo odpravila s slik, toda namesto da bi se
prikazala na sosednji, aa njima ni bilo ve sledu. Na enem izmed portretov je bila
zdaj zgolj zavesa, ki je sluila za ozadje, na drugem pa lep usnjen naslanja .
Ko si je Harry natan neje ogledal njuni sliki, je ele opazil, da tudi drugi
nekdanji ravnatelji vsake toliko kradoma in za hip odstrejo veke, eprav nadvse

prepri ljivo smr ijo ter nekaterim iz ust celo mezi slina. Tako se mu je posvetilo, s
kom se je Dumbledore pogovarjal, ko so potrkali.
"Everard in Dilys sta morda najslavneja ravnatelja Bradavi arke," je zdaj rekel
Dumbledore in zakorakal do prelepe spe e ptice, ki je epela na pre ki za vrati,
"vendar ne slovita zgolj zaradi svojega dela na oli in njuni portreti visijo tudi v drugih
pomembnih arovnikih ustanovah. Ker se lahko po mili volji selita z ene svoje slike
na drugo, nam bosta brez teav povedala, kaj se dogaja drugod..."
"Gospoda Weasleyja moramo najti! Moramo!" je vzkliknil Harry.
"Prosim, sedite," jih je povabil ravnatelj, kot da se mladi arovnik sploh ne bi
oglasil. "Everard in Dylis se morda ne bosta vrnila tako kmalu. Saj boste priskrbeli e
tri stole, Minerva, kajne?"
McHudurrova je segla v ep jutranjke, iz nje privlekla palico in zamahnila z njo.
Pred njimi so se nenadoma prikazali trije stoli, leseni in s povsem ravnim
naslonjalom, niti najmanj tako udobni kot naslanja i, ki jih je Dumbledore pri aral na
zaslianju. Harry je sedel in se prek ramen ozrl k ravnatelju. Ta je zdaj z enim samim
prstom poboal Fawksovo zlato glavo in feniks se je takoj zbudil. Odprl je svoje
lesketajo e se rne o i in se zazrl v Dumbledorja.
"Nas bo strail?" je ravnatelj tiho vpraal pti a.
Na mestu, na katerem je stal Fawkes, se je za hip zable ala ognjena krogla
in feniks je izginil.
Veliki arovnik je zdaj naglo segel po enem izmed krhkih srebrnih
instrumentov, za katere se Harryju ni niti sanjalo, emu sluijo. Odnesel ga je k mizi,
spet sedel in se instrumenta neno dotaknil s konico palice.
Predmet je zvon kljaje oivel in za el ritmi no unjati. Iz male cevke na
njegovem vrhu so kmalu puhnili prvi obla ki zelenega dima, v katerega se je
namr enega obraza zazrl Dumbledore. Posami ni obla ki so se s asoma zdruili v
tok dima, ki se je zgostil in se za el zvijati vije... dokler ni z njegovega konca zrasla
ka ja glava, ki je na iroko razprla gobec. Harry se je spraeval, e je instrument
potrdil njegovo pripoved, in z zanimanjem se je ozrl k ravnatelju. A ta ni dvignil
pogleda.
"Seveda," je zamrmral Dumbledore, o itno samemu sebi, in e naprej povsem
mirno opazoval pramen dima. "Toda v bistvu razdvojena?"
Harryju niti najmanj ni bilo jasno, kaj to vpraanje pomeni, ka a iz dima pa se
je v hipu razcepila v dve. Dumbledore je zadovoljno, a mra no pokimal in se
instrumenta e enkrat previdno dotaknil s palico. unjanje je potihnilo in dimni ka i
sta postajali vse bolj medli, spremenili sta se v brezobli no meglico ter kmalu povsem
izginili.
Ravnatelj je instrument odnesel nazaj na mizico s tankimi nogami. tevilni
njegovi predhodniki so ga pri tem spremljali s pogledi, ko so se zavedli, da je Harry to
opazil, pa so naglo zatisnili o i. Mladi arovnik si je sicer elel vpraati, emu udni
srebrni instrument slui, a e preden je odprl usta, se je iznad njihovih glav razlegel
klic; Everard se je nekoliko zasopel vrnil na svoj portret.
"Dumbledore!"
"Kakne novice prinaate?" ga je takoj vpraal ravnatelj.
"Vpil sem, dokler jih nisem priklical," je povedal arovnik, ki si je elo obrisal
kar v zaveso na sliki. "Zlagal sem se, da sem spodaj nekaj slial. Niso mi ravno
verjeli, a vseeno so li pogledat. Tam, kot veste, ni niti ene slike, s katere bi lahko
opazoval, kaj se je zgodilo zatem. A kakor koli, ez nekaj minut so ga e prinesli.
Nezavesten je bil in ves krvav. Da bi jih pospremil, sem jim sledil prek portreta Elfride
Cragg."

"V redu," je prikimal Dumbledore in Ron se je nemirno presedel. "Dilys bo torej

lahko potrdila, da so ga prepeljali v Svetega Munga..."
Komaj nekaj trenutkov zatem se je na svoji sliki prikazala tudi arovnica s
srebrnimi kodri. Zasopla je sedla v naslanja in povedala:
"Ja, spravili so ga v bolninico, Dumbledore. Videla sem, kako so ga nesli
mimo mojega portreta... Ampak z njim je hudo, resni no hudo..."
"Hvala," je rekel ravnatelj in e se je obrnil k McHudurrovi.
"Minerva, bi li zbudit e preostale Weasleyjeve?"
"Seveda."
Profesorica je vstala in naglo stopila k vratom, Harry pa se je ozrl k Ronu, ki je
bil videti isto iz sebe.
"Saj res, profesor, kaj pa Molly?" je vpraala McHudurrova, ki je postala pred
izhodom.
"Njo bo o tem obvestil Fawkes, ko bo nehal straiti," je odvrnil Dumbledore,
" eprav je seveda mono, da e ve... Tista njena izvrstna ura..."
Harry je vedel, da ravnatelj govori o uri, ki ni kazala asa, temve kje oziroma
v kaknem stanju so lani druine Weasley. Zato ga je streslo, ko je pomislil, da je
kazalec gospoda Weasleyja gotovo prav v tem trenutku uperjen proti zapisu ,grozi
mu-ji smrt'. Spomnil se je tudi, kako se je bavkar vpri o gospe Weasley spremenil v
truplo njenega moa, igar o ala so visela z obraza, prek katerega je mezel poto ek
krvi... Toda gospod Weasley ne bo umrl! To se preprosto ne sme zgoditi!
Dumbledore je zdaj brskal po omari za Harryjevim hrbtom. Iz nje je kon no
potegnil po rnel star ajnik, ki ga je previdno odnesel na svojo pisalno mizo, dvignil
palico in zamrmral:
"Dveris!"
ajnik je za hip vzdrhtel in prearila ga je nenavadna modra svetloba, trenutek
zatem pa se je ves rn spet umiril.
Ravnatelj je nato stopil k portretu, na katerem je bil naslikan arovnik bistrega
videza. Imel je kozjo bradico in odet je bil v spolzgadovske barve - zeleno ter
srebrno. Vsaj zdelo se je, da je pogreznjen v globok sen in sploh ne slii
Dumbledorja, ki ga je poskual prebuditi.
"Phineas. Phineas."
Stari ravnatelji na slikah, ki so obdajale stene, se zdaj niso ve pretvarjali, da
spijo. Mnogi so celo prav o itno stegovali vratove, da bi bolje videli, kaj se dogaja. Ko
se je arovnik v zelenem in srebrnem pla u e naprej pretvarjal, da spi, pa so
njegovo ime zaklicali tudi nekateri izmed njih.
"Phineas. Phineas! Phineas!"
Zdaj jih ni mogel ve slepiti; pretirano se je zdrznil in na iroko razprl o i.
"Me je kdo klical?"
"Spet bi te prosil, da obi e svoj drugi portret, Phineas," je dejal Dumbledore.
"e eno sporo ilo imam."
"Da obi em svoj drugi portret?" je ponovil nekdanji ravnatelj.
Nato je na iroko, a povsem narejeno zazehal, pri emer so njegove o i
pozorno zdrsnile prek kabineta in obstale na Harryju.
"Oh, ne, Dumbledore. Tako pozno je in utrujen sem," je kon no dejal.
Njegov glas je bil mlademu arovniku nenavadno znan. Le kje ga je e slial?
A e preden je lahko razmislil o tem, so se portreti raztogotili.
"To je nepokor ina, gospoda moja!" je zarjovel obilni arovnik z rde im
nosom in svojemu neposlunemu kolegu pougal s pestmi. "Zanemarjanje dolnosti!"
" ast nam veleva, da mrtvi ravnatelji Bradavi arke sluimo ivemu!" je kriknil

star arovnik krhkega videza, v katerem je Harry prepoznal Dumbledorjevega

predhodnika, Armanda Terchka. "Sramujte se, Phineas!"
"Naj ga prepri am, da e ni tako zelo pozno, ravnatelj?!" je zaklicala dama
mrkega pogleda in e segla po precej nenavadni arovni palici, ki je e najbolj
spominjala na brezovko.
"No, prav, no," je zavzdihnil Phineas. "A opozarjam vas, da je mojo sliko
verjetno e tako ali tako uni il, saj se je na rtno spravil na relikvije nae rodbine..."
"Sirius e ve, da se vaega portreta ne sme niti dotakniti," ga je zavrnil
Dumbledore.
Takrat je Harryju v hipu postalo jasno, kje je e slial Phineasov glas - razlegal
se je z na videz prazne slike, ki je visela v njegovi spalnici na Trochnmrkowem trgu.
"Sporo ite mu," je zdaj nadaljeval Dumbledore, "da je Arthur Weasley hudo
ranjen. Njegova ena, otroci in Harry Potter bodo zato prili v tab. Ste si zapomnili?"
"Arthur Weasley pokodovan, ena, otroci in Harry Potter pridejo na
Trochnmrkow trg," je zdolgo aseno ponovil Dumbledorjev davni predhodnik. "Mislim,
da sem si, ja."
Po asi se je zasukal in izginil ravno v trenutku, ko so se odprla vrata kabineta.
Skoznje je McHudurrova prignala dvoj ka in Ginny, ki so bili vsi razkutrani ter
zbegani, sicer pa e vedno odeti v no no opravo.
"Harry, kaj se dogaja?" ga je prestraeno vpraala Weasleyjeva najmlaja.
"Profesorica je rekla, da si videl, kako je o ija..."
"Va o e je utrpel hude pokodbe med opravljanjem pomembne naloge, ki mu
jo je naloil Feniksov red," je rekel Dumbledore, e preden je fant lahko odprl usta.
"Odpeljali so ga v bolninico, vas pa bom zdaj poslal k Siriusu, saj boste o eta od
tam laje hodili obiskovat kot iz Jazbine. Mama se vam bo pridruila v kratkem."
"Kako pa bomo prili tja?" je pretreseno vpraal Fred. "Po fr amreju?"
"Ne," je odkimal ravnatelj. "Tega trenutno ni varno uporabljati, saj ga
nadzorujejo. Posluili se boste dvernika."
Pokazal je na stari ajnik nedolnega videza, ki je stal na mizi.
"Po akati moramo samo e na Phineasa Tezacka. Preden odidete, bi se rad
prepri al, e je v tabu vse v redu..."
V tistem se je sredi kabineta za hip razplamtela ognjena krogla, za sabo pa je
pustila eno samo pero, ki je po asi zajadralo proti tlom.
"Fawksovo opozorilo," je pojasnil Dumbledore in pero ujel, e preden je
pristalo na tleh. "Temynova je torej izvedela, da se nekaj dogaja. Minerva, prestrezite
jo in jo nekako zadrite, prosim."
Zautelo je in McHudurrove e ni bilo ve .
"Pravi, da jih sprejme z veseljem," se je nato izza ravnatelja razlegel
zdolgo asen glas - Phineas se je spet vrnil na svoje mesto pred spolzgadovsko
zastavo, ki je visela v ozadju njegove slike. "Moj prapravnuk nikoli ni imel pretirano
dobrega okusa."
"No, pridite," je Dumbledore pozval Weasleyjeve in Harryja, ne da bi se zmenil
za nesramno pripombo. "Hitro, preden se nam kdo pridrui."
Mladi arovniki so obstopili ravnateljevo mizo.
"Ste e kdaj zgrabili za dvernik?" jih je vpraal in prikimali so mu ter stegnili
roke, da bi se oprijeli ajnika. "Prav, torej bom tel do tri. Ena... Dve..."
V drobcu sekunde, v tistem kratkem trenutku, preden je ravnatelj rekel ,tri', se
je zgodilo nekaj nenavadnega. Harry se je ozrl k njemu bila sta si isto blizu - in
Dumbledorjeve svetlomodre o i so z dvernika zdrsnile k obrazu mladega arovnika.
In v tistem hipu se je v Harryjevi brazgotini razplamtela tako divja bole ina, kot bi se

mu sunkovito razprla, poleg tega pa ga je preplavilo ustvo, na katerega ni bil niti

najmanj pripravljen. lo je za sovratvo, tako silovito, da si v tistem drobcu sekunde
ni elel drugega kot udariti... ugrizniti... zasaditi svoje strupnike v arovnika pred
sabo...
"... tri!"
Harry se je po util, kot bi ga za popek zgrabil nekaken kavelj, ki ga je
sunkovito potegnil s tal, dlan pa se mu je povsem prilepila na ajnik. Ko je skupaj z
drugimi poletel v vrtinec barv in bu e i veter, ga je nekajkrat vrglo ob Ginny, ki mu je
bila najblije, a e naprej jih je vleklo nekam dale ... dokler ni z nogami tako trdo
pristal na tleh, da so mu klecnila kolena.
rna posoda je zaroljala po tleh, skoraj tik ob njem pa je nekdo zagodel:
"Pa so spet tu, ti pokavci izdajalcev lastne krvi! Bo njihovega o eta res
pobralo?"
"Ven!" je zarohnel drugi glas.
Harry se je skobacal na noge in se ozrl. Pristali so v mra ni kletni kuhinji na
Trochnmrkowem trgu. Poleg ognja v kaminu jo je osvetljevala borna sve a in ta je
svetila na ostanke hrane na kroniku, ki je sameval sredi mize. Spack je ravno stopil
skozi vrata na stopni e in se je e enkrat zlobno ozrl k njim ter si popravil kuhinjsko
brisa o, v katero je bil ovit. Sirius pa je zaskrbljeno prihitel k njim. Bil je neobrit, e
zmeraj oble en in od njega je vel vonj po alkoholu.
"Kaj se je zgodilo?" je vpraal, se sklonil k Ginny in ji pomagal na noge.
"Phineas je rekel, da je Arthur hudo pokodovan..."
"Kar Harryja vpraaj," je rekel Fred.
Dvoj ka in Ginny so zijali vanj, Spackovi koraki, ki so se e vzpenjali po
stopnicah, pa so se ustavili.
"Bilo je..." je za el mladi arovnik, a premolknil, saj je njim o tem pripovedoval
e teje kot Dumbledorju in McHudurrovi. "Imel sem nekakno videnje..."
Povedal jim je, kaj je videl v sanjah, eprav je zgodbo prikrojil: usodne trenutke
je opisal, kot bi jih zgolj opazoval in ne bi bil v ka inem telesu. Ron, ki je bil bled ko
stena, ga je zgolj enkrat oinil, a ni rekel nobene. Dvoj ka in Ginny pa so vanj zijali
tudi potem, ko je pripoved kon al. Harry ni bil prepri an, ali se mu to morda samo
dozdeva, a ob utek je imel, da vanj zrejo obtoujo e.
"Je mami e tu?" se je prvi oglasil Fred, ki se je obrnil k Siriusu.
"Zaenkrat verjetno sploh e ne ve, da se je kaj zgodilo," je odvrnil ta. "Najprej
je bilo potrebno poskrbeti, da ste lahko zapustili grad, e preden bi vmes posegla
Temynovka. Dumbledore bo z Molly gotovo stopil v stik, takoj ko bo to mogo e."
"V Svetega Munga moramo," je odlo no izjavila Ginny, ki se je pri tem ozrla k
bratom, e vedno odetim v piame. "Sirius, bi nam lahko posodil pla e?"
"Saj ne morete kar naravnost v bolninico!" jo je zavrnil Harryjev boter.
"O, pa e kako gremo lahko!" je zatrmaril Fred. "Tam je vendar na o e!"
"In kako boste v bolninici razloili, od kod veste, da je tam, e preden so o
tem obvestili vao mamo?"
"Kot da je to vano!" se je razburil e George.
"Pa e kako je vano! Naj vsi izvedo, da Harry vidi stvari, ki se odvijajo na
stotine kilometrov stran?" ga je jezno opomnil Sirius. "Si sploh predstavljate, kako bi
si to razlagali na Ministrstvu?"
Dvoj ka sta dajala vtis, da jima je prav vseeno, kako si kdor koli razlaga kar
koli. Ron je bil e vedno isto tiho in pepelnatega obraza, Ginny pa se je domislila:
"Saj bi jim lahko rekli, da smo to izvedeli od koga drugega, ne od Harryja."
"Na primer od koga?" se je nepotrpeljivo namrdnil odrasli arovnik. "Razumite

vendar, da je ka a Arthurja napadla, ko je sluil Feniksovemu redu! Okoli ine so e

tako dovolj sumljive, in e se bo izkazalo, da so njegovi otroci za to izvedeli le nekaj
minut zatem, boste Redu prizadejali nepopravljivo..."
"Briga nas za Red!" je zavpil Fred.
"Za naega o eta gre!" je zatulil e George.
"Arthur je dobro vedel, v kaj se spu a, in prav ni hvaleen vam ne bo, e
boste Red spravili v teave!" je ni manj jezno odvrnil Sirius. "Ravno za to gre! Ravno
za to vas no emo sprejeti v Red! Marsi esa preprosto ne razumete! Na primer tega,
da obstajajo stvari, za katere je vredno umreti!"
"Tebi je lahko govoriti, ko ves as samo ti i tukaj!" je zarjovel Fred. "Ti pa ne
tvega svoje glave!"
Harryjev boter je pobledel. Za trenutek je bilo videti, da bo dvoj ka udaril, toda
ko je spregovoril, je bil njegov glas miren.
"Razumem, da vam je hudo, a zaenkrat se moramo vesti, kot da ne vemo
ni esar. Vsaj dokler se nam ne oglasi vaa mama, bomo lepo ostali tu, prav?"
Fred in George sta bila e vedno uporniko nastrojena, toda Ginny je
napravila tistih nekaj korakov do najblijega stola. Harry se je takrat ozrl k Ronu, ki je
poskusil obenem skomigniti ter prikimati, in sedla sta tudi onadva. Dvoj ka sta e
nekaj asa besno zijala v Siriusa, a potem sta se vendarle po ila za mizo.
"Tako je e bolje," je prijazno pokimal odrasli arovnik, "dajmo, vsi skupaj bi
lahko... bi lahko kaj spili. Accio maslenuek!"
Pri tem je e zamahnil s arovniko palico in iz shrambe je k njim poletelo est
steklenic, ki so pristale na mizi ter prek nje zdrsnile vsaka k enemu izmed esterice.
Vsi so segli po njih in nekaj asa je bilo v kuhinji poleg prasketanja plamenov sliati
le kaken poirek.
Harry je pil zgolj zato, da je imel z rokami kaj po eti, kajti mu il ga je grozljiv
ob utek krivde: e tistega ne bi videl, ne bi sedeli tu, temve bi e vedno spali. Prav
ni mu ni pomagalo, e si je dopovedoval, da so gospoda Weasleyja nali zaradi
njega. Ni se namre mogel znebiti ob utka, da je prav on tisti, ki ga je napadel.
Ne bodi neumen! Ka a menda nisi?! se je jezil sam nase in se poskual
umiriti, kajti roka, v kateri je dral steklenico, se mu je e prav o itno tresla. Leal si v
postelji, nikogar nisi napadel...
A kaj je bilo potem tisto v ravnateljevem kabinetu? se je vpraal. Skoraj bi se
pognal nadenj...
Steklenico je odloil na mizo precej bolj trdo, kot jo je nameraval, in
maslenuek se je spenil ter bunil prek njenega ustja. Za to se ni zmenil nih e.
Potem pa je nad mizo za hip izbruhnila ognjena krogla, a komaj so vsi pretreseno
kriknili, e je izginila in mednje je padel pergamentni zvitek, za katerim se je prizibalo
eno samo feniksovo pero.
"Fawkes!" je takoj vzkliknil Sirius in segel po pismu. " akajte, to pa ni
Dumbledorjeva pisava. Ne, najbr je od vae mame... Na, preberi..."
Pismo je porinil v roke Georgu in dvoj ek ga je takoj odprl ter za el na glas
brati:
"O i je e vedno iv in takoj se bom odpravila v Svetega Munga. Ne ganite se
iz taba. im bom mogla, vam bom sporo ila, kako je z njim, mami."
George se je ozrl po zbranih.
"e vedno iv..." je po asi ponovil. "To vendar zveni, kot da..."
Stavka mu ni bilo treba dokon ati. Tudi Harryju je zvenelo, kot da ivljenje
gospoda Weasleyja visi na nitki.
Ron, skrajno bled, se je zazrl v hrbtno stran pisma, kot bi pri akoval, da bo na

njej zapisanih nekaj tolailnih besed. Fred pa ga je Georgu potegnil iz rok, ga znova
prebral in se nato zazrl v Harryja. Ta je za util, kako se mu je spet za ela tresti dlan,
s katero se je oklepal steklenice, ki jo je zato stisnil e mo neje.
Ni se spomnil, da bi mu bilo kdaj v ivljenju bolj mu no bedeti kot tiste no i.
Sirius je ez nekaj asa precej mla no predlagal, da bi li spat, toda jezni pogledi
otrok so mu jasno povedali, kaj si mislijo o tem. Tako so ve inoma tiho sedeli okoli
mize, opazovali, kako se sve a vse bolj kraja, in od asa do asa k ustom ponesli
steklenico. Spregovorili so le takrat, ko je koga zanimalo, koliko je ura, ko se je kdo
na glas vpraal, kako je z gospodom Weasleyjem, ali pa, ko je kdo imel ob utek, da
bi moral druge potolaiti. In res: gospa Weasley je gotovo e davno prispela v
Svetega Munga. e bi jim imela sporo iti slabo novico, bi jim jo e.
Fred je s asoma zdrsnil v nemiren dreme in glava, ki je obvisela na levem
ramenu, je vsake toliko trznila. Ginny se je zvila v klob i , toda o i je imela odprte,
saj je mladi arovnik v njih lahko videl odsev plamenov. Ron je obraz zakopal v dlani
in nemogo e je bilo re i, ali spi ali bedi. Harry in Sirius, ki jima je bilo, kot da nekako
ne spadata zraven, pa sta se vsake toliko spogledala ter akala... akala...
Ob deset ez peto tistega jutra so se kuhinjska vrata sunkovito odprla in
skoznje je kon no prikorakala gospa Weasley. Bila je zelo bleda, a ko so se vsi
zasukali k njej in so Fred, Ron ter Harry vstali, se jim je medlo nasmehnila.
"Vse bo e v redu," je rekla z glasom, ibkim od utrujenosti. "Zdaj spi, a
kasneje ga gremo lahko pogledat. Bill bdi ob njem in bo e nekaj asa, saj pravi, da
si bo vzel prosto dopoldne."
Fred se je sesedel nazaj na stol in obraz zakopal v dlani. George in Ginny sta
vstala, naglo stopila k mami ter jo objela, Ron pa se je pretreseno zasmejal in
preostanek maslenuka spil v enem samem dolgem poirku.
"Zajtrk!" je veselo zaklical Sirius ter sko il na noge. "Kje je tisti frdamani
vilinec? Spack! SPACK!"
Toda Spack se ni odzval na njegove klice.
"Oh, pa ni ," je zamrmral Harryjev boter in pretel zbrane. "Zajtrkovalo nas bo
torej... sedem. Pe eno slanino in jajca? Ah, seveda, tudi aj in prepe enec..."
Harry mu je pohitel pomagat, saj ni imel ob utka, da se sme z Weasleyjevimi
veseliti dobre novice. Poleg tega se je tudi bal, kdaj bo Ronova mama od njega
zahtevala, naj opie, kar je videl v sanjah... A komaj je odprl kredenco in segel po
kronikih, e mu jih je gospa Weasley potegnila iz rok ter ga stisnila v topel objem.
"Le kaj bi se zgodilo, e ne bi bilo tebe, Harry?" se mu je pridueno zahvalila.
"Arthurja bi morda nali ele zjutraj, in takrat bi bilo prepozno. Preivel je samo zaradi
tebe in Dumbledore je imel as, da si je izmislil dovolj prepri ljivo zgodbo, s katero je
pojasnil, kaj je Arthur po el tam. Samo pomisli, v kaknih teavah bi se sicer znael.
Saj ve, kaj je doletelo ubogega Sturgisa..."
Mlademu arovniku je postalo ob teh besedah samo e bolj hudo. Toda gospa
Weasley ga je na sre o kmalu spustila in se zasukala k Siriusu, da bi se mu
zahvalila, ker je popazil na njene otroke. Harryjev boter pa je samo zamahnil z roko
in jih povabil, naj ostanejo pri njem vsaj tako dolgo, dokler Arthurja ne spustijo iz
bolninice.
"O, Sirius, najlepa hvala. Od tu bi ga res laje obiskovali... Ampak v Svetem
Mungu so rekli, da ga pred boi em verjetno ne bodo odpustili..."
"Ve ko nas bo, bolj bo veselo!" ji je tako zadovoljno odvrnil Harryjev boter, da
se mu je nasmehnila, si naglo nadela predpasnik in mu pomagala pripraviti zajtrk.
"Sirius," je takrat zamrmral Harry, ki ni ve zdral. "Bi se lahko na hitro
pomenila? Mislim - zdaj?"

Stopil je v tema no shrambo in boter mu je sledil. Fant mu je nato brez

vsakega uvoda opisal, kar je videl, in pri tem celo poudaril, da je bil ka a, ki je
napadla gospoda Weasleyja.
Ko je vse to zdrdral in kon no zajel sapo, ga je Sirius vpraal:
"Si to povedal tudi Dumbledorju?"
"Sem," je nejevoljno pritrdil mladi arovnik, "ampak ni mi povedal, kaj to
pomeni. No, ja, zadnje ase se tako ali tako ne zgovarja z mano."
" e bi lo za kaj resnega, bi ti gotovo," mu je umirjeno zatrdil boter.
"Ampak to e ni vse," je skoraj zaepetal fant. "Sirius... Mislim... Mislim, da se
mi mea. V ravnateljevem kabinetu, tik preden smo zgrabili dvernik... za trenutek
sem spet dobil ob utek, da sem ka a. Ko sem takrat pogledal Dumbledorja, me je v
brazgotini res hudo zabolelo in... skoraj bi napadel e njega!"
Pramen slabotne svetlobe, ki je sijal skozi priprta vrata tema ne shrambe, je
osvetlil le manji del botrovega obraza, zato Harry ni mogel razbrati, kaj si misli o
tem.
"Po tistih sanjah gotovo nisi priel takoj k sebi," je kon no rekel odrasli
arovnik. "Mogo e si bil e zmeraj malo zaspan ali pa je kdo kaj takega rekel in si za
hip podoivel..."
"Ni lo za to," je Harry zmajal z glavo. "Bilo je, kot bi se nekaj v meni zganilo,
kot bi imel v sebi ka o!"
"Naspati se mora," ga je zavrnil boter. "Lepo bo pozajtrkoval, potem pa bo
el gor v posteljo in po kosilu boste skupaj obiskali Arthurja. Tisto te je gotovo
pretreslo, a brez potrebe se krivi za nekaj, emur si bil samo pri a. In Molly ima
prav: e dobro, da si bil, kajti v nasprotnem primeru bi se tole za Arthurja slabo
kon alo. Ampak dovolj o tem, pridi."
Kr enca je potrepljal po ramenu in odel. Mladi arovnik je za hip postal v
temni shrambi, potem pa mu je sledil.
Preostanek jutra in dopoldne so prespali vsi razen Harryja. Resda je el tudi
on v spalnico, v kateri sta z Ronom preivela zadnje tedne poletja, toda medtem ko
je rde elasec zaspal, komaj je zlezel pod pernico, je mladi arovnik zgolj obsedel na
postelji. Zgrbil se je ob mrzle elezne palice njenega vzglavja, da bi mu bilo manj
udobno, in ni hotel niti zadremati. Tako ga je bilo namre strah, da bi se spet prelevil
v ka o in v spanju napadel prijatelja ali pa spolzel prek hie ter se spravil nad koga
drugega...
Ko se je Ron prebudil, se je Harry pretvarjal, da se je tudi on prav prijetno
naspal. Medtem ko so kosili, pa so z Bradavi arke e prispeli njihovi potovalni zaboji,
eprav jih zaenkrat e niso potrebovali, saj naj bi li v bolninico v bunkeljskih
obla ilih. Vsi razen mladega arovnika so bili dobre volje, in tudi ko so se preobla ili
v kavbojke ter majice, so ves as veselo klepetali.
Medtem sta na Trochnmrkow trg prila tudi Tanga ter Noru , ki naj bi jih
pospremila v Svetega Munga. Ko so ju radostno pozdravili, so se nasmejali
Nerrgovemu polcilindru, ki si ga je posadil globoko na elo, da bi skril svoje arobno
oko. Zagotovili so mu tudi, da bo Tanga, katere lasje so bili spet isto kratki in
ronati, na podzemni eleznici zbujala veliko manj pozornosti.
Mlado arovnico so sicer zelo zanimale Harryjeve sanje, o katerih se on
seveda ni hotel pogovarjati.
"Je bil kdo od tvojih prednikov videc?" ga je radovedno vpraala, ko sta sedela
drug ob drugem na vlaku, ki jih je peljal v sredi e velemesta.

"Ne," je na kratko odvrnil Harry, ki se je pri tem spomnil na Trelawneyjevo, in

je bil kar malo ualjen.
"Ne," se je zamislila Tanga. "Seveda, tvoje sanje niso bile ravno preroke. Ne
nazadnje nisi videl prihodnosti, temve nekaj, kar se je dogajalo tisti hip... udno,
kajne? Ampak tvoj dar nam je priel e kako prav..."
Harry na to ni rekel nobene. Na sre o so izstopili e na naslednji postaji in
pridruil se je dvoj koma, Tanga pa je celotno skupino popeljala do teko ih stopnic.
Nerrga, ki je kot za itnica stopal za njimi, je brazgotinasto desnico zataknil med
gumbe pla a in se z njo oklenil svoje palice. Mladi arovnik se vso pot ni mogel
znebiti zoprnega ob utka, da je pod polcilindrom skrito oko uperjeno naravnost vanj,
in ker se je hotel izogniti temu, da bi ga o sanjah izpraal e nekdanji auror, se je
obrnil k njemu:
"Kje je pravzaprav bolninica?"
"Nedale od tod," je zagodel Nerrga.
e ju je zajel mrzli zimski veter, ki je vel prek iroke ulice, obdane s tevilnimi
trgovinami. Te so bile polne ljudi, saj se je blial boi , Noru pa je Harryju pomignil,
e naj se ne obira. Mladi arovnik je vedel, da se njegovo arobno oko zdaj obra a
v vse smeri, toda Nerrga mu je vseeno povedal:
"Primerne lokacije za bolninico ni bilo lahko najti. Na Pre ni ulici nikakor ni
dovolj prostora zanjo in za razliko od Ministrstva je nismo mogli zgraditi pod zemljo to ne bi bilo dobro za bolnike. Nazadnje so se odlo ili za eno izmed stavb v tej
soseski, kjer naj bi se arovniki pri odhodu ali prihodu v Svetega Munga najlaje
pomeali med mnoico."
Harryja je zdaj zgrabil za ramo, da ju ne bi lo ila glasna gru a otrok, ki je bila,
slepa za vse, namenjena v blinjo trgovino z elektroniko.
"Pa smo tu," je rekel le nekaj trenutkov kasneje.
Ustavili so se pred veliko staromodno veleblagovnico, katere fasada je bila iz
rde ih opek, imenovala pa se je Udwayallo Ospawallo. Zanikrna trgovina je dajala
vtis ponesre enega poslovnega podviga: v njenih izlobah je brez vsakega reda stalo
nekaj obtol enih lutk, katerih lasulje so jim postrani emele na glavah, in odete so
bile v obla ila, zastarela e vsaj deset let. Velik napis na umazanih vhodnih vratih je
nadalje razglaal Zaprto zaradi prenove in Harry je razlo no slial, kako je
mimoido a gospa, obloena s plasti nimi vre kami, svoji prijateljici zagodla:
"Mislijo tole trgovino sploh kdaj odpreti?"
"No, tako," je naposled rekla Tanga.
Postavila se je pred izlobo, v kateri je bila e posebej zanikrna enska lutka.
Umetne trepalnice so ji bingljale z vek, odeta pa je bila zgolj v predpasnik iz zelenega
najlona.
"Ste pripravljeni?" je vpraala aurorka in pomignila, naj stopijo blije.
Zdrenjali so se k njej, ona pa se je sklonila tik k oknu, da je njena sapa orosila
steklo, in se zazrla v lutko.
"ivijo," je rekla, "Arthurja Weasleyja smo prili obiskat."
Harry se je zmedeno vpraal, zakaj Tanga misli, da jo bo lutka sliala govorila je epetaje, od nje jo je lo ilo okno in na ulici je bilo zaradi prometa ter
tevilnih nakupovalcev precej hrupno. Toda potem se je opomnil, da se s plasti nimi
predmeti tako ali tako nima smisla pogovarjati.
Zato je bil hip kasneje e bolj osupel, kajti lutka je komaj opazno pokimala in
jim s kazalcem pomignila, naj stopijo naprej. Tanga je takrat zgrabila Ginny in gospo
Weasley za komolec ter zakorakala naravnost skozi steklo. Hip zatem za njimi ni bilo
ve niti sledu.

Prvi trojici so sledili Fred, George in Ron, Harry pa se je iv no ozrl po

mnoici, ki se je prerivala mimo trgovine. A nobenemu izmed bunkeljnov se zdaj ni
zdelo vredno niti ozreti k tako grdim izlobam in o itno nih e ni opazil, da je est ljudi
preprosto izginilo.
"No, pridi e," je mladega arovnika precej osorno pozval Nerrga.
Skupaj sta zakorakala v izlobo in Harryju je bilo, kot bi stopil skozi slap
ledenomrzle vode. Toda ko ga je zajela toplota prostora na drugi strani, je bil povsem
suh. Tam tudi ni bilo sledu za grdo lutko in njeno izlobo. Znael se je namre v
prepolni sprejemni dvorani, v kateri je na dolgih vrstah razmajanih stolov sedelo
mnogo arovnikov. tevilni so bili videti povsem zdravi in so se posve ali starim
izvodom arovni inega tednika, a nekateri so bili prav poastno iznakaeni; enemu
izmed bolnikov je iz prsi molel pravi slonov rilec. V sprejemnici nadalje ni bilo ni bolj
mirno kot na ulici, kajti od mnogih obolelih arovnikov so se razlegali zelo nenavadni
zvoki. Dami potnega obraza, ki se je sede na sredi prve vrste divje pahljala z
izvodom Prerokih novic, je iz ues neprestano brlizgalo in poleg tega ji je iz njih
sikala para. Od arodeja zanemarjenega videza v kotu pa je zadonelo kot iz
cerkvenega zvonika vsaki , ko se je zganil, pri emer mu je glava tako vzdrhtela, da
jo je moral silovito zgrabiti, sicer se mu sploh ne bi umirila.
Med vrstami so hodili arovniki in arovnice v mle no zelenih pla ih,
zastavljali bolnikom vpraanja ter si vsake toliko kaj zapisali. Harry je opazil, da imajo
na prsih vsi izvezen enak emblem, ki sta ga sestavljali prekriana palica in kost.
"So to zdravniki?" je tiho vpraal Rona.
"Zdravniki?" je osuplo ponovil prijatelj. "Tisti bunkeljski norci, ki se nate
spravijo z noi, svedri in agami? Ne, ne, tile so zdravilci."
"Ron, Harry, pridita!" je glasno zaklicala gospa Weasley, da je preglasila celo
zvone ega arodeja, ki je sedel v kotu, in fanta sta se odpravila k njej.
Stala je v vrsti, ki je vodila k obilni arovnici svetlih las. Ta je sedela za pultom,
pod katerim je pisalo Sprejemna sestra, stena za njo pa je bila prekrita s plakati, ki so
med drugim oznanjali: " ist kotel je pol zdravja" in "Protistrupi, ki jih ne predpie
zdravilec, so strupi". Sredi teh modrih misli je visel velik portret arovnice z dolgimi
srebrnimi kodri in k spodnji letvici njegovega okvirja je bila pri vr ena medeninasta
plo ica z napisom:
Dilys Derwent
Zdravilka Svetega Munga 1722 - 1741
Ravnateljica Bradavi arske akademije za arovnike in arovnice 1741 - 1768
Dilys je zrla v Weasleyjeve in njihove spremljevalce, kot bi jih tela. Ko je
Harry ujel njen pogled, mu je komaj opazno pomeiknila, nato pa odkorakala s
portreta.
Mlad arovnik na za etku vrste je ta as prav udno poplesoval na mestu in
med kriki bole ine poskual sprejemni sestri pojasniti, kaj ga tare.
"Za te, aua, evlje gre, ki mi jih je podaril brat, au! Grozno me ulijo, AUA, kar
poglejte, gotovo so, MAMICA MILA, uro eni in sploh jih ne morem, UHUHU, sezuti!"
Z noge na nogo je poskakoval, kot bi plesal po razarjenem oglju.
"Ampak evljem navkljub znate e vedno brati, kajne?" ga je razdraeno
pobatala svetlolasa arovnica, ki je pri tem pokazala na veliko tablo levo od pulta.
"Na Kvarne posledice urokov bo treba, v etrto nadstropje. Naslednji!"

Ko je arovnik odkrevsal in odskakljal iz vrste, so se Weasleyjevi pomaknili za

nekaj korakov naprej in Harry si je podrobno ogledal tablo:
Pokodbe, nastale zaradi arobnih predmetov pritli je
Eksplozije kotlov in arovnikih palic, nesre e pri letenju, itd.
Pokodbe, povzro ene s strani magi nih bitij 1. nadstropje
Ugrizi, piki, opekline, globoko zarite bodice, itd.
arobna obolenja 2. nadstropje
Nalezljiva obolenja, npr. zmajevske koze, radirna gripa, krofulgoboza, itd.
Zastrupitve z napoji in rastlinami 3. nadstropje
Koprivnica, bljuvanje, neobvladljivo hihitanje, itd.
Kvarne posledice urokov 4. nadstropje
Neodpravljive kletve, nepravilno izvedeni uroki, itd.
Kavarna - trgovina 5. nadstropje
e niste prepri ani, kam iti, e ste nesposobni razumljivo govoriti ali se ne
morete spomniti, zakaj ste tu, vam bo z veseljem pomagala naa sprejemna sestra.
Zdaj je priel na vrsto zelo zguban in zgrbljen arovnik, ki si je k uesu pristavil
starinsko slualo.
"Sloana Slootnika sem priel obiskat!" je zahropel.
"V sobi tevilka devetintirideset je, a bojim se, da ga nima smisla obiskati," ga
je odslovila arovnica. "V glavi ima grozno zmedo, veste - e vedno misli, da je
ajnik. Naslednji!"
K njej je pristopil izmu en moak, ki se je trdno oklepal glenja svoje h erke.
Ta mu je z neznanskimi pernatimi krili, ki so ji pognala naravnost skozi pajaca,
frfotala okoli glave.
" etrto nadstropje," je zdolgo aseno rekla arovnica, e preden je obiskovalec
sploh odprl usta, in odel je skozi dvojna vrata ob pultu, svojo h erko pa vlekel za
sabo kot nekaken balon udnih oblik. "Naslednji!"
Prednjo se je postavila gospa Weasley.
"Dober dan," je pozdravila. "Mojega moa, Arthurja Weasleyja naj bi danes
premestili v drugo sobo. Bi nam lahko povedali...?"
"Arthurja Weasleyja?" je ponovila arovnica in s prstom zdrsnila po dolgem
seznamu pred sabo. "Aha, v prvem nadstropju je, v sobi Daija Llewellyna - druga
vrata na desni."
"Hvala," je pokimala mama rde elascev, h katerim se je nato obrnila. "Pridite."
Sledili so ji skozi dvojna vrata in vzdol hodnika za njimi. Tudi tega so obdajali

portreti slavnih zdravilcev, osvetljevale pa so ga kristalne krogle s sve ami, ki so

lebdele pod stropom in so bile podobne velikim milnim mehur kom. Skozi vrata med
slikami, mimo katerih so li obiskovalci, so neprestano hiteli arovniki v mle no
zelenih pla ih, vsake toliko so zasliali koga je ati in iz ene izmed sob je puhtel
rumenkast ter precej smrdljiv dim.
Nato so se povzpeli v prvo nadstropje in prispeli na oddelek za pokodbe, ki
so jih povzro ila magi na bitja. Tu je na drugih vratih desno pisalo Soba Daija
,Drznega' Llewellyna: nevarni ugrizi, pod napisom pa je v medeninastem okvirju ti al
karton ek, ki je oznanjal: Sobni zdravilec: Augustus Smethwyck.
"Po mojem bo najbolje, Molly, e Arthurja najprej obi ete ti in otroci," je takrat
predlagala Tanga. "Druina ima prednost."
Noru u se je zamisel o itno zdela pametna, kajti odobravajo e je zagodel in
se naslonil na steno, pri emer se mu je arobno oko e naprej sukalo v vse smeri.
Harry se je Nerrgi e hotel pridruiti, toda gospa Weasley ga je zgrabila za roko in
potegnila za sabo, reko :
"Ne bodi vendar trapast, ljub ek! Arthur bi se ti rad zahvalil!"
Soba je bila majhna ter mra na, saj je imela eno samo, precej ozko okno, ki je
stalo nasproti vrat in visoko nad tlemi. Prostor so tako osvetljevale kristalne krogle, ki
so lebdele pod stropom, same stene pa so obdajale hrastove deske. V sobi je bila
tudi slika arovnika zlobnega videza, pod katero je pisalo: Saddo Mrcwuhar, izumitelj
drobovjespulne kletve.
V prostoru so bili le trije pacienti in postelja gospoda Weasleyja je bila nasproti
vrat, tik pod malim oknom. Harry si je oddahnil, saj je Ronov o e sedel na njej, podprt
z vrsto blazin, in ob tisto malo svetlobe, ki se je prebila skozi okno, ital Preroke
novice. Ko so stopili blije, se je ozrl k njim in se nasmehnil.
"ivijo!" je zaklical in odloil Novice. "Bill je pravkar el, Molly. V slubo je
moral, a obljubil je, da se bo kasneje spet oglasil."
"Kako gre, Arthur?" ga je vpraala ena, se sklonila in ga poljubila na lice, nato
pa se zazrla vanj. "e vedno si nekam bled."
"Ampak po utim se isto v redu," je zadovoljno povedal in iztegnil
nepokodovano roko, da bi objel Ginny. " e bi mi lahko odstranili povoje, bi el e
domov."
"Zakaj pa jih ne morejo, o i?" je vpraal Fred.
"Vsaki , ko jih poskusijo, za nem spet krvaveti," je veselo pojasnil, segel po
palici, ki je leala na no ni omarici, in ob posteljo z zamahom pri aral est stolov.
"Tista ka a je imela o itno neki zelo nenavaden strup, zaradi katerega se rane
no ejo zaceliti. Ampak moj zdravilec, mladi gospod Pye, je prepri an, da me bodo
nekako e pokrpali. Rekel je, da je videl marsikaj dosti hujega in naj zaenkrat vsako
uro spijem krvodajalski napoj, pa bo vse v redu."
Za hip je premolknil in z glavo pomignil proti postelji ob nasprotni steni, kjer je
ves bled leal moki, ki je praznega pogleda zijal v strop.
"S temle sotrpinom je veliko huje," je rekel precej tije. "Ubogega revea je
ugriznil volkodlak in za to ni nobenega zdravila."
"Volkodlak?" je zaepetala gospa Weasley in se zaskrbljeno ozrla h gospodu
na drugi strani sobe. "Pa kar na enem izmed odprtih oddelkov ga imajo? Ne bi bilo
bolj pametno, e bi mu dali svojo sobo?"
"Do polne lune je e dva tedna, Molly," jo je tiho opomnil mo. "Sicer pa je bila
ravno danes zjutraj pri njem cela skupina zdravilcev in poskuali so ga prepri ati, da
bo njegovo ivljenje ve inoma takno, kot je bilo prej. Tudi sam sem mu rekel, da
poznam volkodlaka, zelo prijetnega loveka, ki svojemu obolenju navkljub ivi

povsem spodobno."
"In kaj je rekel na to?" ga je vpraal George.
"Naj zaprem gofljo, sicer me bo ugriznil," je alostno povedal njegov o e in
hitro pomignil na posteljo ob vratih. "Tista gospa tamle pa sploh no e povedati, kaj jo
je ugriznilo, in vsi po tihem sumimo, da ima doma kaknega udnega ljubljen ka. No,
kar koli jo je e popadlo, ji je odtrgalo lep kos stegna, in kadar ji snamejo povoje,
hudo zasmrdi."
"Ampak, o i, kaj pa se je zgodilo tebi?" ga je takrat vpraal Fred in stol
pomaknil blije postelji.
"To vendar e veste," se je gospod Weasley pomenljivo nasmehnil Harryju,
"sicer pa moja zgodba ni ni kaj napeta. Utrujen sem bil, kajti za mano je bil zelo
naporen dan, in ko sem zadremal, se je mimo priplazila tista ka a ter me ugriznila."
"Je v Novicah o tem kaj pisalo?" ga je vpraal drugi dvoj ek in segel po
asopisu, ki ga je njegov o e odloil.
"Ne, seveda ne," se je nekoliko trpko nasmehnil gospod Weasley. "Ministrstvu
ni prav ni do tega, da bi se razvedelo, kako nemarno velik plazilec se je..."
"Arthur!" ga je svare e prekinila gospa Weasley.
"... Se je, em, spravil name," je njen mo naglo dokon al stavek in Harry je bil
prepri an, da je hotel re i nekaj povsem drugega.
"Kje pa si bil, ko je prilo do tega?" ga je vpraal George.
"To se te prav ni ne ti e," je odvrnil gospod Weasley, a pri tem se mu je
nasmehnil, mu iz rok potegnil Novice in jih razprl. "Ko ste prili, sem ravno bral, da so
spet aretirali Billyja Bolnossta. Prvi so ga... Saj res - sploh veste, da je bil on kriv za
tiste obolele strani ne koljke? No, ko je hotel s kletvijo trebune gripe okuiti e
eno, mu je urok spodletel, in razneslo jo je. Nali so ga nezavestnega, od peta do
glave prekritega..."
"Dumbledore je rekel, da te je ka a napadla, ko si opravljal neko nalogo za
Red," ga je tiho prekinil Fred. "Kaj si po el?"
"O e vam je lepo povedal, da se vas to ne ti e," je zaepetala gospa Weasley,
"in tudi sicer o teh stvareh tukaj nikakor ne bomo govorili! Kar nadaljuj, Arthur, kaj je
bilo z Billyjem Bolnosstom?"
"No, ne spraujte me, kako je to mogo e, a takrat so ga oprostili," je nejevoljno
povedal njen mo. "Ne morem si misliti drugega, kot da je podmazal nekaj ljudi..."
"Strail si ga, kajne?" ga je zdaj pridueno prekinil drugi dvoj ek. "Tisto oroje,
do katerega bi se rad dokopal Saj Ve Kdo!"
"George, daj mir!" je zagodla njegova mama.
"Kakor koli," je gospod Weasley povzdignil glas, "Billyja so tokrat ujeli, ko je
bunkeljnom prodajal grizljive kljuke, in zdaj se bo izmazal veliko teje. Dva rev ka sta
bila namre ob ve prstov in v Svetem Mungu ju nalivajo s skelerastom, pa e
spomin jima bodo morali spremeniti. Pomislite, bunkeljna v nai bolninici! Le na
katerem oddelku ju skrivajo?"
Navdueno se je ozrl okoli sebe, kot bi pri akoval, da bo zagledal kaken
kaipot, ki ga bo usmeril k njima.
"A nisi rekel, da ima Saj Ve Kdo ka o, Harry?" je vpraal Fred, pri emer je
o i upiral v o eta, saj ga je zanimalo, kako se bo na to odzval. "Tako, zelo veliko?
Videl si jo tistega ve era, ko se je vrnil, kajne?"
"Zdaj je pa dovolj!" je revsknila gospa Weasley. "Pred vrati akata Tanga in
Noru , Arthur, ki bi rada govorila s tabo. Otroci, pojdite ven. Ko se odrasli
pogovorimo, se boste lahko prili poslovit. Alo, gremo!"
Ubogali so jo, Tanga in Noru pa sta odla v bolniko sobo ter za sabo zaprla

vrata. Fred je privzdignil obrvi.

"Prav," je jeznorito zamrmral in pobrskal po epih, "kar e naprej vse skrivaj
pred nami."
"I e tole?" ga je pobaral George in mu pomolil nekaj, kar je e najbolj
spominjalo na klobko prepletenih vrvic kone barve.
"Misli mi bere," se je nasmehnil njegov dvoj ek. "No, bi preverili, e so vrata v
Svetem Mungu obdelana z urokom zrakotesnosti?"
Z bratom sta razmotala klobko in tako prila do petih Uesnih podaljkov ter jih
razdelila. Le Harry se je obotavljal, e naj see po enem izmed njih.
"Vzemi ga vendar!" ga je spodbujal Fred. "O iju si reil ivljenje. e mu ima
kdo pravico prislukovati, si to ti!"
Mladi arovnik je zavzdihnil, segel po vrvici in si njen konec po vzoru dvoj kov
vtaknil v uho.
"Smo pripravljeni?" jih je nato vpraal Fred. "No, viga vaga!"
Vrvice so se za ele zvijati kakor gosenice, a mnogo hitreje, in zmuznile so se
v sobo. Harry sprva ni slial ni esar, potem pa se je zdrznil, kajti bilo mu je, kot bi mu
Tanga na uho zaepetala:
"... vse prostore za tistimi vrati so preiskali, pa za ka o ni bilo sledu. Ampak to
sploh ni udno - tja noter gotovo ne bi mogla priti in Saj Ve Kdo najbr tudi ni
pri akoval, da bo."
"Ne, po mojem jo je samo poslal na ogled," je zagodel Nerrga, "ker je hotel
izvedeti, kakne prepreke smo mu nastavili. e dobro, da je bil Arthur tam, sicer bi se
nakaza lahko bolje razgledala. Sicer pa pravite, da je Potter vse to videl, kaj?"
"Ja," je pritrdila gospa Weasley in sode po njenem glasu ji je bilo precej
nelagodno. "Veste, ko sem danes zjutraj govorila s profesorjem Dumbledorjem, sem
dobila ob utek, da je e dolgo samo akal, kdaj bo imel Harry kakno takno
videnje."
"Mja, no," je zamrmral nekdanji auror, "s Potterjem nekaj ni isto v redu, to vsi
vemo."
"Ravnatelja zelo skrbi zanj," je o itajo e zaepetala gospa Weasley.
"Ni udnega," je odvrnil Nerrga, " e pa fant vidi skozi o i Saj Veste igave
ka e. Potter se seveda ne zaveda, kaj bi to lahko pomenilo, a e si ga bo Saj Veste
Kdo podjarmil..."
Mladi arovnik je Podaljek potegnil iz uesa. Srce mu je divje razbijalo in
postajalo mu je vedno bolj vro e. Vsi so zijali vanj, vrvice so jim e vedno visele iz
ues in nenadoma so bili videti zelo preplaeni.
Triindvajseto poglavje
Boi na zaprtem oddelku
Je to torej razlog, da ga Dumbledore no e niti pogledati ve ? Mar pri akuje,
da bo v njegovih o eh zagledal najhujega izmed coprnikov, se morda boji, da bodo
nenadoma postale rde e in se bodo zoile v ka jim podobne? Harry se je spomnil,
kako je na Smottanovem zatilju pred tirimi leti zagledal tisti srhljivi Mrlakensteinov
obraz, in zdaj si je segel k svojemu. Bo tudi on kmalu imel dve obli ji?
Po util se je, kot bi bil umazan, okuen, kot bi prenaal smrtonosen virus. Bilo
mu je, kot bi ne bil vreden, da se s podzemno eleznico pelje nazaj na Trochnmrkow
trg skupaj s temi nedolnimi, istimi ljudmi, katerih misli niso omadeevane z

Mrlakensteinovimi... Ne, ka e ni zgolj videl, bil je ka a, to mu je zdaj jasno...

Tedaj se je domislil ne esa resni no grozljivega. Iz globin zavesti se mu je k
povrini misli dvignil mehur ek spomina, ob katerem mu je srce za hip zastalo.
Do esa bi se poleg privrencev rad dokopal Mrlakenstein?
eli si ne esa, do esar lahko pride zgolj na povsem prikrit na in... Ne esa,
kar je podobno oroju. Ne esa, esar prejnji ni imel.
Jaz sem tisto oroje, je pomislil Harry.
Bilo mu je, kot bi se mu po ilah pretakal strup, in ko se je skupaj z vlakom
gugal skozi tema ni predor podzemne eleznice, ga je oblival mrzel pot.
"Ja, jaz sem tisti, ki ga Mrlakenstein poskua izrabiti," si je zatrdil. "Zaradi tega
mi sledijo povsod, kamor grem, ne zato, da bi me za itili. Druge bi radi obvarovali
pred mano, a ne uspe jim, saj me na Bradavi arki ne morejo ves as nadzirati...
Sino i sem napadel gospoda Weasleyja, jaz sem ga! V to me je prisilil Mrlakenstein
in tudi v tem trenutku je morda v meni ter prislukuje mojim mislim..."
"Je s tabo vse v redu, Harry?" je zaepetala gospa Weasley, ki se je, sede v
ropotajo em vagonu, prek Ginny nagnila k njemu. "Nekam bled si. Ti je slabo?"
Vsi so zrli vanj. Divje je stresel z glavo in pogled uperil v zavarovalniki oglas,
ki je visel pod stropom vagona.
"Si prepri an, da nisi bolan?" ga je Ronova mama e bolj zaskrbljeno vpraala,
ko so korakali okoli slabo vzdrevanega parka na Trochnmrkowem trgu. "Ni manj
zelen nisi... Si dopoldan tes spal ali si bedel? Ni , zdaj bo el naravnost v posteljo,
da se bo pred ve erjo malo odpo il, prav?"
Prikimal je; e gre v sobo, mu z drugimi vsaj nekaj asa ne bo treba govoriti.
Ko je gospa Weasley odprla vhodna vrata, je zato pohitel mimo stojala za denike iz
trolove noge, stekel po stopnicah in zavil v spalnico, ki sta si jo delila z Ronom.
Tu je za el nemirno korakati sem in tja, mimo obeh postelj ter praznega
portreta Phineasa Tezacka. Misli so mu kar vrele od stranih vpraanj in e bolj
grozljivih zamisli.
Kako se je spremenil v ka o? Je morda mag? Ne, e bi bil, bi vedel... Morda
pa je mag Mrlakenstein! Seveda, to vse pojasni, on bi se nedvomno preobrazil v
ka o... in kadar si Harryja podjarmi, se vanjo spremenita oba. Ampak kako naj bi
priel v London, pa spet nazaj v svojo posteljo, in to v pi lih petnajstih minutah? Kdo
ve. Mrlakenstein je pa drugi najmogo neji arovnik na svetu, samo Dumbledore
mu je kos, in coprnik te verjetno brez vsake teave prestavi na stotine kilometrov
dale ...
Preplaeno se je zdrznil, kajti pomislil je: To je vendar noro! e me ima
Mrlakenstein v oblasti, ima povsem jasen vpogled v to, kaj se trenutno dogaja v
tabu Feniksovega reda! Dobro ve, kdo so njegovi lani, kje je Sirius... in slial sem
vrsto stvari, ki jih ne bi smel! Ko mi boter poleti ne bi povedal vsega tistega...
Reitev je bila ena sama: Trochnmrkow trg bo moral nemudoma zapustiti.
Boi bo preivel na Bradavi arki, stran od drugih, ki bodo zaradi tega vsaj med
prazniki varni pred njim... Ampak, ne, vsi e ne bodo! Na akademiji vendar ne bo
sam in tudi tam bi lahko koga pokodoval ali celo pohabil. Kaj, e se naslednji
spravi nad Seamusa, Deana ali Nevilla?
Ustavil se je in se zazrl v prazno sliko. Nenadoma mu je bilo, kot bi nanj leglo
svin eno breme. A saj nima izbire: vrniti se bo moral na Romarinovo in povsem
prerezati stike s arovnikim svetom.
Pomislil je, kako ga bodo pogledali Dursleyjevi, ko se bo na njihovem pragu
prikazal est mesecev prej, kot so ga pri akovali, potem pa je skomignil - odpravi se
lahko edino k njim, zato se nima smisla obotavljati.

e je zakorakal k zaboju, zaloputnil pokrov in ga zaklenil. Nato se je

samodejno ozrl za Hedwig in se ele takrat spomnil, da je e vedno na
Bradavi arki... Ni , mu vsaj ne bo treba nositi njene kletke...
Komaj je zgrabil zaboj in ga za el vle i proti vratom, pa je znan glas pikro
pripomnil:
"Jo bomo kar popihali, kaj?"
Ozrl se je. Na platnu prej praznega portreta se je prikazal Phineas Tezack, ki
je naslanjaje na okvir opazoval Harryja, kot da se ob vsem skupaj zelo zabava.
"Ne, ne bomo je popihali," ga je zavrnil fant in zaboj je spet za el vle i proti
vratom.
"Mislil sem," ga je ustavil Phineas, ki se je zdaj boal po kozji bradici, "da naj
bi bili Gryfondomovci pogumni. Ampak mogo e bi vendarle moral iveti v mojem
domu. Tudi Spolzgadovci smo nedvomno pogumni, a obenem nismo neumni. Tako
se na primer vedno odlo imo, da bomo storili tisto, s imer si bomo reili koo."
"S tem ne bom reil svoje koe," je napeto odvrnil mladi arovnik, ki bi zaboj
e zvlekel skozi vrata, e mu ne bi nagajala stara preproga pred njimi.
"A, razumem," je dejal Phineas, ki se je e vedno boal po bradici. "To torej ni
strahopeten pobeg, temve plemenita rtev."
Harry se ni ve zmenil zanj in segel je po kljuki. Takrat pa je nekdanji ravnatelj
dejal:
"Prinaam ti sporo ilo Albusa Dumbledorja."
Fant se je sunkovito zasukal.
"In kako se glasi?"
"Ostani, kjer si."
"Saj se nisem niti zganil!" je zagodel Harry, ki kljuke e vedno ni spustil. "No,
kaj mi sporo a?"
"To sem ravnokar povedal, ti bebec," je mirno rekel Phineas. "Dumbledore
pravi: ,Ostani, kjer si.'"
"Zakaj?" se je namr il mladi arovnik in spustil zaboj. "Zakaj naj bi ostal tu?
Kaj je e rekel?"
" isto ni ," je odvrnil nekdanji ravnatelj in privzdignil obrv, kot bi se mu zdelo,
da se Harry do njega ne vede dovolj spotljivo.
Fant je pobesnel! Bil je utrujen, brezmejno zmeden in zadnjih dvanajst ur je
bilo preprosto grozljivih, Dumbledore pa e vedno no e govoriti z njim!
"To je torej vse, kaj?!" je glasno vpraal. "Ostani, kjer si?! No, tudi ko sta me
poleti napadla morakvarja, mi nih e ni imel povedati kaj bolj pametnega! Ostani, kjer
si, Harry, odrasli pa bomo tole uredili! S tem, da bi ti kaj povedali, se pa ne bomo
trudili, saj tvoji drobni mogani tega morda ne bodo prenesli!"
"Ve," je rekel Phineas celo bolj glasno kot Harry, "natanko zaradi tega sem
sovrail profesorski poklic! Mladi ljudje ste tako peklensko prepri ani, da imate glede
vsega prav. Si morda pomislil, moj ubogi napihnjeni domiljavec, da ti ravnatelj
Bradavi arke vsake najmanje malenkosti ne razloi, ker ima za to dober razlog? Si
kdaj postal in se spomnil, rev ek prezrti, da ti je Dumbledore vedno hotel dobro? Ne.
Seveda, tako kot vsi mladi ljudje si povsem uverjen, da samo ti ustvuje in
razmilja, da samo ti opazi nevarnost, da si samo ti dovolj pameten ter lahko
spregleda Mojstrove nakane..."
"Torej ima v zvezi z mano res nekaj za bregom?" ga je hitro prekinil Harry.
"Sem mogo e to rekel?" je vpraal nekdanji ravnatelj in si zdolgo aseno
ogledal svoje svilene rokavice. "Ampak, oprosti, po eti imam kaj veliko boljega, kot
da posluam pubertetniko jamranje... Pa lep dan elim."

In odkorakal je s slike.
"Prav, pa pojdite!" je Harry zarjul na prazni portret. "In povejte Dumbledorju,
kako grozno sem mu hvaleen!"
A Phineas se ni ve oglasil. Fant je ves besen zvlekel zaboj nazaj k vznoju
postelje, potem pa se je vrgel na njeno staromodno prevleko in vanjo zakopal obraz.
Po util se je, kot bi prehodil neizmerno dolgo pot. Nemogo e se mu je zdelo,
da sta s Cho e pred tiriindvajsetimi urami stala pod omelo... Tako utrujen je bil,
toda spanca ga je bilo preve strah... A gotovo se mu ne bo mogel ve prav dolgo
upirati in Dumbledore mu je naro il, naj ostane, kjer je... Torej verjetno sme spati...
Ko se le ne bi tako bal...
Potapljal se je v sence...
Bilo je, kot bi prazni hodnik akal nanj. e je korakal po njem, proti preprostim
rnim vratom na njegovem koncu, ob kamnitih stenah in mimo stopni a, ki se je na
njegovi levi spu alo navzdol... e je segel po kljuki...
A vrata se niso odprla. Presene eno se je zazrl vanje. Kako zelo si je elel
skoznje! Za njimi je bilo vendar nekaj, po emer je tako hrepenel... Nekaj izjemno
pomembnega... Ko bi ga le nehalo zbadati v brazgotini! Potem bi laje razmislil...
"Harry," se je od nekod dale razlegel Ronov glas. "Mami pravi, da je ve erja
pripravljena, ampak e bi raje e malo spal, ti jo bomo prihranili."
Mladi arovnik je odprl o i, toda prijatelj je e odel iz sobe.
el je, ker no e biti sam z mano, je pomislil. Po tistem, kar je rekel Nerrga, e
ne... Seveda, zdaj ko vedo, kaj je v meni, ni nikomur ve do moje drube. Prav. Pa
ne bom el na ve erjo, e sem jim tako odvraten.
Prevalil se je in ez nekaj asa spet zdrsnil v spanec. Zbudil se je veliko
kasneje, blialo se je jutro in od lakote ga je kar zvijalo. Ozrl se je po sobi in na drugi
postelji zagledal Rona, ki je smr al, na portretu pa je opazil teman obris Phineasa
Tezacka. Pomislil je, da ga je Dumbledore verjetno poslal pazit nanj, za vsak primer,
e bi spet koga napadel.
Spet ga je zgrabil ob utek, da je umazan, in tokrat je bil e mo neji. Na pol si
je elel, da ravnatelja ne bi ubogal... e bo ivljenje na Trochnmrkowem trgu od zdaj
dalje takno, bi mu bilo lepe celo na Romarinovi.
Naslednje dopoldne so vsi ostali okraevali hio. Harry ni pomnil, da bi bil
Sirius kdaj tako dobre volje, kajti celo boi ne pesmi je prepeval, tako o itno je bil
vesel, ker za praznike ne bo sam. Fant ga je slial skozi tla mrzle dnevne sobe, v
kateri je emel in opazoval teke oblake. Pri tem si je ve krat zlovoljno estital, da se
ni pridruil drugim, saj naj bi ti imeli tako prilonost za pogovor o njem. Ko se je
priblial as kosila, pa je zaslial, kako ga gospa Weasley mehko kli e, a ni se ji
odzval, temve se je po stopnicah tiho umaknil vije.
Okoli estih zve er se je oglasil zvonec in gospa Black je spet za ela vre ati.
Harry je domneval, da je priel Tobakarolus ali kaken drug lan Reda, zato se je
samo udobneje namestil ob steno reboklunove sobe, v kateri se je skrival. e
naprej je z mrtvimi podganami krmil hipogrifa ter poskual pozabiti na lastno lakoto,
ko je nenadoma nekdo potrkal na vrata sobe. Harry se je zdrznil.
"Vem, da si tu," je rekel Hermionin glas. "Pridi ven, lepo te prosim. Rada bi se
pogovorila s tabo."
"Kaj pa ti tukaj?" jo je vpraal in ji stopil odpret, medtem ko je reboklun po
slami, posuti po tleh, brskal za kosci podgan, ki so mu prej padli iz kljuna. "Mislil sem,
da si la s stari smu at."

"Po pravici povedano mi to sploh ni dialo," je zamrmrala, "zato sem za boi

prila sem. Mami in o i sta bila sicer precej razo arana..."
V laseh je imela sneg in njena premraena lica so bila ronata.
"Ampak tega o smu anju ne povej Ronu, prosim," je hitro dodala. "Ker se je
tako smejal, sem mu rekla, da grem z veseljem s stari. Sicer pa, pridi, greva v tvojo
sobo. Gospa Weasley je v njej zakurila in tudi sendvi e ti je prinesla."
Harry se je odpravil za njo, ko sta vstopila v spalnico, pa je presene eno
opazil, da ju tam akata Ron in Ginny.
"Prila sem z Vitezom pono njakom," je lahkotno povedala Hermiona, e
preden je mladi arovnik lahko odprl usta. "Dumbledore mi je e v eraj zjutraj
sporo il, kaj se je zgodilo, a zaradi Temynovke sem morala po akati do uradnega
konca semestra. Naa ljuba Inkvizitorka je isto iz sebe, ker ste ji uli, pa eprav ji je
ravnatelj povedal, da je gospod Weasley v bolninici in vam ga je dovolil obiskati. No,
tako."
Pridruila se je Ginny ter Ronu, ki sta sedela na Harryjevi postelji, in vsi trije so
se zazrli v prijatelja.
"Kako se po uti?" ga je vpraala Hermiona.
"V redu," je okorelo odvrnil.
"Oh, ne lai," ga je nejevoljno zavrnila. "Ron in Ginny pravita, da se skriva, e
odkar ste prili iz Svetega Munga."
"A, to pravita, kaj?" je fant zabol al v prijatelja in njegovo sestro.
Ron je sklonil pogled, Ginny pa mu je neustrano zabrusila:
"Saj se res! In nobenega izmed nas no e niti pogledati!"
"Vi no ete pogledati mene!" je jezno vzkliknil Harry.
"Mogo e pa se gledate izmenjaje in zato mislite, da se sploh ne," je pripomnila
Hermiona in se prikrito namuznila.
"Kako smeno!" je revsknil mladi arovnik in se zasukal vstran.
"Oh, nehaj se obnaati, kot da te nih e ne razume!" ga je ostro zavrnila
prijateljica. "Glej, povedali so mi, kaj ste v eraj sliali, ko ste prislukovali s
Podaljki..."
"A ja?" je zagodel Harry, ki si je dlani zaril globoko v epe in je opazoval
sneinke, ki so za ele naletavati. "Torej ste se pogovarjali o meni, kaj? No, saj. Tega
se bom e navadil."
"O tebi bi se raje pomenili s tabo," je rekla Ginny, "ampak ker si se skrival,
odkar smo se vrnili..."
"Se pa nisem hotel pogovarjati o tem," jo je prekinil mladi arovnik, ki je
postajal vedno bolj nasajen.
"To res ni bilo ravno pametno," ga je jezno zavrnila deklica, "vsaj glede na to,
da razen mene ne pozna nikogar, ki si ga je Saj Ve Kdo podjarmil. Jaz bi ti lahko
povedala, kako se po uti, e si v njegovi oblasti."
Harry je povsem obmiroval, potem pa se je jadrno zasukal k njej. "Na tisto sem
isto pozabil," je rekel.
"Ko bi lahko tudi jaz," je hladno odvrnila.
"Oprosti," se ji je od srca opravi il. "Torej... Torej misli, da si me je podjarmil?"
"Se spomni vsega, kar si po el," ga je vpraala, "ali ima v spominu vrzeli?"
Harry se je zamislil.
"Ne, vsega se spomnim," je dejal nazadnje.
"Torej te Saj Ve Kdo e nikdar ni imel v oblasti," je skomignila. "Ko je
posedoval mene, se za cele ure nisem mogla spomniti, kaj sem po ela. Kar naenkrat
sem se kje znala, pa se mi ni niti sanjalo, kako sem prila tja."

Mladi arovnik ji je komaj upal verjeti, a pri srcu mu je vseeno postalo veliko
laje.
"Ampak tiste sanje o ka i in vaemu o etu..."
"Podobne si vendar imel e prej," ga je zavrnila Hermiona. "Tudi lani si kar
nekako vedel, kaj Mrlakenstein naklepa."
"Tisto je bilo isto druga e," je odkimal. "Tokrat sem bil v ka i. Bilo je, kot bi bil
ka a... Kaj, e me je Mrlakenstein nekako poslal v London...?"
"Nekega dne," mu je prijateljica skrajno obupano segla v besedo, "ko bo
kon no prebral Zgodovino Bradavi arke, si bo morda vendarle zapomnil, da se iz
gradu ne more izdejaniti. Celo Mrlakenstein te ni sposoben za arati, da bi preprosto
sfr al iz vae spalnice, Harry."
"Sploh pa si bil ves as v postelji," ji je na pomo prisko il Ron. "Preden smo
te kon no uspeli zbuditi, si se vsaj minuto premetaval po njej."
Harry se je zamislil in spet za el korakati sem ter tja po sobi. To, kar so mu
zatrjevali, mu ni bilo le v uteho, temve se je zdelo tudi smiselno... Ne da bi se tega
zavedal, je segel po enem izmed sendvi ev, ki so leali na pladnju, in si ga la no
stla il v usta.
Torej ne nazadnje le nisem tisto oroje, si je rekel.
Olajano in veselo je zavzdihnil. V tistem je mimo sobe pricopotal Sirius,
o itno namenjen k reboklunu, saj si je na ves glas prepeval Glej hipogrife boje,
prhutajo lepo, in Harry bi mu najraje kar pritegnil.
Kako je lahko sploh pomislil, da bi boi preivel na Romarinovi? Siriusovo
veselje nad drubo in e bolj nad tem, da je ob sebi imel Harryja, je bilo nalezljivo.
Niti malo ni bil podoben mrkogledemu gostitelju, kakrnega so bili vajeni poleti, in
o itno je bil odlo en, da se bodo vsi zabavali vsaj toliko, kot bi se na Bradavi arki, e
ne e bolj. V dneh pred boi em se je neumorno trudil s pospravljanjem ter
okraevanjem, pri emer so mu seveda pomagali, in ko so li na boi ni ve er spat,
je bila hia kot iz katlice. Z motnih lestencev niso ni ve visele paj je mree,
temve rone kite iz omele in srebrne lamete, oguljene preproge so se lesketale od
arobnih zlatih listi ev, druinsko drevo Siriusove rodbine pa je zastrla velika boi na
jelka, ki jo je priskrbel Tobakarolus ter so jo okrasili z ivimi krateljci (navadnimi
krateljci, ne pobalinskimi vrstami, med katere vsekakor spadajo barbike in
cornwallski krateljci).
Ko se je Harry na boi no jutro zbudil, je ob vznoju postelje nael kup daril,
Ron pa se je e prebil skozi polovico svojega, ki je bil kar precejen.
"Letos je bera izvrstna," je rde elasec obvestil prijatelja skozi oblak ovojnega
papirja. "Hvala za metelni kompas, gotovo mi bo priel veliko bolj prav kot
Hermionino darilo - od nje sem dobil rokovnik za doma o nalogo!"
Harry je pobrskal med svojimi zavitki in nael tistega, na katerem je bilo
njegovo ime izpisano s Hermionino pisavo. Tudi njemu je podarila rokovnik in vsaka
njegova stran mu je imela kaj povedati, na primer: Nalogo napii takoj, sicer kasneje bo joj!
Mladi arovnik je zmajal z glavo in se posvetil drugim zavitkom. Sirius ter Wulf
sta mu podarila celo zbirko izvrstnih knjig, ki so nosile skupen naslov Praksa
obrambne magije in njena uporabna vrednost v spopadu z mra nimi silami. V njih so
bile naravnost sijajne barvne ilustracije, ki so nazorno prikazovale izvedbo vseh
protiurokov in kletev, o katerih je bilo govora. Harry je prvo navdueno preletel in
takoj mu je bilo jasno, kako prav jim bo prila v kroku.
Hagrid mu je poslal kosmato denarnico rjave barve, katere zobje so bili

verjetno miljeni kot za ita pred krajo, a Harryju al ni uspelo vanjo vtakniti niti firi a,
saj bi mu skoraj odgriznila prste. Tanga mu je nadalje podarila majhen model
Ognjene strele na daljinsko vodenje, ki je zdaj e fr al po sobi, in fant je zrl za njim
ter vzdihoval za svojo pravo metlo. A daril je bilo e veliko: Ron mu je podaril
velikansko katlo bobkov vseh okusov, gospod in gospa Weasley kot obi ajno na
roke spleteni pulover ter skutine pite, Trapets pa strahotno risbo, katere avtor je bil
verjetno on sam. Mladi arovnik jo je ravnokar obrnil na glavo, da bi videl, e je
morda tako ugledneja, ko sta se ob vznoje njegove postelje z glasnim pok!
udejanila dvoj ka.
"Vesel boi ," je prijateljema zaelel George in hitro dodal: "Dol pa za enkrat
ne hodita."
"Zakaj ne?" je vpraal Ron.
"Mami spet joka," je zavzdihnil Fred. "Percy ji je svoj pulover poslal nazaj."
"In niti vrstice kaknega vo ila ni pripisal," je dodal drugi dvoj ek. "e tega se
ni spomnil vpraati, kako je z o ijem, kaj ele, da bi ga el obiskat."
"Poskusila sva jo potolaiti," je povedal njegov brat. "Rekla sva ji, da je Percy
navaden usrane."
"To sicer ni imelo zaelenega u inka," se je namrdnil George in si postregel z
eno izmed Ronovih okoladnih ab, "zato se zdaj z njo trudi Wulf. Po mojem bo
najbolje, e mu damo dovolj asa, da jo razvedri in gremo ele potem na zajtrk."
"Kaj pa naj bi bilo tistole?" je vpraal Fred in za emel v Traptsovo slikarijo.
"Videti je kot gibon, ki je na vsako oko staknil dobro namerjen udarec."
"Harry je!" je vzkliknil njegov brat in pokazal na hrbtno stran ilustracije. "Tako
pie tamle!"
"Dobro te je zadel, tale umetnik!" se je zareal drugi dvoj ek in Harry je vanj
vrgel Hermionin rokovnik, ki je priletel v steno, padel na tla ter veselo razglasil: Ko
delo vse postori, lahko dekleta lovi!
Z Ronom sta se nato oblekla in pri tem prislukovala tevilnim vo ilom, ki so
jih obiskovalci Trochnmrkowega trga tevilka dvanajst klicali drug drugemu. Ko so se
vsi tirje skupaj odpravili v kuhinjo, pa so sre ali Hermiono.
"Hvala za knjigo, Harry," se mu je veselo nasmehnila. "Novo teorijo
numerologije sem si elela e celo ve nost! Tisti parfum, Ron, pa je res zanimiv.
Hvala."
"Em, ni za kaj," je nekoliko plaho odvrnil rde elasec in nato hitro dodal. "Za
koga pa je tisto?"
Pokimal je proti lepo ovitemu darilu, ki ga je drala pod pazduho. "Za Spacka,"
je zadovoljno povedala.
"Upam, da mu ne misli podariti kaknega kosa obla ila!" jo je svare e
opozoril Ron. "Saj ve, kaj je rekel Sirius: Spack ve preve , da bi ga osvobodili!"
"Ne, to ni obla ilo," je rekla, "pa eprav bi si zasluil kaj boljega od tiste
nemarne kuhinjske brisa e. Podarila mu bom preito odejo, da bo njegova spalnica
malo bolj vesela."
"Spalnica?" je ponovil Harry, a epetaje, saj so ravno li mimo portreta gospe
Black.
"No, Sirius pravi, da ni ravno spalnica, temve bolj... brlog," je povedala.
"Menda spi pod plinskim kotlom v tisti vzidani omari v kuhinji."
Ko so prispeli v klet, je bila gospa Weasley v njej sama. Stala je ob kuhalniku,
in ko jim je zaelela vesel boi , bi po njenem glasu lahko sodili, da je hudo
prehlajena. Vsi so se zato izogibali njenemu pogledu.
"To je torej Spackova spalnica?" je vpraal Ron in stopil k e posebej

zmahanim vratom.
Ta so bila isto na koncu kuhinje, nasproti shrambe, in Harry e nikdar ni videl,
da bi bila odprta.
"Ja," je nekoliko iv no pritrdila Hermiona. "Em... Mislim, da bi morali potrkati."
Ron ji je ustregel, toda iz vzidane omare ni bilo nobenega odziva.
"Verjetno se potika kje zgoraj," je rekel rde elasec in brez nadaljnjega odprl
vrata. "Uf!"
Harry je pokukal v notranj ino omare, ki jo je ve inoma zasedal zelo velik in
staromoden plinski kotel. Pod mnoico cevi, ki so se stekale vanj, si je Spack uredil
nekakno gnezdo: na tla je nametal razne cape in smrdljive odeje, na katere se je
verjetno vsak ve er zvil. V omari je bilo tudi precej ostankov hrane, predvsem
gnijo ega sira, iz njenega najbolj mra nega kota pa so se lesketali razni predmeti.
Harry je domneval, da gre za stvari, ki jih je vilinec v slogu srak reil pred Siriusovo
istko.
Spacku se je uspelo dokopati tudi do druinskih fotografij s srebrnimi okvirji, ki
jih je boter poleti sicer vrgel stran, in eprav so bila stekla na njih razbita, so se mali
rno-beli love ki naduto zazrli v mladega arovnika. Ko je ta med fotografijami
opazil sliko temnolase enske priprtih o i, ga je nekoliko streslo - to je vendar
coprnica, ki jo je videl e v Dumbledorjevem mislitu, Krasotillya L'Ohol! Njena
fotografija je bila o itno vilin eva najljuba, kajti postavil jo je pred vse ostale in steklo
je nerodno zlepil s arobnim lepilnim trakom.
"Darilo mu bom pustila kar tukaj," se je nazadnje odlo ila Hermiona, ga
odloila sredi cap in tiho zaprla vrata. "Ga bo e nael."
"Ko smo ravno pri Spacku, me prav zanima, e ga je zadnje ase kdo videl,"
se je takrat oglasil Sirius, ki je z velikanskim puranom na pladnju ravno stopil iz
shrambe.
"Jaz ga nisem, e odkar smo prili," je povedal Harry. "Od takrat, ko si ga
nagnal iz kuhinje."
"Res...?" se je namr il njegov boter. "Mislim, da sem ga tudi jaz takrat videl
nazadnje... Verjetno se skriva kje zgoraj."
"Menda ni kar el?" je zaskrbelo fanta. "Ko si nanj zavpil ,ven', bi to lahko
razumel, kot da ga me e na cesto."
"Ne, ne, hini vilinci ne morejo oditi, razen e jim izro i kakno obla ilo.
Vezani so na hio druine, za katero skrbijo," ga je zavrnil odrasli arovnik.
" e si tega res elijo, lahko odidejo," mu je ugovarjal mladi arovnik. "Ko me je
Trapets pred priblino dvemi leti priel posvarit, je Malfoyeve za nekaj asa vsekakor
zapustil. Kasneje se je moral zaradi tega sicer kaznovati, ampak vseeno..."
Siriusa je zaradi tega nekoliko zaskrbelo, a ez trenutek je vseeno dejal:
"Kasneje ga bom poiskal. Verjetno je zgoraj in se cmeri nad kaknimi
maminimi dolgimi gatami. Seveda, mono je tudi, da se je zavlekel v suilnico in
kon no poginil... ampak to bi bilo e prelepo."
Dvoj ka in Ron so se zasmejali, mlada arovnica pa se je v Harryjevega botra
zazrla nadvse o itajo e.
Weasleyjevi, Hermiona in Harry so nameravali po boi nem kosilu spet
obiskati o eta rde elascev, pri emer naj bi jih k njemu pospremili Noru ,
Tobakarolus ter Wulf. Tobi se je prikazal v hii v zadnjem trenutku, da je e priel do
posladka, sicer pa si je za obisk bolninice ,sposodil' avtomobil, kajti podzemna
eleznica je bila na boi ni dan, kot obi ajno, zaprta.
Vozilo, za katerega je mladi arovnik mo no dvomil, da ga Tobi vozi z
dovoljenjem lastnika, je bilo pove ano z enakim urokom kot tisto, ki so ga nekdaj

imeli Weasleyjevi. eprav je bilo od zunaj videti povsem obi ajno, je bilo v njem
prostora za vseh deset potnikov, tatinski arovnik pa je sedel za volan. Gospa
Weasley se je resda precej obotavljala, preden je vstopila vanj - Harryju je bilo jasno,
da ji je po eni strani grozno potovati na ne aroben na in, a po drugi nikakor ne
odobrava Tobakarolusovih podvigov. Toda nazadnje so mrzlo vreme ter pronje
njenih otrok zmagali in milostno je sedla na zadnjo klop, med dvoj ka.
Vonja do Svetega Munga je minila hitro, saj je bil promet redek. Tobakarolus
je Harryja in ostale odloil pred bolninico, sam pa je odpeljal naprej, v stransko
ulico, kjer jih je nameraval po akati. Obiskovalci so se tako lagodno sprehodili skozi
izlobo, v kateri je stala lutka, odeta v zelen najlon.
Sprejemna dvorana je bila lepo okraena. Kristalne krogle, ki so osvetljevale
Svetega Munga, so obarvali rde e ali zlato in pove ali, da so bile kakor are i baloni.
Okoli vseh vrat so nadalje visele kite omele in po tevilnih kotih so stale jelke, s
katerih so se lesketali arobni sneg, ledene sve e ter vrh vsake zlata zvezda. V
bolninici je bilo tudi manj gne e kot ob njihovem prejnjem obisku, a na poti prek
sprejemnice so vseeno sre ali kar nekaj arovnikov z nenavadnimi pokodbami.
Harry je med drugim pred pultom sprejemne sestre opazil gospo, ki ji je iz leve
nosnice kukala manja mandarina.
"Ste se doma maj keno skregali, kaj?" se ji je ravno takrat zareala svetlolasa
arovnica. "Saj niste edini... Kvarne posledice urokov etrto nadstropje."
Gospoda Weasleyja so spet nali v postelji. Naslonjen je bil na blazine in
o itno je ravnokar pokosil, saj je imel v naro ju e vedno pladenj z ostanki hrane.
Nasmehnil se jim je, a nekako plaho.
"Je vse v redu, Arthur?" ga je vpraala ena, ko so mu vsi zaeleli vesel boi
in mu izro ili darila.
"Seveda, seveda," je odvrnil kar nekoliko preve ivahno. "Ste mogo e, em,
sre ali naega sobnega zdravilca, gospoda Smethwycka?"
"Ne," je sumni avo rekla gospa Weasley. "Zakaj?"
"Kar tako, kar tako," ji je lahkotno odvrnil mo in za el odvijati darila. "No, kako
ste se imeli danes? Ste dobili kaj lepega? O, Harry! To je vendar naravnost...
prekrasno!"
Odprl je namre katlo, v kateri je bilo darilo mladega arovnika nekaj varovalk
in izvija ev.
Toda gospa Weasley ni bila zadovoljna z moevim odgovorom. Ko se je
sklonil k Harryju, da bi ga objel, mu je pokukala za ovratnik spalne srajce in si
ogledala njegove povoje.
"Arthur!" je revsknila, da je bilo, kot bi se sproila mielovka. "Obveze so ti
zamenjali! Zakaj so ti jih en dan prezgodaj?! Rekli so mi, da ti jih bodo ele jutri!"
"Kaj?" je kar nekoliko preplaeno izdavil in si odejo povlekel nekoliko vije.
"Ne, ne... To ni ni ... Samo... Em..."
Gospa Weasley se je vanj zazrla neizmerno ostro in zazdelo se je, kot bi ga s
pogledom dejansko prebodla, tako se je zdrznil.
"Uh! Ne razburjaj se, Molly, no... Mladi gospod Pye se je pa domislil... Staist
je, ve, izjemno prijazen mladeni in zelo se zanima za, em, alternativno medicino...
Mislim, nekateri od tistih bunkeljskih postopkov so... No, temu se re e ivi, Molly, in
zelo dobro se obnesejo pri... pri bunkeljskih ranah..."
Iz grla njegove ene se je zdaj izvil groze zvok, ki je bil nenavaden krianec
med krikom in gol anjem. Wulf je mirno stopil od postelje k volkodlaku, ki ni imel
obiskovalcev in se je precej zavistno oziral k skupini okoli gospoda Weasleyja, Bill je
zamrmral, da je potreben skodelice aja, dvoj ka pa sta se ga zlobnih nasmekov

odlo ila pospremiti.

"Ho e re i," je medtem dejala mama, ki je z vsako besedo bolj povzdignila
glas in se o itno ni zavedala, kako jadrno drugi obiskovalci beijo, "da si se spet igral
bunkeljne?!"
"No, nisem se igral, Molly," je prihuljeno odvrnil gospod Weasley. "Z
zdravilcem Pyem sva samo mislila, da bi poskusila... Ampak al... Ve, pri tovrstnih
ranah... te re i nimajo pri akovanega u inka..."
"Kar pomeni...?!"
"Hja... Hja, nisem prepri an, e ve, kaj so... Kaj so ivi."
"Menda ne bo rekel, da si poskual rano zaiti?" je prhnila v odgovor in se
nato srhljivo zasmejala. "Celo ti, Arthur, celo ti menda nisi tako neumen..."
"Tudi jaz bi aj," je tedaj rekel Harry in sko il na noge.
Hermiona, Ron ter Ginny so se odlo ili, da bi se mu bilo pametno pridruiti, in
so k vratom skoraj stekli. Komaj so jih za sabo zaprli, pa so zasliali, kako je gospa
Weasley zavpila:
"KAKO TO MISLI - V BISTVU SMO JO RES POSKUALI ZAITI?!"
"Tipi no za o ija," je rde elaska zmajala z glavo, ko so se odpravili naprej po
hodniku. "Mislim, ivi..."
"Ve kaj, pri ne arobnih ranah se obnesejo," jo je obvestila Hermiona.
"Verjetno je bilo v strupu tiste ka e kaj, zaradi esar so se stopili. Ampak pustimo to;
kje je e kavarna?"
"V petem nadstropju," je povedal Harry, ki se je spomnil table ob pultu
sprejemne sestre.
li so e nekoliko naprej in za naslednjimi dvojnimi vrati nali stopni e. Ob
njem je visela vrsta portretov zdravilcev precej krutega videza, in ko so se prijatelji
za eli vzpenjati, so jih tevilne slike ogovorile. Ve inoma so na etverici opazile jasna
znamenja raznih kroni nih obolenj, za katera so predlagale naravnost srhljiva
zdravljenja. Ko je srednjeveki arovnik Ronu zaklical, da ima hud primer glivi nega
oiga, je bil fant e posebej ualjen.
"Kaj naj bi to sploh bilo?" je jezno vpraal zdravilca, ki jim je sledil e prek
estih portretov, njihove lastnike pa kar odrival vstran.
"To je grozotna tuga, ki okvari koo. Od nje boste kozavi in e bolj gabljivi, kot
ste zdaj..."
"Ti, pazi malo, kakne stresa!" se je raztogotil rde elasec in uesa so mu
pordela.
"Edini lek za to zlokobno bol pa je slede i: jetra rnih krot si priveite tesno
okoli vratu in ob polni luni goloriti stopite v zvrhan sod jeguljih o k..."
"Pa saj sploh nimam glivi nega oiga!"
"Kako da ne! Obli je vendar vam e kar ari od madeev peklenskih..."
"To so pege!" ga je besno zavrnil Ron. "Zdaj pa se spokaj nazaj na svojo sliko
in me pusti pri miru!"
Nato se je zasukal k ostalim, ki so se vsi po vrsti mo no trudili, da ne bi planili
v krohot.
"V katerem nadstropju smo zdaj?"
"Po mojem v petem," je rekla Hermiona.
"Ne, v etrtem," je menil Harry, "e enega vije moramo..."
Toda ko so prispeli na naslednji podest, se je sunkovito ustavil in zazijal proti
paru malih oken v blinjih dvojnih vratih. Za njimi se je za el hodnik, ozna en kot
oddelek za kvarne posledice urokov, in skozi enega od oken je zijal neki arovnik.
Imel je svetle kodraste lase in modre o i, smehljal pa se je odsotno, a tako na iroko,

da jim je razkazal vse svoje izjemno bele zobe.

"Mamica mila!" je vzkliknil Ron, ki ga je opazil ele zdaj.
"Kaj takega!" se je zatem oglasila e Hermiona, sicer precej zasopla. "To je
vendar profesor Sharmer!"
Njihov nekdanji u itelj obrambe-pred mra nimi silami je odprl vrata in jim stopil
naproti. Oble en je bil v dolg kopalni pla bledovijoli ne barve.
"Pozdravljeni," jim je pokimal. "Verjetno bi radi moj avtogram, kajne?"
"No, kaj dosti se ni spremenil," je Harry zamrmral Ginny, ki se je zahihitala.
"Em, kako gre, profesor?" ga je vpraal Ron in v njegovem glasu je bilo
zaznati, da ga mu i ob utek krivde.
Sharmer je namre pristal v Svetem Mungu prav zaradi rde ela eve
pokvarjene palice, ki mu je v glavi povzro ila hudo zmedo. Toda ker se je to zgodilo,
ko je Ronu in Harryju poskual povsem zbrisati spomin, mladi arovnik niti ni
pretirano so ustvoval z njim. Sploh pa se je pisec mnogih uspenic zdaj na Ronovo
vpraanje odzval sila ivahno.
"Kako gre? Izvrstno, naravnost izvrstno!" je vzkliknil in iz epa potegnil precej
zmahano pavje pero. "No, koliko avtogramov bi radi? Zdaj znam pisati e s pisanimi
rkami, veste!"
"Em, zaenkrat bomo zmogli tudi brez vaih podpisov, hvala," je rekel Ron in se
s privzdignjenimi obrvmi ozrl k Harryju, ki je vpraal:
"Profesor, smete takole tavati po hodnikih? Ne bi bilo bolje, da greste nazaj v
svojo sobo?"
Nasmeek na Sharmerjevem obrazu je po asi zbledel. Za nekaj trenutkov se
je zbrano zazrl v obraz mladega arovnika, potem pa je rekel:
"Sva se midva e kdaj sre ala?"
"Em... Ja, sva se," je pritrdil mladi arovnik. "Takrat, ko ste u ili na
Bradavi arki, se spomnite?"
"Da sem u il?" je nekoliko vznemirjeno ponovil nekdanji profesor. "Jaz? Sem
res?"
ez hip ali dva pa se je nasmeek spet pojavil na njegovem obrazu, in to tako
nenadoma, da je bilo prav srhljivo.
"Najbr sem te nau il vsega, kar zdaj zna, kajne? No, kako se bomo
dogovorili glede tistih avtogramov? Se zmenimo za recimo... okroglih deset, da jih
boste lahko dali tudi svojim prijatelj kom in ne bo nih e ostal brez?"
Toda ravno takrat je skozi vrata, ki so stala na nasprotnem in precej bolj
oddaljenem koncu hodnika, pokukala glava ter zaklicala:
"Slatan, ti pobalin, kam pa si jo spet mahnil?"
Zdravilka materinskega videza, ki je na glavi nosila ven ek iz prepletenih zlatih
trakov, je nato pohitela k njim in se Harryju ter ostalim toplo nasmehnila.
"O, Slatan, obisk ima! Pa ravno na boi ni dan so prili k tebi! Veste, prav
nih e ga ne obi e, ubogega zaj ka, eprav res ne vem zakaj ne, ko je vendar tako
sladek."
"Avtograme ho ejo!" je Sharmer svoje ble e e zobovje razkazal e njej. "Na
kupe avtogramov, in na kolenih me prosijo zanje! Upam samo, da imam dovolj
fotografij!"
"Ga sliite?" se je zahahljala zdravilka, ga prijela pod roko in se mu
nasmehnila tako ljube e, kot bi bil njen prezgodaj odrasli dveletni otrok. "Pred nekaj
leti je res slovel in ta zadeva z avtogrami je - tako vsaj upamo - znamenje, da se mu
spomin vra a. Ampak, pridite. Na zaprtem oddelku je, veste, in verjetno se je zmuznil
z njega, ko sem delila darila. Vrata so po navadi zaklenjena... pa ne, ker bi bil

nevaren!"
Nato je stiala glas in dodala:
"Samemu sebi sicer je, rev ek... Sploh ne ve, kdo je, in pogosto kar odtava,
potem pa se ne zna vrniti... Res lepo, da ste ga prili obiskat."
"Em," je rekel Ron in zakrilil proti naslednjemu nadstropju, a povsem zaman,
"pravzaprav smo hoteli... Em..."
Zdravilka se jim je tako pri akujo e nasmihala, da je konec njegovega stavka ,na skodelico aja' - mrmraje potonil v tiino. etverica se je samo e nemo no
spogledala, potem pa Sharmerju in prijazni gospe sledila k vratom.
"Saj ne bomo predolgo pri njem, kajne?" je Ron tiho zamrmral prijateljem.
Zdravilka je v vrata, skozi katera je prej prila, e uperila palico in zamrmrala:
"Alohomora."
Odprla so se in gospa je tudente popeljala na oddelek Janusa Buchmana, pri
emer Sharmerja ni spustila, dokler ga ni posadila v naslanja ob njegovi postelji.
"Tu so nastanjeni bolniki, ki so v Svetem Mungu e dlje asa," je s priduenim
glasom povedala mladim obiskovalcem. "Saj razumete, tisti, ki so jim uroki pustili
trajne posledice. Ob pomo i mo nih zdravilnih napojev in urokov ter z nekaj sre e
lahko stanje mnogih seveda mo no izboljamo. Tudi Slatan je e precej priel k sebi
in celo gospod Slootnik je nekoliko okreval; povrnil se mu je dar govora, eprav
zaenkrat e ne vemo, kateri jezik govori. No, jaz moram do konca razdeliti darila in
pustila vas bom v miru malo poklepetati."
Harry se je ozrl po prostoru, v katerem je bilo ve nedvoumnih znamenj, da
ljudje tu ivijo dlje asa. Postelje je obdajala cela vrsta osebnih predmetov, veliko
ve , kot so jih imeli bolniki v sobi, v kateri je bil gospod Weasley. Stena nad
vzglavjem Sharmerjevega lei a je bila na primer vsa polepljena z njegovimi
fotografijami, ki so se zobato smehljale in mahale obiskovalcem. Ve ina avtogramov
na njih, zapisanih z otroko pisavo, je bila posve ena njemu samemu. Sicer pa je v
trenutku, ko ga je zdravilka posadila v naslanja , k sebi potegnil kup ek svojih slik in
jih za el eno za drugo vro i no podpisovati.
"Vstavi jih v ovojnice," je naro il Ginny in ji fotografije eno za drugo zmetal v
naro je, takoj ko je opravil z njimi. "Niso me isto pozabili, ve. Ne, ljudje, ki me imajo
za vzor, mi e vedno piejo, Gladys Lachkovernick najmanj enkrat tedensko... Ko bi
le vedel, zakaj..."
Za hip je postal, se nekoliko zmedeno ozrl okoli sebe, nato pa se je spet
nasmehnil in se vnovi zagnal nad slike.
"Verjetno sem pa tako lep..."
Na postelji ob nasprotni steni je leal arovnik rumenkaste koe in turobnega
videza, ki je zijal v strop. Mrmral si je v brado in zdelo se je, da se ne zaveda svoje
okolice. Dve lei i naprej je imela svoje mesto enska, katere obraz je prekrivala
gosta dlaka, in Harry se je ob pogledu nanjo spomnil, da se je nekaj podobnega v
drugem letniku zgodilo Hermioni, a brez hujih posledic. Postelji na koncu sobe pa so
zagrinjale zavese, ki so bolnikoma in njunima obiskovalcema omogo ile vsaj nekaj
zasebnosti.
"Izvoli, Agnes," je dobrovoljno rekla zdravilka in enski kosmatega obraza
izro ila manji kup daril. "Niso te pozabili, vidi? Tvoj sin pa je poslal sovo, s katero
nam sporo a, da te bo obiskal zve er. Lepo, kajne?"
Agnes je glasno zalajala.
"Tebi, Sloan, pa so poslali lon nico in prelep koledar - ob vsakem mesecu je
slika drugega hipogrifa in vsi so prav edni! To bo zdaj tu lepo, kaj?" je nadaljevala
zdravilka, ki se je polnih rok odpravila k momljajo emu mokemu.

Na no no omarico ob njem je odloila precej grdo rastlino z dolgimi,

gugajo imi se lovkami, koledar pa je s pomo jo palice pritrdila na steno in rekla:
"Poleg tega imam tu e... O, gospa Velerit, e greste?"
Harryjeva glava se je urno zasukala. Skozi zavese, ki so obdajale postelji na
koncu sobe, sta prikorakala obiskovalca. Prva je stopala stara arovnica mogo ne
postave v dolgi zeleni obleki, ozaljana s staromodno ovratnico iz lisi jega krzna ter
zailjenim klobukom. Da se na slednjem pozibava naga en jastreb, ni bilo mogo e
prezreti, etverica ob Sharmerju pa je tudi nemudoma opazila, kdo maloduno hla a
za staro arovnico: Neville.
Harryju je nenadoma vse postalo jasno in posvetilo se mu je, kdo zaseda
zadnji dve postelji v sobi. Divje se je ozrl za im, s imer bi zamotil svoje prijatelje, da
bi Neville neopaen odel ven in ga ne bi popadli z vrsto zanj neprijetnih vpraanj.
Toda ker je ob omembi priimka ,Velerit' dvignil pogled tudi Ron, ga Harry ni imel asa
ustaviti in rde elasec je zaklical:
"Neville!"
Okrogloli ni soolec se je stresel, nato pa zgrbil, kot bi ga za las zgreila
krogla.
"Mi smo, Neville!" je veselo vzkliknil Ron in vstal. "Si vedel, da je Sharmer tu?
Koga pa si obiskal?"
"So to tvoji prijatelji, ljub ek?" je Nevilla ljubeznivo vpraala njegova babica in
zaplula proti etverici, vnuka pa potegnila za sabo.
Bilo je o itno, da bi bil debeluni soolec v tistem trenutku raje kjer koli drugje,
samo v bolninici ne. Prek zalitih lic se mu je iril zamolkel krlaten soj, o i pa je
vztrajno upiral v da.
"A, seve," je rekla gospa mogo ne postave, ki se je pozorno zazrla v Harryja in
mu je e pomolila svojo mo no, a nagubano dlan. "Ja, ja, tebe poznam. Neville te
zelo ceni, ve."
"Em, h-hvala," je izjecljal mladi arovnik, ki ji je segel v roko in mu je postalo
nerodno.
Okrogloli ni fant se je osredoto il na svoja stopala in ga ni niti pogledal,
zardeval pa je vedno huje.
"Vidva sta gotovo Weasleyjeva," je nadaljevala gospa Velerit, ki je dlan najprej
ponudila Ronu in zatem e Ginny. "Vajinega o eta in mamo poznam... Zgolj beno,
seve, a dobra loveka sta, dobra... Ti pa si Hermiona Granger, kajne?"
Mlada arovnica je bila precej presene ena; o itno ji ni bilo jasno, kje je gospa
Velerit e sliala zanjo.
"Ja, Neville mi je povedal vse o vas. e nekajkrat ste mu pomagali iz zagate,
kajne? Dober fant je," je rekla in se prek izrazitega nosu ocenjujo e ter strogo zazrla
v vnuka, "toda bojim se, da ni tako zelo nadarjen, kot je bil njegov o e."
Pri tem je z glavo ostro pomignila proti posteljama na koncu sobe in naga eni
jastreb na klobuku se je svare e zagugal.
"Njegov...?" je osuplo zazeval Ron. "Tam na koncu je tvoj o i, Neville?"
"Kaj pa je zdaj to?" se je gospa Velerit spet in zelo mrko zasukala k vnuku.
"Mar prijateljem nisi povedal, kako je s tvojimi stari?"
Okrogloli ni soolec je globoko zajel sapo, se zazrl v strop in odkimal. Harryju
se je grozno smilil, a ni se mogel domisliti, kako bi mu pomagal iz zoprnega poloaja.
"Menda ne bo rekel, da ti je zaradi starev pred prijatelji nerodno?!" ga je
jezno okarala babica. "Na o eta in mamo bi moral biti ponosen, Neville, ponosen!
Mar sta duevno zdravje rtvovala, da bi se ju sramoval njun lastni sin?!"
"Saj sem ponosen nanju," se je isto po tihem branil fant.

O i je upiral v vse mogo e smeri, samo soolcev ni niti oinil, Ron pa je e

stopil na prste, da bi si ogledal bolnika na zadnjih dveh posteljah.
"To kae na presneto uden na in!" ni odnehala gospa Velerit, ki se je nato
visokostno zasukala k etverici. "Saj Veste igavi privrenci so ju mu ili tako dolgo,
da sta izgubila razum, veste."
Hermiona in Ginny sta si usta pokrili z roko, Ron pa je nehal stegovati vrat za
Nevillovimi stari in zgroeno zazijal v soolca.
"Bila sta aurorja in v nai arovniki skupnosti sta uivala precejen ugled," je
nadaljevala babica okrogloli nega fanta. "Oba sta bila izjemno nadarjena in tudi
zato... Ja, Alice, kaj bo dobrega?"
Vzdol sobe se jim je plaho pribliala Nevillova mama, oble ena v spalno
srajco. Njen obraz ni bil ve okrogel in vesel, kakren je bil na Nerrgovi zdelani
fotografiji starih lanov Feniksovega reda. Njeno obli je je bilo zdaj suhljato ter
upadlo, o i prevelike zanj in njeni povsem beli lasje so bili trenasti. Zdelo se je, da
no e spregovoriti ali pa morda tega sploh ni bila sposobna. Tako je zgolj boje e
stegnila roke proti sinu in v desnici je nekaj drala.
"Spet?" je nekoliko utrujeno vpraala fantova babica. "No, e dobro, Alice...
Daj, Neville, vzemi, kar koli ti e ho e dati."
Toda njen vnuk je dlan iztegnil e prej in mama mu je vanjo stisnila ovoj
Sloonarjeve are e ve ilke.
"Zelo lepo od tebe, ljubica," jo je z narejeno veselim glasom pohvalila gospa
Velerit in jo potrepljala po ramenu, Neville pa je tiho rekel:
"Hvala, mami."
Alice se je opotekaje odpravila nazaj k svoji postelji in si pri tem odsotno
pomrmravala. Okrogloli ni fant pa se je kljubovalno ozrl po obrazih etverice, kot bi
jih hotel izzvati, naj se kar smejijo, e si upajo. Toda vsaj Harryju se je zdelo, da esa
manj smenega ni videl e nikdar v ivljenju.
"No, bolje bo, e greva domov," je zavzdihnila gospa Velerit in si nataknila
dolge zelene rokavice. "Prav lepo vas je bilo spoznati. Neville, ti pa tisti ovoj odvrzi v
smetnjak, toliko ti jih je e dala, da bi z njimi lahko oblepil vse stene v svoji sobi."
Toda ko sta odla, je mladi arovnik opazil, kako je njegov soolec papir ek
na skrivaj vtaknil v ep.
Vrata za njima so se zaprla.
"Tega nisem vedela," je rekla Hermiona.
"Hvala enako," je pristavil Ron.
"Jaz tudi ne," je dahnila Ginny.
Vsi so se zazrli v Harryja.
"Jaz sem," je priznal. "Kako je z Nevillovimi stari, sem izvedel od
Dumbledorja, ampak obljubil sem mu, da ne bom nikomur povedal... Ravno zaradi
tega so Lepotillyo L'Ohol in e nekaj drugih vrgli v Azkaban - s kletvijo krianih so se
tako dolgo izivljali nad Frankom in Alice Velerit, da se jima je zmealo."
"Za to je kriva Lepotillya L'Ohol?!" je zgroeno zaepetala Hermiona. "Tista
enska, katere fotografijo ima Spack v svojem brlogu?"
Temu je sledila dolga tiina, ki jo je prekinil ele Sharmerjev jezni glas.
"Mislite, da sem se pisanih rk nau il za zabavo, ali kaj?"
tiriindvajseto poglavje
Brambovija

Sirius je Spacka nazadnje nael na podstreju, kjer naj bi vilinec po njegovem

mnenju brskal za predmeti, ob katerih bi lahko obujal spomine na ,slavo' druine
Black. eprav je bil njen poslednji potomec s takno razlago povsem zadovoljen, pa
mlademu arovniku vilin eva ve dnevna odsotnost ni dala miru. Odkar se je Spack
ponovno prikazal, je bil veliko bolje volje in si je precej manj pogosto zagrenjeno
pomrmraval v brado. Poleg tega se je tudi bolj ponino uklanjal ukazom in Harry ga
je nekajkrat zalotil, da ostro zija vanj.
Neotipljivega suma, da nekaj vendarle ni v redu, Harry Siriusu ni niti omenil,
kajti takoj po boi u je botrova dobra volja za ela naglo kopneti. Bolj ko se je blial
dan njihovega povratka na Bradavi arko, pogosteje se je vdajal ,napadom
emernosti', kot je to poimenovala gospa Weasley: kadar so ga prijeli, je postal
redkobeseden in zlovoljen ter se je za cele ure umaknil v reboklunovo sobo.
Njegova nejevolja je iz dneva v dan mo neje prevevala hio, pod vrati sob je puhtela
vanje kakor nezdrav plin in eden za drugim so se je nalezli.
Harry ga ni hotel pustiti samega s Spackom. Pravzaprav se mu je prvi v
ivljenju zgodilo, da se ni veselil vrnitve na Bradavi arko. Tokrat je ta namre v prvi
vrsti pomenila, da se bo moral spet pokoriti tiraniji Kalvare Temyne, ki se je ta as
nedvomno okrepila s celo vrsto novih odredb. Poleg tega se zaradi dosmrtne
prepovedi igranja pa ni mogel veseliti tekem in zelo verjetno se mu je zdelo, da bo
breme doma e naloge postalo samo e teje, kajti mala matura se jim je vse bolj
bliala. Vrh tega pa je bilo tudi o itno, da Dumbledore e vedno no e imeti z njim
nobenega opravka. Res, e ne bi bilo obrambnega kroka, bi Harry Siriusa prosil, naj
mu dovoli ostati na Trochnmrkowem trgu, in bi se izpisal iz ole.
isto zadnjega dne po itnic pa se je zgodilo nekaj, zaradi esar je mladega
arovnika e ob misli na Bradavi arko oblil mrzel pot.
Z Ronom sta v spalnici ravno igrala arovniki ah, Ginny, Hermiona in
Krivoap pa so opazovali spopad.
"Harry," ga je poklicala gospa Weasley, ki je pomolila glavo skozi vrata, "bi
priel v kuhinjo? Profesor Raws bi rad govoril s tabo."
Fant je ni dobro slial. Ena izmed njegovih trdnjav se je namre nasilno ruvala
z rde ela evim kmetom in navdueno jo je priganjal:
"Spetaj ga! Spetaj ga, saj je samo kmet, ti koza! Oprostite, gospa Weasley,
kaj ste rekli?"
"Profesor Raws, Harry. V kuhinji te aka. Rad bi govoril s tabo."
Fantova eljust se je od groze povesila in ozrl se je k prijateljem, ki so mu vrnili
zaprepaden pogled. Krivoap, ki ga je njegova lastnica e etrt ure komaj zadrevala
v naro ju, pa je zadovoljno sko il na ahovnico, da so se figurice cvile in preplaeno
razbeale.
"Raws?" je zmedeno ponovil mladi arovnik.
"Profesor Raws," ga je o itajo e popravila gospa Weasley. "No, pridi, hitro.
Rekel je, da nima veliko asa."
"Kaj pa bi rad od tebe?" ga je iv no vpraal Ron, ko je njegova mama odla iz
spalnice. "Saj ga nisi kaj polomil?"
"Ne!" je ualjeno zatrdil Harry.
A kljub temu je pobrskal po spominu, e je morda vendarle napravil kaj, zaradi
esar bi se Raws odpravil za njim vse do Trochnmrkowega trga. Si je morda z zadnjo
nalogo prisluil T?!
Ko je minuto ali dve kasneje odprl kuhinjska vrata, je v njej zagledal tako

profesorja kot botra. Sedela sta za dolgo mizo in besno zrla vsak v svojo stran.
Teka tiina, ki je visela nad prostorom, je pri ala, kako zelo sta si priskutna, pred
Siriusom pa je lealo razgrnjeno pismo.
"Em," je izdavil Harry, da bi naznanil svoj prihod.
Raws, igar obraz sta kot vedno obdajali zavesi mastnih las, se je ozrl k
njemu.
"Sedi, Potter."
"Ve, Robaus," je glasno rekel Sirius, se zagugal na zadnjih nogah stola in e
naprej vztrajno zrl v strop, "raje bi videl, e se ne bi obnaal, kot da si doma. Ne
nazadnje je to moja hia."
Rawsov bledi obraz je preplavila napadalna rde ica, Harry pa je sedel na stol
poleg botrovega in se prek mize zazrl v profesorja.
"Pogovorila naj bi se na tiri o i, Potter," je povedal mojster arobnih napojev
in ustnice mu je ukrivil zanj zna ilni zani ljivi nasmeek.
"Toda Black..."
"Njegov boter sem," ga je e glasneje prekinil Sirius.
"S Potterjem naj bi se na samem pomenila na ravnateljevo eljo," je odvrnil
mojster arobnih napojev, igar glas je v nasprotju z botrovim postajal bolj in bolj tih,
a zajedljiv. "Toda ti kar ostani tu, Black, vem, da se po uti, kot bi bil... povsem odve ."
"Kaj naj bi to pomenilo?" ga je vpraal Sirius in stol treskoma spustil na vse tiri noge.
"Samo to, da sem prepri an; kako neprijetno ti je, ker ni esar ne more
narediti. Saj ve, za Red," je cini no odvrnil Raws, kot bi hotel re i, da Siriusu v resnici to
zelo ustreza.
Zdaj je kri bunila v glavo Harryjevemu botru in profesor se je zmagoslavno
nasmehnil, nato pa obrnil k svojemu u encu.
"Ravnatelj si eli, da bi se ti ta semester poglobil tudi v brambovijo."
"V kaj?" je presene eno vpraal mladi arovnik.
Rawsov nasmeek je postal izraziteji.
"V brambovijo, Potter. V magi no obrambo pred vdorom v misli, malo znano
vejo arovne znanosti, ki pa je zelo uporabna."
Harryjevo srce je za elo utripati zelo naglo. Nau il naj bi se obrambe pred
vdorom v misli? Ampak, saj si ga Mrlakenstein ni podjarmil, glede tega so se vendar
strinjali...
"Zakaj pa naj bi se lotil te obrano... tega pa ?" je izdavil.
"Ker se ravnatelju to zdi modro," je skrivnostno odvrnil profesor.
"Enkrat na teden bo imel dodatno uro pouka, a nikomur ne sme povedati, v
em se v resnici uri, e najmanj pa Kalvari Temyni. Se razumeva?"
"Ja," je pritrdil mladi arovnik. "Kdo pa me bo u il?"
Raws je privzdignil obrv.
"Jaz," je dejal.
Harryju je bilo, kot bi mu mojster arobnih napojev z eno potezo izpulil
drobovje. Pri njem naj bi imel e dodatne ure? Le kaj je storil, da si je zasluil tako
poastno kazen?! Hitro se je ozrl k botru in ga s pogledom rotil, naj mu prisko i na
pomo .
"Zakaj pa Harryja tega ne more u iti Dumbledore?" je napadalno vpraal
Sirius. "Zakaj ga bo ti?"
"Kolikor vem, ravnatelju njegov poloaj omogo a, da manj prijetna opravila
naloi drugim," je s svilenim glasom zapredel profesor in vstal. "Verjemita mi, da za
to nalogo nisem prosil. Sicer pa te, Potter, pri akujem v ponedeljek, ob estih zve er.
V mojem kabinetu. e te kdo kaj vpraa, reci, da ima dopolnilni pouk iz napojev.

Vsi, ki so te kdaj videli pri mojih urah, bodo nedvomno pritrdili, da si ga potreben."
e se je zasukal, da bi odel, in pla je zaplapolal za njim.
"Samo trenutek," ga je ustavil Sirius in se vzravnal.
Raws se je ozrl prek ramena in se mu spet zani ljivo nasmehnil.
"V precejnji asovni stiski sem, Black. Za razliko od tebe prostega asa
nimam na pretek."
"Torej bom preel kar k stvari," je dejal Harryjev boter in vstal.
Bil je precej viji od Rawsa in ta je dlan, ki jo je imel v epu pla a, stisnil v
pest. Mlademu arovniku to ni ulo in domneval je, da se je kr evito oklenil svoje
palice.
" e izvem," je zdaj dejal Sirius, "da Harryju med urami brambovije nala
greni ivljenje, bo za to odgovarjal meni."
"Kako ganljivo," se je vzvieno namrdnil mojster arobnih napojev. "Ampak
tudi ti si gotovo opazil, da je Potter zelo podoben svojemu o etu."
"Sem," je ponosno pritrdil Sirius.
"No, torej ve, da ni ni manj domiljav od njega in se ga ne prime niti
najostreji poduk," je zapredel Raws.
Sirius je svoj stol grobo odrinil in zakorakal proti profesorju, pri emer je palico
potegnil iz epa. Tudi Raws jo je. e sta bila pripravljena na spopad; Harryjev boter
je bil ves besen, medtem ko je Rawsov pogled prera unljivo vigal od nasprotnikove
palice do njegovega obraza.
"Sirius!" ga je glasno pozval mladi arovnik, a zdelo se je, da ga boter sploh ne slii.
"Posvaril sem te, Cmeraus," je dejal, ko je bil od Rawsa oddaljen samo e
kaknega pol metra. "Briga me, e Dumbledore misli, da si se spreobrnil. Predobro te
poznam..."
"Oh, le zakaj mu tega ne pove?" je zaepetal profesor. "Se morda boji, da
ne bo jemal resno nasvetov mokega, ki se zadnjih est mesecev skriva v mamini
hii?"
"Povej, kako gre kaj Luciusu Malfoyu? Verjetno je presre en, da na
Bradavi arki dela njegov posluni kuek, kajne?"
"Ko sva e ravno pri psih in Malfoyu," je mehko odvrnil Raws. "Ve, da te je
Lucius prepoznal, ko si se zadnji el malo sprehajat? Bistro, Black, bistro. Na
varnem kraju, kakren je peron postaje, si se takole razkazal... Zdaj ima dober
izgovor, da ti e dolgo ne bo treba iz skrivali a, kajne?"
Sirius je dvignil palico.
"NE!" je zavpil Harry, planil prek mize in se postavil mednju. "SIRIUS, NE!"
"Ho e re i, da sem reva?" je njegov boter zarjovel na Rawsa in kr enca
poskual odriniti vstran, a mladi arovnik se mu ni pustil pregnati.
" e dobro pomislim, je res tako," se je namrdnil profesor.
"Harry - ne - vmeavaj - se!" je ren al Sirius in ga s prosto roko ti al stran.
Takrat so se kuhinjska vrata odprla in skoznje se je zdrenjala celotna druina
Weasley, za katero je prila tudi Hermiona. Vsi so bili videti zelo dobre volje in sredi
njih se je ponosno smehljal gospod Weasley, oble en v rtasto piamo, prek katere
si je nadel nepremo ljiv pla .
"Ozdravili so me!" je zadovoljno oznanil. "Povsem!"
Toda tako on kot drugi so hip zatem otrpnili in se za udeno zazrli v prizor pred
sabo. Sirius in Raws sta se ob njihovem prihodu obrnila k njim, a palici sta e vedno
uperjala v obraz nasprotnika, med njima pa je z iztegnjenimi rokami stal Harry, ki ju je
poskual lo iti.
"Pri Merlinovi bradi," je dahnil gospod Weasley in nasmeek mu je v hipu

zbledel. "Kaj se dogaja?"

Tako Harryjev boter kot njegov profesor sta palici vtaknila v ep, mladi
arovnik pa je pogledoval od enega do drugega. Na obrazih obeh se je risal skrajno
zani ljiv izraz, toda nepri akovani prihod tevilnih pri ju je vendarle odvrnil od
spopada. Raws se je nazadnje zasukal na petah, zakorakal prek kuhinje in se brez
besed zrinil med Weasleyjevimi. Tik pred vrati se je ozrl.
"V ponedeljek ob estih zve er, Potter!"
Nato je odel, Sirius pa je e nekaj asa besno zrl proti vratom.
"Kaj pa sta imela?" ga je vpraal gospod Weasley.
"Ni , Arthur," je odvrnil poslednji Black, igar prsi so silovito plale. "Samo malo
sva poklepetala, saj ve, kako dobro sva se razumela e kot soolca."
Prisilil se je, da se je nasmehnil, in dodal:
"Torej so te pokrpali? Lepo, res lepo."
"Kajne?" je pokimala gospa Weasley in moa popeljala k najblijemu stolu.
"Zdravilec Smethwyck se je s pomo jo arovnije nazadnje vendarle dokopal do
ustreznega protistrupa. Arthurja pa je izu ilo, kaj se zgodi, e se igra bunkeljne."
V isti sapi se je e zasukala k mou in groze e zagodla:
"Kajne, da te je, Arthur?!"
"Ja, ljubica, seveda," je pohlevno pritrdil gospod Weasley.
Obed bi moral biti tistega ve era vesel, saj je bil Ronov o e spet med njimi, in
Sirius si je mo no prizadeval, da bi tudi bil. Toda kadar se ob alah dvoj kov ni silil v
glasen smeh ali vsem ponujal, naj si e enkrat postreejo s hrano, je njegov obraz
venomer znova zajel nejevoljen in emeren izraz. Harry se je z njim hotel pogovoriti,
mu re i, da si niti ene Rawsove besede ne sme vzeti k srcu, saj ga je profesor samo
namenoma zbadal. Boter bi vendar rade volje pomagal Feniksovemu redu, a kaj, ko
mu je Dumbledore naro il, naj se ne gane iz hie!
Toda s Siriusom ni mogel spregovoriti niti besedice. Od njega sta ga namre
lo evala Nerrga in Tobakarolus, ki sta se oglasila, da bi se z gospodom Weasleyjem
poveselila, ker so ga vendarle odpustili iz Svetega Munga. Ko je Harry ve krat opazil,
kako mrkogledo zre predse Sirius, pa se je tudi vpraal, e bi si mu sploh upal kaj
re i. Tako se je nazadnje obrnil k Ronu in Hermioni ter jima epetaje povedal, da bo
moral k Rawsu hoditi na ure brambovije.
"Dumbledore bi te rad reil tistih zoprnih sanj," je takoj rekla mlada arovnica.
" e ti ne bodo ve kratile spanca, se bo vendar po util veliko bolje, kajne?"
"Bolje, pajade," jo je zgroeno zavrnil rde elasec. "Vsaj jaz bi raje videl, da me
tla ijo more! Pomisli vendar - zdaj bo moral Harry Rawsa gledati e ob ve erih!"
Na Bradavi arko naj bi se naslednjega dne vrnili z Vitezom pono njakom in
med vonjo z avtobusom naj bi jih spremljala Tanga ter Wulf. Ko je trojica zjutraj
prila v kuhinjo, sta ta e zajtrkovala in se epetaje pogovarjala, komaj je Harry stopil
skozi vrata, pa sta se naglo ozrla k njemu ter obmolknila.
Hrano so hitro zmetali vase, nato pa so si nadeli jopi e in ale, kajti sivo
januarsko jutro je bilo mrzlo. Mladega arovnika je kar duilo, tako nerad je Siriusa
pustil samega, in glede tega tudi ni imel dobrega ob utka. Bal se je namre , da bi
boter do njunega naslednjega snidenja zaradi Rawsovih besed naredil kakno
neumnost in zapustil hio svojih prednikov. Toda e preden se je lahko domislil, kako
naj mu vbije v glavo, da bi bilo to izjemno nespametno, mu je Sirius pomignil, naj stopi k
njemu.
"Na," je tiho rekel in mu v roke porinil slabo zavit ovoj, velik kot povpre na
knjiga.
"Kaj pa je to?" je vpraal Harry.

"S tem me bo lahko obvestil, e ti Raws greni ivljenje. Ne, ne odpiraj ga tu!"
je dejal Sirius in se oprezno ozrl h gospe Weasley, ki je dvoj ka poskuala prepri ati,
naj si natakneta nakva kane pal nike. "Dvomim, da bi se Molly to zdelo pametno. e
me bo potreboval, pa se le spomni, da se lahko pogovoriva, prav?"
"Prav," je pristal fant.
Omot je spravil v notranji ep jopi a, toda vedel je, da tega predmeta, kar koli
e je, nikdar ne bo uporabil. Da bi prav on Siriusa zvabil iz varnega zaveti a samo
zato, ker se bo Raws med urami brambovije spravljal nanj? Nikakor!
"No, zdaj pa le pojdi," je dejal boter.
Potrepljal ga je ter se mu mra no nasmehnil, in e preden mu je Harry lahko
kaj rekel, e ga je prepustil gospe Weasley.
"Nasvidenje, Harry," ga je objela v slovo.
"Saj se kmalu vidimo," mu je ivahno pokimal njen mo, ko ga je spustila, in
mu segel v roko, "ta as pa e naprej pazi, kaj po nejo ka e!"
"Aha... Ja, bom," je zmedeno odvrnil mladi arovnik.
Zdaj je imel zadnjo prilonost, da Siriusu re e, naj ga ne lomi. Zasukal se je,
se zazrl v njegov obraz in e odprl usta... A e preden je lahko kaj spravil iz sebe, ga
je boter z desnico na kratko priel k sebi in robato zagodel:
"Pazi nase, Harry."
Mladega arovnika so v naslednjem trenutku e rinili v mrzel zimski zrak, na
stopnicah pred hio pa ga je za ela priganjati e Tanga (tokrat zakrinkana v visoko, v
tvid odeto starko z jeklenosivimi lasmi).
Vrata tevilke dvanajst so se zaprla in Harry je z Wulfom ob sebi prispel do
plo nika. Tu se je e enkrat ozrl. Hia rodbine Black se je naglo kr ila, sosednji pa
sta se irili in jo stiskali v ni . Enkrat samkrat je pomeiknil in e je ni bilo ve .
"Pridite, hitreje ko bomo na avtobusu, bolje bo," je rekla Tanga in mlademu
arovniku se je zazdelo, da je v njenem glasu zaznal strah, Wulf pa je e dvignil roko.
TRESK!
Pred njimi se je nenadoma pojavil trinadstropni avtobus podivjano krlatne
barve in za las zgreil blinjo uli no svetilko, ki se mu je skokoma umaknila.
Z njega je sko il suhljat in mozoljav mladec s trle imi uesi, odet v krlatno
uniformo, ter za el lajnati:
"Dobrodoli na..."
"Ja, ja, to smo sliali e stokrat, hvala," ga je naglo prekinila aurorka. "Dajmo,
pojdite noter, hitro..."
Harryja je potisnila proti stopnicam avtobusa, in ko je el mimo sprevodnika, je
ta zazijal vanj.
"Kva?! Sej to je Harry!"
" e bo e enkrat takole zavpil njegovo ime, te bom premlela v prah in pepel,"
je zlove e zamrmrala Tanga, ki je zdaj na avtobus gnala Hermiono in Ginny.
"S temle sem se e od nekdaj hotel peljati," je veselo rekel Ron, ki se je
pridruil Harryju in se ozrl po notranjosti avtobusa.
Ko se je mladi arovnik prejnji prevaal z Vitezom pono njakom, je bila no
in vsa tri nadstropja avtobusa so zasedale postelje z okvirji iz medenine. Zdaj, zgodaj
zjutraj, pa se je v njem trlo povsem razli nih stolov, ki so bili ve inoma zbrani okoli
oken. Nekateri so se pri nenadnem postanku na Trochnmrkowem trgu o itno
prevrnili, kajti nekaj arovnikov se je e vedno nejevoljno postavljalo na noge. Prek
avtobusa pa je zdrsnila tudi nakupovalna vre ka enega izmed potnikov in iz nje se je
po tleh raztresla neprijetna meanica abjega mresta, urkov in kremnih rezin.
"O itno se bomo morali razdeliti na dve skupini," je menila Tanga, ki se je

ozirala za praznimi stoli. "Fred, George in Ginny, vi sedite z Wulfom tjale zadaj."
Sama se je s Harryjem in njegovima prijateljema povzpela v tretje nadstropje
avtobusa, kjer sta bila dva prosta stola isto spredaj ter dva na zadnjem koncu. Olie
Gumma, sprevodnik, je Harryju in Ronu radovedno sledil do zadnjega dela Viteza,
sicer pa so se za njimi obra ale isto vse glave. Ko je mladi arovnik sedel, je opazil,
kako so se naglo zasukale naprej.
Fanta sta pla ala Olieju vsak po enajst srpcev, a vstopnic jima ni imel prilike
izro iti, saj je avtobus takrat speljal. Najprej je divje zakroil okoli Trochnmrkowega
trga, pri emer je vsake toliko zapeljal na plo nik, potem pa je glasno po ilo in vse je
vrglo ob naslonjala stolov. Ron se je s svojim preprosto prevrnil vznak in Volfram,
katerega kletko je stiskal v naro ju, je poletel iz nje. Noro hukajo je divje zafrfotal
proti za etku nadstropja in pristal na Hermionini rami, s katere se je navdueno zazrl
skozi prednje okno. Skozi sebi najblijega je pogledal tudi Harry, ki se je padcu
izognil: zdaj so drveli po avtocesti.
"Kva je to dobr, a ne? Se e furamo po birminghamski obvoznci!" je veselo
povedal Olie in s tem odgovoril na vpraanje, ki mu ga je hotel zastaviti mladi
arovnik.
Ron se je e vedno pobiral s tal, mladi sprevodnik pa se zanj sploh ni zmenil,
saj je imel o i le za Harryja.
"Kuko ti gre, stari, puvej," je navdueno rekel. "Tvoj ime sem polet tolkrat vidu
u cajtngah, ampak so te sam nekej pluval. Stenu sem reku: ,Men se takrt, k se je
furou z nama, ni zdeu prou n zmean. Sej ti pravm, Sten, sej ti pravm - tipi n za tele nae
cajtnge."
Kon no jima je izro il vozovnici, a kljub temu je e naprej o arano zrl v
Harryja, Vitez pono njak pa se je takrat srhljivo nagnil in po odstavnem pasu prehitel
vrsto avtomobilov. Mladi arovnik se je ozrl proti za etku avtobusa in opazil, da si je
Hermiona o i zakrila z rokami; divja vonja je bila o itno ve le Volframu, ki se ji je
zadovoljno gugal na rami.
TRESK!
Stoli so se ob nenadnem pospeku pomaknili e nekoliko bolj proti koncu
avtobusa, kajti Vitez se je z birminghamske obvoznice pognal na tiho, a strano
ovinkasto podeelsko cestico. Tam so se polovico asa vozili po bankinah in ive
meje ob njej so se jim preplaeno umikale, potem pa so se znali na glavni
prometnici enega izmed mest... na mostu, okoli katerega so se dvigovali hribi... na
iroki cesti, ki je vodila med visokimi stolpnicami...
"Premislil sem si," je zamrmral Ron, ko se je e v esto skobacal na noge. "S
to mu ilno napravo se no em nikdar ve peljati!"
"Posluta, nasledna pustaja za tole je Bradavi arka," je veselo rekel Olie, ki se
je spet prizibal k njima. "Tista besna mamka, s kero ste prli na bus, naju je s Stenam
mejhn pudmazala, pa boste prej na vrst. Samo madam Baryanco morva prej zbasat
ven..." (Od spodaj se je jasno zaslialo, kako nekdo divje bruha.) "... Kva jest morem,
e ma slab elodec."
Nekaj minut kasneje so zavore avtobusa besno zakripale in Vitez se je ustavil
pred majhno kr mo, ki se mu je naglo umaknila s poti, da ne bi prilo do tr enja.
Fanta sta takrat sliala, kako je Olie ubogo madam Baryanco pospremil ven, njeni
sopotniki v drugem nadstropju pa so si pri tem mrmraje oddahnili. Avtobus je nato
odpeljal dalje in drvel je vedno hitreje, dokler...
TRESK!
e so se vozili po zasneeni Meryascoveeni. Harry je na koncu stranske ulice
za hip ugledal kr mo Pri Merja evi glavi, katere leseni zvesek s krvave o glavo

divjega vepra se je kripaje gugal v vetru. Kon no so se ustavili pred vhodnimi vrati na
posestvo Bradavi arke.
Wulf in Tanga sta jim pomagala z avtobusa spraviti prtljago, nato pa sta
izstopila e sama, da bi se poslovila. Mladi arovnik, ki se je ozrl k vrhnjemu
nadstropju Viteza, je opazil, da k oknom ti ijo nosove isto vsi potniki in zijajo vanje.
" im vstopite na olsko posestvo, boste povsem na varnem," je rekla Tanga in
se ozrla po zapu eni cesti. "No, lepo se imejte!"
"In pazite nase," je dodal Wulf, ki je vsem segel v roko.
Zadnji je priel na vrsto Harry, in ker so se drugi e poslavljali od aurorke, je
volkodlak to izkoristil. Stial je glas in dejal:
"Harry, vem, da Rawsa ne mara, a izvrsten brambovec je. Zato si vsi vklju no s Siriusom - elimo, da bi se pri njem nau il im bolje varovati pred vdorom
v misli. Saj se bo potrudil, kajne?"
"No, prav," je s teavo pristal fant in se zazrl v Wulfov prezgodaj razbrazdani
obraz. "Sicer pa se kmalu vidimo, ne?"
Nekdanji profesor mu je pokimal in nato se je esterica tudentov, otovorjena
s potovalnimi zaboji, za ela mukoma vzpenjati po spolzkem dovozu. Hermiona je
kljub naporni poti klepetala o tem, koliko kap namerava naplesti, preden gre spat, ko
so prispeli do hrastovih vhodnih vrat, pa se je Harry ozrl prek rame. Vitez pono njak
je e odpeljal in glede na to, kaj je mladega arovnika akalo zve er naslednjega
dne, si je skoraj zaelel, da ne bi izstopil iz njega.
Pred uro brambovije je trepetal cel prvi dan novega semestra in pri napojih se
mu strahovi nikakor niso razblinili, saj Raws ni bil ni manj neprijeten kot obi ajno. e
bolj slabe volje je mladi arovnik postajal, ker so ga lani DA med odmori ves as
obletavali in ga z upanjem v o eh spraevali, e bodo imeli kroek e tistega ve era.
"Kdaj se bomo dobili, boste izvedeli kot po navadi," je znova in znova
ponavljal, "ampak danes ne bo lo, ker imam... em... dopolnilni pouk napojev."
"Na dopolnilni pouk napojev mora hoditi?" je prezirljivo ponovil Zacharias
Smith, ki je po kosilu navalil nanj kar sredi avle. "Pa ja nisi tak bebec?"
Ko je Zacharias nato nadvse posko no odkorakal, se je Harry kar stresel,
Hermiona je zavila z o mi, Ron pa je zabol al za njim.
"Naj ga prekolnem? Tudi s te razdalje ga ne bom zgreil," je rekel tde elasec in uperil
palico proti fantovemu hrbtu.
"Pusti ga," je turobno odvrnil mladi arovnik. "Ampak to si bodo zdaj o meni
mislili, kajne? Da sem isto navaden kret..."
"ivijo, Harry," ga je pozdravil nekdo, ki se je ustavil za njegovim hrbtom.
Zasukal se je in pred sabo zagledal Cho.
"O," je izdavil. "ivijo."
"V knjinici bova, Harry," je odlo no dejala Hermiona, zgrabila Rona za
komolec in ga zvlekla proti marmornatemu stopni u.
"Si se imel za boi lepo?" ga je nato vpraala Drznvraanovka.
"Ja, sploh ni bilo slabo," je odvrnil.
"Pri nas je bilo bolj tiho," je povedala. "Em... Si videl obvestilo, da gremo
naslednji mesec spet lahko v Meryascoveeno?"
"Kaj? Aja, ne, oglasne deske si nisem ogledal, e odkar smo se vrnili na olo."
"Ja, ravno na Valentinovo nas bodo spustili tja..."
"Aha," je rekel fant, ki se je spraeval, zakaj mu to razlaga. "No, verjetno bi
rada..."

"Samo, e bi tudi ti," je navdueno prikimala.

Harry jo je debelo pogledal. Re i je hotel ,No, verjetno bi rada vedela, kdaj se
spet dobimo pri obrambnem kroku,' toda sode po njenem odzivu, sta govorila vsak
o svoji stvari.
"Mislim... Em..." je rekel.
"Ne, e ti ni do tega, te isto razumem," je skrajno poniano izdavila. "Ne
skrbi, saj... Saj se vidiva."
Odla je. Harry je obstal in zijal za njo, njegovi mogani pa so se besno
pognali na delo. Kon no mu je v glavi klocnilo.
"Cho! Hej, Cho!"
Stekel je za njo in jo ujel sredi marmornatega stopni a.
"Em, bi la za Valentinovo z mano v Meryascoveeno?"
"Ja!" je brez pomisleka vzkliknila, potem pa zardela ko kuhana rakovica in se
mu plaho nasmehnila.
"No, aha... Super. Torej sva dogovorjena," je prikimal Harry.
Z ob utkom, da ta dan vendarle ne bo zgolj izguba asa, je skoraj odskakljal
do Rona in Hermione, nato pa so se skupaj odpravili na popoldanske ure.
Toda ob estih zve er niti arki obet zmenka s Cho ni mogel ve razsvetliti
mra nega strahu - e je namre korakal proti Rawsovemu kabinetu. Ko je prispel do
vrat, je postal pred njimi in si e zadnji Zaelel, da bi bil kje drugje... Kjer koli
drugje... Nato pa je globoko zajel sapo, potrkal in stopil v kabinet.
Sen nati prostor so obdajale police s stotinami steklenih kozarcev, napolnjenih
z raznobarvnimi napoji, v katerih so plavali sluzavi kosi ivali in rastlin. V enem od
kotov je stala omara, polna sestavin, ki je Harry e vedno ni pozabil - Raws ga je
pred leti, in ne brez razloga, namre obtoil, da mu krade iz nje. Toda pozornost
mladega arovnika je zdaj pritegnila plitva kamnita skodela, v katero so bile vklesane
rune in znamenja ter je stala na pisalni mizi, osvetljeni s sve ami. Harry je skodelo
nemudoma prepoznal - to je bilo Dumbledorjevo mislito. Vpraal se je e, zakaj je tu,
a nato se je zdrznil, kajti iz senc se je razlegel Rawsov glas.
"Zapri vendar vrata, Potter."
Harry ga je ubogal, eprav je imel pri tem ob utek, kot bi samega sebe zaprl v
je o. Ko se je obrnil od vrat, je u itelj e stopil v krog svetlobe okoli pisalne mize in
mu nemo pokazal na stol pred njo. Harry je sedel, tako kot je tudi Raws, ki je svoje
hladne o i neprestano upiral vanj, vsaka drobna gubica profesorjevega obraza pa je
mlademu arovniku dajala jasno vedeti, kako malo je u itelju pri srcu.
"No, Potter, zakaj si tu, ve," je dejal Raws. "Ravnatelj me je prosil, naj te
nau im brambovije, jaz pa lahko le upam, da se bo pri njej bolj izkazal kot pri
napojih."
"V redu," je zadrgnjeno odvrnil Harry.
"e res, da to ne bodo obi ajne olske ure," se je na to odzval mojster
arobnih napojev in mrko priprl o i, "toda vseeno sem tvoj u itelj in zato me bo
vedno nazival temu primerno - z besedo profesor ali gospod."
"Razumem... gospod," je rekel fant.
U itelj ga je priprtih o i e nekaj trenutkov opazoval, nato pa je nadaljeval:
"Pa za niva. Z brambovijo, kot sem ti povedal e v kuhinji tvojega botra,
prepre i drugim, da bi ti vdrli v zavest."
"Ampak zakaj profesor Dumbledore misli, da bi se moral tega nau iti,
gospod?" mu je Harry vljudno segel v besedo in se pozorno zazrl u itelju naravnost v
o i, eprav se je spraeval, ali mu bo sploh odgovoril.
Raws mu je nekaj asa vra al pogled, potem pa je zani ljivo odvrnil:

"To bi se do zdaj lahko posvetilo tudi tebi, Potter. Mojster rne magije si svoj
naslov zaslui tudi na podro ju itljivije..."
"Kaj pa je to? Gospod?"
"Sposobnost, da v mislih drugega loveka razberemo posamezne spomine ali
ustva..."
"Torej zna brati misli?" je hitro vpraal Harry, igar najhuje strahove je z
odgovorom potrdil profesor.
"Tvoj razum je pravo nasprotje pojma pretanjenost, Potter," je dejal Raws in
temne o i so se mu zalesketale. "Za drobne, a e kako pomembne razlike si povsem
slep. Prav to je ena izmed tistih tvojih pomanjkljivosti, zaradi katerih ti gre varjenje
napojev tako bedno od rok."
Profesor je za trenutek premolknil, o itno zato, da bi v miru uival v tem,
kakno prefinjeno aljivko je skoval, nato pa nadaljeval.
"Samo bunkeljni govorijo o ,branju misli'. Naa zavest ni knjiga, ki jo lahko
kadar koli odpremo in po mili volji brskamo po njej. Misli niso izjedkane v notranjo
stran lobanje, kjer bi si jih lahko prebral kateri koli vsiljivec. Ne, loveka zavest je
zapletena tvorba mnogih plasti, Potter... a to seveda ne velja za vse ljudi."
Nesramno se mu je namuznil.
"Toda coprniki, ki obvladajo itljivijo, pod dolo enimi pogoji res lahko vdrejo v
zavest svojih rtev in si znajo nato tudi pravilno razloiti zamotani splet misli v njej.
Mojster rne magije, na primer, vedno ve, e mu kdo lae. In le tisti, ki so izurjeni v
bramboviji, so sposobni utrniti tiste spomine ter ustva, ki niso skladni z lajo. Tako
lahko vpri o njega izustijo neresnice, ne da bi on to zaznal."
Ne glede na Rawsovo lepore je, se je Harryju zdela itljivija isto navadno
branje misli in niti najmanj mu ni bila ve .
"Torej lahko zdaj ve, kaj razmiljava? Gospod?"
"Mojster se nahaja precej dale od tod, zidove in posest Bradavi arke pa
nadalje itijo mnogi starodavni uroki ter magije. Tu sva zato tako telesno kot
duevno povsem varna pred njim," je odvrnil profesor. " as in prostor imata svoj vpliv
tudi na arovnije, Potter. Za izvedbo itljivije je rtvi obi ajno potrebno pogledati v
o i."
"Zakaj pa se moram brambovije potem sploh nau iti?"
Raws se je pozorno zazrl vanj in si pri tem s svojim dolgim, suhim kazalcem
zdrsnil prek ustnic.
"Zdi se, da je pri tebi stvar nekoliko druga na, Potter. Kletev, ki bi te morala
ubiti, a te ni, je med Mojstrom in tabo skovala nekakno vez. Dejstva namigujejo, da
si v trenutkih, ko je tvoja zavest povsem spro ena in zato najbolj ranljiva - na primer,
kadar spi - z Mojstrom deli misli in ustva."
Harryjevo srce je spet podivjalo. Ni od vsega tega se ni skladalo.
"Ampak zakaj bi profesor Dumbledore temu rad napravil konec?" je izbruhnil.
"Meni e ni lepo, ampak to bi lahko dobro izrabili. Videl sem vendar, kako je ka a
napadla gospoda Weasleyja, in e ne bi, ga ravnatelj ne bi mogel reiti... Kajne,
gospod?"
Raws se je spet za nekaj trenutkov zazrl v mladega arovnika in si s kazalcem
zdrsnil prek ustnic. Ko je znova spregovoril, pa je na vpraanje svojega u enca
odgovoril po asi, kot bi pretehtal isto vsako besedo.
"Videti je, da se Mojster vse do nedavnega ni zavedal, kako povezana sta.
Vse do zdaj se je zdelo, da si zaznaval njegova ustva in deloma tudi misli, pa je bil
za to slep. A videnje, ki si ga imel tik pred boi em..."
"Tisto s ka o in gospodom Weasleyjem?"

"Ne segaj mi v besedo, Potter," je groze e odvrnil profesor. "Kot sem torej
hotel re i: videnje, ki si ga imel tik pred boi em, je pomenilo tako odlo en vdor v
Mojstrovo zavest..."
"Ampak gledal sem iz ka ine glave, ne iz njegove!"
"Ti nisem rekel, da me ne prekinjaj, Potter?!"
Toda Harryju je bilo isto vseeno, e je Raws jezen, kajti zdaj se je zdelo, da
bo tej zadevi kon no priel do dna. Nagnil se je naprej, in ne da bi se tega zavedal, je
emel isto na robu stola, napet, kot bi bil pripravljen na pobeg.
"Kako da sem gledal skozi ka je o i, e naj bi si delil misli z Mrlakensteinom?"
"Ne izgovarjaj Mojstrovega imena!" se je razbesnel profesor, a ne da bi
povzdignil glas.
Temu je sledila napeta tiina in nekaj asa sta samo zrla drug v drugega.
"Profesor Dumbledore si ga upa izre i," je nazadnje tiho rekel Harry.
"Ravnatelj je izjemno mogo en arovnik," je zamrmral Raws. " e se ga zdi
varno izre i njemu... Drugi smo pa ..."
Nezavedno se je pomel po podlakti levice, natan neje tam, kamor so mu
vgali Mojstrovo znamenje.
"Hotel sem samo vedeti," je s prisiljeno vljudnim glasom pojasnil Harry,
"zakaj..."
"Prizor si skozi o i ka e najverjetneje opazoval zato, ker se je v njeni zavesti
takrat nahajal tudi Mojster," je zapredel Raws. "Ka o si je podjarmil in zato se ti je
sanjalo, da si v njej tudi ti."
"In Mrla... Mojstru se je posvetilo, da sem?"
"Zdi se tako," je hladno pritrdil profesor.
"Kako to veste?" ga je zavzeto vpraal Harry. "Ali profesor Dumbledore samo
ugiba, da je tako, ali...?"
"Naro il sem ti e," je zagodel mojster arobnih napojev, povsem negiben in z
o mi, zoenimi v ree, "da me nazivaj z izrazom ,gospod'."
"Ja, gospod," je nestrpno prikimal mladi arovnik. "Kako torej veste...?"
"Vem pa ," ga je utial profesor. "Bistveno je, da se Mojster zdaj zaveda, kako
vedno bolj posega v njegove misli in ustva. Zato se je nedvomno dokopal do
spoznanja, da ta proces lahko poteka enako uspeno v obratni smeri in je tudi on
zmoen pose i v tvoje misli in ustva..."
"In me pripraviti do tega, da bi storil kaj udnega? Gospod?" je vpraal Harry.
"Lahko bi te," je brezbrino odvrnil odrasli arovnik. "A kakor koli, s tem sva
seveda spet pri bramboviji."
V notranji ep pla a je segel po palico in Harry je ves otrdel, toda profesor jo
je zgolj ponesel k desnemu sencu, med mastne korenine las. Ko jo je odmaknil od
glave, je iz nje potegnil nekakno srebrnkasto tvar, ki se je vlekla od senca do palice
kakor debel pramen gaze. S palico je nato potrznil in nenavadna snov se je lo ila
tako od nje kot od glave ter elegantno pristala v mislitu. Po njem se je za ela vrtin iti,
a ni bila ne teko ina ne plin.
Raws je postopek ponovil e dvakrat, in ko je v kamnito skodelo shranil e
tretji pramen, jo je brez vsake razlage previdno ponesel na eno izmed polic. Mislito
jima je s tem umaknil s poti, potem pa se je vrnil in se s arobno palico v
pripravljenosti ustopil pred Harryja.
"Vstani in sezi po palici, Potter."
Harry se je iv no postavil na noge. S profesorjem sta se zazrla v o i in med
njima je bila zgolj pisalna miza.
"Lahko me poskua razoroiti ali se na kakren koli drug na in braniti pred

mano," je dejal Raws.

"Kaj pa boste storili?" ga je vpraal fant, ki je s pogledom zaskrbljeno vignil
prek njega.
"Vdrl ti bom v zavest," je mehko odvrnil profesor. "Videla bova, koliko si se mi
sposoben upreti. Na uesa mi je prilo, da si se kletve krianih lahko otresel, in kot
bo videl, za to potrebuje precej podobno mo ... Pripravi se... Chitlivium!"
Raws je udaril, e preden je bil Harry pripravljen na to, in zato se mu nikakor ni
mogel upreti. Pred o mi se mu je zameglilo in kabinet je izginil; skozi zavest so mu s
tolikno naglico vigali prizori iz spominov, da je postal za svojo okolico povsem slep.
Star je bil pet let, opazoval je Dudleyja, ki je vozil svoje novo rde e kolo in kar
razganjalo ga je od ljubosumja... Star je bil devet let in buldog Razpara ga je
pregnal na drevo, Dursleyjevi pa so se mu krohotali s trate... Sedel je pod Izbiruhom,
ki mu je razlagal, da bi se v Spolzgadu lepo nael... Hermiona je leala v ambulanti in
obraz ji je prekrivalo gosto krzno... Stal je ob jezeru in blialo se mu je na stotine
morakvarjev... Cho Chang se mu je vse bolj bliala in nad njima je visela omela...
Ne, je ob spominu na Cho, ki mu stopa blije, dejal glas v Harryjevi glavi, tega
ne bo gledal, ne bo, tega ne sme videti nih e drug...
V kolenu ga je ostro zabolelo. Pred sabo je spet zagledal Rawsov kabinet in
zavedel se je, da so mu noge klecnile, pri emer se je trdo udaril v pisalno mizo.
Pogled je dvignil k profesorju, ki je palico spustil iznad glave in se je mel po zapestju
desnice. Na njem se je lesketala lepo vidna oteklina, da se je zdelo, kot bi ga nekaj
speklo.
"Si kletev ela izvedel namenoma?" je hladno vpraal mojster arobnih
napojev.
"Ne," je trpko odvrnil Harry in se postavil na noge.
"Se mi je zdelo," je zagodel Raws, ki ga je pozorno opazoval. "A spustil si me
predale !"
"Ste videli vse, kar sem jaz?" je vpraal mladi arovnik, ki sicer ni bil prepri an,
e ho e odgovor sploh sliati.
"Ujel sem samo nekaj pobliskov," se je zani ljivo namrdnil profesor. " igav je
bil tisti pes?"
"Tetin," je Harry zakrtal z zobmi.
"No, za prvi poskus tvoj odziv niti ni bil tako slab," je dejal u itelj in spet dvignil
palico. "Nazadnje si me vendarle ustavil, eprav si izgubljal as in energijo z vpitjem.
Zberi se in zbran tudi ostani. Zavrni me s svojimi mislimi, pa ti palice sploh ne bo
treba uporabiti."
"Saj se trudim," je jezno odvrnil fant, "ampak niti besedice e niste rekli o tem,
kako naj to naredim!"
"Ne jezikaj, Potter," je svare e zagodel profesor, "in zapri o i."
Harryju se, z Rawsom pred sabo, ki ima poleg tega v roki arobno palico,
nekako ni zdelo pametno miati, a vseeno mu je ustregel.
"Preeni iz glave vse misli," je nato dejal hladni glas odraslega arovnika.
"Pogasi vsa ustva..."
Toda fant je bil na profesorja tako jezen, da mu je bes plal po ilah kakor
strup. Umiril naj bi se? Kajpada, ni lajega...
"To ni ni , Potter, bolj se bo moral potruditi. Vzemi se e v roke..."
Harry je poskusil iz glave pregnati vse misli, spomine in ustva...
"Dobro, poskusiva znova... tel bom do tri. Ena - dve - tri... Chitlivium!"
Pred njim se je s tal dvignil velik rn zmaj... Iz arobnega zrcala sta mu
mahala mama in o e... Cedric Diggory je leal na tleh in praznega pogleda zrl vanj...

"Neeeee!" Fant se je sesedel na kolena, obraz je zakopal v dlani, glava pa ga

je bolela, kot bi mu profesor poskual mogane izsesati iz lobanje.
"Vstani!" mu je ostro ukazal Raws. "Vstani! Ne trudi se, isto ni se mi ne
upira. Dovolil si mi dostop do spominov, ki se jih boji, in jaz bi jih lahko izkoristil kot
izjemno oroje!"
Harry se je znova postavil na noge, srce pa mu je bilo tako naglo, kot bi
Cedrica dejansko videl. U itelj napojev je bil zdaj e bolj bled kot obi ajno in tudi
jezen je bil, a nikakor tako zelo kot mladi arovnik.
"Pa e kako se trudim," je zagodel skozi stisnjene zobe.
"Naro il sem ti, da pogasi vsa ustva!"
"Vem, ampak trenutno to zame ni prav lahko," je zaren al Harry.
"Torej bo za Mojstra lahek plen!" ga je razjarjeno obvestil Raws. "Norci, ki
ponosno razkazujejo svoje srce, ki ne znajo brzdati ustev, ki se predajajo alostnim
spominom in se pustijo tako zlahka razjeziti - ibki ljudje, z drugimi besedami - nimajo
nikakrne monosti, da bi se uprli njegovi mo i! Naravnost smeno lahko mu bo
vdreti v tvojo zavest, Potter!"
"Nisem ibek," je tiho dejal Harry, ki je bil tako skrajno razjarjen, da bi
profesorja najraje preklel.
"Torej to dokai! Obvladaj se!" je revsknil Raws. "Obvladaj jezo in pokori si
svoj razum! Poskusiva e enkrat. Ena, dve, tri... Chitlivium!"
Stric Vernon je prek ree za poto zabijal desko... Po jezeru na posestvu se
mu je blialo na stotine morakvarjev... Skupaj z gospodom Weasleyjem je tekel po
hodniku brez oken in bliala sta se preprostim rnim vratom, ki so stale na njegovem
koncu. Pri akoval je, da bosta la skoznje, toda Ronov o e ga je potegnil na levo, na
stopni e, ki je vodilo navzdol...
"ZDAJ VEM! VEM!"
Spet je padel na vse tiri, znova je imel okoli sebe Rawsov kabinet in v
brazgotini ga je zopet neprijetno emelo. Toda glas, ki se mu je izvil iz ust, je bil
zmagoslaven. Hitro je vstal, profesor pa je s palico nad glavo samo za udeno zrl
vanj. Zdelo se je, da je tokrat preklical urok, e preden se mu je fant sploh poskusil
upreti.
"Kaj pa je bilo to, Potter?" je vpraal in izjemno zbrano zrl v Harryja.
"Videl sem... Spomnil sem se," je sopel mladi arovnik. "Posvetilo se mi je..."
"Kaj?" ga je ostro pozval Raws.
Fant mu ni odgovoril takoj. Pomel se je po elu in nekaj trenutkov uival v
prijetnem ob utku, ki se je razlezel po njem - kon no je razumel nekaj, kar ga je
morilo e dolge mesece... Kako dolgo je sanjal o tistem hodniku brez oken, pa ni niti
pomislil, da ta dejansko obstaja! Res, ele zdaj, ko je videl lastni spomin, mu je
postalo jasno, da gre za koridor, po katerem sta z gospodom Weasleyjem
dvanajstega avgusta tekla na zaslianje! To je bil hodnik, ki je vodil na Sekretariat za
skrivnosti, in pred vrati na njegovem koncu je bil tudi gospod Weasley, ko ga je
napadla Mrlakensteinova ka a!
Dvignil je glavo in se zazrl v Rawsa.
"Kaj je na Sekretariatu za skrivnosti?"
"Kako, prosim?" je tiho vpraal profesor in Harryju ni ulo, da ga je krepko
spravil iz tira.
"Rekel sem ,Kaj je na Sekretariatu za skrivnosti?', gospod," je ponovil fant.
"In zakaj bi te to zanimalo?" je po asi zagodel odrasli arovnik.
"Ker o hodniku, ki sem ga pravkar videl, sanjam e dolge mesece," je odvrnil
Harry in pri tem natanko opazoval profesorja. "A prepoznal sem ga ele zdaj in tako

vem, da vodi na Sekretariat za skrivnosti... Mislim pa tudi, da Mrlakenstein ho e

nekaj..."
"Rekel sem ti e, da ne izgovarjaj Mojstrovega imena!"
Temu je sledila tiina, ko je profesor nazadnje spregovoril, pa je bil njegov glas
prisiljeno lahkoten.
"V Sekretariatu za skrivnosti je marsikaj, Potter, in le malo od tega bi razumel,
ti e pa se te prav ni . Se razumeva?"
"Ja," je pritrdil fant in se pomel po elu, v katerem mu je za elo kljuvati.
"Tu se bo spet oglasil v sredo, ob isti uri, in takrat bova nadaljevala."
"Prav," je pristal mladi arovnik, ki se mu je vse bolj mudilo k prijateljema.
"Vsak ve er pa se mora pred spanjem povsem umiriti in izprazniti zavest.
Jasno?"
"Jasno," je prikimal Harry, ki ga je e komaj slial.
"In svarim te, Potter... e ne bo vadil, bom to vedel..."
Fant je segel po torbi, si jo nataknil na ramo in hitro odkorakal iz kabineta,
njegova vrata je previdno zaprl, nato pa stekel po hodniku.
Prijatelja je nael v knjinici, kjer sta se ubadala z najnovejo skladovnico
naloge, ki jim jo je naloila Temynova. Nosove so tam ti ali v knjige tudi tevilni
drugi tudentje, skoraj vsi petoolci. Sedeli so za mizami in peresa so v soju svetilk
besno prasketala prek pergamenta, nebo za velikimi okni pa je po asi temnelo. V
prostoru je bilo sicer povsem tiho, le sem ter tja se je po njem razleglo kripanje
evljev madam Monockell - ta je groze e korakala med policami in dihala za ovratnik
tistim, ki so brskali po policah z njej tako dragocenimi knjigami.
Harry je drhtel, in ko je sedel nasproti prijateljev, je v oknu za njima ujel svoj
odsev - bil je isto bled in brazgotina se mu je ble ala s ela mo neje kot sicer.
"Kako je lo?" ga je epetaje vpraala Hermiona, potem pa zaskrbljeno
dodala: "Je s tabo vse v redu?"
"Ja, bo e, no," je neu akano odvrnil mladi arovnik in se zdrznil, saj ga je v
elu e posebej zoprno zbodlo. "Posluajta... Ravno se mi je nekaj posvetilo..."
Povedal jima je, kaj je videl in do kaknega sklepa je priel na podlagi tega.
"Ho e... Ho e re i," je zaepetal Ron, "da je oroje, tisto, do esar bi se rad
dokopal Saj Ve Kdo, na Ministrstvu za aranje?"
"V Sekretariatu za skrivnosti," je tiho prikimal Harry. "Tista vrata sem videl, ko
me je tvoj o i peljal na zaslianje, in vsekakor je ta tudi strail, preden ga je napadla
ka a."
Hermiona je tiho zajela sapo.
"Seveda," je nato dahnila.
"Kaj - seveda?" se je zmedel rde elasec.
"Pomisli vendar malo, Ron... Tudi Sturgis Podmore naj bi na Ministrstvu
poskual nekam vlomiti - verjetno skozi taista vrata!"
"Zakaj bi Sturgis vlomil, e je na nai strani?" je podvomil Ron.
"Hja, tega pa ne vem," je priznala Hermiona.
"No, zanima me, kaj je sicer v Sekretariatu za skrivnosti," se je Harry obrnil k
prijatelju. "Ti je o i v zvezi z njim kdaj kaj omenil?"
"Tiste, ki tam delajo, imenujejo neimenljivi," je povedal Ron in se namr il.
"Nih e ne ve, kaj pravzaprav po nejo... Ampak udno se mi zdi, da bi oroje skrili pri njih."
"Prav ni ni udno," ga je zavrnila Hermiona. "Verjetno gre za kakno strogo
tajno arovnijo, ki jo razvija Ministrstvo... Harry, je s tabo res vse v redu?"
Fant si je namre z obema rokama pravkar segel k elu in se trdo pomel po
njem.

"Pusti to," je rekel in spustil drhte e roke na mizo. "Samo nekoliko sem... Tale
brambovija mi gre malo na ivce."
"Verjetno ga ni, ki bi bil isto pri sebi, potem ko bi mu ve krat zapored segli v
misli," je so utno rekla prijateljica. "Glej, pojdimo v dnevno sobo. Tam nam bo bolj
udobno."
Toda skupni prostor v Gryfondomu je bil nabito poln in trojica si je komaj nala
prosto mizo ter tri stole. O skrivnostnem oroju, ki naj bi ga skrivali na Ministrstvu, se
vpri o toliko soolcev seveda niso mogli pogovarjati, zato je Hermiona predlagala, da
bi se spet lotili naloge. Komaj pa sta fanta iz torb nejevoljno privlekla knjige in
zvezke, e se je izkazalo, zakaj je tam toliko tudentov - dvoj ka sta za ta ve er
napovedala predstavitev svojega najnovejega izuma.
"To je Gizdalinski glavoer!" je zavpil George, ko je njegov brat pomahal z
na i kanim klobukom, med drugim okraenim z dolgim, puhastim ronatim peresom.
"Danes jih ponujava po sramotno nizki ceni - za dva gulda! A oglejte si najprej
predstavitev, ki vam jo je pripravil moj ljubi brat!"
Fred si je klobuk poveznil na glavo in se iroko nasmehnil. Za hip je bil videti
precej trapast... potem pa sta izginila tako klobuk kot njegova glava.
Nekaj deklet je zavre alo, vsi drugi pa so se glasno zakrohotali.
"No, e snemi ga!" se je bratu zareal George.
Roka drugega dvoj ka je nekaj trenutkov grabila skozi zrak nad rameni, potem
pa si je klobuk z ronatim peresom potegnil z glave in spet se je prikazala.
"Le kako tole deluje?" se je vpraala Hermiona, ki se je prek u benika pozorno
zazrla v dvoj ka. "Jasno, za neke vrste urok nevidnosti gre, ampak nevidnostno polje
jima je uspelo raztegniti preko meja za aranega predmeta, kar nikakor ni zanemarljiv
doseek..."
Harry ni na to rekel nobene, saj mu je bilo preve slabo.
"Nalogo bom moral narediti jutri," je zamrmral in pospravil knjige, ki jih je pred
kratkim potegnil na plano.
"No, torej si to zapii v rokovnik," je zadovoljno predlagala Hermiona. "Da ne bo
pozabil."
Mladi arovnik in njegov prijatelj sta se spogledala, nato pa je Harry vseeno
segel v torbo, iz nje povlekel prijatelji ino darilo ter ga odprl.
"Ne odlaaj z nalogo, ti bo v hudo nadlogo!" ga je otel zve i .
Harry si je vanj sicer zapisal, da mora naslednjega dne napisati tudi nalogo za
Temynovo. A obenem si je prisegel, da ga bo ob prvi priliki zalu al v plamene.
"Mislim, da bom el kar spat," je rekel, ko je rokovnik spravil nazaj v torbo.
Vstal je in se odpravil prek dnevne sobe, pri emer se je izmuznil Georgu, ki
mu je hotel Gizdalinskega glavoerja povezniti na glavo. Kmalu se je vzpenjal po
hladnem in mirnem stopni u fantovskih spalnic, toda e vedno mu je bilo slabo, kot
tiste no i, ko je v sanjah gledal skozi ka je o i. Upal je, da mu bo bolje, e za nekaj asa lee.
e je odprl vrata njihove spalnice in vstopil, ko ga je zabolelo, kot bi mu nekdo
v elo zabil ebelj. Sploh ni ve vedel, kje je, ali stoji ali lei in niti svojega imena se
ni mogel spomniti.
V uesih mu je pozvanjal besen smeh... Tako sre en ni bil e dolgo asa...
Zajel ga je radosten, vznesen, resni no zmagoslaven ob utek... Zgodilo se je nekaj
krasnega, nekaj prekrasnega...
"Harry? Harry!"
Nekdo ga je silovito klofnil in v ponoreli smeh se je vmeal krik bole ine. Sre a
je po asi odtekala iz njega, toda krohot ni potihnil'''
Odprl je o i, se pri tem zavedel, da se divji smeh izvija iz njegovih ust, in takoj

je utihnil. Nato je sope obleal na tleh, zrl v strop in upal, da mu bo v elu e nehalo
tako neusmiljeno razbijati. Nadenj se je sklanjal Ron, ki je bil videti zelo zaskrbljen.
"Kaj se je zgodilo?" je vpraal.
"Ne... vem..." je zasopel Harry in se dvignil na komolce. "Izjemno... vesel je...
Skrajno... vesel..."
"Saj Ve Kdo?"
"Zgodilo... se je nekaj... krasnega," je zamomljal mladi arovnik. "Nekaj... kar
je upal... da se bo."
Besede so mu same od sebe prile na jezik, kot v garderobi gryfondomskega
motva. A vedel je, da so resni ne. Nekajkrat je globoko zajel sapo in poskual
pozabiti na to, kako mu je slabo. Zelo je bil vesel, da tokrat v sobi ni bilo tudi Deana
in Seamusa.
"Hermiona mi je rekla, naj grem pogledat, kako je s tabo," je tiho povedal Ron
in mu pomagal na noge, nato pa v posteljo. "Po njenem se zaradi Rawsovih posegov
v tvoje misli trenutno sploh ne more braniti pred vdorom vanje... Ampak ez as ti
bo brambovija pomagala, kajne?"
O itno je bilo, da sam temu ne verjame preve , in tudi Harry mu je zgolj
emerno pokimal ter se naslonil na blazino. Vse ga je bolelo, tolikokrat se je tistega
ve era e zvrnil po tleh, v brazgotini ga je kljuvalo in slabo mu ni bilo ni manj kot po
tistem, ko je bil pri a napadu na gospoda Weasleyja. Obenem je imel tudi ob utek,
da je po prvi uri brambovije postal samo e bolj ob utljiv za Mrlakensteinove misli in
ustva. Predvsem pa ga je skrbelo, kaj se je zgodilo, da je Mojster sre neji kot kdaj
koli v zadnjih tirinajstih letih.
Petindvajseto poglavje
Ukro eni uek
Zakaj se je Mrlakenstein tako razveselil, je Harry izvedel e naslednje jutro. Ko
je Hermiona prejela svoj izvod Prerokih novic in ga razprla, se je za trenutek zazrla
v naslovnico, nato pa tako glasno kriknila, da so se dale naokrog vsi ozrli k njej.
"Kaj je?" sta jo hkrati vpraala prijatelja.
V odgovor je asopis odloila na mizo in pokazala na deset rnobelih
fotografij, ki so zapolnile skoraj celo prvo stran. Na njih so bili ovekove eni obrazi
devetih arovnikov in ene arovnice, ki so posmehljivo ali naduto zrli s slik. Pod
vsako fotografijo je bilo zapisano ime arovnika na njej in zlo in, zaradi katerega so
ga vrgli v Azkaban.
Antonin Dolohov, je bilo natisnjeno pod arovnikom z dolgim in bledim
obrazom, ki se je nesramno real, obsojen nasilnih umorov Gideona in Fabiana
Prewetta.
Algernon Grabezh, je pisalo pod brazgotinastim mokim z mastnimi lasmi, ki
se je zdolgo aseno naslanjal na rob fotografije, obsojen, da je zaupne podatke
Ministrstva za aranje izdajal Tistetnu, Ki Ga Ne Smemo Imenovati.
Toda komaj se je Harry zazrl v asopis, e je njegov pogled pritegnila slika
arovnice. Ta je imela dolge temne lase, ki so bili na fotografiji povsem neurejeni in
razmreni, eprav so bili nekdaj gladki, gosti ter sijo i. Priprtih o i se je zazrla vanj,
pri emer se ji je na ozkih ustnicah poigraval oaben in zani ljiv nasmeek.
Lepotillya L'Ohol, obsojena zaradi mu enja, s katerim je trajno onesposobila
Franka in Alice Velerit, je pisalo pod njo.

Hermiona je dregnila Harryja in pokazala na naslov nad fotografijami, ki ga

mladi arovnik sploh e ni prebral, tako ga je pritegnila slika ohole coprnice.
MNOI NI POBEG IZ AZKABANA:
MINISTRSTVO SE BOJI, DA SE BODO JEDCI SMRTI ZBRALI OKOLI
BLACKA
"Blacka?" je glasno ponovil Harry. "Menda ne mislijo...?"
"Psst! Tije!" ga je mirila Hermiona. "Preberimo vendar najprej lanek."
Ministrstvo za aranje je pozno sino i objavilo vest, da je prilo do mnoi nega
pobega iz Azkabana.
Minister za aranje, Cornelius Schushmaar, je novinarje sprejel v svoji pisarni
in jim potrdil, da je v zgodnjih jutranjih urah v erajnjega dne ulo deset zapornikov,
za katere je sicer veljal e posebej strog varovalni reim. Schushmaar je nadalje
povedal, da je bunkeljskega ministrskega predsednika e obvestil, kako nevarni so
ubeniki.
"al smo se spet znali v natanko taknem poloaju, kot smo se pred dvema
letoma, ko nam je uel mnoi ni morilec Sirius Black," je sino i dejal Schushmaar.
"Po naem sta pobega povezana. Ker je bil dananji tako tevil en, domnevamo, da
ga deseterica nikakor ni bila v stanju organizirati sama; Black, ki je e na svobodi, je
seveda v izvrstnem poloaju, da svojim nekdanjim pajdaem pomaga po svojih
stopinjah. Nadalje smo prepri ani, da so se novi ubeniki, med katerimi je tudi
Lepotillya L'Ohol, sestri na prej omenjenega mnoi nega morilca, zbrali okoli njega
in ga proglasili za svojega novega vodjo. Seveda delamo vse, kar je v nai mo i, da
bi zlo ince polovili, in celotno arovniko skupnost naproamo, naj bo previdna. Vse
svarim, naj se pod nobenim pogojem ne pribliajo kateremu koli od coprnikov."
"To je torej tisto, Harry," je preplaeno dejal Ron. "Zato je bil Saj Ve Kdo
v eraj tako vesel."
"Ne morem verjeti," je v odgovor zaren al mladi arovnik. "Schushmaar za
pobeg krivi Siriusa?!"
"Saj nima druge izbire," je trpko skomignila Hermiona. "Misli, da bo rekel: ,al
mi je, dragi moji, Dumbledore me je svaril pred tem in azkabanski straarji so se zdaj
o itno res pridruili Mrlakensteinu,' - Ne bodi taka reva, Ron! - ,zato pa so iz zapora
pobegnili njegovi najhuji privrenci.' Jasno, tega ne bo priznal. Ne nazadnje je est
mesecev vsem po vrsti zatrjeval, da vidva z Dumbledorjem laeta!"
Novice je sunkovito razprla in za ela brati podrobneje poro ilo na drugi
strani, medtem ko se je Harry ozrl po Veliki dvorani. Nikakor mu ni bilo jasno, zakaj
soolci niso niti najmanj preplaeni, saj je pri akoval, da bodo vsi po vrsti razpravljali
o strani novici z naslovnice. A, seveda, na asopis je bil naro en le redkokdo. Tako
so klepetali o doma i nalogi, quidditchu in kdo ve katerih drugih malenkostih e,
medtem ko so se onstran varnih olskih zidov Mrlakensteinove vrste okrepile z
deseterico nevarnih Jedcev smrti.
Ozrl se je k mizi profesorjev. Tam je bil poloaj povsem druga en.
Dumbledore in McHudurrova sta se sklonjena drug k drugemu resnobno pogovarjala,

Ochrowtova pa je Novice naslonila na steklenico ke apa ter je bila tako zatopljena v

naslovnico, da sploh ni opazila, kako ji z li ke v negibni roki kaplja rumenjak mehko
kuhanega jajca. Tudi Temynova, ki se je na drugem koncu omizja posve ala skledi
kae, se s svojimi izbuljenimi o mi za spremembo ni ozirala po Veliki dvorani. Ne,
tistega jutra je povsem pozabila na to, da bi se morda dalo kaknega tudenta
kaznovati. Namr eno je goltala hrano ter se vsake toliko nejevoljno ozrla k
Dumbledorju in McHudurrovi, ki sta se tako zbrano pomenkovala.
"Ojej..." je takrat prepadeno izdavila Hermiona, ki je e vedno brala asopis.
"Kaj pa je zdaj?" je iv no vpraal Harry.
"To je vendar... grozno," je pretreseno rekla.
Novice, odprte na deseti strani, je pomolila fantoma, ki sta takoj za ela brati
lanek, na katerega je nemo pokazala.
TRAGI EN KONEC USLUBENCA MINISTRSTVA
Potem ko so na Ministrstvu zaposlenega Sloana Slootnika, 49, sino i nali
mrtvega v bolniki postelji, je vodstvo Svetega Munga zagotovilo, da bodo stvari prili
do dna. Slootnika, ki je pred nekaj tedni na delovnem mestu utrpel huje pokodbe,
je namre v bolninici zadavila lon nica in zdravilci ga niso mogli ve oiviti.
Miriam Strout, ki je v asu smrti skrbela za sobo, v kateri je leal gospod
Slootnik, so za asno suspendirali. V eraj ni hotela dajati izjav, tiskovni predstavnik
bolninice pa je dejal:
"Sveti Mungo globoko obaluje smrt gospoda Slootnika, igar zdravje se je
pred to tragi no nesre o po asi izboljevalo.
V naih predpisih je zelo jasno dolo eno, kakno okrasje je dovoljeno v
bolnikih sobah, toda zdi se, da je prezaposlena zdravilka Strout v boi nem asu
spregledala, kako nevarno rastlino je postavila na no no omarico naega
oskrbovanca. Na specifikaciji artikla pod cvetli nim lon kom je bilo namre zapisano,
da gre za roo prhutoo, in ker je bolnik po asi okreval, ga je Stroutova celo
vzpodbujala, naj sam skrbi zanjo. Ko se je okrevajo i, a e vedno ne povsem
prisebni bolnik rastline dejansko dotaknil, pa ga je nemudoma zadavila, saj je v
resnici lo za nevarnega potaknjenca hudi eve zanke.
Kdo mu jo je poslal, zaenkrat e ne vemo. Zato prosimo, da se nam javijo
arovniki, ki o tej zadevi morda kaj vedo."
"Slootnik..." je rekel Ron. "Slootnik... To mi zveni tako znano..."
"Seveda, e pa smo ga videli," je epetaje odvrnila Hermiona, "in to v Svetem
Mungu! Leal je na postelji nasproti Sharmerjeve, isto pri miru, in zrl v strop. Ravno
med naim obiskom mu je zdravilka tudi prinesla hudi evo zanko. Rekla je, da gre za
darilo, se spomnita?"
Harryjeve o i so inile nazaj k asopisni novici in o itajo e je zamrmral:
"Kako da hudi eve zanke nismo prepoznali? Saj je nismo videli prvi ... To bi
lahko prepre ili!"
"Kdo pa bi pri akoval, da bo v bolninici naletel na tako nevarno rastlino in
povrh vsega e v cvetli nem lon ku!?" ga je ostro zavrnil Ron. "Mi e nismo krivi,
temve je tisti, ki mu jo je poslal! Kaken osel!"
"Daj no, Ron!" je pretreseno dejala Hermiona. "Misli, da bi hudi evo zanko
lahko vtaknil v cvetli ni lon ek in se tega ne bi zavedal? Ne, tu gre... Tu gre za umor,
in kdor ga je zagreil, je zelo bister. e kaj vem, nikdar ne bodo ugotovili, kdo jo je

poslal."
Harry pa ni ve razmiljal o nevarni rastlini. Spomnil se je, kako sta se z
gospodom Weasleyjem na dan zaslianja z dvigalom spustila z drugega nivoja.
Takrat sta sre ala arovnika, igar koa je bila nezdravo rumene barve in je v dvigalo
vstopil iz Atrija.
"Gospoda Slootnika sem sre al," je rekel Ronu, "ko sva bila s tvojim o ijem na
Ministrstvu."
Rde elasec je razprtih ust zazijal vanj.
"O i ga je doma nekajkrat omenil, ja!" ga je preinilo. "Eden od neimenljivih je
bil - delal je na Sekretariatu za skrivnosti!"
Nekaj trenutkov sta zaprepadeno zrla drug v drugega. Potem pa je Hermiona
asopis potegnila k sebi, si e enkrat jezno ogledala fotografije deseterice pobeglih
Jedcev in nato sko ila na noge.
"Kam pa gre?" se je zmedel Ron.
"Pisala ji bom," je rekla nekoliko odsotno in si torbo nadela na rame. "Ne vem,
e bo sicer... A vredno je poskusiti in jaz sem edina, ki to lahko stori."
"Kako mi gre na ivce, kadar naredi kaj takega," je zagodel Ron, nakar sta se
tudi s Harryjem odpravila iz Velike dvorane, a po asneje. "Bi umrla, e bi nama
enkrat za spremembo povedala, esa se je domislila? Saj ji ne bi vzelo ve kot deset
sekund... O, Hagrid!"
Oskrbnik je stal poleg vrat Dvorane in akal, da se iz nje najprej zdrenja
skupina Drznvraanovcev. Pobunkan ni bil ni manj kot tistega dne, ko se je vrnil na
olo, le da je imel nekaj povsem sveih modric.
"Koko gre, fanta?" se jima je poskusil nasmehniti, a se je zgolj bole e spa il.
"Je s tabo vse v redu, Hagrid?" ga je vpraal Harry, ko se je orjak odpravil za
Drznvraanovci in sta mu z Ronom sledila.
"Sevede, sevede," je odvrnil orjak.
Pri tem se je zaman trudil, da bi bil njegov glas lahkoten. Ker se je tega
zavedal, je nato tako na iroko zakrilil z rokami, da bi mimoido emu profesorju
Vectorju skoraj povzro il pretres moganov. Ko se mu je opravi il, pa je fantoma
zamomljal:
"Samo fejst dosti dela imam. Sej vesta, koko je - pripraviti se moram za ure,
ene par salamandrov ima luskovko... pa zadnji opomin pred prenehanjem delovnega
razmerja sem dobil."
"Grozi ti, da te vrejo iz slube?" je tako glasno vpraal Ron, da se je mnogo
blinjih soolcev radovedno ozrlo k njim.
"Oprosti," je nato zaepetal rde elasec. "Ampak da se je tista krota spravila
tudi nate, je pa e preve !"
"No, ja," je skomignil oskrbnik, "sej sem to pri akoval, e naj povem po resnici.
Vedva tega nista omerkala, ampak ko se je Temynovka oglasila pri tisti uri, mi ni lo
glih najbolje, vesta..."
Zavzdihnil je.
"No ja, pametno bi bilo, e grem salamandrom v repe natret mej keno
ilijovega prahu, sicer jim bodo e stran padli... Sej se kmalu vidimo, a ne...?"
Odzibal se je po svoje, skozi vhodna vrata gradu in prek kamnitih stopnic na
razmo eno trato. Harry je zrl za njim in se spraeval, koliko slabih novic lahko e
prenese.
Minilo je le nekaj dni in e so isto vsi na oli vedeli, da je Hagrid prejel zadnji
opomin, toda na Harryjevo ogor enje ni to skoraj nikogar spravilo v slabo voljo.
Nekateri soolci z Drecom na elu so se tega celo razveselili! Zdelo se je tudi, da so

Harry, Hermiona in Ron edini vedeli za nenavadno smrt uslubenca Sekretariata za

skrivnosti. Kajti po hodnikih so zdaj razpravljali o eni sami temi: o pobegu iz
Azkabana, za katerega so tudentje sliali od pe ice soolcev, ki so bili naro eni na
asopise. Tako so se za ele iriti govorice, da so nekatere zapornike videli v
Meryascoveeni in naj bi se skrivali v Besne i brunarici. Nekaj tudentov pa je celo
trdilo, da naj bi nameravali vdreti na Bradavi arko, kot je pred dvema letoma Black.
Soolci iz arovnikih druin so se imen deseterice ubenikov bali skoraj tako
zelo kot Mrlakensteinovega, saj so dobro vedeli, kakne zlo ine so zagreili med
Mojstrovo grozovlado. Na Bradavi arko so hodili tudi tevilni sorodniki njihovih rtev,
ki so se zdaj kopali v neprijetni slavi: Susan Bones, katere strica, teto in njune otroke
je pobil eden izmed pobeglih coprnikov, je pri rastlinoslovju vsa najeena izjavila, da
se ji je za elo svetlikati, kako se po uti Harry.
"Niti slu ajno pa se mi ne sanja, kako lahko to prenaa! Grozljivo je!" je
osorno zagodla in na svoj pladenj s semeni vri vufelnov odvrgla veliko preve
zmajevskega gnoja, da so se od nelagodja za ela cvile zvijati.
Tudi fant je v zadnjih dneh na hodnikih spet pogosteje sproal priduene
pogovore in za njim so znova kazali s prsti. A vsaj zdelo se mu je, da je v glasu
epetajo ih soolcev zaznal bistveno spremembo in zdaj govorijo o njem bolj
radovedno kot sovrano. Nekajkrat je tudi ujel besedo ali dve, iz katerih je sklepal, da
Novicam ne verjamejo ve vsi in mnogi i ejo kakno drugo pojasnilo za to, zakaj ter
kako je iz azkabanske utrdbe lahko ulo kar deset razvpitih Jedcev. Zmedeni in
prestraeni soolci so se pri tem seveda zatekli k edini drugi razlagi, ki so jo poznali:
tisti, ki sta jo od konca prejnjega olskega leta razglaala Dumbledore ter Harry.
Toda vzduje se ni spremenilo le med tudenti. Od pobega iz arovnikega
zapora je postalo povsem obi ajno, da je trojica sredi hodnika naletela na gru o
profesorjev, ki so se napeto in epetaje pomenkovali, a utihnili, im se jim je priblial
kateri izmed u encev.
"O itno se v zbornici ne morejo ve pogovarjati," je tiho dejala Hermiona, ko
so pred u ilnico za uroke li mimo McHudurrove, Colibrija in Ochrowtove. "Tam je
vendar Temynovka."
"Mislita, da so izvedeli kaj novega?" je vpraal Ron, ki se je prek ramen ozrl k
profesorjem.
" e so, nam prav gotovo ne bodo povedali," je jezno zagodel Harry. "Po tisti
Odredbi... Pri kateri tevilki smo e zdaj?"
Jutro po tistem, ko je bila v asopisih objavljena vest, da je pobegnila
deseterica razvpitih coprnikov, se je namre na oglasnih deskah pojavilo slede e
obvestilo:
VELIKI INKVIZITOR
z dananjim dnem prepoveduje profesorjem, da bi tudentom dajali kakrne
koli informacije, ki niso neposredno povezane z u no snovjo, za katero so pla ani, da
jo podajajo.
Zgornje je v skladu z Odredbo o izobraevanju t. 26.
Kalvara Temyna, Veliki inkvizitor
Na ra un tega obvestila so tudentje sicer pogosto zbijali ale. Lee Jordan je
celo opozoril Temynovo, da po dolo ilih najnoveje Odredbe ne sme kaznovati

dvoj kov, ker sta se v zadnji vrsti igrala z eksplozivnimi kartami:

"To vendar nima nobene zveze z obrambo pred mra nimi silami, profesorica!
Informacije, ki jima jih zdaj dajete, nimajo neposredne povezave z u no snovjo!"
Ko je Harry naslednji sre al Leeja, je desnica slednjega hudo krvavela in
mladi arovnik je soolcu predlagal, naj si priskrbi raztopino nogogrizoganjih lovk.
Harry je prej sicer domneval, da bo Temynovi zaradi pobega vsaj nekoliko
upadel greben, kajti za to katastrofo je bil odgovoren prav njen ljubi Schushmaar.
Toda Inkvizitorka je samo e bolj gore no poskuala svojemu nadzoru podrediti isto
vse na Bradavi arki. e drugega ne, je bila o itno povsem odlo ena, da se bo v
najkrajem monem asu znebila nekaj profesorjev, in vpraanje je bilo le, ali bo
najprej dala na evelj Trelawneyjevo ali Hagrida.
Z notesom v roki se je pojavila na isto vsaki uri vedeevanja in nege. V teko
odiavljeni sobi vrh severnega stolpa se je namestila ob kamin in nato stalno
prekinjala vse bolj histeri na predavanja Trelawneyjeve: zastavljala ji je zapletena
vpraanja o prerokovanju iz pti jega drobovja, vztrajala, da vnaprej napove odgovore
tudentov, in zahtevala, naj izkae svoje sposobnosti ob kristalni krogli, kavni usedlini
ter plo icah z runami. Mladi arovnik je bil prepri an, da se bo profesorica za
vedeevanje kmalu zlomila. V zadnjem asu jo je namre ve krat sre al na hodnikih,
kar je bilo e samo po sebi precej nenavadno, kajti obi ajno je ti ala v svojem stolpu.
Toda kadar koli je naletel nanjo, si je tudi besno mrmrala v brado, vila roke in
preplaeno pogledovala prek rame, od nje pa je vel mo an vonj po eriju. e Harryja
ne bi bolj skrbelo za Hagrida, bi se mu celo zasmilila, a tako je upal, da orjak vsaj ne
bo prvi, ki bo letel ez prag.
al se mu ni zdelo, da gre oskrbniku kaj bolje od Trelawneyjeve. eprav se je
dral Hermioninega nasveta in jim od boi a dalje ni pokazal ni bolj stranega od
lajevca - arobne ivali, ki se od manjega psa vsaj na videz razlikuje zgolj po
razklanem repu - je tudi Hagrid postal ves iv en. Med urami se je pogosto zmedel in
pozabil, kaj je sploh hotel povedati, na vpraanja tudentov je odgovarjal napa no,
pri tem pa se je ves as oziral k Temynovi. Tudi pogovoru s Harryjem, Ronom in
Hermiono se je zadnje ase za el izogibati ter jim je izrecno prepovedal, da bi ga
pono i e kdaj obiskali.
" e vas pri tem dobi v pest, nam bo vsem zavila vratove," jim je zatrdil, in ker
trojica ni hotela prispevati k temu, da bi ostal brez slube, se niso ob ve erih nikdar
ve odpravili v njegovo ko o.
Harry je sicer imel ob utek, da mu namerava Temynova onemogo iti vse, kar
mu je bilo na Bradavi arki v uitek: obiske oskrbnika, dopisovanje s Siriusom,
quidditch. Ma eval pa se ji je lahko le na en na in da se je s podvojenim naporom
posvetil obrambnemu kroku.
V sobani KTD je sicer zelo uival, kajti opazil je, da so ob novici o pobegu iz
Azkabana vadili veliko bolj predano vsi, celo Zacharias. Toda nih e ni napravil tako
velikega napredka kot Neville. Zaradi vesti, da so krivci za bedno stanje njegovih
starev na prostosti, se je kar nekoliko srhljivo spremenil. Niti enkrat samkrat sicer ni
omenil, da so se s Harryjem, Ronom in Hermiono sre ali na zaprtem oddelku
Svetega Munga, oni pa so sledili njegovemu zgledu ter o tem niso nikomur rhnili
besedice. A okrogloli ni fant tudi o pobegu Lepotillye in njenih pomaga ev ni izgubljal
besed. Pravzaprav je med krokom komaj kaj rekel in se je neizprosno trudil z vsemi
novimi uroki ter protikletvami, ki so se jih u ili od Harryja. Njegov obraz je bil pri tem
spa en od zbranosti, za pokodbe in nesre no izvedene uroke se sploh ni menil ter
se je nasploh uril bolj prizadevno kot kdor koli drug. U il se je s takno naglico, da so
se Haryju jeili lasje, in ko je mladi arovnik krokarje soo il z oklopnim urokom, ga je

hitreje od Nevilla obvladala le Hermiona.

Kaj vse bi dal Harry, da bi se brambovije nau il tako naglo, kot se je Neville
obrambnih urokov. Njegove ure z Rawsom, ki so bile mu ne e od za etka, zdaj niso
bile ni bolj prijetne. Ravno nasprotno. Fant je imel ob utek, da mu gre na vsakem
sre anju s profesorjem slabe.
Preden se je za el uriti v bramboviji, ga je v brazgotini emelo le ob asno,
obi ajno pono i, in zares ga je bolelo le, kadar je za hip ujel nenavadni odblesk
Mrlakensteinovih misli ali ustev. Zdaj pa emenje skorajda ni ponehalo in vse
pogosteje so ga spreletavala ob utja, ki niso imela nobene zveze z njim - nenadoma
se je ves najeil ali razvedril, pri emer mu je v brazgotini e posebej zoprno
zakljuvalo. Zato je imel grozljiv ob utek, da se zaradi brambovije po asi spreminja v
nekakno anteno, ki je naravnana na e tako drobne spremembe v
Mrlakensteinovem po utju. A to nikakor ni bilo vse! V zadnjem asu je skoraj vsako
no sanjal, da koraka po hodniku pred vhodom na Sekretariat za skrivnosti, in mora
se je vedno kon ala enako: hrepene e se je ustavil pred preprostimi rnimi vrati.
"Mogo e je to nekoliko podobno bolezni," je zaskrbljeno dejala Hermiona, ko
je prijateljema zaupal, kako se mu i zaradi brambovije. "Ali pa recimo vro ini. Preden
se ti obrne na bolje, se ti mora poslabati."
"Za to je kriv Raws," je zatrdil Harry. "Vrh glave imam tega, da mi kar naprej
kljuva v brazgotini, in tisti hodnik me e na smrt dolgo asi."
Jezno se je pomel po elu.
"Ko bi se vrata na njegovem koncu vsaj odprla. Kako neumno se po utim, ker
takole stojim pred njimi in zijam vanja..."
"To ni smeno," ga je ostro zavrnila prijateljica. "Dumbledore nikakor no e, da
bi sanjal o tistem hodniku, sicer Rawsa ne bi prosil, naj te nau i brambovije. Bolj se
bo moral potruditi, da bi jo obvladal."
"Saj se trudim!" je nejevoljno zagodel. "Kar ti poskusi, kako je, e ti Raws
brska po glavi! Strano je zabavno, ti re em!"
"Mogo e..." je zamiljeno dejal Ron.
"No?" ga je nekoliko sumni avo spodbodla Hermiona.
"Mogo e Rawsu ne gre za to, da bi pomagal Harryju."
Oba prijatelja sta zazijala vanj, rde elasi arovnik pa je pomenljivo pogledal od
enega do drugega.
"Mogo e ho e le... razpreti njegovo zavest," je dejal nekoliko tije. "Da bi Saj
Vesta Kdo laje..."
"Saj sem vedela!" je vzkipela mlada arovnica. "Kolikokrat si Rawsa e esa
osumil?! In vedno si ga po krivem! Dumbledore mu zaupa in lan Feniksovega reda
je!"
"Ampak v asih je bil vendar Jedec smrti," je trmaril rde elasec, "dokaza, da je
dejansko prestopil na nao stran, pa vsaj jaz e nisem videl."
"Dumbledore mu zaupa," je ponovila Hermiona. "In e ne moremo zaupati
Dumbledorju, ne moremo nikomur."
Januar je spri o nenehnih skrbi in obilice dela mineval grozljivo hitro - zaradi
osupljivih koli in naloge so bili petoolci pogosto pokonci tudi po polno i, Harry pa je
poleg tega na skrivaj vodil obrambni kroek in hodil na brambovijo. Preden se je
dobro zavedel, se je e za el februar, ki je prinesel bolj mokro, a topleje vreme, in
blial se je tudi datum, ko so smeli drugi tistega olskega leta obiskati
Meryascoveeno. Odkar je Cho povabil tja, je imel le redkokdaj prilonost govoriti z

njo in zdaj se je ele zavedel, da bo Valentinovo preivel izklju no v njeni drubi.

tirinajstega zjutraj se je oblekel e posebej pazljivo. Z Ronom sta prila na
zajtrk v trenutku, ko so v Dvorano priprhutale potne sove. Hedwig ni bilo med njimi saj ne, da jo je Harry pri akoval Hermiona pa je iz kljuna neznane rjave sove ravno
povlekla pismo.
"Zadnji as! e ga ne bi dobila danes..." je rekla.
Nato je navdueno raztrgala ovojnico in na plano povlekla majhen kos
pergamenta. Njene o i so naglo zavigale prek kratkega sporo ila, po obrazu pa se ji
je razlezel izraz mra nega zadovoljstva.
"Posluaj, Harry," je rekla in se ozrla k njemu, "za nekaj resni no
pomembnega gre. Misli, da bi se okoli poldneva lahko dobili v Treh metlah?"
"Mja, kaj pa vem," je negotovo odvrnil. "Cho verjetno pri akuje, da bom cel
dan preivel z njo. O tem, kaj bova po ela, sploh nisva govorila."
"Pa jo pripelji s sabo, e res ne gre druga e," ga je rotila prijateljica. "Ampak
priel bo, kajne?"
"No... prav. Ampak zakaj?"
"Zdaj ti nimam asa razlagati, takoj moram napisati odgovor."
e je pohitela iz Velike dvorane, pri emer je v eni roki stiskala pismo, v drugi
pa kos prepe enca.
"Gre?" je Harry vpraal Rona, toda ta je nejevoljno zmajal z glavo.
"Ne morem, Angelina ho e, da ves dan vadimo quidditch. Po mojem je to isto
nesmiselno, saj na tem svetu ni slabe ekipe. Moral bi videti Nerodcka in Kirkeja.
Obupna sta, e slabe jima gre kot meni."
alostno je zavzdihnil.
"Ko bi mi Angelina vsaj pustila, da izstopim iz motva."
"Zakaj bi ti? Brani izvrstno, e se le ne zmede," je razdraeno odvrnil Harry;
kako naj bi so ustvoval s prijateljem, ko pa bi sam dal domala kar koli, da bi lahko
igral na bliajo i se tekmi s Pihpuffom?
Ron je zaznal nejevoljni podton v prijateljevih besedah ter quidditcha med
zajtrkom ni ve omenil, in ko sta nekoliko kasneje la vsak po svoje, je bilo njuno
slovo nekoliko hladno. Rde elasec se je odpravil na stadion, Harry pa je ajno li ko
izrabil kot ogledalo, si poskusil poravnati lase in nato odel v avlo. V njej naj bi se
dobil s Cho in e se je zaskrbljeno spraeval, o em se bosta sploh pogovarjala.
akala ga je nekoliko stran od hrastovih vhodnih vrat, in ker je imela lase
zvezane v dolg konjski rep, je bila e posebej ljubka. Ko se je Harry odpravil proti
njej, ga je nenadoma spreletel grozljiv ob utek, da je sam naravnost smeen - kako
butasto se mu vendar ob bokih zibljejo roke in kako nerodno stopa s temi svojimi
velikimi nogami!
"ivijo," ga je v tistem tiho pozdravila Cho.
"ivijo," ji je odvrnil.
Trenutek ali dva sta se samo gledala, potem pa je fant rekel:
"No, em, bi kar la?"
"O... Ja, seveda."
Stopila sta v vrsto, ki je vodila k Filchu, se ob asno spogledala in iv no
nasmehnila, toda pogovarjala se nista. Ko sta kon no prila na zrak, je Harryju
mo no odleglo, saj mu je bilo laje nemo hoditi kot stati. Dan je bil sicer sve ter
nekoliko vetroven, in ko sta la mimo stadiona, je mladi arovnik za hip ugledal Rona
ter Ginny. vignila sta visoko nad tribunami in prijelo ga je, da bi se jima pridruil.
"Quidditch res pogrea, kajne?" je rekla Cho.
Ozrl se je k njej in se zavedel, da ga verjetno e nekaj asa opazuje.

"Ja," je zavzdihnil, "ga."

"Se spomni, kako je bilo, ko sva v tretjem letniku prvi igrala drug proti
drugemu?"
"Aha," se je nasmehnil, "kar naprej si mi zapirala pot."
"Wood pa je zavpil nate, da ne bodi tako prekleto vljuden in me preprosto zbij
z metle," je Cho zadovoljno obujala spomine. "Sliala sem, da so ga vzeli v
Kerryjevsko krdelo. Je to res?"
"Ne, za Zgornje Route igra. To mi je povedal lani, ko sem ga sre al na
svetovnem prvenstvu."
"Saj res, takrat sva se videla, se spomni? V istem taboru smo bili. A ni bilo
super?"
Pogovor o svetovnem prvenstvu v quidditchu ju je ponesel vse do konca
dovoza in skozi vrata na posestvo. Harry ni mogel verjeti, kako lahko se je
pogovarjati s Cho - pravzaprav ni teje kot z Ronom in Hermiono! Ravno ko se je
sprostil in razvedril, pa je mimo njiju prihitela gru a deklet, med katerimi je bila tudi
Gatka Garkinson.
"Potter in Chang!" je zavre ala in sproila plaz hihitanja. "Bljak, Changica,
okusa pa res nima... Diggory je bil vsaj lep!"
Spolzgadovke so nato odbrzele naprej, pri emer so kri avo klepetale in se
ve krat pretirano pozorno ozrle prek ramen, da je nad par legla zoprna tiina. Harry
se ni mogel spomniti ni esar, kar bi lahko e rekel o quidditchu, Cho, nekoliko
zardela, pa se je zatopila v svoje noge.
"No, kam bi rada la?" jo je vpraal, ko sta prispela v vas.
Glavna ulica je bila polna tudentov, ki so se preganjali po njej, kukali v izlobe
in se alili.
"Oh, vseeno mi je," je skomignila. "Bi se mogo e malo sprehodila po vasi?"
Tako sta se odpravila naprej, a kmalu sta se spet ustavila. Ob izlobi trgovine
Dervish in Pockovets je bilo namre zbranih ve va anov, ki so si ogledovali velik
razglas Ministrstva za aranje. Ko sta se jim pribliala, sta opazila, da ve ino
naznanila zasedajo fotografije desetih pobeglih Jedcev smrti, ki so mrko meikali z
njih. Razglas je ponujal tiso guldov nagrade za podatke, s pomo jo katerih bi ujeli
katerega koli izmed ubenikov.
" udno, se ti ne zdi?" je tiho rekla Cho, ki si je ogledovala fotografije. "Se
spomni, kako so morakvarji iskali Blacka, ko je pobegnil? Cela Meryascoveena jih je
bila polna. Zdaj pa je paznikom Azkabana ulo kar deset Jedcev, a ni nikjer
nobenega..."
"Ja," je prikimal mladi arovnik, odtrgal pogled od Lepotillye L'Ohol in se ozrl
po ulici, "to je res nenavadno."
Seveda mu ni bilo al, da v bliini ni nobenega od tistih grozljivih bitij, toda
ravno to je bilo obenem zelo pomenljivo. Morakvarji o itno niso le dopustili pobega,
temve se deseterice tudi niso trudili lgkati... Torej jih Ministrstvo res nima ve na
vajetih!
Ubeniki so sicer meikali s isto vsake izlobe, mimo katere sta la, ko sta
korakala ob Perocevkini prodajalni peres, pa je za elo deevati; na Harryjev obraz in
vrat je padlo nekaj tekih ter mrzlih kapelj.
"Si za skodelico kave?" ga je previdno vpraala Cho, ko je de postajal vse
bolj vztrajen.
"Ja, prav," je rekel in se ozrl. "Kam pa bi la?"
"Pojdiva k madam Bucibushki," je vedro predlagala, ko je videla, da zanjo slii
prvi , pa je dodala: "Tamle zgoraj ima kavarno in prav prijetna je."

Nato ga je po stranski ulici odpeljala do majhnega lokala, v katerem res ni bil

e nikdar. Vanj je bilo natla enih odlo no preve mizic, zato so bila okna oroena od
sape mnogih gostov, celotni prostor pa je bil tudi ves v ipkah in pentljah. Ko je Harry
pokukal skozi vrata, ga je spreletel neprijeten spomin na kabinet Temynove.
"Kako lepo, a ne?" je veselo rekla Cho.
"Em, ja," se je zlagal mladi arovnik.
"Glej, kavarno je okrasila posebej za Valentinovo," ga je opozorila
Drznvraanovka.
Pri tem je pokazala na enega izmed priblino desetih zlatih amor kov. Ti so
lebdeli vsak nad svojo okroglo mizico in prek gostov pod sabo so ob asno vrgli pest
ronatih konfetov.
"Aaahh..." je izdavil Harry, ko sta zasedla zadnja prosta stola.
Njuna mizica je stala ob zamegljenem oknu in komaj pol metra stran od nje je
skupaj s plavolaso lepoti ko sedel Roger Davies, kapetan drznvraanovske ekipe.
Mlademu arovniku je ob pogledu nanju postalo e bolj nelagodno, ko se je ozrl po
kavarni, pa se je kar zgrozil. V njej so bili namre sami par ki in vrh tega so se vsi
drali za roke! Menda Cho ne pri akuje, da se bosta tudi onadva?
"Kaj vama lahko prinesem, ljub ka?" ju je v tistem vpraala madam
Bucibushka, gospa precejnjega obsega, ki se je komaj prerinila mimo mize Rogerja
Daviesa.
"Dve kavi, prosim," je naro ila Cho.
Roger in njegovo dekle sta se takoj zatem nagnila drug k drugemu ter se
za ela poljubljati. Harry si je mo no elel, da bi se nehala. Bal se je namre , da sta
jima s tem postavila zgled, s katerim bosta morala s Cho tekmovati. Postajalo mu je
vse bolj vro e in poskusil se je zazreti skozi okno, toda bilo je tako zamegljeno, da
skozenj ni videl isto ni . Ker si je elel za im dlje odloiti trenutek, ko bo moral
pogledati Drznvraanovko, je nato zazijal v strop. Pretvarjal se je, da opazuje, kako je
ta pobarvan, pri emer mu je v obraz priletelo za celo pest ronatih listi ev, ki jih je
amor ek ravno takrat natrosil prek njiju.
Minilo je e nekaj zoprnih minut, potem pa je Cho omenila Temynovo. Harry je
ponujeno temo pograbil z velikim olajanjem in nekaj asa sta oba presre no
udrihala po Inkvizitorki, a ker so nad njo pogosto besneli med obrambnim krokom,
kmalu nista imela ve kaj re i. Nanju je tako spet legla tiina. Mladi arovnik se je e
kako zavedal cmokanja, ki se je razlegalo od sosednje mize, in divje se je spraeval,
kaj naj re e.
"Em, posluaj, bi la okrog poldneva v Tri metle? Tam sva zmenjena s
Hermiono Granger."
Cho je privzdignila obrvi.
"S Hermiono Granger? Zmenjena? Danes?!"
"Ja, povabila me je pa . No, gre z mano? Rekla je, da je vseeno, e pride
tudi ti."
"Glej no... Kako prijazno od nje."
Toda sode po njenem glasu ji to nikakor ni bilo ve . Ravno nasprotno,
odzvala se je hladno in je nenadoma postala zelo mrkogleda.
Nekaj minut je nato minilo v popolni tiini, pri emer je Harry srkal svojo kavo s
tolikno naglico, da se je e spraeval, e bo moral naro iti e eno. Za Rogerja in
njegovo dekle pa se je zdelo, da so se njune ustnice preprosto zlepile.
Chojina dlan je po ivala na mizi, poleg skodelice, in mladi arovnik je imel
vedno bolj mu en ob utek, da bi moral se i po njej.
Opravi e to, si je prestraeno in obenem razburjeno prigovarjal. Zgrabi jo, pa

bo!
A celo brze i zviz je bilo veliko laje ujeti kot premakniti roko za teh nekaj
deset centimetrov...
Ravno ko se je kon no zganil, pa je Cho dlan umaknila. Zdaj je s komaj
zaznavnim zanimanjem opazovala, kako se pri sosednji mizi poljubljata Roger in
njegovo dekle.
"Povabil me je na zmenek, ve," je tiho obvestila Harryja. "Pred nekaj tedni.
Roger. A sem ga zavrnila."
Mladi arovnik, ki je z dlanjo pred trenutkom vignil prek mize, se je zdaj
pretvarjal, da je v resnici hotel se i po sladkornici. Ampak le zakaj mu Cho to
pripoveduje? e bi hotela biti tu z Rogerjem, da bi jo celo ocmokal, res ne razume,
zakaj je la z njim!
Nobene ni rekel. Njun amor ek je prek mizice odvrgel e eno pest konfetov.
Nekaj jih je pristalo v tisto malo mrzle kave, kar jo je Harryju e ostalo in jo je ravno
ponesel proti ustnicam.
"Lani pa sva sem prila s Cedricom," je dodala Drznvraanovka.
Fant je otrpnil v trenutku, ko je kon no doumel, kaj je rekla. Povsem
nemogo e se mu je zdelo, da bi se o Cedricu rada pogovarjala prav zdaj, ko ju
obdajajo sami zaljubljeni par ki in jima nad glavo lebdi amor ek.
A ona je s precej vijim glasom e nadaljevala:
"Ve krat sem te hotela vpraati... Je Cedric... Me je kaj omenil... preden je
umrl?"
Harry je zazeval, potem pa se je hitro spravil k sebi.
"Ne," je odvrnil. "Saj... Saj sploh ni imel asa, da bi kaj rekel. Em, no, si poleti
la na kakno tekmo? Za Tornade navija, kajne?"
Njegov glas je bil narejeno vesel in na svojo veliko grozo je opazil, da se ji v
o eh spet lesketajo solze.
"Glej," je obupano dejal in se nagnil tako blizu k njej, da ga ni mogel sliati
nih e drug, "kaj, ko se ne bi pogovarjala o Cedricu... Pomeniva se raje o em
drugem..."
Toda ravno tega, kajpada, ne bi smel re i.
"Mislila sem," je odvrnila in solze so za ele kapati na mizo, "da bo ti rarazumel! O njem se moram pogovoriti in gotovo se momora tudi ti!"
Vse je lo grozovito narobe. Rogerjevo dekle se je odlepilo od Drznvraanovca
in se ozrlo k objokani Cho.
"Jaz sem se pravzaprav e pogovoril," je kon no izdavil Harry. "Z Ronom in
Hermiono..."
"O, seveda, z njo pa govori o tem!" je predirno vzkliknila. "Samo z mano ne!
Mo-Mogo e bi bilo bolje, e bi... e bi pla-pla ala in la! Potem se bo lahko takoj
dobil z njo, ko ti je vendar toliko do tega!"
Harry jo je samo debelo gledal, ona pa je zgrabila svoj ipkasti prti ek in si z
njim obrisala o i.
"Cho?" jo je previdno poklical.
Ko bi Roger vendar zgrabil svojo punco in se je spet lotil, da bi e nehala zijati
vanj!
"No, kar pojdi!" je rekla Drznvraanovka, ki je zdaj ihtela v prti ek. "Saj sploh ne
vem, zakaj si me povabil na zmenek, e si se dogovoril tudi z drugimi dekleti! S
katero pa se dobi, ko bo opravil s Hermiono, a?!"
"Ampak saj z njo sploh nisem zmenjen. Mislim, tako kot s tabo e ne, no," se
je zasmejal, ko se mu je posvetilo, za kaj gre.

Toda hip zatem je e spoznal, da je napravil e eno napako.

Cho je namre planila na noge. Zdaj je bilo v kavarni e povsem tiho in vsi so
ju opazovali.
"Lepo se imejta, Harry," je melodramati no izjavila, nato pa kolcajo pohitela k
vratom, jih besno odprla ter stekla v de.
"Cho!" je zaklical za njo, toda vrata so se e zaprla in pri tem sproila
blagoglasno venketanje zvon kov nad njimi.
V kavarni je sicer e vedno vladala grobna tiina in vsi so prav vztrajno buljili
vanj. Zato je na mizico odvrgel guld, si z las stresel ronate konfete in se naglo
odpravil za dekletom.
Zunaj je lilo kot za stavo in za Cho ni bilo nobenega sledu. e zdaj mu ni bilo
povsem jasno, kaj se je zgodilo, saj ni minilo niti pol ure, odkar sta se imela e isto v
redu.
"enske," je jezno zamrmral in z rokami v epih od ofotal na glavno ulico.
"Zakaj se je sploh hotela pogovarjati o Cedricu? Zakaj vedno privle e na dan kakno
temo, ob kateri se spremeni v cev za zalivanj e? !"
Zavil je na desno, se pognal v tek in se kmalu ustavil pred vrati Treh metel.
Vedel je, da je prezgoden in Hermione verjetno e ni. Toda bilo je zelo verjetno, da
bo v gostilni sre al koga, s komer bo lahko poklepetal, dokler se prijateljica ne pojavi.
Tako je vstopil, stresel z glavo, da si je nekoliko osuil premo ene lase in se
razgledal. V enem izmed kotov je sam samcat in precej emeren del orjaki
oskrbnik.
"ivijo, Hagrid!" ga je pozdravil Harry, ko se je zmuznil mimo na gosto
posejanih miz ter k sebi potegnil enega izmed blinjih stolov.
Oskrbnik se je zdrznil in se zazrl v mladega arovnika, kot bi ga komaj
prepoznal, fant pa je na njegovem obrazu opazil nekaj novih rnic ter dve svei rani.
"O, lej ga, Harry!" je kon no rekel orjak. "Koko gre?"
"V redu, v redu," se je zlagal fant, ki je imel ob utek, da se ob loveku tako
alostnega videza nima kaj pritoevati. "Em, kaj pa tebi?"
"Meni?" se je presene eno odzval Hagrid. "Oh, fejst se imam, zelo fejst,
sevede."
Zazrl se je v globine svojega kositrnega vr a, velikega kot vedro, in zavzdihnil.
Mladi arovnik ni vedel, kaj naj e re e, in nekaj trenutkov sta samo tiho sedela.
Potem pa je oskrbnik nenadoma dejal:
"Medva sva obadva na isti barki, a ne, Harry?"
"Em..." je rekel fant.
"Ja, sej to sem enkrat e rekel... Oba sva koker tujca," je modro prikimal orjak.
"Pa tudi sirote sva. Ja, ja... oba sva sirote."
Nagnil je vr in napravil dolg poirek.
" e ima fejst familijo, je vse isto druga e," je nato nadaljeval. "Moj ata je bil
e dober lovek, pa tvoja dva tudi. e bi bila e pri ivljenju, bi bilo zate vse druga e,
a ne?"
"Ja, pa e..." je previdno dejal Harry.
Hagrid je bil vsekakor zelo nenavadne volje.
"Familija," je rekel mra no. "Koker koli e obrne, kri zmerej teje..."
Pri tem je odsotno otipal eno ve jih podplutb.
"Hagrid, pa od kod ti vse te pokodbe?" ga je vpraal mladi arovnik.
"A?" je presene eno zinil oskrbnik. "Katere pokodbe?"
"Vse te!" je Harry pokazal na njegov obraz.
"Aja... Ah, to so samo praske pa buke," je skomignil orjak. "Moja sluba je

pa bolj grobe sorte."

Spraznil je vr , ga odloil in se postavil na noge.
"Sej se kmalu spet vidiva, Harry... Pazi nase."
e se je ves polomljen odmajal prek gostilne in izginil v divjem nalivu, fant pa
je e nekaj asa zrl za njim. Hagrid se mu je smilil, eprav mu je nekaj prikrival,
o itno odlo en, da ne potrebuje pomo i. Le kdo silnega orjaka tako grdo mlati? Toda
e preden je mladi arovnik o tem lahko razmislil, je zaslial, da ga nekdo kli e.
"Harry! Harry, tukaj smo!"
Z nasprotne strani to ilnice mu je mahala Hermiona. Hitro je vstal, se prek
precej polne gostilne zdrenjal k njej in se ele na pol poti zavedel, da prijateljica ni
sama. Za mizo je gostila pivski druici, za kateri je dvomil, da sta po njenem okusu:
Loono Liupko in Rito Brentsell, bivo novinarko Prerokih novic!
"Zgoden si," je rekla Harryjeva prijateljica in mu na klopi napravila prostor, da
bi se ji lahko pridruil. "Mislila sem, da si s Cho in bo priel ele ez kakno uro!"
"S Cho?" je takoj posegla vmes Rita, se naglo zasukala k Harryju in se z
zanimanjem zazrla vanj. "Torej si bil na zmenku?"
e je segla po torbici iz krokodiljega usnja in pobrskala po njej.
"Tebe se prav ni ne ti e, e je bil na zmenku," jo je hladno obvestila
Hermiona. "Tisto lahko kar pospravi."
Novinarka je bila na tem, da na plano povle e pero strupeno zelene barve.
Zdaj je mlado arovnico pogledala, kot bi jo ta prisilila, da spije golido smrdomezge, a
torbico je vseeno zaprla.
"Kaj imate za bregom?" je vpraal mladi arovnik, sedel in pogledoval od Rite
do Loone pa spet k Hermioni.
"Mala gospodi na Brezmadena nama je to ravno hotela razloiti, ko te je
zagledala," je povedala Rita in napravila dolg poirek ognjenega viskija.
"Govorim menda lahko z njim, a ne?" je nato ovrknila mlado arovnico.
"Kar izvoli," ji je hladno odvrnila Hermiona.
Riti brezposelnost ni dela dobro. Lasje, ki so bili nekdaj umetelno nakodrani,
so ji zdaj vsi zanemarjeni mlahavo viseli z glave, krlatni lak njenih petcentimetrskih
krempljev se je na ve mestih olu il, iz irokih o al pa ji je izpadlo nekaj umetnih
okrasnih draguljev. Ponovno je napravila krepak poirek in s koti kom ust vpraala:
"Tvoje dekle je gotovo zelo ljubko, kajne, Harry?"
"e eno besedico o Harryjevem zasebnem ivljenju pa obljubim, da dogovor
odpade," je razdraeno zagodla Hermiona.
"Kaken dogovor?" se je namrdnila novinarka in si z dlanjo obrisala usta. "Zanj
zdaj prvi sliim, gospodi na Zoprnija Pravi nika naro ila si mi samo, naj se
prikaem tukaj. Res, samo po akaj..."
"Pa bom videla, kakno nesramnost si bo spet izmislila o naju s Harryjem?" jo
je zdolgo aseno prekinila Hermiona. "Res koda, da je ne bo mogla objaviti."
"O tvojem prijatelj ku so letos tudi brez moje pomo i napisali kar lepo zbirko
nesramnih lankov," je pikro odvrnila novinarka, se prek kozarca ozrla k fantu in
hrapavo zaepetala:
"Kako si se ob tem po util? Kot bi te vsi izdali? Si bil ves iz sebe? Si imel
ob utek, da te nih e ne razume?"
"Jezen je bil, jasno," je z razlo nim in trdim glasom dejala mlada arovnica.
"Kajti ministru za aranje je povedal resnico, a je Schushmaar prevelik osel, da bi mu
verjel."
"Torej e vedno trdi, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil in si bil ti
temu edina pri a?" je vpraala Rita, odloila kozarec in pogled zapi ila v fanta,

kazalec njene desnice pa je hrepene e trznil proti zaponki na torbici.

"Nisem bil edina pri a," je zaren al Harry. "Tam je bilo poleg mene e vsaj
deset Jedcev. Naj ti jih natejem?"
"Lepo prosim," je dahnila novinarka, ki je spet za ela brskati po torbici,
mladega arovnika pa je gledala, kot bi bil najlepa stvar, kar jih je kdaj videla. "Si e
predstavljam velik naslov v mastnem tisku: Potter obtouje! Podnaslov: Jedci smrti
so e vedno med nami! Potem, pod tvojo ogromno fotografijo, pa: Vedenjsko in
umsko moteni najstnik, ki je preivel, ko ga je napadel Saj Veste Kdo, Harry Potter, je
v eraj ogor il vrsto spotovanih ter vidnih lanov nae arovnike skupnosti. Obtoil
jih je namre , da so Jedci smrti..."
Pero peklenskega pucfleka je ponesla na pol poti do ust, da bi ga oslinila,
preden ji je zamaknjeni izraz na obrazu ugasnil.
"A, seveda," je rekla, odloila pisalo in besno zabol ala v Hermiono,
"gospodi na si ne elijo, da bi se kaj takega pojavilo v tisku, kajne?"
"Gospodi na si pravzaprav elijo natanko tega," je sladko odvrnila mlada
arovnica.
Rita jo je debelo pogledala, in Harry tudi. Le Loona si je e naprej sanjavo
pomrmravala pesmico Ron i Weasley je res car.
"Rada bi, da objavim intervju s Harryjem, v katerem ga bom izpraala o
Tistem, Ki Ga Ne Smemo Imenovati?" je pridueno vpraala novinarka.
"Tako je," je pritrdila Hermiona, "in povedal ti bo vse do zadnje podrobnosti.
Izdal ti bo imena Jedcev smrti, ki se pretvarjajo, da so spotovani gospodje, pa tudi
to, kaken je dandananji videti Mrlakenstein..."
Rita se je ob coprnikovem imenu tako grdo zdrznila, da se je vsa polila z
viskijem, in Hermiona ji je prek mize vrgla prti ek, nato pa zani ljivo dodala:
"Ne bodi vendar taka reva!"
Novinarka se je popivnala po zanemarjenem denem pla u, pogleda pa z
mlade arovnice ni umaknila. Kon no je odlo no dejala:
"Novice taknega intervjuja ne bodo natisnile. e slu ajno e nisi opazila,
Harryjevim izmiljotinam ne verjame nih e in vsi so prepri ani, da je hudo moten. No,
e bi mi pustila napisati lanek, v katerem bi prej opisano lahko obdelala iz tega
zornega kota..."
"Niti slu ajno ne mislim spet brati, kako se Harryju trga!" jo je jezno zavrnila
Hermiona. "Najlepa hvala za takne bedarije, vrh glave jih imam! Ne, rada bi mu
dala prilonost, da pove resnico!"
"Za taken intervju na tri u ni zanimanja," je hladno skomignila novinarka.
"Ho e re i, da ga Novice ne bi natisnile, ker jim Schushmaar ne bi dovolil?" je
razdraeno vpraala Harryjeva prijateljica.
Rita ji je namenila dolg in trd pogled. Potem pa se je nagnila prek mize in jo,
kot bi bili na poslovnem sestanku, obvestila:
"Schushmaar res pritiska na Novice, a to na nao teavico nima nikakrnega
vpliva. Tovrstnega intervjuja v vsakem primeru ne bi objavili, saj bi Harry v njem
izpadel preve pozitivno, esar naa ljuba skupnost preprosto no e, saj ni v skladu z
vsesplonim vzdujem. Rev ki so e tako preve zaskrbljeni zaradi pobega iz
Azkabana in bi na vsak na in radi verjeli, da se Saj Ve Kdo ni vrnil."
"Torej Preroke novice obstajajo, da ljudem povedo, kar elijo sliati?" jo je
zani ljivo okrcala Hermiona.
Rita se je spet vzravnala, privzdignila obrvi in spraznila kozarec. "Novice
obstajajo, ker se prodajajo," je hladno pribila.
"Moj o i pravi, da so grozljiv asopis," je v pogovor nepri akovano vsko ila

Loona.
ebulico, ki jo je do zdaj namakala v svoji pija i, si je ponesla v usta in jo
nekaj asa valjala po njih. Pri tem je svoje velikanske in izbuljene o i nekoliko norega
pogleda vztrajno upirala v novinarko.
"On objavlja samo pomembne stvari," je kon no dodala, "za katere bi javnost
po njegovem morala vedeti. Prav vseeno mu je, ali kaj zaslui ali ne."
Rita je zavila z o mi.
"Torej je lastnik kaknega butastega vakega glasila, kaj?" je rekla. "S lanki,
kot recimo Petindvajset na inov, kako se neopazno pomeati med bunkeljne, in
obvestili v zvezi z naslednjim boljim sejmom?"
"Ne," jo je zavrnila Loona in ebulico namo ila nazaj v kozarec gozdarjeve
utehe, "urednik revije Razkrito je."
Novinarka je prhnila tako glasno, da so se ljudje pri sosednji mizi ozrli k njej.
",Pomembne stvari, za katere bi javnost po njegovem morala vedeti', kaj?" je
zlobno pripomnila. "Te ,stvari' so tako alostno privle ene za lase, da so isto
pleaste."
"No, torej ima izvrstno prilonost, da njegovi reviji dvigne ugled," je prijazno
vsko ila Hermiona. "Loona pravi, da bo z veseljem objavil tvoj pogovor s Harryjem."
Rita je obe debelo pogledala, potem pa planila v gromek krohot.
"Da bi pisala za Razkrito!" je nazadnje vzdrgetala. "Uf! Ampak zakaj? Menda
ne misli, da bodo tvojega prijatelja potem jemali kaj bolj resno?"
"Nekateri ne," je mirno dejala mlada arovnica. "Toda razlogi za pobeg iz
Azkabana, ki so jih navajale Novice, se tevilnim zdijo precej neverjetni. Po mojem
se marsikdo sprauje, ali obstaja e kakna bolja razlaga za to, in e jim jo
ponudimo, pa eprav v..." (na hitro se je ozrla k Looni) "v... no, recimo v nenavadni
reviji, jo bodo po mojem z veseljem prebrali."
Rita nekaj asa ni rekla nobene, potem pa je nekoliko nagnila glavo in se
pretkano zazrla v Harryjevo prijateljico.
"Dobro. Recimo, da pristanem," je zapredla. "Kaken honorar bom dobila?"
"Kolikor vem, o i tistim, ki piejo za njegovo revijo, ne pla a," je zasanjano
povedala Loona. "To po nejo, ker gre za astno opravilo, pa seveda tudi zato, da se
njihovo ime pojavi v javnosti."
Rita Brentsell jo je zgroeno premerila, nato pa je navalila na Hermiono.
"Sem si me priklicala, da bi nekaj naredila zastonj?"
"Seveda," je mirno pritrdila mlada arovnica in napravila majhen poirek. "Kajti
v nasprotnem primeru bom za to zainteresirane obvestila, da si dolo ene svoje
sposobnosti pozabila prijaviti. A po drugi strani ti bodo Novice za prvoosebni opis
ivljenja v Azkabanu nedvomno pripravljene izpla ati precejno vsoto."
Rita jo je pogledala, kot bi si elela le tega, da bi ji papirnati deni ek iz njene
pija e lahko zarila v nos.
"Torej nimam izbire, kaj?" jo je nazadnje vpraala. "Tudi prav."
Segla je po torbici, iz nje privlekla kos pergamenta ter poprijela Pero
peklenskega pucfleka.
"O i bo tako vesel," je zadovoljno pripomnila Loona.
Novinarkina eljust je potrznila.
"Si ti za, Harry?" se je Hermiona zasukala k prijatelju. "Si pripravljen javno
spregovoriti o tej zadevi?"
"Zakaj pa ne," je zamiljeno prikimal mladi arovnik in zrl v Ritino
strupenozeleno pero, ki ga je e pristavila k pergamentu.
"Potem pa kar za nimo, gospa Brentsell," jo je resnobno pozvala mlada

arovnica in iz svojega kozarca izbezala enjo.

estindvajseto poglavje
Videno in nepredvideno
Loona ni mogla re i ni dolo nega o tem, kdaj naj bi natisnili Ritin intervju, kajti
njen o e naj bi akal na prekrasen lanek o vedrorogih mr ikih.
"Ta prispevek je seveda zelo pomemben in Harry bo morda moral po akati do
naslednje tevilke," je e dodala.
Mlademu arovniku ni bilo lahko govoriti o tistem ve eru, ko se je Mrlakenstein
vrnil. Novinarka je iz njega izvlekla isto vsako malenkost in povedal ji je vse, esar
se je lahko spomnil, saj je bila to zanj morda edina prilonost, da arovniki skupnosti
posreduje resnico. A spraeval se je, kako se bodo ljudje odzvali nanjo. Domneval je,
da bo ve ini samo e v potrditev, kako skrajno neuravnoveen je, ne nazadnje tudi
zato, ker se bo njegova zgodba pojavila skupaj z norijami o vedrorogih mr ikih.
Toda zaradi pobega Krasotillye L'Ohol in njenih pajdaev ga je kar galo, da nekaj
mora narediti, pa e bo imelo zaeleni u inek ali ne...
"Me prav zanima, kaj bo na to rekla Temynovka," je zamiljeno rekel Dean, ko
je za vse skupaj izvedel pri ponedeljkovi ve erji.
Seamus, sede nasproti njega, se je naglo zalagal s pi ancem in pe enim
krompirjem, toda Harry je vedel, da napenja uesa.
"Pravilno si se odlo il, Harry," se je takrat oglasil Neville, ki je sedel poleg
Seamusa.
Bil je bled in nadaljeval je s precej tijim glasom:
"Gotovo je bilo... O tem ti gotovo... ni bilo lahko govoriti, kajne?"
"Ne... ampak ljudje vendar morajo izvedeti," je zamomljal mladi arovnik,
" esa je sposoben Mrlakenstein."
"Tako je," je prikimal okrogloli ni fant, "pa tudi tega se morajo zavedati, esa
so sposobni njegovi Jedci..."
Stavek je nekako nedokon an obvisel v zraku in Neville se je spet posvetil
pe enemu krompirju. Seamus je dvignil pogled, a pri tem ujel Harryjevega, in naglo
sklonil glavo. ez as so se Dean, Seamus in Neville odpravili v dnevno sobo, Harry
ter Hermiona pa sta za mizo po akala na Rona, ki zaradi treninga e ni ve erjal.
V Dvorano je v spremstvu Mariette prila Cho. Harryja je v elodcu neprijetno
zvilo, a Drznvraanovka se sploh ni ozrla h gryfondomskemu omizju in sedla je tako,
da je bila s hrbtom obrnjena proti njemu.
"Saj res, pozabila sem te vpraati," je veselo rekla Hermiona in se ozrla k
Drznvraanovcem, "kako je bilo na zmenku s Cho."
"Kako je bilo?" je ponovil Harry, k sebi potegnil skledo z rabarbarinim
pudingom in si privo il e eno porcijo posladka. "Obupno, e e mora vedeti."
Povedal ji je, kaj se je zgodilo pri madam Bucibushki.
"... potem pa vstane," je dokon al pripoved nekaj minut kasneje, ko je
pospravil puding do konca, "re e ,lepo se imejta, Harry' in kar gre!"
Odloil je lico in se zazrl v Hermiono.
"Mislim, sploh nisem vedel, kaj ji je. Je isto zmeana ali kaj?"

Prijateljica se je ozrla k Cho in zavzdihnila.

"O, Harry," je alostno rekla. "al mi je, ampak precej brezobziren si bil."
"Jaz?!" se je razhudil. " isto v redu nama je lo, potem pa mi je za ela
razlagati, da jo je Roger Davies povabil na zmenek in kako sta se v tisti butasti
kavarni kljun kala s Cedricom - jaz sem bil brezobziren?"
"Hja, ve," je dejala Hermiona potrpeljivo, kot bi pretirano razburljivemu
dojen ku razlagala, da je ena in ena dve, "sredi zmenka ji res ne bi smel povedati, da
se mora dobiti z mano."
"A-A-Ampak..." je besno zajecljal Harry. "Ampak saj si mi vendar ti naro ila,
naj ob dvanajstih pridem k Metlam. Kako naj bi, e ji tega sploh ne bi povedal?"
"Je e prav, da si ji, samo to bi moral storiti isto druga e," je ni manj zoprno
mirno odvrnila. "Mar bi rekel, da ti je res zoprno, a sem te prisilila, in zdaj mora priti
k Metlam. Tja si seveda ne eli. Veliko raje bi ves dan preivel z njo, a al si mi
obljubil... in tako dalje."
Harry jo je samo debelo gledal, ona pa je zamiljeno dodala:
"Pametno bi bilo tudi omeniti, da se ti zdim resni no grda."
"Ampak saj se mi ne!" je fant kon no priel k sebi.
Hermiona se je zasmejala.
"Harry, e huji si kot Ron... Ne, to ne bo dralo," je zavzdihnila, ko je
rde elasec ravno v tistem prihla al v Dvorano, nejevoljen in od peta do glave
zamazan z blatom. "Glej, Cho si spravil v slabo voljo, ker si ji rekel, da se mora
dobiti z mano. Zato ti je tudi za ela govoriti o drugih fantih, saj je upala, da bo postal
ljubosumen. Na ta na in je pa poskusila ugotoviti, koliko ti je ve ."
"A, to je imela za bregom..." se je za elo svetlikati mlademu arovniku, Ron pa
je sedel nasproti njega in k sebi za el grabiti isto vse pladnje s hrano, kar jih je
lahko dosegel. "Ampak zakaj me potem ni enostavno vpraala, ali mi je ona bolj ve
od tebe?"
"Takna vpraanja dekleta zastavljamo zelo redko," je rekla Hermiona.
"Pa bi jih bolj pogosto!" se je spet raztogotil Harry. "Potem bi ji lahko povedal,
da mi je ve , in se ji ne bi bilo treba spet razjokati!"
"Saj ne pravim, da je ravnala pametno," je odvrnila mlada arovnica, ko se jim
je pridruila e Ginny, ni manj blatna od Rona in prav tako nejevoljna. "Poskuam ti
samo razloiti, kako se je po utila."
"O teh re eh bi morala napisati knjigo," je Hermioni rekel Ron. "V njej bi lahko
razloila vse nore neumnosti, ki jih po nete dekleta, da bi jih fantje lahko razumeli."
"Ja," ga je gore e podprl Harry in se ozrl k drznvraanovski mizi.
Cho je pravkar vstala in Veliko dvorano je zapustila, ne da bi ga pogledala.
Precej slabe volje se je zato zasukal k Ronu in Ginny.
"Kako je lo na treningu?"
"Ne sprauj," je kujavo odvrnil prijatelj.
"Oh, daj no," je posegla v pogovor Hermiona in se ozrla k njegovi sestrici,
"prepri ana sem, da ni bilo tako..."
"Pa , strano je bilo," jo je zavrnila Ginny. "Angelina bi se nazadnje skoraj
zjokala."
Po ve erji sta se la z Ronom skopat, Harry in Hermiona pa sta se odpravila v
precej polno gryfondomsko dnevno sobo in sedla k nalogi. Ko sta se ez pol ure
prikazala rde elasa dvoj ka, se je Harry mu il z novo zvezdno karto, ki so jo morali
izdelati za astronomijo.
"A Rona in Ginny ni tu?" je vpraal Fred, se ozrl in k sebi potegnil stol.
Ko je Harry odkimal, je dodal:

"Dobro. Z Georgem sva la na trening, gledat, kako jim gre. Povozili jih bodo
kot ma ke. Brez nas so iste nule."
"No, ne pretiravaj, Ginny ni slaba," ga je popravil George, ki je sedel poleg
njega. "Pravzaprav mi ni jasno, kje se je nau ila tako dobro letati, ko pa ji doma
nikdar nismo pustili, da bi igrala z nami."
"e od estega leta dalje je na skrivaj vdirala v vao shrambo za metle in
letala zdaj na eni, zdaj na drugi," se je izza nevarno visokega kupa knjig o
starodavnih pismenkah oglasila Hermiona.
"O," je rekel George, na katerega je to napravilo kar precejen vtis. "No, to
celotno zadevo seveda dobro pojasni."
"Je Ron e ubranil kaken strel?" je nato vpraala mlada arovnica in
pokukala prek Magi nih hieroglifov in logogramov.
"Saj obrani vse. Samo prepri an mora biti, da ga nih e ne gleda," je zavil z
o mi drugi dvoj ek. "Prav zato sva si z Georgem rekla, da bova v soboto prosila
gledalce, naj mu obrnejo hrbet in za nejo klepetati, vsaki ko se mu bo lokl za el
priblievati."
Vstal je, se nemirno odpravil k oknu in se zazrl prek tema nega posestva.
"Quidditch je bil edino, zaradi esar je bilo vredno ostati tu."
Hermiona ga je strogo premerila.
"Letos imata vendar maturo!"
"Saj sva ti e povedala, da se z izpiti ne misliva preobremenjevati," jo je
zavrnil. "Strahote so nared, kajti celo tistih turov sva se znebila. Nekaj kapljic
raztopine nogogrizoganjih lovk je bilo potrebnih; Lee nama je namignil, da bi zadevo
lahko reila s tem."
Drugi dvoj ek je na iroko zazehal in se alostno zazrl v obla no no no nebo.
"Saj ne vem, e bi to tekmo sploh el gledat. e nas bo Zacharias premagal,
se bom mogo e moral ubiti."
"Ti, kaj pa, e bi namesto tega raje ubila njega?" je predlagal Fred.
"Ravno to je tisto, kar je pri quidditchu narobe," je odsotno zamrmrala
Hermiona, spet sklonjena nad prevod nekega starega besedila. "Med domovi zaradi
njega prihaja do slabe volje in razdorov."
Pogled je dvignila s pergamenta, da bi poiskala Strokovnjakov silabar, in pri
tem opazila, kako zgroeno ter nejeverno zijajo vanjo vsi fantje.
" e pa je res tako!" je nejevoljno zagodla. "In to kljub temu da je quidditch ne
nazadnje samo igra!"
"Hermiona," je Harry zmajal z glavo, "na ustva in te re i se spozna, o
quidditchu pa nima pojma."
"Mogo e res ne," je tema no odvrnila in se spet posvetila prevodu, "vendar
vsaj nisem do konca nesre na, e Ron ne ubrani kaknega strela."
eprav bi Harry raje sko il z astronomskega stolpa, kot da bi ji to priznal, bi bil
po sobotni tekmi pripravljen pla ati kakrno koli vsoto, e bi bilo tudi njemu povsem
vseeno za quidditch.
Najbolje, kar je lahko rekel o spopadu s Pihpuffovci, je bilo to, da je bil kratek.
Gryfondomski gledalci so morali prenaati muke le dvaindvajset minut, kaj je bilo v
tem kratkem asu vrhunec groze, pa je bilo teko re i. Je bil najbolj obupen Ronov
tirinajsti zaporedni ponesre eni poskus, da bi obranil obro e? Morda, a tudi
Nerodcka je bilo grozljivo gledati: ko je enkrat zamahnil po tamfu, mu je kij zletel iz
roke in priletel Angelini naravnost v glavo. Seveda, nekaj izjemnih trenutkov je
gledalcem zagotovil tudi Kirke: ko se je Zacharias Smith z loklom pod pazduho
pognal proti njemu, je na primer preplaeno kriknil in se zvrnil z metle.

Zaradi vsega tega je bil pravi ude, da so izgubili za borih deset to k. Ginny
je namre uspelo ujeti zviz, pa eprav bi ga Sommerby s svojega poloaja veliko
laje, in kon ni rezultat je bil zato dvesto tirideset proti dvesto trideset.
"Dobro si se zapodila za njim," jo je pohvalil Harry, ko so vsi obsedeli v
gryfondomski dnevni sobi, v kateri je vladalo izrecno pogrebno vzduje.
"Sre o sem imela," je skomignila. "Zviz ni letel posebej hitro, Sommerby pa je
prehlajen. Ravno v napa nem trenutku je kihnil in pri tem zaprl o i. Sploh pa, ko bo
spet v motvu ti..."
"Ginny, doivljenjsko prepoved igranja imam."
"Ah, igrati ne bo smel samo tako dolgo, dokler je na oli Temynovka," ga je
popravila deklica. "No, in ko bo spet v nai ekipi, ti bom z veseljem prepustila mesto
iskalca. Angelina ter Alicija bosta letos kon ali olo in s tem bosta v ekipi prosti kar
dve mesti, jaz pa veliko raje zasledujem kot i em."
Harry se je ozrl k Ronu, ki je v kotu ves sklju en zrl v kolena, v rokah pa stiskal
steklenico maslenuka.
"Angelina mu e zmeraj ne pusti iz ekipe," je povedala Ginny, kot bi mlademu
arovniku brala misli. "Pravi, da bi se moral samo zbrati, pa bi bil odli en branilec."
Mlademu arovniku je Angelina zaradi tega postala veliko bolj ve , toda po
drugi strani si je rekel, da bi bilo Rona prijazneje pustiti iz motva. Spolzgadovci so
ga namre z igri a spet pospremili s pesmijo ,Ron i Weasley je na car', Dreco in
njegovi pa so bili zdaj vse blije prvemu mestu.
K Harryju in Ginny sta zdaj pristopila dvoj ka.
"e norca se ne morem delati iz njega, preve se mi smili," je rekel Fred in se
ozrl k skrueni postavi svojega mlajega brata. "Ampak po drugi strani... Ko je spustil
mimo sebe tisti tirinajsti strel..."
Z rokami je zakrilil, kot bi se utapljal.
"No ja, to bom pa prihranil za zabave."
Ron se je kmalu zatem zavlekel v spalnico, Harry pa mu ni sledil takoj, saj je
imel ob utek, da prijatelju zdaj ni do drube. In res. Ko je mladi arovnik priel gor, se
je rde elasec pretvarjal, da spi; smr al je kar nekoliko preve glasno.
Harry je zlezel v posteljo, pri emer je e vedno razmiljal o tekmi, v kateri ni
mogel sodelovati. Ginny je bila dobra iskalka, toda vedel je, da bi sam lahko zviz ujel
e pred njo, e takrat, ko se je pojavil ob Kirkejevem glenju. e se Weasleyjeva
najmlaja tedaj ne bi obotavljala, bi Gryfondom lahko celo zmagal...
Temynova je med tekmo sedela le nekaj vrst pod njim in Hermiono. Enkrat ali
dvakrat se je okorno zasukala k njemu, pri emer so se njena irna usta raztegnila v
nasmeek, ki se je vsaj njemu zdel izrazito kodoeljen. Ob spominu nanj ga je
resni no pogrelo, a potem se je spomnil, da mu je Raws na koncu vsake ure
brambovije zabi al, naj pred spanjem iz zavesti preene isto vse misli in ustva.
Nekaj asa se je trudil umiriti, toda pozabiti ni mogel ne na Temynovo ne na
Rawsa in je postal samo e bolj razdraen. Nazadnje se je zavedel, da sam pri sebi
e spet razglablja, katerega bolj sovrai.
Ronovo smr anje je po asi potihnilo in namesto tega je za el dihati globoko
ter umirjeno. Harry pa e dolgo ni zaspal; njegovo telo je bilo utrujeno, toda zavest se
nikakor ni hotela utrniti.
Nazadnje je vendarle zdrsnil v spanec in sanjalo se mu je, da Neville in
Ochrowtova po sobani KTD pleeta val ek, medtem ko McHudurrova igra na dude.
Trojico je nekaj asa veselo opazoval, potem pa se je odlo il, da gre poiskat e
druge lane DA.
Toda ko je stopil iz sobane, se ni znael pred tapiserijo Torina Topoglavega,

temve je na nasprotni steni plapolala bakla. Glavo je po asi zasukal v levo. Tam, na
oddaljenem koncu hodnika brez oken, so stala preprosta rna vrata.
Odpravil se je k njim in postajal je vedno bolj razburjen. Imel je nenavaden
ob utek, da bo tokrat kon no imel sre o in jih bo nekako lahko odprl... Od njih je bil
zdaj oddaljen samo e nekaj metrov in veselo se je zdrznil, kajti opazil je, da vzdol
njihove desne strani ari trak modrine! Vrata so bila torej odprta in e je iztegnil roko,
da jih odrine...
Ron je zahr al tako ostro in glasno, da se je Harry zbudil. Desnico je imel
iztegnjeno predse, kot bi se dejansko poskual dotakniti vrat, oddaljenih na stotine
kilometrov. Razo arano, a obenem z ob utkom krivde je roko spustil ob bok. Vedel
je, da rnih duri ne bi smel videti, toda hkrati ga je tako hudo mu ila radovednost...
Le kaj je za njimi in zakaj je moral Ron zaagati ravno v tistem trenutku? Ko bi le hip
kasneje...
V ponedeljek so prili na zajtrk natanko v trenutku, ko je v Veliko dvorano
prifrfotala pota. Hermiona zdaj ni bila ve edina naro ena na Preroke novice, saj je
tudi druge zanimalo, kako je s pobeglimi Jedci. Kljub temu da so te neprestano
poro ale, kdo vse naj bi videl katerega izmed coprnikov, niso ujeli e nikogar izmed
njih.
Mlada arovnica je sovi izpla ala firi in z zanimanjem razprla asopis,
medtem ko si je Harry nato il pomaran ni sok. Ko je pred njim glasno pristala prva
ptica, pa je bil prepri an, da se je zmotila, saj je v celem letu prejel eno samo
sporo ilo.
"Koga pa i e?" jo je pobaral, umaknil kozarec s sokom, h kateremu se je
sklonila, in se nagnil k njej, da bi prebral naslov na pismu:
Harry Potter
Velika dvorana
Bradavi arka
Namr il se je in segel po ovojnici, a e preden jo je sovi odvezal z noge, je
poleg nje prhutaje pristalo sedem pti ev. Prerivali in drenjali so se, da bi se prvi
prebili k njemu, pri emer so tacali po hrani.
"Kaj se dogaja?" je osuplo vpraal Ron.
Proti Harryju je zdaj zijal e isto ves Gryfondom, saj je to zanimalo tudi druge
soolce, k mlademu arovniku pa je priletelo e pet sov, ki so hukale, se eperile in
razpenjale krila.
"Harry!" je takrat dahnila Hermiona, segla med sove in izmed njih potegnila
skovirja z dolgim, v tulec zvitim paketom. "Mislim, da vem, kaj to pomeni... Odpri
najprej tole!"
Fant je raztrgal rjavi ovojni papir in iz njega se je skotalil mar evski izvod revije
Razkrito. Poravnal ga je in se zazrl v naslovnico, s katere se mu je plaho smehljala
njegova lastna fotografija. Nad njo pa je z velikimi rde imi rkami pisalo:
HARRY POTTER JE KON NO SPREGOVORIL:
RESNICA O TISTEM, KI GA NE SMEMO IMENOVATI IN O NO I, KO SE JE

VRNIL
"Lepo, kajne?" je rekla Loona, ki jo je kot meglo prineslo h gryfondomski mizi
in je zdaj sedla med Freda ter Rona. "Ta tevilka je izla ele v eraj in o ija sem
prosila, da ti en izvod podari."
Zro v sove je nato e dodala:
"Vse to so verjetno pisma bralcev."
"Taisto sem si rekla tudi jaz," je navdueno prikimala Hermiona. "Harry, bi ti
bilo zoprno, e bi ti pomagali...?"
"Kar izvolite," se je namuznil mladi arovnik.
Prijatelji so nemudoma za eli odpirati ovojnice.
"Ta je od nekega osla, ki je prepri an, da ti manjka par kole kov," je rekel
Ron, ki je na hitro preletel prvo pismo. "Ah, kaj e..."
"Tale babnica pa ti predlaga, da gre v Svetega Munga na magi no
okterapijo," je povedala Hermiona in razo arano zme kala drugega.
"No, tole ni aljivo," je po asi rekel Harry, ki je dral v roki pergament, popisan
z ensko pisavo. "Glej no, pravi, da mi verjame!"
"Moj pa se ne more odlo iti," se je zareal Fred. "Nikakor se mu ne zdi nor, a
po drugi strani no e verjeti, da se je Saj Ve Kdo vrnil, in zato ne ve, kaj naj si misli.
Uf, nekateri imajo res preve asa."
"e nekoga si prepri al, Harry!" je takrat navdueno vzkliknila Hermiona. "Ko
sem prebrala intervju, sem prila do zaklju ka, da te imajo pri Prerokih novicah na
piki... eprav se e zdale ne veselim tega, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo
Imenovati vrnil, sem to prisiljena sprejeti kot dejstvo... Kako lepo!"
"Tale je e eden izmed tistih, ki so prepri ani, da si nor," je Ron zme kano
pismo odvrgel prek ramen, "ampak tole gospodi no si pa - tako je napisala sama spreobrnil. Zdaj misli, da si pravi junak, in celo fotografijo je priloila... Uau, glej to!"
"Kaj se tukaj dogaja?" je vpraal narejeno sladek glas.
Harry je z rokami, polnimi ovojnic, dvignil pogled. Za Fredom in Loono je stala
Temynova, ki je z izbuljenimi o mi preiskujo e vigala prek nereda na mizi pred
mladim arovnikom. Ta je opazil, da so se proti njemu z zanimanjem zasukali tudi
tevilni soolci iz drugih domov.
"Zakaj si dobil vsa ta pisma, Potter?" ga je po asi vpraala Inkvizitorka.
"Je to prepovedano?" se je glasno pozanimal Fred. "Torej ne smemo ve
prejemati pote?"
"Previdno, gospodi Weasley, da te ne bo doletela kazen," ga je utiala
Temynova. "No, Potter?"
Harry se je za trenutek obotavljal, toda jasno mu je bilo, da se bo za njegov
intervju slej ko prej razvedelo in bo izvod revije Razkrito nedvomno priel v roke tudi
Temynovki.
"Vsi ti ljudje so mi pisali v zvezi z intervjujem," je povedal, "v katerem sem
opisal, kaj se mi je zgodilo lanskega junija."
Pri tem se je ozrl k mizi profesorjev, kajti imel je nenavaden ob utek, da ga
Dumbledore opazuje. Toda ko je ravnatelja oinil, se je ta pozorno pomenkoval s
Colibrijem.
"Intervju?" je ponovila Temynova in njen glas je bil e drobneji ter viji kot po
navadi. "Kako to misli?"
"Neka novinarka mi je zastavljala vpraanja in jaz sem odgovarjal nanje," je
skomignil. "Kar poglejte si..."

Revijo ji je preprosto vrgel in ujela jo je ter zazijala v naslovnico. Na njenem

bledem, testenem obrazu so se pojavile groze e lise vijoli ne barve.
"Kdaj si to storil?" je vpraala z drhte im glasom.
"Ko smo bili zadnji v Meryascoveeni," je odvrnil.
Zazrla se je vanj in od besa je kar arela, okati prsti, s katerimi je stiskala
revijo, pa so ji trepetali.
"Torej tja ne bo el nikdar ve , gospodi ," je zaepetala. "Kako si drzne...?
Kako si mogel...?"
Globoko je zajela sapo.
"Znova in znova sem ti poskuala vbiti v glavo, da ne sme lagati. Toda kazen
nate o itno ni napravila dovoljnega vtisa, zato bom Gryfondomu odbila petdeset
to k, ti pa bo e en teden zve er prihajal k meni."
Odzibala se je stran, pri emer je revijo stiskala k prsim, o i mnogih tudentov
pa so ji sledile.
Sredi dopoldneva so se po oli e pojavili velikanski razglasi, a ne le na
oglasnih deskah v domovih, temve tudi po hodnikih in u ilnicah.
VELIKI INKVIZITOR
opozarja tudente, da bodo iz ole nepreklicno izklju eni vsi, pri katerih bomo
nali mar evski izvod revije Razkrito.
Zgornje je v skladu z Odredbo o izobraevanju t. 27.
Kalvara Temyna, Veliki inkvizitor
Kadar koli je enega od teh razglasov opazila Hermiona, ji je obraz iz
neznanega razloga kar zaarel od veselja.
"Zakaj si tako dobre volje?" jo je nejevoljno vpraal mladi arovnik.
"Oh, Harry! Ti res ni jasno, kako ga je Temynovka posekala?" se je namuznila.
"Ravno zaradi te prepovedi bodo intervju prebrali isto vsi soolci!"
Zdelo se je vsaj, da ima prav. eprav Harry ni videl, da bi kdo imel revijo, je
tevilne slial citirati njegove odgovore iz intervjuja. O njih so se epetaje pogovarjali,
ko so pred razredi akali, da bodo lahko vstopili, o njih so razpravljali med kosilom in
celo med poukom (v zadnjih klopeh, seveda). Hermiona, ki je pred uro starodavnih
run pokukala na dekliko strani e, pa je prijatelju poro ala, da o lanku na debelo
klepetajo tudi tam.
"Ker dekleta vedo, da sva prijatelja, so me dobesedno zasula z vpraanji," je
povedala, pri emer so se ji o i kar ble ale. "In, Harry, mislim, da ti verjamejo. Res,
kon no si jih prepri al!"
Temynova se je tiste dni vztrajno sprehajala po oli, ustavljala mimoido e
tudente in od njih zahtevala, naj ji pokaejo, kaj imajo v torbah ter epih. Iskala je
seveda prepovedano revijo, toda soolci niso bili neumni - svoje izvode so prej
za arali, da so se vpri o nepovabljenih o i spremenili v zvezke z zapiski ali kaj
podobnega.
U iteljem je bilo zaradi prejnje Odredbe o tem sicer prepovedano govoriti,
toda kljub temu so nali tevilne na ine, s katerimi so izrazili svoje mnenje. Ko je
Harry pri rastlinoslovju profesorici Ochrowt podal zalivalko, je Gryfondomu dodelila
dvajset to k, Colibri pa mu je na koncu urokov v roke potisnil katlo cvile ih
sladkornih mik, rekel ,Psst!' in nato veselo oddrobencljal po svoje. Nekoliko manj
prijetno se je na intervju odzvala Trelawneyjeva. Ta je namre sredi ure za ela precej

histeri no ihteti in je presene enemu razredu vpri o mrkoglede Inkvizitorke zatrdila,

da Harryja vendarle ne bo doletela prerana smrt. Ravno nasprotno: do akal naj bi
zavidanja vredno tevilo let, izvolili naj bi ga za ministra in imel naj bi dvanajst otrok.
Fant se je veliko bolj razveselil, ko je zaslial, da ga kli e Cho, kar se je
zgodilo naslednjega dne. Takrat je ravno hitel k spreminjanju oblike, in e preden se
je zavedel, kaj se dogaja, je na ramenu e za util njeno roko.
"Res mi je al, oprosti," mu je zaepetala na uho. "Kako lepo od tebe, da si
javno povedal resnico... Ko sem brala intervju, sem se kar zjokala."
Da je spet prelivala solze, mu sicer ni bilo pretirano ve . Toda zelo je bil
vesel, da znova govori z njim, e bolje volje pa je postal, ko ga je na hitro poljubila
na lice. Zatem je odhitela in sam se je odpravil naprej, toda prijetnih dogodkov za tisti
dan ni bilo konec: e preden je priel v u ilnico, je k njemu stopil Seamus.
"Nekaj bi ti rad povedal," je zamomljal, vztrajno zazrt v Harryjevo levo koleno,
potem pa zdrdral: "Verjamem ti in Razkrito sem poslal tudi mami."
Da je bila mera polna, so intervju prebrali tudi Dreco in njegova pribo nika.
Mladi arovnik jih je zgodaj zve er sre al v knjinici, kjer so staknjenih glav sedeli za
eno izmed miz, drubo pa jim je delal e mrav fant, Theodore Nott. Ko je mladi
arovnik za el iskati knjigo o delnem radirnenju, se je etverica mrko zasukala k
njemu, a sicer se niso niti zganili. Harryju je bilo povsem jasno, kaj jih grize; zdaj so
vsi vedeli, da so njihovi o etje Jedci.
"Najbolje pri tem pa je," je zadovoljno zaepetala Hermiona, ko sta odla iz
knjinice, "da ti sploh ne morejo ugovarjati. To bi namre pomenilo, da so prebrali
intervju!"
A Harryjevega veselja tudi s tem ni bilo konec. Pri ve erji jih je Loona namre
obvestila, da revija Razkrito e ni imela tevilke, ki bi pola hitreje od mar evske.
"O i jo e ponatiskuje!" je povedala z navdueno izbuljenimi o mi.
"Sploh ne more verjeti, da se zdi intervju ljudem bolj zanimiv kot vedrorogi
mr iki!"
Z mladim arovnikom so tistega ve era v gryfondomski dnevni sobi ravnali kot
z narodnim herojem. Dvoj ka sta naslovnico revije obdelala s pove evalnim urokom
ter jo pritrdila na steno in Harryjeva orjaka glava je zro na proslavljajo e tudente
vsake toliko zavpila MINISTRSTVO NI VREDNO PO ENEGA FIRI A! ali ZDAJ PA
IMA, TEMYNOVKA!
Hermioni se to sicer ni zdelo pretirano smeno. Nergala je, da se zaradi vpitja
ne more zbrati, in kmalu je la vsa razdraena spat. A uro ali dve kasneje si je moral
tudi Harry priznati, da pove ana naslovnica ni ravno na smrt duhovita. Urok je takrat
e za el peati in njegova glava je vpila vedno bolj nepovezane besede ter z vse
vijim glasom.
Poleg tega mu je v elu za elo kljuvati in kljub razo aranim obrazom tevilnih
soolcev, ki so od njega pri akovali, da bo e stoti obnovil intervju, se je odpravil v
posteljo.
Ko je priel v spalnico, je bila ta prazna. elo je za trenutek naslonil na hladno
steklo okna ob svoji postelji in bole o brazgotino je s tem nekoliko pomiril. Toda
glavobola se ni znebil in tudi slabo mu je postalo, zato se je slekel ter zlezel v
posteljo. im je zaprl o i in se prevalil na bok, e je zaspal.
Znael se je v temni sobi, katere okna so bila zagrnjena s tekimi zavesami,
osvetljeval pa jo je en sam sve nik. Z dlanmi se je oklepal naslonjala stola pred sabo.
Imel je dolge prste, bele, kot bi dolga leta ne videli sonca. Na podlagi iz rnega
ameta so nekako spominjali na pajke.
Pred stolom, v tolmunu lu i, ki so ga na tleh ustvarile sve e, je kle al moki v

rnem pla u.
"Torej sem dobil slab nasvet," je dejal Harry z visokim in hladnim glasom, ki je
drhtel od besa.
"Mojster, rotim vas, odpustite mi!" je zahripal arovnik pred njim, igar teme se
je lesketalo v sve avi in je ves trepetal.
"Saj za to ne krivim tebe, Grabezh," ga je s taistim okrutnim glasom zavrnil
fant.
Stol je nato spustil in se sprehodil blije k mokemu, ki se je stiskal k
podnicam.
"Si prepri an, da je res tako?" ga je vpraal.
"Sem, gospodar moj, sem... Ne nazadnje s-sem delal na Sekretariatu..."
"Toda Avery mi je zatrdil, da mi jo bo Slootnik lahko prinesel."
"Slootnik tega nikakor ne bi mogel storiti, gospodar moj, moj Mojster... To je
tudi vedel in nedvomno se je prav zato tako mo no upiral Malfoyevi imperatorjevi
kletvi..."
"Dobro. Vstani," ga je epetaje prekinil Harry.
Kle e i arovnik se je na ukaz naglo odzval in pri tem dvignil obraz, ki ga fant
prej ni mogel videti. Coprnikovo obli je je bilo dobesedno posuto z brazgotinami, ki
jih je soj sve e poudaril, in bil je nekoliko grbast. Tako se je zdelo, kot bi se
neprestano priklanjal, njegove o i pa so vseskozi preplaeno vigale k Harryju.
"Lepo, da si mi to povedal," je dejal ta. "Zelo lepo... O itno sem dolge mesece
zapravil za povsem neizvedljive na rte... A bodisi. Zdaj bom po tvoji zaslugi lahko
za el plesti nove..."
"Gospodar moj... Hv-Hvala, gospodar," je zajecljal moak, igar glas je bil ves
hripav, tako mu je odleglo.
"Toda v zvezi s Sekretariatom se bo moral spomniti isto vsake podrobnosti,
kajti o njem ho em vedeti vse."
"Seveda, gospodar moj, ustregel vam bom... Seveda..."
"Dobro. Torej lahko gre. Polji k meni Averyja."
Grabezh se je ritensko umaknil iz prostora, pri emer se je Harryju klanjal vse
do vrat.
Ko je ta kon no ostal sam, se je zasukal k tema ni steni, na kateri je viselo
motno ogledalo. Priblial se mu je in njegov odsev je postajal vse ve ji, kljub
somraku vse bolj jasen... Iz zrcala je zrl obraz, bolj bled od lobanje, z rde imi o mi,
katerih zenice so bile kakor ka je...
"NEEEEEEE!"
"Kaj pa je?!" je zaklical znan glas.
Harry je z rokami divje zakrilil okoli sebe, se zapletel v zavese baldahina in
padel s postelje. Nekaj dolgih sekund sploh ni vedel, kje je, in prepri an je bil, da se
mu bo iz teme spet priblial tisti beli, lobanji podobni obraz. Potem pa je tik ob sebi
zaslial Rona.
"Bi e nehal mahati okoli sebe, da te lahko spravim iz te zmenjave?!"
Rde elasec je z njega potegnil zavese in Harry, lee na hrbtu, se je zazrl
vanj. V elu ga je grozljivo galo, Ron, osvetljen z mese ino, pa se je o itno pravkar
spravljal spat, saj je eno roko e potegnil iz pla a.
"Jo je kdo skupil?" je vpraal mladega arovnika in ga odlo no postavil na
noge. "Pa ne o i?! Ga je spet oklala tista ka a?!"
"Ne... Nikomur ni hudega..." je zasopel Harry, ki ga je v elu galo, kot da mu
dejansko gori. "No, ja... Averyju se ne pie ni dobrega... in v hudi zagati je... ker se
je motil. Mrlakenstein je grozno besen..."

Zaje al je, se treso sesedel na posteljo in se pomel po brazgotini.

"Toda Grabezh mu bo zdaj pomagal... Na pravi poti je..."
"O em sploh govori?" ga je preplaeno vpraal Ron. "Ho e re i... da si
pravkar videl Saj Ve Koga?"
"Bil sem Saj Ve Kdo!" je zagodel mladi arovnik.
Pri tem je dlani naglo priblial o em, da bi se povsem prepri al, e niso morda
e vedno smrtonosno bele in so njegovi prsti obi ajne doline.
"Z Grabezhem se je pogovarjal," je nato dodal, "saj ve, z enim od coprnikov,
ki so pobegnili iz Azkabana. No, Grabezh mu je povedal, da Slootnik tega ne bi
mogel izpeljati."
" esa?"
"Mrlakensteinu naj bi nekaj prinesel, a po Grabezhevem je vedel, da ne bo
mogel... Uro ili so ga z imperatorjevo kletvijo... Ja, Malfoy ga je!"
"Slootnika so uro ili, da bi Mrlakensteinu nekaj prinesel?" je ponovil Ron.
"Ampak... Harry, gotovo gre za..."
"Tisto oroje," je prikimal mladi arovnik, "vem, ja."
Vrata spalnice so se odprla in vanjo sta prila Dean ter Seamus. Harry je hitro
legel, saj ni elel, da bi bilo videti, kot bi se pred kratkim zgodilo kaj nenavadnega;
Seamusa je vendar ele nedavno tega prepri al, da ni zmean.
Ron se je pretvarjal, da si je priel nato it kozarec vode iz vr a, ki je stal na
Harryjevi no ni omarici, in se tako sklonil isto k njemu.
"Si rekel," je vpraal, "da si bil Saj Ve Kdo?"
"Ja," je tiho pritrdil Harry.
Rde elasec je kozarec nagnil tako sunkovito, da se mu je nekaj vode razlilo po
bradi ter prsih.
"Harry," je rekel, ko sta se Dean in Seamus za ela klepetaje spravljati spat, "to
mora povedati..."
"Tega ne mislim praviti nikomur," ga je na kratko zavrnil mladi arovnik. " e bi
obvladal brambovijo, bi mi bile takne re i prihranjene, sploh pa nih e no e posluati,
kaj sanjam. Ravno nasprotno: radi bi, da ne bi."
Govoril je v mnoini, toda mislil je seveda na Dumbledorja. Ronu je nato
odlo no obrnil hrbet in ez as je zaslial, da je prijateljeva vzmetnica zakripala. V
brazgotini pa ga je kljuvalo samo e mo neje, in da ne bi zastokal, je divje ugriznil v
blazino. Jasno mu je bilo, zakaj ga zdaj tako boli: Averyju trda prede.
Harry in Ron sta po akala vse do odmora naslednjega dne, preden sta
Hermioni povedala, kaj se je zgodilo, saj sta hotela biti povsem prepri ana, da jim pri
tem ne bo kdo prislukoval. Postavili so se v kot dvori a, v katerem so se obi ajno
zadrevali, in mladi arovnik je prijateljici opisal sanje, kolikor je le mogel natan no.
Ko je nazadnje utihnil, Hermiona nekaj asa ni rekla nobene, temve se je zbrano
zazrla v dvoj ka. Ta sta na drugi strani dvori a brez glav prodajala arobne klobuke,
ki sta jih skrivala pod pla i.
"Zato so ga torej ubili," je tiho dejala, ko je pogled kon no odvrnila od Ronovih
bratov. "Slootnik je verjetno poskual ukrasti tisto oroje, a se mu je pri tem nekaj
zgodilo. Gotovo je zakleto z vrsto obrambnih urokov, ali pa ti obdajajo njegovo
okolico in se ga sploh ne more dotakniti. Zaradi njih je tudi kon al v Svetem Mungu,
tako zmeden, da niti govoriti ni ve znal. Ampak saj se spomnita, kaj nam je
povedala tista zdravilka? lo mu je na bolje. Zaradi oka, ki ga je doivel, ko je
poskual ukrasti oroje, je najbr opeala tudi imperatorjeva kletev. In im bi spet

znal govoriti, bi lahko izdal, kdo ga je preklel ter zakaj. Izvedeli bi za celotno spletko.
Ampak le kdo ga je preklel...? Seveda, Malfoy bi ga z lahkoto! Saj kar naprej ti i na
Ministrstvu, kajne?"
"Sre al sem ga ravno tisti dan, ko sem moral na zaslianje," je povedal Harry.
"Takrat je bil... akajta!"
Presene eno je zajel sapo.
"Tako je!" je vzkliknil. "Takrat je bil na hodniku, ki vodi do Sekretariata za
skrivnosti! Tvoj o i, Ron, je rekel, da se je najbr poskual vtihotapiti v sodno
dvorano. Ampak kaj, e je v resnici le..."
"Sturgis!" je iroko razprtih o i dahnila Hermiona.
"Prosim?" jo je zmedeno vpraal Ron.
"Sturgisa Podmora so aretirali," je odvrnila, "ker je poskual vdreti skozi tista
vrata! Lucius Malfoy je gotovo preklel tudi njega! Stavim, da je to storil prav tistega
dne, ko si ga sre al, Harry. Sturgis je imel vendar Nerrgov pla nevidnosti, kajne?
Kaj, e je strail vrata, sicer neviden, a se je zganil in ga je Malfoy slial? Ali pa je
Drecov o e preprosto uganil, da je nekdo tam? Kakor koli e, naslednji , ko je
Sturgis priel na vrsto za strao, je poskusil vlomiti na Sekreratiat akaj, Ron, da
povem do konca - a so ga ujeli in vrgli v Azkaban!"
Zazrla se je v Harryja.
"Je Grabezh Mrlakensteinu povedal, kako se pride do oroja?"
"Celotnega pogovora nisem slial, a vsaj zdelo se mi je, da mu je," je pritrdil
mladi arovnik. "Ta coprnik je ne nazadnje delal tam... Mogo e bo Mrlakenstein zdaj
po oroje poslal njega."
Prijateljica je prikimala, e vedno zatopljena v misli. Potem pa je nenadoma
rekla:
"Ampak tega sploh ne bi smel videti, Harry!"
"Kaj?" se je zmedel fant.
"Brambovije se vendar u i prav zato, da ne bi imel taknih sanj!" ga je otela.
"Ja, no, saj vem," je zagodel. "Ampak..."
"Po mojem bo najbolj pametno, e na to moro preprosto pozabi," je odlo no
nadaljevala, "pa tudi bramboviji se bo moral posvetiti veliko odlo neje."
Harryja je s tem tako razhudila, da z njo ni govoril do konca dneva, ki je bil e
eden v vrsti obupnih. Kadar soolci niso razpravljali o pobeglih Jedcih, so krohotaje
obnavljali tekmo med Gryfondomom in Pihpuffom. Spolzgadovci so ,Ron i Weasley
je res car' krulili tako glasno in pogosto, da je la pesem Filchu e preve na jetra ter
jo je prepovedal prepevati po hodnikih.
Preostali dnevi tistega tedna niso bili kaj dosti bolji. Harry je pri napojih dobil
e dva G-ja, neprestano ga je skrbelo, da bo Temynova dala Hagrida na evelj,
predvsem pa ni mogel pozabiti na sanje, v katerih se je prelevil v Mrlakensteina.
More prijateljema sicer ni ve omenil, saj mu ni bilo prav ni do tega, da bi ga
Hermiona e enkrat otela. Razmiljal je e, da bi se o sanjah pomenil s Siriusom, a
ker ga je skrbelo, kako bi se boter odzval na to, je nazadnje vse skupaj poskual
pozabiti.
Toda spomina samega si seveda ni mogel kar izbrisati iz glave in zelo ga je
skrbelo, da bo zanj izvedel tudi Raws.
"Vstani, Potter!"
Nekaj tednov po tistem, ko je Harry v sanjah videl Grabezha, se je med uro
brambovije spet zavedel, da kle i sredi kabineta mojstra arobnih napojev. Profesor
ga je znova pritiral do tega, da je podoivel niz spominov iz davnega otrotva, na
katere je e povsem pozabil. Ve inoma je seveda lo za trenutke, v katerih so ga

Dudley in njegovi prijatelji ponievali.

"Tisti zadnji spomin," je zdaj rekel Raws. "Za kaj je lo?"
"Ne vem," je odvrnil mladi arovnik, ki se je utrujeno postavil na noge; zadnje
ase je v vrveu podob in zvokov, ki ga je iz njega priklical mojster arobnih napojev,
vedno teje lo il posamezne spomine. "Mislite tistega, ko me je bratranec prisilil, da
stopim v koljko?"
"Ne," ga je mehko zavrnil odrasli arovnik. "Zanima me oni, v katerem sredi
temne sobe pred tabo kle i neki moki..."
"Ah, tisto..." je rekel fant. "To ni ni ..."
Rawsove temne o i so zavrtale vanj. Harry se je spomnil, kaj mu je profesor
pri prvi uri povedal o itljiviji - da se morata njuna pogleda za to stakniti - in naglo je
zameikal ter sklonil glavo.
"Kdaj si videl tisto sobo in mokega, Potter?" ni odnehal profesor.
"V sanjah," je priznal mladi arovnik, igar o i so vigale v vse mogo e strani,
samo k Rawsu ne.
"V sanjah," je ponovil profesor.
Temu je sledila dolga tiina in Harryjev pogled je trmasto obstal na veliki mrtvi
abi, ki je lebdela v kozarcu krlatne teko ine.
"Saj ve, zakaj si tu, kajne, Potter?" je prete e zagodel mojster arobnih
napojev. "Menda se zaveda, da so mi najina sre anja nadvse nadlena, pa vseeno
rtvujem zanje e tiste redke proste ve ere, ki mi ostanejo?"
"Vem," je z zadrgnjenim glasom pritrdil Harry.
"No, torej me spomni, zakaj sva tu, Potter."
"Da bi me nau ili brambovije," je rekel mladi arovnik, ki je zdaj besno bol al
v mrtvo jeguljo.
"Pravilno, Potter. In eprav si slaboumen," (Harryjev pogled je hipoma in zelo
sovrano inil k njemu), "bi lovek domneval, da se bo v dveh mesecih vendarle
esa nau il. Kolikokrat si sanjal o Mojstru?"
"Samo enkrat," se je zlagal mladi arovnik.
"Morda, Potter," je nadaljeval Raws, igar hladne o i so se nekoliko priprle,
"morda pa v teh videnjih in sanjah uiva. Morda ti dajejo ob utek, da si nekaj
posebnega... da si izjemen?"
"Ne," ga je zavrnil Harry skozi stisnjene zobe, z desnico pa se je tesno oprijel
arobne palice.
"e dobro," je zagodel profesor, "kajti isto ni posebnega nisi, poleg tega pa
ni tvoja naloga, da bi izvedel, o em se Mojster pogovarja s svojimi Jedci."
"Ne, to je vaa naloga," je izbruhnil fant.
Nekaj trenutkov sta se samo gledala, potem pa se je Raws vendarle odzval na
njegove besede. Pri tem se mu je na obrazu poigraval nenavaden, domala
zadovoljen izraz.
"Ja, Potter," je rekel, "to je moja naloga. A kakor koli. e si pripravljen, lahko
nadaljujeva z uro."
e je dvignil palico.
"Ena, dve, tri... Chitlivium!"
Prek jezera na grajskem posestvu je proti Harryju lebdelo na stotine
morakvarjev... Spa il se je, da bi se zbral... Vse bolj so se mu bliali... e je videl
temne obrise obrazov pod kapucami... a tudi Rawsa, ki je stal pred njim, uperjal vanj
o i in si neprestano mrmral v brado... Profesorjeva postava je postajala vse bolj
jasna, morakvarji pa so vedno bolj bledeli...
Mladi arovnik je dvignil palico.

"Hitinium!"
Mojster arobnih napojev se je opotekel in palica mu je padla iz rok, Harryjeve
misli pa so preplavili spomini, ki nikakor niso bili njegovi: moki orlovskega nosu je
vpil na ensko, ki se je prihulila k tlom, medtem ko je majhen in temnolas fantek jokal
v kotu... Neznana arovnica se je smejala mravemu fantu, ki je poskual zajahati
nemirno metlo... Najstnik mastnih las je sam samcat sedel v tema ni spalnici, palico
je uperjal v strop, s katerega je eno za drugo klatil muhe...
"DOVOLJ!"
Harryju je bilo, kot bi ga nekdo mo no odrinil, in ritensko se je opotekel vse do
polic, ki so stale okoli Rawsovega kabineta. Ko je s hrbtom priletel obnje, je zaslial,
da je za njegovim hrbtom nekaj po ilo. Profesor se je komaj opazno tresel in bil je
zelo bled.
"Steklaris," je tiho zagodel in po eni kozarec je bil v hipu kot nov. "Tako, tako,
Potter... No, to je bilo e bolje..."
Odrasli arovnik se je nekoliko zasopel zasukal k mislitu. Pred uro brambovije
je vanj kot vedno spravil nekaj misli in zdaj je pokukal v kamnito skodelo, kot bi se
hotel prepri ati, e so e vedno v njem.
"Kolikor vem, ti nisem naro il, da se poslui oklopnega uroka... a vsekakor je
bil u inkovit," je kon no dejal.
Harry ni rekel nobene, saj je imel ob utek, da je najbolj varno mol ati. Vedel je
namre , da je vdrl v Rawsov spomin in je pravkar videl nekaj prizorov iz njegovega
otrotva. A ti mu nikakor niso li v ra un - naj bi bil objokani fantek, igar stari so se
prepirali, isti lovek kot ta, ki stoji pred njim in tako sovrano zre vanj?
"Poskusiva znova," je nazadnje odlo il mojster arobnih napojev.
Harryja je ob tem spreletel srh; prepri an je bil, da bo za vdor v profesorjev
spomin krepko pla al. A ni mu preostalo drugega in ustopil se je pred mizo, pa
eprav je vedel, da bo tokrat veliko teje izpraznil zavest.
"Spet bom tel do tri," ga je obvestil Raws in e je dvignil palico.
"Ena, dve..."
Mladi arovnik ni imel asa, da bi se zbral in umiril misli, tako naglo je u itelj
kriknil:
"Chitlivium!"
e je drvel vzdol hodnika, proti Sekretariatu za skrivnosti, mimo golih
kamnitih sten in bakel... Preprosta rna vrata so se vse bolj ve ala in blial se jim je
tako naglo, da bo zdaj zdaj tre il vanje! Od njih ga je lo ilo samo e nekaj metrov in
spet je opazil, da skozi reo sije slabotna modra svetloba...
Vrata so se naglo razprla! Kon no je stopil skoznje in priel je v rn prostor, v
katerega kroni steni je bila cela vrsta povsem enakih duri. Zdaj mora naprej, mora...
A katera naj odpre?
"POTTER!"
Harry je odprl o i. Znova je leal na tleh, ne da bi se spomnil, kako je do tega
prilo, sopel pa je, kot bi tisti dolgi hodnik tudi zares pretekel.
"Kaj je bilo zdaj to?!" ga je nadrl Raws, ki je stopil k njemu.
"Nimam pojma," je po pravici povedal mladi arovnik.
Vstal je in si previdno otipal glavo. Na mestu, kjer je z njo udaril ob tla, je imel
precejnjo buko, poleg tega pa mu je bilo, kot bi imel vro ino.
"Te sobe nisem videl e nikdar," je nazadnje dodal. "Saj sem vam povedal, da
sem sanjal o vratih... A e nikdar se niso odprla."
"Premalo se trudi!"
Profesor je bil iz neznanega razloga e bolj jezen kot pred nekaj minutami, ko

mu je fant vdrl v misli.

"Len in povren si, Potter, ni udnega, da te Mojster..."
"Mi lahko nekaj poveste, gospod?" ga je prekinil Harry, ki se je spet raztogotil.
"Zakaj Mrlakensteina vedno nazivate z Mojstrom? Tako ga vendar kli ejo samo
Jedci."
Raws je besno zajel sapo in e je hotel nekaj re i... a takrat se je v kabinet od
neznano kod prebil enski krik.
"Kaj se dogaja?" je zamrmral.
Harryju se je zdelo, da se je predirni glas razlegel iz olske avle, in napi il je
uesa. U itelj se je namr eno ozrl k njemu.
"Si na poti k meni opazil kaj nenavadnega, Potter?"
Fant je odkimal in v tistem sta od nekje nad sabo spet zasliala enski krik.
Raws je nemudoma zakorakal k vratom kabineta, pri emer je palico e naprej dral
v pripravljenosti, in pohitel skoznje. Harry se je za trenutek obotavljal, potem pa se je
odpravil za njim.
Ko je tekel po stopnicah, je vpitje postajalo vedno razlo neje in tako je
sklepal, da se res razlega iz avle. Ta je bila nabito polna, saj so tudentje, ki so e
vedno ve erjali, iz Velike dvorane naglo prili pogledat, kaj se dogaja, drugi pa so se
zdrenjali na marmornato stopni e. Harry se je zmuznil mimo gru e visokih
Spolzgadovcev in takrat je ele opazil, da je sredina avle povsem prazna ter soolci
stojijo le na njenem robu. Nekateri so bili osupli, drugi celo preplaeni, McHudurrova,
ki je stala na nasprotnem koncu dvorane, pa je bila videti isto ogor ena.
Sredi avle je stala profesorica Trelawney. V desnici je stiskala palico, v levici
prazno steklenico erija in zdelo se je, da se ji je zmealo. Lasje so ji trleli v vse
mogo e smeri, o ala so ji postrani visela na nosu, tako da se je eno njeno oko zdelo
veliko ve je kot drugo, ovratne rute in pledi pa so ji drug prek drugega viseli z ramen.
Poleg nje sta na tleh leala potovalna zaboja, pri emer je bil eden prekucnjen na
glavo, da je bilo videti, kot bi ju nekdo zalu al za njo prek stopnic.
Trelawneyjeva, vsa zgroena, je zrla proti loveku, ki ga Harry ni videl, a je
o itno stal ob vznoju stopni a.
"Ne!" je kriknila. "NE! To ni mogo e... To je vendar... Tega preprosto ne
sprejmem!"
"Moja odlo itev vas je torej presenetila?" je dejal dekliki glas, kot da ga vse
skupaj nekoliko zabava.
Harry se je prestopil za korak na desno in mrko zagodel - kot je pri akoval, je
u iteljica vedeevanja zrla proti Temynovi.
"Presenetila vas je," je nadaljevala Inkvizitorka, " eprav niste sposobni
napovedati niti tega, kakno vreme bomo imeli jutri? eprav so bila vaa predavanja
naravnost obupna in kljub mojim vztrajnim obiskom niso postala prav ni bolja?
Torej niste niti posumili, da vas bom odpustila?"
"T-Tega ne morete storiti!" je zatulila profesorica in izza debelih le so ji
primezele solze. "N-Ne morete me kar odpustiti! Tu sem e est-estnajst let!
Bradavi-Bradavi arka je moj dom!"
"Bradavi arka je bila va dom," jo je popravila Temynova.
Harry je zgroeno opazil, kako se ji je prek obraza pri tem razlezel uitkarski
nasmeek, Trelawneyjeva pa se je ihte sesedla na tla.
"Bradavi arka je bila va dom," je nazadnje ponovila Inkvizitorka, "dokler ni
gospod minister pred priblino uro potrdil Naloga za prenehanje delovnega razmerja,
ki sem mu ga poslala. Zdaj pa, prosim, bodite tako prijazni in zapustite olo. Vae
vedenje nam je v sramoto."

V resnici ni bilo videti, da jo je u itelji inega vedenja sram. Mirno, celo

zadovoljno je namre opazovala, kako se je Trelawneyjeva dvignila na enega svojih
zabojev in ihte obsedela na njem. Harry je v tistem zaslial, kako je nekdo tik za
njim pridueno posmrknil, in ozrl se je.
Parvati in Lavender sta objeti tiho jokali, a mladi arovnik je pogled naglo
odvrnil od njiju, kajti prek avle so zadoneli koraki. Izmed opazovalcev je stopila
McHudurrova, se odpravila naravnost k profesorici za vedeevanje in e jo je
potrepljala po rami, pri tem pa segla v ep po robec.
"No, no, Sybila, pomirite se... Izvolite, obriite si nos. Saj ni tako hudo, kot se
vam zdi, veste. Bradavi arke vam ne bo treba zapustiti..."
"Da ne?" jo je s smrtonosno medenim glasom pobarala Temynova in jima
stopila nekaj korakov blije. "Imate morda pooblastila, s katerimi lahko spremenite
mojo odlo itev?"
"Jaz jih imam," je prek avle zadonel globok glas.
Teka vhodna vrata so se razprla in tudentje ob njih so se naglo spravili s
poti Dumbledorju, ki se je prikazal na olskem pragu. Harry je lahko le ugibal, kaj je
ravnatelj po el na posestvu, a od njegove postave, ki jo je obdajal okvir vrat, za
ozadje pa je imela no ne meglice, je sevala mo . Vrata je pustil razprta in zakorakal
je naprej, vse do McHudurrove in objokane ter trepetajo e Trelawneyjeve.
"Vi, da jih imate, profesor Dumbledore?" je takrat dejala
Inkvizitorka in se e posebej zoprno zahahljala. "Bojim se, da ne razumete
poloaja."
Izza pla a je potegnila pergamentni zvitek.
"Tu imam Nalog za prenehanje delovnega razmerja, ki sva ga podpisala tako
jaz kot minister za aranje. Po dolo bah Odredbe o izobraevanju tevilka
triindvajset ima Veliki inkvizitor vendar pravico, da ocenjuje svoje kolege. e z
njihovim delom ni zadovoljen, jim nadalje lahko zagrozi z odpovedjo in jih po potrebi
tudi dejansko odstavi z njihovega delovnega mesta. Veliki inkvizitor, spotovani
ravnatelj, pa sem jaz. In jaz sem se odlo ila, da Trelawneyjeva ni sposobna
pou evati, ter sem jo zato odstavila."
Na Harryjevo veliko presene enje se Dumbledore ni nehal smehljati. Zazrl se
je v u iteljico vedeevanja, ki je e naprej hropla in ihtela na zaboju, nato pa dejal:
"Seveda imate povsem prav, Kalvara Temyna. Kot Veliki inkvizitor ste
nedvomno poobla eni, da odstavite moje u itelje. A nikakor nimate pravice, da jih
naenete iz gradu. Bojim se," se ji je priklonil, "da tovrstna odlo itev e vedno pripada
ravnatelju, in vsaj dokler sem na tem poloaju jaz, bo gospa Trelawney ostala med
nami."
Odstavljena u iteljica se je ob teh besedah na kratko, a divje zasmejala, s
imer je pravzaprav poskuala prikriti, da se ji kolca.
"Ne, ne, saj grem, Dumb-ledore! Zapustila bom Bradavi arko in sre o poiskala
drugje..."
"Bodite tako prijazni in ustrezite moji elji," je ostro dejal ravnatelj. "Ostanite
tu!"
Zasukal se je k McHudurrovi.
"Vas lahko prosim, da Sybilo pospremite nazaj v njen stolp, Minerva?"
"Vsekakor," je prikimala u iteljica spreminjanja oblike. "No, kar vstanite,
Sybila..."
Iz gne e se je zdaj prerinila tudi Ochrowtova, ki je Trelawneyjevo prijela pod
drugo roko. Skupaj z McHudurrovo sta jo popeljali mimo Inkvizitorke in navzgor po
marmornatem stopni u, profesor Colibri pa je s palico v roki naglo pridrobencljal za

njimi. Zacvilil je ,Peinopeino zaboj!' in prtljaga u iteljice vedeevanja se je dvignila s

tal ter ji sledila po stopni u, pri emer je profesor seveda stopal za njo.
Temynova je povsem negibno zijala v Dumbledorja, ki se je e naprej prijazno
smehljal.
"Kaj pa boste storili z njo," je kon no zaepetala tako ostro, da so jo sliali
isto vsi, "ko bom nastavila novega profesorja vedeevanja, ki bo potreboval njene
prostore?"
"Oh, s tem ne bova imela teav," jo je milo zavrnil ravnatelj. "Veste, novega
u itelja sem e nael in nastaniti ga bomo morali v pritli ju, saj mu stopnice nikakor
niso pogodu."
"Nali ste..." je predirno zapiskala Inkvizitorka. "Vi, da ste ga nali?! Opomniti
vas moram, Dumbledore, da po dolo ilih Odredbe o izobraevanju tevilka
dvaindvajset..."
"Ministrstvo ima pravico nastaviti primernega kandidata, e - in samo e ravnatelj ni zmoen najti svojega," ji je Dumbledore segel v besedo. "Tokrat mi ga je
uspelo. Naj vam ga predstavim?"
Zasukal se je k odprtim vratom, skozi katera je v grad gnalo prosojne meglice.
Harry je zaslial zvok kopit, po avli pa se je razleglo preplaeno pomrmravanje in tisti
najblije vratom so se naglo umaknili e dlje od njih.
Iz megle se je nazadnje prikazal obraz, ki ga je Harry e videl neke temne, z
nevarnostjo preete no i, v Prepovedanem gozdu. Obli je novega profesorja so
obdajali tako svetli lasje, da so bili e skoraj beli, in z njega so sijale osupljivo modre
o i. Glava in trup mokega, ki je vstopil v olo, sta se pozibavala na konjskem telesu
pastelno zlate barve.
"To je Firenze," je Dumbledore veselo obvestil osuplo Temynovo. "Prepri an
sem, da bo ustrezal tudi vaim merilom za to delovno mesto."
Sedemindvajseto poglavje
Kentaver in peca
"To ti je zdaj al, da si nehala hoditi na vedeevanje, kaj?" je Parvati vpraala
Hermiono.
Bili so pri zajtrku, in odkar je profesorica Trelawney izgubila slubo, sta minila
dva dneva. Parvati si je s palico kodrala trepalnice in si u inek arovnije vsake toliko
ogledala v hrbtni strani lice, sicer pa jih je tisto jutro akala prva ura pri Firenzeju.
"Pravzaprav mi ni," ji je brezbrino odvrnila Hermiona, ki je brala Preroke
novice. "Konji mi nikdar niso bili pretirano ve ."
Obrnila je list in s pogledom zdrsnila prek stolpcev na naslednji strani.
"Saj ni konj, kentaver je!" ji je vsa presunjena ugovarjala Lavender.
"Prekrasen kentaver..." je zavzdihnila Parvati.
"tiri noge ima vseeno," je hladno odvrnila mlada arovnica. "Sploh pa sem
mislila, da sta e vedno isto obupani, ker je Trelawneyjeva ostala brez slube."
"Saj sva!" ji je zagotovila Lavender. "Ravno pred kratkim sva li k njej v stolp in
ji odnesli opek narcis. Pa ne tistih gagajo ih, kakrne ima Ochrowtova, temve isto
pravih."
"Kako pa je s Trelawneyjevo?" je vpraal Harry.
"Ni kaj dobro," je so utno povedala soolka iz Gryfondoma. "Uboga revica je

ves as jokala in kar naprej nama je zatrjevala, da bi raje la iz gradu, saj no e iveti
v isti stavbi kot Temynovka. isto jo razumem, tista krota je grozno nesramna..."
" e kaj vem, to ni e ni . Zdaj bomo ele videli, kako grozna zna biti," je
mra no pripomnila Hermiona.
"Ne bi rekel," jo je zavrnil Ron, ki je navalil nad poln kronik jajc s slanino. "Bolj
obupna pa ne more biti."
"Bo e videl. Dumbledorju se bo gotovo ma evala, ker je nastavil novega
u itelja, ne da bi se prej posvetoval z njo," je rekla njegova prijateljica in zloila
asopis. "Poleg tega pa je Firenze tudi pol lovek. Saj si sam videl, kako je pobuljila,
ko je prikopitljal v olo."
Po zajtrku je odla na uro numerologije, Harry in Ron pa sta sledila Parvati ter
Lavender v avlo, od koder so se odpravili na vedeevanje.
"Ne gremo v severni stolp?" je zmedeno vpraal rde elasec, ko sta dekleti
obli marmornato stopni e.
Parvati se je ozrla k njemu in zavila z o mi.
"Kako pa naj bi Firenze po tvojem splezal po tisti lestvi? Predaval bo v u ilnici
tevilka enajst, kot lepo pie na oglasni deski."
U ilnica se je nahajala v pritli ju, ob hodniku, ki se je za enjal v avli, nasproti
vhoda v Veliko dvorano. Harry je vedel, da gre za enega izmed prostorov, ki jih
uporabljajo Le ob asno in je zato precej zanemarjen. Toda ko je tik za Ronom vstopil
v razred, je za trenutek povsem otrpnil, kajti znael se je na isto pravi gozdni jasi.
"Kaj pa je to?"
Tla u ilnice so bila prekrita z mahom, iz katerega so rasla drevesa. Njihove
gostolistne veje so se irile prek stropa in oken, tako da je bil celotni prostor prepoln
poevnih arkov mehke ter zelene svetlobe. tudentje, ki so prispeli prej, so e
sedeli po tleh in so se s hrbti precej nespro eno naslanjali na debla ali skale, kajti
sredi jase je stal Firenze.
"Harry Potter," je pozdravil mladega arovnika, ko je ta priel v razred, in mu
ponudil roko.
"Em, pozdravljeni," je rekel Harry in kentavru segel v dlan, novi predavatelj pa
se je s svojimi osupljivo modrimi o mi pozorno zazrl vanj.
"Lepo te je spet videti," je dejal Firenze in nekoliko priklonil svojo svetlolaso
glavo.
Fant je opazil, da kentavru s prsi sije rnica v obliki kopita. Ko se je obrnil k
soolcem, da bi se jim pridruil, pa se je ele zavedel, kako spotljivo zrejo vanj mladi arovnik se je vendar rokoval z novim profesorjem, ki se ga je ve ina bala!
Ko je zadnji tudent, ki je priel na uro, za sabo zaprl vrata in sedel na tor
poleg koa za smeti, je Firenze s iroko kretnjo pokazal na u ilnico.
"Profesor Dumbledore je bil tako prijazen, da je razred preuredil in zdaj
spominja na moj dom. Veliko raje bi vas sicer u il v Prepovedanem gozdu, kjer sem
do ponedeljka ivel. A to zdaj ni ve mogo e."
"Oprostite, em... gospod," se je o arano oglasila Parvati, ki je naglo dvignila
roko, "ampak zakaj to ni mogo e? Hagrid nas je e peljal v Gozd in ni nas strah iti
tja."
"Pri tem ne gre za vpraanje vaega poguma," je odvrnil profesor, "temve
nam to onemogo a poloaj, v katerem sem se znael. V Gozd se ne morem ve
vrniti. Moja reda me je izgnala."
" reda?" se je zmedeno za udila Lavender. "Kako to mi... O!"
Nekaj asa je samo osuplo zrla vanj, potem pa je izdavila:
"Torej... Torej niste edino bitje vae vrste?"

"Je vao redo vzgojil Hagrid, tako kot je vadrne?" je navdueno vpraal
Dean.
Firenze je glavo po asi zasukal k fantu in temu se je takoj posvetilo, da je
profesorja zelo ualil.
"Saj nisem... Nisem hotel... Oprostite," je pridueno zamomljal.
"Kentavri nismo ivali," je tiho odvrnil Firenze.
Temu je sledila mu na tiina, ki jo je prekinila Parvati.
"Oprostite, gospod. Zakaj pa so vas izgnali?"
"Ker sem pristal na Dumbledorjevo pronjo, da bi vas u il," je povedal
profesor. "Moji tovarii so prepri ani, da sem s tem izdal lastno vrsto."
Harry se je spomnil, kako je pred skoraj tirimi leti kentaver Bane rohnel na
Firenzeja, ker je ta na svojem hrbtu ponesel fanta na varno. Bane je njihovega
novega u itelja takrat ozmerjal z navadno mulo in mladi arovnik se je zdaj
spraeval, e je Firenzeja brcnil v prsi prav on.
"Za nimo," je tedaj rekel profesor.
Zamahnil je s svojim dolgim repom, dvignil roke proti listnatemu baldahinu nad
njimi in jih nato po asi spustil. Svetloba v u ilnici je pri tem postajala vse ibkeja, da
se je nazadnje zdelo, kot bi sedeli na gozdni jasi, ki ji vlada mrak, na stropu razreda
pa so se prikazale zvezde. Ob tem se je marsikomu iz ust izvil Ooo!, nekaj soolcev
je presene eno zajelo sapo in Ron je na ves glas vzkliknil:
"Pri Merlinovi bradi!"
"Lezite," je mirno odredil Firenze, "in si oglejte nebo. Na njem je, za tiste, ki jo
lahko vidijo, zapisana usoda tako ljudi kot kentavrov."
Harry se je zleknil na hrbet in se zazrl v strop. Tik nad njim je migetala rde a
zvezda.
"Pri astronomiji ste se nau ili imena planetov in njihovih lun," je umirjeno
nadaljeval novi profesor, "ter ste tudi izdelali zemljevid poti, ki jo zvezde opravijo prek
nebesnega svoda. A kentavri smo v dolgih stoletjih razvozlali pomen teh poti. Na
podlagi naih dognanj smo prili do zaklju ka, da na nebu lahko uzremo odsev
prihodnosti..."
"Z astrologijo smo se ubadali tudi pri profesorici Trelawney!" je navdueno
povedala Parvati, pri emer je lee na hrbtu pokazala proti rde i zvezdi. "Mars
povzro a nesre e, poare in podobne re i. Kadar sta s Saturnom v takem poloaju
kot zdaj, pa mora biti e posebej previden, e ima opravka s im vro im..."
"To so nesmisli," jo je mirno zavrnil Firenze.
Parvatijina dlan se je naglo spustila k njenemu boku.
"Malenkostne teave, majhne nesre e..." je nadaljeval profesor in njegova
kopita so se topotajo odpravila prek mahu, "vse to za irno vesolje nima prav ni
ve jega pomena kot drobencljanje mravelj, ki se odpravijo na lov za hrano, in s
premiki planetov nima nikakrne zveze."
"Ampak profesorica Trelawney..." se je prizadeto uprla Parvati.
"... je lovek," ji je Firenze milo segel v besedo, "in zamejujejo ter
onemogo ajo jo omejene sposobnosti vae vrste."
Harry je komaj opazno zasukal z glavo, da se je lahko ozrl k Parvati. Videti je
bila sila ualjena, tako kot tudi soolci okoli nje.
"Sybila Trelawney je morda res videc, toda sam je nisem slial izustiti niti ene
prave prerokbe," je dejal kentaver, zamahnil z repom in nato zakorakal dalje po
u ilnici. "Ve ino asa, ki ji je dan, vsekakor zapravlja z nesmisli, kakrne ljudje
imenujete vedeevanje. Jaz pa sem vam priel posredovat modrost kentavrov, ki
nikakor ni namenjena temu, da bi komu laskala, temve je brezosebna in

nepristranska. Po nebu oprezamo za velikim plimovanjem zla in drugimi

spremembami, ki se vnaprej pokaejo na njem. V asih traja ve let, preden smo
prepri ani, kaj vidimo."
Zdaj je pokazal na rde o zvezdo, ki je arela tik nad Harryjem.
"V zadnjem desetletju so mnoga znamenja govorila o tem, da arovnikov ni
zajel mir, marve ste zgolj v kratkem zatiju med dvema vojnama. Mars, znanilec
spopadov, zdaj arko sije nad nami in namiguje, da bo vojna kmalu spet izbruhnila.
Kako kmalu, poskuamo kentavri ugotoviti ob pomo i dima in plamenov dolo enih
zeli ter listja..."
Bolj nenavadni uri ni Harry prisostvoval e nikdar. Sredi u ilnice so zakurili
vsak svoj taborni ogenj, na katerega so nasuli kadulje in sleza, Firenze pa jim je
naro il, naj v smrdljivem dimu oprezajo za dolo enimi oblikami ter simboli. Toda niti
najmanj ga ni skrbelo, ko jih nih e od tudentov ni videl, in povedal je, da gre to od
rok le redkim ter da tudi kentavri potrebujejo dolga leta, preden lahko z gotovostjo
govorijo o prihodnosti. Nazadnje je e dodal, da bi bilo tovrstnim napovedim neumno
povsem verjeti, kajti celo najbolj izkueni izmed njegovih tovariev naj bi e ve krat
postavili povsem napa ne.
Firenze je bil vsekakor druga en od lovekih profesorjev. Vsaj po Harryjevem
mu ni lo toliko za to, da bi jih kaj nau il, temve jim je v prvi vrsti poskual vcepiti v
glavo slede o misel: ni esar ni, na kar bi se bilo mo povsem zanesti, in to velja tudi
za modrost kentavrov.
"Kaj dolo nega pove zelo nerad, kajne?" je pridueno zamrmral Ron, ko sta s
Harryjem pogasila plamene tabornega ognja. "O vojni, ki se nam blia, bi vsaj jaz z
veseljem izvedel e kakno malenkost."
Skozi vrata u ilnice se je takrat razlegel zvonec in vsi so se zdrznili. Tudi Harry
je povsem pozabil, da so e vedno v gradu, saj je bilo v razredu res kot v gozdu.
Ko so se soolci odpravili iz u ilnice, je bilo o itno, da jim ni jasno, kaj naj si
mislijo o prvi uri z novim profesorjem. Mladi arovnik in njegov prijatelj sta jim e
hotela slediti, a Firenze je zaklical:
"Samo trenutek, Harry Potter."
Fant se je zasukal, kentaver pa mu je stopil blije. Ron ni vedel, ali naj gre ali
ostane ob prijatelju.
"Lahko si tu," mu je rekel Firenze, "a zapri vrata, prosim."
Ron mu je naglo ustregel.
"Hagridov prijatelj si, kajne, Harry Potter?" je profesor takrat vpraal mladega
arovnika.
"Sem," je pritrdil fant.
"Torej ga opozori, da mu tisto, kar poskua dose i, ne bo uspelo. Zato bi bilo
veliko bolj pametno, e s tem takoj odneha."
"Kar poskua dose i, mu ne bo uspelo?" je za udeno ponovil Harry.
"In zato bi bilo veliko bolj pametno, e s tem takoj odneha," je prikimal
kentaver. "Hagrida bi posvaril sam, ker so me izgnali, pa ne bi bilo modro, e bi se
Gozdu preve priblial; va oskrbnik ima dovolj teav tudi brez spopada med
kentavri."
"Ampak... Kaj pravzaprav poskua dose i?" je iv no vpraal fant. Firenze se
je mirno zazrl vanj in kon no dejal:
"Pred kratkim mi je izkazal veliko uslugo in e davno si je prisluil moje
spotovanje, saj z vsemi bitji ravna izjemno lepo. Zato ne bom izdal njegove
skrivnosti. A spraviti ga mora k sebi. To, kar poskua dose i, mu ne bo uspelo.
Prepri aj ga, da mu ne bo, Harry Potter. Zdaj pa na svidenje."

Veselje, ki je zajelo Harryja ob izidu revije Razkrito, v kateri je bil objavljen

njegov intervju, je e zdavnaj spuhtelo. Ko se je dolgo asni marec prevesil v nevihtni
april, je njegovo ivljenje spet postalo en sam niz teav in skrbi.
Temynova je e naprej obiskovala isto vsako uro nege arobnih ivali, zato je
Hagridu zelo teko posredoval Firenzejevo svarilo. Nazadnje mu je to vendarle
uspelo, ko se je pretvarjal, da je pri njem pozabil u benik Magi ne ivali in njihovi
ekosistemi. S to pretvezo se je takrat vrnil k oskrbniku in mu ponovil kentavrove
besede, Hagrid pa je nato nekaj trenutkov presene eno zijal vanj. Kon no se je zbral.
"Firence je fejst fant," je osorno dejal in si otipal podplutbo okoli levega o esa,
"a glede te re i kar nekej blebeta. To, kar poskuam dose i, mi prav lepo ratuje."
"Ampak za kaj sploh gre?" ga je resnobno vpraal Harry. "Saj ne, da se bi rad
vtikal v stvari, ki se me ne ti ejo, a zaradi Temynovke se mora vendar paziti!
Trelawneyjevo je e odpustila, in e vpraa mene, je to ele prvi profesor, ki si ga je
spravila s poti. Res, ne po ni esa, kar je prepovedano, lepo te..."
"So re i, zaradi katerih je vredno riskirati slubo," ga je zavrnil Hagrid, a dlani
so se mu tresle in zato mu je na tla padel lavor, zvrhano poln ren ev evih iztrebkov.
"Ne skrbi zame, Harry. Kar pojdi, ziher se ti e mudi, daj, teci."
Fant tako ni imel izbire in oskrbnika je pustil, da v miru pospravi nesnago, ki se
je raztresla po ko i. Toda ko se je vlekel nazaj proti oli, je postajal vedno bolj
poklapan.
Kot so jih u itelji in Hermiona neprestano opozarjali, se jim je mala matura
vedno bolj bliala. Do dolo ene mere so postajali napeti vsi petoolci, toda Hannah
Abbott je bila prva, ki ji je madam Pomfrey predpisala iv emirni napoj. To se je
zgodilo, ko je med rastlinoslovjem izbruhnila v jok in za ela na ves glas cviliti, da je
preneumna za te izpite, ter se je hotela pri pri i izpisati iz ole.
Harry je bil prepri an, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi njemu, e ne bi
imeli obrambnega kroka. V asih mu je bilo, kot da ivi zgolj za ure, ki so jih prebili v
sobani KTD. Njegova naloga sicer ni bila lahka, a v njej je zelo uival, soolci pa so
se nau ili toliko, da je bil upravi eno ponosen. Res, v asih se je e vpraal, kako se
bo odzvala Temynova, ko bodo vsi ,vojaki' DA pri izpitu iz obrambe prejeli I.
Kon no so se lotili priklica varuha, esar so si vsi e dolgo eleli. A Harry jih je
prav zato pogosto opozoril, da ga je v arko razsvetljeni sobani veliko laje priklicati
kot v trenutku, ko se soo i z morakvarjem.
"Oh, ne bodi taka te ka," ga je veselo zavrnila Cho. "Poglej, kako so ljubki!"
Takrat so imeli zadnjo uro pred velikono nimi po itnicami in zadovoljno je
opazovala svojega varuha, srebrnkastega laboda, ki je kroil okoli sobane.
"Ni pomembno, kaknega videza so, temve e te lahko za itijo," je
potrpeljivo odvrnil Harry. "Potrebovali bi bavkarja ali kaj podobnega. Tako sem se
ga nau il priklicati jaz - pri arati sem ga moral, ko se je bavkar pretvarjal, da je
morakvar..."
"Ne, to bi bilo preve srhljivo!" je ugovarjala Lavender, ki iz palice zaenkrat ni
zmogla spraviti kaj ve od niza srebrnkastih obla kov. "Meni pa e vedno... ne...
uspe!"
Urok je povzro al teave tudi Nevillu. Napenjal se je in napenjal, a tudi iz
konice njegove palice se je izvil le dim nejasnih oblik.
"Misliti mora na kaj lepega," ga je opomnil Harry.
"Saj poskuam," se je alostno namr il okrogloli ni fant, igar obraz so od
napora prekrile potne kapljice.

"Harry, uspelo mi je!" je v tistem zavpil Seamus, ki ga je Dean tokrat prvi

pripeljal h kroku. "Glej... Ah, izginil je... Ampak lo je za nekaj kosmatega, Harry!"
Hermionin varuh, lesketajo a se vidra, se ji je igrivo prekopiceval okoli nog.
"Te zverinice so res nekaj posebnega, kajne?" je rekla, ko se je ljube e zazrla
vanjo.
V tistem so se vrata sobane odprla in nato zaprla. Harry je zasukal glavo, da bi
videl, kdo je vstopil, a opazil ni nobenega novega obraza. ele ez hip pa se je
zavedel, da so soolci najblije vhodu onemeli, samo hip zatem pa ga je nekdo e
pocukal za pla . Spustil je pogled in na svoje veliko za udenje zagledal hinega
vilinca Traptsa, ki je zijal vanj spod kupa osmih kap, kolikor si jih je zadnje ase
obi ajno nadel na glavo. Vsi v prostoru so sicer osuplo utihnili, tistih nekaj varuhov, ki
so jih uspeli pri arati, se je razblinilo v srebrne meglice in sobana je bila nenadoma
videti veliko bolj tema na.
"ivijo, Trapets," je Harry pozdravil zverinico. "Kaj pa bi... Je kaj narobe?"
Vilin eve o i so bile preplaeno razprte in tresel se je.
"Gospod Harry Potter!" je zapiskal. "Trapets je priel gospoda posvarit... A
hinim vilincem je bilo ukazano, da tega ne smejo izdati nikomur..."
Pognal se je proti najbliji steni in se z glavo zabil vanjo. Mladi arovnik, ki je
bil e vajen, da se vilinec kaznuje na podobno bole e na ine, ga je poskusil
zaustaviti. Trapets se mu je resda izmuznil, a po drugi strani mu ni bilo hudega, saj
so kape udarec mo no ublaile. Toda Hermiona in druga dekleta so ob tem vseeno
preplaeno ter so utno zacvilila.
"Kaj se je zgodilo?" ga je vpraal mladi arovnik, ki ga je zgrabil za drobno
dlan in ga ni pustil blizu ni emur, s imer bi lahko za el udrihati po sebi.
"Harry Potter... Tista... Tista coprnica..."
Vilinec se je s prosto roko mo no usekal po nosu in fant mu jo je naglo ukle il
v prijem.
"O kom govori, Trapets?"
A prepri an je bil, da odgovor pozna; kdo drug bi vilinca lahko tako
ustrahoval?
Zverinica je dvignila pogled, zakilila vanj in njene ustnice so nemo izgovorile
ime, ki ga je Harry pri akoval.
"Temynova?" je vseeno vpraal.
Vilinec je prikimal, potem poskual nos zabiti v fantovo koleno, ko mu je mladi
arovnik to prepre il, pa se je za el brcati.
Harry ga je nazadnje silovito stresel in vpraal:
"Temynova torej prihaja sem?"
Trapets je zatulil in za el divje cepetati.
"Ja, Harry Potter, ja!"
Mladi arovnik se je vzravnal in se ozrl po negibnih ter skrajno preplaenih
soolcih, ki so zijali v zverinico.
"KAJ AKATE?!" je zatulil. "BEITE!"
Vsi so se pognali proti vratom, da nekaj trenutkov zaradi vrvea nih e ni mogel
skoznje, potem pa so kon no planili iz sobane. Harry je slial, kako te ejo prek
hodnikov, in upal je, da se ne bodo poskusili prebiti vse do svojih domov. Ura je bila
namre ele deset do devete, in e bi se zatekli v knjinico ali sovji stolpi , ki sta bila
veliko blije...
"Harry, pridi vendar!" je zavpila Hermiona iz gne e, ki se je spet nabrala pred
vrati.
Segel je po vilincu, ki se je e vedno poskual resno pokodovati, in se z njim

v naro ju pridruil soolcem.

"Trapets, ubogaj me, kajti to je ukaz! Takoj se vrni v kuhinjo k drugim vilincem,
in e te Temynovka vpraa, ali si me posvaril, se ji zlai, da me nisi!" je dejal, po
premisleku pa e dodal: "In prepovedujem ti, da bi se kaznoval!"
Takrat se je kot zadnji tudi sam prebil skozi vrata, jih zaloputnil in zverinico
naglo postavil na tla.
"Hvala, gospod Harry Potter!" je zacvilil Trapets in vignil po svoje.
Mladi arovnik se je ozrl okoli sebe. Soolci so beali tako naglo, da so bili e
na koncu hodnika, in sam se je pognal na desno - nekoliko naprej je bilo fantovsko
strani e, in e mu uspe priti tja, bi se lahko pretvarjal, da ima teave s prebavo...
"AAAA!"
Nekaj ga je zgrabilo za glenje, da je prav veli astno pogrnil po tleh - preden
se je ustavil, je kar lep as po trebuhu drsel prek hodnika. Za njim pa se je nekdo
glasno smejal. Prevalil se je na hrbet in za e posebej grdo vazo, oblikovano kot
zmaj, zagledal Dreca.
"Spotikurok res obvladam, kaj, Potter?" se mu je zareal mladi Malfoy. "Hej,
profesorica! Profesorica! Enega sem ujel!"
Okoli vogala se je prizibala Temynova, ki je bila vsa zasopla, a nadvse dobre
volje.
"To je on!" je zmagoslavno zavpila, ko je v fantu na tleh prepoznala Harryja.
"Izvrstno, gospodi Malfoy, izvrstno - Spolzgadu si prisluil petdeset to k! No, kar
meni ga prepusti... Vstani, Potter!"
Harry se je postavil na noge in besno zabol al v dvojico. Temynove e nikdar
ni videl tako sre ne, a e ga je zgrabila za roko, nato pa se nasmejana zasukala k
Drecu.
"Teci pogledat, e morda lahko ujamete e koga," mu je naro ila, "in tudi v
knjinico pojdite - sumljiv je vsakdo, ki je zadihan. Aha, akaj! Ne pozabite na
strani a; gospodi na Garkinson naj pregleda vsa deklika. No, teci, teci!"
Ko je Dreco navdueno vignil stran, se je spet posvetila Harryju. "K ravnatelju
greva, Potter."
Pred kamnito gargojlo sta se ustavila kmalu, eprav se je fantu zdelo, da je do
takrat minila cela ve nost, saj se je vso pot spraeval, koga vse so e ujeli. e so
njegova najbolja prijatelja, je z njima konec - ko bo gospa Weasley izvedela, da se
je njen najmlaji kljub prepovedi v lanil v obrambni kroek... In Hermiona tudi ne bi
preivela, e bi jo tik pred malo maturo izklju ili iz ole... Oh, da bi jo le varno
odnesla... Pa Seamus tudi, saj se jim je vendar ele pridruil... in Neville, ki mu je la
obramba vedno bolje od rok...
"Rigaki napitek," je zdaj skoraj zapela Temynova, gargojla pa jima je sko ila s
poti in stena za njo se je razmaknila.
e sta stopila na teko e kamnite stopnice in prispela do zlo enih vrat s
tolkalom, oblikovanim kot grifon. Toda Inkvizitorki se ni ljubilo trkati, temve je brez
pomisleka vstopila v kabinet, pri emer je Harryja e vedno trdo drala za roko.
Prostor je bil nabito poln. Dumbledore je vedrega pogleda sedel za pisalno
mizo, a ob njem je negibno stala McHudurrova, katere obraz je bil izjemno tog.
Cornelius Schushmaar, minister za aranje, se je zadovoljno naslanjal na polico nad
kaminom. O6 vratih sta kot straarja stala Krallek Kehomet in arovnik s kratkimi ter
trle imi lasmi, ki ga Harry ni poznal, o alar Percy pa se je navdueno naslanjal na
steno nasproti ministra. V eni roki je dral teek pergamentni zvitek, v drugi pero in
o itno je bil pripravljen, da zapie vse, kar bo re enega.
Portreti nekdanjih ravnateljev se tokrat niso pretvarjali, da spijo, in vsi so

budno ter resnobno spremljali dogajanje v kabinetu. Ko je vanj vstopil Harry, so

nekateri vignili k sosedom in se epetaje sklonili k njihovim uesom.
Vrata so se zaprla in mladi arovnik se je otresel Inkvizitorkinega prijema,
Cornelius Schushmaar pa se je zazrl vanj besno, a zadovoljno obenem.
"Glej no," je dejal. "Glej no, glej..."
Fant se je na to odzval tako, da ga je pogledal, kolikor grdo je mogel.
Srce mu je sicer divje razbijalo, a glavo je ohranil hladno in misli bistre.
"Beal je proti gryfondomskemu stolpu," je povedala Temynova, "toda mladi
Malfoy ga je prestregel."
V njenem glasu je bilo zaznati prav nespodobno veselje, ob katerem se je
Harry spomnil, kako brez utno se je v avli lotila Trelawneyjeve, ko se je ta skruila na
potovalni zaboj. A Schushmaarju se je podton njenih besed zdel povsem primeren
okoli inam.
"Tako, tako?" je pohvalno zagodel. "To moram povedati Luciusu. No, Potter...
Verjetno ve, zakaj si tu?"
Mladi arovnik mu je nameraval uporno zatrditi, da mu je to povsem jasno.
Usta je e odprl in z njimi na pol izoblikoval prvi glas, toda njegov pogled je takrat za
hip zdrsnil k Dumbledorju. Ta ni gledal vanj, saj je o i vztrajno upiral v neznani
predmet za fantovimi rameni, a ko ga je Harry oinil, je ravnatelj komaj opazno
odkimal.
Mladi arovnik se je tako sredi besede odlo il za druga en odgovor. "J - ne."
"Kako, prosim?" se je namr il Schushmaar.
"Ne," je odlo no ponovil Harry.
"Torej ne ve, zakaj si tu?"
"Ne, ne vem," je odkimal fant.
Minister se je nejeverno ozrl k Temynovi in Harry je to hitro izrabil ter kradoma
oinil Dumbledorja. Ta je zdaj zrl v preprogo in skoraj nezaznavno ji je pokimal ter
pomeiknil.
"Torej se ti tudi ne sanja," je Schushmaar nato nadvse pikro pobaral mladega
arovnika, "zakaj te je profesorica Temyna pripeljala v ravnateljev kabinet? Se ti ne
dozdeva, da si morda storil kaj, kar je proti olskim pravilom?"
"Proti olskim pravilom?" je ponovil Harry. "Ne."
"Ali naim odredbam?" je jezno dodal minister.
"Ne da bi vedel," je vljudno odvrnil fant.
Schushmaarju je lagal z velikim uitkom, kajti prav zabavalo ga je, kako v
ministru zato vse bolj vre. A kljub temu mu je srce e naprej divje razbijalo, saj je bil
prepri an, da tokrat ne bo odnesel cele koe, e je Temynovi kdo izdal DA, lahko kot
vodja kroka kar za ne pospravljati svoje stvari.
"Torej prvi slii, da smo na oli odkrili tudentsko organizacijo, ki nima
dovoljenja za svoje delovanje?" je zagodel debeluni vodja Ministrstva, igar glas se
je tresel od besa.
"To pa res prvi sliim," je pritrdil Harry in si na obraz poskual nadeti im bolj
presene en izraz, a ta seveda ni bil prepri ljiv.
"Po mojem, gospod Schushmaar," se je oglasila Temynova, "bomo s tem
opravili veliko hitreje, e stopim po tudentko, ki mi je zaupala, kaj se dogaja na oli."
"Pojdite, pojdite," ji je prikimal minister, in ko je odla iz kabinet, se je zlobno
ozrl k ravnatelju. "Ni je ez dobro pri o, kajne, Dumbledore?"
"S tem se moram strinjati, Cornelius," je resnobno pritrdil ravnatelj in se na
lahno priklonil.
akali so nekaj dolgih minut, potem pa je Harry kon no zaslial, kako so se za

njim odprla vrata. Mimo njega je nato pristopicala Temynova, pri emer je pred sabo
rinila Chojino prijateljico Marietto, ki si je obraz zakrivala z dlanmi.
"Ne boj se, dragica, ni ti ne bo hudega," jo je mehko bodrila Inkvizitorka in jo
potrepljala po hrbtu. "Zdaj se bo vse uredilo, kajti prav si storila. S tem si spravila
gospoda ministra v dobro voljo in tvoji mami bo gotovo povedal, kako pridna deklica
si."
Za hip se je ozrla k Schushmaarju in dodala:
"Mariettina mama, gospod minister, je madam Edgecombe. Saj veste, na
Sekretariatu za promet in zveze dela, natan neje pri Nadzornem svetu fr amreja.
Prav ona nam pomaga paziti na to, kaj se dogaja v grajskih kaminih."
"Izvrstno, izvrstno!" se je razveselil Schushmaar. "Kakrna mati, takna h i,
kaj? No, dajmo, dragica, poglej me. Kar povej, kar ima... tristo kosmatih!"
Ko je Marietta dvignila glavo in spred obraza umaknila dlani, je minister osuplo
odsko il in bi se skoraj prekopicnil v kamin. Zaklel je in z nogo hitro poteptal rob
pla a, ki se mu je vnel, deklica pa je samo glasno zajavkala ter si ovratnik pla a
potegnila vse do o i. A ne dovolj hitro. Vsi po vrsti so namre opazili, da se ji prek
obraza razteza vrsta gnojnih bradavic. Te so rasle druga zraven druge in z njimi se ji
je prek lic ter nosu izpisala beseda: PECA.
"Pozabi zdaj na teh nekaj mozolj kov," je neu akano dejala Temynova.
"Odstrani pla spred ust in gospodu ministru povej..."
Toda Marietta je spet zajavkala, tokrat zaradi ovratnika nekoliko bolj
pridueno, in divje odkimala.
"Oh, tudi prav, trapa, mu bom pa jaz povedala," je revsknila Temynova, si na
obraz nadela sladkobni nasmeek in dejala:
"Gospodi na Edgecombe je danes tik po ve erji prila v moj kabinet in rekla
je, da mi mora nekaj povedati. Napotila me je v neki prostor v sedmem nadstropju, ki
se imenuje sobana KTD, saj naj bi po njenih besedah tam nala nekaj, kar me bo
zelo zanimalo. Izpraala sem jo in priznala je, da naj bi se v sobani odvijal nekaken
sestanek. A s tem je al sproila neko neznano kletev, in ko je v oknu opazila odsev
svojega obraza, jo je to preve pretreslo, da bi mi lahko povedala kaj ve ."
"No, no," je dejal Schushmaar in pri tem Marietti namenil pogled, za katerega
je o itno domneval, da je prijazen ter o etovski, "ne bodi alostna. Pravilno si se
odlo ila. Profesorica Temyna je to morala izvedeti. Ampak, povej mi: za kaken
sestanek naj bi lo? Kdo naj bi priel v tisto sobano in zakaj?"
Toda Marietta si ni ve upala odpreti ust. Spet je zgolj odkimala, njene o i pa
so bile na iroko razprte in skrajno preplaene.
"Ah! Mar ji tega res ne zmoremo odstraniti z obraza?" je minister
nepotrpeljivo vpraal Temynovo. "Potem bi nam gotovo povedala vse, kar ve."
"Jaz zaenkrat nisem nala ustreznega protiuroka," je nerada priznala
Inkvizitorka in Harry je ponosno pomislil, kako izvrstna arovnica je njegova najbolja
prijateljica. "A saj vam lahko sama opiem, kaj se je zgodilo potem."
Minister ji je pokimal, e naj kar nadaljuje, in naglo mu je ustregla.
"Gotovo se spomnite poro ila, ki sem vam ga poslala oktobra tistega, v
katerem sem vas opozorila, da se je mladi Potter v Meryascoveeni, natan neje v
kr mi Pri merja evi glavi, sestal z vrsto soolcev..."
"In kje imate dokaz, da se je?" je posegla vmes McHudurrova.
"Pri sebi imam podpisano pri evanje Billyja Bolnossta, ki je bil takrat ravno v
pivnici. Res je, da je bil ves obvezan, toda zaradi tega ni slial ni slabe," je
samove no odvrnila Temynova. "Zapomnil si je vse, kar je dejal Potter, in nato je
pohitel v olo ter mi poro al..."

"Zato ste ga torej oprostili, eprav je vrsti koljk zavdal s kletvijo trebune
gripe!" ji je profesorica spet segla v besedo in privzdignila obrvi. "Tako torej deluje
na pravosodni sistem!"
"To smrdi, to smrdi do neba!" je zarjovel rde enos arovnik precej mo ne
postave, igar portret je visel na steni za Dumbledorjevo mizo. "Ministrstvo v mojih
asih ni sklepalo poslov z nepomembnimi zlikovci! O ne, gospoda moja, ni jih!"
"Hvala, Fortescue, dovolj bo," ga je mirno utial ravnatelj.
"Potter se je s svojimi soolci sestal," je nadaljevala Temynova, "da bi jih
prepri al, naj se pridruijo skrivnemu drutvu. V njem naj bi se u ili urokov in kletev,
za katere se je Ministrstvo odlo ilo, da so neprimerni za otroke, ki e..."
" e kaj vem, boste kmalu priznali, da se motite, Kalvara," jo je tiho prekinil
Dumbledore in se vanjo zazrl prek roba drobnih o al, ki so mu epela sredi
orlovskega nosu.
Harry ga je debelo pogledal. Niti slu ajno mu ni bilo jasno, kako ga ravnatelj
namerava reiti iz zagate; e je Billy Bolnosst res slial isto vse, kar je rekel v
Merja evi glavi, je vendar nedvomno po njem!
"Oho!" je takrat vzkliknil Schushmaar in se zlobno nasmehnil. "No, da sliimo
najnovejo izmiljotino, s katero boste poskusili reiti Potterja iz godlje! Kar
nadaljujte, Dumbledore, kar nadaljujte! Billy je lagal, kajne? Ali pa je bil v Merja evi
glavi tistega dne v resnici le Potterjev dvoj ek? Ah, ne! Vse skupaj boste gotovo
pojasnili z zgodbico, v katero boste vpletli potovanje v preteklost, mrli a, ki naj bi
vstal od mrtvih in nekaj nevidnih morakvarjev!"
Percy Weasley se je ob tem veselo zasmejal.
"Ta je bila pa dobra, gospod minister, res dobra!"
Harry bi ga najraje brcnil. Potem pa je na svoje presene enje opazil, da se
Dumbledore smehlja.
"Cornelius, nikakor ne zanikam - Harry pa gotovo tudi ne - da je bil tistega dne
v Merja evi glavi in soolce je takrat vsekakor poskual pridobiti k obrambnemu
kroku. Ne, elel sem samo opozoriti, da je bilo takno druenje tistega dne e
dovoljeno. Spomnite se vendar, da je Ministrstvo izdalo odredbo, s katero je
prepovedalo vsa tudentska zdruenja, ele dva dni po sestanku v kr mi. Tam torej
nikakor niso po eli esa kaznivega."
Percy je zazijal v ravnatelja, kot bi mu v glavo priletelo nekaj zelo tekega,
Schushmaarju pa je nasmeek naglo bledel z obraza in eljust se mu je alostno
povesila.
Prva je k sebi prila Temynova.
"e v redu, gospod ravnatelj," je dejala in se sladko nasmehnila, "a odkar je
Odredba o izobraevanju tevilka tiriindvajset stopila v veljavo, je minilo skoraj est
mesecev. e tisti prvi sestanek ni bil nezakonit, so bili prav gotovo vsi drugi, ki so se
zvrstili v tem asu."
"No, ja," je dejal Dumbledore in se vljudno zazrl vanjo prek svojih sklenjenih
prstov, "nezakoniti bi bili, e bi do njih prilo. Imate mar kaken dokaz, da so se Harry
in drugi tudentje e kdaj dobili?"
Mladi arovnik bi lahko prisegel, da je gospod Kehomet takrat za njegovim
hrbtom pridueno zaepetal in nekaj je vsekakor zautelo ter ga oplazilo po boku bilo je, kot bi mimo njega zavel komaj zaznaven prepil ali bi ga oplazila pti ja krila. A
ko se je ozrl, ni opazil ni esar.
"Dokaz?" je ponovila Temynova in mu namenila e enega svojih grozljivih
nasmekov. "Me morda niste posluali, Dumbledore? Zakaj pa mislite, da je
gospodi na Edgecombe tu?"

"Torej nam bo opisala, kako se njeni soolci e est mesecev na skrivaj

sre ujejo?" jo je s privzdignjenimi obrvmi pobaral ravnatelj.
"Dobil sem vtis, da vam je prila povedat zgolj za en sam, nocojnji sestanek."
"Gospodi na Edgecombe," se je Inkvizitorka nemudoma zasukala k njej.
"Povej nam, koliko asa se e dobivajo ti nepridipravi, dragica. Saj lahko samo
prikima ali odkima, prepri ana sem, da te zaradi tega ne bo spet kaj doletelo. No,
so se v zadnjih estih mesecih kdaj sre ali?"
Harry je bil pripravljen na najhuje. Res, zdaj bo ta krota prila do dokaza, ki
ga ne bo mogel ovre i niti Dumbledore!
"Samo prikimaj ali odkimaj, dragica," je Temynova spodbujala Marietto. "Daj
no, s tem ne bo ponovno sproila kletve."
Vsi prisotni so zrli naravnost v deklico oziroma v njene o i, ki so kukale iznad
ovratnika. Morda se je tako zdelo zgolj zaradi migetajo e svetlobe, ki jo je oddajal
ogenj v kaminu, a Mariettin pogled je bil vsekakor videti nenavadno prazen.
In takrat je - na Harryjevo veliko presene enje - odkimala.
Temynova se je hitro ozrla k Schushmaarju, pa spet k deklici.
"Mislim, da se nisva dobro razumeli, dragica. Vpraala sem te, e so se
nekateri izmed tvojih soolcev v zadnjih estih mesecih udeleevali tega kroka. e
si se ga tudi ti, nas ne zanima."
Marietta je spet odkimala.
"Pa kaj ho e povedati s tem, zakaj zmajuje z glavo?" je nejevoljno zagodla
Inkvizitorka.
"Po mojem je to povsem jasno," je McHudurrova osorno posegla vmes.
"Deklica ne ve, da bi se v zadnjega pol leta kdo na skrivaj dobival. Imam prav,
Marietta?"
Deklica je prikimala.
"Saj so enega svojih sestankov vendar imeli prav danes zve er!" je besno
vzkliknila Temynova. "Sama si mi povedala zanj, gospodi na Edgecombe - sestali
naj bi se v sobani KTD oziroma ZJ-ZJN! Potter pa to drutvo vodi, kajne? Seveda
ga in tudi ustanovil ga je, priznaj... Zakaj zdaj zmajuje z glavo, punca?!"
" e ljudje odkimamo, s tem obi ajno zanikamo, kar so nas vpraali," je hladno
pripomnila predstojnica Harryjevega doma.
Inkvizitorka je deklico tedaj zgrabila, jo potegnila k sebi in jo za ela silovito
stresati. Toda Dumbledore je le hip zatem sko il na noge in nad glavo dvignil palico.
Gospod Kehomet je hotel stopiti mednju, toda Inkvizitorka je e odsko ila od
Mariette, z dlanmi pa je mahala, kot bi se opekla.
"Ne morem vam dopustiti, da bi grdo ravnali s tudenti, Kalvara," je dejal
ravnatelj in zdaj je bil prvi , odkar je Harry vstopil v kabinet, videti jezen.
"Res bo bolje, e se umirite, madam Temyna," je s svojim globokim, po asnim
glasom pristavil gospod Kehomet, "sicer bi si lahko nakopali neprijetne teave."
"Ne," je zasoplo dahnila Inkvizitorka in se zazrla navzgor v mnogo vijega
aurorja. "Mislim, ja, prav imate, Kehomet... Spozabila sem se, priznam."
Ko je zgrabila Marietto, se ta sicer sploh ni prestraila in zdaj si tudi ni
oddahnila, ker jo je Temynova spustila. Harryjeva soolka je kar obstala, pla pa si
je e vedno pritiskala k obrazu in s praznimi o mi je zrla nekam predse. Mladi
arovnik je posumil, da je vse to nekako povezano s tistim, ko je Krallek Kehomet
zaepetal in se je nekaj pognalo mimo njegovega boka.
"Kalvara," je takrat dejal Schushmaar, ki je hotel zadevo im prej pripeljati do
konca, "osredoto imo se na dananji sestanek, za katerega smo prepri ani, da so ga
imeli..."

"Aha," se je poskuala zbrati Inkvizitorka. "Takole je bilo. Gospodi na

Edgecombe mi je povedala zanj in nemudoma sem se odpravila v sedmo nadstropje,
pri emer so me spremljali zaupanja vredni tudentje. Z njihovo pomo jo sem
nameravala poloviti vse udeleence omenjenega sestanka, toda zdi se, da jih je
nekdo posvaril. Ko smo prili gor, so se namre e razbeali. A ni zato. Tu imam
namre njihova imena, saj je gospodi na Garkinson stekla v sobano KTD pogledat,
e so v njej kaj pustili. Potrebovala sem dokaz in Garkinsonova ga je tudi nala."
Na Harryjevo grozo je iz epa privlekla seznam, ki ga je Hermiona pritrdila na
steno sobane, in ga podala Schushmaarju.
"Takoj ko sem na tem spisku zagledala Potterjev podpis, mi je bilo jasno, s im
imamo opravka," je mehko dodala Inkvizitorka.
"Izvrstno," je pokimal Schushmaar in prek obraza se mu je razlezel zadovoljen
nasmeek. "Izvrstno, Kalvara, in... Tristo gromkih strel!"
Ozrl se je k Dumbledorju, ki je e vedno stal ob Marietti in je v desnici dral
palico.
"Ste videli, kakno ime so si nadeli?" je skoraj zaepetal minister.
"Dumbledorjeva armada!"
Ravnatelj je pergament potegnil Schushmaarju iz rok in se brez besed zazrl v
ime kroka, ki ga je Hermiona pred dolgimi meseci zapisala na vrh lista. A ko je
kon no dvignil glavo, se je smehljal.
"No, je pa po meni," je skomignil. "Bi radi pisno priznanje, Cornelius, ali bo
izjava vpri o prisotnih zadostovala?"
Harry je opazil, kako sta se McHudurrova in gospod Kehomet preplaeno
spogledala. Ni mu bilo jasno, kaj se dogaja, a to je o itno veljalo tudi za
Schushmaarja.
"Priznanje?" je po asi ponovil. "Kako to... Ne razumem vas."
"Dumbledorjeva armada, Cornelius," je dejal ravnatelj in mu s seznamom
pomahal pred nosom. "Tu vendar ne gre za Potterjevo, temve za Dumbledorjevo
armado."
"Ampak... Ampak..."
Ministru se je po asi posvetilo, kaj mu ho e povedati nasprotnik. Osuplo se je
za el umikati pred njim, potem pa je kriknil in sko il iz plamenov, v katere je spet
stopil.
"Vi?" je dahnil in pri tem znova poteptal rob osmojenega pla a.
"Tako je," je zadovoljno pritrdil ravnatelj.
"Vi ste sklicali ta sestanek?"
"Prav jaz."
"In tudente ste pregovorili, da postanejo... vai vojaki!?"
"Prvi naj bi se sestali ravno danes zve er," je prikimal Dumbledore. "Zgolj
zato, da bi videl, e bi jih lahko izrabil. Zdaj mi je seveda jasno, da gospodi ne
Edgecombe ne bi smel povabiti zraven."
Marietta je prikimala. Schushmaar se je ozrl k njej, potem pa se je ves
na eperil in se spet zasukal k ravnatelju.
"Torej ste proti meni kovali zaroto!" je zavpil.
"Vsekakor," je nadvse veselo dejal Dumbledore.
"NE!" je zatulil Harry.
Gospod Kehomet ga je svare e oinil in McHudurrova je groze e razprla o i.
Toda mlademu arovniku se je kon no posvetilo, kaj ima ravnatelj za bregom, in niti
slu ajno mu ni nameraval dopustiti, da bi to tudi izpeljal.
"Ne! Profesor Dumbledore, ne!"

" e se ne bo nemudoma pomiril, Harry, se bojim, da bo moral zapustiti moj

kabinet," ga je mirno zavrnil veliki arovnik.
"Ja, Potter, zapri e gofljo!" je zalajal Schushmaar, ki je v nasprotnika zijal
zgroeno, a sila zadovoljno obenem. "Glej no, glej...
Na Bradavi arko sem priel v prepri anju, da jo bo moral zapustiti Potter,
namesto tega pa..."
"Namesto tega pa ste kon no dobili v pest mene," se mu je nasmehnil
Dumbledore. "Gotovo se po utite, kot bi izgubili firi in nali guld, kaj?"
"Weasley!" je zatulil Schushmaar, ki se je kar tresel od zadovoljstva.
"Weasley, si zapisal vse, kar je rekel?! To njegovo priznanje - ga imamo rno na
belem?!"
"Ja, gospod! Mislim, da nisem izpustil niti besedice!" je navdueno pritrdil
Percy, igar nos je bil ves popackan s rnilom, tako naglo je kracal po dolgem zvitku.
"Lepo, lepo," je zaarel minister. "Zapisnik prepii in kopijo nemudoma
posreduj Prerokim novicam. e jo poljemo s hitro sovo, bodo lanek o tem lahko
vrinili e v jutranjo izdajo!"
Njegov pomo nik je stekel ven in za sabo zaloputnil vrata, Schushmaar pa se
je spet zasukal k Dumbledorju.
"Zdaj vas bomo pospremili na Ministrstvo, kjer vas bomo uradno obvestili,
esa vas bremenimo, na sojenje pa boste po akali v Azkabanu!"
"A," je neno dahnil Dumbledore, "seveda. Se mi je kar zdelo, da bomo
naleteli na to teavico."
"Teavico?" je ponovil Schushmaar, igar glas je e vedno drhtel od
razburjenja. "Nikakrne teavice ne vidim, Dumbledore."
"No, jaz al jo," je opravi ujo e odvrnil ravnatelj.
"Dajte no?"
"Ja, seveda. Ta na rt bi vam namre uspelo izpeljati, e bi... No, za to obstaja
neki uveljavljen izraz... Aha, e bi se jaz vdal v usodo. A bojim se, Cornelius, da tega
nikakor ne nameravam storiti. Prav ni mi ne dii, da bi me poslali v Azkaban, veste.
Seveda bi iz zapora z lahkoto pobegnil, toda s tem bi samo izgubljal as, in isto
odkrito povedano vam ta trenutek lahko natejem celo vrsto stvari, ki bi jih po el
veliko raje, kot da se ubadam z morakvarji."
Obraz Temynove je postajal vse bolj zaripel, minister pa je prav smeno zijal v
Dumbledorja - gledal ga je, kot bi ga ravnatelj oklofutal in e zdaj ne more verjeti, da
se je to res zgodilo. Iz ust se mu je kon no izvil grlen zvok, nakar se je obrnil h
gospodu Kehometu in mokemu s kratkimi sivimi lasmi, ki se edini od prisotnih do
tistega trenutka e ni oglasil. Ministru je zdaj na kratko pokimal in stopil naprej, stran
od stene. Harry je opazil, kako je njegova dlan mimogrede zdrsnila k epu.
"Pusti palico pri miru, Rewa," je sivolasega mokega prijazno ogovoril
Dumbledore. "Prepri an sem, da si izvrsten auror - e se prav spomnim, si vse
maturitetne izpite opravil z odliko - a uporabo sile, ali kako e temu pravite moje
postave, ti vseeno odsvetujem."
arovnik, ki se je o itno pisal Rewa, je presene eno zameikal. Nato se je ozrl
k Schushmaarju, kot bi pri akoval, da mu bo ta namignil, kaj naj stori.
"Tako torej," se je minister takrat posmehnil ravnatelju. " isto sami mislite
obvladati Rewo, Kehometa, Kalvaro in e mene, kaj, Dumbledore?"
"Pri Merlinovi bradi, kje pa!" je prijazno odkimal veliki arovnik. "Razen e me
boste v to prisilili, seveda."
"In z vami se nikakor ne bo spoprijel sam!" je glasno dejala profesorica
McHudurra ter naglo segla po palici.

"O, pa e kako se bom sam, Minerva!" jo je ostro zavrnil ravnatelj.

"Bradavi arkavas potrebuje!"
"Teh neumnosti imam vrh glave!" se je razburil Schushmaar in na plano
povlekel palico. "Rewa, Kehomet! Dajta ga!"
Prek sobe se je pognal pramen srebrne svetlobe, po ilo je, kot bi nekdo
ustrelil s puko, in da so se stresla. Harryja je neznana roka zgrabila za ovratnik ter
ga potegnila na tla in drugi srebrni curek mu je inil tik nad glavo. Nekaj portretov je
zavpilo, Fawkes je zavre al in nenadoma je prostor zajel oblak prahu.
Mladega arovnika je sililo na kaelj, a vseeno je opazil, kako se je zajetna
postava pred njim zruila na tla, nekdo pa je zakri al. Temu je glasen udarec, neki
drugi glas je zavpil Ne! in nazadnje se je po kabinetu razlegel zvok drobe ega se
stekla ter naglo oddaljujo ih se korakov.
Na prostor je kon no legla tiina. Harry se je ozrl prek rame, da bi videl, kdo
ga e vedno tako silovito stiska za ovratnik, kot bi ga hotel zadaviti. Za sabo je opazil
profesorico McHudurro, ki je oba z Marietto reila pred srebrnimi bliski, prah pa se e
vedno ni polegel. K mlademu arovniku je pristopila visoka postava.
"Je z vami vse v redu?" jih je vpraal Dumbledore.
"Je, ja," je pritrdila McHudurrova, ki je vstala in pri tem na noge povlekla tudi
oba tudenta.
Oblak prahu je bil zdaj e nekoliko manj gost in pred mladim arovnikom se je
prikazalo pravo razdejanje: Dumbledorjeva pisalna miza je bila prevrnjena, male
mizice s tankimi nogami so bile razmetane vsevprek in isto vsi srebrni instrumenti so
se razleteli. Schushmaar, Temynova, Kehomet in Rewa so negibno leali sredi sobe,
feniks Fawkes pa je kroil pod stropom ter mehko prepeval.
"al sem se moral spraviti tudi na Krallka, sicer bi kdo lahko kaj posumil," je
tiho povedal ravnatelj. "Prav osupljivo hitro se mu je posvetilo, kaj imam za bregom;
gospodi ni Edgecombe celo sam ne bi znal tako naglo spremeniti spomina. Saj se
mu boste zahvalili v mojem imenu, kajne, Minerva?"
McHudurrova je prikimala, on pa je e nadaljeval:
"Kmalu bodo prili k sebi in najbolje bo, e ne bodo vedeli, da smo se imeli as
pogovoriti. Vedita se torej, kot da je minilo le nekaj trenutkov - naj mislijo, da jih je
zgolj vrglo po tleh."
"Ampak kam boste li, Dumbledore?" je zaepetala profesorica. "V tab?"
"O ne," se ji je mrko nasmehnil, "nikakor se ne mislim skrivati. Schushmaar si
bo e prekmalu elel, da me ne bi spravil z Bradavi arke, verjemite."
"Profesor Dumbledore..." je za el Harry.
A saj ni vedel, s im naj za ne. S tem, kako mu je al, da so sploh ustanovili
DA in ravnatelju povzro ili toliko teav? Ali pa naj mu najprej pove, kako grozno mu
je, ker je Dumbledore rtvoval svojo slubo, da njega ne bi izklju ili? Toda e preden
je lahko rekel kar koli, mu je veliki arovnik segel v besedo.
"Posluaj me, Harry," je rote e dejal. "Posveti se bramboviji, in to karseda
odlo no. Se razumeva? Stori vse, kar ti naro i profesor Raws, e posebej vztrajno pa
vadi zve er, pred spanjem. Nujno se mora obraniti pred morami, ki te mu ijo, in e
prekmalu bo razumel zakaj. A do takrat mi obljubi..."
Rewa se je zganil in Dumbledore je zgrabil mladega arovnika za zapestje.
"Zapomni si: pred morami se mora obraniti..."
Toda ko so se ravnateljevi prsti dotaknili Harryjeve koe, mu je v brazgotini na
elu vzplamtela silovita bole ina in spet je za util tisto strano, ka je hrepenenje. Da
bi Dumbledorja ugriznil! Da bi se dvignil nadenj! Da bi ga ranil...
"Kmalu bo razumel..." je zaepetal ravnatelj.

Fawkes, ki je e vedno kroil po kabinetu, je zajadral nije. Ravnatelj je fanta

spustil, iztegnil roko in zgrabil feniksov dolgi zlati rep. Samo e zabliskalo se je in oba
sta izginila.
"Kje je?!" je zavpil Schushmaar in sedel. "Kje je Dumbledore?!"
"Pojma nimam!" je vzkliknil gospod Kehomet, ki je naglo sko il na noge.
"Izdejaniti se e ni mogel!" je kriknila Temynova. "Iz ole se ni mogo e..."
"Stopnice!" je zavpil Rewa in se vrgel na vrata, jih divje odprl ter izginil
skoznje.
Drugi auror in Inkvizitorka sta mu naglo sledila, Schushmaar pa se je nekaj
asa e obotavljal. Potem se je po asi skobacal na noge in si otresal prani pla .
Temu je sledila dolga in mu na tiina.
"No, Minerva, bojim se, da je vaemu prijatelju Dumbledorju zdaj dokon no
odklenkalo," je kon no izjavil minister, se nesramno nasmehnil in si nekoliko poravnal
raztrgani rokav.
"Tega menda ne mislite resno?" ga je zani ljivo zavrnila profesorica.
Schushmaar se je pretvarjal, da je ni slial, in ozrl se je po razdejanem
kabinetu. Nekaj portretov je besno zabol alo vanj, dva pa sta mu z rokami nazorno
pokazala, kaj si mislita o njem.
"Tadva raje spravite spat," je nazadnje dejal debeluni ministet, ki se je spet
zasukal k McHudurrovi in z glavo omalovaujo e pomignil na tudenta.
Profesorica ni rekla nobene. Harryja in Marietto je povedla proti vratom, ko so
se ta za njimi po asi zaprla, pa je mladi arovnik slial, kako se je s svojega portreta
oglasil Phineas Tezack:
"Veste, minister, z Dumbledorjem se ne strinjam glede marsi esa... Toda
priznati morate, da je lovek velikega sloga..."
Osemindvajseto poglavje
Bole spomin
PO NALOGU MINISTRSTVA ZA ARANJE
Kalvara Temyna (Veliki inkvizitor) nemudoma zamenja Albusa Dumbledorja na
mestu ravnatelja Bradavi arske akademije za arovnike in arovnice.
Zgornje je v skladu z Odredbo o izobraevanju t. 28. Cornelius Oswald
Schushmaar, minister za aranje
Razglasi so se prek no i pojavili po vsej oli, a e preden jih je kdo videl, so
vsi na gradu vedeli, da je Dumbledore premagal dva aurorja, Veliko inkvizitorko in za
povrh tudi samega ministra za aranje. Tistega dne so se povsod pogovarjali samo o
neverjetnem spopadu, pri emer so tudentje z veseljem napihovali njegove
podrobnosti Harry je neko drugoolko slial prijateljici zagotavljati, da Schushmaar
zdaj lei v Svetem Mungu in ima namesto glave bu o. A sicer so bili podatki o tem,
kako je Dumbledore obvladal etverico, nenavadno to ni. Soolci so na primer
vedeli, da sta bila Harry ter Marietta edina tudenta, ki sta bila pri a spopadu. In ker
je bila deklica zdaj v ambulanti, so z vpraanji nadlegovali Harryja.
"Dumbledore se bo vrnil e kako kmalu, verjemite mojim besedam," je zaupno
zatrdil Ernie Macmillan, ko so se vra ali od rastlinoslovja in je Harry dokon al svojo

pripoved. "e za asa naega drugega letnika ga niso bili sposobni spraviti iz ole in
re em vam: tudi tokrat jim ne bo uspelo!"
Glas je nato e bolj priduil, da so se morali Ron, Hermiona in Harry skloniti
blije k njemu.
"Debeli frater mi je povedal," je nadaljeval, "da je Temynovka sino i, potem ko
so natan no preiskali celoten grad in posestvo, poskuala vdreti v Dumbledorjev
kabinet. A niti mimo gargojle ni prila!"
Ernie se je zdaj nesramno zareal in nato dodal:
"Temynovko je zaradi tega menda kar metalo in nazadnje naj bi se celo za ela
cmeriti."
"Seveda, kar predstavljam si, kako se ji cedijo sline po ravnateljevem
kabinetu," je jezno pristavila Hermiona, ko so se po kamnitih stopnicah vzpenjali v
avlo. "Samo za to ji gre, da bi lahko z drugimi profesorji delala kot s svojimi hlapci! Ta
butasta, napihnjena in oblastieljna stara..."
"Grangerjevka, si res eli dokon ati ta stavek?"
Izza vrat se je prikazal Dreco Malfoy, za katerim sta kot vedno stala Crabbe in
Goyle. Bledi obraz mu je sijal od zlobe.
"Bojim se, da bom moral Gryfondomu in Pihpuffu odbiti kar precej to k," je
nadaljeval.
"Ta vzgojni ukrep lahko izvedejo samo profesorji, Malfoy," ga je nemudoma
opozoril Ernie, Ron pa je zaren al:
"Ja, si pozabil, da smo predstavniki tudi mi trije s Hermiono?"
"Predstavniki seveda ne morejo odbijati to k, car i," se mu je posmehnil Dreco
in njegova pribo nika sta se butasto zahahljala. " lani Inkvizitorkine ete pa..."
" lani esa?" je ostro ponovila Hermiona.
"Inkvizitorkine ete, Grangerjevka," je ponovil mladi Malfoy in pokazal na
majhen srebrn I, ki se mu je lesketal pod priponko predstavnikov. "To je skupina
izbranih tudentov, ki podpirajo Ministrstvo in jih je za svoje pomo nike nastavila
sama profesorica Temyna. No, kakor koli, lani ete domovom smemo odbijati
to ke, zobatka... in ker si tako nesramno govorila o nai novi ravnateljici, jih bom
Gryfondomu odtel... recimo pet. Pihpuffu, Macmillan, jih bom tudi pet, ker si mi
ugovarjal... Tvojemu domu, Potter, pa e pet, saj mi nisi ve . Aha, Weasley, srajce
si nisi lepo zatla il za hla e, to vas bo stalo nadaljnjih pet... in deset vam jih bom
odvzel, ker je Grangerjevka taka brezkrvna grdava."
Ron je e segel po palici, toda Hermiona ga je zgrabila za roko in ga odlo no
ustavila:
"Ne."
"Pametna poteza, zobatka," je zapredel mladi Malfoy. "Novi ravnatelj, novi
asi... Bodi priden, car i. Ti pa tudi, prismojenec potterjanski."
Zadovoljno nasmejan se je zasukal na petah in se skupaj s pribo nikoma
odpravil po svoje.
"Zlagal se je!" je presunjeno izdavil Ernie. "To k nam gotovo ni zmoen odbiti!
To bi bilo smeno, kajti povsem bi spodkopalo hierarhijo nae ustanove!"
Toda Harry, Hermiona in Ron so se samodejno zasukali k tirim velikanskim
pe enim uram, ki so stale v niah v steni za njimi ter so vsaka svojemu domu tele
to ke. Ure pravzaprav niso bile pe ene, saj so v njih iz zgornjega v spodnji konec
(in v obratni smeri) prehajali drobni dragi kamni, ne drobci peska. A kakor koli, e
tistega jutra sta bila Gryfondom in Drznvraan v izraziti prednosti pred ostalima
domovoma, zdaj pa se je drobno kamenje v obeh ,pe enih' urah dvigovalo iz
spodnjega konca ter se vra alo v zgornjega. Edina ura, v katere spodnjem predelku

je bilo toliko dragega kamenja kot prej, je bila s smaragdi napolnjena spolzgadovska.
"Ste opazili, kaj?" jih je pobaral Fredov glas.
Z Georgem sta se pravkar spustila po marmornatem stopni u in se pridruila
etverici.
"Malfoy nam je pravkar odbil skoraj petdeset to k!" je besno zagodel Harry, ko
se je iz spodnjega dela gryfondomske ,pe ene' ure dvignilo e nekaj kosov dragega
kamenja.
"Montague pa nam jih je na najin ra un poskual odbiti med odmorom," je
povedal George.
"Kako to misli - poskual?" ga je hitro vpraal Ron.
"Stavka mu ni uspelo izgovoriti do konca," je skomignil drugi dvoj ek. "Iz nama
povsem neznanega razloga se je z glavo zaletel v blinjo radiromaro."
Hermiono je to zelo pretreslo.
"Ampak zaradi tega bosta imela hude teave!"
"Dokler se Montague ne pojavi, nikakor, in do takrat lahko minejo e celi
tedni," jo je z nasmekom zavrnil Fred. "Sploh pa sva se odlo ila, da naju od tega
trenutka dalje prav malo briga, e bova zabredla v teave."
"Kot da sta se kdaj kaj sekirala, e sta," se je namrdnila mlada arovnica.
"No, no," se je ualjeno na eperil George. "Vedno sva skrbno pazila, da naju
ne vrejo iz ole."
"Zmeraj sva vedela, kje je meja," je pristavil Fred.
"Dobro, nekajkrat sva jo za kaken prst ali dva sicer prestopila..." je priznal
drugi dvoj ek.
"... a vedno sva pazila, da nisva povzro ila kakne huje katastrofe," je stavek
dokon al njegov brat.
"Toda zdaj...?" ju je previdno vpraal Ron.
"Hja, zdaj ko so se znebili Dumbledorja..." je George zmajal z glavo.
"... se vsaj nama dozdeva..." je nadaljeval Fred.
"... da se bo naa ljuba nova ravnateljica..."
"... morala spoprijeti z vrsto hudih katastrof!"
"Ne lomita ga!" je zaepetala Hermiona. "Resno mislim! S tem ji bosta dala
razlog, da vaju vre iz ole!"
"Tebi pa res ne potegne, kaj?" se ji je nasmehnil Fred. " isto ni nama ni do
tega, da bi tu e naprej izgubljala as. Ta trenutek bi odkorakala skozi vrata, e ne bi
bila tako trdno odlo ena, da bova najprej vsaj malo ma evala Dumbledorja."
Pri zadnjih besedah se je e ozrl na zapestno uro in v isti sapi dodal:
"No, kakor koli, uvertura v najino poslovilno umetnino se bo za ela vsak
trenutek. Na vaem mestu bi el na kosilo - tako bodo profesorji videli, da s tem
nimate nobene zveze."
"S im da nimamo nobene zveze?" ga je zaskrbljeno vpraala Hermiona.
"Bo e videla," se je zareal George. "Naju zdaj akajo neodloljivi opravki.
Na svidenje in mnogo uitkov!"
Dvoj ka sta se zasukala na petah in se pomeala v mogo ni tok tudentov, ki
je hitel v Veliko dvorano. Ernie, ki je bil videti hudo vznemirjen, pa je zamomljal, da
e ni dokon al naloge za spreminjanje oblike, in ucvrl jo je po svoje.
"Mislim, da bi res morali iz avle," je iv no rekla Hermiona. "Za vsak primer..."
"Ja, prav," je naglo prikimal Ron in vsi trije so se odpravili proti vratom
obednice.
Toda komaj je Harry ugledal strop, po katerem so se tistega dne valili beli
oblaki, ga je nekdo potrepljal po ramenu. Zasukal se je in za sabo zagledal hinika. V

hipu se je za nekaj korakov ritensko umaknil pred njim; tako blizu Filcha mu nikdar ni
bilo lagodno.
"Jaz s tem nimam nobene zveze," je preplaeno izjavil, saj je najprej pomislil,
da ga bo hinik obtoil tistega, kar sta naklepala dvoj ka.
Toda zoprni lapl se je samo zahahljal.
"Imamo slabo vest, kaj?" je nato zahripal. "Pridi, greva."
Mladi arovnik se je ozrl k zaskrbljenima prijateljema, nato pa je skomignil in
se skozi povodenj la nih soolcev za hinikom odpravil nazaj v avlo.
Filch je bil izjemno dobre volje, in ko sta se vzpenjala po marmornatem
stopni u, si je celo mrmraje prepeval. Komaj sta prispela v prvo nadstropje, pa je
dejal:
"Tu bo prilo do sprememb, Potter."
"Sem opazil," je hladno odvrnil Harry.
"Ja, ja... Dumbledorju sem leta in leta razlagal, da bi vas moral malo priviti," se
je zoprno zahahljal hinik. "Nesramni mali gnusobci nikdar ne bi kupovali smrdljivih
iber, e bi vedeli, da vas smem prebi ati, kajne? Po hodnikih nikdar ne bi vigali
zobati frizbiji, e bi vas lahko vklenil in vas za nekaj ur obesil na strop, da bi z glavo
navzdol bingljali z njega, kaj?! Ampak ko bo v veljavo stopila Odredba o
izobraevanju tevilka devetindvajset, mi bo vse to dovoljeno, Potter... in ministra je
tudi prosila, naj podpie dekret za Zhoprnackov izgon! O, zdaj ko je za krmilom ona,
se bodo tod stvari krepko spremenile... Ja, ja..."
Temynova se je o itno zelo potrudila, da je Filcha pridobila na svojo stran.
Najhuje pri tem pa je bilo, da si je izbrala izvrstnega zaveznika - razne skrivne
prehode v oli in skrivali a je hinik poznal bolje od kogar koli drugega, razen
seveda rde elasih dvoj kov.
"Pa sva tu," se je zareal Harryju, potrkal na vrata Inkvizitorkinega kabineta in
jih odprl. "Potterja sem pripeljal, gospa ravnateljica."
Kabinet Kalvare Temyne si je mladi arovnik med pretevilnimi e eri, ki jih je
preivel v njem, lahko natanko ogledal. Zdaj je bil skoraj povsem enak kot prej - celo
Ognjena strela in istometa dvoj kov so bili e vedno z verigami ter klju avnicami
priklenjeni k mo nim eleznim objemkam, ki so trlele iz stene za pisalno mizo. Le
rob slednje je bil druga en, saj je bila k njemu pritrjena dolga lesena plo ica, na
kateri je pisalo: RAVNATELJICA.
Temynova je sedela za mizo in si nekaj zapisovala na enega svojih ronatih
pergamentov. Ko sta Harry in hinik vstopila, je dvignila pogled ter se jima na iroko
nasmehnila.
"Hvala, Argus," je dejala sladko.
"Ni za kaj, gospa ravnateljica, ni za kaj," je odvrnil Filch in se ji priklonil, kolikor
globoko mu je dopu ala revma, nato pa ritensko odel iz kabineta.
"Sedi," je Temynova takrat na kratko odredila fantu in pomignila na stol pred
mizo.
Mladi arovnik ji je ustregel, ona pa se je za nekaj asa spet posvetila
pergamentu. Harry je medtem opazoval gnusne mucke, ki so se prekopicevali po
kronikih, in se spraeval, s kakno grozoto mu bo postregla tokrat.
"No, povej," je rekla, ko je kon no odloila pero in se vanj zazrla zadovoljno
kakor krasta a, ki bo vsak trenutek porla e posebej so no muho, "kaj bi pil?"
"Prosim?" je vpraal Harry, ki je bil povsem prepri an, da je ni dobro slial.
"Kaj bi pil, gospodi Potter?" je ponovila in se mu nasmehnila e bolj na iroko.
" aj? Kavo? Bu ni sok?"
Ob vsaki pija i, ki mu jo je ponudila, je stresla s palico in na mizi se je prikazal

kozarec ali skodelica.

"Ni ne bi, hvala," je odkimal mladi arovnik.
"Ravnateljice pa res ne more zavrniti, e ti ponudi pija o," je dejala in njen
glas je postal e kar nevarno sladek. "Izberi, kaj bo."
"No, prav..." je skomignil. "Torej bom aj."
Segla je po skodelici z napitkom, ki si ga je izbral, vstala in mu obrnila hrbet.
Potem je uprizorila pravo malo predstavo, toliko si je dala opravka z mlekom, ki mu
ga je vlila v aj.
"Izvoli," je rekla, ko mu ga je kon no izro ila, "in kar hitro ga spij. Da se ne bo
shladil, ve. Sicer pa, gospodi Potter... Rekla sem si, da bi se po v erajnjem
nadvse zoprnem dogodku morala midva malo pogovoriti."
Harry na to ni rekel nobene, Temynova pa je sedla na svoj stol in se zazrla
vanj. Ko je minilo nekaj dolgih in mu nih trenutkov, ga je radostno opozorila:
" aj se ti bo shladil!"
Skodelico je dvignil k ustom, potem pa jo je naglo odmaknil. Eden od grozljivih
muckov na kronikih je imel velike in povsem okrogle modre o i, natanko takne, kot
je bilo Nerrgovo arobno. Zaradi tega se je mladi arovnik spomnil, kaj bi Noru
rekel, e bi slial, da je Harry spil pija o, ki mu jo je ponudil sovranik.
"Kaj pa je?" je vpraala Inkvizitorka, ki ga je e vedno pozorno opazovala. "Bi
rad tudi sladkor?"
"Ne," je odkimal Harry.
Skodelico je nato spet ponesel k ustom in jo nagnil, kot bi napravil majhen
poirek, a ustnice je imel pri tem trdno stisnjene. Inkvizitorkin nasmeek se je e
raztegnil.
"Tako je prav," je zaepetala. "Tako, ja. No, torej..."
Nagnila se je nekoliko blije.
"Kje je Albus Dumbledore?"
"Pojma nimam," je nemudoma odvrnil mladi arovnik.
"Spij e no," ga je vsa nasmejana silila. "Sicer pa ne utim nobene potrebe, da
bi se la s tabo mance. Vem, da ti je dobro znano, kam se je zavlekel Dumbledore; z
njim sta e od nekdaj ko rit in srajca. Toda zdaj mora misliti nase, Potter..."
"Res ne vem, kje je," je ponovno zatrdil Harry.
Pretvarjal se je, da je napravil e en poirek, ona pa je vanj pozorno upirala
o i.
"Tudi prav," je dejala, eprav ji njegov odgovor o itno ni bil pogodu. "Potem mi
pa povej vsaj to, kje se nahaja Sirius Black."
Harryja je kar zmrazilo in vztrepetal je dovolj silovito, da mu je skodelica
zaroljala po kroni ku, na katerem je stala. Znova jo je nagnil, pri emer ustnic
seveda ni razprl, in nekaj aja mu je zmezelo prek brade.
"Ne vem," je odgovoril, kar nekoliko prehitro.
"Gospodi Potter," se je namr ila Temynova, "naj te opomnim, da sem bila
jaz tista, ki bi lanskega oktobra skoraj ujela zlo inca Blacka, ko se je njegova glava
prikazala v kaminu gryfondomske dnevne sobe. Nadalje mi je povsem jasno, da se je
pomenkoval s tabo, in e bi imela za to vsaj najmanji dokaz, bi se po hitrem
postopku znael za reetkami, verjemi! Zato ti bom to vpraanje zastavila samo e
enkrat: Kje je Sirius Black?"
"Res ne vem," je glasno odvrnil Harry. "Niti sanja se mi ne."
Drug v drugega sta zrla tako dolgo, da so se fantu za ele solziti o i. Potem pa
je Inkvizitorka vstala.
"Dobro, Potter, tokrat ti bom verjela na besedo, a svarim te: Ministrstvo me

povsem podpira in njegova roka je dolga. Ni ga na ina, na katerega bi lahko z

Bradavi arke poslal e tako nepomembno sporo ilo, ne da bi jaz izvedela zanj. lani
Nadzornega sveta fr amreja stalno bdijo nad vsemi olskimi kamini, razen nad
mojim, seveda, Inkvizitorkina eta pregleduje vso poto, ki prispe na grad s sovami,
gospod Filch pa skrbno pazi na skrivne prehode iz ole. e pridem do najmanjega
dokaza..."
BUMMMMM!
Tla kabineta so se stresla tako silovito, da je Temynova izgubila ravnoteje in
se je morala hitro oprijeti za mizo.
"Kaj pa je bilo to?"
Zazrla se je proti vratom in Harry je takoj izrabil prilonost ter polno skodelico
aja izpraznil v najblijo vazo s posuenim cvetjem.
Pri tem je zaslial, da se iz nadstropja pod njima razlega vre anje in
topotanje tevilnih nog.
"Takoj pojdi na kosilo, Potter!" je vzkliknila Inkvizitorka, ki je segla po palici,
nato pa stekla iz kabineta.
Harry je rade volje pohitel za njo, saj ga je zanimalo, kaj je sproilo silni
preplah. Izvora peklenskega hrupa ni bilo teko najti, saj so soolci beali predvsem
iz prvega nadstropja, kjer je nekdo (in mladi arovnik je dobro vedel, kdo) sproil za
cel zabojnik arobnih raket.
Zmaji iz zelenih in zlatih isker so letali vzdol hodnikov, pri emer je za njimi
glasno pokalo ter se bliskalo. Meter in pol velike vetrnice, iz katerih so preli
razbeljeni ogorki, so se divje vrtele okoli svoje osi in vigale po zraku kakor zlokobni
lete i kroniki. Rakete z dolgirni repi iz are ih srebrnih zvezdic so se odbijale od
sten. Iskre e pali ice so same od sebe izpisovale kletvice. Kamor koli se je Harry
ozrl, povsod so pokale petarde, glasne kakor ro ne granate, in namesto da bi se vsi
ti pirotehni ni udei zlagoma iztroili, je bil tru iz trenutka v trenutek samo e huji.
Filch in Temynova sta zgroeno obstala vrh stopni a, ki je vodilo v prvo
nadstropje. Ravno ko se je mladi arovnik zazrl proti njima, pa se je ena izmed
vetrnic odlo ila, da potrebuje ve manevrskega prostora in se srhljivo vigajo
pognala naravnost proti dvojici. Tako hinik kot Inkvizitorka sta preplaeno kriknila ter
se vrgla na tla in vetrnica je inila skozi okno za njima, v park. Ve zmajev ter
velikanski krlatni netopir, od katerega se je groze e kadilo, so medtem izkoristili
odprta vrata na koncu hodnika in skoznje uli v pritli je.
"Pohiti, Filch, pohiti!" je zatulila Temynova. "Takoj morava nekaj storiti, sicer
bodo te grdobije zavzele celo olo! Hromi!"
Iz konice palice je inil curek rde e svetlobe in zadel eno izmed raket. A
namesto da bi jo Inkvizitorka s tem zaustavila, je raketo tako divje razneslo, da je v
blinjo sliko arovnice premo enega videza, stoje o sredi travnika, izgala precejnjo
luknjo. Premo ena en ina se je sicer v zadnjem trenutku pognala s portreta in hip
kasneje je planila na sosednjo sliko. arovniki, ki so na njej kartali, so naglo vstali, da
bi bilo dovolj prostora tudi za begunko.
"Ne poskuaj jih vendar ohromiti, Filch!" je jezno zavpila Inkvizitorka, kot bi
arobno besedo izrekel on.
"Ne bom, ne bom, gospa ravnateljica," je zahripal hinik, ki bi kot lapl rakete
laje porl kot pa ohromil.
Nato je naglo stekel k blinji shrambi s istili, iz nje privlekel omelo in z njim
za el mlatiti po zmaju, ki je privral nadenj. Minilo je le nekaj trenutkov in e so bile
metline etine v plamenih.
Harry je videl dovolj. Sklju en, a nasmejan je stekel proti vratom, za katera je

vedel, da se skrivajo za blinjo tapiserijo. Tik za njimi je naletel na dvoj ka, ki sta se
kodoeljno, toda pridueno reala, pri tem pa prislukovala krikom Temynove in
Filcha.
" estitam," se jima je tiho nasmehnil Harry. "Ta ognjemet je resni no
izvrsten... Doktorja Rde ebradca bosta z lahkoto spravila na kant!"
"Hvala," je zaepetal George in si z nasmejanega obraza obrisal solze. "Oh,
ko bi jih zdaj poskusila e radirniti... Z vsakim radirnim urokom jih iz ene rakete
nastane deset!"
Do popoldneva je ognjemet zajel celotno olo in e zdale mu ni bilo videti
konca. A eprav je postajal e kar nadleen in so bile posebej petarde vedno bolj
glasne, profesorjev tru niti ni tako zelo motil.
"Jej, jej," se je porogljivo nasmehnila McHudurrova, ko je v njeno u ilnico
priprhutal eden od netopirjev. "Gospodi na Brown, bi lahko stekla k Inkvizitorki in jo
obvestila, da imamo tu manjo teavico, ki je sami ne moremo reiti?"
Raket se brez pomo i Temynovke ni hotel znebiti nobeden izmed u iteljev,
zato je Inkvizitorka svoj prvi dan v vlogi ravnateljice ves as tekala po oli. Ko se je
Harry po zadnji uri s prijatelji vra al v gryfondomski stolp, se je ravno primajala iz
u ilnice profesorja Colibrija. Mladi arovnik je z zadovoljstvom opazil, da je vsa potna
in rna od saj.
"Najlepa hvala, gospa Inkvizitorka!" je zaklical Colibri z zanj zna ilnim
cvile im glasom. "Seveda bi se iskre ih pali ic lahko znebil tudi sam, a nisem bil
prepri an, e sem za kaj takega poobla en."
Ves nasmejan je nato zaprl vrata, Temynova pa je e nekaj trenutkov gol e
zijala vanje.
Tistega ve era so v gryfondomski dnevni sobi z dvoj koma ravnali kot z
zmagovalcema zgodovinske bitke. Celo Hermiona si je izborila pot skozi navduene
soolce okoli njiju in jima estitala.
"Ta ognjemet je res nekaj posebnega," ju je o arano pohvalila.
"Hvala," je presene eno rekel George. "Ampak al sva s to predstavitvijo
izdelkov iz Vulkanskega vignja bratov Weasley porabila svojo celotno zalogo in kar
nekaj asa bo trajalo, preden jo bova obnovila."
"Ah, kaj, vse za dober namen," je pristavil Fred, ki je od kri avih soolcev e
sprejemal naro ila. " e bi rada, da te vpieva na akalno listo, Hermiona, te bo
Zaboj ek za zaplaene zajce stal pet guldov, za Pirotehni no pustolov ino pa jih
bo morala odteti dvajset..."
Mlada arovnica se je nato vrnila k mizi, za katero sta sedela prijatelja. Ta sta
strmela vsak v svojo olsko torbo, kot bi upala, da bodo pergamentni zvitki planili iz
nje in bo pero nalogo napisalo samo od sebe.
"Oh, kaj, ko bi si vzeli prost ve er?" jima je zadovoljno predlagala, ko je mimo
vignila raketa z dolgim repom iz srebrnih zvezdic. "V petek se ne nazadnje za nejo
velikono ne po itnice in takrat bomo imeli asa na pretek."
"Je s tabo vse v redu?" je Ron nejeverno zazijal vanjo.
"Hja, ko smo e ravno pri tem," je veselo odvrnila, "se res po utim nekoliko...
uporniko."
Ko sta se Harry in Ron ez kakno uro odpravila spat, sta e vedno sliala
oddaljene poke pobeglih petard, im sta se preoblekla v piamo, pa je mimo okna
priprela iskre a pali ica.
Mladi arovnik je prijatelju zaelel lahko no , zlezel pod odeje in na iroko
zazehal. Ker si je o ala snel, so bile rakete, ki so ob asno vignile mimo spalnice,
videti zamazane. e najbolj so ga spominjale na lesketajo e se oblake, ki so se

skrivnostno in veselo svetlikali na ozadju rnega neba...

vigi in poki raket, ki so brzele prek parka, so postajali vse bolj oddaljeni... Ali
pa morda njega samega naglo nosi nekam dale ...
Nenadoma se je znael na hodniku, ki je vodil k Sekretariatu za skrivnosti. e
je hitel proti preprostim rnim vratom... Da bi se le odprla... O, da bi se le...
Res so se. Znael se je v okrogli sobi, iz katere so vodili tevilni izhodi...
Pre kal jo je, segel po kljuki povsem enakih vrat in jih potegnil k sebi...
Zdaj je prispel v dolg pravokoten prostor, po katerem je odmevalo tiktakanje
neznanih priprav. Po stenah so poplesovale drobne lu ke, a ni se ustavil, da bi si jih
podrobneje ogledal... Moral je naprej... Na drugem koncu sobe so bila vrata in tudi ta
so se takoj odprla...
Vstopil je v slabo osvetljeno dvorano, segajo o v neznanske viave in iroko
kakor cerkvena ladja. V njej je stala vrsta za vrsto visokih polic, ki so bile isto vse na
gosto obloene z majhnimi, zapraenimi kroglicami iz prejastega stekla... Zdaj je
Harryjevo srce za elo razburjeno biti... Vedel je, kam mora iti... Stekel je dalje, a
njegovih korakov v tej velikanski, zapu eni dvorani sploh ni bilo sliati...
Tu je nekaj, esar si zelo zelo eli...
Toda v brazgotini ga grozljivo ge...
POK!
Mladi arovnik se je nemudoma zbudil in bil je zbegan ter jezen obenem. Po
tema ni spalnici je odmeval glasen smeh.
"Neverjetno!" je rekel Seamus, ki je stal ob oknu. "Mislim, da se je ena od
vetrnic zaletela v raketo, in zdi se, kot bi se sparili. Pridite pogledat!"
Harry je slial, kako sta se Ron in Dean naglo skobacala iz postelje, da bi si
zadevo natan neje ogledala. Sam je tiho in povsem negibno obleal, pri emer je
bole ina v brazgotini po asi pojenjala, obenem pa ga je zagrnil obup. Po util se je,
kot bi mu v zadnjem trenutku izmaknili nekaj prekrasnega... Tokrat je bil e tako
blizu!
Mimo oken gryfondomskega stolpa so zdaj prhutali ronati in srebrni krilati
pujsi. Mladi arovnik je lee prislukoval ob udujo im vzklikom iz spalnic pod in nad
njihovo, v elodcu pa ga je grdo zvilo, kajti spomnil se je, da ima naslednji ve er spet
uro brambovije.
Harry je naslednjega dne pogosto prestraeno pomislil, kaj bo rekel Raws, e
bo odkril, kako dale v notranjost Sekretariata za skrivnosti se je prebil med zadnjimi
sanjami. Grabil ga je tudi ob utek krivde, saj se od njune zadnje ure res ni niti enkrat
posvetil vajam iz brambovije. Neprestano se je vendar kaj dogajalo in samemu sebi
je zatrjeval, da ne bi mogel umiriti misli, pa e bi se e tako trudil. Toda obenem je
dvomil, da bo ta izgovor dovolj dober za mojstra arobnih napojev.
Tistega dne je poskual brambovijo malo povaditi med odmori, a mu ni lo kadar koli je utihnil in poskusil zavest sprazniti vseh misli ter ustev, ga je Hermiona
vpraala, e je z njim kaj narobe. Sploh pa as taknim vajam nikakor ni bil
naklonjen, kajti vsi profesorji so jih med urami mu ili z zelo zahtevnimi nalogami za
ponavljanje snovi.
Vdan v usodo se je po ve erji odpravil proti Rawsovemu kabinetu, ko je
pre kal avlo, pa je k njemu prihitela Cho.
"Stopiva tjale," je predlagal in pomignil proti kotu avle, v katerem so stale
velikanske ,pe ene' ure.
"Je vse v redu?" je vpraal Drznvraanovko, ko sta se ustavila ob gryfondomski

uri, katere spodnji del je bil zdaj e skoraj isto prazen. "Saj te Temynova ni zasliala
v zvezi z naim krokom, kajne?"
"O ne," je hitro odvrnila. "Ne, kje pa, samo... Hotela sem se ti le... Harry, res se
mi ni niti sanjalo, da nas bo Marietta zatoila."
"Mja," se je namrdnil.
Zdelo se mu je, da bi si Cho prijateljice lahko izbirala vsaj za malenkost
previdneje. A po drugi strani ni bil pretirano jezen, saj je imel ob utek, da je izdajalko
zadela nadvse primerna kazen. Marietta je bila namre e vedno v ambulanti in
madam Pomfrey ji zaenkrat ni uspela z obraza odstraniti niti ene same bradavice.
"Zdelo dobro dekle je, ve," je nadaljevala Drznvraanovka. "Napravila je pa
napako..."
Harry jo je nejeverno premeril.
"Da je dobro dekle, ki je pa napravilo napako? Izdala nas je, s tabo vred!"
"No, ja... Saj smo jo vsi sre no odnesli," je lepoti ka e naprej branila svojo
prijateljico. "Ve, njena mami dela na Ministrstvu in res ji ni bilo lahko..."
"Tudi Ronov o i dela tam," jo je jezno zavrnil, "in e nisi opazila, njemu na
obrazu ne pie peca!"
"Saj res! Kako grdo nas je prevarala Grangerjeva!" je ni manj ostro dejala
Cho. "Vsaj povedala bi nam lahko, da je seznam uro ila..."
"Meni se je zamisel zdela naravnost izvrstna," jo je hladno obvestil Harry.
Drznvraanovka je zardela, o i pa so se ji zalesketale.
"A, seveda! e se je tega domislila ljuba Hermiona..."
"Da ne bi spet planila v jok," je svare e zagodel mladi arovnik.
"Mi na kraj pameti ne pade!" se je raztogotila.
"No, e dobro," je jezno odvrnil, Cho pa je besno zagodla, se zasukala na
petah in odkorakala po svoje.
Harry se je ves razjarjen spustil v grajske je e. Iz izkuenj je vedel, da mu bo
profesor zdaj e laje vdrl v zavest, toda kljub temu ni nehal tuhtati, kaj vse bi moral
zabrusiti Drznvraanovki.
"Zamuja, Potter," ga je hladno opozoril Raws, ko je fant vstopil v kabinet.
Mojster arobnih napojev se je sklanjal nad pisalno mizo, na kateri je stalo
Dumbledorjevo mislito. Potem ko je v kamnito skodelo prenesel e zadnji srebrnkast
pramen, se je posvetil mlademu arovniku.
"No," je rekel, "si vadil?"
"Ja," se je zlagal fant in se iz previdnosti zazrl v eno izmed nog Rawsove
pisalne mize.
"Saj bova takoj videla, e si res," je zapredel profesor. "Kar sezi po palici."
Harry se je postavil na svoje mesto in se prek mize zazrl v mojstra arobnih
napojev. Srce mu je naglo utripalo, kajti e vedno je bil jezen na Cho, obenem pa se
je bal, kaj vse bo Raws izvlekel iz njegove zavesti.
"Saj ve, tel bom do tri," je lenobno dejal profesor. "Ena, dve..."
Vrata kabineta so se sunkovito odprla in skoznje se je pognal Dreco.
"Profesor Raws! Nujno vas... O, oprostite."
Mladi Malfoy je presene eno pogledoval od u itelja do soolca.
"Je e v redu, Dreco," je dejal predstojnik Spolzgada in palico spustil ob bok.
"Potter hodi k meni na dopolnilni pouk."
Harry Dreca ni videl tako veselega, e odkar je Temynova prvi obiskala
Hagridovo nego.
"Tega pa nisem vedel," se mu je zareal Spolzgadovec.
Mladi arovnik se je dobro zavedal, kako je zardel. Kaj vse bi dal, e bi

mlademu Malfoyu lahko povedal, zakaj je tu v resnici! No, ja, tudi preklel bi ga z
veseljem.
"No, Dreco, kaj je?" je vpraal Raws.
"Profesorica Temyna me je poslala, gospod. Vao pomo potrebuje," je
povedal Spolzgadovec. "Montaguja so nali in z njim je nekaj hudo narobe."
"Kako - narobe?" se je namr il profesor.
" isto je zmeden."
"Dobro, takoj ga grem pogledat," je prikimal mojster arobnih napojev, potem
pa se je obrnil k Harryju. "Potter, to uro bova nadaljevala jutri zve er."
Iz kabineta se je nato odpravil tako odlo no, da je pla zaplapolal za njim,
Dreco pa je za hip postal in njegove ustnice so nemo izoblikovale vpraanje:
"Dopolnilni pouk?!"
e enkrat se je nesramno zareal in pohitel za profesorjem.
Mladi arovnik je palico besno zatla il v notranji ep pla a in se zasukal, da
bi tudi sam zapustil kabinet. Zdaj je imel za vaje iz brambovije tiriindvajset ur asa in
vedel je, da bi moral biti zadovoljen, ker se je izmazal, pa eprav je bila cena visoka Dreco bo nedvomno celi oli raztrobil, da mora k Rawsu hoditi na dopolnilni pouk.
e je bil pred vrati, ko je na podboju zagledal poplesujo o zaplato srebrnkaste
svetlobe. Ustavil se je in se zazrl vanjo, saj ga je na nekaj spominjala... Seveda!
Podobne lu ke je videl sino i v sanjah, v tistem drugem prostoru, v katerega je priel
na poti skozi Sekretariat za skrivnosti.
Zasukal se je. Svetloba je izvirala iz mislita, ki ga je profesor tokrat pustil na
mizi, po njem pa je valovala srebrnkasto bela snov... In v njej so bile Rawsove misli,
za katere nekdanji coprnik ni hotel, da bi jih Harry videl, e bi mu slu ajno vdrl v
zavest...
Mladi arovnik se je zazrl v kamnito skodelo in vse bolj ga je mu ila
radovednost. Le kaj Raws tako vztrajno skriva pred njim? Stopil je blije k mizi. So
morda v mislitu kakni podatki o Sekretariatu za skrivnosti?
Ozrl se je prek ramen in srce mu je zdaj bilo mo neje ter hitreje kot kdaj koli
prej. Kako dolgo bo trajalo, preden bo Raws Montaguja pregledal in ga spravil v
ambulanto? Pa tudi tam se bo verjetno nekaj asa zadral. Dvoj ka sta se ne
nazadnje ma evala kapetanu spolzgadovskega motva in profesor se bo gotovo
hotel prepri ati, da ga bo madam Pomfrey im hitreje spravila k sebi.
Fant je napravil tistih nekaj korakov, ki so ga e lo evali od mislita, se sklonil
nad mizo in se zazrl v njegove globine. Za trenutek se je obotavljal in natanko je
prisluhnil... Ja, tako v kabinetu kot na hodniku je bilo vse tiho...
Segel je po palici in z njeno konico na lahno dregnil v tvarino v skodeli.
Srebrnkasta snov se je za ela vrtin iti veliko bolj odlo no in nagnil se je blije k njej
ter pri tem opazil, da je postala prozorna. Tako je spet, kakor skozi krono lino v
stropu, zrl v sobo... Oho! To je vendar Velika dvorana!
Njegova sapa je e orosila povrino Rawsovih misli, sam pa se ni in ni mogel
odlo iti, e bi tvegal... Profesor bi se lahko vsak trenutek vrnil...
Vzdrgetal je in skoraj bi se odmaknil od kamnite skodele. A takrat se je
spomnil, kako se je Cho razjezila in kako zani ljivo ga je premeril Dreco...
Globoko je zajel sapo in obraz odlo no potopil v Rawsove misli. Tla kabineta
so se zagugala, da se je z glavo zvrnil naravnost v mislito, e je padal in padal skozi
hladno temo, pri emer se je divje vrtel, potem pa...
Znael se je sredi Velike dvorane, toda v njej ni bilo tirih dolgih omizij.
Namesto teh je bila v prostoru cela mnoica manjih miz, obrnjenih v isto smer, za
vsako pa je sedel po en tudent. Ti so sklanjali glave nad zvitke pergamenta in

peresa so naglo vigala prek njih, da se je po Dvorani razlegalo le krabljanje. O itno

so opravljali pomemben izpit.
Sklonjene glave, bodisi kostanjevorjavih, bakrenih ali zlatih las, so se lesketale
v son nih arkih, ki so lili skozi visoka okna, in Harry se je pozorno ozrl po njih. Tu
nekje je gotovo tudi Raws, saj je to vendar njegov spomin...
Zagledal ga je tik za sabo in debelo je pobuljil. Profesor je bil v najstnikih letih
precej suhljat in blede polti, da je e najbolj spominjal na rastlino, ki nima dovolj
svetlobe. Tanki in mastni lasje so mu viseli vse do mize, kajti njegov orlovski nos je
bil komaj nekaj centimetrov oddaljen od izpitne pole, ki jo je izpolnjeval. Mladi
arovnik mu je stopil za hrbet in prebral napis na vrhu pergamenta: MALA MATURA OBRAMBA PRED MRA NIMI SILAMI.
Torej ima Raws zdaj petnajst ali estnajst let in je priblino Harryjeve starosti!
S peresom pa tako naglo viga prek zvitka napisal je vsaj pol metra ve kot drugi, pri
emer je njegova pisava isto drobna!
"e pet minut!"
Mladi arovnik se je ob klicu zdrznil in se zasukal. Nedale stran je opazil
teme profesorja Colibrija, ki se je pozibavalo med mizami. U itelj urokov je ravno el
mimo fanta z razmrenimi rnimi lasmi... Zelo razmrenimi...
Harry se je k njemu odpravil s tako naglico, da bi se v resni nem svetu gotovo
zaletel v kakno mizo. Toda tu, v spominu, je kakor v sanjah odlebdel prek dveh
prehodov med njimi in se ustavil v tretjem... Skutrani fant pa se je medtem vzravnal
in izpitno polo potegnil blije k sebi, kot bi hotel prebrati, kaj je napisal...
Mladi arovnik se je kon no ustavil in se zazrl v svojega o eta, starega
petnajst let.
Od razburjenja se je za el tresti, kajti za hip mu je bilo, kot bi zijal v zrcalo.
Fant za mizo je imel namre isti ozki obraz, usta ter obrvi, njegovi lasje so bili prav
tako skutrani in te dlani bi bile zlahka Harryjeve. A z Jamesom Potterjem si vendarle
nista bila povsem enaka - o etove o i so bile lenikovo rjave, nos nekoliko dalji in
na elu ni imel brazgotine.
James je zdaj na iroko zazehal in si razmril lase, da bi bili e bolj neurejeni.
Potem se je ozrl k profesorju, se zasukal in se zareal fantu, ki je sedel tiri mize za
njim.
Harryja je spet streslo, saj je za njo zagledal Siriusa, ki je njegovemu o etu
zadovoljno pokimal. O itno se je e nekaj asa brezdelno gugal na stolu in mladi
arovnik je pomislil, da se dekletom gotovo zdi zelo privla en - za razliko od
Harryjevih in Jamesovih so mu lasje malomarno, a elegantno viseli prek o i in
soolka za njim si ni mogla pomagati, da ga ne bi vsake toliko oinila. Toda Sirius je
sploh ni opazil, e tri klopi naprej pa je sedel - Harry je znova vznemirjeno vzdrgetal Remus Wulf. Videti je bil precej bled in bolehen (bo morda kmalu polna luna?) ter se
je zbrano posve al izpitni poli: prebiral je svoje odgovore, se s peresom praskljal po
bradi in se mr il.
Torej je nekje v bliini gotovo tudi Glistorepy oziroma Marius Mally... Tako je!
Majhen fant zailjenega nosa in mijih las si je zaskrbljeno grizel nohte, napeto zrl v
pergament ter bingljal z nogami, vsake toliko pa se je na skrivaj ozrl k izpitni poli
svojega soseda. Mladi arovnik ga je nekaj trenutkov zbrano opazoval, a potem se je
spet posvetil o etu, ki je zdaj kracal na majhen listek. Nanj je narisal zviz in poleg
njega je izpisal rki L. E. Le kaj ti kratici pomenita?
"Odloite peresa!" je tedaj zacvilil Colibri. "To velja tudi zate, Stebbins! In kar
lepo sedite, najprej moram pobrati izpitne pole! Accio!"
Prek Dvorane je vignila mnoica zvitkov, in ko so prileteli v iztegnjene roke

malega profesorja, ga je vrglo po tleh. tevilni so se temu zasmejali, tudentje iz

prvih klopi pa so hitro vstali in mu pomagali na noge.
"Hvala, hvala," je zasopel Colibri. "No, zdaj seveda lahko greste!"
Harry se je spet zasukal k o etu, ki je naglo pre rtal inicialki, pa eprav ju je
prej izpisal s tolikno pozornostjo. Nato je pero in listek zabasal v torbo, si jo nataknil
na ramo, vstal ter po akal na Siriusa.
Harry se je ozrl in nekoliko stran opazil Rawsa, ki si je mrmral v brado: o itno
je ponavljal, kaj je zapisal na izpitno polo. Poveenih in ko enih ramen je zakorakal
proti izhodu Dvorane, pri emer so bili njegovi gibi nekako trzavi, da so e najbolj
spominjali na pajkovske, lica pa sta mu zagrinjali zavesi mastnih las.
Rawsa je od Jamesa, Siriusa, Wulfa in Mariusa lo ila gru a deklet. Harry se je
postavil mednje, da bodo ega profesorja arobnih napojev ne bi spustil z o i in bi
obenem lahko prislukoval pogovoru med o etom ter njegovimi prijatelji.
"Kako se ti je kaj dopadla naloga tevilka deset, Lunco?" je vpraal Sirius, ko
so bili vsi skupaj e v avli.
"Prav zanimiva se mi je zdela," je posko no odvrnil Wulf. "Natejte pet
lastnosti, po katerih lahko prepoznamo volkodlaka. Izvrstno vpraanje!"
"Pa si zmogel nateti vseh pet?" ga je narejeno zaskrbljeno pobaral James.
"Mislim, da," je resnobno odvrnil Wulf in e so se pridruili gne i pred vhodnimi
vrati, skozi katera so vsi poskuali im prej priti v park, obsijan s son nimi arki.
"Prva lastnost: sedi na mojem stolu. Druga: nosi moja obla ila. Tretja: pie se Wulf."
Marius Mally je bil edini, ki se temu ni zasmejal.
"Jaz sem natel posebno obliko gobca, zenice in opast rep," je rekel
zaskrbljeno, "zadnjih dveh lastnosti pa se nisem in nisem mogel spomniti."
"Pa kako si lahko tako butast, Glistorepy?" je nejevoljno zagodel James. "Vsak
mesec dirja naokrog skupaj z volkodlakom..."
"Tije, lepo te prosim," ga je prekinil Wulf.
Harry se je zaskrbljeno ozrl. Raws ni bil dale in si je e vedno zamiljeno
mrmral v brado. Toda to je bil njegov spomin in mladi arovnik je bil prepri an, da
o etu ne bo ve mogel slediti, e bo fant z mastnimi lasmi zavil po svoje. Na
Harryjevo veliko olajanje pa se je njegov bodo i profesor odpravil za etverico
soolcev, tudi ko so se ti spustili prek trate, pri emer se o itno sploh ni zavedal, kam
ga nese, tako zatopljen je bil v misli. Ker je Harry ves as stopal pred njim, je lahko
e naprej spremljal pogovor etverice.
"No, tale izpit je bil pravi ma ji kaelj," je slial re i Siriusa. " e ne bom dobil
vsaj I-ja, bom resni no presene en."
"Jaz tudi," je dejal James, ki je pri tem segel v ep in na plano privlekel zviz.
"Od kod ti pa to?" ga je vpraal Wulf.
"Sunil sem ga," je malomarno skomignil Harryjev o e.
Z zvizom, ki mu je seveda na vsak na in hotel pobegniti, se je e za el
poigravati: v asih mu je dopustil, da je vignil skoraj pol metra od njega, a vedno ga
je ujel, kajti bil je izjemno spreten, Glistorepy ga je o arano opazoval.
Ustavili so se v senci prav tiste bukve ob jezeru, pod katero so Harry, Ron in
Hermiona pogosto pisali doma o nalogo, ter se zleknili na trato. Mladi arovnik se je
znova ozrl in na svoje veliko veselje opazil, da je ni manj zamiljeni Raws sedel v
gosto senco blinjega grmovja. Nekoliko naprej pa je k bregu jezera zavila skupina
deklet, s katerimi so zapustili Dvorano. Vse nasmejane so si sezule evlje in
nogavice ter noge namo ile v blagodejno hladno vodo.
Wulf je na plano povlekel knjigo in za el brati. Sirius si je nekoliko vzvieno in
zdolgo aseno ogledoval tudente, ki so korakali prek trate, Harryjev o e pa se je e

vedno igral z zvizom. Temu je pustil vedno dlje od sebe, da mu je e skoraj uel, a
ga je vedno v zadnjem trenutku spet pograbil. Marius Mally je igro opazoval z
odprtimi usti. Vsaki ko je James ujel zviz, eprav se je to zdelo nemogo e, je
najmanji izmed etverice glasno zajel sapo in v asih zaploskal.
Harry se je po asi za el spraevati, zakaj njegov o e Glistorepyju ne re e, naj
se spravi k sebi. Toda zdelo se je, da James v pozornosti soolca celo uiva. e ve :
Harry je opazil, da si je imel o e navado mriti lase. Bilo je, kot bi se bal, da bodo
premalo skutrani, pri tem pa se je neprestano oziral k dekletom na robu jezera.
Ko je ujel zviz, ki ga je prej spustil prav neverjetno dale od sebe, in je Marius
nejeverno zacvilil, je bilo Siriusu kon no dovolj.
"Pospravi e ogico, lepo te prosim," je rekel, "sicer se bo Glistorepy od
navduenja v hla e."
Obraz malega Mariusa je postal ves ronat, James pa se je samo zareal.
" e te to res tako najeda..." je nato rekel in zviz zatla il nazaj v ep.
Harry je dobil ob utek, da je njegov boter sicer edini, na igar pronjo bi se
James nehal vaiti.
"Dolg as mi je," je nato zagodel Sirius. "Res, prav elim si, da bi bila polna
luna."
"Ti e mogo e," je tema no zamrmral Wulf izza knjige. "Sicer pa nas e vedno
aka izpit iz spreminjanja oblike. e ti je tako grozno dolg as, me lahko izpraa..."
Pomolil mu je knjigo, toda Sirius je samo prhnil:
"Meni tistih otro arij ni treba prebirati, na pamet jih znam."
" akaj, tole ti bo pognalo kri po ilah, Tacmeister," je takrat tiho dejal James.
"Glej, kdo je tamle..."
Glava Harryjevega botra se je zasukala in v naslednjem hipu je ves otrpnil,
kakor pes, ki zavoha zajca.
"Izvrstno," je tiho zagodel. "Cmeraus."
Mladi arovnik se je obrnil, da bi videl, v koga se je zazrl Sirius.
Proti njim je, zatopljen v knjigo, prikorakal Raws. James in Sirius sta vstala.
Wulf in Marius nista. Harryjev bodo i profesor obrambe je zrl v knjigo, a njegove o i
se niso premikale in komaj opazno se je namr il. Glistorepy pa je pogledoval od
Jamesa k Rawsu in na obrazu se mu je videlo, da z veseljem pri akuje, kaj se bo
zgodilo.
"Kako gre, Cmeraus?" je zaklical Harryjev o e, ko je bil v knjigo zatopljeni
Raws komaj nekaj metrov stran.
Fant se je odzval tako naglo, kot bi mislil, da ga bo James napadel: torbo je
odvrgel, z roko pa segel za pla in palico je e dvigoval nad glavo, ko je Harryjev
o e zavpil:
"Zroxis!"
Rawsova arobna palica je poletela vsaj tiri metre visoko in padla na travo za
njim. Sirius se je na kratko in odsekano zakrohotal.
"Oviralis!" je nato zaklical, palico pa uperil v Rawsa, ki se je e pognal za
izgubljenim orojem.
Fant je zdaj seveda telebnil na travo, tudentje, ki so se zadrevali v bliini, pa
so opazili, da se nekaj dogaja. Nekateri so se ob prizoru zabavali, toda drugi so bili
zaskrbljenih obrazov.
Raws je zadihan obleal na tleh, James in Sirius pa sta mu s palico v rokah
stopila blije, pri emer se je Harryjev o e spet ozrl k dekletom na robu jezera.
Glistorepy je vstal in la no opazoval, kaj se bo e zgodilo.
"Kako ti je lo pri izpitu, Cmerko?" je James pobaral Rawsa.

"Si videl, kako je z nosom ril po svoji poli?" je prav nesramno vpraal Sirius.
"Vsa bo zamazana s smrkljem in komisija ne bo mogla razbrati niti ene besedice."
tevilni, ki so opazovali dogajanje, so se zdaj zasmejali - Raws o itno ni bil
pretirano priljubljen - Glistorepy pa se je predirno zahihital. Raws je sicer poskual
vstati, napenjal se je in napenjal, toda njegove noge so e vedno vezale nevidne vrvi.
"Bo e... videl," je zasopel in skrajno sovrano zabol al v Jamesa. "Bo e...
videl."
"Kaj bo videl?" se je namrdnil Sirius. "Nama bo pokazal svoje rumenkaste
spodnjice? O, ne! S tem naju bo res pokopal!"
Rawsu se je iz ust usula povodenj kletev in urokov, a ker je bila njegova palica
vsaj tri metre dale , se ni zgodilo ni .
"Kakne packarije pa stresa?" je hladno zagodel James. "Glej, zdaj ima usta
gotovo isto umazana, ti jih umijem? Polirais!"
Iz fantovih ust so se nemudoma vlili ronati milni mehur ki in za el se je
daviti...
"PUSTITA GA PRI MIRU!"
James in Sirius sta se ozrla. Harryjevemu o etu je prosta roka takoj inila k
lasem.
Bliala se jima je ena izmed mladih arovnic, ki so sedele ob jezeru. Imela je
goste in temnorde e lase, ki so ji segali vse do ramen, poleg tega pa tudi osupljivo
zelene o i... Harryjeve o i!
To je njegova mama!
"Kaj bo dobrega, Evansova?" se je pozanimal James.
"Pustita ga pri miru," je ponovila Lily, potem pa grdo zabol ala v svojega
bodo ega moa. "Kaj ti je vendar naredil?"
"Hja," je rekel James, kot da bi rad to zadevo natanko pretehtal, "bolj gre za to,
da sploh obstaja, e ve, kaj mislim..."
Veliko tudentov, vklju no s Siriusom in Mallyjem, se je zdaj zasmejalo. A
Wulf, ki se je e vedno zbrano posve al u beniku, in Lily se nista.
"Mnogi o itno mislijo, da si grozno zabaven," je hladno odvrnila Harryjeva
mama. "A v resnici si samo sila nadut cepec, Potter. Pusti ga pri miru!"
"Bom, e gre kon no z mano na zmenek, Evansova," je hitro rekel James.
"Daj no... Pristani e, pa nad Cmerkota nikdar ve ne bom dvignil palice."
Urok preprek, s katerim je Sirius zavdal soolcu, je zdaj izgubljal mo . Raws
se je za Jamesovim hrbtom po asi vlekel prek tal, vse blije palici, pri emer mu je iz
ust e vedno mezela milnica.
"Celo s kitajskim gobarjevcem bi raje la na zmenek kot s tabo!" je Jamesu v
odgovor zabrusila Lily.
"Nima sre e, Kopitlyay," se je posko no zareal Harryjev boter, nato pa se je
ozrl k Rawsu. "Hej!"
A prepozno. Komaj se je James zasukal, e je Robaus uperil vanj palico in
zabliskalo se je. Na licu Harryjevega o eta se je pojavila globoka rana in kri mu je
brizgnila po pla u. Toda le hip zatem je James zamahnil s palico in Raws je z glavo
navzdol zabingljal nad trato. Pri tem mu je pla zdrsnil z mravih in bledih nog, da
so si vsi prisotni lahko ogledali spodnjice.
Sirius, James in Glistorepy so se glasno zakrohotali.
Za hip se je celo zdelo, da se bo nasmehnila tudi Lily, toda namesto tega je
jezno dejala:
"Spusti ga!"
"Vsekakor," je odvrnil James in potrznil s palico.

Raws se je zloil v nemo en kup ek in kar nekaj asa je trajalo, preden se je

reil pla a ter se postavil na noge. Takrat je svoje oroje spet dvignil nad glavo in
Sirius je skoraj zdolgo aseno zagodel:
"Kamnitis totalis."
Robaus je ves otrdel in se zvrnil po tleh.
"PUSTITA GA E!" je zavpila Lily, ki je zdaj segla po svoji palici.
Harryjev o e in boter sta se pozorno zazrla vanjo.
"Ne rini v teave, Evansova," je resnobno dejal James.
"Prekli i kletev!"
Razkutrani fant je zavzdihnil, potem pa se je vendarle zasukal k Rawsu in
zamomljal protikletev.
"No, tako," je rekel, ko se je Harryjev profesor za obrambo skobacal na noge.
"Sre o ima, Cmerko, da je tu Evansova..."
"Od taknih brezkrvnic prav gotovo ne potrebujem pomo i!"
Lili je zameikala.
"Prav," je hladno dejala ez hip ali dva. "Torej je v prihodnje tudi ne pri akuj.
Pa operi si vendar spodnjice, Cmeraus."
"Opravi i se ji!" je takrat groze e zahteval James in v Rawsa uperil palico.
"Da bi se mi ta nagnusnik opravi il, ker ga bo v to prisilil ti? Ne, hvala!" se je
Lily groze e zasukala k svojemu bodo emu mou. " isto ni nisi bolji od njega!"
"Kaj?" je presene eno bevsknil James. "Nikdar ti ne bi rekel... tistega!"
"Si pa zato ves as ari po laseh, da bi bil videti, kot bi pravkar razsedlal
metlo! In kar naprej se vai s tistim zvizom, opiri se po hodnikih ter prekolne
vsakogar, ki ti ni ve ! Me prav udi, da te e ni razneslo, ko se tako napihuje, ti
zoprne zoprni!"
Nato se je zasukala na petah in besno odkorakala.
"Evansova, no!" je James zavpil za njo. "Hej, Evansova!"
A ni se ozrla.
"Le kaj ji je?" je nato rekel Harryjev o e, pri emer je neuspeno poskual
dajati vtis, da je to vpraanje navrgel kar tako in je zanj povsem postranskega
pomena.
"Hja, e malo pomislim," je odvrnil Sirius, "ti je hotela povedati, da si nekoliko
domiljav."
"Aha," je precej besno izdavil James, "aha..."
Spet se je zabliskalo in Raws je znova z glavo navzdol zabingljal nad trato.
"No, kdo bi rad videl Cmerkota brez spodnjic?"
Toda tega, ali je Harryjev o e bodo ega profesorja res slekel do golega, mladi
arovnik ni izvedel. Takrat ga je namre neznana dlan grobo stisnila za nadlaket.
Zdrznil se je ter se zasukal, da bi videl, kdo ga je zgrabil... in oblil ga je mrzel pot. Tik
za njim je namre stal odrasli in precej ve ji Raws, bled od besa.
"Se zabavamo, kaj?"
Harry je za util, kako ga je potegnilo v nebo. Poletni dan, ki ga je hip pred tem
obdajal, je izpuhtel, potem pa je z nogami trdo pristal na kamnitih tleh. e vedno
nekoliko omamljen, kot bi pravkar napravil ve salt, se je ozrl okoli sebe. Stal je pred
mislitom na Rawsovi mizi, v tema nem kabinetu mojstra arobnih napojev.
"Tako torej," je zasopel profesor, ki ga je stiskal za roko, da mu je drevenela.
"Tako torej... Si se do solz nasmejal, kaj, Potter?"
"N-Ne," je izjecljal fant, ki se je poskual osvoboditi njegovega prijema.
"Tvoj o e je bil resni no zabaven lovek, kajne?" je nadaljeval odrasli arovnik
in Harryja pri tem tako silovito stresel, da bi mu o ala skoraj zdrsnila z nosu.

"Ni-Nisem vedel..."
Raws ga je potegnil od mize, nato pa tako silovito porinil proti vratom, da se je
fant zvrnil po tleh.
"Nikomur ne bo povedal, kaj si videl! Nikomur!" je zarjovel.
"Ne," je odkimal Harry, se umikal pred njim in se obenem poskual postaviti na
noge. "Ne, seveda ne..."
"Ven! Poberi se in da te v tem kabinetu ne vidim nikdar ve !"
Ko je fant planil skozi vrata, se mu je nad glavo, ob podboju, razletel kozarec,
poln mrtvih urkov. Zdrvel je po hodnikih in prek stopni , ustavil pa se je, ele ko je
bil od mojstra arobnih napojev oddaljen za tri nadstropja. Takrat se je zasopel
naslonil na steno in se podrgnil po roki, na kateri se mu je naredila precejnja
modrica.
Tako zgodaj se v gryfondomski stolp ni hotel vrniti, saj Ronu in Hermioni ni
elel povedati, kaj je pravkar videl. Preve je bil zgroen in obupan, a ne zato, ker ga
je profesor nadrl ter vanj celo zalu al kozarec. Ne, pretreslo ga je, ker je vedel, kako
je, e te poniajo vpri o soolcev. Natanko mu je bilo jasno, kako se je po util Raws,
ko se je James spravil nanj, in sode po tem, emur je bil Harry pri a... je bil njegov
o e res tako nadut, kot mu je mojster arobnih napojev od nekdaj zatrjeval.
Devetindvajseto poglavje
Poklicno svetovanje
"Ampak e zmeraj mi ni jasno, zakaj ne hodi ve na brambovijo," se je
namr ila Hermiona.
"Pa saj sem ti povedal, zakaj," je zagodel Harry. "Raws pravi, da osnove
obvladam in se bom e znael."
"Torej te tiste zoprne sanje ne mu ijo ve ?" ga je dvome e vpraala
prijateljica.
"Skoraj nikoli," je odvrnil mladi arovnik, a pri tem je sklonil pogled.
"No, po mojem bi te moral Raws u iti, dokler ne bi iz tebe napravil izvrstnega
brambovca!" je odlo no dejala Hermiona. "Res, Harry, najbolje bo, e gre k njemu in
ga prosi..."
"Pa kaj e!" jo je prekinil. "In nehaj s tem, lepo te prosim!"
Napo ile so velikono ne po itnice in Hermiona je po svoji stari navadi ve ino
prvega prostega dne posvetila izdelavi urnikov za ponavljanje snovi. Napravila ga je
tudi prijateljema, ki se temu nista upirala, saj se jima z njo ni ljubilo prepirati, poleg
tega pa sta imela zoprn ob utek, da jima bo taken razpored morda priel e kako
prav.
Rde elasec se je pri tem tudi zavedel, da jih do izpitov lo i samo e est
tednov.
"Le zakaj si tako osupel?" ga je pobarala mlada arovnica, ko je s palico
zdrsnila prek kvadratkov na njegovem urniku in tako e barvno ozna ila, s katerim
predmetom naj bi se ukvarjal ob kateri uri.
"Kaj pa vem," je skomignil Ron. "Kar naprej se pa nekaj dogaja."
"Mja," je zagodla Hermiona in mu izro ila urnik. "No, e se bo tega dral, se
bo nekako e prebil skozi izpite."
Dolgin se je potrto zazrl v pergament, potem pa se mu je obraz razjasnil.

"Vsak teden si mi dala po en prost ve er!"

"Ki je namenjen treningu."
Ronov nasmeek je zbledel.
"Le zakaj bi sploh e vadil?" je zamomljal. "Za osvojitev pokala imamo letos
priblino toliko monosti, kot jih ima o i, da postane minister za aranje."
Hermiona se na to ni odzvala. Zazrla se je v Harryja, ki je praznega pogleda
zijal v nasprotno steno. Mladega arovnika je Krivoap sicer tacal po roki, e naj ga
malo po ehlja, a fant tega sploh ni zaznal.
"Kaj pa je, Harry?"
"Kaj?" se je zdrznil. "Ah, ni , ni ."
Naglo je segel po Teoriji obrambne magije in se za el prav o itno pretvarjati,
da v kazalu nekaj i e. Ma ek se je odlo il, da z njim ne bo ni , in se je zvil pod
Hermionin stol.
"Ravno prej sem sre ala Cho," je previdno rekla mlada arovnica. "Tudi ona
se mi je zdela nekam nesre na... Sta se spet skregala?"
"Kaj? Aja. Ja, skregala sva se," je pritrdil Harry, ki je z veseljem segel po tem
izgovoru za slabo voljo.
"Zakaj pa?"
"Zaradi tiste njene zahrbtne prijateljice," je povedal.
"Pa ne, da je Cho Marietto zagovarjala?" se je v pogovor jezno vmeal Ron, in
ko je Harry prikimal, se je razbesnel. "Upam, da si ji povedal, kar ji gre!"
Rde elasec je nato lep as pljuval po Marietti Edgecombe, kar je Harryju
povsem ustrezalo. Samo grdo je moral gledati, kimati in re i ,Ja!' ali ,Tako je!', kadar
je prijatelj zajel sapo, sicer pa je lahko e naprej razmiljal o tistem, kar je videl v
mislitu.
Glede mame in o eta je bil od nekdaj prepri an, da sta bila naravnost izjemna
loveka. Tisto, kar mu je o Jamesu povedal profesor Raws, je imel zato za navadno
blatenje, ki mu ne gre verjeti. Sploh pa so mu tevilni, na primer Hagrid in Sirius,
tolikokrat zatrdili, kako prijazna sta bila! (Ni udnega, se je po Harryjevi glavi spet
razlegel tisti mali glas, samo spomni se, kaken je bil boter... isto ni bolji od
o eta!) Dobro, McHudurrova je enkrat resda izjavila, da sta James in Sirius na
Bradavi arki neprestano povzro ala teave, a pri tem ju je opisala kot predhodnika
rde elasih dvoj kov. Da bi se George in Fred nad kogar koli spravila kar tako, za
zabavo, pa si res ni mogel predstavljati... No, e bi ga res sovraila... Dreca, recimo,
ali koga drugega, ki bi si to zasluil, bi se e lotila...
Med velikono nimi prazniki je Harry sam pri sebi ve krat poskual opravi iti
ponianje, ki je doletelo Rawsa - profesorju je bilo mogo e isto prav, da se ga je
James lotil... Toda mar ni Lily vpraala ,Kaj ti je vendar naredil?' o e pa ji je odvrnil
,Bolj gre za to, da obstaja, e ve, kaj mislim.'? e ve ! Mar ni James vsega skupaj
za el preprosto zato, ker je bilo Siriusu dolg as?! Mladi arovnik se je tudi spomnil,
kaj mu je na Trochnmrkowem trgu povedal Wulf: Dumbledore ga je izbral za
predstavnika tudentov v upanju, da bo o eta in Siriusa lahko krotil... Toda v mislitu
je trmasto emel za knjigo in dopustil, da prijatelja po neta, kar ju je volja...
Mladi arovnik se je ve krat opozoril, da je Lily vendarle posegla vmes - vsaj
njegova mama torej ni bila taka kot James in njegovi prijatelji. Toda spomin na to,
kaken je bil njen obraz v trenutkih, ko je vpila na svojega bodo ega moa, je bil prav
tako neprijeten kot vse ostalo. O eta je o itno sovraila in Harryju nikakor ni bilo
jasno, zakaj sta se sploh poro ila. Enkrat ali dvakrat se je celo vpraal, e jo je
James morda prisilil v to...
Celih pet let mu je bil o e v zgled in v ponos. Kadar koli mu je kdo rekel, da je

na las podoben Jamesu, je kar zaarel, zdaj pa... Zdaj pa ga je ob misli nanj zmrazilo
in postal je alosten.
Vreme se je med velikono nimi po itnicami otoplilo. Toda Harry je tako kot
ostali petoolci neprestano ti al za grajskimi zidovi, ponavljal u no snov in tekal v
knjinico. To mu je vsaj deloma ustrezalo, saj se je lahko pretvarjal, da je slabe volje
zgolj zaradi bliajo ih se izpitov, in ker so imeli u enja vrh glave tudi drugi
Gryfondomovci, so mu verjeli.
"Harry, me sploh slii?"
"Mm?"
Ozrl se je. Ob mizi v knjinici, za katero je sedel isto sam, se mu je pridruila
Ginny, ki je bila vsa skutrana. Bila je nedelja in e se je ve erilo. Hermiona se je
pred kakno uro ali dvema odlo ila, da gre nazaj v gryfondomski stolp ponavljat snov
za rune, Ron pa je el na stadion.
"O, ivijo," je Harry pozdravil mlajo soolko. "Je treninga e konec?"
"Vsega je konec," je odvrnila Ginny. "Ron je moral Jacka Nerodcka odpeljati v
ambulanto."
"Zakaj?"
"Tega nih e ne ve zagotovo, a zdi se nam, da je samega sebe s kijem sklatil z
metle."
Razo arano je zavzdihnila.
"Ampak ne i em te zaradi tega. Pravkar smo dobili tale paket. Prispel je sicer
e pred asom, a ele zdaj so ga kon no pregledali."
Na mizo je odloila katlo, ovito v rjav papir, ki ga je nekdo o itno odstranil z
nje in potem precej nemarno zlepil. Nanj je bila z rde im rnilom tudi na e kana
izjava, ki se je glasila: Inkvizitorski pregled opravljen, vsebina sprejemljiva.
"Mami nam je za veliko no poslala okoladna jajca," je e dodala rde elasa
deklica, "in eno je zate, izvoli."
Sla ica je bila kar precejnja in okraena je bila z majhnimi, s sladkorjem
oblitimi zvizi, v njej pa je bila vre ka penotchbew - tako je vsaj pisalo na njenem
ovoju. Harry se je samo za hip zazrl vanjo, a e to je bilo dovolj, da se mu je v grlu
nabral grenak cmok.
"Je s tabo vse v redu?" ga je tiho vpraala Ginny.
"Ja, seveda," je robato odvrnil.
Cmok v grlu je postajal vse bolj nadleen, njemu pa nikakor ni bilo jasno, zakaj
ga je alost pograbila ravno ob pogledu na okoladno jajce.
"Zadnje ase si kar naprej alosten," ni odnehala rde elaska. "Ve, prepri ana
sem, da bi se morala s Cho samo pogovoriti..."
"Ah, briga me Cho!" jo je nejevoljno prekinil.
"Kaj pa je potem?" je vpraala Ginny, ki ga je pozorno opazovala. "Rad bi..."
Ozrl se je, saj se je zbal, da jima kdo prislukuje. Madam Monockell, ki je
izmu eni Hannah Abbott ob pultu izro ala velikanski kup knjig, jima je bila e
najblije, a tudi ona ju ni mogla sliati.
"Rad bi se pogovoril s Siriusom," je kon no zamrmral Harry. "Ampak to ni
mogo e."
Ginny ga je e naprej opazovala in njen pogled je postajal edalje bolj
zamiljen. Mladi arovnik je z jajca odstranil ovoj, bolj zato, da bi imel kaj po eti, saj
mu ni bilo do okolade. Iz istega razloga je nato od sla ice odlomil precejen kos in
si ga stla il v usta.
"Hja," je nazadnje rekla Ronova sestrica in si postregla s okolado, " e bi res
rad govoril z njim, se bomo e nekako domislili, kako to izpeljati."

"Ah, daj no," je mrko zamomljal. "Saj ve, da Temynova nadzoruje tako sove
kot kamine."
"Ve, e odra a skupaj z Georgem in Fredom," je zamiljeno odvrnila,
"s asoma dobi ob utek, da je mono isto vse, samo pogum mora zbrati in se
zadeve lotiti."
Harry je dvignil pogled in se zazrl vanjo. Nenadoma je bil veliko bolje volje,
morda zaradi okolade - Wulf mu je vedno zatrjeval, da te prav ta najhitreje spravi k
sebi po sre anju z morakvarji - ali pa zato, ker je kon no izrekel tisto, esar si je elel
e cel teden.
"A VIDVA SLU AJNO JESTA?! IN TO OKOLADO!"
"Na, zdaj sva pa tam!" je zaepetala Ginny. "Oprosti, isto sem pozabila..."
Madam Monockell je e navalila nadnju in njen gubasti obraz je bil od besa
povsem spa en.
"Kolikokrat sem vam zabi ala, da mi z umazanimi rokami ne tacajte po
knjigah?!" je zavre ala. "Ven! Ven! VEN!"
Palico je jadrno potegnila na plano, in kot bi mignil, je uro ila Harryjeve
u benike. Teke bukve so tako njega kot Ginny preganjale vse do vrat knjinice, in
kljub temu da sta iz nje drvela ko zmeana, so ju s platnicami prav lepo oklofutale.
Tik pred koncem velikono nih po itnic so se na mizicah v dnevni sobi
Gryfondoma ez no pojavili celi kupi zloenk, brour in letakov, ki so jih vabili v
najrazli neje arovnike poklice, na oglasni deski pa se je znalo slede e obvestilo:
POKLICNO SVETOVANJE
Predstojniki domov bodo v prvem tednu zadnjega semestra vsem petoolcem
nudili poklicno svetovanje. Na spodnjem seznamu je navedeno, ob kateri uri se
morate zglasiti v kabinetu svojega predstojnika.
Harry je s pogledom zdrsnil vzdol spiska imen in kmalu nael svoje - k
McHudurrovi naj bi priel e v ponedeljek ob pol treh, kar je pomenilo, da bo zamudil
skoraj celo uro vedeevanja. Konec tedna pa je tako kot drugi petoolci ve inoma
posvetil zloenkam, ki so jim jih pustili v dnevni sobi.
"No, poklic zdravilca mi e ne dii," je izjavil Ron v nedeljo zve er, ko je
prebiral brouro, na katere naslovnici sta bili izrisani kost in palica, simbol Svetega
Munga. "Tu pie, da mora pri maturitetnih izpitih iz napojev, rastlinoslovja,
spreminjanja oblike, urokov in obrambe dobiti najmanj P. Mislim, mamica mila! Od
kandidatov za zdravilce pa res ne pri akujejo kaj dosti!"
"To je vendar zelo odgovorna sluba," ga je odsotno zavrnila Hermiona.
Sama je pozorno itala letak ivahno ronate in oranne barve, na katerega
prednji strani je pisalo: TOREJ MISLITE, DA BI RADI DELALI V PISARNI ZA STIKE
Z BUNKELJNI?
"Za delo z bunkeljni o itno ne potrebuje pretirane izobrazbe," se je namrdnila.
"Samo izpit iz bunkljelogije mora poloiti, pa e to zgolj pri mali maturi: Veliko
pomembneje je, da ste potrpeljiv zanesenjak, ki ima izvrsten smisel za humor!"
" e bi moral vzdrevati stike z mojim stricem, ti smisel za humor ne bi kaj dosti
pomagal," je mra no pripomnil Harry. "Prej bi ti koristil izvrsten ob utek za to, kdaj
mora zbeati."
Mladi arovnik se je sicer posve al bahavi zloenki arovnike banke.
"Posluajta tole," je tedaj rekel. "I ete poklic, v katerem vam ne bo nikdar

dolg as, saj boste morali pogosto potovati, se podati v pustolov ine in prejeti
pretevilne nagrade za najdene zaklade? Potem razmislite o slubi v arovniki banki
Gringott! Trenutno potrebujemo ve je tevilo urokolomcev, ki jih v tujini akajo drzni
podvigi... Mja, za to mora sicer opraviti izpit iz numerologije. Ampak ti bi se lahko
prijavila, Hermiona!"
"Ban nitvo mi ni pretirano blizu," je z nedolo nim glasom odvrnila prijateljica,
ki je segla po letaku, s katerega so se lesketale besede: VAS JE DOVOLJ V
PLA U, DA BI ZA POTREBE PODJETIJ ZA VAROVANJE URILI TROLE?
"ivijo," je dejal znan glas, ki se je razlegel izza Harryjevega levega uesa.
Pridruila sta se jim dvoj ka in Fred se je zleknil po enem od prostih
naslanja ev ter noge naslonil na mizico, pri emer je z nje sklatil vrsto zloenk
Ministrstva za aranje.
"Ginny nama je omenila tvojo sr no eljo," je rekel mlademu arovniku.
"Menda bi se rad pogovoril s Siriusom."
"Kaj?!" je ostro vpraala Hermiona in njena dlan je otrpnila na pol poti do
zloenke s sloganom NAJ VAS SEKRETARIAT ZA AROBNE NESRE E IN
KATASTROFE KATAPULTIRA VSE DO NAJBOLJE PLA ANIH DELOVNIH MEST
NA MINISTRSTVU!
"Ja," je rekel Harry, ki si je poskual nadeti karseda brezbrien videz, "rekel
sem si, da bi bilo lepo, e..."
"Saj nisi normalen!" ga je nadrla prijateljica, ki se je vzravnala in ga pogledala,
kot da ne more verjeti svojim uesom. "Temynovka bi najraje oskubila vsako sovo, ki
prileti mimo gradu, ti pa bi rad malo poklepetal..."
"No, za gospo Krotovo bomo e poskrbeli," jo je prekinil blago nasmejani
George. "Saj nam vendar ni treba storiti drugega, kot da jo malo zamotimo. Sicer pa
me zanima, e ste sploh opazili, da ole med po itnicami ni doletela niti najmanja
katastrofa?"
"Razlog za to je preprost," je besedo prevzel Fred, e preden je kdo uspel
odpreti usta. "Vpraala sva se namre : , emu bi svojim sotrpinom kratila teko
prislueni po itek?' In odgovorila sva si: ,To bi bilo res nesmiselno. Kajti zdaj bi jih
obenem motila pri ponavljanju u ne snovi, taknega zlo ina pa si res ne eliva imeti
na vesti.'"
Pri tem je prav svetohlinsko zameikal v Hermiono, ki je te besede vzela
smrtno resno in je bila mo no o arana nad njegovo ,obzirnostjo'.
"Toda jutrinji dan bo tudi za naju spet delavnik," je skoraj brez prediha
nadaljeval dvoj ek, "in e e sproiva vsesploni preplah, lahko najinemu
spotovanemu prijatelju s tem dava tudi priliko, da se v miru pomeni s svojim
botrom."
"Dobro, ampak s Siriusom ne bo mogel govoriti," ga je zavrnila Hermiona, "pa
eprav bosta Temynovko res zamotila."
"Pa ," se je v pogovor vmeal Harry, "z botrom bi se lahko pogovoril skozi
kamin v njenem kabinetu."
O tem je razmiljal e celih tirinajst dni in esa drugega se preprosto ni mogel
domisliti. Inkvizitorka sama mu je vendar povedala, da nadzorujejo isto vsa ognji a
na gradu, samo njenega ne.
"Ampak ti pa res nisi normalen!" je napadalno zagodla Hermiona, ko je prila k
sebi.
Ron je prenehal brati zloenko o zaposlitvah na podro ju trgovanja z gojenimi
gobami in ju je previdno opazoval.
"Druga e ne gre," je skomignil Harry, odlo en, da se prijateljici ne bo pustil

zastraiti.
"Kako pa sploh misli priti v njen kabinet?"
Fant je imel odgovor pri roki.
"S Siriusovim noem."
"Prosim?"
"Predlani mi je za boi podaril no, s katerim lahko odklene vsako
klju avnico," je povedal. "Tudi e je Temynovka vrata kabineta za arala, da jih ne bi
mogel odpreti s arobno besedo alohomora, kar je nedvomno storila..."
"Kaj pa ti pravi na to?!" se je mlada arovnica ostro zasukala k Ronu.
Harry se je ob tej prijatelji ini potezi takoj spomnil na gospo Weasley, ki je ob
sporu s Siriusom od moa pri akovala, da jo bo podprl.
"Kaj pa vem," je rekel rde elasec, ki je bil videti isto preplaen. " e je Harryju
toliko do tega, se bo po mojem moral sam odlo iti..."
"Vidi, pa si vendarle pravi Weasley in res dober prijatelj!" ga je pohvalil Fred
ter ga potrepljal po rami. "No, dogovorjeno. Zadeve se bova lotila e jutri, takoj po
zadnji uri, saj bo imela najve ji u inek, e bodo hodniki nabito polni. Epicenter
katastrofe, Harry, bo v vzhodnem krilu, da bo morala naa Inkvizitorka im dlje od
svojega kabineta. Po mojem ti lahko zagotoviva vsaj... Dvajset minut?"
Vpraujo e se je ozrl k drugemu dvoj ku in ta je zamahnil z roko. "Najmanj!"
"In kaj imata pravzaprav za bregom?" je vpraal Ron.
"Bo e videl, bratec," je odvrnil dvoj ek in oba z Georgem sta vstala, "vsaj e
bo jutri okoli petih zavil na hodnik, na katerem stoji kip Gregoryja Lizunskega."
Naslednjega jutra se je Harry zbudil zelo zgodaj, in komaj je odprl o i, e so
ga zagrnile skrbi, kot tistega dne, ko je bilo pred njim zaslianje. Toda iv en ni bil le
zato, ker naj bi zve er vlomil v kabinet nove ravnateljice in njen kamin izrabil za
pogovor s Siriusom, eprav tudi ta podvig nikakor ni bil ma ji kaelj. Ne, bolj kot to ga
je mu ilo dejstvo, da se bo prvi po zadnji uri brambovije znael iz o i v o i z
Rawsom.
Nekaj asa je zgolj leal in razmiljal, kaj vse ga tisti dan aka. Potem je zelo
tiho vstal, stopil k oknu ob Nevillovi postelji in se zazrl v resni no prekrasno jutro.
Nebo je bilo isto, lesketalo se je kakor dimnat opal, a v daljavi se je dvigovala
orjaka bukev, pod katero se je njegov o e pred davnimi leti spravil na Rawsa. Harry
je dvomil, da bi Sirius lahko spremenil sodbo, ki si jo je o njiju z o etom ustvaril na
podlagi profesorjevega spomina. A hotel je sliati tudi botrovo plat zgodbe, saj je
upal, da mu bo postregel z vsaj kakno olajevalno okoli ino...
Njegovo pozornost je nenadoma pritegnil Prepovedani gozd, kajti s koti kom
o esa je zaznal, da se na njegovem robu nekaj premika. Za emel je proti soncu, ki
je vzhajalo iznad dreves, in zagledal... Hagrida. Zdelo se je vsaj, da epa, in k vratom
svoje ko e se je nazadnje skoraj opotekel. Harry je oskrbnikovo domovanje opazoval
e nekaj minut, a orjak se ni prikazal iz njega, iz dimnika pa se je za elo kaditi. To je
pomenilo, da vendarle ni tako hudo pokodovan, saj si je lahko zakuril.
Mladi arovnik se je zasukal od okna, stopil k potovalnemu zaboju in se za el
obla iti.
Ker naj bi zve er vdrl v Inkvizitorkin kabinet, nikakor ni pri akoval, da bo dan
miren, a po drugi strani ni ra unal s tem, da ga bo Hermiona tako vztrajno poskuala
odvrniti od njegovega na rta. Prvi v petih letih ni spremljala Speedyjevega
predavanja ni bolj pozorno, kot sta ga fanta, saj je Harryju na uesa neprestano
epetala svarila, ki jih je seveda vsa po vrsti gladko preslial.

"... in e te ujame, te ne bo samo vrgla iz ole! Uganila bo, da si govoril s

Potepinom, in tokrat ti ne bo pomo i - reserum bo moral spiti, potem pa te bo
izpraala..."
"Hermiona," je tiho in ualjeno posegel vmes Ron, "lepo te prosim, da neha
teiti Harryju in za ne posluati Speedyja, sicer si bom moral sam zapisovati te
dolgo asne neumnosti!"
"Enkrat za spremembo si jih kar daj! Saj ne bo umrl!"
Zdaj tudi rde elasec ni ve hotel govoriti z njo, a mlade arovnice to sploh ni
motilo. Njun molk je e izkoristila in Harryja je vso pot do grajskih je ter celo v
Rawsovem razredu resnobno svarila, kakne posledice bi lahko imela njegova
odlo itev.
Mojster arobnih napojev se je sicer o itno odlo il, da se bo vedel, kot bi Harry
sploh ne obstajal. Mladi arovnik je bil takne taktike vajen, kajti stric Vernon je vse
prerad posegel po njej, in celo oddahnil si je, da ga ni doletelo kaj hujega.
Pravzaprav se mu je za elo dozdevati, da je profesorjeva nova strategija zanj bolja
kot prejnja, saj mu to uro ni bilo treba prenaati nesramnih pripomb in opazk. e
ve : ker ga je Raws pustil pri miru, je osveilni napoj zvaril z neverjetno lahkoto. Ko
ga je na koncu ure nato il v epruveto, jo zamail in jo odloil na kateder, je zato imel
ob utek, da si je kon no prisluil bolj ugledno oceno, morda celo P.
A komaj je Rawsovi mizi obrnil hrbet, e je zaslial, kako se je za njim nekaj
razletelo na kosce. Dreco se je veselo zakrohotal, Harry pa se je naglo zasukal.
Vzorec njegovega napoja je leal na tleh in Raws ga je opazoval nadvse zadovoljno.
"Ups," je mehko zamrmral. "Spet ni to k, Potter."
Mladi arovnik je bil preve razjarjen in ni rekel ni esar. Odkorakal je k
svojemu kotlu, da bi napolnil drugo epruveto in prisilil Rawsa, naj jo oceni. A na svojo
neizmerno grozo je opazil, da je elezna posoda povsem prazna.
"Oprosti!" je z rokami na ustih zacvilila Hermiona. "Oprosti, Harry! Mislila sem,
da si kon al, pa sem pospravila za tabo!"
Fant niti ust ni mogel odpreti, in ko se je oglasil zvonec, je pohitel iz je e, ne
da bi se enkrat samkrat ozrl. V Veliki dvorani je nato sedel med Nevilla in Seamusa,
da ga Hermiona ne bi mogla spet moriti.
Ko je priel v novo u ilnico za vedeevanje, je bil e zmeraj tako slabe volje,
da je povsem pozabil na poklicno svetovanje. Nanj se je spomnil, ele ko ga je Ron
vpraal, zakaj ni pri McHudurrovi, in naglo je zdrvel k njej. V predstojni in kabinet je
tako priel ves zadihan, a zamudil je le za nekaj minut.
"Oprostite, profesorica," je zasopel, ko je zaprl vrata, " isto sem pozabil..."
"Je e v redu, Potter," ga je posko no zavrnila, Harry pa je zaslial, kako je v
kotu kabineta nekdo obenem posmrknil.
Zasukal se je in zagledal Temynovo, ki je pred sabo drala notes. Pod brado ji
je tistega dne valovil ipkast ovratni ek, smehljala pa se je prav grozljivo domiljavo.
"Sedi," ga je pozvala McHudurrova.
Ko je pobrskala med tevilnimi letaki, ki so leali kriem njene mize, so se ji
roke nekoliko tresle. Harry je zavzel stol nasproti nje in s tem Inkvizitorki pokazal
hrbet, sicer pa se je na vse pretege trudil, da bi preslial praskljanje peresa, ki je e
vigalo po notesu.
"No, Potter," je za ela njegova predstojnica, "k meni si priel, da bi se
pogovorila o tem, kaknega poklica si eli. Na podlagi tega ti bom lahko svetovala, h
katerim predmetom bi se moral vpisati v estem in sedmem letniku. Si e razmiljal,
kaj bi rad po el, ko bo maturiral?"
"Em..." je rekel.

Prasketanje, ki se je razlegalo iz kota, mu je lo strano na ivce.

"No?" ga je spodbodla profesorica.
"Ja, em, mislil sem, da bi mogo e el za aurorja," je zamomljal mladi arovnik.
"Za ta poklic bo potreboval izvrstne ocene," je povedala McHudurrova in
izpod gore drugih zloenk potegnila povsem rno ter jo razprla. "Kot vidim, mora
opraviti najmanj pet maturitetnih izpitov in pri vseh dose i vsaj oceno preseglo
pri akovanja, nadalje pa te bodo v uradu za aurorje podvrgli vrsti strogih preizkusov
zna aja ter nadarjenosti. Delo mo postave je izjemno zahtevno, Potter, in medse
sprejmejo samo najbolje. e se ne motim, v zadnjih treh letih niso zaposlili niti
enega novega."
V tistem se je Temynova odkaljala tako skrajno pridueno, kot bi poskuala
ugotoviti, kako tiho je to sposobna izvesti. Profesorica McHudurra se ni zmenila
zanjo.
"Verjetno te bo zanimalo, h katerim predmetom bi se moral vpisati?" je
nadaljevala, pri emer je govorila nekoliko glasneje kot prej.
"Ja," je pritrdil Harry. "Eden izmed njih je gotovo obramba, kajne?"
"Vsekakor," je ivahno pritrdila njegova predstojnica, "a priporo ila bi ti tudi,
da..."
Inkvizitorka se je spet odkaljala, tokrat nekoliko glasneje. Profesorica
McHudurra je za trenutek zaprla o i, jih spet odprla in nadaljevala, kot da se ni
zgodilo ni .
"Priporo ila bi ti tudi, da se vpie k spreminjanju oblike, saj ti bo to pri
tovrstnem delu prilo zelo prav. A obenem te moram kar takoj opozoriti, Potter, da v
esti letnik vzamem samo tudente, ki so na mali maturi izpit iz mojega predmeta
opravili vsaj s preseglo pri akovanja. Tvoja povpre na ocena se zaenkrat giblje tam
nekje okoli S, torej bo moral krepko poprijeti za delo, e bi rad e naprej hodil k
meni. Kakor koli, nadalje bi se moral vpisati tudi k urokom, brez katerih nikakor ne
bo zmogel, in k napojem."
Harry se je ob omembi Rawsovega predmeta kar malo stresel in McHudurrova
se je komaj opazno nasmehnila ter ponovila:
"Ja, Potter, k napojem, kajti aurorji se morajo izvrstno spoznati na strupe in
zdravila zanje. Profesor Raws pa sprejme v esti letnik zgolj in samo tiste tudente,
ki napoje pri mali maturi opravijo z oceno izjemno, tako da..."
Temynova je zakaljala e nekoliko glasneje.
"Vam lahko ponudim pastile za ublaitev kalja, Kalvara?" jo je vpraala
McHudurrova, ne da bi jo pogledala.
"O ne, hvala," je odvrnila Inkvizitorka, pri emer se je zasmejala na tisti medeni
na in, ki je el Harryju tako na ivce. "Samo isto maj keno bi vas rada zmotila,
Minerva."
"No, pa me dajte," je zavzdihnila predstojnica Gryfondoma.
"Spraujem se, e je poklic aurorja primeren za gospodi a Potterja, ki se tako
teko brzda," je sladko pojasnila.
"Kako zanimivo," je rekla McHudurrova, potem pa nadaljevala, kot da je
Inkvizitorka sploh ne bi prekinila. "No, Potter, e te ta poklic res zanima, ti mo no
svetujem, da se pri spreminjanju oblike in napojih veliko bolj potrudi. Uroki ti sicer
o itno ne povzro ajo preglavic, saj vidim, da ti je profesor Colibri v zadnjih dveh letih
prisodil povpre no oceno S-P. Pri obrambi pa ti je sploh lo dobro in posebej
profesor Wulf je menil, da si... Ste res prepri ani, da ne bi pastile za ublaitev kalja,
Kalvara?"
"Ne, nikakor je ne potrebujem, hvala, Minerva," se je Temynova kar topila od

prijaznosti, eprav je zdaj zakaljala glasno, kot e nikoli prej. "Samo zaskrbelo me
je, da nimate ocen, ki jih je Potter pri obrambi pred mra nimi silami dobil v zadnjem
asu. Prepri ana sem sicer, da sem vam jih prinesla."
"Mislite na tole re ?" se je namrdnila McHudurrova, pri emer je izmed
papirjev v Harryjevi mapi potegnila ronat pergament.
Z nekoliko privzdignjenimi obrvmi ga je nato hitro preletela in spravila nazaj v
mapo, ne da bi ga komentirala.
"Kot sem torej hotela re i, Potter, je profesor Wulf menil, da si za ta predmet
izjemno nadarjen. Kot auror bo seveda..."
"Se vam morda zdi moja pisava teko berljiva?" jo je sladko prekinila
Inkvizitorka, ki je povsem pozabila pokaljati.
"Nikakor, povsem itljiva je," je mirno odvrnila profesorica za spreminjanje
oblike.
"Potem vas res ne razumem... Kako lahko Potterju dajete lano upanje, da..."
"Lano upanje?" je ponovila McHudurrova, ki Temynove e vedno ni niti
pogledala. "Izjemno dobre ocene je dobil pri isto vseh izpitih iz obrambe..."
"Zelo nerada vam nasprotujem, Minerva, a Harry je pri meni dobil vrsto zelo
slabih in..."
"Morda bi se morala izraziti bolj neposredno," je profesorica prekinila
Inkvizitorko, h kateri se je kon no zasukala in jo pogledala naravnost v o i. "Dobre
ocene je dobil pri isto vseh izpitih iz obrambe, ki jih je opravljal pri predavateljih,
vrednih naziva profesor."
Nasmeek je izginil z obraza Kalvare Temyne zelo naglo. Vzravnala se je in si
za ela z izjemno naglico nekaj zapisovati v notes, pri emer so njene izbuljene o i
hitro vigale od leve proti desni. McHudurrova se je obrnila nazaj k Harryju.
"Ima e kakno vpraanje, Potter?"
"Ja," je prikimal fant. " e dovolj dobro opravi vseh pet maturitetnih izpitov...
Kakne preizkuse zna aja in nadarjenosti mora na Ministrstvu opraviti po maturi?"
"Dokazati mora, da se pod pritiskom ne zlomi, se zna braniti in podobne
re i," je povedala njegova predstojnica. "Predvsem pa jih zanima, e si dovolj
vztrajen in predan, kajti olanje aurorjev traja e nadaljnja tri leta. e po kon ani
Bradavi arki nisi pripravljen ve tudirati, je vsekakor bolje..."
"Omeniti velja tudi to," jo je prekinila Temynova, katere glas je nekoliko
trepetal, "da Ministrstvo natanko pregleda kartoteke tistih, ki se prijavijo za aurorja.
Moje postave pa ne morejo imeti zlo inske preteklosti."
" e nisi pripravljen ve tudirati, je torej vsekakor bolje, da razmisli o kakni
drugi..."
"e Dumbledore se bo prej vrnil na Bradavi arko, preden bodo tega fanta vzeli
med aurorje!" je Inkvizitorka zakripala z zobmi.
"Tako hitro bo torej Potter postal auror?" se je za udila McHudurrova.
"Zagreil je vrsto prestopkov!" se je raztogotila Temynova.
" isto vseh obtob so ga oprostili," je mirno odvrnila McHudurrova.
Inkvizitorka je vstala. Bila je tako majhna, da s tem ni napravila pretiranega
vtisa, toda zdaj je bila besna in na njenem mlahavem obrazu se je risal nenavadno
groze izraz.
"Ta pokovec nima niti najmanje monosti, da bi postal auror!"
"Potter," se je McHudurrova prijazno zasukala k Harryju, "spravila te bom do te
zaposlitve, pa e me bo pri tem pobralo. Vsak ve er ti bom dajala intrukcije, samo
da bo priel do potrebnih ocen."
"Schushmaar mu nikdar ne bo dal slube!" je Inkvizitorka e povzdignila glas.

"Ko se bo Harry prijavil na razpis za aurorje, bomo e davno imeli drugega

ministra," je skomignila McHudurrova.
"Aha! Zdaj mi je vse jasno!" je zavre ala Temynova. "Seveda! To je tisto, kar
si elite, kajne Minerva McHudurra?! Radi bi videli, da bi Corneliusa Schushmaarja z
njegovega mesta zrinil Albus Dumbledore! Vi pa boste s tem prili do moje slube,
kaj?! elite si postati tako ravnateljica kot vija ministrova svetnica!"
"Glej no, vi pa res niste isto pri sebi," se je nasmehnila Harryjeva
predstojnica. "Potter, midva sva kon ala."
Fant si je torbo zadegal na rame in pohitel iz kabineta, pri emer se k
Temynovi ni upal niti ozreti. Komaj je za sabo zaprl vrata, pa je Inkvizitorka spet
za ela vpiti, in to tako glasno, da jo je slial vse do konca hodnika.
Ko je Inkvizitorka tistega popoldneva prila v svoj razred, je sopla, kot bi
ravnokar odtekla maraton.
"Upam, da si se glede svojih na rtov premislil, Harry," je zaepetala Hermiona
v trenutku, ko naj bi za eli prebirati tiriintrideseto poglavje z naslovom
Nema evalen odziv in pripravljenost na pogajanja. "Poglej, Temynovka je e tako
skrajno slabe volje..."
Inkvizitorka je Harryja vsake toliko besno oinila, fant pa je vztrajno sklanjal
glavo in o i upiral v Teorijo obrambne magije. Toda njegov pogled je bil moten in
razmiljal je...
Dobro si je predstavljal, kako bi se odzvala McHudurrova, ki se je pred kratkim
postavila zanj, e bi ga komaj nekaj ur zatem ujeli v kabinetu Temynove. Res, po
koncu pouka bi lahko preprosto odel v gryfondomski stolp in upal, da bo Siriusa
morda sre al med po itnicami. Takrat bi se v miru pogovorila o tistem, kar je videl v
mislitu...
A komaj je pomislil, da bi ravnal tako razumno, e mu je bilo jasno, kako
nemogo e bi mu bilo akati do poletja... Sploh pa so z dvoj koma dogovorjeni in
Siriusov no aka v torbi, tako kot o etov pla nevidnosti.
Toda e ga ujamejo...
"Pomisli, kaj je storil Dumbledore, da bi ti lahko ostal na oli, Harry!" je
zaepetala Hermiona, ki je privzdignila u benik, da si je z njim zakrila obraz in je
Temynova ni mogla videti. " e te ta... Temynovka izklju i, bo njegova rtev povsem
zaman!"
Na rt bi res lahko opustil in se nau il iveti s spominom na tisto, kar je nekega
poletnega dne pred ve kot dvajsetimi leti storil James Potter...
Spomnil se je, kaj je rekel Sirius, ko se je prikazal v kaminu gryfondomske
dnevne sobe.
Svojemu o etu si podoben manj, kot sem mislil... Jamesu bi se kaj takega
zdelo zabavno e zato, ker je tvegano...
Pa si e vedno eli biti im bolj podoben svojemu o etu?
"Harry, prosim te, lepo te prosim, ne stori tega!" ga je obupano rotila
prijateljica, ko se je oglasil zvonec.
Rekel ni nobene, saj ni ve vedel, kaj naj stori.
Ron je v zvezi z njegovim naklepom preprosto mol al. Pravzaprav prijatelja e
lep as ni niti pogledal, a ko je Hermiona spet odprla usta, da bi ga poskusila odvrniti
od na rta, ji je tiho rekel:
"Nehaj. Naj se Harry sam odlo i."
Ko so zapustili u ilnico, je mlademu arovniku srce bilo zelo naglo. Komaj pa
so napravili nekaj korakov, e se je iz daljave razleglo vre anje in vpitje. Dvoj ka sta
o itno izvedla svoj na rt, kajti nad njimi so soolci naglo drveli iz razredov...

Temynova je pridrobencljala iz u ilnice tako hitro, kot so ji dopu ale njene

kratke noge. e je na plano povlekla palico in stekla v nasprotno smer...
"Harry!" ga je rotila Hermiona.
A mladi arovnik se je odlo il. Torbo si je nekoliko bolje namestil na ramo,
potem pa zaslalomiral med soolci, ki so zdaj hiteli v nasprotni smeri, da bi videli, kaj
se je zgodilo v vzhodnem krilu.
Harry je kmalu prispel do hodnika, ki je vodil h kabinetu Velike inkvizitorke in
bil je povsem prazen. Smuknil je za velik viteki oklep, igar elada se je kripaje
zasukala k njemu, nato pa naglo odprl torbo, segel po Siriusovem nou in se ovil v
pla nevidnosti. Zatem se je tiho in previdno splazil k vratom kabineta.
Rezilo arobnega noa je zaril v pranjo ob podboju in z njim neno zdrsnil
vzdol vrat, nato pa ga spet izvlekel. Tiho je zakrtalo in dveri so se odprle. Hitro je
vignil v kabinet, zaprl vrata ter se ozrl okoli sebe.
V prostoru ni bilo nikogar, e seveda ne tejemo tistih grozljivih muckov, ki so
se e vedno igrali na okrasnih kronikih nad zaplenjenimi metlami. Harry si je
oddahnil, potem pa stopil naravnost h kaminu in v nekaj sekundah nael, kar je iskal:
majhno atuljo, v kateri se je lesketal praek fr aek.
S treso imi dlanmi je pokleknil pred prazno gori e. Tega sam ni napravil e
nikdar, a po drugi strani mu je bilo seveda jasno, kaj mora narediti. Glavo je vtaknil v
kamin, si postregel z velikim epcem fr aka in ga natresel na polena, ki so lepo
zloena leala v kaminu. Iz njih so v hipu izbruhnili zeleni plameni.
"Trochnmrkow trg tevilka dvanajst!" je jasno in glasno zaklical.
esa tako nenavadnega e ni doivel. S pomo jo fr aka ni potoval prvi , a
prejnji se je skozi omreje arovnikih kaminov zavrtelo njegovo celotno telo.
Tokrat pa so njegova kolena obti ala na mrzlih tleh kabineta nove ravnateljice in
skozi smaragdni ogenj je inila zgolj glava...
Prav tako nenadoma, kot se je potovanje za elo, pa se je tudi kon alo. Harryju
je bilo precej slabo in po util se je, kot bi si na glavo poveznil zelo toplo kapo, a
vseeno je odprl o i. Pred sabo je zagledal ognji e tema ne kuhinje z zelo dolgo
leseno mizo, za katero je sedel arovnik, ki je zamaknjeno prebiral pergamentni
zvitek.
"Sirius?"
Moki se je zdrznil in se ozrl. Ni bil njegov boter, temve Wulf.
"Harry!" je vzkliknil in bil je skrajno osupel. "Kaj pa ti tu...? Je vse v redu? Kaj
se je zgodilo?"
"Ni , ni ," je odvrnil fant. "Samo spraeval sem se... Mislim, zaelel sem si... S
Siriusom bi se rad nekaj pomenil."
"Ga grem poklicat," je rekel e vedno presene eni Wulf, ki je vstal. "Ravno je
el poiskat Spacka, ki se je verjetno spet zavlekel na podstreje..."
Pohitel je iz kuhinje in Harryju so zdaj delale drubo zgolj noge mize ter stolov.
Spraeval se je, zakaj mu boter nikdar ni omenil, kako neprijetno se je pogovarjati na
ta na in - spri o kamnitih tal so ga kolena e mo no bolela.
Wulf se je na sre o kmalu vrnil in s sabo je pripeljal Siriusa.
"Kaj pa je?" ga je zaskrbljeno vpraal boter.
Pri tem si je svoje dolge temne lase pomedel spred obraza in sedel na da pred
kamin, da bi se laje pomenila. Wulf je pokleknil poleg njega in tudi on se je v fanta
zazrl nadvse resnobno.
"No, povej," je Sirius e enkrat pozval svojega kr enca. "Potrebuje pomo ?"
"Ne," je odvrnil Harry, "ne gre za to... Samo pogovoriti sem se hotel... o mojem
o etu."

Odrasla arovnika sta se presene eno spogledala, Harry pa se je opomnil, da

bi bilo pametno pohiteti. Kolena so ga bolela vedno huje, in odkar je Temynova
oddrobencljala proti vzhodnemu krilu, je minilo e vsaj pet minut. Zato je nemudoma
in na kratko obnovil, kar je videl v mislitu.
Ko je zgodbo pripeljal do konca, sta bila Wulf in Sirius nekaj trenutkov isto
tiho. Potem pa je njegov nekdanji profesor previdno dejal:
"Na podlagi tistega, kar si videl, o eta res ne sme soditi, Harry. Komaj
petnajst let je imel..."
"Toliko sem star tudi jaz!" ga je razgreto prekinil fant.
"Glej, Harry," ga je miril Sirius, "James in Robaus sta se sovraila od trenutka,
ko sta se prvi sre ala. Tvoj o e je bil pa vse, kar si je elel biti Raws - soolci so ga
imeli ve inoma radi, na igri u za quidditch je bil naravnost neverjeten... Pravzaprav
ni bilo stvari, ki bi mu delala preglavice. Tvoj najljubi profesor pa je veljal za
nepomembnega udaka, ki se vse preve navduuje nad coprnijami. In te, Harry, so
bile Jamesu od nekdaj odvratne, kajti ne glede na to, kaj si zdaj misli o njem, je imel
srce vedno na pravem mestu."
"V redu," je alostno rekel mladi arovnik, "ampak na Rawsa se je vseeno
spravil brez vsakega pametnega razloga. Napadel ga je, ker je bilo tebi dolg as!"
"Na tisto res nisem ponosen," je hitro odvrnil Harryjev boter.
Wulf se je ozrl k njemu, potem pa dejal:
"Poglej, Harry, razumeti mora, da sta tvoj o e ter Sirius v oli vedno in pri
vsem blestela. Nekateri soolci so ju domala po boje astili, in e ju je v asih malo
zaneslo..."
"Ho e re i: e sva bila v asih dve naduti mali riti?" ga je pobaral Sirius.
Njegov prijatelj se je nasmehnil.
"Kar naprej si je kutral lase," ju je opomnil mladi arovnik.
Zasmejala sta se.
"Na to sem e isto pozabil," je nazadnje rekel Sirius, kot bi se spominjal
dobrih starih asov.
"Se je tudi igral z zvizom?" se je e vedno namuznjen pozanimal Wulf.
"Ja," je pritrdil Harry, ki nekako ni mogel razumeti, emu se odrasla arovnika
tako zamaknjeno smehljata, "in vsaj meni se je zaradi tega zdel... pravi osel."
"Seveda je bil osel! Vsi smo bili!" se je zareal boter, ko se je ozrl k prijatelju,
pa je dodal:
"No, ja. Lunco niti ni bil tako zelo grozen."
Toda Wulf je zmajal z glavo.
"Sem vama enkrat samkrat rekel, da pustita Rawsa kon no pri miru?" se je
vpraal. "Sem kdaj zbral toliko poguma, da bi vaju dal v red?"
"Hja," se je zamislil Sirius, "nekajkrat naju je zaradi tvojih naukov vendarle
postalo nekoliko sram..."
"Ampak to sploh e ni vse," se je vmeal Harry; e je e vdrl v ravnatelji in
kabinet, si bo duo pa olajal do konca. "Vail se ni samo pred Glistorepyjem,
temve tudi pred mamo! Menda ni mislil, da jo bo s tistim zvizom o aral?!"
"Ja, kadar se je v bliini znala Lily, se je zmeraj osmeil," je skomignil boter.
"Ni in ni se nehal postavljati."
"Zakaj se je sploh poro ila z njim?" ga je vpraal fant. "Sovraila ga je!"
"Kje pa," se je zahahljal Sirius.
"V sedmem letniku sta za ela hoditi," je mladega arovnika opozoril Wulf.
" im Jamesu ni ve grozilo, da se bo razpo il od vanosti," je prikimal njegov
prijatelj.

"In se je nehal za zabavo spravljati na soolce," je dodal volkodlak. "Torej je

pri miru pustil tudi Rawsa?" je vpraal Harry.
"Hja," se je namr il Wulf, "ta je bil poseben primer. Ve, tudi on je Jamesa
preklel, kadar ga je le lahko. Menda ne misli, da mu tvoj o e ni vrnil milo za drago?"
"Mami pa ni imela ni proti?"
"Po pravici povedano o tem ni vedela kaj dosti," je vsko il Sirius. "Saj
razume: kadar sta la na zmenek, James zraven ni vabil nikogar, kaj ele Rawsa."
A fanta tudi s tem ni potolail.
"Glej," je zato namr eno nadaljeval Harryjev boter. "Tvoj o e je bil najbolji
prijatelj, kar sem jih kdaj imel, in bil je dober lovek. Pri petnajstih je marsikdo osel.
Ampak potem pa odrastemo."
"Ja, no, dobro," je zamrmral Harry. "Samo nisem si mislil, da se mi bo Raws
kdaj smilil."
"Saj res! Povej - kako se je Robaus odzval, ko je ugotovil, da si vse to videl?"
se je spet oglasil Wulf.
"Rekel je, da me ne bo ve u il brambovije," je brezbrino odvrnil Harry, "in
prav ni mi ni..."
"Kaj je rekel?!" je zavpil Sirius.
Mladi arovnik je presene eno zajel sapo in pri tem vdihnil precejno koli ino
pepela.
"Je to res, Harry?" ga je vpraal Wulf, ko je nehal kaljati. "Te res ne u i ve ?"
"Ja, pa kaj," je s solznimi o mi pritrdil fant, kateremu se je njun odziv zdel
odlo no pretiran. "Po pravici povedano mi je celo odleglo..."
"Takoj se bom odpravil na Bradavi arko! Z Rawsom se bova malo pomenila!"
se je ves besen odlo il Sirius in e je hotel vstati, toda Wulf ga je potegnil nazaj k
sebi.
" e se bo z njim kdo pogovoril, se bom jaz!" je dejal. "Toda, Harry, najprej
pojdi k njemu ti. Povej mu, da te mora u iti!"
"To naj mu re em?!" se je raztogotil mladi arovnik. "Saj me bo ubil! Sploh ne
vesta, kako je pobesnel, ko me je potegnil iz mislita!"
"Harry, brambovije se mora nau iti!" je strogo odvrnil nekdanji u itelj. "Si me
razumel? Mora!"
"Dobro, no," je zbegano zagodel fant, ki ga je sicer e vedno kuhalo. "Poskusil
ga bom... Nekako ga bom poskusil prepri ati, eprav dvomim..."
Obmolknil je, kajti zaslial je oddaljene korake.
"Je to Spack, ki prihaja v kuhinjo?"
"Ne," je odkimal Sirius, a se je vseeno ozrl. "Tu je isto tiho."
Harryjevo srce bi se skoraj ustavilo.
"Adijo, pa hvala!" je zdrdral in glavo potegnil iz ognji a na Trochnmrkowem
trgu.
Za trenutek mu je bilo, kot bi se mu betica, sicer pritrjena na rame, za ela divje
sukati okoli osi. Potem pa se mu je v hipu umirila in znael se je kle e pred
kaminom Inkvizitorke. Zelenkasti plameni so e nekajkrat zamigetali in nato povsem
ugasnili.
"Hitro, hitro!" se je takrat skozi vrata kabineta razlegel zasopel glas. "O,
prekrasno, pustila je odprta..."
Harry se je takoj stegnil za pla em nevidnosti, in komaj ga je ogrnil okoli
sebe, e je v sobo planil Filch. Videti je bil naravnost presre en in vro i no se je
pogovarjal sam s sabo, pri tem pa pre kal kabinet. Nato je odprl enega izmed
predalov pisalne mize in za el brskati po papirjih v njem.

"Dovoljenje za bi anje prestopnikov... Dovoljenje za bi anje prestopnikov...

Kon no jim bom lahko ustrojil koo! Pa kako dolgo me prosijo za to..."
Nazadnje je na plano privlekel kos pergamenta, ga poljubil, potem pa stisnil k
prsim in se odzibal nazaj proti vratom.
Harry je sko il na noge, se prepri al, da ima torbo pri sebi in ga pla povsem
prekriva, potem pa je pohitel za hinikom.
Nadstropje nije od Inkvizitorkinega kabineta se je odlo il, da si je pla zdaj
varno sneti. Spravil ga je v torbo in zdirjal dalje. Sode po vpitju in drugih zvokih, ki
so se razlegali iz avle, se je tam nekaj dogajalo, zato je stekel proti marmornatemu
stopni u. Vrh njega je ele opazil, da je pod njim zbrana skoraj cela ola.
Bilo je kot tistega ve era, ko je bila Trelawneyjeva ob slubo. tudentje so se
drenjali ob stenah in tako izoblikovali velik krog (Harry je opazil, da so mnogi vsi
blatni), med njimi pa so bili tudi u itelji ter duhovi. Izmed zbranih so posebej izstopali
lani Inkvizitorkine ete, ki so se vsi po vrsti izjemno samove no reali, in
Zhoprnack, pozibavajo se nad glavami tudentov. Sredi obro a sta sicer stala Fred
ter George Weasley in prav o itno je bilo, da so ju ujeli pri delu.
"Tako torej!" je zmagoslavno zaklicala Velika inkvizitorka in Harry se je ele
zdaj zavedel, da stoji le nekaj stopnic pod njim. "olski hodnik sta v mo virje
spremenila za zabavo?!"
"Ja, tako torej," se ji je zareal Fred.
Temynova je e zajela sapo, a v tistem jo je zmotil Filch, ki se je vendarle
prerinil do nje.
"Tu imate ustrezni obrazec, ravnateljica," je zahripal in pomahal s kosom
pergamenta, ki ga je nekoliko prej izbrskal iz predala njene mize. "Bi i pa tudi e
akajo... O, dovolite mi, da se ju lotim nemudoma..."
"Ti samo glej, Argus, da ju bo naklestil res temeljito," je rekla, nato pa je spet
nagovorila dvoj ka. "Zdaj bosta videla, kaj na moji oli doleti zlikovce, kot sta vidva."
"Ve," se je narejeno zamislil Fred, "po mojem pa ne bova."
Zasukal se je k bratu.
"George, se ti ne zdi, da sva olsko uniformo e prerasla?"
"Hja, taken ob utek imam res tudi jaz," je lahkotno pritrdil George.
"Torej misli, da se lahko podava v resni ni svet?"
"Vsekakor."
In e sta hkrati dvignila palici ter zavpila:
"Accio metla!"
Harry je zaslial, kako je v daljavi glasno po ilo, ozrl se je in se v zadnjem
trenutku sklonil. Proti stopni u sta namre privrali metli dvoj kov, ki sta za sabo
vlekli teki verigi, in objemki, s katerima ju je Inkvizitorka priklenila k steni. Pred
svojima lastnikoma sta se ustavili tako sunkovito, da je elezje glasno zaroljalo prek
kamnitih tal avle.
"Ne ra unaj, da se bomo e kdaj videli," je Fred zaklical Temynovi in osedlal
metlo.
"Ja, in svetujeva ti, da ne hodi za nama," je dodal George, ki je zajahal drugo.
Fred se je e enkrat ozrl po zbranih tudentih, po tihi mnoici, ki ju je pozorno
opazovala.
" e bi si kdo zaelel Prenosnega mo virja, ki si ga lahko ogledate v vzhodnem
krilu, naj se oglasi na Pre ni ulici triindevetdeset v trgovini Vraje vragolije bratov
Weasley!" je glasno zaklical.
"Tam boste dobili poseben popust vsi tudentje Bradavi arke, ki boste prisegli
najine izume uporabiti v boju s to kravo!" je dodal George in pokazal na Temynovo.

"USTAVITE JU!" je Inkvizitorka kon no prila k sebi.

Toda bilo je prepozno. Inkvizitorkin vod je planil nadnju, dvoj ka pa sta se
odgnala od tal in se dvignila vsaj pet metrov visoko, pri emer sta verigi groze e
zanihali. Fred se je ozrl samo e k poltergeistu, ki je lesketajo ih se o i lebdel v
njegovi neposredni bliini.
"Pokai ji hudi a, Zhoprnack!"
Nih e ni pomnil, da bi zoprni duh katerega izmed tudentov kdaj ubogal. Toda
zdaj si je klobuk, okraen z zvon ki, naglo potegnil z glave, se postavil v pozor in
salutiral dvoj koma, ta pa sta skozi odprta hrastova vrata vignila v veli asten son ni
zahod.
Trideseto poglavje
Grop
tudentje so se v naslednjih dneh kar naprej pomenkovali o dvoj kih in
Harryju je postalo jasno, da bo njun pobeg kmalu dobil legendarne razsenosti - niti
teden ni minil, pa so celo tisti, ki so bili takrat v avli, sami sebe prepri ali, da sta
sede na metlah kakor bombnika strmoglavca Temynovo zasula z govnobombami in
ele potem vignila skozi hrastova vrata. Mladi arovnik je soolce pogosto tudi slial
izjaviti ,Resno, v asih me prime, da bi preprosto sedel na metlo in se odpeljal!' ali ,e
ena taka ura, pa bom el po poti Weasleyjevih dveh!' ter podobne re i.
Fred in George sta vsekakor poskrbela, da ju ne bodo kmalu pozabili. Deloma
e zato, ker nista pustila navodil, kako izsuiti mo virje, ki se je raztezalo vzdol
celotnega hodnika v petem nadstropju vzhodnega krila. Temynova in Filch sta se ga
lotila na najrazli neje na ine, a povsem brez uspeha. Nazadnje so na za etku
hodnika zgradili zasilen pomol in hinik je moral tudente prevaati v u ilnice s
olnom, pri emer je vsaki , ko se je uprl ob vesla, besno zakripal z zobmi. Harry je
bil sicer prepri an, da bi profesorji, kot na primer McHudurrova in Colibri, z lahkoto
poskrbeli za mo virje. Toda tako kot takrat, ko sta dvoj ka sproila veli astni
ognjemet, so u itelji tudi tokrat delo raje prepustili Temynovi.
Drugi razlog, zaradi katerega sta se Fred in George vsem usidrala v spomin,
pa sta bili luknji v vratih Inkvizitorkinega kabineta. Napravila sta ju seveda njuna
istometa, ko sta se pognala proti svojima lastnikoma, in Filch je moral vrata zdaj
zamenjati. Preostalo zaplenjeno metlo, Harryjevo Ognjeno strelo, pa je odnesel v
klet, kjer - tako se je vsaj govorilo - jo je na ukaz Inkvizitorke straila cela kopica
oboroenih trolov, izolanih za varnostnike.
Brata Weasley sta vsekakor postala svetal vzor celi vrsti tudentov, ki so si
zdaj prizadevali, da bi si priborili njun laskavi naslov vrhovne zgage. Kljub novim
vratom je nekomu uspelo v kabinet Temynove spraviti kosmatogob nega nofelj ka,
ki se je nemudoma lotil iskanja lesketajo ih se predmetov in je sobo pri tem dodobra
razdejal, ko se je Inkvizitorka vrnila vanjo, pa bi ji zaradi prstanov skoraj odgriznil
okate roke. Najbolj priljubljene med pretendenti za tron najdrznejega tudenta so
bile sicer govnobombe ter smrdljive ibre in nepou eni obiskovalec Bradavi arke bi
zaradi tega lahko menil, da so se po oli razpasle zelo udake modne smernice.
tevilni u enci so namre v trenutku, ko so prili iz u ilnic, izvedli skafandrski urok.
Tako jih smrdljivi plini niso duili, a po drugi strani so bili videti, kot bi si prek glave
poveznili stekleno bu o za zlate ribice.

Filch se je resda neprestano klatil po hodnikih, pri emer je s sabo nosil bi ,

toda na njegovo veliko alost je bilo zlikovcev zdaj toliko, da ni vedel, katerega naj se
loti najprej. Inkvizitorkina eta mu je sicer poskuala pomagati, a kaj, ko so se
Inkvizitorkinim izbrancem neprestano dogajale zelo udne stvari. Warrington, lan
spolzgadovske ekipe, je na primer nekega dne ves preplaen pritekel v ambulanto, in
ne brez razloga: videti je bil, kot bi mu meso in kosti namesto koe prekrivali koruzni
kosmi i. Gatka Garkinson pa je na Hermionino veliko veselje naslednji dan zamudila
isto vse ure, saj so ji pognali rogovi.
Kmalu je tudi postalo jasno, da sta dvoj ka pred odhodom z Bradavi arke
uspela prodati kar precejno tevilo Slastnih strahot. Komaj je Temynova vstopila v
razred, e so v njem zbrani tudentje za eli omedlevati ali bruhati, nekateri so dobili
strahotno visoko vro ino in spet tretjim je iz nosnic bunila kri. Inkvizitorka je kar
vre ala od besa in si na vse kriplje prizadevala odkriti izvor teh nenavadnih obolenj,
toda tudentje so ji trmasto zatrjevali, da jih mu i Temynatis terminalis. Ko je tiri
razrede zapored kaznovala in se vseeno ni dokopala do njihove skrivnosti, pa se je
morala vdati: trumam medle ih, bruhajo ih, pote ih se in krvave ih tudentov je
dovolila, da odidejo iz razreda.
Toda celo ponosni lastniki Slastnih strahot se niso mogli meriti z resni nim
kraljem vseh zgag, Zhoprnackom, ki si je Fredove poslovilne besede o itno mo no
vzel k srcu. Noro hihitajo se je kroil po oli, prevra al mize, se zaletaval v kipe in
vaze ter gospodi no Norris kar dvakrat stla il v enega izmed oklepov, iz katerega jo
je predirno mijavkajo o reil besni hinik. Poltergeist je nadalje razbijal lanterne in
upihoval sve e, nad glavami vre e ih tudentov je ongliral z gore imi baklami ter v
strani ih v drugem nadstropju odprl vse pipe, da je poplavil hodnik pred njimi. A tudi
to e ni bilo vse. V Veliki dvorani je namre sredi zajtrka med tudente natresel za
celo vre o tarantel, kadar pa si je zaelel malo prediha, je lebde spremljal
Temynovo, in vsaki ko je spregovorila, je glasno prdnil.
Zaposleni na oli, z izjemo Filcha, Inkvizitorki nikakor niso prisko ili na pomo .
Ravno nasprotno, profesorica McHudurra je na primer nekega dne mirno la mimo
Zhoprnacka, ki se je mu il s kavljem, s katerega je visel velikanski kristalni lestenec.
Harry, ki se je zadreval v bliini, bi lahko celo prisegel, da je poltergeistu pri tem
zamrmrala:
"Odvije se ga v drugo stran."
Vrh vsega tega si Montague e vedno ni opomogel od terapije z radiromaro, ki
sta mu jo predpisala dvoj ka. Kljub ve dnevnemu okrevanju v ambulanti je bil ves
zmeden in nekega torkovega jutra sta po dovozu k oli prikorakala njegova o e ter
mama, ki sta bila videti zelo jezna.
"Bi bilo pametno, da vsaj namignemo, kaj se mu je zgodilo?" je zaskrbljeno
vpraala Hermiona, ki je nos pritiskala k oknu u ilnice za uroke in s pogledom
spremljala gospoda in gospo Montague. "Mislim, res je reve in Madam Pomfrey bi
mu potem morda laje pomagala."
"Bo e priel k sebi," je brezbrino odvrnil Ron.
"Sploh pa ima zaradi Montaguja Temynovka samo e ve teav," je
zadovoljno dodal Harry.
Z Ronom sta se nato s palicama skoraj hkrati dotaknila vsak svojega
kozar ka, ki naj bi ga uro ila. Iz ilca mladega arovnika so pognale tiri tako kratke
noge, da sploh niso segle do mize in so zgolj nemo no migotale. Rde ela evemu
pa so zrasle tiri zelo tanke, ki so kozar ek s teavo dvignile z mize, nekaj trenutkov
trepetaje nosile njegovo teo in se nazadnje vdale. ilce je tako tre ilo nazaj na trdo
povrino in se razklalo na dvoje.

"Steklaris," je hitro rekla Hermiona in obenem zamahnila s palico, da sta se

polovici spet zdruili, nato pa dodala:
"Saj imata prav, ampak kaj, e bo Montague utrpel trajne pokodbe?"
"Komu mar?" se je razdraeno namrdnil Ron, ko se je njegovo ilce spet
pijano dvignilo z mize. "Kaj pa je hotel Gryfondomu odbiti to ke! Res, Hermiona, e
te e mora za koga skrbeti, naj te zame!"
"Zate?" se je namr ila in hitro ujela svojo skodelico.
Ta je vsa sre na stekla prek mize, saj je imela tiri krepke noice, prek katerih
so se peli zanimivi vzorci. Ko jo je mlada arovnica postavila predse, se je spet
posvetila prijatelju.
"In zakaj naj bi me skrbelo zate?" ga je vpraala.
"Ko bodo Temynovkini ljubljen ki kon no opravili pregled maminega pisma, bo
hudo," je zagrenjeno rekel Ron, ki je noicam svojega ilca zdaj pomagal drati teo
kozar ka. "Prav ni ne bi bil presene en, e bom dobil e eno tulbo."
"Ampak..."
"Bo videla, po njenem bom jaz kriv, da sta Fred in George odla," jo je
nergavo prekinil. "Rekla bo, da bi jima moral to prepre iti, zgrabiti etine njunih
metel ali kaj podobnega... Ja, vsega bom kriv jaz!"
"No, etudi bo res tako, si tega nikar ne eni k srcu. Saj nisi mogel ni esar
storiti! Ampak tega gotovo ne bo rekla. e imata zdaj res svojo trgovino, in celo na
Pre ni, sta se na to vendar pripravljala e zelo dolgo."
"e, e, ampak to bo zadevo v njenih o eh samo e poslabalo. Pomisli
vendar: kako sta po tvojem prila do trgovine?" je rekel Ron in s palico premo no
udaril po ilcu, tako da so se njegove noice spet vdale in je kozar ek trzaje obleal
pred njim. "Vse skupaj je res nekam sumljivo. Najem prostorov na Pre ni si lahko
vendar privo ita samo v primeru, da imata cele kupe zlata. Mamo bo gotovo
zanimalo, v kakne sumljive posle sta se zapletla, da sta se prikopala do njega."
"Ja, to sem se spraevala tudi jaz," je prikimala mlada arovnica in skodelici
dopustila, da je prav lepo zadrobencljala okoli Harryjevega kozar ka, igar debele
male noice e vedno niso segale do mize. "Pomislila sem, da ju je Tobakarolus
morda prepri al, naj preprodajata ukradeno blago ali kaj podobno groznega."
"Ne, ni ju," jo je na kratko zavrnil Harry.
"Kako to ve?" sta ga hkrati vpraala prijatelja.
"Ker..."
Harry se je obotavljal, eprav je vedel, da je napo il trenutek resnice. Zdaj v
zvezi s tem ni bilo ve smiselno mol ati, saj bi v tem primeru dvoj ka kdo e obtoil,
da sta zlo inca!
"Ker sem jima zlato dal jaz," je zato priznal. "Lanskega junija sem jima izro il
nagrado, ki sem jo prejel na Triolskem turnirju."
Temu je sledila osupla tiina, Hermionina skodelica pa je stekla prek roba
mize in se razbila.
"Saj se ali, kajne, Harry?!" je nazadnje jezno rekla Hermiona.
"Prav ni se ne alim," je uporno zagodel mladi arovnik. "Pa tudi prav ni mi
ni al. Jaz tistega zlata ne potrebujem, onadva pa sta z njim lahko odprla eno boljih
trgovin na Pre ni!"
"Saj to je vendar prekrasno!" je zdaj ves sre en vzkliknil Ron. "Vsega si torej
kriv ti, Harry! Mami me bo morala pustiti pri miru... Saj ji lahko povem, od kod jima
denar, kajne?"
"Ja, verjetno bo najbolje, e ji," je nejevoljno pristal njegov prijatelj, "sicer bo
res mislila, da preprodajata tiste ukradene kotle."

Hermiona do konca ure ni rekla nobene ve , toda Harry je imel ob utek, da se

prav dolgo ne bo mogla ve zadrevati. In res. Komaj so med odmorom prili na
dvori e in se nastavili arkom ibkega majskega sonca, e se je izbuljenih o i
zazijala vanj, odlo no zajela sapo ter odprla usta...
Harry jo je zaustavil, e preden je izrekla prvo besedo.
"Te nariti nima smisla. Zdaj je, kar je," je odlo no dejal. "Zlato sem jima dal e
zdavnaj in nekako imam tudi ob utek, da sta ga kar precejen del zapravila. Tako mi
ga ne moreta vrniti, pa eprav bi ga hotel nazaj, Hermiona."
"Pa saj nisem hotela re i, da ti ga morata vrniti," je prizadeto odvrnila.
Ron je nejeverno prhnil in Hermiona ga je grdo oinila.
"Ne, pa nisem!" je jezno zatrdila. "Harryja sem nameravala vpraati, e bo el
Rawsa prosit, naj ga e naprej u i brambovije!"
Mladi arovnik se je namr il. O osupljivem slovesu Ronovih bratov so se
pomenkovali dolge ure, a nazadnje so to temo vendarle iz rpali in prijatelja sta hotela
sliati, kako je s Siriusom. Ker jima Harry ni zaupal, zakaj je sploh hotel govoriti z
njim, ni vedel, koliko naj jima pove, in nazadnje je zgolj priznal, da bi moral tudi po
botrovem mnenju e naprej hoditi k bramboviji. To je sicer nemudoma obaloval, saj
je Hermiona znova in znova na enjala pogovor o tem, najve krat takrat, ko je sam na
Rawsa za hip pozabil.
"Ne bo mi tekel, da te tiste zoprne sanje zdaj ne mu ijo ve ," je zdaj rekla.
"Ron mi je povedal, da si v eraj pono i v spanju spet nekaj godel."
Harry je Rona besno oinil in prijatelj je skesano sklonil pogled.
"Godel si isto po tihem," je opravi ujo e zamomljal. "Slial sem le: ,Samo e
malo! e malo!'"
"To sem rekel, ker sem sanjal, da naa nova ekipa igra proti Spolzgadovcem,"
se je prav nesramno zlagal Harry. "Nate sem vpil, da bi se lahko na strel odzval malo
hitreje in kon no ujel lokl!"
Ronova uesa so pordela, a mlademu arovniku, ki tega seveda ni sanjal, se
nikakor ni smilil.
Prejnjo no se je ponovno odpravil po hodniku pred Sekretariatom za
skrivnosti. el je skozi okroglo sobo, nato skozi prostor poln tleskajo ih in
poplesujo ih lu k ter se nazadnje znael v orjaki dvorani z mnogimi policami, na
katerih je stala mnoica zapraenih steklenih kroglic.
Pohitel je naravnost k vrsti tevilka sedemindevetdeset, zavil na levo in stekel
vzdol nje... Verjetno je ravno takrat rekel ,e malo!', kajti za util je, kako se njegova
zavest trudi, da bi se prebudila... In e preden je prispel do konca vrste, se je spet
zavedel, da lei v postelji, zazrt v baldahin.
"Saj poskua za ititi svoje misli?" se je Hermiona ostro zazrla vanj. "e
naprej se uri v bramboviji, kajne?"
"Seveda," je pritrdil Harry, kot da je ualjen, ker ga to sprauje, a pogledati je
ni upal.
Dejstvo je namre bilo, da ga je hudo mu ila radovednost in si je te sanje v
resnici elel pripeljati do konca. A zadnje ase je komaj kdaj potonil v res globok
spanec, kajti do izpitov jih je lo ilo manj kot mesec dni. Sleherni trenutek prostega
asa je tako posvetil ponavljanju snovi in njegove misli so bile prenasi ene s podatki,
izmu eni mogani pa so ga iz no i v no draili z butastimi sanjami o izpitih.
Poleg tega je imel ob utek, da se del njegove zavesti - tisti, ki ga nagovarja s
Hermioninim glasom - mo no sramuje sanj, v katerih je stekel vzdol hodnika s
rnimi vrati. Sumil je tudi, da ga prav ta glas vedno zbudi in zaradi njega zadeve ne
more odsanjati do konca.

"Ve," se je nazadnje spet oglasil Ron, igar uesa so bila e vedno, kot bi
plamtela, " e Montague do tekme med Spolzgadovci in Pihpuffovci ne bo priel k
sebi, imamo dobre monosti, da osvojimo pokal."
"To je pa res," je rekel Harry, ki je bil vesel, da so spremenili temo pogovora.
"Enkrat smo namre izgubili, enkrat zmagali... e bi Pihpuffovci naslednjo
soboto zmazali Drecovo ekipo..."
"Ja, prav ima," mu je pritrdil prijatelj, ki pravzaprav ni povsem vedel, s im se
strinja.
Prek dvori a je namre prila Cho in prav nala se ni hotela niti ozreti k
njemu.
Zadnja tekma tistega leta - Gryfondom naj bi se pomeril proti Drznvraanu - je
bila napovedana za zadnjo soboto v maju. eprav so v predzadnji tekmi Pihpuffovci
za las porazili Spolzgadovce, si Harryjevi sostanovalci nikakor niso drznili upati na
zmago. Preve so namre dvomili v Ronove sposobnosti (njemu tega sicer nih e ni
niti namignil), a rde elasec sam je postal veliko bolj optimisti en.
"Slabe kot na prejnjih tekmah nam e ne more iti," je pri zajtrku resnobno
opomnil prijatelja, "in prav ni nimamo izgubiti."
"Ve," je rekla Hermiona, ko se je s Harryjem, tako kot drugi, veselo
razpoloeni tudentje, nekoliko kasneje odpravila na stadion, "ker Freda in Georga
zdaj ni ve na Bradavi arki, bo Ronu po mojem res lo bolje. Saj sam ve, da mu
nista ravno vlivala zaupanja."
V tistem je mimo njiju prila Loona Liupka in vsaj zdelo se je, da se ji na glavi
pozibava isto pravi orel.
"O, saj res! isto sem pozabila!" je takrat vzkliknila Hermiona, ki je zrla za
prhutajo im orlom. "Tudi Cho bo igrala, kajne?"
Harry, ki tega nikakor ni pozabil, je samo nekaj zamomljal.
Tekmo naj bi kot obi ajno komentiral Lee Jordan, ki je bil precej potrt, vse
odkar sta dvoj ka zapustila olo. Ko sta motvi pritekli na igri e, je priimke igralcev
zato oznanil precej manj bu no kot po navadi.
"... Bradley... Davies... Chang," je rekel.
Cho je res prila iz garderobe in njeni lesketajo i se rni lasje so valovili v
lahnem vetru, toda Harryjev elodec pri tem ni napravil salte, temve je zgolj
slabotno vzdrhtel. Ko je fant opazil, da se Drznvraanovka izjemno prijazno pogovarja
z Rogerjem Daviesom, s katerim sta e osedlala metle, pa tudi ni postal ljubosumen.
Saj ni ve vedel, kaj bi rad, da se zgodi med njima s Cho. A prepirati se vsekakor ni
hotel.
"In za elo se je!" je zaklical Lee. "Davies se je do lokla dokopal prvi...
Drznvraanovski kapetan ima e vedno ogo, izmuznil se je Johnsonovi, pa tudi
Bellovi... in e Spinnetovi! Naravnost proti obro em gre! Ja, e se pripravlja na strel
in... in..."
Glasno je zaklel, nato pa vendarle dokon al stavek:
"In zadel je."
Harry in Hermiona sta skupaj z drugimi Gryfondomovci glasno zagodla.
Spolzgadovci, kot je bilo al pri akovati, pa so za eli prepevati:
Ron i Weasley je res car,
za nas je pravi boji dar...

"Harry," je mladega arovnika poklical nekdo, ki se je sklonil tik k njegovem

uesu. "Hermiona..."
Fant se je ozrl in zagledal Hagridov velikanski kosmati obraz, ki se je sklanjal
nad njuna sedea. O itno se je prerinil do njiju mimo naslednje vrste, kajti prvo- in
drugoolci, mimo katerih je ravnokar priel, so bili videti nekam splo eni in
razkuzmani. Oskrbnik sam pa je bil tako zelo sklju en, kot bi si elel, da ga nih e ne
bi opazil, kar sicer ne bi smel pri akovati, saj je e vedno segal vsaj meter vije od
vseh okoli sebe.
"Posluejta," je zaepetal, "a bi lohko la mej keno z mano? Zdej takoj, ko
drugi gledajo tekmo?"
"Em, a res ne bi mogli po akati do konca tekme?" ga je vpraal Harry.
"Ne," je odkimal oskrbnik. "Ne, kar takoj morata z mano... Toko zijajo, da nas
sploh ne bodo omerkali... No, a gresta, lepo vaju prosim?"
Z nosu mu je vsake toliko kanila kri in obe o esi je imel strano podpluti. Mladi
arovnik ga od tako blizu ni videl, e odkar se je vrnil na olo, in zato se mu je zdaj
e bolj zasmilil.
"Seveda," je rekel, "jasno, da greva."
S Hermiono sta se po asi odpravila vzdol svoje vrste, s imer sta sproila
precej negodovanja, saj so morali tudentje vstati, da sta lahko prila mimo. Tisti, ki
so sedeli na stolih, ob katerih je korakal Hagrid, pa se niso pritoevali; napravili so se
majhne, kolikor so se mogli, in to je bilo vse.
"Fejst sem vama hvaleen, res," je dejal orjak, ko so se prebili do stopnic, in
se iv no ozrl okoli sebe. "Upam samo, da nas ni omerkala."
"Temynova?" je vpraal Harry, ko so se spu ali po stopnicah. "Kako neki?
Okoli nje vendar sedi cela eta, verjetno zato, ker med tekmo pri akuje teave."
"No, meni bi bilo isto prov, e bi prilo do kolobocij," je odvrnil oskrbnik, ki je
pokukal okoli roba tribune, da bi se prepri al, e je zrak ist. "Potem bi imeli ve
cajta."
"Za kaj pa gre, Hagrid?" se je Hermiona zaskrbljeno zazrla vanj, ko so pohiteli
prek trate proti robu Gozda.
"To... To se vama bo kmalu posvetlikalo," je odvrnil in se ozrl prek ramena, saj
se je s tribun razleglo glasno vpitje. "Oho! Eden je glihkar zadel obro e, a ne?"
"Eden od Drznvraanovcev, ja," se je namrdnil Harry.
"Lepo, lepo," je pokimal Hagrid, ki ga o itno ni poslual. "To je res lepo..."
Mlada arovnika sta morala te i, da bi dohajala orjaka, ki se je sicer pri
vsakem drugem koraku ozrl okoli sebe. Ko so prispeli do ko e, pa je Hermiona zavila
proti njenim vratom, a Hagrid je odhla al mimo nje, proti senci dreves na skrajnem
robu Gozda. K enemu izmed njih je bil prislonjen njegov lok in pobral ga je ter se ele
takrat zavedel, da ju ni ve ob njem. Zasukal se je.
"Tjale smo namenjeni," je rekel in z glavo pomignil proti gozdu. "V
Prepovedani gozd?" je presene eno vpraala Hermiona.
"Ja," je pritrdil. "No, ne obirejta se, da nas kdo ne omerka!"
Harry in njegova prijateljica sta se spogledala, nato pa stekla za Hagridom v
zavetje dreves. Oskrbnik je z lokom na rami e zakorakal globlje med drevesa in kar
nekaj asa je trajalo, preden sta ga dohitela.
"Hagrid, zakaj pa si s sabo vzel lok?" ga je takrat vpraal mladi arovnik.
"Kar toko, za vsak primer," je orjak skomignil s svojimi velikanskimi rameni.
"Ko si nas peljal pogledat vadrne, ga nisi imel s sabo," ga je plano opomnila

Hermiona.
"Sevede ne, e pa takrat nismo li prov dele ," je odvrnil. "Sploh pa vas
Firenze takrat e ni u il."
"Kakno zvezo pa ima to z Gozdom?" je radovedno vpraala Hermiona.
"Drugi kentavri so se takrat nekej naprdnili proti meni," je tiho povedal Hagrid
in se ozrl okoli sebe. "Prej so bili... ne bi rekel glih prijazni, ampak zastopili smo se.
Drali so se bolj zase, ampak kadar sem se priel pomenit z njimi, so se zmerej
prikazali. Zdej je vse druga e."
Globoko je zavzdihnil.
"Firenze je rekel, da so jezni, ker dela za Dumbledorja," je rekel Harry in se pri
tem spotaknil ob korenino, saj je tako pozorno zrl v Hagrida.
"Ja, no," je ta dejal s tekim glasom, "jezni je nekam vo beseda za hudi a, ki
so ga zagnali. e ne bi stopil vmes, bi po moje Firenzeja do smrti zbrcali..."
"Torej so ga napadli?" je pretreseno vpraala Hermiona.
"O ja," je robato pritrdil oskrbnik, ki je zdaj brez milosti rinil skozi nizke veje.
"Pol rede se je spravilo nanj."
"Ti pa si jih ustavil?" je zazeval mladi arovnik, na katerega je Hagrid e
ve krat napravil velik vtis, a taknega poguma ne bi pripisal niti njemu. " isto sam?"
"Sevede sem jih ustavil. Naj bi kar stal in gledal, koko ga fentujejo?" je odvrnil
oskrbnik. "No, provzaprov je imel kar sre o, da sem el glih mimo..."
Njegov glas je odtaval in za hip je premolknil, potem pa je nepri akovano in
razgreto zarobantil:
"Upal sem, da se bo Firenze tega spomnil, preden mi za ne poiljati butasta
opozorila!"
Harry in Hermiona sta se presene eno spogledala, toda Hagrid, ves
namr en, ni o tem rekel niti besedice ve . Dihal je nekoliko bolj globoko kot obi ajno
in nazadnje je dodal:
"No, koker koli, kentavri so od takrat hudo zoprni, kar ni fajn, sej imajo v
Gozdu precej vpliva... Bolj brihtnih bitij v njem pa ni."
"Smo zato prili sem, Hagrid?" ga je vpraala Hermiona. "Zaradi kentavrov?"
"Ah, ne," je omalovaujo e odkimal. "Briga me za njih. No, tale moja teavica
bi bila zaradi njih lahko e ve ja, to e... Ampak sej bosta kmalu videla, za koga gre."
Povedati ni hotel ni bolj dolo nega in utihnil je ter stopil nekoliko hitreje, da je
hodil pred njima. Da bi ga dohajala, sta morala zdaj za vsak njegov korak napraviti
kar tri.
Pot je postajala vse bolj zara ena, in dlje ko so rinili, bolj tesno so rasla
drevesa drugo ob drugem, da je bilo nazadnje temno, kot bi padal mrak. Kmalu so
bili e dale od jase, na kateri jim je pokazal vadrne, toda Harryju je postalo res
nelagodno, ele ko je orjak nenadoma zavil s poti in se odpravil naravnost proti
osr ju Gozda.
"Hagrid!" ga je poklical.
Pot si je moral zdaj utirati skozi tesno prepleteno podrast, ki oskrbniku sploh ni
delala teav, saj je preprosto stopal prek nje. A bolj kot to ga je skrbelo, kaj se jim bo
zgodilo, saj se je e predobro spomnil, kako je bilo, ko je prejnji zapustil dobro
uhojeno gozdno pot.
"Kam gremo?" je zaklical za oskrbnikom, ki se je kon no ustavil.
"Samo e mej keno naprej," je prek ramena odvrnil Hagrid. "Pridi, Harry, zdej
se moramo drati drug drugega."
Skozi gosto grmovje, katerega veje so bile dostikrat trnove, mu je bilo res
teko slediti. Celo oskrbnik ni mogel ve preprosto stopiti prek podrasti, tako visoko

je segala, a namesto tega je brez ve jih teav brodil skoznjo. Harryju in Hermioni pa
je seveda trgalo pla a in kar nekajkrat sta se tako zoprno zapletla vanj, da je trajalo
ve minut, preden sta se lahko reila.
Roke in noge mladega arovnika so bile kmalu vse popraskane ter porezane.
Zdaj so bili e tako globoko v Gozdu, da je bil Hagrid v somraku videti samo kot e
ena, eprav velika senca. Vsak najmanji um se je nadalje zdel nenavadno srhljiv,
kajti obdajala jih je gromka tiina: pokljanje podrasti je bilo prav done e in e frfot
vrab evih kril je bil dovolj, da je Harry napeto za emel okoli sebe. Fant se je
nazadnje prav zato domislil, da niso sre ali e niti enega arobnega bitja, eprav so
vedno naleteli na kaknega, kadar jih je poneslo tako globoko v Gozd. Vsaj
domneval je, da to ne pomeni ni dobrega.
"Hagrid, smeva prigati palici?" je tiho vpraala Hermiona.
"Em... No, pa jih dejta," je epetaje odgovoril orjak. "Provzaprov..."
Nenadoma se je sunkovito ustavil in se obrnil, da je mlada arovnica
zakorakala naravnost vanj ter jo je vrglo vznak. Harry jo je e ravno pravi trenutek
ujel, da ni telebnila po gozdnih tleh.
"Morebiti bi se lohko mej keno ustavili, toko da vama... razloim par re i," je
rekel oskrbnik. "Preden pridemo do tjakaj, a ne."
"Lepo!" je zagodla Hermiona, ko jo je Harry postavil na noge.
Oba sta nato zamrmrala urok, s katerim sta razarila konici palic. Trepetali sta,
a vendar oddajali dovolj svetlobe, da sta mlada arovnika jasno razlo ila Hagridov
obraz. Orjak je bil videti iv en in alosten.
"No," je rekel Hagrid in globoko zajel sapo, "glejta... Tokole je. Precej mogo e
se mi zdi, da me bo zdej enkrat napodila."
Harry in Hermiona sta se spogledala, nato pa sta se spet zazrla vanj.
"Ampak zdral si vendar tako dolgo..." je previdno ugovarjala mlada arovnica.
"Zakaj misli..."
"Temynovka je prepri ana, da sem ji tistega nofelj ka jaz spravil v kabinet."
"Si ga?" je vpraal Harry, e preden se je lahko zadral.
"Pa koga e!" je ualjeno vzkliknil oskrbnik. "Ampak ta baba misli, da imam
zvezo z vsem, kar ima opraviti s arobnimi ivalicami. Vesta, e odkar sem priel
nazaj, i e razlog, da bi se me znebila. O ja.
Jest sevede no em stran, ampak e ne bi bilo... mja... posebnih okoli in, o
katerih bom zdej govoril, bi ta moment popokal kufre. Raje to, koker da me vpri o
cele ole naene stran!"
Prijatelja sta mu e hotela ugovarjati, naj tega ne stori, a orjak je zgolj
zamahnil z velikansko desnico, in obmolknila sta.
"Sej zaradi tega ne bo konec sveta. Ko jo podurham od tukej, bom lohko
pomagal Dumbledoreju, pa Redu tudi. Vas pa bo spet u ila Tcherwiwa-Dyla, toko da
vam izpiti ne bodo delali preglavic..."
Glas se mu je zatresel in zlomil.
"Ne skrbita zame," se je hitro spet oglasil, ko ga je Hermiona hotela potrepljati
po roki.
Nato je segel v ep telovnika po svoj neznanski in pikasti robec ter si z njim
obrisal o i.
"Lejta, vsega tega vama ne bi pravil, e ne bi bilo mus. Vesta, e grem... No,
ne morem jo kar podurhati, ne da bi komu povedal... ker... Ker vaju nucam. Pa Rona
tudi, e bo za."
"Jasno, da ti bomo pomagali," je takoj rekel Harry. "Ampak kaj bi pravzaprav
rad od nas?"

Hagrid je glasno posmrknil in mladega arovnika brez besed ter tako silovito
potrepljal po ramenu, da je z bokom tre il v blinje drevo.
"Sej sem vedel, da mi bo naredil to uslugo," je nato dejal v robec, "in nikdar...
ne bom... pozabil... No, pridita, samo e mej keno naprej je. Pa pazita na koprive."
Brez besed so nato hodili e nadaljnjih petnajst minut. Harry je e odprl usta,
da bi orjaka vpraal, kako dale bodo e li, Jco je ta sunkovito privzdignil roko v
znamenje, naj se ustavita.
"Merkejta," je tiho zamrmral. "Koker mike bodita tiho..."
Previdno so se splazili nekoliko naprej in nazadnje so se znali pred visoko,
zglajeno gomilo prsti, visoko skoraj toliko kot Hagrid. Harry je bil prepri an, da se pod
njo skriva brlog kakne poastne ivali, in okoli gri a so bila res izruvana isto vsa
drevesa. Tako se je dvigoval na goli zaplati, ki so ga kupi debel in vejevja obdajali
kakor nekakna ograda, za katero se je zdaj ustavila trojica.
"Spi," je dahnil oskrbnik.
Harry je res zaslial oddaljeno in ritmi no hrumenje; plju a, ki so zrak
vdihavala in izdihavala, so bila o itno gromozanska. Ozrl se je k Hermioni, ki je v
gomilo zijala z nekoliko odprtimi usti. Videti je bila do konca preplaena.
"Hagrid," je zaepetala tako tiho, da jo je dihanje spe ega bitja skoraj
preglasilo, "kdo je to?"
Fantu se je njeno vpraanje zdelo precej nenavadno; sam se je namre
nameraval pozanimati, kaj je to.
"Rekel si vendar..." je nadaljevala njegova prijateljica in palica, ki jo je stiskala
v dlani, se ji je za ela tresti. "Rekel si, da nobeden izmed njih ni hotel s tabo!"
Harryjev pogled je zdrsnil od nje k oskrbniku... in takrat se mu je posvetilo!
Zgroeno je zajel sapo in se zasukal h gomili.
Gri iz steptane prsti, vrh katerega bi lahko stali vsi trije, pa jim ne bi bilo prav
ni tesno, se je dvigoval in spu al, po asi ter skladno z globokim, bobne im
dihanjem. To torej sploh ni gri , temve trebuh tako gromozanskega bitja, da gre
nedvomno za...
"Ja, no, sej res ni hotel z mano," je obupano dejal Hagrid. "Ampak kaj, ko sem
ga moral pripeljati sem, Hermiona, moral sem ga!"
"Le zakaj?" je vpraalo dekle, ki bi se o itno najraje kar zjokalo. "Zakaj? Kaj te
je... Oh, Hagrid!"
"Rekel sem si, da ga moram spraviti k nam," je pojasnil oskrbnik, katerega o i
so se prav tako motno zalesketale, "in ga... in mu v glavo vbiti kakno pametno re ...
Podej bi ga lohko pokazal drugim in videli bi, da so prov nekodljivi!"
"Nekodljivi?!" je predirno ponovila mlada arovnica.
Hagrid je naglo zakrilil z rokami, e naj ne razgraja, kajti velikansko bitje je
zagodlo in se zganilo. A zbudilo se ni in Hermiona je nadaljevala:
"Ves ta as te je pretepal, zato si tak, kajne? Od tod ti vse te pokodbe!"
" e pa se ne zaveda, koko je mo an," jo je prepri eval oskrbnik. "Tudi zmerej
bolj prijazen je in samo e v asih ga prime, da bi se mlatil..."
"Zato si torej domov hodil cela dva meseca!" mu je planila v besedo, vsa divja
od strahu. "O, Hagrid, zakaj si ga vla il s sabo, e ni hotel priti? Mu ne bi bilo bolje,
e bi ostal med svojimi?"
"Kar naprej so ga mlatili, ker je toko mej ken!" je povedal orjak.
"Da je majhen?" je zacvilila. "Majhen?"
"Tam ga res nisem mogel pustiti, zastopi me no," se je branil Hagrid in prek
pobunkanih lic so mu na brado za ele polzeti solze. "Ve, moj brat je."
Hermiona je samo nejeverno pobuljila vanj.

"Hagrid, akaj, kako to misli?" se je mr il Harry. "Ho e re i, da je..."

"No, provzaprov je polbrat," se je popravil oskrbnik. "Moja mama se je mende
po tistem, ko je pustila o ija samega, spe ala z enim velikanom in rodila je Gropa..."
"Gropa?"
"Ja... No, toko nekako zveni, kadar sam izre e svoj ime," je iv no odvrnil
Hagrid. "Na jezik mu ne gre glih teko e... Poskusil sem ga nau iti... No, koker koli,
o itno ji on ni bil prov ni bolj ve , koker sem ji bil jest. Vesta, za velikanke najve
teje, e imajo zdrave, velike otroke, on je bil pa za svojo raso od nekdej bolj
pritlikave sorte... Komej ene pet metrov ima..."
"Ja, saj, isto drobcen je!" je pikro in obenem skrajno histeri no pripomnila
Hermiona. "Pravi mal ek!"
" e so ga pa ves as mlatili, in to vsi po vrsti... Sej ga nisem mogel kar pustiti
tam..."
"Je bila tudi madame Maxime za to, da ga pripeljeta sem?" je vpraal Harry.
"Olympe je... No, zastopila je, koliko mi to pomeni," je odgovoril orjak, pri
emer si je iv no mel svoje velike dlani. "Ampak... Ampak ez nekej cajta ji je el
mej keno na jetra... Toko da sva la vsak po svoje. Je pa obljubila, da ne bo
nobenemu povedala za Gropa."
"Ampak kako si ga vendar pripeljal sem, ne da bi to kdo opazil?"
"Sej glih zato nama je pot vzela toliko cajta," je povedal Hagrid. "Samo pono i
sva lohko potovala, pa po divjini. Sevede, e se mu zaho e, stopi kar hitro, ampak
kar naprej je rinil nazaj."
"Oh, Hagrid, le zakaj ga nisi pustil, da se vrne k svojim?!" je zavzdihnila
Hermiona, se sesedla na deblo izruvanega drevesa in obraz zakopala v dlani. "Kaj si
nameraval po eti z nasilnim velikanom, ki mu sploh ni do tega, da bi bil tu?"
"No, no. Nasilen je mej keno pretirana besedica," se je branil oskrbnik, ki si je
zdaj dlani mel e bolj obupano. "Priznam, da mi je kakno primazal, ko je bil slabe
volje. Ampak zdej je z njim e bolje, veliko bolje in fajn se je umiril."
"Zakaj pa je potem zvezan?" je vpraal Harry.
Ravnokar je namre opazil debele vrvi, ki so se pele od najbolj obsenih
dreves v bliini, pa do Gropa.
"Zvezati si ga moral?" se je s ibkim glasom spet oglasila Hermiona.
"No, ja..." je iv no priznal Hagrid. "Sej sem rekel: sploh ne ve, koko je
mo an."
Mlademu arovniku se je zdaj posvetilo, zakaj v tem koncu Gozda ni bilo na
spregled nobene arobne ivali.
"Kaj bi torej rad od nas treh?" je vpraala njegova prijateljica.
"Da ga merkate," je zahripal oskrbnik, "potlej, ko mene ne bo ve tukej."
Harry ter Hermiona sta se obupano spogledala in fant se je spomnil, da je
Hagridu e pred kratkim obljubil pomo .
"Kaj... Kako pa naj bi pazili nanj?" se je pozanimalo dekle.
"Futrati ga e ne bo treba," je zadovoljno dejal orjak. "Hrano pti e, srne in tako
- si e zna preskrbeti. Ne, drube mu manjka. e bi, potlej, ko me ne bo ve tukej,
vedel, da mu vi trije namesto mene pomagate... Da ga u ite..."
Harry ni rekel nobene, temve se je zasukal nazaj h gromozanskemu bitju, ki
je lealo na tleh. Za razliko od Hagrida, ki je bil videti zgolj kot pretirano velik lovek,
je bil Grop kakor udna otroka risba. Mladi arovnik je sprva domneval, da levo od
gomile lei obseen, z mahom porasel balvan, a to je bila seveda velikanova glava.
Od loveke se je razlikovala e po tem, da je bila v razmerju do Gropovega telesa
precej ve ja, kot je loveka do lovekega, in bila je domala povsem okrogla.

Nadalje je bila pora ena z gostimi, drobno nakodranimi lasmi in kocinami, ki so bile
barve praproti. Vratu velikan skoraj ni imel, prsi, prekrite z nekakno rjavkasto haljo,
grobo seito iz ivalskih ko, pa so bile neizmerne; ko je Grop dihal, so napenjale
vrvi, ki so povezovale posamezne koe. Velikan je bil sicer bos in njegova umazana
stopala, dolga kakor manja ko ija, so prekriana leala na gozdnih tleh.
"Torej bi rad, da ga u iva," je z votlim glasom dejal Harry.
Zdaj mu je bilo jasno, kaj je pomenilo Firenzejevo svarilo. Kar poskua dose i,
mu ne bo uspelo in zato bo veliko bolj pametno, e s tem odneha. Seveda, druga
bitja, ki so ivela v Gozdu, so gotovo sliala, kako brezuspene so Hagridove u ne
ure.
"Ja," je zdaj prikimal oskrbnik, "samo mej keno se pogovarjejta z njim. e bo
znal govoriti z nami, se mu bo po mojem posvetlikalo, da ga imamo radi in je tukej
dobrodoel."
Harry se je ozrl k Hermioni, ki se je z dlanmi e vedno oklepala obraza, a je
zdaj pokukala skozi prste.
" lovek si nekako eli, da bi obdral Norberta, kaj?" je rekla in se histeri no
zasmejala.
"Torej sta za?" je vpraal oskrbnik.
"Poskusila bova," je zamrmral Harry, ki ga je vezala obljuba.
"Sej sem vedel, da se nate lahko zanesem," bi orjak skoraj zajokal in o i si je
hitro popivnal z robcem. "Pa ne bi rad, da bi si z njim dali preve opravka... Dobro
vem, da vas aka mala matura. e bi prili k njemu samo sem pa tje, morebiti enkrat
na teden, in mej keno poklepetali z njim... No, ga bom kar zbudil, da vaju
predstavim..."
"Ka... NE!" je vzkliknila Hermiona in planila na noge. "Hagrid, ne! Ne budi ga,
za to sploh ni potrebe..."
Toda oskrbnik je e stopil prek velikanskega debla pred njimi in se odpravil h
Gropu. Ko je bil od njega oddaljen le e tri metre, je segel po dolgi odlomljeni veji, ki
je leala na tleh, in se prek ramen nasmehnil Harryju ter Hermioni. Nato je z vejo
velikana ostro dregnil v trebuh.
Grop je zarjovel, da je odmevalo. Ptice so ebetaje sprhutale z blinjih
drevesnih vrhov in naglo poletele stran. Velikan je nato sedel in z dlanmi se je e oprl
ob tla, kot bi hotel vstati. A najprej se je ozrl okoli sebe, da bi videl, kdo mu krati
spanec.
"Koko gre, Gropko?" je zaklical Hagrid z narejeno veselim glasom, pri emer
se je ritensko umikal, palico pa je dral pred sabo, kot da namerava velikana spet
suniti z njo. "Si se fajn naspan kal, kaj?"
Harry in Hermiona sta zbeala, kolikor dale sta upala, pri emer Gropa nista
spustila z o i. Velikan je zdaj kle al med dvema drevesoma, ki ju e ni izruval,
onadva pa sta se zazrla v njegov osupljivo obseni obraz, spominjajo na sivkasto
polno luno, ki je nekako zala na gozdno jaso. Deli njegovega obraza so bili, kot bi jih
nekdo priil na veliko skalo. Nos je bil brezobli en in usta polna trle ih rumenih zob,
velikih kakor opeke. O i, majhne za velikana, so bile barve zelenkastorjavega blata,
in ker je bil e ves zaspan, so bile na pol zlepljene. Grop si jih je prav zato divje
pomel z umazanimi lenki dlani in se nato brez vsakega svarila, presenetljivo naglo
ter spretno, postavil na noge.
"Jee!" je zacvilila Hermiona, ki je trepetala poleg Harryja.
Drevesi, h katerima so se pele vrvi, sicer ovite okoli Gropovih glenjev in
zapestij, sta grozljivo zapokljali. Velikan je bil res visok najmanj pet metrov. Ko se je
zaspano ozrl okoli sebe, pa je iztegnil dlan, veliko vsaj toliko kot son nik, ter z vrhnjih

vej visoke smreke potegnil pti je gnezdo. Kmalu je seveda ugotovil, da v njem ni ptic,
zato je razo arano zarjovel in gnezdo zasukal na glavo. Jajca so popadala iz njega in
Hagrid je roke dvignil nad glavo, da bi se zavaroval.
"No, koker koli, Gropko," je zavpil, "s sabo sem pripeljal prijatelj ka, da ti ju
predstavim! Se spomni, koko sem ti rekel, da ju bom?! Se spomni, da naj bi el na
en mej ken izlet in bosta onadva ta as pazila nate?! Se spomni, Gropko?!"
Toda velikan je samo e enkrat zarjovel, zato je bilo teko re i, ali Hagrida
poslua. Celo to ni bilo jasno, ali ga razume, kajti zdaj je zgrabil vrh blinje smreke in
ga za el vle i k sebi; zdelo se je vsaj, da to po ne iz istega uitka, ker ga zanima,
kako bo zanihalo, ko ga spusti.
"No, Gropko! Ne po ni tega!" je zavpil Hagrid. "Prov toko si izpulil ostale..."
In res: Harry je opazil, kako so se v zemlji okoli debla pojavile vedno ire
razpoke.
"Pripeljal sem ti prijatelj ka, da ti ne bo dolg as!" je e naprej vpil oskrbnik.
"Prijatelj ka, glej! No, poglej e vender sem, ti burke gromozanski, prijatelj ka sem ti
pripeljal!"
"Ne, Hagrid, lepo te prosim," je zaje ala Hermiona, toda orjak je e dvignil
palico in Gropa ostro dregnil v koleno.
Velikan je spustil drevo, ki se je divje zagugalo in Harryja zasulo z iglicami, ter
se zazrl proti oskrbniku.
"To je Harry, Grop!" je rekel ta in pohitel k mladima arovnikoma. "Harry
Potter! Morebiti te bo priel kdaj obiskat, e bom jaz moral na tisti izlet, razume?"
Velikan se je ele zdaj zavedel, da sta Harry in Hermiona tam. Trepetaje sta
opazovala, kako je sklonil orjako skalo, ki je bila glava, da bi si ju bolje ogledal s
svojimi zaspanimi o mi.
"Tole pa je Hermiona, ja. Her..."
Oskrbnik je obmolknil, potem pa se je obrnil k dekletu in rekel:
"A bi te Gropko lohko klical Herma? Predolgo ime ima, da bi se ga zapomnil."
"Ja, ja, kar naj me, prosim," je zacvilila mlada arovnica.
"No, to je Herma, Gropko! Tudi ona te bo prila kdaj obiskat! Lepo, a ne? A
ne? Kar dva prijatelj ka sem... GROPKO, NE!"
Velikanova roka se je povsem nepri akovano stegnila po Hermioni. Harry je
soolko naglo potegnil za drevo, tako da se je Gropova dlan sicer stisnila v pest na
mestu, kjer je prej stala mlada arovnica, a je ostala prazna.
"TI HUDOBNI FANTEK, TI!" sta olarja sliala zavpiti Hagrida, pri emer se je
Hermiona za drevesom stiskala k prijatelju in tiho cvilila. "TI, TI, FANTEK! HERME
NE SME... AUA!"
Harry je pomolil glavo izza debla. Oskrbnik je leal na hrbtu in z rokama se je
oklepal nosu, Grop, ki ga je vse skupaj nehalo zanimati, pa je spet za el k sebi vle i
vrh smreke.
"Mja," je zamomljal Hagrid, ki si je z eno roko stiskal krvave i nos, z drugo pa
je segel po loku. "No, toko. Spoznala sta ga in on ve, da ga bosta obiskala..."
e enkrat se je ozrl k polbratu, ki je vlekel za vrh smreke z izrazom
zamaknjenega zadovoljstva na skalnatem obrazu. tevilne korenine so se e
polomile in sunkovito jih je metalo spod zemlje.
"Za prvi bo dovolj," je dodal oskrbnik. "Bi, em, li nazaj?"
Harry in Hermiona sta prikimala, Hagrid pa si je lok nataknil na ramo. Nato ju
je povedel nazaj proti poti, pri emer si je s palcem in kazalcem e vedno stiskal nos.
Nekaj asa so bili vsi tiho in spregovorili niso, celo ko so iz daljave zasliali
tresk, ki je oznanil, da je Grop smreko kon no izruval. Hermionin obraz je bil bled in

brezizrazen, Harry pa ni vedel, kaj naj re e. Le kaj se bo zgodilo, e bo kdo odkril, da

je Hagrid v Prepovedanem gozdu skril velikana? In sam je celo obljubil, da bo skupaj
s prijateljema namesto oskrbnika e naprej (gotovo brezuspeno) poskual Gropa
nau iti omike! Le kako je lahko oskrbnik samega sebe prepri al, da se bo velikan
vklju il v loveko drubo?! e res, da se je orjak od nekdaj slepil, da so zobate
poasti prav ljubke in isto nekodljive, toda to je nekaj povsem drugega!
" akejta!" je nenadoma dejal oskrbnik, ko sta se mlada arovnika ravno
prebijala skozi gostorasto e bodi evje.
Iz toka je e potegnil pu ico in jo pristavil na tetivo loka. Harry in Hermiona
sta segla po palicah; ko sta se ustavila, sta tudi onadva zasliala, da se jim nekaj
blia.
"Madoni!" je takrat tiho dejal orjak.
"Mar ti nismo povedali, Hagrid," se je iz somraka oglasil globok moki glas, "da
tu nisi ve dobrodoel?"
Za hip se je zdelo, da jim skozi sence med zaplatami zelene polteme naproti
lebdi goli trup mokega, potem pa sta mlada arovnika opazila, da se trup ziba na
telesu kostanjevorjavega konja. Kentaver je imel ponosen obraz z izrazitimi li nicami
in dolge rne lase ter je bil oboroen tako kot Hagrid; na hrbtu sta mu visela tok s
pu icami in velik lok.
"Koko gre, Magorian?" je oprezno vpraal oskrbnik.
Listje dreves za kentavrom je zaumelo in pridruilo se mu je e pet tovariev.
Harry je med njimi prepoznal bradatega Bana s rnim trupom, ki ga je sre al e pred
tirimi leti, tistega ve era, ko ga je reil Firenze. Toda Bane ni z ni imer pokazal, da
Harryja pozna.
"Tako torej," je zoprno zagodel in se nato takoj ozrl k Magorianu. " e kaj vem,
smo se dogovorili, da se ta lovek nikdar ve ne sme prikazati v Gozdu."
"A zdej sem e ,ta lovek', kaj?" je nejevoljno zarobantil Hagrid. "Mende samo
zato, ker sem vam prepre il, da niste zagreili umora."
"V tisto se ne bi smel vmeati, Hagrid," ga je zavrnil Magorian. "Naa na ela
so druga na od vaih, tako kot tudi zakoni. Firenze nas je izdal in one astil."
"Res ne vem, koko ste prili do tega," je nepotrpeljivo zagodel orjak. "Sej je
samo sprejel slubo, ki mu jo je ponudil Dumbledore..."
"Firenze se je s tem ponial v hlapca ljudi," je dejal siv kentaver, igar obraz je
imel ostre poteze in mnogo gub.
"Hlapca, pajade!" ga je zani ljivo zavrnil Hagrid. "Dumbledorju vender dela
samo uslugo, to je vse..."
"Nae znanje in nae skrivnosti razirja med ljudi," je tiho rekel Magorian. "Za
takno sramotno dejanje ni opravi ila."
" e ti toko re e," je skomignil orjak. "Ampak po mojem delate hudo napako..."
"Ti jo vsekakor, lovek," mu je segel v besedo Bane. "V na Gozd si priel,
eprav smo te posvarili..."
"Zdej pa fejst napnite uesa!" ga je jezno odrezal Hagrid. "Tehle neumnosti o
,namu Gozdu' ne mislim posluati, lepo prosim. Niti najmanj ni na vas, da bi
odlo ali, kdo pride in kdo gre iz njega..."
"Na tebi pa tudi ne, Hagrid," ga je gladko zavrnil Magorian. "Tokrat ti bom
pustil oditi, ker sta ob tebi tvoja..."
"Saj nista njegova!" mu je Bane zani ljivo sko il v besedo. "tudenta sta,
Magorian, iz gradu! Verjetno e vesta marsikatero nao modrost, saj jima jo je izdal
ni vredni Firenze!"
"A kljub temu," je mirno nadaljeval Magorian. "Ubiti mladi a je straen zlo in -

nad nedolne ne bomo dvigovali rok. Danes, Hagrid, lahko odide. Toda od tega dne
dalje se Gozda izogibaj. Svoje prijateljstvo s kentavri si izdal v tistem trenutku, ko
nam je ni vredni Firenze zaradi tebe uel."
"Trop starih kljuset me e ne bo odvrnil od tega, da bi hodil v Gozd!" je glasno
odvrnil oskrbnik.
"Hagrid," ga je z visokim in preplaenim glasom mirila Hermiona, Bane in sivi
kentaver pa sta s kopiti jezno udarila ob tla, "pojdimo, lepo te prosim, pojdimo!"
Orjak se ji je pustil zvle i stran, toda lok je e vedno napet dral pred sabo in
o i je groze e upiral v Magoriana.
"Vemo, kaj si pripeljal v Gozd, Hagrid!" je ta zaklical za njimi, ko so drugi
kentavri e izginili v somrak dreves. "Potrpljenje nas bo kmalu minilo!"
Oskrbnik se je sunkovito ustavil in dajal je vtis, da bi najraje stopil nazaj k
njemu.
"Tukej ga boste trpeli, dokler bo hotel ostati v Gozdu! Prov toliko je njegov, kot
je va!" je zavpil.
Tako Harry kot Hermiona sta se z vso svojo teo oprla v njegov pla iz
krtovega krzna, da bi ga zadrala. e vedno namr en je spustil pogled, in ko ju je
opazil pod sabo, ju je nekoliko za udeno premeril, saj sploh ni util, da ga rineta
stran.
"Tale kljuseta so res nesramna, kaj?" je dejal nazadnje, se zasukal na petah in
odel naprej, onadva pa sta odsopla za njim.
"Hagrid," je vsa zadihana rekla Hermiona, ki je ravno tekla okoli kopriv, skozi
katere je lomastil oskrbnik, " e kentavri ljudi ne bodo pustili v Gozd, s Harryjem res
ne bova mogla..."
"Ah, sej si sliala, koga je rekel," je oskrbnik zamahnil z roko. "Mladi em mislim, otrokom - ne bodo storili hudega. Sploh pa temle gumpcem e ne bomo
pustili, da bi se imeli za efe!"
Takrat so se vrnili na pot in ez priblino deset minut so se drevesa za ela
red iti. Sem ter tja so spet ugledali modro nebo, iz daljave pa jim je na uesa prilo
ploskanje in vpitje.
"Je spet eden zadel?" je vpraal Hagrid, ko so med drevesnimi debli zagledali
stadion. "Ali pa je tekma mogo e e fertik?"
"Pojma nimam," je obupano odvrnila Hermiona.
Harry se je ozrl k njej in priznati si je moral, da je videti isto na koncu: lase je
imela polne vejic in listja, njen pla je bil na ve mestih raztrgan, obraz in roke pa je
imela vse popraskane. Domneval je, da z njim ni kaj dosti bolje.
"Po mojem je res fertik!" je dejal orjak, ki je e vedno emel proti stadionu.
"Lejta, vajini soolci grejo nazaj v grad. e hitro stopita, se bosta lohko pomeala
mednje in nobeden ne bo vedel, da sta bila v Gozdu!"
"Pametno," je pokimal Harry. "No, saj se kmalu vidimo, Hagrid."
"Pa saj ni resen," je s treso im glasom dejala Hermiona, v hipu, ko je bil
oskrbnik dovolj dale , da ju ni mogel ve sliati. "Ne, ni resen! Priseem, da ni!"
"Pomiri se, no," je rekel mladi arovnik.
"Pomiri se?!" je vro i no ponovila. "Velikan! V Gozdu je velikan! Mi pa naj bi
hodili klepetat z njim! In pri tem naj bi se tja ter nazaj grede prebili mimo razbesnjenih
kentavrov! Saj - ni - resen!"
"Zaenkrat nam ni treba narediti ni esar," jo je tiho bodril prijatelj in pridruila
sta se skupini glasnih Pihpuffovcev, ki so se vra ali v grad. "Dokler ga Temynovka ne
da na evelj, kar se morda sploh ne bo zgodilo, se Gozdu lahko e naprej
izogibamo."

"Lepo te prosim, Harry!" ga je jezno zavrnila in se sunkovito ustavila, da so jo

morali soolci za njo obiti. "Seveda ga bo dala na evelj, in e sem isto odkrita, ji po
dananjem izletu niti najmanj ne zamerim!"
Temu je sledila tiina.
"Tega nisi mislila resno," je nazadnje tiho dejal mladi arovnik.
"No... ne. Nisem," je prikimala in si jezno otrla o i. "Ampak zakaj si mora oteiti
ivljenje...? Zakaj ga mora oteiti nam?!"
"Kaj pa vem..."
Ronald Weasley je na car,
Ronald Weasdey je na car!
"Da bi vsaj nehali prepevati to neumno pesmico," je alostno zavzdihnila
Hermiona. "Se ga e niso naveli ali mu iti?"
Od igri a se je zdaj proti oli usmerila prava poplava tudentov. "Pojdiva,
preden sre ava kaknega Spolzgadovca," je predlagala.
Ronald Weasley je na car,
za nas je pravi boji dar,
zagotovil nam je zmago,
tekmecem je bil v zgago.
"Hermiona!" je vzkliknil Harry.
Pesem je postajala vse glasneja, a razlegala se ni iz vrst Spolzgadovcev,
odetih v srebrno in zeleno. Ne, prepevali so jo rde ezlati navija i, ki so se po asi
pomikali proti gradu, pri emer so na ramah nosili...
"Nemogo e," je dahnila Hermiona.
"Tp!" je divje zavpil Harry.
"HARRY! HERMIONA!" sta takrat zasliala Rona, ki jima je e mahal z
ble e im pokalom zmagovalcev in videti je bil isto iz sebe. "USPELO NAM JE!
ZMAGALI SMO!"
Ko so ga ponesli mimo, sta se mu veselo nasmehnila. Radostni
Gryfondomovci so se sicer komaj zgnetli skozi vrata in Ronova glava se je pri tem
poblie spoznala s podbojem, a kljub temu ga niso hoteli spustiti na tla. e vedno
pojo so se nazadnje kon no prebili v avlo in izginili. Harry in Hermiona sta veselo
zrla za njimi, dokler niso potihnili e poslednji odmevi pesmi Ronald Weasley je na
car. Nato sta se zasukala drug k drugemu in nasmeek jima je zbledel z obraza.
"Tole mu bova danes prihranila, a ne?" je vpraal mladi arovnik.
"O ja," je utrujeno prikimala njegova prijateljica. "Meni se tega tako ali tako
nikomur ne mudi praviti."
Skupaj sta se povzpela po stopnicah in se ob vratih samodejno ozrla k
Prepovedanemu gozdu. Harry ni bil prepri an, da si tega ni le domiljal, toda
vsekakor se mu je zdelo, da se je z drevesnih vrhov v daljavi pognala vrsta ptic.
Morda zato, ker je nekdo izruval drevo, na katerem so gnezdile?
Enaintrideseto poglavje
Mala matura

Ron je bil tako navduen, da je Gryfondom, tudi po njegovi zaslugi, vendarle

obdral pokal zmagovalca, zato se e naslednjega dne ni in ni mogel umiriti. Kar
naprej se je hotel pogovarjati o tekmi, zato Harry in Hermiona nikakor nista nala
primernega trenutka, da bi mu povedala za Gropa. Saj ne, da sta si tega res elela,
kajti nobeden ni elel prijatelja prizemljiti na tako grob na in.
Ker je bil dan son en in topel, sta ga prepri ala, naj gre z njima pod bukev, k
jezeru, kjer naj bi ponavljali snov; v resnici sta se seveda hotela umakniti iz dnevne
sobe, kjer bi lahko kdo prislukoval njihovemu pogovoru. Ron sprva ni bil navduen
nad predlogom.
Neizmerno je namre uival, ker ga je po ramenu potrepljal isto vsak
Gryfondomovec, ki je slu ajno el mimo njegovega stola, poleg tega pa so soolci
vsake toliko e vedno in povsem spontano za eli prepevati pesem Ronald Weasley
je na car.
Kakor koli, ez as se je vendarle strinjal, da bi mu malo sveega zraka dobro
delo, in kmalu so z u beniki v naro ju sedeli pod bukvijo.
Ron je tudi takrat obujal spomine in e vsaj deseti jima je natanko opisal,
kako je obranil prvi strel.
"Mislim, Davies mi je enega e zabil, zato nisem bil pretirano prepri an vase.
Ampak, ko se je pred mano kar naenkrat prikazal Bradley, sem si vseeno rekel:
Zmogel bo! Samo trenutek sem imel na voljo, da se odlo im, kam naj poletim. Sicer
je meril na desni obro gledano z moje strani, torej levi z njegove - a imel sem
ob utek, da bo v resnici ustrelil v levega. Tako sem vignil proti njemu in... No, saj
sta sama videla, kako je bilo."
Skromno se je nasmehnil in si z roko el skozi lase, kot da so mu zlezli na o i,
pri emer jih je le nala skutral. Obenem se je ozrl okoli sebe, da bi videl, e ga
sliijo tudi najbliji tudentje - skupina tretjeolcev iz Pihpuffa, ki so ravno nekega
opravljali.
"Potem," je nadaljeval, "ko je priblino pet minut kasneje name navalil
Chambers..."
Ron je premolknil in se presene eno zazrl v Harryja.
"Zakaj pa se mi rei?" je vpraal.
"Saj se ne, saj se ne," je hitro odvrnil mladi arovnik, se poskual zresniti in se
zazrl v zapiske, ki si jih je naredil za izpit iz spreminjanja oblike.
Dejstvo je bilo, da ga je Ron mo no spominjal na nekega drugega fanta, ki je
svoj as igral za Gryfondom. Tudi on si je neko prav pod tem drevesom nala
kutral lase. Toda Ron je vanj zrl vedno bolj ualjeno, zato je sam dvignil pogled in
rekel:
"Vesel sem pa , da smo zmagali."
"Aha," je prikimal prijatelj, igar obraz se je v hipu razjasnil, in uitkarsko je
ponovil:
"Zmagali smo. Si videl, kako debelo je pogledala Changica, ko ji je Ginny
spred nosu zmaknila zviz?"
"Verjetno je bruhnila v jok, kaj?" je grenko zagodel Harry.
"No, saj je res... Ampak bolj od jeze," je nekoliko zmedeno prikimal Ron, ki se
je nato namr il. "Saj si videl, kako je vrgla metlo od sebe, ko je pristala, kajne?"
"Em..." je rekel njegov prijatelj.
"Pravzaprav... ni," je priznala Hermiona, odloila u benik in se opravi ujo e
zazrla v pegastega prijatelja. "S Harryjem sva v resnici videla samo Daviesov prvi
zadetek."

Lasje, ki si jih je Ron tako skrbno skutral, so se od razo aranja povesili.

"Sploh nista gledala tekme?" je dejal s ibkim glasom in pogledoval od enega
do drugega. "Sploh nista videla, kako izvrstno sem branil?"
"Ne," je odkimala Hermiona in z roko segla proti njemu, kot bi ga hotela
potolaiti. "Ampak, Ron, saj sva hotela ostati, samo... Morala sva oditi, res!"
"A ja?" je zdaj zagodel Ron, igar obraz je postajal vedno bolj rde .
"Zakaj pa?"
"Zaradi Hagrida," je povedal Harry. "Odlo il se nam je povedati, od kod mu
vse tiste praske in buke, ki si jih je nakopal, odkar se je vrnil od velikanov. Na vsak
na in naju je hotel zvle i v Gozd, in res nisva imela izbire. Saj ve, kaken je. No,
kakor koli..."
Zgodbo je obnovil v petih minutah in do takrat je Ron e povsem pozabil, da je
ualjen, ter je samo nejeverno zijal vanj.
"Enega je pripeljal sem in ga skril v Gozdu?"
"Natanko tako," je mra nega obraza pritrdil mladi arovnik.
"Nemogo e," je odvrnil rde elasec, kot bi bil prepri an, da bo zaradi tega
velikan preprosto izginil iz Prepovedanega gozda. "Ne, to je preprosto nemogo e."
"al je e kako mogo e," je odlo no zatrdila Hermiona. "Grop je velik najmanj
pet metrov, z veseljem ruva sedemmetrske smreke in..."
Namrdnila se je.
"... Hagrid me je predstavil kot Hermo."
Ron se je iv no zasmejal.
"In ta osel od oskrbnika bi rad, da...?"
"Da ga nau imo govoriti po nae, ja," je pritrdil Harry.
"Saj ni normalen," je osuplo zaje al dolgin.
"No, vidi," je razdraeno zagodla Hermiona.
Premolknila je in obrnila stran v u beniku Spreminjanje oblike za tiste, ki se jim
o tem e nekaj sanja. Zazrla se je v diagram, ki je prikazoval, kako se sova spreminja
v gledaliko kukalo, nato pa nadaljevala:
"Vsaj glede tega se strinjava. A na nao veliko alost je naju s Harryjem
vnaprej pripravil do tega, da sva mu obljubila pomo ."
"To obljubo bomo pa prelomili," je odlo il Ron. "Lepo vaju prosim... Pred nami
je mala matura in samo e enkrat ga polomimo, pa nas bo Temynovka res vrgla na
cesto. Sploh pa: sta e pozabila na Norberta? Pa na Aragoga? Smo e kdaj imeli kaj
od tega, da smo se bratili s Hagridovimi poastnimi prijatelj ki?"
"Saj vem, ampak... obljubila sva mu," je tiho rekla Hermiona.
"No," je zavzdihnil, "na evelj ga e ni dala. e se je uspel obdrati na oli do
zdaj, se bo mogo e tudi do konca semestra in nam k tistemu Gropu sploh ne bo
treba."
Park se je ble al v son ni svetlobi, kot bi ga pravkar na novo prebarvali, nebo
brez enega obla ka se je samemu sebi smehljalo v lesketajo em se jezeru,
satenasto zeleno travo pa je vsake toliko nakodral lahen vetri . Toda za petoolce je
to pomenilo le eno: na vrata Bradavi arke trka mala matura.
U itelji jih niso ve zalagali z doma o nalogo, temve so tudi ure posvetili
temam, za katere so menili, da jih najverjetneje akajo na izpitih. Vro i no vzduje je
iz misli mladega arovnika pregnalo vse, razen strahu pred testi, in le med napoji se
je sem ter tja vpraal, ali je Wulf naro il Rawsu, naj ga e naprej uri v bramboviji. e
mu je, se je profesor za njegove ukaze menil toliko, kot se je za Harryja. Temu je to
sicer ustrezalo, saj je bil dovolj iv en tudi brez dodatnih ur pri Rawsu, asa zanje pa
sploh ni imel. Na sre o je bila tudi Hermiona preve zaposlena, da bi ga morila z

brambovijo; mlada arovnica si je zadnje ase kar naprej nekaj mrmrala v brado in e
ve dni vilincem ni nastavljala obla il.
A nikakor ni bila edina, ki se je spri o bliajo e se male mature za ela vesti
precej nenavadno. Ernie Macmillan je dobil prav zoprno navado, da je soolce
zaslieval, kako ponavljajo snov.
"Koliko ur na dan priblino porabita za to?" ga je zanimalo, ko so pred
rastlinjakom akali na uro rastlinoslovja.
"Kaj pa vem," je skomignil Ron. "Nekaj ur pa ."
"Ve ali manj kot osem?"
"Manj, manj."
"Jaz se v povpre ju u im osem ur na dan," je povedal Ernie, napel prsi in o i
so se mu obsedeno zalesketale. "Pred zajtrkom vsaj uro, za konec tedna, e sem
dobro razpoloen, pa jih za knjigami zdrim celo po deset. No, tudi v ponedeljek sem
jih nabral devet in pol. V torek mi je lo slabe - samo sedem ur in etrt sem se u il.
Ampak v sredo..."
Harry je bil neskon no hvaleen Ochrowtovi, da je v tistem vse tri poklicala v
rastlinjak in je Ernie moral utihniti.
Dreco pa je seveda iznael povsem samosvoj na in, s katerim je med druge
sejal preplah.
"Jasno, pri tem ne gre za to, koliko zna," je nekaj dni pred za etkom izpita
razlagal svojima pribo nikoma, ko so stali pred u ilnico za napoje. "Veliko
pomembneje je, koga pozna. Moj o e seveda e dolga leta prijateljuje z vodjo
izpitne komisije - to je tista stara Griselda Marchbanks. Enkrat je bila celo pri nas na
ve erji..."
"Misli, da je to res?" je Hermiona preplaeno vpraala Harryja in Rona.
" e je, v zvezi s tem ne moremo narediti ni esar," je mra no odvrnil Harryjev
najbolji prijatelj.
"Po mojem ni," se je tiho oglasil Neville, ki je stal za njimi.
"Griselda Marchbanks je prijateljica moje babice in Malfoyev ni e nikdar
omenila."
"Kakna pa je, Neville?" ga je takoj vpraala mlada arovnica.
"Stroga?"
"Misli Griseldo? Kaj pa vem. Taka kot moja babica," je dejal, kot bi se vdal v
usodo.
"Ampak kodilo ti pa ne bo, da jo pozna, kaj?" ga je bodril Ron.
"Oh, mo no dvomim, da bi mi pogledala skozi prste ali kaj takega," je e bolj
alostno odvrnil okrogloli ni fant. "Babi ji zmeraj govori, da sem samo senca mojega
o ija... No, ja, saj ste v Svetemu Mungu sami videli, kakna je."
Neville je pogled vztrajno upiral v tla. Trojica se je spogledala in nih e ni vedel,
kaj naj na to re e. Tokrat je njihov soolec sploh prvi priznal, da so se sre ali v
arovniki bolninici, pa eprav samo posredno.
V zadnjih nekaj dneh je med peto- in sedmoolci vzcvetel pravi rni trg s
sredstvi za zbranost, ilost misli in budnost. Harryja in Rona je zelo mikal Maruffijev
moganski eliksir, ki jima ga je ponudil Drznvraanovec iz estega letnika, Eddie
Carmichael. Prisegel jima je namre , da je prejnje poletje zgolj zaradi njega opravil
kar devet izpitov male mature z oceno izjemno, in ga je zdaj pol litra ponujal za zgolj
deset guldov. Rde elasec je prijatelju e obljubil, da mu bo svojo polovico denarja za
Eliksir vrnil, takoj ko dokon a Bradavi arko in dobi prvo pla o. Toda e preden so
sklenili posel, je Hermiona Carmichaelu steklenico zaplenila in njeno vsebino zlila v
strani no koljko.

"Hermiona, to sva vendar hotela kupiti!" je Ron tulil nanjo.

"Ne bodi tako neumen," je zaren ala v odgovor. "To je prav tako, kot e bi od
Dingla kupila zmlete zmajeve kremplje!"
"Dingle ima zmajeve kremplje v prahu?" se je navdueno pozanimal pegasti
dolgin.
"Dingle je imel zmajeve kremplje v prahu," ga je popravila, "dokler nisem
packarije zaplenila tudi njemu. Saj vendar nobena od teh stvari nima prav nobenega
u inka!"
"Zmajevi kremplji ga imajo!" je ugovarjal. "Menda je prav neverjetno, kako
bister postane. Za nekaj ur si menda skrajno premeten... Daj no, Hermiona, samo
epec bi ga rad. kodilo mi gotovo ne bo..."
"Tisto, kar je Dingle razglaal za zmlete zmajeve kremplje," je resnobno
odvrnila, "so bili v resnici kakci barbik."
Fanta sta ob tem nekako izgubila potrebo po poivilih.
Kdaj imajo izpite in kako bodo potekali, pa so izvedeli pri naslednji uri
spreminjanja oblike.
"Kot vidite," je svojim tudentom dejala McHudurrova, ko so s table
prepisovali, katerega dne in ob katerih urah imajo posamezne izpite, "boste malo
maturo opravljali dva tedna. V dopoldanskem asu boste imeli pisni del, prakti nega
pa v popoldanskem. Razen, seveda, pri astronomiji, kjer bo drugi del preizkunje
ele pono i."
Za hip je postala, in ker so je bili vajeni, so vedeli, da naj bi ji zdaj prisluhnili
res pozorno.
"Posvariti vas moram," je nadaljevala, ko so vanjo vsi uprli pogled, "da so
izpitne pole temeljito obdelane z vsemogo imi uroki, ki prepre ujejo goljufije.
Vseznalskih peres seveda ne smete prinesti na izpite, isto pa velja tudi za spominke,
prepisovalske zapestne gumbe in rnilo samopopravkov. al moram priznati, da se
vsako leto najde vsaj en tudent, ki misli, da pravila izpitne komisije zanj ne veljajo.
Upam lahko samo, da letonji zlikovec ne bo iz Gryfondoma. Naa nova..."
Profesorica je stavek za hip pustila zalebdeti v zraku, na obraz pa se ji je
prikradel izraz, kakrnega si je nadela teta Petunija, kadar se je posvetila kaknemu
e posebej trmastemu madeu. Naslednjo besedo je McHudurrova nato izrecno
poudarila.
"... ravnateljica je nas, predstojnike domov, prosila, naj vas obvestimo, da bo
vsakren poskus goljufanja kaznovala e posebej ostro.
Rezultati, ki ji boste dosegli, bodo namre dali jasno sliko novega reda,
kakrnega je vpeljala na olo. A kakor koli, to nikakor ni najpomembneji razlog za
to, da res daste vse od sebe. Misliti morate namre na svojo prihodnost."
"Oprostite, profesorica," se je oglasila Hermiona in dvignila roko.
"Kdaj bomo izvedeli, kako smo izpite opravili?"
"Sovo z rezultati boste prejeli v juliju," je povedala McHudurrova.
"Izvrstno!" je zaepetal Dean, a tako glasno, da so ga vsi sliali.
"Torej nam do po itnic ne bo treba skrbeti, kako smo jih opravili."
Harry pa si je predstavljal, kako bo ez est tednov sedel v svoji sobi na
Romarinovi in akal na sovo, ki mu jo bo poslala izpitna komisija. No, ja, je mrko
zagodel sam pri sebi, bom vsaj dobil kakno poto.
Prvi izpit, teorijo urokov, naj bi imeli v ponedeljek dopoldan. Harry je v nedeljo
po kosilu ugodil Hermionini pronji, naj jo izpraa, a z ivci je bila isto na koncu, tako
da je pristanek kmalu obaloval.
Vrbunske doseke uro nikov mu je namre ve krat zapored divje potegnila iz

rok, da bi preverila, e je odgovorila res povsem pravilno, nazadnje pa ga je s knjigo

po nesre i prav krepko usekala po nosu.
"Kaj, ko bi se izpraala kar sama?" je rekel s solznimi o mi in ji knjigo odlo no
porinil v roke.
Ron je ta as ponavljal uroke, natan neje zapiske iz zadnjih dveh letnikov, pri
emer je prste vztrajno ti al v uesa in ustnice so se mu nemo premikale. Seamus
je leal na tleh in recitiral definicijo uroka obstojnosti, ki jo je s arovnisimi uroki za
peti letnik v roki pozorno spremljal Dean. Parvati in Lavender pa sta peresi pripravili
do tega, da sta se pomerili v teku na kratke proge in sta e skakljali po obodu mize.
Tistega dne so bili pri ve erji nenavadno tiho. Ron in Harry sta se komaj kdaj
oglasila, toda jedla sta kot za stavo, saj sta bila po ve urnem ponavljanju dobesedno
sestradana. Hermiona pa je kar naprej odlagala pribor in segala v torbo pod mizo, iz
katere je privlekla u benik ali dva ter preverila, e si je res vse pravilno zapomnila.
Rde elasec ji je ravno zatrjeval, da se mora najesti, sicer ne bo spala, ko je
nenadoma vsa otrpnila. Izmed otrplih prstov so se ji izmuznile vilice, ki so glasno
zaroljale po kroniku.
"Mamica moja," je omedlevi no izdavila, pri emer je zazijala proti vhodu v
Veliko dvorano. "So to oni? Je to izpitna komisija?"
Fanta sta se bliskovito zasukala. Pri vratih v avlo sta zagledala Temynovo, ki
je stala pred majhno gru o straansko starih arovnikov in arovnic. Harry je z
zadovoljstvom opazil, da je njihova ravnateljica precej iv na.
"Si jih gremo ogledat?" je predlagal Ron.
Prijatelja sta mu pokimala. Nemudoma so pohiteli k dvojnim vratom, a
upo asnili korak, ko so stopili prek njihovega praga. Mimo komisije so tako li isto
po asi. Harry si je rekel, da je drobna arovnica poveenih ramen, katere obraz je bil
gubast, kot bi ga prekrivale tevilne paj evine, verjetno madam Marchbanks
Temynova je vanjo zrla e posebej spotljivo. Predsednica komisije pa je bila o itno
nekoliko nagluna, kajti z Inkvizitorko se je pogovarjala zelo glasno, eprav sta stali
komaj pol metra narazen.
"Kako smo potovali? V redu, v redu, saj se na Bradavi arko nismo odpravili
prvi !" je nepotrpeljivo odvrnila. "Raje mi povejte, e veste, kje ti i Dumbledore. e
kar nekaj asa se mi ni oglasil."
Pri tem se je ozirala okoli sebe, kot bi pri akovala, da bo nenadoma planil iz
kakne shrambe za istila.
"al ne vem, kje je," je odgovorila Temynova.
Ravnateljica je jezno oinila trojico, ki se je zadrevala ob vznoju
marmornatega stopni a - Ron se je pretvarjal, da si zavezuje evelj potem pa je
dodala:
"A prepri ana sem, da ga bo Ministrstvo za aranje kmalu izsledilo."
"Mo no dvomim," je zavpila drobna madam Marchbanks. " e Dumbledore
no e, da bi ga nali, nimajo nikakrne monosti! Jaz e vem. Prav pri meni je namre
opravljal prakti ni del maturitetnih izpitov za spreminjanje oblike in uroke... S palico je
po el re i, kakrnih nisem videla ne prej ne kasneje."
"Mja," je zagodla Temynova, Harry, Ron in Hermiona pa so se vlekli navzgor
po stopnicah, kolikor po asi so si upali, "naj vas peljem v zbornico. Po tako dolgem
potovanju se vam bo gotovo prilegla skodelica aja."
Ve er je bil precej neprijeten. Vsi po vrsti so poskuali tik pred zdajci ponoviti
kakno malenkost, a nikomur ni lo prav dobro. Harry je zato el spat e zelo zgodaj,
toda nato je dolge ure buden leal na postelji.
Spomnil se je na poklicno svetovanje, med katerim je McHudurrova besno

zagotovila, da mu bo pomagala postati auror, pa e jo bo pri tem pobralo. Zdaj ko so

bili izpiti pred vrati, si je elel, da bi si zastavil bolj dosegljiv cilj. Vedel je, da ni edini v
spalnici, ki bdi, a nih e ni rekel nobene, in nazadnje so eden za drugim pospali.
Tudi pri zajtrku naslednjega dne so bili petoolci zelo tihi. Parvati je mrmraje
ponavljala uroke, pri emer je solnica pred njo iv no potrzavala. Hermiona je
ponovno prebirala Vrhunske doseke uro nikov in o i so ji vigale prek vrstic s
tolikno naglico, da se je zdelo, kot bi imela zenice razmazane prek celotnih zrkel.
Nevillu pa je pribor neprestano padal iz rok in nazadnje je prevrnil tudi skledico z
marmelado.
Ve ina tudentov se je po zajtrku kot obi ajno odpravila k pouku, peto- in
sedmoolci pa so se zbrali v avli. Po njej so iv no postopali do pol desetih, ko so
razred za razredom poklicali nazaj v Veliko dvorano.
Ta je bila zdaj natanko takna, kot jo je Harry videl v Rawsovem spominu. tiri
dolge mize domov so nadomestile tevilne manje, ki so bile vse obrnjene proti elu
Dvorane, na katerem je stala McHudurrova.
Ko so se vsi posedli in utihnili, je dejala:
"Lahko za nete."
Pri tem je obrnila velikansko pe eno uro, ki je stala na mizi, tako kot vrsta
rezervnih peres, rnilnikov in pergamentnih zvitkov. Harry je razprl polo, pri emer
mu je srce divje bilo. Tri vrste desno in tiri mize pred njim je Hermionino pero e
besno prasketalo in naglo je sklonil pogled ter si prebral prvo nalogo:
a) navedite arobne besede in b) opiite pot, ki jo napravi palica pri uroku, s
katerim pred nete pripravimo do lebdenja.
Harryju se je za hip pred o mi prikazal spomin na kij, ki se je dvignil v zrak in
nato glasno pristal na debeli trolovi betici... Komaj opazno se je nasmehnil, se sklonil
nad polo in za el pisati.
"Saj niti ni bilo tako hudo, kajne?" je dve uri kasneje v avli dejala Hermiona.
"Nisem sicer prepri ana, e sem dobro odgovorila na vpraanje o urokih veselja.
asa mi je zmanjkalo. Kaj pa tisti protiurok za kolcanje, sta ga navedla? Jaz se
nisem mogla odlo iti, e naj ga, ker z vpraanjem ni imel neposredne zveze... Ampak
naloga triindvajset..."
"Hermiona," jo je ostro ustavil Ron, "se nismo zmenili, da se po izpitih ne
bomo e enkrat mu ili z vpraanji? e testi sami so dovolj naporni!"
Petoolci so kosili skupaj z drugimi (do kosila so se v Dvorani spet pojavila tiri
dolga omizja), potem pa so se zgrnili v manjo sobano poleg Velike dvorane. Tam so
morali po akati, da jih pokli ejo na prakti ni del izpita, in res so jih kmalu za eli po
abecednem redu ter v manjih skupinah pozivati pred komisijo. Tisti, ki so ostali v
sobani, so si v brado mrmrali razne uroke in vadili ustrezne zamahe s palico, pri
emer so kaknega soolca v asih po nesre i dregnili v hrbet ali oko.
Prva izmed trojice je na vrsto prila Hermiona. V Veliko dvorano je trepetaje
vstopila skupaj z Anthonyjem Goldsteinom, Gregoryjem Goylom in Daphne
Greengrass. tudentje, ki so preizkus e opravili, se zatem niso vrnili v sobano, zato
Harry in Ron nista imela pojma, kako je opravila njuna prijateljica.
"Gotovo bo dobila I. Spomni se samo, da je pri eni izmed kontrolk dobila sto
dvajset to k od stotih monih," je rekel Ron.
Deset minut kasneje je profesor Colibri zaklical:
"Parvati, Padma; Parvati, Patil; Potter, Harry; Prilly, Peter."
"Sre no," je zaepetal Ron, Harry pa je e zakorakal v Veliko dvorano, pri
emer je v desnici tako silovito stiskal palico, da so mu lenki pobledeli.
"Kar h gospodu Kushtru stopi, Potter," je zacvilil Colibri, ki je stal pred vrati.

Pokazal je na arovnika, ki je bil povsem pleast. Obenem je bil dale

najstareji lan izpitne komisije, na nosu pa mu je emel ipalnik, o ala brez ro k.
Sedel je za majhno mizico v nasprotnem kotu Dvorane, nekoliko stran od madam
Marchbanks, ki se je ravno posve ala Drecu Malfoyu.
"Potter, kaj?" je vpraal gospod Kushter, ko je dvignil pogled z zapisnika in se
prek ipalnika zazrl v Harryja.
"Slavni Potter?"
Mladi arovnik je s koti kom o esa dobro videl, kako zani ljivo ga je oinil
Dreco. Kozarec za vino, ki ga je mladi Malfoy ravno pripravil do tega, da je zalebdel,
je seveda moknil na tla in se razbil. Harry si tako ni mogel kaj, da se ne bi
nasmehnil, in gospod Kushter mu je ohrabrujo e pokimal.
"Tako je prav," je dejal s svojim drhte im glasom star ka. "Nobene potrebe ni,
da bi bil iv en. No, zdaj pa bi te prosil, da se osredoto i na tole lico. Naj napravi
nekaj salt."
Harryju se je po koncu izpita zdelo, da mu je lo naravnost izvrstno. Urok
lebdenja je vsekakor izvedel bolje od Dreca, a elel si je, da ne bi pomeal arobnih
besed za spremembo barve in urok rasti. Podgana, ki naj bi postala oranna, se je
zaradi tega napihnila do velikosti jazbeca in ele takrat je fantu uspelo popraviti
napako. Vsekakor je bil vesel, da Hermione takrat ni bilo v Dvorani, in pomoto ji je po
izpitu z veseljem zamol al. Toda z Ronom sta se o njej lahko pomenila, kajti fant je
kronik za aral v orjako gobo, ne da bi sploh vedel, kako mu je to uspelo.
Tistega ve era si sicer niso mogli oddahniti. Po ve erji so odli naravnost v
dnevno sobo in za eli ponavljati snov za izpit iz spreminjanja oblike, ki so ga imeli
naslednjega dne. Ko je Harry kon no el spat, mu je v glavi brnelo od zapletenih
miselnih shem in raznih definicij.
Naslednjega dopoldneva se pri pisnem delu izpita nikakor ni mogel spomniti
opredelitve preklopnega uroka, toda s prakti no preizkunjo je bil e kar zadovoljen.
Vsaj celega legvana mu je uspelo radirniti, za razliko od Hannah Abbott ob sosednji
mizi, ki je povsem zgubila glavo.
Dihurja pred sabo je nekako razmnoila v jato flamingov in izpit so morali za
deset minut prekiniti, da so ptice polovili in jih odnesli iz Dvorane.
V sredo so polagali izpit iz rastlinoslovja (zobata geranija je Harryja resda
avsnila v kazalec, toda v splonem je imel spet dober ob utek), v etrtek pa iz
obrambe pred mra nimi silami. Tokrat je bil mladi arovnik prvi povsem spro en.
Pisni del izpita mu ni delal nikakrnih teav in pri prakti nem, ki ga je spet opravljal
pri gospodu Kushtru, je vse protikletve ter obrambne uroke izvedel prav z uitkom,
saj je bila v Veliki dvorani prisotna tudi Temynova. Ta sicer ni pokazala, da je
presene ena nad njegovim znanjem, in naslonjena na podboj vrat ga je zgolj hladno
opazovala.
"O! Bravo!" je vzkliknil gospod Kushter, ko je mladi arovnik brezhibno izvedel
urok, s katerim je pregnal bavkarja. "Resni no izvrstno! No, po mojem sva opravila,
Potter... Razen e bi..."
Nagnil se je nekoliko blije k fantu.
"Od mojega dragega prijatelja Tiberiusa Ogdena sem slial, da zna priklicati
varuha. Je to res? Bi ga morda za nekaj dodatnih to k...?"
Harry je e dvignil palico, se zazrl naravnost v Temynovo in pomislil, kako bi
pobuljila, e bi izgubila slubo ravnateljice.
"Ave zavetnikum!"
Iz konice palice se je pognal srebrni jelen in odgalopiral prek Dvorane. Vsi
lani izpitne komisije so dvignili glave in ga spremljali s pogledom, dokler se ni

raztopil v srebrnkasto meglico. Gospod Kushter je takrat navdueno zaploskal s

svojimi gr avimi rokami, prek katerih so se vile izstopajo e ile.
"Prekrasno!" je pohvalil fanta. "Zelo lepo, Potter, zdaj pa le pojdi!"
Ko je Harry stopil mimo Temynove ob vratih, sta se njuna pogleda sre ala. Na
njenih irokih, mlahavih ustnicah se je poigraval nenavadno nesramen nasmeek, a
mlademu arovniku je bilo isto vseeno, zakaj.
Razen e se je zelo zelo motil (in za vsak primer, e se je vendarle, o tem ni
nameraval nikomur niti rhniti), si je pravkar zagotovil oceno izjemno.
V petek sta imela z Ronom prost dan, Hermiona pa je la na izpit starodavnih
run. Pred njima je bil e cel konec tedna. Zleknila sta se v naslanja a ob odprtem
oknu in spri o toplega poletnega zraka, ki je puhtel skozenj, iroko zehala. Da bi jima
as prijetneje minil, sta se pomerila v partiji arovnikega aha, pri emer je Harry v
daljavi opazil Hagrida, ki je na robu Gozda predaval nego. Poskusil je uganiti, s
katerimi ivalmi si dajejo opravka - domneval je, da gre za samoroge, saj so se fantje
nekoliko umaknili - ko je skozi luknjo za portretom debele gospe prilezla Hermiona.
Videti je bila skrajno slabe volje.
"Kako je lo?" jo je zehaje vpraal Ron in se pretegnil.
"Napa no sem prevedla runo ejvas," je besno odvrnila. "Ta za razliko od rune
ejhvas pomeni druabnitvo, ne obramba."
"No, ja," je lenobno odvrnil rde elasec. "Zaradi ene napake e ne bo..."
"Ne kvasaj!" ga je jezno prekinila. "Zaradi take napake ti prav lahko primaejo
negativno oceno! Poleg tega pa je v Temynovkin kabinet nekdo spet spravil
nofelj ka! Pojma nimam, kako se je uspel prebiti skozi tista nova vrata, ampak
ravno sem la mimo, ko je za ela vpiti.
Drla se je ko nora. Glede na to, kako je vre ala, bi rekla, da ji je poskual
odgrizniti nogo..."
"Fino," sta hkrati izjavila fanta.
"To ni prav ni fino!" ju je razgreto zavrnila. "Sta e pozabila, da za takne re i
takoj osumi Hagrida? Menda ne bi rada, da ostane brez slube?!"
"Hagrid ravnokar u i, torej ga za tole pa ne bo mogla kriviti," je rekel Harry in
zamahnil proti oknu.
"Oh, v asih si res prav obupno naiven, Harry. Hagrida se bo z veseljem
znebila, eprav ne bo imela dokaza, da je to storil on!" je zagodla.
O itno trdno odlo ena, da bo e naprej zoprne volje, je nato razka eno
odkorakala proti stopni u, ki je vodilo k deklikim spalnicam, in za sabo zaloputnila
vrata.
"Kakno ljubko in nadvse dobrovoljno dekle," je zelo tiho izjavil Ron, pri emer
je dregnil v svojo kraljico, e naj e premikasti enega Harryjevih konjev.
Hermiona je bila zlovoljna ves konec tedna, a fanta se zanjo nista kaj dosti
menila, saj sta se celo soboto in nedeljo poglabljala v snov arobnih napojev. Ta izpit
so imeli v ponedeljek in Harry se ga nikakor ni veselil, kajti prepri an je bil, da bo
zaradi njega lahko kar pozabil na poklic aurorja. Pisni del se mu je nato res zdel zelo
teak, a prepri an je bil, da bo vsaj za vpraanje o mnogobitnem napoju dobil vse
mone to ke - u inek tega zvarka je opisal nadvse natan no, saj so ga v drugem
letniku na skrivaj pripravili in tudi spili.
Popoldanski prakti ni del sicer ni bil tako grozljiv, kot je domneval, da bo. Ker
Raws ni bil prisoten, je bil Harry mnogo bolj spro en kot obi ajno, kadar je
pripravljal napoje. Neville, ki je sedel zelo blizu, pa je bil tudi tako dobre volje, kot za
kotlom ni bil e nikdar.
Ko je madam Marchbanks nazadnje naro ila, naj stopijo stran od svojih

zvarkov, saj je izpita konec, je mladi arovnik ravnokar za epil epruveto z vzorcem.
Resda ni imel ob utka, da si je prisluil eno najboljih ocen, a napoj je bil po
njegovem vsekakor vreden pozitivne.
"Samo e tiri izpite imamo," se je utrujeno bodrila Parvati, ko so se odpravili
nazaj v gryfondomsko dnevno sobo.
"Samo?!" je revsknila Hermiona. "Pred mano je med drugim tudi numerologija,
in to je najteji izmed vseh predmetov!"
Nih e ni bil tako neumen, da bi kaj odvrnil, zato ni mogla slabe volje stresti na
nikogar izmed njih. Namesto tega se je spravila na skupino novincev, ki naj bi se
preglasno hihitala.
Harry se za to sploh ni zmenil. Odlo en, da Hagrida ne bo razo aral, se je
nege arobnih ivali u il celo bolj predano kot predmetov, ki naj bi bili
najpomembneji za poklic aurorja. Prakti ni del izpita je sicer potekal v torek na trati
pred Prepovedanim gozdom, kjer je tudente najprej akalo enajst ivali - deset jeev
in en ren evec. Ugotoviti so morali, kateri je slednji, in eprav se po videzu od jeev
nikakor ni razlikoval, je bilo to precej preprosto. Vsaki ivali posebej je bilo namre
treba samo ponudili kroni ek mleka, kajti ren evci ob takni gesti povsem ponorijo ker so skrajno sumni ava bitja, so prepri ani, da jih ho e zastrupiti. Kakor koli, za
drugo nalogo so morali pokazati, da znajo pravilno ravnati z driadami, za tretjo
nahraniti in o istiti ognjeno rakovico, pri emer niso smeli stakniti prehudih opeklin,
isto na koncu pa so izmed najrazli nejih jedi izbrali tiste, s katerimi bi postregli
bolnemu samorogu.
Harry je pri tem ve krat opazil, kako Hagrid skozi okno svoje ko e zaskrbljeno
opazuje potek izpita. Sam ga je opravljal pri debeluni arovnici, in ko mu je ta
dejala, da lahko gre, je oskrbniku zadovoljno pokimal ter se ele nato vrnil v grad.
Glede teoreti nega dela astronomije, ki so ga imeli v sredo dopoldan, je imel
Harry e kar dober ob utek. Ni bil sicer prepri an, e je navedel res vse Jupitrove
lune, a ob njihovem opisu vsekakor ni napisal, da Evropo prekriva med. Na prakti ni
del so morali po akati do no i in popoldne je bilo namesto tega posve eno izpitu iz
vedeevanja.
eprav mladi arovnik pri tem predmetu nikdar ni bil ponosen na svoje znanje,
je bil izpit pravi pogreb. V kristalni krogli ni videl ni esar, zato si je prav o itno nekaj
izmislil, pri prerokovanju iz kavne usedline pa je sploh izgubil glavo. Madam
Marchbanks je rekel, da bo kmalu sre ala debelega, rnega in premo enega
neznanca, ter polomijado e zaokroil z vedeevanjem iz dlani. Pri tem je namre
glavno rto zameal z ivljenjsko in vodji izpitne komisije zaupal, da bi morala umreti
e prejnjega torka.
"Oh, saj je bilo od nekdaj jasno, da bova pri vedeevanju pogrnila," je turobno
rekel Ron, ko sta se vzpenjala po marmornatem stopni u.
Harryja je pred tem sicer precej potolail, saj mu je opisal, kaj je rekel lanu
komisije, pri katerem je opravljal izpit. Na podlagi tistega, kar je zagledal v kristalni
krogli, je namre domneval, da bo izpraevalec v kratkem sre al zelo grdega
mokega z bradavico na nosu. Ko je dvignil pogled, pa se mu je posvetilo, da je ves
as opisoval lana komisije.
"Ja, k temu butastemu predmetu se sploh ne bi smela vpisati," je zdaj rekel
Harry.
"No, saj nama zdaj ne bo ve treba hoditi k njemu."
"Hvala bogu," je zagodel mladi arovnik. "Kon no se nama ne bo ve treba
pretvarjati, da nama je mar, e se Jupiter in Uran preve spoprijateljita."
"In od tega trenutka dalje niti enkrat ve ne pogledam v ta butasti kavni zoc, pa

eprav bi se mi v skodelici z mastnimi rkami izpisalo Crkni, Ron, crkni!"

Harry se je zasmejal ravno v trenutku, ko je za njima pritekla Hermiona. Hitro
je utihnil, saj je domneval, da bi ji smeh lahko el na ivce.
"No, mislim, da mi je pri numerologiji lo dobro," je povedala in fanta sta od
olajanja kar zavzdihnila. "Pred ve erjo pa bi si lahko e malo pogledali zvezdne
karte..."
Ko so ob enajstih prili na vrh astronomskega stolpa, so ugotovili, da je no
naravnost izvrstna za opazovanje zvezd. Resda je bilo nekoliko hladno, a ozra je je
bilo povsem mirno, predvsem pa na nebu ni bilo enega obla ka. Na stolpu je vladala
tiina, ki jo je motilo le ob asno umenje pergamentnih listov, krabljanje peres in
kripanje teleskopov, ki so jih tudentje premikali proti drugemu delu zvezdnega
svoda. Minila je ura in e ena. Mali kvadratki migotave zlate svetlobe, ki je na trato
lila skozi okna, so za eli ugaati skladno z baklami in drugimi svetili v gradu.
Ko je Harry na nebesno karto ravno zarisal ozvezdje Orion, pa so se to no
pod obzidjem stolpa odprla grajska vrata in prek kamnitih stopnic ter deloma tudi
trave pred njimi se je ulila svetloba. Mladi arovnik je nala nekoliko zasukal
teleskop in pri tem pokukal navzdol. Preden so se vrata zaprla in je park spet postal
morje teme, je tako opazil pet, morda est dolgih senc, ki so se odpravile prek
osvetljene trate.
Nato se je naglo zasukal k teleskopu in ga naravnal k Veneri. To je e hotel
zarisati na karto, toda nekaj ga je zmotilo. S peresom nad pergamentom je za hip
otrpnil, potem pa za emel proti sen natemu parku, prek katerega je zdaj korakalo
est ljudi. e se ne bi premikali, v ibki svetlobi zvezd nikakor ne bi bili vidni. A
eprav so bili dale , se je mlademu arovniku zdelo, da je po hoji prepoznal najbolj
okato postavo na elu skupine.
Nikakor mu ni bilo jasno, emu bi se Temynova tako pozno pono i odpravila
na sprehod, e manj pa se mu je zdelo logi no, da bi jo pri tem spremljalo pet
arovnikov. A takrat je nekdo za njegovim hrbtom pokaljal in spomnil se je, da so
sredi izpita. Na Venero je povsem pozabil! Oko je hitro pristavil k le i, ponovno nael
planet in e ga je znova hotel vrisati... Toda ker je izpitu navkljub napenjal uesa, da
mu ne bi kaj ulo, je iz daljave zaslial trkanje. To je sicer jasno odmevalo prek
praznega posestva, kmalu pa se je prek trate razlegel e priduen laje velikega psa.
Dvignil je pogled in srce mu je razburjeno razbijalo. Okna Hagridovega
domovanja so bila razsvetljena in v njihovem soju je opazil obrise ljudi, ki so prej
prikorakali iz gradu. Takrat pa so se vrata ko e odprla, esterica je vstopila vanjo in
na park je spet legla tiina.
Harryju je bilo zelo nelagodno. Ozrl se je, saj ga je zanimalo, e dogajanje na
posestvu spremljata tudi prijatelja, a ravno takrat je mimo njega prikorakala madam
Marchbanks. Ker se je zbal, da bi ga obtoila prepisovanja, se je naglo sklonil nad
svojo zvezdno karto. Pretvarjal se je, da si nekaj zapisuje, pri tem pa je v resnici prek
obzidja kukal proti ko i. V njej je bilo precej ivahno, saj je vsake toliko kdo stopil
mimo enega izmed oken in svetlobi zastrl pot.
Ker je na sebi za util pogled vodje izpitne komisije, je oko spet prislonil k
teleskopu in ga naravnal proti Marsu, eprav ga je v karto vrisal e pred debelo uro.
Komaj je madam Marchbanks odkorakala dalje, pa je iz oddaljene ko e zaslial
besno vpitje, ki se je skozi temo razlo no razlegalo vse do astronomskega stolpa.
Ve soolcev je dvignilo pogled od zvezdnih kart in se zazrlo proti Hagridovemu
domovanju.
Gospod Kushter je spet pokaljal.
"Poskusite se zbrati, dekleta in fantje," je nato mehko pristavil.

Ve ina tudentov se je spet posvetila zvezdnim kartam, Harry pa se je ozrl na

levo. Hermiona je kot uro ena zijala proti ko i.
"Khem, khem... asa je samo e dvajset minut," je dodal gospod Kushter.
Mlada arovnica se je zdrznila in se znova posvetila teleskopu, njen prijatelj pa
je pogled spustil k svoji karti. Z grozo je opazil, da je Venero ozna il kot Mars, in
napako je e hotel popraviti, ko je prek olske posesti zadonel glasen tresk. Ve
tudentov je bole e zaje alo, saj so se z o esom dregnili v le o teleskopa, tako naglo
so se zasukali proti parku.
Hagridova vrata so bila na iroko odprta in pri svetlobi, ki je skoznje lila iz
ko e, so ga jasno videli. Njegova velikanska postava je besno rjula in groze e
dvigovala pesti, obdajala pa jo je esterica manjih. Sode po rde ih nitih, ki so
vigale od njih proti razjarjenemu oskrbniku, so ga poskusile ohromiti.
"Ne!" je kriknila Hermiona.
"Kaj takega!" je ogor eno dejal gospod Kushter. "Tu vendar opravljamo izpit!"
Toda tudentje so zdaj povsem pozabili na zvezdne karte. Pred Hagridovim
domovanjem so po zraku e vedno vigali tanki curki rde e svetlobe, a zdelo se je,
da se uroki od oskrbnika preprosto odbijajo. Omamili ga vsekakor niso in o itno je
bilo tudi, da se nikakor ne misli vdati.
Prek posestva se je kmalu razlegel klic:
"Ne lomi ga vendar, Hagrid!"
"Ti bom e dal ,ne lomi ga'!" je v odgovor zarohnel oskrbnik. "Tokole me pa
ne boste!"
Takrat je Harry opazil drobni obris ekana, ki je svojega gospodarja poskusil
za ititi. Kar naprej se je poganjal nad arovnike, ki so ju obkolili, dokler ga ni zadel
eden izmed urokov in je negibno obleal. Hagrid je ob tem zarjovel od besa in
nemudoma zgrabil loveka, ki je ohromil njegovega psa. Dvignil ga je visoko nad
glavo, nato pa zalu al, da ga je vrglo vsaj deset metrov dale in ni ve vstal.
Hermiona je zajela sapo in si z obema rokama pokrila usta, mladi arovnik pa
se je ozrl k Ronu. Tudi on je bil ves preplaen, saj nobeden od Harryjevih prijateljev
e ni videl, kako straen je oskrbnik, e se razjezi.
"Glejte!" je zacvilila Parvati, ki je visela prek obrambnega zidu in kazala proti
vznoju gradu.
Vhodna vrata so se spet odprla, na trato se je znova ulila svetloba, a tokrat se
je v njej izrisala ena sama senca, ki je naglo valovala proti ko i.
"No, to je pa e preve !" je tudente otel gospod Kushter, a tudi on je bil
videti precej prestraen. "Do konca izpita je samo e estnajst minut, veste!"
Toda za opozorilo se ni zmenil nih e. Vsi so zrli v loveka, ki je hitel proti bitki
pred Hagridovo ko o.
"Kako si drznete!" je zavpila postava, ki je tekla oskrbniku na pomo . "Kako si
drznete?"
"McHudurrova je!" je zaepetala Hermiona.
"Pustite ga pri miru! Pustite ga, vam pravim!" se je iz teme razlegel
profesori in glas. "S kakno pravico ste se spravili nanj?! Ni esar ni zagreil, da bi se
nadenj spravili s tolikno..."
Hermiona, Parvati in Lavender so hkrati zavre ale. Postave pred vrati ko e
so v predstojnico Gryfondoma izstrelile ni manj kot tiri uroke hromljenja in ti so
vanjo tre ili na pol poti med Hagridovim domovanjem ter gradom. Za hip jo je vso
prearil soj srhljivo rde e barve, potem pa jo je vrglo v zrak, tre ila je na hrbet in se
ni ve zganila.
"Tristo hudi ev!" je zavpil gospod Kushter, ki je zdaj tudi sam pozabil na izpit.

"Niti opozorili je niso, da bodo streljali! Kakno sramotno vedenje pa je to?!"

"REVE!" je zarjul Hagrid, igar glas je jasno zadonel vse do vrha stolpa,
medtem ko so se v gradu ponovno za ele priigati lu i. "PREKLETE REVE! NATE,
USRANETI! NATE, E ENO..."
"Kaj takega..." je dahnila Hermiona.
Oskrbnik je najblijima napadalcema primazal silovit udarec in sode po tem,
kako ju je vrglo po tleh, sta bila nezavestna. Harry je nato opazil, kako sunkovito se
je Hagrid zatem sklju il, in prepri an je bil, da mu je eden od urokov vendarle priel
do ivega. Toda v naslednjem hipu se je orjak spet vzravnal, prek ramen pa mu je
visela nekakna vre a... Ne, to je bilo seveda mlahavo telo ekana, ki si ga je oprtal
na rame.
"Zadri ga! Ujemi ga!" je zavpila Temynova.
Toda edinemu arovniku, ki ga je e imela ob sebi, se nikakor ni mudilo v
doseg oskrbnikovih pesti. Pravzaprav se je ritensko umikal od njega, in to tako naglo,
da se je spotaknil ob enega svojih nezavestnih tovariev ter se zvrnil po tleh. Hagrid
pa se je zdaj zasukal na petah in se s ekanom na ramah pognal v tek. Temynova je
za njim sicer poslala e en urok hromljenja, a ga je zgreila. Orjak, ki je na vso mo
dirjal proti oddaljenemu vhodu na posestvo, je tako izginil v temo.
Na astronomski stolp je za celo minuto legla pretresena tiina in vsi so razprtih
ust e naprej zijali v park. Potem pa jih je gospod Kushter ni kaj odlo no, a
vendarle, opozoril:
"Em... e pet minut asa nam je ostalo."
eprav je Harry izpolnil komaj dve tretjini karte, je komaj akal, da bo izpita
konec. Ko so jih vendarle spustili, pa je teleskop naglo pospravil in skupaj s
prijateljema je stekel po stopnicah. Tudi njihovim soolcem se nikakor ni mudilo spat
in tako so se ob vznoju stopni a ustavili ter se za eli razburjeno pogovarjati o
dogodku, ki so mu bili pri a.
"Ta peklenska babnica!" je izdavila Hermiona, ki je celo govorila s teavo, tako
besna je bila. "Na Hagrida se je nala spravila pono i, misle , da ga bo tako
presenetila in laje obvladala!"
"O itno se je hotela izogniti e eni sceni," je ves pameten pripomnil Ernie, ki se
je ravnokar pridruil gne i pod stopnicami.
"Ampak Hagrid se je dobro izkazal, kaj?" je rekel Ron, na katerega je orjak
med spopadom napravil mo an vtis, eprav ga je tudi poteno prestrail. "Kako to, da
so se uroki preprosto odbijali od njega?"
"Verjetno zaradi krvi velikanov, ki se mu pretaka po ilah," je pretreseno
menila Hermiona. "Velikana je zelo teko ohromiti, podobno kot trola... Ampak uboga
McHudurrova! Kar tirje uroki so jo zadeli, naravnost v prsi, pa tudi v letih je e!"
"Strano, res strano," je Ernie pompozno zmajal z glavo. "No, jaz grem kar
spat. Lahko no vsem skupaj."
Soolci so se zdaj eden za drugim po asi razkropili, pri emer so se e naprej
pogovarjali o dogodkih v parku.
"Hagrid se je vsaj izognil Azkabanu," je rekel Ron. "Zdaj se bo verjetno
pridruil Dumbledorju, kajne?"
"Najbr," je skomignila mlada arovnica, ki je bila na robu solz. "Oh, to je
grozno. Prepri ana sem bila, da se bo Dumbledore kmalu vrnil, namesto tega pa
smo ostali e brez Hagrida."
Ko so se nazadnje privlekli v gryfondomsko dnevno sobo, je bila ta nabito
polna, saj so se ob vpitju pred gradom tevilni zbudili in hitro predramili e svoje
prijatelje. Seamus in Dean, ki sta prispela pred trojico, sta zdaj zbranim

pripovedovala, kaj sta videla ter sliala z vrha astronomskega stolpa.

"Ampak zakaj bi Hagrida vrgla iz slube zdaj?" se je spraevala Angelina. "Pri
njem gre gotovo za nekaj drugega kot pri Trelawneyjevi. Letos je u il veliko bolje kot
prej!"
"Temynovka sovrai polljudi," je zagrenjeno odvrnila Hermiona in se sesedla v
enega od naslanja ev. "Hagrida si je e od nekdaj elela spraviti z Bradavi arke."
"Prepri ana pa je tudi, da ji je nofelj ka v kabinet spravil prav on," je dodala
Katie.
"Ojej," je dahnil Lee in si usta pokril z roko. "Tisto sem bil jaz! Fred in George
sta mi pustila dva in oba sem spravil v grad skozi okno."
"Saj bi ga tako ali tako dala na evelj," ga je tolail Dean. "Z Dumbledorjem sta
si za njen okus preve blizu."
"To je res," je pritrdil Harry, ki se je pogreznil v naslanja poleg Hermioninega.
"Upam samo, da je s profesorico McHudurro vse v redu," je pristavila
Lavender, katere o i so se motno lesketale.
"Skozi okno nae spalnice smo videli, kako so jo odnesli v grad," je povedal
Colin Creevey. "Videti je bila, kot bi vanjo udarila strela."
"Madam Pomfrey jo bo e spravila k sebi," je zatrdila Alicija. "e vse je."
Ko se je dnevna soba kon no spraznila, je bila ura e tiri zjutraj. Harry je bil
kljub temu povsem buden, saj ni in ni mogel pozabiti, kako je Hagrid s ekanom na
ramah pobegnil v temo. Tudi na Temynovo je bil jezen, in to tako zelo, da si sploh ni
mogel izmisliti kazni, ki bi si jo zasluila; celo z Ronovim predlogom, da bi jo bilo
najbolje vre i med sestradane ritotrobe zaribance, ni bil povsem zadovoljen.
Kovaje strahotno ma evanje je nazadnje zaspal. Ko se je ez komaj tri ure
skobacal iz postelje, pa je bil e bolj utrujen, kot e sploh ne bi zatisnil o i.
Zadnji izpit, zgodovino arovnitva, so imeli ele popoldne. Harry bi po zajtrku
najraje el nazaj v posteljo, a ker se je prej zanaal, da bo tistega dopoldneva ponovil
snov, je obsedel ob oknu v dnevni sobi. Glavo je naslanjal na roke in se trudil, da ne
bi zaspal, pri tem pa prebiral meter visok kup zapiskov, ki mu jih je posodila
Hermiona.
Petoolci so v Veliko dvorano vstopili ob dveh in sedli pred izpitne pole, ki so
jih obrnjene s hrbtno stranjo navzgor akale na mizah. Harry je bil skrajno iz rpan.
elel si je samo e tega, da bi bilo male mature e enkrat konec in bi lahko el spat.
Naslednjega dne pa bi se z Ronom odpravila na stadion, kjer bi mu prijatelj malo
posodil svojo metlo, in skupaj bi uivala, kon no reena neprestanega u enja.
"Odprite pole," je zaklicala madam Marchbanks s ela dvorane in pri tem
sunkovito obrnila pe eno uro. "Zdaj lahko za nete."
Harry je pogled zapi il v prvo vpraanje. Kar nekaj sekund je minilo, preden se
mu je posvetilo, da ni dojel niti ene besede. Ob eno izmed visokih oken se je bren e
zaganjala osa, ki mu je la zelo na ivce. Kon no in mukoma je za el pisati odgovor.
Imen se je spomnil le z veliko teavo in kar naprej je meal letnice. Vpraanje
tevilka tiri (Je po vaem mnenju Zakon o arovnikih palicah v osemnajstem
stoletju privedel do goblinskih uporov ali jih je pomagal umiriti?) je preprosto
presko il. Rekel si je, da se bo k njemu vrnil na koncu, e mu bo ostalo kaj asa, in
se poskusil s petim (Kako so leta 1749 prekrili Statut diskretnosti in kakne ukrepe
so uvedli, da do tega ne bi ve prilo?). Ko je napisal odgovor, je imel ob utek, da je
izpustil celo vrsto pomembnih dejstev; sumil je, da so se v zadevo s asoma vpletli
tudi vampirji.
Tako je za el iskati vpraaje, na katerega bi nedvomno znal odgovoriti, in o i
so se mu ustavile pri desetem: Opiite razmere, ki so privedle do ustanovitve

Mednarodne zveze arodejev, in razloite, zakaj se ji liecbtensteinski arovniki niso

hoteli pridruiti.
To pa vem, si je zagotovil Harry, igar misli so bile udno odrevenele in
okorne. A kljub temu je pred sabo jasno videl naslov, zapisan s Hermionino pisavo:
Ustanovitev Mednarodne zveze arodejev. Ta del prijatelji inih zapiskov je vendar
prebiral ravno to dopoldne...
Za el je pisati, pri emer je vsake toliko dvignil glavo in se ozrl k veliki pe eni
uri, ki je stala na mizi poleg madam Marchbanks. Sedel je tik za Parvati Patil, katere
dolgi rni lasje so padali prek naslonjala njenega stola. Enkrat ali dvakrat se je zalotil,
da zija v lesketajo e se odseve svetlobe na njih, kadar je na lahno premaknila glavo.
Da bi zbistril misli, je moral lastno krepko stresti.
... prvi Vrhovni bunkljemir Mednarodne zveze arodejev je bil Pierre Fain-Dil,
toda arovnika skupnost Liecbtensteina je bila proti temu, da mu podelijo ta naslov,
saj...
Peresa okoli Harryja so krabljala kakor podgane, ki si kopljejo rove. Sonce
mu je sijalo naravnost na glavo. Kaj je e Fain-Dil storil, da je ualil liechtensteinske
arovnike? Mladi arovnik je imel ob utek, da je bilo to povezano s troli... Praznega
pogleda se je spet zazrl v Parvatijino glavo. Ko bi le lahko izvedel idjivijo, odprl okno
v njene misli in tako ugotovil, kako je zaradi trolov prilo do razdora med Pierrom
Fain-Dilom ter Liechtensteinom...
Zaprl je o i in obraz zakopal v dlani, da se je rde e arenje vek ohladilo in
potemnelo. Fain-Dil je poskual prepovedati lov na trole in dodeliti jim je elel
dolo ene pravice... Toda Liechtenstein je imel hude teave s plemenom divjih
gorskih trolov... Ja, to je tisto!
Odprl je o i in ob pogledu na beli pergament ga je v njih tako za emelo, da
so se mu za ele solziti. Po asi je vendarle zapisal kakni dve vrstici o razdoru,
potem pa je prebral svoj odgovor. Zdel se mu je precej zmeden in tudi ni kaj
podroben, eprav je bil prepri an, da so bili Hermionini zapiski o tej temi zelo
obseni...
O i je spet zatisnil, da bi si poskusil priklicati v spomin, kaj je o tem prebral...
Zveza se je prvi sestala v Franciji. Ja, to je e napisal...
Pridruiti so se ji poskusili tudi goblini, a so jih vrgli iz dvorane... No, tudi to je
e navedel v odgovoru...
Iz Liechtensteina pa ni hotel priti nih e...
Spomni se vendar, si je prigovarjal in dlani e trdneje pritisnil na obraz,
medtem ko so peresa okrog njega prasketaje zapisovala neskon ne odgovore, na
elu Dvorane pa je pesek vztrajno polzel skozi pe eno uro...
Spet se je znael na hladnem, temnem hodniku, ki je vodil k Sekretariatu za
skrivnosti. Korakal je umirjeno ter odlo no. Tokrat bo vendarle prispel na cilj... rna
vrata so se kot obi ajno odprla in e je vstopil v okroglo sobo z mnogimi durmi...
Odpravil se je naravnost prek kamnitih tal in skozi naslednja vrata... Zagledal
je lu ke, ki so poplesovale po stenah in tleh, ter znova zaslial nenavadno,
mehansko tleskanje... A za to ni imel asa, pohiteti je moral...
Pretekel je e zadnjih nekaj metrov, ki so ga lo ili do tretjih vrat, in tudi ta so se
odprla...
Spet je prispel v dvorano, visoko ter iroko kakor cerkvena ladja, polno omar s
steklenimi kroglicami... Ko je priel do sedemindevetdesete vrste, je zavil na levo in
pohitel po prehodu med dvema dolgima omarama...
isto na koncu je na tleh leal teman obris, rna senca, ki se je vlekla kakor
ranjena ival... Harryja je od strahu zvilo v elodcu...

Iz ust se mu je izvil visok, hladen glas, v katerem ni bilo niti kanca so utja...
"Vzemi jo... Snemi jo s police... Jaz je ne morem... A ti jo lahko."
Temni obris na tleh se je spet zganil. Mladi arovnik je videl, kako se je
dolgoprsta in povsem bela dlan njegove lastne roke oklenila palice... In s svojim
visokim, hladnim glasom je zavpil:
"Cruccio!"
Moki na tleh je zakri al od bole ine. Poskusil je vstati, a se je ves drhte
zvrnil nazaj po tleh. Harry se je smejal. Kon no je dvignil palico, kletev je popustila in
temni obris je zaje al ter negibno obleal.
"Lord Mrlakenstein aka..."
Moki se je z rameni po asi odlepil od tal in dvignil glavo, pa eprav je ves
trepetal. Njegov obraz je bil zamazan od krvi in izmu en, spa en od bole ine, a
vseeno odlo en, da se ne bo vdal...
"Ubiti me bo moral," je zaepetal Sirius.
"Na koncu te nedvomno tudi bom," je odvrnil hladni glas. "A najprej mi jo bo
izro il, Black... Misli, da je bilo to, kar si prestal zaenkrat, bole ina? Pomisli malo...
Pred nama so e dolge ure in nikogar ni, ki bi te slial vre ati..."
Toda ko je Mrlakenstein palico spet uperil v Siriusa, ni zakri al le on.
Harry je tre il na hladna kamnita tla in pri tem se je zbudil, a vpil je e naprej,
v brazgotini pa mu je plamtela bole ina. V Veliki dvorani je izbruhnil vsesploen
nemir.
Dvaintrideseto poglavje
Z glavo skozi plamene

"Ne grem... Ni mi tre-treba v ambulanto... No em..."

Harry se je na vsak na in poskual izviti gospodu Kushtru, ki mu je vidno
zaskrbljen pomagal iz Velike dvorane, pri emer so v njiju zijali isto vsi petoolci.
"N-Ni mi ni, gospod," je zajecljal mladi arovnik in si z rokavom obrisal potni
obraz. "Res, sa-samo zaspal sem... in nekaj sem sanjal..."
"Izpiti so res naporni," je so utno odvrnil najstareji lan komisije in Harryja
pretreseno potrepljal po ramenu. "Se zgodi, mladi mo, se zgodi. Najbolje bo, e
spije kozarec hladne vode, in potem se bo morda lahko vrnil v Dvorano. Izpita bo
sicer kmalu konec, a kaken odgovor bo vendarle imel as zapisati do konca..."
"Ja!" je divje pritrdil fant. "Mislim, ne! Napisal sem e... vse, kar sem znal..."
"Tudi prav, tudi prav," je umirjeno dejal stari arovnik. "Torej bom el po tvojo
izpitno polo, zate pa bi bilo najbolje, e bi malo legel."
"Ja, legel bom," je silovito prikimal Harry. "Najlepa hvala."
A komaj je gospod Kushter stopil skozi vrata Velike dvorane, e se je mladi
arovnik pognal navzgor po marmornatih stopnicah in vzdol hodnikov stekel s
takno naglico, da so ga portreti mrmraje otevali. vignil je prek naslednjega
stopni a in kakor orkan planil skozi dvojna vrata ambulante. Madam Pomfrey, ki je z
lico v rokah v Montagujeva usta ravno vlivala neznano teko ino modre barve, se je
zdrznila in preplaeno kriknila.
"Potter, kaj pa se gre?!" ga je nato otela.
"Nujno moram govoriti s profesorico McHudurro!" je zasopel. "Takoj! Nujno je!"

"Ni je ve tu," je alostno odvrnila olska zdravnica. "Zjutraj so jo prepeljali v

Svetega Munga. Da pri njenih letih stakne tiri uroke hromljenja, in to naravnost v
prsi? e dobro, da je niso ubili!"
"Ni je?" je pretreseno ponovil Harry.
Takrat se je oglasil zvonec in po olskih hodnikih je zadonel topot stoterih
tudentskih nog. Sam je povsem otrpnil in e naprej zrl v madam Pomfrey. Vedno
bolj ga je bilo groza.
Torej se ne more obrniti na nikogar... Dumbledorja ni bilo ve na oli, Hagrida
tudi ne, a nekako je pri akoval, da bo McHudurrova vseeno ostala med njimi. e res,
da si jo lahko hitro razdrail ter je bila vajena svojega reda, toda vedno je bila pri roki
in nanjo si se lahko zanesel...
"Ni udnega, da te je to tako pretreslo, Potter," je zdaj dejala zdravnica, ki je
vanj zrla odobravajo e, a ostro obenem. "Podnevi je ne bi mogel presenetiti niti eden
izmed tiste etverice! Kakni strahopetci! Resni no so vredni prezira! Ah, e me ne bi
skrbelo, kaj bo z vami, bi dala odpoved, tako sem ogor ena!"
"Ja," je rekel Harry, igar obraz je bil povsem brezizrazen.
Zasukal se je na petah in iz ambulante zakorakal na prepolni hodnik. Kmalu se
je ustavil in sploh ni opazil, da je v napoto soolcem, ki hitijo mimo njega. Strah se
mu je namre iril po drobovju kakor strupen plin in stopil mu je tudi v glavo, da sploh
ni mogel razmisliti, kaj naj stori...
Poi i Rona in Hermiono, mu je svetoval glas, s katerim se je letos e ve krat
pomenkoval.
Spet je stekel in soolce odrival s poti, pri emer sploh ni slial njihovih jeznih
klicev. Spustil se je dve nadstropji nije, in ko je pridrvel na vrh marmornatega
stopni a, sta mu prihitela naproti.
"Harry!" je vzkliknila prijateljica, ki je bila videti isto iz sebe. "Kaj se je zgodilo?
Je s tabo vse v redu? Si zbolel?"
"Kje si bil?" ga je vpraal rde elasec.
"Pridita," ju je pozval mladi arovnik. "No, pridita e, nekaj vama moram
povedati."
Popeljal ju je po hodniku v prvem nadstropju, pri emer se je oziral skozi
odprte duri, in nazadnje je vendarle nael prazno u ilnico. Nemudoma se je pognal
vanjo in za prijateljema hitro zaprl vrata. Potem se je naslonil nanje in se zazrl v
prijatelja.
"Mrlakenstein je ujel Siriusa."
"Kaj?!"
"Kako to ve?"
"Videl sem. V sanjah. Ko sem med izpitom zaspal."
"Am-Ampak kako?" je zajecljala Hermiona, ki je bila isto bleda.
"Pojma nimam," je odvrnil Harry, "a natanko vem, kje sta. Na Sekretariatu za
skrivnosti imajo veliko dvorano, polno omar z majhnimi steklenimi kroglicami. Tam
sta, na koncu sedemindevetdesete vrste. Siriusa ho e izrabiti, da bi priel to tistega...
kar pa skrivajo na Sekretariatu. Mu i ga! Rekel je, da ga bo nazadnje ubil!"
Zavedel se je, da se mu glas trese in mu je slabo. Zato je stopil k najbliji mizi
in sedel nanjo.
"Kako bomo prili tja?" ju je nato vpraal.
Prijatelja se nekaj asa nista odzvala, potem pa je Ron rekel:
"K-Kam?"
"Na Sekretariat za skrivnosti! Siriusa moramo reiti!" je glasno odvrnil Harry.
"Ampak, Harry..." je s ibkim glasom ugovarjal prijatelj.

"Kaj je? No, kaj?" ga je odlo no pozval mladi arovnik.

Nikakor mu ni bilo jasno, zakaj oba zijata vanj, kot bi rekel nekaj povsem
nerazumnega.
"Harry," se je nazadnje precej preplaeno oglasila Hermiona, "em... Kako...
Kako pa je Mrlakenstein priel na Ministrstvo, ne da bi ga kdo opazil?"
"Kako naj to vem?!" se je razburil mladi arovnik. "Briga me! Bistveno je, kako
bomo tja prili mi"
"Ampak... Premisli vendar," je rekla prijateljica in mu stopila za korak blije.
"Ura je pet popoldne... Na Ministrstvu je gotovo e cel kup ljudi... Kako bi
Mrlakenstein in Sirius vstopila vanj, ne da bi ju opazili? Oba imajo za zlo inca in vsaj
tvojega botra e dolgo i ejo... Misli, da bi se lahko neopazno prebila v stavbo, v
kateri kar mrgoli aurorjev?"
"Mrlakenstein se je e esa domislil!" je zavpil Harry. "Mogo e je tako sebe kot
Siriusa ogrnil s pla em nevidnosti ali kaj podobnega! Sploh pa je bil Sekretariat za
skrivnosti videti povsem prazen, kadar koli sem bil..."
"Saj e nikdar nisi bil tam," ga je tiho opomnila Hermiona. "O njem si samo
sanjal."
Harry je vstal in se ji tudi sam za korak priblial.
"To niso bile obi ajne sanje!" ji je nato zarjul v obraz. "Kar povej mi, kako si
razlaga tisto z Ronovim o etom, kar povej! No, kako sem lahko vedel, kaj se mu je
zgodilo?"
"Mogo e bi res morali tja," je tiho rekel Ron, ki je zdaj zrl v Hermiono.
"Ampak to je vendar... skoraj nemogo e!" je obupano ugovarjala. "Harry, kako
bi lahko Mrlakenstein ujel Siriusa, ki se ves as skriva na Trochnmrkowem trgu?"
"Mogo e v tisti obupni hii ni ve zdral in si je zaelel sveega zraka," je na
glas razmiljal rde elasec. "Sama ve, kako nerad je ti al v njej..."
"Ampak zakaj," je vztrajala mlada arovnica, "le zakaj bi Mrlakenstein
poskual priti do tistega oroja prav s Siriusovo pomo jo?"
"Zakaj, zakaj! Koga briga, zakaj! Za to bi lahko obstajala cela vrsta razlogov!"
je zavpil Harry. "Zlobneu vsekakor ne bo prav ni al, e jo bo Sirius pri tem skupil.
Mogo e se mu drugi smilijo..."
" akajta, nekaj sem se spomnil," se je pridueno vmeal Ron. "Siriusov brat je
bil Jedec smrti, kajne? Mogo e mu je izdal skrivnost, kako se pride do oroja!"
"Ja, to bo tisto! Zato pa je bilo Dumbledorju tudi toliko do tega, da se Sirius ne
gane iz hie njegovih starev!" je prikimal Harry.
"Glejta, res mi je al," je Hermiona zmajala z glavo, "ampak vajine domislice
so isto brez smisla. Za vse to nimamo nobenega dokaza in niti tega ne vemo
zagotovo, e sta Mrlakenstein in Harryjev boter res tam..."
"Ampak, Hermiona, Harry ju je vendar videl!" se je razburil Ron.
"Dobro," je rekla in videti je bila preplaena, a odlo ena, da se ne da. "Na eno
samo stvar bi vaju e opozorila..."
"No, daj e!"
"Harry, ve... S tem ne mislim ni slabega, ampak res ima... Kako bi rekla...?
Se ti ne zdi, da si... no, da grozno rad koga rei?" ga je vpraala.
Mladi arovnik je besno zabol al vanjo.
"Da grozno rad koga reim?" je ponovil. "Kaj ho e re i s tem?"
"No, saj si..." je preplaeno izdavila. "Lani, na primer... V jezeru, med
Turnirjem... Takrat ne bi smel... oziroma ti ni bilo treba reiti Fleurine sestre.
Maj keno te je, em, zaneslo."
Harryju je v glavo bunil val vro e jeze; kako ga more zdaj opominjati na tisto

nerodnost?!
"Saj to je bilo zelo lepo od tebe," je hitro dodala, kajti ob njegovem pogledu je
kar otrpnila od strahu. "Vsi smo menili, da si ravnal resni no viteko..."
"Zanimivo," je zagodel skozi stisnjene zobe, "kajti dobro se spomnim, kako me
je Ron takrat otel, da sem se el junaka... Misli, da gre tokrat za nekaj podobnega?
Misli, da bi se spet rad el junaka?!"
"Ne, ne!" je odkimala. "Tega nisem hotela re i, nikakor!"
"Potem pa e povej, kaj ho e re i, in nehaj zapravljati as!" je zavpil.
"Re i ho em... Mrlakenstein te pozna, Harry! Ginny je zvlekel v Dvorano
skrivnosti, da bi ti priel za njo, saj ve... Saj ve, da si tiste vrste lovek, ki bi
nemudoma prihitel prijatelju na pomo ! Kaj, e bi te rad zdaj samo spravil na
Sekretariat za skrivnosti?"
"Hermiona, isto vseeno je, ali je to napravil, da bi me zvabil tja, ali ne!
McHudurrovo so prepeljali v Svetega Munga in zdaj na Bradavi arki ni isto
nobenega lana Reda ve , torej moramo na Sekretariat sami, sicer bo Sirius umrl!"
"Ampak, Harry! Kaj, e so bile te sanje... e so bile samo sanje?"
Fant je zarjovel od besa in Hermiona se je od strahu za korak umaknila.
"Kdaj se ti bo posvetilo, da to niso samo sanje?!" je zatulil. "Zakaj sem se po
tvojem moral mu iti z brambovijo?! Zakaj je bilo Dumbledorju toliko do tega, da ne bi
videl, kaj se dogaja na Sekretariatu?! Zato, ker je vse RES, Hermiona! Siriusa je ujel,
vem, da ga je. Mrlakenstein ga ima v pesti, in tega ne ve nih e, torej ga lahko reimo
samo mi! e mi no e pomagati, prav, a jaz grem tja, razume?! Sploh pa se samo
spomni, kako je bilo, ko sem naju reil pred morakvarji! Takrat se nisi pritoevala,
kako obupen sem, ker grozno rad koga reim!"
V isti sapi se je zasukal k Ronu in nadrl e njega:
"In tudi ti mi nisi ni o ital, ko sem poskrbel, da tvoje sestre ni pospravil
bazilisk..."
"Jaz ti esa taknega nikdar ne bi o ital!" ga je razgreto zavrnil pegasti
prijatelj.
"Ampak, posluaj se vendar, Harry," ga je divje opomnila Hermiona. "Sam si
vendar rekel, da po Dumbledorjevem ne bi smel vedeti za te stvari, in e bi se res
nau il brambovije, tudi ne bi!"
" E MISLI, DA BOM ZDAJ POSKUAL PREPROSTO POZABITI, KAR SEM
VIDEL..."
"In tudi Sirius ti je rekel, da se mora v prvi vrsti nau iti, kako misli obraniti
pred vdorom!"
" E BI VEDEL, KAJ SE BO ZGODILO, BI PRAV GOTOVO REKEL KAJ
POVSEM..."
Tedaj so se vrata odprla in trojica se je naglo zasukala. V u ilnico je vstopila
Ginny, ki se je radovedno zazrla vanje, tik za njo pa je prila e Loona. Ta je kot
obi ajno dajala vtis, da jo je slu ajno prineslo mimo.
"ivijo," jih je nekoliko negotovo pozdravila Ronova sestrica. "Sliali sva
Harryja, pa naju je zanimalo, zakaj tako vpije."
"Kaj te briga," jo je grdo zavrnil mladi arovnik.
Ginny je privzdignila obrvi.
"Nobenega razloga nima, da bi bil osoren do mene," je hladno rekla. "Samo
spraevala sem se, e lahko kako pomagam."
"Ne more," jo je na kratko poskual odpraviti.
"Ni kaj vljuden nisi, ve," ga je mirno obvestila Loona.
Harry je zaklel in ji obrnil hrbet, saj mu ni bilo niti najmanj do tega, da bi se

zdaj pregovarjal e z njo.

" akaj," se je nenadoma oglasila Hermiona. "Harry, pravzaprav bi ti lahko
pomagali."
Oba fanta sta jo presene eno pogledala.
"Glej, ugotoviti moramo," je razloila, " e Siriusa res ni v tabu."
"Pa saj sem ti rekel, da sem ga videl..."
"Prosim, Harry, lepo te prosim!" ga je obupano rotila. "Zakaj bi na vrat na nos
drveli na Ministrstvo? Najprej se prepri ajmo, e je morda vseeno doma! e ga ni,
priseem, da te ne bom poskusila zaustaviti. S tabo bom la in... In po svojih
najboljih mo eh ti ga bom pomagala reiti!"
"Mrlakenstein ga vendar mu i!" je spet zatulil mladi arovnik. "Naravnost na
Sekretariat moramo!"
"Ampak mogo e gre vseeno samo za prevaro, Harry. Preverimo vendar
najprej, morda je Sirius lepo doma."
"In kako naj bi to preverili?" je obupano zagodel. "Le kako?"
"Prek Temynovkinega kamina, ne gre druga e," je rekla in se ob tem stresla.
"Nekako jo bomo zvlekli iz kabineta, potem pa bomo potrebovali nekoga, ki bo strail
na hodniku. Zato sem rekla, da ti Ginny in Loona lahko pomagata."
Ronova sestrica je sicer le priblino razumela, za kaj gre, a je kljub temu takoj
pristala:
"Z veseljem vam pomagava."
Loona pa je malo pomislila in nato vpraala:
"Ko govorite o Siriusu, s tem najbr mislite na Braddtsa Plocha, kajne?"
Odgovoril ji ni nih e.
"Dobro," je bojevito zagodel Harry. "V redu. e si izmisli, kako to lahko
opravimo zelo hitro, sem za, sicer pa bom takoj odel na Sekretariat za skrivnosti.
Sam, e bo treba."
"Na Sekretariat za skrivnosti?" je nekoliko presene eno ponovila Loona. "Kako
pa bo priel tja?"
Mladi arovnik se tudi tokrat ni zmenil zanjo.
"No, prav," je prikimala Hermiona, si za ela meti dlani in zakorakala med
mizami. "Torej bomo... Eden izmed nas mora k Temynovki... in jo prepri ati, da gre
nekam dale stran od kabineta. Rekel bi ji lahko... Recimo, da je Zhoprnack, kot
obi ajno, naredil nekaj groznega."
"Jaz jo bom nalagal," se je takoj javil Ron. "Rekel bom, da je Zhoprnack
razdejal e pol oddelka za spreminjanje oblike, ki je na isto drugi strani gradu.
akajte, mogo e bi ga lahko celo prepri al, da bi dejansko za el razgrajati tam..."
Hermiona ni niti z besedico ugovarjala zamisli, da bi se poltergeist lotil njej
tako ljubega oddelka, in to je jasno pri alo o tem, kako resen je bil poloaj.
"Dobro," je rekla, se namr ila in spet za ela korakati sem ter tja. "Medtem ko
bomo vlamljali v kabinet, pa moramo poskrbeti, da bomo imeli mir. e bo kaken
Spolzgadovec videl, kaj po nemo, nas bo takoj zatoil."
"Z Loono bi se lahko postavili vsaka na svoj konec hodnika," je nemudoma
predlagala Ginny, "in vsem bi rekli, da ne smejo naprej, ker je na njem nekdo spustil
za celo jeklenko Polnomastnega plina."
Hermiona je bila krepko presene ena, da se je Ronova sestrica zmona tako
hitro domisliti tako odli ne lai, in debelo jo je pogledala. A deklica je samo
skomignila in dodala:
"To je bilo zadnje, kar sta Fred in George nameravala napraviti, preden bi la z
Bradavi ake."

"No, dobro," je prikimala Hermiona. "Midva, Harry, pa se bova skrita pod

pla em nevidnosti zmuznila v kabinet in lahko se bo pogovoril s Siriusom..."
"Kako, e ga ni tam, Hermiona?!"
"Ho em re i... da se bo lahko prepri al, e je morda vendarle doma. Jaz bom
pazila nate, saj se mi ne zdi pametno, da bi bil v kabinetu sam. e ni drugega, so
vsaj okna njegova ibka to ka, kar je dokazal Lee, ki je skoznje spravil nofelj ka!"
eprav je bil mladi arovnik nestrpen in jezen, mu ni ulo, kaj mu ho e
Hermiona povedati s svojim predlogom: kot zvesta prijateljica mu je bila pripravljena
stati ob strani celo v kabinetu nove ravnateljice.
"Prav, no. Pa hvala," je zamomljal.
"Je e v redu. Ampak bojim se, da bo imel kljub vsemu samo kaknih pet
minut asa," je nadaljevala in prav vidno ji je odleglo, ker je Harry pristal na njen
na rt. "Zaradi Filcha, ki se kar naprej klati po oli, in tiste zoprne Inkvizitorkine ete
nikakor ne more ra unati, da ga bo imel ve ."
"Pet minut mi povsem zado a," je odvrnil mladi arovnik. "Pridite, gremo!"
"A kar takoj?" je osupnila njegova prijateljica.
"Ja, kdaj pa?!" se je spet razburil. "Si mislila, da bomo najprej malo pomalicali,
ali kaj? Lepo te prosim, pridi e, Mrlakenstein Siriusa mu i!"
"Aha, ja, seveda," se je zmedla. "No, kar pojdi po pla . Dobimo se pod tistim
stopni em, ki vodi na hodnik pred njenim kabinetom, prav?"
Harry ji ni odgovoril, temve se je takoj pognal iz u ilnice in se za el naglo
prebijati skozi mnoico soolcev na hodniku. est nadstropij vije je sre al Seamusa
in Deana, ki sta ga veselo pozdravila. Povedala sta mu, da na rtujeta zabavo, ki naj
bi jo imeli v dnevni sobi in bi se kon ala ele ob zori. A Harry ju je komaj slial in
naglo je planil skozi luknjo za portretom, onadva pa sta se e naprej pregovarjala,
koliko steklenic maslenuka naj si preskrbita na rnem trgu. Preden sta opazila, da
ga sploh ni ob njiju, se je s pla em nevidnosti in Siriusovim noem v torbi e vrnil na
hodnik.
"Harry, bi prispeval kaken guld ali dva? Harold Dingle pravi, da bi nam lahko
priskrbel steklenico Ogdenovega ognjenega viskija..."
Toda mladega arovnika je e odneslo po hodniku in nekaj minut kasneje je
e drvel po stopni u, pod katerim so ga akali Ron, Hermiona, Ginny in Loona.
"Imam ga, Siriusov no pa tudi," je zasopel. "Gremo?"
"Gremo," je prikimala Hermiona, po akala, da je la skupina Spolzgadovcev iz
estega letnika mimo, in nato rekla:
"No, Ron, pojdi k Temynovki in jo spravi iz kabineta... Ginny, Loona, najbolje,
da druge za neta odvra ati od hodnika... Midva s Harryjem pa se bova prekrila s
pla em. Ampak tukaj bova po akala tako dolgo, da bo zrak ist."
Ron se je odpravil proti kabinetu in njegove ivorde e lase sta lahko
spremljala vse do vrat, tako kot Loonine svetle, ki so se ustavili ele nekoliko naprej.
Ginnyjina ni manj izstopajo a glava pa se je e zibala med tudenti v nasprotni
smeri.
"Pridi sem," je zamrmrala Hermiona.
Harryja je zgrabila za zapestje in ga potegnila v nio, v kateri je stal doprsni
kip precej grdega srednjevekega arovnika. Glava na visokem podstavku si je ves
as nekaj mrmrala v brado.
"Si prepri an, da je s tabo vse v redu, Harry?" je mlada arovnica nato
vpraala prijatelja. "e zmeraj si bled."
"Saj nisem prvi ," jo je odpravil, pri emer je e segel v torbo in iz nje potegnil
pla nevidnosti.

V brazgotini ga je e vedno kljuvalo, a bole ina ni bila prehuda in tako je

sklepal, da Mrlakenstein Siriusu e ni zadal poslednjega udarca; ko je na primer
kaznoval Averyja, ga je galo veliko huje...
"Na," je rekel nazadnje in prek obeh vrgel pla .
Kip pred njima je e naprej po latinsko momljal, onadva pa sta natanko
prisluhnila, kaj se dogaja na hodniku.
"Naprej ne morete!" je Ginny razglaala mnoici soolcev. "al mi je, ampak
naokrog bo treba, po vrtljivem stopni u. Tukaj je nekdo spustil Polnomastni plin..."
Harry in Hermiona sta sliala, kako so tudentje negodovali in nekdo je rekel:
"Meni se zdi hodnik tak kot zmeraj."
"Seveda, Polnomastni plin je brezbarven," je prepri ljivo nejevoljno odvrnila
rde elaska. "Ampak ti kar izvoli, pojdi naprej. Za druge osle, ki nama ne bodo verjeli,
bova potem imeli dokaz, da je hodnik zaplinjen - tvoje truplo."
Gne a pred njima se je po asi razred ila in o itno se je razvedelo, da na ta
hodnik ni pametno hoditi, saj je nanj zavilo vse manj tudentov. Ko e dolgo asa ni
bilo nobenega, pa je Hermiona tiho rekla:
"Stopiva najprej do Ginny, potem pa greva naravnost v kabinet."
Ko sta se pokrita s pla em ustavila za Ronovo sestrico, je Hermiona
zaepetala:
"Dobro si jih... e bi nama grozilo, da naju ujamejo, pa nama res takoj daj
znamenje."
"Za kakno znamenje pa ste se dogovorili?" jo je vpraal Harry, ko sta se
odpravila h kabinetu.
"Na ves glas naj bi za eli prepevati ,Ron i Weasley je na car'," je povedala
Hermiona.
Harry je Siriusov no kmalu vstavil v reo med podbojem ter vrati, klju avnica
se je skoraj nemudoma vdala in stopila sta v kabinet.
Gnusni mucki so lenobno poleavali, saj je na njihove kronike lila svetloba
toplega popoldanskega sonca, prostor pa je bil povsem prazen. Hermiona si je
glasno oddahnila.
"Mislila sem, da je po tistem drugem nofelj ku kabinet e dodatno
zavarovala."
Pla sta slekla in mlada arovnica je pohitela k oknu, a se je k njemu
postavila tako, da je od zunaj ne bi mogli opaziti. Nato je na plano povlekla palico in
se pozorno zazrla skozenj. Harry je ta as e inil h kaminu, si naglo postregel s
epcem praka fr aka, ki je bil v atulji, in ga natresel na ognji e. Z njega so
izbruhnili smaragdni plameni in mladi arovnik je pokleknil, mednje vtaknil glavo ter
zaklical:
"Trochnmrkow trg dvanajst!"
Glava se mu je za ela vrteti, kot bi sploh ne bila pritrjena na vrat, njegovo telo
pa je e naprej nepremi no kle alo na trdih tleh kabineta. Zaradi pepela, ki se je
vrtin il okoli njega, je imel o i zaprte in odprl jih je, ele ko se je glava umirila. Takrat
je pred sabo zagledal dolgo in mrzlo kuhinjo taba Feniksovega reda.
V njej ni bilo nikogar. To je pri akoval, a kljub temu ni bil pripravljen na val
strahu, ki ga je zajel ob pogledu na prazni prostor.
"Sirius?!" je zavpil. "Sirius, si tu?"
Njegov glas je odmeval po kuhinji, a nih e mu ni odgovoril. Le z desne je
zaslial tiho podrsavanje nog.
Pred kamin je po asi prikorakal hini vilinec Spack. Videti je bil izjemno dobre
volje, eprav je o itno pred kratkim staknil hudo pokodbo, saj mu je obe dlani

prekrival debel sloj povojev.

"V kaminu je glava mladega Potterja," je vilinec obvestil prazno kuhinjo, pri
emer se je ve krat nenavadno zmagoslavno ozrl k njemu. "Le kaj po ne tu?"
"Kje je Sirius, Spack?" ga je vpraal Harry.
Vilinec se je naduno zahihital.
"Gospodar je el, Harry Potter."
"Kam pa? Kam je el?!"
Vilinec se je samo muzal.
"Pazi se, Spack!" ga je posvaril mladi arovnik, ki se je sicer zavedal, da mu
ne more storiti prav ni . "Takoj pokli i Siriusa, e ga ni, pa Wulfa, Nerrgo ali koga
drugega."
"V hii ni nikogar razen Spacka," je zadovoljno odvrnil vilinec, mu pokazal
hrbet in se po asi odpravil proti izhodu. "Spack se bo zdaj el malo pomenit z
gospodarico. Ja, to bo storil. e tako dolgo se ni pogovarjal z njo, saj ga je gospodar
vedno odgnal..."
"Kam je el Sirius, povej!" je Harry zavpil za njim. "Je el na Sekretariat za
skrivnosti?!"
Vilinec se je nenadoma ustavil. Fant je skozi premnoge noge stolov komaj
lahko razlo il njegov hrbet.
"Gospodar Spacku nikdar ne pove, kam gre," je tiho odvrnil Spack.
"Ampak ti ve, kam je el, kajne?!" je Harry e povzdignil glas.
Vilinec se na to nekaj asa ni odzval, potem pa se je glasno zahehetal.
"Gospodar se s Sekretariata za skrivnosti ne bo vrnil!" je zadovoljno odvrnil.
"Spack in njegova gospodarica sta kon no spet sama!"
In e je naglo oddrobencljal naprej ter izginil skozi vrata.
"Ti...!"
A e preden je Harry izrekel eno samo kletvico ali zmerljivko, je na temenu
za util ostro bole ino. Sunkovito je zajel sapo in tako vdihnil precejnjo koli ino
pepela, potem pa se je zavedel, da ga e vle e nazaj skozi plamene. Kar naenkrat
se je pred njim znael testeni obraz Temynove, ki ga je zgrabila za lase in zvlekla iz
kamina. Drala ga je tako surovo, da mu je glavo ukrivila vznak, kot bi mu
nameravala prerezati vrat.
"Misli," je zaepetala in ga stresla, "da sem po dveh nofelj kih v svojem
kabinetu pripravljena gostiti e kakno nagnusno bitje? Ko me je tu pri akal e drugi,
sem vrata vendar obdelala z ultrasenzori nim urokom, ti butec."
V isti sapi je zasukala glavo in nato na nekoga, ki ga ni mogel videti, zalajala:
"Vzemi mu e palico!"
Mladi arovnik je za util, da mu je nekdo segel v ep in mu jo potegnil iz
njega.
"Pa njej tudi!"
Od vrat se je zaslialo pridueno prerivanje in Harry je vedel, da je tudi
Hermiona ostala brez arobne palice.
"Zdaj pa mi povej, kaj po ne v mojem kabinetu!" je ukazala Temynova in tako
divje stresla dlan, v kateri je stiskala op njegovih las, da se je opotekel.
"Hotel sem... priti do Ognjene strele!" je zahripal Harry.
"Lanivec!"
Spet ga je stresla.
"Dobro ve, da je tvoja metla v je ah in jo straijo! Sploh pa si glavo molel v
kamin. S kom si se pogovarjal?"
"Z nikomer..." je zaje al fant in se ji poskual izviti, a je dosegel le to, da se je

od njegovega skalpa poslovilo precejnje tevilo las.

"Lanivec!" je zavpila Inkvizitorka.
Silovito ga je porinila od sebe, da je priletel v mizo. Zdaj je ele videl, da
Hermiono ob zid pritiska Garra Bick iz Spolzgada, ob oknu pa je opazil Dreca, ki je
slonel na polici in se pri tem poigraval s Harryjevo palico.
Takrat je tudi zaslial, da se na hodniku nekaj dogaja, in ko se je ozrl k vratom,
je skoznje prila cela vrsta mo nih Spolzgadovcev. V kabinet so privedli Rona, Ginny
in Loono, na veliko presene enje mladega arovnika pa tudi Nevilla. Temu je Crabbe
okoli vratu ovijal roko, in to tako silovito, da se je e davil. Vsem tirim prijateljem so v
usta zarili ep.
"Vse imamo," je povedal Warrington in Rona je surovo porinil prek kabineta.
"Tale..." (s palcem je pomignil na Nevilla), "me je poskusil zaustaviti, ko sem prijel
tole rde elasko, zato sem ukazal, naj privedejo tudi njega."
"Lepo, lepo," je pokimala Temynova.
Nekaj asa je nato zadovoljno opazovala, kako Ginny poskua brcniti v pi al
veliko Spolzgadovko, ki jo je ukle ila v prijem.
"Glej no," je nazadnje pripomnila Inkvizitorka. "Zdi se, da se bomo na
Bradavi arki po asi znebili isto vseh Weasleyjevih."
Dreco se je priliznjeno zasmejal. Temynova se je zato samozadovoljno
nasmehnila ter sedla v naslanja , oble en v blago s cvetli nim vzorcem. V svoje
jetnike je nato zameikala kakor krasta a, ki se je znala sredi rone gredice.
"Tako torej, Potter," je nazadnje rekla. "Dekleta so straila, temu klovnu..." (z
glavo je pomignila na Rona in mladi Malfoy se je zasmejal e glasneje), "... pa si
naro il, naj mi lae. A kaj, ko sem vedela, da Zhoprnack ravno s rnilom mae le e
olskih teleskopov - o tem me je pred kratkim obvestil hinik!
Kakor koli, o itno si se hotel z nekom nujno pogovoriti. Morda z
Dumbledorjem? Ali pa tistim mulatom Hagridom? No, z McHudurrovo se gotovo nisi
pomenkoval, saj smo ji lepo zaprli usta."
Dreco in e nekateri drugi lani Inkvizitorkine ete so se zasmejali, Harry pa je
bil tako jezen, da se je kar tresel.
"Briga vas, s kom se pogovarjam!" je zaren al.
Mlahava koa Inkvizitorkinega obraza se je nekoliko napela.
"Tudi prav," je rekla skrajno sladko in groze e. "Tudi prav, gospodi Potter...
Dala sem ti prilonost, da mi vse pove sam od sebe, a ti si jo zavrnil. Torej nimam
druge izbire. Dreco, pojdi po profesorja Rawsa."
Mladi Malfoy je Harryjevo palico spravil za pla in se nesramno ree
odpravil iz kabineta, toda mladi arovnik je to komaj opazil. Do tistega trenutka je bil
namre nekako prepri an, da na oli ni niti enega lana Reda ve in mu tako nih e
ne more prisko iti na pomo . A seveda se je motil, kajti na Rawsa je preprosto
pozabil.
Na prostor je legla tiina, ki so jo motili le napori Spolzgadovcev, da bi Rona in
druge e naprej drali v ahu. Rde elasec je imel sicer grdo preklano ustnico, a se je
vseeno upiral Warringtonu, ki ga je z desnico zgrabil pod pazduho in mu je z levico
pritiskal na tilnik. Ginny je poskuala estoolko, ki jo je trdno stiskala za obe roki, s
petami usekati po stopalih. Neville pa je v obraz postajal vse bolj krlaten in se je e
zato trudil izviti Crabbejevemu objemu, tako kot se je Hermiona Garrinemu. Le Loona
je mirno stala ob Spolzgadovki, ki jo je ujela, in skozi okno je zrla, kot bi jo vse skupaj
nekoliko dolgo asilo.
Harry se je ozrl nazaj k Temynovi, ki ga je pozorno opazovala. A tudi ko so
zasliali, da se jim po hodniku pribliujejo koraki, in je v kabinet priel Dreco, za njim

pa e Raws, ni njegov obraz izdal prav ni esar.

"Ste me klicali, ravnateljica?" je vpraal profesor in se ozrl po nemirnih parih,
kot bi mu bilo povsem vseeno, kaj se gredo.
"Profesor Raws!" ga je pozdravila Inkvizitorka, se na iroko nasmehnila in
vstala. "Ja, klicala sem vas, saj bi rada e eno stekleni ko reseruma. im prej."
"Zadnjo iz svoje zaloge sem vam dal, ko ste hoteli zasliati Potterja," je dejal in
se skozi zaveso mastnih las hladno zazrl vanjo. "Menda niste porabili isto vse?
Povedal sem vam, da bodo tri kapljice zado ale."
Temynovi je kri bunila v obraz.
"Saj lahko zvarite novega, kajne?" je dejala z mnogo bolj sladkim in deklikim
glasom, kot po navadi, kadar je bila jezna.
"Vsekakor," se je nasmehnil Raws, "in ker mora med zorenjem vsaj enkrat
do akati vse lunine mene, vam ga bom lahko prinesel prej kot v enem mesecu."
"Prej kot..." je osupnila Inkvizitorka, nato pa se je na eperila. "V enem
mesecu?! Toda potrebujem ga e pred dananjim ve erom, Raws! Potterja sem
vendar zalotila, ko se je prek mojega kamina z nekom pogovarjal!"
"Res?" je dejal profesor, ki je tokrat prvi pokazal nekaj zanimanja in se je ozrl
k Harryju. "No, to me niti ne udi. Potter je od nekdaj rad kril olska pravila."
Njegove hladne rne o i so zavrtale v Harryjeve, a ta mu je pogled mirno vrnil
in se pri tem osredoto il na tisto, kar je videl v sanjah. Rawsa je izzival, naj mu vdre v
misli, naj mu pomaga...
"Kakor koli, ho em ga zasliati!" je jezno dejala Temynova in Raws je umaknil
pogled s Harryja ter se zazrl v obraz ravnateljice, ki je drgetala od jeze. "Nujno mi
morate prinesti napoj, ki ga bo prisilil v to, da mi pove resnico!"
"Kot sem e dejal," je mirno odvrnil mojster arobnih napojev, "ste porabili
isto vso mojo zalogo reseruma. Zato vam ne morem pomagati, razen e bi Potterja
eleli zastrupiti, kar vsaj mene ne bi motilo. A teava je seveda v tem, da velika
ve ina strupov deluje prehitro in rtev nima kaj dosti asa za izpovedi."
Spet se je zasukal k Harryju, ki je ves as zijal vanj v upanju, da se bosta
nekako vendarle sporazumela tudi brez besed.
Mrlakenstein je ujel Siriusa in oba sta na Sekretariatu za skrivnosti, je
obupano vpil sam pri sebi. Mrlakenstein je ujel Siriusa...
"Dajem vam zadnji opomin pred odpustitvijo!" je v tistem zavre ala
Inkvizitorka in Raws se je z rahlo privzdignjenimi obrvmi spet ozrl k njej. "Nala mi
no ete pomagati! Tega od vas res nisem pri akovala!
Lucius Malfoy vendar govori o vas nadvse pohvalno! Zdaj pa izginite iz mojega
kabineta!"
Raws se ji je posmehljivo priklonil in e se je zasukal na petah.
Zadnja monost, da Harry Red obvesti, kaj se dogaja, bo zdaj zdaj odkorakala
skozi vrata!
"Tacmeistra je ujel!" je zavpil. "Ujel ga je in oba sta tam, kjer je skrito!"
Profesor se je ustavil z roko na kljuki vrat.
"Tacmeistra?" je vzkliknila Temynova in navdueno pogledovala od Harryja do
mojstra arobnih napojev. "Kaj je Tacmeister? Kaj je skrito in kje? Kaj ho e re i s
tem, Raws?"
Profesor se je ozrl k Harryju in njegov obraz je bil povsem brezizrazen. Mladi
arovnik nikakor ni mogel ugotoviti, e ga je razumel ali ne, a vpri o Inkvizitorke si
tega ni upal povedati bolj naravnost.
"Ne bi vedel," je nazadnje dejal Raws. "Potter, kadar si bom zaelel, da za
mano vpije nesmisle, ti bom v goltanec zlil napitek kvasa ev. Ti, Crabbe, pa

nekoliko popusti prijem, kajti e se bo Velerit zaduil, bom moral napisati kopico
dolgo asnih poro il..."
Vrata je za sabo odlo no zaprl in Harryju zdaj ni bilo pri srcu prav ni laje kot
prej, pa eprav je bil Raws njegovo zadnje upanje. Ozrl se je k Temynovi, ki pa ni bila
videti prav ni manj razo arana - prsi so ji od besa in nemo i divje plale.
"Dobro..." je rekla in segla po palici. "Tudi prav... e mi res ne ostane
drugega... Tu vendar ne gre le za vpraanje olskega reda, temve gre za varnost
celotne arovnike skupnosti... Ja, res je tako!"
Tako si je dajala poguma, se iv no prestopala in pri tem zijala v Harryja, s
palico v desnici udarjala v razprto dlan levice ter globoko sopla. Mladi arovnik, ki
svoje ni imel, se je po util obupno nemo en.
"Sam si me prisilil v to, Potter... Tega no em storiti," je nadaljevala
Inkvizitorka, ki se je e vedno nemirno zibala, "a okoli ine vendar v asih dovoljujejo
celo uporabo... Minister bo gotovo razumel, da nisem imela izbire..."
Malfoy je pri akujo e zrl vanjo.
"Kletev krianih ti bo e razvezala jezik," je tiho dejala Temynova.
"Ne!" je kriknila Hermiona. "Ta kletev je vendar strogo prepovedana!"
Toda Inkvizitorka se ni zmenila zanjo. Po njenem obrazu se je razlezel
opolzek, hlepe in razburjen nasmeek, kakrnega Harry ni videl e nikdar. e je
dvignila palico... "Minister gotovo ne bi hotel, da prekrite zakon, profesorica!" je
zavpila mlada arovnica.
" esar Cornelius ne ve, ga ne more spraviti v slabo voljo," je odvrnila
Temynova. Palico je zdaj uperjala v najrazli neje dele Harryjevega telesa; o itno je
razmiljala, kako bi mu prizadejala im hujo bole ino.
"Niti sanja se mu ne, da sem lansko poletje morakvarjema ukazala, naj se
spravita nanj. A vseeno je z veseljem pograbil prilonost, ki se mu je s tem ponudila,
in ga je poskual vre i iz ole."
"Tisto ste zakuhali vi?" je zameikal Harry. "Vi ste ju poslali nadme?"
"Nekdo je pa moral nekaj ukreniti," je mehko odvrnila in njena palica,
uperjena v fantovo elo, je kon no obmirovala. "Vsi so blejali, kako bi te bilo treba
utiati, in javno so te sramotili, a jaz sem bila edina, ki je bila pripravljena dejansko
nekaj storiti. Toda takrat si se izmazal, kajne, Potter? No, tokrat se ne bo!"
e je globoko zajela sapo...
"Cru..."
"Ne!" jo je izza Garre Bick preglasila Hermiona. "Ne! Harry... povejmo ji
vendar!"
"Odpade!" je zavpil mladi arovnik in besno zazijal vanjo.
"Saj ji bomo tako ali tako morali, Harry, prisilila te bo... Zakaj... Zakaj bi se
upiral?"
Skruila se je in se za ela cmeriti v Garrin pla . Bickova je nemudoma
opustila svoje napore, da bi jo zme kala ob zid, ter vsa nakremena sko ila vstran.
"Glej no, glej!" je zmagoslavno dejala Temynova. "Gospodi na Jezikavka nam
je pripravljena nekaj povedati, kaj? No, dajmo, punca, dajmo!"
"Her...mi...na...ne!" je skozi ep zavpil Ron.
Ginny je zijala vanjo, kot bi jo videla prvi v ivljenju, in tudi Neville je
presene eno zrl k njej, pa eprav se je e vedno davil. Toda Harry je pravkar opazil
nekaj zelo pomenljivega: prijateljica je resda obupano ihtela v dlani, toda za solzami
ni bilo niti sledu.
"Tako... tako mi je al, Harry," je rekla. "Ampak... tega ne bi prenesla..."
"Je e v redu, punca, je e v redu," jo je neu akano tolaila Inkvizitorka, jo

zgrabila za ramena in posadila v naslanja , potem pa se je sklonila nadnjo. "No,

tako... Povej, s kom se je Potter pravkar pogovarjal!"
"Samo... samo," je Hermiona e naprej ihtela v dlani, "samo poskual se je... S
profesorjem Dumbledorjem..."
Ron je iroko razprtih o i otrpnil, Ginny je prenehala napadati estoolko in
celo Loona je bila videti nekoliko presene ena.
Inkvizitorka ter njeni ljubljen ki so bili na sre o preve zaverovani v Hermiono
in teh sumljivih znamenj niso opazili.
"Z Dumbledorjem," je eljno ponovila Temynova. "Torej veste, kje je?"
"Ko bi le..." je ihtela mlada arovnica. "Iskali smo ga v Po enem kodu, po celi
Pre ni, v Treh metlah in celo v Merja evi glavi..."
"Pun ara butasta! Dumbledore vendar ne bo posedal po pivnicah, ko mu je za
petami celotno Ministrstvo!" je zavpila Inkvizitorka in isto vsaka guba njenega
mlahavega obraza je sijala od razo aranja.
"Ampak... e smo mu pa morali povedati nekaj nujnega!" je zacmihala
Hermiona.
Roke si je zdaj e bolj pritiskala k obrazu, a Harryju je bilo jasno, da tega ne
po ne iz obupa. Ne, hotela je prikriti, da v resnici sploh ne joka.
"Res?" je spet razburjeno vpraala Temynova, ki tega sploh ni opazila. "Kaj pa
ste mu hoteli povedati?"
"Da... Da je... Da je nared!" je ihtela Harryjeva prijateljica.
"Kaj - da je nared?" jo je odlo no vpraala nova ravnateljica, ki jo je spet prijela
za rame in jo na lahno stresla. "Kaj je nared, punca?"
"Or... Oroje," je izdavila Hermiona.
"Oroje? Oroje!" bi Inkvizitorki o i skoraj vrglo iz jamic. "Torej ste se poskusili
dokopati do ne esa, s imer bi se nam lahko uprli? Ne? Do ne esa, s imer bi lahko
napadli Ministrstvo? Kaj?! Aha! To vam je verjetno naro il Dumbledore, kajne?"
"Ja-aaa," se je cmerila mlada arovnica, "ampak oditi je moral, e preden ga je
izdelal do konca. Z-zdaj, ko smo ga namesto njega mi, pa Dumbledorja ne momoremo najti."
"Za kakno oroje pa gre?" jo je ostro vpraala Temynova, pri emer so njeni
okati prsti e vedno po ivali na dekletovih ramah.
"Ni-nismo isto prep-prepri ani," je glasno smrkala Hermiona. "Na- naredili
smo pa , kar na-nam je naro il profesor Dumbledore."
Temynova se je zmagoslavno vzravnala.
"To oroje ho em videti!" je rekla. "Pokai mi, kje je!"
"Prav, ampak samo vam. Njim ga e ne bom!" je predirno odvrnila Hermiona,
se zasukala in se skozi prste zazrla v Spolzgadovce.
"Misli, da mi lahko postavlja pogoje?" jo je osorno zavrnila Inkvizitorka.
"Prav," je mlada arovnica spet zaihtela v dlani. "Prav, kar naj ga vidijo! Upam,
da ga bodo uporabili proti vam! Res, povabimo vendar zraven im ve ljudi, naj si ga
ogledajo! O, ka-kako bi vam privo ila...
i- isto prav bi vam bilo, e b-bi cela ola vedela, kje je in kako s-se ga
uporabi! Samo malo bi jim li na ivce, pa bi vam lahko lepo vrnili!"
Te besede so na Temynovo napravile mo an vtis. Na hitro in sumni avo se je
ozrla po lanih Voda, pri emer so njene izbuljene o i za hip obstale na mladem
Malfoyu. Na obrazu sta se mu namre risala navduenje in pohlep, ki ju je vse
prepo asi zbrisal z njega.
Inkvizitorka je nato za dalj asa in zamiljeno uperila pogled v Hermiono.
Kon no je spregovorila z glasom, za katerega je o itno domnevala, da je materinski.

"Dobro, dragica, pa reciva, da bova li sami... No, tudi Potterja bi lahko vzeli s
sabo, kajne?"
"Profesorica," je vneto dejal Dreco. "Po mojem bi bilo pametno, e bi vas za
vsak primer pospremil vsaj del Voda..."
"Vija ministrska svetnica sem, Malfoy. Se ti zdi, da z dvema najstnikoma ne bi
mogla opraviti?" ga je ostro vpraala Temynova.
"Sploh pa se mi dozdeva, da to oroje ni nekaj, kar je primerno o em
oloobveznih otrok. Dokler se ne vrnem, boste zato ostali tu in pazili, da kdo izmed
tehle ne pobegne."
S iroko kretnjo je pokazala na Rona, Ginny, Nevilla in Loono.
"Tudi prav," je rekel Dreco, a videti je bil precej razo aran in nejevoljen.
"Mi pa kar hitro stopimo," je Inkvizitorka odredila Harryju in Hermioni. "In lepo
pred mano hodita."
Triintrideseto poglavje
Spopad in rna ivad
Harryju se ni niti sanjalo, kaken na rt je skovala Hermiona, in bal se je, da ga
sploh ni. Ko sta se odpravila po hodniku, ki je vodil k Inkvizitorkinemu kabinetu, je
zato hodil za njo; zelo sumljivo bi bilo, e bi se izkazalo, da ne ve, kam gredo. A s
prijateljico se ni upal pogovoriti, kajti Temynova jima je tako tesno sledila, da je
razlo no slial, kako sope.
Hermiona ju je popeljala navzdol po marmornatem stopni u. Zaradi odprtih
dvojnih vrat Velike dvorane je bilo glasni klepet in roljanje pribora razlo no sliati
tudi v avli - Harryju se je zdelo povsem neverjetno, da komaj nekaj metrov stran
soolci uivajo v ve erji, se veselijo konca izpitov in so brez ene same skrbi...
Mlada arovnica je zakorakala skozi vhodna vrata in se prek kamnitih stopnic
spustila v park. Poletni ve er je bil blag in sonce se je e spu alo proti vrhovom
dreves Prepovedanega gozda. Ko se je Hermiona odlo no odpravila prek zelenice Temynova je morala skoraj te i, da ju je dohajala - so sence trojice valovale za njimi
kakor pla i.
"Oroje je torej skrito v Hagridovi ko i, kaj?" je eljno vpraala Temynova, ki
se je e vedno tesno drala Harryja.
"Pa kaj e," je zani ljivo odvrnila Hermiona. "Hagrid bi ga lahko po nesre i
sproil."
"Seveda," je prikimala Inkvizitorka, ki je postajala vedno bolj razburjena.
"Seveda bi ga lahko, mulat torasti."
Zasmejala se je in Harryja je prijelo, da bi se zasukal in jo zgrabil za goltanec,
a se je zadral. Mehkemu ve ernemu zraku navkljub mu je v brazgotini kljuvalo, a
vedel je, da se Mrlakenstein e ni odlo il zadati poslednjega udarca, saj bi bila v tem
primeru bole ina nevzdrna.
"Ampak kje pa je potem?" se je ez as spet oglasila Temynova in v njenem
glasu je bilo zaznati sled nelagodja, kajti Hermiona je e naprej korakala naravnost
proti Gozdu.
"Tamle, kje pa," je odvrnila mlada arovnica in pokazala proti temnim
drevesom. "Skriti ga je bilo vendar treba tako, da ga tudentje ne bi slu ajno nali."
"Seveda," je spet prikimala Inkvizitorka, a zdaj je bila e prav o itno

zaskrbljena. "Seveda... No, prav. Ampak glejta, da bosta ves as hodila pred mano."
"Bi nama dali vao palico, e e morava hoditi spredaj?" je vpraal Harry.
"Iz teh zeli pa ne bo napoja, gospodi Potter," ga je sladko zavrnila Inkvizitorka
in ga s palico dregnila v hrbet. "Bojim se, da Ministrstvo moje ivljenje ceni precej bolj
kot vajino, ve."
Ko so zakora ili v hladno senco dreves, je mladi arovnik prvi poskusil ujeti
prijatelji in pogled. Da gresta v Gozd brez palice, se mu je namre zdelo veliko bolj
predrzno kot vse ostalo, kar so storili tistega ve era. Hermiona pa je zgolj zani ljivo
oinila Temynovo in se pognala naravnost med debla, da jima je Inkvizitorka s
svojimi kratkimi nogami komaj sledila.
"Je globoko v Gozdu?" je vpraala, ko ji je veja raztrgala pla .
"O ja," je pritrdila mlada arovnica. "Dobro je skrito."
Harryja je obla naravnost zlohotna slutnja. Hermiona namre ni ubrala poti,
po kateri so se s Hagridom odpravili na obisk h Gropu, temve tisto, ki ji je sledil pred
tremi leti in je vodila k brlogu poastnega Aragoga. Prijateljica takrat sicer ni la z
njim in mo no je dvomil, da se ji vsaj priblino sanja, kakna nevarnost prei na
njenem koncu.
Potem pa je nenadoma celo zavila z nje!
"Em, si prepri ana, da gremo v pravo smer?" jo je takrat nataknjeno vpraal
Harry.
"O ja," mu je odvrnila in njen glas je bil naravnost jeklen.
Skozi podrast je po mnenju mladega arovnika sicer lomastila prav pretirano
glasno, Temynova za njima pa se je kmalu prvi spotaknila. Po akala je nista, kaj
ele, da bi ji pomagala vstati, in mlada arovnica je le zaklicala:
"e malo! Ni ve dale !"
"Hermiona, ne vpij vendar," je zamrmral fant, ki je stopil nekoliko hitreje in jo
ujel. "Kaj vse bi nas lahko slialo..."
"Natanko tega si tudi elim," je tiho odvrnila, Temynova pa je glasno hrope
stekla za njima. "Bo e videl..."
Hodili so e kar nekaj asa in nazadnje so bili e tako globoko v Gozdu, da se
skozi goste kronje ni prebil niti arek svetlobe. Harry je dobil ob utek, kakrnega je
imel v Gozdu e ve krat - da ga opazujejo njemu nevidne o i.
"Je e dale ?" je jezno vpraala Inkvizitorka.
"Ne, zdaj ni ve !" je zavpila Hermiona, ko so prili na tema no in vlano jaso.
"Samo e malo..."
Tedaj jim je prek glav zavigala pu ica, ki se je zarila v blinje drevo, in
samo hip zatem so po Gozdu zadoneli pretevilni udarci kopit. Harry je za util, kako
se tla kar tresejo, Temynova pa je predirno kriknila, ga zgrabila in ga kot it
potegnila predse...
Iztrgal se ji je in se zasukal. Iz vseh smeri so se jim bliali kentavri. Bilo jih je
vsaj petdeset in pred sabo so napenjali loke, pu ice pa uperjali naravnost v trojico.
Ta se je po asi umikala proti sredini jase, pri emer se je Inkvizitorki iz ust izvijal prav
nenavaden, a vsekakor prestraen cvile. Harry se je ozrl k Hermioni in opazil je, da
se zmagoslavno smehlja.
"Kdo ste?" jih je nagovoril znan glas.
Mladi arovnik se je ozri na levo. Iz obro a kentavrov je stopil kostanjevo rjavi
konjski trup Magoriana, ki je z lokom e naprej meril vanje, tako kot njegovi tovarii.
Temynova na Harryjevi desni sploh ni nehala cviliti in je palico s treso o roko uperila
v bliajo ega se kentavra.
"Vpraal sem, kdo ste!" je osorno ponovil Magorian.

"Kalvara Temyna!" je z visokim in preplaenim glasom odgovorila Inkvizitorka.

"Vija ministrova svetnica in Velika inkvizitorka!"
"Z Ministrstva za aranje prihaja?" se je namr il vodja kentavrov, tevilni
njegovi tovarii pa so se nemirno prestopili.
"Tako je!" je s e vijim glasom zacvilila Temynova. "Zato bodite zelo previdni!
Za mutante, kakrni ste vi, znajo na Sekretariatu za nadzor nad arobnimi bitji zelo
dobro poskrbeti in nai zakoni..."
"Ste sliali, s im nas je ozmerjala?!" je zavpil Bane, rni kentaver divjega
izgleda.
tevilni njegovi tovarii so besno zamrmrali in mnogi izmed njih so e mo neje
napeli strune lokov.
"Kako pa govorite z njimi?!" se je razjezila tudi Hermiona.
Toda zdelo se je, da je Inkvizitorka sploh ne slii. Treso o palico je e vedno
uperjala v Magoriana in nadaljevala:
"Drugi odstavek petnajstega lena Kazenskega zakonika jasno dolo a, da je
, arobno bitje z domala tako razvitim razumom, kot ga imamo ljudje, odgovorno za
vsako nasilno dejanje...'"
"Domala tako razvitim razumom?" je ponovil Magorian, Bane in e nekateri
drugi pa so zarjoveli od besa ter zatopotali s prednjimi nogami po tleh. "ali nas,
enska! Na razum na nao veliko sre o vaega izjemno prekaa!"
"Kaj po nete v naem Gozdu?" je zavpil sivi kentaver trdega obraza, ki sta ga
prijatelja sre ala e prejnji . " emu ste prili sem?"
"V vaem Gozdu?" je izdavila Temynova, ki se zdaj ni tresla samo od strahu,
temve tudi od ogor enja. "Naj vas opomnim, da smete tu iveti zgolj zato, ker je
Ministrstvo za aranje dolo ena podro ja nae deele naklonilo..."
Pu ica ji je inila tako blizu glave, da je dejansko oplazila njene mije sive
lase. Inkvizitorka je ob tem zavre ala, da je paralo uesa, in si glavo pokrila z
rokami, a kentavri so potezo svojega tovaria glasno pozdravili, nekateri pa so se
celo hripavo zakrohotali. Divji, rezgetavi smeh je prav srhljivo odmeval prek tema ne
jase in prestopajo a se kopita so u inkovala vse prej kot pomirjujo e.
"No, igav je zdaj Gozd, enska?!" je zavpil Bane.
"Umazani mulati!" je zatulila Inkvizitorka, ki se je e vedno drala za glavo.
"Nakaze! ivali! e zdavnaj bi vas morali podvre i nenehnemu nadzoru Ministrstva!"
"Utihnite vendar!" je zavpila Hermiona, a prepozno.
Temynova je palico e uperila v Magoriana in zavre ala:
"Nesposobio!"
Po zraku so vignile vrvi, podobne debelim ka am, in se tesno ovile okoli
kentavrovega trupa ter rok. Magorian je besno zavpil in se dvignil na zadnje noge, da
bi se reil, njegovi tovarii pa so se pognali v napad. Harry je zgrabil Hermiono in jo
porinil na tla. Z obrazom, zakopanim v prst, je nato prestraeno poslual, kako okoli
njega bobnijo kopita. Toda kentavri so zavili okoli njiju s Hermiono ali pa so ju
presko ili, obenem pa rjoveli od besa.
"Neeee!" je slial zavre ati Temynovo. "Neeee... Vija ministrska svetnica
sem, ne morete me... Spustite me, ivali! Neeee..."
Rde e se je zabliskalo in Harry je vedel, da je enega izmed kentavrov
poskusila ohromiti, nato pa je glasno zavre ala. Fant je za nekaj centimetrov dvignil
glavo in zagledal Bana, ki jo je dvignil visoko v zrak, da se mu je nemo no zvijala v
prijemu ter prestraeno vpila. Pri tem ji je palica zdrsnila iz rok in Harry se je
nemudoma pognal za njo...
A komaj je po njej stegnil dlan, je po palici usekalo kopito in jo preklalo na pol.

"Glej no!" je jezno vzkliknilo bitje nad mladim arovnikom, ga zgrabilo s svojo
kosmato roko in ga postavilo pokonci.
Tudi Hermiono so dvignili na noge, Harry pa je prek kentavrskih glav in trupov
raznih barv opazil, kako Bane s Temynovo na hrbtu e drvi med drevesa. Inkvizitorka
pri tem ni in ni nehala vre ati, toda njen glas je tonil v daljavo, dokler ga ni povsem
preglasil topot kopit, ki so udarjala ob tla okoli olarjev.
"Kaj pa naj s tema dvema?" je vpraal sivi kentaver, ki je dral Hermiono.
"Mlada sta," se je izza Harryja oglasil po asen, alosten glas. "Mladi em ne
smemo storiti alega."
"Prav onadva sta jo pripeljala sem, Ronan," je dejal kentaver, ki je fanta trdno
dral za ovratnik. "Poleg tega pa tudi nista ve tako zelo mlada... Tale bo kmalu
odrasel."
Zazrl se je v mladega arovnika in ga stresel.
"Prosim vas," je zadihano rekla Hermiona, "lepo vas prosim, spustite naju.
Tiste babnice ne marava in midva nisva z Ministrstva! Sem sva prila samo zato, ker
sva vedela, da se je bova zaradi vas znebila!"
Harryju je bilo takoj jasno, da je napravila hudo napako, in kentaver je glavo
zasukal v nebo, besno topotnil z zadnjimi nogami ter zarjul:
"Zdaj vidi, Ronan?! Naduta sta, tako kot odrasli njune vrste! Sem sta prila,
da bi namesto njiju opravili umazan posel! O nas razmilja, kot bi bili sluabniki, ki
bodo kakor ubogljivi psi pregnali njuno sovranico!"
"Ne!" je zgroeno zacvilila mlada arovnica. "Lepo vas prosim, ne razumite me
narobe! Upala sva samo, da nama boste... pripravljeni pomagati."
Toda s tem je njun poloaj samo e poslabala.
"Mi ljudem ne pomagamo!" se je razjezil kentaver, ki je dral fanta, pri emer
je prijem e okrepil in se dvignil na zadnje noge, da so se tudi Harryjeve za hip lo ile
od tal. "Povsem samosvoja bitja smo in na to smo ponosni! Zato vama nikakor ne
bomo dovolili oditi od tu, saj bi se samo hvalila, kako smo ubogali vsak vajin ukaz!"
"Tega pa e ne bova govorila!" je zavpil Harry. "Dobro veva, da tega niste
storili zaradi naju..."
A nih e ga ni poslual.
Bradati kentaver, ki je stal za drugimi, je glasno dejal:
"Nismo ju povabili sem in zdaj naj pla ata za to!"
Tem besedam so vsi tirinoci glasno pritrdili in sivorjavi je zatulil:
"Naj se pridruita enski!"
"Ampak rekli ste, da nedolnim nikdar ne storite alega!" je zavpila Hermiona,
ki so ji po licih zdaj polzele isto prave solze. "Nisva vam grozila, nad vas nisva
dvignila palice in samo v olo bi se rada vrnila, lepo vas prosim..."
"Nismo vsi takni, kot je izdajalec Firenze, loveka telica!" je zavpil sivi
kentaver in tovarii so mu glasno pritrdili. "Nas ima morda za ljubke konji ke?
Starodavno ljudstvo smo, ki ne bo trpelo, da arovniki vdirate na nae ozemlje in nas
alite! Vai zakoni so za nas ni ni, v nobenem pogledu vam ne priznavamo
prvenstva in dobro vemo..."
A kaj kentavri dobro vedo, nista izvedela, kajti z roba jase se je v tistem
razlegel tako straen tru , da so se tja ozrli isto vsi: Harry, Hermiona in vseh
petdeset bitij s konjskim trupom. Kentaver, ki je prej tako vztrajno dral mladega
arovnika, ga je zdaj spustil in naglo segel po loku ter pu ici. Tudi Hermiona se je
kon no uspela osvoboditi in Harry je hitro stekel k njej. V tistem trenutku pa sta se
dve izmed dreves razmaknili in skoznje se je prikazal poastni obris velikana Gropa.
Kentavri, ki so mu bili najblije, so za eli ritensko riniti v tiste za sabo in izmed

gmote tirinocev so trlele tevilne pu ice, pripravljene, da poletijo. Vse so bile

uperjene navzgor, v gromozanski sivkasto zeleni obraz, ki se je vanje zazrl izmed
gostega vejevja. Polmraku navkljub sta prijatelja razlo ila njegove opekam podobne
rumenkaste zobe ter o i, ki so bile, kot bi si jih zamesil iz blatne go e, z glenjev pa
so mu visele raztrgane vrvi.
Nekaj asa je emel proti njim, potem pa je usta e bolj razprl.
"Haga."
Harry ni vedel, kaj naj bi ta beseda pomenila in v katerem jeziku velikan
govori, sploh pa mu je bilo to prav malo mar. Nepremi no je zijal v Gropove noge, ki
so bile dolge skoraj toliko kot celotno Hagridovo telo.
Hermiona se je tesno oklenila fantove roke in kentavri so povsem tiho zrli v
velikana, igar glava se je lahno zibala.
Grop pa je e naprej emel proti njim, kot bi iskal nekaj, kar mu je padlo iz
rok.
"Haga!" je ponovil, tokrat precej glasneje.
"Pojdi od tod, velikan!" je zaklical Magorian. "Med nami nisi dobrodoel!"
Te besede na Gropa niso napravile prav nobenega vtisa. Nekoliko se je
vzravnal (roke kentavrov so trdneje poprijele loke), nato pa zarjul:
"Haga!"
Nekaj bitij s konjskim trupom se je zaskrbljeno spogledalo, Hermiona pa je
zajela sapo.
"Harry!" je nato zaepetala. "Mislim, da i e Hagrida!"
Ravno takrat ju je velikan opazil. Nekoliko je sklonil glavo ter se pozorno zazrl
vanju. Harry je za util, kako se je prijateljica stresla, saj je Grop nato spet na iroko
odprl usta in z globokim, bobne im glasom rekel:
"Herma."
"Mari ka," je tiho zacvilila mlada arovnica, ki bi skoraj omedlela, prijatelju pa
je tako silovito stisnila roko, da je malodane ni ve util.
"Spo-spomni se me!"
"Herma!" je zarjovel velikan. "Kje Haga?"
"Ne vem!" je preplaeno zapiskala Hermiona. "Oprosti Grop, ampak res ne
vem!"
"Grop ho e Hagata!"
Proti njej se je spustila velikanova orjaka desnica in deklica je na ves glas
zavre ala, stekla za nekaj korakov ritensko ter se spotaknila.
Harry, ki ni imel palice, ju je bil pripravljen braniti s pestmi, nogami in zobmi.
Dlan se mu je e bliala in sneno belega kentavra, ki ji je bil na poti, je kot
mimogrede zvrnila po tleh...
A prav na ta trenutek so akala tirinona bitja. Ko so bili Gropovi prsti od
Harryja oddaljeni komaj meter, so velikanov obraz naenkrat obsula s pu icami, da je
zatulil od bole ine in besa. e se je vzravnal in si z orjakimi rokami pomel obraz,
toda s tem je pu ice zgolj polomil ter si njihove osti vtrl e globlje.
Zakri al je in zacepetal s svojimi orjakimi stopali, da so se kentavri naglo
za eli umikati, mlada arovnika pa so obsule kakor prodniki velike kaplje velikanove
krvi. Kolikor so ju nesle noge, sta stekla v zavetje dreves in se ele od tam ozrla.
Gropov obraz je mo no krvavel in njegove dlani so slepo hlastale za napadalci, ki so
v neredu beali med drevje. Velikan je nato e enkrat glasno zarjul in se pognal za
njimi.
"O ne," je izdavila Hermiona, ki se je tako hudo tresla, da so ji klecnila kolena.
"To je naravnost grozljivo. Kaj, e jih bo zdaj vse pobil?"

"Odkrito povedano, mi je zanje precej vseeno," je trpko odvrnil Harry.

Galop kentavrskih kopit, kripanje dreves, ki si jih je velikan ukrivljal s poti, in
njegovo rjovenje so po asi potihnili. Harry je e naprej napenjal uesa, a takrat mu je
v brazgotini spet silovito zakljuvalo in oblila ga je groza.
Koliko asa je zapravil! Ko bi le Siriusu prisko il na pomo , takoj ko je v sanjah
videl, kaj mu grozi! Kako dolgo bo trajalo, preden se bosta s Hermiono prebila iz
Gozda in bo kon no priel v London? In kako naj bi se sploh odpravil tja...? Pa e
brez palice je!
"Izvrsten na rt!" je zarenta il. "Resni no izvrsten! Mi lahko pove, kaj naj bi po
tvojem storila zdaj?"
"Nazaj v grad morava," je komaj slino odvrnila.
"Ko bova prila tja, bo Sirius verjetno e mrtev!" je zatulil Harry in v jezi brcnil
blinje drevo.
Nad sabo je zaslial prediren ebet, in ko je dvignil pogled, je zagledal
driado, ki mu je jezno ugala.
"Brez palic sva nemo na," ga je opozorila Hermiona in se mukoma postavila
na noge. "Sploh pa me zanima, kako si pravzaprav nameraval priti v London."
"Ja, to smo se spraevali tudi mi," je dejal znani glas, ki se je razlegel izza
njenega hrbta.
Mlada arovnika sta se zasukala ter za emela med drevesa.
Izmed njih se je prikazal Ron, tik za njim pa e Ginny, Neville in Loona. Vsi so
bili videti precej zdelani - z rde elaskinih lic so se lesketale dolge praske, nad desnim
o esom okrogloli nega fanta je rasla velika krlatna buka, ustnica Harryjevega
najboljega prijatelja pa je krvavela e bolj kot prej - a vsi so se prav zadovoljno
nasmihali.
"No," je dejal Ron, odrinil vstran nizkorasto o vejo in Harryju pomolil njegovo
palico, "si se v zvezi s tem esa domislil?"
"Kako ste se izmazali?" je osuplo vpraal mladi arovnik in segel po palici.
"Z nekaj uroki hromljenja in z enim razoroitvenim, Neville pa je izvedel prav
izvrsten urok preprek," je lahkotno odvrnil rde elasec, ki je zdaj vrnil palico tudi
Hermioni. "Toda Ginny nas je vse prekosila. Dreca je obdelala z naravnost udovitim
cedosluznim urokom in zadela ga je naravnost v obraz. Ampak kakor koli, skozi okno
smo videli, da ste zavili v Gozd, in odpravili smo se za vami. Kaj sta naredila s
Temynovko?"
"Kentavri so jo odnesli," je povedal Harry.
"Vaju pa so pustili na miru?" se je za udila Ginny.
"Ne, Grop jih je pregnal."
"Grop? Kdo pa je to?" je z zanimanjem vpraala Loona.
"Hagridov bratec," ji je pojasnil Ron. "Ampak pustimo zdaj to; Harry, kaj si
izvedel na Trochnmrkowem trgu? Je Saj Ve Kdo res ujel Siriusa ali...?"
"Ja," mu je mladi arovnik segel v besedo in v brazgotini mu je spet mo neje
zakljuvalo, "ampak Sirius je e vedno iv. Kako bi prili v London, pa ne vem."
Nanje je legla tiina in zamislili so se. Poloaj se je zdel preprosto nereljiv.
Vsem, razen Looni.
"Tja bomo odleteli, kaj pa drugega," je rekla z zanjo nenavadno treznim
glasom.
" akaj malo," je razdraeno odvrnil Harry. "Prvi : ne uporabljaj mnoine. In
drugi : edina metla, ki je ne straijo troli, je Ronova, tako da..."
"Moje tudi ne straijo!" ga je prekinila Ginny.
"Pa kaj potem. Saj ne gre zraven," jo je jezno zavrnil brat.

"Kdo to pravi?! Siriusa nimam prav ni manj rada kot ti!" je hladno, a nadvse
ostro odvrnila in nenadoma je bila prav osupljivo podobna dvoj koma.
"Za take re i si e..." je za el Harry, toda rde elaska ga je prekinila:
"Tri leta stareja sem, kot si bil ti, ko si se s Saj Ve Kom spopadel za kamen
modrosti! Sploh pa Dreco zaradi mene nezavesten lei v Temynovkinem kabinetu in
se mu z obraza cedi..."
"V redu, ampak..."
"Vsi smo hodili k obrambnemu kroku," je tiho posegel vmes Neville. "Saj smo
ga ustanovili, da bi se znali upreti Saj Veste Komu, kajne? To pa je prva monost, da
zares nekaj naredimo... Ali pa smo se samo igrali?"
"Ne, seveda se nismo samo igrali," je nejevoljno odvrnil Harry.
"Torej nas vzemite s sabo," je mirno dejal okrogloli ni fant. "Radi bi vam
pomagali."
"Tako je," mu je pritrdila Loona in se veselo nasmehnila.
Mladi arovnik se je ozrl k Ronu. Dobro je vedel, da je prijatelj pomislil natanko
to kot on sam: e bodo poskusili reiti Siriusa in bi si za pomo lahko izbrali nekaj
lanov DA, se verjetno ne bi odlo il za Ginny, Nevilla ali Loono.
"Dobro, ampak vse to je isto postranskega pomena," je Harry nazadnje
zagodel skozi stisnjene zobe, "saj sploh ne vemo, kako bomo tja prili..."
"Mislila sem, da smo se glede tega e dogovorili," ga je mirno prekinila Loona.
"V London bomo odleteli!"
"Poglej," ji je odvrnil Ron, ki se je komaj zadreval. "Ti mogo e res lahko leti
brez metle, toda nam pa ne poenejo krila, v hipu, ko si tega..."
"Saj metle niso edino, kar bi lahko osedlali," ga je resnobno prekinila.
"Aha, po tvojem naj bi tja poleteli na hrbtu tistih tvojih emastih mirgljev!" je
zarenta il Ron.
"vedrorogi mr iki ne morejo leteti," ga je vzvieno zavrnila.
"Ampak tile pa lahko in Hagrid je rekel, da vedno vedo, kako priti tja, kamor si
eli."
Harry se je naglo zasukal. Med debli sta se prikazala vadrna, katerih o i so
se srhljivo ble ale, in pogovor sta spremljala, kot bi razumela isto vsako besedo.
"To no!" je dahnil mladi arovnik in stopil blije k njima.
Stresla sta z glavo, da je dolga rna griva zaplapolala nad njima, Harry pa je
navdueno stegnil dlan in najblijega potrepljal po svetlikajo em se vratu. Le kako so
se mu ta bitja na za etku leta lahko zdela grda?
"So tamle tisti udaki konji?" je negotovo vpraal Ron in zijal nekoliko na levo
od vadrna, ki ga je potrepljal njegov prijatelj. "Tisti, ki se ti pokaejo samo v primeru,
da si videl, kako je nekoga pobralo?"
"Ja," je pritrdil Harry.
"Koliko pa jih je?"
"Samo dva."
"No, potrebovali bi najmanj tri," je pretreseno, a kljub temu odlo no dejala
Hermiona.
"tiri, Hermiona!" jo je namr eno popravila Ginny.
"Kaj nas ni est?" je dejala Loona in jih za ela teti.
"Ne bodite vendar trapasti, vsi e ne bomo li tja!" ju je jezno zavrnil Harry,
potem pa pokazal na Nevilla, Ginny in Loono. "Vas treh se to sploh ne ti e!"
Trojica je temu glasno ugovarjala, mlademu arovniku pa je v elu spet grdo
zakljuvalo. Dragocen je bil vsak trenutek, ki so ga izgubili, in za prepir nikakor ni imel
asa.

"Dobro, v redu, sami ste tako hoteli," je odrezal. "A e ne najdemo dovolj
vadrnov, pa ne boste mogli..."
"Oh, saj nam jih ni treba iskati," je prepri ano odvrnila Ginny, ki je tako kot Ron
emela v povsem napa no smer, o itno prepri ana, da gleda proti konjem.
"In zakaj ne?"
" e nista opazila, sta oba s Hermiono vsa krvava," je hladno odvrnila, "Hagrid
pa vadrne vedno privabi k sebi prav s surovim mesom. Tadva sta se verjetno
prikazala tu ravno zaradi tega."
Harry je za util, da ga nekaj lahno cuka za pla . Ko je spustil pogled, je
opazil, da ga najbliji konj lie po rokavu, premo enem od Gropove krvi.
"No, prav," je rekel, saj se je ne esa domislil. "Z Ronom bova splezala na
tadva in takoj poletela v London, Hermiona pa bo ostala tu, da bo privabila e
druge..."
"Tukaj me mislita pustiti!" se je raztogotila mlada arovnica.
"Za to ni potrebe," se je nasmehnila Loona. "Glejte, e prihajajo...
Vidva jim o itno res diita..."
Harry se je spet zasukal. Med drevesi se jim je po asi blialo e est ali
sedem vadrnov, katerih usnjata krila so bila zloena tesno k telesu, njihove o i pa
so jasno sijale iz teme. Zdaj se mladi arovnik ni ve mogel znebiti prijateljev.
"Dobro," je jezno zagodel. "Izberite si vsak svojega, pa gremo."
tiriintrideseto poglavje
Sekretariat za skrivnosti
Harry je najblijega vadrna z desnico zgrabil za grivo, stopil na blinji tor in
se skobacal na konjev svileni hrbet. ival se temu ni upirala, le glavo je zasukala in
mu spet za ela navdueno lizati pla .
Mladi arovnik je kmalu ugotovil, kako se je najbolje namestiti s koleni se je
naslonil ob rob konjevih lopatic, iz katerih so rasla krila. Nato se je ozrl po prijateljih.
Neville je visel prek hrbta najblije ivali in se po malem vlekel v sede poloaj.
Loona je e lagodno sedela na svoji, tako, da sta ji obe nogi bingljali prek istega
konjevega boka, in zdaj si je mirno popravila pla , kot bi na vadrnih jezdila sleherni
dan. Ron, Hermiona in Ginny pa so negibno stali ter odprtih ust zijali v ostale.
"Kaj pa akate?" se je namr il Harry.
"Kako naj bi splezali na te udake ivali," je iroko razprtih o i izdavil
rde elasec, "ko pa jih sploh ne vidimo?!"
"Ah, seveda," je zasanjano prikimala Loona, zdrsnila na tla in stopila k
nemo ni trojici. "Pridite, vam pomagam..."
Povedla jih je h konjem, ki so akali v bliini, in prijatelje enega za drugim
spravila nanje. Ron, Hermiona in Ginny so bili isto iz sebe. Toda Drznvraanovka jim
je dlani mirno povedla h grivam, nato pa je znova splezala na svojega vadrna.
"To je vendar noro," je zamrmral Ron in z dlanjo previdno otipal konjev vrat.
" e bi ga vsaj videl..."
"Vesel bodi, da ga ne more," je mra no odvrnil Harry. "No, smo pripravljeni?"
Vsi so prikimali in se z nogami tesneje oklenili konjskih bokov. Fant je pogled
nato spustil k lesketajo i se glavi rne ivali pod sabo in debelo pogoltnil.
"No... Na Ministrstvo za aranje bi radi, k vhodu za obiskovalce," je negotovo

dejal. " e ve, em, kje je to..."

Harryjev vadrn je za trenutek povsem obmiroval... potem pa je tako naglo
razprl krila, da bi se fant skoraj zvrnil z njega. Pri tem je konj tudi nekoliko po enil in
se hip zatem silovito odrinil od tal, da se ga je moral mladi arovnik divje okleniti z
vsemi tirimi, sicer bi mu zdrsnil prek ko ene zadnjice.
Harry ni pomnil, da bi kdaj letel tako hitro, kajti konj se je v naslednjem
trenutku e pognal iznad dreves Gozda in mimo gradu inil z zgolj nekaj zamahi
svojih irnih kril. Mladega arovnika je hladni zrak bole e ibal po obrazu, a vseeno
se je ozrl k peterici prijateljev. Ti so se dobesedno splo ili k vratu svojih vadrnov,
da bi se obvarovali pred mo nim zra nim tokom, ki je bu al prek ivali.
e so preleteli posestvo Bradavi arke in kmalu tudi Meryascoveeno. Harry je
pod sabo videl samo e gore in globoke doline, ko se je za elo temniti, pa so iz njih
sem ter tja zameikale lu ke osamljenih kmetij...
"Noro! To je noro!" je zaprepadeno zavpil Ron.
Mladi arovnik ga je komaj slial, a dobro si je lahko predstavljal, kako je drveti
visoko nad tlemi, e niti tega ne vidi, na em leti.
Globoko modra barva neba je po asi po rnela, zalesketale so se prve
srebrnkaste zvezde. vadrni so neutrudno in naglo leteli dalje, a Harry je svojega v
mislih vseeno priganjal, naj pospei. Koliko asa je pravzaprav minilo od takrat, ko je
Siriusa videl leati na tleh Sekretariata za skrivnosti? Kako dolgo se bo boter lahko
e upiral Mrlakensteinu? Mladi arovnik je vedel le to, da Sirius ni storil, kar je od
njega zahteval zli coprnik, in ta botta e ni ubil. Ob tem dvojem bi vendar gotovo
zaznal Mojstrovo veselje oziroma bes in bi mu v brazgotini vzplamtela tako silovita
bole ina kot tiste no i, ko je gospoda Weasleyja napadla ka a!
Leteli so in leteli, da so Harryju noge, s katerimi se je vztrajno oklepal konja,
povsem otrdele. A ni se upal namestiti udobneje, saj se je bal, da bo zdrsnil z ivali.
Od vetra, ki mu je bobnel v uesih, je bil gluh za vse drugo, spri o hladnega no nega
zraka pa je imel usta povsem suha. Nazadnje niti tega ni ve vedel, kako dolgo so e
v zraku, in njegovo edino upanje je bila ival pod njim, ki je e vedno neumorno
zamahovala s krili ter z vrtoglavo hitrostjo drvela dalje. e bodo prepozni...
Ne, dobro vem, da se ni vdal...
Kaj pa, e se je Mrlakenstein odlo il, da ga ne bo mogel zlomiti? To bi
za util...
V tistem se je Harry preplaeno zdrznil. vadrn se je namre nenadoma
usmeril proti tlom in skoraj bi mu zdrsnil prek vratu! Torej bodo kon no pristali...
Zazdelo se mu je, da je za sabo zaslial krik, a ko se je zasukal, so bili vsi prijatelji e
vedno na svojih ivalih; verjetno je eden izmed njih zavpil od groze.
Do kamor je segel pogled, so zdaj iz teme arele oranne lu ke, katerih soj je
postajal vedno mo neji. Pod sabo so kmalu videli vrhove stavb, vrste avtomobilskih
arometov, ki so bili kakor ble e e o i uelk, in razsvetljene kvadrate oken. Kar
naenkrat pa so se za eli e bolj strmo spu ati proti eni izmed ulic in Harry se je s
poslednjimi mo mi divje oklenil vadrna ter se pripravil na silovit pristanek. Toda
konjska kopita so se s plo nikom staknila na lahno kakor senca.
Mladi arovnik je zdrsnil s hrbta rne ivali in se razgledal. Ob mo no
pokodovani telefonski govorilnici je e vedno stal prepoln smetnjak, le da je oranni
soj uli ne svetilke oba oropal vse barve.
Ron je pristal nekoliko stran in se z vadrna zvrnil na plo nik.
"Nikdar ve ," je jezno zamomljal, ko se je skobacal na noge.
e je hotel zakorakati stran od konja, a ker ga ni videl, se je zaletel v njegovo
zadnjico in se spet zloil po tleh.

"Nikdar, nikdar ve !" je razjarjeno ponovil. " esa tako grozljivega..."

Levo in desno od njega sta pristali Ginny ter Hermiona. Obe sta z vadrnov
zdrsnili nekoliko bolj elegantno kot Ron, a o itno jima je prav tako odleglo, da sta
spet na trdnih tleh. Zadnja izmed esterice, Neville in Loona, pa sta s svojih konj
sko ila - premraena, toda nikakor pretresena.
"No, kam pa zdaj?" je Drznvraanovka vpraala Harryja, kot da je vodja prav
pou ne ekskurzije.
"Tjale," je na kratko odvrnil.
Svojega vadrna je potrepljal po vratu, nato pa se je hitro odpravil k zmahani
govorilnici in odprl vrata.
"Pridite e!" je priganjal ostale, ki so se obotavljali.
Ron in Ginny sta takoj vstopila, Hermiona, Neville ter Loona pa so se zgnetli
za njima. Harry se je e enkrat ozrl k rnim konjem, ki so zdaj po smetnjaku brskali
za gnijo o hrano, in se nato zrinil v e tako prenatla eno govorilnico.
"Tisti, ki je najblije telefonu, naj zavrti est, dva, tiri, tiri, dva!" je naro il.
Ko se je odvrtela e zadnja tevilka, se je po govorilnici razlegel uradni enski
glas:
"Dobrodoli na Ministrstvu za aranje. Prosimo vas, da se predstavite in
poveste, emu ste prili."
"Tu smo Harry Potter, Ron Weasley, Hermiona Granger," je naglo nateval
Harry, "Ginny Weasley, Neville Velerit in Loona Liupka. Na Ministrstvo pa smo prili
nekoga reit in mudi se nam!"
"Hvala," je dejal glas. "Obiskovalci, vzemite, prosim, priponke in si jih
pri vrstite na vidno mesto."
V predal ek za vrnjeni drobi je padlo est priponk, ki jih je Hermiona prek
Ginnyjine glave nemo pomolila Harryju. Ta je s pogledom oinil prvo, na kateri je
pisalo: Harry Potter, reevalna akcija.
"Obiskovalci Ministrstva, od vas pri akujemo, da se boste najprej zglasili pri
varnostni slubi na koncu Atrija. Tam vas bodo preiskali, v pregled pa boste morali
izro iti tudi svojo palico."
"Dobro, no!" je zagodel Harry, kajti v brazgotini ga je za elo gati nekoliko
mo neje. "Bi lahko tole malo pospeili?!"
Tla govorilnice so se stresla in plo nik se je za el dvigovati mimo njenih
steklenih okenc. Kmalu niso ve videli vadrnov, zagrnila jih je tema in ob spremljavi
zamolklega kripanja so se spustili v globine, v katerih se je skrivalo Ministrstvo.
Kon no jim je noge osvetlil pramen zlate svetlobe, ki se je vse bolj iril. Harry
je nekoliko po enil in se pripravil na spopad, kolikor je bilo spri o gne e to sploh
mogo e. Pri tem je za emel skozi eno izmed okenc. Vsaj zdelo se je, da v Atriju ni
nikogar, in le zlate intarzije so gibko valovile prek temno modrega stropa.
"Ministrstvo za aranje vam eli prijeten ve er," je rekel enski glas, ko se je
dvigalo kon no ustavilo.
Vrata govorilnice so se sunkovito odprla in najprej se je iz nje zvrnil Harry, tik
za njim pa sta v Atrij planila e Neville ter Loona. Prijatelji so se napeto razgledali,
toda dvorana je bila res prazna. Po njej se je razlegalo zgolj kropotanje vode, ki se
je neumorno zlivala v vodnjak iz palic arovnika in arovnice, konice kentavrove
pu ice, vrha goblinovega klobuka ter vilin evih ues.
"Pridite," je Harry tiho pozval prijatelje.
Z njim na elu so naglo stekli prek dvorane, proti pultu, za katerim je prejnji
sedel varnostnik, ki mu je stehtal palico. Toda zdaj za njim ni bilo nikogar.
Mladi arovnik je imel ob utek, da je to slabo znamenje, in ko so skozi zlata

vrata prihiteli do dvigal, se je njegova zla slutnja iz neznanega razloga e okrepila.

Kljub temu je takoj pritisnil najbliji gumb z navzdol uperjeno pu ico in eno izmed
dvigal je nemudoma priroljalo do njih. Zlate reetke so se sunkovito razprle, da je
njihov kovinski zvok glasno odmeval po praznem Atriju. Hitro so se zgnetli v dvigalo,
Harry je pritisni na tevilko devet in vrata so se znova zaprla. Nato so se za eli
roljaje ter je e spu ati in fant se je spraeval, e je bilo tako hrupno tudi takrat, ko
sta Ministrstvo obiskala z gospodom Weasleyjem. Prepri an je bil, da bo ropot
priklical vse varnostnike v stavbi, a ko se je dvigalo ustavilo, na hodniku pred njim ni
bilo ive due in enski glas je mirno oznanil:
"Sekretariat za skrivnosti."
Harry je stopil iz dvigala in se zasukal k preprostim rnim vratom. O njih je
sanjal mesece in mesece, zdaj pa jih je imel kon no pred sabo.
"Gremo," je zaepetal in prijatelje popeljal po hodniku, pri emer mu je prva
sledila Loona, ki se je z rahlo razprtimi usti ozirala okoli sebe.
"Glejte," je rekel mladi arovnik, ko se je nekaj metrov pred rnimi durmi
ustavil. "Mogo e... Mogo e bi bilo pametno, e bi eden ali dva ostala tukaj in
pazila..."
"Siriusa verjetno ne bomo nali tik za temi vrati, kajne?" ga je s privzdignjenimi
obrvmi vpraala Ginny. "No, torej nima smisla pu ati koga na strai, saj nas sploh
ne bi mogel posvariti."
"Vsi bomo li s tabo, Harry," ji je pritegnil Neville.
"Dobro, opravimo e s tem," je odlo il Ron.
Mlademu arovniku e vedno ni bilo ni do tega, da bi jih vse vzel s sabo, a
o itno jih je moral. Tako se je zasukal nazaj k vratom, stopil k njim... in odprla so se,
tako kot v sanjah! Stopil je prek praga in drugi so mu tesno sledili.
Znali so se v veliki okrogli sobi. Vse v njej, vklju no s tlemi in stropom, je bilo
rno. V kroni steni je stala enakomerno razporejena vrsta vrat brez kljuk in kakrnih
koli ozna b, lo evali pa so jih sve niki z ve rogovi, katerih sve e so gorele z modrim
plamenom. Njihova hladna, plapolajo a svetloba je odsevala od lesketajo ih se
marmornatih tal, da je bilo videti, kot bi stali na mra ni vodni gladini.
"Naj nekdo zapre vrata," je zamrmral Harry.
To je obaloval v trenutku, ko ga je Neville ubogal. im prek sobe ni ve lil
dolgi pramen svetlobe s hodnika, je v njej postalo tako temno, da so nekaj asa videli
le grozde trepetavih modrih plamen kov na stenah in njihove grozljive odseve na
tleh.
Mladi arovnik se je v sanjah odlo no odpravil naprej, k vratom, ki so stala
natanko nasproti izhoda na hodnik. Toda zdaj so lahko izbirali med najmanj desetimi,
in ko se je negotovo zazrl v tista pred sabo ter se poskual odlo iti, e so res prava...
se je od vsepovsod razleglo zamolklo bobnenje in sve niki so se za eli vedno hitreje
pomikati v levo; krona stena se je za ela vrteti!
Hermiona je Harryja zgrabila za roko, kot bi mislila, da so se v resnici zganila
tla in bo zato izgubila ravnoteje. A niso se, le modri plameni so nekaj asa tako divje
vigali okoli njih, da so bili kakor modrikasti zmazki. Potem pa je bobnenje nenadoma
potihnilo in stena se je ustavila.
"Kaj pa je bilo to?" je preplaeno zaepetal Ron.
"S tem te verjetno poskusijo zmesti, da ne zna ve ven," je pridueno menila
Ginny.
Mladi arovnik si je priznal, da ima verjetno prav, kajti niti sanjalo se mu ni,
katera vrata vodijo na hodnik. Tista, skozi katera morajo naprej, pa bi tudi lahko bila
katera koli!

"Skozi katera pridemo nazaj na hodnik, Harry?" je nelagodno vpraal Neville.

"Pojma nimam. Ampak to zdaj sploh ni vano," je nejevoljno odvrnil mladi
arovnik in se e tesneje oklenil palice, ki jo je stiskal v dlani.
"Najprej moramo najti Siriusa!"
"Da ga ne bo za el klicati!" se je preplaeno oglasila Hermiona.
To opozorilo se je zdelo fantu povsem odve , saj mu na kraj pameti ni padlo,
da bi zganjal tru .
"No, za katera se bomo odlo ili, Harry?" ga je pozval Ron.
"Hja," se je zamislil mladi arovnik. "V sanjah sem el skozi vrata na koncu
hodnika, v katerega smo prili z dvigalom. Tako sem se znael v tema nem prostoru,
tule, in skozenj sem odkorakal v precej ve jega, po katerem... po katerem
poplesujejo nekakne lu ke."
Zavzdihnil je.
"Res ne vem, katera vrata so prava. Najbolje bo, da jih ena za drugimi
odpremo. Ko bom videl prostor za njimi, bom takoj vedel, ali je pravi."
Stopil je naravnost k rnim durim brez kljuke, ki so zdaj stala to no nasproti
njega, prijatelji pa so mu sledili. Ko se je ustavil pred vrati, je levico previdno prislonil
k njim. Desnico s palico je pri tem dvignil nad glavo, pripravljen, da udari, v hipu, ko
se bodo odprla.
Duri je odrinil od sebe in lahkotno so se zasukale na te ajih.
Po temi, ki je vladala v prvi sobi, bi jih druga skoraj zaslepila, saj so s stropa
viseli tevilni zlati lestenci. A eprav je bila dolga in pravokotna, nikakor ni bila prava,
kajti po njej niso poplesovale lu ke, ki jih je Harry videl v sanjah. Prostor je bil sicer
skoraj povsem prazen in v njem je bilo le nekaj miz ter velika steklena cisterna, polna
temnozelene teko ine. Ta je bila tako gromozanska, da bi esterica z lahkoto
zaplavala po njej, eprav prijateljev to seveda ni mikalo, ne nazadnje tudi zato, ker je
po njej lenobno plula vrsta bisernatobelih stvorov.
"Kaj je tisto?" je zaepetal Ron.
"Pojma nimam," je odvrnil Harry.
"Gre za nekakne ribe?" je pomislila Ginny.
"To so akvaviri ni zapljunki!" je razburjeno vzkliknila Loona. "O i mi je omenil,
da na Ministrstvu..."
"Ne," jo je z nenavadnim glasom prekinila Hermiona.
Harryjeva prijateljica je nato kot zamaknjena stopila blije h gromozanski
stekleni cisterni in se previdno zazrla vanjo.
"Ne," je ponovila. "To so mogani."
"Mogani?!"
"Ja... Le kaj po nejo z njimi?"
Harry se ji je pridruil. Res, zdaj ko jih je videl od blizu, ni bilo ve dvoma. Iz
globin zelene teko ine so vsake toliko priplavali mogani, ki so bili videti kakor
srhljive, sluzaste cveta e.
"Pridi, gremo," je mladi arovnik pozval prijateljico. "To ni prava soba.
Poglejmo e skozi kakna druga vrata."
"Saj jih je tudi tukaj kar nekaj," ga je opozorila na vrsto duri, ki so stale v
stenah.
Harry je alostno zavzdihnil; kako velik je vendar ta sekretariat?
"V sanjah sem priel v drugo sobo iz tiste rne," je rekel nazadnje. "Mislim, da
bo bolje, e gremo nazaj in poskusimo sre o od tam."
Tako so pohiteli v tema ni okrogli prostor.
" akaj!" je Hermiona ostro ustavila Loono, ki je e hotela zapreti vrata dvorane

z mogani. "Svitvist!"
S palico je pri tem dvakrat zamahnila in na rnih dverih se je prikazal ognjen
kri. Takoj ko so se zaprla, pa je spet zabobnelo in krona stena se je za ela vrteti.
Toda tokrat jih ni obdal le modrikast zmazek gore ih sve , temve tudi plamte e rde
trak, in ko se je vse skupaj umirilo, je kri e vedno gorel. Duri, skozi katere so e li,
so bile tako zaznamovane.
"Tega si se dobro spomnila," je Harry pokimal Hermioni. "No, poglejmo, kaj je
za temi vrati."
Spet je zakorakal k tistim pred sabo in jih previdno odprl.
Prostor za njimi je bil ve ji od prejnjega, tema en ter kvadraten in njegov
osrednji del je bil mo no ugreznjen. olarji so se znali v najviji vrsti nekaknih
kamnitih klopi, ki so potekale okoli celotne dvorane in so se spu ale proti njeni
sredini. Tam je stal podest, z njega pa se je dvigoval kamnit obok, ki je bil videti tako
starodaven, razpokan in okruen, da se je Harry spraeval, emu se ni e zruil.
Prek njega je visela raztrgana rna tan ica, in kljub temu da je bil hladni zrak v
prostoru povsem miren, se je zibala, kot bi nekdo pravkar stopil skoznjo.
"Je kdo tu?" je vpraal mladi arovnik in stopil na naslednjo kamnito stopnico.
Odgovora ni dobil, a tan ica se je e naprej skrivnostno zibala.
"Pazi!" ga je epetaje posvarila Hermiona.
Harry se je previdno spustil po stopnicah in na kamnitem dnu dvorane za hip
postal. Ko je prek njega po asi stopil k podestu, so njegovi koraki glasno odmevali po
prostoru. ilasti obok je bil od tod videti veliko viji, tan ica pa se je e naprej neno
zibala.
"Sirius?" je zaklical mladi arovnik, a isto tiho.
Imel je uden ob utek, da nekdo stoji tik za raztrgano zaveso, na drugi strani
oboka. Trdno je preprijel palico in se oprezno pomaknil okoli podesta, toda tam ni bilo
nikogar: pred njim je bila zdaj le druga stran zavese.
"Pojdimo!" je zaklicala Hermiona, ki je obstala nekaj vrst nad dnom dvorane.
"Tu nimamo kaj iskati. Pridi, Harry, gremo."
Njen glas je bil prestraen, veliko bolj, kot ob cisterni z mogani.
Toda mlademu arovniku se je obok zdel lep, pa eprav je bil star, in mehko
plapolajo a tan ica ga je navdala z radovednostjo. Prijelo ga je, da bi preprosto
zakorakal skoznjo.
"Harry, pridi, no!" ga je bolj odlo no pozvala Hermiona.
"e grem," je odvrnil.
A ni se zganil.
Ravnokar je namre nekaj zaslial. Z druge strani zavese se je razleglo
nekakno epetanje.
"Je kdo kaj rekel?" je zaklical, zelo glasno, da so njegove besede odmevale od
kamnitih klopi.
"Vsi smo tiho, Harry," se je namr ila Hermiona in mu stopila blije.
"Tamle nekdo nekaj epeta," je povedal in zakorakal nekoliko naprej, da se ji
je izmaknil, ter e naprej opazoval tan ico. "Si to ti, Ron?"
"Jaz sem tukaj," je rekel rde elasec, ki je k njemu priel z druge strani oboka.
"Torej tole epetanje sliim samo jaz?" je mladi arovnik vpraal prijatelje.
Nenavadni glasovi so postali glasneji. Ne da bi se Harry tega zavedal, se je
njegova desna noga nenadoma dvignila na podest.
"Tudi jaz jih sliim," je dahnila Loona, ki se jim je pridruila, zazrta v nihajo o
tan ico. "Tam notri so ljudje!"
"Kako to misli - tam notri?" jo je godrnjavo vpraala Hermiona in sko ila z

zadnje stopnice. ",Tam notri' sploh ne obstaja. To je samo obok in pod njim ni
prostora niti za enega loveka. Ti pa e nehaj zijati vanj, Harry, in pridi..."
Zgrabila ga je za roko in ga povlekla za sabo, a se ji je uprl.
"Harry, tu smo vendar zaradi Siriusa!" je obupano zavzdihnila.
Takrat se je v njem nekaj zganilo: Sirius je ujet, zvezan, v mukah, on pa si
ogleduje to zaveso...
Ritensko se je umaknil od podesta in pogled odtrgal od tan ice.
"Gremo," je rekel.
"Saj ravno to sem... Ah, no, pridi!" je rekla Hermiona in vse tiri popeljala okoli
podesta.
Na drugi strani sta kakor v transu stala Neville in Ginny, ki sta prav tako zijala
v rno tan ico. Mlada arovnica je rde elasko brez besed zgrabila za roko, Ron pa je
poprijel Nevilla in odlo no sta ju povedla do prve kamnite klopi ter nato navzgor do
vrat.
"Kaj je po tvojem tisti obok?" je Harry vpraal Hermiono, ko so se vrnili v
okroglo sobo.
"Ne vem. A kar koli e je, je nevaren," je odlo no odvrnila in vrata spet
zaznamovala z gore im kriem.
Stena se je znova zavrtela in zopet obstala. Harry se je priblial naslednjim
durim in se uprl obnje. Niti zganile se niso.
"Kaj pa je?" je vpraala Hermiona.
"Zaklenjene so," je povedal fant in se z vso silo zagnal obnje, a ostale so
zaprte.
"To so torej prava vrata!" je razburjeno dejal Ron in se pridruil prijatelju, da bi
s skupnimi mo mi vdrla. "Gotovo so!"
"Umaknita se!" je zaklicala mlada arovnica in palico uperila v tisti del vrat, na
katerem bi bila obi ajno klju avnica. "Alohomora!" Zgodilo se ni prav ni .
"Siriusov no!" se je domislil Harry.
e ga je potegnil izza pla a in ga zaril v pranjo med durmi ter podbojem. Ko
je z njim zdrsnil od vrha do tal in ga nato spet izvlekel, so drugi vneto zrli vanj. Toda
vrata se niso odprla in e ve - mladi arovnik se je ozrl k nou ter opazil, da se je
rezilo preprosto stopilo!
"No, v tale prostor ne bomo li," je odlo ila Hermiona.
"Ampak kaj, e je ravno ta pravi?" se je Ron eljno, a zaskrbljeno zazrl v duri.
"Po mojem ni. Harry je vendar rekel, da so bila odprta vsa vrata, skozi katera
je el v sanjah," je odvrnila mlada arovnica.
Zaklenjene duri je zaznamovala z ognjenim kriem, Harry pa je neuporabni
Siriusov no spravil v ep.
"Veste, kaj bi bilo lahko tam notri?" se je takrat domislila Loona.
"Nedvomno nekaj blebi nega," je tiho zagodla Hermiona in Neville se je iv no
zahihital.
Drznvraanovka je privzdignila obrvi in ju nejevoljno premerila, Harry pa se je
odpravil k naslednjim vratom...
"Ta so prava!"
Prostor je nemudoma prepoznal po prelepih poplesujo ih, kakor diamanti
lesketajo ih se lu kah. Ko so se mu o i privadile njihovemu soju, je zagledal, da se z
vseh monih koncev dvorane ble ijo ure: velike in majhne, zapestne ter prenosne,
vise e med knjinimi omarami ali stoje e na mizah, ki jih je bil prostor prepoln.
Sobana je bila zato nasi ena z neumornim tiktakanjem, zaradi katerega se je zdelo,
da po njej odmevajo tiso i koraki drobnih bitij. Vir poplesujo e svetlobe pa je bil

velikanski kristalni zvon, ki se je dvigoval na drugem koncu dvorane.

"Tjale moramo!"
Zdaj ko je Harry vedel, da so na pravi poti, mu je srce za elo divje razbijati.
Prijatelje je popeljal po ozkem prehodu med mizami in se tako kot v sanjah usmeril
proti izvoru svetlobe, kristalnemu zvonu, po katerem se je gnal divji, lesketajo veter.
"O! Glejte!" je vzkliknila Ginny, ko so se zvonu e nekoliko pribliali. Skladno z
ble e im tokom, a mnogo po asneje, se je v njem vrtin ilo drobno jajce, arko kot
dragulj. Ko se je dvignilo dovolj visoko, je po ilo in iz njega je prifrfotal kolibri, ki ga je
nato poneslo vse do vrha zvona. A njegovo perje je od vetra postajalo vse bolj
razmreno ter vlano, in do takrat, ko ga je spet poneslo vse do dna, ga je znova
ovila jaj na lupina.
"Naprej moramo, naprej!" je Harry priganjal Ginny, ki je na vsak na in hotela
e enkrat videti, kako se iz jajca izvali ptica.
"Ti pa si lahko zijal v tisti kup kamenja s tan ico, kaj?" je nejevoljno zagodla, a
mu vseeno okoli zvona sledila do edinih vrat v prostoru.
"Tu smo," je dejal Harry, ko se je ustavil pred njimi.
Srce mu je utripalo tako naglo, da je komaj govoril. Ozrl se je po prijateljih, ki
so palice drali v pripravljenosti in so bili nenadoma zelo resnih ter zaskrbljenih
obrazov. Zasukal se je nazaj k vratom in jih odrinil. Odprla so se.
Za njimi se je raztezal visok prostor, irok kot cerkvena ladja in poln omar,
katerih police so prekrivale majhne, zapraene steklene kroglice.
Te so se medlo lesketale v soju sve , ki so stale na nosilcih na za etku omar,
in njihovi plameni so bili modri kot tisti v okrogli sobi.
V dvorani je bilo zelo hladno in Harry je previdno napravil nekaj korakov ter se
zazrl v sen nati prehod med dvema vrstama. Slial ni ni esar in tudi videti ni bilo ni
sumljivega.
"Rekel si, da je Sirius za sedemindevetdeseto vrsto," ga je tiho opozorila
Hermiona.
"Ja," je tiho pritrdil mladi arovnik.
Za emel je proti blinjemu opu modroare ih sve , ki so osvetljevale
srebrno tevilko triinpetdeset.
"Mislim, da moramo e malo naprej," je zaepetala Hermiona, ki je zrla proti
naslednji omari. "Ja, tista tamle je tiriinpetdeseta."
"Pazite," je Harry opozoril prijatelje.
Splazili so se naprej, in ko so li mimo dolgih omar, med katerimi so zevali
temni prehodi, so se neprestano ozirali okoli sebe.
Kmalu so opazili, da je pod vsako izmed kroglic na polico pritrjen porumenel
listek. tevilni izmed steklenih predmetov so oddajali uden, nestalen soj, nekateri pa
so bili povsem temni.
e so korakali mimo tiriinosemdesete vrste... mimo petinosemdesete... Harry
je napeto prislukoval, e se kje kaj premika... Toda Sirius ima morda v ustih ep in
morda je celo nezavesten...
Ali pa je e mrtev, je dejal tisti mali glas v njegovi glavi.
Harry si je e enkrat zatrdil, da bi to za util, a srce mu je kljub temu divje
razbijalo...
"Sedemindevetdeset!" je zaepetala Hermiona.
Gru a se je ustavila pred koncem omare in se okoli roba previdno zazrla v
prehod za njo. Videti ni bilo nikogar.
" isto na koncu je," je povedal Harry, igar usta so bila povsem suha. "Od tu
se ga ne vidi."

Tako jih je popeljal po prehodu, ki sta ga obdajali dolgi vrsti visokih polic,
prepolnih steklenih krogel...
"Tu nekje je," je zaepetal, prepri an, da je z vsakim korakom blije
izmu enemu obrisu botra, ki ga bo zagledal na tleh. "Samo e malo..."
"Harry," ga je previdno poklicala prijateljica, toda ni se ji odzval.
"Moral bi biti tu..." je izdavil nazadnje.
Prispeli so do konca prehoda, a tam ni bilo nikogar. Vse je bilo ena sama
prana tiina.
"Mogo e je tamle..." je nato hripavo zaepetal in pokukal v naslednji razdelek.
"Ne, seveda ne, v prejnjem je!"
Pohitel je k prehodu pred sedemindevetdeseto omaro.
"Harry!" ga je spet poklicala Hermiona.
"Kaj je?" je zagodel.
"Po mojem... Po mojem Siriusa ni tu."
Nekaj asa so bili vsi isto tiho in mladi arovnik prijateljev ni hotel niti
pogledati. Bilo mu je slabo in nikakor mu ni bilo jasno, zakaj botra ni na koncu
prehoda. Prav tu ga je vendar videl...
Stekel je vzdol koncev omar in se pri tem za hip razgledal po vsakem
prehodu, a nikjer ni bilo nikogar. Pognal se je e v drugo smer in inil mimo tovariev,
ki so zijali za njim. Za Siriusom ni bilo niti sledu in povsod je bilo prano, kot da sem
e dolgo ni nih e vstopil.
"Harry!" je zaklical Ron.
"Kaj je?"
Nikakor si ni elel sliati, kar mu je imel povedati prijatelj - da jih je Harry na
Sekretariat pripeljal zaman in bi se bilo najbolje vrniti na Bradavi arko. Mlademu
arovniku je postajalo vse bolj vro e in najraje bi se skril nekam med mra ne omare.
Da bi se skupaj z drugimi vrnil v tisti svetli Atrij, pri emer bi ga vsi o itajo e
gledali...?
"Si videl tole?" je vpraal Ron.
"Kaj?" je vpraal Harry in njegov glas je bil nenadoma povsem druga en;
morda gre za znamenje, da je bil Sirius vendarle tu.
Hitro se je vrnil k prijateljem, ki so stali na koncu sedemindevetdesete vrste, a
opazil ni ni esar pomenljivega. Le Ron je zijal v eno od zapraenih steklenih kroglic.
"No, kaj je?" je emerno zagodel mladi arovnik.
"Pod tole je napisano tvoje ime," je povedal rde elasec.
Harry je stopil nekoliko blije. Prijatelj je pokazal na eno izmed kroglic, ki so
motno arele. Bila je zelo zapraena in o itno se je e dolga leta ni nih e dotaknil.
"Moje ime?" se je za udeno namr il.
e malo se ji je priblial, in ker ni bil tako visok kot Ron, je moral stopiti na
prste. ele potem je lahko prebral, kar je pisalo na rumenkastem listku, ki je bil
pritrjen na polico pod kroglico. S tankimi rkami je bil na njem najprej naveden datum
izpred estnajstih let, temu pa so sledile e tri kratke vrstice:
S. P. T. v pogovoru z A. P. W. B. D.
Mojster rne magije
in (?) = Harry Potter
Mladi arovnik je debelo pogledal.

"Kaj to pomeni?" ga je iv no vpraal Ron. "Zakaj je tamle zapisano tvoje

ime?"
"Harry, ne dotikaj se kroglice!" je zaklicala Hermiona, ko je mladi arovnik e
stegnil roko.
"Zakaj ne?" se je namrdnil. "O itno ima nekaj opraviti z mano."
"Ne dotikaj se je, res ne," se je nenadoma oglasil e Neville.
Harry se je ozrl k njemu. Prijateljev okrogli obraz se je komaj opazno lesketal
od potu.
"Pod njim je napisano moje ime," je vztrajal mladi arovnik.
Nato se je spet stegnil in prano kroglico stisnil v dlan. Pri akoval je, da bo
hladna, a dejansko je bilo ravno nasprotno: od arenja v njeni notranjosti je bila
razgreta, kot bi ve ur leala na soncu.
Potegnil jo je s police, pri emer je upal, da se bo zgodilo nekaj, zaradi esar
se je bilo vredno odpraviti tako dale in toliko tvegati.
A zgodilo se ni ni .
Toda upanja le ni izgubil. Kroglico je hitro o istil prahu in se zazrl vanjo...
Potem pa se je tik izza njega in njegovih prijateljev razlegel zdolgo asen glas.
"Priden, Potter. Zdaj pa se zelo po asi obrni in mi tisto zadevico predaj."
Petintrideseto poglavje
Za tan ico
Okoli njih so se povsem nepri akovano pojavile temne sence. Skozi ree v
kapucah so se jim lesketale o i in v esterico mladih arovnikov je merilo kar
dvanajst palic. Ginny je zgroeno zajela sapo.
"Predaj mi jo, Potter," je zdolgo aseno ponovil Lucius Malfoy in iztegnil roko.
Harryja je zajel brezup. Bili so povsem obkoljeni in Jedcev smrti je bilo e
enkrat ve kot njih.
"Dajmo, dajmo," ga je priganjal Drecov o e.
"Kje je Sirius?" je vpraal mladi arovnik.
Ve coprnikov se je zasmejalo, izmed temnih postav na Harryjevi levi pa se je
razlegel hripav enski glas, ki je zmagoslavno izjavil:
"Mojster vedno ve!"
"Vedno," ji je z mehkim glasom pritrdil Lucius. "Zdaj pa mi daj prerokbo,
Potter."
"Najprej mi povejte, kje je Sirius!"
"Najprej mi povejte, kje je Sirius," ga je posnemala coprnica, ki se je oglasila
e prej.
Skupaj z drugimi Jedci se je pomikala vse blije, tako da so bili od esterice
tudentov zdaj oddaljeni za komaj nekaj metrov in je Harryja slepila svetloba njihovih
palic.
"Ujeli ste ga," je dejal, ne mene se za strah, ki ga je grabil, in za grozo, ki ga
je poskuala omrtviti, e odkar so zavili v prehod. "Tukaj je. Vem, da je."
"So glde sanje malega fantka plestlaile in zdaj misli, da je bilo tisto les?" se
mu je posmehovala enska.
Harry je za util, kako se je Ron ob njem zganil.
"Ne e," mu je zamrmral. "Po akaj..."

Coprnica se je hripavo zakrohotala.

"Ste ga sliali?! Drugim otrokom daje povelja, kot bi se nameraval spopasti z
nami!"
"Oh, Krasotillya, ti Potterja ne pozna tako dobro kot jaz," je mehko pripomnil
Malfoy. "Junaka dejanja so mu skrajno pri srcu. A Mojster se tega dobro zaveda in
zato smo tudi tu. Zdaj pa mi daj prerokbo, Potter!"
"Vem, da ste Siriusa ujeli," je ponovil Harry, eprav ga je v prsih od strahu
stiskalo, da je komaj dihal. "Tu je!"
Tokrat se je zasmejalo e ve Jedcev, a coprnica najglasneje izmed vseh.
" as je, da se nau i razlikovati med sanjami in resni nim ivljenjem, Potter,"
je menil Malfoy. "A najprej mi daj prerokbo, sicer ti jo bom prisiljen odvzeti."
"Kar poskusite," je odvrnil mladi arovnik in palico dvignil nad glavo.
Taisto so storili tudi Ron, Hermiona, Neville, Ginny in Loona. Harryja je pri srcu
stisnilo. e Siriusa res ni tu, je prijatelje brez razloga popeljal v smrt...
Toda Jedci niso udarili.
"Predaj mi prerokbo, pa boste odnesli celo koo," je hladno obljubil Drecov
o e.
Zdaj se je zasmejal Harry.
"Prerokbo? Tole kroglico? In e vam jo dam, nas boste pustili, da se vrnemo v
olo? Prav gotovo."
Komaj je izgovoril zadnjo besedo, pa je coprnica e zahre ala: "Accio
prero..."
Toda Harry je bil pripravljen - e preden je urok izgovorila do konca, je zavpil
,Hitinium!', in eprav mu je stekleno kroglico povleklo izmed prstov, vse do blazinic, jo
je vendarle zadral pri sebi.
"O, Potter ek se torej zna igrati," je zagostolela enska in njene nore o i so se
besno zalesketale skozi rei v kapuci. "No, tudi prav..."
"Krasotillya! Rekel sem ti e, da to odpade!" je Malfoy zavpil nanjo. " e jo bo
razbila..."
Harryjevi mogani so se besno pognali na delo. Jedci smrti so si kroglice iz
prejastega stekla o itno silno eleli, njemu pa je bilo zanjo povsem vseeno. Torej bi
jo morda lahko izkoristil za to, da bi vsi odnesli celo koo in noben izmed prijateljev
ne bi pla al za njegovo neumnost...
Kako bi tovarie reil iz zagate, mu sicer ni uspelo stuhtati, kajti v tistem je
coprnica stopila nekaj korakov blije in si snela kapuco. Azkaban je na obrazu
Krasotillye L'Ohol pustil neizbrisno sled: bil je upadel in je poastno spominjal na
lobanjo. Toda kljub temu je bil ves iv in o i so se ji vro i no ter obsedeno lesketale.
"Bi rad malo trmaril?" je vpraala, pri emer so ji prsi naglo plale. "Tudi prav."
Obrnila se je k najblijemu Jedcu in mu naro ila:
"Zgrabi tistole, najmlajo. Malo se bomo poigrali z njo, pa si bo Potter kmalu
premislil."
Harry je za util, kako so se prijatelji postavili blije k rde elaski, in sam je stopil
prednjo, prerokbo pa dvignil k svojim prsim.
" e boste napadli kogar koli izmed nas, se bo prerokba razbila," je povedal
Krasotillyi. "Ko se boste brez nje vrnili k vaemu efu, verjetno ne bo ravno sre en, kajne?"
Coprnica je otrpnila in zazijala vanj. ez trenutek si je s konico jezika oslinila
svoje tanke ustnice.
"Ampak povejte mi," je takrat nadaljeval mladi arovnik, "za kakno prerokbo
gre pravzaprav?"
Zaenkrat se ni domislil boljega, kot da jih zaplete v pogovor. Ob levem boku

je sicer util Nevillovo roko, in ta se je tresla, po tilniku pa ga je egetala Ginnyjina

sapa; rde elaska je dihala zelo naglo. Upal je, da vsi prijatelji tuhtajo, kako bi se
izmazali, kajti njemu to nikakor ni bilo jasno.
"Za kakno prerokbo gre?" se je za udila Krasotillya in se komaj opazno
namr ila. "Ne nor uj se, Potter."
"Saj se ne," je odvrnil in njegove o i so vigale od enega Jedca do drugega,
iskale vrzel v obro u, skozi katero bi se lahko pognali. "Res me zanima, zakaj je
Mrlakensteinu toliko do nje."
Coprniki so vztrepetali.
"Drzne si izgovoriti njegovo ime?" je zaepetala L'Oholova.
"O ja," je pritrdil Harry in trdneje poprijel kroglico, saj je pri akoval, da mu jo bo
vsak trenutek spet poskusila odvzeti. "Prav z lahkoto re em: Mrla..."
"Utihni!" je zavre ala. "Tvoje ustnice niso vredne, da bi izgovorile to ime! Tvoj
jezik ga one asti! Kako si drzne..."
"Oh, tudi on ni ravno istokrven," jo je predrzno prekinil Harry. "Saj ne, da je to
pomembno, ampak Mrlakensteinov o e je bil bunkelj...
Menda vas ni nalagal, da sta bila oba njegova stara arovnika? Ste res tako
butasti in ste mu verjeli na..."
"Hro..."
"Ne!"
Iz palice Krasotillye L'Ohol je inil curek rde e svetlobe, toda Malfoy ga je s
hitro potezo preusmeril. Tako je urok namesto v Harryja tre il v polico ob njem in
ve steklenih kroglic se je razletelo.
Izmed drobcev stekla sta se izvili dve postavi, bisernatobeli kakor duhovi in
sprva idki kakor gosta teko ina. Njuna glasova sta se prepletla in zato so ob vpitju
Drecovega o eta ter Krasotillye lahko sliali le del tistega, kar sta imeli povedati.
"... ob solsticiju bo priel novi..." je dejala postava starega bradatega moa.
"NE SME GA NAPASTI! PREROKBO NUJNO POTREBUJEMO!"
"Drzne si... Drzne si..." je vre e jecljala coprnica. "Mirno stoji in... Meanec
umazani..."
"PO AKAJ, DA DOBIMO PREROKBO!" jo je nadrl Malfoy.
"... in za njim ne bo nikogar..." je povedal manj jasni obris mlade enske.
Postavi, ki sta se izvili iz razbitih kroglic, sta se razblinili. A Harry se je zdaj
ne esa domislil. Teava je bila le v tem, da bi moral tovariem nekako povedati, kaj
namerava.
"e zmeraj ne vem, kaj je tako posebnega na tej prerokbi, ki naj bi vam jo
predal," je rekel, da bi si priigral ve asa, z desno nogo pa je poskual neopazno
pohoditi najblijega prijatelja.
"Ne misli, da se lahko igra z nami, Potter," ga je opozoril Malfoy.
"Saj ne," je skomignil mladi arovnik, pri emer je bil z mislimi deloma pri
pogovoru, deloma pa je e naprej iskal stik s soolci.
Njegovo stopalo je kon no nalo prste enega izmed tovariev in fant jih je
odlo no pohodil. Sode po tem, kako je tisti za njim zajel sapo, je Harry presodil, da
gre za Hermiono.
"Kaj je?" je dahnila.
"Ti Dumbledore res ni povedal, da je razlog, zakaj si zaznamovan z
brazgotino, zakopan v drobovju Sekretariata za skrivnosti?" se mu je posmehnil
Lucius.
" e mi ni... Kaj?" se je zmedel Harry in za trenutek povsem pozabil na svoj
na rt. "Kakno zvezo ima Sekretariat z mojo brazgotino?"

"Je to mogo e?" je zlobno zapredel Malfoy.

Nekaj coprnikov se je spet zasmejalo in mladi arovnik je prilonost
nemudoma izrabil. Njegove ustnice so se komaj zganile, a Hermioni je zaepetal:
"Ko bom zavpil zdaj..."
"Ti Dumbledore res ni povedal?" je ponovil Drecov o e. "Zdaj mi je jasno,
zakaj nisi priel e prej. Mojster se je spraeval..."
"... prekolnite omari."
"... emu nisi pritekel sem e takoj, ko ti je v sanjah pokazal, kje je prerokba
skrita. Domneval je, da te bo premamila radovednost in jo bo hotel osebno sliati."
"Zanimivo," je odvrnil Harry.
Bolj je util kot slial, kako Hermiona za njegovim hrbtom drugim predaja
navodilo, in da bi zamotil Jedce, je zato naglo nadaljeval:
"Torej me je ukanil, ker je hotel, da bi priel ponjo. Ampak zakaj me je privabil
sem?"
"Zakaj?" se je veselo za udil Malfoy. "Ker lahko prerokbo s Sekretariata za
skrivnosti odnesejo samo tisti, o katerih govori, Potter.
To je Mojstru postalo jasno e takrat, ko je ponjo poslal nekoga drugega"
"In kako naj bi mu koristila prerokba, ki govori o meni?"
"O vaju obeh, Potter, o vaju obeh... Se nikoli nisi vpraal, emu te je Mojster
poskusil ubiti, ko si bil e isto majhen?"
Harry je zazijal v ree, skozi katere so se lesketale Jed eve o i. Je ta
prerokba torej razlog za smrt njegovih starev in za brazgotino, ki jo ima na elu?
Mar res v dlani stiska odgovor na vpraanja, ki ga glodajo e tako dolgo?
"Nekdo je torej prerokoval nekaj, kar je v zvezi z Mrlakensteinom in mano?" je
tiho vpraal.
e naprej je zrl v Luciusa Malfoya in njegovi prsti so se vrsteje oklenili tople
steklene kroglice, le nekoliko ve je od zviza.
"Mene pa je pripravil do tega," je nadaljeval, "da sem jo priel iskat... Ampak
zakaj ni sam el ponjo?"
"Sam?!" se mu je predirno posmehnila Krasotillya. "Mojster naj bi po tvojem
mirno prikorakal na Ministrstvo, eprav njegovi najugledneji uslubenci zatrjujejo, da
se ni vrnil med ive? Mojster naj bi se pokazal aurorjem, ki zapravljajo as z mojim
ljubim bratrancem?"
"Jasno, sem mu ni bilo treba hoditi, saj vse umazano delo naloi vam," ji je
vrnil Harry. "Preden je na Ministrstvo nagnal vas, pa je za to poskual izrabiti
Sturgisa... in Slootnika."
"Lepo, Potter, lepo..." je kar nekoliko ob udujo e dejal Malfoy.
"Toda Mojster ve, da nisi neu..."
"ZDAJ!" je zavpil mladi arovnik.
Petero glasov za njim je hkrati zatulilo ,Sesui!', petero urokov je inilo v petero
razli nih smeri in police dale naokrog je razneslo.
Razletelo se je na stotine steklenih kroglic, iz katerih so se izvile bisernatobele
postave, zalebdele v zraku, njihovi glasovi pa so zadoneli iz sive davnine. Nad Jedce
in otroke se je nato zgrnil plaz zdrobljenega stekla ter trsk, visoki omari ob prehodu
sta se groze e zamajali...
"BEITE!" je zavpil Harry, da bi preglasil slap kroglic, ki so se kotalile s polic
ter za ele deevati po njih kakor to a.
Hermiono je zgrabil za pla in jo zvlekel za sabo, tako kot je ona Nevilla,
drugo roko pa je dvignil nad glavo, da bi se zavaroval pred padajo imi policami ter
steklom. Nad trojico se je skozi oblak prahu pognal eden izmed Jedcev, toda fant ga

je s komolcem odlo no sunil v zakriti obraz. Pri tem so se od vsepovsod oglasili tudi
drugi kriki bole ine in vpitje, po dvorani je odmeval tru posameznih delov omar, ki
so eden za drugim tre ili na tla, ter nenavadno odmevajoci glasovi Vidcev, reeni
steklenih je ...
Pot, ki jo je ubral Harry, je bila prosta in po njej so se z rokami nad glavo
pognali tudi Ron, Ginny ter Loona. Komaj so vignili mimo njega, e mu je nekaj trdo
udarilo v teme, a glavo je zgolj sklonil in tekel dalje... Potem pa ga je nekdo zgrabil za
ramo! Toda Hermiona je skoraj v istem hipu zavpila ,Hromi!' in dlan ga je nemudoma
spustila...
Pridrveli so do za etka sedemindevetdesete vrste in Harry je zavil na levo ter
se e bolj odlo no pognal naprej. Tik za sabo je slial nagle korake Nevilla in
Hermione, ki je okrogloli nega fanta zasoplo priganjala, naj te e hitreje... Pred njim
pa so na iroko zevala vrata, skozi katera so prili, in mladi arovnik je zagledal
lesketajo o se svetlobo kristalnega zvona!
S prerokbo v levici, ki jo je stiskal k sebi, da se kroglici ne bi kaj zgodilo, je le
nekaj trenutkov zatem planil skozi preproste rne dveri. Nato je za hip po akal, da
sta inila prek njihovega praga tudi prijatelja... in za Nevillom jih je odlo no zaloputnil!
"Kleidveris!" je zavpila Hermiona in vrata zlepila s podbojem, pri emer je
nenavadno za mokotalo.
"Kje... Kje pa so... drugi?" je zasopel Harry.
Ron, Loona in Ginny so jih vendar prehiteli; prepri an je bil, da jih bodo akali
pred vrati, a jih niso.
"Najbr so zavili v napa no smer!" je preplaeno izdavila Hermiona.
"Posluajta!" ju je takrat opozoril Neville.
Skozi dveri, ki jih je mlada arovnica pravkar zape atila, so zasliali korake in
vpitje. Harry je k njim prislonil uho in Malfoya slial zavpiti:
"Pustite Notta! Pustite ga, vam pravim! e bomo ostali brez prerokbe, bo
Mojstru prav vseeno, da jo je staknil. Jugson, pridi sem, da se pomenimo kako in kaj!
Tako. Razdelili se bomo v pare in preiskali Sekretariat. In ne pozabite: dokler ima
Potter prerokbo, mu ne smete storiti alega! Druge lahko mirne due pobijete. No,
Krasotillya, Rodolphus, vidva pojdita na levo! Crabbe, Rabastan, na desno! Jugson,
Dolohov, kar tjale dol! Macnair in Avety, pojdita skozi tista vrata tamle! Grabezh, ti
ostani tu... Mulciber, ti pa gre z mano!"
"Kaj naj storimo?" je Harryja vpraala Hermiona, ki se je tresla ko iba na vodi.
"Tukaj e ne bomo akali, da nas najdejo," je odvrnil. "Poskusimo se nekam
skriti."
Tiho so stekli mimo lesketajo ega se steklenega zvona, v katerem se je kolibri
prebijal iz jajca in se vra al vanj. Namenili so se proti izhodu v okroglo sobo na
nasprotni strani dvorane. Ko so bili e skoraj tam, pa so zasliali, kako je nekaj
tekega priletelo v vrata, ki jih je Hermiona uro ila.
"Umakni se!" je nato zavpil hrapav glas. "Alohomora!"
Vrata so se sunkovito odprla in Hermiona, Harry ter Neville so se naglo vrgli
pod mize. Spod njih so dobro videli, kako se jim bliata pla a dveh Jedcev.
"Mogo e so stekli naravnost prek dvorane," je na glas razmiljal eden od
dvojice.
"Poglej, e so pod kakno mizo," je odredil drugi.
Prvi se je e za el spu ati na vse tiri, toda Harry je izpod mize nemudoma
pomolil palico ter zavpil:
"HROMI!"
Curek rde e svetlobe je silovito tre il v coprnika, da ga je s hrbtom vrglo v

stoje o uro, ki se je prevrnila. A njegov kompanjon je svojo palico uperil v Hermiono,

ki se je plazila izpod mize, da bi ga laje dobila na muho.
"Avada..."
Harry se je pognal nadenj in se mu zabil v noge, tako da se je coprnik zvrnil
ter utihnil. Neville, ki mu je hotel pomagati, pa je prevrnil svojo mizo, palico divje
usmeril vanju in zapil:
"ZROXIS!"
Ob tem sta brez palice ostala tako mladi arovnik kot coprnik in obe sta
poleteli nazaj proti vhodu v Dvorano prerokb. Dvojica se je takoj skobacala na noge
in se pognala za njima, pri emer je imel Jedec nekaj prednosti, Neville pa jima je,
zgroen nad samim sabo, sledil.
"Umakni se, Harry!" je zavpil, odlo en, da popravi napako.
Mladi arovnik se je vrgel vstran, okrogloli ni fant pa je spet pomeril in zatulil:
"HROMI!"
Curek rde e svetlobe je inil tik nad coprnikovim temenom in priletel v lepo
kredenco s steklenimi vratci, za katerimi je bila vrsta pe enih ur najrazli nejih oblik.
Omara se je prekucnila vstran in se odprla, da je iz nje bruhnilo razbito steklo, potem
pa se je v hipu spet postavila pokonci. A trenutek zatem se je spet zvrnila...
Jedec je e pobral palico, ki je leala poleg lesketajo ega se kristalnega
zvona. Zasukal se je k Harryju, toda maska, ki mu je zakrivala obraz, se mu je
premaknila. Ker zdaj ni ni esar videl, si jo je s prosto dlanjo enostavno potegnil z
glave, potem pa je zavpil:
"HRO..."
"HROMI!" ga je besno prehitela Hermiona, ki je ravno pritekla za njimi.
Rde i curek je coprnika zadel naravnost v prsi. Z roko, dvignjeno predse, je
otrpnil, palica mu je padla iz dlani in zaroljala po tleh, potem pa se je zvrnil na hrbet,
naravnost proti kristalnemu zvonu. Harry je pri akoval, da bo Jedec z glavo udaril v
debelo steklo in ob steklu posode zdrsnil na tla. Toda namesto tega se je coprnikova
betica preprosto potopila skozi kristalno povrino, kot bi bila teko a, in nazadnje mu
je obstala na dnu posode, polne lesketajo ega se vetra.
"Accio palica!" je vzkliknila Hermiona.
Harryjeva palica ji je iz tema nega kota poletela naravnost v roke in vrgla mu
jo je.
"Hvala," ji je pokimal. "Zdaj pa se spravimo..."
"Glejta!" ga je zgroeno prekinil Neville.
Zijal je v coprnikovo glavo, ki je e vedno ti ala v zvonu, in Harry ter Hermiona
sta palico naglo dvignila nad glavo, toda udarila nista. Odprtih ust in prestraeno sta
se zazrla v kristalno posodo, kajti z Jedcem se je dogajalo nekaj zelo nenavadnega.
Njegova betica se je naglo kr ila in postajala je vse bolj pleasta, kajti rne
lase ter neobrito brado mu je vleklo pod koo. Lica so se mu nadalje vse bolj gladila,
lobanja pa oblila, dokler je ni prekrival puh, podoben breskvinemu...
Na mo nem mii astem vratu se mu je zdaj prav grozljivo pozibavala
dojen kova glava in Jedec se je poskual postaviti na noge. Ko je trojica e naprej
odprtih ust zijala vanj, pa se mu je betica spet za ela napihovati, iz brade mu je e
poganjala gosta rna dlaka...
"To je torej as," je osuplo izdavila Hermiona.
Coprnik je stresel s svojo glavo, da bi zbistril misli, a e preden je priel k sebi,
se mu je spet za ela kr iti v otroko...
Potem pa so iz sosednje sobe zasliali krik, v njej se je nekaj raztre ilo, in
nekdo drug je zavre al.

"RON?!" je zavpil mladi arovnik in naglo odvrnil pogled od poastne

preobrazbe, ki se je odvijala pred njegovimi o mi. "GINNY?! LOONA?!"
"Harry!" je zacvilila Hermiona.
Jedec je glavo potegnil iz zvona. Videti je bil straen, saj mu je vrh telesa
glasno vekala glava pravkar rojenega otroka, njegove odrasle roke pa so groze e
krilile v vse smeri in za las je zgreil Harryja. Ta je palico e uperil v coprnika, toda na
njegovo veliko presene enje ga je prijateljica zgrabila za komolec.
"Na dojen ka se pa ja ne bo spravil?!"
Za filozofsko debato o tem, koliko je pravzaprav star gnusni Jedec, niso imeli
asa, ne nazadnje tudi zato, ker so se jim prek Dvorane prerokb naglo bliali tevilni
koraki. Harry se je zdaj prepozno zavedel, da ne bi smel klicati prijateljev, saj je s tem
izdal, kje se nahaja on sam.
"Pridita!" je rekel.
Gravastega Jedca so pustili, da se je nemo no opotekel za njimi, sami pa so
se pognali proti vratom, ki so e vedno odprta zevala na drugem koncu prostora in so
vodila v tema no okroglo sobo. A na pol poti do nje je Harry skozi duri opazil, da se
jim prek mra nega prostora naglo blia drugi par coprnikov. Hitro je zavil na levo, se
pognal v majhno, temno in prepolno pisarno ter za prijateljema zaloputnil vrata.
"Klei..." je za ela Hermiona, a e preden je arobno besedo izgovorila do
konca, so se duri sunkovito odprle in Jedca sta planila skoznje.
"OVIRALIS!" sta zmagoslavno zatulila.
Vse tri je vrglo vznak. Nevilla prek mize, da je izginil za njo, Hermiona je
tre ila v omaro in nanjo se je usul plaz knjig, Harry pa je s hrbtom priletel v kamnito
steno. Pred o mi so mu zaplesale drobne lu ke, vrtelo se mu je in za trenutek je bil
preve zmeden, da bi coprnikoma vrnil milo za drago.
"IMAVA GA!" je zavpil tisti, ki mu je bil najblije. "V PISARNI POLEG..."
"Tihnis!" je kriknila Hermiona.
Moki je v hipu utihnil, in eprav so se njegove ustnice za luknjo v kapuci e
vedno premikale, se iz njih ni izvil niti en glas. Drugi Jedec ga je odrinil vstran.
"Kamnitis totalis!" je vzkliknil Harry, ko je kompanjon onemelega coprnika
dvignil palico. Jed eve noge so tlesnile skupaj, roke mu je pritisnilo ob telo in
nemo no je zgrmel na trebuh ter povsem otrdel obleal na tapisomu pred mladim
arovnikom.
"Dobro si ga, Ha..."
Coprnik, ki ga je Hermiona pred kratkim utiala, je zamahnil s palico, kot bi bila
no, in prek prsi mlade arovnice je inil krlaten plamen. Presene eno je izdavila
komaj slien ,O', potem pa se je sesedla na tla in negibno obleala.
"HERMIONA!"
Harry je naglo pokleknil k njej, Neville pa se je s palico pred sabo skobacal
izpod mize. A komaj je pokukal na plano, e ga je Jedec silovito brcnil: stopalo je
gladko prelomilo palico in mu nato tre ilo v obraz. Okrogloli ni fant je od bole ine
glasno zatulil in si z dlanjo pokril nos ter usta.
Ko se je mladi arovnik s palico, dvignjeno nad glavo, zasukal k coprniku, je ta
svojo e uperil vanj in ravno si je snel kapuco. Harry ga je nemudoma prepoznal, kajti
pred sabo je zagledal dolgi, bledi in nesramno ree i se obraz, ki ga je videl v
Prerokih novicah. To je bil Antonin Dolohov, arovnik, ki je umoril Gideona in
Fabiana Prewetta.
Coprnik je zdaj s prosto roko pokazal na stekleno kroglico, ki jo je mladi
arovnik e vedno stiskal v dlani, nato nase in nazadnje na Hermiono. eprav je
onemel, je bilo povsem jasno, kaj ho e povedati: Daj mi prerokbo, sicer te bo

doletelo isto kot njo...

"Kot da nas ne boste vseh pobili v trenutku, ko vam jo izro im!" je zagodel
Harry.
Bilo ga je tako strah, da mu je v glavi kar brnelo, in ni mogel jasno razmiljati;
z eno roko se je oklepal Hermionine rame, ki je bila sicer e topla, a prijateljice si ni
upal pogledati... Saj ni mrtva, ne sme biti mrtva, kajti e je, je umrla zaradi mene...
"Rotib te, Harry," se je izpod mize odlo no oglasil Neville, "te daj bu je!"
Okrogloli ni fant je dlan pri tem umaknil spred obraza. Iz nosu, ki je bil prav
grdo zlomljen, mu je prek ust in brade mezela kri.
Takrat se je izpred vrat v pisarno razlegel tru in Dolohov se je ozrl na pragu
se je prikazal coprnik z glavo dojen ka, ki se je znova za ela na vse pretege dreti,
njegove pesti pa so e vedno nemo no krilile v vse smeri. Mladi arovnik nikakor ni
izpustil prilonosti, ki se mu je ponudila.
"KAMNITIS TOTALIS!"
Urok je Dolohovu zavdal, eprav ga je coprnik v zadnjem hipu poskual odbiti,
in Jedec se je povsem otrdel zvrnil prek svojega kompanjona ter obleal na njem.
"Hermiona," se je Harry takoj posvetil k prijateljici in jo stresel, medtem ko se
je coprnik z glavo dojen ka odzibal stran. "Hermiona, zbudi se!"
"Uboga Herbiota. Kaj ji je taredil?" je vpraal Neville, ki se je skobacal izpod
mize in pokleknil k njej. "Ko bi vedel..."
Okrogloli ni fant je segel po dekletovem zapestju.
"Utrip utib, Harry! Res ga, priseeb!"
Mladega arovnika je preplavil tako mo an val olajanja, da se mu je za
trenutek zavrtelo.
"Torej je iva?"
"Po bojeb je."
Zatem sta za nekaj trenutkov utihnila in Harry je napel uesa; se jima morda
spet kdo blia? A slial je samo cviljenje in bebljanje coprnika z otroko glavo, ki je
blodil po sosednjem prostoru.
"Neville," je nato zaepetal. "Zdaj nisva ve dale od tiste okrogle sobe. e bi
nala vrata, ki iz nje vodijo na hodnik, e preden pridejo Jedci za nama, bi Hermiono
gotovo zmogel sam spraviti do dvigala, kajne? Potem bi koga poiskal... zagnal vik in
krik..."
"Kab pa bisli iti ti?" se je okrogloli ni fant namr eno zazrl v Harryja.
"Druge bom poiskal," mu je odvrnil ta.
"Odpade. Skupaj jih bova poiskala," je odlo no dejal Neville.
"Ampak Hermiona..."
"Saj jo lahko vzabeva s sabo," se ni pustil soolec. "Jaz jo bob tesel, ti se tako
zta boriti bolje od bete..."
e je vstal, segel po Hermionini levici, potem pa jezno zabol al v Harryja, ki
se je obotavljal. Mladi arovnik je nato zavzdihnil, prijel prijatelji ino desnico in Nevillu
pomagal, da si je njeno mlahavo telo zadegal na rame.
" akaj," je nazadnje rekel Harry, s tal pobral palico mlade arovnice in jo
porinil v roke okrogloli nega fanta. "Tole vseeno vzemi s sabo."
Neville je brcnil v alostne ostanke svoje in skupaj sta se po asi odpravila proti
vratom.
"Boja babi be bo ubila," je zagodel in ob vsaki besedi mu je iz nosa zaprela
kri. "Ta palica je bila v asih o etova."
Mladi arovnik je glavo e pomolil skozi vrata in se previdno razgledal.
Kredenca s steklenimi vrati, v kateri - tako je vsaj sumil - so bili spravljeni asotreski,

je e vedno sledila ustaljenemu vzorcu: padla je, se raztre ila in se spet postavila
pokonci. Coprnik z glavo dojen ka pa se je glasno cmeril in se zaletaval v mize ter
stoje e ure, ki so se ena za drugo zvra ale po tleh.
"Niti opazil nas ne bo," je Harry zaepetal Nevillu. "Pridi... Pa dri se me."
Iz pisarne sta se prek Sobane asa splazila v okroglo sobo, ki je bila povsem
prazna. Neville se je pri tem nekoliko opotekal pod Hermiono, ko so se vrata Sobane
za njima zaprla, pa se je stena rnega prostora spet za ela vrteti. Harry zaradi
udarca v glavo e vedno ni povsem priel k sebi in je rahlo pozibavajo se s priprtimi
o mi po akal, da se je stena ustavila. ele takrat je na svoje veliko razo aranje
opazil, da so ognjeni krii, ki jih je na vrata pri arala Hermiona, ugasnili.
"Kam bi morali po...?"
A e preden sta se odlo ila, skozi katera vrata bi la, so se jadrno odprla ena
izmed tistih na njuni desni in skoznje so se zvrnili...
"Ron!" je vzkliknil Harry in stekel k prijateljem. "Ginny, je s tabo vse...?"
"Harry," se je utrujeno zahihtal rde elasec, se vrgel nanj in ga zgrabil za pla ,
potem pa se mu je motnega pogleda zazrl v o i. " e bi videl tisto... Hi, hi, hi... Ampak
tudi ti si hecen... Kar nekam zdelan si videti..."
Prijateljev obraz je bil povsem bled in s koti ka ust mu je mezelo nekaj rnega.
V naslednjem trenutku so mu kolena e klecnila in sesedel se je na tla.
"Ginny?" je mladi arovnik prestraeno poklical sestrico svojega najboljega
prijatelja. "Kaj se je zgodilo?"
Toda rde elaska je zgolj zmajala z glavo in zdrsnila ob steni na tla, nato pa se
je sope prijela za gleenj.
"Po mojem si ga je zlomila. Sliala sem, kako je nekaj po ilo," je zaepetala
Loona, ki se je, edina nepokodovana, sklonila nadnjo. "tirje Jedci so nas preganjali
vse do dvorane, polne planetov. Kaken uden prostor! V asih smo lebdeli v popolni
temi..."
"Harry, Uran smo videli isto od blizu!" se je e naprej izmu eno hihital Ron.
"Razume, Harry? Videli smo Uran, hi, hi, hi..."
Med ustnicami se mu je napihnil mehur ek krvi in nato po il.
"Kakor koli, eden izmed coprnikov je Ginny zgrabil za nogo," je nadaljevala
Loona, "in s sesuvako kletvijo sem se spravila na Pluton, da mu ga je razneslo
naravnost v obraz. Ampak bilo je prepozno..."
Nemo no je pomignila na Ronov sestrico, ki je mie tiho sopla.
"Kaj pa je z Ronom?" je preplaeno vpraal Harry, kajti prijatelj se je e vedno
hihital in ga dral za pla .
"Ne vem, s kakno kletvijo so ga, a od tistega trenutka naprej je ves uden.
Sploh ni hotel z nama."
"Harry," je dejal rde elasec, prijatelja potegnil k sebi in mu na uho povedal:
"Ve, kdo je ta punca, Harry? Tupka je, Tupka! Loona Tupka, hi, hi, hi..."
"Spravimo se od tod," je odlo il mladi arovnik. "Loona, bo lahko pomagala
Ginny?"
"Seveda," je pritrdila, si palico zataknila za uho, potem pa rde elasko prijela
okoli pasu in ji pomagala vstati.
"Samo gleenj me boli, pusti me!" je zanergala Ronova sestrica. Toda v
trenutku, ko je Loona stopila vstran, je rde elaska izgubila ravnoteje, in e je
Drznvraanovka ne bi ujela, bi grdo padla po tleh.
Harry si je do takrat prijatelja e zadegal na rame, kot si je pred dolgimi
meseci bratranca, in zdaj se je ozrl okoli sebe: vrat je bilo dvanajst, in da bi e v
prvem poskusu nali tista, ki vodijo na hodnik, je bilo malo verjetno.

Z Ronom na hrbtu se je odpravil proti najblijim. Ko je bil od njih oddaljen le za

korak, pa so se sunkovito odprla tista na nasprotni strani prostora in skoznje so
planili trije Jedci s Krasotillyo na elu.
"Tukaj so!" je zakri ala.
Prek sobe je inila salva rde ih curkov in Harry se je vrgel ob vrata pred sabo,
Rona v prostoru za durmi brez vsake ceremonije odloil, potem pa se je sklju en vrnil
v okroglo sobo. Z Nevillom sta Hermiono v zadnjem trenutku prinesla prek praga in
Loona je vrata zaloputnila tik pred Krasotillyinim nosom.
"Kleidveris!" je zavpil mladi arovnik in hip zatem je zaslial, kako je coprnica
nemo no tre ila v duri.
Togotno je zavre ala.
"Pa kaj!" jo je takoj za el miriti moki glas. "Tja se pride tudi skozi kakna
druga vrata... IMAMO JIH! TU SO!"
Harry se je jadrno zasukal na petah. Spet so bili v Dvorani z mogani in vanjo
je al vodila cela vrsta vrat. Iz okrogle sobe pa je zaslial tevilne korake; trojici
coprnikov so se o itno pridruili e drugi.
"Loona! Pomagaj mi!"
Oba sta se pognala prek Dvorane in pri tem pe atila vrata. Mladi arovnik se
je v naglici spotaknil in telebnil po tleh, a naslednje duri je vseeno uspel zlepiti s
podbojem:
"Kleidveris!"
Za vhodi v prostor so sliali nagle korake in vsake toliko se je v katera od vrat
kdo tako silovito zaletel, da so se stresla. Loona je zatesnjevala duri ob nasprotni
steni, ko je Harry svojo stran sobe skoraj e obdelal, pa je Drznvraanovko slial
zavpiti:
"Kleidv-aaaa..."
Zasukal se je ravno dovolj hitro, da je videl, kako silovito jo je vrglo vznak, ko
je priletela na trda tla, pa je nezavestna obleala. Skozi vrata, ki jih ni pravo asno
zape atila, se je pognalo kar pet Jedcev.
"Ujemite Potterja!" je zavre ala Krasotillya, ki je e navalila nadenj.
Harry se ji je izmaknil in stekel nazaj proti okrogli sobi; dokler se bojijo, da bi
razbili prerokbo, ga ne bodo upali prekleti...
"Hej!" je zaklical Ron, ki se je postavil na noge in se mu je pijano opotekel
naproti, pri emer se je spet hihital. "Hej, Harry! Tisto tamle so vendar mogani, hi, hi,
hi! A ni to hecno, Harry?!"
"Pojdi mi s poti, Ron! Skloni se..."
Toda rde elasec je palico e uperil v stekleno cisterno.
"Resno, Harry, mogani so! Glej! Accio mogani!"
Vsi so nehote obstali. Tako olarji kot Jedci so zazijali proti velikanskemu
akvariju, kajti ena izmed sivkastih kep se je kakor riba pognala izpod gladine
zelenkaste teko ine, za trenutek ali dva zalebdela nad njo... potem pa vignila proti
Ronu. Pri tem se je divje zavrtela okoli osi, da so iz nje zaplapolale nekakne lovke,
podobne vse daljim filmskim trakovom, saj so bile na njih premikajo e se podobe...
"Hi, hi, hi, Harry, poglej si to..." se je hihital rde elasec in z zanimanjem
opazoval naglo bliajo e se mogane, iz katerih so trakovi misli zdaj dobesedno
bruhali.
"RON, NE!"
Mladi arovnik ni vedel, kaj bi se zgodilo, e bi se prijatelj dotaknil lovk, ki so
plapolale okoli sive gmote. A prepri an je bil, da ni dobrega, zato je stekel k njemu.
Toda Ronu so mogani e prileteli v iztegnjene dlani in v tistem hipu so se mu za eli

trakovi ovijati okoli rok.

"Harry, glej, kaj se dogaja... Zanimivo... Ne! Ne, nehajte! Nehajte!"
Tanke lovke so se mu zdaj pele tudi prek prsi, in eprav se je rde elasec
napenjal ter jih poskual pretrgati, so se ga mogani oklepali vedno mo neje.
"Diffindo!" je zavpil Harry.
S tem je poskual prerezati lovke, a mu ni uspelo, Ron pa se je zvrnil po tleh,
eprav se je e naprej divje naprezal, da bi se reil.
"Harry, mogani ga bodo zaduili!" je zavpila Ginny, ki se je zaradi
zlomljenega glenja naslanjala na steno.
Takrat je iz palice enega od Jedcev bruhnil rde curek, ki ji je priletel
naravnost v obraz. Zdrsnila je ob steni in nezavestna obleala na tleh.
"HROBI!" je zavpil Neville, ki se je zasukal in Hermionino palico uperil v
bliajo e se coprnike. "HROBI! HROBI!"
Toda palica ga ni ubogala.
Eden od Jedcev je za razliko od njega uspeno izvedel urok hromljenja in
zgreil ga je za komaj nekaj centimetrov, sicer pa sta bila s Harryjem zdaj edina, ki
sta se lahko uprla peterici odraslih arovnikov. Dva izmed teh sta proti fantoma
poslala curka srebrnkaste svetlobe, nekako podobna pu icam, ki sta ju resda
zgreila, a v steni za njima pustila globoki luknji.
Mladi arovnik se je odlo il, da mora coprnike vsaj speljati stran od prijateljev.
Krasotillya se je takrat pognala proti njemu, on pa se ji je spet izmaknil, drzno vignil
mimo e enega Jedca, ki se je zaman vrgel za njim, in stekel na nasprotni konec
sobe.
Peterico coprnikov je dejansko povlekel za sabo, pri emer si mu nih e ni upal
zavdati s kakno kletvijo, saj so se preve bali za prerokbo. Tako je lahko neovirano
odprl edina vrata, ki niso bila zape atena, prav tista, skozi katera so prili
zasledovalci. Toda komaj je napravil nekaj korakov, mu je pod nogami zmanjkalo
tal...
Prekopiceval se je z ene kamnite stopnice na drugo, se kakor oga odbijal od
trdih klopi, dokler ni nazadnje silovito pristal na hrbtu.
Izbilo mu je sapo, a se je vseeno divje razgledal: znael se je na najniji to ki
dvorane, sredi katere se je na podestu dvigoval obok s tan ico.
Celotni prostor je sicer odmeval od smeha coprnikov. Peterica, ki jih je
napadla v Dvorani z mogani, se je po asi spu ala k njemu, medtem ko so se jim
skozi druga vrata pridruili e tevilni pajdai in tudi ti so se mu za eli priblievati.
Vstal je, eprav so mu noge tako hudo drgetale, da so ga komaj drale.
Prerokba, ki jo je stiskal v levici, je po udeu ostala cela, z desnico pa se je oklepal
arobne palice. Ritensko se je za el umikati, pri emer se je neprestano oziral, da bi
ga kateri od coprnikov ne presenetil. Toda s peto je nazadnje v nekaj udaril: umaknil
se je vse do podesta, na katerem je stal obok. Povzpel se je nanj.
Ob tem so vsi Jedci otrpnili. Nekateri niso bili prav ni manj zasopli od njega in
eden je mo no krvavel. Dolohov, ki so ga osvobodili kletve kamnitve, pa se mu je
posmehljivo real in palico uperjal naravnost vanj.
"Dovolj dolgo smo se igrali, Potter," se mu je lenobno posmehnil Lucius
Malfoy, "zdaj pa bodi priden fantek in mi izro i prerokbo."
" e boste... e boste moje prijatelje pustili pri miru!" je obupano zaklical Harry.
Nekaj Jedcev se je zasmejalo.
"Ni ne bomo barantali, Potter," ga je zavrnil Malfoy, igar obraz je od
zadovoljstva pordel. "Nas je deset, ti pa si ostal isto sam... akaj - te Dumbledore ni
nau il teti?"

"Ni di ostal sab!" se je z zgornje vrste dvorane razlegel fantovski glas.

Harryja je stisnilo pri srcu. Neville mu je e tekel naproti, pri emer je v drhte i
desnici stiskal Hermionino palico.
"Neville, ne! Pojdi nazaj k drugim, pomagaj jim..."
"HROBI!" je zavpil okrogloli ni fant in palico uperil proti najblijemu Jedcu.
"HROBI! HRO..."
Eden izmed coprnikov ga je od zadaj zgrabil prek prsi in mu roke stisnil k
bokom. Neville se mu je upiral in brcal okoli sebe, da so se Jedci znova zasmejali.
"To je Velerit, kajne?" se je zani ljivo nasmehnil Lucius. "No, ja, tvoja stara
mama je vajena, da vsake toliko pospravimo kaknega od njenih potomcev... Tvoja
smrt je torej ne bo pretirano pretresla."
"Velerit?" je ponovila Krasotillya in upadli obraz ji je razsvetlil resni no zloben
nasmeek. "Imela sem ast spoznati tvoje stare, fant!"
"TO VEB!" je zatulil Neville in Jedcu, ki ga je zgrabil, se je za el upirati tako
silovito, da je ta zavpil:
"Naj ga e nekdo ohromi!"
"Ne. ne, ne," je zmajala z glavo coprnica, ki je bila videti vsa vznesena in se je
razburjeno ozirala od Harryja k njegovemu soolcu.
"Ne, poglejmo raje, e bo Velerita kaj teje zlomiti kot njegove stare...
Ali pa bi nam Potter raje takoj predal prerokbo?"
"TE DAJ JIB JE!" je zatulil Neville, ves iz sebe, saj se mu je Krasotillya e
bliala. "TE DAJ JIB JE, HARRY!"
Coprnica je udarila:
"Cruccio!"
Okrogloli ni fant je zakri al in noge mu je potegnilo k prsim, da je moral visoki
Jedec drati celotno njegovo teo. Zato ga je preprosto spustil in grdo je priletel na
kamnita tla, po katerih se je e naprej zvijal od bole in.
"To je bilo samo za pokuino, ve," je dejala Krasotillya, ki je e dvignila
palico, in Nevillovi kriki so potihnili.
Fant ji je ihte obleal pred nogami, ona pa se je zasukala in se zazrla v
Harryja.
"Daj nam prerokbo, Potter, sicer tvoj prijatelj ek nikakor ne bo umrl hitro."
Harryju ni bilo treba razmiljati, kaj naj stori, saj ni imel izbire.
Prepoteno dlan, v kateri je stiskal razgreto prerokbo, je iztegnil in Malfoy je
naglo stopil k njemu.
A takrat se je vrh dvorane sunkovito odprlo dvoje vrat in v sobo je priteklo e
pet ljudi: Sirius, Wulf, Nerrga, Tanga in gospod Kehomet. Lucius se je zasukal in
dvignil palico nad glavo, toda mlada aurorka je vanj e izstrelila urok hromljenja.
Harry ni akal, da bi videl, e ga je rde i curek zadel, temve se je nemudoma vrgel s
podesta. Jedce pa je nenadni prihod lanov Reda povsem presenetil in peterica je
zdaj izstreljevala salvo za salvo urokov ter se prek kamnitih stopnic po asi spu ala
proti osrednjemu delu dvorane. Mladi arovnik je skozi mete naglo gibajo ih se ljudi
in med bliski svetlobe opazil, kako se Neville poskua splaziti na varno. Izmikajo se
rde im curkom je stekel do njega in ga zvlekel za podest.
"Je s tabo vse v redu?" je zavpil, ko jima je neki urok inil le nekaj centimetrov
nad glavami.
"Ja," je pritrdil okrogloli ni fant in sedel.
"Kako pa je z Ronom?"
"Gotovo mu ni hudega. Ko sem odel, se je moganov e skoraj otresel..."
Kamniti tlak med njima je razneslo, kajti vanj je tre ila silna kletev, in luknja je

zazevala na natanko tistem mestu, na katerem je e malo prej po ivala Nevillova

dlan. Fanta sta se naglo skobacala stran, toda nenadoma je od neznano kod po
Harryju segla mo na roka. Zgrabila ga je za ovratnik in potegnila v zrak, tako visoko,
da se je s stopali komaj e dotikal tal.
"Daj mi jo," mu je na uho zagodel neznan glas, "daj mi prerokbo..."
Fant se je za el duiti, a kljub temu je opazil, kako se Sirius le nekaj metrov
stran bojuje z enim izmed Jedcev. Gospod Kehomet se je nekoliko dlje spoprijel s kar
dvema naenkrat in Tanga, e vedno sredi stopnic, se je borila s Krasotillyo. A nih e
izmed njih ni opazil, da Harryju grozi smrt, in tako si je moral pomagati sam. Palico je
uperil za hrbet, v napadalca, toda niti toliko sape ni imel ve , da bi izgovoril arobne
besede. Roka mokega pa je e grabila po dlani, v kateri je stiskal prerokbo...
"AAAAA!"
Kar naenkrat se je ob njiju prikazal Neville. Ker uroka ni mogel pravilno izre i,
je Hermionino palico silovito zaril v reo Jed eve kapuce, za katero so se lesketale
o i. Coprnik je zatulil od bole ine in Harryja je takoj spustil, mladi arovnik pa se je
zasukal ter e vedno hlastajo za zrakom zavpil:
"HROMI!"
Jedca je vrglo vznak in nezavesten je obleal na tleh.
"Hvala!" je Harry pokimal Nevillu.
Trenutek zatem se je e za el ritensko umikati, saj sta se mu bliala Sirius in
coprnik, s katerim se je boter boril. A ker mladi arovnik ni videl, kam stopa, bi mu
skoraj spodrsnilo na ne em okroglem. Pomislil je e, da je izgubil prerokbo, potem pa
je opazil, da se stran od njega v resnici kotali Nerrgovo arobno oko.
Njegov lastnik je leal na boku in iz glave mu je tekla kri, Dolohov, ki mu je
zavdal, pa je e navalil nad oba olarja. Obraz stranega Jedca je bil spa en od
veselja.
"Polkanogra!" je zavpil in palico je usmeril v Nevilla.
Noge okrogloli nega fanta so za ele divje poplesovati, da je izgubil ravnoteje
in se spet zvrnil na trdi tlak.
"Daj mi jo, Potter..." je nato zapredel Dolohov.
S palico je zamahnil po zraku natanko tako kot takrat, ko je onesposobil
Hermiono, toda Harry je zavpil:
"Hitinium!"
Bilo mu je, kot bi ga coprnik po prsih usekal s topim me em, in sila uroka ga je
vrgla vznak, da je padel prek sool evih potrzavajo ih nog. Toda z oklopnim urokom
je vendarle otopil mo Jed eve kletve in najhuje mu je bilo prihranjeno.
Dolohov je palico znova dvignil nad glavo:
"Accio pre..."
Kar naenkrat je na prizori e planil Sirius, ki se je z ramo divje zaletel v
coprnika, da je tre il po tleh. Prerokba se je Harryju spet skoraj zmuznila iz dlani, a
tudi tokrat jo je s konicami prstov vendarle uspel zadrati. Boter pa se je e zapletel v
dvoboj z Dolohovim, njegova palica se je bliskala kakor me in od nasprotnikove so
prele iskre...
Coprnik je tedaj hotel izvesti isti urok, s katerim se je spravil nad Harryja in
Hermiono, toda mladi arovnik je planil na noge ter zavpil:
"Kamnitis totalis!"
Jed eve noge so znova tlesknile skupaj in roke ob bok, da se je glasno zvrnil
na hrbet.
"Dobro si ga!" je zaklical Sirius, ki je kr enca skoraj v istem trenutku porinil na
tla, saj je proti Harryju vignil urok hromljenja.

"Zdaj pa teci..."
Sklonil se je in curek zelene svetlobe ga je zgreil le za las. Mladi arovnik pa
je zagledal, kako se Tanga na drugi strani dvorane nemo no vali prek kamnitih
stopnic in se Krasotillya zmagoslavno blia sredi u prostora, da bi si nala novo
rtev.
"Harry, z Nevillom vred zbeita in pazi na prerokbo!" je zavpil Sirius ter se
pognal nad coprnico.
Fant ni videl, kaj se je z botrom zgodilo zatem. Med njiju je namre stopil
Krallek Kehomet, ki se je bojeval z ni ve zakrinkanim, brazgotinastim Grabezhem.
Prek Harryjeve glave je nato inil e en curek zelene svetlobe in hitro je stekel k
Nevillu.
"Lahko stoji?" je zavpil na uho okrogloli nega fanta, saj so sool eve noge e
vedno neumorno poplesovale. "Z roko se opri name..."
Neville ga je ubogal in mladi arovnik ga je dvignil pokonci, toda ker so
Veleritove noge e vedno brcale v vse mone smeri, ga niso vzdrale... Potem pa se
je nadnju povsem nepri akovano vrgel eden izmed coprnikov in oba sta padla.
"Prerokbo! Daj mi prerokbo, Potter!" je zaren al glas Luciusa Malfoya in fant je
za util, kako mu je coprnik pokleknil na hrbet ter mu palico zaril med rebra.
"Ne! Spravi - se - z mene! Neville... Ujemi jo!"
Kroglico je zalu al soolcu, ki se je, e vedno lee na hrbtu, zasukal, jo ujel in
stisnil k prsim. Lucius je palico zdaj usmeril proti njemu, toda Harry je svojo prek
ramen uperil vanj ter zavpil:
"Foknitus!"
Malfoya je vrglo z njega in ele ez nekaj metrov je trdo pristal, Harry pa se je
skobacal na noge ter se ozrl za njim. Drecov o e je obleal pred podestom, na
katerem se je Sirius zdaj bojeval s Krasotillyo, a Jedec je udarcu navkljub palico spet
uperil v olarja. Toda e preden je zajel sapo, da bi izrekel urok, je mednju sko il
Wulf.
"Harry, zberi ostale, potem pa zbeite!"
Mladi arovnik je Nevilla zgrabil za ovratnik pla a in ga odlo no postavil na
prvo vrsto kamnitih stopnic. Toda prijateljeve noge so e naprej poplesovale in ga
nikakor niso nosile, zato je Harry zbral vso mo ter ga naglo dvignil na naslednjo...
V kamnito klop pod njegovimi nogami je tre il urok, da se je zdrobila in je
zdrsnil za stopnico nije. Neville se je pri tem sesedel, a prerokbo je uspel varno
spraviti v ep.
"Pridi!" ga je obupano pozval Harry in ga spet zgrabil za pla .
"Poskusi se opreti na noge, kolikor se pa more..."
e enkrat ga je silovito potegnil za obla ilo... tedaj pa se je strgalo vzdol
celotnega iva na levem boku, mala kroglica iz prejastega stekla je padla iz epa, in
e preden sta jo lahko ujela, jo je Nevillova samovoljna noga divje brcnila. Poletela je
prek celotnega osrednjega dela dvorane... in se razbila ob stopnicah na nasprotni
strani.
Oba sta presunjeno zazijala v drobce, ki so se lesketali s kamnitih tal, in le
onadva sta videla bisernatobelo postavo z nenavadno velikimi o mi. Ta se je izvila
izmed razbitega stekla in Harry je videl, kako se njene ustnice premikajo. Toda spri o
vpitja, krikov ter ropota ni slial niti besede prerokbe. Postava je nazadnje nehala
govoriti in raztopila se je v ni .
"Harry, kako bi je al!" je vzkliknil Neville, igar noge so e naprej potrzavale,
njegove o i pa so bile na iroko razprte, tako zgroen je bil.
"Res, grozto bi je al, tega tiseb storil tala ..."

"Zdaj je, kar je!" je odvrnil Harry. "Poskusi se postaviti pokonci, pa greva..."
"Dubbledore!" je nenadoma zaklical okrogloli ni fant in se povsem
spremenjenega obraza zazrl prek sool evih ramen.
"Kaj?"
"DUBBLEDORE!"
Harry se je zasukal, da bi videl, kam Neville pravzaprav zija.
Tik nad njima, med vrati Dvorane z mogani, je s palico v roki stal Albus
Dumbledore, igar obraz je bil bled od besa. Mladi arovnik se je po util, kot bi se mu
prek celotnega telesa pognal nekaken elektri ni tok - reeni so!
Veliki arodej je prihitel mimo fantov, ki jima prav ni ve ni bilo do tega, da bi
odla. Prvi izmed Jedcev pa ga je opazil, ele ko se je Dumbledore spustil vse do
dna dvorane, in preplaeno je zavpil. Eden izmed njegovih kompanjonov je poskusil
pobegniti in po stopnicah se je po vseh tirih pognal proti vratom na nasprotni strani.
Toda ravnatelj ga je z enim samim urokom zvrnil nazaj k sebi, tako lahkotno, kot bi
ga ujel na neviden trnek...
Samo e dva sta se bojevala, saj se edina nista zavedala, kdo je prispel. Harry
je opazil, kako se je Sirius izmaknil curku rde e svetlobe, ki ga je proti njemu poslala
Krasotillya, in se ji zasmejal.
"Dajmo, dajmo, je to vse, kar zmore?!" se je glasno nor eval iz nje, da so te
besede odmevale po prostorni dvorani.
Drugi rde i curek ga je zadel naravnost v prsi.
O i so se mu iroko razprle, a nasmeek mu ni takoj izginil z obraza.
Harry je spustil Nevilla, a se tega sploh ni zavedal. Skokoma je tekel navzdol
po kamnitih stopnicah, in ko se je tudi Dumbledore zasukal proti podestu, je e
izvlekel palico.
Zdelo se je, kot bi Sirius padal celo ve nost: njegovo telo se je ukrivilo v
eleganten lok in ritensko je potonil v raztrgano tan ico, ki je visela prek oboka.
Hip preden je boter padel skozi starodavna vrata in izginil za zaveso, je Harry
opazil, kako se na njegovem utrujenem obrazu meata strah in presene enje. Potem
pa je tan ica e enkrat zafrfotala, kot bi jo nakodral mo an veter, in se trenutek za
tem povsem umirila.
Mladi arovnik je zaslial zmagoslavni krik Krasotillye L'Ohol, toda zanj se ni
zmenil - Sirius je samo padel skozi obok in vsak hip se bo prikazal na drugi strani...
A ni se.
"SIRIUS!" je zavpil mladi arovnik. "SIRIUS!"
Naglo je sopel in v prsih ga je galo. Boter je gotovo tik za zaveso! Ja, sam ga
bo potegnil izza nje...
Toda komaj se je pognal proti podestu, ga je Wulf zgrabil prek ramen in ga
zadral.
"Ni esar ne more storiti, Harry..."
"Pojdite ponj, reite ga, saj je ele pravkar padel noter!"
"Prepozno je..."
"Spusti me k njemu!"
Harry se mu je divje in nasilno poskual izviti, a Wulf ga ni spustil.
"Ni esar ne more storiti, Harry... Ni esar... Ni ga ve ."
estintrideseto poglavje
Edini, ki se ga je kdaj koli bal

"Kako to misli - ni ga ve ?!" je zavpil Harry.

Wulfa je dobro razumel, a e vedno se mu je na vse kriplje poskual izviti, saj
njegovim besedam preprosto ni verjel: volkodlak pa ne ve, da se za zaveso skrivajo
tevilni ljudje, saj jih za razliko od njega verjetno ni slial epetati. Boter je zdaj pri
njih, pritajil se je za tan ico in ne vidijo ga, pa eprav je tik za njo...
"SIRIUS!" je zatulil mladi arovnik. "SIRIUS!"
"Ni ga ve , Harry," je ponovil Wulf in ga e naprej zadreval, glas pa se mu je
lomil. "Od tam se ne bo vrnil, ker je mr..."
"NE PA NI!" je zarjovel fant. "SIRIUS!"
Prek dvorane je sem ter tja e vedno inil kaken urok, odrasli arovniki so
hiteli po njej in drug drugemu glasno klicali navodila. Toda vse to je bilo za Harryja
zgolj hrup, ki mu ni pomenil ni esar, in za druge mu je bilo povsem vseeno... Le Wulf
bi lahko kon no priznal, da bo Sirius, ki gotovo stoji samo nekaj metrov za tisto staro
zaveso, kmalu priel skoznjo. Ja, stresel bo z glavo, da bi si spred o i pregnal svoje
dolge rne lase in se nato spet navdueno pognal v boj.
Harryja je njegov nekdanji profesor zvlekel od podesta, mladi arovnik pa je e
naprej zrl proti oboku in bil je e kar nekoliko jezen, ker ga boter pusti tako dolgo
akati...
Toda kljub temu da se je Wulfu e naprej upiral, si je moral priznati, da ga
Sirius e nikdar ni takole vlekel... Vedno je bil pripravljen tvegati kar koli, da bi se
videla, da bi Harryju prisko il na pomo ... e se boter ne prikae izza zavese, ko ga
vendar kli e, kot bi mu lo za ivljenje, se mogo e res ne more... Torej je morda dejansko...
Dumbledore je ve ino Jedcev zgnal na sredo dvorane in jih nato z urokom
zvezal. Noru se je v tistem zavedel in se e vedno omoti en splazil k Tangi, ki jo je
poskual spraviti k sebi. Na drugi strani podesta pa se je e naprej bliskalo in izza
njega so se razlegali besni vzkliki.
"Harry?"
Neville je po zadnji plati zdrsnil prek kamnitih stopnic in se nazadnje ustavil ob
soolcu. Ta se Wulfu ni ve upiral, a volkodlak ga je za vsak slu aj e vedno dral za
komolec.
"Harry... oprosti," je rekel okrogloli ni fant, igar noge so e naprej neubogljivo
poplesovale. "Je bil tisti boki... Je bil Sirius Black... Sta bila prijatelja?"
Mladi arovnik je prikimal.
"Bodi pri miru," je Wulf tiho naro il Nevillu in palico uperil v njegove noge.
"Konciatem."
Urok je izgubil svojo mo in fantovi nepokorni okon ini sta se kon no umirili.
Volkodlak pa je bil bled ko zid. "Pojdimo... Poi imo vajine soolce. Kje sploh so,
Neville?"
Wulf je ele zdaj odvrnil pogled od oboka in zdelo se je, kot bi ga zabolelo ob
vsaki besedi, ki jo izgovori.
"Tab gor," je povedal okrogloli ni fant. "Vsi so jo hudo skupili..." Izza podesta
se je razlegel oster pok, ki mu je sledil glasen krik.
Harry je videl, kako se je Krallek Kehomet zvrnil po tleh, vpijo od bole ine,
Krasotillya L'Ohol pa se je jadrno zasukala in pobegnila.
Dumbledore je za njo poslal urok, a odvrnila ga je od sebe in e je bila na
sredi stopnic...
"Harry, ne!" je kriknil Wulf, toda mladi arovnik se mu je e izvil.
"UBILA JE SIRIUSA!" je zatulil fant. "UBILA GA JE, IN JAZ BOM UBIL NJO!"

e je stekel po kamnitih stopnicah in za sabo je slial tevilne klice, a zanje se

ni zmenil. Coprni in pla je ravno zaelestel skozi vrata Dvorane z mogani in
kmalu je vanjo pridrvel tudi sam...
Prek ramena je izstrelila kletev, zaradi katere se je orjaka cisterna dvignila s
tal in se zvrnila. Harryja je zalil smrdljivi napoj in tevilni mogani so svoje dolge
barvaste lovke e stegovali po njem. A zavpil je ,Perlatium lebdiosa', da so poleteli
stran, in e se je pognal naprej, ne mene se za spolzka tla. Tako je sko il prek
Loone, ki je je ala na tleh, stekel mimo e vedno nezavestne Hermione,
presene ene Ginny in od neprestanega hihitanja izmu enega Rona. Vrata v okroglo
sobo je odprl ravno v trenutku, ko je Krasotillya izginila skozi duri na nasprotni strani
prostora, in za njo je za hip ugledal hodnik, ki je vodil k dvigalom.
Pognal se je za njo, a vrata je zaloputnila in stena se je zavrtela.
"Kje je izhod?" je obupano zavpil, ko se je prostor nazadnje bobne umiril.
"Skozi katera vrata se pride ven?"
Zdelo se je, kot bi soba akala, da jo to vpraa. Nemudoma so se namre
odprle ene izmed duri za njegovim hrbtom in res so vodile na dolgi hodnik z dvigali.
Toda ta je bil e prazen...
Harry je v daljavi slial roljanje, in ko je pridrvel do dvigal, je divje usekal po
gumbu. Iz enega od jakov se je razleglo kripanje ter cviljenje in reetke, ki so ga
zapirale, so se kmalu odprle. Fant je planil v dvigalo, s pestjo ve krat zapored udaril
po gumbu za Atrij, vrata so se zaprla in za el se je dvigovati...
Na plano se je prerinil, e preden so se reetke do konca razprle.
Krasotillya je seveda e davno stekla skozi zlata vrata in je bila na pol poti do
telefonske govorilnice na drugi strani Atrija, toda ko ga je zasliala za sabo, se je
zasukala ter proti njemu ponovno izstrelila kletev. Sko il je za Fontano magi nega
ob estva in curek zelenkaste svetlobe je inil prek njega ter tre il v vrata iz
kovanega zlata, da so zadonela kakor zvon. Korakov zatem ni ve slial. Torej je
obstala!
Kle e za kipi se je e bolj zgrbil in pozorno prisluhnil.
"Plidi, plidi, mali Pottel ek!" je posmehljivo zaklicala na ves glas, da je
odmevalo od zlo enega lesenega poda. "Mal nisi plitekel za mano, da bi ma eval
smlt mojega ljubega blatlanca?"
"Sem!" je zavpil Harry in zdelo se je, kot bi zbor duhov, razpostavljenih po
razpotegnjenem prostoru, ponovil:
"Sem! Sem! Sem!"
"Aaaah... Si ga imel lad, kaj, mali Pottel ek?"
Mladega arovnika je preplavilo tako silovito sovratvo, da je divje planil izza
vodnjaka ter zavpil:
"Cruccio!"
Krasotillya je zavre ala in vrglo jo je po tleh, a za razliko od Nevilla se ni
zvijala ter kri ala od bole in. e se je postavila na noge, Harry pa se je hitro skril za
zlato fontano. Proti njemu je namre poslala urok, ki je usekal v glavo kipa lepega
arovnika, in ta je poletela vsaj sedem metrov dale ter trdo pristala na lesenih tleh.
"rlele kletve ti ne gredo pretirano od rok, kaj?!" je zavpila coprnica. "Priti
morajo iz srca, ve! Resni no si mora eleti, da bi nekomu prizadejal bole ino, in v
tem tudi uivati... Pravi nika jeza mi res ne bo povzro ila pretiranega trpljenja. Ti
pokaem, kako se kletev krianih izvede na pravilen na in? Pridi, to bo izvrstna
lekcija..."
Harry se je plazil okoli vodnjaka, a ko je za hip pokukal prek njegovega roba,
je zavre ala ,Cruccio!' in primoran se je bil spet skriti.

Tokrat jo je skupila kentavrova roka z lokom, ki jo je odbilo od kipa in je

pristala blizu arovnikove glave.
"Potter, nikakrne monosti nima, da bi me premagal!" je zavpila coprnica.
Slial je, kako se pomika v desno, da bi ji vodnjak ne bil ve v napoto. Sam se
je seveda takoj splazil v drugo smer in po enil za kentavrove noge, pri emer je bila
njegova glava to no v viini vilin eve.
"Najzvesteja Mojstrova sluabnica sem. On sam me je nau il rne magije in
zato obvladam tako mogo ne uroke, da se ti, ubogi mali fantek, z mano nikakor ne
more meriti..."
Harry se je zdaj priplazil do goblina in pomeril v nasprotnico, ki je pokukala
izza kipov.
"Hromi!" je zavpil.
"Hitinium!" se je izjemno naglo odzvala.
Rde i svetlobni curek njegovega uroka se je odbil naravnost vanj in v zadnjem
trenutku se je vrgel na tla, goblinovo uho pa je sfr alo prek Atrija.
"Samo eno prilonost ti dam, Potter!" je nato zavpila coprnica.
"Predaj mi prerokbo - lepo jo zakotali proti meni - pa te bom mogo e pustila
iveti!"
"Hja, ni druge; kar ubiti me bo morala! Razbila se je!" je zavpil mladi arovnik.
Komaj je to izrekel, e mu je v elu vzplamtela bole ina. Obenem pa je tudi
za util, kako se v njem dviguje bes, za katerega je dobro vedel, da ni njegov.
"In on to ve!" se je zakrohotal kakor nor, da se je Krasotillya namr ila. "Tvoj
ljubi ef to ve! Kaj pravi, te bo pohvalil?"
V brazgotini mu je grozljivo kljuvalo ter galo in od bole ine so se mu osolzile
o i...
"LANIVEC!" je zavre ala coprnica, a v njenem glasu je poleg jeze zaznal
tudi strah. "E ZMERAJ JO IMA, POTTER, IN NEMUDOMA MI JO BO PREDAL!
Accio prerokba! ACCIO PREROKBA!"
Harry se je znova zakrohotal, saj se je zavedal, da jo bo s tem raztogotil. Iz
istega razloga je levico stegnil izza goblinove glave in pomahal z njo, eprav mu je v
elu razbijalo, kot da se mu bo lobanja vsak hip razklala. Potem pa je dlan naglo
umaknil, kajti L'Oholova je vanjo izstrelila zelen curek.
"Si videla?! Roka je prazna!" je zavpil. "Iz nje ne more priklicati ni esar!
Prerokba se je razbila in nih e, prav nih e je ni slial! To povej svojemu efu!"
"Ne! Ni res, lae!" je zahre ala. "Mojster, trudila sem se po svojih najboljih
mo eh... Ne kaznujte me..."
"Samo as izgublja!" je odvrnil Harry, a o i je moral pripreti, kajti tako hudo
kot zdaj ga v elu ni trgalo e nikdar. "Ne more te sliati!"
"Da ne, Potter?" je dejal hladen in visok glas.
Mladi arovnik je na iroko razprl o i.
Sredi dvorane se je prikazala visoka in bolestno suha postava.
Zakrinkana je bila s rno kapuco, izpod katere je kukal grozljiv, bled ter upadel
obraz z rde imi reami namesto o i...
Lord Mrlakenstein je palico usmeril naravnost v Harryja, ki je povsem otrpnil.
"Torej si prerokbo razbil?" je mehko zapredel Mojster rne magije in fantu
namenil pogled, v katerem ni bilo niti trohice usmiljenja. "Ne, Krasotillya, ne lae... Iz
teh o i gleda resnica. Toda meseci priprav, meseci naporov... potem pa moji Jedci
Harryju Potterju dopustijo, da mi spet prekria na rte..."
"Mojster, odpustite mi! Sploh nisem vedela, da prerokbe ni ve !" je ihtela
coprnica, in ko ji je Mrlakenstein stopil blije, se mu je vrgla pred noge. "Mojster,

vedite, da..."
"Utihni, Krasotillya!" je groze e odrezal coprnik. "Sem mar po tvojem na
Ministrstvo za aranje vdrl, da bi poslual kle eplazne izgovore?"
"Toda Mojster... Tu je! Spodaj je..."
A Mrlakenstein se ni ve zmenil zanjo.
"Tebi pa tudi nimam ve kaj re i, Potter," je tiho dejal. "Preve krat si me
razdrail in dolgo asi me e. AVADA KEDAVRA!"
Harry se mu ni uprl. Niti trenil ni in palico je e naprej usmerjal v tla. Toda
brezglavi kip arovnika je nenadoma oivel, sko il s podstavka v vodnjaku in
treskoma pristal med fantom ter Mojstrom rne magije.
Urok se je tako odbil od prsi kipa, ki je raziril roke, da bi zavaroval fanta.
"Kaj?!" je kriknil Mrlakenstein, potem pa dahnil:
"Dumbledore!"
Harryjevo srce je za elo biti mnogo hitreje. Bilo mu je, kot bi se zdramil, in ozrl
se je: pred zlatimi vrati je res stal ravnatelj.
Coprnik je naslednji curek zelene svetlobe namenil Dumbledorju, a ta se je
samo zasukal, njegov pla je zaplapolal in e ga ni bilo ve . V naslednjem hipu se je
prikazal za Mrlakensteinovim hrbtom in s palico zamahnil proti ostankom Fontane, da
so oiveli e drugi kipi. Zlata arovnica je stekla nad vre e o Krasotillyo, ki je vanjo
izstrelila vrsto urokov, toda povsem zaman - kip je planil nadnjo, jo podrl in jo pribil ob
tla. Goblin in vilinec sta medtem oddrobencljala h kaminom, enoroki kentaver pa se
je v galopu pognal nad Mrlakensteina, ki je izginil ter se nenadoma prikazal tik pred
vodnjakom.
Dumbledore je takrat zakorakal naravnost proti coprniku in zlati kentaver je
zakopitljal okoli dvojice, brezglavi kip pa je Harryja odrinil stran od spopada.
" emu si se odlo il priti sem tako kmalu, Mark? To je vendar nespametno," je
mirno dejal ravnatelj. "Aurorji so e na poti..."
"A ko pridejo, mene ne bo ve tu, ti pa bo mrtev!" ga je zani ljivo zavrnil
Mojster rne magije.
Pri tem je v Dumbledorja izstrelil e eno morilsko kletev, a ga je povsem
zgreila in je priletela v pult varnostne slube, ki je izbruhnil v plamene.
Tudi ravnatelj je zamahnil s palico. Urok, ki je inil iz nje, je bil tako silovit, da
je Harry za util mo an pi, eprav je stal za zlatim kipom. Mrlakenstein pa je bil
tokrat prisiljen pri arati lesketajo se srebrn it, s katerim ga je odbil. Neznana
arovnija na njem ni pustila vidnega sledu, a zadonel je globoko kakor gong in fanta
je ob njegovem zvenu nenavadno zmrazilo.
"Torej ni tvoj namen, da bi me ubil, Dumbledore?" je zaklical coprnik, igar
rde e o i so kukale prek ita. "Seveda, tako nizko se ti ne bi spustil, kaj?"
"Oba veva, da loveka lahko pogubi na ve na inov, Mark," je mirno odvrnil
ravnatelj, ki je e naprej korakal proti Mojstru, neustrano in kot da se zgolj sprehaja
po Atriju. " e bi ti spet samo umrl, mi to vsekakor ne bi dalo zado enja..."
"Torej se do njega ne bo dokopal nikoli, kajti ni je stvari, ki bi bila straneja
od smrti, Dumbledore!" je zaren al Mrlakenstein.
"Moti se," je odvrnil ravnatelj. "A to me seveda ne udi..."
Dumbledore se je e vedno blial coprniku in Harry se je zbal za ravnatelja.
Najraje bi ga glasno posvaril, naj bo bolj pazljiv, toda brezglavi kip ga je neprestano
rinil k steni in mu prepre il vsak poskus, da bi se izmuznil mimo njega.
"Tvoja najve ja slabost, Mark," je nadaljeval Dumbledore, "je bila od nekdaj ta,
da nikdar nisi doumel, koliko stvari obstaja, ki so straneje od smrti..."
Izza srebrnega ita je znova inil zelen curek. Udarno mo kletve je tokrat

prestregel enoroki kentaver, ki je prigalopiral mimo ravnatelja, in razneslo ga je na

tiso e koscev. Toda e preden so prileteli na tla, je ravnatelj zamahnil s palico, kot bi
v rokah stiskal bi . Iz nje je poletel tanek plamen, ki se je ovil okoli Mrlakensteina ter
njegovega ita, in za trenutek se je e zdelo, da je Harryjev zavetnik zmagal. Toda
plamene a vrv se je nato spremenila v ka o, ki je nemudoma spustila coprnika ter se
besno sikajo pognala nad Dumbledorja.
Mojster rne magije je izginil in ka a se je e dvignila s tal, pripravljena, da
useka...
Nad Dumbledorjem je izbruhnila ognjena krogla, Mrlakenstein pa se je v istem
hipu prikazal na podstavku sredi tolmuna, na katerem je e pred kratkim stalo pet
kipov.
"Ravnatelj, pazite!" je zavpil Harry.
A svarila e ni dobro izgovoril, ko je iz Mrlakensteinove palice ponovno inil
zelen curek, ka a pa je udarila...
Fawkes se je spustil pred Dumbledorja, razprl kljun in v celoti pogoltnil zeleno
kletev; izbruhnil je v plamene in zguban, nesposoben letenja ter isto majhen padel
na tla. Toda v istem trenutku se je zgodilo e dvoje. Ravnatelj je zamahnil s palico,
da je ka a, ki bi vanj skoraj zasadila strupnike, poletela v zrak in jo je razneslo v
oblak rnega dima. Voda iz tolmuna vodometa pa se je dvignila in ovila
Mrlakensteina v kokon staljenega stekla.
Coprnik je bil nekaj hipov zgolj nejasna, vzvalovana postava brez obraza, ki se
je mukoma trudila, da bi se prebila iz due e snovi...
Potem pa je izginil in voda je glasno padla nazaj v bazen, da je pljusknila prek
njegovega roba ter se zlila po zlo enih tleh.
"MOJSTER!" je kriknila Krasotillya.
Prepri an, da je spopada konec, ker je Mrlakenstein pobegnil, je Harry stekel
izza kipa, ki ga je strail. Toda Dumbledore je takoj zavpil:
"Ostani tam!"
Njegov glas je bil zdaj prestraen, a fantu ni bilo jasno, emu. V dvorani so bili
samo onadva, ihte a Krasotillya, ujeta pod kipom arovnice, in pomlajeni feniks, ki je
nemo no ivkal na tleh...
In takrat je Harryju v brazgotini izbruhnila tako neizmerna bole ina, da si je v
hipu zaelel umreti: taknega trpljenja si prej ne bi mogel niti zamisliti, zdaj pa ga ni
bil sposoben prestati... Ujet je bil v primeu bitja z rde imi o mi, tako tesnem, da fant
sploh ni znal lo iti med njim in sabo. Bila sta zlita, zvezana z bole ino in nobene
monosti ni imel, da bi mu uel...
Ko je bitje spregovorilo, je za to izrabilo njegova usta, tako da je mukam
navkljub za util, kako se mu je eljust zganila...
"Pa me ubij zdaj, Dumbledore..."
Due se in oslepljen od bole ine, da je sleherni delec njegovega bitja vpil po
svobodi, je Harry za util, kako ga je bitje znova izrabilo... " e smrt ni ni takega, ti
fanta ne bo al..."
Da bi bil reen bole ine, je pomislil Harry. Ubijte naju, Dumbledore... Napravite
temu konec... Smrt bi bila v primerjavi s tem res ni ... In s Siriusom bova spet
skupaj...
Toda komaj so se mu te misli porodile, je prime popustil in bole ina je
pojenjala. Nenadoma se je zavedel, da lei na tleh, brez o al, in se trese, kot bi bil
pod njim namesto lesa led...
Po dvorani so zdaj odmevali tevilni glasovi... Odprl je o i, tik pred sabo
zagledal o ala in si jih nadel. Ko je nekoliko privzdignil glavo, pa je pred sabo

zagledal Dumbledorja.
"Je s tabo vse v redu, Harry?"
"Ja," je pritrdil fant, ki je drhtel tako silovito, da niti glave ni mogel drati
pokonci. "Ja, vse je... Kje je Mrlakenstein, kje... Kdo so vsi ti... Kaj se..."
V Atriju je bilo polno ljudi in s poda so odsevali smaragdni plameni, ki so
nenadoma oiveli v kaminih, skozi katere je prispela vrsta arovnikov ter arovnic. Ko
je Dumbledore Harryja postavil na noge, je fant opazil, kako zlata kipa hinega vilinca
in goblina proti ravnatelju vodita povsem osuplega Corneliusa Schusmaarja.
"Tu je bil!" je zavpil eden izmed uslubencev Ministrstva, ki je kazal na kup
zlatega drobirja na drugi strani dvorane, kjer je e pred nekaj trenutki ujeta leala
Krasotillya. "Videl sem ga, gospod Schushmaar, priseem! Saj Veste Kdo je bil tu,
reil je tisto ensko, nato pa sta se izdejanila!"
"Vem, Williamson, vem, saj sem ga videl tudi jaz!" se je razburil minister. "Pri
Merlinovi bradi! Tu je bil! Tu! Na Ministrstvu za aranje!
Tristo kosmatih! Kako je to mogo e?!"
"Bodite tako prijazni in si oglejte Sekretariat za skrivnosti, Cornelius," je dejal
Dumbledore.
arovniki, ki so komaj prili, so ga ele zdaj opazili in mnogi so segli po
palicah. A ve inoma so samo debelo pobuljili, minister pa se je tako silovito zdrznil,
da mu je spalna epica padla z glave.
"Dumbledore!" je dahnil. "Vi! Tu! Kaj... Kaj..."
Divje se je ozrl po aurorjih, ki jih je pripeljal s sabo, in povsem o itno je bilo, da
bi jim skoraj zavpil Zgrabite ga!
"Cornelius, zadnji sem vae moe premagal, in e elite, jih bom spet!" je
zagrmel ravnatelj. "Toda pred nekaj trenutki ste se lahko prepri ali, da vam e celo
leto govorim resnico! Lord Mrlakenstein se je vrnil in vi ste me dvanajst mesecev po
krivem preganjali, zato je zdaj skrajni as, da mi prisluhnete!"
"To pa... Kako... No!" je zeval Schushmaar in se ozrl okoli sebe, kot bi
pri akoval, da mu bo kdo povedal, kaj naj stori.
Ko se to ni zgodilo, je dejal:
"Tudi prav! Rewa, Williamson! Pojdita na Sekretariat za skrivnosti pogledat,
kaj se je... No, pojdita pa ! Dumbledore, vi pa... Natan no mi boste morali opisati...
Jee, Fontana magi nega ob estva! Kaj se je tu zgodilo?"
Ozrl se je po tleh, kjer so leali ostanki kipov.
"O tem se lahko pogovoriva, takoj ko bom Harryja spravil nazaj na
Bradavi arko," je dejal ravnatelj.
"Harryja? Harryja Potterja?!"
Minister se je divje zasukal in zazijal v mladega arovnika. Ta se je e vedno
naslanjal na steno za kipom, ki ga je strail, medtem ko sta se Dumbledore in
Mrlakenstein bojevala.
"Ta smr... Tudi on je tukaj?!" je e bolj pobuljil Schushmaar. "Ampak zakaj..."
"Vse vam bom razloil," je ponovil ravnatelj, "ko bo Harry spet v gradu:"
Odkorakal je h glavi arovnikovega kipa, ki je leala nekoliko stran, vanjo
uperil palico in zamrmral Dveris. Gruda obtol enega zlata je za nekaj trenutkov
modro zaarela in zadrhtela, potem pa se je spet umirila.
" akajte no, Dumbledore!" se je razburil Schushmaar, ko je ravnatelj glavo
pobral in jo odnesel k Harryju. "Za ta dvernik nimate potrebnega dovoljenja! Taknih
re i vpri o ministra za aranje e ne morete po eti, saj... saj..."
Obmolknil je, kajti Dumbledore se je ostro zazrl vanj.
"Ukazali boste, naj Kalvara Temyna nemudoma zapusti Bradavi arko," je dejal

ravnatelj. "Aurorjem pa boste naro ili, naj nehajo iskati mojega profesorja za nego
arobnih ivali, da se bo lahko vrnil na svoje delovno mesto. Dam vam..."
Iz epa je potegnil uro z dvanajstimi kazalci.
"... pol ure in v tem asu bova nedvomno lahko obdelala vsaj pomembneje
dogodke, ki so se odvili tu. Nato se bom moral vrniti na olo. e boste potrebovali
pomo , se vsekakor lahko obrnete name. Sove, poslane k ravnatelju Bradavi arke,
me bodo brez dvoma nale."
Schushmaar je buljil e bolj osuplo kot prej, usta so mu na iroko zevala in
njegov okrogli obraz pod skutranimi sivimi lasmi je bil vedno bolj ronat.
"Tega vendar... Saj ste..."
Dumbledore mu je obrnil hrbet.
"Ko pretejem do tri, zgrabi ta dvernik, Harry."
Pomolil mu je zlato glavo. Harry je brez besed in utrujeno stegnil roko.
"Vidiva se ez pol ure," je tiho dostavil ravnatelj. "Ena... dve... tri!"
Fantu je bilo spet, kot bi ga za popek zgrabil nekaken kavelj, in zlo ena tla
so mu izginila spod nog, kajti poletel je skozi vrtince barv ter zvoka...
Sedemintrideseto poglavje
Izgubljena prerokba
Harry je nazadnje silovito pristal na trdih tleh in kolena so se mu nekoliko
zaibila, zlata glava pa mu je ula iz prijema ter se glasno zakotalila prek
Dumbledorjevega kabineta.
Med ravnateljevo odsotnostjo so se vsi predmeti nekako spravili v red;
prefinjeni srebrni instrumenti so spet stali na mizicah s tankimi nogami in tiho brne
so resnobno puhali bele obla ke dima. Portreti nekdanjih predstojnikov ole pa so
dremali, naslonjeni na rob slike, ali kinkali v svojih naslanja ih. Harry se je ozrl skozi
okno. Na obzorju se je risala hladna rta, ki je napovedovala jutranjo zarjo.
Tiine in miru, ki so ju le ob asno zmotili spe i portreti, ko so zahrkali ali
zagodli, Harry preprosto ni prenesel; e bi kabinet odslikaval njegovo notranjost, bi
slike vre ale od groze. Tako je zakorakal po tihi, prelepi pisarni, naglo je zajemal
sapo in poskusil zamegliti bole e prizore, ki so mu poplesovali pred o mi. A kaj, ko to
ni bilo mogo e... Pred lastnimi mislimi ni mogel uiti...
Prav on je bil kriv za Siriusovo smrt in samo on. e ne bi bil tako neumen in ne
bi nasedel Mrlakensteinovi ukani... e ne bi bil povsem prepri an, da so podobe iz
sanj resni ne... e bi bil vendarle pripravljen razmisliti o tem, pred imer ga je
upravi eno svarila Hermiona... Ne, o tem ni mogel ve tuhtati! V njem je zevala
grozljiva praznina, h kateri se ni upal niti ozreti, kaj ele, da bi z mislimi segel vanjo...
Temna luknja, ki se je razprla na mestu, nekdaj namenjenemu Siriusu...
Ena izmed slik je e posebej glasno zahr ala in ez hip je hladen glas dejal:
"A... Harry Potter..."
Phineas Tezack je na iroko zazehal in se pretegnil, pri tem pa si je s svojimi
pretkano priprtimi o mi natanko ogledal mladega arovnika.
"Kaj te je prineslo semkaj v tako zgodnjih jutranjih urah?" je nazadnje vpraal
nekdanji ravnatelj. "Ta kabinet je vendar zaprl vrata vsem in vanj lahko vstopi le pravi
ravnatelj. Ali pa te je sem poslal ravno Dumbledore? Oh, e vem..."
Znova je zazehal, tokrat precej zdolgo aseno.

"Verjetno moram svojemu ni vrednemu prapravnuku spet prenesti kakno

sporo ilo, kaj?"
Harry mu ni mogel odgovoriti. Phineas Tezack ni vedel, da je Sirius mrtev, a
fant mu tega ni bil sposoben povedati. e bi o njegovi smrti spregovoril na glas, bi
nekako postala dokon no, nepreklicno in nespremenljivo dejstvo.
Zdaj se je zganilo e nekaj drugih portretov in Harryja je postalo groza, da ga
bodo podrobno izpraali. Zato je planil k vratom in zgrabil za kljuko.
A ni je mogel premakniti. Ostati je moral tu.
"Naj to pomeni," je dejal obilni arovnik z rde im nosom, igar slika je visela na
steni za ravnateljevo pisalno mizo, "da bo Dumbledore kmalu spet med nami?"
Harry se je zasukal. Debeluni moak ga je opazoval z velikim zanimanjem in
fant je nazadnje prikimal. Njegova desnica je sicer e vedno po ivala na kljuki in spet
je pritisnil nanjo, a tudi tokrat se ni zganila.
"Lepo," se je nasmehnil nekdanji ravnatelj. "Brez njega je bilo tod dolg as."
Zdaj se je udobneje namestil in se mlademu arovniku blago nasmehnil.
"Verjetno ve, da te ima Dumbledore zelo v islih," je zadovoljno povedal. "O
ja. Neizmerno te ceni."
Ob utek krivde, ki je kakor teek in poasten parazit del v fantovih prsih, se
je zganil ter ga za el glodati... Harry se e nikdar ni po util tako ujetega v lastni glavi
in telesu, e nikoli se ni zdel samemu sebi tako tuj ter odvraten...
V praznem kaminu so izbruhnili smaragdni plameni, da je mladi arovnik
preplaeno sko il od vrat in se zazrl v arovnika, ki se je naglo sukal nad gori em.
Ko je Dumbledorjeva visoka postava stopila iz ognja, so se prebudili e zadnji
ravnatelji na slikah in mnogi so ga glasno pozdravili.
Dumbledore jim je prijazno pokimal, Harryja pa spet ni niti pogledal. Stopil je k
vratom in iz notranjega epa pla a povlekel drobnega ter povsem golega Fawksa.
Feniksa je nato neno poloil na pladenj z mehkim pepelom, ki je leal ob vznoju
zlate pre ke, na kateri je obi ajno epel odrasli pti .
"No, Harry," je dejal ravnatelj, ki je mlademu Fawksu nazadnje obrnil hrbet,
"naj ti najprej povem, da med dogodki pretekle no i nobeden izmed tvojih prijateljev
ni utrpel pokodb, ki bi mu pustile trajne posledice."
Mladi arovnik si je po tihem oddahnil, a rekel ni nobene, saj je imel ob utek,
da ga Dumbledore ho e opozoriti, koliko kode je povzro il.
eprav je ravnatelj zdaj zrl naravnost vanj in je bil njegov pogled prej prijazen
kot obtoujo , je Harry plano zrl v tla. "Madam Pomfrey jih bo lepo pokrpala," je
nadaljeval predstojnik Bradavi arke, "in edino Tanga bo morala kaken dan ali dva
preiveti v Svetem Mungu."
Fant se je zadovoljil s tem, da je pokimal preprogi, ki je postajala vedno
svetlejih barv, kajti delal se je dan. Prepri an je bil, da ju isto vsi portreti pozorno
posluajo in se spraujejo, kje sta bila.
"Vem, kako se po uti, Harry," je zelo tiho dejal Dumbledore.
"O tem nimate pojma," ga je nenavadno glasno zavrnil fant; kako lahko ta
starec misli, da ve, kako mu je!?
"Vidite, Dumbledore?" se je potuhnjeno oglasil Phineas. "tudentov nikdar ne
sme poskusiti razumeti. S tem jih do kraja razka i. Uboci raje vidijo, da jih nih e
ne razume, kajti potem lahko sami sebe pomilujejo, tarnajo nad svojo..."
"Dovolj bo, Phineas," ga je ustavil ravnatelj.
Mladi arovnik je Dumbledorju obrnil hrbet in se odlo no zazrl skozi okno. V
daljavi je opazil stadion, na katerem se je, zakrinkan v rnega psa, neko pojavil
Sirius... Boter ga je takrat hotel videti... Verjetno ga je tudi zanimalo, e mu gre na

igri u tako dobro, kot je lo Jamesu...

"Tistega, kar zdaj uti, se ne sme sramovati," se je spet oglasil predstojnik
ole. "Ravno nasprotno... V tem, da te tako boli, je tvoja najve ja mo ."
Fant je za util, kako mu drobovje ge beli plamen jeze, ki se je pognal
naravnost iz strane praznine. Zaradi teh plehkih in tako obupno mirnih besed bi
Dumbledorja najraje...
"Najve ja mo ?" je s treso im glasom ponovil in e naprej zijal proti stadionu,
eprav ga ni ve videl. "Pojma nimate... Niti sanja se vam ne..."
"O em se mi ne sanja?" ga je umirjeno vpraal ravnatelj.
To je bilo preve . Fant se je zasukal in od besa se je ves tresel.
"No em govoriti o tem, kako se po utim, razumete?"
"Harry, tolikno trpljenje dokazuje, da si e vedno lovek. Ta bole ina je del vsakega
lovekega bitja..."
"TOREJ! NO EM! BITI! LOVEK!" je zarjovel mladi arovnik. Pri tem je e
zgrabil prefinjeni srebrni instrument, ki je stal na blinji mizici, in ga zalu al prek
prostora, da se je ob nasprotni steni razletel v tiso drobnih koscev. tevilne slike so
se zdrznile in jezno zavpile, portret Armanda Terchka pa je vzkliknil:
"Kaj takega!"
"BRIGA ME!" je Harry zatulil nanje, segel po najblijem lunoskopu in ga zagnal
v kamin. "VSEGA IMAM DOVOLJ! STRAN OD TOD HO EM! ISTO VSEENO MI
JE..."
Poprijel je mizico, na kateri je prej stal instrument, in tudi to je zadegal od
sebe. Ko je priletela na tla, se je razletela in noge so se skotalile vsaka v svojo smer.
"Seveda ti ni vseeno," je odvrnil Dumbledore.
Harry mu je kabinet e dodobra razdejal, a ravnatelj se kljub temu ni niti
zganil. Njegov obraz je bil miren, skoraj brezbrien.
"Dale od tega, da bi ti bilo. Boli te, kot bi ti zadali rano, iz katere bo
izkrvavel."
"NE, VSEENO MI JE!" je zavpil Harry in najraje bi se pognal nad Dumbledorja,
usekal po tistem mirnem obrazu, da bi starca pretresel, ga prizadel, mu dal ob utiti
vsaj drobec groze, ki je polnila njega samega.
"Ni ti vseeno," je e bolj mirno odkimal ravnatelj. "Izgubil si mamo, o eta in
zdaj e loveka, ki bi ti edini lahko vsaj deloma nadomestil stare. Seveda ti ni
vseeno."
"POJMA NIMATE!" je zarjovel Harry. "TAMLE... TAMLE STOJITE IN... IN..."
Toda besede niso bile ve dovolj, in tudi e bi razbil e sto dragocenih
predmetov, mu ne bi ve odleglo. Hotel je pobegniti, te i brez prestanka in se nikdar
ve ozreti, elel si je nekam, kjer pred sabo ne bi videl teh modrih o i, tega odvratno
mirnega starega obraza.
Tako se je zasukal na petah, planil k vratom, spet zgrabil za kljuko in silovito
pritisnil nanjo.
Niso se odprla.
Harry se je spet obrnil k Dumbledorju.
"Spustite me," je dejal in ves je drgetal.
"Ne," je tiho odvrnil ravnatelj.
Nekaj dolgih trenutkov sta si zrla v o i.
"Spustite me," je nato ponovil mladi arovnik.
"Ne," ga je spet zavrnil predstojnik ole.
" e me ne boste... e mi ne mislite... e me ne spustite..."
"Kar izvoli, uni i e kaj," je resnobno odvrnil Dumbledore. "Saj imam tako ali

tako vsega preve ..."

Zakorakal je okoli mize, sedel za njo in e naprej zrl v Harryja.
"Spustite me," je ta rekel e v tretje, a tokrat z glasom, ki je bil srhljivo hladen
in skoraj tako miren kot ravnateljev.
"Najprej me posluaj," je odvrnil Dumbledore.
"Mislite... Mislite, da mi je kaj... BRIGA ME, KAJ BI MI RADI POVEDALI!" je
zarjovel mladi arovnik. "Niti slu ajno vas no em posluati!"
"Pa me bo," je neprizadeto dejal veliki arovnik, "saj e zdale nisi tako jezen
name, kot bi bil lahko. e me bo e napadel - vem, da bi me najraje - bi si to rad
vsaj poteno zasluil."
"Kaj pa plete..."
"Jaz sem kriv Siriusove smrti," ga je odlo no prekinil Dumbledore. "Oziroma
sem zanjo delno kriv - nikakor ne nameravam biti tako domiljav, da bi si lastil vso
odgovornost zanjo. A kakor koli: Sirius je bil pogumen, bister ter odlo en lovek in
takni ljudje ne ti ijo doma, kadar dobijo ob utek, da so njihovi najbliji v nevarnosti.
Ti pa ne bi smel verjeti, da se mora nocoj odpraviti na Sekretariat za skrivnosti. e
bi bil s tabo odkrit, Harry, kot bi moral biti e davno tega, bi verjetno vedel, da te
Mrlakenstein poskua zvabiti tja. Tako se nocoj ne bi odpravil na Ministrstvo in Sirius
ti ne bi pritekel na pomo . Za ta nesre ni splet sem torej v osnovi kriv jaz in samo
jaz."
Harry se je e vedno oklepal kljuke, a se tega sploh ni zavedal. Zrl je v
Dumbledorja in komaj si je upal dihati, tako pozorno ga je poslual.
Toda razumel ni skoraj ni esar.
"Prosim, sedi," je dejal ravnatelj.
To ni bil ukaz, temve pronja. Fant se je vseeno obotavljal, nato pa vendarle
zakorakal prek srebrnkastih kolesc in ko kov lesa do stola pred pisalno mizo ter
sedel.
"Naj to pomeni," se je s Harryjeve leve oglasil Phineas, "da je moj
prapravnuk... Da je poslednji Black... Da je mrtev?"
"Tako je," je pritrdil Dumbledore.
"Ne verjamem," je osorno odrezal nekdanji ravnatelj.
Ko je mladi arovnik v tistem zasukal glavo, je ravno e videl, kako je Phineas
zakorakal s svoje slike. Fant je vedel, da se je odpravil na Trochnmrkow trg, kjer bo
hodil s portreta na portret, z njih klical Siriusa, a zaman...
"Harry, marsikaj ti moram razloiti," je nadaljeval Dumbledore.
"Opisati ti moram napake, ki sem jih zagreil in so jim botrovala moja leta.
ele zdaj namre vem, da bi tisto, kar bi moral storiti, tudi dejansko opravil, e le ne
bi bil tako star... Mladi ne morete vedeti, kako odrasli razmiljamo in ustvujemo.
Toda stari smo krivi, e pozabimo, kako je biti mlad... In meni je to zadnje ase
povsem ulo iz spomina..."
Sonce se je zdaj za elo dvigovati nad obzorje; nad gorami je blestel oranen
polkrog in nebo okoli njega je bilo razarjeno do brezbarvnosti.
arki so osvetlili tudi Dumbledorja, srebro njegovih obrvi in brade ter gube,
vrezane globoko v obraz.
"Ko sem pred petnajstimi leti na tvojem elu zagledal to brazgotino," je za el
pripovedovati, "sem uganil, kaj bi lahko pomenila. e takrat sem namre posumil, da
gre za znamenje vezi, ki so vzniknile med tabo in lordom Mrlakensteinom."
"To ste mi e povedali, profesor," ga je nejevoljno opomnil Harry, ki se je
povigal na vljudnost.
"Vsekakor," je spravljivo odvrnil ravnatelj, "toda pripoved moram za eti s tem.

Kajti kmalu po tistem, ko si prvi vstopil v olo, je postalo jasno, da sem imel prav.
Brazgotina te je namre posvarila, kadar se ti je Mrlakenstein priblial ali ga je
zgrabilo mo no ustvo."
"Vem, vem," je utrujeno zagodel mladi arovnik.
"Dar, zaradi katerega zazna njegova ustva, pa je priel do e ve jega
izraza, ko se je vrnil v svoje telo in se prikopal do nekdanjih mo i."
Harryju se ni ljubilo niti prikimati.
"Toda pred kratkim me je za elo skrbeti," je nadaljeval Dumbledore, "da se bo
vezi med vama zavedel tudi on. In res je priel trenutek, ko si vdrl tako globoko v
njegovo zavest, da je to za util; govorim seveda o tisti no i, ko si bil pri a napadu na
gospoda Weasleyja."
"Da, to mi je povedal e Raws," je zamrmral fant.
"Profesor Raws, Harry," ga je tiho popravil ravnatelj. "Toda, povej, se nisi
spraeval, zakaj ti tega nisem razloil sam? Zakaj te nisem u il brambovije? Zakaj se
dolge mesece nisem zmenil zate?"
Harry je dvignil pogled in ele zdaj je opazil, kako utrujen ter alosten je Dumbledore.
"Ja, sem se," je zamomljal.
"Prepri an sem bil," je zavzdihnil veliki arovnik, "da ti bo Mrlakenstein kmalu
poskual vdreti v misli, si jih podjarmiti in te zlorabiti. K temu ga nikakor nisem hotel
e spodbujati. e bi se namre Mojster rne magije zavedel, da sva si kaj ve kot
ravnatelj in u enec, bi te nedvomno izrabil. Prek tebe bi lahko vohunil za mano ali pa
bi te izkoristil na e huji na in in bojim se, da sem glede tega imel prav. Tistih
nekajkrat, ko sva si bila nekoliko bolj blizu, sem vedno dobil ob utek, da se za tvojimi
o mi giblje senca..."
Harry se je spomnil, kako mu je bilo vsaki , ko sta si z Dumbledorjem zrla iz
o i v o i: kot bi se v njem prebudila ka a, se dvignila, pripravljena, da useka...
"Toda nocoj se je jasno izkazalo, da te Mrlakenstein nikdar ne bi posedoval
zato, ker bi si elel pogubiti mene, temve je bil njegov cilj tvoja smrt. Ko te je imel
nedavno tega v oblasti, se je namre nadejal, da ga bom poskual ubiti in te bom pri
tem rtvoval.
S tem ko sem se ti dolge mesece izmikal, sem torej hotel za ititi tebe, ne
sebe. A prav to je bila napaka, kakrno lahko zagrei le starec..."
Globoko je zavzdihnil, toda Harry ga je poslual le na pol. Kar mu je ravnatelj
razlagal, bi ga e nedavno tega zelo zanimalo. Toda v primerjavi z zevajo im
breznom, ki ga je vanj zasekala botrova smrt, se je vse skupaj zdelo povsem
nepomembno...
"Sirius mi je povedal, da si tiste no i, ko si bil pri a napadu na Arthurja
Weasleyja, v sebi za util Mrlakensteina. esar sem se najbolj bal, se je torej
uresni ilo: Mojster rne magije je spoznal, da te lahko izrabi. Tako sem te poskusil
oboroiti proti vpadom v tvojo zavest in sem profesorja Rawsa prosil, naj te nau i
brambovije."
Za trenutek je premolknil. Harry je opazoval, kako je pramen svetlobe, ki se je
plazil prek ravnateljeve mize, osvetlil srebrn rnilnik in lepo pero krlatne barve.
Jasno mu je bilo, da so vsi portreti budni in napeto prislukujejo pripovedi, kajti vsake
toliko je zaslial elest pla a ali pa se je eden od nekdanjih ravnateljev pridueno
odhrkal...
Toda Phineas se e vedno ni vrnil...
"Profesor Raws je odkril," je nadaljeval Dumbledore, "da e mesece sanja o
vratih, ki vodijo na Sekretariat za skrivnosti. Mrlakensteina je prerokba seveda
obsedala, odkar se je znova prikopal do telesa, in na vsak na in jo je elel sliati;

tako kot je on hrepenel po tistem, kar se skriva za vrati, si tudi ti, pa eprav nisi vedel,
po em.
Toda potem si bil pri a prizoru, v katerem je Grabezh, nekdaj zaposlen na
Sekretariatu, svojemu Mojstru razlagal, kar smo e vedeli, da so prerokbe, ki jih
hranijo na Ministrstvu za aranje, mo no za itene. S polic jih lahko snamejo le tisti,
o katerih govorijo, kajti e bi to poskual storiti kdo drug, bi se mu zmealo. Seveda,
Mrlakenstein sam nikakor ni nameraval vstopiti na Ministrstvo, saj bi se s tem morda
razkril. A prerokbo bi mu lahko priskrbel ti in zato se je tudi pokazala tako izjemna
nuja, da se nau i brambovije."
"Toda nisem se je nau il," je glasno pripomnil Harry.
To je dejal, da bi se nekoliko olajal stranega bremena krivde: ob priznanju
bo prime, ki mu grabi srce, gotovo vsaj malo popustil...
"Nisem je vadil, saj se mi je preprosto ni ljubilo. Lahko bi se vsaj potrudil, da
tistega ne bi sanjal, kot mi je neprestano prigovarjala Hermiona. In e ne bi vedel,
kam naj grem... Sirius ne bi... Ne bi..." Nenadoma ga je prijelo, da bi pojasnil, emu je
sino i odel na Ministrstvo, da bi razloil...
"Poskusil sem preveriti, e je Siriusa res ujel. el sem v Temynovkin kabinet in
skozi kamin sem se pogovoril s Spackom, a rekel je, da botra ni v tabu... da je el!"
"Vilinec se ti je zlagal," je mirno odvrnil ravnatelj, "saj te je hotel spraviti na
Ministrstvo."
"Hotel me je... Spack me je hotel spraviti na Ministrstvo?!"
"Vsekakor. e dolge mesece je namre sluil ve kot enemu gospodarju."
"Kako?" se je za udil Harry. "Saj vendar sploh ni zapustil Trochnmrkowega
trga."
"Pa . Prilonost za to je dobil tik pred boi em," je povedal Dumbledore, "ko je
Sirius menda nanj zavpil Ven! in si je vilinec to nala razlagal kot ukaz, naj gre iz
hie. Takrat se je odpravil k edinemu lanu rodbine Black, ki ga je spotoval,
Siriusovi sestri ni Narcissi, Krasotillyini sestri in eni Luciusa Malfoya."
"Kako to veste?" je hitro vpraal fant.
Srce mu je bilo kot noro in bilo mu je slabo. Spomnil se je namre , kako ga je
med boi nimi po itnicami skrbelo, kje je Spack, ki so ga nazadnje nali na
podstreju...
"Vilinec sam mi je sino i priznal, kaj je storil," je dejal ravnatelj.
"Ko si profesorju Rawsu v Inkvizitorkinem kabinetu na prikrit na in povedal, da
je Mrlakenstein po tvojem ujel Siriusa, je tudi on nemudoma poskusil stopiti v stik z
njim. lanom Reda se za takne re i na sre o ni treba posluiti edinega
nenadzorovanega kamina in profesor Raws je nemudoma ugotovil, da je tvoj boter
e vedno na varnem ter se skriva na Trochnmrkowem trgu.
Toda ko sta s Hermiono Temynovo odpeljala v Gozd in se iz njega nista vrnila,
je Robaus pomislil, da si se v skrbi za Siriusa odpravil na Ministrstvo. Takoj se je spet
povezal s tabom."
Dumbledore je globoko zavzdihnil in nadaljeval:
"Tam so bili poleg Siriusa Alastor Nerrga, Fatale Tanga, Krallek Kehomet in
Remus Wulf. Vsi so takoj pristali, da ti prisko ijo na pomo , tvojega botra pa je
profesor Raws prosil, naj ostane doma. Jaz naj bi namre v kratkem prispel na
Trochnmrkow trg in nekdo me je moral po akati, da bi mi povedal, kaj se je zgodilo.
Robaus se je nato odpravil v Prepovedani gozd, da bi se prepri al, e nisi
morda ostal tam. Sirius pa nikakor ni nameraval deti v tabu.
Spacku je naloil, naj me obvesti- o najnovejem zapletu, in ko sem nekoliko
kasneje dejansko priel tja, mi je vilinec krohotajo zaupal, kam je el tvoj boter."

"Smejal se je?" je votlo vpraal Harry.

"Ja, smejal," je pritrdil ravnatelj. "Vilinec naim nasprotnikom ni mogel izdati
vsega. Ker na primer ni bil poverjenik Reda, Malfoyevim ni bil zmoen povedati, kje
je tab, taisto pa je veljalo tudi za na rte, ki mu jih je bilo prepovedano razkriti. Da bi
jih, mu je prepre il temelj, na katerem slonijo arobne sposobnosti njegove vrste
oziroma povedano druga e: neposrednega ukaza svojega gospodarja, Siriusa,
nikakor ni mogel prekriti. Toda Narcissi je izdal marsikaj, kar je bilo za Mrlakensteina
izjemno pomembno, a se je tvojemu botru zdelo preve postransko, da bi vilincu
prepovedal komur koli ponoviti."
"In esa Spack ne bi smel povedati coprnikom?" je vpraal mladi arovnik.
"Na primer tega, da na celem svetu ni loveka, ki bi ga imel Sirius raje od
tebe," je tiho dejal Dumbledore. "Ali pa tega, da ti v njem vidi o eta in brata obenem.
Mrlakenstein je seveda e prej vedel, da je Tacmeister lan Reda in je tebi dobro
znano, kje se skriva. A ele s Spackovo pomo jo se mu je posvetilo, da bi bil za
svojega botra pripravljen storiti resni no kar koli."
Harryjeve ustnice so bile hladne in povsem odrevenele.
"Ko sem... Ko sem torej Spacka sino i vpraal, e je Sirius doma..."
"Mrlakenstein je vilincu prek Mafloyevih naro il, naj nekako poskrbi, da se s
tvojim botrom ne bosta videla. Spack je zato v eraj pokodoval rebokluna in v
trenutku, ko si se odlo il preveriti, e je Sirius morda vendarle doma, je boter
oskrboval hipogrifove rane.
Vilinec se je tako lahko pretvarjal, da ga ni."
Harryja je v prsih stiskalo, da je dihal naglo in plitvo.
"To vam je Spack povedal... in se smejal?" je dahnil.
"Saj mi ni hotel," je odvrnil Dumbledore. "A tudi sam sem dovolj izurjen v
itljiviji, da vem, e mi kdo lae. Zato sem ga... prepri al, da mi pove celotno zgodbo,
in sem se ele nato odpravil na Ministrstvo."
"Hermiona..." je zaepetal mladi arovnik in mrzle dlani, ki so mu po ivale na
kolenih, so se stisnile v pesti, "Hermiona pa nam je kar naprej govorila, da bi morali
biti s Spackom prijazni..."
"In imela je prav," je dejal ravnatelj. "Ko smo se odlo ili, da nam bo
Trochnmrkow trg tevilka dvanajst sluil kot tab, sem Siriusu naro il, naj z vilincem
ravna spotljivo in prijazno. Opozoril sem ga tudi, da bi bil Spack za nas lahko
nevaren. Toda bojim se, da me tvoj boter ni jemal resno in v vilincu tudi nikdar ni
videl bitja, katerega ustva so vredna prav tolikne pozornosti kot loveka..."
"Kako morete zdaj kriviti... Ne govorite... o Siriusu, kot da..." je izdavil fant.
V vratu ga je stiskalo in komaj je kaj spravil iz sebe. Prej se je e umiril, a zdaj
se je spet razplamtel: Dumbledorju nikakor ne bo dovolil, da grdo govori o botru!
"Spack je navadna... Navadna laniva svinja je! Zaslu-zaslui si, da bi ga..."
"Spack je tisto, kar smo iz njega napravili arovniki, Harry," ga je prekinil
ravnatelj. "Pomilovanja vreden je, kajti njegovo ivljenje ni bilo prav ni lepe od
tistega, v katerega je bil primoran tvoj prijatelj Trapets. Spack Siriusa ni maral, a
vseeno ga je motal ubogati, saj je bil poslednji lan rodbine, ki ga je zasunjila. In ne
glede na vilin eve napake si je treba priznati, da mu tvoj boter nikakor ni olajal
bremena..."
"KAKO SI UPATE TAKO GOVORITI O SIRIUSU?!" je zatulil Harry.
Spet je bil na nogah, besen, pripravljen, da se poene nad ravnatelja. Ta botra
o itno sploh ni razumel in nikdar ni spoznal, kako pogumen je, koliko je pretrpel...
"Kaj pa Raws?!" je nazadnje izbruhnil mladi arovnik. "O njem boste seveda
kar mol ali, kaj?! Ko sem mu povedal, da je Mrlakenstein ujel Siriusa, se mi je samo

zareal, kot obi ajno..."

"Harry, sam ve, da si mu to zaupal vpri o Kalvare Temyne; saj se je moral
pretvarjati, da te ne jemlje resno," je mirno odvrnil ravnatelj. "A kot sem e rekel, je
Red nato nemudoma obvestil o najnovejih dogodkih. Prav on je nadalje priel do
zaklju ka, kam si el, ko te ni bilo iz Gozda. In tudi Temynovi je dal neu inkovit
reserum, ko je iz tebe poskusila izvle i, kje se skriva Sirius."
To nikakor ni bilo tisto, kar si je fant elel sliati. Rawsa bi z zadovoljstvom
obtoil za vse, kar se je zgodilo, saj bi si s tem olajal lastni ob utek krivde... Ko bi se
Dumbledore le strinjal z njim!
"Raws... Raws je nala ... Siriusa je obtoil, da se neprestano skriva v hii...
Da je navadna reva..."
"Tvoj boter je bil prestar in preve bister, zato se ob tako nesmiselnem
zbadanju res ne bi smel razburjati," ga je zavrnil odrasli arovnik.
"Tudi brambovije me je nehal u iti!" je Harry povzdignil glas. "Vrgel me je iz
svojega kabineta!"
"To vem," je zamiljeno prikimal ravnatelj. "Tudi zato sem rekel, da sem
napravil napako, ker te brambovije nisem u il sam. Moral bi te, pa eprav sem bil
takrat prepri an, da je ni bolj nevarne stvari. Bal sem se namre , kaj bi se zgodilo, e
bi e bolj razprl vrata tvoje zavesti in bi Mrlakenstein..."
"Zaradi Rawsa mi je bilo samo huje! Po vsaki uri brambovije me je v brazgotini
le e bolj bolelo!" je zavpil Harry, ki se je tudi spomnil, kaj je imel k temu pripomniti
Ron. "Kako veste, da ni v resnici poskual Mrlakensteinu olajati dela in se je Mojster
zaradi njega laje...?"
"Profesorju Rawsu zaupam," ga je mirno ustavil Dumbledore. "Toda pozabil
sem - e ena napaka, zna ilna za starca - da so nekatere rane pregloboke in se
nikdar ne zacelijo. Mislil sem, da je Robaus uspel prese i tisto, kar sta imela s tvojim
o etom... a motil sem se."
"To je seveda isto v redu, kaj?!" je e naprej tulil Harry, ki se ni zmenil za
ogor ene obraze in nejevoljno mrmranje portretov. "Raws lahko sovrai mojega o ija,
eprav je e zdavnaj umrl, Sirius pa Spacka ni smel?!"
"Saj tvoj boter vilinca ni sovrail," je dejal ravnatelj. "Ne, do njega se je vedel
kot do nepomembnega sluabnika, nevrednega pozornosti.
Brezbrinost in zanemarjanje pa v asih privedeta do mnogo ve je kode kot
neposredno izraen odpor... Vodnjak, ki ga je pretekle no i doletelo uni enje, je bil
uteleenje lai. arovniki smo druga arobna bitja e predolgo zlorabljali ter sramotili
in zdaj anjemo, kar smo sejali..."
"TOREJ SI JE SIRIUS ZASLUIL, DA UMRE?!" je zarjovel Harry.
"Tega nisem rekel in tudi nikdar ne bi," je tiho odvrnil Dumbledore. "Tvoj boter
ni bil okrutne in do vilincev je bil v splonem vedno prijazen. Le Spacku je bil
nenaklonjen, saj mu je bil v opomin na dom, ki ga je tako sovrail."
"Ja, res ga je!" je pritrdil fant, igar glas se je pri tem zlomil. Ravnatelju je
naglo obrnil hrbet in stopil stran od njega. Sonce je zdaj e povsem razsvetlilo
kabinet, a Harry tega sploh ni opazil.
"Zaradi vas je moral ti ati v tisti hii," je kon no spet priel do glasu, "pa
eprav se mu je gnusila. Tudi zato je sino i odel..."
"Siriusa sem zgolj poskual ohraniti pri ivljenju," je tiho rekel Dumbledore.
"S tem da ste ga zaprli med tiri stene?! To je uival!" je znova pobesnel fant
in se zasukal k njemu. "Tako kot jaz, ko ste me lani poleti odrezali od sveta!"
Stari arovnik je zaprl o i in obraz zakopal v svoje dolge dlani. Harry ga je
pozorno opazoval, toda to znamenje iz rpanosti, alosti ali bogsigavedi esa, tako

nezna ilno za ravnatelja, ga nikakor ni omeh alo.

Ravno nasprotno. Ker je Dumbledore pokazal, kako ibak je, je fant postal
samo e bolj jezen: kako si upa takole obupavati, ko ho e on sam rohneti in besneti
nad njim?!
Ravnatelj je dlani nazadnje odmaknil z obraza in se skozi svoja drobna o ala
pozorno zazrl v fanta.
" as je," je dejal, "da izve, kar bi ti moral zaupati e pred petimi leti, Harry.
Sedi, prosim. Povedal ti bom vse in prosil te bom zgolj za nekaj potrpljenja. Ko
pripoved kon am, bo lahko storil kar koli bo hotel. Ni esar ti ne bom prepre il."
Mladi arovnik je trenutek ali dva besno bol al vanj, potem pa je vendarle
sedel na stol pred mizo. Ravnatelj se je za nekaj trenutkov zazrl proti s soncem
obsijanemu parku, nato pa se je zasukal k fantu in za el pripovedovati:
"Pred petimi leti, Harry, si iv in zdrav prispel na Bradavi arko. S tem no em
re i, da ti je bilo pri sorodnikih lepo. Da bo tam trpel, sem vedel, ko sem te pustil na
njihovem pragu. Jasno mi je bilo, da te s tem obsojam na deset tema nih in teavnih
let."
Premolknil je, a fant ni rekel nobene.
"Lahko bi me vpraal, in nikakor brez razloga, zakaj je moralo biti tako. emu,
na primer, te ni mogla k sebi vzeti kakna arovnika druina? tevilne bi te sprejele
odprtih rok, z veseljem bi te vzgajali kot svojega, in to bi jim bilo celo v ast.
A razlog, da te nisem zaupal nobeni izmed njih, je preprost: v prvi vrsti sem te
hotel obdrati pri ivljenju. Morda sem se tega v celoti zavedal samo jaz, toda dejstvo
je, da ti je grozila izjemna nevarnost.
Mrlakenstein je resda nekaj ur pred tem izginil neznano kam, toda njegovi
privrenci so bili e vedno na prostosti. Bili so izjemno besni, obupani in mnogi izmed
njih niso v nasilnih dejanjih uivali ni manj kot Mojster rne magije. Poleg tega pa
sem moral misliti tudi na prihodnost. Je najhuji izmed coprnikov izginil za vedno?
Ne. Resda mi ni bilo znano, kdaj se bo vrnil, toda prepri an sem bil, da se bo. In ker
sem ga dobro poznal, mi je bilo tudi jasno, da takrat ne bo odnehal, dokler te ne ubije.
Nadalje sem vedel, da je Mrlakenstein najbolj vsestransko podkovan arovnik.
Zato mu celo moji obrambni uroki, eprav e tako zapleteni in mogo ni, ne bi
predstavljali ovire, e bi se le dokopal do svojih nekdanjih mo i.
A znano mi je bilo tudi, na katerem podro ju je coprnik ibak, in zato sem se
odlo il za pot, ki bi te edina lahko obvarovala pred smrtjo.
Za itil sem te s starodavno magijo, ki jo Mojster sicer pozna, vendar jo
prezira; zaradi tega jo je od nekdaj podcenjeval, pa eprav ga je to stalo e
marsi esa.
Ko je tvoja mama umrla, da bi te reila, te je obdarila s itom, kakrnega ni
pri akoval in se ti e danes pretaka po ilah. Jaz pa sem zato stavil ravno na njeno
kri in odnesel sem te Petuniji, edini sorodnici, ki jo je e imela."
"Teta me sovrai," je Harry nemudoma posegel v pripoved. "Prav malo bi ji
bilo mar, e bi me..."
"Toda kljub temu te je vzela k sebi," ga je odrezal Dumbledore.
"Morda nejevoljno, jezno, godrnjaje, a vseeno te je in s tem je zape atila urok,
s katerim sem te obdal. Ker se je tvoja mama rtvovala zate, je bila krvna vez
najmo neji it, ki sem ti ga lahko dal."
"Ampak e zmeraj ne..."
"Dokler lahko hio sorodnikov tvoje matere e vedno imenuje dom,
Mrlakenstein v njej ne more dvigniti roke nad tabo. Prelil je kri Lily Potter, a ta e
naprej ivi v Petuniji Dursley in domovanje njene krvi je postalo tvoje zato i e. Tja

se mora vrniti enkrat samkrat na leto, toda e s tem se urok obnovi. Tvoja teta to ve.
Vse sem ji razloil v pismu, ki sem ga tako kot tebe pustil na njenem pragu."
" akajte," je rekel Harry. " akajte malo."
Nekoliko se je vzravnal in se pozorno zazrl v ravnatelja.
"Tisto tulbo ste poslali vi. Vi ste ji rekli, naj se spomni... Tisto je bil va glas..."
"Rekel sem si," je dejal Dumbledore, "da bi jo bilo pametno opozoriti na
dogovor, ki ga je sklenila, ko te je vzela k sebi. Sumil sem namre , da se bo zaradi
morakvarjev spomnila, kako nevarno te je imeti pri sebi."
"Saj se je," je tiho zamrmral fant. "No, ja. Bolj kot ona se je prestrail moj stric.
Skoraj bi me vrgel ez prag, ampak ravno takrat je prispela tulba in teta je rekla...
Rekla je, da moram ostati."
Za trenutek se je zazrl v preprogo, potem pa vpraal:
"Ampak kakno zvezo ima to s..."
Botrovega imena preprosto ni mogel izgovoriti.
"Pred petimi leti si torej prispel na Bradavi arko," je nadaljeval Dumbledore,
kot da pripovedi sploh ne bi prekinil. "O itno je bilo, da te sorodniki niso razvajali.
Ravno nasprotno: stradali so te in pri njih si bil skrajno nesre en. Toda na grad si
priel iv in zdrav, zato je bilo o itno, da mi je na rt uspel.
Potem pa... Saj se sam spominja, kaj se je zgodilo v prvem letniku.
Ob preizkunji, ki te je doletela prej, veliko prej, kot sem pri akoval, si se
resni no izkazal: spet si se soo il z lordom Mrlakensteinom, a spopad si preivel in
e ve ! Prepre il si mu, da bi se dokopal do svojih nekdanjih spodobnosti in mo i, z
njim si se boril, kot bi bil odrasel... Kako sem bil ponosen nate!
Toda moj prekrasni na rt ni bil brez napake in zaradi nje, kot sem vedel e
takrat, bi nas lahko vse pokopalo. Ker mi je bilo jasno, da na rt mora uspeti, sem si
prigovarjal, naj hibo vendar e odpravim. Lahko bi jo, a za to bi moral biti mo an. In
ko si leal v ambulanti, ibak od nedavnega spopada z lordom Mrlakensteinom, je
priel as moje prve preizkunje."
" akajte, ne razumem vas," je zmedeno rekel Harry.
"Se spomni, kako si me v ambulanti vpraal, zakaj te je Mrlakenstein
poskual ubiti, ko si bil e isto majhen?"
Fant je prikimal.
"Bi ti moral to takrat povedati?"
Harry je zrl v modre o i, in rekel ni ni esar, srce pa mu je naglo bilo.
"e razume, o kakni napaki govorim? Morda e ne... No, takrat sem se
vsekakor odlo il, da se moram odgovoru nekako izmakniti. Pri enajstih letih, sem si
zatrjeval, si za takne re i odlo no premlad. Tega ti tako kmalu nikdar nisem
nameraval povedati in spri o rosnih let bi bila resnica zate res lahko preveliko
breme...
A zakaj se tedaj nisem zavedel, kakna nevarnost mi grozi? Mar bi se vpraal,
emu me ni zmotilo, da si mi e tako kmalu zastavil to vpraanje! Nanj bi ti nekega
dne vendar moral odgovoriti, pa naj je skrivnost e tako strana, in lahko bi se mi
posvetilo, da sem kar preve vesel, ker mi tistikrat ni bilo treba...
Poletje je minilo in vpisal si se v drugi letnik. Spet si se spoprijel z izzivi, s
kakrnimi se ni bilo treba niti tevilnim odraslim, in zopet si se izkazal za izjemnega
fanta. Toda tistikrat se nisi ponovno pozanimal, zakaj te je Mrlakenstein zaznamoval.
O brazgotini sva govorila, vsekakor... in skoraj bi odprla tudi to vpraanje. Le zakaj ti
nisem povedal takrat?
Imel si dvanajst let in takna starost se mi ni zdela dosti bolj primerna za
tovrstne re i. Spustil sem te od sebe, okrvavljenega in iz rpanega, a dobre volje. V

tistem me je resda obla slutnja, da bi ti morda vendarle lahko povedal resnico, toda
to misel SEM hitro pregnal iz glave. Jasno, e vedno si bil premlad in jaz nisem bil
sposoben zbrati poguma, da bi ti pokvaril zmagoslaven ve er...
Zdaj razume, Harry? Razume, zakaj moj prekrasni na rt ni bil brez napake?
Padel sem v past, ki sem jo predvidel, za katero sem si govoril, da se ji bom lahko
izognil, da se ji moram izogniti!"
"Res mi ni..."
"Preve sem te imel rad," je skomignil ravnatelj. "Ve mi je bilo do tvoje sre e
kot do tega, da bi ti povedal resnico, ve mi je bilo do tvojega miru kot do na rta, ve
do tvojega ivljenja kot do ivljenj, ki bi ugasnila, e na rt ne bi uspel. Z drugimi
besedami: ravnal sem natanko tako, kot od nas, oslov, ki ljubimo, pri akuje
Mrlakenstein.
Bi lahko postopal druga e? Kdo bi bdel nad tabo, kakor sem jaz - in uval sem
te bolj pozorno, kot si lahko misli - pa te ne bi hotel obvarovati bole ine? Kaj mi je
bilo mar za mnoico ljudi in bitij brez obrazov ter imen, ki jih bo utrnilo v megli
morebitne prihodnosti!
Glavno, da si iv, preskrbljen ter sre en... Kajti nikdar se mi ni niti sanjalo, da
se bo v mojih rokah znala usoda tako izjemnega fanta!
Vpisal si se v tretji letnik. Od dale sem opazoval, kako si se nau il pregnati
morakvarje, kako si nael Siriusa, spoznal, kdo je, in ga reil. Naj bi ti to povedal
takrat, v trenutku, ko si svojega botra potegnil iz eljusti Ministrstva? A imel si e
trinajst let in izgovorov mi je zmanjkovalo. Vedno bolj nelagodno mi je bilo, Harry, in
vedel sem, da bo moral kmalu napo iti trenutek...
Toda preden si se lani vrnil iz labirinta, si bil pri a Cedricovi smrti in si ji tudi
sam komaj uel... Resnice ti nisem povedal, eprav sem vedel, da bi ti jo moral, kajti
lord Mrlakenstein se je vrnil med nas.
Zdaj, nocoj, pa sem se zavedel, da si bil za to skrivnost dovolj mo an.
Sam si mi namre pokazal, da bi ti jo moral naprtiti na ramena e prej, in v
zagovor lahko re em le eno: vpri o mene si se opotekal pod tevilnejimi bremeni
kot kateri koli drugi tudent, ki je prestopil prag te ole, in nisem se mogel pripraviti
do tega, da bi ti naloil e enega, najtejega izmed vseh."
Harry je akal, toda Dumbledore ni nadaljeval.
"e zmeraj vas ne razumem."
"Mrlakenstein te je kot dete poskual ubiti zaradi prerokbe, za katero je izvedel
nekoliko pred tvojim rojstvom, a je ni poznal v celoti. Ubiti se te je odlo il im prej,
prepri an, da bo s tem izpolnil, kar je bilo napovedano. ele ko je vanj tre ila
njegova lastna kletev, je spoznal, da je ravnal napak. Prav zato pa eli sliati
prerokbo v celoti, e vse odkar se je znova dokopal do svojega telesa in e bolj od
trenutka, ko si mu lani kot po udeu znova uel. To je tisto oroje, ki ga je tako
vztrajno iskal, odkar se je vrnil: prerokbo, s katero se je nadejal priti do na ina, na
katerega bi te lahko dokon no pogubil."
Sonce se je zdaj e v celoti dvignilo nad obzorje in Dumbledorjev kabinet se je
ves kopal v njegovih arkih. Vitrina, v kateri je po ival me Godrica Gryfondoma, se
je motno lesketala. Drobci instrumentov, ki jih je razbil Harry, so se svetlikali s tal kot
dene kapljice. Mladi Fawkes za fantovim hrbtom, po ivajo v gnezdu iz pepela, pa
je neno zacvrkutal.
"Prerokba se je razbila," je topo povedal mladi arovnik. "Nevillu sem pomagal
po tistih stopnicah v... v dvorani z obokom, pri tem pa sem mu strgal pla in padla
je..."
"V predmetu, ki se je razbil, je bila zgolj kopija spomina na prerokbo. Spomin

sam pa je e vedno izvrstno ohranjen v glavi tistega loveka, ki jo je slial."

"In kdo je ta lovek?" je vpraal Harry, eprav je vedel, da odgovor pozna.
"Jaz," je prikimal Dumbledore. "Neke mrzle in deevne no i pred estnajstimi
leti sem potrkal na vrata sobe nad pivnico Merja eve glave. Tja sem el obiskat
mlado arovnico, ki se je prijavila za profesorico vedeevanja, pa eprav sem bil
takrat mo no proti temu, da bi ta predmet na Bradavi arki sploh e pou evali. A ker
je lo za prapravnukinjo zelo slavne in nadarjene prerokinje, sem el k njej iz iste
vljudnosti. Bil sem razo aran, kajti dobil sem izrazit ob utek, da bi bila prerokinja
sicer zelo rada, a nikakor nima potrebnega daru za to.
Tako sem ji kolikor mogo e vljudno dejal, da po mojem ni primerna za
razpisano delovno mesto, in e sem hotel oditi."
Ravnatelj je zdaj vstal, zakorakal mimo Harryja do rne omare, ki se je
nahajala ob Fawksovi pre ki, in jo odklenil. Iz nje je potegnil plitvo kamnito skodelo, v
katere rob so bile vklesane rune in v kateri je mladi arovnik videl, kako je njegov o e
mu il Rawsa. Dumbledore je mislito nato ponesel k mizi in ga odloil nanjo, s palico
pa si je segel k sencu. Iz glave si je povlekel srebrnkast, gazi podoben pramen misli
in ga odloil v skodelo.
Ko je sedel nazaj na svoj stol, se je za nekaj asa zazrl v mislito in opazoval,
kako se spomin vrtin i po njem. Potem je zavzdihnil, spet dvignil palico in z njeno
konico dregnil v povrino srebrnkaste snovi. Iz nje se je dvignila postava, oveena s
premnogimi ovratnimi rutami in njene o i so se zaradi o al zdele neverjetno velike.
Po asi se je vrtela, pri emer so njena stopala po ivala v skodeli, ko je spregovorila,
pa njen glas ni bil zamaknjen in megli ast kot obi ajno. Bil je oster in hrapav, natanko
taken, s kakrnim je profesorica Trelawney enkrat nagovorila tudi Harryja:
"Prihaja as tistega, ki bo imel mo , da nadvlada Mojstra rne magije... Rodil
se bo starem, ki so se mu postavili po robu e trikrat, rodil se bo, ko bo umiral sedmi
mesec... In Mojster ga bo zaznamoval kot sebi enakega, toda imel bo mo , za katero
Najstraneji ne ve... In eden od njiju ima umreti od roke drugega, saj na tem svetu ni
prostora za oba... Prihaja as tistega, ki bo imel mo , da nadvlada Mojstra rne
magije..."
Po asi se vrte a profesorica Trelawney se je pogreznila nazaj v srebrno
tvarino pod sabo in izginila. Kabinetu je vladala popolna tiina. Ne Harry ne
Dumbledore nista rekla nobene, portreti so onemeli in celo Fawkes se ni niti zganil.
"Profesor?" ga je previdno poklical mladi arovnik, kajti ravnatelj, e vedno
zro v kamnito skodelo, se je povsem zatopil v misli. "Kaj... Ali to pomeni, da... Kaj to
pomeni?"
"Edini, ki bi lahko premagal lorda Mrlakensteina, naj bi se sode po prerokbi
rodil konec julija pred skoraj estnajstimi leti," je pojasnil Dumbledore. "Obenem naj
bi bil potomec starev, ki so se e trikrat uprli Marku Neelstinu."
Harry je dihal plitvo in naglo.
"Torej... Torej prerokba govori o meni?"
Ravnatelj se je za trenutek pozorno zazrl vanj.
"Nenavadno pri tej stvari, Harry, je to," je nato mehko dejal, "da sprva morda
sploh ni govorila o tebi. Sybilina prerokba bi se namre lahko nanaala na dva
arovnika, kajti oba sta se rodila koncem julija tistega leta, in to starem, ki so bili
lani Reda ter so se trikrat komaj izmaknili Mrlakensteinu. Eden izmed teh dveh
arovnikov si seveda ti, drugi pa je Neville Velerit."
"Ampak zakaj... Zakaj je bilo potem pod tisto kroglico zapisano moje ime in ne
Nevillovo?"
"Zapis pod prerokbo so dopolnili, im te je Mrlakenstein napadel," je povedal

Dumbledore. "Skrbniku Dvorane prerokb se je zdelo o itno, da te je Mojster rne

magije poskusil ubiti, ker je vedel, na koga je merila Sybila."
"Torej... morda vendar ni govorila o meni?"
"Bojim se," je ravnatelj dejal po asi, kot bi mu bila vsaka beseda v neizmeren
napor, "da je."
"Toda rekli ste... Konec julija se je rodil tudi Neville in njegovi stari..."
"Pozablja na naslednji del prerokbe, na znamenje, po katerem naj bi
prepoznali fanta, sposobnega premagati Mrlakensteina... Coprnik sam naj bi ga
zaznamoval kot sebi enakega. To je tudi storil, Harry. Izbral je tebe, ne Nevilla, in
zaznamoval te je z brazgotino, ki ti je tako v breme kot v blagoslov."
"Saj bi se lahko odlo il za napa nega!" je ugovarjal mladi arovnik.
"Mogo e ni zaznamoval pravega!"
"Izbral je tistega, za katerega je domneval, da bi mu lahko dejansko stopil na
pot," je odvrnil Dumbledore. "In poglej, Harry: odlo il se ni za istokrvnega arovnika,
pa eprav so po njegovem ti edini vredni spotovanja, temve ,meanca', kakren je
sam. V tebi je videl samega sebe, e preden te je dejansko ugledal, in ko te je
zaznamoval, te ni ubil.
Ne, dal ti je prihodnost in mo , zaradi katere mu nisi pobegnil le enkrat,
temve doslej e tirikrat, s imer se niso mogli ponaati niti tvoji stari niti Nevillovi."
"Ampak zakaj je potem to sploh storil?" se je odrevenelo udil mladi arovnik,
ki ga je nenadoma za elo mraziti. " emu me je poskual ubiti, ko sem bil e majhen?
Lahko bi po akal, da bi videl, kateri od naju z Nevillom mu je dejansko bolj nevaren."
"To bi bilo vsekakor bolj modro," je pritrdil Dumbledore, "a ne sme pozabiti,
da Mrlakenstein ni poznal celotne prerokbe. Merja eva glava, v kateri se je Sybila
nastanila, ker so tam sobe ceneje, je e od nekdaj privabljala, reciva temu
zanimiveje goste od tistih v Treh metlah. Kot tebe in tvoje prijatelje je mene tiste
no i izu ilo, da v tej kr mi radi vle ejo na uesa. Ko sem se odpravil k Trelawneyjevi,
se mi seveda ni niti sanjalo, da bom slial kaj, emur bi bilo vredno prislukovati. A
na mojo... na nao sre o so vohuna zalotili e na za etku prerokbe in ga jadrno vrgli
prek praga."
"Torej je slial samo...?"
"Samo tisti del, v katerem je Sybila napovedala, da se bo fant rodil konec julija,
in sicer starem, ki so se Mrlakensteinu postavili po robu e trikrat. Coprniku se
zaradi tega ni niti sanjalo, da ima mo , za katero Najstraneji ne ve..."
"Pa saj je nimam!" je izdavil Harry. "Nikakrne mo i nimam in prav v vsem me
prekaa. Tako kot se je sino i boril on, se jaz ne bi mogel nikoli, tudi nikogar ne bi bil
sposoben posedovati ali... ali celo ubiti..."
"V Sekretariatu za skrivnosti je prostor," ga je prekinil Dumbledore, "ki je
venomer zaklenjen. V njem je mo , ki je hkrati lepa in straneja tako od smrti kot
od lovekega razuma ter sil narave. Obenem je morda tudi najbolj skrivnostna
izmed vseh re i, kar jih imajo tam. A kakor koli, prav mo i, ki je shranjena v tistem
prostoru, ima ti v sebi neverjetno mnogo, Mrlakenstein pa je nima niti trohice. Ta
mo te je sino i ponesla na pomo Siriusu. Ta mo te je nadalje reila, ko si te je
coprnik podredil, kajti nikakor ni sposoben bivati v telesu, tako nabitem s silo, ki jo
skrajno prezira. Na koncu koncev torej ni bilo pomembno, ali zna pred njim obraniti
svoje misli. Reilo te je tvoje srce."
Harry je zaprl o i, zbral pogum in nato vpraal:
"Kaj pa konec prerokbe - In eden od njiju... Kako se e glasi?"
"... ima umreti od roke drugega, saj na tem svetu ni prostora za oba," ga je
dopolnil ravnatelj.

"To verjetno pomeni," je domala zamaknjeno dejal fant, "da mora eden od
naju... nazadnje ubiti drugega?"
"Tako je," je pritrdil Dumbledore.
Zatem sta bila dolgo asa oba tiho. Harry je zaslial glasove, ki so se razlegali
od nekod dale za zidovi kabineta, morda glasove tudentov, namenjenih v Veliko
dvorano na zajtrk. Zdelo se mu je nemogo e, da si na tem svetu e vedno kdo eli
jesti, se smejati in sploh ne ve oziroma mu ni mar za Siriusovo smrt. Toda po drugi
strani je imel tudi ob utek, da je boter e na milijone kilometrov dale , pa eprav je
deloma e vedno verjel, da je tik za tisto tan ico, ki bi jo moral samo odgrniti...
"Pojasniti ti moram e nekaj drugega, Harry," je nazadnje obotavljivo dejal
Dumbledore. "Morda si se spraeval, zakaj te nisem izbral za predstavnika
tudentov? Priznati moram... imel sem mo an ob utek... da ima e tako preve
odgovornosti."
Harry je dvignil pogled. Ravnatelju je prek lica spolzela solza in izginila v dolgi
srebrni bradi.
Osemintrideseto poglavje
Druga vojna se za ne
TISTI, KI GA NE SMEMO IMENOVATI, SE JE VRNIL
Minister za aranje Cornelius Schushmaar je v petek zve er v kratki izjavi za
javnost priznal, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil in bo nedvomno
znova poskual prevzeti oblast.
"Z velikim obalovanjem moram potrditi, da je arovnik, ki si je nadel ime
lord... no, saj veste, koga mislim... Torej, da je iv in je spet med nami," je
Schushmaar vznemirjeno in utrujeno nagovoril novinarje. "Z ni manjim
nezadovoljstvom na tem mestu tudi oznanjam upor azkabanskih morakvarjev, ki ne
elijo ve sluiti Ministrstvu, in vsaj domneva se, da e delujejo po navodilih lorda...
no, njega.
Magi no ob estvo pozivamo, naj bo skrajno oprezno. Ministrstvo bo kmalu
izdalo broure, v katerih bodo opisani osnovni varnostni postopki, in tekom
naslednjega meseca jih bomo brezpla no dostavili vsem arovnikim druinam."
arovnika skupnost se je na ministrovo izjavo odzvala z razo aranjem in
strahom, saj smo e v sredo z Ministrstva prejeli zagotovila, da so ,vztrajne govorice
o dejavnostih, ki naj bi jih med nami zopet izvajal Saj Veste Kdo, povsem lane'.
Podrobnosti o dogodkih, ki so privedli do tega, da je nae vodstvo spremenilo
mnenje, so e vedno nejasne. A govori se, da je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati
skupaj s tolpo izbranih privrencev (znanih pod imenom Jedci smrti) v etrtek zve er
vdrl na samo Ministrstvo za aranje. Albus Dumbledore, ki od nedavnega znova
opravlja naloge ravnatelja Bradavi arske akademije za arovike in arovnice, lana
Mednarodne zveze arodejev in Velikega arodeja Starihosveta, teh dogodkov ni
elel komentirati. V preteklem letu je sicer vztrajno zatrjeval, da Saj Veste Kdo v
nasprotju s splonim prepri anjem ni mrtev, temve si pridobiva privrence, s
pomo jo katerih se bo ponovno poskual povzpeti na oblast. ,Fant, ki je preivel' pa
je medtem...

"No, vidi, Harry, sem vedela, da bodo slej ko prej omenili tudi tebe," je izjavila
Hermiona, ki se je zazrla vanj prek asopisa.
Bili so v ambulanti. Mladi arovnik je sedel na koncu Ronove postelje in oba
sta posluala prijateljico, ki je na glas brala lanek na naslovnici Prerokih novic.
Ginny, katere gleenj je madam Pomfrey ozdravila, kot bi mignil, se je zleknila prek
vznoja Hermionine postelje, Neville, igar nos je bil znova obi ajne velikosti in
oblike, pa je sedel na stolu med lei ema. Bolnika je obiskala tudi Loona, a ta je
pred sabo drala na glavo obrnjeno revijo Razkrito in vsaj zdelo se je, da ni sliala
niti besedice lanka iz Novic.
"Zdaj je torej spet fant, ki je preivel, kaj?" je mra no zagodel Ron.
"Le zakaj ga ni ve ne obkladajo s prizadetim vai em?"
Segel je h kupu okoladnih ab na svoji no ni omarici in jih zagrabil za celo
pest. Ve ino jih je vrgel prijateljem, z ene pa je z zobmi strgal ovoj in jo celo stla il v
usta. Zaradi moganov, ki so se z lovkami ovili okoli njega, je imel zlasti roke e
vedno mo no razbrazdane in marogaste. Madam Pomfrey mu je povedala, da misli
pustijo globlje brazgotine kot ve ina drugih stvari, a odkar mu je na rane za ela
nanaati debele sloje Mile mazi doktorice Myce, so se vendarle za ele celiti.
"Ja, ob tebi se zdaj res isto razneijo, Harry," je namr eno povedala
Hermiona, ki je s pogledom drsela prek lanka. "Samotni glas resnice... Kljub
splonemu prepri anju, da je neuravnoveen, ni odnehal... Prenaati je moral
posmeh in klevete... Zanimivo. To, da so se ti posmehovali in te klevetali prav pri
Novicah, so nekako pozabili omeniti."
Komaj opazno se je zdrznila in z roko segla k rebrom. Kletev, s katero ji je
zavdal Dolohov, seveda ni bila u inkovita, kot bi bila, e ne bi onemel. Toda kljub
temu je po besedah madam Pomfrey povzro ila povsem dovolj kode in mlada
arovnica je morala vsak dan spiti deset razli nih napojev. Ti so ji vsekakor pomagali
in z njo je bilo e veliko bolje.
"Zadnji poskus Saj Veste Koga, da bi prevzel oblast - str. 2 - 4; Kaj nam je
Ministrstvo v zadnjem letu prikrivalo - str. 5; Zakaj nih e ni poslual Albusa
Dumbledorja, str. 6 - 8; Ekskluzivni intervju s Harryjem Potterjem, str. 9..." je na glas
prebrala Hermiona, potem pa zloila asopis, ga odvrgla ob posteljo in dodala:
"No, zdaj imajo vsaj o em pisati. Ampak tisti pogovor s Harryjem pa ni
ekskluziven. Razkrito ga je objavil e pred meseci..."
"O i jim je intervju prodal," jih je sanjavo obvestila Loona in obrnila stran v
reviji, v katero je e vedno vztrajno zrla. "Zanj so mu pla ali dovolj, da greva poleti na
raziskovalno ekspedicijo na vedsko, med katero bova poskusila ujeti vedrorogega mr ika."
Za trenutek se je zdelo, da v Hermioni divja hud notranji boj, a potem je
prijazno rekla:
"Kako lepo."
Ginny je ujela Harryjev pogled, potem pa je hitro pogledala v drugo smer in se
poskusila zresniti.
"No, kakor koli," je takrat dejala Hermiona, ki se je spet zdrznila in nato sedla
nekoliko bolj pokon no, "povejte, kaj se dogaja na oli."
"Hja, Colibri se je znebil mo virja," je za ela Ginny, "in to v treh sekundah!
Ampak pod enim izmed oken ga je vseeno malo pustil in okoli tega ko ka je dal
postaviti ograjo."
"Zakaj pa to?" se je za udila Hermiona.
"Menda je rekel, da gre za olski primer klasi ne arovnije," je zadovoljno
povedala rde elaska.
"Po mojem je tisto zaplato mo virja pustil v trajen spomin na moja ljuba brata,"

je s polnimi usti okolade zamomljal Ron, potem pa pokazal na goro okoladnih ab

ob sebi in Harryju povedal:
"Prav onadva sta mi poslala tole, ve. O itno jima gre v trgovini hudo dobro."
Hermiona je zamiljeno zmajala z glavo, potem pa vpraala:
"Zdaj ko se je ravnatelj vrnil, se je torej vse uredilo?"
"Ja," je pritrdil Neville, "vse je spet po starem."
"Filch je verjetno grozno sre en, a?" se je zareal Ron.
"Niti ne," se je nasmehnila Ginny in nato epetaje dodala: "Kar naprej si mrmra
v brado, da je bila Temynovka za Bradavi arko pravi boji dar..." Vsi so zasukali
glave, kajti Kalvara Temyna je leala na postelji ob nasprotni steni in praznega
pogleda zrla v strop. Dumbledore je takoj po razgovoru s Harryjem sam zakorakal v
Gozd in iz njega jo je prinesel, ne da bi pri tem staknil eno samo prasko; kako mu je
to uspelo, so lahko le ugibali, kajti Temynova na to temo ni rekla niti besedice.
Pravzaprav je bila ve inoma tiho, e odkar se je vrnila v grad, in nih e ni vedel, kaj je
pravzaprav narobe z njo. Njeni obi ajno urejeni lasje mije barve so bili zdaj sicer
nekoliko razmreni, a nikakor ni bilo videti, da bi bila pokodovana.
"Madam Pomfrey pravi, da je tako pretresena," je zaepetala Hermiona.
"Meni se bolj zdi, da se samo kuja," je menila Ginny.
"Ja, takoj se odzove, samo tole mora narediti," je povedal Ron.
Z jezikom je nekajkrat tlesknil, da je bilo, kot bi prek ambulante zakopitljal konj.
Nekdanja Inkvizitorka je sunkovito sedla in se divje ozrla okoli sebe.
"Je kaj narobe, madam Temyna?" je zaklicala zdravnica, ki je pomolila glavo
skozi vrata ordinacije.
"Ne... ne..." je odvrnila bolnica in glavo spet naslonila na blazino. "Ne, najbr
se mi je samo sanjalo..."
Hermiona in Ginny bi skoraj planili v smeh, a sta se nekako vendarle zadrali.
"Ko smo ravno pri kentavrih," je dejala Harryjeva najbolja prijateljica, ko je
nekoliko prila k sebi. "Kdo bo zdaj u il vedeevanje? Bo Firenze ostal na oli?"
"Saj bo moral," je skomignil mladi arovnik. "Drugi kentavri ga no ejo niti
videti."
"Po mojem bosta s Trelawneyjevo u ila skupaj," je menila Ginny.
"Stavim, da bi se je Dumbledore z veseljem znebil," je pripomnil Ron, ki je
prevekoval e tirinajsto abo. "No, ja, po mojem je ta predmet tako ali tako brez
veze, saj tudi Firenze ni kaj dosti bolji..."
"Kako lahko re e kaj takega?" ga je okarala Hermiona. "Ravno pred kratkim
smo vendar izvedeli, da obstajajo tudi isto prave prerokbe!"
Srce mladega arovnika je za elo naglo biti. Kaj je napovedala Sybila, ni
povedal niti najboljima prijateljema, kaj ele drugim. Neville je vsem opisal, kako se
je kroglica razbila, ko ga je Harry poskual spraviti iz Dvorane smrti, a temu mladi
arovnik ni dodal niti besedice. e zdale namre ni bil pripravljen na to, kako ga
bodo prijatelji pogledali, ko jih bo obvestil, da nima izbire in mora bodisi postati
morilec bodisi biti umorjen...
"koda, da se je razbila," je tiho rekla Hermiona in zmajala z glavo.
"Ja, tes," je pritrdil Ron. "Ampak po drugi strani tudi Saj Veste Kdo ni izvedel,
kako se glasi... Kam pa gre?"
Presene eno in nekoliko razo arano se je ozrl k Harryju, ki je vstal.
"Em... k Hagridu," je rekel mladi arovnik. "Saj veste, pravkar se je vrnil in... In
obljubil sem mu, da mu bom priel povedat, kako je z Ronom ter Hermiono."
"Aja, no, prav," je zagodrnjal rde elasec in se skozi okno ambulante ozrl proti
modremu nebu. "Ko bi le lahko la s tabo..."

"Pozdravi ga e v najinem imenu!" je Hermiona zaklicala za Harryjem, ki se je

e odpravil proti vratom. "Pa vpraaj ga, kako gre kaj njegovemu bratcu!"
Harry je pokimal, e da jo je slial, in odel.
Resda je bila nedelja, a v gradu je bilo vseeno nenavadno tiho. Vsi so bili
o itno v parku, obsijanem s soncem, in uivali, ker se jim ni bilo treba u iti ali pisati
doma e naloge. Mladi arovnik se je po asi odpravil po praznem hodniku in se pri
tem oziral skozi okna - nekaj soolcev je na metlah vigalo prek stadiona, kar precej
pa jih je skupaj z orjako sipo plavalo v jezeru.
e zmeraj se je teko odlo il, ali si eli drube ali ne: kadar je bil kdo ob njem,
se ga je hotel im prej znebiti, e je bil sam, pa se mu je toilo po prijateljih. A
Hagrida je res moral obiskati, saj se nista imela prilonosti kaj dosti pogovoriti, e
odkar se je vrnil...
Harry se je ravno spustil po marmornatih stopnicah, ko so se skozi vrata
hodnika, ki je vodil k Spolzgadu, prikazali Dreco, Crabbe in Goyle. Mladi arovnik se
je ustavil, trojica pa tudi. V avli je bilo povsem tiho, le skozi odprta vrata so se vanjo
prebijali oddaljeni glasovi soolcev.
Mladi Malfoy se je ozrl, e je v bliini kaken profesor, potem pa se je zasukal
k Harryju in pridueno dejal:
"S tabo je konec, Potter."
"Ah, ne lomi ga, Dreco," je odvrnil mladi arovnik.
Spolzgadovec je bil besen kot e nikoli prej. Toda Harryju je bilo, kot da se ga
to sploh ne ti e, eprav ga je vsekakor veselilo, da Dreco ni dobre volje.
"Za to, kar si storil mojemu o etu, bo drago pla al," ni odnehal mladi Malfoy.
"Meni osebno!"
"Nehaj, e trepetam," je mladi arovnik zmajal z glavo. "Kako tudi ne bi, saj je
lord Mrlakenstein v primerjavi z vami tremi ko bedna predskupina... Kaj pa vam je?"
Ob coprnikovem imenu so se Dreco, Crabbe in Goyle preplaeno zdrznili.
"Mrlakenstein in gospod Lucius sta vendar dobra kolega. Menda ne bo rekel,
da se ga boji?"
"Kar misli, kaken car si, Potter," je izdavil mladi Malfoy in mu skupaj s
pribo nikoma stopil blije. "Ampak akaj, te bom e dobil v pest. Zaradi tebe so o eta
strpali v zapor!"
"Saj tja tudi sodi," je skomignil Harry.
"Toda morakvarji so Azkaban zapustili," je tiho odvrnil Spolzgadovec. "O e in
ostali bodo uli iz njega, kot bi mignil..."
"Verjetno res," mu je pritrdil mladi arovnik. "Ampak zdaj vsaj vsi vedo, kakni
uivci so Malfoy, Crabbe in Goyle..."
Drecova roka je inila k palici, toda Harry je bil zanj prehiter - svojo je uperil v
nasprotnika, e preden jo je ta potegnil na plano.
"Potter!"
Prek dvorane se je razlegel znan glas. Skozi vrata na vrhu stopni a, ki je
vodilo k njegovemu kabinetu, se je prikazal Raws.
"Kaj pa se gre, Potter?" ga je vpraal mojster arobnih napojev, hladno kot
zmeraj, ko jim je zakorakal naproti.
"Poskuam se odlo iti, kako bi najbolje preklel Malfoya, profesor," je odvrnil
Harry.
Raws je zazijal vanj.
"Nemudoma pospravi palico," je odsekano velel. "Gryfondom bo to stalo
deset..."
Ozrl se je k velikanskim pe enim uram, obmolknil in se posmehljivo

nasmehnil.
"A. Vidim, da tvojemu domu ne moremo ve odbijati to k, saj nima niti ene," je
nato zapredel. "No, v tem primeru, Potter, bo treba..."
"Kakno dodati?"
McHudurrova je pravkar priepala v grad. V eni roki je nosila popotno torbo iz
karirastega platna, z drugo pa se je opirala na sprehajalno palico, a razen tega je bila
videti povsem zdrava.
"Profesorica McHudurra!" jo je pozdravil mojster arobnih napojev in ji stopil
naproti. "Torej so vas spustili iz Svetega Munga!"
"Tako je, profesor Raws," je pritrdila in si lahkotno slekla popotni pla .
"Pokrpali so me, da sem kot nova. Hej, vidva - Crabbe, Goyle!"
Ukazovalno jima je pomignila, naj prideta blije, in ubogala sta jo.
"Takole," je rekla profesorica, vrgla platneno torbo v Crabbejevo naro je, pla
pa porinila v roke Goylu. "Odnesita tole v moj kabinet."
Odzibala sta se po marmornatem stopni u.
"No, zdaj pa k stvari," se je McHudurrova zasukala k pe enim uram.
"Potter in njegovi prijatelji si po mojem zasluijo vsak po petdeset to k, kajti
zaradi njih vsi vedo, da se je Saj Veste Kdo vrnil! Se strinjate, profesor?"
"Kaj?" je revsknil Raws, a mladi arovnik je dobro vedel, da je profesor
njegovo predstojnico dobro slial. "O. No, pa e..."
"Gryfondomu so torej po petdeset to k prisluili Potter, Ron in Ginny Weasley,
Velerit ter Grangerjeva," je dejala McHudurrova.
V spodnji predelek ure se je usul cel plaz rubinov, profesorica pa se je takrat
spomnila na Loono.
"No, seveda, tudi Drznvraanu moramo priteti petdeset to k!" je posko no
izjavila in drznvraanovska pe ena ura se je napolnila z dodatnimi safirji. "Vi,
profesor Raws, pa ste jih Gryfondomu hoteli odteti deset, kajne? No, tako..."
Pe ica rubinov se je vrnila v zgornji del, a v spodnjem jih je seveda ostalo
prav lepo tevilo.
"Potter, Malfoy, dan je izjemno lep in res ne razumem, zakaj nista zunaj," je
nato e dodala McHudurrova.
Harryju ni bilo treba re i dvakrat. Palico je hitro pospravil nazaj za pla , in ne
da bi se e enkrat ozrl k soolcu ali Rawsu, se je odpravil naravnost k vhodnim
vratom.
Namenjen naravnost proti Hagridovi ko i, je el mimo tevilnih soolcev, ki so
leali na travi, se son ili, klepetali in prebirali Preroke novice. Mnogi izmed tistih,
mimo katerih je el, so kaj zaklicali za njim ali mu pomahali; vsi so mu prav o itno
hoteli pokazati, da je zdaj tudi po njihovem pravi junak. Harry se ni ustavil ob
nikomur, saj se ni hotel pogovarjati o dogodkih izpred treh dni.
Ko je potrkal na vrata oskrbnikovega domovanja, je najprej pomislil, da ga ni
doma, a potem je izza vogala pritekel ekan. Od navduenja nad tem, da ju je
obiskal, bi ga veliki pes skoraj podrl na tla, za Hagrida pa se je izkazalo, da je na
svojem vrti ku obiral fiol.
"Koko gre, Harry?" ga je pozdravil in se mu nasmehnil. "Kar naprej stopi, kar
naprej, bova spila kozarec regratovega soka..."
Ko sta vsak s svojim kozarcem mrzlega napitka sedla k leseni mizi, ga je orjak
znova pozval:
"No, povej, koko, em... Koko se kej po uti?"
Harry je z njegovega obraza razbral, da ga ne sprauje po zdravju.
"V redu," je hitro odvrnil, saj se ni hotel pogovarjati o zadevi, na katero je

skoraj gotovo napeljeval oskrbnik. "Povej, kje si se skrival?"

"V hribih," je dejal Hagrid. "V jami, toko koker se je Sirius, ko je..." Premolknil
je, se robato odkaljal, pohuljeno oinil Harryja ter napravil dolg poirek soka.
"No, ampak zdej sem spet tukej," je iv no dodal.
"Videti si... precej manj potol en," je rekel fant, odlo en, da pogovor usmeri v
varne vode.
"Mmm?" se je namr il oskrbnik in si s svojo orjako dlanjo segel k obrazu.
"Aja. No, Gropko se zdej obnaa veliko lepe, ja. Ko sem priel nazaj, je bil tega kar
vesel, ve. Sej pravim, fejst fant je... Provzaprov sem razmiljal, da bi mu zrihtal
kakno punco..."
e bi bile stvari po starem, bi Harry prijatelja nemudoma poskual prepri ati,
naj tega ne stori. Ob misli, da bi se v Gozdu nastanil e en velikan, morda celo bolj
divji in nasilen od Gropa, se je sicer tudi zdaj zgrozil. A za prerekanje preprosto ni
imel dovolj mo i in spet si je zaelel, da bi bil sam. Ker je hotel pospeiti trenutek
slovesa, je napravil nekaj naglih poirkov regratovega soka in kozarec izpraznil do
polovice.
"Zdej vsi vejo, da si govoril resnico, Harry," je mehko in povsem
nepri akovano izjavil Hagrid, ki ga je pozorno opazoval. "Mej keno ti je torej e bolje,
a ne?"
Harry je skomignil.
"Lej..." se je orjak sklonil blije, "Siriusa sem poznal dlje koker ti... Umrl je v
boju, koker je tudi hotel..."
"Pa saj si sploh ni elel umreti!" ga je jezno zavrnil fant.
Hagrid je sklonil svojo veliko in skutrano glavo.
"Ne, res si ni," je tiho priznal. "Ampak vseglih, Harry... Ni bil tiste sorte, da bi
posedal doma, ko se drugi spoprimejo. e ti ne bi el na pomo , mu ne bi bilo ve za
iveti..."
Mladi arovnik je planil na noge.
"Rona in Hermiono moram obiskat," je samodejno izdavil.
"O," je alostno rekel orjak. "No, sej razumem... Pazi nase, pa e kej se
oglasi..."
"Ja, prav."
Harry je stopil k vratom, kolikor hitro je mogel, in jih naglo odprl. Iz ko e je tako
odel, e preden se je Hagrid lahko poslovil, in e je korakal prek trate. Za nekaj
trenutkov je zaprl o i in si zaelel, da bi vsi izginili in bi ostal povsem sam...
Pred komaj nekaj dnevi, preden je bilo izpitov konec in ga je Mrlakenstein v
sanjah prevaral, je bilo vse isto druga e. Takrat bi bil pripravljen dati skoraj kar koli,
e bi le arovniki svet spoznal, da ne lae in se je Mrlakenstein vrnil, da ni nor ter
govori resnico. Toda zdaj...
Odpravil se je k samotnejemu bregu jezera, sedel za grmovje, ki ga je skrilo
pred pogledi morebitnih mimoido ih, in se zazrl v lesketajo o se vodno gladino...
Morda ho e biti sam, ker se po uti tako odrezanega od drugih, odkar se je
pogovarjal z Dumbledorjem. Res, zdaj ga je od preostalega sveta lo evala nekakna
nevidna pregrada. Spoznal je, da je zaznamovan... in to od nekdaj. Prej zgolj ni zares
razumel, kaj brazgotina pomeni...
A kljub tei spoznanja, in eprav je v njem e vedno bole e zevala praznina, ki
jo je nekdaj zasedal Sirius, ga nekako ni bilo strah. Vreme je bilo vendar son no,
park pa prepoln nasmejanih soolcev! e res, da je bil od njih lo en, kot bi bili
povsem druga na bitja, toda vseeno je teko verjel, da mu je usojeno ubiti ali biti ubit...
Ob jezeru je sedel dolgo asa, zrl je prek vode in se poskual izmakniti

spominom na botra, ki se je pred leti, ko je poskusil odgnati na stotine morakvarjev,

zgrudil to no ob nasprotnem bregu...
Preden se je zavedel, da ga zebe, je sonce e zalo. Takrat je vstal, si z
rokavom pla a otrl o i in se vrnil v grad.
Ron in Hermiona sta ambulanto povsem ozdravljena zapustila tri dni pred
koncem ole. Kazalo je, da bi se mlada arovnica rada pomenila o Siriusu, a
vsakokrat, ko je omenila njegovo ime, jo je rde elasec ,neopazno' utial. Harry sam
pa e vedno ni bil prepri an, e bi se rad pogovoril o svojem botru. A eno je dobro
vedel: eprav je zdaj nesre en, bo Bradavi arko mo no pogreal e ez nekaj dni, ko
se bo moral vrniti na Romarinovo tiri. Resda mu je bilo zdaj jasno, zakaj mora tja, a
zaradi tega mu ni bilo prav ni laje in ob misli na ponovno snidenje z Dursleyjevimi
ga e nikdar ni tako zmrazilo.
Temynova je olo zapustila dan pred za etkom poletnih po itnic in iz
ambulante se je splazila med ve erjo, o itno v upanju, da je nih e ne bo opazil. Toda
na svojo nesre o je na poti sre ala Zhoprnacka, ki je takoj pograbil zadnjo prilonost,
da uboga Fredov ukaz. Tako jo je preerno preganjal vse do vhodnih vrat in jo pri
tem mlatil zdaj s sprehajalno palico, zdaj z nogavico, polno krede. Mnogi tudentje so
stekli iz Dvorane gledat, kako jo je ucvrla po dovozu, in predstojniki domov se jih niso
trudili zadrati. Profesorica McHudurra, na primer, je zamrmrala nekaj ni kaj
odlo nih opozoril, nato pa sedla nazaj na svoj stol. tevilni u enci so nadalje dobro
sliali, kako je pri tem potoila, da sama ne more v avlo, saj si je poltergeist sposodil
njeno sprehajalno palico.
Tako je napo il ve er zadnjega olskega dne. Ve ina tudentov je e
pospravila svoje stvari in se odpravila na slovesno pojedino ob koncu ole, toda
Harry do takrat svojega potovalnega zaboja ni e niti odprl.
"Se bo e jutri pripravil na odhod!" ga je priganjal Ron, ki ga je akal med
vrati spalnice. "Kaj se obira, no, sestradan sem."
"Kar pojdi, saj bom priel za tabo..."
Toda ko so se vrata za prijateljem zaprla, ni mladi arovnik svojih stvari
pospravljal ni bolj pospeeno, saj nikakor ni nameraval na pojedino. Skrbelo ga je
namre , da ga bo Dumbledore v svojem govoru spet omenil, kajti ravnatelj je, tako
kot prejnje leto, nedvomno nameraval opozoriti zbrane na Mrlakensteinov povratek
med ive...
Harry je iz zaboja povlekel zme kana obla ila, da bi bilo v njem dovolj prostora
za pravkar oprana, in na dnu je zagledal na hitro zavit omot. Niti sanjalo se mu ni, kaj
tam po ne. Sklonil se je, ga povlekel izpod telovadnih copat in si ga ogledal.
V trenutku mu je postalo jasno, za kaj gre. Ta paket mu je vendar izro il Sirius,
ko sta se po novem letu poslovila!
e me bo potreboval, pa se le spomni, da se lahko pogovoriva...
Fant je hitro sedel na posteljo in raztrgal ovojni papir, pod katerim se je
prikazalo majhno kvadratno ogledalo. Videti je bilo zelo staro, na njegovo hrbtno
stran pa je bilo s Siriusovo pisavo nakracano:
To je Dvosmernik in njegov par je pri meni. e bi se rad o em pogovoril,
izgovori vanj moje ime - prikazal se bo v drugem zrcalu, jaz pa v tem. Mimogrede:
Dvosmernika sta nama z Jamesom prila prav, kadar sva vsak pri svojem profesorju
prestajala kazen.
Harryjevo srce je podivjalo. Spomnil se je, da je v zrcalu Ajneneperh pred
tirimi leti videl svoje stare. Torej bo zdaj lahko govoril s Siriusom!
Ozrl se je, da bi se prepri al, e je res sam. Potem pa se je spet posvetil
zrcalu, ga s treso imi rokami dvignil pred obraz in jasno ter glasno dejal:

"Sirius."
Fantova sapa je zameglila povrino ogledalca, a e bolj si ga je priblial in po
ilah mu je zaplalo razburjenje, pa eprav so z motne povrine meikale zgolj
njegove o i.
Zrcalo je zbrisal in glasno, da je vsak zlog razlo no odmeval po prostoru,
ponovil:
"Sirius Black!"
Zgodilo se ni ni . Nejevoljni obraz, ki je zrl iz ogledala, je bil nedvomno e
vedno njegov...
Ko je boter izginil za tan ico, para tega zrcala ni imel pri sebi, ga je opozoril
drobni glas. Zato ne deluje...
Harry je za hip otrpnil, potem pa je ogledalce zalu al nazaj v zaboj, in razbilo
se je. Za nekaj trenutkov je bil povsem prepri an, da bo znova videl Siriusa, se spet
lahko pogovoril z njim...
V prsih ga je galo od razo aranja, vstal je in za el svoje stvari divje metati v
zaboj, prek razbitega zrcala...
Potem pa se je ne esa domislil. Ta zamisel je vendar e bolja od
Dvosmernika! Le zakaj se tega ni spomnil prej?!
e se je pognal iz spalnice in po polastih stopnicah, inil je prek prazne
dnevne sobe ter se vrgel skozi luknjo za portretom. Tekel je vzdol hodnikov in po
premnogih stopni ih, pri emer se je ves as oziral okoli sebe... Ah, kadar si jih
najmanj eli, v gradu kar mrgoli duhov, zdaj pa... Ni , o itno so vsi v Veliki dvorani.
Pred u ilnico za uroke se je zasopel ustavil in alostno pomislil, da bo s tem
moral po akati do konca pojedine... Toda ravno ko se je vdal, je zagledal, kako je
prek oddaljenega konca hodnika zdrsnilo nekaj prosojnega.
"Hej! Hej, Nick! NICK!"
Duh je glavo pomolil iz stene. Sode po tem, kako nevarno se mu je zibala na
vratu, in po ekstravagantnem peresu, ki mu je trlelo od klobuka, je res lo za sira
Nicholasa de Mimsy-Porpingtona.
"Dober ve er," je dejal duh, s celim telesom stopil skozi kamniti zid in se
nasmehnil Harryju. "Torej nisem edini, ki zamuja?"
"Nick, te lahko nekaj vpraam?"
Prek obraza Skorajbrezglavega Nicka je inil zelo nenavaden izraz, duh pa si
je prst vstavil za trdi ovratnik in si ga nekoliko poravnal, o itno zato, da bi lahko malo
pomislil. Vdal se je, ele ko mu je e grozilo, da se mu bo glava zvrnila z ramen.
"Em... Zdaj?" je nelagodno vpraal. "Ne more po akati do konca pojedine?"
"Prosim, Nick," ga je obupano rotil Harry. "Res se moram pogovoriti s tabo.
Greva lahko sem noter?"
Fant je odprl vrata najblije u ilnice in duh je zavzdihnil.
"No, prav, no," se je vdal v usodo. "Saj se ne morem pretvarjati, da tega nisem
pri akoval."
Mladi arovnik mu je podral duri, toda Nick je zdrsnil skozi steno.
"Kaj si pri akoval?" je vpraal Harry, ko je zaprl vrata.
"Da bo slej ko prej stopil do mene," je odvrnil duh, ki je zdaj odlebdel k oknu
in se zazrl proti parku. "To se namre rado zgodi, kadar kdo... koga izgubi."
"No, prav si imel," je zamomljal fant. "Res te i em... zaradi tega." Nick ni rekel
nobene in e naprej je zrl proti posestvu.
"Zanima me..." je nadaljeval mladi arovnik, ki mu je postalo nekoliko nerodno.
"Saj ve... mrtev si, pa si vseeno na tem svetu."
"Tako je," je tiho pritrdil Skorajbrezglavi Nick, "e vedno sem tu, kamor sem se

vrnil kot duh."

"Torej bi se sem lahko vrnil tudi kdo drug?" ga je spodbujal Harry. "Vsaj kot duh?"
Ko je mrtvi plemi nekaj asa mol al, pa je neu akano dodal:
"No, kako je s tem?"
Nick se je z odgovorom e nekaj asa obotavljal.
"Ta pot ni dana vsem," je nazadnje odvrnil.
"Kako to misli?"
"V duha... V duha se lahko spremenimo le arovniki."
"O!" je vzkliknil Harry in od olajanja bi se skoraj zasmejal. "To torej ni
pomembno. Tisti, zaradi katerega sem te poiskal, je namre arovnik in on bi lahko
postal duh, kajne?"
Nick se je alostnega obraza zasukal k njemu.
"Ne bo ga nazaj."
"Koga?"
"Siriusa Blacka," je dejal duh.
"Ampak ti si se vrnil!" je jezno ugovarjal fant.
" arovnik lahko pusti na tem svetu svoj odsev, ki kot senca koraka po
prostorih, v katerih je nekdaj prebival," je alostno pojasnil Nick. "Toda le redki se
odlo imo za to pot."
"Zakaj?" se je namr il Harry. "Ah, pozabi. Siriusu bo isto vseeno, e gre za
nekaj neobi ajnega, vrnil se bo, vem, da se bo!"
V to je verjel tako silovito, da je glavo zasukal k vratom. Za droben trenutek je
bil namre povsem prepri an, da bo skoznje prikorakal njegov boter, bisernatobel in prozoren,
a nasmejan.
"Ne bo ga nazaj," je ponovil Nick. "Odel je... naprej."
"Naprej?" je ponovil mladi arovnik. "Kam - naprej? Posluaj, kaj se
pravzaprav sploh zgodi, ko umre? Kam gre? Zakaj se ne vrnejo vsi? Zakaj tu ni
polno duhov? Zakaj...?"
"Na tovrstna vpraanja ti ne morem odgovoriti," ga je ustavil Skorajbrezglavi Nick.
"Ampak saj si vendar mrtev," je obupano izdavil Harry. "Kdo bi mi torej lahko, e ne
ti?"
"Smrti sem se zbal," je z mehkim glasom povedal duh, "in odlo il sem se ostati
tu. V asih se spraujem, e je bila moja odlo itev napa na... Zdaj pa nisem ne iv
ne mrtev... A kakor koli, o skrivnostih smrti ne vem ni esar, kajti namesto nje sem si
izbral ta slabotni posnetek ivljenja. Kolikor vem, pa te zadeve preu ujejo modri
arodeji na Sekretariatu za skrivnosti..."
Zavzdihnil je.
"al mi je, a res ti ne morem pomagati, Harry," je nato neno dodal.
"No, zdaj pa... Saj ve, pojedina..."
Odel je in fanta pustil samega.
Mladi arovnik je e dolgo praznega pogleda zrl v zaplato stene, skozi katero
je zdrsnil Nick. Po util se je, kot bi botra spet izgubil, tako prepri an je bil, da se bo
lahko pogovoril z njim. Nazadnje je po asi in alostno odkorakal iz u ilnice ter prek
praznega gradu.
Ravno je zavil na hodnik s sliko debele gospe, ko se je skoraj zaletel v Loono,
ki je na oglasno desko za vogalom pripenjala sporo ilo.
"ivijo," ga je sanjavo pozdravila.
"Kako da nisi na pojedini?" jo je vpraal.
"Ob ve ino svojih re i sem," je resnobno povedala. "Soolci mi jih kar vzamejo
in skrijejo, ve. Ampak ker jutri gremo, bi jih res rada nazaj, zato po celem gradu

obeam sporo ila."

Pokazala je na oglasno desko. Na njej je res visel seznam knjig in obla il, ki jih
je pogreala, skupaj s pronjo, naj ji te predmete im prej vrnejo.
Harry je bil od Siriusove smrti naprej bodisi jezen bodisi alosten in tako je
minilo kar nekaj trenutkov, preden se je zavedel, da ga je zdaj zajelo povsem
druga no ustvo - Loona se mu je zasmilila.
"Zakaj pa ti tvoje stvari skrivajo?" jo je namr eno vpraal.
"Verjetno zato, ker se jim zdim udaka," je skomignila. "Saj ve, nekateri me
kli ejo Loona Tupka."
Mladi arovnik se je pozorno zazrl vanjo.
"Ampak to e ne pomeni, da ti lahko kar kradejo," je dejal. "Ti te re i pomagam najti?"
"Oh, ne, hvala," se mu je nasmehnila. "Nazadnje se zmeraj nekako najdejo,
ampak prijelo me je, da bi jih pospravila e danes... Sicer pa, povej: zakaj ti nisi na pojedini?"
Harry je skomignil.
"Za to nisem prave volje."
"Ne, nisi," je dejala soolka, katere o i so bile nenavadno motne.
"Tisti, ki so ga Jedci ubili, je bil tvoj boter, kajne?"
Fant je na kratko prikimal, pri emer se je zavedel, da mu z Loono o tem ni
teko govoriti. Spomnil se je namre , da tudi ona vidi vadrne.
"Koga si videla..." je zamrmral. "Mislim, kdo ti je... Je tudi tebi umrl kdo, s
katerim sta si bila blizu?"
"Ja," je pritrdila Loona, "mami. isto nekaj posebnega je bila, ve, in zelo rada
je eksperimentirala. Nekega dne pa je prilo do nesre e.
Takrat sem bila stara devet let."
"Gotovo ti je bilo zelo hudo," je zamomljal Harry.
"Ja, res mi ni bilo prijetno," je rekla, kot bi se pomenkovala o em povsem
neosebnem, "in tudi zdaj me v asih... Ampak vsaj o ija imam e zmeraj. Sploh pa to,
da je mami mrtva, ne pomeni, da je ne bom nikdar ve videla."
"Em... A res?" je negotovo vpraal fant.
Loona ga je za udeno pogledala
"Saj si jih slial, tik za tan ico so!"
"Misli..."
"V tisti dvorani z obokom, ja. Skriti so na drugi strani in ne vidi se jih, a slii jih
lahko."
Komaj opazno se je smehljala, Harry pa je ostal brez besed in ni vedel, kaj naj
si misli - soolka je vendar verjela v toliko nemogo ih stvari... A epetanje je
dejansko slial...
"Res ne bi skupaj poiskala vsega tega, kar pogrea?" se je e enkrat ponudil.
"Ne, ne," je po asi odkimala. "Mislim, da bom la na posladek in bom
po akala, da se vse spet znajde v spalnici... e zmeraj se je... No, prijetne po itnice,
Harry."
"Ja... enako."
Odla je, in ko je zrl za njo, se je zavedel, da je breme v njegovih ptsih postalo
nekoliko laje.
Na ekspresnem vlaku, ki jih je odpeljal domov, se je zgodilo marsikaj. Najprej
so Dreco, Crabbe in Goyle Harryju postavili zasedo.
Spolzgadovci so o itno e cel teden akali na trenutek, ko v bliini ne bo
u iteljev, in na rt bi morda celo uspeno izpeljali. A al so se prav butasto odlo ili, da
mladega arovnika nasko ijo pred kupejem, v katerem se je dobesedno trlo lanov
obrambnega kroka. Ti so skozi okno v vratih opazili, kaj se pripravlja, in kakor eden

so planili Harryju na pomo . Ko so Ernie Macmillan, Hannah Abbott, Susan Bones,

Justin Finch-Fletchley, Anthony Goldstein in Terry Boot trojico kon no nehali
obdelovati z uroki, ki so se jih nau ili od svojega vzornika, so mladi Malfoy ter
njegova pribo nika e najbolj spominjali na orjake pole lazarje, stla ene v olske
uniforme. Harry, Ernie in Justin so jih nato dvignili na police za prtljago, kjer so se
nemo no zvijali ter slinili.
"Kako bo Malfoyeva mama pobuljila, ko bo prilezel z vlaka! Za takne prizore,
prijatelji, je vredno iveti!" je izjavil Ernie.
Pihpuffovec je bil e posebej dobre volje, saj nikoli ni povsem prebolel to k, ki
so jih njegovemu domu odbili lani Inkvizitorkine ete. "Goylova mami bo pa vesela,"
je pristavil Ron, ki je slial, da se nekaj dogaja, in je zato priel mimo. "Zdaj je veliko
bolj eden... Sicer pa, Harry, pri naem kupeju se je pravkar ustavil vozi ek s
prigrizki. e bi rad kupil kakno malenkost..."
Mladi arovnik se je prijateljem zahvalil, se z Ronom odpravil nazaj in kupil
celo goro kotlovskih tortic ter bu nih pit. Hermiona je spet brala Preroke novice,
Ginny je reevala kviz v reviji Razkrito, Neville pa je boal svojo gnuslavijo. Ta je
prek leta krepko zrasla, in e jo je takole ehljal, je prav udno grulila.
Harry in Ron sta se do konca potovanja kratko asila s arovnikim ahom,
prijateljica pa jima je pri tem vsake toliko prebrala kaken zanimiv stavek iz Novic.
Zdaj je bil asopis poln lankov o tem, kako pregnati morakvarje, o poskusih
Ministrstva, da bi izsledili Jedce smrti, in histeri nih pisem bralcev, mimo katerih naj
bi se nedavno tega sprehodil sam Mrlakenstein...
"Ni se e zares za elo," je mra no zavzdihnila Hermiona in zloila asopis, "a
kmalu se bo..."
"Harry," ga je tiho poklical Ron in z glavo na kratko pomignil proti vratom
kupeja.
Mladi arovnik se je ozrl skozi okno na hodnik. Mimo je prila Cho, ki jo je
spremljala Marietta, katere glavo je v celoti prekrivala pletena kapa z luknjami za o i,
nos in usta. Harryjev pogled se je za trenutek staknil z Drznvraanovkinim, a Cho je
samo zardela in odla naprej. Fant je sklonil glavo... in opazil, da eden njegovih
kmetov preplaeno bei pred prijateljevim konjem.
"Kaj se zadnje ase pravzaprav, em, dogaja med vama?" je tiho vpraal Ron.
" isto ni ," je po pravici povedal Harry.
"Sliala sem, da ima zdaj drugega fanta," je previdno rekla Hermiona.
Mladi arovnik je presene eno ugotovil, da ga to ni niti najmanj prizadelo. Na
Cho je poskual napraviti vtis v neki davni preteklosti, za katero je imel zdaj ob utek,
da z njim nima nobene zveze. Odkar je Sirius umrl, je postal brezbrien do
marsi esa, po emer je prej hrepenel...
Teden, ki je minil od zadnjega sre anja z botrom, je trajal celo ve nost in
raztezal se je prek dveh povsem razli nih vesolij - enega, v katerem je bil tudi Sirius,
in drugega, ki je bilo mnogo bolj prazno.
"Brez nje ti bo e bolje," je odlo no zatrdil Ron. "Mislim, saj je res lepa in vse
to, ampak po mojem bi ti prav prila kakna malo bolj vesela punca."
"Saj Cho je vesela. Samo kadar je bila z mano, se je zmeraj kisala," je
skomignil Harry.
"S kom pa hodi zdaj?" je pegasti dolgin vpraal Hermiono, a odgovorila mu je sestra.
"Z Michaelom Cornerjem," je povedala.
"Z Michaelom... Ampak..." se je namr il Ron. "Ampak Michael je bil vendar
tvoj fant!"
"Pa ni ve ," je odlo no odvrnila Ginny. "Ko smo Drznvraanovce na zadnji

tekmi premagali, mu to ni bilo ni kaj ve . Kar naprej se je nekaj kujal, dokler ga

nazadnje nisem dala na evelj in potem se je stekel tolait k Cho."
S peresom se je odsotno popraskljala po nosu, zasukala Razkrito na glavo in
za ela pretevati to ke, ki jih je zbrala pri kvizu. Njen brat je bil videti izjemno dobre
volje.
"No, saj sem od nekdaj trdil, da je hud osel," je izjavil in dregnil svojo kraljico,
e naj se loti Harryjeve trdnjave, ki je e trepetala pred njo. "e dobro, da si se ga
znebila. Naslednji pa si izberi kaknega... boljega fanta."
Pri tem se je prav pohuljeno ozrl k Harryju.
"No, izbrala sem si Deana Thomasa. Je on kaj bolj po tvojem okusu?" je
vpraala Ginny, kot da se je ta zadeva sploh ne ti e.
"KAJ?!" je zavpil Ron in prevrnil ahovnico; Krivoap se je pognal za figurami,
Hedwig in Volfram pa sta jezno zaskovikala s police za prtljago.
Ko so se vozili vedno po asneje, saj so se e bliali postaji King's Cross, je
Harryju postajalo vse bolj nelagodno. Vlaka nikakor ni elel zapustiti in vpraal se je
celo, kaj bi se zgodilo, e preprosto ne bi hotel izstopiti. Res, morda bi trmasto
obsedel v tem kupeju, po akal, da spet napo i prvi september, in se takrat odpeljal
nazaj na Bradavi arko! Toda ko je lokomotiva dokon no zavrla, je vseeno segel po
Hedwigini kletki in se pripravil, da zaboj kot obi ajno zvle e z vlaka.
Ob izhodu s perona je stal uslubenec, ki jih je po skupinah spu al v svet
bunkeljnov. Ko je Harryju, Ronu in Hermioni dal znamenje, da je zrak na drugi strani
pregrade ist ter so se odpravili skoznjo, pa je mladega arovnika akalo precejnje
presene enje. Pred sabo je namre zagledal celo vrsto znancev.
Izmed njih je najbolj izstopal Noru Nerrga, ki je bil s polcilindrom,
poveznjenim prek arobnega o esa, videti prav tako srhljiv, kot bi bil brez njega. Z
brazgotinastimi dlanmi se je sicer oprijemal dolge palice in ovit je bil v ogromen
popotni pla . Za njim je stala Tanga in njeni lasje, ronati kakor ve ilka, so se
lesketali v son nih arkih, ki so se prebili skozi umazani stekleni strop postaje.
Oble ena je bila v mo no pokrpane kavbojke in ivokrlatno majico, s katere ji je
arel napis Sojenice. V skupini je bil tudi Wulf, ves bled ter sive ih las, in oguljen
povrnik mu je prekrival zmahane hla e. isto spredaj pa so stali gospod in gospa
Weasley, po svojih najboljih mo eh zakrinkana v bunkeljna, ter dvoj ka. Ta sta
nosila isto nova jopi a, luskasta in napadalno zelene barve.
"Ron, Ginny!" je zaklicala gospa Weasley, pohitela otrokoma naproti in ju
tesno objela. "O, ivijo, Harry! Kako gre?"
"V redu," se je zlagal, ko je stisnila k sebi e njega.
Prek ramen gospe Weasley je pri tem opazil, kako Ron zija v novo opravo
dvoj kov.
"Kaj pa naj bi bilo to?" ju je vpraal rde elasec in pokazal na jopi a.
"Najmehkeje zmajevo usnje, bratec," je odvrnil Fred in si nekoliko odpel zadrgo.
"Posel nama cvete, pa sva si rekla, da bi si lahko privo ila kakno malenkost."
"ivijo, Harry," je mladega arovnika pozdravil Wulf, ko je gospa Weasley
fanta kon no spustila in navalila na Hermiono.
"ivijo," je odvrnil Harry. "Nisem pri akoval... Kaj pravzaprav po nete tu?"
"Hja," je dejal volkodlak in se beno nasmehnil, "rekli smo si, da bi bilo
pametno, e bi se malo pogovorili s tvojimi sorodniki."
"Nisem prepri an, da bi bilo to pametno," je hitro rekel mladi arovnik.
"O, po mojem pa je," je zagodel Nerrga, ki je priepal blije. "Tvoji so tisti
tamle, kajne?"
S palcem je pokazal prek ramen; arobno oko mu je o itno zrlo skozi

mogane. Harry se je previdno nagnil vstran, pokukal okoli njega in res: nekoliko
naprej so stali Dursleyjevi, ki so ogor eno zijali v dru ino mladega arovnika
Gospod Weasley se je takrat zasukal od Hermioninih starev, ki jih je ravnokar
navdueno pozdravil.
"O, Harry!" je vzkliknil. "No - te pospremimo k tvojim?"
"Kar dajmo ga, Arthur," je hitro odlo il Nerrga.
Z gospodom Weasleyjem sta celotno dru ino povedla k Dursleyjevim, ki so
obstali kot prikovani. Hermiona se je neno izvila iz maminega objema in se
pridruila drugim arovnikom.
"Dober dan," je Ronov o e prijazno pozdravil strica Vernona, ko se je ustavil
tik pred njim. "Se me morda spomnite? Arthur Weasley sem."
Ker je gospod Weasley pred dvema letoma lastnoro no razdejal dnevno sobo
Dursleyjevih, bi bil Harry zelo presene en, e bi ga stric pozabil. Vernon je res postal
e bolj zariplo krlaten in v arovnika je besno zazijal, toda vseeno se je odlo il, da
raje ne bo rekel ni esar.
Dursleyjevi so bili pa v izraziti manjini, in to je opazila tudi teta, ki je bila isto
prestraena, eprav ji je bilo obenem obupno nerodno; neprestano se je ozirala, kot
bi pri akovala, da bo mimo priel kak znanec in opazil, s kaknimi ljudmi se drui.
Dudley pa je zdaj poskual dajati vtis, da je isto majhen ter nepomemben, in ta
podvig mu je seveda veli astno spodletel.
"Rekli smo si, da bi se bilo pametno malo pomeniti z vami. Glede Harryja," je
dejal gospod Weasley, ki se je e vedno prijazno smehljal. "Ja," je zagodel Nerrga.
"Glede Harryja in glede tega, kako pri vas ravnate z njim."
Strica je to tako razka ilo, da so se mu nasrili brki. Zaradi polcilindra je
verjetno povsem napak domneval, da ima pri Noru u opravka s sebi sorodno duo,
zato je nagovoril njega.
"Nisem vedel, da se vas ti e, kaj se dogaja pod mojo streho..."
"Tistega, esar ne veste, bi se z lahkoto nabralo za cel kup debelih knjig," je
odrezal nekdanji auror.
"Ampak to je postranskega pomena," je Tanga posegla vmes.
Njeni ronati lasje so teto Petunijo o itno ogor ili bolj kot vse ostalo skupaj in
zato je raje zamiala, kot da bi jo pogledala.
"Bistveno je," je nadaljevala mlada arovnica, "da se boste morali do Harryja
vesti veliko lepe, sicer vam bo trda predla..."
"In ne mislite, da ne bomo izvedeli, e boste z njim ravnali grdo," je prijazno
dodal Wulf.
"Ja," se je spet oglasil gospod Weasley, "na uesa nam bodo prile tudi
najmanje re i. e mu na primer ne boste dovolili uporabljati tulifona..."
"Telefona," ga je epetaje popravila Hermiona.
"Ja!" se je spet oglasil Nerrga. " e samo sliimo, da s Potterjem ravnate grdo,
bomo trdo zaplesali!"
Stric Vernon je roke namr eno uprl ob bok.
"Pa ne, da mi grozite, gospod?!" je dejal tako glasno, da so se mimoido i ozrli.
"O ja," je prikimal Noru , o itno vesel, da je Vernonu tako hitro potegnilo.
"Se vam zdim tiste vrste lovek, ki ga lahko kar mimogrede zastraite?!"
"Hja..." je rekel Nerrga in privzdignil klobuk, spod katerega je tako pokukalo
njegovo arobno oko, ki se je divje zavrtelo.
Stric je preplaeno odsko il in se prav zoprno udaril ob vozi ek za prtljago.
"Ja," je takrat prikimal nekdanji auror. "Ja, Dursley, natanko takne vrste
lovek se mi zdite."

Nato se je zasukal k Harryju.

"Tako, Potter. e nas bo potreboval, nas le pokli i. V primeru, da se nam tri
dni zapored ne bo oglasil, bo eden izmed nas priel na Romarinovo..."
Teta Petunija je bedno zacvilila; o itno je pomislila, kaj bi rekli sosedje, e bi
takne ljudi videli trkati na njihova vrata.
"Adijo, Potter," mu je pokimal Noru in ga v slovo s svojo brazgotinasto roko
zgrabil za ramo.
"Pazi nase, Harry," je tiho dejal Wulf. "Pa oglasi se kaj."
"Od sorodnikov te bomo spravili, kolikor hitro bo mogo e," mu je epetaje
obljubila gospa Weasley, ki ga je spet objela.
"Saj se kmalu vidimo," je iv no rekel Ron in mu segel v roko.
"Res kmalu," je resnobno zatrdila Hermiona. "Obljubimo."
Mladi arovnik je prikimal. Nekako ni nael besed, s katerimi bi jim povedal,
koliko mu pomeni, da jih ima ob sebi. Namesto tega se je nasmehnil, v slovo dvignil
roko, se zasukal in odkorakal proti s soncem obsijani cesti pred postajo, stric Vernon,
teta Petunija ter Dudley pa so pohiteli za njim.