Uvod v ekoloko kriminologijo

Ekoloka kriminologija veda o ekoloki

kriminaliteti
Katja Eman in Gorazd Meko
Okolje in okoljevarstvena problematika sta kot izstopajoa problema
sodobne drube predmet prouevanja ekoloke kriminologije. Namen
poglavja je na podlagi analize obstojeih virov prikazati prve zaetke in
razvoj nove veje kriminologije v svetu in v Sloveniji ter izpostaviti teave, s katerimi se sooa. Posebej izstopata problem poimenovanja in
definiranja ekoloke kriminalitete in kriminologije, kar oteuje nadaljnji razvoj podroja. Kriminologija ne zmore sama obvladati celotnega
podroja ogroanj okolja, prav tako pa mora priznati pomanjkanje posameznih znanj (predvsem naravoslovnih), ki so kljuna za uinkovito
spopadanje s pojavi ekoloke kriminalitete in njenimi posledicami. Ekoloka kriminologija se prilagaja sodobni drubi in temu primerno zelo
hitro postaja vedno bolj mednarodna in globalizirana. Izziv ostajajo rtve in prepreevanje ekoloke kriminalitete.

1 Uvod
Sodobni lovek se sooa s spoznanjem, da je njegovo preivetje odvisno
od ohranitve okolja in da okolje e nikoli do sedaj ni bilo tako zelo ogroeno, sooeno z unienjem. Vse kae, da sta napredek in razvoj tehnologije dosegla kritine meje izkorienosti (unienosti) okolja, zaradi esar
se lovek giblje po tanki meji, kjer je potreben le e kanek in lovetvo
bo zaelo nezadrno drseti pogubi civilizacij nasproti. Kot je zapisal e
Pear (1981: 33), lovetvo ne more obstajati izven narave, saj izhaja iz
narave in mora ostati skladno ter v neposrednem stiku z njo, da ne bi izumrlo. Ker je vse od srednjega veka dalje med ljudmi prevladalo preprianje, da je lovek vladar tega planeta, iz esar izhaja tudi neupravieno
prisvojena pravica do neomejenega izkorianja vseh naravnih bogastev
(npr. kamnin, prsti, dreves, rastlin in plodov ter ubijanja ivali), se danes sooamo z nastalimi posledicami. lovek pone vse to zgolj z namenom zagotoviti si lastno preivetje (idealne pogoje in udobje). Neizmer-

37

Uvod v ekoloko kriminologijo

na elja po napredku in dobiku je presegla vse meje uravnoteenega

izkorianja naravnih bogastev, kar se kae v vedno vejem opustoenju, izropanosti in unienju naravnega okolja. Nezakonito ogroanje in
unievanje okolja, imenovano ekoloka kriminaliteta, je opredeljeno kot
ravnanje, ki je v nasprotju s (kazensko)pravnim varstvom okolja. Zaradi
specifinosti, razirjenosti, kompleksnosti in nenehnega spreminjanja
obravnavne okoljske problematike se na podroju varstva okolja sooamo s pomanjkanjem enotne definicije ekoloke kriminalitete. Ekoloko kriminaliteto lahko opredelimo kot vsako zaasno ali trajno pravno
opredeljeno odklonsko ravnanje, ki povzroa kakrno koli obliko kode
okolju, ali prekine za okolje znailne naravne spremembe. Storilec je
lahko kdor koli oziroma vsakdo izmed nas (podjetja in korporacije, interesne skupine, organizacije, posameznik, drava). Posebnost ekoloke
kriminalitete so rtve, ker so poleg ali neposredno prek okolja (biotskih
in abiotskih naravnih elementov) ogroeni tudi ljudje.
Nenehno spreminjanje pojavnih oblik ekoloke kriminalitete zahteva
iritev prouevanega podroja, zbuja potrebo po nenehnem spremljanju
podroja ter dopolnjevanje in spreminjanje e obstojeih opredelitev in
spoznanj. Zgodovinski pregled razvoja razlinih ved (Rock 1994; Carrabine et al. 2004; Harrison in Pearce 2000), ki so se ukvarjale s pojavom
ekoloke kriminalitete (predvsem ekologija, geografija, sociologija in (kritina) kriminologija), pokae, da se te med seboj prepletajo in prekrivajo,
kar se odraa tudi pri kriminolokih in drugih teorijah (Barry 1999; Emery
in Watson 2004; Hannigan 1995; Beck 1992; Kandu 1999; Giddens 1997),
s katerimi kriminologi in drugi strokovnjaki pristopajo k razlagi tega
pojava. V dananjem obdobju razvoja teorije ne morejo ve obstati samo
znotraj loveke vrste ter se primarno ukvarjati samo s prouevanjem lovekih (sociolokih) odnosov in fenomenov. Podroje tovrstnega raziskovanja se v okviru ekoloke kriminologije razirja na celotno okolje,6 kar
Pojem okolje v irem pomenu se nanaa na naravno, kulturno in socialno okolje,
v ojem pomenu le na naravno okolje (Mihali 1993). Tudi inkovec (1986: 156) okolje,
ki ga opie kot zbir elementov, razdeli na fizino okolje, socialno okolje in kulturno
okolje. Nadalje opozori, da gre za zelo iroko definicijo okolja, ki je precej ira od pojma
lovekovega okolja (okolje, kjer lovek ivi, vkljuno s premoenjem, ki je ozko vezano
nanj, njemu pripadajoe ivali in rastline) z vidika pravnega reguliranja varstva okolja,
vendar je s politinega vidika urejanja in reguliranja omenjenega podroja potrebna.

38

Uvod v ekoloko kriminologijo

je potrebno upotevati tudi pri oblikovanju novih ali dopolnjevanju e

obstojeih kriminolokih teorij o ekoloki kriminaliteti. Nadaljnje raziskovanje potrebuje povezovanje in sodelovanje med razlinimi vedami,
vkljuitev sprejemanja in upotevanja ekolokih meja in parametrov
kolektivne loveke dejavnosti.
Da bi bolje razumeli, kaj je vloga ekoloke kriminologije, kaken namen in naloge ima, kaj ekoloka kriminaliteta pravzaprav je, kaj je kaznivo, na kaken nain in zakaj nastajajo kritve in kdo vse so storilci
ter rtve ekoloke kriminalitete, je potrebno najprej opredeliti osnovne
pojme. Pri tem pa se je treba vrniti nazaj, k zaetku razvoja ekoloke kriminologije, in pregledati celoten zgodovinski razvoj te veje kriminologije. Odgovore na vpraanje, kdo, zakaj in kako stori kaznivo dejanje zoper
okolje, (upravieno) priakujemo od kriminologije.
Med kriminologi e od zaetka leta 1990 poteka razprava o poimenovanju veje kriminologije, ki prouuje deviacije zoper okolje, pri emer
je diskusija o primernosti poimenovanja, poleg e obstojeih nejasnosti, vnesla e nova nasprotovanja, kar oteuje spontan razvoj nove
veje kriminologije. V zadnjem desetletju so nastale o problemu enotne
definicije pojmov ekoloke kriminalitete in ekoloke kriminologije obirne razprave med kriminologi po svetu. Kriminologi razpravljajo o
zamenjavi termina ekoloka kriminologija (ang. green criminology), ki
je v uporabi sedaj, s terminom okoljska kriminologija (ang. environmental criminology), ki je bila prvotno po Brantinghamu in Brantinghamu
(1981) postavljena na podroje prepreevanja kriminalitete z oblikovanjem okolja oziroma na podroje situacijskega prepreevanja kriminalitete. Tovrstna terminoloka problematika za slovensko okolje ni tako
zelo pomembna, saj je lonica med pojmoma okoljska kriminologija in
ekoloka kriminologija dovolj jasna. Vendar pa velikokrat posameznik,
ki se podrobneje ne ukvarja s podrojem ekoloke kriminologije, zelo hitro zamenja oba pojma, saj pojem okolje veliko prej povee z okoljsko
kriminologijo, kot pa z ekoloko kriminologijo. Na izid in konno odloitev kriminologov o tem, ali bomo v prihodnje e vedno uporabljali
pojem green criminology ali pa bo po novem pojem environmental
criminology opisoval vedo, ki se ukvarja s preuevanjem deviacij zoper
okolje, bo potrebno poakati. Vendar ostaja dejstvo, da se deviacije zoper
nao skupno biosfero dogajajo vsak dan (Trevors in Saier 2007), zato sta
razvoj podroja ekoloke kriminologije in zaita okolja zelo pomembna.

39

Uvod v ekoloko kriminologijo

2 Pojem ekoloke kriminologije

Z inkriminacijo pojavov zoper okolje je za kriminologijo nastalo novo
podroje delovanja. To je drugano od preteklega preuevanja, saj gre,
kot poudari Pear (1981: 41), za novo odklonskost, ki ogroa posebej
zavarovane dobrine na poseben nain, in tudi za drugano vzronost.
Kriminoloke razprave o ekoloki kriminaliteti veinoma niso semantine narave, ampak se nanaajo na vpraanje, kako se ta kriminaliteta
kae v praksi, kako se meri, pojasnjuje, prepreuje, regulira, sankcionira
ipd. Iz e navedenih razlogov so pojavi ogroanj loveka posredno preko ogroanj okolja in zanimanje kriminologije za tovrstne nove oblike
kriminalitete vnesli spremembe na podroje preuevanj druboslovne
vede, ki se s kriminaliteto in storilci kaznivih ravnanj ukvarja v ojem
in irem smislu. Pri tem ie vzroke za nastanek in obstoj, razirjenost
in spreminjanje teh pojavov. Izkazalo se je, da veinoma ne gre za do sedaj normalno relacijo kriminalnega para, ali bolje reeno odnosa storilec rtev, lovek lovek, ampak se je pri novih oblikah kriminalitete
pojavila nekoliko drugaen odnos; lovek proti loveku, a preko okolja.
Okolje oziroma naravo poleg loveka sestavljajo tudi druga iva bitja
(rastline, ivali, glive, mikroorganizmi, alge idr.) ter prav tako neivi,
snovni svet (zrak, voda, prst, minerali). Pravzaprav pa v veini primerov
sploh ni odnosa lovek proti loveku, ampak zgolj lovek proti naravi.
Priznanje narave oziroma delov okolja kot rtve lovekovih kriminalnih
dejanj, pa je sproilo vdor naravoslovnih vidikov na podroje kriminolokega prouevanja, kar je povzroilo neeleno zmedo v poplavi novih,
druboslovju slabo poznanih podroij, pojavov in pojmov.7 e teje pri
tem pa je doloiti, katera od teh spadajo na podroje kriminolokega
preuevanja. Glede nastalega stanja South (1998: 225) meni, da je nujno
potreben premislek o vkljuevanju zelenih stali, ki zahteva tudi nova
teoretina orodja in praktine predloge reitev.
7
Lynch in Stretsky (2007: 266) opozarjata, da je bila kriminologija neverjetno poasna
pri svojem odzivanju na pojav problematike ogroanj okolja in ekoloke kriminalitete.
Precej pozno je odkrila potrebno reorganizacijo znotraj podroja svojega preuevanja in
preusmeritve iz strogo klasinih na nove oblike kriminalitete, kamor spadajo tudi deviacije zoper okolje. Menita, da je as, da kriminologi zanejo okoljsko problematiko obravnavati z vso potrebno resnostjo ter pri tem sodelujejo z drugimi vedami. Ekoloka kriminologija bi po mnenju avtorjev znala biti nain in metoda za t. i. krianje in sodelovanje
naravoslovnih in druboslovnih disciplin.

40

Uvod v ekoloko kriminologijo

Potem, ko je Lynch leta 1900 prvi v kriminoloke razprave uvedel

pojem zelena kriminologija (orig. green criminology), pri nas imenovana
ekoloka kriminologija, so v devetdesetih letih prejnjega stoletja britanski kriminologi (Groombridge 1998; Lane 1998; South 1998) nadaljevali z
diskusijami o kriminolokih tudijah o ekoloki kriminaliteti in poskusih
implementacije predloga o oblikovanju ekoloke kriminologije. Ne glede
na poimenovanje nove veje kriminologije, gre za druboslovno disciplino, katere predmet preuevanja so deviantna dejanja zoper okolje. Vendar
pa je celovit teoretini okvir ekoloke kriminologije teko doloiti, saj se
polje njenega preuevanja nenehno iri. White (2008: 14) je kratek in jedrnat: Ne obstaja nobena 'zelena' kriminoloka teorija kot taka.. Teoriji se e
najbolj priblia South (1998: 212), pa e ta se posvea zgolj ekolokim vidikom in ne teoriji. White (2003) govori tudi o temah in podrojih ekoloke kriminologije, Lynch in Stretsky (2003) pa o implikacijah za ekoloko
kriminologijo. Poskusi jasne definicije so redkost. Tovrstno pomanjkanje
natannih okvirov ekoloke kriminologije je eden od vzrokov, ki oteujejo
uspeno raziskovanje in prouevanje kaznivih dejanj zoper okolje. Halsey
(2004) poda ostro kritiko ekoloke kriminologije prav zaradi pomanjkanja (primerne) definicije. Pri tem izzove kriminologe, da naj zmanjajo
vsa podvajanja in nejasnosti s predlogi okvirov jasne definicije ekoloke
kriminologije. V teoriji prevladajo poskusi opredelitve teoretinih okvirov ekoloke kriminologije; obseg, zanimanje, namen idr. , le redki pa so
poskusi neposrednega in celovitega definiranja nove veje kriminologije.
White (2008: 8) poudarja, da se ekoloka kriminologija v osnovi nanaa na
preuevanje ogroanj okolja, bolje reeno inkriminacij okolja, okoljevarstvene zakonodaje ter okoljevarstvenih ukrepov kriminologov. Podroje
zanimanja ekoloke kriminologije obsega incidente in dogodke, pogosto
znotraj definiranega geo-politinega podroja ter vpraanja globalnih
razsenosti. White (2003: 484) stori korak naprej in opie tudi obseg ekoloke kriminologije. Meni, da ekoloka kriminologija kot predmet nepretrganega raziskovanja in izobraevanja vkljuuje teoretine perspektive
in strateke poudarke, saj se ukvarja s irokim podrojem okolja (zrak,
voda, prst) in z okoljem povezanimi zadevami oziroma lovekimi dejanji (ribolov zaitenih vrst, onesnaevanje, ilegalno odlaganje odpadkov
idr.). Vkljuuje konceptualne analize, pragmatine intervencije na razlinih podrojih ter multidisciplinaren strateki pristop (ekonomsko, pravno, socialno in ekoloko vrednotenje). Tak pristop vsebuje organizacijske

41

Uvod v ekoloko kriminologijo

analize in tudi preiskavo uspenih praks na podroju metod nadzorovanja, ocenjevanja, implementacije zakonodaje in izobraevanja. White
(2003) posebej poudari, da mora raziskovanje na tem podroju upotevati
tudi lokalna, regionalna, nacionalna in globalna podroja ter med njimi
nastale razlike. Pozneje White (2008: 14) nadaljuje, da je ekoloko kriminologijo mo razdeliti glede na to, kdo ali kaj je rtev ekoloke kriminalitete.
Predlagano delitev ekoloke kriminologije povezuje s tremi prevladujoimi teoretinimi smermi: environmental justice,8 ecological justice9
in species justice,10 ki sovpadajo s tremi filozofskimi pristopi: antropocentrina, ekocentrina in animalocentrina filozofija (ponazorjeni v
Shemi 1), od koder White (2009) izpelje tudi vidike odzivanja na nastala
ogroanja okolja.
Ekoloka kriminologija nedvomno predstavlja ve kot le preprosto
diskusijo o okolju na splono in o tem, kaj je potrebno narediti za njegovo ohranitev in zaito (White 2003: 484). Njen glavni namen je preiskovati lastnosti ogroanj in pokodovanj okolja, kar zajema razline
perspektive. Naloge ekoloke kriminologije so naslednje (White 2008:
2728): identificirati menjajoe se definicije in tipe ekoloke kriminali Environmental justice White (2008: 1516) opie kot distribucijo okolja oziroma okolij
med ljudi pod pogoji dostopa in uporabe specifinih naravnih virov v doloenih geografskih podrojih ter vpliva na doloene drubene navade in ekoloka tveganja za doloene populacije (tveganja, ki nastanejo zaradi rase, zaposlitve, spola, starosti idr.). Z
drugimi besedami, v sredie analiz je postavljen lovek, njegovo zdravje in blagostanje
ter to, kako sta ta prizadeta zaradi doloenih oblik produkcije in potronje (Environmental
justice lahko pogojno prevedemo kot okoljska pravinost ali okoljska upravienost (pravica do
zdravega in varnega okolja in naravnih virov) oziroma varstvo okolja).
9
Ecological justice White (2008: 18) ter Smith in Smith (1998: 223) opredelijo kot odnos lovekih bitij na splono do celotne preostale ive narave. Obsega zanimanje za zdravje biosfere ter bolj specifino za rastline in bitja, ki prav tako poseljujejo biosfero. Glavna skrb
ekoloke upravienosti so kakovost celotnega zemeljskega okolja in pravice drugih bitij
(posebej ivali), da ivijo svobodna pred muenjem, zlorabami in unienjem habitatov (Ecological justice lahko pogojno prevedemo kot ekoloka pravinost ali ekoloka upravienost. Teko jo
je razlikovati od okoljske upravienosti, a temu navkljub obstajajo pomembne razlike).
10
Species justice - Beirne (2007) in White (2008) opredelita tretji del ekoloke kriminologije, s katero elijo posamezniki vkljuiti spotovanje ivalskih pravic znotraj iroke perspektive enakosti vseh ivih bitij. Posebej izstopajo pojavi diskriminacije nelovekih
ivali, ker jih ljudje dojemajo in obravnavajo kot sebi inferiorne. Muenja in zlorabe ivali zaradi lovekih koristi so e zelo dobro znana zgodba (Species justice lahko pogojno
prevedimo kot pravinost ali enakopravnost vseh ivih bitij oziroma varstvo ivali in rastlin ali
bolje reeno varstvo habitatov).
8

42

Uvod v ekoloko kriminologijo

tete ter interpretacije nainov analiziranja socioloko-pravnih konceptov in okvirov prouevanih ekolokih pojavov; identificirati razline
tipe ekoloke kriminalitete z analizo tudij posameznih primerov ter
oblikovati uporabno tipologijo ekoloke kriminalitete; odgovoriti na
vpraanje, kaj sestavlja ekoloko kriminaliteto iz pravnega, ekolokega,
sociolokega, kriminolokega, kriminalistinega, viktimolokega, nacionalno-varnostnega vidika ter vidikov mnogih drugih disciplin; preuiti lastnosti regulatornih mehanizmov in mehanizmov drubenega
nadzorstva ogroanj okolja za njegovo zaito; in preuiti lastnosti odnosa med okoljskimi spremembami oziroma spremembami v okolju in
procesom kriminalizacije.
Vse do sedaj napisano o ekoloki kriminologiji lahko strnemo v kratko definicijo. Ekoloka kriminologija je druboslovna veda, ki uporablja
multidisciplinarni in interdisciplinarni pristop pri raziskovanju kaznivih dejanj zoper okolje, povzroene okoljske kode, okoljevarstvene zakonodaje in predpisov, ukrepov za zaito okolja in drubenih odzivov na
povzroene kritve. Ekoloka kriminologija je veliko ve kot le razprava
o okoljskih vpraanjih. Temelji na kritinem kriminolokem preprianju, da je potrebno okolje varovati kot eno izmed temeljnih lovekovih
dobrin in pravic. Namen njenega raziskovanja temelji na preuevanju
znanih oblik odklonskega vedenja zoper okolje. Ekoloka kriminologija rezultate raziskav, spoznanja in izkunje o povzroenih spremembah
okolja ter posledicah uporablja pri svojem delu in jih z objavami posreduje vsem zainteresiranim skupinam. Pri tem upoteva dinamiko med
lovekim in okoljem, e posebej loveko vedenje do enega ali ve elementov naravnega okolja. Poleg tega jo zanimajo lovek, kot storilec ekoloke kriminalitete, rtve (ljudje in druga iva bitja) ekoloke kriminalitete ter monosti in naini prepreevanja ekoloke kriminalitete.
Pri ekoloki kriminologiji gre za razmeroma novo vejo kriminologije, ki pa se v zadnjem desetletju razvija veliko hitreje od ostalih kriminolokih in drugih disciplin. Polje svojega preuevanja iri tako pospeeno, kot se spreminjajo oblike ekoloke kriminalitete. Kljub hitremu
razvoju so ostala nekatera e nedoreena podroja in odprta vpraanja,
ki ovirajo nadaljnji razvoj nove veje ter jo vedno bolj koncentrirano silijo v to, da najprej rei stare izzive in se ele potem poda v iskanje in
reevanje novih.

43

Uvod v ekoloko kriminologijo

3 Razvoj ekoloke kriminologije skozi

zgodovino
Edinstven in splono sprejet pojem o tem, kaj je kriminologija, po
mnenju Kostantinovi-Ilieve, Ristanovieve in Kostieve (2009: 46)
ne obstaja. Doloanje pojma kriminologije je staro toliko, kot je stara
kriminologija kot veda, toda kljub temu splono sprejeta definicija
ni bila potrjena. Pravnik Raffaele Garofalo (1885; v Kostantinovi-Ili
et al. 2009: 47) je pojem kriminologije opredelil kot nauk o zloinu,
pri emer je izhajal iz latinskih pojmov logos (veda, nauk) in crimen
(kriminaliteta, zloin). Kriminologija je veda o kaznivih dejanjih in
njihovih storilcih in posebna znanstveno raziskovalna disciplina,
ki jo posamezni kriminologi (Reid 2004; Adler et al. 2007; Akers
2000) imenujejo tudi znanost o kriminaliteti. Pri opredeljevanju je
treba upotevati vpliv razlinih usmeritev preuevanja, ki se lahko
usmerja na kaznivo dejanje, storilca, okoliine, vzronost nastanka in razvoja kaznivega ravnanja, rtve ali na vidike odzivanja na
kriminaliteto (Newburn 2007: 6). Sutherland (1949; v Sutherland
in Cressey 1974) je kriminologijo pri opredeljevanju sociologije
prava11 opredelil kot vedo, ki je sestavljena iz preuevanja socialnih problemov kriminalitete, vkljuujo procese tvorjenja in krenja prava, in
kot reakcijo drube na ta fenomen.12 Razvoj kriminologije se je nada11
Sociologijo prava v amerikih ubenikih pojmujejo kot del kriminologije. Sutherland
(1949; v Sutherland in Cressey 1974) je utemeljil kriminologijo kot vedo o nastajanju in
izvrevanju zakonov ter vedo o drubenem odzivu na kriminaliteto. Sociologija prava
prouuje vlogo drubenih sil pri nastajanju pravnih norm ter njihov povratni uinek na
drubo.
Sutherland in Cressey (1974: 339) sta podala zelo iroko definicijo kriminologije, pri emer sta disciplino razdelila na tri podroja, upotevajo oblikovanje prava, krenje prava in socialno odzivanje na obnaanje, ki kri pravo. Z drugimi besedami, kriminologija obsega: sociologijo prava, ki je poskus sistematinih analiz pogojev, pod katerimi se
razvije kazensko pravo; kriminalno etiologijo, ki je poskus znanstvenih analiz vzrokov
kriminalitete, lastnosti kaznivih dejanj in njihovih storilcev; penologijo, ki obravnava
nadzor nad storilci kriminalitete; in odziv na kriminaliteto (represija in preventiva).
12
Po Sutherlandu (1949; v Sutherland in Cressey 1974) kriminologija obsega preuevanje nastajanja zakonov, krenja zakonov in drubenega odziva zoper kritelje zakonov.
Meko (2010) Sutherlandovo opredelitev kriminologije razdeli na sklope in opie, da ta
vkljuuje sociologijo prava (nastajanje norm, zakonov in drugih podzakonskih aktov),
krenje zakonov (etiologijo in fenomenologijo deviantnih pojavov) in odzive zoper kritelje zakonov (neformalni in formalni odzivi, ki jih lahko uvrstimo v t. i. varstvoslovne

44

Uvod v ekoloko kriminologijo

ljeval in z njim so se vrstile tudi njene definicije. Masters in Robertson

(1990) ter Siegel (2001) so kriminologijo opredelili kot vedo, ki se s kriminaliteto in storilci kaznivih ravnanj ukvarja v ojem in irem smislu,
pri emer ie vzroke za nastanek in obstoj, razirjenost in spreminjanje
teh pojavov. Za Pearja (1988: 30) je kriminologija nauk o pojmovanju
in omejevanju kriminalitete. Kostantinovi-Ilieva, Nikoli-Ristanovieva in Kostieva (2009) opredeljujejo kriminologijo kot samostojno,
teoretino-empirino, interdisciplinarno drubeno vedo o fenomenolokih znailnostih in vzrokih kriminalitete.
Kriminologija je pravna in empirina veda, ki uporablja spoznanja
empirinih raziskav in rezultate izkuenj (Pear 1994; Newburn 2007;
Meko 2010), kar se je e posebej pokazalo pri preuevanju in pojasnjevanju razlogov za izvrevanje kaznivih dejanj zoper okolje. Od zaetka
pojava kriminologije pa vse do danes se je oblikoval pomemben konsenz,
da vkljuuje uporabo znanstvenih metod pri tudiju sprememb v kazenskem pravu, vzrokov kriminalitete in odzivov na kriminaliteto (Akers
2000: 341). Opredelitev in razumevanje kriminologije sta pomembna,
ker je kritina kriminologija,13 poleg ekologije in sociologije, ena izmed
prvih znanstvenih ved, ki so opozorile na onesnaevanje okolja (in obstoj ekoloke kriminalitete).
lovetvo je bilo po koncu I. in e bolj II. svetovne vojne pa vse do
danes pria kompleksnemu razvoju in napredku, ki sta vplivala na spreminjanje drube in tudi na spreminjanje kriminalne dejavnosti. Okolje
tudije, ali po Meku (2010: 23) tudije kazenskega pravosodja v najirem pojmovanju:
policija-toilstva-sodia, institucije za izvrevanje kazenskih sankcij in prepreevanje kriminalitete). Kriminologija po Meku (2010: 2324) zajema preuevanje nastajanja
drubenih norm, vzrokov za krenje drubenih norm, preuevanje pojavnih oblik kritev kazenskega zakonika in odklonskosti nasploh ter spremljanje formalnih in neformalnih odzivov drube zoper kritelje zakonov.
Tudi Newburn (2007) pri opredelitvi kriminologije izhaja iz Sutherlandove (1939; v Newburn 2007) definicije, pri emer izpostavi, da so za kriminologe pomembne tri velike
smeri, ki sestavljajo predmet kriminologije: tudije kriminalitete; tudije storilcev kriminalitete; in tudije kazensko-pravosodnega in kazenskega sistema. Newburn (2007)
opozori tudi, da je Sutherland (1939; v Newburn 2007) razpravljal o tem, da je cilj kriminologije razvoj osnove splonih in preverjenih nael in drugih vrst znanja o procesih
nastajanja zakonov, kriminalitete in razpravah o prepreevanju.
13
Kritine, radikalne ali marksistine teorije so v estdesetih in sedemdesetih letih 20.
stoletja predstavljale radikalne izzive, ki so jih kriminologi postavili nasproti tradicionalnim kriminolokim teorijam in metodam. Izvirale so iz sociolokih problemov v
kapitalistinih, politinih in ekonomskih sistemih (Akers, 2000).

45

Uvod v ekoloko kriminologijo

je zelo specifino in pomembno za preivetje loveka in posledice ogroanja/unievanja okolja so drastine (izumiranje rastlin in ivali, zbolevanje ljudi, naravne nesree kot posledica klimatskih sprememb idr.).
Prav zato je od prvih zametkov nasprotovanja sociologov in radikalnih
kriminologov onesnaevanju okolja pa do danes ekoloka kriminaliteta postala predmet vsakodnevnih razprav, tema diskusij mednarodnih
konferenc in znanstvenih simpozijev, razprav in sestankov politinih
voditeljev ter celo razlog za nastanek posebne veje kriminologije, imenovane ekoloka kriminologija (ang. green criminology).14
Angleki kriminologi so prvi poskusili opredeliti ekoloko kriminologijo kot zeleno kriminologijo, pri emer je bilo kljuno definirati
pomen termina zelen. Za Lyncha (1990), Clifforda in Edwardsa (1998),
Groombridga (1998), Lana (1998), Southa (1998) ter Lyncha in Stretskeya
(2003) so dejanja ekoloke kriminalitete socialne konstrukcije pod vplivom socialnih okolij in socialnih odnosov v drubi, kjer sta pomembni
dve skupini: korporacijski akterji in ekoloki pravni aktivisti ali gibanja
(Lynch in Stretskey, 2003: 218). Biti zelen dandanes v drubi pomeni ve
kot pa le vrednote in odnos do varovanja okolja, saj oznauje tudi politino dro, ekonomski trni slogan izdelkov ali ugled posameznega podjetja idr. Prav to pa na podroje znanstveno-raziskovalnega dela vnaa
V zvezi s poimenovanjem nove veje kriminologije je potrebno opozoriti na razlikovanje med dvema pomembnima poimenovanjema kriminologije, pri katerih prihaja
do napanega interpretiranja in razumevanja. Prisoten je problem zamenjave pomena pojmov ekoloka kriminologija in okoljska kriminologija. Tovrstno poimenovanje v
Sloveniji ne predstavlja tako velikega problema, kot se je pojavil v angleko govoreih
dravah, kjer ima termin environmental criminology dva razlina pomena. Tako lahko nepoznavalec podroja kriminologije omenjeni pojem izmenino prevaja povsem
narobe. Slovenski prevod je lahko ekoloka kriminologija in okoljska kriminologija, pri
emer loimo dve razlini veji kriminologije. Ekoloka kriminologija, redko imenovana zelena kriminologija (glej Buar-Ruman 2009), predstavlja vejo kriminologije, ki se
ukvarja s preuevanjem kriminalitete zoper okolje in z njo povezanimi pojavi. Lynch
(1990) je prvi uporabil in uvedel termin zelena kriminologija, ki ga je v slovenskem prostoru nadomestil pojem ekoloka kriminologija. Okoljska kriminologija je prav tako veja
kriminologije, ki pa se v nasprotju z ekoloko kriminologijo, kot navaja Kandu (1999:
328), ukvarja s preuevanjem prostorskih fizinih in socialnih doloevalnic vzorcev
kriminalnega vedenja. Eden njenih pionirjev, Ray Jeffery, je z uporabo behaviorizma
vnesel model prepreevanja kriminalnega vedenja s preoblikovanjem zunanjega prostora (oziroma okolja). Brantingham in Brantingham (1981) pri okoljski kriminologiji
izpostavljata oznaevanje kriminalnih ari na zemljevidih, prav tako pa je okoljska
kriminologija tesno povezana s situacijskim prepreevanjem kriminalitete.

14

46

Uvod v ekoloko kriminologijo

elemente politinih ideologij in drugih trendov, kar negativno vpliva na

delo kriminologov in omejuje nepristranskost raziskovalnega dela.
Potem, ko je Lynch (1990) v kriminoloke razprave vpeljal pojem
zelena kriminologija, so v devetdesetih letih prejnjega stoletja britanski kriminologi (Groobridge 1998; Lane 1998; South 1998) iz diskusij o
kriminolokih tudijah o ekoloki kriminaliteti, katere povzroitelji so
bogati in vplivni posamezniki, razvili predlog o oblikovanju zelene kriminologije, katere predmet preuevanja so zloini zoper okolje. Carabine in kolegi (2004: 28) so opredelili tiri glavne naloge zelene oziroma
ekoloke kriminologije: 1) zaznati obstoj zelenih zloinov v vseh oblikah
ter razviti osnovne tipologije in razlike; 2) zartati razline smeri na tem
podroju in oceniti nastale zaplete in politine vplive; 3) povezati zelene
zloine z drubenimi neenakostmi; 4) oceniti vlogo zelenih drubenih
gibanj pri doseganju drubenih sprememb.
Cliffordova (1998: 10) v uvodni razpravi o ekoloki kriminaliteti
opozori, da je ta relativno novo podroje preuevanja znotraj kriminologije. Zaetek razvoja ekoloke kriminologije postavi v obdobje okrog
leta 1970. Mnenja kriminologov o zaetku in zaetniku ekoloke kriminologije so deljena. Koser Wilsonova (1999: 155) meni, da so kriminologi izrazili interes za pojave ekoloke kriminalitete ele takrat, ko jih je
okoljska politika vkljuila v kazenske sankcije kot del kazenskopravnega sistema. Z drugimi besedami, ele razvoj okoljevarstvenega prava je
poleg okoljevarstvenih gibanj spodbudil zanimanje kriminologije za
tovrstne inkriminacije zoper okolje in tamkajnje prebivalce. A razvoj
okoljevarstvenega prava sega v posamezni dravi razlino dale nazaj v
zgodovino, zato je doloitev bolj natannega zaetka razvoja toliko teja. V Ameriki zaznamo pojav in razvoj okoljevarstvenega prava vse od
konca II. svetovne vojne in velike ekspanzije okoljevarstvenih zakonov
leta 1970. V Evropi se pravno varstvo okolja, s poudarkom na vodstvu
Velike Britanije, pojavi zelo zgodaj. Konec 19. in v 20. stoletju se pojavijo prvi zakoni o varstvu okolja v posameznih evropskih dravah in
drugod po svetu (turm 1996: 176). 1876 Velika Britanija sprejme zakon
o varstvu voda pred onesnaevanjem; 1911 Belgija sprejme zakon o varstvu narave; 1956 Velika Britanija varstvo zraka uredi z zakonom; 1966
vedska kot prva sprejme celostni zakon o varstvu okolja. vedski sledijo e druge drave: 1973 Romunija, 1974 Japonska, 1976 Madarska in
Francija. ZDA so leta 1970 sprejele nacionalni zakon o okolju, Nemka

47

Uvod v ekoloko kriminologijo

demokratina republika je varstvo okolja uredila z ustavnimi dolobami

leta 1968, Kitajska pa leta 1982. V dravah se je poleg notranjega pravnega urejanja varstva okolja pojavila potreba po sodelovanju z drugimi
dravami (bilateralni, multilateralni in regionalni sporazumi). Odgovor
na vse to je bila prva svetovna konferenca o okolju15 leta 1972 v Stockholmu. V 1980-ih se je ekoloka problematika preselila tudi v politine
sfere, emur je sledila tudi sprememba zakonodaje, ki pa e vedno traja.
V Sloveniji je bilo podroje varstva okolja v preteklosti urejeno najprej
z zvezno zakonodajo nekdaj skupne jugoslovanske drave. Prenos pristojnosti na posamezne republike se je zael po letu 1965 (Strojin 1987;
inkovec 1986). Leta 1972 Slovenija dobi Zeleno knjigo o okolju, ki je
predstavljala nekaken prvi okoljski program (Pliani 2003), nastala
pa je kot posledica konference v Stockholmu. Pregled virov pokae, da
razvoj oziroma zaetki ekoloke ali zelene kriminologije ne sovpadajo v
celoti z razvojem okoljske kazenske zakonodaje, ampak se je zael istoasno ali veinoma nekoliko pozneje.
Mnenja o zaetkih in oblikovanju ekoloke kriminologije so deljena.
Pregled virov razkrije dva razlina izvora in smeri razvoja ekoloke kriminologije. Pri tem je potrebno izpostaviti in upotevati zelo pomembno dejstvo, ki se nanaa na nain dela oziroma raziskovanja. e Halsey
in White (1998: 345) sta izpostavila, da kriminologi svoje definicije o
predmetu svojega prouevanja (kriminalnosti) najpogosteje oblikujejo
na dva naina: pravno-proceduralni nain doloa parametre oziroma
lastnosti kriminalnosti oziroma doloa, katera dejanja so pravno nedopustna (prepovedana) tako, da izhaja iz praks, ki so pravno predpisane; socioloko-pravni pristop pa kot kriminalne opredeljuje primere,
ki so lahko doloeni v obstojeih kazenskopravnih predpisih ali tudi
ne (moralno nedopustna dejanja). Z drugimi besedami, loimo strogo
15
Predstavniki drav so sprejeli Deklaracijo o lovekovem okolju. Ker so drave poleg notranjega pravnega urejanja varstva okolja elele na bilateralni, multilateralni in regionalni ravni sodelovati z drugimi dravami, so bila s Stockholmsko deklaracijo oblikovana
temeljna naela ravnanja drav pri varovanju okolja ter postavljena izhodia in temelji
za nadaljnji razvoj mednarodnega prava okolja. Ta konferenca slovi po naelu sic utero
tuo ut alinenum non laedes, ki pomeni, da imajo drave suvereno pravico izkoriati svoja
naravna bogastva skladno s svojo politiko varstva okolje in so odgovorne za to, da zagotovijo, da dejavnosti pod njihovo pristojnostjo in nadzorom ne povzroijo kode okolju
drugih drav ali obmojem zunaj njihovih meja (Kiss in Shelton 1991).

48

Uvod v ekoloko kriminologijo

pravni oziroma legalistini in socioloko-pravni pristop. Pri doloanju

podroja delovanja kriminologov je treba upotevati oba pristopa. e
posebej takrat, ko gre za polje prouevanja ekoloke kriminologije kot
razmeroma mlade veje kriminologije, kjer se e vedno poraja mnogo
odprtih vpraanj. Poleg problema enotne definicije ekoloke kriminologije in ekoloke kriminalitete kot njenega predmeta preuevanja sta
vroa predmeta razprave tudi razvoj in e posebej izvor ekoloke kriminologije kot veje zelo pomembne druboslovne znanstvene discipline.
Poleg tevilnih drugih razlogov (nova in nerazvita veja kriminologije,
nejasne lonice med druboslovjem in naravoslovjem, vdor novih idej
in teorij idr.) je bilo vse to e do nedavnega povod za razmeroma majhno
zanimanje kriminologov za podroje ekoloke kriminalitete in njihovo
zadrano, vasih tudi pred javnostjo skrito, razmiljanje o tovrstni problematiki.
lanki in monografske publikacije ter druge objave o ekoloki kriminologiji in kriminaliteti so bili vse do zadnjih petih let prava redkost.
Lynch, McGurin in Fenwick (2004) ter Lynch in Stretsky (2007) so bili
do tovrstnega pomanjkanja (kriminolokega) prouevanja ekoloke kriminalitete kritini in so lanke o preuevanju teh novih in slabo znanih
oblik kriminalitete opisali kot dejansko neobstojee. Njihovo kritiko so
potrdili tudi Zilney et al. (2006), ki so opravili raziskavo o pogostosti
prisotnosti kriminologije v objavah s podroja ekoloke kriminologije in
kriminalitete. Na podlagi izbora 9-ih kljunih besed (ekoloki rasizem,
okoljska pravinost, okoljska nepravinost, okoljska enakost, okoljska
neenakost, ekoloka/zelena kriminologija, eko-kriminologija, ekoloka kriminaliteta in ekoloka kazniva dejanja) so v sodelovanju s strokovnjaki s podroja ekoloke kriminologije, med katerimi sta bila tudi
Lynch in Stretsky, opravili pregled. Pregled je temeljil na primarni bazi
SSCI objav, kateri so dodali e bazo Povzetkov druboslovnih ved (ang.
Social Sciences Abstracts) ter bazo Povzetkov kazenskega pravosodja
(ang. Criminal Justice Abstracts). Pregled je obsegal ve kot 1725 revij
ter zajel 50 druboslovnih disciplin v asovnem obdobju od leta 1970 do
2003. Izbor je za nadaljnjo analizo izloil 425 lankov, od tega jih je le 10
(2,4 odstotka) spadalo v podroje ekoloke kriminologije. Ugotovili so,
da je bilo v obdobju ve kot 30-ih let objavljenih zgolj 10 znanstvenih
prispevkov s podroja ekoloke kriminologije, kar je presenetljivo malo.
tevilo objav v raziskavi v doloenem obdobju prikazuje Graf 1.

49

Uvod v ekoloko kriminologijo

Znanstveneobjave
objavesspodroja
podrojaekoloke
ekolokekriminologije
kriminologije
Znanstvene
3,5
3,5
33
tevilo
tevilo objav
objav

2,5
2,5
22

1,5
1,5
11

0,5
0,5
00

Graf 1: Prikaz tevila znanstvenih objav s podroja ekoloke

kriminologije (Zielney et al. 2006).

Kot prikazuje Graf 1, je tudija Zielneyeve in kolegov (2006) jasno

pokazala pomanjkljivo zastopanje kriminologije na podroju okoljske
problematike, predvsem ekoloke kriminalitete. V zadnjih estih letih,
prav od zadnjega leta v tudiji obravnavanega obdobja pa vse do danes
(20032009), zaznamo velik preobrat v zanimanju kriminologov za podroje ekoloke kriminalitete in tudi neverjetno poveanje tevila raziskav in objav na podroju ekoloke kriminologije.
e od zaetkov raziskovanja na podroju ekoloke kriminalitete in
kriminologije se kriminologi sooajo s problemom opredelitve podroja. V zvezi s tem Halsey in White (1998: 346) poudarjata pomembnost
opredelitve podroja kriminolokega prouevanja oblik ekoloke kriminalitete. Iz tega izhajajo vsa nadaljnja raziskovanja. Halsey in White
(1998) prav tako opozorita, da ravno na podroju ekoloke kriminalitete,
ali bolje reeno ogroanj okolja, poleg pravno opredeljenih kaznivih dejanj naletimo tudi na mnoga normalna drubena ravnanja. Ta so sprva
zgolj moralno sporna z vidika drube ali zgolj posamezne drubene skupine, sasoma pa se pojavijo na seznamu pravno nedovoljenih ravnanj.
Neko normalno poetje je sedaj pravno strogo regulirano in doloeno.
V najve primerih je prepovedano (seiganje odpadkov doma, gnojenje
in kropljenje njivskih povrin, skladienje strupenih odpadkov, odvoz
gradbenih materialov na gozdne ceste itd.), za kritev pa je predpisana
sankcija. Poleg tega zaznavamo na podroju ogroanj okolja nenehno

50

Uvod v ekoloko kriminologijo

spreminjanje in dopolnjevanje okoljevarstvene (kazenske) zakonodaje.

Okolju grozijo tevilne raznovrstne nevarnosti, ki so delo loveka,
ali bolje reeno, posledica njegovega poetja. Inkriminacije zoper naravo
so e radikalni kriminologi v 60-ih letih prejnjega stoletja pojmovali kot
kriminaliteto zoper okolje.16 Radikalna ali kritina kriminologija17 izhaja
iz radikalnega izroila druboslovne misli. Zanjo je lovek (njegova rast,
mo in razvoj) merilo vseh stvari, saj je biti radikalen e za Marxa pomenilo
zgrabiti stvar pri njenem izvoru, ta pa je za marksiste v loveku samem.18
Radikalna ali kritina kriminologija se je na podlagi Marxovih in Engelsovih revolucionarnih misli razvila v 60-ih letih v Ameriki in malce pozneje pri nas v Evropi. Iz kritine teorije izhaja, da tradicionalna kriminaliteta ni najnevarneja drubena odklonskost,
saj so, kot je zapisal Kandu (1992), ekoloka, politina in podjetnika kriminaliteta veliko bolj nevarne. Radikalni kriminologi se osredotoajo bolj na drubene in ekonomske
razmere, manj pa na posameznika in njegove lastnosti (Reid 2004: 211). Med drugim so
zelo veliki nasprotniki onesnaevanja okolja, zato vedno bolj opozarjajo na neustavljivi
porast ekoloke kriminalitete.
17
Radikalno ali kritino kriminologijo Kandu (1992: 103) imenuje kriminologijo
vsakdanjega ivljenja, ki se ukvarja s pojavi, ki ogroajo temeljne lovekove dobrine
(zdravje, ivljenje, svobodno razpolaganje s asom ipd.) in pravice, ki izhajajo iz gesla francoske revolucije librt, galit, fratnit. V razvoju radikalne kriminologije je
mo prepoznati zelo raznovrstne teoretske vplive; od konfliktne kritine radikalne
marksistine kriminologije do psiholoke kriminologije (Kandu 1994: 13).
18
Marxovo in Engelsovo pisanje v 19. stoletju izraa preprianje, da drubeni konflikt med
dvema glavnima drubenima razredoma (kapitalisti in proletarci) odtujuje navadne ljudi
od njihovih slub in prav tako vodi do njihove odtujitve od narave same. Bila sta edina, ki
sta bila marginalno zaskrbljena zaradi ekoloke degradacije kot take, eprav so njune analize drubene strukture in drubenih sprememb postale izhodina toka za razline sodobne teorije o okolju in tudi druge (Kirn 1985: 1011; Hannigan, 1995). Za Marxa in Engelsa
je bil edini odgovorni dejavnik za iroko izrpavanje in unievanje okolja (predvsem zemlje) onesnaevanje z industrijo, kapitalizem ter odtujevanje ljudi od njihovega naravnega
okolja (selitev kmetovalcev v mestne tovarne), s katerim so bili neko zdrueni. Reitev sta
videla v strmoglavljenju dominantnega sistema proizvodnje kapitalizma in zamenjavo
v ustanovitvi in vzpostavitvi racionalnega lovekega ekoloko povezanega drubenega
reda (Hannigan 1995: 1819). Sodobna marksistina teorija je poudarjala vlogo kapitalistov in drave pri pospeevanju ekolokega unienja. Politiki in birokrati so bili oznaeni
kot predani branilci kapitalistinih investitorjev in delodajalcev (Lash et al. 1996). Marx in
Engels sta se zavzemala za vzpostavitev novega odnosa med ljudmi in naravo (Kirn 1985),
eprav ni povsem jasno, kak odnos sta pravzaprav imela v mislih. Motila ju je antropocentrina usmerjenost loveka in prevzemanje vladarstva nad naravo, e posebej zaradi
tehnolokega napredka v kapitalizmu in njegovega nenehnega izrpavanja narave zgolj
zaradi dobika. Marx se je do neke mere res zavzemal za humanizacijo narave (ang. humanization of nature), saj je zavraal skrajne posege v kodo narave (Hannigan 1995: 19).
Posamezni sociologi (Schnaiberg in Gould 1989; Lash et al. 1996; Barry 1999; Beck 1992; Carabine et al. 2004; Hannigan 1995) tudi danes opozarjajo na to, da bi humanizacija narave
lahko vodila v skrajnost, kot je npr. unienje ali iztrebljenje loveku nevarnih bitij.
16

51

Uvod v ekoloko kriminologijo

V ospredje so postavljene temeljne loveke dobrine (ivljenje, zdravje,

pogoji eksistence; zrak, voda, rodovitna prst itd.), ki so mono odvisne
od normalnega ali bolje reeno zdravega ivljenjskega okolja. Iz bistva
kritine kriminologije izhaja, da so to stvari, do katerih ima lovek pravico in mu pripadajo. Radikalna kriminologija postane kritina, ko so
prav te pravice loveku krene ali kratene. Kot del kriminalitete belega
ovratnika so se pojavile deviacije zoper okolje, kar je vodilo do tega, da
so bile tovrstne oblike kriminalitete izpostavljene kritini kriminoloki
misli. Ta je sprva sicer izhajala iz izredne moi bogatih poslovneev v
drubi, a se je do danes nekoliko razirila in spremenila, kar pa je predmet prihodnjih delitev in razprav radikalno-kritine kriminologije. Radikalni kriminologi so med drugim tudi zelo veliki nasprotniki onesnaevanja okolja in vedno bolj opozarjajo na neustavljivi porast ekoloke
kriminalitete. Kandu (1994: 116) opredeli dve temeljni razsenosti kritine kriminologije: 1) doloitev problema z vidika loveka; in 2) preuitev le-tega v lovekovem drubenem kontekstu. Njen kljuni kriminalno
politini problem je mo, ki je razlino ter neenakomerno razporejena in
je obenem tudi razlog, da tevilni kodljivi pojavi (strukturno nasilje,
gospodarska, politina in ekoloka kriminaliteta ipd.) ostajajo neinkriminirani (Kandu 1992: 103; van Swaaningen 1997).
Sredie kritine kriminologije je ostal lovek, in kot poudari tudi
Koser Willsonova (1999: 155), kriminologi zaradi druboslovne usmerjenosti niso uspeli razumeti bioloko-ekolokih dimenzij obravnavanih
inkriminacij, ampak so se osredotoili zgolj na konflikt na relaciji lovek
lovek. Z naravoslovnega vidika bi lahko povzeli, da so izpustili (ne)loveki del narave. Zunaj kriminolokih okov se je v t. i. zelenih ali okoljevarstvenih krogih oblikoval nekoliko drugaen pogled na inkriminacije
zoper okolje. V tem pogledu je okolje rtev in loveki pohlep storilec.
Oblikuje se veja kritine kriminologije, ki jo Commoner (1990), Ehrlich
in Ehrlich (1991) ter tudi Lynch in Stretesky (2007) imenujejo eko-kritina kriminologija. Predmet njenega preuevanja se iz loveka razporedi
tudi na celotno okolje, kjer rtev inkriminacij zoper okolje ni ve samo
lovek, ampak tudi okolje. Za razliko od zgolj kritino-kriminolokega
pristopa, eko-kritina kriminologija v svoje analize zajame ne-loveko
naravo. Pri tem pa narave ne gleda ve iz loveke perspektive, kot izvor
virov surovin in odpadnih lukenj, ampak iz naravoslovne perspektive,
kjer je lovek samo del naravnega ekosistema. Lynch in Stretesky (2007)

52

Uvod v ekoloko kriminologijo

eko-kritini kriminologiji pripisujeta iskanje vzrokov okoljskih problemov v politinih in kulturnih vidikih posameznikovega ivljenja, pri
emer Koser Wilsonova (1999) opozori na zelo pomembno razliko med
ekoloko kriminologijo in eko-kritino kriminologijo. Kljuno razliko
vidi v tem, da je zadnja popolnoma predana politinim perspektivam in
odnosu loveka do okolja. Ekoloka kriminologija je razirila polje preuevanja in vanj vkljuuje vsakrno analizo, ki obsega unienje ali pokodovanje narave, ki vpliva na rastline, ivali in tudi na ljudi.
Za Sutherlandom (1949; v Sutherland in Cressey 1974) in Lynchem
(1990) najdlje v zgodovino ekoloke kriminologije segajo razprave Albanesa in Pursleya (1993) ter Franka in Lyncha (1992), ki ekoloko kriminaliteto definirajo kot del korporacijske kriminalitete. Njihova definicija je
povezana oziroma izvira iz Sutherlandove (1949) opredelitve kriminalitete belega ovratnika, v kateri je opozoril na oblike deviacij zoper okolje.
Koser Wilsonova (1999) poudarja, da se opredelitev kriminalitete belega
ovratnika mono opira na perspektive kritine kriminologije. Prav tako
je Lynch (1990) zeleno kriminologijo v njeni prvi opredelitvi povezal s
posledicami modernega industrijskega kapitalizma (korporacijske kriminalitete) in jo na ta nain umestil v okvire radikalne kriminologije.
Drug vir zaetka razvoja ekoloke kriminologije posamezni kriminologi (Halesy in White 1998; White 2003; Lynch in Stretsky 2003; 2007;
Zilney et al. 2006; Clifford in Edwards 1998; Carrabine et al. 2004; South
1998) pripisujejo ekoloki sociologiji in okoljevarstvenim gibanjem oziroma filozofskim smerem in njihovim vidikom drube. V 70-ih letih 20.
stoletja so se ameriki sociologi bolj usmerjeno osredotoili na okolje in
ustanovili celo nacionalno socioloko zdruenje, katerega del je zajemal
ekoloko sociologijo. Sledila je poplava esejev o okolju, ekoloka sociologija pa se je irila naprej v Kanado, potem v Evropo in dalje. V Evropi
se je pod vplivom zelenih oblikovala tudi politina sila. Veliko zgodnjih
del o ekolokih temah se je ukvarjalo z ekolokimi gibanji in zagovarjanjem varstva okolja. Vodilna je bila Anglija, sledila ji je Nizozemska,
za njo pa e vedska, Francija in Nemija. Nove ekoloke paradigme so
vpeljale ekocentrien pristop do okolja. V 1990-ih je v Evropi in drugod
po svetu ekoloka sociologija postala le ena izmed sociolokih specializacij (Hannigan 1995: 1012). Prehitele so jo posamezne druge znanstvene vede in discipline, eprav velikokrat sodelujejo z njo, jo povzemajo ali

53

Uvod v ekoloko kriminologijo

nadgrajujejo njena osnovna spoznanja. Tako kot pri ekoloki kriminologiji, se je tudi pri ekoloki sociologiji pojavil problem definiranja, kaj
je pravzaprav glavni objekt preuevanja in (sociolokega) raziskovanja
na podroju ekologije in ekoloke problematike. Hannigan (1995: 13) kot
glavna razloga za tako stanje navaja usmerjenost v vzroke za ekoloko
unienje ter pojav ekolokega zavedanja in gibanj. Ekoloki sociologi so
se bolj kot v diskusije o teorijah in teoretinih pristopih usmerili v takojnje odzive in reevanje nastalih posledic ekolokega onesnaevanja.
Nastala lonica je pomembna za razvoj ekoloke kriminologije.
Razprave o teorijah so vodile do iskanja razlinih povezav med lovekom in okoljem. Halsey in White (1998) sta sociolokim pogledom na
ogroanja okolja dodala e filozofske, ker menita, da je nain lovekega
dojemanja okolja pomembno vplival na razvoj kriminolokih prouevanj inkriminacij zoper okolje in tudi razvoj zelene kriminologije. Zanju so pomembni glavni elementi treh filozofskih smeri, ali bolje reeno smeri v znanosti: antropocentrizem, biocentrizem in ekocentrizem.
Koncept loveka omenjenih filozofskih smeri se zdi Halseyu in Whitu
(1998: 348) pomemben za razvoj ekoloke kriminologije, zato sta kljune
lastnosti obravnavanih smeri zbrala in razvrstila ter primerjala med seboj, kot to prikazuje spodnja tabela.
Tabela 1: Pogled filozofskih smeri antropocentrizma, biocentrizma in
ekocentrizma na razmerje in odnos med lovekom in okoljem
(Halsey in White 1998: 348).
Pojmovanje
loveka
Odnos do
naravnega
okolja
Ideoloke
osnove za
izvajanje
aktivnosti
Glavni cilj
drube v
povezavi z
okoljem

54

Antropocentrizem

Biocentrizem

Ekocentrizem

Bioloko, mentalno in
moralno superioren
nad vsemi drugimi bitji
Instrumentalna uporaba okolja zgolj zaradi
pridobivanja koristi
Lastni interes

Moralno in etino enakovreden vsem drugim

bitjem
Resnina vrednost
okolja in temu primeren, spotljiv odnos
Biotini interes

Socialno in etino odgovoren za integriteto

(ne)lovekih bitij
Dialektien odnos do
okolja

Maksimizacija ekonomske svobode in

koristi produkcija/
potronja

Lastno uresnievanje,
osnovano na biolokih
in ekolokih zanimanjih
in dobrobitih narave

Uresnievanje kolektivnih lovekih potreb

z ohranjanjem naravne
stabilnosti

Socio-ekoloki
interes

Uvod v ekoloko kriminologijo

Nain
odloanja
Primarni
indikator
loveke
blaginje
Priljubljena
ekoloka
strategija
Vrsta in
vloga
okoljevarstvenih zakonov

Visoko centralizirani
organi moi
Ekonomski uspeh

Trajnostni razvoj in
ekonomsko uinkovita
izraba virov
Dravno-administrativni zakoni, utemeljeni na principih
liberalistine in neoklasicistine politine
ekonomije
Socioloko- Poglabljanje drubenih
ekoloki
neenakosti in razirjeizidi odnosa ni ekoloki problemi
do okolja

Zanaanje na strokovno znanje

Duhovno zavedanje

Pripadnost
demokraciji
Socio-ekoloka
blaginja

Pravini menedment
in mnoino ohranjanje divjine
Centralno administrativni zakoni, utemeljeni na ideji moralne
enakovrednosti vseh
ivih bitij

Bioregionalizem in
ekoloko ravnovesje

Ohranjanje drubenih
neenakosti in nobenih
pomembnejih ekolokih problemov

V dobro skupnosti
usmerjeni administrativni zakoni, utemeljeni
z bioregionalnimi zadevami in povezani s irimi globalnimi pogoji
Drubena enakost in
ekoloki trajnostni
razvoj

Iz zgornje tabele je razvidno, da je antropocentrino dojemanje loveka in okolja povzroilo pospeen razvoj biocentrinega in e posebej
ekocentrinega dojemanja okolja ter odnosa med lovekom in okoljem
ter upiranju maksimizaciji lastnih interesov in ekonomskih uspehov.
Halsey in White (1998: 367) poudarjata, da gre za dimenzije, ki pomembno vplivajo na razumevanje odnosa med lovekom in okoljem. Tega ne
moremo zanemariti pri opredelitvi inkriminacij zoper okolje, pri emer
je pomembno razviti ekoloko dojemanje povzroene kriminalitete in
njenega nadzorovanja. Z drugimi besedami, na razvoj ekoloke kriminologije so pomembno vplivale vse tri smeri. Zaradi antropocentrinega
odnosa loveka do okolja so tovrstne oblike kriminalitete sploh nastale, biocentiren in ekocentrien odnos do okolja pa oblikujeta nadaljnje
oblikovanje in razvoj zelene kriminologije. Tudi White (2008: 24) v razpravi o tehtanju ogroanja okolja zdruuje tri vidike: ekocentrinega,
animalocentrinega ter humanocentrinega, pri emer je izpostavljen
odnos loveka do okolja oziroma rastlin in ivali, kar prikazuje spodnja
Shema 1. Iz tega izhaja, da so filozofske smeri v znanosti pomembno
vplivale na oblikovanje in e vedno vplivajo na razvoj ekoloke kriminologije. Pri tem je kljuen njihov vidik odnosa med lovekom in okoljem,
ali bolje reeno, odnos loveka do okolja.

55

Uvod v ekoloko kriminologijo

Antropocentrina
filozofija
lovek
narava

Ekoloka
kriminologija

definicija

Ekoloka
kriminaliteta

Animalocentrina
filozofija

Ekocentrina
filozofija

lovek = ival

lovek = narava

Slika 1: Tri filozofske smeri in odnos loveka do okolja (prirejeno po

White 2008).

Sasoma je nastal razkol v ekoloki sociologiji, ki je povzroil oblikovanje dveh razlinih smeri. Nasprotno od teoretinih razprav so se
oblikovala razlina okoljevarstvena gibanja, katerih cilj je bil takojen
odziv in reevanje nastalih posledic inkriminacij zoper okolje ter tudi
prepreevanje nadaljnjega nezakonitega in namernega unievanja okolja. Pri tem White (2003: 485486) govori o odzivih na ogroanja okolja. Odzive je analiziral in jih na podlagi njihovega razlinega uvranja
razdelil med tiste, ki so skladni z obstojeo okoljsko zakonodajo in so
usmerjeni v uporabo kazenskih sankcij zoper storilce ekoloke kriminalitete, ter na drugi strani tiste, ki namesto kazenskih sankcij postavljajo
v ospredje regulatorne strategije, katerih cilj je ohraniti in izboljati varovanje narave. Zgolj prvo skupino odzivov lahko poveemo z razvojem
ekoloke kriminologije, eprav obe skupini spadata v podroje Helseyevega in Whitovega (1998) biocentrinega in ekocentrinega koncepta odnosa med lovekom in okoljem.

56

Uvod v ekoloko kriminologijo

Razvoj ekoloke sociologije kot izvora ekoloke kriminologije lahko poveemo s Sutherlandovo (1949) opredelitvijo sociologije prava kot
dela kriminologije, vede o nastajanju in izvrevanju zakonov ter vede o
drubenem odzivu na kriminaliteto. e iz tega izhaja tesna povezanost
med sociologijo in kriminologijo, ki se je e posebej izrazila (tudi) pri preuevanju ekoloke problematike. Pokazala je, da je ponekod zelo teko,
skorajda nemogoe, potegniti jasno lonico med ekoloko sociologijo in
ekoloko kriminologijo. To se izraa tudi pri prvih zaetkih in oblikovanju ekoloke kriminologije kot nove veje, saj je bil njen razvoj prepleten
s podrojem ekoloke sociologije. Nekako sproti, od zaetka 1970 pa do
1990, vzporedno s sociolokim zanimanjem za okoljsko problematiko se
je razvil tudi kriminoloki pristop. Ni povsem jasno, kdaj, je pa zagotovo, da sta vpliv filozofskih smeri v znanosti ter velik razmah vztrajnih
in upornih okoljevarstvenih gibanj pomembno vplivala na usmerjeno
zanimanje klasine kriminologije za okoljsko problematiko ter hitreji
razvoj ekoloke kriminologije kot veje druboslovne vede o zloinih.
Iz analize virov izhajata dve smeri oblikovanja in razvoja ekoloke
kriminologije. Prva izhaja iz radikalne kritine kriminologije, kjer je
povzela marksistini odnos do okolja. ez as se oblikuje celo eko-kritina kriminologija, ki se usmeri v politine in kulturne vidike ivljenja
(bogatega) posameznika. Danes je eko-kritina kriminologija le del ekoloke kriminologije. Druga izhaja iz sociologije oziroma pozneje oblikovane ekoloke sociologije. V sklopu sociolokega prouevanja drube
in posameznikovega odnosa do okolja se je kot del sociologije prava pojavilo tudi prouevanje okoljevarstvene zakonodaje in ukrepov, ki se je
razirilo in rezultiralo v pojavu ekoloke kriminologije kot samostojne
znanstvene discipline. Obe, oziroma vse tri smeri razvoja: radikalno-kritina, socioloko-teoretina in socioloko-filozofska, so se zdruile v ekoloko, danes znano tudi kot zeleno oz. ekoloko kriminologijo.
Smo ele na zaetku razvoja te nove veje kriminologije, ki pua za seboj
mnoga nedoreena vpraanja. Vzporedno z nenehnim drubenim razvojem in tehnolokim napredkom se sooa z novimi zakaj, za katere
poskua najti ustrezen zato.
Pregled razvoja in oblikovanja ekoloke kriminologije skozi zgodovino
razkrije razline vplive drugih ved. Spoznamo ovire, s katerimi se kriminologi sooamo e danes, pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti, in zelo

57

Uvod v ekoloko kriminologijo

veliko pomembnost konsenza in sprejetja enotne definicije. Kljub temu da

je v vsaki dravi razvoj ekoloke kriminologije potekal po druganem vzorcu, njen predmet v osnovi ostaja isti; to so deviacije zoper okolje, pa najsi bo
to na individualni, lokalni, regionalni, nacionalni ali globalni ravni.
3.1 Razvoj ekoloke kriminologije v Sloveniji
O razvoju ekoloke kriminologije pri nas se da napisati bore malo. Najstareje slovensko delo s tega podroja sega v leto 1981, ko je Pear (1981)
s poskusom opredelitve pojma ekoloke kriminalitete in ekoloke kriminologije opozoril na pojav novih oblik kriminalitete. Podal je etioloko
delitev v Sloveniji zaznanih oblik ekoloke kriminalitete, opredelil vlogo kriminologije in njej sorodnih ved ter naloge nadzorstvenih organov.
Kljub zapisanim predvidevanjem za prihodnost je zamrlo zanimanje za
ekoloko kriminologijo. V slovenskem kriminolokem okolju predstavlja
kljuni problem neverjetno nizko zanimanje kriminologije in kriminologov za pojave ekoloke kriminalitete in podroje ekoloke kriminologije pri nas. Pregled pokae relativno hiter razvoj okoljevarstvenega prava na eni strani ter izredno nizko zanimanje slovenskih kriminologov
za preuevanje kriminalitete zoper okolje. ele v zadnjih nekaj letih se
pojavljajo ponovna pisanja o ekoloki kriminologiji kot novi znanstveni disciplini v okviru kriminologije v Sloveniji, ki se e posebej razvija v
okviru raziskovalnih projektov na Intitutu za varstvoslovje.
Znanstvene objave na podroju ekoloke kriminalitete in ekoloke kriminologije
14
12

tevilo objav

10
8
6
4
2
0

Graf 2: Prikaz tevila znanstvenih objav s podroja ekoloke

kriminologije v Sloveniji

58

Uvod v ekoloko kriminologijo

Ne prej kot v zadnjih petih letih, torej od leta 2007 naprej, bi v slovenskem prostoru lahko govorili o ponovnem (prenovljenem) razvoju
oziroma nadaljevanju razvoja ekoloke kriminologije. Poleg prvih tudij
o organizirani ekoloki kriminaliteti (Dobovek in Gorek 2007; Eman
2010a; Klenovek in Meko 2011; Odar in Dobovek 2011) so se raziskovalci ukvarjali tudi z analizo odkritih pojavnih oblik kaznivih dejanj
zoper okolje, oblikovali njihovo razvrstitev in poskuse definiranja ekoloke kriminalitete in ekoloke kriminologije (Eman 2008; Eman in Meko 2009; Buar-Ruman 2009, Eman et al. 2009). Poleg tega je ves as
potekala aktualna razprava o druboslovnih in naravoslovnih vidikih
razlinih oblik okoljskega ogroanja zraka, vode in tal oziroma rodovitne prsti (Meko et al. 2011a), o slovenski politiki varstva okolja (Sotlar,
Tiar in Tominc 2011) in primernih ukrepov situacijskega prepreevanja
ekoloke kriminalitete (Meko et al. 2011b). Pri pregledu literature, analizi podatkov in opravljenih raziskav so se pojavila razlina vpraanja,
kot npr. , ali ekoloka kriminaliteta predstavlja resno gronjo (nacionalni in globalni) varnosti (Fritz 2011; Mitar 2011; Ivanua et al. 2011; Eman
2010b). V zadnjem obdobju kriminolokega preuevanja okoljskih vpraanj je bil v Sloveniji zaznan prehod iz osnovnih (npr. problem definiranja in zgodovinski razvoj) na bolj specifine teme in probleme, kot
so: poroanje medijev o ekoloki kriminaliteti (Eman in Meko 2011a),
psiholoki uinki onesnaenega okolja na loveka (Areh in Umek 2011),
pravno varstvo okolja (Rakar in Tiar 2011; Eman in Meko 2011b), in
analiza kriminalnih ari z uporabo geografskih informacijskih sistemov (Eman et al. 2011).
Opisan pregled pokae nazorno sliko poteka celotnega razvoja
ekoloke kriminologije v svetu in pri nas, ki je umeena v okvire nastanka in razvoja kriminologije kot vede. Prvi zaetki razvoja ekoloke
kriminologije so bili v zaetku 1970-ih (v Sloveniji zaetek 1980-ih), pa
se kljub skoraj tiri desetletja dolgem razvoju in oblikovanju nove veje
kriminologije sooamo s pomanjkanjem jasno oblikovanih pojmov, definicij in ustreznih kriminolokih teorij. Takno stanje zelo oteuje nadaljnji razvoj in ovira vsakrno usmerjeno kriminoloko raziskovanje,
saj se zatakne in vasih celo kona e pri opredelitvi osnovnih pojmov
ekoloke kriminologije. V Sloveniji lahko vseeno govorimo o razvoju
nove veje kriminologije.

59

Uvod v ekoloko kriminologijo

4 Ekoloka kriminologija danes in jutri

Neizogibna povezanost naravnega okolja in loveka oziroma ekoloke
kriminalitete z drubo in njenim nainom ivljenja vodi razmiljanje
veliko dalje od problema opredelitve odnosa lovek okolje. Ekoloka
kriminaliteta je neloljivo povezana z okoljem in kot taka tudi vedno
veja gronja posameznikovi in tudi nacionalni in globalni varnosti.
Dandanes je varnost dobrina oziroma ustavno zagotovljena pravica, kamor je uvrena tudi pravica do istega in zdravega naravnega okolja.
Varnost je predmet raziskovanja in preuevanja varstvoslovja vede o
zagotavljanju varnosti. Varstvoslovje poudarja procese, ki pripeljejo do
relativno objektivnih (in subjektivnih) obutkov varnosti na razlinih
podrojih. V naem primeru gre za okoljevarstveno problematiko in v
tem primeru vzpostavitev varnega ivljenjskega okolja, ki ljudem omogoa zdravo ivljenje in dopua prihodnost naim generacijam. Med
varstvoslovne tudije sta uvreni tudi kriminologija in njena nova veja,
ekoloka kriminologija, ki se ukvarja z okoljevarstveno problematiko.
Zatorej je z vidika e omenjenih terminolokih razlogov in pogoste zamenjave pojmov ekoloke in okoljske kriminologije morebiti primerno
razmiljati o uvedbi novega, povsem druganega termina, ki bi enako
celovito in morda celo bolj jasno predstavil doloal novo vejo kriminologije. Dodaten razlog za tovrstno razmiljanje je tudi obstoj ekolokega
modela oziroma ekoloke teorije ikake kriminoloke ole, ki poleg e
obstojee zmenjave zaradi pojma okoljske oziroma ekoloke kriminologije zmedo e povea. Zaradi zmanjanja tovrstnih podvajanj in bolj
jasne umestitve kriminoloke veje, ki prouuje okoljevarstveno problematiko, v obstojeo shemo varstvoslovja kot vede o zagotavljanju varnosti, bi bilo dobro razmisliti o sprejetju na podlagi konsenza potrjenega
univerzalnega termina. Tako bi se izognili neljubemu podvajanju in bi
vkljuili vse varnostne vidike na podroju okoljskega ogroanja.
Ekoloka kriminologija je veja kriminologije, katere predmet in
namen so preuevanja ogroanj okolja, okoljevarstvene zakonodaje ter
okoljevarstvenih ukrepov. Uvramo jo med znanstveno raziskovalne
discipline, katerih naloga je preuevanje zaznanih pojavov in oblik odklonskega vedenja zoper okolje. Raziskuje vzroke za nastanek deviacij
zoper okolje. Rezultate raziskav in izkunje o povzroenih spremembah

60

Uvod v ekoloko kriminologijo

okolja in posledicah uporablja pri svojem delu. Zanimajo jo lovek kot

storilec ekoloke kriminalitete, rtve ekoloke kriminalitete ter monosti in naini prepreevanja tovrstnih pojavov. Problem se poraja pri opredelitvi pojma ogroanja (pokodovanja ali unienja) okolja, ki zdruuje
pravno opredeljena kazniva dejanja zoper okolje in tudi zgolj za posamezno drubo nesprejemljiva, moralno sporna ravnanja (opredeljena s
socioloko definicijo ekoloke kriminalitete). Resno vpraanje ostaja, kaj
vse naj bi pravzaprav bilo definirano kot resen zloin oziroma kaznivo
ravnanje in ogroajoe vedenje zoper okolje. Pri ekoloki kriminaliteti
zaznavamo posebnosti, kajti v primerjavi z ostalimi oblikami kriminalitete kaznovanje storilcev ni ve tako primarnega pomena (drug razlog
za tako stanje je tudi teka izsledljivost storilcev ekoloke kriminalitete
zaradi njenih posebnosti), temve je kljunega pomena prepreevanje
ekoloke kriminalitete, e posebej monosti onemogoanja storilcev ter
zmanjevanja potencialne ekoloke in drubene kode. Kriminologi bi
morali biti bolj aktivno vkljueni v preiskovanje ekoloke kriminalitete in iskanje bolj uinkovitih sistemov nadzora in metod prepreevanja
dejanj ekoloke kriminalitete. Nerazdruljiva povezanost ekoloke kriminalitete z drubo in nainom ivljenja dodobra oteuje tovrstna prizadevanja. V ospredju ostaja odnos lovek okolje.
Kot se skozi obdobja spreminja kriminaliteta, se temu primerno
spreminja (prilagaja) tudi kriminologija. Po mnenju Kangaspunte in
Marshalla (2009) je za kriminologijo dananje dobe znailno naslednje:
1) kriminologija se eksplicitno zanima za normativno vedenje (upotevanje norm in pravil); 2) kriminologija pripisuje osrednjo vlogo pomenu
neenakosti, moi in politiki v procesu kriminalizacije (kriminaliteta je na
politiki temelje pojav); 3) v zadnjem etrtletju je kriminologija razvila
veliko zanimanje za viktimizacijo, e posebej razlini distribuciji ogroanja, izhajajoega iz drubene in ekonomske neenakosti; 4) iz tudij kriminalitete in deviantnosti so se razvile ekspertize o raziskovanju drubi
kodljivega vedenja (npr. ulina kriminaliteta, viktimizacijske tudije
ipd.); 5) kriminologija je kot steber povzela na dokazih temeljeo politiko, usmerjeno v prepreevanje in nadzorovanje nezakonitega vedenja; 6)
kriminologija zelo hitro postaja vedno bolj mednarodna in globalizirana;
in 7) podroja pravinosti in lovekovih pravic so postala osrednja tematika raziskovanja in pisanja tevilnih kriminologov. Kriminologija tako

61

Uvod v ekoloko kriminologijo

kot druge druboslovne vede sledi naelom znanstvenega raziskovanja.

Uenje in zavedanje o monih posledicah lahko prodreta do vsakega posameznika. Stroge predpisane kazni in ceneji oziroma bolj dostopni naini razgrajevanja kodljivih odpadkov so nekatere predlagane reitve za
odzivanje na e bolj pomembno prepreevanje ekoloke kriminalitete. V
katero smer bo zapihal veter drubenega dogajanja, bo pokazal as, o tem
pa bodo razpravljali strokovnjaki prihodnjih generacij. Popolnoma jasno
je, da ekoloka kriminologija sama ne zmore obvladati celotnega podroja ogroanj okolja. Nehote mora priznati pomanjkanje posameznih
znanj (predvsem naravoslovnih), ki so kljuna za uinkovito spopadanje
s pojavi okoljskih ogroanj. Pomembne so relacije med posameznimi disciplinami, ki jih je treba e doloiti in uokviriti, ker drugae prekrivajo
raziskovalna podroja drugih disciplin ter tako ustvarjajo podvajanje in
zmedo. Pomembno je identificirati vse kljune znanstvene discipline,
ki posegajo na podroje ekoloke kriminalitete. Skupaj z drugimi vedami je treba doloiti okvire sodelovanja in naine multidisciplinarnega
pristopanja ekoloke kriminologije k reevanju posameznih ekolokih
problemov. Rock (1994: 68) je e dolgo tega opozoril, da kriminologija
potrebuje nove ideje in smeri. S tega vidika je potrebna racionalizacija
nove veje kriminologije, ki se bo odmaknila od glasnih okoljevarstvenih
gibanj. Potrebna sta podroben premislek o uzakonitvi posameznih pravnih norm in bolj specifina doloitev polja njenega preuevanja. Z drugimi besedami, natanneje je treba opredeliti nedovoljena dejanja (oziroma zloinov) zoper okolje. Eden od prvih predlogov je resen premislek
o tem, kako pravzaprav poimenovati to novo vejo kriminologije, da bo
zaobjela res celotno podroje obravnavane problematike zelena, ekoloka ali okoljevarstvena kriminologija. Prav tako je treba zaeti z iskanjem
odgovorov na osnovna vpraanja: kdo, kje, kaj, zakaj, kako in smiselno nadaljevati s tokom, ki se bo porajal v okviru trenutnega drubenega dogajanja, saj ivimo v asu nenehnih sprememb. Pri tem pa je vedno treba
upotevati tudi nasprotne vidike in kritike ter pogledati problem(e) e z
druge perspektive. Zatorej je edino logino, da zanemo pri nadaljevanju
naega prouevanja ekolokih problemov pri kritikah podroja obravnavane veje kriminologije, kot je to naredil e Halsey (2004) v eseju Against Green Criminology. Pri tem je potrebno izpostaviti, da: posameznik ne more izbrati doloenega ekolokega problema in priakovati, da bo le-ta kar
tako samoumevno ustrezal vsem aspektom kriminoloke teorije in prakse (White

62

Uvod v ekoloko kriminologijo

2003: 293). Pravzaprav je ravno obratno; ekoloka kriminologija se mora

prilagajati prouevanim pojavom ekoloke kriminalitete.
Literatura
Adler, F. , Mueller, G. O. W. in Laufer, W. S. (2007). Criminology. Boston: McGraw
Hill.
Akers, R. L. (2000). Criminological Theories: Introduction, Evaluation and Application.
Third Edition. Los Angeles, CA: Roxbury Press.
Areh, I. in Umek, P. (2011). Psiholoki uinki onesnaenega okolja. Varstvoslovje,
13(1), 3038
Barry, J. (1999). Environment and Social Theory. London: Routledge.
Beck, U. (1992). Risk Society: Towards A New Modernity. Beverly Hills: Sage.
Beirne, P. (2007). Confronting animal abuse: law, criminology, and human-animal relationships. Portland: Willan Publishing.
Brantingham, P. J. in Brantingham, P. L. (1981). Environmental criminology. Beverly Hills: Sage.
Buar-Ruman, A. (2009). Okoljska kriminaliteta skozi pogled zelene kriminologije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(2), 118130.
Carrabine, E. , Lee, M. , Plummer, K. , South, N. in Iganski, P. (2004). The Greening
of Criminology. Criminology: A Sociological Introduction. London: Routledge.
Clifford, M. (ur.) (1998). Environmental Crime: Enforcement, Policy, and Social Responsibility. Gaithersburg, Md.: Aspen Publishers.
Clifford, M. in Edwards, T. D. (1998). Defining Environmental Crime. V M. Clifford (ur.) Environmental crime: enforcement, policy, and social responsibility, (str.
121145). Gaithersburg, Md.: Aspen Publishers.
Commoner, B. (1990). Making Peace with the Planet. New York: Pantheon.
Dobovek, B. in Gorek, J. (2007). Ekoloka kriminaliteta ogroanje ivalskih
in rastlinskih vrst. Varstvoslovje, 9(1/2), 4757.
Ehrlich, P. in Ehrlich, A. H. (1991). Healing the Planet. New York: Addison-Wesley.
Eman, K. (2008). Uvod v fenomenoloko analizo ekoloke kriminalitete. Varstvoslovje, 10(1), 220239.
Eman, K. (2010a). Organizirana ekoloka kriminaliteta neko teoretini pojem, danes pretee dejstvo. V Zbornik 3. konference kazenskega prava in kriminologije 2010 (str. 95104). Ljubljana: GV zaloba.
Eman, K. (2010b). Novi stari varnostni izzivi 23. letni simpozij ACUNS (The
Academic Council of the United Nations), 3.5. junij 2010, Dunaj, Avstrija.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 61(3), 344345.
Eman, K. in Meko, G. (2009). Ekoloka kriminologija poskus opredelitve in
razprava. Varstvoslovje, 11(3), 357381.

63

Uvod v ekoloko kriminologijo

Eman, K. in Meko, G. (2011a). Media reporting about environmental crime in

the Republic of Slovenia. V International Scientific Conference Security in the
Post-conflict (Western) Balkans, Transition and Challenges Faced by the Republic of
Macedonia: Book of Abstracts, 2728 May 2011, Ohrid (str. 12). Skopje: Faculty
of Security.
Eman, K. in Meko, G. (2011b). The issues of the protection of the environment
through criminal law in the Republic of Slovenia. V International Scientific
Conference Security in the Post-conflict (Western) Balkans, Transition and Challenges Faced by the Republic of Macedonia: Book of Abstracts, 27.28. May 2011,
Ohrid (str. 13). Skopje: Faculty of Security.
Eman, K. , Meko, G. in Fields, C. B. (2009). Crimes Against the Environment
- Green Criminology and Research Challenges in Slovenia. Varstvoslovje,
11(4), 574592.
Eman, K. , Meko, G. in Ivani, D. (2011). Ekoloka kriminaliteta v Pomurju. 12.
dnevi varstvoslovja: Zbornik (str. 14). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Emery, A. in Watson, M. (2004). Organisations and Environmental Crime: Legal and Economic Perspectives. Managerial Auditing Journal, 19(6), 741759.
Frank, N., in Lynch, M. J. (1992). Corporate crime, corporate violence. New York:
Harrow and Heston.
Fritz, M. (2011). Okolje kot dejavnik (ne)stabilnosti. Varstvoslovje, 13(1), 7283.
Giddens, A. (1997). Sociology. Cambridge: Polity Press.
Groombridge, N. (1998). Masculinities and Crime against the Environment.
Theoretical Criminology, 2(2), 249267.
Halsey, M. (2004). Against Green Criminology. The British Journal Criminology,
44(6), 833853.
Halsey, M. in White, R. (1998). Crime, Ecophilosophy and Environmental Harm.
Theoretical Criminology 2(3), 345371.
Hannigan, A. J. (1995). Environmental Sociology. A social construction perspective.
London: Routledge.
Harrison, P. in Pearce, F. (2000). AAAS atlas of population and environment. Berkeley: University of California Press.
Ivanua, T. , Banutai, E. in Podbregar, I. (2011). Fizina zaita oboroenih in
drugih varnostnih sil kot kritina infrastruktura. Varstvoslovje, 13(1), 8490.
Kandu, Z. (1992). Radikalna kriminologija kriminologija vsakdanjega ivljenja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 43(2), 103115.
Kandu, Z. (1994). Nekateri vidiki radikalne narave radikalne kriminologije.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45(2), 113128.
Kandu, Z. (1999). Okolje, prilonosti, nadzor in kriminalno vedenje. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 50(4), 324333.
Kangaspunta K. in Marshall, I. H. (ur.) (2009). Eco-Crime and Justice: Essays on Environmental Crime. Turin: UNICRI.

64

Uvod v ekoloko kriminologijo

Kirn, A. (1985). Pasti razvoja: Ekoloke tudije. Ljubljana: Komunist.

Kiss, A. in Shelton, D. (1991). International environmental law. London: Graham &
Trotman.
Klenovek, A. in Meko, G. (2011). International Waste Trafficking Preliminary Explorations. V G. Meko, D. Dimitrijevi, in C. B. Fieds (ur.), Understanding and Managing Threats to the Environment in South Eastern Europe (str.
79-100). Dodrecht: Springer.
Koser Wilson, N. (1999). Eco-Critical Criminology An Introduction. Criminal
Justice Policy Review 10(2), 155160.
Kostantinovi Ili, S. , Nikoli Ristanovi, V. in Kosti, M. (2009). Kriminologija.
Ni: Pelikan Print.
Lane, P. (1998). Ecofeminism Meets Criminology. Theoretical Criminology, 2(2),
235248.
Lash, S. , Szerszynski, B. in Wynne, B. (1996). Risk, environment and modernity: towards a new ecology. London: Sage.
Lynch, J. M. in Stretsky, B. P. (2003). The Meaning of Green: Contrasting Criminological Perspectives. Theoretical Criminology, 7(2), 217238.
Lynch, M. (1990). The greening of criminology: a perspective for the 1990s. The
Critical Criminologist, 2, 1112.
Lynch, M. J. , McGurrin, D. in Fenwick, M. (2004). Disappearing Act: The Representation of. Corporate Crime Research in Criminological. British Journal of
Criminology, 44(2), 319341.
Lynch, M. L. in Stretesky, P. (2007). Green criminology in the United States. V
P. Beirne in N. South (ur.), Issues in green criminology: confronting harms against
environments, humanity and other animals, (str. 217238). Cullompton: Willan
Pub.
Masters, R. in Robertson, C.(1990). Inside Criminology. New York: Prentice.
Meko, G. (2010). Kriminologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Meko, G. , Bani, K. , Eman, K. in Fields, C. B. (2011b). Situational Crime-Prevention Measures to Environmental Threats. V G. Meko, D. Dimitrijevi
in C. B. Fields (ur.), Understanding and Managing Threats to the Environment in
South Eastern Europe (str. 4167). Dordrecht: Springer.
Meko, G. , Dimitrijevi D. in Fields C.B. (ur.) (2011a). Understanding and Managing Threats to the Environment in South Eastern Europe. Dordrecht: Springer.
Mihali, T. (1993). Problematika okolja in ukrepi ekoloke politike v turizmu. Doktorsko
delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Mitar, M. (2011). Nekatere dileme v razmerjih med varstvom okolja in varnostjo
sodobne drube. Varstvoslovje, 13(1), 2029.
Newburn, T. (2007). Criminology. Cullompton: Willan Pub.

65

Uvod v ekoloko kriminologijo

Odar, V. in Dobovek, B. (2011). Organizirana ekoloka kriminaliteta. Varstvoslovje, 13(1), 5371.

Pear, J. (1981). Ekoloka kriminaliteta in kriminologija. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 34(1), 3345.
Pear, J. (1988). Kriminoloko javno mnenje. Zbornik znanstvenih razprav, 48,
105125.
Pear, J. (1994). Kriminologija in druba. Teorija in praksa, 9/10, 830838.
Pliani, S. (2003). Temelji ekolokega prava. Ljubljana: Cankarjeva zaloba.
Rakar, I. in Tiar, B. (2011). Nekatera vpraanja upravnopravnega varstva okolja
v Republiki Sloveniji. Varstvoslovje, 13(1), 519.
Reid, S. T. (2004). Crime and Criminology. Florida: Florida State University.
Rock, P. (1994). History of criminology. Dartmouth: Aldershot.
Schnaiberg, A. in Gould, K. A. (1989). Environment and Society: The Enduring Conflict. New York: St. Martins Press.
Siegel, L. J. (2001). White-Collar and Organized Crime. Horne, S. Criminology:
Theories, Patterns and Typologies. Wadsworth: Thomson Learning.
Smith, R. L. in Smith, T. M. (1998). Elements of ecology, 4th Edition. Menlo Park:
Benjamin Cummings.
Sotlar, A. , Tiar, B. in Tominc, B. (2011). Slovenian Environmental Policy
Analysis: From Institutional Declarations to Instrumental Legal Regulation. V G. Meko, D. Dimitrijevi in C. B. Fields (ur.), Understanding and Managing Threats to the Environment in South Eastern Europe (str. 1139). Dordrecht:
Springer.
South, N. (1998). A Green Field for Criminology?: A Proposal for a Perspective.
Theoretical Criminology 2(2), 211233.
Strojin, T. (1987). Uvod v pravo okolja. Ljubljana: Delavska enotnost.
Sutherland, E. H. (1949). White Collar Crime. (Third edition). New Heaven: Yale
University.
Sutherland, E. H. in Cressey, D. R. (1974). Principles ofCriminology. Philadelphia:
Lippincott.
inkovec, J. (1986). Splono o varstvu okolja. Ljubljana: Delavska skupnost.
turm, L. (1996). Izhodia za pravno varstvo okolja. V L. turm (ur.), Upravni
zbornik, (str. 173-189) Ljubljana: Intitut za javno upravo.
Trevors, J. T. in Saier, M. H. (2007). Climate Change: New Trends and Projection. Water, Air, and Soil Pollution. Pridobljeno dne 15. 5. 2008 na http://www.
springerlink.com/content/m0nkk16460k7k641/fulltext.pdf
van Swaaningen, R. (1997). Critical criminology: Visions from Europe. London: Sage
Publications Ltd.

66

Uvod v ekoloko kriminologijo

White, R. D. (2003). Environmental Issues and the Criminological Imagination.

Theoretical Criminology, 7(4), 483506.
White, R. D. (2008). Crimes Against Nature: environmental criminology and ecological
justice. Cullompton: Willan Pub.
White, R. D. (2009). Environmental Crime: A Reader. Cullompton: Willan Publishing.
Zilney, L. A. , McGurrin, D. in Zahran, S. (2006). Environmental Justice and the
Role of Criminology: An Analytical Review of 33 Years of Environmental
Justice Research. Criminal Justice Review, 31(1), 4762.

67