Ernest Petric

ZUNANJA POLITIKA
(osnove teorije in praksa)

-Splono o zunanji politiki, pojmi

-Odloanje v zunanji politiki (vplivi odloanj, kako do odloitev
prihaja)
-Kompromis
-Nacionalni interes
-Vloga diplomacije
-Sredstva zunanje politike (katera so, delitev neposrednih
sredstev)

SPLONO
Zunanja politika je dejavnost drave s katero ta v mednarodnem okolju
uresniuje svoje cilje in interese. Pomeni uresnievanje odnosov drave z
drugimi dravami s ciljem ohraniti lastno neodvisnost in uresniiti socialne,
gospodarske, kulturne interese prebivalstva.
Je torej dejavnost drave, izvajanje zunanjepolitinih odloitev
pooblaenih organov, s temi odloitvami hoe drava oz. njeni organi
uveljaviti ali zaititi lastne interese, sooene z interesi drugih drav,
lastno varnost in blagostanje. To je kontinuiran proces, dajanja pobud ki
prihajajo iz mednarodnega okolja. Zunanjo politiko neke drave lahko
omejujejo interesi drugih drav.
Zunanjo politiko izvajajo za to posebej pooblaeni organi. Tu se
sprejemajo in izvajajo odloitve. Gre za stalen politien proces.
Z zunanjo politiko drava skua uveljaviti svoje poglede in svoje interese v
mednarodni skupnosti oz. V odnosu do drugih drav, tako skua uveljaviti
svoje vrednote in blagostanje.
Sredstva zunanje politike so: posredna in neposredna( sredstva
preprievanja in prisiljevanja) Z neposrednimi razpolagajo le moneje,
veje drave. Slovenija (sredstva preprievanja).

Postavljanje zunanjepolitinih ciljev, so izraz interesov doloene drave,

vrednot in njene zgodovine. Bistvo zunanje politike so odnosi med
dravami.

Diplomacija / zunanja politika

Diplomacija je le sredstvo zunanje politike, npr: pogajanja, brez uporabe
prisile, z delovnanjem diplomatskega osebja drava uresniuje svoje
zunanjepolitine cilje. Diplomacija je sinonim za zunanjo politiko.
Diplomacija izvaja zunanjo politiko. Zunanja politika pa pomeni
odloanje o zunanjepolitinih ciljih, izbiro ciljev in izbiro sredstev za
uresnievanje teh ciljev. Zunanja politika je pomembna za vzpostavljanje
odnosov med dravami. Diplomacija je le del zunanje politike.
Diplomacija je torej razumljena kot dravni aparat ali kot dejavnost, tvori
neko sredstvo zunanje politike njeno izvajanje. Zunanja politika je
strategija diplomacije. Sporno je enaenje zunanje politike z diplomacijo.
Diplomacija izvaja in ne doloa zunanje politike. Zunanjo politiko oblikuje
vlada in ne diplomacija. Diplomacija zunanjo politiko izvaja z pogajanji in
pogovori. Zunanja politika je iri pojem od diplomacije.
Ravnoteje moi - je dejansko stanje v mednarodni skupnosti, to je
mednarodna skupnost suverenih drav, kakrna je nastala po
Westfaltskem kongresu leta 1648, to je stanje ko nobena drava ne more
uveljaviti lastne hegemonije, dominacije v mednarodni skupnosti.
Ravnoteje moi je na nek nain zagotovilo pogoj za obstoj suverenosti
med dravami. e ne bi bilo ravnoteja moi bi prilo do zanikanja
suverenosti ene drave drugi. Ravnoteje moi je danes pogosto porueno,
vendar je to stalnica v mednarodnem svetu.

ODLOCANJE V ZUNANJI POLITIKI

Subjektivni in objektivni faktorji odloanja v zunanji politiki

Subjektivni: subjektivne predstave,
karakterne sposobnosti oseb

pogledi,

vrednote

intelektualne

in

Objektivni: vplivi iz mednarodnega okolja, iz lastne drave posredno,

neposredno vplivajo na sprejemanje odloitev( javno mnenje, skupine pritiska,
poloaj v mednarodni skupnosti).
Loimo torej tiste vplive na odloanje v zunanji politiki, ki izvirajo iz
mednarodnega okolja, ali pa iz drave same. Pri odloanju v zunanji politiki so
odloilni predvsem naslednji dejavniki:
-Faze pri odloanju
-Vplivi na odloitve
-Tipi ali vrste odloitev
-Vsebina in vloga odloitve
-Odnos med profesionalizmom in voluntarizmom pri odloanju
-Analiza kompleksnega procesa odloanja
Gre za vrsto odloitev, od tistih ki so strateko ivljensko pomembna za dravo do
operativnih in tehninih odloitev, odloitve so bodisi izraz lastne pobude ali pa
odgovori na pobude drugih. Odloanje v zunanji politiki je stalen in dinamien
proces, je hkratno odloanje o ve, med seboj povezanih ali pa tudi nepovezanih
zadevah, odloitve utegnejo povzroiti tevilne posledice. V odloanje je vpleten
neposredno ali posredno iri krog akterjev, od dravnih, poklicnih, do raznih
skupnih pritiskov in tevilnih posameznikov na ustreznih poloajih. V procesu
odloanja tisti, ki odloajo izhajajo praviloma iz osebnega razumevanja poloaja
ter potreb in interesov drave. Pri odloitvah je odloilen nabor informacij, ciljev
in razpololjivih sredstev
Zunanjepolitine odloitve so marsikdaj izraene v doloeni formi (izjava
vladnega funkcionarja, predstavnika ministrstva za zunanje zadeve) Lahko pa se
zunanjepolitine odloitve sprejme in nato izvaja, ne da bi dobila doloeno formo,
to se dogaja pogosto (dogovor, sklep, kako ravnati v doloeni zadevi, kako se
odzvati na ukrepe ali izjave druge stranke)
Vasih zunanjepolitina odloitev privede do podpisa dokumenta, do sklenitve
pogodbe, do vstopa v mednarodno organizacijo. Pred kakrnokoli odloitvijo pa
so seveda dolgotrajni procesi, v katerih se odloitev oblikuje. V procesu so
udeleeni razlini udeleenci formalni kot neformalni, zastopani pa razlini
interesi.
Postopek odloanja v zunanji politiki je glede na obliko razlien, lahko je formalen
(formalna odloitev) ali neformalen. V bistvu se pri vsaki odloitvi prepleta
neformalno odloanje s formalnim postopkom. Postopek sprejemanja odloitev je
odvisen od narave politinega sistema od pomena in narave odloitve, pa tudi od
nujnosti odloitve. Sprejemanje pomembnih zunanjepolitinih odloitev (npr.
Ratifikacija mednarodnih pogodb, priznanje nove drave, imenovanje
veleposlanikov).

1) Vplivi na zunanje politicno odlocanje v drzavi.

Na zunanjo politiko in na osebe ki o zunanji politiki odloajo imajo vpliv
predvsem endogene
omejitve
(omejitve ki izhajajo
iz same
drave).Endogene omejitve so prisotne v sami dravi za katero gre, torej
so znailne prav za to dravo, endogene omejitve zunanjo politiko v veliki
meri neposredno opredeljujejo. Endogene omejitve zunanje politike so
objektivna dejstva, ki prav to dravo karakterizirajo, to so najprej
njene kvantitativne znailnosti, velikost ozemlja, prebivalstvo,
lega, naravni viri. Od njih je odvisna, eprav ne samo od njih, mo
drave, ki pomembno opredeljuje zunanjo politiko. Na odloanje v zunanji
politiki vpliva tudi kvaliteta ozemlja, e je drava brez pomembnejih
surovin, taka drava bo morala pri zunanjepolitinih odloitvah to
upotevati. Tudi vpliv prebivalstva na mednaroden poloaj drav in zunanjo
politiko je pomemben. Prebivalstvo lahko mono vpliva na zunanjo politiko
preko lobiranja razlinih skupin prebivalstva. Vpliv prebivalstva na zunanjo
politiko pa se v veliki meri udejanja tudi preko javnega mnenja, ki zunanji
politiki narekuje ali prepreuje doloene zunanjepolitine odloitve ali
usmeritve. Vpliv na zp in odloanje o njej ima tudi struktura organov, ki o
zp odloajo in razmerja med njimi.
Pri uresnievanju ciljev zunanje politike je pomembna kontinuiteta
odloanja in tudi kontinuiteta tistih, ki pri odloitvah sodelujejo. Pomemben
dejavnik ki vpliva na oblikovanje zunanje politike je tudi nain vodenja,
(osebne kvalitete izkunje, znanje, razumevanje mednarodnih zadev in
potreb voditeljev, ki imajo glavni odloilni vpliv pri sprejemanju
zunanjepolitinih odloitev.
K endogenim omejitvam pritevamo tudi predhodne odloitve o kakem
zunanjepolitinem vpraanju. Odloitve sprejete e pred leti lahko
omejujejo ali usmerjajo zunanjo politiko v novih okoliinah ali pri
prizadevanjih za novo ureditev doloenega vpraanja.
Tisti, ki odloajo o zunanji politiki torej niso svobodni, sooeni so z
omejitvami, ki prihajajo iz mednarodnega okolja in tistimi ki obstajajo
znotraj lastne drave (eksogene, endogene omejitve). Doloanje ciljev
zunanje politike, ocena monosti njihove uresniljivosti glede na stvaren
mednaroden poloaj in glede na poloaj v dravi ter glede na sredstva, ki
so razpololjiva in primerja, je bistvo zunanjepolitinega odloanja.

2)Kako do odlocitev prihaja

Sprejemanje zunanjepolitinih odloitev poteka skozi ve faz.

Navadno se loijo naslednje faze:

-Zbiranje podatkov
-Ovrednotenje podatkov
-Opredelitev problema
-Postavljanje alternativ
-Izbira smeri delovanja
-Koordiniranje razlinih instanc zunanjepolitinega odloanja in delovanja o
zadevi
-Izvedba odloitev v skladu z izbrano alternativo
-Ocena izvritve odloitve
-Spremljanje njenega uinkovanja.
Ubistvu gre za 3 temeljne faze:
1) obdobje pred sprejetjem odloitve
2) izbira in izvajanje odloitve
3) obdobje po odloitvi
Zunanjepolitina praksa pa potrjuje, da gre pri zunanjepolitinem
odloanju v osnovi za tri faze:
1) pobuda in zbiranje informacij (pripravljalna faza)
2) sprejem odloitve (faza dejanske odloitve)
3) izvajanje odloitve (poodloitvena faza)
POBUDA je potrebna zaradi tega, da pride do razmisleka o potrebi
zunanjepolitine odloitve, razlogi za pobudo so razlini (problemi v
odnosu z drugo dravo, nastop novega dejanskega ali pravnega stanja
itd. ) Ko do pobude pride je najprej v igri ZBIRANJE INFORMACIJ zbirajo
se e znane informacije in seveda nove, informacije so potrebne za
pripravo konkretne odloitve.
Vzporedno z zbiranjem podatkov poteka OCENA DEJANSKEGA
POLOAJA, to je za sprejem zunanjepolitine odloitve najpomembneja
faza. Ocena dejanskega poloaja vsebuje oceno mednarodnega poloaja,
poloaja drave, na katero se odloitev nanaa (notranji in mednarodni
pooaj drave). V pripravljalni fazi imajo najpomembnejo vlogo strokovne
slube, strokovnjaki, svetovalci.

Izbira odloitve pomeni vstop v drugo fazo, gre za IZBIRO MED VE

ALTERNATIVAMI - SPREJEM ODLOITVE, ko je odloitev izbrana sledi
njeno IZVAJANJE. V tej fazi je potrebno marsikdaj sprejeti konkretne
odloitve.
Pri sprejemanju odloitev v zunanji politiki je zelo pomembno doloiti
cilje in izbrati sredstva, e so doloeni cilji, ki jih z izbranimi sredstvi ni
mogoe uresniiti je neuspeh tako reko zagotovoljen.
V sodobnih mednarodnih odnosih je uspeneje in primerneje sprejemati in
uveljavljati odloitve, ki so kompromisne in usmerjene k nekim
dogovorom, kot pa tiste, ki uveljavljajo enostranske interese.
KOMPROMIS
Pri odloanju v zunanji politiki je pomembno, da se tisti, ki odloitve
sprejemajo, zavedajo, da je v konni posledici in praviloma za ureditev
problemov in sporov potreben KOMPROMIS. Iskanje kompromisnih reitev
je bistvo zunanje politike in navadno edino moen, stvarno dosegljiv cilj,
saj se v mednarodni skupnosti sooajo razlini interesi suverenih drav.
Pri prizadevanju za kompromis je potrebno upotevati predvsem cilj
kompromisa - njegovo vsebino in uresniljivost in monost ,da do
kompromisa sploh pride, saj mora biti kompromis sprejemljiv za obe strani.
Da je nek kompromis za dravo sprejemljiv mora biti v skladu z njenimi
dolgoronimi zunanjepolitinimi cilji, dolgorone cilje je treba pri odloanju
o monem kompromisu vedno upotevati.
Kompromis je moen le, e bo sprejemljiv tudi za drugo stran,
potrebno je poznati, razumeti, upotevati cilje druge strani (viveti se je
potrebno v poloaj druge strani). Pogoj za to je dobro delo diplomacije,
njena sposobnost zbrati prave podatke, razumeti procese razmiljanja itd.
Na poti h kompromisu je potrebno upotevati tudi mone reakcije-podporo
ali pa nasprotovanje v mednarodnem okolju, saj kompromis lahko posee
tudi v interese drugih drav. In nenazadnje je potrebno upotevati
verjetnost, da bo kompromis uresnien.

NACIONALNI INTERES

Nacionalni interes je mo razumeti kot stiie najpomembnejih

interesov drave,
z njim je mogoe razumeti zagotovitev
samostojnosti in teritorialne integritete drav, politinega sistema
in politinih vrednot pa tudi nacionalne kulture in nacionalnih
vrednot.

Pri nacionalnem interesu gre v osnovi za temeljne, vitalne, preivetvene

interese drave; zlasti tenja po preivetju. Nacionalni interes drave vidijo
predvsem v razmerju lastne varnosti, blagostanja, moi v odnosu do
varnosti. Nacionalni interes je vodilo in hkrati temeljni cilj zunanje politike.
Pri ugotavljanju in opredeljevanju nacionalnega interesa gre predvsem za
politini proces, v katerem se sooajo interesi, ki naj bi si pridobili status
nacionalnega interesa, torej interesa ki je skupen celotni naciji, igar
uresnievanje je temeljna naloga drave in njene zunanje politike.
Nesporno in varno je v nacionalnem interesu videti tiste interese, ki so za
dravo dejansko vitalnega pomena njena varnost in blagostanje.
Nacionalni interes je splet najpomembnejih dolgoronih interesov in
zunanjepolitinih ciljev vsake drave.
Nacionalni interes je kot skupnost teenj, skupnost najpomembnejih
interesov, ki jih drava skua uresniiti v odnosih z drugimi dravami; to je
skupek najpomembnejih dolgoronih cljev zunanje politike, njihovo
uresnievanje pa je zato praviloma stalnica zunanje politike.
Nacionalni interes se torej izraa v zunanji politiki v njenih dolgoronih in
stratekih ciljih.
Primer: Slovenski nacionalni interes po stiku z odprtim morjem, opredeljen
je tudi z razvojnimi interesi Kopra in historinimi dejstvi.e slovenska
zunanja politika kot nacionalni interes izpostavlja stik z odprtim morjem to
ni le subjektivna vizija politine elite in tistih,ki odloajo v zunanji politiki,
temve dejanski, objektivno obstoje, vitalen interes Slovenije, ki omogoa
uresnienje bistva nacionalnega interesa vsake drave njeno varnost in
blagostanje
.
Naloga in odgovornost tistih, ki odloajo o zunanji politiki je, da dejanski in
nacionalni interes dojamejo in ga uresniujejo.
Nacionalni interes se ne razglaa, pa pa se dejansko uresniuje z zunanjo
politiko.
Vasih se kot nacionalni interes opredeljujejo kratkotrajni in trenutni cilji in
vizije politine elite ali interesi drugih elit (gospodarske). Vendar pa imajo
taki interesi malo zveze z dejanskimi nacionalnimi interesi ali pa sploh ne.
Nacionalni interesi so praviloma dolgoroni, dolgoronost predpostavlja, da
nacionalni interes in zunanja politika ki naj ga uresniuje ni odvisna od
politinih sprememb v dravi (od sprememb vlade po volitvah). V
nacionalnem interesu, v prizadevanju za njegovo uresniitev, naj bi bila
povezana trajna hotenja.
Za nacionalni interes velja, da naj bi njegovo uresnievanje povezovalo
celotno politino in drubeno elito in najire plasti prebivalstva.

Nacionalni interes vsake drave je danes povezan z mednarodnim

sodelovanjem s sooanjem s problemi sodobnega sveta (od klimatskih
sprememb, terorizma do revine). Da se nacionalni interesi na
posameznih podrojih lahko
sploh uresniujejo morajo biti drave
vkljuene v mednarodne organizacije (NATO, EU).

DIPLOMACIJA IN NJENA VLOGA

Pod pojmom diplomacija razumemo poseben del dravnega aparata,
osebja, ki kot del ministrstva za zunanje zadeve (kot diplomacija) deluje v
tujini, ali kot posebno dejavnost, ki s tem posebnim osebjem (diplomati) s
posebnimi sredstvi zunanje politike slui uresnievanju ciljev zunanje
politike, ali kot sinonim za pogajanja kot posebnim nainom delovanja
zunanje politike. Bistvo diplomacije je komuniciranje med dravami, v
svojem jedru pomeni diplomacija komuniciranje med dravami in z
mednarodnimi organizacijami.
Bistvo poetja diplomatov je komunikacija z diplomati drugih drav, s
funkcionarji in zunanjepolitino birokracijo. Pod osebjem diplomacije
razumemo ves tisti birokratski aparat zunanjega ministrstva, ki izvaja
zunanjo politiko drave v tujini; vkljuuje pa diplomatsko osebje in
konzularno osebje, diplomatsko osebje v predstavnitvih drve pri
mednarodnih organizacijah ali na specialnih misijah. Diplomacija kot
kominiciranje med dravami obstaja odkar obstajajo drave oziroma razne
druge oblike povezovanja ljudi (plemenske skupnosti)
Diplomatska in konzularna funkcija sta med seboj povezani dravni
funkciji, tudi organizacijsko, njune naloge se prepletajo in dopolnjujejo.
Opozoriti velja na nekatere formalne, tudi dejanske razlike med
mednarodnim diplomatskim in konzularnim pravom. Ker se v diplomatski
funkciji izraa odnos dveh suverenosti, se to kae najprej v imenovanju
efa diplomatske misije, veleposlanika. Formalno ga imenuje ef drave in
ga akreditira z akreditivnim pismom-pooblastilom. S tem pismom ef
drave poiljateljice sporoa efu drave prejemnice, da doloeno osebo
imenuje za svojega predstavnika njegove drave, in prosi s tem efa
drave prejemnice naj ga sprejme in mu nudi pomo in sodelovanje. Da bo
veleposlanik uival sodelovanje in naklonjenost drave prejemnice se to
formalno izrazi z agremanom. Agreman je vsekakor potrebno pridobiti e
pred formalnim imenovanjem veleposlanika.

Znailnosti dobrega diplomata: resnicoljubnost, natannost, umirjenost,

potrpeljivost, dobrovoljnost, zmernost, lojalnost, inteligenca, znanje,
analitinost, gostoljubnost, marljivost, arm.
Diplomat je dolan poroati resnico, brez olepavanja in brez opuanja
tistega, kar je slabo. Diplomat mora biti nekdo, ki vzbuja zaupanje pri
sogovornikih, ki utijo, da govorijo z osebo, katere beseda velja jemati
resno, saj so utemeljene in verodostojne. utiti torej morajo, da za
besedami stoji znanje, zrelost, izkunje, osebno preprianje. Vloga
diplomata ni ustvarjati, zaostrovati teav v odnosih med dravami, vloga
diplomata je, da teave reuje.
Diplomat slui dravi, naciji, narodu in ne politini stranki, ideoloki opciji.
Diplomati delujejo tudi med mednarodnimi organizacijami.
Vloga
diplomacije je torej, vzpostavljanje gospodarskih, kulturnih,
znanstvenih stikov, pomo pri neposrednih stikih med organi
drav na razlinih podrojih, tudi vojakihpolicijskih, med
parlamenti. V sodobnem mednarodnem ivljenju se je vloga diplomacije
do danes bistveno spremenila.

SREDSTVA ZUNANJE POLITIKE

Sredstva zunanje politike so vsi tisti ukrepi materialne ali nematerialne
narave, s katerimi drave razpolagajo in jih uporabljajo za doseganje
zunanjepolitinih ciljev. S temi ukrepi drave in njeni organi za zunanje
zadeve uveljavljajo ali branijo interese lastne drave v odnosih z drugimi
dravami, s temi sredstvi drave delujejo v mednarodni skupnosti.
a)ekonomski ukrepi(vzpostavitev embarga, uvedba sankcij)
b)politini ukrepi (prekinitev diplomatskih odnosov)
c)pravni ukrepi(sproitev zadeve pred mednarodnim sodiem)
d)propagandni ukrepi (nastopi pred mednarodnimi forumi)
e)ukrepi z uporabo prisile (vojaki poseg, oboroena intervencija).
Dopustnost, nain in pogoje uporabe ukrepov zunanje politike, njihovo
uporabo praviloma ureja mednarodno pravo, mednarodno pravo te ukrepe
bodisi prepoveduje, dopua ali doloa naine njihove uporabe.
Pogosto so organi, ki odloijo o uporabi nekega zunanjepolitinega
sredstva (prekinitev diplomatskih in konzularnih odnosov) pod monim
pritiskom raznih interesov in javnega mnenja.

Sredstva zunanje politike uporabljajo tudi mednarodne organizacije.

Vsaka drava je naeloma svobodna pri izbiri sredstev zunanje politike,
izbor sredstev za uresnievanje zunanjepolitinih ciljev je izraz suverenosti
drave, vendar pa obstaja tudi nekaj omejitev pri izbiri (vse drave namre
nimajo na razpolago vseh sredstev, omejenost zaradi razmer v
mednarodni skupnosti, notranjepolitini poloaj v dravi)
Uporabo veine sredstev zunanje politike ureja mednarodno pravo
(uporaba oboroene sile je naeloma prepovedana)
Sredstva zunanje politike lahko delimo na POSREDNA IN NEPOSREDNA.
POSREDNA
So izraz poloaja drave v mednarodni skupnosti, doloajo in krepijo njen
mednarodni status, drava jih s pridom uporablja oziroma se nanje opira
tudi tedaj, ko uveljavlja ali iti lastne interese. (mednarodni poloaj
drave, njen mednarodni status, lanstvo drave v mednarodnih
organizacijah, njena zaveznitva, politina, gospodarska, vojaka mo.)
Posredna sredstva so temelj, okvir za uporabo tistih sredstev zunanje
politike, ki so opredeljena kot neposredna sredstva zunanje politike.
Posredna sredstva uinkujejo posredno in dolgorono.
NEPOSREDNA
So prava sredstva zunanje politike, uporablja se jih v zunanji politiki in
diplomaciji, da bi z njimi dosegli konkretne zunanjepolitine cilje
(kratkorone, dolgorone) . z uporabo teh sredstev se skua dosei, da bo
druga stran pristala na zahteve in priakovanja, ter da se bo doseglo
konkretne koristi v odnosih z drugo dravo. Neposredna sredstva delimo
naprej na sredstva prisiljevanja in sredstva preprievanja.

Delitev neposrednih sredstev

-sredstva prisiljevanja
-sredstva preprievanja
K sredstvom prisiljevanja sodijo tista sredstva zunanje politike, s katerimi
se skua drugo dravo prisiliti, da ravna na doloen nain, da opusti ali
spremeni doloeno ravnanje, da ugodi zahtevam drave, ki prisilni
zunanjepolitini ukrep izvaja. Sredstva prisiljevanja drave redkokdaj
uporabljajo, zaradi raznih tveganj. Za uporabo teh sredstev mora imeti
tisti, ki jih uporablja dominanten, politini, gospodarski in vojaki poloaj,

10

razpolagati mora z mojo, majhne in ibke drave praviloma ne uproabljajo

sredstev prisiljevanja. V sodobnem mednarodnem pravu je uporaba
sredstev prisiljevanja v veliki meri prenesena v pristojnost mednarodnih
organizacij (VS OZN). Pri uporabi sredstev prisiljevanja sprejete odloitve
praviloma izvajajo vojska, tajne slube, gospodarsko, finanno ministrstvo,
Manjim dravam so kot neposredna sredstva zunanje politike na
razpolaga sredstva preprievanja (diplomacija, pogajanja, sklicevanje na
mednarodno pravo, uresnievanje zunanjepolitinih ciljev z dialogom in
arbitrao, mednarodnim sodiem). Uresnievanje zunanjepolitinih ciljev s
sredstvi preprievanja pa je bolj dolgotrajen proces. Pri uporabi sredstev
preprievanja sprejete odloitve praviloma izvaja ministrstvo za zunanje
zadeve, diplomatska in konzularna sluba itd.

11