Professional Documents
Culture Documents
Polžna Gonila - Flašker, Ren
Polžna Gonila - Flašker, Ren
POLŽNA GONILA
Monografija
Maribor 2005
Jože Flašker in Zoran Ren: Polžna gonila
© 2005 Fakulteta za strojništvo.
Avtorja: Red. prof. dr. Jože Flašker, univ. dipl. inž. str.
Red. prof. dr. Zoran Ren, univ. dipl. inž. str.
Naslov avtorjev: Red. prof. dr. Jože Flašker, univ. dipl. inž. str.
Red. prof. dr. Zoran Ren, univ. dipl. inž. str.
Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo
Smetanova ul. 17, 2000 Maribor
E-mail: joze.flasker@uni-mb.si; ren@uni-mb.si
Monografija Polžna gonila obravnava teorijo in prakso gonil, ki spadajo v skupino ozobljenih
prenosnikov za prenos gibanja med mimobežnimi osmi gredi. Mimobežnost gredi omogoča,
da lahko prenašamo moč od ene pogonske gredi na več gnanih gredi. Najpogosteje je
pogonski del gonila polž (če se vrši zmanjšanje – redukcija – števila obratov), vendar je lahko
pogonski del prenosnika tudi polžnik (v primeru povečanja – multiplikacije – števila obratov,
z nizkim izkoristkom gonila). Smer vrtenja polžnika je odvisna od smeri vrtenja polža in
smeri vijačnice polža.
S polžnimi gonili lahko dosežemo velika prestavna razmerja, pri redukciji od i = 1…100, pri
multiplikaciji pa od i = 1…0,6. S povezovanjem dveh ali več polžastih gonil lahko dosežemo
zelo velika prestavna razmerja. Polžna gonila obratujejo tiho obratovanje pri visokem in
nizkem številu obratov, praktično v celotni življenjski dobi obratovanja; odlikuje jih visoka
obremenilnost, ki jo omogoča ubiranje večjega števila zob (2 do 4); praviloma imajo dolgo
življenjsko dobo, relativno dober izkoristek pri večstopenjskih polžih, možnost
samozapornosti itd.
Polžna gonila se najpogosteje uporabljajo za prenose moči do 150 kW, uporabljamo pa jih pri
izdelavi transporterjev, dvigal, motornih dvigal, tekstilnih strojev, ladijskih krmil, pri
bobenskih pogonih, žarih, centrifugah, črpalkah itd. Razen tega se uporabljajo tudi pri gradnji
orodnih strojev, tirnih in cestnih vozil. V novejšem času uporabljamo polžna gonila tudi za
manjša prestavna razmerja (i = 1 do 5), s katerimi dosegamo prenos velikih moči z dobrim
izkoristkom. Takšni prenosniki se vgrajujejo pred ali za valjasta gonila zaradi doseganja
velikih prestavnih razmerij z dobrim izkoristkom.
Navedena dejstva nazorno ilustrirajo pomembnost polžnih gonil za inženirsko prakso prenosa
moči. Vendar je za doseganje optimalnih obratovalnih parametrov potrebno posvetiti ustrezno
pozornost oblikovanju in predvsem izdelavi ozobja polžnih gonil, saj nedoslednosti hitro
vodijo do poslabšanja ubirnih razmer ozobja in s tem zmanjšanja učinkovitosti gonil. Vsled
tega je nujno potrebna ustrezna referenčna strokovna literatura s področja polžnih gonil za
namene pravilnega oblikovanja, izdelave in vzdrževanja teh gonil. Predlagana monografija
zadovoljuje vse navedene potrebe in izhaja iz večletnega uspešnega dela avtorjev na tem
področju.
Avtorja
VSEBINA
1. OSNOVE 1
1.1 UVOD 1
1.2 SLOŠNO O POLŽNIH GONILIH 1
1.3 OBLIKE POLŽEV IN POLŽNIKOV 3
2.1 UVOD 6
2.2 NASTANEK POLŽA 6
2.3 PROFILI ZOBNIH BOKOV VALJASTIH POLŽEV 7
2.4 DVOJNATA POLŽNA GONILA 11
2.5 POSEBNE OBLIKE POLŽEV 12
2.6 POMEMBNA DEJSTVA 15
3.1 UVOD 16
3.2 TEHNIČNE KARAKTERISTIKE POLŽNIH GONIL 17
3.3 GEOMETRIJSKE KARAKTERISTIKE 23
3.4 OBLIKA GONILA 25
3.3 POLOŽAJ VGRADNJE 27
4.1 UVOD 29
4.2 DEFINICIJE POJMOV IN DOLOČILNE VELIČINE POLŽA 30
4.3 DEFINICIJE POJMOV IN DOLOČILNE VELIČINE POLŽNIKA 36
4.4 UBIRANJE POLŽNE DVOJICE 42
4.5 MEJNO ŠTEVILO ZOB 46
4.6 POTREBNI PODATKI ZA IZDELAVO POLŽA IN POLŽNIKA 46
5.1 UVOD 49
5.2 SILE 49
5.3 HITROSTI 54
5.4 SAMOZAPORNOST, SAMOZAVORNOST IN IZKORISTEK 55
6. KONTROLA NOSILNOSTI POLŽEVE DVOJICE 62
6.1 UVOD 62
6.2 VARNOST PROTI SEGREVANJU 63
6.3 VARNOST PROTI JAMIČENJU 67
6.4 VARNOST PROTI OBRABI 68
6.5 VARNOST PROTI ZLOMU ZOBA 72
6.6 VARNOST PROTI UPOGIBU GREDI 72
6.7 VPLIV DODATNIH OBRATOVALNIH POGOJEV 73
6.8 PRIMERJAVA STANDARDOV DIN IN AGMA 75
7.1 UVOD 79
7.2 IZDELAVA POLŽEV 79
7.3 IZDELAVA POLŽNIKOV 84
8.1 UVOD 87
8.2 KONTROLA POLŽA 87
8.3 KONTROLA POLŽNIKA 89
8.4 TOLERANCE 91
9.1 UVOD 98
9.2 IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE POLŽNIH GONIL 99
9.3 MONTAŽA POLŽNIH GONIL 117
1 OSNOVE
Poglavje podaja nekaj osnovnih pojmov ter splošen pregled o polžnih dvojicah in
njihovih lastnostih. Govori tudi o nastanku vijačnice, njeni smeri in večvojnih polžih.
Opisane so različne oblike polžev in polžnikov.
1.1 UVOD
Polžna gonila se v tehniški praksi zelo pogosto uporabljajo. Omogočajo namreč velika
prestavna razmerja v eni stopnji, tih tek in, če je potrebno, tudi samozapornost gonila, kar je v
praksi pogosto želena vrednota. Prav tako so enostavna za vzdrževanje, omogočajo različne
položaje vgradnje in načine pritrditve (prirobnična, z nogami, z ročico). Pri odločitvi izbire
polžnega gonila pa moramo upoštevati da polžno gonilo nima konstantnega izkoristka, kot
npr. valjasti ali stožčasti pari, ampak je izkoristek v zelo širokem področju (od zelo majhnega
do izjemno velikega), kar kaže, da pri odločitvah oblikovanja polžnega gonila to moramo
upoštevati in je zelo priporočeno imeti vsaj nekaj praktičnih izkušenj, sicer bomo pri prvih
izvedbah precej razočarani.
polž
osni razmik
a
polžnik
Polžna gonila sestavljata polž in polžnik na sliki 1.1. Spadajo v skupino ozobljenih
prenosnikov za prenos gibanja med mimobežnima osema gredi. Kot, ki ga oklepata osi obeh
gredi, je najpogosteje 90°, vendar je lahko tudi različen od 90°. Mimobežnost gredi omogoča,
da lahko prenašamo moč od ene pogonske gredi na dve gnani gredi. Najpogosteje je pogonski
del gonila polž (vrtilne hitrosti se zmanjšajo), če pa hočemo vrtilne hitrosti povečati, je lahko
pogonski del prenosnika tudi polžnik (izkoristek je v tem primeru nizek). Smer vrtenja
polžnika je odvisna od smeri vrtenja polža in smeri vijačnice polža.
1
Osnove
S polžnimi gonili lahko dosežemo velika prestavna razmerja i = 5 do i =150 (200) pri
zmanjšanju vrtilne hitrosti (redukcija (R) - pogon s polža na polžnik), pri povečanju vrtilne
hitrosti (multiplikacija (M) - pogon s polžnika na polž) pa od i = 0,2 do i = 0,05.
Visoko obremenjena gonila s toplotno obdelanimi in brušenimi zobmi polža hladimo (rebra
na ohišju, rotor pihala nameščen na polžu, hlajenje z vodo). V novejšem času uporabljamo
polžna gonila tudi za manjša prestavna razmerja (i = 1 do 5), s katerimi dosegamo prenos
2
Osnove
velikih moči z dobrim izkoristkom. Z ustrezno obliko bočnih ploskev polža, ob približno
enaki ceni na enoto moči, dosegamo manjše prostornine in večje izkoristke.
a b c
e
č d
3
Osnove
φdm1
Pz1
γm
π⋅dm1
Na sliki 1.3 je prikazan nastanek vijačnice na srednjem valju polža. Trikotnik z vodoravno
kateto, katere dolžina je enaka obsegu valja in oklepa s hipotenuzo kot γm navijemo na valj s
premerom dm1 in navpično osjo. Tako zvita hipotenuza oblikuje vijačnico. Če hočemo dobiti
vijačnice polža še na drugih premerih moramo trikotniku spremeniti dolžino vodoravne katete
(obseg) in obdržati vzpon. Pri tem se premeni tudi kot vzpona. Zato so na različnih premerih
polža različni koti vzpona. Pri izračunih običajno uporabljamo srednji kot vzpona γm, razen
kadar računamo določene veličine na drugih premerih.
Vijačnice polža (zobje polža) so lahko desne ali leve; tako govorimo o polžu z desno oziroma
levo vijačnico (slika 1.5). Desni vijačnici polža dajemo prednost. Levo vijačnico izbiramo
samo v določenih primerih glede na posebne zahteve po določenih smereh vrtenja. Na slliki
1.4 je prikazana odvisnost vrtenja polžnika od smeri vijačnice polža.
Z opazovanjem določimo smer vijačnice tako, da postavimo os polža tako, da stoji navpično
(slika 1.5) in opazujemo v katero smer se vzpenja vijačnica. Če se dviga v desno je desna
vijačnica, če v levo pa leva vijačnica.
4
Osnove
Polž ima najpogosteje manjši premer kot polžnik, kot vzpona vijačnice polža pa je manjši od
45°. Polž ima eno ali več vijačnic (zob), ki so naviti na valjasto (slika 1.3) ali globoidno
oblikovano telo (razdelni ali srednji valj), podobno kot navoj vijaka. Glede na število vijačnic
so polži lahko eno-, dvo-, tri- ali večstopenjski (slika 1.6).
pz1=2px pz1=3px
pz1=px px px
Slika 1.6 Eno (a), dvo (b) in tristopenjski polži (c) – vsi so desni
5
Profili zobnih bokov polžev
2.1 UVOD
Pri odločanju o obliki polža nas bo vodila predvsem možnost izdelave, ne glede na to ali ga
bomo izdelovali sami ali v kooperaciji. Razmišljati moramo o izdelavi polža, orodju za
izdelavo polžnika in sami izdelavi polžnika ter o kontroli merilnih veličin. V primeru
osvajanja novega izdelka se mora našteto ujemati ujemati te tri stvari še z dolgoročno
strategijo podjetja, saj je lahko povezano z velikimi investicijami še posebej pri večji
zahtevnosti in konkurenci. Nosilnosti gonil z različnimi polži pa se lahko zelo razlikujejo.
Slika 2.1 prikazuje nastajanje vijačnice kot rezultante krožnega gibanja okoli osi vrtenja in
premočrtnega gibanja v smeri osi vrtenja. Ravnino A' (slika 2.1) odkotalimo brez drsenja po
valju polmera rb (osnovni valj). Premica p', ki leži v ravnini A' opiše pri tem vijačnico.
Položaj premice p' je določen glede na os valja, polmer rb (najkrajša razdalja med osjo 0 in
premico) ter kotom γb. Presek ravnine pravokotne na os 0 in vijačnice je evolventa. Če naredi
premica en zasuk okoli osi, se vse točke na premici zamaknejo za 360°, poleg tega pa se
pomaknejo za velikost vzpona P do položaja vzporednega s predhodnim položajem premice.
Vse točke na premici p' imajo enak pomik pz1 (vzpon vijačnice), vendar je kot nagiba γ
premice p različen in odvisen od oddaljenosti r posameznih točk na premici p' od osi 0:
6
Profili zobnih bokov polžev
p z1
tan γ = (2.1)
2 ⋅π ⋅ r
Površina, ki jo z vijačnim gibanjem okoli osi 0 opisuje premica p', je prostorska poševnokotna
odprta vijačna površina. Če leži na oddaljenosti (rb – r) od ravnine A, z njo čvrsto spojena
druga ravnina A', bo premica p v ravnini A pri valjanju ravnine A' po valju polmera rb prav
tako opisovala vijačnico.
Premica p je vzporedna s premico p', proti osi pa je nagnjena za kot γ. Pri valjanju ravnine A'
po osnovnem valju rb ovija ravnina A' valj polmera rb. Presek ravnine pravokotne na os 0 z
vijačnico premice p daje podaljšano evolvento. Površina vijačnice je omejena s temenskim in
korenskim valjem. Če je rb = r (γ = γb) se premica p dotika osnovnega valja, vijačnica pa
nastaja z nizom tangent na osnovno vijačnico.
Pri brušenju ZA polža os vrtenja brusne plošče nagnjena proti osi polža za kot vzpona
vijačnice (γm), simetrala profila brusne plošče pa se sklada s sečiščem osi brusne plošče in
polža (slika 2.3). Pri takšni nastavitvi brusa, mora biti pri brušenju ZA polža profil brusne
plošče zakrivljen. Če je kot vzpona majhen, se ZA polž lahko brusi tudi z brusno ploščo z
ravnimi boki. Čim manjši je premer brusa, tem manjše je odstopanje profila bočne ploskve.
7
Profili zobnih bokov polžev
2.3.2 Obliko boka N (ZN polž, imenujemo ga tudi spiralni polž - približen, sl. 2.2b)
Dobimo ga, če je stružni nož trapezne oblike glede na ravnino, ki prehaja skozi os vrtenja,
postavljen poševno za kot vzpona vijačnice polža. ZN polž lahko dokaj uspešno izdelamo s
pomočjo čelnega (prstnega) rezkarja in malega ploščatega rezkarja (večji je rezkar, bliže smo
profilu ZK) (slika 2.2c). V preseku pravokotnem na os vrtenja ima ZN polž obliko podobno
Arhimedovi spirali, v preseku N-N (slika 2.6) pa trapezno obliko. V preseku A-A (slika 2.6) so
bočne ploskve rahlo izbočene. Standardno obliko profila (trapezno obliko) pri ZN polžih
lahko ima ali zob ali medzobje.
a) b) α0
α0
SN ČF PF
SN MZ
BP BP
α0
α0
ω2
3
w
2 1
c) č) d) 1
ω1
BP BP
ZC – ubirnica
0 – kinematična linija
γm
γm
Brušenje ZN polžev se vrši podobno kot brušenje ZA polžev (slika 2.3) s to razliko, da ima
profil brusne plošče ravne bočne ploskve, premer brusa pa mora biti čim manjši. ZN polže
lahko brusimo s prstnim brusom (slika 2.3).
8
Profili zobnih bokov polžev
9
Profili zobnih bokov polžev
2α n
s mne m
N-N n
p mn
s mn
p mn
hf ha
h
2αw
px smx emx
A-A
G
P=z1⋅pa
G-G
hf ha
βm
N
A
da1
df1
A rb
dm1
db1
N
γm
G
γm γb
pb
z 1p b
γb
pz1=z1⋅px
10
Profili zobnih bokov polžev
pz1
rb
rb
pz1
db
γb γb
V ravnini, ki prehaja skozi os vrtenja (A-A) je profil bočne ploskve hiperbola, v ravnini, ki leži
pravokotno na kot vzpona (N-N), pa je profil bočne ploskve izbočen. Ta profil ustreza obliki
bočne ploskve evolventnega valjastega zobnika s poševnimi zobmi in velikim kotom nagiba
bočne ploskve. E – polži se izdelujejo s struženjem, odvalnim rezkanjem in odvalnim
brušenjem (slika 2.2 č), na primer, s pomočjo ravne brusne plošče, katere os vrtenja oklepa z
osjo polža kot γm, ob tem pa je proti osi polža nagnjena za kot αw (slika 2.2 č in 2.5 c). Bočne
ploskve evolventnih polžev lahko enostransko brusimo z ravnimi brusnimi ploščami, kot kaže
slika 2.5 b.
vzponu, se medzobna vrzel postopoma širi, debelina zoba pa zožuje. Z aksialnim pomikanjem
polža proti polžniku lahko zračnost med posameznimi zobmi polža in polžnika nastavimo na
željeno velikost. Prednost je v tem, da se ne spremeni razmak osi, niti položaj polja ubiranja.
Izdelava ustreznih vzponov mora ustrezati zahtevam danega prestavnega razmerja. Pri tem
težimo k minimalni zračnosti, ki je odvisna od velikosti modula in števila zob polžnika.
smax α1 α2 smin
2.5.1 Polži s konkavno obliko bočne ploskve (ZC polž slika 2.2 d in 2.10)
Valjasti polž s konkavnimi boki, v kombinaciji z globoidnim polžnikom, ima v primerjavi z
ostalimi polžastimi gonili naslednje prednosti:
1. Zobje polža imajo konkavni profil, za razliko od konveksnih ali ravnih bočnih ploskev pri
navadnih izvedbah polžev.
2. Specifični bočni pritiski so zelo nizki, kar omogoča z določeno prilagodljivostjo bočnih
ploskev vzdrževanje potrebnega oljnega sloja med bokoma obeh površin zob.
3. Ugoden položaj dotikalnic bočnih ploskev (pravokotno na smer drsenja), ki omogoča
ustvarjanje hidrodinamičnih tlakov v oljnem sloju.
4. Izgube zaradi trenja so manjše, zaradi tega je tudi segrevanje manjše; Ob ostalih enakih
pogojih lahko ta gonila, v primerjavi z drugimi polžastimi gonili, prenašajo 25% do 40%
večje moči.
5. Obrabe zob so manjše, zaradi tega je daljša življenjska doba, koreni zob so debelejši (pri
istem modulu so zobje konkavnega polža v korenu močnejši), s tem pa so napetosti v
korenu zob manjše.
12
Profili zobnih bokov polžev
Slika 2.11 Primerjava obremenitev zobnega boka (ploščinski tlak) med polžem Cavex in
navadnim polžem
Poznamo več vrst različnih konkavnih oblik zobnih bokov: paraboličen profil, profil v obliki
krožnega loka, CAVEX profil… Vsem je skupno to, da z obliko zobnega boka dosežemo pri
obratovanju nižje ploščinske tlake (slika 2.11), kar omogoča večjo obremenljivost teh gonil.
13
Profili zobnih bokov polžev
14
Profili zobnih bokov polžev
p=π m
0.617m
sp=0.59 p ep=0.41 p
1.01m
α=15° α=15°
15
Zasnova polžnih gonil
3.1 UVOD
Kot smo že omenili, je želeno, da za oblikovanje polžnih gonil imamo praktične izkušnje.
Začetnik ali študent tega seveda nima. Zato je v tem poglavju nekaj pomembnih podatkov,
kako, s čim in kje začeti. Ne smemo namreč pozabiti, da vsako odločitev sprejmemo sami, in
da seveda naš izdelek na koncu mora dobro in brez problemov delovati, kupec pa mora biti
zadovoljen. Na začetku se pač poslužujemo podatkov, ki so na razpolago, ki jih najdemo v
različnih virih. V vsakem primeru so osnovni podatki, kot so moč (P) in prestavno razmerje
(i) premalo, da bi lahko oblikovali želeno gonilo. Že na začetku se je potrebno zelo potruditi,
da si pridobimo še druge pomembne podatke, kot so podatki o pogonskem stroju, gnanem
stroju, režimu delovanja, okolju v katerem bo pogon deloval, kolektiv obremenitve itd… Cela
kopica podatkov je, ki odločilno vplivajo na naš izdelek. Zagotovo pa težimo, k rešitvam, da
izdelamo gonilo s standardnim modulom (m), standardno polževo značilnico (q) in
standardnim osnim razmikom (a).
V prvih treh poglavjih smo spoznali kaj pomeni besedna zveza »polžno gonilo« in kako je to
gonilo sestavljeno. Sedaj so na vrsti smernice, ki nam bodo pomagale priti do osnovnih
dimenzij gonila na temelju naših potreb oziroma želja. Šele v primeru, da nam osnovne
karakteristike ustrezajo glede na predpostavljene se bomo lotili nadaljnjega dela in natančnih
izračunov oziroma kontrol. Če se zgodi, da nam zasnova ne ustreza, bomo začeli z novim
gonilom oziroma na novo. Ni potrebno, da bo spet polžno.
Vedno je potrebno vsako odločitev dobro utemeljiti. Pri tem pa moramo upoštevati, da so
najpomembnejši argument stroški. Pomembna ni samo nabavna cena gonila, ampak je
potrebno o vsej zadevi celovito razmisliti in napraviti potrebne analize stroškov za celotno
življenjsko dobo gonila, ki ga pripravljamo oz. načrtujemo. Najpomembnejši stroški so:
nabavna ali izdelovalna cena gonila, stroški montaže gonila na objekt, stroški zagona in
utekanja, stroški vzdrževanja v predvideni življenjski dobi, poraba energije…Seveda ni
vseeno, ali bomo to gonilo uporabljali mi, ali ga bomo prodali, ali gre za posamezen izdelek
ali gre za gonilo, ki ga bomo serijsko izdelovali. V vsakem primeru pa je potrebno razmišljati
dolgoročno, tako da bomo lahko naše izdelke tržili tudi v bodoče. Tako moramo stranko
zadovoljiti v vsakem primeru s kvaliteto, ustreznimi tehničnimi karakteristikami,
zanesljivostjo, enostavnim in poceni vzdrževanjem in nizko porabo energije.
Za vse to moramo zelo dosti vedeti o gonilu, ki ga še ni, ki šele nastaja. V prvi vrsti so to
tehnične lastnosti gonila, obremenitveni kolektiv, okolje v katerem bo gonilo obratovalo,
pogonski motor, lastnosti stroja, ki ga bo gonilo poganjalo (sunki, vztrajnostni momenti
gibajočih mas), v kakem položaju bo gonilo obratovalo kako bo gonilo pritrjeno itd. Če bo
16
Zasnova polžnih gonil
gonilo delovalo brez pogonskega motorja pa o izvedbi vstopa v gonilo oziroma v obliki
izvedbe pogonske gredi (premer, obremenitve, potreben prostor…)
V tem učbeniku se s stroškovno analizo ne bomo posebej ukvarjali, temveč se bomo bolj
podrobno ukvarjali z lastnostmi in pogoji, ki so pomembni s tehničnega stališča.
Koeficient obratovanja polžnega gonila določimo nekoliko drugače kot pri drugih gonilih in
sicer je potrebno upoštevati še temperaturo okolice (koeficient KT) in dodatno še relativno
vklopno dobo (koeficient KED). Temperature okolice višje od 20°C upoštevamo s
temperaturnim koeficientom obratovanja KT (slika 3.1 ). Diagram velja za mineralno olje. Za
sintetično olje vrednosti korenimo (kvadratni koren).
17
Zasnova polžnih gonil
III II
2
Koeficient obratovanja-
1,8 I - manjši sunki I
temperaturni KT [-]
II - srednji sunki
1,6 III - veliki sunki
1,4
1,2
1
0,8
0 10 20 30 40 50 60
Temperatura okolice ϑ 0 [°C]
I,II in III se ujemajo s preglednico 1
Slika 3.1 Temperaturni koeficient obratovanja KT
Relativni čas obratovanja gonila upoštevamo s koeficientom časa obratovanja KED, ki znaša
od 0,8 , pri relativnem času obratovanja do 10% , oziroma 1,0 pri relativnem času obratovanja
100% (slika Slika 3.2 ). Ta dva koeficienta (KT in KED) veljata samo za polžna gonila. Dobro
ju je, upoštevati že pri zasnovi, saj je potem mnogo več možnosti, da bo na koncu po
postopku kontrole vse v redu.
Koef. časa obratovanja K ED [-]
0,95
0,9
0,85
0,8
0,75
0 20 40 60 80 100
Skupni faktor obratovanja KAS je tako zmnožek vseh treh (enačba 1). Tega tudi upoštevamo v
nadaljnjem izračunu!
K AS = K A ⋅ K T ⋅ K ED [-] (3.1)
Pri zasnovi polžnih gonil je primerno upoštevati še vztrajnostne mase pogonskega motorja
Jmot in gnanega stroja Jstr. To naredimo dokaj enostavno. Vse vztrajnostne mase reduciramo
na gred polža (pravilno upoštevati še prestavno razmerje) in jih primerjamo med seboj po
enačbi (3.2) upoštevamo vrednosti v preglednici 3.2. Če so naše potrebe in zahteve take, da
tega v preglednici 3.2 ni mogoče izpolniti, potem moramo povečati vztrajnostni moment mase
18
Zasnova polžnih gonil
Vrtilna hitrost ima najpogostejšo enoto min-1 (1/min), pogosto se uporablja enota RPM ali
R.P.M., ki pa je samo različno zapisana enota min-1 in se zato obe vrednostno ujemata.
Mnogo redkeje se uporabljajo še s-1, ki pa je od min-1 60 krat večja enota.
n1
i= [-] (3.3)
n2
Prestavno razmerje je veličina, ki odločilno vpliva na ceno, obliko in vrsto gonila, pa tudi na
vrsto in velikost pogonskega motorja. Velja obratno sorazmerje: manjši in hitrejši je motor,
večje je potrebno prestavno razmerje gonila in gonilo samo.
19
Zasnova polžnih gonil
Karakteristika pogonskega motorja je zelo pomembna pri izračunu gonila. Pri izbiri motorja
moramo upoštevati zahteve po potrebni moči za pogon naše naprave in hkrati še upoštevati
izkoristek vseh elementov in naprav, tako da na izstopni gredi gonila dobimo pričakovan
moment T2 in vrtilno hitrost n2. Pri polžnih gonilih je še posebej pomemben izkoristek. Važno
je pravilno ovrednotiti celoten izkoristek pogona in izbrati pravilno kombinacijo pogonskega
motorja in gonila, ne pa gledati samo motor ali samo gonilo. Pogonskemu motorju je potrebno
prilagoditi vstop v gonilo, tako da bo sklop cenovno ugoden in bo tudi zanesljivo deloval.
T2 ⋅ K AS
m ≥ 0,43 ⋅ 3 [mm] (3.4)
p dop ⋅ i ⋅ z1
V primeru, da hočemo malo gonilo, se odločamo za majhen z1, če pa želimo dober izkoristek,
vzamemo z1 čim večji. Običajno jemljemo srednje vrednosti, lahko pa se iz posebnih razlogov
odločimo tudi za vrednosti, ki odstopajo od priporočenih. Zelo redko uporabimo število zob
polža z1 večje od 6 (preglednica 3.4)
20
Zasnova polžnih gonil
Preglednica 3.5 Standardni moduli (DIN 3976) in pripadajoči srednji premeri polžev
Modul m (mm) 1 1,25 1,6 2 2,5 3,15 4 5 6,3 8 10 12,5 16 20
Srednji premer
22,4 26,5 31,5 40 50 63 80 95 112 140 170
polža dm1 (mm)
Srednji premer
17 22,4 28 28 33,5 42,5 50 63 80 100 118 140 180 212
polža dm1 (mm)
Srednji premer
18 21,2 26,5 31,5 40 50 63 75 90 112 132
polža dm1 (mm)
Priporočljivo je izbirati srednje premere polžev po standardu DIN 3976 zaradi hitrejše in
cenejše dobave rezkarjev za polževa kolesa (prednost imajo debelo tiskani premeri). Po DIN
3976 ni predvidenih več modulov in osnih razmikov, kot je v preglednicah 3.5 in 3.8. Za
manjša in večja gonila je potrebna izbira po lastni presoji. Po DIN 780 so standardizirani še
naslednji manjši moduli:
Mogoče je uporabljati druge osne razmike, module in srednje premere polžev, še posebej pri
velikoserijski proizvodnji. V tem primeru izračunamo srednji premer polža s pomočjo polžne
značilnice.
d m1
q= [-] (3.5)
m
a
a
Slika 3.1 Vpliv polžnega značilnega števila q na obliko polžnega gonila z istim osnim
razmakom (a), prestavnim razmerjem (i) in številom zob z1 = 1 (modul ni enak!)
21
Zasnova polžnih gonil
Uporabljamo jih iz dveh razlogov. Prvi nam pove kakšne oblike je polž. Če je vrednost
majhna, je polž vitek, visoke vrednosti pa imajo togi polži velikih premerov. Drugi razlog je
pri izračunu osnega razmika, ki ga enostavno določimo po enačbi 3.6, brez da bi uporabili
profilni premik. Vse vrednosti so lahko cela ali celo standardna števila. Zavedati pa se
moramo tudi dejstva, da z izbiro polžne značilnice zelo vplivamo na izkoristek polžne
dvojice. Slika 3.1 namreč lepo kaže spremembo kota vzpona vijačnice γm, ki v največji meri
vpliva na izkoristek (glej poglavje 7.2).
d m1 + z 2 ⋅ m + 2 ⋅ x ⋅ m (q + z 2 + 2 ⋅ x) ⋅ m (q + z1 ⋅ i + 2 ⋅ x) ⋅ m
a= = = [mm] (3.6)
2 2 2
a q z2
x= − − [-] (3.7)
m 2 2
Običajni koeficienti profilnih premikov se gibljejo med –0,7 in +0,4. Pri majhnem številu zob
polžnika (20-30) je treba paziti pri uporabi negativnega profilnega premika (spodrezanje zoba
polžnika pri izdelavi), pri pozitivnem profilnem premiku pa so zobje lahko koničavi.
Koničavost pri polžnikih ni tako velik problem kot pri zobnikih, vseeno pa je že iz estetskih
razlogov bolje, da se ji izognemo. Izberemo si lahko faktorje profilnega premika izven
navedenih mej, vendar je potrebno kontrolirati spodrezanje oziroma koničavost zob. Pri
številu zob polžnika z2 >50 se zaradi izboljšanja ubiranja in izkoristka lahko uporabijo manjši
koeficienti profilnih premikov (manjši od -0,7).
22
Zasnova polžnih gonil
Te mere so okvirne in nam služijo za oceno potrebnega prostora za gonilo in mase gonila. Pri
dokončnem oblikovanju gonila jih lahko povečamo, ali pa s konstrukcijskimi rešitvami,
(natančnostjo izdelave ter manjšanjem razdalj med stenami in vrtečimi deli gonila) tudi
zmanjšamo. V kolikor bi mere bistveno odstopale, je potrebno preveriti ustreznost izbranih
konstrukcijskih rešitev.
Enačba velja za lito ohišje. Varjene stene so lahko (15 do 25)% tanjše.
23
Zasnova polžnih gonil
⎛ 40 ⎞
VI = 2 ⋅ a + 6 ⋅ m + ⎜⎜ ⎟⎟ ⋅ m + 2 ⋅ d s [mm] (3.9)
⎝ q ⎠
Pri tem je potrebno paziti na pogon polža (motor, jermenica), ki lahko sega preko dimenzij
gonila in v bistvu še poveča mere gonila. Če uporabimo zobniško polževo gonilo se dolžina
gonila skupaj s pogonom zmanjša, ker vstop ni več na robu gonila na gredi polža, ampak v
bližini sredine gonila.
DO = VI − m ⋅ q [mm] (3.10)
ds
3 4 5
VI
1
DO ŠI
V širino so zajeti ohišje z ležaji in tesnili. Dolžina izstopne gredi iz gonila ni prišteta. Prav
tako ni dodana ustrezna večja dimenzija pogona (premer jermenice, verižnika, motorja…), ali
dodatnih hladilnih naprav na polžu (okrov ventilatorja…).
dveh strani). Izračunali bomo večjo (enačba 12) osno višino, ko gonilo pritrdimo s strani 1
(slika 3.3), kjer je polž. Ostali dve je mogoče enostavno določiti iz drugih mer. Tudi s
prirobnico lahko pritrdimo polževo gonilo z dveh strani (4 in 5 na sliki 3.3 ter A in B na sliki
3.5 ), vendar takrat ne govorimo o osni višini.
d s ŠI
H = DO + − [mm] (3.12)
2 2
Zaradi enotnega pritrjevanja so tudi osne višine standardizirane (DIN 747), zato je, zaradi
zamenljivosti z drugimi gonili, primerno uporabiti standardu ustrezno osno višino. Osna
višina je zaradi vgradnje gonila pomembna čeprav ga ne pritrdimo na noge. Takrat je sicer ni
potrebno zaokroževati na standardno vrednost, je pa priporočljivo, da je kak milimeter
manjša.
• Vstopna gred gnanega stroja ima dvojno vležajenje. Med gonilo in stroj moramo
obvezno vgraditi izravnalno gredno vez, ki dopušča vzporeden premik in
nevzporednost gredi. Natančnejši bomo pri vgradnji (čim bliže soosnosti), tišje in
enakomernejše (tresljaji) bo obratovanje ter daljša življenjska doba gonila, stroja,
gredne vezi in ležajev na obeh gredeh.
• Kadar je gred na stroju vležajena samo enkrat in predvidevamo drugo podprtje na
gonilu, je potrebno gonilo pri vgradnji zelo natančno prilagoditi (čim bliže soosnosti:
mali premik in kot) in na stroj vgraditi prilagodni ležaj, ki deluje kot členek.
V primeru večje nenatančnosti bo življenjska doba gredne vezi ali katerega ležajev bistveno
krajša. Zato moramo pri montaži biti zelo natančni in sproti preverjati lahkotnost vrtenja in
morebitne zračnosti med podlago in nogami odpravljati s podlaganjem nog. Kontrolo
soosnosti gredi kontroliramo z merilno uro ali laserjem. Tipalo namestimo na gred gonila in
25
Zasnova polžnih gonil
merimo opletanje gredi stroja pri vrtenju gredi gonila. Pri dokončni pritrditvi (pritegovanje
vijakov) se moment vrtenja ne sme bistveno povečati.
Gonilo lahko ima dve vrsti prirobnic. To sta prirobnici oblike „A“ (B5-DIN 42948 ali FF-po
IEC 72) in „C“ (B14- DIN 42948 ali FT-po IEC 72). Na izstopni strani gonila je vedno
nameščena „moška“ prirobnica (nastavek sredini po zunanjem valju), na objektu pa vedno
„ženska“ prirobnica (sredini luknja). Obe sredilni ploskvi morata imeti ustrezen ujem (ISO
286, DIN 7154, DIN 7155 in DIN 7157), ki je običajno prehoden (H/j).
Izberemo si lahko tudi druge dimenzije in oblike prirobnic, vendar moramo razmisliti o
zamenljivosti gonil z gonili drugih proizvajalcev.
Ločene gredi zahtevajo dve natančno izdelani prirobnici, ki morata biti soosni z gonilom in
obe pravokotni na osi objekta in gonila. Pri privijanju je potrebno paziti na, da je zračnost
med prirobnicama po vsem obodu enaka, in da po privitju prosto vrtenje gonila ne nudi
bistveno večjega upora kot pred privitjem. Primerna je izvedba z votlo gredjo (nasadno
gonilo), saj lahko skrajša stroj v smeri osi gonila vsaj za dolžino prostega konca gredi in ne
zahteva posebne gredne vezi.
26
Zasnova polžnih gonil
Pri skupni gredi mora biti zagotovljena soosnost prirobnic in ustrezen način vležajenja.
Vležajenje je lahko samo na gonilu, po en ležaj na gonilu in stroju, ter skupen ležaj na mestu
spajanja gonila in stroja. Pri oblikovanju in dimenzioniranju gredi je potrebno še posebej
razmisliti o načinu montaže in tesnjenja. Gonilo in stroj lahko imata tudi skupno mazanje.
Prednost izvedbe s po enim ležajem na gonilu in stroju je zmanjšanje dimenzij in mase ter je
zelo zanesljiv. Osno silo naj prevzame ležaj na gonilu zaradi potrebne natančne lege polžnika.
Prednost imajo gonila s spodnjim polžem, ker je takrat mesto ubiranja najbolje mazano in
hlajeno. Oznake osnovnih položajev vgradnje gonil so standardizirane po DIN 42950 in se
kombinirajo skupaj z obliko gonila. Dodatne oznake si bomo določili po potrebi. Od položaja
vgradnje gonila je odvisen tudi položaj čepov za kontrolo količine in izpust olja ter
odzračnika.
27
Zasnova polžnih gonil
a) b)
c)
č)
Slika 3.7 Mogoči položaji polža glede na polžnik: a) polž pod polžnikom
b) polž nad polžnikom, c) polž na strani, os polžnika vertikalna
č) polž na strani, os polžnika horizontalna
28
Geometrija valjastih polžnih dvojic
4.1 UVOD
Če želimo kakovostno izdelati polžasti par (polž in polžnik) moramo seveda podrobno poznati
terminološke izraze in njih definicije in označbe. Vse to se namreč pojavlja tako na risbah kot
tudi tehnološki dokumentaciji. To spoznanje je zelo pomembno, tako pri izdelavi obeh
elementov kakor tudi pri kontroli merilnih veličin. Prav je, da te izraze osvojijo vsi, ki so
kakorkoli povezani z izdelavo ali kontrolo, sicer ne dobimo geometrijsko pravilnih izdelkov
ter v končni posledici ne gonila, ki bi zadovoljilo našim robnim pogojem. Pa tudi
komunikacija ni mogoča. Poglavje podaja tudi vpogled v ubiranje polžne dvojice, ki je
pomembno za izkoristek, obrabo in jamičenje ter vse druge nevšečnosti, ki nastopajo pri
obratovanju. Na koncu je podano ubiranje polžnega para in potrebno število zob polžnika.
polžnik
polž
Σ=90°
dk
a
Medsebojna lega osi zobnikov je določena z linijo osnega razmika in kotom med osema.
Linija medosnega razmika (linija mimobežnosti) je skupna pravokotnica na mimobežni osi
polža in polžnika (slika 4.2).
29
Geometrija valjastih polžnih dvojic
. kotalna os
a
.
Σ=90°
kotalni (razdelilni)
krog polžnika polžnik
os polžnika
kotalni valj
srednja ravnina
polžnika
30
Geometrija valjastih polžnih dvojic
pz1
px srednja linija
y osnega profila
ha1
hf1
c1
3
z1=4
z 4
dm1
2
da1
1
a) b)
Slika 4.3 Osni in radialni prerez polža: a) osni prerez polža, b) radialni prereza polža
Prerez N-N e mn
p mn s mn
hf ha
h
pz1=z1⋅px
βm
N
dm1
da1
df1
N
γm
γm
31
Geometrija valjastih polžnih dvojic
V posebnih primerih (npr. pri delilnih polžih ali pri polžih s posebno velikim kotom vzpona)
lahko nadomestimo koeficient 1 z ustrezno večjim ali manjšim koeficientom.
c1* je koeficient temenskega razstopa polža (glej poglavje 5.2.3.1). Zaradi večje nosilnosti
polžnika je zaželeno, da je c1* čim manjši. Na splošno znaša vrednost c1* od 0,1 do 0,3. S
standardom EDIN 3975-1 1 je priporočena vrednost 0,2. Koeficient c1* moramo upoštevati pri
izdelavi oziroma naročilu orodja za izdelavo polžnika. c1* moramo upoštevati pri izdelavi
oziroma naročilu orodja za izdelavo polžnika.
Korak vijačnice enega zobnega boka polža je na področju med temenskim valjem in
vznožnim valjem na vsaki razdalji od polžne osi enako velik.
4.2.3.4 Modul
Modul m (osni modul) dobimo ko osni razdelek delimo s π:
1
črka E pomeni osnutek (Entwurf) standarda
33
Geometrija valjastih polžnih dvojic
px
m = mx = (4.12)
π
Opomba: V polžnih gonilih , ki imajo kot osi manjši od 90° (Σ<90°) ima polž osni modul
mx , polžnik pa ima radialni modul mt . Pri kotu osi Σ=90° je osni modul polža ( mx ) enak
radialnemu modulu polžnika ( mt ). Pri takšnih polžnih gonilih pišemo modul brez indeksa.
Kote osi Σ=90° v praksi tudi največ uporabljamo, zato uporabljamo modul m.
34
Geometrija valjastih polžnih dvojic
Premer srednjega valja dm1 polža je enak premeru razdelnega kroga d ustreznega poševno
ozobljenega valjastega zobnika.
mn = m x ⋅ cos γ m (4.17)
β m = 90° − γ m (4.18)
β b = 90 − γ b (4.19)
tan γ m m ⋅ z1
d b1 = d m1 ⋅ = (4.20)
tan γ b tan γ b
35
Geometrija valjastih polžnih dvojic
Prerez A-A
γb A
tvornica
dm1
db1
A
pb
pb = m ⋅ π ⋅ cos γ b (4.22)
36
Geometrija valjastih polžnih dvojic
4.3.1.1 Modul
Modul m (radialni modul mt ) polžnika je enak modulu (osnemu modulu mx ) polža za kot
med osema polža in polžnika Σ=90°.
m = mt = m x (4.25)
ϑ
da1
p rk rm
xm
c2
a
e
s
d2
da2
df2
de
d2
hf
ha
b2
d 2 = m ⋅ z2 (4.26)
37
Geometrija valjastih polžnih dvojic
38
Geometrija valjastih polžnih dvojic
39
Geometrija valjastih polžnih dvojic
d a1 d m1
≈m
2
b2H
de2
b2
b2R
b2H
b2H=b2+2mx= d a21 − d12 +2mx
b2R=b+mx
2 2
⎛d ⎞ ⎛ d ⎞
b2 ≤ b2 max = 2 ⎜ m1 ⎟ − ⎜ a − e 2 ⎟ (4.39)
⎝ 2 ⎠ ⎝ 2 ⎠
40
Geometrija valjastih polžnih dvojic
Imenski bočni razstop določimo iz dovoljenih odstopkov debeline zob pri idealno izdelanih
(brez drugih odstopkov in napak) polžu in polžniku. Odstopanja od imenskega bočnega
razstopa se povečujejo z odstopki osnega razmika in odstopkih vzpona (razdelka). Krožni tek
povzroča spreminjanje bočne zračnosti. Dejanski bočni razstop se tako spreminja od zoba do
zoba pa tudi med ubiranjem dveh zob. Pri podajanju bočnega razstopa je tako potrebno
povedati kako in kje je bočni razstop izmerjen in ali je to največja, najmanjša ali srednja
vrednost. Pri polžnih gonilih v glavnem uporabljamo dve različna bočna razstopa.
1 2 3 4 5 AA5 αw
A3 4
A
C1 C5 A1 2
C3
3 A
4 A2 1
ϕ 2 A
ϕ 5 A4 3
γ 1 A5
rb
ra
Gibanje polžnika bo enako, če se polž vrti enakomerno okrog svoje osi ali če ima ustrezen
osni pomik. V primeru, da gredi oklepata kot ∑ = 90°, predstavljajo profili vijačnice polža v
srednji ravnini polžnika zelo enostavno ubirno črto, ki ustreza ubiranju zobnice (osni presek
polža) s profili srednjega preseka zob polžnika. Za preseke, ki ležijo izven sredine polžnika,
se stik lahko prenese na stik zobnice z ustreznim profilom polžnika. Ravnine, vzporedne z
osjo polžnika, sekajo polž v presečiščih, ki imajo različna zakrivljenja in različne nagibe
(slika 4.8).
Ubirnico lahko določimo tudi s pomočjo osnovnega zakona ozobja. Na sliki 4.8 predstavljajo
A1 do A5 ubirnice, ki prehajajo skozi kinematične točke C1 do C5, ki ležijo na kinematični osi.
Ubirnice pri tem menjajo svoj nagib in potek odvisno od nagiba in zakrivljenosti bokov od 1
do 5.
42
Geometrija valjastih polžnih dvojic
III
II
2
I
I
3 C
B C
II
III
4
A
A 4
A2 3
3
2-4
3 2-4
1-5
A1
A2
A3
A4
A5
Polje ubiranja je zakrivljena ploskev, ki je na vhodni strani (presek 5, slika 4.9) krajša kot na
izhodni (presek 1, slika 4.9). Dobljeno polje ubiranja ustreza kotu ∑ = 90°. Za druge kote ∑
dobimo projekcijo polja ubiranja na podoben način. Linije stika označene z I, II, III
predstavljajo geometrijsko mesto točk istočasnega ubiranja, dobljene pa so kot presek polja
ubiranja in boka vijačnice polža. Položaj in dolžino teh črt stika lahko dobimo na naslednji
način: točka v kateri posamezna ubirna črta seka pripadajoči profil zobnice, predstavlja eno
od točk linije dotika. S projekcijo te točke na ustrezno linijo dotika v tloris in prenosom višine
te točke od osi polža v ustreznem preseku stranskega risa, dobimo ustrezno točko v tlorisu (T)
in stranskem risu (B). Ta postopek je potrebno ponoviti za različne osno pomaknjene položaje
polža, dokler ne dobimo popolne črte stika po celotni širini in višini polja ubiranja (glej sliko
4.9).
Na sliki 4.10 je prikazan potek linije stika zob od začetka do konca ubiranja v zaporedju 1-
začetek, 3-konec ubiranja, enega evolventnega (ZI) in enega ZC polžnega gonila. Za oba
prenosnika (ZI in ZC) so prikazane izbrane točke stika in diagram hitrosti.
Rezultirajoča hitrost gibanja (v) izbrane točke stika je dobljena iz obodne hitrosti te točke (vt)
in hitrosti kotaljenja (v2). Obodna hitrost v je projekcija hitrosti drsenja vg. Hitrost valjanja v2
je negativna hitrost pomika linije stika od začetka proti koncu dotika. Če je vektor
rezultirajoče hitrosti določene točke na črti stika pravokoten na tangento (T) v tej točki,
obstaja možnost, da se v oljnem filmu ustvarijo pogoji za dinamično mazanje, s tem pa tudi
izgube padejo na relativno nizke vrednosti. Kjer pa se rezultanta hitrosti približuje smeri
stične črte, je pritisk v oljnem filmu nizek oziroma ga sploh ni, zato je delo trenja in izgube
toliko večje. Če ležijo stične črte ena blizu druge, pomeni da je polmer zakrivljenja bokov (v
preseku pravokotnem na stično črto) majhen in da so zaradi tega kotalni pritiski visoki (pojav
jamičenja – angl. pittinga).
43
Geometrija valjastih polžnih dvojic
dm1
df1
da1
vzdolžni (aksilani) prerez polža
kinemat. kinematična
premica premica
m
d2=dm2
b2 n2
dA
da2
dotikalna linija ZI polža
df2
čelni prerez polža
dm1
df1
da1
n1
T vzdolžni (aksilani) prerez polža
kinemat.
premica kinematična
m
premica
b2 ubirnica
n2
dm2
dA
df2
da2
ZA, ZN, ZI in ZK polži s kinematično osjo, nameščeno na sredini zoba enake kvalitete
izdelave, se zelo malo razlikujejo med seboj v pogledu obremenjenosti bočnih ploskev,
pritiska v oljnem filmu in izgub moči.
ZC polžna gonila, pri katerih kinematična os leži skoraj na zunanjem premeru polža (slika
4.10), vendar so tudi dotikalne (stične) linije bolj strme, dosegajo ugodnejše vrednosti od ZI
polžnih gonil, ki so tem večje, čim večje so obodne hitrosti, čim večji je kot vzpona, čim večji
je razmak osi in čim manjše je prestavno razmerje.
EE A = l ⋅ cos α n (4.42)
določena s temenskim premerom polžnika ra2 ( v mejnem primeru z rA) in temensko linijo
polža. Iz enačbe (4.42) sledi:
EE A
l= (4.43)
cos α a
Stopnja prekrivanja (srednja) εm je razmerje med dolžino ubiranja v ravnini pravokotni na kot
vzpona in normalnim razdelkom.
l 1
εm = ⋅ (4.44)
cos γ m pn
44
Geometrija valjastih polžnih dvojic
pri čemer je
pn = px ⋅ cos γ m (4.45)
da1
dm1
ra0
l
EA
hf2 ha2
ra1
C
ha
T1
px
rm2
re
ra2
b2
sα 0
α0
re
r 2 co
l b2H=0.8d1
γm
l/co sγ m
γm
pn
EE A 1
εm ≈ ⋅ (4.46)
cos α 0 ⋅ cos γ m px
2
EE A = T1 E A − T1C + EC , (4.47)
T1E A − T1C + EC
εm = ≈
cos α 0 ⋅ cos 2 γ m ⋅ px
ha (4.48)
ra22 − (r2 cos α 0 ) 2 − r22 − (r2 cos α 0 ) 2 +
sin α 0
≈
cos α 0 ⋅ cos 2 γ m ⋅ p x
Za evolventne (ZI) polžne prenosnike lahko stopnjo prekrivanja izračunamo na enak način,
pri čemer je potrebno računati z nadomestnim številom zob zn = z2/cos3γm, kot da se polž
nahaja v ubiranju valjastim zobnikom s poševnimi zobmi, katerih nagib bočnih ploskev znaša
γm.
45
Geometrija valjastih polžnih dvojic
dm1
C
ha
ha0
T
x
zm m
2
α0
ha 0 z ⋅ m ⋅ sin α 0
CT = = m , (4.49)
sin α 0 2
ha 0 ⋅ 2 2
zm = ≈ , (4.50)
sin α 0 ⋅ m sin 2 α 0
2
zm ≈ 30 pri α0 = 15°
zm ≈ 17 pri α0 = 20°.
Če vzamemo manjše število zob (v praksi je to zelo redko) kot izračunamo po enačbi (4.12)
moramo izvesti polžnik z ustrezno profilno premaknitvijo (glej poglavje…..) Postopek izbire
profilne premaknitve je enak kot pri valjastih čelnih zobnikih, s tem da ima profilno
premaknitev samo polžnik.
Na sliki 4.14a je prikazan delavniški načrt polža in na 4.14b delavniški načrt polžnika, iz
katerih je razvidno, s katerimi osnovnimi podatki naj bodo načrti opremljeni. Na sliki 4.14 so
podane mere, ki se nanašajo na izdelavo dela polža in polžnika, kjer bo ozobje. V preglednici
4.1 so podane osnovne konstrukcijske veličine, ki jih mora vsebovati delavniška risba polža
oziroma polžnika.
a) b)
V preglednici 4.1 so zbrani podatki, ki jih na risbo ne moremo kotirati, ker bi bila nejasna. To
so veličine, ki so nujno potrebne pri izdelavi polža in polžnika (orodje, nastavitve strojev) in
pa kontrolne veličine, na osnovi katerih ocenjujemo ustreznost izdelanega ozobja. S
standardom so ti podatki opredeljeni, prav tako groba oblika preglednice.
Druge mere, ki določajo velikost, obliko in izvedbo polža in polžnika pa oblikujemo glede na
naše potrebe in možnosti (vležajenje, oblika gredi, izvedba polžnika). Napotke o tem najdete
v poglavju 13, ki govori o oblikovanju in izvedbah polžev in polžnikov.
47
Geometrija valjastih polžnih dvojic
Polž Polžnik
Število zob z1 Število zob z2
Premer srednjega valja polža dm1 Premer razdelnega kroga d2
Modul (osni modul) m Modul (čelni modul) m
Višina zoba Koeficient profilne premaknitve x2
Smer vzpona vijačnice (leva/desna) Višina zoba h2
Korak vijačnice polža pz1 Smer vzpona vijačnice (leva/desna)
Kot vzpona na srednjem valju polža γm Kvaliteta ozobja in tolerančno polje
Oblika polža po DIN 3975 / A, N, I, K,C) Dodatne tolerance ozobja in kontrolne
Osni razdelek px zahteve (npr. odstopanje osnega razmika
Kvaliteta ozobja in tolerančno polje pri merjenju z etalonskim polžem)1)
Oblika polža po DIN 3975 / A, N, I, K,C)
Izdelovalni kot α0 Premer srednjega valja dm2
Šifra
Polž
debeline
Število zob z1
Merilne
veličine
zoba 1)
db1
I
Kot vzpona na
osnovnem valju γb
1)
Te kontrolne veličine so določene s strani
Debelina zoba s toleranco smn proizvajalca, razen če niso podane posebne zahteve s
strani kupca.
Dodatne tolerance ozobja in kontrolne
zahteve
Šifra
Polžnik
Število
Osni razmik
Dodatne zahteve (po potrebi):
48
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
5.1 UVOD
Natančne kontrole, ne samo polžne dvojice, ampak celotnega gonila, zahtevajo da poznamo
sile, ki izhajajo iz polžne dvojice, izkoristek polžne dvojice in ostalih elementov gonila
(ležaji, tesnila, vpliv olja), sicer ne moremo kontrolirati ne polžne dvojice, ne gredi in ležajev
ter ohišja gonila. Pri polžnem gonilu se vse sile dogajajo v prostoru, zato se je potrebno v to
problematiko poglobiti.
Izredno pomembno je, da se ugotovi kaj je pogonski element, smer vijačnice polža in smer
vrtenja.
5.2 SILE
Na polžasto dvojico delujejo obodni sili Ftm1,2, osni sili Fxm1,2 in radialni sili Frm1,2. Sile so
prikazane na slikah 5.1 in 5.3 .
Na sliki 5.2 je prikazan polž nameščen nad polžnikom (a) in pod polžnikom (b). Preglednica
5.1 skupaj s sliko 5.2 podaja pregled smeri vrtenja polža in smeri vijačnice, kakor tudi smeri
delovanja sil. Za izračun teh sil moramo poznati vrtilni moment. Pomembno je, da vemo kaj
je pogonski (polž ali polžnik) oziroma kateri je gnani element dvojice.
49
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
7
1 2 6
8 3 4
6 3
5
4
2 7
5 1
8
Slika 5.2 Smer vrtenja polžnika v odvisnosti od smeri vrtenja polža in smeri vijačnice
a - zgornji polž, b - spodnji polž
Preglednica 5.1 Smeri vrtenja polžnika v odvisnosti od smeri vrtenja polža in vijačnice
T1 = T1N ⋅ K A (5.1)
30 ⋅ P1
T1N = (5.2)
π ⋅ n1
50
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
T2 = T2 N ⋅ K A (5.3)
30 ⋅ P2 ⋅ u 30 ⋅ P2
T2 N = = (5.4)
π ⋅ n1 π ⋅ n2
gnani
Frm2
Frm2
Fxm2 Ftm1
Ftm2
Fxm1
rxm1
Frm1
Frm1
pogonski
γm
Tloris
Tangencialna ravnina
Fxm2 R'2
N
μFn2
ρ’
Fn2
Fxm1
γm
N C Ftm2
Fn1 R2
C
μFn1
Fbn2 Prerez C-C
Ftm1 Fbn2
Frm2 μFbn2
R'1
αn
R1
Slika 5.3 Sile na polžu in polžniku
51
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
Normalne sile Fbn1 in Fbn2 povzročajo na stranskih ploskvah zob v smeri vzpona vijačnice (γm)
sile trenja Fbn1·μ in Fbn2·μ. Rezultantna sila R2 (v prerezu C-C), dobljena iz sil Fbn1·μ in Fbn2·μ
je nagnjena napram sili Fbn2 za kot trenja ρ. Če v prerezu N-N normalno silo Fbn2 razstavimo
na komponente, dobimo radialno silo Frm2 = Fbn2 ·sinαn in pravokotno na njo Fn2 = Fbn2˙cosαn.
Kot αn predstavlja normalni vpadni kot. V tlorisu predstavlja Fn2 projekcijo sile Fbn2, R'2 pa
projekcijo sile R2.
μ ⋅ Fbn 2 μ ⋅ Fbn 2 μ
tan ρ′ = = = = μ′ (5.5)
Fn 2 Fbn 2 ⋅ cos αn cos αn
Fn 2 F ⋅ cos αn
R2′ = = bn 2 . (5.6)
cos ρ′ cos ρ′
Fbn 2 ⋅ cos α n
Ftm 2 = R2′ ⋅ cos( γ m + ρ′) = cos( γ m + ρ′) . (5.7)
cos ρ′
Fbn 2 ⋅ cos α n
Fxm 2 = R2′ ⋅ sin( γ m + ρ′) = sin( γ m + ρ′) . (5.8)
cos ρ′
cos ρ′
Fbn 2 = Ftm 2 , (5.10)
cos α n ⋅ cos( γ m + ρ′)
cos ρ′
Fbn 2 = Fxm 2 . (5.11)
cos α n ⋅ sin( γ m + ρ′)
Fxm 2 = Ftm1
Frm 2 = Frm1 (5.12)
Ftm 2 = Fxm1 ,
dobimo za polžno gonilo v katerem je polž pogonski (Ftm1 = Fxm2) oziroma obodna sila na
polžu = aksialna sila na polžniku.
52
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
T1
Ftm1 = Fxm 2 = . (5.13)
rm1
cos( γ m + ρ′) 1
Ftm 2 = Fxm 2 = Fxm 2 . (5.14)
sin( γ m + ρ′) tan( γ m + ρ′)
1
Ftm 2 = Ftm1 . (5.15)
tan( γ m + ρ′)
cos ρ′ cos ρ′
Fbn 2 = Ftm 2 = Fxm 2 , (5.16)
cos α n ⋅ cos( γ m + ρ′) cos α n ⋅ sin( γ m + ρ′)
Sile na polžniku:
Ftm 2 = Fxm1
Fxm 2 = Ftm1 . (5.19)
Frm 2 = Frm1
Na sliki 5.4 so prikazane sile, ki delujejo na polž v horizontalni ravnini in sile trenja.
53
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
os polžnika
l ža
po
os
vijačnica polža
polžnik
Ftm1
αn
γm
Fn1
Fxm1 polž
Frm1
γm
sin
vijačnica polža 1
bn
μF μFbn1
Slika 5.4 Sile, ki delujejo na polž v horizontalni ravnini, vključno s silami trenja
5.3 HITROSTI
Med obodno hitrostjo polža v1, polžnika v2 in hitrostjo drsenja vg veljajo naslednji odnosi:
v1 = rm1 ⋅ ω1 = d1 ⋅ π ⋅ n1 , (5.20)
v 2 = rm 2 ⋅ ω 2 = d m 2 ⋅ π ⋅ n2 . (5.21)
v2 = v1 ⋅ tan γ m . (5.23)
54
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
Določena vrednost hitrosti drsenja ne sme biti prekoračena, oziroma mora biti v določenih
mejah. Dovoljena vrednost hitrosti drsenja se določa glede na točnost ozobja, točnost
montaže, kvaliteto mazanja, vrsto materiala in velikost obremenitve. Orientacijsko jemljemo,
da pri kaljenem (58 HRC) in brušenem polžu in polžniku iz kositrovega brona, lahko hitrost
drsenja znaša do vg ≈ 30 m/s. Za precizna gonila narejena iz kvalitetnih materialov in male
hrapavosti je vg ≤ 50 m/s. Za polže iz poboljšanega jekla (35 HRC) in polžnike iz kositrovega
brona je vg ≤ 15 m/s.
vg1 v1
γm
v2
5.4.1 Samozapornost
Polžno gonilo je v mirovanju samozaporno, kadar pri gnanem polžniku zagon iz mirovanja
ni mogoč. O samozapornosti lahko govorimo pri kotu vzpona polža, ki je manjši od 7° (pri
prestavnih razmerjih nad 50).V primeru spreminjajočega vrtilnega momenta na polžniku ali
zaradi tresljajev, ki se prenašajo z drugih strojev in naprav se lahko samozapornost zmanjša
oziroma je več ni, ker se gonilo začne postopoma premikati ali celo vrteti. Zato moramo biti
previdni kadar želimo uporabiti polževa gonila kot zavoro ali zaporo.
5.4.2 Samozavornost
O samozavornosti polžnega gonila govorimo takrat, kadar se med obratovanjem gonila
prekine pogon s strani polža, gonilo pa se, kljub vrtilnemu momentu na gredi polžnika v smeri
vrtenja, samodejno ustavi. Samozavornost je mogoča (ni nujna) pri kotih vzpona manjših od
55
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
4°, oziroma prestavnih razmerjih nad 65. V enačbah pri izračunih izkoristkov uporabljamo
koeficienta trenja pri mirovanju (samozapornost) oziroma pri gibanju (samozavornost).
Izkoristek samozavornih gonil je pri pogonu s strani polža vedno manjši od 50%, pri pogonu s
strani polžnika pa manjši od 0! Glej enačbe za izkoristek. Iz enačb sledi, da je pri
samozavornosti kot trenja večji ali enak (na meji samozavornosti) kotu vzpona polža.
Zaradi teh številnih vplivov je včasih precej težko z gotovostjo trditi, da je gonilo
samozaporno ali celo samozavorno, saj, kot smo omenili že prej, vplivajo nato lahko že
okoliški stroji (tresenje, udarci, spreminjajoč moment na polžniku). Zato se tudi vodilni
svetovni proizvajalci izogibajo deklarirati take lastnosti svojih polžnih gonil.
Kadar so vztrajnostne mase z gonilom gnanih delov velike, upori pri vrtenju pa razmeroma
mali, moramo upoštevati, da se tako gonilo ustavi dokaj hitro. Zato lahko pride do izredno
velikih vztrajnostnih sil in momentov, zobje polžnika in polža ter gred in ležaji polža pa se
lahko preobremenijo celo do loma enega od delov - (podvozja vozil, obračala, vrtljive
glave…) ali pa pride do prevrnitve naprav (žerjavi, visoko regalna skladišča…). Da dosežemo
manj sunkovito ustavljanje, lahko dodamo pogonskemu motorju vztrajnik s primernim
masnim vztrajnostnim momentom.
Do takih situacij lahko pride že pri kotih vzpona polža, ki so manjši od 8°, pri neutečenih in
slabo mazanih gonilih, grobo izdelanih polžih in polžnikih ter manj ugodni izbiri materialov
polža in polžnika, pa že pri kotih manjših od 10°. Še posebej so kritična majhna gonila, pri
katerih predstavljajo upori na gredi polža (tesnilke, ležaji) velik dodaten delež k
samozapornosti in samozavornosti.
Pri polžnih gonilih moramo biti zelo pazljivi, kadar uporabimo zavorni motor, pri izračunu
potrebnega momenta zaviranja. Upoštevati moramo izkoristek polžnega gonila za pogonski
polžnik.
Wk = Ftm 2 ⋅ p z1 = Ftm 2 ⋅ p x ⋅ z1
p z1 = p x ⋅ z1 = d m1 ⋅ π ⋅ tan γ m (5.25)
Wk = Ftm 2 ⋅ d m1 ⋅ tan γ m ⋅ π
56
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
Wu = Ftm1 ⋅ d m1 ⋅ π . (5.26)
1
Izračunano je že Ftm 2 = Ftm1 , iz česar sledi tudi izkoristek:
tan( γ m + ρ′)
tan γ m
ηz = (5.28)
tan(γ m + ρ ′)
P2 tan γ m
ηz = = η (če je polž pogonski del), (5.29)
P2 + PGZ tan(γ m + ρ ′)
P2 − PGZ tan(γ m − ρ ′)
η ′z = = (5.31)
P2 tan γ m
Koeficient trenja μ'= tan ρ' se glede na diagram 5.1 manjša z večanjem hitrosti drsenja. Za
kaljene in brušene polže kakor tudi za poboljšane polže, frezane ali stružene, je vrednost
koeficienta trenja μ v primeru tekočinskega trenja podana na diagramu 5.2.
57
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
Diagram 5.2 Koeficient trenja μ v odvisnosti od hitrosti drsenja in načina izdelave polža
V primeru samozapornosti, polž in polžnik menjata svoje vloge: polžnik postane pogonski,
polž pa gnani del. Izkoristek v primeru samozapornosti:
tan( γ m − ρ ′)
η′z = . (5.32)
tan γ m
Samozapornost nastopa pri γm ≤ ρ' (ρ' ≈ ρ). Da bi se zaradi verjetnosti eventualnih dodatnih
obremenitev, ki jim je gonilo lahko izpostavljeno, zagotovila samozapornost, mora biti γm < ρ.
S tem preprečujemo samovoljno obračanje polžnika. Za primer γm ≈ ρ znaša:
tan γ m 1 − tan 2 ρ
η zs = = . (5.33)
tan( γ m + ρ) 2
Pri konstruiranju pogosto uporabljamo diagram izkoristka za polžna gonila z valjastim polžem
prikazan na diagramu 5.3. Diagram velja za natančne prenosnike iz kvalitetnega materiala
(polž cementiran, kaljen in brušen, polžnik pa iz kositranega brona, vležajenje polža in
zobnika z valjastimi ležaji, mazanje z mineralnim oljem).
58
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
59
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
Iz diagrama 5.4 je razvidno, da z naraščanjem kota vzpona vijačnice polža γm, raste izkoristek
ηz do največje vrednosti, nakar zopet pada. Največjo vrednost izkoristka ηz max dosežemo v
bližini kota γm= 45° in se pomika tembolj v levo, čim večji je koeficient trenja. Največji
izkoristek dobimo z diferenciranjem dη/dγm, kar pokaže, da se ηz max nahaja pri kotu vzpona
γm = 45 - ρ'/2.
1
PGZ = P2 ( − 1) (5.34)
ηZ
PGL1, PGL2 predstavljata izgube v ležajih polža in polžnika, izgube pljuskanja olja in izgube v
tesnilih.
♦ izgube v kotalnih ležajih znašajo ≈ 0,5% prenešene moči (velja za par ležajev),
♦ izgube v normalnih drsnih ležajih znašajo ≈ 3% prenešene moči (velja za par ležajev),
♦ izgube v visokoobremenjenih drsnih ležajih znašajo ≈ 1% prenešene moči (velja za par
ležajev)
♦ izgube zaradi pljuskanja olja in v tesnilih znašajo ≈ 1…5% prenešene moči, odvisno od
načina tesnenja in količine olja v gonilu:
P2 P2 1
η sk = η z ⋅ η L1 ⋅ η L 2 = = = ( pogonski polž), (5.36)
P1 P2 + PGsk PGsk
1−
P2
P1 P2 − PGsk P 1
η′sk = = = 1 − Gsk ≈ 2 − (pogonski polžnik). (5.37)
P2 P2 P2 ηsk
P2
P1 = P2 + PGsk = (5.38)
η sk
P1
P2′ = P1′ + PGsk = (5.39)
ηsk
P'1 je koristna moč na polžu, če je polžnik pogonski. P'2 je skupna pogonska moč na gredi
polžnika, če je polžnik pogonski.
60
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
61
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
6.1 UVOD
Pri oblikovanju polžnega para in k temu pripadajočega ohišja sledijo kontrole, ki potrdijo, če
smo zadevo dobro in kakovostno opravili. Pri tem izkušnje veliko pomenijo, ki so ravno za
gradnjo PG, najpomembnejše predvsem zato, ker še kopica predpostavk ni v celoti dorečena
niti raziskana. Predvsem zaradi tega, ker je tudi izkoristek v velikem raztrosu in odvisen od
številnih že prej omenjenih dejstev. Precejšen vpliv ima že začetna odločitev ali zasledujemo
polžasto gonilo z visokim izkoristkom ali pa bo samo-zaporno. Kontrole bodo potrdile naša
predvidevanja in naša pričakovanja. Seveda pa ni nič narobe, če se v prvem koraku pokaže, da
zadeva ni takšna kot smo pričakovali. Biti je potrebno dovolj moder in ugotoviti, kaj je
potrebno spremeniti, da bomo zadostili zastavljenim ciljem in kriterijem kontrole. Že pri sami
zasnovi se moramo opredeliti o vrsti kontrole (enostavni ali kompleksni) in ali bomo
zasledovali običajno trajnostno kontrolo ali kontrolo na življenjsko dobo. Posebej je potrebno
poudariti, da ne glede za katero kontrolo se odločimo, mora biti varnost proti zlomu zoba
polžnika večja od 1.
Važno je tudi ali bo načrtovano gonilo unikatni-enkratni izdelek ali bo serijski proizvod. Če
ne poznamo natančno vseh pogojev obratovanja potem je vsaka natančna kontrola brez
pomena. Praksa kaže, da običajno zadostujejo najbolj enostavni in preprosti načini kontrole,
ki so narejeni na izkušnjah, najboljše, seveda, lastnih. Vsak projektant - konstrukter mora
samo presoditi kdaj, kako in kaj bo kontroliral in čemu bo pri kontroli posvečal največ
pozornosti. Običajno se v prvem koraku kontrole odločimo za najenostavnejšo in preprosto, ki
so zgrajene na izkustvenih enačbah in podprte z izkustvenimi podatki iz diagramov in tabel.
Šele, ko se zadeve ne izidejo in je zato pričakovati probleme pri obratovanju ali, če želimo
gonilo optimirati uporabimo najbolj kompleksne metode, za te pa moramo dobiti vse potrebne
obratovalne podatke. Praktične izkušnje dokazujejo, da je kontrola gonila po enostavnih
metodah vedno na varni strani, in da je gonilo običajno predimenzionirano.
V tem poglavju je podana enostavna metoda - delno po lastnih izkušnjah, v prilogi pa bolj
kompleksna.
Sicer pa nobena kontrola ne zagotavlja 100 % zanesljivosti, kajti nobena kontrola ne more
zajeti vseh anomalij, ki se pojavijo pri montaži, izdelavi, izbiri materialov (lunkerji), dodatnih
nepričakovanih obremenitev idr.
Segrevanju in toplotni bilanci se je potrebno posvetiti takrat, ko zares nastopijo težave in, ko
bo gonilo delovalo v neugodnem okolju, kot so višje temperature in slab pretok zraka. V
takšnih težavah nam lahko precej pomagajo znanja iz termodinamike in prenosa toplote.
Včasih je potrebno spremeniti materiale polžnega para in ohišja, na novo orebriti ohišje, se
povezati s proizvajalcem olj ali celo dodatno hladiti od zunaj celotno ohišje.
Varnost proti segrevanju lahko določimo na podlagi izgubljene moči. za vse elemente, ki
gonilo sestavljajo (ležaji, tesnila, pljuskanje olja) so zadeve dobro poznane in izgube moči
enostavno obvladljive. Edini problem je izguba moči zaradi trenja med polžem in polžnikom.
Zato je temu potrebno posvečati največ pozornosti, saj k izgubi gonila tudi največ prispeva.
Qod
ST = ≥ S T min = 1,5 ( 6.1 )
Piz
63
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Tudi diagram 6.1 nam lahko precej pomaga pri določitvi temperature na zunanji strani ohišja
in določitvi varnosti ST.
50
45
40
35
a b c d
višina ohišja [cm]
30
25
Nivo
20
olja
15
10
5
0
0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100
Temperatura [°C]
Pomen črt: a - ohišje orebreno, hlajenje z zračnim tokom z obeh strani
b - ohišje orebreno, hlajenje z zračnim tokom z ene strani
c - ohišje orebreno, brez hlajenja
d – ohišje gladko, brez hlajenja
64
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
ds (ds1) Hr
d rk ≈ 0,33 ⋅ ar
H r ≈ (4 ÷ 5) ⋅ a r Važno!
d ro ≈ (1 ÷ 1,5) ⋅ ar Če imamo hlajenje z
dr
ar ≈ d s ali d s1 ventilatorjem,
drk
izvedemo rebra
dro
Največji delež predstavlja PZ. Zato moramo pozneje, če bo potrebno, ko bomo kontrolirali
polžasti par z bolj kompleksnejšo metodo, tej izgubi posvetiti največ pozornosti. Vse ostale
izgube (ležajev, tesnil) so znane in konstantne.
V praksi se največkrat odločimo za pogonski polž in gnani polžnik. Seveda pa je lahko tudi
obratno. Gonilo določimo na podlagi moči P2 oziroma dela, ki ga potrebuje gnani stroj. Preko
P2 in izkoristka ηs pridemo do P1, to je potrebne moči pogonskega agregata, ki jo pri zasnovi
gonila izračunamo iz Piz (enačba 6.8 . Lahko pa, za začetek, vzamemo za izračun Piz
predvideno pogonsko P1.
65
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Slika 6.2 Shema povezave polžnega gonila s pogonskim strojem in gnanim strojem
Torej moramo ugotoviti ali izbrati izkoristek. Običajno si ga izberemo. Če nimamo izkušenj si
pomagamo s podatki priznanih raziskovalcev ali strokovnjakov. Seveda pa se ob izbiri ηs
pravzaprav zavezujemo, da bomo to pozneje tudi uresničili, sicer zadeva ne bo izpolnila
pričakovanj. Preglednica 6.1 podaja izkustvene podatke na podlagi prestavnega razmerja in
števila vrtljajev polža. Tudi diagram 6.2, ki je uporaben za manjše polže temelji na
podobnem.
Preglednica 6.1 Skupni izkoristek gonila η s (velja za pogonski polž, kotalno vležajenje in
mineralno olje)
66
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
100,0
Izkoristek [%]
1.. Pomen črt:
.5 (za prestavno
90,0
6 razmerje i v
počasneje)
80,0 7 1 - i = 4,63
2 - i = 5,57
70,0 8 3 - i = 6,83
4 - i = 8,6
60,0
5 - i = 11,25
6 - i = 15,33
50,0 7 - i = 23,5
8 - i = 47
40,0
0 500 1000 1500 2000
Vrtilna hitrost polža [min-1]
67
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
3,6
Vrednosti za ZI polž
3,2 veljajo tudi za polže ZA,
ZI polž ZN in ZK
faktor dotika Zg
Kontrola varnosti proti jamičenju SH ni nekaj usodnega. Če ni izpolnjen pogoj bo prišlo hitro
do nastajanja jamic (pitinga) na površini in zato do in povečane obrabe, kar seveda ima za
posledico krajšo življenjsko dobo. Vendar zadeva še ni usodna, če ne gre za trajna visoko
obremenjena gonila. V tej kontroli je še precej rezerve.
ZE - faktor elastičnosti določimo po enačbi 6.11 ali iz tabele 6.2 (glej poglavje 7.3)
Zg - je enak kot v prejšnjem poglavju
68
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
500
450
400
350 Δmlim=0.75 kg
0.50
300 0.25
0.10
σ0 lim
250 0.05
0.01 kg
200
150
100
50
0
5-105 8 106 2 4 6 8 107 2 4 5-10-7
0.2 0.3 0.3 0.4 0.4 0.5 0.5 0.6 0.6
NL – na polžastem zobniku
Diagram 6.4 Trdnost proti obrabi za centrifugalno lit polžnik iz brona CuSn12 ter cementiran
in kaljen polž iz jekla 16MnCr5
S tako omejeno obrabo (dovoljeno zmanjšanje debeline zoba) preprečimo zlom zoba. Na
podlagi te predpostavke določimo mejno količino (maso) obrabe polžnika Δmlim z enačbo
6.19:
1,5 ⋅ Δs ⋅ z 2 ⋅ m ⋅ d m1 ⋅ ρ 2
Δmlim = [kg] (6.19)
10 6 ⋅ cos γ m ⋅ cos α
69
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
ugotovimo, kako hitra je obraba. Obraba gre preko cele višine zoba polžnika dokaj
enakomerno. Paziti moramo na dve zadevi:
- da zob ne postane koničast in
- da se presek zoba ne zmanjša na takšno vrednost, da pride do zloma zoba polžnika.
Ko obraba preseže smin običajno pride do zloma zoba, kar je zelo nerodna zadeva. Praktično
sta obraba in napetost v korenu zoba med seboj zelo povezani. Če obraba ni enakomerna
pomeni, da venec polžnika ni iz homogenega materiala, kar je precej pogosta zadeva.
zob je postal
koničast
Ft2 b
zob
hF
končna debelina v
sFmin korenu polžnika
70
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Za σ 0,2 δ5 σH
Material za σM ρ2 E ZE U lim ( 2)
p. HB lim (1)
Opomba
polžast zobnik [N/mm ] 2
[N/mm ] 2
[%] [kg/dm ] 3 [N/mm2] [ N/mm ] 2
[N/mm ] 2
[N/mm2]
št.
1. P. Cu Sn 12 140 260 80 12 8,8 88300 147 265 115 Dvojenja:
2. C. Cu Sn 12 150 280 95 5 8,8 88300 147 425 190 Polž: jekla za cementiranje
3. P. Cu Sn 12 Ni 160 280 90 14 8,8 98100 152,2 310 140 (20Cr4, 16MnCr5, 18CrNiMo7…)
Polžnik: 1 do 14
4. C. Cu Sn 12 Ni 180 300 100 8 8,8 98100 152,2 520 225
5. P. Cu Sn 10 Zn 130 260 75 15 8,9 98100 152,2 350 165 Polž: jeklo za poboljšanje (C45,
6. C. Cu Sn 10 Zn 150 270 85 7 8,9 98100 152,2 430 190 28Mn6, 42CrMo4…) ali
7. C. Cu Sn 14 200 300 115 4 8,9 92700 150 370 180 navadno konstrukcijsko jeklo
8. P. Cu Zn 25 Al 5 450 750 180 8 7,4 107900 157,4 500 565 (S355, E335, E360…)
9. C. Cu Zn 25 Al 5 480 750 190 5 7,4 107900 157,4 550 605 polžnik 1 od 7 ter 13 in 14
10. P. Cu Al 11 Ni 320 680 170 5 7,4 122600 163,9 250 402
za male hitrosti in mazanje:
11. C. Cu Al 11Ni 400 750 185 5 7,4 122600 163,9 265 502
miner. olja
12. C. Cu Al 10 Ni 300 700 160 13 7,4 122600 164 660 377
13. SL 25 120 300 250 7,2 98100 152,3 350 150 če je polž iz SL
14. NL 70 500 790 260 5,5 7,35 175000 182 490 628 ZE po enačbi
(1) Velja za dvojenje s cementiranim in brušenim polžem HRC 60 ± 2, za dvojenje s poboljšanim polžem (nebrušenim) je potrebno
vrednost σ Hlim pomnožiti z 0,75.
(2) Velja za α 0 = 20° za α 0 = 25° - vrednost pomnožimo z 1,2,
pri izmenični obremenitvi vrednost pomnožimo z 0,7,
pri kratkotrajni sunkoviti obremenitvi (do 15 s) vrednost pomnožimo z 2,5.
71
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Varnost v korenu zoba lahko izračunamo tudi iz dejanske napetosti v korenu zoba polžnika
tako, da vzamemo zob polžnika kot konzolo na kateri deluje obodna sila Ft2 (slika 6.3).
M Ft 2 ⋅ hF ⋅ 6
σ dej = = 2
≤ σ dop [N/mm2] (6.22)
W sF ⋅ b
Karkoli se dogaja s polžasto dvojico, eno je gotovo – varnost proti zlomu zoba mora biti
vedno večja od 1. Problematičen je polžnik, ki je vedno iz trdnostno slabšega materiala kot
polž. Med seboj so povezani piting z obrabo in obraba z varnostjo proti zlomu oziroma
preveliki napetosti v korenu zoba. Izredno velik vpliv ima slika nošenja in z njo povezana
razporeditev obremenitve na zob.
f lim
Sf = ≥ 0,5...1 (6.23)
fm
V ohišje vstavljen polž lahko smatramo kot nosilec na dveh podporah s točkovno
obremenitvijo.
72
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
fm = 4
≤ f lim (6.24)
dm
l1 - razmik med ležajema polža [mm]; za začetek zasnove se priporoča, da l1 določimo z
l l = 3,3 ⋅ a 0,87 [mm] (6.25)
a - osni razmik [mm]
α - ubirni kot [°]
γm - kot vzpona vijačnice [°]
dm - srednji premer polža [mm]
ρ' - reducirani kot trenja (enačba 6.26) [°]
ρ
tan ρ ′ = (6.26)
cos α n
9
8 P2m
7
6
5
4
3 dejanska moč
2
1
0
1 2 3 4 5 6 7 8 9 Čas
10[s]
Diagram 6.5 Računska moč P2 in dejanska moč P2m
Za enostavno kontrolo lahko vzamemo P2. Če pa bomo prisiljeni, da izvedemo kontrolo z bolj
kompleksno metodo pa je nujno, da poznamo vse podrobnosti v delovanju gonila in tudi
dejansko obremenitev, sicer je takšna kontrola brez pomena. Ko pridemo s kontrolami do
konca moramo verodostojno oceniti posamezne vrednosti in ukrepati.
Zavedati se moramo, da so vse kontrole več ali manj še vedno nekakšna ocena, dokler nismo
prepričani o dejanski vrednosti izkoristka, ki je zagotovo najvplivnejša veličina. Do tega pa se
lahko dokopljemo samo z meritvami. Diagram 6.6 lepo kaže, zakaj so polžna gonila glede na
ostala zobniška gonila (z valjastimi in stožčastimi zobniki) težko obvladljiva že v prvem
koraku. Izkoristek polžnih gonil je v zelo velikem raztrosu , medtem ko je za ostala gonila
skoraj konstanten v celem področju uporabe.
73
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Zelo pogosto se v praksi pojavi poleg trajnega pogona intermitenčni ali kratkotrajni pogon.
Običajno je to znano že v začetku, ko načrtujemo izvedbo gonila. Način pogona pa precej
vpliva tudi na posamezne kontrole.
100
Temperatura [°C]
80
60
Trajni pogon
Intermitiran pogon
to tm
40
Mejna temperatura gonila
to - čas obratovanja
tm - čas mirovanja
20
0 5 10 15 20 25 30
Čas [min]
Diagram 6.7 Intermitenčni pogon
100 − ED
kI = 1+ k ⋅ ED (6.27)
n
1 + k ven ⋅ ( 1 )1,5
1000
74
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Pri kontroli varnosti proti jamičenju SH in obrabi SO pa se kI upošteva pri izračunu T2 in sicer,
da se T2 pomnoži s kI.
V tem času se mora ohladiti na temperaturo okolice. Da bi lahko določili varnost proti toploti
za kratkotrajni pogon STK moramo izračunati referenčni čas tr po enačbi (6.29).
100 YK
tr = to ⋅ ⋅ (6.29)
a YKo
Pri tem je
1, 5
⎛ n ⎞
YK = 1 + k ven ⋅ ⎜ 1 ⎟ - koeficient vpliva ventilatorja na hlajenje (6.30)
⎝ 1000 ⎠
YKo = 1 + k ven - koeficient ventilatorja (6.31)
Iz tega sledi, da bi lahko reduktor v tem načinu obratovanja odvedel naslednjo moč (enačba
6.32).
t ⋅ A⋅k
Qod = zo [W] (6.32)
S TK
To odvedeno toplotno moč upoštevamo pri izračunu varnosti proti toplotni obremenitvi.
Za kontrolo polžnih parov so na razpolago poleg DIN oziroma ISO standard in ameriškega
standarda AGMA še kopica drugih nam manj poznanih standardov (npr. GOST, BS, itd.), ter
75
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
poenostavljenih postopkov, ki jih najdemo v različnih strokovnih knjigah. Pri nas je zagotovo
zelo pomemben vir, ki ga je napisal H. Winter (Maschinen elemente III.), ki ga v naši tehniški
praksi precej uporabljamo. Vsakdo se mora sam odločiti, kaj, kateri vir bo vzel za izhodišče
tako za kontrolo geometrijskih kot tudi drugih trdnostno-toplotnih kontrol. Izkušnje kažejo, da
se je vsaj pri prvi zasnovi dobro držati enega vira in s tem izbranim virom pripeljati do nekega
rezultata. Pozneje, pri optimiranju, pa seveda lahko preidemo na druge vire ali standarde.
Praksa kaže, da med samim procesom ustvarjanja ni dobro prehajat iz enega na drugi vir. V
naslednjih odstavkih so razložene razlike med DIN in AGMA standardom, ki sta "doma" tudi
v tem našem slovenskem prostoru.
Vsi izračuni temeljijo na valjastih polžih in ne ločujejo oblik polžev. Temelji na 20°
izdelovalnem kotu in standardni višini zoba 2,2 čelnega (aksialnega) modula. Za polže s
posebnimi zobnimi boki (konkavni) si moramo sami določiti postopek kontrole. Seveda si pri
tem lahko pomagamo s kakšnim standardom, ki velja za kontrolo valjastih polžev.
Nam najbolj poznani standardi s tega področja so standardi DIN in AGMA. V nadaljevanju so
podane glavne karakteristike in razlike med standardi DIN (DIN 3974, DIN 3975, DIN 3976
in DIN 3996) ter AGMA (AGMA 2111-A98, AGMA 6022-C93 in AGMA 6034-B92).
Omenjeni standardi zajemajo presoje nosilnosti, izračune geometrije in kontrolnih veličin ter
določanje dopustnih odstopanj in merilnih postopkov.
− segrevanju
− jamičenju
− obrabi polžnika
− lomu zoba
− upogibu gredi polža
mogoče priti do potrebnih podatkov tudi na osnovi lastnega raziskovalnega dela in meritev.
Za nekatere materiale pa je mogoče dobiti ustrezne podatke pri proizvajalcih teh materialov.
Standard je enostaven za uporabo in zelo natančen. Sam računski postopek je precej dolg.
Uporablja ga lahko konstruktor z osnovnim znanjem strojništva in ne zahteva mnogo izkušenj
s polžastimi gonili. Izračun je zelo primeren za programiranje.
Po standardu DIN 3974 so predvideni dovoljeni odstopki za posamezne kvalitete ozobij (od 1
do 12). Za polže so pripravljeni naslednji dovoljeni odstopki: odstopek delitve (aksialne),
skok delitve, skupni odstopek zavojnice, skupni odstopek profila, krožni tek in enobočni
kotalni odstopek. Za polžnike pa so tolerirane naslednje merilne veličine: posamični odstopek
delitve, skok delitve, skupni odstopek delitve, skupni odstopek profila, krožni tek ozobja in
enobočni kotalni odstopek.
Kontrolni izračun (presoja) nosilnosti je po tem standardu mnogo krajši kot po DIN, saj
vsebuje samo eno presojo na osnovi povesa gredi polža. Vrednosti, ki jih moramo izračunati
je mnogo manj in do rezultata pridemo hitreje, če seveda znamo dovolj dobro ocenjevati in
izbirati različne faktorje in koeficiente, ki so sicer zelo dobro obravnavani. Konstruktor ima
precej svobode. Kljub temu je ta standard manj primeren za neizkušenega konstruktorja, saj
zahteva kar nekaj znanja in izkušenj.
V primeru, da želimo izvesti še druge kontrole (presoje) je mogoče uporabiti DIN, saj se po
geometrijskih karakteristikah bistveno ne razlikujeta. Prav tako bi lahko uporabili katerega od
nestandardnih postopkov. Standard vsebuje izračun samo tistih veličin, ki so nujno potrebne
pri konstruiranju. Standard tudi navaja, da so v enačbah z raznimi koeficienti že upoštevane
določene varnosti proti nekaterim obremenitvam zato ni potrebno izvajati toliko kontrol kot
po DIN standardu.
77
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
Najpomembnejše razlike so v širini polža in polžnika in pa v višini zoba pri polžih z modulom
večjim od 1,3 mm. Pri večjih modulih je višina zoba po AGMA manjša kot po DIN standardu
in znaša 2,157 (DIN 2,2).
AGMA priporoča širino polžnika 2/3 srednjega premera polža, kar je cca 17% manj kot pa v
DIN, ki priporoča širino polžnika 0,8 srednjega premera polža.
Razlikujeta se tudi pri presoji varnosti obratovanja, saj AGMA predpisuje samo presojo
upogiba gredi polža, DIN pa kar pet (segrevanje, obrabo, jamičenje, lom zoba in upogib gredi
polža). Dopustne vrednosti povesa znašajo po standardu DIN 3996 0,01 mx, po standardu
AGMA 6022-C93 pa 0,025px1/2, kar pomeni pri majhnih polžih večje (za modul 1mm 4×!)
dopustne povese po AGMA, pri večjih polžih pa manjše dopustne povese po AGMA (za
modul 20mm so dopustni povesi enaki), kot to priporoča DIN.
Pri obeh standardih so predpisane tudi tolerance polžnih parov, ki pa vsebujejo različne
vrednosti. Za polže so po obeh standardih tolerirani podobni odstopki (preglednica 9.3). Pri
polžnikih je AGMA 2111-A98 precej skromnejša, saj predvideva samo tri odstopke (krožni
tek, odstopek delitve in skupni odstopek delitve), medtem ko DIN 3974 dodaja še tri (skok
delitve, skupni odstopek profila, in enobočni kotalni odstopek). AGMA ločuje tolerance za
polže in polžnike DIN pa ima vse združene v eni preglednici. Razredi kvalitete ozobij po DIN
in AGMA se ne ujemajo, prav tako niso vsi odstopki enako pomembni (natančni) po obeh
standardih.
Ocenimo lahko, da AGMA zahteva manjše oplete, DIN pa manjše odstopke profilov.
Vsekakor je potrebno odstopke, izrazoslovje in metodologijo natančno preučiti in se po njej
tudi ravnati. Seveda ni nujno, da moramo preveriti vse odstopke, ampak samo tiste, ki nam
največ povedo o natančnosti izdelave, ki smo jih sposobni izmeriti ali katere kontrolo zahteva
kupec.
Pri delu bomo uporabljali standard, ki smo ga najbolj vajeni in ki nam najbolj ustreza. Včasih
bo potrebno izračun, izdelavo in kontrolo polža in polžnika izvesti po zahtevah stranke
(kupca). Mnogokrat so to lokalni standardi, ki se v celoti ali samo v določenih delih
razlikujejo od zgoraj omenjenih. Vsekakor bomo morali marsikdaj preučiti druge standarde in
tudi izdelati ustrezne izračune in protokole. Standarda DIN in (ali) AGMA pa sta lahko pri
tem primerjalna za izračunane in izmerjene vrednosti. Končni rezultati se običajno bistveno
ne razlikujejo med seboj, različni so lahko le pogoji in zahteve. Ti običajno izhajajo iz
varnostnih razlogov in zakonodaje v posameznih deželah.
78
Izdelava polžev in polžnikov
7.1 UVOD
Že ko se odločamo za polžno gonilo, se je potrebno opredeliti, kdo bo, kot najpomembnejša
elementa polžnega gonila, izdelal polža in polžnik. S tem je določena oblika zobnega boka
polža (poglavje 3.3), ki je povezana z izdelovalnim postopkom. Od tega so odvisna tudi
pričakovanja o izkoristku polžnega para in ceni. Skratka moramo biti seznanjeni, kdo v bližnji
okolici, če nismo sami sposobni, lahko izdela par ali posamezni element. Kajti šele na tem
spoznanju lahko ocenimo dejanske stroške in izdelamo pravilne delavniške načrte, ki so
usklajeni z izdelovalnimi postopki.
Polžnik je običajno iz dveh delov (glej sliko …, poglavje …) in sicer iz venca in telesa. Venec
je iz litine in vlit v pesek ali narejen s centifugalnim livom ali z livom v kokilo. Poskrbeti
moramo za kakovostnega livarja, sami pa sprejeti odločitev o načinu litja. Redko, samo
majhne dimenzije, polžnik izdelamo iz enega kosa.
7.2.1 Struženje
Najenostavnejši način izdelave polžev je struženje s stružnim nožem, ki je podobno izdelavi
navojev. Orodje je stružni nož, ki ima obliko zobne vrzeli in je rezalni rob orodja glede na
osno ravnino polža: točno v sredini ali nad oz. pod njo.
7.2.2 Rezkanje
Polže je mogoče izdelati tudi na univerzalnem rezkalnem stroju z natančnim delilnikom, ki
ima mehanski zobniški pogon. Kot orodje se uporabi steblasti profilni rezkar (slika 7.1).
smeri relativno majhno. Teh problemov pa ni pri numerično vodenih strojih. Rezkanje s
steblastim profilnim rezkarjem je časovno zamudnejše od obdelave s kolutnim rezkarjem.
Slika 7.2 Rezkanje polža na rezkalnem stroju za kotalno rezkanje valjastih zobnikov s
steblastim profilnim rezkarjem
Rezkalni stroj za rezkanje polžev je podoben stružnici, ki ima na prečnem suportu rezkalni
vretenjak z lastnim pogonom, zato gibanje orodja ni odvisno od gibanja obdelovanca. Pri
80
Izdelava polžev in polžnikov
večstopenjskih polžih je potrebno za vsak korak oz. stopnjo deliti oz. jo izdelati posebej. Kot
orodje se uporablja kolutni (slika 7.4) ali steblasti oblikovni rezkar (slika 7.5).
Slika 7.5 Rezkanje polža na rezkalnem stroju za rezkanje polžev s steblastim oblikovnim
rezkarjem
81
Izdelava polžev in polžnikov
Podajanje celotne obročaste glave z vodilnim vretenom, ki je nameščena v izsredni legi proti
obdelovancu na suportu in nagnjena za ustrezni kot gama, nam omogoča gibanje nožev po
vijačnici. Pri večstopenjskih polžih izdelamo vsako stopnjo posebej oz. delimo korak.
7.2.5 Brušenje
Polže lahko tudi brusimo na strojih za brušenje navojev ali na posebnih brusilnih strojih za
polže (slika 7.8). Orodje oz. brusna plošča s trapeznim profilom z ravnim ali ukrivljenim
bokom, brusom v obliki prisekanih stožcev nastavimo tako, da nagnemo os vretena brusa za
kot vzpona vijačnice in še dodatno (če stroj dopušča oz. po potrebi) za dodatni kot nagiba
orodja. Z ustrezno nastavitvijo in geometrijo brusa izdelamo ustrezne tipe zobnih bokov
polža.
82
Izdelava polžev in polžnikov
83
Izdelava polžev in polžnikov
smer
podajanja
osni razmik
tangencialno
dvostopenjsko
podajanje
frezalo
smer
podajanja
osna razdalja
85
Izdelava polžev in polžnikov
a. b.
c.
Z enim orodjem (rezkarjem) lahko naredimo več različnih polžnikov, ki se razlikujejo med
seboj le po številu zob in od števila zob odvisnih dimenzijah.
Za fino obdelavo polžnih koles se uporabljajo posebni valjasti kotalni rezkarji za fino
obdelavo oz. glajenje površine zobnih bokov (slika 7.15).
86
Merilne veličine in njihova kontrola
8.1 UVOD
Vse kar preračunamo in, ko kasneje narišemo delavniške risbe, moramo na koncu
prekontrolirati. Mišljene so merilne veličine. Vsaka delavniška risba polža in polžnika mora
biti opremljena z vsemi merami, glede na izbrani izdelovalni postopek in potrebe uporabe,
tolerancami in odstopki. Vsaka tolerirana mera, hrapavost površin idr. morajo biti premišljeni
in skrbno načrtovani, sicer močno povišamo stroške obeh elementov. Že pri spremljanju risb
je potrebno vedeti kakšne postopke oziroma merilne instrumente imamo na razpolago, da
bomo merilne veličine tudi enostavno kontrolirali.
Katero metodo bomo izbrali je odvisno od kvalitete tolerance polžne dvojice, velikosti gonila,
proizvodne količine, razpoložljive opreme in nenazadnje od stroškov kontrole. Metoda mora
zadovoljevati zahtevani kvaliteti polžnega para.
V praksi običajno kontroliramo le debelino zoba med izdelavo in po končani obdelavi ozobja.
Prednost uporabe posebnega pomičnega merila je v njegovi preprosti uporabi. Čeprav lahko
izmerimo debelino zoba na poljubni globini, običajno merimo na srednjem valju polža. Ker
pri tem postopku uporabljamo zunanji premer polža kot referenčno ravnino, lahko vsako
odstopanje te površine vpliva na meritev in ga moramo upoštevati pri vrednotenju rezultatov.
Sam premer temenskega kroga namreč že odstopa od imenske mere.
87
Merilne veličine in njihova kontrola
Pri postopku meritve debeline zoba z uporabo valjčkov uporabimo tri valjčke enakega
premera in mikrometer. Dva valjčka postavimo skupaj v sosednji vrzeli, tretjega pa v nasproti
ležečo vrzel (slika 8.2 ). Za določitev mere preko valjčkov nato uporabimo vijačno merilo. Na
točnost meritve vpliva odstopanje delitve in napaka profila. Obstaja več enačb za določitev
mere preko valjčkov. Navedena je splošna enačba, ki omogoča določitev mere preko valjčka
na poljubni debelini zoba, in sicer:
⎛ 1 ⎞ mπ
M V 1 = d m1 + DM ⎜⎜1 + ⎟⎟ − + A1 , (8.1)
⎝ sin α n ⎠ 2tgα n
m 2 DM cosα n
A1 = . (8.2)
4a (a − DM )sin α n tgα n
Kot αn v enačbi 8.2 določimo z naslednjo enačbo:
Valjčke ali kroglice premikamo v medzobju v osni smeri in merimo M na različnih mestih in
na ta način dobimo odstopke po celi dolžini polža b1.
88
Merilne veličine in njihova kontrola
Slika 8.2 Posredni način merjenja debeline zoba polža preko valjčkov
89
Merilne veličine in njihova kontrola
etalonski
polž
testni
polžnik
vrtenje
merilna
tlačne
ura
vzmeti
Slika 8.3 Shematski prikaz naprave za kontrolo z etalonskim polžem
Awg Fr
AaEa = +
sin α n 2
(8.4)
A F
AaEi = wd − r ,
sin α n 2
Imensko mero čez kroglice izračunamo pri polžniku z lihim številom zob:
d0 90
ML = cosα v cos + d v (8.5)
cosα M z2
d0
MS = cos α v + d v (8.6)
cosα M
Mera MP:
d0 d
MP = cosα v − v (8.7)
2 cosα M 2
Če je premer merilne kroglice dv, izračunamo imensko vrednost vpadnega kota αM na krogu
skozi središči kroglic z sledečo enačbo:
dv π 2 xtgα v Awg
invα M = invα v + − + + , (8.8)
mz 2 cosα v cos γ M 2 z 2 z2 mz 2 cosα v cos γ M
90
Merilne veličine in njihova kontrola
kjer je
⎛ tgα n ⎞
α v = a tan⎜⎜ ⎟⎟ . (8.9)
⎝ cos γ M ⎠
dv
MP
ML, MS
8.4 TOLERANCE
Da bi polžasti par ustrezal svojemu namenu, je potrebno, da so dejanski odstopki mer in oblik
v okviru določenih toleranc, ki so odvisne od izbrane kvalitete. Podlaga za določanje toleranc
polžnih zobnikov so standardi DIN 3967, DIN 3974-1 in DIN 3974-2.
V tabeli 8.4 so podane smernice za izbiro kvalitete toleranc za polžne dvojice, ohišja in osni
razmik v odvisnosti od področja uporabe. Pri izbiri kvalitete toleranc se prav tako lahko
opiramo na izkustvene podatke.
91
Merilne veličine in njihova kontrola
Preglednica 8.3: Pregled odstopkov, ki so omenjeni ali tolerirani za posamezne kvalitete ozobja polžev in polžnikov po DIN 3974 in AGMA 2111-A98!
Zap. Oznaka Tolerirano Oznaka Tolerirano
Slovensko Nemško (DIN) Angleško (DIN) Angleško (AGMA)
št. (DIN) po DIN (AGMA) po AGMA
Profil-
1 Odstopek kota profila Profile angle error fHα1
Winkelabweichung
Odstopek oblike Profil-
2 Profile form error ffα1
profila Formabweichung
Odstopek osnega Axialteilungs Worm pitch
3 Axial pitch error fpx polž VpT1 polž
razdelka abweichung variation
Posamezni odstopek Teilungs- Worm gear pitch
4 Adjacent pitch error fp2 polžnik VpT2 polžnik
razdelka Einzelabweichung variation
Difference between polž in
5 Skok osnega razdelka Teilungssprung fux, fu2
adjacent pitches polžnik
Skupni odstopek Steigungs- Cumulative pitch error Accumulated pitch
6 Fpz polž VapT1 polž
vzpona polža Gesamtabweichung (worm) variation - worm
Accumulated pitch
Skupni odstopek Teilungs- Cumulative pitch error
7 variation-worm Fp2 polžnik VapT2 polžnik
razdelka Gesamtabweichung (worm gear)
gear
Skupni odstopek Profil- Worm profile polž in
8 Total profil error Fα1, Fα2 VøT1 polž
profila Gesamtabweichung variation polžnik
Thread and tooth polž in polž in
9 Krožni tek Rundlaufabweichung Radial run-out Fr1, Fr2 VrT1,VrT2
run-out polžnik polžnik
Enobočni kotalni Einflanken- Tangential composite Single flank polž in
10 Fi'1, Fi'2
odstopek Wälzabweichung error composite polžnik
Einflanken- Tangential tooth to polž in
11 Enobočni kotalni skok fi'1, fi'2
Wälzsprung tooth composite error polžnik
Skupni odstopek
12 Worm lead error VlT1 polž
zavojnice
Odstopek oblike Worm lead form
13 VlfT1 polž
zavojnice error
92
Merilne veličine in njihova kontrola
kjer pomeni Asn1 odstopek debeline zoba polža v normalnem prerezu, Asn 2 odstopek debeline
zoba polžnika v normalnem prerezu, Aa odstopek medosja in γ m kot vzpona na srednjem
valju polža.
Preglednica 8.4 Smernice za izbiro kvalitete toleranc po DIN 3961 do 3964 za polžna gonila
Kvaliteta
(1)
Polž , Področje uporabe
polžnik(2), Osni razmik(3)
ohišje(3)
Polž: kaljen, brušen (poliran) Polžnik: odvaljno rezkan
Delilne glave na obdelovalnih strojih, regulatorji, mirno
4…5 6(4)
tekoča in brezhrupna gonila
v1 > 5m/s
Dvigala (lifti), vrtilni mehanizmi, mirno tekoča gonila,
5…6 7(4)
močno obremenjena v1 > 5m/s
Gonila splošne strojegradnje brez posebnih zahtev glede
8…9 8(4)
mirnosti teka v1 < 10m/s
Pomožni pogoni, ročni pogoni, gonila za nastavljanje v1 ≤ 3
10…12 10(4) m/s
Polž: stružen ali rezkan; Polžnik: odvaljno rezkan
(1)
– preveriti napako profila, boke vteči
(2)
– paralelnost gredi po DIN 3964
(3)
– po DIN 3964
(4)
– velja za polža z enim ali dvema zoboma, za polž z več zobmi za eno kvaliteto boljše
93
Merilne veličine in njihova kontrola
Z izbiro velikosti bočne zračnosti oziroma tolerance je tesno povezana izbira tolerance
debeline zoba. V praksi običajno postopamo tako, da na osnovi kvalitete ozobja in
namembnosti gonila določimo razpon bočne zračnosti, pri čemer se opiramo na izkušnje. Po
izbiri tolerančnega polja za polž in polžnik določimo zgornji odstopek Asne debeline zoba v
normalnem prerezu. Ustrezne podatke najdemo v tabeli 8.5 oziroma v standardu DIN 3967.
Po kontroli izračunane bočne zračnosti lahko v primeru prevelike ali premale bočne zračnosti
korigiramo tolerančno polje, tako da izberemo drugo ustrezno velikost tolerančnega polja, ki
zagotavlja ustrezno bočno zračnost. Pri določitvi bočne zračnosti moramo tudi upoštevati, da
zoba polžnika preveč ne oslabimo. Zaradi tega moramo zagotoviti, da je izpolnjen naslednji
pogoj:
Asni 2
< 0.05 (8.12)
m
Smernice za izbiro bočne zračnosti podaja diagram 8.1, ki vsebuje velikosti bočne zračnosti v
odvisnosti od standardnega modula mn .
Dobljene odstopke je potrebno še preračunati glede na ustrezno merilno metodo na način kot
to podaja standard DIN 3967, dodatek B. Šele nato lahko opravimo kontrolo oziroma
merjenje.
94
Merilne veličine in njihova kontrola
1,00
0,80
Bočna zračnost j t [mm]
0,60
0,40
0,20
0,00
0 5 10 15 20 25 30
Modul [mm]
Na risbi ohišja je potrebno kvaliteti ustrezno podati odstopke osnega razmika in kota med
osema. Osni razmik običajno toleriramo po ISO tolerančnem sistemu s tolerančnim poljem js,
kvaliteto polja pa prilagodimo kvaliteti ozobja. Priporočila za izbiro toleranc v odvisnosti od
želene kvalitete položaja osnega razmika so zbrana v DIN 3964. Odstopanje kota med osema
(90°) primerno prilagodimo razdalji med ležaji in odstopku osnega razmika. Tudi to najdemo
v DIN 3964. Oba odstopka sta po velikosti sorazmerna zahtevani kvaliteti ozobja in hkrati
odražata kvaliteto našega strojnega parka – naše zmožnosti. Preko te meje s kvaliteto ne
moremo. Nesmiselno se je utrujati z doseganjem visoke kvalitete polža in polžnika, medtem
ko smo z ohišjem daleč od te kvalitete ali obratno. Tem odstopkom moramo primerno izbrati
toleranco debeline zoba in s tem bočno zračnost, ki zagotavlja delovanje gonila tudi pri
skrajnih tolerancah pomembnih mer.
95
Merilne veličine in njihova kontrola
Natančnejši postopek:
1. Izračunamo vse vplive na bočno zračnost po DIN 3967.
2. Upoštevamo največje debeline zob polža in polžnika ter najmanjši osni razmik,
dodamo vplive, ki zmanjšujejo bočno zračnost ter bočno zračnost izračunamo. Ta ne
sme biti manjša od nič – ne sme pokazati presežka materiala! Pri izračunih lahko
upoštevamo tudi statistične tolerance (DIN 7186), ki upoštevajo verjetnost, da vse
skrajne vrednosti toleranc niso nikoli hkrati prisotne. Statistične metode uporabimo še
posebej takrat, ko so zahtevana gonila z zmanjšano zračnostjo ali kakimi drugimi
posebnimi zahtevami.
3. Izračunamo še največjo bočno zračnost. Če ocenimo, da je prevelika jo lahko
zmanjšamo z ožanjem tolerančnih polj (polža, polžnika in ohišja) in boljšanjem
kvalitete ozobij polža in polžnika. Ne smemo pa jih zožiti toliko, da jih ne bi bili več v
stanju zanesljivo izdelati.
Lastni postopek:
Najprimerneje je, da si izdelamo lastno metodo in kriterije, kako izbirati ustrezne
tolerance, ki ustrezajo našim možnostim in postopkom pri izdelavi in kontroli. Metoda
naj bo v skladu z veljavnimi standardi, da se lažje sporazumevamo s strankami,
najvažnejše pa je zagotavljanje kvalitete in zanesljivosti delovanja.
Teoretično bočno zračnost pri idealno izdelanem polžu, polžniku in ohišju, ter
pravilno sestavljenem gonilu izračunamo po enačbi (8.10). Če upoštevamo največja
polž in polžnik ter najmanjši osni razmik dobimo najmanjšo bočno zračnost. Ob
upoštevanju najmanjših polža in polžnika in največjega osnega razmika pa dobimo
največjo teoretično bočno zračnost.
96
Merilne veličine in njihova kontrola
Tudi način kontrole in izračun kontrolnih mer si moramo izdelati sami, saj tega v
standardu ne najdemo. V dodatku B standarda DIN 3967, najdemo navodila, kako
izračunavamo faktorje kontrolnih mer za druge postopke merjenja (mera preko
valjčkov, kroglic, za enobočno in dvobočno kontrolo…)
97
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
9.1 UVOD
Polžna gonila oblikujemo glede na zahtevnost, velikost in področja uporabe gonila. Že pri
odločitvi, da bomo uporabili polžno gonilo moramo pretehtati več različnih možnosti. Že v
času zasnove moramo razmišljati o ceni gonila, zanesljivosti pri obratovanju in enostavnem
vzdrževanju. Kupca vedno zanima cena, kakovost pri obratovanju, majhni stroški vzdrževanja
in dolgo obratovanje. Vse navedeno moramo uravnovesiti tako, da je izdelek konkurenčen na
trgu. V prejšnjih poglavjih smo že spoznali, da je izkoristekpolžnih gonil v velikem raztrosu,
od zelo velikega pa do zelo majhnega. Če se le da se jih izogibamo pri trajnih pogonih, ker je
poraba energije prevelika.
Mnogokrat je ravno nabavna cena gonila tista, na podlagi katere se kupec odloči. Snovalci
moramo upoštevati celotno delovno dobo gonila in stroške, ki pri tem nastajajo. Naj omenimo
najvplivnejše: nabavna cena novega gonila, stroški montaže gonila na objekt, poskusni zagon,
utekanje, poraba energije in stroški vzdrževanja. Polžnim gonilom moramo posvetiti pred in
med delovanjem več pozornosti, kot drugim gonilom.
98
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Po svoji obliki so polžna gonila kotna gonila in so primerna še posebej tam, kjer ni mnogo
prostora v smeri izstopne gredi ali kjer potrebujemo obojestransko izstopno gred. Polžno
gonilo je zelo primerno za oblikovanje nasadnega gonila (z votlo izstopno gredjo – sliki 9.1
in 9.3). Uporabljajo se kot samostojna gonila, kot zobniško polžna gonila, pa tudi povezave z
večstopenjskimi zobniškimi gonili ter planetnimi gonili niso redke. Polžna gonila so primerna
za izdelavo gonil z zmanjšano oz. nastavljivo zračnostjo.
Zelo je pomembna količina izdelanih gonil in število izvedb gonila glede oblike in prestavnih
razmerij. Tako se v industrijski uporabi v vedno večji meri uporabljajo zobniško polžna
gonila (slike9.1 , 9.2, 9.3 in 9.26 )
Taka gonila so cenejša in imajo boljši izkoristek od čistih polžnih gonil. Cenejša so zaradi
načina sestavljanja in zelo velike raznolikosti, ki jo dosegamo z malim številom različnih
elementov – modulna gradnja izdelkov. Na ta način dosežemo velike serije posameznih
sestavnih delov, gonila pa so manjša, zmogljivejša in cenejša, čeprav je število sestavnih
delov posameznega gonila večje.
Zelo pomembno je, kje bo gonilo obratovalo; na prostem, v večjem objektu ali v majhnem
zaprtem prostoru. Poznati moramo temperaturo okolice, kjer bo gonilo in ali se ne bo prostor
preveč segreval zaradi obratovanja gonila. Ne smemo pozabiti, da prostor razen gonila greje
tudi pogonski motor, katerega izgube lahko znašajo od 5% pa tja do 40%. Zato je pri izbiri
motorja potrebno upoštevati oziroma izbrati energijsko varčnega. Gonilo je lahko
izpostavljeno trdnim delcem (prah, pesek, moka…) ali tekočinam (voda, kemikalije…) zato je
potrebno razmisliti o stopnji mehanske zaščite IP (DIN 40050), splošni zaščiti – udarci in
99
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
padajoči predmeti (DIN EN 50014) in morebitni eksplozijski zaščiti EEx (DIN EN 50014 in
DIN VDE 0165). Eksplozijska zaščita je za gonila pomembna zaradi prekomernega
segrevanja ohišja, še mnogo bolj pa za pogonski elektromotor, priključno omarico, uvodnice
in stikala. Običajne stopnje mehanske zaščite za industrijska gonila so IP44 in boljše. Stopnje
zaščite boljše od IP55 so občutno dražje in zahtevnejše.
Slika 9.3 Nasadno motorno zobniško polžno gonilo z enodelnim ohišjem s pokrovom
spenjalni obroč
Pri oblikovanju polžnih gonil moramo veliko pozornosti nameniti mazanju (količina in vrsta
mazalnega sredstva ter način mazanja), tesnjenju (upoštevati višje temperature olja in ohišja),
odzračevanju (zaradi visokih temperatur prihaja do izparevanja določenih komponent maziva)
in vzdrževanju (redna menjava olja, tudi pri uporabi sintetičnih olj se redko odločamo za
gonila brez vzdrževanja). To je zelo pomembno še posebej pri nekaterih oblikah vgradnje
(IMB6, IMB8 in IMB8I (zgornji polž)), kjer je potrebno paziti na mazanje polža in polžnika
ter nekaterih ležajev. Pozabiti ne smemo na to, kako postaviti gonilo na objekt (obesni člen),
njegovo pritrditev na objekt (noge, prirobnica (IM B5,IM B14), momentna ročica),
povezovanje gredi (polna gred, votla gred, gladka gred s spenjalno zvezo (shrink disc,
Schrumpfscheibe) 9.4) in področje uporabe (živilska industrija, kemična industrija, delo z
100
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
eksplozijskimi snovmi). Glede na lego proti polžniku ima lahko polž naslednje položaje (slika
4.7): polž pod polžnikom (a), polž nad polžnikom (b), polž na strani in os polžnika vertikalna
(c) ter polž na strani in os polžnika horizontalna (č). Če je mazanje tlačno, potem je vseeno,
kje je polž. Pri mazanju s potapljanjem je lahko polž, odvisno od obodne hitrosti, nameščen
spodaj, na strani (v1 ≤ 10 m/s) ali zgoraj (v1 ≤5 m/s). Še posebej je potrebno paziti pri
zgornjem polžu, če se gonilo večkrat za dalj časa ustavlja, sledi pa zagon s polno
obremenitvijo, saj ubirata polž in polžnik kar nekaj časa brez mazanja. V tem primeru je
priporočljivo uporabiti višji nivo olja z raztezno posodo. Pri dolgotrajnem obratovanju
polžnih gonil še posebej pri gonilih z velikim prestavnim razmerjem (slabšim izkoristkom),
kjer hladilna površina gonila ne zadostuje, je potrebno dodati hladilni sistem.
Za druge, predvsem motorne pogone pa polžev par vgrajujemo v ohišja. Ohišje mora
zadostiti mnogim zahtevam:
- zagotavljanje medsebojnega položaja polža in polžnika ter prevzem notranjih sil
(ležaji) v gonilu, ki se pojavljajo med obratovanjem,
- ohišje je rezervoar maziva in mora omogočati enostavno kontrolo količine maziva in
njegovo zamenjavo ter preprečevati samodejno iztekanje maziva,
- oblikovano mora biti tako, da omogoča učinkovito hlajenje,
- varovanje polžnega para pred zunanjimi vplivi (voda, prah) in varovanje uporabnika
pred poškodbami,
- prenašanje zunanjih obremenitev (sile na izstopni gredi),
- omogoča pritrditev gonila na objekt (prirobnica, noge, momentna ročica…),
- gonilo moramo enostavno in varno prenašati (kavlji, obesni členi…),
- mora biti enostavno za izdelavo, dovolj natančno in poceni ter omogočati zanesljivo
sestavljanje gonila in nastavljanje položaja polžnika,
- dušiti hrup, ki nastaja v gonilu.
Pri manjših polžnih gonilih je lahko ohišje enodelno s pokrovom, ki je na nasprotni strani
polžnika kot polž (slika 9.5 č). Glavne prednosti enodelnih ohišij je velika togost ohišja,
natančnost izdelave in njegova cenenost, saj ni nobenih dodatnih obdelav, ki so potrebne pri
sestavljenih. Odpade tudi pozicioniranje posameznih sestavnih delov. Slaba stran je
zahtevnejša montaža in težavnejše servisiranje, zato se taka gonila uporabljajo za manjše moči
(do 50 kW), vendar se ta meja vedno bolj viša. Mogoča je izvedba z enodelnim ohišjem brez
pokrova (slika 9.5 d), ki je še posebej primerna pri izvedbah z nasadnim polžem.
Pri večjih gonilih so ohišja deljena po ravnini v osi polžnika (slika 9.5 b) ali po ravnini v osi
polža (slika 9.5 a). Prednost imajo simetrične izvedbe ohišja z izvrtino za montažo polža, pri
čemer v izvrtino vgrajene puše omogočajo enostavno vgradnjo (slika 9.11 , 9.13 in 9.17 b) in
zagotavljajo dober prevzem osne sile z ležajev.
101
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
a b c č d
Slika 9.5 Izvedbe ohišij polžnih gonil
Ohišja so lahko izvedena z enim ali dvema bočnima pokrovoma, ki hkrati nosijo vležajenje
polžnika, odprtina v ohišju pa služi za montažo polžnika. Vendar se tudi ta izvedba manj
uporablja v korist enodelnih ohišij. Pri teh izvedbah je več dragih obdelav, večje število
sestavnih delov, slabša natančnost, je pa zelo elegantna in enostavne montaže.
Ohišje je lahko gladko ali orebreno. Ohišje lahko orebrimo iz dveh razlogov. Z orebritvijo
dobimo bolj togo ohišje in precej povečamo hladilno površino gonila. Če kljub orebritvi
hlajenje ne zadošča, tako gonilo dodatno hladimo z ventilatorjem, ki je na gredi polža.
Pri oblikovanju ohišja je potrebno upoštevati še osnovna načela o konstruiranju in
oblikovanju. V preglednici 9.2 so zbrani osnovni napotki za izbiro pomembnih mer za
oblikovanje litega ohišja.
102
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Čep za izpust olja je potreben, da lahko iz gonila izpustimo staro iztrošeno olje, brez
demontaže gonila (slika 9.6). Zato mora biti nameščen na najnižjem delu gonila, da vse olje
izteče (slika 9.11 ). Po vsakem izpustu je priporočljivo, da notranjost gonila operemo, tako da
iz gonila gonila odstranimo vse produkte, ki nastanejo pri obratovanju gonila.
Izpustni čepi so različnih oblik. Najpogosteje uporabljamo navojne čepe s finim metričnim
navojem. Čepi morajo dobro tesniti: uporabimo stožčast navoj (slika 9.6) ali pa vijak z glavo,
kjer med glavo in ohišje vstavimo tesnilno podložko, ki pa zahteva v okolici navojne izvrtine
dodatno poravnanje ohišja.
Pripomočki za kontrolo količine olja so namenjeni ugotavljanju količine olja v gonilu (slika
9.7 ). Količino olja kontroliramo med delovanjem gonila običajno pa je potrebno gonilo
ustaviti.
103
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
− Nivo olja lahko kontroliramo z odvitjem čepa, ki je nameščen na mestu do koder mora
segati olje. Čep mora ustrezati zahtevam čepa za izpust. Pri nalivanju olja moramo pri
kontrolnem čepu pustiti izteči preveč nalito olje. Kontrola je mogoča samo med
mirovanjem gonila.
− Količino olja preverjamo tudi z merilnimi paličicami, na katerih sta označena največji in
najmanjši nivo olja. Kontroliramo med mirovanjem gonila z izvlačenjem (kontrola olja v
avtomobilskem motorju), paličice ter pregledom višine omočenja paličice z oljem.
− Še posebej pri večjih gonilih uporabljamo oljekaze, pri katerih je olje po prozorni cevki
speljano iz gonila (slika 9.7 a in 9.11 ). Nivo kontroliramo med delovanjem gonila. Tako
napravo lahko kombiniramo tudi z odzračnikom.
− Pri gonilih, ki zahtevajo iz različnih razlogov zelo visok nivo olja kontroliramo nivo olja v
razstezni posodi, ki je hkrati tudi odzračnik.
Odzračnik (zračnik) ali oddušnik (slika 9.8 ) je potreben, da v gonilu preprečimo nastajanje
nadtlaka ali pa ta nadtlak omejimo. Nadtlak v gonilu nastaja nekaj zaradi segrevanja, v
glavnem pa zaradi izparevanja posameznih sestavin maziva (olja). Pri majhnih gonilih brez
vzdrževanja, ki so polnjena z mastjo ali sintetičnim oljem lahko izvedemo gonilo brez
odzračnika.
Trend v svetu je izdelati gonilo brez vzdrževanja. Ker odzračnik vedno predstavlja
potencialno nevarnost iztekanja olja se ga izognemo, če je le mogoče. Ker pa se pri delovanju
polžnih gonil, še posebej na mestu ubiranja, pojavljajo visoke temperature, moramo dobro
razmisliti, preden se odločimo za gonilo brez odzračnika. Posledica je lahko, da tesnila
104
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
popustijo in pride do iztekanja olja, kar pa ni dopustno. Za gonila, ki smo jih izdelali brez
odzračnika je zaradi varnosti in zanesljivosti priporočljivo dodatno testiranje.
iz umetne mase
− Navadni odzračnik je vijak z odprtino (slika 9.8 – navadni s stožčastim navojem ter iz
umetne mase in pločevine). Običajno je luknja narejena v osi vijaka do glave v glavi pa jo
zavijemo prečno na os. Tako se napravi zato, da odprtina ni direktna. Odzračnik
namestimo v najvišji točki gonila. To mesto mora biti z notranje strani gonila zaščiteno
pred direktnim brizganjem olja, saj pride v tem primeru do iztekanja olja skozi odzračnik.
Stožčasti navoj se uporablja zaradi enostavnejšega in učinkovitejšega tesnenja. Pri
zahtevnejših gonilih so odzračniki oblikovani tako (slika 9.8 kaskadni in cevni), da
dopuščajo iztok plinov in par, olje pa se zaradi teže vrača v gonilo. Odzračniki lahko
imajo tudi filter, ki preprečuje prahu in umazaniji v gonilo (slika9.8 – navojni s filtrom).
Kljub temu je potrebno paziti kam namestiti odzračnik. Ne smemo pa pozabiti, da ima
odzračnik tudi svojo ceno.
− Izstopno odprtino odzračnika lahko zavarujemo pred prodorom snovi iz okolice v gonilo
tudi s stožcem ali s kroglico in vzmetjo. Take odzračnike uporabimo, kadar hočemo gonilo
s povečano stopnjo mehanske zaščite. Pri takih gonilih se lahko pojavi določen nadtlak, ki
je odvisen od prednapetosti vzmeti, ki pritiska na zaporno kroglico ali stožec.
Obesni člen (slika 9.9) je potreben za prenašanje gonila pri sestavljanju in vgradnji na objekt.
Potrebni so pri gonilih, ki so težja od 150N za prenašanje gonil. Enega in več obesnih členov
lahko privijemo v ohišje ali pa že samo ohišje oblikujemo tako, da ga je mogoče enostavno in
varno obesiti na kavelj ali vrv.
105
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Odprtino za kontrolo obrabe polžnika (slika 9.12 )lahko zasledimo predvsem na večjih
gonilih. Velikost odprtine je odvisna od velikosti gonila. Pokrita je lahko s kovinskim ali
prozornim plastičnim pokrovom. Skoznjo lahko opazujemo delovanje polža in obrabo
polžnika, v začetku obratovanja pa tudi sliko nošenja. Pri manjših gonilih lahko opravimo
kontrolo pri pokrovu odprtine, ki je namenjena za montažo polžnika. Kontrola obrabe
polžnika je lahko sprotna, ali pa jo opravimo ob remontu stroja.
106
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Običajno jo kombiniramo z mazalnim sistemom in povratno hladno olje brizgamo med polža
in polžnik in na kritična ležajna mesta. Več o tem glej v poglavju o mazanju polžnih gonil.
Na slikah 9.13 , 9.15 , 9.17 , 9.18 in 9.19 so že prikazane nekatere od možnosti vležajenja
polžev in polžnikov. Če so aksialne obremenitve večje, jih je potrebno prenašati s aksialnimi
enosmernimi in dvosmernimi ležaji. Na sl. 9.13 , 9.15 in 9.17 so prikazane različne možnosti
vležajenja valjastih polžev. Osnovno vodilo je, da naj bo razmik med ležajema čim manjši, da
je upogib polža čim manjši. Polži so lahko izdelani z gredjo iz enega kosa (slika 9.18 a) ali pa
so povezani z gredjo z moznikom (slika 9.18 b).
107
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Na sliki 9.12 je prikazana izvedba visoko zmogljivega gonila s polžem spodaj, vležajenim v
radialne in aksialne ležaje, polžnik pa v radialne kroglične ležaje. Ohišje je lito, dvodelno in
orebreno ter zaradi boljšega hlajenja z ventilatorjem na polžu. Mazanje se vrši s potapljanjem.
Na sliki 9.14 je prikazano globoidno polžno gonilo v liti izvedbi, pri katerem je polž vležajen
v sodčaste in stožčaste, polžnik pa v stožčaste ležaje. Ohišje je dvodelno, lito in orebreno.
Mazanje se vrši s potapljanjem, hlajenje olja pa je izvedeno s hladilniki, nameščenimi v oljni
kopeli.
108
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
a b c
Stružena vijačnica zahteva žleb za iztek stružnega noža. V primeru dovolj velikega premera
zavojnice (večja polževa značilnica) in manjših ležajev, lahko za iztek uporabimo kar ležajne
sedeže. To pa ni ugodno pri večjih prestavnih razmerjih, saj nam polž zavzame preveč
prostora. Pri manjših vrednostih polžne značilnice postane polž bolj vitek. To je še posebej
109
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
neugodno pri večjih polžnikih, saj moramo ležaje polža dodatno razmakniti, kar povzroči
prevelike povese polža.
polžnik
Dolžino vijačnice smo določili pri geometrijskem in trdnostnem izračunu polžnega para.
Vendar pa je dejanska dolžina odvisna od izdelovalnega postopka. Tako mora biti dolžina
brušene vijačnice nekoliko daljša od teoretično določene. Dolžina rezkane vijačnice pa mora
biti spet nekoliko daljša zaradi potrebnega izteka brusa. Podatka za dolžino brušene in
rezkane vijačnice sodita na konstrukcijsko risbo polža. Paziti moramo, da sta ti dolžini čim
manjši, saj nam povečujeta čase izdelave (še posebej pri večjih serijah) in manjšata upogibno
togost polža. Paziti je potrebno tudi pri brušenju tečajev (ležajnih sedežev) in pogonskega
dela polža, ki morajo »teči« skupaj z vijačnico polža s čim manjšim opletom. Vse navadno
brusimo na istih središčnih gnezdih, nekoliko se lahko zaplete pri nasadnem polžu (votli
110
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
vstopni del gredi polža), ko tak način ni več mogoč. V tem primeru vpenjamo polž s štiri
čeljustno vpenjalno glavo in lineto ter tako brusimo luknjo.
Polži se izdelujejo iz valjanih okroglih palic, šele pri večjih dimenzijah polže kujemo. Polži so
lahko izdelani z gredjo iz enega kosa (sl. 9.18 a) ali pa so z njo povezani z moznikom (sl. 9.18
b). Glede na to, da ima polž mnogo večjo vrtilno hitrost in mnogo pogosteje ubira kot polžnik,
za njegovo izvedbo izbiramo materiale večjih trdnosti, da ne bi prišlo do hitre obrabe. Za
počasna polžna gonila nizkih in srednjih obremenitev izberemo jeklo s srednjo vrednostjo
ogljika. V tem primeru najpogosteje uporabljamo jekla za poboljšanje - C55, 42CrMo4 in
18CrNiMo7.
Slika 9.18 Izvedbe polžev, a) polž in gred iz enega kosa, b) polž nasajen na gred
Za gonila večjih moči uporabljamo cementirane ali plamensko kaljene polže, brušene in
polirane, katerih trdota je od 52 do 65 HRC. V poštev prihajajo naslednje vrste jekla: 20Cr4,
16MnCr5 in 20MnCr5 (jekla za cementiranje); C55, 42CrMo4 (jekla za plamensko kaljenje in
kaljenje s potapljanjem). Materiali polža in polžnika so dani v preglednici 9.4 . Premer gredi
polža določamo na osnovi oblikovne trdnosti.
111
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Če dovoljuje konstrukcija, pesto polžnika izdelamo iz jekla, sive litine ali jeklene litine, samo
venec z zobmi pa je iz dragih legur barvnih kovin. Nekatere možnosti spajanja vencev
polžnikov izdelanih iz barvnih kovin s kovinskimi pesti so prikazane na sl. 9.24 . Zaradi nižjih
vrednosti trajne dinamične upogibne trdnosti aluminijevih bronov, so njihovi venci za isto
moč širši od kositrovih bronov, sl. 9.24 . Na sl. 9.25 je prikazan polžnik iz sive litine, manjše
dimenzije, na sl. 9.20 pa polžnik ulit iz enega kosa z različno oblikovanimi ročicami.
112
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
113
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
a b
izvedba A
izvedba B
Na sl. 9.21 so prikazane različne možnosti spajanja litega pesta, najpogosteje iz sive litine, in
venca polžnika, izdelanega iz gradiv ustreznih za izdelavo polžnikov. Izvedba A prikazuje
114
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
spajanje venca in pesta z vijaki. Izvedba B kaže spajanje s pomočjo krčnega spoja in
varovanje z vijaki. Izvedba C pa prikazuje spoj podoben bajonetni zapori. Izvedba D prav
tako prikazuje spoj z vijaki brez prekrivanja, izvedba E pa toplo navlečen spoj z naslonom.
Izvedba A in D prikazuje skupaj možnost vležajenja in oblikovanja ležajnih mest.
Sliki 9.23 in 9.20 prikazujeta nadaljnje možnosti vležajenja in oblikovanja ležajnih mest
polžnika. Slika 9.19 kaže različne možnosti oblikovanja varjenega pesta polžnika, različne
možnosti vležajenja in razne možnosti oblikovanja ležajnega mesta v varjeni izvedbi.
115
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Slika 9.24 Polžnik iz brona in aluminijaste legure Slika 9.25 Polžnik iz litega
železa
Gred je lahko polna (DIN 748) ali votla (nasadna gonila). Polna gred je lahko obrnjena levo
ali desno in seveda obojestransko (slika 4.4). Gred je lahko različnih oblik, kot so valjasta z
utorom za moznik, gladka valjasta gred, ozobljena (najpogosteje po DIN 5480) ter stožčasta
gladka ali z utorom za moznik. Prav tako so votle gredi nasadnih gonil različnih oblik.
Dodatno je potrebno omeniti gladko votlo gred z enostranskim nastavkom za krčno spenjalno
pušo. Ta zveza se uporablja vse pogosteje, saj omogoča enostavno in natančno povezavo
gonila z gnanim strojem (slika 9.4).
Izstopna gred mora zagotavljati povezavo s polžnikom (preko pesta ali direktno z zobatim
vencem) in zanesljivo tesniti proti prodiranju prahu in vode v gonilo in proti iztekanju olja.
Del gredi po katerem drsi osno radialno tesnilo mora biti trda in gladka in brez zavojnice, ki je
posledica premikanja brusa med brušenjem v smeri osi. Hrapavost (Ra) naj znaša od 0,2 μm
do 0,8 μm. Prav tako mora biti tesnilna površina primerno trda (45 HRC do 60 HRC), kar pa
je odvisno od obodne hitrosti na mestu tesnenja. Uporabimo lahko navadno radialno tesnilo z
eno tesnilno ustnico, tesnilo z dodatno proti prašno ustnico ali pa kar obe tesnili prvo za
drugo. Kakšno tesnilo bomo uporabili, je odvisno tudi od položaja vgradnje gonila (zgoraj
eno tesnilo, spodaj dve). Zaradi višjih temperatur bomo uporabili tesnila izdelane iz primernih
materialov (FPM – fluorov kavčuk), ki vzdržijo temperature mazalnega medija do 160 °C. Pri
uporabi maziv (sintetično olje) je potrebno paziti na primernost materiala tesnil, ki mora biti
odporen na taka maziva. Upoštevati je potrebno vsa navodila proizvajalca tesnil.
Paziti moramo, da ležaja gredi polžnika nista preblizu skupaj. Zaradi delovanja osne sile na
srednjem premeru polžnika, lahko pride do (pre)velikih radialnih obremenitev ležajev.
Prevelika razdalja med ležaji pa pomeni preširoko gonilo. Razdalja med ležaji se običajno
116
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
giblje med polmerom in premerom polžnika. Kriterij razdalje med ležaji je lahko tudi velikost
dodatne radialne obremenitve zaradi osne sile v primerjavi z radialno silo polžnika.
Zaradi odstopanj vseh delov od imenskih mer (tolerance), je potrebno omogočiti osno
premikanje oziroma nastavljanje položaja polžnika. Polžnik lahko nastavljamo v sredino na
več načinov. Najpogosteje to naredimo s podlaganjem distančnih ploščic (DIN 988) med
ležaje in njihove naslone na gredi ali v ohišju. Položaje polžnikov pa lahko zagotovimo tudi s
točnim nastavljanjem položaja z nastavnimi maticami, s katerimi hkrati nastavimo primerno
zračnost ležajev.
Pri montaži moramo zagotoviti, da je polžnik v sredini oziroma na pravem mestu. To lahko
naredimo na več načinov. Pri nezahtevnih gonilih lahko vse elemente izdelamo dovolj
natančno, da nastavljanje ni potrebno. Na drugi način lahko vse dele točno izmerimo in
podložimo ležaje z ustrezno debelimi ploščicami, ki jih določimo računsko. Omenili bi dva
kriterija s katerima ocenimo pravilni medsebojni položaj polža in polžnika: slika nošenja in
bočna zračnost.
Pri novejših gonilih se pojavljajo določene posebnosti in zateva vrstni red montaže. To so
polževa gonila z enodelnim ohišjem z in brez pokrova. Pri gonilu s pokrovom se najprej
vstavi polž z vležajenjem, nato pri pokrovu vstavimo polžnik, ga namestimo na polža in
117
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
skozenj potisnemo izstopno gred, nakar s strani vstavimo še ležaje, podložne ploščice,
vskočnike in radialna tesnila izstopne gredi (slika 9.26 ).
Podobno lahko sestavimo tudi zobniško polževa gonila brez pokrova. Ohišje obrnemo tako,
da je prostor za polž zgoraj, s strani polža vstavimo v ohišje polžnik. Nadaljevanje
sestavljanja je enako kot pri enodelnem ohišju s pokrovom. Pri polžnem gonilu brez pokrova
najprej vstavimo polžnik skozi odprtino s strani polža in skozenj potisnemo izstopno gred,
nakar s strani vstavimo še ležaje, podložne ploščice, vskočnike in radialna tesnila izstopne
gredi. Skozi isto odprtino sledi montaža ustrezno oblikovanega polža (iztek), ki je že lahko
pritrjen na gred pogonskega motorja. Z motorjem hkrati zapremo in zatesnimo gonilo
(slika9.27).
Slika nošenja nam pokaže kako ubirata polž in polžnik, kako in kje se dotikajo boki zob polža
in polžnika. Med utekanjem je za ozobje zelo pomembno, da se obremenitev prenaša preko
konstantnega oljnega filma. Nujno je, da predpišemo položaj kontaktne površine - začetne
slike nošenja - na polžniku.
Vijačnica polža pri ubiranju s polžnikom na eni strani vstopa v medzobje na drugi strani pa iz
njega izhaja. Ker želimo, da bi nastal med dotikalnimi površinami oljni film, se mora na
vstopni strani ustvariti reža, ki omogoča dotok olja do nosilnih površin in nastanka oljnega
filma. Zaradi tega je potrebno začetno dotikalno površino nekoliko premakniti v smeri
izhajanja polža iz polžnika. To najlaže dosežemo z različnima kotoma vzpona pri polžu in
118
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
poševnosti pri polžniku (slika 9.28). Na njeni osnovi popravimo nastavljanje polžnika v smeri
njegove osi (slika). Pravilna slika nošenja je nekoliko premaknjena iz sredine v smeri vrtenja
polža. Kot vzpona mora biti na polžu nekoliko manjši. Tak način nam zagotavlja nastanek
oljnega filma pri vrtenju polža v obeh smereh.
Prerez A-B
vstopna izstopna
stran stran
olje
Praktično jo lahko ugotovimo s tuširanjem polža in vrtenjem gonila pri mali obremenitvi. Na
zobeh polžnika je mogoče videti »odtis« zob polža na osnovi katerega sklepamo na ustreznost
izdelave in montaže. Sliko nošenja je smiselno ugotavljati takoj po montaži oziroma na
začetku utekanja. Po potrebi opravimo nastavljanje osnega (aksialnega) položaja polžnika ter
na ta način zagotovimo pravilno nošenje bočnih ploskev in daljšo življenjsko dobo. V kolikor
je slika nošenja preveč pomaknjena v levo je potrebno polžnik premakniti v levo in obratno
(slika 9.29 ).
Iz slike nošenja lahko ugotovimo še druge napake na polžnem paru. Kadar je polž
premajhen(premer) je slika nošenja zelo ozka in blizu sredine, če pa je polž prevelik, lahko
119
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
ugotovimo, da se je slika nošenja razdelila na dva dela, ki sta blizu roba polžnika. Če je slika
premaknjena na rob in je zelo ozka, je pri pravilnem (srednjem) položaju polža to lahko
znamenje prevelike razlike kota vzpona polža in kota poševnosti polžnika.
Naštete napake so lahko posledica napačnih nastavitev strojev pri izdelavi polža in polžnika
ali pa prevelikega izbrušenja orodja (z vsakim ostrenjem se zmanjša njegov premer - potrebno
je novo orodje!).Slika nošenja se lahko razlikuje tudi od zoba do zoba (slika 9.30 ). Zato je
dobro, da sliko nošenja preverjamo na več mestih enakomerno razporejenih po obsegu
polžnika (npr.: 3x120°).
Če ima ozobje polžnika večji bočni oplet, kar je lahko posledica neprimernega tehnološkega
postopka pri izdelavi polžnika (zobati venec polžnika in gred polžnika sta izdelana vsak
posebej, mogoče je tudi neustrezno vpenjanje gredi s polžnikom pri rezkanju ozobja in
izdelavi ležajnih sedežev), se lahko slika nošenja od zoba do zoba premika z leve na desno in
nazaj. V teh primerih je zelo težko kaj popraviti (izmet), napako pa običajno opazimo že pri
kontroli polžnika z etalonskim polžem (veliko spreminjanje medosja).
Na sliko nošenja vpliva pravilna kotnost med gredjo polža in polžnika. V tem primeru je kljub
srednji legi polžnika slika nošenja izrazito enostranska. Z osnim premikom polžnika lahko
nekaj popravimo, večji premik pa lahko povzroči zatikanje, saj prične drseti nasprotni zobni
bok polža po polžniku na mestu, kjer bi sicer morala biti zračnost. Dopustno odstopanje kota
med osema je odvisno od zahtevnosti pogona, za industrijska gonila naj ne presega 10'.
V nasprotju z nekaterimi drugimi vrstami zobnikov, na stik (sliko nošenja) polžnega para
vpliva medosni razmik. Povečan medosni razmik premakne začetni kontakt na polžniku proti
izstopni strani. To še posebej velja za majhna prestavna razmerja oziroma velike kote vzpona
(tri in več stopenjski polževi pari) ter zanemarljivo malo za velika prestavna razmerja oziroma
male kote vzpona (enostopenjski polži).
Pri večvojnih polžih in polžnikih lahko pride do večjih napak pri delitvi. Na sliki nošenja se to
odraža tako, da se iste napake periodično ponavljajo vsakih toliko zob, kolikor je število zob
polža. Zato moramo pri večvojnih polžih kontrolirati sliko nošenja pri več zobeh drug za
drugim.
120
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
Neustrezna slika nošenja nam pove, da ubirajo - se dotikajo napačni deli ozobja. Velikost
dotikalne površine je premala. Ploščinski tlaki so preveliki in pride lahko do prekinjanja
oljnega filma. Posledice so: slabši izkoristek, večje lokalno segrevanje ter obraba polžnika in
polža pri utekanju, posledično pa tudi kasneje. Če pri tem gonil niti ne utekamo in jih takoj
obremenjujemo z imensko obremenitvijo, lahko pride do trajnih poškodb gonila (popuščanje
polža – trdota pade, velika obraba, hrup, deformacije ali pa celo lom zob). Tako gonilo potem
lahko samo še zavržemo.
Slika nošenja gonila, se med normalnim obratovanjem razširi. Po daljšem času obratovanja
slike nošenja nima smisla več kontrolirati, saj zavzema vso širino in višino zoba (slika 9.31 ).
Kadar se ta proces odvija normalno z delovanjem gonila, pravimo, da sta se polž in polžnik
dobro »ulegla«. Pojavlja se normalna obraba gonila, pri ubiranju pa sodeluje praktično vsa
bočna površina zob polžnika.
Velikosti odstopanj pri nepravilnem položaju polžnika lahko znašajo do vrednosti modula, pa
se bi gonilo še vedno vrtelo. Natančnost nastavljanja položaja polžnika je pri visokih zahtevah
(gonila z majhno zračnostjo) lahko tudi pod 0,025 vrednosti modula. Za podlaganje ležajev
uporabljamo nastavne podložne ploščice po DIN 988. Najmanjša debelina teh ploščic je
0,1mm. Takšna natančnost je potrebna do modula okoli 2mm, pri večjih modulih nastavljamo
na primerno manjšo natančnost (več kot 0,1 mm). Kadar kupujemo gonila pri proizvajalcih
gonil, se moramo držati njihovih navodil. Takim gonilom ni potrebno nastavljati položaja
polžnika saj je bil pravilno nastavljen pri proizvajalcu. Polževa gonila so običajno
konstruirana tako, da lahko kontroliramo sliko nošenja pri začetnem obratovanju ali
spremljamo obrabo polžnika in drugo dogajanje v gonilu. V ta namen se uporabljajo različna
okenca in pokrovi. Pri novejših gonilih je zato uporaben pokrov, ki je namenjen sestavljanju
gonila.
121
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
9.3.3 Utekanje
Utekanje je obratovanje pri ugodnejših pogojih, kot je to predvideno pri običajnem delovanju
gonila. Pri utekanju navadno zmanjšamo vrtilni moment, lahko pa utekavamo tudi pri manjših
vrtilnih hitrostih. To je včasih zelo težko zagotoviti, je pa potrebno na to že misliti takrat, ko
smo se odločili, da bomo na našem stroju uporabili polžno gonilo. Izkušnje testiranj kažejo,
da je trenje v začetku obratovanja tudi do 20% večje, kot je trenje po utekanju. Zaradi tega so
termične obremenitve pri novem gonilu večje, kot so predvidene z izračuni, kar lahko pri
polnih obremenitvah povzroči trajne poškodbe na polžniku in polžu, ki lahko bistveno
zmanjšajo življenjsko dobo gonila in povečajo porabo energije. Dobro utečeno gonilo ima
dober izkoristek, tih tek in dolgo življenjsko dobo.
Pri delovanju polžnega gonila je največjega pomena, da sta polž in polžnik v pravem položaju
drug proti drugemu. To zagotavlja najmanjše mogoče tlake med zobmi v ubiru. Tako še pred
utekanjem ali med njim kontroliramo sliko nošenja in po potrebi tudi nastavimo osni položaj
polžnika. Med delovanjem gonila polž in polžnik v glavnem drsita drug po drugem. Zaradi
tega je zelo pomembno v kakšnem stanju sta obe površini, ki se dotikata. Obe površini imata
določeni hrapavosti, ki imata velik vpliv na drsne razmere in dejanski tlak med dotikalnima
površinama. Na novo obdelane površine so lahko zelo dobro in kvalitetno izdelane, kljub
temu so vrhovi hrapavosti ostri. Zato je potrebno nekaj časa, da se te površine zgladijo in se
utrdi površina polžnika. Če je obremenitev gonila že od samega začetka enaka imenski, lahko
ti ostri robovi poškodujejo površine s katerimi ubirajo. To ima za posledico večjo obrabo in
slabši izkoristek. Obraba se stopnjuje še posebej, če je bil poškodovan polž. Z utekanjem
dosežemo dvoje: ostri vrhovi otopijo, polž in polžnik pa se bolje prilagodita drug drugemu.
Če je le mogoče utekamo pri delnih obremenitvah (20%-60%) in obremenitev postopoma
večamo do polne obremenitve.. Čas trajanja takega utekanja naj bo vsaj 10 ur sicer o utekanju
sploh ne moremo govoriti. Čas utekanja navzgor ni omejen, vendar običajno ni daljši od 100
ur.
Če gonila ne moremo utekati pri delni obremenitvi, običajno mazivu dodajamo dodatke, ki
pomagajo ustvarjati oljni film in odnašajo delce, ki se odtrgajo s polža, polžnika in drugih
delov gonila.. Pri »utekanju« pod polno obremenitvijo dodajamo v olje 1 do 2% grafita ali
molibden disulfida. Včasih utekamo s hipoidnim oljem. Prvo polnitev olja puščamo v ohišju
samo 200 do 500 ur Po utekanju se olje izpusti, ohišje očisti (opere) in nalije novo olje. Po
končanem utekanju več ne spreminjamo položaja polžnika. Kljub temu pa je dobrodošla
kontrola slike nošenja. V primeru, ko se je pojavila zelo velika obraba ali zelo slaba slika
nošenja, je mogoče polžnik obrniti za 180°. Obračanje polžnika je smiselno, kadar se gonilo
vrti vedno v isti smeri. S tem dosežemo, da ubirajo nasprotni boki zob na polžniku. Obračanje
122
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
je mogoče samo pri simetričnem polžniku ali simetrični izstopni gredi (simetrična skupaj s
polžnikom). Prvič obrnemo samo polžnik, v drugem primeru pa polžnik skupaj z gredjo.
Obračanje polžnika je smiselno samo pri zelo malo obrabljenem polžu, pri bolj obrabljenem
polžu z obračanjem polžnika ne dosežemo nobenega izboljšanja.
123
Mazanje polžnih gonil
10.1 UVOD
Seveda nič ne koristi, če smo zadevo dobro konstruirali, pravilno kontrolirali in zadovoljno
ugotovili, da smo naredili dober izdelek, če ne znamo izbrati pravilnega načina mazanja
oziroma pravega olja in količine olja, če se odločimo za mazanje z oljem. Praksa kaže, da so
prav omenjene odločitve lahko usodne za pravilno in dobro delovanje, ter posledično tudi za
življenjsko dobo gonila. Kot vsemu dosedanjemu delu moramo tudi mazanju posvetiti enako
pozornost in izbrati pravilno mazanje in parametre za dan primer. V vseh dokumentih mora
biti jasno razloženo s čim namažemo, kdaj in kako menjamo mazalno sredstvo in kako gonilo
vzdržujemo.
III... HIDRODINAMIČNO
MAZANJE reža h
h>>Ra
η v/FN
124
Mazanje polžnih gonil
Na podlagi svojih ugotovitev je Stribeck ločil tri osnovne režimi mazanja dveh teles:
• mejno mazanje (področje I)
Za mejno mazanje je značilno, da je debelina mazalnega sredstva h premajhna, da bi
preprečila mehanski dotik trdih teles. Obremenitev se v tem primeru prenaša iz enega na
drugo telo v glavnem preko izpostavljenih vršičkov na dotikalnih površinah.
• mešano mazanje (področje II)
Mešano mazanje je prehodna oblika med mejnim mazanjem in mazanjem s polno plastjo
maziva. Gre za pojav, ko je mazalno sredstvo neenakomerno porazdeljeno med mazanima
površinama, tako da je na določenih mestih prisoten mehanski dotik obremenjenih površin.
Obremenitev se iz enega na drugo telo prenaša deloma preko maziva in deloma preko
mehanskega dotika obeh teles.
• hidrodinamično mazanje (področje III) (mazanje s polno plastjo maziva)
V primeru, ko se telesi v kontaktu popolnoma razdvoji s plastjo maziva, govorimo o mazanju
s polno plastjo maziva. Takšno mazanje je poznano pod imenom hidrodinamično mazanje. Za
mehanske sisteme, kjer se uporablja hidrodinamično mazanje, so značilne naslednje
tribološke lastnosti:
- mazane površine so ločene z nepretrgano plastjo maziva, ki je take debeline, da ne
pride do neposrednega kontakta površin, razen pri zagonu in zaustavljanju;
- obremenitev se prenaša iz ene na drugo površino preko plasti maziva;
- odpor proti gibanju v sistemu je odvisen od notranjega trenja v mazivu.
z
x
nagibna blazina y
Teoretično razlago pojava je dal leta 1886 O. Reynolds, ki je za izhodišče vzel Navier-
Stokesove enačbe za gibanje tekočin.
125
Mazanje polžnih gonil
η p = η0 eαp (10.1)
kjer je ηp viskoznost mazalnega sredstva pri trenutnem tlaku in temperaturi, ηo viskoznost pri
atmosferskem tlaku in trenutni temperaturi, α tlačni koeficient viskoznosti in p tlak v
kontaktu. Način mazanja, ki temelji na osnovi hidrodinamične teorije mazanja, vendar pri
svojem izračunu upošteva še elastično deformacijo teles v kontaktu in spremembo lastnosti
maziv − viskoznosti, zaradi spremembe tlaka v kontaktu imenujemo elastohidrodinamično
(EHD) mazanje. V primerjavi s statičnim Hertzovim kontaktom je površinski tlak pri EHD
mazanju predvsem zaradi elastične deformacije teles in spremembe viskoznosti mazalnega
sredstva s tlakom nekoliko spremenjen (slika 10.3 ).
FN tlačna konica
R*
izhodno področje
vstopno področje
u1
ho hmin
x
u2 a a
Hitremu dvigu viskoznosti maziva ob vstopu v kontakt sledi na izstopu iz kontakta strm padec
(posledica Hertzove porazdelitve tlaka) do vrednosti, ki jo ima viskoznost pri pogojih okolice.
Da se kompenzira nenaden padec viskoznosti maziva pri izstopu iz kontakta, pride blizu
izstopa do elastične sprostitve površin v kontaktu oziroma do zožitve. Minimalna debelina
filma hmin je zelo pomemben parameter, saj je z njeno velikostjo pogojena verjetnost dotika
kovinskih vršičkov dveh površin v kontaktu. Da se zagotovi konstanten pretok skozi zožitev,
se poveča hitrost, ki je posledica tlačne konice, ki se oblikuje tik pred zožitvijo (v delu, ko se
mazalno sredstvo bliža najožjemu delu). Tlačna konica je ponavadi višja kot največji Hertzov
tlak v kontaktu. Položaj in amplituda tlačne konice pa je močno odvisna od tlačno-viskoznih
karakteristik maziva. Prisotnost tlačne konice v izstopnem področju EHD mazanega kontakta
ima za posledico nastanek velikih strižnih napetosti tik pod oziroma na kontaktni površini.
126
Mazanje polžnih gonil
MAZALNO SREDSTVO
Olja brez aditivov
Mineralna olja
Olja z aditivi
Olja brez aditivov
MAZALNA OLJA Sintetična olja
Olja z aditivi
Rastlinska olja
Biološko razgradljiva olja Poliglikoli
Sintetični estri
Masti z mineralnim
oljem kot tekoča faza
Masti z milno plastjo
Masti s sintetičnim
oljem kot tekoča faza
MAZALNE MASTI
Masti z mineralnim
oljem kot tekoča faza
Masti brez milne plasti
Masti s sintetičnim
oljem kot tekoča faza
Suhi praški
Paste
TRDA MAZIVA
Gladki laki
Plastika
ADHEZIVNA Razpršena adhezivna trda maziva
MAZIVA Smolnata maziva
Olje v vodi
EMULZIJE
Voda v olju
Voda
Tekoča Tekoče kovine
OSTALA MAZIVA Kisline, baze
Plinasta (zrak,…)
127
Mazanje polžnih gonil
Slaba stran sintetičnih olj je ta, da so zelo draga, zato jih uporabljamo le v primerih, kjer
• ne moremo zadostiti zahtevam mazanja s klasičnimi mazivi,
• to zahteva določena specifikacija,
• je to opravičeno s stroški proizvodnje,
Vpliv mazalnega sredstva (olja) na razmere v kontaktu dveh zobnih bokov je izražen v
glavnem z viskoznostjo olja, predvsem pa s spremembo te viskoznosti s tlakom po enačbi
10.1 in temperaturo. Vpliv temperature na spremembo viskoznosti olja je izražen z indeksom
viskoznosti IV. Čim večji je ta indeks, tem manj se viskoznost olja spreminja s temperaturo,
tako da lahko olja z večjimi indeksi viskoznosti uporabljamo v širšem temperaturnem
območju.
128
Mazanje polžnih gonil
10.4.1 Viskoznost
Viskoznost je najvažnejša lastnost mazalnega sredstva (olja ali masti) za mazanje zobniškega
gonila, ki je odvisna od vrste mazalnega sredstva, temperature in tlaka. Fizikalno je
viskoznost označena kot notranji odpor proti tečenju fluida (mazalnega olja), ki ga ustvarijo
strižne sile posameznih slojev v fluidu (mazalnem sredstvu). Razlikujemo:
• dinamično viskoznost
• kinematično viskoznost
τ
η= [ Pa/s ] (10.2)
d v /d y
dv
h τ
dy
η
ν= [m2/s]. (10.3)
ρ
Tako dinamična kot tudi kinematična viskoznost sta odvisni od temperature fluida in tlaka,
kateremu je le-ta izpostavljen. V praksi se pri opisu karakteristike posameznega mazalnega
sredstva v glavnem uporablja kinematična viskoznost, izmerjena pri temperaturi 40, 50 ali
100 °C. Temu ustrezno so potem označene pripadajoče kinematične viskoznosti maziva z ν40,
ν50 ali ν100.
129
Mazanje polžnih gonil
a) b)
mineralno olje
Viskoznost
106 38 °C
Viskoznost [mm2/s]
0 °C 100 °C
sintetično olje 104
210 °C
102
100
0,0024
Tlačni koeficient viskoznosti α [1/bar]
MINERALNA OLJA:
ν40=500 [mm2/s]
0,0022 ν40=100 [mm2/s]
ν40=30 [mm2/s]
0,0020
0,0018
SINTETIČNO OLJE:
0,0016 ν40=240 [mm2/s]
0,0014
0,0012
20 30 40 50 60 70 80
Temperatura ϑ [°C]
130
Mazanje polžnih gonil
Pri določevanju indeksa viskoznosti velja dogovor, da se lestvica indeksa viskoznosti razdeli
na 100 enot. Vrednost IV=0 pripada mazivom, katerih viskoznost je zelo občutljiva ne
spremembo temperature. Vrednost IV=100 pa pripada mazivom, pri katerih se viskoznost s
spremembo temperature zelo malo spreminja.
L −U
IV = ⋅100 (10.4)
L−H
( ant log N ) − 1
IV = + 100 (10.5)
0 , 00715
log H − logU
N= (10.6)
log Y
10.4.3 Gostota
Gostota maziva ρ pomeni razmerje med maso maziva m in prostornino V, ki jo maziva
zavzema.
m
ρ = [kg/m3]. (10.7)
V
Gostota maziva je odvisna od tlaka in temperature in je tem večja, čim večji je tlak oziroma
čim nižja je temperatura.
Temperatura je najbolj znan pospeševalec procesa oksidacije. Njen vpliv na oksidacijo lahko
določimo kvantitativno. Ugotovljeno je bilo, da se hitrost oksidacije približno podvoji, če se
temperatura poveča za 10oC.
131
Mazanje polžnih gonil
Prisotnost kisika nastopa v dveh oblikah- kisik kot sestavni del ozračja ali raztopljen v
mazivu. V obeh primerih kisik negativno vpliva na proces oksidacije. V praksi je razmeroma
težko matematično opisati odvisnost oksidacije glede na količino kisika, kot je to dokaj
natančno definirano v primeru temperature.
Prisotnost vode se izraža preko vode v mazalnem sredstvu, pri čemer je voda lahko v tekočem
stanju ali v obliki vodne pare. Prisotnost vode lahko ima zelo negativne posledice in sicer:
• v primeru dovolj visoke temperature lahko prisotnost vode povzroči raztapljanje ali
izločanje nekaterih aditivov iz mineralnega olja,
• voda v obliki vodne pare lahko reagira na različne načine, ki so precej podobni
hidrolizi,
• raztaplja produkte oksidacije,
• pospešuje katalitično aktivnost nekaterih kovin in kovinskih soli.
132
Mazanje polžnih gonil
Ft 2
c ≈ 0.7 ⋅ (10.8)
b⋅m
b = d a21 − d m2 1 (10.9)
14
12
1
c (N/mm )
10
2
2
mazan je s potapljanjem
8 1 3 mazan je obtočno
2 4
6
4 3
4
0 1 2 3 4 5 6 7 8
hitrost drsenja vgm (m/s)
Slika 10.7 Vrednost c za kaljen brušen polž (materiali polžnika 1 – kositrov bron, 2-Al
legure, 3-Al legure iz pretopljenega aluminija, 4-Zn legure)
133
Mazanje polžnih gonil
8
c (N/mm )
2
1
6 mazan je s potapljanjem,
2 temperatura olja 60-70°C
3 (izjemo ma tudi več)
4 1
4 mazan je obtočno, olje hlajeno
2
2 3
4
0 1 2 3 4 5 6 7 8
hitrost drsenja vgm (m/s)
Diagrama na sliki 10.7 in 10.8 veljata za trajni pogon. Viskoznost olja lahko določimo tudi
iz preglednice 10.5 s pomočjo koeficienta obremenitve c, ali v odvisnosti od obodne hitrosti
(slika 10.9 ).
134
Mazanje polžnih gonil
135
Mazanje polžnih gonil
a) b)
c)
č)
Pri potopnem mazanju se mazalno sredstvo obdrži na zobnih bokih kljub centrifugalni sili, če
je izpolnjen pogoj:
dm m
ω2 ⋅ ≤ 500...600 2 (10. 10)
2 s
Kadar ta pogoj ni izpolnjen (pri večjih kotnih hitrostih ali večjih premerih) se uporablja
predvsem obtočno mazanje. Pri potopnem mazanju je zelo pomembno, da zagotovimo takšen
nivo olja, da se zobnik v mazalno sredstvo ne potaplja preveč ali premalo. Prenizek nivo
mazalnega sredstva povzroča:
136
Mazanje polžnih gonil
• pomanjkljivo mazanje,
• nezadosten odvod toplote,
• povečano obrabo itd.
Pri obratovanju zobniškega gonila se mazalno sredstvo sčasoma onesnaži, zato ga je potrebno
po določenem času zamenjati. Za izpustitev olja mora imeti pokrov na najnižji točki čep za
izpust olja. V zgornji legi pa mora imeti okrov čep za nalivanje olja in oddušnik, s katerim se
prepreči nadtlak v okrovu. Okrov pa je ponavadi opremljen še z napravo, ki kaže nivo olja v
okrovu. Količina skupnega polnjenja olja naj znaša:
Pri določanju potrebne količine olja, moramo paziti na potrebno globino potapljanja oziroma
nivo olja v ohišju. Od globine potapljanja so odvisne izgube in tudi količina olja in tudi
učinek hlajenja, zato je zelo pomembno, da določimo pravilno globino potapljanja polža ali
polžnika. Globine potapljanja, ki se v praksi najpogosteje uporabljajo pri različnih
namestitvah polža glede na polžev zobnik so podane v preglednici 10.6 .
137
Mazanje polžnih gonil
Pri tlačnem mazanju je pomembna količina olja, ki jo brizgamo na ubirno mesto. Ponavadi je
potrebna večja količina olja zaradi hlajenja in ne zaradi mazanja. Premajhna količina olja
povzroči segrevanje olja zaradi pomanjkljivega mazanja. Če pa je količina olja prevelika pride
do gnetenja olja in tako ponovno do segrevanja olja. Potrebno količino olja določimo po
naslednji izkustveni enačbi:
V b ≈ ( 5 do 10 ) ⋅ b [dm3/min], (10.12)
a) A1 b) B1
A2 B2
c)
C C
Slika 10.11 Različni položaji brizganja olja pri tlačnem mazanju; a) tangencialno, b) radialno
in c) preko mazalnih utorov
Pri majhnih obodnih hitrostih služi olje pretežno le za oblikovanje mazalnega filma (ima
nalogo, da maže zobne boke). Pri večjih obodnih hitrostih (60 m/s in več), pa se 80% olja
porabi za hlajenje in le 20% za mazanje zobnih bokov. Od tega je tudi odvisno ali
vbrizgavamo olje pred ali za ubirnim mestom (slika 10.11 a). Uporabnost variante je odvisna
od obodne hitrosti zobnika. Področje uporabe posameznih variant:
138
Mazanje polžnih gonil
Pri oljnem rezervoarju je najbolj pomembna količina olja, ki mora biti na voljo za obtočno
mazanje. Potrebno količino olja lahko ocenimo tudi iz naslednje preglednice.
10.6.3.2 Črpalka
Običajno je v uporabi cenena zobniška črpalka, včasih pa tudi vijačna, krilna ali centrifugalna
črpalka. Pogon črpalke je preko gredi gonila, lahko pa jo poganja poseben elektromotor.
Volumski pretok zobniške črpalke izračunamo po enačbi:
10
0
0 2 4 6 8 10 12
Premer šobe [mm]
Pri dimenzioniranju brizgalnih šob moramo upoštevati, da je efektivna širina curka manjša od
teoretične. To še posebej velja pri večjih zobniških prenosih, ki jih mažemo z mazalnimi
sredstvi večje viskoznosti.
Slika 10.14 Shematski prikaz curka brizganega olja a) efektivna širina curka b)porazdelitev
curka na zobnem boku
140
Mazanje polžnih gonil
Pri normalnem segrevanju maziva se odvečna toplota normalno odvaja v okolico preko
površine rezervoarja. Kadar pa imamo intenzivno segrevanje maziva (tudi pri povišani
temperaturi okolice) je odvajanje toplote v okolico upočasnjeno in moramo mazivo prisilno
hladiti. Prisilno hlajenje izvedemo s zračnimi ali vodnimi tokovi, ki jih dovajamo v sistem za
hlajenje.
Sistem hlajenja z zrakom se uporablja redko, saj ima omejeno možnost hlajenja. Pri tem
hlajenju je spodnja meja temperature, do katere lahko ohladimo mazivo odvisna od
temperature zraka. Prednost teh sistemov je vtem, da so poceni in enostavni (zrak je
brezplačen in ga je v okolici v izobilju).
Princip hlajenja z zrakom je prikazan na sliki 10.15 a. Mazivo, ki ga bomo ohlajali doteka v
hladilnik na mesto A in potuje skozi snop cevi, ki so nameščene v ohišju hladilnika (1).
Mazivo, ki smo ga že ohladili odteka skozi odvod B. Zrak prisilno transportiramo skozi ohišje
hladilnika z ventilatorjem (3). Da bi bil izkoristek hlajenja čim boljši je ohišje hladilnika
orebreno (2).
Princip hlajenja, kjer kot hladilno sredstvo uporabljamo vodo je prikazan na sliki 10.15 b.
Mazivo, ki ga bomo ohlajali doteka skozi odprtino A, prehaja skozi cevi z vodo, kjer voda
prevzame del toplote maziva. Ohlajeno mazivo pa izteka skozi odprtino B v rezervoar.
Slika 10.15 Princip delovanja hladilnih sistemov a)zračno hlajenje b) vodno hlajenje
141
Mazanje polžnih gonil
mazivo ne sme priti v kontakt s površino, katere temperatura je večja od 80oC, ker lahko pride
v tem primeru do oksidacije maziva. Druga možnost je uporaba električnih grelcev, ki je
povezana z večjimi stroški zaradi drage električne energije.
Sistem obtočnega mazanja na sliki 10.16 ima dve črpalki (6) (ena je delovna, druga pa
rezervna), ki črpata olje iz rezervoarja (1) preko sesalnega filtra (2). V rezervoarju je
električni grelec (3), ki pred vstopom olja v sistem le-to segreje na ustrezno delovno
temperaturo; kontrolnik nivoja olja (5), ki daje informacije o trenutnem nivoju olja v
rezervoarju in merilec temperature (4), ki je pokazatelj trenutne temperature olja v
rezervoarju. Delovna ali rezervna črpalka potiska olje preko nepovratnega ventila (7) v glavni
vod. Najvišji delovni tlak črpalke nastavimo s pomočjo regulacijskega ventila (8), ki ima
obenem funkcijo varnostnega ventila, ta tlak pa kontroliramo na manometru (9). Takoj za
črpalko so postavljeni elementi za čiščenje olja. Tod se odvisno od zahtev nahajata en ali dva
filtra (12) z vgrajenima nepovratnima ventiloma (13), preko katerih se v primeru zasičenja
filtrov olje dovaja na mazalna mesta. To registriramo in signaliziramo preko diferencialnega
manometra (11), ki zaznava spremembo razlike tlakov pred in za filtrom. Usmeritev toka olja
142
Mazanje polžnih gonil
proti enemu ali drugemu filtru se vrši preko ventila (10). Ker vrši olje poleg mazanja hkrati
tudi funkcijo hlajenja, se njegova temperatura povečuje. Zato ga je potrebno hladiti, to
dosežemo s hladilnikom (14). Temperaturo olja kontroliramo preko termometra (15), ki daje
signal ventilu (16), preko katerega je v hladilnik dovedena potrebna količina hladilne vode. V
nadaljnjem se olje dovede do mazalnih mest (20) preko cevovoda (21), šob konstantnega
premera (19), regulacijskega ventila (18) ali regulacijskega ventila z električno kontrolo
pretoka (17), kjer opravi svojo osnovno funkcijo mazanja in hlajenja in se nato s prostim
padom preko povratnega cevovoda (23) vrača v rezervoar. Kontrola tlaka v sistemu se vrši
preko dveh tlačnih stikal, ki sta vgrajeni v glavnem vodu. Stikalo (22a) kontrolira najnižji,
stikalo (22b) pa najvišji tlak v sistemu.
Pred vsako izbiro mazalnega sredstva in zamenjavo le-tega se je zelo dobro posvetovati s
proizvajalcem mazalnega sredstva, saj bomo le tako izbrali najbolj kvalitetno in hkrati
cenovno ugodno mazalno sredstvo, ki ga potrebujemo za mazanje zobniškega gonila.
143
Hrupnost polžnih gonil
11.1 UVOD
Onesnaževanje okolja je v današnjem življenju vedno bolj prisotno. Zato je potrebno vse
stroje, naprave in tudi gonila obravnavati z ekološke plati. Pri gonilih bi lahko omenili
naslednje: recikliranje po zaključku življenjske dobe, onesnaževanje med obratovanjem
(iztekanje olja pri menjavi), segrevanje (izkoristek) in hrup. Na vse to je potrebno misliti že
pri načrtovanju strojev in naprav. Čeprav predpisi pri določenih veličinah niso dovolj
zahtevni, je vseeno potrebno razmišljati nekoliko vnaprej, še posebej takrat, ko ne gre za
velika finančna sredstva in se ponuja konkurenčna prednost.
Že nekaj časa velja, da samo dobra in poceni tehniška rešitev ni več dovolj. Vedno bolj smo
dolžni s svojimi izdelki upoštevati še zaščito človeka pred nenaravnimi viri. Eden izmed teh je
hrup. To pomeni, da naše polžno gonilo mora ustrezati sodobnim standardom, moderne
strojegranje. Vsak izdelek naj bo primeren področju uporabe, človeku prijazen in tak, da ne bo
zahteval posebnih varovalnih pripomočkov za ljudi, ki delajo v okolju, kjer naš izdelek
opravlja svojo funkcijo.
Slika 11.1 kaže polžno gonilo in vire nastanka hrupa, ki se po strukturi prenašajo preko sten
ohišja (stene so kot membrane zvočnika) v okolico.
S pravilnimi izbirami in njih odnosi lahko dokaj uspešno obvladujemo emisijo hrupa na
nekem normalnem dovoljenem nivoju. Res pa je, da je hrup zadeva, ki nas bo marsikdaj
presenetila.
144
Hrupnost polžnih gonil
11.2 SPLOŠNO
Hrup kot onesnaževanje je v našem življenju vedno bolj prisoten. Onesnaževanje zato, ker
običajno deluje stresno na človeka, pri daljšem izpostavljanju hrupu pa škodljivo vpliva na
sluh in živčni sistem. Mnogokrat je hrup zelo težko ločiti od zvoka, ki je človeku prijeten.
Ljudje različno sprejemajo zvok. Hrup je v splošnem nezaželen, neprijeten zvok.
Pri gonilih je zvok, ki se pojavlja, vse prej kot prijeten. Zato je potrebno uporabiti tako gonilo,
ki s svojim delovanjem ne izstopa iz hrupa okolice. Izbira in izvedba gonila je v glavnem
odvisna od področja uporabe (trgovine, bolnišnice, vozila, industrija) lahko pa tudi od
razlogov in konkretnih zahtev naročnika. Za vsako področje veljajo različni predpisi, ki jih je
potrebno izpolniti. Več pozornosti bomo namenili industrijskim gonilom. Za druga področja
so osnove enake, le predpisi o načinu merjenja, vrednotenju rezultatov in dopustnih
vrednostih so drugačne.
Hrup se v gonilih ustvarja predvsem na ubirnih mestih zob, ležajih, krilih ventilatorjev in pri
pljuskanju olja (slika 11.1 ). Hrup se od izvora, kot nihanje materiala ohišja preko zunanjih
sten ohišja, prenaša na okoliški zrak. Nihanje zraka potem zaznajo naša ušesa.
145
Hrupnost polžnih gonil
ušesa. Temu primerni so tudi ustrezni indeksi pri veličinah in dodatki v oklepaju pri enotah. V
nadaljevanju bomo več o korekciji A govorili v poglavju 12.2.4 o glasnosti.
11.2.4 Glasnost L
Glasnost, ki jo mi zaznavamo z ušesi je relativna veličina. Prilagojena je glede na mejo
slišnosti z osnovno vrednostjo zvočnega tlaka po=2.10-5 N/m2. Izračunamo jo po enačbi 11.2.
Enota je decibel (dB)
p J
L = 20 ⋅ log = 10 ⋅ log [dB] (11.2)
p0 J0
2
-2
-6
-10
Korekcija A (dB)
-14
-18
Korekturna krivulja A
-22
-26
-30
-34
-38
-42
-46
-50
-54
16
20
25
31,5
40
50
63
80
100
125
160
200
250
315
400
500
630
800
1000
1250
1600
2000
2500
3150
4000
5000
6300
8000
10000
12500
16000
20000
Frekvenca (Hz)
LA = L − A [dB(A)] (11.3)
146
Hrupnost polžnih gonil
80
70
Nivo hrupa L W [dB]
20
fo
fu
10
0
160
200
250
315
400
500
630
800
1000
1250
1600
2000
2500
3150
4000
Frekvenca [Hz]
Na diagramu 11.2 vidimo del tercnega spektra. Korekcijo je potrebno upoštevati za vsak
frekvenčni pas posebej. Glasnost dobimo z logaritmičnim seštevanjem hrupa posameznih
frekvenčnih območij. Tako dobimo značilno (karakteristično) vrednost pri merjenju emisije
hrupa: glasnost v dB(A). Pri merilnikih hrupa je tako seštevanje že upoštevano in jo lahko
direktno odčitamo. Prav tako je običajno upoštevana korekcija A ali katera druga (B, C).
147
Hrupnost polžnih gonil
6
idealizirani (gonilu
očrtani) kvader 5
9 merilni kvader
7
2
d
3 8
1
2
c
c
4
d
l3
2b
l2
d
l1
d
d
2a
Slika 11.2 Razvrstitev merilnih točk (od 1 do 9) pri določanju glasnosti gonila
po DIN 54 635
Diagram 11.3 kaže za primer polžnih gonil odvisnost nivoja glasnosti od prenesene moči.
Podobni diagrami in enačbe veljajo tudi za druge vrste gonil. V označenem območju sta
označeni dve premici z oznakama 80% in 50%. Pri tem meja 80% pomeni, da 80% vseh
industrijskih polžnih gonil oddaja manj hrupa (je manj glasna) od te meje. Enako velja za
mejo 50%. Na ta način lahko dokaj dobro ovrednotimo naše gonilo glede hrupa. Premica 80%
za polžna gonila je po VDI 2159 definirana z naslednjo matematično enačbo (11.4):
148
Hrupnost polžnih gonil
120 80%
Nivo hrupa LWA[dB(A)] 110
100 50%
90
80
70
60
50
40
1 10 100 1000
Moč gonila [kW]
Predvideno glasnost gonila določimo z upoštevanjem površine gonila, ki oklepa gonilo (slika
11.2 ). To je orientacijska vrednost za glasnost in se lahko zaradi številnih vplivov od
napovedane vrednosti precej razlikuje (sivo polje v diagramu 11.3 ).
L A = LWA − LS dB ( A) (11.5)
LS = 10 ⋅ log S dB ( A) (11.6)
Pri moči gonila 10 kW dobimo iz diagrama za mejo 80% nivo glasnosti LWA = 81 dB(A), če
upoštevamo še površino namišljenega merilnega kvadra gonila 25 m2 (za idealiziran kvader –
gonilo velikosti 0,5m×0,5m×1m) dobimo naslednje: LS = 14 dB(A) in pričakovana glasnost
LA = 67 dB s toleranco +2 dB. Ko je gonilo izdelano, mora proizvajalec v svojem
preskuševališču pričakovan (ali dogovorjen) hrup preveriti z meritvijo.
149
Hrupnost polžnih gonil
Glasnost polžnih gonil z večanjem moči hitreje raste, kot pri drugih gonilih. Zato so polžna
gonila manjših moči zelo tiha, pri večjih močeh pa se hrupnost bolj približa zobniškim
gonilom. Pri vitkih polžih (q<8), kjer so varnosti proti upogibanju nizke (prenizke), obstaja
nevarnost višjega hrupa. Zgornji polž je neugoden, čeprav je pri manjših močeh in večji
količini olja lahko prav tako tih.
Pri večjih vrtilnih hitrostih je potrebno polže ustrezno uravnotežiti in upoštevati kritične
vrtilne hitrosti (resonanca). K hrupu lahko neugodno vpliva nerodno oblikovan ventilator, še
posebej pri hitrem vrtenju, saj oddaja dobro slišne frekvence.
150
Hrupnost polžnih gonil
11.4.3 Mazivo
Na hrup odločilno vpliva izbira vrste, kvalitete in količine maziva. Pri večjih hitrostih je
velika količina olja neugodna. Sintetično olje pravilne viskoznosti zelo dobro duši hrup, saj je
oljni film bolj obstojen. Iz triboloških razlogov so pri polžnih gonilih potrebne večje
viskoznosti olj, kot pri zobniških gonilih, kar ugodno vpliva na hrup. Dinamični pogoni in
sunkovite obremenitve so za hrup zelo neugodne, čeprav se polžna gonila spet obnesejo boljše
kot zobniška.
11.5 ZAKLJUČEK
Za katere ukrepe se bomo odločili je odvisno od zahtev in naših izkušenj s hrupom.
Učinkovitost posameznih ukrepov je potrebno ovrednotiti z meritvami, glede na osnovne
vplivne faktorje (moč, hitrost). Samo na ta način lahko ugotovimo koliko nam posamezni
ukrepi prinesejo. Meritve nam tudi povedo, kdaj smo dosegli želeni nivo hrupa. Potrebno jih
je izvajati dosledno po navodilih standarda, saj so samo na ta način med seboj primerljive
ponovljive in primerne za posredovanje kupcem (certifikat). Rezultate lahko uporabimo tudi
kot reklamo in se primerjamo s konkurenco.
151
Literatura
LITERATURA
W. Beitz, K.H. Grote. Dubbel – Taschenbuch für den Maschinenbau. 20. Aufgabe, Springer
Verlag, Berlin, 2001.
R.C. Dorf. The Engineering Handbook. CRC Press, Boca Raton, Florida, 1996.
B.J. Hamrock, B.O. Jacobson, R.S. Schmid. Fundamentals of Machine Elements. McGraw-
Hill, Boston, 1999.
152