K N J I N I C A

N O V

I N

KNJINICA NOV IN POS 20

STANKO PETELIN

VOJKOVA BRIGADA

NOVA GORICA 1968

Knjiga, ki bo neko izla iz teh preprostih zvezkov, v katere

danes nai tovarii beleijo rne in svetle dneve naih borcev in
naroda, bo najbolj zgovorno priala naim potomcem o hudih a
sih, borbah in naporih njihovih prednikov za zlato svobodo, katero
bodo takrat uivali...
Misel, ki jo je napisal Tone Pervanja, eden izmed kronistov
Vojkove brigade,1) je bila vodilo tudi pri oblikovanju knjige Voj
kova brigada. Ta namre ni namenjena le nekdanjim borcem te
enote v spomin na zgodovinske dogodke, katerih udeleenci so
bili, temve predvsem naemu mlajemu rodu.
Njim, ki niso doiveli suenjstva, je teko dojeti, kakno bo
gastvo je svoboda, in je navadno ne znajo dovolj ceniti. Ko to
dojamejo, je najvekrat e prepozno. Zato ima knjiga predvsem
namen, da mladini prikae, kako si je primorsko ljudstvo, ki je
etrt stoletja ivelo v faistinem suenjstvu, vroe elelo svo
bode in kako je bilo pripravljeno na kakrnekoli rtve, samo da
dosee svoj cilj in to kljub sovranikovi premoi in njegovim
maevalnim ukrepom. Knjiga opisuje sicer le del narodnoosvo
bodilnega boja slovenskega ljudstva, ker se omejuje predvsem na
Vojkovo brigado in dogodke na Cerkljanskem, Idrijskem, irovskem in e ponekod drugod, kjer je brigada delovala, toda v
podobnih razmerah kot to prebivalstvo in ta njegova bojna enota
je ivelo, trpelo in se borilo vse slovensko ljudstvo.
Knjiga Vojkova brigada pa ni zgodovina le te enote, temve
je v njej precej podrobno obdelano tudi ivljenje in delovanje
njenega neposrednega zaledja. To je nujno, saj brigada ni bila
sama sebi cilj, temve so bili njeni borci sestavni del prebivalstva
vzdol predvojne jugoslovansko-italijanske meje; s Cerkljanskega
so se oskrbovali in tam so po napornih pohodih in trdih bojih
poivali, prebivalstvo pa je zato priakovalo od njih pomo in

obrambo pred sovranikom. Brigada in tamkajnje prebivalstvo

sta bila nedeljiva celota in zato tudi zgodovina Vojkove brigade
ne bi bila popolna, e ne bi omenjala delea, ki ga je prispevalo
za svobodo prebivalstvo na obmojih, kjer se je brigada najve
zadrevala torej predvsem na Cerkljanskem, Idrijskem in
Zirovskem.
eprav je Vojkova brigada tesno sodelovala z mnogimi dru
gimi enotami, predvsem z Gradnikovo in Preernovo brigado, so
te omenjene v knjigi le toliko, kolikor je nujno potrebno. To
pa zato, da ne bi prilo do nepotrebnega ponavljanja, zakaj v
Knjinici NOV in POS so zgodovine nekaterih enot ( med njimi
tudi Gradnikove in Preernove brigade) doslej e izle v samo
stojnih knjigah, druge pa so e v delu.
Knjiga Vojkova brigada opisuje dogodke take, kakrni so bili,
to pa na podlagi ohranjenega arhivskega gradiva Vojkove brigade
ter drugih naih enot in ustanov, ki so takrat delovale na Primor
skem in Gorenjskem, sovranikovih vojakih poroil, arhivskega
gradiva takratnih oblastnih in politinih organov ter povojnih
rekonstrukcij, kronik in spominov, kar so zbrali in hranijo razni
nai muzeji in intituti. Vendar je gradivo zelo nepopolno, v mno
gih podrobnostih, zlasti glede navajanja izgub, pa se naa in
sovranikova poroila medsebojno mono razlikujejo. Nekatere
nejasnosti je bilo sicer mogoe razistiti s pozvedovanjem pri
preivelih udeleencih teh bojev, toda marsikatera vpraanja, ki
se nanaajo zveine na manj pomembne zadeve, pa so e nadalje
ostala brez odgovora.
Pri zbiranju in obdelovanju gradiva sem naletel na vsestran
sko pomo in razumevanje raznih ustanov in mnogih posamezni
kov. Zlasti to velja za Intitut za zgodovino delavskega gibanja
v Ljubljani, Vojnoistorijski intitut v Beogradu, Muzej ljudske
revolucije Slovenije v Ljubljani, Mestni muzej v Idriji in Goriki
muzej v Novi Gorici, ki so mi omogoili vpogled v razno arhiv
sko gradivo. Zahvalo dolgujem tudi obinskemu odboru ZZB NOV
v Idriji ter vodstvom tamkajnje gimnazije in osemletk na ob
moju te obine, ker so mi posredovala olske naloge njihovih
uencev z mnogimi zanimivimi in novimi podatki.
Pri pisanju knjige so mi s svojimi prispevki, fotografijami,
dokumenti ali kako drugae mono pomagali zlasti tile tovarii
in tovariice:

P ET AR ALFIREVI, ANTON BAVEC-CENE, IVAN BERIIRAJKO, VIKA BERTONCEIJ-ZORA, DRAGO BEZI AK, ALFONZ
BICEK, STANE BIZIAK-KOSTA, MARIJA CERAR, IVAN CUK,
JULKA UK, JERNEJ DEBELJAK, DANIJEL EREN, MIRKO ER
EN, FRANC GALII-TARAS, FRANC JAN, SLAVKO JERALADJOLI, DORA JEREB-OSOLIN, FRANC JERINA, PAVEL JESTANKO, ANDREJ KACIN, TONE KAVI, VINKO KERN, VIK
TOR KIRN, MATIJA KODELA, JOE KOKALJ, LAZAR KOLARAC,
LOVRO KOROEC-BRANKO, REGINA KOSMA, ALBIN KOVABAKI JAKA, FRANC KOVAI-TARZAN, VINKO KRAJNIK, VA
SILIJ KRAPE, ALOJZ KUMAR, CIRIL KUMAR, IVAN LEBAN,
FRANCE LEBEN, KAREL LESKOVEC, NADA LOJK, RIHARD
MARKOVI, MATIJA MIHELI, MIHA MONIK, FRANC MOHO
RI, JANEZ MULEJ, BENJAMIN NASTRAN, ALEKSANDER OBID, CIRIL OBID, ANDREJ PAGON-OGAREV, MARIJA PAGON,
MARIJA PERVANJA-ANAMARIJA, ANDREJA PETERNEL, JELKA
PIRC, JANEZ PIRIH, SREKO POLJANEC, ANTON PREBIL,
JANKO
PREZELJ-STANE,
JOE
PRIMOI-MIKLAV,
ANTON
REBOLJ, PAVEL REPAR, FRANC RUPNIK-RAFKO, JOE SAGA
DIN, VLADIMIR SEDEJ, ROMAN STANA, IVAN SULI, JANEZ
SMITEK, ANICA TUCIN, DANILO ULIGOJ, VINKO UMRADARADO, ANDREJ TAVAR, FERDO TOLAR-MIRKO, MILAN TO
MINEC, SLAVICA TRATNIK, VALENTIN TRATNIK, ANICA TU
AR, SREKO TUAR, FRANC UHAN, ALOJZ VERI, MILODAR VILAR, JANKO VOGRI, EMANUEL VONINA, KLEMENT
VUGA, MARIJA ZEVNIK, VALENTIN AGAR, MATJA IGON
in MAKS NIDAR.
Za vestno opravljeno delo pri pregledu rokopisa in vse
stransko pomo se e posebej zahvaljujem strokovnim recenzen
tom Joetu ertaliu in Joetu Novaku ter Anici tucinovi.
Naposled naj se v imenu vseh vojkovcev zahvalim skupini
obine Idrija in vodstvom vseh gospodarskih organizacij, ki so
s svojimi denarnimi prispevki omogoili, da je knjiga Vojkova
brigada izla in bila podeljena nekdanjim borcem te enote.
Vire, ki sem jih uporabljal, navajam skupno na koncu vsakega
poglavja. Le v primerih, e gre za kak citat ali e je treba kaj
posebej pojasniti, navajam vir tudi vmes. Za oznaevanje virov
in izrazov, ki se pogosto ponavljajo, sem uporabljal tele okrajave:
Belogardizem Franek Saje, Belogardizem. Ljubljana 1952
CK ZKS Zgodovinski arhiv CK ZKS v Ljubljani

Dodatek gradivu Ivanka Kova-Urka, Dodatek gradivu za to

pografijo NOB, Poljanska dolina (v rokopisu pri Ivanki Kova)
Domobranstvo v idrijskem kotu Nace Hladnik, Domobranstvo
v idrijskem kotu. Vestnik slovenskih protikomunistinih borcev, Buenos
Aires 1961
Dvaindvajset tiso kilometrov Anton Mili, Dvaindvajset tiso
kilometrov od Kragujevca do Kragujevca. Ljubljana 1963
Gradivo Gradivo za topografijo NOB Poljanska dolina (izdal
Intitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani)
Gradnikova brigada Stanko Petelin, Gradnikova brigada. Nova
Gorica 1966
IZDG Arhiv Intituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljub
ljani (d. a. domobranski arhiv; n. a. nemki arhiv)
Kapitulacija Italije Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narod
noosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1968
Kronika Vojkove brigade Stanko Petelin, Kronika Vojkove bri
gade. Ljubljana 1963
Kronistini zapis o ir eh Ivan Govekar, Kronistini zapis o
Zireh in irovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo. Loki
razgledi 1967
Med Triglavom in Trstom Stanko Petelin, Med Triglavom in
Trstom. Ljubljana 1963
Mikroteka Mikroteka Vojnoistorijskega instituta v Beogradu
NOO Narodnoosvobodilni odbor
OC Obveevalni center
Osvobodilni boj Lado Ambroi-Novljan, Osvobodilni boj pri
morskega ljudstva (rokopis v Intitutu za zgodovino delavskega giba
nja v Ljubljani)
Osvoboditev Slovenskega primorja Stanko Petelin, Osvoboditev
Slovenskega primorja. Nova Gorica 1965
OZS Operativni tab za Zahodno Slovenijo
Podroben opis sovranih enot Podroben opis sovranih edinic
na teritoriju, kontroliranem po NOV in POS (izdal obveevalni od
delek glavnega taba NOV in POS 17. januarja 1945), IZDG v Ljubljani
PK pokrajinski komite
Preernova brigada Stanko Petelin, Preernova brigada. Nova
Gorica 1966
RK rajonski komite
RSNZ Arhiv republikega sekretariata za notranje zadeve
Slovensko primorje Ivo Juvani, Slovensko primorje in Istra.
Beograd 1953

Ljubljana, v septembru 1968

S.P.

ZLOM FAISTINE ITALIJE

UPOR PRIMORSKEGA LJUDSTVA
(Skica 1)

April 1941. Nemka zaveznica Italija je konala priprave za

napad na Jugoslavijo ...
Primorsko ljudstvo si nedvomno ni elelo vojne, zakaj njene
strahote je temeljito spoznalo etrt stoletja poprej, toda ta vojna
bi ga utegnila reiti faistine tiranije in zdruiti z drugim delom
slovenskega naroda. Sicer pa so bile italijanske priprave take, da
so kazale bolj na obrambo kot na napad. Zlasti prebivalstvo ob
mejnega obmoja je imelo prilonost videti, kaken strah so
imeli italijanski vojaki pred jugoslovansko vojsko in kako je
nastala med nekaterimi italijanskimi enotami ob napadu na
Jugoslavijo celo panika.') Zato je bilo razoaranje primorskih
Slovencev toliko huje, ko je nepriakovana kapitulacija gnile
kraljevske vojske storila konec njihovim utvaram o morebitni
osvoboditvi izpod faistine tiranije.
esti april potemtakem ni prinesel priakovanih sprememb,
toda 22. junij dan napada nacistine Nemije na Sovjetsko
zvezo je postal za primorsko ljudstvo silno pomembna pre
lomnica. Takrat je Komunistina partija Jugoslavije s tovariem
)
Italijani
so,
kot
vse
kae,
precenjevali
mo
jugoslovanske
vojske.
Nizka
morala
je
bila
v
veliki
meri
tudi
posledica
spontane
propagande
obmejnega
pre
bivalstva,
ki
je
v
tistem
asu
z
vso
zavzetostjo
spremljalo
dogodke
in
strailo
italijanske
vojake
s
srbsko
bojevitostjo,
medtem
ko
so
italijanske
vojake
oblasti
pogosto
nasedale
celo
izmiljenim
vestem
o
koncentraciji
jugoslovanske
vojske
ob meji.
Kako
defenziven
je
bil
italijanski
vojaki
nart,
dokazuje
tudi
dejstvo,
da
so
italijanske
oblasti
takoi
po
zaetku
sovranosti
izselile
iz
obmejnega
obmoja
kakih
18.000
ljudi
in
10.000
glav
ivine
(Janez
Kramar,
Partizanska
zibelka.
Pri
morske novice, 23. avgusta 1963).

Titom na elu pozvala vsa jugoslovanska ljudstva v boj proti

okupatorju za osvoboditev deele in bolje ivljenje delovnih
ljudi. Mesec dni kasneje se je tudi v Sloveniji e oglasila prva
partizanska puka, ki ji je kmalu zatem sledilo e na stotine
in tisoe drugih, po vaseh pa so se drug za drugim porajali od
bori Osvobodilne fronte.
Na Primorskem se je narodnoosvobodilno gibanje zaelo ne
koliko kasneje kot drugod. Italijanska oblast si je v zadnjih
dveh desetletjih ustvarila prek mnogih karabinjerskih in rnilinikih postaj, vojaki posadk, faistinih organizacij in njihovih
zaupnikov natanen pregled nad vsem ozemljem in prebivalst
vom. Razen tega na Primorskem sprva tudi ni bilo trdne par
tijske organizacije, ki naj bi postala jedro Osvobodilne fronte
in partizanskih enot.
Kljub temu pa so se tudi tu pojavili prvi odbori OF in prvi
partizanski borci e leta 1941. Velik razvoj je narodnoosvobodilno
gibanje doivelo v drugi polovici naslednjega leta. Takrat so v
Vipavski dolini ustanovili prvi primorski partizanski bataljon,
bataljon Simona Gregoria, ki je v oktobru, po prihodu Lo
kega odreda na Primorsko, prerasel v Soki odred.
Soki odred je imel sprva le dva bataljona, toda kaj kmalu
po njegovi ustanovitvi so zaradi velikega dotoka novincev razen
Vipavskega in Tolminskega ustanovili e Kraki bataljon. To pa
je bila le zaasna reitev, zakaj novinci so prihajali hitreje, kot
jim je bilo mogoe priskrbeti oroje. Zato so jih zaeli poiljati
v brigade na Notranjskem in Dolenjskem.2) eprav so skraja
predvidevali, da bi se ti borci potem, ko bi jih tam oskrbeli z
orojem in jih izurili, spet vrnili nazaj na Primorsko, se to ni
zgodilo. Velika veina izmed njih je ostala onstran stare meje v
prvih tirih slovenskih brigadah.
Hkrati z razvojem vojakih enot se je na Primorskem kre
pila tudi politina organizacija na terenu. Prvi zametki okronih
odborov OF segajo prav v poletje 1942. Severni del Slovenskega
primorja je bil proti koncu leta 1942 razdeljen na Tolminsko,
Bako, Idrijsko in Kanalsko okroje. V vsakem je bilo po ve
rajonov. Tako je na primer imelo Bako okroje tiri rajone
(Cerkno, Podbrdo, Bukovo in Sveta Lucija dananji Most na
2)
V tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ki je zajemala Notranjsko, veji
del
Dolenjskega
in
Dolomite,
so
takrat
e
delovale
Tomieva,
ercerjeva,
Gubeva
in Cankarjeva brigada.

10

Soi), po nekaterih drugih podatkih pa celo pet (razen omenje

nih tirih rajonov e entvikogorski rajon).
Italijani so skuali z vsemi sredstvi uniiti ali vsaj zavreti
uporniko gibanje proti svoji oblasti. Zato so organizirali hajke
in pogone na ribelle, kjerkoli so zanje zvedeli, fante pa so
vpoklicali v vojsko. Toda vse je bilo zaman: partizanske enote,
ki so imele pri prebivalstvu popolno zaslombo, so se spretno
izmikale sovranikovim obroem, zasedam in napadom, hkrati
pa udarjale po sovraniku tam, kjer jih je ta najmanj priakoval.
Fantje pa tudi niso hoteli v italijansko vojsko in njene delavske
bataljone, kamor so Italijani poiljali vse, ki jim niso zaupali
oroja, temve so raje vstopali v svojo ljudsko vojsko. Ta je kljub
mnogim borcem, ki so jih bili napotili onstran nekdanje italijansko-jugoslovanske meje, in italijanski mobilizaciji mlajih
letnikov e v kratkem tako narasla, da se je Soki odred lahko
razdelil v dva nova: v Severnoprimorski odred, ki je imel tri
bataljone, in v Junoprimorski odred z dvema bataljonoma.
Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih et in centralni ko
mite KPS pa sta menila, da je tudi na Primorskem navzlic
monim sovranikovim silam in gostim postojankam) napoil
as za ustanovitev brigad. Do ustanovitve prve brigade, ki naj bi
se imenovala po Andreju Laharnarju, voditelju tolminskega punta
iz leta 17121713, bi moralo priti e februarja 1943, toda nenadna
smrt Janka Premrla-Vojka, ki so ga bili predvideli za njenega
komandanta, je zadrala uresniitev teh nartov. Prepreiti pa
jih le ni mogla, zakaj dva meseca kasneje so namesto ene usta
novili kar dve primorski brigadi: S. brigado Simona Gregoria
in 6. brigado Ivana Gradnika.
S tem se je zaelo novo obdobje partizanskega boja na Pri
morskem, zakaj brigadi sta br po ustanovitvi preli na desni
breg Soe, da bi vdrli v Beneko Slovenijo. Sovranik je takoj
zautil, kakna nevarnost mu grozi, hkrati pa tudi spoznal, da se
mu ponuja izredna prilonost za unienje osredotoenih parti
zanskih sil. V boj proti brigadama je poslal na tisoe karabinjer
jev, milinikov in vojakov z namenom, da ju obkoli in unii.
Obkolil ju je sicer vekrat (na Kolovratu, Stolu, Krnu itd.),
uniil pa nikoli. V hudih bojih, ki so trajali skoraj nepretrgoma
3)
Italijanske vojake oblasti so nenehno krepile svoje sile v Slovenskem
primorju, tako da se je tam nabralo v poletnih mesecih leta 1943 e kakih 90.000
do 100.000 vojakov.

11

vse do jeseni 1943, so se borci obeh brigad prekalili in mnogi

izmed njih usposobili za kasneje poveljnike novih enot.4)
NARODNOOSVOBODILNO GIBANJE NA CERKLJANSKEM
IN IDRIJSKEM
(Skica 1)

V
obdobju med dvema svetovnima vojnama so se mnogi pri
morski Slovenci umaknili pred faistinim terorjem prek meje
v Jugoslavijo, kjer so se zaposlili in se zveine prikljuili napred
nemu delavskemu gibanju. Mnogi izmed njih so bili organizatorji
stavk v tovarnah na Gorenjskem in drugod, precej pa jih je po
hitelo na pomo panskemu proletariatu in sodelovalo v bojih
s panskimi, nemkimi in italijanskimi faisti. Samo iz idrijske
obine je bilo tirinajst pancev, med njimi tudi idrijski rojak
in narodni heroj dr. Ale Bebler.5) Pet izmed njih je za vedno
ostalo v paniji.
Med gorenjskimi partizani, ki so e poleti 1941 zgrabili za
puke, so bili tudi primorski Slovenci. Ker pa je bilo nujno na
rodnoosvobodilno gibanje prenesti tudi na primorska tla, jih
je partija kaj kmalu poslala ez mejo v domae kraje z nalogo,
da tam pojasnjujejo ljudem cilje narodnosvobodilnega boja ter
organizirajo odbore OF in partizanske enote.
Med prvimi aktivisti, ki so se vrnili na Primorsko, je bil
tudi Jaka tucin-Cvetko.6) V Cerkno je priel po nasvetu Andreja
Brova7) in mestnega komiteja KPS Kranj e v prvi polovici
avgusta 1941. Takoj po prihodu v rojstno vas je navezal stike
z bivimi politinimi sodelavci Metodom Peterneljem, Petrom
Rojcem in drugimi. Po poklicu je bil kroja. Da bi pred itali
janskimi oblastmi prikril revolucionarno delovanje, je v Cer
knem odprl krojako delavnico. To ga ni motilo, da ne bi kljub
4)
Viri: Slovensko primorje, str. 340378; Med Triglavom in Trstom, sir. 739.
Ivo Juvani, Italijanske sile v boju proti NOV in PO Slovenije v Slovenskem pri
morju
(Vojno-istorijski
glasnik
3/1954,
str.
5268);
Franek
Saje,
Ustanovitev
novih
brigad
in
prvih
divizij
(Borec
1953,
str.
182);
Janez
Kramar,
Partizanska
zibelka
(Primorske novice, 23. avgusta 1963).
5) To je izredno visoko tevilo, saj vseh jugoslovanskih prostovoljcev v paniji
ni bilo ve kot 1578.
6)
Jaka tucin se je rodil 17. januarja 1911 v Poljani pri Cerknem. V Jugo
slavijo
se
ie
izselil
e
s
petnajstimi
leti.
Med
vojno
je
na
Primorskem
opravljal
vodilne
oblastne
in
partijske
funkcije.
Padel
pa
je
kot
lan
pokrajinskega
odbora
OF za Primorsko 1. aprila 1945 na Blegou.
7)
Andrej Brov-Janko Baki se je rodil 19. novembra 1909 na Bukovem. Kot
mnogi drugi je tudi on emigriral v Jugoslavijo, kjer je e leta 1927 postal kandidat,
kmalu zatem pa lan komunistine partije.

12

Jaka
tucin-Cvetko,
organiza
tor
narodnoosvobodilnega
gi
banja na Cerkljanskem

svoji invalidnosti obiskoval blinjih vasi in iz najzanesljivejih

privrencev OF organiziral trojke, ki so se postopoma razvile v
odbore OF.
Mesec dni kasneje je za Cvetkom priel e Andrej BrovJanko Baki, ki je prevzel organiziranje narodnoosvobodilnega
gibanja predvsem na obmoju Bake grape, medtem ko je Jaka
tucin-Cvetko enako delo opravljal na Cerkljanskem. Njegov naj
oji sodelavec je nekoliko kasneje postal Joe Primoi-Miklav.8)
Kar zadeva Idrijsko, je tam leta 1941 deloval Ivan Tomi
nec.5) Prve zveze so peljale na gorenjsko stran ez Mrzli vrh in
Sovodenj, kmalu pa sta z njim vzpostavila stik tucin in Brov.
8)
Joe
Primoi-Miklav
je
doma
na
Cerkljanskem.
Rodil
se
je
1.
marca
1909
na
Planini.
Faistinemu
nasilju
se
je
izognil
tako,
da
se
je
ez
mejo
umaknil
na
Jesenice.
Kasneje
se
ie
pridruil
panskim
prostovoljcem,
vendar
so
ga na poti v panijo ujeli in poslali nazaj v Italijo, kjer je bil nato nekaj asa
zaprt. V narodnoosvobodilno gibanje se je vkljuil aprila 1942.
9)
Ivan
Tominec
je
bil
sprva
med
gorenjskimi
partizani,
konec
avgusta
1941
pa je priel k svojemu stricu v Trebe pri rnem vrhu in zael v povezavi s
tucinom politino delovati na Idrijskem.

13

Kljub mono zastraeni meji so nekateri nai aktivisti

v Jugoslavijo na rovtarsko stran in odtod prinaali oroje.

hodili

eprav je bilo kakrnokoli politino delovanje v obmejnih

obmojih silno oteeno sprio tevilnih vojakih posadk in po
ostrenega nadzorstva nad prebivalstvom, so bili e v prvih me
secih doseeni vidni uspehi. V Cerknem, kjer je bilo ve itali
janskega vojatva kot pa domaega prebivalstva, je kljub te
avnim okoliinam zaela prva trojka-odbor OF delovati e
januarja 1942. lani OF so razvili ivahno dejavnost zlasti glede
irjenja partizanske literature in pobiranja prostovoljnih prispev
kov. Iz Cerknega pa se je zaela organizacija OF iriti tudi v
sosedne vasi.
V
Novakih, ki lee tik pod nekdanjo italijansko-jugoslovansko mejo, je zaela prva organizirana skupina OF po navodilih
Cvetkovega sodelavca Metoda Peternelja delovati junija 1942.
Nekajkrat je prila v stik tudi z gorenjskimi partizani in je za
nje nabirala hrano. Razen tega so mladinci ob meji pobirali
mine in jih odnaali gorenjskim partizanom, ki so jih potem
uporabljali za rone bombe. Po mine pa so hodili tudi partizani
s Tolminskega.10)
e prej kot v Novakih so ustanovili prvi odbor OF v Zakriu.
Odbor je zael delovati e marca 1942. Le nekoliko kasneje sta
dobila odbore OF tudi Jagre in ebrelje, ki sta v kasnejih
mesecih pokazala veliko prizadevnost.
Na Bukovem segajo zaetki OF po zaslugi Brova e v
leto 1941, odbor kot tak pa so sestavili junija 1942. V Koritnici
v Baki grapi so e septembra 1941 imeli loeni skupini fantov
in deklet, ki sta se povezali e z mladino v drugih vaseh. Posle
dice tega dela so se kmalu pokazale: fantje so e poleti in jeseni
1942 zaeli odhajati v partizane, njihovo delo (obveevalna slu
ba, kurirske zveze itd.) pa so za njimi prevzela dekleta.
Zelo prizadevne so bile tudi organizacije OF v Otaleu in
sosednih vaseh. Vzpostavil jih je po marcu 1942 Jaka tucinCvetko, nekoliko mesecev kasneje pa obnovil Joe PrimoiMiklav. Pod njihovim vplivom so se te vasi uvrstile med naj
10)
Nemci so po okupaciji Gorenjske vzdol meje v globini 100 metrov posekali
vse drevje in podrli stavbe, nato razpletli tiri metre roke in dva metra visoke
ovire
iz
bodee
ice,
ki
so
jih
okrepili
z
dvanajst
metrov
irokim
minskim
poljem.
Te
ovire
in
mone
strae
ob
meji
so
vse
do
kapitulacije
Italije
prepre
evale
tesneje
stike
med
gorenjskim
in
primorskim
narodnoosvobodilnim
gi
banjem.

napredneje v vsem okoliu.") Prebivalstvo je kljub navzonosti

mone sovranikove posadke v Otaleu kot povsod na Cerkljan
skem prostovoljno plaevalo narodni davek in kasneje z vso
vnemo podpiralo partizanske borce.
Tako je bilo e poleti 1942 vse Cerkljansko prepreeno z od
bori in trojkami OF. Njihovo politino delo je bilo vsestransko,'2)
toda med najuspeneje in najzanimiveje akcije spada nedvom
no tista pred petindvajseto obletnico oktobrske revolucije. Na
predveer tega praznika so po Cerknem in blinjih vaseh raztro
sili na tisoe slovenskih zastavic in letakov. Mnoina in dobro
organizirana akcija je bila za italijanske oblastnike resno opo
zorilo, da na tem obmoju nastaja razen njihove e druga, ljud
ska oblast. Takoj so pozaprli vse, katere so sumili, da bi
utegnili imeti s podtalnim gibanjem kako zvezo. Kljub grobemu
ravnanju z aretiranci pa organizacije niso mogli razkriti in so
naposled nekaj zapornikov izpustili, med njimi tudi tucina,
druge pa poslali v internacijo.13) Posledica njihovega edalje huj
ega pritiska na prebivalstvo pa je bila povsem nasprotna uspe
hom, ki so si jih obetali. Prebivalstvo se ni pomirilo, temve
je faistine nasilnike e bolj zasovrailo in se jim e odloneje
upiralo. Fantje in moje so v vse vejem tevilu odhajali v
partizane. Iz italijanskih poroil zvemo, da je e do 23. februarja
1943 samo na Bakem, Cerkljanskem in Idrijskem zapustilo do
move in se prikljuilo partizanom petsto mladincev.
Na Idrijskem so bile splone razmere za razvoj narodnoosvo
bodilnega gibanja nekoliko slabe kot na Cerkljanskem. Prvi
aktivisti OF so sicer naleteli na velik odziv pri naprednem de
lavstvu in kmekem ivlju, manj razumevanja pa so pokazali
meanski krogi. Ti so program OF z besedami odobravali, pri
njegovem izvajanju pa jim je manjkalo odlonosti. Sprva pri-

n)
Izmed
priblino
700
prebivalcev
Otalea
in
sosednih
naselij
je
kakih
200
vaanov
lanov
Zdruenja
borcev
NOV.
O
zavednosti
teh
vasi
pria
podatek,
da
je samo iz Lazca, ki ima 42 hinih tevilk, do kapitulacije Italije stop lo v partiza
ne 19 mokih in 5 ensk, po razpadu Italije pa e 17 mokih in 6 ensk. Mnogi
izmed
njih
so
dosegli
visoke
poveljnike
poloaje.
Med
mokimi
so
po
en
polkov
nik,
major,
kapetan
1.
razreda,
poronik
in
podporonik,
med
enskami
pa
en
kapetan in dva poronika, medtem ko so skoraj vsi drugi podoficirji.
12)
Kako
je
organizacija
OF
zajela
celotno
prebivalstvo
in
kako
vestno
je
to
izpolnjevalo
svoje
obveznosti
do
Osvobodilne
fronte,
pria
med
drugim
tudi
podatek,
da
je
v
letu
1942
samo
prebivalstvo
bakega
in
cerkljanskega
okraja
dalo skoraj etrt milijona lir narodnega posojila.
j
,3)
Do
razpada
Italije
je
bilo
na
Cerkljanskem
unienih
76,
pokodovanih
pa
76
stavb,
medtem
ko
so
Italijani
odpeljali
v
internacijo,
konfinacijo
ali
na
prisilno delo 541 oseb.

15

Jakob
Platie-Franc,
organiza
tor
narodnoosvobodilnega
gi
banja na Idrijskem

krit, nato pa edalje neposredneji odpor je prihajal od cer

kvenih krogov, ki so kasneje postali osnovni organizatorji do
mobranstva in izdajstva v idrijskem kotu. Tega v drugih krajih
skorajda ni bilo, saj se je primorska duhovina domala v celoti
lojalno vkljuila v narodnoosvobodilno gibanje.
Do poivitve je prilo po prihodu Jakoba Platia-Franca na
Idrijsko.14) To je bil zelo sposoben aktivist: Dela odlino, ima
veLike uspehe in ga tejemo za naega najboljega sekretarja
okronega
komiteja.15)
Platie
je
s
Cerkljanskega
prispel
J4)
Jakob
Platie-Franc
je
priel
v
Slovensko
primorje
marca
1942.
Njegova
skupina
je
bila
na
Nanosu
razbita.
Odtod
se
je
Platie
z
nekaterimi
tovarii
prebil
na
entvikogorsko
planoto
(to
je
bila
tako
imenovana
Franceva
eta),
avgusta pa so ga poslali na Idrijsko. Spomladi 1943 je odel v Trst, da bi e
tam
organiziral
narodnoosvobodilno
gibanje,
toda
kmalu
je
bil
izdan.
Italijan
ski
policisti
so
26.
aprila
obkolili
hio,
v
kateri
se
je
zadreval,
in
ko
je
Platie videl, da mu ni reitve, se je e prej ranjen sam ustrelil.
1S) Poroilo PK KPS za Primorsko z dne 17. januarja 1943 (IZDG, fase. 532I).

16

v
Kanomljo
pri
Idriji
avgusta
1942
in
se
takoj
lotil
organiziranja OF po trojkah in manjih skupinah. Ni se bal
priti tudi v Spodnjo Idrijo in celo v Idrijo kljub tamkajnjim
italijanskim posadkam in faistinim zaupnikom. Skrival se je
pri zanesljivih ljudeh in se udeleeval raznih sestankov. e po
nekaj sestankih je ustanovil odbor OF za Spodnjo Idrijo in
Kanomljo. Vsak odbornik je dobil nalogo, naj zbere okrog sebe
posebno skupino, vsak lan take skupine pa naj bi si pridobil
spet po tri ali tiri lane. Tako so kaj kmalu vkljuili v orga
nizacijo veino rudarjev.
Kmalu zatem, v novembru 1942, je Platie ustanovil na Ko
vaevem rovtu tudi prvi odbor OF za Idrijo, ki se je takoj lotil
dela. V nabiralni akciji je ta zbral kakih 16.000 lir, razen tega
pa e precej oblek in drugega materiala za partizane, ki so ga
ez Kanomljo znosili v Trnovski gozd. Idrijska organizacija OF
je uspeno delovala vse do pomladi 1943, ko se je njeno vod
stvo zaradi italijanskih aretacij mono razredilo, njena dejav
nost pa precej usahnila.

PRVI PARTIZANSKI BORCI

(Skica 1)

Prvi partizanski borec domain je bil Peter elik-Peter Tol

minski, po domae Zajev z Reke pri Cerknem. Ta je e leta
1937 zbeal v Jugoslavijo in se tam avgusta 1941 pridruil parti
zanom. Kot mitraljezec se je prikljuil skupini, ki jo je konec
avgusta Ervin Dolgan-Janez pripeljal na Primorsko. Na Cerkljan
sko je priel julija 1942. Ponovno pa se je tja vrnil konec de
cembra s skupino, ki jo je vodil Taras, in z namenom, da s
svoje domaije pobere vse, kar je bilo kaj vrednega. Njegove
domae so bili namre faisti internirali, domaijo pa prepustili
v oskrbo nekemu domaemu loveku. Naklep bi se mu brkone
posreil, e Italijani njegove skupine ne bi takoj zaeli zasledovati.
Tisto jutro, 24. decembra 1942, so ga faisti z Jesenice skupno z
njegovimi tovarii dohiteli in ga v smrekovem gozdiku v Ravnah
pri Jesenici obkolili. Partizanski borci so se mnogo monejemu
sovraniku upirali skoraj ves dan, toda njegova premo je bila
le prevelika. V tem boju so padli tirje borci, med njimi tudi
Peter elik, prvi cerkljanski partizan.
2

Vojkova brigada

17

Peter
elik-Tolminski,
kljanski partizanski borec

prvi

cer

Sicer pa je cerkljansko prebivalstvo e pred tem imelo prilo

nost videti prve partizane. To so bili gorenjski partizanski bor
ci, ki so se morali med pogostimi nemkimi hajkami zaasno
umikati na primorsko stran. Odtod so se spet vraali nazaj, br
ko so se razmere onstran meje uredile. Cerkljanski aktivisti so
jih vselej zelo lepo sprejeli, jim poskrbeli za ive in dali vo
die. Tako je bilo tudi avgusta 1942, ko je med nemkim i
enjem Blegoa prila na Cerkljansko Fazanova eta (2. eta
Poljanskega bataljona) in se nekaj asa zadrevala tudi v bli
ini Bukovega. Br ko so jo Italijani zavohali, so nemudoma
organizirali istko ter za cerkljansko in grahovsko obino uvedli
policijsko uro.

18

Treba je rei, da so se primorske partizanske enote le ne

rade zadrevale na Cerkljanskem. Vzrok temu ni bil toliko v pre
cej neugodnem terenu, kolikor v sorazmerno zelo monih in na
gosto razporejenih sovranikovih posadkah vzdol italijanskonemke meje. Raje so se ustavljale na entvikogorski planoti,
najraje pa v Trnovskem gozdu. Trnovski gozd ni bil le najbolje
zavetie pred sovranikovimi izpadi, temve tudi izredno ugod
no izhodie tako za napade proti Vipavski dolini, kakor tudi za
vdore proti dolini Idrijce. Na tem obmoju je med drugimi de
lovala tudi Vojkova eta.

VOJKO IN NJEGOVA CETA

(Skica 3)

O narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku, najvidnejem pri

morskem junaku, po katerem je kasneje dobila ime tudi 16. slo
venska narodnoosvobodilna brigada, kroijo med primorskim
ljudstvom e legende. Toda tudi te legende niso dale od resni
nosti, zakaj Vojkove akcije so bile obiajno tako duhovito za
miljene in drzne, da so e skoraj neverjetne.
Vojko, doma iz t. Vida, sedanjega Podnanosa v Vipavski do
lini, je e od rane mladosti sovrail italijanske potujevalce in
jim nagajal, kjerkoli je le mogel. Ko je e hodil v olo, se ni
hotel oblaiti v faistino uniformo, pa pa jo je raztrgal in
vrgel v stranie. Raztrgal je tudi kraljevo in Mussolinijevo sli
ko. Uitelji so ga zato pretepali, toda s tem so le e netili nje
govo veliko sovratvo do tujcev.
Ko so njega in druge vrstnike poklicali na nabor v Ajdov
ino, je spet pokazal svoj odpor do italijanskih pritepencev. To
je storil tako, da so voz, s katerim so se peljali v Ajdovino,
okrasili s slovenskimi zastavicami in spotoma prepevali sloven
ske pesmi. Faisti so na njihovo izzivanje takoj odgovorili: od
vlekli so jih v zapor in pretepli.
Kmalu zatem, leta 1940, so ga poklicali v vojsko. Ko pa so
mu dali dopust in se je lahko vrnil domov, se mu ni bilo ve
teko odloiti 2. marca 1942 je odel v partizane. Sprva se je
boril na Nanosu in po Vipavskem, toda avgusta 1942, ko je bil
ustanovljen bataljon Simona Gregoria, se je s 3. eto, katere
komandir je tedaj postal, premaknil v Trnovski gozd. Zakaj so
ga tako hitro imenovali za komandirja ete? Predvsem zato, ker
19

Narodni heroj Janko Premrl-Vojko na tiralici, ki so jo izdale italijanske oblasti

se je e v prvih spopadih s sovranikom izkazal za tako drznega

borca in priljubljenega tovaria, da je bilo to oitno ne le nje
govim poveljnikom, temve celo sovraniku, ki je prav v tistih
dneh razpisal 50.000 lir nagrade na njegovo glavo. Dobil naj bi
jih tisti, ki bi Italijanom izroil Vojka ivega ali mrtvega.
Vojko ni s svojo eto kaj kmalu oistil Trnovskega gozda le
gozdarjev in oglarjev ter s tem prepreil nadaljnje ropanje slo
venskega narodnega bogastva, pred njegovo eto so se morale
umakniti tudi nekatere manje italijanske posadke. Med njegove
najuspeneje akcije sodi napad na posadko italijanskega bun
kerja na pobojih pika med Colom in rnim vrhom nad Idrijo.
Napad je bil tako nenaden, da se posadka sploh ni poskuala
upreti, temve je takoj pobegnila, Vojku in njegovim borcem
pa prepustila teko strojnico fiat in nekaj puk.
e veji odmev je med prebivalstvom na Idrijskem, pa tudi
drugod, povzroil napad na italijansko postojanko na Marofu,
na pol poti med Idrijo in komaj tiri kilometre oddaljeno Spod
njo Idrijo. Tam se od glavne ceste odcepi pot proti irem in
zato so Italijani drali za varstvo mostu in elektrine centrale
kakih dvanajst mo mono strao. Skupina, ki naj bi jo napadla,
se je tisto no bilo je na Silvestrovo 1942 bliala Marofu
z vzhodne strani, iz smeri Ledin. Ko so bili Vojkovi borci e
prav blizu barake, v kateri je bivala italijanska straa, so poa
kali, da so se iz blinje gostilne vrnili vsi vojaki, nato pa so
iznenada planili nad straarja pri vratih. Z njim so hitro opra
vili, toda v barako niso mogli, ker je bila zaklenjena. Pred ra
falom iz lahke strojnice se tudi kljuavnica ni mogla upirati in
vrata so popustila. Tako so se borci znali pred smrtno prepla
enimi italijanskimi vojaki. Nihe izmed njih ni niti pomislil
na kak odpor. Ko so uvideli, da jim partizani ne bodo storili ni
alega in da se ti zanimajo le za oroje in vojaki material, so
se pomirili in jim celo pomagali pri iskanju in znaanju oroja,
municije in opreme. Vojkova skupina se na Marofu ni smela
predolgo zadrevati, zakaj Italijani iz Idrije in Spodnje Idrije
bi se utegnili pojaviti vsak hip. Zato so si borci naprtili vsak
svoj tovor, zaprli razoroene vojake v barako in se naglo umak
nili proti taboriu.
Zadnja Vojkova akcija je bil napad na italijansko posadko,
ki se je 15. februarja 1943 umikala iz Idrijske Bele v Idrijo. Br
ko je Vojko zvedel, da se Italijani pripravljajo na izpraznitev

21

Spominska ploa na kraju, kjer je bil Janko Premrl-Vojko v boju smrtno ranjen

postojanke v Idrijski Beli, je z dvaindvajsetimi tovarii pohitel,

da bi jih iz zasede prestregel na poti proti Idriji. Zaseda je e
bila na poloajih v strmini, ko se je na poti v grapi prikazala
sovranikova kolona. Desetina, s katero je bil tudi Vojko, je kaj
hitro opravila s sovranikovo predhodnico: nekaj vojakov je bilo
mrtvih in ranjenih, drugi so se vdali. Borci so skoili na cesto,
da jim odvzamejo oroje in opremo, medtem ko je Vojko pohi
tel k drugi desetini, ki se je bila spopadla z glavnino kolone.
V njej je bilo tudi precej faistov. Nekateri izmed njih so se
umaknili v nasproten breg in odtod obstreljevali nae. Prav to
je bilo usodno tudi za Vojka: ko se je pripravljal, da z drugimi
borci dokonno razbije sovranika, ga je iznenada zadelo v tre
buh. Zgrudil se je. Ko so borci to opazili, so kljub temu, da
jim je e hudo ranjen ukazoval, naj najprej pokonajo sovra
nika, priskoili k njemu in ga odnesli v taborie.
eprav so vedeli, da je rana smrtno nevarna, so ga eleli za
vsako ceno reiti. V Idrijo so poslali po zdravnika, toda ta se
je bal priti. Vojku ni bilo ve reitve in po vednevnem trplje
nju je 22. februarja 1943 ponoi izdihnil.
22

Tako se je boril in umrl najveji primorski junak, po ka

terem so se skuali zgledovati tudi borci kasneje Vojkove
brigade.

NAPAD NA ZAKRI
(Skica 1)

Podoben odmev, kot ga je imela na Idrijskem razoroitev

italijanske posadke na Marofu, je na Cerkljanskem pustil za
seboj napad na karabinjersko in vojako posadko v Zakriu nad
Cerknim. Akcija je bila izredno dobro pripravljena in zato nad
vse uspena.
Organiziral jo je Anton Bavec-Cene, komandant 2. bataljona
Sokega odreda, izvedel pa jo je z 38 prostovoljci. Preden so
krenili v napad, so obveevalne skupine zbrale natanne po
datke o moi, oboroitvi in razmestitvi sovranikove posadke.
Napad je moral biti bliskovit, zakaj na Cerkljanskem je bilo to
liko postojank in vojatva, da je morala biti akcija konana naj
kasneje v eni uri, nato pa so se morali napadalci kar najhitreje
in im dlje umakniti, da bi se izognili zasledovalcem.
Tako je bilo tudi tokrat. Cenetovi borci so e zgodaj zveer
26. februarja 1943 obkolili lesene barake, v katerih se je zadre
valo 24 karabinjerjev in vojakov, nato pa so po kratkem in
silovitem obstreljevanju takoj juriali. Med sovranikom, ki se
je zaradi neposredne bliine Cerknega in tamkajnje izredno mo
ne garnizije util varnega pred morebitnim partizanskim napa
dom, je nastala nepopisna zmeda. Br ko so borci vdrli v ba
rake, so karabinjerji in vojaki videli edino reitev zase le e
v vdaji. To so brez vsakega oklevanja tudi takoj storili.
V
tem napadu so Italijani imeli, sode po njihovem last
nem priznanju, tri mrtve in tiri ranjene. Uel je le en straar,
vsi drugi, kar jih je ostalo ivih, pa so bili zajeti. To no se
je partizanska oboroitev poveala za nadaljnje tri lahke stroj
nice in osemnajst puk. Uspeh je toliko pomembneji, ker med
partizani ni bilo v tem napadu ne padlih ne ranjenih borcev.
Uspeno izveden napad na Zakri je bil izrednega propagan
dnega pomena tako za domae prebivalstvo kakor tudi za tam
kajnje italijansko vojatvo. Partizanska zmaga je na domaine
napravila tako moan vtis, da se jih je v naslednjih dneh ve
kot sto petdeset odloilo za vstop v nae enote. Med sovrani

23

kovim vojatvom je nastala huda poparjenost. Ni mu lo v gla

vo, da si upajo partizani kaj takega storiti na ozemlju, prepreenem z njihovimi postojankami.16) Razen tega je imelo prilo
nost ugotoviti, da partizani niso uporniki in krvoloni roparji,
o emer jih je bilo preprievalo poveljstvo. Zvedelo je, kako
so partizanski borci lepo ravnali z ujetimi vojaki: ranjence so
obvezali in jih z drugimi ujetniki vred poslali v Cerkno, potem
ko jim je etna komisarka Marija Pervanja-Anamarija pojasnila
cilje narodnoosvobodilnega boja.
Po tem napadu na Cerkljanskem in Idrijskem ni bilo ve kakih
vejih bojev. Kmalu zatem sta bili namre iz Severno in Junoprimorskega odreda ustanovljeni Gregorieva in Gradnikova bri
gada, ki sta delovali predvsem na Tolminskem in onstran Soe.
Toda konec junija 1943 se je morala Gradnikova brigada sprio
hudega sovranikovega pritiska umakniti prav na Cerkljansko,
kjer pa tudi ni imela miru. Ko se je utaborila nad Novaki v
bliini italijansko-nemke meje, so jo 30. junija zgodaj zjutraj
napadle enote 102. pehotnega bataljona iz Novakov. Gradnikovci so imeli dokaj neugodne poloaje in so se morali umakniti
prek meje prav na nemko stran. Tam so ostali le nekaj dni,
nato pa so se spet vrnili in krenili ez Bako grapo nazaj na
Tolminsko.
Naposled je treba omeniti e uspeh, ki ga je le nekaj dni
pred tem dosegla zaseda Gregorieve brigade pri Mrzli rupi.
Ta je 22. junija napadla kamion, poln italijanskih faistov. Na
pad je bil tako uinkovit, da je petnajst Italijanov oblealo
mrtvih, nai borci pa so se polastili velikega vojnega plena. Za
plenili so namre kar tri lahke strojnice, estnajst puk in de
vetnajst pitol. Potemtakem tudi ta napad spada med najuspe
neje, kar jih je bilo na Primorskem pred kapitulacijo Italije.
Toda tokrat so se Italijani maevali e bolj krvavo kot obi
ajno. e naslednjega dne so se vrnili na Vojsko in pogali tri
deset hi, potem ko so pobili nekaj ljudi in odpeljali s seboj
v Idrijo ve kot dvajset svojcev partizanskih borcev z naropanim
blagom vred. Njihov zloin pa Vojskarjev ni preplail: e na
dalje je Vojsko spadalo med najzavedneje in najbolj partizanske
vasi v vsem Slovenskem primorju.
,6 )
V tistih dneh so imeli Italijani v Cerknem ve kot 2.000, na elinu nad
200, v Gorjah kakih 50, v Jesenici 20 do 25 mo, razen tega so bile njihove po
sadke
e
na
Poreznu,
v
Novakih,
vzdol
italijansko-nemke
meje
in
proge
v
Ba
ki grapi.

24

Za narodnoosvobodilno gibanje na Cerkljanskem in Idrij

skem v obdobju do kapitulacije faistine Italije so znailna
tale dejstva:
eprav njegovi zaetki segajo e v leto 1941, je najveji
razvoj doseglo v drugi polovici leta 1942 in spomladi 1943. Takrat
e skoraj ni bilo vasi, kjer ne bi deloval odbor OF, in loveka,
ki ne bi v tej ali drugi obliki sodeloval v gibanju. Ponekod, zla
sti v Idriji, je e bilo opaziti kodljive vplive z druge strani
meje, ki so se sprva kazali v raznih pomislekih, nato pa v edalje
bolj odkritem nasprotovanju, dokler niso prerasli v sodelovanje
z okupatorjem in v izdajstvo;
nagel razvoj narodnoosvobodilnega gibanja je italijanske
oblasti presenetil. Prepreiti so ga hoteli z nasiljem in vpoklicem
slovenskih fantov v vojsko ali v posebne delavske enote, toda s
tem so dosegli nasproten uinek od priakovanega: edalje ve
je bilo ubenikov iz njihove vojske in priliv v partizansko voj
sko je bil zmeraj veji:

na obmejnem podroju, zlasti na Cerkljanskem, so bile

razmere za delovanje partizanskih enot neugodneje kot drugod.
Zato so v te kraje partizanski borci redkeje prihajali, toda akci
je, ki so jih tu izvedli, so bile zveine zelo uspene. Nedvomno
je tudi to mono vplivalo, da je prebivalstvo videlo v osvobodil
nem boju edino mono in povsem uresniljivo pot, ki naj bi ga
po petindvajsetletnem zatiranju pripeljala do osvoboditve in zdru
itve z drugimi Slovenci in Jugoslovani.'7)

KAPITULACIJA ITALIJE
Faistina Italija je precej oklevala, preden se je pridruila
bojnemu pohodu svoje nemke zaveznice po Evropi in Afriki. Ko
,7 )
Viri: Zbornik VI, knjiga 5, dok. t. 34; Slovensko primorje, str. 346377;
dopis
PK
KPS
za
Primorsko
z
dne
17.
januarja
1943
(IZDG,
fase.
532I);
Ivan
Renko,
Vojkov
vod
(Slovenski
Jadran,
Koper
1953);
Za
Vojkom
t.
8;
Kramar
Janez,
Partizanska
zibelka
(Primorske
novice,
23.
avgusta

6.
septembra
1963);
Joe
Primoi-Miklav,
Partizanska
zibelka
v
lui
resnice
(Primorske
novicc,
4.
oktobra
1963);
Ob
14-letnici
smrti
Jaka
tucina-Cvetka
(Primorske
novice,
28.
maja
1959);
ivljenjski
in
delovni
jubilej
Andreja
Brova-Janka
Bakega
(Primorske
novice,
18.
novembra
1959);
Joe
Primoi-Miklav
50-letnik
(Pri
morske
novice,
27.
februarja
1959);
Joe
Primoi-Miklav,
Govor
ob
25-letnici
napada
na
postojanko
v
Zakriu;
prispevki
Andreja
Pagona-Ogareva;
prispevki
Anice
tucinove;
olska
spisa
Jelke
Pireve
in
Anice
Tuarjeve;
podatki
iz
zgo
dovinskega
arhiva
Mestega
muzeja
in
obinskega
odbora
ZZB
NOV
Idrija;
spo
mini
Joeta
Primoia-Miklava;
Marija
Primoi-Milica,
Ob
25-letnici
smrti
prvega
sekretarja OK KPS za idrijsko okroje (TV15, 30. aprila 1968).

25

je to storila, je kaj kmalu ugotovila, da je bil njen korak na

paen. Poraz pred Moskvo konec leta 1941 je napovedoval, da
se vojna ne utegne konati z nemko-italijansko zmago, kata
strofa pri Stalingradu pa je leto dni kasneje to bojazen dokon
no potrdila. e bolj od tega je Italijane prizadela izguba njiho
vega afrikega imperija, ki so ga bili tako skrbno gradili in raz
vijali. Po vrsti italijanskih porazov na etiopskem in libijskem
bojiu so se Angloameriani 8. novembra 1942 izkrcali v Ma
roku in nekaj mesecev kasneje zadali italijansko-nemki vojski
v Tuniziji e zadnji udarec.
Ko so Italijani tako izgubili vso severno Afriko, so vedeli, da
bo naslednji korak zahodnih zaveznikov izkrcanje v njihovi ma
tini deeli. To se je zgodilo 10. julija 1943. Zaveznike enote
so se izkrcale na sicilskih obalah in prodirale v notranjost otoka.
Za Sicilijo pa je priel na vrsto apeninski korenj ...
Italijani, ki so e dolgo vedeli, da je vojna zanje izgubljena,
so se bili e dolgo poprej pripravljali za primer, ko bodo izsto
pili iz osi BerlinRimTokio in ko bi se utegnili spopasti celo
s svojimi nemkimi zavezniki. Njihovo vrhovno poveljstvo je iz
delalo natanne narte o umiku okupacijske vojske z Balkana,
kjer so ji enote jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske povzro
ale hude preglavice in velike izgube, na staro italijansko- jugo
slovansko mejo. Tam naj bi italijanska vojska zasedla e pred
leti napravljene utrdbe in jih branila tako pred Nemci, kakor
tudi pred Jugoslovani. Obramba meje pa bi bila zelo oteena,
e ne bi bilo neposredno zaledje pomirjeno in oieno partizan
skih enot. To je hkrati tudi odgovor na vpraanje, zakaj je v Slo
venskem primorju nenehno naraalo tevilo italijanskega voja
tva, eprav so ga krvavo potrebovali na drugih frontah, in zakaj
so italijanske istke in ofenzive proti partizanskim enotam v Slo
venskem primorju, hkrati pa tudi pritisk na tamkajnje pre
bivalstvo, postajale edalje pogosteje, im blie je bil dokonni
zlom faistine Italije.
Na ta trenutek se je pripravljalo tudi nae vodstvo narodno
osvobodilnega gibanja. Glavni tab NOV in PO Slovenije je e
julija sklenil, naj se vse slovenske brigade Tomieva, ercerjeva, Gubeva, Cankarjeva, Gorenjska,18) landrova in Gradni

,8) Gorenjska brigada, kasneja Preernova brigada, je bila ustanovljena 12.

julija 1943 v Davi ob takratni nemko-italijanski meji.

26

kova) zbero v Ljubljanski pokrajini, da bi ob italijanski

kapitulaciji, do katere utegne priti vsak hip, s skupnimi momi
razoroile italijansko okupacijsko vojsko (v Ljubljanski pokrajini
je tedaj bilo kakih 50.000 italijanskih vojakov), razgnale belo
gardiste20) in prepreile Nemcem zasedbo te pokrajine.
Po odhodu Gradnikove brigade na Notranjsko in Dolenjsko
je na Primorskem ostalo zelo malo partizanskih borcev. Iz vseh,
ki iz zdravstvenih ali drugih razlogov niso bili sposobni za bri
gado, in enot, ki so zakasnile na zborno mesto, so sestavili Pri
morski odred z dvema bataljonoma, v vsakem pa je bilo pa ka
kih sto borcev. Razen tega so bile v tistih dneh na Primorskem
e tiri manje sabotane skupine in nekaj vosovcev,21) kurirjev
in ilegalnih politinih delavcev.
Takne so bile razmere na Primorskem, ko je prilo do zloma
faistinega reima in kapitulacije Italije. Potem ko so v Rimu
25. julija 1943 odstavili in zaprli Mussolinija, je novi predsednik
italijanske vlade Badoglio skual z Angloameriani skleniti im
ugodneji sporazum. Ker mu to ni uspelo, je bil prisiljen, da je
8. septembra zveer objavil brezpogojno kapitulacijo italijanske
vojske.22)

,9)
Gradnikova
brigada
je
krenila
na
pot
v
prvih
dneh
avgusta,
pred
od
hodom pa so jo zdruili z Gregorievo brigado.
20)
Italijanske
okupacijske
oblasti
so
s
pomojo
reakcionarnih
slovenskih
krogov
e
leta
1942
zaele
ustanavljati
tako
imenovane
vake
strae
(Milizia
volontaria
anticomunista),
katerih
pripadnike
je
ljudstvo
obiajno
imenovalo
be
logardiste.
Ob
kapitulaciji
Italije
je
bilo
v
Ljubljanski
pokrajini
kakih
est
tiso
belogardistov.
21
)
VOS

varnostnoobveevalna
sluba,
katere
poglavitna
naloga
je
bilo
odkrivanje in onemogoanje sovranikovih vohunov in izdajalcev.
22 ) Viri: Slovensko primorje, str. 378; Gradnikova brigada, str. 6168.

27

USTANOVITEV BRIGADE
PRVA SVOBODA
Br ko je pokrajinski komite KPS za Primorsko zvedel za
italijansko kapitulacijo, je e istega dne, 8. septembra, razposlal
okronim komitejem navodila za njihovo nadaljnje delo. Ker
takrat ni bilo na Primorskem razen dveh sorazmerno ibkih ba
taljonov skoraj nobenih drugih enot NOV, je svetoval, naj po
vaseh organizirajo narodno zaito, jo oboroe z orojem, ki ga bo
do dobili od italijanskih vojakov, in jo uporabijo za patruljiranje,
vzdrevanje reda in zasedbo pomembnejih objektov. Kar za
deva italijanske vojake, jih je treba razoroiti in napotiti v Ita
lijo, ali pa pridobiti za skupen nastop proti Nemcem.23) Hkrati
s tem naj Osvobodilna fronta povsod prevzame oblast v svoje
roke in to na zborovanjih tudi objavi prebivalstvu.
Niji politini organi in posamezni aktivisti pa so, ne da
bi akali na natanneja navodila, e od samega zaetka rav
nali v tem smislu. Prebivalstvu, ki skoraj ni moglo verjeti, da
je po petindvajsetletnem zatiranju doakalo svobodo kasneje
so jo imenovali prva svoboda za razliko od dokonne osvobo
ditve leta 1945 in morda v najkrajem asu tudi e mir, je
v mnogih krajih zaelo na lastno pobudo razoroevati italijanske
vojake in se zbirati v veje ali manje oboroene skupine. e
prav so umikajoe se italijanske kolone mnogo oroja odnesle
s seboj v Italijo, ga je navzlic temu ostalo dovolj za tisoe pro
stovoljcev, ki so se prijavljali v nove partizanske enote.
23
) Enote nemke 71.
LjubljanaTrstGoricaSv.
Lucija
Ker pa so bile zelo ibke, so
vejih mest vzdol nje.

28

pehotne divizije so e konec avgusta zasedle progo

(dananji
Most
na
Soi)PodbrdoJesenice.
morale sprva omejiti le na obrambo proge in

se

Tri dni kasneje, 11. septembra, je prilo do ustanovitve Na

rodnoosvobodilnega sveta, ki je prevzel vso oblast v tej pokrajini.
Njegov prvi ukrep je bila objava splone mobilizacije za vse
vojake obveznike v starosti od 18. do 45. leta starosti. Na podlagi
njegovih navodil so zaeli po vaseh ustanavljati ete in jih zdru
evati v bataljone. Oroja zanje je bilo sicer dovolj, mono pa
je primanjkovalo izkuenih poveljnikov. Ker ni bilo drugih, so
morali okroni in rajonski komiteji postavljati za komandirje in
komandante oziroma politine komisarje et in bataljonov tudi
borce z nezadostnimi bojnimi izkunjami kurirje, aktiviste,
nekdanje podoficirje v italijanski vojski in podobno. Partizanska
vojska na Primorskem je skupno s tistimi, ki so se vraali iz
italijanskega ujetnitva, konfinacije in internacije, medtem na
rasla e na kakih 15.000 mo.!4)
Kakne so bile prve naloge teh novih et in bataljonov? Nji
hova najpomembneja naloga je bilo ruenje eleznikih prog,
mostov in drugih pomembnih objektov, ki bi utegnili koristiti
Nemcem, hkrati s tem pa naj bi zaeli napadati tudi nemke po
sadke. V tistih dneh je do najostrejih bojev med Nemci, ki so
jim takoj priskoili na pomo italijanski prostovoljci-faisti, in
naimi enotami prilo pred Gorico. Nae enote so elele zlepa ali
zgrda osvobojenemu ozemlju prikljuiti e njegovo upravno in
kulturno sredie Gorico, Nemci pa so hoteli to mesto kot po
membno komunikacijsko kriie zadrati zase. eprav so pred
Gorico prihajale z vsakim dnem nove ete in bataljoni, Gorice
ni bilo mo zavzeti. Po drugi strani pa je tudi sovranik bil pre
ibak, da bi mogel prebiti partizanske poloaje na vzhodnem
robu mesta tako imenovano goriko fronto. Zato se je ome
jil na obrambo mesta in akal na prihod monih okrepitev, s
katerimi naj bi razpril partizansko vojsko.
Da bi to vojsko organizacijsko uvrstil, je operativni tab za
zahodno Slovenijo25) sklenil, da vse te ete, bataljone in tudi e
odrede zdrui v est brigad (med njimi naj bi bila tudi Vojkova
24)
Glavni
tab
NOV
in
PO
Slovenije
ie
elel
to
vojsko
kadrovsko
okrepiti
z Gradnikovo brigado. Zato ji je 18. septembra ukazal, naj se vrne na Primorsko.
Brigada
je
takoj
krenila
na
pot,
toda
e
na
obmoju
Nanosa
jo
je
prestregla
nemka ofenziva.
25)
Ob
kapitulaciji
Italije
so
se
iz
bataljonov
Primorskega
odreda
razvili
Juno-,
Severno
in
Zahodno-primorski
odred,
medtem
ko
je
glavni
tab
NOV
in
PO
Slovenije
18.
septembra
ustanovil
e
operativni
tab
za
zahodno
Slovenijo
za
vodstvo
operacij
NOV
in
PO,
ki
se
nahajajo
na
ozemlju,
ki
obsega
Pri
morsko
Slovenijo,
Gorenjsko
(brez
Kamnikega
okroja),
Koroko
in
Dolomi
te. . (Zbornik VI, knjiga 7, dok t. 78).

29

brigada), toda nemka ofenziva, ki se je v tistih dneh e zaela,

je zavrla izvedbo teh nartov.
Iz dni prve svobode izvira tudi nekaj zelo pomembnih poli
tinih ukrepov. Pokrajinski komite KPS za Primorsko je e 12.
septembra naroil okronim in rajonskim komitejem, naj imprej izvedejo volitve v narodnoosvobodilne odbore. Volilno pra
vico ima vsak zaveden in poten Slovenec in Slovenka od 18. leta
starosti dalje brez ozira na poklic in politino preprianje...,)
razen narodnih izdajalcev. Tako naj bi vsaka obina dobila svoj
narodnoosvobodilni odbor, ki bi imel 15 do 20 lanov. Delegati
obinskih odborov naj bi potem izvolili ustrezne okrone narod
noosvobodilne odbore. Toda zaradi nemke ofenzive v zadnjih
dneh septembra tudi volitev ni bilo mogoe v celoti in povsod
izvesti.
V
tistih dneh se je konstituirala tudi primorska vlada
narodnoosvobodilni svet, katerega predsednik je bil dr. Joe Vil
fan, podpredsednik France Bevk in tajnik dr. Ale Bebler. Usta
novili so devet referatov za vojsko, upravo, poljedelstvo, pros
veto, finance, gospodarstvo, verstvo, zdravstvo in promet.
estnajstega septembra je bila s sklepom vrhovnega plenuma
OF uresniena elja vsega primorskega ljudstva:
Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda iz
polnjuje temeljno, iz naravnih in zgodovinskih pravic izhajajoo
zahtevo slovenskega naroda ter proglaa prikljuitev Slovenskega
primorja svobodni in zdrueni Sloveniji v svobodni in demokra
tini Jugoslaviji.. ,27)
To izjavo je kasneje potrdil tudi koevski zbor, nazadnje pa
jo je uzakonil e AVNOJ2*) na svojem drugem zasedanju.29)

PRVI SVOBODNI DNEVI NA CERKLJANSKEM

IN IDRIJSKEM
(Skica 1)

8. 9. 1943. Razpad Italije. Med ljudmi je zavladalo veliko

veselje. e isto no so nekateri Italijani odli, prvi partizani pa
prili v vas. Ganljiv je bil prizor, ko smo akali, da pridejo par
tizani, in ko je v zvoniku zaplapolala po tolikih letih velika slo
26)

Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 30.

Prav tam, dok. t. 58.
28 ) AVNOJ Antifaistiko vijee narodnog oslobodjenja Jugoslavije (prvi
jugoslovanski parlament).
27)

30

venska trobojnica. Italijani so gledali v tla, Slovenci pa ploskali

in vzklikali maralu Titu in partiji. Zveer so odli e italijanski
vojaki, drugi dan so e zaeli prihajati domov domaini, ki so
bili v italijanski vojski...)
O kapitulaciji Italije se je v Cerknem razvedelo e 8. septem
bra popoldne. Med ljudmi je nastalo nepopisno veselje, poparjeni
Italijani pa so gledali, da bi se imprej izgubili. Mnogi izmed
njih so izginili e isto no, drugi pa naslednjega dne in nasled
njo no. Njihov umik ni imel ni skupnega z urejenim in dobro
organiziranim vojakim pohodom. Vojaki, faisti, financarji, ka
rabinjerji in civilisti so se pomeali med seboj, spotoma pa pri
ljudeh prosjaili za civilne obleke. Nekateri Italijani so vzeli
s seboj tudi druine, drugim pa se je v strahu za svojo koo
tako mudilo, da so druine pustili kar v Cerknem.31)
eprav so se prvi partizanski borci pojavili med Italijani v Cer
knem e 9. septembra, niso mogli prepreiti, da ne bi italijanska
vojaina odla iz Cerknega oboroena. Bilo jih je premalo, da
bi tisoerim vojakom lahko odvzeli oroje. Kljub temu je po
skladiih in vojanicah v Cerknem, po blinjih vaseh in po hri
bih ob meji ostalo e mnogo oroja, municije, razne opreme in
hrane.
Takoj po odhodu Italijanov so domai aktivisti s sekretarjem
rajonskega komiteja KPS Joetom Primoiem na elu prevzeli
oblast in vzpostavili krajevno vojako poveljstvo (komando me
sta), ljudje so jo imenovali kar partizanska komanda ki je
v Cerknem in e nekaterih sosednih vaseh ustanovila narodno
zaito. Ta je skrbela za red ter pomagala pri izvajanju mobi
lizacije in izpraznitvi italijanskih skladi v kraju samem in dru
god. Oroje in drugo vojako opremo je bilo namre treba prepe
ljati v skrite kraje za primer nenadnega sovranikovega vdora.
V
veliko pomo domaim aktivistom in borcem pri izvajanju
teh in e drugih nalog je bila skupina gorenjskih partizanov, ki jo
je bil pripeljal lan pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko
Stane Bizjak-Kosta v Cerkno e 10. septembra, in e drugi borci
z Gorenjskega (med njimi tudi prvi komandant nekoliko kasneje
) Viri: Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 1, 2, 25, 28, 30, 47, 58, 59, 78, 80,
83 in 116; Slovensko primorje, str. 378379; Gradnikova brigada,, str. 93112.
3) olska kronika Cerkno (Mestni muzej v Idrij:, Cerkno).
3i)
Te druine so v Cerknem ostale do prvih dni oktobra, ko so jih oskrbeli
7.
najnujnejem
iveem
in
denarjem,
jih
naloili
na
vozove
in
napotili
proti
Sv. Luciji.

31

ustanovljene Vojkove brigade Milan Tominec in njegov namest

nik Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar).
Prostovoljcev in mobilizirancev iz vrst domainov in tistih,
ki so se vraali iz Italije po cesti, ki pelje iz Sv. Lucije mimo
Zelina proti Idriji, je bilo v nekaj dneh e toliko, da so lahko
sestavili poseben bataljon s tremi etami. Poveljstvo nad njim
sta prevzela Ural, prejnji komandir kurirske postaje, kot ko
mandant in Marija Pervanja-Anamarija kot komisarka tega ba
taljona.32) Bataljonsko poveljstvo je bilo skupno s 1. eto v Cer-

elin

knem, 2. eta, ki ji je poveljeval narodni heroj Valentin Zevnikeleznik, se je nastanila v Otaleu in imela zasede proti Idriji,
3. eta pod poveljstvom Mihe Monika pa se je utrdila na elinu.
Med etami so takoj vzpostavili tudi telefonsko zvezo.
Medtem ko 1. eta v Cerknem ni imela nobenih spopadov
s sovranikom in je pomagala pri mobilizaciji in prevozu raz
nega vojakega materiala na rni vrh nad Novaki ob prejnji
32 )
Kae, da se ie poveljstvo bataljona razvilo iz
obe
poveljstvi
bili
zdrueni,
zakaj
Urala
in
Anamarijo
in politinega komisarja v obeh poveljstvih.

32

komande
omenjajo

mesta
kot

ali pa sta
komandanta

italijansko-nemki meji, kjer naj bi ga prevzele gorenjske parti

zanske enote, sta 2. in 3. eta imeli kmalu po ustanovitvi tudi ne
kaj bojev z Nemci. Do prvega takega spopada je prilo med 3.
eto, ki je tela e 180 borcev in bila med drugim oboroena tudi s
protitankovskim topom, na elinu in nemko patruljo, ki se je
bila pripeljala iz smeri Sv. Lucije. Zgodilo se je takole:
eta, ki je zasedla poloaje na elinu, je dobila med drugim
nalogo, naj minira cestni most ez reico Cerknico. Ker pa je
dobila premalo razstreliva, se most ob eksploziji ni zruil. Zato
so ezenj navalili e drevesna debla. Prav tedaj sta se do mostu
pripeljala iz smeri Dolenje Trebue dva kamiona z Nemci. ez
most nista mogla, pa sta se zaustavila. Hkrati so Nemci iznenadili naega straarja, ki sovranika ni niti najmanj priakoval.
Vendar ga niso ubili, kot bi lovek mislil, temve so ga le razoro
ili in mu naroili, naj bo most do drugega dne oien. Nai
pa seveda Nemcev niso ubogali, temve so naslednjega dne most
z razstrelivom, ki so ga bili dobili iz Idrije, povsem poruili.
Borci, ki so akali Nemce na poloajih pri cerkvi nad elinom,
tega dne niso imeli nobenega dela, ker sovranika ni bilo. ele
nekaj dni kasneje je izza ovinka nenadoma priropotal sovrani
kov kamion. Nai topniarji so bili tokrat pripravljeni: eprav
top ni imel merilnih priprav, je e prva granata padla tik pred ka
mion in se razletela, e bi zletela le nekoliko dlje, bi treila
naravnost v kamion. Ko so Nemci videli, da se partizani ne a
lijo, so se hitro ustavili, vzvratno odpeljali iz ovinka, da bi se
izognili naslednji granati, tam obrnili in zdrveli nazaj proti Sv.
Luciji.
Medtem se je v Cerknem mobilizacija nadaljevala. Ker je bil
za domae potrebe en bataljon dovolj, so vse druge novince v dveh
ali treh skupinah napotili na goriko fronto. Tja so e 13. sep
tembra poslali kakih 80 borcev, izmed katerih se jih mnogo ni
ve vrnilo.
V
Cerknem je v tistih dneh delovala tudi partizanska bolni
nica. Sprva e ni bilo ranjencev, temve le nekaj bolnikov. Zdra
vil jih je italijanski zdravnik dr. Antonio Sticchi, ki je ve let
bival v Cerknem in je tam ostal tudi e po italijanski kapitula
ciji. Operirat je tja prihajal znani gorenjski partizanski zdravnik
dr. Edvard Pohar.
3

Vojkova brigada

33

Skupina vosovcev, ki je tik pred kapitulacijo Italije taborila v bliini Idrije

Omeniti je treba, da so 12. septembra imeli v Cerknem

veliko politino zborovanje, na katerem je govoril sekretar idrij
skega okronega komiteja KPS Jaka tucin-Cvetko.
Kaj se je v prvih dneh po italijanski kapitulaciji dogajalo
na Idrijskem?
Tistega dne, ko je Italija kapitulirala, ni bilo v bliini Idrije
nobene partizanske enote, ki bi mogla tisoerim italijanskim vo
jakom v Idriji, Ornem vrhu nad Idrijo in v drugih manjih gar
nizijah na tem obmoju pobrati oroje. Tam se je takrat zadre
vala le neka manja vosovska skupina z dvanajstimi lani. Ta je
9. septembra zjutraj33) Italijanom, ki so se z Gor, Dol in Zavratca umikali v Idrijo, nad Kovaevim rovtom postavila zasedo in
(jih hotela razoroiti. Zlepa ji to ni uspelo, zgrda pa tudi ne bi
lo, saj je bilo Italijanov le preve. Pa pa se je italijanski ko
loni pridruil poveljnik vosovske skupine Danilo Eren z nekim
svojim tovariem vred, da bi se z italijanskim poveljnikom v
33

34

) Toda Danilo Eren trdi, da je ta skupina vdrla v Idrijo e 8. septembra.

Idriji pogajal o izroitvi oroja in umiku italijanske posadke

iz Idrije.
V
mestu je vladalo nevsakdanje stanje. Italijanski vojaki,
faisti, drugi pripadniki oboroenih sil in civilisti so se priprav
ljali na odhod, medtem pa je skupina naih aktivistov vdrla v
grad in iz zaporov spustila ljudi, ki so jih imeli Italijani tam
zaprte. Bilo jih je kakih dvajset do trideset. Toda Italijani so
menili, da je oblast e vedno v njihovih rokah, pa so tiste, ki
so vdrli v grad, poiskali in pozaprli. Naposled so se le morali
sprijazniti z dejstvom, da jim je za vedno odklenkalo. Delavstvo
v rudniku je na poziv politinega vodstva v Idrijo sta prispela
Jaka tucin-Cvetko, ki je postal sekretar okronega komiteja za
Idrijsko, in Franc Caserman-Tesar") prenehalo delati in odlo
na zborovanje.
Italijani so se iz Idrije umaknili prek Godovia na rni vrh
nad Idrijo, odtod pa so krenili proti Vipavski dolini in Gorici.
Odli so z orojem, toda vsega niso mogli vzeti s seboj. Po vo
janicah in skladiih je ostalo e ogromno raznega vojakega
materiala, ki so ga partizani takoj zaeli s kamioni odvaati na
Vojsko in drugam.
Kaj kmalu se je pokazalo, kako zelo je bilo to potrebno. e 10.
ali 11. septembra (natannega datuma ni bilo mogoe ugotoviti)
se je iznenada pripeljala iz irov prek Razpotja v Spodnjo Idrijo
nemka patrulja in na Marofu ubila dva domaina. Naslednjega
dne se je pred Idrijo pojavila spet neka druga nemka patrulja.
Z motorjem s prikolico sta se iz Godovia pripeljala prav pred
mesto dva Nemca, nato pa sta obrnila in se vrnila v isto smer,
odkoder sta prila.
To je bil znak, da Idrija pred sovranikovimi vdori ni vama.
Zato so sklenili pospeiti mobilizacijo, ustanoviti vojake enote,
poslati jih na poloaje okrog mesta, predvsem pa zasekati in
poruiti vse ceste, po katerih bi mogel priti sovranik.
Medtem je v Idrijo prispel Branko Babi-Vlado in ustanovil
Idrijski odred. Ta je imel tiri bataljone, zaeli so zbirati tudi
e peti bataljon) Bataljoni so takoj pohiteli na poloaje. Vse
M)

Padel je sredi novembra 1943 pri Idriji.

35)
To
je
sklepati
po
poroilu
Narodnoosvobodilnega
sveta
za
Primorsko
Slo
venijo
z
dne
19.
septembra
1943
(Zbornik
VI,
knjiga
7,
dok.
t.
90).
Sicer
pa
ni
o
Idrijskem
odredu,
njegovi
formaciji,
razporeditvi
in
tabih
nobenih
drugih
dokumentov,
medtem
ko
so
kasneji
viri
(spomini
udeleencev)
zelo
pomanjkljivi,
podatki
pa
se
medsebojno
ne
ujemajo.
Iz
raznih
izjav
je
videti,
da
je
bil
s
strani okronega komiteja imenovan za prvega komandanta Idrijskega odreda

3*

35

kae, da je en bataljon s poloajev na Razpotju in Gorah zapi

ral smeri proti irem in Veharam, en bataljon so poslali na
cestne serpentine proti Godoviu, en bataljon je bil v rnem
vrhu nad Idrijo in je skupno z nekimi enotami dolomitskih par
tizanov zasedel poloaje med rnim vrhom in Godoviem, etrti
bataljon pa je bil brkone na obmoju Vojskega in Kanomlje.
V vsem odredu naj bi bilo kakih 500 do 600 borcev.6

NEMKI VDOR V IDRIJO

(Skica 2)

Nemko vodstvo se nikakor ni moglo sprijazniti z dejstvom,

da bi na strateko tako pomembnem obmoju, kot je zahodni
del slovenskega ozemlja, dlje asa obstajalo partizansko osvobo
jeno ozemlje z njim sovrano vojsko in oblastjo. To bi bilo
neposredno izzivanje Angloamerianov k izkrcanju na obalah
Istre in Trakega zaliva. Vedelo je tudi to, da bo partizanska
vojska, br ko se bo organizacijsko uvrstila, krenila v napad
na eleznike in cestne zveze ter na veja mesta, kot so Postojna,
Trst, Tri, Gorica, Tolmin in druga, ki so jih Nemci e imeli
pod svojo kontrolo.
Nemci bi sicer takoj po kapitulaciji Italije zatrli ljudsko
vstajo, e bi bili imeli dovolj moi. Tako pa so se morali omejiti
le na varovanje glavnih eleznikih prog in delno razoroevanje
italijanske vojske. To nalogo je dobil poveljnik 71. pehotne diFranc
Benina,
politini
komisar
pa
je
bil
brkone
od
samega
zaetka
Franc
Caserman-Tesar.
Sredi
septembra
je
na
Primorsko
e
priel
komandant
operativnega
taba
za
zahodno
Primorsko
Lado
Ambroi-Novljan;
takrat
je
bil
za
novega
ko
mandanta
Idrijskega
odreda
imenovan
Petar
Alfrevi,
predvojni
komunist
iz
Dal
macije,
ki
je
na
Primorsko
priel
iz
italijanske
internacije.
Politini
komisar
odreda ie e nadalje ostal Franc Caserman-Tesar.
Toaa Danilo Eren trdi, da je bil tudi on komandant odreda in da je takrat
imel
odred
tri
bataljone
in
posebno
eto
VOS.
Komandanti
bataljonov
naj
bi
bili
Sreko
Stupica,
Ludvik
Monori
in
Franc
Trnovec-Metod.
V
rnem
vrhu
nad
Idrijo naj bi bil e en bataljon, ki mu je poveljeval Franc Benina. Ta bataljon
je bil menda samostojen.
Iz
nasprotujoih
si
podatkov
je
silno
teko
ugotoviti
takratno
dejansko
stanje
zlasti
zato,
ker
je
v
nemirnih
tirinajstih
dneh
vsakega
dne
bilo
drugano
stanje in so se nenehno ustanavljale nove enote. Priznati je treba, da tudi ope
rativni
tab
ni
imel
najboljega
pregleda
in
da
zato
tudi
njegova
poroila
ne
morejo biti najverodostojneja.
&)
Viri: Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 90; zgodovinsko gradivo Mestnega mu
zeja
in
obinskega
odbora
ZZB
NOV
Idrija;
spomini
Petra
Alfirevia,
Staneta
Bizjaka-Koste,
Ivana
uka,
Julke
ukove,
Danila
Erena,
Mirka
Erena,
Albina
Kovaa,
Franca
Kovaia-Tarzana,
Aloiza
Kumarja,
Cirila
Kumarja,
Mihe
Mo
nika,
Franca
Mohoria,
Aleksandra
Obida,
Marije
Pagonove,
Marije
PervanjeAnamarije,
Sreka
Poljanca,
Antona
Prebila,
Joeta
Primoia-Miklava,
Ferda
Tolarja-Mirka, Valentina Tratnika in Sreka Tuarja.

vizije general Raapke, ki je 10. septembra napotil moneje enote

v Trst, naslednjega dne v Tri, 12. septembra pa e v Gorico,
kjer so bili e od konca avgusta dalje ibki nemki oddelki. Ob
tej prilonosti je general Raapke prevzel na tem podroju tudi
vrhovno oblast.
Br ko je bil Hitler natanneje obveen o razmerah v tem
delu Evrope, je ukazal, da je treba slovensko uporniko komuni
stino gibanje v Istri uniiti z brezobzirno trdoto. Tiste, ki bi se
upirali, je treba ne glede na to, ali so Slovenci ali Italijani
takoj postreliti... Slovensko prebivalstvo potem ne sme ve po
meniti nobene nevarnosti.37)
Ofenziva, ki so jo Nemci na podlagi tega Hitlerjevega ukaza
sproili v zadnjih dneh septembra proti narodnoosvobodilni vojski
v Slovenskem primorju, je pravzaprav le sestavni del ienja, ki
je razen Slovenskega primorja zajelo e Istro, Ljubljansko pokra
jino in Hrvatsko primorje in ki je v celoti trajalo ve tednov,
toda zaelo se je prav na Primorskem. V ta namen so uporabili
frontne divizije, okrepljene z monimi oklopnimi oddelki. Naloga
71. pehotne divizije, ki so jo bili okrepili z 901. tankovskim grenadirskim polkom, je bila, da vzpostavi zaporno rto vzdol proge
PostojnaTrst ter po dolini Soe in Idrijce, medtem ko bi 1. SS
tankovski grenadirski polk, 21. tankovski grenadirski polk in 132.
grenadirski polk s spodnjega toka Soe pritiskali proti vzhodu na
Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd in na Banjko planoto.
Kar zadeva idrijsko obmoje, je nemko poveljstvo hotelo
kot kae e pred napadom glavne kolone, ki naj bi potem
zasedla ustrezne blokadne poloaje vzdol Idrijce, dobiti im po
polnejo sliko o stanju v Idriji in njeni obrambi. Ni pa izkljueno,
da je hotelo z nenadnim vdorom v Idrijo, eprav s slabotnimi sila
mi, zasesti rudnik nepokodovan in se polastiti velikih zalog ivega
srebra, ki so jih bili pustili Italijani za seboj.38)
Tako je e 17. septembra krenila moneja oglednika skupina
prek Rovt, Vehar in Dol proti Idriji. Nemka kolona se je po
cesti, ki pelje ez Kovaev rovt, e nevarno pribliala mestu, ko
so jo z zahodne strani Idrijce pozdravili partizanski mitraljezi in
jo prisilili k umiku.

37)

Kapitulacija Italije, stran 378.

To se jim je 23. septembra res posreilo. Tam so zasegli 172 ton ivega
srebra. (Ivan Mohori, Rudnik ivega srebra v Idriji, str. 340).

37

Naslednjega dne je bilo e huje. Takrat so Nemci imeli s

seboj kar pet oklopnih vozil, prihajali pa so iz smeri Godovia.
To je bila okrepljena eta iz 71. pehotne divizije.35) V Godovi so
oklopnjaki pridrdrali e ob tirih zjutraj in skuali prodreti v
Idrijo kar po glavni cesti. Toda Nemci so kmalu ugotovili, da je
cesta zaradi mnogih zasek in poruenih nasipov neprevozna. Mo
rali so se vrniti nazaj v Godovi, odtod pa so zavili po obhodni
cesti proti Dolam in Kovaevemu rovtu. Tam jih je e akala naa
zaseda. eprav oklopnjakom krogle niso mogle do ivega, jih je
napadla kar s strojnicami.40) Nemka oklopna vozila so zasedo kaj

Nemki lahki tanki na pohodu

hitro razprila in ker cesta ni bila dovolj razkopana, so prodrla

hitro prav v dolino in v idrijsko predmestje, vse do Likarice. Usta
vila so se ele na kriiu na glavni cesti deloma zaradi hudega
mitraljekega ognja z nasprotnega brega Idrijce, predvsem pa
39)
V knjigi Kapitulacija Italije ni omenjen spopad do katerega je prilo e 17.
septembra,
katerega
pa
se
dobro
spominjajo
njegovi
udeleenci.
Brkone
je
tudi takrat skuala prodreti v Idrijo ista nemka enota kot 18. septembra.
40)
Valentin
Tratnik
se
spominja,
da
se
je
v
tem
spopadu
odlikoval
zlasti
Anton
Brajtenberger-Stjenka, ki je e potem ko je bil e ranjen, pogumno obstre
ljeval Nemce ter se ele nato umaknil in pri tem reil tudi svojo strojnico.

38

zato, ker vonje niso mogla nadaljevati zaradi ovir na cesti. Posad
ke pa se tudi niso upale prikazati iz vozil in odstraniti ovir,
saj bi jih partizanski mitraljezci pokosili. Varneje se jim je
zdelo, e se umaknejo. To so tudi storile, eprav so imele z obra
anjem svojih tekih vozil na ozki cesti e mnogo teav.
Ko se je v popoldanskih urah ta nemka skupina vraala
skozi Godovi, jo je tam priakala neka druga partizanska zaseda.
Brkone je pripadala Logakemu bataljonu ali pa 1. bataljonu
Idrijskega odreda, ki se je sicer zadreval na obmoju rnega
vrha nad Idrijo. V spopadu, ki je sledil, je sovranik imel tri
mrtve, razbili pa so mu tudi kamion, ki so ga nato Nemci sami
zagali.*')
Iz teh spopadov sta se obe strani neesa nauile. Nemci so
ugotovili, da je treba raunati na dokaj en partizanski odpor, da
so ceste zasekane in da partizani nimajo nobenih protitankovskih
sredstev. Ugotovili so tudi, da je glavna cesta, ki se iz Godo
via spua proti Idriji v ostrih serpentinah in mimo prepadov,
povsem onesposobljena za motorni promet in da sprio tega za
vdor v Idrijo prihajata v potev le obhodni smeri ez Vehare in
Dole ali ez Godovi in rni vrh. Nae poveljstvo takrat je bil
komandant Idrijskega odreda e Petar Alfirevi pa je tudi
uvidelo, da je cesta ez Kovaev rovt e vedno uporabna za vozila
in jo je dalo takoj po nemkem umiku temeljito poruiti in
razkopati.
V
teh dneh so nekatere nae enote tudi nekoliko spremenile
svoje poloaje in je po precej zanesljivih podatkih (ustnih virih)
mogoe sklepati, da so glavni nemki napad, ki je sledil tiri dni
kasneje, priakali 1. bataljon Idrijskega odreda med Godoviem
in rnim vrhom nad Idrijo, 3. bataljon, ki mu je najbr poveljeval
Danilo Eren, med Godoviem in Idrijo, 2. bataljon pod povelj
stvom Staneta Krpana pa na njegovem levem krilu, od Dol prek
Gor do Razpotja.
Nemci so v tej smeri napadli v dveh kolonah. e 22. septem
bra je glavnina 1. bataljona 901. tankovskega grenadirskega polka
pritisnila ez Vehare in Dole, medtem ko se je 2. eta 1. bataljona
s pomojo 2. bataljona 138. olskega polka gorskih lovcev nekoliko
kasneje skuala iz Godovia prebiti proti rnemu vrhu.
41)
Med tem pohodom je manja skupina Nemcev vdrla tudi na
so se pravoasno umaknili, razen Marjane Gantarjeve, ki je imela sina
nih.
Nemci
so
jo
zadavili,
domaijo
pa
pogali.
(Izjava
Pavla
Gantarja
muzeju v Idriji.)

Gore. Ljudje
pri partiza
v
Mestnem

39

Juni del Idrije s Kovaevim rovtoni

S to drugo skupino se je najprej pri Griah spopadel 1. bata

ljon Idrijskega odreda, nato pa jo je pri Klavarju za zasekami
priakal e Logaki bataljon. Nai so se sovraniku zelo uspeno
upirali. eprav jih je ta obstreljeval s topnitvom in skual prebiti
nae poloaje tudi s tanki, ni mogel prvega dne priti nikamor
naprej.
Brkone je tudi to spodbudilo njegove unievalne nagone in
se je zael znaati nad civilnim prebivalstvom. Tega dne je njego
vo divjanje e najbolj obutil Godovi, kjer so Nemci ustrelili pet
domainov in pogali dvaintirideset domov.

40

Naslednjega dne so Nemci napadli e s tejimi tanki kot

prvega dne, toda tudi nai so obrambo okrepili s tremi lahkimi
protitankovskimi topovi, ki so jih bili ponoi postavili iznad ne
kega cestnega ovinka in jih obloili s kamenjem. Br ko so se pod
njimi pokazali sovranikovi tanki, so jih s topovi takoj zaeli
obstreljevati. e prva granata je na prednjem tanku pokodovala
gosenico in tank ni mogel ne naprej ne nazaj. Zaprl je pot e
drugim tankom, ki so bili za njim. Ti so sicer kaj hitro obraunali
z naimi topovi, katerih granate so bile itak preibke, da bi mogle
prebiti njihove oklepe. Kljub temu Nemci tudi tega dne niso pro-

41

drli v rni vrh. Tja so prili ele ponoi, vendar ne iz Godovia,

temve e prek Idrije.
Druga nemka kolona tista, ki je proti Idriji krenila iz sme
ri Vehar je bila namre uspeneja od prve. Ta je 22. septem
bra med poiganjem in ubijanjem (na Medvedjem brdu je tega
dne zgorelo sedemnajst, na Dolah pa trinajst poslopij; razen tega
so Nemci na Dolah ubili est domainov, ko so ti reevali opremo
iz goreih hi) poasi pripeljala na kriie v Dolah, kjer se cesta
odcepi proti Kovaevemu rovtu oziroma proti Goram. Vse do tu
ni prilo e do nobenih spopadov z naimi enotami.
Drugi bataljon je imel, kot sklepamo iz nekaterih podatkov,
3. eto na Razpotju, 2. eto na Gorah, 1. eta pa bi brkone morala
biti nekje na Kovaevem rovtu.42) Nemka kolona se je v Dolah
razdelila v dve skupini: prva se jc spustila ez Kovaev rovt, dru
ga pa je zavila v desno proti Goram, da bi v Idrijo vdrla ez
Razpotje.
Prva skupina je bila zelo mona. Naa enota, ki bi morala
biti tu in se upreti Nemcem, se je, kot vse kae,3) sprio velike
sovranikove premoi umaknila kar brez boja. Kljub temu pa
nemka kolona tega dne e ni mogla prodreti v Idrijo, zakaj naj
prej je bilo treba odstraniti ovire in popraviti cesto.
Teavneja je bila pot za drugo skupino, ki je pritiskala proti
Goram. Ni znano, koliko kamionov je bilo v tej koloni, toda ko je
kasneje kolona prodirala ez Razpotje, so v njej nateli estin
trideset tankov in oklopnih vozil. Ni si teko predstavljati obut
kov, ki so prevzemali borce 2. ete na Gorah ob pogledu na nem
ko jeklo, proti kateremu so bili brez moi.
Strah in preplah je zajel vso enoto. Bilo je oitno, da bodo
vsi uli, e jim le pokaem hrbet. Ukazal sem, da bomo streljali
na nemke pece na tankih, v gume oklopnih avtomobilov in v
line tankov.
Tanki so se ropotaje edalje bolj priblievali, toda s poloajev
se ni nihe ve umaknil. Celo bolniarka Cigaletova z Gor je nehala
kuhati in s puko v roki pohitela na poloaj. Medtem se nam je
priblial e prvi tank, za njim e drugi, tretji... Nemci so se
42)
eti na Razpotju je poveljeval Mirko Eren, eti na Gorah pa po izjavi
Mirka
Erena
Slavko
Peternel.
Toda
Valentin
Tratnik
trdi,
da
je
bila
tistega
dne enota na Gorah pod njegovim poveljstvom.
43)
Sreko Poljanec se spominja, kako so ga takrat poslali iz Idrije z avtom
pogledat,
kaj
se
dogaja
z
zasedo
na
Kovaevem
Rovtu.
Z
njim
sta
la
e
dva
borca,
eden
izmed
njiju
je
bil
Poljak.
Avto
so
pustili
pod
zasekami,
nato
pa
pe
krenili
navzgor.
Nenadoma
so
namesto
na
svojo
zasedo
naleteli
na
Nemce
v eladah. Sovranikovi vojaki so se prvi znali in zaeli streljati na nae. Poljanec
in njegov tovari sta ula. Poljak pa je bil ubit. (Spomini Sreka Poljanca.)

42

ozirali okrog sebe, vendar dobro maskiranih poloajev niso opazili.

Tedaj sem ukazal streljati. Na prvih est tankov se je vsula ploha
svinenk, ki je nemke peake z njih pometla po tleh. Pokrovi so
se zapirali. Zmedeni tankisti so ustavili svoja vozila, nato pa od
brzeli in streljali proti vasi.
Takrat se je zelo izkazal Avgust Logar iz Idrije, ki se je na
lastno pobudo priblial tankom do najblijega zaklona ob cesti in
streljal na peake, ki so e ostali ivi.
Tedaj je neki nemki tank zapeljal s ceste naravnost proti
naim poloajem, njegovemu primeru pa so sledili e drugi. Pogled
na jeklene poasti, ki so tudi med vonjo neprestano bruhale ogenj,
je vnesel med borce strah in zmedo. Sicer kaj ve e tako ni bilo
mogoe storiti in vsako nadaljnje zadrevanje na poloajih bi bilo
enako samomoru. Vsak se je umikal po svoje. Nemke dumdumke
so zmedo med naimi le e poveale. Marsikateri borec je bil e
preprian, da nas Nemci napadajo z vseh strani in da smo obkolje
ni. Nikomur pa sprio tega ni prilo na misel, da bi se obrnil in
tekel proti tankom, tako da so se le umikali v pravo smer.
Nemke krogle so vrtale tla, sekale praprot in kot karje stri
gle grmovje, njihove granate pa metale v zrak prst in kamenje ter
klestile drevje. Bilo je kot v peklu . . .)
Kljub silno ostremu spopadu nai niso imeli nobenih rtev,
pa pa so na poloajih pustili skoraj vse teje oroje. Ker se
Nemci od ceste niso oddaljevali in pregledovali poloajev, s kate
rih so bili napadeni, je pozabljeno oroje ostalo tam vse do na
slednjega dne, ko so ga prili iskat borci Erenove ete z Razpotja.
Nemci so sicer imeli nekaj izgub, vendar ni ugotovljeno, koliko
jih je takrat padlo ali bilo ranjenih. eprav se jim je mudilo
naprej proti Razpotju, so se na Gorah le toliko zadrali, da so
dali duka svojim zloinskim nagnjenjem: tudi tu so pogali nekaj
hi in gospodarskih poslopij ter ubili tiri domaine.
Nato je priel na vrsto Mirko Eren in njegova 3. eta, ki je
s poloajev nad Razpotjem zapirala obe poti proti Idriji, z Gor
in iz irov. V tej eti je bilo kakih tirideset borcev, oboroenih
z dvema tekima in tremi lahkimi strojnicami, sicer pa z brzo
strelkami in pukami. Ceta je bila e na poloajih, ko je z Gor
prihitel kurir in povedal, da se bliajo Nemci. In zares, kmalu
zatem se je njihovim poloajem pribliala skupina sovranikovih
vojakov, ki so jo nai takoj napadli. Boja pa je bilo kaj hitro
konec, ko se je iz gozda pokazalo v spremstvu kamionov s pehoto
kar estintrideset tankov. Krogle naih borcev nemkim oklopnim
vozilom niso mogle do ivega, zato pa so bile toliko nevarneje
nemke mine in granate. Kaj naj bi nai storili boljega, kot da
44)

Iz spominov Valentina Tratnika.

43

so se umaknili za greben, kjer jih sovranikove krogle in granate

niso mogle dosei? e bi ostali e nadalje na poloajih, Nemcem
s tem tako in tako ne bi kodovali, medtem ko bi se njihovim
tirim ranjencem pridruili e drugi mrtvi in ranjeni tovarii. eta
se je z vsem orojem umaknila proti Ledinam, Nemcem pa je bila
pot proti Idriji odprta.
Priblino ob tirih popoldne je nemka kolona prispela na
Marof, naslednje jutro (23. septembra) pa je bila v nemkih rokah
e vsa Idrija.
Vse dotlej je Idrijski odred deloval organizirano in se e kar
odlono upiral nemkim kolonam. To velja zlasti za njegov 1. ba
taljon. Priakovati kaj ve od njega bi bilo brkone nestvarno.
Odred so sestavljali sami novinci in tudi poveljniki kader ni imel
skoraj nobenih bojnih izkuenj. Pehotnega oroja so imeli dovolj,
protitankovskega pa skoraj ni. Kar ga je bilo, ni bilo za nemke
tanke uinkovito niti ni imelo merilnih naprav in izurjenih meril
cev. Edino oroje proti tankom so bile ovire na cestah, ki so
nemke motorizirane kolone lahko le nekoliko zadrale, niso pa
jih mogle zaustaviti ali zavrniti. Razen ogromne premoi v bojni
tehniki, ki so jo v teh dneh tu imeli Nemci, je treba upotevati
e dejstvo, da je sovranikovo poveljstvo poslalo v boj res prvo
vrstne operativne enote.
Po nemki zasedbi Idrije je bilo konec vsakega odpora. Idrij
ski odred sicer ni imel vejih izgub, bil pa je razpren. Borci 2.
bataljona so se vsak po svoje umikali delno proti Ledinam, delo
ma v Kanomljo, medtem ko se je 3. bataljon umaknil v smeri
ekovnika in Vojskega. V to smer, pa tudi proti Zadlogu in Javor
niku, so se umaknile tudi enote 1. bataljona, br ko so se Nemci
iz Idrije pojavili za njihovim hrbtom.45)
V
Idriji se je 23. septembra nabralo za kakih trideset kamio
nov vojatva in nekaj desetin tankov in oklopnih avtomobilov.
Glavnina je ostala v mestu, manja kolona s tanki pa je nasled
njega dne vdrla v rni vrh nad Idrijo, ga zasedla in odtod krenila
ez Col proti Ajdovini. Hkrati s to kolono je proti Ajdovini
iz smeri Postojne pritiskala e druga sovranikova skupina s
tiriinestdesetimi motornimi vozili. To je bil 2. bataljon 901. tan
kovskega grenadirskega polka, ki je 24. septembra prebil poloaje
4S)
1943
zvemo,
7, dok. t. 134.)

44

Iz poroila
da
je
v

operativnega taba za zahodno Slovenijo z dne 25. septembra

tem
bataljonu
bilo
kakih
300
borcev.
(Zbornik
VI,
knjiga

Gradnikove brigade pri Razdrtem, naslednjega dne pa vdrl tudi

e v Ajdovino.
Tega dne, 25. septembra, je sovranik po hudem topnikem
obstreljevanju krenil z monimi tankovskimi in pehotnimi silami
v napad tudi na goriki fronti ter jo prebil. V naslednjih petih
dneh so njegove kolone prekriarile ves Kras, Vipavsko dolino in
Trnovski gozd, razbile nae enote, ki so se prav tedaj reorganizi
rale v brigade, in jim prizadejale obutne izgube.
Kaj se je v teh dneh dogajalo na cerkljanskem obmoju?
Idrija je bila prav na robu ozemlja, ki ga je zajela nemka
septembrska ofenziva, medtem ko se Cerkljanskega ta ofenziva
sploh ni dotaknila. Br ko je poveljstvo cerkljanskega bataljona
zvedelo za nemki vdor v Idrijo, je poslalo iz vrst borcev, ki so
bili na 2elinu in Otaleu, monejo zasedo nad Vrevo, naselje
med Spodnjo Idrijo in Otaleem. Njena naloga je bila, da Nem
cem onemogoi morebiten preboj iz Idrije po dolini Idrijce proti
Zelinu in Cerknemu.
Zaseda je nalogo, ki ji je bila zadana, uspeno opravila. Naj
prej je cesto zaloila s skalami, nato pa si nekoliko vije pripra
vila zaklone. Vse to ni bilo zaman, zakaj 26. ali 27. septembra so
se Nemci zares odpravili na to pot. Bilo jih je za en kamion, ki
se je pred barikadami na cesti moral ustaviti. Ko so nemki
vojaki izstopili in zaeli razmetavati ovire, se je iz zasede s svojim
orojem oglasil mitraljezec Pierre46) in jih razgnal. Njegovi rafali
in streli drugih borcev so bili dokaj uspeni, saj so enega Nemca
ubili, ve drugih pa ranili.
Toda Nemci so se e naslednjega dne spet vrnili, tokrat s
tanki. Nai jih niso akali in so se pravoasno umaknili. Ko so
Nemci videli, da so prili zaman, so z granatami razstrelili prazne
zaklone in ker se niso mogli maevati partizanom, so si za rtev
spet izbrali prebivalstvo: pogali so dve hii in pri Kogeju v Masorah ubili gospodarja.
Huje je bilo 29. septembra v Srednji Kanomlji. Tam je v
tistih dneh taborila neka enota Idrijskega odreda. eprav so ta
krat po Trnovskem gozdu arile nemke kolone, ki so prodrle celo
v Dolenjo in Gorenjo Trebuo, enota ni bila dovolj previdna. Ne
previden in preve zaupljiv je bil pravzaprav njen straar, ki je
)
To
je
bil
Pierre
Ogier
s
svoiim
pomonikom,
tudi
Francozom.
Med
slovenske
partizane
sta
prila
iz
ujetnikega
taboria
v
Italiji.
Pierre
je
kasneje
postal komisar francoske ete, ki so jo imeli v Vojkovi brigadi poleti 1944.

45

kolono na poti iz Dolenje Trebue proti Oblakovemu vrhu imel

za partizansko. Zato se ni skual niti prikriti niti svoje opozoriti
na bliajoo se skupino. Tako je spustil Nemce prav predse. Ko je
opazil zmoto, je bilo e prepozno. Nemci so ga ubili skupno
s sedmimi tovarii, ki se niso mogli ve izogniti nenadnemu so
vranikovemu napadu. Pregljevo hio, v kateri so jih bili dobili,
so Nemci zagali.
Medtem je tudi poveljstvo Idrijskega odreda prejelo ukaz, naj
s svojimi enotami krene v Cerkno, kjer naj bi iz njih sestavili
Vojkovo brigado. Povelja ni bilo mogoe povsem izpolniti, zakaj
z nekaterimi enotami po umiku iz Idrije ni bilo e zveze, mnogo
posameznikov pa se je vrnilo na domove.47)

ROJSTVO VOJKOVE BRIGADE

Nemka septembrska ofenziva je za nekaj dni zavlekla usta
novitev novih partizanskih brigad.) Ko se je 30. septembra kon
ala in so nemke enote, ki so v njej sodelovale, odle naprej, so
se zaeli razkropljeni partizanski borci spet zbirati, toda tokrat
ne ve v odrede in samostojne bataljone, temve predvsem v bri
gade. Ustanavljanje novih brigad je potekalo sorazmerno mimo,
saj so sovranikove posadke ostale po konani ofenzivi le v neka
terih vejih krajih in vzdol prog (med drugim tudi v Idriji), vse
drugo ozemlje pa je bilo pod partizansko kontrolo.
Vojkova brigada je bila ustanovljena nekoliko prej kot druge
brigade, saj Nemcev ni bilo na Cerkljansko. Tam so se e od 23.
septembra naprej zbirale bolj ali manj okrnjene ete Idrijskega
odreda. Vendar z ustanovitvijo Vojkove brigade odreda e ni bilo
konec. Operativni tab za zahodno Slovenijo je nameraval uporab
ljati Vojkovo brigado predvsem na Gorenjskem in v Dolomitih,
medtem ko naj bi Idrijski odred z dvema ali tremi bataljoni, v
katerih bi bilo 200 do 300 borcev, zapiral smer VrhnikaIdrija.)

Viri: Zbornik VI,

knjiga 7,
dok. t. 116, 117, 125,
129, 133, 134, 135 in
149; zgodovinsko gradivo
Mestnega
muzeja in obinskega odbora
ZZB NOV
Idrija;
Gradnikova
brigada,
str.
112130;
spomini
Staneta
Bizjaka-Koste,
Ivana
uka,
Mirka
Erena,
Franca
Kovaia-Tarzana,
Cirila
Kumarja,
Mihe
Monika, Franca Mohoria, Sreka Poljanca in Valentina Tratnika.
48 ) Operativni tab za
zahodno Slovenijo je v odredbi
z dne 23.
septembra
predvidel ustanovitev estih brigad:
Gorike, Gregorieve,Kosovelove, Vojkove,
Soke in Trake (italijanske). (Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 116.)
49
) Treba je vedeti, da je bil sklep o ustanovitvi brigad in njihovih nalogah
sprejet takrat, ko Nemcev e ni bilo v Idriji. Kasneje so namre uporabljali Voj
kovo
brigado
zlasti
za
varstvo
osvobojenega
ozemlja
na
Cerkljanskem
pred.
sovra
nikovimi vdori iz Idrije in Gorenje vasi.

46

Narodni
heroj
Rudolf
HribernikSvarun,
komandant
Preernove
in Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar, namestnik komandanta Vojkove brigade (desno)

brigade

(levo),

Brigada uradno se je imenovala 16. slovenska narodnoosvo

bodilna brigada Janka Premrla-Vojka oziroma veji del bri
gade, ker so nekatere enote e naknadno prihajale in se vkljue
vale vanjo, se je prvi zbrala 26. septembra 194350) na dvoriu vo
50)
Dan
ustanovitve
brigade
je
e
sporen.
Ogarev
omenja
26.
september,
na
spominski
ploi
v
Cerknem
jc
oznaen
27.
september,
po
nekaterih
drugih
po
datkih
pa
naj
bi
bila
brigada
ustanovljena
ele
29.
septembra.
To
je
brkone
posledica
vednevnega
zbiranja
enot,
ki
naj
bi
se
vkljuile
vanjo.
Dokonno
je
bila
brigada
sestavljena
in
je
e
lahko
odla
na
poloaje
1.
oktobra.
(Zbornik
VI, knjiga 7, dok. t. 178.)

47

janice v Cerknem. Ta zgodovinski dan je brigadni kronist Andrej

Pagon-Ogarev, eden izmed prvih ebreljskih aktivistov in znan
partizanski novinar, v brigadni kroniki opisal takole:
Dne 26. IX. 1943 je bil v Cerknem velik dan. Na dvoriu
vojanice so bili zbrani trije bataljoni. Na obrazih vseh si bral
neko napeto priakovanje. Nekaj velikega, zgodovinskega se je ime
lo zgoditi. Pa saj je e tevilo samo vredno, da si ga Cerkno zabele
i na svoj zgodovinski list. Prvi po stoletjih je tu zbrana brigada
slovenskih vojakov. Z obrazov teh fantov odsevata ponos in samo
zavest. Lahko si mislimo, s kaknim veseljem so ti fantje prijeli
za oroje, da branijo in osvobodijo svoje domove, svojo zemljo,
svoje drage pred tujevim nasiljem. Vse do sedaj so nosili oroje
tujca in branili tuje meje tudi proti samim sebi. Danes imajo
lastno oroje in so odloeni, da branijo do zadnje kaplje krvi to,
kar so s trudom, rtvami in trpljenjem priborili v treh letih . . .
Odzvali so se klicu domovine polnotevilno vsi do najsamotneje bajte visoko gori v Poreznu. Idrijska dolina je dala rudarje,
samotne kmetije z Vojskega, iz Masor in s Cerkljanskega vrha te
sarje, vasi naokoli pa sinove in gospodarje. Delo na polju naj
zaasno poiva. Danes je napoil as, ki zahteva od vseh, da prispe
vajo za skupno svobodo kar najve mogoe. Da niso prili vsi ti
fantje samo iz trenutnega navduenja, nam jasno kae njih moa
tost. Ogenj navduenja, ki se kree v njihovih oeh, nam jami,
da bodo to borci, ki ne bodo beali ob poku sovranikove puke.
Tako smo torej tu zbrani kmetje, bajtarji, koarji, poljski delavci,
gozdni delavci z eno besedo, ves delavski in garaki proletariat
idrijske doline, cerkljanskega kotla, Kanomelj, ebreljske planote
in iz strmih podkojkih in podporezenskih vasi. Vsi so pripravljeni,
da rtvujejo, e je treba, tudi svoje ivljenje za dosego svojih
stoletnih teenj: razruitev trona tiranskim tlaiteljem in pijavkam
slovenskega kmeta in delavca.
Tovari Bla51) je stopil pred brigado, strumna vojaka postava,
popoln borec. Znako namestnika brigadnega komandanta nosi na
rokavu, obleen v rno, s pitolo, bombami in bodalom za pasom.
Bodalo ima roaj, okraen s slonovo kostjo v slovenskih barvah,
prav tako pa tudi trak, na katerem visi bodalo. To je prvi komandant-proletarec, ki ga vidim, in imam vtis, da stoji pred nami
tovari borec, ki je e netetokrat gledal smrti v oi; prekaljen v
bojih in naporih je njegov znaaj odloen do skrajnosti. Z lahkoto
mu tee beseda in njegov gorenjski naglas prijetno zveni v uesih.
Pravi, da je ta dan zgodovinski dan za cerkljanski in idrijski okraj.
Ustanovljena je brigada Janka Premrla-Vojka, junaka-partizana iz
t. Vida pri Vipavi. Namen in cilj te brigade je udarjati na vabe,
kjerkoli bo mogoe, ovirati na vseh koncih in krajih njihovo delo
vanje skratka, storiti vse, da sovranika imprej zatremo ali
izenemo z nae zemlje.
sl) Oto Vrhunec Bla Ostrovrhar je bil pred prihodom v Vojkovo brigado
komandant 3. bataljona Preernove brigade.

48

Velik vtis so napravile besede tovaria Blaa na navzoe.

Odobravanje je lo od ust do ust. Vidi se, da bo ta nova brigada
delovna in borbena ...)
Brigada je sprva imela tri bataljone, v vsakem po kakih 150
do 180 borcev, in e posebno eto s tekim orojem (prateo
eto) z dvema protitankovskima topoma in estimi tekimi mi
nometi. Tudi bataljonska oboroitev ni bila slaba, saj v tistih
dneh tekih in lahkih strojnic res e ni primanjkovalo. Mesec
dni kasneje je brigada dobila e 4. bataljon. Osnova zanj je bil

Namestnik komisarja glavnega taba NOV in POS Viktor Avbelj-Rudi (v sredini)

in prvi komandant Vojkove brigade Milan Tominec (na njegovi desni strani)
5. septembra 1943 na irovskem vrhu

1. bataljon Dolomitskega odreda, ki so ga bili takrat odpoklicali

iz Dolomitov in ga razdelili med Preernovo in Vojkovo brigado.
Ker so se v oktobru vrnili v brigado tudi mnogi razhajkanci,
se je tevilno stanje brigade v prvih dneh novembra 1943 dvig
nilo od 500 borcev, kolikor jih je imela ob ustanovitvi, na ve kot
800 borcev.
52)

Brigadna kronika (IZDG, fase. 281I).

Vojkova brigada

49

Organizacijska sestava brigade je bila ob ustanovitvi e zelo

preprosta. V njej ni bilo razen bataljonov in ete s tekim oro
jem nobene druge samostojne enote ali odsekov. Te so ustanav
ljali ele kasneje. Pa pa je bila pri tabu brigade posebna tabna
patrulja s kurirji, straarji, obveevalci, pisarjem in tudi brigadnim zdravnikom.
Prvi komandant Vojkove brigade je postal Milan Tominec,
ki je bil poprej komandant Preernove brigade. Za brigadnega
politinega komisarja so imenovali Henrika Zdearja. Ta se je
bil vrnil iz internacije na Rabu kot komandant enega izmed ba
taljonov Rabske brigade. Tominev namestnik je postal Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar, Zdearjev namestnik pa Franc Jereb-Slavko.
Ta je e po dobrem tednu odel v Tolminsko brigado, namesto
njega pa je za namestnika politinega komisarja priel Avgust
Jereb-Rok.
Manj natanni in zanesljivi so podatki o bataljonskih povelj
stvih ob ustanovitvi brigade. Komandanti so znani: v 1. bataljonu
je bil Janko Prezelj-Stane, ki je priel z Gorenjskega, v 2. bata
ljonu Joe Sagadin, ki se je bil vrnil iz internacije na Rabu, in
v 3. bataljonu Damjan Brus, idrijski rojak. Kar zadeva politine
komisarje, je v 3. bataljonu bila na tem poloaju Marija PervanjaAnamarija, v 1. bataljonu brkone Radovan Dolenc-Perun, medtem
ko o komisarju 2. bataljona ni podatkov.
Konec septembra in v zaetku oktobra so bile nove brigade
sicer e ustanovljene, vendar to e ne pomeni konec njihovega
organizacijskega utrjevanja in raznih sprememb.
Sprva so nove brigade ter Gradnikova in Preernova brigada,
ki sta se bili v drugi polovici septembra vrnili na Primorsko
oziroma Gorenjsko, spadale neposredno pod Primorsko operativno
cono kot sestavni del operativnega taba za zahodno Slovenijo.
Toda e 6. oktobra je bila Primorska operativna cona ukinjena,
nameiSto nje pa so ustanovili tri divizije: Triglavsko (vanjo je
spadala razen Preernove in Tolminske tudi Vojkova brigada),
Goriko in Trako. Kmalu zatem so ukinili Trako divizijo.
Ostali sta le Triglavska (XXVI., kasneje XXXI. divizija NOV in
PO Jugoslavije) in Gorika divizija (XXVII., nato XXXII., nazad
nje pa XXX. divizija NOV in PO Jugoslavije).
Operacijsko obmoje Triglavske ali XXXI. divizije je zajemalo
predvsem Gorenjsko, Dolomite in vzhodne dele Slovenskega pri

50

morja, eprav je delovala po potrebi tudi v notranjosti Sloven

skega primorja (Trnovski gozd, Vipavska dolina in Kras).
Konec oktobra 1943 so spet nastale spremembe, ki pa Vojkove
brigade niso prizadele. Takrat se je Tolminska brigada vkljuila
v Preernovo, Dolomitski odred so, kot e reeno, razdelili med
Vojkovo in Preernovo brigado, kot tretja brigada pa je v Triglav
sko divizijo prila Gradnikova, ki se je neposredno pred tem
zdruila z Goriko brigado. Te tri brigade 3. SNOUB (slovenska
narodnoosvobodilna udarna brigada) Ivana Gradnika, 7. SNOUB
Franceta Preerna in 16. SNOB Janka Premrla-Vojka so
odtlej ostale v Triglavski ali XXXI. diviziji vse do konca vojne.
Ko e govorimo o organizacijski sestavi nae vojske v tem
delu Slovenije, naj zaradi lajega razumevanja e omenimo, da
je glavni tab NOV in PO Slovenije e sredi oktobra ukinil opera
tivni tab za zahodno Slovenijo in ga nadomestil s III. operativno
cono Alpsko, ta pa je 21. decembra 1943 prerasla v IX. korpus
NOV in PO Jugoslavije, ki je vkljueval vse nae enote na Primor
skem in Gorenjskem)

H) Viri: Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 116, 209, 212, 270, 271 in 272; Med
Triglavom
in
Trstom,
str.
108114;
Kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
spomini
Petra
Alfirevia,
Andreia
Pagona-Ogareva,
Marije
Pervanje-Anamarije,
Janka
Prezlja-Staneta,
Ferda
Tolarja-Mirka,
Joeta
Sagadina,
Milana
Tominca
in Sreka Tuarja.

4*

51

TRIGLAVSKA DIVIZIJA NA GORENJSKEM

RAZMERE NA GORENJSKEM IN V DOLOMITIH
(Skica 3)

Vojkova brigada je bila ustanovljena v Cerknem, ki je e

na Primorskem, vendar prav blizu Gorenjskega in tudi Dolomitov.
To je pomenilo, da bo morala nova brigada delovati na treh razli
nih obmojih, ki jih je medsebojno deloma delila tudi dobro utr
jena in precej mono zastraena meja.
Nekdanja jugoslovanskoitalijanska ali od leta 1941 dalje
nemkoitalijanska razmejitvena rta je na tem odseku tekla v
smeri sever-jug, in sicer od predora Bohinjska BistricaPodbrdo
ez Petrovo brdo, kjer je loevala Bako grapo od Selke doline,
in po vzhodnih pobojih Porezna, nato je v velikem ovinku obla
Cerkljansko dolino, tako da je Blego ostal e na jugoslovanski
oziroma nemki strani, odtod pa se je spuala vzhodno od Ro
bidnice in zahodno od Sovodnja proti jugu in jugovzhodu vse
do Vrsnika. Priblino tu je bilo kriie. Stara jugoslovanskoitalijanska meja in kasneja meja med Goriko in Ljubljansko
pokrajino se je nadaljevala e naprej proti jugu zahodno od
Rovt in Hotedrice proti Planini in Javornikom, leta 1941 doloena
razmejitvena rta med Italijo in Nemijo pa je pri Vrsniku zavi
jala proti vzhodu pod irmi, ez irovski vrh, med Luinami
in Suhim dolom, med rnim vrhom in Polhovim Gradcem ter
naprej proti t. Vidu (dananjemu entvidu) nad Ljubljano.
Na primorski strani nekdanje italijanskojugoslovanske meje
so bile manje sovranikove posadke le ob progi PodbrdoSv.
Lucija, katerih poglavitna naloga je bila uvanje proge. Mnogo
nevarneja in tudi mnogo moneja (do tiso mo) je bila nemka

52

Duan
vara-Dule,
vrilec
dol
nosti
komandanta
Triglavske
divizije,
in
Marija
PervanjaAnamarija,
politina
komisar
ka 3. bataljona Vojkove brigade

posadka v Idriji, ki se je po nemki zasedbi 23. septembra 1943

spremenila v osnovno izhodie vseh sovranikovih ofenziv proti
cerkljanskemu delu naega osvobojenega ozemlja. Priznati je
treba, da Idrije, ki lei v globoki kotlini, vsaj sprva, ko v bliini
ni bilo kakih drugih sovranikovih postojank, ni bilo teko nad
zirati.
V
Dolomitih, katerih veji del je spadal v Ljubljansko po
krajino,54) so bile razmere e precej drugane. Belogardizem je
naletel tod na tako ugodna tla, da v zadnjih mesecih pred itali
jansko kapitulacijo naim enotam v Dolomitih ni bilo ve obstan
ka. Ob kapitulaciji Italije so se belogardistine posadke zaasno
razle. Nekateri belogardisti so se vrnili domov in so jih v drugi

*)
Pod
Dolomiti
pravzaprav
razumevamo
celotno
ozemlje,
ki
ga
omejujejo
Ljubljana,
kofja
Loka,
Gorenja
vas,
Idrija,
Logatec
in
Vrhnika.
Razmejitvena
rta
med
Nemijo
in
Italijo
jih
je
delila
tako,
da
je
veji
del
spadal
v
Ljub
ljansko pokrajino, severni del, ki je bil manji, pa pod Gorenjsko.

53

polovici septembra in prvi polovici oktobra 1943 mobilizirali v

Dolomitski odred, ki ga je bil glavni tab NOV in PO Slovenije
spet vzpostavil, toda jedro nekdanjih belogardistinih posadk je
iskalo zavetja pri Nemcih, predvsem na Vrhniki in v Logatcu.
Prvim poskusom za obnavljanje belogardistinih postojank
(ali domobranskih, zakaj po italijanski kapitulaciji se je nova formacijai imenovala slovensko domobranstvo) se je Dolomitski
odred kljub temu, da je bilo prebivalstvo prepojeno s sovrano
propagando in bilo povsem pod domobranskim vplivom, e kar
uspeno upiral. Ko pa ga je v drugi polovici oktobra 1943 opera
tivni tab za zahodno Slovenijo odpoklical in ga vkljuil med
druge enote Triglavske divizije, je v Dolomitih nastala praznina,
ki jo je sovranik takoj izkoristil: domobranski postojanki v
Rovtah je sledila ustanovitev e drugih postojank (Sv. Trije kralji
dananji Vrh, Horjul, Hotedrica itd.), tako da so Dolomiti
spet kaj kma'lu postali nedostopni ne le za partizanske enote,
temve celo za manje skupine in aktiviste. Spremenili so se
v skoraj nezavzetno sovrano trdnjavo.
Povsem drugano stanje kot na Primorskem in v Dolomitih
je bilo na Gorenjskem in v severnem delu Dolomitov, ki je bdi
tudi pod neposredno nemko oblastjo. Medtem ko je bilo pri
morsko prebivalstvo izrazito naklonjeno partizanom, prebivalstvo
v Dolomitih pa pod izrenim domobranskim vplivom, je velika
veina Gorenjcev sicer podpirala narodnoosvobodilno gibanje, ven
dar je bila mono zastraena. To je bila posledica dveletnega
izredno grobega nemkega nasilja nad prebivalstvom in velike
ofenzivnosti glede na gorenjske partizanske enote. Br ko so
Nemci kje zasledili kako partizansko enoto, so jo zaeli nemu
doma zasledovati. e so le imeli dovolj sil, so jo skuali zajeti
v obro in uniiti. Hkrati so ubijali vse in poigali vsem, za
katere so sumili, da podpirajo partizane.
S tako brezobzirno politiko so dosegli precejnje uspehe, to
tem bolj, ker so si znali med prebivalstvom organizirati dobro
obveevalno slubo, njihovi agenti pa so se vrinjali celo v parti
zanske enote. Posledica tega so bili nepriakovani porazi in razna
preseneenja. Partizanske enote so postajale edalje manj priza
devne, ker so se bale, da bi njihove akcije utegnile sproiti
sovranikove maevalne ukrepe. Zato so bile sovranikove po
sadke po vaseh lahko zelo ibke, saj jih ni napadal nihe, oro

54

nike in financarske patrulje pa so tudi redno in brez vejih

motenj lahko nadzirale celotno gorenjsko ozemlje.
Priblino takne so bile razmere na Gorenjskem neposredno
pred italijansko kapitulacijo. Kaj pa po njej ?
Razmere se vsaj na prvi pogled tudi po kapitulaciji Italije
niso bistveno spremenile. Na Gorenjskem so bile sorazmerno
ibke nemke sile. Oronike postaje so bile praviloma v istih
krajih kot za asa Jugoslavije, le da so bile moneje. tevilo
oronikov v tej ali drugi postojanki je bilo odvisno od njenega
pomena. Oroniki so bili oboroeni le z lahkim pehotnim orojem,
njihove postojanke pa so bile vsaj sprva sorazmerno slabo utrjene.
Najvekrat so se omejili le na zazidavo oken, v katerih so pustili
strelne line.
V
obmejnem pasu in na obmoju Poljanske in Selke doline
so takrat bile oronike postojanke v eleznikih, Selcah, Javorjih,
Trebiji, ireh, Gorenji vasi, Poljanah, Zmincu in kofji Loki.
Razen teh so bile vzdol meje e nekatere postojanke obmejne
strae (financarske) kot v Zgornji Sorici, Davi, Podbrdu, Sovodnju, Javorjevem dolu, Kopanici, ireh in Luinah.
Za varstvo eleznikih prog, mostov in drugih objektov so
Nemci imeli na Gorenjskem e razne enote deelnih strelcev, ki
pa jih navadno niso poiljali v boj proti partizanom. e so jih
e uporabili, so jim dajali laje naloge (blokiranje, zasede itd.),
teavneje naloge so bile namenjene policijskim in posebnim
oronikim enotam.
Izmed policijskih enot je treba vsekakor omeniti 19. SS poli
cijski polk, ki je imel takrat na Gorenjskem dva bataljona: 2.
bataljon je bil razmeen na obmoju Jesenic, Tria in Lesc,
3. bataljon pa v Kranju, kofji Loki, Selcah in Poljanah. V po
membnejih akcijah proti partizanom so Nemci uporabljali e
nekatere druge enote, med njimi tudi policijsko eto za posebno
uporabo Alpenland iz Radovljice, policijsko eto gorskih lovcev
Alpenland z Bleda, 2. motorizirano rezervno oroniko eto
Alpenland iz Kranja in 3. motorizirano rezervno oroniko eto
Alpenland iz Kamnika. Motvo teh enot, zlasti policijskih, je
bilo zelo dobro opremljeno in oboroeno, pa tudi posebej izur
jeno za protipartizansko vojskovanje. Sprva so v teh enotah
imeli samo nemke prostovoljce, kasneje pa so vanje vkljuevali
tudi pripadnike drugih narodnosti. Policijski polk je bil povsem

55

Sovodenj. Nemci so bili v oli in leseni stavbi v vasi, ki sta oznaeni z X

mehaniziran in zato zelo gibljiv. Bataljoni so imeli priblino po

600 mo.
V kofji Loki se je v tistih dneh zadreval 499. grenadirski
rezervni bataljon, ki so ga tudi nekajkrat uporabili v bojih z
Vojkovo brigado.
Kakna je bila nemka protipartizanska taktika?
Nemka taktika, ki so jo uporabljali v boju proti partiza
nom, je bila silno prona. Oroniki in financarji so patruljirali
po vaseh, organizirali med prebivalstvom zaupniko omreje, zbi
rali podatke, postavljali zasede in napadali manje partizanske
56

skupine.

Vasih

so

to

poenjali

sodelovanju

kako

sosedno

oroniko postajo ali financarsko posadko.

e so zasledili vejo partizansko skupino, ki ji ne bi bili
kos, so jim poslali na pomo policijske enote, pa tudi oronike,
financarje in deelne strelce iz drugih postojank.
Ker

za

veje

istke

na

Gorenjskem

niso

imeli

dovolj

enot,

so si jih v takih primerih izposojali na Korokem in ta

jerskem, ali pa za nekaj dni zadrali kak vojaki transport,
ki je bil na poti ez Gorenjsko, in ga poslali nad partizane. Tak57

rat so obiajno ponoi ali zgodaj zjutraj obkolili ozemlje, na

katerem naj bi bili partizani, nato pa postopoma stiskali obro.
Toda Nemci so lahko kmalu ugotovili, da je taka taktika bila
uspena le proti nasprotniku, ki se je izmikal boju ali branil,
in da je povsem odpovedala, br ko so imeli opravka s tevilno
monimi in dobro oboroenimi brigadami, pri katerih je bil na
pad glavna oblika vojskovanja.55)

OSVOBAJANJE GORENJSKE
(Skica 3)

V
zadnjih dneh septembra je v Cerkno prispel operativni tab
za zahodno Slovenije (komandant je bil Lado Ambroi-Novljan,
politini komisar Duan Kveder-Toma) in tam navezal stike z
Jako tucinom-Cvetkom in lanom pokrajinskega komiteja KPS
za Gorenjsko Maksom Krmeljem-Matijo. V Cerkno je v tistih
dneh priel tudi sekretar centralnega komiteja KPS in lan vrhov
nega taba NOV in PO Jugoslavije Franc Leskoek-Luka. Ugoto
vili so, da so onstran italijansko-nemke meje sorazmerno ibke
nemke posadke, ki bi jih bilo mogoe pregnati in tako raziriti
osvobojeno ozemlje tudi na gorenjsko stran. Za izvedbo te na
loge je operativni tab za zahodno Slovenijo imel na voljo prav
kar ustanovljeno Vojkovo brigado, Preernovo brigado, ki bi mo
rala priti vsak hip,56) in Gorenjski odred57).
Nemke ofenzive v Trnovskem gozdu in Vipavski dolini e
ni bilo konec, ko je operativni tab za zahodno Slovenijo e
poslal Vojkovo brigado na poloaje. Brigada je krenila na pot
1. oktobra. Tretji bataljon se je s kamioni odpeljal do Novakov,
nato pa skupno s 1. bataljonom zasedel poloaje vzdol inih
35)
Viri: Zborniik VI, knjiga 7, dok. t. 39, 62, 87, 88 in 95; dopisa oroni
kega
poveljstva
Kranj
na
Bledu
z
dne
23.
maja
1943
o
razporeditvi
postojank
obmejnih
stra
in
z
dne
23.
junija
1943
o
razporeditvi
oronikih
postaj
(IZDG,
fase. 4VIII in 5VII); Preernova brigada, str. 3638.
56)
Preernova brigada se je na Dolenjskem zadrevala skoraj dva meseca.
Ob
tej
prilonosti
je
na
Turjaku
doivela
svoj
najveji
uspeh:
tam
je
po
est
dnevnem
obleganju
19.
septembra
prisilila
695
belogardistinih
branilcev
turjakega
gradu
k
vdaji.
Brigada
se
je
na
Gorenjsko
vrnila
30.
septembra,
tri
dni
kasneje
pa
je
prispela
v
Davo,
dve
uri
hoda
do
Cerknega.
Takoj
po
prihodu
je
njen
tab
navezal
stike
z
operativnim
tabom
za
zahodno
Slovenijo.
Brigada
je
bila
tevilno
precej
ibka;
imela
je
le
dva
bataljona
s
kakimi
150
borci,
vendar
zelo dobro oboroena in izkuena.
57)
Sredi
oktobra
ie
imel
Gorenjski
odred,
ki
je
deloval
na
obeh
straneh
Save,
skupno
z
minerskimi
vodi
Ratitovec,
Triglav
in
Grintovec
241
borcev,
ki so imeli razen puk tudi devet lahkih strojnic.

58

ovir na meji proti Leskovici, kjer so imeli Nemci svojo postojan

ko. Nekaj dni kasneje so Nemci hoteli ugotoviti, kaj se dogaja
onstran meje, in so proti Robidnici poslali patruljo. Vojkovci
so jo spustili prav blizu, nato pa jo napadli. Naa poroila go
vore, da so v tem spopadu padli trije sovranikovi vojaki. Tako
je tega dne, 5. novembra, Vojkova brigada doivela svoj og
njeni krst.
Drugi bataljon je 1. oktobra krenil na nasprotno stran
Cerkljanske doline, na Bukovo. Njegova naloga je bila, da
varuje Cerkno pred morebitnim sovranikovim izpadom iz Ba
ke grape. Prek Bukovega peljejo vse poti v dolino Idrijce in
proti Cerknemu. Toda bataljon se ni omejil le na obrambo,
temve so se njegove enote ponoi nekajkrat spustile prav v
dolino in napadle sovranika na postajah v Grahovem in Hudajuni.
Br ko je na obmoje Dave prispela Preernova brigada, je
napoil as za zaetek prve ofenzive Triglavske divizije, ustanov
ljene 6. oktobra. Najprej je bilo treba pregnati Nemce iz Dave,
nato pa e iz Leskovice. Vtem ko je bilo to storjeno, je priel
na vrsto Sovodenj, s imer je bila pot v Poljansko dolino odprta.
V
Davi, raztresenem gorskem naselju z nadmorsko viino
kakih tiso metrov, so Nemci imeli svojo postojanko v upniu
pri cerkvi, bilo pa jih je kakih estdeset. Za napad na posto
janko je bila doloena Preernova brigada, medtem ko naj bi jo
Vojkova brigada pri tem varovala in prepreila sovranikovo po
sredovanje iz Selke doline, iz smeri eleznikov, kjer je bila
oronika posadka, in iz Zgornje Sorice.5')
Skupina hi s cerkvijo v Davi, kjer je bila nemka posto
janka, lei na golem poboju, ki ga od nasprotnega grebena, po
katerem je potekala takratna meja, loi globel. Sklenjeno je bilo,
da bodo na mejo s kamionom pripeljali protitankovski top Voj
kove brigade, ki naj bi borcem Preernove brigade s svojimi
granatami olajal delo pri zavzetju postojanke.
Ko so se 7. oktobra zjutraj oglasili prvi streli protitankov
skega topa in rafali napadalcev z druge strani postojanke, je
sprva kazalo, da bo napad uspel. Toda nesrea nikoli ne poiva.
Top se je nenadoma pokvaril, preernovci pa s svojimi pukami
58)
V Zgornji Sorici je bilo obiajno nekaj ez sto sovranikovih vojakov.
Razen
nemkih
graniarjev
so
postojanko
varovali
tudi
oboroeni
domaini,
eprav
so
govorili
slovensko,
so
to
bili
potomci
nekdanjih
nemkih
priseljencev
in
so
se po razpadu Jugoslavije zaeli izdajati za Nemce.

59

in lahkimi strojnicami mono utrjeni in dobro grajeni stavbi

niso mogli do ivega.
To pa e ni bilo vse. Nepriakovano so se popoldne ob dveh
za njihovim hrbtom pojavili Nemci. Kae, da so prili iz Zgornje
Sorice po skrivnih stezah, za katere vojkovci niso vedeli in jih
niso nadzirali. Preernovci so se morali kar hitro umakniti, pri
tem pa so izgubili enega izmed svojih tovariev.
Sovranik je napadeni posadki v Davi medtem hitel na po
mo tudi iz smeri eleznikov. Da bi bil hitreji, se je nameraval
vse do Zalega loga ali pa e dlje pripeljali s kamioni, nato pa
nadaljevati pot pe. Toda nad Jesenovcem, med elezniki in Za
lim logom, je Nemce e akala Vojkova brigada, ki je pred tem
v ozki soteski za vsak primer podrla e most. V njeno zasedo
je pripeljalo est kamionov z vojatvom, ki so brkone prili
prav iz kofje Loke. Kae, da so vojkovci zaeli nemko moto
rizirano kolono prehitro obstreljevati, e bi jo bili namre spu
stili prav blizu, bi jo lahko uniili skoraj do poslednjega ka
miona in moa. Uspeh so kljub temu dosegli: uniili so en ka
mion, Nemci pa so imeli pri tem tiri mrtve in tiri ranjene
vojake.
eprav preernovci in vojkovci niso uspeli, jim to ni vzelo
poguma in so sklenili, da bodo znova napadli. Menili so, da jih
pri tem ovira meja z neprekinjenimi inimi ovirami in minskim
poljem. Zato je poveljstvo Triglavske divizije ukazalo, naj jo
Preernova in Vojkova brigada odstranita. Dasiravno je to bilo
nujno potrebno predvsem iz praktinih razlogov (da bi nai lae
vdirali na Gorenjsko), je bila ta akcija, ki sta se je brigadi lo
tili 9. oktobra, tudi zelo simbolina: gorenjski in primorski par
tizanski borci briejo mejo, ki je bila slovenskemu ljudstvu vsi
ljena in s tem izvajajo sklep vrhovnega plenuma OF o priklju
itvi Slovenskega primorja k zdrueni Sloveniji v federativni Ju
goslaviji.
Nemka posadka v Davi je nedvomno videla, kaj delajo par
tizani na meji, in je tudi dobro vedela, kaj to pomeni. Vsekakor
nemkim obmejnim straarjem ni bilo lahko pri srcu. Bali so se,
da jim bo ob ponovnem in e hujem partizanskem napadu po
mo prispela prepozno.
Poveljstvo Triglavske divizije je sklenilo, naj bi naslednjega
dne 10. oktobra nemko posadko v Davi ob podpori e

60

popravljenega protitankovskega topa spet napadla Preernova

brigada, medtem ko naj bi Vojkova brigada demostrativno napad
la sovranikovo posadko v Leskovici.
Top se tudi tokrat ni izkazal, vendar ne po svoji krivdi. To
jutro se je bila namre spustila tako gosta megla, da topniarji
nemke postojanke sploh niso videli. Sicer pa preernovci sploh
niso rabili topa in so brez njega osvojili Davo. Nemci so se
bili namre priprav na napad tako ustraili, da so jo e pred
njegovim zaetkom pobrisali v Zgornjo Sorico, upnie pa ob
umiku zagali. Tako je Preernova brigada izpolnila svojo na
logo, ne da bi ji bilo treba izstreliti kak strel.
Kaj pa je storila Vojkova brigada?
Ta je, kot ji je bilo ukazano, demonstrativno napadala Le
skovico. S seboj je imela tudi protitankovski top, ki so ga po
stavili priblino tja, kjer je sedaj planinsko zavetie. Ker ni
imel merilnih naprav, so granate padale povsod naokrog, samo
v postojanko ne. Naposled je ena izmed granat le zadela cilj,
toda veje kode ni povzroila.
Br ko so iz Leskovice telefonino obvestili nemko povelj
stvo v Gorenji vasi, da jih e od devetih zjutraj obstreljujejo par
tizani s tekim orojem, so jim ob enih popoldne poslali na po
mo graniarski lovski oddelek. Ta je nekaj ur kasneje nemo
teno prispel v Leskovico in ugotovil, da je partizanski napad e
konan in da je tamkajnja posadka med napadom izgubila ene
ga moa. Nato se je lovski oddelek, misle, da je najhuje e
mimo, spet vrnil v Gorenjo vas.
Toda naslednjega dne, 11. oktobra, je prilo do ponovnega
napada. Tokrat je nemko postojanko demonstrativno napadala
ena izmed et 1. bataljona Preernove brigade. Prestraeni Nemci
so kljubovali vse dotlej, dokler se ni spet oglasil protitankovski top.
Bil pa je uspeneji kot prejnjega dne in je nekaj granat zadelo
tudi poslopje v neposredni bliini nemke vojanice. To je bilo
Nemcem dovolj, pa so se jadrno umaknili proti Gorenji vasi. Tja
so prispeli ob osmih zveer. ... Reili so si lahko le golo iv
ljenje, vso drugo opremo razen oroja pa so morali pustiti na
postaji..., beremo v sovranikovem poroilu o izpraznitvi Le
skovice.59) Nemki graniarji so skuali tako nagel umik opravi
iti z izgovorom, da jih je napadlo vsaj tiso partizanov. ... Teh
59)

Zbornik VI, knjiga 7, dok. 313.

61

tiso banditov, ki je vdrlo v Leskovico, predstavlja s svojim

tekim orojem nevarno gronjo za vso Poljansko dolino posebno
e zato, ker se jim niti oroniki niti cariniki ne morejo upreti
z enakovrednim orojem. Da bi se lahko prodirajoim banditom
z uspehom postavili po robu, je za kraje v Poljanski dolini nujno
potreben uinkovit in s tekim orojem opremljen kontingent
vojske.)
V
bistvu je to bilo res. Nemke obmejne posadke so bile
mono izpostavljene in brez obrambe pred partizanskim tekim
orojem, toda partizanski borci so bili kljub tevilni premoi
in tekemu oroju e nezadostno izurjeni in izkueni, da bi to
premo znali uinkoviteje izkoristiti.
Izhodie Preernove brigade za napade na Davo in Lesko
vico so bile nekdanje italijanske vojanice na rnem vrhu nad
Novaki, medtem ko se je glavnina Vojkove brigade s svojim
tabom vred v tistih dneh zadrevala v Novakih. Nemcem je
to moral nekdo nesti na uesa ali pa so morda tudi sami prili
do takega sklepa in so dan po zavzetju Leskovice poslali nad
Novake letalo. Sovrani letalec je v treh naletih odvrgel zaigalne bombe, ki jih je imel s seboj, nato pa se oddaljil. Bombe
so povzroile precejnjo kodo in e veji strah med prebival
stvom. Zgoreli so upnie, cerkev in e neka domaija.
Medtem sta Preernova in Vojkova brigada dobili e nove
naloge: preernovci naj bi napadli Zgornjo Sorico in oroniko
posadko v Javorjih, vojkovci pa naj bi pregnali Nemce iz Sovodnja. V tej vasi, ki lei med Cerknim in Gorenjo vasjo v Po
ljanski dolini, so bili e od leta 1941 dalje nemki obmejni stra
arji. Sedaj je njihova postojanka postala zadnja ovira za vdor
partizanov s cerkljanskih hribov v Poljansko dolino.
Brigadi sta napadli 13. oktobra proti veeru. Preernova bri
gada je dosegla le delen uspeh: medtem ko je bila sovranikova
posadka v Zgornji Sorici pretevilna (z obmejnimi straarji iz
Dave, ki so se umaknili tja, je tela kakih 150 mo) za en sam ba
taljon, oroniki v Javorjih niso vzdrali in so se med boji umak
nili proti Poljanam.
Vojkova brigada je s 1. in 3. bataljonom zaela oblegati
sovranikovo posadko v oli, ki je stala na hribku nekoliko
) Prav tam.

zunaj vasi, 13. oktobra zveer. Oroniki v Trebiji (med Gorenjo

vasjo in irmi) so takoj po prekinjeni telefonski zvezi ugotovili,
da v Sovodnju nekaj ne more biti v redu, in so o tem obvestili
vije poveljstvo. V strahu, da sovodenjski obmejni straarji ne
bi mogli vzdrati ez no, je to takoj napotilo v Trebijo kakih
350 vojakov na pomo. To je bil polbataljon 499. grenadirskega
bataljona s sedeem v kofji Loki, ki je bil okrepljen z dvema
havbicama. Glavnina je ostala v Trebiji, eno eto pa so poslali
e naprej proti Sovodnju. Kae, da so vojkovci vse sile usmerili
proti obmejnim straarjem v Sovodnju, niso pa imeli nobenih
zased med Sovodnjem in Trebijo. Zato je nemka eta, okrepljena
s tekimi strojnicami in minometi, nemoteno prila prav v So
vodenj, se zdruila s tamkajnjo obkoljeno posadko in skupno z
njo potisnila napadalce z blinjih griev.
Nemkim obmejnim straarjem je pomo prispela v zadnjem
hipu, zakaj ola, ki je bila sicer mono utrjena (imela je zazi
dana okna, okrog nje pa so bili bunkerji in okopi), je bila zelo
pokodovana in zares je bilo e vpraanje, e bo posadka mogla
vzdrati do jutra. Bilo je e tako hudo, da so se morali Nemci
umakniti iz zgornjih nadstropij in se braniti iz pritlija. Nai
borci so se priplazili tik pred ine ovire in skuali priti na
drugo stran. Zlasti se je pri tem izkazala Vera Monik-ivka, do
ma iz Lazca pri Otaleu. ele potem, ko je bila ranjena, je
odnehala in se vrnila izpred postojanke na varno.
Toda vojkovci so se naslednjega dne vrnili in zopet napadli.
Nemci jim niso ostajali dolni in so jih obstreljevali z vsem
orojem, ki so ga imeli, in celo s topoma, ki sta ostala v Trebiji.
Pri tem se je vnela neka kmetija in zgorela. Ko pa so nemki
vojaki krenili v nasprotni napad, vojkovci niso vzdrali in so se
umaknili onstran meje, kamor se jih Nemci niso upali ve za
sledovati.
eprav je bil partizanski napad na Sovodenj zavrnjen, si nem
ko poveljstvo v Trebiji, pod katero je spadalo tudi obmoje
Sovodnja in irov, ni delalo nobenih utvar. Poloaj na obmoju,
ki ga nadzoruje naa postaja, je izredno kritien..., beremo v
njihovem poroilu, ki nadalje ugotavlja, da ne gre ve za slabo
oboroene partizane, kot je to bilo nekdaj, in da partizani na
meravajo zavzeti Sovodenj, iri in Trebijo ter prodreti v Poljan
sko dolino.)
6>)

Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 317.

63

Kljub taki oceni se je 18. oktobra nemki polbataljon z obe

ma topoma nepriakovano vrnil v kofjo Loko. Zakaj?
Odgovor na to vpraanje ni teko najti. Medtem ko je Voj
kova brigada napadala Sovodenj, sta Preernova in Tolminska
brigada62) dobili e zahtevnejo nalogo: ob pomoi Gorenjskega
odreda naj bi napadli oroniki posadki v eleznikih in Selcah
ter tako osvobodili vso Selko dolino. Nemci so le morali nekaj
zvedeti o nartih in pripravah,63) saj sicer ne bi tik pred napa
dom 19. oktobra poslali v Selca okrepitve z dvema hav
bicama. Skoraj ne more biti dvoma o tem, da so tja poslali prav
polbataljon, ki so ga bili potegnili iz Trebije in Sovodnja. To
hkrati tudi dokazuje, kako ibke sile so imeli Nemci takrat na
Gorenjskem, e so imeli za vse te intervencije na voljo le dobrih
tristo mo.
Polbataljon 499. grenadirskega bataljona je sicer reil elez
nike in Selca pred napadom Tolminske in Preernove brigade, ni
pa mogel hkrati reiti tudi postojanke v Sovodnju. Br ko so
vojkovci opazili, da se je sovranikovo vojatvo umaknilo, so
se spet pribliali postojanki in jo zaeli obstreljevati med dru
gim tudi z minometi. Nemci so se ustraili in zaprosili za pomo.
Toda odkod naj bi jo dobili? e bolj kot v Sovodnju je bil pol
bataljon potreben v Selki dolini. Ker ni bilo nobenega drugega
izhoda, so sklenili, da bodo izpraznili tudi to postojanko. Iz t.
Vida nad Ljubljano so obmejnim straarjem poslali dva tanka,
da bi med umikom proti Trebiji zadrala partizane na zadostni
razdalji, zakaj v nasprotnem primeru bi obmejni straarji prili
z deja pod kap.
Kljub tankoma so borci Vojkove brigade na vso mo obstre
ljevali obmejne straarje e med nakladanjem njihove opreme
na vozove, e bolj pa med umikom po cesti navzdol proti Fu
inam in Trebiji. Nemko poveljstvo je moralo priznati, da bi
jim trda predla, e ne bi bilo v njihovem spremstvu tudi tankov.
Z Nemci vred sta se iz Sovodnja umaknila tudi dva Slovenca.
Prvi je bil neki Alojzij Bogataj, ki so mu bili Nemci dodelili po
sestvo leta 1941 izseljenega kmeta Lovrenca Telbana iz Podjelovega brda. Bogataj se je moral umakniti tako hitro, da je
62)
Tolminska
brigada
je
bila
ustanovljena
v
drugi
polovici
septembra
1943
na
obmoju
Bake
grape.
Brigada
je
imela
v
treh
bataljonih
kakih
400
do
500
borcev,
konec
oktobra
1943
pa
se
je
z
dvema
bataljonoma
vkljuila
v
Preer
novo brigado.
63)
V Tolminski brigadi je bil takrat za naelnika taba tudi Bojan HojanMarko, ki je bil tiri mesece kasneje razkrinkan kot gestapovski agent.

64

vsa njegova ivina dvajset glav govedi in petnajst praiev

ostala v rokah partizanov. Drugi je bil nemkutar Josip Drenik, blagajnik nacionalne socialistine stranke.
Tako so oddelki Vojkove brigade 20. oktobra prodrli v Po
ljansko dolino. Prili so do Fuin, ob cesti iz Trebije proti irem. Tam so zasedli vas in hribe nad njo. Takoj so zasekali cesto,
ki iz Fuin pelje proti Sovodnju, da bi bilo njihovo zaledje varno
pred morebitnim vdorom sovranikovih tankov, niso pa pozabili
onesposobiti za promet tudi glavne ceste. V strmini nad Fui
nami so to cesto temeljito prekopali in podrli nasipe. Ker pa
so Fuine le poldrugi kilometer oddaljene od Trebije, se je se
veda tamkajnja nemka posadka utila zelo ogroeno in je zah
tevala pomo.

V
e veji nevarnosti kot postojanka v Trebiji je bila oro
nika postaja v ireh. Ta je bila vzdol Poljanske Sore zadnja
nemka postojanka pred nekdanjo italijansko-nemko mejo in
zato tudi najbolj izpostavljena. Nemko poveljstvo je menilo, da
oroniki ne bodo mogli kljubovati partizanskemu napadu, in jih
je sklenilo odpoklicati. Ker pa je bila irovska posadka preibka,
da bi se mogla sama prebiti mimo Fuin, so ji na pomo poslali
moneje vojake in policijske oddelke z dvema tankoma. Tanka
in kamioni z vojatvom so v iri prispeli z zamudo, ker so morali
vojaki spotoma popravljati porueno cesto.
Nemci v ireh so imeli e 22. oktobra naloene vozove ne le
s svojo opremo, temve so nameravali odpeljati s seboj kakih
tiso parov evljev, ki so jih bili pobrali v evljarski zadrugi.
iri so namre e pred vojno slovele kot eno izmed najvejih
evljarskih sredi v vsej Jugoslaviji. Pa tudi med vojno ev
ljarstvo ni zamrlo, le da je delalo predvsem za potrebe nemke
vojske. Zato je bilo v ireh precejnja zaloga usnja, evljev in
raznih evljarskih potrebin.
Nemka posadka je ob zapreenih konjih dolgo akala na ob
ljubljeno spremstvo iz Gorenje vasi. Ker ga vse do dveh popol
dne ni bilo na spregled, ponoi pa tudi ne bi bilo varno voziti,
so irovski oroniki in obmejni straarji sklenili, da bodo le
poskuali sreo in se sami prebili v Trebijo. Komaj je njihova
kolona krenila, e so se oglasile strojnice vojkovcev, ki so imeli
poloaje nad vasjo. Seveda so Nemci takoj planili v kritje.
5

Vojkova brigada

65

Pionirji iz irov

Prav tedaj je v iri prispela tudi kolona s tankoma in posadko

brkone reila najhujega. Ker je bilo e precej pozno, nad vasjo
pa so imeli partizani poloaje, se jim je zdelo najbolje, e gredo
na pot ele naslednjega dne. Varen umik iz irov so si zagoto
vili na znailen nemki nain: nemki poveljnik je irovskemu
upanu Seljaku zagrozil, da bo dal ustreliti sto domainov za
vsakega ubitega Nemca. Sedem domainov so takoj prijeli in jih
kot talce zaprli v oroniko postajo. To je bil tudi glavni razlog,
da so vojkovci mirno spustili Nemce iz kraja. Bilo je oitno,
da so Nemci dejansko pripravljeni izpolniti svojo gronjo.
Tako so sovranikovi vojaki 23. oktobra mirno in pred omi
partizanov nemoteno izropali trgovine in evljarne ter z naropanim
blagom otovorili kakih dvajset kamionov, ki so bili prejnjega
dne pripeljali iz smeri Gorenje vasi. Iz irov so krenili ob treh

66

popoldne in so v Trebijo prispeli ele ponoi. Del irovske po

sadke je ostal tu, drugi pa so odli naprej proti Gorenji vasi.
Tam so izpustili tudi talce, katerih ivljenje je vse dotlej viselo
na nitki.
eprav so Nemci ob odhodu povzroili v Zireh obutno ko
do, je tam zavladalo praznino razpoloenje. Kako tudi ne bi,
saj so bili iri prvi po dveh letih in pol spet svobodni. e na
slednjega dne, 24. oktobra, so priredili pred obinsko hio zbo
rovanje, na katerem sta govorila komandant Vojkove brigade Mi
lan Tominec in sekretar rajonskega komiteja KPS Milan a
kelj. Istega dne so na Ledinici sestavili tudi narodnoosvobodilni
odbor za celotno obmoje irovske obine, ki je takoj zael
delovati.
Trebijski oroniki, ki so bili e pred kratkim skoraj neome
jeni gospodarji vsega obmoja od irov in Gorenje vasi prav
do meje, se odslej niso upali ganiti nikamor ve iz svojih utrdb.
Njihove oblasti je bilo konec in celo nekdanji nemki upani
je niso ve upotevali.64) Bolj kot s tem so si oroniki belili glavo
z vpraanjem, kdaj lahko priakujejo napad partizanov in kakna
usoda jih v tem primeru aka.
Do napada na njihovo oroniko postojanko bi brkone prilo
e prej, e se ne bi v tistih dneh zadrevala v Hotavljah pri
blino na pol poti med Gorenjo vasjo in Trebijo neka moto
rizirana eta (brkone je to bila 2. ali 3. oronika motorizirana
eta Alpenland), ki je s svojim tekim orojem onemogoala
popolno sklenitev obroa okrog Trebije in uspeen napad. Br
ko se je ta iz Hotavelj umaknila, so partizanski borci zasedli
e to vas in tako presekali neposredno zvezo med sovraniko
vima postojankama v Gorenji vasi in Trebiji.
Telefonska zveza pa le ni bila prekinjena. Nemci so menda
naknadno ugotovili, da so jo bili partizani pustili samo zato, da
so se lahko nanjo prikljuili in prislukovali njihovim telefon
skim pogovorom.
64)
Mednje je spadal tudi upan obine Oselice. Ko so Nemci videli, da ga
ni
ve
v
njihovo
postajo,
so
mu
poslali
poziv,
naj
se
jim
nemudoma
javi.
Ta
pa
jim
je
25.
oktobra
odgovoril
takole:
Na
fronti,
25.
oktobra
1943.
Gospodu
vodji
oronike
postaje
v
Trebiji.
Na
Va
poziv,
naj
se
javim
pri
Vas,
Vam
sporoam,
da
je
Vam
do
Sovodnja
natanno
tako
dale,
kakor
meni
do
Vas.
Smrt
hitlerizmu

svobodo
narodu!
Bivi
upan
Roitzl.
(Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok. t. 171.)

5*

67

Trebija. Nemka postojanka je bila v olskem poslopju, ki je oznaeno z X

Za napad na sovranikovo postojanko v Trebiji je bil do

loen 1. bataljon Vojkove brigade, medtem ko se je 2. bataljon,
ki je bil nekaj dni poprej z Bukovega prispel nad Sovodenj, pre
maknil na Ledine, da bi zaustavil sovranika, ki bi skual pro
dirati napadeni postojanki na pomo iz Idrije. Na 3. bataljon
sploh ni bilo mogoe raunati, ker je bil v drugi polovici oktobra
zaposlen s prenaanjem municije in oroja z obmoja rnega
vrha nad Idrijo in Zadloga na to stran Idrijce.
Prvi spopadi in medsebojna obstreljevanja so se zaela e
27. oktobra. Vendar ni bilo e ni hudega, ker so se obdelovali
le s pukami in strojnicami. Naslednjega dne pa so se s parti
zanskih poloajev e oglasili tudi teki minometi. Nemci poro
ajo, da je nekaj min padlo v neposredno bliino njihove oro
nike postaje. Ponoi se ni zgodilo ni posebnega, toda naslednje
jutro to je bilo e 28. oktobra so postali vojkovci e bolj

68

nadleni. Njihovi ostrostrelci niso bili skriti le za debli na robu

gozda, temve so zlezli celo na drevesa, odkoder so nadzirali in
prepreevali vsako gibanje okrog postojanke, ki so jo razen s
pukami in strojnicami obstreljevali tudi s tekimi minometi.
Ob petih popoldne je nepriakovano nastala tiina,
stojanko pa je priel neki sedemletni fantek s pozivom
ga nemkega upana obine Oselice k vdaji. Ta jim je
taba 1. bataljona svetoval, naj se takoj vdajo, zakaj v
nem primeru jih bo partizansko topnitvo, ki je e
uniilo.)

pred po
prejnje
v imenu
nasprot
na poti,

Zares, naslednjega dne se je oglasil e protitankovski top,

vendar postojanki ni povzroil kake resneje kode. Drobci gra
nat so ranili dva Nemca enega obmejnega straarja iz sovodenjske in enega oronika iz irovske posadke. Toda top je le
dosegel svoj namen. Nemko poveljstvo se je namre ustrailo
za usodo trebijske posadke in je 29. oktobra v popoldanskih
urah poslalo iz kakih pet kilometrov oddaljene Gorenje vasi okre
pitve z nalogo, da pomagajo izprazniti postojanko v Trebiji, nje
ni posadki pa pomagajo pri umiku v Gorenjo vas. Sovranikova
kolona, ki je to jutro krenila proti Trebiji, je bila sicer zelo
mona (naa poroila govore o 500 sovranikovih vojakih), toda
njena naloga le ni bila lahko izvedljiva.) Nad Gorenjo vasjo
so namre bili kar trije bataljoni Preernove brigade, ki so blo
kirali tamkajnjo nemko posadko. Toda Nemci so ob moni
topniki podpori odlono krenili v napad in potisnili neizkuene
bataljone Preernove brigade proti severu.67) Tako so si utrli pot
proti Trebiji.
V
Trebijo je nemka kolona, v kateri je bilo tudi osem praz
nih tovornjakov, prispela ele v popoldanskih urah. Kamione so
takoj zaeli nakladati z razno opremo, toda pri tem jih je ogenj
vojkovcev tako zelo oviral, da jim je uspelo natovoriti le polo-

6S)
Na drugem pismu s podobno vsebino je bilo po francosko napisano na
kuverti
tole:
Dragi
prijatelji,
ne
pozabite,
da
imate
proti
sebi
tudi
Francoze,
ki
znajo
bolje
streljati
kot
Vi.
Pokaite
vao
spako
pri
oknu,
pa
Vam
bomo
to
takoj
dokazali.
Te
besede
sta
brkone
napisala
Pierre
in
njegov
tovari,
ki
sta bila sprva v Vojkovi brigadi prav pogumna mitraljezca.
66
) Ugotovljeno je, da je bil v tej koloni prisoten oroniki akcijski bataljon
pod
poveljstvom
kapetana
Hnla,
brkone
pa
so
bili
v
njej
tudi
deli
499.
grenadirskega bataljona.
67)
Nad
Gorenjo
vasjo
so
se
z
Nemci
spopadli
4.
bataljon
Dolomitskega
odreda, ki je bil prav tedaj prispel iz Dolomitov in e ni bil vkljuen v brigado,
ter 4. in 5. bataljon Preernove brigade, ki sta bila prila v to brigado iz Tol
minske brigade, nista pa imela skoraj nobenih bojnih izkuenj.

69

vico kamionov,
prazni.

drugi

pa

Z osvoboditvijo Trebije
ske divizije v bistvu konana.

so
je

se

morali

bila

vrniti

oktobrska

Gorenjo

ofenziva

vas

Triglav

Ofenziva se je v prvih dneh oktobra zaela in nato potekala

v zelo ugodnih okoliinah. Prav takrat je namre Nemcem na
Gorenjskem mono primanjkovalo sil. V boj proti partizanom
so lahko poslali razen sorazmerno ibkih in slabo oboroenih
oronikih in financarskih posadk le enote 499. grenadirskega ba
taljona iz kofje Loke, ki so jih okrepili z oklopnimi oddelki
iz t. Vida nad Ljubljano oziroma z 2. rezervno oroniko mo
torizirano eto iz Kranja, medtem ko so morali topnitvo dobiti
e s Korokega (9. eto 112. dopolnilnega topnikega polka iz
Seebacha pri Beljaku).
Kje neki je bil 19. SS policijski polk s svojim 2. in 3. bata
ljonom? Tega so poslali kot okrepitev enotam, ki so izvajale i
enje okrog Ljubljane in na Dolenjskem, tako da sta od tega
polka takrat bili na Gorenjskem le dve eti: 9. eta 3. bataljona
v kofji Loki in 11. eta istega bataljona v Poljanah.
V
taknih razmerah sta Vojkova in Preernova brigada osva
jali postojanko za postojanko, pri tem pa sta jim pomagala
Gorenjski odred in Tolminska brigada. Tako sta osvobodili ka
kih deset kilometrov ozemlja onstran nekdanje meje, dosegli po
polno nadzorstvo nad ozemljem med Poljansko in Selko Soro
skoraj prav do kofje Loke in sovranika v dolinah potisnili v
obrambo. Uspehi Vojkove brigade so tem pomembneji, ker je
lo za povsem novo enoto, katere borci s poveljnikim kadrom
vred niso imeli skoraj nobenih bojnih izkuenj. e pa bi jih
imeli, potem jo sovranikove posadke v Leskovici, Sovodnju, ireh in Trebiji ne bi tako poceni odnesle.
Triglavski diviziji se je zataknilo ele konec oktobra, ko so
Nemci preuredili svojo obrambo in jo okrepili z novimi enotami.
Oronikim in financarskim posadkam v Poljanski in Selki do
lini so namre poslali na pomo tri straarske ete s tajerske
ga (tako je na primer v Gorenjo vas prila 4. eta 17. straar
skega bataljona iz otanja) in akcijski oroniki bataljon Honel, ki so ga sestavili predvsem iz posadk izpraznjenih obmej
nih postojank. Nemcem je sedaj bilo e mnogo lae tudi zato,
ker jim je teren v Poljanski in Selki dolini omogoal hitreje

70

manevriranje in premeanje enot, pa tudi uspenejo uporabo

topnitva in oklopnih vozil.
Nedvomno je bila ofenziva Triglavske divizije zelo pomem
bna prelomnica pri nadaljnjem razvoju narodnoosvobodilnega gi
banja na Gorenjskem. Med Nemci, ki so se bili dotlej utili na
Gorenjskem popolne gospodarje in ki po bitki v Dragoah niso
doiveli e nobenega resnejega poraza, je zbudila hud preplah:
v silnem strahu pred partizani so poprej e tako oabni Nemci
begali iz postojanke v postojanko in pri tem moledovali svoja
poveljstva, naj jim vendar e poljejo vojake ete in teko oro
je na pomo. Hkrati s tem se je ob pogledu na beee in pre
plaene Nemce dvigal bojni duh pri naih borcih in pri prebi
valstvu, ki je zaelo edalje odloneje in javno sodelovati v na
rodnoosvobodilnem gibanju.68)

NA IROVSKEM
(Skica 2)

Medtem ko je Triglavska divizija v oktobru pritiskala s Cer

kljanskega prek nekdanjih meja proti vzhodu z namenom, da
osvobodi obmejno obmoje ter Poljansko in Selko dolino, se je
e v prvih dneh novembra nenadoma premaknila proti jugovzho
du proti Dolomitom. Zakaj?

68)
Viri: Poroilo OZS z dne 8. oktobra 1943 (Zbornik VI, knjiga 7, dok.
t.
226);
poroilo
PK
KPS
za
Primorsko
z
dne
9.
oktobra
1943
(isto.
dok.
t.
234);
poroilo
OZS
z
dne
11.
oktobra
1943
(isto,
dok.
t.
244);
poroilo
OZS
z dne 11. oktobra 1943 (isto, dok. t. 245); poroilo oronike postaje Trebija z dne 20.
20. oktobra 1943 (isto, dok. t. 325); operativno poroilo taba 3. operativne cone
z dne 30. novembra 1943 (Zbornik VI, knjiga 8, dok. t. 152); poroilo oronike
postaje
Trebija
z
dne
21.
oktobra
1943
(isto,
dok.
t.
158);
poroilo
oronike
postaje
Trebija
z
dne
28.
oktobra
1943
(isto,
dok.
t.
171);
poroilo
184.
polka
deelnih
strelcev
z
dne
30.
oktobra
1943
(isto,
dok.
t.
172);
poroilo
oronike
postaje Trebija z dne 1. novembra 1943 (isto, dok. t. 180); sporoilo oronikega
lavarstva Kranj z dne 3. novembra 1943 (isto, dok. t. 181); navodilo komananta oronitva za Koroko z dne 26. novembra 1943 (isto, dok. t. 221); poro
ilo
OZS
z
dne
8.
oktobra
1943
(IZDG,
fase.
276I);
pismo
Franca
LeskokaLuke z dne 4. oktobra 1943 (IZDG, fase. 532II); Preernova brigada, str. 128142;
Kronistini
zapis
o
ireh,
str.
3639;
Milan
akelj-irovnik,
Nekaj
misli
o
osvobodilnem
gibanju
v
Zirovski
dolini
(Loki
razgledi
1956);
Osvobodilni
boj,
str. 105108; Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I); Gradivo, 1. del,
1.
snopi, str. 305; isto, 1. del, 2. snopi, str. 92; isto, 2. del, 2. snopi, str. 277
in
314;
Dodatek
h
gradivu,
str.
216219;
Kapitulacija
Italije,
str.
606,
610
in
612;
zgodovinsko
gradivo
Mestnega
muzeja
v
Idriji;
spomini
Dan:ela
Erena,
Franca
Kovaia-Tarzana,
Andreja
Pagona-Ogareva,
Marije
Pervanje-Anamrije,
Janka
Prezl
ja-Stancta,
Pavla
Reparja,
Ivana
Sulia,
Ferda
Tolarj-Mirk
in
Sreka Tuarja.

71

V
Dolomitih je imel belogardizem e pred italijansko kapi
tulacijo veji vpliv kot kjerkoli drugod.69) Ob kapitulaciji pa se
je velik del pripadnikov belogardistinih posadk zatekel pod nem
ko varstvo. Nemko poveljstvo je takoj uvidelo, da bive belo
gardiste lahko zelo koristno uporabi. Zato so e 20. septembra
1943 postavili izdajalskega kraljevega generala Leva Rupnika za
efa pokrajinske uprave za Ljubljano in se skupno z njim lotili
organiziranja slovenskega domobranstva. Med prvimi domobran
skimi enotami, ki so jih takrat ustanovili, so bile tudi dolomit
ske, ki so se z nemko pomojo spet zaele razmeati po nek
danjih in ob italijanski kapitulaciji opuenih belogardistinih
postojankah.
Operativni tab za zahodno Slovenijo je sodil, da mora v Do
lomitih zaradi politinega in vojakega poloaja operirati mona
udarna edinica pod krepkim vodstvom, oprta na enote, ki ope
rirajo v Poljanski dolini proti nemkim okupatorskim postojan
kam in da so zato odredne enote na dolomitskem podroju
preslabotne, ne morejo izvrevati zadanih nalog in podleejo pa
sivnosti.70) Zato je odpoklical Dolomitski odred na Cerkljansko
in ga razdelil med Preernovo in Vojkovo brigado.
Odhod odreda v drugi polovici oktobra so domobranci te
meljito izkoristili za novaenje in irjenje svojega vpliva. Ko
je operativni tab za zahodno Slovenijo to ugotovil, je spora
zumno s komisarjem glavnega taba NOV in PO Slovenije Bo
risom Kraigherjem, ki se je takrat mudil na Cerkljanskem, skle
nil, da Triglavsko divizijo okrepi z Gradnikovo brigado in jo
usmeri predvsem proti Dolomitom.
Medtem ko so priakovali prihod Gradnikove in Gorike bri
gade, ki naj bi se zdruili v eno samo, v Gradnikovo brigado,
je nemka posadka v Idriji poslala v Spodnjo Idrijo kot svojo
prednjo strao kakih estdeset mo z nalogo, da tam vzpostavijo
novo postojanko. To se je zgodilo 28. oktobra.
tab Triglavske divizije je takoj ukrepal in je tabu Vojkove
brigade ukazal, naj z minometi obstreljuje Spodnjo Idrijo in
moti sovranika pri utrjevanju.

69) V vrhnikem okroju je bilo pred kapitulacijo Italije 33 belogardistinih

postojank s 1609 belogardisti. (Kapitulacija Italije, stran 215.)
70)
Povelje operativnega taba za zahodno Slovenijo z dne 17. oktobra 1943
(Zbornik VI, knjiga 7, dok. t. 271.)

72

Narodni heroj Valentin Zev

nik- 2eleznik

i
... Datuma se ne spominjam, bil pa je lep sonen dan, e
prav hladen. V nao enoto je priel tovari Dule.71) Dva teka mi
nometa smo postavili na robu planote nad Spodnjo Idrijo. Od
tam smo obstreljevali vas in cesto. Vse je potekalo v redu in
bili smo zadovoljni. Tovari Dule nas je opozarjal, naj pohitimo,
kajti sicer bo naega veselja kmalu konec. Na njegove besede
se nismo ozirali. Kaj pa nam morejo Nemci, ki so tam v
dolini? Dule je odel, mi pa smo izstrelili e nekaj min. Nato so
nam ukazali, naj se umaknemo na Ledine.
Nenadoma pa so zaele okrog nas treskati mine. Nemci so
nam iz doline vraali pozdrave in to kar precej natanno. Eksplo
zij, rnega dima in nae nemoi, da izvleemo minometov pod
stavek, ne bom nikoli pozabil. Podstavek se je bil zaradi mno
gih izstreljenih min zapiil globoko v zemljo in smo ga le z ve
liko teavo izvlekli. K srei ni nikogar izmed nas ranilo.
7I )
Duan vara-Dule, ki je 6. oktobra 1943 postal vrilec dolnosti koman
danta Triglavske divizije.

73

Ko pa smo e zavili okrog vogala blinje hie, je iznenada

kakih deset metrov pred menoj treila sovrana mina. Videl sem
samo, kako je nekdo padel. Minomet sem spustil iz rok in pohitel
k ranjencu. Tam je bil e Dule z nekaterimi drugimi tovarii. Ra
njenec je bil nek star partizan s poloajnim inom bataljonskega
komandanta. Kdo je to bil, e danes ne vem. Pozneje smo zve
deli, da je na poti v bolninico umrl, saj je imel neteto ran ...)
eprav je ranjenec, ki ga je pri Ledinah zadela nemka mi
na in ki je v bolninici v Cerknem istega dne izkrvavel, eden iz
med treh narodnih herojev, ki jih je dala Vojkova brigada, ga
ni skoraj nihe ohranil v spominu. Brkone zato ne, ker je bil v
brigadi komaj mesec dni. To je bil namre Valentin Zevnik-eleznik, doma iz Pra pri Kranju. Nemci so ga sicer e leta 1941
izselili v Srbijo, toda Valentin se je kmalu zatem v Uicu priklju
il tamkajnji slovenski partizanski eti in se pogumno bojeval
po Srbiji, Hercegovini in Bosni, dokler se ni poleti 1942 vrnil
na Dolenjsko, kjer je bil vodnik v zaitni eti glavnega taba.
Odtod je priel na Gorenjsko, ob kapitulaciji Italije pa na Pri
morsko in se vkljuil v Vojkovo brigado.)
Medtem je iz Cepovanske doline prispela v Ledine tudi e
Gorika brigada, ki ji je bil napad na Spodnjo Idrijo prva in
zadnja akcija v Triglavski diviziji. Novo sovranikovo postojanko
v Spodnji Idriji je s svojim 3. bataljonom napadla 3. novembra
zveer. Sprva je kazalo, da bo napad povsem uspel, saj so nai
borci z osvojitvijo cerkve nad vasjo tam so zaplenili tudi teki
minomet spravili sovranikovo posadko v brezupen poloaj. Toda
neki skupini nemkih vojakov, ki so prihajali na pomo iz Idrije,
se je mimo zased posreilo naim vdreti za hrbet in jih prisi
liti k umiku.
Po prihodu Gorike in Gradnikove brigade na Idrijsko, po
njuni zdruitvi in e po nekaterih drugih organizacijskih spre
membah74) so brigade okrog 5. novembra krenile na nove polo
aje. Na levem krilu, na obmoju Blegoa in rnega vrha nad
Novaki, je bila Preernova brigada. To je bilo potrebno zato, ker
72)

Spomini Milodara Vilarja.

V
Zborniku
narodnih
herojev
pie,
da
je
Valentin
Zevnik
padel
v
no
vembrski
nemki
ofenzivi
ob
juriu
na
sovranikove
tanke.
To
ne
dri,
saj
takrat
v
dolini
Idrijce
ni
bilo
enot
Vojkove
brigade,
pa
tudi
takratni
brigadni
koman
dant
Milan
Tominec
se
dobro
spominja,
v
kaknih
okoliinah
in
kje
je
Zev
nik padel.
74)
Brigada
je
dobila
novega
politinega
komisarja
in
njegovega
namestnika:
pni je bil Vinko umrada-Rados, drugi pa Anton Mili-Marko. Oba sta prila
iz Gradnikove brigade.
73)

74

je akcijski oroniki bataljon Hnel iz Gorenje vasi preel v

Javorje in je vse do 10. novembra, ko se je naposled umaknil
v kofjo Loko, grozila nevarnost, da se utegne napotiti ez
rni kal proti Novakom in Cerknemu. Na desnem krilu je bila
Gradnikova brigada po zdruitvi z Goriko brigado je imela
kar 1450 borcev z nalogo, da s poloajev na rti OtaleLedi
neVrsnik nadzira Idrijo in Dolomite.
Vojkova brigada je zasedla nove poloaje na sredini, med
Preernovo in Gradnikovo brigado. Njen 1. bataljon je s poboij
nad Trebijo zapiral cesto, ki iz Gorenje vasi pelje proti irem
oziroma Cerknemu, medtem ko so drugi trije bataljoni s polo
ajev na Zirovskem vrhu varovali irovsko dolino pred morebit
nim sovranikovim vdorom iz smeri Gorenje vasi, Luin in t.
Jota, pa tudi s Sv. Treh kraljev (sedaj Vrh nad Rovtami). Prav
zaprav je bil 2. bataljon sprva na Goropekah, toda tam je ostal
le dan ali dva, dokler ga ni nadomestil eden izmed bataljonov
Gradnikove brigade, nato pa se je pridruil 3. in 4. bataljonu na
Zirovskem vrhu, na dolgem grebenu, ki od Gorenje vasi sega prav
pod Sv. Tri kralje.
Br ko so brigade zasedle nove poloaje, so takoj zaele iskati
stik s sovranikom. Preernova se je ukvarjala z akcijskim oroni
kim bataljonom Hnel, dokler ga ni pregnala iz Javori j, Voj
kova in Gradnikova pa sta poiljali v notranjost Dolomitov, zlasti
pred Rovte, veje ali manje skupine borcev z nalogo, da sovra
nikovim patruljam in kolonam postavljajo zasede. Kaj pomem
bnejega se v prvi polovici novembra 1943 ni zgodilo.
Prav zato je imelo brigadno poveljstvo, ki se je v tistih dneh
zadrevalo v nekdanji jugoslovanski obmejni vojanici ob ce
sti iriGovejekIdrija, dovolj prilonosti za urejanje razmer
in vsestransko utrjevanje brigade.
Sedaj je brigada imela e kakih 950 borcev in zato je bilo
treba izpopolniti poveljniki kader tudi po bataljonih in etah.
Vsaka eta je imela razen komandirja, ki je skrbel za vojako
urjenje in izvajanje vojakih nalog, in politinega komisarja, ka
terega glavna naloga je bila politino-idejna vzgoja borcev, e nju
na namestnika, pri emer se je namestnik politinega komisarja
ukvarjal predvsem s partijskim delom v eti. Pri etnem povelj
stvu je bila tudi etna bolniarka.

75

Podobno sestavo je imel tudi bataljonski tab, le da so tam

imeli e bataljonskega intendanta, ki je skrbel za prehrano, pro
pagandnega referenta, obveevalca, bolniarko in kurirje.
V brigadnem tabu so v tistih dneh zaeli ustanavljati razne
odseke kot operativnega (sestavljanje poroil za viji tab, pri
pravljanje in pisanje raznih povelj za akcije in premike), obvee
valnega (zbiranje podatkov o sovraniku in stanju na terenu),
ekonomskega (prehrana), sanitetnega (skrb za ranjence in bolni
ke), propagandnega (kulturno-prosvetno delo med borci in prebi
valstvom) in odsek za zveze.
Zlasti prizadeven je takrat bil propagandni odsek. Na tem
podroju dela se je zelo odlikoval komandir zaitne ete pri
tabu brigade Stanko Dominko, ki je zael izdajati brigadno gla
silo Partizanski dnevnik. Pri tem mu je pomagal Zdenko Ulepi,
oficir bive jugoslovanske vojske, ki se je vrnil iz italijanskega
vojnega ujetnitva in se je tiste dni zadreval v tabu Vojkove
brigade. Rojstvo Partizanskega dnevnika, ki ga je konec novem
bra 1943 prevzel propagandni odsek Triglavske divizije, februarja
1944 propagandni odsek IX. korpusa, junija 1944 pa je postal
glasilo Osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko, katerega
naklada je znaala sprva 60, nazadnje pa e po 2.000 izvodov dnev
no in ki so ga sprva tiskali na koi, nato na ciklostilu, nazadnje
pa e s pravimi tiskarskimi stroji v tiskarni Slovenija, je zelo
pomemben dogodek. Partizanski dnevnik je bil prvi protinacistini
dnevnik, ki je v okupirani Evropi izhajal vse do konca vojne.
V zvezi s propagandno-politinim delom je treba omeniti e
zelo uspelo proslavo ob obletnici oktobrske revolucije, ki jo je
brigada priredila 6. novembra zveer v ireh. V nabito polni dvo
rani sokolskega doma sta nastopili brigadna in divizijska kulturna
skupina. Podobne proslave, vendar v manjem obsegu, so imeli
tudi po vseh bataljonih.
eprav se je brigada zadrevala na irovskem le nekaj dni,
je s prebivalstvom vzpostavila zelo prisrne stike. To je bilo tem
lae, ker je bilo irovsko prebivalstvo ne le naklonjeno partiza
nom, temve tudi pripravljeno marsikaj tvegati za nae gibanje)
7S)
Med take irovce je spadala tudi vsa Pivkova druina z Zirovskega vrha,
kjer
so
se
nae
enote
pogosto
ustavljale.
Pivkova
hi
Joa
si
je
na
primer
v
zaetku
avgusta
1943,
ko
je
bila
na
irovskem
vrhu
Preernova
brigada
obko
ljena,
upala
priti
mimo
nemkih
zased
v
dolino,
da
bi
ji
irovski
aktivisti
po
vedali,
kje
je
nemki
obro
najslabi
in
kje
bi
ga
bilo
mogoe
najlae
prebiti.
Nalogo
je
uspeno
opravila
in
veji
del
brigade
se
je
e
isto
no
prebil
skoraj
brez rtev na varno.

76

Miru pa je bilo, al, kmalu konec. Iz Dolomitov so zaele

prihajati vesti o zbiranju nemkega vojatva. To je bil znak, da se
bliajo hudi dnevi.76)
OKUPATORJEVA IN PARTIZANSKA OBLAST
(Skica 1)

Uspena ofenziva Triglavske divizije na Gorenjskem je omo

goila, da se je ljudska civilna in zaledna vojaka oblast na osvo
bojenem ozemlju na obmoju Cerkljanskega, Idrijskega in nekoli
ko kasneje tudi irovskega nemoteno razvijala in delovala vse do
zaetka nemke ofenzive Traufe v drugi polovici novembra 1943.

Nemka okupacijska oblast na Primorskem

Takoj po kapitulaciji Italije so Nemci iz nekdanjih italijan
skih pokrajin v severovzhodnem delu te drave (Furlanija, Sloven
sko primorje, Istra s Kvarnerskim otojem in Ljubljana z Notranj
sko in Dolenjsko) ustanovili tako imenovano operacijsko cono Ja
dransko primorje, v kateri je imel vrhovno oblast sprva koman
dant 71. pehotne divizije general Raapke, proti koncu septembra
1943 pa je prepustil civilno oblast Friedrichu Rainerju. eprav je
spadala v Jadransko primorje, je imela nekdanja Ljubljanska
Vojkovec
Matja
igon
je
tudi
eden
izmed
tistih,
ki
Pivku
marsikaj
dolguje.
Pri njem je nael zatoie, ko je konec novembra ves onemogel priel iz Dolo
mitov na Zirovski vrh. . . . Prav tisti as, se spominja Matja, je divjala na
Gorenjskem
ofenziva
in
nekatere
nemke
enote
so
le
tudi
skozi
Podlipo.
Prvi
kurir,
ki
je
priel
po
konani
ofenzivi,
nas
je
popeljal
do
Jurce,
po
domae
pri Pivku, s partizanskim imenom Cik, ker je zelo rad cikal. Hia stoji na samem
blizu
naselja
Kladje
nad
Fuinami.
Bil
sem
e
tako
onemogel
sprio
gnojnih
ran,
ki
so
bile
posledica
operacije
in
uljev,
da
nisem
mogel
nikamor
dalje.
Jurca, na vneti sodelavec, ki je imel tudi sinove v partizanih, mi je brez kakrne
gakoli
obotavljanja
pripravil
skrivalie
v
senu.
Hi,
mladinska
aktivistka,
pa
le
la
po
zdravnika,
tudi
naega
loveka,
v
Gorenjo
vas.
Lahko
si
je
misliti,
kaj
je
tvegala
s
takno
potjo
v
sovrano
postojanko.
Tudi
oblekli
so
me,
saj
sem
bil
e
ves
razcapan.
Po
kurirjih
sem
potlej
dobil
zvezo
z
najblijo,
Voj
kovo
brigado.
Kmalu
me
je
obiskala
komisarka
3.
bataljona
Marija
PervanjaAnamarija
in
odobrila,
da
ostanem
pri
iku,
dokler
ne
ozdravim.
Vsa
druina
me
je
potem
e
nekaj
tednov
negovala
in
hranila,
pogosto
v
nevarnosti,
ker
partizanov v bliini najvekrat ni bilo . . .
76)
Viri: poroilo taba III. operativne cone z dne 3. novembra 1943 (Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok.
t.
66);
odredba
glavnega
taba
NOV
in
PO
Slovenije
z
dne
7. novembra 1943 (prav tam, dok. t. 76); dopis taba III. operativne cone z dne
23.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
281II);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I); Dvaindvajset tiso kilometrov, 3. del, str. 5357; Med Triglavom in Trstom,
str.
240;
Gradnikova
brigada,
str.
143145;
Preernova
brigada,
str.
143148;
Kapitulacija
Italije,
stran
215;
Osvobodilni
boj,
stran
121;
spomini
Pavla
Reparja,
Milana
Tominca
in
Milodara
Vilarja;
zgodovinsko
gradivo
idrijskega
Mestne
ga muzeja.

77

Nemko vodstvo v operacijski coni Jadransko primorje. Desni je vojaki poveljnik general Ludwig Kiibler, srednji vrhovni
komisar dr. Friedrich Reiner, levi pa viji vodja SS in policije generallajtnant Odilo Globonik

pokrajina poseben poloaj. Tam so Nemci takoj predali dobren

del civilne oblasti Levu Rupniku in njegovim ljudem, ki so bili
e poprej tesno sodelovali z italijanskim okupatorjem v boju z
narodnoosvobodilnim gibanjem. Posledica tega je bila ustanovitev
slovenskega domobranstva in naglo vzpostavljanje domobranskih
postojank.
V
Slovenskem primorju so bile razmere precej drugane.
Nemci sprva niso pokazali kake posebne volje, da bi oblast delili z
Italijani, ki so jih bili izdali, eprav jim je bila njihova pomo e
vedno dobrodola. Razen tega je bila ta pokrajina razen v me
stih naseljena predvsem s Slovenci. Zato so si jih skuali prido
biti zase. Pri tem so raunali na njihovo sovratvo do vsega, kar
jih spominja na italijansko raznarodovalno politiko, in so jim
postavljali slovenske upane ter odpirali slovenske ole. Ker pa
na Primorskem ni bilo takih preverjenih borcev proti komuniz
mu kot onstran nekdanje meje v Ljubljanski pokrajini, so se
morali oslanjati na sredince. Vendar tudi teh ni bilo dovolj, niti
niso imeli kakega posebnega vpliva in ugleda med ljudmi. Zato
so li Nemci celo tako dale, da so iskali stike z vodstvi narodno
osvobodilnega gibanja in se hoteli z njimi sporazumeti na osnovi
nekaknega soitja: partizani jih naj ne bi napadali, oni pa bi
nje in prebivalstvo oskrbovali s hrano. Tudi oblast v Gorici bi
prepustili ljudem, ki bi jih predlagalo nae vodstvo.
Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na take predloge in
ponudbe seveda ni odgovarjalo, saj z okupatorjem vse do njego
vega izgona s slovenskega ozemlja ni bilo mogoe nobeno spora
zumevanje, e manj pa soitje. Po vsem tem nemkim okupator
skim oblastem res ni preostalo ni drugega, ko da si poiejo
sodelavce med primorskimi zavrki. Ker teh skoraj ni bilo, so jim
morali priskoiti na pomo njihovi slovenski zavezniki onstran
meje. Tako se je 12. novembra rodilo primorsko domobranstvo
Slovenske varnostne strae na Primorskem, ki pa niso imele med
ljudmi nobene zaslombe in so zato kljub nemki podpori, pomoi
iz Dolomitov in prizadevanju nekaterih reakcionarnih duhovnikov
le ivotarile in niso imele niti priblino take vloge kot slovensko
domobranstvo na Dolenjskem in Notranjskem)

77)
Takrat
so
domobranci
iz
Ljubljanske
pokrajine
organizirali
vrsto
pro
pagandnih
pohodov
po
primorskih
mestih
in
delili
slovensko
asopisje,
saj
so
vedeli,
kako
zelo
si
eli
primorsko
ljudstvo
slovenske
besede.
Tako
je
na
pri
mer
okrog
15.
novembra
prilo
iz
Ljubljane
v
Gorico
kakih
150
domobrancev,

79

Ljudska oblast na osvobojenem ozemlju

Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem se je
ostro postavilo po robu sovranikovim prizadevanjem po soitju
s Slovenci in partizani. Ljudem je kmalu postalo jasno, kaj eli
sovranik s tem dosei. Zato ni bilo teko prepriati slovenskih
upanov, ki so jih postavili Nemci, da so zaeli drug za drugim
odstopati in bojkotirati tiste, ki tega niso hoteli storiti. Tee se
je bilo odrei slovenskim olam, saj je prebivalstvo utilo veliko
potrebo po njih. Hudo je bilo tudi zaradi preskrbe, ker je bilo
osvobojeno ozemlje v gospodarskem pogledu pasivno obmoje, ki
svojega prebivalstva ni moglo preivljati. Zato so ta vpraanja
spadala med tista, ki jih je morala nova ljudska oblast takoj
reevati.
Toda najprej je bilo treba ljudsko oblast organizacijsko utr
diti. Hkrati z odlokom o volitvah je Narodnoosvobodilni svet za
Primorsko Slovenijo izdal odlok o ustanovitvi devetih okroij. Eno
izmed njih je bilo tudi idrijsko, ki je bilo razdeljeno na tiri rajo
ne (Idrija, Vojsko, Cerkno in rni vrh). Narodnoosvobodilni svet
je doloil tudi naloge narodnoosvobodilnih odborov, ki naj bi jih
zaeli voliti e v septembru. Njihova poglavitna politina naloga
naj bo boj z zunanjimi in notranjimi sovraniki, medtem ko med
njihove upravne naloge spadajo predvsem evidenca vojakih ob
veznikov in njihova mobilizacija, mobiliziranje vseh gospodarskih
zmogljivosti za potrebe narodnoosvobodilnega gibanja, pomo
rtvam okupatorjevega nasilja in odmerjanje narodnega davka.
Na Idrijskem so izvedli volitve sredi oktobra 1943, izvoljeni
odbori pa so zaeli takoj delovati. Okroni narodnoosvobodilni
odbor za Idrijsko je imel sedem lanov po enega rudarja, po
sestnika, upnika, trgovca, kmekega sina, iviljo in krojaa. Med
prvimi ukrepi, ki jih je sprejel, sta bila odloka o pomoi Pogo
relcem in upravi nad Trnovskim gozdom.
Zelo prizadeven je bil rajonski narodnoosvobodilni odbor v
Cerknem. Sicer pa je v Cerknem ljudska oblast uspeno de
lovala e pred izvolitvijo narodnoosvobodilnega odbora. Kmalu
po kapitulaciji Italije so popisali imetje pobeglih Italijanov
in ga razdelili med tiste, ki so pod italijansko oblastjo pretrpeli
domobranske letake
pa
na
njihovo
propagando
benih uspehov.

80

so
ni

delili
bilo

tudi
na Tolminskem in
odziva,
pa
tudi
drugod

v Baki grapi. V Gorici

niso
dosegli
skoraj
no

najvejo kodo. Ljudska oblast je v prvih dneh oktobra izgnala iz

Cerknega vse druine pobeglih italijanskih funkcionarjev in uslu
bencev razen tistih, ki so bile e pod Italijo naklonjene narodno
osvobodilnemu gibanju. Mednje je spadal tudi zdravnik dr. Stic
chi. Ta je potem zdravil partizanske ranjence in druge bolnike.
Novi narodnoosvobodilni odbor je e 17. oktobra na javnem
zborovanju objavil, da so faistini zakoni o plaevanju obveznih
davkov razveljavljeni in da bodo odslej plaevali le prostovoljne
prispevke. Na prvi seji NOO so se pogovorili tudi o upravni raz
delitvi med cerkljansko in bukovko obino. Bukovki rajon je
spadal v bako, cerkljanski pa v idrijsko okroje (vendar le do
decembra, ko je bil vkljuen tudi cerkljanski rajon v bako okro
je). Na isti seji so ugotovili, da primanjkuje denarja za plae
uslubencev. Zato so sklenili, da bodo od prejnjih uslubencev
zadrali le obinskega pometaa, snailko, uradnico na stanovanj
skem uradu in uradnico pri gospodarski komisiji, vendar bodo
njihove plae za polovico manje kot poprej. Pa tudi pri prebival
stvu, ki ni imelo nobene monosti zasluka, je bilo utiti veliko
pomanjkanje denarja. Zato so na eni izmed kasnejih sej za ves
as trajanja vojne oprostili plaevanja stanarin najemnike, ki so
bili brez sredstev. Da bi prepreili razne pekulacije, je narodno
osvobodilni odbor doloil cene najpomembnejih ivil.
Prebivalstvo je bilo zelo navdueno nad otvoritvijo slovenskih
ol. e v zaetku oktobra so v Cerknem sklicali sestanek z uitelji
in nekaterimi dijaki (samo uiteljev je bilo premalo, zakaj mlaj
ih ni bilo, stareji pa so zveine emigrirali v Jugoslavijo) in se
dogovorili o vzpostavitvi slovenskih partizanskih ol na Cerkljan
skem vrhu, Podlaniu, Podpleah, Planini, Novakih, Robidnici,
Poljanah, Gorjah, Zakriu, Ravnah, Jesenici, Orehku, Reki, Strai,
Plunjah, Otaleu in Travniku. Zaradi pomanjkanja uil so odprli
le vije razrede. olski pouk se je zael 17. oktobra v sedemnajstih
olah, v katerih je pouevalo tirinajst unih moi. Nekoliko kas
neje so odprli ole e v Labinjah, Stopniku, ebreljah, Jagrah,
Masorah in Krnicah. V Cerknem vsaj sprva ole zaradi nevarnosti
pred zranimi napadi e ni bilo. Pred koncem vojne je na tem
obmoju s priblino 7.000 prebivalci delovalo e 25 ol z 830 uenci
in uenkami in s 27 unimi momi.
Prebivalstvo je bilo veselo slovenskih ol, toda kljub temu
se mnogo otrok ni moglo redno udeleevati pouka: pozimi so
morali ostajati doma, ker niso imeli obutve, v drugih letnih asih
6

Vojkova brigada

81

pa so morali pomagati pri poljskih delih, zakaj vsi za oroje spo

sobni moki so bili v vojski ali pa jih po italijanski kapitulaciji
e ni bilo domov. Obiskovanje pouka je bilo navzlic temu prese
netljivo redno.
Posebno pozornost so narodnoosvobodilni odbori posveali
gospodarskim vpraanjem, predvsem prehrani. Imeli so gospodar
ske komisije, ki so ugotavljale, koliko dajatev v naravi (poljski
pridelki, ivina, les) zmorejo posamezna posestva. Na podlagi tega
so odmerjale tudi viino dajatev. Zlasti so pazile, da ne bi kdor
koli brezpravno jemal kmetom hrane. Ker v samem zaetku e
ni bilo pravega reda, so pri kmetih vsa zaasna in od vseh mogoih
intendantov izdana potrdila pobrale, ugotovile njihovo verodostoj
nost in izdale nova z ustreznimi igi.
eprav je bilo Cerkljansko osvobojeno ozemlje, je sovranik
le nael monost, da je oviral delovanje ljudske oblasti in vzne
mirjal prebivalstvo. Devetindvajsetega oktobra so namre Cerkno
napadli iz zraka in z bombami dve hii poruili, ve pa jih poko' dovali. Bilo je tudi pet smrtnih rtev, med njimi trije otroci. Sedaj
je morala ljudska oblast poskrbeti e za te, ki so ostali brez
strehe nad glavo, hkrati pa je iz vasi umaknila tudi bolninico za
primer, e bi nemka letala e kdaj napadla Cerkno.
Odve je poudarjati, da so organom ljudske oblasti bile v
veliko pomo tudi razne politine organizacije (pionirska, Sloven
ska protifaistina enska zveza, Zveza slovenske mladine, Zveza
komunistine mladine in partijska organizacija), ki so delovale
po vseh naseljih.
eprav iz tega obdobja mono primanjkuje poroil in drugih
podatkov o delovanju narodnoosvobodilnih odborov v drugih ra
jonih idrijskega okroja, lahko sklepamo, da je to delo potekalo
priblino tako kot na Cerkljanskem, razen v Idriji, kjer je bila
sovranikova postojanka.
Kar zadeva irovsko, ki je spadalo pod kofjeloko okroje, so
tam takoj po umiku nemke posadke in osvoboditvi irovske do
line 24. oktobra iz vrst domaih aktivistov OF izbrali narodno
osvobodilni odbor, njegova organa pa sta bila tudi gospodarska
komisija in narodna zaita, ki je skrbela za red in varnost. To je
bilo nujno, ker je irovsko spadalo, kadar tam ni bilo brigad,
med napol osvobojeno ozemlje, kamor so mone domobranske
patrulje kaj rade vdirale. Toda do zaetka nemke ofenzive Trau-

82

fe so bili iri pod zanesljivim varstvom enot Triglavske divizije

in so se spremenili v pomembno partizansko sredie. Sestanki
in mitingi so se vrstili drug za drugim, vendar pri tem tudi na
delo niso pozabili. Sedaj so irovski evljarji imeli polne roke dela
za partizanske enote. Naj omenimo e to, da so imeli v tistih
dneh iri redno kamionsko zvezo s Cerknim.

Vojaka zaledna oblast

Razen narodnoosvobodilnih odborov z njihovimi gospodarski
mi komisijami in narodno zaito je na osvobojenem ozemlju
delovala tudi zaledna vojaka oblast. Njena poglavitna naloga je
bila, da razbremeni operativne enote v kar naj veji meri z raznimi
zalednimi posli, kot so mobilizacija, delavnice, skrb za ranjence
in bolnike itd. in da se te lahko posvete svoji poglavitni nalogi
unievanju sovranika.
Kot prva taka vojaka zaledna oblast je bila 22. oktobra 1943
ustanovljena tako imenovana komanda idrijskega podroja, ki je
sprva zajemala Cerkljansko, Idrijsko, ebreljsko planoto, Vojsko,
epovansko dolino, Banjko in entvikogorsko planoto, medtem
ko je onstran Bae in Soe teden dni kasneje zaela delovati ko
manda tolminskega podroja.78)
Komanda idrijskega podroja je imela pet komand mest:
Cerkno,7) epovan, rni vrh nad Idrijo, Vojsko in iri. Tako kot
komande podroij so tudi komande mest imele za izvajanje svojih
nalog posebne vojake enote, ki so jih imenovali partizanske
strae. Sestavljali so jih za vojsko nesposobni moki (mlaji od
18 in stareji od 45 let, fizino nesposobni, enske). Razlika med
partizanskimi straami in narodno zaito je bila v tem, da so bile
prve organ vojakih zalednih ustanov, druge pa organ civilnih
oblasti.
Komanda idrijskega podroja in komande mest na omenje
nem obmoju so se s priblino 400 ljudmi, ki so jih imele v svoji
sestavi, takoj lotile dela. Ukvarjale so se predvsem z zbiranjem
78) Hkrati z ustanovitvijo komande idrijskega podroja je bil tudi ukinjen
ele 6. oktobra ustanovljeni Idrijski odred.
79)
Komando
mesta
Cerkno
omenjajo
e
takoj
po
kapitulaciji
Italije
(ustni
viri),
nato
pa
je
bila
znova
ustanovljena
4.
oktobra
(pismo
Franca
LeskokaLuke z dne 4. oktobra 1943 IZDG, fase. 532II), toda bila je, kot vse kae,
organ narodnoosvobodilnega odbora.

6*

83

oroja in municije, esar je od italijanske vojske ostalo e mnogo

zlasti okrog rnega vrha nad Idrijo. Oroje so oddajale vojakim
enotam, ali pa so ga spravljale v skladia. V tesni povezavi z
narodnoosvobodilnimi odbori so komande mest sestavljale tudi
sezname vojakih obveznikov in jih s pozivi klicale na zdravnike
preglede, potem pa poiljale v operativne enote, e so bili zdravi.
Naloga komand mest je bilo tudi vzdrevanje prometa. Zato
so na osvobojenem ozemlju oistile in popravile ceste ter jih tako
usposobile za promet. Pri tem so pazile, da bi jih bilo mogoe v
primeru sovranikove ofenzive spet kar najhitreje onesposobiti
za vsa motorna vozila. Komande mest so nadzirale tudi giba
nje prebivalstva. Nihe ni smel nikamor potovati, e ni imel pred
pisane dovolilnice. Ukrep je bil nujen e zato, da bi tako lae od
krivali sovranikove vohune in prepreevali dostavljanje vohunskih
podatkov v sovranikove postojanke. Izvajanje teh ukrepov so nad
zirali s patruljami in posebnimi straami, ki so jih komande mest
postavljale na rob osvobojenega ozemlja. Tako je na primer ko
manda mesta Cerkno imela kasneje take strae na Bukovem, v
Dolenji Trebui in na Kladju.
Komanda idrijskega podroja je za opravljanje raznih del,
predvsem cestnih, imela delavski bataljon. Ustanovila je tudi vr
sto delavnic, izmed katerih je treba omeniti evljarske delavnice
v ireh ter evljarsko in krojako delavnico v Cerknem.
Svoje delavnice so imele tudi operativne enote divizija in
brigade. Pri brigadah je obiajno lo le za evljarsko in krojako
delavnico ter popravljalnico oroja, v katerih je bilo zaposlenih
le nekaj obrtnikov, toda divizijske delavnice so bile e raznovrstneje in mnogo veje. Tako je na primer Triglavska ali kasneje
XXXI. divizija, katere zaledna baza je bila v Novakih in sosednih
naseljih, imela razen evljarskih delavnic s 46 zaposlenimi e kro
jako, iviljsko in sedlarsko delavnico, razen tega pa e poprav
ljalnico za oroje in osem skritih skladi-bunkerjev.
Na osvobojenem ozemlju so bile tudi partizanske bolninice.
Sprva so bile brigadne (Vojkova brigada jo je imela v Otaleu)
in divizijske, kasneje pa korpusna. Ena izmed teh bolninic je bila
pred nemko ofenzivo Traufe tudi v Cerknem, nato pa so ra
njence (tri teje in deset lajih) poslali v bolninico pod Ratitov
cem na Gorenjskem.
Naposled je treba omeniti, da so se na osvobojenem ozemlju
zadrevali e viji tabi s svojimi pomonimi organi in olami.

84

V Novakih, Sovodnju in tudi drugod se je ustavljal tab Triglav

ske divizije, v Poljani, Zakriu in drugod pa tab III. operativne
cone ali kasneje tab IX. korpusa.
Tudi sovranik je dobro vedel, kaknega pomena je urejeno
zaledje za partizanske enote. Zato je to tudi eden izmed poglavit
nih razlogov, da je sklenil z obseno ofenzivo obkoliti in uniiti
ne le operativne enote Triglavske divizije, temve hkrati razbiti
tudi njeno zaledje)

*)
Viri:
odredba OZS z dne 22. oktobra 1943 (Zbornik VI, knjiga 8, dok.
St. 4); poroilo taba III. operativne cone z dne 29. novembra 1943 (prav tam, dok.
t.
147);
poroilo
obveevalnega
odseka
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943
(prav
tam,
dok.
t.
153);
dopis
Narodnoosvobodilnega
sveta
za
Primorsko
Slovenijo
z
dne
28.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
542I);
poroili
PK
KPS
za
Primorsko
z
dne
17.
decembra
1943
in
19.
oktobra
1943
(IZDG,
fase.
532I);
dopisa PK VOS za Primorsko z dne 2. decembra 1943 in 11. februarja 1944 (IZDG,
fase.
313-CI);
poroilo
OK
KPS
za
Bako
z
dne
26.
novembra
1943
(IZDG,
fase. 532V); zapisnika seje NOO Cerkno z dne 24. oktobra 1943 in 30. novembra
1943 (IZDG, fase. 563III; Mestni muzej v Idriji, Cerkno); objava NOO Cerkno z
dne 25. oktobra 1943 in obvestili NOO Cerkno z dne 20. in 24. decembra 1943
(IZDG,
fase.
563III);
razglas
komande
mesta
Cerkno
z
dne
10.
decembra
1943
(prav
tam);
poroilo
z
dne
18.
oktobra
1943
(IZDG,
fase.
568I);
krajevna
kro
nika
Cerkno
(Goriki
muzej,
fase.
I82);
olska
kronika
Novaki
(Goriki
muzej,
fase.
II.E);
Viktor
Jereb,
Osnovne
ole
na
Cerkljanskem
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Bevk
Gabrijela,
Finance
v
NOB
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Kronika
Otalea
(prav
tam,
Otale);
podatki
Andreja
Marcine
(prav
tam,
Straa);
razni
podatki
(prav
tam,
Cerkno);
Tone
Ferenc,
Narodnoosvobodilni
svet
za
Primorsko
Slo
venijo
in
njegovo
delo
(Letopis
Muzeja
narodne
osvoboditve
LRS
1957,
str.
10
in
3);
Kapitulacija
Italije,
str.
219,
355358,
369;
Osvobodilni
boj,
str.
127;
Zaledne
delavn'ce
XXXI.
divizije
(Primorske
novice
z
dne
18.
oktobra
1963);
Kronistini
zapis
o
Zireh,
stran
3940;
Gradnikova
brigada,
stran
143;
spomini
loeta Primoia-Miklava.

85

MED NEMKO OFENZIVO TRAUFE

SOVRANIKOVI NARTI
(Skica 4)

Sovranikova septembrska ofenziva je zajela le osrednji in

juni del Primorske, ni pa prizadela ozemlja, ki lei vzhodno od
Idrijce, pa tudi ne Gorenjske in vejega dela Dolomitov. Prav na
tem obmoju je oktobra in v prvi polovici novembra nastalo mo
no partizansko arie, kjer se je edalje bolj krepila Triglavska
divizija s priblino 3.200 borci. Tu je bil tudi tab III. operativne
cone kot najvije vojako poveljstvo na Primorskem in Gorenj
skem in tu so priznavali za oblast le narodnoosvobodilne odbore.
Sprio tega so ga Nemci sklenili uniiti in tako prepreiti, da bi
se partizansko osvobojeno ozemlje na Gorenjskem in v Dolomitih
e bolj razirilo.
To so nameravali dosei tako, da bi vse to obmoje z dovolj
monimi silami obkolili, stiskali obro in obkoljene partizanske
enote razbili in uniili. To naj bi se zgodilo nekje okrog Cerknega
in Blegoa. Za to ofenzivo, ki so jo Nemci imenovali Traufe
(kap), so Nemci pritegnili okrog 20.000 do 25.000 mo. Njihova
razporeditev je bila takale:
dva policijska polka (14. SS policijski polk, ki se je kasne
je zadreval predvsem na Dolenjskem, in 19. SS policijski polk, ki
se je v tistih dneh vrnil z Dolenjskega nazaj na Gorenjsko) sta
zasedla blokadne poloaje na rti NomenjRadovljicaKranj in
odtod pritiskala ez Jelovico proti Selki dolini;
132. grenadirski polk 44. grenadirske divizije, ki so jo takoj
po ofenzivi poslali na italijansko bojie, je s poloajev na rti

86

Kranjkofja LokaLjubljana prodiral prek vzhodnega dela Do

lomitov in po Poljanski dolini proti zahodu;
134. grenadirski polk in 44. izvidniki oddelek iste grenadirske divizije sta zasedla izhodine poloaje na rti Ljubljana
VrhnikaDolenji Logatec, da bi odtod stiskala obro proti severu;
zelo pomembno nalogo je imela Gerversova bojna skupina,
ki so jo sestavljali deli 901. olskega tankovskega grenadirskega
polka, 2. bataljon 138. rezervnega polka gorskih lovcev, bojni do
polnilni bataljon 162. pehotne divizije, bataljon planinskih lovcev
Heine,81) SS bataljon krakih lovcev in deli bataljona italijanske
faistine milice. Ta naj bi prek Idrije vdrla vzdol reke Idrijce
na entvikogorsko planoto in po Baki grapi navzgor in za seboj
puala zasede, s tem pa tudi dokonno sklenila obro okrog
Triglavske divizije.
Sovranikove enote so e 11. novembra zaele zasedati polo
aje za napad,82) do 13. novembra pa so bile e vse na svojih me
stih in pripravljene za zaetek ofenzive.
V
razporeditvi Triglavske divizije ni prilo do nobenih spre
memb. Vojkova brigada je e nadalje bila v srediu, na irovskem vrhu. eprav si podatki o zaetni razporeditvi njenih bata
ljonov nekoliko nasprotujejo, kae, da je bil 1. bataljon e vedno
nad Trebijo, 3. bataljon v severozahodnem delu irovskega vrha
(nad Gorenjo vasjo), 2. bataljon na njegovem desnem krilu proti
Sv. Trem kraljem in 4. bataljon v rezervi na Selu pri ireh. Na
Goropekah ni bil samo 3. bataljon Gradnikove brigade, temve
tudi del pionirskega bataljona Vojkove brigade,83) katerega borci
pa so bili zelo slabo oboroeni. tab brigade se je zadreval pri
Poljanku na Selu.84)
81
) Bataljon Heine tako se je imenoval po svojem poveljniku je bil
ustanovljen
v
zaetku
septembra
1943
v
Beljaku.
Takoj
po
ustanovitvi
so
ga
poslali
v
Bako
grapo,
odtod
pa
oktobra
na
Vrhniko,
razen
ene
ete,
ki
je
odla
v
Idrijo.
Po
konani
novembrski
ofenzivi
Traufe
je
bataljon

kot
sestavni
del
139.
rez.
gorskega
polka
188.
divizije

ostal
v
Idriji
vse
do
avgusta 1944; zato je Vojkova brigada imela z njim e mnogo spopadov.
82)
Iz kronike Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I) zvemo, da je 2. eta
2.
bataljona
odla
11.
novembra
zveer
proti
Sv.
Trem
kraljem,
pri
tem
pa
je
naletela
na
nemko
in
domobransko
zasedo.
Kljub
temu
sta
bila
od
naih
le
dva borca lae ranjena, medtem ko je bil v spopadu en Nemec ubit.
83)
Stab III. operativne cone je z odredbo z dne 4. novembra 1943 (Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok.
t.
68)
ukazal,
naj
pri
brigadnih
tabih
ustanovijo
posebne
pionirske
ete,
opremljene
z
vsem
potrebnim
orodjem.
Kae,
da
ie
Vojkova
bri
gada
imela
ne
eto,
temve
kar
pionirski
bataljon,
ki
so
ga
po
konani
nemki
ofenzivi razpustili oziroma razdelili med bataljone.
M)
Viri: odredba taba III. operativne cone z dne 4. novembra 1943 (Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok.
t.
68);
operativno
poroilo
taba
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943
(prav
tam,
dok.
t.
152);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,

87

KLEE SE ZAPIRAJO
(Skica 4)

Trinajstega novembra zjutraj je sovranik krenil v napad. Iz

Idrije je vzdol reke Idrijce prodirala motorizirana kolona s tanki
in drugimi oklopnimi vozili. Naa poroila govore, da je v tej
koloni bilo kakih 700 sovranikovih vojakov.
Pokazalo se je, da je bila cesta, ki je iz Idrije peljala v sredi
e partizanskega osvobojenega ozemlja, zelo slabo zavarovana in
nezadostno onesposobljena. Na prvi odpor je sovranikova kolona
naletela ele pri Otaleu, kjer jo je skuala zaustaviti neka enota
Gradnikove brigade. Bila je seveda preibka, da bi se mogla dlje
upirati tolikni premoi in se je kmalu umaknila. Nemci so med
tem e prodirali proti Pirhovi luknji pred Zelinom. Tam jih je
akala huja ovira razvaline mostu, ki so ga nai poruili e v
prvih dneh po kapitulaciji Italije. Varovala jih je partizanska
zaseda, ki so jo bili prepeljali tja iz Cerknega. Nemci so zasedo
razgnali, toda pri tem je bil eden izmed njihovih oficirjev baje
bataljonski komandant ubit, ve vojakov pa ranjenih, Nihe ni
priakoval, da jim bo uspelo most tako hitro obiti in da bodo e
istega dne zasedli tudi elin, kjer se od glavne ceste IdrijaTol
min odcepi cesta proti priblino tiri kilometre oddaljenemu
Cerknemu.
Na elinu so se pojavili tako iznenada, da so presenetili mar
sikaterega partizanskega borca in ga ujeli. Tako je padel v njihove
roke voz s hrano, ki je pripeljal iz smeri Dolenje Trebue, kmalu
pa bi se to zgodilo tudi partizanom, ki so ga spremljali. Veini
izmed njih se je posreilo, da so uli, toda tirim to ni uspelo in
podrle so jih nemke krogle. Telefonist Franc Mlakar iz Idrije se
je pred Nemci v zadnjem hipu skril v zvonik, toda Nemci so ga
kaj hitro odkrili, ga ubili in vrgli skozi lino na zemljo.
Na poti iz Lokev v Trnovskem gozdu v Cerkno je sovranik
v elinu presenetil tudi partizansko kurirko Lucijo Velikonjo. Ko
so jo Nemci opazili, so streljali nanjo in jo zadeli v trebuh. Hudo
ranjeno so prinesli v gostilno na cestnem kriiu, kjer je skri
voma izroila gostilniarki pismo, ki ga je imela pri sebi, s pro
njo, naj ga unii. Njeno truplo in truplo nekega starejega moa,
fase.
281I);
Kapitulacija
Italije,
str.
615;
poroilo
pionirskega
voda
1.
bataljona
z
dne
4.
decembra
1943
(IZDG;
fase.
282
bI);
zapisnika
zaslianja
ujetnikov
Ferdi
nanda Zeilbergerja z dne 3. avgusta 1944 in Oschouniga Franca z dne 5. februarja
1945 (IZDG, fase. 235II); Podroben opis sovranih edinic, stran 26 (IZDG).

Porueni most na elinu

pri katerem so Nemci dobili moko za partizane, so nato vrgli kar

ez karpo.
Razen ujetih partizanov so Nemci postrelili v maevanju za
ubitega oficirja e nekaj domainov, ki so jih bili polovili po
hiah. V tistih dveh dneh so sovranikovi vojaki, sode po neka
terih podatkih,85) samo na elinu pobili 27 borcev in civilistov,
med njimi dva domaina.
Izredno sreo je imel Janko Vogri, takratni kurir taba divi
zije in kasneji borec Vojkove brigade. Ko je z motorjem pripe
ljal na kriie, so ga iznenada zgrabili Nemci. Skupno z drugimi
ujetniki so ga postavili ob zid, da bi jih pokosili z brzostrelkami.
V zadnjem hipu se je Janko pognal ez karpo, toda sovranikovi
85)

olska kronika Straa (Mestni muzej v Idriji, Straa).

89

streli so bili hitreji in so mu na dveh krajih prebili pljua. Nemci

so ga imeli e za mrtvega, toda vztrajnemu partizanskemu borcu
se je posreilo to, kar bi lovek imel na prvi pogled za nemogoe:
kljub hudim ranam se je v mraku priplazil ob potoku po hudi
strmini navzgor prav v Jagre, kjer so mu nudili prvo pomo,
nato pa ga spravili v bolninico.
Kaj pa se je zgodilo z ranjenci v Otaleu in Cerknem, kamor
so Nemci z elina vdrli naslednjega dne, 14. novembra?
Iz Otalea so ranjence prenesli 12. novembra zveer, torej tik
pred zaetkom sovranikove ofenzive, na Cerkljanski vrh k Feliksu
Slabetu. Ta je bil takoj pripravljen poskrbeti za dvanajst tejih
ranjencev, druge ki so lahko sami hodili, pa so poslali v Cerkno.
Slabe je svoje ranjence prenesel v najoddaljeneji kot velikega
hleva in jih zaloil s slamo. Ko so Nemci dva ali tri dni kasneje
prili tudi na Cerkljanski vrh in zaeli preiskovati Slabetovo do
maijo, so sicer prili prav blizu ranjencev, nali pa jih kljub
temu le niso.86) Ranjenci v teh hudih dneh niso ostali brez nege,
saj sta zanje skrbeli bolniarki Vera Monik in Pavla Kokoar.
Pravoasno so umaknili pred Nemci tudi ranjence, ki so se
zdravili v Cerknem. Bilo jih je trinajst in so jih v spremstvu dveh
bataljonov Preernove brigade napotili v bolninico na Jelovici.
Ko so Nemci 14. novembra vdrli v Cerkno s svojimi oklopnimi
vozili, tam niso nali nikogar ve: vse partizanske ustanove so se
sicer v zadnjem hipu, vendar kljub temu e pravoasno umaknile
iz vasi. Zato v Cerknem ni bilo rtev kot prejnjega dne na elinu,
eprav se sovranikovi vojaki niso mogli vzdrati, da ne bi ropali
in pogali nekaj senikov. To so poenjali tudi v sosednjih vaseh.
Ko so prili v Novake, je takoj zagorelo pet hi.
85)
O
Feliksu
Slabetu,
lastniku
velike
in
napredne
kmetije
na
Cerkljanskem
vrhu,
je
treba
vsekakor
e
kaj
rei.
Na
Cerkljanskem
vrhu
in
e
precej
ez
je
igral tako vlogo kot Pivk na irovskem vrhu.
njegovi hii je bila e leta 1942
partizanska
javka
in
zavetie.
Bil
ie
tudi
predsednik
odbora
OF
za
Cerkljanski
vrh
in
lan
okrone
gospodarske
komisije.
Vojkovci
so
ga
dobro
poznali,
saj
so
se
enote
Vojkove
brigade
pogosto
zadrevale
na
njegovi
domaiji.
Tam
so
bili
namre
najbolji
poloaji
za
obrambo
Cerknega
pored
sovranikovimi
vdori
iz
Idrije.
Slabe
je
znal
partizanskim
poveljnikom
ne
le
pokazati
najugodneje
poloaje
in
najverjetneje
smeri
sovranikovega
prodiranja,
temve
je
tudi
sam,
kot
se
spominja
komandant
2.
bataljona
Pavel
Je-Stanko,
vekrat
zgrabil
za
puko
in
neustrano
skupno
z
drugimi
borci
branil
pred
Nemci
Cerkno

in
svojo
domaijo.
Vedel
je,
da
bi
je
Nemci
ne
pustili
nedotaknjene,
e
bi
jim
uspelo
prodreti
na
vrh
hriba.
Br
ko
so
sovranika
odgnali,
mu
ni
bilo
al
pogostiti vsega bataljona, saj je njegova velika kmetija to tudi zmogla.
Vekrat
mu
je
huda
predla,
najhuja
pa
spomladi
1945,
ko
so
ga
domo
branci
dobili
v
roke
in
odpeljali
v
Novake.
Vedel
je,
kaj
ga
aka,
ko
so
ga
zaprli v nek hlev. Celo grob je bil zani e izkopan, usmrtiti pa so ga namera
vali
naslednje
jutro.
Toda
Slabe
je
izkoristil
e
zadnjo
prilonost,
ki
mu
je
ostala: ponoi je vdrl vrata in uel.

90

Tako so Nemci e drugega oziroma tretjega dne svoje ofenzive

vdrli globoko v zaledje Triglavske divizije in presekali poti njene
ga umika proti zahodu, v osrednji del Primorske.7) Vzdol Idrijce
so bili namre puali zasede, uniili pa so tudi vse brvi ez reko,
ki je prav tedaj mono narasla. Razen tega so po cesti Idrija
elinCerkno nenehno patruljirala tudi njihova oklopna vozila.
Kako so na vse to gledale nae brigade? So mar kaj ukrenile?
eprav so bili nai tabi pravoasno obveeni o sovranikovih
pripravah na ofenzivo, niso niesar storili, da bi jo prepreili ali
se ji vsaj izognili. S svojimi enotami so mirno akali na prejnjih
poloajih, kdaj se jim bodo od spredaj pribliali Nemci, ne da bi

Slabetova domaija na Bevkovem vrhu

*7)
V
sovranikovem
obrou
se
je
znala
vsa
Vojkova
brigada
razen
njene
ete s tekim orojem. To so bili e 10. novembra z njenimi 24 mulami poslali
proti
rnemu
vrhu
nad
Idrijo
in
e
naprej
proti
Hruici
po
razno
oroje
in
municiio.
Pred
odhodom
so
borci
pod
nekim
kozolcem
na
Brezniku
nad
irmi
zakopali
svoj
protitankovski
top
37
mm
in
teke
minomete.
Ko
se
je
nekaj
dni
kasneje
skuala
eta
vrniti
nazaj
v
brigado,
ji
to
zaradi
nemkih
zased
v
dolini Idrijce ni uspelo in tako je morala vso ofenzivo prebiti onstran Idrije, na
obmoju
Zadloga
in
ekovnika.
Z
glavnino
svoje
brigade
je
vzpostavila
stike
ele
v
prvih
dneh
decembra.
Ko
je
odla
po
zakopano
oroje
v
Breznik,
ga
tam
ni
ve
nala.
Nemci
in
domobranci
so
ga
nali
in
odpeljali
s
seboj.
Tako je brigada ostala brez tekega oroja in ji zato tudi ta eta ni bila ve
potrebna. Njene borce so razdelili po bataljonih, najve pa j h je prilo v
3. bataljon.

91

jih mnogo vznemirjalo, vsaj kazalo je tako, vse tisto, kar se je

dogajalo za njihovim hrbtom. Prvega dne, ko so bili Nemci e na
elinu, niso nai tabi e niesar storili; drugega dne so poslali
3. bataljon Vojkove brigade ruit in razkopavat cesto, ki ez
Luine pelje iz Dolomitov v Gorenjo vas, ele 15. novembra, ko je
bila divizija e povsem obkoljena, pa je njeno poveljstvo zaelo
nekaj ukrepati. Ukazalo je, naj vsaka brigada na svojem obmoju
onesposablja ceste in napada sovranika, ko bo ta poival po
vaseh. e bi sovranik huje pritiskal, je naroalo povelje divizij
skega taba, potem ele naj se brigade umaknejo kam drugam.
Kar zadeva Vojkovo brigado, bi se ta morala umakniti prek Idrij
ce na obmoje Vojskega in Mrzle rupe.
Povelje taba Triglavske divizije je bilo izdano e prepozno,
ker je istega dne prilo na poloajih Vojkove brigade do zelo
hudih bojev.")

SKOZI MEGLO IN SNENE ZAMETE

(Skica 4)

Medtem ko je 15. novembra Gerversova skupina z 2. bataljo

nom 138. rezervnega polka gorskih lovcev, bataljonom Heine in
44. izvidnikim oddelkom prodrla e do Novakov in Dave, sta
132. in 134. grenadirski polk preistila veji del Dolomitov in
prispela na rto Hosta pri kofji Lokirni vrh nad Polhovim
GradcemLuineOpaledolina irovnice. imbolj se je obro
oil, tem gosteje zasedeni so bili nemki poloaji. Zato je sovra
nikovo poveljstvo e prejnjega dne lahko odvzelo Gerversovi
skupini 1. bataljon 901. olskega tankovskega grenadirskega polka
8)
Viri:
operativno
poroilo
taba
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943
(Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok.
t.
152);
poroilo
obveevalnega
odseka
III.
operativne cone z dne 30. novembra 1943 (prav tam, dok. t. 153); povelje XXVI.
divizije
Triglavske
z
dne
15.
novembra
1943
(prav
tam,
str.
351);
poroilo
ope
rativnega
odseka
IX.
korpusa
z
dne
23.
decembra
1943
(Zbornik
VI,
knjiga
9,
dok. t. 112); odlomek iz kronike 16. brigade (prav tam, dok. t. 163); Kapitulacija
Italije, str. 616617; zgodovina 2. bataljona Vojkove
brigade z dne 17. decem
bra
1943
(IZDG,
fase.
282
bII);
vojno
poroilo
pratee
ete
Vojkove
brigade
(prav
tam);
krajevna
kronika
Cerkljanski
vrh
(Mestni
muzej
v
Idriji,
Cerkljan
ski
vrh);krajevna
kronika
Cerkno
in
olska
kronika
Cerkno
(prav
tam,
Cerkno);
krajevna
kronika
Novaki
(prav
tam,
Novaki);
Otale
in
sosednje
vasi
(prav
tam,
Otale);
krajevna
kronika
Straa
in
olska
kronika
Straa
(prav
tam,
Straa);
podatki
Joeta
Jereba,
Alojzije
Jereb
in
Anice
Prebil
(prav
tam,
Stra
a);
podatki
Marije
Podobnik,
Lidije
Pohar
in
Feliksa
Slabeta
(prav
tam);
spomini
Pavla
Jea-Stanka,
Janka
Prezlja-Staneta,
Pavla
Reparja,
Ivana
Sulia,
Milodara Vilarja in Janka Vogria.

92

Narodni
pin-Drina

heroj

Mihaela

Ska-

in ga poslalo na italijansko fronto, br ko je levo krilo 134. grenadirskega polka doseglo Godovi.
Petnajstega novembra so enote 132. grenadirskega polka pro
drle do ceste kofja LokaGorenja vas, hkrati s tem pa se je
desno krilo 134. grenadirskega polka zaelo vzpenjati na irovski
vrh. Tam je bila Vojkova brigada.
eprav sovranikova ofenziva ni bila niti za borce niti za nji
hovo poveljstvo nobena skrivnost ve, se brigada nanjo ni dovolj
pripravila. Prejnji veer je propagandni odsek priredil v ireh
miting, ki se ga je udeleilo le malo borcev. Vedeli so, da se jim
bliajo hudi dnevi in da zato store najbolje, e se vsaj e to no
poteno naspijo.
Dopoldne je bilo e vse mirno. Prejnjega dne je sicer mono
deevalo, nato pa zaelo e sneiti, toda potem se je zaasno zjas
nilo in borci so se lahko po hiah in pri ognjih posuili. Popoldne

93

pa je zaropotalo. Napadena sta bila 2. in 3. bataljon na irovskem

vrhu. O poteku boja sicer ni natannejih podatkov, vendar kae,
da je njuno zavarovanje moralo biti zelo slabo, zakaj Nemcem
bi ju sicer ne uspelo iznenaditi in s prodori med poloaje njunih
et onemogoiti dolgotrajnejo obrambo grebena.
Najhuje je bilo pri 2. bataljonu na desnem krilu, ki je bil
napaden iz smeri Luin, t. Jota in Sv. Treh kraljev. Br ko je
zaelo pokati, sta iz bataljonskega taba pohitela na poloaje tudi
Anton Mili, namestnik brigadnega politinega komisarja, ki se
je prav tedaj znael pri tem bataljonu, in Mihaela kapin-Drina,
namestnica komisarja 2. bataljona. Preden sta prila na desno
klilo, kamor sta bila namenjena, ju je presenetila neka sovrani
kova skupina in ju napadla. Anton Mili se je reil, Drina pa je
padla.89)
Tadva pa nista bila edina, ki so ju Nemci iznenadili. Nekaj
borcev je bilo tudi ujetih. Med njimi se je znala namestnica
etnega komisarja Irma Kacin. Medtem ko jo je nemka straa
gnala navzdol proti Luinam, se je e zmrailo. Prav to je reilo
Irmo. Ko je bila s svojim oboroenim spremstvom e prav blizu
Luin, se je nenadoma oglasila neka nemka zaseda, ki je brkone
menila, da ima pred seboj partizane. Njeni spremljevalci so se
vrgli na tla, Irma pa je izkoristila prilonost in jim ula.
Ni znano, kolikne so bile izgube tega bataljona, ki se je proti
veeru zael v vejih in manjih skupinah umikati nazaj v irovsko dolino, ker se je precej borcev porazgubilo na svoje domove.
Nekateri izmed njih so se po konani ofenzivi sami vrnili, druge
so nae patrulje mobilizirale, nekateri pa so klonili pred domo
bransko propagando in odli v blinje domobranske postojanke.
Boje z Nemci je to popoldne imel tudi 3. bataljon na levem
krilu 2. bataljona. e v prvem spopadu je bil eden izmed borcev
ranjen. Dva soborca sta ga v neki hii hotela skriti, toda Nemci
so s policijskim psom vse tri izsledili in jih ubili. Proti veeru
se je bataljon umaknil proti Selu, kjer je bil tab brigade.
!9)
Mihaela
kapin-Drina,
ki
je
po
konani
vojni
bila
razglaena
za
narodnega
heroja, je bila doma iz Velikega polja pri Seani. Rodila se je 29. septembra 1924,
imela pa je e dva brata in sestro. Ze od leta 1942 dalje ie vsa druina vneto delala
za
partizane.
Partizanskim
borcem
se
je
prvi
pridruil
stareji
brat
Joe,
ki
je
mednje vstopil januarja 1943. Teden dm kasneje so mu sledili e Mihaela, Danica
in
16-letni
Franku,
Italijani
so
se
maevali
tako,
da
so
ustrelili
njihovega
oeta.
Ko
se
je
nato
v
partizane
umaknila
e
mati,
so
faisti
razdejali
njihov
dom.
Kmalu
so
padli
vsi
tirje
otroci:
oktobra
1943
Franko,
15.
novembra
Mihaela
v
Vojkovi
brigadi
in
decembra
e
Danica.
Tako
je
izmed
vseh
estih
ostala iva samo mati.

94

To popoldne je kakih dvesto Nemcev prodiralo tudi od Sv.

Treh kraljev proti Goropekam in e naprej proti irem. Ni znano,
zakaj se jim gradnikovci, ki so bili na Goropekah, niso odloneje
postavili v bran, toda toliko manj je bilo mogoe to priakovati
od pionirskega voda iz Vojkove brigade, ki je tudi bil na Gorope
kah. V vodu je sicer bilo 53 borcev, vendar le trinajst oboroenih.
Zato so se umaknili v blinji gozd, tam poakali do noi, nato pa
krenili skozi iri proti Ledinam. Tam so namesto svoje nali
le Gradnikovo brigado in se pridruili kar njej.
Tudi ta primer dokazuje, da umik Vojkove brigade s poloajev
ni potekal dovolj organizirano. Bataljoni in deli bataljonov so se
umikali vsak po svoje, tab brigade pa ni imel pregleda nad polo
ajem niti redne zveze z bataljoni. Sicer je poiljal kurirje na vse
strani, toda tudi njihova naloga ni bila lahka: tam kjer bi morali
biti bataljoni, so naleteli e na Nemce in da bi nadloge bile e
huje, je proti veeru spet zaelo mono sneiti. Valentin Tratnik,
ki je bil takrat kurir, se 15. novembra takole spominja:
. . . S tovariem sva nekajkrat naletela na Nemce, ki so naju
opazili in divje obstreljevali. Bili so v belih haljah in tudi na
smukah, midva pa v temnih oblekah in pe. Zgodilo se je, da sva
se sreno izognila kaki sovranikovi koloni, takoj nato pa sva se
znala e pred drugo. Ko sva prila tja, kjer naj bi bil tab naega
bataljona, sva se sreala z Nemci in ko sva se vraala v tab bri
gade, sva spotoma spet padla v nemko zasedo. Naposled sva pri
spela na cilj, toda o tabu brigade ni bilo ne duha ne sluha ...
Medtem ko je Vojkova brigada imela 15. novembra trde boje,
je bilo tega dne na poloajih Gradnikove in Preernove brigade
e vse mirno in tako so gradnikovci prili v stik s sovranikom
ele 16. novembra, preernovci pa dva dni kasneje.
Toda zveza med posameznimi bataljoni je bila ponoi le vzpo
stavljena in ko se je zdanilo, so se bataljoni in brigadni tab po
silno napornem nonem pohodu skozi sneni mete in temo zbrali
na Mrzlem vrhu. Brigada je sicer bila spet skupaj, toda manjkalo
je dosti borcev. Nekateri so se bili ponoi namenoma porazgubili
in se vrnili domov. Precej jih je ostalo tudi v patruljah in zasedah,
pa so se morali na lastno pest prebijati za brigado.
Tega dne je najprej zaropotalo na poloajih Gradnikove bri
gade, pred Vrsnikom. Sovranik je e ponoi s Sv. Treh kraljev
s topovi obstreljeval iri, vendar ni povzroil kake veje kode.
Ko se je no umaknila dnevu, so nemke kolone, v katerih so bili
tudi domobranski oddelki, krenile na pot proti severu. e pri
Vrsniku so trile ob enote Gradnikove brigade in jih po hudem

95

Nemke enote med ofenzivo

spopadu prisilile k umiku. Isto se je zgodilo z enotami na desnem

krilu pri Razpotju.

Medtem so Nemci in domobranci iz dolomitskih postojank
vdrli v iri in zaeli strahovati ljudi. Pogali so nekaj domaij in
se strahovito znaali nad ranjenci, ki so jih bili na irovskem vrhu
dobili v pest. Pri Javorniku so ujeli nekega borca z zlomljeno
nogo in njegovega spremljevalca, ki je imel nalogo, da skrbi zanj
in ga spravi na varno. Brkone sta bila oba vojkovca. Nemci so
najprej zdravega partizana postavili ob zid, neki Nemec pa je nanj
nauval policijskega psa voljaka. Bil je grozen prizor, ko je
pes zael s loveka trgati obleko in meso. Ko je bil partizanski
borec e ves razmrcvarjen, so ga Nemci naposled ustrelili, nato pa
e onega z zlomljeno nogo.90)
V
Ravnah nad irmi je Vojkova ali Gradnikova brigada imela
krojako in evljarsko delavnico.91) Prav tedaj, ko so se borci,
zaposleni v tej delavnici, pripravljali na umik, so jih prehiteli
Nemci in domobranci ter jih ujeli. Bilo jih je enajst. Postavili so
jih v vrsto in streljali dva po dva. Umirali so pogumno, brez besed.
Pri usmrtitvah so bili prisotni ne le domobranci, temve so k
temu prisilili tudi vaane. Tako so pobili devet borcev, zadnja
dva pa so pustili, da sta jim nosila municijo.
Medtem ko se je Gradnikova brigada po velikem snegu umi
kala proti severu, je njeno nadaljnjo usodo reeval 1. bataljon
Vojkove brigade, ki je imel poloaje nad Fuinami. Neka nemka
kolona, brkone je pripadala 134. grenadirskemu polku, se je sku
ala ez Trebijo prebiti v Sovodenj. e bi se ji to posreilo in e
bi vzpostavila stik z drugo nemko kolono, ki je iz doline Idrijce
pritiskala ez Otale, potem se Gradnikova brigada ne bi imela
ve kam umakniti in bi se znala v zelo ozkem obrou. Toda 1.
bataljon Vojkove brigade je sovranikovo kolono ne le zadral,
temve jo je z odlonim nasprotnim napadom pognal nazaj v
Trebijo. Tako je ostala pot proti severu odprta, nemka namera,
da bi v rajonu Ledin napravili prvi ep, se je po zaslugi 16. briga
de izjalovila, je upravieno ugotovil komandant III. operativne
cone Lado Ambroi-Novljan.)

*) Kronistini zapis o ireh, stran 42.

*) Podatek izvira iz Kronistinega zapisa o ireh (stran 41), kjer pisec navaja,
da so to bili borci Vojkove brigade. Brkone pa so bili gradnikovci, saj se je
na Ravnah v tistih dneh zadreval 2. bataljon Gradnikove brigade.
n)

Osvobodilni boj.

Vojkova brigada

97

Tako je 1. bataljon Vojkove brigade omogoil, da se je 16.

novembra ponoi glavnina Vojkove brigade lahko nemoteno pre
maknila z Mrzlega vrha na Podjelovo brdo, e skoraj ob zori pa
e veji del Gradnikove brigade proti Stari Oselici.93)
Sedemnajstega novembra, petega dne sovranikove ofenzive
Traufe, so se razmere mono poslabale, tako da so postale celo
kritine za obstoj Triglavske divizije, okrog katere je sovranik
edalje bolj zoeval obro. S severa sta ez Jelovico krenila 14. in
19. SS policijski polk in spotoma naslednjega dne zadela na dva
bataljona Preernove brigade, ki sta z ranjenci iz Cerknega krenila
proti bolninici pod Ratitovcem. Z vzhoda se je Blegou in Cerk
ljanskemu blial 132. grenadirski polk, medtem ko sta 1. in 3.
bataljon 134. grenadirskega polka pritiskala proti Trebiji, Fuinam
in Sovodnju. Za hrbtom divizije je bila Gerversova bojna skupina,
ki je tega dne iz Cerknega krenila ez Planino proti Kladju in
Stari Oselici.
Prvi bataljon Vojkove brigade se je tudi tega dne izkazal. Spet
je napadel Nemce, tokrat pri Trebiji. Sovraniku je sicer prizade
jal hude izgube (naa poroila govore o dvajsetih mrtvih in mno
gih ranjenih sovranikovih vojakih), vendar kljub temu ni mogel
prepreiti, da se ne bi sovranik prebil v Sovodenj. Brkone je tja
priel iz irovske strani, ne pa iz smeri Gorenje vasi.
S tem se je Vojkova brigada znala v silno teavnih razmerah,
saj je sovranik proti Stari Oselici rinil kar iz treh smeri: iz
Trebije, Sovodnja in ez Kladje. Prvo smer je branil 1. bataljon,
drugo smer 2. in 3. bataljon, pri katerih je bil tudi brigadni poli
tini komisar Vinko Sumrada-Rado, tretjo smer pa brkone 4.
bataljon, s katerim je bil operativni oficir Bojan Hojan. Pionirski
bataljon je bil na Stari Oselici.
Ko so nai na Podjelovem brdu zagledali v dolini kolono z
mulami, kako jo iz Sovodnja ubira po grapi navzgor proti Stari
Oselici, so dolgo mislili, da je to kaka naa enota, ki se pred
Nemci umika z irovskega. Zato jih niso zaeli obstreljevati, tem
ve so jim celo klicali, da bi zvedeli, kdo so. ele potem, ko so
jim Nemci odgovorili s streli, so zanesljivo vedeli, pri em so.
Prilo je do ostrega boja, v katerem so borci 2. bataljona imeli ve
,3 )
Po
spominih
nekaterih
udeleencev
(Valentin
Tratnik,
Pavel
Repar)
bi
sodili,
da
se
je
brigada
ali
vsaj
veji
del
brigade
e
prvo
no
premaknil
iz
Sela na Podjelovo brdo, toda iz vojnega poroila 2. bataljona z dne 1. decembra
1943 (IZDG, 4 fase. 282 b-II) je razvidno, da je 2. bataljon 15. novembra ponoi
priel na Mrzli vrh, naslednjo no pa ele na Podjelovo brdo.

98

Kapelica nad Staro Oselico, mimo katere so se vojkovci z juriem prebijali

uspeha kot sovranik. Med drugim zato, ker so bili Nemci v dolini,
iz katere se zaradi velikega snega niso mogli nikamor ganiti. Tako
so jih nai zadrevali ves dan in jim pri tem prizadejali obutne
izgube. Poroajo, da je bilo mrtvih osem sovranikovih vojakov,
e ve pa jih je bilo ranjenih. Izgube so bile tudi na nai strani:
ena izmed sovranikovih min se je raztreila prav pred hio,
kjer je stal divizijski zdravnik. Mina je ubila njega in ranila dva
kurirja. Padel pa je tudi komandant pionirskega bataljona Bol
ta.54) Ko je zaslial streljanje pri 2. bataljonu, je s skupino borcev
3. bataljona krenil v to smer, bil spotoma napaden in odtlej ga
niso ve videli.
Trdovraten odpor bataljonov, ki so zadrevali sovranika s
poloajev nad Trebijo in na Podjelovem brdu, je bil zaman, ker je
M)
Menda
je
to
bil
Nace
Klemen
iz
Izgorij
pri
ireh,
za
katerega
pisec
Kronistinega
zapisa
o
ireh
navaja,
da
je
bil
bataljonski
komandant
v
Vojkovi
brigadi in da je padel v bojih pri Osel.ci. Ni namre znano, da bi v tistih dneh
padel
kak
drug
bataljonski
komandant.
V
istem
spopadu
je
padel
tudi
Franc
Gruden
iz
irov.
Eksplozija
granate
je
ranila
Franca
Primoia.
Tovarii
so
ga
sicer
hoteli
spraviti v bolninico, toda rana je Primoia tako zelo bolela, da je
soborce
pregovoril,
nai
ga
puste
v
kaki
koci.
To
so
tudi
storili,
vendar
so
ga
kmalu po njihovem odhodu nali Nemci in ga ubili. Enaka usoda je doletela, kot
se
to
spominja
Valentin
Tratnik,
e
nekatere
druge
ranjence,
ki
jih
zaradi
visokega
snega
niso
mogli
nositi
in
so
jih
skuali
obvarovati
pred
Nemci
tako,
da so jih pustili na samotnih domaijah.

7*

99

popustil bataljon, ki jim je varoval hrbet in pri katerem je bil

Bojan Hojan. Ne da bi koga obvestil o umiku v dolino Kopanice
in naprej proti Leskovici, je s tem spravil glavnino brigade v
izredno nevaren poloaj. Sovranik je nastalo vrzel na Kladju
takoj izkoristil in zael ez Vrhovec (kota 1047) pritiskati proti
Stari Oselici. Prodrl je prav nad Staro Oselico, do kapelice na
vrhu hriba.
Drugemu bataljonu (brkone je takrat e vedno bil tam tudi
3. bataljon) je s prodorom nemke kolone v hrbet grozila velika
nevarnost, da ga bo sovranik potisnil navzdol v dolino proti Sovodnju in uniil. Kljub temu mu je uspelo, da se je v mraku
sreno izmuznil nemkim kolonam in zasedam, preel cesto in do
lino med Sovodnjem in Kladjem in se povzpel na Cerkljanski vrh.
Srea je spremljala tudi 3. bataljon, ki ga je njegova komisarka
Anamarija prav tako sreno izpeljala s Podjelovega brda, toda v
nasprotno smer proti Leskovici.
Kaj je bilo z drugimi enotami, ki so se dotlej zadrevale na
ojem obmoju Stare Oselice in ki so jim bile vse poti za umik
presekane? e so se hotele reiti, so se morale s silo prebiti. Tako
so pod vodstvom brigadnega komandanta Milana Tominca tudi
storile.
Predhodnico, ki so jo bili poslali proti kapeli, je sovranik
zavrnil. Pri tem je bilo nekaj naih borcev ubitih. Nato je Milan
Tominec zbral novo udarno skupino, s katero je hotel pregnati
sovranika od kapelice in koloni odpreti pot.95) Sprva je kazalo e
zelo slabo, zakaj sprio hudega ognja so obtiali na kolovozu le
nekaj deset metrov dale od kapelice. Ko so to domobranci pri
kapelici opazili, so jih zaeli na vse pretege zmerjati in izzivati.
Kmalu pa so imeli prilonost ugotoviti, da kdor se zadnji smeje,
se najbolje smeje. Udarna skupina, sestavljena predvsem iz tab
nih kurirjev in obveevalcev, je iznenada planila v juri in sovra
nika z ronimi bombami potisnila nazaj. Domobranci so zbeali
po hribu navzdol, kolona pa je mimo kapelice zavila v desno v
gozd. Vendar to e ni bil konec vseh teav.
. . . Kurirji smo vso no, menjaje se vsake pol ure, na elu
kolone gazili sneg. Ponekod ga je bilo e do pasu. To oranje je bilo
za e poprej izmuene kurirje silno naporno Po polnoi ni nihe
ve vedel, kje smo. Med nami ni bilo nobenega domaina. Koman9S)
brigadni
Milan.

100

Valentin
Tratnik
komandant
Milan

ne
izkljuuje
monosti,
da
Tominec,
temve
brigadni

udarne
intendant

skupine
Nikolaj

ni
vodil
Luskovec-

dant si je skual pomagati s karto in busolo, vendar zaman. Zjut

raj smo nepriakovano naleteli na e znane stopinje. Bile so nam
re nae. To pomeni, da smo isti hrib vsaj dvakrat obli ...
V
dolino smo se spuali kar po zadnjicah. Ko pa smo po
poledenelem deblu skuali priti ez potok, je marsikdo zdrsnil vanj.
Nato smo lezli proti Leskovici, sovranik pa nas je nenehno ob
streljeval z desne strani. Nad Robidnico in Leskovico smo se spet
seli z nekaterimi naimi etami, ki so tja prispele po svoji poti.
Ustavili smo se ele pod vrhom. V neki hii smo v vei zagle
dali pomije s kuhanim krompirjem, namenjenim za svinje. Pojedli
smo ga tisti, ki smo prvi stopili v hio. 2e nekaj dni nismo namre
niesar okusili. Nato smo kurirji polegli okrog odprtega ognjia
tako, da smo imeli noge proti ognju. Zaspal sem. Ko sem se zbudil,
sem opazil, da sem ob podplate. Ostal sem bos. Kje naj v tej rev
ini, kjer e otroci nimajo kaj obuti, dobim druge evlje? Za raz
miljanje in obupavanje ni bilo asa. Vzel sem no, zrezal nahrbtnik
na kose, si jih ovil okrog nog in povezal z debelejo vrvico, ki mi
jo je dala gospodinja. Vsem sem se smilil, toda nihe mi ni mogel
pomagati.. .*)
Vse je kazalo, da bo Nemcem 18. novembra le uspelo razbiti
Triglavsko divizijo, ki so jo stisnili na zelo ozek prostor na ob
moju Robidnice in rnega vrha nad Novaki. Tisto jutro so bile
nemke enote e povsod naokrog v Leskovici, Novakih, Davi
in onstran Blegoa. Najhuje je bilo to, da je e pri mnogih borcih
sprio nadlovekih naporov, ki so jih morali v zadnjih dneh
prestati, lakote in mraza popuala volja za odporom. Disciplina
je bila edalje slaba, enote so bile pomeane med seboj in orga
niziran odpor je bilo skoraj nemogoe vzpostaviti. Obveevalna
sluba je tudi zelo slabo delovala in nihe ve ni vedel, kje je
ali kje e ni sovranika. Triglavska ali kasneja XXXI. divizija
ni bila brkone e nikoli tako blizu unienja kot prav tistega dne,
18. novembra 1943.97)

*6) Iz spominov Valentina Tratnika.

97)
Viri: poroilo taba III. operativne cone z dne 29. novembra 1943 (Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok.
t.
146);
operativno
poroilo
taba
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943
(prav
tam,
dok.
t.
152);
poroilo
obveevalnega
odseka
III.
operativne cone z dne 30. novembra 1943 (prav tam, dok. t. 153); poroilo opera
tivnega odseka III. operativne cone z dne 23. decembra 1943 (Zbornik VI, knjiga 9,
dok.
t.
112);
odlomek iz kronike 16. brigade (prav tam, dok. t. 163); poroilo
taba
IX.
korpusa
z
dne
23.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
281II);
vojno
poroilo
2.
bataljona
Voikove
brigade
z
dne
1.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
282
bII);
poroilo
pionirskega
voda
1.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
4.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
282
bI);
Osvobodilni
boj
(IZDG);
olska
kronika
Planina
(Mestni
muzej
v
Idriji,
Planina);
Kronika
Novaki
(Goriki
muzej,
fase.
IIE);
Kapitu
lacija
Italije,
str.
619;
Dvaindvajset
tiso
kilometrov,
str.
5960;
Kronistini
zapis
o
Zireh,
str.
4142;
Dodatek
h
gradivu,
stran
237;
Vsi
so
darovali
ivljenja
za
svobodo
(Primorske
novice,
3.
junija
1954);
spomini
Slavka
Jerale-Djolija,
Antona
Prebila,
Pavla
Reparja,
Vinka
Sumrade-Radoa,
Ferda
Tolarja-Mirka
in
Valenti
na Tratnika.

101

UDAREC V PRAZNO
(Skica 4)

Nemki nart je bil jasen: obkoljeno partizansko divizijo po

tisniti na Blego in rni vrh nad Idrijo (kota 1288) ter jo
tam uniiti. Osemnajstega novembra je iz cerkljanske doline
ez Novake proti Robidnici e nadalje pritiskala Gerversova
bojna skupina, deli te skupine so bili tudi na Kladju, iz Poljanske
doline pa so skozi Kopanico proti Leskovici in proti jugovzhod
nim pobojem Blegoa prodirale enote 132. grenadirskega polka.
ez Jelovico sta se priblievala 14. in 19. SS policijski polk, ki
naj bi 19. novembra zveer prila v Selko dolino, naslednjega dne
pa se udeleila zadnjega naskoka na ostanke partizanske divizije.58)
To pa so bili rauni brez krmarja. Triglavska divizija je res
zala v silne teave, ni pa e bila razbita. Se ve: nekaj njenih
bataljonov je bilo e onstran obroa na varnem, e 16. novembra
ponoi sta se mimo nemkih in domobranskih poloajev po poti,
ki je peljala juno od Idrije, umaknila na obmoje rnega vrha
nad Idrijo dva bataljona Gradnikove brigade, naslednjo no pa se
je to brez boja posreilo tudi 2. bataljonu Vojkove brigade. Ta je
s Podjelovega brda zavil proti zahodu, juno od Kladja preel pot,
ki iz Cerknega pelje proti Sovodnju, in se ez Cerkljanski vrh
spustil v dolino reke Idrijce, ez mono naraslo reko je skual
priti pri Marukovcu kar ez mosti, toda tega so Nemci tako
mono pokodovali, da ni vzdral tee naih borcev in se je zruil
v vodo. K srei ni nihe utonil, toda lahko si je predstavljati tr
pljenje borcev, ko se jim je po prihodu na drugo stran reke
zaela obleka spreminjati v leden oklep.99) S prehodom ez reko
je bila za 2. bataljon sovranikova ofenziva Traufe konana.
Bataljon se je sprva ustavil v Masori, k j e r so se borci posuili in
odpoili, tri dni kasneje pa se je premaknil v Jagre.
Ofenziva pa ni bila konana, temve je dosegla svoj vrh za
glavnino Vojkove brigade in celotne Triglavske divizije. Ta se je
*) Tega dne je bil obro e tako ozek, da je nemko poveljstvo menilo, da
ne
bo
niesar
tvegalo,
e
odpoklie
e
druga
dva
bataljona
134.
grenadirskega
polka na Vrhniko, odtod pa ju polje na fronto.
) Takratni brigadni politini komisar Vinko Sumrada-Rado, ki je bil z
2.
bataljonom,
trdi,
da
ob
prehodu
ez
Idrijco
ni
nihe
utonil.
Tudi
iz
vojnega
poroila 2. bataljona Vojkove brigade z dne 1. decembra 1943 (IZDG, fase. 25311)
ni videti,
da
bi
bataljon
imel
ob
tej
prilonosti
kake
izgube.
Toda
Anton
Prebil,
ki je bil tudi v 2. bataljonu, se spominja, da jih je takrat mnogo utonilo. Tudi
Ivan Suli trdi, da jih je ob prehodu ez reko deroa voda precej odnesla s seboj.
Lahko da je to bila kaka druga skupina.

102

18. novembra zjutraj gnetla v Leskovici in Robidnici brez pravega

reda. Gradnikovci in vojkovci so se pomeali med seboj, vsem
pa je bila edina misel, da se posuijo, ogrejejo, okrepajo in ne
koliko odpoijejo. Nemci jim tega niso dali doiveti. Ni se e
dobro zdanilo in e je v spodnjem delu Leskovice zapokalo. Tja
je sovranikova kolona prodrla iz smeri Gorenje vasi ez Kopanico. Neka manja skupina gradnikovcev se je sovraniku pogum
no postavila v bran in mu s svojim mitraljezom povzroila obut
ne izgube. Snega je bilo namre toliko, da Nemci niso mogli
mnogo manevrirati, vse njihove poskuse, da se po zgaeni poti
prebijejo v vas, pa so gradnikovci precej asa uspeno zavraali.
Umaknili so se ele potem, ko se je neki sovranikovi skupini le
posreilo, da se jim je pribliala in jih napadla v bok.
Medtem so Nemci zasedli tudi e vrhove, ki lee severno od
Leskovice, neka druga sovranikova kolona pa je naim, ki so se
nameravali umakniti proti rnemu vrhu in Blegou, ez Novake
in Robidnico e udarila v hrbet. Poveljstvo brigade je menilo, da
bo najbolje, e sprejme boj in pri tem ugotovi, kam bi se bilo e
mogoe umakniti ali prebiti. Borci so zasedli poloaje po snegu,100)
spustili Nemce na ustrezno razdaljo, nato pa z vso mojo ugali
po njih. Sovranikove vrste so se razredile in prvi njihov napad
je bil zaustavljen. Nai poloaji so bili sicer bolji od sovraniko
vih, saj so bili vije, pred njimi pa je bila goliava, toda Nemci
so jih stiskali e s treh strani. Kae, da so se na teh poloajih
branile le enote Vojkove brigade, medtem ko so se gradnikovci
s tabom divizije v zadnjem hipu skozi presledek med nemkimi
poloaji umaknili iz Robidnice proti rnemu vrhu nad Novaki.
Vojkovci so se e nekaj ur uspeno upirali sovraniku. Ta je
postajal edalje drzneji, saj je videl, da nasprotnika prekaa tako
po tevilu kakor tudi po oboroitvi. Partizane je skual povsem
obkoliti, nato pa uniiti. Br ko je brigadno poveljstvo to opazilo,
se je kljub silno teavnim okoliinam odloilo za umik. Umikati
se je bilo mogoe le ez planjavo, ki so jo Nemci obstreljevali e
z obeh strani. Nekaj kurirjev in drugih borcev je ostalo e na
poloajih in zadrevalo Nemce, ostali borci pa so pohiteli s hriba
navzdol, da bi se tako izognili popolni obkolitvi. Toda sneg je bil
ponekod tako visok, da je marsikateri partizan, kot se spominja
,0 )
Nobenih
natannejih
podatkov
ni
o
sovranikove
razporeditve
in
smeri
kasnejega
se
vojkovci
upirali
sovraniku
s
poboij,
ki
hodne smeri.

tem,
kje
naj
bi
bili
ti
poloaji.
Iz
umika
bi
se
dalo
sklepati,
da
so
se
nad
Robidnico
dvigajo
z
jugoza

103

Valentin Tratnik, obtial v njem in so ga kasneje dobili Nemci

v roke.
Ni znano, koliko borcev je tega dne padlo in koliko so jih
ujeli Nemci in nato pri vojanicah nad Novaki postrelili,101) ven
dar so bile tudi sovranikove izgube zelo obutne. Iz podatkov, ki
jih navajajo naa poroila,102) sklepamo, da sta Vojkova in Grad
nikova brigada v teh bojih pobili kakih petdeset sovranikovih
vojakov, e ve pa ranili. Podatki o nemkih izgubah so brkone
nekoliko pretirani, eprav so te morale biti glede na neugoden
teren, po katerem so Nemci napadali, kar obutne.
Medtem se je e znoilo. Kam sedaj? Zveze s tabom divizije
ni bilo, kajti ta je bil skupno s tremi bataljoni Gradnikove briga
de nekje na rnem vrhu nad Novaki. Tam je bilo tudi poveljstvo
Preernove brigade z bataljonom, ki je ez dan zadral Nemce,
ko so se hoteli iz Dave prebiti na Cerkljansko. Dva bataljona te
brigade sta bila e na Jelovici. 1. bataljon Preernove brigade pa
se je to no znael na Cerkljanskem vrhu, odkoder se je ez
Idrijco umaknil proti Jagram.
Isto pot je ubrala tudi glavnina Vojkove brigade. Silno pre
vidno, da je ne bi sliali Nemci, ki so bili v blinjih naseljih, je
po severnih pobojih obla kofje (trigonometer 974), e bolj
previdno pa prela cesto CerknoKladje, ob kateri so borci lahko
videli tudi e sovranikovo telefonsko napeljavo. Niso jo prerezali,
da ne bi s tem sovranika opozorili nase, temve so jo oprezno
prestopili in se oddaljili na Cerkljanski vrh. Tam so se ustavili
na neki kmetiji, zaklali kravo in jo sprio pomanjkanja asa kar
toplo skuhali in pojedli. Mnogim je to bil prvi obrok po vednev
nem stradanju.
Medtem je priel tudi vodi Feliks Slabe in jih popeljal v
dolino. Ne da bi jih sovranik opazil, so v dveh skupinah prebredli
naraslo in ledenomrzlo Idrijco ter vsi premrznjeni pohiteli proti
Jagram. Tam so se ustavili in pogreli.
S tem e ni bilo konec sovranikove ofenzive prav za vse
vojkovce. Med boji pri Leskovici in Robidnici, pa tudi e poprej,
so se nekatere skupine in posamezni borci izgubili, se prikljuili
loi)
v
kroniki
Novakov
(Mestni
muzej
v
Idriji)
zasledimo
podatek,
da
je
bilo
med
ofenzivo
na
njihovem
obmoju
dvanajst
smrtnih
rtev,
med
njimi
enajst
borcev
iz
drugih
krajev.
Ni
pa
znano,
koliko
jih
je
padlo
na
obmoju
Leskovice
in Robidnice.
,02 ) Operativno poroilo taba III. operativne cone z dne 30. novembra 1943
(Zbornik VI, knjiga 8, dok. t. 152).

104

drugim enotam ali se kar na lastno pest prebijali, ne da bi vedeli,

kod tavajo in kje vse jih aka nevarnost.
. . . Kar se nas je razprilo, smo li vsak po svoje. Naa sku
pina, bilo nas je pet, je la najprej kar ob Kopanici. Pri neki
hii nas je gospodinja opozorila, da bo za nas bolje, e hodimo
zunaj poti, kajti po cesti pogosto prihajajo nemke patrulje. Zato
smo zavili po prvi grapi navzgor in se sreali z neko drugo nao
skupino, pri kateri je bila tudi bataljonska komisarka Anamarija.
Ko smo zavili okrog hriba, se je pred nami odprl pogled na a
brae. Pri neki hii smo dobili nekaj drobnih jabolk, toda pojesti
jih ni bilo ve mogoe, ker je e zapokalo. K srei niso nikogar
zadeli.
Hitro smo jo odkurili naprej proti vznoju Blegoa. Hiteli smo
po gozdni stezi, Nemci pa so nas zasledovali. Zadrevali smo jih s
pukami, kolikor smo pa mogli, saj strojnice nismo imeli. Druga
sovranikova skupina nas je naigala z boka. Tudi njej smo odgo
varjali. Videli nismo nikogar, saj so bili vsi Nemci v belih haljah.
Naposled smo se jim izmuznili in prili do neke stare age.
Naprej zaradi popolne izrpanosti nismo mogli ve, pa smo si zato
tam zakurili ogenj, da bi se ogreli in odpoili.
Naslednjega dne, 19. novembra, smo lani in izmueni spet
krenili na pot. Snega je bilo ez koleno. Prav ni nismo vedeli, kam
nas pelje pot. Tako smo prili v Slugovo dolino. Tam so tri revne
kmetije, vendar smo kljub temu dobili nekaj krompirjev. Ni bilo
asa skuhati jih, ker smo se morali izogniti neki nemki patrulji,
ki je prila tam mimo. Naa skupina je nato zavila na rni vrh
in e naprej po grebenu do prvih hi. Drugi so poakali v blinjem
seniku, mene pa so poslali do hi poizvedovat, kakne so tod
razmere. Povedali so mi, da so bili Nemci veraj tam, danes pa e
ne. Zato smo se nastanili kar v tisti hii in tam ostali e nasled
njega dne, nato pa smo krenili ez Kladje proti Plunjam ..
Ta in e nekatere druge skupine so se sreno prebijale mimo
nemkih zased in kolon ter se po vednevnem tavanju po debelem
snegu spet pridruile svojim enotam, toda marsikaterega borca
ali skupino, ki se je loila od svojih enot, so prestregle sovra
nikove patrole, jo razprile, pa tudi zajele ali pobile.
Kaj se je v zadnjih dveh dneh sovranikove ofenzive dogajalo
z drugimi enotami Triglavske divizije?
Devetnajstega novembra je bil sovranik e vsepovsod tako
na Cerkljanskem kakor tudi v Selki dolini in onstran Blegoa.
Na varnem je bilo priblino pol divizije: vsa Vojkova brigada, dva
bataljona Gradnikove brigade in en bataljon Preernove brigade.

10J )

Iz spominov Pavla Reparja.

105

Dva bataljona Preernove brigade sta hodila po svoje in imela

tega dne hude boje na Jelovici, medtem ko so se trije bataljoni
Gradnikove brigade, en bataljon Preernove brigade in tab divi
zije izogibali sovranikovim udarom in se med boji poasi pomi
kali pod Davo in ez Labinje proti Zakriu in Jesenici. Tja so
brez hujih zapetljajev prispeli e istega dne proti veeru in s tem
je bilo sovranikove ofenzive tudi zanje konec. Drugi in 3. bata
ljon Preernove brigade sta se pod pametnim vodstvom brigadnega naelnika taba Rudolfa Hribemika-Svaruna spretno izogi
bala Nemcem, pri tem pa ju je spremljalo tudi precej sree,1") in
20. novembra ob zori prispela v Rovte ob vojaki cesti, ki iz kofje
Loke pelje na Blego.
Prav tega dne, 20. novembra, bi morala biti ofenziva Traufe
po nemkih nartih kronana z uspehom. V nemkem obrou je
ostalo le e oje obmoje Blegoa, tam pa bi morala biti tudi
Triglavska divizija. Nemko poveljstvo je bilo tako prepriano
v uspeh zadnjega udara, da zanj ni uporabilo vseh razpololjivih
sil. Tega dne so z Vrhnike odposlali na italijansko fronto e tab
44. grenadirske divizije z njegovimi samostojnimi enotami vred.
Kljub temu pa je na cerkljanski fronti ostal e 132. grenadirski
polk te divizije, Gerversova bojna skupina in oba policijska polka.
Ni si teko predstavljati razoaranja pri Nemcih, ko je Ger
versova bojna skupina pregledala ves Blego in rni vrh in ko so
potem, ko je njen 2. bataljon 138. rezervnega polka gorskih lovcev
v eleznikih vzpostavil stik z enotami 14. in 19. SS policijskega
polka, ugotovili, da v obrou ni niti partizanske divizije ne briga
de, niti bataljona in ne ete.
To je pomenilo le eno: ofenziva Traufe, ki je od Nemcev
zahtevala toliko sil in naporov, ni dosegla svojega namena.105)

,M )
Naa kolona je ob vrnitvi prela Selko dolino skozi enjico, ne
kdo vedel za Nemce, ki so spali po hiah in hlevih ob poti. ele potem,
se preemovci vzpenjali e proti Ostremu vrhu, so Nemci skoili na noge
zaeli zasledovati.

da
ko
in

bi
so
jih

i5)
Viri:
operativno
poroilo
taba
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943 (Zbornik VI, knjiga 8, dok. t. 152); poroilo operativnega odseka IX. korpusa
z dne 23. decembra 1943 (Zbornik VI, knjiga 9, dok. t. 112); vojno poroilo 2.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
1.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
25311);
Kapitu
lacija
Italije,
stran
619;
Dvaindvajset
tiso
kilometrov,
str.
5963;
Gradnikova
bri
gada,
str.
145156;
Preernova
brigada,
str.
157170;
Kronika
Novaki
(Mestni
muzej
v
Idriji,
Novaki);
Kron:ka
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
spomini
Slavka
Jerale-Djolija,
Antona
Prebila,
Pavla
Reparja,
Ivana
Sulia,
Vinka
umrade-Radoa,
Ferda
Tolarja-Mirka,
Milana
Tominca,
Valentina
Tratnika
in
Sre
ka Tuarja.

106

POSLEDICE IN IZKUNJE
(Skica 4)

Ofenziva praktino ni uspela samo zaradi tega, ker sovra

nik ni imel dovolj sil za izvritev svojega narta, ker je napravil
velike napake in pokazal udno neaktivnost, tako da so nae
osnovne sile imele as in monost, da se izvleejo in izognejo
unienju zahvaljujo poleg tega dobremu instinktu naih
borcev in srei, ugotavlja tab IX. korpusa v svojem poroilu
z dne 23. decembra 1943 glavnemu tabu NOV in PO Slovenije.106)
Sovranik res ni imel dovolj sil? Nemci so v to ofenzivo po
slali za skoraj dve diviziji vojatva, kar res ni malo. Njihova
premo v ljudeh je bila najmanj sedemkratna, medtem ko med
sebojnega razmerja v oboroitvi skoraj ni mogoe primerjati.
Nemkega oroja je bilo ne le mnogo ve in je bilo bolje od
italijanskega, s katerim so bile oboroene nae enote, temve so ga
znali Nemci tudi neprimerno bolje in uinkoviteje uporabljati.
Saj so to bile vendar frontne enote (44. grenadirska divizija) ali
pa za protipartizanski boj posebej izurjene policijske enote (14.
in 19. SS policijski polk). Zato sovranikove premoi nad neizku
eno in slabo opremljeno Triglavsko divizijo skoraj ni mogoe
izraziti v tevilkah, to tem manj, ker je nasprotnik imel tudi
oklopna vozila. e bi vse te enote bile pravilno uporabljene, potem
bi bil izid ofenzive Traufe brkone nekoliko drugaen.
Tako na primer ne najdemo odgovora na vpraanje, zakaj je
nemka ofenziva zajela vso zahodno Gorenjsko (Jelovico, Poljan
sko in Selko dolino), Dolomite, Idrijsko in Cerkljansko, eprav
se je Triglavska divizija zadrevala na sorazmerno majhnem
ozemlju vzdol nekdanje italijansko-nemke meje, drugod pa naih
enot skorajda ni bilo. Ob zaetku ofenzive so bili nemki blokadni poloaji na dolini priblino 180 kilometrov, lahko pa bi bili
najmanj za tretjino kraji, e bi Nemci izpustili Jelovico in Do
lomite, kjer v prvih dneh ofenzive ni bilo vejih partizanskih
enot. Mar nemka obveevalna sluba tega res ni vedela? Zato
so se nemke enote brez potrebe izrpavale in so na Vojkovo bri
gado naletele ele tretjega dne, na glavnino Gradnikove brigade
etrtega dne, na Preernovo brigado pa celo ele estega dne po
zaetku ofenzive.

106)

Zbornik VI, knjiga 9, dok. t. 112.

107

Med velike napake, ki jih omenja poroilo IX. korpusa,

sodi tudi nenavadna sovranikova taktika, potem ko je prilo
do stika s partizanskimi enotami. Nemci so sicer prodirali zelo
poasi in strogo po nartu, toda le v vejih kolonah (po 200 do
300 mo) in predvsem po cestah, zanemarjali in nezavarovane pa
puali presledke med njimi. Ali jih je res v tolikni meri ovi
ralo izredno slabo vreme in visok sneg? Ali so res mislili, da se
bodo partizani ustraili debele snene odeje in tudi sami hodili
le po cestah? e bi bilo lepo vreme, potem bi Nemci brkone na
stopali v strelcih ali vsaj v manjih skupinah, saj so se konno
ofenzive udeleile predvsem pehotne in policijske enote. Kljub
temu je teko razumeti, zakaj niso imeli vsaj na blokadnih po
loajih gostejih zased, ki bi jih bilo sprio visokega snega silno
teko napasti in pregnati. Teko je razumeti tudi to, kako se je
moglo zgoditi, da so jim partizanski bataljoni uhajali iz obroa kot
skozi sito brez boja ali pa z malenkostnimi spopadi. To se je
dogodilo celo v zadnjem obdobju ofenzive, ko so na obmoju
Leskovice in Robidnice imeli na zelo majhnem prostoru obko
ljeno skoraj celotno Triglavsko divizijo.
To so bile nedvomno hude napake, ki so jih vodstva naih
enot zahvaljujo dobremu instinktu naih borcev in srei, spret
no izkoristila in se tako izognila najhujemu. Vendar ne gre
le za sreo in instinkt. Gre predvsem za to, da so se nai borci
kljub slabi opremi in veliki neizkuenosti v vojskovanju pokazali
bolji in zdrljiveji kot nemki frontni vojaki in da so kljub
strahovitim naporom in lakoti delali to, kar se je Nemcem zdelo
nemogoe: naih borcev niso mogli zaustaviti niti visok sneg niti
ledene reke in ne nemki arci.107)
Kako je prestala nemko ofenzivo Vojkova brigada? Ocene
so na prvi pogled zelo razline in nasprotujoe si. Oglejmo si jih!
. . . V tej hajki smo mnogo pridobili in to v vojakem kakor
tudi v moralnem pogledu. Mnoica novincev, ki je sicer sluila
italijansko ali jugoslovansko redno vojsko, med njimi tudi mno
go hrabrih in neustranih borcev, je spraevala: zakaj ne udari
mo po teh prekletih vabih, zakaj se umikamo? Treba jim je
bilo pojasniti staro in preizkueno taktiko im hitrejega pre
mikanja ,udari-izgini. Do te taktike nas je v tem primeru kljub
dobri oboroitvi in e bolji morali tovariev prisilil visok sneg.
i7) Vrsta lahkih strojnic.

108

Pozicijska borba je bila na strateko dokaj slabem terenu e

toliko manj sprejemljiva, ker bi takoj po ugotovitvi naih po
loajev sovranikovo teko oroje tolklo z vseh strani, za nas
pa ne bi bilo primernega umika .. .108)
. . . estnajsta brigada ima okoli 20 rtev in so se skoro vsi
novomobilizirani iz irov in Idrije od nje odcepili.109) To je ele
ment, ki je ele v zadnjem asu priel v brigado. Glavnina bri
gade se je zadrala nepriakovano dobro ...)
Ko so lani pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko obi
skali Vojkovo brigado, so tam nali mizemo stanje, ki se je
kazalo predvsem v pobegih, slabih odnosih med borci in povelj
niki, nepravilnih odnosih do prebivalstva itd.')
Kaj je bilo torej z Vojkovo brigado? Se je v ofenzivi vedla
dobro ali slabo?
Gre za ve stvari. Dejstvo je, da je Vojkova brigada imela
izmed vseh treh brigad najhuje boje, da je v vseh teh bojih
razen prvega na irovskem vrhu sovranika uspeno zadre
vala in celo prehajala v nasprotne napade (pri Fuinah in Tre
biji), da se je spretno reevala iz zelo nevarnih razmer (na
Podjelovem brdu in nad Robidnico) in da je od uspenosti nje
nega udejstvovanja bila v veliki meri odvisna tudi usoda drugih
enot divizije (Fuine). V vojakem oziru se je brigada glede na
dejstvo, da je bila sestavljena iz skoraj samih novincev in da je
imela opravka z nemko frontno enoto, zelo dobro izkazala.
Brez napak pa pri njej, kot pri drugih brigadah, tudi ni lo.
Zveza med bataljoni ni bila zadovoljiva zlasti prvega dne po
boju na irovskem vrhu in po zadnjem pri Robidnici. Obvee
,o) Vojni dopis 1. bataljona z dne 1. decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bII).
To
so
brkone
le
zanesljivo
ugotovljene
izgube,
medtem
ko
so
dejanske
izgube verjetno nekoliko vije in jih ni mogoe ugotoviti. Pred ofenzivo je brigada
imela 930, takoj po njej pa le e kakih 500 borcev. Le manji del te razlike gre
pripisati
mrtvim
in
ranjenim,
zakaj
najveji
del
se
nanaa
na
zaasno
pogreane,
ki so se v naslednjih aneh vrnili nazaj v enote, in na razhajkance. Teh je bilo
po
obveevalnem
poroilu
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943
(Zbornik
VI, knjiga 8, dok. t. 153) kakih 120 iz irov in okolice in prav toliko iz Idrije.
Nemka
poroila
govore,
da
je
v
tej
ofenzivi,
ki
se
je
konala
22.
novembra,
bilo ubitih 505 in ujetih 2.682 partizanov, aretiranih pa 476 civilistov (Kapitulacija
Italije, stran 619). e bi vse to bilo res, potem Triglavske divizije ne bi bilo ve.
Ta pa je tik pred ofenzivo imela 3.213, po njej pa e vedno 2.300 borcev (opera
tivno
poroilo
taba
III.
operativne
cone
z
dne
30.
novembra
1943.
Zbornik
VI,
knjiga 8, dok. t. 152). Divizija je potemtakem izgubila kakih 900 mo, toda velika
veina
izmed
teh
so
bili
razhajkanci,
ki
so
se
kasneje,
kot
e
reeno,
spet
vrnili v svoje ali druge enote.
,10 ) Poroilo taba III. operativne cone z dne 29. novembra 1943 (Zbornik VI,
knjiga 8, dok. t. 146).
lu ) Poroilo PK KPS za Primorsko z dne 17. decembra 1943 (IZDG, fase.
5321).
I09)

109

valna sluba je tudi zatajila. Sicer se temu ni uditi, saj so e

kolone po izgaenih poteh komaj hodile, kaj naj bi torej mogle
storiti potem posamine patrulje po celcu. V kasnejih analizah
je bilo sliati oitke, da so tu pa tam poveljniki spuali svoje
enote iz rok. To se je res prepogosto dogajalo in je kvarno vpli
valo na disciplino in uspenost enote. Toda po drugi strani je
ofenziva bila tako trda preizkunja za vse nove borce, da je ne
katerim izmed njih bilo povsem vseeno, kaj se z njimi lahko
dogodi. Na smrt izmueni so se ustavljali po hiah in imeli le
to v mislih, kako bi se ogreli, posuili, najedli in odpoili. Precej
izmed teh so dobili Nemci v roke in jih pobili. e bolj tragina
je bila usoda ranjencev, ki jih onemogli borci po ozkih gazeh
niso mogli ve nositi s seboj in jih je bilo treba skrivati po
hiah. Nemci so to kaj kmalu odkrili, e natanneje preiskovali
hie in gospodarska poslopja in le malokateri ranjenec je uel
njihovim oem. Kar so jih dobili, so jih seveda brez usmiljenja
pobili.
Mnogo borcev se je med ofenzivo razhajkalo. Takih je bilo
kakih dvestotirideset. Tisti, ki so bili doma iz irov in okolice,
so se kasneje zveine spet vrnili v partizane in so le nekateri
pristopili k domobrancem, toda teh iz Idrije ni bilo ve nazaj.
Nemci namre niso izvajali proti njim nobenih kazenskih ukre
pov in so jim celo odobrili nekaken dvajsetdnevni dopust, nato
pa jim poskrbeli za slubo v rudniku. Tako so ubili dve muhi
na mah: dobili so hvaleno delovno silo, hkrati pa oslabili Voj
kovo brigado.
Niso se pa zabijali le posamini borci, temve so to delale
tudi cele skupine, nekatere celo pod vodstvom svojih poveljni
kov. Nekatere izmed njih so med ofenzivo zale precej dale od
brigade prav v Zadlog in na Vojsko in ko je bilo ofenzive
konec, so se le nerade vraale iz bliine domaih krajev nazaj v
brigado v pomanjkanje, pohode in boje. V nekaterih primerih
lepa beseda ni zalegla in so zato morali proti neposlunim po
veljnikom uporabljati hude kazni, celo ustrelitev.2)
112)
To
se
je
pripetilo
pogumnemu
in
izredno
priljubljenemu
namestniku
komandanta
4.
bataljona
Francu
ustu-Frenku,
ki
je
bil
priel
v
Vojkovo
brigado
iz Dolomitskega odreda, doma pa je bil iz Hotedrice. Med ofenzivo se je umaknil
s
svojo
skupino
borcev
k
eti
s
tekim
orojem
v
Zadlog.
Ofenziva
je
bila
e
davno
konana,
njega
in
njegovih
pa
e
ni
bilo
nazaj.
Poslali
so
kurirja
ponj,
vendar
se
Frenk
tudi
temu
pozivu
ni
odzval.
Naposled
so
poslali
ponj
patruljo,
ki ga je razoroenega pripeljala v tab. Brigadno sodie ga je zaradi neposlunosti
obsodilo na smrt. Sodbo so izvrili, eprav je bila splona elja, da bi ga pomilo-

110

V svobodnem Cerknem. Pred kamionom stoje: sekretar KPS za Gorenjsko Maks

Krmelj-Matija (tretji z leve), sekretar CK KPS Franc Leskoek-Luka (etrti z
leve), vrilec dolnosti komandanta Triglavske divizije Duan Svara-Dule (peti
z leve) in Duan Bravniar (prvi z desne)

Ti in drugi podobni ukrepi so e bili posledica politine ofen

zive v Vojkovi brigadi, ki so jo bili sproili sekretar centralnega
komiteja KPS in lan vrhovnega taba NOV in PO Jugoslavije
Franc Leskoek-Luka ter lana pokrajinskega komiteja KPS za
Primorsko Ale Bebler-Primo in Joe Vilfan. Zaela se je s se
stankom v tabu brigade ta je bil v ebreljah, kjer se je med
in po ofenzivi zadreval tudi tab III. operativne cone in nada
ljevala z vrsto vojakih, politinih in partijskih sestankov po ba
taljonih. Ale Bebler je govoril o napakah in izkunjah iz zadnje
sovranikove ofenzive in nakazal potrebo po zaostritvi discipline
in osebne odgovornosti. Joe Vilfan je v svojih obrazloitvah poustili. V druganih okoliinah bi se to brkone tudi zgodilo, toda
so
zahtevale,
da
ne
ostajajo
le
pri
besedah,
temve
jih
je
bilo
celo s tako boleim ukrepom.

takratne razmere
treba
podkrepiti

111

daril pomen ideoloko-politinega dela v brigadi. Nakazal je po

trebo, da partijo okrepijo z vsemi, ki so se v zadnjih bojih po
kazali kot dobri in predani borci.
Po njihovem odhodu iz brigade se je politina ofenziva na
daljevala. V naslednjih petih ali estih dneh, kolikor je brigada
e ostala na tem obmoju, so se dan za dnem vrstile vojake in
politine ure ter razni sestanki, pa tudi za mitinge so nali do
volj asa. Kakih petdeset ali estdeset borcev so v tem asu
sprejeli tudi v partijo.
Medtem so po terenu kroile patrulje in zbirale razhajkance. Njihovo delo ni bilo brez uspeha, toda navzlic temu je bilo
po 6. decembru na seznamu pogreancev in ubenikov e vedno
189 imen.3)
V
brigadi je med bivanjem na ebreljski planoti prilo tudi
do nekaterih organizacijskih sprememb. Do teh je prilo v smislu
navodil taba III. operativne cone, da je treba pregledati ves po
veljniki kader in dobre funkcionarje dvigati na vije funkcije
in dvigati na funkcionarska mesta nove partizane. Kot glavno
merilo za to reorganizacijo naj bo osebna hrabrost, portvoval
nost in odgovornost za svoje dolnosti."4) Brigada je imela le
e tiri bataljone, ker so takoj po ofenzivi razpustili pionirski
bataljon. Komandant 1. bataljona je postal Karl Novak-Tone, bivi
jugoslovanski oficir, sicer pa pogumen borec. Njegov komisar
je bil Radovan Dolenc-Perun. V 2. bataljon je priel za koman
danta Pavel Je-Stanko. Komandant 3. bataljona je postal Djuro
Latinovi, komandant 4. bataljona pa Mirko Duki vendar ele
v drugi polovici decembra. Oba sta bila Titova oficirja.115) Ko
misarja v njunih bataljonih pa sta bila Marija Pervanja-Anamarija in Avgust Jereb-Rok.
Takne so bile posledice sovranikove ofenzive Traufe glede
na Vojkovo brigado. Kako pa je to ofenzivo obutilo prebivalstvo?
Prebivalstvo na Cerkljanskem je med to ofenzivo imelo prvo
prilonost videti Nemce. Tokrat so se proti njemu obnaali mno
m)
Dopis
obveevalnega
centra
Vojkove
brigade
z
dne
6.
decembra
1943
(IZDG, fase. 282 aIII).
IM)
Okronica taba III. operativne cone z dne 28. novembra 1943 (IZDG, fase.
).
1,s)
Skupino
udeleencev
prvega
oficirskega
teaja
pri
vrhovnem
tabu
NOV
in PO Jugoslavije so konec leta 1943 poslali v Slovenijo, da bi s svojimi izkunjami
in
znanjem
pomagali
pri
krepitvi
slovenske
ljudske
vojske.
Glavni
tab
NOV
in
PO
Slovenije
je
dvanajst
Titovih
oficirjev
poslal
v
Slovensko
primorje,
trije
izmed njih so prili tudi v Vojkovo brigado.

281 1

112

go bolje kot v kasnejih ofenzivah in roparskih vdorih. Brez

strahovanja ljudi pa tudi ob tem prvem sreanju ni lo. Nemci
so ne le ropali, temve so pogali nekaj hi in gospodarskih po
slopij predvsem tam, kjer so nali partizanske ranjence ali
kake druge sledove, da so se tam zadrevali partizanski borci.
Pobili so tudi nekaj domainov, eprav kakih mnoinih in na
rtnih kazenskih ukrepov proti prebivalstvu tokrat e niso iz
vajali."6)

,I6)
Viri: poroilo taba III. operativne cone z dne 29. novembra 1943 (Zbornik
VI,
knjiga
8,
dok.
t.
146);
poroilo
obveevalnega
odseka
III.
operativne
cone
z
dne 30. novembra 1943 (prav tam, dok. t. 153); poroilo operativnega odseka IX.
korpusa z dne 23. decembra 1943 (Zbornik VI, knjiga 9, dok. t. 112); okronica
taba III. operativne cone z dne 28. novembra 1943 (IZDG, fase. 281I); dopis PK
KPS
za
Primorsko
z
dne
17.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
532I);
dopis
XXXI.
divizije
z
dne
26.
novembra
1943
(IZDG, fase. 276I); dopis obveevalnega centra
Vojkove
brigade
z
dne 6. decembra 1943 (IZDG, fase. 282 aIII); vojni dopis 1.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
16.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
282
bII);
kro
nika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
olska
kronika
ebrelje
(Mestni
muzej
v
Idriji,
ebrelje);
Kapitulacija
Italije,
stran
609;
Dvaindvajset
tiso
kilometrov,
str.
6673;
Preernova
brigada,
str.
166167;
Stanko
Petelin,
Kronika
Vojkove
brigade,
str.
2022;
spomini
Pavla
Jea-Stanka,
Karla
Leskovca,
Janka
PrezljaStaneta,
Vinka
umrade-Radoa
in
Milana
Tominca;
zapiski
partijskih
sestankov
iz
decembra 1943 (CK ZKS, K 9 1943III ).

Vojkova brigada

113

ZIMSKI BOJI IN DELO

OKUPATORJEVE SILE IN TAKTIKA PO OFENZIVI
(Skica 3)

Potem ko so se nemke enote, ki so se bile udeleile ofenzive

Traufe, umaknile z osvobojenega ozemlja,117) so na Cerkljan
skem in onstran nekdanje italijansko-nemke razmejitvene rte
spet nastopile prejnje razmere. Nemci niso izkoristili te ofenzive
niti za vzpostavljanje novih niti za obnavljanje prejnjih posto
jank, ki so jih morali v oktobru izprazniti sprio hudega pritiska
Triglavske divizije. Sicer pa za kaj takega tudi niso imeli dovolj
vojatva. e bi namre bile postojanke preibke, bi kaj hitro
utegnile postati rtev partizanskih napadov.
Po konani ofenzivi je v vsem Slovenskem primorju ostalo
le e kakih 14.000 do 16.000 sovranikovih vojakov, izmed katerih
je bilo priblino 3.000 pripadnikov raznih italijanskih kvislinkih
enot. Precej teh vojakov je bilo razmeenih tudi po postojan
kah v Baki grapi. V Grahovem jih je bilo tirideset, v Koritnici
petintirideset, v Hudajuni sedemdeset, v Podbrdu sto, manje
posadke so bile e po bunkerjih ob eleznikih mostovih in
predorih.
Nevarneja od teh je bila sovranikova postojanka v Idriji s
predstrao v Spodnji Idriji. Tam se je po ofenzivi nastanil ba
taljon Heine, v katerem je bilo kakih 600 mo. To je bilo do
volj ne le za neposredno zavarovanje Idrije pred partizanskimi
napadi, temve je nemkemu poveljstvu e vedno ostalo dovolj
117)
132.
grenadirski
polk
so
odposlali
na
italijansko
fronto,
14.
SS
policijski
polk v Savinjsko dolino, 19. SS policijski polk na tajersko, vendar se je kmalu
vrnil nazaj na Gorenjsko, bataljon Heine pa se je nastanil v Idriji.

114

sil za izvajanje izpadov in sunkov proti partizanskemu osvoboje

nemu ozemlju.
Idrija, ki lei v globoki soteski Idrijce in ki jo je s treh
strani obkroalo partizansko osvobojeno ozemlje, je bila silno iz
postavljena in zato je bilo nujno uvrstiti tudi njeno neposredno
zaledje. Edina zveza z zaledjem je bila cesta, ki se iz doline Idrij
ce v serpetinah vzpenja do Godovia, odtod pa vijuga ez Ho
tedrico proti Logatcu. Zato so iz Idrije odposlali kakih 90 do
100
vojakov v Godovi in tam vzpostavili novo postojanko, med
tem ko je bila v Hotedrici domobranska postojanka.
Tudi v notranjosti Dolomitov je takrat e delovala vrsta do
mobranskih postojank, v katerih se je utrdilo dva do tri tiso
domobrancev. Razen postojanke v Hotedrici, kjer je bilo kakih
80 domobrancev, so bile domobranske postojanke e v Rovtah
(250 do 300 mo), pri Sv. Treh kraljih (70 do 80 mo), v t. Jotu
(250 mo), Horjulu (120 mo), na Korenem (60 mo), v Polho
vem Gradcu (140 mo) in e v nekaterih drugih krajih (v Lo
gatcu, na Vrhniki, Dobrovi, v Dravljah itd.).
Kar zadeva Gorenjsko, se je tam decembra 1943 zadrevalo
kakih 8.000 sovranikovih vojakov. Razen 184. polka deelnih strel
cev, katerega poveljstvo je bilo v Kranju in igar enote so upo
rabljali predvsem za zavarovanje eleznikih prog, mostov in
drugih pomembnih objektov, in e nekaterih drugih enot, ki jih
nemko poveljstvo obiajno ni uporabljalo v protipartizanskem
boju (protiletalska zaita in podobno), se je po konani ofen
zivi na Gorenjskem spet nastanil 19. SS policijski polk, ki je
tu ostal vse do pomladi 1944. V boje s partizani pa je vodstveni
tab za unievanje band na Bledu poiljal tudi e omenjeno 2.
in 3. motorizirano oroniko eto Alpenland in druge samostoj
ne policijske ete. V te namene so uporabljali tudi stalne oro
nike posadke, pa tudi akcijski oroniki bataljon kapetana Hnla
in oronike akcijske vode, ki so jih imeli po nekaterih vejih
gorenjskih krajih.
V
decembru 1943 so imeli Nemci v Selki dolini razen Zgornje
Sorice e tri postojanke: v eleznikih je bilo 64, v Selcah kakih
50 in ob mostu v Praprotnem 10 do 12 oronikov. Zelo mona
je bila postojanka v kofji Loki. Tam je bilo kakih 1000 mo.
V Poljanski dolini so imeli Nemci postojanke v Gabrku (13 oroni
kov), Poljanah (kakih 40 oronikov) in Gorenji vasi (kakih 200
obmejnih straarjev in 40 oronikov). Ob cesti, ki iz Gorenje vasi

8*

115

pelje proti t. Jotu in naprej v notranjost Dolomitov, je bila

ob nekdanji nemko-italijanski razmejitveni rti e nemka po
stojanka Luine, katere posadka je tela kakih 200 mo. Druga
taka postojanka je bila v rnem vrhu nad Polhovim Gradcem.
Tam je bilo 170 obmejnih straarjev.
Po ofenzivi Traufe je prilo do sprememb tudi glede nem
ke taktike v boju s partizani. Nemko poveljstvo je namre kaj
hitro ugotovilo, da celo s tako obseno ofenzivo, kot je bila v
novembru, ne more zatreti narodnoosvobodilnega gibanja. Zato
se je moralo po konani ofenzivi, ko je imelo na voljo soraz
merno ibke sile, omejiti le na patruljiranje in lokalne sunke
proti manjim partizanskim enotam. Patruljam in drugim oddel
kom, ki so dobile tako nalogo, so dodajali domae vodie in spo
sobne poveljnike. Nemko poveljstvo je namre prilo do spoz
nanja, da za gverilsko vojno ni odloilno tevilo udeleencev v
kaki akciji, temve spretnost, bojevitost in zvijanost. Patrulje in
drugi oddelki naj bi bili im pogosteje na terenu, da bi jih vi
delo in obutilo tudi prebivalstvo, zakaj na prebivalstvo se ne
moremo zanaati, ker podpira odporniko gibanje in dela za
OF ... S popustljivim nainom borbe ni mo dosei kakega uspe
ha. Vsa oroja je treba brezobzirno uporabiti, etudi bodo pri
tem prizadeti nedolni ljudje .. ."*)
Sicer pa nemkim vojakom tega ni bilo treba posebej pripo
roati, zakaj e poprej so v protipartizanskem boju videli ugodno
prilonost za ropanje in druga nasilja nad prebivalstvom.119)

NAD CERKNIM
(Skica 5)

Vojkova brigada je ostala na ebreljski planoti do 28. novem

bra. To no pa se je iz ebrelj spustila v dolino Idrijce, pri
elinu prela reko in se povzpela na Cerkljanski vrh.

1IS) Povelje vijega vodje SS in policije 18.

vojakega okroja
z dne 21.de
cembra 1943 (Zbornik VI, knjiga
9, dok. t. 201).
,19) Viri: poroilo taba IX.
korpusa z dne 31. decembra 1943(Zbornik
VI,
knjiga 9, dok. t. 152); poroilo
obveevalnega odseka XXVI. divizije z
dne 18.
decembra 1943 (prav tam, dok. t. 84); poroilo obveevalnega centra XXVII. divi
zije z dne 11. decembra 1943 (prav tam, dok. t. 48); povelje oronikega glavarstva
Kranj z dne 5. decembra 1943 (prav tam, dok. t. 173); povelje vijega vodje SS
in policije 18. vojakega okroja z dne 21. decembra 1943 (prav tam, dok. t. 201);
Kapitulacija Italije, stran 609.

116

O Cerkljanskem vrhu je treba povedati nekaj ve, zakaj to

je bila za Vojkovo brigado nekakna domovinska obina. V prvih
mesecih svojega obstoja vse do spomladi 1944, pa tudi e
kasneje se je Vojkova brigada zadrevala na Cerkljanskem ve
kot drugi brigadi Triglavske ali XXXI. divizije. Morda prav zato,
ker je bila ustanovljena v Cerknem in ker so jo sestavljali pred
vsem domaini, so jo raje kot Preernovo ali Gradnikovo brigado
uporabljali za varovanje osvobojenega cerkljanskega ozemlja pred
sovranikovimi vdori iz smeri Idrije in Gorenje vasi. Iz Idrije je
proti Cerknemu peljala pot vzdol reke Idrijce, iz Gorenje vasi
pa je sovranik imel na voljo dve cesti: prvo prek Hotavelj po
dolini Kopanice, drugo pa tudi prek Hotavelj ez Fuine in So
vodenj na sedlo v Kladju (na karti Podlanie). Le kakih petsto
metrov onstran sedla se obe cesti zdruita in se nato spuata
v priblino petsto metrov nie leee Cerkno.
Kadarkoli je bila na Cerkljanskem vsa divizija, so se brigade
spustile v neposredno bliino Gorenje vasi in Idrije (na Gorenje
brdo, Hlave njive, Staro Oselico in Zirovski vrh ali na Razpotje,
Go ve j ek in Gore) in blokirale obe sovrani izhodii za vdore na
osvobojeno ozemlje. e pa je bila glavnina divizije zaposlena
kje drugje in se je bilo treba pri obrambi Cerknega zadovoljiti
le z eno brigado (navadno je to bila Vojkova brigada), potem je
morala ta skriti poloaje in se pribliati Cerknemu. Najbolji
poloaji, s katerih
je bilo mogoe uspeno nadzorovati
vse tri
ceste, ki iz Idrije
in Gorenje vasi vodijo v Cerkno,
so bili na
zadnjem grebenu pred Cerknim, na rti Cerkljanski vrhKladje
(Podlanie)Vrhovec. Poloaji na tej rti so bili ugodni za bra
nilca tudi zato, ker je pred njimi vsaj na levem krilu po
tekala nekdanja italijansko-jugoslovanska meja z inimi ovirami
in minskimi polji, kar je napadalcu zelo oteevalo manevriranje.
Cerkljanski vrh ni samo topografska toka, temve je treba
pod tem nazivom razumeti raztreseno naselje s triindvajsetimi
hribovskimi kmetijami. Prebivalstvo se ukvarja deloma s polje
delstvom, toda glavni vir dohodka je bila ivina. Nekateri kmetje
na Cerkljanskem vrhu so imeli v hlevu tudi po petnajst in e
ve repov. Kmetije
so bile
tako prostrane, da je bilo na nekate
rih izmed njih, na
primer
pri Slabetu, prostora tudi za cel ba
taljon.
Br ko je Vojkova brigada tisto novembrsko no prispela na
Cerkljanski vrh, so se bataljoni razli vsak na svoje poloaje. Prvi

117

bataljon se je nastanil pri Ratovu, 2. bataljon pri Slabetu, 3.

bataljon na Vojskem, 4. bataljon se je spustil v Laze, tab bri
gade pa je zavil na Kladje. Prva naloga, ki so jo bili bataljoni
prejeli, je bilo onesposabljanje cest, ki so peljale z okupiranega
na osvobojeno ozemlje. Izkunje iz zadnje sovranikove ofenzive
so jih nauile, da je treba ceste prekopati temeljito, kajti v na
sprotnem primeru jih bo sovranik zlahka in hitro popravil. Zato
so tabi bataljonov dan za dnem poiljali na to delo kar po
cele ete, tako, da je bilo na poloajih in v patruljah sorazmer
no malo borcev. To bi se jim kmalu maevalo. Nemci so nam
re 3. decembra napravili iz Idrije iznenaden izpad, njihova rtev
pa je bil 5. bataljon Gradnikove brigade, ki je bil tega dne na
Mrzlem vrhu nad Otaleem.
Kaj je ta tam delal? tab divizije je namre hotel poslati
svoje enote globlje proti Dolomitom in po njegovih nartih naj
bi poloaje pred Idrijo prevzela Gradnikova brigada, medtem
ko bi se Vojkova brigada premaknila na irovski vrh. Na nove
poloaje je prvi prispel 5. bataljon Gradnikove brigade, medtem
ko naj bi se mu drugi bataljoni iz te brigade pridruili dva dni
kasneje.
Bataljon je bil preseneen, toda preseneenje ni bilo nujno.
Res je, da se je sovranikova kolona, v kateri je bilo kakih 150
vojakov, pribliala hiam na Mrzlem vrhu iz smeri, odkoder jih
ni nihe priakoval, toda sovranika je neka naa patrulja kljub
temu pravoasno opazila in o tem obvestila bataljonsko povelj
stvo. To obvestila ni vzelo zares in preden je sploh kaj ukre
nilo, je e zaelo pokati. Bataljon je bil e v prvem naletu raz
bit in njegovi ostanki so se umikali proti poloajem Vojkove
brigade na Bevkovem vrhu, medtem ko so nekateri borci, ki niso
poznali terena, zali v minsko polje ob meji. V tem spopadu je
padlo sode po naih poroilih estnajst gradnikovcev,
brkone pa e ve. Med padlimi je bila tudi sestra narodnega
heroja Mihaele kapin-Drine, ki je padla le tri tedne poprej na
irovskem vrhu.
Enote Vojkove brigade sicer niso bile dale od Mrzlega vrha
(4. bataljon je bil v Lazcu, 2. bataljon pa pri Slabetu), toda
napad sovranika je bil tako nenaden in hitro konan, da ni bilo
ve kaj reevati. Razen tega je imel 4. bataljon v Lazcu neu
godne poloaje, saj bi ga sovranik potem, ko je osvojil Mrzli

vrh, lahko napadel z vrha navzdol. Zato se je bataljon moral

umakniti na vije poloaje, boj s sovranikom, ki je skual zav
zeti tudi Bevkov vrh in prodreti k Slabetu, pa je prevzel nase
2. bataljon. Ta je imel izvrstne poloaje, pred njimi pa je bila
istina. Zato mu ni bilo teko zavrniti vse sovranikove poskuse,
da bi se polastil Bevkovega vrha. Boj je trajal vse do sedmih
zveer, ko se je moral sovranik le umakniti prek Otalea in
po cesti ob Idrijci nazaj v Idrijo. V tem boju naj bi sovranik,
sode po poroilu taba IX. korpusa,'20) imel kakih dvajset mrtvih
in mnogo ranjenih, vojkovci pa naj bi ob tej prilonosti zaple
nili tudi est puk in pukomitraljez.
Boj je bil torej uspeen in tako so se vojkovci Nemcem ma
evali za manji poraz, ki so ga pretrpeli tri dni poprej. Neka
nemka bojna patrulja, v kateri je bilo kakih 50 mo, je takrat
napadla bivalie 2. bataljona. Tistega dne je bil skoraj ves ba
taljon zaposlen s prekopavanjem ceste, ki se s Kladja spua
proti Sovodnju. Nemcem se je lahko postavilo v bran le osem
najst borcev, kar je bilo premalo, da bi jih lahko zavrnili. Mo
rali so se umakniti, pri tem pa so izgubili tudi lahko stroj
nico. Kae, da so ob tem napadu Nemci nae tudi presenetili, si
cer se jim brkone ne bi posreilo enega izmed vojkovcev celo
ujeti.12')
Zmagoviti boj, ki ga je izvojeval 2. bataljon ob pomoi 1. in
4. bataljona 3. decembra na Bevkovem vrhu, je bil za vojkovce
velikega pomena. Takrat so namre borci videli, da znajo tudi
Nemci prav hitro stei. Beseda Nemec, ki je e pred to akcijo
predstavljala strah, je priela s tem dobivati izraz zanievanja in
studa. e nekaj takih akcij, pa bo beseda Nemec enaka besedi
Lah, ugotavlja vojni dopisnik 1. bataljona.')

,20) Poroilo taba IX. korpusa z dne 31. decembra 1943 (Zbornik VI, knjiga
9. dok. t. 153). V istem poroilu zasledimo tudi podatek, da je patrulja Vojkove
brigade nekje pri 2ireh ubila in ujela po enega domobranca.
,21)
Vojno poroilo 2. bataljona Vojkove brigade z dne 1. decembra 1943
(IZDG, fase. 282 bII). Toda Jereb Vinko (Mestni muzej v Idriji, Jazne) se spo
minja, da je nemka patrulja na poti proti Slabetu obstreljevala partizane s
strojnicami in da so v tem spopadu bili ubiti trije partizani.
122)
Poroilo kulturnega odseka 1. bataljona Vojkove brigade z dne 8. de
cembra 1943 (IZDG, fase. 282 b-I). V boju, v katerem sta padla Ignacij Leban,
komandir ete iz 2. bataljona, in pukomi trai jeze Matija Vidmar iz 4. bataljona,
naj bi po podatkih Antona Milia-Marka (Dvaindvajset tiso kilometrov, str. 78)
sodeloval tudi 3. bataljon. Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281-1) pa navaja,
da je ta bataljon bil 3. decembra e nekje na Vojskem in je ele naslednjega dne
priel na Planino pod Kladjem.

119

Tri dni kasneje je na obmoje Ledin prispela vsa Gradnikova

brigada, Vojkova pa se je premaknila nekoliko bolj v levo, na
irovski vrh in Staro Oselico.123)

ONSTRAN BLEGOA
(Skica 3)

Naslednjih estnajst dni od 6. do 23. decembra se je

brigada zadrevala okrog Gorenje vasi. Njena poglavitna naloga
je bila, da postavlja zasede okrog sovranikovih postojank v Go
renji vasi, Poljanah in Luinah ter napada nemke in domobran
ske patrulje, e bi prile iz svojih utrdb. Bataljoni so v teh
dneh vekrat spreminjali poloaje, kar je bilo v skladu z na
vodili taba divizije. Ta je bil namre ugotovil, da so pogosti pre
miki najbolja obramba pred takimi in podobnimi preseneenji,
kot jih je bil doivel najprej 5. bataljon Gradnikove brigade, kas
neje pa e nekatere druge nae enote.
Vojkova brigada je bila spet v sredini divizijske razporeditve,
zakaj Preernova je delovala severneje (nad Selko dolino, en ba
taljon so poslali celo v Bohinj), Gradnikova brigada pa juno
(nad Idrijo).
V
prvih dneh ni bilo e nobenih bojev. Do prvega resnejega
spopada je prilo ele 10. decembra, ko je devetlanska zaseda
1. bataljonu pod vodstvom namestnika bataljonskega komandanta
Ferda Tolarja-Mirka pred Gorenjo vasjo priakala nemko pa
truljo tela je 40 mo in jo napadla.124)
... Zgodaj zjutraj, ko je bila e tema, smo krenili v dolino
Kopanice, obli Hotavlje in si onstran vasi izbrali ustrezne po
loaje za zasedo. Po novembrskem snegu se je ojuilo. Sprva je
rosilo, nato je zaelo edalje moneje deevati. Bilo je megleno
in mrzlo vreme. Kmalu nas je premoilo do koe. Nai poloaji
123)
Viri: odredba taba XXVI. divizije z dne 3. decembra 1943 (Zbornik
VI, knjiga 9, dok. t. 17); odredba taba XXVI. divizije z dne 6. decembra 1943
(prav tam, dok. t. 24); poroilo taba IX. korpusa z dne 31. decembra 1943
(prav tam, dok. t. 153); odlomek iz kronike 16. brigade (prav tam, dok. t. 163
in Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 200); dopis XXVI. divizije z dne 6. decembra
1943 (IZDG, fase. 276I); vojni poroili 2. bataljona Vojkove brigade z dne 1. in
4 decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bII); poroilo kulturnega odseka 1. bataljona
Vojkove brigade z dne 8. decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bI); spomini Vinka
Jereba (Mestni muzej v Idriji, Jazne); Dvaindvajset tiso kilometrov, str. 6781;
Gradnikova brigada, str. 159161.
IM) Poroilo oronike postaje Gorenja vas z dne 11. decembra 1943 (Zborn
knjiga 9, dok. t. 183). Iz naih poroil pa je videti, da je do napada na
nemko patruljo prilo 11. in 12. decembra. Vse kae, da gre za pomoto v datumih.

so bili ob robu gozda nad cesto. akali smo e osem ur, Nemcev
pa e vedno ni bilo. e smo mislili, da smo prili zaman.
Priblino ob enih popoldne pa je prihitel opazovalec in nam
ves razburjen sporoil, da se bliajo Nemci. Kmalu smo jih za
gledali. Hodili so deset do dvanajst korakov drug za drugim. Fran
coz Pierre Ogier je s svojo strojnico nameril na prva dva Nemca
s arcem, mi pa smo prevzeli druge za njima.
Br ko smo se oglasili, so se Nemci vrgli na tla. Nekateri
izmed njih so se napravili mrtve, nato pa izkoristili prvo prilo
nost in se ez njivo splazili v kritje. Kot nala se je prav takrat
pokvarila Pierrova strojnica in utihnila. To je Nemce opogumilo
in zaeli so z lahkimi minometi obstreljevati nae poloaje. Kmalu
zatem se je oglasil e njihov teki minomet. Pod varstvom mino
metnega ognja se nam je neka sovranikova skupina splazila v
bok in nas prisilila k umiku .. ,125
V tem spopadu ni bilo na nai strani nobenih rtev, medtem
ko naj bi sode po naih poroilih na sovranikovi strani
padlo vseh est mo, ki so bili v predhodnici, med nadaljnjim
bojem pa naj bi bila ranjena e dva sovranikova vojaka.') Tako
vsaj je povedala neka enska, ki se je bila s kolesom pripeljala
iz Gorenje vasi v Fuine.
Nato je nadzor nad Gorenjo vasjo prevzel 2. bataljon, ki je
v tistih dneh bil na Stari Oselici. Na sovranika so sprva akali
med Hotavljami in Trebijo. Ker ga niso doakali, je skupina
15 borcev krenila proti Gorenji vasi, da bi napadli sovranikove
straarje. Bili pa so neprevidni in so e pri Hotavljah padli v
nemko zasedo.
V naslednjih dneh je bilo na tem obmoju e nekaj manjih
spopadov, vendar brez kakih vejih uspehov ali rtev tako
na nai kakor tudi na sovranikovi strani.
Kmalu zatem so prile v Gorenjo vas moneje okrepitve. Vse
kae, da je to bila posledica nekega obvestila, kako partizani
pripravljajo napad na Gorenjo vas: ... Dne 16. 12. 1943 popol
dne so si na vrhu Srednje brdo (lei 1 km severno od Hotavelj)
zgradili poljske poloaje. Nameravajo onemogoiti osebni promet
med Gorenjo vasjo, obino Oselica in irmi, 20. 12. 1943 na
pasti Gorenjo vas.127)
,25) Spomini Valentina Tratnika.
126 ) Poroilo kulturnega
odseka 1. bataljona Vojkove brigade z
dne 11. de
cembra 1943. Toda poroilotaba IX. korpusa z dne 31. decembra 1943
(Zbornik
VI, knjiga 9, dok. t. 153)
navaja, da so Nemci imeli 7 mrtvih in
12 ranjenih,
medtem ko zgoraj omenjenonemko poroilo priznava le dva ranjenca.
I27)
Poroilo oronike postaje Gorenja vas z dne 17. decembra 1943 (Zbor
nik VI, knjiga 9, dok. t. 195).

121

V abraah, pol ure nad Srednjim brdom, se je od 10. de

cembra dalje zadreval 3. bataljon Vojkove brigade, medtem ko
je bil 4. bataljon e nekoliko bolj proti severu, na Malenkem
vrhu in v Jazbinah.
Kako mone so bile sovranikove enote, ki so 20. decembra
v ve kolonah krenile proti 3. in 4. bataljonu, ni natanno znano.
Nekatere so se naim poloajem bliale prek Javorij, druge pa
ez Hotavlje po Logarski grapi proti Malenkemu vrhu. Br ko je
3. bataljon zvedel, da je sovranik v bliini, je takoj zasedel po
loaje nad abraami in o tem obvestil tudi 4. bataljon. Sovra
nik je pustil tretjega na miru, toda z vso mojo je napadel etr
tega. Prvi streli so se oglasili okrog desetih, nato pa je nenehno
pokalo vse do treh popoldne. Borci 4. bataljona so se e kar
uspeno upirali sovraniku, eprav jih je bilo na poloajih le
sedemdeset, sovranikovih vojakov pa vsaj estkrat toliko.
Brez rtev tega dne le ni lo. Nemci so v Sui prestregli neko
nao patruljo, ki se je bila vraala v bataljon, in jo napadli.
Nai so se sovraniku postavili v bran in so nekega Nemca celo
ranili. Med spopadom so sovranikovi vojaki nae obkolili. Borci
so skuali uiti, kar se je posreilo enemu samemu, druga dva
pa so Nemci ujeli. Ujeta partizana so Nemci na vso mo pre
tepali in ju skuali prisiliti, da bi povedala vse, kar vesta, nato
pa so ju ustrelili.
Ni natannih podatkov o tem, kolikne so bile nemke iz
gube. Brkone so bile precejne, saj so kasneje zvedeli, da so
samo iz Javorij odpeljali ranjence na dveh kamionih.
Proti veeru so se zaele nemke kolone vraati v dolino.
Ena izmed njih se je z Malenkega vrha spustila tudi v Logar
sko grapo in krenila proti Hotavljam. To je bila sijajna prilo
nost za 3. bataljon, ki mu je s Studorja (na poti HotavljeLe
skovica) prihitel na pomo tudi del 2. bataljona. Nai so sovra
nika takoj napadli in mu prizadejali nekaj izgub, toda vrnitve
v Gorenjo vas mu le niso mogli prepreiti.
V naslednjih dveh dneh se ni zgodilo ni posebnega. Med
tem je tab brigade e prejel ukaz, naj se z enotami vred pre
makne na nove poloaje na irovskem.')
128)
Viri: poroilo taba IX. korpusa z dne 31. decembra 1943 (Zbornik VI,
knjiga 9, dok. t. 153); odlomek iz kronike 16. brigade (prav tam, dok. t. 163);
poroili oronike postaje Gorenja vas z dne 11. in 17. decembra 1943 (prav tam,
dok. t. 183 in 195); dopis taba XXVI. divizije z dne 6. decembra 1943 (IZDG,
rase. 276I); kronika Vojkove brigade (Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 200);

122

NAPAD NA TAB BRIGADE

(Skica 6)

Premik Vojkove brigade na irovsko proti koncu decembra

1943 je v neposredni zvezi z ukazom taba III. operativne cone
tabu Triglavske divizije, naj se s svojimi enotami priblia Do
lomitom, vdira vanje, napada sovranikove patrulje, kolone in
manje postojanke ter mobilizira in varuje irovsko dolino pred
sovranikovimi vdori. Odsotnost naih enot je bila namre opogu
mila posadke domobranskih postojank v Dolomitih, zlasti tistih
s Sv. Treh kraljev, Rovt in t. Jota, da so se njihove patrulje
in kolone edalje pogosteje pojavljale na irovskem vrhu in irovski dolini ter terorizirale tamkajnje partizanom naklonjeno
prebivalstvo, hkrati pa med partizanskimi razhajkanci novaile
ljudi za svoje enote.
Medtem ko se je Gradnikova brigada zadrevala juno od
Idrije in se sukala predvsem okrog Hotedrice in Godovia in
ko je Preernova brigada uspeno delovala okrog kofje Loke in
Kranja, je Vojkova brigada dobila nalogo, naj se 23. decembra
ponoi zbere na obmoju Trebije, naslednjo no pa nadaljuje
pohod proti irem. Njen cilj naj bi bila najnoveja domobran
ska postojanka, ki so jo bili v tistih dneh vzpostavili na Goropekah nad irmi. e bi domobranci tam tudi obstali, potem bi
z Goropek lahko nadzirali vso irovsko dolino. En bataljon naj
bi krenil tudi na obmoje rnega vrha nad Polhovim Gradcem,
kajti tam so imeli domobranci zaradi odsotnosti naih enot pov
sem proste roke.
Brigada se je v smislu ukaza taba Triglavske divizije v noi
med 23. in 24. decembrom zbrala na Stari Oselici nad Trebijo,
naslednjo no pa je krenila proti irem. Domobranske postojan
ke na Goropekah pa ni bilo treba napadati, zakaj sovranik jo
je bil medtem izpraznil, pa pa je e nadalje z monimi patru
ljami in zasedami nadzoroval vse blinje vasi. Tako je bila na
primer iz neke hie, iz katere so bili kar trije pri domobrancih,
vojna poroila Vojkove brigade z dne 12., 22., 23. in 25. decembra 1943 (IZDG,
fase. 283I); poroilo kulturnega odseka 1. bataljona Vojkove brigade z dne 11.
decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bI); vojna poroila 2. bataljona Vojkove brigade
z dne 15., 16., 19. in 22. decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bII); vojna poroila
3. bataljona Vojkove brigade z dne 19., 22. in 23. decembra 1943 (IZDG, fase. 282
bII); vojni poroili 4. bataljona Vojkove brigade z dne 21. in 23. decembra 1943
(IZDG, fase. 282 bII); Dvaindvajset tiso kilometrov, str. 8094; spomini Va
lentina Tratnika; zapisniki partijskih sestankov 1., 2. in 3. ete 4. bataljona iz
decembra 1943 (CK ZKS, K 9/1943III C).

napadena tudi patrulja 2. bataljona, ki so jo poslali proti Sv.

Trem kraljem. To je bilo 26. decembra. Medtem ko ta patrulja
ni imela nobenih izgub, je imela neka druga obveevalna sku
pina 4. bataljona manj sree: nao skupino je v vasi Log med
Goropekami in Sv. Tremi kralji obkolilo kakih 80 do 90 domo
brancev. Dva borca sta kljub temu ula, tretjega so domobranci
ranili in ujeli. Nato je krenil v napad ves 4. bataljon in po dveurnem boju sovranika pognal nazaj proti Sv. Trem kraljem.')
Priznati je treba, da so bili poloaji Vojkove brigade zelo
izpostavljeni in da so imeli nezadostno zavarovane boke. V Logu,
slabo uro hoda do Sv. Treh kraljev, se je nastanil 2. bataljon,
na Ravnah pa 4. bataljon. Na njunem levem krilu, na irovskem
vrhu je bil 1. bataljon, na desnem krilu, v Vrsniku, pa 3. ba
taljon. Vsi tirje bataljoni so bili torej usmerjeni izrazito v Do
lomite, boki pa so bili odkriti. Nezadostno je bila nadzorovana
smer IdrijaGovojekiri, prav tako tudi smer Gorenja vas
iri in Luineiri.
Kljub temu se v prvih dneh ni zgodilo e ni posebnega, zakaj
domobranci so se potuhnili, hkrati pa skrbno zbirali obveevalne
podatke o razporeditvi naih enot.
Partizani so na boini veer v ireh priredili miting, na kate
rem sta govorila namestnik divizijskega komisarja Branko Karapanda-Matjaek in operativni oficir Vojkove brigade Bojan Hojan-Marko. Zagotavljala sta ljudem, da Vojkova brigada ne bo do
volila domobrancem, da se sprehajajo po ireh in ustrahujejo
prebivalstvo. Udeleenci mitinga, teh pa ni bilo malo, so se razvese
lili ob teh besedah. V naslednjih dneh so po vsej irovski dolini
pripravljali novoletna darila za borce Vojkove brigade. eprav
je bilo tudi e v ireh utiti pomanjkanje, so irovske ene in
dekleta napekla mnogo kolaev in potic ter zbrala precejne
koliine zimskega perila in cigaret.
Medtem ko se je brigada mudila na irovskem in uivala
gostoljubje tamkajnjega prebivalstva, so Nemci iz Idrije izkori
stili prilonost in odhajali ve dni zaporedoma po boinico v
Otale in sosedna naselja. Tam so ropali praie, kokoi in drugo,
kar jim je pa prilo pod roko, nato pa so se z naropanimi stvar
mi hitro vraali nazaj v Idrijo, da jih ne bi spotoma presenetili
partizani. Zato je 3. bataljon poslal tja zasedo, toda Nemci so
129)
Po naih poroilih je v tem spopadu padlo est domobrancev, nekaj pa
jih je bilo ranjenih.

124

jo brkone nekako zaslutili, saj jih odtlej ni bilo ve iz utrjene

Idrije.
Tudi 2. bataljon je v teh dneh poslal eno izmed svojih et v
zasedo pred Luine. Nemcem pa se ni dalo iz toplih prostorov
v sneg in mraz, zato je naa zaseda ostala brez vsakega dela.
Silvestrovo je bilo spet ugodna prilonost za miting v ireh,
esar ni kazalo zamuditi. Udeleba je bila velika in ljudje so bili
z obsenim programom, ki ga je izvajala brigadna kulturna sku
pina ob pomoi divizijskih propagandistov na elu z Jocom, zelo
zadovoljni. Uvodni govor je imel brigadni komisar Vinko umrada-Rado. Nato so se vrstile pesmi in zborne recitacije, najbolj
pa je ugala ruska pesem V boj za rodinu, ki jo je zapel
divizijski pevski zbor nekoliko pred polnojo. Opolnoi pa je
zbranim irovcem in borcem estital sreno in uspehov polno
novo leto 1944 namestnik brigadnega komandanta Oto VrhunecBla Ostrovrhar.
Novo leto se je slabo zaelo. Komandant 1. bataljona Karel
Novak-Tone, oficir kraljevske jugoslovanske vojske, je kaj rad
postopal tako, kot so ga bili uili v vojakih olah. Pri tem se
ni mnogo oziral na to, e so njegovi postopki v skladu s preiz
kueno partizansko taktiko. Tako je bilo tudi tega dne.130) Zbral
je skupino komandirjev in politinih komisarjev ter z njimi odel
na pregled novih poloajev, ne da bi pri tem poskrbel za ustrezno
zavarovanje. Med pregledom so jih iznenada napadli domobranci.
Njihova tevilna premo je bila oitna in nai so se morali
umakniti, toda ob tej prilonosti sta padla dva politina komi
sarja in en etni komandir. e isto no je zaropotalo tudi pri
Sv. Treh kraljih. Za to je poskrbela skupina borcev 1. bataljona,
ki je demonstrativno napadla to domobransko gnezdo in hotela
njegove branilce s tem prisiliti, da no prebijejo v okopih in na
mrazu. Nedvomno jim je to tudi uspelo.
Nato je bilo dva dni povsem mirno. Sovranika ni bilo blizu,
pa tudi nai so mirovali. Pa pa je prilo do manjih sprememb
glede razporeditve bataljonov. Prvi bataljon se je nastanil pri
Demarju na irovskem vrhu, 2. bataljon se je iz Loga premaknil
,30) O tem dogodku ni nikjer ni napisanega, spominjajo pa se ga nekdanji
borci 1. bataljona. Sporen je le dan dogodka. Anton Mili-Marko, takratni namest
nik brigadnega komisarja trdi, da je to bilo 1. januarja 1944, medtem ko bi to
utegnilo biti tudi dva dni kasneje, ko je 1. bataljon zasedal nove poloaje na
2irovskem vrhu.

125

na Goropeke, 3. bataljon je e nadalje ostal na Vrsniku,131) 4. ba

taljon pa se je z Raven premestil na drugo stran ceste v Opale.
tab brigade je dotlej bil v Dobraevi, tega dne 3. januarja
pa se je nastanil v irovskem upniu.
Naslednje jutro ni kazalo na ni hudega. Brigadni komisar
Vinko umrada-Rado je zavil na Goropeke k 2. bataljonu, novi
naelnik taba Joe Avsec-apajev, ki je nekaj dni poprej
priel iz Gradnikove brigade, pa k 3. bataljonu na Vrsnik. Bri
gadni komandant Milan Tominec je bil v tistih dneh v Cerknem,
namestnika brigadnega komisarja Antona Milia-Marka pa so
prejnjega dne premestili iz brigade drugam.123) Potemtakem sta
v brigadnem poveljstvu ostala le namestnik brigadnega koman
danta Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar in operativni oficir Bojan
Hojan.
Dne 4. t. m. ob pol desetih dopoldne, se spominja vojni
poroevalec Joe raj, sem pisal na pisalni stroj lanek Ogareva
Tovariici Drini v spomin, ki mi ga je diktiral avtor sam. lanek
se zaenja takole:
.Drina, lepo je ivljenje v borbi, v samozatajevanju, v iz
polnjevanju vseh dolnosti do domovine, kot si ga ivela ti.
Tvoja navzonost je vlivala poguma celo tovariem, ki so omaho
vali pod teavami, katere nalaga dananja borba za svobodo. Se
danes ne morem verjeti, da te ni ve med nami. Pa saj je tvoj
duh navzo povsod. Tvoja nikoli mirujoa narava je bila vedno
zaposlena in zmeraj vedrega obraza si nam pripovedovala dogodke
iz bojev ...
Tedaj nas je deurni obvestil, da moramo takoj pospraviti
vse akte in opremo, ker so Nemci v bliini. V rekordnem asu
131)
Tretji bataljon je bil kakih tirinajst dni brez 3. ete, ki je bila poslana
smislu navodil taba Triglavske divizije prav pred Medvode. Tam je skupina
iz te ete 24. decembra minirala med Mednim in Vimarji elezniko progo, nato
pa nad cesto v Mednem postavila zasedo. Ta je kmalu zatem napadla osebne
avtomobile, v katerih so se prevaali Nemci. Skupina, v kateri je bil tudi Franc
Uhan, se je nato hotela prikljuiti svoji eti, toda ta je medtem e odla. Zato
se je ez dan zatekla k menarju v Studene, ki jim je svetoval, naj se skrijejo
v podstreje v seno, e bi morda prila kaka nemka patrulja. Nemci so res
prili in vse pretaknili, toda borcev v senu le niso nali.
Tretja eta 3. bataljona je pred vrnitvijo v brigado izvedla e nekaj manjih
akcij. Tako je 28. decembra napadla nemko postojanko v Preski in pri tem
enega Nemca ubila, drugega pa ranila. Nemci so jo zaeli zasledovati, pa tudi
neko eto Gorenjskega odreda, ki je delovala skupno z njo, toda v bojih, do
katerih je pri tem prilo, so spet imeli kakih est ali sedem mrtvih vojakov.
Tretjega januarja pa sta obe eti postavili na cesti SoraDraga zasedo nemkim
obmejnim straarjem. Prilo je 14 Nemcev, izmed katerih se jih po napadu pet ni
nikoli ve dvignilo. Vsi drugi, razen enega, so bili ranjeni. Nai padlim in ra
njenim
sovranikovim vojakom niso mogli odvzeti oroja, zaseda je bila le
kakih dvesto metrov dale od sovranikove postojanke v Sori, odkoder so takoj
zaeli obstreljevati partizane.
132) Na njegovo mesto v brigado je nekaj dni kasneje priel Petar AlfireviPero.

126

iri. upnie je stalo poleg cerkve, kjer je na sliki videti kup ruevin

smo to storili. V zadnjem hipu nam je uspelo, da smo stopili

na cesto, kjer so Nemci takoj odprli na nas moan mitraljeki
ogenj. Zaklonili smo se za sosedne hie in z vsem razpololjivim
orojem zaeli streljati po Nemcih. Zanemo se prebijati, nekaj
tovariev je ranjenih, nekaj jih oblei na zemlji .. ,133)
Priblino tako se je zaelo. Prvi je na Nemce naletel Joe
Avsec-Capajev na poti proti Vrsniku. Sovranik je zael nanj
streljati in to je bil znak za nae, da je na cesti, ki iz irov vodi
proti Idriji, nekaj narobe. Medtem se je v iri vrnil tudi brigadni
komisar. Kae, da so se pri umiku le preve obirali, in se je med
tem na pobojih irka e pokazala neka kolona, za katero so sprva
celo menili, da so nai. Ker pa je tedaj v zgornji del irov
vdrla e neka druga skupina Nemcev, so se nai v ireh znali
med dvema ognjema. eprav so se krepko upirali, so se le morali
277

Por*l

Vojkove

brigade

dne

7.

januarja

1944

(IZDG,

fase.

127

umakniti, to pa celo v zelo neugodnih okoliinah. Pri tem je

padlo osem vojkovcev.'34)
Nemci bilo jih je le kakih sto petdeset se v ireh niso
zadrevali dlje kot kako uro, saj so vedeli, da so se znali sredi
kotla, ki so ga z vseh strani obkroali partizanski bataljoni.
Umaknili so se po isti poti, po kateri so bili prili ez Govejek
proti Idriji. Tokrat jih je 3. bataljon, ki je bil na Vrsniku, le
opazil. Ko so se vraali, jih je v hrbet obstreljeval s tekimi
mitraljezi in jih, kot poroajo, kakih petnajst pobil ali ranil.
Nemcem se jo tako mudilo, da na ogenj 3. bataljona sploh niso
odgovarjali, temve so ranjence in mrlie na Govejku naloili na
vozove in jih odpeljali v Idrijo.
Ni povsem pojasnjeno, kako so mogli Nemci neopazno priti
ez Govejek v iri. Mono je, da je patrulja 3. bataljona, ki je
nadzorovala to smer, slabo opravljala svojo nalogo, ali pa so se
Nemci nekje potuhnili, spustili patruljo mimo sebe in mimo
nadaljevali pot proti irem.
Toda Nemci niso krenili nad Vojkovo brigado le s kolono,
katere izhodie je bila Idrija in ki se je tako sreno prebila v
iri in se nato e precej manj uspeno vraala nazaj v Idrijo.
Hkrati s to sta se proti irem napotili e dve koloni: prva je
krenila iz Luin proti Zirovskemu vrhu, druga pa s Sv. Treh
kraljev proti Goropekam.
Kolona, ki se je v dopoldanskih urah vzpenjala v irovski
vrh, bi na 1. bataljon presenetila, e je ne bi opazila neka naa
skupina, ki je bila na ogledovanju poloajev. Nemci in domobran
ci so deloma na smukah, deloma pa pe pritiskali proti grebenu
desno od nje. Bataljon je takoj pohitel na poloaje in po ostrem
boju sovraniku prepreil, da bi dosegel svoj cilj iri. Sovra
nik, katerega izgube niso znane, se je moral umakniti, toda tudi
1. bataljon je imel pet mrtvih, medtem ko je bil en borec ranjen.
Prav po tem podatku je soditi, da je moral sovranik vsaj del
1. bataljona le presenetiti, ali pa je bil odpor slabo organiziran,

,34) V 2ireh se je zlasti izkazal kurir Janko (njegovega priimka ni bilo mo

goe ugotoviti), ki je Nemce, ko so pritiskali za naimi, zadreval z bombami,
eprav ga je drobec mine zadel v roko, krogla iz puke pa v nogo. Kljub temu
se je sreno prebil, toda poslati so ga morali na zdravljenje v bolninico.
Padli so Ivan Plut, dr. Robert Kramberger, Mitja, Viktor Eren, Franc Tuar
in e dva borca. Ranjencev je bilo ve, med njimi tudi brigadni kronist Andrej
Pagon-Ogarev.

128

sicer pri enem samem ranjencu ne bi moglo biti kar pet padlih
borcev.135)
Umaknil pa se ni le sovranik, temve tudi partizani. Ko so
proti veeru deli tega bataljona prispeli pred Selo, kjer se je
bil po dopoldanskem napadu ustavil tab brigade, je tamkajnji
straar, misle, da se bliajo Nemci, zael nanje streljati. K srei
ni nikogar zadel, nesporazum pa so tudi kaj hitro zgladili.
Zelo dobro se je tega dne dral 2. bataljon, ki mu je povelje
val Pavel Je-Stanko. S Sv. Treh kraljev je krenilo proti Goropekam kakih 60 domobrancev. Borci 2. bataljona so jih spustili
blizu svojih poloajev, nato pa jih napadli. Poroajo, da so do
mobranci vzdrali le kako uro in so se potem, ko so imeli pet ali
est ranjencev, jadrno umaknili, odkoder so bili prili. Takoj nato
so se oglasili sovranikovi minometi in top s Sv. Treh kraljev,
ki so zaeli obstreljevati poloaje 2. bataljona. Ta je tam pustil
le nekaj mitraljekih trojk, drugi borci pa so se umaknili v kritja.
Ko je bilo obstreljevanja konec, so se spet vrnili na poloaje.
To pa je bilo e skoraj odve, zakaj domobrancev tega dne ni
bilo ve nazaj.
Naslednjega dne, 5. januarja, sta se 2. in 4. bataljon nad Goropekami znala v zelo teavnem poloaju. To pa ne le zato, ker
so ju v dopoldanskih urah napadle zelo mone domobranske sile
(naa poroila govore kar o 500 domobrancih) in ker bi ju utegnil
umik v irovsko dolino drago stati, temve tudi sprio tega, ker
na levem krilu po umiku 1. bataljona na Selo ni bilo nikogar ve.
Kljub temu je sovraniku uspelo ele po triurnem boju potisniti
del 4. bataljona nazaj proti Goropekam, toda ko ga je skual
zasledovati, se je znael v navzkrinem ognju naih enot, ki so
e vztrajale na prejnjih poloajih, in enot, ki so imele poloaje
nad Goropekami. Odlino vlogo pri tem je odigral 1. vod 1. ete
s svojim mitraljezcem Maksom Podobnikom. Sovranik se je mo
ral nato z obutnimi izgubami vrniti proti Sv. Trem kraljem.136)
,35)
1. bataljon bi prejnjega dne skoraj izgubil izvrstnega mitraljezca Plerra
Ogiera. Ko so ga poslali v patruljo, je izgubil zvezo s tovarii* Prenoil je v
nekem hlevu, ne da bi vedel, da so v hii domobranci in Nemci. Ti so ga izsledili
in ga skuali ujeti. Pierre pa je mednje vrgel bombo, nato pa skoil skozi
okno. eprav so streljali za njim, jim je le uel. Nato je e dva dni taval
naokrog, preden je nael brigado. Tega mu ni zameriti, saj kot Francoz ni poznal
ne terena ne jezika.
,36)
Petnajstdnevno operativno poroilo taba IX. korpusa z dne 15. januarja
1944 (Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 81) navaja, da se je boja udeleilo kakih
400 domobrancev iz Rovt, Sv. Treh kraljev, Vrhnike in Ljubljane in da jih je
kakih trideset padlo, ve pa jih je bilo tudi ranjenih. Dejanske izgube so bile
brkone manje.

9 Vojkova brigada

129

eprav sta se 2. in 4. bataljon pod poveljstvom Pavla JeaStanka in Mirka Dukia zelo uspeno borila, je brigadno povelj
stvo le menilo, da bo bolje, e se zaasno umakne s tega vroega
terena blie Cerknemu. Brigada je namre imela preve izpostav
ljene poloaje, manevriranje pa ji je bilo sprio snega zelo ote
eno. Domobranci in Nemci so bili iz dneva v dan vse nadleneji
in e bi se nai hoteli izogniti preseneenjem, bi morali biti
borci nenehno na poloajih. To pa ni bilo mogoe, ker je pritiskal
hud mraz.
Brigada se je zbrala in krenila na nove poloaje 5. januarja
ponoi, takoj zatem, ko so v ireh pokopali rtve nepriakovanega
nemkega napada na brigadni tab. Brigada je odla nazaj na
Cerkljanski vrh in v blinjo okolico.137)

NAD IDRIJO
(Skica 1)

Od 6. januarja, ko je brigada prispela na obmoje Cerkljan

skega vrha, pa do 12. januarja, ko je bila v nartu XXXI. divizije
nova veja akcija, so borci lahko mirno poivali. Edina vojaka
akcija v tem obdobju je bil demonstrativni napad 3. bataljona s
tekim minometom, tekimi in lahkimi strojnicami na Idrijo.
eprav napad, ki ga je bataljon izvedel 7. januarja, ni bil miljen
resno, je med Nemci v Idriji nastala straanska zmeda. Menda so
iz gostiln in kina drveli na piano brez plaev in kap, misle, da
so partizani vdrli e v mesto.
Zelo prizadevni so bili v teh dneh kulturniki, ki so po blinjih
vaseh prirejali mitinge. S tem v zvezi je treba omeniti, da je
137)
Viri: odredba taba III. operativne cone z dne 14. decembra 1943 (Zbor
nik VI, knjiga 9, dok. t. 63); odredba taba XXVI. divizije z dne 17. decembra
1943 (prav tam, dok. t. 77); povelje taba XXVI. divizije z dne 22. decembra
1943 (prav tam, dok. t. 106); poroilo taba IX. korpusa z dne 31. decembra
1943 (prav tam, dok. t. 153); odlomek iz kronike 16. brigade (prav tam, dok. t.
163); poroilo propagandnega odseka Vojkove brigade z dne 7. januarja 1944
(Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 32); poroilo propagandnega odseka Vojkove bri
gade z dne 13. januarja 1944 (prav tam, dok. t. /1); 15-dnevno poroilo opera
tivnega odseka taba IX. korpusa z dne 15. januarja 1944 (prav tam, dok. t. 81);
kronika Vojkove brigade (prav tam, dok. t. 200); vojna poroila Vojkove brigade
z dne 3., 7. in 8. januarja 1944 (IZDG, fase. 277III); vojna poroila Vojkove
brigade z dne 26., 29. in 31. decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bI); vojno poroilo
2. bataljona Vmkove brigade z dne 26. decembra 1943 (IZDG, fase. 282 bII);
vojno poroilo i. bataljona Vojkove brigade z dne 29. decembra 1943 (prav tam);
vojno poroilo 4. bataljona Vojkove brigade z dne 26. decembra 1943 (prav tam);
Partizanski dnevnik, 6. januarja 1944 (IZDG); Dvaindvajset tiso kilometrov, str.
9498; Kronistini zapis o ireh, str. 4546; spomini Pavla Jea-Stanka, Janka
Prezlja-Staneta, Vinka Sumrade-Radoa in Franca Uhana.

130

Stab Vojkove brigade. V zadnji vrsti stoji v sredini bolniarka Meri Lah, na
njeni desni strani politini komisar brigade Joe Kuk-Branko, na levi pa nje
gov namestnik Petar Alfirevi-Pero. Prvi z desne strani stoji tabni administator
Joe raj. V prvi vrsti ima brzostrelko v roki komandant brigade Joe AvsecCapajev, levo od njega pa vidimo Miroslava Pirca, Tadeusza Sadowskega in Ma
tijo Oprenika-Matka

ljudska oblast v Cerknem sklicala za nedeljo 9. januarja veliko

zborovanje. Dvorana v vojanici je bila nabito polna. Najprej je
govoril delegat AVNOJ Ivan Novak, za njim je France Bevk
spomnil poslualce na zatiranje primorskega ljudstva pod Italijo,
nazadnje pa se je oglasil e Franc Leskoek-Luka in pojasnil raz
like med staro in novo Jugoslavijo ter vlogo komunistine partije
v Osvobodilni fronti.
V
ted dneh je brigada dobila spet novega komisarja. Vinko
Sumrada-Rado je bil odpoklican, namesto njega pa je priel
Joe Kuk-Branko, ki je dokonal partijski teaj, prej pa je bil
bataljonski komisar v Gradnikovi brigadi.

Ko se je 10. januarja v tabu brigade zglasil vrilec dolnosti

komandanta XXXI. divizije Duan vara-Dule,138) je to bil tudi za
nepouene znak, da je treba priakovati novo akcijo. In zares, e
naslednjega dne so v tabu brigade sklicali sestanek z vsemi
bataljonskimi poveljstvi.
Za kaj je pravzaprav lo?
tab XXXI. divizije je nartoval obseno akcijo proti Idriji
in nekaterim dolomitskim postojankam. Trinajstega januarja po
noi naj bi Vojkova brigada z 2. in 3. bataljonom napadla Idrijo
in z minerskim vodom uniila rudnike naprave. Naloga 4. bata
ljona je bila v tem, da se postavi v zasedo med Idrijo in Godo
viem, 1. bataljon pa naj bi demonstrativno napadel Rovte. V
tistih dneh je bilo v Idriji kakih tiso dobro oboroenih Nemcev,
manji posadki so imeli tudi v Spodnji Idriji (65 mo) in na
Marofu med Idrijo in Spodnjo Idrijo (20 mo). V Godoviu je
bilo e nadalje kakih 100 nemkih vojakov, v Rovtah pa 370 do
mobrancev.
Gradnikova brigada se je v teh dneh zadrevala juno od
Idrije z nalogo, da naslednjo no napade domobransko posto
janko v Hotedrici (60 do 70 mo), Preernova brigada pa se je
nastanila na irovskem vrhu in Vrsniku, da bi diviziji varovala
levi bok.
Odve je ugotavljati, e nart ni bil morda prezahteven,
zakaj akcija ni uspela zaradi preproste tehnine ovire: kurir s
poveljem ni pravoasno prispel v naznaeno enoto. Zgodilo se je
takole:
Tretji in 4. bataljon, ki sta imela najdaljo pot, sta se e
11. januarja popoldne spustila v Cerkno, odtod pa krenila ez
elin in Idrijco, ki je zaradi nizkega stanja vode ni bilo teko
prebresti, v Jagre. Z njima je bila tudi divizijska eta s tekim
orojem. Iz Jagr so vse tri enote krenile naprej naslednjega
dne zjutraj in kar podnevi hodile saj ni bilo nevarnosti pred
sovranikom proti ekovniku. Tam so prenoile, naslednjega
dne 13. januarja popoldne pa so se spustile na svoje nove
poloaje: 3. bataljon z divizijsko eto s tekim orojem pred
Idrijo, 4. bataljon pa med Idrijo in Godovi, zakaj divizijsko
poveljstvo je spremenilo svoj nart to no naj bi napadli idrij138)
Le dva tri dni kasneje je z Dolenjskega prispel Stane Potoar-Lazar,
ki je bil imenovan za komandanta divizije, Duan vara-Dule pa je bil njegov
namestnik. Politini komisar divizije je bil e od poprej Ciril Keri-Metod.

132

ski rudnik, naslednjo no pa Hotedrico. Bataljona sta akala

vso no, toda o 2. bataljonu, ki bi moral z minerskim vodom
opraviti poglavitno nalogo, ni bilo ne duha ne sluha. Kaj se je
bilo zgodilo? Iz taba brigade so e zjutraj poslali dva kurirja v
2. bataljon, kjer je bil tudi brigadni komandant, z natannimi
navodili o nartovani akciji. Bataljon je takrat bil na Laniu,
juno od Slabeta. Kae, da so prav tega dne nemke patrulje
kriarile po tem terenu, saj sta kurirja kar dvakrat naletela
nanje in sta zato v tab 2. bataljona prispela ele pozno ponoi.
Bataljon seveda ni mogel pravoasno priti pred Idrijo. Sicer pa
so medtem Nemci v Idriji tudi e zautili prisotnost 3. bataljona
na zahodni strani mesta in ga zaeli obstreljevati s tekimi mi
nometi in mitraljezi.
Tako je akcija na idrijski rudnik padla v vodo in zjutraj
ob treh sta se 3. in 4. bataljon umaknila od Idrije. Prvi bataljon,
ki je imel samostojno nalogo, je v redu prispel pred Rovte in
jih demonstrativno napadal, nato pa se vrnil spet nazaj.
Naslednjo no med 14. in 15. januarjem naj bi bilo
teie napada na Gradnikovi brigadi. Ta naj bi napadla in osvo
jila domobransko postojanko v Hotedrici.
Vojkova brigada je pri tem imela zelo pomembno vlogo. Pre
preiti bi namre morala sovranikovo posredovanje iz smeri
Godovia oziroma Idrije. To naj bi storila tako, da bi 3. bataljon
demonstrativno napadal Godovi, 4. bataljon pa bi bil v zasedi
med Godoviem in Hotedrico. Prvi in 2. bataljon sta ostala na
vzhodni strani Idrije; 2. bataljon je bil v zasedi med Idrijo in
Veharami, 1. bataljonu pa so spet prepustili Rovte.
Napad na Hotedrico se je ponesreil, ker je domobranski
posadki prispela pomo iz Idrije prek Godovia torej iz smeri,
ki bi jo morale zapirati enote Vojkove brigade. Kdo je bil kriv?
Tretji bataljon je sicer napadel Godovi, vendar je bil pri tem
zelo neodloen. Najhuje je to, da je bataljonski komandant ob
dveh ponoi ukazal umik, ne da bi za to dobil povelje ali dovolje
nje brigadnega poveljstva.
etrti bataljon je tudi pravoasno prispel na poloaje med
Godoviem in Hotedrico, toda e ob dveh ponoi so iz smeri
Godovia pripeljali trije tanki po nekaterih drugih podatkih
le en tank in en oklopni avtomobil in zaeli obstreljevati nao
zasedo. Ko je prispela e sovranikova pehota, se je bataljon
umaknil. S tem je bila sovraniku pot v Hotedrico odprta, napa-

133

da na to domobransko postojanko pa tudi ni bilo ve mogoe

nadaljevati.13)
Dejstvo je, da Vojkova brigada svoje naloge ni opravila, saj
so Nemoi njene poloaje brez kakega monejega odpora zlahka
prebili. Res je, da so imeli oklopna vozila. Toda tudi ta bi bilo
mo zaustaviti ali jih celo uniiti, e bi cesto minirali ali pa vsaj
eznjo nametali debla. Storili pa niso ne eno ne drugo in odtod
izhaja tudi neuspeh.
Tretji in 4. bataljon, s katerim je bil tudi tab brigade, sta
se nato premaknila ez Zadlog na Vojsko, odtod pa naslednjega
dne 17. januarja na Jagre in e naprej ez elin na Cer
kljanski vrh. Tam sta e bila tudi 1. in 2. bataljon.
V
brigadnem poveljstvu je nastala nova sprememba: Milana
Tominca so poklicali v tab divizije, za novega komandanta pa
postavili Joeta Avsca-Capajeva. V tab divizije je bil premeen
tudi operativni oficir Bojan Hojan-Marko.140)

PRED KOFJO LOKO

(Skica 3)

e ni bila dobro konana akcija na Hotedrico, e je tab

XXXI. divizije imel v nartu novo akcijo, toda tokrat ne ve v
Dolomitih, temve na Gorenjskem. Cilj njenega napada je bila
oronika posadka v eleznikih v Selki dolini. Tam je bilo 55
dobro oboroenih in utrjenih nemkih oronikov.
Kaj je hotel tab divizije dosei s tem napadom? Glede na to,
da je Preernova brigada decembra in januarja uspeno delovala
tudi severno od Selke doline in da so se morali Nemci kar po
miriti z njeno prisotnostjo na tem obmoju, je Selka dolina s
svojimi postojankami postala velika ovira za raziritev osvoboje
nega ozemlja proti severu in severovzhodu. Podnevi prehod ez
l35) Ko so kasneje ugotavljali krivdo za nemki prodor v Hotedrico, se niso
mogli zediniti v tem, ali je nemka kolona prispela iz Idrije, kjer bi jo moral
e pred Godoviem ustaviti 2. bataljon, pri katerem je bil tudi brigadni koman
dant, ali pa iz Logatca ez Rovte in Godovi.
40) Viri: poroilo propagandnega odseka Vojkove brigade z dne 7. januarja
1944
(Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 32); poroilo propagandnega odseka Vojkove
brigade z dne 13. januarja 1944 (prav tam, dok. t. 71); poroilo taba Vojkove
brigade z dne 15. januarja 1944 (prav tam, dok. t. 87); kronika Vojkove brigade
(prav tam, dok. t. 200); poroilo taba IX. korpusa z dne 1. februarja 1944
(Zbornik VI, knjiga 11, dok. t. 3); poroilo taba Vojkove brigade z dne 18.
januarja 1944 (IZDG, fase. 281 aI); Partizanski dnevnik, 12. januarja 1944; Grad
nikova brigada, str. 172176; zapisnik o seji tabne celice KPS dne 19. ianuaria
1944 (CK ZKS, K 9/1943 III ).

134

Selko dolino sploh ni bil mogo, pa tudi ponoi se je bilo treba

paziti pred sovranikovimi zasedami. Po osvoboditvi eleznikov
bi prila na vrsto e postojanka v Selcah (30 oronikov) in oro
nika straa pri mostu v Praprotnem (kakih 12 mo), s tem pa
bi bila e osvobojena vsa Selka dolina in strnjeno osvobojeno
ozemlje bi se razirilo prav do Kranja, Radovljice in Bohinja.
Tako je Preernova brigada dobila nalogo, naj z dvema ba
taljonoma napade eleznike, z enim bataljonom pa naj skua
zavzeti Selca. Gradnikova brigada naj bi jo pri tem varovala iz
zahodne in june smeri pred vmeavanjem sovranika iz Zgor
nje Sorice ali iz Bake grape in Poljanske doline.
Vojkova brigada je dobila e odgovornejo nalogo: tik pred
kofjo Loko je morala zapreti Selko dolino in s tem onemogoiti
posredovanje tamkajnje nemke posadke. Takrat je bilo v kofji
Loki ve kot 800 vojakov, toda skozi kofjo Loko bi pritisnile po
Selki dolini navzgor tudi nemke okrepitve, ki bi jih nabrali po
drugih postojankah.
Sklenjeno je bilo, naj 2. in 4. bataljon zasedeta poloaje v
Soteski pri kofji Loki, cesto pa zaminirata. Druga dva bataljona
naj bi bila nekoliko vie: 3. bataljon naj bi napadel bunkerje
ob mostu v Praprotnem, 1. bataljon pa naj bi bil v rezervi pri
Dolenji vasi z nalogo, da priskoi na pomo drugim bataljonom
svoje brigade, pa tudi bataljonu Gradnikove na rti Sv. Lenart
Stirpnik. Seveda so enote Vojkove brigade imele tudi nalogo, da
temeljito poruijo mostove vzdol ceste kofja Lokaelezniki
in nanjo zvale imve drevja.
Napad na eleznike in Selca naj bi zaeli 22. januarja ob
devetih zveer in zato bi morale biti dotlej e vse enote na svojih
novih poloajih.
Vojkova brigada je krenila z obmoja Cerkljanskega vrha
na pot 21. januarja zveer. Pot je bila zasneena in sprio tega
zelo naporna. V Rovtah, ki lee ob vojaki cesti kofja LokaBle
go priblino tri ure hoda od kofje Loke, je prispela ele ob treh
ponoi naslednjega dne.
... Po celononem napornem pohodu po zaledenelih poteh
in po celem snegu so nai borci komaj nekaj ur poivali v Rovtah,
ko jih je priel budit deurni: Zbor za kosilo in potem naprej!
Preprosto je takole partizansko kosilo, kadar smo na pohodu:
krompir in meso, meso in krompir dan za dnem.
Bataljona sta e stala v popolni opremi v zboru, ko je priel
iz blinje hie, kjer je bil na tab, namestnik brigadnega koman-

135

Cerkno. Strelica kae smer vdora nemke kolone

danta
Bla.
,Naprej,
tovarii!'
se
krenila. Razdalja pet metrov in tiina . ..
Pridruim

se

tovariu

Blau,

je

glasilo

27. januarja 1944. V belem krgu pa je spomenik rtvam napada

povelje

in

bataljona

sta

ki

bo

vodil

akcijo.

Kot

vojni

poroevalec moram paziti, da bom vedno na takem mestu, k jer lah

ko najve vidim in zvem tako mesto pa je navadno poleg koman
danta.
Med
potjo
mi
Bla
razlaga
v
glavnih
obrisih
nart
nae
no
cojnje
akcije:
preernovci
bodo
napadli
sovranikovi
postojanki
elezniki
in
Selca,
na
1.
in
3.
bataljon
morata
uniiti
sovranikove
bunkerje v Dolenji vasi in Praprotnem, naa naloga pa je, da posta
vimo
zasedo
na
cesti
Praprotnokofja
Loka,
odkoder
bodo
Nemci
zanesljivo poslali pomo napadenim postojankam.
Spustili
smo
se
z
gria,
kjer
lei
prijazna
vasica
Sv.
Lenart,
prekoraili
dolino
Lue
in
zdaj
se
vzpenjamo
v
nasprotni
breg.
Pot je strma, da bi se lovek skoraj v kolena grizel, in vsa ledena.

136

Ob

vsakem

sopihajo.
V

koraku

opremo,
vasi

Preden
na

hoda.

Zdaj

vimo

strae,

mora

orojem,

prilezemo

vrhu
je

na

zvemo,

ura

paziti,

municijo,

tovarii

pol

da

sedem,

ne

se

je

zdrsne.

lopatami

poti,

imamo
torej

pa

da

krampi,

smo

do

naih

Tovarii,
in

vsi

mokri

poloajev
dovolj.

Okoli

po

hiah,

kjer

teko

od

samo

asa

razmestijo

obloeni

minami,

potu.

pol

vasi

ure

posta

jim

prijazni

domaini postreejo s kruhom in mesom.

Ko
se

se

odpravili

dolino,

steza,

ki

nas

Ozka
iri

smo

spuali
v

kolovoz.

sprotnem

bregu

cilj.

na

je
se

Skupaj

je

smo

korakov
vije
s

bila

hoteli

pripeljala

Nekaj
pa

naprej,

kjer

po
pod

cesta,

ki

komandantom

trda

postaviti

strmem
nami
pelje
si

bregu
tee
iz

tema.
zasedo.
v

dno,

Selka
kofje

ogledujem

Previdno

smo

Dospeli

smo.

se

Sora,

Loke
poloaj.

tu

raz

ob

na

eleznike
Ni

kaj

mi ni ve. Kolovoz je sicer res toliko zarezan v breg, da nam nudi

137

dobro kritje, je kot nekak strelski jarek, toda breg, po katerem

smo prili, je tako strm, da nam ne daje nobene monosti za umik,
e bi borba trajala tudi podnevi. Tudi komandantu se pozna, da je
zaskrbljen, vendar moli. Borcem ne smemo jemati poguma.
Ko si je komandant ogledal ves poloaj, doloi mesto za teki
strojnici in ukae komandantoma bataljonov, kako naj razvrstita
svoje borce. Minerski vod pa gre prek brvi na drugo stran, kjer
bo zaminiral cesto. Varovala ga bo patrulja estih mo z lahko
strojnico, ki bo odla kakih sto metrov nie in postavila zasedo.
Pesem krampov zadoni v jasno no. Izkopati deset lukenj za
mine v trdo cesto ni lahko. Vendar je delo kmalu opravljeno. Mi
nerji se umaknejo nazaj ez brv, za njimi pa pride e zaitna
patrulja. Vse je pripravljeno. Borci so vsak na svojem mestu. Zdaj
naj pa le pridejo ti prekleti vabi!
Pol desetih je bila ura, ko nam je moan pok od Praprotnega
sem naznanil, da so nai zaeli napadati postojanko. Takoj za ek
splozijo se oglasi reglanje nae teke brede in pokanje puk. Cel
op rdeih raket razsvetli nebo. Sovranik klie na pomo!141) Ogenj
postaja edalje huji, kmalu je sliati tudi bolj oddaljene detonacije
min. Torej se je zaelo tudi e v Selcah in eleznikih ...
Ko tako posluamo in od dale doivljamo borbo svojih tova
riev, mineva ura za uro, priakovana sovrana kolona pa noe in
noe priti. Napetost, ki nas je navdajala prve trenutke, poasi
mineva, medtem pa mraz postaja edalje huji. V evljih imam vse
mokro in prstov na nogi sploh ne utim ve. Da bi se vsaj malo
ogrel, stopim iz zaklona in zanem hoditi po kolovozu. Drugi tova
rii zano jemati iz nahrbtnikov odeje in se zavijajo vanje, da bi
vsaj malo pregnali ledeni mraz, ki ree do kosti.
Ura mineva za uro, gosto streljanje je e davno potihnilo, le
tu pa tam je sliati e kak osamljen strel. Nai so se najbr e
umaknili, ker bunkerjev niso mogli osvojiti. Od vode se zane vzdi
govati megla, znak, da se blia jutro. Kae, da vabov to pot ne
bo. Vsi smo e naveliani brezuspenega akanja. Dan nas ne sme
najti tu. Zato sklie komandant bataljona funkcionarje na posvet.
Po kratkem pretresu poloaja sklenejo, da se bomo pomaknili na
drugi poloaj vie proti Praprotnemu, ki ga bo mogoe drati tudi
podnevi.
Minerei odidejo na cesto in izkopljejo polovico min. Druge
naj ostanejo tam za vsak primer. Premrzli borci pospravljajo
odeje, teki bredi sta tudi e razdrti in zdaj gremo. Prvi koraki so
za nas prava muka, kajti od mraza imamo noge vse trde in pod
plati nas kar srbijo.
Poasi smo se vzpenjali v breg, odkoder smo bili prili. Zopet
sem hodil skupaj s komandantom. e kakih deset minut smo imeli
,41)
Tretji bataljon je zael bunkerje ob mostu v Praprotnem napadati ob
pol desetih zveer. eprav se jim je bil priblial na kakih trideset metrov, jih
ni bilo mogoe zavzeti. Okrog njih so bile ine ovire in istina. Nai so e
dvakrat napadli, vendar obakrat zaman. Ob dveh so odnehali in se prikljuili
1. bataljonu. Ta je medtem pogal leseni most v Dolenji vasi, nato pa zasedel
poloaje nad cesto. Tam je ostal vso no in e naslednjega dne do dveh popoldne.

138

do vrha, ko je zdajci vzkliknil Stanko,142) komandant 2. bataljona,

ki je el nekaj korakov za nami: .Avtomobili gredo! Kar nehote
vsi obstanemo in se ozremo v dolino: tam dale od Loke se vije
kolona. Prigane lui avtomobilov razsvetljujejo cesto. Zdi se mi,
ko da bi se vila po dolini svetla kaa. edalje blie prihajajo. e
se razloijo posamezni pari arometov, ki prebadajo gosto temo.
Eden, dva, tri, tiri, pet... in e izza ovinka prihajajo drugi. Prvi
bo zdaj pa zdaj pod nami. Da bi bolje videl, stopim iz kolone. e
petdeset metrov ... e dvajset... e deset... kot blisk razsvetli
dolino. Iz tal se poene v zrak svetel plamen, ki se potem razpri
v milijon isker in takoj nato e enkrat .. .I43)
Drugi in 4. bataljon sta se iz zasede umaknila ob pol petih
zjutraj, toda pet min je e vedno ostalo na cesti. Tedaj je pripe
ljalo v razdalji po petdeset do sto metrov sedem vozil. Kolesa
prvega kamiona so sproila kar dve mini. Njuna eksplozija je
bila tako silovita, da je kamion vrglo v zrak in ga popolnoma raz
neslo. Druga vozila so se takoj umaknila za ovinek, nato pa so
zaeli Nemci s tekim minometom nabijati, toda v nasprotni breg,
kjer ni bilo naih. ez etrt ure je nemka kolona krenila naprej,
toda kamion, ki je vozil na elu, je kmalu naletel na novo mino.
Tudi ta je s tovorom vred zletel v zrak.1") Ob tej prilonosti je
sovranik imel kakih 60 mrtvih in precej ranjenih.145)
Vojkova brigada je s tem dosegla zelo pomemben uspeh, ven
dar svoje naloge le ni v redu opravila. e so bili poloaji v Soteski
neprimerni za bojevanje podnevi, potem bi bilo treba 2. in 4. ba
taljon zadrati nekoliko bolj zadaj, na primer nad Bukovico, in
tam zapreti dolino. Tako pa je sovranikova kolona, ki je prodi
rala iz smeri kofje Loke, res pretrpela hude izgube, vendar je
nato e do osme ure zjutraj brez kakrnih koli motenj prispela
v Selca, ne da bi jo pri tem ovirala 1. in 3. bataljon Vojkove bri
gade, ki bi morala biti na poloajih nad Dolenjo vasjo. e sedaj
ni pojasnjeno, kako se je moglo kaj takega pripetiti. Se je morda
Karl Novak-Tone, ki so ga tirinajst dni kasneje razkrinkali kot
gestapovskega agenta, namenoma s svojim in 3. bataljonom umak
nil oziroma spustil nemko kolono brez strela mimo svojih po
loajev?
,42)

Pavel Je-Stanko.
Reportaa Matjaa igona, objavljena v Partizanskem dnevniku dne 27.
januarja 1944 (IZDG).
!^) Nemci so kamiona pustili kar ob cesti, nai pa so se jima podnevi pri
bliali in ju zagali. 24. 1. 44. ob 14. uri so banditi v Praprotnem zagali in
uniili dva policijska tovorna avtomobila za prevoz motva iz Tria. Zaradi min
so ju 23. 1. 44 vzeli iz prometa in pustili v Praprotnem. (Seznam partizanskih
akcij na Gorenjskem Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 225.)
145) Poroilo taba IX. korpusa z dne 1. februarja 1944 (Zbornik VI, knjiga
11, dok. t. 3).
,43)

139

Nemka kolona, sestavljena iz oronike akcijske ete in neka

terih policijskih enot, je iz Selc takoj krenila proti eleznikom
deloma po cesti, deloma pa po pobojih na desnem bregu reke.
Nai so jih sprva imeli za svoje. Nihe ni priakoval Nemcev, saj
je bil vendar pred Selcami 1. bataljon, med Selcami in elezniki
pa 4. bataljon Preernove brigade. Borci 2. bataljona, ki so se
borili v samem trgu, pa niso vedeli, da sta se oba bataljona med
tem umaknila in da so v bregu nad elezniki e Nemci. Ko pa
so to zvedeli, je bilo e prepozno. Umikati so se morali v silno
teavnih okoliinah in zato jih je mnogo padlo. To dopoldne
je 2. bataljon Preernove brigade izgubil v eleznikih kar devet
najst borcev. Nemce pa je uspelo dokonno pregnati iz eleznikov
ele deset mesecev kasneje.
Po tej nesreni akciji se je Vojkova brigada vrnila na Cer
kljansko po isti poti, po kateri je bila tudi prila. Prenoila je na
Kladju, naslednjega dne pa je krenila proti irovskemu. Tja je
prispela 25. januarja v dopoldanskih urah.146)

SOVRANIKOV VDOR V CERKNO

(Skica 5)

Proti koncu januarja 1944 je bila vsa XXXI. divizija zbrana

okrog Cerknega. Preernova brigada je po neuspenem napadu na
eleznike in Selca ostala na obmoju Dave in odtod nadzirala
Selko dolino, Gradnikova brigada pa se je premaknila na na
sprotno stran Blegoa v Robidnico, Leskovico in Studor ter
budno spremljala vse, kar se je dogajalo v Poljanski dolini. Kar
zadeva Vojkovo brigado, jo je tab divizije poslal, kot je bilo e
omenjeno, na obmoje Stare Oselice, Fuin in Koprivnika zaradi
kontroliranja poti iz smeri Idrije in Rovt ter postavljanja zased v
okolici tamkajnjih sovranih postojank.147)
U6) viri: odredba taba XXXI. divizije z dne 21. januarja 1944 (Zbornik VI,
knjiga 10, dok. t. 122); odredba taba XXXI. divizije z dne 23. januarja 1944
(prav tam, dok. t. 137); poroilo propagandnega odseka Vojkove brigade z dne
24. januarja 1944 (prav tam, dok. t. 146); kronika Vojkove brigade (prav tam,
dok. t. 200); seznam partizanskih akcij (prav tam, dok. t. 223 in 225); poroilo
taba IX. korpusa z dne 1. februarja 1944 (Zbornik VI, knjiga 11, dok. t. 3);
poroili propagandnega odseka Vojkove brigade z dne 25. in 27. januarja 1944
(IZDG, fase. 2/7III); Partizanski dnevnik, 27. januarja 1944; Preernova brigada,
str. 215228.
417) Odredba taba XXXI. divizije z dne 23. januarja 1944 (Zbornik VI,
knjiga 10, dok. t. 137).

140

Toda iz razporeditve Vojkove brigade (1. bataljon pri Petrovu, 2. bataljon pri Koarju, 3. bataljon pri Moini in 4. bataljon
pri Bartlu) je videti, da je bila brigada bolj usmerjena proti cesti
RovteiriFuineCerkno kot pa proti dolini Idrijce in smeri
IdrijaelinCerkno. Obveevalci Vojkove brigade (sredi de
cembra so pri tabu brigade ustanovili obveevalni vod) so bili
skoraj stalno na poti, povezali so se seve tudi s terensko obve
evalno mreo.148)
Toda tudi sovranikova obveevalna sluba ni mirovala. V
Idriji so kaj kmalu zvedeli, da so brigade na Gorenjskem in da
je Cerkno ostalo nezavarovano. Vedeli so tudi to, da v Cerknem
deluje partizanska podoficirska ola, in so jo sklenili iznenada
napasti. Kae pa, da so bili njihovi podatki le nekoliko zastareli
in da jih do 26. januarja ponoi, ko so se odpravljali na pohod v
Cerkno, njihovi agenti e niso bili utegnili obvestiti o nekaterih
spremembah. Prva bi se nanaala na partijsko olo,149) ki so jo
bili iz epovana premestili v Cerkno, medtem ko se je podoficir
ski teaj premaknil v Jesenico. Ta podatek jih od predvidenega
napada ne bi odvrnil, temve le e podgal. Vpraanje pa je, e bi
tudi v tem primeru krenili na pot, ko bi vedeli, da se je prejnjega
dne, 25. januarja, vrnila XXXI. divizija spet nazaj na Cerkljansko
in da je Cerkno z vseh strani obdano s partizanskimi brigadami.
In tako je 27. januarja ob pol enih ponoi 2. eta bataljona
Heine pod poveljstvom poronika Teichmanna krenila na pot.150)
V koloni je bilo 126 vojakov, 11 podoficirjev in 1 oficir, ki so bili
148)
Med drugim so obveevalci imeli stalne stike z nekim ilegalcem iz
irov, ki je imel dnevno zvezo s kofjo Loko, nekdo iz Trebije pa jim je
prinaal novice iz
Gorenje vasi
in Poljan. Razen tega
so vzdrevali tudi tesne
stike s terensko Varnostnoobveevalno slubo (VOS) za Idrijo, iri in Gorenjo
vas.
,49) Srednja partijska ola
pokrajinskega komiteja
KPS je bila namenjena
za ideino-politino izobraevanje terenskih aktivistov in politinih funkcionarjev
v vojski. Teaji so trajali priblino po dva do tri tedne. Prvi teaj se je zael 23.
oktobra 1943 na Vojskem. Nemci so bili prek domaih izdajalcev kmalu obveeni
o tem in so 10. decembra po skritih stezah, po katerih so jih peljali domai
vodii, iz treh smeri prili na Vojsko in napadli teajnike. Kljub preseneenju
in visokemu snegu, po katerem so se morali nai mimo nemkih zased umikati
proti Ganiku, sta tedaj padla le dva naa borca. Ta in naslednji teaj sta
nadaljevala delo v Ganiku in Gorenji Trebui. esti se je zael v epovanu, odtod
pa se je le nekaj dni pred napadom s 109 teajniki preselil v Cerkno. Naslednji
teaji so bili v Labinjah nad Cerknom, nato pa v Sejavniki grapi za ebreljami,
kjer so v ta namen postavili ve barak in tja napeljali tudi telefon in elektriko.
Sovranik je barake, vendar prazne, odkril in uniil ele v zadnji ofenzivi
marca in aprila 1945.
,5) Bataljon planinskih lovcev, ki mu je poveljeval kapetan Borut Heine,
je
spadal v 139. rezervni polk
planinskih lovcev 188.
rezervne gorske divizije.
Ta
divizija je bila sprva na Gorikem, junija 1944 pa se
je premestila v Istro, na
Kras in Pivko z nalogo, da brani obalo v primeru anglo-amerikega izkrcanja.
tab 139. polka je bil v Postojni.

141

oboroeni med drugim tudi z dvanajstimi lahkimi in dvema te

kima strojnicama, dvema tekima minometoma in estimi trom
blonskimi pukami.15') Naloga, ki jo je bil dobil poronik Teichmann, ni bila niti najmanj lahka celo v primeru, e ne bi bilo
okrog Cerknega nobenih naih enot. Do Cerknega je bilo treba
ponoi in po snegu prehoditi skoraj dvajset kilometrov dolgo pot
in to ne po glavni cesti, temve po vakih poteh in stezah. Da bi
bil napad res iznenaden, so namre sklenili, naj kolona krene ez
Laze in Cerkljanski vrh tako, da bo ob zori prila pred Cerkno.
Nemko poveljstvo je moralo vedeti, da so v Cerknem e druge
partizanske ustanove152) in da je tam vsaj dvakrat toliko partizan
skega vojatva, kot ga je imela Teichmannova eta. Toda Nemci
so vedeli tudi to, kaj pomeni preseneenje in iznenaden udar dobro oboroene, eprav tevilno ibkeje enote. Naravnost
samomorilsko pa bi bilo njeno poetje, e bi nemka eta vdrla v
cerkljanski kotel, povsod naokrog po hribih pa bi se znale par
tizanske brigade, ki bi ji zlahka onemogoile umik iz globeli proti
Idriji.
Nemka kolona je ob tirih zjutraj prispela v Laze, ne da
bi jo kdo oviral na njeni poti. Tam so jo nekateri domaini opazili
in e bi obveevalec komande mesta Cerkno iz Otalea po tele
fonu sporoil v Cerkno, da prihajajo Nemci, bi Teichmannova
eta brkone udarila v prazno. Toda tega ni nihe storil in zato
ob osmih zjutraj nihe izmed Cerkljanov in partizanskih borcev,
ki so bili takrat v njihovi vasi, niti slutil ni, da se bodo hip kas
neje oglasile brzostrelke in strojnice nemke kolone, razporejene
ob robu gozda nekaj sto metrov jugovzhodno od Cerknega. Tega
ni mogel vedeti niti tab divizije v eplezu, ki je od Cerknega
oddaljen komaj kilometer. Nemci so ga bili previdno obli, zakaj
njihov edini cilj so bile partizanske enote in ustanove v Cerknem.
Nemci so dobro vedeli, kdaj in kaj naj napadejo. Napadli so
ob osmih in pohiteli proti Narodnemu domu zato, ker je tam bila
uilnica partijske ole oziroma podoficirske ole, kot so oni me
nili. Pri tem pa jih je bil opazil na straar in ta je bil, ki je to
jutro sproil prvi strel in kot kae, podrl nemkega vojaka Franca
Bruchmanna, ki ga omenja nemko poroilo. Srea v nesrei je
1SI) Tromblonske puke imajo poseben podaljek, na katerega nataknejo nekaj
sto gramov teko mino. Ko strelec sproi naboj v spodnjem delu cevi, plini,
ki pri tem nastanejo, potisnejo tromblonsko mino dvesto do tristo metrov dale.
,52) V Cerknem je bilo takrat vsaj 200 do 300 pripadnikov partijske ole,
njene zaitne ete, komande mesta z zaitno eto, raznih zalednih ustanov itd.

142

bila, da prav tisti as ni bilo pouka, zakaj zaradi nevarnosti le

talskih napadov so imeli predavanja le popoldne in zveer in da
je bila uilnica prazna. V nasprotnem primera bi se reil le ma
lokateri teajnik.
e ob prvih rafalih je v Cerknem nastala nepopisna zmeda.
To ni prav ni udnega, saj nemkega napada ni nihe priakoval
in zato tudi nihe ni bil nanj pripravljen. Vsakdo se je reeval,
kot je vedel in mogel. Nekateri so beali naravnost proti Nemcem,
pa zanje ni bilo reitve. Drugi so se vsaj toliko znali, da so ugo
tovili, odkod pritiskajo Nemci in so se umikali v nasprotni smeri
proti Gorjam, Labinjam in Novakom. Veji del tistih, ki so se
znali umikati prikrito in po dolinah, so ostali ivi. Toda mnogi
so si za umik nepremiljeno izbrali pot, ki iz Cerknega pelje po
grebenu mimo kote 635 proti Labinjam. Tam so jih nemke stroj
nice dobile na muho in jih podirale kot veter snopje.
Nemci so se dobro zavedali, da morajo svoje delo im hitreje
opraviti in da se v Cerknem ne smejo dolgo zadrevati. Hiteli
so od hie do hie, jih povrno preiskovali in pobijali s streli v
glavo ranjence, ki so jih nali na poti. To jim je bilo toliko lae,
ker niso naleteli na skoraj noben odpor. e nemko poroilo go
vori drugae, je to zato, ker si je hotel poronik Teichmann ko
vati bojno slavo.153)
Kljub temu Nemci svojega dela niso opravljali neovirano.
V eplezu je divizijski komandant Stane Potoar-Lazar takoj po
slal svoje ljudi na poloaje in je potem, ko so iz blinje Planine
prinesli e teki minomet ete s tekim orojem, zael sam spu
ati mine na Cerkno. Hkrati s tem so v Cerkno streljali tudi s
tekim mitraljezom in brzostrelkami. Njihovo streljanje sicer ni
Nemcem povzroilo nobene veje kode, pa pa jim je nagnalo
strah v kosti. Takoj so prenehali preiskovati hie in vsi zbegani
zaeli begati semtertja. Kae, da na kako partizansko nasprotno
akcijo sploh niso raunali. Prav tej gre zasluga, da so se Nemci
hitreje umaknili iz Cerknega, kot bi se sicer, in da tako niso po
kleteh in drugih skrivaliih odkrili in pobili e mnogih naih bor
cev, ki so se bili v prvi sili zatekli tja.
153) . . . Po poldrugournem poulinem boju smo popolnoma zavzeli Cerkno . . .
2e med poulinim bojem so banditi s petimi tekimi minometi, osmimi lahki
mi strojnicami in drugim pehotnim orojem obstreljevali Cerkno.
153)
Poroilo komandirja 2. ete bataljona Heine z dne 27. januarja 1944
(Zbornik VI, knjiga 10, dok. t. 226).

143

Nemci so medtem nekje staknili dva voza in vanje zapregli

tri mule in enega konja, naloili na voza svojega mrlia in e
enega ranjenca in pohiteli proti elinu. S seboj so odpeljali tudi
pet ujetnikov: tri moke in dve enski.
Sedaj je nastala idealna prilonost, da se nemki koloni, ki
se je po glavni cesti pomikala proti Idriji, zapre pot in jo unii.
tab divizije je e tedaj, ko so bili Nemci e v Cerknem, takoj
razposlal kurirje k vsem brigadam z ukazom, naj pohite in na
padejo sovranika v Cerknem. Toda pot do tabov brigad je bila
precej dolga in bataljoni Preernove in Gradnikove brigade, ki so
se Cerknemu bliali iz smeri Dave in Robidnice, so prili na cilj
ele potem, ko je bilo Cerkno e prazno. Zato je bila Vojkova
brigada edina, ki bi se dejansko mogla maevati Nemcem za
cerkljanske rtve. Da se to ni zgodilo, je krivda tako na tabu
divizije, kakor tudi na tabu brigade, tab divizije je namre
velel, naj brigada polje dva bataljona nad elin in tam Nemce
prestree. Preden sta bataljona prispela tja, so Nemci bili e
mimo. e bi se ukaz glasil drugae ali e bi brigadno poveljstvo
bilo iznajdljiveje, bi vojkovci zlahka umikajoim se Nemcem
zaprli pot nie proti Spodnji Idriji in temeljito obraunali z njimi.
Seveda je treba kot olajevalno okolnost upotevati tudi to, da
je bil nemki napad izredno drzen in da zato ni nihe priakoval,
da bi se Nemci upali spustiti v cerkljanski kotel, ne da bi jih pri
tem varovale druge enote po hribih. S tem dejstvom so morala
raunati tudi naa poveljstva in zato so premiki naih enot pote
kali poasneje in previdneje kot bi v primeru, e bi e takrat
vedeli, da imajo posla z eno samo nemko eto.
Tako groznega prizora kot tisto jutro Cerkno e ni doivelo.
Celo dva meseca kasneje ne, ko so ga nemka letala skoraj pov
sem poruila. Povsod so leala trupla, najve kar na kupu
pa je bilo padlih partizanskih borcev in mladih aktivistov na
jugozahodnih pobojih kote 635. Vseh rtev je bilo sedemintirideset (izmed njih 26 teajnikov in 6 borcev iz zaite ole), neke
ga borca pa so Nemci med umikom ustrelili tudi na elinu. Ra
njencev, ki jih Nemci niso dobili in zverinsko pobili, je bilo kakih
petnajst. Takoj po nemkem umiku so jih partizani znesli v
Narodni dom in jim nudili prvo pomo. Dvanajst izmed teh so
potem poslali v bolninico Franjo. Dr. Franja Bidovec je kasne
je pisala: 28. januarja smo sprejeli dvanajst tekih ranjencev,

144

rtve zverinskega okupatorjevega napada na Cerkno. Tako razbi

tih kosti tudi pozneje nisem videla.. .'54)
Med cerkljanskimi rtvami je bil tudi Nikolaj Luskovec-Milan,
intendant Vojkove brigade. Bil je dokaj star borec (od februarja
1943), udeleenec napada na Turjak (septembra 1943) in med
tovarii zelo priljubljen.
Silno je moral napad na Cerkno prizadeti znano partizansko
mater Marijo mologarjevo iz ekovnika nad Idrijo. V Cerknem
sta ji namre padla kar dva sinova, medtem ko ji je en sin padel
e julija 1943 v Beneiji. Imela je e etrtega sina, tudi partizana.
Vendar tudi temu ni bilo dano, da bi ostal iv: padel je februarja
1944 na Krasu. Tako ji je ostala le e petnajstletna Marica. Mnogo
sta pretrpeli, pogali so jima dom, toda to ju ni omajalo. Bili
sta med najdelavnejimi aktivistkami na Idrijskem.
Med napadom so padli ali bili ubiti tudi trije domaini. Med
njimi je bil sekretar rajonskega komiteja KPS Jakob Makuc.
Razen njega so Nemci ubili e mizarja Viktorja Tuarja, ko je
skual v jami blizu hie skriti puko. Tretja rtev je bil pionir
Marko Bevk. Njegova usoda je toliko bolj tragina, ker ga je
usmrtil drobec nae mine.
Pokol v Cerknem je mono presunil prebivalstvo in borce.
Niso pa zaradi tega postajali maloduni, temve jim je to bila
nova spodbuda v boju. rtev ni bilo ve mogoe priklicati v iv
ljenje, pa pa so jih lahko samo maevali. Zato so skoraj na
vsakem mitingu obujali spomin na sedemintirideset rtev s pe
smijo Sedemintirideset, ki jo je nekdanji politini komisar Voj
kove brigade Vinko Sumrada-Rado napisal e dan po napadu.'55)
Se porazu v Cerknem res ni bilo mogoe izogniti?
Teko je iskati krivca za cerkljanske rtve. V vojni se mar
sikaj dogaja in je teko vse vnaprej predvideti in nezaeleno
154)
Dr. Franja Bovc-Bidovec, Odlomki kronike SVPB Franja, str. 237 (Hronike o radu sanitetske slube u NOR 1941-1945, 10. zvezek, Beograd 1967).
,5S) Sedemintirideset novih krst,
sedemintirideset sveih grobov,
sedemintirideset trupel zakrila je prst,
da zrasel iz nje bo dan lepi in nov.
Sedemintirideset
src mater slovenskih
na Gorenjskem, Primorskem in Benekem
je zatrepetalo v bolesti.
Sedemintirideset
novih rtev tolovajev besnih
v naem boju tekem
ima faizem na vesti.

10 Vojkova brigada

145

prepreiti. Noni izpad Nemcev iz Idrije je pomenil za partizane,

ki na to niso bili navajeni, popolno preseneenje. Podnevi se kaj
takega ne bi moglo primeriti, toda ponoi ni celo glavnih cest
nihe nadziral. To je bila huda pomanjkljivost, ki se je kot taka
pokazala ele v tem primeru. Komaj po tem napadu so ugotovili
potrebo za tako terensko obveevalno slubo, ki bo vsako sovra
nikovo postojanko nadzirala podnevi in ponoi ter pravoasno
poroala o vseh pomembnejih dogajanjih v njih.
eprav so bile okrog Cerknega kar tri brigade, ni mogoe
priakovati, da bi mogle ponoi in povrh vsega e pozimi zapirati
vsako pot in stezo, ki pelje v Cerkno. Zato pa nikakor ne moremo
mimo mimo tega, da je med borci in prebivalstvom v Cerknem
vladalo preprianje, da so v globokem zaledju in da se jim ne
more niesar zgoditi. e pa bi vsakdo izmed njih vedel, kam naj
skoi in kako naj deluje ob prvem sovranikovem strelu, ne bi
bilo zmede ne toliknih rtev, zato pa bi bile tolikanj veje rtve
na nasprotni strani in to ne glede na to, da je tistega usodnega
dne zelo pomembno vlogo odigrala tudi nemka obveevalna
sluba, kar pa je poglavje zase.156)
akala bo mati:
Sin moj, emu ni od tebe glasu?
Mogoe si se prehladil,
ko bredel si Idrijco do pasu
in lei pri neznanih ljudeh?
Herka draga, imprej se vrni
in me razveseli v samotnih dneh,
tako teko pogream tvoj smeh,
ki si vedno ga prepolna.
Da nisi kaj bolna
in utihnil tvoj glas je srebrni?
Molk. Nikogar ni nazaj,
samo strana vest
je prila do njenih ues:
Prestreljena in strta
sta padla pod streli krvnikov.
Skupni grob cerkljanskega tihega vrta
je sprejel sedemintirideset muenikov,
is) Viri: naredba taba XXXI. divizije z dne 23. januarja 1944 (Zbornik VI,
knjiga 10, dok. t. 137); poroilo taba Vojkove brigade z dne 28. januarja 1944
(prav tam, dok. t. 173); kronika Vojkove brigade (prav tam, dok. t. 200);
poroilo komandirja 2. ete bataljona planinskih lovcev Heine z dne 27. ja
nuarja 1944 (prav tam, dok. t. 226); poroilo bataljona planinskih lovcev Heine
z dne 28. januarja 1944 (prav tam, dok. t. 227); dopis Vojkove brigade z dne 28.
januarja 1944 (IZDG, fase. 281 aII); poroilo obveevalnega odseka Vojkove
brigade z dne 10. januarja 1944 (IZDG, fase. 282 aII); poroilo rajonskega ko
miteja Cerkno z dne 4. februarja 1944 (IZDG, fase. 564III); poroilo poveljstva
pokrajinske partijske ole z dne 11. decembra 1943 (IZDG, fase. 532III); poro
ila pokrajinske partijske ole z dne 23. in 28 januarja in 10. februarja 1944 (CK
ZKS, V./1944); poroilo PK KPS za Gorenjsko z dne 15. februarja 1944 (prav tam);
olska kronika Cerkno (Mestni muzej v Idriii, Cerkno); krajevna kronika Straa
(prav tam, Straa); zapiski komisije za zbiranje zgodovinskega gradiva iz NOB
za Vojsko (prav tam, Vojsko); Otale in sosedne vasi (rekonstrukcija, prav
tam); spomini Zofije Likar (prav tam, Partijska ola); spomini Viktorja Pagona

146

GESTAPO NA DELU
Vojkova brigada, pa tudi vse druge nae enote, so se morale
boriti pravzaprav na dveh frontah: v odprtem boju s sovraniko
vimi enotami in v prikritem boju s sovranikovo gestapovsko
mreo vohuni, diverzanti in izdajalci. Lahko celo trdimo, da je
ta druga fronta bila nevarneja od prve in da je naim enotam
povzroila huje izgube. Skoraj ni vejega poraza, ki ne bi bil
neposredna posledica izdajstva v tej ali drugi obliki.151) eprav
je glede na to imela Vojkova brigada ve sree od Gradnikove
ali Preernove brigade, to e ne pomeni, da ne gre marsikaterega
njenega poraza in marsikatere smrti njenih borcev pripisati uspe
nemu delovanju gestapovskih agentov na terenu, pa tudi v njenih
vrstah.
Kako je delovala sovranikova obveevalna sluba?
Na Gorenjskem, kjer so partizanske enote in narodnoosvobo
dilno gibanje nasploh e od leta 1941 dalje povzroale Nemcem
hude preglavice, je vsaka oronika postaja na svojem obmoju
organizirala po vseh vaseh zaupniko slubo. Terenski zaupniki
so poroali oronikom, ti pa naprej gestapu, o vsakem pojavu
partizanskih enot, njihovem tevilnem stanju, oboroitvi, postop
kih, taboriih itd. Razen tega so nemke oblasti zagrozile s hudi
mi kaznimi vsem Gorenjcem, ki ne bi takoj poroali oronikom,
e so kje opazili partizane. Njihove gronje pa potem, ko se je
zaelo partizansko osvobojeno ozemlje edalje bolj iriti tudi na
gorenjsko stran in ko je zael tudi po niinskih krajih prevlado
vati vpliv nae ljudske oblasti, niso ve toliko zalegle in njihova
terenska obveevalna sluba je edalje bolj peala.
V
Dolomitih je bilo nasprotno. Po odpoklicu Dolomitskega
odreda s tega obmoja so domobranci dobili skoraj popolno nad(prav tam, ebrelje); spomini Marije Cankar, Minke Guzelj, Janeza Kumarja,
Amalije Mavri, Katarine Mlakar in Julke Obid (prav tam); Prva partijska ola na
Primorskem (Primorske novice, 16. septembra 1959); Vinko umrada-Rado, Sedemintirideset; dr. Franja Bovc-Bidovec, Odlomki kronike SVPB Franja (Hronike
o radu sanitetske slube u NOR 19451945, Beograd 1967).
157)
Nemko kolono, ki je 3. decembra razbila 5. bataljon Gradnikove brigade,
sona Mrzli vrh pripeljali domai izdajalci. Dvanajst dni kasneje je neki domain
pripeljal Nemce tudi na Pokljuko, kjer so obkolili in skoraj povsem uniili 3.
bataljon Preernove brigade. Takrat je padlo vsaj 60 borcev. Nekaj dni pozneje,
23. decembra, je bil napaden 3. bataljon Gradnikove brigade na Javorniku nad
rnim vrhom pri Idriji. Sovranikova kolona je menda imela za vodia dve
enski. Ob tej prilonosti je padlo kakih 40 borcev. Napad na tab Vojkove
brigade 4. januarja v 2ireh, ko je padlo osem borcev, tudi pripisujejo izdajstvu,
prav tako pa tudi nemki vdor v Cerkno 27. januarja.

10

147

zorstvo nad vsemi Dolomiti. Moke so takoj mobilizirali, njihovo

tevilo pa je naraalo tudi na raun ubenikov iz partizanskih
enot. Povsem razumljivo je, da so postali svojci domobrancev
njihovi najbolji obveevalci. Teh ni manjkalo tudi v obrobnih
predelih partizanskega osvobojenega ozemlja, zlasti pa okrog Go
renje vasi, na irovskem in obmoju Hotedrice.
Precej drugano stanje je bilo na Primorskem, kjer so Nemci
prevzeli oblast ele po kapitulaciji Italije in kjer pod Italijo ni
bilo domobranstva oziroma belogardizma, pa tudi prebivalstvo
je bilo enotneje in bolj strnjeno okrog Osvobodilne fronte kot v
drugih slovenskih pokrajinah. Tam je bilo za Nemce mnogo tee
kljub pomoi, ki so jim jo v tem pogledu dajali domobranci z on
stran nekdanje meje. Pod njihovim vplivom so na Primorskem
zaele nastajati prve domobranske oboroene skupine.15*) Navzlic
temu je primorsko domobranstvo z vsemi svojimi kvarnimi po
sledicami za narodnoosvobodilno gibanje, vkljuno z izdajstvom,
moglo nastati in obstati le vzdol Dolomitov in tam, kjer so ga
propagirali posamezni izdajalski duhovniki (na Tolminskem).
Toda ogromna veina primorske duhovine je bila z ljudstvom,
torej z Osvobodilno fronto.
Tudi Idrija je imela to nesreo, da se je tamkajnja duhov
ina obrnila proti ljudstvu in zaela ob podpori nekaterih kleri
kalnih ljudi organizirati domobranstvo, svoje izdajalske niti pa
so zaeli razpredati tudi po idrijski okolici in celo po partizan
skem osvobojenem ozemlju. Ker pa so nali le malo ljudi, ki bi
bili pripravljeni sluiti nemkemu okupatorju, so skuali svoje
izdajalsko poetje prikrivati z anglofilstvom in etnitvom. V
Cerknem je bila e oktobra 1943 razkrita nekakna etnika
skupina pod vodstvom inenirja Huga Razingerja in v katero je
bilo vkljueno razen tamkajnjih dveh kaplanov in neke uiteljice
e nekaj ljudi. Ta skupina je po navodilih majorja Darewskega,
zaveznikega vojakega predstavnika pri tabu III. operativne cone,
sejala med ljudi nerazpoloenje do narodnoosvobodilnega gibanja.
Major Darewski je tem ljudem zagotavljal, da Anglei ne priz
navajo Osvobodilne fronte in partizanske vojske ter da bodo po
tem, ko bodo prili v te kraje, vso oblast prepustili Drai Mihai
158)
Iz nekega neoznaenega dokumenta (brkone izvira iz pokrajinske ko
misije VOS za Primorsko) z dne 25. februarja 1944 (IZDG, fase. 313 cI) je videti,
da je takrat bilo v Trstu 120, v Postojni pa 30 domobrancev pripadnikov tako
imenovanih Slovenskih narodnih varnostnih stra (SNVZ).

148

loviu, poveljniku vseh jugoslovanskih etnikov. O sebi je na se

stanku te skupine, ki se jih je tudi sam dvakrat udeleil, izjavljal,
da so ga bili poslali na Primorsko le zaradi zbiranja podatkov ne
pa kot uradnega zaveznikega zastopnika pri partizanski vojski.1)
eprav je bila etnika skupina v Cerknem razkrinkana, jo
je takrat e poceni odnesla. Ni bilo namre e zanesljivih doka
zov, da se je ukvarjala z neposrednim izdajstvom in vohunstvom
v korist nemkega okupatorja. Toda po nemkem vdoru v Cerkno,
ki je bil ocenjen kot posledica izdajstva, je bila skupina petnajst
ljudi med katerimi sta bila tudi kaplan Pianec in uiteljica
Paaova aretirana, zasliana in po njihovem priznanju obsojena
na smrt ter 5. februarja 1944 justificirana. Nato so na posebnem
zborovanju, na katerem je govoril tudi komisar IX. korpusa Janez
Hribar, Cerkljanom pojasnili vlogo te izdajalske skupine in njeno
odgovornost za rtve, ki so jih bili Nemci pobili teden dni poprej.
Sovranik je za zbiranje raznih podatkov uporabljal tudi
drugane naine. Zanimiv je primer nekega Jerneja Jelovana, ki
je pohajal po poljanskih vaseh pod krinko, da prodaja slamo.
Dejansko je bil sovranikov agent in je imel nalogo, da poizve
duje, kje se zadrujejo terenci in kakno je razpoloenje posamez
nih ljudi. Trikrat tedensko je odhajal v Gorenjo vas in nato
poroal o vsem, kar je bil zvedel, in dobil nova navodila. To je
delal vse dotlej, dokler ga niso nai aretirali in mu prisodili za
izdajalsko poetje ustrezno kazen.1)
e nevarneji od teh so bili agenti, ki jih je sovranik poiljal
ali kako drugae pridobival med politinimi aktivisti in borci
naih enot. Dogodek, ki ga bomo opisali, se je sicer zgodil nekaj
mesecev kasneje, je pa zelo znailen za gorenjske razmere. Ko
se je moral v prvih dneh junija 1944 okroni komite KPS kofja
Loka zaradi sovranikove hajke umakniti iz vasi Jelovica pod
Blegoem v Voljako, je pred njimi nekdo od tam zbeal. Ko so
pri ljudeh povpraali, kdo je, so zvedeli, da gre za nekega Slavca,
ki vekrat prihaja z Blegoa in nosi poto v dolino. Naslednjega
dne so ga prestregli. Bil je v partizanski uniformi s podoficirskim
inom na rokavu. Imel pa je neko staro in sumljivo dovolilnico.
Ljudje so povedali, da je bil nasilne in da so se ga zelo bali.
Dekletom je grozil z aretacijo, e niso hotela z njim. Za velikono
,59) Izjava Bojana tiha z dne 1. julija 1944 (IZDG, fase. 271I) in zaslianje
ing. Huga Razingerja z dne 4. novembra 1943 (IZDG, fase. 272II).
,60) Dopis OK. KPS kofja Loka z dne 8. junija 1944 (IZDG, fase. 267III).

ne praznike je zbiral darila, vendar ne za borce, temve zase. To

pa e ni bilo vse. Ugotovili so, da je bil Slavko Iskra to je
bilo njegovo pravo ime v etini tistega dne, ko je bil v nepo
jasnjenih okoliinah ubit neki borec Vojkove brigade, in tudi
tam, kjer je neki neznanec streljal na efa obveevalnega centra,
ki 'pa iga ni zadel. Pa tudi to so ugotovili, da je nosil poto
Nemcem. Za vse to res ni zasluil drugega kot smrt.161)
Podobne metode so uporabljali tudi gestapovski agenti, ki so
se vrinili v nae vojake enote. Niso se omejevali le na to, da so
prek svojih zvez na terenu poiljali nemkim gospodarjem razne
obveevalne podatke, temve so izkoristili vsako prilonost, da
so v svojih enotah irili nezadovoljstvo in nezaupanje do vodstva.
e je prilo do boja, so si izmiljali lane vesti in povzroali
zmedo samo zato, da bi se drugi borci ustraili in se umaknili
s poloajev. e je bila enota na pohodu, se je prav pri njih po
nakljuju pretrgala zveza, zaradi esar je prihajalo do nepotreb
nih zastojev in izrpavanja ljudi, pogosto se je tudi prav njim
po nesrei sproila puka v hipu, ko so hodili v bliini kake
sovranikove postojanke, in tako opozorili Nemce nase. Bili pa so
tudi primeri, da so skrivoma zlasti v boju streljali na svoje
poveljnike. Tudi v tem najdemo odgovor na vpraanje, zakaj je
bilo v nekaterih bojih toliko partizanskih poveljnikov ubitih ali
ranjenih.
Da bi se agenti medsebojno spoznali in si pomagali, so imeli
posebne skrivne razpoznavne znake: nemke novie, ki so jih
vrteli po rokah, ovratne rute ustrezne barve, razne znake itd.
Vsi ti ageniti so bili strokovno dobro izurjeni, saj so v Celov
cu imeli zanje posebno olo. V partizane jim tudi ni bilo teko
priti, saj so takrat iz nemke vojske uhajali mnogi slovenski
fantje, ki so jih poslali domov na dopust. Zato je bilo silno te
avno presoditi, kdo izmed teh je priel v partizane s potenimi
nameni, kdo pa je bil gestapovski agent.
Najve takih agentov je prilo v Preernovo brigado, v Vojko
vo pa precej manj glede na to, da so jo vsaj do spomladi
1944 sestavljali predvsem Primorci in doma mobilizirani irovci
in Dolomiani. Toda v Vojkovi brigadi sta bila in delovala dva
agenta, ki sta zavzemala zelo visok poloaj in sta zato lahko pov
zroala mnogo obutnejo kodo kot navadni sovranikovi agenti
161

150

) Prav tam.

po etah. To sta bila operativni oficir Bojan Hojan-Marko in ko

mandant 1. bataljona Karel Novak-Tone.
Bojan Hojan, major kraljevske jugoslovanske vojske, je e
poleti 1943 vzdreval skrivne stike med gestapovskim vodjem na
Bledu Helmutom Rozumekom in nekaterimi lani pokrajinskega
komiteja KPS za Gorenjsko, ki so nasedli Rozumekovi skesano
sti in obljubam, da bo partizanom dobavil tiso brzostrelk. Br
ko je centralni komite KPS zvedel za pogajanja, jih je velel takoj
prekiniti.
Po kapitulaciji Italije je Bojan Hojan priel za operativnega
oficirja najprej v Tolminsko, nato Preernovo, nazadnje pa v
Vojkovo brigado. Imeli so ga za pogumnega borca in je postal
celo lan partije. ele potem, ko so ga razkrinkali in ko je v prvih
dneh februarja 1944 prejel zaslueno kazen, je postalo marsikaj
jasno, med drugim tudi to, zakaj je on, pa tudi njegov prijatelj
Karel Novak-Tone, nosil jopi izredno svetle barve (kar naj bi bil
za Nemce znak razpoznavanja), zakaj si je od vsakega povelja ali
odredbe, ki so jo v tabu natipkali, zadral po en primerek za
svojo osebno uporabo, zakaj je po svojih osebnih zvezah tako
pogosto poiljal poto (brkone prav te kopije) v kofjo Loko
ali Kranj in v Dolomite, zakaj je poiljal kurirje tja, kjer ni bilo
nobenih enot pa pa Nemci, zakaj se je z enotami, pri katerih
je bil, nepriakovano umikal, ne da bi kogarkoli o tem obvestil
itd. Toda tudi po njegovi smrti je ostalo e marsikaj nejasnega,
med drugim tudi to, zakaj so izginili iz arhiva vsi dokumenti, ki
bi priali o njegovi krivdi in priznanju.162)
Tudi njegov prijatelj Karel Novak-Tone, ki je po novembrski
ofenzivi postal komandant 1. bataljona, je bil dober borec in
162)
Pisec knjige ni mogel nikjer najti kaknega koli dokumenta o tem. V
nekem korpusnem 14-dnevnem obveevalnem poroilu za glavni tab NOV in PO
Slovenije je omenjeno, da bodo prihodnjemu poroilu prikljuili dve pismi, ki *>o
ju nali pri aretiranem Hojanu (in ki sta ga brkone tudi najbolj bremenili), in
se druge podrobnosti glede njegovega zaslianja, toda napovedanega poroila ni
nikjer najti, eprav sicer ne manjka prav nobeno drugo 14- dnevno obveevalno
poroilo.
V zvezi s tem je silno zanimiva
tudi izjava Cirila Obida iz Cerknega, ki je
bil v Vojkovi brigadi administrator in je tudi zakopaval arhiv,
kadar se
ga je
nabralo e toliko, da ga ni mogel ve nositi s seboj. Sredi aprila 1944 je nad
Kacinovo kmetijo s pomojo domae
herke Stanke zakopal tudi arhiv z zapiski
zaslievanja Bojana Hojana in Karla
Novaka. Po osvoboditvi pa je po iziavi
Cirila Obida priel h Kacinu neki neznanec, ki ga med vojno ni bilo nikoli k
njegovi hii. Povpraal je po Stanki in povedal, da je priel iskat arhiv, ki ga
je bila pomagala zakopati med vojno. Stanka ni videla v tem ni sumljivega in
mu je pokazala, kje je arhiv zakopan. Neznanec ga je odkopal in odnesel s seboj.
Odtlej se je za arhivom izgubila vsaka sled. Ciril Obid je menil, da ga je bil
priel iskat kak uslubenec Muzeja narodne osvoboditve iz Ljubljane. Ko pa je
tam poizvedoval, je ugotovil, da nihe niesar ne ve o tem.

151

Narodni heroj Evgen Matej kaPemc. Bil je ne le drzen diver

zant, temve je kot vodja ob
veevalnega odseka XXXI. di
vizije
razkril
marsikaterega
gestapovskega agenta. Padel je
Kot komandant te divizije 3.
maja 1945 ob spodnjem toku
Soe

lan partije. Imel pa je neke posebne manire, ki so jih sprva

opravievali s tem, e da so ga tako nauili v bivi jugoslovanski
vojski, zakaj tudi on je bil oficir. Omenili smo e, kako je na
irovskem vrhu odel s komandirji in komisarji et na rekognosciranje, pri tem pa so mu ker se ni zavaroval pobili
dva komisarja in enega komandirja, toda on je ostal nepokodo
van! V odnosu do borcev je bil zelo oster in grob. Zelo pogosto
se je tudi opijal. V takem stanju je med pohodi nepremiljeno
streljal z brzostrelko in s tem povzroil, da jih je zael sovranik
iz blinjih postojank obstreljevati z minometi. Ko je bil neko
z bataljonom v Rovtah, se je spet opil in razvral bataljon v
neposredni bliini postojanke. Ker je pri tem odpoklical tudi e
zaivarovanje, so ga domobranci napadli in mu razprili bataljon.
Ko so 7. februarja diverzanti Vojkove brigade bili e v idrijskem
rudniku, se je s poloajev nad Idrijo predasno umaknil, preden

152

so se bili vrnili tudi diverzanti, in s tem tvegal njihovo zajetje

ali unienje. Takih in podobnih primerov je bilo e ve. Znailno
je, da so pri njem nali ob aretaciji nemke novie, ki so jih
gestapovski agentje navadno uporabljali kot razpoznavni znak.
Sumljiv je postal zlasti s tem, da se je takoj po Hojanovi areta
ciji zael povsod zanimati zanj in kaj se mu je zgodilo. Brigadno
vojako sodie ga je nato aretiralo, zaslialo in obsodilo na smrt.
Prilo je namre do preprianja, da je s svojimi postopki zavest
no razkrajal vojsko in sabotiral.
Kako so se v naih enotah skuali ubraniti pred gestapovsko
agentovsko slubo?
Za vsakega borca, ki so ga bili sprejeli v brigado, so skuali
dobiti s terena im natanneje podatke o njegovi zanesljivosti.
Ce so politini delavci na terenu koga oznaili kot sumljivega, so
v brigadi poostrili nadzor nad njim. Zlasti komunisti in skojevci
so imeli nalogo, da pazijo, kako se novinci obnaajo, e med
bojem skuajo vnesti med druge zmedo, e vzdrujejo kake sum
ljive stike s prebivalstvom in podobno. Seveda se je lahko prime
rilo, da je bil kdo pri preveliki vnemi krivino osumljen in
preganjan.165) Pri tem je treba upotevati dejstvo, da je bila naa
protiobveevalna sluba e zelo neizkuena (oddelki za zaito
naroda OZNA so bili po operativnih enotah ustanovljeni
ele avgusta 1944) in da je imela opravka z eno najboljih obvee
valnih slub na svetu, z gestapom. Zato so tudi morebitne napake
glede na to razumljive in opraviljive.
Pogosto so po etah in bataljonih tudi pregledovali opremo
borcev, e ne bi pri kom nali razpoznavnih znakov, znailnih za
gestapovske agente. Uvedli so tudi cenzuro vseh pisem, ki so jih
borci poiljali na teren ali od tam prejemali.
Toda iskanje gestapovskih agentov ni bil edini nain boja s
sovranikovo obveevalno slubo in proti njegovim presenee
njem. Naim tabom je bilo jasno, da vseh gestapovskih agentov
ne bo mogoe nikoli poloviti in da je najbolji nain, da prepre
ijo preseneenja s tem, da enote zano posveati vejo pozornost
zavarovanju tako pri poitku kakor tudi na pohodu ali v boju,
163)
Ko so oktobra 1943 v Preernovi brigadi odkrili gestapovsko mreo, so v
preveliki vnemi med drugimi osumili gestapovstva celo namestnika komandanta
Vojkove brigade Ota Vrnunca-Blaa Ostrovrharja in ga v Cerknem zaprli. V
tistih dneh so nemka letala bombardirala Cerkno in v sploni zmedi so zapori
ostali brez straarja. Bla je takoj pohitel v vas, vendar ne zato, da bi uel,
temve da bi vaanom pomagal pri reevanju otrok in imetja. Takoj zatem se je
Bla spet vrnil v brigado, zakaj uvideli so, da so neopravieno sumili vanj.

153

predvsem pa, da se pogosto premeajo. Le tako so mogli biti

podatki, ki so jih agenti poiljali svojim gospodarjem, neuporabljivi.
Predvsem je bilo treba strae in zasede postavljati na pregled
na mesta in tako dale od poloajev, da je imela glavnina enote v
primeru sovranikovega napada dovolj asa, da jih zasede in se
pripravi na obrambo. To pa e ni bilo dovolj, zakaj izkazalo se
je, da obiajno zavarovanje s patruljami in sistemom stra ne
more prepreiti vtihotapljanja posebnih majhnih sovranikovih
edinic v nae poloaje, ker se to vtihotapljanje izvri ponoi na
zelo skritih krajih in pod vodstvom belogardistinih vodnikov.
Izdali smo nalog vsem enotam, da se zato v svojih bivaliih
utrdijo, postavijo bunkerje, mitraljeze zabarikadirajo na posebno
razglednih tokah in da se ob nenadnem napadu ne sme izvriti
brezglavo umikanje iz vasi, temve je treba iz hi in iz naprej
pripravljenih bunkerjev razbiti prvi sovrani napad, nakar je
lahko izvriti protinapad ali pa urejen nastop na poloaje. Pri
zadnjem napadu na partijsko olo se je pokazalo, da je tak napad
samo tedaj uspeen, ko se pri napadenih pojavita panika in
beanje.. .'M)
Zanimiva je tudi odredba taba divizije, naj se enote razme
ajo predvsem po hiah, iz katerih je kak lan druine pri domo
brancih, zakaj v tem primeru sovranik ne bo mogel izvajati
kazenskih ukrepov proti naim ljudem, e da so podpirali parti
zane. Seveda je bilo treba pri tem zapreti vse izhode iz vasi, proti
domobranskim druinam pa se vljudno obnaati.
Razen tega so poostrili nadzor nad gibanjem tako prebi
valstva kakor tudi borcev. V patruljo sta morala najmanj po dva
borca, brez posebne dovolilnice pa se ni smel nihe oddaljevati od
svoje vasi ali enote.
S takimi in podrobnimi ukrepi so dosegli, da odtlej kakih
vejih preseneenj skoraj ni bilo ve. e pa je do preseneenja
le prilo, so borci in poveljniki vedeli, kaj morajo ukreniti, da
bi se izognili nepotrebnim in prehudim izgubam.165)
1) Poroilo taba IX. korpusa z dne 1. februarja 1944 (Zbornik VI, knjiga
11, dok. t. 2).
(Viri: odredba taba XXXI. divizije z dne 25. decembra 1943 (Zbornik
VI, knjiga 9, dok. t. 123); poroilo taba IX. korpusa z dne 2. februarja 1943
(prav tam, knjiga 11, dok. t. 2); okronica glavnega taba NOV in POS z dne
20. avgusta 1944 (IZDG, fase. 267I); povelje XXVI. divizije z dne 17. decembra
1943 (IZDG, fase. 276I); dopis XXVI. divizije z dne 10 novembra 1943 (IZDG,
fase. 276I); odredba XXXI. divizije z dne 6. januarja 1944 (IZDG, fase. 280V);
poroilo obveevalnega odseka Vojkove brigade z dne 8. februarja 1944 (IZDG,

154

NOVI UDARCI
(Skica 5)

Ko je divizijsko poveljstvo skualo ugotoviti, kako so mogli

27. januarja Nemci nezapaeni priti v Cerkno, je brkone ugoto
vilo tudi to, da je bila Vojkova brigada le predale proti jugu
in da zato ni mogla uinkovito nadzirati smeri dolina Idrijce
OtaleCerkljanski vrhCerkno. Ker so iz Idrije e nadalje pri
hajale vesti, da nameravajo Nemci ponovno obiskati Cerkno, je
poveljstvo menilo, da stori najbolje, e Vojkovo brigado premakne
blie temu kraju. In tako e dva dni po napadu najdemo 1. bata
ljon pri Vrhovcu, 2. bataljon pri Pagonu na Novi Oselici, 3.
bataljon tudi na Novi Oselici, 4. bataljon pa pri Slabetu.
Da nesrea nikoli ne prihaja sama, je v tistih dneh na svoji
koi obutila tudi Vojkova brigada. Ko da ni bilo dovolj 47 rtev
v Cerknem, je Vojkova brigada razen svojega intendanta, ki je
padel v Cerknem, po nesrenem nakljuju izgubila e nekaj bor
cev. Zgodilo se je takole:
Istega dne, ko so Nemci vdrli v Cerkno, je brigadno povelj
stvo poslalo eno izmed et 3. bataljona z minerskim vodom 2.
bataljona v zasedo med Godovi in Idrijo. Minerji so vkopali
svoje mine, nato pa je eta ostala tam ves dan na poloajih in
akala na Nemce. To pot jih kot nala ni bilo. Zato se je eta
z minerji umaknila nekoliko vie, medtem ko je bataljonski ob
veevalec Tadeusz Sadowsky-Tomo bil trdovratneji in je sklenil,
da bo z dvema pukomitraljezcema in nekaterimi borci ostal
tik nad cesto e naslednjega dne.166) Storil je prav. e ob petih
zjutraj je tam mimo pripeljal nemki kamion, toda ko je za
peljal ez mine, eksplozij ni bilo. Nekoliko kasneje so borci v
zasedi opazili dolgo kolono z dvaindvajsetimi vpregami in enim
kamionom. Niso je napadli, ker je bilo vmes preve civilistov.
fase. 282 aIII); dopis OK KPS kofja Loka z dne 8. junija 1944 (IZDG, fase.
276III); komunike VOS OF (IZDG, fase. 313 cI); neoznaen dopis z dne
25.
februarja 1944 (prav tam); zapisnik o zaslianju Karla Novaka z dne 8.
februarja 1944 (fase. 282 aV); zapisnik o zaslianju ing. Huga Razingerja z
dne 4. februarja 1944 (IZDG, fakse. 272II); poroilo Bojana tiha z dne 14.
februarja 1944 (RSNZ, VOSI89 a); izjava Bojana tiha z dne 1. julija 1944
(IZDG, fase. 271I); Gradnikova brigada, str. 59161 in 167169; Preernova
brigada, str. 183193; spomini Cirila Obida, Vinka umrade-Radoa in Ferda
Tolarja-Mirka.
,66)
Tadeusz Sadowsky-Tomo je bil Poljak, ki ga je med vojno zanesla pot
tudi v Beljak na Korokem. Odtod je priel med gorenjske partizane. Takoj po
kapitulaciji Italije ga najdemo v Cerknem, nato v novo ustanovljeni Vojkovi
brigadi. Izkazal se ie kot pogumen diverzant, padel pa je 14. oktobra 1944 ob
napagu Preernove brigade na nemke bunkerje v Praprotnem.

155

Priblino ob devetih sta pripeljala dva kamiona, prvi iz Idrije,

drugi pa iz nasprotne smeri. Sedaj ni bilo ve kaj akati. Ker
so bili minerji nekoliko poprej le pobrali s ceste vse svoje mine,
ki so bile tako in tako neuinkovite, je Tomo napadel enega izmed
teh dveh kamionov le s strojnicami in pukami. Kae pa, da nai
niso streljali preve natanno, zakaj ofer in njegov pomonik
sta e utegnila skoiti v zaklon in streljati nazaj, dokler ni
prispela pomo. Kamion je bil pokvarjen in so ga morali z dru
gim kamionom na vrvi potegniti v Idrijo. Huje kot Nemcema
v kabini se je godilo tistim, ki so bili zadaj. Neka enska, ki je
bila prispela iz Idrije, je vedela povedati, da so Nemci z napa
denega kamiona v Idriji razloili sedem mrtvih in enega v glavo
ranjenega Nemca.167)
Do hude nesree je prilo, ko se je naa eta z minerji vra
ala v svojo enoto. Ko se je kolona, ki je prihajala iz Lomov
(vzhodno od Idrije), bliala emelu v Idrku, se je borec, ki
je nosil priblino pet kilogramov teko protitankovsko mino spo
taknil in pri tem mu je mina zdrsnila na tla. Mina, ki istega dne
celo pod tekim kamionom ni hotela eksplodirati, se je tokrat
takoj razletela. Brkone so jo minerji imeli za pokvarjeno in
ji zato niso vstavili varovalke, ali pa so na to pozabili.
Eksplozija tolikne koliine razstreliva je imela strane po
sledice. Ranjenih je bilo sedem borcev, toda dva sta takoj za
tem izdihnila, pa tudi tretjemu ni bilo pomoi. Druge tiri so
odnesli v emelovo hio, kjer so ostali tiri dni, dokler jih
niso s sanmi prepeljali v Cerkno in naprej v bolninico Franjo.
Odpeljali pa so le tri, zakaj etrti je e pri emelovih umrl.16*)
w) Toda nemko poroilo z dne 28. januarja 1944 (Zbornik VI, knjiga 10,
dok. t. 227) priznava le dva ranjena vojaka.
') Med tistima, ki sta podlegla takoj po eksploziji, je bil tudi neki France
z Dolenjskega, ki je po vrnitvi iz italijanske internacije ostal v Vojkovi brigadi.
Pismo, ki so ga bili nali pri njem in ki so ga objavili v glasilu Vojkove brigade
Za Vojkom, zelo naravno kae hotenje in preprianje naih borcev. Njegova
vsebina je tale:
Draga Anka!
26. 1.1944.
Javim Tii, da sem zdrav in da mi je prav dobro. Oprosti, ker Ti nisem
tako dolgo pisal. Ni mi bilo pa mogoe, saj ve, kako je pri partizanih. Ne
sme pa si misliti, da sem pozabil nate. Vedno sanjam o Tebi. V teh lepih
sanjah o Tebi in domu sem zadnji bral tole pesmico, ki sem si jo zapomnil:
Na lepi dom bil strt je v prah,
vsi kamni razmetani.
Oh, raslo trnje, rasel mah,
po groblji je teptani.
Zdaj solze v stran! Oroje v dlan!
Dom znova vstati mora!
Oj dom krasan, tako prostran,
da bo za vse prostora.

156

Nekdanja italijansko-jugoslovanska meja pri Novi Oselici

Vse je kazalo, da vesti o ponovnem nemkem napadu niso

povsem iz trte zvite. Nemci so prihajali e v prav nevarno bli
ino Cerknega, vendar iz nasprotne smeri in ne iz Idrije. Tako
je 29. januarja neka nemka patrulja prispela ez Bukovo prav
na Reko ob cesti elinDolenja Trebua, vendar se je vrnila,
ne da bi poskuala priti v Cerkno. Naslednjega dne pa so se
Nemci v Reko pripeljali celo z oklopnim avtomobilom.
Vse to so utegnili biti znaki kake nove sovranikove ofen
zive. Zato je bnigadno poveljstvo takoj ukrepalo temu primerno:
pred Spodnjo Idrijo je poslalo minerje, da vkopljejo mine v
cesto, skupina borcev pa je dobila nalogo, da temeljito onespo-

Kajne, kako lepo je pisal Gregori. Prav kot za dananje ase. eprav
hodimo mi partizani vedno po gozdovih, vendar dobimo asa tudi za itanje
njegovih pesmi.
Mislim, da si nas ne bo predstavljala tako, kot nas rie nam nasprotno aso
pisje. Tudi mi smo ljudje, borimo se za to, kar nam je najsveteje, za domovino
in svobodo.
Upam, da tudi Ti nisi name pozabila.
Pozdrav Tebi in Tvojim starem od F r a n c e t a .
Komandant bataljona je pod Francetovo pismo, preden ga je odposlal,
pripisal e tole: Padel 28. 1. 1944 ob nesreni eksploziji mine in je pokopan
istega dne na Gorah.
(Za Vojkom, t. 5 IZDG).

157

sobi cesti, ki iz Pluenj in Otalea peljeta proti glavni cesti

ob Idrijci.
V
naslednjih dveh dneh se ni zgodilo sicer ni omembe vred
nega, toda 2. februarja pa je le poteno zaropotalo.
Tega dne je 1. eta bataljona Heine e ob treh zjutraj
krenila iz Idrije ob Idrijci navzgor proti Vrevu in odtod za
vila ez Lanie proti Sovodnju. Njena naloga je bila, da pre
gleda obmoje vzdol nekdanje meje. Na pot je krenilo 151 mo,
oboroenih med drugim tudi z dvanajstimi lahkimi in eno teko
strojnico ter tremi lahkimi in enim tekim minometom.
Ko je eta prispela v Sovodenj, se je razdelila v dve sku
pini in v obliki kle zavila po hribu navzgor proti Novi Oselici.
Br ko je naa patrulja obvestila poveljstvo 3. bataljona o bli
ajoih se Nemcih, so borci takoj pohiteli na e poprej priprav
ljene in utrjene poloaje ob cerkvi ter desno in levo od nje.
eprav je bil na nai strani ves bataljon, napadala pa jo je le
ena nemka eta, je bilo dejansko razmerje sil prav nasprotno.
Nai bataljoni so bili takrat tako ibki, da je poveljstvo 3. ba
taljona lahko postavilo na poloaje le 64 borcev, medtem ko je
nemka eta, kot e reeno, napadala s 151 momi. Pa pa
je 3. bataljonu priskoila na pomo s svojim ognjem e divi
zijska eta s tekima minometoma. Sprva so se nai kar uspeno
upirali. Toda z veo ukano in z obhodom je vodu Wall uspelo
prodreti do prednjih sovranikovih poloajev ... Pritisk, ki ga je
povzroil vdor voda Wall, je izkoristil del ete pod vodstvom
podporonika Schmirmaula, ki je prav tako jurial na poloa
je ...'") Kae, da je to bilo usodno in da so se borci v strahu
pred obkolitvijo zaeli umikati proti inim oviram vzdol nek
danje meje, ki se je raztezala za njihovimi poloaji. Nemci prizna
vajo, da se je sovranik spretno umikal ter z dobro merjenim
ognjem iz minometov, postavljenih kakih 300 metrov za rto, obsi
paval mesto prodora. Pri tem so bili trije vojaki voda Nandler ra
njeni v noge od drobcev minometnih granat.'70)
S poloajev pri cerkvi so se partizani sprva umaknili na po
boja nad Pagonom. Tu sta se zlasti izkazala Pavle Viler in
Dominko. Ko se je Pavle Viler moral s svojim mitraljezom umak
niti iz cerkvenega zvonika, je na novih poloajih kar stoje stre
,69) Poroilo komandirja 1. ete bataljona planinskih lovcev Heine z dne
2. februarja 1944 (Zbornik VI, knjiga 11, dok. t. 109).
,7) Prav tam.

158

ljal po Nemcih. To se mu je maevalo in so ga Nemci zadeli

v nogo. Kljub temu se je s strojnico vred reil na varno. Domin
ko je bil s svojo teko strojnico na zelo izpostavljenem polo
aju in je tam vztrajal vse dotlej, dokler ga sovranik ni odkril
in ga zael obmetavati z minami.
eprav so 3. bataljonu poslali na pomo tudi 2. bataljon,
ki je bil tistega dne na Kladju, je ta prispel prepozno. Sovra
nikov pritisk je bil tako hud, da se je moral 3. bataljon umak
niti ez prehode v inih ovirah na italijansko stran nekdanje
meje, e preden je prispela pomo.
Iz tega opisa boja, pa tudi iz sovranikovega poroanja o
spretnem umikanju 3. bataljona bi bilo sklepati, da je na ba
taljon uspeno dokonal boj, to tembolj, ker se je sovranik
umaknil po najkraji poti ez Jazne v Idrijo, preden je mogel
tudi 2. bataljon posei v boj. Toda iz poroil o izgubah na eni
in drugi strani dobimo povsem drugano sliko. Na sovranikovi
strani so bili le trije vojaki lae ranjeni, medtem ko so bile
nae izgube mnogo obutneje. Iz prvih poroil po boju je videti,
da je 3. bataljon izgubil pet borcev, trije pa so bili ranjeni.
Razen tega so Nemci e v Sovodnju prestregli in ubili brigad
nega obveevalca Leandra, ko se je iz irov vraal nazaj v
brigado. Toda iz kasnejih poroil zvemo, da je tistega dne na
Novi Oselici oblealo trinajst borcev.171) Razen tega je 3. bata
ljon izgubil e tiri mule in eno lahko strojnico.
To so za enourni boj e tolikne izgube, da mejijo na ka
tastrofo. eprav tega ni mogoe sklepati iz poroil, je bila pri
zasedbi poloajev storjena usodna napaka s tem, da so jih za
sedli z nemke, ne pa z italijanske strani meje. Ko pa so
se morali nai umikati, so jih Nemci stisnili ob ico, v kateri
ni bilo dovolj prehodov, in tam so postali za sovranikove stroj
nice izvrsten cilj. Le tako si je mogoe razlagati tolikno tevilo
padlih borcev, medtem ko je bil ranjen en sam.
Tragedija 3. bataljona je globoko presunila borce in tamkaj
nje prebivalstvo. Ko se je Vojkova brigada leto dni kasneje
spet zadrevala na tistem obmoju, so se padlih borcev spomnili
z alno sveanostjo.
m) Ze omenjeno nemko poroilo sicer trdi, da so partizanske izgube znaale
37 padlih (pretetih) in okrog 50 ubitih na begu (opaeno z daljnogledom),
vendar ti podatki niso niti priblino resnini. Verjeti je le reportai Toneta Poganika-Marija o alni slovesnosti, v kateri govori o trinajstih rtvah (IZDG,
Fase. 911).

159

... Na alni komemoraciji na pokopaliu na Novi Oselici je

razen borcev 16. SNOUB Janka Premrla-Vojka bila prisotna tudi
naa pionirska organizacija in lanice SP2Z172) s Cerkljanskega
vrha, ki so napravile ve kot trideset krasnih vencev iz samih
suhih krvavordeih nageljnov. V zanosnem govoru je tovari brigadni zdravnik naglaal, da rtve niso bile zaman, da se obuti dih
prihajajoe svobode. Solze so stopile v oi prisotnim ob deklama
ciji Minattijeve ,Pismo materi iz groba in za konec so e vsi za
peli veno lepo ,rtvam, postrojena eta pa je oddala astno
salvo .. .1?3)
Vojkova brigada je sicer na Novi Oselici doivela hud
udarec, toda le nekaj dni kasneje je sledilo tudi e njeno ma
evanje.174)

V IDRIJSKEM RUDNIKU
(Skica 5)

V
zaetku 1944 so bile v Idriji zelo neugodne politine raz
mere. Na to je nedvomno mono vplivala prisotnost nemke gar
nizije, toda e bolj kot Nemci so politino delo v Idriji in Spodnji
Idriji ovirali zagovorniki domobranstva. Prav za to obdobje je
znailna mona domobranska propaganda po vsem idrijskem
okroju, zlasti pa v Idriji, Spodnji Idriji in rnem vrhu nad
Idrijo. Domobranski agitatorji so povsod irili svoje asopisje,
ki je izhajalo v Ljubljani (Slovenski narod, Jutro itd.). V Idrijo
so prili tudi e prvi uniformirani domobranci, vendar jim
vsaj takrat e ne ni uspelo pridobiti nikogar za vstop v nji
hovo vojsko.
Zelo mnogo je bilo v Idriji in Spodnji Idriji raznih parti
zanskih razhajkancev (iz Spodnje Idrije se je vrnilo domov
I72)

Slovenska protifaistina enska zveza.

Tone Poganik-Marij, Borci in civilno prebivalstvo so poastili padle juna
ke (IZDG, fase. 911).
174 )[ Viri: odredba taba XXXI. divizije z dne 29. januarja 1944 (Zbornik
VI, knjiga
10, dok.
t. 181); poroilo
taba Vojkove brigade z dne 29.
januarja
1944 (prav
tam, dok. t. 185); kronika
Vojkove brigade (prav tam, dok.
t. 200);
poroilo bataljona planinskih lovcev Heine z dne 28. januarja 1944 (prav tam,
dok. t. 227); poroilo taba Vojkove brigade z dne 2. februarja 1944 (Zbornik VI,
knjiga 11,
dok. t.13); poroilo taba IX. korpusa z dne
14. februarja 1944
fprav tam,
dok. t.
55); poroilo taba
Vojkove brigade z dne 30. in 31.
januarja
ter 1. in 2. februarja 1944 (IZDG, fase. 281 aI); vojaki poroili Vojkove bri
gade z dne 30. januarja in 2. februarja 1944 (IZDG, fase. 277III); poroilo
obveevalnega odseka Vojkove brigade z dne 31. januarja, 1. in 2. februarja 1944
(IZDG, fase. 282 aIII); Partizanski dnevnik, 4. in 14. februarja 1945 (IZDG);
Ovsenk Silvo-Silvan, Utrinek (Za Vojkom, t. 5 IZDG); Tone Poganik-Marij,
Borci in civilno prebivalstvo so poastili padle junake (IZDG, fase. 91I); spo
mini Filipa Selaka (Mestni muzej v Idriji) in Milorada Vilarja.
,73)

160

Potar Alfirevic-Pero (namestnik brigadnega politinega komisarja), Gnezda,

Sreko Tuar, Tadeusz Sadowsky-Tomo in Kavi-Iztok

kar 80 % vseh, ki so bili jeseni 1943 e v partizanih), ki niso

pokazali nobene elje, da bi se vrnili v partizane. Za to so
imeli vselej kak izgovor: zimsko vreme, slabo oskrbo, pa tudi udarce, ki so jih bile doivele v zadnjih mesecih nekatere partizan
ske enote v bliini Idrije.
Sicer pa je bila tudi partija v Idriji zelo ibka, partijci
pa ne preve delavni. Sedaj je v mestu 27 partijcev, ki pa niso
vsi najbolji, je moral ugotoviti okroni komite KPS za Idrijo.175)
Dokaz za to je tudi dejstvo, da je bilo treba od novembra 1943
dalje zaradi nedelavnosti, oportunizma in drugih razlogov iz par
tije izkljuiti kar 18 lanov. Neprimerno bolje stanje je bilo
med mladimi. Zveza komunistine mladine je imela pet aktivov,
Zveza slovenske mladine pa dvanajst z 68 lani. Na obmo
ju
Spodnje
Idrije
je
mladinska
organizacija
imela
tiri
terenske odbore s 110 lani. Njihovo delo pa so nekoliko zavrle
aretacije nekaterih najbolj delavnih deklet.
Delo naih aktivistov v Idriji in Spodnji Idriji je bilo zelo
pestro, eprav e vedno nezadostno. Razirjali so na tisk, hkrati
I75)

11

Vojkova brigada

Poroilo OK KPS za Idrijo z dne 17. februarja 1944 (IZDG, fase. 533II).

161

pa pritiskali na trgovce in druge, ki so bili naroeni na domo

bransko asopisje, naj ga odpovedo. Delili so tudi pozivnice za
vstop v partizane, vendar kakega posebnega uspeha niso dosegli.
Organizirali so tudi listkovne akcije ter raztresali letake na naj
prometnejih tokah v mestu. V nartu so imeli tudi sabotane
akcije v rudniku. Rudarji so obljubljali, da bodo pri dvigalih
prerezali jeklene vrvi in pokvarili stroje. Od vsega tega pa ni
bilo ni, menda zaradi premonih stra.
Sprio tega je tab XXXI. divizije oziroma ef njegovega
obveevalnega odseka Evgen Matejka-Pemc organiziral silno
drzno diverzantsko akcijo, ki so se jo razen njega udeleili
e Bogdan Oblak, Milan Lipiar, Miha Monik, Danilo Saksida,
Stanko erne, Tadeusz Sadowsky-Tomo, Sreko Tuar, Leo
pold Komac, Bolina Janko in Ivan Berii-Rajko.176)
Sklenili so da bo nad rudnikom zasedla poloaje ena izmed
et 1. bataljona Vojkove brigade, ki pa bi se oglasila ele tedaj, e
bi Nemci opazili diverzantsko skupino, in ji z obstreljevanjem
Idrije omogoila umik.
Ko je bilo vse pripravljeno, so se 5. februarja zveer diver
zanti spustili v tako imenovani Ferdinandov jaek, ki je od
glavnega in mono zastraenega jaka oddaljen 1500 metrov. Te
ave so se zaele e ob vstopu v rov. Ko so ob desetih zveer
prispeli tja in skuali z vitrihi odpreti vrata, so po obrezuspenih
poskusih morali priznati, da brez kljuev ne bo lo. Zato sta dva
lana ekspedicije odla v naselje, kjer je stanoval paznik, in mu
17S)
Evgen Matejka-Pemc je priel v partizane e maja 1942. Ko je priel na
Gorenjsko, je
postal
politini
komisar Gorenjskega odreda, v XXXI. diviziji
je bil ef obveevalnega odseka. Proti koncu 1944 so ga postavili celo za koman
danta te divizije in na tem poloaju je padel 3. maja 1945 ob Soi. Po vojni so ga
imenovali za narodnega heroja. e omenjeni Tadeusz Sadowsky-Tomo je bil na
mestnik brigadnega obveevalca pri tabu Vojkove brigade. Tam pa je bil za
obveevalca tudi njegov rojak Wieslaw Nowikowski. Ivan Berii je imel za
seboj e enaindvajset let dela v rudniku in ga je zato temeljito poznal. V parti
zane je vstopil e januarja 1943 skupno z eno, sinom in herko. Imel ie smolo,
da so ga ujeli Italijani m obsodili na smrt, pa tudi sreo, ker je Italija kapi
tulirala prej, preden so izvrili obsodbo. Miha Monik, doma iz Bake grape,
se je boril e med prvo svetovno vojno na soki fronti. Kljub temu pa je bil
partizan e od leta 1942 dalje. Bogdan Oblak je bil v bivi italijanski vojski
oficir. Ob kapitulaciji Italije je pri Dubrovniku stopil v partizane, toda Nemci
so ga ujeli in hoteli odpeljati v Nemijo. Oblak jim je uel in se vkljuil v
Gradnikovo brigado, nato pa je postal inenirski referent v tabu XXXI. divizije.
Miian Lipiar, kmeki fant, je takrat bil obveevalec v obveevalnem vodu
)ri tabu aXXI. divizije. Stanko Cerne, ki se je kot italijanski vojak udeeil vojne v Afriki, je tudi bil divizijski obveevalec. Danilo Saksida, star
20 let, je prav tako spadal v obveevalni vod v tabu XXXI. divizije. Leopold
Komac iz Koritnice, udeleenec afrike vojne, je bil po poklicu rudar in je
kot tak pripadal minerskemu vodu XXXI. divizije. Sreko Tuar se je kot
diverzant proslavil tudi e kasneje, ko je naa sabotana skupina vdrla v Po
stojnsko jamo in tam zagala skladie z nemkim letalskim bencinom.

162

odvzela klju. Da pa ta ne bi mogel priklicati Nemce, je eden

izmed njiju ostal pri njem in ga strail.
Nato so s kljuem odprli vrata, eden izmed njih pa je ostal
tam za strao. Vsi drugi so se zaeli po zaledenelih stop
nicah spuati navzdol. Kapljalo je tako, da jih je, preden so
prili do cilja, premoilo prav do koe. ele v tretjem polju
so zavili po dolgem hodniku proti glavnemu jaku. Tam so takoj
prerezali telefonski kabel. Tedaj je Ivan Berii le za las uel
smrti: stopil je na trhlo desko in zgrmel bi 280 metrov globoko,
e ga ne bi v zadnjem hipu Pemc zgrabil in potegnil k sebi.
S tretjega polja so se po lestvah spustili na enajsto, ki je e
257 metrov globoko. Tam so bile glavne rpalke. Ko sta jih
paznika-Slovenca opazila, sta jih imela za Nemce in jih po nem
ko ogovorila. Kmalu sta opazila svojo zmoto, toda niesar nista
mogla storiti. Minerji so se takoj lotili opravila. Razen razstre
liva, ki so ga bili prinesli s seboj, so ga dobili v rudnikem skla
diu e kakih 200 kilogramov. Dva borca sta se medtem spu
stila e nie na tirinajsto polje k manjim rpalkam. Ko sta
tam konala in prigala vrvico, sta se vrnila k tovariem na
enajsto polje, in ko je bilo tudi tam vse opravljeno, so se med
potjo navzgor ustavili e na sedmem polju, kjer je bila manj
a batna rpalka. Tudi te niso hoteli pustiti cele.
Nato so pohiteli navzgor, da bi bili imprej zunaj. Ko so
bili na estem polju, je e zadonelo pri najnijih rpalkah. Druge
mine so eksplodirale, ko so bili e zunaj rudnika. Pohiteli so,
na poloaje, kjer bi morala biti eta 1. bataljona z bataljonskim
komandantom Karlom Novakom-Tonetom, toda tam niso niko
gar nali. Pa pa so ga nali napol pijanega v gostilni na Ledinah.
e istega dne so ga aretirali in mu sodili zaradi tega in drugih
sabotanih dejanj.
Miniranje rpalk v idrijskem rudniku je bilo velikega materi
alnega in moralnega pomena. Silovite eksplozije so rpalke pov
sem uniile, vrgle vrata s teajev in onesposobile dvigalo. Voda
je kmalu zalila ves spodnji del rudnika in tako onemogoila
Nemcem izkorianje s polno zmogljivostjo. Drzna diverzija je
na partizanske borce, Idrijane in Nemce zelo razlino vplivala.
Partizanom je pomenila maevanje za nekatere zadnje neuspehe,
Nemce pa je tako prestraila, da so zaeli okrog Idrije postav
ljati ine ovire. Okrepili so tudi strae: pred mestom so odslej
imeli na glavnih cestah po petnajst, na vseh drugih poteh pa po

11

163

sedem mo mone strae. Po Idriji so pobirali tudi moke, ki

niso bili zaposleni v rudniku, in jih namenili za domobranske
enote. Tako so zbrali kakih trideset mokih med 16. in 45. le
tom starosti.
Kar zadeva prebivalstvo, je diverzija pustila nanj na splono
zelo ugoden vtis. Izjema so bili le mlanei, ki se jim ni dalo
v partizane ali pa so tam bili in so uli, sedaj pa so se bali,
da bodo ob delo.
Glavni tab NOV in PO Slovenije je imel to akcijo za tako
pomembno, da je v dnevnem povelju z dne 10. februarja 1944
e posebej pohvalil rudarja in borca Ivana Beriia in Evgena
Matej ka-Pemca, ki sta tako dobro zasnovala in uspeno izvedla
eno izmed najvejih diverzantskih akcij med NOB v vsej Slo
veniji. Pa tudi tab XXXI. divizije je posebej pohvalil in izrekel
zaslueno priznanje vsem enajstim partizanskim borcem, ki so
se bili udeleili te akcije.
tirinajst dni kasneje, 20. februarja, je poveljstvo Vojkove
brigade pripravilo novo akcijo, ki naj bi povsem onemogoila na
daljnje obratovanje idrijskega rudnika. Sklenilo je prekiniti dalj
novod, po katerem se idrijski rudnik oskrbuje z elektrino ener
gijo, povrh vsega pa uniiti e pomono elektrino centralo
v Peniku pri Spodnji Idriji vkljuno s pomonimi napravami
in jezovi.
V
ta namen je sestavilo pet skupin, vsaka izmed njih pa je
dobila natanno doloeno nalogo. Delovati so morale uskladeno,
pa tudi zelo previdno, zakaj nekateri objekti, ki jih je bilo treba
uniiti, so bili skoraj v sami Idriji, tam pa je v tistih dneh bilo
kakih 900 Nemcev, 150 Italijanov in e kakih 50 domobrancev.
Prva skupina je pod vodstvom komandirja 1. ete 3. bata
ljona krenila proti rnemu vrhu nad Idrijo in je pri Zadlogu
podrla dvajset elektrinih drogov.
Druga skupina, ki jo je vodil Ivan Berii, je minirala pre
kop Rake nad Idrijo, ni pa mogla minirati tudi jezu na Kobili
(priblino tiri kilometre juno od Idrije), ker ni imela s seboj
dovolj razstreliva.
Tretja skupina je pod vodstvom Ludvika Velikonje, sekre
tarja SKOJ pri tabu brigade, minirala prekop v Podgolici, ki
povezuje Idrijco s centralo na Marofu. V hipu, ko je odjeknila
eksplozija, so v Idriji ugasnile vse lui.

164

etrto skupino je vodil Tadeusz Sadowsky-Tomo. Njena na

loga je bila, da unii centralo pri Spodnji Idriji, hkrati s tem
pa tudi jezova pri penikih mlinih. Ko je skupina vdrla v cen
tralo, je e nala paznika pri telefonu z namero, da bi sporoil
Nemcem, kaj se dogaja v njegovi centrali. Nai so mu to pre
preili, nato pa centralo uniili. Takoj
po eksploziji so se
oglasili
Nemci v Spodnji
Idriji in zaeli na
vso mo nabijati z mino
meti, strojnicami in protiletalskim topom na vse strani, hkrati
pa so v zrak spuali e rakete.
Najslabe izmed vseh drugih je svojo nalogo opravila peta
skupina, eprav je bilo njeno opravilo najlae. Njena naloga
je bila, da na idrijsko topilnico odvre 60 tekih min takoj nato,
ko bi Tomo, vodja etrte skupine, dal z raketami znak, da je
svojo nalogo v redu opravil. Proti Idriji so iz dveh tekih mi
nometov spustili
le est min, ker
en teki
minomet menda
ni deloval zaradi
prehudega mraza, drugemu pa se je
pokva
rila vzmet.
Kaken je bil konni uspeh te zdruene akcije? Vsekakor
zelo dober, zakaj Idrija je z rudnikom vred ostala brez elektri
nega toka. Nemci so besneli in se maevali tako, da so po
zaprli 21 mokih in ensk, jih obtoili za sodelovanje pri par
tizanskih akcijah in jih poslali v internacijo.
Te in e nekatere druge manje akcije, ki jih je bila Voj
kova brigada sredi februarja uspeno izpeljala v bliini Idrije,
so zelo spodbudno vplivale na razpoloenje in bojni duh tako
pri borcih kakor tudi pri prebivalstvu.177)
MOBILIZACIJA
(Skica 3)

ez zimo so se nae brigade silno skrile. e jeseni 1943 so

bataljoni imeli po 200 do 300 borcev, konec januarja 1944 pa e
w) Viri: poroilo taba Vojkove brigade z dne 6. februarja 1944 (Zbornik
VI, knjiga
11, dok.
t. 28); poroilo taba IX. korpusa z dne 14. februarja 1944
(prav tam,
dok. t.
55); poroilo taba Vojkove brigade z dne 21. februarja 1944
(prav tam,
dok.t. 75); poroilo taba X. korpusa z dne 29.
februarja 1944
(prav tam,
dok. t.
103); poroila obveevalnega odseka Vojkove brigade z
dne
9., 15. in 22. februarja 1944 (1ZDG, fase. 282 aIII); poroila OC KPS za
Idrijo z dne 3., tl. in 26. januarja ter 17. februarja 1944 (IZDG, fase. 533I); Vdor v
idrijski rudnik (Partizanski dnevnik, 9. februarja 1944); Nai fantje (Partizanski
dnevnik, 3., 4., 5. in 10. marca 1944); Zakaj je Idrijca narasla in je kalna (Par
tizanski dnevnik, 22. februarja 1944); Med Triglavom in Trstom, str. 186190;
Ivan Mohori: Rudnik ivega srebra v Idriji, str. 341342 (izdal Mestni muzej
v Idriji, 1960); Ivan Benii, Razstrelitev rpalk v idrijskem rudniku (Idrijski
razgledi 3/1958, str. 81).

165

po sto in e manj. Brkone ni bilo v nobenem bataljonu tako

malo borcev, kot v 2. bataljonu Vojkove brigade. Temu je ostalo
le e 66 ljudi in e izmed teh jih je bilo pri tabu trinajst, v
prateu tirinajst, v vseh treh etah pa devetintrideset. Torej po
trinajst borcev v vsaki eti! Le za spoznanje bolje razmere so
bile po drugih bataljonih.
Kako se je moglo to zgoditi?
Za to je ve vzrokov. Precej borcev se je med boji razhajkalo, ali pa so jih zimske nevenosti pripravile do tega, da so
se vrnili domov in tam akali pomladi. Nekaj izmed teh zlasti
z irovskega se je prikljuilo domobrancem, spet drugi
v Idriji pa so v rudniku delali za Nemce. V zimskih mesecih
je bilo tudi precej izgub. Mnogi ranjenci so se potem, ko so se
pozdravili, spet vraali nazaj v svoje enote, precej pa jih je po
stalo za vojsko nesposobnih in invalidov, pa jih je bilo treba
premestiti v razne zaledne enote ali na terensko politino delo.
V
zimskem asu so pri tabu divizije in korpusa nenehno
ustanavljali razne posebne in zaledne enote, za katere je bilo
treba tudi najti ljudi. Odkod naj jih dobe, e ne iz brigad? e
dalje ve jih je odhajalo tudi na razne teaje in v vojake in
politine ole, ki so bile sprva kratkotrajne in pri tabu di
vizije, kasneje pa so njihove programe edalje bolj irili in
jih prenesli h
korpusu in celo glavnemu tabu NOV in PO
Slo
venije. Mnogi
izmed teajnikov se
niso nikoli ve vrnili v
bri
gado, ker so jih poslali v druge, predvsem nove enote.
Sprio teh in e drugih razlogov se je tevilno stanje po
bataljonih tako znialo, da brigada ni bila ve zmona opravljati
svojih bojnih
nalog. ez zimo je
e nekako lo, toda bliala
se je pomlad,
z njo pa tudi nove
velike akcije, ki jih je
korpusno poveljstvo e zaelo pripravljati. Preden bi se jih lotili,
je bilo treba brigade dopolniti z manjkajoimi borci. Ker je
bilo prostovoljcev e zelo malo, je prihajala v potev le splona
mobilizacija.
Zato je tab XXXI. divizije Vojkovi brigadi ukazal, naj zane
mobilizirati predvsem na svojem obmoju torej na Cerkljan
skem, Idrijskem, irovskem in v Dolomitih, pa tudi v Selki in
Poljanski dolini tja dol do Medvod. Mobilizacijo severno od Sel
ke doline in onstran Save naj bi prevzela Preernova brigada,
Gradnikova pa naj bi se lotila tega opravila predvsem v Vipavski
dolini in okrog Postojne.

166

Kako so mobilizirali?
Brigada se je razdelila po bataljonih, ponekod pa celo po
etah. Njihova poveljstva so navezala stike s krajevnimi oblast
nimi organi ali politinimi organizacijami, od katerih so dobila
spiske vojakih obveznikov, ki so bili e doma. Tem so poslala po
sebne pozivnice, naj se v ustreznem roku in z vso potrebno
opremo zglase v njihovi enoti. e to ni zaleglo, so jih mobili
zacijske patrulje same poiskale in privedle v enoto.
Na osvobojenem ozemlju so mobilizacijo izvajali predvsem
narodnoosvobodilni odbori ali komande mesta, novince pa so po

Pozivnica, s kakrnimi so nai tabi klicali vojake obveznike v vojsko

opravljenem zdravnikem pregledu poiljali v blinje enote. Na

obmoju, ki ga je imel okupator pod svojim nadzorstvom, so
prek mobilizacijskih patrulj izvajale to opravilo brigade in po
samezni bataljoni. V tem primeru je enota prila zveer v vas,
razpostavila okrog nje zasede in strae, mobilizacijske patrulje
pa so hodile od hie do hie s seznami vojakih obveznikov v
rokah in jih takoj jemale s seboj. V krajih, kjer je imel okupa
tor svoje postojanke, seveda tudi tako ni lo. Zato so tamkajnji
politini delavci poiljali vojakim obveznikom pozivnice po poti

ali pa so jih puali na vratih njihovega stanovanja. Le zaneslji

vim ljudem so jih tudi osebno izroali.
Splona mobilizacija ni zajela le vojakih obveznikov, ki so
bili e po svojih domovih, temve tudi terenski politini aparat,
ki se je bil v zadnjih mesecih mono poveal. Seveda je bilo
v tem aparatu tudi mnogo zabitnikov in celo ubenikov iz
operativnih enot. Zato je bilo sklenjeno, da bodo izmed vojakih
obveznikov zadrali na terenu le najnujneje ljudi, vse druge pa
poslali v vojsko ter jih nadomestili s tistimi, ki so za vojako
slubo nesposobni, in z enskami.
Velika veina vojakih obveznikov se je odzvala pozivom in
se pridruila mobilizacijskim patruljam, eprav so kasneje pri
zdravnikem pregledu mnogi zlasti stareji skuali na pod
lagi resninih in izmiljenih bolezni priti vsaj v zaledne in ne
v operativne enote. Sorazmerno malo je bilo takih, ki so se mobi
lizaciji izognili tako, da so se e nadalje skrivali na domovih
ali kje v bliini, odhajali v mesta in na Koroko ali pa celo
od okupatorja vzeli oroje. Toda vodstva enot, ki so izvajala
mobilizacijo, niso smela popuati pred pronjam mobilizirancev
in njihovih svojcev, zakaj v nasprotnem primeru bi mobilizacija
ne bila uspena. Vasih je le bilo treba zamiati na eno oko.
Tak primer, ki je resnien, je opisal politini komisar v brigadnem glasilu Za Vojkom:
Tovari komisar, priel sem na raport, kakor mi je bilo
ukazano. Vem, zakaj sem poklican in emu se moram zagovarjati.
Odpustil sem iz svojega bataljona tovaria kljub temu, da nisem
bil pristojen za to .. .
Predme je stopila ena, kateri se je na prvi pogled poznalo
blagoslovljeno stanje. Videlo se ji je, da je le s teavo prila do
mene, opirajo se na palico. Njeno lice je razodevalo pomanjkanje
in bedo, ostre rte njenega obraza pa zaskrbljenost in trpljenje.
.Gospod komandant, lepo vas prosim, pustite mojega moa
domov!
.Oprostite, mama, jaz nisem noben gospod. Recite mi lepo po
domae tovari, kot me vsi imenujejo. Moa vam ne morem pustiti
domov. Vojna je vojna in razumeti morate, da milijoni en trpe
na svetu isto kot vi, sem ji vljudno pojasnil.
.Gospod komandant, ali e e hoete, tovari komandant, do
volite, da vam do konca povem. Doma imam petero otrok. Najsta
reji ima osem let, najmlaji osemnajst mesecev in v nekaj tednih
bo prijokal esti na svet. Poleg tega skrbim za moeve stare, ki
sta oba e v osemdesetem letu. Nikogar nimam, da bi mi pomagal
in skrbel zame v teki uri, ki se mi blia, da bi dal kruha peterim
lanim rvikom in skrbel za betenega tasta in tao. Otroci pa

168

hoejo samo jesti. Oni ne razumejo vojne. Tistih nekaj malih

krompirjev in ovsene moke bom vsak as porabila. Saj ste vendar
lovek, ki me mora razumeti. Usmilite se vsaj nerojenega otroka,
e vas e ne gane jok lanih otrok.'
Ponudil sem ji stol, na katerega se je trudno usedla. Opazoval
sem jo. Njene noge so bile otekle kot hlodi, nabrekle in podplute,
v oeh sem ji videl obupno izrpanost in strah pred neim stra
nim. Vedel sem, da ji ne smem izpolniti elje, toda na dnu srca
me je nekaj stisnilo, da bi kmalu planil v jok.
.Usmilite se, e ne mene, vsaj mojih otrok. Mo je e dve leti
v Galiciji, doma aka etvero otrok, da jim prinesem e ne kruha
pa vsaj moke za monik. Bog se usmili, od esa pa naj ivim.
Krava mi je poginila pred mesecem, v zadnjem letu pa mi je po
vrsti poginilo pet praiev. Otroci ne poznajo ne kruha ne mleka,
edina hrana jim je bil v oblicah krompir in rna jemenova kava,
slajena s sladkorno peso. Otroka bom rodila, od esa pa naj ivi
jo, ko bom leala trpea in nemona v porodniki postelji?'
Zdelo se mi je, da sliim glas bogate kmetice, ki eni odgo
varja:
,Ne morem vam pri najbolji volji niesar dati, saj sama ni
esar nimam. Samo nekaj krompirja vam lahko dam. Moke e
davno nimam ve. Kmetica je stopila po stopnicah v klet in pri
nesla v roki pet uvelih krompirjev in jih spustila prosei eni v
prazno torbo.
Zena je trudno vstala in opotekajo se odla iz hie domov.
Tisti veer je porodila petega otroka, ta otrok pa sem jaz, ki
stojim sedaj pred teboj . . .
Mahoma sem se sam sebi zazdel kot brezsrna kmetica, ki je
neko darovala moji materi pet krompirjev. Presunilo me je. Mar
se ne borimo za to, da bi pomagali najbednejim in ohranili na
zatirani rod ter mu dali to, za kar je doslej povsod naletel na
gluha uesa. Usedel sem se k mizi in napisal odpustnico za nje
nega moa. Zavedal sem se, da tudi on ne bi mogel biti dober
vojak, ko bi vendar vedno imel pred omi svojo izrpano eno,
stradajoe otroke in onemogle stare ...
Povedal sem, kar sem imel. e sem zasluil kazen, jo brez
pridrka sprejmem .. ,m)
eprav je bila odslej mobilizacija stalna naloga vseh opera
tivnih in zalednih enot, je XXXI. divizija najve novincev nabrala
v februarju, ko je bila mobilizacija glavna naloga naih enot, in
sicer tiso petsto. V prvih petih mesecih leta 1944 je XXXI. di
vizija mobilizirala 2451, ves korpus pa 7612 vojakih obveznikov.
Po opravljenem zdravnikem pregledu so vse novince, ki so
bili sposobni za vojako slubo v operativnih enotah, poslali v
posebna olska taboria, kjer so jih nartno pripravljali na par
tizansko ivljenje. Tam so jih seznanili s cilji in taktiko naega
l78)

Vislav, Raport (za Vojkom t. 3 IZDG).

169

narodnoosvobodilnega
razposlali po enotah.

boja,

jih

opremili

in

oboroili,

nato

pa

Enaintrideseta divizija je zaela mobilizirati v prvih dneh

februarja, ko je Gradnikova brigada odla proti Vipavski dolini,
Preernova pa proti Kranju in Bohinju. Na Cerkljanskem in Idrij
skem je tako ostala le Vojkova brigada. Ker je bila njena naloga
tudi obramba osvobojenega ozemlja in ne le mobilizacija, je mo
rala njena glavnina ostati pred Idrijo in Gorenjo vasjo, mobili
zirat pa je njeno vodstvo poiljalo le posamezne ete ali bataljone.
ivljenje v Vojkovi brigadi je bilo v tistih dneh kljub dolgo
asnemu zimskemu vremenu zelo pestro. Neprestano se je kaj
dogajalo. Ni bilo skoraj dneva, da ne bi v brigado prila kaka
nova skupina mobilizirancev, da niso v tej ali drugi vasi priredili
kak miting, da ni tu ali tam zapokalo povrh vsega pa so morali
sprejemati e domae in tuje goste. Domai so bili iz taba divi
zije, ki so pogosto prihajali zaradi te ali druge zadeve, tuji pa
zaveznika letala, ki so v tistih noeh vekrat priletela in po
dogovorjenih znakih s kresovi spuala s padali zaboje z orojem,
mumicijo, razstrelivom in razno opremo.
Prav ni prijetna mi bila naloga, zaradi katere so morali v
Zireh pogati vsa javna poslopja. Toda drugega izhoda ni bilo: iz
zanesljivih virov so namre v tabu korpusa zvedeli, da se sovra
nik namerava nastaniti tudi v ireh. To nalogo je opravil 3.
bataljon.
Ena izmed et tega bataljona je e konec januarja odla na
dolgo in precej nevarno pot. Poslali so jo proti Medvodam, da bi
tam izvedla kako sabotano akcijo, nato pa se spet vrnila, eta
je bila zelo uspena. Najprej je 30. januarja demonstrativno na
padla nemko postojanko v Preski, dva dni kasneje je skupno z
minerskim vodom Grintovec, ki je spadal pod Gorenjski odred,
pognala v zrak elezniki most med Mednim in Medvodami, 2.
februarja minirala postajalie v Mednem, 4. februarja, ko se je
e vraala v brigado, pa za nameek napadla e nemke rekrute,
ko so bili na vajah v bliini kofje Loke. Seveda je eta spotoma
tudi mobilizirala. Z mobiliziranci je imela manj sree kot z Nemci.
Da je ne bi ovirali pri akcijah, je osemnajst novincev poslala
naprej v Cerkno. Patrulja, ki je spremljala novince, je spotoma
naletela na neko enoto Preernove brigade, ta pa je mobilizirance
vzela kar zase, e Gorenjci naj ostanejo v gorenjski brigadi.

170

Joe

Avsec-apajev, komandant (desno), in Joe Kuk-Branko (levo), politini

komisar Vojkove brigade

Poveljstvo Vojkove brigade se je nato ostro pritoilo, preernovci

pa so se pokazali velikodune: namesto osemnajstih so vojkovcem
poslali kar tirideset drugih novincev.
Veja smola se je drala 2. bataljona, ko je pod vodstvom
novega namestnika brigadnega komandanta Franca Jemejca-Mileta, ki je priel iz Preernove brigade, krenil proti rnemu
vrhu nad Polhovim Gradcem, da bi tam mobiliziral. Br ko so
dobro prispeli na to obmoje in zaeli pobirati vojake obveznike,
so bili 7. februarja iznenada napadeni pri Sv. Oboltu juno od
kofje Loke. Ker so s seboj imeli novince, so se hoteli boju izog
niti in se hitro umakniti. Kljub temu sta dva borca padla, dva
pa bila pogreana. Izgubljenega je bilo tudi nekaj oroja. Neka
teri novinci so izrabili prilonost in uli. Tako je bataljon pripe
ljal ez Poljansko Soro le enajst novincev, devet pa mu jih je
ulo.
Povsem nepriakovano je brigada v teh dneh izgubila koman
danta. Nesrea se je zgodila 8. februarja. Takrat je bil tab

brigade na Kladju. Brigadni komandant Joe Avsec-apajev179) se

je elel fotografirati. Brez plaa bodo slike lepe, je dejal in
si ob robu ceste snel brzostrelko z ramen.Ker je pri tem s kopitom
nekoliko premono udaril ob tla, se je brzostrelka angleke
so bile e tako in tako znane kot zelo nezanesljive sproila in
krogla ga je zadela v glavo. Bil je pri prii mrtev. Pokopali so
ga naslednjega dne v Cerknem, od njega pa se je poslednji po
slovil divizijski komisar Ciril Keri-Metod.
Tako je brigada dobila novega komandanta. To je bil Albin
Drolc-Krtina, pogumen borec, priel pa je iz Preernove brigade.
Bilo je e nekaj drugih organizacijskih sprememb. Med njimi
je treba omeniti ustanovitev posebne pionirske ete, ki je tela
kakih petdeset mo.
V drugi polovici februarja 1944 je brigada izvedla nekaj uspe
nih in doslej e neomenjenih akcij.
V noi med 13. in 14. februarjem je kljub visokemu snegu in
slabi poti odlo estnajst komunistov-prostovoljcev prav v Rovte,
se tam razdelilo v dve skupini, vsaka zase pa je uspeno opravila
svojo nalogo: prva je minirala vodovod, druga pa transformator.
Domobranci so sicer takoj zatem skupini obstreljevali, toda obe
sta se vrnili, ne da bi imeli kakne koli izgube.
Prav ta uspeh 3. bataljona je spodbudil tudi 1. bataljon na
podobno pot v Dolomite, ki pa, al, ni uspela. Na pot je 22.
februarja krenilo 70 borcev, ki so se po deseturni naporni hoji
po visokem snegu ustavili v Dolah nad Idrijo. Tam se je nael
nekdo, ki jih je izdal domobrancem. Posledica tega je bila, da so
jih zaeli najprej obmetavati s tekimi minami, nato pa so domo
branci krenili celo v napad. Bataljon se je moral umakniti v
Jarjo dolino pri ireh, poti v Dolomite pa zaradi visokega snega
ni ve nadaljeval.
Z napadom na kako sovranikovo postojanko so eleli vojkovci proslaviti tudi obletnico ustanovitve Rdee armade. V ta na
men so v 3. bataljonu sestavili posebno skupino, jo okrepili z
dvema tekima minometoma in jo poslali nad Gorenjo vas. Vodil
jo je namestnik bataljonskega komandanta Cvetko Loj k. Potem
179)
Joe Avsec-apajev je bil rojen v Bistrici na Dolenjskem 10. junija 1922,
v partizane pa je stopil e 19. junija 1942. V Tomievi brigadi je postal namest
nik bataljonskega komandanta, pred prihodom v Vojkovo pa je bil naelnik
taba Gradnikove.

172

ko so se dobro zavarovali, so izza nekega starega bunkerja iz

prejnje Jugoslavije postavili minometa in na Gorenjo vas izstre
lili tirideset min. Ni si teko predstavljati, kako so Nemci v tej
postojanki morali vso no predeti na poloajih.
Toda praznik Rdee armade, ki je bil hkrati praznik nae
ljudske vojske, so praznovali tudi e drugae. Organizirali so kar
tri mitinge: pri Kacinu, na Novi Oselici in v Otaleu. Mladina
na predveer ni pozabila na kresove: zagoreli so po vseh okolikih
hribih in spominjali na zmagovito Rdeo armado ne le nae borce
in prebivalstvo, temve tudi Nemce in njihove izdajalske zavez
nike. Prav prijetno preseneenje so ta dan priredile vojkovcem
tudi irovske ene in dekleta, ki so jih obdarile med drugim tudi
s 150 pari nogavic, 150 kg kruha, perilom in e drugimi dobrotami.
Tri dni kasneje je v idrijskem kotlu zabobnelo kot e nikoli
dotlej. Nai so 25. februarja na treh razlinih viinskih tokah
nad Idrijo postavili tri teke minomete in ponoi skoraj hkrati
odvrgli na Idrijo 150 min. eprav mine brkone niso povzroile
kake veje materialne kode ali izgub, so Nemcem nedvomno
nagnale strah v kosti. To pa je bil hkrati tudi dokaz, da je njihova
oblast omejena le na najoji del mesta.
Vsekakor je tudi to vplivalo na sklep njihovega poveljstva, da
se bodo maevali z novim vdorom v osrje partizanskega osvo
bojenega ozemlja, v Cerkno.1)

PONOVEN VDOR V CERKNO

(Skica 5)

Nemci so iz Idrije krenili na pohod proti Cerknemu v zanje

najugodnejem trenutku, takrat, ko so njihovi nasprotniki imeli
tam en sam bataljon. To je bil 3. bataljon Vojkove brigade.
,8)
Viri
Poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
6.
februarja
1944
(Zbornik
VI, knjiga 11, dok. t. 28); poroilo taba IX. korpusa z dne 14. februarja
1944 (prav tam, dok. t. 55); poroilo taba IX. korpusa z dne 29. februarja 1944
(prav
tam,
dok.
t.
103);
saznam
partizanskih
akcij
na
Gorenjskem
(prav
tam,
dok. t. 140; poroilo taba IX. korpusa z dne 14. marca 1944 (prav tam, knjiga
12,
dok.
t.
31);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
dopis
taba
Voj
kove
brigade
z
dne
9.
februarja
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
poroili
taba
Vojkove
brigade
z
dne
5.
in
6.
februarja
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
vojaki
poroili
taba Vojkove brigade z dne 11. in 28. februarja 1944 (IZDG, fase. 281
aII
in
fase.
221I);
poroila
obveevalnega
odseka
Vojkove
brigade
z
dne
29. januarja in 6., 13., 23., 24., 25. in 26. februarja 1944 (IZDG, fase. 282 aIII);
poroila obveevalnega odseka Vojkove brigade z dne 9., 15. in 22. februarja
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
Partizanski
dnevnik,
10.
februarja
1944;
Med
Trigla
vom in Trstom, str. 178183; Vislav, Raport (Za Vojkom t. 3IZDG).

173

Kje so bili drugi bataljoni Vojkove brigade in drugi dve

brigadi XXXI. divizije?
Gradnikova brigada je e vedno mobilizirala po Vipavski do
lini, Preernova pa po Gorenjskem. Zatije na obmoju Gorenje
vasi in Idrije je zapeljalo divizijsko poveljstvo, da je sklenilo
glavnino Vojkove brigade poslati ez Jelovico v Bohinj mobilizirat
vojake obveznike.
Takrat, ko je poveljstvo Vojkove brigade prejelo povelje za
pohod, ni e prav ni kazalo na to, da se utegne vreme pokvariti,
pa tudi potem e ne, ko so se 27. februarja 1944 dopoldne zbrali
1., 2. in 4. bataljon pred tabom brigade na Kladju nad Cerknom
in se odpravljali na pot. e istega dne je kolona brez kakrnih
koli zapletljajev prispela ez rni vrh nad Novaki v Farji potok,
globel, ki se iz smeri Zalega loga v Selki dolini zajeda globoko
pod Blego. Tam je brigada (brez 3. bataljona, ki ga je pustila
nad Cerknom v smeri proti Idriji) prenoila, toda naslednjega
dne se je vreme nenadoma sprevrglo in padlo je toliko snega, da
brigada ni mogla nikamor naprej.
Toda povelje je povelje in bilo ga je treba izvriti. Kolona
je iz Farjega potoka krenila na dolgo in silno naporno pot 29.
februarja popoldne. Spustila se je proti Jesenovcu v dolino, v
prvem mraku prela cesto in Selko Soro, nato pa se zaela vzpe
njati po ozki in nevarni stezi proti vasici Prtov na jugovzhodnih
pobojih Ratitovca. eprav so bili borci zelo potrebni poitka, se
tam niso smeli ustaviti. V bliini vasi je bila namre partizanska
bolninica in da ne bi s svojo navzonostjo pritegnili Nemcev, je
bilo vsem enotam ukazano, naj se v tej vasici in njeni okolici ne
zadrujejo brez nujne potrebe.
Zato je brigada po krajem poitku takoj nadaljevala svojo
teko pot v osrje Jelovice in se ustavila ele v koah na Bitenjski planini. Iz Farjega potoka do Bitenjske planine ni ve kot
kakih petnajst kilometrov, pa tudi viinska razlika med Selko
dolino in najvijo toko na poti brigade ni kdo ve kako velika
najve petsto do eststo metrov. Kljub temu je brigada porabila
za sorazmerno kratko pot nekaj manj kot dvajset ur trde in
naporne hoje po visokem snegu, zakaj na cilj je prispela ele
naslednjega dne ob pol devetih dopoldne.
Na Bitenj ski planini se ni smela zadrevati, saj tam ni bilo
nobene hrane, pa tudi Nemci bi jo lahko odkrili in ji zadali ob
utne izgube. S tolikno enoto je namre po gozdnati in z debelo

174

sneno odejo pokriti Jelovici silno teavno manevrirati, zlasti e,

e so nasprotnikove enote na smukah. Zato je brigada tam le
prenoila, naslednjega dne popoldne pa krenila v smeri Bohinjske
Bistrice. Ko se je znoilo, jo je z june strani obla in nato sku
ala pri Brodu priti na drugo stran Save Bohinjke. Toda tam jo je
akalo neprijetno preseneenje z nemko zasedo, e bi brigada
odlono napadla, bi s svojimi tremi bataljoni sovranikovo zasedo
razbila in si odprla pot proti severu. Seveda bi s tem tvegala, da
jo bodo naslednjega dne Nemci zasledovali z monejimi silami
in da svoje osnovne naloge mobilizacije, ne bi mogla opraviti.
Res, vpraanje je, kako bi se znala na povsem neznanem terenu
in e ob tako neugodnem vremenu. Kae, da je prav na podlagi
take ocene brigadno poveljstvo ob prvem stiku s sovranikom
sklenilo, da se umakne nazaj na Cerkljansko.
Tako se je brigada 2. marca spet znala na Bitenjski planini.
Odtod sta 2. in 4. bataljon s tabom brigade krenila ez Prtov
nazaj v Farji potok, medtem ko je 1. bataljon pod vodstvom na
mestnika brigadnega komandanta Franca Jernejca-Mileta kot
dobrega poznavalca tamkajnjega terena zavil proti gorenjski
progi, da bi jo miniral in da bi bilo s tem od tako napornega
pohoda vsaj nekaj koristi. Vendar tudi tu ni bilo sree, zakaj
mine iz nepojasnjenih razlogov niso eksplodirale.
Ko se je 1. bataljon spet pridruil glavnini, je brigada ostala
v Farjem potoku e dva dni, 6. marca pa se je premaknila nekoli
ko vie, v Davo. Toda e naslednjega dne se je spustila onstran
nekdanje meje na Cerkljansko v Zakri, Ravne in Gorje, kjer
jo je e akal tudi njen 3. bataljon.
Kaj se je medtem dogajalo na Cerkljanskem, kjer je bil 3.
bataljon?
Vsekakor ni nakljuje, da je sovranik krenil iz Idrije na
Cerkljansko e dva dni po odhodu glavnine Vojkove brigade. Nje
gova obveevalna sluba mu je brkone postregla s sveimi
podatki o najnovejih spremembah, eprav se podatki o tevilni
moi priaikovanega nasprotnika ne ujemajo povsem z dejanskim
stanjem.1*1)
181
)
O
sovraniku
je
bilo
znano,
da
se
je
utrd:l
v
jakosti
200
do
300
mo
na
Bevkovem
vrhu,
kota
1050,
severozahodno
od
Otalea,
pie
v
poroilu
rezervnega
planinskega
bataljona
Heine
z
dne
29.
februarja
1944
(Zbornik
VI,
knjiga
12,
dok.
t.
127).
Podatek
se
brkone
nanaa
na
vse
borce,
kar
jih
je
bilo
na
obmoju
Cerkljanskega
vrha,
torej
tudi
na
neoboroene,
pratenike,
bolnike iz drugih bataljonov itd.

175

Franc Jerneje Mile, namestnik brigadnega komandanta (desno), in Ferdo TolarMirko, komandant 1. bataljona (v sredini)

Nemci so tokrat poslali proti Cerknemu le dve eti bataljona

Heine skupno 307 mo. Sovranik je bil izvrstno oboroen,
saj je imel med drugim tudi dvaindvajset lahkih in tiri teke
strojnice ter pet lahkih in dva teka minometa, medtem ko se mu
je mogel 3. bataljon Vojkove brigade postaviti v bran le s kakimi
50 borci, ki so razen puk imeli samo tri lahke in eno teko stroj
nico. Potemtakem je bil sovranik tega dne, 29. februarja, sedem
krat moneji od naih.
Tokrat Nemcem ni uspelo partizanov presenetiti, ker je pa
trulja 3. bataljona e zgodaj zjutraj javila bataljonskemu povelj
stvu, da se iz smeri Jazen in Sovodnja pribliujeta dve sovra
nikovi koloni s priblino 400 momi. Bataljon je takoj pohitel na
poloaje, novince in bolehne borce, ki so jih bili drugi trije
bataljoni pustili tu pred svojim odhodom na Gorenjsko, pa so
medtem poslali nazaj v zaledje. Do prvega spopada je prilo pred
Cerkljanskim vrhom, kjer so se Nemci kar v koloni bliali naim
poloajem. Ko so se oglasile strojnice 3. bataljona in divizijske
ete s tekim orojem, ki je kmalu zatem z nekaterimi svojimi
oddelki prihitela na pomo, so se Nemci pometali pod cesto in
se razbeali, nekateri pa so tam tudi obleali. ele potem, ko so
sovraniku prispele okrepitve in ko je ta zael z osredotoenim
ognjem iz lahkih in tekih minometov obstreljevati nae poloaje,
se mu je posreilo potisniti partizane z nekaterih poloajev. To
pa e ne pomeni, da so se borci umaknili, preli so le na druge
poloaje in odtod znova napadli sovranika ne le z ognjem svojega
oroja, temve tudi z nasprotnimi jurii. Naskoke, ki so jih izvr
ili banditi z glasnimi ,hura klici na nao zaporno linijo, smo
odbili s koncentrinim ognjem, beremo v sovranikovem poro
ilu.'82)
Naposled so se Nemci le prebili do Kladja, toda tam jih je
priakala zaseda ete s tekim orojem. Spet se je ponovilo isto
kot nekoliko poprej. Nekaj sovranikovih vojakov je ob iznenadnih rafalih partizanske zasede oblealo, drugi pa so se razbeali
nazaj. Toda sovranik ni odnehal in je znova krenil v napad.
Tokrat je bil uspeneji in naa zaseda se je morala po dveurnem
boju umakniti. Tako so se Nemci polastili pomembnega sedla
nad Cerknim. Preostalo jim je le e to, da se po strmini spuste
navzdol v dolino, uro kasneje pa so e lahko na cilju.
iti) Prav tam.

12 Vojkova brigada

177

To so tudi storili; toda preden so prispeli na cilj, so prelili

e mnogo znoja, pa tudi krvi. Medtem je namre prihitel branil
cem na pomo divizijski komandant Stane Potoar-Lazar s svojo
tabno eto in motvom podoficirske ole. Ti oddelki so zasedli
poloaje na kofju in odtod pritiskali proti Kladju in eplezu.
Nemci se na to niso mnogo ozirali in so se po skupinah spuali
po grapi navzdol proti Cerknemu. Bok so si skuali zavarovati
le s skupino, ki so jo napotili proti eplezu. To so nai takoj
napadli. Ker pa Nemci e niso odnehali in so rinili dalje, so jih
nai napadli z ronimi bombami in jih razgnali. Neka naa zaseda,
ki je bila pri kmetu Kacinu, je mimo rudnika, ki lei med eplezom in Kladjem, napadla Nemce v hrbet. Njeni dve lahki stroj
nici sta Nemce pognali v beg, toda ti se niso umaknili nazaj
proti Kladju, temve so leteli kar dalje v Cerkno.
Nemci so v Cerkno vdrli priblino ob estih zveer. Kdor ne
pozna nemke togosti pri izvajanju bojnih nalog, skoraj ne bi
verjel, kako nesmiselno so tudi tokrat ravnali. Ker je bila njihova
naloga, da doseejo Cerkno, so to tudi storili, ne da bi se mnogo
menili za to, kaj se dogaja na okolikih vrhovih in ne da bi si
pri tem zavarovali smer, po kateri so se nameravali umakniti.
Obe nemki eti sta se proti veeru nagnetli v Cerknem, po ka
terem so treskale partizanske mine. Res je, da so mine padale
tudi po hiah in jih pri tem pokodovale, toda komandant divizije
je menil, da bo le tako prisilil sovranika na umik v hie in mu
onemogoil, da izvaja kake maevalne ukrepe proti prebivalstvu,
dokler ne bi z oddelki, ki jih je imel na voljo, sklenil obroa
okrog Cerknega in sovranika v njem uniil.
Toda Nemci so bili tudi tokrat hitreji. V Cerknem so se
zadrevali le dobro uro, toliko, da so svoje ranjence in mrtvece
naloili na vozove in jih odpeljali proti elinu in naprej proti
Idriji, kamor so prispeli ele naslednjega dne ob zori. V Cerknem
niso bili nasilni, temve celo zelo pohlevni. Tudi ropali niso, tem
ve so po hiah prosili le za aj.
Kaken je bil konni izid boja?
Nemki podatki o partizanskih izgubah so silno pretirani, pa
tudi nelogini. Nemci so ugotovili 195 partizanskih rtev, pri
tem pa ne poroajo niti o eni zaplenjeni puki ali strojnici. Svoje
junatvo pa so skuali povzdigniti tako, da v poroilih govore o

178

mnogo monejem nasprotniku, kot je dejansko bil. Cerkno naj bi

partizani po njihovem poroilu napadli s priblino 36 tekimi in
lahkimi strojnicami in kakimi 10 tekimi minometi, dejansko
pa je tega oroja bilo, skupno s kasnejimi okrepitvami, vsaj
petkrat manj.
V
resnici je 3. bataljon Vojkove brigade v tem boju imel dva
ranjenca, trije borci pa so padli. Morebitne izgube ete s tekim
orojem in podoficirske ole niso znane. Iz poroil tega ni videti,
toda borec Milodar Vilar zatrjuje, da so Nemci ujeli tudi nekaj
novincev in jih postrelili.
Zelo razlini podatki so tudi o sovranikovih izgubah. Sov
ranik je priznal, da je imel 4 mrtve ter 6 hudo in 8 lae ra
njenih vojakov, medtem ko naa poroila navajajo vije tevilke.
Blie resnici bodo v tem primeru brkone sovranikova poroila.
Vsekakor pa so sovranikove izgube znatno vije od naih.
Sovranik je v Cerkno sicer prodrl, to pa je bilo tudi vse,
kar je dosegel. Vendar to e ni dovolj, da bi njegovo akcijo
lahko ocenili za uspeno. To tem manj, ker se mu je to po
sreilo ele po dvanajsturnem ostrem boju z nasprotnikom, ki
je bil tevilno in tehnino precej ibkeji. Sovranik je skual
to zanj prav ni astno dejstvo prikriti z lanim poroanjem,
toda kljub temu je le moral priznati nasprotniku vee vojsko
vanje. To naj bi bila po njegovem zasluga ruskih intruktorjev,
ki pa jih seveda ni bilo.
... Kae, da imajo banditi v zadnjem asu ruska pravila
bojevanja ali pa intruktorje, ker se je njihov nain zelo iz
boljal. Nasprotno od doslej brezciljnega streljanja smo zdaj
opazili vrsto in taktino dobro vodstvo obrambe. Nain boj
nega utrjevanja je izrazito ruski..
Po vsem tem je tudi logina sovranikova ugotovitev, e da
je za unienje partizanov v Cerknem in okolici potrebna kaka
veja enota.184)

**3) Prav tam.

134)
Viri:
poroilo
taba
IX.
korpusa
z
dne
14.
marca
1944
(Zbornik
VI,
knjiga
12,
dok.
t.
31);
poroilo
rezervnega
planinskega
bataljona
Heine
z
dne
29.
Februarja
1944
(prav
tam,
dok.
t.
127);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
politino
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
11.
marca
1944
(IZDG,
fase.
221III);
vojno
poroilo
Vojkove
brigade
z
dne
4.
marca
1944
(IZDG,
fase.
221III);
poroilo
RK
KPS
Cerkno
z
dne
2.
marca
(IZDG,
fase. 54 III); olska
kronika
Cerkno
(Mestni
muzej
v
Idriji,
Cerkno);
Partizanski
dnevnik,
9,
in
18.
marca 1944 (IZDG); spomini Milodara Vilarja.

12*

179

PORAZ NEMCEV IN NJIHOVO MAEVANJE

(Skica 5)

V prvih dneh marca so se na Cerkljanskem spet zbrale vse tri

brigade XXXI. divizije. Preernova brigada je bila na poloajih
proti gorenjski strani (Dava, Novaki, Leskovica in Robidnica),
Gradnikova brigada je bila na poloajih, ki so sicer bili last
Vojkove brigade (Kladje, Cerkljanski vrh), Vojkova brigada pa
je e nadalje ostala na nasprotni strani Cerknega v Zakri
u, Ravnah in Jesenici ter varovala osvobojeno ozemlje pred
morebitnim sovranikovim vdorom iz smeri Bake grape.
V prvi polovici meseca se ni zgodilo ni posebnega in zato
je bilo tudi za mitinge in proslave dovolj asa. V Cerknem
so na primer sveano proslavili 8. marec,
dan ena. Mitinga se
je udeleilo
kakih 200 ena iz Cerknega in okolice, o njihovibo
donosti pa jim je govoril komisar Vojkove brigade Joe KukBranko.
tiri dni kasneje so partizanski teki minometi napodili v
beg celo nemkega prezidenta v nekdanji Ljubljanski pokrajini
Leona Rupnika. Ta je bil namre priel v Idrijo, da bi na zboru,
ki so ga sklicali za ob tirih popoldne, povelieval domobranstvo.
Ko so nai to zvedeli, so mu jo poteno zagodli. Prav tedaj, ko
bi moral zaeti svoj govor, so se oglasili nai minometi s po
loajev nad Idrijo in ko so zaele mine treskati povsod naokrog
po mestu, so se ljudje, kar jih je prilo na zborovanje, razbe
ali na vse strani. Od zborovanja seveda ni bilo ni in Rupnik
se je moral
osramoen vrniti spet nazaj v
Ljubljano.
Do zelo hudih bojev je prilo 15. marca, ko so
Nemcipri
tisnili iz dveh smeri: iz Gorenje vasi proti Preernovi brigadi v
Leskovici in iz Idrije proti Bevkovemu vrhu in Slabetu, kjer je
bila takrat e Vojkova brigada. Gradnikova je bila namre odla
proti epovanu, njene poloaje pa je spet zasedla Vojkova briga
da. Preernova je sovranika zlahka zavrnila, eprav je pri tem
izgubila svojega komisarja Ludvika Petelinka-rta, Vojkova pa
je Nemce iz Idrije ne le zavrnila, temve jih je tudi hudo porazila.
Zgodilo se je takole:
Nemci so bili tudi pri tretjem poskusu vdora v Cerkno zelo
zgodnji, saj je do spopada prilo e ob sedmih zjutraj. Nemka
kolona, v kateri je bilo kakih 300 sovranikovih vojakov, je

ienje ruevin v bombardiranem Cerknem

to jutro prispela v Jazne in Otale ter odtod krenila proti Bev

kovemu vrhu, kjer je bil na poloajih 1. bataljon Vojkove bri
gade pod poveljstvom Franca Nemgarja. al, o tem spopadu ni
natannejih podatkov niti na nai niti na sovranikovi
strani. Vemo le to, da je 1. bataljon, ki mu je prila na pomo
e ena eta 2. bataljona, silovito napadel in da so Nemci beali,
kot e nikoli dotlej. Da je to res, je videti po tem, da nem
kim poveljnikom ni uspelo zbrati vojakov, da bi z njimi po
novili napad, e bolj pa po tem, da se je tistega dne prvi zgo
dilo, da so Nemci pustili za seboj mrtve in ranjene vojake. Razen
sedemnajstih padlih Nemcev, ki so jih bili odvlekli s seboj, so
borci Vojkove brigade naslednjega dne, ko so natanneje preisko
vali bojie, odkrili dva mrtva in tiri ranjene Nemce. Kaj ta
kega se vojkovcem dotlej e ni primerilo.

181

Morda je prav ta poraz spodbudil Nemce, da so se odloili

za njim svojstven in podel maevalen ukrep. Podel zato, ker
je bil usmerjen samo proti prebivalstvu.
Osemnajstega marca so iz smeri Gorice ob sedmih zjutraj
priletela tri nemka letala. Iznenada so se spustila nizko nad
Cerkno in ga zaela obmetavati z zaigalnimi bombami in ob
streljevati s topii in strojnicami. V vasi je nastala nepopisna
zmeda. Izbruhnili so prvi poari, toda nihe si ni upal gasiti,
saj so se nemka letala takoj vraala in znova bombardirala
in mitraljirala. Potem ko jim je zmanjkalo bomb, so se po
enournih naletih vrnila v isto smer, odkoder so bila priletela.
ele tedaj so ljudje privlekli dve brizgalni in se lotili ga
enja poarov in reevanja ivine, opreme, ivea in drugih rei
iz goreih poslopij. Toda njihova prizadevanja, da pred ognjem
vsaj nekaj reijo, so bila brezuspena, zakaj nemka letala so
se e ob devetih vrnila z novim tovorom bomb in nabojev. Ljudje
so se razbeali, razen prejnjih pa so bombe zanetile nove
poare. Nemcem pustoenja e ni bilo dovolj in so se ob dveh
popoldne tretji vrnili. Takrat svojega unievalnega dela niso
mogli dokonati. Ko so piloti visoko v zraiku zagledali zavez
niko letalsko formacijo, ki je bila spet na poti iz Italije v
Nemijo, da bi bombardirala tamkajnja mesta, so se ustraili,
da jih zavezniki lovci ne bi odkrili in so jo hitro odkurili.
Tistega dne se je v Cerknem zadreval tudi propagandni od
sek Vojkove brigade in tiskal novo tevilko brigadnega glasila
Za Vojkom. Zaradi bombardiranja so morah delo trikrat pre
kiniti in beati na varno. Seveda so lahko takoj opisali, kakno je
bilo Cerkno po konanem bombardiranju.
... Sam sem na lastne oi videl let bombnikov in opazil,
kako je pilot naravnal letalo proti cerkvi, da bi jo preletel v
podolni smeri in bolj zanesljivo zadel cilj. Ko sem po odhodu
bombnikov el sam tja, da pregledam kodo, sem stopil tudi v
cerkev. Polno ometa in zdrobljenih ip je bilo na tleh. Na glav
nem oltarju je kip sv. Botjana vrglo s podstavka s tako silo,
da se je del drevesa, za katerega je bil privezan, zasadil v oltarno
mizo, kip sam pa se je prevalil prek stopnic na tlak in se pri
tem povsem polomil...
Seveda ni bila pokodovana le cerkev. Ko so po drugem le
talskem napadu (tiri dni kasneje sta namre prileteli e dve
letali in bombardirali, kar je bilo ob prvem napadu ostalo celo)

182

ugotavljali kodo, so nateli 56 popolnoma unienih in 19 po

kodovanih hi, zgorelo pa je tudi 18 hlevov, 8 kozolcev in 11
glav ivine, ki je ni bilo mogoe pravoasno reiti. Bombe so
pokodovale tudi elektrino napeljavo in vodovod. Zato je bilo
Cerkno naslednje tiri tedne brez elektrike in vode.
Nemka letala pa niso napadala le Cerknega, temve tudi
nekatere druge vasi. V Novakih so 19. marca pogorele tri
hie in ve gospodarskih poslopij, v Ravnah pa osem hi in ne
kaj drugih poslopij. Letala so bombardirala tudi Zakri, kjer
so zagala dve hii in dva hleva, v Laniu pa pet poslopij. Ra
zen tega so se nemki piloti spravili e nad Jazne in Otale. V
Jaznah so vaani ogenj pogasili, medtem ko je v sosednem
Otaleu poar uniil deset poslopij.
Nemcem so njihovi zastraevalni zrani napadi uspeli le
deloma: prebivalstvu so povzroili obutno gmotno kodo in
ga prestraili, niso pa ga mogli odvrniti od njegove privrenosti
narodnoosvobodilnemu gibanju. To so kaj kmalu ugotovili tudi
Nemci in zaeli misliti na novo in e hujo akcijo, usmerjeno
proti prebivalstvu cerkljanskega dela osvobojenega ozemlja.1'5)

185)
Viri: poroilo taba IX. korpusa z dne 14. marca 1944 (Zbornik VI,
knjiga
12,
dok.
t.
31);
poroilo
taba
IX.
korpusa
z
dne
31.
marca
1944
(prav
tam,
dok.
t.
82);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
poroilo
RK
KPS
Cerkno
z
dne
9.
marca
1944
(IZDG,
fase.
564III);
Vojaki
vestnik
IX.
korpusa
t.
9
(IZDG);
Partizanski
dnevnik,
18.
in
20.
marca
1944
(IZDG);
Andrei
Pagon-Ogarev,
Propagandni
odsek
taba
Vojkove
brigade
mitraliiran
(Za
Vojkom,
t.
7

IZDG);
krajevna
kronika
Cerkno
in
olska
kronika
Cerkno
(Mestni
muzej
v
Idriji,
Cerkno);
krajevna
kronika
Novaki
(prav
tam,
Novaki);
krajevna
kronika
Ravne
(prav
tam,
Ravne);
olska
kronika
Podlanie
(prav
tam,
Podlanie);
krajevna
kronika
Zakri
(prav
tam,
Zakri);
Otale in sosednje vasi (prav tam, Otale).

183

MED IDRIJO, POSTOJNO IN AJDOVINO

NA POLOAJIH NAD IDRIJO

(Skica 6)

Nemci se res niso zmotili, ko so konec februarja ugotovili,

e da so partizani v Cerknem dobili okrepitve z Gorenjske,
da bi se tako pripravili za napad na Idrijo, ki so ga e zdavnaj
planirali.'*6) Korpusno poveljstvo se je dejansko e dlje asa
temeljito pripravljalo na veliko operacijo, ki naj bi se je ude
leile skoraj vse korpusne enote. Konni cilj te operacije je
bila Idrija.
Vendar Idrije sprva niso nameravali napasti frontalno, ker
je bila za takratne nae sile le e pretrd oreh. Res je, da je
njena lega za obrambo silno neprimerna, ker lei v globoki
dolini in jo je mogoe z vrhov okrog nje oblegati in njeno po
sadko onemogoiti. Toda vse kaj drugega od obleganja pa je
napad na utrjeno mesto, ki ga je branilo sode po naih ob
veevalnih podatkih priblino 1.100 sovranikovih vojakov,
oboroenih razen lahkega pehotnega oroja tudi z osmimi te
kimi
minometi,
osmimi
protiletalskimi
avtomatskimi
topovi
20 mm in e tremi drugimi topovi. Napad na Idrijo s ciljem nje
nega zavzetja bi bila huda naloga celo za neprimerno bolj izur
jeno in s tekim orojem opremljeno vojsko, kot pa so bile
nae brigade, v katerih je bilo ve kot pol novinccv, brez ka
krnih koli bojnih izkuenj.
186)
Poroilo rezervnega planinskega bataljona Heine z dne 29. februarja 1944
(Zbornik VI, knjiga 12, dok. t. 127).

184

To je bilo tudi korpusnemu poveljstvu povsem jasno in zato

je skualo idrijsko posadko prisiliti k umiku tako, da bi ji pre
sekalo edino pot, ki jo je povezovala z njenim zaledjem. To
je cesta IdrijaGodoviHotedricaKalceLogatec. Vzdol nje
sta bili dve postojanki: v Godoviu je bila e od novembra nem
ka posadka, ki se je nastanila v dveh e celih hiah sredi na
selja in ki jo je sestavljalo kakih 90 vojakov bataljona Heine,
medtem ko je bilo v est kilometrov oddaljeni Hotedrici, ki
je pred vojno spadala e pod Jugoslavijo, kakih 90 domobrancevprostovoljcev 46. ete slovenskega domobranstva. Z osvojitvijo
Godovia in Hotedrice bi dosegli, kot je upalo korpusno povelj
stvo, dva cilja: odprlo bi si vrata v notranjost Dolomitov in proti
silno pomembni progi LjubljanaPostojnaTrst, hkrati pa pov
sem odrezalo idrijsko posadko od njenega zaledja. V skrajnem
primeru bi se ta morala iz Idrije umakniti. To bi bilo za korpus
zelo pomembno, zakaj Idrija je bila dotlej in tudi e kasneje
najnevarneje sovranikovo izhodie za ofenzive, hajke in vdore
na partizansko osvobojeno ozemlje na obmoju Cerkljanskega,
pa tudi na obmoju Vojskega in celo Trnovskega gozda.
V
tej korpusni operaciji, ki se je zaela 18. marca in je z
manjimi presledki trajala vse do 4. aprila, je sodelovala vsa
XXXI. divizija (Gradnikova, Preernova in Vojkova brigada),
in trije odredi: Dolomitski, Junoprimorski in Idrijsko-tolminski
odred.'") V vseh teh enotah je bilo vsaj est tiso borcev.1**)
Vsaka izmed teh enot je dobila natanno doloeno nalogo.
Najodgovorneji nalogi sta prejeli Bazovika in Gradnikova bri
gada. Prva naj bi napadla in osvojila Hotedrico, druga pa
Godovi.
Kar zadeva Vojkovo brigado, ji je bilo ukazano, naj s tremi
bataljoni oblega Idrijo, en bataljon pa naj ima kot brigadno
,87 )
Stab
IX.
korpusa
je
z
odredbo
z
dne
23.
januarja
1944
(Zbornik
VI,
knjiga
10,
dok.
t.
133)
ukinil
komando
idrijskega
podroja,
iz
njenega
motva
pa so ustanovili Dolom tski in Idriisko-tolminski odred.
Dolomitski
odred
je
imel
dva
bataljona:
prvega
je
ustanovila
komanda
rni
vrh,
drugega
pa
komanda
mesta
Vojsko.
Operativno
podroje
tega
odreda
je
obsegalo
razen
Dolomitov
e
okolico
rnega
vrha,
Hruice
in
Vojskega.
Glavnina
odreda
se
je
zadrevala
predvsem
na
obmoju
rnega
vrha
nad
Idrijo
in
so
njene enote lahko lc obasno vdirale v Dolomite. Ostati pa tam niso ve mogle,
zakaj domobranci so jih e imeli pod trdnim nadzorstvom.
Idrijsko-tolminsk'
odred
je
sprva
imel
eden,
kasneje
pa
dva
bataljona.
Nje
govo
operativno
obmoje
je
zajemalo
spodnji
tok
Idrijcc
in
Tolminsko,
pa
tud:
Banjko planoto in Trnovski gozd nad Vipavsko dolino.
188
)
Tedaj
je
XXXI.
divizija
imela
2.688
borcev,
vendar
je
bilo
oboroenih
le
kakih
1.900.
Divizija
je
namre
imela
skupno
1.675
puk,
74
brzostrelk,
124
lahkih in 31 tekih strojnic, 4 teke m nomete in eno havbico 100 mm (Relacija
XXXI. divizije z dne 16. aprila 1944 RSNZ, VOS189 a).

185

rezervo na Gorah nad Idrijo z nalogo, da nadzira cesto, ki iz

Idrije pelje ez Kovaev rovt proti Veharam in Rovtam. V
blokadi Idrije in Spodnje Idrije je sodelovala tudi Preernova
brigada, in sicer z dvema bataljonoma, medtem ko je bil en
njen bataljon v rezervi na Govejku.
Bataljoni so bili silno pomeani med seboj. Na desni strani
Idrijce je imel nad Spodnjo Idrijo poloaje 3. bataljon Preer
nove brigade, levo od njega je bil nad cesto Spodnja Idrija
Idrija 2. bataljon Vojkove brigade. Na nasprotni strani Idrije
je bil 4. bataljon Vojkove brigade in zlasti pazil na smeri, ki
peljejo iz Idrije proti Nikovi in ekovniku.
Tam, kjer je bilo najverjetneje priakovati poskus sovra
nikovega prodora iz Idrije (vzdol ceste IdrijaGodovi) pa je
bil stik obeh brigad, ki sta ga varovala 1. bataljon Vojkove bri
gade in 2. bataljon Preernove. Brigadni rezervi (3. bataljon Voj
kove in 4. bataljon Preernove) sta bili, kot e reeno, na Gorah
oziroma na Govejku.
Idrijo in Spodnjo Idrijo je torej oblegalo pet bataljonov,
dva pa sta bila v rezervi. V vseh teh bataljonih je bilo vsaj tiso
borcev, kar bi bilo dovolj, e upotevamo izredno ugodne teren
ske razmere. Slabo je bilo to, da je bil stik obeh brigad prav
tam, kjer je s strani sovranika grozila najveja nevarnost. Bolje
bi bilo, e bi to smer branila ena sama brigada, pa tudi njena
rezerva bi morala biti blie cesti.
Bataljoni so morali biti na svojih poloajih 18. marca ob
zori, zakaj napad na Godovi in Hotedrico je bilo treba zaeti
ob pol estih zjutraj.1) Dotlej je bilo treba vse ceste, zlasti pa
tisto proti Godoviu minirati in jo zagraditi z drevesnimi debli.
Nart so naknadno nekoliko spremenili. Sklenili so namre,
da bodo sprva skuali zavzeti Godovi brez pomoi topov, ki naj
bi se oglasili ele tedaj, e preseneenja ne bi bilo mogoe do
sei. Gradnikova brigada je tako e ob pol treh ponoi krenila
v napad. Nemci so bili budni in so njen prvi napad zavrnili.
Ko so gradnikovci zjutraj drugi napadli, so to storili e ob
podpori havbice 100 mm in dveh tekih minometov. Vendar tudi
drugi napad ni uspel. Preden so napadli tretji, so havbico
J89) Iz e omenjene relacije taba XXXI. divizije z dne 16. aprila 1944 je
videti, da 2. bataljon Preernove brigade ni zasedel pravih poloajev, temve je
bil previsoko v hribu. Pa tudi 1. bataljon Vojkove brigade ni bil sode po
dopisu taba IX. korpusa z dne 26. marca 1944 (IZDG, fase. 280II) na pred
videnih poloajih.

186

privlekli na kakih dvesto do tristo metrov do sovranikovih opo

ri in jih ruili drugo za drugim. Nemci so dajali edalje ibkeji
odpor in nazadnje sta se oglaali le e dve strojnici. Oddelki
Gradnikove brigade so se e pripravljali na zadnji juri, ko so
se na hribu Jelenku, tik za njihovimi poloaji, oglasili stroj
nini rafali. Kaj se je zgodilo?
To je bila nemka kolona, ki je bila medtem prispela iz
Idrije, spustila pa sta jo po serpentinah navzgor 2. bataljon Pre
ernove brigade in 1. bataljon Vojkove brigade.
e zjutraj ob estih, ko sta bila bataljona na svojih poloa
jih, je iz Idrije pripeljal tirisedeni osebni avtomobil in sreno
prispel v napadeni Godovi. kodovale mu niso niti mine, ki
iz neznanih razlogov pod njim niso eksplodirale, niti streli preennovcev, medtem ko ga vojkovci sploh niso napadli. K srei so
se vsaj gradnikovci izkazali in ga v Godoviu uniili.
al, to ni bil edini spodrsljaj enot, ki so varovale smer Idri
jaGodovi. Kmalu za osebnim avtomobilom sta se naim po
loajem pribliali e dve vozili oklopnjak in kamion z nem
kim vojatvom. Vojkovci in preemovci so ju napadli vsak s
svoje strani. Kamion je razbit obstal ob cesti, oklopnjak pa je
nemoteno odpeljal dalje. Mine spet niso delovale! Kae, da nai
borci niso streljali dovolj natanno, sicer Nemci ne bi ve po
skakali s kamiona, si poiskali zaklone in odtod naigali po naih
poloajih.
Pri tem so jim vneto pomagali tudi tisti iz vojanice in so
na vso mo obstreljevali poloaje 1. bataljona Vojkove brigade
zlasti s tekimi minometi, pa tudi z avtomatskim topom. Ogenj
je bil tako hud, da bataljon ponovnega sovranikovega napada ni
vzdral in se je umaknil. Sedaj so Nemci imeli pred seboj le
e 2. bataljon Preernove brigade. Ta je imel poloaje zasedene
v dveh rtah in med najhujim bojem so se oglasile tudi stroj
nice iz druge rte, da bi tako podprle boj enot v prvi bojni rti.
Toda borci, ki so bili spodaj, -niso vedeli, da so njihovi tudi zadaj
za njimi. Ko je zaelo za njihovim hrbtom pokati, so bili pre
priani, da so tudi tam e Nemci. Posledica tega je bila, da bor
cev ni bilo ve mogoe zadrati na poloajih, in tako je bila pot
proti Godoviu prosta. Nemci so to prilonost takoj izkoristili
in pohiteli tamkajnji posadki na pomo.
Gradnikova brigada se je morala iz skoraj osvojenega Go
dovia umakniti, toda korpusno poveljstvo je hotelo dosei uspeh

187

Stab Vojkove brigade spomladi 1944. Prvi z leve je Tadeusz Sadowsky-Tomo (obveSevalec), drugi Tone Zgonc (referent za kadre), tretji Franc Nemgar (kasneji
komandant brigade), etrti Albin Drolc-Krtina (tedanji komandant), peti Tone
Bavec-Cene (naelnik taba), esti Oto Vrhunec-Bia Ostrovrhar (namestnik ko
mandanta), sedmi Franc Rustja-ani (naelnik taba Gradnikove brigade) in
sedmi Joe raj (tabni administrator)

vsaj v Hotedrici. Gradnikova brigada je dobila nalogo, naj

zasede poloaje med Godoviem in Hotedrico, Bazovika bri
gada pa je e moneje pritisnila, da bi zlomila odpor domobran
cev v tej vasi. Toda vse je bilo zaman. Sovranikova pomo je
prihajala tudi iz nasprotne smeri, iz Logatca. Po vsem tem je
bilo treba dokonno odnehati. Zato je korpusno poveljstvo uka
zalo enotam odmakniti se od postojank in sovranikovim ko
lonam na njihovi poti postavljati zasede. Najve posla, pa tudi
uspeha je imela pri tem Gradnikova brigada, ki je razbila med
Godoviem in rnim vrhom nad Idrijo del bataljona Heine in
mu ugrabila celo avtomatski top 20 mm.
Vojkova brigada pri tem ni sodelovala, ker se je bila umak
nila na obmoje Kanomlje (KrniceStrnica), tja pa ni bilo
nobene sovranikove kolone.
Kaj lahko reemo o bojih prvega dne korpusne operacije?
Predvsem to, da so bili neuspeni. Pokazalo se je, da korpus
pa tudi divizija ali katera koli brigada e ni uigrana celota
in da med njegovimi sestavnimi deli ni prave povezave. Enote
so se ne glede na to, da je tudi nartu blokade mogoe mar
sikaj oitati prehitro umikale, pogosto brez prave potrebe,
e e ni bilo mogoe vzdrati na kakih poloajih, bi se bilo
treba umakniti le do naslednjega ugodnega poloaja in tam or
ganizirati obrambo, vmes pa sovranika nenehno napadati v bok
in hrbet. Poveljniki teh enot se niso v zadostni meri zavedali,
da neizvritev povelja ene same enote lahko upropasti celotno
operacijo. Prav to se je pred Idrijo tudi zgodilo. Zato je bilo
nujno proti takim poveljnikom tudi kazensko ukrepati.')
Res je tudi to, da je bilo poveljnikom teko poveljevati svo
jim enotam, ki so jih sestavljali predvsem novi borci, mobili
zirani ele mesec dni poprej. Mnogi izmed njih so bili tega dne
prvi v boju in zato jim ni zameriti, e se e niso znali.
Ko je sovranikovo poveljstvo ugotovilo, da postojankama v
Godoviu in Hotedrici ne grozi ve neposredna nevarnost, je
okrepitve, ki jih je bilo poslalo tja, spet odpoklicalo. Nekaj vo
jatva je ostalo le v Godoviu.
|9)
Dva
bataljonska
komandanta
v
Gradnikovi
brigadi,
ki
sta
se
brez
ukaza
umaknila
s
poloajev,
sta
prila
celo
pred
vojno
sodie
in
sta
izgubila
svoje
poloaje,
zaslian
pa
je
b
i
tudi
komandant
1.
bataljona
Vojkove
brigade,
ki
se
je
bil
po
mnenju
vijega
taba,
prehitro
in
brez
prave
potrebe
umaknil
iz
pred Idrije.

189

Korpusno poveljstvo je brez vsakega odlaanja sklenilo na

pade obnoviti. To velja le za Hotedrico, medtem ko bi Go
dovi in Idrijo le blokirali. Hotedrico naj bi napadale enote
XXX.
divizije, medtem ko naj bi XXXI. divizija blokirala ome
njeni postojanki, hkrati pa se zavarovala iz smeri Rovt.
Tokrat je bila blokada Idrije bolje organizirana kot pa pri
prvem obleganju. To nalogo je dobila Vojkova brigada. Izvedla
jo je tako, da je s 1. in 2. bataljonom zasedla poloaje na ser
pentinah ceste, ki iz Idrije pelje proti rnemu vrhu, in na Govekarjevem vrhu. Tako sta bataljona imela pod navzkrinim
ognjem tudi glavno cesto IdrijaGodovi. Druga dva bataljona
sta nadzirala Idrijo in Spodnjo Idrijo z vzhodne strani. Kar
zadeva Gradnikovo brigado, je ta oblegala Godovi, Preernova
pa je bila v divizijs>ki rezervi na obmoju Dol, Vehar in Med
vedjega brda.
Napad na Hotedrico bi bilo treba zaeti 22. marca ob de
setih ponoi. Dotlej bi morale biti vse enote e na novih po
loajih. Medtem ko so bile brigade e na poti, pa so se razmere
tako spremenile, da je moralo korpusno poveljstvo napad na
Hotedrico v zadnjem hipu odpovedati. Sovranik je brkone
moral nekaj zvedeti o partizanskih namerah, e v dopoldanskih
urah je krenila iz Vrhnike v spremstvu tirih nemkih tankov
moneja kolona ez Logatec proti Hotedrici. Nae enote, ki
so e bile na poloajih, so se e isto no premaknile vsaka v
svojo smer. V kripcih se je naslednjega dne znala le Preer
nova brigada, ki je kurirji niso nali.11) eprav so jo Nemci in
domobranci napadli iz ve smeri, zlasti pa od Rovt, se je brigada
sreno umaknila nazaj proti Ledinam, odtod pa ez Jagre v
Zadlog pri rnem vrhu nad Idrijo.
Tudi Vojkova brigada je na poloajih okrog Idrije vztrajala
e ves naslednji dan in s tem varovala Preernovi brigadi hrbet.
Vojikovci so tokrat cesto dobro minirali. To sta obutila nemka
kamiona, ki sta iz Idrije skuala priti v Godovi. Prvi je kaj
kmalu zapeljal na mino in zletel v zrak. To je bil znak za za
sedo, da je zaela silovito obstreljevati e drugi kamion z vo
jatvom. Poroajo, da je sovranik imel sicer precej mrtvih,
toda uspeha ni bilo mogoe izkoristiti, ker mu je iz Idrije ta
I91)
Iz
domobranskih
poroil
(dnevno
poroilo
organizacijskega
taba
sloven
skega domobranstva za 23. marec 1944, IZDG, d. a., fase. 281I) celo zvemo, da so
to
no
Nemci
ujeli
nekega
kurirja
v
bliini
Godovia.
Ce
je
res,
potem
so
iz
pote, ki jo je kurir imel pri sebi, zvedeli marsikatere uporabne podatke.

190

koj prispela pomo. Kljub temu so partizani le zaplenili po eno

pitolo in brzostrelko ter po dva telefonska aparata in zaboja
z municijo.192)
Zveer se je brigada umaknila s teh poloajev in krenila na
Ledine.
S tem je bil konan prvi del korpusne operacije, v katerem
so bila e vsa prizadevanja korpusnega poveljstva usmerjena
proti Hotedrici in Godoviu.1) Ker je e postalo oitno, da
tam ne bo mogoe dosei uspeha, je korpusno poveljstvo skle
nilo operacijo nadaljevati, toda njeno teie naj bi bilo na Spod
nji Idriji in Idriji. Z izvedbo novega narta je bilo treba e
nekoliko poakati, ker je sovranik medtem spet prevzel po
budo v roke.11)

SOVRANIK V PROTINAPADU
(Skica 6)

Nemko poveljstvo je imelo ofenzivne sunke IX. korpusa,

usmerjene proti Dolomitom in Idriji, za zelo nevarne. To je
videti tudi po tem, da je e po nekaj dneh sproilo obsenejo
oievalno akcijo na prostoru, kjer naj bi se po njegovih ob
veevalnih podatkih zadrevale tiri partizanske brigade. Akcijo,
,92)
Toda
po
kroniki
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I)
bi
sklepali,
da
se
je
to
zgodilo
ele
26.
marca,
ko
so
proti
Godoviu
peljali
trije
avtomobili.
Prvi je naletel na mino in zletel v zrak. Nai so na avto juriali in zaplenili:
1
brzostrelko,
nekaj
municije
in
dva
telefonska
aparata.
Sovranik
se
je
umak
nil za neko grapo m od tam obstreljeval nae poloaje. Vrgel je na nas 20 min,
nato pa se je umaknil. Torej to ni v skladu s poroilom taba IX. korpusa z
dne 31. marca 1944 (Zbornik VI, knjiga 12, dok. t. 82).
,93)
Dokumentacija
o
Vojkovi
brigadi
je
iz
tega
obdobja
silno
pomanj
kljiva. Zato tudi ni natannejih podatkov o njenih izgubah niti o izgubah, ki jih
je
le-ta
prizadejala
sovraniku.
Edini
podatek
o
tem
zasledimo
v
relaciji
taba
XXXI.
divizije
z
dne
16.
aprila
1944
(RSNZ,
VOS189
a),
kjer
pie,
da
je
Vojkova brigada imela od 18. do 24. marca 1944 osemnajst mrtvih in 10 ranjenih
borcev
(Gradnikova
brigada
19
mrtvih
in
22
ranjenih,
Preernova
brigada
pa
12
mrtvih
in
13
ranjenih
borcev).
Kar
zadeva
sovranikove
izgube,
naj
bi
Gradnikova
brigada
pobila
76,
Preernova
brigada
54,
Vojkova
brigada
pa
celo
100
sovra
nikovih vojakov. Podatki o teh izgubah so skoraj zanesljivo pretirani.
im)
viri:
odredba
taba
IX.
korpusa
z
dne
23.
januarja
1944
(Zbornik
VI,
knjiga 10, dok. t. 133); povelje taba IX. korpusa z cine 12. marca 1944 (Zbornik
VI, knjiga
12, dok. t. 23); povelje taba IX. korpusa z dne
13. marca 1944
(prav tam,
dok. t. 28); povelje taba XXXI. divizije z dne
14. marca 1944
(prav tam,
dok. t. 34); direktiva taba IX. korpusa z dne
18. marca 1944 (prav
tam, dok.
t. 43); povelje taba IX. korpusa z dne 19. marca
1944 (prav
tam,
dok.
t.
47);
dopolnilno
povelje
taba
IX.
korpusa
z
dne
21.
marca
1944
(prav
tam, dok. t. 49); povelje taba XXXI. divizije z dne 21. marca 1944 (prav tam,
dok. t. 52); odredba taba IX. korpusa z dne 22. marca 1944 (prav tam, dok.
t. 54); obvestilo taba XXXI. diviziie z dne 22. marca 1944 (prav tam, dok. t.
56); poroilo taba IX. korpusa z dne 31. marca 1944 (prav tam, dok. t. 82);

191

ki se je imenovala Dachstein, je organiziral in vodil tab 188.

rezervne gorske divizije. V njej so razen delov te divizije sode
lovali tudi 3. bataljon 15. SS policijskega polka, ki je prispel
iz Trsta, SS Karstwehr bataljon, sestavljen iz Italijanov, in
skoraj zanesljivo tudi domobranski oddelki iz Dolomitov, e
prav ni natannih podatkov o tem, kae po tevilu in sestavi
posameznih bojnih skupin, da se je akcije udeleilo vsaj tri do
tiri tiso sovranikovih vojakov.
Ko so bojne skupine prispele na izhodine poloaje in je
bilo za napad vse pripravljeno, so 25. marca zgodaj zjutraj kre
nile na pot. Njihov skupni cilj je bilo oje obmoje Cola, ka
mor naj bi stisnile partizanske enote, jih tam obkolile in uniile.
Iz smeri Postojne je pritiskala bojna skupina, ki jo je vodil
polkovnik Christi, komandant 139. polka 188. rezervne gorske di
vizije. Brkone so bili izhodini poloaji bojne skupine Christi
nekje blie, morda pri Hruici ali Hotedrici. Iz smeri Vipave
je, kot vse kae prodirala proti Colu bojna skupina Auer, iz
smeri Ajdovine pa bojna skupina Beerschneider.
Vse tri bojne skupine so imele v primerjavi s etrto bojno
skupino Heine, ki je pritiskala iz Idrije ez Crni vrh manj
pomembno nalogo. Nemko poveljstvo je bilo namre priako
valo, da bo prav skupina Heine imela najhuje boje. Njena
naloga je bila, da partizanske enote potisne proti Colu, na za
porne poloaje drugih treh bojnih skupin.
Toda nemko poveljstvo se je tokrat temeljito zmotilo. Oi
evalno akcijo ni nartovalo slabo, toda na prostoru, ki ga
je bilo treba oistiti, ni bilo nobenih partizanskih enot ve.
Od 23. 3. 1944 je bilo mono, 24. 3. zveer pa tono ugotovljeno,
da sovranik v naglici zapua to podroje, beremo v nemkem
poroilu.15S) Prav ta primer je znailen za Nemce in njihovo
togo izvajanje nartov in povelj: eprav so pravoasno zvedeli,
da na prostoru, ki so ga nameravali pregledati, ni nasprotnika,
akcije niso odpovedali niti niso usmerili kolon tja, kjer so bile
partizanske enote. Te so bile prav blizu cest, po katerih so
poroilo rezervnega planinskega bataljona Heine z dne 29. februarja 1944 (prav
tam, dok. t. 127); relacija taba XXXI. divizije z dne 16. aprila 1944 (RSNZ,
VOSI89
a);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
dopis
taba
IX.
korpusa z dne 26. marca 1945 (IZDG, fase. 280II); dopis taba Vojkove brigade
z
dne 21. marca 1944 (IZDG, fase. 282 aII); dnevna poroila organizacijskega
taba slovenskega domobranstva za 18., 20., 22. in 25. marca 1944 (IZDG, d. a.,
fase. 281); Preernova brigada, str. 283299; Gradnikova brigada, str. 196206.
19s ) Poroilo komandanta 1. bataljona Heine z dne 26. marca 1944 (Zbor
nik VI, knjiga 12, dok. t. 145).

192

prodirale sovranikove kolone med Zadlogom pri rnem vrhu

in Otlico.
Bataljon Heine je e opolnoi krenil iz Idrije v Godovi,
kjer sta se njegovima etama, ki naj bi se udeleili te akcije,
pridruili e dve eti 139. polka iz Postojne s petimi topovi.
Brkone je bila bojna skupina Heine, v kateri je bilo priblino
550 mo, vsaj po oboroitvi najmoneja izmed vseh.
Vse priprave so bile odve, zakaj bojna skupina Heine je
e ob estih zjutraj prodrla na rni vrh nad Idrijo, ne da bi
naletela na kak odpor, tiri ure kasneje pa je e vzpostavila stik
tudi z drugimi bojnimi skupinami, ki so medtem prispele na
oje obmoje Cola. Vse kar je dosegla, sta menda bila dva par
tizanska prebenika, medtem ko je bil en borec ubit, in ugoto
vitev, da velika gibnost partizanskih enot zahteva od nas vejo
hitrost v izvajanju napadov in protinapadov. Najvekrat se to
dosee le z manjimi enotami.. V6)
Br ko je bila sovranikova oievalna akcija konana, je
poveljstvo XXXI. divizije 27. marca ukazalo, naj se Gradnikova
brigada nastani v Zadlogu, Preernova pa v sosednih Treb
ah in rnem vrhu. Toda en bataljon naj ima stalno v za
sedi na serpentinah ceste, ki iz Idrije pelje proti rnemu vrhu,
hkrati pa naj ta nadzira e cesto IdrijaGodovi. Z nasprotne
strani doline naj bi Idrijo spet blokirala Vojkova brigada, ki
se je sicer zadrevala na Ledinah, toda en bataljon naj bi imela
na pobojih jugovzhodno od Idrije (med Gorami in cesto Idrija
Godovi), z drugim bataljonom pa naj bi prvemu varovala hrbet
pred morebitnim sovranikovim napadom iz smeri Rovt in Go
dovia.
Vojkova brigada ukaza divizijskega poveljstva ni mogla v
celoti izvesti, zakaj medtem je sovranik iz Idrije krenil v na
pad tudi na njene poloaje.197)
Neposredno nad Idrijo sta imela poloaje 3. in 4. bataljon.
etrti je bil na Gorah, 3. bataljon pa levo od njega proti cesti
IdrijaGodovi. Nemci so 27. marca najprej napadli 3. bataljon.
To pa tako, da so prodrli na Govekarjev vrh in odtod s te
kim minometom obstreljevali poloaje 3. bataljona. Ta jim je
196

) Prav tam.
197)
O bojih Vojkove brigade 27. in 28. marca ni zaslediti v korpusnih in
nemkih
poroilih
nobenega
podatka.
Edini
viri
o
njih
so
le
spomini
udeleen
cev in kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).

13 Vojkova brigada

193

nekaj asa odgovorjal s tekim mitraljezom, nato se je umaknil

k 4. bataljonu na Gorah.
Tega dne je bilo megleno vreme, vidljivost pa zelo slaba. Pri
blino ob tirih popoldne so Nemci iznenada napadli poloaje
naih dveh bataljonov z ve strani. Ko so kasneje skuali ugo
toviti, kako so mogli Nemci vedeti, kje so nai poloaji in kako
so jih mogli hkrati napasti tudi v bok, so to povezovali s sku
pino ensk, ki so hodile nekoliko poprej tam mimo in ki so brko
ne izdale nae poloaje Nemcem ali domobrancem.
e prvi rafali so ranili komandanta 4. bataljona Mirka Dukia. Toda bataljon je kljub temu, da je bil napaden iz treh
strani in da je izgubil svojega komandanta, sovranikov napad
zavrnil. Ker bi utegnilo nadaljnje zadrevanje na teh izpostav
ljenih in izdanih poloajih postati nevarno, sta poveljstvi 3. in
4. bataljona sklenili, da se bosta umaknila proti Ledinam. To je
bilo treba zelo hitro izvesti, zakaj sovranik bo nedvomno skual
meglo izkoristit za ponoven napad. Bataljona sta se v redu
umaknila, toda raun je morala plaati njuna zaitnica. V tej
skupini je bilo tirinajst borcev s tremi lahkimi strojnicami,
vodila pa sta jih komisar in namestnik komandanta 4. bataljona.
Sprva se je naa skupina kar uspeno upirala sovraniku in ga
zadrevala. Kae, da se je le predolgo zadrala, zakaj medtem
jo je sovranik e obkolil in jo hkrati napadel z vseh strani.
Vojkovci so posegli po ronih bombah in z njimi skuali zavrniti
sovranikov juri. Po Nemcih in domobrancih so streljali tudi s
strojnicami. Ena izmed teh je kmalu umolknila, zakaj naega
mitraljezca je podrla sovranikova krogla. Ko je to opazil etni
komisar Pero Tomc, je zgrabil za strojnico in zael streljati po
sovraniku, ki je prihajal edalje blie. Tudi on je padel. Sovra
nikovega juria ni bilo mogoe ve zaustaviti. Premo je bila
le prehuda, razen tega so bili sovranikovi vojaki e pijani in
se niso mnogo ozirali na rtve.
Skupina, bolje njeni ostanki, so se morali umikati v izredno
teavnih okoliinah, saj so bili Nemci in domobranci e povsod
okrog. eprav je imela zelo hude izgube,198) je s svojim trdovrat
nim odporom omogoila 3. in 4. bataljonu organiziran umik na
nove poloaje.
Naslednjega dne, 28. marca, je proti Ledinam krenilo kakih
tristo sovranikovih vojakov. Tega dne pa sovranik ni imel
sree. Vojkova brigada je s poloajev nad Govejkom in Razpot

194

jem zavrnila vse napade. Boj je trajal od osmih zjutraj do treh

popoldne, ko se je sovranik zael umikati nazaj proti Idriji.
Na njegovi strani so v bojih padli trije vojaki, osem pa jih je
bilo ranjenih, medtem ko je bil na nai strani le en borec ranjen.
e isto popoldne sta 1. in 4. bataljon krenila na Gore, 3.
bataljon pa celo na Govekarjev vrh, odkoder so skupno z eno
tami Preernove brigade nadaljevali blokado Idrije. Tam so
bataljoni ostali e naslednje tri dni, ne da bi se zgodilo kaj
posebnega. Sovranik se ni iz Idrije nikamor ganil. Morda so ga
vznemirile vesti, ki jih je bil prejel iz rnega vrha:
Iz Hotedrice poroajo, da se po vesteh, ki prihajajo s
rnega vrha, tam zopet zbirajo partizani v vejih masah. Ko
lone prihajajo iz smeri Zadlogrni vrh. Do opoldne 28. 3. se
jih je zbralo tam okoli 2.000, ki so zabranili izhod in vhod ci
vilnemu prebivalstvu in e istega dne poslali patrulje proti Godo
viu in Hotedrici.1) Poroilo iz rnega vrha je bilo v bistvu
tono, sovranikova vznemirjenost pa utemeljena, zakaj IX. kor
pus se je e pripravljal na nadaljevanje idrijske operacije.200)

ZOPET NAD IDRIJO

(Skica 6)

Br ko je korpusno poveljstvo ugotovilo, da se je sovra

nik unesel, je svojim enotam razposlalo povelje za novo in e
zahtevnejo akcijo, kot sta bila napada na Hotedrico in Go
dovi. Tokrat je lo za napad na Spodnjo Idrijo, ki naj bi se
po njenem zavzetju nadaljeval v napad na Idrijo201) in Rovte.
198)
Kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I)
navaja,
da
so
padli
tirje
borci,
toda
udeleenci
teh
bojev
(Mirko
Duki,
Vinko
Flandija
in
Franc
KovaiTarzan) vedo povedati, da se jih je izmed tirinajstih le pet reilo in da so pri
tem izgubili tudi vse tri lahke strojnice.
199) Poroilo organizacijskega taba slovenskega domobranstva z dne 31. marca
1944 (IZDG, d. a., fase. 283).
2)
Viri:
povelje
taba
XXXI.
divizije
z
dne
27.
marca
1944
(Zbornik
VI,
knjiga
12,
dok.
t.
72);
poroilo
taba
188.
nemke
rezervne
gorske
divizije
z
dne
26.
marca
1944
(prav
tam,
dok.
t.
144);
poroilo
komandanta
1.
bataljona
Heine z dne 26. marca 1944 (prav tam, dok. t. 145); kronika Voikove brigade
(IZDG,
fase.
281I);
Kronika
Vojkove
brigade,
str.
5860
(Borec,
1963);
poroilo
organizacijskega
taba
slovenskega
domobranstva
z
dne
31.
marca
1944
(IZDG,
d. a., fase. 283).
201
)
Medtem
ko
nartu
korpusnega
poveljstva
v
prvem
delu

razen
glede
blokade
Idrije

ni
kaj
oporekati,
saj
je
bilo
zavzetje
Godovia
in
Hotedrice
izpolnjiva
naloga,
ki
bi
sovraniku
povzroila
hude
nevenosti,
ie
cilj
drugega
dela
Korpusne
operacije
nestvaren
in
je
v
marsiem
presegal
takratne
zmoglji
vosti IX. korpusa. Na osvojitev Idrije sploh ni bilo mogoe raunati, pa tudi osvo
jitev Spodnje Idrije ne bi pomenila kakega posebnega uspeha niti povzroila

Spodnja Idrija

Po nartu korpusnega poveljstva naj bi Spodnjo Idrijo na

padle enote XXX. divizije, ki bi se hkrati zavarovale tudi iz
smeri Rovt in Sv. Treh kraljev, medtem ko naj bi enote XXXI.
divizije blokirale Idrijo, Godovi in Hotedrico. S sovranima
postojankama v Hotedrici in Godoviu naj bi imela opravka
Preernova brigada, Idrijo pa naj bi vsaka s svoje strani doline
blokirali Gradnikova in Vojkova brigada Gradnikova z za
hodne, Vojkova pa z vzhodne strani.
Na podlagi izkuenj iz prejnjih bojev je divizijsko povelj
stvo e posebej naroalo, naj se enote po prihodu na poloaje
dobro utrdijo, vendar ne le po vrhovih, zakaj tako obrambo
sovraniku ni teko prebiti. Na vrhovih je treba imeti predvsem
teke strojnice, manje oddelke in skupine pa je treba poihujih
posledic
izgubila,
razen
enote umaknile.

196

za
tega

sovranika.
pa
bi
jo

Z
njenim
padcem
obramba
sovranik
lahko
spet
obnovil,

Idrije
ne
bi
mnogo
br
ko
bi
se
nae

ljati tudi pred samo postojanko in tako zagotoviti ustrezno glo

bino obrambnih poloajev.
Obramba naj bo tudi aktivna. To pomeni, da je treba sovra
nikovo posadko v Idriji nenehno vznemirjati z demonstrativnimi
napadi in jo s tem prisiliti k obrambi, hkrati pa tako pre
preiti njene izpade. Vsak tak izpad in zavzetje kake viinske
toke nad Idrijo bi utegnil povzroiti usodne posledice za enote
XXX. divizije pred Spodnjo Idrijo. Za uspeen napad na Spod
njo Idrijo je bila nujna tudi prekinitev vsake zveze med obema
Idrijama.
Vojkova brigada je bila prav blizu in zato ji ni bilo teko
izpolniti ukaza, e naj bo 1. aprila do devetih zveer na za
pornih poloajih nad Idrijo. Isto velja tudi za drugi dve brigadi
XXXI.
divizije. Napad na Spodnjo Idrijo se je kljub temu za
el z zamudo, zakaj topovi so precej zakasnili sprio novega
snega, ki je zapadel tega dne. Morda je prav temu pripisati, da
Bazovika brigada, ki je napadala to nemko postojanko, ni e
prvo no dosegla kakega odloilnejega uspeha.
Kar zadeva razporeditev Vojkove brigade, ni zanesljivejih
in natannejih podatkov. Kae, da je bil 1. bataljon na Gorah,
desno od njega nad cesto IdrijaSpodnja Idrija naj bi
bil 2. bataljon, e nad Spodnjo Idrijo pa 3. bataljon. O 4. bata
ljonu ni nobenih podatkov in je brkone imel poloaje prav na
levem krilu na Kovaevem rovtu ali pa celo na Govekarjevem
vrhu. Tudi to ni znano, katera enota je bila v rezervi. Brkone
je to bil del 3. ali 4. bataljona.
Prvi uspeh so vojkovci dosegli e 2. aprila zjutraj. Minerji
2. bataljona so namre ponoi zakopali mine na cesti med Idrijo
in Spodnjo Idrijo, nanje pa sta kmalu zatem naletela sovra
nikova kamiona, ki sta krenila proti Spodnji Idriji. Prvi kamion
je pokodovan obstal, drugi pa se je sreno izognil le minam,
ne pa tudi rafalom nae teke strojnice iz zasede. Ni znano,
koliko je bilo med vojaki na kamionih mrtvih ali ranjenih.
ez dan je bila cesta Spodnja IdrijaIdrijaGodovi za
sovranika povsem neuporabna, saj so mitraljezci Vojkove bri
gade nemudoma napadli vsako vozilo in vsakega vojaka, ki bi se
pokazal na njej.2) Zato je sovranik skual e prvega dne prebiti
202)
Toda ponoi zapora ni bila dovolj uinkovita. Iz nemkega poroila (poro
ilo komandirja 1. ete z dne 10. aprila 1944 Zbornik VI, knjiga 12, dok. t. 150)
zvemo, da so posadki v Spodnji Idriji, ki je tela 72 mo in je imela med drugo
oboroitvijo
tudi po en avtomatski in protitankovski top ter 9 strojn e, e prvo
no poslali iz Idrije v okrepitev en vod vojatva, drugo no pa municijo in hrano.

197

blokado in je proti 1. bataljonu napotil skupino vojakov s

klobuki na glavah. Ni ugotovljeno e so bili domobranci ali
Nemci, ki so tako hoteli preslepiti nae borce. Ukana jim ni
uspela, ker so bili borci 1. bataljona ujeni in so jih hitro pre
podili nazaj v dolino.203)
Sovranik se torej ni mogel iz idrijskega kotla nikamor
ganiti in zato je skuala z idrijsko posadko vzpostaviti stik ko
lona, ki je krenila iz Godovia. Toda tudi to so spotoma pre
stregli preemovci, jo razbili in nagnali nazaj v Godovi.
Drugo no so se kmalu po deveti uri spet oglasili partizan
ski topovi in teki minometi. Pod njihovim varstvom so borci
Bazovike brigade napadli nemke utrdbe v Spodnji Idriji. Tokrat
so imeli ve sree in kazalo je e, da bo njihov napad kronan
z uspehom. Zasedli so e vzpetino s farno cerkvijo in odtod
pregnali Nemce v postojanko pod cerkvijo, hkrati pa zaplenili
dva topa. Prav tedaj, ko je bilo treba le e pokonati razbitega
sovranika, je v grui naih borcev eksplodirala mina. Nekateri
trdijo, da je bila priletela iz sovranikovega minometa, po dru
gih podatkih pa so borci zali v minsko polje pri cerkvi. Najsi
bo tako ali drugae, dejstvo je, da je eksplozija tiri borce pri
prii ubila, tirinajst pa ranila. Medtem ko so nai odnaali ra
njence na varno, je sovranik spet krenil v nasprotni napad
in osvojil izgubljene poloaje. Medtem se je zdanilo, Spodnja
Idrija pa je bila e vedno v sovranikovih rokah.
Tega dne, 3. aprila, je bilo nemko poveljstvo v Idriji trdno
odloeno prebiti partizansko obleganje. K temu sklepu ga ni
napotila kaka neposredna nevarnost za Idrijo, temve bolj dej
stvo, da je bila Idrija e teden dni povsem odrezana od drugega
sveta in je zato idrijski posadki zaelo primanjkovati ivil, pa
tudi municije. Prilo je e tako dale, da so ji morali poiljati
najnujneje potrebine z letali in jih spuati s padali.
Najprej so se Nemci skuali prebiti proti zahodu, toda tam je
bila Gradnikova brigada in jih je zavrnila. Ker tu ni lo, so po
skuali sreo na nasprotni strani, proti Vojkovi brigadi. Proti
Goram je zavilo kakih tristo, po nekaterih drugih podatkih celo
petsto mo in skualo potisniti 1. bataljon z njegovih poloajev.
Nai so spustili sovranika prav blizu, nato pa ga ostro napadli.
Hkrati s tem so se oglasile e teke strojnice in minometi Grad203)
Nekateri podatki govore o tem, da je sovranik menda nameraval prav
ta dan vzpostaviti na Gorah postojanko.

198

nikove brigade z nasprotne strani doline. Sovranik se je tako

znael med dvema ognjema. Kmalu je ugotovil, da nima nobe
nih upov na uspeh, in se je umaknil. Poroajo, da je v boju
izgubil tri vojake, osem pa jih je bilo ranjenih.
Nato je prila na vrsto tretja smer proti Godoviu. Tja
je nemko poveljstvo poslalo enajst kamionov vojatva v sprem
stvu dveh tankov. Prva dva kamiona sta zapeljala na mine, ki
so jih bili nastavili gradnikovci, in zletela v zrak. Takoj zatem
je prilo do hudega spopada med nemkimi vojaki, ki so hitro
poskakali s kamionov, in gradnikovci, ki so jim na pomo pri
hiteli e preemovci. Kljub hudim izgubam se je Nemcem okrog
enajstih le posreilo prebiti se v Godovi in v popoldanskih urah
zrahljati partizanski obro okrog Godovia.
Korpusno poveljstvo je vedelo, kaj to pomeni: naslednjega
dne bodo pritisnili Nemci iz Godovia po robu doline ez Gore
proti Razpotju, to pa bo konec blokade Idrije in konec napadov
na Spodnjo Idrijo. Kljub temu je skualo izkoristiti e zadnjo
no, ki mu je preostala, in je v napad na Spodnjo Idrijo poslalo
e mono utrujene in precej razredene enote Bazovike briga
de.204) Toda vse je bilo zaman. Sovranikova posadka je vzdrala
tudi te napade, saj je vedela, da ji prihaja pomo. Korpusno po
veljstvo je naposled moralo priznati, da ni ve kaj storiti in
je e ponoi ukazalo, naj se enote umaknejo izpred sovrani
kovih postojank. Ko se je zdanilo, je na Idrijskem po tolikih
dneh neprestanega bobnenja topov in minometov ter reglanja
strojnic spet nastopilo zatije. estnajstdnevna idrijska operacija
je bila s tem konana.
Idrijska operacija je bila neuspena, e jo ocenjujemo le po
tem, ali so bili zastavljeni cilji uresnieni ali ne. Dejstvo je,
da korpusu ni uspelo osvojiti niti prvih ciljev (Hotedrica, Go
dovi, Spodnja Idrija), e manj pa drugih (Rovte, Idrija).
Razlogov za to je bilo ve, vsekakor je bil najpomembneji ta,
da je korpusno poveljstvo precenjevalo zmogljivosti enot in spo
sobnosti njihovih poveljnikov. Vse kaj drugega je delovanje samo
stojnih et, bataljonov in brigad kot pa zdruena operacija to
liknega obsega s estimi brigadami, tremi odredi in topnitvom.
Razen tega takrat brigade niso imele med seboj ne radijske
204)
V tridnevnih bojih za Spodnjo Idrijo je ve kot sedemdeset borcev padlo
ali bilo ranjenih.

199

ne telefonske zveze in zato pogosto niso vedele, kaj se dogaja

drugod in odkod jim grozi dejanska nevarnost. Vsekakor takrat
nae enote e niso bile zrele za akcije in operacije, ki so svoj
stvene enotam redne vojske.
Da pa bi postale zrele, jim je bila potrebna ola. Prav idrij
ska operacija je tudi bila taka ola. Ze na prvi pogled opazimo
ogromno razliko in napredek v delovanju brigad v drugem delu
operacije. Spoetka je zadostoval e rahel sunek sovranika in
bataljoni so se razprili ali vsaj umaknili. Komandanti bataljo
nov so samovoljno zapuali poloaje. e so se e branili, so
bili njihovi poloaji slabo utrjeni in plitvi, tako da jih sovra
niku ni bilo teko prebiti. Zato ni prav ni udnega v tem, e
je bilo treba napade na Godovi in Hotedrico prekiniti e po
nekaj urah, ker je napadenim posadkam tako hitro prispela
pomo.
Nekaj povsem drugega je bilo med boji za Spodnjo Idrijo in
obleganjem Idrije. Razhajkancev e skoraj ni bilo ve, bata
ljoni pa so kljub sovranikovi premoi in obstreljevanju njihovih
poloajev s tekim orojem vztrajali na poloajih in uspeno
zavraali sovranikove napade. Zveza med enotami je e bolje
delovala, utiti pa je bilo tudi sodelovanje in medsebojno pomo.
e gledamo s te strani in s stalia kasnejih uspehov, ki
so jih dosegle po tej oli nae enote, potem lahko idrijsko ope
racijo ocenimo za potrebno in koristno, pa tudi uspeno.*5)

V PRIAKOVANJU NOVIH NALOG

(Skica 6)

Mesto Idrija predstavlja za okupatorja in belo gardo vano

postojanko. Vojako je sredi osvobojenega teritorija na Primor
skem ter obvladuje vane komunikacije iz Vipavske in Soke
doline na Gorenjsko in proti Ljubljani. Iz Idrije je prav lahko
20S)
viri: povelje taba IX. korpusa z dne 29. marca 1944 (Zbornik VI, knjiga
12, dok. t. 76); povelje taba XXXI. divizije z dne 31. marca 1944 (prav tam, dok.
t. 84); direktive taba IX. korpusa z dne 3. aprila 1944 (prav tam, dok. t. 92);
poroilo taba IX. korpusa z dne 14. aprila 1944 (prav tam, dok. t. 120); poroilo
komandirja 1. ete z dne 10. aprila 1944 (prav tam, dok. t. 150); kronika Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
vojno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
maja
1944
(IZDG,
fase.
226III);
poroilo
operativnega
odseka
Vojkove
brigade
z
dne
4.
maja
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
vojni
dopis
1.
bataljona
Vojkove
brigade z
dne
8.
aprila
1944
(IZDG,
fase.
251I);
Boji
okrog
Idrije
(Partizanski
dnevnik,
12.
aprila
1944);
arhiv
idrijskega
Mestnega
muzeja;
Gradnikova
brigada,
str.
211
215; Preernova brigada, str. 302306.

delati izpade na nae osvobojeno ozemlje s ciljem dezorganiziranja naega zaledja, vojske, politine organizacije in s ciljem
unievanja naih sil. Politino je Idrija vano sredie, odkoder
bi se zlahka iril belogardistini vpliv na obirno ozemlje proti
Vipavi in Soi . . . Da bi to prepreili, bi morali biti ofenzivni
ter Idrijo, e je ne moremo e likvidirati, stalno napadati in uni
evati kolone, ki v Idrijo dovaajo hrano in material, izvaajo pa
ivo srebro.. , m ) Takno vojako politiko do Idrije si je korpusno poveljstvo zartalo po neuspelem poskusu, da jo s silo
osvoji in jo izbrie iz spiska nemkih postojank na Primorskem.
Idrijo je bilo treba e nadalje blokirati, vendar ne tako kot
v prejnjih estnajstih dneh, saj bi za tako obleganje potrebo
vali skoraj ves korpus, temve z nenehnimi napadi na oskrbo
valne kolone, ki idrijski posadki dovaajo municijo, hrano in
druge potrebine, pa tudi s im popolnejim onesposabljanjem
in miniranjem vseh cest na tem obmoju. To nalogo lahko uspeno izvajajo tudi Dolomitski odred in minerske in druge sku
pine raznih zalednih ustanov (komand mest). Najti bi bilo treba
tudi stik z idrijskimi rudarji, ki naj bi bolj kot dotlej z raz
nimi sabotanimi akcijami kodovali sovraniku, ne pa mu za
njegovo vojno industrijo kopali ivosrebrno rudo.
Medtem je korpusno poveljstvo e pripravljalo novo opera
cijo. V skladu s smernicami glavnega taba NOV in PO Slove
nije je imelo v nartu obseneji napad na elezniko progo Ljub
ljanaPostojnaTrst. Zato je poveljstvu XXXI. divizije naro
ilo, naj njena obveevalna sluba zane v naj veji tajnosti zbi
rati vse potrebne podatke o objektih in sovranikovih posadkah
na odseku Rakekt. Peter (dananja Pivka).
Medtem ko se je XXX. divizija po konanem napadu na
Spodnjo Idrijo na obmoju Ledin, se je XXXI. divizija
zbrala juno od Idrije na obmoju rnega vrha, Zad
loga in Cola. Vojkova brigada je e 4. aprila zveer krenila ez
Otale, elin, Jagre, Vojsko, Zadlog in rni vrh v Mrzli log
nad cesto rni vrhCol, kamor je prispela 6. aprila zjutraj.
Naslednjega dne je e poivala, toda e 8. aprila je morala po
hiteti na poloaje. To pa zato, ker je med tem sovranik spet
prevzel pobudo v svoje roke in so njegove kolone zaele kri-

206)
dok. t. 92).

Direktive taba IX. korpusa

z. dne 3. aprila 1944 (Zbornik VI, knjiga 12,

201

Vojkova brigada na Predmeji

ariti po istem prostoru kot tirinajst dni poprej med akcijo

Dachstein.
O tej najnoveji sovranikovi akciji so, al, na voljo zelo
pomanjkljiva poroila, tako, da si ni mogoe ustvariti natanne
podobe o njenem poteku.
To jutro je iz Vipavske doline krenila proti Colu mona
sovranikova kolona, v kateri je bilo kakih tiso mo, razen
tega pa e estdeset mul s tejo oboroitvijo in pet tankov. e
preden je kolona prispela na Col, jo je e napadel 1. bataljon
Gradnikove brigade in ji prizadejal obutne izgube. Gradnikovci
so tudi ponoi izkoristili gosto meglo, se neopazno pribliali
sovraniku in ga napadli s strojnicami in ronimi bombami. Po
roajo, da je bilo ob tej prilonosti 56 sovranikovih vojakov
ubitih, 30 pa ranjenih.
Morda prav zato, ker je kolona naletela
so ji naslednje jutro poslali na pomo del
je pritisnil v nasprotni smeri iz Idrije
in Zadlogu. Ta kolona s kakimi 150 do 200

202

na tako hud odpor,

bataljona Heine, ki
proti rnemu vrhu
momi se je ustavila

e v Zadlogu, tako da Vojkova brigada z njo ni imela nobe

nega posla.
Medtem se je po cesti s Cola e bliala glavna sovranikova
kolona. Vojkovci ni znano, kateremu bataljonu so pripadali
so jo napadli v bok. Ker so jo iznenadili, so ji prizadejali ob
utne izgube. V tem boju so Nemci imeli menda 22 mrtvih in
mnogo ranjenih vojakov. Kae, da so se Nemci po tem boju umak
nili nazaj proti Colu, medtem ko se je tudi Vojkova brigada
premaknila nekoliko vie na Kobilico.
Naslednjega dne, 10. aprila, so bili bataljoni Vojkove bri
gade e navsezgodaj na poloajih, da jih ne bi sovranik pre
senetil. Vse do treh popoldne se ni zgodilo ni posebnega. ele
takrat je neka sovranikova kolona naletela na poloaje 1. ba
taljona, toda ta jo je takoj napadel in jo pognal nazaj proti
Colu. Nato je bil spet mir in borci so lahko ez no nemoteno
poivali.
Sovranik se e ni hotel umakniti s tega obmoja. Obvee
valci so zvedeli, da se je bil nastanil ne le na Colu in v Zad
logu, temve da so njegove posadke tudi v Podkraju in Hruici,
vmes pa ima zasede. Zato so bataljoni e nadalje bili zelo pre
vidni, kar res ni bilo odve. Enajstega aprila je namre izvid
nica e ob desetih dopoldne sporoila, da se njihovim poloajem
bliata iz raznih smeri dve koloni, v obeh pa je kakih 200 mo.
Vojkovci so se takoj postavili v bran. Nemci so jih sicer mono
napadli s strojnicami in tekim minometom, toda po dveurnem
boju so se le morali umakniti.
Proti veeru je tudi brigada zapustila te poloaje in kre
nila na Otlico, kjer je v naslednjih dneh lahko mimo poivala
in se reorganizirala.207)
Kako se je konala nemka hajka?
O tem ni nobenih natannejih podatkov. Znano je le to,
da se do 17. aprila sovranik e ni umaknil s Cola in da je z
manjimi silami nekajkrat pritisnil tudi proti Otlici, vendar so
ga nae enote vselej zavrnile.
Medtem pa je bataljon Heine, ki so ga bili okrepili e s
pionirsko eto in tirimi topovi, pripravljal preseneenje eno
tam XXX. divizije na obmoju Vrsnika in Ledin. V akcijo je
207)
Brigada se je prilagodila novi formaciji in je odslej imela le tri bataljone.
Novo formacijo bo natanneje obravnavalo naslednje poglavje.

203

krenilo kakih 900 mo, oboroenih med drugim tudi s petimi

topovi, petimi tekimi minometi in 54 strojnicami.
Poraz, ki ga je 11. aprila v akciji Renate doivela XXX.
divizija, spada med najhuje v vsej zgodovini primorskega par
tizanstva. Nemci so bili e ponoi neopazno zasedli izhodine
poloaje, nato pa ob estih zjutraj, br ko se je zdanilo, silo
vito udarili po vaseh, v katerih so se zadrevale partizanske
enote. Preseneeni borci so se le slabo upirali in zato so imeli
Nemci lahek posel. Mnogo borcev je med umikom padlo, ne
kateri pa so po hiah in hlevih tudi zgoreli. Tega dne je XXX.
divizija izgubila 88 borcev, razen tega pa e dva protitankovska
topa, eno protitankovsko puko in petnajst strojnic.)
Nemci so se maevali tudi prebivalstvu: vsa poslopja, v
katerih so bili odkrili kakrnekoli sledove za partizani, so po
gali. Tako so uniili Dolenji Vrsnik, na obmoju Ledin pa je
zgorelo ve kot dvajset poslopij.
Krivca za tako hud poraz ni teko ugotoviti. Nedvomno so
bili Nemce izdajalci natanno obvestili o razporeditvi enot XXX.
divizije, res pa je tudi to, da so bile nae enote skoraj brez
najnujnejega zavarovanja.)
MED NAPADOM NA PROGO LJUBLJANATRST
(Skica 7)

Medtem ko je Vojkova brigada na Otlici akala povelja za

odhod proti Postojni, je tam poivala, se zabavala, reorganizirala,
urila in tudi borila.
O sami Otlici je treba omeniti to, da se ni v nobeni pri
morski vasi zvrstilo toliko brigad in se v njej toliko asa zadre208)
Toliko
rtev
je bilo po spominih domainov (Mire Hladnikove in Andreja
Moine

arhiv
Mestnega
muzeja
v
Idriji),
medtem
ko
korpusno
poroilo
(14dnevno
poroilo
taba
IX.
korpusa z dne 27. aprila 1944 IZDG, fase. 2241)
navaja 54 padlih in 26 ranjenih borcev. Poroilo komandanta 1. bataljona He ne
kot
obiajno
vsebuje
o
partizanskih
izgubah
astronomske
tev
Ike
(373
mrtvih

preteto, 33 ujetih, 3 prebeniki) in mu zato ni verjeti.

209) viri: direktive taba IX. korpusa z dne 3. aprila 1944 (Zbornik VI, knjiga
12, dok. t. 92); povelje taba IX. korpusa z dne 3. aprila 1944 (prav tam, dok. t.
94); poroilo taba Ia. korpusa z dne 14. aprila 1944 (prav tam, dok. t. 120);
poroilo
komandanta
1.
bataljona
Heine
z
dne
13.
aprila
1944
(prav
tam,
dok.
t. 151); 14-dnevno poroilo taba IX. korpusa z dne 27. aprila 1944 (IZDG, fase.
2241);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
vojno
poro
lo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
maja
1944
(IZDG,
fase.
226III);
poroilo
operativnega
od
seka Vojkove brigade z dne 4. maja 1944 (IZDG, fase. 282 aII); vojno poroilo
taba Vojkove brigade z dne 12. aprila 1944 (IZDG, fase. 251I); vojni dop s 1.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
8.
aprila
1944
(IZDG,
fase.
251I);
Gradnikova
br:gada,
str.
216217;
spomini
Mire
Hladnik
in
Andreja
Moine
(Mestni
muzej
v Idriji).

204

vaio kot prav v tej in sosedni Predmeji. Za to ast in tudi

nesreo, zakaj redko katero vas na Primorskem je sovranik
tolikokrat oropal in pogal kot to revno raztreseno naselje se
imata Otlica in Predmeja zahvaliti predvsem svoji posebni legi.
Leita namre prav na robu Trnovskega gozda tik nad Vipavsko
dolino. To pomeni, da je vsaka enota, ki se je zadrevala v teh
dveh naseljih, imela za seboj v Trnovskem gozdu globoko in
varno zaledje, pred seboj pa gosto naseljeno in bogato Vipavsko
dolino, odkoder se je lahko hranila. Vendar ne samo to. Trnov
ski gozd se v skoraj tiso metrov nijo Vipavsko dolino spua
tako strmo, da so njegovi jugozahodni robovi skoraj neprehodni.
Iz Vipavske doline pelje vanj le nekaj vijugastih stez, ki jih
je zlahka onesposobiti ali braniti. Za kake veje prodore v Trnov
ski gozd sta prihajali v potev le dve bolji cesti prva iz
Gorice ez Trnovo na Lokve in odtod proti Predmeji oziroma
epovanu in druga iz Ajdovine na Col in odtod proti Otlici
in Predmeji ali proti rnemu vrhu nad Idrijo. Iz Ajdovine
je peljala na Predmejo e tretja cesta, toda na njej je bil e
od septembra 1943 zruen most nad prepadom tik pod Predmejo
in je bila zato vse do konca vojne neuporabna za kakrenkoli
promet.
V
primeri s sonno in bogato Vipavsko dolino je bila zemlja
na Predmeji in Otlici silno nerodovitna in polna skalovja. Zato
je bilo tudi prebivalstvo teh naselij revno in si je moralo pred
vojno sluiti kruh predvsem s sezonskim delom v drugih kra
jih, razen tistih, ki so nali zaposlitev v trnovskih gozdovih.
Aprila 1944 je Vojkova brigada tu preivela est dni, toda
kasneje se je sem e nekajkrat vrnila.
Med njenim bivanjem na Otlici so brigado nekajkrat vzne
mirjali Nemci, ki so se bili e od 8. aprila naprej vgnezdili
na Colu; nai so za povrailo vznemirjali sovranikovo posadko
v Ajdovini tako, da so jo z robov nad dolino obmetavali z
minami. To je storila tudi Vojkova brigada in 12. aprila odvrgla
iz tekega minometa na Ajdovino petnajst min, ki pa Nem
cem niso povzroile nobene posebne kode, pa pa le strah.
Medtem so drugi borci lahko mirno poivali. Kraj je pri
jeten, pa tudi ljudje nam gredo na roko, eravno so nas ob
prihodu bolj hladno sprejeli. Naknadno smo zvedeli, da imajo
tak strah le pred Nemci, e da jim pridejo poigat, kot se je

205

to zgodilo na sosedni Predmeji, kjer je pogorelo nad 70 hi in

so pobili ve ljudi..., poroa brigadni kronist Anton Pervanja.210)
Ko je 16. aprila prispela na Otlico e Gradnikova brigada,
je bil to znak, da se je treba pripraviti na odhod. To naj bi se
zgodilo naslednjega dne. Zato so izkoristili e zadnjo prilonost
in ob veliki udelebi domaega prebivalstva priredili v napol
porueni oli miting.
Naslednjega dne se je bilo treba posloviti od prijaznih va
anov navzlic temu, da je v bliini Predmeje in Otlice kolovratil
sovranik. To sta obutila tudi 2. bataljon, ki se je med Otlico
in Colom spopadel z manjo sovranikovo kolono in jo nagnal
nazaj, in 3. bataljon, ki je na nasprotni strani, na avnu, iz
gubil enega izmed svojih borcev.
V
popoldanskih urah se je brigada spet zbrala na Otlici in
krenila ez Vodice, Podkraj in nanoke gozdove v mihel pri
Postojni, kamor je po estnajsturnem pohodu prispela 18. aprila
zjutraj. Pohod je sreno minil, eprav so priakovali, da utegnejo
spotoma naleteti kje na sovranikove zasede.
Po prihodu na cilj se je brigada utaborila v smrekovem
gozdu nad vasjo. ez dan ni to nikogar motilo, saj je bilo vre
me vedro, toda proti veeru je zaelo deevati in borci, ki niso
imeli dovolj otorskih kril, da bi se z njimi obvarovali pred
mokroto, so kaj slabo prebili svojo prvo no na Pivki.
Medtem so potekale zadnje priprave za napad na elezniko
progo med Logatcem in Divao. Na tem odseku je bilo treba na
im ve krajih pretrgati tranice in uniiti vse pomembneje
eleznike objekte in naprave, hkrati pa tudi mobilizirati vojake
obveznike po blinjih vaseh. V akciji so razen vse XXXI. divi
zije sodelovale tudi nekatere enote XXX. divizije ter Dolomitski in
Junoprimorski odred.
Kar zadeva XXXI. divizijo, je bilo sklenjeno, naj se Gradni
kova brigada loti proge med Rakekom in Postojno, Preernova
brigada pa med Postojno in Koano. Vojkova brigada je dobila
nalogo, naj enotam na progi zavaruje hrbet tako, da postavi
mone zasede proti Vipavski dolini in na cesti, ki iz Razdrtega
pelje proti Trstu, hkrati pa naj porui tudi most ez reko Pivko
pred Postojno. Brigadne enote naj bi bile na novih poloajih
210)

206

Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 2811).

najkasneje ob desetih ponoi, ko se bodo tudi na progi oglasile

e prve eksplozije.
eprav je napad na progo potekal skoraj natanno po nartu,
uspeh le ni bil zadovoljiv. Predvsem Gradnikova brigada ni
opravila vseh predvidenih naiog. To pa zato, ker so bile sovra
nikove posadke ob progi moneje, kot so bili poroali nai
obveevalci, in ker je ta imel zasede tudi tam, kjer jih ni nihe
priakoval. Uspeneja je bila Preernova brigada, ki je progo
minirala na 250 krajih in pri tem uniila kakih 400 tranic.
Kljub temu je promet na tej progi stal le dva dni. Na tem
odseku namre ni bilo nobenega vejega mostu, ki bi ga bilo
mogoe uniiti in tako onesposobiti progo za dalji as, medtem
ko so Nemci uniene tranice z vnaprej pripravljenimi in dobro
izurjenimi ekipami kaj hitro zamenjali z novimi.
Kako je Vojkova brigada opravila svoje naloge?
Prvi bataljon Vojkove brigade je 19. aprila v veernih urah
zasedel poloaje na sedlu nad Razdrtim, kjer se zane cesta
spuati proti Vipavski dolini. Pod njegovim varstvom je pionir
ski vod z drugimi neoboroenci temeljito razkopal cesto in jo
onesposobil.
Tretji bataljon je poslal monejo zasedo e nie proti t.
Vidu (dananjem Podnanosu) in se tudi lotil unievanja te ceste.
Drugi bataljon je imel na skrbi cesto proti Trstu. Zato je
postavil zasedo priblino tri kilometre juno od Razdrtega in pod
njenim varstvom je drugi del bataljona skupno s pionirskim
vodom razkopaval cesto. Del tega bataljona je varoval miner
ski vod divizije pri miniranju mostu ez Pivko. To no je bilo
vse v redu opravljeno, le most ez Pivko je bil slabo poruen.
Minerji so bili namre prinesli s seboj premalo razstreliva, pa
tudi sovranik jih je motil pri delu.
Zasede Vojkove brigade so e ostale na svojih poloajih tudi
20. aprila ez dan. Tiste, ki so bile vzdol ceste RazdrtoVipava,
niso imele nobenega opravila. To ne velja za zasedo 2. bataljona,
ki je s prejnjih poloajev varovala neoboroence pri podiranju
telefonskih drogov. Treba je takoj rei, da je bila zaseda ne
pravilno postavljena: namesto da bi bila pred njimi, je bila
za njihovim hrbtom. To bi kmalu imelo hude posledice.
Priblino ob enajstih so iz Senoe pripeljali trije kamioni,
na katerih je bilo kakih petnajst italijanskih karabinjerjev, est
delavcev in trije nemki vojaki. Preden so naleteli na zasedo,

207

so se kamioni ustavili, vojaki in delavci pa izstopili ter pe

nadaljevali pot. Nenadoma so opazili nae, kako podirajo dro
gove, in jih napadli. Preseneeni borci, ki so bili zveine neobo
roeni, so se hitro in brez izgub umaknili k zasedi, ta pa je
poakala, da se ji je sovranikova skupina pribliala na kakih
tristo metrov, nato pa jo je napadla. Sovranikovi vojaki, ki so
jih bili z delavci vred poslali popravljat prekinjeno telefonsko
napeljavo, so se takoj razprili na vse strani, kamioni pa so
se vrnili e ob prvih strelih nazaj v Senoee. Iz nae zasede
je nekaj prostovoljcev211) nemudoma pohitelo za njimi in ti
so kaj hitro prestregli tri italijanske karabinjerje, ki se niso
mogli pravoasno umakniti. V tej akciji so nai borci zaplenili
dve brzostrelki, eno puko in tri pitole. koda, da ni bila
zaseda pravilno postavljena in da ni spustila sovranika e
blie, zakaj v tem primeru bi bil njen uspeh e precej veji.
To no so se nekatere enote Preernove brigade spet vrnile
na progo in jo unievale, toda 21. aprila zjutraj najdemo enote
XXXI.
divizije e na novih poloajih: Vojkova brigada je bila
nad mihelom, Preernova brigada nad Bukovjem, Gradnikova
brigada pa se je vrnila na Otlico.212)

USPENI OBRAMBNI BOJI PRI MIHELU

(Skica 8)

Vojkova brigada je naslednjega dne, 21. aprila, zamudila

izredno prilonost, da razbije neko sovranikovo kolono in morda
pri tem zapleni tudi vejo koliino oroja in razne opreme.
Medtem ko je bila glavnina brigade na poloajih nad mi
helom, je bila ena njena eta brkone iz 1. bataljona pod
poveljstvom namestnika bataljonskega komandanta v zasedi nad
Razdrtim. V to zasedo je zala sovranikova kolona, ki je pri
hajala iz smeri Postojne in v kateri je bilo kakih 250 mo s
tirimi topovi, tiridesetimi mulami in vozovi. Ko sta 2. in 3.
211 ) Med njimi so bili tudi Peter Monik, Maks Podgornik in Franc Troha.
212)
Viri: povelje taba IX. korpusa z dne 15. aprila 1944 (Zbornik VI, knjiga
12, dok. t. 124); povelje taba XXXI. divizije z dne 16. aprila 1944 (IZDG, fase.
276IV);
vojno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
maja
1944
(IZDG,
fase.
226III); povelji taba Vojkove brigade z dne 16. in 19. aprila 1944 (IZDG, fase.
282II);
poroilo
operativnega
odseka
taba
Vojkove
brigade
z
dne
4.
maja
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
15-dnevno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
7.
maja
1944
(IZDG,
fase.
226III);
vojno poroilo Vojkove brigade z dne 19. aprila 1944
(IZDG, fase. 282 bI); kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).

208

Nemci na pohodu

bataljon opazila sovranikovo kolono, sta takoj pohitela za njo,

da bi jo napadla v hrbet, br ko bi jo zaustavila zaseda nad
Razdrtim. al, treba je priznati, da se je naa zaseda ustraila
in se umaknila na vije poloaje, ne da bi sovranika napadla.
Tako je kolona mirno nadaljevala pot in jo bataljona, ki sta
jo zasledovala, nista mogla ve dohiteti.
Do zelo ostrih bojev je prilo v naslednjih dveh dneh.
Prvega dne, 22. aprila, je imel 1. bataljon svojo 1. eto v
zasedi v zaselku, imenovanem Pri fari. To je skupina hi s
cerkvijo na hribku, ki ga s treh strani obdaja Nanoca, re
ica, ki ni globoka, toda v njej so nevarni tolmuni. Zaseda na
tem hribku je bila nekakna predstraa na poti, ki povezuje
mihel z glavno cesto PostojnaRazdrto. Sicer pa je naselje
Pri fari le dober kilometer oddaljeno od te ceste.
Tega dne je priblino ob tirih popoldne krenilo z glavne
ceste proti mihelu kakih 150 sovranikovih vojakov. Naa eta
jih je nekaj asa zadrevala, nato pa se je umaknila ez most
proti mihelu. Nemci so jo zasledovali in ne da bi se v naselju
zadrevali, takoj preli prek mosta na levi breg Nanoce in
se zaeli priblievati mihelu. Tam so bile e vse enote Vojkove
brigade na poloajih. Kmalu so se oglasile nae strojnice in
Nemce zadrale. Brkone bi se sovranikovi vojaki tega dne vrnili
v Postojno brez vejih izgub, e jih ne bi nenadoma napadli v
desni bok e preernovci. Najhuje je bilo za Nemce to, da
je eden izmed mitraljezcev Preernove brigade dobil pod svoj
ogenj tudi most. Nemci niso videli v tem ni hudega, saj plitve
Nanoce, kot so menili, ne bo teko prebresti. Prav v tem
pa so se zmotili. ez potok se jim je tako zelo mudilo, da niso
imeli asa ugotoviti, kje so tolmuni, kje pa jih ni. Zato je
mnogim izmed njih nenadoma zmanjkalo tal pod nogami in
so otovorjeni s teko vojako opremo utonili. Reevati
jih ni bilo mogoe, saj so se vojkovci in preernovci e ne
varno priblievali.
Naa poroila govore, da so v boju padli tirje sovrani
kovi vojaki, utonilo pa naj bi jih kar estintrideset. Morda je
tevilka pretirana, toda nekaj jih je moralo zares utoniti, kar je
videti tudi po akciji, ki so jo Nemci izvedli naslednjega dne.
Tistega dne, bilo je 23. aprila, je pritisnilo proti poloajem
Vojkove brigade, sode pa naih podatkih, kakih 800 sovrani
kovih vojakov. e so podatki toni, potem to niso bili le vojaki

210

iz Postojne. Tam je v tistih dneh sovranikova posadka tela

skupno 860 mo, predvsem pripadnikov 139. polka 188. rezervne
gorske divizije. Brkone so postojnski Nemci dobili okrepitve
tudi iz Prestranka, katerega posadka je imela 450 mo.
Nemka kolona se je tisto jutro ustavila med Hraami in
Hruevjem, kjer je pustila na poloajih tri topove in dva teka
minometa, pehota pa je priblino ob pol desetih v tirih ko
lonah pritisnila proti naselju Pri fari. Tam je spet bila v zasedi
1. eta 1. bataljona. Njen komandir Franc Kovai-Tarzan se
boja, do katerega je prilo taikoj nato, spominja takole:
...V zgodnjih jutranjih urah smo zasedli poloaje v obliki
podkve tako, da smo veji del ete postavili v smeri proti Po
stojni in cesti PostojnaHruevje. Seveda pa smo se zavarovali
tudi s straami, medtem ko smo v zvoniku imeli izvidnico. Borci
so si na pobojih grika napravili zaklone.
Nenadoma je na izvidnik Cigo bil je cigan, toda do
ber in discipliniran borec iz zvonika javil, da se iz smeri
Postojne blia dolga kolona s kamioni. V Hraah so se ustavili
in se naim poloajem bliali v ve kolonah. Se zadnjic sem obel
poloaje in vsem povedal, da pride umik v potev le v primeru,
e bi nas sovranik obkoljeval, pa e takrat le na moje povelje.
Medtem mi je Cigo e poroal, da se sovranik razvija v
strelce. Kmalu smo ga tudi mi zapazili. Nae levo krilo, kjer je
imel poloaje 1. in deloma tudi 2. vod, ga je spustilo na kakih
dvajset metrov, nato pa z vso mojo vgalo po njem. Strojnice
in bombe so opravile svoje. Nekaj Nemcev je oblealo mrtvih
ali ranjenih, drugi pa so se hitro umaknili po bregu navzdol
v dolino.
Nato je sovranik ponovno napadel, e prej pa je na nae
poloaje poslal nekaj min in granat. Napravile niso nobene kode.
Tudi drugi napad, ki je bil huji od prvega, smo zavrnili. Pri
tem nam je pomagal tudi Cigo, ki je kar iz zvonika streljal po
sovraniku. Ta ga je kmalu opazil; posledica tega je bila, da je
zael zvonik obstreljevati z granatami. Zato sem Cigu ukazal,
naj takoj zleze dol. Komaj je bil na tleh, je ena izmed granat
treila naravnost v zvonik in ga sesula. Pa tudi po naih polo
ajih so granate in mine edalje pogosteje treskale. Imeli smo
nekaj ranjencev, za katere je poskrbela bolniarka Meri.
Nemci so kmalu ugotovili, da s frontalnim napadom ne bodo
niesar dosegli, pa so zaeli hrib obkoljevati. Medtem smo ubili
tudi nekega nemkega komandanta, ki je neprestano kriaje pri
ganjal svoje v napad. Razmere so postajale edalje resneje.
Umakniti se moramo, preden bo sovranik dobil pod svoj ogenj
most prek Nanoce. To moramo storiti tako, da nas sovranik
ne opazi. Zato se ne smemo vsi hkrati umakniti, zakaj v nasprot
nem primeru bo sovranik zasedel na hrib in nas odtod obstre
ljeval. To bi bilo za nas zelo nevarno, saj nas onstran Nanoce

14*

211

aka kakih petsto metrov istine. Imeli pa smo sreo v nesrei.

Ena izmed sovranikovih granat je vgala neko stavbo, veter pa
je gnal dim proti mostu. V gostem dimu se je glavnina sreno
umaknila, toda zaitnica je navzlic temu imela hude izgube.
Trije borci so padli, sedem pa jih je bilo ranjenih, vendar smo
vse reili na varno.213) Medtem ko smo hiteli ez istino, je sovra
nik e zasedel vrh gria. Njegovi arci so se
oglasili in nemke
krogle so zaele praiti okrog nas,
ko smo do zaklonov imeli
le e nekaj metrov. Planili smo vanje in odtod zadrevali
sovranika.. .2U)

Iz naih poroil je videti, da je sovranik imel v tem boju

kaikih trideset mrtvih in ranjenih vojakov.
Potem ko so Nemci potisnili nao eto iz naselja Pri fari,
so skuali osvojiti e mihel. Tam
je bila glavnina Vojkove
brigade, ki jim je dajala hud odpor,
tako da Nemci sploh niso
mogli do vasi. Ve sree so imeli njihovi topniarji. Ena izmed
nemkih granat je namre padla naravnost na na teki mino
met. Eksplozija granate je uniila ne le minomet, temve je ubila
tri in ranila enega borca, ki so bili poleg njega.
Vse kae, da si Nemci niti niso preve prizadevali in da nji
hov konni cilj ni bila toliko Vojkova brigada kot pa preisko
vanje Nanoce in iskanje pogreanih vojakov in oroja iz prej
njega dne.
Po esturnem boju se je sovranikova kolona vrnila nazaj
v Postojno.
Po tem boju se Vojkova brigada ni ve zadrevala na tem
sektorju, temve se je e tisto no napotila nazaj na Otlico.
Kaj lahko reemo za njeno petdnevno bivanje na Pivki?
Brigada je vse naloge, ki jih je bila dobila, opravila zelo
uspeno. Zlasti velja to za drzno diverzantsko akcijo in poig
sovranikovega bencina v Postojnski jami, ki razen vdora v
idrijski rudnik v februarju 1944 spada med najveje diverzantske
akcije, kar jih je bilo med vojno v Slovenskem primorju.215)

213)
Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I) omenja, da so Pri fari padli
trije borci, tirje pa so bili ranjeni. V boju se je zlasti izkazal mitraljezec Cvetko
Carl, ki je na poloaju ostal do zadnjega in varoval umik svojih tovariev. Petnajst
dnevno
poroilo
XXXI.
divizije
z
dne
7.
maja
1944
(IZDG,
fase.
226III);
navaja,
da so Pri fari tirje borci padli, tirje pa bili ranjeni.
214)

Spomini Franca Kovaia-Tarzana.

215) viri: 15-dnevno poroilo taba XXXI. divizije z dne 7. maja 1944 (IZDG,
fase.
226III);
vojno
poroila
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
maja
1944
(IZDG,
fase.
226III);
poroilo
operativnega
odseka
Vojkove
brigade
z
dne
4.
maja
1944
(IZDG, fase. 282 aII); spomini Franca Kovaia-Tarzana.

212

DIVERZIJA V POSTOJNSKI JAMI216)

Na vdor v Postojnsko jamo in unienje 12 vagonov bencina,
ki so ga imeli Nemci tam spravljenega, so se v tabu XXXI.
divizije e dolgo pripravljali. Obveevalni center divizije, ki
ga je vodil znani organizator sabota in diverzij Evgen MatejkaPemc, je skrbno zbiral podatke e dolgo poprej, vendar ne le
o koliini in razporeditvi skladia ter njegovem neposrednem
zavarovanju, temve tudi o skrivnih vhodih v Postojnsko jamo.
e od samega zaetka je bilo namre oitno, da skozi glavni
vhod ne bo mogoe priti, saj je tam bila sovranikova straa.
K srei so obveevalci od nekaterih domainov zvedeli, da je
mogoe do bencina ta je bil vskladien ob glavnem vhodu
priti skozi rno jamo, ki so jo bili e Italijani z umetnim hod
nikom povezali s Postojnsko jamo. Toda tudi tam so jih akale
mone ovire, ki jih je bido treba na poti do bencina odstraniti.
Vhod v rno jamo je zapirala elezna mrea, na vhodu v umetni
rov so bila elezna vrata, na njegovem izhodu pa e zid. Srea
v nesrei je bila v tem, ker Nemci niso raunali na monost,
da bi se kdo utegnil po tej poti vtihotapiti v jamo, in so zato
vhod v rno jamo le obasno nadzirali s patruljami.211)
Dvaindvajsetega aprila zveer se je vhodu v rno jamo pri
blialo kakih dvajset borcev, obveevalcev in minerjev iz Voj
kove brigade in taba divizije oziroma njegovih pritabnih
enot.2") Veji del te skupine samih prostovoljcev je bil
namenjen za varstvo, zakaj v samo jamo naj bi vdrlo le pet
borcev. Ko so prispeli na cilj, so zaitni desetini razporedili
na poloaje pred vhodom v jamo z nalogo, da preeneta Nemce,
e bi prili tam mimo in skuali diverzantski skupini onemogoiti
umik iz jame.
V
skupini, ki naj bi la zagat bencin, je bilo devet borcev,
ki so razen svojega oroja imeli s seboj e posebno opremo:
elezne drogove, krampe, roni vrtalni stroj, epne svetilke z
216)
Akcijo so kasneje opisovali tudi nekateri udeleenci. Ker sc njihovi opisi
v
nekaterih
podrobnostih
razlikujejo
med
seboj
(nekateri
na
primer
navajajo
kot
vodjo
akcije
Poljaka
Tadeusza
Sadovvskega-Toma,
drugi
pa
Sreka
Tuarja
itd.),
bomo pri tem opisu vzeli za osnovo podatke, ki izvirajo iz asa NOB in ki so
brkone e najnatanneji.
217) Veji del podatkov o Postojnski jami, skladiu in nemki strai so ob
veevalci dobili pri Maksu Milavcu, takratnem strojevodji v jami.
218)
Podatki o tevilu udeleencev akcije se precej razlikujejo med seboj. Neka
teri
govore
o
osemnajstih,
drugi
pa
celo
o
petindvajsetih
udeleencih.
Verjetneja
je druga tevilka.

213

Skupina vojkovcev. Prvi z leve Franko Kesi-Cene (operativni oficir), tretji pa

Tadeusz Sadowsky-Tomo (obveevalec)

baterijami, 60
galno vrvico.

kg

razstreliva

tempiranimi

vigalniki

in

vi-

Ko so se diverzanti znali pred prvo oviro, so skuali elezna

vrata odkleniti s kljui, ki so jih bili vzeli s seboj. Toda noben
klju ni bil pravi in so zato morali z drogovi kriviti elezno
mreo toliko asa, dokler niso napravili dovolj iroke luknje,
9kozi katero so se potem drug za drugim splazili na drugo
9tran ovire.
Druga vrata ob vhodu v umetni rov so bila e mo
neja od prvih, vendar je bila kmalu tudi ta ovira za njimi.
Zadnja ovira jih je akala na drugi strani rova, ob vhodu v
samo Postojnsko jamo. Dolgo so se muili z debelim zidom,
dokler ga naposled niso prebili in toliko razirili, da so se
mogli splaziti skozi luknjo. Sedaj jim je bila pot do bencina
prosta.
Tu so pustili enega borca za zvezo, drugega pa priblino
na pol poti, ko so dospeli do jamske eleznice. Od tu naprej
je lo e lae, saj so jih elezniki tiri peljali naravnost proti

214

bencinu. Kakih dvesto petdeset metrov pred

ustavili, se sezuli in zloili na kup vso odveno
opremo. Doloili so tudi borca, ki naj bi ostal za zvezo s tistiso jih bili pustili vzdol poti skozi podzemlje.
mi ki
Zadnjega dela akcije se je udeleilo pet borcev: Tadeusz Sadowsky-Tomo, Sreko Tuar, Milan Lipiar, Duan trukelj in
Rudi Baelj. Pred sodi z bencinom so naleteli na zadnjo oviro,
ki pa so jo zlahka odstranili. To je bila le bodea ica. Takoj
zatem so zaeli z vrtalnim strojkom vrtati luknje v sodih. Toda
delo je proti priakovanju potekalo izredno poasi. Mnogo bolje
bi bilo, e bi odvili epe na sodih, saj bi tako bencin mnogo
hitreje odtekal kot pa skozi luknjice, ki jih je bil napravil vrtalni
stroj. Takrat so ugotovili, da njihove priprave le niso bile za
dostne. Niso se bili namre spomnili, da bi morali s seboj vzeti
tudi kak odvija, zakaj z golimi rokami tesno privitih epov
niso mogli premakniti niti za milimeter.
Postali so tudi e ivni. Nemka straa bencin je va
rovalo onstran vhoda est vojakov bi jih utegnila vsak hip
opaziti. Brkone je miner, ki je pripravljal razstrelivo, prav za
radi te napetosti vtaknil vanj napaen detonator tistega, ki
je bil tempiran na petnajst minut. To bi bilo prehitro, saj
dotlej ne bi mogli priti na varno. Zato so mu ukazali, naj ga
hitro zamenja z drugim, e aktiviranega pa vre v Pivko.
Zgodilo se je e nekaj hujega. Nekemu borcu, ki si je
prizadeval odviti ep na sodu, je to naposled le uspelo. Po ne
rodnosti mu je ta padel iz rok, se zadel ob sosedni sod, nato pa
zdrsnil na tla. To je bilo dovolj. Sovranikov straar ob vhodu
je zaslial ropot in po tem sklepal, da se v jami nekaj do
gaja. K sodom sicer ni mogel, ker so bila elezna vrata ob vho
du zaklenjena, toda skozi mreo je vrgel bombo in s tem spravil
na noge e druge nemke vojake.
Sedaj ni bilo ve kaj skrivati. Odloale so minute, zakaj
sovranik utegne vsak hip vdreti v jamo in jih pregnati. Zato
so diverzanti pohiteli po krampe in zaeli z njimi razbijati sode.
Sedaj je bencin curkoma lil iz prevrtanih sodov. Udarci so od
mevali po podzemlju, pridruili so se jim nemki rafali, s ka
terimi so straarji hoteli pregnati partizanske diverzante. V jamo
Nemci e vedno niso mogli, ker niso imeli kljuev pri roki.2)
uskladienemu

ciljem

so

se

.... 2I9) Ker so b

li
pri nartovanju akcije
Milavec pred zaetkom akcije kljue odnesel na svoj dom.

predvidevali

tudi

to

monost,

je

Maks

215

Njihovi rafali naim niso 'bili nevarni, saj so Nemci v strahu,

da ne bi vgali bencina, streljali visoko nad sodi.
Naposled so minerji le dokonali svoje delo: k sodom so
poloili mine z detonatorji, ki naj bi se vgali ez tri etrt ure.
Toda, kaj vse se e lahko zgodi v tem asu. e se umaknejo,
bodo k sodom prili Nemci, nali mine in jih odstranili, preden
bodo eksplodirale. Zato so nai diverzanti sklenili, da se na
mine ne bodo zanaali in da bodo gorivo raje zagali.
Te naloge se je lotil Rudi Baelj. Z robcem je ovil kamen,
se priblial mlaki bencina, z vigalico vgal robec in ga s kam
nom vred zalual proti sodom. Hip kasneje je visok plamen
buhnil proti svodu. V plamenih se je znael tudi Rudi. Stal je
namre na tleh, prepojenih z bencinom, esar v naglici ni bil opa
zil. Planil je nazaj, toda medtem se mu je vgala tudi e obleka.
Otepal je z rokami in si jo strgal s sebe. Nato je pohitel, da
bi bil im dlje od plamena in dima, ki se je bliskovito iril na
vse strani. Spotikal se je in padal, toda najhuje je bilo to, da
je bil izgubil zvezo s tovarii in da je ostal v jami sam,
brez lui in kakrnegakoli znaka, po katerem bi mogel najti
pot iz nje.
Grozljiv prizor ob pogledu na ognjeno morje je zmedel di
verzante, ki so bili predvidevali drugaen potek akcije. Menili
so, da bodo skladie z bencinom lahko zaminirali in da se bodo le
vsi skupaj vrnili iz jame, ne da bi jih Nemci opazili in pri tem
ovirali. Zgodilo se je povsem drugae, kot so bili nartovali.
Svoj cilj so dosegli, toda zaradi nepredvidenih okoliin je bilo tre
ba pred ognjenimi zublji reevati gola ivljenja. Ni bilo asa, da
bi preverjali, e so vsi, ker je bilo treba im hitreje priti dovolj
dale od ognja. Ko so spotoma ugotovili, da Rudija ni za njimi,
so se ustavili, Sreko Tuar in Duan trukelj pa sta ga odla
iskat. Dale nista prila, saj jima je gost dim prepreil nadaljnjo
pot. Vrnila sta se k tovariem in skupno z njimi pohitela proti
izhodu. Vsi so se reili razen Rudija Balja, ki je bil pri
umiku zael in je e vedno taval po jami.
Postojnski Nemci in domobranci so dolgo tuhtali, kako so
mogli partizani vdreti v jamo in jim zagati bencin. Naposled
se je nekdo le spomnil in izrazil monost, da so bili tja prili
skozi rno jamo. e bi se bili na to spomnil e poprej in bi
Nemci takoj pohiteli proti vhodu v to jamo, bi naim diver-

217

ienje Postojnske jame po poigu bencina

zantom brkone trda predla. Tako je nemka patrulja prispela

tja ele v jutranjih urah in ko je ob pogledu na razbita vrata
ugotovila, da so to mogli storiti le partizanski diverzanti, se je
takoj spustila v jamo. li so po isti poti kot nekaj ur pred tem
partizani, ne da bi opazili Rudija Balja, ki se je skrival za ne
kim kapnikom, oddaljenim le nekaj metrov vstran. Tam jih je
poakal vse dotlej, dokler se Nemci niso spet vrnili, nato pa
jim je previdno sledil. Menil je, da bo tako najzanesljiveje priel
do izhoda iz podzemeljskega labirinta. Nenadoma se mu je
zazdelo, da so ga Nemci opazili in da je zadonel njihov halt!.
Odskoil je in se pritajil. Nemci so odli svojo pot, on pa je
kot poprej spet ostal sam v temi. e dolgo je taval v vseh mo
goih smereh. Zadeval se je ob skale, se spotikal, opotekal in
padal, dokler se mu po 48 urah tavanja po podzemlju ni nasmeh
nila srea: zautil je sveo sapico, to pa je lahko pomenilo le
eno izhod mora biti prav blizu. e nekaj minut in bil
je zunaj.

218

Bil je sicer zunaj, vendar e ni bil na varnem. Tam je bila

nemka zaseda, ki je vgala po njem. Srea ga e ni zapustila:
Rudi Baelj je naglo planil v grmovje in zdrvel, da bi bil im
dlje od sovranikove zasede. Na Studenem so ga pri neki hii
oblekli, nato pa ga je vsega osmojenega in oganega par
tizanska patrulja, ki je prila tam mimo, odpeljala v bolninico.
Ni si teko zamisliti, kakno veselje je zavladalo med njegovimi
tovarii in prijatelji na tabu divizije, ko se je v maju spet vrnil
mednje. Strmeli so vanj, ko da bi iz groba vstal, saj so ga bili
imeli e vsi za mrtvega.
Iz Postojnske jame se je kadilo e est dni. Toliko asa je
namre trajal poar. Gasilci so se sicer na vso mo prizadevali,
da bi ga pogasili, vendar jim to ni uspelo, saj zaradi gostega
dima ni mogel nihe v jamo. Zato so morali gaenje omejiti le
na to, da se poar ne bi raziril e na upravno poslopje ob vhodu
in na gozd nad njim. O tem je poroal tudi takratni ravnatelj
Postojnske jame:
... Dne 23. tega meseca zjutraj me je obvestilo jamsko osebje,
da je skladie goriva za starim jamskim vhodom v plamenih.
V
smislu izjav vojake strae govore vse okoliine, da je bil
poar podtaknjen. Izbruhnil je okrog treh. Ves dopoldan, v manj
i meri pa tudi popoldan in naslednje dni se je valil iz glavnega
vhoda, iz starega vhoda ... in iz podzemske eleznike postaje rn
dim. Zelo gost dim, silna vroina, eksplozije sodov goriva in ne
nehni podori skalovja s stropa in sten so onemogoili prodi
ranje v notranjost jame. Postojnskim gasilcem se je posreilo
odvrniti nevarnost, da bi visoki plameni iz glavnega vhoda zane
tili blinje poslopje, kjer so restavracija in uradni prostori jam
ske uprave .. ,220)

Uspeno izvedena diverzija v Postojnski jami je bila za

sovranika hud udarec tako v materialnem kot tudi v moral
nem oziru. O tem pria med drugim dejstvo, da je takoj zatem,
ko je poar prenehal, priel iz Ljubljane in si ogledal pornelo
Postojnsko jamo celo viji policijski in SS vodja Ervin Rsener,
poveljnik vseh policijskih in kvislinkih enot na obmoju Ljub
ljanske pokrajine.221)
22) France uteri, V objemu podzemlja, str. 100 (Zaloba Borec, Ljubljana

1960).
221
) Viri: Vojno poroilo taba Vojkove brigade z dne 26. aprila 1944 (IZDG,
fase.
251I);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
Na
Odisej
(Part
zanski
dnevnik,
5.
maja
1944);
France
uteri,
V
objemu
podzemlja
(Zaloba
Borec,
Ljubljana
1960);
Med
Triglavom
in
Trstom,
str.
218220;
Postojnska
jama
v
pla
menih (Primorske novice, 8. novembra 1961); est dni je gorel benc:n (Borec 1955,
str. 320322); Sreko Tuar, Gorel je bencin (Idrijski razgledi 2/1959, str. 37).

219

NEMKA ROPARSKA OFENZIVA

(Skica 5)

Po boju pri mihelu je brigada takoj krenila na pot, hodila

pa je vso no in e ves dan, preden je 24. aprila ob osmih zve
er prispela na Otlico. eprav je bila brigada odsotna le teden
dni, je bilo e opaziti spremembe: ola, v kateri so imeli pred
odhodom na Pivko miting, je bila pogana. To je pomenilo,
da so bili medtem Nemci na Otlici. Toda ne le na Otlici.
Po celodnevnem poitku je brigada 26. aprila popoldne zavila
proti epovanu. ... Ko smo li skozi vas Lokve, smo zagledali
kupe razvalin in groblja. alostna slika! V nas je nekaj vrelo,
eravno smo navajeni takih slik. Saj ga ni skoraj kraja, kjer
ne bi bilo nekaj poruenega ali poganega. V epovanu enak
prizor. Tudi ta lepa vas je bila cilj sovranih letal in njihovega
brezobzirnega razdejanja. Ljudstvo je prestraeno povsod in to
upravieno, kajti Nemci, ki so pred nekaj dnevi obiskali kraj,
so oropali e zadnje po bornih koah in zagrozili, da se bodo
prili maevat in da bodo ukrepali z vso brezobzirnostjo, e
se bodo tu pri njih e pojavili partizani.. ,222)
Brigada se je v epovanu le odpoila, nato pa je zveer
pohitela proti Cerknemu. Tam je imela ele kaj videti.
Kaj se je zgodilo na Cerkljanskem, medtem ko je bila Voj
kova brigada odsotna? Zakaj je brigada tako hitela tja?
Tak je bil ukaz korpusnega poveljstva. Na Cerkljanskem bo
brigada imela mitinge, da popravi slabe posledice nemke ofen
zive pri civilnem prebivalstvu.223) Njena naloga je bila torej
predvsem politine narave. Hkrati pa naj bi varovala Cer
kljansko pred ponovnimi sovranikovimi vdori.
Najnoveja nemka ofenziva, ki je divjala na Cerkljanskem
in obmoju epovana v asu, ko je bila Vojkova brigada na
Otlici in Pivki, se je pravzaprav zaela e 11. aprila. Z nekate
rimi nemkimi enotami, ki so se je udeleile, je imela opravka
tudi Vojkova brigada. Tu gre za nemke enote, s katerimi se
je bila spopadla brigada med 9. in 11. aprilom vzdol ccstc rni
vrh nad IdrijoCol.
V
tej ofenzivi je sodelovalo sode po podatkih korpusne
obveevalne slube kakih 7.000 sovranikovih vojakov. Ofen222)
223)

220

Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).

Povelje taba IX. korpusa z dne 25. aprila 1944 (IZDG, fase. 221I).

ziva je imela dve etapi: v prvi so pregledovali cerkljansko ob

moje, v drugi pa je prilo na vrsto e epovansko.
Ofenziva se je zaela 11. aprila z napadom okrepljenega ba
taljona Heine na enote XXX. divizije na obmoju Vrsnika in
Ledin. Potem ko se mu je posreilo diviziji prizadejati hud poraz,
se je bataljon vrnil nazaj v Idrijo.
Nato so si sledili drug za drugim sovranikovi sunki na ozem
lje, kjer ni bilo po umiku XXX. divizije nobenih vojakih enot.
Iz Idrije in Rovt so v naslednjih dveh dneh dvakrat zapovrstjo
udarili proti Vrsniku. Ko pa je 16. aprila prispela v Idrijo iz
Ljubljane in Postojne kolona, v kateri je bilo priblino dva
tiso mo, je bilo za pohod v Cerkno e vse pripravljeno. Tja
so krenili po glavni cesti vzdol Idrijce, druga kolona pa ez
Ledine proti Gorenji vasi, toda odtod je potem, ko se ji je pri
druilo kakih 300 domobrancev, zavila v Cerkno. Hkrati s tem
se je na nasprotni strani v Sv. Luciji zbralo kakih tiso
sovranikovih vojakov, ki so istega dne krenili ez entvikogorsko planoto tudi na Cerkljansko.
Sovranikova aprilska ofenziva je bila usmerjena predvsem
proti prebivalstvu. To je videti po tem, da sovranik sektorja,
ki ga je nameraval oistiti, ni obkroil, kot je to sicer delal
z namenom, da nae enote ujame v obro, jih stisne na im
manji prostor in unii. Tokrat so se njegove kolone gibale
skoraj izkljuno po cestah in e so e kje opazile kako par
tizansko enoto, se niso potrudile, da bi jo zasledovale. Cilj te
njihove ofenzive je bilo partizansko zaledje, ki ga je bilo treba
razbiti. Zato so skupine sovranikovih vojakov po vsem Cer
kljanskem silno natanno in potrpeljivo iskale najmanje sle
dove, po katerih bi mogle odkriti partizanska skladia, delav
nice in bolninice, hkrati pa ustrahovale civilno prebivalstvo in
ga nartno ropale, da bi tako imbolj osiromaile partizansko
zaledje. Ker je bila ivina glavno bogastvo teh krajev, so iz
cerkljanskih vasi v teh dneh odpeljali skoro vso govejo ivino,
pa tudi precej praiev in ovc.
Oglejmo si nekoliko natanneje, kakno kodo so Nemci
povzroili in kakna grozodejstva so v teh dneh uganjali po
cerkljanskih vaseh.
Na Cerkljanskem vrhu je 23 domaij, odtod pa so Nemci
odgnali 120 glav ivine, eplez je imel 19 hinih tevilk, toda
Nemci so tudi tu nali in odpeljali 30 glav goveje ivine. V

221

Novake so Nemci prili iz Dave in ez Leskovico. Kot drugod

so se Nemci tudi v Novakih spravili nad ivino in je s seboj
odpeljali 160 repov. Podobno je bilo tudi v drugih vaseh. V
tistih dneh so samo skozi Cerkno gnali kakih 600 naropanih
govedi.
Najhuje so Nemci divjali v Zakriu in Gorjah. V Zakri
so Nemci prispeli iz Bake grape, v njihovem spremstvu pa so
bili tudi nekateri domai domobranci. Ljudi so segnali v cerkev
in jih tam zastraili, da bi medtem lahko nemoteno ropali po
vasi in pekli kokoi in praie. Nemci se niso zadovoljili le s
tem, da so polovili in pojedli kakih 120 kokoi, temve so po
tem, ko so odhajali, vzeli s seboj e 57 glav ivine in 18 ovc.
Sovranik je brkone
vedel, daso v podzemnih
kavernah,
ki so jih bili v bliini
vasi izdolbli e Italijani, osrednje korpusne
delavnice. Kmalu so jih nali in v njih odkrili tudi borce, ki so
bili v teh delavnicah zaposleni. Tri so ujeli, enega ubili, enega
ranili, eden pa je bil pogrean in ni znano, kakna usoda ga je
doletela. Ujeli so tudi dva oferja in uiteljico z Raven. Zaprli
so jih v neko klet in jih vso no pretepali. Nato so jih odpeljali
s seboj. Seveda so ob tej prilonosti uniili tudi delavnico in vse,
kar so v njej nali v popravilu. Tam je bil med drugim tudi
top kal. 47 mm, kamion, dve lahki in tri teke strojnice.
Tudi Ravnam, ki
niso dale od Zakria, niso prizanesli in
so odtod odpeljali 35
glavivine.
Najhuje stvari so Nemci poenjali v Gorjah pri Cerknem.
Tja so tistega dne prili e zjutraj. Med Nemci so bili domo
branci. Ljudem so ukazali, naj se zberejo pred mlekarno, nato pa
so zaeli ropati. Medtem so v mlekarni nemki oficirji zaslievali
ljudi in hoteli od njih zvedeti, kje so terenci in partijska ola.
eprav so grozili, ni nihe niesar izdal.
Med Nemci je bil nek Italijan, ki je kot vojak italijanske
vojske e pred kapitulacijo bival v Gorjah. Ta je izdal nekega
vaana Jakoba Monika, s katerim je bil v sovratvu. Tega
in e nekega Ivana Cveka so nato Nemci, odpeljali nad vas
in ju tam ustrelili. Zveer so se s plenom vrnili v Cerkno. e
prej so zagali dve poslopji, ogenj pa se je potem raziril e na
druge hie, tako da je zgorelo sedemnajst poslopij.
Naslednjega dne so se Nemci spet vrnili. Tokrat so prili
po Katarino Monik in jo zaprli v mlekarno skupaj z Ivanom
Monikom, bratom e prejnjega dne ustreljenega Jakoba.

222

Sredi dopoldneva pridejo po naju isti tirje Nemci, ki so

prejnji dan ustrelili Monika in Cveka. Tudi naju so odgnali
na isto mesto v skale. Stala sva jim nasproti tri do tiri korake
dale od njih. Vsi tirje so ustrelili v Ivana Monika, da je
padel k mojim nogam. 2e so pomerili tudi vame, ko se je iz
vasi oglasil neki oficir, naj me za sedaj puste. Vnovi so me
zaslievali, kje so partizani.
V
smrtnem strahu sem jih morala peljati iz vasi k italijan
skim utrdbam. Razen mene so odpeljali tja e Marijo Abram
in mojo mater Franiko Mavri. Nemci so vso pot grozili, da
nas bodo ubili. Morale smo nositi lopato in kramp. Ko smo pri
speli na cilj, tam seveda ni bilo niti sledu za partizani. Nemci
so besneli. Postavili so me k zidu in streljali desno in levo
od mene. Potem so grozili, da bodo ustrelili mater.
Konno so nas pustili ive, e da nas bodo raje ustrelili v
vasi. Gnali so nas nazaj. Pri Grabcu, kjer je bil terenec Ivan
Sedej, smo se ustavili. Nemci so skoili v hleve in postrelili
vso ivino.
Ko smo prili v vas, so nas pustili z obljubo, da nas bodo ustre
lili naslednjega dne. Toda naslednjega dne jih ni bilo ...)

Na Cerkljanskem je bilo med domaini osem rtev, med

njimi tudi dva starka med 70 in 80 let starosti. Nekega do
maina so obesili na drevo, ga z bajoneti prebadali, nato pa
ustrelili. Ko so preiskovali ozemlje med Gorjami in Trebenami,
so v gozdu nali enajst borcev, ki so se tam skrivali. tiri so ustre
lili, druge pa odpeljali s seboj. Razen ivine so odpeljali s seboj
tudi ito. Kar ga niso mogli naloiti na vozove, so ga razmetali
po gnoju ali pa zastrupili. V Cerknem so vdrli tudi v cerkev,
pobrali kelihe in druge zlatnino, mana oblaila pa raztrgali.5)
Tako so Nemci pustoili po Cerkljanskem tri dni, 19. aprila
pa so se sovranikove skupine zbrale v Cerknem in odtod
odle v tirih kolonah na vse strani proti Podbrdu, Idriji,
entvikogorski planoti in Hudajuni. Dva dni kasneje so Nemci
zaeli preiskovati e Banjko planoto in epovansko dolino. Tam
so se zadrevali dva dni, 23. aprila pa so se zaeli vraati v
svoja izhodia.226)
224)

Spomini Katarine Monik (Mestni muzej v Idriji).

Poroilo OK za Bako z dne 27. aprila 1944 (IZDG, fase. 564II).
Viri: 14-dnevno operativno poroilo taba IX. korpusa z. dne 27. aprila
1944 (IZDG, fase. 2241); povelje taba IX. korpusa z dne 25. aprila 1944 (IZDG,
fase.
221I);
14-dnevno
poroilo
obveevalnega
centra
IX.
korpusa
z
dne
29.
aprila
1944
(IZDG,
fase.
235I);
poroilo
skladia
oroja
in
municije
za
severno
Primorsko z dne 22. aprila 1944 (IZDG, fase. 229I); poroilo OK KPS za Bako z
dne 27. aprila 1944 (IZDG, fase. 564II); kronika Vojkove brigade (IZDG, fase.
281I);
krajevna
kronika
Cerkno
(Goriki
muzej,
fase.
I82);
krajevna
kronika
Cerkljanski
vrh
(prav
tam);
krajevna
kronika
Labinje
(prav
tam);
krajevna
kroni
ka
Novaki
(prav
tam);
krajevna
kronika
Ravne
(prav
tam);
kronika
Novaki
(Me
stni muzej v Idriji, Novaki); kronika Zakri (prav tam, Zakri); olska kron.ka
225)

226)

223

PONOVNO NA CERKLJANSKEM
(Skica 5)

Tudi potem, ko se je sovranikova glavnina e umaknila s

Cerkljanskega, so moneje nemko-domobranske patrulje e
vedno prihajale v Cerkno in njegovo bliino. Zakaj tudi ne bi,
saj tam v tistih dneh ni bilo nobene partizanske enote, ki bi
jim mogla to prepreiti. Zato je Vojkova brigada dobila nalogo,
naj se iz epovana hitro vrne na Cerkljansko in zasede poloaje
po blinjih robovih nad dolino.
Brigada je to tudi storila in jo 28. aprila najdemo e na Cer
kljanskem. Tam se je razporedila tako, da je 1. bataljon varoval
smer CerknoKladjeSovodenj, 3. bataljon je zapiral cesto
CerknoKopanicaHotavlje, 2. bataljon pa iz Robidnice smer
proti Hotavljam.
2e naslednji veer je brigada priredila miting v Planini nad
Cerknim. Udeleilo se ga je mnogo domainov, znak, da mo
ralno ni vplivala na njih roparska akcija sovragov.227)
Priblial se je 1. maj. Na predveer so po vseh hribih za
goreli kresovi. Kamor so segale oi, povsod je bilo opaziti
ognjene zublje. Streli so odmevali s hribov in pozivali na praz
nino razpoloenje. tab brigade in odseki so se zbrali na robu
vasi Ceplez in mogono zapeli ve partizanski pesmi, da se je
razlegalo dale naokoli. Tudi iz smeri, kjer so taborili nai ba
taljoni, se je ulo petje in streljanje. Domaini so tudi sami
poskrbeli za kresove in se tako pridruili skupnemu praz
novanju .. ,22)
Prvi po dvajsetih letih so na Primorskem vsaj na osvobo
jenem ozemlju lahko svobodno praznovali 1. maj. Ko se je bri
gada zjutraj premaknila na Cerkljanski vrh 1. bataljon na
Vrhovec, 2. bataljon k Slabetu in 3. bataljon k Pagonu so
borci povsod videli razstresene letake. Tudi propagandni odsek
brigade je med ljudi delil letake in po zidovih nabijal lepake,
posveene 1. maju.
e isti dan veer je propagandni odsek priredil v Sovodnju
uspel miting. V vseh smereh, ki so peljale proti okupatorjevim
Planina
(prav
tam,
Planina);
olska
kronika
Cerkno
mini
Ane
Kranjc,
Katarine
Monik,
Franca
Peternelja,
Prezlja,
Julke
Razpet
in
Julke
pik
(prav
tam);
Prvi
(ZZB NOV Idrija).
227) Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).
228)prav tam

224

(prav
tam,
Cerkno);
spoJerneja
Peternelja,
Andreja
rezultati
popisa
rtava
rata

Komandanti in komisarji Vojkove brigade. V prvi vrsti z leve proti desni: Ferdo
Tolar-Mirko, Mirko Kranjc, Mirko Dukie, Joe Sagadin in Damjan Brus. Stoje pa
z leve proti desni: Radovan Dolenc-Perun, Ivan Puntar-Gubec, Joe Kuk-Branko,
Tone Bavec-Cene, Djuro Latinovi, Viktor Kirn in Adolf Novak

postojankam, so postavili mone strae in zasede, da bi se

zavarovali pred kakim nevenim sovranikovim preseneenjem.
Brigada je na Cerkljanskem ostala e ves maj in del junija.
V tem asu ni imela kakih vejih bojev in zato se je lahko mir
no posvetila organizacijskemu, vojakemu in politinemu utrje
vanju9)
Toda ivljenje v brigadi navzlic temu vsaj v prvih dneh
po prihodu na Cerkljansko le ni bilo tako lagodno, kot so
priakovali borci. Tokrat niso bivali in prenoevali po hiah
ali gospodarskih poslopjih, kot je bilo poprej, temve kar na
prostem. Razmere po konani nemki ofenzivi e niso bile pov
sem normalne in nenehno so iz Idrije prihajala opozorila, da se
Nemci spet pripravljajo na pohod. Obvestila sicer niso bila tona,
lahko pa bi tudi bila. Zato brigadno poveljstvo ni smelo prav ni
tvegati in je bilo bolje, da so bili borci no in dan na poloajih,
229)

Notranje

15 Vojkova brigada

ivljenje

brigade

bo

natanneje

obravnavalo

naslednje

poglavje.

225

ko pa da bi prilo do kakega preseneenja. To pa kljub temu,

da je bilo vreme hladno in deevno in da se veji del borcev
ni imel s im obvarovati pred dejem.
Medtem se je z Otlice vrnila tudi Preernova brigada, ki
se je nastanila na nasprotni strani doline, v Zakriu, Gorjah
in Novakih. Takoj po 1. maju je na obmoje Robidnice in Le
skovice prila e Gradnikova brigada, tako da je bila na Cer
kljanskem spet zbrana vsa XXXI. divizija.
Komaj so dobro prili, so bataljoni Vojkove brigade e
iskali stike s sovranikom. Njihove zasede in ostrostrelske pa
trulje so hodile akat sovranikove kolone na ceste okrog Idrije
in Gorenje vasi, vendar zaman.
ele ez nekaj dni, 4. maja, je prilo do prvega hujega spo
pada s sovranikom. Tistega dne je bila poslana skupina trinaj
stih borcev v zasedo med Gorenjo vas in Hotavlje. Spotoma so
borci zvedeli, da je sovranik priel tudi v iri. Zato so svoj
nart nekoliko spremenili in se ustavili e nad Fuinami, mimo
katerih bi morala vsaka sovranikova kolona na poti iz Gorenje
vasi v iri ali obratno.
Tokrat niso akali zaman. Toda ves boj je imel dva dela:
prvi je bil za nae uspeen, drugi pa neuspeen. V zasedo je e
ob estih zjutraj zalo kakih 80 do 100 Nemcev in domobrancev.
Nai so jih spustili v neposredno bliino in ele nato z dvema
lahkima strojnicama in devetimi pukami ugali po njih. Sovra
nikovi vojaki so se takoj razbeali na vse strani. Tako kot ti
so se partizanskih strelov ustraili tudi konji, zapreeni v dva
voza, na katerih je sovranik vozil razno opremo, vendar s to
razliko, da niso planili nazaj, temve naravnost naprej proti
Sovodnju. Spotoma jih je naim uspelo zaustaviti in odpeljati
s seboj. V tem prvem spopadu je imel sovranik nekaj ranjen
cev, trije njegovi vojaki pa so padli.)
e bi bil ves boj s tem konan, bi bilo vse v redu. Zal
ni bilo tako. Medtem ko je zaseda vso pozornost posveala ko
loni na cesti, ni nihe opazil sovranikove pobonice. Ta je nae
povsem iznenada napadla in jih pregnala s poloajev. Med umi
kom je en borec padel, drugi je bil ranjen, tirje pa so se sovra*3)
Podatki
izvirajo
iz
poroila
operativnega
odseka
Vojkove
brigade
z
dne
15. maja 1944 (IZDG, fase. 282 aII). Po podatkih vojnega poro.la XXXI. divizije
z dne 1. junija 1944 (IZDG, fase. 277II) naj bi do tega boja prilo ele 6. maja
(kar ni tono), sovranik pa naj bi imel pet mrtvih in tiri ranjene vojake.

226

niku vdali. Kasneje so ugotovili, da so bili vsi tirje novinci

in so jih mobilizirali ele v drugi polovici aprila. Tee je razu
meti, da je poveljstvo tako mladim in e ne preskuenim borcem
zaupalo tudi strojnice, zakaj v tem spopadu sta obe lahki stroj
nici prili v sovranikove roke.
V
naslednjih dneh se ni pripetilo ni posebnega, toda iz
Idrije so e nadalje prihajale vesti o sovranikovih nakanah,
da vdre v Cerkno. Vreme je bilo kot nala za kaj takega. Bilo
je deevno, razen tega pa e megleno. Zato je brigadno povelj
stvo naroalo bataljonom kar naj vejo ujenost. To tem bolj,
ker je bilo tudi iz Poljanske doline sliati, da se tam zbira kakih
1.200 mo. Na prvem udaru bi verjetno bila Gradnikova brigada,
toda tudi Vojkova brigada je morala biti pripravljena, da ji
priskoi na pomo. Zato so naslednje jutro, 7. maja, bili e vsi
borci ob petih zjutraj na nogah ter z orojem in pospravljeno
opremo poleg sebe.
Pripraive so bile odve, zakaj sovranika ni bilo blizu niti
tega dne in ne v naslednjih treh dneh. Zato so po bataljonih imeli
spet dovolj prilonosti za mitinge, eprav jim je dosti asa je
mala tudi preskrba. Po hrano so morali hoditi na irovsko in
onstran Gorenje vasi, predvsem na domove tistih, ki so imeli
svojce pri domobrancih. Vsako tako akcijo je bilo treba dobro
zavarovati, da oskrbovalnih skupin ne bi v vasi ali med potjo
presenetila kaka sovranikova zaseda.
Enajstega maja se je proti Idriji spustila sedemlanska sa
botana skupina pod vodstvom brigadnega obveevalca Tadeusza
Sadowskega-Toma, da bi minirala elektrino centralo na Marofu,
na pol poti med Idrijo in Spodnjo Idrijo. Nai so se pribliali
nemkemu straarju pred centralo na kakih deset metrov, ko
jih je ta opazil. Preden je Nemec mogel kaj ukreniti, ga je
pokosil rafal, izstreljen iz nae brzostrelke. Prav ta rafal je
onemogoil tudi nadaljnjo akcijo. Nemci so namre takoj sko
ili na noge in odgnali nae borce.
Tega dne je proti veeru v Sovodenj iznenada vdrla domo
branska kolona, ki je bila prila iz Gorenje vasi in v kateri
je bilo kakih 150 mo. V Sovodnju so priredili miting: kakih
petdeset jih je tam plesalo in se zabavalo, drugi pa so bili po
zasedah in na strai, da jih ne bi partizani iznenadili.
Br ko je brigadno poveljstvo zvedelo za to domobransko
izzivanje, je takoj ukrenilo vse potrebno, da bi domobranski

15*

227

koloni onemogoili umik proti Fuinam, jo stisnili v Sovodnju in

tam uniili. Obkoljevanje je potekalo le prepoasi in do etrt
na devet, ko se je zael sovranik umikati iz vasi proti Fuinam,
e ni bilo konano. Zato so nai oddelki prili v stik le s
sovranikovo zaitnico in jo pognali za glavnino.
Sredi maja je na Cerkljanskem spet ostala Vojkova brigada
sama. Divizijsko poveljstvo je namre 14. maja krenilo z Grad
nikovo in Preernovo brigado na Jelovico. Tam je pravzaprav
ostala le Preernova brigada, medtem ko je Gradnikova odla e
bolj proti severu, na Uskovnico in Pokljuko.
Kot nala so se prav tedaj razirile vesti, da namerava
sovranik iz Bake grape vdreti na Cerkljansko. Zato je povelj
stvo Vojikove brigade takoj napotilo 1. bataljon v Zakri, da bi
sovranikovo kolono v Hudajuno je dejansko prilo 180
Nemcev pognal nazaj v dolino. Preplah pa je bil preuranjen,
saj sovranik ni imel takih namer.
Takoj za tem je priel preplah z druge strani, z Gorenjskega.
Zaelo se je na Zirovskem. e okrog 10. maja se je v okolici
irov pojavila veja skupina etnikov, vendar ni znano, kate
remu odredu naj bi pripadala. Imenovali so jih rno gardo,
ker so imeli vsi bilo pa jih je kakih osemdeset rne srajce
z jugoslovansko trobojnico nad desnim zapestjem. Ljudi so si
hoteli pridobiti s prijaznostjo. Najprej so taborili pri Smreju
vzhodno od Sv. Treh kraljev, nato pa so se premaknili v Brekovice pod Goropekami. Po vsem tem je kazalo, da je etni
kom veliko do tega, da si pridobe irovce na svojo stran. Nae
mu vodstvu seveda ni lo v raun, da bi se tako reko na par
tizanskem osvobojenem ozemlju vgnezdili izdajalski etniki, ki
so jih Nemci prek domobrancev oskrbovali z orojem in hrano
in ki so svojo nevtralnost kazali tako, da so lovili in ubijali
partizanske kurirje in politine delavce na terenu. Zato je di
vizijsko poveljstvo takoj zatem, ko je zvedelo, da so etniki
prili v Brekovice, sklenilo napasti jih z vso divizijo. To pa
tako, da bi jih v irokem loku obkolilo, nato pa hitro stisnilo
obro. Preden je bilo mogoe nart uresniiti, so se etniki e
umaknili na poboja Sv. Treh kraljev. Tam bi jih bilo e tee
napasti, saj je bila tik nad njimi domobranska postojanka.
Medtem ko je bilo divizijsko poveljstvo z Gradnikovo in Pre
ernovo brigado na obmoju Jelovice in Bohinja, je etniki

228

odred nenadoma priel k Sv. Lenartu nad Selko dolino, odtod

pa se je napotil proti Martinj vrhu. Spotoma se je spopadel
tudi z enotami Gorenjskega odreda. Sedaj je bila res edinstvena
prilonost, da ga razbijejo. Korpusno poveljstvo je takoj uka
zalo, naj ga Vojkova brigada z enim bataljonom napade. Toda
1. bataljon, ki se je bil 21. maja vrnil iz Zakria na Kladje,
odtod pa ez rni vrh nad Novaki v Farji potok, je e zakasnil:
etniki so se bili namre e izognili tako, da so ez Poljansko
dolino odli nazaj k Sv. Trem kraljem.
Korpusno poveljstvo je kasneje oitalo Vojkovi brigadi po
asnost, pa tudi to, da bi njeno poveljstvo moralo v akcijo
na etnike poslati moneje sile. Res je, da bi poveljstvo Voj
kove brigade lahko ukrepalo hitreje in odloneje, toda na kak
veji uspeh bi bilo mogoe raunati le v primeru, e bi etnike
uspelo kje obkoliti in iznenada napasti, medtem ko so ti bili
tega dne na pohodu in ni mogel nihe predvideti, kam se bodo
obrnili in po kateri poti bodo li.
Veja krivda pa zadeva poveljstvo Vojkove brigade za neu
speen napad na novo domobransko postojanko na Veharah,
kjer je bilo kakih 100 domobrancev. V tistih dneh je namre
inpektorat Slovenskih narodnih varnostnih stra v Trstu usta
novil e deseto eto in jo nastanil na Veharah. eprav je v
Idriji e nekaj mesecev delovala neka domobranska skupina
predvsem v organizacijskem in propagandnem smilsu, je 10.
eta na Veharah prva domobranska vojaka formacija na Idrij
skem. Dasiravno je bila vojaka vrednost te in drugih primorskih
domobranskih enot precej slaba kot pa enot onstran nekdanje
italijansko-jugoslovanske meje,21) je bilo priakovati, da bodo
skuali vzpostaviti nove domobranske postojanke tudi e kje
drugje.
Zato je bilo povsem v redu, e je poveljstvo Vojkove brigade
sklenilo, da bo domobrance na Veharah napadlo prej, preden
se bodo mogli poteno utrditi. Napaka je bila v tem, da je bil
napad slabo pripravljen in zato tudi neuspeen. e obveevalni
231
) V domobranske enote so stopali nivrednei (prav veharki domobranci
so
bili
zelo
znani
po
svojih
grozodejstvih
do
ujetih
partizanov
in
aktivistov
ter
nasilju
do
prebivalstva)
in
tisti,
ki
so
jih
k
temu
prisilili
in
ki
so
navadno
izkoristili
prvo
prilonost
za
beg
domov,
k
etnikom
ali
partizanom.
Pobegov
je
bilo
sasoma
e
toliko,
da
je
moralo
domobransko
poveljstvo
zagroziti
z
najstro
jimi
ukrepi:
v
ponovnem
primeru
bodo
ubenike
izroili
nemkim
oblastem,
e
ga ne izslede, pa se bodo maevali nad svojci. (Zaupna naredba t. 12 inpektorja
SNVZ z dne 23. maja 1944 IZDG, Mikroteka, film 7, posnetek 8).

229

podatki so bili zelo pomanjkljivi, enote, ki naj bi napadle, pa

nezadostne in slabo organizirane. V napad na domobrance, ki
so se takrat nastanili v enem samem poslopju, je brigadno po
veljstvo poslalo le 2. bataljon. Ta se je 22. maja zveer neopazno
priblial Veharam in se razdelil tako, da bi ena eta napadala
z ene, druga pa z druge strani. Prva eta bi morala napasti z
vzhodne strani. Uspelo se ji je priplaziti kakih sto metrov dale
do postojanke, nato pa se je ustavila in akala, kdaj bo na
padla 2. eta z nasprotne strani. To je med priblievanjem pre
senetila sovranikova patrulja. eta je kljub temu zasedla pred
videne poloaje, toda pokanje, ki je medtem nastalo, je tako
zmedlo 1. eto, da se je umaknila. Zato je 2. eta zaman akala
na svojih poloajih, kdaj se bo z nasprotne strani oglasila 1.
eta. Ko je bilo tam, kjer naj bi bili poloaji te ete, e nadalje
vse tiho, je 2. eta kar sama napadla. Toda njen napad je bil
silno medel in neodloen. Razen tega so bili tudi domobranci e
pripravljeni na boj in so medtem zasedli poloaje vzdol gre
bena. Zato so napad 2. ete zlahka zavrnili.
Tako sta se eti vrnili, ne da bi opravili svojo nalogo. Pri
blino ob istem asu pa so se vrnile tudi enote 3. bataljona,
ki naj bi napad 2. bataljona na Vehare zavarovale pred sovra
nikovim vmeavanjem iz Rovt, Godovia in Idrije, vendar niso
imele to no nobenega posla.
Nato je spet nastalo zatije. Ker Gradnikove in Preernove
brigade e vedno ni bilo nazaj in je bilo treba nadzirati tudi
Bako grapo, je novo brigadno poveljstvo232) poslalo 23. maja
v Zakri en bataljon. Tokrat je prila vrsta na 2. bataljon.
Vse do prvih dni junija se ni na junem in vzhodnem robu
Cerkljanskega zgodilo prav ni omembe vrednega.2) Ve ivosti
je bilo v Baki grapi.
Najprej je ena izmed patrulj 2. bataljona 26. maja napadla
italijanske bersaljere pred postojanko v Hudajuni in pri tem
ubila dva sovranikova vojaka.
232
) Novi komandant ie postal Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar. Dotedanj:
stnik
komandanta
Franc
Nemgar
je
odel
v
Gradnikovo
brigado.
Zamenjal
Mirko
Duki,
ki
je
bil
po
vrnitvi
iz
bolninice
naeln
k
taba
brigade,
ko
je
novr
naelnik
brigade
postal
Anton
Bavec-Cene,
namestnik
politinega
sarja pa Ivan Puntar-Gubec.
233)
Nekateri
viri
omenjajo,
da
je
22.
maja
sedemlanska
patrulja
iz
brigade napadla sovrano kolono z vozovi, ki se je iz Idrije pomikala na
Ob tej prilonosti so bili trije vojaki ranjeni, dva pa ubita. Toda brigadna
tega spopada ne omenja.

230

name
ga
je
medtem
komi
Vojkove
Vojsko.
kronika

To naj bi bil uvod v obsenejo akcijo, ki bi se je morala

udeleiti vsa brigada. V ta namen so se 2. bataljonu e nasled
njega dne, 27. maja, pridruile e druge brigadne enote. Nato
so napravili nart:
Prvi bataljon naj bi napadel italijansko strao pri mostu
pri Zarakovcu, hkrati pa se zavaroval proti Grahovemu in Korit
nici, kjer sta bili nekoliko moneji sovranikovi postojanki. Ob
mostu in blinjem predoru so bili trije bunkerji, v vseh treh
pa dvajset italijanskih in en nemki vojak. Ko bi bombake
skupine opravile s strao, bi prila vrsta na minerje, ki bi s
120 kg razstreliva uniili most.
Naloga 2. bataljona je bila, da napade in zavzame italijan
sko postojanko pri Prangerju severno od Hudajune, kjer je
bilo v dveh bunkerjih estnajst mo. Pri tem naj bi ga varo
vala ena izmed et 3. bataljona iz smeri Podbrda. Druge enote
3. bataljona naj bi ruile progo.
Napad naj bi se zael 31. maja opolnoi.
Akcija je uspela le deloma. Kae, da so se nanjo predolgo
in preve javno pripravljali, pa je za te priprave zvedel tudi
sovranik. Sicer je moralo biti sovraniku sumljivo e to, da
se je na severno stran cerkljanske doline premaknila kar vsa
brigada. Najsi bo kakorkoli e, dejstvo je, da je sovranik pri
akal brigado na poloajih in da je bil moneji, kot so po
roali obveevalci. Bilo pa je e nekaj drugih znakov, ki so pri
ali, da je bila akcija slabo pripravljena.
Prvi bataljon je imel tako slabe ali bojazljive vodie, da so
tavali semtertja in do proge prili ele opolnoi. Ko so se na
posled pribliali bunkerjem, so ugotovili, da so betonski in ob
dani z ico. Na to niso bili pripravljeni, razen tega je bila
okrog njih e istina, ki so jo rakete osvetljevale kot podnevi.
Minerji tudi niso mogli na progo, ker so jo obstreljevali z mino
metom. ele proti jutru, ko je minomet nehal streljati so lahko
minirali progo, vendar le na estih krajih. Bataljon je imel v tej
akciji enega pogreanca, ki je brkone padel.
Podobno je bilo tudi z drugim bataljonom. Tudi ta je imel
slabe vodie in je na progo prispel z dveumo zamudo. Medtem
pa je sovranik pohitel na poloaje in odtod napadel partizane,
ko so se bliali bunkerjem. eta, ki bi morala minirati progo,
pa je pri cesti padla v sovranikovo zasedo in se ni mogla ve

231

vrniti nazaj ez progo. Zato je ez dan ostala na desnem bregu

Bae, vrnila se je ele naslednjo no.
Konni rezultat akcije, ki so jo pripravljali vsaj tri dni: na
estih (po nekaterih podatkih pa na dvanajstih) krajih mini
rana proga, en sovranikov vojak ubit, dva pa ranjena. To pa
je bilo tudi vse.
Brigada se je e istega dne, 1. junija, vrnila na obmoje Cerk
ljanskega vrha 1. bataljon k Slabetu, 2. bataljon na Cerkljanski
vrh, 3. bataljon pa na Kladje.234)

U4) viri: dopis taba IX. korpusa z dne 20. maja 1944 (IZDG, fase. 281II);
dopis taba IX. korpusa z dne 27. maja 1944 (IZDG, fase. 226III); povelje taba
XXXI. divizije
z dne 14.
maja 1944
(IZDG, fase.
281II); dnevna poroila taba
XXXI. divizije
z dne 10.,
13., 24. in
31. maja 1944 ter 2 junija 1944 (IZDG, fase.
226III); 15-dnevni poroili taba XXXI. divizije z dne 19. maja 1944 in 7. jun;ja
1944
(IZDG,
fase.
226III);
15-dnevno
inenirsko-tehnino
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
20.
junija
1944
(prav
tam);
vojno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
1.
junija
1944
(IDG,
fase.
277II);
poroilo
partijskega
komiteja
XXXI.
divizije
z
dne
8.
maja
1944
(IZDG,
fase.
276V);
povelja
taba
Vojkove
brigade
z dne 27. in 28. aprila 1944, 3., 9. in 31. maja 1944 ter 1. junija 1944 (IZDG, fase.
282II);
povelji
taba
Vojkove
brigade
z
dne
30.
aprila
1944
in
6.
maja
1944
(IZDG, fase .281 aIII); povelje taba Vojkove brigade z dne 30. aprila 1944 (IZDG,
fase.
282
aII);
poroili
operativnega
odseka
Vojkove
brigade
z
dne
14.
in
15.
maja 1944 (IZDG, fase. 282 aII); voina poroila taba Vojkove brigade za 20.,
21. in 25. maja
1944 ter 1. junija 1944 (prav tam);
15-dnevno poroilo taba Vojko
ve brigade od
16. do 31. maja 1944
(prav tam);
poroilo obveevalnega centra
Vojkove
brigade
z
dne
27.
maja
1944
(IZDG,
fase.
282
aIII);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
poroilo
1.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
10.
junija
1944
(IZDG,
fase.
282III); naredba inpektorja SNVZ z dne 11. maja 1944
(IZDG,
mikroteka,
film
7,
posnetek
7);
zaupna
naredba
t.
12
inpektorja
SNVZ
z dne 23. maja 1944 (IZDG, mikroteka, film 7, posnetek 8).

DELO IN IVLJENJE V VOJSKI

IN NJENEM ZALEDJU
VOJKOVA BRIGADA235)
Organizacijska struktura
Organizacijska struktura Vojkove in tudi drugih brigad je
bila sprva zelo preprosta. Brigada je imela tri, kasneje tiri
bataljone, v vsakem bataljonu so bile po tri ete, v eti po
trije vodi in v vodu po tri desetine, ki pa so navadno imele
manj kot po deset borcev. Desetini je poveljeval desetar, vodu
vodnik in politdelegat, eti pa komandir in politini komisar.
Prvi je opravljal vojake zadeve, drugi se je ukvarjal predvsem
z idejnopolitino vzgojo borcev in vsemi drugimi zadevami, ki
so vplivale na moralno politino stanje v enoti (propagandno delo,
skrb za ranjence, prehrana in oprema, odnosi s prebivalstvom
itd.). Ne glede na to delitev dela sta bila oba, komandir in ko
misar, skupno odgovorna za vse, kar se je v eti dogajalo. Ko
mandir in komisar sta imela vsak svojega namestnika. Namest
nik komandirja je tega nadomeal v primeru odsotnosti, pri
izvajanju raznih bojnih in drugih nalog pa je bil pri vodu, ki
je opravljal posebej pomembno nalogo. Namestnik komisarja
se je ukvarjal s partijsko in skojevsko organizacijo v enoti.
Bataljon in brigada sta imela komandanta, komisarja in njuna
235)
Vpraanja,
ki
zadevajo
delo
in
ivlienje
v
brigadi,
zalednih
enotah,
usta
novah in na terenu, so bila naeta e v drugih poglavjih, ker je bilo to nujno
potrebno
za
laje
razumevanje
dogodkov,
ki
so
bili
v
neposredni
zvezi
z
Vojkovo
brigado. Navzlic temu jih je treba celotneje prikazati e v posebnem poglavju.
V
tem delu knjige jih zdruujemo zato, ker so brigada, vojako zaledje in teren
dobili
spomladi
in
poleti
1944
skoraj
dokonno
organizacijsko
obliko
in
ker
je
delo v vojski in na terenu prav v tem obdobju doivelo velik razmah.

233

namestnika z enako delitvijo dela kot v etnem poveljstvu. Ra

zen tega je bil v brigadi peti lan ojega poveljstva naelnik
taba, igar naloga je bila, da je usmerjal in usklajeval delovanje
raznih odsekov, ki so nastajali v tabu brigade.
e v novembru 1943 je imel tab Vojkove brigade operativni,
obveevalni, ekonomski, sanitetni in propagandni odsek ter od
sek za zvezo. Razen teh odsekov je pri tabu delovalo tudi brigadno sodie. V bataljonih ni bilo odsekov, temve le posamezni
referenti (operativni oficir, obveevalec, bolniarka, intendant,
propagandist, vodnik voda ali desetine za zvezo itd.).
Nenehni razvoj vojske je zahteval, da se njena organizacija
prilagaja novim potrebam. Po bataljonih in pri tabu brigade so
zaeli ustanavljati nove posebne enote (pionirske, obveevalne,
ete s tekim orojem itd.). Da bi bila organizacijska sestava
vseh brigad imbolj enotna, je korpusno poveljstvo spomladi
1944 predpisalo novo formacijo, na katero je Vojkova brigada
(razen 3. bataljona) prela 15. aprila na Otlici. Ort, ki ga je
takrat dobila, je z manjimi naknadnimi spremembami in dopol
nitvami obdrala vse do konca vojne in zato si ga velja natan
neje ogledati.
ete so odtlej imele le po dva voda, vod pa po dve desetini.
V desetini naj bi bilo osem borcev. eta je torej imela tiri
desetine. Ena izmed teh naj bi bila razen s pukami oboroena po
monosti tudi z lahkim minometom, druge tri pa z lahkimi stroj
nicami. V poveljstvu ete so e nadalje bili komandir, politini
komisar in njuna namestnika,236) v pomonem delu tega povelj
stva pa e obveevalec, ekonom, kuhar z dvema pomonikoma,
konjevodec, bolniar in dva nosilca ranjencev. V eti naj bi
potemtakem bilo 49 mo.
Bataljon je imel razen taba e dve eti, mitraljeki in in
enirski vod. tab so sestavljali komandni del (komandant in
politini komisar z namestnikoma) in pomoni del (obveeva
lec s pomonikom, intendant, ekonom s pomonikom, kroja,
evljar, bolniar, oroar, propagandist, pisar in desetina za zvezo
s tirimi kurirji in tirimi signalizatorji). Mitraljeki vod je
imel dve desetini, v vsaki po en teek mitraljez (italijansko
teko bredo ali fiat). V vodu je bilo 22 mo, e so imeli za
prenaanje tekih strojnic in municije mule, v nasprotnem pri23) Od septembra 1944 dalje ni bilo ve namestnikov komandirjev in bata
ljonskih komandantov, ker so bila ta formacijska mesta ukinjena.

234

Borec s teko bredo

meru je mitraljeki vod imel 26 mo. Inenirski vod je imel

pionirsko, minersko in protioklopno desetino. V vodu je bilo
30 mo. V vsem bataljonu je torej bilo 174 do 178 borcev.
Brigada je imela razen taba in treh bataljonov e eto s
tekim orojem (ali tako imenovano prateo eto), vod za
zvezo, inenirski vod in obveevalno desetino.
Oji del taba je imel pet lanov komandanta in politine
ga komisarja z njunima namestnikoma ter naelnika taba. V
pomonem delu je bilo 37 ljudi: operativni oficir z oroarjem,
ef in pomonik efa OC, intendant s pomonikom, mesar, eko
nom, kuhar z dvema pomonikoma, konjevodec, sanitetni refe
rent s pomonikom, tabni bolniar, sekretar SKOJ, propagandni
referent, vojni dopisnik, pevovodja, trije lani tehnike, kurir,
administrator, pisar in desetina za zaito taba.
eta s tekim orojem je imela dve teki in dve lahki stroj
nici, tela pa je 33 mo. Inenirski vod je imel razen pomonega
dela in poveljstva po eno minersko in pionirsko desetino. V
tem vodu je bilo skupno 42 mo, v vodu za zvezo, ki so ga
razen poveljstva sestavljale telefonska, brezina (radiotelegrafska), signalna in kurirska desetina, pa 27 ljudi. V obveevalni

235

desetini je bilo est obveevalcev, ki jim je naloge dajal ef

OC ali njegov pomonik.
e bi dejansko tevilno stanje povsem ustrezalo formacij
skemu stanju, bi moralo biti v brigadi 663 oziroma 675 borcev
in bork. Tu pa tam je brigadi e uspelo pribliati se temu
tevilnemu stanju, vendar ga ni dosegla nikoli. Od spomladi
1944 pa do konca vojne je tevilo borcev Vojkove brigade ni
halo od 600 do 400.
Nova formacija, ki so jo kasneje le dopolnjevali, je ned
vomno zelo ugodno vplivala na bojno mo brigade, zakaj vsak
borec je potlej vedel, kje je njegovo mesto in kakno je nje
govo oroje. V tem smislu je potem potekalo specializirano vo
jako usposabljanje borcev in njihovih poveljnikov.237)

Borci in njihova oboroitev

Prvi borci Vojkove brigade so bili skoraj sami prostovoljci,
doma predvsem s Cerkljanskega in Idrijskega. Po osvoboditvi
irov so se jim pridruili Zirovci, kasneje zlasti po februarski
mobilizaciji pa e drugi Gorenjci. im dlje je vojna trajala,
tem bolj se je spreminjala podoba Vojkove brigade tudi v
tem pogledu. Borci iz septembra 1943 so postajali edalje red
keji (precej jih je padlo, mnogi so odli v druge enote ali
sprio izrpanosti in bolezni na terensko delo itd.), nadomeali
pa so jih e priletneji mobiliziranci, tevilo Primorcev je pa
dalo, veino pa so prevzeli Gorenjci.
Anketa, ki so jo med borci izvedli konec oktobra 1944 (takrat
je brigada imela 502 borca, anketiranih pa jih je bilo 347), daje
zanimivo podobo o starostni sestavi borcev. Dva borca sta
imela manj kot 16 let, 81 borcev ali 25 % manj kot 20 let. Bor
cev, ki so bili stari od 20 do 30 let, je bilo 124 ali 35%, med
30. in 40. letom pa jih je bilo 119 ali 34 %. Vsi drugi, to je 6%,
so bili stareji kot 40 let.
Borke so bile zveine zelo mlade. Izmed 27 bork je bila ena
mlaja kot 16 let, est jih je bilo med estnajstim in osemnaj
stim letom, enajst med osemnajstim in dvajsetim letom, druge
237)
Viri: dopis taba III. operativne cone z dne 12. novembra 1943 (IZDG, fase.
281I); dopis glavnega taba NOV in POS z dne 16. septembra 1944 (IZDG, fase.
281II); dopis taba IX. korpusa z dne 12. aprila 1944 (prav tam).

236

so imele nad dvajset let, le ena pa je bila stareja od 26 let.

Borevski sta vojkovcev je bil tudi zelo nizek. Borcev iz
leta 1942 je bilo le pet. Do kapitulacije Italije je v partizane
vstopilo skupno 27 borcev in bork (7%), od kapitulacije do
konca leta 1943 97 ali 25 %, od 1. januarja do I. decembra 1944
146 ali 38 %, vsi drugi torej kar 30 % pa ele v septembru in
oktobru 1944.
Kar zadeva njihove poklice, jih je najve bilo industrij
skih delavcev (36%), manj pa poljedelskih delavcev (mednje
brkone spadajo tudi kmeki sinovi), ki jih je bilo 18%, kmetov
(21 %) in 25 % drugih.
Izmed vseh vojkovcev so bili le trije nepismeni. Z univerze
je prilo v partizane pet tudentov, medtem ko je imelo dokon
ano ali nedokonano srednjo olo 48 borcev in bork. Vsi drugi
153 so obiskovali pred vstopom v partizane le osnovno olo.
Najve borcev in bork je bilo s podeelja. Takih je bilo 239.
Iz industrijskih krajev jih je bilo 72, iz Ljubljane 14, iz drugih
mest pa 49.
V
veini
so bili borci, ki pred vstopom v
partizane niso slu
ili e v nobeni vojski.
Nekoliko manj jih
je imelo za seboj
bivo italijansko vojsko (119), e manj jugoslovansko (86), 39 bor
cev pa je prilo iz nemke vojske. Iz domobranskih vrst so vstopili
v Vojkovo brigado trije, v belogardistinih formacijah pa sta
bila pred kapitulacijo Italije dva anketirana borca. Iz italijanske
internacije je prilo v brigado 46 borcev.
e nekaj statistinih podatkov o borkah:
izmed 27 bork, ko
likor jih je
bilo konec oktobra v Vojkovi
brigadi, so bile le
tiri prave borke v etah, medtem ko jih je bilo sicer osem bol
niark, tri kuharice, dve ifrerki, est peric ali ivilj, tiri pa
na vodilnih poloajih (tri politdelegatke, ena podoficir). Naj
omenimo tudi to, da je bilo 26 bork e samskih, ena pa se je
poroila v partizanih.
Takni so bili torej borci in borke Vojkove brigade. S im
so bili oboroeni?
Sprva je vsa njihova oboroitev izvirala iz zapuine prema
gane italijanske vojske. Oroja je bilo ve kot dovolj. Velika
veina borcev se je morala zadovoljiti z italijanskimi karabin
kami, eprav so bile jugoslovanske in nemke mavzerice mnogo
bolje. Funkcionarji so imeli italijanske brzostrelke in pitole.

237

Zaveznike poiljke oroja in opreme

Nemkih napadalnih pitol je bilo v Vojkovi brigadi zelo malo.

Vsi borci so imeli tudi rone bombe. To so bile predvsem itali
janski paradiniki (tako so jih imenovali po znailni obliki
in rdei barvi), katerih eksplozija je bila sicer zelo glasna, niso
pa bili kdove kako uinkoviti. Zato so v rone bombe kaj radi
predelovali lahke nemke mine, ki so bile vkopane vzdol nek
danje i talij ansko-nemke meje. Slabe so bile tudi italijanske
lahke strojnice, lahke brede, ki so zlasti v hujem mrazu rade
zatajile. Mnogo bolje in zanesljiveje pa so bile teke brede.
Razen lahkih minometov, s katerimi so bile oboroene ete
oziroma bataljoni, so po bataljonih, kasneje pa le v brigadi,
imeli tudi italijanske teke minomete. To oroje ni bilo slabo,
toda nai borci niso bili dovolj izurjeni, da bi ga znali uinko
viteje uporabljati.
Kasneje, ko so zaele iz zraka padati zaveznike poiljke, in
ko je brigada tudi Nemcem zaela pleniti oroje, je oboroitev
Vojkove brigade postajala edalje pestreja.238) e pozimi 1944
so se pojavile prve zaveznike brzostrelke, ki so bile mnogo
slabe kot nemke in celo italijanske, nato pa e bombe, puke
in strojnice (breni). Izmed vsega oroja, kar so ga bili prejeli
od zaveznikov, so se borci e najbolj razveselili protitankovskih
puk in plastinega razstreliva. S protitankovskimi pukami so
uspeno vrtali ne le jeklene ploe na sovranikovih oklopnih
vozilih in lokomotivah, temve tudi zidove njegovih utrdb. Pla
stino razstrelivo, ki ga je prihajalo na tone, je tudi bilo vse
stransko uporabljivo: za miniranje eleznikih naprav in drugih
objektov, za polnjenje granat in kot rone bombe poljubne ve
likosti.23)

238)
To
je
videti
tudi
iz
podatkov
15-dnevnega
poroila
o
partijskem
delu
v
Vojkovi
brigadi
z
dne
16.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
276V).
Takrat
je
imel
1.
bataljon
96,
2.
bataljon
84,
3.
bataljon
99
in
tab
s
samostojnimi
enotami
106
navzoih borcev in bork. Njihova oboroitev je bila takale:
1.
bataljon: 41 italijanskih puk, 8 mavzeric, 1 angleka puka, 1 lahka breda,
5 brenov, 2 teki bredi, 2 angleki in 1 ruska protitankovska puka, 1 lahki mino
met in 1 piat (angleki roni protitankovski minomet);
2.
bataljon: 47 italijanskih puk, 10 mavzeric, 1 lahka breda, 5 brenov, 2 teki
bredi, 1 are (nemka lahka strojnica) in 2 angleki protitankovski puki;
3. bataljon: 39 italijanskih puk, 11 mavzeric, 1 angleka puka, 1 angleka
brzostrelka, 3 lahke brede, 1 bren, 2 teki bredi, 2 angleki in 1 ruska protitan
kovska puka ter 1 lahki minomet;
tab brigade: 29 italijanskih puk, 7 mavzeric, 6 brzostrelk, 1 zbrojevka
(eka lahka strojnica), 1 bren in 1 teki minomet.
239) Viri: anketni podatki za XXXI. diviz jo (IZDG, fase. 92IV); 15-dnevno
poroilo o partijskem delu v Vojkovi brigadi z dne 16. oktobra 1944 (IZDG, fase.
276V).

239

Vojako urjenje
Nenehno vojako urjenje je bilo nujno potrebno ne le zato,
ker velik del borcev ni sluil pred vstopom v partizane v no
beni vojski in zato ni imel o vojakih zadevah nobenega pojma,
temve tudi zato, ker je bilo partizansko vojskovanje nekaj
posebnega, esar niso poznali niti borci, ki so za seboj imeli
slubo v italijanski, jugoslovanski ali nemki vojski. Zato je bilo
treba tudi njim posredovati dotlej pridobljene izkunje.
Temu namenu so sluile posebne vojake ure, ki so jih imeli
vsak dan razen takrat, kadar so bile enote v boju ali na pohodu.
Na teh urah so obravnavah najrazlineje zadeve od pouka o
uporabi oroja in streljanju, straarski silubi in patruljiranju
do praktinih vaj v postavljanju zased in napadov na utrjene
postojanke. Teava pa je bila v tem, da se vojakih vaj mnogi
borci niso mogli redno udeleevati (strae, patrulje, zasede, preskr
bovalne skupine itd.) in da ni moglo biti dolgoronejega nartne
ga dela (pogostno menjavanje motva). Kadarkoli je bilo le
mogoe, je brigada delovala po vnaprej doloenem dnevnem redu.
Za primer navajamo dnevni red za
od 7.00 do

8.00: pehotne vaje

od 8.00 do

8.15: odmor, petje

27. julij

1944:

od 8.15 do 9.00: bojno urjenje(zakloni, ocenjevanje razdalje,

merjenje, premeanje v boju, streljanje)
od 9.00 do 10.00: bojno urjenje z desetino (razvijanje v strel
ce, premeenje, naloge mitraljezcev, naloge patrulj, napad, umik)
od 10.00 do 10.15: odmor, petje
od 10.15 do 11.00: vodno bojno urjenje (v strelce, napad,
obramba, juri)
od 14.00 do 15.00: spoznavanje oboroitve
od 15.00 do 16.00: merjenje, streljanje
Mitrailjeki, inenirski in pionirski vod ter vod za zvezo so
vojaki pouk tudi izvajali po tem programu, vendar s to razliko,
da so med 9.00 in 11.00 imeli poseben program v skladu z nji
hovimi potrebami.
Tq pomeni, da so borci Vojkove brigade imeli naporno in
trdo ivljenje tudi takrat, kadar so poivali ko ni bilo bojev
ali vejih premikov. Brigadno poveljstvo je menilo, da je to

240

nujno potrebno in da je treba nadomestiti vse, kar je bilo za

mujeno. Ugotovilo je, da borci premalo poznajo svojo oboroitev
in ji zato tudi ne zaupajo. Nali so se mitraljezci, ki e nikoli
niso imeli prilonosti izstreliti kak rafal. Kako naj bi se torej
zanesli nanje v boju? Odtod izhaja tudi obutek manjvrednosti
pred nemkimi vojaki, eprav so jih nai borci po mnenju
brigadnega poveljstva v vsakem oziru prekaali.
Posledice vztrajnega, eprav zelo napornega vojakega urje
nja so se kmalu pokazale, saj je brigada v poletnih mesecih leta
1944 dosegla nekaj zelo lepih uspehov. Hkrati s tem je brigadno
poveljstvo e lahko poroalo, da najmanj 60 % vseh borcev v
brigadi zna ravnati z vsako vrsto oroja od rone bombe do
tekega mitraljeza. Neposredna posledica tega je bila, da so
borci to oroje ne le vzljubili, temve da so se javljali prosto
voljci celo za teke mitraljeze in protitankovske puke, eprav
prenaanje do dvajset kilogramov tekih kosov poleg svoje oseb
ne opreme res ni bila ala.
Izredno skrb so posveali tudi strokovnemu usposabljanju
poveljnikega kadra. To je bilo res potrebno, saj so bili med nji
mi zelo redki bivi aktivni ali rezervni oficirji kraljevske jugo
slovanske ali italijanske vojske. Zveine so to bili mladi in po
gumni fantje, ki niti vojakega roka e niso bili odsluili. Zato
so e sredi novembra 1943 ustanovili pri tabu Triglavske divi
zije prvi desetdnevni teaj za nije poveljnike (desetarje in vod
nike), ki so mu kasneje sledili e drugi.240) V vsak tak teaj so
brigade poiljale po 8 do 10 nijih poveljnikov. Do marca 1944,
ko so to olo ukinili, ker jo je prevzel tab korpusa, se je zvrsti
lo est teajev, obiskovalo pa jih je 180 teajnikov.
Pri tabu korpusa sta delovali pravzaprav dve oli oficir
ska in podoficirska. Vsaka izmed njih je e imela razline teaje
za razne rodove in slube obveevalne, topnike, inenirske,
za zvezo itd. Oficirska ola je bila namenjena predvsem za ko
mandirje et in njihove namestnike, medtem ko so komandante
bataljonov poiljali na olanje h glavnemu tabu NOV in PO
Slovenije na Dolenjsko.
Proti jeseni 1944 je bilo v brigadi e teko najti kakega
poveljnika, ki ni konal ene ali druge vojake ole.
2W)
Na
drugem
teaju
je
drugem
teaju
za
signaliste
pa
zanski dnevnik, 4. in 6. januarja 1944).

16 Vojkova brigada

bil
je

najbolji
Franc
Peari
bil
vojkovec
Ivan
Plut

iz
Vojkove
brigade,
na
drugi
po
rangu
(Parti-

241

Toda brigadno poveljstvo le ni bilo povsem zadovoljno. Ugo

tovilo je, da se poveljniki vraajo iz ol z bogatim vojakim
znanjem, vendar ga zaradi nerazumevanja in tudi neznanja dru
gih ne morejo dovolj izkoristiti. Razen tega vsakdo izmed njih
prenaa svoje znanje na druge po svoje. Zato je brigadno po
veljstvo poleti 1944 predlagalo, naj bi brigade drugo za drugo
umaknili v zaledje in po enotnem nartu organizirali hkratno
urjenje vseh enot. Predlog sicer ni bil slab, vendar ga zaradi ne
nehnih bojev ni bilo mogoe uresniiti. Nanj so se ponovno vrnili
ele pozimi 1945, pa e takrat ga je bilo mogoe izvesti z eno
samo brigado.241)

Politino delo v brigadi

S politino vzgojo borcev so se ukvarjali predvsem politini
delegati v vodih ter politini komisarji in njihovi namestniki po
etah, v bataljonih in tabu brigade. Njihovo delo je bilo vse
stransko in se ni omejevalo le na politine ure predavanja in
pogovore o najrazlinejih vpraanjih, ki so zanimala borce:
kakna bo povojna drubena ureditev, kje bodo potekale sloven
ske meje, kaj bodo storili z domobranci in drugimi izdajalci, kak
en je odnos zahodnih zaveznikov do NOB, kakna je drubena
ureditev v Sovjetski zvezi in e vrsta raznih drugih vpraanj.
Najbolj pa je seveda zanimalo borce to, kaken je najnoveji po
loaj na frontah in kdaj bo konec vojne. Zato so na politinih
urah skoraj redno prebirali tudi radijska poroila.
Na politinih urah so e obravnavali tudi druga, domaa
vpraanja. Zelo pogosto je bila na dnevnem redu disciplina, ki
ni mogla biti nikoli na tako visoki stopnji, da bi bili z njo povsem
zadovoljni. Mnogo so se ukvarjali tudi z ubenitvom v vseh
njegovih oblikah od razhaj kancev do tistih, ki so beali k
domobrancem. To vpraanje je ostalo odprto vse do konca vojne,
Ml)
Viri: operativno poroilo taba III. operativne cone z dne 30. novembra 1943
(Zbornik VI, knjiga 8, dok. t. 152); poroilo taba IX. korpusa z dne 31. decem
bra
1943
(Zbornik
VI,
knjiga
9,
dok.
t.
152);
15-dnevno
poroilo
operativnega
odseka taba IX. korpusa z dne 15. januarja 1944 (Zbornik VI, knjiga 10, dok. t.
81); poroila taba IX. korpusa z dne 1., 14. in 29. februarja 1944 (Zbornik VI,
knjiga 11, dok. t. 2, 3, 55 in 103); razporeditev dela Vojkove brigade z dne 27.
julija 1944 (IZDG, fase. 282II); dopis taba Vojkove brigade z dne 7. avgusta
1944
(IZDG,
fase.
282I);
predlogi
taba
Vojkove
brigade
z
dne
6.
avgusta
1944
(prav tam); Partizanski dnevnik, 4. in 6. januarja 1944; Med Triglavom in Trstom,
str. 230.

242

zakaj marsikateri mobilizirane kljub upanju v skorajnji konec

vojne in partizanski zmagi ni vzdral hudih naporov v brigadi, pa
je uel domov ali celo k sovraniku. Na politinih urah so obrav
navali tudi vojake akcije. Pred njeno izvedbo so borcem govorili
o pomenu akcije, potem ko je bila e za njimi, pa so jo ocenjevali
in ugotavljali, kakne napake so storili. Na politinih urah so
se pogovarjali e o najrazlinejih nepravilnostih in teavah: o
netovarikih medsebojnih odnosih, istoi, prehrani, skrbi za ra
njence, nepravilnih odnosih do prebivalstva itd.
Dua in motor celotnega, ne le politinega dela v katerikoli
enoti sta bila partija in SKOJ. Partijsko celico je e od novembra
1943 imela vsaka eta Vojkove brigade. etne celice so spadale
pod bataljonski biro, ti pa pod brigadni komite, katerega sekretar
je bil namestnik brigadnega komisarja. Neposredno pod brigadni
partijski komite je spadala tudi celica pri tabu brigade. Podobno
organizacijsko sestavo je imela tudi skojevska organizacija.
V
partijo so sprejemali le najbolje in preiskuene borce. e
so bili mladinci, so najprej postali skojevci, sicer pa kandidati
za sprejem v partijo. . . . Skojevec mora biti vedno in povsod za
zgled drugim ne samo v borbi, tudi drugje. Kadar gre za prosto
voljne akcije, ne sme biti skojevca, da se ne bi javil. Drugi tova
rii se bodo kar udili, od kje jemlje ta tovari toliko moi in
navduenja. Od kje drugje pa kot od nae plemenite organizacije,
od naega SKOJ. Saj se ta bori in se bo boril do konnega ures
nienja plemenitih socialistinih in intemacionalistinih ciljev,
ugotavlja poroilo bataljonskega biroja ob ustanovitvi SKOJ v
4. bataljonu Vojkove brigade.2") Prav zato, ker je bila brigada
sprva sestavljena skoraj iz samih novincev, ki se e niso imeli
prilonosti izkazati v hudih trenutkih, je bilo tevilo partijcev in
skojevcev manje kot kasneje. Tik pred novembrsko ofenzivo
1943, ko je brigada imela kakih 930 borcev, je bilo v njenih enotah
(le za pionirski bataljon ni podatkov) 75 partijcev, 48 kandidatov
in 110 skojevcev ali skupno 233 lanov ali 25 % vsega motva. V
zaetku januarja 1944, ko je brigada tela 502 borca, je bilo e
146 partijcev, 30 kandidatov in 166 skojevcev. Skupno jih je torej
bilo 342 ali 68 % glede na celotno tevilo borcev in bork. Kasneje
ko v brigado niso prihajali ve prostovoljci temve predvsem mo
biliziranci, se je tevilo lanov spet nekoliko znialo: v zaetku
242)
282 aI).

16*

Dnevnik o delu SKOJ v 4. bataljonu z dne 7 .novembra 1943 (IZDG, fase.

243

oktobra 1944 je brigada imela 505 borcev, izmed katerih je bilo

lanov 251 ali 49 % (75 partijcev, 17 kandidatov in 59 skojevcev).
tevilo skojevcev je bilo edalje manje predvsem sprio tega,
ker je tudi starostna sestava brigade postajala vse neugodneja
zaradi mobiliziranja starejih letnikov.
Za vlogo partije in SKOJ v brigadi pa ni bilo toliko pomemb
no tevilo kot prizadevnost lanstva. Vsaka celica se je sestajala
vsaj enkrat tedensko, pa tudi vekrat. Samo v drugi polovici
aprila 1944 so imele celice Vojkove brigade 28 rednih, 12 izrednih,
12 tudijskih in en letei sestanek. Izredne sestanke so obiajno
sklicevali pred pomembnejimi akcijami in pohodi ali pa zaradi
obravnavanja kakih drugih nujnih zadev. Letee sestanke so na
vadno imeli med pohodi in takrat, e ni bilo asa kako zadevo
podrobneje in izrpneje obravnavati. Na tudijskih sestankih so
prouevali razno partizansko literaturo.
Na rednih sestankih so pretresali celotno ivljenje in delova
nje ustrezne enote. Vsak partijec ali skojevec je bil zadolen za
ta ali drugi sektor dela (vojaki, politini, kulturni, sanitetni, pre
hrambeni, za odnose s prebivalstvom itd.), njegova dolnost pa
je bila, da je na sestanku poroal, kaj je od zadnjega sestanka
dalje storil na svojem sektorju. Potemtakem je bil vsak sestanek
nekaken parlament, na katerem so po vsestranski in demokra
tini razpravi sprejemali sklepe, obvezne za vse lane torej
tudi za poveljnike.
Toda ne samo to: obvezni toki vsakega sestanka sta bili tudi
kritika in samokritika. Vsak lan je imel monost in dolnost
drugim lanom odkrito povedati, kaj mu pri njihovem delu in
ivljenju ni ve in v em bi se morali poboljati, hkrati pa je
sam od sebe priznal tudi svoje napake in pomanjkljivosti.
Partijska organizacija je bila do svojih lanov silno ostra, e
je hotela dosei, da bodo partijci in skojevci vedno in povsod
za zgled drugim. Tako so na primer decembra 1943 v 1. bata
ljonu na partijskem sestanku kritizirali komandanta Karla Novaka-Toneta, e da je do borcev pregrob. V 2. bataljonu so
ostro opozorili skupino borcev, ki so igrali karte. Obljubljajo,
da jih ne bodo ve igrali in da se bodo poboljali. Komandanta
4. bataljona S. B. so zaradi pijanevanja celo izkljuili iz partije
in to objavili po vseh celicah. . . . Noben lan KP ne more biti
ne pijanec ne kvartopirec in ne prostitut. To je za delavski razred
propast . . ., so ugotovili na sestanku celice 2. ete 3. bataljona,

244

ko so obravnavali ta primer.245) Partijski ukor je prejel tudi ko

mandant 3. bataljona D. B., ker se je med novembrsko ofenzivo
oddaljil od svojega bataljona, ne da bi komu povedal, kam gre.
Med borci se je zato raziril glas, da je dezertiral in zato je v
tem bataljonu bilo ve razhajkancev, kot bi jih bilo sicer. Ko
mandanta 4. bataljona so kasneje e kritizirali, ker je bil grob
ne le z borci, temve je celo neki gospodinji brez razloga grozil
z ustrelitvijo.
Pa tudi kasneje partija ni popuala, e je lo za malomarno
izvajanje nalog in neprimerno obnaanje njenih lanov. Tako sona
primer novembra 1944 izkljuili tiri lane. Enega zato, ker se je,
eprav je nosil pomembno poto, opil in pri tem izgubil celo
puko, medtem ko so se drugi trije oddaljili od svoje enote. Takoj
so odstavili in kaznovali z ukorom brigadnega sekretarja SKOJ,
ki med sovrano ofenzivo ni imel razumevanja za teave in je med
drugimi borci iril nezadovoljstvo, e najprej nam dajte jesti,
potem se bomo pa borili.241)
Taki primeri, da je bilo treba partijce in skojevce kaznovati
ali celo izkljuiti, so bili res izjemni, hkrati pa za druge borce
dokaz o nesebinem delovanju in ciljih teh dveh organizacij. Zato
ni nikoli manjkalo kandidatov za partijce in skojevce, eprav so
bile njihove obveznosti v boju in vsakdanjem ivljenju nasploh
mnogo veje od obveznosti drugih borcev.
To je hkrati tudi dokaz uspenega politinega dela med no
vinci, ki so bili sicer prisilno mobilizirani v brigado, toda ko so
bili e v njej, so se z vso vnemo pridruili prizadevanjem drugih
borcev za dosego konnih ciljev narodnoosvobodilnega boja, po
gumno prenaali vse teave partizanskega ivljenja in z redkimi
izjemami vzdrali do konne zmage. Zato bi bilo napak gledati
v njih ljudi, ki so po mobiliziranju ostali v brigadi le zato, ker
so jih k temu prisilili. Velika veina mobilizirancev se je hitro
vivela v novo okolje in se ni v niemer razlikovala od borcev, ki
so prihajali v partizane zavestno in prostovoljno.
Veliko pozornost so posveali tudi vzgoji politinega kadra.
Med komisarji in partijskimi sekretarji skorajda ni bilo nobe
nega predvojnega komunista ali skojevca in veina izmed njih
243)Zapisnik
sestanka
celice
2.
ete
3.
bataljona
z
dne
(CK ZKS, K 9/1943III ).
244) Polmeseno partijsko poroilo XXXI. divizije z dne 18. oktobra 1944
(IZDG, fase. 282 aI).

15.

decembra

1943

245

je dobila prve pojme o partiji in njenih ciljih ele po vstopu v

partizane. Medtem ko so si vojaki poveljniki lahko pridobili
precej vojakega znanja med boji, pa politini funkcionarji ne bi
mogli dovolj uspeno delovati, e jim ne bi posredovali ustrezno
znanje prek raznih ol in teajev.
e konec februarja 1944 so pri tabu XXXI. divizije ustanovili
partijsko olo, namenjeno predvsem etnim politinim, partijskim
in skojevskim kadrom. Teaji so trajali po tirinajst dni, program
pa je vseboval vpraanja o razvoju mednarodnih dogodkov po
pivi svetovni vojni, o vlogi partije v NOB, o osvobodilnem boju
jugoslovanskih narodov, o boljevizaciji partije, o osvobodilnem
boju slovenskega ljudstva, o kadrih, o prvem zasedanju SNOS,245)
o ideolokih in organizacijskih temeljih partije, o delu in nalogah
komisarjev v vojski, o taktinih temeljih partije in o drubeni
ureditvi Sovjetske zveze.
Podoben program, le nekoliko obseneji, je imela tudi po
krajinska partijska ola pri PK KPS za Primorsko in Gorenjsko,
kamor so poiljali srednji politini in partijski kader, medtem ko
so vijega poiljali v vijo partijsko olo na Dolenjskem.246)

Skrb za ranjence
To je bilo izredno pomembno vpraanje, ki je neposredno
vplivalo na razpoloenje in uspenost borcev v boju, in zato je
hilo na dnevnem redu skoraj vseh vojakih, politinih in drugih
sestankov.
V
Vojkovi brigadi in v partizanih nasploh je veljalo naelo,
da ranjenec ne sme biti prepuen usodi in da ga je treba v
24s )

Slovenski narodno osvobodilni svet prva slovenska skupina.

246)
viri: polmeseni partijski poroili XXXI. divizije z dne 21. avgusta 1944
in 18. oktobra
1944 (IZDG, fase. 282 aI);
polmeseno poroilo partijskega sveta
XXXI. divizije
z dne 3. apr la 1944 (IZDG,
fase. 276V); polmeseni poroili par
tijskega komiteja XXXI. divizije z dne 2. maja 1944 in 16. novembra 1944 (IZDG,
fase. 276V); 15-dnevno partijsko poroilo Vojkove brigade z dne 29. avgusta 1944
(IZDG, fase. 282 aI); 14-dnevno poroilo SKOJ z dne 12. septembra 1944 (IZDG,
fase. 281 aII); dnevnik o delu SKOJ v 4. bataljonu (IZDG, fase. 282 aI); poro
ilo divizijske partijske ole z dne 6. julija 1944 (CK ZKS, K 9/194345 IIIa);
partijski
poroili
Vojkove
brigade
z
dne
16.
novembra
1943
in
19.
januarja
1944
(CK ZKS, K 9/1943 III); poroilo o delu partije za drugo polovico decembra
1943 v 1. eti
1.
bataljona
(prav tam); poroilo o delu partije za prvo polovico
decembra 1943
v 3. eti 1.
bataljona (prav
tam); zapisnik sestanka celice 2. ete
3.
bataljona
z
dne
15. decembra 1943 (prav tam); partijsko poroilo 3. bataljona
z dne 14. decembra 1943 (prav tam); zapisnik s sestanka celice 3. ete 4. bataljona
z dne 26. decembra 1943 (prav tam); zapisnik s sestanka vseh treh celic 4. bata
ljona z dne 15. decembra 1943 (prav tam).

246

Stab Vojkove brigade poleti 1944. Zleve proti desni: Joe Mihevc-Rudar, (koman
dant), Mirko Dukie (njegov namestnik), Ivan Puntar-Gubec (pomonik komisarja),
Joe Kuk-Branko (politini komisar) in Tone Bavec-Cene (naelnik taba)

vsakem primem reiti. To pa ni bilo vselej lahko izvedljivo in

zato se je tudi dogajalo, da je pri reevanju kakega ranjenca z
izpostavljenega poloaja prilo do novih rtev.
Prvo pomo ranjencem so e na poloaju dajale etne bolni
arke. Njihovo delo ni bilo le zelo naporno, temve tudi nevarno,
saj so morale pogosto same po ranjenca na poloaj in ga izvlei
v kritje. Zato je dogodek, ki se ga spominja bolniarka Dora
Jereb-Oselin, znailen tudi za vse druge nae bolniarke.
. . . Vrnila sem se s teaja za bolniarje, ki ga je vodil dr.
Peter Gala. Nauil nas je, kako je treba bolnikom in ranjencem
hitro in uspeno dati prvo pomo. Posebno nas je opozarjal na
sterilnost (brezkunost) rane. Ko sem se vraala s teaja v briga
do, sem vso pot ponavljala v mislih, kako bom pomagala ranjencem
in pri tem pazila, da ne bom okuila prvega povoja.

247

Naa brigada je takrat bila na Jelovici. Pogrnila sem po

tleh volneno odejo in hotela poivati. Takrat se je zaelo. V zraku
je vistnilo, odjeknil je strel in e sem imela svojega prvega ra
njenca. Zadet je bil v prsi in mono je krvavel. Samo za hip
sem pomislila na sterilnost in kako bom naredila osmico po
seben zavoj za prsni del. Takoj sam razvezala prvi zavoj in usta
vila krvavitev. Tedaj pa je v bliino priletela mina in jih ranila
e deset. Nagonsko sem potisnila ranjenca na tla, ga pokrila s
svojim telesom, se sklonila nadenj in ga mirila.
Cas in kraj sta zame prenehala obstajati. Obvezovala sem
ranjence in nameala prve zavoje. Pozabila sem na strah in bitko.
Ko sem se spet lahko ozrla naokrog, sem opazila, da sva z zad
njim izmed desetih ranjencev ostala sama na poloaju. Ranjen
je bil v obe nogi in ni mogel hoditi. V bliini tudi ni bilo nikogar,
ki bi ga lahko nosil. Pokalo je e povsod naokrog. Kaj naj sto
rim? Strnada tako je bilo ranjencu ime sem zgrabila pod
pazduho in ga vlekla pro. Bolelo ga je in glasno je jeal. Lepo
sem ga prosila, naj nikar ne jei, ker bo s tem opozoril sovra
nika na naju. Opozorilo je zaleglo in nato je mole prenaal
hude boleine.
Tako sem ga vlekla skozi mlado grmovje in reila sva se,
eprav so okrog naju vigale sovranikove krogle. Bila sem ie
na smrt utrujena, preden sva se privlekla do skupine ranjencev,
pri kateri je bil tudi brigadni zdravnik.
Kasneje sem zvedela, da se je reilo le nekaj ranjencev.
Med njimi je bil tudi Strnad. Druge so Nemci med prenosom v
bolninico prestregli in jih z nosai vred pobili.247) Med tistimi,
ki so se reili je bil tudi kapelnik divizijske godbe. Kapelnik se
je ob tej prilonosti izkazal za zelo plemenitega, saj je pet ur
nosil ranjenca, dokler ga ni spravil na varno .. ."*)

etne bolniarke pa niso skrbele le za ranjence in se pobri

gale, da so jih im hitreje spravili na brigadno previjalie, kjer
jih je prevzel brigadni zdravnik in odposlal v najblijo partizansko
bolninico, temve so bile odgovorne tudi za istoo in splone
higienske razmere v svojih enotah. Pri tem so zlasti pazile na im
pogostneje pranje in prekuhavanje perila, oblek in odej, da bi
tako prepreile irjenje konih bolezni (srbeice in garjavosti)
in zatirale uivost. Popolnega uspeha ni bilo mogoe nikoli do
sei, saj se borci pogosto niso imeli v kaj preoblei, vasih so
bili po cele dneve in tedne na poloajih in na pohodih, ponekod
pa je tudi vode primanjkovalo.

247)
t
iznenadili
str. 339).
348)
nazija).

248

To se
nosae
Po

je
z

zgodilo
ranjenci

pripovedovanju

23.
in
Dore

junija 1944,
jih
dvanajst
Jereb-Oselin

ko so Nemci v nepreglednih
izmed
njih
pobili
(Preernova
napisala

Nada

Lojk

gozdovih
Drigada,

(idrijska

gim

Delo etnih in bataljonskih bolniark je usmerjal brigadni

zdravnik, ki je med drugim organiziral vrsto kratkih teajev
za nove bolniarke, razen tega pa imel tudi po bataljonih pre
davanja za borce o istoi, prvi pomoi in splonih higienskih
naelih.
Po etah in bataljonih so uvedli posebno deurstvo. Deurne
bolniarske so skrbele, da so tudi kuharji pazili na istoo
med pripravljanjem hrane, da so borci redno pomivali posodo,
da niso pozabili na jutranje umivanje, da ni bilo v vasi, kjer
naj bi se enota nastanila, kake nalezljive bolezni in podobno.
V bolninice so iz brigade poiljali le huje bolnike in ra
njence, laje primere so zadrali v premini brigadni bolninici.
Tam so se zbirali in zdravili vsi tisti, ki bi bili v eti zaradi
bolezni ali lajih ran v nadlego, pri morebitnih premikih pa
niso rabili tuje pomoi, niti jih ni bilo treba prenaati. Tako so
v prvi polovici leta 1944 pozdravili skoraj 300 bolnikov in
lajih ranjencev. Za njihovo nego in tudi v druge namene so
poleti 1944 imeli pri tabu brigade sanitetni vod z enajstimi
borci.
Kmalu so se pokazali tudi prvi uspehi vztrajnega in smotr
nega dela na tem podroju. V zaetku junija 1944 so v tabu
brigade e lahko ugotovili, da uivosti sicer e niso povsem od
pravili, vendar so jo omejili vsaj toliko, da ni bila ve v nad
lego. Kar pa zadeva garjavost, so jo tudi skoraj povsem zatrli.
Prej je bilo zaradi slabih higienskih razmer kar 37 % borcev
garjavih, tedaj pa le e kakih 10 %.
Naposled je treba omeniti, da na borce, ki so se zdravili po
bolninicah, niso pozabili. Zato sta skrbeli predvsem partijska
in skojevska organizacija. Poiljali so jim ne le priboljke, tem
ve tudi pisma, s katerimi so jih obveali o novostih v eti,
in pozdrave z eljami za njihovo im hitrejo ozdravitev in
vrnitev med tovarie v enoti.2)
Brigadno vojno sodie
V brigadi so bili razlini borci: taki, ki so bili vsak hip
pripravljeni prostovoljno se javiti v kakrnokoli akcijo in tve
249 ) Viri: dopisi sanitetnega odsega XXXI. divizije z dne 18. januarja (IZDG,
fase. 282 aIV); poroilo taba Vojkove brigade z dne 28. julija 1944 (IZDG, fase.
282
aV);
poroilo
sanitetnega
referenta
Vojkove
brigade
z
dne
16.
junija
1944
(IZDG,
fase.
282
aIV);
spomini
Dore
Jereb-Oselin
(zapisala
Nada
Lojk);
Pre
ernova brigada, stran 339.

249

gati svoja ivljenja za osvoboditev deele, pa tudi taki, ki jim

je bilo bivanje v brigadi nujno zlo in so si prizadevali, da bi
im ceneje doakati konec vojne. Najti je bilo take, ki jih je
sovranik poslal v nae vrste z nalogo, da bi s podtalnim de
lovanjem zbujali pri drugih borcih nezadovoljstvo in nezaupa
nje do njihovih poveljnikov in da bi svoje gospodarje obveali
o vsem, kar bi jih utegnilo zanimati.
Zato so bili tudi ukrepi proti krilcem discipline in nena
pisanih partizanskih zakonov iz vrst borcev ali civilistov zelo
razlini. e je lo za manje prekrke in e so se primerili
sicer dobrim borcem, je navadno zadostoval opomin, ukor ali
kakna kazen, ki jo je izrekel njihov poveljnik (pomivanje in
prenaanje kuhinjske opreme ali municije na pohodih in po
dobno) ali kritika pred drugimi borci ali partijska kazen. e
pa se je primerilo kaj hujega ali v izrednih okoliinah, potem
je zadeva prila pred brigadno vojno sodie.
Brigadno vojno sodie je imelo v skladu z navodili glav
nega taba NOV in PO Slovenije tri lane (po enega iz vrst ko
mandantov, komisarjev in navadnih borcev) in toilca (iz vrst
komisarjev). Njihovi izbiri so vselej posveali veliko pozornost.
Pri izbiri posameznih lanov sodia mora tab paziti na njihovo
moralno kvalifikacijo, izbrati mora politino zrele ter za stvarno
presojo sposobne osebe, ki imajo zdrav ut za spoznavanje ljudi.
Po monosti naj bo vsaj en lan sodia jurist.250)
Vojna sodia so bila tudi po bataljonih, vendar so smela de
lovati le v nujnih primerih, e je bil bataljon loen od brigade.
Brigade so imele sodia vse do septembra 1944. Takrat so jih
ukinili, njihovo delo je prevzelo divizijsko vojno sodie.
Razprave so bile lahko javne. Obtoenec si je mogel izbrati
za branilca kateregakoli borca. Sodie je lahko izrekalo tele
kazni: ukor, zaplembo imovine, izgon iz kraja bivanja, teko prisil
no delo ali usmrtitev. Za usmrtitev je bila nujna soglasnost vseh
treh lanov sodia. Z izvedbo obsodbe so morali poakati
razen v nujnih primerih vse dotlej, dokler je ni potrdilo vije
vojno sodie.
S smrtno kaznijo se kaznuje dezertiranje, odtegnitev mo
bilizaciji, zapustitev straarskega mesta ali spanje na strai, vo
hunstvo za sovranika, izdaja, izroanje oroja sovraniku, preJ5)
Dopis
fase. 277III).

250

glavnega

taba

NOV

in

PO

Slovenije

dne

16.

oktobra

1943

(IZDG,

miljena in naklepna defetistina agitacija in propaganda. Samo

e zahtevajo posebne okolnosti, morejo sodia v teh primerih
izrei milejo kazen, se glase navodila Narodnoosvobodilnega
sveta za Primorsko Slovenijo.
V tem smislu je delovalo tudi vojno sodie Vojkove brigade.
Kjerkoli je le moglo, je upotevalo vse olajevalne okolnosti, da
ne bi bilo treba izrei najhuje kazni, toda v tejih primerih,
zlasti pa pri izdajstvu ni moglo biti nobenega prizanaanja. Bila
je pa vojna in takrat veljajo izjemni zakoni.
V letu 1943 je brigadno sodie obravnavalo tirinajst zadev,
predvsem s podroja ubenitva, izdajstva in neposlunosti. tiri
ubenike je obsodilo na smrtno kazen, vendar je enemu izmed
njih vije vojno sodie kazen spremenilo v prisilno delo.
V prvih osmih mesecih leta 1944 je brigadno sodie imelo
e 42 obravnav. Spet je bilo najve primerov dezerterstva (30),
vohunstva (3) in tatvin (3). V teh primerih se je sodie devet
krat odloilo za smrtno kazen (za 7 ubenikov in po enega tatu
in saboterja). Izmed ubenikov so obsojali na smrt le tiste,
ki so to e vekrat storili, e druge nagovarjali k begu ali name
ravali pobegniti k sovraniku z orojem. Kot saboter in sovrani
agent je bil obsojen na smrt komandant 1. bataljona Karel Novak-Tone, kot tat pa borec M. K., ki je teden dni po vstopu
v partizane ukradel na neki kmetiji tri kilograme suhega mesa,
nato pa e z nekaterimi drugimi borci popil v kleti nekega kme
ta trideset litrov mota. Kazen je na prvi pogled zelo ostra,
vendar je bila nujna: s takimi postopki, kot ga je bil storil
M. K., bi si namre kaj kmalu zapravili ugled in zaupanje,
ki ga je imelo do nae vojske civilno prebivalstvo."')

Prehrana in oskrba
Brigada se je hranila in oskrbovala s tem, kar je dobila od
prebivalstva. Sprva je oskrbovanje brigade bilo precej neurejeno.
251)
Viri: dopis glavnega taba NOV in PO Slovenije z dne 16. oktobra 1943
(IZDG,
fase.
277II);
odlok
Narodnoosvobodilnega
sveta
za
Primorsko
Slovenijo
z
dne
4.
oktobra
1943
(Zbornik
VI,
knjiga
7,
dok.
t.
200);
vpisnik
kazenskih
zadev
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
282
aVI);
zapisniki
vojnega
sod
a
Vojkove
brigade (IZDG, fase. 282 aV); dopis taba korpusa z dne 3. oktobra 1944; dopis
javnega
toilca
Vojkove
brigade,
sod.
t.
663/44
(IZDG,
fase.
282
aVII);
Tone
Ferenc,
Narodnoosvobodilni
svet
za
Primorsko
Slovenijo
in
njegovo
delo
(Letopis
1957, str. 19).

251

Prate na premiku

Bataljonski in brigadni intendanti so pri kmetih jemali hrano

in druge potrebine po svoji uvidevnosti in zato je nujno pri
hajalo do neenakomerne razpodelitve bremen in obveznosti. Do
gajale pa so se e razne druge nepravilnosti.
Stvari je bilo treba spraviti v red in tako je glavni tab
NOV in PO Slovenije e decembra 1943 dal enotam ustrezna
navodila in ukaze. Odtlej je bilo intendantom prepovedano na
lastno pest pobirati hrano pri ljudeh, temve so to smeli de
lati le prek gospodarskih komisij pri narodnoosvobodilnih od
borih. Te so namre imele e najbolji pregled nad gospodarsko
zmogljivostjo vasi in posameznih kmetov, o obveznostih do voj
ske pa so se najvekrat dogovarjale sporazumno s kmeti. Le
tam, kjer gospodarskih komisij ni bilo, so intendanti lahko ukrepali po svoje, toda tudi takrat so morali paziti, da ne bi
druine celo v primeru, da je lo za domobranske druine
252

zaradi pretiranega prisilnega odkupa trpele pomanjkanja. V vsa

kem primeru so morali za odvzeti material dati veljavno potrdilo.
Zaplemba je bila dovoljena le z odlobo vojakega sodia.
Za intendante v Vojkovi brigadi je bilo z vsakim dnem e
dalje huje ivljenje. Brigada se je najve zadrevala na Cer
kljanskem, toda tam ni bilo ve kje dobiti hrane. Cerkljansko
niti zase ni moglo pridelati dovolj ivea, razen tega so ga z
roparskimi pohodi pustoili e Nemci. Zato so morale hoditi brigadne oskrbovalne skupine po hrano po pet, pa tudi deset ur
dale vse do Rovt. Tam so jih navadno e akale domobranske
patrulje in zasede in marsikdaj so se morali borci vrniti
prazni in celo z rtvami. Bilo je tudi nekaj primerov (na Ledi
nah in entvikogorski planoti), ko so se bili vrnili s hrano,
vendar so jo morali odnesti nazaj k njenim lastnikom, ker se je
izkazalo, da je bil odkup izvren napano.
Posledica nesporazuma je bila zaplemba, ki se je spominja
Maks nidar, nekdanji obveevalec Vojkove brigade:
. .. Naa brigada se je zadrevala na obmoju Sovodnja, ko
mi je nekega decembrskega dne 1944 ef obveevalnega centra
naroil, naj dobim v 1. in 3. bataljonu po dva borca in grem
v patruljo proti Gorenji vasi. Ker je bil sneg, smo se ogrnili z
belimi plai, napravljenimi iz padal.
Ko smo se e vraali prek Hotavelj nazaj, sem spotoma stopil
e k neki nai terenki, tovarii pa so me akali zunaj na cesti.
Medtem ko sem se mudil v hii, so zunaj zaustavili neko e
nico, ki je peljala s seboj precej ivea. Na vpraanje, odkod
prihaja, je zaela zmedeno pripovedovati, da ima moa in sina
pri domobrancih v Gorenji vasi in da je tam na ivilske karte
dobila tudi nekaj ivea, ki ga sedaj pelje domov. Moji tovarii
so ji po vsem tem ive zaplenili, njo pa pustili domov.
Naslednjega dne so me nepriakovano poklicali v tab brigade
in zaeli zaslievati, kako smo prili do ivea. Takrat se je vse
pojasnilo. Zvedel sem, da enica, ki smo ji vzeli ive, moa in
sina ni imela pri domobrancih, temve da je njen mo bil pri
nas v partizanih. enska nam je dala netono podatke zato, ker
nas je bila videla v belih haljah in nas je imela za domobrance.
Kar pa zadeva zaplenjeni ive, smo ji ga seveda takoj vrnili...

Da bi bilo pri odkupih im manj nepravilnosti, so sklenili,

naj se manjih prehranjevalnih akcij obvezno udeleuje tudi
kak lan bataljonskega poveljstva, vejih akcij pa eden izmed
lanov brigadnega poveljstva. e je bilo treba iti po hrano na
ozemlje, ki ga je nadzoroval sovranik, so poskrbeli tudi za
im bolje zavarovanje na poti in med mestom odkupa.

253

Kaj so odkupovali? Najraje ivino, ker je najve zalegla in

jo je bilo tudi najlae spraviti na osvobojeno ozemlje ali na bri
gatine poloaje. Zadovoljni so bili tudi z vsakim drugim ive
em, predvsem pa z moko, fiolom in mastjo. Brigada ni nikoli
imela kakih vejih zalog. Intendanti so bili zadovoljni, e so
imeli hrane vsaj za dva dni naprej. Le tu pa tam so spravili
kako ivine k blinjemu kmetu in ga imeli za elezno rezervo.
Pred premikom so zaloge hrane in kotle razdelili med laje
otovorjene borce, po prihodu na cilj pa so jih ti spet oddali
intendantu. Laglje je bilo tedaj, e je bataljonski prate imel
tudi mule ali e je bilo mogoe organizirati prevoz z vozovi.
Obiajno so borci lahko raunali na dva obroka dnevno,
vasih celo na tri, vekrat pa tudi le na enega ali nobenega.
Tudi to se je dogajalo, da je bilo treba zaradi iznenadnega
sovranikovega napada razliti iz kotlov e kuhano hrano.
Pravih kuharjev sploh ni bilo, temve so se s kuharskim
poslom ukvarjali navadno stareji in bolehni borci, ki jih ni
bilo mogoe s pridom uporabiti kje drugje. Zato pri tako po
manjkljivi izbiri hrane in pri takih kuharjih ni bilo mogoe
priakovati okusnih obrokov. Hrana je bila nezadostna in eno
lina. Na kruh, mleko, jajca in zelenjavo borci sploh niso mogli
raunati in to spada med poglavitne vzroke, da se je razpaslo
icanje po hiah. Komisarji in partijski sekretarji so se na
politinih urah in sestankih na vso mo borili proti tej grdi
razvadi, toda kakega posebnega uspeha pri tem le niso dosegli,
zakaj borci so utili veliko potrebo za izdatnejo in raznovrstnejo hrano. Mnogi izmed njih so videli izhod iz pomanjkanja
le v icanju in to tembolj, ker so se prebivalstvu smilili in
jim je po svojih moeh rado pomagalo.
To je bilo videti tudi ob raznih praznikih cerkvenih in
drugih. Za boi, veliko no, ob dnevu Rdee armade in e ob
drugih prilonostih je cerkljansko, idrijsko in irovsko prebival
stvo kljub splonemu pomanjkanju pripravljalo po celo vozove
raznih daril s priboljki, toplim perilom in drugimi potrebi
nami za svojo vojsko. Borci so bili teh daril vselej zelo veseli,
saj jim ni primanjkovalo le hrane, temve tudi obutve, nogavic,
perila in oblek.2) Stanje se je glede tega nekoliko popravilo
252 )
Iz poroila Vojkove brigade z dne 14. decembra 1944 (IZDG, fase. 282 aV)
je videti, da takrat 25 % borcev ni bilo zadovoljivo obutih, 40 % borcev pa ne
zadostno obleenih.

254

ele v zadnjih mesecih vojne, ko so zaela zaveznika letala razen

oroja in municije spuati tudi uniforme, obutev in perilo.
Zato so morali borci skrajno paziti na svojo opremo, zakaj
v nasprotnem primeru bi ostali razcapani in bosi. Bataljonski
krojai in evljarji so bili nenehno zaposleni, prav tako pa
tudi brigadna evljarska in krojaka delavnica.255)

Propaganda in kulturno-prosvetno delo

Delo propagandnega odseka Vojkove brigade je bilo silno
zanimivo in pestro. Njegovo delovanje se ni omejevalo le na
brigado, temve je zajemalo tudi civilno prebivalstvo, pa celo
sovranika. S im so se torej ukvarjali propagandisti Vojkove
brigade?
Med njihove poglavitne naloge je spadala vsekakor kulturnoprosvetna dejavnost v bataljonih. Spomladi 1944 so na primer
imeli e po vseh bataljonih pevske zbore, enega pa tudi pri
tabu brigade. Po bataljonih in pri tabu brigade so imeli tudi
igralske druine in recitatorje.254) e k temu dodamo, da so
po bataljonih imeli tudi harmonikarje, pri tabu brigade pa kar
majhen ansambel (kitara, violina, harmonika), potem so bili dani
e vsi pogoji za organiziranje kulturnih in zabavnih veerov
ter mitingov. Te monosti so po bataljonih in pri tabu brigade
temeljito izkoristili: samo v tirinajstih dneh so imeli petnajst
kulturnih veerov in trinajst mitingov.255)
Kakni so bili partizanski mitingi? Enega izmed njih, ki so
ga bili priredili julija 1944 v Kamnjah v Vipavski dolini, je
opisal v brigadnem glasilu Naa borba vojni dopisnik Lojze
Bati:
zbranim

No, .kultura, pojdimo! pravi tovari komandant Vojko256)

prirediteljem veernega mitinga. Za ves propagandni od-

253)
Viri: dopis ekonomskega odseka glavnega taba NOV in PO Slovenije z
dne
1.
decembra
1943
(IZDG,
fase.
283I);
poroili
obveevalnega
odseka
Vojkove
brigade z dne 20. in 28. januarja 1944 (IZDG, fase. 282 aIII); dopis taba IX.
korpusa
z
dne
1.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
281II);
Med
Triglavom
in
Trstom,
str. 249.
2s4)
Te
igralske
skupine
so
natudirale
igrice
Nove
ene,
Slovenska
druina,
Skrivai,
Pred
sodnikom,
Mati,
Borba,
Tri
zaostale
ure
ter
Hitler
in
Mussolini.
Meseno
poroilo
propagandnega
odseka
Vojkove
brigade
z
dne
31.
maja
1944
(IZDG, fase. 282 aIV).
255)
Prav tam in poroilo o delu propagandnega odseka Vojkove br gade z
dne 13. junija 1944 (IZDG, fase. 282 aIV).
256) Stanko Petelin-Vojko.

255

sek z vso aro in ropotijo vred uporablja le eno besedo .kultura.

Res krenemo. Zbrani smo e vsi, gremo po cesti in kmalu
prispemo na obronek, odkoder moramo kreniti v dolino. Tu se
odpira prekrasen razgled v Vipavsko dolino. V daljavi je opaziti
ozek trak morja, naega Jadrana. Pred nami je prava lepota raja,
res teko bi nael lepo. Zlati arki zahajajoega sonca objemajo
vrhove avna, ki ponosno kraljuje Trnovskemu gozdu. V dolini
se prino priigati luke, kakor male zvezdice so videti in kar
teko je odmakniti oi od njih. Tam je Ajdovina, Vipava in
druge vasice tja naprej.
Pridemo v vas. Tu je zbranih e precej ljudi. Vesele se naega
prihoda, radovedno nas opazujejo in njihovo prvo vpraanje je
bilo: Kaj pa niste e veraj prili? In povedali so, da so nas e
veraj akali precej dolgo in imeli vse pripravljeno. Kar malo
hude so bile nae tovariice iz vasi, pa smo jih ^potolaili.. .
Dobili smo odlino veerjo, dobro vipavsko vino povrhu in
tovarii so kar areli od veselja.
V
dvorani gredo zadnje priprave h kraju. Pevski zbor je e
ves na odru, pevovodja se postavi prednje in zastor naj se odpre.
Tedaj pa se dogodi nekaj, esar si nihe niti v najbujneji fanta
ziji ne bi mislil z glasnim ropotom se namre podre oder. Tova
rii pevci so vsi na kupu v vdrtini med polomljenimi deskami.
Pevovodja e stoji sam na odru, njegov pevski zbor pa se je
pogreznil. Buen krohot in glasen smeh odmevata po dvorani
prva komina toka izven programa ...
Kaj sedaj? Mi ne klonemo. Nekaj spretnih tovariev je e na
delu in popravljajo. Dvajset minut zamude, saj to pri nas ni ni.
Ura ni na gospod!
Tovari namestnik politkomisarja Gubec257) je nato v kratkem
govoru orisal zbranim pomen nae borbe in se prav iskreno za
hvalil tovariicam ZSM25S) iz vasi, ki so podarile nai brigadi zelo
lepo slovensko zastavo. Zahvalil se je v imenu vseh tovariev bri
gade. Zelo lepo darilo ponosni smo nanj! Buno vzklikanje in
ploskanje je izkazalo priznanje govorniku. Slovenske pesmi zna
ni napevi se razlegajo po mah dvorani, venek slovenskih zadoni.
V srca sama see lepo slovensko petje. Kratka dvodejanka Borba
je ela za njeno odlino izvedbo popoln uspeh. Tudi recitacija
Kovaka je zelo lepo uspela. e ena pesem, nato tri toke alji
vega sporeda, ki so spravile prisotne v izredno razpoloenje, saj
krohota in smeha ni bilo ne konca ne kraja. Toke Mali Liliputanec, Matic in policaj in Kar ni belo, je rno so bile zelo lepo
izvedene. To je sestavljalo odlien uvod k prosti zabavi, ki je
sledila po razvitju prapora in po nai himni.
Za dodatek k sporedu stopi ena od tovariic, zalo dekle, bolj
majhne postave, tovariica Vesna (S. Pavla) in nam prisotnim
deklamira pesem Na narodni dom. Za to njeno pomo k pro
gramu je ela splono priznanje in veseli smo bili njenega pogum
nega nastopa.
257)
258)

256

Ivan Puntar-Gubec.
Zveza slovenske mladine.

Ob zvokih harmonike se zavrte prvi pari, v ritmu valka, kakor

se ne bi dotikali tal, kakor v poletu. Lepa Danica, zlatolasa Slavka
in e mnoge druge, ne vem jim imena, vse se vrte v ritmu melodij
in tudi mi smo veseli, da smo pomagali ustvariti tako veselo
razpoloenje. Naj rajajo, saj s tem pomagamo pozabiti nae vsak
danje skrbi.. .2W)

Mitingi s takim in podobnimi programi so bili za tiste ase

najustrezneja in najpriljubljeneja oblika kulturno-prosvetnega
udejstvovanja in zabave borcev, povezovanja vojske s prebival
stvom, zlasti pa z mladino na terenu.
Vendar to ni bila edina oblika. Izreden pomen je v tem
pogledu imel tudi brigadni tisk. Vojkova brigada je imela
sreo, da je v njenih vrstah bilo dovolj dobrih sodelavcev, ki
so bili vselej pripravljeni napisati kak lanek ali pesem za brigadna in bataljonska glasila. Mednje sodijo zlasti partizanski
pesniki Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar,260) Vinko Sumrada-Rado,261)
Andrej Pagon-Ogarev, Jaro in drugi. Posebej naj e omenimo
vojkovca Matjaa igona, katerega prispevek Partizanova oporoka
je na nateaju Partizanskega dnevnika dosegel prvo mesto262) in
Iva Minattija iz 1. bataljona Vojkove brigade, ki je v tistih dneh
napisal tudi tole pesem:
PRI NAS JE LEPO
Pri nas je lepo,
eprav nam je vasih teko
in so od bedenja rdee oi
in trudnost kot mora nad nami visi.
Pri nas je lepo.
Pa je vasih hudo pri nas:
Takrat, ko k nam pride smrt v vas
in z njo nai najbolji gredo
in vemo, da jih ve ne bo ...
Takrat je hudo pri nas.
Pa je pri nas le lepo.
Saj vemo zdaj, zdaj zacvete
roa svobode in z njimi kot val
bo hitela pomlad preko svobodnih t a l . . .
Takrat bo pri nas e vse bolj lepo.
2ii) Lojze Bati, V Vipavsko dolino na miting (Naa borba, 5. avgusta).
2S9 a) 2e med vojno je izla njegova pesnika zb rka Pesmi borcem s temle
posvetilom:
Junakom v slovo in spomin
zapel svobode zvest je sin.
b) Njegova zbirka partizanskih pesmi Ulaka je izla leta 1967.
c) Partizanova oporoka je objavljena v knjigi Preernova brigada na strani
252.

17 Vojkova brigada

257

Prvo brigadno glasilo je bil Partizanski dnevnik, ki pa ga je

e pred koncem leta 1943 prevzel propagandni odsek divizije. Toda
vojkovci so si takoj ustanovili novo glasilo Za Vojkom.
Prva tevilka ni ohranjena, druga je izla sredi decembra
1943. V njej je bilo najve pesmi. Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar
je prispeval dve (Svetonona vraa in Prisega opolnoi), drugi pa
po eno (Andrej Pagon Gorica, Vinko umrada Otok Rab itd.).
Tudi v tretji tevilki so bili glavni sodelavci isti kot v drugi.
etrta tevilka, ki je izla v februarju 1944, prinaa uvodni la
nek, ki je posveen mobilizaciji, napisal pa ga je brigadni komi
sar Joe Kuk-Branko. Ta tevilka je zanimiva tudi zaradi dveh
Pagonovih lankov: Spomin na ustanovitev brigade Janka PremrlaVojka in Tovariici Drini v spomin. Hkrati s tem lankom je ob
javljena tudi pesem pokojne Mihele kapin-Drine, narodnega he
roja, Jesen. Jaroslav ihak-Jaro, eh po rodu, je prispeval pesem
Stoji v gori partizan.
Jaro se je oglasil tudi v peti tevilki s pesmijo Domovini, v
kateri se opraviuje svoji eki domovini:
. . . Ne zameri, domovina draga,
saj naa bo tudi Tvoja zmaga,
zato prijel sem puko v dlan,
postal slovenski partizan.

V
tej tevilki najdemo tudi sestavek Silvestra Ovsenka-Silva
o nesrei, ko je 28. januarja 1944 pri Gorah naim minerjem med
potjo padla mina na tla in eksplodirala.
Tudi esta tevilka vsebuje ve pesmi. Tako Andrej PagonOgarev v pesmi etrti januar v ireh premilja o vsakdanjem
ivljenju v brigadi:
. . . Na bukovem toru ves izmuen sedim,
ivljenje premiljam, ki te dni ga ivim,
zdaj borba, zdaj pesem, zdaj lanek za list,
to program nae borbe je kristalno ist...

Silvester Ovsenk je v kraji rtici opisal ljubezen dveh bra

tov partizanov do istega dekleta, ki pa se kona alostno: ko ju
pride obiskat, se enemu izmed njiju po nesrei sproi puka in
krogla smrtno rani dekleta.
Partizan Gustelj v pesmi Zvezda
ljudstva z naim bojem za osvoboditev:

povezuje

. . . Tam dale na vzhodu zvezda ari

in vabi nas v svetle gradove,

258

boj

sovjetskega

tlaani Slovenci, k oroju zdaj vsi,

zlomite stoletne okove!

V
sedmi tevilki Za Vojkom je nekaj spominov na trake
zapore, razne boje, bombardiranje Cerknega itd., med prispevki
pa je tudi pesem Otona Vrhunca-Blaa Ostrovrharja Do svobode:
. . . Pod jarmom tujim, tiso tristo let,
le hlapec bil je narod moj,
tlaanil tujcu je oe, ded,
iz roda v rod, v nepokoj . . .

Zadnja, osma tevilka, je vsa posveena narodnemu heroju

Janku Premrlu-Vojku. Ilustriral jo je e omenjeni Francoz Pierre
Ogier iz Marseilla, pri tiskanju pa je pomagal tudi Alzaan Alfred
Homy, ki je bil jeseni 1943 e nemki oronik v Poljanah in hkrati
tudi na obveevalec. Potem ko mu je zaelo postajati vroe, je
pobegnil v partizane.
Zanimivi so spomini nekdanjega vojnega dopisnika in efa
propagandnega odseka Vojkove brigade Ogareva o tem, kako so
zbirali prispevke in tiskali glasilo Za Vojkom:
. . . V mapi prispevkov za prihodnjo 7. tevilko brigadnega
glasila Za Vojkom je zevala velika praznina, tevilka bi morala
iziti imprej. Ni bilo izgovora, da tovarii neradi piejo. Zaradi
stalnih premikov in borb skoraj ni asa, da bi se lovek zbral in
v miru vrgel na papir nekaj vtisov. Ko sem tovariu Blau povedal,
da imam teave za gradivo, je bil takoj pripravljen pomagati.
'Napisal ti bom nekaj za uvod, nekaj monega.
In res. Bil je prvi, ki je izroil svoj prispevek Skozi grobove
gre narod v ivljenje. Razen tega je dal e daljo pesnitev Do
svobode. Obljubil je, da bo naroil e komisarju Radou Ivanovu
(Vinku umradi), da bo kaj napisal. Sam sem pa podrezal vojnega
dopisnika in brigadnega zdravnika dr. Joca (Joeta Beka), naj
priskoita na pomo. Ze po nekaj dneh se je mapa z gradivom
odebelila. Sam sem napisal dva prispevka. Propagandni odsek Voj
kove brigade mitraljiran in Spomini terenca. Brigadni komisar
Rado je napisal daljo pesem urgi, dr. Joco pa Barometer pada.
Ne spominjam se ve, kdo je bil drugi Joco, ki je napisal sestavek
Grozilno pismo.
Gradivo smo zaeli pretipkavati na matrice pri Kosu na Kladju
dne 17. marca. Drugi dan zjutraj je bil propagandni odsek brigade
mitraljiran. Nae delo smo morali prekiniti. Gradivo smo pospra
vili v nahrbtnike in ga ve dni prenaali semtertja po viinah
Cerkljanskega vrha, Ledin in Mrzlega vrha. Medtem se je brigada
premaknila na Otlico. Tu smo nadaljevali s pretipkavanjem gra
diva na matrice. Drugi dan se je vsa brigada znova premaknila
na Pivko in se ustavila v smrekovem gozdu nad mihelom. Mono

17*

259

je deevalo in de nam je pokvaril precej papirja. Zato smo se

premaknili v neko hio nad mihelom.
Sklenili smo, da mora tevilka imprej iziti. Borci v brigadi
e teko akajo, kaj jim bomo novega napisali.
Sredi najvejega dela so zaeli Nemci z minami obstreljevati
vas. Dve mini sta zadeli tudi hio, v kateri smo tiskali nae glasilo.
Na hitro smo pospravili vse v nahrbtnike in se umaknili v gozd
nad vasjo. Tu smo se pridruili borcem, ki so e bili na poloajih.
Ker smo se ponovno odpravili na pohod, smo morali tiskanje
glasila znova odloiti. Po skoraj 24-umem pohodu smo se ustavili
na Predmeji. Tam smo poivali en dan. Drugi veer smo v poa
stitev tretje obletnice ustanovitve OF pripravili in zagali devet
kresov. Na predveer praznika smo bili znova na pohodu proti
epovanu. Od tam smo zveer 27. aprila odli na Cerkljansko.
Tam smo dokonali tiskanje brigadnega glasila in ga po kurirjih
razposlali po bataljonih in na teren . . .

Z osmo tevilko je glasilo Za Vojkom prenehalo izhajati,

zamenjala pa ga je Naa borba. Ta je izhajala pogosteje, pa tudi
po vsebini se je mono razlikovala od svojega predhodnika. V
njej je bilo manj literarnih poskusov in pesmi, ve pa podatkov
o bojih in vojnih reporta.2)
Naj omenimo e to, da sta svoji glasili imeli tudi 1. in 3.
bataljon (brkone pa tudi 2. bataljon, vendar ni ohranjen noben
primerek). Prvi bataljon je izdajal V borbo, 3. bataljon pa V
svobodo. Medtem ko je brigadno glasilo ciklostilirano, sta ba
taljonski tipkani na pisalni stroj, risbe pa so barvne. Po vsebini
je najve spominov na prihod v partizane in na prvi boj ter
nekaj pesmic.
Brigadna in bataljonska glasila so izhajala vse do jeseni 1944,
ko je prilo glede tega do temeljitih sprememb. Propagandni
odsek se je mono skril, glasila so po smernicah glavnega taba
NOV in PO Slovenije opustili, njihove naloge pa je prevzelo osred
nje in pokrajinsko asopisje, ki ga ni ve primanjkovalo, pa tudi
sicer je bilo za takratne razmere na visoki ravni. V bataljonih in
brigadah so odslej imeli le e tako imenovane epne in stenske
asopise, toda iz Vojkove brigade ni ohranjen, al, prav noben
izvod.
Kulturno-prosvetno ivljenje v brigadi je bilo e nadalje zelo
razgibano. Tako so na primer samo v prvi polovici decembra 1944
priredili sedem mitingov in prav toliko zabavnih veerov za voj
sko, po bataljonih pa so imeli tri pevske zbore, osem epnih in
devetnajst stenskih asopisov.
260)

260

Nekatere izmed njih so ponatisnjene tudi v tej knjigi.

Brigadni propagandni odsek je tiskal, dokler je e imel teh

niko, tudi razne propagandne letake in tiskovine,261) kasneje pa
je delo prevzela divizijska tehnika.
S tako raznovrstnim udejstvovanjem je brigadna propagandna
sluba, ki je delovala po navodilih politinega komisarja, odigrala
silno pomembno vlogo ne le v brigadi, temve tudi med civilnim
prebivalstvom povsod, kjerkoli se je zadrevala.2)

ZALEDNI VOJAKI ORGANI

NA CERKLJANSKEM IN IDRIJSKEM
(Skica 1)

Poveljstvo IX. korpusa je 23. januarja ukinilo komando idrij

skega podroja, ker je bilo potrebno na teritoriju te komande
zaradi mone nemke aktivnosti ustanoviti borbene enote, to je
odrede. Iz komande tega podroja smo formirali dva odreda, ki
e delata. To sta Dolomitski odred in Idrijsko-tolminski odred.263)

Komande podroij in komande mest

Glavni tab NOV in PO Slovenije se z ukinitvijo podroij
ni strinjal in je zahteval njihovo obnovitev. Posledica tega je
bila, da je bila dva meseca kasneje spet vzpostavljena komanda
idrijskega podroja. Takoj zatem so ustanovili komando vipav
skega podroja, v juliju 1944 komando tolminskega podroja,
v zaetku septembra 1944 pa e komando gorenjskega podroja.

261
) Samo v maju 1944 je brigadna tehnika natisnila 3108
letakov, 150 vabil za mitinge, 140 izvodov partizanskih pesmi in
tiskovin (Kronika Vojkove brigade IZDG, fase. 281I).

raznih propagandnih
787 raznih drugih

262

)
Viri: meseno poroilo propagandnega odseka Vojkove brigade z dne
31.
maja
1944
(IZDG,
fase.
282
aIV);
poroilo
o
delu
propagandnega
odseka
Vojkove brigade z dne 13. junija 1944 (prav tam); poroilo Vojkove brigade z dne
14.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
282
aV);
dopis
okrajnega
obveevalnega
oddelka
Poljane
z
dne
7.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
282
aIII);
Partizanski
dnevnik,
5.
januarja
1944;
Za
Vojkom,
t.
28
(IZDG);
V
borbo
in
V
svobodo
(IZDG);
Ivo
Minatti, Pri nas je lepo (IZDG, fase. 252III); Lojze Bati, V Vipavsko dolino na
miting.
Naa
borba,
5.
avgusta
1944
(IZDG);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
Oto
Vrhunec-Bla
Ostrovrhar,
Pesmi
borcem
(arhiv
Andreja
Pagona-Ogareva); spomini Andreja Pagona-Ogareva.
263) Poroilo taba IX. korpusa z dne 1. februarja 1944 (Zbornik VI, knjiga 11,
dok. t. 2).

261

Vsa ta zaledna poveljstva so sprva spadala pod oddelek za

zaledje IX. korpusa, ki pa se je 1. junija 1944 preimenoval v
Vojno oblast IX. korpusa.26')
Komanda idrijskega podroja je sprva imela tri komande
mest (Vojsko, Cerkno in epovan), toda v marcu se je tem pri
druila e komanda mesta rni vrh.
S im so se ukvarjale posamezne komande mest?
Komanda mesta Cerkno je imela izmed vseh tirih komand
v idrijskem podroju e najve dela in je bila zato tudi najtevil
neja. Pod njeno poveljstvo sta spadala 102 moa.265) Izmed teh
jih je bilo tirideset v eti, tirje so bili zaposleni v etapni kuhinji,
obrtnikov je bilo est, kurirjev in telefonistov tudi est, dva sta
bila bunkeraa, eden pa kontrolor mlinov. Razen ojega poveljstva
(9 mo) je komanda mesta Cerkno imela e partizanske strae
na Bukovem (15 mo) za nadzorstvo Bake grape, v Dolenji Tre
bui (10 mo) za kontrolo smeri proti Sv. Luciji in na elinu (9
mo) za kontrolo smeri proti Idriji. V njeno obmoje namre ni
spadalo le Cerkljansko, temve tudi Bukovo in entvikogorska
planota.
Skoraj enako mona je bila tudi komanda mesta epovan,
medtem ko sta bili komandi mesta rni vrh (dokler je niso uki
nili) in Vojsko (kasneje se je preimenovala v komando mesta
Idrija) nekoliko ibkeji.
Med poglavitne naloge vsake komande mesta je spadala
mobilizacija vojnih obveznikov, pa tudi razhajkancev. Mobilizirale
so vse moke med 17. in 45. letom starosti. Novince so najprej
pregledali zdravniki in ugotovili, e so sposobni za operativno
vojsko. Vse druge razen tistih, ki so bili povsem nesposobni
so razporejali po zalednih enotah in ustanovah. Novincev je bilo
edalje manj, saj so jih e prejnje mobilizacije mnogo pobrale,
veine fantov pa ob kapitulaciji Italije sploh ni bilo domov in
so se prikljuili prekomorskim brigadam. Zato je uspelo od
2^)
Pod Vojno oblast IX. korpusa jc septembra 1944 spadalo 1738 ljudi. Izmed
njih
je
bilo
v
odsekih
(za
promet,
ekonomski,
sanitetni
in
mob
lizacijski)
28,
v
delavnicah,
kurirjev
in
telefonistov
266,
v
idrijskem
podroju
391,
v
gorikem
podroju 826 in v kobarikem podroju 227 ljudi.
265 ) Sestava komande
mesta Cerkno z dne 6. decembra 1944 (IZDG,
fase.313
CI). tevilno stanje se
ie nenehno spreminjalo. Zato navajamo
e enpodatek:
v oktobru 1944 je imela
Komanda idrijskega podroja 708 mo,
izmed teh
na
komandi
mest
Cerkno
94,
Idrija
41
in
epovan
75.
Pri
komandah
mest
so
bili
tudi delavski vodi, in sicer je ta v Cerknem imel 61, pri komandi mesta Idrija
73
in
pri
komandi
mesta
epovan
50
mo.
Neposredno
pod
poveljstvom
idrijskega
podroja
pa
je
spadal
e
delavski
bataljon
NOVGRAD
(narodnoosvobodilna
vojna
gradnja) z 261 momi.

262

junija do oktobra 1944 mobilizirati na obmoju idrijskega rajona

193, na obmoju cerkljanskega rajona pa le 36 novincev.
Ko so konec oktobra 1944 ugotavljali, koliko imajo e vojakih
obveznikov doma, koliko pa jih je e v nai vojski, so prili
do tehle tevilk:
v idrijskem rajonu (brez mesta) je bilo 705 vojakih ob
veznikov, toda v NOV jih je bilo le 344 ali 49 %. Doma se jih je
zadrevalo e 80 (med njimi so bili tudi pohabljeni, bolni, nemi,
slepi itd.), medtem ko se jih 281 ob kapitulaciji Italije ni vrnilo
oziroma zanje niso vedeli, kje se trenutno zadrujejo (veina
izmed njih je vstopila v prekomorske brigade, ki so jih leta 1944
prepeljali v Dalmacijo);
v rajonu Cerkno je bilo izmed 1242 obveznikov 499 v NOV
(36%), 101 doma in 789 neznano kje;

v rajonu Bukovo so bili izmed 559 vojakih obveznikov v

NOV samo 103 ali 30 %, doma 26, za 210 pa niso vedeli, kje so.
Ubenikov in domobrancev je bilo iz teh krajev sorazmerno
malo. Za Idrijo ni podatkov, toda na Cerkljanskem je bilo takih
le 11, na Bukovskem 36 in na entvikogorski planoti 23.
Mobilizacija je v redu potekala in o ugledu nae zaledne
vojake oblasti pria dejstvo, da so na njene pozive prihajali
na nabore tudi vojaki obvezniki iz okupiranih krajev (iz rajona
Baa je novembra prilo kakih sto mo). Toda velika veina
vpoklicanih je bila za operativno vojsko nesposobna. Tako so na
primer v zaetku novembra 1944 ob zdravnikem pregledu mo
bilizirancev ugotovili, da je izmed 67 vpoklicanih le 9 sposobnih
za operativno vojsko, 7 za partizanske strae in 16 za delavske
enote, medtem ko so morali 35 mobilizirancev poslati domov.
Izmed 100 mo, ki so prili iz Bae, je bilo za vojsko sposobnih
le 14 mo.
Pri komandah mest so imeli tudi posebne delavske vode in
ete, sestavljene iz mobilizirancev, ki so bili za operativno vojsko
nesposobni. Te enote niso bile oboroene, uporabljali pa so jih v
najrazlineje namene: za prevoze, onesposabljanje cest, popra
vilo mostov in cest na osvobojenem ozemlju (v te namene so
uporabljali tudi posebne pionirske vode), predvsem pa za pomo
prebivalstvu pri popravilu poruenih in poganih domov.
Komanda mesta Vojsko je imela junija 1944 delavski vod, v
katerem je bilo 29 mo. Z njim je organizirala prevoz hlodov na
age v Kanomlji in Gorenji Trebui, odtod pa so deske prepeljali

263

Partizanski kamion v Cerknem

na ebrelje in Jagre, ki jih je bil okupator v prvi polovici

junija povsem pogal. Razen age je ta komanda mesta imela e
evljarsko, mizarsko, kolarsko in kovako delavnico.
Pri vseh komandah mest so delovale tudi tako imenovane
etapne kuhinje, kjer so se hranili vsi, ki so bili na slubeni poti.
Samo v Cerknem so izdajali po 80 do 100 obrokov dnevno. Podob
no je bilo tudi drugod, tako da so na obmoju idrijskega podro
ja samo v drugi polovici aprila 1944 izdali 1708 prehodnikom 4892
obrokov hrane.
Posebno pozornost so komande mesta posveale vpraanjem,
ki zadevajo higieno in zdravstvo nasploh. e v maju 1944 so pri
vseh komandah delovale ambulante, v katerih je samo v 14 dneh
iskalo pomo 207 oseb. Pri teh ambulantah so imeli tudi antiska-

264

bine postaje za razuevanje in razkuevanje. Sprva so bile na

menjene le za osebje vojakih zalednih ustanov in enot, kasneje
pa jih je uporabljalo tudi prebivalstvo in vojska. Tako so prepre
ili irjenje raznih infekcijskih bolezni. Spomladi 1944 so namre
ugotovili le nekaj primerov gripe in en primer TBC. Tudi pri
civilnem prebivalstvu je bilo stanje e mnogo bolje in ni bilo ve
toliko uivosti in srbeice kot poprej, eprav zunanja higiena
(ureditev strani in gnojnih jam) e ni bila zadovoljiva.
V okolici Cerknega so imeli celo terensko apoteko. Zdravila
so nabavljali na okupiranem ozemlju, medtem ko so sami izdelo
vali mazilo proti srbeici in tudi milo.
V Cerknem so imeli tudi posebno prometno-informativno pi
sarno (na progi CerknoDolenja TrebuaepovanLokve so
imeli trikrat dnevno avtobusno oziroma kamionsko zvezo). Prihod
prvega avtobusa v Cerkno je bil za vse, zlasti pa za otroke
izreden dogodek.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko so se po cerkljanskih ulicah
nenadoma zaeli poditi otroci in vlaiti za seboj svoje mamice in
oete. Kaj neki se je zgodilo? Vse je drlo tja pred obinsko po
slopje
in
vpilo:
,Korjera,
korjera!
Pred
obinskim
poslopjem
se je pravkar ustavila lepa, modra ,korjera, katero so Cerkljami
poznali e iz asa okupacije in ki jih je vozila v Idrijo in Sv.
Lucijo. In ta .korjera je zopet v Cerknem. Lica Cerkljanov so
izraala skrit ponos. Korjera simbol blinjega povratka miru
in lepih asov. Pa lahko povemo Cerkljanom, da bo res kmalu
po cerkljanskih ulicah vozil nov avtobus, ko bo nastopila prava
svoboda.266)

Prometno-informativna pisarna je uvedla pregled tudi nad

noitvami. To je bilo nujno, saj je v Cerknem vsako no iskalo
prenoia povpreno po 120 prehodnikov. Ker je bilo Cerkno
porueno, so jih morali sprva poiljati prenoevat v okolike vasi.
V decembru 1944 so jim e v samem Cerknem pripravili devet
prostorov, v katerih je lahko hkrati prespalo 180 oseb. Vendar
so smeli tu prenoevati le tisti, ki so se bili poprej razuili.
Idrijskega podroja je bilo sicer 11. novembra konec, ker so
ga prikljuili gorikemu (prejnjemu vipavskemu) podroju, toda
komande mesta Cerkno, Idrija in epovan so ostale in delovale
kot poprej.
Kar zadeva zaledno vojako oblast na Gorenjskem, je za
svoje delovanje imela neprimerno slabe pogoje kot pa ta, ki je
delovala na osvobojenem ozemlju onstran nekdanje jugoslovan
266)

Partizanski dnevnik, dne 3. februarja 1944.

265

sko-italijanske meje. Tudi komanda gorenjskega podroja je ime

la komande mesta (od oktobra 1944 komandi mesta kofja Loka
in iri, od novembra komande mesta Kranj, Tri, Bohinj, Radov
ljica in Jesenice, od januarja 1945 dalje e komando mesta Bled.
Toda te komande so morale delovati ilegalno, pa tudi majhne so
bile (do 35 mo). Razen teh komand je imela komanda gorenj
skega podroja, ki se je zadrevala na obmoju Dave in Farjega
potoka e bataljon NOVGRAD z 80 borci in nekaj delavnicami.
Celotna komanda z vsemi svojimi sestavnimi deli januarja 1945
ni imela ve kot 193 mo.2")

Delavnice in druge ustanove

Cerkljansko je postalo zaledna baza Triglavske divizije e v
pozni jeseni 1943. Kasneje je tab IX. korpusa del divizijskih de
lavnic in skladi prevzel pod svojo upravo, jih raziril in jim
pridruil e nove. Vasi so bile polne partizanskih obrtnikov,
skladinikov, intendantov itd., zlasti po ustanovitvi korpusne
vojne oblasti in od poletnih mesecev 1944 dalje, ko je bilo treba
zaradi edalje pogostejih sovranikovih ofenziv na obmoju
Trnovskega gozda in epovanske doline preseliti na Cerkljansko
e del delavnic in skladi, ki so jih bili dotlej imeli tam. Tako
se je gnea po cerkljanskih vaseh e bolj poveala.

267)
Viri: odredba taba IX. korpusa z dne 23. januarja 1944 (Zbornik VI,
knjiga 10, dok t. 133); poroilo taba IX. korpusa z dne 1. februarja 1944 (Zbor
nik VI, knjiga 11, dok. t. 2); obvestilo odseka za zaledje IX. korpusa z dne 23.
marca
1944
(Zbornik
VI,
knjiga
12,
dok.
t.
57);
dopis
vrhovnega
taba
NOV
in
PO Jugoslavije z dne 23. februarja 1944 (IZDG, fase. 267I); dopis odseka za
zaledje
IX.
korpusa
z
dne
27.
marca
1944
(IZDG,
fase.
281II);
poroila
odseka
za zaledje IX. korpusa z dne 14., 29. in 30. aprila 1944, 14. in 30. maja 1944
(IZDG,
fase. 267I);
dopis
vojne
oblasti
IX.
korpusa
z
dne
4.
julija
1944
(IZDG,
fase. 227III); poroila vojne oblasti IX. korpusa z dne 18. julija 1944, 15. sep
tembra
1944
in
7.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
302V);
dopisa
komande
idrijskega
podroja z dne 24. in 25. oktobra 1944 (IZDG, fase. 313 CI); dopisa vojne obla
sti IX. korpusa z dne 18. decembra 1944 in 28. januarja 1944 (IZDG, fase. 302III);
poroili komande gorenjskega podroja z dne 31. oktobra 1944 in 28. januarja
1945 (IZDG, fase. 302III); poroilo komande mesta Cerkno z dne 22. oktobra
1944
(IZDG, fase. 313 CI); poroila komande mesta Cerkno z dne 24. junija 1944
in 7., 20. in 28. novembra 1944 (IZDG, fase. 313 CI); sestava komande mesta
Cerkno
z
dne
6.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
302III);
14-dnevna
poroila
koman
de
mesta
Cerkno
iz
obdobja
oktober
1944

februar
1945
(IZDG,
fase.
302III);
poroilo
komande
mesta
Vojsko
z
dne
12.
junija
1944
(IZDG,
fase.
313
CII);
14-dnevna
poroila
komande
mesta
Idrija
iz
obdobja
oktober
1944

februar
1945
(IZDG,
fase.
302III);
Lojze
Poun,
Zaledna
vojaka
oblast
v
zahodnih
predelih
Slovenskega
primorja
(Letopis
1958,
str.
157188);
Partizanski
dnevnik,
3.
febru
arja 1944.

266

Delavnice so se pogoste selile iz kraja v kraj in zato je

skoraj nemogoe ugotoviti, koliko jih je v posameznih obdobjih
bilo. Znani pa so podatki vsaj za zaetek leta 1945. Razen ustanov
in enot, ki so spadale pod komando mesta Cerkno je tam bilo
e mnogo drugih korpusnih zalednih enot in ustanov. Med njimi
so tudi mehanine delavnice, ki so zaposlovale 103 osebe, korpusna premina bolninica s 109 ljudmi, 2. bataljon NOVGRAD,
v katerem je bilo kar 357 mo, skladie A s 139 zaposlenimi itd.
Skladie A so pravzaprav sestavljale najrazlineje delavnice,
kar je videti tudi po poklicih zaposlenih. Tam je bilo 54 evljar
jev, 9 krojaev, 6 sedlarjev, 15 ivilj, 5 kuharic, 8 voznikov, 7 bunkeraev (skladinikov), 4 drvarji, 3 milarji, 2 mlinarja, 4 peki,
15 usnjarjev in drugih.
Najve delavnic in skladi je bilo po vaseh, ki lee med
Cerknim in 1622 metrov visokim in teko prehodnim Poreznom
v Trebenah, Poah, Gorjah, Labinjah, pa tudi v Poljani in
Novakih. To pa zato, ker so bile manj kot druge vasi izpostavljene
iznenadnim sovranikovim napadom. Sovranik je namre na
vadno vdiral v Cerkno vzdol ceste IdrijaelinCerkno, ez
Cerkljanski vrh ali pa iz Bake grape ez Bukovo. V vsakem
takem primeru so bila vodstva delavnic pravoasno obveena
in so imela dovolj asa, da so pospravila in poskrila svojo robo.
V
neposredni bliini delavnic so imeli tudi skrivne bunkerje,
kamor so v primeru nevarnosti spravili material in orodje. Samo
v Trebenah je bilo enajst po nekaterih podatkih pa celo se
demnajst takih bunkerjev velikosti 3 x 3 x 3 metre. Izkopali
so jih v zemljo, obloili z deskami in streno lepenko, za vhod
pustili prav majhno in dobro prikrito odprtino, jih zametali s
prstjo in na njih zasadili grmovje. Pri gradnji takega bunkerja
so sodelovali najve po trije borci. To pa zato, da bi zanje vedelo
im manj ljudi. Nekateri bunkerji so bili celo zaminirani, da ne
bi mogli nepoklicani vdreti vanje. S takimi ukrepi so dosegli,
da Nemci niso skoraj nikoli odkrili nobenega bunkerja vse do
zadnje ofenzive v marcu 1945. Takrat so nali vse razen dveh.
Vsekakor je bilo evljarske, krojake in druge take delavnice
precej lae zamaskirati in prikriti pred sovranikom kot pa oro
arske in mehanine delavnice. Te so bile veje in opremljene
tudi e s tekimi stroji (elektromotorji, strunicami, vrtalnimi
stroji itd.), razen tega so potrebovale e elektrini tok. Sprva so
jih imeli kar v Cerknem, kjer so opravljali tudi vsa potrebna

267

strugarska, kovaka in livarska dela. e jeseni 1943 so delavnico

preselili najprej v Trebene, nato pa v Planino. Toda tudi tam
ni bila dovolj varna, pa so jo premestili v Orehovsko grapo,
nato v Ravne, nazadnje pa v podzemne kaverne pri Zakriu, kjer
so jo Nemci aprila 1944 odkrili in uniili. Odtlej so ustanovili
e ve delavnic, vendar raje manje in na raznih krajih, kot pa
da bi jih osredotoali in tvegali njihovo unienje.
Na Cerkljansko so zaveznika letala e prvo zimo od 1943 na
1944 odvrgla precejnje koliine raznega vojakega materiala,
e ve pa drugo zimo. e je lo za obutljiveji material, so
ga spuala s padali. Uniforme, perilo in manj obutljive pred
mete so odmetavala v velikih posodah, vendar brez padal. Poseb
ne ekipe so odvrene poiljke pobirale, jih pregledovale in raz
deljevale ali shranjevale v skladia. Zato je v Cerknem bila tudi
meteoroloka postaja, ki je zavezniki bazi v Bariju sporoala
vremenske razmere na Cerkljanskem.
Cerkno je bilo izredno pomembno prometno kriie, zakaj
skozenj so peljale tudi skoraj vse poti na Gorenjsko. Prav z
Gorenjsko pa je bil vselej silno ivahen promet. V tej smeri niso
hodile le operativne enote, temve tudi razne delavske in trans
portne enote, ki so iz Bohinja ter okolice Bleda in Kranja pre
naale ive za bolninice in druge zaledne enote in ustanove na
Cerkljanskem. Kljub temu pa je vse do konca leta 1944 najve
ivea prihajalo iz Vipavske doline, odkoder so ga dovaali z
vozovi in kamioni.26*) Od decembra 1944 dalje je bila ta smer
zaradi neprestanih sovranikovih ofenziv zaprta, Cerkljansko pa
je bilo odtlej glede prehrane navezano izkljuno na Gorenjsko.
Iz Cerknega so na vse strani peljale tudi partizanske tele
fonske zveze. Sprva je bila centrala v vojanicah, vendar so jo
Nemci 27. januarja 1944, ko so bili vdrli v Cerkno, nali in jo
uniili. Nato so centralo imeli v skritem bunkerju zunaj Cerkne
ga. Od tod so le telefonske napeljave v vse blinje vasi (Poljano,
Gorje, Bukovo, ebrelje, Otale), razen tega pa tudi ez Cerk
ljanski vrh proti irem, ez Novake na. Martinj vrh in ez Tre
buo in epovan proti Predmeji nad Vipavsko dolino. Telefonsko
omreje se je edalje bolj irilo. Pred koncem vojne so bile v
vzhodnem delu Slovenskega Primorja in na Gorenjskem partizan
268
) Samo med
povanLokve
prepeljali
ton raznega materiala.

268

15.
z

oktobrom in 31. decembrom 1944 so na progi CerknoCeavtobusom

in
estimi
kamioni
20.200
potnikov
in
853

ske telefonske centrale na Martinj vrhu, Blegou in v Cerknem

(dve), telefonske postaje pa v Novakih, Labinjah, Gorjah, Zakriu,
Orehku, elinu, Otaleu, ebreljah itd.
Nemcem dobro organizirano partizansko zaledje ni moglo
ostati prikrito. Kadarkoli so vdrli na Cerkljansko, so si bolj
kot partizanske enote prizadevali odkriti bunkerje, delavnice in
bolninice. e pa vse do zadnje ofenzive tik pred koncem vojne
niso dosegli glede tega nobenega vidnejega uspeha, gre zasluga
za to visoki zavesti tamkajnjega prebivalstva, ki je znalo kljub
sovranikovemu strahovanju skrivnosti o partizanskih bazah
ohraniti zase.9)

Franja in Pavla
Ugotovitev, da sta bila obstoj in delovanje partizanskega
vojakega zaledja v veliki meri odvisna od zavesti prebivalstva
na osvobojenem ozemlju, e prav posebej velja za najveji parti
zanski bolninici na Primorskem SVPB Franjo in SVPB
Pavlo.) To sta bili sorazmerno veliki ustanovi s sto in ve
ljudmi, ki jih ob sovranikovih vdorih ni bilo mo spraviti v
podzemne bunkerje, za njuno lokacijo pa je vedelo na stotine
borcev in domainov. Toda kljub temu ni bilo nikogar, ki bi ju
Nemcem izdal; tako sta bolninici doakali svobodo, ne da bi ju
Nemci odkrili in uniili, eprav so se bili nekajkrat znali e
prav blizu.
Sedaj vsem znana partizanska bolninica Franja je nastala
v zadnjih dneh leta 1943 v skoraj nedostopni soteski planinskega
hudournika v neposredni bliini Novakov in komaj kilometer
dale od ceste CerknoNovaki.
Vso me je prevzela divja krasota navpinih skalnatih sten,
so bili prvi vtisi zdravnice Franje Bovc-Bidovec, od katerih so
visele ve metrov dolge rumenkaste in zelenkaste svee, zdruujo
se nekje v najlepi zastor, kar si jih lovek more misliti. Neugnani
hudournik, katerega smo vekrat prekali, si je na nekem mestu
265) Viri: dopis vojne oblasti IX. korpusa z dne 27. oktobra 1944 (IZDG, fase.
277I); dopisa vojne oblasti IX. korpusa z dne 12. januarja 1945 in 10. aprila
1945 (IZDG, fase. 282I); Trebene, Oroarske delavnice, Bunkerji v Trebenah, Labinje, Strojarna, Spuanje padal, Mehanina delavnica, Te
legrafske
postaje,
Radiomehanina
delavnica
in
Telefonske
zveze
na
Cerkljan
skem (Mestni muzej v Idriji); Osvoboditev Slovenskega primorja, str. 5256.
270)
SVPB
(slovenska
vojaka
partizanska
bolninica)
Franja
se
je
imeno
vala
po
njeni
upravnici
dr.
Franji
Bovc-Bidovec,
SVPB
Pavla
pa
po
upravnici
dr. Pavli Jerini-Lah.

269

izdolbel ozek kanal in padal deset metrov globoko v strmem slapu,

se spodaj zbiral v majhen tolmun, nato ponovno padal prek strme
skale, razbit v tiso arkov, se naposled umiril in tekel kot ponien
studenek med skalami. Ob strani prekrasnih slapov smo se dvi
gali po pet metrov visokem stopniu, ki je bilo poloeno od skale
do skale, v razdalji deset metrov, podprto z visokimi hlodi, na
slonjenimi na navpino skalo; toda pot prek stopnic se mi je
zdela vendar negotova. Ob zgornjem slapu je bilo enako stopnie,
obe pa sta bili povezani s stopnicami, vsekanimi v skalo. Marsikaj
je tu e napravila vztrajna partizanska roka, najve pa tisoletna
vztrajnost narave, ki je izdolbla najbolj varno in najbolj divjo
grapo, kar jih je, mislim, na Primorskem.')

Prvi baraki je kmalu sledila druga, njej pa kasneje e vrsta

novih, kolikor je pa bilo prostora v ozki soteski. Konec januarja
1944 se je v tej edinstveni bolninici e lahko zdravilo po pet
deset bolnikov ali ranjencev hkrati.
V
hudi nevarnosti se je bolninica Franja znala v drugi
polovici aprila, med nemkim vdorom v Cerkno, ko tam v bliini
ni bilo nobenih operativnih enot in ko so Nemci lahko mirno
preiskovali celotno obmoje, da bi odkrili partizanska skladia
in bolninice. e prvega dne nemke hajke, 17. aprila, je padel
portvovalni bolniar Gaper, ki je s priblino uro oddaljene
javke spravil na varno vse ranjence, razen dveh, ki se nista
hotela nikamor umakniti. Ko se je navzlic temu vrnil ponju, so
jih nali Nemci in pobili. V tistih dveh dneh so bili Nemci e ob
samem vhodu v bolninico, vendar v sotesko niso rinili. e pa bi,
potem bi se morale oglasiti tudi strojnice iz estih bunkerjev,
katerih namen je bil varovati bolninice pred sovranikovimi vsi
ljivci. Seveda bi do tega prilo ele v skrajni sili.
Ko so se Nemci 19. aprila s plenom, ki so si ga bili nabrali
v blinjih vaseh, umaknili, so v Franji e mislili, da je nevarnost
tokrat mimo. Toda 25. aprila je iz smeri Dave prila neka
sovranikova patrulja pred bolninico s severne strani. Ni bilo
drugega izhoda: zavrniti jo je bilo treba s silo. Br ko se je iz
bunkerja na hribu oglasila strojnica, so Nemci zbeali. Ker pa
se je baje iz nasprotne strani bliala kolona z 200 sovranikovimi
vojaki (kasneje so ugotovili, da to ni res), so sklenili bolninico
izprazniti. Pri tem delu so bolnikemu osebju pomagali gojenci
oficirske ole in borci korpusne artiljerije. Opravilo so uspeno
konali e do zore, toda sedaj so vsi vedeli, kje je naa bolninica.
271
)
Dr.
Franja
Bovc-Bidovec,
Odlomki
kronike
SVPB
Franja
od
23. decembra 1943 do 5. maja 1945 (Hronike o radu sanitetske slube
oslobodilakom ratu 19411945, 10. zvezek, Beograd 1967).

270

ustanovitve
u narodno-

Kljub temu so sklenili, da bolninice ne bodo opustili in prav

so storili. Bolninice ni tedaj ne kasneje nihe izdal.
Nato so se spet lotili gradnje. Mnoile so se barake za ranjen
ce in osebje, naselje je dobilo iz lastne centrale elektriko, hkrati
pa so se tudi utrjevali. Poleti 1944 je bolninico po najblijih
vrhovih obkroalo e est bunkerjev za lahke in trije bunkerji za
teke strojnice. Najveja pridobitev, ki so se je najbolj razveselili,
pa je bil nedvomno rentgenski aparat. Dobili so ga iz Zirov.
Tako je bolninica Franja ivela in delovala vse do zadnje
sovranikove ofenzive marca 1945, ki je bila za 107 ranjencev in
bolnikov, kolikor jih je bilo takrat v njej, huda preizkunja.
Spet so se morale oglasiti strojnice iz bunkerjev, toda Nemci
se niso dali kar tako odgnati. Naposled so se le unesli in se
umaknili. e mesec dni in ranjence so e lahko preselili v
udobne bolninice po mestih.
Bolninica Pavla ni bila tako blizu naselij in njo ni varo
vala kaka divja soteska, temve predvsem nepregledni gozdovi.
Njene barake so bile namre raztresene po Trnovskem gozdu na
obmoju Mrzle rupe. Tudi ta bolninica je nastala v decembru
1943.
Nemci so se nekajkrat znali v njeni bliini, vendar je
niso nikoli odkrili. Kljub temu je bolniko osebje moralo
prenaati vekrat ranjence iz barak v notranjost gozda in jih
tam skrivati, ker so tu pa tam prihajala opozorila, e da je
bolninica izdana. Najveja nevarnost ji je grozila konec junija
1944. Takrat je pobegnila ena izmed bolniark, spotoma pa so
jo ujeli Nemci. Strah pa tokrat ni bil utemeljen, saj pobegla
bolniarka ni niesar izdala. Naj omenimo e to, da se je v vseh
postojankah bolninice Pavle zdravilo skupno 1.685 bolnikov in
ranjencev.
Izmed borcev Vojkove brigade se jih je zelo malo zdravilo v
Pavli. Brigada je namre vse do poletja 1944 delovala na ir
em obmoju bolninice Franje in zato je tudi vse svoje teje
ranjence poiljala v to bolninico, laje ranjence in bolnike pa
so imeli pod zdravnikim nadzorstvom po vaseh (na primer v
Labinjah).37-)
272)
Viri:
Dr.
Franja
Bovc-Bidovec,
Odlomki
kronike
SVPB
Franja
od
usta
novitve 23. decembra 1943 do 5. maja 1945 (Hronike o radu sanitetske slube u
narodnooslobodilakom
ratu
19411945,
10.
zvezek,
Beograd
1967);
dr.
Pavla
JerinaLah,
Kronika
SVPB
Pavla
od
6.
decembra
1943
do
osvoboditve
(prav
tam);
poroilo
sanitetnega
referenta
IX.
korpusa
z
dne
27.
aprila
1944
(IZDG,
fase.
221I); Osvoboditev Slovenskega primorja, str. 5657.

271

LJUDSKA OBLAST
(Skica 1)

Potem ko je bila po kapitulaciji Italije mobilizacija uspeno

konana in Primorska s sklepom vrhovnega plenuma OF priklju
ena k novi Jugoslaviji, kar je 29. novembra 1943 potrdilo tudi
drugo zasedanje AVNOJ v Jajcu, je bila poglavitna naloga Narod
noosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo opravljena in zato
je ta 13. januarja 1944 predlagal izvrnemu odboru OF svojo
razpustitev. Izvrni odbor je predlog sprejel in tako je odslej
deloval v Slovenskem primorju en sam vrhovni organ pokra
jinski odbor OF z nalogo, da hkrati usmerja in vodi delo
narodnoosvobodilnih odborov kot organov oblasti in odborov OF
kot organov politine organizacije, ki pa je izvajala tudi oblastne
funkcije povsod tam, kjer e ni bilo narodnoosvobodilnih odborov.
Primorska je bila vse do 15. julija 1944 razdeljena na trinajst
okroij, med katerima sta bili tudi bako in idrijsko okroje.
Bako okroje so sestavljali tirje rajoni ali okraji (Bako, Cerk
no, Bukovo in entvikogorska planota), idrijski okraj pa sedem
(Idrija, Vojsko, rni vrh, Ledine, Trebua, Kanomlja in ebrelje).
Poleti 1944 je prilo do vejih organizacijskih sprememb.
Namesto trinajst je ostalo le e pet okroij (Trst, zahodnoprimorsko, junoprimorsko, srednjeprimorsko in severnoprimorsko).
Severnoprimorsko okroje je nastalo z zdruitvijo prejnjega
bakega, idrijskega in kanalskega okroja, imelo pa je sedem
okrajev: idrijski, baki, cerkljanski, vojskarski, rnovrki, kanal
ski in epovanski okraj. Konec septembra so okraje zdruili, tako
da so ostali le e tirje: mesto Idrija, Bako-Cerkno, Vojsko-rni
vrh in Kanalepovan.273)

ivljenje in delo na Cerkljanskem

ivljenje na Cerkljanskem je bilo v letu 1944 silno pestro,
najbolj razgibano pa je nedvomno bilo v samem Cerknem kot
273
) Viri: Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo in
njegovo
delo
(Letopis
1957,
str.
7);
Ivo
Juvani,
Slovensko
primorje
v
osvobodil
nem
boiu
(Slovensko
primorje
in
Istra,
Beograd
1953);
razpis
OK
KPS
za
Idrijsko
z dne 21. avgusta 1944 (IZDG, fase. 567II); zapisnik 7. seje OK KPS za Bako
z dne 1. maja 1944 (IZDG, fase. 56411); zapisnik seje OK KPS za Severno Pri
morsko z dne 12. aprila 1945 (IZDG, fase. 567IV); okronica PK KPS z dne 21.
avgusta 1944 (IZDG, fase. 567).

272

srediu partizanskega osvobojenega ozemlja v tem delu Sloven

skega primorja. To je videti tudi po teavah, s katerimi se je
morala boriti ljudska oblast z narodnoosvobodilnim odborom na
elu, in velikem delu, ki ga je morala opravljati.
Kolikor dlje je trajala vojna, toliko ve se je porajalo novih
teav. Potem ko so sredi marca 1944 nemka letala uniila Cerkno,
je odbor takoj porazdelil med obuboano prebivalstvo ves ive,
kar ga je bilo na zalogi, vendar ga je bilo e premalo in je
moral poskrbeti za nabavo dodatnih koliin iz Vipavske doline.
Teave so nastale tudi pri obdelovanju zemlje. Ljudi je primanj
kovalo, kmetje pa denarja niso imeli, da bi plaevali dnine. Ves
ive, ki so ga imeli odve, so oddajali le proti potrdilom, ne pa za
denar. Zato je narodnoosvobodilni odbor sklenil, naj delodajalci
sporoe odboru tevilo dnin, ta pa bo delavce izplaal v gotovini
ali proti potrdilu.37*)
Niso pa na sejah razpravljali le o gospodarskih problemih,
eprav so bili prav ti najbolj perei. Oglejmo si zapisnik 4. seje
NOO Cerkno z dne 17. septembra 1944.275)
Prvo, kar v tem zapisniku zbode v oi, je dejstvo, da so bili
na seji navzoi vsi lani odbora.
Sejo so zaeli s kratkim pregledom politinih razmer doma
in v svetu, nato pa so zaeli razpravljati izkljuno o domaih za
devah. Vojaki referent je poroal, da pripravlja seznam vojakih
obveznikov. Ve kot ta je imel poroati gospodarski referent.
Najprej je povedal, da je vsa ivina e popisana in da je prilo
do sporazuma med ivinorejci in gospodarsko komisijo glede
redne oddaje masla. Toda odbor s tem e ni bil zadovoljen.
Sklenil je, da je treba popisati tudi pridelek krompirja, fiola
in sadja, hkrati pa naj kmetje sporoe gospodarski komisiji, ko
liko pridelkov bodo oddali.276) Oddane preseke bodo dobili pla
ane z denarjem. Kje pa so dobili denar? Predvsem s prostovolj
nimi prispevki in posojili. Za posojilo svobode so junija 1944 na
primer samo na Cerkljanskem nabrali pol milijona lir. To je
274) Zapisnik seje NOO in GK za rajon Cerkno z dne 21. marca 1944 (Mestni
muzej v Idriji, Cerkno).
275)

Mestni muzej v Idriji, Cerkno.

Ob koncu leta so ugotovili na 12. seji NOO in odbora OF, da so kmetje
oddali 7.294 kg krompirja, 1.899 kg koruze, 1.108 kg fiola, 1.194 kg penice, 155 kg
jemena, 6.400 kg sena, 1.055 kg kislega zelja in repe ter 165 kg suhega sadja.
(Mestni
muzej
v
Idriji,
Cerkno).
Nekdo
je
poskual
goljufati
in
je
med
mast
pomeal
tudi
loj.
Kaznovali
so
ga
tako,
da
je
moral
znova
oddati
vso
koli.no,
mast z lojem, ki jo je bil e prinesel, pa so razdelili med najpotrebneje.
276)

18 Vojkova brigada

273

Potrdilo o vplaanem znesku za posojilo svobode

izredno visok znesek, e upotevamo, da Cerkljansko ni imelo s

im trgovati in na ta nain priti do denarja.277)
Vrnimo se na sejo. Sklenili so, da bodo sezidali tudi sadno
suilnico, opeko zanjo pa bodo nabrali v poruenih vojanicah.
Finanni referent je poroal, da bodo v naslednjem tednu
zaeli pobirati zemljike davke.
Silno peree vpraanje je bilo socialno skrbstvo. Na tej seji
so sklenili, da bodo prihodnji pregledali seznam ubonih vaa
nov in tedaj uredili tudi vpraanje njihovih podpor.278)
Hkrati s tem so e sklenili, da bodo postavili zasilno zavetie
za najpotrebneje starke in bolnike. Referenta za socialno skrb
stvo so zadolili, naj poskrbi za ustrezen prostor in opremo.
Odborniki so tudi ugotovili, da je nujno potrebna ambulanta.
Dogovorili so se, da jo bodo nastanili v obinski hii, toda zanjo
je treba najti e opremo. Referentka za zdravstvo naj si poie
277)

Bevk Gabrijela, Finance v NOB (Mestni muzej

278)
V
Severnoprimorskem
okroju
so
delili v tri kategorije. V prvi kategoriji so
brez
monosti
zasluka.
Takih
je
bilo
na
odraslimi 173, dajali pa so jim po 100 do
meseno.
V
drugi
kategoriji
so
bili
tisti,
Na Cerkljanskem je v to kategorijo spadalo
jim dajali po 50 do 70 oziroma po 100
so
spadali
vsi,
ki
so
pridelali
vsaj
nekaj
dajali po 30 do 40 lir, e je lo za otroke,
Vilfan, Gradnja narodne oblasti (almanah Pot v svobodo,

274

v Idriji).
vse,
ki
so
bili
potrebni
pomoi,
raz
b li tisti, ki so bili brez sredstev in
Cerkljanskem
med
otroci
190
in
med
120 lir za otroke in 200 lir za odrasle
ki
so
imeli
kakno
monost
zasluka.
72 otrok in 100 odraslih oseb, ki so
lir mesene podpore. V tretjo kategorijo
ivea
ali
imeli
kravo
doma.
Tem
so
in po 60 lir, e so e odrasli. (Dr. Joe
IZDG, fase. 253I).

v odboru SPZ29) nekaj tovariic, ki ji bodo pomagale pri tem

delu.2)
Kar zadeva obnovo, so se vsi strinjali, da je treba v klavnico
napeljati vodovod. Cevi bodo dobili na elinu, lastniku pa bodo
izdali potrdilo z navedbo, da bodo cevi plaane po konani vojni
in po takratnih cenah.281)
Popraviti je bilo treba olsko poslopje, zakaj blialo se je
novo olsko leto. Najhuje je bilo s ipami, saj jih v Cerknem ni
ve bilo. Menili so, da jih bodo lahko nabavili v Sv. Luciji.
Kar zadeva prosveto, so ugotovili, da je proslava prve oblet
nice prikljuitve Primorske Jugoslaviji izvrstno uspela in da
se je treba takoj zaeti pripravljati na proslavitev stoletnice
rojstva Simona Gregoria (15. oktobra).
Vse to so obravnavali na tej seji. Na prihodnjih sejah so
reevali e huje zadeve. Nastalo je namre tako veliko pomanj
kanje hrane, da so tistim, ki niso imeli nobene zemlje, lahko
dajali meseno le po 3 kg ita in 10 dkg slanine. Pa e to je
ostalo le na papirju. Na 12. seji so morali skleniti, da se maob
civilnemu prebivalstvu ne bo delilo, ker e potreb vojske ne
moremo kriti. Je potrebna e razlaga k temu, koliko je cer
kljansko prebivalstvo rtvovalo za svojo vojsko in koliko je
moralo pretrpeti hudega v tej vojni?
Zapisniki sej dokazujejo e nekaj drugega: izredno solidar
nost in pripravljenost na medsebojno pomo. Na eni izmed sej so
iskali skrbnike za est sirot, ki so ostale brez starev. Ni jih
bilo teko najti. Na neki drugi seji je bilo treba najti kmeta,
ki bi neko revno ensko oskrboval z mlekom. Takoj se je javila
gospodinja, ki je bila pripravljena dajati mleko brezplano.
279) Slovenska protifaistina enska zveza.
280)
Zdravstvene razmere med prebivalstvom so bile silno teavne. Ko so na
Cerkljanskem preiskali 186 otrok, so ugotovili, da jih je med njimi 58 s pokvarje
nimi zobmi, 24 jih je bilo tuberkuloznih, 15 jih je imelo srbeico itd. (prav tam).
Naj omenimo e to, da je v Trebenah delovala od septembra 1944 do konca vojne
bolninica za enske in otroke, v kateri je bilo prostora za dvajset oseb (Mestni
muzej v Idriji, Trebene).
281 ) Na neki kasnej iseji so sklenili pokriti tudi proelje cerkve sv. Ane in
popraviti streho cerkve sv. Jerneja.
Na Cerkljanskem so imeli tudi obnovitvene zadruge, zakaj vsak zase si ni
mogel obnoviti domaije. Nekaj denarja jim je lahko posodil Denarni zavod, ki
je imel tudi v Cerknem podrunico. Pomagal jim je tudi odsek za novo gradnjo
pri okronem odboru. Odprli so tri age. Tistim, ki niso imeli svojega gozda, je
dala les komisija za upravo narodne imovine. V dolini Idrijce so zaeli gati
apno, mladina pa je zbirala elezje, iz katerega je trinajst kovaev kovalo eblje
in spone. Opeko so dobili v razbitih vojanicah. Delovne sile je primanjkovalo,
toda ljudje so pomagali drug drugemu, na pomo pa so prile tudi mladinske
delovne ete. (Zadruge v SPO. Partizanski dnevnik, 2. decembra 1944).

is*

275

Nekim osirotelim otrokom je preostala le e krava. Zato so jo

dali nekemu kmetu v rejo s pogojem, da dnevno odstopa otro
kom po tri litre mleka.2*2)
O teh in e drugih zadevah so razpravljali na pogostih sejah
narodnoosvobodilnih odborov. Vmes so imeli tudi mnoine se
stanke ali zbore volivcev. Vaani so se jeli bolj zanimati za
upravo vasi ter upotevati narodno oblast. Potrebno je, da so
taki sestanki redno vsak mesec, so ugotavljali na neki seji
NOO.2)
Veliko pozornost je ljudska oblast posveala tudi olstvu.
Omenili smo e, da je na Cerkljanskem e v prvem letu po ka
pitulaciji Italije delovalo sedemnajst ol, pred koncem vojne pa
e 25 ol, ki jih je obiskovalo 830 uencev in uenk. Kaj so
se uili v oli? Glavni predmeti zaasnega unega narta284) so
bili tile: domoznanstvo in politina propaganda, slovenina, ra
unstvo in merstvo (italijanske izraze naj bi nadomestili posto
poma s slovenskimi), zgodovina (z izgledi na prihodnost), zem
ljepis, prirodopis in prirodoslovje, petje (iztrebi naj se takoj
vsaka sled faistinih himen, ki so jih otroci morali prepevati,
ter lahkoivih popevk, ki so se, na alost, glasile tudi iz ust
nae mladine) in telovadba.
Da bi olski pouk im uspeneje potekal, so imeli posebne
roditeljske svete, ki so jih sestavljali predstavniki uiteljev, star
ev, OF, SPZ in ZSM. Njihova naloga je bila, da sklicujejo, se
stanke s stari, skrbe za materialne potrebe ol in pomagajo
pri vzgoji v sporazumu in po nasvetih okronega olskega nad
zornika ali olskega referenta.
Na vseh olah so imeli tudi pionirske organizacije, prirejali
pa so tudi razne izobraevalne teaje. Na Cerkljanskem je bilo
v zimskih mesecih leta 1944 trinajst takih veernih teajev z
245 udeleenci.
Pa tudi kulturno-zabavnega ivljenja niso zanemarjali. Od
italijanske kapitulacije dalje je na Cerkljanskem registriranih 83
282)
eprav
so
posebno
skrb
posveali
zlasti
otrokom
padlih
borcev,
ne
smemo
pozabiti
niti
na
otroke
belogardistov,
katerih
stari
so
padli
prav
zaradi
svoje
zaslepljenosti
ali
katerihkoli
vzrokov.
Za
te
otroke
ie
treba
poskrbeti,
da
se
imprej
odtegnejo
belogardistinemu
vplivu
sorodnikov,
hkrati
pa
jim
ie
treba
nuditi vso oskrbo v taki obliki, da ne bodo utili kake zapostavljenosti (Okronica
okronega
odbora
NOO
pri
SPO
z
dne
7.
februarja
1945

Goriki
muzej,
fase.
1170).
283) Zapisnik 2. seje NOO Cerkno z dne 31. avgusta 1944 (Mestni muzej v
Idriji, Cerkno).
284 ) Zaasni uni nart (referat za prosveto narodnoosvobodilnega sveta za
Primorsko Slovenijo prav tam).

276

raznih kulturnih prireditev, ki jih je najve organizirala ZSM

in sploh olska mladina, pa tudi SP2Z in OF samostojno ali pa
v medsebojni povezavi oziroma v povezavi z vojakimi enotami.
Nekatere izmed teh prireditev so imele zelo pester in tudi zah
teven program.25)
Skoraj ni vasi na Cerkljanskem, ki ne bi prirejala raznih
proslav in mitingov bodisi s svojimi momi, ali pa je tja prila
gostovat kaka skupina iz sosednih vasi oziroma iz kake vojake
enote. Tudi to je dokaz o prizadevnosti raznih drubenopolitinih
organizacij. Zlasti to velja za Zvezo slovenske mladine (ZSM),
v kateri so bile navadno vkljuene vse mladinke brez izjeme.26)
Mladinska organizacija je uspeno opravljala najrazlineje na
loge od kurirske in obveevalne slube za potrebe vojske do
pomoi vaanom pri poljskih in obnovitvenih delih. Priblino ena
ke naloge je imela tudi SPZ. Vse te organizacije so proti jeseni
1944 imele svoje odbore e v skoraj vsaki vasi. Tako na primer
je bilo na Cerkljanskem ob zaetku leta 1944 12 odborov SPZ,
medtem ko jih je bilo osem mesecev kasneje e triindvajset.
Takrat je imela ZSM 24 vakih odborov, narodnoosvobodilnih
odborov je bilo dvajset, tajnitev OF pa enaindvajset. Tudi Rdei
kri je uspeno deloval. V februarju 1944 je bilo v cerkljanskem
okraju 9 odborov, slabo leto kasneje pa e 23 odborov z 926
lani. Razen tega so imeli podmladek Rdeega kria tudi
na 24 olah.287)
Med izredno pomembne politine akcije v cilju kovanja do
brih sosedskih stikov med Gorenjci in Primorci spada tudi obisk
gorenjskih gostov Primorski. Osmega oktobra 1944 je sicer mo285)
Cerkljanska
organizacija
OF
je
16.
in
17.
septembra
1944
imela
miting
s
temle
sporedom:
pozdrav
zastavi;
politini
govor;
Pesem
iredentistov
(I.
Gru:
den

deklamacija);
Znamenja
na
nebu
(A.
Akerc

deklamacija);
Slovenski
dom
(F.
Ferjani

meani
zbor);
Mladini
(Haidrih

meani
zbor);
V
boj,
Tolminci
(Galeb

deklamacija);
Pionirska
(mladinski
zbor);
Kje
jemlje
mo,
partizan?
(mladinski
zbor);
Sedemintirideset
(R.
Ivanov

deklamacija);
Raz
govor
(O.
Zupani

prizor);
Kralj
kraljico
vpraa
(I.
Grbec

meani
zbor);
Jerjevanje
(E.
Adami

mladinski
zbor);
Ciciban
in
ebela
(O.
Zupani

pri
zor);
Kaj
ne
bi
bila
vesela
(M.
Kogoj

mladinski
zbor);
Stari
Medo
(V.
Vodo
pivec

meani
zbor);
Vede
(F.
S. Fingar igra v dveh dejanjih); Naa
zvezda
(A.
Medved

meani
zbor);
Poljske
roe
(V.
Vodopivec

meani
zbor);
narodna
himna.
Med
odmori
so
bili
na
programu
e
Poljski
plesi
in
Preludij
(Rahmaninov) (prav tam, Cerkno).
286)
Mladincev
ni
bilo
po
vaseh,
ker
so
bili
v
vojski. Zato se je pogosto
dogajalo
tako
kot
v
Sebreljah,
ko
so
morala
v
Prisegi
opolnoi
dekleta
igrati
tudi moke vloge.
287)
Rdei
kri
je
z
nabiranjem
prostovoljnih
prispevkov
omogoil,
da
so
za
boine
praznike
leta
1944
razdelili
najpotrebnejim
druinam
45.786
lir.
V
tednu
RKS
so
za
bolninice
in
ubone
ljudi
nabrali
777
kg
jestvin,
otrokom
pa darovali 378 zimskih hlak (Partizanski dnevnik, 27. januarja 1945).

277

Korpusna igralska skupina

no deevalo, toda kljub temu je prilo v Cerkno kakih dvesto

Gorenjcev. V partizanski prestolnici so priredili akademijo, na
kateri sta govorila Bogdan Osolnik, lan pokrajinskega odbora
OF za Gorenjsko, in Joe Primoi-Miklav, podpredsednik okro
nega N00 za Severno Primorsko.
Velikega pomena za politino in drubeno ivljenje Cerknega
in vsega Cerkljanskega v zimskih mesecih 1944/1945 je bila ve
lika dvorana v pogani vojanici, ki so jo v treh tednih obnovili
in usposobili za najrazlineje prireditve.2'8) Ko so dobili kino
aparaturo, so predvajali angleke umale, korpusna igralska sku
pina pa je tri veere zaporedoma igrala Fingarjevo Razvalino
ivljenja. V tej dvorani so prirejali tudi razne veje konference
(mladinsko konferenco za Primorsko, mladinsko konferenco za

2M)
Gradnja
dvorane
je
bila
svojevrstna
zadeva.
Obnavljalo
jo
je
40
delavcev
iz NOVGRAD. Les so dali Cerkljani, Kroparji pa so delali eblje in okrasno okovje
iz
elezja,
ki
so
ga
nali
med
ruevinami.
Stene
so
oblagali
s
svilenimi
padali.
Delali
so
tudi
ponoi.
Kljub
mrazu
(18)
in
slabi
hrani
so
delo
konali
v
rekordnem asu (Spomini Joeta Slavca, Mestni muzej v Idriji).

278

Gorenjsko, konferenco SPZ, ko je 500 delegatkam iz vse Pri

morske govorila Vida Tomi itd.).
Kaj pa partija?
Seveda je bila partija tista, ki je usmerjala celotno politino
in drubeno dejavnost na Cerkljanskem. tevilno je bila sicer
precej ibka, e bolj pa ideoloko, saj je nastala ele med vojno,
toda bila je dobro organizirana in sestavljena iz najzavednejih
ljudi. Tako je na primer bilo januarja 1944 samo devet, v drugi
polovici septembra 1944 pa e 20 celic, med njimi pet celic zaled
nih vojakih enot in ustanov. Vseh partijcev v okraju je bilo
143, toda izmed njih jih je 47 spadalo v zaledno vojsko. Imeli
so e pet posebnih skupin z dvanajstimi kandidati. Naposled je
treba omeniti e 20 skojevskih aktivov z 210 skojevci in sko
jevkami.21)
Med najpomembneje politine dogodke v letu 1944 ne samo
na Cerkljanskem, temve v vsem Slovenskem primorju, nedvom
no spadajo volitve. Razpisane so bile 3. maja, konane pa naj
bi bile do 15. junija. Ker je bil rok le prekratek, so se zavlekle
tja v jesen.
V
skladu z odlokom predsedstva SNOS so volili v krajevne
NOO in okrajne NO skupine. V krajevne NOO je bilo treba izvo
liti razen predsednika in tajnika e pet do devet lanov, v okrajno
skupino pa je volilo po enega odposlanca vsako osnovno na
selje, ki je imelo do 500 prebivalcev. Volilno pravico so imeli vsi
moki in enske, stareje od 18 let (le pri vojakih osebah in akti
vistih glede starosti ni bilo nobene omejitve), ki so imeli drav
ljanske pravice in ki niso bili spoznani za umobolne. Pravico do
postavljanja list kandidatov je imela vsaka organizacija, ki je so
delovala v narodnoosvobodilnem boju, medtem ko je kakega kan
didata lahko predlagal e vsak volilni upravienec. Izvoljeni so
bili kandidati, ki so prejeli najve glasov. Volitve so bile tajne.
Vsak izvoljen lan je bil glede svojega dela odgovoren tistim, ki
so ga bili izvolili, in ti so ga imeli pravico odpoklicati, e bi
delal slabo.
Iz vsega tega je videti, da so bile takratne volitve kljub
vojnim razmeram izredno demokratine in praktino ni bilo
289)
Partijske
celice
so
imeli
pri
okrajnem
komiteju,
v
Cerknem,
Gorjah,
Novakih,
Lazcu,
Stopniku,
Otaleu,
Podpleah,
na
Cerkljanskem
vrhu,
v
Hobovah,
Poah,
Planini,
Trebenah
in
Zakriu,
svoje
celice
so
imeli
evljarji
v
Labinjah.
oroarji
v
Cerknem,
komanda
mesta,
telefonisti
v
Cerknem
in
kurirji
v
Poljani
(poroilo OK KPS za Cerkljansko z dne 27. septembra 1944 IZDG, fase. 567I).

279

Pogled na Cerkljansko s severnih Poboij Cerkljanskega vrha

nobenih omejitev, razen za tiste, ki so sprio izdajstva in so

delovanja z okupatorjem izgubili svoje dravljanske pravice.
Na volitve so se po vseh vaseh temeljito pripravili in so jih
izvedli kar najsveaneje. V Jesenici, je na primer, bilo volie
sveano okraeno z zelenjem, povsod pa je bilo videti letake in
zastave. Tudi po zidovih dvorane v oli so viseli napisi in za
stavice. Na astnem mestu je bila slika marala Tita, okraena
s cvetjem. Ob treh popoldne290) so zaeli prihajati prvi volivci
in se odloali, koga izmed predloenih kandidatov naj na volil
nem listku podrtajo. Med njimi je bil tudi neki 78-letni mo
akar, ki je e na vratih vzkliknil: Prvi sem priel volit res
pravi odbor, ki bo vodil in upravljal to, kar smo e toliko asa
priakovali. Prila je tudi neka 86-letna enica s palico v roki.
Saj bi li k njej, da bi svoj listek izpolnila kar doma, toda njo
je zanimalo, kako je okraena dvorana. Ustavila se je pri ame-

29)

Volitev
iz blinje Bake grape.

280

n:so

zaeli

takoj

zjutraj

zaradi

nevarnosti

sovranikovega

vdora

riki zastavi
dic. Nekdo
je mladina
ili ob pol

in vpraala, kakna zastava je to, da ima toliko zvez

ji je vse lepo obrazloil. Medtem ko so ljudje volili,
zunaj prepevala partizanske pesmi. Volitve so zaklju
osmih zveer, volilna udeleba v tej vasi pa je bila

95 odstotna.
Priblino tako so potekale volitve in priblino taki ali pa
e celo bolji volilni rezultati so bili po vseh cerkljanskih vaseh
razen v Cerknem. Tam je bila volilna udeleba komaj 67 od
stotna. Zakaj? Nekateri vidijo v tem posledico cerkljanskega
procesa, ko so februarja 1944 pod obtobo, da so izdali partijsko
olo, obsodili na smrt petnajst domainov, med njimi tudi dva
kaplana in eno uiteljico. Ti ljudje sicer na Cerkljanskem niso
imeli velikega vpliva, toda prebivalstvo le ni bilo povsem pre
priano v njihovo krivdo oziroma v tolikno krivdo, da bi zaslu
ili smrt.291) Vendar to ne more biti glavni vzrok, saj bi v tem
291)
To
potrjuje
pravilnost
stalia,
ki
ga
jo
partijske ole z dopisom z dne 15. februarja 1944 (CK
politino kampanjo proti tem banditom moramo imeti stvarnih konkretnih do-

bil
ZKS,

izrazil
vodja
K 9/1943-45-V):

pokrajinske
...
Za

281

primeru moralo to vplivati v enakem smislu tudi na blinje vasi.

Res je tudi to, da je bilo prebivalstvo po bombardiranjih, poi
gih, nemkem ropanju in nasilstvih ter po toliknem pomanj
kanju e naveliano vojne, toda enako in e hujo usodo so bile
doivele nekatere druge vasi (Jagre, ebrelje itd.). Zato je
treba glavne vzroke za tako nizko volilno udelebo ta je
nekaj izjemnega ne samo v tem okroju, temve v vsej Primor
ski iskati predvsem v slabih politinih, morda tudi tehninih
pripravah na volitve.
Potem ko so bile volitve konane v glavnem po vsej Primor
ski, so 15. septembra lani krajevnih NOO in okrajnih NO skup
in izvolili pokrajinski NOO s predsednikom Francetom Bev
kom in tajnikom dr. Joetom Vilfanom na elu. Volitve v novi
okroni odbor za Severno Primorsko so bile ele 1. oktobra Takrat
je 94 poslancev izvolilo ne le svoj okroni NOO, temve tudi
okrono sodie.
Kar zadeva civilno sodstvo, so takrat poznali tiri stopnje
sodi. Pri vsakem okrajnem NOO je bilo okrajno sodie za
pravdne zadeve, katerih materialna vrednost ni bila veja kot
4.000 lir, za povzroanje kode pri ivini, na polju, stanovanju in
drugod, za motenje posesti in za postavitev varuha ali oskrbnika.
Sem so sodili tudi vsi prekrki in prestopki, ki so jih kaznovali
s kaznijo do 10.000 lir in z odvzemom prostosti do est mesecev.
Okrona sodia so obravnavala zadeve nad to mejo, medtem
ko so vija sodia poslovala kot sodia druge stopnje. V se
natu so bili trije sodniki, volili pa so jih ustrezni narodnoosvo
bodilni odbori.
V
zvezi s sodii naj omenimo e narodno zaito, ki je skrbe
la za javni red in mir, hkrati pa prepreevala rnoborzijanstvo,
vohunstvo, sabotao in podobno. Pri okrajnem NOO je imela
okrajno naelstvo, krajevna poveljstva narodne zaite pa so
bila pri nekaterih krajevnih NOO. Na Cerkljanskem je bilo na
primer konec septembra 1944 deset takih poveljstev s 74 lani.292)
kazov. 9 njih
izdaji,
zvezah,
delu
itd.
S
tem
bomo
mnoice
prepriali,
da
so
ti
banditi
v
resnici
zakrivili
izdajo
in
prejeli
zaslueno
kazen.
Jasno
je,
da
je
v
interesu
nadaljnje
borbe
proti
tej
bandi,
da
ostane
marsikaj
e
prikrito.
Prav
tako pa je jasno, da je marsikaj mogoe e povedati in to je velikega pomena.
Ce ne bi bil prisoten pri preiskavi proti tej bandi konec oktobra in mi ne bi
bile
znane
stvari
iz
zgodovine
te
druine,
bi
imel
na
mitingu
dosti
teje
stali
e . . .
m)
Viri:
odlok
predsedstva
SNOS
z
dne
1.
marca
1944
o
razpisu
volitev
(Mestni
muzej
v
Idriji);
navodila
odseka
za
izgradnjo
oblasti
pri
predsedstvu
SNOS za izvedbo volitev (prav tam); okronica PK KPS za Primorsko z dne 21.

282

DELOVANJE LJUDSKE OBLASTI V IDRIJI IN OKOLICI

Razmere za delovanje ljudske oblasti v Idriji in njeni okolici

so bile mnogo teavneje kot na Cerkljanskem. Na Cerkljansko
je sovranik vdiral le tu pa tam, medtem ko sta bili v Idriji in
Spodnji Idriji stalni posadki, ki sta s pomojo domobranskih
posadk v Dolomitih pogosteje vdirali v blinje vasi in strahovali
tamkajnje prebivalstvo.
Sestava ljudske oblasti in drubenopolitinih organizacij je
bila na Idrijskem priblino enaka kot drugod,293) zato je bil nain
delovanja organov ljudske oblasti in drubenopolitinih organiza
cij na tem obmoju precej drugaen kot na osvobojenem ozemlju.
Le na levem bregu Idrijce (Kanomlja, Vojsko, rni vrh) je bilo
mogoe delovati javno, medtem ko so se morali politini delavci
na obmoju Ledin e skrivati, v Spodnji Idriji in Idriji pa delo
vati povsem ilegalno.
Politine razmere so se na Idrijskem edalje bolj slabale.
To je bilo utiti e proti koncu leta 1943 zlasti v Idriji. Takrat
se je vrnilo iz nae vojske mnogo borcev domov in se prijavilo
na delo v rudniku. Ne bi mogli rei, da so se ti ljudje obrnili proti
narodnoosvobodilnemu gibanju, vendar so postali nedelavni in
akali na nadaljnji razplet dogodkov.24) To okolnost so izrabili
domobranski elementi in s pomojo tamkajnje duhovine okreavgusta
1944
(IZDG,
fase.
567);
razpis
vijega
narodnega
sodia
pri
PNOO
z
dne
20.
septembra
1944
(Goriki
muzej,
fase.
II70);
okronica
ONOO
za
SPO
z
dne
7. februarja 1945 (prav tam); poroilo OK KPS za Bako z dne 3. avgusta 1944
(IZDG
,fasc.
563II);
poroilo
rajonskega
komiteja
KPS
Cerkno
z
dne
14.
janu
arja
1944
(Mestni
muzej
v
Idriji);
poroilo
OK
KPS
za
Cerkljansko
z
dne
27.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
567I);
14dnevno
poroilo
OK
KPS
za
Cerkljansko
za as od 11. do 23. septembra 1944 (prav tam); dopis OK KPS za Cerkljansko
z dne 28. septembra 1944 (prav tam); dopis Pokrajinske partijske ole z cine 15.
februarja
1945
(CK
ZKS,
K
9/1943-45
V);
dolnosti
Narodne
zaite
(IZDG,
fase.
267II);
zapisnik
7.
seje
OK
KPS
za
Bako
z
dne
1.
maja
1944
(IZDG,
fase.
564II); zapisniki s sej NOO Cerkno 21. marca 1945, 19. in 31. avgusta 1944, 17.
septembra 1944, 16. novembra 1944, 26. januarja 1945, 16. februarja 1945 in 12.
seje
(brez
datuma)

(Mestni
muzej
v
Idriji,
Cerkno);
razni
podatki
iz
Mestne
ga
muzeja
v
Idriji
(Roditeljski
sveti,
Kulturne
prireditve,
ebrelje,
Spu
anje
padal,
Konferenca
SPZ
v
Cerknem,
Trebene,
Dvorana,
Sodie
okrajnega
odbora,
Finance
v
NOB,
Zaasni
uni
nart,
Razvoj
ljudske
ob
lasti itd.); Partizanski dnevnik, 15. in 18. septembra 1944, 8., 12. in 21. oktobra
1944
in
2.
decembra
1944;
dr.
Joe
Vilfan,
Gradnja
narodne
oblasti
(almanah
Pot
v
svobodo

IZDG,
fase.
253I);
Tone
Ferenc,
Narodnoosvobodilni
svet
za
Primorsko
Slovenijo
in
njegovo
delo
(Letopis
1957,
str.
739);
Ivo
Juvani,
Slovensko
primorje
v
osvobodilnem
boju
(Slovensko
primorje
in
Istra,
Beograd
1953).
293 ) Zato v tem delu poglavja navajamo in opisujemo samo tisto, kar je zna
ilno za Idrijsko.
294)
Resnici na ljubo je treba priznati, da se je veina izmed njih v septem
bru 1944 spet vrnila v partizane.

283

ebrelje

pili propagandno dejavnost. Kljub temu je bilo zelo malo takih,

ki so stopili v domobranske vrste, eprav so nekateri izdajalci
povzroili veliko kode in mnogo rtev med prebivalstvom Idrije
in blinje okolice.
e slabe pa so razmere postajale po vaseh vzhodno od Idrije,
kjer je nenehno naraal ne le vpliv domobrancev, temve so se
tam porajale tudi nove domobranske postojanke. V aprilu 1944 so
vzpostavili postojanko na Veharah, mesec dni kasneje pa e na
Gorah nad Idrijo. Zato je bilo delo naih aktivistov silno teavno
in nevarno.5)
29S)
Glede tega je zlasti zanimivo poroilo tovariice Natae, ki so jo bili
poslali
obnavljat
nao
organizacijo
v
Dolomitih,
oblastnemu
komiteju
KPS
za
Primorsko z dne 8. januarja 1945 (IZDG, fase. 567IV). Ko je ta prila, kot kae,
e
poleti
1944
na
svoj
sektor,
je
obnovila
terenske
odbore
OF
na
Vrsniku
in
Govejku
ter
vzpostavila
zaupnike
v
Idrku,
Dolah,
Zavratcu,
irovnici,
na
Gorah
in
Kovaevem
rovtu.
V
samih
Rovtah
pa
so
bili
ljudje
tako
zagrizeni,
da
na
zaupnika ni bilo mogoe misliti: e so ti ljudje dobili kako partizansko literaturo,

284

Izredno mona domobranska propaganda, ki ni ostala brez uspeha, je bila tudi na obmoju rnega vrha nad Idrijo. Tam je bilo
e leta 1943 dobro organizirano domobransko-nemko obveeval
no in propagandno omreje. Poraze nekaterih naih enot, ki so
bili predvsem posledica izdajstva, smo e omenili. Zelo delavni
so bili tudi domobranski propagandisti, ki so svoje asopise redno
dostavljali ne le raznim somiljenikom, temve ga podtikali tudi
vsem, ki so imeli svojce v NOV. Uspehu domobranske propagan
de so botrovale tudi nekatere hude napake naih aktivistov, ki so
jih sicer takoj popravili, toda vseh posledic le ni bilo mogoe
odstraniti.296)
Domobranstvo v idrijskem kotu se je tako nenehno krepilo
in je doseglo svoj vrh avgusta 1944 z ustanovitvijo domobranske
postojanke na rnem vrhu nad Idrijo,297) razkrajati pa se je zaelo
takoj nato s prehodom IX. korpusa v ofenzivo proti Dolomitom.
Politino delo je bilo najslabe v Idriji in tudi nekajkratne
reorganizacije in zamenjave ljudi v vodstvih niso mnogo poma
gale. Tam je bilo e novembra 1943 skoraj 50 partijcev,298) toda
njihovo tevilo se je zaradi aretacij, neprizadevnosti in izkljuitve
nekaterih neaktivnih lanov skrilo na 6 partijcev, 3 kandidate in
4 skojevce v septembru, medtem ko je bilo ob koncu leta 1944 v
Idriji 14 partijcev in 7 kandidatov.299)
je
niti
prebrali
niso,
temve
so
jo
takoj
odnesli
v
domobransko
postojanko.
Sestankov
ni
bilo
mogoe
sklicevati,
ker
si
ljudje
niso
zaupali.
V
pogovorih
so
se
mono
zanimali
za
ivljenje
na
osvobojenem
ozemlju,
zlasti
pa
za
verske
razmere
in
odnose
do
kmetov.
Ko
je
tja
prila
v
septembru
Vojkova
brigada,
je
ta
s pravilnim odnosom do prebivalstva in s svojo mojo dobila velik ugled pri
ljudeh, vse to pa je na splono olajalo delo. Konna ugotovitev je bila, da je
z ljudmi le mogoe delati, eprav jih je nasprotnikova propaganda zelo zaslepila.
296
) Veliko politino kodo so na tem obmoju povzroili nekateri aktivist ,
ki so odnose med partijo in cerkvijo pojasnjevali tako, da so jih ljudje razumeli,
ko da se partija bori proti veri.
Ljudje
so
bili
silno
obutljivi
tudi
za
razne
druge
nepravilnosti.
Predsednika
krajevnega
NOO
in
naelnika
okrajne
gospodarske
komisije
G.
.
z
Vojskega
so
izkljuili
iz
partije
in
uvedli
proti
njemu
sodni
postopek
zato,
ker
je
ive,
na
menjen za prehrano prebivalstva in vojske, delil na lastno pest med svoje znance
in tudi sebi. . . .
S takim ravnanjem je kril osnovna naela demokrac:je in je
s
svojim
postopkom
vzbudil
nezaupanje
ljudstva
ter
s
tem
ogromno
kodoval
ugledu in vplivu OF in partije med prebivalstvom
. . . (dopis okronega
komiteja
KPS za Idrijsko z dne 31. maja 1944 CK ZKS,
V-1944 e).
297) prve domobranske ete so sestavili in izurili v Trstu. Motvo je b lo
obleeno
v
predelane
italijanske
uniforme
in
oboroeno
z
italijanskim
orojem.
Takoj ko so na Vehare prili prvi domobranci,
so delali v
blinji vasi propa
gandne pohode in mobilizirali. Novince so poiljali
v Trst na urjenje.
e julija
le na Vehare priel Joe Jako, ki je bil doloen za poveljnika rnovrke domo
branske
posadke
(Nace
Hladnik,
Domobranstvo
v
idrijskem
kotu.
Vestnik
sloven
skih protikomunistinih borcev. Buenos Aires 1961).
298) Dopis okronega komiteja KPS za Idrijsko z dne 5. novembra 1943 (CK
ZKS, V OK-43).
299 ) Zapisnik 1. redne seje OK KPS za SPO dne 22. januarja 1945 (IZDG,

285

Do poivitve politinega dela v Idriji je prilo ele poleti in

proti jeseni 1944 torej v asu, ko so po vsej Primorski potekale
volitve v narodnoosvobodilne odbore. V samem mestu ni bilo mo
goe voliti, toda po vseh okolikih vaseh e so imele vsaj se
demdeset prebivalcev so izvolili svoje krajevne odbore. Pred
volitvami so imele ire sestanke najprej posebej za enske in
mladino, nato e za vso vas skupaj. Ljudje so z zanimanjem
spremljali volilne priprave in se raziveli ob kandidatnih listah,
vendar se povsem le niso sprostili. Predolgo so iveli ivljenje
brez pravic, topo vdani, da bi mogli polno dojemati novi as, da
bi mogli verjeti, da danes svojo usodo kujejo s a m i . . .,0) Tudi
sposobnih ljudi je primanjkovalo, zakaj moki so bili v vojski.
Zato so se bolj kot moki, kar jih je e ostalo po vaseh, razgibale
enske, zlasti stareje. Kae, da so bile priprave na volitve uspene,
saj je na Idrijskem volilo 69 % prebivalstva.
V tem asu je prilo do e omenjenih organizacijskih spre
memb do ustanovitve severnoprimorskega okroja, v katerem
je mesto Idrija sestavljalo poseben okraj, bivi ledinski okraj
pa so prikljuili sredi julija 1944 kofjelokemu okroju.30')
V Idriji je bila proti jeseni 1944 zelo prizadevna zlasti mladi
na. Konec avgusta 1944 je Zveza slovenske mladine imela e 30
tako imenovanih ulinih odborov (skupin) s 125 lani, medtem
ko je imela pionirska organizacija v 7 ulinih odborih 35 lanov.
Toda to niso bili samo lani na papirju, temve zelo agilni aktivi
sti, ki so unievali sovranikove letake in asopisje, razirjali po
mestu nae asopisje, raznaali pozivnice za mobilizacijo, bili ob
veevalci itd.
Spominjam se, kako sva s sekretarjem Duanom (Joe Kos)
prav pred nemko ,Ortskommando v osebni avto nemkega koman
danta natresla letake v nemini, ki so pozivali nemke vojake,
naj prenehajo z nesmiselno borbo, ker bodo poraeni. Opazovala
sva, kako je nemki komandant nahrulil oferja, e kako je mo
goe, da ,ti prekleti banditi celo njegov avto preplavljajo z ban
ditskimi letaki.
fase. 567IV).
) Poroilo okronega odbora OF za Idrijsko z dne 11. avgusta 1944 (IZDG,
fase. 542-1).
301
) V zahodnem delu kofjelokega okroja so bili takrat trije okraji (Poljane,
Selca
in
iri),
ki
so
se
novembra
1944
zdruili
v
en
sam
okraj.
a
takratne
razmere na Gorenjskem je bila znailna kombinacija legalnega in ilegalnega dela.
V
poljanskem okraju je na primer delalo 72 aktivistov, izmed katerih je bilo 30
ilegalcev, v Selkem okraju pa je bilo izmed 71 aktivistov 37 ilegalcev (zapisn k
s prvega sestanka zdruenih okrajev z dne 1. novembra 1944 Mestni muzej v
Idriji, fase. III).

286

Nemkim straarjem smo nastavljali letake, ki so jih pozivali

naj se vdajo, ali pa jih seznanjali s potekom vojne. Spominjam
se, kako sva z Duanom hotela postrei s takimi letaki tudi nem
kega straarja v idrijski realki. Ponoi sva la za telovadnico,
zavezala letake s kamnom in jih vrgla straarju. Kamen z letaki
je po nakljuju padel straarju na elo, grozno je zavpil in ustrelil,
midva pa sva jo seveda ucvrla in se tiho smejala ...302 )
Mladinci iz mesta so se izkazali tudi kot dobri obveevalci.
Sporoila so skrivali v rudarskih karbidovkah in jih tako prena
ali mimo stra iz mesta. Enako domiselna so bila tudi dekleta
iz blinjih vasi, ki so jih partizanski obveevalci poiljali v mesto
po podatke o sovraniku.303)
Enako kot mladinsko je treba pohvaliti tudi ensko organi
zacijo SP2Z. Mestni odbor SPZ je imel v zaetku septembra
osem rajonskih odborov, v vsakem izmed njih so bile tiri lanice.
Druge enske so se zaradi konspiracije sestajale po skupinah.
Vseh lanic je bilo 181. Sodelovale so v raznih listkovnih akcijah
(potresanje partizanskih letakov in gesel), pri raznaanju (in pod
tikanju, e je lo za nezanesljive ljudi) mobilizacijskih pozivov,
pisanju pisem tistim, ki se e niso mogli odloiti za vstop v
partizane itd.304) Jeseni, ko je IX. korpus krenil v ofenzivo nad
domobrance, so pripravljale tudi e zastave, s katerimi bi sprejele
nao vojsko ob vkorakanju v Idrijo. Takrat je pol rudarjev
vsega jih je bilo zaposlenih v rudniku kakih sedemstopetdeset
odlo iz mesta v partizane in v Idriji so bili v tistih dneh prepri
ani, da bo vojne vsak hip konec.305)
302) Denis Primoi-Zoran, O delovanju mladinske organ:zaeije v Idriji (prav
tam, fase. II65).
33)
Med
temi
je
bila
tudi
Angela Vidmar iz ekovnika. Ker so Nemci vse,
ki
so
prihajali
s
partizanskega
ozemlja,
pogosto
natanno
preiskovali
in
jim
pre
gledovali
celo
evlje,
je
Angela
podatke,
ki
jih
ie
v
Idriji
dobila,
napisala
na
koek
belega blaga in si ga vila v obleko. Hodila je tudi k Didievim, izmed
katerih
je
bil
eden
zobozdravnik.
Ta
jo
je
vpisoval
v
knjigo
obiskov,
ji
glavo
obvezal,
v
obvezi
pa
so
bila
sporoila
za
korpusno
obveevalno
toko
9,
ki
je
bila na ekovniku (Spomini Angele Vidmar, prav tam).
304)
Vendar niso bila vsa idrijska dekleta in enske take. Znan je tudi podatek,
kako
so
nekatera
dekleta
od
petih
zjutraj
naprej
akala
na
cestah,
da
bi
se
lahko
poslovila
od
svojih
prijateljev

nemkih
vojakov,
ko
je
bataljon
Heine
sredi avgusta 1944 odhajal iz Idrije v Podgrad pri Ilirski B:strici.
305)
Viri: poroilo POOF za Slovensko primorje z dne 15. julija 1944 (IZDG,
fase. 540); zapisnik 1. redne seie OK KPS za SPO z dne 22. januarja 1945 (IZDG,
fase. 567IV); dopisi in poroila OK KPS za Idrijsko z dne 3., 22. in 26. januarja
1944
in
11.
julija
1944
(IZDG,
fase.
533II);
statistini
pregled
iz
maja
1944
(prav
tam);
dopis
OK
KPS
za
Idrijsko
z
dne
22.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
567III);
dopis
OK
KPS
za
Idrijsko
z dne 31. maja 1944 (CK ZKS, V-1944 e);
razpis okronega NOO za Idrijsko z dne 12. maja 1944 (IZDG, fase. 540); poroilo
OO OF za Idrijsko z dne 11. avgusta 1944 (prav tam); zapisnik s 1. skupne seje
okrajev
Poljane,
Selca
in
iri
z
dne
1.
novembra
1944
(Mestni
muzej
v
Idriji,
fase. III); zapisnik sej MK KPS Idrija z 11. in 18. avgusta 1944 ter 12. septembra
1944 (IZDG, fase. 567II); poroilo Natae z dne 8. januarja 1945 (IZDG, fase.

287

SLOVENIJA IN POREZEN
Na Idrijskem in Cerkljanskem sta delovali e dve, za vso
Primorsko in celo Gorenjsko silno pomembni ustanovi. To sta bili
tiskarni Slovenija in Porezen.
Tiskarna Slovenija e vedno stoji v strmini pod Vogalcami
pri Vojskem. Graditi so jo zaeli v maju 1944. Delali sta dve
ekipi; ena je pripravljala teren, druga pa v Ganiku pripravljala
barako. Ko je bilo vse gotovo, so deske prepeljali na Vogalce
in jih ponoi spustili na kraj, kjer naj bi stala Slovenija. Mon
taa barake je trajala tirinajst dni. Tudi tu niso imeli pravih
ebljev in so jih delali kar iz ice.
Najhuje teave so nastale, ko so dobili iz Milana in Go
rice stroje in rke. Podstavek za veji stroj je tehtal ve kot
tono. Zato so morali napraviti posebna lesena vodila in po njih
spuati podstavek po strmini navzdol od bukve do bukve. To
delo je trajalo kakih deset dni.
Nazadnje so zabetonirali e jez in kakih 150 metrov dale
napeljali cevi za elektrino centralo.
Tiskarna je zaela delovati sredi avgusta 1944. Imela je stav
nico, strojnico, knjigoveznico, ekspedit, kuhinjo in jedilnico. V
njej je bilo zaposlenih 25 stavcev, 3 strojniki, 1 lesorezec, 1 knji
govez, kuharica, njen pomonik in e 4 partizanke, ki so vlagale
v polavtomatski stroj, po potrebi pa tudi tiskale na roni stroj.
Skladie za papir so imeli dve in pol uri dale. V tej tiskarni
so tiskali tudi Partizanski dnevnik. Prva tiskana tevilka je izla
5. septembra 1944. Njegova naklada je znaala 4.000 izvodov dnev
no. Tiskarna je bolj ali manj nemoteno delovala vse do konca
vojne, ne da bi jo bili sovranik odkril, eprav je bil nekajkrat
v neposredni bliini. V vsem tem asu je natisnila 2,017.648 iz
vodov raznih brour in asopisov.306)
Tiskarna Porezen je bila precej manja od Slovenije ven
dar precej stareja. Znana cerkljanska politina delavca Jaka
tucin-Cvetko in Joe Primoi-Miklav sta e v zaetku leta
1943 imela nad Labinjami bunker, v njem pa radijski aparat.
567IV);
razni
podatki
iz
Mestnega
muzeja
v
Idriji
(Terenski
obveevalci,
zapisnik
rekonstrukcije
dogodkov
na
obmoju
Spodnje
Idrije
in
Idrije,
spomini
Joeta
Kosa-Duana
in
Denisa
Primo:a-Zorana
itd.);
dr.
Joe
Vilfan,
Gradnja
narodne oblasti (almanah Pot v svobodo IZDG, fase. 253I).
306)
Spomini
Angela Kosovela (Mestni muzej v Idriji, Slovenija); Ivo Ju
vani,
Slovensko
primorje
v
osvobodilnem
boju
(Slovensko
primorje
in
Istra,
Beograd, 1953).

288

Iz tega se je razvila sprva precej preprosta tehnika Porezen.

Posluali so radijska poroila, Milan Lahajnar pa jih je razmno
eval na pisalnem stroju.
Po kapitulaciji Italije so jo izpopolnili. Najprej so pri Abra
mu v Orehovski grapi izkopali tiri metre dolg in dobra dva
metra irok podzemni bunker, ki so ga kasneje podaljali e
za tiri metre. Vanj so prinesli dva rona rotacijska stroja, pi
salni stroj in radijski aparat. Elektriko so tja napeljali po tleh
iz blinje hie. Tehnika je zaposlovala est do osem ljudi, ti
skali pa so razne letake, pesmarice, Partizanski dnevnik, Kmeki
glas itd. eprav so neko prili Nemci e prav blizu, je niso od
krili, ker je bila odlino prikrita. Svetlobo je dobivala skozi ipe.
na strehi, ki pa so jih v primeru nevarnosti prekrili.3"7)

M7 )
Spomini
Milana
Lahajnarja
Tehnike na Cerkljanskem in Zarakovec).

19 Vojkova brigada

in

Petra

Lapanje

(Mestni

muzej

Idriji,

289

SOVRANIKOVO DIVJANJE NA EBRELJSKI

PLANOTI
IZJALOVLJENI NEMKI NARTI
(Skici 5 in 8)

Vojkova brigada se je po neuspenem napadu na sovrani

kove utrdbe v Baki grapi 1. junija zveer iz Zakria vrnila ez
Cerkno na drugo stran doline. Prvi bataljon se je ustavil pri
Slabetu, 2. bataljon je zavil na Vehare (na Cerkljanskem vrhu),
cilj 3. bataljona pa je bilo e Kladje. Razpoloenje med borci
ni bilo najbolje, saj so bili e utrujeni od prejnjih naporov.
Na mnoge slabo vpliva to, ker so slabo opravljeni, vekrat lani
in brez kajenja.308) Zato je 1. bataljon e naslednjo no krenil
na prehrambeno akcijo v Laje pri Gorenji vasi, vendar je
odtod prinesel tako malo hrane, da borcev tudi 3. junija e
ni bilo mogoe nasititi.
Razen tega so tistega dne pritisnili e Nemci. Bataljon Heine
je namre e ob pol petih zjutraj krenil iz Idrije na nov bojni
pohod. V koloni je bilo 460 nemkih vojakov, oboroenih s 35
lahkimi in tekimi strojnicami, 3 minometi in 73 brzostrelkami.
Sovranikova kolona se je najprej povzpela na Razpotje, se
raztegnila proti irem in se nato razdelila v ve manjih kolon,
ki so zaele pritiskati proti severu.
Nemci se zveer niso vrnili v Idrijo, temve so prenoili na
poloajih. To je pomenilo, da je treba naslednjega dne pria
kovati hude boje. In zares, 4. junija so nae izvidnice e ob
sedmih zjutraj opazile sovranikovo kolono v njej je bilo
308)

290

Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).

Fuine. Ob mostu je Cigarjeva hia, kjer je bila 1943. leta nemka postojanka

126 mo z osmimi mulami na pohodu iz Sovodnja proti No

vi Oselici. Nemci so kaj kmalu naleteli na zasedo 1. bataljona,
ki jih je s strojnicami in tekim minometom tako uspeno ob
streljevala, da so se morali vrniti nazaj v Sovodenj. To je bil
ugoden trenutek, da bi s hitro akcijo vsega bataljona sovranika
v sovodenjskem kotlu obkolili ali vsaj temeljito razbili. Toda
poveljstvo 1. bataljona se je omejilo le na poiljanje obvee
valnih patrulj, zaradi esar je imel sovranik dovolj asa za
urejen umik proti Fuinam.
Ko so se obveevalci vrnili zveer iz Sovodnja, so povedali,
da je bilo tam vsega kakih 200 Nemcev in da so spotoma ubili
nekega terenca. Vendar ta ni bil edina sovranikova rtev. Tam
kajnji otroci so namre staknili bombo, ki so jo bili pozabili
Nemci in ko so se zaeli igrati z njo, je nenadoma eksplodirala.
Dva otroka sta bila pri prii mrtva, trije pa ranjeni.
19*

291

Sovranik je ostal v Fuinah tudi e naslednjega dne.309)

Zato so 1. bataljonu ukazali, naj 5. junija zveer z dvema etama,
ki so ju v ta namen okrepili s tekim minometom, protitan
kovsko puko in dvema tekima strojnicama, napade sovranika
v Fuinah in ga preene odtod. Prvi eti se je zares posreilo,
da se je neopazno pribliala Cigar jevi hii, kjer so prenoevali
Nemci, in napadla straarja pred njo. Toda sovranikovi vojaki
so bili tudi po drugih hiah in so takoj odgovorili na napad.
Prilonost za kak veji uspeh je bila s tem zamujena in eti
ni kazalo ni drugega, ko da se je umaknila. To je tudi storila,
vendar je tik pred tem namestnik bataljonskega komisarja Joe
Berce-Rudi doivel razburljivo dogodivino. Ko je leal na po
loaju ob protitankovski puki, se je kdove odkod pojavil tik
za njim neki nemki vojak. Ni znano, kdo izmed njiju je bil
ob tem nepriakovanem sreanju bolj preseneen, toda dejstvo
je, da je bil Rudi hitreji. Ubil je Nemca in tako reil sebe in
protitankovsko puko.
To no je sovranik izgubil dva vojaka, med naimi pa je bilo
est borcev ranjenih. eprav ni povsem zanesljivo, le kae, da
jih je ranila iz naega minometa izstreljena mina, ki je padla
prehitro na tla. Morda pa je bila mina sovranikova, saj se je
prizadevno oglaal tudi njegov teki minomet in obstreljeval
nae poloaje.
Bataljon Heine po vsem tem ni ve rinil proti Cerknemu,
temve se je na splono preseneenje vrnil nazaj v Idrijo.310) Nje
gova vrnitev je bila presenetljiva predvsem zato, ker so se na
Gorenjskem, v Baki grapi in Idriji e nekaj dni zbirale nemke
in razne kvislinke enote ter se pripravljale na obsenejo oi
evalno akcijo.
Zaelo se je v Selki dolini, kamor se je 2. junija po
nekaterih podatkih pa ele 3. junija pripeljalo 24 kamionov
vojatva, ki se je razmestilo po zasedah vzdol Selke Sore
in ki se jim je 4. junija pridruilo e kakih 800 vojakov. To so
bili tisti, ki so bili krenili iz Bohinjske Bistrice in se potem,
ko so pregledali Jelovico, zaasno ustavili v Selki dolini.
309)
Tako navaja kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I), toda po 15dnevnem
vojakem
poroilu
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
junija
1944
(IZDG,
fase.
282
aII)
je
videti,
da
4.
junija
ni
bilo
e
nobenih
bojev,
pa
pa
ele
naslednjega
dne
zjutraj,
ko
je
sovranik
rinil
proti
Novi
Oselici.
Verjetneji
so
podatki iz kronike.
3, ) Obveevalci Vojkove brigade so kasneje zvedeli, da so se Nemci vrnili
v Idrijo z devetimi mrtvimi vojaki.

Pogled s Sv. Ivana na Reko. V sredini slike je videti brv ez Idrijco, ob levem
robu pa kriie, odkoder zgornja cesta pelje na Bukovo, spodnja pa v Dolenjo
Trebuo

Istega dne se je tudi v Bako grapo iz smeri Gorice pripe

ljalo 32 kamionov vojatva in vzpostavilo stik s temi v Selki
dolini. Naslednjega dne, 5. junija, pa so tja pripeljali e 67
kamionov vojatva in dva eleznika transporta. Na pohod so se
pripravljale tudi okrepljene sovranikove posadke v Gorenji vasi
in Idriji. Kasneje so ugotovili, da se je te sovranikove ofenzive
udeleilo najmanj 3.000, brkone pa precej ve sovranikovih
vojakov.
Br ko je korpusno poveljstvo odkrilo vse te priprave in
ugotovilo, da bo sovranik skual delovati brkone tako kot v
ofenzivi Traufe novembra 1943, je sklenilo umakniti se z ob
moja, ki ga utegne sovranik obkoliti in natanneje preiskovati.
To je moralo storiti tudi zato, ker prav takrat ni bilo na Cer
kljanskem razen Vojkove brigade skoraj nobenih enot.
293

Gradnikova in Preernova brigada sta bili e na Jelovici ozi

roma v Bohinju. Divizijsko poveljstvo ju je sicer odpoklicalo,
vendar se na Cerkljansko nista mogli ve vrniti, ker so bile
nemke zasede po Selki dolini pregoste. Zato sta zavili na Tol
minsko in se skuali prebiti na Cerkljansko po nekoliko dalji
poti ez Bako grapo, toda tudi tam so e bile mone sovrani
kove zasede. Ni bilo drugega izhoda morali sta poakati na
konec sovranikove ofenzive.
Vendar Preernova in Gradnikova brigada nista bili popolni,
zakaj 1. bataljon Gradnikove brigade, ki se je bil nekoliko poprej
vrnil z ivino iz Bohinja, je ofenziva zatekla na Cerkljanskem,
tam pa je bil tudi tab Preernove brigade s tabno patruljo
in novinci, vendar brez bataljonov.
V
priakovanju hkratnega sovranikovega vdora na Cerkljan
sko iz tirih smeri (iz Idrije, Gorenje vasi, Selke doline ez
Davo in Bake grape ez Bukovo) je bil povsem pravilen sklep
poveljstva XXXI. divizije, da se e 5. junija ponoi z Vojkovo
brigado in deli drugih dveh brigad umakne ez Idrijco na njen
levi breg v Jagre in ebrelje. Pri tem je Vojkova brigada
dobila nalogo, naj ima najmoneje poloaje nad Reko in elinom, zakaj naj huji sovranikov pritisk je bilo priakovati v smeri
GrahovoBukovoReka. Zato so minerjem Vojkove brigade uka
zali, naj e to no imbolj onesposobijo to cesto in jo napra
vijo neprevozno za vsa motorna vozila. Desno od Vojkove bri
gade je bil tab Preernove, ki je nadziral dolino Idrijce s po
loajev pod Jagrami, levo pa korpusna artilerija, ki se je
zadrevala na Srednjih ebreljah.
estega junija je bila brigada ves dan na poloajih, ne da bi
prila v stik s sovranikom.311) To pa e ne pomeni, da sovra
nika ni bilo blizu. Tega dne je neka sovranikova kolona, ne da
bi naletela na kak odpor, prodrla iz Poljanske doline ez Ro
bidnico prav v Planino nad Cerknim, Nemce pa je bilo utiti
tudi po vaseh nad Bako grapo, zlasti na Bukovem.
Do prvih bojev z Nemci, ki so se bliali iz Bake grape ez
Bukovo proti Reki, je prilo 7. junija zjutraj. Najprej so se nai
oglasili pri cerkvi sv. Ivana pri ebreljah, kjer je imel poloaje 1.
bataljon Vojkove brigade. Tristo metrov nie leea dolina Idrijce,
311
)
Kljub
priakovanju
hudih
bojev
je
bilo
med
borci
izvrstno
razpoloenje.
Kako tudi ne, saj je le dva dni poprej padel Rim, tega dne 6. junija pa se
je
kot
blisk
razirila
po
enotah
novica
o
tako
dolgo
in
eljno
pr.akovani
drugi
fronti o zaveznikem izkrcanju v Normandiji.

294

cesta TolminIdrija, ki se vije vzdol Idrijce, in cestno kriie

na Reki, kamor pripelje cesta iz Bake grape, so bili kot na dlani
pod poloaji dveh tekih strojnic, dveh tekih minometov, pro
titankovske puke in lahkih strojnic, s katerimi je bil oboroen
bataljon. S tako oboroitvijo in s takih poloajev se mu sovra
nika res ni bilo treba bati.
Sovranikova predhodnica, v kateri je bilo 50 mo, je pod
poloaje 1. bataljona prispela priblino ob devetih zjutraj. Ko
je prila na kriie, se je razdelila v tri skupine in skuala
priti ez most na levo stran Idrijce. Tedaj so se oglasile nae
strojnice in sovranika pometle z mosta in njegove okolice. Ogenj
je bil tako hud, da sovranik ni mogel nikamor naprej. Vse, kar
je mogel storiti, je bilo to, da je zael s tekim minometom ob
streljevati nae poloaje, vendar naim ni prizadejal nobenih
izgub.
Okrog poldneva sta v varno razdaljo pripeljala dva kamiona,
na katera so naloili mrtve in ranjene vojake. Ni znano, koliko
je bilo mrtvih, toda kar zadeva ranjene, so naknadno nai zve
deli, da jih je bilo osem.
V popoldanskih urah je poloaje pri cerkvi sv. Ivana prevzel
1. bataljon Gradnikove brigade. Kaj se je zgodilo? Kae, da je
sovranik pripravljal kak vdor tudi prek Banjke planote proti
epovanu, zakaj Vojkova brigada je prejela ukaz, naj takoj
krene na pot. To je storila ob petih popoldne, na cilj v Lokovec nad epovanom pa je po silno utrudljivem trinajsturnem
pohodu prila ele naslednjega dne ob estih zjutraj. Pohod
ni bil tako dolg, toda vso no je silno lilo, zaradi esar je
bila pot spolzka, tema pa bolj gosta, kot bi bila sicer.
Br ko je brigada 8. junija zjutraj prispela na cilj, so njeni
bataljoni takoj razposlali patrulje in zasede v smereh, odkoder
bi se mogel pokazati sovranik. Tega pa ni bilo od nikoder in
tako so se borci lahko v miru posuili in odpoili.
Kaj se je medtem dogajalo z drugimi deli XXXI. divizije,
ki so ostali na poloajih pri Jagrah in ebreljah?
Osmega junija se ni zgodilo ni posebnega, eprav
Gradnikove in Preernove brigade s svojih vzvienih
lahko videli sovranikove kolone in skupine, kako so
hajale po vaseh na nasprotnem bregu Idrijce in kako so

so borci
poloajev
se raz
preisko

295

vale zemljie. Toda na njihovo stran po prvem neuspenem po

skusu ni bilo nikogar ve.
V
napad je sovranik krenil naslednjega dne, 9. junija. To
je storil v silno neugodnih okoliinah za nae, saj se je proti
njim zarotilo e vreme. Ti junijski dnevi so bili deevni, razen
tega pa se je nad dolino Idrijce spustila e gosta megla. Sovra
nik je hkrati pritisnil proti Jagram, kjer so bili preernovci,
in proti Sv. Ivanu, ki ga je branil 1. bataljon Gradnikove
brigade.
Preernovce je napadla sovranikova bojna skupina, ki je
prila prejnjega dne v Otale in blinje vasi iz Idrije. Kasneje
so ugotovili, da je to bil bataljon Heine, ki sta se mu e
takrat ali dan kasneje pridruila e 2. bataljon 10. SS policijskega
polka, katerega tab je bil v Idriji, in policijski Karstwehr
bataljon. Preernovci so prvi sovranikov napad z dvema lah
kima strojnicama zavrnili, toda ko je sovranik ponovno napadel
s e monejimi silami, niso vzdrali in so se morali umakniti.
Isto se je pripetilo tudi 1. bataljonu Gradnikove brigade:
prvi sovranikov napad je odbil, pri drugem pa je klonil. Pa
tudi v primem, e bi obdrali zasedene poloaje, bi se morali
le umakniti, saj je neka druga sovranikova kolona, ki je prodi
rala iz Idrije ez Kanomljo proti Oblakovem vrhu, neposredno
ogroala njihovo zaledje. Zato je divizijsko poveljstvo sklenilo
Sebreljsko planoto izprazniti in se z vsemi svojimi enotami
najve jih je bilo zalednih in mobiliziranih novincev ez Voj
sko umakniti proti epovanu. To je bilo proti veeru tudi stor
jeno in tako je sovranik e istega dne postal popoln gospodar
nad vso Sebreljsko planoto.
Toda sovranikovi narti s tem e niso bili uresnieni. Nje
gove enote so sicer obkolile in pregledale vso blinjo in daljnjo
okolico Cerknega, vendar jim ni uspelo dobiti v obro, razbiti ali
uniiti nobene partizanske enote. Sovranik je namre deloval
prepoasi, nae poveljstvo pa je ob pravem asu spregledalo
njegove nakane in sc mu izognilo potem, ko so mu nae enote
prizadejale v bojih pri Jagrah in pod Sv. Ivanom obutne iz
gube. eprav je bilo sprio tega priakovati, da se bo sovranik
skual znaati nad civilnim prebivalstvom, esar pri svojih ofen
zivah, ienjih in hajkah ni nikoli zamudil, je bilo tokrat nje

296

govo divjanje na tem obmoju, zlasti pa po vaseh in naseljih

na ebreljski planoti, mnogo huje kot kdajkoli poprej.312)

ROPANJE, POIGANJE, POBIJANJE

(Skica 8)

Vse to, kar je v tistih dneh sovranik poenjal na ebreljski

planoti in po vaseh v dolini Idrijce, ni bila le posledica njego
vega trenutnega besa zaradi izjalovljenih nartov, temve mnogi
znaki kaejo tudi na to, da je bila unievalna akcija na tem
obmoju pripravljena e vnaprej. To je videti po njenem pre
miljenem, nartnem in postopnem izvajanju.
Sovranikovo strahovanje civilnega prebivalstva se je zaelo
8. junija, ko je neka njegova kolona iz Spodnje Idrije vdrla
na Krnice, odtod pa pritisnila proti Srednji in Zgornji Kanomlji.
Spotoma so v Spodnji Kanomlji pogali dve kmetiji. Najprej so
ju temeljito preiskali, ker pa niso niesar nali, so esesovci
odli naprej. Kmalu pa so se vrnili s tremi domaimi izdajalci,
ki so pokazali, kje naj spet iejo, e hoejo kaj najti. Ko so s
krampi razkopali zid v hlevu in skednju, so zares nali nekaj
ivea, partizanske literature in tri bombe. Posledica tega je
bil poig obeh kmetij. Domai so ob pravem asu uli. Ko so
se Nemci oddaljili, so se vrnili, da bi pogasili poar, toda to
so jim Nemci prepreili tako, da so jih iz daljave obstreljevali
s strojnicami.
Nato so se sovranikovi zloini vrstili drug za drugim.
Kolona, ki je 9. junija dopoldne vdrla v Jagre, se je takoj
lotila maevalnih ukrepov: v vasi so pogali 16, v blinji okolici
pa e 7 poslopij. Pri tem je zgorelo tudi nekaj ivine. Oropali
so tudi cerkev: pobrali so vse, kar je bilo tam kaj vrednega,
hostije pa razmetali po tleh. Usmrtili so dva domaina. Joeta
312)
Viri: polmeseno poroilo OC IX. korpusa z dne 18. junija 1944 (IZDG,
fase. 73I); povelje taba XXXI. divizije z dne 5. junija 1944 (IZDG, fase.
281
aI); odredba taba XXXI. divizije z dne 7. junija 1944 (IZDG, fase. 281II);
dnevno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
10.
junija
1944
(IZDG,
fasc;
277III);
15-dnevno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
26.
junija
1944
(IZDG,
fase.
226III);
15-dnevno
inenirsko
tehnino
poroilo
XXXI.
divizje
z
dne
20.
juni
ja
1944 (prav tam); odredbe taba Vojkove brigade z dne ., 5., 6. in 8. junija 1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
15-dnevno
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
iunija
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
poroilo
OC
Vojkove
brigade
z
dne
7.
iunija 1944 (IZDG, fase. 281 aI); poroilo OC Vojkove brigade z dne 5. in 7.
junija 1944 (IZDG, fase. 282 aIII); vojni dopis Vojkove brigade z dne 14. junija
1944
(IZDG,
fase.
282
bI);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
281I);
Gradn
kova
brigada, str 251254; Preernova brigada, str. 352354 .

297

Zadnji sledovi nemkega divjanja v Sebreljah

Tuarja so pobili kar vprio matere in sestre, medtem ko so

vaani nali 65-letnega Antona Tuarja ele kasneje nekje pod
ebreljami. Preden so ga Nemci ubili, so ga e muili, saj je
imel vse prste polomljene, na glavi pa mu je bilo videti sle
dove udarcev.
e istega dne proti veeru so Nemci prispeli e na ebrelje.
Tam so takoj zagali hio, iz katere so se bili nai upirali. e
so koga zalotili zunaj, so takoj zaeli streljati nanj. Tako so
ustrelili tudi 75-letnega gluhega Janeza Hvalo, ki se je prav tedaj
vraal iz gozda, in 52-letno Julko rnilogarjevo in njenega moa,
ko je nemkim vojakom skuala prepreiti ropanje. Potem ko
so kot talce zaprli est mokih in e domaega upnika, so
planili po kokoih. Vaani so jih morali gostiti vso no, esar
pa niso mogli pojesti, so razmetali po tleh. Bili so nasilni tudi
do deklet in nekatera izmed njih so jim komaj ula.
Vse do naslednjega jutra so vaani upali, da bo vasi le prizaneeno. Njihovo upanje pa je bilo zaman. V dopoldanskih urah
so sovranikovi vojaki zastraili vse izhode iz vasi, nato pa zaeli
poigati. Ljudem niso dovolili reevati imetja, e manj pa gasiti.
Tako so ustrelili 83-letnega Franca Boia, ko je hotel iz ognja
298

Obglavitev borca Vojkove brigade pri Sedeju na Krnicah

reiti kravo, 55-letnega Joeta Grolja, ki so ga kasneje nali zog

lenelega na pogoriu, in slepega harmonikaa Andrejca Navrkega z Oblakovega vrha, ki je prav takrat priel na obisk k svoji
sestri v Srednjih ebreljah. Ubili so tudi 63-letnega Andreja
Vonino. Ljudi, ki so beali iz goreih hi, so nemki poigalci
zaustavljali, jih preiskovali in jim jemali denar in druge drago
cenosti, ki so jih nali pri njih. Tega dne je v ebreljah zgorelo
47 hi in vsa gospodarska poslopja. Zgorela je tudi cerkev sv. Ju
rija, medtem ko so cerkev sv. Ivana opustoili. Tam so najprej
z bombami razbili vrata, nato pa v cerkvi, obleeni v mana ob
laila, poenjali razne norije.
Tega dne, 10. junija, so gorele e nekatere druge vasi. Vas
Reko so esesovci in italijanski faisti (iz Karstwehr bataljona)
e prejnjega dne temeljito izropali. To opravilo so nadaljevali e
10. junija. Ko pa so pri Andreju Podreki med tramovjem nali
partizansko potrdilo za oddani material, so priletnega moa odpe
ljali k brvi, ki pelje ez Idrijco, in ga tam s pitolo ustrelili. Nato
299

so ukazali vaanom, naj se zberejo sredi vasi. Povedali so jim,

da bodo vas pogali, ker so za partizane in zaradi partizanskega
napada nanje tri dni poprej. Iz hi so jim dovolili vzeti le naj
potrebneje stvari, nato pa so zaeli poigati. Zgorele so vse hie
razen tiste, v kateri je takrat bilo nemko poveljstvo.
Istega dne so pogali tudi Strao. Zgorelo je devetnajst po
slopij, iz katerih niso smeli vaani niesar vzeti.
Desetega in 11. junija se je vil gost dim e nad mnogimi
kmetijami na ebreljski planoti. V Krnicah so pogali kakih
dvajset poslopij. Ob tej prilonosti so ustrelili starko Terezo La
pajne samo zato, ker so jo videli stati na pragu, in Antona Kosma
a iz Masor.
Tam so Nemci pripadniki bataljona Heine prestregli
in ujeli tri borce Vojkove brigade, ki so bili zaostali in zaradi
goste megle izgubili smer. Nemki vojaki so ujetnike izroili po
licijskemu Karstwehr bataljonu. Kako ivinsko so se podivjani
sovranikovi vojaki znaali nad njimi, zvemo iz pripovedovanja
Alojzije Tuarjeve iz Idrijskih Krnic, kamor so jih potem, ko so
jih pri oli ujeli, pripeljali in po strahotnem muenju ubili:
Eden je bil mladoleten in so ga vzeli s seboj. Dva pa so v
vei pri Sedeju muili. Drezali so ju z noi, vlaili za lase, butali
z glavo ob zid in zbadali z majhnim ostrim noem v oi. Muenca
je brcnil vsak Nemec ali belogardist, ki je priel tam mimo. Muili
so ju od enajstih dopoldne do petih popoldne, nato pa so ju e
vedno iva odvedli pred hio. Ko je manjkalo e kak meter do
parobka, kjer je sedaj njun spomenik, je neki belogardist rekel,
naj stopita hitreje, eden izmed partizanov pa je odgovoril, da ne
more. Belogardist je zatem enega izmed njiju prijel za vrat in
mu poloil glavo na tnalo, kjer so enemu za drugim odsekali s
plenkao (sekiro za obdelovanje tramovja) glavi. Nato so li v
hio, vzeli dolgo mizo in nanjo poloili glavi, v njuna usta pa so
vtaknili cigarete. Na koek papirja so napisali: ,Tu imata svobo
do! in listek pustili med glavama na mizi.313)
Potrdilo o tem najdemo tudi v nemkih dokumentih. V poro
ilu bataljona Heine lahko najdemo naslednji podatek: ... Dve
ma izmed teh ujetnikov so s sekiro odsekali glavi..., 3 ") potem
ko jih je bataljon Heine 11. junija ujel in jih izroil SS Karst
wehr bataljonu, ki je prodiral s ebrelj v dolino Kanomlje. e ve:
nemki krvniki so pustili za seboj dokument, ki mu je po groz
ljivosti teko najti para. Ves postopek pri sekanju glav so namre
313)

Spomini Alojzije Tuarjeve (Mestni muzej v Idriji).

Poroilo bataljona Heine z dne 12. junija 1944 (arhiv Vojnoistorijskega
instituta v Beogradu).
314)

300

Spominska ploa pri Sedeju

na Krnicah

fotografirali, slike, ki so jih kasneje zaplenili pri nekem ubitem

sovranikovem vojaku, pa hrani Mestni muzej v Idriji.'15)
eprav so sovranikovi vojaki najhuje divjali na ebreljski
planoti in v dolini Idrijce, ni bilo prizaneseno tudi drugim vasem,
v katerih so se bili v listih dneh pojavili. Tako so na primer
esesovci iz Trsta (brkone je to bil 3. bataljon 15. SS policijskega
polka) ustrelili tudi evljarja Franca Mavrija iz Grahovega. Es
esovci iz Trsta imajo na vesti e tiri rtve iz Kojce. To so Fran
315)
Gre za devet razlinih slik. Na prvi je videti partizana, poloenega ez
tnalo,
ki
mu
ie
nemki
podoficir
pravkar
zasadil
sekiro
v
vrat.
Na
drugi
sliki
je
truplo
e
brez
glave,
ki
jo
je
videti
odsekano
ob
toru.
Podobni
sta
tudi
tretja in etrta slika. Na peti sliki je na tleh leee truplo z razsekanim obrazom.
Na
esti
sliki
sta
trupli
brez
glav.
Sedma
slika
kae
v
travo
poloeni
odsekani
glavi s cigaretami v ustih. Na osmi sliki sta glavi poloeni na mizo, ena izmed
njiju
je
pokrita
s
titovko.
Na
deveti
sliki
je
rtev
s
hudimi
pokodbami
na
obrazu, ki jo krvniki vleejo za lase kviku. Nekatere izmed teh zloincev je po
konani
vojni
le
zadela
zasluena
kazen.
Po
vojni
so
jim
sodili
v
Ljubljani.
Na
obravnavo
so
kot
prio
poklicali
tudi
her
Alojzije
Tuar
(po
domae
Sedejeve),
ki je po slikah prepoznala nemke krvnike.
Na
kraju,
kjer
so
sovranikovi
zloinci
storili
to
zverinsko
dejanje,
stoji
sedaj
spomenik
z
napisom:
Tukaj
sta
bila
od
nemkega
okupatorja
na
zverinski
nain
muena
in
nato
dne
11.
6.
1944
obglavljena
dva
nepoznana
borca
Vojkove
brigade.

301

ika Mlakar, Franika Golob, Ivka Mavri in Rozalija Feltrin,

ki so jih bili najprej muili, nato pa ubili, vrgli v neko hio v
2abah in jo zagali.
Potem ko je nemko poveljstvo menilo, da je prebivalstvo
dovolj kaznovano in ustrahovano zaradi sodelovanja v narodno
osvobodilnem gibanju, je 11. junija odpoklicalo svoje enote v
Idrijo in druga izhodia. Toda e v naslednjih dneh so posamez
ne nemke skupine nekajkrat vdrle na partizansko ozemlje ropat
in ubijat, moneje kolone pa je bilo opaziti vzdol ceste Graho
voBukovoRekaZelinIdrija.5'6)

VRNITEV BRIGADE NA CERKLJANSKO

(Skica 5)

Poroila o nemkih grozodejstvih na ebreljski planoti in

drugod so e prispela tudi v epovan in na Lokve, kjer sta se
zadrevali poveljstvi XXXI. divizije in IX. korpusa. Medtem so
se ez progo GoricaSv. LucijaPodbrdo vrnili bataljoni Pre
ernove in Gradnikove brigade, ki so bili obtiali na Tolminskem.
Divizija je bila torej spet zbrana in dovolj mona, da se spusti v
boj s sovranikom. Njena nova naloga je bila, da im hitreje
krene na Cerkljansko, preene sovranika odtod in obvaruje pre
bivalstvo pred nadaljnjim nasiljem.
Vojkova brigada je e 10. junija proti veeru krenila na pot
v dveh kolonah. V levi je bil 1. bataljon, v desni pa 2. in 3. bata
ljon. Prvi bataljon je zavil ez Trebuo na entvikogorsko pla
noto z nalogo, da z njenega roba napade sovranika na Reki in
ga preene odtod. Druga dva bataljona sta dobila nalogo, naj se
usmerita proti Vojskemu in ebreljam ter spotoma razbijeta
nemko kolono, ki je iz ebrelj krenila proti Oblakovemu vrhu.
Po opravljeni nalogi naj bi brigada nadaljevala pot ez Cerkno
na rni vrh nad Novaki. Zakaj? Korpusno poveljstvo je namre
pripravilo novo operacijo napad na elezniko progo Ljubija3I6)
Viri: Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I); poroilo OK KPS
za
Idrijsko
z
dne
16.
junija
1944
(Mestni
muzej
v
Idriji);
dop:s
OK
KPS
za
Idrijsko
z
dne
22.
junija
1944
(CK
ZKS,
V-1944
e);
vojni
dopis
taba
Vojkove
brigade
z
dne
16.
junija
1944
(IZDG,
fase.
226IV);
krajevna
kronika
Bukovo,
Krnice-Masora,
Reka
in
Straa
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Andrej
Pagon-Ogarev,
ebreljskim
rtvam
v
spomin;
poroilo
bataljona
Heine
z
dne
12.
junija
1944
(arhiv
Vojnoistorijskega
instituta
v
Beogradu);
spomini
Rafaela
Podobn
ka
in
Alojzije
Tuar
(Mestni
muzej
v
Idriji);
spomini
Valentina
agarja;
Ljudska
pra
vica, 19. septembra 1944.

302

naJesenice,

v kateri naj bi sodelovala vsa XXXI. divizija, poleg

nje pa e Gorenjski odred.
Komaj je brigada v poznih popoldanskih urah krenila na pot,
sta se nepriakovano nad Cepovansko dolino pojavili dve sovra
nikovi letali. Opazili sta kolono in se spustili nizko nadnjo. Eno
letalo je zaelo metati propagandne letake, drugo je spustilo dve
bombi. Padli pa sta precej dale od kolone in zato nista razen
strahu povzroili nobenih izgub.
Prvi bataljon ni prispel pravoasno na cilj nad Reko. Bila
je namre tako gosta tema, pa e deevalo je, da je bataljon
zael in moral v gozdu poakati, da se bo zdanilo. Prej je bilo
nemogoe ugotoviti, kje pravzaprav je. Nato je kar podnevi
nadaljeval pot in ker je zvedel, da Nemcev ni ve v bliini, je
zavil v Zakri, da bi se borci lahko osuili in odpoili. Tam pa
so bili ljudje na smrt preplaeni in so borce prosili, naj nikar
ne prihajajo v vas. Bili so e pod vtisom dogodkov prejnjega
dne, ko so sovranikovi vojaki v blinjih abah segali tiri en
ske in uniili Reko, ebrelje in Jagre.
Desna brigadna kolona je istega dne zjutraj prispela v bliino
Krnic, kjer so patrulje izsledile sovranika, bataljona pa sta takoj
pohitela na poloaje.317) Do kakega spopada pa ni prilo, ker se
je sovranik kmalu zatem umaknil v Idrijo. Preden se je znoilo,
sta bataljona spet krenila na pot. Prila sta v ebrelje, vendar se
tam nista zadrevala. e isto no sta krenila naprej proti elinu
in Robidnici oziroma rnemu vrhu nad Novaki. Tako so bili 12.
junija zjutraj e vsi trije bataljoni na novih poloajih: 1. bataljon
na Krnicah (na Cerkljanskem vrhu), 2. bataljon na rnem vrhu
nad Novaki, 3. bataljon pa v Robidnici. Borci so bili zaradi dolge
in naporne poti de e vedno ni prenehal padati silno utru
jeni, zato so odpadle vse politine in vojake ure. Precej motva
je moralo biti tudi po zasedah in patruljah, zakaj razmere e
vedno niso bile povsem iste. Za njihovim hrbtom po cesti, ki
pelje iz Bake grape ez Reko proti Idriji, so se e vedno premi
kale nemke kolone, ki jih je Gradnikova brigada sicer napadala,
vendar jim nadaljnje poti ni mogla prepreiti. Tistega dne, 12.
junija, je iz obeh smeri z Bukovega in Idrije prispelo v
elin dvajset kamionov sovranikovega vojatva. Ko so prili na
3IJ)
Vse kae, da so ob tej prilonosti Nemci ujeli tri borce, izmed katerih
so
potem
dva
obglavili.
Po
nekaterih
podatkih
sode
naj
bi
bili
iz
3.
bataljona.
Izkljueno
pa
ni,
da
so
se
borci
izgubili
e
prej
in
so
jih
med
tavanjem
po
Krnicah presenetili Nemci.

303

Reko, so iznenadili terenca Rafaela Abrama-Stanka, ki je bil pri

nesel denarno podporo za pogorelce. Stekel je v breg, da bi Nem
cem uel, toda ti so ga pokosili z mitraljekim rafalom. V vasi
so bili takrat e trije partizani, ki pa so se reili. Razen Rafaela
Abrama so Nemci ubili e gospodinjo Franco Lahajnarjevo. Ta
je bila s tiriletno herko v kleti. Ko je sliala streljanje, je stekla
ven, toda tudi njo so podrli nemki rafali.
Nemka kolona je zatem iz Reke krenila navzgor proti Bu
kovemu, vendar so jo spotoma zaustavili gradnikovci. Ob iznenadnem napadu je med Nemci nastala zmeda. To so izkoristila dekle
ta, ki so jih bili Nemci polovili v teh dneh po blinjih vaseh,
poskakala s kamionov in ula.
Tega dne, 12. junija,318) je tudi v Krnicah na ebreljski planoti
padlo nekaj novih rtev. Nekdo je namre Nemcem izdal, kje je
ena izmed postojank bolninice Pavla. Tja sta krenili iz Idrije
dve nemki koloni. Partizanski straar Pavle Tuar je eno izmed
kolon opazil in stekel proti postojanki, da bi svoje obvestil o
nevarnosti. Spotoma so ga zagledali Nemci iz druge kolone in ust
relili. Straar je padel, toda streli so opozorili partizane v bolninici
na nevarnost. V zadnjem hipu so se umaknili z vsemi ranjenci
vred. Eno izmed bolniark so nemki vojaki sicer ranili in celo
ujeli, vendar jim je ula. Pa pa so v bolninici dobili dva fantia
(tam sta si zdravila rane, ki sta jih zadobila, ko sta se igrala z
rono bombo in jima je ta eksplodirala) in Anico Prebil, ki so
jo v Erjavevi hii ustrelili. To pa ni bila edina rtev, zakaj
Nemci so obtoili Erjavca, da je bolninico oskrboval z mesom.
Besni, ker so jim bili ranjenci z osebjem vred uli, so v hlev
zaprli Mateva Erjavca z eno, pastirja, neko ensko, ki je pri
Erjavevih pomagala pleti, in e nekega domaina, ki so ga bili
pripeljali s seboj, jih pobili, hlev pa zagali. Reil se je le stari
oe.
K Erjavevim je Nemce pripeljal neki domain iz Masor, ki
je imel sina pri domobrancih. Po vojni je bil za svoje izdajstvo
obsojen na smrt in ustreljen.
Vojkova brigada ni imela tega dne e nobenih bojev, pa pa
je prejela ukaz, naj ponoi temeljito porui cesto med Idrijo in
elinom, da se nemke kolone ne bi mogle ve prevaati iz Idrije
3I8 )
Vendar ni povsem zanesljivo, da se je to zgodilo res 12. junija. To trdi
Anton
Prebil,
komisar
napadene
bolninice
in
brat
Anice
Prebilove,
ki
je
bila
takrat
pri
Erjavevih
ustreljena,
medtem
ko
bi
po
nekih
drugih
virih
sklepali,
da je do napada prilo dva ali celo tri dni kasneje.

304

Bako grapo in nazaj. To je bilo storjeno naslednji veer. Mi

nerji so pod Lazcem na treh krajih pognali cesto v zrak, varovale
pa so jih pri delu enote 1. bataljona. Prav takrat so bili Nemci
tudi v Otaleu, odkoder so takoj po eksplozijah na glavni cesti
zaeli nabijati po naih. Spopad je trajal le kako uro, nato pa so
se umaknili vsak v svojo stran.

Toda naslednjega dne je v Otale prispel med drugimi nem

kimi enotami tudi Karstwehr bataljon, ki so ga sestavljali
italijanski faisti in ki se je bil proslavil s svojimi grozodejstvi
e na Krnicah. Po cesti se je iz Idrije pripeljalo pod Otale kakih
dvajset kamionov vojatva, ki pa zaradi razruene ceste ni moglo
naprej. Zato je ena izmed sovranikovih skupin pritiskala ez
Jazne proti Slabetu. Z njo se je spopadel 2. bataljon, ki je bil to
no priel tja s rnega vrha nad Novaki. Po krajem boju so se
enote tega bataljona umaknile proti Kladju, zakaj iz smeri Ledin
je pritisnila nova nemka kolona, da bi nae napadla v bok.
Kar zadeva rtve, je bil boj za 2. bataljon e kar uspeen.
Ranjen je bil le en borec, medtem ko so Nemci imeli dva vojaka
mrtva, dva pa ranjena. Med tema dvema je bil menda tudi neki
esesovski oficir. Morda je prav to razbesnilo sovranika, da se je
spet zael znaati nad civilnim prebivalstvom. Obkolili so Otale,
pobrali estnajst mokih in jih odpeljali v Idrijo. Vsi so e bili
prepriani, da jih bodo postrelili, vendar so jih kasneje spustili.
Toda vasi niso prizanesli. Pogali so skoraj vso vas in je ostalo
celih le e nekaj hi ob cerkvi. Enaka usoda je doletela tudi so
sednje Plunje in Laze.
Sovranikova kolona, ki je pritiskala za umikajoim se 2.
bataljonom, je prila tudi k Slabetu. Gospodar je sicer uel, toda
nemki vojaki so prijeli hlapca, ga brez nadaljnjega postavili ob
zid in ustrelili. Na sosednji kmetiji Hmenici so storili e huji
zloin. Tam so tri mlade fante, stare po estnajst let, pobili tako,
da so vanje streljali z raketnimi pitolami.319) Ob tej prilonosti
niso pozabili tudi na Cerkljanskem vrhu pogati nekaj kmetij,
ele nato so se umaknili proti Idriji.
Toda Vojkova brigada ni ve ostala na tem terenu. V skladu
z novimi nalogami, ki jih je bila prejela XXXI. divizija, je e

319)
Tak
opis
najdemo
v
rekonstrukciji
Otale
in
sosedne
vasi
muzej
v
Idriji),
toda
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I)
navaja
da so na Hmenici Nemci ubili dva hlapca in 16-letnega pastirja.

20 Vojkova brigada

(Mestni
le
to,

305

istega dne ob tirih popoldne krenila na rni vrh nad Novaki, ki

ji je bil izhodie za nadaljnjo pot.
Junijska sovranikova hajka je bila mnogo huja od aprilske.
Takrat je sovranik le ropal, eprav je tu pa tam tudi poigal in
pobijal. Toda v tej zadnji hajki je bil njegov cilj, da z brezobzir
nim poiganjem in divjakim pobijanjem mo, ensk in nedoraslih
fantov preplai prebivalstvo in ga tako odvrne od narodnoosvo
bodilnega gibanja. To mu je uspelo le deloma in samo za kraji
as. Njegova taktika je namre imela dve ostrini: sovranikovi
zloini so sicer prebivalstvo res oplaili, toda hkrati s tem zbu
dili v ljudeh e veje sovratvo do nemkih okupatorjev in njiho
vih sodelavcev italijanskih faistov in domaih izdajalcev.520)

32)
Viri: odredba taba XXXI. divizije z dne 12. junija 1944 (IZDG, fase.
281II);
dnevno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
12.
junija
1944
(IZDG,
fase.
277III);
dnevno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
14.
iunija
1944
(IZDG,
fase.
234I);
15-dnevno
inenirsko
tehnino
poroilo
XXXI.
divizije
z
dne
20.
junija
1944 (IZDG, fase. 226III);
povelja
taba Vojkove brigade z dne 10., 12. in 13.
junija 1944 (IZDG, fase.
281 aII);
15-dnevno vojako poroilo Vojkove brigade
z
dne
23.
junija
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade z dne 16. junija
1944 (prav
tam); poroilo OC Vojkove brigade z dne 12.
junija 1944 (IZDG, fase.
281 aI);
vojna dopisa Vojkove brigade z dne 14. in
16.
junija
1944
(IZDG,
fase.
282
bI);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I); dopis OK KPS za Idrijsko z dne 22. junija 1944 (CK ZKS, V-1944 e);
krajevni
kroniki
Straa
in
Krnice-Masora
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Otale
in
sosedne
vasi
(rekonstrukcija

prav
tam);
spomini
Matilde
Krinik,
Antona
Prebila
in
Alojzije
Tuar
(prav
tam);
spomini
Rafaela
Podobnika
(Goriki
muzej,
fase. IE).

306

NA JELOVICI
OBE STRANI V NAPADU
(Skica 9)

Sredi junija 1944 so se nemke oboroene sile znale v hudih

kripcih. Anglo-amenike enote, ki so 4. junija zasedle Rim, so bile
e vedno v ofenzivi in so prodirale proti severu. Le dva dni po
osvoboditvi Rima pa je Nemce z zaveznikim izkrcanjem na za
hodnih francoskih obalah zadel e huji udarec. Ker tudi Rusi
niso nikoli mirovali in so udarjali zdaj tu zdaj tam, so morali
Nemci silno smotrno uporabljati svoje pile rezerve in z njimi
maiti luknje tam, kjer so bile trenutno teave najhuje. To pa
je pomenilo, da so morali okrepitve nenehno prevaati z ene
fronte na drugo.
Prav zato je glavni tab NOV in PO Slovenije v poletnih me
secih 1944 e prav posebno pozornost posvetil eleznikim progam,
ki peljejo skozi Slovenijo v Italijo. Medtem ko se je VII. korpus
na Dolenjskem in Notranjskem lotil proge Zidani mostLjublja
naPostojna, je XXXI. divizija dobila nalogo, naj onesposobi
progo LjubljanaJesenice. Izhodie za to veliko akcijo naj bi
bila Jelovica, kamor bi zaveznika letala v tistih dneh metala
razstrelivo in drugo vojako opremo. Nartovana akcija je po
pomenu presegala divizijske okvire in zato jo je neposredno vodil
komandant IX. korpusa general Lado Ambroi-Novljan.
Glavni objekt napada naj bi bil po prvotni zamisli korpusnega poveljstva elezniki most pri Globokem, s emer bi bila
proga onesposobljena za dalj asa. To naj bi storila XXXI. divi
zija, medtem ko bi enote Gorenjskega odreda s hkratnim napa
dom na kako postojanko onstran Save pritegnile sovranikovo

20*

307

pozornost nase in tako razbremenile divizijo. Kasneje je bil

nart nekoliko spremenjen brkone zato, ker je bil most pre
mono zavarovan. Divizija naj bi udarila na progo na odseku
KranjOtoe, jo poruila na im ve krajih, minirala vse mostove
na tem delu proge in osvojila sovranikovi postojanki v Zgornji
Besnici in Podnartu. Na desnem krilu proti Kranju naj bi
napadala Preernova brigada, na levem krilu proti Podnartu
in Otoam naj bi bila Gradnikova, v sredini pa Vojkova bri
gada z nalogo, da napade in osvoji nemko postojanko v Zgornji
Besnici in rui progo.
Naloge so bile povsem uresniljive, saj takrat sovranik ni
imel na Gorenjskem kakih monejih sil. V Kranju je bilo po
podatkih divizijske obveevalne slube kakih 600, v Straiu
pri Kranju 312, v Kamni Gorici 130 do 140 in v Radovljici 204
sovranikovi vojaki. Druge postojanke na tem obmoju so bile e
ibkeje. V Zgornji Besnici bd imela Vojkova brigada opravka s
kakimi 30 Nemci, medtem ko je bilo v Podnartu 70, ob elezni
kem mostu pri Podnartu, ki je bil tudi cilj napada Gradnikove
brigade, pa okrog petnajst Nemcev. Seveda je bilo treba raunati
tudi na monost, da sovranik dobi okrepitve od drugod iz
kofje Loke, Ljubljane in s Korokega.
Tik pred odhodom na Jelovico je Vojkova brigada dobila e
en bataljon. To je bil tako imenovani Tomaev bataljon, ki je
dotlej spadal v Gorenjski odred. Ustanovljen je bil februarja 1944,
njegov komandant pa je postal znani gorenjski borec Joe FajfarToma.321) Preden so bataljon vkljuili v Vojkovo brigado, so ga
poslali na Krnice v Trnovskem gozdu, kjer so ga temeljito izurili
in dobro opremili. Ko so menili, da je e dovolj pripravljen za
ivljenje in boje v brigadi, so ga 11. junija napotili ez Vojsko
in Sebreljsko planoto v brigado, ki je bila prav tedaj prispela na
Cerkljansko. Tako je Tomaev bataljon postal 3. bataljon Vojkove
brigade, prejnji 3. bataljon pa je korpusno poveljstvo zadralo
na Cerkljanskem in mu namenilo posebno nalogo varstvo
nad partijsko olo v Labinjah.
Vojkova brigada je s rnega vrha nad Novaki krenila na
pohod proti Jelovici 14. junija zveer. Najprej se je spustila skozi
globel Farji potok v Selko dolino, kjer je novi 3. bataljon z zase321)
Joe Fajfar se je rodil leta 1922 v Lajah nad elezniki. Nemci so ga
dvakrat
zaprli,
nato
pa
je
26.
januarja
1943
stop'1
v
partizane.
Padel
je
16.
aprila
v
Trbojah
nad
Kranjem.
V
partizanih
je
imel
dva
brata:
eden
je
padel,
drugega pa so Nemci ujeli in ga ustrelili.

308

Prtov pod Ratitovcem. V bliini vasice je bila tudi partizanska bolninica

dami zavaroval glavnini prehod ez glavno cesto in Selko Soro.

Najhuje pa se je zaelo ele onstran Sore, ko se je zaela dolga
brigadna kolona v temni deevni noi vzpenjati po strmi in ozki
stezi proti Prtovu. Zrana razdalja med rnim vrhom in Prtovem res ni velika, saj znaa le kakih osem kilometrov, viinska
razlika pa kakih eststo metrov, toda brigada je za to pot pora
bila vso no in e del naslednjega dopoldneva.
Na Prtovu se je brigada le toliko zaustavila, da bi se borci
nekoliko odpoili in da bi jim skuhali topel obrok. Toda e po
nekaj urah so jih obveevalne patrulje obvestile, da se iz smeri
Podlonka blia kakih 150 Nemcev. Tretji bataljon Vojkove brigade
je nemudoma zasedel poloaj na grebenu med Podlonkom in Prtovem, na pomo pa mu je priel tudi 2. bataljon in teki
minomet Gradnikove brigade, ki je na sovranika odvrgel kakih
deset min. Tokrat je bila premo na partizanski strani in tudi
obrambni poloaji so bili zelo ugodni, tako da sovranika ni bilo
teko potisniti navzdol v dolino. Na nai strani ni bilo nobenih
izgub.
Boj e ni bil konan (trajal je le kako uro), ko so se drugi
bataljoni e vzpenjali e vie na Jelovico, kot zadnji pa jo je za
njimi ubral 3. bataljon Vojkove brigade. Vsi trije bataljoni so se
spet zbrali na Moenjski planini, kjer so se utaborili v silno ne
ugodnih okoliinah. Tam ni bilo ne hi in ne hlevov, borci pa
tudi niso imeli dovolj otorskih kril, da bi jih vsaj nekoliko ob
varovala pred dejem, ki ni hotel ponehati. Razen tega je bilo
tudi mrzlo. eprav so zakurili ogenj, jim to ni mnogo po
magalo, saj jih je de sproti moil. Povrh vsega so bili e lani,
zakaj do vasi v dolini je bilo dale.
Naslednjega dne, 16. junija, se ni zgodilo ni posebnega. Borci
so se greli ob ognjih in se zamotili s ienjem oroja, kolikor
jih ni bilo na poloajih. Enako je bilo tudi z Gradnikovo in Pre
ernovo brigado. Nedvomno bi bilo bolje, e bi divizija e tega
dne krenila v napad na progo, zakaj Nemci so medtem e zvedeli
kot se je kasneje izkazalo za navzonost divizije na Jelovici
in tudi slutili so, kakne so njene namere; sprio tega so se lahko
pripravili ne le za obrambo, temve tudi za napad. Toda divizija
je morala akati na zaveznike poiljke iz zraka, letal pa zaradi
deevnega in meglenega vremena nikakor ni hotelo biti blizu.
Divizijsko poveljstvo se je zavedalo nevarnosti in je zato
sklenilo, da ne bo ve akalo na zaveznika letala in da bo e to

310

no, 17. junija, s svojimi enotami krenilo nad progo. Vendar je

tudi sovranik nekaj pripravljal. To je bilo videti po njegovem
oglednikem letalu, ki je zaelo e zjutraj kroiti nad Moenjsko
planino. Nemki opazovalec je nedvomno videl dim in to je pri
tegnilo njegovo pozornost. Odvrgel je tudi kakih deset manjih
bomb, ki pa niso povzroile nobene kode. Kaj ve ni mogel
storiti, saj so ga kaj hitro pregnale lahke strojnice in nove proti
tankovske puke.322) Divizijsko poveljstvo je po vsem tem menilo,
da nadaljnje bivanje na Moenjski planini ni ve varno in je
Vojkovi brigadi ukazalo, naj se takoj premakne na Vodiko pla
nino nad Kropo. Komaj pa je brigada krenila na pot, so e pri
letela tiri nemka letala in z vso vnemo bombardirala in s stroj
nicami obstreljevala prazno taborie na Moenjski planini.
Proti veeru, ko so se brigade e zaele odpravljati v dolino,
so odtod prihajale prve vznemirljive vesti. Zvedelo se je, da so
sovranikove okrepitve prile v Selko dolino, da se je enajst
kamionov vojatva pripeljalo v Kamno gorico in da so tudi v
Zgornji Besnici, ki naj bi jo napadla Vojkova brigada, opazili
prihod petnajstih kamionov, na katerih se je pripeljalo kakih 350
nemkih vojakov. Niso se pa zadrevali v vasi, temve so takoj
eprav se je e mrailo krenili proti Jamniku.
Medtem ko so Nemci skuali ez Jamnik prodreti na Jelovico,
sta bili Preernova in Gradnikova brigada na progi. Preernova
brigada je tranice minirala na kakih tiridesetih krajih, Grad
nikova brigada pa je pregnala sovranikovo posadko z mostu pri
Ovsiah in ga minirala ter razbila elezniko postajo v Otoah z
vsemi napravami vred. Ni pa mogla zavzeti postojanke v Podnar
tu, zakaj tik pred zaetkom napada so tja prispele sovranikove
okrepitve.
Preden se je zdanilo, sta brigadi odnehali in se napotili na
Jelovico, toda spotoma sta naleteli na nemke poloaje pod Jam
nikom in Podblico, sprio esar sta se s teavo in z zamudo
prebili na cilj.
Napad na progo je potemtakem uspel le deloma: Preernova
brigada je opravila svojo nalogo skoraj po nartu, Gradnikova
brigada je poruila pomemben most, ni pa zavzela Podnarta, med
tem ko Vojkove brigade niti na progo ni bilo, ker je imela posla
322)
Preden je brigada krenila na Jelovico, so njeno oboroitev dopolnili s
petimi anglekimi lahkimi strojnicami bren in tirimi protitankovskimi pukami.

311

z Nemci pod Jamnikom. Zakaj je prilo do tega? Samo zato, ker

je divizija v priakovanju zaveznikih letal tri dni odlaala z
napadom, sovranik pa je z bojem pri Prtovu e prvega dne
odkril navzonost monejih partizanskih sil na Jelovici. Sklenil
je obkoliti Jelovico z vseh strani, nanjo pa poslati posebne bojne
skupine, ki naj bi razbile partizansko divizijo.323)

PRESENEENJA
(Skica 9)

Nato so nastopili trije hudi dnevi. Nemci so e 17. junija

zveer oziroma naslednjega dne zjutraj razpostavili vzdol Selke
Sore in Save Bohinjke mone zasede, da bi diviziji prepreili
umik z Jelovice, z drugimi silami pa so iz raznih smeri iz Bo
hinja, Bleda in ez Jamnik vdirali na Jelovico. Pri tem jim je
priel zelo prav nepregleden teren, pa so lahko iznenada napadali
posamezne dele XXXI. divizije zdaj tu zdaj tam. Ni natanno
znano, koliko vojatva in katere enote so Nemci uporabili v tej
hajki. Vsekakor je niso izvajali le z domaimi enotami, temve
so dobili okrepitve tudi od drugod. Obveevalna poroila govore,
da je 18. junija med drugim prispelo na Bled tudi kakih dva tiso
pripadnikov divizije Brandenburg. To so bile enote olskega
polka te divizije, ki je odslej ostal na Gorenjskem, njegov tab
pa se je nastanil na Bledu.
Kakna je bila taktika naih enot? Te se nikakor niso mogle
znajti. Sprva so skuale frontalno zapreti dostope na Jelovico
iz Bohinja, doline Save in Selke doline, kar jim ni uspelo, saj
so bili poloaji predolgi in nepregledni. Mimo njih so sovrani
kove skupine ponoi pa tudi podnevi brez vejih ovir lahko
vdirale na Jelovico. Zlasti okorne so bile nae enote, njihova
poveljstva pa nespretna potem, ko so se sovranikove bojne sku323) Viri: povelje
taba IX. korpusa z dne
10. jun ja 1944 (IZDG,
fase. 277I);
povelje taba XXXI.
divizije z dne 16. junija
1944 (IZDG, fase. 281
aI); vojna
dopisa taba XXXI.
divizije z dne 16. in 24.junija 1944 (IZDG, fase. 226III);
odredbe taba Vojkove brigade
z dne 14., 15.,
17. in 18. junija 1944
(IZDG, fase.
281 aII); vojno poroilo Vojkove brigade z dne 16. junija 1944 (IZDG, fase.
282
bI);
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
17.
in
21.
junija
1944
(IZDG,
fase.
226IV),
15-dnevni
vojaki
poroili
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23. junija 1944 in 5. julija 1944 (IZDG, fase. 282 aII); Kronika Vojkove brigade
(IZDG, fase. 281I); Naa borba, 30. junija 1944; Na glas, 24. junija 1944 (IZDG);
spomini
Franca
Kovaia-Tarzana,
Vinka
Krajnika,
Benjamina
Nastrana,
OslinJereb Dore in Valentina agarja.

312

pine pojavile na Jelovici, na poteh postavljale zasede in ko ni

nihe vedel, kje je sovranik in kje ga ni. V taknih okoliinah
bi bilo treba na sovranikov napad vselej odgovoriti z juriem
in ga razbiti, saj so bile te sovranikove skupine tevilno ibke.
To se v veini primerov ni zgodilo, temve so se nae enote, ki niso
imele zadostnega pregleda nad poloajem, vse preve izmikale,
njihovi premiki pa so postajali edalje bolj nesmotrni. Vse to
je silno slabo vplivalo na bojno razpoloenje borcev, ki so bili
povrh vsega e lani zakaj do vasi zaradi sovranikovih zased
ni bilo mogoe priti in premoeni, saj deju nikakor ni ho
telo biti konca.
V
taknih okoliinah bi bilo najpametneje, e bi se divi
zija prek Selke doline prebila proti jugu in na Cerkljansko ali
pa proti zahodu na Tolminsko. Toda divizijsko poveljstvo je e
vedno upalo, da se bo vreme zboljalo in da bodo priletela zavez
nika letala z napovedanimi poiljkami vojakega materiala. In
tako je divizija ostala na Jelovici e cele tri dni.
Osemnajstega junija so bili vsi trije bataljoni Vojkove bri
gade na poloajih nad Jamnikom in Kropo. Manjkala je le ena
eta 3. bataljona, ki je prejnji veer krenila proti Zgornji Besnici,
nazaj grede pa je naletela na Nemce in se je morala umakniti
proti Dragoam, tako da ji je uspelo priti na Jelovico ele dva
dni kasneje.
Drugi in 3. bataljon sta s poloajev nad Jamnikom uspeno
zadrevala kakih 300 do 400 Nemcev vse do opoldne, ko so se
sovranikovi vojaki zaeli nepriakovano umikati proti Kropi.
Br ko je nae poveljstvo to videlo, je takoj poslalo 2. bataljon
na nove poloaje nad Kropo, odkoder so s tekimi strojnicami
in protitankovskimi pukami obstreljevali umikajoo se sovra
nikovo kolono na poti iz Krope proti Lipnici. V njej je bilo tudi
ve voz, naloenih z ranjenci in mrtveci ter naropanim blagom.
eprav je bila kolona precej dale od naih poloajev, so parti
zanske krogle le prisilile Nemce, da
so se razkropili in si
poiskali kritja med hiami in
drevjem.
Ni ugotovljeno, kolikne so bile sovranikove izgube. Vojkova
brigada je v teh spopadih imela le tri ranjence.
Po konanem boju se je
nini, kjer je tudi prenoila.

brigadazbrala na Moenjski
Toda o kakem poitku ali

pla
celo

313

spanju ni bilo govora. De je lil vso no, otori in kritja iz

smrekovih vej pa tako hudega naliva niso vzdrala. Veji del
borcev je moral vso no predeti ob ognjih. Komaj se je zda
nilo, so bataljoni odli na poloaje. Njihova naloga je bila, da
nadzirajo Selko dolino in sovraniku prepreijo, e bi odtod sku
al vdreti na Jelovico. Bataljoni so bili ves dan na poloajih, ven
dar sovranika ni bilo blizu.
Huje je tega dne bilo na severni strani Jelovice, kjer je
sovraniku uspelo presenetiti kolono Preernove brigade na poti
proti Selki planini. eprav so se preernovci, ki so jim pri
skoili na pomo e gradnikovci, dokaj hitro znali in v odlonem
juriu potisnih sovranika v dolino Save Bohinjke, so to jutro
izgubili devetnajst borcev, ranjen pa je bil tudi brigadni koman
dant Rudolf Hribemik-Svarun.
Nedvomno je tudi ta udarec vplival na sklep divizijskega po
veljstva, da se divizija umakne z Jelovice. Tak ukaz je bil dan
kljub temu, da je Vojkova brigada dotlej uspeno branila juni
in vzhodni rob Jelovice, Preernova brigada pa oistila severni
del tega obmoja. Na Bled so namre e vedno prihajale nove
okrepitve, odtod pa jih je sovranikovo poveljstvo poiljalo na
Jelovico. Posledica tega je bila, da se je 20. junija znael v
sovranikovih rokah e ves vzhodni del Jelovice. Obveevalne pa
trulje Vojkove brigade so vedele povedati, da se je na Moenjski
planini medtem zbralo e kakih tiso sovranikovih vojakov.
Tisto jutro je divizijsko poveljstvo e navsezgodaj poslalo
en bataljon Preernove brigade na Ratitovec z nalogo, naj tam
zasede najugodneje poloaje nad pastirskimi stajami na Peani,
kamor naj bi nekoliko kasneje prispele e druge enote divizije,
zakaj zveer naj bi tam bilo izhodie za preboj divizije ez
Selko dolino proti jugu. Vojkova brigada je dobila nalogo, naj
zadri sovranika, ki je pritiskal iz smeri Moenjske planine
proti Raztokam in Ratitovcu. Zato je ta e zjutraj zasedla po
loaje na Paen vrhu, nad Ledino in na Javorjevem vrhu (kota
1303). Na desnem krilu je bil 1. bataljon, na levem 3. bataljon,
v sredini ob poti, ki iz Raztok pelje proti Ledini pa 2. ba
taljon, pri katerem je bil tudi brigadni komandant Joe MihevcRudar.
Dopoldne je bilo e vse mirno, tako da se je glavnina divi
zije s Preernovo in Gradnikovo brigado ter tabom divizije lahko

314

nemoteno umaknila na zborno mesto v Peani, Vojkova brigada,

ki je e vedno ostala na prejnjih poloajih, pa je s tem prev
zela vlogo njene zaitnice.
Vse do treh popoldne se ni zgodilo ni posebnega. Ob tej
uri pa se je poloajem 2. in 3. bataljona zaela bliati sovra
nikova kolona. Drugi bataljon jo je takoj napadel in zadral.
Nato je zael sovranik s tekimi minometi obstreljevati nae
poloaje in se pod varstvom njihovega ognja bliati naim bor
cem. Ti so ga spustili prav blizu, nato pa ga z ronimi bombami
nagnali nazaj. Sovranik pa nikakor ni hotel odnehati in spet
so se oglasili njegovi teki minometi. V tem boju je brigada
izgubila tudi svojega komandanta, narodnega heroja Joeta Mihevca-Rudarja. To se je zgodilo takole:
... Prav tedaj se je vrnil s poloajev v ozadje, kjer je bila
bolniarka, tovariica Zmaga,3") ki je bila edina pria njegove
tragine smrti. Opozoril jo je, naj se pazi in naj se skrije za
drvmi, e da lahko pade v to stran kaka mina, sam pa se je
naslonil na obronek ob cesti. Takoj nato je priletela mina in
dvignila kup zemlje visoko v zrak in ju obsula. Tovariica Zmaga
je pozvala komandanta, naj se tudi sam skrije za tista drva,
toda ta ni dal ve glasu od sebe. Pristopila je k njemu in opazila,
da mu iz ust po roki curlja kri, in ugotovila, da je mrtev. Zadel
ga je drobec mine v vrat in mu izel pod rebrom na levi strani.
Imel je e nekaj manjih ran. Z njim je naa brigada izgubila
odlinega tovaria in poveljnika brez primere ...325)
Razen Rudarja, ki je padel, so bili v tem boju ranjeni e
trije borci 2. bataljona. S sovranikom se je spopadel tudi 3. ba
taljon, vendar le s svojimi zaitnicami. Oba bataljona sta sko
raj do noi zadrevala sovranika in varovala hrbet glavnini
divizije na Peani, ki se je pripravljala na preboj ez Selko
dolino.
Ko se je znoilo, sta se prva dva bataljona po en bataljon
Preernove in Gradnikove brigade e spuala po strmih ju
nih pobojih Ratitovca proti Podrotu na cesti eleznikiPod
brdo z nalogo, da razbijeta sovranikove zasede in iz obeh smeri
zavarujeta glavnini divizije prehod ez cesto in Selko Soro proti
Davi. Nihe ni dvomil, da imata teko nalogo, in to tembolj,

324)

Marija Mlakar-Zmaga.

325)
Kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I).
rodil 25. julija 1922 v Idriji. Po poklicu je bil sicer
delal v rudniku Rasa v Istri. V NOV je stopil e decembra 1942.

Joe
mizar,

Mihevc-Rudar
se
toda pred vojno

je
je

315

Narodni
Rudar,
brigade

ker jo je bilo treba na vsak nain do kraja

se je namre zaela Ratitovcu bliati e kolona,
dotlej zadrevala Vojkova brigada. Grozila je
da divizija zaide pri preboju med dva ognja:
in z junega roba Jelovice.

heroj
Joe
komandant

MihevcVojkove

izpeljati. Medtem
ki jo je bila vse
resna nevarnost,
s ceste v dolini

Zgodilo pa se je nekaj nepriakovanega. Kae, da je bilo po

sovranikovem nartu hajke prav ta veer konec in prav tedaj,
ko sta bataljona krenila v dolino, so iz kofje Loke pripeljali
prazni kamioni, na katere so naloili nemke vojake, raztresene
po zasedah ob cesti, in jih odpeljali. Tako je vsa divizija prispela
ez cesto, ne da bi ji bilo treba izstreliti eno samo kroglo. To
je bilo zares sreno nakljuje, ki je ohranilo naim enotam mar
sikaterega borca.
Po prehodu ez cesto se je Vojkova brigada najprej zausta
vila v Spodnji Davi, kjer se je nekoliko odpoila, nato pa se
povzpela nekoliko vie in razmestila najnujneje zavarovanje zla
sti proti Podbrdu, Zgornji Sorici in eleznikom. Tam je po
enotedenskem bivanju po gozdnati Jelovici spet prila v stik s

316

prebivalstvom, borci pa so s tem dobili po tolikem asu pri

lonost, da se posuijo, poteno najedo in odpoijejo.
Tako se je konal pohod XXXI. divizije na Jelovico, ki ga
je treba ne glede na delne uspehe ob napadu na elezniko
progo LjubljanaJesenice, ki je morala za nekaj dni ustaviti
obratovanje oceniti za neuspenega. Brigade, zlasti Preernova
in Gradnikova, so pretrpele obutne izgube. Vojkova brigada ni
imela toliko mrtvih in ranjenih (padla sta dva, ranjeni pa so
bili tirje borci), pa pa mnogo pogreanih. Teh je bilo sedemin
trideset, ki so ostali po zasedah in patruljah ter se niso pra
voasno vrnili v enoto. Ni nakljuje, da je bilo najve pogreancev iz 3. bataljona, ki se je bil teden dni poprej vkljuil v Voj
kovo brigado. Za marsikoga izmed teh je bilo bivanje na Jelovici
prehuda preizkunja in nekateri borci so izkoristili prvo prilo
nost, se oddaljili od enote in odli domov. Veina pogreancev
se je po nekaj dneh vrnila v brigado. Kar zadeva Nemce, so
ti imeli po podatkih nae obveevalne slube skupno kakih 60
mrtvih.

Vse do naslednje veje akcije do napada na elezniko

progo v Baki grapi konec junija in v zaetku julija je bri
gada imela pred Nemci popoln mir.
Brigada je v Davi ostala le dva dni, zakaj 22. junija proti
veeru je krenila dalje. ... Zopet nasieni in spoiti smo v naj
boljem razpoloenju korakali navzdol proti Novakom, ki smo
jih bili pred dobrim tednom zapustili. Na elu so jahali nael
nik taba Cene, komisar brigade Branko, namestnik komandanta
Duki in namestnik komisarja Gubec.326) Manjkal je komandant,
kar smo vsi obutili, spominjajo se, da negibno poiva v hlad
nem smrekovem gozdu Jelovice, kamor so ga tovarii zaasno
pokopali.. .327)
V
naslednjih dveh dneh so bili kar trije bataljoni Vojkove
brigade zaposleni s cesto Idrijaelin. Cesto sta onesposabljala
1. in 2. bataljon oziroma njuni minerji, medtem ko ju je 4. ba
taljon prejnji 3. bataljon, ki se je bil spet prikljuil brigadi,
varoval z desne strani, Gradnikova brigada pa z leve strani ceste

326)

Anton Bavec-Cene, Joe Kuk-Branko, Mirko Duki in Ivan Puntar-Gubec.

327)

Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).

317

proti Spodnji Idriji. Za to opravilo so porabili kakih 70kg raz

streliva, kar je zadostovalo, da so cesto onesposobili na dolini
175 metrov.
Ko so se 24. junija spet zbrali vsi tirje bataljoni na ob
moju Novakov, so borci dobili novo nalogo: ienje oroja,
vojako urjenje in pripravljanje na novo veliko akcijo.328)

32

)
viri:
odredba
taba
XXXI.
divizije
z
dne
20.
junija
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
vojni
dopis
taba
XXXI.
divizije
z
dne
24.
junija
1944
(IZDG,
fase.
226III);
15-dnevno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
6.
julija
1944
(IZDG,
fase. 226III); 14-dnevno poroilo OC XXXI. divizije z dne 25. junija 1944 (IZDG,
fase. 277III); odredba taba Vojkove brigade z dne 20. junija 1944 (IZDG, fase.
281
aII);
vojno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
21.
junija
1944
(IZDG,
fase. 282 aIV); vojni poroili taba Vojkove brigade z dne 19. in 25. junija 1944
(IZDG,
fase.
282
bI);
15dnevno
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
5.
julija
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
vojno
poroilo
Vojkove
brigade
z
dne
21.
junija
1944
(IZDG,
fase.
226IV);
Naa
borba,
30.
junija
1944
(IZDG);
posebna
izdaja
Za
Vojkom
(IZDG);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
spomini
Alfonza
Bika,
Franca
Jana,
Franca
Kovaia-Tarzana,
Vinka
Krajnika,
Benjami
na Nastrana-Miloa in Franca Rupnika-Rafka.

318

NAPAD NA PROGO
V BAKI GRAPI
NARTI IN PRIPRAVE
(Skica 10)

Takoj po napadu na progo LjubljanaJesenice je korpusno

poveljstvo pripravljalo novo operacijo napad na elezniko pro
go, ki pelje z Jesenic skozi bohinjski predor in po dolini Bae
in Soe proti Gorici. Po tej progi, ki so jo nae enote pogosto
napadale in ruile, je bilo sicer manj prometa kot po nekaterih
drugih, ki so e peljale ez Slovensko primorje in Gorenjsko,
toda s priblievanjem anglo-amerike fronte v Italiji in s e
dalje uinkovitejim ruenjem drugih prog bi nedvomno mono
porasel tudi pomen te proge.329)
Proga JeseniceGorica je bila za IX. korpus silno privlaen
cilj ne le zato, ker je na njej zlasti v Baki grapi med Bao
in Podbrdom mnogo mostov, nasipov, vsekov in predorov,
temve tudi zato, ker je prav na tem odseku peljala tako reko
ez partizansko osvobojeno ozemlje. Na obeh krajih Bake gra
pe je bilo treba postaviti dovolj mono zaslone, tretjega pa e
proti Idriji, in sorazmerno ibke sovranikove posadke ob progi
bi bile na milost in nemilost prepuene udarcem partizanskih
enot, dokler ne bi klonile.
Takrat je bilo v vsej Baki grapi kakih 1.100 sovranikovih
vojakov, predvsem pripadnikov italijanskega polka Tagliamen329)
V maju 1944 je lo od vsega eleznikega
in
na
Gorenjskem
po
progi
LjubljanaTrst
32
%,
demBeljak 20 %, TrstVidem 4 94, JeseniceGorica 3 % itd.

prometa v Slovenskem
LjubljanaJesenice
29

primorju
Vi

%,

319

Italijanski kvislinki vojaki v Baki grapi

to, ki sta ga sestavljala dva alpinska in en bersaljerski bata

ljon. En alpinski bataljon se je zadreval okrog Gorice, drugi
pa je hkrati z bersaljerskim bataljonom varoval progo med
Gorico in Podbrdom. Bersaljerski bataljon, ki se je uradno
imenoval Battaglione volontario Bruno Mussolini, je tel ka
kih 800 mo. Skupno je imel sedem et, izmed katerih sta bili
dve v Podbrdu, ena pa na obmoju Oblok.330) Posadke v Baki
grapi so sestavljali predvsem italijanski vojaki, vmes pa je
bilo tudi nekaj Nemcev in domobrancev. Veje posadke so bile
v Sv. Luciji (300 mo), Bai (60 mo), Knei (100 mo), Gra
hovem (209 mo), Koritnici (49 mo), Hudajuni (140 mo), Pod-

33)
Zapisnik
o
(IZDG, fase. 23511);
et (prav tam).

320

zaslievanju
ujetnika
Colomba
Feruecia
z
toda ujetnik V. Sambattini je trdil, da

dne
ima

1.
julija
1944
bataljon le pet

brdu (262 mo) in na Petrovem brdu (60 mo). Razen teh je

bilo vzdol proge e precej manjih posadk, ki so iz bunkerjev,
obdanih z inimi ovirami, branili posamezne mostove in predore.
Poveljstvo IX. korpusa je sklenilo progo napasti hkrati v
vsej Baki grapi, pri tem pa naj bi razen XXX. in XXXI. divi
zije sodelovali e Idrijsko-tolminski odred, Traka brigada in
korpusna artilerija. Teie napada naj bi bilo sprva na levem
krilu, kjer naj bi enote XXX. divizije in Trake brigade ob pod
pori topnitva zavzele sovranikove postojanke na obmoju Knee
in Klav. Tako je kazalo tudi zato, ker so korpusni obveevalci
navezali stike s tamkajnjimi italijanskimi posadkami in so pri
akovali, da se utegnejo te e ob prvem sunku vdati.
Enote XXXI. divizije naj bi napadale na odseku Grahovo
Podbrdo tako, da bi bila Gradnikova brigada na levem krilu
in bi se usmerila predvsem nad Koritnico, Preernova brigada
pa na desnem krilu s poglavitno nalogo, da blokira sovranikovo
posadko v Podbrdu in onemogoi kakrnokoli sovranikovo vme
avanje iz kofje Loke vzdol Selke doline in iz Bohinja skozi
elezniki predor.
Vojkova brigada je bila v sredini razporeditve XXXI. divi
zije, med Hudajuno in Mohorcem. Na tem odseku je bila trd
oreh sovranikova posadka, ki je pri Mohorcu varovala tristebrski kamnit most ez globel s potokom, ki doteka s severnih
poboij Porezna. Po obveevalnih podatkih taba XXXI. divizije
naj bi ga varovalo osemnajst italijanskih vojakov, ki so se bili
utrdili v dveh bunkerjih, oboroeni pa naj bi bili s pukami,
lahkimi minometom ter dvema tekima in tremi lahkimi stroj
nicami. Postojanko pri Mohorcu naj bi po prvotnem nartu
brigadnega poveljstva,331) napadel in osvojil 1. bataljon, zatem
pa bi se lotil e drugih bunkerjev vzdol proge proti Hudajuni ter ruenja mostov in proge. Naloga 2. bataljona je bila, da
varuje smer IdrijaelinBukovo, kar naj bi storil tako, da bi
imel zasedi nad elinom in Cerknom, glavnino pa v Ravnah.
Tretji bataljon naj bi ostal v divizijski rezervi na Bukovem.
etrtega bataljona brigada ni imela ve, zakaj ta je medtem,
ko se je brigada zadrevala na Jelovici, varoval partijsko srednjo
olo v Labinjah, kmalu po vrnitvi brigade na Cerkljansko pa so
ga vkljuili v korpusno topnitvo kot njegov zaitni bataljon
331 ) Po Rudarjevi smrti je postal komandant brigade Stanko Petelin-Vojko, ki
je bil dotlej namestnik komisarja Gradnikove brigade.

21 Vojkova brigada

321

V
brigadi, ki se je e vedno zadrevala na obmoju Novakov,
so se na novo nalogo temeljito in nartno pripravljali. Po vseh
bataljonskih in etnih poveljstvih so se vrstili sestanki drug za
drugim, na njih pa so razpravljali o nainu izvedbe naloge
vsake posamezne enote, o medsebojnem sodelovanju in povezavi
ter e marsikaj drugega. Partijske in skojevske celice so tudi
sklicale posebne sestanke, na katerih so se pogovarjali o od
govornosti komunistov in skojevcev za uspeno izvedbo akcij.
Naloga borcev je bila, da temeljito pregledajo in oistijo svoje
oroje in dopolnijo zalogo municije in ronih bomb.
Zlasti ivahno je bilo v 1. bataljonu, katerega komandant je
bil Ferdo Tolar-Mirko, komisar pa Radovan Dolenc-Perun. Ta
je imel najtejo nalogo in so zato njegovim pripravam posvetili
e posebno pozornost. Brigadno poveljstvo je ukazalo, naj 2.
in 3. bataljon vse zaloge razstreliva in vse svoje minerje prepu
stita 1. bataljonu, ta pa naj se oskrbi e s 150 kg razstreliva in
iz njega zgnete med drugim tudi najmanj 200 plastinih bomb,
tekih po 30 dkg. Tretji bataljon, ki je ostal v divizijski rezervi,
je moral 1. bataljonu oddati tudi lahki minomet in vse proti
tankovske puke. Ker je bilo priakovati dolgotrajnejo akcijo,
so bataljonskim poveljstvom ukazali, naj se zaloijo s hrano za
najmanj dva dni. V 1. bataljonu pa so iz prostovoljcev sestavili
posebne skupine bombaev in jih vadili v napadu na utrjena
oporia in bunkerje.
Da bi borci imbolj spoiti krenili v boj, so se bataljoni 28.
junija popoldne premaknili na svoje izhodine poloaje. Prvi
bataljon je prek Dave zavil k tefanu nad Mohorcem, 2. bata
ljon je iz Novakov krenil na Ravne, 3. bataljon in tab brigade
pa v Zakojco. Pot sicer ni bila dolga, vendar silno neprijetna,
zakaj ves as je mono lilo in borci so prispeli na cilj do koe
332)
Viri: povelje taba IX. korpusa z dne 27. junija 1944 (IZDG, fase. 2211);
poroilo
taba
IX.
korpusa
z
dne
5.
julija
1944
(IZDG,
fase.
304IV);
14-dnevno
poroilo taba IX. korpusa z dne 7. julija 1944 (IZDG, fase. 220II); dopis taba
XXXI.
divizije
z
dne
27.
junija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
14-dnevno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
25.
junija
1944
(IZDG,
fase.
277III);
povelje
taba
Vojkove
brigade
z
dne
28.
junija
1944
(IZDG,
fase.
282II);
odredba
taba
Voj
kove
brigade
z
dne
27.
junija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
vojako
poroilo
Vojkove
brigade
za
as
od
29.
junija
do
5.
julija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
15-dnevno vojako poroilo Vojkove brigade z dne 5. julija 1944 (IZDG, fase.
282
aII);
poroilo
OC
Vojkove
brigade
z
dne
28.
junija
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
zapisnik
o
zaslianju
ujetnika
Colomba
Feruccia
z
dne
1.
julija
1944
(IZDG,
fase.
235II);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
Med
Tri
glavom
in
Trstom,
str.
290293;
Stanko
Petelin,
Napad
na
progo
v
Baki
grapi
(Vojaki informator 1967/68-4, str. 5659).

322

premoeni. Na hitro so se po hiah nekoliko osuili, nato pa po

hiteli na poloaje, ker je bil napad na Bako grapo predviden
e za to no.332)

OSVOJITEV MOHORCA
(Skica 10)

Enote IX. korpusa operacije se je skupno udeleilo vsaj

4.000 borcev so se e spuale v dolino proti Bai in progi, ko
je v korpusno poveljstvo iznenada prilo iz Cerknega telefonsko
sporoilo, da je v popoldanskih urah kakih 400 sovranikovih
vojakov pridrlo dz Idrije na Cerkljanski vrh. To je korpusnemu
poveljstvu dalo precej misliti: Je mar Nemcem prilo kaj na
uho in sedaj skuajo prepreiti akcijo kot tirinajst dni
poprej na Jelovici s svojim nasprotnim napadom? Ali bodo
Nemci napadli e iz kake druge smeri?
Toda korpusno poveljstvo bataljonov ni odpoklicalo, temve
se je zadovoljilo le s tem, da 2. in 3. bataljon Vojkove brigade
zasedeta poloaje na rti LabinjeRavne. Kmalu se je izkazalo,
da s Cerkljanskega vrha ne grozi nobena nevarnost ve, saj
se je sovranik vrnil v Idrijo, ne da bi skual vdreti v Cerkno
ali celo v Bako grapo.
V
nonih urah so se bataljoni XXX. in XXXI. divizije pribli
ali svojim ciljem, kmalu po polnoi pa je zaropotalo po vsej
Baki grapi, med drugim tudi pri Mohorcu, kjer je 1. bataljon
Vojkove brigade napadel sovranikovo postojanko ob pol treh
zjutraj. Pravzaprav je napadala le 1. eta, ki je bila okrepljena
z minerji, tekimi mitraljezi in protitankovskimi pukami, med
tem ko je bila naloga 2. ete v tem, da zapre izhod iz predora,
skozi katerega bi utegnila priti napadeni posadki pomo iz Hudajune. In zares, sovranik je nekajkrat skual priti iz pre
dora na piano, toda borci 2. ete mu tega niso dovolili. To jim
je bilo toliko lae, ker so imeli zelo dobre poloaje.
Prva eta je postojanko pri Mohorcu to no dvakrat napadla,
vendar je bila obakrat zavrnjena. Medtem se je e zdanilo in
da ne bi bilo nepotrebnih izgub, e bi napadali podnevi in po
planem, je bataljonsko poveljstvo, pri katerem je bil tudi na
mestnik brigadnega komandanta Mirko Duki, sklenilo zasesti
nekoliko vie leee poloaje in poakati na naslednjo no. Upalo
je, da bo takrat imelo ve sree.

21*

323

Zakaj Mohorc ni padel e prvo no? Iz dveh razlogov se

to ni zgodilo: borci niso poznali terena in niso vedeli, kako naj
se sovranikovim utrdbam pribliajo imbolj neopazno, pa tudi
premalo asa je bilo komaj dve uri.
To pa ni bil edini neuspeh IX. korpusa v tej noi. Iz priblino
enakih razlogov kot 1. bataljon Vojkove brigade tudi Gradnikova
brigada ni mogla osvojiti Koritnice, neuspeen pa je bil tudi
napad enot XXX. divizije in Trake brigade na Kneo in Klave.
Vsa priakovanja, da se bo tamkajnja italijanska posadka vdala,
so padla v vodo, zakaj prejnjega dne je prilo sode po na
ih poroilih do zamenjave vojatva v teh postojankah.
Tudi 29. junija ez dan se ni zgodilo ni posebnega. Drugi in
3. bataljon Vojkove brigade sta bila e vedno na prejnjih po
loajih: 2. bataljon nad Reko in elinom, 3. bataljon pa nad
Cerknim. Tam je bilo vse mirno, toda pri 1. bataljonu ni bilo
tako. Kakih 40 ali 50 sovranikovih vojakov se je ob podpori
oklopnega avtomobila prebilo iz Podbrda proti Mohorcu in se
pred to postojanko spopadlo z borci 1. bataljona. Medsebojno
obstreljevanje je trajalo ves dan. Na nai strani ni bilo nobenih
izgub, sovranik pa se je moral z ve ranjenci naposled vrniti
tja, odkoder je bil priel.
Proti veeru sta 2. in 3. bataljon dobila nove naloge. Korpusno poveljstvo je menilo, da po umiku nemkega vojatva s
Cerkljanskega vrha zadostuje za nadzorstvo smeri Idrijaelin
Bukovo en bataljon in je zato dalo ustrezne ukaze divizijskemu
poveljstvu, to pa poveljstvu Vojkove brigade. Tako je 3. bataljon
prevzel e poloaje 2. bataljona, ta pa se je zbral na Bukovem,
da bi ponoi preel elezniko progo in pred Koritnico prevzel
poloaje od 2. bataljona Gradnikove brigade, ki je bil prvo no
zaman napadal to sovranikovo postojanko.
Bataljon, s katerim je bil tudi brigadni komandant Stanko
PetelinVojko, je na progi naletel na sovranikovo patruljo,
jo napodil v beg in takoj zatem, ko je od gradnikovcev prevzel
njihove poloaje, napadel italijansko postojanko v spodnjem delu
vasi. Toda bataljonu za uspeen napad ni primanjkovalo le asa,
temve je bil za tak napad tudi slabo pripravljen: v napad na
mono utrjeno in z bodeo ico obdano postojanko so ga bili
poslali brez minerjev in razstreliva ter brez protitankovskih puk
ali tekega minometa. Povrh vsega je iz komaj kilometer odda
ljenega Grahovega napadeni postojanki takoj prispela pomo:

324

pehota v spremstvu tanka. Borci 2. bataljona se tudi tanka niso

ustraili in so ga zaeli obstreljevati s teko strojnico. eprav
krogle tanku niso mogle do ivega, je njegova posadka menila,
da bo varneja v Grahovem in tako je bil prvi sovranikov
nasprotni napad uspeno zavrnjen.
Medtem se je zdanilo, Koritnice pa podnevi ni bilo mogoe
napadati, saj so bila poboja, na katerih lei ta vas, pod nepo
srednim ognjem tekih strojnic iz Grahovega. Zato se je 2. ba
taljon moral umakniti na strma poboja Korike gore, odkoder
je s svojimi tekimi strojnicami nadziral ne le Koritnico, temve
tudi vse dostope do nje iz smeri Grahovega in eleznike proge.
Kmalu zatem se je iz Grahovega spet priblial tank in zael
skupno s tekim minometom obstreljevati nae poloaje, borci
2. bataljona pa so jim vneto odgovarjali s svojim orojem. Ena
izmed sovranikovih min je nala svoj cilj in je ubila enega,
ranila pa drugega borca.333) Kar zadeva sovranikove izgube,
naa poroila govore o vsaj petih padlih sovranikovih vojakih.
e istega dne, 30. junija zveer se je bataljon vrnil nazaj
na Bukovo, njegove poloaje pa je spet prevzel 2. bataljon Grad
nikove brigade.
Najveji uspeh ne le v Vojkovi brigadi, temve v vsem IX.
korpusu je drugo no napada dosegel 1. bataljon Vojkove brigade.
Tokrat se je italijanske posadke pri Mohorcu lotila 2. eta pod
poveljstvom Franca Kovaia-Tarzana, ki se svojega velikega uspeha spominja takole:
... Poloaj smo zasedli po poti, ki se je spuala vzporedno
s postojanko proti progi. Imeli smo kar dobro kritje. Posadka
v bunkerjih okrog postojanke nas je opazila e tedaj, ko smo
se razmeali po poloajih. Sicer so nas tako in tako priakovali.
Sovranik nas je prvi zael obstreljevati, mi pa smo mu krepko
odgovorili. Nato smo se nekajkrat skuali pribliati postojanki
toda zaradi strmine in istine nam to ni bilo mogoe dosei. Zato
sem ukazal, naj se proti postojanki odplazijo le bombai, mi drugi
pa jih bomo varovali z ognjem.
333)
Ubit je bil mitraljezec M lan Mrak. Mina je padla tik predenj, njen
drobec pa ga je zadel v glavo. Ko so prili do njega, se je eprav e mrtev
e
vedno
oklepal
svoje
lahke
strojnice.
Milan,
doma
z
Jesenice,
je
ob
vstopu
v
partizane
imel
komaj
16
let.
eprav
je
bil
ibek
fanti,
je
takoj
elel
imeti
mitraljez. Dali so mu ga. . . .
Neko so mu ga hoteli vzeti. Hoteli so mu dobro,
saj so videli, da je ibek in da je mitraljez preteak zanj. Videli so ga na dolgih
pohodih,
kako
je
z
mitraljezom
na
rami drobil med njimi. Od asa do asa je
stisnil ustnice, toda e ga je po konanem pohodu kdo vpraal, ali je kaj utrujen,
se
je
samo
nasmehnil
in
odmajal
z
glavo.
In
tako
ni
hotel
dati
mitraljeza
od
sebe.
Bil
je
posluen
in
discipliniran
kot
malokdo.
Kdo
gre
prvi
v
predhodneo?
Milan. Kdo v zasedo in akcijo? In spet je bil prvi mali Milan. (Nai junaki
IZDG, fase. 252III).

325

Medtem ko so se bombai spuali proti bunkerjem, sem tudi

zgrabil bren in tolkel po bunkerjih, odkoder se je oglaal
sovranik. Na ogenj je bil tako moan, da sovranik bombaev
sploh ni bil opazil ali zaslial vse dotlej, dokler ti niso planili v ne
posredno bliino utrdb in vanje zmetali smrtonosne plastine mine.
To je bil tudi za nas znak, da smo kot en mo zdrveli navzdol in
hip kasneje je bila postojanka e v naih rokah ...
eprav je vejemu delu italijanskih vojakov uspelo uiti sko
zi elezniki predor v blinjo postojanko pri Prangerju, so borci
2. ete ob utrdbah le nali pet mrtvih sovranikovih vojakov,
enega pa so ujeli. Ta je povedal, da je njihova posadka e prej
njo no izgubila pet mo, izmed katerih sta dva padla, trije
pa so bili ranjeni in so jih Nemci odpeljali v Podbrdo. Plen, ki
so ga zasegli nai borci v tej postojanki, tudi ni bil majhen.
Tam so dobili razen lahkega minometa e dve teki in dve lahki
strojnici, devet puk, pitolo ter precej municije in ronih bomb.
Ko so pregledovali e bunker v neposredni bliini Mohorca,33*)
ki so ga zapustili italijanski vojaki, so tam nali e eno puko
in pitolo. Nae izgube so bile sicer manje, toda kljub temu
so to no ob napadu padli trije borci, dva pa sta bila ranjena.
Takoj nato so se minerji spravili nad most. eprav so v ta
namen porabili 120 kg razstreliva, so svoj posel opravili dokaj
slabo. ele potem, ko so naslednjo no minerji Preernove bri
gade vkopali v most e 240 kg razstreliva in ga vgali, je sredi
mostu zazijala kakih dvajset metrov iroka odprtina.
Uspeh, ki ga je dosegla Vojkova brigada z unienjem sovra
nikove postojanke pri Mohorcu, pa ni mogoe meriti le s te
vilom ubitih sovranikovih vojakov in zaplenjenega oroja. Br
ko je popustil ta len sovranikove obrambe proge v Baki grapi,
so drug za drugim padali e preostali bunkerji in postojanke,
med sovranikovimi posadkami pa je bilo opaziti e tretjo no
popolno razsulo. To pomeni, da je 1. bataljon Vojkove brigade
posredno zasluen za uspehe, ki so jih kasneje dosegle druge
enote IX. korpusa v Baki grapi.335)
S 3 i ) Brkone gre eprav poroila tega ne omenjajo za bunker pri Bro
darju, ki ga je branilo devet italijanskih vojakov.
335)
Viri: 14-dnevno poroilo OC XXXI. divizije z dne 25. junija 1944 (IZDG,
fase.
277III);
vojako
poroilo
taba
Vojkove brigade z dne 5. julija 1944 (IZDG,
fase.
281
aII);
15-dnevno
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
5.
julija
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
15-dnevno
operativno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z dne 15. julija 1944 (prav tam); poroilo OC Vojkove brigade z dne 29. junija
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
Nai
junaki
(IZDG,
fase.
252III);
Ferdo
Tolar,
V
Baki
grapi
junija
1944
(Borec
1954/1, stran 43); Stanko Petelin, Napad na progo v Baki grapi (Vojaki informa
tor, 1967/68-4, stran 61); spomini Franca Kovaia-Tarzana.

RUENJE MOSTOV IN PROGE

(Skica 10)

Tretjo no napada se je izkazala Gradnikova brigada, ki je

po nekajkratnih neuspenih juriih tik pred zoro 1. julija pri
silila k vdaji sovranikovo posadko v Koritnici. Ob tej prilonosti
so borci njenega 2. bataljona ujeli trideset vojakov, osem jih je
padlo, poveljnik se je ustrelil, drugi pa so uli. Tudi vojni plen
je bil zelo bogat in raznovrsten: avtomatski top 20 mm, teki
minomet, dve teki in est lahkih strojnic ter e mnogo dru
gega oroja, municije in opreme.
Pomemben dele pri uspehu Gradnikove brigade je imel tudi
2. bataljon Vojkove brigade, ki je gradnikovce varoval pred sovra
nikovim vmeavanjem iz smeri Grahovega. Svoje opravilo je bata
ljon uspeno opravil, zakaj iz Grahovega je proti Koritnici zares
pritisnila moneja kolona, ki pa so jo vojkovci pognali nazaj
v njeno izhodie. V tem spopadu je sovranik izgubil, sode
po naih poroilih, deset vojakov. Bilo je e svetlo, ko so se
enote 2. bataljona Vojkove brigade izpred Grahovega umaknile
ez progo in Bao na njen levi breg.
Nato je drugi bataljon poival vse do veera, medtem ko
se je 1. bataljon, ki je bil e vedno v bliini zavzete postojanke
pri Mohorcu, spopadel z mono nemko kolono, ki je prodirala
iz Podbrda proti Hudajuni. Preernovci, ki so bili vse dotlej
kar uspeno zadrevali v Podbrdu kakih 600 sovranikovih vo
jakov, oboroenih tudi z avtomatskimi topovi, oklopnimi vozili
in vecevnimi minometi (tja so Nemci prispeli skozi predor
iz Bohinja in po Selki dolini iz kofje Loke), so 1. julija po
pustili in tako je nemka kolona v spremstvu oklopnih vozil
prodrla prav v Hudajuno. Tamkajnji italijanski posadki, ki
so jo napadali gradnikovci, je e trda predla, saj je tik pred
prihodom kolone razobesila belo zastavo. Kakor hitro so itali
janski vojaki opazili, da jim prihaja pomo, so jo seveda ta
koj sneli.
Nemci so se v Hudajuni zadrali le kake tri ure, nato pa se
zaeli vraati brkone z ranjenci po isti poti, kot so bili
prili. Tudi tokrat jih je 1. bataljon Vojkove brigade ostro na
padel. Nemci so se skozi njegov ogenj prebijali, kot so vedeli
in znali. Ko so mislili, da so e na varnem, so jim enak sprejem
priredili tik pred Podbrdom e preernovci. eprav je nemka
kolona na tej poti imela zelo obutne izgube e sodimo po

327

naih poroilih, so samo vojkovci pobili kakih petnajst sovra

nikovih vojakov336) in je bila usoda proge kljub njihovemu
posegu e zapeatena, bi lahko ob veji povezavi med enotami
Vojkove in Preernove brigade in odlonejemu napadu sovra
nikova kolona doivela popolno katastrofo. al, prilonost je
bila zamujena in Nemci so jo tokrat e dokaj poceni odnesli.
Kmalu zatem, ko je bila sovranikova kolona mimo, je 1. ba
taljon naskoil e eno sovranikovo postojanko pri Prangerju.
Tam je bilo v hii nad elezniko progo petnajst italijanskih
vojakov, ki so straili most. Oboroeni so bili s teko in dvema
lahkima strojnicama. Tudi to postojanko je v mraku napadla
2. eta priblino tako kot postojanko pri Mohorcu: pod varst
vom strojnic so se bombai priplazili do postojanke in jo na
padli z bombami, takoj nato pa so v postojanko vdrli e drugi
borci. Tokrat so v njej nali est mrtvih vojakov, drugi pa so
uli, toda vojkovci niso imeli to no prav nobenih izgub. Zaple
nili so lahek minomet, teko strojnico, dve lahki strojnici, 15
puk, 200 bomb in e precej drugega vojakega materiala.
Vojkovci so postojanko zagali, da se ne bi v njej nikoli ve
vgnezdili sovranikovi vojaki, hkrati pa pognali v zrak priblino
dvajset metrov dolg most. Minerji se seveda niso omejili le
na mostove, temve so, kjerkoli je le bilo mogoe, minirali
tudi elezniko progo in razne naprave ob njej.
Tudi 2. bataljon je imel to no dokaj uspeha. Ko se je zmra
ilo, se je lotil bunkerja na zgornji strani eleznikega predora
pri Zarakovcu. Sovranikov odpor v tej postojanki je bilo
kakih dvajset vojakov je bil hud, toda bataljonu je naposled
le uspelo pregnati italijanske vojake, se polastiti postojanke
in jo zagati. eprav so Italijani hoteli s streljanjem iz predora,
kamor so se bili umaknili, prepreiti miniranje dvajset metrov
dolgega eleznega mostu tik pred vhodom v predor, jim to ni
uspelo. Vojkovci so ga zruili, hkrati pa pognali v zrak tudi
manjo elektrarno poleg postojanke.
Tako je napoil etrti dan bojev v Baki grapi 2. julij.
Sovranikov odpor je skoraj povsem popustil. Organizirano se
je branil le e iz vejih postojank, kot so bile Grahovo, Hudajuna in Podbrdo. Dral se je tudi e v nekaterih bunkerjih (pri
s36)
Tega
dne
so

sode
po
obveevalnem
poroilu
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
julija
1944
(IZDG,
fase.
74II)

pripeljali
v
Bohinjsko
B.str.co
na
dveh vagonih precej mrtvih in 32 ranjenih sovranikovih vojakov.

328

Zarakovcu, pri Jaki itd.), vendar obiajno le dotlej, dokler ga

nai niso napadli. Kakor hitro je zautil, da gre za resneji napad,
je v silnem strahu pred naimi bombai in njihovimi plastinimi
minami naglo pobegnil v predore ali v hrib, odkoder je z obstre
ljevanjem vsaj simbolino skual ovirati partizanske minerje pri
njihovem opravilu. Navadno mu to ni uspelo in tako se je do 2.
julija skoraj vsa proga med Grahovim in Podbrdom spremenila
v kup elezja in ruevin.
Za peto no napada je 1. bataljon nartoval napad na posto
janko pri Jaki, kjer je elezniki most varovalo petnajst sovra
nikovih vojakov v dveh bunkerjih. Bataljonsko poveljstvo se je
moralo nartu odpovedati, zakaj tab brigade oziroma tab divi
zije je odloil drugae. Sklenil je, naj to no kar tirje bata
ljoni napadejo Hudajuno in jo dokonno osvoje. Dva bataljona
naj bi bila iz Vojkove, dva iz Gradnikove brigade.
Gradnikova brigada je e prejnjo no napadla Hudajuno in
pregnala sovranika z eleznike postaje. Potem ko so gradnikovci
zagali postajo in uniili eleznike naprave, so skuali oistiti e
vas. Morda bi jim to tudi uspelo, e ne bi bila nemka kolona,
ki je bila prejnjega dne prispela iz Podbrda, pustila tam svojih
treh tankov. Samo njim gre zasluga, da je italijanska posadka v
Hudajuni vzdrala tudi ta partizanski napad.
Po nartu divizijskega poveljstva naj bi bataljona Gradnikove
brigade napadla 2. julija zveer Hudajuno z jugozahodne, 1. in
2. bataljon Vojkove brigade pa s severovzhodne strani. Ko je 2.
bataljon prispel na izhodine poloaje za napad, tam ni nael
1. bataljona niti se nista z nasprotne strani oglaala bataljona
Gradnikove brigade. Namesto tirih bataljonov se je Hudajune
to no lotil le en bataljon 2. bataljon Vojkove brigade. Ta je
ob enajstih ponoi pogumno krenil v napad, toda uspeha ni bilo.
No je bila mesena, sovranikov odpor iz hotela, kjer je imel
postojanko, dobro organiziran, najnevarneji pa so bili trije tanki,
ki se jim ni bilo mogoe pribliati in jih uniiti. eprav si je
bataljon vso no prizadeval, da bi kaj napravil, mu to ni uspelo.
Zelo slabo je na borce vplival obutek osamljenosti. Bilo jim je
nenavadno in sumljivo, da se v vsej Baki grapi oglaajo le nji
hove puke in strojnice ter sovranikovo oroje iz vasi, drugod
pa je vse tiho. Med njimi je bil sicer tudi brigadni komandant,
toda zveze s tabom brigade, ki se je v tistih dneh zadreval v
Zakojci, ni bilo.

329

Priblino ob tirih zjutraj je v bataljonsko poveljstvo prispel

kurir iz taba brigade in povedal, da je vso no na poti in da jih
prej ni bil mogel najti. Prinesel je sporoilo, napisano e prejnji
veer: bataljon naj se takoj umakne iz Bake grape, zakaj iz Idri
je se prek elina blia mona sovranikova kolona! Toda ta kolo
na, ne da bi v 2. bataljonu to vedeli, je e prejnji veer po
umiku drugih naih enot, ki so bile pravoasno obveene, vdrla
na Bukovo in Zakojco ter postavila zasede po robu Bake grape.
Tako se je 2. bataljon nepriakovano znael v izredno hudi
nevarnosti: e mu ne bo uspelo takoj prebiti se iz grape, bi ga
utegnile sovranikove kolone, ki so se takrat e z vseh strani
bliale, povsem razbiti.537) Zato je brigadni komandant takoj kre
nil z udarno skupino proti Zakojci, sledil pa mu je bataljon, br
ko so zbrali vse borce s poloajev. Ko je predhodnica prispela na
rob grape, se je tam zares spopadla z nemko zasedo, ki so jo
borci po kratkem in odlonem juriu potisnili nazaj in s tem
odprli pot vsemu bataljonu za seboj proti Poreznu. Ker ni nihe
vedel, kje so druge brigadne enote, se je bataljon povzpel na
Ritavev vrh nad Gorjami, da bi se tam odpoil in vzpostavil
zvezo z drugimi enotami.338)

ZAKASNELA POMO
(Skica 10)

Teko je razumeti, da je sovranik moneje odgovoril na par

tizanski napad na progo v Baki grapi ele etrtega dne, ko so
bile njegove posadke ob mostovih in predorih uniene in razgna
ne, proga pa skoraj povsem razdejana. Tega dne, 2. julija, je
pritisnil iz treh smeri: iz Podbrda, iz doline Soe prek entvikogorske planote in iz Idrije.
337)
Naslednjega
sovranikovih vojakov.

dne

se

je

nabralo

na

obmoju

Bake

grape

kakih

3.000

33*)
Viri: povelje taba XXXI. divizije z dne 1. julija 1944 (IZDG, fase. 281
aI);
dnevni
poroili
OC
XXXI.
divizije
z dne 1. in 7. julija 1944 (IZDG, fase.
277III);
14-dnevno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
25.
junija
1944
(IZDG,
fase.
277III);
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
za
as
od
29.
junija
do
5.
julija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
15-dnevno
operativno
poroilo
taba
Vojkove
brigade z dne 15. julija 1944 (IZDG, fase. 282 aII), poroilo OC Vojkove brigade
z dne 2. julija 1944 (IZDG, fase. 281 aI); kronika Vojkove brigade (IZDG, rase.
281I);
Preernova
brigada,
str.
377382;
Gradnikova
brigada,
str.
280284;
Ferdo
Tolar, V Baki
grapi junija 1944 (Borec 1954-1, stran 44); Stanko Petelin, Napad
na progo v Baki grapi (Vojaki informator, 1967/68-4, str. 6263)^ spomini Franca
Kovaica-Tarzana.

Pranger v Baki grapi

Iz smeri Podbrda so po grapi in njenih pobojih prodirale

proti Hudajuni enote 28. SS policijskega polka TODT339) in ol
skega polka Brandenburg ter e nekatere druge samostojne po
licijske ete, ez entvikogorsko planoto, ki so jo branile enote
XXX. divizije, se je XXXI. diviziji bliala kakih 1500 mo mona
bojna skupina (brkone enote 136. polka 188. divizije in 3. bata
ljona 10. SS policijskega polka), iz Idrije pa je kot navadno
prihajal bataljon Heine, ki pa je tokrat imel s seboj e nekaj
slovenskih domobrancev.
Najnevarneji je bil bataljon Heine, ki je tokrat krenil na
bojni pohod s 432 nemkimi vojaki in 18 slovenskimi prosto
voljci. Oboroen je bil med drugim s 4 tekimi in 21 lahkimi
strojnicami ter 63 brzostrelkami. Njegov pohod ez partizansko
osvobojeno ozemlje proti Baki grapi ne bi brkone povzroil no
benih hujih posledic, e ne bi lo korpusno poveljstvo v hipu,
ko je bila bitka za Bako grapo e dobljena, na majhno tveganje.
339)
Nemko poveljstvo je e spomladi 1944 na
policijski
polk
z
28.
SS
policijskim
polkom
TODT,
le
za
varstvo
raznih
utrjcvalnih
del,
sasoma
pa
je
skih polkov.

Gorenjskem zamenjalo 19. SS

ki
je
bil
sprva
namenjen
prevzel
vse
funkcije
policij

331

V elji, da bi v zadnji noi osvojili e Hudajuno in progo med

Grahovim in Podbrdom do konca uniili, je s poloajev nad
Reko odpoklicalo v popoldanskih urah tudi 3. bataljon Vojkove
brigade z namenom, da ga 2. julija zveer polje v Bako grapo,
kjer naj bi druge enote varoval pred sovranikovim vmeavanjem
iz smeri Grahovega. Njegove poloaje nad elinom bi morale
prevzeti neke enote XXX. divizije. Te pa so zakasnile in zato so
bili poloaji prav tedaj, ko so iz Otalea telefonsko sporoili, da
se elinu blia iz smeri Idrije mona sovranikova kolona, neza
sedeni. Zato so 3. bataljon takoj poslali nazaj, vendar prejnjih
poloajev ni mogel ve zasesti, ker so bili Nemci hitreji.3")
Nemka kolona se je po prihodu v elin razdelila v tri skupi
ne, ki so prodirale vsaka v svoji smeri proti severu proti Baki
grapi. Po glavni poti RekaBukovo je pritiskala 4. eta bataljona
Heine, desno od nje je proti Orehku in Zakojci prodirala 2.
eta, medtem ko je bila 3. eta na levem krilu, krenila pa je proti
Poljicam in naprej ez entvikogorsko planoto.
Tretji bataljon je e pri Ravnah naletel na sovranika in se
mu odlono uprl. Toda sovranikova premo v ljudeh in oboro
itvi je bila le prehuda in enote bataljona so se morale postopo
ma umikati proti Bukovemu oziroma Zakriu. O poteku bojev
ni natannih podatkov, toda tevilo rtev na obeh straneh, pa tudi
nemka poroila dokazujejo, da so boji morali biti dokaj trdi.
Na nai strani so padli tirje borci, medtem ko naj bi sovranik
imel po podatkih civilnega prebivalstva kar 34 mrtvih.
Brkone je podatek o sovranikovih izgubah precej pretiran.
Ko je bilo korpusno poveljstvo obveeno, kako mone sovra
nikove sile prodirajo z vseh strani, je takoj vedelo, kaj mora
storiti in je odpoklicalo vse enote iz Bake grape. Mrailo se je
e, ko je dolga kolona z enotami XXXI. divizije (brez Preernove
brigade, ki se je umikala na Porezen skupno s 1. bataljonom
Vojkove brigade, in brez 2. bataljona Vojkove brigade, ki ga kurir
vse do jutra ni mogel najti), korpusnim topnitvom in tabnimi
enotami IX. korpusa zaela z Bukovega pomikati proti entvikogorski planoti. Ker je predhodnica kolone tik pod Bukovim e
naletela na Nemce, se je kolona obrnila v nasprotno smer
proti Poreznu in Gorenjski. Sprva je kazalo, da je vsaj ta smer
340)
Krivda
potrebe
ustavljal
in
postopek in ga odstavili.

ie bila tudi na komandantu

poival.
Zato
so
kasneje

bataljona, ki se je spotoma brez

uvedli
proti
njemu
disciplinski

e prosta, toda niso prili e prav dale, ko jih je z Rodin pre

stregel sovranikov ogenj. Kae, da je na kolono naletela 2. eta
bataljona Heine, ki je prek Orehka in Jesenice pritiskala proti
Zakojci.34')
Tega spopada in dogodkov, ki so sledili v naslednjih urah
in v katerih je Vojkova brigada izgubila brkone ve borcev, kot
pa v vseh tiridnevnih bojih v Baki grapi, se Andrej PagonOgarev spominja takole:
. . . Komandant divizije Stane Potoar-Lazar je takoj pozval
prostovoljce, da razbijejo zasedo. Prostovoljci so juriali na zasedo
in jo pognali v beg. Pot je bila prosta. Vendar je bilo naroeno,
naj se propagandni odsek in prate oddvojita in prek Jesenice pre
bijata na doloeno zbirno mesto. Ko smo prili pod Jesenico, je
zaropotalo iz doline pod nami. Nemci v Jesenici so nas bili opazili.
Nastala je precejnja zmenjava. Nihe se ni oglasil s kakim po
veljem, ki bi pomirilo paniko. Vsa skupina se je razkropila in
vsak se je na svojo odgovornost prebijal proti vrhu Kojce.
Na vrhu Kojce sem nael e ve tovariev. Med njimi je bil
tudi voijni dopisnik Vojkove brigade Tone Pervanja s Prapetna na
antvikogorski planoti, vodja brigadnega propagandnega odseka
Rado Primic in brigadni ivimozdravnik. Skupina tovariev si je
pripravljala leia v suhem bukovem listju. Izrazila sva z me
noj je bil e Joe Lapanja, obveevalec Vojkove brigade pomi
sleke, e da ni preve varno misliti na poitek. Nemci so nas
opazili in vedo, da smo se umaknili v to viino. Ve kot gotovo
je, da bodo prili za nami in ...
Tovarii so kljub temu ostali na mestu, si uredili leia in
pospali. Da bi tega ne bili storili! Na nama je bilo, da se prepri
ava, e so Nemci e prili z Bukovega na vrh zahodnega grebena
Kojce. Bila sva e kakih dvesto metrov oddaljena od tega vrha,
ko sva opazila kakih deset majhnih, v rjave obleke zavitih postav,
ki so se naglo priblievale. Prihulila sva se k tlom in se hitro
vrnila k tovariem. Sporoila sva jim, kaj sva videla in jim predla
gala, naj se skupaj spustimo proti Zakojci v Bako grapo. Niso
naju ubogali.
Nato sva z obveevalcem Joetom nalomila leskovih vej in se
kot na saneh bliskovito hitro popeljala navzdol proti Zakojci. Usta
vila sva se med redkimi macesnovimi debli nad vasjo. Kot naro
eno je neka stara ena prav takrat odprla zakajena lesena vrata
v opau hie. Z vigom sva jo opozorila nase in natihoma vpra
ala, e so v vasi Nemci. Odkimala je in nama svetovala, naj se
hitro izgubiva na drugo stran grape v poboje Crne prsti in se
tam skrijeva. Zahvalila sva se eni in se hitro izgubila skozi vas
341
) Nemci so spotoma ujeli organizatorko SKOJ Marico Kova-Kati in
krajem
zaslievanju
v
Orehku
ustrelili.
Druga
njihova
rtev
pa
je
bil
Abram,
kroja
iz
Orehka
in
aktivist,
ki
je
skual
Nemcem
uiti,
vendar
prestregla sovranikova krogla.

jo po
Franc
ga
je

333

Pogled s Sv. Ivana pri ebreljah proti Kojci

v grapo
goliave,

pod
kjer

rno prst. Od tam

so bili kupi suhega

sva se
vejevja.

in
skozi
vejevje
naravnala
puki
proti
grape, za vsak primer, e bi Nemci prili iz vasi.
sva

Nenadoma
je
sliala
krike:

pokov

ronih

bomb.

na
,Halt!

vrhu
Halt!

Videla

vito
spustila
po
strmini
sva oba hkrati pomislila ...

sva,

proti

Kojce
Halt!'
kako
Zakojci.

povzpela navzgor do velike

Pod enega sva se stlaila
poljskemu

kolovozu

onstran

tistem

je

mene

se
Vsaj

je

brzostrelka.
Razlono
sva
tudi
nekaj
raz
majhna

en

tovari

postava
se

blisko
je

reil,

pisalni

stroj

njavi,

ki

bil

Tone
prsi
in

je

irokem
je

zaropotalo.

naravnost

zaregljala
Zasliala

Kasneje,
e
po
vojni,
mi
je
administrator
Vojkove
Ciril
Obid
iz
Cerknega
pripovedoval,
kaj
se
je
tistega
dne,
342
na Kojci padlo est naih borcev, ) dogajalo tam gori:

nizkem

bliine
ga

nastala,

ni
kar

bukovem

dopisnik

Pervanja

iz
e

in
vojni

se
kakih

bilo

ve

po

je
med

sem

Pervanja.

napol

dvajset

strani

grmu

Tone

vzdignil

metrov.

ivimi.

poguznil

bil

tucu

Spali

smo,

in

dobil

Naslonil

Sam
proti

sem
robu

jaz.

se
se

je
v

rono bombo,

je samo malo opraskala po nogi. V usnjeni

torbi sem imel

na

zme

strmine

se podrsal navzdol. Za mano je Nemec zagnal

ko
rafal

ki

in
me
ves

arhiv, ki sem ga potem skril v gozdu ...'

brigade
ko
je

*2) Podatki o naih izgubah na Kojci se medsebojno ne ujemajo. Brigadna

kronika in nekatera druga poroila govore, da so na Kojci padli trije vojkovci

334

,V
Zraven

(med njimi tudi vodja propagandnega odseka in vojni dopisnik), da jih

ie bilo
nekaj
ranjenih
in
da
so
v
tabni
patrulji
e
dva
dni
kasneje
pogreali
25
borcev,
ki
pa
so
se
v
naslednjih
dneh
zaeli
vraati
v
svojo
enoto.
Toda
iz
krajevne
kronike
za
Jesenico
(Mestni
muzej
v
Idriji)
je
videti,
da
je
tistega
dne
na
Kojci
padlo
deset
partizanov,
enega,
ki
je
bil
ranjen,
so
Nemci
ujeli
in
ga
ubili.
Ni
pa reeno, koliko izmed teh je bilo vojkovcev, koliko borcev drugih enot.

335

Tisto jutro je bilo, po spominih Regine Kosmaeve iz Cerk

nega, na Kojci kakih 40 do 45 partizanov Vojkove brigade in
taba XXXI. divizije, ki so se po iznenadnem nemkem napadu
razbili v manje skupine in se po vednevnem tavanju kolikor
jih je ostalo ivih spet vrnili v svoje enote.
Kaj se je medtem dogajalo z drugimi enotami Vojkove bri
gade?
Prvi bataljon se je umaknil s Preernovo brigado najprej na
Porezen, nato v Davo, odtod pa se je 3. julija zveer napotil na
rni vrh nad Novaki, ne da bi pri tem priel v stik s sovranikom.
Tja sta se umaknila tudi 3. bataljon in brigadni tab.
Kar zadeva 2. bataljon, se je ta potem, ko je pri Zakojci
pregnal nemko zasedo, povzpel na Ritavev vrh, prenoil pa je
pri Zapokarju. Naslednje jutro, je e navsezgodaj pohitel nazaj
na Ritavev vrh. To je dobro storil, kajti e ob sedmih zjutraj
sta se njegovim poloajem zaeli bliati dve sovranikovi skupini
s kakimi stotimi vojaki. Z njimi so se vojkovci obstreljevali vse
do opoldanskih ur, ko se je sovranik moral potem, ko je imel
nekaj mrtvih in ve ranjenih in ko so nai zaplenili eno napadal
no pitolo in ve bomb, umakniti nazaj na Jesenico.
Popoldne je 2. bataljon imel popoln mir, zakaj medtem se
je bataljon Heine e zbiral na Bukovem in se odpravljal nazaj
v Idrijo. Sprva je hodil po isti poti, po kateri je dva dni poprej
priel, nato pa je na Reki zavil na ebrelje, tam prenoil in se
5. julija spet pojavil v Idriji.
eprav je bila Baka grapa e polna sovranikovega vojatva
v Hudajuni 350, v Grahovem 450, v Podbrdu 500 mo, v vsej
Baki grapi pa kakih 3.000 vojakov, ki so se vrnili v svoja izho
dia ele 7. julija in so bile razmere tudi na obmoju Buko
vega e precej nejasne, se je Vojkova brigada e 5. julija do zore
vrnila v Ravne, Jesenico in Zakri z nalogo, da varuje Cerkno pred
morebitnim sovranikovim vdorom iz smeri Bukovega.
Kaken je konni uspeh tiridnevnih oziroma petdnevnih bo
jev za Bako grapo in nad njo? Kaken je pri tem dele Vojkove
brigade?
Korpusna operacija je doivela kljub nekaterim manjim
spodrsljajem popoln uspeh, saj so samo enote XXXI. divizije ubi
le 202, ranile 99 in ujele 35 sovranikovih vojakov. Zaplenile so
3 minomete, 5 tekih in 11 lahkih strojnic ter e mnogo drugega

336

oroja in vojakega materiala. Toda najveji uspeh je bil doseen

s tem, da je bila povsem onesposobljena proga JeseniceGorica,
ki so jo Nemci v naslednjih mesecih sicer za silo popravili, vendar
je bila sposobna le e za krajevni promet. V tem napadu so enote
XXXI. divizije uniile pet postojank in deset bunkerjev, poruile
sedem eleznikih in dva cestna mostova, elezniko progo pa
minirale na 149 krajih.
Samo Vojkova brigada je od tega uniila tri postojanke in
est bunkerjev, minirala tri mostove in onesposobila 80 sovra
nikovih vojakov. Progo je prekinila na 33 krajih. V vseh teh bojih
je padlo osem, ranjenih pa bilo pet borcev.343) Od oroja je Voj
kova brigada izgubila eno lahko strojnico in eno puko, zaplenila
pa je dva lahka minometa, tri teke in tiri lahke strojnice, eno
napadalno pitolo, 26 puk, dve pitoli ter mnogo bomb, municije
in raznega drugega vojakega materiala.
e iz teh podatkov je videti, da so bili boji v Baki grapi za
brigado uspeneji kot katerakoli druga akcija dotlej. Sicer pa
brigada pred tem tudi ni imela mnogo prilonosti, da bi pokazala
svojo pravo vrednost. Dajali so ji namre vse preve obrambnih
nalog (obramba Cerknega pred sovranikovimi vdori, blokiranje
sovranikovih postojank itd.), med izvajanjem katerih je bila po
buda praviloma na nasprotnikovi strani in se zato brigada ni
mogla izkazati, kot bi se, e bi napadala in bi imela pobudo v
svojih rokah. To se je zgodilo ele v Baki grapi. Tukaj je,
lahko reemo, prvi pokazala naa brigada, da je sposobna nasto
piti tudi v ofenzivnem smislu. Vse svoje naloge je popolnoma
izvrila, za bombae pa lahko reemo, da so mojstri v ravnanju
s svojim orojem s plastinimi bombami, povsem pravilno
ugotavlja poroilo taba Vojkove brigade.")
Nedvomno je prav ta ugotovitev vplivala na poveljstvo Voj
kove brigade, da je odslej tudi na svojo pobudo, ne da bi akalo
na povelja od zgoraj, iskalo ustrezne cilje za napade. Najustrez
neji cilji ob takratni razporeditvi brigade so bili spet v Baki
grapi, kjer je sovranik e vedno pod vtisom hudega poraza
hitel obnavljat poruene postojanke in bunkerje.345)
343) Ni znano, e so v teh tevilkah zajeti vsi borci, tudi tisti, ki so padli
ali bili ranjeni 3. julija na Kojci.
s44) 15-dnevno operativno poroilo taba Vojkove brigade z dne 15. julija 1944
(IZDG, fase. 282 aII).
3*5) viri: dnevno poroilo taba XXXI. divizije z dne 4. julija 1944 (IZDG,
fase. 226III); 15-dnevno poroilo taba XXXI. diviz ie z dne 6. julija 1944 (prav
tam); 15-dnevno inenirsko tehnino poro lo taba XXXI. divizije z dne 6. julija

22 Vojkova brigada

337

SPET V BAKI GRAPI

(Skica 10)

Vojkova brigada je ostala na obmoju Jesenice, Raven in Za

kria kar dvanajst dni. Vreme je bilo lepo, razpoloenje borcev pa
kljub slabi in nezadostni hrani izvrstno. Ve razlogov je bilo za
to. Na borce so zelo dobro vplivale ugodne vesti s svetovnih front,
pa tudi to, ker so jim iz zaveznikih poiljk dodelili ne le precej
novega oroja, temve tudi uniform, evljev in druge opreme.
Najbolj veseli so bili seveda uspehov, ki so jih bili dosegli v
Baki grapi.346) Potemtakem so bili dani vsi pogoji za tevilne
mitinge in zabave, ki so jih v teh dneh prirejali po blinjih vaseh.
V
tabu brigade so se medtem e pripravljali na nove akcije.
Najprej so skrbno ocenili boje, ki jih je brigada imela v Baki
grapi. Ugotovili so, da je motvo za napade na utrdbe le premalo
izurjeno. Uinkovitost enot je bila manja tudi zaradi nekaterih
panikarjev med sicer dobrimi borci. Zato so sklenili, da bodo
iz samih prostovoljcev sestavili udarni vod pod poveljstvom zna
nega diverzanta in enega izmed najpogumnejih borcev v brigadi
Sreka Tuarja. Oboroili so ga s tremi anglekimi lahkimi stroj
nicami in z rusko protitankovsko puko. Razen tega je bilo v
tej enoti e est minerjev, tako da je ves udarni vod imel dvajset
izvrstno oboroenih prostovoljcev-mladincev. Oprostili so jih vseh
obiajnih obveznosti in so jih nenehno vadili. Namenjeni so bili
ne le za napade na postojanke ali posamezne bunkerje, temve
tudi za razne druge posebne naloge za vdore v sovranikovo
zaledje, za sabotane in ostrostrelske akcije itd.

1944
(prav
tam);
dnevno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
7.
julija
1944 (IZDG,
fase.
277III);
odredba
taba
Vojkove
brigade
z
cine
4.
julija
1944
(IZDG,
fase.
281 aII); poroilo taba Vojkove brigade z dne 28. julija 1944 (IZDG, fase. 282
aV);
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
za
as
od
29.
junija
do
5.
julija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
15-dnevno
operativno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z dne 15. julija 1944 (IZDG, fase. 282 aII); poroilo OC Vojkove brigade z dne
5. julija 1944 (IZDG, fase. 281 aI); poroilo OC Vojkove brigade z dne 5., 7. in
.
julija
1944
(IZDG,
fase.
282
aIII);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
poroilo
brez
navedbe
(IZDG,
fase.
281
aII);
Telefonske
zveze
na
Cerkljanskem
(Mestni
muzej
v
Idriji);
krajevni
kroniki
Jesenica
in
Orehek
(prav
tam);
Stanko
Petelin,
Napad
na
progo
v
Baki
grapi
(Vojaki
informator
1967/68-4,
str.
6365);
spomini
Regine
Kosmaeve,
Benjamina
Nastrana,
Cirila
Obida in Andreja Pagona-Ogareva.

346)
. . . Pri politini uri so . . . preitali tudi poroila in posebno izdajo
XXXI.
divizije
o
zadnjih
akcijah
s
pohvalo
borcev
Vojkove
brigade,
ki
so
sode
lovali v njih. Bili so zelo veseli . . . (Kronika Vojkove brigade IZDG, fase.
2811).

338

Kaj se je medtem dogajalo v Baki grapi, ki so jo brigadni

obveevalci e prav posebej nadzirali?
Po odhodu sovranikovih okrepitev iz Bake grape je v njej
spet nastalo prejnje stanje, toda obnovljene posadke so se dan
in no utrjevale. V Grahovem je ostalo kakih sto italijanskih
in tirideset nemkih vojakov, v obnovljeni postojanki v Koritnici
se je nastanilo tirideset Italijanov, v Hudajuni je bilo sto Itali
janov in petnajst nemkih vojakov. Vmes je bilo e nekaj manjih
postojank in posaminih bunkerjev. Bojno razpoloenje zlasti ita
lijanskih vojakov je bilo na psu in je bilo med njimi sliati tudi
take izjave, da bi se ob ponovnem partizanskem napadu takoj
vdali. To je bil razlog ve, da je poveljstvo Vojkove brigade skle
nilo, da bo kar s svojimi enotami napadlo nekatere postojanke v
Baki grapi.
Po vsestranski oceni se je odloilo za napad na vrsto manjih
postojank v Hudajuni in neposredni okolici. Tam je bilo sedem
takih postojank, ki so bile le po nekaj sto metrov druga od
druge. Prva je bila ob predoru, ki se zaenja kakih 500 metrov
severno od eleznike postaje. Na postaji je bilo 25 italijanskih
in 14 nemkih vojakov, nekaj italijanskih vojakov pa je bilo tudi
v uvajnici juno od postaje. Pri Oskarju, kakih tristo metrov
nie, je varovalo predor deset Italijanov. V vasi onstran Bae je
bilo v hotelu tirideset italijanskih vojakov, dvajset pa jih je bilo
posebej pri Panterju v spodnjem delu vasi. Kakih 300 metrov
'jdtod pri Zapolarju, je italijanska posadka tela tirinajst mo.
Naloga 1. bataljona je bila, da 11. julija ponoi napade posto
janko pri Panterju in se zavaruje proti hotelu, medtem ko naj bi
udarni vod opravil z italijanskimi vojaki pri Zapolarju. Druga
dva bataljona bi ju pri tem varovala: 3. bataljon iz smeri Korit
nice, 2. bataljon pa z demonstrativnimi napadi na druge posto
janke v Hudajuni. V napadu naj bi sodeloval tudi brigadni teki
minomet.
Vojni dopisnik Lojze Bati je to akcijo opisal takole:3*7)
Na vrhu malega grika nad Hudajuno se zablesti majhna
luka, ugasne in zopet zasveti. Signal za nas, ki prihajamo; tja
moramo priti. Vse se dogaja popolnoma tiho.
Prvi Vojkov bataljon je el mimo nas, za njim drugi, udarni
vod in minerska skupina. rne postave izginjajo v temo, samo
udarce okovanih evljev ob kamenje je e uti.
M7 )

22*

Bati: Zopet v Baki grapi (Naa borba, 25. julija 1944 IZDG).

339

Vsak oddelek zavzema njemu doloene poloaje. Tovarii hitro

izkopljejo jamo za podstavek minometu. Kmalu je postavljen, mine
so lepo po vrsti zloene na travi, hitre in spretne roke jim vde
vajo vigalnike in blazinice z eksplozivom. Smer je uravnana, nagib
in razdalja sta izraunani, vse je pripravljeno.
Dva strela padeta pod nami, nato e trije, tiina ... Sliati je
precej nerazlone glasove, zatem pa hitro streljanje in rafale naih
tovariev v napadu. Sledita dva dolga rafala nemkega arca. e
nekaj strelov in spet molk... Napeto opazujemo kraj, kjer so
postojanke.
.Signal iz postojanke, se oglasi nekdo. Res je videti svetle
polkrog, napravljen z lujo baterije. Nai so e v postojanki! Kar
verjeti ne moremo. Preve hitro gre, saj je komaj polno.
Pozneje smo zvedeli za dogodke. Prvi bataljon se je bil pred
poruenim mostom prek Bae razdelil v tri skupine za obkolitev
in napad. Tovaria Duki in Tarzan vodita. Pribliujejo se mostu.
Nenadoma odjekne strel in za njim takoj drugi, brez vsakega pozi
va. Pomaknejo se e malo naprej. e trije streli. Nato je sliati
odmeve naglih korakov. Straar je zbeal, prehod pa je prost.
Z dveh strani obkolijo postojanko in pozovejo posadko k
vdaji. Ni! Tovarii hite s tovariem Tarzanom na elu naravnost
nad postojanko. So e pri njej, zmeejo bombe vanjo, vse se za
maje, strese, zamolklo zadoni, zrueno je toda prazno . . .
V
hii! Dve puki, nekaj municije, bomb, razmetane obleke
in odeje, to je vse, sicer pa nikogar nikjer. Likvidirano! Posadka,
demoralizirana, je pobegnila v okrilje gozda.
Signalist je e oddal z lujo rezultat. ..
Kar nas je bilo na griu, prinemo z obstreljevanjem elezni
ke postaje in postojanke v Hudajuni. Tovari komandant Vojko
je pri nas in vodi potek akcij. Njegov pogled je uprt k postojan
kam, opazuje, misli, kratko povelje, kurir izgine v temno no.
Signalisti so stalno pripravljeni.. .
Prvo mino spuste v cev, sliati je znailno drsenje, zamolkel
pok, visoko se dvigne plamen, kakor da bi hotel slediti letu mine,
pridrujemo dih, prislukujemo. V daljavi se zabliska in nato silo
vito odjekne od strmih bregov.
Kam je padla? je naa edina misel.
,Bolj na desno mora iti druga, nam javijo z opazovalia.
Druga mina je e bolje padla, naslednje pa padajo vse blie
in blie, vse v sredie Hudajune, k cilju. Odmev za odmevom
stresa ozraje.
Tu so se vabobranci postavili v bran in prino tudi oni z
obmetavanjem naih poloajev z minami. Tovarii v dolini ob pro
gi so imeli teke trenutke. Mine so padale v nevarno bliino.
Kmalu priviga ena prek nas in se s silno detonacijo razleti
v grapi. Eksplozija sledi eksploziji, vendar e precej dale od nas.
Vendar ne dolgo. Ni ni bilo sliati, popolnoma nepriakovano se
zabliska in strahovito odjekne. Vremo se bliskovito po tleh, prek
nas pa je sliati let kamenja, rue, vej . ..

340

Ne odnehamo in nae mine e vedno lete k Hudajuni.

Tri rakete osvetle na gri, dale viden znak za na zbor. Tri
je e ura . . .
Kaken je bil konni rezultat napada?
Napad je uspel tako, kot je bil nartovan. Prvi bataljon je
brez vejih teav zavzel postojanko pri Panterju, udarni vod pa
ele z juriem postojanko pri Zapolarju. Obe postojanki so nai
borci uniili. Sovranikove izgube niso bile ugotovljene, na nai
strani pa sta bila dva borca huje, eden pa lae ranjen.
Dva dni kasneje je bila Vojkova brigada e tretji v tem
mesecu v Baki grapi. Izkazalo se je namre, da se je sovranik
spet naselil v prejnjih postojankah in zato jih je bilo treba znova
napasti. To nalogo sta dobila spet 1. bataljon in udarni vod, 2.
bataljon naj bi demonstrativno napadel posadko na elezniki
postaji, 3. bataljon pa naj bi napadel italijansko posadko v Klontah, med Hudajuno in Koritnico, kjer je bilo deset sovranikovih
vojakov.
Brigada je tudi tokrat imela uspeh, eprav so bile njene izgu
be obutneje kot prvi.
Prvi bataljon je dokonno poruil ne le postojanko pri Pan
terju, temve je prepodil sovranika tudi iz hotela in ga miniral.
Za dva sovranikova vojaka je bilo ugotovljeno, da sta padla,
nai pa so med drugim zaplenili tudi brzostrelko. Padel je en
na borec, medtem ko so bili trije ranjeni. Drugi bataljon se je
obstreljeval s sovranikovimi zasedami ob progi in v predoru.
Udarni vod je tudi zavzel postojanko pri Zapolarju in jo miniral,
eprav ga je pri tem skuala motiti sovranikova zaseda v hribu.
Le 3. bataljon ni imel sree. eto, ki naj bi osvojila postojanko v
Klontah, je sovranik dobil v navzkrini ogenj in jo prisilil k
umiku. Pri tem je en na borec padel.
Za boje v tej noi je bilo znailno, da sovranik naih ni akal
v utrdbah, temve se je umaknil v breg in predore ter se odtod
branil. To je nedvomno posledica velikega strahu pred drznimi
partizanskimi bombai in njihovimi plastinimi minami.
Po tretjem napadu na sovranikove postojanke v Baki grapi
je brigada ostala na tem obmoju le e tri dni, 17. julija proti
veeru pa se je premaknila v zgornji del cerkljanske doline v
Novake in Robidnico. Pot ni bila dolga in vse bi bilo v redu, e

341

je spet ne bi bilo zaelo moiti. Zadnji del poti je zael de ne

usmiljeno padati in so tovarii zopet vsi mokri prispeli na mesta.
Tu je spet obveljal pregovor: ,Kadar ima Vojkova brigada pokret,
deuje! To zanimivo dejstvo smo e mnogokrat obutili na lastni
koi, ugotavlja kronist Vojkove brigade.3**)

*) Viri: dnevna poroila OC XXXI. divizije z dne 8., 12., 13. in 14. julija
1944 (IZDG, fase. 277III); povelje taba Vojkove brigade z dne 10. in 13. julija
1944
(IZDG,
fase.
282II);
odredba
taba
Vojkove
brigade
z
dne
8.
julija
1944
(IZDG, fase. 281 aII); vojaka poroila taba Vojkove brigade z dne 9., 10., 14.,
17.
in 18. julija 1944 (IZDG, fase. 282 aII); 15-dnevno operativno poroilo Voj
kove
brigade
z
dne
15.
julija
1944
(prav
tam);
poroilo
operativnega
odseka
Voj
kove
brigade
z
dne
12.
julija
1944
(prav
tam);
poroila
OC
Vojkove
brigade
z
dne 8., 11., 12., 13., 14. in 17. julija 1944 (IZDG, fase. 282 aIII); vojni dopis
Vojkove brigade z dne 15. julija 1944 (IZDG, fase. 276VI in 282 bI); kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
Lojze
Bati,
Zopet
v
Baki
grapi
(Naa
borba, 25. julija 1944 IZDG).

342

NEMKA POLETNA OFENZIVA

ZAVZETJE HOTAVELJ
(Skica 11)

Brigada se je 17. julija proti veeru premaknila na ire ob

moje Novakov zato, ker je korpusno poveljstvo pripravljalo na
pad na domobransko postojanko v Hotavljah pri Gorenji vasi. To
je bila nova postojanka, ki je nastala prav tedaj, ko se je XXXI.
divizija mudila na Jelovici. Nameravali so jo napasti e konec
junija, preden se je korpus spustil v Bako grapo, toda takrat za
to ni bilo asa. Tako je morala poakati vse do 18. julija, ko naj
bi jo napadla in zavzela Vojkova brigada.
Dan pred napadom so v Cerknem na dvoriu vojanice pre
izkusili novo partizansko oroje, ki naj bi ga prvi uporabili prav
ob napadu na Hotavlje. To je bil tako imenovani partop parti
zanski top. Partop je nastal iz potrebe, da brigada dobi im lae
in im uinkoviteje oroje, ki bi ga bilo mogoe uporabljati za
ruenje sovranikovih utrdb. Doslej so to lahko storili le bom
bai in minerji, ki so se morali priplaziti v neposredno bliino
postojank in bunkerjev in zaradi esar je bilo med njimi skoraj
vselej precej izgub. Partop pa je bilo oroje, ki je lahko odvrglo
kakih pet ali est kilogramov razstreliva kakih sto metrov dale,
kasneje, ko so ga izpopolnili, pa e dalje.
Partop ni bil prav ni drugega kot teak minomet, katerega
cev je bila med izstrelitvijo mine nagnjena mnogo bolj polono
kot pa sicer. Mina je bila povsem partizanski izdelek. V navadno
italijansko vojako elado so natlaili kakih est kilogramov pla
stinega razstreliva, vanj pa vtaknili nekaj detonatorjev, ki naj
bi ob udarcu ob zid povzroili eksplozijo mine. elada je bila

343

Partizanski top (partop) v prvotni izvedbi

pritrjena na lesen podaljek, ki je bil enako debel in dolg kot

cev minometa. Ko so jo vtaknili v cev, je bilo na vrhu cevi videti
le elado z razstrelivom. Mino so iz cevi potisnili proti cilju tako,
da so skozi luknjico v spodnjem delu cevi vgali smodnik pod
lesenim drogom s elado. Pritisk plinov je bil dovolj moan, da
je potisnil mino dale iz cevi. Partop ni imel nobenih merilnih
naprav, pa etudi bi jih imel, si z njimi ne bi vedeli kaj pomagati.
Na polet okorne in poasne mine je vplivalo toliko raznih dejav
nikov, da vsaj pri prvih partopih ni mogel nihe natanno preso
diti, kam bo mina padla. e je bil partop dovolj blizu cilja in je
mina le nala pot vanj, je povzroila strahovito razdejanje, e
veje, kot granata kakne havbice.
Zato so kljub zaetnim neuspehom to oroje e nadalje izpo
polnjevali, tako da je po nekaj mesecih imelo e precej drugano
obliko in postalo mnogo zanesljiveje kot pa v zaetku. Cev so
skrajali, s tem pa tudi rep mine; eksploziva tudi niso tlaili
v italijanske elade, temve v posebno v partizanskih delavnicah
napravljeno ohije. S temi partopi je bilo mogoe natanneje
meriti, pa tudi veji doseg so imeli.

344

Tako je bilo torej oroje, od katerega so si mnogo obetali in

ki so ga dan pred njegovim bojnim krstom preizkusili v Cerknem
ob navzonosti predstavnikov vseh treh bataljonov Vojkove bri
gade.
Brigadno poveljstvo je vedelo, da bo domobranska postojanka
v Hotavljah, ki so jo sestavljali med drugimi tudi pobegli parti
zani, zelo trd oreh. To tem bolj, ker je postojanka bila zelo mono
utrjena. Posadka tela je 85 domobrancev Gorenjskega domo
branstva in 6 Nemcev se je nastanila na kriiu v dveh hiah,
ki stojita vsaka na svoji strani este. Ena izmed njih je imela
pred vhodom posebno betonsko zaitno ploo, medtem ko so
bila vsa okna zadelana s peskom, pustili pa so v njih le ozke
strelne line. Pred hio je stal tudi bunker, povsod naokrog so
potegnili ine ovire. Hiama se je bilo silno teko pribliati,
zakaj na griku nad njima je stal e iz asov stare Jugoslavije
topovski elezobetonski bunker, okrog njega pa so bili i'kopani
strelski jarki. S tega grika je bilo mogoe nadzirati vso blinjo
in daljnjo okolico postojanke.
Razen tega so Hotavlje le tri kilometre dale od Gorenje vasi,
kjer je bilo takrat 130 nemkih obmejnih straarjev in 40 oroni
kov ter 60 domobrancev. Sovranikovo vmeavanje je bilo treba
priakovati predvsem iz smeri kofje Loke (tam je bilo priblino
2.400 sovranikovih vojakov) po Poljanski dolini, iz Dolomitov ez
Luine (tamkajnja posadka je tela 150 obmejnih straarjev in
100 domobrancev) in iz Idrije, kjer je bilo v tistih dneh kakih
700 vojakov in 400 policistov.
Prav tedaj je bila XXXI. divizija mono okrnjena, zakaj Pre
ernova brigada se je mudila okrog Jesenic, Gradnikova brigada
pa je bila na Vipavskem. Zato je korpusno poveljstvo tabu
XXXI.
divizije zaasno dodelilo Kosovelovo brigado in del Gre
gorieve in Bazovike brigade. Naloga Kosovelove brigade je bila,
da z dvema bataljonoma blokira Gorenjo vas, Gregorieva in
Bazovika brigada pa Luine in Idrijo.
Vojkova brigada naj bi postojanko napadla le z dvema bata
ljonoma, tretjega naj bi imela v rezervi na Hlavih njivah, od
koder bi lahko pomagal tako enotam, ki bi napadale Hotavlje,
kakor tudi bataljonoma Kosovelove brigade pred Gorenjo vasjo.
Da bi lae zdrobila sovranikov odpor, so brigadi dodelili razen
partopa e protitankovski top, rusko protitankovsko puko in zaigalne bombe.

345

Hotavlje. Postojanki sta bili v hiah, oznaenimi s kricem, bunker na hribu pa

je oznaen z dvema kricema.

Napad domobrancev v Hotavljah ni presenetil in so ga pri

akali e na poloajih. Po nekaterih podatkih sode so bili opazili
skupino komandantov, ko si je iz daljave e popoldne ogledovala
Hotavlje,349) po izjavah kasneje ujetih domobrancev pa jih je bil
o tem obvestil tudi neki domain in njihov sodelavec s Srednjega
brda.
Tretji bataljon je ostal v rezervi na Hlavih njivah, toda
njegovi minerji so se spustili na cesto Gorenja vasHotavlje in
jo zaminirali. Pred tem so morali razgnati nemko zasedo, na
katero so bili naleteli.
Drugi bataljon se je lotil bunkerja in strelskih jarkov, obda
nih z bodeo ico na griku. Pomagati bi mu moral tudi brigadni
udarni vod, vendar tega iz nepojasnjenih razlogov ni bilo tam.
Pravzaprav je bataljon neposredno napadal le z eno eto, druga
je bila pri topu na nasprotnem hribu. eprav so se domobranski
mitraljezi oglasili e v prvem mraku, ko se je partizanska kolona
spuala s Srednjega brda proti Hotavljam, je do pravega napada
349)
Partizansko skupino so imeli kot je to kasneje
valna sluba za angleke padalce, ker so bili obleeni v angjeke uniforme.

346

zvedela

naa

obvee

na postojansko prilo ele ob enajstih ponoi. Toda 1. eta 2. ba

taljona, ki naj bi osvojila bunker na griku, ni imela od tekega
oroja nobene koristi. Protitankovski top je bil neuinkovit, partop pa se je razletel e ob prvem strelu. Mina je namre eksplo
dirala e skoraj v cevi in napravila tam, kjer je bil stal pratop,
veliko luknjo, e srea, da mu topniarji niso preve zaupali
in so sproili mino iz kritja prek ve metrov dolge vrvice, sicer
bi jih eksplozija vse pobila. eta 2. bataljona je kljub vsem
nevenostim odlono napadla sovranika in ga pregnala iz ne
katerih strelskih jarkov, toda bunkerja ni bilo mogoe zavzeti.
Navzlic temu pa je le zaplenila teki mitraljez fiat in ve zabojev
municije. To no je imel 2. bataljon dva ranjena borca, eden
pa je celo padel.
Prvi bataljon je napadal postojanki ob cesti iz smeri Gorenje
vasi v dveh skupinah: 1. eta s protitankovsko puko in teko
strojnico se je bliala nad cesto postojanki pod griem, 2. eta
se je med cesto in Poljansko Soro usmerila proti postojanki
na nasprotni strani ceste, ob Sori. Sovranik v strelskih jarkih
na griku je nae borce kaj hitro zautil in jih zael med najbolj
prostakim zmerjanjem na vso mo obstreljevati. Iz nasprotne
strani se je domobranskima oporiema na kriiu bliala 2.
eta 2. bataljona, vendar dlje kot do mostu ni mogla priti.
Takratni namestnik bataljonskega komandanta Franc Kovai-Tarzan, ki je bil s 1. eto 1. bataljona, se zadnjega juria na
postojanko spominja takole:
. . . Kako odstraniti ine ovire in napraviti prehod skozi nje?
S seboj nismo imeli ne karij, ne kakega drugega ustreznega
orodja. Imeli pa smo razstrelivo. Zgnetli smo ga v grudo, vanjo
vtaknili detonator z ico, prigali vrvico in kepo vrgli med ice.
Kmalu zatem je odjeknila mona eksplozija, v inih ovirah pa
je nastal prehod.
Prav tedaj smo prestregli nekega domobranca, ki se je bil
skual po reni strugi prebiti v Gorenjo vas. Takoj nam je po
stregel z vsemi potrebnimi podatki o stanju v postojanki. Poslali
smo ga nazaj v Hotavlje z nalogo, naj posadki sporoi nao zah
tevo po njihovi vdaji. Ni ga bilo ve nazaj, pa tudi posadka se
nam ni vdala, temve je zaela e moneje nabijati z vsem svo
jim orojem.
Ura je bila e ve kot polno, posadka pa se je e vedno
upirala. Zato sem ukazal, naj vsi mitraljezci streljajo v bunker,
drugi borci pa naj se splazijo skozi prehod na drugo stran inih
ovir in naj bodo pripravljeni na juri. Najprej so se skozi pre
hod splazili bombai in z odlonim juriem uniili prvi bunker.
Medtem so na drugo stran ice prili tudi drugi borci. Takoj

347

smo juriali in hip kasneje vdrli v postojanko.350) Skupno z neka

terimi drugimi borci sem planil v eno izmed spalnic, v kateri
smo nali kakih petnajst domobrancev. Vdali so se brez od
pora ...

Tako je padlo prvo sovranikovo oporie, kmalu zatem pa

e drugo na nasprotni strani ceste. Ko so ju izpraznili, so obe
hii zagali, da jih ne bi mogel sovranik nikoli ve uporabljati.
Toda med juriem je veina domobrancev, ki so bili v teh opori
ih, pobegnila v hrib k bunkerju. Boja torej e ni bilo konec,
vendar bunkerja ni bilo mogoe osvojiti. Skoraj se je e danilo,
ko so borci zapuali Hotavlje. Umikali so se v silno teavnih
okoliinah, saj je bilo zaradi poara svetlo kot podnevi, domo
branci pri bunkerju pa so e moneje nabijali, ko so opazili,
da se partizanski borci umikajo. Zato se je zgodilo, da je nekaj
ujetnikov ulo in da so v tab pripeljali le pet e ivih sovra
nikovih vojakov tiri domobrance in enega Nemca.
Napad na Hotavlje se je kljub vsem nevenostim le dobro
konal, zakaj sovranikovo poveljstvo je ugotovilo, da ponov
nega partizanskega napada brkone ne bo mogoe vzdrati in je
preivele lane posadke pritegnilo nazaj v Gorenjo vas.
Ni ugotovljeno, koliko sovranikovih vojakov je v tem boju
padlo ali bilo ranjenih. Boj je bil hud kar je videti tudi po
sorazmerno obutnih izgubah Vojkove brigade (tirje mrtvi in
est ranjenih borcev) in zato je bilo priakovati, da jo sovranik
ni prav poceni odnesel. Vojkovci so zaplenili tudi precej oroja
(lahki in teki mitraljez, trinajst puk in ve pitol) in razne
vojake opreme.
Silno pomembni pa so bili podatki, ki so jih dali ujeti do
mobranci. Povedali so za vrsto domobranskih obveevalcev in
obveevalk iz irov, Stare vasi pri ireh, Stare Oselice, Sred
njega brda in abra, zaradi katerih je padlo ve rtev med
partizani in sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja.

Bataljoni Vojkove brigade e niso prispeli v svoja izhodia,

ko so se iz smeri Razpotja in Govejka zaeli razlegati edalje

350)
Med prvimi sta bila v postojanki Vera
Zelo se je izkazala tudi bolniarka Mira Valjevec, ki
ranjence, eprav je pri tem tvegala tudi svoje ivljenje.

248

Monik-ivka in Andrei Tavar.

je kar na poloaju obvezovala

pogostneji
naj to
zaetek

rafali

in

eksplozije

pomeni. Kmalu jim

nove
sovranikove

min.

Sprva

borci

niso

vedeli,

kaj

je postalo vse jasno: rafali pomenijo

ofenzive,
najdalje
izmed
vseh,
kar

jih je bilo kdaj na Primorskem ali Gorenjskem.'51)

JURI NA KOFJE
(Skici 5 in 11)

Sovranikova poletna ofenziva je imela dva dela: najprei je

zajela Cerkljansko (med 19. in 23. julijem), nato pa e Banjko
planoto, epovansko dolino in Trnovski gozd (med 26. julijem
in 12. avgustom). Udeleile so se je z nemke strani predvsem
enote 136. in 139. rezervnega polka gorskih lovcev, 10. SS policij
skega polka, ki je v tistih dneh prispel na Primorsko, in domo
branci iz Tolmina. V vsej ofenzivi je sodelovalo, sode po po
datkih obveevalne slube IX. korpusa, okrog 2.500 sovraniko
vih vojakov.
2e 12. in 14. julija se je v Idrijo pripeljalo na ve kot 50
kamionih kakih tiso sovranikovih vojakov, za katere je nae
vodstvo sprva menilo, da so tja prili le zaradi zamenjave po
sadke. Kasneje so ugotovili, da je bil med enotami, ki so takrat
prispele, tudi 2. bataljon 10. SS policijskega polka, ki se je v Idriji
stalno nastanil. Kmalu zatem so zaela prihajati obvestila, da
sovranik tudi drugod zbira svoje vojatvo, predvsjm pa v Gore
nji vasi in Baki grapi.
V
napad je krenil istega dne, ko se je Vojkova brigada vra
cala 37 Hotavelj nazaj na Cerkljansko. Najprej je zaropotalo nait
Idrijo, kjer so bile enote XXX. divizije. Iz Idrije sta pritiskali
dve sovranikovi koloni ena ez Razpotje in Ledine proti se351 ) Viri: povelje taba XXXI. divizije z dne 17. julija 1944 (IZDG, fase.
281 aI); povelje taba XXXI. divizije z dne 17. jul ja 1944 (prav tam); 15-dnevno
poroilo
taba XXXI. divizije z
dne 2. avgusta 1944 (IZDG, fase. 226III); polmeseno
poroilo OC XXXI. divizije
z dne
1. avgusta 1944 (IZDG, fase. 234I);
15-dnevno
operativno
porolo
taba
<XX.
divizije
z
dne
7.
avgusta
1944
(IZDG.
fase. 226I); poroilo taba 17. brigade z dne 24. julija 1944 (IZDG, fase. 226II);
odredbi
taba Vojkove brigade z
dne 17. in
18. julija 1^44 (IZDG, lase. 281 aII);
vojako
poroilo taba Vojkove
brigade z
dne 19. julija 1944 (IZDG, fase. 282
aII);
15-dnevno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
2.
avgusta
1944
(prav
tam);
vojako poroilo 1. bataljona Vojkove brigade z dne 19. jul>ja 1944 (IZDG, fase.
282
aVIII);
Nai
junaki
(IZDG,
fase.
252III);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
izjave
ujetih
domobrancev
z
dne
24.
julija
1944
(IZDG,
fase.
235II);
Partizanski
dnevnik,
26.
julija
1944
(IZDG);
Naa
borba,
25.
in
29.
julija
1944
(IZDG);
spomini
Jerneja
Debeljaka,
Franca
Kovaia-Tarzana,
Ferda
TolarjaVlirka in Franca Uhana.

349

vera, draga pa vzdol ceste proti Otaleu in Cerkljanskemu vrhu.

Tretja kolona je krenila na pot iz Gorenje vasi. V vsaki izmed
njih je bilo po 350 do 500 mo.
Ni natanno znano, katere sovranikove enote so bile v teh
treh kolonah,352) toda iz sovranikovih poroil le vemo, da je ez
Ledine prodiral bataljon Heine. Tokrat je el v boj s 565
momi, ki so bili med drugim oboroeni tudi s tremi tekimi in
sedmimi lahkimi minometi ter 7 tekimi in 33 lahkimi stroj
nicami.
Do prvih spopadov med bataljonom Heine in enotami XXX.
divizije (2. bataljonom Gregorieve in 2. bataljonom Bazovike
brigade), ki so imele zaetne poloaje vzdol rte LedineBrez
nik, je prilo kmailu po esti uri zjutraj. Tisto jutro je bilo
megleno in zato se je naim posreilo presenetiti sovraniko
vo kolono, ki se je bliala v spremstvu estih tankov. V tem
spopadu je imel sovranik obutne izgube. Naa poroila govore
kar o 50 mrtvih sovranikovih vojakih in mnogih ranjencih. Pre
seneeni sovranik se je kmalu spet zbral in znova pritisnil z vso
mojo. Bataljona njegovega napada nista vzdrala in sta se na
ukaz divizijskega poveljstva zaela med nenehnim bojem poasi
umikati proti severu.
Medtem je glavnina Gregorieve in Bazovike brigade e
zasedla nove poloaje nad Cerknim. Na desnem krilu (na rti
SlabeCerkljanski vrhVeliki vrh) je bila Gregorieva, na le
vem krilu (KladjeVrhovec) pa Bazovika brigada. Na teh polo
ajih je zapokalo e v prvih popoldanskih urah. Sovranik je naj
prej naletel na Gregorievo brigado. Brkone je to bila tista
njegova kolona, ki je ez Otale pritiskala na Cerkljanski vrh.
Morda je bila kriva sovranikova premo, morda tudi megleno
vreme, toda dejstvo je, da brigada ni vzdrala in se je kaj hitro
umaknila s teh poloajev. Takoj zatem, ko jo je bil sovranik
odtod pregnal, je pritisnil e proti Kladju in prisilil desno kri
lo Bazovike brigade na umik proti Vrhovcem. Ko je to sto
ril, je imel prosto pot tudi v Cerkno. In tako se je sovranikova
bojna skupina proti veera zaela spuati po cesti navzdol proti
*)
Iz
Gorenje
vasi
so
brkone
krenile
v
napad
nekatere
od
enot
28.
SS
policijskega
polka,
oronitvo
in
domai
domobranci,
iz
Idrije
pa
e
2.
bataljon
10. SS policijskega polka, enote 139. polka iz Postojne in brkone tudi e ome
njeni
Karstvvehr
bataljon,
kar
je
sklepati
po
ubitih
vojakih
italijanske
narod
nosti na Skofju pri Cerknem.

eplezu in Cerknemu, nekatere njegove enote pa so krenile v

aesno, da bi osvojile e hrib kofje nad eplezom, ki gospodari
nad vso dolino.
Br ko je poveljstvo XXXI. divizije ugotovilo, da XXX. di
vizija ni mogla zadrati sovranika in da so razmere postale e
izredno resne, je sklenilo v boj za kofje poslati e del Vojkove
brigade. Ta se je bila po prihodu iz Hotavelj nastanila na obmoju
rnega vrha nad Novaki in Novakov samih. Nalogo, naj sov
ranika preene s kofja, je dobil 3. bataljon. Ko je ta priblino
ob pol sedmih zveer priel pod sam vrh, je tam e naletel na
>sovranika. eprav je sovranik imel izvrstne poloaje, sai
scrma poboja tega hriba povsem gola, so nai borci odlono jurisali in kljub hudim izgubam padli so tirje, ranjeni pa bili trije
nai borci353) pregnali sovranika z najvije toke in ga podili
e naprej proti Planini.
Toda sovranik je dobro vedel, kako zelo pomemben poloaj
je zanj kofje in zato se <;a je hotel ponovno polpstiti. Spet je
napadel. Nai so se sicer morali nekoliko umakniti, ker jim je
zmanjkalo municije, toda vrh hriba so ie zadrali e nadalje v
svojih rokah. Tako je 3. bataljon tega dne svojo nalogo opravil
zelo uspeno, eprav se je moral boriti s tevilno monejim in
bolje oboroenim sovranikom v zelo neugodnih terenskih oko
liinah. Omeniti je treba tudi to, da je signalna zveza med
bataljonom na kofju in brigadnim poveljstvom v Novakih, kjer
so bili tudi poloaji tekega minometa, izvrstno delovala. Po
signalih, ki jih je prejemal s kofjega, je teki minomet obstre
ljeval sovranika, dve njegovi mini pa sta zadeli v polno. Naa
poroila govore, da je imel sovranik na kofju trinajst mrtviti
in precej ranjencev.
Tretji bataljon je bil sicer uspeen, toda sovranikovega vdo
ra v Cerkno le ni mogel prepreiti. Nemci so namre pritisnil;
na Cerkljansko tudi z nasprotne smeri, kjer ni bilo nobenih naih
enot. Tega dne je prispelo kakih 500 mo s kamioni, topovi, mu
lami in konji v Grahovo v Baki grapi, odkoder so v manjih
kolonah krenili na entvikogorsko planoto in Bukovo. Neka
333)
Med
padlimi
je
bil
tudi
bataljonski
komisar
Janko
ga
je
sovranikova
krogla
zadela
v
glavo.
Vendar
kronika
muzej
v
Idriji)
navaja,
da
je
bilo
tega
dne
dvanajst
rtev,
domain, vendar ne razlenjuje, iz katerih enot so b.le te rtve.

Miklavec-Kekec,
k
j
o
Novakih
(Mestni
med
njimi
tudi
en

351

Ob
prezkuanju
oroja
v
Cerknem.
V
sredini
stoji
komandant
XXXI.
divizije
na
rodni
heroj
Stane
Potoar-Lazar
(z
oficirskimi
naivki
na
bluzi),
levo
od
njega
(z
iztegnjeno
roko)
pa
komandant
IX.
korpusa
Lado
Ambroi-Novljan.
Za
njim
je
Tone
Bavec-Cenc
(naelnik
taba
Vojkove
brigade),
na
desnem
robu
slike
pa
Joe
Kuk-Branko (politini komisar brigade) in Milan Tominec (naelnik taba XXXI.
divizije)

druga nemka kolona se je povzpela celo na Porezen. Vse kae,

da je to bil 1. bataljon polka Brandenburg, ki je prispel z
Bleda.
Po vsem tem korpusnemu poveljstvu ni bilo teko ugotoviti,
da na Cerkljanskem nima ve kaj braniti in da se utegnejo nje
gove enote e naslednjega dne znajti v izredno nevarnih raz
merah. Zato je sklenil, da se vse te enote e to no prebijejo
ez Zelin proti ebreljam. Tako je tudi Vojkova brigada dobila
nalogo, naj se do enajstih zveer zbere v Novakih, nato pa
prek Labinja, Zakria in Raven krene na ebrelje. Cez Cerkno
namre ni bilo mogoe ve priti, zakaj tam so e bili Nemci.
Toda tudi pot ez Labinje ni bila ve prosta. To je na svoji
koi obutil komandant brigade Stanko Petelin-Vojko.
Medtem ko se je brigada zbirala, sem s svojim estnajst
letnim kurirjem pohitel v Labinje, kjer bi mi moral takrat na
elnik taba XXXI. divizije Rudolf Hribemik-Svarun sporoiti,
kam naj gremo. Bila je temna deevna no. Tu pa tam je iz

352

Cerknega odjeknil kak strel, sicer pa je bilo vse tiho. Ko sva

s kurirjem prispela v Labinje, naju je presenetilo to, da pred
vasjo ni bilo nobene strae. Ustavila sva se pri prvi hii, v kateri
je e gorela lu, da bi povpraala, kje naj dobiva Svaruna. Med
tem ko sem jaz ostal na konju, je kurir zaman trkal na vrata.
Naposled se je le nekdo prikazal izza hie in ko je zvedel, koga
ieva in kdo sva, je brez besed planil nazaj, odkoder je bil
priel. Postal sem nestrpen, stopil s konja in hotel za njim.
Takrat pa so se odprla glavna vrata, ven pa je stopil nekdo
z brzostrelko v roki. Spet sem povpraal, zakaj so brez strae in
kje je Svarun. Neznanec mi na vpraanje ni odgovoril, pa pa
me je osvetlil z baterijsko svetilko in povpraal, kdo sem. Povedal
sem mu, da sem komandant Vojkove brigade in da bi se mo
rala s Svarunom sestati v tej vasi. Nato je zahteval, naj stopim
k njemu, ne da bi mi odgovoril na ponovno vpraanje, e je tu
tudi Svarun. Njegovo ravnanje me je razjezilo. eprav sem bil
e vedno preprian, da imam pred seboj partizana, me je prevzel
nejasen obutek nevarnosti. Zahteval sem, naj mi pove razpoz
navni znak, hkrati pa sem se s pitolo v roki skual umakniti
nekoliko korakov nazaj do hinega vogala.
Moj nasprotnik je takoj opazil, kaj nameravam. Dvignil je
svojo brzostrelko in jo repetiral. Ko sem to zaslial, sem pozabil,
da imam pred seboj partizana, in sem tudi sam izpod denega
plaa izvlekel pitolo. Bil pa sem prepoasen. Brzostrelka se je
prva oglasila in v istem hipu me je vrglo na tla. Ena izmed krogel
mi je tik ob desnem temenu prebila koo, podrsala ob kost in
se od nje nad uesom odbila. Ker pa sem bil od svojega nasprot
nika oddaljen le kakih est do osem metrov, je krogla, ki je
priletela nekoliko poevno, imela tolikno mo, da me je njen
udarec potisnil na tla in nekoliko omotil. Kljub temu mi je le
nekako uspelo kar s tal izstreliti tiri ali pet krogel proti par
tizanu in ga raniti kot sem kasneje zvedel v nogo. Nato
sem se poasi pobral in se ves omotien odmajal v nekaj sto
metrov oddaljene Poljane, kjer je bil tab nae divizije. Spo
toma sem naletel na neko nao skupino in borce opozoril, naj
se pazijo, ker so v Labinjah nekakni partizani pomotoma tudi
mene napadli. Skupina je previdneje nadaljevala pot in ugotovila,
da v Labiinjah ni bilo partizanov, ampak da so tam bili domobran
ci iz Tolmina ali Grahovega ...
Po vsem tem je nae poveljstvo ugotovilo, da bi bila predvi
dena pot proti ebreljam zelo tvegana in je sklenilo pohod pre
loiti na naslednjo no. Dotlej naj bi nae enote poakale na
irem obmoju rnega vrha nad Novaki. Tam je bila ves dan
na poloajih vzdol nekdanje jugoslovansko-italijanske meje tudi
Vojkova brigada. V stik s sovranikom ni prila, eprav je sovra
nik kriaril s svojimi kolonami semtertja. Ena izmed njih tela
je kakih 500 mo je tega dne krenila iz Cerknega ez Labinje

23 Vojkova brigada

353

na Porezen in odtod proti Podbrdu, toda naih na rnem vrhu ni

opazila niti ta niti kaka druga sovranikova kolona.
Zveer je bila brigada e na poti proti Novakom, ko jo je
dohitelo povelje, naj se vrne nazaj na rni vrh. Brkone je di
vizijsko poveljstvo ugotovilo, da pot proti Sebreljam oziroma
epovanu e vedno ni prosta.
Naslednjega dne, 21. julija, je bilo na rnem vrhu tudi e
vse mirno, toda z Gorenjskega so prihajale vznemirljive vesti o
novih nemkih koncentracijah. Zato niso smeli ve akati, zakaj
tretjega dne bi jih sovranik le utegnil odkriti in spraviti v
hudo zagato.354)
BOJ NAD OBLAKOVIM VRHOM
(Skica 11)

Dogodki, ki so se 21. julija ponoi in naslednjega dne odigra

vali na irem obmoju ebrelj, dokazujejo, do kaknih naklju
ij in nesmislov prihaja pogosto v vojni in kako se obe strani
lahko zapleteta v najhuje boje prav takrat, ko se jim elita
iz kakrnih koli e nagibov izogniti.
Korpusno poveljstvo je 21. julija menilo, da bo sovranikova
ofenziva naslednjega dne dosegla svoj vrh in se ji je hotelo
izogniti z umikom proti epovanu. Dejansko se je ta bliala svo
jemu koncu. Tudi bataljon Heine je bil opravil svojo tridnevno
nalogo prvega dne je moral prodreti v Cerkno, drugega na
Ritavev vrh, tretjega pa v Bako grapo in se je hotel e
isto no vrniti z Bukovega ez elin v Idrijo. Z Bukovega je kre
nil ob pol desetih ponoi, spotoma pa je nameraval pobrati e
zasede, ki jih je pustil na Ravnah in nad elinom.
354)
Viri: 14-dnevno poroilo OC IX. korpusa z dne 20. avgusta 1944 (IZDG,
fase.
235I);
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
17.
julija
1944
(IZDG,
fase.
277III);
vojaki
pregled
OC
XXXI.
diviz
je
z
dne
23.
julija
1944
(prav
tam);
polmeseno poroilo OC XXXI. divizije z dne 1. avgusta 1944 (IZDG, fase. 234I);
odredba
taba
Vojkove
brigade
z
dne
20.
julija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
povelje
taba
Vojkove
brigade
z
dne
19.
iulija
1944
(IZDG,
fase.
282II);
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
za
19.
julij
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
poroili
OC Vojkove brigade z dne 19. in 20. julija 1944 (IZDG, fase. 281 aI); vojako
poroilo
3.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
20.
iulija
1944
(IZDG,
fase.
282
aVIII);
dnevno
operativno
poroilo
taba
XXX.
divizije
z
dne
29.
jul.ja
1944
(IZDG,
fase.
2261);
poroili
taba
XXX.
divizije
z
dne
4.
in
5.
avgusta
1944
(prav
tam);
15-dnevno
operativno
poro
lo
taba
XXX.
divizije
z
dne
7.
avgusta
1944 (prav tam); poroilo Gregorieve brigade z dne 24. julija 1944 (IZDG, fase.
226II);
poroilo
Bazovike
brigade
z
dne
24.
julija
1944
(prav
tam);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
krajevna
kronika
Novaki
(Mestni
muzej
v
Idriji);
spomini
Benjamina
Nastrana
in
Stanka
Petelina-Vojka;
poroilo
bata
ljona Heine z dne 23. julija 1944 (arhiv Vojnoistorijskega instituta v Beogradu).

354

Nemka kolona na poitku

Prav tedaj, ko se je bataljon Heine v koloni ez Reko blial

elinu, je iz nasprotne strani prek Cerknega in elina pri
hajala naa kolona. V njej so bile Vojkova, Gregorieva, Bazo
vika in Kosovelova brigada, tabne enote XXX. in XXXI. di
vizije ter IX. korpusa in e nekatere druge manje enote. Na
elu kolone je la Vojkova brigada, ta pa je imela v svoji pred
hodnici 2. bataljon. Po cesti je prodirala pravzaprav le 2. eta
tega bataljona pod vodstvom bataljonskega komandanta D j ura
Latinovia, medtem ko naj bi 1. eta pod vodstvom njegovega
namestnika Adolfa Novaka oistila sovranikovih zased Ravne
in s tem varovala desni bok svoji koloni v dolini.
Ko se je 1. eta previdno bliala Ravnam, je tam e vedno
bila sovranikova zaseda. Nai borci so jo neopazno obli in jo

23*

355

napadli v hrbet. Preseneeni sovranik se ni mnogo upiral, tem

ve se je moral kar hitro umakniti nazaj proti Orehku.
Takoj zatem, priblino ob enajstih ponoi, so odjeknili ostri
rafali tudi v dolini Idrijce med elinom in Reko. Prav tam, kjer
je dolina najoja in cesta vsekana v ivo skalo, sta ss sreali
obe predhodnici naa in nemka. Nai borci so bili tudi tokrat
pogumneji in odloneji od Nemcev. Z vso mojo so vgali po
prvih sovranikovih vojakih, nato pa pod vodstvom komandirja
Gabrijela Peternela-Jelka, ki je konec septembra padel na Pasji
rarvni kot komandant 3. bataljona Preernove brigade, takoj juriali. Sedem Nemcev je pri prii oblealo, drugi so se umaknili
k svoji glavnini. Vendar vse kae na to, da so bile sovranikove
izgube e precej huje. Na nai strani je en borec padel, medtem
ko je bil drugi ranjen. Bilo je tudi nekaj plena. Na cesti so
ostale tri puke, toda najbolj so se vojkovci razveselili nemke
lahke strojnice, arca, saj so te bile bolje od vseh drugih.
Kaj pa sedaj? Naprej niso mogli, ker so jim pot proti Do
lenji Trebui zaprli Nemci, dolina pa je bila tudi tako zelo ozka,
da ni bilo mogoe razviti vejih sil in jih pregnati s poti. Zato
je koipusno poveljstvo sklenilo, da se bo Nemcem izognilo
in je ukazalo, naj kolona s 1. bataljonom Vojkove brigade na
elu zavije ez Idrijco in Jagre proti Oblakovemu vrhu. Menilo,
je, da bo pot ez Oblakov vrh in Vojsko sicer dalja in napornej
a, vendar jih bo prav tako pripeljala do cilja. Medtem ko se je
dolga kolona vzpenjala po strmini navzgor proti Jagram, sta
jo iz doline Idrijce varovala 2. bataljon Vojkove brigade (iz
smeri Reke) in en bataljon iz XXX. divizije (iz smeri Idrije).
Nakljuje je hotelo, da je poveljstvo nemke kolone sklepalo
in ukrepalo prav tako kot poveljstvo IX. korpusa. Na preboj
po ozki soteski proti elinu in naprej proti Idriji ni bilo ve
misliti in zato so Nemci sklenili, da jo bodo ubrali po dalji
poti ez ebrelje in Oblakov vrh, nato pa po dolini Kanomlje
proti Spodnji Idriji. In tako sta to no obe koloni hkrati nem
ka in naa lezli po strmem poboju iz doline Idrijce proti
ebreljam oziroma Jagram in se bliali Oblakovemu vrhu
svojemu skupnemu cilju, ne da bi vedeli druga za drugo.
Lahko si je zamisliti preseneenje enih in drugih, ko so v
preprianju, da so preslepili svojega nasprotnika, ugotovili, da
so na istem, kot so bili ponoi: Nemci niso mogli v Idrijo, naim
pa je bila pot proti epovanu spet zaprta. Boja si niso eleli

356

ne nai in ne Nemci, zakaj obojim je primanjkovalo municije.

Nemci in nai pa so dobro vedeli, da si bo mogoe odpreti
pot do cilja le s hudim bojem.
Za ene in druge so bile izredno pomembne viine nad Obla
kovim vrhom sedlom, kjer cesta Dolenja TrebuaSpodnja Idri
ja prehaja iz doline Hotenje v dolino Kanomlje. Zato je koman
dant 1. bataljona Vojkove brigade Ferdo Tolar-Mirko takoj za
tem, ko je od neke enske zvedel, da se z nasprotne strani Nemci
e vzpenjajo v hrib pred njim, hitro poslal nanj eto z dvema
tekima strojnicama, ki je prehitela sovranika in prva zasedla
ta pomembni poloaj.
Medtem je kolona, na elu katere je sedaj bil zaitni ba
taljon taba IX. korpusa, hitela po strmini navzdol proti Obla
kovemu vrhu, da bi imprej prela dolino in se sovraniku izogni
la na Vojsko. Dale pa ni prila. Ko se je kolona bliala prvim
hiam na Oblakovem vrhu, so jo z Rzelja e zaeli obstreljevati
sovranikovi mitraljezci in jo prisilili, da se je umaknila po
dolini Kanomlje navzdol. Veji del kolone je tedaj bil e nad
dolino, tako da so enote, ki so jo sestavljale, lahko takoj poslali
na poloaje.
Medtem ko so bili Nemci na Rzelju, se je 1. bataljon Vojkove
brigade hitro utrdil na nasprotnem hribu nad cesto, ki iz Jagr
pelje proti OblaJkovemu vrhu, in tako Nemcem onemogoil vrni
tev v Idrijo. Kmalu zatem je prispel iz zasede pred Reko tudi
2. bataljon, ki so ga poslali na Krnice, da bi odtod nadziral
cesto Spodnja IdrijaOblakov vrh. Tretji bataljon je bil prav
blizu 1. bataljona, toda boja se zaradi pomanjkanja municije ni
udeleil.
Tako ogorenih bojev, kot jih je 1. bataljon imel tega dne
22. julija, brigada ni doivela prav dosti. Sovranik je bil skoraj
nenehno v napadu in si je na vso mo prizadeval, da bi si utrl
pot proti Idriji.
Sprva je kazalo, da mu bo to tudi uspelo, ker se mu je
bilo posreilo 1. bataljon Vojkove brigade, ki mu je na pomo
pohitel e 1. bataljon Bazovike brigade, nekoliko potisniti nazaj.
Takrat je poveljstvo XXX. divizije poslalo v boj 2. bataljon Ba
zovike brigade,355) ki je z odlonim juriem spet osvojil e iz
gubljene poloaje.
355)
Ta bataljon je bil tevilno znatno moneji od drugih naih bataljonov,
sestavljali
pa
so
ga
pripadniki
raznih
sovjetskih
narodnosti.
To
so
bili
ujetniki,
ki so jih Nemci prisilili v svojo vojsko, odtod pa so uli v partizane.

357

Sovranik imel je 600 do 800 mo pa e ni odnehal.

Med skoraj neprestanim obstreljevanjem naih poloajev s te
kimi minometi se jim je e nekajkrat skual skrivoma pribliati
in jih obiti, toda nai borci se niso pustili presenetiti in so ga
vselej odgnali.
Takoj zatem so nai prevzeli pobudo. Z monim minometnim
ognjem so prepreevali sovraniku utrjevanje njegovih poloajev,
hkrati pa so se zaeli pripravljati za nasprotni napad, v katerem
naj bi sovranika potisnili z Rzelja in si tako odprli pot proti
Vojskemu. Nart je bil tak, naj bi 1. in 2. bataljon Bazovike
brigade ter 1. bataljon Vojkove brigade z obstreljevanjem pri
tegnili sovranikovo pozornost nase, medtem pa naj bi 5. bata
ljon VDV356) neopazno priel sovraniku za hrbet in ga napadel.
Nart je padel v vodo, zakaj nae manevriranje je potekalo vse
prepoasi, razen tega pa ga je sovranik opazil in ga s svojimi
rezervami onemogoil.
Dneva nikakor ni hotelo biti konec. Od sedmih, ko so poili
prvi streli, do opoldne je bilo toliko raznih spopadov in juriev,
da je naim e skoraj povsem pola municija. Tudi to ni dosti
pomagalo, da so borcem pri tabu brigade in v drugih bataljonih,
ki niso bili neposredno v boju, pobrali vso municijo in jo raz
delili med borce 1. bataljona, ki so ostali ves dan na poloajih.
Podobno stanje je bilo tudi v Bazoviki brigadi. Nihe pa ni ve
del, da imajo Nemci enake teave.
Do noi je bilo e dale, Nemcem pa bi utegnila priti pomo,
ki bi s svojim vmeavanjem bistveno poslabala razmere, ki so
bile dotlej za partizane kljub pomanjkanju municije e
dokaj ugodne. Zato je korpusno poveljstvo sklenilo znova na
pasti sovranika na Rzelju, toda tokrat ne ve z enotami, ki so
bile doslej v boju. Priblino ob tirih popoldne sta jih zamenjala
1. in 3. bataljon Kosovelove brigade, ki sta imela nekaj ve mu
nicije kot druge enote, in v silovitem naletu pregnala sovra
nika z Rzelja.
Priblino ob istem asu se je po soparnem dnevu nenadoma
pooblailo, nato pa se je med treskanjem ulila ploha. To je bilo
kot naroeno, da so se vse nae enote s ebreljske planote
356)
Na operacijskem obmoju IX. korpusa je delovala 2. brigada VDV (voj
ske
dravne
varnosti),
ki
je1
imela
est
bataljonov,
vsak
izmed
njih pa
je
delo
val
na
svojem
sektorju.
VDV
je
namre
imela
posebne
naloge:
boj
s
sovraniko
vimi
vohuni
in
drugimi
izdajalci,
pa
tudi
izvajanje
raznih
sabotanih
in
diverzant
skih akcij.

358

neopazno in brez vsakih ovir pod varstvom enot Kosovelove bri

gade in 1. bataljona Vojkove brigade hitro spustile v niino, jo
pri Oblakovem vrhu prele, nato pa pohitele na Vojsko. Ko je
bila glavnina e na varnem, so se postopoma umaknili za njo
e drugi trije bataljoni Kosovelove oziroma Vojkove brigade.
Ker ni nihe vedel, kakne narte ima sovranik, se nae enote
na Vojskem niso zadrevale, temve so e isto no odle naprej,
tako da je Vojkova brigada bila naslednjega dne, 23. julija, e
v epovanu.
Tako se je konal boj nad Oblakovim vrhom s partizansko
zmago. Nemci so bili tisti, ki so jih nai pregnali z Rzelja. Zato
so lahko nadaljevali pot proti Idriji ele potem, ko so morali
mimo sebe spustiti partizansko kolono na njeni poti proti e
povanu. eprav se je sovranik pri opravievanju svojega neuspe
ha izgovarjal na dobro oboroitev partizanskih enot (Sovranik
je uporabljal tevilne mitraljeze, pukomitraljeze in brzostrelne
avtomatske puke anglekega izvora...), le ni mogel zanikati
velike bojne vrednosti partizanskih enot: Izurjenost in borbeni
duh partizanov sta v zadnjem asu mono porasla.. .357)
Nemci so v tem boju imeli obutne izgube. Nekatera naa
poroila govore, da so Nemci imeli ez petdeset in celo kakih
sto mrtvih, toda vsekakor bodo blie resnici sovranikovi podatki,
iz katerih je videti, da je tega dne padlo 6 vojakov, medtem
ko jih je bilo 21 huje, deset pa lae ranjenih. Skupne sovrani
kove izgube potemtakem znaajo 37 mo.
Vojkova brigada je tega dne imela tri mrtve, tri ranjene
in dva pogreana borca, enote XXX. divizije pa pet mrtvih in
deset ranjenih. Skupne izgube naih enot znaajo torej 23
borcev.5')

337) Poroilo bataljona Heine z dne 23. julija 1944 (arhiv Vojnoistorijskega
instituta v Beogradu).

358)
Viri: vojako poroilo taba Vojkove brigade z dne23. julija 1944 (IZDG,
fase. 282 aII); 15-dnevno poroilo
Vojkove brigade z dne
8. avgusta 1944 (prav
tam);
vojno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
julija
1944
(IZDG,
fase.
251I);
vbjni
dopis
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
julija
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
poroilo
(brez
oznake
in
datuma

IZDG,
lase.
281
aII);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
dnevna
operativna
poroila
taba
XXX.
divizije z dne 29. julija 1944 in 4. avgusta 1944 (IZDG, fase. 226I); 15- dnevno
operativno
poroilu
taba
XXX.
divizije
z
dne
7.
avgusta
1944
(prav
tam);
poro
ilo
bazovike
brigade
z
dne
24.
julija
1944
(IZDG,
fase.
22611);
poroilo
Ko
sovelove brigade z dne 23. julija 944 (prav
tam); pregled
akcij enot
2. brigade
VDV od 27. junija do 29. septembra
brez datuma (prav
tam); Naa
borba, 25.
julija
1944;
poroilo
bataljona
Heine
z
dne
23.
julija
1944
(arhiv
Vojnoistorij
skega instituta v Beogradu); spomini Alfonza Bika in Ferda Tolarja-Mirka.

359

V TRNOVSKEM GOZDU
(Skica 12)

S prihodom v epovansko dolino se je Vojkova brigada spet

lahko odpoila, saj je tri dni imela popoln mir. Le za brigadno
poveljstvo ni bilo poitka, zakaj tab korpusa je takoj izko
ristil ugodno prilonost, ko je imel vse brigade razen Preer
nove, ki se je bila medtem vrnila na Cerkljansko okrog sebe
in sklical dvodnevno vojako posvetovanje v epovanu. Na tem
posvetovanju so se pogovorili o raznih pomanjkljivostih in o
tem, kaj vse bi bilo treba e storiti, da bi se brigade res spreme
nile v prave vojake enote.
Posvetovanje je trajalo le en dan, zakaj drugega dne, 26.
julija, so se morali komandanti in komisarji kar najhitreje vrniti
v svoje brigade. Kaj se je zgodilo?
Tega dne so Nemci z vseh strani krenili v sedmih bojnih sku
pinah proti epovanu z namenom, da temeljito preiejo e ta
del partizanskega osvobojenega ozemlja. Tako kot na Cerkljan
skem tudi tu niso bile njihov cilj nae brigade, temve bolnini
ce, delavnice in skladia z materialom, ki so ga odmetavala za
veznika letala. Nemko poveljstvo je upalo, da bo tu imelo ve
uspeha kot na Cerkljanskem. Prva sovranikova kolona se je
napotila v Trnovski gozd iz Vipavske doline proti Predmeji. To
je prestregla Gradnikova brigada in z njo kaj hitro opravila: v
nezadranem juriu jo je povsem razbila, zagala est kamionov,
in med drugim orojem zaplenila tudi avtomatski top 20 mm.
V boju je padlo 48 sovranikovih vojakov, trije pa so bili ujeti.
Z drugo kolono, ki je iz Gorice pritiskala ez Trnovo, naj bi opra
vila Vojkova brigada. Tri sovranikove bojne skupine so priha
jale iz Soke doline ez Banjko planoto, ena pa iz Gorice kar
po cesti proti epovanu. Sedma kolona se je ez Vojsko in Go
renjo Trebuo bliala iz Idrije.
Sovraniku, ki je prodiral ez Banjko planoto, so se uspeno
upirale in ga zadrevale enote XXX. divizije,359) nezadostno pa
je bilo zavarovana smer GoricaLokve oziroma Goricaepovan,
zakaj tam so bile le enote Trake brigade. Zato so tja poslali e
Vojkovo brigado. Ta je krenila iz Podepovana in Dola, kjer se
359)
2e v prvih spopadih so enote Kosovelove brigade razbile dve sovrani
kovi
koloni,
ki
sta
proti
epovanu
prodirali
ez
Banjko
planoto,
in
pri
tem
zaplenile
tri
arce,
est
brzostrelk,
radijsko
postajo
in
precej
puk
ter
drugega
vojakega materiala.

360

je bila dotlej zadrevala, ob pol osmih zjutraj ter pohitela proti

Lokvam in e naprej proti Trnovemu. Tja je pravzaprav krenil
le 1. bataljon, medtem ko sta 2. in 3. bataljon zavila v desno proti
Voglarjem in Zavrhu. Na sovranika bilo ga je kakih 300 mo
ni bilo treba prav dolgo akati. Prvi streli so se oglasili e
okrog devete ure dopoldne, potem pa streljanje ni ponehalo vse
do noi. Medtem ko 1. bataljon ni imel nobenega pravega posla,
zakaj sovranik je pritisnil proti Voglarjem in Podgozdu, pa je
bilo toliko bolj vroe na poloajih 2. in 3. bataljona. Nekako je
e lo, dokler sta lahko zadrevala sovranika pred robom gozda.
Mnogo huje je bilo potem, ko se je Nemcem posreilo vdreti v
gozd in ko se ni ve vedelo, kje so nai in kje sovranikovi vojaki.
Kljub temu sta se bataljona trdovratno upirala in zadrevala so
vranika, ki je skual kar najhitreje vdreti v sredie partizan
skega osvobojenega ozemlja.3")
Priblino ob tirih popoldne so razmere postale zelo resne.
To pa ne le zato, ker so Nemci pritisnili vojkovce e na zadnji
rob pred Lokvami, temve predvsem zaradi prodora bataljona
Heine, ki je bil to jutro krenil iz Idrije, na Lano gorsko
vasico nad epovanom in Lokvami. Prav malo je e manjkalo in
sovranik bi lahko kar z dveh nasprotnih strani vdrl na Lokve in
tako presekal edino pot, po kateri bi se enote XXX. divizije e
lahko umaknile z Banjke planote in epovanske doline v Trnov
ski gozd.
Takrat je v tab Vojkove brigade prispel Stane Potoar-Lazar,
komandant XXXI. divizije z namenom, da osebno posreduje:
. . . Pridrdra motor. Pred tabom brigade se ustavi koman
dant XXXI. divizije podpolkovnik Lazar.
,Vojko, kaj pa delajo vai? Nai so jih e povsod drugod
nabrisali. Tvoja brigada mora vrei sovrano kolono nazaj s polo
ajev . .
.Tovari podpolkovnik, poslali smo e en bataljon Nemcem
za hrbet. Vsak hip utegne napasti. Pravkar poiljam e udarni vod,
da napade z boka. Tvoj ukaz bo izvren .. Z361)
In zares je bil izvren. Sovraniku v hrbet so poslali 1. bata
ljon, medtem ko sta 2. in 3. bataljon z udarnim vodom pritisnila
frontalno. Ni bilo lahko borcem dvigniti se iz dokaj varnih za
klonov in planiti v gozd, kjer jih je izza vsakega grma lahko
360)
Tega dne se je zlasti izkazal Franc tucin, ki je bil doma iz Jesenice
na
Cerkljanskem
in
je
decembra
1944
padel
kot
komisar
1.
bataljona
Vojkove
brigade.
Ta
je
s
svojo
skupino
hladnokrvno
spual
Nemce
v
neposredno
bliino,
jih zasul z ognjem, nato pa jih spet enako priakal na novem poloaju.
361 ) Franci Preis, Z godbo na juri (IZDG,fase. 91I).

361

presenetil sovranikov rafal, toda ko so ob zvokih harmonike in

med vpitjem Hura! Juri! to storili, so Nemcem popustili ivci
in so se zaeli umikati nazaj proti Zavrhu. eprav so se trdovrat
no upirali, kar je soditi tudi po hudih izgubah, ki jih je tega dne
imela Vojkova brigada, so jih vojkovci nagnali prav do Zavrha.362)
Tam je bil tudi nemki prate z mulami. Samo e sunek, in morda
bi se tudi ta znael v rokah vojkovcev.
Prav tedaj pa je prilo povelje, naj se bataljona takoj umak
neta nazaj proti Lokvam. To je bilo treba storiti zato, ker se je
iznenada v naselju Nemci priblino na pol poti med Trnovim
in Lokvami pojavila moneja sovranikova skupina in je gro
zila resna nevarnost, da bo vojkovce napadla v hrbet. Svojega
uspeha resda niso izkoristili do kraja, toda nalogo, ki jim jo je
bil dal komandant divizije, so v celoti opravili in omogoili eno
tam XXX. divizije, da so se e to popoldne in ponoi umaknile
prek epovanske doline na obmoje Lokev.
Naslednjega dne, 27. julija, je bila Vojkova brigada sprva na
poloajih izza Lokev in zapirala smer LokveMala LanaPred
meja, toda e v dopoldanskih urah so njene poloaje prevzele
enote XXX. divizije, vojkovci pa so odli na drugo stran Trnov
skega gozda, na Predmejo. Tam je brigada ostala e naslednja
dva dni, ne da bi se v tem asu zgodilo kaj omembe vrednega,
kar pa ne pomeni, da je bilo sovranikove ofenzive e konec.
Nemcem se z Lokev in iz epovana nikamor ni mudilo, temve
so vso blinjo okolico temeljito preiskali. Njihovo iskanje, al, ni
bilo zaman, saj so odkrili prenekateri bunker z orojem in municijo, zlasti pa z uniformami. Lahko si je zamisliti negodovanje
borcev, ko so videli, kako jim Nemci odnaajo njihove zaloge, in
nezadovoljstvo, ker so jih bili pustili pomanjkljivo obleene ob
toliknih koliinah uskladiene opreme.
Toda po toi zvoniti je prepozno. Vse, kar je korpusno povelj
stvo e moglo storiti, bi bil izgon sovranika z Lokev in Lane. Le
tako bi bilo mogoe e reiti skladia, ki jih sovranik dotlej e
ni bil odkril.
Sprva so to nalogo zaupali enotam XXX. divizije in Gradni
kovi brigadi, ki so 28. in 29. julija sicer nekajkrat napadle Lokve
in Lano, vdrle celo med hie, toda sovranika kljub temu ni bilo
362)
v
Po
nekaterih
podatkih
so
tega
dne
padli
trije,
ranjenih
pa
je
bilo
sedem
borcev.
Po
drugih,
ki
so
verjetneji,
so
vojkovci
imeli
osem
mrtvih
(med
njimi
ie
bil
tudi
namestnik
komisarja
3.
bataljona
Janko
Sink-Runo),
prav
toliko
pa tudi ranjenih.

362

Lokve

mogoe ve odgnati odtod. Korpusno poveljstvo e ni odnehalo

in je sklenilo, naj se tem napadom pridrui e Vojkova brigada.
Brigadno poveljstvo je na Lokve poslalo sprva eno eto 2.
bataljona z udarnim vodom, nekaj ur kasneje pa e 3. bataljon.
Tega dne, 30. julija, so bile splone razmere za napad ugodneje
kot sicer. Bataljon Heine se je bil namre s svojimi ranjenci
'in mrlii vrnil v Idrijo, tako da je na Lani ostala le 7. eta,
na Lokvah pa 6. eta 136. rezervnega polka gorskih lovcev. Prilo
nost je bilo treba izkoristiti. Gradnikova brigada naj bi osvojila
Lano, enote Vojkove brigade ob podpori enega izmed bataljonov
Kosovelove brigade pa Lokve.
Toda Nemci na Lokvah so bili e tako zelo mono utrjeni
zlasti na griku pri cerkvi in v hotelu pod cerkvijo da jim ni
bilo mogoe priti do ivega. eta 2. bataljona in udarni vod sta
se spopadla s sovranikom e popoldne, nekoliko kasneje se jima
je pridruil e 3. bataljon. S poloajev ob robu gozda jugovzhodno
od Lokev so vojkovci skuali vdreti med hie, toda vmes je bila
sama planjava. Zveer, ko se je stemnilo, so znova poskusili, toda
sovranik je spual v zrak raketo za raketo in bilo je spet svetlo
kot podnevi. eprav so borci prili e prav blizu sovranikovih
poloajev, so naleteli na tako hud odpor in tako moan ogenj,

363

da so se morali naposled spet umakniti na izhodine poloaje.

Ni ugotovljeno, koliko mrtvih in ranjenih je imel v tem napadu
sovranik, toda na nai strani so padli trije, ranjeni pa bili tirje
borci. Med ranjenci je bil tudi Adolf Novak, ki je le nekaj dni
poprej postal komandant 3. bataljona in ki so ga borci z naj vejo
teavo reili z zelo izpostavljenega poloaja. To se je dogodilo
takole:
. . . Ko smo se bliali nemkim poloajem, nas je sovranik
opazil. Izstrelil je nekaj raket v zrak, nato pa z vso mojo ugal
po nas. Takrat je bil komandant Adolf Novak kakih deset metrov
vstran od mene. Med viganjem krogel in bobnenjem min sem
nenadoma zaslial njegov klic. Hitro priskoim in zvem, kaj se
mu je pripetilo. Ranilo ga je v nogo in nanjo ni mogel ve stopiti.
Kri mu je curkoma lila iz rane.
Poklical sem Franca Ahina, ki je bil tam blizu. Ker ga tam
nisva mogla obvezati, sva ga potegnila v blinji zaklon. Ahin si
je nato odtrgal kos srajce in mu prevezal rano. Komandant se je
nato naju oprijel okrog vratu in se usedel na puko, ki sva jo
drala vsak za svoj konec. Med sikanjem krogel iz nemkih arcev
sva ga odnesla na varno. eprav so ga bili takoj nato poslali v
bolninico Pavlo, je po nekaj dneh umrl, ker je bil izgubil
preve krvi.
Ko sva se z Ahinom po konanem boju ogledovala, sva ugo
tovila, da je njemu med prenosom ranjenca nemki rafal odtrgal
velik kos plaa, meni pa je drug rafal razbil pukino kopito .. , M )
Tega dne tudi Gradnikova brigada ni imela sree. Bila je
sicer e prav blizu uspeha, toda iz Idrije se je nepriakovano
spet vrnil bataljon Heine in spet nastanil v Lani. Po vsem
tem se je tudi korpusno poveljstvo moralo pomiriti z usodo, Nem
ci pa so e nadalje preiskovali blinje gozdove in odvaali zaple
njeni material.
Sovranikova ofenziva je trajala e skoraj tirinajst dni, toda
obutile so jo le enote XXX. divizije in Gradnikova brigada, med
tem ko je bila Vojkova brigada na Otlici in Predmeji. Tam ji ni
bilo slabo. Vipavska dolina je bila pred njo, tam pa ni manjkalo
ne hrane ne vina. Tja so hodili propagandisti Vojkove brigade
prirejat tudi mitinge. Borcem ni bilo slabo le glede tega, da so
imeli mir in da jim ni manjkalo hrane, sicer pa so imeli tudi v
teh dneh trdo ivljenje. Urili so se tako kot e nikoli dotlej. Vsta
jali so zjutraj ob petih, nato so si sledile vojake ure in vaje ter
politine ure druga za drugo. Nedvomno je to bila posledica tega,
M

364

) Spomini Vinka Krajnika.

kar so sklenili tirinajst dni poprej na vojaki konferenci v epovanu.

Drugega avgusta so v brigadi ustanovili neko posebno enoto
francosko eto. V njej je bilo 71 Francozov, ki jih je bila Pre
ernova brigada osvobodila iz delavskega taboria na Jesenicah
in so jih potem dodelili Vojkovi brigadi. Komandir te ete je
postal Ivan Leban, ki je pred vojno delal v Franciji in je zato
znal francosko, komisar pa je bil e omenjeni Pierre Ogier, ki je
bil v brigadi vse od njegove ustanovitve.
V
teh dneh je tudi 3. bataljon dobil novega komandanta. To
je bil Franc Kovai-Tarzan.
etrtega avgusta so 2. bataljon nenadoma poslali v Zadlog,
medtem ko sta 1. in 3. bataljon e nadalje ostala na Otlici. Prej
nji veer je namre prilo v rni vrh nad Idrijo kakih 300 do
mobrancev in Nemcev, ki so se takoj zaeli utrjevati in s tem
pokazali svojo namero, da tam ostanejo dlje asa. Na vso mo
so hiteli graditi bunkerje in razpenjati okrog njih bodeo ico.
Naloga 2. bataljona je bila, da jim preprei morebitni izpad proti
Otlici, vekrat pa jih je tudi demonstrativno napadal in obstrelje
val s tekim minometom. S tem je domobrance v rnem vrhu
sicer oviral pri utrjevanju, ni pa ga mogel prepreiti. Po tirih
dneh so domobranci zgradili okrog vasi e toliko utrdb, da so
Okrepitve lahko odle nazaj na Vehare, v rnem vrhu pa je
ostala 15. eta SNVZ s priblino 150 momi.
Do ponovnega preplaha je v Vojkovi brigadi prilo 8. avgusta,
ko je moneja nemka kolona zaela mono pritiskati proti po
loajem Gradnikove brigade med Lokvami in Predmejo z name
nom, da se prebije na Predmejo, hkrati pa se je tudi iz Ajdov
ine blialo proti Predmeji nekaj stotin sovranikovih vojakov.
Bataljona sta takoj pohitela na rob nad Vipavsko dolino, da ne
bi prilo do kakega preseneenja, in sta tam ostala e vso no.
Kasneje so zvedeli, da so po dolini le mobilizirali v domobrance,
niso pa sovranikovi vojaki pokazali nobene elje, da bi se izpo
stavljali partizanskim strojnicam na grebenu nad Vipavsko
dolino.
Naslednjega dne je brigada dobila novo povelje: takoj se naj
odpravi nazaj na Cerkljansko, kjer bo prejela novo nalogo. Briga
da je krenila na pot kmalu po zajtrku, na Vojsko pa je prispela
popoldne ob petih. Tam ni prenoevala, temve je le poveerjala,
takoj nato pa nadaljevala pot ez ebreljsko planoto in elin v

365

Cerkno. Na cilj je prispela po priblino dvajsetumem pohodu

ne raunajo poitek na Vojskem 10. avgusta v jutranjih
urah.341)

PRENOS RANJENCEV NA NOTRANJSKO

(Skica na str. 376)

Na sklep korpusnega poveljstva, da polje teje ranjence in

invalide ez elezniko progo LjubljanaPostojnaTrst na No
tranjsko, je vplivalo ve vzrokov. Najtehtneji je bil vsekakor
ta, da so postajali boji na Primorskem toliko huji, kolikor blie
so bile zaveznike fronte, in da je bilo ranjencev edalje ve,
tako da v Pavli in Franji za nove ranjence e skoraj ni bilo
ve prostora. Razen tega je bilo med njimi tudi precej takih, ki
jih v partizanskih razmerah ni bilo mogoe do konca pozdraviti.
To bi bilo mogoe storiti le v pravih bolninicah. Tja so lahko
spravili ranjence s Primorskega le tako, da so jih prepeljali na
Notranjsko, odtod pa naj bi jih z zaveznikimi letali, ki so takrat
e pristajala v Loki dolini, odpremili v anglo-amerike bolninice
v Juni Italiji.
To nalogo prenos ranjencev ez progo na Notranjsko naj
bi opravila XXXI. divizija, enote XXX. divizije pa naj bi jo varo
vale na njenem pohodu vse do proge.
Sredi avgusta so se na Cerkljanskem zbrale vse tri brigade
XXXL divizije. Vojkova brigada je po prihodu iz Trnovskega
gozda zavila na obmoje Cerkljanskega vrha in Kladja, tam pa
je ostala le tri dni. Trinajstega avgusta so borce dvignili na noge
zelo rano, nato pa se vse do popoldanskih ur pripravljali na dolgi
364) Viri: povelji taba XXXI. divizije
z dne
30. julija 1944 in 8. avgusta
1944 (IZDG, fase. 281 aI); odredba taba
XXXI.
divizije z dne 27. julija
1944
(IZDG,
fase.
281II);
dnevno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
5.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
226III);
dnevna
poroila
OC
XXXI.
divizije
z
dne
5.,
6.
in
8. avgusta 1944 (IZDG, fase. 234I); dnevna poroila OC XXXI. dtvizije z dne
29.,
30.
in
31.
julija
(IZDG,
fase.
234I);
povelji
taba
Vojkove
brigade
z
dne
26.
in
28.
julija
1944
(IZDG,
fase.
282II);
odredba
taba
Vojkove
brigade
z
dne
27.,
30.
in
31.
julija
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
vojaka
poroila
taba
Vojakove brigade z dne 27., 28., 30. in 31. julija 1944 (IZDG, fase. 282 aII);
vojaka poroila taba Vojkove brigade z dne
3., 4., 5., 6., 8.
in 9. avgusta
1944
(prav tam); porolilo OC Vojkove brigade
z dne
26. julija 1944 (IZDG,
fase.
281 aI); poroili OC Vojkove brigade z dne 2. in 5. avgusta 1944 (IZDG, fase.
282
aIII);
vojako
poroilo
2.
bataljona
Vojkove
brigade
z
dne
30.
julija
1944
(IZDG,
fase.
251I);
kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I);
poroili
taba
XXX.
divizije
z
dne
4.
in
5.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
226I);
Franci
Preis,
Z
godbo
na
juri
(IZDG,
fase.
91I);
spomini
Vinka
Krajnika,
Benjamina
Na
strana in Franca Uhana.

366

SVPB Franja

pohod.363) Vojkovi brigadi so zaupali skrb za osem ranjencev

izmed tridesetih, kolikor jih je bilo namenjenih za prenos na
365)
Kronika
Vojkove
brigade
(IZDG,
fase.
281I)
in
poroilo
OC
XXXI.
divizije z dne 14. avgusta 1944 (IZDG, fase. 234I) omenjata, da so na pot krenili
e
13.
avgusta
proti
veeru,
toda
iz
povelja
taba
XXXI.
divizije
(povelje
nima
datuma, ker je ohranjena le njegova druga stran IZDG, rase. 281IV) je

Notranjsko iz bolninice Franje.6) Brigadno poveljstvo je skle

nilo, naj v 2. bataljonu pripravijo osem skupin, izmed katerih bo
vsaka prevzela po enega ranjenca. Sredi popoldneva se je brigada
spustila v Cerkno, le 1. bataljon je zavil proti elinu in razpo
stavil zasede, da bi tako zavaroval prehod kolone z ranjenci prek
ceste IdrijaSv. Lucija in Idrijce.
V
Cerknem so se medtem zbrale e vse tri brigade s tabom
divizije na elu.
. . . etverostopi so se zgrinjali v ozko dolino; ete, bataljoni
in brigade so defilirale mimo svojih komandantov, mimo junakov,
mimo neustraenih borcev in uzrl si ponos, ki je plamtel, in iv
ogenj, ki jim je arel iz oi. Rahla zaskrbljenost je na tihem pra
vila, da gre za nekaj resnega, velikega. Vse aka nestrpno, priaku
je besed svojih komandantov.
Z nasmehom na ustnah prijae na svojem ,hodi Vojko, nje
gova brigada pa ga verno zre in poslua:
.Zadana nam je sveta in velika naloga, katero moramo izvriti.
Nae ranjene borce, ki so rtvovali skorajda vse, kar ima lovek,
ki se niso ustraili pokanja puk in drdranja strojnic in ki so svoja
zdrava prsa in svoja z neskonno ljubeznijo do rodne grude preeta
srca nastavili v bran proti smrtnemu sovraniku nas Slovencev,
moramo reiti in jih spraviti na tako mesto, da se bodo odpoili,
da se bodo njih telesa nauiila svobodnega zraka zaveznikega
naroda, da bodo za svoje trpljenje vsaj malenkostno odkodovani
in da se spet zdravi povrnejo v okrilje domae zemlje, kjer bodo,
e bo treba, spet zastavili svoja ivljenja za vzviene ideje zasu
njenega naroda!
Vsa srca so vzplamtela in dua vsakega borca je doumela
astno ji zadano nalogo: na tihem so dolge, prane kolone prisegale
in trdno obljubljale, da bodo ranjene tovarie, etudi na ramah,
prenesle prek vseh nevarnih mest, mimo vseh sovranih gnezd na
prosto, osvobojeno ozemlje, na mesta oddiha in poitka.
Lahka prana koprena pokriva serpentine bele ceste, prvi
mrak se spua na vojsko enaintridesete divizije, predhodnice se
premikajo in v vse smeri itijo kolono vozil z ranjenci. Pohod se
je priel... 7)
videti,
da
bi morala
jetneji je prvi podatek.
M

kolona

kreniti

na

pot

14.

avgusta

ob

estih

popoldne.

Ver

tevilo
ranjencev,
ki
so
jih
prenesli
oziroma
prepeljali
na
Notranjsko,
ni
natanno
ugotovljeno.
Dr.
Pavla
Jerina-Lah
omenja
v
svoji
Kron'ki
SVPB
Pavla,
da
jih
je
bilo
osemdeset
(trideset
iz
Franje
in
petdeset
iz
Pavle),
povelje
taba
XXXI.
divizije
za
nadaljevanje
pohoda
z
dne
16.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
226III)
govori
o
sedemdesetih
ranjencih,
po
polmesenem
partij
skem poroilu XXXI.. divizije z dne
21. avgusta 1944 (IZDG, fase.
282 aI)
bi
sklepali, da je divizija prepeljala ez
progo 85 ranjencev in invalidov, ki
jih
je
dobila
iz
bolninic
in
od
XXX.
divizije,
nekateri
viri
pa
navajajo
slo
in celo 170 ranjencev. Brkone jih je
bilo okrog osemdeset.
M7)

368

Tone Poganik-Marij, Soncu

in

zdravju nasproti (IZDG,

fase.

91I).

tab IX. korpusa. Sedita Lado Ambroi-Novijan (komandant korpusa) in Janez

Hribar (komisar korpusa), ob mizi pa slonita Albert Jakopi-Kajtimir (nae.n k
taba) in Peter tante-Skala (namestnik komandanta)

Pohod je bil silno naporen. e ne bi bile na obmoju epovana e precej nejasne razmere, bi kolona brkone krenila kar po
cesti ez Dolenjo Trebuo in epovan na Otlico. Tako je bilo
treba na elinu bresti Idrijco, nato pa po ozki in silno strmi poti
lezti proti Jagram. Strmina je bila tolikna, da marsikje konji
niso bili dovolj moni in so jim morali pomagati s potiskanjem
voz e borci. Po tirinajsturnem pohodu so naposled le prispeli na
Vojsko, kjer so prenoili, nato pa prek Mrzle rupe nadaljevali
pot na Otlico, kjer so se jim pridruili e ranjenci iz Pavle. S
tistimi iz Franje jih je bilo kakih sedemdeset. Vojkova brigada
je odla e nekoliko dlje in se nastanila na Predmeji.
Kmalu po prihodu je e imela spopad s sovranikom. lo
je le za manjo skupino s kakimi 35 sovranikovimi vojaki, ki so
se na kamionu bliali iz Ajdovine Predmeji. Vojkovci so takoj
pohiteli na poloaje in zaeli kamion in sovranika na njem
obstreljevati s strojnicami in protitankovskimi pukami. Pri tem
so jim pomagali tudi preernovci s svojim tekim minometom.
Njihovo prizadevanje ni bilo zaman. e po tretjem strelu z rusko
protitankovsko puko se je na kamionu pokazal plamen, vojaki

24 Vojkova brigada

369

so poskakali s svojega vozila in jo ucvrli nazaj v Ajdovino. Ob

tej prilonosti je sovranik imel tri mrtve, nai pa so zaplenili
nekaj municije.
Medtem je korpusno poveljstvo organiziralo e drugi del po
hoda. Sklenilo je, naj Gradnikova brigada krene proti progi e
tega, vse druge enote pa naslednjega dne. To pa zato, da bi Grad
nikova brigada dan poprej bila e na drugi strani proge in odtod
zavarovala prehod glavnini z ranjenci.
Glavnina divizije je krenila z Otlice 17. avgusta ob pol sedmih
zveer. Na elu je la Preernova brigada, za njo tab divizije, na
zadnje pa Vojkova brigada. Borci so hodili pe, ranjence pa so
do Bukovja pripeljali s kamioni. Na vseh pomembnejih tokah
vzdol poti so bile razpostavljene zasede Kosovelove brigade.
. . . Sam komandant korpusa, tovari generalmajor Novljan
vodi organizacijo in se udeleuje pohoda do rte sovranikovih
bunkerjev. Toda pohod je edinstven. Vse je pripravljeno in pred
videno do zadnje piice, veliasten primer, kakrnega v zgodovini
vojake sanitete morda e ni bilo.
Ko pridemo do boljih cest, zdrvi pred skupino ranjencev pred
hodnica treh motornih vozil, sledita majhno motorno tovorno
vozilo in velik kamion, za njima pa e druga motoma vozila z
ranjenci. Na vsakih nekaj minut naletimo na skupino za zvezo ali
zasedo. V avtomobilski koloni 9ta tudi divizijski zdravnik dr. Klajn
in tovari generalmajor Novljan-Ambroi.
,Vse v redu?' vprauje prvi motociklist skupino za varnost in
zvezo. ,Vse v redu, dalje, signalizirajo motorna vozila z lumi nazaj
koloni avtomobilov. Tam pri sovranikovih bunkerjih pa e aka
Gradnikova brigada in dri vsak sovranikov bunker v varni
obkolitvi... m )
Vojkova brigada se je ustavila v gozdu nad Bukovjem, kamor
je prispela ob treh zjutraj. Dan je izkoristila za zadnje priprave
za prenos ranjencev prek proge. Po tabih, bataljonih in etah so
se vrstili vojaki, partijski in drugi sestanki, na vseh pa so raz
pravljali le eno: kako zagotoviti varen prenos ranjencev na No
tranjsko. To ni bila niti najmanj lahka naloga, zakaj proga je
bila mono zastraena, razen tega pa je bilo treba priti ez njo
v neposredni bliini Postojne, kjer je bilo takrat sode po naih
obveevalnih poroilih 1360 sovranikovih vojakov, in le nekaj
kilometrov dale od Rakeka, ki je imel skoraj 1000 mo mono po
sadko, sestavljeno predvsem iz domobrancev. Misliti so morale
na vse monosti. Tudi na to, da jih bodo na progi akale mone
368) Franci Preis, Enaintrideseta samaritanska divizija (IZDG, fase. 91II).

370

zasede in na to, da jih utegne sovranik zasledovati tudi onstran

proge.
Borci Vojkove brigade naj bi prenesli ez progo enajst ranjen
cev. Zato so sestavili prav toliko skupin, v vsaki izmed njih pa
je bilo po dvanajst mo.
V
predhodnici divizijske kolone, ki je 18. avgusta proti veeru
krenila ez Bukovje in Studeno proti progi, ki naj bi jo prela
kakih petsto metrov dale od krbca, je tokrat bila Vojkova bri
gada s 1. bataljonom na elu. Pred njim je hodil udarni vod, ki
so ga bili okrepili e s tirimi mitraljekimi trojkami. Njegova
naloga je bila, da takoj juria, e naleti na sovranika.
Najprej je kolona previdno prekoraila cesto, nato pa se
zaela e previdneje bliati priblino dva kilometra oddaljeni pro
gi. eprav so mulam in konjem ovili kopita z vreevino, je sovra
nik v blinjih bunkerjih le zautil, da na progi nekaj ni v redu.
Oglasili so se njegovi mitraljezi, toda hkrati s temi so zaregljale
tudi strojnice borcev Gradnikove brigade s poloajev onstran
proge in pritegnile veji del sovranikove pozornosti nase. Pod
njihovim varstvom je divizija z vsemi ranjenci vred sreno pri
spela na drugo stran proge. Tam se ni zadrevala, temve je kolo
na takoj zavila v breg in se ustavila ele ob osmih zjutraj pri
neki lovski koi. Potem ko so se dobro zavarovali, so si bataljoni
skuhali zajtrk in kosilo hkrati. Medtem so iz Loke doline poslali
tudi e vozove, na katere so naloili ranjence, potem pa so v
popoldanskih urah skupno z njimi med prepevanjem partizanskih
pesmi zavili v Loko dolino. Vojkova brigada se je tam nastanila
v Podcerkvi, Gradnikova v Starem trgu, Preernova pa v Kozarah.
Povsem je razumljivo, da je borce na vso mo zanimalo,
kakno je ivljenje na osvobojenem ozemlju na tej strani proge.
Ugotovili so, da je tu marsikaj takega, esar na Primorskem ne
poznajo. Med drugim celo kino, ki so ga borci vneto obiskovali.
. . . Torej partizani imajo tudi e svoj kino, skoro neverjetno,
ali resnino, ugotavlja z velikim zaudenjem kronist Vojkove
brigade. Manj razveseljivo pa je nanje vplivalo dejstvo, da je na
Notranjskem e veje pomanjkanje hrane kot onstran proge.
Posebno doivetje za vsakega vojkovca je bil prihod koman
danta glavnega taba NOV in PO Slovenije generalmajorja Franca

24*

371

Vkrcavanje vojkovca Slavka Jerale-Djolija v zavezniko transportno letalo

Rozmana-Staneta, ki je bil viharno pozdravljen od nae edi

nke.36)
Sporoila, da se bodo 24. avgusta vrnili nazaj ez progo, so se
razveselili vsi borci razen Francozov. Tem so bili e obljubili, da
jih bodo poslali z letali ez Italijo v Francijo, toda pozneje je
prilo novo povelje, e da se morajo vrniti nazaj na Primorsko.
Zato jih je med potjo proti progi kakih petintrideset ulo. Neka
teri so se vrnili v enote VII. korpusa, druge pa so polovili Nemci
in jih menda postrelili.
Prehod ez progo je bil tokrat precej teavneji kot teden
dni poprej. Sovranik je vedel, da se bo divizija prej ko slej
vrnila in je zato imel vsako no vzdol proge razpostavljene mo
ne zasede. To no je, sode po nekaterih obveevalnih podatkih,
zakasnil in ni utegnil pravoasno zasesti prav tistih poloajev,
ez katere se je vraala XXXI. divizija.370) Kljub temu jo je le
napadel s hudim ognjem iz strojnic in minometov. Prvi bataljon
Vojkove brigade se mu je krepko postavil v bran in se potem,
ko je bila e vsa kolona mimo, prikljuil njenemu zaelju. Zani) Kronika Vojkove brigade (IZDG, fase. 281I).
370)
V koloni ni bilo le Preernove brigade, ki je tri dni kasneje
juno od t. Petra (sedanja Pivka) progi, ki iz Pivke peljeta proti Reki in
nato pa se spet prikljuila diviziji.
369

372

prela
Trstu,

mivo je, da 1. bataljon pri tem ni imel nobenih izgub, pa pa

so sovranikove mine ranile tiri vojkovce v glavni koloni.
Po prehodu ez progo se je brigada nastanila nad mihelom
in v sami vasi. Razpoloenje med borci se je mono dvignilo ne
le zaradi obilneje hrane, temve predvsem zato, ker so zve
deli veselo vest, da so zavezniki bombardirali borovniki elez
niki most, kar je povzroilo neizmerno navduenje, zakaj Nemci
poslej niso imeli na tem mestu nobene prometne zveze ve. Pro
pagandni odsek je tega veera priredil miting, ki je zelo dobro
uspel in je bilo civilno prebivalstvo prav zadovoljno. S temi
besedami je takratni brigadni kronist Tone Poganik-Marij za
kljuil zadnji dan (26. avgust 1944) brigadne kronike.371)

371)
Viri; povelje taba XXXI. divizije z dne 13., 15., 16., 17., 18., 19. in 25.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
polmeseno
partijsko
poroilo
XXXI.
divi
zije
z
dne
21.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
282
aI);
poroila
OC
XXXI.
divizije
z dne 14., 15., 21., 22., 25. in 26. avgusta 1944 (IZDG, fase. 234I); vojaka po
roila taba Vojkove brigade z dne 13., 14., 15., 16., 20., 23., 26., 2/. in 28.
avgusta
1944 (IZDG, fase. 282 aII);
poroilo OC Vojkove brgade z
dne 26.
avgusta
1944 (IZDG, fase. 282 aIII);
vojako poroilo taba
Vojkove brigade
z dne 25. avgusta 1944 (IZDG, fase.
282 aVIII); Kronika
Vojkove brigade
(IZDG,
fase. 281I); Tone Poganik-Marij, Soncu in zdravju
nasproti
(IZDG,
fase.
91I);
Franci
Preis,
Enaintrideseta

samaritanska
divizija
(IZDG,
fase.
91II);
Naa
borba,
26.
avgusta
1944
(IZDG);
dr.
Pavla
Jerina-Lah,
Kronika
SVPB
Pavla
od
6.
decembra
1943
do
osvoboditve;
Hron
ke
o
radu
san
tetske
slube u NOR 19411945, 10. zvezek. Beograd 1967).

373

OFENZIVA NA DOLOMITE
IRJENJE DOMOBRANSTVA
(Skica 13)

Po prihodu XXXI. divizije z Notranjskega je korpusno po

veljstvo imelo v nartu dolgotrajnejo in obseno ofenzivo
proti Dolomitom, ki naj bi se je razen te divizije udeleevale
e enote XXX. divizije in nekateri odredi. To je bilo nujno, zakaj
domobranstvo se je zaelo iz Dolomitov nevarno iriti tudi e
na primorsko stran.
V samih Dolomitih, onstran nekdanje italijansko-jugoslovanske meje, so bile domobranske postojanke e konec leta 1943
tako na gosto razpostavljene in nadzorstvo nad ozemljem med
njimi s strani domobrancev tako dobro organizirano, da se ni
mogla tam pokazati nobena naa vojaka enota ve, ne da bi
bila domobranska poveljstva prek svojih obveevalcev s terena
takoj obveena o tem in da je ne bi z obstreljevanjem s tekim
orojem in napadi z vseh strani prisilila k umiku s tega obmoja.
V zaetku septembra 1944 je imelo tako imenovano sloven
sko domobranstvo v Dolomitih postojanke v Logatcu, Hotedr
ici, Rovtah, na Vrhniki, v Horjulu, na Korenu, v Polhovem
Gradcu, pri Sv. Treh kraljih, v Suhem dolu in t. Jotu, nekaj
postojank pa je bilo e v neposredni bliini Ljubljane. Posadke
v njih so bile razlino mone (v Rovtah je bilo sode po naih
obveevalnih podatkih 148, pri Sv. Treh kraljih 46, v t.
Jotu 56, v Suhem dolu 97, Hotedrici 90, Logatcu 200 domobran
cev itd.)3), toda vse domobranske postojanke so bile izredno
372)
Dnevno poroilo OC XXXI. divizije z dne 6. septembra 1944 in polmeseno poroilo OC XXXI. divizije z dne 17. septembra 1944 (IZDG, fase. 74I).

Lev Rupnik in njegovi domobranci

mono utrjene. Obiajno so bile obdane z vrsto bunkerjev in

inimi ovirami, tako da jih ni bilo mogoe zavzeti e v prvem
naskoku in jim je zato lahko pravoasno prispela pomo iz so
sednih sovranikovih opori. Razen tega so bile posadke zares
do zob oboroene. Imele so toliko najrazlinejega oroja, da so
ga morale precejen del celo uskladiiti. Tako so na primer
imeli samo v Rovtah, eprav je bilo tam le 148 mo, kar dve
havbici in e en protiletalski top, razen tega pa e pet mino
metov ter 18 tekih in 28 lahkih strojnic. Okrog postojanke je
bilo sicer trinajst bunkerjev, toda kljub temu je bilo oroja pre
cej ve, kot ga je mogla tamkajnja posadka hkrati uporabljati.
Podobno stanje je bilo tudi v drugih domobranskih postojankah.
Posadke domobranskih postojank v Dolomitih so bile vklju
ene v ete. Tako so bile Rovte sede 44. ete, ki je imela en
svoj vod pri Sv. Treh kraljih, 42. eta je bila v Polhovem Gradcu,
v Horjulu pa 43. eta z enim vodom v t. Jotu, medtem ko je
bila v Hotedrici 46., v Logatcu pa 45. eta. Razen teh et je tu
pa tam zahajal v Dolomite tudi 2. bataljon, ki mu je poveljeval
Nekatera
druga
poroila
navajajo
nekoliko
drugane
posledica tega, da je v postojankah pogosto prihajalo do sprememb.

podatke,

kar

je

delno

tudi

375

Rupnikov sin Vuk. To je bila manevrska enota, zelo dobro oboro

ena in ki jo je sprva sestavljalo 500 do 600 prostovoljcev, zaradi
hudih izgub pa so ti udarni bataljoni takrat so bili e tirje
postajali edalje ibkeji in tudi edalje manj prostovoljcev se
je javljajo vanje.
Domobranstvo pa ni bilo omejeno le na Ljubljansko pokra
jino, temve se je tako imenovano Gorenjsko domobranstvo
od spomladi 1944 zaelo iriti tudi po Gorenjskem. Toda tam
niso domobranske enote imele nobene samostojnosti, temve so
spadale kot vake strae pod neposredno poveljstvo nemkega
oronitva oziroma gestapa. Na severni strani nekdanje nemkoitalijanske razmejitvene rte, ki je potekala skozi Dolomite, so

376

bile take
cem (116
vseh teh
posadke (v

domobranske enote v rnem vrhu nad Polhovim Grad

mo), Luinah (43 mo) in Gorenji vasi (150 mo). V
treh vaseh so bile razen domobranskih tudi nemke
rnem vrhu 109, Luinah 100 in Gorenji vasi 107 mo).

Reakcionarni vrhovi v Ljubljani so si e od jeseni 1943 na

vso mo prizadevali, da domobranstvo zanesejo in razirijo tudi
v Slovensko primorje. Tako je nastal tako imenovani Slovenski
narodni varnostni zbor s sedeem v Trstu, ete pa je imel pred
vsem vzdol stare italijansko-jugoslovanske meje (vpliv Dolomi
tov), na Tolminskem (vpliv tamkajnje protiljudske duhovine)
in v Vipavski dolini. Ustanavljanje et je potekalo dokaj poasi,
saj med primorskim prebivalstvom ni bilo razen redkih izjem

377

 nobene nagnjenosti do domobranstva, pa so zato morali razne

ubenike iz partizanskih enot in skrivae prisilno novaiti v svoje
enote, hkrati pa te krepiti z domobranci iz Ljubljanske pokra
jine. Bojna vrednost domobranskih enot na Primorskem je bila
zelo slaba. Kljub gronjam, da bodo v primeru njihovega po
bega utili posledice stari in drugi sorodniki, so prisilno mobi
lizirani domobranci edalje pogosteje uhajali posami in v sku
pinah iz postojank domov in k partizanom.3")
V
prvi polovici avgusta 1944 je bilo v vsem Slovenskem pri
morju 1782 domobrancev, razvrenih v petnajst et. Na irem
obmoju Idrije je sprva delovala le 10. eta s sedeem na Ve
harah. Ta je bila ustanovljena v zaetku maja 1944, do avgusta
pa se je v njej nabralo 131 ljudi. En svoj vod je imela tudi na
Gorah nad Idrijo, ki pa je v prvih dneh septembra prerasel
v samostojno eto. Domobranci z Vehar so se jeseni in pozimi
1944 pogosto spopadali tudi z enotami Vojkove brigade in zato
je treba o njih povedati nekaj ve.
Prvi ukrep, ki ga je storila nova domobranska posadka na
Veharah, je bila splona mobilizacija vseh za oroje sposobnih
mokih v blinji okolici. Poslali so jih v Trst, ko pa so se izurili,
so se vrnili in okrepili posadko. V veharki posadki je bila vrsta
kriminalcev, ki so postali strah in trepet vseh potenih ljudi v
blinji in daljnji okolici. Gorje privrencem narodnoosvobodil
nega gibanja in politinim delavcem, ki so jih veharki domo
branci dobili v svoje roke. Smrt jim skoraj v nobenem primeru
ni ula,374) toda preden se jih je ta usmilila, so morali prestati
e raznovrstna muenja. To je priznal tudi kasneje ujeti domo
branec Ivan Novak z Jelinega vrha nad Idrijo, ko je pripove
doval, kaj vse so poenjali z dvema ujetima terenkama iz Zad
loga pri rnem vrhu nad Idrijo. . . . Zaeli smo ju neusmiljeno
pretepati. Tudi jaz sem ju pretepal. Po poti se je pretepanje z
nezmanjano silo nadaljevalo. Ko smo ju pripeljali v postojanko,
so ju takoj zaeli zaslievati. Kakor je pa vedno tam bila na
vada, je pri vsakem zaslievanju komandant poklical pet belo
gardistov, ki so imeli nalogo pretepati tiste, ki so bili na zali373)
tevilno stanje 8. ete v Postojni je
v
179 mo, toda izmed teh jih je bilo kar 68
posnetek 267).
374)
Jakob
Gantar
iz
Zavratca
od
ustanovitve
postojanke
do
konca
v Idriji, Vehare).

378

bilo na primer konec julija 1944

na begu. (VII, mikroteka, film 7,

se
spominja,
vojne
pobili

da
so
kakih

domobranci
na
Veharah
24
oseb
(Mestni
muzej

anju. Tokrat sem v to petorico bil izbran tudi jaz. Pri zaslie
vanju smo ju ponovno pretepali, ker nista hoteli povedati, zakaj
imata poto. Zaslievanje je trajalo est ur, tako da so me roke
bolele od udarcev, ki sem jih delil. Drugi dan so omenjeni terenki poslali nekam naprej. Nadalje priznam, da smo omenjeni
terenki po poti posiljevali. Vrstili smo se drug za drugim.. ,375)
Toda domobransko poveljstvo v Trstu in razni protiljudski
vrhovi na Idrijskem se niso zadovoljili le z 10. eto na Veharah,
temve so nameravali prek rnega vrha in Cola vzpostaviti most
do Vipavske doline, kjer domobranstvo nikakor ni moglo zaive
ti.376) 2e junija so zaeli na Veharah zbirati motvo za 15. eto, ki
se je v prvih dneh avgusta nastanila in utrdila v rnem vrhu nad
Idrijo. Takoj zatem so ustanovili e 17. eto, ki naj bi vzposta
vila postojanko na Colu med rnim vrhom in Ajdovino.
Ker pa so jih dogodki prehiteli (medtem je Gradnikova brigada
napadla in uniila 15. eto v rnem vrhu), tega niso mogli ve
uresniiti in so zato v 17. eto prekrstili posadko na Gorah
nad Idrijo.
V
Dolomitih so se razen domobranskih zadrevale tudi ne
katere etnike enote. To so bili tako imenovani Gorenjski, Do
lenjski, Notranjski in Soki odred, ki pa so bili tevilno zelo
ibki. V vsakem izmed njih je bilo kakih 120 do 140 etnikov.
etniki niso imeli svojih stalnih postojank, temve so se pogosto
selili iz kraja v kraj. Pri tem so pazili, da so bili dovolj dale
od krajev, ki so jih nadzirali partizani in kjer bi jih utegnile
napasti njihove enote. Zato so se zadrevali bolj v notranjosti
Dolomitov, predvsem pa v bliini Vehar in Rovt. Z domobranci
so si bili v najboljih odnosih, saj je to lo v korist enim in
drugim. etnikom zato, ker so jih domobranci varovali pred par
tizani, jih hranili in oboroevali, domobranci pa so se v primeru,
ko bi ob koncu vojne Anglei zasedli Slovenijo, nameravali pre
leviti v etnike, torej v vojsko emigrantske jugoslovanske vlade,
ki so jo Anglei imeli za zavezniko.

375)
Poroilo oficirja OZNA XXXI. divizije z dne 10. oktobra 1944 (RSNZ,
VOS189 a).
376)
V
drugi
polovici
julija
je
Gradnikova
brigada
hkrati
napadla
ve
domo
branskih
postojank
na
obmoju
Rihemberka,
jih
zavzela
in
pri
tem
ujela
kakih
sto
domobrancev.
Devet
izmed
njih
so
jih
kasneje
poslali
tudi
v
Vojkovo
bri
gado.
Ubenitvo
iz
drugih
domobranskih
enot
v
Vipavski
dolini
je
po
vsem
tem
tako
naraslo,
da
je
moralo
domobransko
poveljstvo
v
prvih
dneh
septembra
16. eto v Vipavi zdruiti s 5. eto v Ajdovini.

379

tevilo nemkega vojatva na Idrijskem se je v drugi polo

vici avgusta 1944 precej zmanjalo. Bataljon Heine, ki je v
Idriji vedril skoraj leto dni in je imel v tem asu na desetine
vejih in manjih spopadov z Vojkovo brigado in drugimi eno
tami IX. korpusa, ki so delovale na tem obmoju, se je sredi
avgusta dokonno poslovil od Idrije in krenil proti Istri.377) V
Idriji je poslej ostal 2. bataljon 10. SS policijskega polka, ki je
bil tja priel 14. julija, medtem ko se je 1. bataljon tega polka
zadreval na obmoju Trsta, 3. bataljon pa na obmoju Gorice.
Drugi bataljon, ki je imel kakih 600 mo, je moral razen idrij
ske postojanke prevzeti tudi e Spodnjo Idrijo in Godovi.
Takne so bile razmere v Dolomitih in na irem obmoju
Idrije v asu, ko je IX. korpus zael svojo veliko ofenzivo proti
Dolomitom. Vendar se korpusno poveljstvo ni odloilo za to ofen
zivo le iz elje in potrebe, da omeji irjenje domobranskega
vpliva iz Dolomitov v notranjost Slovenskega primorja, temve
je pri tem imelo e druge zelo pomembne razloge.
Potem ko je odkrito sodelovanje med Nemci in etniko voj
sko, ki ji je poveljeval vojni minister begunske jugoslovanske
vlade Draa Mihailovi, postalo oitno e vsemu svetu, je bil pred
sednik te vlade na pritisk zahodnih zaveznikov in v elji, da rei,
kar se sploh e reiti da, prisiljen, da sklene sporazum, ki ga
poznamo pod imenom sporazum Tito-ubai. Podpisali so ga
16. julija 1944. Ena izmed dolob tega sporazuma je bila, da emi
grantska jugoslovanska vlada prizna narodnoosvobodilno vojsko
za edino formacijo v Jugoslaviji, ki se bori proti okupatorju. To
je hkrati pomenilo tudi obsodbo etnikih in vseh drugih kvislinkih oboroenih formacij.
Na podlagi tega je radio Svobodna Jugoslavija 31. avgusta
objavil poziv Protifaistinega sveta narodne osvoboditve Jugo
slavije, naj pripadniki teh formacij, e se ele izogniti kazni za
sodelovanje z okupatorjem, najkasneje do 15. septembra 1944 pre
nehajo s svojim izdajalskim poetjem in se vkljuijo v enote
NOV in PO Jugoslavije.
Odtlej je bila poglavitna naloga vsega politinega aparata na
terenu skrb, da razglas AVNOJ prodre v vse postojanke in do
vseh druin, ki so imele kakega svojega lana med domobranci
377
)
V
teh
spopadih
je
bataljon
Heine
imel
obutne
izgube.
Nemci
sami
priznavajo,
da
je
bataljon
v
bojih,
ki
jih
je
imel
med
1.
januarjem
jn
12.
avgustom 1944, izgubil 41 mo, 23/ pa jih je bilo ranjenih. Potemtakem je skoraj
vsak drugi pripadnik tega bataljona padel ali bil ranjen.

380

ali etniki, in da ta vpliva tudi na vse, ki so se iz kakrnih

koli razlogov izmikali partizanski mobilizaciji in se skrivali tam,
kjer jih mobilizacijske patrulje niso mogle dosei, ter jih pre
pria, da poziv velja tudi zanje. To je bilo mogoe bolj ali
manj zadovoljivo napraviti povsod drugod razen v Dolomitih.
Nad njimi so imeli domobranci popoln nadzor in zato tam sko
rajda ni bilo naih aktivistov. Potemtakem so lahko ls vojake
enote z vdori v notranjost Dolomitov irile nao literaturo in
Dolomiane, ki jih je domobranska propaganda povsem zasle
pila, seznanjale z dejanskim stanjem v svetu, hkrati pa jim do
kazovale mo narodnoosvobodilne vojske. Njen prvi udarec je
bil namenjen novi domobranski postojanki v rnem vrhu nad
Idrijo.37")
BOJ Z DOMOBRANSKIM UDARNIM BATALJONOM
(Skica 14)

Za neposredni napad na rni vrh nad Idrijo je divizijsko po

veljstvo doloilo Gradnikovo brigado ter jo sprio tega okrepilo
z udarnim vodom Vojkove brigade in sedmimi topovi. Prav
zato, da bi lahko izkoristili topniki ogenj do kraja, so sklenili,
da bodo napadli podnevi.
V
zavarovanju so bile tiri brigade: Kosovelova brigada (brez
3. bataljona, ki je ostal v rezervi pred rnim vrhom) nad Vipavo
in Ajdovino, Preernova brigada pred Godoviem, Bazovika
brigada nad Idrijo in Vojkova brigada pred Hotedrico in Lo
gatcem.
Naloga Vojkove brigade ni bila lahka, zakaj prav iz te smeri
je bilo priakovati prihod sovranikovih okrepitev, ki bodo na3/8) Viri: poroilo
taba
IX. korpusa z dne 9.
septembra 1944 (IZDG,
fase.
224II); polmeseno poroilo OC
IX. korpusa z dne 5. avgusta 1944 (IZDG,
fase.
73I);
dnevno poroilo OC XXXI. divizije z dne 6. septembra 1944 (IZDG, fase.
74I);
polmeseno poroilo OC XXXI. divizije z dne 17. septembra 1944 (IZDG,
fase.
74I);
poroilo
oficirja
OZNA
XXXI.
divizije
z
dne
10.
oktobra
1944
(RSNZ, VOS189 a); Partizanski dnevnik, 11. in 22. julija 1944 in 3. septembra
:
1944
(IZDG);
zapisniki
o
zaslianju
ujetn kov
Vacislaca
Mekauskasa
z
dne
20.
novembra 1944, Oschounig Franca z dne 5. februarja 1945 in Josefa Hoia z dne
5.
februarja
1945
(IZDG,
fase.
226III);
zapisn
k
o
zaslianju
Marjana
Vovka
(dopis OC XXXI. divizije z dne 27. septembra 1944 IZDG, fase. 74II); zaupna
naredba
inpektorja
SNVZ
z
dne
23.
maja
1944
(VII,
mikroteka,
film
7,
posnetek
7); zaupni naredbi inpektorja SNVZ tev. 28 in 31 z dne 16. avgusta 1944 in
5. septembra 1944 (prav tam, film 7, posnetka 26 in 30); tevilno stanje SNVZ
z dne 26. julija 1944
(prav tam, film 7,
posnetek
267); tevilno stanje SNVZ
z dne 8. avgusta 1944
(prav tam, film 7,
posnetek
277); tedensko poroilo
(prav
tam,
film
7,
posnetek
481);
Nace
Hladnik,
Domobranstvo
v
idrijskem
kotu
(Vestnik
SPB.
Buenos
Aires
191);
Preernova
brigada,
str.
409414;
spomini
Jakoba Gantarja (Mestni muzej v Idriji, Zavratec).

381

padeni posadki nedvomno pohitele na pomo. Kasneje so ugo

tovili, da je bilo res tako. Toda Vojkova brigada je bila takrat
izvrstna bojna enota. Njeno motvo je bilo kljub prihodu mno
gih novincev vojako dobro izurjeno, enote pa so bile popolnjene.
Takrat je brigada imela 599 borcev in bork, izmed katerih jih
je bilo v 1. bataljonu 145, v 2. bataljonu 169 in v 3. bataljonu
136. Toliko jih je bilo vsaj po spisku, toda prisotnih je bilo manj
le 475 borcev in bork.37) Po prihodu z Notranjskega so imeli
borci dovolj prilonosti, da se spoijejo, dobro nahranijo in iz
popolnijo svojo opremo, skratka, moralno-politino stanje briga
de je bilo takrat na zelo visoki stopnji.
Brigada je zasedla poloaje v noi med 31. avgustom in 1.
septembrom. Prvi in 2. bataljon sta v polkrogu obkroila domo
bransko postojanko Hotedrico tako, da sta se njuni zunanji
krili naslanjali na cesto LogatecHotedricaGodovi. Na des
nem krilu je imel poloaje 1. bataljon, na levem krilu pa 2. ba
taljon brez ene ete, ki je ostala nekoliko zadaj v rezervi. Prav
blizu rezerve ob cesti HotedricaNovi svet sta bila tudi teki
minomet in brigadni tab, ki je imel telefonsko zvezo s povelj
stvi obeh bataljonov pred Hotedrico.
Tretji bataljon je imel nalogo, da zasede poloaje na hribu
nad cestnim kriiem v Kalcah pri Logatcu. Bil je precej oslab
ljen, zakaj ena eta iz tega bataljona je ostala nad Hruico, da
bi zadrala sovranika, e bi silil proti rnemu vrhu iz Postojne.
Prvi in 2. bataljon sta bila na novih poloajih nad Hotedrico
e ob treh zjutraj. Borci so se zaeli takoj vkopavati, minerji pa
so pohiteli na cesto in jo minirali. Ker so bili njihovi poloaji
samo nekoliko sto metrov oddaljeni od vasi, je sovranik pri
blino ob petih le nekaj slial in jih zael obstreljevati s stroj
nicami in obmetavati z minami. Nai so mu tu pa tam odgo
vorili s kakim rafalom.
379) Brigada je bila tudi odlino oboroena, eprav je bila njena oboroitev
recej pisana. V 1. bataljonu so imeli 71 italijanskih puk, 9 mavzerk, 2 lahki in
teki
bredi,
7
anglekih
brenov,
2
brzostrelki,
2
angleki
in
1
rusko
protitan
kovsko
puko,
1
angleki
in
1
ruski
lahki
minomet,
5
pitol
in
117
bomb.
Drugi
bataljon
je
imel
72
italijanskih
puk,
6
mavzerk,
3
pitole,
4
brene,
1
nemkega
arca
in
2
teki
bredi.
Tretji
bataljon
je
imel
46
italijanskih
puk,
15 mavzerk, 2 brzostrelki, 7 pitol, 1 zbrojevko, 6 lahkih bred, 3 brene, 2 teki
bredi,
3
protitankovske
puke,
1
lahki
minomet
in
80
bomb.
tab
brigade
in
samostojne
enote
so
bile
oboroene
s
50
italijanskimi
pukami,
12
mavzerkami,
17
pitolami,
8
brzostrelkami,
1
zbrojevko,
5
breni,
1
piatom,
1
tekim
mino
metom
in
115
bombami
(15-dnevno
partijsko
poroilo
Vojkove
brigade
z
dne
29. avgusta 1944 IZDG, fase. 282 aI).

382

Crni vrh nad Idrijo ined topnikim obstreljevanjem

Ob estih je zabobnelo tudi v rnem vrhu. Takrat so se ogla

sili nai topovi protitankovski, avtomatski, gorski in havbice
in zaeli obstreljevati sovranikove utrdbe. Pod njihovo zaito
so se gradnikovci in udarniki iz Vojkove brigade priplazili v vas
in po konanem topnikem ognju juriali na domobranske bun
kerje in druga oporia. Toda sovranik se je tako ogoreno upi
ral, da v dopoldanskih urah ni bilo mogoe zavzeti nobenega
sovranikovega oporia.
Kot so bili priakovali, je sovranik pohitel napadeni domo
branski 15. eti na pomo najprej iz Dolomitov vendar ne
prek Hotedrice, temve ez Godovi. Enote Preernove brigade
so prvi sovranikov sunek ob pol desetih dopoldne zlahka zavr
nile, toda sovranik, ki se je moral umakniti v Godovi, je kmalu
dobil okrepitve in se je zael pripravljati za nov napad.

383

Pred Hotedrico je bilo proti priakovanju vse mirno. Tu

pa tam je bilo sliati kak rafal ali eksplozijo mine, toda iz po
stojanke se domobranci niso ganili. Zato je divizijsko poveljstvo
ukazalo, naj eta 2. bataljona, ki je bila v brigadni rezervi, krene
Preernovi brigadi na pomo.
Izredno hude boje je tega dne imel del 3. bataljona, ki je
bil zasedel poloaje nad Kalcami. Tudi tu so se borci e ponoi
utrdili, minerji pa so na cesti vkopali sedem min in jih dobro
prikrili. Nato so se pritajili na poloajih, da jih ne bi kdo opa
zil in o tem obvestil sovranika v priblino dva kilometra odda
ljenem Logatcu. Do prvega spopada s sovranikom je prilo kma
lu po deseti uri. Sovranik se je takrat blial naim poloajem v
dveh kolonah:380) prva je la kar po cesti, druga pa desno od
nje. Nai se niso oglasili vse dotlej, dokler ni prva sovranikova
kolona zala na minsko polje na cestnem kriiu. Br ko so
odjeknile eksplozije min in je nekaj domobrancev oblealo mrtvih
in ranjenih, so se oglasile tudi nae strojnice. Po prvi zmedi se
je sovranik zbral in jurial v strelcih proti poloajem 3. bata
ljona na hribu nad kriiem, vendar je bil zavrnjen. Nato so
domobranci zasedli poloaje na pobojih na drugi strani ceste in
zaeli nae obmetavati z minami. Ena izmed teh je padla tudi
v okop naega tekega mitraljeza, ga uniila in pri tem ubila
tudi oba mitraljezca. Ko je namestnik brigadnega komandanta
Mirko Duki, ki se je zadreval pri tem bataljonu, skual ugo
toviti, zakaj se teka breda ve ne oglaa, je spotoma zadelo
tudi njega. Bil je ranjen v rame in so ga zato morali takoj na
potiti v bolninico.
Bataljonski komandant Franc Kovai-Tarzan je skual osla
biti sovranikov pritisk proti svojim poloajem tako, da je hotel
poslati po desnem krilu v sovranikov bok skupino borcev, toda
ta je e ob cesti KalcePlanina naletela na sovranikov ogenj
in se je morala vrniti, ne da bi opravila svojo nalogo. Nato je
sovranik znova napadel, vendar z enakim uspehom kot prvi.
Ob treh popoldne so sovraniku prispele na pomo nove enote.
To je bil 2. bataljon, ki se je sicer zadreval na Rakeku. Tokrat
so ga okrepili e z domobranskim lovskim vodom z Vrhnike.

380)
Iz sovranikovega poroila zvemo, da so
iz
Logatca.
(Poroilo
org.
taba
slov.
domobranstva
(IZDG, d. a., fase. 283).

384

najprej napadle enote 45. ete

z
dne
5.
septembra
1944

Naa poroila govore, da jih je ob tej prilonosti napadlo pri

blino 350 sovranikovih vojakov, vendar vse kae, da jih je
bilo precej ve.381)
Domobranski udarni bataljon se je blial v dveh kolonah.
Ker pa med sovranikovimi vojaki ni bilo skoraj nobenega raz
maka, so jih prvi rafali 3. bataljona precej pokosili, saj so se
nai mitraljezci oglasili ele potem, ko se je sovranik priblial
na kakih 200 do 300 metrov. Domobranci so se sprva umaknili,
nato pa so znova pritisnili. Tudi tokrat so morali imeti obutne
izgube, saj so napadali v gruah, ne da bi si iskali zaklone.
Tretji bataljon je vzdral sovranikov pritisk vse dotlej, dokler
ga ni zaela druga sovranikova kolona obkoljevati vzdol ceste
KalcePlanina. Zato 3. bataljonu ni kazalo drugega, ko da se
umakne nekoliko nazaj. Nove poloaje je zasedel na kriiu,
priblino na pol poti med Kalcami in Hruico. Tam je ostal vse do
noi in se v nonih urah spopadel e z oddelki nemkega 139.
polka, ki so pritiskali iz Postojne ez Bukovje proti Hruici. Do
mobranski 2. bataljon je prodiral po glavni cesti proti Grarevcu
in po cesti, ki iz Kalc pelje proti Hotedrici, kjer se je spopadel
z desnim krilom 1. bataljona, medtem ko je vzdol ceste Kalce
Hruica prodrl le kak kilometer globoko in se ustavil e pri
Grudnu.
Ni znano, zakaj ni domobranski bataljon pohitel naravnost
proti rnemu vrhu. Kasneje, ko so domobranci ugotavljali vzroke
za poraz v rnem vrhu, so se izgovarjali na to, da bataljonu ni
bilo dovoljeno prekoraiti pokrajinskih meja. Zakaj so ga potem
sploh poslali na pomo in zakaj je bilo to dovoljeno drugim
domobranskim posadkam v Dolomitih? Sicer pa bi bataljon, e
tudi bi zavil proti rnemu vrhu in ne bi spotoma naletel na
noben odpor, tja prispel e prepozno, zakaj rni vrh je bil tedaj
e v partizanskih rokah.
Gradnikova brigada, ki sta ji pomagala tudi udarni vod Voj
kove brigade in 3. bataljon Kosovelove brigade, se je popoldne
z novo silo vrgla v boj, nai borci pa so ob podpori topnitva
osvajali sovranikove utrdbe drugo za drugo. Ob tri etrt na est
pa rni vrh ni bil ve bel, kot so kasneje zapisali nai kronisti.
Ml)
Domobranski
2.
bataljon
je
imel
kakih
500
mo,
oboroen
pa
je
bil

kot drugi
udarni
bataljon

z
dvema
tekima
minometoma
ter
s
estimi
tekimi
in
kakimi
tiridesetimi
lahkimi
strojnicami.
Potemtakem
je
oslabljen'
3.
bataljon,
v katerem je bilo najve 70 borcev, imel tega dne opravka z najmanj 600 so
vranikovimi vojaki.

25 Vojkova brigada

385

Izmed 143 domobrancev, kolikor jih je bilo to jutro v posto

janki, jih je 84 padlo, 38 pa so jih nai borci ujeli. Ulo jih je
potemtakem le enaindvajset.
Zasluga za uspeno izvedeni napad gre predvsem gradnikovcem, pa tudi vojkovcem. Borci udarnega voda so se v rnem
vrhu zelo pogumno borili. Uniili so tudi neki sovranikov bun
ker, ki ga je Viktor Gorjanc najprej obdelal s svojim piatom,
nato pa so drugi udarniki juriali in ga zavzeli. V bunkerju so
dobili tri ubite sovranikove vojake, pa tudi lahko strojnico. Po
sebno priznanje je treba dati 3. bataljonu, ki je kljub ogromni
sovranikovi premoi in sorazmerno hudim izgubam382) uspeno
zadreval sovranika vse dotlej, dokler ni bila domobranska po
stojanka v rnem vrhu zavzeta. Pri tem je sovraniku prizadejal
obutne izgube: naa poroila govore, da so imeli domobranci
tega dne v boju z vojkovci kakih 25 mrtvih.383)

PO NAPADU NA RNI VRH

(Skica 13)

Po unienju domobranske posadke na rnem vrhu nad Idrijo

je med prebivalstvom in naimi borci nastalo veliko veselje, saj
so bili prepriani, da enaka usoda e v kratkem aka e druge
domobranske postojanke v Dolomitih,384) med domobranci pa je
bilo utiti zmedenost in preplah. To dokazujejo tudi izjave nji
hovih ubenikov in domobranska poroila. Nekdanji partizan M.
P., ki je bil maja 1944 ujet na Vrsniku, nato pa dodeljen v do
mobransko postojanko na Gorah nad Idrijo, odkoder je e z
enim svojim tovariem v prvih dneh septembra uel nazaj k
M2 ) Bataljon je imel 3 mrtve, 2 ranjena in 2 ujeta, udarni vod pa 1 mrtvega
in 5 ranjenih borcev, ne raunajo ranjenega namestnika brigadnega komandanta.
Viri:
15-dnevno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
15.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
226III);
operativno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
2.
septem
bra
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
15-dnevno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
13. septembra 1944 (prav tam); poroilo taba Vojkove brigade z dne 13. septem
bra
1944
(prav
tam);
15-dnevno
partijsko
poroilo
Vojkove
brigade
z
dne
29.
avgusta
1944
(IZDG,
fase.
282
aI);
Gradnikova
brigada,
str.
335352;
dnevno
poroilo
org.
taba
slov.
domobranstva
za
1.
september
1944
(IZDG,
d.
a.,
fase.
281); poroilo org. taba slov. domobranstva z dne 5. septembra 1944 (IZDG, d. a.,
fase. 283).
384)
Rihard
Markovi,
ki
je
uel
iz
domobranske
postojanke
na
Rakeku,
je
prav tedaj priel v Vojkovo brigado na Colu nad Ajdovino. . . .
Od vsepovsod
je
bilo
sliati
petje
in
vriske.
To
veselo
razpoloenje
je
e
stopnjeval
najin
prihod

bivih
domobrancev

iz
zloglasne
Rupnikove
postojanke
na
Rakeku.
To
so
si
borci
tolmaili
kot
vpliv
zmage
na rnem vrhu in razkroj med belo
gardisti.
Pozdravljanja
in
stiskanja
rok
kar
ni
hotelo
b
ti
konec.
Tako
veselega
sprejema
nisem
priakoval
.
.
.
(Rihard
Markovi,
ivljenjepis,
stran
9

rokopis).
383)

386

partizanom, je izjavil tole:

, . . Morala je bila e dobra, dokler ni bilo poraza na rnem
vrhu. Od takrat je postalo stanje morale obupno. Vsi brez raz
like vidijo, da belogardisti ne bodo prili sami do oblasti, pa
mislijo, da bi prili s pomojo etnikov. Zadnje dni jih je dovolj
zbealo, eni domov, drugi pa v partizane in k etnikom, tako
da jih je le e malo ostalo v postojanki s a m i . . .38S)
Strah pred novimi partizanskimi napadi je videti tudi iz do
mobranskih poroil:
. . . Od raznih strani prihajajo intervencije in prosijo, da je
nujno potrebno, da se organizira veja akcija proti partizanom,
da se rei, kar se reiti da. To toliko prej, ker se partizani pri
pravljajo, da napadejo tudi druge domobranske postojanke, po
sebno Hotedrico, pa tudi Logatec in Rovte .. .*)
Domobransko poveljstvo se ni zmotilo, zakaj nai so zares
hoteli najhitreje in imbolj izkoristiti zmedo, ki je nastala med
domobranci in z novimi udarci po njihovih postojankah v Dolo
mitih pospeiti razkroj med njimi. Po nekajdnevnem poitku, ki
so ga izkoristili tudi za nekatere organizacijske spremembe,37) so
brigade krenile na nove poloaje novim nalogam naproti.
Brigada je odla s Cola, iz Zadloga in z Otlice, kjer so bili
nastanjeni njeni bataljoni, 4. septembra, dva dni kasneje pa je
bila spet na Cerkljanskem. Najprej se je nastanila na obmoju
Cerkljanskega vrha, nato se je 7. septembra premaknila nad Go
renjo vas (na Staro Oselico in Srednje brdo), medtem ko se je
Preernova brigada zaustavila na Mrzlem vrhu nad Ledinami.
Gradnikova brigada je ostala e onstran Idrije na obmoju
Cola in se je ele po nekaj dneh prikljuila tema brigadama.
S teh poloajev so brigade izvedle nov sunek v Dolomite. Skle
njeno je bilo, naj 7. septembra zveer Preernova brigada napade
385)

Dopis OC XXXI. divizije z dne 11. septembra 1944 (IZDG, fase. 74II).
386)
Dnevno
poroilo
org.
taba
slov.
domobranstva
za
4.
septembra
1944
(IZDG, d. a., fase. 281).
387)
Namesto
Stanka
Petelina-Vojka,
ki
je
postal
naelnik
taba
XXXI.
divi
zije,
so
za
novega
komandanta
imenovali
Franca
Nemgarja.
Novi
komisar
je
po
stal
Joe
Cerin-reter,
ker
je
bil
prejnji
komisar
Joe
Kuk-Branko
imenovan
za
politinega
komisarja
XXXI.
divizije.
Novi
so
bili
tudi
drugi
lani
taba:
naelnik
taba
je
postal
Ljubo
Nenezi,
ki
je
ostal
v
brigadi
le
kakih
tirinajst
dni,
namestnik
komandanta
pa
Ferdo
Tolar-Mirko,
ki
je
po
tirinajstih
dneh
prevzel
mesto
naelnika
taba,
medtem
ko
je
za
namestnika
komisarja
priel
Radovan Dolenc-Perun.
Ob
koncu
avgusta
in
v
prvih
dneh
septembra
1944
so
razpustili
Gorenjski
odred,
namesto
njega
pa
ustanovili
nekaj
novih
odredov.
Odtlej
so
na
Gorenj
skem
in
na
robu
Dolomitov
delovali
Kokrki,
Jeseniko-boh
njski,
kofjeloki
(z dvema bataljonoma) in Dolomitski odred.

251

387

Protitankovski roni metalec piat

domobransko postojanko Suhi dol med Luinami in t. Jotom,

v kateri je bilo tako neurejeno stanje, da so se domobranci med
seboj prepirali, kdo naj gre sploh na strao; hkrati s tem naj
bi vsaka izmed brigad poslala v Dolomite posebno udarno sku
pino z nalogo, da bliskovito napade kako domobransko posto
janko in povzroi med domobranci im veji preplah, nato pa
se takoj vrne nazaj v brigado. Udarna skupina Preernove bri
gade naj bi napadla Horjul, Gradnikove etniki tab v ibrah,
Vojkove pod vodstvom komandanta Preernove brigade Karla
Leskovca kot dobrega poznavalca terena pa Koreno nad Horjulom.
Akcija je uspela le deloma. Preernovci, ki naj bi napadli Suhi
dol, tamkajnjih domobrancev niso mogli iznenaditi in so jih
ti priakali na poloajih ter zavrnili, udarna skupina Gradni
kove tudi ni prispela na cilj, ker je spotoma padla v do
mobransko zasedo. Uspeni sta bili le udarni skupini Preer
nove in Vojkove brigade, ki sta se postojankama v Horjulu in
na Korenu pribliali neopazno in ju zaeli obstreljevati s stroj
nicami in ronimi metalci piat. eprav domobranci ne priznavajo,
da bi pri tem imeli kake izgube, jim tokrat res ni mo verjeti.
Teko si je namre zamisliti, da bi mine iz piatov kot so sami
poroali prebile 65 centimetrov debele zidove, ne da bi pri tem

388

njihov ogromni pritisk ubil ali pa vsaj ranil tudi kakega domo
branca v notranjosti stavbe.
Najnoveja akcija XXXI. divizije le v strogo vojakem smislu
ni povsem uspela, zakaj po njej je med domobranci vendarle na
stal e veji strah. Ugotovili so, da pred partizanskimi napadi niso
varne nobene postojanke ve, saj imajo partizani oroje, ki lahko
prebije e tako debelo zidovje. Razen tega so videli, da se parti
zanski napadi ne omejujejo ve le na obrobne postojanke, tem
ve da njihove enote vdirajo celo v osrje Dolomitov.
im bolj se je blial 15. september, tem vejo vznemirjenost
je bilo utiti med domobranci, pa tudi med sredinci, ki so
so se bili dotlej tako ali drugae izmikali partizanski mobili
zaciji. Teh je bilo dosti zlasti v Idriji. Zato so aktivisti v mestu
dobili nalogo, naj pozivnice za vstop v partizane razdele ali pod
taknejo, e je lo za nezanesljive ljudi,388) vsem za oroje sposob
nim mokim, hkrati pa trosijo tudi letake v nemkem jeziku
povsod tam, kjer bi jih lahko nali nemki vojaki.
Njihovo delo ni bilo zaman. e v prvih dneh septembra je
odlo iz Idrije v partizane, kot poroa mestni komite KPS za Idri
jo,389) ve kot pol vseh vojakih obveznikov, drugim, ki so e
ostali, pa so potem ponovno poslali pisma s pozivi, naj e ven
dar odidejo tja, kamor jih klie njihova dolnost. Ni natanno
znano, koliko je bilo iz Idrije vseh novincev, toda v Vojkovo
brigado je v tistih dneh prilo 52 Idrijanov. Zelo uspena je bila
tudi propaganda, namenjena Nemcem, saj je takrat iz Idrije ulo
kar 27 sovranikovih vojakov, predvsem Avstrijcev. Nekaj italijan
skih vojakov, ki so s seboj prinesli tudi oroje, je prilo v Cer
kno iz Bake grape.
Neposredna posledica ozraja, ki je v septembrskih dneh 1944
prevzelo dolomitske domobrance, je bila tudi nekoliko nepria
kovana izpraznitev domobranske postojanke na Gorah nad Idrijo.
To se je zgodilo 10. septembra, ko so se ostanki 17. ete po
sveti mai in zaradi pomanjkanja motva in tekega oroja
388)
Kako
nevarno
je
bilo
to
opravilo,
pria
primer
Vikice
Felc
iz
Spodnje
Idrije* ki je tudi raznaala pozive. Ko je dala tak poziv neki enski, da bi a
izroila
svojemu
mou,
je
po
njenem
obnaanju
takoj
opazila,
da
ni
prila
ao
pravih,
ljudi.
Nekaj
dni
kasneje
so
jo
Nemci
e
iskali,
vendar
se
je
Vikica
s
svojim
trinajstletnim
sinom
pravoasno
umaknila
na
Vojsko.
Kot
odgovor
na
poveano
prizadevnost
naih
aktivistov
so
Nemci
s
pomojo
doma
h
izdajalcev
pozaprli
26
ljudi,
zveine
aktivistov,
in
jih
pretepali,
da
bi
od
njih
kaj
zvedeli.
Po teh aretacijah je politino delo v Idriji spet nekoliko zamrlo.
389) Zapisnik seje mestnega komiteja KPS za Idrijo z dne 12. septembra 1944
(IZDG, fase. 56711.

389

umaknili na Vehare.390) Br ko so preernovci to zvedeli, so po

hiteli na Gore in poruili bunkerje, ki so jih bili pobegli domo
branci pustili za seboj. Na Vehare se jih je vrnilo tako malo
(nekaj jih je odlo v partizane in v etnike, veina pa na do
move), da so morali 17. eto razpustiti oziroma jo zdruiti z
ostanki 15. ete.391) Nekaj podobnega, eprav v manjem obsegu,
se je dogajalo tudi v drugih domobranskih postojankah. Mnogi
domobranci so svoj odhod v partizane ali pobeg iz domobranske
vojske domov odlaali iz dneva v dan. Toda 15. septembra, zad
nji dan roka, ki jim ga je bil doloil AVNOJ, se je edalje bolj
blial in takrat se bo treba dokonno odloiti: ostati in tvegati
hudo kazen, ki jih utegne doleteti po konani vojni ali pa se
pravoasno pridruiti partizanom.
Nemko poveljstvo je vedelo, da bodo prav ti dnevi pred po
tekom roka najkritineji in je zato prav za takrat nartovalo
skupno z domobranci veliko akcijo, v kateri naj bi partizanom
prizadejalo hud poraz, omahljivcem v svojih vrstah pa pregnalo
vsako misel na pobeg.
Medtem se je Vojkova brigada e vedno zadrevala okrog
Gorenje vasi. Do manjega spopada s sovranikom je prilo le
10. septembra. Tega dne je nekaj sto sovranikovih vojakov
bilo na manji hajki na obmoju med Selko in Poljansko do
lino in je ob tej prilonosti naletelo tudi na poloaje 3. bataljona
na Hlavih njivah nad Gorenjo vasjo ter jih obstreljevalo s te
kimi minometi. Sovranikove mine so ubile enega, ranile pa
dva borca.
Do ponovnega spopada je prilo dva dni kasneje, 12. septem
bra. Tisto no je odla v zasedo k Sv. Kriu nad cesto Gorenja
vasPoljane 2. eta 2. bataljona in se dobro prikrila, da je ne
bi nihe opazil. Kmalu zjutraj so borci te ete iznenada napadli
kakih 50 sovranikovih vojakov, ki so se po cesti bliali iz smeri
39)
391

Tedensko poroilo 17. ele (VII, mikroleka, film 7, posnetek 481).

Toda pobegov tudi na Veharah ni bilo konec. V naslednjih dveh dneh

je odtod ulo e deset domobrancev. Poveljniku ete je bilo zadosti teh pobegov,
zato
je
odredil
11 mo, ki smo jih imeli za nezanesljive in jih poslali v Po
stojno, pie v e omenjenem tedenskem poroilu 17. ete.
Naj
omenimo,
da
so
proti
koncu
oktobra
SNVZ
reorganizirali
in
ustanovili
1.
slovenski
udarni
polk
s
sedeem
v
Postojni
in
z
bataljoni
na
Veharah,
v
Postojni,
Prestranku
in
Ilirski
Bistrici.
Prvi
bataljon
je
vkljueval
6.
eto
iz
Tolmina, 10. eto z Vehar in 15. eto, ki so jo bili spet obnovili in jo nastanili
v Idriji.

390

Poljan. Takoj zatem, ko so po dolini odjeknili partizanski rafali,

so se iz zvonikov v Gorenji vasi in Poljanah oglasile tudi nemke
teke strojnice, ki so menda s svojim ognjem kot navajajo
naa poroila onemogoilo borcem, da bi se pribliali trem
mrtvim sovranikovim vojakom, ki so leali ob cesti, in jim od
vzeli oroje.
Isto no, ko je 2. eta 2. bataljona odhajala k Sv. Kriu, se je
prek doline premaknil tudi 1. bataljon in zasedel poloaje na na
sprotni strani Gorenje vasi, na severnih pobojih irovskega vrha.
Ker ni hotelo zaostajati za 2. bataljonom, je tudi poveljstvo tega
bataljona 13. septembra zgodaj zjutraj poslalo svojo 1. eto v
zasedo med Gorenjo vas in Luine. eprav je eta e ob pol
treh zjutraj krenila na pot, je tokrat bil sovranik hitreji. Preden
je eta prispela na poloaje, jo je e napadel. To je bilo
ob tirih zjutraj. eta se je umaknila, medtem pa je glavnina
bataljona pohitela na poloaje. Ob pol estih zjutraj je pokalo
e na vsej rti. Br ko je bataljonsko poveljstvo ugotovilo, da
so sovranikove sile zelo mone, da pritiska iz ve smeri, da se
je Dolomitski odred na desnem krilu e umaknil in da zato grozi
resna nevarnost, da bi sovranik zael bataljonu v bok ali celo
za hrbet, je menil, da stori najbolje, e se z bataljonom umakne
nazaj ez Poljansko Soro na Koprivnik. To je tudi storil. Ni zna
no, kolikne so bile sovranikove izgube, menda so bile precej
nje. Na nai strani je padel en borec, drugi je bil ranjen.
Sovranikova akcija se je nadaljevala e v naslednjih dneh.
Ni natannih podatkov o tem, koliko je bilo sovranikovega vo
jatva, vendar je zanesljivo ugotovljeno, da so se je udeleile
domobranska 43. eta iz t. Jota, 44. eta s Sv. Treh kraljev in
Rovt, 10. eta z Vehar ter domobranci in Nemci iz Suhega dola,
Luin in Gorenje vasi. Naa poroila govore o 450 do 500 sovra
nikovih vojakov, kar brkone ne bo prav dale od resnice. Tega
dne so v iri razen domobrancev z Vehar vdrli tudi etniki No
tranjskega odreda in ustrahovali ljudi. Ko so odhajali, so s seboj
odpeljali irovskega zdravnika dr. Demarja, dva preernovca, ki
so ju bili ujeli, in e dve enski ter jih v bliini irov pobili.
Divizijsko poveljstvo si ni smelo dovoliti, da bi v obdobju
splone partizanske ofenzive proti Dolomitom domobranci in et
niki vdirali na osvobojeno ah napol osvobojeno ozemlje, pa je
sklenilo pred ponovnimi sovranikovimi vdori zavarovati irov-

391

Pogled s St. Jo ta na Samolorico

sko dolino tako, da polje Vojkovo brigado na irovski vrh in

Goropeke, Preernovo brigado pa na Vrsnik in nad Idrijo, med
tem ko naj bi Dolomitski odred s poloajev na Stari Oselici nad
ziral Gorenjo vas.
In tako je bila Vojkova brigada naslednjega dne, 14. septem
bra, e na novih poloajih. Tretji in 1. bataljon sta zasedla gre
ben irovskega vrha, 2. bataljon pa je odel na Goropeke.
Nemko-domobransko-etnika
ofenziva
se
je
nadaljevala
tudi tega dne. Vojkova brigada je sicer imela mir, zakaj sovra
nik, ki je prejnjega dne opazil umik enot z irovskega vrha, ni
priakoval, da se bodo partizani tako hitro vrnili. Huje je bilo
pred poloaji Preernove brigade okrog Idrije. Z Vehar proti Go
ram in Razpotju je namre pritiskal domobranski 2. bataljon, ki
so ga bili brkone okrepili e z nekaterimi dolomitskimi domo
branskimi posadkami.
Najhuje boje je bilo priakovati naslednjega dne, 15. septem
bra, ko je bil tudi zadnji dan roka, postavljenega s strani AVNOJ.

392

V Idrijo je namre prispelo e 450 domobrancev in 70 Nemcev s

tirimi topovi (prili so z Dolenjskega), ki so naslednje jutro
skupno s prvo skupino domobrancev, ki je tela tudi kakih 450
mo, napadli Preernovo brigado, jo prisilili k umiku, toda na
Mrzlem vrhu nad Ledinami se je ta krepko postavila v bran, ves
dan uspeno zavraala napade pijanih domobrancev in jim pri
zadejala hude izgube.
Vojkova brigada ni imela nobenih bojev. Toda iz doline so
zaele prihajati vznemirljive vesti. V Gorenjo vas je iz kofje
Loke pripeljalo 37 kamionov z vojatvom, izmed katerih je 8 kami
onov takoj nadaljevalo pot v Luine. Drugi Nemci vseh je bilo
kakih 900, spadali pa so v 28. SS policijski polk so iz Gorenje
vasi zavili v Hotavlje, odtod pa na Staro Oselico, odkoder jih je
Dolomitski odred proti veeru nagnal nazaj v dolino.
Sovranikov nart je bil e oiten: bojna skupina Schmitz,
ki je iz doline Idrijce skuala obiti poloaje Preernove brigade
na Mrzlem vrhu, naj bi se nekje pri Sovodnju zdruila z deli
28. SS policijskega polka, ki so pritiskali iz Gorenje vasi ez

393

Staro Oselico, nato pa partizanske enote, ki bi se znale v ob

rou, potisnila proti jugu, kjer je pred Rovtami akal na polo
ajih domobranski 4. bataljon. eprav se je te sovranikove akci
je udeleevalo kakih 2.500 Nemcev, domobrancev in etnikov, jih
je bilo le premalo, da bi mogli uresniiti tako zahteven nart
in na toliknem prostoru. Kljub temu je divizijsko poveljstvo
ukazalo Vojkovi brigadi, naj se zveer umakne z irovskega vrha
proti Koprivniku.
Brigada je to storila skoraj v zadnjem hipu, zakaj proti ve
eru so zaeli iz Luin njene poloaje obstreljevati s topovi, ta
koj nato pa je nemka pehota v strelcih krenila proti grebenu.
Ko so Nemci prispeli na vrh, so lahko ugotovili le e to, da ni
tam nikogar ve. Vse kar so e zmogli, je bilo to, da so pogali
hio, v kateri se je bil e dobro uro poprej zadreval tab Voj
kove brigade.
To no 15. na 16. september sta obe brigadi zasedli nove
poloaje: na desnem krilu, na obmoju Cerkljanskega vrha, je bila
Preernova brigada, na obmoju K/adja Vojkova brigada, v Ro
bidnici in na rnem vrhu nad Novaki pa Dolomitski odred. Vojko
va brigada bi bila lahko zelo zadovoljna, da se je tako poceni re
ila iz dokaj nevarnih razmer, e ne bi pogreali devetih bor
cev, ki so ob umiku ostali na irovskem vrhu. Ni znano, kaj
se je zgodilo z dvema izmed njih, toda drugih sedem se je e isto
no sreno prebilo ez Poljansko Soro na Koprivnik. Brkone
zaradi utrujenosti niso li naprej za brigado, temve so se spra
vili v Cigaletov hlev spat. Tam so jih dobili Nemci. Potem ko so
z zaigalnimi bombami zagali hio, hlev in kozolec, so dva borca
vrgli v hlev, drugih pet pa nagnali v gorei kozolec. Nihe iz
med njih ni ostal iv.
Nemke kolone in skupine so e ves naslednji dan, 16. sep
tembra, kriarile po irovski dolini, irovskem in Mrzlem
vrhu, toda tam ni bilo ve nobenih partizanskih enot. Ko je sovra
nik to ugotovil, so se s tega terena, Idrije in Gorenje vasi, 17.
septembra zjutraj umaknile vse okrepitve razen 2. bataljona 28.
SS policijskega polka, ki je e nadalje ostal v Gorenji vasi. S tem
se je 18. septembra spopadla Vojkova brigada.
Tistega dne je krenilo kakih 400 sovranikovih vojakov iz
Gorenje vasi proti Fuinam, spotoma pa je kakih 100 vojakov
zavilo v desno proti Stari Oselici. Prvi in 2. bataljon Vojkove
brigade sta jih priakala ob inih ovirah na nekdanji meji in

394

jih uspeno zavraala ves dan. Medtem ko je bila glavnina sovra

nikove kolone v dolini zaposlena s tem, da je z domobranskih do
maij v Fuinah in okolici odvaala pridelke na varno v Gorenjo
vas, je skupina na Stari Oselici nekajkrat skuala priti na drugo
stran meje, kar ji ni uspelo. Proti veeru je sovranik le odnehal
in se vrnil v Gorenjo vas. S seboj je odpeljal tudi tri mrtve in
sedem ranjenih vojakov. Boj bi bil za vojkovce vsekakor zelo
uspeen, e ne bi 2. bataljon izgubil treh borcev. To je bila patru
lja, ki je tipala za sovranikom, ta pa jo je spustil prav blizu
in ele potem napadel.
Nato je brigada imela tri dni mir, kar ji je pri njenih pri
pravah na novo akcijo kar prav prilo.352)

NAPAD NA CETNIKI GORENJSKI ODRED

(Skica 15)

eprav je poziv AVNOJ vnesel v domobranske vrste mono

vznemirjenost, ki je po zaetnih uspehih nae vojske na tem ob
moju prerasla ponekod e v pravi razkroj domobranskih enot,
priakovanega uspeha vsaj kar zadeva Dolomite le ni bilo. Na
poziv je v partizane prilo le kakih 120 mokih, izmed teh pa
je bilo le kakih dvajset domobrancev.
Kje so vzroki za neuspeh tako iroko zasnovane in dobro or
ganizirane akcije?
Bilo jih je ve. Nemko-domobransko-etnika akcija med 13.
in 17. septembrom je nedvomno odvrnila marsikaterega domo-

392

) Viri: poroilo Viktorja Avblja z dne 16. septembra 1944 (IZDG, fase.
16III);
povelje
taba
XXXI.
divizije
z
dne
4.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
281IV); povelja taba XXXI. divizije z dne 4., 5., 6., 11. in 14. septembra 1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
brzojavki
taba
XXXI.
divizije
z
dne
15.
septembra
1944
(IZDG, fase. 276IV); poroila taba XXXI. divizije za 11., 12., 13., 14., 15., 16.
in
19.
september
1944
(IZDG,
fase.
226III);
dnevni
poroili
OC
XXXI.
divizije
z
dne
11.,
13.
in
17.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
7411);
poroila
OC
XXXI.
divizije z dne 6., 12., 13., 14., 16., 17. in 18. septembra 1944 (IZDG, fase. 234I);
dopis
OC
XXXI.
divizije
z
dne
11.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
74II);
polmeseno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
29.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
234I);
vojaka poroila taba XXXI. divizije z dne 14., 15. in 16. septembra 1944 (IZDG,
fase.
226III);
15-dnevno
vojako
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
1.
oktobra
1944' (IZDG, fase. 226III); odredba taba Vojkove brigade z dne 4., 7., 8., 9.,
10.,
11., 13., 15. in 16. septembra 1944 (IZDG, fase. 281 aII); dnevna vojaka
poroila taba Vojkove brigade z dne 3., 5., 6., 7., 8., 11., 12., 13., 14., 16., 17.,
18.
in
19.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
282II);
poroila
OC
Vojkove
brigade
z
dne
6.,
14.
in
18.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
poroila
OC
Vojkove
brigade z dne 13., 15. in 18. septembra 1944 (IZDG, fase. 282 aIII); vojni dopisi
taba Vojkove brigade z dne 10., 12. in 13. septembra 1944 (IZDG, fase. 226IV);
14-dnevno poroilo taba Dolomitskega odreda z dne 1. oktobra 1944 (IZDG, fase.
227I); zapisnik o zaslianju Marjana Vovka z dne 27. septembra 1944 (IZDG,

395

branca, da bi prestopil v partizane ali vsaj uel in se zabil nekje

blizu doma. Razen tega domobranci in prebivalstvo v notranjosti
Dolomitov za poziv AVNOJ niso mogli zvedeti, ker do njih ni
prodrla partizanska propaganda. Precej domobrancev je sicer ulo
iz svojih enot, vendar se niso prikljuili partizanom, temve et
nikom ali pa so ostali doma. Niso bili namre povsem prepriani,
da bodo partizani res zmagali oziroma ostali na oblasti. etnika
propaganda o tem, kako Anglei v Franciji razoroujejo tamkajne partizane in da bodo isto storili tudi v Sloveniji, jim je bolj
ustrezala kot partizanska.
Priakovanega mnoinega prestopanja domobrancev in et
nikov v partizanske vrste res ni bilo, toda s tem e ni reeno, da
je bila akcija nekoristna. Notranji razkroj, eprav na zunaj ni
bil tako zelo oiten, se je le zael in se je kazal v najrazlinejih
oblikah od slabitve discipline in bojnega duha do ubenitva.
Zato je korpusno poveljstvo sklenilo, naj enote e nadalje
vdirajo v Dolomite, prisilijo domobrance k obrambi in s tem sla
bijo njihovo mo. Da pa ne bi etnike enote postale njihovo zad
nje zatoie, je treba te iskati in jih na vsakem koraku napadati.
To bo tem lae, ker etniki v vojakem pogledu niso prav ni
pomenili. tevilno so bili zelo ibki, pa tudi bojnih izkuenj niso
imeli, saj so se boju povsod izogibali. Prav v tistih dneh so se v
Dolomitih zadrevali tirje etniki odredi (Gorenjski, Dolenj
ski, Notranjski in Soki), ustanoviti pa so nameravali e tajer
ski odred. Vsak odred je imel po tri ete, v etah je bilo po kakih
35 mo, oboroenih s pukami in tirimi lahkimi strojnicami.
Po podatkih, ki jih je bila zbrala naa obveevalna sluba,
se je na Samotorici, vasici na planoti, ki jo oklepata cesti, izmed
katerih izpod t. Jota ena pelje proti Horjulu, druga pa proti
Polhovem Gradcu, zadrevalo kakih 60 do 70 etnikov. Bili so
po hiah in prav ni utrjeni. Divizijsko poveljstvo si jih je tako
izbralo kot glavni cilj nartovanega vdora v Dolomite.
Sklenilo je, naj se Vojkova brigada e 22. septembra zveer
premakne nazaj na irovski vrh, naslednjo no pa naj se skupno
fase.
235II);
zapisnik
seje
mestnega
komiteja
KPS
za
Idrijo
z
dne
12.
septem
bra
1944
(IZDG,
fase.
567II);
spomini
Vikice
Felc
(Mestni
muzej
v
Idriji,
III24);
Preernova
brigada,
str.
420436;
ivljenjep
s
R
harda
Markovia,
str.
916;
poroilo
oronike
postaje
Gorenja
vas
z
dne
25.
septembra
1944
(IZDG,
n.
a.,
fase.
7II);
poroilo
org.
taba
slov.
domobranstva
z
dne
19.
septembra
1944 (IZDG, d. a., fase. 283); dnevna poroila org. taba slov. domobranstva za
4.,
7., 8., 20. in 21. september 1944 (IZDG, fase. 281II); zaupne naredbe inpek
torja SNVZ t. 31, 33, 49 in 50 (VII, mikroteka, film 7, posnetki 30, 32, 51 in 53);
tedensko poroilo 17. ete (prav tam, film 7, posnetki 481483).

396

z Dolomitskim odredom z dveh strani neopazno priblia etnikemu taboriu in ga v naskoku zavzame. Hrbet naj bi jima va
rovala Preernova brigada, ki naj bi isto no demonstrativno napa
dala Suhi dol in Luine, nekatere druge njene enote pa naj bi
vzhodno od Luin napravile v inih ovirah vzdol nekdanje raz
mejitvene rte nekaj prehodov in tako omogoile Vojkovi brigadi
in Dolomitskemu odredu nemoteno vrnitev. Gradnikova brigada
naj bi krenila z Gabrke gore ez cesto kofja LokaGorenja
vas in vdrla globoko proti Medvodam.
Divizijsko poveljstvo je e posebej opozarjalo, naj intendanti
jemljejo hrano le pri vejih kmetih, za odvzeto hrano naj jim
napiejo potrdila, povsod pa naj nastopajo zelo vljudno. Pohod
ni imel le vojaki, temve tudi politini pomen. Zato je bilo treba
za seboj pustili im ve letakov, ki naj izraajo tole misel: imprej se vda, mileje bo sojen, ker nisi hotel priti do 15. sep
tembra.*3)
Vojkova brigada in Dolomitski odred ta je v dveh bata
ljonih imel 265 borcev sta 23. septembra e ponoi prispela
na Zirovski vrh in se takoj razmestila po poloajih: Dolomitski
odred je bil na levem krilu nad Gorenjo vasjo, Vojkova brigada
pa desno od njega vzdol grebena. Medtem ko se ez dan na polo
ajih Vojkove brigade ni zgodilo ni posebnega, je imel Dolomit
ski odred kar dva spopada s sovranikom, ki je proti njegovim
poloajem pritisnil iz Gorenje vasi, vendar je bil obakrat uspeen
in je sovranika zavrnil.
Zveer se je kolona, v kateri so bili Dolomitski odred, Voj
kova brigada in tab divizije, spustila z irovskega vrha navzdol
proti Kurji vasi, kjer se je Vojkova brigada loila in la svojo
pot. Hodila je kar po cesti, vendar silno previdno, da je ne bi
sliali domobranci iz t. Jota. Tam je bila 120 mo mona po
sadka. Ko je kolona prispela na kriie, kjer ena cesta pelje
proti Polhovemu Gradcu, druga pa proti Horjulu, se je kolona
spet razcepila: 1. bataljon je zavil v levo, druga dva bataljona
pa v desno. Pri Podkoljekem mlinu se je 1. bataljon zael
po strmini vzpenjati navkreber. Spotoma je zael. To ni bilo
ni udnega, saj je bila no zelo temna, bataljon pa je bil brez
vodia. Zato je na rob planote prispel ele ob tirih zjutraj.

3,!) Povelje taba XXXI. divizije z dne 22. septembra 1944 (IZDG, fase.
281 aII).

397

Druga dva bataljona sta se Samotorici pribliala z zahodne

strani. Tja sta prispela e ob enih ponoi, toda pri prvih hiah
so borci zvedeli, da etnikov ni v vasi, pa pa da so v taboriu
med Samotorico in Koljekom. Tam je bilo nekaj hi, v katerih
so se etniki nastanili. Br ko so ti zautili partizane, so jo e
po nekaj strelih pobrisali, pri tem pa jim je pomagala temna
no. Le komandir njihove 3. ete ni bil dovolj uren in so ga nai
ujeli. Med spopadom so se vnele tudi lesene in slabo krite hie,
v katerih so se etniki zadrevali in menda je nekaj sovranikov,
ki se niso ob pravem asu umaknili, v njih zgorelo.394)
Potem so vojkovci hitro pobrali opremo in oroje, ki so ga
etniki pustili pri begu in ki ni zgorelo (teko strojnico, brzo
strelko, dve puki in nekaj municije), in pohiteli proti Podkoljekemu mlinu. Medtem se je bilo e zdanilo, sovranik pa se
je blial z vseh strani.
Kje sta takrat bila tab divizije in Dolomitski odred?
Njuno kolono je sovranik iz smeri t. Jota napadel takoj
zatem, ko se je Vojkova brigada odcepila od nje. Obstreljeval
jo je s strojnicami in tekim minometom. Strojnini ogenj je
bil zaradi gozda neuinkovit, toda eksplozija ene izmed izstre
ljenih min je nekega borca ubila.
Nato je odred pohitel na poloaje na rti ParadieButajnovaKucelj, da bi vojkovcem olajal umik s samotorke pla
note. V primeru, e bi bil sovranik prvi prispel na te poloaje,
bi Vojkovi brigadi trda predla, zakaj medtem, ko se je spu
ala po strmini navzdol proti cesti, so jo zvrha e zaeli obstre
ljevati. Kljub temu so vojkovci sreno prili ez cesto in zasedli
poloaje na levem krilu Dolomitskega odreda, in sicer na rti
KuceljKleeVeliki vrh.
Najhuja nevarnost pa je grozila iz smeri Luin in Suhega
dola. Sovraniku, ki je priel iz teh dveh postojank, se je namre
posreilo zavzeti ne le pomembne vrhove na Planini nad Suhim
dolom, temve tudi nadzirati prehode v minskih poljih in inih
ovirah, ki jih je bil ponoi napravil 1. bataljon Preernove bri
gade. Sprio tega se nae enote niso imele ve kam umakniti,
394)
Nai niso imeli med napadom na etnike
Berlota, ki je bil eden izmed najboljih mitraljezcev v
hudo ranjen v trebuh, ni hotel oddati svoje strojnice.
druge, dokler ni omahnil in umrl.

398

nobenih izgub razen Stanka

vsej brigadi. eprav ie bil
Zadral jo je in spodbujal

ker jih je sovranik zagozdil med postojankami Luine, Suhi

dol, t. Jot in rni vrh nad Polhovim Gradcem.
Br ko je sovranik ugotovil, da ima partizane v pasti, jih
je zael napadati z vseh strani. e v zgodnjih dopoldanskih urah
se je samo na Planini zbralo kakih 300 sovranikovih vo
jakov iz Horjula, Korena, t. Jota, Suhega dola in Luin. S
Planine so pritisnili proti Butajnovi, vendar jim te vasi sprio
trdovratnega odpora borcev iz Dolomitskega odreda, zaite ta
ba divizije in 1. bataljona Preernove brigade ni uspelo zavzeti,
eprav so jim nekaj ur kasneje prihiteli na pomo tudi domo
branci z Vrhnike in celo iz Borovnice.
V
popoldanskih urah je prilo do silno hudih bojev iz nepo
sredne bliine pred poloaji Vojkove brigade, proti katerim je
sovranik domobranci, Nemci in etniki pritiskal s ceste
proti Kleam in Velikemu vrhu.
Sovranik je zmetal na poloaje naih enot kot je nekdo
pretel 364 tekih min, toda kljub nenehnemu pritisku in ob
streljevanju so borci vzdrali vse do noi. Sicer pa drugega iz
hoda niso imeli. Divizijsko poveljstvo je bilo e v skrbeh, kako
se bo z enotami vred prebilo iz sovranikovega obroa, in je zato
poslalo poveljstvu Preernove brigade brzojavko z ukazom, naj
takoj krene na Zirovski vrh, zveer pa demostrativno napada Lu
ine in Suhi dol, da bi tako pritegnilo sovranikovo pozor
nost nase.
Ukrep je bil odve, zakaj sovranik se je v veernih urah
e sam umaknil v postojanke in divizijska kolona je nemoteno
prila prek Pustega vrha, Buha, Brlonika in Todraa na irovski vrh. Tam so borcem privoili le kraji poitek, nato pa
kljub utrujenosti krenili naprej. Naslednjega dne najdemo 1. ba
taljon pri Slabetu, 2. bataljon na Stari Oselici, 3. bataljon pa
na Vodicah.
Tako se je konal pohod Vojkove brigade in drugih naih
enot v Dolomite. eprav niso izpolnile vseh nalog in so bile tudi
izgube dokaj hude,395) je divizijsko poveljstvo menilo, da je bil
pohod uspeen: odslej se borci ne bodo ve tako bali Dolomitov,
ker so ugotovili, da je mogoe tudi v njih vzdrati, domobranci
395)
Razen dveh borcev Vojkove brigade in Dolomitskega odreda, ki sta padla
pri Koljeku oziroma t. Jotu, so v Dolomitskem odredu pogreali e tiri borce.
(Iz domobranskih poroil je videti, da so dva partizana ujeli, dva pa nali mrtva.)
Ranjenih je bilo petnajst borcev, izmed katerih so bili tirje vojkovci.

399

pa so tudi imeli prilonost videti, kako globoko v njihovo re

publiko lahko vdro partizanske brigade, in na svoji koi obu
tili njihovo mo.396)

NEMKI TEDEN PARTIZANOV (skici 15 in 20)

Po padcu rnega vrha nad Idrijo so domobranci e slutili,

katera njihova postojanka utegne kaj kmalu priti na vrsto.
. . . Hotedrica je z izgubo te postojanke (rnega vrha
op. pisca) prva, ki nosi glavno partizansko breme. Potrebno
bi bilo, e se eli, da postojanka ostane na svojem mestu in to
vrsta, kot je bila do sedaj, da se motvo pomnoi do popolnega
formacijskega stanja. Sedemdeset mo, kolikor jih ima sedaj po
stojanka, je za obrambo premalo .. ,397)
Vse kae, da so to res storili, zakaj v prvih dneh oktobra je
bilo v tej izredno mono utrjeni ter z bunkerji in inimi ovi
rami obdani postojanki sode po naih obveevalnih poroi
lih kakih 80 do 90 branilcev, en vod s priblino 40 domobranci
pa se je utrdil e pri Sv. Barbari, ki je od Hotedrice oddaljena
dober kilometer in s svojo vzvieno lego gospodari nad vsemi
dostopi k Hotedrici z june in vzhodne strani.
To postojanko je 7. oktobra zjutraj napadla Bazovika briga
da, pet drugih brigad pa jo je pri tem varovalo pred sovranikovim
vmeavanjem iz blinjih postojank. Gradnikova brigada naj bi
pazila predvsem na Rovte, Preernova brigada je bila na njenem
levem krilu na obmoju Vehar, Kosovelova brigada pa na des
nem krilu proti Logatcu. Traka brigada je s Cola nadzirala po
stojanke v Vipavski dolini, medtem ko je bila Vojkova brigada
396) Viri: povelje taba XXXI. divizije z dne 22. septembra 1944 (IZDG, fase.
281
aII); poroilo taba XXXI. divizije z dne 19. in 25. septembra 1944 (IZDG,
fase.
226III);
vojako
poroilo
taba
XXXI.
divizije
za
24.
in
25.
septembra
1944
(prav
tam);
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
26.
septembra
1944
(prav
tam);
15-dnevno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
1.
oktobra
1944
(prav
tam);
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
27.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
7411);
dnev
no
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
21.
septembra
1944
(prav
tam);
dnevni
poroili OC XXXI. divizije z dne 21. in 25. septembra 1944 (IZDG, fase. 2341);
polmeseno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
29.
septembra
1944
(prav
tam);
vojako poroilo taba Vojkove brigade z dne 26. septembra 1944 (IZDG, fase.
282
aII);
15-dnevno
vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
27.
septembra
1944
(prav
tam);
poroilo
taba
Dolomitskega
odreda
z
dne
22.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
330III);
poroilo
taba
Dolomitskega
odreda
z
dne
25.
septembra
1944
(IZDG,
fase.
227I);
14-dnevno
poroilo
taba
Dolomitskega
odreda
z
dne
1.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
227I);
Nai
junaki
(IZDG,
fase.
252III);
poroilo
org. taba slov. domobranstva za 24. september 1944 (IZDG, d. a., fase. 281II).

z dvema bataljonoma v korpusni rezervi v Dednem dolu, en ba

taljon pa je dobil nalogo, da blokira nemko posadko v Go
doviu.
Vojkova brigada je imela s Cerkljanskega na nove poloaje
pred Hotedrico zelo dolgo pot prek epovana in Otlice. Zato
je odtod odla e 2. oktobra zveer. Vso pot je morala opraviti
pe, toda precej je bilo borcem pomagano e s tem, da so jim
za prevoz tejega oroja, municije in opreme dodelili dva ka
miona. ez dva dni je bila brigada e na Otlici, 6. oktobra proti
veeru pa je nadaljevala pot proti Hotedrici in Godoviu,
kamor je prispela naslednjega dne ob enih ponoi. Tretji bata
ljon je odel blokirat Godovi, druga dva bataljona pa sta ostala
v Dednem dolu.
Napad na Hotedrico ni uspel. Po nartu korpusnega povelj
stva naj bi to bila nekakna ponovitev napada na rni vrh, pri
emer naj bi odloilno vlogo odigralo topnitvo. Zaradi megle
nega vremena se topovi niso mogli takoj oglasiti, med akanjem,
da bi se megla dvignila in odkrila cilje, pa so domobranci nae
opazili in jih zaeli obstreljevati. Tudi kasneje je bil topniki
ogenj neuinkovit, tako da so borci Bazovike brigade, ko so
juriali na vas, naleteli na dobro sovranikovo obrambo.598)
Vojkova brigada ni imela nobenih bojev, le proti veeru je
sovranik s topom in minometom tolkel po njenih poloajih, ven
dar nai zaradi tega niso imeli nobenih izgub. V zgodnjih popol
danskih urah je 1. bataljon na ukaz korpusnega poveljstva krenil
proti Hotedrici na pomo Bazoviki brigadi, toda e na pol poti
je prilo novo povelje in bataljon se je ustavil v Novem svetu,
ne da bi mu bilo treba v boj.
Bazovika brigada je potem sama napadala e vso no, ni
pa pri tem dosegla nobenega bistvenega uspeha. Ko je korpusno
poveljstvo uvidelo, da Hotedrice tudi tokrat ne bo mo osvo
jiti, je e ob zori ukazalo prenehati z nadaljnjimi napadi. Na to
odloitev so nedvomno vplivala tudi obveevalna poroila o
sovranikovih pripravah na novo ofenzivo, usmerjeno proti Trnov
skemu gozdu.
397) Dnevno poroilo org. taba slov. domobranstva za 3. september 1944
(IZDG, d. a., fase. 281).
398)
Nai
topniarji
niso
imeli
originalnih
granat,
temve
so
upOTabljali
rapnele,
ki
so
jih
predelali
in
napolnili
s
plastikom.
Ker
pa
vigalniki
n.so
prenesli
trenja
ob
izstrelitvi,
je
prihajalo
do
predasn:h
eksplozij
v
cevi
ali
pa
ob njenem ustju.

26 Vojkova brigada

401

Trnovo nad Gorico

Vojkove brigade takrat e ni bilo ve pred Hotedrico, zakaj

prav zaradi sovranikovih okrepitev, ki so bile prispele v Gorico,
da bi vdrle v takrat skoraj povsem nezavarovani Trnovski gozd,
so jo e prejnji veer poslali na Otlico. Odtod je morala na
slednje jutro pohiteti proti Lokvam in e naprej pred Trnovo,
ker je medtem sovranik iz Gorice e krenil v napad. Da bi
imprej prispela na svoje nove poloaje, so ji poslali naproti
tri kamione in na njih del za delom brigade prepel j avali pred
Trnovo.
---------Najnoveja ofenziva, ki jo je sovranik sproil proti IX. kor
pusu, je bila sestavni del iroko zasnovane protipartizanske akci
je, ki je zajela ne le Slovensko primorje, temve tudi severno
Italijo, in katere namen je bil, da oisti globlje zaledje nemke
fronte v srednji Italiji partizanskih sil. To akcijo so Nemci
poimenovali za Partisanenwoche Teden partizanov.

402

Sovranikova ofenziva v Slovenskem primorju je trajala tiri

dni (od 8. do 12. oktobra), zajela pa je predvsem obmoje Trnov
skega gozda. Po podatkih, ki jih je kasneje zbrala korpusna obve
evalna sluba, se je je udeleilo skupno kakih 3.500 sovra
nikovih vojakov, predvsem pripadnikov 136. polka 188. rezervne
divizije gorskih lovcev in 10. SS policijskega polka, pa tudi ne
katerih kozakih enot 159. pehotne divizije, ki je prila s fronte,
ter domobranskih in drugih enot. Razen topnitva je nemko
poveljstvo v tej ofenzivi uporabilo tudi dvanajst tankov.3)
Osmega oktobra zjutraj je sovranik pritisnil proti partizan
skemu osvobojenemu ozemlju v dveh smereh: iz Gorice je prispe
lo v Grgar okrog 600 vojakov, odtod pa jih je dvesto petdeset
zavilo v levo na Banjko planoto, drugi pa na desno proti Trno
vemu. Desno kolono je nemko poveljstvo okrepilo tudi s tirimi
lajimi tanki..
Vojkova brigada je prispela na poloaje ob enajstih dopoldne.
Drugi bataljon je zasedel poloaje na desnem krilu pri Zavrhu,
3. bataljon je bil levo od njega pred Trnovim, e bolj v levo,
proti Krnicam, so bili poloaji 3. bataljona Bazovike brigade.
Prvi bataljon Vojkove brigade je ostal v rezervi na Lokvah, kas
neje pa v naselju Nemci.
Sovraniku se tega dne ni nikamor mudilo in je vas Trnovo
zasedel ele v popoldanskih urah. Brkone je imel strah tudi pred
partizanskimi minami, saj sta na poti proti Trnovemu nanje na
letela kar dva tanka. Da bi 3. bataljon lae vzdral sovranikov
pritisk, so pred Trnovo poslali e 2. bataljon. Toda Nemci so
se tega dne zadovoljili le s tipanjem in ugotavljanjem, kje so
partizanski poloaji in kje jih ni. Do prvega spopada s sovra
nikom je prilo na poloajih 3. bataljona:
. . . De neusmiljeno lije, situacija pa je e povsem neznana.
Okrepljena patrulja pod poveljstvom desetarja Vinka Krajnika
krene v vas. Previdno se pomikajo tovarii naprej, vsi mokri in
izmueni. Kmalu so v vasi. Nenadoma tovari Krajnik zapazi de
setino Nemcev, za njo pa e druge. Hitro e vrne nazaj in sporoi
v bataljon, kaj je videl. Nekaj minut kasneje se e zane boj s
vabi, ki so se v hudem nalivu e mono pribliali naim polo
ajem .. .40)
359)
Takrat je sovranik imel v Vipavski dol ni tri postojanke: v Vipavi je
bilo
kakih
350
in
v
Ajdovini
170
policistov
iz
10.
SS
policijskega
polka
(v
Ajdovini
razen
tega
e
kakih
40
domobrancev),
medtem
ko
se
je
v
Dornberku
naselilo okrog 180 italijanskih faistov iz 2. bataljona polka Tagliamento.
400) Lojze Bati, Oktobrska ofenziva vabov na nae osvobojeno ozemlje.

26*

403

Ko je brigadno poveljstvo ugotovilo, da sovranik namerava v

Trnovem tudi prenoiti, ga je sklenilo odgnati odtod. Proti ve
eru so pred vas pripeljali protitankovski top in zaeli z njim
streljati proti mitraljekim gnezdom, ki jih je sovranik razpo
stavil ob robu vasi. Po nesrenem nakljuju je ena izmed granat
letela prenizko in zadela ob greben, za katerim so leali nekateri
brigadni voditelji in opazovali uinek topovskih granat. Prenizko
izstreljena granata se je razpoila v njihovi neposredni bliini
in smrtno ranila namestnika brigadnega komisarja Radovana Dolenca-Peruna, nekega borca, ki je bil tudi tam, pa ranila.401)
Morda je tragina smrt med borci izredno priljubljenega Peruna vplivala, da eti 2. in 3. bataljona, ki sta zveer napadli
sovranika v Trnovem, nista bili dovolj odloni in sta se vrnili
na izhodine poloaje, ne da bi opravili svojo nalogo.
Potem ko so sovraniku na Trnovem ez no in naslednje
jutro prispele nove okrepitve in se je pred poloaji Vojkove bri
gade nabralo e kakih tiso mo s tremi tanki, je ta 9. oktobra
zjutraj krenil v napad. Kot nala se je prav takrat spustila
megla, kar je vojkovcem e bolj oteevalo pregled nad terenom
pred njihovimi poloaji in nezasedenini presledki med njimi.
Sovraniku, ki je e prejnjega dne z oglednikimi akcijami ugo
tovil razporeditev naih enot, po skalnatem in poraenem zem
ljiu ni bilo teko vdreti v notranjost Trnovskega gozda, ne da
bi ga pri tem borci, ki so imeli opravka s sedmimi kolonami iz
smeri Trnovega, mogli opaziti.
Pokalo je vsepovsod: pred poloaji, na bokih, pa tudi e v
njihovem zaledju. Kljub temu so se borci e nadalje odlono upi
rali in niso popuali do zadnjega. Znailen je primer pogum
nega mitraljezca Muharema Hanukia, ki se je branil na neki
manji vzpetini pred Nemci in ki se mu je v najhujem boju
pokvarila strojnica. Medtem so se mu Nemci e toliko pribli
ali, da so ga dosegle njihove rone bombe. Ko je ena izmed
njih padla prav predenj, jo je mitraljezec hladnokrvno zagrabil
in jo zalual nazaj med sovranikove vojake. Ko je videl, da
strojnice ne more popraviti, pa tudi asa ni imel ve za to, je
od svojega pomonika vzel puko in z njo podrl e dva Nemca.
Kaj ve pa ni mogel storiti, zakaj takoj zatem ga je presekal
rafal iz nemkega arca.
401 ) Za novega pomonika politinega komisarja so potem imenovali Joeta
Sagadina- H i t reca.

404

V
podobnih razmerah se je znael tudi 3. bataljon, ki je imel
poloaje desno od 2. bataljona. Tam je prav tako prihajalo do
boja iz neposredne bliine in je bilo teko ugotoviti, kje so nai
in kje sovranik. e bolj v desno, pri Zavrhu, je bil en bataljon
Trake brigade z nalogo, da nadzira cesto GoricaGrgarepovan.
Prvi bataljon Vojkove brigade je bil sicer kot brigadna re
zerva v zaledju, toda prav kmalu se je spopadel s sovranikom,
ki se mu je posreilo pretihotapiti se skozi poloaje 2. in 3. ba
taljona. Ko je bil komandant 1. bataljona Ivan Leban z eno eto
poslan drugima dvema bataljonoma na pomo, je e prav blizu
naselja Nemci med Trnovim in Lokvami opazil kolono, za
katero je sprva menil, da so partizani. Pomahal jim je z roko,
ti pa so mu enako odgovorili. Tedaj je tik pod seboj opazil est
borcev toda s eladami na glavah. Odskoil je, zgrabil za
strojnico in na sovranikovo predhodnico spustil dolg rafal. Pet
jih je oblealo, esti pa je uel. Medtem ko so se obstreljevali
s to nemko kolono, se jim je z nasprotne strani pribliala nova
skupina s kakimi tridesetimi vojaki. e srea, da je tam bil Ivan
Plestenjak s svojo teko strojnico, ki je to skupino razgnal in
pri tem nekaj sovranikovih vojakov tudi pobil. Toda Nemci so
se kaj hitro znali in zaeli partizane znova obkoljevati. Pleste
njak svoje strojnice ni hotel pustiti na poloaju, temve si jo je
kar s podstavkom vred naprtil na ramena in jo v zadnjem hipu
odnesel na varno.
Vendar borci 1. bataljona kljub nejasnim razmeram niso od
nehali. e nadalje so se borili po skupinah in morda bi jim prav
trda predla, e jim ne bi prihitel e 2. bataljon na pomo. Nato
so se bataljoni med nenehnim bojem zaeli umikati proti Lok
vam. Med posameznimi deli ni bilo zveze. Tudi v tabu divizije
niso vedeli, kaj se dogaja z Vojkovo brigado. Zato je naelnik
taba divizije sedel na motor in se odpeljal v spremstvu kurirja
proti naselju Nemci, kjer naj bi bil tab Vojkove brigade. Preden
je prispel tja, so ga na nekem ovinku prestregli sovranikovi ra
fali. Br ko se je zaprailo po cesti, sta s kurirjem planila v gozd
in se reila, medtem ko je motor ostal v nemkih rokah.
K srei je to bila le neka manja skupina, toda kljub temu
so morali vojkovci pohiteti, da bi pred sovranikom zasedli naj
pomembneje viinske toke pred Lokvami.

405

... Vse je kazalo, da nas zelo nujno potrebujejo, zato smo

morali zadnjih petsto metrov pretei. Ob cesti je stal kuhar s
kotlom in delil dirjajoim borcem po zajemalko juhe in kos mesa.
Kdor je dovolj spretno podstavil memako, je dobil juho, e pa
ni, je pa kuhar zlil juho mimo nje. Toda tudi ti borci so morali
takoj tei dalje na poloaj. To se je primerilo tudi meni. Dobil
sem le kos mesa in stekel naprej, se spominja Rihard Markovi,
najbolji mitraljezec 2. bataljona, ki je imel takoj zatem prilo
nost, da se znova izkae.
Priblino ob dveh popoldne je sovranik ponovno napadel z
vso mojo. Po brezobzirnih juriih je bilo videti, da so imeli vojkovci opravka s pijanimi vojaki.
... Pijani kozaki (brkone Rihard Markovi misli pri tem na
Ukrajince, Poljake, Litvance itd., ki jih je tudi bilo precej v 10. SS
policijskem polku - op. pisca) so napadali od smreke do smreke, od
skale do skale in se z naimi borci borili prsi ob prsi. Vsi so se po
meali med seboj. Sedaj so z juriem pregnali oni nas, e v nasled
njih minutah pa mi njih. Poloaji so nenehno menjali gospodarja.
Ne morem pozabiti obupnih krikov nekega naega sedemnajst
letnega borca, ki je sicer nosil protitankovsko puko. Kozaki so ga
v juriu ranili, nato pa ujeli in ga pod naimi poloaji muili.
Iztaknili so mu oi, iztrgali jezik in ga prebadali z bajoneti. Tem
krikom je sledil na juri. Streljal sem, da je bila cev mitra
ljeza kar razbeljena. Toda za fanta je bilo e prepozno. Nali smo
ga v takem stanju, da mi je prihajalo slabo. Njegovo truplo je
ostalo pod smrekami, ko so nas oni spet potisnili nazaj.
Naslednjih petnajstih minut so nas Nemci, sam ne vem zakaj,
pustili pri miru. Nastala je grobna tiina. V mojem zaklonu, ob
katerem je z ene strani stala debela bukev, z druge pa velika
skala, sta leala e dva borca. Vmes je bila priblino pol metra
iroka pranja, skozi katero smo imeli pregled nad cesto pod nami.
Tja sem postavil mitraljez. Vsi trije smo bili na smrt utrujeni.
Za hip sem zatisnil oi in takoj me je zmanjkalo. Enako se je
zgodilo tudi s pomonikoma.
Nenadoma me prebudi um listja. Odprem oi in skoraj okamenim. Pred sabo vidim dva Nemca s policijskim psom. e je
eden izmed Nemcev nameril brzostrelko. K srei je tudi moja
roka e poprej oprijemala sproilec na mitraljezu. Samo pritisnil
sem in z enim samim rafalom vse tri podrl. Pes je skoil kviku,
nato pa se zvalil po bregu navzdol. En Nemec je klecnil in se
zgrabil za prsi, nato pa se zvalil naprej na obraz. Drugi Nemec je
zakrilil z rokami in obleal za grmom, brzostrelka pa mu je od
letela stran. Nato sem skoil na noge in ju z drugim rafalom
pokonal.. .2)
Nekaj podobnega je doivel tudi Valentin Gregori, desetar
iz 2. bataljona, ko se je v njegovi neposredni bliini iznenada
402)

406

Rihard Markovi, ivljenjepis, str. 1920 (rokopis).

znalo kakih 25 Nemcev. Bil je dovolj priseben in jih je napadel

ter razgnal s svojim brenom. Trije Nemci so takoj obleali, dva
pa je pokonal z novim rafalom, ki ga je usmeril skozi tor, za
katerim sta se Nemca skrivala.
Iz teh primerov je videti, da je bil 9. oktober za vojkovce
dan mnoinega junatva, eprav je kazalo, da se je vse zarotilo
proti njim: borci so bili budni e dve noi, dva dni so mokri
predeli na poloajih, megla je koristila napadalcu, boriti se je
bilo treba v nepreglednem gozdu, nemka tevilna premo pa
je tudi bila ve kot oitna.
Vojkova brigada je na poloajih pred Lokvami vzdrala e
kako uro, dokler je niso zaeli Nemci obkoljevati. Ker je za
hrbtom imela istino, je brigadno poveljstvo ukazalo umik, da
ne bi prilo do prehudih izgub. Brigada se je nato umaknila na
drugo stran Lokev in nadzirala cesto, ki iz te vasi pelje proti
Predmeji in Otlici. Tu je ostala vse do noi, ko so jo zamenjali
z enotami Bazovike in Kosovelove brigade, vojkovci pa naj bi
se s kamioni odpeljali na poitek na Otlico. Odpeljal se je lahko
le en bataljon, zakaj med tem se je neka nemka skupina po
gozdu prebila tudi e do te ceste in napadla kamione. Izgub
sicer ni bilo nobenih, toda druga dva bataljona sta morala na
Otlico pe in e to po dalji in naporneji poti ez Kozje stene.
Tako sta konala prva dneva Tedna partizanov. eprav je
morala Vojkova brigada pred sovranikovo premojo popustiti in
se umakniti, je njen boj bil zelo uspeen. Res so v teh dveh
dneh trije njeni borci padli, osem pa jih je bilo ranjenih, toda
sovranikove izgube so bile nedvomno e mnogo veje naa
poroila govore o 35 padlih sovranikovih vojakih.
e v prvih treh dneh se je pokazalo, kaj je pravzaprav cilj
sovranikove ofenzive. Kamorkoli so bili prili, so se Nemci in
njihovi zavezniki takoj lotili poiganja. Bliala se je zima in
sovranik je skual s polnim poigom Lokovca, epovana, Lokev
in Lane odvzeti partizanskim borcem prezimovalia. V teh va
seh so domovi zagoreli 10. oktobra, dan kasneje pa se je enak
prizor ponovil tudi na Predmeji in Otlici.
Desetega oktobra je Vojkova brigada mirno poivala na Otlici,
toda pripravljena, da vsak hip zane boj. Iz smeri Lokev so nam
re prihajale vesti, ki niso bile prav ni spodbudne. Sovranik je
bil dobil nove okrepitve, tako da se je na obmoju Lokev nabralo

407

Pogled iz smeri Otlice na Predmejo. Puica oznauje smer priblievanja sovranikove kolone

e kakih 1.500 mo, nato pa je krenil v treh smereh. Glavna ko

lona s tanki je e opoldne prebila poloaje Bazovike brigade na
Mali Lani in nadaljevala pot proti Predmeji. Druga kolona
je kot leva pobonica zavila ez Hudo polje proti Zadlogu, da bi
se na Colu zdruila z glavno kolono, medtem ko je tretja kolona
kot desna pobonica prodirala iz vasi Nemci proti avnu in
Predmeji.
Br ko je korpusno poveljstvo za to zvedelo, je takoj ukre
palo. Sklenilo je, da bo glavno kolono spustilo na Otlico in ji
tam pripravilo past. To pa tako, da bi glavnina Vojkove brigade
408

akala na poloajih na levi strani ceste PredmejaOtlicaCol

vse dotlej, dokler ne bi 1. bataljon s poloajev na Oblem vrhu
in na nasprotni strani ceste zastavil nemki koloni nadaljnje poti
proti Colu. Hkrati s tem bi 1. bataljon Kosovelove brigade nad
Predmejo, br ko bi bila sovranikova kolona e mimo njega in
ko bi se oglasilo streljanje pri 1. bataljonu Vojkove brigade, pre
sekal cesto PredmejaLokve in sovraniku onemogoil umik v
smeri, odkoder bo priel. Takoj zatem bi sledil sploen juri na
raztegnjeno sovranikovo kolono, ki naj bi jo razbili in potisnili
ez rob na desni strani ceste PredmejaCol navzdol v Vipavsko
dolino. Da bi to nalogo lahko nemoteno opravljali, naj bi jih
409

s hrbta varovali drugi bataljon Kosovelove brigade s poloajev

nad Zadlogom in pred Colom.
Nart je bil sicer izvrsten, vendar ga ni bilo mogoe uresni
iti, zakaj griljaj je bil za tiri sorazmerno ibke bataljone le
prevelik. Na nai strani je bilo na poloajih najve 400 borcev,
v sovranikovi koloni pa kakih tiso petsto dobro oboroenih vo
jakov, dva lahka in dva teka tanka, en oklopni avtomobil in
140 do 150 mul s tekim orojem.
Prvi bataljon Vojkove brigade je zasedel poloaje na Oblem
vrhu, ki lei priblino kilometer dale od cerkve na Otlici proti
Colu, e zjutraj ob tirih. Njegove enote so bile na eni in drugi
strani ceste. Ker je bilo znano, da ima sovranik tanke, so si
borci napravili zanesljive zaklone, cesto so minirali, protitankov
ske puke pa razpostavili tako, da bi tanke dobile v navzkrien
ogenj. Desno krilo 1. bataljona se je naslanjalo na 3. bataljon,
ki se je raztegnil vzdol ceste. e blie Predmeji je bil 2. bata
ljon, vendar brez ete, ki so jo bili poslali v Mrzlo rupo v zasedo.
Priblino ob osmih zjutraj se je ez Predmejo zaela pomikati
proti Otlici in naprej proti Colu dolga sovranikova kolona. Kma
lu zatem je e trila ob poloaje 1. bataljona Vojkove brigade
na Oblem vrhu. Najprej so se oglasile strojnice na levem krilu
bataljona, nato pa je zapokalo vzdol vse nemke kolone. e
prav si je sovranik zelo prizadeval, da bi si utrl pot proti Colu
in je poloaje 1. bataljona zasul s hudim minometnim ognjem,
mu to dolgo ni uspelo. Ena izmed sovranikovih min je padla
na nao strojnico, jo razbila in mitraljezca ubila, toda odpora
e ni bilo konec. Sovranik se je v megli tako zelo priblial na
im poloajem, da je z bombami napadel med drugim tudi okop
z e unieno strojnico in pri tem ranil nekega borca. Medtem
so se pribliali tudi tirje tanki in s svojim ognjem podprli na
pad sovranikovih vojakov, eprav je naim borcem uspelo s
protitankovsko puko pokodovati enega izmed tankov, se je levo
krilo po triurnem boju le moralo umakniti, zakaj v nasprotnem
primeru bi jih sovranik obel in potisnil v globino proti Vipav
ski dolini. Prav zaradi tankov je bilo silno teko priti ez cesto
k drugi polovici bataljona.
Izpraznjene poloaje na levi strani ceste OtlicaCol je po
tem zasedel sovranik in odtod varoval glavnino kolone, ki je
na vso mo hitela proti Colu. Ves dopoldan in e popoldne do
nonih ur sovranikove kolone ni hotelo biti konca. Bataljoni Voj-

410

Nemki oklepni avtomobil na zasilno popravljeni cesti

kove brigade in tudi 1. bataljon Kosovelove brigade so jo nenehno

obstreljevali s svojih zvienih poloajev. Tu in tam so se posa
mezne skupine borcev pod okriljem megle spuale prav do ce
ste in iz neposredne bliine napadale sovranika, nato pa se
spet hitro oddaljevale, da jim sovranikove pobonice ne bi mogle
priti za hrbet. Zlasti uspena je bila posebej sestavljena skupina
iz 1. bataljona. Prav ta bataljon je bil mono oslabljen, ker sta
se mu pokvarili obe teki bredi. Zato so v skupino vkljuili pet
lahkih strojnic in jo poslali na cesto. V prvem mraku so se borci
neopazno priplazili prav do ceste in iz razdalje nekaj metrov
napadli vejo skupino sovranikovih vojakov, ki so hiteli proti
Colu. Pri tem napadu se je zlasti izkazala Marija van, politdelegat voda, ki je bila med prvimi na cesti. Sovranikovi vojaki
so se po prvih rafalih raztepli na vse strani, toda takoj nato so
se spet zaeli zbirati in pritiskati na nao skupino. Ta se je
umaknila, ne da bi mogla ugotoviti, kolikne so sovranikove iz-

411

gube. Sode po krvavih madeih, ki so ostali tam e naslednjega

dne, jih je moralo biti kar precej.
Bila je e trda no, ko je zadnji del sovranikove kolone hitel
mimo naih poloajev proti Colu. Vojakom se je tako zelo mu
dilo, da so e skoraj tekli. Sicer pa je bilo za ves boj znailno
prav to, da sovranik kljub tevilni premoi ni skual naih
zasledovati, temve se je omejeval le na najojo obrambo kolone,
katere edini cilj je bil im hitreji prehod ez Otlico na Col. To
pa e ne pomeni, da sovranik ni imel asa za ustrahovanje civil
nega prebivalstva in unievanje. Tega dne so vzdol ceste po
gali 28 hi, ostale so le tiste, ki so bile nekoliko bolj oddaljene
od nje in kamor si Nemci niso upali. 70-letnega Franca Likarja
so ubili samo zato, ker jim ni znal odgovoriti na neko vpraanje.
Njegovi herki so ustrelili enoletnega otroka, ki ga je drala v
naroju, krogla pa je tudi njej prebila prsi in je v mlaki krvi
obleala nad mrtvim oetom. Streljali so tudi na 13-letnega Borisa
Polanca, ki se je hudo ranjen v trebuh zavlekel v grmovje, na
slednjega dne pa v groznih boleinah umrl.403)
Sovranikova ofenziva Teden partizanov je bila konana 13.
oktobra, ko so se s Cola umaknili proti Ajdovini e zadnji
sovranikovi oddelki. Od drugih ofenziv se je razlikovala pred
vsem po tem, da je sovranik prodiral zgolj vzdol cest in se
od njih skorajda ni oddaljeval. Potemtakem poglavitni cilj te
ofenzive ni bilo unienje partizanskih enot, temve slabitev na
rodnoosvobodilnega gibanja z ustrahovanjem prebivalstva pred
vsem v vaseh, kjer so se obiajno zadrevale nae enote, njihovi
tabi in razne druge ustanove. Cilj seveda ni bil doseen, saj
vsako nasilje rodi e veji odpor in sovratvo do nasilnikov.
V
tej sovranikovi ofenzivi je glavno vlogo odigrala Vojkova
brigada, ki se je nasprotniku pogumno postavila v bran in mu
prizadejala obutne izgube. Po vesteh iz Ajdovine je v bojih
na Otlici dne 11. oktobra padlo ali bilo ranjenih kakih 50 sovra
nikovih vojakov, tirje izmed njih pa so ostali pred poloaji Voj
kove brigade in 1. bataljona Kosovelove brigade, zakaj sovranik
jih ni ve utegnil vzeti s seboj. Vojkova brigada je tudi imela
precejnje izgube. V tirih dneh od 8. do 12. oktobra je
padlo 9 borcev, dvanajst pa jih je bilo ranjenih. Borci, ki so
se v teh dneh e posebej izkazali, so bili deleni priznanja in
43)

rtev.

412

Ves

as

vojne

je

sovranik

na

Otlici

pogal

126

hi,

vas

pa

je

dala

57

pohvale brigadnega poveljstva. Ne bi bilo prav, e jih ne bi ome

nili. To so bili Ivan Plestenjak, Joe Pirih, Marija van in Fani
Baar iz 1. bataljona, Valentin Gregori, Rihard Markovi, Janez
Skomovc, Janez krlj, Andrej Tavar in Franc gavc iz 2. bata
ljona ter Vinko Krajnik, Rudi Pleec, Franc Novak in Alojz Ileni iz 3. bataljona.
Brigada je na Otlici ostala vse do 14. oktobra, ko je ez Cepovan krenila nazaj na Cerkljansko.*04)

OBRO OKROG GORENJE VASI

(Skica 15)

Sovranikova ofenziva Partisanenwoche Teden partiza

nov je razen enot XXX. divizije zajela le Vojkovo brigado, med
tem ko sta se Gradnikova in Preernova brigada v tem asu za
drevali na Cerkljanskem. Ko je tja 17. oktobra prispela e Voj
kova brigada, se je divizijsko poveljstvo lahko takoj lotilo akcije,
ki jo je bilo imelo v nartu.
Tokrat je lo za napad na nemko oroniko postojanko v
Poljanah, nato pa e na nekoliko kilometrov oddaljeno oroniko
404 ) Viri: 14-dnevno poroilo OC IX. korpusa z dne 19. oktobra 1944 (IZDG,
fase. 235I); poroilo naelnika taba XXXI. divizije z dne 7. oktobra 1944 (IZDG,
fase.
281II);
poroilo
naelnika
taba
XXXI.
diviz
je
z
dne
7.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
226III);
vojaki
poroili
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
in
11.
ok
tobra
1944
(prav
tam);
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
17.
oktobra
1944
(IZDG, fase. 281 aII); 15-dnevno poroilo taba XXXI. divizije z dne 15. oktobra
1944
(IZDG,
fase.
226III);
relacija
taba
XXXI.
div.zije
z
dne
8.
oktobra
1944
(prav tam); informativna poroila OC XXXI. div zije z dne 9., 10. in 11. oktobra
1944
(IZDG,
fase.
2341);
brzojavke
taba
XXXI.
divizije
z
dne
7.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
276IV);
poroili
taba XXX. divizie z dn^ 9. in 14. oktobra 1944
(IZDG,
fase.
226I);
15-dnevno
operativno
poroilo
taba
XXX.
divizije
z
dne
16.
oktobra
1944
(prav
tam);
povelje
taba
Vojkove
br.gade
z
dne
6.
oktobra
1944 (IZDG, fase. 281 aII); odredbe taba Vojkove brigade z dne 10., 12. in 14.
oktobra
1944
(prav
tam);
odredba
taba
Vojkove
brigade
z
dne
16.
oktobra
1944
(IZDG, fase. 282I); vojaki poroili taba Vojkove brigade z dne 10. in 12. ok
tobra 1944 (IZDG, fase. 226IV); vojaka poroila taba Vojkove brigade z dne
3.,
4.
in
5.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
15-dnevno
poroilo
taba
Voj
kove
brigade
z
dne
13.
oktobra
1944
(prav
tam);
poroilo
Vojkove
brigade
(brez
datuma

IZDG,
fase.
281
aII);
polmeseno
partijsko
poroilo
Vojkove
brigade
z dne 18. oktobra 1944 (IZDG, fase. 282 aI); poroilo OC Vojkove brigade z dne
8. oktobra 1944 (IZDG, fase. 281 aI); brzojavke taba Vojkove brigade z dne
4.,
7., 9., 10., 11., 12., 13. in 14. oktobra 1944 (IZDG, fase. 276IV); dopis poro
evalske
sekcije
propagandnega
odseka
taba
IX.
korpusa
z
dne
17.
novembra
1944
(IZDG,
fase.
252III);
isto
z
dne
16.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
251I);
Kronika
DolPredmeja
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Lojze
Bati,
Oktobrska
ofenziva
vabov
na
nae
osvobojeno
ozemlje;
Rihard
Markovi,
2ivljeniepis,
str.
1722
(rokopis);
spomini
Alfonza
Bika,
Vinka
Krajnika,
Benjamina
Nastrana,
Antona
Rebolja,
Ferda
Tolarja-Mirka
in
Franca
Uhana;
dnevno
poroilo
org.
taba
slov.
domobranstva za 3. september 1944 (IZDG, d. a., fase. 281).

413

postojanko v Gabrku. Za ta korak se je korpusno poveljstvo po

neuspenem napadu na Hotedrico odloilo zato, da si prek Po
ljanske doline utre pot v Dolomite. Nova naloga ni bila prezah
tevna, saj je bilo v Poljanah le 27, v Gabrku med Poljanami
in kofjo Loko pa 16 oronikov. Nevarnost je grozila le iz
kofje Loke, kjer je bilo skoraj 2.500 sovranikovih vojakov, pa
tudi iz Gorenje vasi, katere posadka je tela kakih 250 Nemcev
in domobrancev. Korpusno poveljstvo si je obetalo, da bo po
padcu Poljan in Gabrka lae opraviti z Gorenjo vasjo, ki je bila
sovranikovo izhodie skoraj vseh sovranikovih akcij proti osvo
bojenemu ozemlju na Cerkljanskem ter nad Poljansko in Selko
Soro in ki je povezovala kot vogelni kamen vrsto postojank v
Poljanski dolini z nemko-domobranskimi postojankami v Do
lomitih.
Neposredni napad na Poljane in Gabrk je divizijsko povelj
stvo zaupalo Preernovi brigadi, Gradnikova brigada naj bi prev
zela skrb za kofjo Loko, Vojkova brigada pa za Gorenjo vas.
Za to nalogo so divizijo okrepili e s kofjelokim odredom, ki
naj bi pazil na rni vrh nad Polhovim Gradcem, z Dolomitskim
odredom, ki naj bi blokiral Luine, in z dvema bataljonoma Ba
zovike brigade: enega so prikljuili Gradnikovi brigadi, drugi
pa naj bi ostal na Razpotju in nadziral Idrijo. Vse enote naj bi
zasedle nove poloaje 20. oktobra zveer, ko naj bi s topovi okrep
ljena Preernova brigada najprej napadla in osvojila Poljane, ko
bi bilo to storjeno, pa e Gabrk.
Vojkova brigada je krenila na pot e v poznih popoldanskih
urah in je zato pravoasno prispela na cilj. Njena naloga je bila,
da z dvema bataljonoma blokira Gorenjo vas z june in vzhodne
strani, z enim bataljonom pa s severne in zahodne smeri. Hkrati
s tem naj bi minirala tudi cesto Gorenja vasPoljane in nad
njo razpostavila protitankovske puke. V zvezi s tem je 3. ba
taljon zasedel poloaje s severovzhodne strani (med Gorenjo
vasjo in Dolenjim brdom), na nasprotni strani (med cestama Go
renja vasPoljane in Gorenja vasLuine) je bil 2. bataljon, 1.
bataljon pa je imel poloaje juno od Gorenje vasi na sever
nih pobojih irovskega vrha.
eprav so se boji za Poljane nekoliko zavlekli postojanka
je padla ele naslednjega dne zveer Vojkova brigada ni imela

414

tab 2. bataljona Vojkove brigade oktobra 1944. Na sredini sedi komandant

Sreko Tuar

trdega dela. Manji spopad s sovranikom je imel le 2. bataljon.

Ta je e ponoi priel na svoje poloaje. Ker niso ustrezali, se
je ena izmed njegovih et v jutranjih urah premaknila ez most
v abji vasi na levi breg Poljanske Sore in zasedla ugodneje
poloaje pri Sv. Kriu, odkoder je lahko nadzirala vso dolino in
e most pri abji vasi. Pri tem je skoraj nerazumljivo, zakaj je
na premiku na nove poloaje ni napadlo kakih petdeset sovrani
kovih vojakov, ki so bili takrat v zasedi v abji vasi. Vsaj tako
so kasneje poroali nai obveevalci. To se je sovraniku takoj
zatem maevalo. Ko je kmalu po osmi uri krenil iz abje vasi
proti Poljanam, so ga nai napadli. e prvi rafali naih strojnic
s poloajev pri Sv. Kriu so podrli pet sovranikovih vojakov,
drugi pa so se razbeali. Ko je sovranik dobil iz Gorenje vasi
nove okrepitve, je po obstreljevanju naih poloajev s tekimi
strojnicami in minometi skual priti do svojih mrliev, kar mu
partizani niso dovolili. Tudi borci 2. bataljona niso mogli do njih,
ker so leali onstran ceste in bili v dosegu sovranikovega ognja.
Proti veeru je sovranik znova krenil v napad, pri tem pa je
415

izgubil e est vojakov. Te in rtve iz prvega spopada je lahko

pobral in odpeljal v Gorenjo vas ele ponoi.*5)
Tako je 21. oktobra sovranik pred Gorenjo vasjo izgubil
enajst vojakov. Izgube so bile tudi na strani partizanov: en na
borec je padel, medtem ko sta bila dva huje, dva pa lae ranjena.
Potem ko je istega dne zveer Preernova brigada osvojila
Poljane, bi morala po prvotnem nartu divizijskega poveljstva
takoj zaeti tudi napad na Gabrk. Tega pa ni storila, zakaj e
v Poljanah so bili porabili vso topniko municijo, razen tega pa
je bilo sliati tudi o prihodu monejih okrepitev v kofjo Loko.
Zato je divizijsko poveljstvo sklenilo, da bo napad na Gabrk od
loilo za nekaj dni, dokler se ne bodo razmere v kofji Loki
razistile. Kar zadeva Vojkovo brigado, ji je ukazalo, naj se s
poloajev tik nad Gorenjo vasjo pomakne nekoliko vie na
Staro Oselico in Gorenje brdo in tam aka na nov ukaz.
Nanj ni bilo treba dolgo akati. Sklenjeno je bilo, da bo
24. oktobra zveer 2. bataljon (ruski) Bazovike brigade napadel
nemke oronike, ki so imeli postojanko v gabrki oli, in zato
naj se Vojkova brigada spet spusti nie in tesno obkoli Go
renjo vas.
Brigada je to no zasedla skoraj iste poloaje kot tiri dni
poprej. Tretji bataljon je bil na severni strani Gorenje vasi, 2.
bataljon je imel poloaje na zahodnih pobojih Vinharskega bor
ta, 1. bataljona pa je zapiral smer Gorenja vasLuine.
Tokrat je bila brigada manj uspena, toda delno krivdo za
to nosita kofjeloki odred, ki ni pravoasno zasedel poloajev
pred rnim vrhom nad Polhovim Gradcem, in Dolomitski odred,
ki ni dovolj pazil na Luine. Odtod je namre prispel sovranik
in vojkovcem pred Gorenjo vasjo udaril v hrbet. Zgodilo se je
takole:
Do opoldne se ni zgodilo ni posebnega. Takrat pa je bil
2. bataljon, ki je imel poloaje na zahodnih pobojih Vinharskega
borta, nepriakovano napaden v hrbet. Da se ne bi znael med
dvema ognjema, se je ez Poljansko Soro in cesto umaknil k Sv.
405)
Vojako
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
21.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
282
aII).
Toda
v
relaciji
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
oktobra
1944
(prav
tam)
je
podan
nekoliko
drugaen
opis
boja.
Sode
po
tem
viru,
je
so
vranik
imel
sicer
11
mrtvih,
na
nai
strani
pa
naj
bi
bili
trije
ranjeni,
eden
pa mrtev. Ta je bil, kot vse kae, vodnik Franc gavec iz Idrije. Ranjen je bil,
ko je streljal po sovraniku s svojim tekim mitraljezom, e ves dan je z obveza
no
glavo
hodil
po
poloaju,
boclril
borce
in
streljal
po
sovraniku.
Zveer
je
nepriakovano omagal in e tiste noi umrl.

416

Kriu in tam zasedel poloaje. Kae, da je pri tem prilo tudi do

zmede, ker sicer ne bi ostala na poloaju teka breda, ki jo je
potem sovranik zaplenil. Poveljstvu bataljona je treba priznati,
da je skualo takoj organizirati odpor in je poslalo sovraniku v
hrbet celo en vod, toda tega je sovranik predasno opazil in ga
zavrnil. Kljub temu na nai strani ni bilo skoraj nobenih rtev.
Ranjen je bil namre en sam borec.
Takoj zatem, ko je sovranik v Gorenji vasi zaslial v Vinharskem bortu streljanje, je poslal vzdol ceste, ki pelje proti
Luinam, monejo bojno patruljo s kakimi 50 momi, ki je
kmalu zadela ob poloaje 1. bataljona in bila zaustavljena. Ko
so v Gorenji vasi videli, odkod nai streljajo, so jih zaeli obme
tavati s tekimi minami.
To medsebojno obstreljevanje se je nadaljevalo do poznih po
poldanskih ur, ko je sovraniku prispela pomo iz Luin. Odtod
sta najprej pripeljala dva kamiona, ki so ju borci 1. bataljona
takoj napadli in enega izmed njih pokodovali. S kamionov je
poskakalo kakih 40 sovranikovih vojakov, kmalu zatem se jim
je pridruilo e 70 vojakov, ki so prihiteli iz Luin pe. Boj je
kmalu ponehal, ker se je medtem e znoilo. Tega dne med borci
1. bataljona ni bilo nobenih izgub, ni pa znano, kako je bilo
glede tega na sovranikovi strani.
Kaj je bilo z Gabrkom? Ruski bataljon Bazovike brigade je
to sovranikovo postojanko napadal vso no, ne da bi jo mogel
osvojiti. Ko se je ob zori pomaknil na nekoliko vije poloaje,
so prestraeni nemki oroniki izkoristili premajhno ujenost na
ih borcev in neopazno uli proti rnemu vrhu nad Polhovim
Gradcem.
eprav je bil s tem na cilj doseen, je bilo Vojkovi brigadi
ukazano, naj tudi e 26. oktobra imbolj na tesno blokira sovra
nikovo posadko v Gorenji vasi. Zato se je 2. bataljon ponoi spet
premaknil nazaj v Vinharski bort in postavil zasedo nad cesto
Gorenja vasLuine. V zgodnjih dopoldanskih urah je sovranik
e krenil iz Gorenje vasi v dveh kolonah proti njegovim poloa
jem, hkrati s tem pa se je iz nasprotne smeri podobno kot
prejnjega dne bliala e tretja kolona, da bi naim udarila v
hrbet.'1) Bataljonu ni kazalo drugega, ko da se spet umakne na
Iz
Gorenje
vasi
je
to
jutro,
sode
po
nekaterih
podatkih,
krenilo
kakih
250 sovranikovih vojakov. To se je moglo zgoditi zato, ker so to no, kot je
poveljstvo
Vojkove
brigade
brzojavno
sporoilo
tabu
divizije,
sovraniku
v
Go
renji vasi prispele iz Dolomitov ez Luine mone okrepitve okrog 300 mo.

27 Vojkova brigada

417

levi breg Poljanske Sore. To je tudi storil, e prej pa je njegovo

poveljstvo poslalo v bataljon, ki je bil na irovskem vrhu, dva
kurirja z obvestilom o sovranikovem blianju in nameravanem
umiku 2. bataljona ez Soro. Toda kurirja sta kmalu zatem na
letela na sovranika. Enemu izmed njih se je le posreilo uiti,
drugi pa je padel ali bil ujet.
Uspeneja je bila zaseda, ki je dela nad cesto Gorenja vas
Luine. Ko se je iz smeri Gorenje vasi prikazal sovranikov mo
torist, nekoliko bolj zadaj pa so vozili e trije kamioni z vojat
vom, je mitraljezec Ivan Planinek s svojim brenom sklatil z
motorja oferja, njegov spremljevalec pa je ostal iv in uel. Pla
ninek je takoj zatem planil na cesto, skoil na motor in ga
odpeljal na varno kljub streljanju sovranikovih vojakov, ki so
se bili medtem pripeljali e prav blizu.
Na teh poloajih je
dar ni imela nobenih
je divizijsko poveljstvo
moju Srednjega brda
trebno?

brigada ostala e ves naslednji dan, ven

bojev. Osemindvajsetega oktobra zjutraj ji
brzojavno naroilo, naj se zbere na ob
in Dolenjega brda. Zakaj je bilo to po

Medtem ko se je Vojkova brigada zadrevala pri Gorenji vasi,

sta imeli Gradnikova in Preernova brigada pred kofjo Loko
hude boje. V kofji Loki se je e 26. oktobra nabralo toliko vo
jatva, da so proti Gradnikovi brigadi, ki je s poloajev tik pred
kofjo Loko zapirala Poljansko dolino, lahko poslali v sprem
stvu estih tankov kakih 1.200 mo. V boj se je zapletla tudi Pre
ernova brigada, ki je bila na levem krilu Gradnikove brigade,
in je med drugim s poloajev pri Sv. Tomau zapirala tudi Sel
ko dolino. Sovranikovo poveljstvo je menilo, da so po padcu
Poljan in Gabrka v neposredni nevarnosti njegove postojanke v
Selki dolini in jih je zato mono okrepilo. Tako je 29. oktobra
poslalo iz kofje Loke v to smer kolono s priblino 400 nemkimi
vojaki in domobranci vendar ne po cesti, ki je sovranik
e teden dni ni mogel uporabljati, temve prek Krine gore, kjer
so ostale mone zasede. V Selca je razen teh prispelo e ka
kih 200 sovranikovih vojakov neposredno iz Kranja.
Takne so bile razmere v Selki dolini, ko je poveljstvo
XXXI. divizije sklenilo, naj se od nenehnih bojev utrujena Pre
ernova brigada premesti v zaledje, njene poloaje pa naj prev
zame Vojkova brigada.

418

Pogled s Krine gore nad kofjo Loko proti Sv. Tomau

Vojkova brigada je takoj zatem, ko je poloaje okrog Go

renje vasi prepustila kofjelokemu odredu, krenila proti Javor
jem, kjer je zvedela, kakna je njena nova naloga, nato pa 30.
oktobra zjutraj prevzela poloaje ne samo Preernove, temve
tudi Gradnikove brigade.7) Na skrajnem desnem krilu od
Sv. Lovrenca do Breznice so bili poloaji 2. bataljona, v sre
dini je bil 1. bataljon z zasedo na vrhu Lubnika, na levem krilu
pa je 3. bataljon na Sv. Tomau prevzel poloaje od 2. bata
ljona Preernove brigade.
Ni znano, zakaj je bilo treba Vojkovi brigadi v eteni ravni
pri Javorjih prenoevati in zakaj ni e to no zasedla novih po
loajev, temve ele zjutraj. Nedvomno je tudi to vplivalo na
407)
Iz
nekaterih
poroil
taba
XXXI.
se je to zgodilo e 29. oktobra, kar pa
poloaje prila ele 30. oktobra v jutranjih urah.

27*

diviz
je
bi
bilo
je pomota. Vojkova

mogoe
brigada

sklepati,
da
je na nove

419

udarec, ki je zadel 2. bataljon Preernove brigade ob vrnitvi v

zaledje. Ta je, misle, da mu v zaledju ne grozi nobena nevar
nost ve, brezskrbno krenil ez dolino Lue na Stirpnik, kjer
ga je akalo kosilo. Prav tedaj se je iz smeri Selc vraalo proti
kofji Loki nekaj sto sovranikovih vojakov, njihova desna
pobonica pa se je pri agi v dolini Lue sreala s preernovci.
Za nae je to sreanje pomenilo preseneenje, zakaj Nemci so
bili prvi opazili partizane, se pritajili, jih spustili blizu in nato
napadli. Srea v nesrei je bila, da je njihov ogenj zajel samo
del kolone. Kljub temu pa so ob tej prilonosti izgubili ivljenje
trije preernovci. Nato se je sovranik spravil nad 3. bataljon
Vojkove brigade, ki mu je s poloajev pri Sv. Tomau zapiral
pot proti kofji Loki.
Tretji bataljon tudi ni bil seznanjen z dejanskimi razmerami,
saj je pustil pri Sv. Tomau le izvidnico s teko strojnico, med
tem ko je eno eto spustil na severna poboja nad postojanko
pri mostu v Praprotnem, kjer je sovranik imel 38 mo mono
posadko, druga eta pa je la v Sotesko akat sovranika, e bi
ta krenil iz kofje Loke proti Selki dolini. Ko je priblino ob
enajstih sporoil opazovalec, da iz doline Lue prodira proti vrhu
hriba Sv. Tomaa sovranikova kolona, so tja takoj poslali obve
evalno patruljo, hkrati pa poklicali eto nad Praprotnim, naj
se vrne k cerkvi. Obveevalna patrulja je kmalu naletela na
sovranika in v kratkem spopadu je padel brigadni intendant,
ki je tudi bil v tej patrulji.
Nato so sovranikovi vojaki iz ve smeri napadli nae polo
aje pri Sv. Tomau. Vseh sovranikovih vojakov je bilo kakih
petsto. Borci 3. bataljona so jih spustili na kakih trideset me
trov, nato pa z vso mojo ugali po njih z vsem orojem. Ogenj
je bil zelo uinkovit, sovranik pa se je razbeal. Kljub temu
ni odnehal in je znova pritisnil, tokrat previdneje. Sedaj so se
morali nai umakniti po grebenu kakih dvesto metrov vstran od
cerkve, medtem ko je poloaje okrog same cerkve zasedel sovra
nik in odtod varoval glavno kolono v dolini na njeni poti proti
kofji Loki.
Toda sovranik je pri Sv. Tomau ostal tudi ponoi. Vojkovci
so izkoristili prilonost in ga napadli. Njihov nasprotnik pa se
ni dal iznenaditi in je napad gladko zavrnil.
Tega dne so vojkovci bili ob tiri borce, trije pa so bili ra
njeni. Sovranikove izgube zlasti takrat, ko so ga bili vojkovci

420

Pogreb konec oktobra padlega vojkovca v Javorjih nad Poljanami

iznenadili na istini pod Sv. Tomaem so bile mnogo huje:

naa poroila govore o dvajsetih padlih sovranikovih vojakih.
Naslednji dan, 31. oktober, se je slabo zael. Nai in sovra
nikovi poloaji so bili prekriti z gosto meglo in zato je kazalo
biti previden. Ko je 3. bataljon z novih poloajev vzdol vojake
ceste poslal proti Sv. Tomau patruljo, da ugotovi, kaj je tam
novega, jo je sovranik spustil prav predse, nato pa napadel.
Obleali so trije nai borci.
V zgodnjih popoldanskih urah sta prila na vrsto e 2. in
1. bataljon. Iz kofje Loke je proti njunim poloajem krenilo
kakih tristo sovranikovih vojakov. Ena skupina se je v strelcih
napotila proti vrhu Lubnika in odtod pregnala nao zasedo, druga
pa je po vojaki cesti pritiskala proti Breznici. Bataljona sovra
nikovega pritiska nista vzdrala in sta se vzdol vojake ceste
umaknila do Ruparja.

Zveer je poloaje Vojkove brigade prevzela Gradnikova bri

gada, ki pa je naslednjega dne imela pred sovranikom mir.
Ta se je potem, ko si je utrl pot v Selko dolino in okrepil tam
kajnje posadke, unesel in so se okrepitve, ki jih je bil v teh
dneh zbral v kofji Loki in v Selki dolini, zveer spet vrnila
v svoja stalna oporia. Sovranik tega morda ni vedel, toda nae
enote 90 30. oktobra dejansko nameravale napasti eleznike. Zara
di prihoda sovranikovih okrepitev v Selko dolino pa je bilo
treba nartovani napad preloiti na kasneje dni.
Vojkova brigada se je potem e dva dni zadrevala v etini,
2. novembra ponoi pa se je vrnila na Cerkljanski vrh. Tam je
ostal le 3. bataljon, medtem ko sta morala druga dva bataljona
na ukaz korpusnega poveljstva oditi e naprej na Vojsko.)

NA PREI NAD IDRIJO

(Skici 15 in 16)

Ni ugotovljeno, zakaj je korpusno poveljstvo zahtevalo, naj

dva bataljona Vojkove brigade takoj prideta na Vojsko. Brkone
je to bilo zato, da bi prepreila pogostne vdore nemkih polici
stov in domobrancev iz Idrije v ta del osvobojenega ozemlja.
Medtem se je blial 7. november, obletnica velike oktobrske
revolucije. Da bi se izognili morebitnemu preseneenju s strani
sovranika ta bi namre utegnil vdreti na osvobojeno ozemlje,
raunajo, da partizani proslavljajo praznik in da so zato zane^"Vlri:
povelje
taba
IX.
korpusa
z
dne
18.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
221I); povelje taba XXXI. divizije z dne 17., 19., 24., 30. in 31. oktobra 1944
(IZDG,
case.
281
aI);
povelje
taba
XXXI.
divizije
z
dne
31.
oktobra
1944
(IZDG, fase. 281IV); odredba taba XXXI. divizije i dne 21., 28. in 30. oktobra
1944
(IZDG,
fase.
281II);
15-dnevni
vojaki
poroili
taba
XXXI.
divizije
z
dne
30. oktobra 1944 in 15. novembra 1944 (IZDG, fase. 226III); relacija taba XXXI.
divizije
z
dne
26.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
276
aI);
brzojavke
taba
XXXI.
divizije
z
dne
21.,
28.,
29.
in
31.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
276IV);
odredba
taba Vojkove brigade z dne 29. oktobra 1944 (IZDG, fase. 282II); odredba taba
Vojkove brigade z dne 17., 20., 23., 24. in 31. oktobra 1944 ter z dne 1. in 3.
novembra
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
dnevna
vojaka
poroila
taba
Vojkove
brigade z dne 15., 17., 18., 19., 21., 22., 24. in 26. oktobra 1944 ter 1., 2., 4., 5. in
. novembra 1944 (IZDG, fase. 282 aII); 15-dnevni poroili taba Vojkove brigade
z dne 27. oktobra 1944 in 13. novembra 1944 (IZDG, fase. 2261II); relacija iaba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
poroila
OC
Vojkove brigade z dne 21., 24. in 31. oktobra 1944 (IZDG, fase. 281 aI); poroilo
OC
Vojkove
brigade
z
dne
22.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
282
aIII);
brzojavke
taba Vojkove brigade z dne 23., 25. in 30. oktobra 1944 ter 4. njvembra 1944
(IZDG,
fase.
276IV);
situacijska
poroila
OC
Preernove
brigade
z
dne
26.,
29.,
30.
in
31.
oktobra
1944
(IZDG,
fase.
751);
Nai
junaki
(IZDG,
fase.
252III);
Rihard Maricovi, ivljenjepis, str. 2224 (rokopis).

422

marili ujenost je poveljstvo Vojkove brigade e na pred

veer praznika poslalo ves 3. bataljon na poloaje proti Sovod
nju in Fuinam.
V
Cerknem, pa tudi povsod drugod, so 27. obletnico oktobr
ske revolucije praznovali zelo slovesno:
e v prvem mraku so zagoreli kresovi. S Porezna, izpod
Kojce, s Cerkljanskega vrha in vseh okolikih hribov ari v do
lino. Pokanje puk in dolgi rafali se razlegajo v no. Vrisk in
petje se uje s hribov. Na meji Gorenjske in Primorske slavi
naa vojska in prebivalstvo 27. obletnico velike Oktobrske revo
lucije. Rakete vigajo visoko v nebo. Drugi obhaja cerkljanska
dolina 7. november. Kot je bilo lani v znamenju pogina italijan
skega faizma, tako je 7. novembra letos ves v znamenju skorajnje
ga poraza nemkega okupatorja. Prisotnost Rdee armade v Ju
goslaviji (20. oktobra so nae enote NOVJ ob sodelovanju Rdee
armade osvobodile tudi e Beograd op. pisca) daje letonjemu
prazniku 7. novembra posebno slovesen izraz. Armada, ki se je
rodila pred 27. leti izganja danes skupno z nao narodnoosvobo
dilno vojsko nemke osvajalce z nae zemlje ...**)
Proslave v cerkljanski dvorani se je udeleilo toliko ljudi, da
so mnogi izmed njih morali ostati zunaj na cesti.
Medtem sta bataljona na Vojskem 2. bataljon je imel po
loaje ob poti IdrijaVojsko pri Koevah, 1. bataljon pa je bil
nekoliko za njim, pri Gnjezdi, kjer se odcepi pot proti Gorenji
Trebui vse do 9. novembra zaman akala na sovranika. Ti
stega dne se je v dopoldanskih urah blialo Vojskemu kakih 250
sovranikovih vojakov. Najprej je prilo do spopada z 2. bataljo
nom. Sovranikova kolona se je takoj razdelila na ve manjih
skupin in zaela nae obkoljevati. Borci 2. bataljona so sprva so
vranika uspeno zavraali. Ko pa jim je ta zael v bok, so se
umaknili.
Nato je sovranik naletel pri Gnjezdi na 1. bataljon, ki pa je
bil precej oslabljen. Ta je namre imel eno eto pri cerkvi na
Vojskem in proti Kanomlji. Kljub temu se je sovraniku po
gumno postavil v bran. Najprej si je z mitraljekimi trojkami
zavaroval boke, nato pa spustil glavno sovranikovo kolono, ki je
pritiskala po poti, na kakih sedemdeset metrov izpod svojih polo
ajev ter jo silovito napadel. Ogenj je bil tako hud, da se je ta
morala razbita vrniti nazaj. Poroajo, da je imel sovranik v tem
spopadu sedem mrtvih in tiri ranjence. Na bataljon ne bi imel
409) Reportaa Milana Medveka dopis poroevalske sekcije propagandnega
odseka IX. korpusa z dne 7. novembra 1944 (IZDG, fase. 252III).

423

Z leve na desno: Ivan Leban (komandant 1. bataljona Vojkove brigade, kasneje

naelnik taba Gradnikove brigade), Samuel Horvat-Samo (komandant Gradnikove
brigade), Joe Cerin-Peter (komisar Vojkove brigade) in Franjo Kranjc (pomonik
komisarja XXXI. divizije)

nobenih rtev, e ne bi sovranikova mina padla tik ob mitra

ljez in ubila dva, ranila pa enega borca.
Toda boja e ni bilo konec. Z umikajoim se sovranikom se
je spopadla e skupina desetih obveevalcev in borcev iz zait
nega bataljona pri tabu divizije, ki je tega dne v Spodnji Ka
nomlji v zasedi akala, kdaj se bo iz Spodnje Idrije priKazala
kaka sovranikova patrulja. Ker te ni bilo in je bilo sliati po
kanje prav na Vojskem, so borci te skupine sklenili postaviti
sovraniku zasedo, ko se bo ta vraal nazaj v Idrijo. In zares,
med Idrijo in Koevami so zasedli poloaje nad potjo in akali
na sovranika. Prvo sovranikovo skupino so spustili mimo, ne
da bi jo napadli, pa pa so z gostimi rafali iz treh lahkih strojnic

zasuli glavnino sovranikove kolone. Sovranik je sicer na napad

takoj odgovoril, vendar so partizanske krogle kljub temu ubile
est, remile pa devet vojakov. Naa zaseda se je umaknila, ne
da bi imela kake izgube.
Tako je tega dne sovranik doivel hud udarec, saj je skupno
izgubil trinajst vojakov, prav toliko pa jih je bilo tudi ranjenih.
Da se bojna srea pogosta menja, je prav v tistih dneh ob
utila na svoji koi tudi Vojkova brigada.
tab brigade s 3. bataljonom se je 10. novembra zveer pre
maknil na severozahodno stran cerkljanske doline: tab se je
ustavil v Zakriu, 3. bataljon pa je zavil v Jesenico. Predvideno je
bilo, da se na ta sektor vrneta tudi bataljona, ki sta bila na
Vojskem. Prila pa sta 13. novembra zjutraj; 1. bataljon se je
nastanil na Ravnah, 2. bataljon pa v Zakriu.
V
naslednjih treh dneh se je brigada tevilno spet okrepi
la,410) hkrati pa se pripravljala na vdor v Bako grapo. Sklenili
so namre napasti sovranikovi postojanki pri Prangerju in Jaki,
ju zavzeti in onesposobiti progo, ki jo je sovranik uporabljal
le za krajevni promet.
Napad pa je bil pripravljen zelo slabo. e obveevalni po
datki o sovraniku niso ustrezali dejanskemu stanju. Tako na
primer pri Jaki ni lo le za dva bunkerja, temve jih je bilo ve
in so bili obdani z bodeo ico. Borce so poslali v napad, ne da
bi jih bili oskrbeli s karjami za ipanje ice niti s plastinim
razstrelivom. Pri tem napadu so se pokazale e razne druge po
manjkljivosti in povrnosti.
estnajstega novembra zveer sta v napad krenila 1. in 3.
bataljon, medtem ko naj bi 2. bataljon z nekaterimi svojimi eno
tami zavaroval smer GrahovoBukovo. Naloga 1. bataljona je
bila, da osvoji postojanko pri Prangerju. Tja je krenil po strmih
pobojih Porezna. Pot je bila silno naporna sprio novega snega,
pa tudi nevarna zaradi plazov. Nevenosti so se zaele takrat,
ko je vodi iz komande mesta Cerkno izjavil, da ne pozna poti,
kmalu zatem pa uel. Bataljonsko poveljstvo v taknih okolii
nah ni hotelo niesar tvegati in je zato postojanko pri Prangerju
obstreljevalo le iz daljave.
4i) v prvi polovici novembra je brigada prejela od komande mesta Cerkno
59, iz Gregorieve brigade pa 63 novincev. Kljub temu pa ie bilo tudi po teh
okrepitvah
v
brigadi
prisotnih
(brez
ranjencev,
teajnikov
itd.)
le
437
borcev
in bork.

425

Tretji bataljon je sicer sreno priel do postojanke pri Jaki

in jo potem, ko se je z eno eto zavaroval iz smeri Mohorca,
tudi napadel, toda pri tem je zael v hud mitraljeki ogenj iz
postojanke in bunkerja nad predorom. Povrh vsega je ena izmed
sovranikovih min treila v gruo naih borcev in jih mnogo
ranila. Prav zato je bilo treba misliti predvsem na reevanje ra
njencev,411) zakaj bataljon je imel v tem neuspenem napadu dva
mrtva in tirinajst ranjenih borcev. Bataljonsko poveljstvo je pre
kinilo nadaljnje napade in vse zdrave borce zaposlilo pri pre
nosu ranjencev po zasneeni strmini na varno. Umik pa je bil
silno teaven tudi zato, ker je sovranik spual raketo za raketo
in z vsem orojem obstreljeval umikajoe se partizanske borce.
K srei jim je na pomo prihitel e 2. bataljon, pa jim je uspelo
reiti iz doline vse ranjence.
Vdor Vojkove brigade v Bako grapo je potemtakem doivel
popoln neuspeh. Tako ga je ocenilo tudi divizijsko poveljstvo in
kaznovalo tab Vojkove brigade z ukorom. Kazen naj bi bila
vsem tabom kot svarilo, da bodo v bodoe polagali najvejo
pozornost tudi na najmanje akcije in da ne bodo brez smisla
poiljali motvo v smrt.412)
Na tem sektorju je Vojkova brigada v tistih dneh doivela
e en udarec: iz Grahovega so nekega dne e zgodaj zjutraj pri
li Nemci in domobranci na Jesenico, obkolili hio Ivana Klav
arja in ujeli intendantsko skupino z desetimi borci, ki so brko
ne bili tam brez vsakega zavarovanja.413)
Po vrnitvi iz Bake grape se je brigada zadrala na tamkaj
njem terenu le e en dan, 18. novembra pa se je premaknila
4,1
) V tem spopadu se je kot e vekrat poprej izkazala tudi boln arka
Vika
Bertoncelj-Zora,
ki
se
je
prostovoljno
jav.la
v
akcijo.
Ko
je
zasliala
stokanje
ranjenega
minerja
ob
ini
oviri
tik
pred
bunkerjem,
se
je
splazila
ponj
in
ga
potegnila
na
varno.
Naj
omenimo,
da
je
bila
ara
e
med
vojno
odlikovana z medaljo za hrabrost.
412) Odredba taba XXXI. divizije z dne 23. novembra 1944 (IZDG, fase.
281 aI).
413)
Nerazumljivo je, da o tem dogodku v sicer sorazmerno bogati dokumen
taciji
Vojkove
brigade
ni
skoraj
nobenih
podatkov.
Krajevna
kronika
Jesenice
(Mestni muzej v Idriji) navaja, da se je to zgodilo 12. novembra, kar pa brkone
ne bo dralo, saj je bil takrat v vasi ves 3. bataljon. To je moralo biti med 20.
in 25. novembrom, ko tam ni bilo ve Vojkove brigade. To kae sklepati tudi po
zahtevi taba XXXI. divizije z dne 27. novembra 1944 (IZDG, fase. 281 aII), e
naj
poveljstvo
Vojkove
brigade
pojasni,
kaj
je
s
to
zadevo
(vendar
odgovor
ni
ohranjen),
in
po
poroilu
OC
Vojkove
brigade
z
dne
26.
novembra
1944
(IZDG,
fase.
281
aI),
e
da
je
brigada
po
odhodu
pustila
tam
dva
bataljonska
inten
danta
z
osmimi
(brkone
neoboroenim)
borci,
da
zberejo
hrano
in
se
najkas
neje v dveh dneh vrnejo v svoje enote. Sovranik jih je zajel sprio tega, ker so
bui brez strae, razen tega pa skoraj zanesljivo tudi izdani.

426

v Robidnico in sosedna naselja. To je bilo potrebno zato, ker

naj bi se tudi Vojkova brigada udeleila nove divizijske akcije
napada na nemko oroniko postojanko v eleznikih.
Glavna vloga v tej akciji je bila pravzaprav namenjena Grad
nikovi brigadi, zakaj ta je bila tista, ki naj bi postojanko napadla
neposredno, vse druge enote pa naj bi jo pri tem varovale pred
morebitnim vmeavanjem sovranika iz sosednjih postojank. Da
bi napad hitreje potekal in da bi Gradnikova brigada bila v ozki
dolini Selke Sore varneja, so jo okrepili s topnitvom in s
partopi,414) v zavarovanje pa so razen Preernove in Vojkove bri
gade vkljuili e divizijski inenirski bataljon, kofjeloki odred
in Kosovelovo brigado. Pri tem je Kosovelova brigada dobila
nalogo, da nadzira sovranikovi postojanki v Zgornji Sorici in na
Petrovem brdu, kofjeloki odred naj bi pazil na postojanke v
Poljanski dolini, Preernova in Vojkova brigada pa sta morali
zapirati najnevarnejo smer kofja LokaSelcaelezniki.
Medtem ko je bila Preernova brigada na severni strani Sel
ke doline na poloajih na Krini gori, Lavtarskem vrhu, Sv.
Mohorju in Jamniku je imela Vojkova brigada pred kofjo
Loko skoraj iste poloaje kot tri tedne poprej: njen 1. bataljon
je bil pri Sv. Tomau, toda eno eto je s protioklopnim vodom
poslal prav v Sotesko, 2. bataljon na desnem krilu je zasedel po
loaje med Breznico in Sv. Lovrencem ter tako nadziral tudi
cesto po Poljanski dolini, 3. bataljon pa je bil na sredini. Bata
ljoni so na nove poloaje prispeli 19. novembra zveer, ker naj
bi se te noi zael tudi napad na eleznike.
Toda andarji v eleznikih so se mnogo trdovratneje upirali,
kot so nai priakovali. Postojanke ni bilo mogoe zavzeti niti
prvo niti drugo no. Srea je bila v tem, da sovranikovo povelj
stvo kot vse kae napada na eleznike sprva ni jemalo
preve resno in 20. novembra ni e niesar storilo, temve se je
omejilo le na manje oglednike akcije. Ena izmed sovranikovih
bojnih patrulj je prila prav pred Breznico, kjer se je spopadla
z neko nao patruljo. V tem spopadu je bil ubit en na borec.
Kae, da je ta ali kaka druga sovranikova patrulja prodrla e
<m)
v
eleznike
so
Sli
s
sicer
e
izpopolnjenim
partopom,
vendar
te
preskunje,
ki
so
jo
imeli
5.
novembra
v
Cerknem,
ni
dobro
prestal.
Ena
izmed
min
ie
eksplodirala
e
ob
ustju
cev.
Ob
tej
prilonosti
je
bil
en
borec
ub
t,
Sreko
Perhavec,
operativni
oficir
v
tabu
divizije,
ki
je
oil
z
dvema
drug
ma
ranjen, pa je podlegel. Med ranjenci je bil tudi takratni komandant XXa.1. d viz je
Joe Klanjek-Vasja.

427

globlje, ker sta dva naa obveevalca celo v sopotniki grapi

(juno od Breznice) padla v sovranikovo zasedo in bila oba ubita.
Manj sree je imela sovranikova skupina, ki je v popoldan
skih urah krenila iz kofje Loke skozi Sotesko proti Prapotnemu. Naa zaseda jo je namre spotoma napadla in jo potem, ko
je sovranik v boju izgubil tri vojake, zavrnila nazaj v kof
jo Loko.
Nekoliko huje vendar le za Preernovo brigado na nasprotni
strani Selke doline je bilo naslednjega dne, ko je proti Krini
gori, kjer so bili poloaji 1. bataljona Preernove brigade, kre
nilo kakih 250 mo. Preemovci so se s sovranikom sprva uspeno
borili, naposled pa so se morali le nekoliko umakniti.
Na juni strani Selke doline je bilo tudi tega dne, 21. no
vembra, le nekaj manjih spopadov. Med drugim je kakih 70
sovranikovih vojakov z Lubnika pregnalo nao zasedo, toda proti
veeru so se nai spet vrnili na ta 1024 metrov visok hrib nad
kofjo Loko. Druga sovranikova bojna skupina s kakimi 40 mo
mi je e zjutraj skuala po cesti priti v Praprotno, toda naa za
seda ji tega ni dovolila in jo je pognala nazaj.
Gradnikova brigada, ki ji je priskoil na pomo e 3. bata
ljon Kosovelove brigade, tudi tretjo no ni mogla povsem zavzeti
eleznikov, eprav je sovranika stisnila v eno samo, e napol
porueno oporie. Vse je e kazalo, da se sovranik ne bo mogel
ve dolgo upirati. Tedaj je divizijsko poveljstvo nepriakovano
ukazalo, naj se brigada takoj umakne iz doline na vije polo
aje, Kosovelovo brigado pa je napotil v Robidnico in na rni
kal pod Blegoem. To je storil zaradi vesti, da se je v Gorenji
vasi osredotoilo kakih 800 sovranikovih vojakov in da so e
na poti proti Cerknemu. Br ko so andarji iz eleznikov, jezni
na svoje poveljstvo, ker jim ni bilo priskoilo na pomo, obutili
slabitev partizanskega pritiska, so jo takoj popihali v sosedna
Selca. Tako so gradnikovci eprav nekoliko nenavadno le
dosegli svoj cilj in osvobodili eleznike, skozi katere je peljala
za nas zelo pomembna pot iz severovzhodnega dela Gorenjske
proti osvobojenem ozemlju na Primorskem.
Kar zadeva sovranikove okrepitve v Poljanski dolini, se je
nenormalno stanje tod zaelo e 20. novembra, ko je zgodaj zju
traj prilo v Tavarjevo graino na Visokem 150, v Poljane pa
200 sovranikovih vojakov in se tam nastanilo. Kasneje sta se po
sadki nekoliko zmanjali, toda postojanki sta obstali vse do kon

428

ca vojne. V Gorenji vasi se je 22. novembra res osredotoilo

kakih 800 nemkih vojakov, ki se jim je pridruilo e kakih 120
domobrancev iz Luin in drugih dolomitskih postojank. Sovra
nik pa odtod ni zavil na desno proti Cerknemu, temve je pri
blino 500 mo mona kolona krenila v Ziri, se e istega dne
vrnila v Gorenjo vas, 25. novembra pa v kofjo Loko.415)
Po zavzetju eleznikov je Vojkova brigada ostala nekaj dni
e na obmoju Mlake, 25. novembra pa je krenila proti Ledinam
nad Idrijo.

Na prvi spopad s sovranikom iz Idrije ni

akati. Kasneje so ugotovili, da je sovranik
ne le za vrnitev brigade na to obmoje, temve
no pouen tudi o tevilni moi in oboroitvi
nih enot.

bilo treba dolgo

kaj hitro zvedel
da je bil natan
njenih posamez

Dva dni po prihodu brigade na obmoje Ledin, 28. novembra,

je iz Idrije krenilo kakih sto nemkih vojakov in domobrancev
ogledovat se za partizani. Naleteli so na 2. bataljon Vojkove bri
gade, ki je e akal na poloajih pri Koritih. Sovranik je bil
zelo trdovraten in je nekajkrat skual nae potisniti iz vasi, kar
pa mu ni uspelo. Po peturnem boju se je moral umakniti nazaj
proti Idriji. koda, da je eta, ki jo je poslalo poveljstvo 1. ba
taljona z namenom, da sovraniku prek Ledin udari v hrbet,
prispela prepozno. Kljub temu so nai zasledovali sovranika pre
cej dale. Ko se je spustila gosta megla, so odnehali in se raje
vrnili, ko pa da bi doiveli kako neprijetno preseneenje. Med
vojkovci tega dne ni bilo nobenih rtev, medtem ko sovranikove
izgube niso ugotovljene.
Naslednjega dne se je na irovskem in okrog Idrije zbrala
e vsa XXXI. divizija. Preernova brigada je dobila nalogo, nai
z vseh strani oklepa Gorenjo vas in je zato en svoj bataljon imela
tudi na irovskem vrhu, na njenem desnem krilu vzdol irovskega vrha proti nekdanji italijansko-nemki razmejitveni rti
in na Goropekah je bila Gradnikova brigada, Vojkova brigada
pa bi se morala primakniti e blie Dolomitom, na rto Vrsnik
Razpotje.

pri

5)
Sv.

Ni nobenih podatkov o tem, zakaj ni desno krilo 2. bataljona

Lovrencu
napadlo
nemko kolono, ko je ta la tam mimo iz

s poloajev
kofje Loke

proti Gorenji vasi.

429

Divizija je okrepila svoj pritisk na Dolomite ne le zato, da

bi zavarovale irovce pred skoraj vsakodnevnimi sovranikovimi
vdori in njegovim strahovanjem, temve tudi v zvezi z amnestijo,
ki jo je bil objavil NKOJ/16) zaasna jugoslovanska vlada, in ki
naj bi je bili deleni pripadniki kvislinkih enot pod pogojem,
e v vrste NOV prestopijo do 15. januarja 1945. Ta ukrep so
tolmaili takole:
Petnajsti september je bil zadnji poziv vsem zapeljanim,
medtem ko je amnestija e akt nove drave, s katerim pomiloa zapeljance. Ta amestija po eni strani dokazuje nao mo, po
drugi strani pa daje monost vsem zapeljancem, da v zadnjem
trenutku sodelujejo v tej narodnoosvobodilni borbi. Seveda ta
amnestija velja le za tiste, ki so bili pod raznimi okolnostmi pri
siljeni sodelovati z okupatorjem ter si v tem slubovanju niso
naprtili kakih zloinov.417)
Resnici na ljubo je treba priznati, da tudi ta ukrep v Do
lomitih ni imel kakega posebnega uspeha. Domobranci so bili
e toliko zaslepljeni in zakrknjeni, da jim je amnestija bila dokaz
nae slabosti, razen tega so bili bolj ali manj prepriani v to,
da jih bodo reili Anglei, ki naj bi pred Rusi zasedli Slovenijo.4")
Medtem ko sta Preernova in Gradnikova brigada nemoteno
prispeli na nove poloaje, z Vojkovo brigado ni bilo tako. Brigadno poveljstvo je prejelo ukaz za premik ele ponoi in pre
den je lahko obvestilo o tem tudi bataljone, se je e zdanilo. Zato
je brigada krenila na pot ele ob osmih. Preden je 1. bataljon
prispel na nove poloaje pri Razpotju, se je e sreal s sovrani
kom. Ta je vztrajal vse dotlej, dokler ni bataljonsko poveljstvo
napotilo v njegovo zaledje eno izmed svojih et. Kakor hitro je
sovranik to opazil, se je takoj umaknil, bataljon pa je v popoidanskih urah lahko zasedel predvidene poloaje nad Razpotjem.
Na sovranikovo zasedo sta na poti proti Vrsniku naletela
tudi 2. in 3. bataljon, vendar sta jo kaj kmalu pregnala ez do
lino irovnice proti Veharam.
**16) Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije.
417)
Okronica
taba
XXXI.
divizije
z
dne
29.
novembra
1944
(IZDG,
fase.
281 aI).
418)
Njihova
strategija
je
bila:
ob
im
manjem
tveganju
doakati
konec
vojne.
To
dokazuje
tudi
dnevno
poroilo
org.
taba
slov.
domobranstva
za
28.
november
1944
(IZDG,
d.
a.,
fase.
281),
ki
vsebuje
pritobe
na
raun
domobran
stva
z
Vehar
in
sploh
iz
Primorske:
. . .
Velikokrat
so
opijanjen'.
Zabavljajo
ez
svoje
astnike
in
poveljnike
in
je
njihovo
govorjenje
o
domobranstvu
ve
krat
popolnoma
partizansko,
kakor:
Vsa
ta
vojska
je
ena
neumnost.
Saj
je
vse
samo izbegavanje. Danes sem tukaj, jutri pa tam, samo da se .vi . . .'

430

Tega dne je brigada imela opravka s priblino 250 sovrani

kovimi vojaki Nemci, domobranci in etniki, vendar natanne
ga tevila zaradi goste megle ni bilo mogoe ugotoviti. Na nai
strani sta bila ranjena dva borca, na nasprotni pa trije.
Nato so vojkovci imeli mir vse do 2. decembra. Tega dne
pa sovranik ni pritisnil le nanje, temve hkrati tudi proti Grad
nikovi in Preernovi brigadi. To je bila kombinirana nemko-domobransko-etnika akcija z namenom, da XXXI. divizijo pree
nejo z 2irovskega. Toda sovranikove sile so bile preslabotne, da
bi mogle dosei svoj cilj.
Najhuje boje izmed vseh treh brigad je 2. decembra imela
Vojkova. Nai so vedeli, da ima sovranik dobro organizirano ob
veevalno slubo in so bili zelo previdni. 2e ob tirih zjutraj je
1. bataljon poslal patruljo z Razpotja navzdol proti Spodnji Idriji
eprav je bila e tema, je sovranik e rinil v breg. Patrulja ga
je sicer nekoliko zadrala, toda ob osmih zjutraj je e ropotalo
vzdol poloajev 1. bataljona na Razpotju. Tam je bilo na polo
ajih morda kakih 80 do 100 borcev, medtem ko je imel sovra
nik priblino 350 mo. Navzlic temu je bataljon vztrajal na po
loajih vse dotlej, dokler se niso oglasili sovranikovi teki mi
nometi, ki so se tokrat odlikovali z veliko natannostjo. Po dveurnem boju se je bataljon moral umakniti na nekoliko vije
poloaje.
Tedaj sta 1. bataljonu prispeli na pomo eti iz 2. in 3. bata
ljona in zasedli poloaje na njegovem levem krilu. Nato so nai
Krenili v nasprotni napad, sovranika potisnili nazaj in zasedli
prvotne poloaje nad Razpotjem.
Boja s tem e ni bilo konec. Sovranik je medtem dobil okre
pitve, pa tudi municijo so mu e pripeljali. To je pomenilo, da
je treba priakovati nov napad. Res je bilo tako. Priblino ob
tirih je sovranik po hudem minometnem obstreljevanju ponov
no napadel. Ob silovitem mitraljekem ognju je jurial na nae
poloaje, toda vojkovci so ne le vzdrali, temve ga zapodili v
beg. Boj je potem sicer ponehal, toda zadnji sovranikovi vojaki
so se umaknili z Razpotja ele ob pol enajstih ponoi.
Boj je bil hud, izgube na obeh straneh pa tudi zelo obutne.
Vojkovci so imeli dva mrtva, tri hudo in pet lae ranjenih bor
cev. Skoraj vse so ranile mine. Po podatkih, ki so jih kasneje
dobili iz Idrije, so bile sovranikove izgube mnogo huje. Padlo

431

je enajst sovranikovih vojakov, med njimi sta bila tudi neki ofi
cir in domobranski komandir, sedemnajst pa je bilo ranjencev.
Do ponovnega spopada s sovranikom je prilo tri dni kas
neje, 5. decembra, toda tokrat e na Gorah nad Idrijo. Tja se
je bil namre dan poprej premaknil 3. bataljon. Domobranci na
Veharah so bili o tem, kot razberemo iz njihovih poroil, takoj
obveeni.,1,) Br ko so jim iz sosednih postojank prispele okre
pitve, so se kot dobri poznavalci domaih krajev in pod okri
ljem goste megle tako neopazno pribliali Goram, da so jih voj
kovci zagledali ele v zadnjem hipu. Domobranci so juriali v
treh skupinah, toda vojkovci so jih zavrnili. Kljub temu so se
nai takoj zatem umaknili na Razpotje, ker bi se sicer sprio
sovranikove premoi domobrancev je bilo kakih dvesto
lahko pripetilo e marsikaj. Spopad se je za nae kar dobro
konal, saj so imeli le enega ranjenca.
Nekaj dni so vojkovci imeli mir, toda 10. decembra je prila
skupina domobrancev z Vehar na Ravne in odtod so s tekimi
strojnicami streljali ez grapo irovnice proti Vrsniku, kjer sta
bila na poloajih 2. in 3. bataljon. Domobranci so bili tako za
verovani v svoj posel, da niso opazili nae patrulje, ki se jim je
pod okriljem megle skrivoma pribliala prek Sovre. Ta je mednje
spustila dolg rafal in trije domobranci so se takoj zgrudili, drugi
pa razbeali.
Dva dni kasneje so imeli vojkovci opravka e s priblino 250
sovranikovimi vojaki, izmed katerih se je vojanici na Govejku
blialo kakih sedemdeset. Prvi bataljon jim je takoj poslal na
sproti vod, s katerim je el tudi bataljonski komisar Franc
tucin, doma iz Orehka na Cerkljanskem. Nai borci, eprav jih
je bilo malo, so se pogumno spoprijeli s sovranikom in ga po
tisnili nazaj. Medtem sta jim prihiteli na pomo dve eti 3. ba
taljona in sovranikovo skupino v Govejku skoraj obkolili. Sovra
nik se je v zadnjem hipu izmuznil in se naglo spustil v dolino
irovnice ter se pridruil glavnini na Ravnah. Nai so ga nekaj
asa zasledovali. Njihova vnema je bila toliko veja, ker so v
snegu videli tevilne krvave sledove znak, da je domobranci
niso odnesli prav poceni. Naposled so morali sprio hudega na
liva in megle odnehati in se vrniti na izhodine poloaje. Do
419)
Sredi oktobra je na Veharah bilo kakih 150, v Idriji pa razen nem
kih
policistov

priblino
100
domobrancev
(po
domobranskh
poroilih),
toda
po
ustanovitvi
1.
bataljona
s
sedeem
na
Veharah
naj
bi
tamkajnja
posadka

sode po naih poroilih narasla na kakih 450 mo.

432

mobranska poroila govore o dveh ranjencih, toda domaini so

kasneje povedali naim obveevalcem, da so domobranci, ko so
se vraali, nosili tiri ranjence.
Zakaj so se domobranci tako trmasto zaganjali ob nae po
loaje dan za dnem? Vsekakor se niso mogli pomiriti z dejstvom,
da se v ireh partizani prevaajo v avtomobilih, jahajo konje,
prirejajo mitinge in se sploh popolnoma svobodno gibljejo .. .42)
Zato so zahtevali, da odgovorni initelji v interesu protikomu
nistine borbe podvzamejo vse ukrepe z vsemi sredstvi proti pred
metnim partizanskim enotam, ki se zaradi zavlaevanja protiakcije poutijo varne in nekake gospodarje poloaja po njih za
sedenega in kontroliranega prostora .. .421)
Do zahtevane protiakcije ni prilo, pa pa se je le nekaj
dni kasneje XXXI. divizija lotila nemko-domobranske postojanke
v Gorenji vasi.422)
DVA DNI V GORENJI VASI
(Skica 17)

Zakaj se je XXXI. divizija pravzaprav IX. korpus, saj so

bili divizijo okrepili e z nekaterimi drugimi enotami lotila
prav Gorenje vasi?
420) Dnevno poroilo
org. taba
slov. domobranstva za 8. december
1944
(IZDG, d. a., fase. 281III).
421 ) Dnevno poroilo
org. taba
slov. domobranstva za 7. december
1944
(prav tam).
422)
Viri:
dopis
poroevalca
sekcije
propagandnega
odseka
IX.
korpusa
z
dne
7.
novembra
1944
(IZDG,
fase.
252III); povelje taba XXXI. divizije z dne
18.
novembra
1944
(IZDG,
fase.
281
aI);
odredba
taba
XXXI.
divizije
z
dne
23.
novembra
1944
(IZDG,
fase,
aI);
odredba
taba
XXXI.
d
vizije
z
dne
27.
novembra 1944 (IZDG, fase, aII); odredbi taba XXXI. d viz je z dne 22. no
vembra
1944
in
4.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
281II);
vojaka
poro.la
taba
XXXI. divizije z dne 5., 12., 16., 18., 19., 22. in 23. novembra 1944 ter 1., 2., 4.
in
16.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
226III);
operativno
poro
lo
taba
XXXI.
divizije za as od 19. do 22. novembra 1944 (prav tam); 15- dnevno vojako po
rono
taba
XXXI.
divizije
z
dne
11.
decembra
1944
(prav
tam);
relac
ja
taba
XXXI.
divizije
z
dne
23.
novembra
1944
(prav
tam);
okron
ea
taba
XXXI.
div zije z dne 29. novembra 1944 (IZDG, fase. 281 aI); poroila OC XXXI. div zije z dne 21., 22., 23., 24. in 25. novembra 1944 ter 11. decembra 1944 (IZDG,
fase. 74III); brzojavke
taba XXXI. divizije z dne 21.
in 22. novembra
1944
(IZDG, fase. 276IV); odredbe taba
Vojkove brigade z dne
6., 18., 25., 26. n
29.
novembra
1944
ter
4.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
dnevna
poro
ila taba Vojkove brigade z dne 4., 5., 6., 7., 8., 11., 12., 13., 14., 17., 18., 22.,
23., 25., 26., 2/., 28., 29. in 30. novembra 1944 ter 1., 3., 4., 5., 6., 9., 10., 12., 13.,
14. in 15. decembra 1944 (IZDG, fase. 282 aII); 14- dnevni poroili taba Voj
kove brigade z dne 13. in 26. novembra 1944 (IZDG, fase. 226IV); poroila OC
Vojkove brigade z dne 17., 20., 21., 22. in 26. novembra 1944 ter 2. decembra
1944
(IZDG, fase. 281 aI); brzojavke taba Vojkove brigade z dne 9., 19., 21.,
23. in 28. novembra 1944 ter 1. in 6. decembra 1944 (IZDG. fase. 276IV); kra
jevna
kronika
Jesenice
(Mestni
muzej
v
Idriji);
spomini
Vike
Bertoneclj-Zore;
dnevna poroila org. taba slov. domobranstva za 28. november 1944 ter 7., 8.,
9.
in
18.
decembra
1944
(IZDG,
d.
a.,
fase.
281III);
domobranska
poroila
(VJI, mikroteka, film 7, posnetki 493, 494 in 534).

28 Vojkova brigada

433

Skupina pripadnikov Gorenjskega domobranstva

Gorenja vas je bila po svoji legi klju, ki je odpiral vrata v

Dolomite. e bi ta postojanka padla, potem bi bila pretrgana
zveza med sovranikovimi oporii v Poljanski dolini in domo
branskimi postojankami v Dolomitih, hkrati s tem bi bil sovra
nik tudi ob zelo pomembno izhodie za vdore na partizansko
osvobojeno ozemlje. Vas lei v iroki dolini, kjer se reica Brebovica, ki pritee izpod Luin, steka v Poljansko Soro. Vzdol
te reice vodi tudi cesta v Dolomite (Gorenja vasLuineSuhi
dol in naprej proti Horjulu oziroma Polhovemu Gradcu). Glavna
cesta pelje vzdol Poljanske Sore (kofja LokaGorenja vas
Fuineiri in naprej proti Idriji oziroma Rovtam in Logatcu).
V Hotavljah, dobra dva kilometra zahodno od Gorenje vasi, se
od nje odcepi cesta, ki pelje skozi Kopanico na Cerkljansko,
druga cesta, ki je namenjena prav tja, pa zavija v desno nekaj
kilometrov dlje, v Fuinah.
Prav zaradi zelo izpostavljene lege je imela Gorenja vas mo
no in krepko utrjeno posadko. Ob napadu na to postojanko je
bilo v njej 105 nemkih obmejnih straarjev in trije oroniki ter
145 pripadnikov Gorenjskega domobranstva. V vasi so imeli ve
opori, vsako zase pa je bila prava trdnjava. V zgornjem delu

434

vasi, ob poti proti Hotavljam, je bilo v sokolskem domu 70 do

mobrancev, oboroenih z osmimi strojnicami. Spodnja okna so
bila zabita z dvojno steno iz desk, vmes pa so nasuli pesek. Enako
so storili tudi z okni v prvem nadstropju, le da so tam pustili
v njih ozke strelne line. Okrog sokolskega doma je sovranik
skopal v tla tiri bunkerje, jih prekril z bruni in zasul z vrha z
debelo plastjo prsti. Razen tega je bil sokolski dom obdan z i
nimi ovirami, na vsakih petnajst metrov pa je stal drog z mono
arnico na njem.
Pri orliju, prav blizu sokolskega doma, so bili nemki ob
mejni straarji in oroniki. Bilo jih je kakih tirideset, oboro
enih med drugim tudi s tirimi strojnicami. Utrjeni so bili prav
tako kot domobranci v sokolskem domu. Kakih esdeset metrov
visoko v bregu, na Taboru, so imeli velik bunker, do katerega
je bil speljan strelski jarek. Iz tega bunkerja je bilo mogoe ob
streljevati vso dolino proti Poljanam, Luinam in severna poboja
irovskega vrha.
Tretja postojanka je bila pri Lojzovu sredi vasi. Tam je bilo
kakih 35 obmejnih straarjev, ki so imeli razen tirih strojnic e
po en lahki in teki minomet. Okrog tega oporia je bilo, sode
po naih obveevalnih podatkih, pet bunkerjev in ponekod tudi
ina ovira.
etrto oporie je bilo pri cerkvi v oli, pri Kolarju, v
upniu in zvoniku. Tam so bili predvsem domobranci.
Razen tega so bili nemki obmejni straarji e pri Mlakarju,
medtem ko je bila pri Barbaru domobranska posadka.
Kakih dvesto metrov nad cerkvijo, na severovzhodnih pobo
jih kote 587, je stal kot dopolnilo bunkerju na Taboru e
en bunker, ki je gospodaril nad blinjimi in daljnimi dostopi v
Gorenjo vas iz smeri Hotavelj, Hlavjih njiv, Dolenjega brda,
Poljan in Dobrave.
e upotevamo e dejstvo, da je sovranikova posadka v
Gorenji vasi imela skupno tri teke in est lahkih minometov
ter sedem tekih in sedemindvajset lahkih strojnic, potem naloga
Vojkove brigade, ki naj bi to postojanko neposredno napadla,
ni bila niti malo lahka. Ni znano, koliko borcev je imela ob na
padu na Gorenjo vas, toda mesec dni poprej je bilo v Vojkovi
brigadi 434 borcev in bork, oboroenih med drugim z 12 brzostrel
kami, 25 lahkimi in 3 tekimi strojnicami, 2 lahkima in 1 tekim

25*

435

minometom ter 7 protitankovskimi pukami.423) Vedeti je treba,

da je bilo precej borcev odsotnih, po tabih, v prateu itd. in da
se je potemtakem neposrednega boja lahko udeleevalo najve
250 borcev. To pomeni, da so bile sile na obeh straneh priblino
izenaene, eprav bi moral imeti tisti, ki se loteva napada na tako
mono utrjeno nasprotnikovo postojanko, po vseh vojakih pra
vilih vsaj trikratno, e e ne tirikratno ali celo petkratno premo.
Le v tem primeru namre lahko upa na uspeh. Na kako presene
enje tudi ni bilo mogoe raunati, saj je sovranik slutil, da
imajo partizani nekaj za bregom in je bil nenehno pripravljen
na napad.424 )
Divizijsko poveljstvo je hotelo Vojkovi brigadi olajati nalogo
tako, da je nekaj dni pred napadom naroilo Preernovi brigadi,
naj unii bunker na Taboru in s tem oslabi celotno sovranikovo
obrambo Gorenje vasi.425) Razen tega je Vojkovo brigado okrepilo
z minerji, tremi partopi in tirimi topovi avtomatskim topom
20 mm, havbico 100 mm in dvema gorskima topoma 75 mm. V
neposrednem zaledju Vojkove brigade naj bi bila med napadom
tudi Gradnikova brigada (v Bani, na Dolenjem brdu in na sever
nih pobojih irovskega vrha) z nalogo, da v primeru potrebe
priskoi Vojkovi brigadi na pomo, sicer pa naj jo varuje pred
morebitnim iznenadnim sovranikovim prodorom iz sosednih
postojank.
Vse druge enote so bile v zavarovanju. Pred kofjo Loko, kjer
je bilo takrat kakih 2.200 sovranikovih vojakov, je bila Preer
nova brigada, ki je s poloajev na rti RuparSv. FlorijanSv.
Petra hrib zapirala vojako cesto proti Blegou in cesto vzdol
Poljanske Sore.426) Nad rnim vrhom pri Polhovem Gradcu je
bil kofjeloki odred, ki pa je z enim bataljonom nadziral tudi
sovranikovo posadko v Poljanah tela je 50 mo in s polo
ajev juno od vasi zapiral cesto PoljaneGorenja vas. Luine,
423)
Povelje taba XXXI. divizije z dne 18. novembra 1944 (IZDG, fase.
281 aI).
424)
. . .
Po vseh okolnostih sode, se partizani pr pravljajo na
jetja. Zvedelo se je da so prieli z avtomobili prevaati munic jo iz
iri.
Pravijo,
da
j>h
iz
irov
nikdo
ve
ne
bo
pregnal
in
da
bodo
likvidirali
vse
okoline
domobranske
postojanke
.
.
.
(Poroilo
org.
domobranstva z dne 19. decembra 1944) (IZDG, d. a., fase. 283).

veja pod
Cerknega v
v
kratkem
taba
slov.

425) Prvemu bataljonu Preernove br gade se je 12. decembra ponoi res

posreilo pognati bunker v zrak, toda sovranik ga je v kasnejih dneh spet
obnovil.
426)
Preernova
brigada
je
morala
paziti
tudi
na
pri
Muretu
(med
kofjo
Loko
in
Gabrkom),
kjer
je
Nemcev, in na Visokem. Tamkajnja posadka je tela 60 mo.

436

novi
bilo

sovranikovi
posto'anki
55
domobrancev
in

kjer je bilo 93 nemkih obmejnih straarjev in 50 domobrancev, in

Suhi dol s 137 domobranci je oklepala Kosovelova brigada. Desno
od nje na rti GoropekeVrsnikRazpotje pa je bil 2. bataljon
Bazovike brigade, ki naj bi zavrnil sovranika, e bi nameraval
napadeni postojanki v Gorenji vasi priti na pomo iz Dolomitov
ali Idrije. Da bi domobrance v Dolomitih preslepili, je divizijsko
poveljstvo poslalo tja svojo udarno eto.4) Ta naj bi vdrla proti
Polhovemu Gradcu in Horjulu ter tako pritegnila pozornost do
lomitskih domobrancev nase.
Divizijsko poveljstvo ni pozabilo e pred napadom ukazati
vsem enotam, naj ceste onesposobijo za promet, in jim je v ta
namen dodelilo tudi minerje in pionirje iz divizijskega inenir
skega bataljona.
Zveza med enotami je bila izvrstno organizirana. Razen radij
ske in kurirske zveze so imeli tudi telefonsko. To pa ne le med
tabi brigad in tabom divizije, temve v Vojkovi brigadi
celo med bataljoni oziroma s topnikimi poloaji. Pri tem niso
uporabljali samo telefonskega kabla, ki so ga imeli po etah
za zvezo, temve tudi stalne telefonske linije (prek Blegoa proti
Mlaki, kjer je bil tab Preernove brigade) in celo sovranikove
linije (med Dobravo in Luinami do taba Kosovelove brigade).
Razen tega so uporabljali tudi rakete.
Posebno pozornost je divizijsko poveljstvo posvetilo reeva
nju in pomoi ranjencem. V Fuinah je delovala posebna kirurka
ekipa, ki je na kraju samem operirala in tako marsikateremu
ranjencu ohranila ivljenje.
Skratka, napad na Gorenjo vas je bil tako dobro organiziran
kot e nobeden poprej.
Glede na to, da je bilo treba napad na Gorenjo vas zaeti
18. decembra e ob osmih zveer, so bataljoni Vojkove brigade,
ki so se bili zbrali v Fuinah in se tam pripravljali na novo na
logo, e ob treh popoldne krenili na pot, da bi na izhodine
poloaje za napad prispeli pravoasno. Na poti proti Hotavljam
jih je morala kaka sovranikova izvidnica opaziti, ali pa je o tem
sovranika obvestila njegova terenska obveevalna sluba, zakaj
427 )
Udarna eta divizije je bila ustanovljena v skladu z navodili glavnega
taba
NOV
in
PO
Slovenije
9.
decembra
1944
iz
samih
prostovoljcev,
poveljeval
pa
ji
je
e
omenjeni
Ivan
Leban,
nekdanji
komandant
1.
bataljona
Vojkove
brigade,
eta
je
bila
izvrstno
oboroena:
v
njej
je
bilo
89
borcev
s
50
brzo
strelkami, tremi lahkimi strojnicami, enim lahkim minometom in 35 pukami.

437

nenadoma so zaele vzdol poti treskati nemke teke mine. K

srei ni nobena izmed njih zadela cilja in zato vojkovci niso imeli
nobenih rtev. Oitno je bilo eno: sovranik jih e aka na po
loajih.
Kakor hitro se je zmrailo, so bataljoni pohiteli vsak v svojo
smer. Prvi bataljon je obel Gorenjo vas z leve strani ez Dolenje
brdo, se spustil do ceste PoljaneGorenja vas in se zael z vzhod
ne strani bliati sovranikovi postojanki. Drugi bataljon je imel
krajo pot, ker je njegova naloga bila v tem, da se proti Gorenji
vasi spua po severnih pobojih irovskega vrha. Njegov nepo
sredni cilj je bilo sovranikovo oporie pri cerkvi. Tretji bata
ljon je medtem pritiskal ez Hotavlje proti sokolskemu domu.
Bataljoni so kmalu prili s sovranikom v neposreden stik in
takrat je zavralo tako, da posaminih strelov skoraj ni bilo ve
sliati. Strojnice so regljale brez prestanka, vmes pa so donele
votle eksplozije min, ronih bomb in plastinih bomb. Rakete
so nenehno vigale v zrak in bilo je svetlo kot podnevi.
Kljub temu je 1. bataljonu uspelo tako zelo se pribliati s
partopom vsak bataljon je bil dobil po en partop sovra
nikovi postojanki, da so jo kar uspeno obstreljevali in pokodo
vali. Brkone bi jo tudi zavzeli, e ne bi sovranik z zaigalnimi
naboji zanetil poara v hii, iz katere so ga nai borci napadli.
Druga skupina tega bataljona je skuala osvojiti bunker na Ta
boru, kar pa ji ni uspelo.
Drugi bataljon, ki je s severnih poboij irovskega vrha in
iz smeri Dobrave pritiskal proti cerkvi, upniu in oli, ni imel
sree. Partop se mu je pokvaril namre prav tedaj, ko bi ga
najbolj potreboval. Borcem se je na ve krajih posreilo priti ez
ine ovire in se pribliati postojanki na kakih 70 metrov torej
na razdaljo, s katere bi bil partop lahko dokaj uspeen. Nai so
kljub temu poskuali nekajkrat juriati, toda ob najmanjem
premiku so vigale sovranikove rakete v zrak, takoj zatem pa
so se s podvojeno mojo oglasile strojnice. Velike preglavice, pa
tudi nekaj ranjencev, je bataljonu povzroil minometni ogenj.
Z nobenim uspehom pa se ni mogel pohvaliti 3. bataljon, ki
je z zahoda in severa pritiskal proti sokolskemu domu. ico
okrog oporia je sicer prerezal na ve krajih in to no kar ti
rikrat jurial, toda sovranikova obramba je bila predobro or
ganizirana, da bi mogel dosei kaj ve. Ko se je zdanilo, so se
borci povrh vsega znali e v navzkrinem ognju sovranikovih

438

Gorenja vas v Poljanski dolini. Bunkerja na pobojih irovskega vrha in na Taboru

sta oznaena s kricem

strojnic in minometov iz bunkerjev na Taboru in na pobojih

irovskega vrha.27)
Divizijsko poveljstvo, ki je neposredno usmerjalo napad na
Gorenjo vas, je e ob zori lahko ugotovilo, da bosta glavni oviri
za nadaljevanje napada tudi podnevi bunkerja na vsaki strani
vasi, ki ju ponoi ni bilo mogoe osvojiti.4) Dokler je nad dolino
*)
Brigadni
komandant
Franc
Nemgar,
s
cer
zelo
prevdaren
in
pogumen
borec, ie to no storil hudo napako: v elji, da bi bil e odloneji, ali pa zato,
da ne bi obutil mraza, ni nael prave mere, ko je potegnil iz uturie, napol
njene
z
ganjem.
Namesto
da
bi
poveljeval,
je
spal.
Zato
so
ga
takoj
zjutraj
oastavili
in
poslali
v
Preernovo
brigado
za
navadnega
borca.
Tam
se
je
kaj
kmalu
spet
izkazal
in
nekaj
mesecev
kasneje
postal
komandant
bazovike
bri
gade.
Padel
je
zadnjega
dne
vojne
na
Primorskem,
2.
maja,
ko
je
na
elu
svoje brigade jurial proti sovranikovim utrdbam na Op nah nad Trstom.
429) Bunker na severnih pobojih irovskega vrha je napadla neka eta iz
3.
bataljona
Gradnikove
brigade.
Gradnikovci
so
ponoi
t
rikrat
jurial;,
vendar
zaman.
Sovranik
jih
je
vselej
zavrnil.
Naposled
so
morali
odnehat
.
Imeli
so
ve ranjenih, med njimi sta bila tudi komandir in politini komisar ete.

439

e leala megla, se e nista mogla povsem uveljaviti in so se

borci zlasti iz 2. bataljona e bolj pribliali sovranikovim
oporiem. Vsako gibanje po vasi in okrog nje pa bo onemogo
eno, br ko se bo dvignila megla. Zato je divizijsko poveljstvo
sklenilo, da bo topniki ogenj usmerilo predvsem v bunkerja na
irovskem vrhu in Taboru, medtem ko naj bi avtomatski top
pregnal sovranikovega mitraljezca iz zvonika. To je bilo treba
storiti s poloajev ob poti, ki z glavne ceste pelje proti Hlavim
njivam. Tam so bili trije topovi, etrti gorski top 75 mm pa
je bil z 2. bataljonom.
Jutro je megleno, lahno rosi. Naa artilerija e nabija. Iz
vasi se dviga dim, nekaj gori. Besno regljanje strojnice. Hinav
sko plahuta sovrana mina v zraku, nekje prav blizu nas se zarije
v mehko, razmoeno zemljo. Nekoliko se je pokadilo, toda eksplo
zije ni. Nekaj hipov kasneje se druga mina razleti za nami.
Z one strani e odgovarja na minomet, nekje iz smreja laja
na sovranika brzostrelni top. Ozka blatna steza pelje do poloa
jev, kjer so nae havbice. V gozdu naletimo na skupino mul,
granate pa so zloene kar po tleh.
Kako, tovarii?
'Dobro, edalje bolje/
Kje je top?
Takoj za ovinkom.
Nad smrekami vigajo krogle, zdaj pa zdaj kje blizu poi
dumdumka. Vragi streljajo kar na slepo, samo da poka.
Nai topniarji streljajo, da ozraje kar trepeta. Pod njimi je
zemlja razkopana od sovranih min, toda nai se za to niti ne
zmenijo.
Ob grmenju topov poroa telefonist: Halo, halo . . . Da, tukaj
havbica! Imamo e dva direktna zadetka, sovranik iz velikega
bunkerja ne odgovarja ve . .
Top spet useka ... in prav v bunker!
Halo, tukaj havbica! Tretji polni zadetek . . .
Spodaj vriskajo vojkovci.
ivio, artilerija! Ugi, artilerija . . . Juri . . .
Veliki bunker nad vasjo je pokodovan, moli . . .4J0)
al, takrat ni bilo nikogar blizu, da bi jurial proti bunkerju
in onemogoil sovraniku nekaznovan umik iz njega v vas.
Tudi posadka drugega bunkerja, na Taboru, ni dolgo vzdrala.
Najprej so nai mitraljezci dobili pod ogenj strelski jarek, ki je
povezoval bunker s postojanko pri orliju. Tako sta bila ubita
dva Nemca. Ko je sovranik skual nae pregnati, je nekdo izmed
borcev 1. bataljona vrgel med njegove vojake bombo, ta pa je
ubila tri Nemce.
43)

440

Tone Tratnik, Slike iz bojev za Gorenjo vas (IZDG, fase. 91I).

Ko se je znoilo, so nai pritisnili s podvojeno mojo. Borci

1. bataljona so kaj hitro zasedli bunker na Taboru, kjer so za
plenili nekaj municije, nato pa odtod obstreljevali sovranika v
vasi.
Priakovati je bilo, da bodo vojkovci drugo no napada te
meljito obraunali s sovranikom. Toda to se ni zgodilo. Bataljoni
so sicer prav na tesno oklepali posamezna oporia, jih na vso
mo obstreljevali s partopi, minometi in protitankovskimi puka
mi, toda konnega juria ni bilo. Res je, da je bil sovranikov
odpor izredno moan, toda vse kae tudi na to, da so se borci
le preve zanaali na topnitvo, ki naj bi naslednje jutro pometlo
s sovranikom.
Najblie uspehu je bil 3. bataljon, ki mu je pri obstreljevanju
sokolskega doma pomagala tudi havbica. Nekaj granat je sicer
zadelo cilj, toda borci so akali na nekaj drugega:
Zveer je nenadoma pretresla ozraje vraja eksplozija. Nekaj
jih je radovedno pogledalo: Kaj pa je to?
Novo partizansko oroje, so drugi smeje odgovarjali.
Novo oroje, kateremu bi vabi rekli V3. Razen partopa
imamo tudi e valeo se bombo! Eksploziv, letalsko bombo, natla
i v sod, pa ga zavali navzdol, da prileti na pravo mesto, in
kamor prileti, tam je vse drobno . . . !431)
Vendar ni bilo tako hudo. Bomba je, al, obtiala za kakim
plotom ali drevesom in se tam razletela, ne da bi sokolskemu
domu povzroila kako vejo kodo.
Kakna bomba je bila to? Pravzaprav sta bili dve. Odvrglo
ju je bilo neko neko zavezniko letalo nad Ledinami. Nai so
ju prepeljali v Podlanie in ju v tamkajnji minerski delavnici
popravili.432) Nato so ju vtaknili v 300-litrska bencinska soda,
prepeljali nad Gorenjo vas in prvo bombo e prvo no napada
spustili po strmem bregu proti sokolskemu domu, drugo pa
drugo no. Priakovanega uspeha le ni bilo.433)
Kmalu zatem se je zdanilo in napoil je drugi, odloilni dan
napada na Gorenjo vas. Topovi so bili e pripravljeni, da zano
svojo smrtonosno pesem. Eden izmed njih je stal ob robu gozda
na pobojih 2irovskega vrha, odkoder je bil izvrsten pregled
nad vso vasjo, ki se je irila po dolini.
431

) Prav tam.
Spomini Janeza Piriha iz Podlania (Mestni muzej v Idriji).
Tretjemu bataljonu Vojkove brigade je to no pr.skoil na pomo e
2. bataljon Gradnikove brigade.
432)
433)

441

Spet je bila vsa dolina polna bobnenja granat in min ter

ostrega ropotanja strojnic in brzostrelk. Granate in mine so ru
ile sovranikova oporia, nad katerimi so se dvigali stebri prahu
in dima. Vse je kazalo, da tokrat sovranik ne bo vzdral in bo
dokonno razbit. Bojni tru v Gorenji vasi in zavzetost borcev
sta bila tolikna, da ni nihe slial ali videl sovranikovih tankov
in kamionov, ki so pridrdrali iz smeri Poljan, vse dotlej, dokler
niso bili e v sami vasi.
Kako se je moglo to zgoditi?
Ne bi mogli trditi, da Preernova brigada, ki je imela polo
aje pred kofjo Loko, ni bila pripravljena na nemki napad.
Kljub temu so jo Nemci presenetili v tem smislu, da na pot niso
krenili e podnevi, temve ele proti veeru. Kae, da so bili
poloaji preemovcev vsaj za noni boj le previsoko in
tako so Nemci brez vejih teav odstranili debla, ki so jih par
tizani navalili ez cesto, in mine. e isto no se je tako nabralo
v Poljanah kakih 600 sovranikovih vojakov. Niso krenili takoj
naprej, temve so poakali, da se je zdanilo, nato pa ele nada
ljevali pohod proti Gorenji vasi. V predhodnici so bila motoma
vozila trije tanki, en oklopni avtomobil in kakih pet kamionov.
Nemci so prodirali zelo previdno in so imeli tudi pobonici.
Desna pobonica se je kmalu spopadla s eto 1. bataljona Grad
nikove brigade, ki je imela poloaje na pobojih, ki lee severo
zahodno od Poljan, eta se je sicer morala umikati, vendar
poasi in med nenehnim obstreljevanjem sovranika. In vendar
v Gorenji vasi ni nihe vedel, kaj vse se e dogaja med Poljana
mi in Gorenjo vasjo!
Borci 1. in 2. bataljona pa se tudi ob vdoru sovranikovih
tankov in kamionov niso zmedli in so jih zaeli takoj obstrelje
vati. Njikov ogenj je bil dokaj uspeen, saj je ena izmed protitan
kovskih puk en tank celo pokodovala. Ko pa sta se zaeli
Gorenji vasi z desne in leve bliati pobonici, je bilo treba misliti
na nujen umik, sicer bi jih sovranik med hiami zmlel. Medtem
ko se je 1. bataljon umikal proti severu v gozd, je bilo borcem
2. bataljona mnogo tee:
. . . Odhitel sem za beeimi borci. Dohitel sem jih ob zad
njih hiah. Od tam nismo mogli ne naprej ne nazaj. Pred nami
je bilo strmo poboje hriba, ki ni nudilo najmanjega kritja.
Da bi bila ironija usode veja, je rahel vetri odpihnil e zadnje

442

tab XXXI. divizije pozimi leta 1944/1945. Z leve na desno: Ivan Franko-Iztok
(politini komisar), narodni heroj Franc Rojek-Jaka (prejnji komandant), Stanko
Petelin-Vojko (naelnik taba), narodni heroj Evgen Matejka-Pemc (novi koman
dant) in Joe ubelj-Sine (sekretar politinega oddelka)

meglice. Posijalo je svetlo sonce. Sovraniki so z vso mojo za

sipavali sonno poboje pri Lajah, kamor so se umikali nai borci.
Najveja tragedija se je odigrala ob predzadnji hii. Tam se
je stiskala veja skupina borcev. Od tam pa do naslednje hie je
bila istina, iroka kakih 30 do 40 metrov. To razdaljo so pretekli
borci drug za drugim. Od zadnje hie je peljal kolovoz v manjo
dolinico, ki je nudila varno kritje. Na tej istini je akala smrt in
kosila med borci. Sem sta bila namerjena dva teka mitraljeza iz
postojanke v sokolskem domu. Kosila sta kot s karjami z navz
krinim ognjem, od hie do hie.
V
smrtni stiski so se borci zaletavali v too krogel drug za
drugim. Prvi je sreno pritekel, drugi je padel, tretji je utekel
ranjen, etrti je spet obleal . . V34)
Na tem delu poti so padli trije borci 2. bataljona, nekaj pa
jih je bilo ranjenih.
To se je dogajalo okrog enajstih dopoldne, toda boja ni bilo
konec vse do veernih ur. Tretji bataljon je takoj po vdoru tan
M4)

Rihard Markovi, ivljenjepis, stran 36 (rokopis).

443

kov v Gorenjo vas z nekoliko vijih poloajev pod Hlavimi

njivami in Dolenjim brdom skual 1. in 2. bataljonu pomagati
tako, da je sovranikove tanke obstreljeval s tekim minometom.
Mine so padale v njihovo neposredno bliino. Toda sovranik je
odgovoril milo za drago in ena izmed njegovih min je padla na
mitraljezca ete s tekim orojem, ga raztrgala in uniila njegovo
strojnico.
Silno dramatien je bil boj za gorski top 75 mm, ki je obtial
na robu gozda na severnih pobojih irovskega vrha. Nemki
tankisti so ga takoj vzeli na muho in niso dovolili partizanom,
da ga potegnejo na varno. Najhuje je bilo to, da se je rep lafete
zaril globoko v zemljo in zato topa sploh ni bilo mogoe premak
niti. Zveer so to skuali storiti s konji, toda sovranikovi vojaki
so bili hitreji in so ga odvlekli v Gorenjo vas.

Tako se je konal napad na nemko-domobransko postojanko

v Gorenji vasi. eprav je bil neuspeen, so bili vojkovci in topni
arji pohvaljeni:
. . . Za veliko vztrajnost, portvovalnost, odlonost in borbe
nost izreka tab IX. korpusa NOV in POJ vsem borcem, podofi
cirjem, oficirjem in politinim komisarjem 16. SNOB ,Janka
Premrla-Vojkain artilerije i z r e d n o p o h v a l o .
Vse borce, podoficirje, oficirje in politine komisarje, ki so
se izkazali s svojo neustraenostjo in borbenostjo, naj tab XXXI.
divizije predlaga takoj za odlikovanje.435)
Mar ni nekaj neloginega v tem, da so bili vojkovci in topni
arji pohvaljeni za neuspeno izvedeno akcijo?
Niti najmanj! Vojkovci in topniarji so storili skoraj vse,
kar je bilo v njihovi moi, da bi bila akcija uspena, to pa so
jim prepreile druge okoliine, pred katerimi so bili brez moi.
Vojkovci so se borili zares srno in navdueno med vzkli
kanjem, petjem in igranjem divizijske godbe.436) Neopravieno bi
bilo e posebej omenjati kogarkoli izmed njih, saj je tokrat lo
435) Dnevno povelje taba IX. korpusa z dne 27. decembra 1944 (IZDG, fase.
28111).
436)
Godba,
ki
je
tela
nekaj
ez
dvajset
lanov,
je
sprva
igrala
part
zanske
koranice
kar
na
prostem
v
neposredni
bli
ni
naih
poloajev.
Ko
pa
jo
je sovranik zael obmetavati z minami, se je preselila v neko hio med Gorenjo
vasio
in
Hotavljami
in
pri
odprtih
oknih
nadaljevala
svojevrstno
spodbujanje
bojnega duha napadajoih borcev.

za mnoino junatvo tako med

vdoru tankov v vas in med umikom.

napadom

kakor

tudi

po

Isto velja tudi za topniarje. Za to akcijo so se pripravljali

dolge tedne, pa tudi rtve so imeli pri tem.437) Kasneje so bili
prav tako potrebni izredni napori, da so prek onesposobljenih
delov cest sploh lahko prili s svojimi tekimi topovi pred Go
renjo vas. Tam na sovranikove utrdbe niso streljali iz varne
razdalje nekaj kilometrov, temve iz neposredne bliine, oddaljeni
le nekaj desetin metrov od nemkih in domobranskih bunkerjev.
Morda so res porabili precej granat43*) in vasih je tudi katera
od njih priletela namesto v sovranikovo postojanko v kako dru
go hio, toda kdo bi mogel pri toliknih improvizacijah in v
taknih razmerah priakovati kaj ve?
Pomanjkljivosti, celo huje, so bile tudi drugod. Uspehi bi
bili lahko veji, e bi na primer bilo bolje sodelovanje med
topnitvom in pehoto, e bi pehota znala takoj izkoristiti uinek
topnikega obstreljevanja. Sicer pa ni bilo zadostne povezave
tudi ne med pehoto in drugim tejim orojem partopi, teki
mi minometi, protitankovskimi pukami, tekimi strojnicami itd.
e bi bilo to sodelovanje bolje, potem bi morda postojanka
padla e pred vdorom sovranikovih tankov in kamionov v vas.
Seveda bi bilo precej manj rtev, pa tudi ve upov na osvo
jitev postojanke, e bi Preernova brigada zadrala sovranika
ali vsaj obvestila o preboju svojih poloajev.439) Teko je razu
meti, kako se je moglo zgoditi, da od estih zveer pa do de
setih dopoldne naslednjega dne torej po estnajstih urah
437)
Za gorske topove in havbice ni bilo originaln h udarnih granat in zato
so
morali
topniarji
predelovati
rapnele
v
udarne
granate.
To
so
delali
tako,
da
so
iz
granat
pobrali
kroglice
in
jih
nadomestili
s
plastin
m
razstrelivom.
Seveda
je
blo
to
nevarno
opravilo
in
se
je
neko
pripetila
tudi
huda
nesrea.
Nekdo izmed topniarjev je bil samo malo nepreviden in granata, ki jo je praz
nil,
je
nenadoma
eksplodirala.
Sam
je
bil
pri
prii
mrtev,
dva
ali
trije
izmed
njegovih tovariev pa hudo ranjeni (Spomini Draga Bezjaka).
438)
Med napadom so porabili 330 granat za topova 75 mm, 50 granat za
havbico 100 mm in 1.150 nabojev za avtomatski top 20 mm. Razen tega so v
bojih
za
Gorenjo
vas
borci
izstrelili
skupno
okrog
17.000
nabojev
za
lahke
in
7.000 nabojev za teke strojnice, 7.600 nabojev za puke in 280 nabo.ev za pro
titankovske puke ter vrgli ez 200 min in prav toliko ronih bomb.
439)
Vojkova brigada je imela v teh bojih pet mrtvih in 26 ranjen h borcev,
medtem
ko
sta
bila
dva
borca
ujeta,
pet
pa
pogrean
h.
Izgub
la
je
po
eno
protitankovsko
puko,
lahko
strojnico
in
lahki
minomet
ter
est
puk.
Celotne
izgube
XXXI.
divizije
pa
znaajo

sode
po
relaciji
taba
divizije
z
dne
22.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
226III)

23
padlih,
7
pogreanih
in
49
ranjenih
borcev. Kirurka ekipa, ki je v Fuinah sprejela 39 ranjencev in pri tem opravila
devet
ve:iij
operacij,
je
marsikateremu
izmed
niih
s
h
trim
posegom
reila
ivljenje. Sovranik pa naj bi imel po istem viru 53 mrtvih (popravljeno na 71),
42 ranjenih (popravljeno na 54) in 1 ujetega vojaka.

445

ni mogel nihe obvestiti taba divizije o preboju, eprav je bila

med tabom Preernove brigade in XXXI. divizije nenehna tele
fonska in radijska zveza.
Med poglavitne vzroke za neuspeen napad nedvomno spada
tudi e v zaetku tega poglavja omenjeno razmerje sil, ki je
bilo kljub okrepitvam s topnitvom, partopi, minometi Gradni
kove brigade in minerji za Vojkovo brigado e vedno zelo neu
godno. e bi Vojkova brigada kljub temu osvojila Gorenjo vas,
bi to bilo njeno veliko dejanje; ker pa se udei poredkoma do
gajajo, si je za vse to, kar so njeni borci pokazali v tem dvodnev
nem boju, kljub temu zaslueno pridobila priznanje in pohvalo
taba divizije in korpusa.440)

ZAMUJENE PRILONOSTI
(Skica 5)

Napad na Gorenjo vas je bila zadnja skupna akcija XXXI.

divizije proti Dolomitom, zakaj teie delovanja IX. korpusa je
bilo od konca decembra 1944 pa vse do konca vojne maja 1945
na irem obmoju Trnovskega gozda. Zaveznike fronte so se
edalje bolj bliale in sovranik je raunal edalje resneje tudi
na monost, da se utegnejo Angloameriani izkrcati v Istri in
Trakem zalivu. V ta namen je e od jeseni dalje gradil vzdol
obale, pa tudi v notranjosti tevilne utrdbe. Ker si njihove obram
be v primeru anglo-amerikega izkrcanja ni bilo mogoe zami
sliti, e bi v neposrednem zaledju nemke fronte delovale mone
440)
Viri: dnevno povelje taba IX. korpusa z dne 27. decembra 1944 (IZDG,
fase. 221I); dnevno povelje taba XXXI. divizije z dne 21. decembra 1944 (IZDG,
fase. 281 aI); povelje taba XXXI. divizije z dne 16. decembra 1944 (prav tam);
odredba
taba
XXXI.
divizije
z
dne
22.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
281II);
odredba
taba
XXXI.
divizije
z
dne
17.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
281
aII);
dopis
taba
XXXI.
divizije
z
dne
26.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
277I);
vo
jako
poroilo
taba
XXI.
divizije
z
dne
20.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
226III);
relacija
taba
XXXI.
divizije
z
dne
22.
decembra
1944
(prav
tam);
15-dnevno
operativno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
26.
decembra
1944
(prav
tam);
brzojavka
taba
XXXI.
divizije
z
dne
19.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
276IV); dopis OC XXXI. divizije z dne 11. decembra 1944 (IZDG, fase. 227III);
dnevno poroilo OC XXXI. divizije z dne 3. januarja 1945 (IZDG, fase. 282 aII);
15-dnevno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
226III);
poroili
OC
Preernove
brigade
z
dne
21.
in
22.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
280
aI);
povelje
taba
kofjelokega
odreda
z
dne
17.
decembra
1944
(ZDG,
fase.
227II);
dnevni
poroili
taba
kofjelokega
odreda
z
dne
19.
in
20. decembra 1944 (prav tam); Tone Tratnik, Slike iz bojev za Gorenjo vas (IZDG,
fase.
91I);
Rihard
Markovi,
ivljenjepis,
stran
36
(rokopis);
spomini
Draga
Bezjaka,
Matije
Mihelia,
Janeza
Piriha
in
Dan
la
uligoja;
Gradnikova
brigada,
str.
401407;
Preernova
brigada,
str.
495504;
poroilo
org.
taba
slov.
domo
branstva z dne 19. decembra 1944 (IZDG, d. a., fase. 283).

partizanske enote, jih je skualo sovranikovo poveljstvo z ne

nehnimi ofenzivnimi akcijami in ienji razbiti in potisniti proti
nekdanji italijansko-jugoslovanski meji.
Nae vojako in politino vodstvo v Slovenskem primorju je
Trnovskemu gozdu tudi pripisovalo velik pomen, vendar iz pov
sem nasprotnih razlogov. Trnovski gozd mu je bil po svoji legi
idealno izhodie za konni prodor br ko bodo razmere to
dovoljevale proti Gorici, Triu in Trstu. Zato je sklenilo, da
se je treba zanj kar najodloneje boriti in sovranikove namere
onemogoiti. In tako so se odslej vrstili nemki napadi in nai
nasprotni udari drug za drugim, trajno pa ni mogla zadrati
Trnovskega gozda zase nobena stran.
Prva sovranikova ofenziva iz te serije se je zaela 19. de
cembra, ko je proti Vipavski dolini in Trnovskemu gozdu iz
raznih smeri krenilo deset bojnih skupin, ki so skupno tele
4.000 do 5.000 mo. To pa niso bili ve le pripadniki nemkih
ter kvislinkih italijanskih in domobranskih enot, temve so se
tokrat bojev s primorskimi partizani prvi udeleili tudi srbski
nedievci in etniki.441)
Br ko je korpusno poveljstvo ugotovilo, za kaj gre, je ne
mudoma poklicalo Kosovelovo brigado in 2. bataljon Bazovike
brigade nazaj v Trnovski gozd, da bi se XXXI. divizija v polni
sestavi lahko uprla sovranikovim kolonam.
Tako je na irovskem in okrog Gorenje vasi spet ostala le
XXXI. divizija. Vojkova brigada je e 21. decembra odla proti
Idriji. Medtem ko sta se 2. in 3. bataljon napotila na Vrsnik,
je 1. bataljon zavil na desno in zasedel nekdanje poloaje nad
Razpotjem. Iz Idrije ni takrat grozila prav nobena nevarnost,
zakaj skoraj vsa idrijska posadka je odla proti rnemu vrhu
in Zadlogu, tako da so v garniziji ostale le posadke po bunkerjih
in strae. Zato je Vojkova brigada 22. decembra demonstrativno
napadla Idrijo, Spodnjo Idrijo in Vehare, da bi sovranikovo
441
)
Vojska
srbskega
izdajalskega
generala
Ned
a
se
je
najprej
umaknila
v
Avstrijo,
kjer
se
je
izpopolnila
in
uredila,
nato
pa
se
je
konec
leta
1944
zaela
zbirati
na
obmoju
Postojne
in
Ilirske
Bistrice.
To
je
bil
tako
imenovani
1. srbski prostovoljski korpus, ki je imel pet polkov z okrog pettiso mo (po
nekih drugih podatkih jih je bilo osem tiso).
Priblino
ob
istem
asu
so
se
zaeli
na
obmoju
Reke
zbirati
tudi
ostanki
pri
Kninu
razbitih
etnikih
korpusov,
ki
so
se
nato
zdruili
v
tako
imenovano
dinarsko
dvizijo
pod
poveljstvom
popa
Momila
Dju
ia.
Divizijo
so
sestavljali
dalmatinski,
liki
in
bosenski
korpus,
ki
so
skupno
teli
kakih
deset
tiso
et
nikov. Ob koncu februarja so se etniki premestili na Kras in v Vipavsko dolino.

447

pozornost pritegnila nase. Svoj namen je tudi dosegla. Sovrani

kovo poveljstvo je zares menilo, da skuajo partizani Idrijo osvo
jiti, in je nemudoma poklicalo vojatvo s rnega vrha in Zad
loga nazaj. Razen tega so v Idrijo prile e okrepitve 400 mo
z dvema oklopnima avtomobiloma.
Sovranikove prave namere so se pokazale e naslednjega
dne, 23. decembra. Takrat je iz Idrije krenila kakih 350 mo
mona kolona deloma na kamionih, deloma pe proti elinu. Mar je hotela prek elina prodreti do Dolenje Trebue in
pomagati drugi sovranikovi koloni, ki je pritiskala iz nasprotne
smeri iz Sv. Lucije proti Dolenji Trebui in si pri Slapu zaman
prizadevala prebiti poloaje Kosovelove brigade? Sicer pa bi mo
rali Nemci vedeti, da s kamioni zaradi podrtega mostu v Pirhovi
luknji in na elimi ne bodo dale prili.
Zares, njihovih estnajst kamionov se je ustavilo pod Otaleem, pri njih pa je ostalo tudi kakih 200 sovranikovih voja
kov, medtem ko so drugi krenili v Otale, Plunje, Laze in celo
proti Cerkljanskemu vrhu. Br ko je divizijsko poveljstvo to
zvedelo, je takoj ukrenilo vse potrebno, da bi sovranikovo ko
lono ne le zaustavilo, temve jo tudi uniilo. Z bataljonom Grad
nikove brigade, ki je bil v Zakriu, je sovraniku zaprlo pot
proti elinu. K Slabetu je poslalo eto inenirskega bataljona,
1. bataljon Vojkove brigade, naj bi se z Razpotja spustil nie
k cesti in sovraniku prepreil umik nazaj v Idrijo, udarna eta
in e en bataljon Vojkove brigade ni znano, kateri bataljon
je to bil pa naj bi ez Mrzli vrh napadla sovranika in ga
razbila.
Nart je bil izvrsten, toda zaradi pozno prejetega obvestila
o prihodu sovranika na obmoje Otalea in zaradi oddaljenosti
enot so ga zaeli izvajati precej pozno, pa tudi premalo odlono.
Vojkovci in udarniki so vse predolgo s patruljami tipali za sovra
nikom, napadli pa so ga ele opolnoi, eprav je bil ta priel tja
e v dopoldanskih urah. Niso pritisnili z vsem bataljonom hkrati,
temve kot kae le z eno eto, in e tej dve strojnici za
radi hudega mraza nista delovali, tretja pa je tudi bila nekaj
pokvarjena in je spuala le posamine strele. Nemci so se vra
ali nazaj proti Idriji ele naslednjega dne zjutraj. To pa potem,
ko so si po vaseh nakradli zajcev in kokoi. Ujeli so tudi nekega
borca iz 1. bataljona, ko je bil na poti v Cerkno, kjer ga je pri
akoval njegov oe.

448

Stab Vojkove brigade pozimi leta 1944/1945. Stojijo z leve v desno: Vinko Flandija (oficir OZNA), Marjan Kori (sanitetni referent), Joe Sagadin (pomonik
komisarja) in Danilo Sink (operativni oficir). Kleita: Ferdo Tolar-Mirko (koman
dant) in Pavle Kogej (naelnik taba)

Ko so se Nemci vraali nazaj v Idrijo, jih je pod Razpotjem

z mitraljekimi rafali pozdravila in razprila zaseda 1. bataljona,
toda kake veje kode jim ni povzroila. Sovranikova kolona je
imela v vsem tem tveganem pohodu le dva ranjenca. e bi bili
nai hitreji in odloneji, pa bi jo lahko v globeli Idrijce pov
sem razbili in ji prizadejali hude izgube.
Vse kae, da se niso Nemci iz tega primera prav ni nauili,
nai pa tudi premalo. Na podoben pohod je nova sovranikova
kolona odla e dva dni kasneje. Bila je manja kot prvi
tela je 80 nemkih vojakov in 15 domobrancev in po vozovih,
ki jih je imela s seboj, je bilo sklepati, da gre brkone za kak
roparski pohod v blinje vasi. Na pot je sovranik krenil ele
proti veeru, kar je tudi bilo nekaj posebnega.
Kakor hitro so v 1. bataljonu to zvedeli, so nemudoma kre
nili za njim. Eno eto so pustili e nad Vrevim z nalogo, da
sovranikovi koloni onemogoi vrnitev v Idrijo, druga eta pa
je zasledovala sovranika proti Otaleu. Proti jutru se je ta eta

29 Vojkova brigada

449

vrnila, e da sovranika ni nikjer. Toda ta je bil na cesti nekje

pod Plunjami in jo je menda skual ubrati proti Jagram.
Nemci so se bili e lotili izgradnje mostu prek Idrijce, toda del
zaitnega bataljona IX. korpusa je bil hitreji in je pred njimi
zasedel poloaje pod Jagrami.442)
Tako sovraniku ni preostalo drugega, ko da se vrne v Idrijo.
Toda pri Vrevem so sovranikovo kolono prestregli vojkovci
in jo pognali nazaj. Sovranikovi vojaki so se pri tem razprili:
nekaj jih je planilo ez ledenomrzlo Idrijco, drugi so skoili pod
rob ceste, najpreudarneji pa so se upirali iz blinje hie. Po
dveurnem medsebojnem obstreljevanju je vojkovcem prispela na
pomo e divizijska udarna eta, ki je bila takrat v Jaznah. Ta
je skuala sovranika nekajkrat napasti v hrbet, toda po strmih
in golih pobojih se sovraniku, ki se je bil zabil v hio, ni
bilo mogoe pribliati.
To bi bilo e nekako opraviljivo, e bi se vojkovci in udar
niki dogovorili za odloen in usklajen napad, br ko bi se zmra
ilo. Toda udarna eta se je iz neznanih razlogov e v popoldan
skih urah umaknila, vojkovci pa se e pozno v no niso mogli
odloiti na kak odloneji napad. ele ob enajstih ponoi sta
krenili proti cesti dve njihovi skupini. Sovraniku sta se sicer
pribliali na kakih petdeset metrov, to pa je bilo tudi vse, zakaj
sovranikovi vojaki so ju z monim strojninim ognjem in ro
nimi bombami kaj hitro zavrnili. Nai so se umaknili, sovranik
pa na poti proti Idriji tudi ni naletel ve na nobene oviro. Toda
ta izlet ga je kljub temu drago stal: po podatkih, ki jih je
kasneje dobila naa obveevalna sluba iz Idrije, je sovranik
imel trinajst mrtvih in estnajst ranjenih vojakov, medtem ko
je bil na nai strani ranjen le en borec, mrtev pa nihe.
Medtem je na Cerkljansko priel e kofjeloki odred. To
je bilo potrebno zato, ker je bila obramba Cerkljanskega po od
hodu Gradnikove brigade v Trnovski gozd tja so jo poslali na
pomo XXXI. diviziji, ker je sovranik 24. decembra po krajem
zastanku spet nadaljeval svojo ofenzivo proti njej zelo oslab
ljena. Odred je prispel na Cerkljanski vrh 26. decembra. Tam
je pustil en bataljon, drugi pa je krenil na Govejek in se tam
prikljuil Vojkovi brigadi.
Brkone je divizijsko poveljstvo prejelo iz Idrije obvestila,
da se Nemci spet pripravljajo na izpad, in je poveljstvu Vojkove
442)

450

Spomini Anice Prebilove (Mestni muzej v Idriji, Straa).

brigade ukazalo, naj se 29. decembra priblia Cerknemu, med

tem ko je kofjeloki odred napotilo v Zakri in na Ravne. Tako
se je 1. bataljon tisto no premaknil k Slabetu, 2. bataljon na
Vehare (na Cerkljanskem vrhu), 3. bataljon pa na Novo Oselico.
Najlepo prilonost, da sovranika, ki se je e tretji ujel
v past, uniijo v dolini Idrijce skoraj do zadnjega moa, so
vojkovci imeli 30. decembra, zakaj takrat so bili na njegov pri
hod pripravljeni, pa tudi dovolj asa je bilo za uresniitev dobro
zamiljenega narta. al, prilonosti tudi tokrat niso znali iz
koristiti.
Tistega dne je kakih 250 nemkih in italijanskih vojakov e
ob osmih zjutraj prispelo z vozovi do Pirha blizu elina. Naprej
zaradi poruenega mosta niso mogli. Poveljstvo Vojkove brigade
oziroma XXXI. divizije je takoj ukrepalo, proti sovraniku pa
je poslalo skoraj vso brigado. Prvi bataljon je pohitel v Dolenje
Jazne, da bi odtod zaprl sovraniku umik proti Idriji. Tretji ba
taljon je skupno z nekaterimi enotami kofjelokega odreda za
sedel poloaje pri cerkvi na Strai in tako sovraniku zaprl
pot proti elinu. Drugi baatljon je imel nalogo, da nemko-italijansko kolono na cesti napade prek kote 706.
Ko je sovranikovo poveljstvo ugotovilo, da je v pasti, se
ni zmedlo. Nekaj vojakov s strojnicami je poslalo ne levi breg
Idrijce, da so odtod obstreljevali strma poboja na desni strani
reke in tako prepreevali vojkovcem priblievanje k Pirhu, ka
mor se je zabila sovranikova glavnina. Razen tega Pirhova do
maija stoji na majhni vzpetini, ki jo s treh strani obkroa
Idrijca, tako da ima za obrambo izredno lego. Ker bi napad
podnevi zahteval prehude rtve, so nai sklenili, da bodo sovra
nika napadli v prvem mraku. Da se ta ne bi mogel umakniti ez
Idrijco, so onstran reke poslali del kofjelokega odreda.
Nart ni bil slab, toda uresnien kljub temu le ni bil. Morda
so bili nai prepoasni, pa tudi preibke sile so bili poslali nad
levi breg Idrijce: dejstvo je, da sovranik ni akal nonega na
pada, temve je e v prvem mraku prebredel mrzlo Idrijco in
se ez Masoro po silno teavni poti vrnil v Idrijo. Tokrat je
izgubil tri vojake, drugi trije pa so bili ranjeni. Na nai strani
je bil le en borec ranjen in e ta lae. Sovranikov umik je bil
tako nagel, da je ta moral prepustiti vojkovcem tudi pet konj,
ki so ostali na cesti, razen tega so vojkovci zaplenili e nekaj
municije, telefonskega kabla in razne druge opreme. To je vse

29*

451

kakor bilo zelo malo v primerjavi s tistim, kar bi lahko dobili,

e bi vsaj z eno izmed treh sovranikovih kolon, ki so jih v
zadnjih osmih dneh e imeli v pasti, zares temeljito obraunali.
Naslednjega dne je bilo e Silvestrovo. Novo leto so vojkovci
voili sovraniku tako, da so s poloajev pri Razpotju natanno
opolnoi zaeli sovranikovo posadko v Idriji obmetavati s te
kimi minami.443)

ZATIJE IN KAZNOVANA BREZSKRBNOST

(Skica 17)

Prvi mesec leta 1945 je bil za Vojkovo brigado znailen po

tem, da ni imela skoraj prav nobenega spopada s sovranikom.
Iz poroil taba Vojkove brigade je videti, da je v vsem me
secu zaropotalo le dvakrat. Prvi je to bilo 19. januarja pred
Trnovim nad Gorico, ko je bila eta s tekim orojem zaasno
prikljuena Gradnikovi brigadi,444) drugi pa 24. januarja, ko je
1. bataljon poslal en svoj vod na Gore z nalogo, da napade domo
bransko patruljo. Tega je neka enska izdala in se je moral umakniti, ker so ga zaeli domobranci obkoljevati. Razen tega so
minerji Vojkove brigade v tem mesecu 6. januarja pognali
v zrak stroje v elektrarni na agi pri Spodnji Idriji in minirali
nekaj cest. Njihov trud ni bil zaman, saj je na njihove mine
29. januarja naletela skupina sovranikovih vojakov, ko je s sne
nim plugom orala cesto IdrijaGodovi. Ob tej prilonosti so
443 ) Viri: odredbe taba XXXI. divizije z dne 20., 25. in 30. decembra 1944
(IZDG,
fase.
281II);
odredba
taba
XXXI.
d
vizije
z
dne
28.
decembra
1944
(IZDG, fase. 281 aI); dopisa taba XXXI. divizije z dne 24. in 28. decembra
1944
(IZDG, fase. 276II); poroila taba XXXI. divizije z dne 24. in 30. decem
bra 1944 ter 2. januarja 1945 (IZDG, fase. 226III); vojako poroilo taba XXXI.
divizije
z
dne
1.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
277I);
odredbe
taba
Vojkove
bri
gade z dne 21., 25., 27. in 30. decembra 1944 (IZDG, fase. 281 aII); poro lo
naelnika
taba
Vojkove
brigade
z
dne
30.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
282I);
dnevna
poroila
taba
Vojkove
brigade
za
as
od
24.
do
31.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
282
aII);
15-dnevno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
23.
de
cembra 1944 (prav tam); poroila kofjelokega odreda z dne 27., 29., 30. in 31.
decembra
1944
(IZDG,
fase.
227II);
spomini
Anice
Prebilove
in
Julke
Sedejeve
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Gradnikova
brigada,
str.
408421;
Rihard
Markovi,
ivljenjepis, stran 4041 (rokopis); spomini Antona Rebolja.
444)
Po decembrski ofenzivi, ki se je konala 30. decembra, je na Trnovem
ostala
priblino
250
mo
mono
italijanska
posadka
(bataljon
Fulm
ne),
ki
jo
je
Kosovelova
brigada
v
dvodnevnih
bojih
uniila
skoraj
do
zadnjega
moa.
Gradnikova
brigada
jo
je
pri
tem
varovala
pred
sovranikovim
vmeavanjem
iz smeri Gorice.
445)
Sredi
januarja
so
nekatera
letala
pomotoma
odvrgla
nekaj
poiljk
tudi
na
Gorenjo
vas.
Domobranci
so
se
takoj
preoblekli
v
angleke
un'forme
n
sa
kazali
ljudem,
e
da
so
v
dogovoru
z
Anglei,
ki
jih
oskrbujejo
z
uniformami
in orojem. Nemcem to ni bilo ve in so jim vso angleko robo odvzeli.

452

bili mrtvi trije, ranjenih pa je bilo devet sovranikov. To je bilo

tudi vse, kar je mogoe rei za mesec januar.
Ves mesec se je brigada zadrevala v glavnem na istih po
loajih: 1. bataljon pri Slabetu, 2. bataljon na Novi Oselici, 3.
bataljon pa na Stari Oselici. Zima je bila ostra, mraz pa zelo
hud in zato so se borci zatekli v hie. To pomeni, da so imeli
dovolj asa za politino in kulturno delo. Skoraj ni bilo dneva,
da ne bi po bataljonih imeli rednih politinih ur, mitingi in
kulturni veeri pa so se vrstili drug za drugim. Samo v prvi po
lovici januarja so vojkovci priredili est mitingov (v tabu di
vizije so jih imeli za zelo dobre), pet zabavnih in tiri kulturne
veere, medtem ko so samo v drugi polovici meseca napisali 46
lankov za epne in stenske asopise.
Mnogo dela je imel brigadni zdravnik s svojim osebjem, saj
se je po brigadi razirila gripa. Teave so bile tudi s istoo, ker
je na terenu, kjer je bila, primanjkovalo vode.
Sicer je bila brigada zelo dobro obleena in obuta. To pa
zato, ker so zaveznika letala pogosto prihajala in na Cerkljansko
odmetavala velike koliine oroja, municije, obutve in tudi hrane.,,s) Na osvobojenem ozemlju je bilo namre utiti veliko po
manjkanje, ki je ponekod prehajalo e v lakoto. Oroje in ob
utljive predmete so spuali s padali, bale z obleko, perilom,
hrano in raznimi drugimi potrebinami pa brez padal.
Odslej tudi oroja ni ve primanjkovalo saj je sredi januarja
samo Vojkova brigada dobila iz zaveznikih poiljk pet lahkih
strojnic in 165 puk. Do vejih organizacijskih sprememb v zim
skem obdobju ni prilo razen ustanovitve nove ete s tekim
orojem, ki je imela dva voda minometnega in protioklopnega
(s protitankovskimi pukami).
Velike teave je brigadnemu poveljstvu446) povzroalo neneh
no zmanjevanje motva po brigadnih enotah. V tistih dneh je
bilo v brigadi celo nekaj manj kot tiristo borcev. To je na prvi
pogled nerazumljivo, saj brigada po napadu na Gorenjo vas ni
imela v bojih skoraj nobenih izgub in so vanjo prav ob koncu
leta 1944 poslali mnogo novincev. Samo v enem mesecu med
27. novembrom in 23. decembrom je v brigado prilo ez
445)
Takrat
je
bil
komandant
Ferdo
Tolar-M
rko,
komsar
Joe
mestnik
komisarja
Joe
Sagadin
in
naelnik
taba
Pavle
Kogej,
namestnika komandanta e od zaetka septembra 1944 ni bilo ve.

Lenart,
medtem

na
ko

446) Toda domobranci trdijo, da je samo v prvem tednu po novem letu

prilo v Gorenjo vas iz razn:h partizanskih enot kakih dvajset uben;kov.

453

dvesto novincev, toda izmed teh jih je e po nekaj dneh enain

dvajset ulo. V naslednjem mesecu jih je pobegnilo sedemnajst.
Izmed njih je le eden pristopil k domobrancem na Veharah,
vsi drugi so odli v bliino svojih domov.446) To so bili moje,
stari po tirideset in ve let, ki so obupali e ob prvem stiku s
trdim partizanskim ivljenjem. Partizanska mobilizacija je nam
re sedaj zajela e vse moke med sedemnajstim in petdesetim
letom starosti, partizanski zdravniki pa so sprio pomanjkanja
drugih, sposobnejih marsikdaj zamiali na eno oko in v ope
rativne enote poiljali tudi take, ki so jih bili e nekaj mesecev
poprej zavraali. Posledica tega je bilo edalje pogostneje uha
janje kljub bliajoemu se koncu vojne in priakovani zmagi
narodnoosvobodilne vojske.
Novincev je bilo edalje manj. Na osvobojenem ozemlju je
bilo mogoe z mobilizacijo zajeti le e nekaj prav mladih fantov
in skrivaev. Zato je brigadi uspelo v januarju mobilizirati le
petnajst mo, med njimi osem skrivaev iz Masore. Tudi komande
mest niso mogle storiti mnogo ve: tako na primer je koman
da mesta Cerkno v tirinajstih dneh (med 26. januarjem in 10.
februarjem) mobilizirala 58, komanda mesta Idrija pa v istem
obdobju 23 mo in ujela 5 skrivaev.
Precej borcev je morala brigada oddajati tudi drugim eno
tam (na primer ob reorganizaciji Jeseniko-bohinjskega odreda
so vzeli iz Vojkove brigade kar celo eto), mnogo pa jih je bilo
tudi po ranih olah in teajih.
Tako je brigada e dokaj lagodno preivela ves januar. Vse
je potekalo po ustaljenem redu: bataljoni so ves as ostali na
istih poloajih (sredi januarja sta zamenjala poloaje 2. in 3.
bataljon, tako da je bil odtlej na Stari Oselici 2. bataljon), strae
so bile skoraj vedno na istih mestih, patrulje pa so odhajale ob
enaki uri vsak dan v iste smeri. Nihe pa ni mislil na to, da
ima tudi sovranik obveevalno slubo.
Zato tudi udarca, ki ga je doivela brigada 1. februarja v
Fuinah, kjer je bila uniena zaseda 2. bataljona, ni mogoe imeti
za navadno preseneenje s strani sovranika, temve za posle
dico prevelike brezskrbnosti in podcenjevanja sovranika, esar
ni mogoe opraviiti. To tem manj, ker je divizijsko poveljstvo
e sredi januarja opozorilo brigade, da sovranik v Idriji in Go
renji vasi izdeluje bele halje in da brkone pripravlja presene

454

enje, ker za veje akcije nima dovolj sil. Zato je zahtevalo, naj
vse enote poostrijo nadzor nad blinjimi postojankami in imajo
v njihovi neposredni bliini izvidnice z raketnimi pitolami, ki
naj bi tako opozorile na nevarnost, kakor hitro bi sovranik kre
nil iz postojanke.
Kae, da to opozorilo le ni zaleglo, sicer zaseda v Fuinah
ne bi doivela tako alostne usode.
Zaseda je bila v hii neke druine, ki se je bila iz
selila, njena naloga pa je bil nadzor nad cestnim krii
em, kjer se od glavne ceste Gorenja vasiri cepi pot proti
Cerknemu. V to zasedo so borci kaj radi odhajali. Bili so dale
stran od svoje matine enote z njenimi vojakimi in politinimi
urami ter drugimi obveznostmi, na toplem in ob obilni hrani.
Sovranika ni bilo na spregled in zato so se utili varne.
To jih je uspavalo in zato so bili ob opravljanju slube dokaj
malomarni. To ugotavlja tudi Rihard Markovi, ki je bil s svo
jim vodom tik pred sovranikovim napadom v tej zasedi:
.. . Izvidnice, ki sem jih bil razposlal po terenu, so se nena
vadno dolgo zadrevale. Grele so se po hiah in icale po stari
partizanski navadi. Snega je bilo e skoraj meter pa e vedno je
sneilo. Pihala je mrzla burja. Noi so bile temne, da ni bilo
videti kam pred seboj. Ko sem preverjal straarje, sem odkril
grobe napake. Straarji so bili s otorskimi krili zagrn'eni ez
glave in so nastavljali hrbte proti burji. Dva straarja me nista
videla in ne sliala, ko sem se jima priblial .. ,447)
Rihard Markovi je v svojem vodu odpravil te pomanjklji
vosti, toda tri dni kasneje je njegovo zasedo zamenjal 1. vod 2.
ete 2. bataljona. V vodu je bilo devet borcev, samih skojevcev,
ki so svojo slubo vestno opravljali.448 ) ez dan so imeli v zasedi
proti Trebiji in Hotavljam mitraljeko trojko, ki je nadzirala
cesto Gorenja vasHotavljeTrebijaFuine, ponoi pa so se
zadrevali v prazni hii, ki je bila kakih dvesto metrov nad cesto.
Prek stalne patrulje so bili borci v zasedi povezani s svojim ba
taljonom, razen tega pa so vzdrevali stike e z mlinarjem Aloj
zom Bogatajem, aktivistom iz Fuin, ki jih je obveal o raznih
novostih.
Prav ta je 1. februarja opozoril vodstvo zasede na Nemce in
domobrance, ki so bili tistega dne prili v Trebijo. Zato je ko
mandir zasede sklenil, da bo zadral patruljo, ki bo ponoi
447)
Rihard Markovi, ivljenjepis, stran 44 (rokopis).
44S)
Opis napada na zasedo je povzet po prispevku, ki ga je Frane GaliiTaras iz Trebije sestavil po pripovedovanju preivelih udeleencev tega boja.

455

prila s Stare Oselice, in jo poslal poizvedovat proti Trebiji.

Nerazumljivo je, zakaj ni tega storil takoj s svojimi borci in
zakaj je tem dovolil lei k poitku, eprav je bil sovranik v
neposredni bliini. Ni pa vedel, da se je tega dne v Gorenji vasi
zglasila na sovranikovem poveljstvu neka mlada izdajalka in
povedala, da se v prazni hii nad cestnim kriiem v Fuinah
stalno zadruje devet partizanskih borcev.
Do pol noi se ni zgodilo ni posebnega. Pred hio je stal
straar, v njej pa je bedel deurni. Ta je nekaj minut pred etrto
uro449) zjutraj zbudil borca, ki sta bila kot patrulja prispela s
Stare Oselice in ki naj bi sedaj odla pogledat proti Trebiji,
kaj je tam novega. Prav tedaj, ko se je patrulja odpravljala na
pot, sta pred hio odjeknila dva strela.
Kaj se je zgodilo? Straar Franc Arh je za hlevom opazil
dve postavi v belih haljah. Vedel je, da to more biti le sovranik
in je skual s strelom opozoriti tovarie v hii na nevarnost.
Takoj zatem se je tudi sam hotel pridruiti borcem v hii, ven
dar se je, zadet od rone bombe, zgrudil v sneg. Ranjenega so
Nemci in domobranci, ki so bili e poprej povsem obkolili hio,
dobili v svoje roke.
Navzlic brezupnemu poloaju so se borci, ki jih je sovrani
kov napad iznenadil v hii, odlono upirali. Toda sovranikovi
vojaki so kmalu bili e tako blizu hie, da so skozi okna metali
v njeno notranjost rone bombe, sicer pa vrata in okna zasuli s
silovitim mitraljekim ognjem. Po polurnem boju, ko so bili 3
skoraj vsi borci mrtvi ali ranjeni, se je domobrancem in Nemcem
le posreilo vdreti v hio. Ko so preteli mrtve in ranjene, so
ugotovili, da jim ni nihe uel: est je bilo mrtvih (dejansko
le tirje, ker sta se dva ranjenca potuhnila in so ju sovranikovi
vojaki imeli za mrtva), tri pa so ujeli. Takoj zatem so zagali
hio in odli. Izmed ujetnikov so s seboj odpeljali le dva, zakaj
komaj estnajstletnega in v nogo ranjenega skojevca Cirila Dem
arja so ustrelili e pri hii. Drugega ujetnika, nekega Vaneta
iz Maribora, so ubili pred Trebijo. V Gorenjo vas so pripeljali le
Franca Arha, ga zaslievali, nato pa poslali v bolninico na Gol
nik na zdravljenje, odkoder se mu je kasneje posreilo vrniti
se med partizane.
449
) Vendar bi bilo
stva
za
31.
januar
1945
prilo e ob dveh ponoi.

456

mogoe po dnevnem poroilo

(IZDG,
d.
a.,
fase.
281IV)

org. taba slov. domobran

sklepati,
da
je
do
napada

tirje izmed petih prei vel.h

borcev uniene zasede ob ru
evinah hie in spominski plo
i. Z leve na desno: Franc
Godec, Joef Vel konja, Franc
Arh in Janez Stare

Dejstvo, da so se domobranci pred poigom hie zadovoljili

le z devetimi rtvami, dokazuje, da je bila zaseda zares izdana
in da domobranci in Nemci niso vedeli, da sta ponoi prila v
to hio e dva borca. V nasprotnem primeru bi nedvomno pre
iskali tudi kletne prostore in tam nali e zadnja dva borca.
Ker zaradi prasketanja ognja nad seboj in gostega dima, ki ga
je bila kmalu polna e vsa klet, nista vedela, kdaj so se sovra
nikovi vojaki umaknili, sta dela v svojem skrivaliu, dokler
sta le mogla zdrati. Skozi okno sta na piano zlezla ele potem,
ko v kleti vroine in dima ni bilo mogoe ve prenesti. Ko sta
zagledala postave, ki so se jima bliale, sta bila sprva e prepri
ana, da so to Nemci in domobranci, vendar so bili, na njuno

457

veliko sreo, borci iz 2. bataljona, ki so napadeni zasedi prihiteli

na pomo.
e poprej sta se iz goree hie reila tudi druga dva teko
ranjena borca in se z zadnjimi momi zavlekla v sneg. Tam so
ju dobili vaani in ju spravili v bolninico Franjo.
To no je bil 2. bataljon ob est borcev,*50) izgubil pa je
tudi vse oroje, ki ga je imela zaseda v Fuinah dve strojnici
in sedem puk.
O sovranikovih izgubah imamo razline podatke. Prebival
stvo je po konanem boju vedelo povedati, da so imeli domo
branci dva mrtva in dva ranjena, toda domobranci trdijo, da so
imeli le tri ranjence, med njimi pa je bil tudi njihov poveljnik,
neki Kern. Brkone bo ta podatek blizu resnice, saj se tudi ujeti
Franc Arh spominja, da so bili v spopadu ranjeni tirje domo
branci, izmed katerih pa je eden kasneje umrl.
Zaseda 2. bataljona vsega tega brkone ne bi doivela, e
bi bolj pogosto menjala svoj poloaj oziroma bivalie in bila
seve tudi previdneja.*51)

POD SV. TREMI KRALJI

(Skica 17)

Nepriakovani napad domobrancev na zasedo 2. bataljona v

Fuinah je predramil brigado. Brigadno poveljstvo je takoj uka
zalo 1. bataljonu, ki se je sicer zadreval na Novi Oselici, naj na
45) V reportai Kako se borijo junaki, ki jo je napisal Tone PoganikMarij (IZDG, fase. 91I), so omenjena tudi imena padlih borcev. To so Glavek
(komandir zasede), Arh, Vidmar, Kastelan (mitraljezec), Vane in Demar. Eden
izmed teh naj bi bil tudi Feliks Abram iz Orehka (Mestni muzej v Idriji,
Orehek).
4SI )
Viri: dopis vojne oblasti IX. korpusa z dne 3. marca 1945 (IZDG, fase.
3131);
odredba
taba
XXXI.
divizije
z
dne
15.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
281
aI);
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
12.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
277I);
14-dnevni kulturno-prosvetni poroili XXXI. divizije z dne 14. in 31. januarja
1945
(prav
tam);
tevilno
stanje
motva
XXXI.
divizije
z
dne
4.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
277II);
odredba
taba
Vojkove
brigade
z
dne
7.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
281
aII);
brzojavka
taba
Vojkove
brigade
z
dne
31.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
276IV);
dnevna
poroila
taba
Vojkove
brigade
z
dne
1.
in
2.
januarja 1944 ter za as od 3. do 26. januarja 1945, z dne 28., 29. in 31. januarja
1945
ter
2.
februarja
1945
(IZDG,
fsc.
282
aII);
polmeseni
politini
poroili
Vojkove
brigade
z
dne
9.
in
23.
januarja
1945
(IZDG,
fase.
276IV);
poroilo
OC Preernove brigade z dne 18. januarja 1945 ( IZDG, fase. 280 aI); 14-dnevni
poroili
komande
mesta
Cerkno
in
komande
mesta
Idrija
za
as
od
26.
januarja
do
10.
februarja
1945
(IZDG,
fase.
301III);
Tone
Poganik-Marij,
Kako
se
bo
rijo
junaki
(IZDG,
fase.
91I);
Orehek
(Mestni
muzej
v
Idriji);
Rihard
Mar
kovi,
ivljenjepis,
str.
4447
(rokopis);
dnevno
poroilo
org.
taba
slov.
do
mobranstva za 31. januar 1945 (IZDG, d. a., fase. 281IV).

slednjega dne polje zasedo nad Hotavlje in mauje padle borce,

toda domobranci so bili dovolj pametni, da po doseenem uspe
hu vsaj nekaj dni niso ve drezali v srenje gnezdo in so raje
ostali na varnem v Gorenji vasi.
Medtem je na Cerkljansko prispela italijanska partizanska
divizija Garibaldi Natisone. Medtem ko je njena 158. brigada
odla proti Dolenji Trebui, je 156. brigada zasedla poloaje na
obmoju Jesenice in Zakria, 157. brigada pa je prila celo na
Gorenjsko in se nastanila na Hlavih njivah in v Voljaki nad
Hotavljami.*52)
Prav tedaj so tudi v Gorenjo vas prile iz kofje Loke veje
okrepitve. Vseh skupaj je bilo kakih 950 mo pripadnikov nem
kega 28. SS policijskega polka, slovenskih domobrancev, nedievcev in drugih z mulami in tekim orojem. Ker ni mogel
nihe vedeti, kam bodo krenili, je Preernova brigada takoj za
sedla poloaje na obmoju Robidnice in Leskovice, Vojkova bri
gada pa postavila nad Trebijo monejo zasedo, da bi sovraniku
prepreila pot proti Sovodnju ali irem. Vse to je bilo odve,
zakaj sovranikova kolona se je 5. februarja ustavila e v Gorenji
vasi, nato pa je v naslednjih dneh izpadala zdaj na eno, zdaj
na drugo stran. Z Vojkovo brigado ni prila nikoli v stik, pa
pa je imela hude boje s Preernovo brigado in tudi z italijan
sko 157. brigado.
Sovranik je v teh dneh zael tudi novo ofenzivno akcijo proti
XXX. diviziji v Trnovskem gozdu in zato je Vojkova brigada
pravzaprav njen 2. bataljon 10. februarja ponoi demonstra
tivno napadala Spodnjo Idrijo, da bi tako pritegnila sovranikovo
pozornost nase. Ni znano, v kolikni meri je bil njen napad v de
jansko pomo XXX. diviziji.
Naslednjo no bi morala skupno s Preernovo brigado de
monstrativno napasti e Gorenjo vas. To je storila le ena izmed
et 1. bataljona Vojkove brigade, medtem ko preernovci ukaza
niso mogli izpolniti. Prav tega dne je bil namre sovranik pre
bil njihove poloaje nad Gorenjo vasjo in prodrl prav na Malen
ki vrh. Sovranikova hajka na obmoju Poljanske in Selke
452)
Ta divizija je sprva delovala v Furlaniji in Beneki Sloveniji. Ko tam
ni mogla ve vzdrati, je prela na levo stran Soe. Sestavljale so jo tri brigade:
156.
brigada
Bruno
Buozzi,
157.
brigada
Guido
Piccelli
in
158.
brigada
An
tonio Gramsci. Divizija je spadala pod poveljstvo IX. korpusa.
Iz
dnevnika
divizije
Garibaldi
Natisone
bi
sklepali,
da
nad
Gorenjo
vasjo
ni bila 157. brigada, temve 158. brigada Anton o Gramsci.

459

doline je trajala e naslednji dan, nato se je spet vse pomirilo,

nemke okrepitve pa so odle nazaj proti kofji Loki.
Po vsem tem je divizijsko poveljstvo prav malo tvegalo, e
je Preernovo in Vojkovo brigado Gradnikova brigada je nam
re e vedno bila v Trnovskem gozdu napotilo globlje proti
Dolomitom: Preernova brigada je zasedla poloaje na irovskem
vrhu, nad Gorenjo vasjo so bili kofjeloki odred, inenirski ba
taljon in italijanska brigada, Vojkova brigada pa se je s 1. bata
ljonom nastanila na Peniku nad Razpotjem, 2. bataljon na Goropekah in 3. bataljon na Vrsniku. To je bilo 15. februarja.
Toda 1. bataljon je tri dni poprej odel na pohod proti rne
mu vrhu nad Polhovim Gradcem. Ni znano, ali so ga bili poslali
tja zaradi hrane ali iz kaknih druganih razlogov, toda na Kremenku (med rnim vrhom in Gorenjo vasjo) je doivel zanimivo
dogodivino. Ko je bataljon 14. februarja pozno ponoi prispel
na Kremenk, so opazili, da v neki hii e vedno gori lu. Zato
so poslali tja patruljo, da ugotovi, kaj je na stvari. Ko so borci
vstopili v hio, so se iznenada znali pred sedmimi domobranci.
Sprva so celo mislili, da so njihovi, in zato niso takoj streljali.
ele potem, ko so domobranci planili nadnje, so ugotovili, koga
imajo pred seboj. V sobi je prilo do medsebojnega obdelovanja
in tudi streljanja. Br ko so domobranci zasliali, da naim priha
ja pomo, so planili iz hie v temo in uli, v njej pa pustili enega
izmed svojih, ki je bil tako hudo ranjen, da je kmalu zatem izdih
nil. Razen tega sta bila e dva domobranca ranjena. Pokodovana
sta bila tudi dva naa borca. Bataljon se je isto no vrnil ez
irovski vrh na Koprivnik, odtod pa je dan kasneje nadaljeval
pot na Penik.
Isto no, ko se je brigada premaknila na nove poloaje (na
Penik, Vrsnik in Goropeke), bi moralo poveljstvo 3. bataljona
poslati na Hlevni vrh posebno udarno skupino in uniiti tam
kajnjo domobransko posadko, ki je tela petnajst mo. V tistih
dneh so namre okrog Sv. Treh kraljev vzpostavili vrsto manj
ih postojank (na Hlevnem vrhu, pri Dolinarju, Petrau in Brencetu). Od osrednje postojanke na vrhu hriba so bile oddaljene
le po nekaj sto metrov in zato jih je bilo mogoe zavzeti le s
preseneenjem in naskokom. Prav tako nalogo je dobila tudi
udarna skupina 3. bataljona.
Toda v tem primeru do popolnega preseneenja le ni prilo.
Udarna skupina, ki je bila med drugim oboroena tudi s tremi

460

Sv.

Trije

kralji

piati iz divizijske ete s tekim orojem, je bila e prav blizu

postojanke, ko so jo domobranci opazili in silovito napadli. Nai
borci se postojanki na Hlevnem vrhu niso mogli pribliati na do
met ronih bomb in so jo zato obstreljevali le s piati in stroj
nicami. Medtem so se oglasili tudi sovranikovi teki minometi
s Sv. Treh kraljev, pa celo iz Rovt in Vehar. Njihovo obstrelje
vanje je bilo dokaj natanno, saj so eksplozije min ranile tiri
nae borce.
Ves napad je trajal poldrugo uro. V tem asu so nai izstre
lili v sovranikovo postojanko, ki je bila v navadni kmeki hii,
sedemnajst min. Po vsem tem so od nje ostale le e razvaline,
njeni branilci kolikor jih je e ostalo ivih pa so jo pri zad
njih vratih popihali k Sv. Trem kraljem. Razvalin ni bilo
mogoe ve pregledati, ker je bil sovranikov minometni ogenj
prehud. Zato se je udarna skupina takoj zatem, ko so se ji pri-

461

kljuile tudi zasede, ki so jo med napadom varovale, umaknila

proti Podklancu.
To je bilo e prepozno, zakaj sovranik je bil medtem iz vseh
sosednih postojank razposlal zasede, ki so se bile razpostavile
po poteh, po katerih bi se nai morali umikati. Zares je naa ko
lona spotoma padla v domobransko zasedo. Sovranik ni slabo
ravnal: predhodnico je spustil naprej, z vso mojo pa je ugal
po nai glavnini. Tako so padli trije borci. Nai so se takoj znali
in z juriem pregnali domobransko zasedo ez Soro proti Veharam.
Ni znano, e je sovranikova zaseda, ki je prestregla nae v
Podklancu, imela kaj mrtvih ali ranjenih, toda kar zadeva nji
hovo posadko na Hlevnem vrhu, so obveevalci kasneje zvedeli,
da je imel sovranik tam est mrtvih.
Glede na to, da so domobranci v blinjih postojankah izredno
dobro poznali teren, kjer je sedaj imela Vojkova brigada svoje
poloaje, so bili bataljoni do skrajnosti previdni. Veji del mo
tva je bil ves dan po zasedah, na izvidnikih tokah ali v pa
truljah. Tako je na primer imel 1. bataljon eno eto v zasedi
nad Razpotjem, pred poloaje je nenehno poiljal patrulje v tri
smeri, razpostavil pa je e pet straarskih mest in ponoi je okrog
taboria kroila e posebna patrulja. Povrh vsega je imela nad
Idrijo tudi dve izvidnici. Priblino tako kot 1. bataljon sta
se zavarovala tudi druga dva bataljona.
Vse do 20. februarja se ni na poloajih Vojkove brigade zgo
dilo ni posebnega, takrat pa je pod Sv. Tremi kralji spet zavr
alo. To no so krenili v napad vsi trije bataljoni, njihovi cilji
po so bile sovranikove postojanke pri Dolinarju, Brencetu in
Petrau. Vse tri so bile na severnih in zahodnih pobojih Sv.
Treh kraljev. Pri Dolinarju je bilo 15, pri Petrau 9, pri Bren
cetu pa 20 domobrancev, medtem ko je bilo v osrednjem opo
riu pri Sv. Treh kraljih kakih 50 mono oboroenih in utrjenih
domobrancev.
Sovranik se tudi tokrat ni pustil presenetiti. Br ko je
1. bataljon priel ez ine ovire na nekdanji italijansko-nemki
razmejitveni rti, je e naletel na domobransko zasedo. Ta je
nae spustila prav blizu, vendar je slabo merila in ni nikogar
zadela. Prvi bataljon jo je sicer pregnal, toda streljanje je opozo
rilo vse Dolomite, da se jim spet bliajo partizani. Cilj tega
bataljona je bila postojanka pri Petrau, ki pa se ji nikakor

462

ni bilo mogoe pribliati. Pred hio, v kateri je bila postojanka,

so domobranci namre imeli bunker, ki je gospodaril nad vso
planjavo. Iz nasprotne strani ga tudi ni bilo mogoe napasti
zaradi hudega ognja s Sv. Treh kraljev. Bataljon se je moral
umakniti, ne da bi kaj opravil, e ne raunamo domobranca,
ki ga je bil na mitraljezec podrl, ko je ta stopil na rob in
z zmerjanjem izzival nae.
Podobno smolo je imel tudi 2. bataljon, ki se zaradi istine
okrog Dolinarja, kjer je bila postojanka, svetle noi in hudega
ognja nikakor ni mogel pribliati hii in bunkerju poleg nje na
ve kot 80 metrov. To je bilo predale, da bi mogli sovranika
uniiti z ronimi bombami. Dve uri je bataljon napadal, nato pa
se je umaknil. Napad ga je stal tiri ranjence.
e najblie uspehu je bil 3. bataljon, ki se je tako zelo
priblial postojanki pri Brencetu, da so jo nai borci lahko ob
metavali z ronimi in plastinimi bombami ter obstreljevali s
piatom. Nato so juriali in prili e prav do hie, ko jih je
sovranik s Sv. Treh kraljev napadel v bok in prisilil k umiku.
Pred tem so ugotovili, da je hia od bomb in piata mono po
kodovana. To no je bataljon imel tri ranjence.
O sovranikovih izgubah ni natannih podatkov, menda pa
je bil en domobranec mrtev, deset hudo in nekaj lae ranjenih.
Zakaj pa brigada ni mogla dosei popolnega uspeha? Pred
vsem zato ne, ker je bil sovranik moneje utrjen, kot so bili
priakovali, ni ga bilo mogoe presenetiti, zaradi jasne noi in
hudega ognja zlasti s Sv. Treh kraljev pa se postojankama ni
dalo dovolj pribliati.
Tretji v tem mesecu je Vojkova brigada vdrla v Dolomite
27. februarja zveer, tokrat po hrano v Zavratec. Glavno vlogo
naj bi pri tem odigral 3. bataljon, medtem ko naj bi druga dva
bataljona vzdol poti razpostavila vse potrebne zasede. Sprva je
kazalo, da bo nart uspel in je 3. bataljon nemoteno prispel sko
raj do Zavratca. Toda ko sta dva naa obveevalca na elu
kolone stopila med prve hie, ju je napadla kakih petdeset mo
mona sovranikova zaseda, ki je tam e priakovala partizane.
En obveevalec je bil smrtno zadet, drugi, Maks nidar, pa
ranjen. Ta se svoje vrnitve spominja takole:
. . . Od bataljona sva vzela s seboj tudi mitraljeko trojko,
nato pa smo odhiteli proti cilju. Nekaj sto metrov pod hribom
sem v neki hii zaprosil za vodia, toda gospodinja in dve heri
nai zahtevi niso hotele ustrei z izgovorom, da jih je strah in

463

da ponoi ne gredo nikamor. Pozneje sem zvedel, da je bil go

spodar s sinom pri domobrancih v Rovtah.
Ko smo prispeli na vrh hriba, sem menil, da bo vse v redu
in zato sem poslal mitraljeko trojko nazaj v bataljon s sporo
ilom za komandanta, da bova z Joetom poakala na prihod ba
taljona pri prvih hiah v vasi. Od roba gozda do teh hi je bilo
le kakih 300 metrov. Ko sva imela le e nekaj korakov do prve
hie, so nenadoma zaropotale brzostrelke in puke. Zaradi mese
ine sva bila sovraniku izvrsten cilj. Zadelo me je v roko in
brzostrelka mi je zletela na tla. Hitro sva planila nazaj proti
gozdu. Joe je tekel naprej, jaz pa za njim. Nekajkrat sem se
spotaknil in padel, zakaj snega je bilo do kolen. Brkone me
je prav to reilo, da naju ni zadela nobena izmed stotin sovrani
kovih krogel, ki so jih bili izstrelili za nama.
Na robu gozda sva se ustavila. Ugotovila sva, da mi je roka
skoraj odstreljena. Prav tedaj, ko se je Joe pripravljal, da mi
jo obvee, je v neposredni bliini spet zaropotalo. Joe se je
zvalil po tleh, jaz pa sem hitro odskoil v gozd in se bolj valil
kot pa tekel navzdol po bregu. Po nakljuju sem spet prispel do
hie, kjer smo e malo poprej zaman iskali vodia. Zenska mi
je odprla ele potem, ko sem ji zagrozil z bombo, toda rane mi
ni hotela obvezati. Medtem so tja prihiteli tudi tovarii iz bata
ljona, me obvezali in spravili v bolninico 'Franjo'...
Borci 3. bataljona so takoj nato skuali dobiti sovranikovo
zasedo med dva ognja. Tej bi nedvomno trda predla, e ji ne bi
z Vehar takoj prispela pomo in prisilila nae k umiku.
Ko so kasneje ugotavljali, kako se je moglo zgoditi, da jih
je sovranik proti svoji navadi akal v tej vasi, so zvedeli, da so
pred odhodom v akcijo iz bataljona uli trije partizani, pohiteli
na Vehare in domobrancem izdali nae narte.
Mnogo uspeneja je bila prehranjevalna akcija, ki jo je ko
nec februarja in v prvih dneh marca 1945 izvajala Preernova
brigada na obmoju rnega vrha nad Polhovim Gradcem. Pri njej
je imela tudi Vojkova brigada svoj dele. Njena naloga je namre
bila, da vsako no pri Todrau (med Gorenjo vasjo in Luinami)
prevzema od Preernove brigade ivino in razno hrano ter poskrbi
za njen transport na osvobojeno ozemlje. Hkrati je morala tudi
demonstativno napadali Luine in Gorenjo vas. Zato se je 28.
februarja 2. bataljon Vojkove brigade premaknil na irovski vrh,
medtem ko je bil na Goropekah 3. bataljon, 1. bataljon pa je e
nadalje ostal na Peniku.
Zadnja akcija, ki jo je XXXI. divizija izvedla na Gorenjskem,
je bil napad na novo domobransko postojanko pri Sv. Kriu nad
Selcami. Postojanka je bila izredno pomembna, saj je bila z njeno
vzpostavitvijo presekana pot, po kateri je prihajala hrana s se

464

verozahodnega dela Gorenjske na osvobojeno ozemlje, e nekaj

mesecev poprej to ne bi bilo preve tragino, saj je bilo mogoe
hrano nabavljati tudi iz Vipavske doline in celo iz Furlanije. Po
prihodu etnikov v Vipavsko dolino in sprio ponavljajoih se
sovranikovih ofenziv proti Trnovskemu gozdu pa je ta izvor
usahnil. Nekaj hrane je prihajalo z zaveznikimi letalskimi po
iljkami, vojake enote so se z njo oskrbovale iz Dolomitov, e
najve pa je je prihajalo iz Bohinja in Savske doline prek Jelo
vice in eleznikov. Sedaj so domobranci onemogoili e ta izvor.
Zato je korpusno poveljstvo XXXI. diviziji ukazalo, naj na
pade in osvoji postojanko pri Sv. Kriu. To nalogo so zaupali
Preernovi brigadi in jo okrepili s partopi, tekimi minometi in
tremi topovi. Razen Preernove brigade so se te akcije udeleile
vse enote XXXI. divizije, pa tudi Jeseniko-bohinjski in kofjelo
ki odred ter dve italijanski brigadi: traka in 158. brigada An
tonio Gramsci. Vse te enote so bile v zavarovanju. Vojkova bri
gada je na primer dobila nalogo, naj s poloajev na rti Lavtarski
vrhSv. MohorJamnik preprei morebitno sovranikovo vme
avanje iz smeri Kranja ali kofje Loke.
Brigada je krenila novim nalogam naproti 8. marca zveer
in je 9. marca dan preivela na obmoju Golice, Rastovke in Stirpnika nad Selko dolino, naslednjo no pa je nadaljevala pohod
prek Selke doline na svoje nove poloaje. Medtem ko sta 2. in
1. bataljon brez kakih nevenosti prispela na nove poloaje na
Jamniku in Sv. Mohorju, je 3. bataljon, ki se je bil spustil v
dolino prek Sv. Tomaa, iznenada na cesti naletel na manjo
sovranikovo kolono. V spopadu, ki je pri tem nastal, je sovra
nik ubil enega in ranil tri nae borce, toda nai borci so po
prvem preseneenju takoj preli v napad, sovranika razgnali in
zaplenili dva voza z razno opremo.
To je bil tudi edini boj v teh dneh. Preernova brigada je
namre tako hitro obraunala z domobranci pri Sv. Kriu nad
Selcami, da je bilo boja tam e ob osmih zjutraj konec torej
prej, preden je mogel sovranik v sosednjih postojankah vede
ti, kaj se pri Sv. Kriu sploh dogaja. Veji del domobrancev
je preernovcem sicer uel po bregu navzdol v Selca, toda kljub
temu so nai ujeli pet, v boju pa je padlo deset sovranikovih
vojakov. Preernovci so zaplenili tudi mnogo oroja in opreme.

30 Vojkova brigada

465

Takoj zatem je divizijsko poveljstvo ukazalo, naj se Vojkova

brigada vrne in nastani v Robidnici in Leskovici. Tja je brigada
prispela 11. marca, toda e naslednjega dne so jo skupno z dru
gimi enotami XXXI. divizije napotili proti Dolenji Trebui. Korpusno poveljstvo je namre sklenilo, da bo z vsemi razpololji
vimi enotami napadlo sovranikove posadke, ki so po zadnji ofen
zivi ostale v epovanski dolini, na Banjki planoti in v Trnovskem
gozdu. Bliali so se odloilni dnevi in IX. korpus je moral biti
blie svojim konnim ciljem Gorici, Triu in Trstu.4)

453) Viri: povelje taba IX. korpusa z dne 5. februarja 1944 (IZDG, fase.
276II); povelja taba XXXI. divizije z dne 11., 18. in 26. februarja 1945 (IZDG,
27611); povelje taba XXXI. divizije z dne 10. februarja 1945 (IZDG,
281 aI); povelji taba XXXI. diviz je z dne 26. februarja 1945 in 9. marca
1945 (IZDG, fase. 276IV); odredbe taba XXXI. divizije z dne 11. in 21. febru
arja 1945 ter 5. in 7. marca 1945 (IZDG, fase. 276IV); brzojavki taba XXXI.
divizije z dne 25. in 28. februarja (prav tam); poroila taba XXXI. d vizije
z dne 11., 12., 14., 16., 17. in 22. februarja 1945 ter 1., 2., 3., 5., 6., 7., 8., 10.,
12. in 13. marca 1945 (IZDG, fase. 277I); poroila taba XXXI. d.vizije z dne
5., 12. in 20. februarja 1945 (IZDG, fase. 276IV); vojako poroilo taba XXXI.
divizije z dne 16. aprila 1945 (hrani Mile Trunovec, Opatija); relacija taba
XXXI. divizije z dne 12.
marca 1945
(prav tam); odredbe taba Vojkove brigade
z dne 1., 5., 15., 20. in 27. februarja 1945 (IZDG, fise. 281 aII); dnevna poroila
taba Vojkove brigade z dne 3., 4., 5., 7., 18., 20., 21. in 24. februarja 1945
(IZDG, fase. 282
aII); meseno poroilo taba Vojkove brigade z dne 19.
marca
1945
(IZDG,
fase.
277II); brzojavka taba Vojkove brigade z dne 28. februarja
1945 ter 8. in 12. marca 1945 (IZDG, fase. 276IV); dnevni poroili org. taba
slov. domobranstva za 11. in 15. februar 1945 (IZDG, d. a., fase. 281IV); spo
mini Maksa nidarja.

fase.
fase.

466

SPOMLADANSKA
SOVRANIKOVA OFENZIVA
NA ENTVIKOGORSKI IN BANJKI PLANOTI
(Skica 18)

Zakaj je korpusno poveljstvo sklenilo skoraj ves IX. korpus

zbrati na obmoju Trnovskega gozda, epovanske doline in Banjke planote?
V
tistih dneh so se namre razmere v tem delu Slovenije
spet mono poslabale. Zaveznike fronte so se spomladi 1945 po
mikale edalje blie Slovenskemu primorju sovjetske enote so
bile takrat e prav blizu Prekmurja, IV. armada JA je nevarno
pritiskala vzdol jadranske obale proti Reki, Angloameriani v
srednji Italiji pa so se tudi pripravljali na preboj nemke gotske
obrambne linije in nemko poveljstvo je zato prav resno ra
unalo na monost zaveznikega izkrcanja na obalah Trakega
zaliva in v Istri. Posledica tega je bil okrepljen pritisk proti
Trnovskemu gozdu. Enote XXX. divizije so se sicer sovraniku
dokaj uspeno upirale, toda po nenehnih skoraj trimesenih bojih
so se naposled e tako izrpale, da mu v prvih dneh marca niso
mogle prepreiti zasedbe tega obmoja in vzpostavitve vrste novih
postojank v Trnovskem gozdu, na Banjki planoti in v epovanski dolini. Po hudih bojih so se morale umakniti na obmoje
Vojskega, kjer so potem akale na prihod XXXI. divizije, ki naj
bi jim pomagala pri izgonu sovranika in obnovitvi prejnjega
stanja.
Vojkova brigada je prispela v Novake 12. marca zjutraj, e
istega dne pa so jo s kamioni prepeljali ez Cerkno in elin v

30*

467

Dolenjo Trebuo, odkoder se je pe povzpela na entvikogorsko

planoto. Prvi in 2. bataljon sta se nastanila v Zagomilci in se
z zasedami zavarovala proti Sv. Luciji in postojankam v dolini
Bae, medtem ko se je 3. bataljon ustavil na Peinah. Trinajstega
marca se ni zgodilo e ni posebnega, toda naslednjega dne je
sovranik e navsezgodaj prilezel na entvikogorsko planoto in
skual nae presenetiti. lo je za kakih 120 italijanskih in nem
kih vojakov, ki so e pred esto uro zjutraj v treh skupinah
napadli poloaje 2. bataljona pri Ponikvah. Po triurnem medse
bojnem obstreljevanju se je sovranik skual mirno umakniti
nazaj v dolino, toda poveljstvo 2. bataljona je prilonost takoj
izrabilo in ukazalo etam, naj sovranika odlono napadejo in
ga zasledujejo. Sovranikovi vojaki tega niso vzdrali in njihov
umik se je kmalu spremenil v brezglavi beg:
. . . . Zagledal sem skupino beeih sovranikov. Tekli so od
cerkve navzdol proti gozdu. Zaklical sem: 'Juri! Za njimi, fantje!
Vsuli smo se kot lovski psi za divjaino. Med tekom sem dral
mitraljez v roki in kosil po sovraniku. V lovski vnemi pa nisem
opazil, kdaj sem se oddaljil od drugih borcev, ki so nekoliko za
ostali. Tako sem pritekel do kak meter visoke kamnite ograje ob
njivi in jo hotel preskoiti. Pred mano pa je tedaj zadonel ukazujo
glas: 'Alto le mani!' Za zidom sem opazil tri s elado pokrite glave.
Eden izmed sovranikovih vojakov je proti meni zalual bombo.
Zrani pritisk me je potisnil na tla. Kljub temu le nisem izgubil
prisebnosti. Cez zid sem jim vrgel angleko bombo. Z druge strani
sem zaslial topotanje nog in stokanje: 'Mama mia! Po tem sem
sklepal, da je bomba opravila svoje. Medtem so e pritekli tudi
drugi borci, skoili ez zid in zasledovali Italijane. Hotel sem za
njimi, toda noge so mi nenadoma odpovedale . . ., se spominja
udeleenec tega boja Rihard Markovi, ki je bil takrat ranjen v
noge.454) Razen njega so bili ranjeni e trije drugi borci, mrtev
pa ni bil nihe. Sovranikove izgube so bile mnogo obutneje: po
prvih podatkih je padlo osem njegovih vojakov, toda po kasnejih
poroilih iz doline je sovranik imel tega dne skupno 23 mrtvih
in ranjenih vojakov.
Medtem je korpusno poveljstvo e dokonno izdelalo nart
napada na sovranikove postojanke na obmoju Banjke planote,
epovanske doline in Trnovskega gozda. Na tem obmoju se je
takrat zadrevalo okrog 2.500 pripadnikov 10. SS policijskega pol
ka, 3. bataljona polka Nordkaukasus, ki je prispel iz Furlanije,
in nekega bataljona nedievskega 1. srbskega prostovoljskega kor
pusa. Najve sovranikovega vojatva je bilo na Colu, Otlici in
4S4)

468

Rihard Markovi, ivljenjepis, stran 54 (rokopis).

Predmeji (1000 mo) in v Grgarju (kakih 6Gt> vojakov)^ precej

manj pa v drugih na novo vzpostavljenih postojankah: na Lo kov
en kakih 300, v Cepovanu 200 do 250, na Lokvah 150, na Lani
80 in na Trnovem 250 mo.
Poveljstvo IX. korpusa je sklenilo, naj se XXX. divizija za
varuje iz smeri Predmeje in Krnice ter napade Lokve, XXXI. di
vizija pa naj bi se lotila sovranikovih postojank na Lani (Pre
ernova brigada), v Cepovanu (Gradnikova brigada) in na Lokovcu (Vojkova brigada). To bi bila ele prva etapa korpusne
operacije, zakaj v drugi je bilo treba oistiti sovranika vso Banj
ko planoto in Trnovski gozd.
Vojkova brigada, ki so jo okrepili z brzostrelnim topom, se
je 15. marca ponoi spustila s entvikogorske planote proti Id
rijci, jo v Slapu prela, nato pa se povzpela na Grudnico, ki naj
bi ji bila izhodie za napad na Lokovec. Sprva je bilo sklenjeno,
naj bi sovranikove postojanke napadli vsi hkrati ob petih zjutraj,
vendar so naknadno zaetek napada preloili. Brigadam so brzo
javno sporoili, naj poakajo z napadom, ker je bilo z zavezniki
dogovorjeno, da bodo v tej akciji sodelovala tudi njihova letala.
Kljub temu je do prvih in odloilnih bojev prilo e zgodaj
zjutraj. Sovranik, ki niti slutil ni, kaj mu pripravljajo parti
zani, je namre imel neke svoje narte, ki jih je nameraval iz
peljati prav tega dne, 16. marca. To jutro je iz Lokovca krenila
proti Cepovanu, odtod pa po cesti, ki pelje pod Kobilico proti
Gorenji Trebui, kakih 150 mo mona sovranikova kolona s
topovi. Iz nasprotne smeri, iz Idrije, je bila prek Vojskega name
njena prav tako v Gorenjo Trebuo druga sovranikova kolona.
Obe koloni sta doiveli hud poraz. Prvo je pod Kobilico prestregla
Gradnikova brigada, jo povsem razbila, ji prizadejala hude iz
gube in pri tem med drugim zaplenila tudi tri topove. Isto se je
zgodilo tudi z drugo kolono na poti med Idrijo in Vojskim, kjer
jo je doakala udarna eta in jo po ostrem spopadu potem
ko je pobila kakih dvajset in ujela tri sovranikove vojake
pognala nazaj v Idrijo.*55)
Vojkova brigada tega dne ni imela teavnega dela, zakaj ugo
tovili so, ko so se njeni prednji deli pribliali Lokovcu, da je
prazen. Zato je 1. bataljon zasedel poloaje vzdol roba nad Ce455)
V tej koloni so bili tudi deli 1. bataljona 10. SS policijskega polka,
ki
so
jih
poslali
2.
bataljonu
istega
polka
v
okrepitev
(zapisnik
o
zaslianju
ujetnika Gavrila Poljstovljaka z dne 18. marca 1945 IZDG, fase. 235II).

469

Nemcem zaplenjeni avtomatski top 20 mm

povansko dolino, e dlje proti Putalam in Grgarju se je ez

Krvavec raztegnil 3. bataljon, medtem ko se je 2. bataljon v
Vrhovah pripravljal, da bo skupno z enotami Gradnikove bri
gade takoj po letalskem napadu jurial proti epovanu.
V
priakovanju letal je zaseda 1. bataljona, ki se je bila spu
stila po cesti Lokovecepovan tik nad dolino, nenadoma opa
zila manjo sovranikovo kolono z avtomatskim topom, ki se je
napotila iz epovana proti Putalam. Nai so sovranika takoj
napadli, ga razprili in zaplenili top. Kaj ve ni bilo mogoe
dosei, zakaj to se je dogajalo ob dveh popoldne, torej prav
takrat, ko bi morala prileteti zaveznika letala. In zares, takoj
zatem se je nad dolino prikazalo est letal in med sovranikovo
vojatvo v epovanu izstrelilo estindvajset raket. Lahko si je
zamisliti, kakna zmeda je takrat nastala v epovanu in sovra-

470

nik se je takoj zatem zael v neredu umikati po dolini navzdol

proti Putalam in Grgarju.
Tedaj bi morale nae enote silovito juriati na umikajoega
se sovranika. e bi to storile, bi b/1 njihov uspeh popoln. Toda
nai med njimi tudi 2. bataljon Gojkove brigade so se po
konanem letalskem napadu epovanu bliali preve previdno in
prepoasi, tako da jo je sovranik tokrat eprav so ga na
poti proti Grgarju obstreljevale s poloajev na obeh straneh doli
ne enote Vojkove in Gradnikove brigade in mu prizadejale nekaj
izgub e kar poceni odnesel in :>e izognil popolnemu unienju.
Banjka planota je bila sicer s, tem oiena in epovan spet
osvobojen, toda sovranik se je e vedno zadreval na Lani
in na vrhovih med to vasjo in epovanom. Na pomo Preernovi
brigadi, ki je napadala Lano, so poslali e del 2. bataljona Voj
kove brigade, ki je v strelcih prodiral proti grebenu med Kobi
lico in vrhom s koto 1040. eprav se je sovranik mono upiral,
so ga nai borci z juriem pregnali in zasedli njegove poloaje.
Kmalu zatem se je sovranik umaknil tudi z Lane.
Konni cilj korpusnega poveljstva je bil po vsem tem dose
en e 16. marca, zakaj sovranik se je brez boja umaknil tudi
z Lokev in Otlice. Tako so bili Trnovski gozd, Banjka planota
in epovanska dolina spet v naih rokah.456)

ZAETEK POMLADI NA CERKLJANSKEM

Medtem so se sovranikove priprave za zadnjo veliko ofen

zivo proti IX. korpusu e bliale h koncu. Njen cilj je bil uni
enje partizanskih sil na Gorenjskem in Primorskem z namenom,
da bi bilo v primeru zaveznikega izkrcanja neposredno zaledje
nemkih obrambnih poloajev vzdol obale oieno in varno.
456) viri: povelje taba XXXI. divizije z dne 12. marca 1945 (IZDG, fase.
276II);
povelje taba XXXI. divizije z dne 15. marca 1945 (IZDG, fase. 278III);
brzojavka
taba
XXXI.
divizije
z
dne
16.
marca
1945
(IZDG,
fase.
276IV);
po
roila taba XXXI. divizije za as od 13. do 17. marca 1945 (IZDG, fase. 227I);
vojako
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
16.
aprila
1945
(M
lan
Trunovec,
Opatija);
informativno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
16.
marca
1945
(IZDG,
fase.
74II);
relacija
taba
XXXI.
divizije
z
dne
19.
marca 1945 (Milan Truno
vec, Opatija); relacija taba Vojkove brigade z dne 14. aprila 1945 (IZDG, fase.
277II);
meseno
poroilo
taba
Vojkove
brigade
z
dne
19.
marca
1945
(IZDG,
fase.
277III);
zapisnik
o
zaslianju
ujetnika
Gavr
la
Poljstovljaka
z
dne
18.
marca
1945
(IZDG,
fase.
235II);
Osvoboditev
Slovenskega
primorja,
str.
99106;
Rihard Markovi, ivljenjepis (rokopis), stran 54; spomini Lovra Koroca-Branka.

471

Kako zelo pomembna naloga se je to zdela Nemcem, je videti e

po tem, da se je z njihove strani udeleilo ofenzive kljub splo
nemu pomanjkanju vojatva na vseh frontah okrog 30.000 mo.
Ofenziva je imela dva dela, ki so ju Nemci krstili za Frhlingsangang (zaetek pomladi) in Winterende (konec zime).
Prvi del ofenzive je zajel Gorenjsko in Cerkljansko, drugi pa
obmoje Vojskega, entvikogorsko in Banjko planoto, epovansko dolino in Trnovski gozd. Operaciji Konec zime in Zaetek
pomladi sta se zaeli hkrati (19. marca). Sprva je bilo teie
na operaciji Zaetek pomladi. Ko je bila ta v glavnem kon
ana (25. marca), je sovranik del odvenih sil s Cerkljanskega
premestil na obmoje Trnovskega gozda, nato pa tudi tam krenil
v odloilen napad.
Nemko poveljstvo se je na tako pomembno ofenzivo pri
pravljalo vsestransko in temeljito. V ta namen so se e v zaetku
marca sestali poveljnik nemkih sil v Italiji maral Kesselring,
Friedrich Rainer in general Ludwig Kubier, komandant 97. armad
nega korpusa, ki naj bi branil jadransko obalo med Reko in
Tilmentom (Tagliamentom) v primeru anglo-amerikega izkrca
nja, in se natanno dogovorili o vojakih operacijah proti IX.
korpusu; na tem in drugem sestanku pa so se nemki poveljniki
spuali e v razne podrobnosti zlasti glede tega, kako ravnati
s civilnim prebivalstvom in kako temeljito preiskati celotno ob
moje, ki ga bo zajela njihova ofenziva. Sklenjeno je bilo, naj
bo postopek s prebivalstvom brezobziren: vse moke med 14.
in 60. letom in vse enske med 14. in 40. letom je treba izroiti
policiji, med ofenzivo je treba ustaviti vsak promet, vsa naselja
je treba natanno pregledati, ivino in pridelke pa odpeljati s
seboj.
Operacijo Zaetek pomladi je nemko poveljstvo namera
valo izpeljati tako, da bi vzdol Bae, rte GrahovoReka, Idrij
ce in rte IdrijairiLuine vzpostavilo mone zaporne polo
aje, medtem ko bi glavnina nemkih sil pritiskala iz smeri
kofje Loke in ez Jelovico in Selko dolino na Cerkljansko.
Zaporne poloaje na rti PodbrdoGrahovoRekaIdrija
naj bi zasedla bojna skupina Blank, ki so jo sestavljale enote
10. SS policijskega polka, 3. bataljon 15. SS policijskega polka,
dva bataljona 1. srbskega prostovoljskega korpusa in e nekatere
manje enote. V tej skupini je bilo kakih 3.500 do 4.000 mo.

472

Bojna skupina Rupnik domobranski 2. bataljon je imela

zaporne poloaje med Idrijo in Soro na cesti med Zirmi in Rov
tami, od tu pa do Planine nad Luinami so bile v zasedah do
mobranske posadke iz Logatca, Hotedrice, Vrhnike, Rovt, Sv.
Treh kraljev in t. Jota skupno (z 2. bataljonom vred) ka
kih tiso mo. Na teh poloajih je bila tudi neka grka enota, ki
so jo Nemci sicer imeli za zavarovanje proge LjubljanaPostoj
na. Od Planine do kofje Loke so bile e nekatere ruske kvislinke enote in deli esesovske podoficirske ole iz Ljubljane
(skupno kakih 2.200 mo). Na poloajih med Idrijo in kofjo
Loko je bilo pod poveljstvom majorja dr. Dippelhoferja vkljuno
s topnikim divizionom 1. srbskega prostovoljskega korpusa ka
kih 3.500 mo.
V
udarni skupini, ki je pritiskala iz smeri kofje Loke in
Kranja, pa so bili kar trije policijski polki: domai 28. SS
policijski polk, 13. SS policijski polk, ki so ga bili pripeljali s
Korokega, in 17. SS policijski polk, ki je bil prispel s tajer
skega in Korokega. V teh polkih je bilo kakih 4.500 mo.
Razen tega so Nemci uporabili za pregled Jelovice e dva
polka 14. SS divizije, ki sta na Gorenjsko prispela s tajerskega.
Potemtakem se je operacije
strani udeleilo okrog 15.000 mo.

Zaetek

pomladi

nemke

Koliko je na tem obmoju bilo partizanskih sil?

Nemko poveljstvo je tik pred zaetkom ofenzive cenilo nae
sile na tem sektorju na kakih 10.000 do 12.000 mo, kar pa niti
priblino ne ustreza resnici. Izmed operativnih enot IX. korpusa
je operacija Zaetek pomladi zajela le Kosovelovo brigado,
Trako brigado, 158. brigado Antonio Gramsci, kofjeloki od
red in inenirski bataljon XXXI. divizije. V teh enotah je bilo
kakih 1.300 borcev. e pa upotevamo e razne zaledne enote
IX. korpusa (Gorenjsko vojako podroje, osebje v delavnicah in
skladiih, komanda mesta Cerkno itd.), potem se je v tistih dneh
znalo na Cerkljanskem v sovranikovem obrou kakih 2.500 bor
cev, izmed katerih je bilo najmanj petsto neoboroenih. Sovra
nikova premo je bila torej oitna.
Sovranikova ofenziva se je zaela 19. marca, ko so njegove
kolone zaele preiskovati Jelovico. Naslednjega dne so bile tudi
Dippelhoferjeve enote na zapornih poloajih med kofjo Loko in
Idrijo, iz Idrije pa je istega dne krenil ob Idrijci navzdol proti

473

elinu oziroma prek Masor proti ebreljam veji del bojne sku
pine Blank, da bi se zdruil z drugim delom, ki je pritiskal
iz Bake grape proti Reki, in tako sklenil obro okrog partizan
skih enot na Cerkljanskem in ozemlju med Poljansko in Selko
dolino. To pa je bilo storjeno sprio hudega odpora udarne ete
XXXI. divizije, ki se je morala zaradi sovranikove premoi na
posled umakniti na Vojsko, ele naslednjega dne, 21. marca. Br
ko so enote na zapornih poloajih dosegle svoje cilje, so se zaele
na vso mo utrjevati, hkrati s tem pa je iz smeri kofje Loke
in iz Selke doline krenila v napad sovranikova udarna skupina.
Nae enote, ki so se znale v sovranikovem obrou, so se
strnile na obmoju Blegoa in rnega vrha nad Novaki, povelj
stvo nad njimi pa' je prevzel odposlanec taba IX. korpusa Rudi
Kodri-Branko, nekdanji komandant XXX. divizije. Na posveto
vanju tabov teh enot je bilo sklenjeno, da se bodo 22. marca
zveer prebili ez Selko dolino na Jelovico, odtod pa v Bohinj.
Ve kilometrov dolga kolona, v kateri je bilo tudi mnogo lajih
ranjencev, bolnikov, aktivistov s terena in neoboroencev, je zelo
pozno krenila na pot in je v Selko dolino (med elezniki in
Zalim logom) prispela tik pred zoro. Tam je predhodnica menda
opazila sovranikovo zasedo. Vendar je ni napadla in razbila,
temve je vodstvo kolone povsem nepriakovano ukazalo, naj
se vsa kolona vrne nazaj na Crni vrh. To je bila napaka, ki se
je e naslednjega dne prav hudo maevala.
Sovranikov obro se je edalje bolj oil in zato naim tudi
na rnem vrhu ni bilo obstanka. tabi so se ponovno sestali
in sklepali. Tokrat so se dogovorili, da se bodo prebijali v dveh
smereh. Prva kolona, v kateri naj bi bili obe italijanski brigadi,
kofjeloki odred in pokrajinski komite KPS za Gorenjsko, naj
bi se prebijala ez rni kal in po vojaki cesti proti Lui, kjer
bi zavila ez Selko dolino proti Lavtarskemu vrhu oziroma Sv.
Mohorju. Drugo kolono so sestavljale vse druge enote (Kosove
lova brigada, inenirski bataljon XXXI. divizije, Gorenjsko voja
ko podroje itd.), krenila pa naj bi po isti poti kot prejnjo
no ez Farji potok na Jelovico.
Prva kolona, ki je imela v predhodnici in zaitnici po en
bataljon kofjelokega odreda, je sreno prispela vse do kri
ia, kjer se od vojake ceste odcepi pot proti Martinj vrhu. Tam
je naletela na sovranikovo zasedo, na katero je 1. bataljon kof
jelokega odreda tokaj jurial in jo razbil. To se je na poti proti

474

Lui ponovilo e nekajkrat. Bataljon je sicer vse sovranikove za

sede razbil, toda na cilj le ni prispel. Boji so ga bili namre to
liko zadrali, da se je prav tedaj, ko se je po dolini Lue blial
Selki Sori, zaelo e daniti. V taknih okoliinah pa na preboj
ez mono zavarovano Selko dolino ni bilo mogoe misliti. Toda
najhuje je bilo to, da 1. bataljonu ni sledila vsa kolona, tem
ve le ena izmed obeh italijanskih brigad. Sovranikove zasede,
ki jih je bil 1. bataljon razbil, so se naknadno spet zbrale in
preipnile kolone nekako v sredini. Posledica tega je bila, da
se je morala zadnja polovica kolone tam je bila Traka bri
gada in 2. bataljon kofjelokega odreda umakniti nazaj proti
Blegou."7)
Kakna je bila konna usoda te kolone?
Prvi bataljon kofjelokega odreda se je sovraniku tudi e
v naslednjih dneh spretno izmikal in ni imel skoraj nobenih
izgub, 158. brigada Antonio Gramsci je bila manj spretna in
so Nemci precej njenih borcev polovili in postrelili, Traka bri
gada se je 28. marca tudi brez vejih izgub prebila ez Jelovico
v Bohinj, 2. bataljon pa se je kar ni bilo prav razdelil na
manje skupine. Nekatere izmed njih so razbili Nemci, druge
pa so se zabile in se kasneje vrnile v odred. V eni izmed ta
kih skupin je bil tudi komandant odreda Oto Vrhunec-Bla
Ostrovrhar, nekdanji komandant Vojkove brigade. Ofenzive pa ni
preivel, ker ga je pri Topolah nad Selko dolino sovranik pre
senetil in ubil.455)
e slabe kot prvi se je godilo drugi koloni, ki 23. marca zve
er iz neopraviljivih razlogov ni zavila proti Jelovici, kakor je
bilo dogovorjeno, temve se je umaknila na Porezen. Tja so
borci, premraeni in na smrt utrujeni, prispeli v zgodnjih ju
tranjih urah in v nekdanjih italijanskih podzemnih vojakih
utrdbah legli k poitku, ne da bi se dovolj zavarovali. Nekaj ur
457) Spomini Toneta Volia, takratnega komisarja kofjelokega odreda.
458)
To se ie zgodilo 5. aprila, torej potem, ko so se glavne sovran kove
sile
e
umaknile
s
Cekljanjskega
ter
iz
Selke
in
Poljanske
doline,
toda
e
vedno so vsepovsod kriarile njegove bojne patrulje. Bla se je tega dne z manj
o
skupino
kar
podnevi
napotil
proti
Selcam,
v
bli
ni
katerih
se
je
zadrvala
veja
skupina
zabitnikov,
vendar
se
je
moral
umakn
ti
proti
Topolam,
ker
je
sovranikova
izvidnica
v
zvoniku
v
Selcah
opaz
la
njegovo
skup
n
co
in
jo
zaela
obstreljevati.
Toda
pri
Topolah
jih
je
v
hrbet
napadla
druga

ovranikova
skupina, ki je prila s Sv. Mohorja. Med unvkom ez svee zorano nj.vo je ena
izmed
tevilnih
sovranikovih
krogel
zadela
Blaa
v
noge
in
preden
so
ga
dobili
Nemci
in
domobranci
v
roke,
se
je
Bla

po
izjavah
domobrancev,
ki
so
iih
Anglei
po
konani
vojni
izroili
naim
oblastem

sam
ustrelil
(spom
ni
To
neta Volia).

475

kasneje je pod varstvom megle na vrh Porezna neopazno pri

spela moneja skupina sovranikovih vojakov in nae presene
tila med spanjem.
. .. Brezbrino smo spali po bunkerjih brez kakrnegakoli
reda. V bunker, v katerem sem bil tudi jaz, so Nemci prili po
hodniku. Ker smo imeli zaprta vrata, so nas prebudili z eksplo
zijami dveh bomb, ki so ju vrgli pred vrata in jih razdejali. Mnogi
izmed nas so bili ranjeni. e straneja od tega pa je bila panika,
ki nas je zajela. utili smo Nemce v hodniku in zato smo se sku
ali reiti na prosto skozi strelno lino. Ko pa sem se splazil ven,
sem se znael pred tremi strojnicami, naperjenimi proti naemu
bunkerju. Nemci so nam ukazali dvigniti roke za vrat in se posta
viti v kolono. Nihe izmed nas se ni upiral ali poskusil zgrabiti
za oroje ...
Kasneje, ko so nas zdruili z drugimi ujetniki, smo krenili v
Jesenico. Bil sem za vodia, ker sem poznal pot. Mislil sem tudi
na beg, vendar nisem imel sree. Grozili so mi s smrtjo, e jih
kam zapeljem ali poskusim zbeati. Ko smo proti veeru prispeli
v Jesenico, so nas vseh sto dvajset strpali v hlev pri Sovrenu
in dobro zastraili.
Drugega dne so nas zaeli spuati iz hleva po skupinah. Nato
so nas po slovensko vpraali, kaj smo po poklicu. Jaz sem takoj
rekel, da sem mizar, drugi, da je mehanik, tretji, da je ofer
itd. Takoj so nas loili od drugih, ki so jih odpeljali na stre
ljanje . . .459)
Ujetnike z ustreznimi kvalifikacijami so potem odpeljali v
Gorico, vse druge dvaindevedeset pa so postrelili.460) Izmed
tistih, ki so jim bili Nemci namenili smrt, sta se reila le dva.
Enega so slabo zadeli in je ostal iv, drugi pa se je bil e ponoi
zakopal v gnoj in ga Nemci zjutraj niso opazili.
...Poleg zidu sem z golimi rokami zael odmetavati gnoj,
da tako napravim precej globok jarek, v katerega sem lahko
legel. Prosil sem brata, da me pokrije, toda name je lahko na
metal le tanko plast gnoja, ker so se medtem vrata e odprla
in v hlev so vstopili Nemci. Slial sem vpitje, videl pa nisem
niesar. Ko so e zadnje odpeljali iz hleva, je bilo nekaj asa vse
tiho. Kmalu pa sem slial, kako premetujejo po hlevu in um
korakov poleg sebe. Nekdo je z vilami prebadal gnoj. Imel sem
sreo. Ko so odli, sem vedel, da sem reen. Kljub temu pa sem
v gnoju ostal e vse dopoldne. Medtem so mi Nemci ustrelili
brata in mnoge prijatelje .. .*')
459)

Spomini Andreja uferja (Mestni muzej v Idriji).

460)
Vaka
kronika
Jesenice
(Mestni
(tako tudi rtomir inkovec v lanku Samo
stran 383) omenjajo 98 rtev.

muzej
v
Idriji).
Nekateri
dva sta ostala iva . . .

*') Spomini Gabrijela Feltrina (Mestni muzej v Idriji).

476

drugi
viri
Borec 1959,

Najve izmed teh, ki so jih Nemci 25. marca ustrelili v Je

senici, je bilo iz 3. bataljona Kosovelove brigade. Toda to niso
bile edine rtve. Tudi v Gorje so 24. marca zveer prignali deset
partizanov in jih za vasjo postrelili. Precej borcev pa je padlo
ali bilo postreljenih e na Poreznu in njegovih pobojih. Ni ugo
tovljeno skupno tevilo vseh, ki so to usodno jutro na Poreznu
padli ali bili ujeti, toda dejstvo je, da se jih je bolj ali manj
organizirano umaknila proti Bohinju le polovica. Vsi drugi
kakih petsto pa so se razprili in razen tistih, ki so jih pre
stregli Nemci ali njihove krogle, preiveli zadnje dni sovrani
kove ofenzive v raznih skrivaliih, nato pa so zveine spet vrnili
v svoje enote.
Ali se tako hudemu porazu, ki so ga bile pretrpele nae enote
v prvem delu sovranikove ofenzive, res ni bilo mogoe izogniti?
Ne, do poraza ne bi prilo, e bi poveljstva enot, ki jih je bila
sovranikova ofenziva zajela na Cerkljanskem ali ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji, ukrepala odloneje. V tem primeru
bi uspel e prvi poskus prodora ez Selko dolino na Jelovico.
Za poraz Kosovelove brigade in drugih enot, ki so se bile zatekle
na Porezen, je prav tako odgovorno vodstvo, ki je samovoljno
spremenilo smer (na Porezen namesto na Jelovico) in ki se po
prihodu na Porezen ni dovolj zavarovalo, zaradi esar je tudi
prilo do tako hudega preseneenja. Povsem zgreen je bil tudi
ukaz komandanta kofjelokega odreda, naj se borci iz dela od
reda, ki so ga bile sovranikove zasede ob vojaki cesti potisnile
nazaj proti Blegou, prebijajo na svojo pest.
Za tako neodgovorno poetje so se morali nekateri vojaki
voditelji po konani sovranikovi ofenzivi zagovarjati pred vo
jakim sodiem, eden izmed njih pa je bil pri tem obsojen celo
na smrt.
V
treh dneh so sovranikovi vojaki na Cerkljanskem in v
drugih krajih, ki jih je zajela ofenziva, poenjali hude stvari.
Poigali sicer niso, so pa toliko bolj ropali in morili. Odpeljali
so e tisto malo ivine, kar je je bilo ostalo. Iz Gorij je tako
odlo 24 repov in e marsikaj drugega. ito, ki ga niso mogli od
peljati, so stresali po tleh. Na Ravnah so nabrali 36 glav goveje
ivine, medtem ko so kmetom na Cerkljanskem vrhu pobrali 40
svinj, 21 konj in 58 govedi. Podobno je bilo tudi po dru
gih vaseh.

477

Ob tej prilonosti so sovranikove skupine z eleznimi dro

govi in iskalci min pretaknile vsa poslopja in senike. Pri tem so
imeli, al, kar precej uspeha. V bliini Planine so tako odkrili
sedem skladi z orojem in drugim materialom ter ga uniili.
Odkrili so tudi neko votlino, v kateri so se skrivali tirje doma
ini in dva partizana. Vse so postrelili.
Mnogo materiala so Nemci v tistih enajstih dneh, ko so go
spodovali nad Cerknim, odpeljali tudi iz tega sredia partizan
skega osvobojenega ozemlja in njegove neposredne okolice. Samo
govejih ko je bilo za ve kamionov. V roke jim je prila tudi
mlada aktivistka Fani Tuarjeva, skojevka in kurirka. Nemci so
jo muili, nato pa 2. aprila ustrelili. Razen nje so v Cerknem
ubili e lekarnarja dr. Antona Kulota, e da je zdravil partizane,
Jakoba Sedeja, ker je bil partizan, in komaj 16-letnega Ludvika
Liarja, ki so ga pred usmrtitvijo e muili.
V
Novakih so sovranikovi vojaki prijeli in ubili Jakoba Jem
ca in Janeza Tuka. Preden so ju ustrelili, so ju muili, da bi
zvedeli za partizanska skladia. eprav sta zanje vedela, nista
niesar izdala. V tistih dneh pa je v bliini Novakov padlo e
deset partizanskih borcev.
Na obmoju Podple so v tej ofenzivi ubili sedem ljudi. Med
njimi so bili trije borci, dva domaina, dve pa enski, ki sta
bili prav takrat prili obiskat svojce v partizanih. Na Novi Oselici je ob tej prilonosti padel tudi nekdanji komandir ete s
tekim orojem v Vojkovi brigadi Franc Kavadar. Prav pri Pa
gonu, kjer se je bila njegova eta pogosto zadrevala, so ga pre
senetili domobranci in ga ubili.
e huje zloine so Nemci in njihovi domai pomagai za
greili v liniku pri Moniku, na Krulcah in pri Brdarju v Go
renji Kanomlji.
Kmetijo v liniku so imeli v najemu tucinovi. Tja so 24.
marca pridrveli Nemci in domobranci, zaprli v hio vse, ki so
jih tam dobili (gospodarja in gospodinjo, herko z dvema otro
koma in e dva otroka njihovih sorodnikov), nato pa hio za
gali. Od tistih, ki so bili v njej, se ni nihe reil.
Dva dni kasneje so se spravili e nad Monikovo
Oe in stareja hi Pavla sta se pravoasno umaknila,
spodinjo, teto in sina so sovranikovi vojaki odpeljali
in jih na vrhu Jelenka zverinsko pobili. Kasneje jim
v roke tudi Pavla, ki so jo odpeljali v Idrijo, nato pa spustili.

478

druino.
toda go
s seboj
je prila

Del 1. bataljona Vojkove brigade januarja 1945 na Stari Oselici

Toda na poti domov so jo prestregli domobranci in jo po zve

rinskem muenju ubili v Spodnji Kanomlji.
K Brdarju, kjer sta iveli dve druini, so Nemci in domo
branci prili 1. aprila. Ivana Bonino so prisilili, da jim je nesel
zaboj z municijo na Rovtarjev vrh, nato so ga tam ustrelili, med
tem ko so njegovo eno s tirimi mladoletnimi otroci vred (naj
mlaji je imel le pet let), neaka Joeta Likarja ter Antona Von
ino z njegovo herko in vnukinjo nagnali v hio in jih ive
segali.
Kot vselej, so sovranikovi vojaki tudi med to ofenzivo zlasti
iskali partizanske bolninice. Iz okrevalia pri Jagrah so se
pravoasno umaknili vsi ranjenci, toda nekatere izmed njih, ki
so opeali in se poskrili v skalovje, so jih nekaj dni kasneje
sovraniki vojaki izsledili in polovili. Povezali so jih z ico in
odpeljali proti Krnicam, toda e na poti so jih postrelili. V tej

479

skupini je bilo enajst ranjencev in en lan osebja tega okrevalia.

Sreneji od teh so bili ranjenci bilo jih je dvanajst
na Gopalah pri Planini. Nekdo je nesel sovraniku na uesa,
da je v bliini partizanska bolninica. Sovranikovi vojaki so
pohiteli na Gopale, pogali domaijo, gospodarja in njegovega
sina Joeta pa zaeli pretepati, da bi jim izdala kje lei bolninica.
Zvedeli niso niesar. Nato so oeta pustili doma, sina po odpeljali
na elin, kjer so ga prikljuili skupini ujetih partizanov. Ponoi
se je Joetu posreilo uiti, druge po nekaterih podatkih so
bili tirje, po drugih le dva pa so naslednjega dne postrelili.
Bolninico so Nemci kljub vsemu odkrili, eprav po golem nak
ljuju, zadnjega dne ofenzive in jo pogali, toda ranjenci so bili
takrat e na varnem.
Hude dneve je v zadnjih dneh marca preivljala tudi bolnini
ca Franja, v kateri je bilo v tistih dneh 107 ranjencev in bol
nikov, predvsem takih, ki sami niso mogli hoditi. Br ko je vod
stvo bolninice zvedelo, da so v bliini sovranikovi vojaki, je
vse dostope dobro oistilo vseh sledov, borce poslalo v bunkerje
bilo jih je devet nad bolninico, ranjence in bolnike pa
spravilo v skrivalia. Neposredna nevarnost je bolninici gro
zila 24. marca.
... Ob pol enih sta padli prvi dve mini v nao grapo, vendar
nista niesar zadeli. Zavladala je tiina. Zaprli smo bunkerje, jih
zakamuflirali, dali suhe hrane in elektriko. Sledili sta dve uri na
petega priakovanja. S poloajev smo videli Nemce, kako so se
ukopavali, drugi pregledovali teren, e so smrekice naravne ali
posajene in premikali z mahom obraslo kamenje ter iskali sledi
za nami. To izvidniko delo je izvrevalo pet sovranikov. Iskali
so etrt ure, prili pet minut do postojanke, nato pa se vrnili...
Cez pol ure so se spet pribliali trije, li so prek mesta nae
strae, ki smo jo bili e poprej potegnili v postojanko in takrat
tudi podrli mostove. Toda Nemec je v svoji drznosti zavil prek
podrtega mostu in priel petdeset metrov pred postojanko. Po
molil je le glavo in e se je vsulo nanj iz treh bunkerjev. Blisko
vito je izginil. Dosegla ga je teka breda in za vedno ga je minila
radovednost. Tedaj se je priel pekel... Po blinji cesti je pri
hajala kolona padlemu Nemcu na pomo. Dva rafala iz nae stroj
nice in ni je bilo ve. Bili smo popolni gospodarji poloaja. In
zopet se je nekje izza grmovja pojavila neka skupina. Rafal! Na
cesti je ostalo nekaj negibnega, rnega. Tedaj je zapel za nami
are. Od tam nam ne morejo ni, smo si mislili.
Zopet je zavlada tiina, ki se zarine v mogane in vrta, ven
dar ne za dolgo. Osem min hkrati je v zraku zavigalo nad nami,
mimo nas in razpoile so se nekje za nami v skalah. Blial se je
mrak. Morda bo konec za danes. Toda ne! Po skalah in grmovju

480

je nekaj pokalo. Nato so se pojavili na ve krajih majhni, netevilni zubeljki, ki so trdovratno lizali suho ruo in prve popke
resja. Uspelo jim je. Iz zubeljkov so nastali poari, ki so pre
tili, da vse uniijo. S skal se je valilo razbeljeno kamenje in
ognjeni ogorki, ki so iskali novih rtev. Vmes je bilo sliati
rafale ...
Opolnoi, ko je bilo zaradi ognja svetlo kot podnevi, je spet
zaelo pokati. Mar nas bodo sedaj napadli? Trajalo je le pet
minut, nae strojnice pa so molale.
Ob dveh ponoi je priel vojaki vodja Golja in izrazil bo
jazen, da so nai trije pri teki bredi najbr mrtvi. Pol ure je
gorelo prav pri bunkerju. Ko je nekoliko ponehalo, je el po
gledat in je nael vse tri nezavestne. e ez dan so si na usta
tiali zemljo, namoeno v vodi, poloaja pa le niso zapustili. Za
vedali so se, da jim je zaupana skrb za 107 ranjencev in da mo
rajo sami umreti prej, ko pa bi spustili sovranika v bolni
nico .. ,2)
Sovranikovega napada, ki so ga priakovali 25. marca, iz
nepojasnjenih razlogov ni bilo. Pa pa so na nasprotnem hribu
opazili dolgo kolono s priblino tiso momi in tiridesetimi mu
lami, ki so nosile teko oboroitev, vendar proti bolninici le niso
krenili.
e v zadnjih dneh marca se je mono zmanjalo tevilo vo
jatva na Cerkljanskem, ki je odlo proti Trnovskemu gozdu.
Toda sovranikove ofenzive e ni bilo konec. Povsod naokrog
so kroile manje patrulje saj se kakega partizanskega na
pada ni bilo ve bati in stikale za skladii, delavnicami in
bolninicami.
Sovranikove ofenzive Zaetek pomladi je bilo na Cerkljan
skem konec pravzaprav ele 5. aprila, ko se je odtod umaknila
proti Idriji in Gorenji Vasi zadnja sovranikova enota, eprav
so sovranikove patrulje tudi e kasneje prihajale in strahovale
prebivalstvo.463)
462)
Dr
Franja
Bovc-Bidovec,
Odlomki
kronike
SVPB
Franja
od
ustano
vitve
23.
decembra
1943
do
5.
maja
1945
(Hronike
o
radu
sanitetske
slube
u
NOR 19411945, 10. zvezek, str. 248250).
463)
viri:
Osvoboditev
Slovenskega
primorja,
str.
113128;
dr.
Pavla
JerinaLah,
Kronika
SVPB
Pavla
od
6.
decembra
1943
do
osvoboditve
(Hronike
o
radu
sanitetske
slube
u
NOR
19411945,
10.
zvezek,
str.
227279);
dr.
Franja
Bovc-Bidovec,
Odlomki
kronike
SVPB
Franja
od
ustanovitve
23.
decembra
1943 do 5. maja 1945 (prav tam, str. 248250); zapisniki o zaslievanju ujetnikov
Jakoba emrova z dne 30. marca 1945, Leopolda Novaka z dne 30. marca 1945
in Herbertsa Jekabsonsa z dne 19. aprila 1945 (IZDG, fase. 226III); meseno
poroilo
OC
XXXI.
divizije
z
dne
24.
aprila
1945
(IZDG,
fase.
234I);
olski
kroniki
Cerkno
in
Planina
(Mestni
muzej
v
Idriji);
krajevni
kroniki
Novaki
in
Reka
(prav
tam);
vaka
kronika
Jesenica
(prav
tam);
kronike
Novaki,
Sred
nja
Kanomlja
in
Zakri
(prav
tam);
rekonstrukcija
NOB
na
Krnicah
(prav
tam);
podatki o Planini (Goriki muzej, Vojkova brigada, fase. IIE); podatki o

31 Vojkova brigada

481

KONEC ZIME V TRNOVSKEM GOZDU

(Skica 20)

Operacija Konec zime je potekala hkrati z operacijo Za

etek pomladi. Razdelili bi jo lahko na dve obdobji: v prvem je
sovranik po opravjenih izvidnikih akcijah krepil obro okrog
glavnine partizanske vojske na obmoju Banjke planote, epovanske doline in Trnovskega gozda, v drugem (od 26. marca do 1.
aprila) pa je potem, ko je bil dobil e zadnje okrepitve, z vseh
strani krenil v napad z namenom, da obkoljene partizanske enote
unii. Zato je bilo tudi skupno tevilo vojatva, ki ga je bil sovra
nik pritegnil k izvajanju operacije Konec zime v zaetku manj
e kot pa v njenem zadnjem obdobju. Sprva je imel na obmoju
Trnovskega gozda kakih 23.000, ob koncu ofenzive pa e najmanj
30.000 mo.
Medtem ko je sovranik med operacijo Zaetek pomladi
obkoljeno obmoje s treh strani blokiral, napadal pa s etrte
strani, je to bilo pri operaciji Konec zime nekoliko drugae.
V tem primeru je sovranik blokiral celotno obmoje, udarjal
pa je na glavnih smereh zdaj tu zdaj tam in tako zoeval obro.
Ta pa vsaj v prvem delu operacije ni bil povsem sklenjen in se
glavnini IX. korpusa ne bi bilo teko umakniti iz njega. Toda
poveljstvo korpusa se za to odloitev vse do zadnjega ni ogrelo,
saj se s tolikno vojsko ni imela kam umakniti: na Cerkljanskem
je divjala sovranikova ofenziva, Vipavska dolina in Kras ne
glede na neustrezno zemljie za gibanje in delovanje tolikne
vojske sta bila polna etnikov, na Pivki pa so gospodarili nedievci. Zato je v Trnovskem gozdu vztrajalo do zadnjega in se
je s svojimi enotami umaknilo odtod ele potem, ko ni bilo ve
drugega izhoda in ko je sovranik del osvojenega ozemlja (Cer
kljansko, entvikogorsko planoto in Banjko planoto) e iz
praznil.
V zaetnem obdobju operacije Konec zime po 19. marcu
je imel sovranik na voljo tele sile:
Enote e omenjene bojne skupine Blank, ki so skupno tele
3.500 do 4.000 mo, so se ukopale na poloajih vzdol rte Idrija
Gorjah
(Mestni
muzej
v
Idriji
Gorje),
Ravnah
(prav
tam,
Ravne)
in
Zelimi
(prav
tam,
elin);
zapiski
Karla
Burnika
(prav
tam,
zvezek
19);
spomini
Gabrijela
Beltrina
(prav
tam,
Jesenica),
Cirila
adea,
Andreja
Cuferja,
Ja
neza
Jerama,
Ane
Kranjc
(prav
tam,
Zakri),
Marije
Magon
(prav
tam,
Cerkljanski
vrh),
Andreja
Marcine
(prav
tam,
Straa).
Antona
Prebila,
Sla
vice
Slabe-Makuc
(prav
tam,
Cerkljanjski
vrh)
in
Antona
Rebolja;
dnevno
poroilo org. taba slov. domobranstva za 3. april 1945 (IZDG, d. a., fase. 281IV).

482

ebreljeBukovo z nalogo, da onemogoijo stike med partizan

skimi silami, ki jih je zajela operacija Zaetek pomladi na
Cerkljanskem, in silami na obmoju Vojskega in v Trnovskem
gozdu.
Na Banjki planoti je od 3. bataljona 15. SS policijskega polka
prevzela poloaje 24. SS brigada krakih lovcev1) z nalogo, naj
oisti to planoto.
Iz Gorice ez Trnovo proti Lokvam je pritiskal 2. kozaki
polk5) (brez enega bataljona).
Na zapornih poloajih v Vipavski dolini vzdol ceste Gori
caAjdovinaCol so bile enote etnike Dinarske divizije in
domobranskega 1. udarnega polka s sedeem v Ajdovini.
Na poloajih vzdol rte Colrni vrh nad Idrijo Idrija
pa so bile razen nemkih, nedievskih, etnikih in domobran
skih e nekatere italijanske enote, ki so jih pripeljali tja iz Trsta
in Istre.
Sovranikova operacija Konec zime je zajela glavnino IX.
korpusa, ki je bila v zaetnem obdobju ofenzive razporejena ta
kole: na obmoju Vojskega Gregorieva brigada, italijanska
156. brigada Bruno Buozzi in udarna eta XXXI. divizije, na
entvikogorski planoti 157. brigada Guido Piccelli in artile
rija IX. korpusa, na Banjki planoti Vojkova brigada in 2. bri
gada NO (prej VDV), na obmoju Trnovega Preernova in Grad
nikova brigada in pred Colom Bazovika brigada. V vseh teh
operativnih enotah je bilo kakih tri tiso borcev, torej osemkrat
manj od sovranikovega vojatva/66)
OBRAMBA BANJKE PLANOTE
(Skici 18 in 20)

Potem ko so enote IX. korpusa v iznenadnem naletu 16. mar

ca oistile sovranika epovansko dolino, Banjko planoto in
464
) Brigado sta sestavljala 59. in 60. polk, imela pa je kakih 8.000 mo.
Zadrevale
so
se
okrog
Vidma.
V
brigadi
so
bile
enote
sestavljene
po
raznih
narodnostnih
pripadnostih.
Tako
je
na
primer
ugotovljeno,
da
sta
se
te
ofen
zive
udeleila

kot
sestavna
dela
brigade

tudi
francoski
protiboljeviki
bataljon in panska prostovoljska legija.
V
tistih
dneh
je
bilo
na
obmoju
Furlanije
in
Slovenske
Beneije
osem
kozakih polkov, ki so skupno z 237. divizijo v Istri, 188. divizijo ob Trakem
zalivu,
710.
divizijo
na
obalah
med
Soo
in
Tagliamentom
in
e
nekaterimi
dru
gimi manjimi enotami sestavljali 97. armadni korpus.
466)
Toliko borcev so tele samo operativne enote (eprav je bilo tudi v
teh
mnogo
takih,
ki
se
bojev
obiajno
niso
udeleevali,
kot
na
primer
prateniki,
tabno
osebje
itd.),
toda
v
Trnovskem
gozdu
je
bilo
takrat
priblino
enako
tevilo
pripadnikov
neoperativnih
enot
(taoi
divizij
in
korpusa
ter
nj
hove
posebne enote in ustanove, bolninice, oblastni organi itd.).

31*

483

Trnovski gozd, so Vojkovo brigado napotili v epovan, kjer naj

bi bila kot vse kae rezerva korpusnega poveljstva.
Tam pa je ostala le en dan, zakaj e naslednjega popoldneva
(to je bilo 17. marca) so nekatere njene enote hitro naloili na
tri kamione in jih poslali proti Lokovcu. Korpusna sluba je
bila namre zvedela, da se je tri ure poprej pripeljalo v Grgar
kakih trideset kamionov vojatva. To je bil 3. bataljon 15. SS
policijskega polka, ki je prispel iz Trsta. V Grgarju je izstopila
le polovica bataljona, kajti petnajst kamionov je krenilo naprej
proti Ravnam na Banjki planoti, kjer so se nemki policisti
zapletli v boje z enotami 2. brigade NO. Vojatvo, ki je ostalo
v Grgarju, pa se je napotilo v dve smeri: proti Zavrhu, kjer
jih je zavrnila Gradnikova brigada, in proti Lokovcu.
Tja so prispeli pred vojkovci in so jim tam postavili celo
zasedo. Br ko so nai kamioni pripeljali na istino, jih je sovra
nikova zaseda pri cerkvi napadla iz neposredne bliine. Med borci
2. bataljona na kamionih je za hip nastala zmeda, bilo pa je
tudi nekaj rtev. Dva borca sta bila ubita, pet jih je bilo ranje
nih. Toda bataljonsko poveljstvo je odlono ukrepalo in z borci
takoj jurialo proti sovranikovim poloajem. Nemci niso vzdr
ali in so se zaeli umikati. Nai so ho teh za njimi in si pri
zadevali, da bi jih obkolili. eprav so bili nekajkrat prepriani,
da jim je to e uspelo, so morali naposled vselej ugotoviti, da
so se jim Nemci v zadnjem hipu izmuznili iz obroa. Medtem
se je e znoilo in tako jim je sovranik dokonno uel. Vendar
ne nekaznovano, saj sta dva vojaka padla, tirje so bili ranjeni,
enega pa so nai celo ujeli. Pri tem so zaplenili tudi nekaj
oroja, municije in opreme.
Teh bojev sta se udeleila le 1. in 2. bataljon, medtem ko
so 3. bataljon poslali na ukaz korpusnega poveljstva naj
prej na Lokve, odtod pa kot okrepitev enotam XXX. divizije
na Otlico.
Vendar se sovranik le ni povsem umaknil z Banjke pla
note, zakaj e naslednje jutro, 18. marca, je prav blizu cerkve v
Lokovcu spet zaropotalo. eta iz 1. bataljona, ki je sicer imel
svoje poloaje juno od cerkve, je bila namenjena proti Spod
njemu Lokovcu, da bi postavila zasedo nad cesto, ki pelje tja
iz Putal. Toda spotoma je sama padla v sovranikovo zasedo,
ki se je bila prikrila pri Gorjupu. Zato se je umaknila na ne
koliko vije poloaje, odkoder je imela dober pregled nad Gor-

484

Spomenik nad grobnico v Trnovem pri Gorici, kjer je pokopanih 247 borcev

jupovo hio. V popoldanskih urah je spet napadla. Prva dva ju

ria nista uspela, toda v tretjem so nai borci naposled le zav
zeli sovranikove poloaje.
Ves dan je bil v boju tudi 2. bataljon, ki je imel poloaje
na desnem krilu 1. bataljona, in sicer zahodno od cerkve v Lokovcu. Nai so se sovraniku nekajkrat pribliali in ga hoteli
z ronimi bombami prisiliti k umiku z viinskih poloajev, vendar
jih je ta izza bunkerjev, ki si jih je bil napravil iz skal, vselej
zavrnil.
Omeniti je treba, da je pokrajina na Banjki planoti silno ne
pregledna, polna krakih vrta in skalovja. Gozdov skoraj ni,
pa pa je planota poraena z grmovjem in ostro travo. Vsako
krpico zemlje so ljudje izkoristili za obdelovanje in jo obdali s
kamnitimi zidovi, da bi jo obvarovali pred burjo. Takna pokra
jina je omogoala tudi podnevi najrazlineja preseneenja in
zato v tistih dneh, ko se je na Banjki planoti zadrevala Voj
kova brigada, spopadi z ronimi bombami in boji prsi ob prsi
niso bili prav redki.
To se je primerilo tudi 19. marca, ko je skual sovranik
iznenaditi na 1. bataljon. Res se mu je uspelo pribliati nje
govim poloajem e na kakih petnajst metrov, toda borci so
ga v zadnjem hipu zapazili, ga zasuli z ronimi bombami in
odgnali. Ob tej prilonosti so zaplenili tudi angleko brzostrelko.
Proti veeru sta po topnikem obstreljevanju sovranikovih po
loajev oba bataljona 2. bataljon je bil e vedno na desnem
krilu 1. bataljona in so njegovi poloaji segali vse do Uja
krenila v napad in po hudih bojih sovranika pognala v beg.
Tega dne so na sovranikovi strani padli trije vojaki, ranje
nih je bilo pet. Vojkovci so izgubili enega borca,7) ranjeni so
bili tirje, med njimi tudi brigadni komisar.468)
467) To je bil komandir 1. ete 1. bataljona Joe Srna, ki ga je sovranikov
ostrostrelec
zadel
s
kroglo
naravnost
v
elo.
Tega
dne
je
1.
bataljonu
pomagala
tudi neka desetina s teko strojnico iz 2. bataljona. Skupina je tela pet borcev.
Ko pa so se zveer po pripovedovanju Lovra Koroca-Branka vraali v bata
ljon, so jih Nemci
iz zasede presenetili
in ujeli. Takoj so jih
postrelili, toda
eden izmed borcev
je bil prestreljen le
skozi brado in je ostal
iv. Ko so se
Nemci umaknili, se
je Alojz tros, tako mu je bilo ime, priplazil do svojih, ki
so ga takoj napotili
v bolninico. (O tem dogodku ni zasled ti v
brigadni doku
mentaciji nobenih podatkov.)
468)
To
je
bil
Joe
Lenart.
Za
novega
komisarja
so
takoj
imenovali
Joeta
Berceta-Rudija.
Tega dne je bil ranjen tudi Matija Miheli, ki se spominja, kako je sovra
nikova
mina,
ki
se
je
razstrelila
v
njegovi
bliini,
hkrati
ranila
tri
in
ubila
enega
borca.
(O
borcu,
ki
naj
bi
ga
mina
ubila,
v
brigadni
dokumentaciji
tudi
ni nobenih podatkov.)

486

Dvajsetega marca sta bila bataljona na prejnjih poloajih.

Ker pa so v divizijskem poveljstvu zvedeli, da sovraniku pri
hajajo nove okrepitve (dejansko so to bile enote 24. SS brigade
krakih lovcev, ki so zamenjale 3. bataljon 15. SS policijskega
polka), in so se bali, da oslabljena Vojkova brigada ne bo mogla
vzdrati sovranikovega pritiska, so ji poslali na pomo 3. bata
ljon Gradnikove brigade. Tega dne je nae poloaje napadalo ka
kih 300 sovranikovih vojakov, ki pa niso dosegli nobenega uspeha.
Nasprotno, ko je popoldne prispel na Banjko planoto e ba
taljon Gradnikove brigade, so nai krenili v napad in z obkoljevalnim manevrom sovranika prisilili k umiku.
Naslednjega dne je sovranik e bolj okrepil svoj pritisk, ki
pa so ga vojkovci s pomojo gradnikovcev vzdrali in proti ve
eru ponovno z nasprotnim napadom pognali sovranika v beg,
eprav je bil ta okrepljen tudi z avtomatskim topom, ki je naigal po naih borcih in njihovih poloajih. Za neuspeh se je *
sovranik ob umiku maeval tako, da je pogal vasi Podlee in
Ravne.
Dvaindvajsetega marca je bilo sorazmerno mirno, medtem
ko so se zaostrili boji na nasprotni strani globeli pred Trno
vim. Zato je divizijsko poveljstvo vrnilo tja ne le 3. bataljon
Gradnikove brigade, temve je tej el pomagat e 2. bataljon Voj
kove brigade. Tako je ostal na Banjki planoti le e 1. bataljon
Vojkove brigade, na njenem desnem krilu pa je bila 2. bri
gada NO.
Sovranik je brkone opazil, da so poloaji naih enot na
Banjki planoti mono razredeni, in je zato 23. marca silovito
napadel. Tokrat je bil uspeen, saj je imel veliko premo, in je
zasedel viinske poloaje nad Srednjim Lokovcem.
Medtem je tudi korpusno poveljstvo ocenilo, da ima za uspeno obrambo obeh smeri od Trnovega proti Lokvam in
ez Banjko planoto proti epovanu premalo sil na voljo in
je ukazalo, naj se 1. bataljon Vojkove brigade 23. marca ponoi
premakne ez epovan proti Lokvam, 2. brigada NO pa naj se
prebije sovraniku za hrbet na Kras. To je bilo tudi storjeno in
tako se je sovranik naslednjega dne lahko nemoteno polastil
ne le vse Banjke planote, temve tudi epovanske doline.46")
469)
Viri:
Osvoboditev
Slovenskega
primorja,
str.
128135;
dnevna
poroila
taba XXXI. divizije z dne 19.23. marca 1945 (IZDG, fase. 277I); vojako poro
ilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
16.
aprila
1945
(Milan
Trunovec-Mile,
Opatija);
relacija taba XXXI. divizije z dne 19. marca 1945 (prav tam); meseno poroilo

487

NAPAD MED PREVZEMANJEM POLOAJEV

(Skici 18 in 20)

Istega dne kot na Banjki planoti se je mono poslabal po

loaj tudi na nasprotni strani Trnovskega gozda, kjer je sovra
niku uspelo osvojiti silno pomembno viinsko toko nad cesto
ColOtlica. To je bil Sinji vrh (kota 1002), ki je v tej ofenzivi
estkrat menjal gospodarja. Korpusno poveljstvo se je zbalo, da
ne bi sovranik prodrl prav na Otlico in je zato ukazalo, naj
Gradnikova brigada pusti na obmoju Trnovega en sam bataljon,
z drugima dvema pa naj pohiti na pomo Bazoviki brigadi,
pri kateri je bil e nekaj dni tudi 3. bataljon Vojkove brigade.
To no je bilo na prostoru med Trnovim, Zavrhom in Lok
vami zelo ivo. Drugi in 3. bataljon Gradnikove brigade sta od
hajala na Otlico, njune poloaje pri Podgozdu pa je tik pred zoro
zasedel 2. bataljon Vojkove brigade. Zaradi megle in oblanosti
je bilo temno kot v rogu in borci sploh niso mogli vedeti, kje
so in kakno je zemljie pred njihovimi poloaji. Upali so, da
se bo kmalu zdanilo in da se bodo ob dnevni svetlobi bolje raz
gledali. Takrat naj bi vzpostavili tudi neposredno zvezo s 1. ba
taljonom Gradnikove brigade na desnem krilu pri Zavrhu in z
enotami Preernove brigade, ki so imele poloaje na levem krilu
proti Voglarjem in Trnovemu.
Toda 2. kozaki polk je napadel, preden se je zdanilo.
... Napadli so nas iznenada in z vso mojo. Vsuli so se na
nae poloaje z vseh strani tako na gosto, kot bi nas preplavil
roj velikih kobilic. Pokalo je spredaj in zadaj ter na obeh bokih.
Poloaje je zajel orkan z ogluujoim grmenjem, kjer sta namesto
deja padala svinec in jeklo. V tem bojnem meteu ni bilo mo
goe vedeti, kdo pije in kdo plaa. To je bil krvavi ples, kakrnega
nisem bil doivel ne preje ne pozneje. Reglanje strojnic, pokanje
min in granat, detonacije ronih bomb, beganje in prerivanje, po
veljevanje, vpitje in jok, ter klicanje na pomo se je zlivalo s
stranim truem v enotno harmonijo unienja in smrti.. .470)
To jutro je krenilo v napad v tej smeri ve kot dva tiso
sovranikovih vojakov, izmed teh okrog tiso petsto ob podpori
petih tankov proti poloajem Preernove brigade, priblino eststo
pa proti poloajem vojkovcev in gradnikovcev. Najhuji pritisk
taba
Vojkove
brigade
z
dne
24.
marca
1945
(IZDG,
fase.
277II);
relacija
taba
Vojkove brigade z dne 14. aprila 1945 (prav tam); zapisnika o zaslianju ujetnikov
Josefa Gschia
z
dne
23. marca 1945 in Ericha Thiela z dne 27. marca 1945
(IZDG,
fase.
226III);
Rihard
Markovi,
ivljenjepis,
str.
5963
(rokopis);
spo
mini Lovra Koroca-Branka in Matije Mihelia.
*70) Rihard Markovi, ivljenjepis, str. 6869 (rokopis).

488

je sovranik izvajal na poloaje 2. bataljona Vojkove brigade

in 3. bataljona Preernove brigade na njegovem levem krilu, ka
mor je padlo tudi najve min in granat.
Nai borci so se sprva uspeno branili, saj tudi sovranik v
temi ni mogel vedeti, s kom se v nepopisni zmedi bori s par
tizani ali s svojimi. Zavrnili so prvi sovranikov naskok. Ko se
je zdanilo, so opazili, da so njihovi poloaji pomaknjeni zelo
naprej in zato mono izpostavljeni. Za hrbtom so borci imeli
planjavo, na redko posuto s skalami.
Medtem je sovranik obnovil napade. Njegova premo je bila
ve kot oitna in vojkovci niso vzdrali.
... V strani zmedi so nekateri borci streljali, drugi beali,
medtem ko so sovranikovi vojaki v gruah juriali proti njim.
Videl sem Nemca, ki je skoil v mitraljeko gnezdo. Brcnil je
teko strojnico tako mono, da se je prevrnila in se ropotaje ko
talila navzdol prav pred noge nekemu borcu. Ta je strojnico hlastno
popadel in z njo zasekal luknjo v skupino najbolj vsiljivih sovra
nikovih vojakov.
Grozila je nevarnost, da bodo Nemci z vrha napadli tudi po
loaj mojega voda. Zato sem borcem velel, naj se umaknejo ne
koliko bolj nazaj. Na novem poloaju je bilo kritje slabe, zato
pa smo imeli zaiten hrbet in bolji pregled nad bojiem. Sovra
nik je brkone precenjeval nao mo ali pa je imel opravka z ra
njenci, ker se je pritajil na zavzetem poloaju. To smo izkoristili
za utrjevanje in s tem smo zadrali Nemce e za kakih deset
minut.
Nato so Nemci ponovno napadli. Nai rafali jih niso mogli
zadrati. Med skale so metali rone bombe z lesenimi draji.
Skale pa so z nasajenimi bajoneti na pukah preskakovali kot
lovski psi.
Tedaj sem zagledal tik pred seboj prizor, ob katerem mi je v
ilah zledenela kri. Videl sem, kako je en sam Nemec pobil dva
borca, ne da bi mu bilo treba sproiti puko. Prva rtev je postal
komandir 1. ete 2. bataljona Janko Mlakar, doma iz neke vasi
na Cerkljanskem. Druga rtev pa je bil borec mojega voda, visok
18-letni fant z Bleda.
Komandir Janko je stal med dvema velikima skalama in se
sklanjal nad mladim fantom, ki je tial glavo v tla. Kazalo je,
da ga je komandir oteval, ker ni streljal po sovraniku. Tedaj
je na skalo nenadoma skoil sovranikov vojak, ki je zgrabil puko
za cev, s kopitom pa na vso mo treil Janka po glavi. Hip kas
neje je z bajonetom na puki prebodel e fanta na tleh. Za hip
se mi je stemnilo pred omi. Stisnil sem proilec na svoji stroj
nici. Rafal je usekal med Nemce. Morilec se je opotekel in zgrudil.
Njegova elada je zadela ob skalo in zamolklo zadonela .. V71)
471

) Prav tam, str. 7071.

489

Bataljon se je umikal proti Zavrhu in tam zasedel nove po

loaje. Sovranik pa je bil kmalu za njim in ga je napadel v oba
boka. Spet se je bilo treba umakniti, tokrat proti Lokvam.
Bataljonu so nato poslali na pomo e del 1. bataljona, ki je
bil ponoi zasedel poloaje med Lokvami in epovanom, da bi
pred sovranikovim napadom varoval to smer. Ko pa so nai
prispeli tja, so ugotovili, da so prepozni, zakaj 2. bataljon se je
bil medtem e umaknil v neznano smer. Bilo se je treba hitro
umakniti, ker je pokalo e vsepovsod, celo na Lokvah.
Tam je brigadna eta s tekim orojem med umikom iz Zavr
ha e v dopoldanskih urah padla v sovranikovo zasedo. Nihe
ni vedel, kako je mogla zaseda tako hitro priti tja, toda dejstvo
je, da je eta ob tej prilonosti izgubila mule s tekim orojem
vred, lovekih izgub pa ni bilo mogoe ugotoviti.
Razpreni vojkovci so se v vejih ali manjih skupinah in
tudi posami bolj ali manj uspeno prebijali ez cesto Trnovo
Lokveepovan proti Mali Lani, cestnemu kriiu med Lok
vami in Otlico. Tja so se umikale tudi enote Preernove brigade
in 1. bataljona Gradnikove brigade.
Ni bilo teko ugotoviti, da manjka mnogo borcev, najve pa
iz Vojkove brigade. e prejnjega dne je bilo v brigadi prisotnih
343 borcev, dan po usodnem boju pri Podgozdu pa so jih na
teli 86 manj. V naslednjih dneh se jih je vrnilo e kakih tri
deset, medtem ko je bilo vse druge ve kot petdeset pri
teti med padle in pogreane. Padlih brkone ni bilo toliko kot
pogreanih oziroma razhajkancev, ki so se vrnili na domove
ali pa se vkljuili v kako drugo enoto. Navzlic temu je to bil
eden izmed najhujih udarcev, kar jih je bila doivela Vojkova
brigada v asu svojega obstoja.
Izgube Preernove brigade in 1. bataljona Gradnikove brigade
so bile mnogo manje. Zelo obutne izgube je imel sovranik. Po
naih, vendar nepreverjenih poroilih je mogoe sklepati, da je
imel sovranik skoraj sto mrtvih in ranjenih vojakov.472)
Brigada (brez 3. bataljona) je bila na obmoju Male Lane
e tri dni, ne da bi jo sovranik, ki se je bil ustavil na Lokvah,
kaj vznemirjal. Skupno s Preernovo brigado je bila ves as na
472)
Poroilo republikanske kvesture v Gorici z dne 27. marca 1945 (IZDG,
fase. 680) brkone ni povsem tono, vendar le dokazuje, da so bile v teh bojih
izgube
na
obeh
straneh
zelo
velike,
toda
na
nemki
veje
kot
na
partizanski
strani.
Omenjeno
poroilo
navaja,
naj
bi
partizani
imeli
ve
kot
sto
mrtvih,
medtem ko naj bi Nemci izgubili ves policijski bataljon s tristo momi.

poloajih, pripravljena na vsako morebitno preseneenje s strani

sovranika. tevilno stanje se je spet dvignilo na 354 borcev,
ker se je bilo vrnilo nekaj pogreancev, iz taba divizije pa so
v brigado poslali tudi precej novincev.
Na Mali Lani je brigada ostala vse do 28. marca, ko je
v skladu z novim ukazom divizijskega poveljstva poloaje pre
pustila Preernovi brigadi in v popoldanskih urah krenila na
Otlico, kjer so jo e akale nove naloge.473)

PREBOJ NA PIVKO
(Skica 21)

Obkoljenemu IX. korpusu je v Trnovskem gozdu z vsakim

dnem grozila huja nevarnost, zakaj obro je postajal edalje
oji. Od 19. marca dalje je sovraniku uspelo potisniti enote IX.
korpusa ne le z Banjke planote in epovanske doline, temve
tudi s entvikogorske planote, tako da je 28. marca ostal v rokah
naih enot le e del Trnovskega gozda in Vojskarska planota.
Bilo je oitno, da se sovranik pripravlja na zadnji sunek.
V ta namen je imel na kraji fronti moneje sile kot ob zaetku
ofenzive.
Bojni skupini Blank in Hahn (24. SS brigada krakih lov
cev) sta bili usmerjeni proti Vojskemu in Gorenji Trebui, bojna
skupina Bikowsky (2. kozaki polk brez 3. bataljona) se je
pripravljala na napad z Lokev proti Otlici, bojna skupina Lerch
(enote etnike Dinarske divizije in domobranskega 1. udarnega
polka) so bile e vedno na zapornih poloajih vzdol ceste Go
ricaAjdovinaCol, medtem ko je bila na Colu posebna udar
na skupina, ki naj bi zasedla Sinji vrh in se na Otlici zdruila
s skupino Bikowsky. Znano je, da je imel sovranik na Colu
neko etniko brigado, en bataljon nedicevcev, 3. bataljon 2. ko
zakega polka, 11. eto SNVZ in e nekatere italijanske enote.
Mono je njegove poloaje okrepila bojna skupina Dippelhofer,
ko je prila na obmoje Colrni vrh nad IdrijoZadlog. Te
473)
Viri: vojako poroilo taba XXXI. divizije z dne 16. aprila 1945 (IZDG,
fase. 277I); poroili Vojkove brigade z dne 26. in 29. marca 1945 (IZDG, fase.
277II);
relacija
taba
Vojkove
brigade
z
dne
14.
aprila
1945
(IZDG,
prav
tam);
situacijsko
poroilo
OC
Preernove
brigade
z
dne
25.
marca
1945
(IZDG,
fase.
75I);
Rihard
Markovi,
ivljenjepis,
str.6871
(rokopis);
spomini
Antona
Rebolja;
Gradnikova
brigada,
str.
478479;
Preernova
brigada,
str;
574578;
poroilo
re
publikanske kvesture v Gorici z dne 27. marca 1945 (IZDG, fase. 680).

ie te skupine, ki so jo kolikor nam je znano sestavljali

domobranski 2. bataljon, domobranske posadke iz Dolomitov, e
omenjena grka enota in 2. bataljon 1. polka nedicevskega kor
pusa, brkone pa e katere druge enote, je bilo na desnem krilu
na obmoju rnega vrha in Zadloga, odkoder bi sovranik
pritisnil proti Sinjemu vrhu in Otlici.
Br ko je korpusno poveljstvo uvidelo, kaj sovranik name
rava, je sklenilo, da se z vsemi enotami, ki jih je imelo okrog
sebe, prebije proti Pivki. V ta namen je nameravalo na odseku
ColZadlog zbrati tri brigade: pred Colom na desnem krilu naj
bi bila Gradnikova, pred rnim vrhom in Zadlogom na levem
krilu Bazovika, v sredini od Krine gore do piastega vrha
nad Zadlogom pa Vojkova brigada, ki se ji je bil po dalji
odsotnosti spet prikljuil njen 3. bataljon.
Preden je Vojkova brigada lahko prila na nove poloaje, je
sovranik e krenil v napad in tako onemogoil izvedbo prvotne
zamisli korpusnega poveljstva. Vojkova brigada je bila 29. marca
e na Otlici, ko je sovraniku iz Zadloga uspelo potisniti borce
Bazovike brigade z zelo pomembne kote 1066 ob poti proti Si
njemu vrhu in Otlici. V zgodnjih popoldanskih urah so jo po
slali Bazoviki brigadi na pomo.
Br ko je 1. bataljon prispel na nove poloaje vzhodno od
mlina na Mali gori, je skual pregnati sovranika s kote 1066,
vendar mu to ni uspelo. Drugi bataljon, ki je zasedel poloaje
na levem krilu 2. (ruskega) bataljona Bazovike brigade zahodno
od kriia na Mali gori in nadziral dolino Idrijske Bele, ni imel
tega dne nobenega stika s sovranikom. Uspeen pa je bil 3. ba
taljon, ki je bil ez dan v brigadni rezervi, ponoi pa je skupno
z ruskim bataljonom v nasprotnem napadu spet osvojil koto 1066.
Naslednjega dne, 30. marca, so se razmere silno poslabale.
Bojna skupina Bikowsky, ki je e prejnjega dne prebila oslab
ljene poloaje Preernove brigade na Mali Lani, se je bliala
Predmeji. Z ve strani je sovranik krenil tudi nad Gregorievo
brigado na Vojskem, tako da se je ta morala umakniti v Mrzlo
rupo in Vojsko prepustiti sovraniku. Silno pomemben uspeh je
sovranik dosegel tudi z osvojitvijo Sinjega vrha, ki je tega dne e
esti menjal gospodarja. Kot povsod drugod je ta dan
krenil v napad tudi sovranik iz Zadloga in po hudem topnikem
in minometnem obstreljevanju ponovno zavzel koto 1066, ruski

492

bataljon Bazovike brigade in 3. bataljon Vojkove brigade pa

potisnil nazaj proti Otlici.
Umakniti se je moral tudi 1. bataljon, ki je imel poloaje na
desnem krilu ruskega bataljona. To je storil v silno teavnih
okoliinah, saj o umiku levega soseda ni bil obveen.
... Nenadoma smo opazili, da nas obstreljujejo tudi v bok.
To nas je presenetilo, saj smo vendar vedeli, da mora biti tam
ruski bataljon. Zato smo tja napotili patruljo. Ta e ni prispela
prav dale od naih poloajev, ko jo je sovranik e napadel. Eden
izmed borcev je padel, dva pa sta pritekla nazaj in povedala, da
so na poloajih ruskega bataljona e Nemci, Rusov pa da ni
nikjer ve.
Nemci so imeli s tem vije poloaje od naih in zato sva s
komandantom bataljona sklenila, da se umaknemo. To pa ni bilo
tako preprosta zadeva, zakaj umikati se je bilo treba ez planjavo,
ki so jo bili sovranikovi mitraljezci nenehno obstreljevali. Vendar
kakega drugega izhoda ni bilo. e bi akali, bi nas sovranik uteg
nil povsem uniiti. Med umikom smo imeli precej ranjenih, ne
kaj pa jih je tudi padlo .. ,474)
Razmere, v katerih se je v zadnjih dneh meseca marca znala
Vojkova brigada in druge enote IX. korpusa na irem obmoju
Otlice, so se z vsako uro edalje bolj priblievale kritini toki.
Borci so bili izmueni, zamazani in sestradani, saj za tolikno
vojsko ni bilo kje dobiti hrane.475) Najhuje je bilo to, da so bile
izrpane tudi e vse zaloge municije in se je dogajalo, da borci
niso ve streljali po sovraniku, eprav jim je priel prav blizu,
temve so zadnje naboje hranili za najvejo nujo in neposredno
obrambo.
Toda vzdrati je bilo treba e en dan, zakaj korpusno povelj
stvo je sklenilo, da se bo z obkoljenimi enotami prebilo 31. marca
ponoi. V noi pred tem so se brigade medsebojno povezale in
se dobro utrdile, da bi vzdrale do naslednje noi. Na desnem
krilu poloajev proti Colu je bila Gradnikova brigada, izredno
pomembni Obli vrh (trig. 1110) je zasedel 3. bataljon Bazovike
brigade, severno od njega (do kote 931) so bili poloaji 1. bata
ljona iste brigade, od kote 931 do kote 964 je bila Vojkova bri
gada, na njenem levem krilu pa 2. bataljon Bazovike brigade.
474)

Spomini Lovra Koroca-Branka, takratnega komisarja 1. bataljona.

475)
Primer,
ki
ga
Rihard
Markovi
opisuje
v
svojem
ivljenjepisu,
ni
bil
niti
najmanj
izjemen:
. . .
Neki
borec
je
odnekod
privlekel
kravjo
koo.
Ta
krava je bila verjetno zaklana pred kakim tednom, ker je kljub mrazu e mono
zaudarjala. Borci, ki so zadnji jedli pred petimi dnevi, so se takoj vrgli na to
koo,
jo
razrezali,
pekli
na
ognju
in
pojedli.
Nekaterim
se
je
tako
mudilo,
da
so samo osmodili dlako in pojedli koo e napol surovo. Jaz sem se sprva obo
tavljal, nato pa se jim pridruil pri gostiji . . .

493

Vojkova brigada tega dne sicer ni imela nobenih posebnih

bojev, vendar se je kljub temu morala umakniti e nekoliko bolj
nazaj, ko je sovraniku uspelo potisniti 3. bataljon Bazovike bri
gade z Oblega vrha.
Korpusno poveljstvo je sklenilo, naj se obkoljena vojska raz
deli v tri skupine, vsaka izmed njih pa naj se prebija v svoji
smeri. V prvi koloni sta bili italijanski brigadi, ki sta zveer
neopazno preli cesto PredmejaLokve, nato pa e cesto Lokve
Trnovo in brez strela prispeli na Banjko planoto. Drugo kolono
so sestavljale predvsem enote XXX. divizije, tab korpusa in
Gradnikova brigada, ki ji ni uspelo pravoasno prikljuiti
se tretji koloni. Krenila je ez Mrzlo rupo na Vojsko, da bi od
tod nadaljevala pot na Cerkljansko. Toda e na Vojskem je zala
med sovranikove zasede, ki so ji prizadejale hude izgube. Kljub
temu se je glavnina te kolone sreno prebila na entvikogorsko planoto.
V
tretji koloni je bilo razen XXXI. divizije (brez Gradnikove
brigade) e kakih sto lajih ranjencev in bolnikov. Prebiti se je
bilo treba na Pivko, ranjence in bolnike pa spraviti prek proge
na Notranjsko.
Zanimivo je, da se divizijsko poveljstvo ni hotelo odloiti za
krajo in na prvi pogled varnejo pot, ki je peljala ez Krino
goro proti Javorniku in naprej na Pivko, temve je sklenilo, da
bo nalogo, ki jo je bilo prejelo, skualo izvesti po dalji poti:
ta pa je bila povrh vsega e zelo tvegana. Divizijska kolona s
Preernovo brigado v predhodnici in Vojkovo brigado v zaitnici
naj bi zveer s Tisovca krenila po severnih pobojih Zajevega
vrha in po robu doline Belce ez Idrijsko Belo in Idrijski log.
Nato bi prela cesti, ki iz rnega vrha nad Idrijo peljeta proti
Idriji in Godoviu, dokler ne bi nazadnje v velikem loku prispela
na Javornik, kjer bi poivala, odtod pa nadaljevala pot na Pivko.
Odloitev divizijskega poveljstva je bila tvegana predvsem zato,
ker sta bila Zadlog in rni vrh polna sovranikovega vojatva. Ni
si teko zamisliti, kaj bi se utegnilo zgoditi s kolono s toliko ra
njenci, e bi jo sovranik zautil za svojim hrbtom in potisnil v
globel proti Idriji.
Navzlic temu se je le vse dobro izteklo. Prav na elu kolone
je hodila skupina bombaev z nalogo, da nemudoma razbijejo vsa
ko sovranikovo zasedo, na katero bi spotoma naleteli, eprav

494

je bil pohod dobro organiziran in so e vnaprej predvideli, kaj

je treba v raznih okoliinah storiti, jih je pri vsem tem sprem
ljala tudi velika srea. Zgodilo se je na primer to, da se je ko
lona pretrgala na dva dela in da je zadnji del kolone, ki ni imel
vodia, krenil preve v desno ter priel tik pred sovranikove
poloaje. Kae, da se je tudi sovranik to no premikal na nove
poloaje in naih ni opazil. Tisti, ki so bili na elu, so se takoj
obrnili in se po isti poti vraali nazaj, dokler niso sreali divi
zijskih obveevalcev, ki so jih nato napotili v pravo smer. To
pa e ni bilo vse. Ko je predhodnica Preernove brigade prispela
v Idrijski log in je pri prvih hiah poizvedovala za sovranikom,
je zvedela, da so le kako uro poprej bili v vasi e Nemci, domo
branci in etniki.
Od Idrijskega loga dalje je bilo e lae, ker je bilo v primeru
sreanja s sovranikom ve prostora za manevriranje. Cesto rni
vrhIdrija je kolona sreno prela, toda ob prehodu ez drugo
cesto, ki iz rnega vrha pelje proti Godoviu, je iz rnega vrha
nenadoma pripeljal domobranski kamion. eprav je bila cesta
zaminirana, ni pod njegovimi kolesi eksplodirala nobena mina,
pa pa ga je z rafalom oplazila le naa zaseda. Hudo ranjeni
ofer je vozilo imel e nekaj sto metrov v oblasti, nato pa je
zadel ob breg zraven ceste. Ob tej prilonosti so bili mrtvi tirje,
ranjenih pa je bilo pet domobrancev. To se je zgodilo 1. aprila
ob petih zjutraj.
est ur kasneje je kolona brez vsakih nadaljnjih zapletljajev
sreno, toda na smrt utrujena prispela na Javornik. Ofenziva je
bila s tem e dale za njimi in neposredne nevarnosti ni bilo ve.
Zato je brigada tam ostala ves dan, vso no in e naslednjega
dne vse do poznih popoldanskih ur, nato pa je skupno s Preer
novo brigado, tabom divizije in ranjenci nadaljevala pohod na
Pivko.
Sovranik tudi z zadnjo veliko ofenzivo proti enotam IX. kor
pusa ni dosegel cilja, ki si ga je bil zastavil. Naim enotam je
sicer prizadejal obutne izgube. eprav ni natannih podatkov o
dejanskih naih in sovranikovih izgubah, je le mogoe na podlagi
raznih poroil in ocen sklepati, da je ves IX. korpus v tej ofen
zivi bil ob kakih 1.500 do 2.000 borcev padlih, ranjenih, ujetih,
pogreancev in razhajkancev. Izgube, ki jih je v tem asu imela
Vojkova brigada, tudi niso majhne. Potem, ko so jo izpopolnili

495

z novinci, je po spisku spet imela 547 borcev in bork, toda iz

med teh je bilo prisotnih komaj 330. Izmed odsotnih je bilo
najve tistih v bolninicah (84), pogreanih (51) in po raznih
olah (37), medtem ko jih je 21 celo dezertiralo. Zadnja ofenziva
je bila nedvomno za marsikoga le prehuda preizkunja.
Toda Vojkova brigada, pa tudi druge enote IX. korpusa so
si od ofenzive kaj hitro opomogle in se pripravile na zadnjo eta
po na osvoboditev vsega Slovenskega primorja in dokonni
izgon okupatorja in njegovih sodelavcev.476)

476)
Viri: povelje taba XXXI. divizije z dne 28. marca 1945 (IZDG, fase.
277IV); vojako poroilo taba XXXI. divizije z dne 16. aprila 1945 (IZDG, fase.
277I);
poroila
taba
XXX.
divizije
z
dne
27.29.
marca
1945
(IZDG,
fase.
226I); relaciji taba XXX. divizije z dne 12. in 15. aprila 1945 (prav tam); po
roila taba Vojkove brigade z dne 29., 30. in 31. marca 1945 ter 2. in 3. aprila
1945 (IZDG, fase. 277II); relacija taba Vojkove brigade z dne 14. aprila 1944
(prav
tam);
Rihard
Markovi,
ivljenjepis,
str.
7883
(rokopis);
spmoini
Lovra
Koroca-Branka,
Matije
Mihelia
in
Valentina
agana;
Osvoboditev
Slovenskega
primorja,
str.
142167;
Preernova
brigada,
str.
577587;
dnevna
poroila
org.
taba
slov.
domobranstva
za
3.
in
5.
april
1945
(IZDG,
d.
a.,
fase.
281IV);
poro
ilo (domobransko) z dne 27. marca 1945 (V II, mikroteka, film 7, posnetek 280).

496

ZADNJI BOJI
SPOPADI S ETNIKI IN NEDIEVCI
(Skica 22 in slika na str. 504)

Vojkova in Preernova brigada, tab divizije ter laji ranjenci

so z Javornika krenili na pot proti Pivki 2. aprila proti veeru,
tako da je okrnjena divizija naslednje jutro e bila na cilju. Toda
tokrat se ni mogla nastaniti po vaseh, ker so tam bili etniki in
nedievci.
V
tistih dneh se je v Postojni zadreval 2. bataljon nemkega
139. polka in tab 1. srbskega prostovoljskega korpusa, ki je imel
pet polkov: 1. polk na obmoju Postojne, 2. polk v t. Petru, 3.
polk v Muiih, 4. polk v Ilirski Bistrici in 5. polk v Premu. Vseh
nedievcev na tem obmoju je bilo kakih osem tiso.
Glavnina etnike Dinarske divizije je sicer bila v Vipavski
dolini in na Krasu, toda precej etnikov je bilo tudi na Pivki
oziroma na irem obmoju Nanosa. Tako je na primer imel 503.
bosenski korpus, ki je tudi spadal v Dinarsko divizijo, svoj tab
v t. Vidu (sedanjem Podnanosu), brigade pa med drugim tudi v
t. Vidu in na Razdrtem. etniki 502. liki korpus je imel tab v
Vipavi, dve brigadi pa sta bili v Podkraju in na rnem vrhu nad
Idrijo.
Po prihodu na Pivko se je Vojkova brigada razmestila po
poloajih pri Sv. Lovrencu, Preernova brigada pa se je ustavila
v gozdovih nad Bukovjem, ker je bila v tej vasi sovranikova
postojanka, e isti veer je Vojkova brigada z ranjenci krenila
ez Strmico proti progi in jo sreno prela, eprav jo je sov
ranik pri tem obmetaval z minami in dva borca celo ranil.
Ranjence sta na poti proti abru spremljala le 2. in 3. bataljon,
medtem ko je 1. bataljon varoval njun prehod z zasedami ob

32 Vojkova brigada

497

cesti PostojnaPlanina, nato pa se vrnil nazaj in se prikljuil

Preernovi brigadi.
Poveljstvo XXXI. divizije, ki so mu tako ostali le e tirje
bataljoni, je nad Bukovjem zadralo na poloajih Preernovo
brigado, 1. bataljon Vojkove brigade pa je poslalo sprva k Hru
ici, nato pa e blie proti Podkraju z nalogo, da onemogoi
etnikom iz Podkraja oziroma iz Vipavske doline vdor za hrbet
Preernove brigade.
Preernova brigada je imela prvi spopad s etniki ali nedievci medsebojno jih je bilo namre teko razlikovati e 4.
aprila, ko jih je v juriu pregnala iz Bukovja. Toda e naslednjega
dne jo je napadlo kakih 600 sovranikovih vojakov in jo po
silno krvavih bojih prsi ob prsi potisnilo s poloajev nad Bukov
jem in pri Sv. Lovrencu v notranjost gozdov. Vojkovci tega dne
niso imeli s sovranikom e nobenega spopada.
Do izredno hudih bojev pa je prilo 7. aprila, ko so sovra
nikove kolone z ve strani hkrati e navsezgodaj pritisnile na
poloaje Preernove in Vojkove brigade. Na sovranikovi strani
so se napada razen nedievcev udeleile brigade bosanskega in
likega korpusa: prvi je pritiskal proti Hruici s Pivke, drugi
pa iz Vipavske doline ez Podkraj.
Najhuje je bilo to, da je naim mono primanjkovalo municije in da se v dolgotrajneje boje niso smeli spuati. Zato
so se V priakovanju 2. in 3. bataljona Vojkove brigade, ki naj
bi se vrnila z Notranjskega z novimi zalogami municije, izmikali
boju, kjerkoli so se mogli. To se je tega dne posreilo le enotam
Preernove brigade, ki so se po krajem spopadu s sovranikom
umaknile nazaj nad Bukovje.
Prvi bataljon Vojkove brigade se je v noi med 6. in 7. apri
lom premaknil na Preni vrh (juno od Podkraja), odkoder je
skupno z brigadno eto s tekim orojem nadziral ne le cesto,
ki iz Podkraja pelje proti Bukovju, temve tudi pot iz Vipavske
doline, ki se prav pod Prenim vrhom prikljui na to cesto.
Poloaji bataljona niso bili slabi in zato so se nai dokaj uspeno
upirali sovraniku, ko jih je ta s priblino 300 momi e kmalu
po esti uri zjutraj napadel iz smeri Podkraja. etniki sprva niso
imeli nobenega uspeha in niso mogli nikamor naprej. Zato so
zasedli viinske poloaje severno od Podkraja in odtod obstrelje
vali partizane.
498

Razmere so se bistveno spremenile po kakih dveh urah boja,

ko sta napadli bataljon v bok in hrbet e dve drugi, eprav neko
liko manji sovranikovi koloni. Prva je prodirala po poti iz Vi
pavske doline, druga pa se je bliala z june strani iz smeri
Nanosa. Po vsem tem bataljonu, ki mu je e skoraj povsem
pola tudi municija, res ni preostalo niesar drugega, ko da se

etnlka trojka, oboroena z

brzostrelkami, bombami in
noi

umakne. etniki so nae borce zasledovali e globoko v gozd in

dosegli, da se bataljon ni mogel organizirano in z vsemi deli
skupno umikati. Glavnina bataljona se je e isti veer prikljuila
Preernovi brigadi, toda eta s tekim orojem se je umaknila
po svoje in se je s 1. bataljonom sela ele po dveh dneh. Precej
borcev se je v nepreglednih gozdovih tudi porazgubilo, saj so v
1. bataljonu zveer ugotovili, da jim manjka kar 25 borcev. Ve
ina izmed njih se je v naslednjih dneh spet vrnila v svoje enote,
ni pa znano, koliko izmed tistih, ki jih tudi e potem ni bilo

32*

499

nazaj, je padlo ali jih je zajel sovranik."7) Sovranik je imel v

teh bojih tudi obutne izgube: naa poroila govore, da je padlo
vsaj deset sovranikovih vojakov, dvakrat toliko pa naj bi jih
bilo ranjenih.
Naslednjega dne so iz bataljona, ki je zasedel poloaje pri
Sv. Lovrencu, poiljali patrulje na vse strani, da bi vzpostavile
zvezo in pripeljale nazaj v bataljon razkropljene borce in da bi
pravoasno opozorile na sovranika. Tega dne je bilo sicer vse
mirno, toda prila so obvestila o sovranikovih pripravah za po
novni napad naslednjega dne.478) Zato so borci 1. bataljona e na
vsezgodaj zasedli poloaje. Glavnina bataljona je ostala pri Sv.
Lovrencu, ena eta pa je odla v zasedo nad Strmico. In zares,
priblino ob osmih zjutraj se je Strmici iz smeri Postojne e
bliala kolona, v kateri je bilo kakih 500 sovranikovih vojakov.
Prav tedaj se je v vasi zadrevala tudi neka naa patrulja, ki jo
je sovranik kae, da so kolono sestavljali etniki in nedievci
takoj opazil in zael obstreljevati. Nato se je oglasila e naa
eta v zasedi in pod njenim ognjem se je patrulja sreno z enim
samim ranjencem vrnila k svojim. Sovranik je skual zatem
nao eto pregnati s poloajev nad vasjo. Ker mu to ni uspelo,
se je po polurnem boju oddaljil proti Postojni in Razdrtemu.
To no sta se z Notranjskega vrnila tudi 2. in 3. bataljon
Vojkove brigade. Ob prehodu ez progo je kolona naletela na
mino, ki je ob eksploziji ranila tri borce. Eden izmed njih je bil
tako hudo pokodovan, da je kmalu zatem ranam podlegel. Borci
2. in 3. bataljona, vsi v novih uniformah, so vedeli povedati mar
sikaj zanimivega o ivljenju na osvobojenem ozemlju in blinjem
koncu vojne, s seboj pa so prinesli tudi mnogo municije in ci
garet. Vse to je tudi na druge borce vplivalo zelo spodbudno.
Medtem ko sta bataljona po dolgi in utrudljivi poti poivala,
se je 1. bataljon znova spopadel s sovranikom, ki je priel v
Strmico. Tokrat je imel opravka le z mono patruljo, ki jo je
zlahka napodil v beg. Vaani so kasneje povedali, da so krogle
ubile enega, ranile pa tiri sovranikove vojake.

477
) Nad ujetimi borci se je sovranik zverinsko znaal. Znan je primer, ko
so
etniki
5.
aprila
ujeli
tiri
preernovce
in
jih
v
neposredni
bliini
na
h
poloajev
strahovito
muili
(porezali
nosove,
prste,
uesa
in
spolovila,
izkopali
oi in razparali trebuhe).
478)
Do manjega streljanja je prilo le v Strmici, kjer je sovranik iznenadil
neko nao patruljo. Pri tem je enega izmed naih borcev ranil in ujel, nato pa
ubil.

500

Proti veeru sta tudi 2. in 3. bataljon dobila svoji nalogi:

medtem ko je 1. bataljon zadral prejnje poloaje na Sv. Lov
rencu in nad Strmico, je poloaje na njegovem desnem krilu, na
Sajevki (kota 783), zasedel 2. bataljon, e bolj proti zahodu, na
Otavniku (kota 827) pa so bili poloaji 3. bataljona. Preernova
brigada ji je tokrat varovala hrbet s poloajev severno od ceste
ColHruicaKalce.
Enajstega aprila ni bilo o sovraniku e nobenega sledu, toda
e 12. aprila je na teh poloajih prilo do ostrih bojev. Sovranik
je proti poloajem 2. bataljona pritisnil e v dopoldanskih urah,
vendar brez kakega uspeha, ker so ga nai borci zlahka zavrnili.
Napade je sovranik v popoldanskih urah obnovil. Tokrat je bil
njegov pritisk e huji. Z njim je imel opravka ne le 2. bataljon,
temve so se boji razirili tudi na oba sosedna bataljona. Kljub
temu vse do estih zveer ni mogel dosei niesar. Takrat pa je
s priblino 160 momi napadel nezadostno zavarovan bok 3. ba
taljona in osvojil Otavnik. Po tem uspehu se je moral za 3. ba
taljonom umakniti s poloajev na Sajevki tudi 2. bataljon, medtem
ko je 1. bataljon e nadalje ostal na prejnjih poloajih.
Sovranikove izgube tega dne niso bile majhne. Padlo je pet
najst njegovih vojakov. Obutne izgube je imela tudi Vojkova
brigada, saj so padli tirje, ranjenih pa je bilo sedem borcev.
Sovranik se zveer ni umaknil, temve je ostal na zasedenih
poloajih. To je pomenilo, da je treba naslednjega dne, 13. aprila,
priakovati e hude boje. Zato so se borci Vojkove brigade ez
no temeljito pripravili in se utrjevali na novih poloajih. Tretji
bataljon jih je zasedel ob cestnem kriiu severno od Sajevke,
1. bataljon jih je imel nad Strmico in na Sv. Lovrencu, vmes pa
so bili poloaji 2. bataljona. Bolj ali manj ugodne poloaje je
imel le 1. bataljon, medtem ko sta druga dva bataljona bila
sredi gozda, kjer je bila preglednost silno slaba. Povrh vsega je
bilo tisto jutro e megleno vreme in zato sovraniku, ki je e
zgodaj zjutraj krenil v napad, ni bilo teko prebiti naih polo
ajev. To je storil na stiku med 1. in 2. bataljonom. Br ko se
je sovranik pojavil 1. bataljonu za hrbtom, se je moral ta umak
niti s Sv. Lovrenca v silno teavnih okoliinah. Proti Hruici se
je prebijal po skupinah, ki so tja prispele z veliko zamudo.
V
isto smer sta se umikala tudi druga dva bataljona s tem,
da je bil 3. bataljon v zaitnici in je zadreval sovranika, ki e
ni odnehal in je kot lovski pes zasledoval svoj plen. Uspeha, ki

501

ga je bil dosegel to jutro, pa ne gre pripisovati le slabim polo

ajem njegovega nasprotnika in meglenemu vremenu, temve tudi
zvijai, ki jo je bil uporabil e v bojih proti Preernovi brigadi:
mnogi njegovi vojaki so imeli angleke uniforme in titovke na
glavah, zaradi esar so jih v megli in grmovju nai imeli za svoje
ter jim dovolili, da se jim pribliajo. Ko pa so spoznali, koga
imajo pravzaprav pred sabo, je za marsikoga izmed naih bilo
e prepozno.
Brigada se je po umiku s poloajev nad Bukovjem in Studenem prikljuila s svojo glavnino Preernovi brigadi na Strelikem
vrhu (trig. 1264) severozahodno od Hruice. Tam je ostala le tri
dni, ker je medtem divizijskemu poveljstvu prispelo iz taba
korpusa povelje, naj se vrne na obmoje Vojskega, kjer bo divi
zija prejela nove naloge. Zato je Preernova brigada e 16. aprila
zveer prela cesto Colrni vrh nad Idrijo in onstran nje a
kala na prihod Vojkove brigade, ki je nekoliko zakasnila. Ko sta
se 17. aprila zjutraj brigadi spet seli, sta skupno s tabom di
vizije e istega dne nadaljevali pot proti Mrzli rupi in Vojskemu.
. . . Od Otlice do Gorenje Trebue smo hodili po krvavih
sledovih druge kolone, v kateri je bila XXX. divizija s tabom
IX. korpusa. eprav je od ofenzive minilo e osemnajst dni, smo
povsod zapaali sledove hudih bojev. Ob poti je lealo polno od
vrene ali izgubljene bojne opreme. Puke in naboji so rjaveli ob
poti, tam so bili raztreseni nahrbtniki in deli uniform, pot pa je
bila nastlana z vejami, ki so jih bili izstrelki sklatili z drevja.
Vse to je zbujalo tiho grozo, hkrati pa tudi obudovanje do po
gumnih borcev, ki so se bili prebijali iz tega pekla.
V
gozdu pri Mrzli rupi smo naleteli na strana grozodejstva,
ki so jih povzroili Nemci in njihovi hlapci. Povsod so leala ne
pokopana trupla nemkih vojakov in naih borcev. Na nekem
drevesu sem videl na vejo obeeno truplo. Od glave do ramen
si je pajek spletel mreo in oitno ga spaeni obraz obeenca ni
prav ni motil. Kakih sto metrov naprej in s poti nekoliko vstran
je viselo truplo mladega fanta-partizana. Celo so mu pokrivali dolgi
zmreni rni lasje. Na zgornji ustnici je zijala iroka rana, okrog
ust in po bradi pa se je lepila rna kri. Roke je imel zvezane
na hrbtu.
e nekoliko dlje je ob stezi sedel lovek, ki je imel komolce
naslonjene na kolena. Obleen je bil v ponoeno modro obleko,
na glavi pa je imel rn klobuk. Ker je bil tako sklonjen, je bilo
videti, ko da dremlje. Priblial sem se mu in ga ogovoril: Hej, ti,
da ne bo zaspal! Pri tem sem se z roko dotaknil njegove rame.
Bila je trda ko kamen. Odskoil sem, ko da bi me piil gad. Borec
ob meni mi je nato pojasnil: Kar pusti ga! Ta se ne bo ve pre

502

budil. Dobil je namre kroglo v tilnik. Ko sem si truplo poblie

ogledal, sem v tilniku res opazil drobno rano.
Omamljen pod vtisom udne smrti sem krenil dalje. Tedaj
pa me je poklical prijatelj: Riko, pridi! Bo nekaj videl. Stal je
ob skali in strmel ez previs v jamo pod seboj. V nekaj metrov
globoki in kakih pet metrov iroki naravni jami je lealo navzkri
nametanih toliko trupel, da ni bilo videti dna. Drug ob drugem
so leala trupla Nemcev in partizanov, ko da so si v smrti postali
prijatelji.
Prav sreen sem bil, ko smo iz tega gozda spet prili na piano.
Toda tudi v Mrzli rupi in na Vojskem e niso bili zabrisani sledovi
preteklih bojev. Od min in topovskih granat je bila zemlja vsa
razrita. Povsod tam, kamor so zavezniki med ofenzivo spuali
s padali svoje poiljke, pa so bili raztreseni ri, moka in razbiti
zaboji . . .4)
Tako je kolona s Preernovo in Vojkovo brigado ter s tabom
XXXI. divizije prispela na Vojsko, kjer jo je priakovala tudi e
Gradnikova brigada.480)
IENJE BANJKE PLANOTE
(Skica 23)

eprav je zadnja sovranikova ofenziva IX. korpus mono

prizadela, si je ta hitro opomogel in uspeno sodeloval v akljunih operacijah za osvoboditev Slovenskega primorja.
Sredi aprila 1945 so se nacistini Nemiji sicer e iztekale
ure, toda navzlic temu se je do zadnjega krevito upirala zavez
nikim armadam, ki so z vseh strani prodirale v njeno osrje.
Do takrat je naa Jugoslovanska armada s pomojo Rdee arma
de osvobodila tudi e veji del jugoslovanskega ozemlja. Na levem
krilu so se enote IV. armade bliale Reki, medtem ko so na des
nem krilu sovjetske enote e v prvih dneh aprila prispele v Prek
murje. Tudi v Italiji so anglo-amerike ete 4. aprila zaele ofen
zivo in po preboju gotske obrambne rte hitele prti severu ter
23. aprila prele reko Pad.
Enote IV. armade so po osvoboditvi Gorskega Kotara oi
stile vse Hrvako primorje, razen Reke in Suaka. Bojujejo se za
479) Rihard Markovi, ivljenjepis, str. 9092 (rokopis).
480)
Viri:
brzojavsa
taba
XXXI.
divizije
z
dne
12.16.
aprila
1945
(IZDG,
fase.
276IV);
meseno
operativno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
24.
aprila
1945
(IZDG,
fase.
277I);
brzojavke
taba
Vojkove
brigade
z
dne
5.
aprila
1945
in z dne 12.16. aprila 1945 (IZDG, fase. 276IV); poroila taba Vojkove brigade
z dne 2., 3., 8., 9., 11., 12. in 14. aprila 1945 (IZDG, fase. 277II); relacija taba
Vojkove brigade z dne 14. aprila 1945 (prav tam); meseno poroilo OC Preernove
brigade
z
dne
28.
aprila
1945
(IZDG,
fase.
75I);
Osvoboditev
Slovenskega
pri
morja,
str.
167168;
Preernova
brigada,
str.
587594;
Rihard
Markovi,
ivljenje
pis, str. 9092 (rokopis); spomini Matije Kodele.

503

Poloaji Vojkove brigade nad Bukovjem

ti dve mesti. Moneje sile armade z vejimi tankovskimi oddelki

so oble Reko, Klano, Gomanjce in Cabar. Te sile napredujejo
proti progi t. PeterReka. Lahko priakujete skorajen udar
monih sil armade na prostor okrog Trsta. Vano, da IX. korpus
pripravi svoje sile na prostoru Trnovskega gozda. Oistite Otlico
in Predmejo za va izhodini poloaj ... Na Gorenjskem nae
operacije trenutno niso pomembne in tam zadrite le dva odreda.
Trenutno je najbolj vaen Trst...481)
Tako je glavni tab NOV in PO Slovenije 20. aprila naroal
poveljstvu IX. korpusa, ki je e pred prejemom tega ukaza zbralo
na irem obmoju Vojskega skoraj ves korpus z namenom, da
oisti Trnovski gozd, epovansko dolino in Banjko planoto pred
sovranikom in si tako pripravi izhodie za zadnji bojni pohod
proti Gorici, Triu in Trstu. Po zadnji sovranikovi ofenzivi pa
njegove posadke niso ostale le na Otlici in Predmeji, temve e
marsikje drugje. Tako na primer je bilo v Zavrhu 85, v Putalah
481 ) Brzojavka glavnega taba NOV in PO Slovenije z dne 20 aprila 1945
(IZDG, fase. 276IV).

504

100, v Spodnjem Lokovcu 70 do 80, v Podlaki na Banjki planoti

pa tudi kakih 100 nemkih policistov, brkone iz 3. bataljona 10.
SS policijskega polka. Zanimivo je, da se sovranikove posadke,
eprav so bile zelo ibke, niso kdove kako utrdile. ivele so pa
v preprianju, da so v zadnji ofenzivi dokonno opravili s parti
zani in da se jih zato ni treba ve bati.
Korpusno poveljstvo je sklenilo, da bo 21. aprila ponoi v
enem samem zamahu zdrobilo omenjene postojanke, nato pa se
usmerilo proti Otlici in Predmeji. Medtem ko naj bi Bazovika
brigada uniila sovranikovo posadko v Zavrhu in Gradnikova
brigada postojanko v Podlaki, je Vojkova brigada dobila nalogo,
naj obrauna s sovranikovima posadkama v Spodnjem Lokovcu
in Putalah.
Naloga, ki so jo zaupali Vojkovi brigadi, je bila dokaj zahtev
na ne samo zato, ker je brigada morala napasti kar dve posto
janki, v katerih je bilo skupno kakih 180 sovranikovih vojakov,
temve predvsem zato, ker je bila takrat brigada tevilno silno
ibka. Imela je namre samo e 293 borcev, izmed katerih pa jih

505

je bilo mogoe poslati v boj najve dvesto. Kljub temu so voj

kovci nalogo uspeno dokonali. Prvi bataljon je e v prvem na
skoku pregnal preseneenega sovranika, ki se je bil nastanil pri
Gorjupu v Spodnjem Lokovcu in odtod zbeal proti Podlaki,
enaka usoda pa je doletela tudi drugo sovranikovo skupino v
Spodnjem Lokovcu, ki se je zadrevala pri Kutrinu. Bataljon, ki
je krenil proti Putalam, je bil tudi uspeen, saj je tamkajnja
posadka e po prvih strelih pobegnila proti Grgarju. Isto se je
zgodilo tudi s posadko v Zavrhu, ko so jo napadle enote Bazovike
brigade.
Zataknilo se je le pri Podlaki. Sovranikova posadka se je
sicer pred gradnikovci umaknila, toda medtem ko so ti preiskali
vas, so jih Nemci znova napadli in jih pregnali odtod. ele potem,
ko sta gradnikovcem prispela na pomo dva bataljona Vojkove
brigade in ko so zaeli sovranika obkoljevati, se je moral ta tako
naglo umakniti iz vasi, da iz nje celo ranjencev ni mogel ve
reiti in jih je prepustil naim. V tem boju je padlo estnajst
sovranikovih vojakov.
Nepriakovani napad enot IX. korpusa je sicer nael sovra
nika na tem obmoju nepripravljenega in se je moral ta na hitro
umakniti iz vseh tirih novih postojank, toda ko so mu poslali
okrepitve, se je kmalu znael in si je na vso mo prizadeval,
da preprei vdor v Vipavsko dolino. To se mu je dejansko po
sreilo, saj je v naslednjih dneh prisilil nae enote k obrambnim
bojem na Banjki planoti in na robu Trnovskega gozda.
Tudi Vojkovo brigado je 24. aprila v nasprotnem napadu po
tisnil nazaj v Spodnji Lokovec. To mu je bilo tem lae, ker je imel
pred sabo le dva bataljona, medtem ko so tretji bataljon te bri
gade poslali na pomo Preernovi brigadi, ki je imela poloaje
na obmoju Trnovega.
Naslednjega dne je sovranik spet napadel, to pa kar iz treh
smeri s Krvavca, iz Fobkega Kala in Putal. Po triurnem boju
so se nai umaknili nekoliko nazaj, sovranik pa je zasedel Uje.
Toda e ponoi so vojkovci z nasprotnim napadom ponovno pri
borili izgubljene poloaje in pognali sovranika v beg. Ni znano,
kolikne izgube so bile na sovranikovi strani, toda vojkovci so
izgubili dva borca, pet pa jih je bilo ranjenih.
e je kazalo, da se je sovranik unesel in odnehal. Toda na
slednjega dne, 26. aprila, je v popoldanskih urah ponovno napa
del. Ker pa je to storil le s kakimi 200 vojaki, so ga vojkovci
506

uspeno zadrevali, nato pa mu je 1. bataljon udaril v bok in ga

zapodil v beg. Tega dne je imel sovranik pet mrtvih, medtem
ko na nai strani ni bilo nobenih izgub.
Medtem ko sta Vojkova in Gradnikova brigada na njenem
desnem krilu zaman poskuali pognati e zadnje sovranikove
enote proti Soi, tudi Preernova brigada pri Trnovem ni mogla
dosei nobenega odloilnega uspeha. Glavni tab NOV in PO Slo
venije je postajal e nestrpen in je poslal nov ukaz, da je treba
takoj zavzeti Otlico in Predmejo ter se pripraviti na pohod proti
Trstu. To nalogo napad na Otlico in Predmejo, kjer so bili e
vedno nemki policisti in slovenski domobranci, sta prejeli Ba
zovika in Gregorieva brigada, pomagal pa naj bi jima pri tem
tudi bataljon Gradnikove brigade. Po njegovem odhodu je na ob
moju Trnovega ostala le Preernova brigada, ki pa so jo zato
okrepili z 2. bataljonom Vojkove brigade in enim bataljonom
Gradnikove brigade.
Brigada je bila zelo ostre boje e 25. aprila, ko je proti Zavrhu
in Podgozdu krenilo v napad kakih 300 sovranikovih vojakov.
eprav so preernovci prizadejali sovraniku hude izgube, so se
le morali umakniti nazaj proti naselju Nemci (med Trnovim in
Lokvami). Sovranikovi vojaki so ez no ostali na poloajih,
naslednje jutro pa so znova napadli. Tokrat so se usmerili proti
Kamenemu bregu, ki ga je branil 2. bataljon Preernove brigade.
Njegove poloaje so nameravali obiti, toda takrat jih je dobil
v precep 1. bataljon iste brigade, ki je imel poloaje na nasprotni
strani ceste KrniceNemci. Bataljona sta takoj juriala, pridru
ila pa sta se jima e bataljona Gradnikove in Vojkove brigade.
Ta je imel poloaje na hribu s koto 1091. Tako je Preernova
brigada spet lahko zasedla prejnje poloaje na rti Podgozd
VoglarjiTrnovo. Levo od nje je bil bataljon Gradnikove
brigade, prav na levem krilu, na Krnicah, pa 2. bataljon Vojkove
brigade.
Tega dne, 26. aprila, sta Bazovika brigada in 3. bataljon Grad
nikove osvojila tudi Otlico in Predmejo, naslednjega dne
pa je prilo na vrsto e Trnovo. Tako si je IX. korpus priboril
izhodie za pohod proti sokim bregovom in jadranski obali.482)
**2) Viri: brzojavke taba XXXI. divizije z dne 21. in 22.
276IV);
vojaka
poroila
taba
XXXI.
divizije
z
dne
19.27.
fase.
277I);
meseno
operativno
poroilo
taba
XXXI.
divizije
1945 (prav tam); informativna poroila OC XXXI. divizije z dne 17., 24. in 27.

aprila 1945
aprila
1945
z
dne
24.

(IZDG,
(IZDG,
aprila

507

NA POHODU PROTI TRAKEMU ZALIVU

(Skica 24)

Medtem so tudi enote IV. armade pri Ilirski Bistrici prebile

utrjene obrambne poloaje, s katerih je bil nemki 97. armadni
korpus ve dni uspeno zavraal napade naih divizij. To se je
zgodilo 27. aprila, naslednjo no pa je motorizirani odred XX.
divizije, sestavljen iz tankov, motorizirane pehote, inenirskih
et in topnitva, e krenil kot predhodnica IV. armade proti Trstu.
Sedaj je lo namre za to, kdo bo prvi v Trstu in igavo bo
Slovensko primorje, zakaj zavzetje Trsta, Tria in Gorice je bilo
tudi v nartu Anglo-amerianov, ki so prodirali skozi severno
Italijo proti Soi. Njihova pot pa je bila neprimerno laja: med
tem ko je nemko poveljstvo v Italiji e 29. aprila podpisalo akt
o brezpogojni vdaji in so zato anglo-amerike ete brez teav
hitele proti severu in Trstu, je bilo nemkemu 97. armadnemu
korpusu prepovedano umakniti se z obmoja Reke celo potem,
ko mu je grozila resna nevarnost, da bo obkoljen.483) Tako so
Nemci neposredno pomagali Anglo-amerianom pri uresnievanju
njihovih nartov o zasedbi Slovenskega primorja pred prihodom
glavnine JLA na to obmoje.
Tako sta se Trstu bliali vsaka s svoje strani predhod
nici XX. divizije nae IV. armade in 2. novozelandske divizije.
Hkrati s tem pa je 28. aprila tudi IX. korpus prejel ukaz vrhov
nega komandanta Tita, naj takoj krene nad Trst. V zvezi s tem
je poveljstvo IX. korpusa sklenilo, naj se e to no spuste z
Trnovskega gozda ez Vipavsko dolino na Kras enote XXX. divi
zije, dan kasneje pa e XXXI. divizija. Tako je XXX. divizija 30.
aprila zjutraj bila e v neposredni bliini Trsta. Takrat pa je bil
osvobojen e veji del mesta. Tega pa niso storili ne Novozelandci
in ne predhodnica IV. armade ali enote XXX. divizije, temve
Traani sami. Tam je namre e od avgusta 1944 delovala koman
da mesta, ki je spadala neposredno pod poveljstvo IX. korpusa,
in ta je v odloilnih dneh imela na voljo estnajst e poprej or
ganiziranih bataljonov. eprav jim je mono primanjkovalo oroaprila
1945
(IZDG,
aprila
1945
(IZDG,
Preernova
brigada,
(rokopis).
483)
Enote nae
pa se je vdal ele
in ko ni imel ve nobenih

508

fase.
fase.
str.

234I);
brzojavke
taba
Vojkove
brigade
z
dne
18.20.
276IV);
Osvoboditev
Slovenskega
primorja,
str.
180187;
595601;
Rihard
Markovi,
ivljenjepis,
str.
9298.

IV. armade so
7. maja potem,
upov na reitev.

nemki 97. armadni korpus zares obkolile, ta

ko je bil v hudih bojih pretrpel velike izgube

Tanki Jugoslovanske armade v Trstu

ja, so 28. aprila popoldne na brzojavni ukaz poveljstva IX. kor

pusa zaeli vstajo in v naslednjih dveh dneh osvobodili skoraj
vse mesto. Nemci in njihovi zavezniki so se upirali le e iz po
sameznih mono utrjenih stavb, ki jih brez tekega oroja ni
bilo mo zavzeti. To so kasneje storile enote XXX. in XX. divi
zije, ko so 30. aprila ponoi oziroma 1. maja zjutraj vdrle v mesto.
Kje je tedaj bila Vojkova brigada?
Medtem se je na robu Trnovskega gozda zbrala tudi e vsa
XXXI. divizija in kofjeloki odred. Prva naj bi krenila proti
Trstu, drugi pa nad Gorico, zakaj za varstvo osvobojenega ozemlja
ni bila potrebna nobena enota ve. Nemci in njihovi zavezniki
so v teh dneh mislili le e na to, kako bi se lahko im hitreje
umaknili in si reili glave. Iz Idrije se je sovranikova posadka

z nekaterimi domaini vred, ki so jim ves as okupacije zvesto

sluili, umaknila 28. aprila. Novica se je kot blisk razirila dale
naokrog, po griih pa so zagoreli kresovi.
Tudi po cesti v Vipavski dolini so se proti Gorici valile dolge
kolone. Sprva so jih sestavljale druine nedievcev in etnikov,
ki so se bile tiri mesece poprej naselile na Pivki in v Vipavski
dolini, nato pa so jim sledile tudi enote etnike Dinarske divizije.
Njihovo vodstvo je namre po preboju nemke obrambe pri
Ilirski Bistrici ugotovilo, da nima tu ve kaj iskati in je s svojimi
enotami pohitelo proti Soi in Gorici, kjer naj bi priakalo na
zahodne zaveznike, se jim prikljuilo in se z njimi ponovno
vrnilo osvobajat Jugoslavijo pred komunisti.
Prav taki so bili upi tudi primorskih domobrancev in so zato
skuali do zadnjega vzdrati v svojih postojankah. Ko pa so vi
deli, da Angleev ne bo tako kmalu blizu, so se tudi ti 29. aprila
pridruili etnikom, izpraznili Col, Vipavo in Ajdovino ter zbe
ali proti Gorici.
Enote XXXI. divizije so 29. aprila krenile na svoj zadnji ve
liki bojni pohod, vsaka po svoji poti. Preernova brigada se je
spustila v Vipavsko dolino s Krnic. Ko je hotela pri Dobravljah
priti ez cesto AjdovinaGorica, je zala med etnike in si ele
po trdem boju izsilila prehod proti Krasu. Vojkova brigada se je
tistega dne zbrala na Predmeji. Zveer je krenila po pobojih
avna proti Kamnjam in Vrtovinu. Tam je prela cesto, hkrati
pa je njeno poveljstvo poslalo eno izmed et na pomo Gradni
kovi brigadi, ki je prav tedaj v bliini Dobravelj naletela na
etnike. Sovranika so razbili in ob tej prilonosti zaplenili brzo
strelni top. Nato je brigada nemoteno nadaljevala pot in do zore
ez Velike ablje prispela na Erzelj, kjer je prebila dan.
Glede na to, da so bile tedaj enote XXX. divizije e tik nad
Trstom in da se je mestu blial tudi motorizirani odred XX. divi
zije, so XXXI. divizijo preusmerili na zahod. Njena naloga je bila,
da osvobodi in zadri v svojih rokah Gorico in Tri, pa tudi da
sovraniku, ki se je bil e branil na Opinah in ponekod v Trstu,
preprei umik proti Soi. Zato je poveljstvo XXXI. divizije na
potilo Preernovo brigado proti Gorici, Gradnikovo brigado proti
Triu, Vojkovo brigado pa proti Nabreini.
Brigade so krenile na pot e v popoldanskih urah. Njihov
pohod je bilo samo zmagoslavje: vasi so bile okraene z zelenjem
in slavoloki, po hiah so visele zastave z rdeo zvezdo, povsod je
510

bilo sliati vzklikanje in prepevanje, prebivalstvo vasi, skozi ka

tere jih je peljala pot, pa je zaustavljalo borce, da bi skupno z
njimi proslavilo te zgodovinske trenutke. Toda brigade se niso
smele zaustaviti, zakaj zanje e ni bilo konec vojne. Prodreti so
morale im hitreje do zahodnih narodnostnih meja in celotno
Slovensko primorje obvarovati pred morebitno novo okupacijo.
Naslednjega dne, 1. maja, so bile e vse tri brigade na cilju:
Gradnikova je vdrla v Tri in razoroila tamkajnjo sovraniko
vo posadko, Preernova se je morala boriti e ves dan in vso no,
preden je skupno s kofjelokim odredom potisnila etnike na
desni breg Soe, Vojkova pa je tudi prispela v empolaj, da bi
odtod napadla sovranikovo posadko v Nabreini in Sv. Kriu.
Med priblievanjem Nabreini so vojkovci naleteli na neko sov
ranikovo kolono in jo razprili. Ob tej prilonosti je padlo est
najst sovranikovih vojakov.
Napad na Nabreino pa ni uspel. Sovranik jih je prestregel
s tako silnim topnikim ognjem, da so se morali vojkovci umakni
ti, ker bi v nasprotnem primeru imeli velike izgube. Razen tega je
nad Nabreino krenil en sam bataljon, ker so druge enote skupno
z inenirskim bataljonom XXX. divizije demonstrativno napadle
postojanko v Sv. Kriu in oblegale postojanko v Devinu ob morju.
Po vsem tem se je brigada spet zbrala v empolaju in se priprav
ljala na ponoven napad. Ta pa ni bil ve potreben, zakaj sovranik
novega napada ni hotel tvegati in se je raje umaknil.
Naslednjega dne, 2. maja, je imela Vojkova brigada opravka
e z monejo skupino sovranikov, ki so se izkrcali v Sesljanu
in krenili proti Trstu. Ni znano, odkod so se bili pripeljali in kaj
so hoteli s tem dosei, zakaj nekatere izmed njih so razoroili
e vojkovci, druge, ki so jim bili uli, pa je enaka usoda akala
v Trstu. Tam je namre tega dne ponehal e zadnji sovranikov
odpor, naslednjega dne pa se je enotam nae vojske vdalo e
priblino tri tiso mo mona sovranikova posadka na Opinah.
Vojkova brigada se je po konanih bojih 2. maja sprva nasta
nila v Sv. Kriu in Nabreini, kjer jo je prebivalstvo sprejelo s
cvetjem in navduenim vzklikanjem, naslednjega dne pa so jo
poklicali v Tri in jo uporabili za varovanje pomembnejih ob
jektov. Brigada je bila sprva tevilno e silno ibka in je imela
komaj kakih 220 borcev, toda e po nekaj dneh so se njene vrste
s prilivom novincev spet pomnoile.
511

Tako je Vojkova brigada po dvajsetmesenem bojevanju, v

katerem je izgubila skoraj petsto borcev,4*4) naposled doakala
svoj cilj svobodo.4*5)

484)
O
izgubah,
ki
jih
je
imela
Vojkova
brigada
in
ki
so
jih
n:eni
borci
prizadejali
sovraniku,
ni
povsem
zanesljivih
podatkov.
Toda
v
poroilu
taba
Vojkove
brgiade
tabu
XXXI.
divizije
z
dne
11.
julija
1945
(IZDG,
fase.
27611)
so glede tega tile podatki:

Izgube Vojkove brigade

Leto

padli

1943
1944
1945
vseh
48S)

ranjeni

Sovranikove izgube

pogreani

padli

ranjeni

130
97
36

58
229
48

90
50
59

280
722
123

150
343
82

263

335

199

1.125

574

ujeti
50

10
6
66

Viri:
poroilo
taba
XXXI.
divizije
z
dne
3.
maja
1945
(IZDG,
fase.
280 aI); poroilo taba XXXI. divizije z dne 3. maja 1945 (IZDG, fase. 277I);
dopis taba XXXI. divizije z dne 4. maja 1945 (prav tam); vojako poroilo taba
XXXI.
divizije
z
dne
5.
maja
1945
(prav
tam);
poroilo
oficirja
OZNA
XXXI.
divizije
z
dne
8.
maja
1945
(RSNZ,
VOS189);
dopis
taba
Vojkove
brigade
z
dne
11.
julija
1945
(IZDG,
fase.
276II);
dopis
oblastnega
komiteja
KPS
/.a
Slo
vensko
primorje
z
dne
29.
aprila
1945
(IZDG,
fase.
567III);
zapiski
Karla
Bur
nika
(Mestni
muzej
v
Idriji,
zvezek
21);
Med
Triglavom
in
Trstom,
str.
549555;
Osvoboditev Slovenskega primorja, str. 196223; spomini Valentina agarja.

512

SKLEPNA BESEDA
Vojkova brigada je v dvajsetih mesecih bojnega udejstvova
nja skupno z drugimi brigadami in odredi IX. korpusa odigrala
v narodnoosvobodilnem boju primorskega in gorenjskega ljud
stva zelo vidno vlogo.
Brigada je delovala na obmoju, ki je bilo za okupatorja v
stratekem pogledu silno pomembno. Prek Slovenskega primorja
in Gorenjske so peljale eleznike proge in ceste, ki so nemka
bojia povezale medsebojno in z njihovim zaledjem. Razen
tega je Nemcem nenehno grozila nevarnost, da se bodo Anglo
ameriani izkrcali prav tu, v Istri in na obalah Trakega zaliva,
odtod pa po najkraji poti vdrli v osrje nacistinega rajha. Zato
ni nakljuje, e je nemko poveljstvo zbralo v tem delu Slovenije
ve vojatva kot kjerkoli drugod* in e njihova prizadevnost s
priblievanjem konca vojne ni slabila, temve je nenehno nara
ala in je dosegla vrh v zadnji sovranikovi ofenzivi marca 1945.
Slovensko primorje ni bilo pomembno le za okupatorja, mar
ve tudi za nas. lo je za ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni
pripadlo Italiji in ki se mu ta tudi po drugi svetovni vojni, eprav
je bila zanjo izgubljena, ni hotela odpovedati. V teh prizadevanjih
so jo vsestransko podpirale tudi reakcionarne sile v Veliki Brita
niji in Zdruenih dravah Amerike, ki jim ni la v raun kakrna
koli krepitev in uveljavitev socialistine Jugoslavije v tem delu
Evrope. e med vojno je bilo oitno, da se utegnejo vroe elje pri* V zadnjih dneh februarja 1945 je imel okupator na obmoju IX. korpusa
v 320 postojankah skupno 74.114 vojakov, izmed katerih je bilo 11.984 pripadn.kov
italijanskih,
7.198
pripadnikov
etnikih
in
nedievskih,
3.740
pr
padnikov
sloven
skih
in
6.307
pripadnikov
raznih
drugih
kvislinkih
enot.
V
tem
obdobju
je
imel
sovranik
v
vsej
Sloveniji
kakih
135.000
vojakov.
Kar
zadeva
IX.
korpus,
je
ta
imel konec januarja 1945 v vseh svojih enotah in ustanovah 11.840 borcev, izmed
teh pa jih je bilo v operativnih enotah le 8.175.

33 Vojkova brigada

513

Partizanski borci v osvobojeni Idriji

morskega ljudstva po zdruitvi z matino deelo onstran nekdanjih

italijansko-jugoslovanskih meja izjaloviti, e si primorski Slovenci
ne bodo z lastnimi momi priborili pravice do samoodloanja.
Potemtakem je tudi za Vojkovo brigado bila poglavitna nalo
ga, da zadaja nemkemu okupatorju in njegovim sodelavcem im
huje udarce, brani prebivalstvo pred sovranikovim nasiljem ter
omogoa razvoj in delovanje ljudske oblasti.
Vojkova brigada je delovala v posebnih okoliinah. Zanjo je
vsaj za prvo polovico njenega obstoja, pa tudi e za kasneje
obdobje znailno, da se je najve zadrevala vzdol nekdanje ita
lijansko-jugoslovanske meje. To pa ne zato, ker so tu bili domai
kraji veine njenih borcev. Brigada je namre imela zelo odgo
vorno nalogo, da brani Cerkljansko, takratno sredie partizan
skega osvobojenega ozemlja v tem delu Slovenije, pred sovraniko
vimi vdori iz Idrije, Poljanske doline in Bake grape. Njena na
loga je bila odgovorna in teavna. Odgovorna zato, ker je bil ta
del osvobojenega ozemlja ne le nasien z najrazlinejimi zaled
nimi ustanovami, ki so bile za uspeno delovanje operativnih
enot nujno potrebne (delavnice, skladia, ole, bolninice itd.),
temve je bilo Cerkljansko tudi arie vsestranskega politinega

514

udejstvovanja, ki je odtod segalo v vsa naselja, celo v tista s

sovranikovimi posadkami. Naloga Vojkove brigade je bila teav
na zato, ker je bila pobuda vselej na sovranikovi strani, in ta je
bil tisti, ki je odloal, kdaj, kje in s kolikimi silami bo napadel.
Te sile pa obiajno niso bile majhne.
Sovranik je kaj hitro spoznal pomen osvobojenega ozemlja
za narodoosvobodilno gibanje na Primorskem in Gorenjskem. Cilj
njegovih vdorov iz postojank, hajk in ofenziv v mnogih primerih
niso bile ve operativne enote NOV in PO Jugoslavije, temve par
tizansko osvobojeno ozemlje z vsem, kar je bilo na njem. Vedel
je, da bo z morebitnim unienjem partizanskih zalednih ustanov
dosegel ve kot z razbitjem te ali druge operativne enote. e veje
uspehe si je sovranik obetal dosei z ustrahovanjem prebival
stva z ropanjem, poiganjem in divjakim pobijanjem nedol
nih ljudi. Jasno mu je namre bilo, da mo narodnoosvobodilnega

Grobnica v Cerknem, kjer je pokopan h 995 borcev

33*

515

gibanja v celoti in partizanskih vojakih enot e posebej izhaja

iz ljudstva. Njegova raunica je bila preprosta: prebivalstvo z
nasilji prestraiti in osiromaiti ter tako tudi omrtviti narodno
osvobodilno gibanje.
Sovranik pa se je v svojih raunih utel. Vojkova brigada in
druge nae enote so mu z odlono obrambo partizanskega osvobo
jenega ozemlja esto prepreile izvedbo marsikaterega narta,
eprav je bil obiajno moneji ne le tevilno, temve je imel
tudi bolj izkueno, izurjeno in oboroeno vojatvo kot nae enote.
Pri naih borcih je v teh trdih bojih nedvomno odigrala zelo
pomembno vlogo tudi zavest, da pred sovranikovim nasiljem
neposredno branijo svoje ljudi, ki jim zaupajo, jih hranijo, jim
pomagajo in skrbe za njihove ranjence. elja primorskega ljud
stva po svobodi pa je tudi sicer bila tolikna, da je ni bilo mogo
e zaduiti z nobenimi nasilji.
Navzlic temu so bile rtve, ki jih je terjal narodnoosvobodilni
boj na Cerkljanskem, zelo velike. O tem pria grobnica v Cerk
nem, kjer poiva 995 borcev, padlih na tem obmoju. Vse te in
druge rtve pa le niso bile zaman, zakaj ljudstvo je naposled
uresniilo elje iz asov faizma in cilje, zaradi katerih se je z
orojem v roki uprlo okupatorju, s tem, da si je priborilo svo
bodno ivljenje v socialistini Jugoslaviji.

516

POVELJNIKI KADER VOJKOVE BRIGADE

KOMANDANTI:
1. Milan Tominec (od 23. septembra 1943 do 19. januarja 1944)
2. Joe Avsec-apajev') (od 19. januarja do 8. februarja 1944)
3. Albin Drolc-Krtina2) (od 9. februarja do 6. maja 1944)
4. Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar3) (od 6. do 20. maja 1944)
5. loe Mihevc-Rudar4) (od 20. maja do 20. junija 1944)
6. Stanko Petelin-Vojko (od 23. junija do 3. septembra 1944)
7. Franc Nemgar5) (od 3. septembra do 19. decembra 1944)
8. Ferdo Tolar-Mirko (od 25. decembra 1944 do 14. marca 1945)
9. Rudolf Grielj-Vardar (od 14. do 28. marca 1945)
10. Duan Vukadinovi (od 28. marca 1945 dalje)
KOMISARJI:
1. Henrik Zdear (od 23. septembra do 8. novembra 1943)
2. Vinko Sumrada-Rado (od 8. novembra 1943 do 8. januarja 1944)
3. Joe Kuk-Branko6) (od 8. januarja do 3. septembra 1944)
4. Joe erin-Peter (od 3. septembra do 12. decembra 1944)
5. Joe Lenart7) (od 12. decembra 1944 do 20. marca 1945)
6. Joe Berce-Rudi (od 20. marca 1945 dalje)
NAMESTNIKI KOMANDANTOV:
1. Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar (od 23. septembra 1943 do 3. februarja
1944)
2. Franc Jernejc-Mile (od 3. februarja do 22. marca 1944)
') 8. februarja 1944 se je smrtno ponesreil na Cerkljanskem vrhu.
Po vojni se je smrtno ponesreil v Kranju.
Padel je 5. aprila 1945 pri Topolah nad Selcami.
4)
Padel je 20. junija 1944 na Jelovici.
5)
Padel ie 2. maja 1945 na Opinah pri Trstu.
6) Leta 1946 se je smrtno ponesreil.
7) Umrl je leta 1967.

2)

3)

517

3. Franc Nemgar (od 15. aprila do 20. maja 1944)

4. Mirko Duki (od 20. maja do 3. septembra 1944)
5. Ferdo Tolar-Mirko (od 3. septembra do 20. septembra 1944)
NAMESTNIKI KOMISARJEV:
1. Franc Jereb-Slavko (od 23. septembra do 6. oktobra 1943)
2. Avgust Jereb-Rok (od 6. oktobra do 10. novembra 1943)
3. Anton Mili-Marko (od 10. novembra 1943 do 3. januarja 1944)
4. Petar Alfirevi-Pero (od 8. januarja do konca marca 1944)
5. Jaroslav ihak-Jaro (konec marca 1944)
6. Miran Bertok (od zaetka aprila do 25. maja 1944)
7. Ivan Puntar-Gubec (od 25. maja do septembra 1944)
8. Radovan Dolenc-Peruns) (od septembra do 8. oktobra 1944)
9. Joe Sagadin (od 8. oktobra 1944 dalje)
NAELNIKI TABA:
1. Joe Avsec-apajev (od 30. novembra 1943 do 19. januarja 1944)
2. Oto Vrhunec-Bla Ostrovrhar (od februarja do marca 1944)
3. Anton Bavec-Cene (od 15. marca do 6. maja 1944)
4. Mirko Duki (od 6. do 20. maja 1944)
5. Anton Bavec-Cene (od 20. maja do 3. septembra 1944)
6. Ljubo Nenezi (od 3. do 20. septembra 1944)
7. Ferdo Tolar-Mirko (od 20. septembra do 25. decembra 1944)
8. Pavle Kogej (od 25. decembra 1944 dalje)

8)

Padel je 8. oktobra 1944 pri Trnovem nad Gorico.

PREGLED RTEV VOJNE V IDRIJSKI OBINI

v NOB

rtve
terorja

v inter
naciji

drugod

skupno

Interni
rancev

Zaporni
kov

tevilo
prebivale.

tevilo padlih, ubitih, umrlih in pogreanih

6.236

117

18

26

34

195

174

91

Vojsko

405

18

34

19

ekovnik

183

13

12

91

rni vrh

403

12

12

Idrijski Log

108

N a s e l j e

Idrija

Idrijska Bela

Javornik

29

Kanji dol

52

Mrzli Log

69

Strmec

60

Zadlog

360

17

Godovi

427

Lome

150

Predgrie

157

Dole

122

Gore

155

122

35

Idrek
Jelini vrh

54

3
3

Vrsnik

153

Govejek

88

33

111

67

Mrzli vrh

81

Penik

94

43

2
14

2
14

Idrijske Krnice

196

124

22

10

10

7
2

12

863

Masore

Korita

irovnica

Ledine

Spodnja Idrija

128

Ledinske Krnice

Zavra! ec

Potok

33

12

21

519

skupno

13

276

13

20

11

Gornja Kanomlja

216

11

22

Jazne

171

13

Laze

160

10

11

Otale

205

Plunje

158

v NOB

Cerkljanski vrh

94

eplez

57

Planina

129

Podlanie

161

Podplee

70

Cerkno

1.140

21

13

Novaki

513

20

Labinje

127

Poljane

115

99

Gorje

16

13

33

Poe

135

183

11

3
1

_
1

31

10

35
10
4

12

12
13

1
__

__

Ravne

Zaporni
kov

drugod

326

Srednja Kanomlja

Interni
rancev

v inter
naciji

Spodnja Kanomlja

rtve
terorja

N a s e l j e

tevilo
prebivale.

tevilo padlih, ubitih, umrlih in pogreanih

3
1

__

56

__

1
__

__

__

Zakri

143

__

__

Bukovo

224

18

27

Zakojca

132

Orehek

141

10

__

Jesenica

104

Jagre

95

Police

51

Reka

98

187

10

Trebene

Straa
ebrelje
S k u p n o

2
3

1
1

376

22

17.141

448

1?0

99

143

820

371

165

Pripomba: Podatki o rtvah vojne 19411945 v idrijski obini so iz sumarnega

pregleda obinskega odbora ZZB NOV Idrija.

520

REGISTER)
B

A
Abram 289
Abram Feliks 458
Abram Franc 333
Abram Marija 223
Abram Rafael-Stanko 304
Adami Emil 277
Afrika 25, 26, 162
Ahin Franc 364
Afrika 2526, 162
Ajdovina 19, 4445, 184, 192,
205, 256, 365, 369370, 379, 381,
386,
403, 412, 483, 491, 510
Alfirevi Petar-Pero 7, 36, 39,
51,
126, 131, 161, 518
Ambroi Lado-Novljan 8, 36, 58,
97,
307, 352, 369370
Arh 458
Arh Franc 456458
Artilerija IX. korpusa 294, 321,
332, 436, 440, 444445, 483

Babi Branko-Vlado 35
Baa 232, 263, 319320, 322, 327,
339340, 468 , 472
Baar Fani 413
Bana 436
Badoglio 27
Balkan 26
Banjka planota 37, 185, 223, 295,
349, 360361, 403, 466469, 471
472, 482484, 485, 487488, 491,
494,

504, 506

Barbar 435
Bari 268
Bartl 141
Baelj Rudi

Akerc Anton 277

Bako 15, 272

Avbelj Viktor-Rudi 49, 395

Bako okroje
272, 283

AVNOJ 272, 380, 390, 392, 395

396
Avsec Joe-apajev 126127,131,
134, 171172, 517518
Avstrija 447

215,

217219

Baka grapa 14, 24, 52, 59, 64,

80, 87, 114, 135, 162, 222, 228, 230,
262, 267, 280, 290, 292295, 303,
305, 317323, 326, 328333, 336
339, 341342, 349, 351, 354, 389,
425426, 474, 514

10,

81,

85,

223,

Bataljon Simona Gregoria

10,' 19
Bati Lojze
342, 403, 413

255,

257,

261,

339,

*) V registru ni gesla Vojkova brigada, ker se ta naziv ponavlja skoraj na

vsaki strani. Nae enote so omenjene pod njihovim1 nazivi (Preernova brigada,
kofjeloki odred, Enaindrideseta divizija itd.), medtem ko so sovran kove enote
zdruene pod geslom sovranikove enote na koncu registra.
521

Bavec Anton-Cene 7, 23, 188, 225,

230,
247, 317, 352, 518
Bazovika brigada 185, 189, 197
199, 345, 350, 354355, 357359,
381, 400401,
403, 407408, 414,
416417, 437,
439, 447, 483, 488,
492494, 505507
Bebler dr. Ale 12, 30, Ul
Belca 494
Beljak 70, 87, 155, 319
Beltrin Gabrijel 482
Benina Franc 36
Beneka Slovenija 11, 145, 459,
483
Beograd 6, 8,
145, 147, 270272,
283, 288, 300,
302, 354, 359, 373,
423
Berce Joe-Rudi 292, 486, 517
Berii Ivan-Rajko 7, 162165
Berlin 26
Berlot Stanko 398
Bertok Miran 518
Bertocelj Vika-Zora 7, 426, 433
Bevk France 30, 131, 282
Bevk Gabrijela 85, 274
Bevk Marko 145
Bevkov vrh 118119, 175, 180
181
Bezjak Drago 7, 445446
Beek dr. Joe-Joco 259
Biek Alfonz 7, 318, 359, 413
Bidovec dr. Franja-Bovc 144
145, 147, 269271, 481
Bistrica 172
Bitenjska planina 174175
Bizjak Stane-Kosta 7, 31, 36, 46
Bled 55, 58, 115, 151, 268, 312,
314, 352, 489
Blego 12, 18, 52, 74, 86, 98, 101
103, 105106, 120, 135, 149, 174,
269,
428, 436437, 474475, 477
Bogataj Alojzij 64, 455
Bohinj 120, 135, 170, 174, 228,
268, 294, 312, 321, 327, 465, 474
475, 477
Bohinjska Bistrica 52, 175, 298,
328
Bolina Janko 162
Bonina Ivan 479
Borovnica 399

Bosna 74
Boi Franc 298
Brajtenberger Anton-Stjenka 38
Bravniar Duan 111
Brdar 478-479
Brebovica 438
Brekovice 288
Brence 460, 462463
Breznica 419, 421, 427, 428
Brlonik 399
Brod 175
Brodar 326
Brov Andrej-Janko Baki 12
14, 25
Bruchmann Franz 142
Brus Damjan 50, 225
Buenos Aires 8, 285, 381
Buh 399
Bukovica 399
Bukovje 208, 370-371, 385, 497
498, 502, 505
Bukovo 10, 12, 14, 18, 59, 68, 84,
157, 262263, 267268, 272, 293
294, 302304, 321, 324325 , 330,
332333, 336, 351, 354, 425, 483,
520
Bukovsko 263
Burnik Karel 482, 512
Butajnova 398399

C
Cankar Marija 147
Cankarjeva brigada 10, 26
Carl Cvetko 212
Caserman Franc-Tesar 3536
Celovec 150
Cerar Marija 7
Cerkljanski vrh 48, 81, 90, 92,
100,
102, 104, 107, 116117, 130,
134136, 155, 160, 175, 177, 180,
221, 223224, 232, 236, 259, 267
268, 279, 281, 290, 303, 305, 323
324, 350, 366, 387, 394, 423, 448,
450451, 477, 482, 517, 520
Cerkljansko 5, 6, 1213, 1519,
2325, 30, 45-46, 52, 59, 7172,
77, 82, 85, 98, 104105, 112, 114,
117, 140142, 166, 170, 175, 180,

185,
220221, 223226, 228, 230
231,
253, 260263, 266, 268269,
272275, 278281, 321, 338, 349,
351352, 360361, 365366, 401,
413414, 432, 434, 450, 453, 459,
471475, 477, 481483, 489, 494,
514, 516
Cerknica 33
Cerkno 10, 12, 1415, 17, 2324,
3134, 4648, 52, 5859, 62, 74
75,
8083, 8586, 88, 9092, 98,
102, 104, 111, 116117, 126, BO132, 136, 140146, 148149, 151,
153, 155157, 170, 172174, 178
184, 220224, 227, 359, 263265,
267270, 272273, 275, 276279,
281, 283, 290, 292, 294, 296, 302,
321, 323324, 336337, 343, 345,
350355, 360, 366, 368, 387, 389,
423,
425, 427429, 436, 448, 451,
455, 467, 478, 481, 515516, 520
Cigale 42, 394
Cigar 291292
CK KPS 11, 58, 111, 151
Col 21, 44, 192193, 201203,
205206, 220, 379, 386387, 400,
408412, 468, 483, 488, 491493,
501502, 510
Cvek Ivan 222223

C
Cabar 497, 505
abrae 105, 122, 348
ade Ciril 482
aven 206, 256, 408, 510
ekovnik 44, 91, 132, 145, 186,
287, 519
elik
Peter-Peter
Tolminski

18

erin Joe-Peter 387, 424, 517

Cerne Stanko 162
Certali Joe 7
Cemel 156
enjica 106
Cetena ravan 419
etrta armada JA 467, 504, 508
Cihak Jaroslav-Jaro 257258,
518
Cik glej Pivk Joa
Crna jama 213, 216217
Crna prst 333334
Crni kal 75, 428, 474
Crni vrh nad Idrijo 13, 21, 36,
39, 42, 44, 68, 80, 84, 91, 102, 147,
160,
164, 185, 189190, 192193,
195, 201202, 205, 220, 272, 283,
285, 365, 378379, 381383, 385
387, 400401, 447448, 483, 491
492, 494495, 497, 502, 519
Crni vrh nad Novaki 32, 64, 74,
101,
103106, 174, 229, 302303,
305306, 308, 310, 336, 351, 353
354, 394, 474
Crni vrh nah Polhovim gradcem
52, 92, 116, 123, 171, 377, 399,
414, 416417, 436, 460, 464
Crnilogar Julka 298
Crnologar Marica 145
Crnologar Marija 145
Cufer Andrej 476, 482
Cuk Ivan 7, 36, 46
Cuk Juka 7, 36

17

Ceplez 142, 178, 221, 224, 351, 520

Cepovan
141, 180, 205, 220, 224,
260,
265, 268, 272, 295, 296, 392,
354,
356, 359362, 365, 369, 401,
405,
407, 413,469472,
484, 487,
490
epovanska dolina 74, 221, 223,
266, 303, 349, 360362, 465, 467
468, 470471, 482483, 487, 491,
505

Dachstein 192, 202

Dalmacija 36, 263
Darewsky 148
Dava 26, 55, 5862, 92, 101, 104,
106, 140, 144, 175, 180, 222, 266,
270,
294, 315317, 322, 336
Debeljak Jernej 7, 349
Dedni dol 401
Demar 125, 391
Demar Ciril 456
Deveti korpus NOV in POJ 51,
76, 85, 92, 101, 106108, 113, 116,
119122, 129130, 134, 139140,
523

149, 151, 154, 160, 165166, 169

170, 173, 179, 183186, 189193,
195, 199201, 204, 208, 220, 222
223, 229, 232, 236, 241242, 251,
255, 261262, 266, 269, 271, 285,
287, 293, 297, 302, 307308, 312,
319, 321326, 331332, 336, 343,
345, 349, 352, 354358, 360, 363
364, 366, 369370, 380381, 401
403, 408, 413414, 422423, 433,
444, 446447, 450, 459, 465469,
471474, 482484, 487488, 491
496,
502509, 513
Devin 511
Didi 287
Dippelhofer 473
Divaa 206
Djuji Momilo 447
Dobraeva 126
Dobrava 435, 437438
Dobravlje 510
Dobrova 115
Dol 360, 413
Dole 34, 3739, 42, 172, 190, 284,
519
Dolenc Radovan-Perun 50, 112,
225,

322, 387, 404, 518

Dolenja Trebua 33, 4546, 84,

88, 157, 262, 265, 268, 272, 293,
302, 356357, 369, 448, 459, 466,
468
Dolenja vas 135136, 138139
Dolenje brdo 414, 418, 435436,
438, 444
Dolenje Jazne glej Jazne
Dolenji Logatec glej Logatec
Dolenji Vrsnik glej Vrsnik
Dolenjsko 10, 27, 58, 70, 74, 77,
79, 86, 132, 156, 172, 246, 307, 393
Dolgan Ervin-Janez 17
Dolinar 460, 462463
Dolomiti 10, 29, 46, 4950, 52
54, 69, 7172, 75, 77, 79, 86-87,
92, 107, 115116, 118, 123124,
134, 147148, 151, 166,
172, 185,
191192, 283285, 345,
374, 377,
379381, 383, 385389, 391, 395
396, 399,
437, 446,
524

414, 417, 429430, 434,

460, 462463,
465, 492

Dolomitski odred 49, 51, 54,

72, 120, 147, 185, 201, 206, 261,
387,
391395, 397400, 416
Dominko Stanko 76, 158159
Dornberk 403
Draga 126
Dravlje 115
Dragoe 71, 313
Drenik Josip 65
Drolc Albin-Krtina 172, 188, 517

69,

Druga brigada VDV (NO) 358

359, 483484, 487
Druga novozelanska divizija 508
Dubrovnik 162
Duki Mirko 112, 130, 194195,
225, 230, 246, 317, 323, 340, 374,
518
Dvaintrideseta divizija glej Tri
deseta divizija
Dvajseta divizija 508510

Enaintrideseta
divizija

5054,
5960, 7074, 7677, 8387, 91
92, 98, 101102, 105108, 111,
113114, 116117, 120, 122123,
126, 130, 132, 140141, 144, 146,
152, 154, 160, 162, 164, 166, 169
170, 174, 179180, 185186, 190
193, 195197, 200201, 204, 206,
208, 212213, 219, 226, 228, 232,
239, 241, 245246, 249, 266, 294
295,
297, 302303, 305308, 310
312, 314, 317318, 321323, 326,
328, 330332, 336338, 342, 345,
349, 351352, 354355, 361362,
366368, 370, 372374, 379, 381,
384, 386387, 389, 391, 394400,
405, 413, 416419, 422, 424, 426
431, 433, 436437, 439440, 443
448, 451452, 454, 458, 460, 464
467,
469, 471, 481, 487, 491, 494
498, 502503, 507512
Erjavec Matev 304
Erzelj 510
Eren Danilo 7, 34, 36,
Eren Mirko 7, 36, 4243, 46

39,

71

Eren Viktor 128

Evropa 25, 37, 76, 513

F
Fajfar Joe-Toma 308
Farji potok 174175, 229, 266,
308, 474
Fazanova eta glej Poljanski ba
taljon
Felc Vikica 389, 396
Feltrin Gabrijel 476
Feltrin Rozalija 302
Ferenc dr. Tone 8, 85, 251, 272,
283
Ferjani Franc 277
Feruccio Colombo 320, 322
Fingar Franc 277278
Flandija Vinko 195, 449
Fobki Kal 506
Francija 365, 372
Franceva eta 16
Francoska eta 365
Franja 144145, 147, 156, 269
271, 366369, 458, 464, 480481
Franko Ivan-Iztok 443
Friihlingsangang glej Zaetek
pomladi
Furlanija 77, 459, 465, 468, 483
Fuine 6465 , 77, 9798, 109,
117, 121, 140141, 226, 228, 291
292, 394395, 423, 434, 437, 445,
454456, 458

G
Gabrk 117, 414, 416418, 436
Gabrka gora 397
Ganik 141, 288
Gala dr. Peter 247
Galeb 277
Galicija 169
Galii Franc-Taras 7, 455
Gantar Jakob 378, 381
Gantar Marjana 39
Gantar Pavel 39
Garibaldi Natisone divizija 459
Glavek 458

Glavni tab NOV in POS 8, 29,

49, 51, 54, 72, 74, 77, 107, 112, 151,
154, 164, 166, 201, 236, 241, 250
252, 255, 260261, 307, 371, 437,
505, 507
Glavno poveljstvo slovenskih par
tizanskih et 11
Globonik Odilo 78
Globoko 307
Gnezda 161
Gnjezda 423
Godec Franc 457
Godovi 3537, 3940, 42, 93,
115, 123, 132134, 155, 185191,
193,
195200, 230, 380384, 401,
452, 494495, 519
Golica 465
Golja 481
Golnik 456
Golob Franika 302
Gomanjci 405
Gopale 480
Gore 34, 36, 39, 4243, 117, 157,
186, 193195, 197199, 284, 378
379, 386, 389390, 392, 432, 452,
519
Gorenja
Trebua
45,
141,
263,
360, 423, 469, 491, 502
Gorenja vas 46, 53, 55, 6163,
6567, 6970, 75, 77, 87, 9293,
98, 103, 115, 117, 120122, 124,
141, 148149, 170, 172174, 180,
221, 226227, 253, 290, 293294,
343350, 377, 387, 390397, 413,
415419, 428429, 433441, 444
447,
452456, 459460, 464, 481
Gorenjski odred 58, 64, 70, 126,
162, 170, 229, 303, 307308, 387
Gorenjsko 6, 12, 14, 29, 31, 46,
5055, 5758, 60, 64, 70-71, 74,
7677, 84, 86, 107, 115, 134, 139,
141, 145,
147, 162, 174175, 184,
200, 228,
265, 268, 278279, 286,
288, 292, 308, 312, 319, 331332,
349, 354,
376, 387, 423, 428, 450,
464465, 471473, 505, 513, 515
Gorica 2829, 3537, 7980, 182,
205, 258, 288, 293, 302, 319320,
337, 360, 380, 402403, 405 , 447,
525

452, 466, 476, 483, 485, 490491,

504, 508511, 518
Gorika brigada 46, 51, 72, 74
75
Gorika divizija glej Trideseta
divizija
Gorika pokrajina 52
Goriko 141
Gorjanc Viktor 386
Gorje 24, 81, 143, 175, 222223,
226, 257, 268269, 279, 330, 477,
482,
520
Gorjup 484485, 506
Goropeke 75, 87, 95, 123124,
126, 128129, 228, 392, 429, 437,
460, 464
Gorski Kotar 504
Gotska linija 467, 504
Govejek 75, 117, 124, 128, 186,
194,
284, 348, 432, 450, 519
Govekar Ivan 8
Govekarjev vrh 190, 193, 195,
197
Gschl

Josef

488

Gradnikova brigada 6, 8, 11, 24,

2627, 29, 31, 4546, 5051, 72,
7475, 77, 85, 8788, 95, 9798,
102, 104107, 117118, 120, 123,
126, 131133, 135, 140, 144, 147,
155, 162, 166, 170, 172, 174, 180,
185187, 189190, 192193, 196,
198200, 202, 206208, 226228,
230, 294297, 302304, 308, 310
311, 314315, 317, 321, 324325,
327, 329330, 345, 360, 362365,
370-371, 379, 381, 385388, 397,
400, 413414, 418419, 422, 424,
427431, 436, 439, 441442, 446,
448, 450, 452, 460, 469471, 483
484, 487-488, 49(1-494, 503, 505,
507,
510-511

Gregorieva brigada 11, 24, 27,

46, 345, 349350, 354355, 425,
483,
492, 507
Gregori Valentin 406, 413
Grgar 403, 405, 469471, 484, 506
Grintovec 58, 170
Grie 40
Grielj Rudolf-Vardar 517
Groelj Joe 299
Gruden (pri Kalcah) 385
Gruden Franc 99
Gruden Ivan 277
Grudnica 469
Gubeva brigada 10, 26
Guzelj Minka 147

H
Hajdrih 277
Hanuki Muharem 404
Heine Borut 141
Hercegovina 74
Hitler Adolf 37, 255
Hladnik Mira 204
Hladnik Nace 8, 285, 381
Hlave njive 117, 345346, 390,
435,
440, 444, 459
Hlevni vrh 460462
Hmenica 305
Hobove 279
Hoi Josef 381
Hojan Bojan-Marko 64, 98, 100,
124, 126, 134, 151, 153
Horjul 54, 115, 374375; 388,
396397, 399, 434, 437
Horny Alfred 259
Horvat Samuel-Samo 424
Hosta 92

Grahovo 59, 114, 231, 294, 301

302, 320321, 324325 , 327329,
332, 336, 339, 351, 353, 425-426,
472

Hotavlje 67, 117, 120122, 224,

226,
253, 343, 345349, 351, 393,
434435, 437-438, 444, 455, 459
Hotedrica 52, 54, 110, 115, 123,
132134, 148, 185186, 189192,
195196, 199200, 374375, 381
382, 384, 387, 400402, 414, 473

Grbec I. 277
Grarevec 385
Gregori Simon 157, 275

Hotenja 357
Hnel 69
Hrae 211

526

Hribar Janez 149, 369

Hribernik Rudolf-Svarun 47,
106,
314, 352353
Hruevje 211
Hruica 91, 185, 192, 203, 382,
385,
498, 501502
Hrvatsko primorje 37, 504
Hudajuna 59, 114, 223, 228, 230
231, 320321, 323, 327329, 331
332, 336, 339341
Hudo polje 408
Hvala Janez 298

I
Idrija

6-7,
17,
2122,
2425,
30-40, 4246, 53, 68, 7172, 74
75, 80, 82, 85, 8792, 101102,
104, 106, 109110, 113115, 117
120, 124125, 127128, 130, 132
133, 140142, 144148, 155
162, 164166, 170, 172175, 178
180, 183187, 189193, 195202,
204205, 220221, 223227, 230,
262263, 265, 267, 269, 272276,
278, 282290, 292296, 300306,
315, 317, 319, 321, 324, 330332,
335336, 338, 345, 349351, 354,
356357, 359361, 363365, 368,
378381, 383, 386387, 389, 392
394, 396, 400, 413414, 416, 422
424, 426, 429, 431434, 437, 441,
447452, 454, 458, 462, 469, 472
473, 476, 478, 481483, 491, 494
495, 497, 502, 509, 512, 514, 519,
520
Idrijca 19, 3738, 45, 59, 68, 74,
8688, 9192, 97, 102, 104, 115
117, 119, 132, 141, 146, 152, 155,
158, 165, 185186, 221, 275, 283,
293297, 299, 301, 356, 368369,
393, 449451, 469, 472473
Idrijska Bela 2122, 492, 494,
519
Idrijske Krnice glej Krnice
Idrijski log 494495, 519
Idrijski odred 3536, 3940,
4446, 83, 261

Idrijsko 56, 1213, 1516, 21,

2325, 3435, 74, 77, 80, 107, 145,
166, 170, 185, 199, 229, 236, 261,
283,
287, 302, 306, 379380
Idrijsko okroje 10, 25 , 3435,
8081, 161, 165, 263, 272, 285, 287,
302,
306, 379380
Idrijsko-tolminski odred 185,
321
Idrek 156, 284, 519
Ileni Alojz 413
Ilirska Bistrica 287, 390, 447,
497, 508, 510
Inenirski bataljon XXXI. divizije

437, 460, 473474

Iskra Slavko 149150
Istra 8, 3637, 77, 141, 272, 283,
288,
315, 380, 446, 467, 483, 513
Italija 89, 1315, 2432, 34,
3637, 45, 5253, 55, 7172, 74,
77, 81, 83, 85,
88, 101, 106, 109,
113,
116, 131, 148, 151, 155, 162,
182,
237, 263, 272, 276, 289, 307,
319,
366, 372, 402, 467, 472, 504,
508, 513
Izgorje 99

J
Jadran 256
Jadransko
primorje

7778
Jagre 14, 81, 90, 102, 104, 132,
134, 190, 201, 264, 282, 294297,
303,
356357, 369, 450, 479, 520
Jajce 272
Jaka 329, 425426
Jakopi Albert-Kajtimir 369
Jako Joe 285
Jamnik 311313, 427, 465
Jan Franc 7, 318
Jarja dolina 172
Javorje 55, 62, 75, 122, 419, 421
Javorjev vrh 55, 314
Javornik na irovskem vrhu 97
Javornik nad Colom 44, 147,
494495, 497, 519
Javorniki 52
Jazbine 122
527

Jazne 119120, 159, 177, 181, 183,

305, 450451, 520
Jekabsons Herberts 481
Jelenk 478
Jelenek 187
Jelini vrh 378, 519
Jelovan Jernej 149
Jelovica 86, 90, 98, 102, 104, 106
107,
174175, 228, 248, 292, 294,
307308, 310-314, 316317, 321,
323, 343, 465, 472475, 477, 517
Jelovica (naselje) 149
Jemec Jakob 478
Jerala Slavko-Djoli 7, 101, 106,
372
Jeram Janez 482
Jereb Alojzija 92
Jereb Avgust-Rok 50, 112, 518
Jereb Dora-Oselin 7, 247249,
312
Jereb Franc-Slavko 50, 518
Jereb Joe 92
Jereb Viktor 85
Jereb Vinko 119120
Jerina Franc 7
Jerina
dr.
Pavla-Lah

269,
271,
368, 373
Jernej Franc-Mile 171, 175176,
517
Jesenica 17, 24, 81, 106, 141, 180,
280, 325, 333, 335336, 338, 361,
425426, 433, 459, 476-477, 481
482, 520
Jesenice 13, 28, 55, 303, 307, 317,
319, 337, 345, 365
Jeseniko-bohinjski odred 387,
454, 465

528

Kacin 173, 178

Kacin Andrej 7
Kacin Irma 94
Kacin Stanka 151
Kalce 185, 382, 384385, 501
Kameni breg 507
Kamna gorica 308, 311
Kamnik 55
Kamniko okroje 29
Kamnje 255, 510
Kanal 272
Kanalsko okroje 10
Kanji dol 519
Kanomlja 17, 36, 44, 48, 189, 263,
272, 283, 296297, 300, 356357,
423424, 478479, 481, 520
Karapanda Branko-Matjaek
124
Kastelan 458
Kavadar Franc 478
Kavi Tone 7
Kern 458
Kern Vinko 7
Keri Ciril-Metod 132, 172
Kesi Franko-Cene 214
Kesselring 472
Kirn Viktor 7, 225
Kladje na Zirovskem vrhu 77
Kladje nad
Cerknim 84, 98,
100,
102, 104-105, 117119,
140, 159,
172, 174,
177178, 180, 224, 229,
232, 259, 290, 305, 350, 366, 394
Klajn dr. Vladislav 370
Klana 505
Klanjek Joe-Vasja 427
Klavar 40, 426
Klavar Ivan
Klave 321, 324

Jesenovec 60, 174

Je Pavel-Stanko 7, 90, 92, 112
113, 129130, 139
Jugoslavija 9, 12, 14, 17, 30, 55,
5960, 65, 81, 131, 173, 185, 272,
275, 345, 380, 423, 510, 513, 516
Jurca Joa 7677, 90
Jutro 160
Juvani dr. Ivo 8, 12, 272,
288
Junoprimorski odred 11, 24,29,
185, 206

283,

Klemeni Nace-Bolta 99
Klee 398399
Klonte 341
Kmeki glas 289
Knea 320321, 324
Knin 447
Kobila 164
Kobilica 203, 469, 471
Koar 141

Koeve 423424
Kodela Matija 7, 504
Kodri Rudi-Branko 474
Kogej 45
Kogej Pavle 449, 453, 518
Kogoj Marij 277
Kojca 301, 333337, 423
Kokalj Joe 7
Kokoar Pavla 90
Kokrki odred 387
Kolar 435
Kolarac Lazar 7
Kolovrat 11
Komac Leopold 162
Komanda gorenjskega podroja
261, 266, 473-474
Komanda gorikega podroja
262, 265
Komanda idrijskega podroja
8384, 185, 261262, 264265
Komanda
kobarikega
podroja

262
Komanda
tolminskega
podroja

261
Komanda vipavskega podroja
261, 265
Komanda mesta Bled 266
Komanda
mesta
Bohinj
266
Komanda mesta Cerkno 31, 8385,
262, 265267, 425, 454, 458, 473
Komanda mesta Cepovan 83,
262, 265
Komanda
mesta
rni
vrh

83,
262
Komanda mesta Idrija 262, 265
266,
454, 458
Komanda mesta Jesenice 266
Komanda mesta Kranj 266
Komanda mesta Radovljica 266
Komanda mesta kofja Loka
226
Komanda mesta Tri 266
Komanda mesta Vojsko 83, 262
263, 266
Komanda mesta iri 83, 266
Konec zime 472, 482
Kopanica 55, 100, 102103, 105,
117, 120, 224, 434
Koper 25
Koprivnik 140, 391, 394, 460
34 Vojkova brigada

Koreno 155, 374, 388389

Korika gora 325
Korita 429, 519
Koritnica 14, 114, 162, 221, 320
321, 324325, 327, 339, 341,
Koroec Lovro-Branko 7, 471,
486, 488, 493, 496
Koroko 29, 57, 7071, 155, 168,
308, 473
Kori Marjan 449
Kos 259, 286
Kos Joe-Duan 288
Kosma Anton 300
Kosma Regina 7, 336, 338
Kosovel Angel 288
Kosovelova brigada 46, 345, 355,
358360, 363, 370, 381, 385, 400,
407, 409412, 427428, 436437,
447448, 452, 473474, 477
Koana 206
Kova Albin-Briki Jaka 7, 36
Kova Ivanka-Urka 78
Kova Marica-Kati 333
Kovaev rovt 17, 34, 3739, 41
42,
186, 197, 284
Kovai Franc-Tarzan 7, 36, 46,
71,
195, 211212, 312, 318, 325
326, 330, 340, 347, 349, 365, 384
Kozare 371
Kozje stene 407
Koljek 398399
Kragujevac 8
Kraigher Boris 72
Krajnik Vinko 7, 312, 318, 364,
366, 403, 413
Kramar Janez 9, 12, 25
Kramberger dr. Robert 128
Kranj 12, 55, 7071, 74, 8687,
115116, 123, 135, 151, 170, 268,
308, 418, 465, 473, 517
Kranjc Ana 424, 482
Kranjc Franjo 424
Kranjc Mirko 255
Krape Vasilij 7
Kras 37, 45, 51, 141, 145, 447, 482,
487, 497, 510
Kraki bataljon 10
Kremek 460
Krina gora nad kofjo Loko
418419, 427428
529

Krina gora v Trnovskem gozdu

492, 494
Krmelj Maks-Matija 58, 111
Krn 11
Krnice (Idrijske) 81, 189, 297,
299306, 357, 479, 519
Krnice (v Trnovskem gozdu)
308, 403, 469, 507, 510
Kropa 311, 313
Krpan Stane 39
Krulce 478
Krvavec 470, 506
Krinik Matilda 306
Kucelj 398
Kuk Joe-Branko 131, 171, 180,
225, 247, 258, 317, 352, 387, 517
Kulot dr. Andrej 478
Kumar Alojz 7, 36
Kumar Ciril 7, 36, 46
Kumar Janez 147
Kurja vas 397
Kutrin 506
Kiibler Ludwig 78, 472
Kvarnersko otoje 77
Kveder Duan-Toma 58

L
Labinje 81, 106, 141, 143, 223,
267,
269, 271, 279, 288, 308, 321,
323, 352353, 520
Lah Meri 131
Lahajnar Franca 304
Lahajnar Milan 289
Laharnar Andrej 11
Laje pri Gorenji vasi 290, 443
Laje v Selki dolini 308
Lanie 133, 158, 183
Lapajne Tereza 300
Lapanja Joe 333
Lapanje Peter 289
Latinovi Djuro 112, 225, 355
Lavtarski vrh 427, 465, 474
Laze 15, 63, 118, 142, 279, 305,
448, 520
Lana 361364, 407, 469, 471
Leander 159
Leban Ignacij 119
Leban Ivan 7, 365, 405, 424, 437

Leben France 7
Ledina 314
Ledine 21, 44, 68, 7375, 95, 97,
120, 163, 190191, 193194, 201,
203204, 221, 253, 259, 272, 283,
305, 349350, 387, 393, 429, 441,
519
Ledinica 67
Ledinske Krnice 519
Lenart Joe 453, 486, 517
Lesce 55
Leskoek Franc-Luka 58, 71, 83,
111, 131
Leskovec Karel 7, 113, 388
Leskovica 59, 6162, 70, 100
103, 108, 122, 140, 180, 222, 226,
459,
466
Liar Ludvik 478
Likar Franc 412
Likar Joe 479
Likar Zofija 146
Likarica 38
Lipiar Milan 162, 215
Lipnica 313
Ljubljana 68, 28, 5253, 70,
72, 77, 79, 87, 129, 151, 160, 180,
185, 200201, 204, 219, 221, 237,
302, 307308, 317, 319, 365, 374,
377, 473
Ljubljanska
pokrajina

10,
27,
37, 5253, 77, 79, 180, 219, 376,
378
Ljudska pravica 302
Log pri ireh 124125
Logar Avgust 43
Logarska grapa 122
Logaki bataljon 3940
Logatec 5354, 87, 115, 134, 185,
189190, 206, 374375, 381382,
384, 387, 400, 434, 473
Loj k Cvetko 172
Loj k Nada 7, 248249
Lojzove 435
Lokovec 295, 407, 469470, 484
485,
487, 505506
Lokve 88, 205, 220, 265, 268, 302,
360361, 363, 365, 402403, 405,
407408, 469, 471, 483484, 487
488, 490491, 494, 507
Lome 156, 519

Loka dolina 366, 371

Loki odred 10
Lubnik 419, 421, 428
Luine 52, 55, 75, 92, 94, 116, 120,
124125, 128, 345, 377378, 391,
393394, 397399, 414, 416418,
429,
434437, 464, 472473
Luskovec Nikolaj-Milan 100, 145
Lua 136, 420, 474475

M
Makuc Jakob 145
Mala gora 492
Mala Lana 362, 408, 490492
Malenki vrh 122, 459
Marcina Andrej 85, 482
Maribor 8, 456
Markovi Rihard 7, 386, 396,406,
413, 422, 443, 446, 452, 455, 458,
468, 471, 488489, 491, 493, 496,
504, 508
Marof 21, 23, 35, 44, 132, 164, 227
Maroko 26
Marseille 259
Martinj vrh 229, 268269, 474
Marukovec 102
Masora 45, 48, 81, 102, 300, 302,
304, 306, 451, 454, 474, 519
Matej ka Evgen-Pemc 152, 162
164, 213, 443
Mavri Amalija 147
Mavri Franc 301
Mavri Franika 223
Mavri Ivka 302
Magon Marija 482
Medno 126, 170
Medved Anton 277
Medvedje brdo 42, 190
Medveek Milan 423
Medvode 126, 166, 170, 397
Mekauskas Vacislav 381
Mihailovi Draa 148, 380
Miheli Matija 7, 446, 486, 496
Mihevc Joe-Rudar 247, 314315,
317, 321, 517
Miklavec Janko-Kekec 351
Milano 288
Milavec Maks 213, 215
34'

Mili Anton-Marko 8, 74, 94, 119,

125126, 518
Minatti Ivo 160, 257, 261
Mlaka 429, 437
Mlakar 435
Mlakar Franc 88
Mlakar Franika 302
Mlakar Janko 489
Mlakar Katarina 147
Mlakar Marija-Zmaga 315
Monik (na Krnicah) 478
Monik Ivan 222223
Monik Jakob 222223
Monik Katarina 222224
Monik Miha 7, 32, 36, 46, 162
Monik Peter 208
Monik Vera-ivka 63, 90, 348
Mohorc 321328, 426
Mohori Franc 7, 36, 46
Mohori Ivan 37, 165
Mohori Ludvik 36
Moskva 26
Most na Soi glej Sv. Lucija
Moenjska planina 310311,
313314
Moina 141, 204
Moina Andrej
Mrak Milan 325
Mrzla rupa 24, 92, 271, 369, 410,
492, 494, 502503
Mrzli log 211, 519
Mrzli vrh 13, 95, 98, 118, 147,
259, 387, 393394, 448, 519
Muii 497
Mulej Janez 7
Mure 436
Mussolini Benito 19, 27, 255

N
Nabreina 510511
Nandler 158
Nanos 16, 19, 29, 497, 499
Nanoca 210211
Narodnoosvobodilni svet za Pri
morsko Slovenijo 29, 35, 80,
85, 251, 272
Nastran Benjamin 7, 312, 318,
338, 354, 366, 413
531

Naa borba 318, 339, 342, 349,

359,
373
Navrki Andrejc 299
Nedi Milan 447
Nemci 362, 403405, 408, 507
Nemija 9, 5253, 162, 182, 504

Ogier Pierre 45, 69, 121, 129, 259,

365
Opale 92, 126
Opatija 466, 471, 487
Opine 439, 510511, 517
Operativni tab za Zahodno Slo
venijo glej OZS
Oprenik Matija-Matko 131
Orehek 81, 269, 332333, 338,
356,
432, 458, 520

Nemgar Franc 181, 188, 230, 387,

439,
517518
Nenezi Ljubo 387, 518
Nikova 186
NKOJ 430
Nomenj 86
Normandija 294
Notranjsko 10, 27, 77, 79, 307,
366, 368, 370, 374, 382, 494, 498,
500
Nova Gorica 6, 8
Nova Oselica 155, 157160, 173,
291292, 451, 453, 458, 478
Novak Adolf 225, 355, 364
Novak Franc 413
Novak Ivan 131, 378
Novak Joe 7
Novak Karel-Tone 112, 125, 139,
151, 155, 163, 244, 251

Osvobodilna fronta 10, 1215,

17, 28, 30, 76, 116, 131, 148, 272,
OSZS 8, 29, 36, 44, 46, 5051,
54, 58, 60, 7172, 85
Otale 1415, 32, 45, 63, 75, 81,
8485, 88, 90, 92, 97, 118119,
124, 142, 146,
155, 158, 173, 175,
181, 183, 201,268269, 279,
296,
305306, 332, 350, 448, 449, 520

Novak Leopold 481

Novaki 14, 24, 58, 62, 7475, 81,
8485, 90, 92, 101104, 106, 143,
174, 180, 183, 222223, 226, 229,
267269, 279, 302303, 305306,

Otavnik 501
Otlica 193, 203206, 208, 212,
220, 226, 234,
259, 364, 365, 369,
370, 387, 401402,
407410, 413,
468, 471, 484,
488, 490493, 502,

308, 317318, 322, 336, 341, 343,

351354, 394, 467, 474, 478, 481,
520
Novi svet 382, 401
NOVGRAD 262, 266267, 278
Nowikowsky Wieslaw 162

Orehovska grapa 268, 289

Oschounig Franc 88, 381
Oselica glej Stara Oselica
Oskar 339, 341
Osolnik Bogdan 278
Ostri vrh 106

504505, 507
Otoe 308, 311
Ovsenk Silvo-Silvan 160, 258
Ovsie 311
OZNA 449, 512

P
O
Obid Aleksander 7, 36
Obid Ciril 7, 151, 155, 334, 338
Obid Julka 147
Oblak Bogdan 162
Oblakov vrh 46, 296, 299, 302,
354, 356357, 359
Obli vrh 409410, 493494
Obloke 320
Odisej 219
532

Paa 149
Pad 504
Pagon (na Novi Oselici) 155,
158, 224, 478
Pagon Andrej-Ogarev 7, 25, 47
48, 51, 71, 126, 128, 183, 257, 259,
261, 302, 333, 338
Pagon Marija 7, 36
Pagon Viktor 146
Panter 339, 341

Paradie 398
Partisanenwoche glej Teden
partizanov
Partizanski dnevnik 76, 130, 134,
139140, 160, 165, 179, 183, 200,
241242, 257258, 261, 265266,
275, 277, 283, 288289, 349, 381
Pasja ravan 356
Paen vrh 314
Pavla 269, 271, 304, 364, 366,
368369, 373
Peana 314315
Peari Franc 241
Peine 468
Penik 164, 460, 464, 519
Perhavec Sreko 427
Pervanja Marija-Anamarija 7,
24, 32, 36, 5051, 53, 71, 77, 100,
105, 112
Pervanja Tone 5, 206, 333, 335
Peta brigada Simona Gregoria

glej Gregorieva brigada

Petelin Stanko-Vojko 8, 113, 255,
321322, 324, 326, 330, 338, 340,
352,
354, 361, 368, 387, 443, 517
Petelinek Ludvik-Crt 180
Peternel Andreja 7
Peternel Gabrijel-Jelko 356
Peternel Slavko 42
Peternelj Franc 224
Peternelj Jernej 224
Peternelj Metod 12, 14
Petra 460, 462
Petrov 141
Petrovo brdo 52, 321, 427
Pirc Jelka 7, 25
Pirc Miroslav 131
Pirh 451
Pirhova luknja 88, 448
Pirih Janez 7, 441, 446
Pirih Joe 413
Pianec 149
Pivk glej Jurca Joa
Pivka 141, 201, 206207, 212, 215,
220, 259, 372, 482, 491492, 494,
497, 510
Planina nad Cerknim 13, 81, 98,
101, 119, 143, 224, 268, 279, 294,
351, 478, 480481, 520

.V
Planina pri Logatcu 52, 384385,
498
Planina pri Luinah 399, 473
Planinek Ivan 418
Platie Franc 1617
Plestenjak Ivan 405, 413
Pleec Rudi 413
Plut Ivan 128, 241
Plunje 81, 105, 158, 305, 448, 450,
520
Poe 257, 279, 520
Podblica 311
Podbrdo 10, 28, 52, 55, 114, 223,
231,
302, 315316, 319321, 324,
326332, 336, 354, 472
Podcerkev 371
Podepovan 360
Podgolica 164
Podgornik Maks 208
Podgozd 361, 488, 490, 507
Podgrad 287
Podjelovo brdo 64, 98100, 102,
109
Podklanec 462
Podkoljeki mlin 397398
Podkraj 203, 206, 497498
Podlaka 505506
Podlanie 81, 117, 183, 441, 520
Podlee 487
Podlipa 77
Podlonk 310
Podnanos 19, 207, 497
Podnart 308, 311
Podobnik Maks 129
Podobnik Marija 92
Podobnik Rafael 302, 306
Podplee 81, 279, 478, 520
Podreka Andrej 299
Podrot 315
Poganik Tone-Marij 159160,
368, 373, 458
Pohar dr. Edvard 33
Pohar Lidija 92
Pokljuka 147, 228
Pokrajinski (oblastni) komite KPS
ali NOO za Gorenjsko 31, 58,
111, 146, 151, 246, 272, 474
Pokrajinski (oblastni) komite KPS
ali NOO za Primorsko 16, 28,
533

30, 71, 85, 109, 111, 113, 141, 246,

282284, 287, 512
Polanec Boris 412
Polhov grade 52, 92, 115116,
123, 171, 374375, 377, 396397,
399, 414, 416417, 434, 436437,
460,
464
Police 520
Poljana 12, 81, 85, 267268, 279,
353, 520
Poljane 55, 62, 70, 115, 120, 259,
261,
286287, 390391, 413416,
418, 421, 428, 435436, 438, 442
Poljanec Sreko 7, 36, 42, 46
Poljanska dolina 8, 55, 59, 62
63, 65, 7072, 87, 102, 107, 115,
135, 140, 166, 227, 229, 294, 345,
390, 418, 427428, 434, 439, 459,
474475, 514
Poljanska Sora 65, 70, 171, 347,
391, 394, 414416, 418, 434, 436
Poljanski bataljon 18
Poljanek 87
Poljice 332
Poljstovljak Gavrilo 469, 471
Ponikve 468
Porezen 24, 48, 52, 267, 321, 330,
332, 336, 352, 354, 423, 425, 475
477
Porezen 288289
Postojna 3637, 44, 141, 148, 166,
184185, 192193, 201, 206, 208,
210212, 216, 221, 307, 350, 365,
370, 378, 382, 385, 390, 447, 473,
497498, 500
Postojnska jama 162, 212214,
216, 218219
Potoar Stane-Lazar 132, 143,
178, 333, 352, 361
Potok 519
Poun Lojze 266
Pranger 231, 326, 328, 331, 425
Prapetno 333
Praprotno 115, 135136, 138
139, 155, 420, 427
Prae 74
Prebil Anica 92, 304, 450, 452
Prebil Anton 7, 36, 101102, 106,
304,
306, 482
Preni vrh 498
534

Predmeja 202, 205206, 260, 268,

360, 362, 364365, 369, 407410,
413, 469, 492, 494, 504505, 507,
510
Predgrie 519
Pregelj 46
Preis Franci 361, 366, 370, 373
Prekmurje 467, 504
Prem 497
Premrl Janko-Vojko 11, 1922,
4748, 258259
Preska 126, 170
Prestranek 211, 390
Preernova brigada 6, 8, 26, 47
51, 5864, 6972, 7477, 90, 95,
98, 104107, 113, 117, 120, 123,
132, 134135, 140, 144, 147, 151,
153, 155, 166, 170172, 174, 185
187, 190, 192193, 195196, 198,
200, 206208, 210, 226, 228, 230,
248, 257, 294297, 302, 308 , 310
311, 314315, 317, 321, 327328,
330, 332, 336, 345, 356, 360, 365,
369370, 371372, 381, 384, 387
388, 392394, 396400, 413414,
416, 418420, 422, 427431, 436,
437, 439, 442, 445446, 458460,
464465, 469, 471, 483, 488490,
495499, 501503, 505508, 510
511
Prezelj Andrej 224
Prezelj Janko-Stane 7, 5051,
71, 92, 113, 130
Pri fari 210212
Primic Rado 333
Primorska operativna cona 50
Primorski odred 27, 29
Primorsko 6, 1012, 1617, 24
25, 2729, 3637, 5052, 54, 74,
7677, 7980, 86, 91, 145, 147
150, 200201, 205, 223224, 270,
272,
275279, 282283, 286, 288,
349, 366, 371372, 378, 423, 428,
430, 439, 471, 515
Primo Denis-Zoran 287288
Primoi Franc 99
Primoi Joe-Miklav 7, 1314,
25,
31, 36, 85, 278, 288
Primoi Marija-Milica 25
Prtov 174175, 309310, 312

Puntar Ivan-Gubec 225, 230, 246,

256,
317, 518
Pusti vrh 399
Putale 470471, 484, 505506

R
Raapke 37, 77
Rab 50, 258
Rabska brigada 50
Radovljica 55, 86, 135, 308
Rahmaninov 277
Rainer Friedrich 7778, 472

Renate 204
Renko Ivan 25
Repar Pavel 7, 71, 77, 92, 98
101,
105106
Rihemberk 379
Rim 2627, 307
Ritavev vrh 330, 336, 354
Robidnica 52, 59, 81, 101103,
108109, 140, 144, 180, 224, 226,
294, 303, 341, 394, 427428, 459,
466
Rodne 333
Roitzl 67
Rojc Peter 12

Rake 164
Rakek 201, 206, 370, 384, 386
Rastovka 465
Raa 315

Rojek Franc-Jaka 443

Rsener Ervin 219
Rovtarjev vrh 479
Rovte (pri kofji Loki) 106, 135

Ratitovec 84, 98, 174, 309, 314

316

Rovte (v Dolomitih) 37, 52, 54,

75 115, 123, 129, 132134, 140
141, 152, 172, 186, 190, 193, 195
196, 199, 221 230, 253, 284, 374
375, 379, 387, 391, 394, 400, 434,
461,
464, 473

Ratitovec 58
Ratov 118
Ravne na Banjki planoti 484,
487
Ravne na Cerkljanskem 17, 81,
175, 180, 183, 222223, 268, 321
323, 332, 336, 338, 352, 354355
425,
451, 482, 520
Ravne nad, 2irmi 97, 124, 126,
432, 477
Razdrto 45, 206208, 210, 497,
500

Rozman Franc-Stane 372

Rozumek Helmut 151
Rupar 421, 436
Rupnik Franc-Rafko 7, 318
Rupnik Lev 72, 79, 180, 375376
Rupnik Vuk 376
Rustja Franc-ani 188
Rzelj 357359

Razinger ing. Hu,go 148, 155

Razpet Julka 224
Razpotje 3536, 39, 4243, 97,
117,
194, 199, 290, 348439, 392,
414,
429-432, 437, 447449, 460,
462
Raztoke 314
Rdea armada 172173, 254, 423,
504
Rebolj Anton 7, 413, 452 482,
491
Reka 372, 447, 467, 472, 504505,
508
Reka (ob Idrijci) 17, 81, 157,
293295, 299,
302304, 324, 332,
336,
355357, 472, 474, 481, 520

S
Sadowsky
Tadeusz-Tomo

131,
155156, 161162, 165, 188, 213
215, 227
Sagadin Joe-Hitrec 7, 5051,
225, 404, 440, 453, 518
Saje Franek 7, 12
Sajevka 501
Saksida Danilo 162
Sambettini 320
Samotorica 393 396, 398
Sava 166, 307, 312
Sava Bohinjka 175, 312, 314
535

Savinjska

dolina

114

Savska
dolina

465
Schrr.-irmaul 158
Sedej
(na
Krnicah)

Sedej Ivan 223

Sedej Jakob 478
Sedej Julka 452
Sedej Vladimir 7

Slovenski narod 160

299301

7. SNOUB glej Preernova bri

gada
Sedmi korpus NOV in POJ 307,
372
Sedemindvajseta divizija glej
Trideseta divizija
Seebach 70
Sejavnika grapa 141
Selak Filip 160
Selca 55, 64, 115, 135136 138
140 286287, 418420, 427-428,
464^465, 475, 517 '
Seljak 66
Selo 27, 94, 98, 129
Selka dolina 52, 55, 59, 64, 70
71, 86, 102, 105107, 115, 120,
134135, 140, 166, 174, 229, 292,
294, 308, 311315, 321, 327 390,
418,
420, 422, 428, 459, 465| 472,
474475, 477
Selka planina 314
Selka Sora 70, 137, 274, 292,
310, 312, 315, 414, 427, 475
Senoee 207208
Sesljan 511
Severnoprimorski odred 11, 24,
29

Slovensko primorje 3, 1012,

16, 24-27, 2931, 37, 5051, 60,
77,
79, 112, 114, 212, 265, 268
269, 271273, 279, 283, 288, 319,
377378, 380, 402403, 447, 467,
471, 487, 496, 504, 508, 511, 512
513
Slugova dolina 105
Smreje 228
Soa 11, 24 37, 152, 162, 201,
319, 330, 483/507508, 510511,
Sora 126, 310, 347, 418, 462, 473
Sorica glej Zgornja Sorica
Soka brigada 46
Soka dolina 200, 360
Soki odred 1011, 23
Soteska pri kofji Loki 135,
139, 420, 427428
Sovjetska zveza 9, 242, 246
Sovodenj 13, 52, 5556, 59, 62
65, 6768, 70, 85, 9798, 100, 102,
117, 119, 158159, 177, 224, 226
228, 253, 291, 393, 423, 459
Sovra 432
Sovran 476
Spodnja Fava glej Dava
Spodnja Idrija 17, 21, 35, 45,
7274, 114, 132, 144, 157, 160
161, 164165, 186, 190191, 195
201, 227, 283, 288, 297, 318, 356
357, 380, 389 424, 431, 447, 452,
459, 519
Spodnja Kanomlja ,glej Kanom

Setana 94
Sicilija 26
Sinji vrh 488, 491492

lja
Spodnji Lokovec glej Lokovec
Srbija 74
Srednja Kanomlja glej Kanom

Skomovc Janez 413

Slabe Feliks 90, 92, 104, 117
119, 133, 155, 180, 224, 232, 290,
305,
350, 399, 448, 451, 453

lja
Srednje brdo 121122, 346, 348
387, 418
Srednje ebrelje glej ebrelje

Slabe Makuc-Slavica 482

Slap 448, 469
S':avec Joe 278
Slovenija 8, 10 30, 60, 112, 164,
307,
379, 396, 430, 467, 513514
Slovenija 76, 287288

Srednji Lokovec glej Lokovec

Srna Joe 486
Stalingrad 26
Stana Roman 7

536

Stara Oselica 67, 69, 98100,

117, 120121, 123, 140, 348, 387,

392395, 399, 416, 453454, 456,

479
Stara vas 348
Stare Janez 457
Stari trg 371
Sticchi dr. Antonio 33, 81
Stirpnik 135, 420, 465
156. brigada Bruno Buozzi
459, 483

Sv. Obolt 171

Sv. Petra hrib 436
Sv. Toma 418421, 427, 465
Sv. Trije kralji 54, 75, 87, 94
95, 115, 123125, 128129, 196,
228229, 374375, 391, 458, 460
463, 473
Svobodna Jugoslavija 380

157. brigada Guido Piccelili

459, 483
158. brigada Antonio Gramsci
459, 465, 473, 475
Stol 11
Stopnik 81, 279
Straa 81, 85, 89, 92, 146, 300,
302, 306, 450451, 482, 520
Straie 308
Streliki vrh 502
Strmec 519
Strmica 497, 500501
Strnad 248
Strnica 189
Studene 126
Studeno 219, 371, 502
Studor 122, 140
Stupica Sreko 36
Suhi dol 52, 374, 388, 391, 397
399, 437
Suli Ivan 7, 71, 92, 102, 106
Sua 112
Suak 504
Sv. Barbara 400
Sv. Florijan 436
Sv. Ivan 293296, 299
Sv. Jurij 299
Sv. Kri nad Selcami 465466
Sv. Kri pri Gorenji vasi 390
391, 415417
Sv. Kri pri Trstu 511
Sv. Lenart 135136, 229
Sv. Lovrenc na Pivki 497498,
500501
Sv. Lovrenc v Poljanski dolini
419,
427, 429
Sv. Lucija 10, 28, 3133, 52, 221,
262, 265, 275, 302, 320, 368, 448,
468
Sv. Mohor 427, 465, 474475

$
ebrelje 14, 81, 111 113, 116, 141,
147, 264, 268269, 272, 277 , 282
284, 294295, 298300 302303,
335336, 352354, 356^ 474, 483,
520
Sebreljska planota 112 116,
296-297, 300302, 304,'308,

290,
358,

365
empolaj 511
emrov Jakob 481
entvid glej t. Vid nad Ljub
ljano
entvikogorska planota 16, 19,
87
221, 223, 253, 262263, 272,
302, 330333, 351, 467469, 472,
482483. 491, 494
ercerjeva brigada 10, 26
6. brigada Ivana Gradnika
glej Gradnikova bigada
16. SNOB g'ej Vojkova brigada
26. divizija glej Enaintrideseta
divizija
ink Danilo 449
ink Jano-Runo 362
inkovec rtomir 476
kapin Danica 94
kapin Franko 94
kapin Joe 94
kapin Mihaela-Drina 9394,
118,
126, 258
kofja Loka 53, 5556, 60, 64,
70,
75, 87, 9293, 106 115, 123,
134137, 139 141, 151,' 170171,
308, 316, 321,' 327, 345, 393, 397,
414, 416, 418422, 427429, 434,
436, 442, 459, 460, 465, 472474
537

Skolije 104, 178, 349351

kofjeloki odred 387, 414, 419,
427, 436, 446, 450452, 460, 473
475, 477, 509, 511
kofjeoko okroje 82, 149, 155
krbec 371
krlj Janez 413
landrova brigada 26
mihel 206, 208, 210, 212, 220,
259260, 373
mitek Janez 7
orli 435 440
otanj 70
panija 1213
piasti vrh 492
pik 21
pik Ju'.ka 224
raj Joe 126, 131, 188
t. Jot 75, 94, 115116, 123,
174175, 188, 391392 396399,
473
St. Peter 201, 372, 497, 505
t. Vid nad L ubljano 52, 64,
70
t. Vid v Vipavski dolini 19, 48,
207, 497
tajerska 57, 70, 114, 473

T
Tabor 435436, 438441
Tagliamento glej Tilment
Taras 17
Tavar Andrej 7 348, 413
Teden partizanov 400, 402, 407,
412413
Teichmann 141143
Telban Lovrenc 64
Timent 472, 484
Tisovec 494
Tito 10, 31, 112, 230, 380, 508
Todra 399, 464
Tokio 27
Tolar Ferdo-Mirko 7, 36, 51, 71,
101, 106, 120, 155, 176, 225, 322,
326, 330, 349, 357, 359, 387, 413,
449, 453, 517518
Tolmin 36, 88, 349, 353, 390
Tolminska brigada 5051, 64,
6970, 151
Tolminski bataljon 10
Tolminsko 14, 24, 80, 148, 185,
294295, 302, 313, 377
Tomaev bataljon 308

Stante Peter-Skala 369

tefan 322
tih Bojan 149, 155

Tomc Pero 194

Tominec Ivan 13
Tominec Milan 7, 32, 4951, 67,
74, 77, 100, 106, 113, 126, 134,
352,
517

tros Alojz 486

Tomi Vida 279

Struke'j Duan 215, 217

Tomieva brigada 10, 26, 172

Topole 475, 517
Tratnik Tone 440, 446
Tratnik S'avica 7
Tratnik Valentin 7, 36, 38, 42
43,
46, 95, 98101, 104, 106, 121,
123
Traufe 77, 82, 84, 8687, 98,

tucin (v liniku) 478

tucin Anica 7, 25
tucin Franc 361, 432
tucin Jaka-Cvetko <214, 25,
3435, 58, 288
Subaic dr. Ivan 380
ubelj Joe-Sine 443
uligoj Danilo 7, 446
umrada Vinko-Rado 7, 74, 98,
101102, 106, 113, 125126, 130
131,
145, 147, 155, 157, 258259,
277, 517
uteri France 219
vara Doan-Dule 53, 7374,
111, 132
538

102, 106107, 112, 114, 116, 293

Travnik 81
Trboje 308
Trebe 13, 193
Trebene 223, 267269, 275, 279,
283, 520
Trebija 55, 6365, 6771, 75,
87, 9799,i 109, 121, 123, 141,
455456, 459

Trebua

glej

Dolenja

Trebua

Tretja operativna cona Alpska

51, 71, 77, 8587, 92, 97, 101,

104,
106, 109, 111113, 123, 130,
148, 236, 242
3. SNOUB g'ej Gradnikova Bri
gada
Trideseta divizija 50, 116, 190,
196197, 201, 203204, 206, 221,
321,
323-324,
331-332.
349-351,
354357, 359362, 364, 266, 368
374, 413, 450 459, 467, 469, 474,
484,
494, 496 502, 508511
Triglav 8, 12, 51, 77, 165, 173, 219,

415
Tuar Viktor 145
Tuek Janez 478

U
Uje 486, 506
Udarna eta 31 divizije 437,
448,
450, 469, 474, 483
Uhan Franc 7, 126, 130, 349, 366,

242, 255, 322, 512

Triglav 58
Triglavska divizija glej Enain
trideseta divizja

413
Ulepi Zdenko 76

Trnovec Franc-Metod 36
Trnovo 205, 360362, 402405,
452, 469, 483, 485, 487488, 490,
494, 506507, 518
Trnovski gozd 17, 19, 21, 37, 45,
51, 58, 80 88, 185, 205, 256, 266,
271, 308, 349, 360362, 366, 401
404, 446447
450, 459460,
465-469, 471472, 481484, 488,
491,

Tuar Anton 298

Tuar Fani 478
l uar Franc 128
Tuar Joe 298
Tuar Pavle 304
Tuar Sreko 7, 26, 51, 71, 106,
161162, 213, 215, 217, 219, 338,

505506, 508509

Ural 32
Uskovnica 228
Uice 74

V
Valjavec Mira 348
Vehare (na Cerkljanskem vrhu)

Troha Maks 208

Trst 8, 12, 16, 28, 3637, 51, 77,
148, 165, 173, 185, 192, 201, 204,
206207, 219, 229, 242, 255, 272,
285, 301, 319, 322, 365, 372, 377
380,
439, 447, 466, 483484, 505,

290, 451

Vehare
(v
Dolomitih)

3637,
39, 42, 133, 186, 190, 229230,
284285, 365, 378379, 390392,
400, 430, 432, 447, 454 461462,
464

Trunovec Mi'a n 466, 471, 487

Velika Britanija 513

Venke ablje 510
Veliki vrh (na Cerkljanskem)

Traka brigada 46, 321, 324,

360,
400, 405, 465, 473, 475

350
Veliki vrh (pri t. Jotu) 398

Traka divizija 50

399
Veliko po'je 94
Velikonja Joef 457

507512, 517

Traki zaliv 36, 446, 467, 483,

508, 513
Tri
na
Gorenjskem

Tri na Primorskem 3637,

447,

55,

466, 504, 508, 510511

Tunizija 26
Turjak 58, 145
Tuar Alojzija 300392, 306
Tuar Anica 7, 25

139

Velikonja Lucija 88
Velikonje Ludvik 164
Veri A'ojz 7
Videm 319, 483
Vidmar 458
Vidmar Angela 287
Vidmar Matija 119
539

Vilar Milorad 7, 74, 77, 92, 160,

178
Viler Pavel 158
Vilfan dr. Joe 30, 111, 274, 282
283, 288
Vinharski bort 416417
Vipava 192, 201 207, 256, 379,
381,
403, 510
Vipavska dolina 10, 19, 35, 37,
45, 51, 58, 166, 170, 174, 185, 200,
202, 205207, 255257, 261, 268,
273, 360, 364365,
377, 379, 400,
403, 409410, 447,
492, 494, 497499,
Vipavski bataljon 10
Vipavsko 10, 345
Visoko 428, 436
Vimarje 126
Vodice 206, 399
Vodika planina 311

465, 482483,
506 508, 510

Vodopivec V. 277
Vogalce 288
Voglarji 361, 488, 507
Vogri Janko 7, 89, 92
Vojkova eta 19
Vojna oblast 9. korpusa 262,
266, 458
Vojsko 24, 3536, 44, 48, 80, 92,
110,
118119, 134, 141, 146, 185,
230,
272, 283, 285, 288, 296, 302,
308,
357360, 365366, 369, 389,
422425, 467,
469, 472, 474, 483,
491,
502503, 505, 519
Voli Tone 475
Va'jaka 149, 459
Vonina Andrej 299
Vonina Anton 479
Vonina Emanuel 7
Vovk Marjan 381, 395
Vrh glej Sv. Trije kralji

153, 188, 230, 257259, 261, 475,

517518
Vrsnik 52, 75, 95, 124, 126128,
132, 204, 221, 284, 386, 392, 429
430,
432, 437, 447, 460, 519
Vrevo 45, 158, 449
Vrtovin 510
Vuga Klement 7
Vukadinovi Duan 517

W
Winterende glej Konec zi
me

Z
Za Vojkom 25, 156157, 160,
168, 173, 182183, 258259, 260
261, 318
Zaetek pomladi 471473,
481-483
Zadlog 44, 68, 91, 110, 134, 164,
190, 193, 195, 201203, 365, 378,
387, 410, 447448, 491492, 494,
519
Zagomilca 468
Zahodnoprimorski odred 29
Zajji vrh 494
Zakojca 312, 329330, 332334, 336,
520
Zakri 14, 23, 25, 81, 85, 106, 175,
180 183, 222223, 226, 228230,
268269, 279, 290, 303, 332, 336,
338, 352, 425, 448, 451, 459, 481
482,
520

Vrhnika 46, 5354, 87, 102, 106,

115, 129, 190, 374, 384, 399, 473

Zali log 60, 174, 474

Zapolar 339, 341
Zapokar 336

Vrhovec 100, 117, 155, 224, 350

Zarakovec 231, 289, 328329

Vrhove 470

Zavratec 34, 284, 378, 381, 463,

519
Zavrh 361362, 403, 405, 484,
488,
490, 504507
Zdear Henrik 50, 517

Vrhovni tab NOV in POJ 58,

111112, 266
Vrhunec Oto-Bla Ostrovrhar

32, 4748, 50, 125126, 136,

540

356, 365, 368369, 448, 451, 467,

474,
480, 482

Zdruene drave Amerike 513

Zeilfoerger Ferdinand 88
Zevnik Marija 7
Zevnik Valentin-eleznik 32, 73

etina 150
gavc Franc 413, 416

74

ibre 388
igon Matja 7, 77, 139, 257

Zgonc Tone 188

Zgornja Besnica 308, 311, 313

iri 8, 21, 3536, 43, 52, 55, 63,

6567 7071, 7576, 8385, 87,
91, 93,' 95, 97, 99, 101, 109110,
119, 121, 123125, 127128, 130,
141, 148, 159, 170, 172, 226, 228,
258, 268, 271, 286287, 290, 348,
391, 429, 433434, 436, 459, 472
473

Zgornja Kanomlja glej Kano

mlja
Zgornja Sorica 55, 5962, 115,
135,
316, 427
Zidani most 307
Zminec 55

irk 127
irovnica 92, 284 430, 432, 519
irovski vrh 49, 52, 7577 87,
90, 9394, 97, 109, 117118, 120,
123125, 128, 132, 391392, 394,
396397, 399, 414, 418, 429, 435
436,
438440, 444, 460, 464

abe

302303

abja vas
aga 452

415

agar Valentin 7, 302, 312, 496

512

irovsko 56, 71, 7577, 82, 94,

98,
122, 124, 129, 140, 148, 152,

akelj Milan 67, 71

elezniki 55, 5960, 64, 106,
115, 134138, 140, 308,
422, 427429, 465, 474

166, 227228, 391, 394, 429, 431,

447

315316,

linik 478

elin 24, 3233, 45, 8892, 116,

132, 134, 141, 144, 157,
178, 201,
262, 267, 269, 275, 294, 302304,
317, 321, 324, 330, 332, 352, 354

nidar Maks 7, 253, 463, 466

upani Oton 277
ust Franc-Frenk 110
van Marija 411, 413

SOVRANIKOVE ENOTE

a)

Nemke enote:

97.
508

divizija
331, 352

armadni

korpus

Branderburg

472,

483,

312,

14. SS divizija 473

44.
pehotna
ja 86, 106, 107

grenadirska

71. pehotna divizija 28,3638,

159. pehotna divizija 403
162. pehotna divizija 87

divizi

188.
divizija
gorskih
lovcev

87, 141, 192, 195, 211, 331, 403,

483
237. pehotna divizija 483
710. pehotna divizija 483
24. SS brigada krakih lovcev
483, 487, 491

10. SS pilicijski polk 296,

331, 349, 380,'403, 406, 468469,
472, 505

13. SS pocijski polk 473

14. SS policijski polk 86, 98,
541

102,
106107, 114
15. SS policijski polk 192,
301, 472, 483484, 487
17. SS policijski pok 473
19. SS policijski polk 55, 70,
86 98, 102, 106107, 114115,
331
28 SS policijski polk (TODT)
' 331, 350, 393394, 459, 473,
21. tankovski grenadirski polk
37
901. tankovski grenadirski polk
37, 39 44, 87, 92
112. dopolnilni topniki polk
70
184 polk deelnih strelcev
71, 115
polk Nordkaukasus 468
132. grenadirski polk 37, 86,
9293, 98, 102, 106, 114
134. grenadirski polk 87, 92
93, 9798, 102
136. polk gorskih lovcev 331,
349, 363
138 polk gorskih lovcev 37,
87,'92, 106
139. polk gorskih lovcev 87,
141, 192193, 211, 349350, 385,
497
2. Kozaki polk 483, 488, 491

SS. bataljon, krakih lovcev

(Karstwehr
bataljon)

87,
192, 296, 300, 305. 350
akcijski oroniki bataljon Honel 6970, 75, 115
bataljon Heine 87, 92, 114
141, 143, 146, 158, 160, 175, 178
179, 184185, 189! 193,195,,
202204, 287, 290, 292, 296 300,
302, 331333, 336, 350, 354355,
359, 361, 363364, 380
499. grenadirski rezervni bata
ljon 56, 6364 6970
17. straarski bataljon 70

policijska eta za posebno upo

rabo 55
policijska eta gorskih lovcev
55

542

2. rezervna motorizirana oro

nika eta Alpenand 55,
67, 70, 115,
3 rezervna motorizirana oro
niko eta Alpenland 55,
67, 115
SS podoficirska ola 473
44. izvidniki oddelek 87, 92
bojna skupina Auer 192
bojna skupina Beerschneider
192
bojna skupina Bikowskv
491492
bojna skupina Blank 472
474, 482, 491
bojna skupina Christi 192
ibojha sikupina' Dippelhofer
491
bojna skupina Gervers 87,
92, 98, 102, 106
bojna skupina Hahn 491
bojna skupina Krumme
bojna skupina Lerch 491
bojna skupina Schmitz 393

b) Italijanske enote:
102. pehotni bataljon 24
polk Tagliamento 319, 403

Battaglione volontario Bruno

Mussolini 320
bataljon Fulmine 452
c) Slovenske kvislinke enote:

Milizia volontaria anticomuni

sta 27
Slovenske narodne varnostne
strae 79, 148, 229, 232, 3S1
1. slovenski udarni polk 390.
483, 491
2. bataljon 375, 384385, 392,
473, 492
4 bataljon 394
42. eta SD 375
43. leta SD 375,391
44. eta SD 375,391
45. eta SD 375
46. eta SD 185,375

5. eta SNVZ 379

6. eta SNV7. 390
8. eta; SNVZ 378
10. eta SNVZ 229, 37S379,
390391
11 eta SNVZ 491
15. eta SNVZ 365, 379, 383,
390
16. eta SNVZ 379
17. eta SNVZ 379, 389390
396
rna garda 228229
Dolenjski etniki odred 379,
396
Gorenjski etniki odred 379,
395396
Soki etniki odred 379, 396

tajerski etniki odred 396

Bojna skupina Rupnik 473
) Srbske kvislinke enote:
1. srbski prostovoljski korpus
447, 469, 472473, 492, 497
Dinarska divizija 447, 483,
491, 497, 510
Bosenski korpus 447, 497498
Dalmatinski korpus 447
Liki korpus 447, 497498
d) Druge kvislinke enote:
grke enote 473, 492
ruske enote 473

543

VSEBINA
Stran

UVODNA BESEDA .......................................................................

ZLOM FAISTINE ITALIJE..........................................................

Upor primorskega ljudstva......................................................

9
Narodnoosvobodilno gibanje na Cerkljanskem
in Idrijskem ........................................................................... 12
Prvi partizanski borci.............................................................. 17
Vojko in njegova eta.............................................................. 19
Napad na Zakri..................................................................... 23
Kapitulacija Italije...................................................................25
USTANOVITEV BRIGADE.............................................................. 28
Prva svoboda ....................................................................... 28
Prvi svobodni dnevi na Cerkljanskem
in Idrijskem ........................................................................... 30
Nemki vdor v Idrijo................................................................36
Rojstvo Vojkove brigade.......................................................... 46
TRIGLAVSKA DIVIZIJA NA GORENJSKEM.................................... 52
Razmere na Gorenjskem in v Dolomitih.................................. 52
Osvobajanje Gorenjske .......................................................... 58
Na irovskem .........................................................................71
Okupatorjeva in partizanska oblast........................................ 77
MED NEMKO OFENZIVO TRAUFE............................................86
Sovranikovi narti................................................................. 86
Klee se zapirajo................................................................... 88
Skozi meglo in snene zamete.................................................92
544

Stran
Udarec v prazno..................................................................... 102
Posledice in izkunje...............................................................107
ZIMSKI BOJI IN DELO.................................................................. 114
Okupatorjeve sile in taktika po ofenzivi...................................114
Nad Cerknim.......................................................................... 116
Onstran Blegoa..................................................................... 120
Napad na tab brigade............................................................123
Nad Idrijo............................................................................... 130
Pred kofjo Loko.....................................................................134
Sovranikov vdor v Cerkno..................................................... 140
Gestapo na delu..................................................................... 147
Novi udarci............................................................................. 155
V idrijskem rudniku..............................................
160
Mobilizacija............................................................................ 165
Ponoven vdor v Cerkno........................................................... 173
Poraz Nemcev in njihovo maevanje...................................... 180
MED IDRIJO, POSTOJNO IN AJDOVINO.................................. 184
Na poloajih nad Idrijo............................................................184
Sovranik v protinapadu.........................................................191
Zopet nad Idrijo...................................................................... 195
V priakovanju novih nalog....................................................200
Med napadom na progo LjubljanaTrst................................. 204
Uspeni obrambni boji pri mihelu.........................................208
Diverzija v Postojnski jami...................................................... 213
Nemka roparska ofenziva...................................................... 220
Ponovno na Cerkljanskem...................................................... 224
DELO IN IVLJENJE V VOJSKI IN
NJENEM ZALEDJU ...................................................................... 233
Vojkova brigada...................................................................... 233
Zaledni vojaki organi na Cerkljanskem
in Idrijskem............................................................................ 261
Ljudska oblast........................................................................272
SOVRANIKOVO DIVJANJE NA EBRELJSKI PLANOTI . 290
Izjalovljeni nemki narti........................................................ 290
Ropanje, poiganje, pobijanje..................................................297
Vrnitev brigade na Cerkljansko...............................................302
545

Stran
NA JELOVICI................................................................................. 307
Obe strani v napadu............................................................... 307
Preseneenja.......................................................................... 312
NAPAD NA PROGO V BAKI GRAPI...................................... .... . 319
Narti in priprave................................................................... 319
Osvojitev Mohorca................................................................... 323
Ruenje mostov in proge.........................................................327
Zakasnela pomo....................................................................330
Spet v Baki grapi.................................................................. 338
NEMKA POLETNA OFENZIVA..................................................... 343
Zavzetje Hotavelj.....................................................................343
Juri na kofje....................................................................... 349
Boj nad Oblakovim vrhom...................................................... 354
V Trnovskem gozdu............................................................... 360
Prenos ranjencev na Notranjsko............................................. 366
OFENZIVA NA DOLOMITE.............................................................374
irjenje domobranstva............................................................374
Boj z domobranskim udarnim bataljonom.............................. 381
Po napadu na rni vrh........................................................... 386
Napad na etniki Gorenjski odred......................................... 395
Nemki teden partizanov.................................................. ... 400
Obro okrog Gorenje vasi........................................................413
Na prei nad Idrijo.................................................................. 422
Dva dni v Gorenji vasi.............................................................433
Zamujene prilonosti.............................................................. 446
Zatije in kaznovana brezskrbnost..........................................452
Pod Sv. Tremi kralji................................................................ 458
SPOMLADANSKA SOVRANIKOVA OFENZIVA.............................. 467
Na entvikogorski in Banjki planoti..................................... 467
Zaetek pomladi na Cerkljanskem........................................471
Konec zime v Trnovskem gozdu............................................482
Obramba Banjke planote......................... .............................483
Napad med prevzemanjem poloajev....................................... 488
Preboj na Pivko.......................................................................491
546

Stran
ZADNJI BOJI ............................................................................... 497
Spopad s etniki in nedievci..................................................497
ienje Banjke planote.........................................................503
Na pohodu proti Trakemu zalivu......................................... 508
SKLEPNA BESEDA........................................................................513
POVELJNIKI KADER VOJKOVE BRIGADE.................................. 517
PREGLED RTEV

VOJNE V IDRIJSKI OBINI...................... 519

REGISTER ....................................................................................521
VSEBINA ......................................................................................544

547

Knjinica NOV in POS 20

Ureja zgodovinska komisija
sveta za razvijanje tradicij NOB
pri predsedstvu republikega odbora ZZB
NOV Slovenije v Ljubljani
Predsednik odbora Zdravko Klanjek
Stanko Petelin
VOJKOVA BRIGADA
Rokopis je odobrila zgodovinska kom sija
na seji 5. julija 1968
Strokovna recenzenta Joe Novak,
Joe Certali in An ca tucin
Lektor Ferdo Fischer
Opremil Vlad mir Lakovi
Sk ce izdelal Vlado timac
Zaloba in tisk ZP Soa v Novi Gorici
septembra 1968 v 2500 izvodih
Za zalobo Joe Jeleri
Klieje izdelala
tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani

(Skica 1)

(Skica 2) BOJI OKROG IDRIJE OD 22. DO 24. SEPTEMBRA 1943

(Skica 3)

SOVRANIKOVE POSTOJANKE NA IREM

OBMOJU IDRIJE IN KOFJE LOKE KONEC SEPTEMBRA 1943

(Skica 4) SOVRANIKOVA OFENZIVA TRAUFE

NOVEMBRA 1943

(Skica 5) SOVRANIKOV VDOR V CERKNO 27. JANUARJA 1944

Skica 6) OBLEGANJE IDRIJE V DRUGI POLOVICI MARCA 1944

(Skica 7)

(Skica 8) BOJI NA EBRELJSKI PLANOTI OD 7. DO 9. JUNIJA

1944

(Skica 9) XXXI. DIVIZIJA NA JELOVICI V DRUGI POLOVICI JUNIJA 1944

(Skica 10) BOJI XXXI. DIVIZIJE ZA BAKO GRAPO

(28. JUNIJA 3. JULIJA 1944)

(Skica 11) BOJI IN PREMIKI NA CERKLJANSKEM MED 19. IN 22. JULIJEM 1944

(Skica 12) ZAETEK SOVRANIKOVE OFENZIVE

V TRNOVSKEM GOZDU (26. JULIJA 1944)

(Skica 13) SOVRANIKOVE POSTOJANKE V DOLOMITIH SEPTEMBRA 1944

(Skica 14)

(Skica 15) SOVRANIKOVE POSTOJANKE NA IREM OBMOJU IDRIJE IN KOFJE LOKE V

OKTOBRU 1944

(Skica 16)

(Skica 17) NAPAD NA GORENJO VAS 19. DECEMBRA 1944

(Skica 18)

(Skica 19) NEMKA OFENZIVA FRHLINGSANGANG MARCA 1945

(Skica 20) ZAETNO OBDOBJE NEMKE OFENZIVE

WINTERENDE MARCA 1945

(Skica 21) PREBOJ XXXI. DIVIZIJE NA PIVKO 31. MARCA 3. APRILA 1945

(Skica 22) BOJI NA PIVKI APRILA 1945

(Skica 23)

(Skica 24) POHOD XXXI. DIVIZIJE PROTI SOCI 29. APRILA 2. MAJA 1945