Mihail Bulgakov

MAJSTOROT I MARGARITA

IZDAVA^KI CENTAR TRI

ul. Wego{eva 29A, 1000 Skopje, Makedonija
tel. +389 2 3077 587; faks: +389 2 3091 394
e-mail: trivinka@mt.net.mk
www.kniga.com.mk

Glaven urednik

Vinka Sazdova

Umetni~ki direktor

Aleksandar Sazdov

Naslov na originalot

Mihail Bulgakov
Master i Margarita

Prevod od ruski

Tawa Uro{evi}

Site prava zadr`ani. Nitu eden del od ova izdanie ne smee da bide prepe~atuvan,
kopiran ili objavuvan vo koja bilo forma ili na koj bilo na~in vo elektronskite
ili pe~atenite mediumi, bez pismena soglasnost od izdava~ot.

MIHAIL BULGAKOV

MAJSTOROT
I MARGARITA

Glava 1

NIKOGA NE RAZGOVARAJTE SO NEPOZNATI

Vo asot na vrelo proletno zajdisonce na Patrijariskite

ribnici se pojavija dvajca graani. Prviot od niv, na okolu etirieset godini, obleen vo sivkav leten kostum, bee kusiok,
crnomurest, dobro ishranet, elav, svojata pristojna apka ja
dree zdiplena vo racete, a negovoto uredno izbrieno lice go
krasea prekumerno golemite oila vo crna ramka od rog. Vtoriot, pak, pleest, lisest, razvioren mladi so kariran kaket zafrlen na tilot, bee obleen vo kaubojska koula, stutkani beli pantaloni i crni patiki.
Prviot ne bee nikoj drug tuku Mihail Aleksandrovi Berlioz, urednik na edno debelo umetniko spisanie i pretsedatel
na upravata na edno od najvidnite literaturni zdruenija vo
Moskva, koe skrateno se vikae MASSOLIT, a negoviot mlad
sopatnik bee poetot Ivan Nikolaevi Ponirjov, koj peatee
pod psevdonimot Bezdomni. tom se najdoa vo senkata na odvaj
razzelenetite lipi, dvajcata pisateli pred s# se vturnaa kon areno oboeniot kiosk na koj piuvae Pivo i sokovi.
Da, treba da ja odbeleime prvata neobinost na ovaa strana majska kveerina. Ne samo kraj kioskot, no i na celata aleja,
paralelna so Malata Brona ulica, nemae nitu eden ovek. Vo
toj mig, koga se inee deka se nema sili da se zeme zdiv, koga
sonceto, otkako ja veti Moskva, niz nekoja suva magla se trkalae zad prstenot na Sadovaja, nikoj ne dojde pod lipite, nikoj ne sedna na klupa, prazna bee alejata.
Mineralna voda, naraa Berlioz.
Mineralna voda nema, odgovori enata od kioskot i kojznae zoto izgledae navredena.
Imate li pivo? so zasipnat glas se raspraa Bezdomni.
Pivo e dobieme prikveer odgovori enata.
4

 A to imate? praa Berlioz.

Sok od kajsii, samo e topol, ree enata.
Dajte, sepak, dajte pobrzo!...
Sokot od kajsii napravi obilna oltenikava pena, a vo vozduhot zamirisa na berbernica. Koga se napija, literatite vedna ponaa da ikaat, platija i sednaa na klupata to bee svrtena so lice kon ribnikot, a so grb kon Bronata ulica.
Vo toj mig se slui drugata neobinost to se odnesuvae samo na Berlioz. Toj naedna prestana da ika, negovoto srce ukna
silno i za mig nekade go snema, potoa se vrati, no so tapa igla zabodena vo nego. Pokraj toa, Berlioz go obzede neosnovan, no tolku silen strav, to toj vedna posaka da pobegne od Patrijariskite ribnici bez da se obyre.
Berlioz tano se obyre ne razbiraji to tolku go uplailo. Toj prebledna, si go istri eloto so amie i pomisli: to
mi se sluuva? Nikoga ne mi bilo vaka. Srceto mi pravi egi...
Premoren sum... vreme e, izgleda, s# da ostavam po avolite i da
pojdam vo Kislovodsk...
I toga vreliot vozduh se zgusti pred nego, i od vozduhot se
istka proyiren graanin so mnogu neobien izgled. Na malekata
glava xokejsko kape, a, pak, paltenceto od vozduh karirano i tesno... Graaninot eden saen visok, tesen vo ramenata, neverojatno slab, a liceto, pak, molam da zabeleite, podbivno.
ivotot na Berlioz taka teee, to toj ne bee sviknat na
neobini pojavi. Preblednuvaji ute povee, toj gi okokori
oite i izbezumeno si pomisli: Ne, toa e nevozmono!...
No, za al, toa bee vozmono i dolgmanestiot, proyiren graanin, ne dopiraji ja zemjata se niae pred nego levo-desno.
Toga takov uas go obzede Berlioz, to toj gi zatvori oite. A koga gi otvori, vide deka s# e svreno, maglata se rastvori, kariraniot go snema, a vo isto vreme i tapata igla izleze od
srceto.
Po avolite! izvika urednikot. Znae li, Ivane, deka
za malku sega e dobiev toploten udar! Imav duri neto slino
na halucinacija... Toj se obide da se nasmee, no vo oite s# ute
mu treperee vozbudata i mu se tresea racete. No postepeno toj
se smiri, se razladi so amieto i dosta bodro izgovori: E, i
taka..., ja prodoli reta prekinata so pieweto na sokot.
6

Zborot bee, kako to podocna doznavme, za Isus Hristos.

Rabotata bila vo toa to urednikot za naredniot broj na spisanieto naraal kaj poetot golema antireligiozna poema. Ivan
Nikolaevi napial takva poema, i toa za mnogu kratko vreme,
no za al, urednikot voopto ne bee zadovolen so nea. Glavniot lik na svojata poema, t.e. Isus Hristos, Bezdomni go naslikal
premnogu crno i, po misleweto na urednikot, celata poema trebalo da bide odnovo napiana. I sega urednikot mu dree na
poetot neto slino na predavawe za Isusa, za da ja istakne osnovnata greka na poetot.
Teko e da se ree to imeno go prelaalo Ivan Nikolaevi, dali izraznata sila na negoviot talent ili, pak, polnoto
nepoznavawe na praaweto za koe piuval, no negoviot Isus ispadnal nekako sosema iv, Isus to nekoga postoel, samo, treba da se priznae, Isus snabden so site negativni crti.
Berlioz, pak, sakae da mu dokae na poetot deka glavnoto ne
e vo toa kakov bil Isus, dali dobar ili lo, tuku vo toa deka
Isus kako linost voopto ne postoel na ovoj svet i deka site
prikazni za nego se prosti izmislici, najobien mit.
Treba da zabeleime deka urednikot bee naitan ovek i
deka vo svojata re umeno ukauvae na starite istoriari, na
primer, na poznatiot Filon Aleksandriski, na odlino obrazovaniot Josif Flavij, koi nikoga nitu so eden zbor ne spomnale
za postoeweto na Isus. Pokauvaji solidna erudicija, Mihail
Aleksandrovi mu soopti na poetot, meu drugoto, deka ona
mesto vo petnaesettata kniga, 44-ta glava od poznatite Anali
od Tacit, kade to se zboruva za izvruvaweto na smrtna kazna
nad Isus, ne bilo nito drugo tuku podocna ufrlen falsifikat.
Poetot, pak, za kogo s# to mu zboruvae urednikot bee novo, vnimatelno go sluae Mihaila Aleksandrovi, okokoruvaji gi svoite smeli zeleni oi i samo odvreme navreme ikae,
pcueji go poluglasno sokot od kajsii.
Ne postoi nitu edna istona religija, prodoluvae
Berlioz, vo koja, kako pravilo, nevina devica ne bi rodila bog.
I hristijanite, ne izmisluvaji nito novo, isto taka go sozdale svojot Isus, koj vsunost nikoga ne postoel. Ete tokmu toa
treba da poslui kako pojdovna toka...
7

Visokiot tenor na Berlioz eee vo praznata aleja i, spored

toa kolku Mihail Aleksandrovi zavleguvae vo estacite, vo
koi moe da zavleguva, ne reskiraji pritoa da si go skri vratot samo eden mnogu obrazovan ovek, poetot uznavae s# pointeresni i popolezni raboti i za egipetskiot Oziris, milozliviot bog i sin na Neboto i Zemjata, i za fenikiskiot bog Tamuz, i za Marduk, duri i za pomalku poznatiot straen bog Vicli-Pucli, kogo nekoga mnogu go poituvale Astekite vo Meksiko. I tokmu vo toj mig, koga Mihail Aleksandrovi mu raskauvae na poetot za toa kako Astekite go vajale od testo likot
na Vicli-Pucli, vo alejata za prv pat se pojavi ovek.
Podocna, koga, iskreno govoreji, bee vee docna, razlini
ustanovi dadoa svoi izvetai so opisot na toj ovek. Nivnoto
sporeduvawe ne moe da ne predizvika nedoumica. Taka, vo prviot od niv e reeno deka ovekot bil nizok, imal zlatni zabi i kucal na desnata noga. Vo vtoriot deka ovekot bil ogromen, koronkite mu bile od platina i deka kucal na levata noga. Tretiot lakonski sooptuva deka ovekot nemal osobeni belezi. e
morame da priznaeme deka nieden od izvetaite ne inee.
Pred s#: ovekot ne kucae na niedna noga, a na rast ne bee
ni nizok ni ogromen, tuku imae obien visok rast. to se odnesuva do zabite, od levata strana koronkite mu bea od platina,
a od desnata od zlato. Toj bee vo skap siv kostum, vo uvozni evli so bojata na kostumot. Sivata baretka toj konteki ja nakrivi
na uvo, a pod pazuvata nosee stap so crna glava vo forma na glava od pudlica. Na izgled, bee na okolu etirieset i neto.
Ustata mu bee nekako iskrivena. Mazno izbrien. Crnomurest.
Desnoto oko crno, levoto kojznae zoto zeleno. Veite crni,
no ednata povisoka od drugata. So eden zbor stranec.
Minuvaji pokraj klupata na koja sedea urednikot i poetot,
stranecot gi pogledna od strana, zapre i naedna se namesti na
sosednata klupa na dva ekora od prijatelite.
Germanec... si pomisli Berlioz. Anglianec... pomisli Bezdomni, gledaj go, ne mu e toplo vo narakvici!
A stranecot frli pogled kon visokite kui, koi vo kvadrat
go obrabuvaa ribnikot, pri to stana vidlivo deka toa mesto toj
go gleda prv pat i deka toa go intertesira. Toj go zapre pogledot
na gornite katovi, koi so svoite stakla zaslepuvaki go odrazu8

vaa isprekrenoto sonce, to za Mihail Aleksandrovi zaoae zasekoga, potoa go sputi dolu kade to staklata vee ponaa kveerinski da potemnuvaat, snishodlivo se nasmevna na
neto, zamia, racete gi stavi na glavata od stapot, a bradata ja
potpre na niv.
Ti, Ivane, zboruvae Berlioz, mnogu ubavo i satirino
go naslika raaweto na Isusa, sinot boji, no rabotata e vo toa
to i pred Isusa imae cela redica sinovi boji, kako to se,
da reeme, fenikiskiot Adonis, frigiskiot Atis, persiskiot
Mitra. Nakratko reeno, pak, nieden od niv ne e roden i nieden
ne postoel, meu niv ni Isus, i neophodno e namesto raaweto,
ili da reeme doaaweto na Trite kralovi, da naslika samo
lani glasovi za toa doaawe. Inaku, spored tvoeto izleguva
deka toj e navistina roden...
Vo toj moment Bezdomni se obide da go prekrati ikaweto to
go izmauvae, go zadra zdivot, poradi to ikna pomano i poglasno i, istiot toj mig, Berlioz go prekina svojot govor, zato
stranecot se krena i naedna se upati kon dvajcata pisateli. Tie
vudonevideno go poglednaa.
Protavajte, ve molam, pona toj so stranski izgovor, no
ne iskrivokoluvaji gi zborovite, to jas, i pokraj toa to
ne se poznavame, si dozvoluvam... no objektot na vaata nauna
rasprava e tolku interesen, to...
Tuka toj utivo ja simna baretkata i na prijatelite ne im ostana nito drugo osven da stanat i da se pozdravat.
Ne, povee mi prilega na Francuz... si pomisli Berlioz.
Poljak e e... pomisli Bezdomni.
Neophodno e da se dodade deka ute so prvite zborovi stranecot mu ostavi na poetot odvraten vpeatok, a, pak, na Berlioz
poskoro bi se reklo deka mu se dopadna, to est, ne da mu se dopadna, tuku, kako da reeme, go zainteresira, taka neto.
e mi dozvolite li da sednam? utivo zapraa stranecot,
i dvajcata prijateli nekako ne sakaji mu napravija mesto, stranecot veto sedna meu niv i vedna pona da zboruva. Ako
ubavo sum ul, vie povelavte da kaete deka Isus voopto ne postoel na svetov? praa toj svrtuvaji go kon Berlioz svoeto
levo, zeleno oko.
9

 Da, dobro ste ule, utivo mu odgovori Berlioz, jas tokmu toa go tvrdev.
Ah, kolku interesno! se poudi stranecot.
A to mu treba, po avolite? pomisli Bezdomni i se namurti.
A vie se soglasuvate li so vaiot sobesednik? se raspraa nepoznatiot svrtuvaji se na desno kon Bezdomni.
Sto na sto! potvrdi ovoj imaji obiaj da se izrazuva duhovito i figurativno.
Neverojatno! izvika nebaraniot sobesednik i, otkoga kojznae zoto kradekum se obyre i go pridui svojot nizok glas,
ree: Prostete mi za natraplivosta no jas taka sfativ deka vie,
pokraj drugoto, ne veruvate ni vo Boga? Toj napravi preplaeno lice i dodade: Se kolnam, nikomu nema da ream!
Da, nie ne veruvame vo boga, nasmevnuvaji mu se malku na
stravot na stranskiot turist, mu odgovori Berlioz, no na taa
tema e dozvoleno da se zboruva sosema slobodno.
Stranecot se potpre na naslonot od klupata i duri pisklivo
od qubopitnost zapraa:
Vie ste ateisti?!
Da, nie sme ateisti, nasmevnuvaji mu se, odgovori Berlioz, a Bezdomni pomisli naluteno: Vidi kako ni se zalepi,
stranski gusak!
Oh, kolku prekrasno! vikna udniot stranec i zania so
glavata, gledaji tu vo edniot tu vo drugiot literat.
Vo naava zemja ateizmot nikogo ne go udi, diplomatski
utivo ree Berlioz. Pogolemiot del od naite lue svesno i
odamna prestanale da im veruvaat na prikaznite za boga.
Vo toj mig stranecot go izvede ova: stana i mu ja stegna rakata na izbezumeniot urednik izgovaraji gi pritoa zborovite:
Dozvolete mi da vi blagodaram od s# srce!
Za to ste mu blagodarni? trepkaji se raspraa Bezdomni.
Za mnogu vaniot podatok, koj za mene kako patnik e mnogu
interesen, krevaji go znaajno prstot, mu objasni stranskiot
udak.
Vaniot podatok, po s# izgleda, navistina mu ostavil na patnikot silen vpeatok, zato toj isplaeno gi preleta so pogled
10

kuite, kako da se plaee deka na sekoj prozorec e vidi po

eden ateist.
Ne, toj ne e Anglianec, si pomisli Berlioz, a Bezdomni
pomisli: Interesno e, od kade toj nauil vaka da zboruva ruski! i pak se namurti.
No dozvolete mi da ve praam, po voznemireno razmisluvawe pona stranskiot gostin, to e pravime, pak, so dokazite za postoeweto na Gospoda koi gi ima, kako to e poznato,
tokmu pet na broj?
Popusto! so alewe odgovori Berlioz. Ni eden od tie
dokazi nema nikakva vrednost, a ovetvoto vee odamna gi ima
ostaveno vo arhiva. Ta treba da se soglasite deka vo oblasta na razumot nikakov dokaz za postoeweto na boga ne moe da se odri.
Bravo! izvika stranecot. Bravo! Vie po ovoj povod napolno ja potvrdivte mislata na nemirniot starec Imanuel. No
gledajte go kuriozitetov: toj naisto gi urna site pet dokazi, za
potoa, kako za podbiv na samiot sebe, da sozdade esti, svoj sopstven dokaz.
Dokazot na Kant, nasmevnuvaji se proniklivo, upadna obrazovaniot urednik, e isto taka neubedliv. I iler ne zboruvae zaludno deka razmisluvawata na Kant po toa praawe moat da gi zadovolat samo robovite, a traus prosto im se potsmevae na tie dokazi.
Berlioz zboruvae, a vo meuvreme vo sebe razmisluvae:
Sepak koj moe da bide ovoj ovek? I zoto toj tolku ubavo zboruva ruski?
Da go zememe toj Kant i za takvite dokazi da go ispratime
na edno tri godini vo Solovki! sosema neoekuvano istrese
Ivan Nikolaevi.
Ivane! zasrameno mu epna Berlioz.
No predlogot da se isprati Kant vo Solovki ne samo to ne
go vudonevide stranecot, tuku i go voshiti.
Tokmu taka, tokmu taka, izvika toj i negovoto levo, zeleno oko, to bee svrteno nakaj Berlioz, pona da svetka. Tamu
mu e i mestoto! Zato mu velev jas toga, na pojadokot: Vie,
profesore, toa si e vaa rabota, no ste izmislile neto nesmasno. Toa si e moebi i umno, no mnogu e nerazbirlivo. e se
podbivaat lueto so vas.
11

Berlioz gi okokori oite. Na pojadokot... Mu velel na

Kant?!... to drdori ovoj? si pomisli toj.
No, prodoli stranecot ne zbunuvaji se od vudonevidenosta na Berlioz i obrnuvaji mu se na poetot, nevozmono
e da go ispratime vo Solovki zato toj vee povee od sto godini prestojuva vo mesta koi se mnogu podaleni od Solovki i na
nieden nain ne moe da se izvlee ottamu, veruvajte mi.
Oh, teta! se odzva poetot-egobiec.
I jas mislam deka e teta, potvrdi nepoznatiot svetkaji
so okoto i prodoli: No ete to me voznemiruva mene: ako
nema Gospod, da se praame, koj toga upravuva so ovekiot ivot i voopto so siot red na zemjata?
^ovekot sam si upravuva, poita da mu odgovori Bezdomni
naluteno na ova, mora da se priznae, ne mnogu jasno praawe.
Molam da me izvinite, meko se odzva nepoznatiot za da
se upravuva, neophodno e da se ima toen plan za izvesen, makar
malku popristoen rok. Dozvolete, pak, da ve praam: kako moe
ovekot da upravuva koga toj ne samo to e lien od monosta
da napravi kakov i da e plan makar i za smeno mal rok, da reeme, na edno iljada godini, tuku ne moe da garantira ni za sopstveniot utreen den?
I navistina, sega nepoznatiot se svrte kon Berlioz,
pretstavete si na primer deka e ponete da upravuvate, da gi
raspredeluvate drugite i sebesi, i voopto, so eden zbor, da se
zanesete so toa i naedna e vi se pojavi... khe... khe... rak na belite drobovi... Vo ovoj mig stranecot slatko se nasmevna, nebare mislata za rakot na belite drobovi mu donese zadovolstvo,
da, rak... zamiuvaji kako maor, toj go povtori zvuniot
zbor, i ete, vaeto upravuvawe e svreno!
Povee niija sudbina ne ve interesira osven vaata sopstvena. Rodninite ponuvaat da ve laat. Vie, pretuvstvuvaji
neto loo, trate kaj poznati lekari, a potoa kaj arlatani,
a se sluuva i kaj vraalki. Kako prvoto, taka i vtoroto i tretoto e sosema besmisleno, vie toa go znaete. I seto toa zavruva
tragino: onoj to ute neodamna zamisluval deka upravuva so
neto, se naoa naedna nepodvino spruen vo drven sandak, a
onie okolu nego, sfaaji deka od tuka sprueniot povee nema
nikakva polza, go izgoruvaat v peka.
12

A se sluuva i ute poloo: totuku ovekot se prigotvil

da otpatuva vo Kislovodsk, na ova stranecot mu namigna na Berlioz, da reeme edna takva prosta rabota, a i taa ne moeme da
ja izvrime, zato, kojznae zoto e se slizne i e padne pod
tramvajot! I zar sega e reete deka toa samiot toj taka si go naredil? Ne e li popravilno da se misli deka nekoj drug seto toa
mu go naredil? I sega nepoznatiot se rasmea so udna smea.
Berlioz mnogu vnimatelno ja sluae neprijatnata prikaska
za rakot i tramvajot, i nekakvi nespokojni misli ponaa da go izmauvaat. Toj ne e stranec... toj ne e stranec... si mislee toj,
toj e mnogu uden subjekt... no dozvolete, koj e toj?...
Kako to gledam, vie sakate da zapalite? nepoznatiot nenadejno mu se obrna na Bezdomni. Koi cigari puite?
A vie zar imate sekakvi? mrano praa poetot zato mu
svrija cigarite.
Kakvi sakate? povtorno praa nepoznatiot.
E, Naa marka, luto odgovori Bezdomni.
Nepoznatiot vedna izvadi tabakera od xebot i mu ja podade
na Bezdomni.
Naa marka...
I urednikot i poetot ne gi vudonevide toa to vo tabakerata bea tokmu cigarite Naa marka, tuku samata tabakera.
Taa bee ogromna i od suvo zlato, a na kapakot pri otvoraweto
so sina i bela svetlina svetna briljantski triagolnik.
Na ova literatite razlino pomislija: Berlioz Ne, stranec e!, a Bezdomni Vidi go ti nego, po avolite, a!...
Poetot i sopstvenikot na tabakerata zapalija, a Berlioz kako nepua se otkaa.
e treba vaka da mu se odgovori, rei Berlioz, tono e,
ovekot e smrten, toa nikoj ne go osporuva. No rabotata e vo toa
to...
No ne uspea toj da gi izgovori ovie zborovi, koga pona da zboruva stranecot:
Da, ovekot e smrten, no toa s# ute ne e najgolemata nevolja. Nevoljata e vo toa to e toj ponekoga nenadejno smrten,
ete vo to e trikot! I voopto, toj ne moe da ree ni to e
pravi veerva.
13

Nekako neubavo go svrtuva praaweto... pomisli Berlioz

i mu se sprotivstavi:
E, ova e vee preterano. Ovaa veer mi e pomalku ili povee
poznata. Se razbira, ako ne mi padne na glava tula vo Bronata
ulica...
Tula tuku-taka, ubedlivo go prekina nepoznatiot, nikomu ne e mu padne na glava. to se odnesuva, pak, do vas, ve uveruvam, taa voopto ne vi se zakanuva. Vie e umrete od drugo.
Vie moebi znaete od to tokmu, so sosema prirodna ironija se raspraa Berlioz, zadlabouvaji se vo nekakov navistina besmislen razgovor, i e mi kaete li?
So zadovolstvo, se odzva nepoznatiot. Toj go odmeri Berlioz so pogled kako da se prigotvuva da mu soie kostum, niz zabi promrmori neto kako Eden, dva... merkur vo vtorata kua...
meseinata isezna... est nesrea... veer sedum... i glasno
i veselo odgovori: Vam e vi bide iseena glavata!
Bezdomni zdiveno i luto gi okokori oite kon bezobyirniot
nepoznat, a Berlioz go praa so iskrivena nasmevka:
A koj e go stori toa? Neprijatelite? Intervencionistite
li?
Ne, odgovori sobesednikot, edna ruska ena, komsomolka.
Hm... promrmori Berlioz razdraznet od egata na nepoznatiot, e, toa, prostete, ne e mnogu verojatno.
I jas molam da me izvinite, odgovori stranecot, no toa
e vistina. Meutoa, sakav da ve praam to e pravite veerva,
ako ne e tajna?
Nema nikakva tajna. Sega e naminam doma na ulica Sadovaja, a potoa, vo deset naveer vo MASSOLIT e se odri sednica i jas e pretsedavam na nea.
Ne, toa e nevozmono, tvrdo mu se sprotivstavi stranecot.
A zoto toa?
Zatoa to odgovori stranecot i so zamiani oi pogledna v nebo, kade to pretuvstvuvaji ja veernata sveina, neujno proletuvaa crni ptici, Anuka vee go kupi masloto, i ne
samo to go kupi, tuku vee i go isturi. Ete taka, sednicata nema
da se odri.
Na ova, sosema razbirlivo, razgovorot pod lipite stivna.
14

Prostete, po edna pauza pona Berlioz poglednuvaji go

stranecot to melee gluposti, kakva vrska ima toa tuka so
masloto... i koja e taa Anuka?
Eve vo kakva vrska e masloto, naedna progovori Bezdomni, oevidno reen da mu objavi vojna na nepokanetiot sobesednik. Ne vi se sluilo li nekoga, graanine, da se najdete vo bolnica za duevno bolni?
Ivane!... tivko mu podvikna Mihail Aleksandrovi.
No stranecot voopto ne se navredi i mnogu veselo se zakikoti.
Sum bil tamu, sum bil i ne edna! izvika toj smeeji se,
ne sputaji go od poetot svoeto nenasmeano oko. Kade s# ne
sum bil! alam samo to ne mi padna na um da go praam profesorot to e toa izofrenija. Vi go ostavam toa vam da se raspraate, Ivane Nikolaevi!
Od kade znaete kako se vikam?
Dozvolete, Ivane Nikolaevi, ta koj ne ve poznava? Na
ova stranecot go izvadi od xeb veraniot broj na Literaturnaja gazeta i Ivan Nikolaevi ute na prvata stranica go vide
svojot lik a pod nego svoi sopstveni stihovi. No dokazot za slavata i popularnosta to go raduvae ute vera, ovoj pat voopto ne go izraduva poetot.
Se izvinuvam, ree toj, a liceto mu se stemni, e moete
li da poekate malku? Jas sakam da mu kaam nekolku zbora na
prijatelot.
O, so zadovolstvo! izvika nepoznatiot. Tuka pod lipite
e tolku ubavo, a jas i ne brzam nikade.
Sluaj me, Mia, zaepoti poetot odvlekuvaji go Berlioz na strana, toj voopto ne e stranski turist, tuku e pion.
Toa e ruski emigrant to se prefrlil kaj nas. Pobaraj mu gi dokumentite, inaku e ni pobegne...
Misli deka e taka? voznemireno mu epna Berlioz, a
samiot si pomisli: Ima pravo....
Treba da mi veruva, mu zasaska v uvo poetot, ni se
preprava na ulav za da doznae neto. Gleda li kako zboruva ruski, poetot go zboruvae toa i gledae nastrana plaeji se nepoznatiot da ne pobegne, ajde da go zadrime zato e pobegne...
15

I poetot go povlee Berlioz za raka kon klupata.

Nepoznatiot ne sedee, tuku stoee pokraj nea dreji v race nekoja knika vo temnosiva obvivka, eden debel plik od ubava
hartija i vizitna kartika.
Izvinete to vo etinata na naiot spor zaboraviv da
vi se pretstavam. Eve vi ja mojata kartika, pasportot i pokanata
da dojdam vo Moskva na konsultacija, znaajno ree nepoznatiot gledaji gi proniklivo dvajcata literati.
Na niv im stana nezgodno. avol, s# ul... pomisli Berlioz
i so utivo dviewe pokaa deka nema potreba da se pokauvaat
dokumentite. Dodeka stranecot mu gi podavae na urednikot, poetot uspea da raspoznae na kartikata napeaten so stranska azbuka zbor profesor i poetnata bukva na prezimeto dvojnoto V W.
Drago mi e, vo toa vreme zbuneto mrmoree urednikot, i
stranecot gi skri dokumentite v xeb.
Odnosite na ovoj nain bea obnoveni i trojcata povtorno sednaa na klupata.
Vie, profesore, ste pokanet kaj nas za konsultacija? praa Berlioz.
Da, za konsultacija.
Vie ste Germanec? se zainteresira Bezdomni.
Jas li?... go prepraa profesorot i naedna se zamisli.
Ta, moe da se ree deka sum Germanec... ree toj.
Vie odlino zboruvate ruski, zabelea Bezdomni.
O, jas sum voopto poliglot i znam golem broj jazici, odgovori profesorot.
A kakva e vaata specijalnost? se zainteresira Berlioz.
Jas sum specijalist za crna magija.
Ete ti!... mu tropna vo glavata na Mihail Aleksandrovi.
I... vas vo vrska so taa specijalnost ve pokanile kaj nas?
zasrknuvaji se zapraa toj.
Da, me pokanile vo vrska so nea, potvrdi profesorot i im
objasni: Tuka vo dravnata biblioteka se otkrieni originalni rakopisi na crnokninikot Herbert Avrilakski, od desettiot vek. I ete, se bara od mene jas da gi sredam. Jas sum edinstven
specijalist vo svetot.
16

A-a! Vie ste istoriar? so golemo olesnuvawe i poit

praa Berlioz.
Jas sum istoriar, potvrdi naunikot i bez vrska dodade:
Veerva na Patrijariskite e se slui interesna prikazna!
I pak krajno se poudija i urednikot i poetot, a profesorot
gi pokani da mu se pribliat i, koga tie se navednaa kon nego,
toj proepoti:
Imajte go toa na um, Isus postoee.
Gledate li, profesore, nasmevnuvaji se sosila se odzva
Berlioz, nie gi poituvame vaite golemi poznavawa, no samite po toa praawe se pridruvame do drugo gledite.
A ne se nuni nikakvi gledita, odgovori udniot profesor, toj prosto postoee i nito povee.
No treba bar nekakov dokaz... pona Berlioz.
Ne se nuni nikakvi dokazi, odgovori profesorot i pona tivko da zboruva pri to negoviot stranski izgovor isezna:
S# e prosto: vo bel plat so krvavo crvena postava, so teok
ekor na kowanik, rano izutrinata na etirinaesettiot den od
proletniot mesec nisan...

17