PALEOGRAFIJA: ena od temeljnih pomonih ved, ki s svojimi ugotovitvami omogoa nadaljne

interpretacije teksta. Prouuje poreklo in razvoj starih pisav --> razvidno iz imena (star + pisati).
V 17.st. (ko skoraj vse ti. zgodovinske vede zanejo postavljati temelje) se iz pojma diplomatike
izvila paleografija --> zapisi na mehkih materialih, po katerih se pie (papirus, pergament, papir).
Istoasno pa se uveljavijo tudi vede, ki prouujejo zapise na trdih materialih --> zapise se klesa,
izdolbe (kasneje se pisave na trdih materialih zane razlikovat od ostalih). Paleografija se omeji na
papirus, papir in pergament. Ta omejitev velja e danes.
Paleografija ui brati stare pisave --> doloa pravila prepisovanja, kraj in starost rokopisa in
ugotavlja morebitne napake, ki so nastale pri pisanju ali prepisovanju teksta. Noveja gledanja ji
pripisujejo pomen pri kulturni zgodovini, kontinuiteta, pojasnjevanju stikov kultur, kontinuiteta
V srednjem veku e ni bilo pogojev za njen nastanek --> prepisovalci starih tekstov jih istoasno
ponarejajo in te pisave morajo obvladati (menihi v javnih slubah, uitelji, tudentje, pisarji v
uradih) --> prebrali so staro pisavo, izjavili, da jo razumejo, prepisali in potrdili prepis.
Stare pisave e v srednjem veku oznaujejo kot stare, imenujejo jih tudi z posebnimi termini.
Poznajo ve vrst starih pisav (galika, beneventana(?),.).
Sistematino se je pisave prepisovalo od 17.st. dalje
--> diplomatine vojne --> ponovno uveljavljeni stari privilegiji francoskih benediktincev
--> se zavedali, da vse srednjeveke pisave niso ivele naenkrat in po vsej Evropi, temve le v
posameznih pasovih ter so sasoma zamrle ali se razvile v neko drugo. Ukvarjajo se z zunanjimi
elementi zapisov.
V 18.st. se postavi teza, da je lo pri razvoju starih pisav za kontinuiran proces --> mlaje
pisave derivat ene same --> rimske pisave; ne pa derivati petih osnovnih nacionalnih pisav. > Teza o
stalnem spreminjanju enega osnovnega tipa pisave. Spreminjanje po Evropi pa ni bilo istoasno.
V 19. st. se povsod po Evropi paleografija uveljavi kot ena od dveh na katedrah za zgodovino ali
filologijo (?). Prinjo se veliki projekti izdajanja virov za zgodovino (Monumenta Germanica
Historia).
Raziskovalci so ugotovili, da morajo znanje paleografije postavljati na viji nivo --> arhivske

oz. paleografske ole (Dunaj, Praga, Rim, Vatikan, Pariz). Na teh olah se je prouevala kot
znanstvena in ne le kot uporabna veda. Obstajajo e danes. Danes paleografija obstaja kot neke vrste
posebna veda na veini univerz s tudijem zgodovine.

Materiali in oblike zapisov:

Poznavanje lastnosti in razirjenosti materialov je pomembno za datiranje rokopisov. Od
kvalitete je odvisen nain pisanja. Nekateri materiali so bili lastni le posameznim regijam :
Indija (as Aleksandra Velikega) palmovi listi; Egipt trakovi na mumijah; Babilonci in
Asirci glinaste ploice; tudi kasneje so pomembneje tekste klesali; na V zapisi v freska tehniki;
zlate in sredrne ploe; Rimljani bronaste in svinene ploe, grafiti iz katakomb; Rusija notranja
stran lubja;
ANTIKA
Voene tablice: v uporabi do novega veka, ponekod celo do 19.st.;lesena ploa z
dvignjenim robom na kateri je stopljen ebelji vosek; grebemo s posebnim pisalom; ko zapisa ne
potrebujemo ve, vosek zgladimo; omogoajo hitreje pisanje in povezovanje rk --> prispeva k
razvoju pisave; primerno za dopisovanje; pri daljem tekstu so tablice povezane: diptih (kasneje
uporabljamo za platnice kodeksov), triptih, poliptih., kodeks; dalje pogodbe zvezane in
peatene; uporabljeno za vsakodnevno pisanje, pogosta arheoloka najdba, pogosto upodobljene;
pisava na ohranjenih (1. in 2.st) je stara rimska kurziva --> kljub stoletni razliki se skoraj ne
razlikuje;v Rimu se istoasno pie tudi na lesene tablice, na obrobju imperija se pojavljajo lesene
tablice (Anglija); v srednjem veku so jih uenci uporabljali za uenje pisave in raunanje ter pisatelji
za svoje koncepte
Najpomembneji antini material za pisanje pa je bil papirus (rastlina z Nila) -->zaetek
zgodovine knjige.; nad izdelavo papirusa je imel monopol Egipt --> glavni trg je bil v Aleksandriji, v
Rimu le skladie in dokonna izdelava; navadno v obliki zvitka ( volumen,); izdelano iz
vsestransko uporabne rastline (cvetovi za okras, stebla za pletenje, korenina za kurjavo, oglje za
rnilo, za papir uporabljen stren); za lepljenje papirusovih trakov so uporabljali lepilo iz moke,
osnovni list so nato obrezali, zlepili in zloili; KARTA je stran papirusa, na kateri trakovi teejo
vodoravno, namenjena za pisanje; v rimski dobi so poznali ve tipov papirusa, imenovali so se po
delavnicah, najslaba kakovost se uporablja za zavijanje blaga; zaetek zvitka se je imenoval
protokolus, zakljuek pa eshatolon; tekst je navadno tekel v veih stolpcih, irokih ok. 30 cm, dolg
pa je bil tudi po ve metrov-->zato so ga zavili na palko-->dodatno povezan z vrvico in shranjen v
katlico --> na vrhu je oznaka vsebine (indeks); po prievanjih naj bi se zapise dalo sprati in nato na

papirus ponovno pisati; v 2. st. ga uporabljajo egipanski kristjani; na V ga v 4. st. izpodrine

pergament (bolj obstojen na vlagi); na Z ga uporabljajo e v zgodnjem srednjm veku --> listine
merovinkih kraljev do konca 7.st.--> papeka pisarna ga za listine uporablja do 5.st. (kranski
kodeksi); na zaton vpliva tudi izsuevanje movirij v Egiptu (movirja so pogoj za gojenje) in
ostreja klima na Z; v srednjem veku so skuali uvesti gojenje na Siciliji (Friderik II.) --> poiskus ni
uspel; ime preide na papir (prav tako pride iz V)
Pergament: pojavi se v pozni antiki kot prevladujo; karta(?) pergamena; prej poznali
Egipani (v 2. tisoletju pr.n.t.); prilo je do uporabe ivalske koe v pisalne namene; ime dobi po
mestu Pergamonu (zgodba antinih piscev: rivalstvo med Aleksandrijo (Ptolomej) in Pergamonom),
ki v tem asu postane sredie proizvodnje pergamenta; v Rimu 1.st.n.t. --> napisano naj bi bilo
veliko tevilo literarnih del; od 4.st. dalje zamenjuje papirus --> nanj je laje pisati (gladkost
materiala), monost pisanja na obeh straneh, ima enotno homogeno strukturo; je obstojneji od
papirusa, vendar mnogo draji; poznoantini sarkofagi iz 4.st.--> Kristus z zvitkom v roki, kasneje
pa ima v roki kodeks; vodilno vlogona Z prevzame v 8.st. --> tudi v posvetnih pisarnah; nain
izdelave:ivalsko koo namoijo v apneno vodo, jo gladijo do istoe, napnejo v okvir in jo
posuijo, nadaljna obdelava pa je razlina; nain izdelave ostaja enak e danes; antini pergament je
bil zelo fin (tenak, bel) --> izdelano iz ovje koe; italijanski pergament iz poznega srednjega veka
--> izdelan iz kozjih ko, prevleen s kredo; irci in anglosasi uporabljajo monejo koo telikov -->
ne tako fin pergament; v poznem srednjem veku se uveljavi koa nerojenih jagnjet; kvaliteta
pergamenta in izbor materiala za zapis sta odvisna od skriptorija (pergament izdelali sami):
severnjaki - pergament (navadno bolj grob, temneji --> karta tevtonika), junjaki pergament ( bolj
fin, bolj bel); glavna pomankljivost: velik stroek --> za izdelavo nekega kodeksa na Irskem iz 7.st.
(?) uporabljenih 500 ko; pergament je bil trno blago; pisalo se je dvostransko in tudi po robovih;
za barvanje papirusa so uporabljali purpur (papirus ni bilo mogoe trajno obarvati) iz neke vrste
morskih polev; obarvan pergament je bil na Z uporaljan le izjemoma; mono tudi izbrisanje teksta
(mono tudi vekrat) --> pranje-->palimfest; na ta nain so obdelali zastarele zapise (jezik,
reforme); monost branja palimfestov je odvisna od prvotnega rnila, naina odstranitve in
keminih sredstev (v 19.st. so kemikalije unievale zapise); danes se za branje palimfestov uporablja
ultravijolina osvetlitev in druga raunalnika tehnologija; najpogosteji so do 8., 9.st.--> predvsem
so palimfeste uporabljali Irci oz. njihovi menihi; v srednjem veku je pergamentni kodeks omogoal
okraevanje teksta s miniaturami in razkonimi inicialkami. - - - Prvi inicialke sreamo v pozni

antiki--> oznaujejo zaetke poglavij. Sprva so prevladovali geometrijski liki, nato pa ivalski
elementi. Najbolj znani krasitelji so Irci. V karolinki dobi se pojavijo tudi antropomorfni
liki.;Pergament se kot izkljuni material uporablja do konca 14.st. V novem veku so na pergamentu
le listine --> zapisi s trajno vrednostjo; vsakdanje akte se pie na papir.
Papir: antika ga ni poznala;druga imena za papir: varak, kahit (arab.), karta papiri, karta
bambicijana, kutunea (lat.); na Z se pojavi ele v 13.st; orientalni material, proizvodnjo iznali Kitajci
(2.st.), surovine rastlinskega porekla; od 4.st. so rastlinskim surovinam dodajali odpadne lanene
tkanine--> doseena veja pronost, elstninost; l.751 se do skrivnosti dokopljejo Perzijci (porazijo
Kitajce, bitka pri Samarkantu) sasoma osvoji ves arabski svet v 12.st. papirni mlini
(proizvodnja papirusa); proizvodnja v kranskem delu v 13.st. (sprva v kranskem delu panije in
v Italiji); V 2.pol 14.st. posamezni napisi na SLO izrpani e danes; Papeka pisarna papir zane
uporabljati 1.1306 za registre; Najstareja listina l.1109 na dvoru kraljice Adelajde; Dovoljevali le za
manj pomembne vrste zapisov; papir ni trajno obstojen; prva listina pri nas iz 13.st, l. 1318(?) prvi
mlin v edadu, pri nas do 2.pol.16.st. ni znan noben papirni mlin uvoz iz Italije; L.1579 Jan
Khisel postavi tak obrat v Fuinah pri Ljubljani papirnica Veve; l.1669(?) obrat v ljubljanskem
predmestju, v istem asu v bliini Vipave; v 18.st. obrati v Radeah, uemberku; O starejih
mlinih pisal Joe Solej (Z, letnik 8,9,12); pergament je bil e dolgo edini dovoljeni material, bil pa
je predrag za mnoini tisk in ga je bilo teko pridobivati; najstareji papir je bil debel in mehak;
ok.l.1300 navada, da papir vsebuje vodni znak (na celulozo poloijo znak iz ice) papirniarja oz.
tovarne; teh znakov je znanih na tisoe omogoajo izvor papirja in posredno datiranje teksta;
zaradi izrabe so vodni znaki z leti deformirali ( znani sta dve temeljni zbirki vodnih znakov avtorjev
C. Brike in Piccard; za nae kraje pomebno delo avtorja Koine(?));Vladimir Mosii: vodni znakovi
13 i 14 vjeka.
rnilo
Antika je poznala ve vrst rnila (nekatera na osnovi saj, druga na osnovi elezne gajice razgrize
papir). rnilo rokopisov (barva) je bila odvisna od izdelovalca od pozne antike dalje ima vsak
sam svoj recept za rnilo. Barve rnila niso bile enake (popravki z drugo tinto, tevilo pisarjev).
e v 8.st. so poznali rumenkaste, rujavkaste in sive barve rnila. Kasneje so elezni gajici dodajali
vino, kis, temneja barva. e v antiki so uporabljali zlato in srebrno tinto to prevzame
kranstvo. Za pisanje so v antiki sluila presekana votla trstika KALAMUS, ki se ohrani e v

srednjem veku. Drugje uporabljajo ptija peresa (debeleja poteza zapisa). V 18. in 19.st. se
uveljavijo kovinska peresa (spremenjen nain pisave).
V srednjem veku je bila osnovna oprema vsakega pisarja: eno ali ve peres, kreda za beljenje
pergamenta, 2kamen imenovan plovec, najmanj 2 roga za rnilo, oster no, britev za radiranje
pergamenta, ravnilo, ilo in estilo za oblikovanje strani, svinec za izdelovanje rt ter oala.
Tehnika pisanja in prepisovanja
Antika: pisar je navadno imel material na kolenih. Srednji vek: uveljavi se nagnjen pult. Roke pri
kaligrafskem pisanju: trije prsti drijo pero (dva sta skrena), tea pa sloni na mazincu nain
pisanja do 16.st.
Una doba za pisarja: dolga; najprej obvladanje alfabeta; pouitev v okrajevanju (obvladovanje
kratic in strokovne terminologije); neosebna pisavavsi piejo enako; karolinki pisar moral
obvladati vsaj 4 pisave (rke + strukturo rk + povezavo med rkami); v srednjem veku so
poznali ve pisav ponarejanje; v srednjem veku so si umislili svoje pisarje in jim tekst narekovali;
od 6. do 12.st. je veina pisanja nastala v samostanih pismenstvo se ohrani v najveji meri; vsak
samostan je imel svoj skriptorij (oblikovanje knjinice, izdelava svojega sloga, izdelava knjig za
zunanje naronike za denar); povprena dolina delovanja pisarja do 20 let, redki pisarji dejavni do
50 let; prepisovanje ene same knjige lahko vodja zaupal veim pisarjem (izdelava veih izvodov); v
poznem srednjem veku so pri izdelavi rokopisa udeleeni: menihi, nune, kleriki, duhovniki, upniki,
javni notarji, prepisovalske delavnice, uitelji, tudentje; univerze v Parizu, Bologni, Neaplju
imajo razirjeno mreo skript pri uradnikih, ki en izvod zaupajo v prepisovanje profesionalnim
pisarjem, cena pa je odvisna od tevila pol; hkrati pa tudentje sami prepisujejo skripte (oz. uno
gradivo in ubenike).

KRATICE
Nastale so zaradi potrebe po varevanju s asom in materialom. Pisarjem e danes olajujejo delo,
metem ko ga bralcem oteijo. e v antiki so bile znane zbirke kratic predvsem iz pravnikih del.
Kasnejo so jih prevzeli srednjeveki pisarji. V antiki so uporabljali ve kot tri tiso kratic in tako je
lahko prihajalo do napanih tolmaenj. Okoli 418 jih je rimski senat prepovedal. Po 17.st.
(sistematina uporaba kratic) so nastajali prironiki za razlago srednjevekih kratic. Od 18.st. dalje
so kratice sistematino urejevali.

Najbolj razirjena skupina kratic, ki je bila v rabi od antike do novega veka so t.i. sveta imena (prila
v lat. tekste iz grkih antinih del).
Gre za sistem kratic (kontrakcija), kjer je uporabljen le zaetni in konni del besede:
-

DS (desus)

XPS (Kristus)

- CLRS (clericus)

SPS (spiritus)

- EPS (episcopus)

DNS, DMS (dominus)

- PBR (presbiter)

gd guod

- SCS (sanctus), SCA

e est

e gre za sklone z druganimi kraticami DNS DNO (v bistvu se menja le S). Te kratice hitro
pridejo tudi v profane (posvetne) tekste.
Te kratice so nastale na osnovi idovske tradicije (da naj bi se boje imene izgovarjalo brez potrebe).
V rimski dobi so sistematizirali ve skupin (oblik) kratic:
1. skupina: konec besede je konnica __US __m (mus)
2. skupina: kontrakcije; upotevan je le zaetek in konec besede
m
3. skupina: zadnja okrajana rka __a (am) (varevanje s prostorom)
4. skupina: zlogi besede, ki se pojavljajo pogosto

(opomba 1) (vel)

5. skupina: zaetek s q npr. q; (quo) ali q:

6. skupina: kratice posameznih rk (uporabljene za posebna imena) npr. A. (Augustus), C. (Gneus)
7. skupina: posebna oblika (ligatura): rke ne manjkajo, temve so napisane na drugaen nain
(opomba 2)
- inferirane rke

(konzul)

(opomba 3)

- prepletene rke V V VV W (do te oblike pride v 12.st.)

preplet dveh rk (v

germanskih jezikih v sr. veku (Sasi)

- konni zlog: (opomba 4)
- zveze rk: , (opomba 5)
8. skupina: ,,tirorske note prava rimska stenografija, iznael naj bi jih Ciceronov suenj Tiro.
Zbrane so v raznih prironikih. Vsaka beseda sestoji iz glavnega (prvi del besede) in
pomonega (zakljuni del) znaka. Del tirolskih notic se ohrani e v srednjem veku:
autem
eius

contra

tesse

esh

et

etiam

V srednjem veku so temeljile na antini dediini, dodane pa so jim bile nove variante. V 13.st.
pride do buma nacionalnih jezikov v pisanju. Nekaterih kratic niso mogli ve uporabljati.
Do 8.st. so bile kratice v zapisih relativno redke: bolj ko neka pisava tei k popolnosti, manj kratic
uporablja. Sprva je pisava lepa, kasneje pa se znotraj pisave razvije podtip pisave (ni ve lepa).
Zaetki pisav so vedno lepi, kasneje pa ta postane neitljiva. KURZIVNA pisava je hitra,
nepravilna pisava.
Kratice so se e posebej namnoile v 12. in 13.st., ko je potreba po vsakdanjih zapisih
(gospodarsko poslovanje) botrovala k temu, da so pisali vedno iri sloji ljudi. Vedno ve se je
okrajevalo. To se dogaja z razvojem evropske drube.
Profesionalni pisarji so se v srednjem veku vadili v kaligrafiji, pa tudi v hitrostnem pisanju.
Od 12.st. dalje (s pojavom univerz) se pojavijo specifine kratice, lastne posameznim vedam. Zelo
so se razirile suspenzije sistem reevanja (od neke besede so se ohranili predvsem soglasniki,
samoglasniki so izpueni.

Znotraj suspenzij je bilo ve skupin, ki so uporabljale

pomona znamenja (pike, podpija):

- .I. id est

- .m. (.n.?) enim

- C con

- e est

- n novo

- s

smu
Pogosto so okrajevali zadnji zlog:
- que

- bus

- i; oz. i:

- h (del rke se prerta) = haec

- Q (orum), nekateri konni zlog, pogosto v gotici; repek je prertan

V latinini so se za mnoino uporabljali:
- imp imperator - impp imperatores - imppp trije imperatorji

Augustus

- AA ve Avgustov
Veliko je bilo suspenzij, ki so nastale tako, da so obdrali le vsak zaetni zlog v besedi:
- HRD herdes (dedii)

- PP papa (pape)

- QD quiden

-DR dicitur
Pri suspenzijah je bilo okrajevalno znamenje vodoravna rtica. V srednjem veku pa se je spremenila
v zanko npr: (opomba 7)
Poznamo dve skupini srednjevekih kratic kontrakcije:
-

ista kontrakcija (ohranjena prva in zadnja rka)

meana kontrakcija (e je vmes e kakna rka)

Okrajevalna znamenja: . , - , ~ ,
V srednjem veku so namesto pik na obeh straneh uporabljali apostrof.
V 10.st.: (opomba 8)

(konec besede na UR); pogosto znamenje

e je nad vokalom bila valovita, vodoravna ali pokonna rtica, je to navadno pomenilo manjkajoi
zlog, ki je vseboval rko R.
Pogoste kratice so bile tudi nadpisane rke:- n (nodro(?))
- P (per)

- u (uero(?))
- P(pro)

- P(prae)

INTERPUNKCIJA
e v antiki so za lajo berljivost med besede postavljali . , vendar se to ni obdralo. Do 19.st. so
pisave brez interpunkcije.
Od antike dalje so pike na:
-

osnovni liniji: A .

na zgornji liniji: A (samo ena pika)

na sredini: A

Pomen teh znakov ni vedno jasen (ni enotnosti).

Zlasti teoloka (liturgina) dela so znamenja morala oblikovati, da je bil bralec vnajprej opozorjen,
kdaj dvigniti glas. Zato so poleg pik zaeli pisati tudi majhne rtice: / .j. ali /:j . V posameznih
religijah so zaeli izmiljati e nova znamenja.
TEVILKE
RIMSKE TEVILKE
Prva znamenja so bile v bistvu kratice (nekatere e stareje od latinskih pisav). Osnovni znaki so
bili:
I izproen prst, V dlan, X dve dlani
So posledica tetja na prste, kasneje Rimljani prevzamejo od Grkov tevilke za 100, 1000 in 50.
100 = C, 1000 = (I) (opomba 9) M, 50 = L, 500 = (opomba 10) ( I ) I )
D
Za tevilke so ponavadi uporabljeli vsaj vodoravno rtico, za milijon npr. M (zelo redko)
400 = CD ali CCCC; 4 = IIII IV (danes)
Rimljani poznajo celo posebne znake za ulomke (opomba 11)

Tekom srednjega veka se rimske tevilke spremenijo variante pri 100-letnicah in 1000-icah
c

III

= 300 ;

IIII

= 4000

ARABSKE TEVILKE
So indijskega porekla. Arabci so jih poznali e konec 8.st. Prvi so izpriane l.976 (panski
rokopis). ?Imenujejo se po arabskem znanstveniku Al Garizeju.? L. 833 traktat o indijski
aritmetiki. algaitem (algaizem): raunanje s temi tevili. Iz panije se po l. 1000 razirijo na cel
kontinent. Arabci uvedejo znak za nulo ( al cifer cifra). Najstareji primerki teh cifer na
kontinentu so iz 12. st. Dela o raunanju: compitus
Dananje oblike se uveljavijo v 15. in 16. st. takrat se zanejo tudi uporabljati. Okoli leta 1500
arabske tevilke zamenjajo rimske. e v 16. st. obstajajo meanice rimskih in arabskih tevilk: 1407
MCCC7
Do 16.st. so zaradi tega prehoda na nulo in arabske tevilke so mone e napake: 11 101
Tudi oblike arabskih tevilk so se od 11., 12. st. do 15.st. spreminja. Obstaja ve variant. Osnovne
oblike: (opomba 12)
PISAVA V ANTIKI
-

Kapitala (danes velike tiskane rke)

Kurzivna pisava iz nje izhajajo vse dananje lat. Male pisane rke

loveku v pradavnini je slika predmeta pomenila predmet sam (slikovna pisava = piktografija).
Razvoj k pravi pisavi je v tesni zvezi z religijo ideografija. Sliko ne predstavlja ve predmet
sam, ampak iro vsebino (hiero.(?)). Splona tendenca pr.n.t. je bila ustvariti s im manj znaki
Kreta in Ciper Feniani Grki (1.tisoletje pr.n.t.). Grki ohranijo veino fenianskih
izrazov za znake (alfa, beta,). Dodajo pa e znake za vokale osnova za kasneje evropske
pisave.
Latinski alfabet je potomec Z grke pisave po posredovanju Etruanov, ki jo prilagodijo jeziku.
Najve vpliva grka kolonija Halkis v J Italiji. Sprva je bilo 21 rk, od A do X. Potem dodajo e Y
in Z. Med 7. in 4.st. pod grkim vplivom pisanje v menjajoi smeri = gustrakadon. ele kasneje
se uveljavi pisanje od leve proti desni.
Ne poznajo osebnih imen rk kot Grki (kot je izgovor). To velja samo za vokale. Drugim rkam
pa zaradi laje izgovorjave dodajajo vokale (Be, Ce,).

Najstareji zapis 6., 5. st.pr.n.t. v gustrakadomu je na ,,rnem kamnu (najden l.1899).

Pisava se je najprej pojavila na kamnitih spomenikih. Latinska pisava se e v antiki (od 2.st.
naprej) deli na dva osnovna tipa:
1. majuskula AB
2. tiri linijski sistem = minuskula (posamezne kre prekoraijo eno ali ve linij male tiskane
rke)
Deli se tudi na:
1. knjina pisava (medseboj se kriata, istoasna uporaba, meanje)
2. kurzivna pisava (navadno samo minuskula); rke samo povezane
Knjine pisave so stareje (svean izgled, pravilne, lepe, gre bolj za risanje kot za pisanje) od
kurzivne, razvile so se iz epigrafskih variant (spomeniki). Na knjino pisavo se v 15. st. opre tudi
tisk. Je bolj konzervativna, malo se spreminja teje datiranje.
Kurzivna pisava se oblikuje, ko neko civilizacija dosee splono stopnjo pismenosti v sred. smislu.
Teie je hitrost in varevanje s prostorom (pergament). Kurzivne pisave se pie v enem zamahu.
Prav tu je najprej opazna sprememba stila vpliv na knjino in potem spet na kurzivno pisavo.
Z uvedbo tiska se proces vplivanja prekine, kurziva se takrat najbolj razvije (spremembe), knjina
pisava pa zamre. Kurziva ni zamrla vse do danes. V 18., 19.st dobi individualni znaaj ni ve
dveh enakih rokopisov. Seveda je le-to odraz splonih dejavnikov razvoja. Zadnje stoletje, ko se je
e pazilo na enoten izgled pisave, je bilo 18.st. Sledi obvezno olstvo iroki sloji zanejo pisati,
eni bolje, drugi slabe.
KAPITALA
Epigrafska (na kamnu, bronu) datira 5. in 6.st. pr.n.t.. Tak zapis je ohranjen tudi na eladi iz Va
(desnaleva) V osnovi gre za dva tipa:
1. svean tip (skoraj kvadratne rke) = MONUMENTALNA KAPITALA
2. aktnarski tip (dokumentarski tip), hitreje narave: dravni akti, rke niso tako iroke,
tendenca ???. Nekateri spomeniki vsebujejo oba tipa te pisave. Zaradi prostora se uporabljajo
kratice, interpunkcija e ni razvita.
Na mehkih materialih KNJINA KAPITALA: obstaja istoasno z epigrafsko:
-

kvadratna

rustina pisava

Ta oblika majuskule se ohrani do danes. rke teh tipov so delno pravilne, formirane
proporcionalne rke so enake viine, razen B, L, F, Y, ki segajo nad zgornjo linijo, N, V, T, G pa
pod linijo.
Ta pisava je dosledna pri loevanju tankih in osenenih rt (posledica dranja kalamusa). Pri obeh
vrstah kapital so rke samostojne, vendar ni presledkov v besedi, stavku branje je oteeno, ni
interpunkcije. Pazijo na izgled rk in ne na izgled besed, na koncu vrstic uporabljajo ligaturo, tudi
veina okrajav je na koncu vrstic. Drugae pa so le-te redke (Q., B.). V kranskih tekstih se
uporabljajo tudi sveta imena. Kvadratna kapitala ima strogo nominirana pravila, zavzame veliko
prostora. Ta tip se uporablja pri pisanju antinih klasinih tekstov in ??? tekstov.
Rustina pisava ima bolj ozke, okrogle poteze bolj mehko pisana. rke imajo osnovne potezice
na spodnji liniji. Pojavlja se interpunkcija s pikami med besedami. Uporablja se v asu od 3. do
7.st. za klasine tekste.
V 7.st. jih izpodrine unciala in polunciala. V 8. In 9.st. se obe kapitali imenujeta ,,litere vergiliana
(Vergilijeve rke). Od pozne antike se uporablja samo za pisanje naslovov in velikih zaetnic. V
karolinkem obdobju doivi kapitala ponovno ciklino prenovo, vse do 12.st. tekmuje z uncialo
(pisanje naslovov in zaetnic). Od karolinkega obdobja se bolj uporablja rustikalna pisava kot
kvadratna.
Kapitala od konca 8.st. je bolj dosledna pri loevanju besed, interpunkcija oznauje konec stavka,
material je pergament. V 15.st. je pomembneja kvadratna kapitala.

STAREJA RIMSKA KURZIVA (majuskulna kurziva)

Voene tablice kurzivne pisave (calamus, papirus). Knjina kapitala ni mogla ve zadovoljiti
dnevnih potreb starih Rimljanov po hitrejem pisanju (pike med besedami, rke niso enake).
Pisava ni ve kaligrafska, temve je postala pisava privatnega pisanja (pogoji za nastanek prve
antine majuskule). Ta nima izvora v rustini kapitali, ampak v arhaini kapitali. Majuskulna
kurziva imapovsem svoboden diktus, rke so razlinih dimenzij in se spuajo nad in pod linijo, so
neenake viine. e vedno prevladuje dvolinijski sistem, mnoge rke se spustijo oz. dvignejo nad
osnovno linijo ,,zrane linije. rke se zdruujejo v ligature (v nekaterih kombinacijah se rke
ne zanejo s svojim zaetnim duktusom, ampak se madaljujejo iz prejne rke). S tem se oblika
rk deformira in je zato pisava slabo itljiva. rke (kapitalne) se kasneje reducirajo na najmanje
mone poteze: E ali //. To je odvisno od veine pisarjev, da je razstavil osnovne kapitalne

rke. Pisanje vsakdanjih tekstov je bilo svobodno. Ohranjena je na papirusu, voenih tablicah,
glini, svincu. Datiranje je teko zaradi razlinih alfabetov in individualnosti pisarjev. Osnovno
naelo, ki se ga lahko drimo je, da je veje tevilo ligatur in tenja po preseganju dvolinijskega
sistema znailnost mlajih rokopisov. Najstareji ohranjeni primerki so iz 1.st.n.t. (papirusi iz
Egipta, voene tablice iz Dacije, Pompeji) do 4.st.n.t. Uporablja se v poslovnem in vsakdanjem
ivljenju
MLAJA RIMSKA KURZIVA (minuskula)
Razvije se okoli l.200 (stareja rimska kurziva in oblike knjine pisave). Oblikuje se kot povsem
nova pisava veja potreba pisanja, tehnina sprememba kota pisanja (zasuk materiala za 45)
e bolj kurzivna pisava. Vrh je dosegla v 3.st.n.t. in je zaradi veje praktinosti povsem izrinila
kurzivno majuskulo iz vsakdanjega ivljenja (porast pismenosti). K uveljavitvi je precej prispevala
tudi menjava materiala proen pergament in gosje pero. Gre za tiri linijski sistem osnova
vseh srednjevekih in novovekih minuskulnih pisav. rke imajo lahko e ve oblik. Lahko je
povezana cela vrstica. Ker se je spremenil kot pisanja so postale poudarjene navpine linije, ni ve
senenja, veliko je povezav kjer se rke dvigajo ena nad drugo izrazita neproporcionalnost,
povrnost, odstaja ve oblik iste rke (zaradi povezav z drugimi). Zelo veliko je ligatur (ena rka
se npr. modno dviguje nad drugo, je zelo majhna). Pisava je mono nagnjena na desno, povea se
tevilo okrajav. Bolj krepke so pokonne linije, tanje pa so poevne. Doloen vpliv ima tudi
grka kurziva. Ohranila se je v pisarnah do 6.st.n.t. in je mono vplivala na kasneje pisave
visokega srednjega veka. Je e hitreja, e manj kaligrafska, neitljiva napana. Cesarska
pisarna jo L.376 celo prepove.
POLKURZIVA
Gre za naslednjo stopnjo kurzive. Je varianta mlaje rimske kurzive, ki je nastala kasneje. Viden je
vpliv unciale in polunciale. Uporablja se za poslovno pisanje, knjige in kodekse, zato je bolj
enakomerna, enotna, pravilna. Zlasti v Italiji se je ohranila do 10.st., ko se je spremenila v
karolinko minuskulo. Nastala je v samostanskih skriptorijih v Italiji za uradne dokumente.
tirilinijska pisava. Bila je osnova vsem Z-evropskim minuskulam. rke so bile celo predpisane.
Do 10.st. iz nje izginejo vsi kurzivni elementi. V pozni antiki se uporablja v dravnih uradih, olah,
za pomembne zapise. Bila je napihnjena, ne ve tako visoka kot mlaja rimska kurziva. e vedno ji
manjka sveanost, kasneje je osnova za nacionalne pisave (panija Nemija Italija).

Tipi se razlikujejo od samostana do samostana (samostanski skirptorij).

V Italiji jo imenujejo langobardska, staroital. pisava, v paniji vizigotska, v Galiji merovinka.
Pomemben je bil skriptorij samostana ,,Bovio sem so prihajali vsi rokopisi Z-kranskega
sveta v prepisovanje.
V 8. in 9.st. so nekateri samostanski pisarji pri prepisovanju znali pisati v vseh takratnih pisavah.
V 10., pa tudi e v 9.st. doivi svoj konec. Vseeno pa je najmoneja vez med antiko in srednjim
vekom v Italiji.
UNCIALA (majuskula)
Preteno majuskulna pisava in eprav jo najdemo tudi na kamnitih spomenikih, lahko trdimo, da je
v prvi vrsti to knjina pisava. Na kamnu se pojavi v 3.st., kot knjina pisava pa v 5.st. Ni nastala
direktno iz kapitale, ampak je lo za kaligrafiranje bolj vsakdanje pisave, kakne ni isto jasno (na
znailno zaobljenost je verjetno vplivala svobodneja kurzivna majuskula - ampak iz neke
kurzivne pisave in se dvignila na viji kaligrafski nivo). V unciali so pisani kodeksi vse do 9.st., pa
tudi potem se je ohranila kot okrasna pisava v naslovih. Imej je dobila ele v 17.st. na podlagi
opazke, ki jo je dal sv. Hieronim, ki je merila na velikost rk 1 rimska uncia. Pojav unciale je
uganka, korenine so verjetno v Egiptu od koder je prila v Italijo (v 4.st) in tam dobila dokonno
obliko, morda je celo iznajdba enega samega pisarja. Najstareji kranski teksti so bili pisani v
unciali, zato so vasih mnenja, da so jo izumili kristjani, da ne bi pisali v poganski pisavi, ki jo
uporabljajo tudi nekristjani. Vsekakor pa je na njeno raziritev in utrditev vplivala nova Biblija
Vulgata, ki je bila pisana v tej pisavi. Na izgled te pisave je vplivala tudi grka unciala biblijskih
tekstov. Grka je vplivala na mlajo kurzivo. rke so bolj okrogle laje pisanje, vendar ne
hitreje (knjini teksti). B poseldica tudi (?) prenosa na pergament.
Dve obdobji:
1) 4.-5.st., vse rke so bile v dvolinijski shemi, so iroke in zaokroene. Med posameznimi zapisi
so razlike. Senenje ni strogo in besede niso deljene s praznim prostorom. Znailne rke:
A
G

b)primer velja za 8., 9.st., za luksuzne tekste B

(rep je lahko dalji)

rka N je prevzeta iz kapitale (opomba 19).

R

S(?)

(iz kurzive)

Ta pisava je lahka za branje, kratic je malo, ligature so redke. (opomba

2) 6.-8.st., nekatere rke so e presegle osnovni dve liniji, postanejo ire, bolj okrogle

(f,h,p,l,q,g) gredo bolj v globino/viino. Besede so deljene s presledkom, pojavljajo se kratice,

zveze rk, bolj opazna je interpunkcija.
Od Gregorja Velikega se unciala raziri na britansko otoje in tam dobi posebno obliko. Ohrani se
na kontinentu. V merovinkih asih je pomeana s kapitalo sluila za zapis najlepih tekstov.
Datiranje unciale je teko, ker so v 9.st. nekateri skriptoriji zelo dobro kopirali antino uncialo.
Najstareji uncialni zapis pri nas je edadski evangelij (6.ali 7.st.) shranjen v edadu. V
srednjem veku so menili, da ga je napisal Sv. Marko del ohranjen v Benetkah, del pa v Pragi
(dobil ga je v dar Karel IV., ko se je ustavil v edadu). Do 12.st. se vanj vpisujejo romarji v
tevilnih pisavah, ki priajo, kako se je pisalo v doloenem okolju.

POLUNCIALA
Knjina pisava, ki se je uporabljala od 5. do 9.st. (lo naj bi za polovino velikost, vendar je to
samo ime). Je zadnja antina pisava, ki je nastala v pozni antiki. Ni nastala iz unciale, ampak je
produkt mlaje rimske kurzive in unciale. V nasprotju z uncialo njen kanon ni tako stroga (hitreje
pisanje) in vse do 8.st. je bilo na Z precej samostanov, ki so gojili to pisavo (Salzburg, Fulda,
Verona). Ima 4-linijsko shemo, vpliv mlaje rimske kurzive, vendar so tu vse rke loene in
enotne oblike. Od unciale se razlikujejo predvsem rke a, b, d, e , f, g, p, r, u, n in m (slednja dva
sta minuskulna) (opomba 22)
Da je to unciala, morajo biti take vsaj 4 rke.
Tu je ve kratic, ligatur. Do 8.st. besede e niso deljene s presledki. Poznamo 4 obdobja (od 5. do
9.st.).
1) obdobje formiranja pred 5.st.
2) 5.-6.st. najepa
3) 7.st. obdobje upadanja
4) 8.,9.st. njena raba upada, umika se karolinki minuskuli.
Vasih so rke v nekem zapisu meanica obeh pisav, da bi lahko loili med uncialnim in
poluncialnim zapisom morajo vsaj tiri rke (b,g,m,s/r) imeti minuskulno obliko, da lahko reemo,
da gre za poluncialni zapis. Pogosteje so kratice, ligature, od interpunkcijskih znakov najdemo v
mlajih kodeksih piko, ki pa se ne uporablja dosledno, novi stavek se zane z poveano rko, ki je
nekoliko dvignejena nad rto vrstice (tudi pri uncialnih zapisih). V starejih kodeksih besede niso
deljene v mlajih pa vasih (10.st.).
Do 6.st. nastane najlepa pisava. Na njej stojijo vse zgodovinske srednjeveke pisave, tudi
karolinka pisava, ki je predhodnica nae pisave.
Od 7.st. postaja ta pisava slaba, se pa ohrani vse do 8., zaetka 9.st., ko jo je nadomestila
karolinka minuskula.
Znailnost pisav od 8.st. je kombiniraje veih pisav.
Polunciala pride tudi na Britansko otoje in dobi posebno obliko. Od 5.st., ko se rimske ete od
tam umaknejo, je bilo kranstvo zrinjeno v Walles (brez stikov s kontinentom). Zaradi arijanstva
in palagij(?) v sporu(?) z Rimom. Na Irskem je razvit tip redovnitva, ki temelji na???. V 6.st. se
polje gor skupino misionarjev ti elijo povezati spet kranski svet. ele v drugi polovici 7.st.

je ponovno doseena enotnost med tremi tipi kranstva (starobritansko, novo rimsko in irsko).
Rokopis Britancev se opira predvsem na uvoz rokopisa.
INZULARNE PISAVE
V 5.st., ko so zaele na Britansko otoje vpadati germanska plemena in so se rimske ete
umaknile, se kranstvo tu e ni utrdilo. Ostanki krantva so bili potisnjeni v Wales. Rimljani so
na Otok prinesli tudi latinsko pismenost, vendar pa je ves ta as keltska kultura ohranila svoje
avtohtone elemente. Tudi v anglosakem obdobju od 5.st. so normanskega osvajanja Anglije 1066
je ta kultura imela odloilen vpliv na angleko umetnost, ki se kae tudi v bogati dekoraciji
kodeksov. Na Irskem, ki sicer nikoli ni bila pod rimsko oblastjo, pa je kranstvo ostalo
nedotaknjeno. Tu se je razvil poseben tip kranske cerkve, ki je temeljil na redovnitvu v
samostanih, ki so vzgajali misijonarje ne samo za Irsko in Anglijo, temve tudi za Evropo. Rimska
kurzivna minuskula se tako tukaj ni nikoli utrdila. Misionarji so za svoje delo uvedli novo pisavo,
drugano od soasnih na kontinentu. Zanimali so se za grke pisave INZULARNE posave, v
majuskuli in minuskuli (inzularna polunciala, evangeliarij). Pismenstvo pa je bilo vsekakor pod
vplivom verskih knjig, ki so prihajale iz Rima, pisanih v unciali in polunciali. iste kapitale in
unciale pa niso Irci nikoli uporabljali. Loimo 3 nacionalne pisave: Irska, Anglosaka, Keltska
(pozna samo minuskulni tip), vendar pa je loevanje med njii teko. Poznamo dva tipa: topa (obla)
v sveanih kodeksih in ostra manj sveani zapisi.
Izgled je izredno svean. rke se dotikajo, so povezane. Razen rk p, l, so v 2 linijskem
sistemu. S prostorom se ne varuje. rke so so rahlo nagnjene na levo. P ni zakljuen, opazen je
kontrast med tankimi in osenenimi.
rka A (vdolbena zgornja rtica) se pogosto zamenjuje s rkama C inT (ravna zgornja rtica)
(opomba 23)
rke so zelo okrogle. Naslovi poglavij v samosvojih kapitalkah. Zaetnice so oznaene s pikicami
in bogato ornamentirane. Poznajo ve posebnih okrajav.
INZULARNA POLUNCIALA INZULARNA MAJUSKULA se je uporabljala predvsem za
sveane napise, ki so nastajali v 6.,7.,8.st. v samostanih. Znailnosti: haste se zanejo z majhnim
trikotnikom nagnjenim na levo, za naslove se uporablja okraena kapitala, vse rke stoje v
dvolinijski shemi, okrogline rk so zelo izraene, pokonne poteze so kratke in masivne, s
prostorom se ne varuje, besede niso deljene do 8.st., inicialke so okraene s pikicami,

ornamentika je zoomorfna, floralna, pletenice, spirale.

INZULARNA MINUSKULA je nastala iz majuskule in kurzivne polunciale. e na prvi pogled je
njena glavna znailnost ostra oblika rk (,,volji zobje). Je bolj komplicirana. Spodnje haste so
dolge, zbitost rk, iz st. v st. je pisava vedno bolj ostra, veliko je ligatur in okrajav. Uporabljali so
jo do 11.st.( za pisanje vsakdanjih zapisov), ko jo je izpodrinila karolinka minuskula, ki je tja
prila 1066 z Normani. Do 13.st. se je v zelo ostri obliki ohranila na Irskem za zapise v ljudskem
(keltski jezik) jeziku (nacionalna pisava) in je vplivala na dananjo tam. Zelo zgodaj se je vrnila na
kontinent z misionarji, ki so v 8. in 9.st. misijonarili po cesarstvu in ustanavljali samostane: Sankt
Gallen, Fulda, Bobbio.
Inzularne pisave e v 8.st. vplivajo na pisave na kontinentu irski menihi v francoskem
cesarstvu, ustanavljajo samostane nosilci kulturnega in gospodarskega ivljenja (sv. Columban,
sv. Gallus (vica), Vergil (Salzburg)). Ta pisava vpliva v 9.st. na karolinko minuskulo, kmalu po
l.880 pa jo slednja povsem izpodrine.
ZAHODNOGOTSKA MINUSKULA (vizigotika)
Latinska pisava na Iberskam polotoku preivi vse mogoe zavojevalce, ohrani pa se v samostanih
in postane osnova vizigotske, panske kulture. Po prihodu barbarov, je tam najbolj razirjena
mlaja rimska kurziva. V 7.st. nastane veliko novih samostanov (antina kultura).
Razvila se je iz kurzivne minuskule. Uporabljala se je izkljuno na Pirenejskem polotoku od druge
polovice 7.st. do konca 12.st. Do 2.pol.5.st. je bila panija pod rimsko oblastjo in najbolj
razirjena pisava je bila mlaja rimska kurziva, ko so sem prili Vizigoti in bili tu do zaetka 8.st. V
8.st. so polotok zasedli Arabci. Sprva so bili do kranskih podlonikov tolerantni in tako je prilo
do dolone asimilacijearabskih in kranskih elementov. Tako je vizigotika, ki se je formirala v
7.st. doivela vrh v 10.,11.st. Razvijala se je v dveh smereh: kot dokumentarna in kot knjina. To
je bila pisava iberskih kristjanov. eprav je nastala ele ob koncu vladavine Vizigotov, je dobila
ime po njih (v 13., 14.st. so jo imenovali tudi mozarabska ali toletska pisava). Arabsko-kranska
simbioza se je izraala tudi v dvojezinih kodeksih. Knjina minuskula je bila na koncilu l.1090
prepovedana zaradi tenje rimske kurije, da bi liturgine pisave spravili na eno. Dokonen poraz je
doivela , ko so prili v panijo junofrancoski kofje pristai rimske kurije. Kurzivna varianta se
ohrani do 14.st. Vizigotika je bila edina pisava, ki ni prela v drugo ampak je bila na viku nasilno
ukinjena. Teko datiranje. Vpraanje kaj dela zelo podobna pisava na sinajskem polotoku

(samostan sv. Katarine): minuskula. Nekateri domnevajo, da gre za ostanke lokalne rimske
tradicije, ki kasneje vpliva na Iberski polotok. Ali pa, da so to pisavo prinesli begunci pred Arabci
v 7.st.
Najstareji vizigotski rokopis je pisan v pisavi, ki je imela direktno zvezo s poznoantino kurzivo.
Od 7.st. dalje se iri arabska kultura vpliv na pisavo (VIZIGOTIKA); nacionalna pisava
iberskih kristjanov od 9. do 12.st.).
Konec 13.st. se imenuje toletana oz. toledanska pisava. Nagnjena je na levo ali pa zelo pokonna.
Drugje v Evropi je razirjena karolinka minuskula.
Ponavljajo se tudi dvojezikovni kodeksi (latinsko in arabsko). Obstajata tako kvadratna kot
kurzivna pisava. Knjina pisava je l.1090 celo prepovedana (hoteli so poenotiti pisavo po celi
Evropi karolinka minuskula).
Rimska cerkev domneva, da ima nekatere elemente Gotov, ti so arijanci (nasprotovanje francoskih
kofov) pisava zamre. Dlje (do 14.st.) se ohrani kurzivna varianta. Je edina srednjeveka
pisava, ki ni roivela nekega prehoda v drugo linijo. Je zelo iroka pisava (Min N) (opomba 27).
Posebnosti:
A (opomba 28 a) in b)) a)

je odprt

G (opomba 29 a) in b)) a)

(unciala: b)

T (opomba 30)

ali b)
)

R (opomba 31)

C namesto Q, Zamenjujejo d in t, e in i, g in q, rka h se dodaja ali spua

4 obdobja:
1) 8.-9.st., iroke rke, besede se ne delijo
2) 9.-10.st., rke niso zbite
3) 10.-11.st., gornji del hast je nekoliko debeleji
4) 12.st. kae se vpliv karolinke minuskule
Posebnosti v pisanju zaradi vdora lokalnega jezika: b namesto v, g namesto c, qu
BENEVENTANA junoitalska minuskula
V 7. In 8.st. se je v J Italiji poleg unciale in poluncialeuporabljala tudi kurzivna minuskula, ki je
bila v knjigah mnogo lepa in itliveja kot v javnem ivljenju. Pod vplivom poluncialne pisave je
knjina pisava dobivala bolj stroge elemente. Center te pisave je konec 8.st. postal Montecassino,
ki je bil prej opuen zaradi Langobardov. Ta novi tip minuskule je hitro osvojil sosednje
skriptorije v Beneventu in se raziril celo preko Jadrana (po l.800) v dalmatinske skriptorije.

Nadaljnih 500 let je bila to pisava J Jadrana. V 17.st. so jo imenovali Langobardska pisava, ele v
19.st. pa se je uveljavil naziv Beneventana (ker jasno govori v katerem delu Langobardskega
ozemlja se je ta tip pisave uporabljal, (kralj Benevent)). Z razmahom benediktinskih samostanov
nastajajo tudi novi skriptoriji (Salremo, Neapelj, Bari, Benevento). Poleg knjine je obstajala e
rimska kurziva kot poslovna pisava, ki pa je povsem drugana. V 9.st. se v S Italiji pojavi
karolinka minuskula, katere pa J ni sprejel in prav v tem asu je Beneventana postala najbolj
razkona. Njen razvoj ima 4 obdobja:
1) zaetki od 2.pol.8.st. do konca 9.st., ko so menihi 896 beali pred Saraceni iz Montecassina v
Capuo. Ni e bilo trdnih pravil, se pa e je izgubil kurzivni znaaj, uporaba kratic in ligatur ni
dosledna; skriptoriji e ne razlikujejo dolgega in kratkega i, in similiranega in nesimiliranega ti
2) od konca 9.st. do konca 10.st. ligature in kratic postanejo konstantne, besede se delijo,
uporablja se interpunkcija, glavne znailnosti so e izoblikovane. V 9.st. se v S Italiji pojavi
karolinka minuskula, ki pa je J Italija ne sprejme.
3) od 11.st. do konca 12.st. najveji vzpon Montecassina, pozornost je posveena prepisavi,
kaligrafiji, lomljenju rk, osenevanju; dva tipa te pisave: okrogli (po Bariju, ne pozna dolgega
I) in oglati (po montecassinu), ki dominira, pisava je pravilna in precizna, miniature kaejo na
bizantinski vpliv, interpunkcije so stalne
4) od konca 12.st. do zaetka 14.st. upadanje pisave, postaja bolj dekadentna, malo rokopisov,
pride do pretiravanja v lomljenju rk (drugae kot pri gotici tekmovanje z gotico), viina rk
je razlina. rke postanejo mane, zvite, oglate. Te rke pogosto zveejo med seboj po
sredini.
Upad Benevantane se povezuje z upadom redovne discipline, ni pa izkljuen tudi vpliv gotice, ki
se je pojavila v 13.st.
KURIALA
Do 16.st. je ta pisava proizvedla najveje tevilo zapisov, ele absolutistine drave so jo s svojo
birokracijo dohitele in prehitele. Omejena okrog Rima, pisava papeke pisarne. Od 8. do 12.st. je
bila v uporabi posebna minuskulna pisava, ki se je razlikovala od vseh drugih minuskul. Razvila se
je iz mlaje rimske kurzive pod grkimi in uncialnimi vplivi (okrogla, iroka pisava). Podobna je
pisavi javnih notarjev v Rimu hitra in okrogla pisava.
Dve obdobji:
1) do 772, iz tega obdobja se ni ohranil niti en originalen dokument, zato se ne da z gotovostjo

govoriti o kuriali iz tega obdobja

2) 772-1049, najstareji dokument iz tega asa je iz l.778 namenjeno poslancu karla Velikega.
Poznamo starejo (papirus, do 1000) in mlajo (pergament, 11.,12.st.). Dolgo asa se je upirala
karolinki minuskuli, v 11.st. pa so nemki cesarji postavljali papee po rodu iz Nemije in ti so s
seboj pripeljali svoje pisarje. Do srede 11.st. se precej spremeni, priblia se karolinki minuskuli.
Na zaetku 12.st. papeka kurija opua kurialo in uvaja pisavo zelo podobno cesarski
diplomatini minuskuli. Notarji mesta Rim so zasebne listine prav tako pisali v kuriali, vse do
13.st., ko so jo zamenjali z gotico. Konec te pisave je s papeem Pascalom (umre 1118). Zadnja
listina je iz 12.st. Vse do 15.st. je najbolj razvita pisava v kranskem svetu. Papeka pisarna je
bila najbolj produktuvna pisarna nasploh.Kurialne rke so iroke, haste so dolge, razmak med
vrsticami je velik, ligature, kratic je malo; v mlaji kuriali so rke manje. V 13.st. pride do buma
pismenosti, ne samo v papeki pisarni.
MEROVINGIKA oz. MEROVINKA PISAVA
Je zadnja nacionalna pisava omejena na nac. V zgodnjem srednjem veku. Od 17.st. so to pisavo
(6. 8. st.) na obmoju poznoantine Galije imenovali tudi frankogalika = merovinka pisava.
Posebnost: se ne razvije v samostanih, ampak na kraljevem, merovinkem dvoru (ve v kr. listinah
kot kodeksih). Ima torej predvsem laine korenine. Uporabljala se je od 6. do prbl. 9.st.
Najstareja listina (na papirusu) je listina kralja Klodvika II. iz l.625, malo je ohranjenih ker je
pisana na papirusu, ki pa se ne ohrani v vlani Evropi. Ime je dobil v 17.st. po merovinkem
obdobju. Ideoloko se nanaa na merovinki dvor (se seli). Dva tipa:
1) listinska veliko ligatur, malo kratic, dolge haste, nagnjenost v levo
2) knjina rke so lepe, nastane predvsem v samostanih Galije in po njih se imenujejo nekatere
razliice merovingike (Luxeuil, Laon, Corbie...)
Dva tipa: oglata in ostra.
Nekaj desetletij kasneje e uporabljajo to merovinko pisavo (celo do 9.st.). Kasneje jo
nadomestijo z lajo minuskulo. Ohranjena je celo do prvih apetingov (10.st.). Pozna tevilne
variante regionalne in samostanske osebnosti. Splone znailnosti so: dolge rke, veliko
ligatur, zbitost rk, ki so najvekrat nagnjene v levo. rke so izredno spaene, linije so zelo krive,
rke so lahko zelo visoke, na sredi so stisnjene. rke so prepletene. Izide iz mlaje rimske kurzive.
Bila je celo stareja od vizigotske in beneventane. Knjina pisava pa je veliko bolj berljiva.
V tem asu, ko je na Z cesarstvo veljala merovingika, se je ob Renu napovedovala nova pisava, ki

je v nekaj desetletjih zamenjala vse stare pisave pod evropskim kranstvom.

KAROLINKA MINUSKULA - karolina
Uporabljala se je od prihoda Karla velikega na oblast (768-814) do konca 12.st. Tej pisavi je
uspelo izpodriniti posamezne nacionalne pisave, e nadalje se ohrani Beneventana v J Italiji in
Dalmaciji, delno inzularna pisava in Vizigotika. Karolinka minuskila je nastajala v vejih centrih,
predvsem v tevilnih samostanskih skriptorijih (Bavarska pod aglosakimi vplivi, izolirana pisava
zelo upoteva poluncialo, S Francija), ki so v Galiji in nemkih pokrajinah eleli prekiniti z
neitljivo in izumetnieno merovingiko. Nastane v v zgodnjem karolinkem kraljestvu. Pri
poenotenju si pomagajo s poluncialo. Nanjo sta vplivali unciala in nemka kurziva. Nekdaj se je
domnevalo, da je Karel Veliki ukazal neko novo pisavo, vendar taka odredba ni znana, ohranjena
je samo listina, naj se knjige bolj skrbno prepisujejo. Splono razirjenost, vplivi v novi vek
najpomembneja stopnja pri razvoju latinske pisave, spodrine pisave, ki krijo 4 linijski sistem.
Na uveljavitev minuskule vpliva njegov svetovalec, opat in njegov zaupnik Alkuin in ola v
Aachnu (schola Palatina). Na nekaterih podrojih e sredi 8.st. nastane zelo lepa okrogla
minuskula (Alemanija: vica, J Nemija).
Ima veliko uncialnih in poluncialnih elementov do 12.st. Center karolinke minuskule:
Bodensko jezero, Bavarska, Francija, S Italija. Imenuje se tudi frankovska oz. poluncialna
minuskula, eprav obstajajo takrat tudi druge minuskule.
V tem asu se zane ponovno prepisovati dela grkih in rimskih piscev in mnogi piejo s pisavo v
kateri so pisani originali unciala in kapitala. Lahko reemo, da je karolina nastala z reformo v
vejih srediih, oblikovala pa se je pod vplivom polunciale, kurzive in raznih tipov predkarolinke
minuskule. Zaradi ve razvojnih dob imenujemo z izrazom ,,karolinka minuskula pisavo v 8. in
9.st., kasneji pisavi pa reemo samo ,,minuskula 10.st., 11.st., 12.st. Splone znailnosti so:
pravilne, jasne, itljive rke, propocialne haste glede na osnovo rke, rke v ligaturah ne
spreminjajo svoje osnovne oblike, kratice so redke (pogosteje od 11.st.). a
e
(opomba 45)

m
alemanska minuskula

4 razvojna obdobja:
1) zadnja etrtina 8.st. do konca 9.st. iste rke imajo ve oblik: odprti A (2C)+
uncialni+minuskulni+majuskulni m., zgornje haste so odebeljene V prvem obdobju karolinke

minuskule (8.st.) so vse rke izolirane, so minuskulne (razen A, ki je odprt in N, ki je

majuskulen):

Pogoste so ligature ET, NT

Pokonlne poteze so zgoraj navadno odebeljene:

(opomba 49), SI, ST

ae

(opomba 51)

Za naslove uporabljajo rustino kapitalo. V 9.st. nastajajo najrazlineji rokopisi.

2) 10.st. oprema rokopisov je v primerjavi s prej siromaneja, pride do poenostavitev, razvoj
lokalnih pisav, ni ve luksuznih rokopisov (politini in gospodarski zaton karolinkega
cesarstva). rke so neenake, nepravilne, izginjajo kurzivni elementi, odprti minuskulni A je
velika redkost, prav tako poluncialni v glavnem majuskulni, manj je ligatur, namesto
diftonga se javlja ___.. Besede so deljene s presledki.
m

(opomba 52) rahla poteza

v desno (e posebej pri

zadnji rki)
(opomba 53) e rahli trikotni zakljuki
Odstavki se pogosto zaenjajo s kaptalo:

(opomba 54)

3) 11.st. rokopisi se spet piejo bolj skrbno (Clunyeva cerkvena reforma +tekmovanje z
Beneventano(ta vrh dosee v 11.st.(?)). Kanclerji cesarske pisarne so poenostavili pisavo. Za
11.st. je znailno e na prvi pogled majhne majuskulne rke (pisane bolj narazen). Prva rka
stavka je dvignejena nad rto. rke so bolj dekorirane. Okrajevalna znamenja, zopet odprti
A, v skladu z razvojem pisave je ve kratic. rke so veje samo e majuskulni a, na koncu
besede se pojavi okrogli s, e manj ligatur, ve kratic, redno deljenje besed, rke I, m, n, u, p
se zaenjajo z majhno rtico, pojavi se w, trikotniki. Pojavljajo se razni tipi karolinke
minuskule z znailnostmi posameznih deel. Nagnjenost pisave v desno do 13.st., ko
izgine. Trikotnik na vrhovih izgine ali pa se razcepi
lahko pojavi majuskulni S

(opomba 55). Na koncu besed se

(opomba 56). Istoasno se uporabljata majuskulni in

uncialni D. Pojavljajo se tudi znaki za deljne besede. Kratice so tevilne, presledki med
besedami so skoraj pravilo.
i

(gre pod linijo)

(v desno stran) (opomba 57).

Pojavi se rka W (pisanje nelatinskih imen). tevilo zapisov se precej povea

-

Ligature: et

(opomba 58)

(opomba 59).

Te spremembe se niso izvrile povsod po Evropi. V Italiji so bolj okrogle rke in ve

okrajav.
4) 12.st. dosee svoj vrh in postane v Evropi skoraj edina pisava. rke postanejo bolj ostre, e

lomljene lomijo, niso ve okrogle napoved gotice, nekateri ta tip imenujejo karolino-gotica.
Redno se zaenjajo z zaetno rtico, haste imajo na vrhu trikotniek, ki se razveji, dva I imata
nad seboj tanki rtici, da se loita od u, tevilne kratice. Na rko I se e pojavi tanka rtica, da
jo bralec lahko loi od rke L.
prae

(opomba 63) pre

de

(opomba

64)
rke postanejo bolj visoke, ve kratic, loki na vrhu ali na dnu se zanejo zoevati, konec
12.st. pa se e lomijo

(trend gotice karolinogotica). Pojavljajo se e znaki za deljenje.

Diplomatina minuskula: e od 9.st. prehaja v bolj hitro pisanje in je v pisarnah od 9.st. naprej
zamenjavala merovinko minuskulo. Znailnosti, ki jih je obdrala do nje so viina in ozkost rk,
tako da je do konca 11.st. osvojila praktino vse pisarne. Precej je merovinkih elementov (npr.
ligature). Dvonadstropni C + znaki za okrajave so pentljice. Za asa papeev, ki pridejo iz
Nemije (11.st.) je diplomatska minuskula osvojila tudi papeko pisarno sveana, bolj kot
kraljevska. Briinski spomeniki (konec 10.st.), skriptorij v stini od 12.st. naprej.
V 14.st. je gotica postala na obmoju cesarstva pretirano okraena. rka T dobi tanko rtico
navzdol. Nadkvadratni zakljuki nad rkami se kaejo kot plamenki. V S Nemiji in Holandiji se
je razvila v 14.st. teka struktura.
Ko je prejemnik napisal tekst, ga je dal v cesarsko pisarno v peatenje. Skuali so posnemati
pisavo cesarske pisarne. Izstaviteljske primerke je treba loiti od falsifikatov (velikokrat so dali v
pregled le del teksta).
Pisarna vasih ni imela asa, da bi napisali tekst, izstavitelj je bil lahko na potovanju (cesar) in je
prepustil izdelavo listine nekemu samostanskemu pisarju. Cesar si je dal tekst prebrati in je e je
bil tekst ustrezen ukazal peatenje.
Porast pismenega poslovanja je bil posledica gospodarskega razvoja, porasta prebivalstva,
politike, klima se je izboljala. Neagrarno gospodarstvo je dobilo razcvet, pojavila so se mesta.
Trgovci morajo pisati raunske knjige, finanniki pa zadolnice.Vsi zapisi niso tako sveani.
Pisarna je morala vsak dan izstaviti veliko listin. Papeka pisarna, ki je bila najbolja v srednjem
veku je imela zaposlenih ve 100 ljudi. Na dan so lahko izgotovili 300 listin. Procedura je bila
vestopenjska: pronja, odobritev, odgovor, urad za peatenje.
Papeka pisarna je v srednjem veku pokrivala cel kranski svet, upravljala z vsako upnijo.
Druge pisarne so izstavljale manj listin

Na slovenskem ozemlju je uveljavitev karolinke minuskule zasluen edajski evangelij v

Oglejskem patriarhatu in Salzburka nadkofija.
Briinski rokopisi (konec 10.st.) cerkveni obrazci za potrebe misionarja; e pred 2.ww jih izda
Milko Kos.
V 12.st. deluje skriptorij v samostanu Stina (ustanovljen l.1136) pozna karolinka minuskula
(Nataa Golob: ,,Stiki rokopisi); veliko rokopisov je ohranjenih. Kos in Strle l.1931 izdata
knjigo Srednjeveki rokopisi.
Vse dosedanje pisave so temeljile na nekih normah. Pisava je bila neosebna, tiskovna pisava. To je
bilo do 12., 13.st. Knjine pisave je teko loevati med seboj. Po 13.st. se spremenijo kot rezultat
nekega obdobja, obdobja vejega hitenja, vejega pisanja. Nova pisava je vplivala za 500 let na
pisave v Evropi. To je bila gotica
GOTICA (gotska majuskula)
Humanisti (navduevali so se nad karolino) so v 15.st. menili, da j ta, tedaj e zelo neitljiva,
pisava prila z barbari, ki so vdrli v Italijo, zato takno ime napana predstava. V 12.st. se
uveljavijo nove univerze in pisarniki monopol samostanov nad pisanjem se preneha. Uporaba
papirja knjige naredi ceneje in s tem dostopneje, knjiga postane trno blago. Knjige se niso
prepisovale za duni blagor, temve za plailo, trg.

Z razvojem univerz se povea tudi

prepisovanje in pojavi se tudi laina proizvodnja knjig. Nov tip pisave se zane pojavljati v S
Franciji in Belgiji e konec 11.st. Zlasti proti koncu 12.st. se zaenjajo zaobljene karolinke rke
spreminjati. rke postajajo vije in ire in ostreje, zbijajo se tesno druga ob drugo (nekateri
skriptoriji so rke zblievali, zoali).
rke so postale oje in bolj ostre.
-

(opomba 76), okrasna rta v notranjosti je spremenila izgled

zgornja stebla so lopatasto odebeljena ali razcepljena

rke so se zbijale v besedah (kot da so vtisnjene ena v drugo).

(opomba 77)

Znailnosti gotice: oglatost, debelina potez, pokonnost rk

Razvoj rke A v gotici:

(opomba 78), v 15.st. se zane zapirati.

G, j, p, q, y in zadnja poteza H so na liniji. rki S in F ne gresta pod linijo. Vse navpine poteze na
liniji so prelomljene in povezane s povezovalnimi rticami. M

(opomba 79) (debele osnovne

in tanke povezovalne rtice).

Videz besed je podoben koniastim arkadam v gotski arhitekturi. Spremembe v arhitekturi so
vplivale tudi na pisavo. V 13.st. gotika in gotica doivita najveji razcvet in podobnost. rke

gotice so trajale dlje kot gotika, vse do 15.st. Pisava je doivljala poasen razvoj.
Lopatasta razcepljenost se je v 13.st. spremenila v rombe. Ta pisava je v knjini varianti postala v
15.st. teko itljiva tudi e takrat. Predvsem humanisti so verjeli, da je ta pisava produkt tistih
barbarov, ki so prili v Italijo. Po njih je dobila ime (ki je napano, ker Goti niso poznali te pisave).
Poznamo ve variant gotice. Ta je imela najve variant v skladu z namenom in posameznimi
religijami.
Knjina gotica ali tekstura(?) je segala v mejno podroje listin. V nasprotju s knjino pisavo je
gotska kurziva bolj komplicirana kot knjina.
(Stipi) Tipi gotice:
1) LITTERA FORMATA: Francija, 13., 14.st., knjina gotica liturginih kodeksov
2) TEXTURA: Anglija, Nemija, pravni kodeksi
3) LITTERA ROTUNDA: Italija, pravni kodeksi bolonjske provenijencije(?) (prevod!!!)
4) FRACTURA: sploni tip prelomljenih rk, v Nemiji od 14.st.
5) BASTARDA: Francija, meanica kurzivne in knjine gotice, debeli in tanki duktusi (poteze,
znailne za pisavo)
Poznamo dva tipa:
Knjina gotica
Je bila vedno zelo zlomljena. e v 14.st. je znotraj te pisave nastalo nekaj variant, glede na stopnjo
lomljenosti. Zato so jo e takrat imenovali TEKSTURA (textura, Fractura) pletena pisava; ostre
rke, zlasti tisti deli, ki bi morali biti okrogli, znotraj okroglin se pojavijo tanke (lasne) rtice za
okras. Vse rke so pokonne, razen rk g,j,p,y,q,k in dela rke h vse rke stoje na osnovni liniji,
povezovalne rtice. Zgornje haste imajo lahko namesto trikotnikov razcepe, ki se v 14.st.
spremenijo v kvadrangle. Znotraj te pisave se loi ve tipov: dvojno lomljena, enojno lomljena,
precizna. e je bila pisava zelo zlomljena, je bila to dvojno lomljena pisava ali tekstus semifiactus
(opomba 80). Enojno zlomljena ali precizna textura

(opomba

81).

Tudi

na

posameznih obmojih so se pojavile razline variante.

V Italiji je bila lomljenost manja, bolj okrogla se zato imenuje rolunda (na univerzi v Bologni),
vendar je bila zelo majhna, veliko okrajav in zato teko berljiva. Zunaj Italije je bila pisava zelo
zlomljena.
Posamezne variante so se zaele imenovati po univerzah (bolonjska pisava). Te univerzitetne
pisave v ubenikih so bile zelo okrajane, rke so bil manje. Ubeniki so bili obseni, zajetni.

Delo se je moralo imprej konati, moralo je biti im manj strani, tako je bila knjiga ceneja. V
srednjem veku je bilo zaeljeno in v navadi, da je tudent tudiral na ve univerzah, pri razlinih
profesorjih (pisavo so prenaali tudentje). To je bilo laje, ker je bil uradni jezik latinina. V
matrikah(?) srednjevekih univerz vidimo, da so se tudentje vpisali za leto ali dve. tudentje so
prenaali literaturo in tudi znanje gotice.
Zunaj univerzitetnih sredi se je pisava irila tudi s knjigami, ki so nastajale v cistercijanskih
skriptorijih v Franciji. Samostani istega reda so bili v tesnih stikih med seboj. Menihi so se
pogosto menjavali (v skladu s potrebami doloenih samistanov), zato so tudi skriptoriji veliko
doprinesli k irjenju gotice. Pri tem so imeli nemki, francoski skriptoriji vejo vlogo kot italijanski
(beneventana, e dolgo samo v Italiji, pisali v mlaji kurzivi). V Franciji je bil glavni sede in od
tam so prihajala navodila v ,,podrunice (pri nas Stina, Kostanjevica).
Posebnost razvoja gotice je bila na Bavarskem, Podonavju, Vzhodnih Alpah predgotica ali
karolinogotica. Ta ni imela posebno monih korenin, zato so prile gotske forme kot prelom s
staro pisavo. Meanj pisav je bilo zelo malo. Na J srednje Evrope pa se karolino-gotica ni
izoblikovala, ampak je kar naenkrat prevladala gotica. V 14.st. je knjina pisava vedno bolj
okraena, t na koncu besede postane podoben c, kvadrangli lahko dobijo plamenek. Predvsem v
S Evropi se razvije zelo stroga in robustna knjina gotica, medtem ko je v J Italiji bolj mehka.
V 14.st. je postala tekstura zelo okraena. Poleg okrasnih rtic v notaranjosti e:
(opomba 82).
V 14.st. je bila v Nemiji stroga kurziva, ki je bila namenjena samo liturginim kodeksom.
Nadomeala jo je meanica pisav med kurzivo in gotico.
V 15.st. je upad teke gotice. Pride do veje uporabe papirja. Papir ni omogoal velikih potez, bil
je pretanek, pergament je debeleji, obstojneji. Bil pa je predrag, zato v 15.st. prevlada papir, ki
e ni prenesel teke gotice (veliko rnila, grebenja s peresom). Gotica dobiva vedno bolj
kvadratne oblike in takna se je umaknila samo v luksuzne kodekse za liturgine namene in v
univerzitetne ubenike. Knjina gotica je postala hitreja, posledica tega je bila iznajdba posebne
knjine pisave meanica med knjino in kurzivno gotico BASTARDA.
Bila je laja in je imela svoja pravila, poudarjena razlika med odebeljenimi in tankimi duktusi.
Tekstura je postala prva tiskana pisava. Guttenberg je tiskal v knjini teksturi. V 15.st je postala
testura zelo dolga, lomljena in kvadratna. Razlogi za to so bili v veji uporabi papirja za pisanje.
Ta tekstura je postala osnova prve evropske tiskarske pisarne.
rke:

a se v 15.st. zapre (glej opombo 78)

I v 13.st. je nad njim rtica

S ni ve okrogla in v eni potezi pisana

navzgor; otei loevanje od c

, v 14.st. pa jo zamenja pika (opomba 83)

(opomba 84), ampak zaradi lomljenosti tanka rtica

(opomba 84)

T rtica gre nad preno, lahko e stari T

R lomljena prena rtica, postane zelo majhen

(opomba 85)
(opomba 86)

Gotska kurziva
V nasprotju s knjino pisavo je gotska kurziva bolj komplicirana kot knjina. Gotska kurziva je
pomemben doseek tedanje dobe. Osnova rk je enaka. Gotska kurziva imenovana tudi notula
(notica?). Tehnino je drugana od prejnih kurziv. Pod terminom kurziva so razumeli novo
pisavo, ki je nastala kot skupek prejnjih kurzivnih in knjinih pisav. Izvira iz 12.st. Na zaetku
delitev med knjino pisavo in kurzivo e ni bila oitna, nastane z redukcijo knjine pisave. Gotska
kurziva se v S Franciji, Belgiji, Porenju pojavi e proti koncu 12.st., s tem, da se razvije iz
diplomatine minuskule in si podredi knjino gotico. Omejena je bila na izdelavo konceptov, ki so
jih potem uniili. Zaradi razmaha univerz, uprave se je kurziva uveljavila zelo hitro. Pod vplivom
veje rabe zapisov (univerze) se je ta kurziva uveljavila po vsej Z Evropi po romanskih deelah.
Postaja vedno manja (obratno kot pri knjini). rka D se je spet zaprla, ker je bila hitra
(opomba 70). U M N so pisane v enem zamahu, povezane so samo s potezami od spodaj
navzgor. Osnovne poteze se poenostavljajo, ni okraskov. rke s, f in r so zaele posegati pod
osnovno linijo. Spodnje poteze so dobivale zakljuke npr. p

(opomba71), g

(opomba 72) (pentlje).

Samo rka G je v osnovi bil poenostavljen, drugo je pentlja. Za laje razlikovanje rke U in N so
na U dali kljukico ta se obdri do 18., 19.st. (to ni okrajevalo znamenje). A ima ve oblik (iz
polunciale, v 14.st. dvonadstropni). tevilne ligature deformirajo osnovno obliko rke.
Do konca 13.st., ko je prevladala latinina je bilo v kurzivni gotici ve okrajav. Ko so prevladali
ljudski jeziki, ti niso poznali takih okrajav. tevilo okrajav je padlo. Ohranile so se le nekatere.
Ohrani se rtica za N in M. ohranil se je tudi znak za manjkajoi ER. To je vse, kar se je ohranilo
v nemkem jeziku. rke e, c in t se teko loujejo, ker so drobne. rka A ima ve oblik, vendar
prevlada a kot danes. Spodnji zakljuek rke G je lahko zelo globok. Podobno je s rko p.
Namesto ( se pie S na koncu, sredi in zaetku besede. Nekatere rke zaradi peresa na
pergamentu dobijo dvojne poteze.

V 13., 14.st. hoejo posnemati papeko pisarno in fr. Kraljevo pisarno in konec 13.st. prevladuje
tip bolj nizke in iroke pisave, se pa e zane tudi poasi dvigovati, rke postajajo oje in vije. ).
Istoasno obstaja v posameznih deelah ve razlinih stilov. Kasneje se ne pazi ve na lepoto, ker
je koliina produkcije mono narastla in so mnenja, da tisti, ki zna brati bo znal brati bo znal brati
tudi takne stvari. Tekom 14.st. se ta pisava precej individualizira, tudi e gre za latinino. V
Italiji in Dalmaciji se je gotica postopoma preobrazila v humanistiko, vendar pa je e vse do 17.st.
obdrala nekatere gotske ostanke. V Nemiji se je gotica intenzivno uporabljala in se neprestano
preoblikovala in se postopoma utrdila, ko Guttenberg z njo tiskal prvo knjigo.
Tudi v knjini gotici se je razvoj pisanja priblieval kurzivi. Tej pisavi med teksturo in kurzivo
pravimo BASTARDA (Francija, 14.st.). Zanjo je znailna poudarjenost, ki kae na poasnost
pisanja. Iz Francije se je razirila v Anglijo in Nizozemsko in je bila priljubljena predvsem v
nelatinskih jezikih. V 14. In15.st. je prilo do eksplozije podtipov gotice. Neogotske pisave e
dolga stoletja eksistirajo kot prave nacionalne pisave. Pri nas je za nemke tekste e naprej
prevladovala gotica, za latinske in druge tekste pa se je uporabljala (uveljavila) HUMANISTIKA.
HUMANISTIKA
V humanizmu, ki se je pojavil v Italiji v 14. in 15.st., je bilo pomembno odkrivanje antike (ki so ga
kombinirali s kranstvom) in odkrivanja starih zapisov. Sovratvo prvih humanistov do
izumetnienih gotskih se je obrnilo v boje aenje karolinkih rokopisov in s tem karolinke
minuskule iz 11. in 12.st. Vendar pa so se zmotili, ker so mislili, da so v tej pisavi pisali klasini
pisci, kot so Cicero, Salust, Cezar, Vergil takrat e ni bilo periodizacije oz. klasifikacije pisav.
Ve jim je bila predvsem skladnost in lepota pisave in so jo oponaali do te mere, da je danes
vasih teko razlikovati karolinki kodeks od tistega, ki je pisan v humanistiki. Prvi znaki nove
pisave so se kazali pri italijanskih piscih v 14.st. posebnosti se pojavijo pri Petrarci, Boccatiou
in Danteju. Je edina pisava za katero vemo, kdo jo je iznael in je bila takrat edina umetna pisava.
Zaetniki reforme so bili humanisti Niccolini, Bracciolini, Traversari, sredie so bile Firence.
Colutio Salutati in Bracelini sta z recepcijo karolinke minuskule zartala novo smer v razvoju
latinice. To pisavo iz 14.st. imenujemo predhumanistika. Humanistino gibanje je zajelo tudi
dvorce plemiev, kardinalov in celo sam papeki dvor. Z opremo kodeksov se ne varuje,
razkone iluminacije. Humanistika se deli:
1) knjina: predhumanistika je sicer e pisava s preteno humanistinimi elementi, vendar e
vplivi unciale in kapitale. V 15.st. pride do meanice med gotico in humanistiko

gotikoantiqa-zelo priljubljena v Nemiji in pri tiskanju (iz gotice obdri rtico nad I, nizki t,
dolgi in krogli s). Najstareji rokopis iz 1408, napisal ga je Salutati. V pisanje uvedel e skoraj
pozabljene kratice (dolgi zakljuni s, ). Dodal je nekaj posebnosti. Ker je bil Bracolini pisar
v papeki pisarne, je s svojim pisanjem hitro raziril svoje pisanje po Evropi. Kasneje je postal
pisar Firenc in v novo pisavo prepisoval odkrite antine tekste. V 15.st. je bila ta pisava
razirjena predvsem v Italiji. Za naslove se uporablja kvadratna kapitala. Kasneje se je zaela
uporabljati meanica med novo pisavo in gotico gotica antique. Ta je hitro izpodrinila
bastardo. Razlike s 11.st.: h ima zgoraj ozko pentljo, t ima iroko, krivo rto, r je zgoraj irok,
nad I je loevalna rtica, l ima pentljico, okraenih inicial pri karolinki minuskuli ni.
2) Kurzivna humanistika je iznajdba Niccolinija(+1437). Zael je pisati humanistino minuskulo v
bolj kurzivnem nainu. Bil je utemeljitelj kaligrafske ole in je imel veliko zirko antinih
rokopisov. Pisavi je dal znailnosti, ki se kasneje pojavijo tudi pri drugih pisarjih. Pisal je rke
nagnjene na desno za hitreje pisanje. Ta tip se je hitro razvil in dobi vasih svoje rke. Po tej
zaetni kurzivi je e v 15.st. nastala v Firencah cancelaresca (pisarnika pisava), ki se je delila
v: formatela (bolj poasna) in correnta (bolj tekoa, bolj kurzivna); zelo hitro se je razirila
zunaj Italije, v poslovnem in privatnem ivljenju.
NOVOVEKE PISAVE
Pisave so precej drugane, zapisi so veinoma datirani, falsifikati ne igrajo velike vloge, veje
teave so velika individualnost in regionalnost pisav.
1) pisave iz humanistike
2) pisave iz gotice
Kateri tip pisave bodo uporabljali je odvisno od deele (slovani, romani hum., germani gotica).
Zaradi te raznolikosti je teko generalno taktizirati razvoj pisav, zato ni ve paleografija novega
veka, ampak samo pisave novega veka, ki temelji na branju. Te pisave so iznali posebni pisarniki
mojstri, ki so se ukvarjali z nastankom novih pisav in so izdajali prironike in navodila. Ta umetna
pravila so se irila samo v neki kulturni sredini zaradi druganega jezika, razlinih navad.
Nastanek nacionalnih pisav je bil v zvezi s potrebami. V Franciji nastane v 16.st. samo za potrebe
finannega poslovanja finansiere; v Angliji v 15.st. cancelary hand samo v kraljevi pisarni,
secretary hand za poseben sklop kraljeve uprave. Iznajcba tiska ukine dotedanjo dvojnost: kurzive
se naprej razvijajo, knjine pisave samo e v kaliografiji, ker jo je tisk izpodrinil. Tisk je edina
pisava za knjige in je bolj konzervativen in tipi rk ostajajo dalj asa isti kot v kurzivi, ki se je

stalno spreminjala.
HUMANISTINE PISAVE V NOVEM VEKU
V vsej Evropi poskus poenotenja vseh pisav (po l.1500), vendar relativne enotnosti znailne za
karolinko dobo ni bilo ve. To ji je uspelo zgolj pri tisku in s olanimi uradiki, predvsem pri
latinskih tekstih. Poleg pa so se ohranile tudi gotske variante. Po 1500 se je razirila tudi zunaj
Italije in se obdrala tudi drugje. To sobivanje dveh pisav (hum+got) se je ohranilo dolgo asa tudi
pri nas. Pisava humanistov se je izoblikovala konec 15.st. v t.i. antino pisavo (antiqua), ki je
prela v tisk. Glavno podroje je bilo tiskanje ubenikov (znanstveni tisk, ki se je hitro iril po vsej
Evropi.). Osnova iz karolinke minuskule z nekaterimi manjimi spremembami (rtica na I), za
naslove kvadratna kapitala.Majhne rke pod vplivom gotice. Zelo zapletena pisava zaradi
okrajav. Poleg tiska se je zasidrala tudi v pisavah za listine. Najprej v papeki pisarni, potem tudi
v drugih kraljevih pisarnah (vdor antitue v pisarniko kurzivno pisavo). Kurzivna humanistika ni
mogla izpodriniti gotice v nemkih tekstih (na podroju S od Alp - humanistina kurziva postala
vodilna pisava za vse nenemke tekste), razen v romanskih deelah. Pribljubljena je bila tam, kjer
je latinnina e vedno ostala uradni jezik. Najve zaslug imajo humanisti, ki so si dopisovali po
vsej Evropi. Hitro pa se je irila tudi s tiskom. V 18.st. je e skoraj takna kot danes. Do konca
renesanse se je canceraledka utrdila tudi zunaj Italije, pisava je postala bolj okrogla in umirjena.
Canceralesca se je utrdila v 16.st. predvsem v S germanskih, anglekih in slovanskih jezikih v
novem veku, iz nje je kot najpomembneji tip nastala round hand v Angliji in ta je v 19.st. vplivala
na nastanek dananje moderne pisave. Canceraleska je v razlinih jezikih dobila razline nazive,
gre pa za isti tip pisave.
Pisava je canceralesca; pojavlja se ve kratic, ligatura ET, na koncu besed so oznake za
manjkajoi RUM, pogosta je rka AE, S je dolgi, rka U ima pogosto kljukico, I ima skoraj vedno
piko, G je podoben Q, Y ima v novem veku skoraj vedno nad seboj dve piki. rke, ki gredo
navzdol imajo iroke poteze, visoke rke pa imajo zgoraj odebeljene podaljke.
Canceralesca se uporablja tudi v drugih jezikih preko prehodnih stopenj.
NOVOVEKE NOVOGOTSKE PISAVE
Protestantje so na nemkem odklanjali humanistiko, ker so jo imeli za pisavo katolike cerkve,
vendar tudi njihova tekstura pa zaradi zapletenosti, ni mogla preiveti. Ljudje so asu mnoinega
tiskanja eleli preprostejo pisavo Tako nastane t.i. vabarska pisava. Ta je bila brez posebnih

okraskov (brez zank, lomljenja, pomonih rtic), priljubljena na propagandnem tisku. Razvila se je
direktno iz fakture, je pa bojl okrogla, bolj mehka in s tem tudi laje berljiva. Faktura (oz. zadnja
stopnja gotske knjine pisave) se ohrani kot rokopisna pisava diplom, dragocenih knjig 19.st. do
20.st. v AO monarhiji. Pisarnike pisave so postale pogoste.
V 16.st. so se oblikovale nacionalne kurzivne pisave v (Z Evropi) Franciji, Nizozemskem, Angliji,
paniji. Na Nemkem so v 1.pol.16.st. vse kurzivne pisave izhajale iz poznogotske kurzive ali
tiskane pisave (vabarske) poslovna ali pisarnika ali kurentna pisava. rke so velike in lomljene
in nagnjene levo poslovna oz. pisarnika oz. korentna (kurzivna) pisava.
V tem asu je v Nemiji vladala nekaka renesansa. Pisava nasploh je izgubljala stare gotske
znailnosti, rke gredo bolj v irino, so bolj okrogle, bolj kurzivne. Nagnjenost je izrazita v desno,
ni ve lomljenih rk.
V zaetku 16.st. se je najprej oblikovala poasna polkurzivna pisava, okrogla, iroka, e vedno
lomljena, z ?? elementi. Konna stebla so vasih podvojena, rke pa so bile e vedno povezane
med seboj.
Ta pisava se je v 2.pol. 16.st. razvila v bolj iroko prijetno pisavo. rke so e bile bolj zaokroene,
rke v srednjih delih manje, pisava postane pokonna ali desno nagnjena renesanna kurziva.
Zanjo je znailna okraenost s pentljami. Okraene so tudi zaetnice stavkov.
V 17.st. se je pisava odlikovala po zavojih, okraenosti. Medtem nastane tudi druga varianta te
barone pisave, ki je bolj preprosta. Nasplono je zgled barone pisave nagnjenost v desno. V
drugi pol.17.st. je postal srednji del the rk spet nekoliko veji. Dolge rke so spet nekoliko
kraje. Visoke rke so dobile pentlje, preglasi so nad a,o,u v obliki dveh rtic in prav tako ima y
dve pikici. Na u je e vedno rtica. V 17.st. se dokonno loita u in v, glede na izgovorjavo. Velike
rke so promer baronega okrajevanja. Od 18. In 19.st. so bolj normirane rke, medtem ko v tem
asu doivi samosvojost vrhunec. Zadnja faza se zane ok. zaetka 18.st. z razsvetljenstvom.
Sredi 18.st. industrializacija, povea se tevilo spisov, obraunov in to poveano opismenjevanje
povzroi nastanek novih oblik pisav. V 18.st. dva tipa:
1) podoben kot v 17.st., pisalo se je hitreje, nagnjenost v desno, ni kaligrafskih pravil, konec
18.st se uveljavi ostro, jekleno pero
2) neogotski enostavnost.
Konec 18.st. v Evropi vpliv angleke okrogle pisave (osnova ji je humanistika). Angleka okrogla
pisava (humanistina pisava): iz 17., 18.st., pisali hkrati e v derivatih gotice (dravnike zadeve).
V 18.st. vpliva na pisavo v Franciji, kasneje pa na nemko in na koncu na slovensko pisavo. Iz nje

se je razvila dan. latinina pisava, ki je poenostavljena okrogla pisava.

V Nemiji in Avstriji se je neogotska pisava uveljavila ele v zadnji tretini 19.st. Sicer pa se je od
2.pol.18.st. zaela uporabljati antiqua tudi za nemke tekste. Ta proces pospeijo napoleonske
vojne, birokracija, obvezno olstvo. Vse zahteve z vse vejim opismenjevanjem so le v preprosto
pisanje, uporaba jeklenega peresa, nalivnega peresa, svinnika je omogoila ta prehod enoten
duktus, brez pomakanja v rnilo. Znailnost je nagnjenost rk na desno, zoenost rk, dolgi
podaljki, veji razmik vrst. V 20.st. pride na nem. prostoru do nasprotij med zagovorniki gotske
in hum (ang.) pisave. Tik pred 1.ww nastane normalini alfabet, ki se je naslonil na ranesanno
humanistino pisavo. V gotici se pie samo e nemko. Januarja 1941 je Hitler z odlokom
prepovedal to nemko pisavo, e da je to judovska pisava, ki so jo vsilili Nemcem in antiqua naj
bi bila normalna. Razlogi pa so bili: pisava je postala zunaj Nemije neberljiva, zato so imeli
zaloniki in astnikarji probleme. Prehod na to novo pisavo se prine takoj, medtem ko je stara
vabarska pisava ostala e nekaj asa v rabi za sveane napise, tampiljke, uline izveske Za
ole je bila predvidena normalna pisava in tako pride v Evropo po letu 700 spet do poenotenja
pisave.

KAROINKA MINUSKULA
V prvem obdobju karolinke minuskule
Primer 32: prepis listine, karolinka minuskula; po letu 800, zelo pokonna pisava, rke so
izolirane, dvojne oblike istih rk

(opomba 46), vse rke so na osnovni liniji, pod so rke g, r

Primer 33: l.804, minuskula (elementi pred??? minuskule in merovingike precej konzervativna
pisava)
a

(opomba 47) d v dveh oblikah (uncialni in minuskulni)

uncialna

oblika
Primer 34: zaetek 9.st., dolgi I-ji
Primer 35: 9.st., vizigotski ???, veliko okrajav (pravniki tekst)
V drugem
Primer 35 b): konec 9.st., odebeline zgoraj, rka a je minuskulna, ve je kratic (odraz degeneracije
pisave)
Primer 36: 10.st., trikotni nastavki, M gre desno, A je minuskulen, uncialne rke na zaetku

Primer 38: prva stran freisinkih, briinskih spomenikov, jezik ni latinina, saj se pojavlja rka
CH, pisava ni pravilna (dekadenca kulture). Pojavlja se rka Z. V tej pisavi ni okrajav zaradi
jezika, ki ni latinina. To je znailno e v 12.st. za nemino, francoino, ele kasneje pride
do ??? o okrajevanju.
Tretje obdobje
Primer 39: 11.st., karolinka minuskula (tipina za to stoletje), trikotni zakljuki, zakljuni s,
ligature st in ct,
i

ur

inter(?)

non

ae

(opomba 60)

Primer 40 a): zadnja etrtina 11.st., bolj ostra, bolj piasta, lomljena varianta, ve je kratic (bolj
stara pisava, bolj je okrajana)
Primer 41: sreda 11.st., tradicijska knjiga Passanske kofije, dva zapisa, ki se loita po pisavi
(priblino isti as). Precej je germanskih imen (nekoliko nenavadna),
-

(opomba 61) - W

- N ali NN (namesto imen, pogosto v t.i. mandatih),

loevanje u in v,

(opomba 62) qi

Do konca 12.st. so ta dejanja e ustna (prie (zaradi sporov) umrejo) peat (zanejo
zapisovat npr. razline

transakcije). V 12.st. je karolinka minuskula dosegla svoj vrh

(okrajevanje z zaetnimi uncialnimi rkami, A vrhovi).

etrto obdobje
Primer 40 b): ve je okrajav, rke so e ostre, znaki za deljenje (interpunkcija je bolj razvita)
Primer 42: iz l.1163, novost: (opomba 65) zakljuni in, vse rke imajo neke zakljuke, cit
sibi

c-us

(opomba 66) set S;

Primer 43: konec 1214, prehod v gotico, rke so zelo ostre, veliko je okraskov, ki oteujejo
branje, v tistem asu pa so ga olajevali: npr n (opomba 67) (serifi =zakljuki); asopisi jih
imajo vedno, laje, hitreje branje. Veliko je kratic, sicer so klasine. rke so ostre, so pa tudi e
lomljene (okrogline).
r

(opomba 68), s je visoka in e okrogla, precej je majuskulnih rk npr. rka N (12.st.)

Diplomatska minuskula
Primer 44: leta 882, listina kralja Kudvika III., loi se od knjinih soasnih pisav, malo je okrajav
in ligatur, rke niso ve merovinke, ampak iz karolinke minuskule. Ohrani se odprti A. rke so

visoke, dvonadstropne ostanek prejnjih pisav. Haste (visoke rke) imajo pentlje (9.-11.st.
)ET, Q, G. Okrajevalna znamenja (rtice) postajajo pentljice.
Primer 45: listina cesarja Otta II. (zaetek vladanja) za bavarskega vojvodo. Je e nekoliko
dopolnjena. A je poluncialen, celo minuskulna ni ve odprta. Ima pentlje, haste so zgoraj zavite v
desno. Cesarska pisarna je bolj konzervativna.
Primer 46: l. 1053, Henrik III., v sredi 11.st. so precejnje spremembe poenostavitve, priblia
se diplomatini minuskuli. Vezane rke so za osebna in krajevna imena (enaka velikost kot ostale
rke). e ve je pentelj, okrajevalna znamenja za m, u in r. rke so zelo okrajane, ve je kratic.
Odprti a je ponovno prisoten.
modo m

mus (opomba 69)

Primer 46: iz l. 1053. Sreda 11.st. je prinesla v cesarsko pisarno pozitivne spremembe. V tem asu
so leonclerji(?) cesarske pisarne poenostavili pisavo in jo pribliali diplomatini minuskuli. e ve
je pentelj in okrajevalnih znamenj. A je odprt. V skladu z razvojem pisave je ve kratic npr. FRM
frotrum
Primer 52: iz l.1282, gotica 13.st. e z znaki oz. napovedjo . Na D so okrasne rtice. Pojavijo se
znaki za nove stavke. Drugi I je v gotici zelo dolg in gre pod rto. (loijo T od t, eno C drugo T).
Primer 54: ta gotica je izjemno pravilna, gre pa bolj za luksuzen primer iz 14.st. Ve je tipov enain
iste rke npr.R, rka I ima tanke rtice zelo poevne. Vse rke so na liniji, razen rke h, ki gre pod
linijo in dolgega I. rke, zlasti okrogle (o, b, p) ena poleg druge dajo videz verige.
Primer 47: l.1139, diplomatina majuskula, lahka berljivost, ki pa jo oteujejo okraski v hastah.
Pentlje so kot okrajevalna znamenja. Razvidna je uporaba majuskulnih rk za pisanj imen.
Primer 48: listina iz l.1138 iz pisarne Friderika I. Barbarose za samostan Rajhenberg, ki je bil
prejemnik. V tej listini so rke nekoliko drugane. Pentlje so bolj enostavne. Kaejo se vplivi
knjine pisave (v tem skriptoriju so prepisovali knjige). Podaljane rke v prvi vrstici so v 12.st.
pravilo, postajajo slabo itljive. Vasih se papir postavi pod kotom, da se laje bere. Kljub
okrajanemu tekstu gre za klasien tekst. Okrajevalne prentlje ob koncu besede se rke dri in ni
okrajava.
Primer 49 a): l.1219, pozna diplomatina minuskula. To je as, ko je gotica izpodrinila minuskulo.
Gre za cesarsko listino, tekst pa ni tako svean. Je hitro pisana. Poudarjeno je cesarjevo ime. Gre
za meanico med kurzivno gotico in diplomatino minuskulo. Veliko je okrajav, vendar je pisava
kljub temu berljiva. Okrajevalna znamenja so bolj enostavna npr. d

(opomba 74), pisan v

eni potezi. Ostale rke so enostavne, posebnost pa sta e rki s

in f

. (opomba 75)

GOTICA
Zaetni primer gotice, l.1191: rke niso tako lomljene kot kasneje. Okrogline so vsaj enkrat
lomljene. S je e malo okrogel. rke so pokonne. rke s hastami imajo lopataste odebelitve.
Med debelimi pokonnimi in tankimi potezami te tanke poteze povezujejo rke znotraj besede.
l.1240: e bolj masiva pisava, rka I ima rtico. je e bolj konzervativna. S je okrogel, lomljenost
ni klasina.
latinski tekst, dosti okrajav, rki C in T se loita (T ima zgornji del raven). rka G se pribliuje
dananji.
Zaradi novih jezikov se pojavi rk
Primer 57: c

quatenusQT

(opomba 72)

Primer 58: l. 1248, okrajave, dvonadstropni a, q in g bolj loljivi, pri fin s ni ve pentelj, sta bolj
enostavna, prav tako p laje berljivo
Primer 59 b): kraljevska listina, okraena, stilizirana. Na prvi pogled je podobna knjini pisavi,
vendar je kurzivna. Viden je vpliv Italije na formuliranje kurzivne gotice (zadnja nepopolna vrstica
se raziri do desnega roba. I ima pogosto loevalno znamenje, uporabljajo se referenne toke za
manjkakoe ime. R gre pod rto (kot pri knjini P), C je bolj okrogla, a je minuskulna,
dvonadstropna in ne poluncialna.
Primer 60 a): ista pisava, isti kraj, bolj kurzivna in manj sveana pisava, v osnovi so rke enake,
zrane linije pri S in P. L.1290
Primer 61: v nemini (1. Primer), manj je okrajav, ne gre za kraljevsko pisarno, pisava je hitra in
nepravilna. Uporablja se W, rtice nad samoglasniki (UE, OE), manj kratic, manji m, n, ter er.
Primer 62: ne beremo, L.1295, darovnica. Podobna je knjini pisavi 13.st., vendar gre za lepo
gotsko kurzivo. Elementi gotske knjine pisave (zaetnice krajev imen, in podobnost rk
prestopajo 2 linijske rte). Je precej okrajana
Primer 64: je listina iz l. 1298. Kurzivna gotica s knjinimi elementi (M spredaj zakljuen s
krogom). Ve je oblik ena in iste rke (npr. O je uncialni ali gotski). G in Q si nista ve podobna.
e sta I in J skupaj, ima I piko. k (opomba 73)
Primer 63: iz l.1362, zelo okrajana, hitro pisana listina, od knjine pisave so ostale samo
zaetnice, bolj enostavne oblike.

Primer 72 b): zadolnica iz kraljevske pisarne, pisava je zelo kurzivna nemka kurentna pisava.
To je znailna pisava za kasneje do 16. st.
Primer 73: l.1515, srednjeveka gotica. Gre za pomembnejo listino, lepa pisava, zapis o nekem
pravnem dejanju (ima trajno mo). Veliko je okraskov nad rkami. Zaetnice stavnov so
poudarjene. rke so bolj narazen kot prej in si niso tako podobne.