Professional Documents
Culture Documents
Minimalni Standardi Izkopavalnedokumentacije - Pregled Stanja in Predlogi Standardov
Minimalni Standardi Izkopavalnedokumentacije - Pregled Stanja in Predlogi Standardov
Minimalni Standardi Izkopavalnedokumentacije - Pregled Stanja in Predlogi Standardov
dokumentacije:
pregled stanja in predlogi standardov
Predrag Novaković, Darja Grosman, René Masaryk, Matjaž Novšak
Študija
(Naročilo Ministrstva za kulturo RS, št. pogodbe 3511-06-711208)
Ljubljana, avgust 2007
Uvod
Standardizacija terenske dokumentacije sodi med ukrepe, ki jih lahko smiselno
izvedemo iz Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine iz La Vallette (1992), ki
jo je Republika Slovenija ratificirala leta 1999, čeprav samo besedilo konvencije
tovrstne standardizacije ne omenja eksplicitno.
Ministrstvo RS za kulturo je naročilo raziskovalno nalogo oziroma študijo, ki bi
predstavljala strokovno podlago za diskusijo in posledično tudi uvedbo standardov
arheološke izkopavalne dokumentacije oziroma za izdelavo kot podzakonskih aktov, ki
bi ustrezno uredilo to področje arheološke dejavnosti. Prvotno predvideno temo
standardov dokumentacije arheoloških izkopavanj se je zaradi tesne povezanosti z
drugimi arheoloških terenskimi in poterenskimi postopki razširilo na področje
dokumentacije vseh arheoloških terenskih dejavnosti.
Naloga je mišljena kot strokovna podlaga za izdelavo modela oz. predloga minimalnih
standardov arheološke terenske dokumentacije. V ta namen je bilo potrebno v nalogi
predstaviti obstoječe stanje v Sloveniji in opraviti primerjalno analizo standardov in
standardizacijskih konceptov ter modelov v evropskih nacionalnih arheoloških šolah
oziroma javnih sistemih, ki skrbijo za arheološko dediščino. Slednje je bilo ključno za
izdelavo izhodišč predlaganega modelča standardov, kajti slovenska terenska
arheologija do sedaj ni imela celovitega sistema standardov in podobnih predpisov.
Naročnik je predvidel izdelavo modela standardov arheološke terenske dokumentacije,
ki naj bi pokril tri področja: način raziskovanja, način izdelave terenske dokumentacije
in končno obliko terenske dokumentacije. Stališče raziskovalne skupine je, da
omenjena tri področja niso enako ustrezna za standardiziranje oziroma je smiselno
predlagati standarde, ki segajo do različne »globine« glede na posamezna področja.
Medtem ko je končno obliko dokumentacije upravičeno natančneje standardizirati, pa
tega ni smiselno na enak način zapovedovati načinu terenskega dela, kajti to je odvisno
od vrste specifičnih znanstvenih postopkov, ki se konstantno razvijajo, in ne zdi se nam
upravičeno prestrogo omejevati tistih vidikov arheološke prakse, ki morajo ves čas
vzdrževati pomembno količino kreativnosti in prožnosti. Na podlagi izkušenj drugih
evropskih šol in naših lastnmih ugotovitev se nam zdi ta vidik bolj upravičeno podpreti
z drugačnimi dokumenti: priročniki, navodili, modeli ipd. Nazadnje je vsako posamezno
terensko delo edinstveno in neponovljivo ter se ga izvaja v enkratnih okoliščinah.
Predvideti vse možnosti in situacije enostavno ni mogoče.
Ker je namen naročnika izdelati podzakonske akte za področje arheološkega terenskega
dela, smo v naši študiji poskušali arheološko terensko delo in njegove rezultate
opazovati čim bolj celovito. Standardizacija samo enega vidika arheološke terenske
prakse bi lahko imela nepredvidene in nezaželene posledice na drugih področjih: npr.
prevelik porast stroškov terenskega dela, podaljšanje časa izvajanja terenskega dela,
dodatno šolanje in »prekvalificiranje« strokovnjakov ipd.
i
Ker slovenska arheologija do sedaj ni poznala celovitega sistema standardov smo v
izdelavi modela standardov morali stopiti korak nazaj - k vprašanju same narave in
smotra dokumentacije v arheoloških terenskih delih (1. poglavje) in k definiciji
temeljnih pojmov, s katerimi danes operira terenska arheologija (Slovar izrazov in
definicije). Naš glavni argument v 1, poglavju je ugotovitev, da arheološka
dokumentacija (njena izdelava in uporaba) ni nevprašljiva praksa oziroma veščina, ki se
jo je moč enostavno priučiti in jo rutinsko opravljati. Slovar z definicijami, ki je v
posebni prilogi k tej študiji, pa ni namenjen samo lažjemu razumevanju celotnega
besedila, temveč je njegova ambicija nekoliko večja - terminološko poenotenje glavnih
pojmov in njihova jasnost oziroma nedvoumna definiranost.
V 2. poglavju smo predstavili primerjalno analizo standardov v treh nacionalnih
arheologijah: britanski oziroma angleški, nizozemski in italijanski, kjer je
standardizacija arheologije mogoče med najbolj razvitimi v Evropi. V to skupino dežel
bi lahko uvrstili tudi skandinavske, toda njihovih primerov nismo mogli natančneje
spoznati zaradi nepoznavanja skandinavskih jezikov. V primerjalni analizi smo pokazali
predvsem na veliko raznolikost ne samo pri standardih dokumentacije, temveč kar na
celotnem področju arheoloških dejavnosti. Rezultati analize so nam predstavljali
ključna konceptna izhodišča za naš predlog modela standardov.
V 3. poglavju smo predstavili razvoj arheološke terenske dokumentacije v slovenski
arheologiji. Za razliko od zgoraj omenjenih arheoloških šol z dolgo tradicijo standardov
in priročnikov, so se ti v naši arheologiji pričeli pojavljati precej pozneje, šele od
petdesetih let 20. stoletja dalje in to v okoliščinah infrastrukturno zelo šibko razvite
arheološke stroke (zelo majhno število profesionalnih arheologov, nerazvita delitev
dela med arheologi-profesionalci, majhna sredstva in pomanjkljiva oprema za terenske
dejavnosti itn.). Šele od sedemdesetih let dalje, ko se je pričelo izraziteje povečevati
število profesionalnih arheologov in tudi obseg terenskega dela, so se začele pojavljati
pobude po standardizaciji nekaterih vidikov arheološke prakse in dejavnosti na
področju varovanja arheološke dediščine. Delo na tem področju se je izrazito
intenziviralo v zadnjih dveh desetletjih, še zlasti zaradi uvajanja in izvajanja vrste
novih tehnik terenskega dela.
Velik uspeh novih metodologij terenskega dela je predstavljal nacionalni projekt
Skupine za arheologijo na avtocestah Slovenije, kjer so se te izkazale kot optimalen
odgovor na izziv in grožnjo, ki so jo arheološki dediščini predstavljale gradnje številnih
avtocest v zelo kratkem času. Pri tem je vsekakor pomembno omeniti, da je za uspeh
tega projekta zaslužna tudi drugačna poslovna organizacija terenskega dela, ki jo je
izpeljal SAAS in znotraj katere so se dejansko prvič pri nas uporabili jasni standardi za
določene vrste terenskih postopkov in dokumentacije.
Pri tem je treba omeniti še en pojav, tesno povezan s programom zaščitne arheologije
na avtocestah – nastanek trga arheoloških terenskih in poterenskih storitev in zasebnih
ponudnikov teh storitev. Pojav novih subjektov v zaščitni arheologiji, do katerega je
prišlo predvsem zaradi močno povečanega obsega dela in prenosa velike količine dela iz
ii
domene javnih služb na trg storitev, je še dodatno zaostrilo potrebo po standardizaciji
kot eni glavnih komponent sistema zagotavljanja kontrole kvalitete.
V 4. poglavju predlagamo model minimalnih standardov arheološke terenske
dokumentacije. Model smo organizirali po vzoru na britansko oziroma nizozemsko
klasifikacijo oblik arheološkega terenskega dela, dodali pa smo še nekaj oblik, ki jih v
angleški in nizozemski arheologiji ne obravnavajo posebej. Na tem mestu moramo reči,
da med oblikami terenskega dela, ki jih zadeva naš model standardov, ni podvodne
(morske, obalne, rečne, jezerske ...) arheologije. Ker gre za terensko dejavnost, ki
poteka v specifičnih okoliščinah in, kjer je arheološki zapis in arheološko gradivo šel
skozi drugačne formacijske procese kot pri suhozemni arheologiji, prepuščamo ta del
terenske prakse in njene dokumentacije bolj specializiranim strokovnjakom. Prav tako
moramo na tem mestu dodati, da v predlog standardov nismo vključevali
dokumentacije, ki se tiče finančnega, varnostnega in poslovno-organizacijskega
poslovanja terenskih projektov. Predmet našega modela standardov so strokovne
arheološke vsebine.
Načelno stališče, ki nas je vodilo pri predlogu standardov terenske dokumentacije, je
bilo predpisati nujne minimalne zahteve. Ker slovenska arheologija nima velikih
izkušenj s standardiziranim delom in dokumentacijo, smo se želeli ogniti nevarnosti
prevelikega normiranja. Ne želimo samo pustiti vrata odprta vrata za kreativnost in
izboljšave na strokovnem in organizacijskem področju v arheološkem terenskem delu,
temveč menimo, da naša študija predstavlja samo prvi korak v uveljavljanju primernih
standardov, in je potrebno pustiti dovolj prostora, da se v diskusiji in praksi pokažejo
prednosti in slabosti predloga.
iii
KAZALO
1. NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE 3
2. PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI 12
2.1. Primeri standardov 19
2.1.1 Institute of Field Archaeology 19
2.1.2 English Heritage 21
2.1.3 Archaeological Site Manual 23
2.1.4. Erfoegdinspectie 23
2.1.5. Istituto Centrale per il Catlogo e la Documentazione 28
2.2. Komentar primerjave 34
3. STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA 37
3.1 Stanje po posameznih terenski postopki 40
3.1.1. Arheološka topografija 40
3.1.2. Sistematični površinski pregled in sorodni postopki 42
3.1.3. Strukturni pregled in stavbna analiza 46
3.1.4. Vrtine, jame za podpovršinski pregled 47
3.1.5. Aerofotografija in rekognosciranje iz zraka 48
3.1.6. Geofizikalna prospekcija 48
3.1.7. Dokumentiranje uničenja in arheološki nadzor 49
3.1.8. Testni arheološki izkopi 49
3.1.9. Arheološko izkopavanje 49
3.2 Sklepne ugotovitve o aktualnem stanju terenske dokumentacije 56
4. PREDLOG STANDARDOV 58
4.1. Splošni model standardov 60
4.2. Standardi postopkov 62
4.2.1. Kabinetno ovrednotenje 63
4.2.2. Arheološka topografija 64
4.2.3 Rekognosciranje iz zraka in analiza aerofotografij 66
4.2.4 Sistematični površinski in podpovršinski pregled 68
4.2.5 Strukturni pregled in stavbna analiza 71
4.2.6 Geofizikalni in geokemični pregled, pregled z detektorji kovin 73
4.2.7 Vrtanje 76
4.2.8 Dokumentiranje uničenja in arheološki nadzor 78
4.2.9 Testno arheološko izkopavanje 80
4.2.10. Arheološko izkopavanje 81
4.2.11.Primarna valorizacija najdb in dokumentacije 87
4.3. Standardi obveznih dokumentov 88
4.3.1. Delovni načrt 89
4.3.2. Terenski zapisnik 90
4.3.3. Delovni dnevnik 91
4.3.4. Arhiv primarnih podatkov in najdb 92
4.3.5. Arhiv sekundarnih podatkov in najdb 93
4.3.6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih 94
4.3.7. Arhiv projekta 96
1
PRILOGA 1: Modeli dokumentov 98
PRILOGA 2: Model dokumentiranja arheoloških izkopavanj 108
PRILOGA 3: Terminološki slovar 133
2
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
3
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
4
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
Pri tem se vsekakor moramo zavedati, da tako kot ne obstaja »splošno« arheološko
izkopavanje oz. »splošno« arheološko opazovanje in raziskovanje v smislu nevprašljivih
oz. nevtralnih postopkov v razmerju med subjektom in objektom ali pa v razmerju do
družbenega, v katerem deluje arheologija, tako tudi ne morejo obstajati »splošni«
arheološki dokumentacijski postopki. Razlike med praksami, tudi dokumentacijskimi, so
rezultat različnih znanstvenih in strokovnih tradicij, izobraževalnih sistemov, jezikov in,
nazadnje, tudi nekaterih subjektivnih pogledov samih praktikantov arheologije.
Namen pričujoče študije ni odpirati teoretskih premislekov o naravi in konceptu
arheološke dokumentacije, saj bi to neizogibno pomenilo odpiranje diskusije o sami
naravi arheološkega zapisa in arheologije same. Toda po drugi strani vseeno ne moremo
v celoti zanemariti teh vprašanj in arheološko dokumentacijo razumeti kot nevprašljivo
strokovno rutino oz. veščino učinkovitega, čim bolj izčrpnega, sistematičnega in
koherentno organiziranega beleženja in organiziranja podatkov. S tem bi namreč prezrli
eno od najpomembnejših konceptnih izhodišč arheologije, namreč da arheoloških
podatkov samih po sebi ni, da njihovo obliko in vsebino ustvarja šele arheolog, in da je
to ustvarjanje v veliki meri določeno tudi z načinom, praksami in različnimi
konvencijami, kaj, kako in s čim dokumentiramo.
Kot napačno ocenjujemo gledanje, da dokumentacija nujno in povsod sledi neki
univerzalni ideji opazovanja in pobiranja arheoloških ostalin in podatkov o njih. To še
zlasti ne more veljati za terensko arheologijo, kjer je vsak »teren« zbir enkratnih
pogojev in okoliščin, ki zahtevajo nenehno premišljanje o ustreznih oblikah dela in
dokumentiranja in s tem sprožajo številne inovacije v dokumentacijskih postopkih in
vsebinah. In prav to ima lahko močan povratni učinek tudi na oblikovanje idej, kaj in
kako opazovati in beležiti. Temu v prid zelo jasno govori vse pogostejša uporaba
digitalnih tehnologij v arheološkem terenskem delu, kjer številna tehnološka spoznanja
in orodja ponujajo še do pred kratkim neslutene možnosti glede količin, vsebin in
natančnosti zajemanja, obdelave, hranjenja in prezentacije podatkov. Ta razvoj
arheologe nujno napeljuje k novim oblikam formuliranja vprašanj in opazovanj v
arheološkem delu. Zato razmerja med opazovanjem in beleženjem ne smemo razumeti
kot determinističnega, kjer opazovanje določa beleženje, temveč kot vse bolj
dialektičnega, kjer oba pola učinkujeta eden na drugega in ustvarjata nove kvalitete.
Toda dialektičnost obeh vidikov dela oziroma njuna konstantna medsebojna
strukturacija še ne pomeni, da standardizacija ni smiselna. Vsaka standardizacija nujno
izhaja iz predpostavke, da obstajajo določeni koncepti, oblike dela in prakse, ki so
dovolj »primerne za standardizacijo«, skratka jih je smiselno poenotiti zaradi
učinkovitejšega komuniciranja med različnimi subjekti stroke, zaradi dviganja splošne
učinkovitosti dela, zaradi olajšanega dostopa do podatkov, boljše organizacije in
podpore terenskemu delu itn.
V primeru arheologije se nam zdi smiselno te skupne vsebine iskati in določiti iz dveh
izhodišč – iz znanstvenega in aplikativnega.
5
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
1
Povzeto in prirejeno po Archeological Documentation Objectives. V: ARCHEOLOGY AND
HISTORIC PRESERVATION:Secretary of the Interior's Standards and Guideline, glej:
http://www.cr.nps.gov/local-law/arch_stnds_7.htm#guide.
6
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
7
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
8
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
in tehnik. Z drugimi besedami, ker se arheološka terenske metode in tehnike zelo hitro
razvijajo, bi sprotno prilagajanje standardov, predvsem za same postopke
dokumentiranja, bržkone precej zmanjšalo pozitivne učinek, ki jih ima poenotenja
opisovanja in zapisovanja opažanj. Delna rešitev te dileme je v definiciji t.i. minimalne
ravni standardov, kjer standardi določajo minimalne zadostne oblike in vsebine opisov in
zapisov, vendar pa se tudi tu kaj hitro pojavi večje razhajanje med razvojem tehnik
opazovanja in dokumentiranja in ravnijo standarda, ki naj bi veljal za te tehnike.
Za razvoj in aplikacijo standardov v arheološkem terenskem delu se nam zdi veliko bolj
ustrezna perspektiva, če opazujemo arheološki delovni proces v celoti in mesto ter
vlogo terenskega dela v njem. Arheološki proces je v glavnih potezah predstavljen z
organigramom na Tabeli 1. Celoten proces je razdeljen na 3 glavne faze: predterensko,
terensko in poterensko, pri čemer so v vsaki fazi prikazane glavne dejavnosti oziroma
vidiki arheološkega dela, ki proizvajajo dokumentacijo oziroma jih je potrebno
dokumentirati.
Prednost takšne perspektive opazovanja arheološkega procesa je tudi v tem, da čeprav
v ničemer ne ločuje med znanstveno-raziskovalnimi in zaščitnimi motivi in razlogi za
izvedbo arheoloških raziskav, v celoti ohranja možnosti za specifične razlike in
usmeritve obeh zvrsti arheoloških raziskav. To se v organigramu najbolje vidi v točkah,
kjer je predvidena dokumentacija. Ta dejansko opravlja dvojno vlogo: nastopa kot
bistvena komponenta za podporo znanstvenemu obravnavanju arheoloških vsebin, hkrati
pa ustvarja (akumulira) različne arhive in skupine arhivov, katerih namen presega raven
znanstvene preiskave. S tem, ko se beležijo in sistematično organizirajo zapisi o
rezultatih dela in njegovem poteku ter okoliščinah, ki so nanj vplivale, se ustvarja
celovit arhiv arheološkega projekta, ki služi tudi za namene varovanja in upravljanja z
arheološko dediščino, ki jo predstavlja konkretno najdišče, spomenik, krajina ali
najdba.
Opozoriti moramo na še eno zelo pogosto in za terenska dela (ne samo v arheologiji)
zelo značilno dejstvo. Namreč, znaten del podatkov, pridobljenih v terenskem delu, je
potrebno dodatno »predelati«, da bi bili ustrezni za nadaljnje preiskave. Arheološko
opazovanje na terenu največkrat poteka v okoliščinah, ki ne dopuščajo popolnoma
jasnega pogleda oziroma nedvoumnega prepoznavanja vseh detajlov opazovanih
arheoloških pojavov oziroma povezovanja delov arheoloških pojavov v večje celote.
Postopki predelave podatkov lahko potekajo že na samem terenu ali pa v poterenskih ali
laboratorijskih okoliščinah. Končni rezultat so spremenjeni (sekundarni) podatki, ki
veliko bolje in natančneje prikazujejo opažene pojave. Zato je že na začetku potrebno
upoštevati ločevanje med t.i. surovimi (primarnimi) in obdelanimi (sekundarnimi)
podatki. Ločevanje med njimi je nujno tudi zaradi tega, ker so sekundarni podatki
preoblikovani na podlagi določenih interpretacijskih nastavkov avtorjev preiskave. Če
želimo zagotoviti ustrezno korektnost in možnost drugačnih interpretacij oziroma
analiz, se moramo, kjer je to možno, vrniti k surovim podatkom in jih na novo
modificirati.
9
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
10
1 NARAVA IN NAMEN ARHEOLOŠKE TERENSKE DOKUMENTACIJE
dokumentacija dokumentacija
Poterenska faza
dokumentacija dokumentacija
okolišcine,pogoji
okolišcine,pogoji
poterenski drugi podatki,
postopki, analize
analize
dela
dela
dokumentacija dokumentacija
INTERPRETACIJA
dokumentacija
Arhiv projekta
1. Dokumentacija predterenske faze 2. Arhiv terenske dokumentacije
3. Arhiv poterenske dokumentacije 3. Zbirke predmetov in vzorcev
11
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
12
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
2
Na tem mestu bi omenili nejasne definicije poklica arheolog v Sloveniji. Ta sicer v seznamu
Statističnega Urada RS obstaja kot poklic arheolog/arheologinja (2442.02), vendar je s tem bolj
označena vrsta izobrazbe ozroma stroka, dejansko pa so arheologi v javnih službah zaposleni kot
drugi poklici: konservator/konservatorka za kulturno dediščino (2431.03), kustos/kustosinja
(2431.05), visokošolski učitelj/visokošolska učiteljica za arheologijo (2310.02), visokošolski
sodelavec/visokošolska sodelavka (2310.01), nismo pa našli jasne oznake za poklic arheologa
raziskovalca kot tudi ne za »terenskega arheologa«, oziroma arheologa, ki opravlja arheološke
storitve na trgu. Arheologije nismo našli v Standardni klasifikaciji dejavnosti Statističnega urada
RS.
13
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
3
Npr. v Italiji uradno ne obstaja poklic arheologa, ker ni diplome iz arheologije, temveč vsi
diplomanti Filozofskih fakultet (Facolta di Lettere) načeloma dobijo enako diplomo. Arheologija
nastopi šele kot specialistična smer po končani diplomi, pri čemer sam poklic arheologa ni
definiran. Podobne situacije lahko najdemo v številnih sredozemskih deželah, kjer je arheologija
na dodiplomski stopnji del splošnejšega kurikula humansitičnih študijev.
4
Standardizacija je dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil za ponavljajočo se
uporabo, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju. Dejavnost obsega
predvsem procese priprave, izdajanja in uporabe standardov. Pomembne koristi standardizacije
so izboljševanje primernosti proizvodov, procesov in storitev za njihove predvidene namene
(Slovenski inštitut za standardizacijo, glej http://www.sist.si/slo/g1/g112.htm).
5
Na številnih področjih (ne pa na vseh) bi težko govorili o britanski arheologiji kot o
organizacijskem okviru. Npr. na področju varovanja in upravljanja z arheološko dediščino obstaja
angleški, škotski in valižanski organizacijski in administrativni okvir. Ker pa so vsebinske razlike
med njimi precej majhne bomo za potrebe naše študije ohranili izraz »britanska arheologija«.
14
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
6
http://www.archaeologists.net/modules/icontent/index.php?page=15
7
http://www.archaeologists.net/modules/icontent/index.php?page=10
15
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
Bylaws
• Code of conduct
• Code of approved practice for the regulation of contractual
arrangements in field archaeology
• Disciplinary code
• Regulations for the Registration of Archaeological Organisations
• Groups by-law
Standards
• Introduction to Standards and Guidance (PDF)
• Standard and Guidance for desk-based assessment (PDF)
• Standard and Guidance for field evaluation (PDF)
• Standard and Guidance for Excavation (PDF)
• Standard and Guidance for an archaeological watching brief (PDF)
• Standard and Guidance for the archaeological investigation and
recording of standing buildings or structures (PDF)
• Standard and Guidance for the collection, documentation, conservation
and research of archaeological materials (PDF)
• Appendices to Standards (PDF)
Policy Statements
For information on
• Equal Opportunities
• Health and Safety
• The use of volunteers and students on archaeological projects
• Environmental Protection
16
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
8
http://www.english-heritage.org.uk/server/show/nav.1665
9
http://www.english-heritage.org.uk/server/show/conWebDoc.2467
10
http://www.erfgoedinspectie.nl/page/english/organization
17
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
18
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
11
Introduction to standards and guidance. IFA, 1 (glej na
http://www.archaeologists.net/modules/icontent/index.php?page=15)
19
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
12
Npr. pri standardu za terensko ovrednotenje v smernbicah (1.4) navedejo, da naj se uporablja
terminologija, kot je bila predlagana v PPG 16 (Planning Policy Guidance Ministrstva za okolje),
PPG 15, PPG (Wales) itn.
20
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
21
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
22
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
2.1.4 ERFOEGDINSPECTIE
Dokument Dutch Archaeology Quality Standard (odslej v besedilu DAQS) pravzaprav
združuje dve ravni standardov: raven temeljnih organizacijskih pristopov v arheoloških
projektih (podobno kot standardi IFA in EH); in raven dokumentacijskih oziroma
arhivskih vsebin (podobno kot priročnik MOLAS), vendar ne tako natančno.
Za natančnejše razumevanje standardov Erfoegdinspectie je potrebno še dodati, da so
predvsem napisani za potrebe organizacije arheološkega dela v razmerju do druge strani
(“ogroževalca” dediščine). Skrbnik oziroma telo zadolženo za razvoj in aplikacijo
standardov je Komite za arheološko kvaliteto (Committee for Archaelogical Quality), ki
pripravlja redne revizije DAQS. Naslednja revizija je načrtovana po letu 2005.
Med najpomembnejšimi motivi za sprejetje DAQS so bile zahteve nacionalnih oblasti, da
se uskladijo zakonski in podzakonski akti pred ratifikacijo konvencije iz La Vallette, in
zakonske spremembe v upravljanju z arheološko dediščino, ki so poslej odpirale možnost
prostega tržišča arheoloških storitev. Prioriteta v prostorskem razvoju je postalo
predvsem ohranjevanje arheoloških najdišč in vključitev prizadevanj za ohranjanje
arheološke dediščine v sam proces prostorskega planiranja. Samo sprejetje tržnega
principa za arheološke storitve pa je bilo pogojeno z upoštevanjem dvojne narave
arheoloških storitev – poleg tega, da na trgu nastopajo kot storitve, so te hkrati tudi
znanstvena oziroma raziskovalna dejavnost, ki je življenjskega pomena za razumevanje
in vrednotenje nacionalne arheološke dediščine.
V tem smislu so tržni principi dovoljeni le v okoliščinah, kjer je zagotovljena ustrezna
kvaliteta arheološkega dela, v nasprotnem primeru obstaja preveliko tveganje, da bodo
prevladali komercialni oziroma finančni vidiki. Za učinkovito implementacijo morajo
sistem standardov temeljiti na zakonih, da se jih ne bi enostavno ignoriralo, hkrati pa
standardi ne smejo biti zakon, ker se zahteva konstantno fleksibilnost in prilagajanje
novim okoliščinam in razvoju. Zato zakon načeloma definira, kdo ima pravico do
opravljanja arheoloških storitev (i.e. samo tisti subjekti ki so dokazali svojo zmožnost in
sposobnost) in določa, da se arheološko delo mora opraviti v skladu s “sprejetimi
23
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
standardi”. Slednji so definirani kot standardi, ki jih je sprejela (in jih vzdržuje)
skupnost nizozemskih profesionalnih arheologov.
DAQS definira 7 temeljnih arheoloških dejavnosti (glej tudi tabela 4). Zveze med njimi
so predstavljene na diagramu na tabeli 5.
1. Kabinetno ovrednotenje (Desk-based assessment);
(na podlagi obstoječih informacij prodobiti nove informacije o znanih in
pričakovanih najdiščih na konkretnem območju (prisotnost/odsotnost arheoloških
pokazateljev, količina in značaj, datacija, ohranjenost, celovitost in relativna
kvaliteta arheoloških dobrin). Kabinetno ovrednotenje se izdeluje z ozirom na
obseg in naravo načrtovanih del, razloge teh del in znanstvene probleme. Rezultat
je poročilo, ki predstavlja podlago za nadaljnje odločitve. Kabinetno
ovrednotenje tvorijo trije podprocesi: določitev okvira terenskega pregleda,
zbiranje obstoječih podatkov, ocena pričakovanih arheoloških vrednosti).
2. Arheološko terensko ovrednotenje (Archaeological field evaluation);
(namen je dopolniti in verificirati specifične napovedne modele, ki izhajajo iz
kabinetnega ocenjevanja; v skladu s tem se načrtuje terensko delo, s katerim se
pridobijo (dodatne) informacije o znanih ali pričakovanih arheoloških pojavih na
okonkretnem območju (prisotnost/odsotnost arheoloških pokazateljev, količina in
značaj, datacija, ohranjenost, celovitost in relativna kvaliteta arheoloških dobrin).
Rezultat je poročilo, ki lahko vsebuje priporočila za konservatorske odločitve.
Terensko ovrednotenje se načeloma izvaja do stopnje, ki omogoči utemeljeno
konservatorsko odločitev; ne sme povzročati nepotrebne destrukcije arheološkega
gradiva. Arheološko terensko ovrednotenje vključuje tri faze dela: raziskovalno,
kartografsko/dokumentacijsko fazo in fazo vrednotenja).
3. Fizična zaščita (Physical protection);
(namen je dejanska fizična zaščita arheološkega najdišča pred uničernjem oziroma
nadaljnjim propadanjem; če je možno se skuša povzročeno škodo popraviti.
Obstajata dve glavni metodi fizične zaščite: administrativna zaščita in dejanska
fizična zaščita).
4. Dokumentiranje uničenja (Watching brief);
(njen namen je omogočiti vpogled v arheološko gradivo in depozite v teku
nearheoloških zemeljskih oziroma drugih destruktivnih del; obstajata dve vrsti
dokumentiranja uničenja: vpogled v arheološki pomen območja in registriranje
arheološkega gradiva v teku destruktivnih del. Dokumentiranje uničenja naj bi
predhodno izhajala iz kabinetnega in terenskega ovrednotenja. Samo v dveh
primerih se priporoča dokumentiranje uničenja: ko kabinetno ali terensko
ovrednotenje nista prispevala dovolj zanesljivih informacij oziroma ko ni bilo
mogoče izvesti terenskega ovrednotenja. Dokumentiranje uničenja se opisuje kot
beleženje in opredelitev prisotnosti in narave (širšega časovnega obdobja izvora,
24
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
25
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
Preface 7
Introduction 9
1 STANDARDS AND GUIDELINES 17
1.1 Foreword 17
1.2 Notes to the Quality Standard 17
1.3 Archaeological Content-related Choices 21
2 DESK-BASED ASSESSMENT 27
2.1 Description 27
2.2 Standards Guidelines for Desk-based Assessments 36
3 ARCHAEOLOGICAL FIELD EVALUATION 45
3.1 Description 45
3.2 Standards Guidelines for Archeological Field Evaluations 60
4 PHYSICAL PROTECTION 81
4.1 Description 81
4.2 Standards Guidelines for Physical Protection 94
5 WATCHING BRIEF 103
5.1 Description 103
5.2 Standards Guidelines for Watching Brief 114
6 EXCAVATION 125
6.1 Description 125
6.2 Standards Guidelines for Excavations 140
7 DEPOSITING 179
7.1 Description 179
7.2 Standards Guidelines for Depositing 190
8 REGISTERING 197
8.1 Description 197
Appendices 199
Tabela 4: Skrajšana verzija kazala Dutch Archaeology Quality Standard, Den Haag 2004.
26
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
Tabela 5. Cikel upravljanja z dediščino, ki jih zadevajo standardi Erfoegdinspektie. (Willems and
Brandt 2004, 11).
27
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
13
Glej http://80.205.162.235/document.2006-02-24.0981774779?set_language=it.
28
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
29
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
30
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
31
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
32
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
Očitno je tudi, da je celoten sistem bil zamišljen kot poenotena oblika predvsem za
potrebe hrambe zelo velikega števila različnih podatkov in njihovega eventualnega
poznejšega zajemanja in obdelave. Izhodišče za takšno kataloško obsežnost in
sistematiko je bila predpostavka, da samo zelo izčrpen katalog omogoča ustrezno
načrtovanje konservatorskih odločitev in posegov (RA-N, 1992, 6). V osnovi celoten
sistem temelji na konceptu kataloške kartice, kar povsem jasno izvira še iz časov, ko
digitalne dokumentacije še ni bilo.14 Kataloška kartica – načeloma obstajajo različice za
vse vrste predmetov kulturnih dobrin – je mišljena kot osnovni kataloški zapis osnovne
enote katalogiziranja (kataloškega predmeta, oggetto di catalogazione), katere vsebina
(podatki o predmetu) je običajno zapisana v sistemu različnih šifrantov in tezavrov.
Kot enega glavnih problemov takšnega katalogiziranja izpostavljajo poenoteno
opisovanja oziroma normiranja podatkov (normalizazione dei dati). Pri normiranju se je
iskalo predvsem takšne oblike opisovanja in organizacije, hierarhije oziroma
strukturiranja podatkov, ki ustrezajo kataloški naravi sistema (digitalnega ali ne-
digitalnega) ne pa toliko znanstvenim ali strokovnim potrebam arheologije in drugih ved
(RA-N, 1992, 14).
Katalogizacija je skoraj v celoti usmerjena v dokumentiranje objektov, veliko manj
podatkov pa se beleži o arheološkem delu samem. Resda obstaja kataloški standard tudi
za kratko poročilo o izkopavanjih ali rekognosciranju, vendar se zahtevajo zelo sumarni
podatki (glej Tabelo 9).
14
Od začetka 90. let je ICCD zaradi zelo velike količine podatkov pričel te sistematično
preoblikovati v digitalno obliko s pomočjo dveh posebej za ta namen narejenih programskih
orodij (SAXA, kasneje DESC).
33
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
34
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
35
2 PRIMERJALNA ANALIZA ARHEOLOŠKIH STANDARDOV V EVROPI
36
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
37
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
38
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
15
Podobno velja tudi za druge nacionalne arheologije v takratni Jugoslaviji (glej npr. Čorović
Ljubinković in Garašanin 1950).
16
Publikacija ANSL (1975) predstavlja rezultate prve etape, predvsem podatke o arheoloških
najdiščih in najdbah, najdene v različnih tekstih, objavljenih do sredine šestdesetih let.
39
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
40
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
Poleg Zapisnika ... pa mora topograf izdelati še naslednje dokumente oziroma zbirke
podatkov:
• kartotečni vpis, ki naj bi bil narejen na posebnem obrazcu za celo Slovenijo,
• fototeko (dva predlagana formata fotografij),
• karto najdišč (merilo 1:50.000).
41
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
17
Celoten projekt arheološke topogrtafije Slovenije je bil precej ambiciozno zamišljen, toda v
sami izvedbi je prihajalo do precejšnjih težav, tako da so po teh navodilih izšli trije zvezki
splošne arheološke topografije (za Belo Krajino (Dular 1985), za Prekmurje (Šavel 1991) in občino
Dolina v tržaškem zaledju v Italiji (Flego, Župančič 1991)) in dva zvezka specialne topografije:
rimske zapore na Slovenskem (Clavstra Alpivm Ivliarvm 1971) in topografijo noriško-panonskih
gomil (Pahič 1972).
42
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
18
V kontekstu SPP je med drugim tudi veliko natančneje preučen koncept površinskega zapisa,
vidljivosti najdb, pomen podepozicijskih procesov in še vrste drugih dejavnikov, ki vplivajo na
možnost odkritja in prepoznavanja arheoloških ostankov.
43
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
opazovanja. Pri arheološki topografiji takšno enoto predstavlja kar celo najdišče
oziroma potencialno najdišče, pri čemer se v klasičnem topografskem dnevniku
sintetično zabeleži topografova opažanja. Pri sistematičnem površinskem pregledu pa je
območje, ki ga pregledujemo razdeljeno na enako velike in sistematično razporejene
zbiralne enote, katerih same dimenzije so načeloma arbitrarno določene. Šele dovolj
velika količina pregledanih zbiralnih enot omogoči vpogled v cel opazovan prostor.
Obrazci, ki jih zahteva sistematični površinski pregled, in ki so se v devetdesetih letih
uveljavili v naši arheologiji, načeloma dokumentirajo dve glavni dejavnosti: a) samo
pobiranje/beleženje opaženih artefaktov v zbiralnih enotah in b) rezultate primarne
(kvantitativne in kvalitativne) obdelave najdb. Prvi obrazci se izpolnjujejo že med
terenskim delom, drugi pa v teku obdelave najdb. K tem obrazcem bi lahko dodali še
tretjo skupino obrazcev, v katere se vnaša prečiščene podatke o količinah in vrstah
najdb po opravljeni primarni obdelavi najdb. Kot zadnjo obliko terenske dokumentacije
pri sistematičnem površinskem pregledu pa navajamo dokumentacijo arhiva najdb in
podatkov o najdbah. Zaradi običajno precejšnje količine najdb, ki jih proizvajajo
sistematični površinski pregledi, je arhiv podatkov nujen.
Dokumentiranje pobiranja/opazovanja
Ena od glavnih nalog v pripravi sistematičnega površinskega pregleda je razmislek o
strategiji vzorčenja (o načinu vzorčenja, mreži vzorčnih oziroma zbiralnih enot,
velikosti vzorčenja, o dimenzijah zbiralnih enot in o morebitni stratifikaciji vzorcev).
Prav strategija vzorčenja močno vpliva na način dela in na samo dokumentiranje.
Iz dokumentacije mora biti povsem jasna lokacija mreže vzorčenja (in s tem tudi
posameznih zbiralnih enot), ki mora biti jasno zabeležena v smislu geografskih koordinat
ali drugih podatkov, ki omogočajo pretvorbo v geografske koordinate (npr. referenčne
točke ustrezno natančno locirane v katastrski mreži, ali na aerofotografiji ali kaki drugi
karti), način vzorčenja oziroma opazovanja (sistematično po prečnicah, sistematično v
mreži), velikost vzorca (delež pregledanega prostora v odnosu do celote). Prav tako je v
sistematičnem površinskem pregledu pomembno dokumentirati določene okoliščine, ki
vplivajo na prepoznavnost arheološkega zapisa: npr. ocena vidljivosti tal pri
opazovanju/pobiranju, smer hoje glede na sonce, smer brazd glede na smer pobiranja,
ime pobiralcev (različna stopnja znanja in izkušenosti) itn.
Sama dokončna oblika obrazcev za pobiranje je zaradi različnih vrst vzorčenja, okoliščin
pri postavljanju mreže vzorčenja, različne velikosti zbiralnih enot in različnih okoliščin
dostopnosti oziroma vidljivosti tal prepuščena vodji sistematičnega površinskega
pregleda, ključno pa je, da zapis na obrazcih omogoča nedvoumno lociranje zbiralnih
enot, količin pobranih ostankov, izvor pobranih ostankov glede na zbiralno enoto in
okoliščine, ki vplivajo na vidnost površinskega zapisa. Glede na dosedanje izkušnje je
vsak posamezen sistematičen površinski pregled zahteval poseben obrazec za pobiranje
oz. beleženje opaženega. Na Oddelku za arheologijo so bili tako za večino terenov, kjer
44
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
se je izvajal SPP oziroma podobni terenski postopki izdelan priročnik (npr. priročniki D.
Grosman za projekte Hvar 1988, Hvar 1989, Ravna 1991, Rodik 2006).19
Dokumentiranje primarne valorizacije najdb
Primarna valorizacija najdb v sistematičnem površinskem pregledu služi predvsem
filtriranju surovih podatkov in s tem pridobitvi realnejših podatkov in takojšnjih
povratnih informacij, ki lahko pomembno usmerjajo potek terenskih del. Zaradi
različnih razlogov (raznolika vidljivost tal, različna izkušenost pobiralcev,
zamazanost/težka prepoznavnost drobnih najdb) je pred vsakršno interpretacijo
rezultatov potrebno najdbe primarno obdelati: oprati, posušiti, velikokrat pa tudi
klasificirati na najdbe, ki se jih samo šteje (npr. gradbeni material), in najdbe, ki se jih
natančneje analizira), in na odvržene kose (npr. kamni, za katere se je zmotno mislilo,
da so arheološka najdba, ali pa zelo recentne kose kovinskih, steklenih, plastičnih in
drugih nedvoumno nerelevantnih predmetov).
Vsako dokumentiranje primarne obdelave najdb mora imeti dokumentirane vhodne oz.
primarne podatke (surove podatke iz pobiranja) in izhodne (filtrirane in klasificirane
podatke) po končani primarni valorizaciji. Pri tem je nujno ves čas zagotoviti natančnost
sledenja podatkov glede izvora najdb (iz katere zbiralne enote izhajajo) in tudi glede
arhiva, kamor se najdbe po opravljenih analizah deponirajo.
Primarna obdelava razen v najbolj grobih potezah načeloma ne vključuje kronoloških in
tipoloških analiz. Njen smisel je predvsem prečistiti pobrano gradivo od nerelevantnih
kosov in zabeležiti kvantitativne vrednosti osnovnih kategorij kot so surovina, ali gre pri
keramiki za lončenino ali za gradbeni material, kateri deli lončenine oz. posod so
prepoznani, in groba periodna razdelitev (prazgodovina, antika, srednji vek, novi vek,
neznano). S takšno klasifikacijo in dokumentacijo, ki se jo izvaja bodisi tekom samega
sistematičnega površinskega pregleda ali neposredno po njem, se ustrezno izčisti
predmetne zbirke za nadaljnje analize specialistov.
Specialistične analize so sicer logistično lahko organizirane že med primarno obdelavo,
vendar pa jih je treba posebej dokumentirati. Pri tem je seveda potrebno jasno
zabeležiti, za katere vrste specialnih analiz gre, katere zbiralne enote ali posamezni
kosi so bili podvrženi takšnim pregledom, prav tako pa tudi rezultate specialnih analiz.
Ključna je tudi možnost sledenja izvora predmetov (iz katere zbiralne enote) in izvora iz
njihovega arhiva, če se specialistični pregled opravlja potem, ko je bilo gradivo z
dotedanjimi podatki o njemu že arhivsko deponirano.
Tudi na tem področju obstaja že dobrih petnajst let tradicija priprave posebnih
obrazcev, pravzaprav za vsak projekt posebej. In tudi tu ni bilo smiselno razvijati
nekega univerzalnega ali enotnega obrazca, prav zaradi zelo različnih okoliščin izvajanja
in usmeritev različnih sistematičnih povšinskih pregledov.
19
Tipkopisi. Hranijo se v arhivu Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
45
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
46
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
njihovih sledov na določeni lokaciji ali območju. Gre za neinvazivno tehniko s katero se
ugotavlja obstoj in oblike struktur, ocenjuje stanje njihove ohranjenosti, dokumentira
strukture za potrebe zaščite arheološke dediščine oziroma za raziskovalne preiskave. Ta
oblika dela ima relativno dolgo tradicijo, ker se jo je razumelo kot del arheološke
topografije. Z uvedbo analitičnih tehnik opazovanja in dokumentiranja (sistematični
površinski pregled, stratigrafsko izkopavanje) pa se je arheološki strukturni pregled
razvil v bolj ali manj jasno prepoznavno samostojno obliko terenskega dela, ki ne
vključuje izkopavanj oziroma razgradnje arhitekturnih objektov in tudi ne načrtnega
pobiranja najdb s površja.
Prav razgradnja arhitekturnih objektov pa je glavna tehnika stavbne analize. Namen
slednje je preučiti gradbena dejanja, konstrukcijske elemente, procese gradnje in
uničenja opazovanega arhitekturnega spomenika v historičnem in tehničnem smislu.
Stavbna analiza je načeloma tudi lahko neinvazivna, če ni treba izvesti razgradnje
arhitekturnih delov.
Zaradi velike pestrosti strukturnih pregledov še ni prišlo do nekih poenotenih oblik
dokumentiranja. Načeloma se skuša dokumentirati tloris struktur (z risbo, z izdelavo
modela višin), vrsto struktur, “stoječo” stratigrafijo, surovine/gradbeni material,
gradbeno tehniko itd. Strukturni pregled največkrat služi kot podpora tudi stavbni
analizi. Na tem področju sta bila do sedaj na Oddelku za arheologijo izdelana 2
priročnika (P. Novakovića za Stari Trogir 2004 in B. Slapšaka za projekt Tanagra 2006).
Posebno obliko dokumentiranja v strukturnem pregledu predstavlja izdelava digitalnega
modela reliefa. Z natačnim merjenjem tridimenzionalne lege zelo velikega števila točk
na opazovanem območju in njihovo računalniško obdelavo je v nadaljnjih postopkih
računalniške izdelave digitalnega modela reliefa zelo dobro vizualizirati merjene
površine in vse večje ali manjše spremembe v višinah. Z analizami in filtriranjem
podatkov digitalnega modela reliefa je tako moč zaznati tudi zelo majhne strukture, ki
se jih z golim očesom ne opazi, bodisi prav zaradi majhnosti ali zaradi drugih ovir, ki
preprečujejo dober pogled (visoka vegetacija, nakloni ...). Z uvajanjem sodobnih
geodetskih inštrumentov postaja izdelovanje digitalnih modelov reliefa vse pogosteje
uporabljana tehnika v strukturnih pregledih.
47
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
20
Danes je na tržišču sicer že več ponudnikov (domačih in tujih) nekaterih geofizikalnih storitev,
vendar je njihov pomen za razvoj teh tehnik dela še zelo omejen.
48
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
49
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
Zakonski okviri
Arheološka izkopavanja so razen uporabe iskalnikov kovin dejansko edina prava oblika
arheološkega terenskega dela, ki jo eksplicitno omenja zakonodaja in iz nje izpeljani
podzakonski akti, (pravilniki, navodila, priporočila itn.). Druge oblike terenskega dela
naj bi smiselno izhajale iz sintagme “... metod, ki pomenijo poseg v dediščino” (ZVKD,
19. člen, alineja 4).
V zvezi z dokumentacijo oziroma standardi arheoloških izkopavanj veljavna zakonodaja
in drugi sprejeti podzakonski akti in uredbe v Sloveniji govorijo naslednje (besedila
ustrezno skrajšali in njegove dele podčrtali avtorji):
• v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD; Uradni list RS, št. 7/99):
a) "19. člen: V okvir opravljanja javne službe na področju varstva dediščine sodijo
naslednje naloge: ... izvajanje raziskovalnih projektov z metodami, ki pomenijo
poseg v dediščino ..."
b) "21. člen: Zavod za varstvo dediščine ... oblikuje metode in standarde za
naloge iz 19. člena tega zakona ter usmerja, usklajuje in spremlja njihovo
izvajanje ..."
c) "60. člen: Zavarovalna arheološka raziskava zemljišča ... obsega zlasti
zavarovalno izkopavanje z izdelavo ustrezne dokumentacije ..."
• Pravilnik o postopku za izdajo dovoljenj za arheološka raziskovanja (Uradni list RS,
št. 113/00, odslej Pravilnik):
d) "2. člen: Predlog za izdajo dovoljenja za arheološko raziskovanje ... mora
vsebovati ... predlog začasnega in končnega mesta hrambe... standardne
izkopavalne oziroma najdiščne dokumentacije ..."
e) "6. člen: ... v odločbi o dovolitvi arheološkega raziskovanja se določijo ...
začasno in končno mesto hrambe ... standardne izkopavalne oziroma najdiščne
dokumentacije...
f) "8. člen: Vodja arheološkega raziskovanja ... je odgovoren za strokovno
pravilno izvedbo arheološkega raziskovanja v skladu z izdanim dovoljenjem in
uveljavljenimi strokovnimi standardi ..."
50
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
21
V zvezi s Pravilnikom opozarjamo na strogo zahtevo, namreč, da je potrebno za vsako
arheološko raziskovanje (kot je to definirano v drugem odstavku 1. člena Pravilnika) potrebno
pridobiti dovoljenje. V praksi od nastopa tega pravilnika se je dovoljenja zahtevalo v glavnem za
arheološka izkopavanja, precej redkeje pa za neinvazivne oz. šibkoinvazivne postopke.
51
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
22
Tako Pogoji izrecno govorijo, da pravil za izbiro metod izkopavanja in dokumentiranja ni
oziroma da je njihov izbor odvisen od okoliščin na terenu in problematike terena (str. 386).
23
Neodvisno od strokovnjakov z Oddelka za arheologijo je metodo stratigrafskih izkopavanj v
svojih ternskih projektih uporabljal tudi P. Mason iz takratnega Regionalnega zavoda za varstvo
naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta.
52
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
24
Zahteve SAAS po čim večjem poenotenju metod in dokumentacije je verjetno potrebno videti
tudi v luči vse bolj razširjenega tržišča arheoloških storitev, kjer so vodilno vlogo prevzela
privatna podjetja, katerih delo (njegovo kvaliteto), je bilo potrebno ustrezno nadzirati.
53
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
54
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
Izobraževalni
Arheološka ZVKDS Privatni sektor
sektor
dokumentacija -
terensko OE Novo Oddelek za
OE Celje Tica sistem d.o.o. Arhej d.o.o.
izkopavalno delo mesto arheologijo FF
/ dodatno še:
Dokumentacija seznam
fotografska: / dodatno
/ dodatno / dodatno še: posnetkov,
seznam digitalnih še: seznam
še: seznam seznam seznam tlorisov,
posnetkov, seznam filmov, seznam
posnetkov posnetkov 6x6 seznam profilov,
diapozitivov posnetkov
seznam str.
pogledov
Dokumentacija / dodatno
grafična: seznam / dodatno še:
še: seznam
risb seznam fotoskic
fotoskic
Tabela 12. Običajno dokumentirane vsebine (in obrazci) v novejši arheološki praksi v Sloveniji.
55
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
56
3 STANDARDI ARHEOLOŠKE DOKUMENTACIJE V SLOVENIJI – PREGLED STANJA
Šibke točke
1. Razen izkopavanj ni nobena druga terenska oblika (z delno izjemo uporabe
detektorjev kovin) eksplictno navedena kot predmet zakonskih in podzakonskih aktov.
2. Odsotnost določenih oblik terenskega dela. Pri tem posebej opozarjamo na slabo
premišljeno in dokumentacijsko slabo podprto prakso izvajanja dokumentiranja
uničenja in nadzora pri gradbenih ne-arheoloških posegih. Takšne oblike terenskega
dela so bile zelo redko dokumentirane. Poseben problem je raba detektorjev kovin, ki
se jo sme aplicirati samo v posebnih pogojih in okoliščinah. Razen internega pravilnika
podjetja Arhej d.o.o. o rabi iskalcev kovin na tem področju ni nobenih drugih pravil, ki
bi natančneje razdelali načine pravilne uporabe iskalcev kovin pri terenskih delih, kot so
ti določeni s konvencijo iz La Valette.
3. Nedoslednost, protislovnost in anahronizmi v nekaterih zakonskih in podzakonskih
aktih, odločbah ipd. Razlog za to vidimo predvsem v uporabi nekaterih starih
dokumentov, pravil in predpisov.
4. Kljub precejšnjemu poenotenju izkopavalnih in dokumentacijskih metod v zadnjih
desetih letih še vedno na njihovem “robu” obstajajo izkopavanja, ki ne dosegajo ravni
dobre prakse, kot se je ta v zadnjem času uveljavila.
5. Problem arhiviranja najdb in dokumentacije. Gre za zelo ohlapno regulirano
področje, vendar se v praksi redko izvaja v skladu s predpisi. Večji del dokumentacije
(papirne in digitalne) se še vedno hrani pri izkopavalcih. Pri naročnikih, zavodih oziroma
v muzejih se običajno hranijo samo začasna in končna poročila z izkopavanj in drugih
naročenih terenskih delih.
6. Slabo oziroma premalo natančno določeni subjekti – izvajalci terenskih del. Obstoječi
predpisi govorijo samo o univerzitetnem diplomiranem arheologu (s petletnimi
delovnimi izkušnjami strokovnega sodelavca), ki je lahko vodja izkopavanj. Specifikacije
“izkušenj” in “strokovnega sodelavca” ni.
7. Negativen učinek obrazcev. Opažen je pojav, da obrazci “narekujejo” izkopavanja in
prepoznavanje ter opisovanje opaženega in ne obratno. Izhodišče ni več opazovanje
enot stratigrafije, temveč obrazec. Izgublja se raznolikost SE.
8. Marsikdaj premalo premišljene računalniške baze podatkov. Predvsem upoštevano
stališče vnašalca, ne pa uporabnika ali analitika.
9. Vse večja uporaba digitalnih tehnologij v dokumentaciji zahteva poglobljen razmislek
in dogovor o njenem statusu, hrambi in tehnoloških standardih.
57
4 PREDLOG STANDARDOV
4. PREDLOG STANDARDOV
58
4 PREDLOG STANDARDOV
59
4 PREDLOG STANDARDOV
60
4 PREDLOG STANDARDOV
Terenski/poterenski postopek
S T A N D A R D
Definicija postopka
a) splošna definicija in predmet postopka, podatki relevantni za postopek
b) namen, pogoji in okoliščine izbora oziroma uporabe postopka
c) domet oz. omejitve postopka
Opis postopka
a) kratka razlaga postopka (namen, tehnologija, organizacija in izvedba)
b) opredelitev razlogov za izbor postopka
c) pričakovani rezultati, njihova vsebina in oblika
d) zveza z drugimi postopki
e) razširjen opis dometa in omejitev postopka
Obvezni dokumenti postopka
1. Delovni načrt
2. Terenski zapisnik
3. Delovni dnevnik
4. Arhiv primarnih podatkov (in najdb)
5. Arhiv sekundarnih podatkov (in najdb)
6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih
7. Dokument depozicije arhiva (in najdb)
61
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Legenda:
DN – delovni načrt
TZ – terenski zapisnik
DD – delovni dnevnik
APP(N) – arhiv primarnih podatkov (in najdb)
ASP(N) – arhiv sekundarnih podatkov (in najdb)
SPR – strokovno poročilo o delu in rezultatih
ZU – zapisnik uničenja
ZN – zapisnik nadzora
62
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Kabinetno ovrednotenje je del priprave terenskega projekta ali pa samostojno delo.
Vključuje pregled publiciranega, arhiviranega in drugega dokumentacijskega gradiva kot
pripravo za arheološke terenske ali neterenske projekte. V podporo projektom lahko
kabinetno ovrednotenje vključuje tudi pregled najdb. Cilj ovrednotenja je pridobiti
informacije, na podlagi katerih je možno oceniti arheološki potencial določene lokacije,
najdišča, kompleksa struktur oziroma drugih arheoloških pokazateljev in temu ustrezno
pripraviti terenski projekt. Kabinetno ovrednotenje vključuje informacije o prisotnosti,
količini, starosti, ohranjenosti, kontekstih pojavljanja, načinu odkritja in vseh drugih
relevantnih lastnostih arheološkega zapisa na opazovani lokaciji.
63
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Arheološka topografija predstavlja eno najstarejših neinvazivnih metod iskanja
arheoloških pokazateljev v prostoru oziroma glavno terensko metodo za izdelavo
arheoloških kart in podobnih inventarjev arheoloških najdišč in spomenikov. Razlogi
oziroma motivi za izvedbo arheološke topografije so lahko zaščitne, varstvene,
raziskovalne ali pedagoške narave. V arheološki topografiji se načeloma pregledujejo
lokacije, za katere se na podlagi predhodnega vedenja o poselitvenih značilnostih,
informacijah lokalnega prebivalstva ali informacijah naključnih najditeljev ter drugih
informacijah, bolj ali manj upravičeno predpostavlja obstoj arheoloških ostalin.
Arheološka topografija je postopek, ki se ga lahko uporablja tudi pri dokumentiranju
stanja ohranjenosti oziroma ogroženosti že znanih arheoloških najdišč ali spomenikov. V
bolj ali manj rednih časovnih intervalih se beležijo spremembe na najdišču ali
spomeniku, še posebej tiste, ki vplivajo na kvaliteto ohranjenosti najdišča ali
spomenika. V tem primeru lahko arheološka topografija preraste v kompleksnejši
projekt arheološke valorizacije, ki vključuje tudi druge postopke in tehnike terenskega
dela.
Pri arheološki topografiji je dovoljeno pobirati samo zelo majhno količino najdb, da ne
bi prišlo do večje škode prevelike škode v arheološkem zapisu najdišča. Te najdbe
služijo kot vzorec, ki pomaga natančneje kronološko in funkcionalno določiti samo
najdišče. Po končanem delu je potrebno strokovno poročilo o topografskem pregledu
64
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
skupaj s pobranimi najdbami predati pristojni javni službi za varstvo kulturne dediščine
oziroma se s to službo dogovoriti za nadaljnje postopke v zvezi z izdelavo
dokumentacije in hrambo najdb. Vsakršno nadaljnje poseganje v najdišče, zlasti pa v
njegov stratigrafski zapis, ni predmet arheološke topografije, temveč drugih tehnik
terenskih postopkov in njihovih pravil.
65
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Celovit postopek rekognosciranja iz zraka in analize aerofotografij je sestavlje iz treh
postopkov:
• rekognosciranja (opazovanja oziroma fotografiranja)
• analize vseh aerofotografskih virov
• kartiranja prepoznanih arheoloških pokazateljev
Arheološki pokazatelji se kažejo v različnih pojavnih oblikah, največkrat kot vegetacijski
pokazatelji, barvne spremembe tal in kot dejanski objekti oziroma njihove sence na
površini tal. Pri aerofotografiji je tridminezionalne arheološki zapis projiciran na
dvodimenzionalno površino tal in kot tak tudi dokumentiran na nosilcu zapisa (npr.
filmu). Zato razslojevanje (časovno, stratigrafsko ...) podatkov temelji na tipičnosti
določenih oblik in struktur.
Pojavljanje površinskih znakov je odvisno od vremenskih razmer in stanja tal, zaradi
česar je treba opazovanja izvajati v ustreznih oziroma optimalnih pogojih in ciklično.
Tehnike snemanja vključujejo popolno pokrivanje prostora v snemalnih pasovih
(vertikalno posnetki in/ali stereopari) oziroma vrtenje okrog lokacij za izbiro položajev,
v katerih je vidljivost arheoloških znakov najboljša (poševni posnetki).
Analiza fotografij je sestavljena iz dveh glavnih postopkov:
• odkrivanja arheoloških pokazateljev in drugih relevantnih podatkov;
• njihovega kartiranja.
66
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
67
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Sistematični površinski pregled
Predstavlja zelo učinkovito tehniko opazovanja površinskega zapisa, pri čemer ustrezno
vzorčenje omogoča uspešno generalizacijo za večji prostor. Ključna vprašanja pri
pripravi sistematičnega površinskega pregleda so, kaj se opazuje in kako se vzorči. Na
ustreznost vzorca vpliva tudi velikost prostora, ki ga želimo vzorčiti, ocena časa, ki nam
je na voljo, in tip arheoloških ostankov, ki jih predvidevamo na opazovanem prostoru.
Drugi dejavniki, ki pomembno določajo učinkovitost in uspešnost sistematičnega
površinskega pregleda so: vidljivost površine tal, poznavanje podepozicijskih procesov.
Razpoznavnost določenih obdobij ali dejavnosti v površinskem zapisu ni samo posledica
prisotnosti najdb iz teh obdobij na površju, temveč v veliki meri tudi njihove
diagnostičnosti.
Arheološka teorija vzorčenja definira kot svoj predmet človekovo vedenje oziroma
aktivnosti, ki se odražajo v arheološkem zapisu na površju. Vsako načrtovanje
sistematičnega terenskega pregleda mora ustrezno premisliti strategije vzorčenja, ki
natančno definirajo zvezo med ciljno populacijo pojavov in vzorčno populacijo, iz
katere se izpeljujejo sklepi in generalizacije. Dimenzije vzorca, ki ga nameravamo
pregledati, so kompromis med tipom človekovega vedenja, ki ga želimo preučevati,
pričakovanimi manifestacijami le-tega v arheološkem površinskem zapisu in
organizacijsko-logističnih pogojev in okoliščin izvedbe projekta.
Pri preučevanju območij, sestavljenih iz različnih ekosistemskih in geomorfoloških enot,
je potrebna t.i. stratifikacija vzorca, kar pomeni, da se heterogen prostor razdeli na
68
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
69
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
70
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Strukturni pregled in stavbna analiza sta terenska postopka, katerih smoter je ugotoviti
naravo, zgodovino, starost, sestavo, obliko in druge vsebine, povezane z določeno
strukturo ali skupino struktur (strukturnim kompleksom) oziroma arhitekturo. Temeljna
razlika med njima je v stopnji invazivnosti, medtem ko je strukturni pregled neivazivna
oz. šibko invazivna tehnika, v kolikor se pobirajo najdbe na površinah ali vzorci, je
stavbna analiza lahko tudi invazivna, ker vsebuje razgradnjo objekta po njegovih
elementih. Pri strukturnem pregledu so predmet opazovanja predvsem (ne pa izključno)
strukture vseh vrst in oblik (zidani objekti in deli objektov, zemljene gradnje,
'negativne' strukture, npr. jarki in druge strukture), medtem ko so predmet stavbne
analize predvsem arhitekturni objekti oziroma njihovi deli. Strukturni pregled načeloma
pokriva večji prostor, v katerem dokumentira vse opažene strukture, stavbna analiza pa
je usmerjena v določen arhitekturni objekt. Oba postopka se lahko kombinirata med
seboj in tudi z drugimi tehnikami arheološkega terenskega dela.
Pri obeh postopkih so lahko odkrite tudi arheološke najdbe. Če terenski projekt ne
predvideva strokovnih posegov v stratigrafski zapis (v zemlji ali na stoječi arhitekturi)
velja, podobno kot pri arheološki topografiji, da je dovoljeno pobrati samo zelo majhno
količino najdb, za katere se predvideva, da bodo še natančneje pojasnile opazovane
strukture ali arhitekturo.
Strukturni pregled je tudi postopek za dokumentiranje stanja ohranjenosti oziroma
ogroženosti arheoloških struktur, pri čemer ga kombiniramo z drugimi tehnikami
terenskega dela.
Dokumentacija strukturnega pregleda / stavbne analize
1. Delovni načrt
71
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
2. Terenski zapisnik
3. Delovni dnevnik
4. Arhiv primarnih podatkov (in najdb)
5. Arhiv sekundarnih podatkov (in najdb)
6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih
72
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Geofizikalni pregled kot metodo za oceno arheološkega potenciala lokacije običajno
uporabljamo v okoliščinah, kjer upravičeno predvidevamo obstoj arheoloških ostankov,
ki jih druge tehnike površinskih in podpovršinskih pregledov ne bodo mogle ustrezno
zaznati. Zelo pogost razlog uporabe geofizikalnih pregledov je ocena obsega najdišča,
kjer na podlagi predhodnega vedenja o najdišču (npr. iz testnih jarkov, arheoloških
izkopavanj ipd.) lahko ustrezno ocenimo primernost arheološkega zapisa za aplikacijo
geofizikalnih metod. Tehnike geofizikalnega pregleda se ločijo glede na to, katere
fizikalne lastnosti se opazujejo in merijo. Med najpogosteje uporabljanimi so
geoelektrično kartiranje, merjenje magnetne susceptibilnosti, merjenje magnetizma in
remanentnega magnetizma, georadarsko opazovanje, geoakustične in seizmične
73
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
74
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
75
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
4.2.7. VRTANJE
Definicija
Vrtanje predstavlja obliko šibko invazivnega vzorčenja zemeljskih plasti in struktur z
namenom, oceniti debelino arheoloških depozitov, dobiti informacije o njihovi
sedimentološki strukturi, ugotoviti prisotnost najdb ali pa pobrati vzorce za različne
vrste ekoloških, geoloških, pedoloških in drugih analiz, relevantnih za oceno
arheološkega potenciala. Vrtanje lahko služi tudi za oceno dimenzij najdišča za potrebe
načrtovanja nadaljnjih arheoloških projektov.
Vrtanje vodi strokovno usposobljena oseba. Za vrtanje je portebno pridobiti dovoljenje
javne službe za varstvo kulturne dediščine.
Opis
Vrtanje kot metoda za oceno arheološkega potenciala lokacije se uporablja v
okoliščinah, kjer se upravičeno domneva, dai druge tehnike površinskih in
podpovršinskih pregledov ne bodo mogle ustrezno zaznati arheoloških pokazateljev.
Takšne okoliščine so npr. na površinah z gosto vegetacijo, kjer so arheološki depoziti
pokopani pod debelejšimi plastmi mlajših sedimentov (aluvialnimi ali koluvialnimi
nanosi) oziroma pri antropogeno nastalih 'pokrovih' nekdanjih tal (nanašanje zemlje,
betoniranje, asfaltiranje in drugo antropogeno 'prekrivanje' tal).
Glede na tehnologijo se vrtanje deli na nejedrno in jedrno. Pri nejedernem vrtanju se
ne ohrani izvrtano jedro, temveč se na površino dvigne premešan material (zemlja,
kamenje, morebitni fragmenti arheoloških najdb in drugih ostankov). Takšno vrtanje ne
omogoča kontrole stratigrafskega zapisa. Izvrtani material se makroskopsko pregleda z
golim očesom, s suhim ali mokrim sejanjem in zabeleži ugotovitve.
Jedrno vrtanje ohranja bolj ali manj nepoškodovano jedro izvrtanega materiala, pri
čemer je možen veliko natančnejši vpogled v vertikalno zaporedje plasti in njihovo
sestavo. Morebitne najdbe se lahko natančno locirajo v izvornih sedimentnih kontekstih
oz. depozitih. Jedrno vrtanje se pogosto uporablja tudi pri vzorčenju za različne
paleoekološke analize.
Pri oceni arheološkega potenciala lokacije lahko vrtanje uporabimo kot tehniko za
oceno dimenzij najdišča. S sistematično mrežo vrtin lahko učinkovito vzorčimo večje
območje in zamejimo prostorsko distribucijo arheološko relevantnih pokazateljev. Z
vrtinami lahko dobimo tudi tridimenzionalno distribucijo podpovršinskih sedimentov, s
čimer lahko rekonstruiramo paleookolje arheološkega najdišča oziroma diahrone
spremembe v njem.
Izbira tehnike vrtanja, premera svedrov, globin vrtanja je odvisna od namena
arheološkega posega (testiranje za arheološki potencial, zamejitev obsega najdišča,
vzorčenje za paleoekološke analize ...).
76
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Dokumentacija vrtanja
1. Delovni načrt
2. Terenski zapisnik
3. Delovni dnevnik
4. Arhiv primarnih podatkov (in najdb)
5. Arhiv sekundarnih podatkov (in najdb)
6. Strokovno poročilo o delu in rezultatih
77
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Razlogi za dokumentiranje uničenja so nearheološki oziroma nestrokovni posegi v tla oz.
objekte, pri čemer je bil poškodovan ali uničen arheološki zapis. Dokumentiranje
uničenja se izvaja neposredno po zaukazani prekinitvi nearheoloških posegov oziroma po
njihovem koncu, glede na to, kdaj in kako so bile strokovne službe obveščene.
Dokumentiranje uničenja mora dokumentirati vse relevantne podatke o samem uničenju
oziroma okoliščinah in odgovornih zanj ter stanje arheološkega zapisa po uničenju.
Dokumentiranje uničenja vključuje tudi pobiranje in dokumentiranje najdb in vzorcev.
Po oceni pooblaščene osebe se lahko izvede tudi sanacija poškodovanih delov zaradi
začasne zaustavitve propadanja zaradi atmosferskih vplivov, načete statične trdnosti ali
notranje konsolidiranosti ali drugih razlogov, ki bi privedli do pospešenega propadanja
arheološkega zapisa.
Predmet in postopki dokumentiranja pri dokumentiranju uničenja so načeloma isti kot
pri arheoloških izkopavanjih. Prav tako se mora dokumentirati tudi sam način sanacije.
Če je mogoče, se pri dokumentiranju uničenja oceni škodo – neposredno in posredno, ki
je bila povzročena na arheološkem zapisu.
Soroden postopek predstavlja arheološki nadzor. Ta se načeloma izvaja na območjih in v
okoliščinah, kjer drugi terenski postopki rekognosciranja ne morejo dati ustreznih
rezultatov. Nadzor pomeni neposredno opazovanje in beleženje nearheološkega posega
v tla in odkritja morebitnih sledov arheološkega zapisa (plasti, najdbe). Po potrebi lahko
oseba, ki nadzoruje nearheološke posege, te zaustavi in zahteva dodatne arheološke
preiskave za natančnejše ovrednotenje arheološkega potenciala na območju nadzora.
78
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
79
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Testno izkopavanje je invazivna metoda za oceno arheološkega potenciala območja
oziroma za pobiranje vzorcev za znanstvene raziskave ali oceno sedimintnih okoliščin na
izbrani lokaciji. Izvajati ga moramo v čim manjšem obsegu in čim bolj smotrno glede na
testno območje. To še zlasti velja pri strojnem izkopu, pri katerem se opazuje in
dokumentira izključno stratigrafija na presekih. Za testna izkopavanja se odločamo, ko
neinvazivne ali šibko invazivne metode ne omogočajo ustrezne ocene arheološkega
potenciala območja.
80
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Razlogi za izkopavanje
Ker je izkopavanje izrazito invaziven in neponovljiv postopek pridobivanja podatkov in
najdb, pri katerem ni možna vrnitev na začetno stanje, je razlog za izkopavanje
potrebno dobro utemeljiti.
Glavni razlog je predvsem ogroženost najdišč zaradi destruktivnih nearheoloških
posegov v zemeljske plasti in strukture. Mednje sodijo vse gradnje in zemeljska ter
druga dela, ki preoblikujejo površino, zemeljske plasti in najdbe. Najdišča so lahko
ogrožena tudi zaradi pospešenega propadanja, ki je posledica človekovega spreminjanja
prostora (npr. poljedelstvo, spremembe hidrografskega režima) ali pa zaradi naravnih
procesov (npr. ekološke spremembe, preperevanje, erozija).
Drugi pomemben razlog za arheološka izkopavanja je pridobivanje podatkov za
znanstvene namene. Z novimi podatki se veča naše vedenje o preteklosti in o vsebinah,
ki jih želimo ščititi kot javne dobrine.
V vseh primerih sme arheološka izkopavanja voditi samo ustrezno strokovno
usposobljena oseba, nadzor nad izkopavanji pa z mehanizmi dovoljenj in nadzora
kvalitete izvaja javna služba.
Vrste podatkov
Vsi podatki dobijo svojo pravo veljavo in težo le, če so zajeti na ustrezen način in
zapisani v sistematično urejeni obliki. Podatke z arheoloških izkopavanj lahko
razvrstimo v dve skupini:
• podatki o snovnih in nesnovnih kontekstih, v katerih so bili ugotovljeni
neposredni in posredni sledovi človekovih aktivnosti na najdišču
81
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
82
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
83
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
84
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Dokumentiranje izkopavanj
Ker so izkopavanja neponovljiv postopek, pri katerem je glavni predmet opazovanja
(i.e. stratigrafija) odstranjen, mora dokumentiranje izkopavanj zagotoviti čim boljše
pogoje za rekonstrukcijo najdišča, njegovega razvoja in vsebin. Dokumentiramo
načrtovanje izkopavanj, stanje območja pred izkopavanji, potek del in rezultate.
Dokumentiranje rezultatov pomeni dokumentiranje stratigrafskega zapisa in najdb
oziroma vzorcev.
85
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
86
4 PREDLOG STANDARDOV - POSTOPKI
Opis
Primarna valorizacija dokumentacije
Primarna valorizacija dokumentacije izhaja iz potreb kontrole kvalitete terenskega dela
in analitičnih ter interpretativnih potreb projekta. Podatki, zbrani v terenskih
okoliščinah, večinoma niso neposredno uporabni za nadaljnje analize in jih je treba
ustrezno valorizirati. Postopek primarne valorizacije vključuje selekcijo, uskladitev,
morebitne popravke, filtriranje, delno interpretacijo in združitev v arhiv sekundarnih
podatkov
Valorizacija dokumentacije je lahko samostojna analiza nekega terenskega projekta
potem, ko je minilo več časa od zaključka terenskih del, in ni del tega projekta. V takih
primerih govorimo o reviziji, ki jo lahko izvaja avtor projekta ali neka druga oseba. V
postopku valorizacije mora primarna dokumentacija ostati nespremenjena.
Primarna valorizacija najdb
Primarna valorizacija najdb izhaja iz potreb kontrole kvalitete terenskega dela in
analitičnih ter interpretativnih potreb projekta po hitrih povratnih informacijah. Na
terenu moramo najdbe očistiti, izločiti odpad, evidentirati, zapakirati in ustrezno
shraniti za nadaljnjo valorizacijo. Postopke imenujemo priprava najdb.
V primarni valorizaciji najdb so dokumentirani vsi osnovni makroskopsko ugotovljivi
parametri, kvantitativni in kvalitativni. Kvantitativno ovrednotenje pomeni beleženje
količin najdb glede na opazovalno enoto, kvalitativno ovrednotenje pa opazovanje in
beleženje vsebinskih lastnosti najdb oziroma skupin najdb. Specialne analize najdb ne
sodijo v primarno valorizacijo najdb. Pri vseh terenskih delih je v delovnem načrtu
potrebno predvideti primarno valorizacijo in jo izvesti v skladu s stanjem ohranjenosti
najdb in načrtovanimi nadaljnjimi postopki.
87
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
88
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
Delovni načrt služi za predhodno sistematično načrtovanje vseh arheoloških raziskav in
za dokumentiranje vseh drugih relevantnih motivov, razlogov, pogojev in okoliščin.
Delovni načrt se običajno izdela v obliki vezanega besedila, po potrebi opremljenega z
različnimi grafičnimi prilogami (karte, načrti, fotografije, skice ...). V delovnem načrtu
vodja projekta natančno navede razloge za izvedbo projekta in organizacijske okoliščine
ter druge pogoje, ki vplivajo na obliko, strategijo in metodologijo raziskovanja. V
delovnem načrtu morajo biti predvideni vsi subjekti, ki so povezani z raziskavo:
naročnik, izvajalec, morebitni podizvajalci, nadzorna telesa in kuratorji dokumentacije
in najdb. Prav tako mora delovni načrt vsebovati podatke o predvidenem prostorskem,
časovnem in vsebinskem obsegu raziskav ter predvidene rezultate dela in njihov pomen
v znanstvenem in konservatorskem smislu.
89
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
V terenskem zapisniku se natančno dokumentira aktualno stanje območja raziskav ter
druge okoliščine, za katere se predvideva, da vplivajo na raziskavo oziroma na stanje
arheoloških najdb, najdišč oziroma depozitov.
Terenski zapisnik je organiziran v obliki obrazca, v katerem so predvideni zapisi o
geografski legi območja, kartografski umestitvi, toponimi, lastništvo, stanje površin
(poraščenost, dostopnost, poljedelske kulture, agrarni cikel, informatorji ipd.) ter zapisi
o opaženih arheoloških pokazateljih in njihovo stanje ohranjenosti, vidnosti in
dostopnosti.
Natančna vsebina terenskega zapisnika je odvisna od terenskega postopka. Terenski
zapisnik lahko vsebuje tudi grafične, fotografske in kartografske priloge.
90
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
Delovni dnevnik se vodi v obliki obrazca, v katerega se periodično (po dnevih) vpisuje
potek, organizacija in okoliščine dela. Prav tako se vpisujejo morebitne spremembe,
popravki ali odstopanja od načrtovanih postopkov raziskav. Iz delovnega dnevnika mora
biti razvidna kadrovska sestava delovne skupine, delitev dela in odgovornosti, enote
opazovanja oz. dokumentiranja, način oziroma postopki dela, njihovo trajanje in vse
druge relevantne okoliščine, ki vplivajo na potek dela. Glede na različne vrste
raziskovalnih postopkov je možno delovni dnevnik dopolnjevati z dodatnimi vsebinami.
91
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
Namen takšnega arhiva je shraniti in urediti izvirno dokumentacijo in s tem omogočiti
možnost njenega ponovnega črpanja, če se zato izkaže potreba. To je še posebej
izrazito pri delu z digitalnimi podatki, ki jih v nadaljnjih postopkih na različne načine
spreminjamo oziroma pretvarjamo v obliko, ki je ustreznejša za interpretacijo, in jih
nato shranjujemo v arhive sekundarnih podatkov. Prav tako je potrebno ločevanje na
primarne (surove) in sekundarne (obdelane, filtrirane) podatke zaradi postopkov
valorizacije podatkov in najdb, v kateri določene podatke in najdbe izločamo (t.i.
odpad).
92
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
Po svoji strukturi se ne razlikuje od arhiva primarnih podatkov, oziroma smiselno izhaja
iz navodil za izdelavo arhiva primarnih podatkov.
93
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
Strokovno poročilo, neglede na vrsto, tip ali obliko arheoloških del, predstavlja
vsebinsko zaključeno, sistematično in sintetično urejen dokument o poteku vseh
arheoloških del in o rezultatih le-teh. Strokovno poročilo se izdela v predpisanem
oziroma dogovorjenem roku.
Strokovno poročilo mora biti izdelano tako, da omogoča natančno rekonstrukcijo
namena, organizacije, poteka, udeležencev, izhodiščnih in interpretiranih podatkov in
drugih rezultatov arheoloških del. Strokovno poročilo je lahko sestavljeno iz delnih
(tematskih) poročil, vendar ta morajo biti skupaj predstavljena kot zaključena celota, ki
ustreza namenu arheoloških del oziroma vnaprej dogovorjenemu predmetu poročila.
Fazna (etapna) in začasna strokovna poročila niso del končnega strokovnega poročila.
Strokovno poročilo je običajno oblikovano kot besedilo, ki je opremljeno z različnimi
prilogami: slikami, fotografijami, preglednicami, indeksi, risbami, bazami podatkov. Če
je tako dogovorjeno, je strokovno poročilo izdelano v digitalni obliki in opremljeno z
nebesedilnimi vsebinami na digitalnih formatih: avdio in video zapisi, grafični zapisi.
94
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
95
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
Opis
Enota arhiva
Osnovna arhivska enota je posamezen projekt, ki predstavlja delovno celoto skupaj z
rezultati dela. Posamezno najdišče je bilo lahko raziskovano v različnih projektih, od
katerih je vsak predstavljal zaključeno izvedbeno celoto, ali pa je projekt vključeval
več najdišč, zato je projekt bolj ustrezna enota arhiva od posameznega najdišča. V
primeru kompleksnega projekta, ki v svojem delovnem načrtu in izvedbi uporablja
različne postopke in se izvaja v več fazah, se ta šteje kot en projekt.
Vsebina in oblika arhiva
Vsebino arhiva tvorijo izvirniki dokumentacije projekta in zbirke najdb in vzorcev.
Izvirniki so lahko v analogni, digitalni ali kombinirani obliki. Arhiv dokumentacije mora
biti v celoti izdelan v obeh oblikah (vse izvorne analogne podatke je potrebno
digitalizirati, vse izvorne digitalne podatke pa natisniti).
Kurator arhiva prejme celoten arhiv projekta (arhiv dokumentacije in zbirko najdb s
spremljajočim inventarnim seznamom), javna služba za varstvo kulturne dediščine pa
kopijo arhiva dokumentacije in kopijo inventarnega seznama zbirke najdb.
Če ni drugače dogovorjeno, je arhiv, ki se predaja kuratorju, urejen po
dokumentacijskih načelih in standardih projekta. Najdbe in vzorci, ki so predani
kuratorju, morajo biti dokumentacijsko označeni in urejeni tako, da je vedno možna
njihova sledljivost do izvirnih enot opazovanja ali pobiranja. Prav tako morajo biti
ustrezno fizično konsolidirani oziroma stabilizirani, da so zaščiteni pred propadom in
drugimi poškodbami, do katerih bi lahko prišlo pri transportu ali skladiščenju. V
delovnem načrtu projekta je potrebno predvideti dogovor s predvidenim kuratorjem o
predaji arhiva projekta (notifikacija kuratorja).
96
4 PREDLOG STANDARDOV - DOKUMENTI
97
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
PRILOGA 1
MODELI DOKUMENTOV
- Terenski zapisnik
- Delovni dnevnik
- Arhiv primarnih podatkov
98
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
TERENSKI ZAPISNIK
Terenski zapisnik je organiziran v obliki obrazca. Tega tvorita dva dela: obvezni del, ki
velja za vse terenske zapisnike ne glede na vrsto terenskega dela) in posebni oz.
dopolnilni del, ki ga po potrebi izdelata vodja ali izvajalec projekta in oblikujeta v
skladu s posebnimi potrebami in drugimi posebnostmi konkretnega projekta.
Terenski zapisnik kot obrazec smiselno in sistematično uredimo tako, da je moč iz
njegovih podatkov enostavno razbrati temeljne podatke o stanju raziskovanega terena,
njegovi geografski in administrativni lokaciji, relevantnih krajevnih imenih in drugih
oznakah, o lastništvu, spomeniško-varstvenem statusu oz. poznavanju arheološkega
najdišča ali lokacije. Terenski zapisnik lahko vsebuje tudi grafične, fotografske in
kartografske priloge.
99
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
100
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
101
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
DELOVNI DNEVNIK
Delovni dnevnik se najbolj učinkovito vodi v obliki obrazca, v katerega se za vsak
delovni dan vnašajo podatki o poteku in okoliščinah dela. Delovni dnevnik tvorita dva
dela: obvezni del (velja za vse vrste terenskega dela) in posebni oz. dopolnilni del (po
potrebi ga izdelata vodja ali izvajalec projekta in oblikujeta v skladu s posebnimi
potrebami in drugimi posebnostmi konkretnega projekta).
OBVEZNE VSEBINE DELOVNEGA DNEVNIKA
A. Vrsta terenskega dela
Napišemo za katero vrsto terenskih postopkov se dela delovni dnevnik. Če gre za
multidisciplinarni projekt, ki vsebuje več različnih terenskih postopkov, se za vsak
postopek piše lastni delovni dnevnik, za celoten projekt pa glavni delovni dnevnik, v
katerem se samo navedejo postopki, za katere se vodijo njihovi lastni delovni dnevniki.
• kabinetno ovrednotenje, arheološka topografija, rekognosciranje iz zraka,
sistematični površinski oz. podpovršinski pregled,
geofizikalni/geokemični/detektorski pregled, vrtanje, dokumentiranje uničenja,
arheološki nadzor, testno arheološko izkopavanje, arheološko izkopavanje,
primarna valorizacija najdb in dokumentacije.
• namen projekta: zaščitni, reševalni, znanstveno-raziskovalni, revizijski,
izobraževalni
B. Naročnik in izvajalec dela
• ime naročnika
• ime izvajalca (če je drugačen od naročnika)
• ime podizvajalca (če ta obstaja)
B. Ime in oznake raziskovalnega projekta, najdišča, lokacije ali območja
• ime in okrajšava projekta (vpiše se samo, če je drugačna od kode najdišča, npr.
pri kompleksnih projektih, ki vključujejo več najdišč)
• koda najdišča (interna koda, ki jo podeli vodja projekta)
• evidenčna številka dediščine (če ta obstaja)
• druga imena (če zato obstaja potreba)
C. Čas in urnik poteka del
• datum (predlagana oblika: 07-11-24 / letoleto-mesecmesec-dandan)
• zaporedna številka delovnega dne (1 – n)
• urnik pričetka in konca delovnega dne (0-24 urno označevanje)
D. Delovna skupina
102
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
103
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
104
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
STRUKTURA ARHIVA
1. Analogni arhiv podatkov
Arhiv primarnih podatkov tvori pet glavnih skupin podatkov: podatki o opisih opazovanih
enot, podatki o izmerah (geodetskih, prostorskih), fotografije, drugi grafični podatki in
podatki o najdbah/vzorcih.
• OPISI
o seznam opisov
o opisi vseh posameznih opazovanih enot in/ali skupin enot
o zveze z grafičnimi podatki o opazovanih enotah in/ali skupinah
• MERITVE
o dnevniki meritev
o zbirka (baza podatkov) meritev, urejena po datumih terenskih izmer
• FOTOTEKA
o fotodnevniki
o kontaktne kopije vseh fotografij, urejene v skladu s fotodnevniki
o urejena zbirka vseh fotografij in diapozitivov
• GRAFIČNI PODATKI
o seznami vseh terenskih grafičnih dokumentov po skupinah
o dokumenti, urejenih po datumih in skupinah: (terenske risbe, skice,
fotoskice, karte)
• NAJDBE / VZORCI
o seznami (posebne najdbe, najdbe po zbiralnih enotah, vzorci)
105
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
106
PRILOGA 1 MODELI DOKUMENTOV
107
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
PRILOGA 2
Model dokumentiranja
arheoloških izkopavanj
108
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
1. DELOVNI NAČRT
V pripravah na arheološka izkopavanja je treba določiti oziroma se dogovoriti o vrsti
ključnih vidikov in odločitev v strategiji izkopavanj, ki jih, razen v izjemnih okoliščinah,
ne bomo spreminjali:
• določitev velikosti izkopnega polja
• določitev dinamike odpiranja površin
• vzpostavitev sistema za prostorsko zajemanje podatkov
• določitev načina izkopa/odstranjevanja in dokumentiranja plasti
• organizacija primarne obravnave najdb med izkopavanjem
Te odločitve vplivajo na velikost, sestavo, delovanje ekipe in logistiko ter omogočajo
ustrezen nadzor nad kakovostjo primarnih podatkov že v terenski fazi.
109
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
110
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
111
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
• Tehnično osebje:
o izkopavalci,
o risarji, dokumentalisti, računalniški manipulanti ... (če je potrebno)
• Pomožno osebje:
o fizični delavci,
o strojniki
o ekonomi ipd.
Sektorski vodje nadzorujejo in organizirajo delo v sektorju (delu izkopnega polja),
skupaj z vodjo izkopavanj in izkopavalci odločajo pri definiranju plasti oziroma drugih
stratigrafskih elementov, o načinu odstranjevanja plasti, nadzirajo pisno in vizualno
dokumentiranje, koordinirajo delo s posebnimi skupinami, poročajo o delu in rezultatih
dela vodji izkopavanj, skrbijo za sektorski arhiv.
Izkopavalci v sodelovanju z vodjo sektorja določajo nove stratigrafske enote (meje
plasti), odstranjujejo plast po vnaprej določenem načinu, zbirajo najdbe in vzorce ter
dokumentirajo posamične stratigrafske enote (opis, meritve, fotografija, risba).
Merilci (ni obvezno) na zahtevo izkopavalca ali sektorskega vodje in pod njunim
nadzorom opravljajo zahtevane izmere.
3. STRATIGRAFSKI PODATKI
3.1 Dokumentiranje stratigrafije
Osnovna enota opazovanja, odstranjevanja in dokumentiranja stratigrafskega zapisa je
stratigrafska enota (SE), ki hkrati predstavlja tudi izvirni kontekst najdb in vzorcev. V
arheoloških izkopavanjih moramo dokumentirati vsako prepoznano stratigrafsko enoto,
ne glede na njeno starost, nastanek, vsebino in druge materialne lastnosti.
112
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
113
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Model opisa SE
Opis SE se najbolj učinkovito in sistematično izvaja na vnaprej pripravljenih obrazcih.
Med prvimi je tak obrazec razvil MOLAS (Museum of London Archaeological Service), ki
so ga kasneje dopolnjevale in različno modificirale različne izkopavalne šole, vendar pa
je osnovna ideja ostala ista. V Sloveniji je obrazce za opisovanje SE na podlagi obrazcev
MOLAS-a prvi uporabil Oddelek za Arheologijo FF UL na izkopavanjih 1989-1990 in jih
tudi naprej razvijal. Ti obrazci (delno modificirani) so danes v široki uporabi pri večini
izkopavalcev v Sloveniji.
114
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Slika 1. Primer obrazca za opis SE, ki ga uporablja Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani.
115
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
116
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
PL
FT-v
1
2 2
2
3
OSE-v
16
FT-d
2
2
3 4
6
5
3 8
9
10
13 OSE-d
1
SE-pr
1 2
3
2 3 12
1 3
3 15 4
4
4
4 14
4
4
11
117
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Dokumentiranje meritev
Ker se s sodobnimi instrumenti lahko pobira zelo velike količine meritev v kratkem času
in ker se podatki običajno avtomatično shranjujejo v spominskih enotah instrumentov,
je treba zagotoviti učinkovit nadzor nad samim postopkom meritev in njegovimi
rezultati.
Temu je namenjen Dnevnik meritev, ki predstavlja poseben obrazec, v katerem so
vpisani vsi podatki, ki so potrebni za točno in natančno rekonstrukcijo predmeta in
poteka meritev v kasnejši računalniški obdelavi. Zaradi tega je nujen del Dnevnika
meritev tudi skica merjenih objektov, iz katere je moč jasno razbrati merjene linije
oziroma točke in njihove oznake (kaj točke oz. linije označujejo v smislu mejnih površin
ali referenčnih točk).
Celoten postopek meritev se izvaja v treh fazah:
• zajem meritev na terenu,
• obdelava meritev na računalniku,
• kontrola obdelanih meritev in vnos morebitnih popravkov na računalniku.
Ustrezno voden Dnevnik meritev omogoča dober nadzor nad vsemi temi fazami del.
Slika 3. Primer dnevnika meritev negativa (SE 0021) (Dokumentacija izkopavanj Oddelka za
arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
118
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
K75
J73
Slika 4. Prvi grafični izris -karta merjenih točk, ki jo prejme izkopavalec. Naloga izkopavalca je,
da točke poveže v skupine merjenih objektov (arheološko definira).
119
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
K75
J73
Slika 5. Prvi grafični izris – arheološko definirana karta merjenih točk (primer z izkopavanj
Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
120
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Slika 6. Primer seznama vseh merjenih točk v preglednici (izkopavanja Oddelka za arheologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani).
3. 4. VIZUALNO DOKUMENTIRANJE
Običajno se za vizualno dokumentiranje uporabljata dve tehniki dela:
• klasične risbe obrisov in mejnih površin stratigrafskih elementov
• interpretirane vertikalne fotografije.
Vsaka risba ali vertikalna fotografija mora vsebovati dovolj elementov (i.e. referenčnih
točk) za njeno natančno metrično georeferenciranje. Vsakršno drugo fotografiranje ali
grafično beleženje, ki ne zadosti minimalnim zahtevam metričnih referenc, ne sodi med
temeljno dokumentacijo, marveč med delovne posnetke, ilustracije, prezentacijske
posnetke ipd.
Predmet vizualnega dokumentiranja na arheoloških izkopavanjih so:
• vsaka odkrita SE (vse njene mejne površine v tlorisu in stranskem pogledu, če je
ta možen, npr. pri zidovih)
• preseki (izbor presekov določi vodja izkopavanj)
• detajli (izbor določi vodja izkopavanj)
3.4.1 Fotografiranje
Vsako posamično mejno površino je treba fotografsko dokumentirati (navpično in
poševno). To lahko izvaja izkopavalec ali pa tehnično osebje. Fotografija je lahko
analogna ali digitalna. Fotografirajo se zgornje mejne površin SE. Njihove spodnje meje,
oz. meje ugotovljene po odstranitvi SE so že dejansko zgornje meje novih SE in s tem
tudi avtomatično predmet vizualnega dokumentiranja.
Na vsakem posnteku mora biti vidno:
• zadostno število referenčnih točk za metrično razpačenje,
• osnovne oznake predmeta fotografiranja (npr. št. SE ali skupine SE),
• tridelna kontrolna tabela barv/tonov (Red/Green/Blue vrednosti)
- rdeča R=255 G=0 B=0
- rumena R=255 G=255 B=0
- modra R=0 G=0 B=225
• merilna palica.
121
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Fotografiranje na terenu
Vse posnetke je treba sistematično vpisovati v sezname. Pri uporabi filmov, le-te
vpišemo na obrazec Seznam filmov, posamezne posnetke pa na obrazec Fotodnevnik za
vsak film posebej (FD). Digitalne posnetke vpisujemo v enoten obrazec Seznam
digitalnih posnetkov (DP). Oba se izpolnjujeta na terenu ob vsakem fotografiranju.
Pri prenosu digitalnih posnetkov iz fotoaparata v računalnik ohranimo prvotno,
fotoaparatu lastno, poimenovanje datotek, ki jih shranjujemo v preglednico
Fotodnevnik, ki je organizirana po datumih in zaporedju snemanja.
Digitalne posnetke shranjujemo v dveh oblikah (formatih): obvezno v RAW in v enem od
standardnih formatih, napogosteje v Tiff ali JPG.
Kadar je potrebno fotografiranje stereoparov večjih struktur, serije objektov ali velikih
površin (npr. z A–stativom, lestvami ali drugimi pripomočki) se postavitev in število
stojišč, stopnjo prekrivanja posnetkov, tip posnetkov dogovori z vodjo sektorja oziroma
vodjo izkopavanj.
Podlaga za mersko ozvrednotenje pri analogni fotografiji so navadno črno beli posnetki
(6x6), lahko pa uporabljamo tudi manjši format (leica), in/ali digitalni posnetki. Slednji
močno pospešijo izdelavo podlag (t.i. fotoskic (FS) za arheološko interpretacijo
posnetkov.
Priprava digitalnih podlag (kopiranje, obdelava slik, tiskanje) je običajno delo
računalniške ali dokumentacijske skupine.
122
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Izdelava fotoskice
Fotoskico posamezne SE ali več SE skupaj izdelamo lahko iz analogne ali digitalne
digitalne fotografije; slednja je zaradi hitrosti in zelo nizkih stroškov izdelave praktično
izpodrinila analogne fotoskice. Fotoskica danes nadomesti klasično risanje oziroma
omogoči izdelavo poljubnega števila risb iz fotografskih podlag v terenski in poterenski
fazi
123
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Slika 7. Interpretirana fotoskica. Ročno na terenu vrisane mejne površine in oznake SE ter
vpisane numerične oznake posameznih referenčnih točk. Enako lahko fotoskica skupaj z
izmerjenimi mejnimi površinami služi za podlago za natančen izris mejnih površin v
računalniku.(Dokumentacija izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
124
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
3.4.2. Risanje
V novejšem času in skladno z razvojem digitalne fotografije in možnosti za njihovo
metrično računalniško obdelavo in hrambo, je ta v precejšnji meri zmanjšala uporabo
terenskega risanja za izdelavo vizualne metrične dokumentacije stratigrafije. Risanje se
tako rabi tam, kjer zaradi kakršnih koli razlogov digitalne fotografije (in tudi nadaljnje
obdelave posnetkov) ni moč smiselno uporabiti.
Predmet dokumentiranja z risanjem je enak kot pri fotografiji:
• vsaka odkrita SE (pri vsaki SE obvezno rišemo zgornjo mejno površino (tloris),
spodnja mejna površina te SE nastaja ob risanju zgornjih mejnih površin vseh
drugih SE, ki ležijo pod njo. Le v primeru uporabe kontrolnih presekov SE rišemo
tudi spodnje mejne površine.
• stranski pogledi SE, kjer ti obstajajo (npr. pri zidovih)
• preseki (izbor presekov določi vodja izkopavanj)
• detajli (izbor določi vodja izkopavanj)
Za risanje tlorisa manjših površin uporabljamo risarski okvir, ki je lahko naslonjen na
lokalno mrežo ali pa je v prostor postavljen z referenčnimi točkami. To so navadno
njegove notranje vogalne točke oz. točke razširjenega okvirja, vpetega v prostor. 3D
lego referenčnih točk izmerimo z instrumentom. Referenčne točke (njihovo lego in
številko) moramo tudi vključiti v risbo.
Okvir ima notranjo površino enega kvadratnega metra, notranje polje pa je z vrvicami
razdeljeno na polja 20x20cm oz. 10x10cm. Okvir postavimo tako, da prekriva vso ali čim
večji del površine, ki jo rišemo. Če meje oz. površina niso v notranjosti okvirja, ga
premikamo po vzdolžni oziroma prečni osi. Pri risanju ne uporabljamo nobenega metra,
zato je risar hkrati tudi merilec.
.
125
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Ko je risba v celoti izdelana (narisan predmet risbe in vse referenčne točke) jo lahko
skeniramo. Pri risanju SE uporabljamo konvencije za grafične znake za meje, naklone
površine, robove izkopa in preseke ter referenčne točke. Na sliki 9 je predstavljen nabor
standardnih simbolov, ki jih uporablja Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani. Obstajajoi tudi drugi podobni sistemi, npr. nabor simbolov iz Archaeological
Site Manual, Museum of London Archaeological Service, 1994 (3. izdaja), slika 6,
http://www.museumoflondon.org.uk/laarc/new/subprof.asp?cat=3&pagecall=sitemanu
al).
126
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
4. NAJDBE
Vse vrste najdb (artefakte, ekofakte in vzorce) moramo ustrezno dokumentirati in
primarno obdelati za nadaljnje analize in interpretacijo. Pri tem mora dokumentacija
najdb, ekofaktov in vzorcev vsebovati predvsem opis, ki ustreza nivoju, ki ga
zahteva/določa primarna obdelava, poleg tega pa tudi možnost enostavne sledljivosti
izvornega konteksta.
Podatke o najdbah dokumentiramo na različnih obrazcih/seznamih. Ti morajo biti
pregledni in enostavni. Seznami in drugi prilagojeni obrazci se ločujejo glede na:
• vrste najdb (artefakti, ekofakti, vzorci),
127
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
128
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
omet,
tlak
drugo.
o oblikovna delitev po skupinah
o funkcionalna delitev po skupinah
• artefakti
o po snovi
kamen,
glina,
steklo,
les,
kovina,
kost,
roževina,
tkanina
drugo
o oblikovna delitev npr. skupine
o funkcionalna delitev npr. skupine
o fakture - posodje: a/ grobo in b/ fino
Vse pregledane najdbe preštejemo in tehtamo in podamo oceno starosti (če je možno).
Nekatere od najdb so lahko obravnavane kot posebne najdbe.
Po končani primarni obdelavi in vnosu podatkov o najdbah v sezname oziroma obrazce,
se najdbe ponovno zapakira in odnese v začasno hrambo.
129
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
vpišemo na Seznam SE in izdelamo celovit opis SE; lahko pa skelet obravnavamo tudi kot
posebno najdbo.
Zaradi pomembnosti podatkov o legi skeleta in situ in veliki občutljivosti kostnega
materiala je treba v čim krajšem času dokumentirati skelet v zahtevani natančnosti,
opraviti identifikacijo posameznih delov skeleta (i.e. posameznih kosti) in kostni
material čim prej zaščititi.
Najhitrejši način hitre dokumentacije skeleta je uporaba vnaprej pripravljenih obrazcev
s shemo človeškega skeleta, na katerih se označuje prisotnost posameznih kosti. Skelet
fotografiramo ali rišemo in vizualno dokumentacijo georeferenciramo, s čimer dobimo
tudi podatke o dimenzijah skeleta.
V vsaki skupini kosti na opisnem obrazcu označimo tiste, ki so bile najdene. Ločujemo
desne in leve, razen pri lobanji, kjer nas zanima le ohranjenost oz. spojenost
posameznih delov.
Pri opisovanju skeleta moramo obvezno navesti smer, položaj glave, lego rok, nog,
skrčenost/stegnjenost, morebitne bolezenske ali druge poškodbe skeleta (če se jih na
terenu opazi).
130
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
Vzorci
Med odstranjevanjem plasti zbiramo vzorce za sejanje in flotacijo, ter vzorce za
posebno laboratorijsko obravnavo. Vsak vzorec mora imeti svojo edinstveno
(alfa)numerično oznako (običajno zaporedna številka od 1 do n), ki služi za zavezo z
drugimi dokumenti izkopavanj (npr. pri opisu SE).
Na posebnem obrazcu za vzorce (Seznam vzorcev) moramo dokumentirati naslednje
parametre:
• koda najdišča
• številka vzorca številka
• izvorna SE številka
• lega vzorca (če je potrebno), 3D referenčna točka)
• tip SE po geslovniku pri opisu SE
131
PRILOGA 2 MODEL DOKUMENTIRANJA ARHEOLOŠKIH IZKOPAVANJ
132
PRILOGA 3
TERMINOLOŠKI SLOVAR
133
arheološka dokumentacija, rezultat sistematičnega dokumentiranja v arheoloških
projektih; nanaša se na vse specifične dejavnosti, katerih namen je beleženje podatkov
o pojavih in pokazateljih materialnih ostalin, njihovih asociacij in kontekstov,
pridobljenih z arheološkimi raziskovalnimi mettodami z namenom pridobivanja podatkov
in znanja o človeku in njegovih aktivnosti v preteklosti. Tovrstni podatki o ostankih iz
preteklosti so pomembni zaradi njihove vsebine, zveze s pomembnimi zgodovinskimi
dogodki in procesi, družbenimi skupinami in posameznimi osebami, zaradi njihove
umetnostne, arhitekturne ali druge vrednosti. Arheološka dokumentacija je lahko v
besedilni, metrični in avdiovizualni obliki.
arheološka metoda, zbir specifičnih arheoloških načel in postopkov za sistematično in
premišljeno zajemanje podatkov, njihovo analizo in doseganje spoznanj v arheologiji.
arheološka metodologija, zbir metod v arheološkem raziskovanju.
arheološka najdba, načeloma vsak objekt antropogenega ali naravnega izvora (ekofakt,
vzorec), za katerega se upravičeno domneva, da vsebujejo informacije, relevantne za
arheološko preučevanje preteklosti; v širšem smislu ves arheološki zapis; v ožjem smislu
predmetna vsebina arheološkega zapisa.
arheološko najdišče, kraj (lokacija, območje prostor, lahko več posameznih krajev
skupaj), kjer so ohranjeni in ugotovljeni arheološko pokazatelji oziroma arheološke
najdbe.
arheološka ostalina (arheološki ostanki), > arheološka najdba,
arheološki pokazatelji, vsi materialni ostanki oziroma njihovi posredni sledovi, ki
kažejo na prisotnost (obstoj) arheološkega zapisa na konkretni lokaciji ali območju.
arheološki projekt, vsebinsko in organizacijsko zaključena celota terenskih in
poterenskih, laboratorijskih ali kabinetnih raziskav, izvedenih v skladu z raziskovalnim
oziroma delovnim načrtom.
arheološka prospekcija, način opazovanja oziroma zajemanja neposrednih in posrednih
podatkov o arheoloških pokazateljih na določenem območju (lokaciji, mikroregiji, regiji)
brez fizičnega posega v arheološki zapis oziroma brez njegovega preoblikovanja.
arheološka stratifikacija, v načelu antropogen proces nastajanja in oblikovanja
arheoloških depozitov (plasti, struktur in drugih elementov stratigrafije); arheološka
stratifikacija vključuje tudi naravne procese, ki so preoblikovali ali kako drugače
spreminjali arheološke depozite.
arheološka stratigrafija, (tudi stratigrafski zapis), arheološki znanstveni opis
stratifikacije.
arheološko terensko delo, katero koli arheološko delo, ki se izvaja v terenskih
(nelaboratorijskih ali nekabinetnih) pogojih; vključuje strokovno in sistematično
opazovanje, merjenje, zbiranje in dokumentiranje arheoloških pojavov na določenem
območju.
134
arheološki vir, nosilec informacije v arheologiji; materialni ostanki in njihovi posredni
pokazatelji.
arheološka vrednost, dejanska ali potencialna vrednost nekega najdišča ali predmeta
za arheološko preučevanje.
arheološki zapis, vsi materialni pojavi, njihovi posrednin pokazatelji in zveze med
njimi, prepoznani kot nosilci pomenljivih podatkov za arheološko preučevanje
preteklosti. Arheološki zapis nastaja v procesih depozicije (t.i. sistemski kontekst oz.
Kontekst nekdanjega živečega sistema), podepozicije (podepozicijski kontekst; procesi,
ki delujejo po prenehanju obstoja nekdanjega sistema in do trenutka odkritja) in
procesi odkrivanja ter interpretacije (arheološki kontekst).
administrativna zaščita, zaščita konkretne arheološke lokacije ali objekta z
administrativnimi sredstvi; administrativna podelitev statusa zaščitenega območja ali
objekta (spomenika); administrativna zaščita ne vpliva na materialne lastnosti
zaščitenega objekta.
antropogeni konteksti, v arheološki stratigrafiji vsi konteksti, ki so nastali kot rezultat
človekovega delovanja.
arheolog (-inja), univerzitetno usposobljen strokovnjak za arheološko delo.
arheologija, znanstvena veda, ki na podlagi preučevanja različnih materialnih ostankov
iz preteklosti, asocijacij med njimi in njihovih kontekstov, interpretira človekovo
preteklost, njegova dela, družbene pojave in procese ter človekovo ustvarjalnost.
Arheologija ima edinstveno metodologijo zajemanja in obdelave arheoloških virov in
podatkov o njih, ki kombinira lastne terenske in laboratorijske tehnike in postopke
zajemanja in interpretacije podatkov z metodami drugih ved (npr. geologije,
arhitekture, filologije, zgodovine, etnologije ...) z namenom prispevati specifična
znanja o preteklosti.
artefakt, načeloma vsak predmet antropogenega izvora, ki ga odkrijemo v arheoloških
raziskavah in za katerega predpostavljamo, da vsebuje arheološko pomenljive
informacije; z artefakti se največkrat označuje predvem drobne oziroma premične
predmete; > arheološka najdba.
daljinsko zaznavanje, postopek pridobivanja podatkov o arheoloških pokazateljih in
njihovem prostorskem kontekstu z interpretacijo satelitskih posnetkov in posnetkov iz
zraka.
destruktivna metoda, > invazivna metoda.
digitalna dokumentacija, tekstovna, grafična ali avdiovizualna dokumentacija izdelana
in shranjena v digitalni obliki.
distribucija, 1. prostorska distribucija: razporeditev, razprostranjenost, strukturiranost
predmetov ali pojavov v prostoru, 2. frekvenčna distribucija: pogostnost nekega pojava
na določeno enoto prostora ali časa.
135
ekofakt, predmet oz. ostanek naravnega izvora, ki vsebuje arheološko pomenljive
informacije; različni rastlinski, živalski ali mineralni ostanki, katerih preučitev omogoči
boljši vpogled v ekologijo, ekonomijo, datacijo in druge vidike življenja najdišča ali
območja.
filtrirani podatki, > sekundarni podatki.
gostota najdb, absolutna gostota: količina najdb na enoto prostora, volumna ali časa;
relativna gostota: odstopanje vrednosti gostot najdb glede na vrednosti ozadja, vrednoti
drugih opazovanih enot ali neki drugi kriterij oziroma pravilo.
invazivna metoda, raziskovalni postopek, pri katerem je predmet opazovanja delno ali
v celoti uničen, v arheologiji so invazivne metode tiste, ki poškodujejo ali uničijo
avtentični stratigrafski zapis oziroma posegajo v arheološke depozite.
neinvazivna metoda, raziskovalni postopek, pri katerem se ne uniči ali poškoduje
predmeta opazovanja; v arheologiji so neinvazivne metode tiste, ki ne spreminjajo
avtentičnega stratigrafskega zapisa oziroma zbira najdb na površini.
nedestruktivna medtoda, > neinvazivna metoda.
izven-najdiščna arheologija (off-site archaeology, off-site record), oznaka za
arheološki površinski zapis, ki se nahaja izven konvencionalno opredeljenih najdišč kot
območij povečane gostote arheoloških pokazateljev
kartiranje, vnašanje opazovanih stvari na dvo- ali tridimenzionalne prostorske
podatkovne podlage z namenom dokumentiranja in ugotavljanja prostorskih razmerij
med opazovanimi oziroma kartiranimi pojavi.
koncentracija najdb, > gostota najdb.
kontekst (arheološki, stratigrafski), 1. arheološki kontekst: specifično pomensko
okolje, okoliščine ali združbe arheoloških objektov, katerih pomen tvorijo oziroma
določajo materialni in nematerialni odnosi med objekti in subjekti (npr. grobni
kontekst, naselbinski kontekst, kontekst odkrivanja ...), 2. arheološki kontekst: v ožjem
pomenu besede predvsem kontekst odkrivanja in raziskovanja arheoloških ostankov; 3.
stratigrafski kontekst: položaj enote stratigrafije, opisan z razmerjem do drugih enot.
logistika (arheološko), organizacijsko-oskrbovalna dejavnost, potrebna za izvajanje
terenskih del.
meta-podatki, podatki o podatkih; podatki o obliki zapisa podatkov, o merskih enotah,
o strukturi podatkovnih zbirk itn.
naključno vzorčenje, postopek izbire vzorcev, kjer ima vsak vzorec vzorčene
populacije enako možnost, da bo izbran.
sekundarni podatki, podatki, pridobljeni z različnimi postopki filtriranja oziroma
ovrednotenja primarnih podatkov.
136
obrazec, 1. ponavljajoča se pravilnost v arheološkem zapisu, tipična oblika ali pojav
(glej > vzorec); 2. dokumentacijsko sredstvo, vnaprej pripravljen vprašalnik.
podatkovna zbirka (baza podatkov), smotrno oziroma logično strukturirana skupina
podatkov, namenjena za izvajanje nadaljnjih analiz.
površinski arheološki zapis, vsi arheološki pokazatelji (premične najdbe, strukture,
drugi sledovi in njihovi konteksti), ki so ohranjeni oz. zaznani na površini tal, površinski
arheološki zapis je nestratificiran in odraža preslikavo oz. pretvorbo delov
tridimenzionalnega arheološkega zapisa na dvodimenzionalno površino.
primarni podatki, podatki v izvirni obliki in vsebini, kot jih je zaznal in zabeležil
opazovalec na terenu.
raziskovalni načrt, > delovni načrt
rekonstrukcija, neposredno materialno preoblikovanje ohranjenega objekta v novo
obliko, ki naj bi čim bolj ustrezala njegovi zamišljeni (predpostavljeni) prvotni obliki;
risba, maketa, računalniška rekonstrukcija zamišljene (predpostavljene) prvotne oblike
objekta.
reprezentančnost, stopnja ustreznosti nekega vzorca ali dela celote, da predstavlja
določeno celoto.
restavriranje, vzpostavljanje oz. obnavljanje izvorne fizične oblike in lastnosti objektov
brez uvajanja nadomestnih ali novih materialov (za razliko od rekonstrukcije).
reševalna arheologija, vrsta zaščitne arheologije, ki se izvaja v urgentnih okoliščinah,
največkrat v primeru nepričakovanih odkritij arheoloških ostalin pri nearheoloških
posegih v tla ali stoječo arhitekturo.
sanacija (nearheoloških) izkopov, arheološki strokovni poseg, katerega namen je
fizično konsolidirati in zaščititi poškodovane dele arheološkega zapisa in s tem začasno
zaustaviti njegovo propadanje.
sistematično vzorčenje, vzorčenje populacije z jemanjem vzorcev v pravilnih
intervalih, mreži ali zaporedju.
struktura, 1. v interpretaciji stratigrafije serija kronološko in funkcionalno povezanih
stratigrafskih enot (npr. stojka, vezani zidovi ...). 2. pri drugih oblikah terenskega
opazovanja grajena oblika, zgradba.
surovi podatki, > primarni podatki
šibko invazivna metoda, raziskovalni postopek, pri katerem se v zelo majhni meri uniči
ali poškoduje predmet opazovanja; v arheologiji so šibko invazivne metode tiste, pri
katerih se ohranja avtentičen stratigrafski zapis, medtem ko se spreminja površinski
zapis najdb.
137
urbana arheologija, zvrst arheologije, ki preučuje urbane oblike oziroma se izvaja v
urbanih terenskih okoliščinah. Zanjo so značilne zelo kompleksne stratigrafske situacije,
ki so rezultat dolgotrajnih bivalnih in številnih gradbenih procesov.
vzorec, 1. del neke celote, ki je reprezentativen za to celoto; 2. ponavljajoča se
pravilnost, tipičen pojav v arheološkem kontekstu (npr. naselbinski vzorec ali obrazec);
> obrazec).
zaščitna arheologija, zvrst arheologije, ki načrtuje in izvaja optimalne oblike in
strategije varovanja arheološke dediščine v skladu s splošnimi zakonskimi in strokovnimi
konservatorskimi podlagami.
138
SEZNAM TABEL IN SLIK
stran
11 Tabela 1: Organigram arheološkega delovnega procesa s terenskim delom.
16 Tabela 2: Standardizacijski dokumenti IFA.
22 Tabela 3. Organizacija dela po Managing Archaeological Projects (English Heritage
1991).
26 Tabela 4: Skrajšana verzija kazala Dutch Archaeology Quality Standard, Den Haag 2004.
27 Tabela 5. Cikel upravljanja z dediščino, ki jih zadevajo standardi Erfoegdinspektie
(Willems and Brandt 2004, 11).
30 Tabela 6: Organigram standardizacijskih področij Istituto Centrale per il Catalogo e la
Documentazione.
30 Tabela 7: Inštrumenti standardizacijskih področij Istituto Centrale per il Catalogo e la
Documentazione.
31 Tabela 8. Del tabele ICCD za katalogiziranje izkopavanj.
32 Tabela 9: Del tabele ICCD za katalogizacijo arheoloških rekognosciranj.
41 Tabela 10. Vzorec topografskega dnevniškega zapisa (Pahič 1965-67, priloga 5).
54 Tabela 11. Organigram običajnih dokumentacijskih postopkov na arheoloških
izkopavanjih.
55 Tabela 12. Običajno dokumentirane vsebine (in obrazci) v novejši arheološki praksi v
Sloveniji.
61 Tabela 13. Shema modela standardov.
PRILOGA 2
115 Slika 1. Primer obrazca za opis SE, ki ga uporablja Oddelek za arheologijo Filozofske
fakultete v Ljubljani.
117 Slika 2. Shema in ilustracija merjenih vrednosti (izkopavanja Oddelka za arheologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani).
118 Slika 3. Primer dnevnika meritev negativa (SE 0021) (Dokumentacija izkopavanj Oddelka
za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
119 Slika 4. Prvi grafični izris - karta merjenih točk, ki jo prejme izkopavalec. Naloga
izkopavalca je, da točke poveže v skupine merjenih objektov (arheološko definira).
120 Slika 5. Prvi grafični izris – arheološko definirana karta merjenih točk (primer z
izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
121 Slika 6. Primer seznama vseh merjenih točk v preglednici (izkopavanja Oddelka za
arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani).
124 Slika 7. Interpretirana fotoskica. Ročno na terenu vrisane mejne površine in oznake SE
ter vpisane numerične oznake posameznih referenčnih točk. Enako lahko fotoskica
skupaj z izmerjenimi mejnimi površinami služi za podlago za natančen izris mejnih
površin v računalniku.(Dokumentacija izkopavanj Oddelka za arheologijo Filozofske
fakultete v Ljubljani).
126 Slika 8. Uporaba risarskega okvira. Primer risbe, ki vsebuje refernčne točke.
126 Slika 9. Primer simbolov za risanje (Oddelek za arheologijo Filozofska fakulteta v
Ljubljani).
139
LITERATURA IN VIRI
140
PAHIČ S. (1965-67), Arheološka topografija Slovenije. Navodila za izvajanje topografije,
za dokumentacijo najdišč in izdelavo rokopisov. Argo 4-6, 1965-67, 93-120.
PAHIČ S. (1972), Nov seznam noriško-panonskih gomil. Razred za zgodovinske in
družbene vede 7/2, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1972.
PETRU P. (1975), Prispevek k zgodovini arheološke karte na Slovenskem. V: Arheološka
najdišča na Slovenskem, Državna založba Slovenije 1975, 15-31.
SARIA B. (1932) Arheološki zemljevidi. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 13, 5-16.
ŠAVEL I. (1991), Topografsko področje XX (Prekmurje). SAZU – Inštitut za arheologijo.
WILLEMS W.J.H. & R.W. BRANDT, (2004), Dutch Archaeology Quality Standard, Den
Haag 2004.
141