Andrea Palladio (s pravim imenom Andrea di Pietro della Gondola), italijanski renesančni

arhitekt, * 1508, Padova, † 1580, Maser.

Palladio je navdih za svoj slog črpal iz starorimskih templjev in močno vplival na zahodno
arhitekturo. Rodil se je v Padovi kot Andrea di Pietro della Gondola in se že kmalu začel
šolati za klesarja. V 30. letih 16. stoletja je postal varovanec grofa Giana Giorgia Trissina.
Trissino mu je dal priimek Palladio in ga odpeljal študirat v Rim. Palladio je 1554 napisal
knjigo z naslovom Le antichita romane (Antične starožitnosti Rima), ki so bile dve stoletji eno
glavnih izhodišč v arhitekturi. Posebej je razvil tri tipe zgradb: meščansko palačo, podeželsko
vilo in cerkev. V njegovem času je veliko družin v Vicenzi in Benetkah želelo zgraditi palače
v mestu in vile na podeželju. Njegova najbolj znamenita stavba, ki jo je začel graditi leta
1566, je Vila Rotonda pri Vincenzi, pravokotna stavba s kupolo in portikom v obliki rimskega
tempeljskega pročelja na vseh štirih straneh. Njegova slava se je po objavi knjige I quattro
libri del' architettura (Štiri knjige o arhitekturi) 1570 razširila po celi Evropi. Njegov slog je
postal znan kot paladijanski klasicizem in je v naslednjih stoletjih močno vplival na
arhitekturo.

Rodil se je v Padovi 30.11.1508 kot Andrea di Pietro della Gondola. Uvrščen je kot
najbolj vpliven arhitekt zahodne arhitekture v tistih časih. Svojo prvo zaposlitev je našel kot
rezalec kamna pri 13 letih, vendar je že po 18 mesecih zbežal v Vicenzo. Tam je postal asitent v najboljši
kamnoseški delavnici in se učil od slavnega kamnoseka Bartolomeo Cavazza.

Andrea Palladio (30.11.1508 - 19.08.1580) velja za enega najbolj poznanih beneških

arhitektov z močnim vplivom na zahodno civilizacijo. Na njegovo delo je vplivala rimska
ter grška arhitektura.

Talente Palladia je sprva spoznal Gian Giorgio Trissino, vplivni humanist ter pisatelj iz
Vicenze. Trissino je Andrea-u dal "umetniško ime, saj ga je primerjal z grško boginjo
modrosti - Pallas Athene. Beseda Palladio pomeni "pametni". Po Trissinovi smrti leta
1550 je Palladio pridobil dosti s pokroviteljstvom bratov Barbaro, saj sta ga oba
podpirala ter navduševala študij klasične arhitekture. Leta 1554 sta ga peljala v Rim, kjer
se je z mlajšim bratom (Marcantonio Barbaro) vpisal v šolo.

Vplivna brata Barbaros sta ga spoznala z Benetkami, kjer se je hitro uveljavil kot
"Proto della Serenissima" (slo. glavni arhitekt Beneške repubilke) po smrti Jacopa
Sansovino.

Palladiov stil, kakor so poimenovali njegovo delo, se nanaša na Rimske osnove, katere je
on ponovno odkril, vključil ter razložil v svojih delih. Arhitekturo še danes cenijo zaradi
renesančne "tišine", miru ter usklajenosti. Zgradil je marsikatero cerkev, palačo ter vilo,
vendar se je najbolj uveljavil z izgradnjo vil. V Benetkah je svoj pečatu pustil na večjem
številu cerkva, vendar velja omeniti tudi vile ter ostale stavbe v Vicenci.
Andrea Palladia (1508-1580), je Palladiev dihotomni odnos z Benetkami. Mesto namreč
Palladia nikoli ni povsem sprejelo. Četudi so se vplivni Benečani pri snovanju nekaterih
večjih urbanističnih predelav mesta s Palladiem radi posvetovali in mu zaupali tudi gradnjo
svojih vil na celini, nikoli pa večjih rezidenčnih objektov v sami La Serenissimi, prav tako pa
Palladio ni nikoli postal beneški državljan. Razlogi za to niso povsem jasni, zelo verjetno pa
je ob njihovem iskanju treba upoštevati na nezdružljivost Palladievih tesnih vezi s plemstvom
iz Vincenze ter morebitne navezanosti na beneško oblast.

Odpiranje beneškega urbanega tkiva

Vseeno je avtorju vplivne teoretske študije I quattro libri dell'architettura (Štiri knjige o
arhitekturi), ki jo je leta 1570 izdal prav Benečan Domenicho de Franceschi in ki je tako
imenovani palladianizem za eno najbolj referenčnih linij arhitekturnega snovanja ustoličila za
več stoletij, uspelo trajno zaznamovati Benetke. V tem pogledu je eden najzanimivejših
dejavnikov razstave Palladievo razmišljanje o preobrazbi tako imenovanega 'bazena' sv.
Marka oziroma trga sv. Marka in njegove bližnje okolice. Palladio je namreč predvidel
odprtje predela ob severni steni bazilike, kjer je bila prej le ozka ulica, danes pa je tam Piazza
Leoni. Podobno odpiranje prostora za druženje in trgovino je Palladio predvidel ob obeh
iztekih mosta Rialto. Palladia v tem primeru niso upoštevali, kot so zavrnili tudi njegov načrt
za most, ki ga je bilo treba po zrušitvi starega leta 1524 zgraditi na novo.

Podobno kot Palladievega so Benečani zavrnili tudi predloge v Benetkah z več realizacijami
zastopanega arhitekta Jacopa Sansovina in Vignole, še danes pa stoji most, zgrajen po tedaj
sprejetih načrtih Antonia de Ponteja. Temu sicer ne gre oporekati lepote, vendar pa je
zavrnjeni Palladiev predlog vseeno mogoče razumeti kot izgubljeno priložnost. S Palladievim
Rialtom bi Benetke dobile enega najbolj monumentalnih mostov, ki bi odkrito bival v
vmesnem prostoru med klasično kategorijo mosta in stavbnega kompleksa, v zasnovi zelo
podobnega Plečnikovemu konceptu ljubljanskih tržnic. Prostori za trgovsko dejavnost bi se na
mostu vrstili kar štiriredno, krona mostu pa bi bilo objekt, zelo podoben klasičnemu
antičnemu templju.

Cerkev kot adaptirani antični tempelj

Omembo antičnega templja lahko izkoristimo kot izhodišče za prenos težišča besedila k
Palladievi tematizaciji cerkvenega objekta. V Benetkah je Palladio s svojim posegom
zaznamoval več cerkva. V več primerih je šlo za predelave starejših pročelij, v celoti pa je
Palladio zasnoval cerkev Il Redentore na otoku Giudecca in cerkev v sklopu samostanskega
kompleksa na otoku San Giorgio Maggiore, katere pročelje pa so po Palladievi smrti
oblikovali po načrtu Vincenza Scamozzia. Prav tako pa je poteze palladianstva najti tudi v
znameniti cerkvi Santa Maria della Salute. Zdaj je terjana vrnitev k sklicu na antiko, kajti
Palladio se je pri načrtovanju cerkva ukvarjal predvsem z vprašanjem adaptacije klasične
tempeljske zasnove za potrebe Katoliške cerkve.

S priredbo antične arhitekture, na katero se je Palladio naslanjal kot veliki občudovalec

Vitruvija, se je ukvarjal tudi pri načrtovanju podeželskih vil za beneško meščanstvo in
aristokracijo. Ob načrtovanju je namreč preučeval domove antičnih Rimljanov in poskušal
nekatere njihove prvine ohraniti kot temeljne tudi v domovih svojih sodobnikov. Kot je
opazno tudi na razstavi, se je Palladio sicer občasno zavestno odmaknil od norme klasične
arhitekture - predvsem ob razvrščanju stebrov -, kajti njegova misel je veljala najprej
ustvarjanju največjega estetskega učinka, zaradi katerega je bil tako občasno pripravljen
'žrtvovati' tudi svoje vzornike.

Med njimi je bil tudi Alberti, ki ga je Palladio poleg Vitruvija priznaval za največjo avtoriteto
med arhitekturnimi teoretiki. In če že govorimo o Palladiu kot o teoretiku, dodajmo, da ravno
njegovo teoretsko delo izraža izjemno samozavest tega arhitekta, o katerem so dejali tudi, da
njegovo delo povzema bistvo visoke renesanse, ki jo zaznamujeta umirjenost in harmoničnost
arhitekture. Drugače kot drugi teoretiki je namreč Palladio teoreme, zapisane v Štirih knjigah
o arhitekturi najraje ponazarjal kar s svojimi načrti in ni iskal primernih vzorov v arhitekturni
klasiki; razen kadar je bilo zaradi njegovega seveda premajhnega opusa to potrebno. Tako je
že Palladio sam pudaril tezo, ki velja še danes, da je njegov opus mogoče primerjati s
'temeljnim katalogom' večno aktualne klasike.

Andrea Palladio, arhitekt, ki je izumil pojem palača, kot se je imenoval tudi sam. Stvarnik
podeželskih vil z značilno tempeljsko fasado velja za najbolj vplivno ime v zahodni
arhitekturi. Palladio je utemeljitelj klasicizma, naš večni sodobnik, ime, ki mu evropska
aristokracija dolguje streho nad glavo.

Razstava ob praznovanju 500. obletnice rojstva Andrea Palladia bo v palači Barbaran da Porto
v Vicenzi, kjer je tudi sedež Palladievega muzeja in arhitekturne šole. Razstava, ki
obiskovalca popelje skozi deset sob, je skupinsko delo strokovnjakov iz Italije, Francije,
Velike Britanije, Nemčije, Španije in Združenih držav, ki so v petih letih raziskovanja zbirali
gradivo v več kot osemdesetih muzejih in knjižnicah po vsej Evropi. Levji delež pri postavitvi
razstave gre sodelavcem Mednarodnega centra za študije Andrea Palladia iz Vicenze in
Kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA). Na ogled bo več kot 300 originalnih skic,
78 lastnoročno podpisanih načrtov, ki se vračajo v Italijo, potem ko jih je leta 1614 kupil
Britanec lord Burlington, makete, zemljevidi, bronasti kipi ... Na novo je narejenih več maket
Palladievih vil, videoposnetkov in računalniških animacij.

Paladieva arhitektura je mirna in uravnotežena, to velja tako za cerkve kot za palače, ki so

postale sinonim za posvetno stavbarstvo. .

Opis Evropske arhitekture str. 195

Razvoj stila v dobi renesanse 168 – 169

Umetnost v zgodovini človeštva 271