Somrak

Za mojo sestro Emily, brez njenega entuziazma

bi bila knjiga še danes nedokončana.
 UVOD

Nikoli se nisem preveč ukvarjala z mislijo, kako bom umrla – čeprav sem v
zadnjih mesecih imela dovolj razlogov – toda tudi če bi se, si ne bi mogla
predstavljati, da se bo zgodilo na tak način.
Prek dolge sobane sem brez diha strmela v temne oči lovca, on pa je
radostno zrl nazaj.
Vsekakor je bilo dobro umreti namesto nekoga drugega, namesto
nekoga, ki sem ga ljubila. Veličastno, zares. To je moralo nekaj pomeniti.
Če ne bi nikoli odšla v Forks, se zdaj ne bi srečala s smrtjo, o tem sem
bila prepričana. Toda prestrašena, kot sem bila, se nisem mogla prisiliti, da
bi obţalovala svojo odločitev. Ko ti ţivljenje ponudi sanje, ki presegajo vsa
tvoja pričakovanja, ne moreš ţalovati, ko se konča.
Lovec se je prijazno smehljal, medtem ko se je počasi pomaknil naprej,
da bi me ubil.
 1.PRVO SREČANJE
Z mamo sva se z odprtimi okni peljali na letališče. V Phoenixu je bilo dvajset
stopinj, nebo popolnoma modro, brez oblačka. Nosila sem svojo najljubšo
majico – brez rokavov, iz bele luknjičaste čipke. Oblekla sem jo v znamenje
slovesa. S seboj sem vzela deţni plašč.
Na polotoku Olympic severozahodno od drţave Washington, pod skoraj
stalnim pokrovom oblakov, leţi majhno mesto Forks. V tem nenavadnem
mestu pade več deţja kot kje koli drugje v Zdruţenih drţavah Amerike. Iz
tega mesta in iz njegove temne, povsod opazne sence, je mama pobegnila z
menoj, ko sem bila stara samo štiri mesece. V istem mestu sem bila do
svojega štirinajstega rojstnega dne prisiljena vsako poletje preţiveti mesec
dni. Takrat pa sem se končno uprla; zadnja tri leta sva zato z mojim očetom
Charliejem hodila na dvotedenske počitnice v Kalifornijo.
In v Forks sem se zdaj pregnala – dejanje, ki me je navdajalo z grozo.
Sovraţila sem Forks.
Oboţevala sem Phoenix. Rada sem imela sonce in visoko vročino. Rada
sem imela ţivahno, razpotegnjeno mesto.
»Bella,« mi je rekla mama, verjetno ţe tisočkrat, preden sem stopila na
letalo. »Ni ti treba početi tega.«
Z mamo sva si podobni, le da ima ona kratke lase in gubice od smeha.
Ko sem zrla v njene velike, otroške oči, me je nenadoma zgrabila panika.
Kako lahko svojo ljubečo, raztreseno, na pol blazno mati pustim samo? Res
da je zdaj imela Phila in da bodo računi verjetno plačani, v hladilniku bo
hrana, v njenem avtu bencin, in nekdo, ki ga lahko pokliče, če se izgubi.
Toda vseeno …
»Hočem iti,« sem se zlagala. Nikoli nisem znala lagati, toda to laţ sem
zadnje čase tako pogosto izrekla, da je zdaj zvenela skoraj resnično.
»Pozdravi Charlieja.«
»Bom.«
»Kmalu se vidiva,« je vztrajala. »Domov lahko prideš, kadar koli ţeliš …
Nemudoma bom prišla, takoj ko me boš potrebovala.«
Vendar sem videla, da se je za obljubo v njenih očeh skrivala ţrtev.
»Ne skrbi zame,« sem ji prigovarjala. »Imela se bom čudovito. Rada te
imam, mama.«
Za minuto me je tesno objela, nato sem stopila na letalo in ţe je ni bilo
več.
Od Phoenixa do Seattla so štiri ure leta, še ena ura v majhnem letalu
do Port Angelesa in nato ura voţnje z avtom do Forksa. Ni me strah letenja;
priznam pa, da me je malce skrbelo, kako se bo iztekla ura v avtu s
Charliejem.
Charlie je bil res precej prijazen glede vsega skupaj. Videti je bil zares
zadovoljen, da bom prišla ţivet k njemu, prvič za nedoločen čas. Vpisal me je
ţe v srednjo šolo in obljubil, da mi bo pomagal kupiti avto.
 Toda najbrţ mu je bilo neprijetno. Nihče od naju ni bil preveč
gostobeseden. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj naj rečem. Vedela sem, da
je bil bolj kot le malo zmeden zaradi moje odločitve – tako kot nekoč mama
tudi sama nisem prikrivala svojega gnusa do Forksa.
Ko smo pristali v Port Angelesu, je deţevalo. Tega nisem imela za
znamenje, temveč samo za nekaj neizogibnega. Od sonca sem se ţe poslovila.
Charlie me je pričakal v policijskem avto. Tudi to sem pričakovala.
Charlie je vsem dobrim prebivalcem mesteca Forksa znan kot načelnik
Swan. Moja glavna motivacija za nakup avta, kljub pičlim prihrankom, je
bila, da se mi po mestu ne bo treba voziti v avtomobilu z rdečimi in modrimi
lučmi na strehi. Nič ne upočasni prometa bolj kot policist.
Charlie me je nerodno objel z eno roko, ko sem se opotekla iz letala.
»Lepo te je videti, Bells,« je rekel. Smehljal se je, ko me je varno ujel in
postavil na tla. »Nisi se veliko spremenila. Kako je Renée?«
»Mama je dobro. Tudi jaz sem vesela, da te vidim, oče.« V njegovi
navzočnosti ga nisem smela klicati po imenu.
Imela sem samo nekaj potovalk. Večina oblek, ki sem jih nosila v
Arizoni, je bila pretankih za Washington. Z mamo sva dopolnili mojo zimsko
garderobo, a je bila še vedno skromna. Vsa prtljaga je šla zlahka v
avtomobilski prtljaţnik.
»Našel sem dober avto zate, zares poceni,« je oznanil, ko sva se pripela.
»Kateri pa?« Postala sem nezaupljiva, ker je rekel »dober avto zate«
namesto samo »dober avto.«
»No, pravzaprav je kamion, chevy.«
»Kje si ga dobil?«
»Se spomniš Billya Blacka iz La Pusha?« La Push je majhen indijanski
rezervat na obali.
»Ne.«
»Poleti je hodil ribarit z nami,« je šepnil Charlie.
Takoj mi je bilo jasno, zakaj se ga nisem spomnila. Boleče in
nepomembne stvari zlahka preţenem iz svojega spomina.
»Zdaj je na vozičku,« je nadaljeval Charlie, ko se nisem odzvala, »zato
ne more več voziti. Ponudil mi je ugodno ceno za svoj kamion.«
»Kateri letnik je?« Izraz na njegovem obrazu se je spremenil in vedela
sem, da je upal, da mu tega vprašanja ne bom zastavila.
»No, Billy je vloţil veliko dela v motor … pravzaprav je star samo nekaj
let. »
Upala sem, da me nima za tako neumno, da bi verjel, da bom kar tako
odnehala. »Kdaj ga je kupil?«
»Mislim, da leta 1984.«
»Je kupil novega?«
»No, pravzaprav ne. Mislim, da je bil nov v začetku šestdesetih … ali pa
najpozneje konec petdesetih,« je boječe priznal.
»Cha… oče, zares ne vem ničesar o avtomobilih. Ne bi ga mogla
popraviti, če bi bilo kaj narobe, in ne bi si mogla privoščiti mehanika …«
»Verjemi, Bella, stvar odlično deluje. Takšnih ne delajo več.«
Stvar sem pomislila … Če ne drugega, je imel vzdevek.
»Kako poceni je poceni«? Navsezadnje, glede tega nisem imela izbire.
 »No, ljubica, nekako sem ga ţe kupil zate. Kot darilo ob prihodu
domov.« Charlie je s strani upajoče pogledoval proti meni.
Sijajno. Zastonj.
»Ne bi bilo treba, oče. Sama sem si hotela kupiti avto.«
»Nič zato. Rad bi, da bi bila tu srečna.« Ko je izrekel te besede, je gledal
predse na cesto. Charlie je le s teţavo na glas izraţal svoja čustva. To sem
podedovala po njem. Tako sem tudi jaz gledala naravnost predse, ko sem
odgovorila.
»Res lepo od tebe, oče. Hvala. To res cenim.«
Nisem hotela dodati, da je bila moja sreča v Forksu nekaj nemogočega.
Ni mu bilo treba trpeti z menoj. In nikoli nisem pogledala podarjenemu
kamionu v usta – ali v motor.
»No, potem pa … dobrodošla,« je zabrundal, v zadregi zaradi mojih
zahval.
Izmenjala sva še nekaj opazk o vremenu – deţevalo je, potem pa je bilo
pogovora konec. V tišini sva strmela skozi okno.
Zares je bilo čudovito; tega nisem mogla zanikati. Vse je bilo zeleno:
drevesa, z mahom pokrita debla, viseče veje, ki so delale senco, s praprotjo
prekrita tla. Celo zrak se je prečistil skozi liste.
Bilo je preveč zeleno – tuj planet.
Končno sva prišla do Charliejevega doma. Še vedno je ţivel v majhni
hiši z dvema sobama, ki sta jo z mamo kupila v prvih dneh po poroki. To so
bili edini dnevi njunega skupnega ţivljenja – prvi dnevi. Tam na ulici pred
hišo, ki se ni nikoli spremenila, je bil parkiran moj nove – no, novi zame –
kamion. Bil je obledele rdeče barve, z velikimi okroglimi odbijači in čebulasto
kabino. Na moje veliko presenečenje mi je bil neznansko všeč. Nisem bila
prepričana, ali bo delal, toda lahko sem se videla v njem. Poleg tega je bil
eden od tistih trdnih ţeleznih strojev, ki se nikoli ne poškodujejo – takšen,
kot ga lahko vidiš na prizorišču nesreče: barva neoluščena, vse naokrog pa
koščki tujega vata, ki ga ja zdrobil.
»Ah, oče, čudovit je ! Hvala !« Zdaj bo moj grozoviti jutrišnji dan vsaj
zaradi tega manj strašen. Ne bo mi treba izbirati, ali bi raje v deţju prehodila
tri kilometre do šole ali bi privolila v voţnjo v načelnikovem policijskem
vozilu.
»Vesel sem, da ti je všeč,« je zadrţano rekel Charlie, spet v zadregi.
Vso mojo prtljago sva naenkrat odnesla v zgornje nadstropje. Dobila
sem zahodno spalnico, ki je bila obrnjena proti prednjemu vrtu. Sobo sem
poznala; pripadala mi je, odkar sem se rodila. Lesena tla, svetlo modre stene,
dvignjen strop, porumenele čipkaste zavese – vse to je bilo del mojega
otroštva. Edina sprememba doslej je bila, da je Charlie otroško posteljico
zamenjal za posteljo in ko sem zrasla, dodal še mizo. Na njej je stal rabljen
računalnik s telefonskim kablom za internetno povezavo, pritrjenim na tla do
najbliţjega telefonskega priključka. To je bila pobuda moje mame, da bova
lahko brez teţav ohranjali stike. Gugalni stol iz časov, ko sem bila dojenček,
je še vedno stal v kotu.
V hiši je bila na vrhu stopnišča le ena kopalnica, ki jo bom morala
deliti s Charliejem. S tem dejstvom se nisem hotela posebno ukvarjati.
Pri Charlieju mi je najbolj všeč, da se mu nikamor ne mudi. Pustil me
je samo, da sem izpraznila kovčke in se namestila. To bi bilo za mojo mamo
povsem neizvedljivo. Samota mi je ugajala, ni se mi bilo treba smehljati in
kazati zadovoljstva. Kakšno olajšanje, ko lahko potrto zreš skozi okno v deţ
in pustiš, da ti uide nekaj solz! Nisem bila pri volji, da bi se zares zjokala. To
sem si prihranila za čas pred spanjem, ko bom mislila na prihodnje jutro.
Srednja šola v Forksu je imela vsega skupaj samo 357, zdaj 358
dijakov. Samo v zadnjem letniku doma je bilo več kot 700 učencev. Vsi otroci
tu so rasli skupaj; njihovi dedki in babice so skupaj hodili v vrtec.
Bila sem novo dekle v mestu, posebnost, čudo.
Če bi bila vsak videti tako, kot se za dekle iz Phoenixa spodobi, bi mi to
verjetno prišlo prav. Tako fizično nisem nikoli ustrezala nobenim merilom.
Morala bi biti porjavela, športnega videza, plavolasa – odbojkarica, morda
navijačica – vse, kar spada k ţivljenju v dolini sonca.
Toda imela sem svetlo polt – nisem se mogla izgovarjati na modre oči
ali rdeče lase – ne glede na to, da je ves čas sijalo sonce. Vedno se bila vitka,
vendar nekako ohlapna, vsekakor ne športnica; nisem imela potrebne
koordinacije, da bi se lahko ukvarjala s športom, ne da bi se osramotila … in
poškodovala tako sebe kot kogar koli, ki se je znašel preblizu.
Potem ko sem obleke zloţila v stari predal iz borovega lesa, se vzela
toaletno torbico in odšla v skupno kopalnice, da bi se umila po celem dnevu
potovanja. Česala sem svoje razmršene, vlaţne lase in se opazovala v
ogledalu. Mora je bila kriva luč, toda videti sem bila bledikavo, nezdravo.
Moja koţa je bila lahko zelo lepa – bila je zelo čista, skorajda prozorna –
odvisno od barve. Tu nisem imela nobene barve.
Ko sem se srečala s svojim brezbarvnim odsevom v ogledalu, sem
morala priznati, da sem lagala sama sebi. Ne le, da ji bil drugačen moj videz.
Če nisem mogla najti sorodne duše v šoli s tri tisoč učenci, kakšne moţnosti
sem imela tu?
Nisem se dobro razumela z ljudmi moje starosti. Ali bolje – nisem se
dobro razumela z ljudmi, pika. Niti moja mama, s katero sem si bila bliţje
kot s katerim koli drugim bitjem na tem planetu, ni nikoli mislila istih misli,
nikoli ni bila na isti valovni dolţini. Včasih sem se spraševala, ali sem skozi
svoje oči videla iste stvari, kot so jih drugi videli skozi svoje. Morda sem
imela napako v moţganih.
Toda vzrok ni bil pomemben. Pomembna je bila samo posledica. In
jutri bo samo začetek.

Tisto noč nisem dobro spala, tudi potem ko sem se razjokala, ne. Nenehno
šuštenje deţja in vetra okoli strehe ni hotelo potoniti v ozadje. Čez glavo sem
potegnila obledelo prešito odejo in potem še v vzglavnik. Toda zaspala nisem
do nekaj čez polnoč, ko se je deţ končno umiril in je začel tiho pršeti.
Gosta megla je bila vse, kar sem lahko videla, ko sem se zjutraj ozrla
skozi okno. Počutila sem se ujeto. Neba tu ni bilo mogoče videti, kot v kletki.
Zajtrk s Charliejem je minil v tišini. Zaţelel mi je srečo v šoli. Zahvalila
sem se mu, čeprav sem vedela, da je njegovo upanje zaman. Sreča mi ni bila
naklonjena. Charlie je prvi zapustil hišo. Odpravil se je na policijsko postajo,
ki je zanj obenem ţena in druţina. Po njegovem odhodu sem sedela na enem
izmed treh stolov različnih oblik za staro štirioglato borovo mizo in opazovala
Charliejevo majhno kuhinjo: temne lesene stene, svetlo rumene omare, tla
obloţena z belim linolejem. Nič se ni spremenilo. Mama je pred osemnajstimi
leti pobarvala omare, da bi v hišo prinesla malo sonca. Nad majhnim
kaminom v druţinski sobi, veliki kot ţepni robček, so bile zvrščene slike.
Prva je bila poročna slika Charlieja in mame iz Las Vegasa. Zraven je stala
slika vseh treh v bolnišnici ob mojem rojstvu – posnela jo je neka prijazna
medicinska sestra. Sledila je vrsta mojih šolskih slik, do zadnjih razredov.
Ob pogledu nanje mi je bilo neprijetno. Odločila sem se, da bom poskušala
prepričati Charlieja, naj jih postavi kam drugam, vsaj dokler bom ţivela tu.
Ko sem si ogledovala hišo, nisem mogla spregledati, da Charlie ni
nikoli prebolel moje mame. To dejstvo me je vznemirilo.
V šolo nisem hotela priti prezgodaj, toda nisem več zdrţala v hiši.
Nadela sem si plašč – ki se mi je zdel kot zaščitni kombinezon – in stopila v
deţ.
Še vedno je samo pršelo, zato me ni takoj premočilo. Vzela sem hišni
ključ, ki je bil vedno skrit pod ţlebom pri vratih, in zaklenila. Čofotanje mojih
novih nepremočljivih škornjev me je navdajalo z grozo. Pogrešala sem
vsakdanje škrtanje peska med hojo. Nisem se mogla ustaviti in spet
občudovati kamiona, kot sem nameravala. Čim prej sem morala pobegniti iz
megle, ki se je vrtela okoli moje glave in se mi prilepila na lase pod kapuco.
V kamionu je bilo prijetno in suho. Bodisi Billy bodisi Charlie ga je
očitno očistil, toda sedeţi z rumenkasto prevleko so še vedno nekoliko
smrdeli po tobaku, bencinu in poprovi meti. Odleglo mi je, da je motor takoj
vţgal. Toda bil je zares glasen; ropotajoče je oţivel in se ustavil na najvišji
glasnosti. Seveda, tako star kamion je moral imeti napako. Bila sem
presenečena, da je starinski radio delal.
Šolo sem našla brez teţav, čeprav nisem bila nikoli prej tam. Tako kot
večina objektov je bila tudi šola takoj ob cesti. Ni bila videti kot šola; ustavila
sem se zaradi znaka, ki je oznanjal, da je to Srednja šola Forks. Bila je kot
zbirka enakih stavb, zgrajenih iz opeke kostanjeve barve. Vsepovsod naokoli
je bilo toliko dreves in grmovja, da najprej sploh nisem videla, kako velika je.
To naj bi bila inštitucija? Otoţno sem se zamislila. Kje so bile veriţne ograje,
metalni detektorji?
Parkirala sem pred prvo stavbo. Na vratih je visela majhna tablica z
napisom GLAVNA PISARNA. Ker ni bilo nobenega drugega avta, sem bila
prepričana, da je bilo tu prepovedano parkirati, vendar sem se odločila, da
raje povprašam za pravo smer, da ne bi kot bedak kroţila naokoli po deţju.
Nejevoljno sem stopila iz tople kabine in se odpravila navzdol po majhni
kamniti potki. Ograjena je bila s temno ţivo mejo. Preden sem odprla vrata,
sem globoko vdihnila.
Notri je bilo zelo svetlo in topleje, kot sem upala. Pisarna je bila
majhna. V njej je bila čakalnica z oblazinjenimi zloţljivimi stoli, cenena
oranţno obarvana preproga, obvestila in nagrade, razobešene po stenah, ter
velika ura, ki je glasno tiktakala. V velikih plastičnih loncih so rasle roţe, kot
da ţe zunaj ne bi bilo dovolj zelenja. Dolg pult je delil sobo na dva dela. Na
njem so bili razmetani koši, polni papirja, spredaj pa prilepljene ţivobarvne
nalepke. Za pultom so stale tri mize. Za eno od njih je sedela debela,
rdečelasa ţenska z očali. Nosila je vijoličasto majico s kratkimi rokavi in
takoj sem se počutila preveč oblečeno.
Rdečelasa ţenska je dvignila pogled: »Ti lahko kako pomagam?«
 »Sem Isabella Swan,« sem dejala in v njenih očeh zagledala takojšnje
razsvetljenje. Pričakovali so me, o tem ni bilo dvoma. Zdaj bodo imeli o čem
klepetati: hči vihrave nekdanje ţene nadzornika policije končno doma.
»Seveda,« je rekla. Prelistala je nezanesljivo naloţen kup dokumentov,
dokler ni prišla do tistih, ki jih je iskala. »Tu je tvoj urnik in zemljevid šole.«
Prinesla je več listov, da bi mi jih pokazala.
Z menoj je pregledala predavanja, na zemljevidu označila
najenostavnejšo pot do vsake predavalnice in mi dala list papirja, ki sem ga
morala ob koncu dneva prinesti nazaj. Nanj so se morali podpisati vsi
profesorji. Nasmehnila se mi je in tako kot Charlie izrazila upanje, da mi bo v
Forksu všeč. Prepričljivo, kot sem le mogla, sem se ji nasmehnila nazaj.
Vrnila sem se v kamion. Zdaj so začeli prihajati tudi drugi učenci.
Peljala sem okoli šole, sledeč koloni avtomobilov. Zadovoljna sem ugotovila,
da je bila večina prav tako starih kot moj, nič bleščečega torej. Doma sem
ţivela v enem od predelov z manj premoţnim slojem, ki je spadal pod
Paradise Valley. Nič nenavadnega ni bilo, da si na parkirišču pred šolo videl
nov avto znamke Mercedes ali Porsche. Najboljši avto tu je bil bleščeč volvo,
ki pa je močno izstopal. Kljub temu sem ugasnila motor, takoj ko sem
parkirala. Nisem hotela vzbujati pozornosti z glasnim ropotanjem.
V kamionu sem si ogledala zemljevid in si ga skušala zapomniti. Res
nisem ţelela cel dan hoditi naokoli z listom nalepljenim na svoj nos. Vse
potrebno sem stlačila v torbo, jo vrgla čez rame in globoko zajela sapo. Saj
zmorem, sem si lagala. Nihče me ne bo ugriznil. Končno sem izdihnila in
stopila iz kamiona.
Hodila sem po pločniku, polnem najstnikov, in se skrivala pod kapuco.
Olajšano sem ugotovila, da moj preprost črn plašč ni izstopal.
Ko sem prišla do jedilnice, sem zlahka prepoznala stavbo številka tri.
Velika črna '3' je bila naslikana na belem kvadratu na vzhodnem vogalu.
Čutila sem, kako se mi je, ko sem prišla do vrat, zvišal krvni pritisk.
Zadrţala sem dih, medtem ko sem sledila dvema dijakoma z deţnima
plaščema, in vstopila.
Predavalnica je bila majhna. Dijaki so se ustavili takoj za vrati in
obesili svoje plašče na niz obešalnikov. Posnemala sem jih. Tam sta bili dve
dekleti; prva porcelanasto pobarvana svetlolaska, druga, prav tako bleda, s
svetlo rjavimi lasmi. Vsaj moja polt tu ne bo izstopala.
Stopila sem k profesorju, da bi dobila njegov podpis. Bil je visok in
plešast moţ, na njegovi mizi je stala tablica z imenom – prof. Mason. Ko je
prebral moje ime, me je začudeno pogledal – prav nič spodbuden odziv – in
seveda sem postala rdeča kot paradiţnik. Na srečo me je poslal sedet za
prazno mizo zadaj, ne da bi me predstavil razredu. Moji sošolci so me zato
teţje opazovali, toda nekako jim je to vendarle uspelo. Ves čas sem buljila v
seznam knjig, ki mi ga je dal profesor. Nič posebnega: Brontë, Shakespeare,
Chaucer, Faulkner. Prebrala sem ţe vse. To me je tolaţilo … in dolgočasilo.
Pomislila sem, ali bi mi mama poslala mapo s starimi eseji ali bi me obtoţila,
da goljufam. Spominjala sem se najinih številnih sporov, medtem ko je
profesor brundal naprej.
Ko je zazvonilo – zadušeno brnenje – se je vitek fant s koţnimi
teţavami in lasmi, črnimi kot nafta, prislonil na steno, da bi me ogovoril.
 »Ti si Isabella Swan, kajne?« Videti je bil pretirano ustreţljiv, kot član
šahovskega kluba.
»Bella,« sem popravila. Vsakdo v premeru treh stolov se je obrnil, da bi
me videl.
»Kje imaš drugo predavanje?«
Morala sem pogledati v torbo. »Hm, politologija, profesor Jefferson,
stavba šest.«
Nikamor nisem mogla pogledati, ne da bi se srečala z radovednimi
očmi.
»Tudi jaz grem v tisto smer, lahko bi ti pokazal pot …« Vsekakor
pretirano ustreţljiv. » Ime mi je Eric,« je dodal.
Zadrţano sem se nasmehnila. »Hvala.«
Vzela sva svoja plašča in se odpravila ven. Deţ je padal še močneje.
Prisegla bi, da je več ljudi za nama hodilo tako blizu, da bi lahko
prisluškovali. Upala sem, da ne postajam paranoična.
»Tu je precej drugače kot v Phoenixu, kajne?« je vprašal.
»Res je.«
»Tam ne deţuje pogosto, kajne?«
»Trikrat ali štirikrat na leto.«
»Ah le kako je to?« se je čudil.
»Sončno,« sem mu rekla.
»Nisi videti preveč zagorela.«
»Moja mama je napol albin.«
Natančno je pregledal moj obraz, jaz pa sem zavzdihnila. Oblaki in
smisel za humor so se očitno izključevali. Nekaj mesecev, pa bom pozabila,
kako je biti sarkastičen.
Odšla sva nazaj okoli jedilnice, do juţnih stavb pri telovadnici. Eric me
je pospremil prav do vrat, čeprav je bila stavba jasno označena.
»No, srečno,« je rekel, ko sem prijela za kljuko.
»Morda se srečava še na kakšnem predavanju.« Zvenel je optimistično.
Medlo sem se mu nasmehnila in vstopila.
Preostanek dopoldneva se je odvijal zelo podobno.
Učitelj trigonometrije, gospod Varner, ki bi ga sovraţila v vsakem
primeru, samo zaradi predmeta, ki ga je poučeval, je bil edini, ki je hotel, da
stojim pred razredom in se predstavim. Jecljala sem, zardevala in se na poti
do svojega sedeţa spotaknila ob lastne škornje.
Po dveh predavanjih sem začela prepoznavati nekatere obraze. Vedno
se je nekdo opogumil, se predstavil in me spraševal, kako mi je všeč Forks.
Poskusila sem biti diplomatska, toda večinoma sem le veliko lagala. Vsaj na
zemljevid mi ni bilo treba nikoli pogledati.
Neko dekle je sedelo z menoj tako pri trigonometriji kot pri španščini.
Pridruţila sem se ji pri kosilu v jedilnici. Bila je drobcena, skoraj deset
centimetrov niţja od mojih sto šestdesetih, vendar so njeni divje skodrani
temni lasje manjšali razliko. Nisem se mogla spomniti njenega imena, zato
sem se smejala in prikimavala, ko je brbljala o profesorjih in predavanjih.
Nisem ji skušala slediti.
Predstavila mi je nekaj prijateljev, s katerimi sva sedeli na koncu polno
zasedene mize. Vsa imena sem pozabila, takoj ko jih je izgovorila. Občudovali
so njen pogum, da je govorila z menoj. Fant iz angleščine, Eric, mi je
pomahal z drugega konca sobe.
Tam, v jedilnici, ko sem se poskušala pogovarjati s sedmimi
radovednimi tujci, sem jih prvič zagledala.
Sedeli so v kotu, čisto na drugem koncu dolgega prostora. Bilo jih je
pet. Niso govorili in niso jedli, čeprav je vsak imel pred seboj pladenj z
nedotaknjeno hrano. Niso zijali vame, tako kot večina učencev, torej sem jih
lahko opazovala brez strahu, da bi se srečala s parom pretirano radovednih
oči. Vendar nič od tega ni bilo tisto, kar je pritegnilo in zadrţalo mojo
pozornost.
Prav nič si niso bili podobni. Eden od treh fantov, je bil močnejše
postave; mišičast kot dvigovalec uteţi, s temnimi, kodrastimi lasmi. Drugi je
bil višji, bolj suh, vendar prav tako mišičast. Njegovi lasje so bili medeno
svetlo barve. Zadnji je bil suh, manjši z neurejenimi, bronasto pobarvanimi
lasmi. Bil je bolj deški od prvih dveh, ki sta bila videti kot študenta na
univerzi ali celo profesorja, ne pa dijaka na tej šoli.
Dekleta so bila povsem drugačne. Tisto visoko je bilo podobno kipu.
Imela je čudovito postavo, takšno, kot jih vidiš na naslovni strani poletne
izdaje Sports Illustrated, takšno, zaradi katere bi vsako dekle dobilo
manjvrednostni kompleks, ţe zato ker je v njeni bliţini. Njeni lasje so bili
zlati, rahlo valoviti, segali so do sredine hrbta. Drugo, drobno dekle, je bilo
kot vila, zelo tanko, z neţnimi potezami. Imelo je na kratko postriţene, na vse
strani padajoče lase, ki so bili črni kot oglje.
A vendarle, bili so si podobni. Vsi so bili beli kot kreda, bolj beli od
kateregakoli učenca v tem mestu brez sonca. Bolj beli od mene, albina.
Njihovi lasje so bili različnih barvnih odtenkov, toda vsi so imeli zelo temne
oči. Pod temi očmi so ime temne polkroge – vijoličaste, kot modrice. Kot da bi
trpeli za neprespano nočjo ali okrevali po zlomljenem nosu. Toda njihovi
nosovi so bili gladki, popolni, koničasti.
Toda to ni bil razlog, zakaj nisem mogla odvrniti pogleda.
Njihovi obrazi, tako različni, tako podobni, so bili vsi nepopisno,
nadčloveško lepi. Bili so obrazi, za katere si sploh ne bi mogel misliti, da jih
boš kdaj videl, razen morda na najbolj retuširanih straneh modne revije. Ali
na platnih starega mojstra, ki je upodabljal obraze angelov. Teţko bi rekla,
kdo je bil najlepši; morda popolno svetlolaso dekle ali fant z bronasto rdečimi
lasmi.
Vsi so gledali stran – stran drug od drugega, stran od drugih dijakov,
stran od česar koli določenega, vsaj kolikor sem lahko zaznala. Medtem ko
sem jih opazovala, je majhno dekle vstalo s svojim pladnjem – neodprta
pločevinka, nedotaknjeno jabolko – in odhitelo s hitrimi in elegantnimi
koraki, primernimi za hojo po modni stezi. Strmela sem, osupla nad njenim
gibkim korakom balerine, dokler ni odloţila svojega pladnja in komaj opazno
izginila za zadnjimi vrati, hitreje kot sem mislila, da je sploh mogoče.
Pogledala sem preostale, ki so še vedno sedeli na svojih mestih.
»Kdo so oni?« sem vprašala dekle s španščine. Pozabila sem njeno ime.
Ko se je ozrla, da bi vedela, koga imam v mislih – čeprav je po tonu
mojega glasu verjetno ţe vedela – jo je nenadoma pogledal. Najbolj vitek med
njimi, tisti deški, verjetno najmlajši. Samo za delček sekunde je pogledal
mojo sosedo, nato pa so se njegove temne oči za trenutek srečale z mojimi.
 Hitro je umaknil svoj pogled, hitreje kot sem zmogla jaz, čeprav sem
rdeča od sramu takoj povesila oči. V njegovem beţnem iskrivem pogledu ni
bilo nobenega zanimanja. Zdelo se je, kot da ga je moja soseda poklicala, on
pa je nenamerno pogledal kvišku, ţe odločen, da se ne bo odzval.
Moja soseda se je srameţljivo zahihitala in se tako kot jaz zazrla v mizo
pred seboj.
»To so Edward in Emmett Cullen, pa Rosalie in Jasper Hale. Punca, ki
je ţe odšla, je bila Alice Cullen. Vsi ţivijo pri doktorju Cullenu in njegovi
ţeni,« je šepetaje povedala.
S strani sem pogledala lepega fanta, ki je zdaj strmel v svoj pladenj in z
dolgimi, belimi prsti drobil ţemljo na koščke. Njegova usta so se premikala
zelo hitro, njegove popolne ustnice so se komaj odpirale. Čeprav so preostali
trije še vedno gledali stran, se mi je zdelo, da se je tiho pogovarjal z njimi.
Nenavadna, nepriljubljena imena, sem pomislila. Imena, ki so jih imeli
dedki in babice. Morda so bila tukaj v modi – imena majhnih mest? Končno
sem se spomnila, da je bilo moji sosedi ime Jessica, popolnoma navadno
ime. Doma sem imela pri zgodovini dve sošolki z imenom Jessica.
»Zelo … zelo privlačni so.« Hotela sem prikriti svoje navdušenje.
»Da!« se je strinjala Jessica in se še enkrat zahihitala. »Toda vsi so
skupaj … Mislim, Emmett in Rosalie, in Jasper in Alice. In živijo skupaj.« Iz
njenega glasu je puhtelo vse ogorčenje in obsojanje majhnega mesta, sem
kritično pomislila. Toda iskreno rečeno; tudi v Phoenixu bi kaj takega
sproţilo govorice.
»Kateri so Cullenovi?« sem vprašala. »Ni videti, da bi bili v sorodu … »
»Oh, ne, niso. Doktor Cullen je res mlad, v svojih dvajsetih ali zgodnjih
tridesetih. Vsi so posvojeni. Halova sta brat in sestra, dvojčka – tista dva s
svetlimi lasmi – in sta v reji.«
»Kaj nista malo prestara za rejo?«
»Zdaj ţe, Jasper in Rosalie imata oba osemnajst let, toda sta z gospo
Cullen od svojega osmega leta. Njuna teta ali nekaj takega.«
»Res prijazno od njih … da takole skrbijo za vse te otroke, ko so tako
mladi in vse.«
»Verjetno res,« je nejevoljno priznala Jessica, in dobila sem občutek, da
ji doktor in njegova ţena iz nekega razloga nista bila všeč. Iz pogledov, ki jih
je namenjala njunim posvojenim otrokom, bi lahko sklepala, da je bil ta
razlog ljubosumje. »Mislim, da gospa Cullen ne more imeti otrok,« je dodala,
kot da bi to zmanjšalo njuno prijaznost.
Med pogovorom so moje oči nenehno pogledovale proti mizi, kjer je
sedela nenavadna druţina. Še naprej so strmeli v stene in niso jedli.
»Ali ţe od nekdaj ţivijo v Forksu?« sem vprašala. Nedvomno bi jih
opazila med enim od poletij, ki sem jih preţivela tu.
»Ne,« je rekla z glasom, s katerim mi je dala vedeti, da bi moralo biti
jasno tudi tujcu, kot sem bila jaz. »Šele pred dvema letoma so se preselili
sem od nekod z Aljaske.«
Obšlo me je sočutje, obenem pa sem začutila olajšanje. Sočutje, ker
kljub svoji lepoti niso spadali sem; očitno jih tu niso sprejeli. Olajšanje pa,
ker navsezadnje nisem bila ne edini ne najbolj zanimivi tujec v tem mestu.
Ko sem zijala vanje, je najmlajši, eden od Cullenovih, pogledal kvišku
in se srečal z mojimi strmečimi očmi. Tokrat je iz njegovih oči sijala
radovednost. Ko sem bliskovito pogledala stran, se mi je zdelo, da se je v njih
skrivalo nekakšno neuresničeno pričakovanje.
»Kdo je fant z rdeče rjavimi lasmi?« sem vprašala. Gledala sem ga s
kotičkom svojega očesa in še vedno strmel vame, vendar ni buljil tako kot
drugi. Na njegovem obrazu sem zaznala nemir. Spet sem povesila pogled.
»To je Edward. Neverjetno lep je, zares, toda ne izgubljaj časa z njim.
Ne hodi na zmenke. Očitno nobeno od deklet tu ni dovolj čedno zanj«
Smrknila je. Ah, ja, kislo grozdje! Spraševala sem se, kdaj jo je zavrnil.
Ugriznila sem se v ustnico, da bi prikrila svoj nasmešek. Potem sem ga
znova pogledala. Njegov obraz je bil obrnjen stran, toda zdelo se mi je, da je
bilo njegovo lice dvignjeno, kot da bi se tudi on smehljal.
Čez nekaj minut so vsi štirje zapustili mizo. Vsi so bili zelo elegantni,
tudi široki, mišičasti fant. Vznemirljivo jih je bilo opazovati. Fant z imenom
Edward me ni več pogledal.
Z Jessico in njenimi prijatelji sem sedela za mizo dlje, kot če bi bila
sama. Skrbelo me je, da bom ţe prvi dan zamudila na predavanje. Z eno od
novih znank, ki me je previdno opomnila, da ji je ime Angela, sva imeli
prihodnjo uro predavanje iz biologije. Molče sva odšli do razreda. Tudi ona je
bila zadrţana.
Ko sva stopili v razred, se je Angela usedla za eno od tistih a črnim pokrovom
pokritih laboratorijskih miz, natanko takšnih, kot sem jih bila vajena. Angela
je ţe imela soseda. Pravzaprav je bilo v vsem razredu le še eno nezasedeno
mesto. Nekje na sredini razreda sem po nenavadnih laseh prepoznala
Edwarda Cullena, ki je sedel poleg praznega stola.
Skrivaj sem ga opazovala, ko sem hodila med klopmi, da bi se
predstavila profesorju in ga prosila za podpis. V trenutku, ko sem stopila
mimo njega, je nenadoma otrpnil. Spet je gledal z menoj z najbolj
nenavadnim izrazom v očeh – bil je sovraţen, besen. Hitro sem pogledala
stran, presenečena, spet sem zardela. Spotaknila sem se ob knjigo in se
prijela za rob mize, da ne bi padla. Dekle, ki je sedelo tam, se je zakrohotalo.
Opazila sem, da so bile njegove oči črne – črne kot premog.
Profesor Banner se je podpisal in mi izročil učbenik, ki je bil zelo
smiselno napisan. Lahko sem si predstavljala, da se bova dobro ujela.
Seveda ni imel druge izbire, kot da me posede na edini prosti stol na sredini
razreda. Ko sem se šla usest k njemu, zmedena zaradi njegovega sovraţnega
pogleda, sem strmela v tla.
Ne da bi dvignila pogled sem poloţila knjigo na mizo in se usedla, toda
s kotičkom svojega očesa sem lahko videla, da se je premaknil. Nagnil se je
stran od mene, sedel čisto na koncu stola in odvračal obraz, kot da bi kaj
smrdelo. Neopazno sem povohala svoje lase. Dišali so po jagodah, vonju
mojega najljubšega šampona. Ta vonj je bil precej neţen. S svojimi na desno
ramo padajočimi lasmi sem naredila temno zaveso in se skušala osredotočiti
na profesorja.
Na ţalost je bilo predavanje o zgradbi celice, kar sem ţe študirala.
Vseeno sem si pazljivo zapisovala in ves čas povešala pogled.
Nisem se mogla zadrţati, da ne bi kdaj pa kdaj skozi zaveso svojih las
pokukala proti čudaškemu fantu zraven mene. Med predavanjem ni nikoli
sprostil svoje zategnjene drţe na robu stola, kjer je sedel, kolikor je bilo le
mogoče stran od mene. Opazila sem, da je bila dlan na njegovi levi roki
stisnjena v pest, skozi bledo koţo pa so se videle kite. Tudi teh ni nikoli
sprostil. Dolge rokave svoje bele srajce je imel zavihane do komolce in
njegova podlaket je bila neverjetno čvrsta in mišičasta. Vsekakor ni bil tako
šibak, kot je bil videti ob svojem plečatem bratu.
Predavanje se je vleklo dlje kot druga. Je bilo to zato, ker je šel dan
vendarle h koncu ali ker sem čakala, da bo Edward spustil svojo stisnjeno
pest? Toda to se ni zgodilo; še naprej je sedel tako negibno, kot da ne bi
dihal. Kaj je bilo narobe z njim? Se je vedno tako obnašal? Spomnila sem se
na Jessico in grenkobo, ki se je je polastila danes pri kosilu. Morda sem jo
po krivem obsodila in sploh ni bila tako maščevalna.
Vsekakor to ni moglo biti zaradi mene. Saj me sploh ni poznal.
Še enkrat sem ga pogledala in takoj mi je bilo ţal. S črnimi očmi,
polnimi gnusa, je srepo zrl vame. Ko sem se sunkovito odmaknila in se
skrčila na svojem stolu, sem se nenadoma spomnila fraz ubijalski pogled.
V tem trenutku je glasno zazvonilo. Poskočila sem, Edward Cullen pa
je v trenutku vstal. S hrbtom, obrnjenim proti meni, se je gibko dvignil – bil
je veliko višji, kot se mi je zdelo – in preden je kdor koli vstal, ga ţe ni bilo
več.
Nepremično sem sedela na stolu in brezizrazno strmela za njim.
Kakšna nesramnost! In brez kakršnega koli razloga! Počasi sem začela
zbirati svoje stvari in se trudila zadrţati jezo, ki me je napolnila, iz strahu, da
bom planila v jok. Iz nekega razloga je bil moj značaj jeklen, dokler nisem
dregnila ob kanal solz. Ponavadi sem jokala, ko sem bila jezna.
»Si ti Isabella Swan?« sem zaslišala moški glas.
Pogledala sem kvišku in zagledala privlačnega fanta z otroškim
obrazom. Njegovi svetli lasje so bili pazljivo oblikovani v enakomerne konice.
Prijazno se mi je smehljal. Očitno ni mislil, da smrdim.
»Bella,« sem ga popravila z nasmeškom.
»Jaz sem Mike.«
»Ţivijo, Mike.«
»Potrebuješ pomoč pri iskanju predavalnice?«
»Pravzaprav grem v telovadnico. Mislim, da jo bom našla.«
»Tudi jaz grem tja.« Videti je bil navdušen, čeprav mi to v tako majhni
šoli ni moglo dvigniti samozavesti.
Odpravila sva se proti telovadnici. Bil je pravi govorec in večinoma je
govoril le on, kar mi je ugajalo. Do svojega desetega leta je ţivel v Kaliforniji,
tako da je razumel mojo potrebo po soncu. Ugotovila sva, da imava skupaj
tudi angleščino. Bil je najbolj prijazen od vseh, ki sem jih danes srečala.
Ko pa sva vstopila v telovadnico, je vprašal: »Si torej Edwarda Cullena
zabodla s svinčnikom ali kaj? Takšnega nisem še nikoli videl.«
Zdrznila sem se. Torej nisem bila edina, ki je opazila. In očitno to ni
bilo vsakdanje Cullenovo obnašanje. Odločila sem se, da se bo naredila
neumno.
»Misliš na fanta, pri katerem sem sedela pri biologiji?« sem naivno
vprašala.
»Da,« je rekel. »Videti je bilo, kot da ga kaj boli.«
»Ne vem,« sem odvrnila. »Niti govorila nisem z njim.«
 »Čuden fant je.« Mike je postal pri meni, namesto, da bi odšel v
garderobo. » Če bi jaz imel takšno srečo, da bi sedel pri tebi, bi govoril s
teboj.«
Nasmehnila sem se mu in stopila skozi vrata dekliške garderobe. Bil je
prazen in brez dvoma me je občudoval. Toda to ni bilo dovolj, da bi omililo
mojo razdraţenost.
Profesor športne vzgoje, trener Clapp, je našel dres zame, vendar ni
zahteval, da se ţe danes preoblečem. Doma smo imeli športno vzgojo le dve
leti, tu pa je bila obvezen predmet vsa štiri leta. Forks je bi zares moj pekel
na Zemlji.
Gledala sem štiri odbojkarske tekme hkrati. Ko sem pomislila na vse
poškodbe, ki sem jih utrpela in povzročila pri odbojki, mi je postalo slabo.
Končno je še zadnjič pozvonilo. Počasi sem se odpravila v pisarno, da
bi vrnila list s podpisi. Prenehalo je deţevati, toda veter je pihal močneje in
hladneje. Roke sem ovila okoli sebe.
Ko sem stopila v toplo pisarno, bi se skoraj obrnila in odšla nazaj ven.
Za pultom je stal Edward Cullen. Spet sem ga prepoznala po njegovih
razmršenih laseh. Zdelo se je, da ni opazil mojega prihoda. Pritisnila sem se
ob steno in čakala, da bom na vrsti.
Z globokim, prijetnim glasom se je prepiral z receptorko. Hitro sem
ugotovila kam pes taco moli. Šesto uro biologije je hotel zamenjati za drugi
termin – za kateri koli drugi termin.
Nikakor si nisem mogla misliti, da bi lahko bila kriva jaz. Nekaj se je
moralo zgoditi, preden sem vstopila v predavalnico. Najbrţ ga je razjezilo
nekaj drugega. Ni bilo mogoče, da bi me ta tujec tako hitro in silovito
zasovraţil.
Vrata so se spet odprla. Hladen veter je nenadoma potegnil skozi
prostor, odpihnil papir na pultu in mi ovil lase okoli obraza. Dekle, ki je
vstopilo, je zgolj odkorakalo do pulta, v koš odloţilo pisemce in spet zapustilo
pisarno. Toda Cullenov hrbet je otrpnil in počasi se je obrnil, da bi me
pogledal – njegov obraz je bil neverjetno lep – s predirnimi, sovraţnimi očmi.
Po vsem telesu me je spreletel srh, dlake na roki so se mi najeţile. Pogled je
trajal samo sekundo, a me je premrazil še bolj ledeni veter. Spet se je obrnil
k receptorki.
»No, je ţe dobro,« je nestrpno rekel z glasom kot ţamet. »Vidim, da je
nemogoče. Najlepša hvala za vašo prijaznost.« Obrnil se je na petah , ne da bi
me še enkrat pogledal, in izginil za vrati.
Poniţno sem stopila k pultu in receptorki podala list s podpisi. Moj
obraz je bil tokrat bel, ne rdeč kot ponavadi.
»Kakšen je bil tvoj prvi dan, ljubica?« je materinsko vprašala
receptorka.
»V redu,« sem se zlagala s šibkim glasom. Očitno je nisem prepričala.
Ko sem prišla do kamiona, je bilo parkirišče skoraj prazno. Videti je
bilo kot pristanišče in v tej mokri zeleni ječi me je še najbolj spominjalo na
dom. Nekaj časa sem sedela v avtu in toplo strmela skozi okno. Toda kmalu
me je začelo zebsti, da sem potrebovala gretje. Obrnila sem ključ in motor je
rjoveče oţivel. Odpeljala sem se nazaj v Charliejevo hišo in tam ves dan
zadrţevala solze.
 2.ODPRTA KNJIGA
Drugi dan je bil boljši … in slabši.
Boljši, ker še ni deţevalo, čeprav so bili oblaki gosti in temni. Bilo mi je
laţje, ker sem vedela, kaj lahko pričakujem. Mike se je pri angleščini usedel
k meni in me pospremil do druge učilnice. Šahovski prvak Eric ga je ves čas
mrko gledal. To mi je laskalo. Dijaki se niso več toliko ozirali za menoj. Pri
kosilu sem sedela z gručo mladih; med njimi so bili Mike, Eric, Jessica in
številni drugi. Zdaj sem se spomnila njihovih imen in obrazov. Zdelo se mi je,
kot da kljubujem vodi, namesto da bi tonila v njej.
Dan e bil slabši, ker sem bila utrujena; zaradi bučanja vetra spet
nisem mogla zaspati. Bil je slabši, ker sem bila vprašana trigonometrijo in
nisem vedela odgovora. Bil je obupen, ker sem morala igrati odbojko in ker
nisem ujela ţoge, je mojo soigralko zadela v glavo. In bil je slabši, ker se
Edward Cullen sploh ni prikazal v šoli.
Vse jutro sem v strahu pričakovala kosilo, saj sem se bala njegovih
čudaških pogledov. Del mene si je ţelel, da bi se soočila z njim in zahtevala,
da pove, kaj je narobe. Ko sem nemirno leţala na postelji, sem si celo
zamislila, kaj mu bom rekla. Vendar sem se predobro poznala, da bi verjela,
da bom to res naredila. Prestrašenega zajčka bi spremenila v leva.
Toda ko sva z Jessico stopili v jedilnico – prizadevala sem si, da ne bi
pogledovala za njim, a brez uspeha – sem opazila, da ga ni bilo za mizo, za
katero so sedeli njegovi sorodniki.
Mike naju je ustavil in odpeljal k svoji mizi. Jessica je bila navdušena
nad pozornostjo in njeni prijatelji so se nam hitro pridruţili. Medtem ko sem
skušala slediti njihovemu klepetu, sem postajala strašansko nemirna. Ţivčno
sem čakala, da se pojavi. Upala sem, da se preprosto ne bo zmenil zame, saj
bi s tem potrdil, da je bil moj sum napačen.
Toda ni ga bilo in postajala sem čedalje bolj napeta.
Ker se do konca kosila še vedno ni prikazal, sem bolj samozavestna
odšla k uri biologije. Mike, ki je govoril o lastnostih zlatega prinašalca, me je
zvesto spremil v učilnico. Ko sem prišla do vrat, sem zadrţala dih, toda
Edwarda Cullena ni bilo notri. Vzdihnila sem in se usedla na svoj stol. Mike
mi je sledil in mi pripovedoval o bliţnjem izletu na morje. Stal je poleg moje
mize, dokler ni pozvonilo. Nato se je otoţno nasmehnil in sedel k dekletu z
zobnim aparatom in s slabo trajno. Zazdelo se mi je, da se bom morala
pogovoriti z Mikom in da to ne bo enostavno. V mestu, v katerem se vsi
poznajo, je diplomacija ključnega pomena. Toda nikoli nisem bila preveč
taktna in nisem vedela, kako ravnati s pretirano ustreţljivimi fanti.
Začutila sem olajšanje, ker sem sedla sama in ker ni bilo Edwarda. To
sem si ves čas ponavljala. Vendar se nisem mogla znebiti neprijetnega
občutka, da je bil odsoten zaradi mene. Neumno in domišljavo je bilo misliti,
da bi lahko tako močno vplivala nanj. To je bilo nemogoče. Vseeno me ni
nehalo skrbeti.
Ko se je šolski dan vendarle končal in je z mojih lic začela izginevati
zardelost, ki jo je povzročila nesreča pri odbojki, sem se hitro preoblekla v
kavbojke in mornarsko moder pulover. Pohitela sem iz dekliške garderobe,
zadovoljna, da mi je za trenutek uspelo pobegniti svojemu zvestemu
prijatelju. Hitro sem se odpravila na parkirišče, ki je bilo zdaj polno dijakov,
ki so se odpravljali domov. Spravila sem se v kamion in preverila svojo torbo.
Prejšnji večer sem ugotovila, da Charlie ni znal pripraviti ničesar
drugega kot jajce na oko in pečeno slanino. Zato sem mu predlagala,da bi
zaenkrat jaz skrbela za kuhinjo. Z veseljem mi je podal ključe od shrambe.
Ugotovi la sem tudi, da v hiši ni bilo nobene hrane. Z nakupovalnim
seznamom in z denarjem, ki sem ga vzela iz kozarca, na katerem je pisalo
DENAR ZA HRANO, sem se odpravila v trgovino.
Vţgala sem svoj glasni motor in se nisem zmenila za glave, ki so se
obračale proti meni. Previdno sem zapeljala za kolono vozil, ki so čakala, da
zapustijo parkirišče. Medtem ko sem stala v koloni in se delala, kot da
oglušujoče ropotanje prihaja od kakega drugega avtomobila, sem zagledala
Cullenove in Halove. Pravkar so se spravljali v avto – v bleščečega novega
volva. Kajpada. Doslej so me njihovi obrazi tako očarali, da sploh nisem
opazila njihovih oblačil. Zdaj sem videla, kako lepo so bili oblečeni;
preprosto, a v oblačila, ki so bila videti kot oblačila dragih blagovnih znamk.
Bili so tako privlačni in hodili so s tako eleganco, da bi jim pristajale tudi
stare cote. Zdelo se mi je preveč, da so imeli oboje – lepoto in denar. Toda
takšno je ţivljenje. Vendar jim kljub temu mesto ni bilo preveč naklonjeno.
Ne, o tem nisem bila popolnoma prepričana. Verjetno si ţelijo samote.
Nisem razumela, kako bi lahko nekdo zaprl vrata pred tako nepopisno
lepoto.
Ko sem se peljala mimo njih, so se tudi oni zazijali v moj glasni
kamion. Gledala sem naravnost predse in si oddahnila, ko sem zapustila
parkirišče.
Trgovina ni bila daleč od šole, le nekaj ulic juţno ob cesti. V trgovini je
bilo prijetno – počutila sem se vsakdanje. Tudi doma sem vedno nakupovala
in z veseljem prevzela nalogo, na katero sem bila navajena. Trgovina je bila
dovolj velika, da nisem slišala deţnih kapelj, ki bi me spomnile, da sem
pravzaprav v Forksu.
Ko sem prišla domov, sem razloţila ţivila in jih postavila na proste
police. Upala sem, da Charlieja ne bo motilo. Nekaj krompirjev sem ovila v
folijo in jih dala v pečico, nato pa meso namočila v marinado in ga postavila
v hladilnik na škatlo z jajci.
Ko sem končala, sem vzela torbo s knjigami in odšla po stopnicah
navzgor. Preden sem začela pisati nalogo, sem se preoblekla v suho trenirko,
spela svoje vlaţne lase in preverila elektronsko pošto. Imela sem tri
sporočila.
»Bella,« je pisala mama …

Piši mi, takoj ko prideš domov. Kako si potovala? Je vreme deževno? Jaz te že
pogrešam. Skoraj vse sem že pripravila za potovanje na Florido, a ne morem
najti svoje roza srajce. Morda veš, kje je? Phil te pozdravlja. Mama.
 Zavzdihnila sem in prebrala drugo sporočilo. Poslano je bilo osem ur za
prvim.
»Bella,« je napisala …

Zakaj mi še nisi odpisala? Kaj čakaš? Mama.

Zjutraj je poslala še enega.

Isabella!
Če se mi ne oglasiš do pol šestih popoldne, bom poklicala Charlieja.

Pogledala sem na uro. Imela sem še uro časa, toda mama je bila znana
po tem, da se rada prenagli.

Mama!
Pomiri se. Takoj ti vse napišem. Ne ukrepaj prehitro.
Bella.

Poslala sem sporočilo in začela pisati.

Mama!
Vse je v najlepšem redu. Seveda dežuje. Čakala sem, da se zgodi kaj, o čemer
bi ti lahko poročala. V šoli ni slabo, le malo se ponavlja. Spoznala sem nekaj
prijaznih sošolcev, s katerimi skupaj kosimo.
Tvoja srajca je v čistilnici – ponjo bi morala v petek.
Charlie mi je kupil kamion. Si moreš misliti? Zelo mi je všeč. Je star, toda zares
močan, kar je – saj veš – dobro zame.
Tudi jaz te pogrešal. Kmalu ti bom spet pisala, vendar ne nameravam
preverjati pošte vsakih pet minut. Pomiri se, globoko dihaj. Rada te imam.
Bella.

Odločila sem se, da znova preberem Viharni vrh – roman, ki smo ga

pravkar obravnavali pri angleščini – samo za zabavo. Medtem ko sem brala,
je prišel domov Charlie. Izgubila sem občutek za čas in se zagnala dol, da bi
iz pečice vzela krompir in spekla meso.
»Bella?« je zaklical oče, ko me je zaslišal po stopnicah.
Kdo le? sem pomislila.
»Zdravo, oče. Dobrodošel doma. »
»Hvala.« Medtem ko sem tekala sem ter tja po kuhinji, je odloţil svojo
pištolo in si sezul škornje. Menda v sluţbi nikoli ni streljal, vendar je bila
pištola vedno nabita. Ko sem še kot otrok prihajala sem, jo je izpraznil, takoj
ko je vstopil v hišo. Verjetno je sedaj menil, da sem dovolj stara, da se ne bi
ustrelila po nesreči, in dovolj nesrečna, da bi se ustrelila po lastni volji.
»Kaj je za večerjo?« je previdno vprašal. Mama je bila zelo domiselna
kuharica in njeni poskusi so bili vedno uţitni. Bila sem presenečena, hkrati
pa ţalostna, da se je spomnil tako daleč nazaj.
»Zrezki in krompir,« sem odgovorila in oddahnil si je.
Neprijetno mu je bilo stati v kuhinji, ne da bi kaj počel, zato se je
umaknil v dnevno sobo in priţgal televizijo, jaz pa sem kuhala. Tako sva bila
oba bolj sproščena. Medtem ko so se zrezki pekli, sem pripravila solato in
pogrnila mizo.
Večerja je bila pripravila in poklicala sem ga. Ko je stopil v kuhinjo, je
navdušeno zavohal.
»Lepo diši, Bell.«
»Hvala.«
Nekaj minut sva jedla molče, ne da b nama bilo neprijetno; tišina ni
motila nobenega od naju. Nekako sva se zelo dobro ujela.
»No, kako se počutiš v šoli? Si spoznala kakšne nove prijatelje?« je
vprašal, ko je vzel ostanek hrane.
»Hm, nekaj predavanj imam s punco, ki ji je ime Jessica. Pri kosilu
sediva skupaj z njenimi prijatelji. Potem je fant, Mike, ki je zelo prijeten. Vsi
so kar prijazni.« Vsi razen enega.
»To je verjetno Mike Newton. Dober fant iz dobre druţine. Njegov oče
ima športno trgovino v predmestju. Dobro zasluţi z vsemi izletniki, ki pridejo
mimo.«
»Ali poznaš druţino Cullen?« sem zajecljala.
»Druţino doktorja Cullena? Seveda. Doktor Cullen je sijajen moţ.«
»Otroci … so malce drugačni. Nekako se niso vklopili v šolo.«
Presenečena sem bila nad Charliejevim jeznim pogledom.
»Ljudje v tem mestu,« je zagodrnjal. »Doktor Cullen je odličen kirurg, ki
bi verjetno lahko delal v kateri koli bolnišnici na svetu in zasluţil desetkrat
več kot tu,« je nadaljeval s čedalje močnejšim glasom. »Srečni smo lahko, da
ga imamo, in da je njegova ţena hotela ţiveti v majhnem mestu. Prava
pridobitev za naše mesto je in vsi tisti otroci so uglajeni in vljudni. Ko so se
preselili, sem se bal, da bodo delali teţave, saj veš, posvojeni najstniki …
Toda vsi so zelo zreli – niti najmanjše teţave nisem imel z nobenim od njih.
Tega pa ne bi mogel trditi za otroke nekaterih ljudi, ki ţivijo v tem mestu ţe
več generacij. In veliko so skupaj, tako kot se za druţino spodobi; vsak drugi
vikend se odpravijo na taborjenje. Le ker so tujci, morajo ljudje govoriti.«
To je bil Chaliejev najdaljši govor doslej. Obrekovanje ga je moralo zelo
prizadeti.
Podprla sem ga. »Meni so se zdeli prav prijazni. Opazila sem le, da se
drţijo bolj zase. Vsi so zelo čedni, » sem dodala, da bi jih malo pohvalila.
»Morala bi videti zdravnika,« je rekel Charlie in se nasmehnil.
»Še dobro da je srečno poročen. Veliko sester v bolnišnici ima zaradi
njega teţave s koncentracijo.«
Ko sva pojedla, sva se pogreznila nazaj v tišino. Charlie je počistil mizo,
jaz pa sem začela pomivati posodo. Nato se je vrnil pred televizor. Ko sem
pomila posodo – Charlie ni imel pomivalnega stroja – sem nejevoljno odšla v
svojo sobo, da bi naredila matematično nalogo. Ta občutek mi je bil dobro
znan.
Noč je bila končno tiha. Utrujena sem hitro zaspala.
Preostanek tedna je minil brez posebnih zapletov. Navadila sem se na
urnik. Do petka sem lahko prepoznala, če ne poimenovala, skoraj vse učence
na šoli. Moji soigralci pri telovadbi so se naučili, da mi ne smejo podajati ţog
in da morajo hitro stopiti predme, če skuša nasprotna ekipa izkoristiti mojo
šibkost. Z veseljem sem se jim umikala.
Edward Cullen se ni vrnil v šolo.
 Vsak dan sem nestrpno opazovala, kako je v jedilnico stopil zadnji od
Cullenovih. Potem sem se lahko sprostila in se pridruţila klepetu pri kosilu.
Največ smo se pogovarjali o izletu v La Push Ocean Park čez dva tedna, ki ga
je organiziral Mike. Tudi jaz sem bila povabljena in privolila sem, da grem,
bolj iz vljudnosti kot po svoji volji. Na plaţi bo verjetno vroče in suho.
Do petka sem se popolnoma znebila strahu pred vstopom v učilnico
biologije. Nič več me ni skrbelo, da bi bil Edward tam. Kolikor sem vedela, se
je izpisal iz šole. Trudila sem se, da ne bi mislila nanj. Toda naj je bilo še
tako smešno, nisem mogla povsem pregnati misli, da sem bila odgovorna za
njegovo stalno odsotnost.
Moj prvi vikend v Forksu je minil brez pripetljajev. Charlie, ki ni bil
vajen zapravljati časa v sicer prazni hiši, se je mudil v sluţbi. Pospravila sem
hišo, nadaljevala z domačo nalogo in mami napisala laţno veselo sporočilo. V
soboto sem se odpeljala v knjiţnico, a je bila tako slabo zaloţena, da se
nisem vpisala. Morala se bom odpraviti v Olympio ali Seattle in tam poiskati
dobro knjigarno. Zanimalo me je, koliko bencina porabi moj kamion … a sem
se zdrznila ţe ob misli na to.
Vikend je bil miren, deţ je bil rahel, zato sem lahko dobro spala.
V ponedeljek zjutraj so me sošolci pozdravljali na parkirišču. Nisem
poznala vseh imen, a sem jim pomahala in se jim nasmihala. To jutro je bilo
hladnejše, vendar na srečo ni deţevalo. Pri angleščini se je Mike kot
ponavadi usedel k meni. Pisali smo poskusni test o romanu Viharni vrh.
Vprašanja so bila preprosta, zelo lahka.
Iskreno rečeno, počutila sem se dosti bolje, kot sem pričakovala. Celo
bolje, kot bi si kadar koli mislila, da je bilo tu sploh mogoče.
Ko smo stopili iz razreda, je bil zrak poln vrtinčastih koščkov beline.
Učenci so navdušeno vzklikali. Veter se je zagrize v moja lica in nos.
»Sijajno,« je rekel Mike. »Sneţi.«
Gledala sem male puhaste koščke, ki so se kopičili na pločniku in
brezciljno vrtinčili okoli mojega obraza.
»Ojej.« Sneg. Pa je bilo konec mojega dobrega dne.
Bil je presenečen. »Kaj ne maraš snega?«
»Ne. Sneg pomeni, da je premrzlo za deţ.« Kajpada. »Poleg tega sem
pričakovala, da me bodo sneţinke popolnoma prevzele … saj veš, vsaka je
neponovljiva in vse to. Te pa so videti samo kot konice črke Q.«
»Ali nisi nikoli prej videla snega?« je nezaupljivo vprašal.
»Seveda sem.« Pomislila sem. »Na televiziji.«
Mike se je zasmejal. Nato je v njegovo glavo priletela velika, mehka
kepa mokrega snega. Oba sva se obrnila, da bi videla, od kod je prišla.
Posumila sem, da je bil Eric, ki je odhajal proč, s hrbtom obrnjen proti nama
– v napačno smer za njegovo naslednjo uro. Očitno je Mike mislil enako.
Pripognil se je in začel zbirati kup belega snega.
»Se vidiva pri kosilu, velja?« Medtem ko sem govorila, sem ţe odhaja.
»Takoj ko se začne obmetavanje z mokrimi rečmi, se umaknem.«
Samo pokimal je, osredotočen na Ericovo oddaljujočo se postavo.
Vse jutro so dijaki navdušeno klepetali o snegu; očitno je bil to prvi
sneg v novem letu. Raje nisem rekla ničesar. Seveda, ni bil tako moker kot
deţ – dokler se ni stopil v tvojih nogavicah.
 Po španščini sem se z Jessico odpravila v jedilnico. Hodila sem
previdno, kajti povsod so letele kepe snega. V roki sem drţala mapo,
pripravljena, da jo v sili uporabim kot ščitnik. Jessica je mislila, da se šalim,
vendar ji je nekaj na mojem obrazu reklo, naj me ne okepa.
Ko sva stopili skozi vrata, naju je ujel Mike. Smejal se je, sneg je topil
njegove špice v laseh. Ko smo se postavili v vrsto za kosilo, sta z Jessico
ţivahno razpravljala o sneţni bitki. Iz navade sem pogledala proti mizi v
kotu. V trenutku sem otrpnila. Za mizo je sedelo pet ljudi.
Jessica me je potegnila za roko.
»Halo? Bella? Kaj boš vzela?«
Gledala sem v tla; moja ušesa so bila vroča. Nobenega razloga ni, da bi
mi bilo nerodno, sem se opomnila. Ničesar nisem zgrešila.
»Kaj je z Bello?« je Mike vprašal Jessico.
»Nič, » sem odgovorila. »Danes bom samo kokakolo.« Pribliţala sem se
koncu vrste.
»Kaj nisi lačna?« je vprašala Jessica.
»Pravzaprav mi je malo slabo,« sem rekla in še vedno povešala pogled.
Počakala sem, da sta naročila, in jima sledila k mizi. Buljila sem v
svoje čevlje.
Počasi sem srkala kokakolo, v ţelodcu mi je krulilo. Mike me je dvakrat
pretirano zaskrbljeno vprašal kako se počutim.
Rekla sem mu, da ni nič hudega, čeprav sem razmišljala, da bi se
naredila bolno in naslednjo uro preţivela v ambulanti.
Neumnost. Ne smem beţati.
Odločila sem se, da si bom dovolila pogled proti mizi druţine Cullen.
Če me bo gledal, bom špricala biologijo, strahopetnica, kakršna sem.
Moja glava j bila še vedno povešena in poškilila sem skozi trepalnice.
Noben od njih ni gledal proti meni. Malce sem privzdignila glavo.
Smejali so se. Edward, Jasper in Emmett so imeli popolnoma mokre
lase od stopljenega snega. Ko je Emmett stresel svojo mokro glavo, sta se
Alice in Rosalie obrnili proč. Uţivali so v snegu, tako kot drugi … le da so bili
oni videti kot v filmu.
Poleg smeha in igrivosti sem opazila še nekaj. Nisem mogla natančno
določiti, kaj se je spremenilo. Kar se da skrbno sem preučevala Edwarda.
Zdelo se je, da je bila njegova polt manj bleda – morda je pordela zaradi
obmetavanja s snegom – okrogle lise pod njegovimi očmi manj vidne. Vendar
je bilo še nekaj. Razmišljala sem, strmela vanj in se mučila, da bi pojasnila
spremembo.
»Bella, kaj gledaš?« me je zmotila Jessica in sledila mojemu pogledu.
V natančno tistem trenutku so njegove oči blisnile in se srečale z
mojimi.
Povesila sem glavo in pustila, da so mi lasje prikrili obraz. Vendar sem
bila prepričana, da njegov pogled ni bi tako okruten in neprijazen kot ob
zadnji priloţnosti. Spet se mi je zdel samo radoveden, nekako nepotešen.
»Edward Cullen strmi vate,« se je Jessica zahihitala v moje uho.
»Ni videti jezen, kajne?« Nisem si mogla kaj, da j ne bi vprašala.
»Ne,« je začudeno odvrnila.
»Bi moral biti?«
 »Mislim, da mu nisem všeč,« sem ji zaupala. Še vedno mi je bilo slabo,
zato sem se naslonila na roke.
»Cullenovim ni nihče všeč … oziroma nikomur ne dajo niti priloţnosti,
da bi jim postal všeč. Vendar še vedno strmi vate.«
»Nehaj ga gledati,« sem siknila.
Zahihitala se je, a je umaknila pogled. Glavo sem dvignila prav toliko,
da sem se prepričala, ali me je ubogala, sicer bi morala uporabiti silo.
Nato naju je prekinil Mike – skoval je načrt junaške bitke v sneţnem
viharju na parkirišču po koncu pouka. Hotel je, da greva zraven, in Jessica
je navdušeno privolila. Sodeč po tem, kako je Jessica gledala Mika, je bilo
zelo malo moţnosti, da bi se uprla njegovim predlogom Jaz sem molčala.
Morala se bom skrivati v telovadnici, dokler se parkirišče ne izprazni.
Do konca kosila so bile moje oči pazljivo uprte v mizo. Odločila sem se,
da bom spoštovala pogodbo, ki sem jo sklenila sama s seboj. Ker ni bil videti
jezen, bom šla k biologiji. Ob misli, da bom znova sedela poleg njega, je moj
trebuh strašno zahrumel.
Nisem zares hotela do učilnice z Mikom – izkazalo se je, da je bil
nadvse priljubljena tarča za sneţne ostrostrelce – toda ko sva zapustila
jedilnico, so se vsi razen mene stokali v enem glasu. Deţevalo je in vse
sledove snega je v prozornih ledenih trakovih odplavilo ob pločniku.
Zadovoljna sem se pokrila s kapuco. Po telovadbi bom lahko brez skrbi odšla
naravnost domov.
Mike je na poti proti stavbi štiri neprestano godrnjal.
Ko sem stopila v učilnico, sem z olajšanjem opazila, da je bila moja
miza še vedno prazna. Profesor Banner je hodil po razredu in vsaki mizi
dodelil drobnogled ter škatlo z diapozitivi. Pouk se še nekaj minut ni začel in
v razredu je kar brenčalo od klepetanja. Trudila sem se, da ne bi pogledovala
proti vratom. Zamotila sem se s čečkanjem po platnici svojega zvezka.
Zelo dobro sem slišala, ko se je premaknil stol zraven mene, toda še
naprej sem se ukvarjala z risanjem vzorcev.
»Ţivijo,« sem zaslišala tih, melodičen glas.
Presenečena, da je govoril z menoj, sem dvignila pogled. Sedel je,
kolikor lahko, daleč stran, toda njegov stol je bil obrnjen proti meni. Njegovi
lasje so bili popolnoma premočeni, razkuštrani – a je bilo videti, kot da je
pravkar končal snemanje reklame za lasni gel. Njegov mokri obraz je bil
prijazen, odkrit, okrog čudovitih ustnic mu je zaigral rahel nasmešek. Toda
njegove oči so bile previdne.
»Ime mi je Edward Cullen,« je nadaljeval. »Prejšnji teden mi ni uspelo,
da bi se predstavil. Ti moraš biti Bella Swan. »
V glavi se mi je zavrtelo. Sem si mar vse skupaj izmislila? Zdaj je bil
res vljuden. Morala sem spregovoriti, kajti čakal je. Toda nisem se mogla
domisliti ničesar vsakdanjega.
»K … kako to, da poznaš moje ime?« sem zajecljala.
Milo, očarljivo se je zasmejal.
»Ah, misli, da vsi poznamo tvoje ime. Vse mesto je čakalo, da prideš.«
Namrdnila sem se. Vedela sem, da moralo biti nekaj takega.
»Ne,« sem neumno vztrajala. »Zakaj si me poklical Bella?«
Zmedeno je vprašal: »Ti je Isabella bolj všeč?«
 »Ne, všeč mi je Bella,« sem rekla. »Toda mislim, da me Charlie – moj
oče torej – za mojim hrbtom vedno kliče Isabella. Pod tem imenom me
poznajo vsi v mestu,« sem pojasnjevala in se počutila kot totalen idiot.
»Ah.« Končal je pogovor. Bilo mi je nerodno in pogledala sem stran.
Na srečo je profesor Banner začel pouk. Zbrano sem poslušala, ko je
razlagal tokratno laboratorijsko vajo. Diapozitivi v škatli so bili pomešani
med seboj. S partnerjem smo morali razvrstiti diapozitive celice korenine
čebule glede na faze mitoze, ki so jih predstavljali, in jih primerno označiti.
Nismo si smeli pomagati s knjigami. Po dvajsetih minutah naj bi preveril,
kdo je pravilno rešil nalogo.
»Začnite,« je ukazal.
»Ţenske imajo prednost, kolegica?« je vprašal Edward. Dvignila sem
trepalnice in uzrla boţanski obraz ukrivljenim nasmeškom. Nisem si mogla
pomagati, da ne bi kot kakšen bebec strmela vanj.
»Če ţeliš, lahko začnem jaz.« Njegov nasmeh je izginil. Očitno se je
spraševal, ali sem sploh prisebna.
»Ne,« sem rekla in zardela. »Bom najprej jaz.«
Ponašala sem se s svojim znanjem, samo malo. To vajo sem ţe delala
in vedela sem kaj moram iskati. Ne bi smela imeti teţav. Prvi diapozitiv sem
vtaknila pod drobnogled in hitro nastavila povečavo objektiva na 40-krat.
Diapozitiv sem na hitro preučila.
Prepričana o svoji ugotovitvi sem rekla: »Profaza.«
»Smem pogledati?« je vprašal, ko sem hotela zamenjati diapozitiv. Prijel
me je za roko, da bi me ustavil. Njegovi prsti so bili ledeno mrzli, kot da bi jih
pred poukom drţal v snegu. Vendar to ni bil razlog, da sem svojo roko tako
sunkovito potegnila stran. Ko se me je dotaknil, me je zapeklo, kot da bi
skozi naju stekel električni tok.
»Oprosti,« je mrmraje rekel in takoj umaknil svojo roko. Vseeno je vzel
drobnogled. Še vedno omotična sem opazovala, kako je v še krajšem času kot
jaz preučil diapozitiv.
»Profaza,« se je strinjal in svojo ugotovitev lično napisal na prvo mesto
najinega delovnega lista. Prvi diapozitiv je v trenutku zamenjal z drugim in
ga beţno pregledal.
»Anafaza,« je zamrmral in hkrati zapisal.
Nadaljevala sem z nevtralnim glasom. »Smem?«
Namuznil se je in mi porinil drobnogled.
Nestrpno sem pogledala skozi očesno steklo in doţivela razočaranje.
Presneto! Imel je prav!
»Tretji diapozitiv?« Iztegnila sem roko, ne da bi ga pogledala.
Previdno mi ga je podal; kot da bi pazil, da se me ne bi še enkrat
dotaknil.
Izvedla sem najkrajši moţni pregled.
»Interfaza.« Predala sem mu drobnogled, pred je lahko zaprosil zanj.
Urno je pogledal in odgovor zapisal na list. Njegova jasna, elegantna pisava
me je tako zastrašila, da sem pisanje raje prepustila njemu. Nisem hotela
pokvariti lista s svojo okorno pisavo.
Končala sva veliko prej kot drugi. Opazila sem, kako sta Mike in
njegova kolegica vedno znova primerjala diapozitiva, druga dvojica pa je
imela pod mizo odprto knjigo.
 Ni mi torej preostalo drugega, kot da poskušam usmeriti svoj pogled
stran od njega … neuspešno. Pogledala sem kvišku in strmel je vame z istem
obţalujočim izrazom, ki si ga nisem znala razloţiti. Nenadoma sem
prepoznala komaj opazno spremembo na njegovem obrazu.
»Si dobil kontaktne leče?« sem zinila nepremišljeno.
Moje nepričakovano vprašanje ga je zbegalo. »Ne.«
»Ah,« sem zamomljala. »Tvoje oči so se mi zazdele nekoliko drugačne.«
Skomignil je z rameni in pogledal stran.
Pravzaprav sem bila prepričana, da se je nekaj spremenilo. Nisem
pozabila motne črnine njegovih oči, ko mi je zadnjič pogledal – barva se je
tepla z njegovo bledo poltjo in rdeče rjavimi lasmi. Tokrat so imele njegove
oči povsem drugačno barvo: nenavadno oker, temnejšo od karamele, toda
prav tako z zlatim odtenkom. Nisem razumela, kako je bilo mogoče, razen če
ni iz nekega razloga lagal glede leč. Ali pa me je to mesto dobesedno pahnilo
v norost.
Povesila sem pogled. Njegove roke so bile znova stisnjene v pest.
Nato je pristopil profesor Banner, da bi preveril, zakaj ne delava.
Pogledal je čez najina ramena in videl opravljeno nalogo, nato pa bolj
zadovoljen preveril odgovore.
»Edward, se ti ni zdelo, da bi lahko Isabella pogledala skozi
drobnogled'« je vprašal profesor.
»Bella,« je avtomatično popravil Edward. »Pravzaprav je prepoznala tri
od petih.«
Profesor Banner me je zdaj pogledal; izraz na njegovem obrazu je bil
skeptičen.
»Si ţe delala to vajo?« je vprašal.
Boječe sem se nasmehnila. »Ne s čebulno korenino.«
»Zarodek bele ribe?«
»Da.«
Profesor Banner je prikimal. »Si v Phoenixu hodila k dodatnemu
pouku?«
»Da.«
»No,« je rekel čez nekaj časa, »mislim, da je dobro, da sta laboratorijska
partnerja.« Ko je stopil stran, je še nekaj zabrundal. Ko je odšel, sem znova
začela čečkati po zvezku.
»Škoda, da je nehalo sneţiti, kajne?« je vprašal Edward. Imela sem
občutek, da se je prisili, da malo poklepeta z menoj. Znova me je začela
preganjati paranoja. Bilo je, kot da je slišal moj pogovor z Jessico pri kosilu
in mi skušal dokazati, da nisem imela prav.
»Niti ne,« sem odkritosrčno odgovorila, namesto da bi se pretvarjala, da
sem normalna kot drugi. Še vedno sem poskušala pregnati slutnjo in se
nisem mogla zbrati.
»Ne maraš mraza.« To ni bilo vprašanje.
»In vlage.«
»V Forksu se verjetno ne počutiš najbolje,« je razmišljal.
»Niti sanja se ti ne,« sem ţalostno zagodrnjala.
Očitno so ga moje besede prevzele, čeprav nisem mogla misliti, zakaj.
Njegov obraz je bil tako vznemirjen, da sem ga gledala samo toliko, kolikor
zahteva vljudnost.
 »Zakaj si potem prišla sem?«
Tega me ni vprašal še nihče – vsaj ne tako neposredno kot on.
»To je … zapletena zgodba.«
»Mislim, da ji lahko sledim,« je vztrajal.
Dolgo sem se obotavljala, nato pa naredila napako in se srečala z
njegovim pogledom. Njegove temne in bleščeče oči so me zmedle in odgovorila
sem brez pomišljanja.
»Moja mama se je spet poročila,« sem rekla.
»To ni tako zapleteno,« se je uprl. Nenadoma je bil sočuten. »Kdaj pa?«
»Septembra, prejšnje leto.« Moj glas je zvenel otoţno, to sem zaznala
celo sama.
»In njen moţ ti ni všeč,« je domneval Edward, še vedno s prijaznim
tonom.
»Ne, Phil je v redu. Mogoče premlad, vendar kar prijazen.«
»Zakaj nisi ostala z njima?«
Nisem mogla razumeti, zakaj ga je to tako zanimalo, vendar je še vedno
zrl vame s predirnimi očmi, kot bi šlo za ţivljenje.
»Phil veliko potuje. Je poklicni košarkar.« Moja usta so se raztegnila v
polovičen nasmeh.
»Sem slišal zanj?« je vprašal in mi odgovoril z nasmeškom.
»Verjetno ne. Ne igra dobro. Vsekakor niţja liga. Veliko gostuje.«
»Tvoja mama pa te je poslala sem, da bi lahko potovala z njim.« Znova
je izrekel domnevo in ne vprašanja.
Malo sem privzdignila brado. »Ne, ni me poslala ona. Sama sem odšla.«
Namrščil je čelo. »Ne razumem,« je priznal in kazal nepotrebno
zaskrbljenost.
Vzdihnila sem. Zakaj sem mu pripovedovala to zgodbo? Še naprej je zrl
vame z očitno radovednostjo.
»Najprej je ostala z menoj, a ga je pogrešala. Bila je nesrečna … zato
sem se odločila, da preţivim nekaj časa s Charliejem.« Ko sem končala
stavek, je bil moj glas čemeren.
»Toda zdaj si nesrečna,« je ugotovil.
»In?« sem ga izzvala.
»To se mi ne zdi pošteno.« Skomignil je z rameni, a njegove oči so bile
še vedno ostre.
Zlovoljno sem se zasmejala. »Ti ni nihče povedal? Ţivljenje ni pošteno.«
»Mislim, da sem to nekje ţe slišal,« se je sarkastično strinjal.
»No, to je vse,« sem vztrajala in se spraševala, zakaj me je še vedno
gledal s tistim pogledom.
Začel me je ocenjevati. »Dobra igralka si, je počasi dejal. »Toda stavil bi,
da trpiš bolj, kot bi si kdor koli lahko predstavljal.«
Ob teh besedah sem se namrdnila in se zadrţala, da mu ne bi
pokazala jezika kot kakšen petletni otrok. Pogledala sem stran.
»Se morda motim?«
Skušala sem ga ignorirati.
»Nisem mislil tako,« je vzvišeno zamomljal.
»Kaj to tebi mar?« sem razdraţeno vprašala.
 »To je zelo dobro vprašanje,« je zagodrnjal, tako potiho, da sem se
spraševala, ali je govoril sam s seboj. Po nekaj sekundah tišine sem vseeno
spoznala, da ne bom dobila drugega odgovora.
»Ti grem na ţivce?« je vprašal. Zdelo se je, da se zabava.
Ne da bi pomislila, sem ga pogledala … in spet povedala po pravici.
»Pravzaprav ne. Bolj grem na ţivce sama sebi. Moj obraz je lahko tako
zlahka prebrati … moja mama me kliče odprta knjiga.« Namrščila sem se.
»Nasprotno … zame si prava uganka.«
Kljub vsemu, kar sem izrekla in je on uganil, sem dobila vtis, da je
mislil resno.
»Potem moraš biti izvrsten bralec,« sem odvrnila.
»Ponavadi.« Na široko se je zasmejal in posvetil s svojimi popolnimi
belimi zobmi.
Tedaj je profesor Banner zahteval tišino. Olajšana sem se obrnila, da bi
mu prisluhnila. Nisem mogla verjeti, da sem temu čudaškemu, čudovitemu
fantu pravkar povedala zgodbo svojega strašnega ţivljenja. Morda me
prezira, morda pa tudi ne. Med pogovorom je kazal navdušenje, toda s
kančkom očesa sem lahko videla, da se je spet nagibal od mene in se ves
napet oprijemal roba mize.
Poskušala sem pozorno poslušati, ko je profesor Banner projiciral
diapozitive in razlagal, kar sem z lahkoto videla skozi drobnogled. Toda
nisem mogla nadzirati svojih misli.
Ko je vendarle pozvonilo j Edward planil iz razreda tako hitro in tako
gibko kot prejšnji ponedeljek. In kot prejšnji ponedeljek sem vsa osupla
strmela za njim.
Mik je bil v trenutku pri meni in je zlagal moje knjige. Zamislila sem si
ga, kako miga z repom.
»To je bilo res teţko,« je zastokal. »Vse so bile videti popolnoma enako.
Srečo imaš, da je Cullen tvoj partner.«
»Prav nobenih teţav nisem imela,« sem rekla, uţaljena zaradi njegove
domneve. Takoj mi je bilo ţal, da sem bila groba z njim. »No, to vajo sem ţe
delala,« sem dodala, da ga ne bi prizadela.
»Cullen je bil danes kar prijazen,« je pripomnil, ko sva si oblekla svoja
deţna plašča. To ga očitno ni razveselilo.
Trudila sem se zveneti čim bolj ravnodušno. »Zanima me, kaj mu je
bilo prejšnji ponedeljek.«
Na poti do telovadnice nisem mogla slediti Mikovemu blebetanju in
tudi pri telesni vzgoji se ni zgodilo nič, kar bi pritegnilo mojo pozornost. Mike
je danes igral v moji ekipi. Junaško je kril tako mo kot svoj poloţaj, zato sem
se iz stanja zasanjanosti prebudila le takrat, ko sem morala servirati. Vsakič
ko sem bila na vrsti, so se moji soigralci previdno umaknili.
Ko sem se odpravila na parkirišče, je le še pršilo, toda v suhi kabini
sem bila srečnejša. Priţgala sem gretje in prezrla hromeče rjovenje motorja.
Odpela sem plašč, z glave povlekla kapuco in razkuštrala svoje mokre lase,
da bi se posušili na poti domov.
Pogledala sem naokoli, da bi preverila ali je prosto. Takrat sem opazila
negibno, belo podobo. Edward Cullen se je naslanjal na prednja vrata volva,
tri avte nazaj, in zavzeto zrl proti meni. Hitro sem pogledala stran in menjala
prestavo, pri tem pa se v naglici skoraj zaletela v zarjavelo toyoto corolla.
Kakšna sreča za toyoto, da sem pravočasno pritisnila na zavoro. Bila bi eden
od tistih avtomobilov, ki bi jih moj kamion raztreščil na koščke. Globoko sem
vdihnila, še vedno obrnjena nazaj, nato pa znova predvidno zapeljala ven,
tokrat z več uspeha. Peljala sem mimo volva, gledajoč naravnost predse, toda
ko sem ga na hitro oplazila s stranskim pogledom, bi prisegla, da se je
smehljal.

3.FENOMEN

Ko sem zjutraj odprla oči, se je nekaj spremenilo.

Bila je svetloba. Še vedno je bila sivo-zelena svetloba oblačnega dne v
gozdu, toda nekako čistejša. Ugotovila sem, da ni bilo megle, ki bi zastirala
moe okno.
Poskočila sem, da bi pokukala ven, in zaječala od groze.
Tanka plast snega je prekrila vrt, zamedla moj kamion in pobelila
cesto. Toda to sploh ni bilo najhujše. Deţ, ki je padel včeraj, je zmrznil –
iglice na drevesih je okrasil s čudovitimi vzorci, cesto pa spremenil v
smrtonosno ledeno stezo. Ţe na suhih tleh sem imela dovolj teţav z
ravnoteţjem; morda bi bilo varneje, če se vrnem nazaj v posteljo.
Charlie je odšel v sluţbo, preden sem prišla v kuhinjo. V mnogo
pogledih je bilo ţiveti s Charliejem kot da bi ţivela sama, in uţivala sem v
samoti, namesto da bi se počutila osamljeno.
Hitro sem pojedla skodelico kosmičev in spila malo pomarančnega
soka. Komaj sem čakala, da odidem v šolo in to me je prestrašilo. Vedela
sem, da razlog za moje navdušenje ni bilo spodbudno učno okolje ali novi
prijatelji. Iskreno rečeno – vznemirjena sem bila, da bom videla Edwarda
Cullena. To pa je bilo zelo zelo nespametno.
Po včerajšnjem nepremišljenem in neprijetnem pogovoru bi se mu
morala povsem izogniti. Poleg tega mu nisem zaupala; le zakaj se je zlagal o
svojih očeh? Še vedno sem se bala sovraţnosti, ki je včasih kar puhtela iz
njega, in še vedno sem vsakič, ko sem zagledala njegov popoln obraz,
obnemela. Jasno sem se zavedala, da ţiviva v različnih svetovih, ki se ne
moreta srečati. Torej me dejstvo, da ga bom videla, ne bi smelo prav nič
vznemirjati.
Potrebna je bila skrajna koncentracija, da sem se ţiva prebila po ledeni
kockasti cesti. Ko sem prišla do kamiona, sem skoraj izgubila ravnoteţje,
toda uspelo mi je, da sem se oprijela stranskega ogledala in se rešila.
Današnji dan bo prava mora, kajpada.
Med voţnjo proti šoli sem svoj strah pred padcem in odvečno tuhtanje
o Edwardu Cullenu preusmerila v razmislek o Miku in Ericu ter o vidni
razliki, kako so me v tem mestu sprejeli najstniki. Prepričana sem bila, da
nisem bila nič drugačna kot v Phoenixu. Morda je bilo zato, ker so me fantje
doma spremljali skozi vse neprijetne faze odraščanja in so me še vedno imeli
za takšno. Morda je bilo zato, ker sem bila tujka v mestu, kjer so tujci prava
redkost. Morda se jim je moja majava nebogljenost zdela nekaj ljubkega in
ne nekaj pomilovanja vrednega, zaradi česar sem igrala vlogo gospodične v
stiski. Kakor koli ţe, nisem odobravala Mikovega poniţnega obnašanja in
Ericovega očitnega tekmovanja z njim. Verjetno bi mi bilo bolj všeč, če se
sploh n bi menila zame.
Moj kamion ni imel nobenih teţav s črnim ledom, ki je prekrival cesto.
Vendar sem vozila zelo počasi, saj nisem hotela zleteti z glavne ceste.
Ko sem pripeljala do šole in stopila iz kamiona, sem ugotovila, zakaj
sem imela tako malo teţav. Nekaj sivega je ujelo moj pogled. Stopila sem k
zadnji strani kamiona – previdno opirajoč se na stran – da bi preverila gume.
Tam so bile tanke verige, ki so se ve obliki diamanta kriţale okoli njih.
Nenadoma me je stisnilo v grlu. Nisem bila vajena, da bi kdo skrbel zame, in
Charliejeva tiha skrb me je močno presunila.
Ko sem stala ob avtu in se trudila upreti nenadnemu valu čustev, ki so
jih izzvale sneţne verige, sem zaslišala čuden zvok.
Cvileče oglušujoče hrumenje je postalo tako glasno, da so me skoraj
zabolela ušesa. Preplašena sem pogledala kvišku.
V tistem trenutku sem videla več stvari. Nič se ni gibalo upočasnjeno,
tako kot v filmih. Vendar je adrenalinski val mojim moţganom očitno
omogočil, da so delovali veliko hitreje. Tako sem lahko istočasno ujela več
podrobnosti.
Štiri avtomobile za menoj je stal Edward Cullen in v grozi strmel vame.
Njegov obraz je izstopal iz morja obrazov, ki so vsi otrpnili v šoku. Toda
najbolj pomemben v tistem trenutku je bil temno moder kombi. Drsel je – z
blokiranimi gumami in s cvilečimi zavorami – in se divje vrtel po ledu na
parkirišču. Kazalo je, da bo trčil ob moj kamion, kjer sem stala jaz. Niti toliko
časa nisem imela, da bi zaprla oči.
Preden sem zaslišala tresk kombija, ko se je ovil okoli podvozja
kamiona, me je nekaj močno zadelo – a ne iz tiste smeri, iz katere sem
pričakovala. Moja glava je udarila ob ledeno, črno površino in začutila sem,
kako me je nekaj čvrstega in hladnega pritisnilo ob tla. Leţala sem na
pločniku, za rjavim avtom, ob katerega sem parkirala. Toda nisem imela
priloţnosti, da bi opazila še kaj drugega, saj se je kombi še vedno pribliţeval.
Ovit kot mreţa okoli zadnjega dela kamiona je še vedno drsel in se vrtel,
pripravljen, da me zadane.
 Tiha kletvica me je spomnila, da je nekdo bil ob meni, in ni bilo
mogoče, da ne bi prepoznala glasu. Pred menoj sta se varujoče iztegnili dve
dolgi, veli roki – kombi se je stresel in ustavil le kakih trideset centimetrov
pred mojim obrazom, velike roke pa so se na srečo ujemale z veliko zarezo v
kombiju.
Nato so se roke hitro premaknile, da jih ni bilo mogoče razločiti.
Nenadoma me je ne nekdo zgrabil in povlekel stran. Moje noge so se zibali
kot pri kakšni punčki iz cunj, dokler niso zadele ob gumo rjavega
avtomobila. Doneče bobnenje ţeleza me je skoraj oglušilo, stekla so pokala,
in kombi se je ustavil na asfaltu – natanko tam, kjer so pred sekundo leţale
moje noge.
Za dolg trenutek je zavladala popolna tišina, potem pa se je zaslišalo
srdito kričanje. V nenadni norišnici zvokov sem slišala več oseb hkrati klicati
moje ime. Toda bolj jasno od vsega kričanja sem v svojem ušesu zaznala
globok, razburjen Edwardov glas.
»Bella? Si v redu?«
»Nič mi ni.« Moj glas je zvenel tuje. Hotela sem se usesti, a sem
ugotovila, da me je z ţeleznim prijemom drţal ob svojem telesu.
»Bodi previdna,« me j opozoril, ko sem se uprla. »Mislim, da si se kar
močno udarila v glavo.«
Zavedla sem se udarjajoče bolečine nad svojim levim ušesom.
»Av,« sem rekla začudena.
»Prav to sem mislil.« Slišalo se je, kot bi zadrţeval smeh.
»Kako za…« Ustavila sem se, da bi uredila svoje misli, poiskala smisel.
»Kako si prišel sem tako hitro?«
»Stal sem čisto zraven tebe, Bella,« je rekel, znova z resnobnim tonom.
Obrnila sem se, da bi se usedla, in tokrat mi je dovolil. Spustil me je iz
svojega prijema in zdrsnil tako daleč od mene, kot je bilo v tesnem prostoru
le mogoče. Zazrla sem se v njegov zaskrbljen, nedolţen obraz in njegove zlato
obarvane oči so me spet zmedle. Kaj sem ga ţe vprašala?
Nato so naju našli, mnoţica ljudi s solznimi obrazi; kričali so drug na
drugega, kričali so na naju.
»Ne premikajta se,« je nekdo ukazal.
»Potegni Tylera iz kombija!« je zavpil nekdo drug.
Okoli naju je zavladal nemir. Poskusila sem vstati, toda Edwardova
mrzla roka me je potisnila k tlom.
»Za zdaj se ne premikaj.«
»Toda zebe me,« sem se pritoţila. Presenetilo me je, ko se je potihoma
zahihital. Zvok je imel oster ton.
»Tam si bil,« sem se nenadoma spomnila in nehal se je hihitati. »Pri
svojem avtu.«
Izraz na njegovem obrazu je postal strog. »Ne, nisem.«
»Videla sem te.« Vsepovsod naokoli je vladal kaos. Zaslišala sem robate
glasove odraslih, ki so prihajali na prizorišče. Vendar sem trmasto
nadaljevala prepir; imela sem prav in moral je priznati.
»Bella, stal sem pri tebi in potegnil sem te stran.« Pogledal me je s
polno, uničujočo močjo svojih oči, kot da bi hotel povedati nekaj odločilnega.
»Ne.« Stisnila sem svojo čeljust.
Zlatina v njegovih očeh se je zasvetila. »Prosim, Bella.«
 »Zakaj?« sem zahtevala.
»Zaupaj mi,« je prosil. Njegov mehki glas je bil uničujoč.
Zaslišala sem sirene. »Mi obljubiš, da mi boš pozneje vse razloţil?«
»Prav,« se je zadrl, nenadoma besen.
»Prav,« sem jezno ponovila.
Šest reševalcev in dva profesorja – profesor Varner in trener Clapp – je
premaknilo kombi dovolj stran od naju, da so lahko prinesli nosilnici.
Edward je svojo silovito odklonil. To sem hotela tudi jaz, vendar jim je
izdajalec povedal, da sem se udarila v glavo in sem verjetno imela pretres.
Skoraj bi umrla od sramote, ko so mi nadeli vratno opornico. Na parkirišču
se je zbrala cela šola in z resnobnimi obrazi so gledali, kako so me poloţili v
zadnji del rešilnega voza. Edward se je peljal spredaj. Skoraj bi ponorela.
To pa še ni bilo vse; preden so me varno spravili stran, je prišel
načelnik Swan.
»Bella!« je panično vpil, ko me je prepoznal na nosilu.
»Dobro sem, Char… oče,« sem vzdihnila. »Ni ni narobe z menoj.«
Obrnil se je k najbliţjemu reševalcu, da bi dobil drugo mnenje.
Ignorirala sem ga, da bi lahko preučila zmešnjavo nerazloţljivih podob, ki so
se kaotično stapljale v moji glavi. Ko so me odmaknili od avta, sem na
kombiju videla globoko udrtino, ki je ustrezala obrisu Edwardovih ramen …
kot bi se tako močno uprl ob avto, da je uničil ţelezni okvir …
Potem pa njegova druţina – gledali so od daleč in njihovi izrazi so
kazali tako nejevoljo kot bes, vendar niti kančka skrbi za bratovo varnost.
Poskusila sem najti logično rešitev, s katero bi lahko razloţila, kar sem
pravkar videla – rešitev, ki ni vključevala domneve, da sem bila nora.
Seveda se je reševalcem na poti do bolnišnice priključil spremljevalec
s policije. Ko so me spravljali iz rešilnega avtomobila, sem se počutila
skrajno bedasto. Še huje je bilo, da se je Edwardu uspelo pretihotapiti skozi
vrata bolnišnice. Močno sem stisnila zobe.
Pripeljali so me v sobo za nujne primere. V sobi je bila dolga vrsta
postelj, ki so jih ločevale zavese s pastelnimi vzorci. Sestra je okoli roke ovila
zavihek za merjenje krvnega tlaka in pod moj jezik porinila termometer. Ker
se nihče ni spomnil da bi zagrnil zaveso in mi tako omogočil malo zasebnosti,
sem se odločila, da ne potrebujem več tiste trapaste vratne opornice. Ko je
sestra odšla, sem hitro odpela zaponko in jo vrgla pod posteljo.
Sledil je še en naval osebja bolnišnice. Na posteljo poleg mene so
prinesli še enega ponesrečenca. Pod okrvavljenimi obvezami, ki so bile trdno
ovite okli njegove glave, sem prepoznala Tylerja Crowleya. Skupaj sva hodila
k politologiji. Zaskrbljeno je strmel vame.
»Bella, oprosti!«
»Nič mi ni, Tyler – videti si strašno, je s teboj vse v redu?«
Ko sva se začela pogovarjati, so sestre začele odvijati njegovo umazano
obvezo. Na njegovem čelu in na levem licu je bilo na tisoče plitvih zarez.
Ignoriral me je. »Mislim sem, da te bom ubil! Vozil sem prehitro in
zadel ob led … » Ko je ena od sester začela čistiti njegov obraz, se je stresel.
»Ne skrbi; zgrešil si me.«
»Kako se ti je uspelo tako hitro umakniti? Bila si tam, nato si
nenadoma izginila …«
»Mhm … Edward me je potegnil stran.«
 Bil je zmeden. »Kdo?«
»Edward Cullen, stal je zraven mene.« Nikoli nisem znala lagati;
zvenelo ni niti malo prepričljivo.«
»Cullen? Nisem ga videl … ah, vse se je zgodilo tako hitro. Je on v
redu?«
»Mislim, da. Nekje v bolnišnici je, toda ni mu bilo treba na nosilo.«
Vedela sem, da nisem bila blazna. Kaj se je zgodilo? Nisem mogla najti
razlage za to, kar sem videla.
Nato so me odpeljali, da bi mi slikali glavo. Povedala sem, da ni nič
narobe z menoj, in imela sem prav. Niti pretresa nisem imela. Vprašala sem,
ali lahko odidem, toda sestra je rekla, da moram prej govoriti z zdravnikom.
Torej sem čakala na odhod, ujeta v sobi za nujne primere, in nenehno
poslušala Tylerjeva nadleţna opravičila in obljube, da se mi bo oddolţil. Ne
glede na to, da sem mu neštetokrat zagotovila, da je z menoj vse v redu, me
je še naprej mučil. Končno sem zaprla oči in se nisem zmenila zanj.
Obţalujoče je mrmral naprej.
»Spi?« je vprašal melodičen glas. V trenutku sem odprla oči.
Ob moji postelji je stal Edward in se smehljal.
Strmela sem vanj. To seveda ni bilo preprosto – bolj naravno bi bilo, če
bi ga zaljubljeno pogledala.
»Hej, Edward, res mi je ţal …« je začel Tyler.
Edward je dvignil roko, da bi ga ustavil.
»Nobene krvi, nobene praske,« je rekel in pokazal bleščeče zobe.
Premaknil se je in se usedel ob rob Tylerjeve postelje, obrnjen proti meni.
Spet se je smehljal.
»Torej, kakšna je obsodba?« me je vprašal.
»Prav nič ni narobe z menoj, toda ne pustijo mi, da odidem,« sem se
pritoţila. »Zakaj niso tudi tebe privezali na posteljo?«
»Pomembno je le, koga poznaš,« je odgovoril. »Toda ne skrbi, prišel
sem, da te rešim.
Zatem je izza vogala prišel zdravnik in moja usta so se odprla. Bil je
mlad, svetlolas … in bolj čeden kot kateri koli filmski zvezdnik. Vendar je bil
bled in videti je bil utrujen, pod njegovimi očmi so bile kroţne lise. Po
Charliejevem opisu sodeč je moral biti to Edwardov oče.
»No, gospodična Swan,« je s posebno privlačnim glasom spregovoril
doktor Cullen, »kako se počutite?«
»Dobro,« sem rekla, upajoč, da zadnjič.
Stopil je do svetlobne table na steni na mojo glavo in jo priţgal.
»Tvoji rentgenski posnetki so v redu,« je rekel. »Te boli glava? Edward je
rekel, da si se kar močno udarila.«
»Dobro sem,« sem ponovila in zavzdihnila, pri tem pa mrko pogledala
Edwarda.
Zdravnikovi mrzli prsti so narahlo pregledovali mojo lobanjo. Opazil je,
ko sem se zdrznila.
»Občutljivo?« je vprašal.
»Niti ne.« Je bilo ţe huje.
Zaslišala sem hihitanje in se ozrla. Edward se je ljubeznivo smehljal.
Priprla sem oči.
 »No, tvoj oče je v čakalnici … lahko se vrneš domov. Vendar pridi
nazaj, če se ti bo vrtelo ali če boš imela kakršne koli teţave z vidom.«
»Grem lahko nazaj v šolo?« sem vprašala, ko sem pomislila, kako si bo
Charlie prizadeval biti skrben. »Bolje bo, da danes malo počivaš.«
Pogledala sem Edwarda. »Kaj pa on … gre lahko v šolo?«
»Nekdo je razširil dobro novico, da smo preţiveli,« je domišljavo rekel
Edward.
»Pravzaprav,« je popravil doktor Cullen, »je v čakalnici skoraj cela šola.«
»O, ne,« sem zastokala in z rokami prekrila obraz.
Doktor Cullen je dvignil obrvi. »Ţeliš ostati?«
»Ne, ne!« sem vztrajala. Noge sem vrgla na drugo stran postelje in hitro
skočila dol. Prehitro – padla sem, doktor Cullen pa me je ujel. Zaskrbelo ga
je.
»Nič mi ni,« sem mu spet zagotovila. Ni mi bilo treba povedati, da moje
teţave z ravnoteţjem niso imele nikakršne povezave z udarcem v glavo.
»Vzemi kakšno tableto proti bolečinam,« je predlagal, ko me je postavil
na tla.
»Ne boli me tako močno,« sem vztrajala.
»Kaţe, da si zares imela srečo,« je smehljaje rekel doktor Cullen, ko je
lično podpisal mojo kartoteko.
»Srečo, da je Edward slučajno stal zraven mene,« sem dopolnila, pri
tem pa srepo gledala omenjeno osebo.
»Ah, seveda, da« se je strinjal doktor Cullen, naenkrat zaposlen s
papirji pred seboj. Nato je pogledal proti Tylerju in stopil k njegovi postelji.
Intuicija mi je namignila; zdravnik je vedel.
»Bojim se, da boš ti moral ostati z nami še nekaj časa,« je rekel Tylerju
in začel pregledovati njegove ureznine.
Takoj ko se je zdravnik obrnil, sem se pomaknila k Edwardu.
»Lahko na hitro govorim s teboj?« sem potihoma siknila. Stopil je korak
od mene. Njegova čeljust je bila naenkrat stisnjena.
»Tvoj oče čaka,« je rekel skozi zobe.
Pogledala sem doktorja Cullena in Tylerja.
»Rada bi na samem govorila s teboj, če nimaš nič proti,« sem ga
priganjala.
Srepo me je pogledal, se obrnil in se z dolgimi koraki pognal prek dolge
sobe. Skoraj sem morala teči, da sem ga dohajala. Takoj ko sva za vogalom
zavila v kratek hodnik, se je zavrtel proti meni.
»Kaj hočeš?« je vprašal z nejevoljnim glasom in s hladnimi očmi.
Njegova neprijaznost me je prestrašila. Govorila sem z neţnejšim
glasom, kot sem nameravala. »Dolguješ mi razlago,« sem ga opomnila.
»Rešil sem ti ţivljenje … ničesar ti ne dolgujem.«
Od razburjenja v njegovem glasu sem poskočila nazaj. »Obljubil si.«
»Bella, udarila si se v glavo, ne veš, o čem govoriš.« Njegov glas je bil
oster.
Zdaj so mi popustili ţivci in izzivalno sem ga pogledala.
»Z mojo glavo ni nič narobe.«
Vrnil mi je pogled. »Kaj hočeš od mene, Bella?«
»Vedeti hočem resnico,« sem rekla. »Vedeti hočem, zakaj laţem zate.«
»Kaj misliš, da se je zgodilo?« je hlastnil.
 Besede so mi kar bruhale iz ust.
»Vse, kar vem, je, da nisi bil blizu mene … tudi Tyler te ni videl, zato
mi ne govori, da sem se močno udarila v glavo. Tisti kombi bi naju moral
zmečkati … pa naju ni, tvoje roke so pustile udrtine na kombiju … in pri
drugem avtu prav tako, pa nisi niti malo poškodovan … Kombi bi mi moral
zdrobiti noge, toda ti si jih povlekel stran …« Slišala sem lahko, kako noro je
vse skupaj zvenelo, in nisem mogla nadaljevati. Bila sem tako besna, da so
mi solze začele siliti v oči; stisnila sem zobe, da bi jih zadrţala.
Nezaupljivo je strmel vame, toda njegov izraz je kazal napetost,
napadalnost.
»Misliš, da sem kombi dvignil s tebe?« Njegov glas je izraţal dvom o
mojem duševnem zdravju, toda zaradi tega sem postala še bolj nezaupljiva.
Kot da bi izkušen igralec popolno izgovoril svoje besedilo..
Samo prikimala sem in stiskala ustnice.
»Tega ne bo nihče verjel, veš.« Njegov glas je zdaj zvenel nekoliko
posmehljivo.
»Nikomur ne bom povedala.« Besede sem izgovorila počasi in skrbno
nadzorovala svojo jezo.
Presenečenje je preletelo njegov obraz. »Zakaj je potem pomembno?«
»Pomembno je zame,« sem vztrajala. »Ne maram lagati … torej moram
imeti dober razlog za to.«
»Se mi ne moreš preprosto zahvaliti in pozabiti na vse skupaj?«
»Hvala.« Počakala sem, bila sem besna in nestrpna.
»Ne boš se vdala, kajne?«
»Ne.«
»Če je tako … upam, da uţivaš v razočaranju.«
Drug drugega sva utišala z mračnim pogledom. Spregovorila sem prva,
bojevala sem se z zmedenostjo. Njegov jezni, veličastni pogled je preţal name,
da me zmede. Bilo je, kot bi hotela premagati uničujočega angela.
»Zakaj si to sploh naredil?« sem brezsrčno vprašala.
Obstal je in njegov obraz je bil za trenutek presenetljivo ranljiv.
»Ne vem,« je zašepetal.
Nato se je obrnil in odšel proč.
Bila sem zelo jezna. Potrebovala sem nekaj minut, preden sem se
lahko premaknila. Ko sem spet lahko hodila, sem se počasi odpravila proti
izhodu na koncu hodnika.
V čakalnici je bilo bolj grozno, kot sem pričakovala. Imela sem
občutek, da so se zbrali vsi, ki sem jih poznala v Forksu, in buljili vame.
Charlie je pohitel k meni; dvignila sem roke.
»Nič mi ni,« sem mu zlovoljno zagotovila. Še vedno sem bila jezna in
prav nič razpoloţena za klepet.
»Kaj je rekel zdravnik?«
»Doktor Cullen me je pregledal in rekel, da sem dobro in da grem lahko
domov.« Vzdihnila sem. Mike, Jessica in Eric so bili tam in so se nama začeli
pribliţevati. »Greva,« sem silila.
Charlie me je prijel za hrbet, ne da bi se me zares dotaknil, in me peljal
proti steklenim izhodnim vratom. Boječe sem pomahala svojim prijateljem in
upala, da so dojeli, da jim ni treba več skrbeti. Ko sem vstopila v policijski
avto, sem – in bilo je prvič – občutila neizmerno olajšanje.
 Molče sva se peljala. Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da sem
komaj opazila Charliejevo prisotnost. Prepričana sem bila, da je Edwardovo
napadalno obnašanje na hodniku potrjevalo nenavadne dogodke, za katere
sem še vedno komaj verjela, da sem jih zares videla.
Ko sva se pripeljala do hiše, je Charlie končno spregovoril.
»Hm … morala boš poklicati Renée.« Z občutkom krivde je povesil
glavo.
Bila sem osupla. »Povedal si mami!«
»Oprosti.«
Ko sem izstopila sem močno zaloputnila vrata policijskega avtomobila.
Mama je imela histerični napad, kajpada. Preden se je pomirila, sem ji
morala najmanj tridesetkrat zagotoviti, da sem dobro. Prosila me je, naj
pridem domov – toda laţje, kot bi pričakovala, sem se uprla njenim
prošnjam. Edwardova skrivnost me je očarala. Prav tako sem bila precej
obsedena z njim. Neumno, neumno, neumno. Nisem bila neučakana, da
zapustim Forks, kot bi morala biti – kot bi bilo vsako normalno, razumno
bitje.
Odločila sem se, da bo najbolje, da grem zgodaj v posteljo. Charlie me
je še naprej zaskrbljeno gledal, kar mi je začelo iti na ţivce. Na poti v sobo
sem iz kopalnice vzela tri tablete. Pomagalo je, in ko je bolečina ponehala,
sem zaspala.
To noč se mi je prvič sanjalo o Edwardu Cullenu.

4.POVABILA

V mojih sanjah je bilo zelo temno. Le iz Edwardove koţe je sijala zastrta

svetloba. Nisem mogla videti njegovega obraza, le njegov hrbet, ko je odšel od
mene in me pustil v temi. Ne glede na to, kako hitro sem tekla, nisem ga
mogla ujeti; ne glede na to, kako glasno sem ga klicala, ni se obrnil. Sredi
noči sem se nemirna zbudila in zelo dolgo nisem mogla zaspati nazaj. Od
tedaj se je v mojih sanjah pojavljal vsako noč, a vedno oddaljen, nikoli
dosegljiv.
Mesec, ki je sledil nesreči, je bil mučen, napet in sprva skrajno
neprijeten.
 Do konca tedna sem bila v središču pozornosti. Tyler Crowley je bil
nemogoč. Povsod mi je sledil, odločen, da se mi nekako oddolţi. Skušala sem
ga prepričati, da si ţelim le, da bi vse skupaj pozabil – še posebno, ker se mi
pravzaprav nič ni zgodilo – toda ni se vdal. Med odmori je hodil za menoj, pri
kosilu pa je sedel pri naši polni mizi. Mike in Eric sta bila do njega celo bolj
neprijazna kot drug do drugega in skrbelo me je, da sem dobila še enega
nezaţelenega oboţevalca.
Nihče se ni zmenil za Edwarda, čeprav sem vsakič znova pojasnjevala,
da je bil junak – kako me je potegnil stran in kako bi tudi njega zmečkalo.
Poskušala sem jih prepričati. Jessica, Mike, Eric in drugi so vselej
pripomnili, da ga sploh niso videli, dokler niso odmaknili kombija.
Čudilo me je, da ga nihče ni videl tam, preden se je nenadoma, povsem
nerazloţljivo znašel ob meni in mi rešil ţivljenje. Zlovoljna sem prepoznala
morebiten razlog; nihče drug ni čutil Edwarda tako kot jaz. Nihče drug ga ni
opazoval tako kot jaz. Kakšna škoda!
Edwarda niso nikoli obkroţale mnoţice radovednih opazovalcev, ki bi
ţeleli dobiti izjavo iz prve roke. Kot ponavadi so se mu izogibali. Cullenovi in
Halovi so še vedno sedeli za svojo mizo, niso jedli in so govorili le drug z
drugim. Nihče od njih, še najmanj pa Edward, se ni ozrl proti meni.
Ko se je v razredu usedel zraven mene, tako daleč kot je bilo mogoče,
se je zdelo, kot da me sploh ni opazil. Samo vsake toliko, ko je nenadoma
stisnil svoje pesti – koţa se mu je še bolj bela razpotegnila čez kosti – sem
pomislila, da morda le ni bil tako pozabljiv, kot se je delal.
Ţal mu je bilo, da me je povlekel od Tylerjevega kombija – drugače si
njegovega obnašanja nisem znala razloţiti.
Močno sem si ţelela govoriti z njim in dan po nesreči sem tudi
poskusila. Ko sem ga nazadnje videla v bolnišnici, sva bila oba tako besna.
Še vedno mi ni bilo prav, da mi ni zaupal resnice, čeprav sem se popolnoma
drţala svojega dela dogovora. Kakor koli ţe, v resnici mi je rešil ţivljenje. In
čez noč se je moja silovita jeza spremenila v spoštljivo hvaleţnost.
Ko sem stopila v učilnico biologije, je ţe sedel na svojem stolu in strmel
naravnost predse. Usedla sem se in pričakovala, da so bo obrnil proti meni.
Delal se je, kot da me ni opazil.
»Ţivijo, Edward,« sem vljudno rekla, da bi mu pokazala svojo
prijaznost.
Ne da bi me pogledal v oči, je svojo glavo za malenkost obrnil proti
meni, prikimal in pogledal stran.
To je bil zadnji stik, ki sem ga imela z njim, čeprav je bil vsak dan tam,
le korak od mene. Včasih se nisem mogla zadrţati, da ga ne bi opazovala –
vendar le od daleč, v jedilnici ali na parkirišču. Gledala sem, kako so njegove
zlate oči z vsakim dnem postajale temnejše. V razredu pa sem ga tudi jaz
ignorirala. Bila sem nesrečna. In še naprej sem sanjala.
Kljub popolnim laţem, ki sem jih po elektronski pošti pošiljala mami,
jo je prizvok mojih sporočil opozoril na depresijo in nekajkrat je zaskrbljena
poklicala. Prepričevala sem jo, da sem bila potrta samo zaradi vremena.
Vsaj Mike je bil zadovoljen, da se je prijateljstvo med menoj in mojim
laboratorijskim partnerjem ohladilo. Na začetku ga je skrbelo, da bi me
Edwardovo pogumno reševanje popolnoma prevzelo, in oddahnil si je, ko je
ugotovil, da se je zgodilo prav obratno. Postajal je čedalje bolj samozavesten –
pred začetkom ure biologije je sedel na rob moje miz in klepetal, pri tem pa
popolnoma ignoriral Edwarda, tako kot je on ignoriral naju.
Po nevarnem ledenem dnevu je sneg za vselej izpralo. Mike je bil
razočaran, ker mu ni uspelo uprizoriti bitke s sneţnimi kepami, a vesel, da
se bomo lahko kmalu odpravili na izlet na plaţo. Vendar je še naprej močno
deţevalo in tedni so minevali.
Jessica me je spomnila na še en dogodek, ki se je kazal na obzorju;
prvi torek v marcu me je poklicala in prosila za dovoljenje, da Mika povabi na
spomladanski ples, ki bo čez dva tedna. Dekleta izbirajo.
»Ti je zares vseeno … ga nisi ti hotela povabiti?« je vztrajala, ko sem
rekla, da me to niti malo ne moti.
»Ne, Jess, ne bom šla,« sem ji zagotovila. Plesanje vsekakor ni bilo na
seznamu mojih veščin.
»Zares bo zabavno.« Njen poskus, da bi me prepričala, je bil
malodušen. Začela sem sumiti, da je Jessica bolj kot v moji druţbi uţivala v
moji nerazloţljivi priljubljenosti.
»Zabavaj se z Mikom,« sem jo opogumila.
Drugi dan me je presenetilo, da Jessica pri trigonometriji in španščini
ni bila poskočna kot ponavadi. Na poti od ene učilnice do druge je molčala in
nisem si upala vprašati, zakaj. Če jo je Mike zavrnil, sem bila zadnja, ki bi ji
hotela povedati.
Pri kosilu so se moji strahovi še povečali. Jessica se je usedla kar se da
daleč od Mika in ţivahno klepetala z Ericom. Mike je bil neobičajno tiho.
Ko me je spremil do učilnice, je Mike še vedno molčal. Nemiren izraz
na njegovem obrazu je bil slabo znamenje. Toda ni spregovoril, dokler se
nisem usedla na svoj stol, on pa na mojo mizo. Kot vedno sem ognjevito
čutila Edwarda, ki je sedel dovolj blizu, da bi se ga lahko dotaknila, vendar je
bil obenem tako daleč, kot bi bil samo plod moje domišljije.
»Torej,« je rekel Mike in gledal v tla, »Jessica me je povabila na
spomladanski ples.«
»Čudovito.« Trudila sem se govoriti s svetlim in navdušenim glasom. »Z
Jessico se bosta res zabavala.«
»No …« Zajecljal je, ko je preučeval moj nasmešek, nezadovoljen z
mojim odgovorom. »Rekel sem ji, da bom moral še razmisliti.«
»Zakaj pa?« Zdaj je moj glas postal čemeren, čeprav sem si oddahnila,
da je ni popolnoma zavrnil.
Ko je znova povesil pogled, je bil njegov obraz svetlo rdeč. Usmiljenje je
oslabilo mojo namero.
»Spraševal sem se, če … no, če si me morda hotela povabiti ti.«
Za trenutek sem se obotavljala in bila jezna, da me je preplavil občutek
krivde. A s kotičkom očesa sem opazila, kako se je Edwardova glava nehote
nagnila proti meni.
»Mike, mislim, da bi moral sprejeti povabilo,« sem rekla.
»Si ţe koga vprašala?« Je Edward opazil, kako so Mikove oči poškilile
proti njemu?
»Ne,« sem mu zagotovila. »Ne bom šla na ples.«
»Zakaj ne?« je vprašal Mike.
Nisem mu hotela razlagati o nevarnostih, ki jih je zame predstavljalo
plesanje, zato sem hitro spremenila svoje načrte.
 »Tisto soboto bom šla v Seattle,« sem pojasnila. Tako ali tako sem
morala iz mesta – naenkrat je bil to idealen čas za odhod.
»Ne moreš iti kdaj drugič?«
»Ţal ne,« sem rekla. »Torej ne pusti Jess čakati … to se ne spodobi.«
»Ja, imaš prav,« je zagodrnjal in se ves potrt obrnil, da se vrne k svoji
mizi. Zaprla sem oči in pritisnila prste na sence, da bi iz svoje glave porinila
krivdo in sočutje. Profesor Banner je začel govoriti. Zavzdihnila sem in odprla
oči.
Edward je radovedno strmel vame, s prav tistem razočaranim
pogledom, ki sem ga ţe poznala in je bil zdaj v njegovih temnih očeh še bolj
izrazit.
Osupla sem ga pogledala nazaj in pričakovala, da bo hitro umaknil oči.
Vendar je še naprej s silovito močjo strmel vame. Nisem mogla pogledati
stran. Moje roke so se začele tresti.
»Gospod Cullen?« je zaklical profesor, da bi dobil odgovor na vprašanje,
ki ga nisem slišala.
»Krebsov cikel,« je odgovoril Edward, ki se je nejevoljen obrnil proti
profesorju Bannerju.
Takoj ko me je osvobodil svojih oči, sem povesila pogled, da bi se
zbrala. Srameţljiva kot vedno sem vrgla lase prek levega ramena in z njimi
zakrila svoj obraz. Nisem se mogla sprijazniti z nenadnim navalom čustev, ki
so me napolnila – samo ker me je prvič v šestih tednih slučajno pogledal.
Nisem smela dovoliti, da ima tolikšen vpliv name. Bilo je patetično. Še več
kot to, bilo je bolestno.
Mučila sem se, da se do konca ure ne bi zmenila zanj – ker to ni bilo
mogoče, pa vsaj, da mu ne bi pokazala, kako zelo ga čutim. Ko je končno
pozvonilo, sem mu obrnila hrbet, da bi pobrala svoje stvari, pričakujoč, da
bo takoj izginil.
»Bella?« Njegov glas je zvenel tako znano, kot bi ga poznala vse
ţivljenje, ne pa le nekaj kratkih tednov.
Obrnila sem se počasi, z odporom. Branila sem se občutkov, za katere
sem vedela, da me bodo obšli, ko bom uzrla njegov boţanski obraz. Na obraz
sem si nadela masko in se le obrnila k njemu; njegova izraza ni bilo mogoče
prebrati. Molčal je.
»Kaj? Se spet pogovarjaš z menoj?« sem navsezadnje vprašala z
nenačrtovano čemernostjo v svojem glasu.
Njegove ustnice so se skrčile, da bi zadrţale nasmešek. »Ne, ne zares.«
je priznal
Zaprla sem oči in počasi vdihnila skozi nos, zavedajoč se, da škrtam z
zobmi. Čakal je.
»Kaj potem hočeš, Edward?« sem vprašala z zaprtimi očmi; tako sem se
laţje razumno pogovarjala z njim
»Ţal mi je.« Njegov glas je zvenel iskreno. »Zelo nesramen sem, vem.
Toda tako je bolje, zares.«
Odprla sem oči in zagledala njegov resnoben obraz.
»Ne vem, o čem govoriš,« sem premišljeno rekla.
»Bolje je, da nisva prijatelja,« je pojasnil. »Verjemi mi.«
Moje oči so se povesile. To sem ţe slišala.
 »Škoda, da tega nisi ugotovil ţe prej,« sem siknila skozi zobe. »Tako ti
zdaj ne bi bilo treba ničesar obţalovati.«
»Obţalovati?« Ta beseda in zven mojega glasu sta ga očitno presunila.
»Obţalovati česa?«
»Da si me povlekle od tistega trapastega kombija.«
Bil je osupel. Nejeverno je strmel vame.
Ko je končno spregovoril, je bil skoraj besen. »Misliš, da obţalujem, da
sem ti rešil ţivljenje?«
»Vem,« sem hlastnila.
»Ničesar ne veš.« Dokončno je pobesnel.
Hitro sem zasukala glavo in trdno stisnila čeljust, da ne bi izrekla
burnih obtoţb, ki sem mu jih hotela zmetati v obraz. Pobrala sem svoje
knjige, vstala in odšla k vratom. Čim prej sem hotela izginiti iz razreda, toda
seveda se je vrh mojega škornja zataknil za vratni podboj in knjige so padle
na tla. Za trenutek sem postala in hotela pozabiti nanje. Nato sem
zavzdihnila in se pripognila, da bi jih pobrala. Bil je tam; ţe jih je zloţil na
kup. Podal mi jih je z neusmiljenim izrazom.
»Hvala,« sem rekla ledeno.
»Prosim,« mi je vrnil.
Hitro sem se vzravnala, se spet obrnila in se odpravila proti
telovadnici, ne da bi pogledala nazaj.
Pri telovadbi je bilo neznosno. Začeli smo igrati košarko. Soigralci mi
niso nikoli podali ţoge, kar je bilo dobro, toda velikokrat sem padla in včasih
za seboj povlekla še druge. Danes je bilo huje, ker je bila moja glava polna
Edwarda. Poskusila sem se osredotočiti na svoja stopala, toda prav takrat ko
sem zares potrebovala ravnoteţje, se je vselej prikradel nazaj v moje misli.
Kot vedno mi je odleglo, ko je zvonec zazvonil konec pouka. Skoraj
stekla sem h kamionu; toliko ljudem sem se hotela izogniti. Kamion je v
nesreči otrpel le majhno škodo. Zamenjala sem zadnje luči in če bi ga lepo
prekrila z barvo, se sploh ne bi nič videlo. Tylerjevi starši so morali kombi
prodati po delih.
Skoraj me je kap, ko sem stopila izza vogala in ob svojem kamionu
zagledala visoko, temno postavo. Nato sem ugotovila, da je bil samo Eric, in
šla naprej.
»Hej, Eric,« sem vzkliknila.
»Ţivijo, Bella.«
»Kako gre?« sem rekla, medtem, ko sem odklepala vrata. Nisem bila
pozorna na nemir v njegovem glasu, zato so me njegove besede presenetile.
»Uh, samo zanimalo me je … ali bi šla z menoj na spomladanski ples?«
Pri zadnji besedi je njegov glas opešal.
»Mislila sem, da izbirajo dekleta,« sem rekla, preveč pretresena, da bi
lahko uporabila taktnost.
»No, seveda,« je plaho priznal.
Spet sem se zbrala in se mu toplo nasmehnila. »Hvala, da si me
povabil, toda takrat grem v Seattle.«
»Ah,« je rekel. »Morda kdaj drugič.«
»Seveda,« sem se strinjala in se ugriznila v ustnico. Nisem hotela, da bi
to vzel preveč dobesedno.
Odmajal se je stran, nazaj proti šoli. Zaslišala sem globoko krohotanje.
 Bil je Edward. Ko je šel mimo mojega kamiona, je strmel naravnost
predse in stiskal ustnice. Sunkovito sem odprla vrata, skočila v kabino in
glasno zaloputnila z vrati. Močno sem pritisnila na plin in obrnila na
prehodu. Edward je bil ţe v avtu, dva prostora za menoj; gladko je zapeljal
predme in me prestregel. Tam je ustavil, da bi počakal svojo druţino; videl
sem, kako so se vsi štirje odpravili proti avtu, a so bili še v jedilnici. Pomislila
sem, da bi se zaletela v njegovega bleščečega volva, a je bilo preveč prič.
Pogledala sem v zadnje ogledalo. Delala se je vrsta. Neposredno za menoj je
bil Tyler Crowley v svoji pravkar kupljeni rabljeni sentri in mi mahal. Preveč
sem bila jezna, da bi se odzvala.
Ko sem sedela v kamionu in se ozirala vse naokrog, razen proti avtu
pred seboj, sem zaslišala trk na oknu na sopotnikovi strani. Ozrla sem se in
zagledala Tylerja. Zmedena sem preverila v zadnjem ogledalu; njegov avtu je
bil še vedno priţgan, vrata na levi strani odprta. Nagnila sem se čez kabino,
da bi odprla okno, a se je zataknilo. Uspelo mi ga je odpreti do polovice.
»Ţal mi je Tyler, obtičala sem za Cullenom.« Bila sem besna – zastoj
vendar ni bil moja krivda.
»Ah, vem … samo nekaj sem te hotel vprašati, medtem ko tičiva tukaj.«
Zareţal se je.
To ni bilo mogoče.
»Me boš povabila na spomladanski ples?« je nadaljeval.
»Ne bo me v mestu, Tyler.« Moj glas je zvenel nekoliko ostro. Morala
sem se opomniti, da ni bil on kriv, da sta Mike in Eric ţe popila moj kozarec
potrpeţljivosti za ta dan.
»Ja, Mike mi je povedal,« je priznal.
»Zakaj potem …«
Skomignil je z rameni. »Upal sem, da ga ţeliš le lepo zavrniti.«
Dobro, bil je kriv.
»Oprosti, Tyler,« sem mu rekla in se trudila prikriti svoje vznemirjenje.
»Zares me ne bo v mestu.«
»Prav. Še vedno nama ostane maturantski ples.«
Preden sem se lahko odzvala, se je vrnil k avtu. Bila sem v šoku.
Komaj sem čakala, da se bodo Alice, Rosalie, Emmett in Jasper spravili v
avto. V zadnjem ogledalu volva so bile Edwardove oči uprte vame. Prav
verjetno se je tresel od reţanja, kot da bi slušal vsako besedo, ki jo je izrekel
Tyler. Zasrbelo me je, da bi pritisnila na plin … en sam trk ne bi poškodoval
nikogar, le tisto svetlečo barvo bi uničil. Pritisnila sem na plin.
Toda vsi so bili ţe v avtu in Edward j brţ odpeljal. Vozila sem počasi,
previdno in ves čas godrnjala.
Ko sem prišla domov, sem se odločila, da za večerjo pripravim
enchilado s piščancem. Priprava zahteva veliko časa, kar bi me zaposlilo. Ko
sem praţila čebulo in papriko, je zazvonil telefon. Skoraj bala sem se dvigniti
slušalko, a lahko bi bil Charlie ali mama.
Bila je Jessica. Navdušeno mi je povedala, da jo je Mike ustavil po šoli
in sprejel njeno povabilo. Ko sem mešala, sem se na hitro veselila z njo.
Morala je končati, hotela je poklicati Angelo in Lauren, da jima sporoči
novico. Predlagala sem – popolnoma nedolţno – da bi Angela, dekle iz
biologije povabila Erica. Lauren, zadrţana punca, ki me je še vedno
ignorirala pri kosilu, pa bi lahko vprašala Tylerja; menda je bil še vedno
prost. Jess je bila navdušena. Zdaj ko je bila prepričana glede Mika, je
pravzaprav zvenela iskreno, ko je ţelela, da bi šla tudi jaz na ples. Opravičila
sem se – Seattle.
Ko sem odloţila slušalko, sem se osredotočila na večerjo; piščanca sem
morala narezati na koščke in nisem se hotela še enkrat znajti na oddelku za
nujne primere. Toda v glavi se mi je vrtelo, ko sem poskušala analizirati
vsako besedo, ki jo je danes izgovoril Edward. Kaj je mislil s tem, da je bolje,
da nisva prijatelja?
Ko sem spoznala, na kaj je ciljal, mi je postalo slabo. Verjetno je opazil,
kako me je očaral; ne ţeli me še naprej zavajati … torej ne moreva biti
prijatelja … ker ga niti najmanj ne zanimam.
Seveda ga ne zanimam, sem jezno pomislila (oči so me pekle –
zapozneli odziv na čebulo). Nisem zanimiva. On pa je. Zanimiv … in genialen
… in skrivnosten … in popoln … in morda zmoţen z eno roko dvigniti kombi.
No, ţe prav. Lahko ga pustim pri miru. Pustila ga bom pri miru.
Nekako se bom ţe prebila skozi svojo obsodbo tu v peklu. Potem pa upam,
da dobim kakšno štipendijo na jugozahodu ali morda na Havajih. Svoje misli
sem usmerila k sončnim plaţam in palmovim drevesom, medtem ko sem
končala pripravo enchilad in jih postavila v pečico.
Ko se je Charlie vrnil domov in zavohal zeleno papriko, je omahoval.
Nisem ga mogla obsojati – najbliţja uţitna mehiška hrana je bila najbrţ v
juţni Kaliforniji. Toda bil je policist, četudi v majhnem mestu, in zato dovolj
pogumen, da je naredil prvi griţljaj. Zdelo se je, da mu je hrana všeč.
Zabavala sem se, ko sem opazovala, kako mi je postopoma začel zaupati v
kuhinji.
»Oče?« sem vprašala, ko je ţe skoraj pojedel.
»Ja, Bella?«
»Hm, samo povedati sem ti hotela, da grem prihodnjo soboto v Seattle
… če se strinjaš?« Nisem ga hotela prositi za dovoljenje – postavila bi slab
zgled za prihodnost – toda bilo je nevljudno, zato sem dodala bolj takten
konec.
»Zakaj?« Bil je presenečen, kot da si ne bi mogel predstavljati, da bi
lahko drugje našla kaj, česar ni v Forksu.
»No, rada bi kupila nekaj knjig – knjiţnica tu je precej slabo zaloţena –
in morda pomerila kakšno obleko.« Imela sem precej več denarja kot
ponavadi, ker mi po Charliejevi zaslugi ni bilo treba plačati avta. Ne da
nisem zapravila celega premoţenja za bencin.
»V tisti kamion verjetno ne moreš natočiti dovolj bencina,« je rekel in
potrdil moje dvome.
»Vem, ustavila sem bom v Montesanu in v Olympii … in v Tacomi, če
bo treba.«
»Greš popolnoma sama?« je vprašal. Nisem mogla razbrati, ali je
posumil, da imam skrivnega fanta ali ga je samo skrbelo zaradi avta.
»Da.«
»Seattle je veliko mesto … lahko se zgubiš,« se je razburil.
»Oče, Phoenix je petkrat večji od Seattla … in znajdem se z
zemljevidom, ne skrbi zame.«
»Bi rada, da grem s teboj?«
Skušala sem ga prelisičiti, pri tem pa prikrivala svojo zgroţenost.
 »Ţe dobro, oče. Verjetno bom ves dan preţivela v oblačilnicah … zelo
dolgočasno.«
»Ah, dobro.« Misel na to, da bi samo za hipec sedel v trgovini z
ţenskimi oblačili, ga je takoj odvrnila.
»Hvala.« Nasmehnila sem se mu.
»Boš nazaj še pred plesom?«
Grrr. Samo v tako majhnem mestu se lahko zgodi, da oče ve, kdaj je
dijaški ples.
»Ne … ne plešem, oče.« On bi to moral razumeti, teţav z ravnovesjem
namreč nisem podedovala po mami.
Razumel je. »O, saj res,« je priznal.
Ko sem drugo jutro zapeljala na parkirišče, sem namenoma parkirala
kolikor je bilo mogoče stran od srebrnega volva. Nisem hotela podleči
skušnjavi in mu nazadnje dolgovati novega avtomobila. Ko sem se spravljala
iz kabine, sem nerodno prijela ključ in ta je padel v luţo. Sklonila sem se, da
bi ga pobrala, a sem zagledala belo roko, ki ga je zgrabila. Sunkovito sem se
dvignila. Edward Cullen je stal poleg mene in se naslanjal ob kamion.
»Kako to narediš ?« sem vprašala z začudenim vznemirjenjem.
»Naredim kaj?« je rekel in mi podal ključ. K sem iztegnila roko, ga je
spustil v mojo dlan.
»Se prikaţeš iz čistega zraka.«
»Bella, nisem jaz kriv, da si izjemno nepazljiva.« Njegov glas je bil kot
ponavadi ţameten, mil.
Opazovala sem njegov popoln obraz. Njegove oči so bile danes znova
svetle, globoke, zlato medene barve. Morala sem umakniti pogled, da bi spet
uredila svoje misli.
»Zakaj si včeraj zaustavil promet?« sem vprašala in še vedno gledala
stran. »Mislila sem, da se pretvarjaš, da ne obstajam, ne pa da me skušaš na
smrt razjeziti.«
»To je bilo Tylerju na ljubo, ne meni. Tudi on je moral dobiti svojo
priloţnost.« Zareţal se je.
»Ti …« sem pihnila. Nisem mogla najti dovolj ţaljive besede. Čutila sem,
da bi ga lahko zaţgala z vročico svoje jeze, toda to ga je očitno zabavalo.
»In ne pretvarjam se, da ne obstajaš,« je nadaljeval.
»Torej me res hočeš na smrt razjeziti? Ker Tylerjev kombi ni opravil
svoje naloge?«
Skozi rumeno rjave oči mu je blisnila jeza. Ustnice je stisnil v ostro
črto in se zresnil.
»Bella, neverjetno neumna si,« je rekel s hladnim glasom.
Zasrbele so me dlani – tako močno sem ţelela nekaj udariti. Samo sebe
sem presenetila, saj ponavadi nisem bila nasilna. Obrnila sem mu hrbet in
se odpravila stran.
»Počakaj,« je zaklical. Nisem se ustavila, še naprej sem jezno tavala po
deţju. Toda bil je zraven mene in mi je brez teţav sledil.
»Oprosti, to je bilo nesramno,« je rekel, a se nisem zmenila zanj. »Ne
rečem, da ne drţi,« je nadaljeval, »toda kljub temu je bilo nesramno.«
»Zakaj me ne pustiš pri miru?« sem zagodrnjala.
»Hotel sem te nekaj vprašati, a si me zmotila,« se je zahihital, znova
dobre volje.
 »Imaš shizofrenijo?« sem brezobzirno vprašala.
»Spet si začela.«
Zavzdihnila sem. »No, dobro. Kaj bi rad vprašal?«
»Zanimalo me je, ali bi prihodnjo soboto … saj veš, takrat ko je
spomladanski ples …«
»Ali bi bil rad smešen ?« sem ga prekinila in se obrnila k njemu. Moj
obraz je bil poten, ko sem ga pogledala.
Oči so se mu lesketale od vraţje nagajivosti. »Bi mi prosim dovolila, da
povem do konca?«
Ugriznila sem se v ustnico in sklenila roke, pri tem pa močno stiskala
prste, da ne bi naredila kakšne neumnosti.
»Slišal sem, da se odpravljaš v Seattle. Mislil sem, da morda potrebuješ
prevoz.«
Tega nisem pričakovala.
»Kaj?« Nisem bila prepričana, na kaj naj bi meril.
»Ţeliš prevoz do Seattla?«
»Kdo me bo peljal?« sem zmedeno vprašala.
»Jaz, seveda.« Izgovarjal je zlog za zlogom, kot bi govoril z duševno
motenim bolnikom.
Še vedno sem lovila sapo. »Zakaj?«
»No, tudi sam se odpravljam v Seattle, in če sem iskren, nisem
prepričan, da bo tvoj kamion zmogel.«
»Z mojim kamionom ni nič narobe, najlepša hvala za tvojo skrb.« Znova
sem začela hoditi, toda bila sem preveč osupla, da bi ohranila isto raven jeze.
»Toda ali bo tvoj kamion zmogel priti tja z enim tankom bencina?«
Znova me je dohitel.
»Ne vem, kaj se te to sploh tiče.« Ošabni lastnik bleščečega volva.
»Trošenje omejenih virov se tiče nas vseh.«
»Zares, Edward.« Ko sem izgovorila njegovo ime, me je spreletel srh po
telesu. Tega res nisem prenesla. »Ne razumem. Mislila sem, da nočeš biti moj
prijatelj.«
»Rekel sem, da bi bilo bolje, da ne bi bila prijatelja, ne da nočem biti
tvoj prijatelj.«
»Ah, hvala, zdaj mi je vse jasno.« Kakšno poniţanje. Ugotovila sem, da
sem se spet ustavila. Stala sva pod zaščitno streho jedilnice in laţje sem ga
videla. Kar vsekakor ni pripomoglo k temu, da bi se zbrala.
»Bilo bi bolj … preudarno, da ne bi bila moja prijateljica,« je razloţil.
»Toda naveličal sem se tega, da se te moram izogibati, Bella.«
Ko je izgovoril zadnji stavke, so bile njegove oči veličastno sijoče in
njegov glas blag. Nisem se spomnila, kako moram dihati.
»Boš šla z menoj v Seattle?« je vpraša z isto mero intenzivnosti.
Nisem mogla govoriti, zato sem samo prikimala.
Za hipec se je nasmehnil, nato pa naredil resnoben obraz.
»Zares bi se me morala izogibati,« je opozoril. »Se vidiva pri pouku.«
Hitro se je obrnil in odšel v tisto smer, od koder sva prišla.
 5.
KRVNA SKUPINA

Vsa zbegana sem prišla k angleščini. Ko sem stopila v učilnico, se sploh

nisem zavedla, da se je pouk ţe pričel.
»Hvala, da ste se nam pridruţila, gospodična Swan,« je rekel profesor
Mason s prezirljivim glasom.
Zardela sem in pohitela k svoji mizi.
Šele ko se je ura končala, sem ugotovila, da Mike ni sedel zraven mene
kot ponavadi. Počutila sem se krivo, vendar sta me oba z Ericom kot vedno
počakala pri vratih. Morda mi bosta odpustila. Med hojo je Mike postopoma
postajal takšen, kakršnega sem poznala. Bil je navdušen, ko smo se
pogovarjali o vremenski napovedi za prihodnji konec tedna. Za kratek čas
naj bi prenehalo deţevati in tako bi lahko odšli na plaţo. Prizadevala sem si,
da bi zvenela neučakano in se s tem Miku oddolţila za razočaranje
prejšnjega dne. Ni bilo enostavno; naj deţuje ali ne, če bomo imeli srečo, bo
še vedno največ deset stopinj.
Le medlo se spominjam, kako je minil preostanek jutra. Steţka sem
verjela, da Edwardove besede in sij v njegovih očeh niso bile samo plod moje
domišljije. Morda so bile zgolj zelo prepričljive sanje, ki sem jih pomešala z
resničnostjo. To se mi je zdelo bolj verjetno, kot da bi ga zares z nečim
privlačila.
Ko sva z Jessico stopili v jedilnico, sem bila neučakana in prestrašena.
Ţelela sem uzreti njegov obraz, da bi ugotovila, ali bo znova hladen in
brezobziren kot zadnjih nekaj tednov. Ali če sem po nekem čudeţu zares
slišala besede, ki jih je, vsaj zdelo se mi je tako, izrekel to jutro. Jessica je
nepretrgoma čebljala o svojih načrtih za ples – Lauren in Angela sta povabili
Erica in Tylerja in šli bodo vsi skupaj – ne da bi se zavedala, da je sploh
nisem poslušala.
Ko sem se ozrla proti njegovi mizi, me je polastilo razočaranje. Preostali
štirje so sedeli tam brez njega. Je odšel domov? Potrta sem se z Jessico, ki je
še vedno blebetala, pomikala skozi vrsto. Izgubila sem tek – kupila nisem nič
drugega kot steklenico limonade. Samo usesti sem se hotela in se kujati.
»Edward Cullen spet bulji vate,« je rekla Jessica in me, ko je izrekla
njegovo ime, končno prebudila iz sanj. »Le zakaj danes sedi sam?«
Moja glava je skočila kvišku. Sledila sem njenemu pogledu in zagledala
Edwarda, ki se je zapeljivo smehljal. Sedel je za prazno mizo na drugi strani
jedilnice in strmel vame. Ko je ujem moj pogled, je dvignil roko in s kazalcem
namignil, naj se mu pridruţim. Vrgla sem mu nejeveren pogled in pomeţiknil
mi je.
»Ali misli tebe?« je Jessica vprašala z ţaljivo začudenim glasom.
 »Morda potrebuje pomoč pri nalogi iz biologije,« sem zabrundala, da bi
ji ugodila. »Hm, bolje bo, da grem pogledat, kaj hoče.«
Čutila sem, kako bulji za menoj, ko sem se odpravil k njemu.
K sem prišla k njegovi mizi, sem se negotovo postavila za stol nasproti
njega.
»Zakaj ne bi danes sedela z menoj?« je vprašal in se smehljal.
Ne da bi pomislila, sem se usedla in ga pozorno opazovala. Še vedno se
je smehljal. Teţko je bilo verjeti, da je tako lepo bitje resnično obstajalo.
Zbala sem se, da bo nenadoma izginil v oblačku dima, jaz pa se bom
prebudila.
Čakal je, da spregovorim.
»Ne razumem,« sem končno izdavila.
»No …« Pomislil je, nato pa hitro končal stavek. »Odločil sem se, da če
ţe grem v pekel, bom to naredil temeljito.«
Čakala sem, da pove kaj smiselnega. Sekunde so minevale.
»Veš, nimam pojma, o čem govoriš,« sem navsezadnje pojasnila.
»Vem.« Znova se je nasmehnil in spremenil temo pogovora. »Mislim, da
so tvoji prijatelji jezni name, ker sem te ukradel.«
»Bodo ţe preţiveli.« Čutila sem kako so se njihovi pogledi zapičili v moj
hrbet.
»Toda lahko se zgodi, da te ne bom več vrnil,« je rekel z vraţjim leskom
v očeh.
Pogoltnila sem slino.
Zasmejal se je. »Videti si zaskrbljena.«
»Ne,« sem rekla, toda smešno, moj glas se je zlomil. »Presenečena,
pravzaprav … zakaj ta nenadna sprememba?«
»Povedal sem ti … Dovolj imam tega, da se te moram izogibati. Torej
sem se vdal.« Še vedno se je smehljal, toda njegove oker oči so bile resne.
»Vdal?« sem zmedena ponovila.
»Da … Vdal poskusom, da bi bil dober. Zdaj bom počel samo, kar
hočem početi, pa naj se zgodi, kar se hoče.« Ko je govoril, je njegov nasmeh
izginil, njegov glas pa je bil oster prizvok.
»Spet ničesar ne razumem.«
Njegov zapeljiv nasmešek mi je zaprl sapo.
»Ko se pogovarjam s teboj, vedno preveč povem … to je ena od teţav.«
»Ne skrbi … prav ničesar ne razumem,« sem se nakremţila.
»Na to računam.«
»Torej, brez ovinkarjenja, ali sva zdaj prijatelja?«
»Prijatelja,« se je zamislil, negotov.
»Ali ne,« sem zamrmrala.
Zareţal se je. »Lahko poskusiva, če ne drugega. Toda opozarjam te …
nisem dober prijatelj zate.«
Čeprav se je smehljal, sem videla, da je mislil resno.
»To velikokrat rečeš,« sem pripomnila. Trudila sem se prezreti nenadno
drgetanje v trebuhu in obdrţati miren glas.
»Da, ker me ne poslušaš. Še vedno čakam, da mi boš verjela. Če si
pametna, se mi boš izognila.«
»Mislim, da si tudi o moji razumnosti ţe oblikoval jasno mnenje.«
Povesila sem oči.
 Opravičujoče se je nasmehnil.
»Torej, ker nisem … pametna, bova poskusila biti prijatelja?« Skušala
sem povzeti vsebino nenavadnega pogovora.
»Sliši se kar v redu.«
Zazrla sem se v svoje roke, ki sem jih ovila okoli steklenice limonade,
in nisem vedela kako naprej.
»O čem razmišljaš?« je radovedno vprašal.
Pogledala sem v njegove zlate oči, se zmedla in kot ponavadi povedala
resnico.
»Skušam ugotoviti, kdo si.«
Stisnil je čeljust, toda uspelo mu je obdrţati nasmešek.
»In imaš kaj sreče?« je vprašal z zadrţanim glasom.
»Ne prav veliko,« sem priznala.
Zahihital se je. »Kakšne so tvoje teorije?«
Zardela sem. Zadnji mesec sem omahovala med Bruceom Wayneom in
Petrom Parkerjem. Tega mu nikakor nisem mogla odkrito priznati.
»Mi ni boš povedala?« je vprašal in nagnil glavo s presunljivo zapeljivim
nasmeškom.
Zmajala sem z glavo. »Preveč me je sram.«
»To je zares frustrirajoče, veš,« se je pritoţil.
»Ne,« sem se hitro uprla in povesila pogled, »ne morem si predstavljati,
zakaj bi to sploh bilo frustrirajoče … samo zato, ker ti nekdo noče povedati, o
čem razmišlja, četudi si je on sam ves čas izmišljeval nejasne pripombe,
zaradi katerih še ponoči tuhtaš, kaj bi lahko sploh pomenile … no, zakaj bi
bilo to frustrirajoče?«
Namrdnil se je.
»Ali bolje, » sem nadaljevala, prikrita jeza je zdaj spontano prihajala na
dan, »recimo, da je ta človek obenem izvedel celo vrsto bizarnih stvari – od
tega, da ti je nekega dne v nemogočih razmerah rešil ţivljenje, drugi dan pa s
teboj ravnal kot z gobavcem … in ti ničesar od tega nikoli razloţil, čeprav je
tako obljubil. Tudi to je zelo nefrustrirajoče.«
»Hitro se razjeziš, kajne?«
»Ne maram dvojnih meril.«
Resnobno sva strmela drug v drugega.
Pogledal je prek moje rame in se nepričakovano zahihital.
»Kaj?«
»Tvoj fant očitno misli, da sem neprijazen do tebe … Razmišlja, ali naj
pride sem in prekine prepir.« Znova se je zahihital.
»Ne vem, o kom govoriš,« sem hladno rekla. »Toda v vsakem primeru se
motiš.«
»Nikakor. Povedal sem ti, večino ljudi zlahka preberem.«
»Razen mene, seveda.«
»Da. Razen tebe.« Nenadoma se je njegovo razpoloţenje spremenilo;
zamislil se je. »Sprašujem se, zakaj je tako.«
Umaknila sem oči, saj nisem prenesla njegovega ţgočega pogleda.
Zamotila sem se z odvijanjem pokrovčka na steklenici. Naredila sem poţirek
in strmela v mizo, ne da bi jo sploh videla.
»Nisi lačna?« je vprašal razburjen.
 »Ne.« Ni mi bilo treba povedati, da je bil moj ţelodec ţe poln –
metuljčkov. »Pa ti?« Pogledala sem na prazno mizo pred njim.
»Ne, nisem lačen.« Njegov izraz je bil nerazumljiv – kot da bi se
pozabaval s kakšno zasebno šalo.
»Mi lahko narediš uslugo?« sem vprašala, potem ko sem se za sekundo
obotavljala.
Nenadoma se je zdrznil. »Odvisno od tega, kaj hočeš.«
»Nisem zelo zahtevna,« sem mu zagotovila.
Čakal je, oprezen, a radoveden.
»Samo zanimalo me je … ali bi me naslednjič opozoril, preden me boš
spet ignoriral. Samo da bom pripravljena,« sem rekla, medtem ko sem
gledala v steklenico limonade in z mezincem sledila tulcu.
»Zdi se mi pošteno.« Dvignila sem pogled. Stiskal je ustnice, da bi
zadrţal nasmeh.
»Hvala.«
»Mi lahko vrneš uslugo in odgovoriš na eno vprašanje?« je vprašal.
»Eno.«
»Povej mi eno teorijo.«
Hopla! »Ne tiste.«
»Nimaš pravice, obljubila si en odgovor,« me je opomnil.
»Tudi ti si ţe prelomil obljubo,« sem ga opomnila nazaj.
»Samo eno teorijo … ne bom se smejal.«
»Ja, boš.« O tem sem bila prepričana.
Povesil je glavo in me pogledal skozi dolge črne trepalnice. Njegove oker
oči so zaţarele.
»Prosim?« je dihnil in se nagnil k meni.
Zamiţala sem, izgubila sem spomin. Sveta nebesa, kako mu je to
uspelo?
»Errr, kaj?« se, zbegana vprašala.
»Prosim, povej mi samo eno teorijo.« Njegove oči so se še vedno
bleščale.
»Hm, no, ugriznil te je radioaktivni pajek?« Je bil tudi hipnotizer? Ali
sem bila samo jaz lahek plen?
»To ni zelo domiselno,« se je rogal.
»Ţal mi je, to je vse, kar imam,« sem rekla razţaljena.
»Niti blizu nisi,« me je draţil.
»Nobenih pajkov?«
»Nap.«
»In nobene radioaktivnosti?«
»Nobene.«
»Vraga!« sem zavzdihnila.
»Tudi kripton mi ne pride do ţivega,« se je zareţal.
»Ne bi se smel smejati, si pozabil?«
Potrudil se je, da se je zresnil.
»Sčasoma bom ţe izvedela,« sem ga opozorila.
»Ţelim si, da ne bi poskušala.« Znova je bil resnoben.
»Ker …?«
»Kaj če nisem super junak? Kaj če sem zlobneţ?« Igrivo se je smehljal,
a njegove oči so bile nepredirljive.
 »Ah,« sem rekla, kot bi več stvari, na katere je namignil, nenadoma
postavila na pravo mesto. »Razumem.«
»Kaj res?« Naredil je strog obraz, kot bi se zbal, da je nehote povedal
preveč.
»Nevaren si?« sem ugibala in moj utrip se je povečal, ko sem intuitivno
zaznala resničnost svojih besed. Bil je nevaren. To mi je ves čas poskušal
povedati.
Pogled me je in njegove oči so bile polne čustev, ki jih nisem mogla
doumeti.
»Toda nisi zloben,« sem zašepetala in zmajala z glavo. »Ne, ne
verjamem, da si zloben.«
»Motiš se.« Njegov glas je bil skoraj neslišen. Povesil je glavo, mi vzel
pokrovček in ga začel sukati med prsti. Strmela sem vanj in se spraševala,
zakaj me ni bilo strah. Kar je rekel, je tudi mislil – to mi je bilo jasno. Toda
bila sem samo zaskrbljena … in bolj kot kar koli drugega, očarana. Tako kot
sem se vedno počutila v njegovi bliţini.
Molčala sva, dokler nisem ugotovila, da je bila jedilnica skoraj prazna.
Skočila sem na noge. »Zamudila bova.«
»Danes ne grem na predavanje,« je rekel, medtem ko je pokrovček
sukal tako hitro, da ga ni bilo mogoče jasno videti.
»Zakaj ne?«
»Kdaj pa kdaj je zdravo špricati.« Nasmehnil se mi je, a njegove oči so
bile še vedno zaskrbljene.
»No, jaz grem,« sem mu rekla. Preveč strahopetna sem bila, da bi e
zasačili.
Znova se je začel igrati s pokrovčkom. »Se vidiva pozneje.«
Obotavljala sem se, razdvojena, potem pa me je zvonec pognal skozi
vrata. Še zadnjič sem se ozrla in se prepričala, da se ni premaknil niti za
centimeter.
Ko sem skoraj tekla do učilnice, se mi je v glavi vrtelo hitreje, kot se je
vrtel tisti pokrovček. Na tako malo vprašanj je odgovoril in toliko novih se je
pojavilo. Vsaj deţevati je prenehalo.
Imela sem srečo; ko sem stopila v učilnico, profesorja Bannerja še ni
bilo. Hitro sem se namestila na svoj sedeţ. Zavedala sem se, da sta tako
Mike kot Angela strmela vame. Mike je bil uţaljen. Angela presenečena,
nekoliko prestrašena.
Potem je v učilnico stopil profesor Banner in zahteval tišino. Poigraval
se je z nekaj majhnimi kartonskimi škatlami. Postavil jih je na Mikovo mizo
in mu rekel, naj jih razpošlje po razredu.
»Tako, dragi moji. Vzemite po en kartonček iz vsake škatle,« je rekel, ko
je iz svojega ţepa povlekel par gumijastih rokavic in si jih nadel. Oster zvok,
ko so rokavice tlesknile in se oprijele zapestja, je v meni vzbudil grozo. »Prvi
je indikator,« je nadaljeval, medtem ko je prijel bel kartonček s štirimi
kvadrati in ga pokazal. »Drugi je aplikator s štirimi zobci …« Dvignil je nekaj,
kar je bilo videti kot skoraj brezzoba lasna sponka. »In tretji je sterilna
mikroskopska lanceta.« Dvignil je majhen kos modre plastike in ga odvil.
Bodice se od daleč niso videle, toda zbodlo me je v trebuhu.
»Z vodno kapalko bom hodil po razredu, da pripravim vaše kartončke,
zato prosim, da ne začnete, dokler ne pridem do vas.« Znova je začel pri
Miku. Kapljico vode je previdno kapnil na vsakega od štirih kvadratov. »Nato
z lanceto previdno zbodite prst …« Prijel je Mikovo roko in na vrh njegovega
sredinca pritisnil konico. Oh, ne! Lepljiva mokrota je prekrila moje čelo.
»Majhno kapljico krvi postavite na vsakega od zobcev.« Stiskal je Mikov
prst, dokler ni pritekla kri. Sunkovito sem pogoltnila slino, šlo mi je na
bruhanje.
»In jo nato poloţite na kartonček,« je končal in dvignil premočeno rdečo
karto, da smo si jo lahko ogledali. Zaprla sem oči in skušala poslušati skozi
zvonjenje v ušesih.
»Rdeči kriţ organizira prihodnji konec tedna v Port Angelesu
krvodajalsko akcijo, zato menim, da morate vsi poznati svojo krvno skupino.«
Govoril je ponosno. »Tisti, ki še niste dopolnili osemnajst let, boste
potrebovali dovoljenje staršev … obrazce lahko dobite na moji mizi.«
Še naprej se je s kapalko sprehajal po razredu. Naslonila sem se na
hladno, črno mizo, in se borila, da bi ostala pri zavesti. Okoli sebe sem
slišala cviljenje, pritoţevanje in hihitanje sošolcev, ki so si prebadali prste.
Počasi sem dihala skozi usta.
»Bella, je z vami vse v redu?« je vprašal profesor Banner z razburjenim
glasom.
»Poznam svojo krvno skupino, profesor Banner,« sem dejala s
slabotnim glasom. Nisem si upala dvigniti glave.
»Se vam vrti?«
»Da, profesor,« sem rekla mrmraje in se jezila nase, ker nisem špricala,
ko sem imela moţnost.
Ni mi bilo treba dvigniti glave, da bi videla, kdo se je javil.
»Lahko hodiš?« je vprašal profesor Banner.
»Da,« sem zašepetala. Samo pusti me da odidem od tu, sem pomislila.
Četudi plazeč se.
Mike je bil videti zaskrbljen, ko me je prijel okoli pasu in mojo roko
potegnil čez svojo ramo. Na poti iz razreda sem se močno oprla nanj.
Počasi me je vlekel po šolskem dvorišču. Ko sva prišla za vogal
jedilnice, kjer naju iz stavbe štiri ni bilo mogoče videti – če bi profesor
Banner slučajno opazoval – sem se ustavila.
»Samo za minuto bi rada sedla, prosim?« sem prosila.
Pomagal mi je, da sem se usedla na rob steze.
»In tvoja roka naj ostane v ţepu,« sem ga opozorila. Š vedno se mi je
vrtelo. Zvrnila sem se na bok, poloţila lice na leden, moker cement pločnika
in zaprla oči. Bilo mi je nekoliko bolje.
»Joj, saj si zelena, Bella,« je ţivčno rekel Mike.
»Bella?« je iz daljave zaklical glas.
Ne! Prosim, naj bo ta strašansko znani glas le plod moje domišljije!
»Kaj je narobe … jo kaj boli?« Njegov glas je bil zdaj bliţe in j zvenel
vznemirjeno. Nisem si ga domišljala. Zatisnila sem oči in upala, da bom
umrla. Ali da vsaj ne bom bruhala.
Mike je bil nervozen. »Mislim, da je omedlela. Ne vem, kaj se je zgodilo,
niti zbodla se ni.«
»Bella.« Edwardov glas je bil čisto blizu in je zdaj zvenel olajšano. »Me
lahko slišiš?«
»Ne,« sem zastokala. »Pojdi stran.«
 Zahihital se je.
»Hotel sem jo odpeljati v ambulanto,« se je branil Mike, »vendar ni
mogla nadaljevati.«
»Jo bom jaz odpeljal,« je rekel Edward s še vedno posmehljivim tonom.
»Lahko se vrneš k pouku.«
»Ne,« je protestiral Mike. »Jaz bi ji moral odpeljati.«
Nenadoma sem izgubila pločnik pod seboj. V šoku sem odprla oči;
Edward me je dvignil, tako lahkotno, kot bi imela štiri, ne pa petdeset
kilogramov.
»Daj me dol!« Prosim, prosim, naj ga ne pobruham! Premaknil se je,
preden sem povedala do konca.
»Hej!« je zavpil Mike, ki je bil zdaj ţe deset korakov za nama.
Edward se ni zmenil zanj. »Grozno si videti,« mi je povedal in se
zareţal.
»Daj me nazaj na pločnik,« sem tarnala. Zibajoče gibanje njegove hoje
ni pomagalo. Skrbno me je drţal od svojega telesa in vso mojo teţo nosil
samo z rokami – očitno brez teţav.
»Torej omedliš ob pogledu na kri?« je vprašal. Misel na to ga je očitno
zabavala.
Nisem odgovorila. Znova sem zaprla oči in se z vso močjo bojevala s
slabostjo, stiskajoč ustnice.
»In celo ne ob pogledu na lastno kri,« je radostno nadaljeval.
Ne vem, kako je lahko odprl vrata, toda nenadoma je postalo toplo,
zato sem vedela, da sva vstopila.
»Ah, ljubica,« sem zaslišala zasopel ţenski glas.
»Pri biologiji je omedlela,« je razloţil Edward.
Odprla sem oči in videla pisarno. Edward je šel čez recepcijo k vratom
ambulante. Gospa Cope, rdečelasa receptorka, je pohitela, da bi jih odprla.
Materinska medicinska sestra je prenehala brati roman. Vsa osupla je
gledala, ko me je Edward prinesel v sobo in neţno poloţil na šumeč papir, ki
je pokrival rjavo polivinilno ţimnico na eno od postelj. Nato se je umaknil in
se postavil tako daleč ob steno, kot je bilo v tesni sobi le mogoče. Od
vznemirjenja so se mu lesketale oči.
»Samo malce je omedlela,« je zagotovil preplašeni sestri. »Pri biologiji
določajo krvno skupino.«
Sestra je razumno prikimala. »Vedno se najde nekdo.«
Pridušil je smeh.
»Samo za sekundo se uleţi, ljubica; minilo bo.«
»Vem,« sem zastokala. Slabost je ţe pojenjala.
»Se ti to pogosto zgodi?« je vprašala.
»Včasih,« sem priznala. Edward je zakašljal, da bi spet prikril smeh.
»Lahko se vrneš v razred,« mu je rekla.
»Zadolţili so me, da ostanem z njo« To je rekel tako prepričljivo, da se
sestra, čeprav je stisnila ustnice, ni več prepirala. »Prinesla ti bom malo ledu,
srček,« mi je rekla in odhitela iz sobe.
»Imel si prav,« sem zaječala s še vedno zaprtimi očmi.
»Ponavadi imam … toda kaj je bilo tokrat?«
»Špricanje je zdravo.« Ritmično sem dihala.
 »Za trenutek si me prestrašila,« je priznal čez čas. Slišalo se je, kot bi
pokazal šibkost, ki se je sramuje. »Mislil sem, da je Newton vlekel tvoje mrtvo
telo, da ga pokoplje v gozdu.«
»Ha, ha.« Moje oči so bile še vedno zaprte, toda z vsako minuto sem se
počutila bolje.
»Če sem iskren; videl sem ţe trupla bolj zdrav barve. Skrbelo me je, da
se bom moral maščevati za tvojo smrt.«
»Ubogi Mike. Stavim, da je besen.«
»Brez dvoma me sovraţi,« je zadovoljno rekel Edward.
#Tega ne moreš vedeti,« sem se uprla, vendar sem takoj pomislila, da
bi lahko bilo res.
»Videl sem njegov obraz … prepričan sem.«
»Kako si me videl? Mislila sem, da špricaš.« Počutila sem se dosti bolje,
čeprav bi slabost verjetno hitreje minila, če bi pri kosilu kaj pojedla. Morda
pa sem imela srečo, da je bil moj ţelodec prazen.
»Sedel sem v avtu in poslušal zgoščenko.« Presenečena sem bila nad
tako vsakdanjim odgovorom.
Slišala sem, da so se odprla vrata, in odprla oči. Sestra je prinesla
mrzla obkladke.
»Izvoli, srček.« Poloţila jih je na moje čelo. »Bolje si videti,« je dodala.
»Mislim, da sem popolnoma dobro,« sem rekla in se usedla. Le malo
zvonjenja v ušesih, nobenega vrtenja. Metino zelene stene se niso premikale.
Ravno me je hotela opozoriti, naj se raje uleţem, ko so se odprla vrata.
V sobo je pokukala gospa Cope.
»Še eden,« je opozorila.
Skočila sem dol, da bi spraznila posteljo za drugega invalida.
Sestri sem vrnila obkladke. »Izvolite, ne potrebujem jih več.«
Nato se je skozi vrata opotekel Mike, ki je zdaj podpiral bledikavega
Leeja Stephensa, fanta iz biologije. Z Edwardom sva se umaknila k steni.
»Oh, ne,« je zagodrnjal Edward. »Zapusti ambulanto, Bella.«
Zmedena sem ga pogledala.
»Zaupaj mi … pojdi.«
Zasukala sem se in ujela vrata, preden so se zaprla, in se pognala iz
sobe. Zdelo se je, da je bil Edward takoj za menoj.
»Zares si me poslušala.« Videti je bil presenečen.
»Zavohala sem kri,« sem rekla in nagubala nos. Leeju ni bilo slabo
samo zato, ker je gledal druge.
»Ljudje ne morejo vohati krvi,« je nasprotoval.
»Jaz lahko … zaradi tega mi postane slabo. Smrdi kot rja … in sol.«
Strmel je vame z nedoumljivim izrazom na obrazu.
»Kaj?« sem vprašala.
»Nič.«
Zatem je izza vrat stopil Mike. Pogledoval je zdaj mene, zdaj Edwarda.
Pogled, ki ga je namenil Edwardu, je potrdil Edwardovo domnevo o
sovraţnosti. S čemernim obrazom se je znova ozrl k meni.
»Ti si videti bolje,« me je obtoţil.
»Samo roko pusti v ţepu,« sem ga spet opozorila.
»Nič več ne krvavi,« je zabrundal. »Se boš vrnila k pouku?«
»Se šališ? Samo obrnila bi se in prišla nazaj.«
 »Ja, verjetno res … No, boš šla z nami ta vikend? Na plaţo?« Še enkrat
je srepo pogledal Edwarda, ki je negiben kot kipec stal ob razmetanem pultu
in strmel v prazno.
Poskušala sem biti čim bolj prijazna. »Seveda, saj sem obljubila.«
»Dobimo se pri očetovi trgovini, ob desetih.« Še enkrat je z očmi
ošvrknil Edwarda in se pri tem spraševal, ali je razkril preveč informacij.
Govorica njegovega telesa je jasno kazal, da povabilo ni bilo namenjeno
njemu.
»Tam bom,« sem obljubila.
»Se vidiva pri telovadbi,« je rekel in se negotovo pomaknil k vratom.
»Seveda,« sem odvrnila. Še enkrat me je pogledal, njegov okrogel obraz
je bil nekoliko čemeren, in nato s povešenimi rameni počasi stopil skozi
vrata. Obšel me je val sočutja. Spomnila sem se, da bom znova videla njegov
razočarani obraz … pri telovadbi.
»Telovadba,« sem zamrmrala.
»Za to lahko poskrbim.« Nisem opazila, da se je Edward pomaknil k
meni, toda v ušesu sem zaslišala njegov glas. »Usedi se in bodi bleda,« je tiho
dejal.
To ni bil noben izziv; vedno sem bila bleda in od omedlevice sem imela
na obrazu lahen potni sijaj. Usedla sem se na enega od škripavih stolov in se
z zaprtimi očmi naslonila na steno. Uroki omedlevice so me vselej izčrpali.
Edward se je tiho pogovarjal za pultom.
»Gospa Cope?«
»Prosim?« Nisem slišala, kdaj se je vrnila k svoji mizi.
»Bella ima prihodnjo uro telovadbo. Zdi se mi, da se ne počuti preveč
dobro. Pravzaprav menim, da bi bilo najbolje, da jo peljem kar domov. Bi
morda lahko opravičili njen izostanek?«
Njegov glas je bil kot stopljen med. Lahko sem si predstavljala, kako
očarljive so bile njegove oči.
»Naj opravičim tudi tebe, Edward?« je zadrhtela gospa Cope. Zakaj tega
nisem zmogla jaz?
»Ne, gospo Goff imam, nič ne bo imela proti.«
»Dobro, vse je urejeno. Upam, da ti bo kmalu bolje, Bella,« mi je
zaklicala. Slabotno sem prikimala, z malo pretiravanja.
»Lahko hodiš ali ţeliš, da te spet nesem?« Njegov izraz je postal
sarkastičen, takoj ko je receptorki obrnil hrbet.
»Hodila bom.«
Previdno sem se vstala in še vedno mi ni bilo nič. Pridrţal je vrata.
Njegov nasmeh je bil vljuden, a oči posmehljive. Stopila sem ven v mrzel,
rahel pršec, ki je pravkar začel naletavati. Ugajalo mi je – prvič sem uţivala v
padavinah, ki so uhajale z neba – ko je z mojega obraza spral lepljivi pot.
»Hvala,« sem rekla, ko me je pospremil ven. »Skoraj vredno je zboleti,
da se izogneš telovadbi.«
»Kadar koli.« Strmel je naravnost predse in pogledoval skozi deţ.
»Greš zraven? To soboto namreč?« Upala sem, da se nam bo pridruţil,
čeprav se mi je zdelo malo verjetno. Nisem si mogla predstavljati, kako z
drugimi dijaki zlaga opremo v terenski avto; ni spadal v isti svet. Toda samo
upanje, da bi šel z nami, me je navdušilo za izlet.
»Kam sploh greste?« Še vedno je brezizrazno strmel predse.
 »V La Push, na First Beach.« Opazovala sem njegov obraz, da bi
prebrala njegove misli. Njegove oči so se komaj opazno zoţile.
Pogledal me je s kotičkom očesa in se popačeno nasmehnil. »Mislim, da
nisem povabljen.«
»Zavzdihnila sem. »Pravkar sem te povabila.«
»Bolje bo, da ti in jas ta teden nič več ne draţiva Mika. Nočeva, da bi
naredil kaj nepremišljenega.« Njegove oči so plesale; ta misel ga je
navduševala bolj, kot bi se spodobilo. »Ah, ta Mike.« Zagodrnjala sem,
zamišljena nad tem, kako je rekel »ti in jaz«. Ugajalo mi je bolj, kot bi se
spodobilo.
Pribliţevala sva se parkirišču. Šla sem levo proti svojemu kamionu.
Nekdo me je prijel za plašč in me potegnil nazaj.
»Kam pa greš?« je uţaljeno vprašal in v roki stiskal prgišče mojega
plašča.
Bila sem zmedena. »Domov.«
»Nisi slišala, ko sem obljubil, da te bom varno odpeljal domov? Misliš,
da bom dovolil, da voziš v takšnem stanju?« Še vedno je bil ogorčen.
»V kakšnem stanju? Kaj pa moj kamion?« sem se pritoţila.
»Dogovoril se bom z Alice, pripeljala ga bo po pouku.« Zdaj me je vlekel
proti svojemu avtu, drţal me je za plašč. Lahko da sem le pazila, da ne bi
padla nazaj. Tudi če bi, bi me verjetno samo potegnil za seboj.
»Spusti me!« sem vztrajala. Ni se zmenil zame. Opotekala sem se po
stranskih poteh prek mokrega pločnika, dokler nisva prišla do volva. Nato
me je končno osvobodil in padla sem k vratom na sopotnikovi strani.
»Tako vsiljiv si!« sem zabučala.
»Odprto je,« je samo rekel in se usedel na voznikov sedeţ.
»Brez teţav bi se lahko sama odpeljala domov!« Besna sem stala ob
avtu. Deţevalo je močneje, in ker nisem bila pokrita s kapuco, so bili moji
lasje popolnoma premočeni.
Za malenkost je odprl okno in se čez sedeţ sklonil k meni. »Vstopi,
Bella.«
Nisem odgovorila. Proučevala sem svoje moţnost, da pridem do
kamiona, preden me ujame. Morala sem priznati, da je bilo skoraj nemogoče.
»Zvlekel te bom nazaj,« mi je zagrozil, ko je uganil moj načrt.
Vstopila sem v avto in poskušala biti kar se da vzvišena. Ni mi ravno
uspelo – bila sem kot napol utopljena mačka in moji škornji so cvilili.
»To je popolnoma nepotrebno,« sem trmasto rekla.
Ni odgovoril. Zaposlen je bil z gumbki, povečal je gretje in nekoliko
utišal glasbo. Ko sva zavila s parkirišča, sem se pripravila, da ga pogostim z
molkom – nakremţila sem obraz – a sem prepoznala glasbo in radovednost je
premagala moj namen.
»Clair de Lune?« sem začudena vprašala.
»Poznaš Debussyja?« tudi on je zvenel začudeno.
»Bolj slabo,« sem priznala. »Moja mama pogosto posluša klasično
glasbo … poznam samo svoje najljubše.«
»Tudi jaz jo uvrščam med svoje najljubše.« Zgubljen v svojih mislih je
strmel skozi okno.
Poslušala sem glasbo in počivala na svetlo sivem usnjenem sedeţu. Ni
bilo mogoče, da se ne bi odzvala na znano, blagodejno melodijo. Zaradi deţja
je bilo vse izza oken zabrisano v sive in zelene packe. Zazdelo se mi je, da se
peljeva zelo hitro; toda avto se je premikal tako brezhibno, tako gladko, da
hitrosti nisem čutila. Nanjo je opozarjalo le mesto, ki je bliskovito švigalo
mimo naju.
»Kakšna je tvoja mama?« me je nenadoma vprašal.
Pogledala sem ga in radovedno je strmel vame.
»Zelo podobna mi je, le da je lepša,« sem rekla. Dvignil je obrvi. »V sebi
imam preveč Charlieja. Bolj odprta je kot jaz … in pogumnejša. Neodgovorna
je in malce čudaška, pa zelo nepredvidljiva kuharica. Moja najboljša
prijateljica je.« Obmolknila sem. Govorjenje o njej me je razţalostilo.
»Koliko si stara, Bella?« Njegov glas je iz nekega neznanega razloga
zvenel frustrirano. Ustavil je avto in spoznala sem, da sva bila pred
Charliejevo hišo. Lilo je kot iz škafa in hišo sem komaj videla. Bilo je kot bi
avto preplavila reka.
»Sedemnajst,« sem odgovorila nekoliko zmedena.
»Ne kaţeš jih sedemnajst.«
Njegov ton je bil otoţen; zasmejala sem se.
»Kaj?« je vprašal znova radoveden.
»Mama vedno pravi, da sem se rodila stara petintrideset let in da sem
vsako leto bliţe srednjim letom.« Zasmejala sem se in zavzdihnila. »Jasno,
nekdo mora biti odrasel.« Za trenutek sem pomislila. »Tudi ti nisi videti kot
dijak,« sem omenila.
Namrdnil sem je in spremenil temo.
»Zakaj se je tvoja mama poročila s Philom?«
Presenetilo me je, da si je zapomnil ime; omenila sem ga samo enkrat,
pred skoraj dvema mesecema. Potrebovala sem trenutek, preden sem lahko
odgovorila.
»Moja mama … je zelo mlada za svojo starost. Mislim, da se ob Philu
počuti še mlajšo. Kakor koli ţe, nora je nanj.« Zmajala sem z glavo. Njuna
privlačnost je bila zame uganka.
»Jo podpiraš?« je vprašal.
»Je sploh pomembno?« sem ugovarjala. »Ţelim, da bi bila srečna … in
izbrala je njega.«
»To je zelo velikodušno … Zanima me,« se je zamislil.
»Kaj?«
»Misliš, da bi bila tudi ona tako velikodušna do tebe? Ne glede na to,
koga bi izbrala?« Nenadoma je postal napet, njegove oči so iskale moje.
»M…mislim da,« sem zajecljala. »Toda navsezadnje je ona mama. To je
malo drugače.«
»Torej ne bi smel biti preveč strašen,« je draţil.
Zareţala sem se. »Kaj pomeni strašljiv? Piercingi na obrazu in tatuji po
vsem telesu?«
»To je ena definicija, mislim.«
»Kaj je tvoja definicija?«
Prezrl je vprašanje in me vprašal nekaj drugega. »Misliš, da bi bil lahko
jaz videti strašen?« Dvignil je eno obrv in nejasna sled nasmeška je osvetlila
njegov obraz.
Za trenutek sem se obotavljala. Spraševala sem se, ali naj povem po
pravici ali naj se zlaţem. Odločila sem se za resnico.
 »Hm … Mislim, da bi bil lahko videti strašen, če bi hotel.«
»Se me zdaj bojiš?« Nasmeh je izginil in njegov boţanski obraz se je
nenadoma zresnil.
»Ne.« A sem se prenaglila. Znova se je nasmehnil.
»No, mi boš povedal kaj o svoji druţini?« sem vprašal, da bi ga
premotila. »Verjetno je bolj zanimiva kot moja.«
Takoj je postal previden. »Kaj ţeliš vedeti?«
»Cullenova sta te posvojila?« sem preverila.
»Da.«
Za trenutek sem se obotavljala. »Kaj se je zgodilo s tvojimi starši?«
»Umrla sta ţe dolgo tega.« Njegov obraz je bil neprizadet.
»Ţal mi je,« sem zamomljala.
»Pravzaprav se ju niti ne spomnim dobro. Carlisle in Esme sta ţe zelo
dolgo moja starša.«
»In imaš ju rad.« Ni bilo vprašanje. Bilo je očitno, sodeč po tem, kako je
govoril o njima.
»Da.« Nasmehnil se je. »Ne bi si mogel zamisliti dveh boljših ljudi.«
»Imaš srečo.«
»Vem.«
»In tvoj brat in sestra?«
Pogledal je na uro na blatniku.
»Moj brat in sestra, in Jasper in Rosalie, če smo ţe pri tem, bodo precej
vznemirjeno, če bodo morali stati na deţju in me čakati.«
»Oh, oprosti, seveda moraš iti.« Nisem hotela zapustiti avta.
»Ti pa bi verjetno rada imela kamion, preden se načelnik Swan vrne
domov, da ti ne bo treba razlagati o pripetljaju pri biologiji.« Zareţal se je.
»Prepričana sem, da ţe ve. V Forksu ni nobenih skrivnosti.«
Zavzdihnila sem.
»Uţivaj na plaţi … dobro vreme za sončenje.« Pogledal je ven v bučeč
deţ.
»Te jutri ne bo?«
»Ne. Z Emmettom bova imela dolg vikend.«
»Kaj bosta počela?« Prijatelj to lahko vpraša, kajne? Upala sem, da
razočaranje v mojem glasu ni bilo očitno.
»Na izlet v divjino Goat Rocks greva, takoj juţno od Mount Rainerja.«
Spomnila sem se, da je Charlie rekel, da Cullenovi pogosto taborijo.
»No, prav, lepo se imej.« Poskušala sem pokazati navdušenje, a mislim,
da ga nisem prelisičila. Nasmeh se je poigraval okoli kotičkov njegovih
ustnic.
»Boš ta vikend naredila nekaj zame?« Obrnil se je in me pogledal
naravnost v obraz, pri tem pa uporabil polno moč svojih gorečih zlatih oči.
Nemočno sem prikimala.
»Ne bodi uţaljena, toda očitno sodiš med ljudi, ki privlačijo nesreče kot
magnet. Zato … prosim pazi, da ne padeš v morje ali da te ne povozi avto ali
kaj takega, velja?« Hudomušno se je nasmehnil.
Ko je govoril, je nebogljenost izginila. Mrko sem ga pogledala.
»Bom videla,« sem hlastnila in se pognala v deţ. S pretirano močjo sem
zaloputnila z vrati.
Ko je odpeljal stran, se je še vedno smehljal.
 6.
SRHLJIVE ZGODBE

Sedela sem v svoji sobi in se poskušala osredotočiti na tretje dejanje

Macbetha, a sem v resnici oprezala za svojim kamionom. Čeprav je deţ
močno bobnel po strehi, bi slišala ropotanje motorja. Toda ko sem pogledala
skozi okno – še enkrat – je bil tam.
Nisem se veselila petka in bilo je huje, kot sem pričakovala. Moja
omedlevica je bila tema dneva. Še posebno je zgodba zabavala Jessico. Na
srečo je Mike drţal jezik za zobmi in tako nihče ni izvedel, da je bil vpleten
tud Edward. Je pa imela Jessica veliko vprašanj o kosilu.
»Le kaj je včeraj hotel Edward Cullen?« je vprašala pri trigonometriji.
»Ne vem,« sem odkrito odvrnila. »Pravzaprav mi sploh ni rekel, za kaj
gre.«
»Videti si bila malce jezna,« je brskala naprej.
»Kaj res?« Ostala sem hladna.
»Veš, nikoli prej ga nisem videla sedeti s komer koli drugim kot z brati
in sestrami. Res je bilo nenavadno.«
»Nenavadno,« sem se strinjala. Jessica je bila vznemirjena, nestrpno je
zvijala svoje temne kodre. Verjetno je pričakovala, da bo izvedela nekaj, kar
bo lahko povedala naprej.
Najbolj strašno pa je bilo, da sem še vedno upala, da ga bom videla. Ko
smo z Mikom in Jessico stopili v jedilnico, se nisem mogla zadrţati, da ne bi
pogledala k mizi, kjer so se – z glavami, stisnjenimi skupaj – pogovarjali
Rosalie, Alice in Jasper. Prevzela me je ţalost, kajti zavedla sem se, da ne
vem, kako dolgo bom morala čakati, preden ga bom znova videla.
Vsi za mojo mizo so imeli kup načrtov za prihodnji dan. Mike se je spet
razţivel. Popolnoma je zaupal napovedovalcu vremena, ki je obljubljal sonce.
Jaz bom verjela šele, ko se bom prepričala na lastne oči. Toda danes je bilo
topleje, skoraj šestnajst stopinj. Morda izlet le ne bo polomija.
Med kosilom mi je Lauren poslala nekaj neprijaznih pogledov. Zakaj,
mi je postalo jasno šele, ko smo vsi skupaj zapustili jedilnico. Hodila sem
korak za njo, popolnoma blizu njenih gladkih, srebrno svetlih las. Ni vedela,
da ji sledim.
»… ne vem, zakaj Bella« - ko je izgovorila moje ime, je skremţila obraz –
»zdaj ne sedi kar pri Cullenovih,« je zamrmrala Miku. Nikoli prej nisem
opazila, kako zoprn nosni glas je imela, in njegov zlobni ton me je presenetil.
Nisem je dobro poznala, vsekakor ne dovolj dobro, da bi me lahko sovraţila.
No, vsaj mislila sem tako.
»Moja prijateljica je; sedi z nami,« je zvesto, a nekoliko posedujoče
zašepetal Mike. Ustavila sem se in Jess in Angelo spustila naprej. Ničesar
več nisem hotela slišati.

Pri večerji je bil Charlie navdušen, da grem na izlet v La Push. Mislim, da se

je počutil krivega, da e je med vikendi puščal samo. Toda predolgo je gojil
svoje navade, da bi jih lahko zdaj spremenil. Jasno, poznal je imena vseh
fantov in punc, ki so šli zraven, pa imena njihovih staršev in verjetno tudi
njihovih pradedov in prababic. Strinjal se je, da grem z njimi. Zanimal me je,
ali bi se strinjal z mojim načrtom, da grem v Seattle z Edwardom Cullenom.
Seveda mu nisem nameravala povedati.
»Oče, poznaš kraj z imenom Goat Rocks ali nekaj takega? Menda nekje
juţno od Mount Rainierja,« sem ravnodušno vprašala.
»Poznam … zakaj?«
Skomignila sem. »Sošolci so se pogovarjali, da bi šli tja taborit.« Bil je
presenečen. »Preveč medvedov. Ljudje hodijo tja med lovsko sezono.«
»Ah,« sem zamrmrala. »Morda nisem slišala prav.«
Hotela sem prespati jutro, a zbudila me je nenavadna svetloba. Odprla
sem oči in se zazrla v čist, rumen sij. Nisem mogla verjeti svojim očem.
Pohitela sem k oknu, da bi se prepričala. Prav zares je sijalo sonce. Viselo je
na napačnem mesto, prenizko na nebo, in ni bilo tako blizu, kot sem bila
vajena. A vendarle je bilo sonce. Oblaki so obkroţali obzorje, a na sredini se
je kazala modrina. Postala sem ob oknu, v strahu, da bi modrina spet
izginila, če vi stopila stran.
Trgovina Newtons' Olypic Outfitters je bila severno od mesta. Trgovino
sem poznala, a se nisem nikoli ustavila tam – nisem potrebovala
pripomočkov za daljše bivanje na prostem. Na parkirišču sem prepoznala
Mikov suburban in Tylerjevo sentro. Ko sem se ustavila zraven njunih
avtomobilov, sem pred Mikovim avtom zagledala skupinico. Tam so bili Eric
in dva druga sošolca; mislim, da je bilo enemu ime Ben, drugemu pa
Conner. Zagledala sem Jess, Angelo in Lauren. Zraven njih so stala še tri
dekleta; eno sem podrla pri telovadbi. Ko sem stopila iz kamiona, me je grdo
pogledala in nekaj šepnila Lauren v uho. Lauren je stresla svoje svilene lase
in me prezirljivo pogledala.
Ah, torej bo en od tistih dni.
Vsaj Mike je bil vesel, ko me je zagledal.
»Prišla si!« je vzkliknil navdušeno. »Sem rekel, da bomo imeli sonce,
mar ne?«
»Rekla sem, da bom prišla,« sem ga spomnila.
»Samo še Leeja in Samantho moramo počakati … razen če nisi koga
povabila,« je dodal Mike.
»Ne,« sem se lahkotno zlagala, upajoč, da me ne bodo zasačili. Hkrati
pa sem si ţelela, da bi se zgodil čudeţ in bi Edward vendarle prišel.
Mike je bil videti zadovoljen.
»Se boš peljala v mojem avtu? Lahko greš tudi z Leejem.«
»Seveda.«
 Blaţeno se je nasmehnil. Mika je bilo tako preprosto osrečiti.
»Sediš lahko na sprednjem sedeţu,« mi je obljubil. Prikrila sem svoje
ogorčenje. Ni bilo preprosto osrečiti tako Mika kot Jessico. Jessica naju je
mrko pogledala.
Vendar sem imela srečo, da nas je bilo veliko. Lee je pripeljal še dva
fanta in nenadoma ni bilo nobenega prostega mesta več. Jess mi je uspelo
zriniti med naju z Mikom. Mike sicer ni kazal navdušenja, a vsaj Jessica je
bila videti zadovoljna.
Do La Pusha je bilo le 25 kilometrov. Ob cesti so se razprostirali
čudoviti, temno zeleni gozdovi in široka reka Quillayute jo je dvakrat
vijugasto presekala. Odprli smo okna – suburban je bil malo pretesen za
devet ljudi – in poskušala sem ujeti toliko sončne svetlobe, kot sem le mogla.
Med poletji, ki sem jih preţivela v Forksu, me je Charlie večkrat peljal v
La Push, zato sem ţe poznala več kilometrov dolgi First Beach v obliki
meseca. Še vedno je bila prečudovita. Voda je bila temno siva, tudi sončni
svetlobi, dvigovala se je do sivkaste, skalnate obale. Iz jeklenih pristaniških
voda s strmimi skalnatimi površinami, ki so segale do poševnih vrhov in so
jih krasile pokončne, visoke jelke, so kukali otoki. Na robu obale je bila le
tanka plast peska, ki se je razširila v milijon velikih, gladkih kamnov. Od
daleč so bili vsi videti sivi, od blizu pa je imela vsak od njih svoj odtenek:
rdečkasto rjav, prosojno zelen, vijoličast, modro siv, temno zlat. Na območju
plimovanja so rasla velika plavna drevesa, ki so jih pobelili slani valovi.
Nekatera so bila nakopičena ob robu gozda, druga so stala osamljena, le
skoraj na dosegu valov.
Iz valov je bil hladen veter, sveţ in slan. Nad otočki so lebdeli pelikani,
nad temi kroţili galebi in osamel orel. Oblaki so še vedno obkroţali nebo,
grozeč, da bodo vsak trenutek prevladali, a sonce je vztrajalo in s pogumnim
sijem pozdravljalo modro nebo.
Izbrali smo pot do obale. Mike nas je peljal do kupa plavalnih hlodov,
ki so ga ţe prej uporabljali za zabave, kot je bila naša. Tam je bilo kurišče s
kupom črnega pepela. Eric in še en fant, mislim, da mu je bilo ime Ben, sta z
bolj suhih kupov ob robu gozda prinesla zlomljene veje plavnega lesa in na
stari ţerjavici v trenutku zgradila strukturo v obliki indijanskega šotora.
»Si ţe kdaj videla, kako gori plavni les?« me je vprašal Mike.
Sedela sem na pobeljeni veji; druga dekleta so se zbrala in radoţivo
blebetala. Mike je pokleknil in z vţigalnikom priţgal manjšo palico.
»Ne,« sem rekla, ko je gorečo palico previdno postavil na veje.
»Všeč ti bo … opazuj barve.« Priţgal je eno in jo poloţil ob prvo. Plamen
je začel lizati suh les.
»Moder je,« sem rekla začudena.
»Zaradi soli. Lepo, kajne?« Priţgal je še tretjo vejo, jo postavil na mesto,
ki ga še ogenj ni dosegel, in se usedel k meni. Na srečo je Jess sedela na
drugi strani. Obrnila se je k njemu in zahtevala pozornost. Opazovala sem,
kako so modri in zeleni plameni prasketali proti nebu.
Po polurnem klepetu so fantje predlagali, da bi šli do plimnih bazenov.
Bila sem v dilemi. Po eni strani sem bazene oboţevala. Privlačili so me, odkar
sem bila otrok; vsakič ko sem prišla v Forks, sem se veselila, da jih bom
videla. Po drugi strani pa sem velikokrat padla v vodo. Kar ni teţava, če imaš
sedem let in si s svojim očetom. Spomnila sem se Edwardove prošnje – ne
padi v morje.
Namesto mene se je odločila Lauren. Ni hotela pešačiti in vsekakor ni
bila primerno obuta. Večina drugih deklet, razen Jessice in Angele, je prav
tako ţelela ostati na obali. Počakala sem, dokler se nista Tyler in Eric
odločila, da ostaneta z dekleti, nato pa sem tiho vstala in se pridruţila
pohodnikom. Ko je Mike videl, da grem z njimi, se mi je na široko nasmehnil.
Pot ni bila dolga, a skozi krošnje dreves se ni videlo neba. Zelena luč
gozda je bila v nasprotju z najstniškim smehom, preveč globokim in
agresivnim, da bi ustvarjal soţitje z lahkotno igrivostjo narave. Hodila sem
pazljivo, se izogibala koreninam spodaj in vejam zgoraj in kmalu zastala.
Počasi sem se prebila skozi smaragdne zapreke in spet našla skalnato obalo.
Bila je oseka. Mimo nas je tekla reka in se izlivala v morje. Ob njenih
kamnitih pobočjih so bili ţivljenja polni plitvi bazeni, ki se nikoli niso povsem
posušili.
Bila sem zelo previdna, da se ne bi sklonila predaleč čez majhna
oceanska jezerca. Drugi se niso bali, skakali so po skalah in sedeli visoko na
robovih. Na vogalu enega največjih bazenov sem našla zelo stabilno skalo in
se previdno namestila nanjo. Naravni akvarij pod menoj me je popolnoma
prevzel. Šopek čudovitih anemon je neprestano valovil v nevidnem toku,
zavite školjke so se premetavale naokoli in v sebi skrivale rakce, morske
zvezde so negibno obtičale med skalami in majhen črn orel je vijugal med
svetlo zelenimi rastlinami ter čakal na vrnitev morja. Bila sem kot začarana;
le kotiček v moji glavi je bil zaposlen z mislijo na Edwarda. Spraševala sem
se, kaj počne, in si predstavljala, kaj bi rekel, če bi bil tu z menoj.
Fantje so postali lačni in s teţavo sem vstala, da bi se vrnila z njimi.
Tokrat sem hodila hitreje in seveda sem nekajkrat padla. Moje dlani so bile
popraskane in kolena na kavbojkah zelena, a ni bilo tako hudo.
Ko smo se vrnili na obalo, se je število ljudi v skupini, ki smo ji
zapustili, pomnoţilo. Pribliţali smo se jim in zagledali sijoče, ravne črne lase
in bakreno koţo prišlekov, najstnikov iz rezervata, ki so se prišli druţit.
Hrano so ţe delili in fantje so pohiteli, da bi dobili svoj deleţ. Eric nas
je predstavil, ko smo drug za drugim stopali v krog okoli ognja. Jaz in Angela
sva bili zadnji. Ko naju je Eric predstavil, sem opazila, kako me je mlajši
fant, ki je sedel na kamnih zraven ognja, z zanimanjem pogledal. Usedla sem
se k Angeli. Mike nama je prinesel sendviče in ponudil pijačo, medtem ko je
fant, ki je bil verjetno najstarejši med obiskovalci, hitro povedal imena svojih
sedmih prijateljev. Zapomnila sem si le, da je bilo eni od deklet ime Jessica
in da je bil fant, ki me je opazil, Jacob.
Prijetno je bilo sedeti pri Angeli; bila je umirjena in ni imela potrebe po
neprekinjenem blebetanju. Medtem ko sva jedli, sem lahko v miru
razmišljala. Pomislila sem, kako nepovezano teče čas v Forksu. Nekateri
prizori so bili bolj jasni od drugih. Spet drugič pa je bila pomembna vsaka
sekunda, ki se je odtisnila v moji glavi. Natančno sem poznala vzrok za
takšno razliko in to me je vznemirjalo.
Med kosilom so se oblaki začeli širiti, potikali so se po modrem nebu in
za hipec prekrili sonce. Na obali so se prikazale dolge sence in valovi so
potemneli. Po malici so se fantje in punce začeli zdruţevati v skupinice po
dva ali tri. Nekateri so se odpravili do breţine, skakali so po skalah na
razpokani površini. Drugi so se odločili, da gredo še enkrat do plinih
bazenov. Mike – z Jessico, ki ga je zalezovala – je odšel v vas v trgovino.
Pridruţilo se jima je nekaj domačinov, drugi so šli na izlet. Ko so se vsi razšli,
sem sama sedela na hlodu. Lauren in Tyler sta bila zaposlena s CD-
predvajalnikom, ki ga je nekdo prinesel s seboj, trije najstniki iz rezervata so
sedeli ob ognju. Med njimi sta bila tudi fant z imenom Jacob in najstarejši
fant, ki jih je predstavil.
Nekaj minut zatem, ko je Angela odšla z izletniki, se je Jacob usedel
poleg mene. Pomislila sem, da ima kakšnih štirinajst, morda petnajst let.
Imel je dolge, sijoče črne lase, spete v čop. Imel je lepo, svileno koţo,
rdečkasto rjave barve; njegove oči so bile temne. Okoli njegove brade je bila
še vedno sled otroške nabuhlosti. Zelo lepo obraz, bi lahko rekla. Kakor koli
ţe, ko je spregovoril, se je moje mnenje o njem spremenilo.
»Saj si Isabella Swan, kajne?«
Počutila sem se kot prvi dan šole v Forksu.
»Bella,« sem zavzdihnila.
»Jacob Black.« Prijazno mi je ponudil roko. »Kupila si kamion mojega
očeta.«
»Ah,« sem olajšano rekla in stisnila njegovo mehko dlan. »Billyjev sin.
Verjetno bi se te morala spomniti.«
»Ne, najmlajši v druţini sem … poznala bi moji starejši sestri.«
»Rachel in Rebecca,« sem se nenadoma spomnila. Charlie in Billy sta
nas pogosto pustila same, da bi se igrale, ko sta šla ribarit. Bile smo preveč
srameţljive, da bi se zares spoprijateljile.
»Sta tukaj?« Ogledovala sem si dekleta na robu obale.
»Ne.« Jacob je zmajal z glavo. »Rachel je dobila štipendijo v
Washingtonu. Rebecca pa se je poročila s samojskim deskarjem. Zdaj ţivi na
Havajih.«
»Poročena. Čudovito.« Bila sem presenečena. Dvojčici sta bili malce več
kot eno leto starejši od mene.
»No, kako ti je všeč kamion?« je vprašal.
»Oboţujem ga. Vozi odlično.«
»Drţi, toda je res počasen,« se je zasmejal. »Ko ga je Charlie kupil, sem
si zares oddahnil. Oče ni dovolil, da bi sestavil nov avto, ko pa smo doma
imeli odlično vozilo.«
»Ni tako počasen,« sem se uprla.
»Si ţe kdaj peljala več kot šestdeset?«
»Ne,« sem priznala.
»Dobro. Niti ne poskusi.« Zareţal se je.
Nisem mogla zadrţati smeha. »Nič mu ne more do ţivega,« sem
zagovarjala svoj kamion.
»Mislim, da tudi tank ne bi mogel poškodovati te stare pošasti,« se je
strinjal in zakrohotal.
»Torej sestavljaš avtomobile?« sem vprašala začudeno.
»Ko imam prosti čas in dele. Morda veš, kje bi lahko dobil glavni
cilinder za volkswagen rabbit letnik 1986?« je hudomušno dodal s prijetnim,
hripavim glasom.
 »Ţal,« sem se zasmejala, »zadnje čase ga nisem videla, a ti sporočim, če
naletim nanj.« Kot da bi vedela, o čem je govoril. Zelo lahko se je bilo
pogovarjati z njim.
Nasmehnil se je, pokazal svoje bleščeče zobe in me občudujoče gledal.
Nisem bila edina, ki je opazila njegov pogled.
»Jacob, poznaš Bello?« je prek ognja vprašala Lauren. Njen ton se mi je
zdel nekoliko predrzen.
»Nekako se poznava ţe od rojstva,« se je zareţal in se mi spet
nasmehnil.
»Kako lepo.« Ni bilo videti, da bi res mislila tako. Povesila je svoje blede,
tope oči.
»Bella,« je znova zaklicala in skrbno opazovala moj obraz, »pravkar sem
rekla Tylerju, kakšna škoda, da se nam ni pridruţil nobeden od Cullenovih.
Se ni nihče spomnil, da bi jih povabil?« Zaskrbljenost na njenem obrazu me
ni prepričala.
»Govoriš o druţini doktor Carlisla Cullena?« je vprašal visok, starejši
fant, preden sem se lahko odzvala – zaradi česar se je Lauren zelo razjezila.
Deloval je zelo odraslo in govoril je z globokim glasom.
»Da. Jih poznaš?« je prijazno vprašala, ko se je obrnila k njemu.
»Cullenovi ne hodijo sem,« je rekel s tonom, ki je končal temo, in prezrl
njeno vprašanje.
Tyler je Lauren vprašal za mnenje o zgoščenki, da bi spet pritegnil
njeno pozornost. Bila je besna.
Strmela sem v fanta z globokim glasom. Spet se je usedel in gledal v
temni gozd. Rekel je, da Cullenovi niso prihajali sem, a njegov glas je
namigoval na nekaj več – da niso smeli; ni jim bilo dovoljeno. Njegovo
vedenje me je vznemirilo in brez uspeha sem se poskušala pomiriti.
Jacob je prekinil moje misli. »Torej te Forks spravlja ob pamet?«
»Ah, mislim, da je to zelo milo rečeno.« Namrdnila sem se.
Razumevajoče se je nasmehnil.
Še vedno sem razmišljala o kratki pripombi glede Cullenovih in
nenadoma sem se domislila. Moj načrt je bil neumen, a nobene druge zamisli
nisem imela. Upala sem, da je bil mladi Jacob še neizkušen z dekleti, da ne
bo spregledal mojih vsekakor pomilovanja vrednih poskusov spogledovanja.
»Bi se sprehodil z menoj do obale?« sem vprašala in oponašala
Edwardov pogled izpod trepalnic. Prepričana sem bila, da ni mogel imeti
takšnega učinka, a Jacob mi je rade volje ustregel.
Ko sva hodila čez raznoliko obarvane kamne severno proti obreţju, so
oblaki končno prekrili nebo – morje je potemnelo in temperatura je padla.
Roke sem porinila globoko v ţepe svoje jopice.
»Koliko si star, šestnajst?« sem vprašala in si prizadevala, da ne bi bila
videti kot idiot, ko sem kot dekleta s televizije prhutala s trepalnicami.
»Pravkar sem dopolnil petnajst let,« je zadovoljen priznal.
»Kaj res?« Zaigrala sem presenečenje. »Mislila sem, da si starejši.«
»Visok sem za svojo starost,« je razloţil.
»Prideš velikokrat v Forks?« sem zvito vprašala, kot da bi upala, da bo
prikimal. Sama sebi sem se zdela neumna. Bala sem se, da se mu bom
zagnusila in me bo obtoţil prevare, a še vedno je bil videti počaščen.
 »Niti ne,« je nejevoljno priznal. »Toda ko bom končal avto, bom lahko
prišel pogosto, kot bom hotel … najprej moram narediti še vozniški izpit,« je
dodal.
»Kdo je bil fant, s katerim se je pogovarjala Lauren? Zdel se mi je malo
prestar, da bi se druţil z nami.« Namenoma sem se uvrstila med mlajše, da
bi pokazala, da mi je bil Jacob bolj pri srcu.
»To je Sam … star je devetnajst,« me je obvestil.
»Kaj je rekel o zdravnikovi druţini?« sem nedolţno vprašala.
»O Cullenovih? Ah, ne smejo priti v rezervat.« Pogledal je stran, proti
James Islandu, in potrdil, kar sem mislila, da sem slišala v Samovem glasu.
»Zakaj ne?«
Spet me je pogledal in se ugriznil v ustnico. »Ups. O tem ne smem
govoriti.«
»Ah, saj ne bom nikomur povedala, samo radovedna sem.« Skušala
sem ga zapeljati s svojim nasmehom. Morda sem vendarle pretiravala.
Toda vrnil mi je nasmeh in kazal je očaranost. Nato je dvignil obrv in
spregovoril s še bolj hripavim glasom kot prej.
»Imaš rada srhljive zgodbe?« je zlovešče vprašal.
»Obožujem jih,« sem se navdušila in napela vse moči, da bi ga
spodbudila k pripovedovanju.
Jacob je stopil do bliţjega drevesa, katerega korenine so štrlele ven kot
oslabljene noge velikega, bledega pajka. Neţno je sedel na eno od ukrivljenih
korenin, jaz pa sem se zagozdila v drevesno deblo.
Strmel je v skale, okrog širokih ustnic mu je zaigral smehljaj. Imela
sem občutek, da ima dobro zgodbo. Zbrala sem se, da ne bi pokazala, kako
silovito me je zanimala.
»Poznaš kako zgodbo o našem izvoru … mislim, o plemenu Quileutes?«
je začel.
»Ne zares,« sem priznala.
»No, obstaja veliko legend, nekatere od njih segajo prav do vesoljnega
potopa … baje so stari Quileutes privezali svoje kanuje na vrhove najvišjih
dreves na gori, da bi preţiveli, tako kot Noe in njegova barka.« Smehljal se je,
da bi mi pokazal, kako mu je bilo mar za pripovedke.
»Druga legenda pravi, da so bili naši predniki volkovi … in da so ti še
vedno naši bratje. Po plemenskem zakonu jih je prepovedano loviti.«
»Potem so zgodbe o mrzlih.« Njegov glas je postal nekoliko niţji.
»O mrzlih?« sem vprašala. Tokrat se nisem pretvarjala.
»Da. Obstajajo zgodbe o mrzlih, ki so stare toliko kot tiste o volkovih,
nekatere pa so popolnoma nove. Legenda pravi, da je moj praded poznal
nekatere od njih. On je bil tisti, ki je sklenil dogovor, da se nam ne smejo
pribliţati.« Zavil je z očmi.
»Tvoj praded?« sem ga opogumila.
»Bil je plemenski starešina, tako kot moj oče. Veš, mrzli so po naravi
sovraţniki volkov … no, ne ravno volkov … toda volkov, ki se spremenijo v
človeka, tako kot naši predniki. Lahko bi jim rekli volkodlaki.«
»Volkodlaki imajo sovraţnike?«
»Samo enega.«
Resnobno sem ga gledala, upajoč, da bom svojo neučakanost
preoblekla v občudovanje.
 »Torej,« je nadaljeval Jacob, »mrzli so po tradiciji naši sovraţniki. Toda
trop, ki je prišel na naše območje za časa mojega pradeda, je bil drugačen.
Niso lovili tako kot drugi … naj ne bi bili nevarni našemu plemenu. Zato je
moj praded sklenil premirje. Če obljubijo, da ne bodo zahajali na naše
ozemlje, jih ne bomo izdali belcem,« pomeţiknil mi je.
»Če niso bili nevarni, zakaj potem …?« Trudila sem se, da bi razumela
in da mu ne bi pokazala, kako pomembna je bila zame njegova srhljiva
zgodba.
»Za ljudi je vedno nevarno biti v bliţini mrzlih, četudi so tako
civilizirani, kot je bil ta klan. Nikoli ne veš, kdaj lahko postanejo tako lačni,
da se ne bodo mogli zadrţati.« Svojemu glasu je namenoma dodal prizvok
groţnje.
»Kaj pomeni 'civilizirani'?«
»Trdili so, da niso lovili ljudi. Menda so ţrli le ţivali.«
Poskušala sem govoriti z vsakdanjim glasom. »Torej, kaj imajo s tem
opraviti Cullenovi? So podobni mrzlim, ki jih je srečal tvoj praded?«
»Ne.« Obmolknil je. »Oni so tisti.«
Verjetno je mislil, da je bila za izraz groze na mojem obrazu kriva
njegova zgodba. Zadovoljen se je nasmehnil in nadaljeval.
»Zdaj ji je več, pridruţila sta se jim še moški in ţenska, sicer pa so še
vedno isti. Ko je bil moj praded še ţiv, so ţe poznali svojega vodjo, Carlisla.
Bil je tu in je odšel, preden so prišli tvoji ljudje.« Zadrţeval je smeh.
»In kaj so?« sem končno vprašala. »Kaj so mrzli?«
Skrivnostno se je nasmehnil.
»Tisti, ki pijejo kri,« je odvrnil z ledenim glasom. »Vi jim rečete
vampirji.«
Strmela sem v divje butanje valov, ne vedoč, kaj je razkrival moj obraz.
»Dobila si kurjo polt,« se je zabaval.
»Dober pripovedovalec zgodb si,« sem ga pohvalila in še naprej strmela
v valove.
»Precej noro, kajne? Nič čudnega, da nam oče ne dovoli govoriti o tem.«
Še vedno sem bila preveč pretresena, da bi mu lahko pogledala v oči.
»Ne skrbi, nikomur ne bom povedala.«
»Mislim, da sem pravkar prekršil dogovor,« se je zareţal.
»Molčala bom kot grob,« sem obljubila in se zdrznila.
»Charlieju ne reci ničesar. Jezen je bil na mojega očeta, ker je slišal, da
smo nehali hoditi v bolnišnico, odkar tam dela doktor Cullen.«
»Seveda, niti besede.«
»Torej misliš, da smo samo kopica vraţevernih domorodcev?« je vprašal
z igrivim glasom, a nekoliko zaskrbljeno, ko sem še vedno buljila v ocean.
»Ne. Mislim le, da znaš zlo dobro pripovedovati grozljive zgodbe. Še
vedno imam kurjo polt, vidiš?« Dvignila sem roko.
»Super.« Smehljal se je.
Ţvenketanje kamnov naju je opomnilo, da se nama nekdo pribliţuje.
Naenkrat sva obrnila glavi in zagledala Mika in Jessico, ki sta hodila proti
nama.
»Pa sva te našla, Bella,« je olajšano vzkliknil Mike in mi pomahal.
»Tvoj fant?« je vprašal Jacob, ki je zaznal prizvok ljubosumja v
Mikovem glasu. Presenečena sem bila, da je bilo tako očitno.
 »Ne, vsekakor ne,« sem zašepetala. Jacobu sem bila neskončno
hvaleţna in ţelela sem ga osrečiti. Pomeţiknila sem mu in pazila, da Mike ne
bi opazil. Nasmehnil se je, navdušen nad mojim bedastim spogledovanjem.
»Torej, ko naredim vozniški izpit …« je začel.
»Obišči me v Forksu. Lahko greva skupaj ven.« Ob teh besedah sem se
počutila krivo, saj sem vedela, da sem ga izkoristila. Toda Jacob mi je zares
bil všeč. Rade volje bi bila njegova prijateljica.
Zdaj je do naju prispel Mike, Jessica je bila še vedno nekaj korakov za
njim. Ocenjeval je Jacoba in zadovoljen spoznal, da je še zelo mlad.
»Kje si bila?« je vprašal, čeprav je bil odgovor pred njim.
»Jacob mi je pripovedoval zgodbe o domačinih,« sem izjavila. »Res
zanimivo.«
Jacobu sem poklonila topel nasmeh, on pa se je zareţal nazaj.
»No …« se je ustavil Mike in spet skrbno preučil poloţaj, ko je zaznal
najino prijateljevanje. »Pakiramo … mislim, da bo kmalu deţevalo.«
Vsi smo se ozrli v mračno nebo. Vsekakor je kazalo na deţ.
»Prav.« Poskočila sem. »Ţe grem.«
»Lepo te je bilo spet videti,« je rekel Jacob in zdelo se mi je, da se samo
malce roga Miku.
»Res, ko bo šel Charlie spet na obisk k Billyju, se mu bom pridruţila,«
sem obljubila.
Nasmeh se mu je razpotegnil čez obraz. »To bi bilo super.«
»In hvala,« sem iskreno dodala.
Ko smo se po skalah klatili proti parkirišču, sem se pokrila s kapuco.
Začelo je deţevati in na kamnih so nastajale črne pike. Ko smo prišli do avta,
so ţe pakirali. Z izgovorom, da sem ţe imela priloţnost sedeti spredaj, sem se
splazila na zadnji sedeţ in se usedla poleg Angele in Tylerja. Angela je
opazovala, kako se je pripravljalo k nevihti, Lauren pa se je sukala na
srednjem sedeţu, da bi pritegnila Tylerjevo pozornost, Tako sem se lahko
naslonila nazaj, zaprla sem oči in se na vso moč trudila, da ne bi razmišljala.

7.
NOČNA MORA

Charlieju sem rekla, da imam veliko naloge in da nisem lačna. Na sporedu je

bila košarkarska tekma, zaradi katere je bil zelo vznemirjen – tega seveda
nisem razumela – tako da na mojem obrazu ali v mojem glasu in ni zaznal
ničesar nenavadnega.
 Zaklenila sem se v sobo. Poiskala sem slušalke in jih priključila na
svoj mali CD-predvajalnik. Phil mi je za boţič podaril zgoščenko ene svojih
najljubših skupin. Za moj okus so preveč vpili in imeli premočan bas. Vzela
sem zgoščenko, jo vtaknila v predvajalnik in se ulegla na posteljo. Namestila
sem si slušalke, priţgala predvajalnik in glasnost privila do konca, da so me
zabolela ušesa. Zaprla sem oči, a svetloba me je še vedno motila, zato sem
zgornjo polovico obraza pokrila z blazino.
Zelo pozorno sem poslušala glasbo in se osredotočila na besedila, da bi
preslišala bobnanje. Ko sem tretjič poslušala zgoščenko, sem znala na pamet
vsa besedila. Presenečena sem ugotovila, da mi je, če sem odmislila kričanje,
glasba pravzaprav všeč. Philu se moram še enkrat zahvaliti, sem pomislila.
Glasba je imela ţeleni učinek – udarjajoči ritmi so pomagali, da se
nisem ukvarjala s svojimi mislimi. Še nekajkrat sem si zavrtela zgoščenko,
zraven prepevala in končno zaspala.
Odprla sem oči in zagledala znani kraj. Delček moje zavesti mi je
pravil, da sanjam. Prepoznala sem zeleno luč gozda. Nekje v bliţini so ob
skale butali valovi. Vedela sem, da bo uzrla sonce, če mi uspe najti ocean.
Sledila sem zvoku. Naenkrat se je pojavil Jacob Black. Zagrabil me je za roko
in me vlekel nazaj v najtemnejši del gozda.
»Jacob? Kaj se je zgodilo?« sem vprašala, ko sem zagledala njegov
preplašen obraz. Z vso močjo me je potegnil nazaj, jaz pa sem se branila;
nisem hotela v temo.
»Teci, Bella! Stran moraš!« je zašepetal prestrašen.
»Semkaj, Bella!« Prepoznala sem Mikov glas, ki je prihajal iz mračnega
gozda, a ga nisem mogla videti.
»Zakaj?« sem vprašala. Še vedno sem se skušala iztrgati Jacobu,
morala sem uzreti sonce.
Nenadoma me je Jacob spustil in glasno zavreščal, stresel se je in
padel na temna tla. Začel se je krčiti, jaz pa sem stala ob njem z grozo v
očeh.
»Jacob!« sem zavpila. Izginil je. Tam, kjer je stal, sem zagledala velikega
rdeče rjavega volka s črnimi očmi. Obrnjen je bil proč od mene; gledal je proti
obali. Imel je najeţene lase, kazal je čekane in globoko rjovel.
»Bella, teci!« je zastokal Mike.
Nisem ga poslušala. Zrla sem v svetlobo, ki je prihajala z obale.
Nato je izza dreves stopil Edward. Koţa se mu je komajda bleščala,
imel je temne in nevarne oči. Dvignil je roko in mi namignil, naj pridem k
njemu. Volk ob mojih nogah je zarenčal.
Naredila sem korak naprej. Edward se je nasmehnil in pokazal svoje
ostre, koničaste zobe.
»Zaupaj mi,« je zagodel.
Naredila sem še en korak.
Volk se je pognal in nameril čekane v vratno ţilo.
»NE!« sem zavpila in se dvignila s postelje.
CD-predvajalnik je padel z nočne omarice in zaropotal na lesenih tleh.
Luč je bila še vedno priţgana. Popolnoma oblečena in obuta v čevlje
sem sedela na postelji. Zmedena sem pogledala na uro. Bila je pol šestih
zjutraj.
 Zavzdihnila sem, padla nazaj, se obrnila na trebuh ter z nogami sezula
čevlje. Bilo je preveč neudobno, da bi lahko ujela spanec. Obrnila sem se na
hrbet in se odpela kavbojke, nerodno sem jih potegnila dol, ko sem skušala
ostati v leţečem poloţaju. Začutila sem kito v svojih laseh, neudobni venec
na zadnji strani moje glave. Obrnila sem se na stran, odvila gumico ter se
hitro počesala s prsti. Nato sem čez oči znova potegnila blazino.
Nič ni pomagalo, kajpada. Iz moje podzavesti so prihajale točno tiste
podobe, ki sem se jih tako silovito izogibala. Zdaj se bom morala soočiti z
njimi.
Usedla sem se in za minuto se mi je vrtelo v glavi, ko je kri stekla
navzdol. Vse lepo po vrsti, sem si rekla, zadovoljna, ker sem odlašala tako
dolgo, kot sem le mogla. Pograbila sem toaletno torbico.
Tuširanje mi ni vzelo toliko časa, kot sem upala. Čeprav sem si dolgo
sušila lase, kmalu nisem imela več kaj početi v kopalnici. Zavita v brisačo
sem se zmuznila nazaj v sobo. Nisem vedela, ali je Charlie še spal ali je ţe
zapustil hišo. Pogledala sem skozi okno – njegovega avta ni bilo. Spet je šel
ribarit.
Počasi sem se oblekla v udobno trenirko in postlala posteljo; tega sicer
nisem nikoli počela. Nisem se mogla več zadrţevati. Usedla sem se za mizo in
priţgala svoj stari računalnik.
Tu sem sovraţila internet. Modem je bil zastarel, povezava obupna;
samo klicanje je trajalo tako dolgo, da sem si šla vmes pripravit skodelico
kosmičev.
Jedla sem počasi, vsak griţljaj sem skrbno preţvečila. Ko sem končala,
sem umila skodelico in ţlico, ju obrisala in pospravila. Počasi sem se zvlekla
po stopnicah. Najprej sem pobrala CD-predvajalnik in ga previdno poloţila
na sredino mize. Slušalke sem potegnila ven in jih pospravila v predal. Nato
sem znova zavrtela zgoščenko in zmanjšala glasnost, da se je glasba slišala
kot zvok iz ozadja.
Zajela sem zrak in vklopila računalnik. Seveda je bil zaslon prekrit z
reklamami. Usedla sem se na stol in začela zapirati mala okenca. Sčasoma
mi je uspelo, da sem se prebila do svojega najljubšega iskalnika. Zaprla sem
še nekaj reklamnih okenc in odtipkala besedo.
Vampir.
Trajalo je neznansko dolgo, kot sem pričakovala. Veliko zadetkov je
bilo neuporabnih – od filmov in televizijskih oddaj do igric, underground
metala in gotskih kozmetičnih blagovnih znamk.
Nato sem naletela na stran, ki je veliko obetala – Vampirji od A do Ţ.
nestrpno sem čakala, da se odprle, medtem pa hitro zapirala vsa reklamna
okenca, ki so se pojavljala na zaslonu. Končno se je stran odprla – preprosto
belo ozadje s črnim besedilo, ki je spominjalo na akademsko delo. Na domači
strani sta me pozdravila dva citata:

V prostranem temnem svetu duhov in demonov ni nobenega lika, ki bi bil

tako grozljiv, ki bi povzročal tak strah in trepet, a bil hkrati tako očarljiv,
kot je vampir. Ni ne duh ne demon, a z njima deli svojo temno naravo in
nosi skrivnostne in strašljive značilnosti obeh. – častiti Montague
Summers
 Če na tem svetu obstaja kakšna prepričljiva pripoved, je to pripoved o
vampirju. Nič ne manjka: uradna poročila, pisne izjave znanih ljudi,
kirurgov, duhovnikov, sodnikov; sodni dokaz je popoln. In kljub vsem
dokazom, kdo verjame v vampirje? – Rousseau

Nato je sledil po abecedi urejen seznam različnih mitov o vampirjih z

različnih koncev sveta. Prvi, na katerega sem kliknila, je bil Danag, filipinski
vampir, ki naj bi pred mnogimi leti na otokih zasadil tropski krompir taro.
Mit pravi, da je Danag več let ţivel z ljudmi, a je moral stran, ko se je neka
ţenska urezala v prst in je Danag vsesal njeno kri. Okus mu je bil tako všeč,
da ni mogel nehati, dokler ni popil zadnje kapljice.
Pazljivo sem prebirala opise in iskala značilnosti, ki bi jih prepoznala.
Večina mitov o vampirjih je govorila o lepih ţenskih demonih, katerih ţrtve
so bili otroci; zdelo se mi je, da so si jih izmislil, da bi opravičili visoko
stopnjo smrtnosti majhnih otrok ali da bi moškim sluţil kot opravičilo za
nezvestobo. V mnogo zgodbah so se pojavljali duhovi brez teles in opozorila
za neprimerne pogrebe. Vse je bolj malo spominjalo na filme, ki sem jih
videla, in le nekaj vampirjev, kot na primer hebrejski Estrie in poljski Upier,
je bilo obsedenih s pitjem krvi.
Le trije vpisi so zares pritegnili mojo pozornosti: romunski Varacolaci,
mogočno nesmrtno bitje, ki bi lahko ţivelo kot lep, bledoličen človek, slovaški
Nelapsi, tako močan in hiter, da bi lahko v eni samo uri po polnoči poklal
vso vas, in Stregoni benefici.
O slednjem je bil le en stavek.
Stregoni benefici: Vampir italijanskega rodu, ki služi dobremu in je
smrtni sovražnik vseh zlobnih vampirjev.
Občutila sem olajšanje; en mit med stotimi je trdil, da obstajajo tudi
dobri vampirji.
Vendar je bilo le malo informacij, ki bi se ujemale z Jacobovimi
zgodbami ali z mojimi opaţanji. Ko sem brala, sem v svoji glavi sestavila
kratek katalog lastnosti in ga skrbno primerjala z vsakim mitom. Hitrost,
moč, lepota, bleda koţa, oči, ki spreminjano barvo … In Jacobova merila:
pitje krvi, sovraţnik volkodlakov, hladna koţa in nesmrtnost. Zelo malo
mitov je bilo takšnih, ki bi potrjevali vsaj enega od teh opaţanj.
Naslednja teţava, ki sem se je spomnila iz majhnega števila grozljivk,
ki sem si jih ogledala in so potrdile tud današnje raziskave, je bila, da
vampirji niso smeli priti ven podnevi, saj b i jih sonce popolnoma seţgalo.
Ves dan so spali v krstah in prišli ven samo ponoči.
Nejevoljna sem izklopila računalnik, ni se mi ljubilo čakati, da bi ga
ugasnila po dolgi poti. Nenadoma me je obšel sram. Res sem bila neumna.
Sedela sem v svoji sobi in proučevala vampirje. Se mi je mar zmešalo?
Odločila sem se, da je bilo krivo mesto Forks .. in cel razmočen polotok
Olympic.
Morala sem iz hiše, a voziti bi morala najmanj tri dni, da bi prišla do
katerega koli mesta. Ne vedoč, kam se odpravljam, sem si nataknila škornje
in odšla v spodnje nadstropje. Ne da bi preverila vreme, sem oblekla deţni
plašč in stopila iz hiše.
 Bilo je oblačno, a še ni deţevalo. Nisem sedla v kamion, temveč sem
odkorakala proti vzhodu. Ob Charliejevem vrtu sem zavila v gozd. Kmalu
sem bila dovolj globoko, da nisem videla ne hiše ne ceste. Slišalo se je samo
šklopotanje vlaţne zemlje pod mojimi čevlji in vreščanje šoj.
Našla sem majhno stezico, ki je vodila skozi gozd. Sicer si ne bi upala
pohajkovati po gozdu; nisem imela smisla za orientacijo, takoj bi zašla. Potka
je vodila globlje in golobje v gozd, zdelo se mi je, da se pomikam proti
vzhodu. Hodila sem mimo smrek in trobelik, mimo tis in javorjev. Po
Charliejevi zaslugi sem poznala imena nekaterih dreves; Charlie mi jih je
vedno kazal z avta. Mnogih nisem poznala, nekatera pa so bila tako prekrita
z zelenimi paraziti, da jih ni bilo mogoče prepoznati.
Potki sem sledila tako dolgo, kolikor dolgo me je vlekla jeza nad samo
seboj. Ko sem začela sopihati, sem upočasnila korak. Nekaj kapljic je prodrlo
skozi vejevje, vendar nisem vedela, ali je začelo deţevati ali so bile to samo
luţice, ki so jih prejšnji dan zadrţali listi, zdaj pa so počasi pronicale nazaj
na zemljo. Drevo, ki se je pred kratkim podrlo – pred kratkim, ker ni bilo
popolnoma prekrito z mahom – je leţalo ob deblu ene od svojih sester in le
nekaj korakov od potke ustvarilo majhno klopco. Stopila sem čez praprot, se
previdno usedla na deblo, ki sem ga pokrila z deţnim plaščem, ter se z glavo,
pokrito s kapuco, naslonila na drevo.
Nisem prišla na pravo mesto. To bi morala vedeti, a kam drugam bi
sploh lahko šla? Gozd je bil temno zelen in preveč podoben prizoru iz mojih
sanj, da bi se lahko pomirila. Zdaj ko nisem slišala svojih pronicajočih
korakov, je nastala mučna tišina. Celo ptice so utihnile. Kapljice so se
pomnoţile, torej je moralo deţevati. Praprot je segala višje od moje glave in
vedela sem, da bi lahko kdo hodil po potki, ne da bi me videl.
Med drevesi je bilo dosti laţje verjeti neumnostim, ki so me doma
spravljale v zadrego. V tem gozdu se ţe tisočletja ni nič spremenilo. Miti in
legende stotih različnih deţel so bili veliko bolj verjetni v tej zeleni meglici kot
v moji stisnjeni sobi.
Morala sem se prisiliti, da odgovorim na dve osnovni vprašanji. To ni
bilo lahko.
Prvič: ali je bilo res to, kar je Jacob trdil o Cullenovih?
Moj razum je takoj rekel ne. Samo pomisliti na kaj takega je bilo
neumno in bolestno. Toda kaj zato? Z razumom nisem mogla pojasniti tega,
kako sem lahko ostala ţiva. Še enkrat sem naredila seznam lastnosti:
neverjetna hitrost in moč, barva oči, ki se spreminja iz črne v zlato in
obratno, nadčloveška lepota, bleda, ledena koţa. Poleg tega nikoli ne jedo,
hodijo kot baletniki … in včasih govorijo v nenavadnem ritmu, ki prej
spominja na knjiţevni stil iz prehoda v 20. Stoletje kot na pogovorni jezik
dijakov v 21. Stoletju. Ko smo določali krvno skupino, Edward ni prišel k
pouku. Ni rekel, da ne gre na izlet, dokler mu nisem povedala, kam gremo.
Zdelo se je, da pozna misli vseh okoli sebe … razen mojih. Rekel mi je, da je
slabič, nevaren človek …
Bi Cullenovi lahko bili vampirji?
Vsekakor so bili nekaj. Pred mojimi nezaupljivimi očmi se je odvijalo
nekaj, česar ni bilo mogoče pojasniti z razumom. Naj bo Jacobova zgodba o
mrzlih ali moja teorija o heroju, Edward Cullen ni bil … človek. Bil je nekaj
več.
 Torej je bilo mogoče. Za zdaj sem se morala zadovoljiti s tem
odgovorom.
Toda … kaj bom naredila če je res?
Če Edward je vampir – komaj sem lahko verjela svojim besedam – kaj
potem? Vsekakor ne bi mogla vplesti še koga drugega. Niti sama nisem
mogla verjeti; komur koli bi povedala, bi mislil, da se mi je zmešalo.
Le dve moţnosti sta se mi zdeli premišljeni. Prva je bila, da upoštevam
njegov nasvet: naj bom pametna in se mu izogibam. Da odpovem najine
načrte in ga znova ignoriram, kakor le vem in znam. Se pretvarjam, da naju
v razredu, kjer sva morala sedeti skupaj, ločuje nepredirno debelo steklo. Mu
rečem, naj me pusti pri miru … in tokrat mislim resno.
Ţe misel na kaj takega me je navdala z obupom. Prikrila sem bolečino
in svoje misli preusmerila v drugo moţnost.
Ničesar nisem mogla spremeniti. Ne rečem, če bi bil vsaj malo …
zloben, toda do sedaj mi ni naredil ničesar hudega. Pravzaprav bi me Tylerjev
kombi spremenil v palačinko, če se ne bi Edward tako hitro odzval. Toda
kako se je lahko odzval tako hitro? Kakor koli, rešil mi je ţivljenje. V glavi se
mi je vrtelo od vprašanj brez odgovorov.
Le nekaj je bilo jasno. Temni Edward v mojih sanjah je bil zgolj
posledica strahu zaradi Jacobovih zgodb, ne pa resnični Edward. Če ţe – ko
sem zavpila od groze, ko je volk poskočil, se nisem zares ustrašila volka. Bala
sem se, da bi ranil njega … tudi ko me je poklical in pokazal svoje ostre zobe,
sem se zbala zanj.
Tako sem vedela, da sem našla odgovor. Pravzaprav sploh nisem bila
prepričana, da imam izbiro. Bila sem ţe preveč vpletena. Zdaj ko sem vedela
– če sem vedela – nisem mogla narediti ničesar. Kajti ko sem se spomnila
nanj, na njegov glas, hipnotične oči, magnetno moč njegove osebnosti, si
nisem ţelela ničesar drugega, kot da bi bil v tem trenutku ob meni. Tudi če
… toda o tem nisem mogla razmišljati. Ne tu, sama v temačnem gozdu. Ne,
medtem ko je deţ pod krošnjami ustvarjal somrak in topotal po zaraščenih
tleh. Zdrznila sem se in se hitro dvignila iz svojega skrivališča, zaskrbljena,
da je potka nekako izginila v deţju.
A bila je tam, varna in jasna, iskala je pot iz mokrega zelenega
labirinta. Nestrpno sem stekla po stezici in bila presenečena, ko sem
ugotovila, kako daleč sem ţe prišla. Skrbelo me je, ali sem šla v pravo smer
ali sem zarila še globlje v gozd. Skozi prepletene veje sem uzrla majhne
luknjice, še preden me je zajela panika. Nato se zaslišala avto in bila na
prostem; pred menoj se je raztegnil Charliejev travnik, hiša mi je pomeţiknila
in obljubila toploto in suhe nogavice.
Ko sem stopila v hišo, je bilo poldne. Odšla sem v svojo sobo in si
oblekla kavbojke in majico, preostanek dneva sem namreč namerava
preţiveti doma. Nisem imela posebnih teţav s pisanjem eseja o Macbethu, ki
sem ga morala oddati v sredo. Zbrala sem se in sestavila koncept. Tako
umirjena nisem bila ţe od … no, od četrtka popoldne.
Dobro sem se poznala. Sprejemanje odločitev je bilo zame vedno
boleče. Toda ko sem se enkrat odločila, sem šla do konca – ponavadi
olajšana, da je kocka padla. Včasih je olajšanju sledil obup, tako kot takrat,
ko sem se odločila, da grem v Forks. A še vedno je bilo bolje kot bojevati se z
različnimi moţnostmi.
 S to odločitvijo sem se zlahka sprijaznila. Nevarno zlahka.
Dan je bil tih, delaven, nalogo sem končala pred osmo. Charlie se je
vrnil z velikim ulovom. V glavi sem si zabeleţila, da moram prihodnji vikend
v Seattlu kupiti knjigo receptov za pripravo ribjih jedi. Ko sem pomislila na
ta izlet, sem se zdrznila – a bilo ni nič drugače, kot takrat, ko sem odšla na
sprehod z Jacobom Blackom. Moralo bi biti drugače, sem pomislila.
Resnično bi se morala bati. A pravega strahu nisem občutila.
Tisto noč nisem sanjala. Utrujena sem bila od zgodnjega začetka dne
in slabega spanca prejšnjo noč. Drugič, odkar sem prispela v Forks, sem se
zbudila v bleščečo rumeno svetlobo sončnega dne. Skočila sem k oknu.
Nisem mogla verjeti, da je bilo na nebu le nekaj oblačkov, pa še ti so bili
samo volnate vele blazinice, ki nikakor niso mogle nositi deţja. Odprla sem
okno – bila sem presenečena, da sem ga odprla brez teţav, glede na to, da ni
bilo odprto ţe kdo ve koliko let – in v sobo spustila dokaj suh zrak. Bilo je
skoraj toplo in komaj je pihalo. Kri mi je pognalo po ţilah.
Ko sem prišla v kuhinjo, je Charlie ţe pozajtrkoval. Takoj je opazil, da
sem dobre volje.
»Lep dan,« je pripomnil.
»Zares,« sem se strinjala z nasmeškom.
Tudi on se je nasmehnil in kotički rjavih oči so se mu nagubali. Ko se
je Charlie smehljal, sem laţje razumela, zakaj sta se z mamo tako hitro
poročila. Večina njegove mladostne romantike je zbledela, preden sem ga
poznala; ko je začel zgubljati svoje kodraste rjave lase – bili so iste barve,
morda celo iste strukture kot moji – in razkazovati čedalje več svetleče koţe
na svojem čelu. Toda ko se je smehljal, sem lahko videla moţa, ki je pobegnil
z Renée, ko je bila le dve leti starejša od mene.
Pri zajtrku sem bila dobre volj, opazovala sem, kako so se oblaki prahu
premikali v sončni svetlobi. Charlie se je poslovil in slišala sem, ko je odpeljal
stran. Preden sem stopila skozi vrata, sem pomislila, ali naj vzamem deţni
plašč. Nisem hotela izzivati usode in ga pustiti doma. Vzdihujoč sem ga zvila
okoli roke in stopila v najbolj bleščečo svetlobo zadnjih mesecev.
Z veliko truda mi je uspelo skoraj popolnoma odpreti obe okni v
kamionu. V šolo sem prišla med prvimi; ko sem tako hitela, nisem preverila
ure. Parkirala sem in se odpravila proti malokdaj zasedenim klopcam na
jugu jedilnice. Klopce so bile še vedno malce mokre, zato sem se usedla na
deţni plašč, zadovoljna, da mi je le prišel prav. Domačo nalogo sem ţe
naredila – posledica nedruţabnega ţivljenja – toda lahko bi še enkrat
preverila nalogo iz trigonometrije. Pridno sem vzela učbenik, a ko sem
pregledala polovico prve naloge, sem začela sanjariti; opazovala sem, kako se
je sončna svetloba igrala na rdečkastih deblih. Nepazljivo sem čečkala po
robu učbenika. Čez nekaj minut sem se naenkrat zavedla, da sem narisala
pet parov temnih oči, ki strmijo vame. Vzela sem radirko in jih zbrisala.
»Bella!« sem zaslišala glas, podoben Mikovemu.
Obrnila sem se in ugotovila, da se je v času, ko sem zamišljena sedela
na klopci, okoli šole nabralo veliko ljudi. Vsi so nosili majice s kratkimi
rokavi, nekateri celo kratke hlače, čeprav ni moglo biti več kot šestnajst
stopinj. Mike, oblečen v rumene hlače in ragbi majico, se mi je pribliţeval,
mahal mi je.
 »Hej, Mike,« sem zavpila in mu pomahala nazaj. Jutro je bilo čudovito
in nisem mogla ostati malodušna.
Usedel se je poleg mene. Konice urejenih las so se mu lesketale v
svetlobi, na obrazu je nosil širok nasmeh. Tako vesel je bil, da me je zagledal,
da sem se ga tudi jaz razveselila.
»Nikoli prej nisem opazil … tvoji lasje imajo odtenek rdeče,« je
pripomnil, ko je s prsti ujel pramen, ko je plapolal v rahlem vetriču.
»Samo na soncu.«
Nisem bila preveč navdušena, ko je pramen zataknil za moje uho.
»Čudovit dan, kajne?«
»Popolnoma po mojem okusu,« sem se strinjala.
»Kaj si počela včeraj?« Govoril je z nekoliko preveč posedovalnim
tonom.
»Predvsem sem pisala esej.« Nisem dodala, da sem ga končala – nisem
hotela, da bi mi očital, da sem piflarka.
Udaril se je po glavi. »Ah, seveda … oddati ga moramo v četrtek,
kajne?«
»Hm, zdi se mi, da v sredo.«
»V sredo?« Nagubal je čelo. »Sranje … O čem pišeš?«
»O tem, ali je Shakespeare v sojih ţenskih likih izrazil mizoginijo.«
Zijal je vame, kot da bi govorila kitajsko.
»Še danes zvečer moram začeti pisati,« je rekel pobit. »Hotel sem te
povabiti ven.«
»Ah.« Tega nisem pričakovala. Zakaj se je moral vsak prijeten pogovor z
Mikom končati slabo?
»No, lahko bi šla na večerjo ali kaj takega … esej bom pisal pozneje.«
Upajoče se mi je smehljal.
»Mike …« Sovraţila sem, kadar me je kdo spravil v zadrego. »Mislim, da
to ne bi bilo prav.«
Povesil je obraz. »Zakaj?« je vprašal in me skrbno opazoval. Pomislila
sem na Edwarda in se spraševala, ali je tudi Mike mislil enako.
»Mislim, da… če kdaj ponoviš, kar ti bom povedala zdaj, te bom z
uţitkom pretepla do smrti,« sem mu zagrozila, »mislim, da bi zares prizadela
Jessico.«
Bil je zmeden – o tem se mu očitno ni niti sanjalo. »Jessica?«
»No, Mike, kaj si slep?«
»Ah,« je izdihnil – brez dvoma osupel. Izkoristila sem priloţnost za
pobeg.
»Moram k pouku, ne smem spet zamuditi.« Pobrala sem učbenike in
jih stlačila v torbo.
Molče sva odkorakala proti stavbi številka tri in bil je raztresen. Upala
sem, da razmišlja v pravo smer.
Ko sem pri trigonometriji videla Jessico, je zavzeto čebljala. Z Angelo in
Lauren so se to popoldne odpravljale v Port Angeles, da bi kupile plesne
obleke. Hotela je, da grem zraven, čeprav obleke nisem potrebovala. Nisem se
mogla odločiti. Rade volje bi šla iz mesta s prijateljicami, toda tudi Lauren bo
tam. In kdo ve, kaj bi lahko počela nocoj … Ne, nisem smela dopustiti, da
moje misli odtavajo v napačno smer. Seveda sem bila vesela sonca. Toda to
nikakor ni bil edini razlog za moje vedro počutje.
 Jessici sem rekla, da se jim bom morda le pridruţila, a moram najprej
govoriti s Charliejem.
Na poti k španščini ni govorila o ničemer drugem kot o plesu in ko se
je pouk vendarle končal, s petminutno zamudo, je nadaljevala, kot da je ne
bi nič prekinilo. Odšli sva na kosilo. Preveč sem bila zgubljena v
pričakovanju, da bi zaznala, kaj je govorila. Bila sem neučakana, da vidim
njega in vse Cullenove – da jih primerjam z novimi ugotovitvami, ki so me
spravljale v blaznost. Ko sem prestopila preg jedilnice, sem začutila, kako je
prvi tresljaj strahu zdrsnil po moje hrbtu navzdol in se zasidral v trebuhu.
Ali lahko prepoznajo moje misli? Nato me je streslo iz drugega razloga – me
bo Edward čakal in me pozval, naj se usedem k njemu?
Iz navade sem najprej pogledala k njihovi mizi. Ko sem ugotovila, da je
prazna, me je streslo po celem telesu. Moje oči so begale po jedilnici, upajoč,
da ga uzrejo, ko sedi sam in čaka name. Prostor je bil skoraj poln – zaradi
španščine sva prišli pozno – a o Edwardu in njegovi druţini ni bilo niti sledu.
Polastil se me je neznosen obup. Racala sem za Jessico, ne da bi se še naprej
pretvarjala, da jo poslušam.
Ko sva prispeli, so bili ţe vsi za našo mizo. Izognila sem se praznemu
stolu zraven Mika in se usedla k Angeli Beţno sem opazila, da je Mike
vljudno ponudil stol Jessici in da so se ji pri tem zasvetile oči.
Angela mi je zastavila nekaj vprašanj o eseju o Macbethu. Odgovarjala
sem spontano, kot sem le mogla, medtem ko sem se utapljala v bridkosti.
Tudi ona me je povabila na nakupovanje. Zdaj sem privolila; zagrabila bi
vsako priloţnost, samo da bi se zamotila.
K biologiji sem prišla s še zadnjim koščkom upanja, a bila padla v nov
val razočaranja, ko sem zagledala prazen stol.
Preostanek dneva je minil počasi, turobno. Pri telovadbi smo imeli
predavanje o badmintonu, še ena muka, ki so mi jo pripravili. Vsekakor je
bilo boljše sedeti in poslušati kot spotikati se po igrišču. Posebno me je
razveselilo, da trener ni končal, kar je pomenilo, da me jutri čaka še en
prosti dan. Nič zato, če me bodo dan zatem oboroţili z loparjem.
Vesela sem bila, ko se je pouk končal. Zdaj se bom lahko brez ovir
kujala in ţalostila, preden se odpravim ven s puncami. Toda brţ ko sem
stopila v Charliejevo hišo, je poklicala Jessica in odpovedala načrte. Veseliti
sem se morala, da jo je Mike povabil na večerjo – res sem se oddahnila, da je
navsezadnje le spregledal – toda moje navdušenje je zvenelo laţnivo. Naš
nakupovalni izlet je prestavila na naslednji dan.
Tako mi je ostalo le malo reči, s katerimi bi se zamotila. Za večerjo sem
pripravila ribo, zraven pa solato in kruh, tako da v kuhinji nisem imela dela.
Pol ure sem se zamudila z domačo nalogo. Preverila sem elektronsko pošto,
prebila sem se do konca maminih sporočil, ki so postajala čedalje daljša.
Zavzdihnila sem in ji na kratko odgovorila.

Mama,
Oprosti. Bila sem zunaj. S prijatelji smo šli na obalo. Poleg tega sem
morala napisati esej.

Moji izgovori so bili precej patetični, zato sem začela še enkrat.

 Danes sije sonce – vem, tudi jaz sem presenečena – zato se odpravljam
ven, da dobim čim več vitamina D. Rada te imam,
Bella.

Odločila sem se, da bom preganjala čas z branjem knjig. V Forks sem
prišla z majhnim kupom knjig, med katerimi je bila tudi zbirka del Jane
Austen. Z njo sem se odpravila na vrt. Iz omare za perilo na vrhu stopnišča
sem spotoma pograbila še raztrgano staro odejo.
Charliejev vrt je bil majhen, štirioglat. Zloţila sem odejo in jo poloţila
na gosto travo, ki je bila vedno malce vlaţna, naj je sonce še tako sijalo.
Ulegla sem se na trebuh, prekriţala noge in listala po knjigi, da bi našla
roman, ki me bo kar pritegnil. Moja najljubša sta bila Prevzetnost in
pristranost ter Razsodnost in rahločutnost. Prvega sem prebrala pred
nedavnim, zato sem začela brati Razsodnost in rahločutnost. Ko sem prišla
do tretjega poglavja, sem se spomnila, da je bilo glavnemu junaku ime
Edward. Jezno sem presedlala na Mansfield Park, toda junaku tega romana
je bilo ime Edmund, kar ni bilo dosti bolje. Ali v osemnajstem stoletju niso
poznali drugih imen? Nejevoljna sem zaprla knjigo in se zvalila na hrbet.
Kolikor lahko visoko sem zavihala rokave in zaprla oči. Mislila ne bom na nič
drugega kot na toploto svojega telesa, sem si strogo ukazala. Vetrič je bil še
vedno blag, a je razpihoval pramene mojih las okoli glave, kar me je malo
ţgečkalo. Lase sem potegnila čez obraz, da so plapolali po odeji, in se znova
osredotočila na toploto, ki se je dotaknila moji vek, lic, nosa, ustnic,
podlakti, vratu, se vpijala v mojo tanko majico …
Ko sem se spet zavedla, sem zaslišala, kako je z glavne ceste zavil
Charliejev policijski avto. Presenečena sem dvignila glavo. Ugotovila sem, da
se je stemnilo, jaz pa sem zaspala. Vsa zmedena sem se ozrla naokoli,
nenadoma se mi je zazdelo, da nisem sama.
»Charlie?« sem vprašala. Toda zaslišala sem, kak je zaloputnil vhodna
vrata.
Poskočila sem in pobrala zdaj vlaţno odejo in knjigo. Stekla sem v
hišo, da bi pristavila kozico – za večerjo je bilo ţe pozno. Ko sem vstopila, je
Charlie obesil pištolo in si sezuval škornje.
»Oprosti, oče, večerja še ni pripravljena … zaspala sem na vrtu.«
Zadušila sem zehanje.
»Nič zato,« je rekel. »Tako ali tako sem hotel gledati tekmo.«
Po večerji sem se pridruţila Charlieju pred televizorjem, samo da bi se
premotila. Na sporedu ni bilo ničesar, kar bi hotela gledati, a vedel je, da ne
maram bejzbola, zato je preklopil na neko neumno serijo, ki ni bila všeč
nikomur. Vseeno se je zdel zadovoljen, da sva nekaj počela skupaj. Čeprav
sem bila v depresiji sem bila vesela, da sem ga osrečila.
»Oče,« sem rekla med reklamo, »Jessica in Angela gresta jutri v Port
Angeles kupit obleko za ples in bi radi, da jima pomagam izbrati … smem z
njima?«
»Jessica Stanley?« je vprašal.
»In Angela Weber.« Zavzdihnila sem, ko sem mu poročala nadrobnosti.
Bil je zmeden. »Toda ti ne greš na ples, kajne?«
 »Ne, oče, toda pomagala jima bom kupiti obleko … saj veš, da jima
povem, kaj mislim.« Ţenski tega ne bi bilo treba razlagati.
»No, v redu.« Verjetno je dojel, da se ne spozna na dekliške zadeve.
»Toda zjutraj imaš šolo.«
»Šle bomo takoj po šoli, tako da bomo kmalu nazaj. Si boš lahko sam
pripravil večerjo?«
»Bells, preden si prišla sem, sem sam kuhal sedemnajst let,« me je
spomnil.
»Ne vem, kako si preţivel,« sem zagodla in dodala: »V hladilniku bom
pustila vse potrebno za pripravo hladnih sendvičev, prav? Čisto na vrhu.«
Zjutraj je znova sijalo sonce. Zbudila sem se z novim upanjem, ki sem
ga po vsej sili hotela zbrisati. Oblekla sem se za toplejše vreme, temno modro
majico z V-izrezom, ki sem jo v Phoenixu nosila sredi zime.
Načrtovala sem prihod v šolo, tako da mi je komaj uspel ujeti začetek
pouka. Z občutkom tesnobe sem kroţila po parkirišču, da bi našla prostor,
obenem pa iskala volva, ki ga vsekakor ni bilo tam. Parkirala sem v zadnji
vrsti in stekla v razred, zadihana, a zadovoljna, da sem prišla, preden je
zazvonilo.
Tako kot prejšnji dan si nisem mogla pomagati, da v moji glavi ne bi
poganjali drobceni kalčki upanja, a sem jih morala zdrobiti, ko sem z očmi
zaman kroţila po jedilnici in se pri biologiji usedla zraven praznega stola.
Veselila sem se izleta v Port Angeles, toliko bolj, ker je imela Lauren
druge obveznosti. Nujno sem morala iz mesta, da bi nehala pogledovati čez
rame, upajoč, da se bo nenadoma prikazal. Zaprisegla sem si, da bom danes
dobre volje in da Jessici in Angeli ne bom pokvarila uţitkov ob nakupovanju
obleke. Morda bi lahko tudi sama kaj kupila. Uprla sem se misli, da bi ta
konec tedna v Seattlu nakupovala sama. Verjetno ne bo odpovedal, ne da bi
mi prej povedal.
Po šoli mi je Jessica sledila v svojem starem belem mercuryju, da sem
parkirala kamion in odloţila torbo. V hiši sem se hitro počesala s prsti,
vznemirjena, da bom zapustila Forks. Charlieju sem napisala sporočilo kje
ima večerjo, in ga pustila na mizi. Namesto svoje stare obrabljene denarnice
sem vzela torbico, ki sem jo le redko uporabljala, in stekla ven, da se
pridruţim Jessici. Odpeljali sva se k Angeli, ki je ţe čakala. Ko smo zapustile
mesto, se je moje navdušenje še povečalo.

8.
PORT ANGELES
Jess je vozila hitreje kot Charlie in v Port Angeles smo prispele ob štirih
popoldne. Ţe nekaj časa nisem šla ven z dekleti, zato je bil izbruh hormonov
osveţujoč. Poslušale smo jokavo rokovsko glasbo, Jessica pa je blebetala o
fantih, s katerimi smo se druţile. Večerja z Mikom je bila prijetna in upala je,
da bosta v soboto zvečer napredovala do prvega poljuba. Zadovoljno sem se
nasmehnila. Tudi Angela se je veselila plesa, a je Eric ni posebno zanimal.
Jess jo je draţila, naj pove, kakšni fanti so ji všeč. Čez nekaj časa sem ju
prekinila in jima postavljala vprašanja o oblekah; Angela me je hvaleţno
pogledala.
Port Angeles je bil prisrčno majhno mestece, pravi magnet za turiste,
precej bolj urejen in privlačen od Forksa. Toda Jessica in Angela sta mesto
dobro poznali, zato nista nameravali izgubljati časa s slikovitim sprehodom
po obreţni promenadi. Jess je zapeljala naravnost pred veleblagovnico, ki je
bila nekaj ulic stran od prijetne okolice zaliva. Jessica in Angela sta bili
presenečeni, ko sem jima povedala, da v Phoenixu nisem šla nikoli na ples.
Komaj sta verjeli svojim ušesom.
»Nikoli nisi šla s fantom ali prijateljem?« je nezaupljivo vprašala Jess,
ko smo stopile v trgovino.
»Zares,« sem jo skušala prepričati. Nisem hotela priznati, da ne znam
plesati. »Nikoli nisem imela fanta ali dobrega prijatelja. Zelo redko sem šla
ven.«
»Zakaj?« je zahtevala Jessica.
»Nihče me ni povabil,« sem odkrito odgovorila.
Nezaupljivo me je pogledala. »Fantje tu so te povabili,« me je spomnila,
»pa si jih zavrnila.« Prišle smo do oddelka z oblačili za mlade in iskale
obešalnike z oblekami.
»No, z izjemo Tylerja,« je tiho dodala Angela.
»Prosim?« sem pihnila. »Kaj si rekla?«
»Tyler nam je povedal, da te bo peljal na ples,« me je obvestila Jess.
»Kaj je rekel?« Slišalo se je, kot da bi se mi nekaj zataknilo v grlu.
»Sem rekla, da ni res,« je Angela zamomljala Jessici.
Ostala sem brez besed. Bila sem v šoku, a postajala sem čedalje bolj
besna. Toda našle smo obleke in smo imele polne roke dela.
»Zato te Lauren ne mara,« se je zahihitala Jessica, ko smo brskale po
oblekah.
Stisnila sem zobe. »Misliš, da bi se Tyler nehal čutiti krivega, če bi se
zaletela vanj? Bi se mi potem nehal opravičevati in bi rekel, da je njegov dolg
poplačan?«
»Morda,« se je zahihitala Jessica. »Če je to pravi razlog za njegovo
obnašanje.«
Izbira v trgovini ni bila velika, a tako Jessica kot Angela sta našli nekaj
zanimivih oblek in sta jih šli pomerit. V oblačilnici sem se usedla na nizek
stol zraven trojnega ogledala in zadrţevala bes.
Jess sta bili všeč dve obleki; prva je bila dolga, brez naramnic, črne
barve, druga bleščeče modra, do kolen, s tankimi naramnicami. Opogumljala
sem jo, naj vzame modro – zakaj ne bi bila opazna? Angela je izbrala svetlo
roza obleko, ki se je podala k njeni visoki postavi in je poudarila meden
odtenek njenih svetlo rjavih las. Obe sem velikodušno pohvalila in jima
pomagala zloţiti preostale obleke nazaj na obešalnike. Nakupovanje z njima
je bilo veliko hitrejše in laţje kot nakupovanje z Renée. Verjetno je k temu
pripomogla omejena izbira.
Odšle smo še k policam s čevlji in z modnimi dodatki. Ko sta pomerjali
stvari, sem samo gledala in ocenjevala. Nisem bila razpoloţena, da bi tudi
sama kaj kupila, čeprav sem potrebovala nove čevlje. Navdušenje nad
izletom je pojenjalo in zadeva s Tylerjem me je vedno bolj jezila. Spet se me je
polastila potrtost.
»Angela?« sem začela, medtem ko je pomerjala roza čevlje z visokimi
petami – bila je presrečna, da je bil njen plesalec dovolj visok, da bo sploh
lahko nosila visoke pete.
Bili sva sami, Jessica si je ogledovala nakit.
»Prosim?« Obračala je nogo, da bi bolje videla čevelj.
Vzelo mi je pogum. »Všeč so mi.«
»Mislim, da jih bom kupila … čeprav jih ne bom mogla nositi z nobeno
drugo obleko,« je ugotovila.
»Daj, le kupi jih … na razprodaji so,« sem jo spodbujala. Nasmehnila se
je in pokrila škatlo, v kateri so bili bolj uporabni sivo beli čevlji.
Znova sem se opogumila. »Hm, Angela …« Radovedno me je pogledala.
»Je navada, da … Cullenovi,« buljila sem v čevlje – »pogosto izostanejo
od pouka?« Ni mi uspelo, da bi zvenela neprizadeto.
»Da. Ob lepem vremenu gredo vedno taborit … tudi zdravnik. Zelo radi
so v naravi,« je mirno odvrnila in obenem preučevala svoje čevlje. Ničesar me
ni vprašala – Jessica bi me verjetno kar zasula s vprašanji. Angelo sem imela
čedalje rajši.
»Ah.« Končala sem pogovor, kajti vrnila se je Jessica in nama pokazala
nakit, ki se je podal k njenim srebrnim čevljem.
Nameravale smo večerjati v majhni italijanski restavraciji ob zalivu,
toda z nakupovanjem smo končale hitreje, kot smo pričakovale. Jess in
Angela sta se odločili, da odneseta obleke v avto in se sprehodita do obale.
Predlagala sem, da se čez eno uro dobimo v restavraciji; ţelela sem v
knjigarno. Hoteli sta me pospremiti, a sem predlagala, naj gresta raje
pohajkovat. Nista vedeli, da me knjige popeljejo v drugi svet, zato v knjigarno
raje hodim sama. Odpravili sta se k avtu in radoţivo klepetali, jaz pa sem
odšla v smer, ki mi jo je pokazala Jessica.
Brez teţav sem našla knjigarno, toda ni bila po mojem okusu. Izloţba
je bila polna kristalov, lovilcev sanj in knjig o duhovnosti. Niti vstopila nisem.
Za blagajno je stala ţenska z dolgimi, sivimi, naravnost počesanimi lasmi,
stara okoli petdeset let. Nosila je obleko in šestdesetih let in se mi prisrčno
smehljala. Nisem bila razpoloţena za pogovor z njo. Odločila sem se, da
poiščem drugo knjigarno.
Blodila sem po ulicah, ki so ob koncu delavnika postale čedalje bolj
prometne. Upala sem, da se pomikam proti središču mesta. Nisem bila
pozorna na to, kje sploh hodim; bojevala sem se z obupom. Na vso moč sem
se trudila, da ne bi mislila nanj in da bi pozabila, kaj mi je povedala Angela.
Hotela sem pokopati upanje glede sobote, kajti bala sem se bolečine, ki jo
prinese razočaranje. Ko sem zagledala volva srebrne barve, ki ga je nekdo
parkiral ob cesti, sem postala še bolj melanholična. Neumen, nezanesljiv
vampir, sem pomislila.
 Odpravila sem se proti jugu, kjer so bile trgovine z zastekljenimi
izloţbami, ki so obetale veliko. Toda ko sem prišla tja, sem našla le delavnico
in prazen prostor. Še vedno je bilo prezgodaj, da bi poiskala Jess in Angelo,
in vsekakor sem bila preveč raztresena, da bi stopila pred njiju. Nekajkrat
sem šla z roko skozi lase in globoko vdihnila, nato pa sem stopila za vogal.
Prečkala sem še eno ulico in zazdelo se mi je, da sem zašla. Ceste so
bile skoraj prazne, le nekaj ljudi je hodilo proti severu. V večini stavb so bila
skladišča. Odločila sem se, da pri drugem ovinku zavijem proti vzhodu.
Morda bom imela srečo in bom našla pot do sprehajališča.
Izza ovinka, pri katerem sem hotela zaviti, so stopili štirje moški.
Oblečeni so bili preveč športno, da bi se lahko vračali iz sluţbe, a so bili
preveč umazani, da bi bili lahko turisti. Ko so se mi pribliţali, sem ugotovila,
da niso bili dosti starejši od mene. Drug drugega so glasno zbadali, se
raskavo smejali in suvali z rokami. Pomaknila sem se k steni, da bi jim
prepustila pločnik, in jo hitro ucvrla mimo njih.
»Hej, ti!« je zaklical eden od njih, ko so šli mimo. Glede na to, da je bila
ulica prazna, sem sklepala, da je mislil mene. Dva fanta sta se ustavila,
druga dva sta upočasnila korak. Debelušni, temnolasi fant dvajsetih let – bil
mi je najbliţe – je bil tisti, ki me je poklical. Pod odpeto flanelasto srajco je
razkazoval umazano majico, oblečen je bil v raztrgane kavbojke in sandale.
Stopil je pol koraka proti meni.
»Ţivijo,« sem nepremišljeno zamomljala. Takoj zatem sem pogledala
stran in pohitela, da bi čim prej izginila za ovinkom. Na ves glas so se smejali
za menoj.
»Hej, počakaj!« sem spet zaslišala. Gledala sem v pločnik in so
oddahnila, ko sem zavila. Še vedno sem slišala njihov krohot.
Znašla sem se na pločniku, ki je vodil mimo številnih temno
pobarvanih skladišč. V vsakem je bila velika garaţa za tovornjake, ki so jo za
čez noč zaprli s ključavnico. Na juţni strani ulice ni bil pločnika, temveč
samo veriţna ograja, prekrita z bodečo ţico, ki je varovala nekakšno dvorišče
z motornimi deli. Prehodila sem precej večji del Port Angelesa, kot je bilo
potrebno, da bi spoznala mesto. Stemnilo se je, znova so se prikazali oblaki;
zbirali so se na zahodni strani neba in naslikali prezgodnji sončni zahod.
Vzhodna stran neba je bila še vedno jasna, vendar jo je začela prekrivati
sivina, ki so jo prebadale roza in oranţne črte. Zmrazilo me je, a jopico sem
pustila v avtomobilu, zato sem tesno prekriţala roke na prsih. Mimo je
pripeljal kombi, nato je bila cesta prazna.
Nenadoma je nebo postalo še temnejše. Obrnila sem se nazaj, da bi
pogledala jezni oblak, in prestrašena ugotovila, da sta kakšnih dvajset
metrov za menoj stopicala dva moška.
Bila sta fanta iz skupine, ki sem jo srečala malo prej, a zraven ni bilo
fanta, ki me je poklical. V trenutku sem se obrnila in pospešila korak. Spet
me je zmrazilo, a tokrat ne zaradi vremena. Torbico sem imela ovito okoli
telesa, da mi je ne bi ukradli. Točno se vedela, kje je bil moj solzivec – v torbi
za taborjenje, ki je še nisem izpraznila. S seboj nisem imela veliko denarja, le
dvajsetaka in nekaj bankovcev za dolar. Pomislila sem, da bi 'po nesreči'
spustila torbico in odšla stran. Toda tih, prestrašen glas v kotičku moje glave
me je opozoril, da sta lahko nepridiprava še kaj hujšega kot samo tatova.
 Pozorno sem poslušala njune tihe korake. Ko sem jih primerjala z
bučnim hrupom, ki so ga zganjali še ne dolgo tega, sem postala bolj
nemirna. Nista hodila hitreje, da bi se mi pribliţala. Dihaj, sem se opomnila.
Ne mreš vedeti, da ti zares sledita. Še naprej sem hodila hitro, kot sem le
mogla, a nisem tekla. Le še nekaj metrov, pa bom prišla do ovinka in bom
zavila desno, sem si govorila. Zdelo se mi je, da sta fanta še vedno daleč za
menoj. Z juga je zavil moder avto in hitro zdrvel mimo mene. Pomislila sem,
da bi skočila predenj, a sem oklevala – nisem bila prepričana, da sta mi res
sledila, potem pa je bilo prepozno.
Prispela sem do ovinka, a preden sem zavila, sem ugotovila, da je bila
le slepa ulica, ki je peljala do zadnjega dela neke stavbe. Hitro sem popravila
smer hoje in se pognala nazaj na pločnik. Pri drugem ovinku je stal znak
stop in ulica se je tam končala. Poslušala sem tihe korake, ki so odmevali za
menoj, in razmišljala, ali naj se poţenem v beg. Še vedno se mi nista
pribliţala, a bi me brez teţav ujela. Če bi tekla, bi se prav gotovo spotaknila
in padla. Prepričana sem bila, da sta bila fanta še vedno daleč. Opogumila
sem se in pogledala nazaj. Olajšana sem ugotovila, da sta bila kakšnih
dvajset metrov za menoj. Vendar sta buljila vame.
Trajalo je celo večnost, preden sem končno zavila. Ohranila sem
tempo, fanta pa sta čedalje bolj zaostajala za menoj. Verjetno sta uvidela, da
sta me prestrašila, in sem se jima zasmilila. Zagledala sem dva avtomobila,
ki sta na severu presekala kriţišče, kamor sem bila namenjena. Oddahnila
sem si – ko pridem s te zapuščene ulice, bo okoli mene več ljudi. Olajšano
sem zavzdihnila in zavila.
In se znašla na koncu ulice.
Na obeh straneh so bili beli zidovi brez oken in vrat. V daljavi sem
videla ulične svetilke, avtomobile in pešce, a so bili predaleč, da bi mi lahko
pomagali. Kajti druga dva fanta sta hodila proti zahodni stavbi, bila sta na
pol poti, da se srečata s svojima prijateljema. Buljila sta vame in se
navdušeno smehljala. Obstala sem na pločniku. Bilo mi je jasno – niso me
zasledovali, temveč obkolili.
Samo sekundo sem se obotavljala, a se je zdelo, kot da je minilo
ogromno časa. Nato sem se obrnila in se pognala na drugo stran ceste. Imela
sem občutek, da je moj trud zaman. Koraki za menoj so postali glasnejši.
»Pa smo te našli!« Močan glas čokatega, temnolasega fanta je razbil
tišino in me prestrašil, da sem poskočila. V čedalje gostejši temi se je zdelo,
da gleda mimo mene.
»Hej,« sem zaslišala in spet poskočila, ko sem hitela po ulici navzdol.
»Samo majhen ovinek smo naredili.«
Morala sem iti počasneje. Razdalja med nami se je zmanjšala. Vedela
sem, da znam glasno kričati, in ţe sem zajela zrak. Toda moje grlo je bilo
tako suho, da nisem vedela, koliko glasu bom spravila iz sebe. Hitro sem
snela torbico in jo prijela za vrvico, pripravljena, da jo spustim ali po potrebi
uporabim kot oroţje.
Ko sem se previdno ustavila, se je debelušasti fant umaknil od zidu in
počasi stopil na ulico.
»Ne pribliţuj se mi,« sem ga opozorila z glasom, ki bi moral zveneti
odločno in pogumno. Toda imela sem prav – moje grlo je bilo suho in moj
glas komaj slišen.
 »Ne bodi takšna, ljubica,« je vzkliknil in za menoj se je znova razlegel
hripav smeh.
Razkoračila sem noge in se skušala spomniti udarcev. S pestjo
naravnost naprej, zlomim nos ali razbijem glavo. Prst v očesno jamico,
zavrtim okoli in iztaknem oko. In seveda, s kolenom v dimlje. A meni se je
znova oglasil pesimističen glas in me opomnil, da verjetno nimam nobene
moţnosti proti enemu, kaj šele proti štirim. Bodi tiho! Morala sem se
premagati, sicer bi ohromela od strahu. Ne bom umrla, ne da bi koga vzela s
seboj. Poţrla sem sliko, da bi lahko spodobno zakričala.
Izza vogala so nenadoma posvetile luči. Pripeljal je avto in skoraj
povozil temnolasega fanta, ki je skočil nazaj na pločnik. Pognala sem se na
cesto – ta avto bo ustavil, ali pa me bo povozil. Toda srebrn avto je zavil
mimo mene in se ustavil le nekaj korakov pred menoj. Vrata na sopotnikovi
strani so bila odprta.
»Pojdi noter,« je ukazal jezen glas.
Bilo je neverjetno, kako hitro je izginil strah, ki me je tako dušil, in
kako hitro sem se počutila varno – še preden sem se umaknila z ulice … ko
sem zaslišala njegov glas. Skočila sem na stol in zaloputnila vrata za seboj.
V avtu je bilo temno in v odsevu armaturne plošče sem komajda videla
njegov obraz. Zavil je proti severu. Gume so zacvilile, ko je prehitro pospešil.
Zapeljal je proti prestrašenim fantom na cesti. Skočili so na ulico, on pa je
poravnal volan in zdrvel proti pristanišču.
»Pripni se,« je ukazal. Sedeţa sem se oprijemala z obema rokama.
Takoj sem ga ubogala. Ko sem pripela pas, je zvok glasno odmeval v temi.
Edward je naredil oster ovinek v levo, še naprej je drvel in prevozil več stop
znakov.
Toda počutila sem se popolnoma varno in prav nič m ni skrbelo, kam
se peljeva. Z globokim olajšanjem sem strmela v njegov obraz, z olajšanjem,
ki je bilo močnejše od moje nenadne odrešitve. V omejeni svetlobi sem
opazovala popolne poteze njegovega obraza in čakala, da spet normalno
zadiham. Nenadoma sem zaznala, da je bil nepopisno jezen.
»Je vse v redu?« sem vprašala, presenečena nad svojim hripavim
glasom.
»Ne,« je kratko in jezno odvrnil.
Molče sem sedela in ga opazovala; z gorečimi očmi je strmel naravnost
predse. Nenadoma je ustavil. Ozrla sem se naokoli, a bile je pretemno, da bi
videla kaj drugega kot nejasno silhueto temnih dreves, ki so stala ob robu
ceste.
Zapustila sva mesto.
»Bella?« je vprašal z močnim, umirjenim glasom.
»Prosim?« Moj glas je bil še vedno hripav. Potihoma sem se skušala
odkašljati.
»Je s teboj vse v redu?« Še vedno me ni pogledal, toda očitno je bil
razjarjen.
»Da,« sem neţno zamomljala.
»Prosim, zamoti me,« je ukazal.
»Prosim?«
Ostro je izdihni.
 »Govori o čem nepomembnem, dokler se ne pomirim,« je pojasnil. Zaprl
je oči ter se s palcem in kazalcem uščipnil v nos.
»Hm.« Skušala sem se spomniti česa banalnega. »Jutri zjutraj se bom
zaletela v Tylerja Crowleya.«
Še vedno je stiskal oči, a ustnice so mu trznile.
»Zakaj?«
»Vse naokoli je raztrosil, da me bo peljal na ples. Ne vem, ali se mu je
zmešalo ali se mi hoče še vedno oddolţiti za takrat, ko bi me skoraj povozil –
no, saj veš – in misli, da bo poplačal dolg, če me bo peljal na ples. Morda se
bo nehal počutiti krivega, če bom ogrozila njegovo ţivljenje. Ne maram
sovraţnikov in morda bi bila Lauren bolj prijazna z menoj, če bi me pustil pri
miru. Toda ne bi mu rada uničila sentre. Če ne bo imel avta, ne bo mogel
nikogar peljati na ples …« sem blebetala.
»To ţe vem.« Zvenel je nekoliko pomirjeno.
»Kaj res?« sem nezaupljivo vpraša in se spet razburila. »Poleg tega … če
postane hrom od vratu navzdol, ne bo mogel na ples,« sem še enkrat
premislila svoj načrt.
Edward je zavzdihnil in končno odprl oči.
»Bolje?«
»Niti ne.«
Čakala sem, a ni spregovoril. Glavo je naslonil na sedeţ in gledal
kvišku. Imel je strog obraz.
»Kaj je narobe?« sem zašepetala.
»Včasih se ne morem obvladati, Bella.«
Tudi on je šepetal in z napol odprtimi očmi strmel skozi okno. »Toda ne
bi pomagalo, če bi šel nazaj in ujel tiste …« Ni končal stavka. Gledal je stran
in se trudil, da bi se spet pomiril. »No,« je nadaljeval, »vsaj verjel bi rad, da je
tako.«
»Ah.« Beseda je bila neprimerna, a nisem se spomnila ničesar boljšega.
Spet sva sedela v tišini. Pogledala sem na uro na armaturni plošči. Bila
je čez pol šesto.
»Jessico in Angelo bo skrbelo,« sem mrmraje rekla. »Dogovorile smo se,
da gremo skupaj na večerjo.«
Brez besed je priţgal avto, hitro obrnil in zdrvel nazaj proti mestu. V
trenutku sva bila pod mestnimi lučmi. Edward je še vedno divjal in brez
teţav prehiteval avtomobile, ki so se počasi premikali po sprehajališču.
Brezhibno je parkiral na mestu, ki se je zdelo mnogo preozko za volva.
Zagledala sem osvetljeno restavracijo La Bella Italia. Angela in Jessica sta
pravkar stopili ven in se odpravili v nasprotno smet. Videti sta bili
zaskrbljeni.
»Kako si vedel, kje …?« sem začela, toda samo zmajal z glavo. Odprl je
vrata, da bi stopil iz avta.
»Kaj počneš?« sem vprašala.
»Peljal te bom na večerjo.« Komaj opazno se je nasmehnil, a njegove oči
so bile resne. Stopil je ven in zaloputnil vrata. Odpela sem se in pohitela iz
avta. Počakal me je na pločniku.
Spregovoril je, preden sem lahko odprla usta. »Pojdi po Jessico in
Angelo, sicer bom moral iskati še njiju. Ne vem, ali bi se lahko zadrţal, če bi
spet srečal tvoje prijatelje iz ulice.«
 Njegov glas je bil tako grozeč, da me je zmrazilo.
»Jess! Angela!« sem zakričala in jima pomahala, ko sta se obrnili.
Pohiteli sta proti meni; na njunih obrazih se je kazalo olajšanje, ki pa se je,
ko sta ugotovili, kdo stoji poleg mene, spremenilo v presenečenje. Za hipec
sta se obotavljali.
»Kje si bila?« je nezaupljivo vprašala Jessica.
»Izgubila sem se,« sem boječe priznala. »Nato sem srečala Edwarda.«
Pokazala sem nanj.
»Se vam smem pridruţiti?« je vprašal s svojim svilenim, očarljivim
glasom. Bili sta zmedeni – očitno jima ni nikoli prej razkril svojih talentov.
»Em … seveda,« je dahnila Jessica.
»Hm, Bella, pravzaprav sva ţe večerjali, medtem ko sva te čakali …
oprosti,« je priznala Angela.
»Je ţe dobro … nisem lačna.« Skomignila sem.
»Mislim, da bi morala nekaj pojesti.« Edwardov glas je bil tih, a
ukazovalen. Pogledal je Jessico in spregovoril nekoliko glasneje. »Bi imela kaj
proti, če bi jas peljal Bello domov? Tako vama ne bo treba čakati, da poje
večerjo?«
»Hm, seveda, mislim …« Ugriznila se je v ustnico in me pogledala, da bi
se prepričala, ali se strinjam. Pomeţiknila sem ji. Ničesar si nisem ţelela bolj
kot biti sama s svojim večkratnim rešiteljem. Imela sem toliko vprašanj, ki
mu jih ne bi mogla zastaviti, če bi bil zraven še kdo drug.
»V redu.« Angela je bila hitrejša od Jessice. »Se vidimo jutri, Bella …
Edward.« Jessico je prijela za roko in jo povlekla k avtu, ki je bil parkiran
nekaj ulic stran, na Prvi ulici.
»Res nisem lačna,« sem vztrajala in dvignila pogled, da bi preučila
njegov obraz. Nisem mogla prebrati njegovih misli.
»Naredi mi uslugo.«
Odprl je vrata restavracije in jih pridrţal s trmastim izrazom. Jasno je
bilo, da o tem ne bova več razpravljala. Vdala sem se v usodo in z vzdihom
stopila mimo njega.
V restavraciji ni bilo veliko ljudi, bilo je zunaj sezone. Sprejela naju je
hostesa. Razumela sem pogled v njenih očeh, ko je preučila Edwarda.
Pozdravila ga je nekoliko bolj prisrčno, kot je bilo potrebno. Bila je
presenečena, da me je to pravzaprav zelo vznemirilo. Nekaj centimetrov je
bila višja od mene, njeni lasje so bili pobarvani svetlo.
»Mizo za dva?« Imel je očarljiv glas, če je to ţelel ali ne. Na hitro me je
ošvrknila in se znova ozrla stran. Očitno je bila zadovoljna z mojim
povprečnim videzom in razdaljo, ki jo je med nama drţal Edward. Pospremila
naju je do mize, ki je bila dovolj velika za štiri in je stala sredi najbolj
zasedena dela jedilnice.
Hotela sem se usesti, a Edward je zmajal z glavo.
»Morda malce več zasebnosti?« je tiho zahteval. Nisem bila prepričana,
a zdelo se mi je, da ji je dal napitnino. Nikoli nisem videla, da bi kdo zavrnil
mizo, razen v starih filmih.
»Seveda.« Tudi ona je bila presenečena. Obrnila se je in naju peljala za
pregrado, kjer je bil majhen krog miz. Vse so bile prazne. »Bo tukaj v redu?«
»Enkratno.« Vrgel ji je tisti iskrivi pogled in jo za trenutek popolnoma
zmedel.
 »Hm,« zmajevala je z glavo in meţikala z očmi, »natakarica bo takoj z
vama.« Opotekaje je odšla stran.
»Tega res ne bi smel početi,« sem ga kritizirala. »Ni prav.«
»Početi česa?«
»Takole begati ljudi … zdajle je verjetno v kuhinji in komaj lovi sapo.«
Bil je zmeden.
»Ah, lepo te prosim,« sem bila nezaupljiva. »Gotovo veš, kako vplivaš na
ljudi.«
Glavo je nagnil na stran in radovedno vprašal. »Begam ljudi?«
»Kaj nisi opazil?« Misliš, da vsem tako zlahka uspe?«
Prezrl je moje vprašanje. »Kaj pa ti, begam tudi tebe?«
»Pogosto,« sem priznala.
Nato je prispela natakarica, njen obraz je bil poln pričakovanja.
Hostesa ji je prav verjetno kaj namignila in to novo dekle vsekakor ni bilo
videti razočarano. Pramen kratkih črnih las je frcnila za uho in se prisrčno
smehljala.
»Dober večer. Ime mi je Amber in bom nocoj skrbela za vajino
postreţbo. Vama lahko prinesem pijačo?« Nisem spregledala, da je govorila
samo njemu.
Pogledal me je.
»Kokakolo, prosim.« Slišalo se je kot vprašanje.
»Dve kokakoli,« je rekel.
»Takoj prinesem,« mu je zagotovila in se mu še enkrat prijazno
nasmehnila. Vendar je sploh ni opazil. Strmel je vame.
»Kaj?« sem vprašala, ko je odšla.
Nepremično me je gledal. »Kako se počutiš?«
»Dobro,« sem odvrnila, osupla nad njegovo močjo.
»Ne vrti se ti, ni ti slabo, ne zebe te … ?«
»Bi me moralo?«
Moj zmedeni glas ga je spravil v smeh.
»No, pravzaprav čakam, da doţiviš ţivčni zlom.«
Obraz se mu je raztegnil v popoln nasmeh.
»Mislim, da se to ne bo zgodilo,« sem rekla, ko sem znova prišla do
sape. »Od nekdaj znam zelo dobro zatreti neprijetne stvari.«
»Vseeno, bolje se bom počutil, ko boš imela v sebi malo sladkorja in
hrane.«
Prav takrat je prišla natakarica in nama prinesla pijačo ter košarico s
kruhki. Ko jo je postavila na mizo, mi je kazala hrbet.
»Ţe vesta, kaj bosta naročila?« je vprašala Edwarda.
Izbrala sem prvo jed, ki je bila na jedilniku. »Hm … testenine z gobovo
omako.«
»Pa vi?« Z nasmeškom se je obrnila proti njemu.
»Hvala, ne bom jedel,« je rekel. Kajpada.
»Povejte, če si premislite.« Še vedno se mu je srameţljivo smehljala, a je
ni opazil, in odšla je s čemernim obrazom.
»Pij,« je ukazal.
Poslušno sem pila in naredila nekaj globokih poţirkov. Sploh nisem
vedela, da sem bila tako ţejna. Izpraznila sem cel kozarec in Edward mi je
porinil svojega.
 »Hvala,« sem tiho dejala, še vedno ţejna. Začutila sem, kako se je hlad
ledene pijače razširil po mojem telesu, in zmrazilo me je.
»Te zebe?«
»Tresem se zaradi kokakole,« sem pojasnila in znova me je zmrazilo.
»Nimaš jopiča?« me je grajajoče vprašal.
»Imam.« Pogledala sem na prazno klop. »Ah … pozabila sem ga v
Jessicinem avtu,« sem ugotovila.
Slekel je svoj plašč. Nikoli doslej nisem opazila, kako je bil oblečen,
nikakor nisem mogla odvrniti pogleda od njegovega obraza. Zdaj sem ga
zbrano opazovala; slekel je svetlo rjav usnjeni plašč, pod katerim ne nosil
puli slonokoščene barve. Dobro mu je pristajal, poudaril je njegovo mišičasto
oprsje.
Podal mi je plašč in zamotil moje spogledovanje.
»Hvala,« sem rekla in ga oblekla. Bil je hladen … tako kot moj, ko sem
ga zjutraj snela z obešalnika v mrzlem hodniku. Še enkrat me je zmrazilo.
Plašč je imela čudovit vonj. Vdihnila sem in ga skušala prepoznati. Ni dišalo
po parfumu. Rokavi so bili predolgi; zavihala sem jih, da so ven pokukale
roke.
»Modra barva se ujema s tvojo poltjo,« je rekel in me opazoval. Bila sem
osupla; povesila sem oči in zardela.
Ponudil mi je košarico s kruhom.
»Verjemi, ne bom doţivela ţivčnega zloma,« sem se uprla.
»Pa bi ga morala … kot vsak normalen človek. Niti malo pretresena se
mi ne zdiš.« Nejevoljno je strmel vame in njegove oči so bile svetlejše kot
kadar koli prej, zlata karamela.
»Ob tebi se počutim zelo varno,« sem priznala, kot bi me hipnotiziral,
naj povem resnico.
To ga je vznemirilo; nagubal je svojo prosojno obrv. Zmajal je z glavo in
se namrščil.
»To je bolj zapleteno, kot sem načrtoval,« je zamrmral sam pri sebi.
Vzela sem kruhek in grizljala skorjo, pri tem pa preučevala njegov
izraz. Hotela sem se prepričati, ali mu smem postaviti nekaj vprašanj.
»Kadar so tvoje oči tako svetle, se navadno boljše volje,« sem
pripomnila, da bi ga odvrnila od misli, ki ga je spravila v slabo voljo.
Ves osupel je strmel vame. »Prosim?«
»Ponavadi si slabe volje, kadar imaš črne oči … takrat sem
pripravljena,« sem nadaljevala. »To je moja teorija.«
Povesil je oči. »Imaš še kakšno?«
»Mhm … hm.« Ţvečila sem majhen košček kruha in se trudila prikriti
svoja čustva.
»Upal sem, da boš tokrat bolj domiselna .. še vedno kradeš ideje iz
stripov?« Njegov neţen nasmeh je bil posmehljiv, oči še vedno napol odprte.
»Ne, ta ni iz stripa, je pa res, da se je nisem sama domislila,« sem
priznala.
»In?« me je spodbujal.
Takrat je izza pregrade prikorakala natakarica s hrano. Ugotovila sem,
da sva se nehote nagibala drug k drugemu, kajti ko se nama je pribliţala,
sva se oba zravnala. Predme je postavila jed – videti je bila okusna – in se
hitro obrnila proti Edwardu.
 »Ste si premislili?« je vprašala. »Ni ničesar, s čimer bi vam lahko
postregla?« Njene besede so zvenele dvoumno.
»Ne, hvala. Lahko pa prinesete še eno kokakolo.«
Z dolgo belo roko je pokazal na prazna kozarca pred menoj.
»Seveda.« Vzela je prazna kozarca in odšla.
»Torej?« je vprašal.
»O tem bova govorila v avtu. Če …« Obotavljala sem se.
»Obstajajo pogoji?« Dvignil je obrv, njegov glas je bil grozeč.
»Imam nekaj vprašanj, seveda.«
»Seveda.«
Natakarica je prinesla še dve kokakoli. Tokrat ju je brez besed
postavila na mizo in odšla.
Naredila sem poţirek.
»No, kar začni,«me je priganjal, še vedno z osornim glasom.
Začela sem z najlaţjim. Vsaj mislila sem tako.
»Zakaj si v Port Angelesu?«
Povesil je glavo in počasi prekriţal svoji dolgi roki. Pogledal me je izpod
trepalnic, v njegovem izrazu je bila hudomušnost.
»Drugo vprašanje.«
»Toda to je bilo najlaţje,« sem se uprla.
»Drugo vprašanje,« je ponovil.
Prizadeto sem povesila pogled. Odvila sem pribor, vezal vilice in
pazljivo nabodla raviol. Ne da bi dvignila pogled, sem ga dala v usta, in
ţvečila, medtem ko sem premišljevala. Gobe so bile okusne. Pogoltnila sem
in naredila še en poţirek kokakole, nato pa pogledala gor.
»Naj bo.« Strmela sem vanj in počasi nadaljevala.
»Recimo, hipotetično seveda, da … nekdo … ve, o čem razmišljajo
drugi, bere njihove misli, saj veš … z nekaj izjemami.«
»Samo z eno izjemo,« je popravil, »hipotetično.«
»Velja, z eno izjemo.«
Bila sem vznemirjena, da je igral z menoj, a tega nisem hotela
pokazati.
»Kako to deluje? Kje so meje? Kako lahko … ta nekdo … najde nekoga
ob ravno pravem času? Kako ve, da se je ta oseba znašla v teţavah?«
Spraševala sem se, ali so moja zavita vprašanja sploh imela smisel.
»Hipotetično?« je vprašal.
»Seveda.«
»Torej, če … ta nekdo …«
»Naj mu bo ime Joe,« sem predlagala.
Nakremţil se je in se nasmehnil. »Torej, Joe. Če bi bil Joe pozoren,
potem pravi čas ne bi bil tako pomemben.« Zmajal je z glavo in zavijal z očmi.
»Samo ti lahko zaideš v teţave v tako majhnem mestu. Za celo desetletje bi
jim pokvarila statistične podatke o stopnji kriminala.«
»Govorila sva o hipotetičnem primeru,« sem ga hladno opomnila.
Smehljal se je, njegove oči so bile tople.
»Res je,« se je strinjal. »Se strinjaš, da tebe imenujeva Jane?«
»Kako si vedel?« sem vprašala, nezmoţna obvladati radovednost.
Ugotovila sem, da sem se spet nagibala k njemu.
 Videti je bilo, da se obotavlja, da se bojuje z neko notranjo dilemo.
Najine oči so se srečale in zazdelo se mi je, da se odloča, ali naj mi preprosto
pove po pravici.
»Lahko mi zaupaš, veš,« sem dejala mrmraje in se nagnila naprej, da bi
se dotaknila njegovih prekriţanih rok, a jih je takoj umaknil.
»Ne vem, ali sploh lahko izbiram.« Skoraj je šepetal. »Motil sem se …
veliko bolj pozorna si, kot sem mislil.«
»Mislila sem, da imaš vedno prav.«
»Vsaj imel sem.« znova je zmajal z glavo. »Še o nečem sem se motil. Nisi
magnet za nesreče – to ni dovolj širok pojem. Magnet za težave si. Če se v
radiju petnajstih kilometrov dogaja kaj nevarnega, te bo prav gotovo našlo.«
»Si tudi ti v tej kategoriji?« sem ugibala.
Njegov obraz je postal leden, brezizrazen. »Vsekakor.«
Znova sem stegnila roke – nisem se zmenila za to, da je svoje spet
nekoliko umaknil – in se s prstnimi konicami boječe dotaknila njegovih rok.
Imel je hladno in trdno koţo, kot kamen.
»Hvala.« Moj glas je drhtel od hvaleţnosti. »To je bilo ţe drugič.«
Omehčal se je. »Poskusiva, da se ne zgodi še tretjič, velja?«
Namrščila sem obrvi, a sem prikimala. Potegnil je roko izpod moje in
obe poloţil pod mizo, a se nagnil k meni.
»Sledil sem ti v Port Angeles,« je priznal, govoril je hitro. »Nikoli si
nisem prizadeval, da bi skušal nekoga obdrţati pri ţivljenju, in dosti teţje je,
kot sem si predstavljal. A verjetno samo zato, ker si to ti. Navadnim ljudem
se uspe prebiti do konca dneva, ne da bi se jim pripetilo toliko katastrof.«
Obmolknil je. Pomislila sem, ali bi mi moralo iti na ţivce, da me je
zasledoval; namesto tega sem občutila nenavadno ugodje. Strmel je vame;
verjetno se je spraševal, zakaj so se moje ustnice raztegnile v spontan
nasmeh.
»Si kdaj pomisli, da sem bila morda na vrsti prvič, v nesreči s
kombijem, in da si posegel v usodo? Moje razglabljanje me je spravljalo ob
pamet.
»Takrat ni bilo prvič,« je rekel s komaj slišnim glasom. Začudena sem
ga pogledala, toda strmel je v tla. »Na vrsti si bila, ko sem te prvič srečal.«
Njegove besede so me prestrašile in razburila sem se ob nenadnem
spominu na njegov agresivni črni pogled tistega prvega šolskega dne … toda
neverjeten občutek varnosti, ki sem jo občutila ob njem, me je pomiril. Ko se
je zazrl v moje oči, v njih ni bilo nobenih znakov strahu.
»Se spomniš?« je vprašal z resnobnim angelskim obrazom.
»Da.« Bila sem mirna.
»In vendarle sediš tu.« V njegovem glasu je bila sled dvoma; dvignil je
obrv.
»Da, tukaj sedim … zaradi tebe.« Pomislila sem. »Ker si nekako vedel,
kje me boš danes našel …?« sem ga zbodla.
Stisnil je ustnice in me gledal skozi priprte oči, da bi se odločil.
Zagledal je poln kroţnik pred menoj in me znova pogledal.
»Jej, bom jaz govoril.«
Hitro sem napičila še en raviol in ga vtaknila v usta.
»Teţje je, kot bi moralo biti … zasledovati te. Ljudi ponavadi izsledim
zelo hitro, ko enkrat preberem njihove misli.« Zaskrbljeno me je pogledal in
zavedla sem se, da sem otrpnila. Pogoltnila sem hrano, napičila še en raviol
in ga dala v usta.
»Nadzoroval sem Jessico, nisem bil zelo pozoren … kot sem rekel, samo
ti lahko zaideš v teţave v Port Angelesu … in sprva nisem opazil, da si odšla
po svoje. Ko sem videl, da te ni zraven, sem te šel iskat v knjigarno, ki sem jo
videl v njeni glavi. Vedel sem, da nisi vstopila in da si odšla proti jugu … in
vedel sem, da se boš morala kmalu obrniti. Tako sem samo čakal, da se
pojaviš, na slepo srečo sem preiskoval misli ljudi na ulici … če bi te kdo
opazil, bi lahko ugotovil, kje si. Nisem imel razloga, da bi me skrbelo … toda
imel sem čuden občutek …« Zgubil se je v svojih mislih, strmel je mimo mene
in videl stvari, ki si jih nisem mogla predstavljati.
»Začel sem kroţiti, še vedno sem … poslušal. Sonce je zahajalo in hotel
sem stopiti iz avta, da bi te poiskal. Potem pa …« Obmolknil je in besno
stiskal zobe. Napel je vse moči da bi se pomiril.
»Potem pa kaj?« sem šepnila. Še naprej je strmel mimo mene.
»Sem slišal, o čem razmišljajo,« je zarenčal in svojo gornjo ustnico za
malenkost spodvil čez zobe. »V njegovih mislih sem zagledal tvoj obraz.«
Nenadoma se je nagnil naprej, s komolcem se je oprl za mizo in zakril oči.
Njegovi gibi so bili tako hitri, da sem se prestrašila.
»Bilo je zelo … teţko – ne moreš si misliti, kako – da sem te odpeljal,
njih pa pustil … ţive.« Z roko je pridušil svoj glas. »Lahko bi te pustil oditi
domov z Jessico in Angelo, a sem se bal ostati sam, saj bi jih verjetno
poiskal,« je šepetaje priznal.
Sedela sem molče, zmedena, moje misli nepovezane. Prekriţala sem
roke in se slabotno naslanjala na stol. Še vedno je prekrival obraz in še
vedno je sedel nepremično kot kip.
Končno je dvignil pogled, njegove oči so polne vprašanj iskale moje.
»Si pripravljena, da odideva?« je vprašal.
»Pripravljena sem,« sem oznanila, neskončno hvaleţna, da sva imela do
doma uro voţnje. Ne bi se mogla kar posloviti.
Natakarica se je prikazala, kot da jo je kdo poklical. Ali pa kot da je
opazovala.
»Je vse v redu?« je vprašala Edwarda.
»Da, hvala. Lahko dobiva račun?« Govoril je s tihim, bolj grobim
glasom, ki je kazal napetost najinega pogovora. To jo je očitno zmedlo.
Dvignil je pogled in čakal.
»S…seveda,« je zajecljala. »Izvolita.« Iz črnega predpasnika je povlekla
majhno usnjeno mapo in mu jo podala.
V roki je ţe drţal bankovec. Vtaknil ga je v mapo in ji jo takoj vrnil.
»Obdrţite drobiţ.« Nasmehnil se je in vstal, jaz pa sem se s teţavo
postavila na noge.
Znova se mu je vabljivo nasmehnila. »Ţelim vama prijeten večer.«
Ko se ji je zahvalil, je še vedno strmel vame. Potlačila sem nasmeh.
Pospremil me je do vrat, hodil je čisto zraven mene, a se me ni
dotaknil. Spomnila sem se, kaj je Jessica rekla o Miku in o prvem poljubu.
Zavzdihnila sem. Edward me je slišal in me radovedno pogledal. Stremela
sem v pločnik, hvaleţna, da ni mogel brati mojih misli.
Odprl je vrata in jih pridrţal, da sem vstopila, nato pa jih narahlo zaprl
za menoj. Gledala sem, kako je šel mimo sprednjega konca avta; znova me je
presunil s svojo eleganco. Verjetno bi se morala ţe navaditi nanj – a se
nisem. Edward očitno ni bil človek, na katerega bi se lahko navadil.
Ko je bil enkrat v avtu, je priţgal motor in vklopil gretje. Zelo me je
zeblo in pomislila sem, da je to konec lepega vremen. Toda njegov plašč je bil
topel. Na skrivaj sem ga ovohavala.
Prehiteval je avtomobile, švigal mimo njih, dokler nisva prispela do
avtoceste.
»Zdaj,« je rekel pomenljivo, »si na vrsti ti.«

9.
TEORIJA

»Ti lahko postavim samo še eno vprašanje?« sem ga prosila, medtem ko je

drvel po tihi ulici. Zdelo se je, kot da sploh ne bi gledal na cesto.
Zavzdihnil je.
»Samo še eno,« se je strinjal. Ustnice je stisnil v oprezno črto.
»Torej … rekel si, da si vedel, da nisem vstopila v knjigarno in da sem
šla proti jugu. Zanima me, kako si vedel?«
Umaknil je pogled in razmišljal.
»Mislila sem, da se nama ni treba več izmikati,« sem se pritoţila.
Skoraj se je nasmehnil.
»Naj ti bo. Sledil sem tvojemu vonju.« Pogledal je na cesto in mi dal
priloţnost, da se zberem. Nisem vedela, kako naj se odzovem, toda njegove
besede sem skrbno spravila za poznejše preučevanje. Hotela sem se zbrati.
Zdaj ko je končno odgovarjal na moja vprašanja, mu nisem smela dovoliti, da
bi končal.
»Poleg tega nisi odgovoril na eno mojih prvi vprašanj …« sem se uprla.
Grajajoče me je pogledal. »Katero?«
»Kako lahko … bereš misli? Lahko bereš misli katerega koli človeka,
kjer koli? Kako ti uspe? Znajo to tudi drugi člani tvoje druţine …?« Počutila
sem se trapasto, da zahtevam pojasnilo o nečem, kar je bilo zgolj
predpostavka.
»To je bilo več kot eno,« me je opozoril. Prepletala sem prste, strmela
vanj in čakala.
 »Ne, samo jaz. In ne morem slišati kogar koli, kjer koli. Biti moram
precej blizu. Bolj ko poznam … glas, bolj od daleč ga lahko slišim. Toda
vseeno, ne sme biti več kot nekaj kilometrov stran.« Zamislil se je. »Pribliţno
tako je, kot bi bil v ogromni dvorani, napolnjeni z ljudmi, in bi vsi govorili
hkrati. Slišiš samo mrmranje – brenčanje glasov v ozadju. Dokler se ne
osredotočim na en sam glas. Takrat postane jasno, o čem nekdo razmišlja.«
»Največkrat vse izklopim – lahko je zelo moteče. In laţje sem normalen,«
ob tej besedi se je namrščil – »ko ne odgovarjam na misli, temveč na besede
nekoga drugega.«
»Kaj misliš, zakaj ne moreš slišati mene?« sem radovedno vprašala.
Pogledal me je s skrivnostnimi očmi.
»Ne vem,« je zabrundal. »Edina razlaga bi lahko bila, da tvoje misli e
delujejo tako kot misli večine ljudi. Kot bi bile tvoje misli na frekvenci, ki je
jaz ne lovim.« Zareţal se je, nenadoma se je zabaval.
»Moj razum ne deluje pravilno? Sem mar čudak?« Besede so me
prizadele bolj, kot bi me smele – verjetno, ker je bilo njegovo ugibanje točno.
Vedno sem slutila, da je bilo nekaj narobe z mano, in bilo mi je nerodno, da
je nekdo to potrdil.
»V svoji glavi slišim glasove, tebe pa skrbi, da si ti čudak,« se je
posmehoval. »Ne skrbi, samo teorija je …«
Obraz se mu je napel. »Pa se vrniva k tebi.«
Zavzdihnila sem. Kako začeti?
»Mislil sem, da se nama ni treba več izmikati,« me je tiho opomnil.
Pogledala sem stran, da bi poiskala besede. Slučajno sem opazila
števec.
»Sveta nebesa!« sem zavpila. »Vozi počasneje!«
»Kaj je narobe?« Ustrašil se je, a ni zmanjšal hitrosti.
»Voziš 16O kilometrov na uro!« Še vedno sem kričala. Panično sem
pogledala skozi okno, a bilo je pretemno, da bi veliko videla. Cesta je bila
vidna le v dolgi lisi modre svetlobe prednjih luči. Gozd ob obeh straneh ceste
je bil kot črn zid – trd kot jekleni zid, če bi pri tej hitrosti zletela s ceste.
»Sprosti se, Bella.« zavil je z očmi, še vedno ni zmanjšal hitrosti.
»Naju hočeš ubiti?« sem zahtevala.
»Ne bova se zaletela.«
Skušala sem spremeniti glas. »Zakaj se ti tako mudi?«
»Vedno vozim tako hitro.« Obrnil se je in se mi nagajivo smejal.
»Glej na cesto!«
»Nikoli nisem imel nesreče, Bella … nikoli nisem plačal kazni.« Zareţal
se je in potrkal po čelu. »Vgrajen radarski detektor.«
»Zelo duhovito.« Vzkipela sem. »Charlie je policist, si pozabil? Od
majhnega so me učili, da moram upoštevati prometne predpise. Poleg tega,
če naju boš zavil okoli drevesnega debla, boš verjetno samo odkorakal stran.«
»Verjetno,« se je strinjal s kratkim, ostrim smehom. »Toda ti ne boš
mogla.« Zavzdihnil je. Z olajšanjem sem gledala, kako je kazalec na števcu
počasi zdrsnil proti osemdeset. »Zadovoljna?«
»Skoraj.«
»Sovraţim počasno voţnjo,« je zagodrnjal.
»To je počasi?«
»Dovolj pripomb glede moje voţnje,« je hlastnil.
 »Še vedno čakam na tvojo zadnjo teorijo.«
Ugriznila sem se v ustnice. Pogledal me je, njegove medene oči so bile
naenkrat ljubeznive.
»Ne bom se smejal,« je obljubil.
»Bolj me je strah, da boš jezen name.«
»Je tako hudo?«
»Ja, precej.«
Čakal je. Strmela sem v svoje roke, tako da nisem mogla videti
njegovega izraza.
»Povej.« Njegov glas je bil miren.
»Ne vem, kako začeti.« sem priznala.
»Zakaj ne bi začela na začetku … rekla si, da si tega nisi izmislila
sama.«
»Ne.«
»Kaj te je navdihnilo … knjiga? Film?« je raziskoval.
»NE … bilo je v soboto, na obali.« Tvegala sem in ga pogledala. Bil je
zmeden.
»Srečala sem starega druţinskega prijatelja – Jacoba Blacka,« sem
nadaljevala. »Njegov oče in Charlie sta prijatelja še iz časov, ko sem bila
dojenček.«
Še vedno je bil zmeden.
»Njegov oče je eden od starešin ljudstva Quileute.« Pazljivo sem ga
opazovala. Njegov zmeden izraz je na mestu zamrznil. »Šla sva na sprehod …«
- ni mi bilo treba poročati o svoje spogledovanju – » … in pripovedoval mi je
neke stare legende … mislim, da me je hotel prestrašiti. Ena je bila o …«
Obotavljala sem se.
»Nadaljuj,« je rekel.
»O vampirjih.« Ugotovila sem da šepetam. Nisem ga hotela pogledati, a
videla sem, da je krčevito stisnil volan.
»In takoj si pomislila name?« Še vedno miren.
»Ne. Jacob je … omenil tvojo druţino.«
Molčal je in gledal na cesto.
Nenadoma sem se zbala za Jacobovo varnost.
»Jacob je menil, da gre za neumno vraţeverje,« sem hitro rekla. »Ni
pričakoval, da bom verjela.« Očitno ga nisem prepričala; morala sem priznati.
»Jaz sem kriva, prisilila sem ga, da mi je povedal.«
»Zakaj?«
»Lauren je rekla nekaj o tebi … hotela me je razdraţiti. Starejši fant iz
plemena je dejal, da tvoja druţina ne zahaja v rezervat, toda slišalo se je, kot
bi bilo nekaj za tem. Tako sem zvabila Jacoba, da sva bila sama, in ga
zavedla v pripovedovanje zgodbe,« sem priznala s povešeno glavo.
Zmedel me je s svojim smehom. Dvignila sem pogled. Smejal se je, a
njegove oči so bile divje in usmerjenje naprej.
»Zavedla kako?« je vprašal.
»Spogledovala sem se z njim … delovalo je bolje, kot sem pričakovala.«
Ko sem se spomnila, je moj glas obarval dvom.
»To bi rad videl.« Zlobno se je zareţal. »Pa si mene obtoţila, da begam
ljudi … ubogi Jacob Black.«
Zardela sem in skozi okno pogledala v noč.
 »Kaj si storila potem?« je vprašal čez minuto.
»Naredila sem raziskavo v medmreţju.«
»In te je prepričala?« Njegov glas ni kazal posebnega zanimanja, toda z
rokami je trdno oprijemal volan.
»Ne. Nič ni ustrezalo. Večinoma same neumnosti. Nato pa …«
Obmolknila sem.
»Kaj?«
»Sem se odločila, da ni pomembno,« sem zašepetala.
»Da ni pomembno ?« Barva njegovega glasu me je prisila, da sem ga
pogledala – končno sem prodrla skozi njegovo skrbno sestavljeno masko.
Njegov obraz je bil skeptičen, z rahlo sledjo besa, ki sem se ga bala.
»Ne,« sem tiho rekla. »Vseeno mi je, kdo si.«
Njegov glas je dobil strog, posmehljiv prizvok. »Vseeno ti je, če sem
pošast? Če nisem človek ?«
»Da.«
Molčal je, znova je strmel predse. Njegov obraz je bil hladen in
brezčuten.
»Jezen si,« sem zavzdihnila. »Ne bi ti smela povedati.«
»Ne,« je rekel, toda njegov glas je bil tako strog kot njegov obraz. »Raje
vem, o čem razmišljaš … četudi je to popolnoma nesmiselno.«
»Se torej spet motim?« sem ga izzvala.
»Nisem mislil tega. 'Ni pomembno!'« je citiral in stiskal zobe.
»Imam prav?« sem hlastnila.
»Ali je pomembno ?«
Globoko sem vdihnila.
»Ne, zares.« Pomislila sem. »A sem radovedna.« Vsaj moj glas je bil
umirjen.
Vdal se je v usodo. »Kaj te zanima?«
»Koliko si star?«
»Sedemnajst,« je hitro odvrnil.
»In koliko časa ţe?«
Ustnice so mu trznile, medtem ko je gledal na cesto. »Ţe nekaj časa,« je
nazadnje priznal.
»Dobro.« Nasmehnila sem se, zadovoljna, da je bil še vedno odkrit z
menoj. Gledal me je z budnimi očmi, tako kot prej, ko ga je skrbelo, da bom
doţivela ţivčni zlom. Razširila sem svoj nasmeh, da bi ga spodbudila, on pa
je namrščil čelo.
»Ne smej se … toda kako to, da lahko podnevi prideš ven?«
Vseeno se je zasmejal. »Mit.«
»Zaţge te sonce?«
»Mit.«
»Spiš v krsti?«
»Mit.« Za trenutek se je obotavljal, nato pa spregovoril s čudnim
glasom. »Ne morem spati.«
Potrebovala sem minuto, da sem dojela. »Sploh ne?«
»Nikoli,« je rekel s komaj slišnim glasom. Obrnil se je in me ţalostno
pogledal. Njegove zlate oči so objele moje in izgubila sem nit misli. Strmela
sem vanj, dokler ni pogledal stran.
 »Pozabila si na najpomembnejše vprašanje.« Govoril je z ostrim glasom
in ko me je znova pogledal, so bile njegove oči brezčutne.
Pomeţiknila sem, še vedno zmedena. »Katero?«
»Te nič ne skrbi moja dieta?« je sarkastično vprašal.
»Ah,« sem tiho dejala, »to.«
»Da, to,« je dejal ravnodušno. »Nočeš vedeti, če pijem kri?«
Zdrznila sem se. »No, Jacob je nekaj rekel o tem.«
»Kaj je rekel Jacob?« je odločno vprašal.
»Rekel je, da ne … lovite ljudi. Rekel je, da tvoja druţina ne bi smela
biti nevarna, ker lovite samo ţivali.«
»Rekel je, da nismo nevarni?« Govoril je s silno skeptičnim glasom.
»Ne ravno to. Rekel je, da ne smeli biti nevarni. Toda ljudstvo Quileutes
kljub temu ne dovoli, da pridete na njihovo ozemlje.«
Gledal je predse, a nisem bila prepričana, ali je gledal na cesto ali ne.
»Torej je imel prav? Da ne lovite ljudi?« Potrudila sem se, da bi moj glas
zvenel kar najbolj enolično.
»Ljudstvo Quileutes ima dober spomin,« je zašepetal.
Njegove besede sem razumela kot potrditev.
»Naj te to ne zadovolji preveč,« me je opozoril. »Prav imajo, da se nas
izogibajo. Še vedno smo nevarni.«
»Ne razumem.«
»Trudimo se,« je počasi pojasnil. »Običajno smo zelo dobri v tem, kar
počnemo. Včasih naredimo kakšno napako. Kot na primer jaz, da si dovolim
biti sam s teboj.«
»To je napaka?« Moj glas je bil ţalosten; nisem bila prepričana, ali je
opazil tudi on.
»Zelo nevarna napaka,« ja zagodrnjal.
Potem sva oba molčala. Opazovala sem, kako so prednje luči
poplesavale med ovinki. Premikanje je bilo prehitro; ni se zdelo resnično,
spominjalo je na videoigro. Zavedla sem se, kako hitro je izgineval čas, kot
črna cesta za nama, in zbala sem se, da no bom nikoli več imela priloţnosti,
da bi se takole odkrito pogovarjala z njim, ne da bi bil med nama zid. Njegove
besede so namigovale na konec in misel na to je v meni vzbujala grozo.
Vsaka minuta z njim je bila dragocena.
»Povej mi več,« sem obupno prosila, ne meneč se za njegove besede,
samo da bi lahko znova zaslišala njegov glas.
Hitro me je pogledal, presenečen nad novo barvo mojega glasu. »Kaj
hočeš vedeti?«
»Povej mi, zakaj lovite ţivali in ne ljudi,« sem predlagala. Moj glas je bil
še vedno obupan. Ugotovila sem, da imam mokre oči, in bojevala sem se z
ţalostjo, ki me je prevzela.
»Nočem biti pošast.« Govoril je z zelo globokim glasom.
»Toda ţivali niso dovolj?«
Pomislil je. »Ne morem vedeti, toda pribliţno tako je, kot bi jedel samo
tofu in pil sojino mleko; sami sebi pravimo vegetarijanci, to je naša mala
šala. Lakota ni dokončno potešena – še manj ţeja. Vendar dobimo dovolj
energije, da zdrţimo. Večino časa.« Njegov glas je postal zlovešč. »Včasih je
teţje, drugič laţje.«
»Je zdajle zelo teţko?« sem vprašala.
 Zavzdihnil je. »Da.«
»Toda nisi lačen,« sem rekla samozavestno – to ni bilo vprašanje, toda
trditev.
»Zakaj tako misliš?«
»Tvoje oči. Povedala sem ti, da imam teorijo. Opazila sem, da so ljudje
… posebno moški … bolj tečni, kadar so lačni.«
Zahihital se je. »Dobro opazuješ, kajne?«
Nisem odgovorila, temveč prisluhnila zvenu njegovega smeha in si ga
vtisnila v spomin.
»Sta šla z Emmettom ta vikend na lov?« sem vprašala, ko sva spet
utihnila.
»Da.« Za trenutek se je obotavljal, kot da bi se odločal, ali naj nekaj
pove. »Nisem hotel oditi, a je bilo nujno. Če nisem ţejen, sem laţje s teboj.«
»Zakaj nisi hotel oditi?«
»Kadar nisem s teboj … postanem nemiren.« Njegov pogled je bil neţen,
a intenziven, in imela sem občutek, da se mi mehčajo kosti. »Nisem s šalil,
ko sem te prosil, da bodi previdna, da ne padeš v ocean ali da te ne povozi
avto. Cel vikend me je skrbelo zate, bil sem vznemirjen. In po nocojšnjem
pripetljaju sem presenečen, da si jo odnesla brez praske. Zmajal je z glavo.
Zdelo se je, kot da bi se nečesa spomnil. »Pravzaprav …«
»Kaj?«
»Tvoje roke,« me je opomnil. Zazrla sem se v svoje dlani in videla skoraj
zaceljene rane. Nič mu ni ušlo.
»Padla sem,« sem zavzdihnila.
»Se mi je zdel.« Usta so se mu nabrala v nasmešek. »Mislim, da bi bilo
lahko dosti slabše … in to me je mučilo ves čas, ko me ni bilo. Bili so trije
zelo dolgi dnevi. Emmettu sem šel res na ţivce.« Ţalostno se je nasmehnil.
»Trije dnevi? Se nisi vrnil šele danes?«
»Ne, vrnila sva se v nedeljo.«
»Zakaj vas potem ni bilo v šoli?« Ko sem pomislila, kako razočarana
sem bila zaradi njegove odsotnosti, me je prevzela potrtost, skoraj jeza.
»No, vprašala si me, ali mi sonce škoduje, in mi ne. Toda kadar sije
sonce, ne morem ven … vsaj takrat ne, ko me lahko kdo vidi.«
»Zakaj?«
»Ti bom enkrat pokazal,« je obljubil.
Pomislila sem.
»Lahko bi me poklical,« sem se odločila.
Bil je zmeden. »Toda vedel sem, da si na varnem.«
»Toda jaz nisem vedela, kje si ti. Ni …,« obotavljala sem se, povesila
sem oči.
»Kaj?« Njegov ţameten glas me je očaral.
»Ni mi bilo všeč. Da te ni bilo. Tudi jaz sem bila nemirna.« Zardela sem.
Molčal je. Boječe sem dvignila pogled in bil je ţalosten.
»Ah,« je tiho zastokal. »To ni prav.«
Nisem razumela njegovega odgovora. »Kaj sem rekla?«
»Kaj ne vidiš Bella? Nekaj je, da sem nesrečen jaz, toda nekaj
popolnoma drugega je, da trpiš tudi ti.« Svoje oči, polne bolečine, je usmeril
na cesto; govoril je tako hitro, da sem ga komaj razumela. »Nočem slišati, da
tak čutiš.« Imel je globok, a resen glas. Njegove besede so me prizadele. »Ni
prav. Ni varno. Nevaren sem, Bella … prosim, razumi to.«
»Ne.« Močno sem se potrudila, da nisem bila videti kot kakšen čemeren
otrok.
»Resno mislim,« je zarenčal.
»Tudi ja. Povedala sem ti, da mi je vseeno, kdo si. Prepozno je.«
Udaril je z glasom, nizkim in rezkim. »Tega ne reci nikoli.«
Ugriznila sem se v ustnico in veselilo me je, da ni mogel vedeti, kako
me je prizadel. Strmela sem na cesto. Morala sva biti blizu doma. Vozil je
veliko prehitro.
»O čem razmišljaš?« je vprašal s še vedno ostrim glasom.
Zmajala sem z glavo, kajti nisem bila prepričana, da lahko govorim.
Čutila sem njegov pogled, a sem še vedno strmela predse.
»Ali jočeš?« Zvenel je prestrašeno. Nisem se zavedla, da je mokrota v
mojih očeh prekipela. Z roko sem se hitro obrisala po licih in prav zares,
uporniške solze so bile tam in so me izdale.
»Ne,« sem rekla, toda moj glas je bil slaboten.
Omahujoče je iztegnil desno roko, a se je ustavil in znova prijel volan.
»Oprosti,« Njegov glas je bil poln obţalovanja. Vedela sem, da se ni
opravičeval samo zaradi besed, ki so me prizadele.
Tema je v tišini drsela mimo naju.
»Povej mi nekaj,« je rekel čez minuto in zaznala sem njegov trud, da bi
govoril bolj lahkotno.
»Da?«
»O čem si razmišljala, preden sem se pripeljal izza vogala? Nisem mogel
razumeti tvojega izraza … nisi mi se zdela prestrašena, zdelo se mi je, da si o
nečem intenzivno razmišljala.«
»Poskušala sem se spomniti, kako napasti nasprotnika … saj veš,
samoobramba. Hotela sem mu zabiti nos v moţgane.« Ob spominu na
temnolasega fanta sem začutila sovraštvo.
»Hotela si se bojevati?« Razburil se je. »Nisi razmišljala, da bi
pobegnila?«
»Ko tečem, pogosto padem,« sem priznala.
»Kaj pa klic na pomoč?«
»Na to sem se pripravljala.«
Zmajal je z glavo. »Imela si prav – ko te poskušam ohraniti pri
ţivljenju, se v resnici bojujem z usodo.«
Zavzdihnila sem. Prispela sva v Forks in upočasnil je hitrost. Iz Port
Angelesa sva vozila manj kot dvajset minut.
»Te bom jutri videla?« sem vprašala.
»Da … tudi jaz moram oddati esej.« Nasmehnil se je. »Pri kosilu ti bom
prihranil stol.«
Po vsem, kar sva preţivela danes, je bilo neumno, da me je njegova
majhna obljuba tako vznemirila. Niti govoriti nisem mogla.
Zapeljala sva pred Charliejevo hišo. Luči so gorele, moj kamin je stal
na svojem mestu, vse kot ponavadi. Počutila sem se, kot bi se zbudila iz
sanj. Ustavil je, a se nisem premaknila.
»Obljubiš, da boš jutri tam?«
»Obljubim.«
 Za trenutek sem pomislila, nato prikimala. Slekla sem plašč in še
zadnjič vdihnila njegov vonj.
»Lahko ga obdrţiš … jutri boš potrebovala plašč,« me je spomnil.
Podala sem mu ga nazaj. »Nočem pojasnjevati Charlieju.«
»Oh, seveda.« Zareţal se je.
Drţala sem ročico na vratih in se obotavljala, da bi podaljšala
trenutek.
»Bella?« je vprašal z drugačnim tonom – resnim, a zadrţanim.
»Da?« Prehitro sem se obrnila k njemu.
»Mi nekaj obljubiš?«
»Da,« sem rekla in v trenutku obţalovala svojo brezpogojno privolitev.
Kaj če me bo prosil, naj se ga izogibam? Te obljube ne bi mogla izpolniti.
»Ne hodi sama v gozd.«
Zmedena sem strmela vanj. »Zakaj?«
Namrščil je čelo in nepremično strmel skozi okno.
»Recimo, da nisem najbolj nevarno bitje v gozdu.«
Ob ostrini njegovega glasu sem se rahlo zdrznila, a sem si oddahnila.
Tej obljubi bom zlahka ostala zvesta. »Če tako ţeliš.«
»Se vidiva jutri,« je zavzdihnil in vedela sem, da je ţelel, da odidem.
»Jutri, potem.« Nerada sem odprla vrata.
»Bella?« Obrnila sem se in nagibal se je proti meni, njegov bledi, prelepi
obraz je bil samo nekaj centimetrov od mojega. Srce mi je prenehalo biti.
»Prijeten spanec,« je rekel. Njegov dih se je dotaknil mojega obraza in
me omamil. Bil je isti izbrani vonj, ki ga je imel njegov plašč, le da je bil
močnejši. Zamiţala sem, povsem zbegana. Nagnil se je stran.
Nisem se mogla premakniti, dokler mi moţgani niso začeli spet
delovati. Nato sem nerodno stopila iz avta in se oprla na vrata, da ne bi
padla. Zdelo se mi je, da se je zahihital, a nisem bila prepričana.
Počakal je, da sem prišla do vrat, nato pa po tiho vţgal motor. Obrnila
sem se in gledala, kako je srebrni avto izginil za ovinkom. Bilo je zelo hladno.
Nezavedno sem vzela ključ, odklenila vrata in vstopila v hišo.
Charlie je zaklical in dnevne sobe. »Bella?«
»Da, oče, jaz sem.« Odšla sem k njemu. Gledal je bejzbol.
»Zgodnja si.«
»Kaj res?« Bila sem presenečena.
»Ni še osem,« je rekel. »Si se zabavala z dekleti?«
»Da … bilo je zelo zabavno.« Ko sem se skušala spomniti dekliškega
večera, ki sem ga sprva načrtovala, se mi je zavrtelo v glavi. »Obe sta kupili
obleki.«
»Je s teboj vse v redu?«
»Samo utrujena sem. Veliko sem prehodila.«
»No, morda bi morala leči.« Zvenel je zaskrbljeno. Zanimalo me je,
kakšen je bil njegov izraz.
»Samo Jessico še pokličem.«
»Kaj se nisi pravkar poslovila od nje?« je vprašal začuden.
»Da … toda v njenem avtu sem pozabila deţni plašč. Moram jo
spomniti, da mi ga jutri prinese v šolo.«
»No, počakaj vsaj, da pride domov.«
»Velja,« sem se strinjala.
 Stopila sem v kuhinjo in se utrujena sesedla na stol. Zares se mi je
vrtelo. Spraševala sem se, ali bo vendarle doţivela ţivčni zlom. Zberi se, sem
si rekla.
Nenadoma je zazvonil telefon in me prestrašil. Sunkovito sem
pograbila slušalko.
»Prosim?« sem zasopihala.
»Bella?«
»Ţivijo, Jess, pravkar sem te hotela poklicati.«
»Ti je uspelo priti domov?« V njenem glasu sem slišala olajšanje … in
presenečenje.
»Da. V tvojem avtu sem pozabila deţni plašč … mi ga lahko jutri
prineseš?«
»Jasno. Toda povej mi, kaj se je zgodilo!« je zahtevala.
»Hm, jutri … pri trigonometriji, velja?«
Hitro je doumela. »Ah, je tvoj oče tam?«
»Da, tako je.«
»Dobro, se vidiva jutri. Adijo!« Zvenela je neučakano.
»Adijo, Jess.«
Počasi sem odšla po stopnicah, otopelost je zameglila moj razum.
Ne da bi vedela, kaj počnem, sem se pripravljala na spanje. Šele ko
sem se prhala – voda je bila prevroča in me je opekla – sem ugotovila, da me
strašno zebe.
Nekaj minut sem se silovit tresla, nato pa je para vendarle sprostila
moje mišice. Stala sem pod prho, preveč utrujena, da bi se premaknila,
dokler ni zmanjkalo tople vode.
Zdrsnila sem izpod prhe, se skrbno ovila v brisačo in poskušala
zadrţati toploto, da se ne bi spet začela tresti. Hitro sem se preoblekla in
zlezla pod odejo, se zvila v klobčič in se objela, da bi mi ostalo toplo.
Nekajkrat sem zadrhtela.
V glavi se mi je vrtelo od podob, ki jih nisem mogla doumeti, in
bojevala sem se, da bi ji pregnala iz svojih misli. Na začetku nisem razumela
ničesar, toda ko sem se postopoma spuščala v globine nezavednega, so se
stvari začele razjasnjevati.
O treh stvareh sem bila popolnoma prepričana. Prvič, Edward je bil
vampir. Drugič, del njega – nisem vedela, kako močan bi ta del lahko bil – je
bil ţejen moje krvi. In tretjič, brezpogojno in dokončno sem bila zaljubljena
vanj.

10.
ZASLIŠEVANJA
Naslednje jutro se je bilo zlo teţko prepirati z delom sebe, ki je bil prepričan,
da je bil prejšnji večer samo utrinek iz sanj. Nisem bila sposobna logičnega,
razumskega mišljenja. Oprijema sem se stvari, ki si jih ne bi mogla
domišljati – na primer njegovega vonja. Prepričana sem bila, da si česa
takega, ne bi mogla nikoli izmisliti.
Zunaj je bilo megleno in temno, kar me je razveselilo. Nobenega
razloga ni bilo, da danes ne bi prišel v šolo. Oblekla sem se toplo, saj nisem
imela deţnega plašča. Še en dokaz, da me spomin ni varal.
Spustila sem se po stopnicah – Charlieja ni bilo več in vilo je bolj
pozno, kot sem pričakovala. S tremi ugrizi sem pojedla ploščico in otrobov, jo
poplaknila z mlekom iz embalaţe in pohitela skozi vrata. Upala sem, da ne
bo začelo deţevati, preden najdem Jessico.
Bilo je nenavadno megleno; zrak je bil skoraj zadimljen. Megla, ki mi je
prekrila koţo na obrazu in vratu, je bila ledeno mrzla. Komaj sem čakala, da
stopim v kamion in priţgem gretje. Megla je bila tako gosta, da sem bila ţe
na dovozu, ko sem zaznala, da je tam stal avto; srebrni avto. Moje srce je
močno udarilo, se ustavilo in se nato znova pognalo z dvojno hitrostjo.
Nisem vedela, od kod je prišel, a naenkrat je bil tam in mi odprl vrata.
»Bi se danes peljala z menoj?« je vprašal, zadovoljen, da me je spet
presenetil. Njegov glas je bil negotov. Dal mi je svobodo izbire – delček njega
je upal, da ga bom zavrnila. A njegovo upanje je bilo zaman.
»Da, hvala,« sem rekla in poskušala obdrţati miren glas. Ko sem
stopila v ogret avto, sem zagledala njegov plašč, ki je visel čez vzglavnik na
sopotnikovi strani. Vrata za menoj so se zaprla in preden sem se zavedla, je
sedel zraven mene in priţgal motor.
»Prinesel sem ti plašč. Nočem, da se prehladiš.« Govoril je oprezno.
Opazila sem, da ni nosil plašča, temveč samo lahno sivo pleteno srajco z V-
ovratnikom in dolgimi rokavi. Tkanina se je zopet oprijemala njegovega
popolnega mišičastega oprsja. Moje oči je lahko od njegovega telesa odvrnil le
njegov prečudoviti obraz.
»Nisem tako strašansko občutljiva,« sem dejala, toda vzela sem plašč in
porinila roke skozi predolge rokave, radovedna, ali diši tako prijetno, kot se
si zapomnila. Dišal je še bolje.
»Kaj res?« je ugovarjal s tako tihim glasom, da nisem bila prepričana,
ali je sploh hotel, da ga slišim.
Peljala sva se skozi meglo, kot vedno prehitro, in počutila sva se
neprijetno. Vsaj jaz. Prejšnji večer sva premostila vse zidove … skoraj vse.
Nisem bila prepričana, ali bova tudi danes tako odkrita. Molčala sem in
čakala, da spregovori.
Obrnil se je in se mi zareţal. »No, nimaš danes nobenih vprašanj?«
»Te moja vprašanja vznemirjajo?« sem vprašala, olajšana.
»Ne toliko, kot tvoji odzivi.« Mislila sem, da se šali, a nisem bila
prepričana.
Namrščila sem se. »Ker se odzivam prehitro?«
 »Ne, prav v tem je teţava. Nič te ne pretrese … to ni naravno.
Sprašujem se, kaj v resnici misliš.«
»Vedno ti povem, kaj v resnici mislim.«
»Ne poveš vsega,« me je obtoţil.
»Skoraj vse.«
»Dovolj, da me spraviš v obup.«
»Nočeš vedeti vsega,« sem zamomljala, skoraj zašepetala. Takoj ko se
izrekla besede, mi je bilo ţal. Moj glas je izdajal kanček trpljenja; samo upala
sem lahko, da tega ni opazil.
Ni se odzval in zbala sem se, da sem mu pokvarila razpoloţenje. Ko sva
zapeljala na šolsko parkirišče, je bil njegov obraz brezizrazen. Končno sem se
nečesa domislila.
»Kje sta tvoja brata in sestri?« sem vprašala – presrečna, da sem bila
sama z njim, a vedoč, da je bil njegov avto ponavadi poln.
»Šli so z Rosalie.« Parkiral je zraven sijočega rdečega športnega avta s
premično streho in se namuznil. »Luksuzno, kajne?«
»Hm, oh,« sem dahnila. »Če ima to, zakaj se vozi s teboj?«
»Kot sem rekel, luksuzno. Poskušamo se vklopiti v druţbo.«
»Ne uspeva vam.« Zasmejala sem se in zmajala z glavo. Stopila sva iz
avta. Nisem bila pozna; vozil je tako hitro, da sem imela še dovolj časa do
začetka pouka. »Zakaj je danes peljala Rosalie, če s tem vzbuja pozornost?«
»Kaj nisi opazila? Zdaj kršim vsa pravila.«
Počakal me je pred avtom. Na poti proti šoli je hodil čisto blizu mene.
Hotela sem premostiti tisto majhno razdaljo, se stegniti in se ga dotakniti,a
sem se bala, da tega ne bi hotel.
»Zakaj imate potem takšne avtomobile?« sem glasno razmišljala. »Če si
ţelite zasebnosti?«
»Zaradi uţitka,« je priznal z vraţjim nasmeškom. »Vsi radi hitro
vozimo.«
»Kajpada,« sem šepnila.
Pod zatočiščem strehe jedilnice je čakala Jessica. Oči so ji skoraj
skočile iz jamic. V njenih rokah, bila sem ji hvaleţna, je počival moj deţni
plašč.
»Ţivijo, Jessica,« sem rekla, ko sva bila nekaj korakov do nje. »Hvala,
da si se spomnila.« Brez besed mi je podala deţni plašč.
»Dobro jutro, Jessica,« je vljudno rekel Edward. Res ni bil krvi, da se
njegovemu glasu ni bilo mogoče upreti. Ali da so imele njegove oči takšno
moč.
»Em … ţivijo.« Svoje široke oči je preusmerila vame, da bi uredila svoje
zmedene misli. »No, se vidiva pri trigonometriji.«
Pomenljivo me je pogledala in zadušila sem vzdihljaj. Kaj, za vraga, ji
bom rekla?
»Da, se vidiva.«
Odšla je in se dvakrat ustavila, da bi čez ramo pokukala proti nama.
»Kaj ji boš rekla?« je zabrundal Edward.
»Hej, mislila sem, da ne moreš brati mojih misli!« sem siknila.
»Ne morem,« je bil zmeden. Nato mu je razumevanje osvetlilo oči.
»Vendar lahko berem njene … počakala bo, da te napade v razredu.«
 Vzdihnila sem. Slekla sem plašč in mu ga podala, nato pa oblekla
svojega. Obesil ga je skozi roko.
»No, kaj ji boš rekla?«
»Mi lahko malce pomagaš?« sem prosila. »Kaj hoče vedeti?«
Zmajal je z glavo in se zlobno zareţal. »To ni pošteno.«
»Ja, res, da mi ne poveš tega, kar veš … to ni pošteno.«
Medtem ko sva hodila, je za hipec razmišljal. Ustavila sva se pred
razredom, kjer sem imela prvo predavanje.
»Vedeti hoče, ali skrivoma hodiva. Pa tudi, kaj čutiš do mene,« je
nazadnje povedal.
»Ups. Kaj na rečem?« Trudila sem se obdrţati kar se da nedolţen izraz.
Učenci so hodili mimo naju in verjetno zijali, a sem jih komaj opazila.
»Hmmm.« Ustavil se je, da bi ujel koder las, ki mi je zdrsnil iz fige, in
ga zvil nazaj. Moje srce je udarjalo s svetlobno hitrostjo. »Mislim, da lahko na
prvo vprašanje odgovoriš z da … če se strinjaš – bolj preprosto bo kot katera
koli druga razlaga.«
»Strinjam se,« sem rekla s tihim glasom.
»Glede drugega vprašanja … no, tudi sam bom prisluškoval, da slišim
odgovor.« Njegova usta so se na eni strani dvignila v moj najljubši poševni
nasmeh. Nisem mogla dovolj hitro zajeti sape, da bi se lahko odzvala na
njegovo pripombo. Obrnil se je in odšel.
»Se vidiva pri kosilu,« je zaklical čez ramo.
Trije učenci, ki so stopili skozi vrata, s se obrnili in se zazrli vame.
Zardela in razdraţena sem pohitela v razred. Kakšen goljuf! Zdaj me je
še bolj skrbelo, kaj bom rekla Jessici. Usedla sem in besna zabrisala torbo
na tla.
»Dobro jutro, Bella,« se je s stola zraven mene oglasil Mike. Dvignila
sem glavo in izraz na njegovem obrazu je bil nenavaden, skoraj ravnodušen.
»Kako je bilo v Port Angelesu?«
»Bilo je …« Nikakor nisem mogla najti pravega izraza. »Čudovito,« sem
neprepričljivo končala. »Jessica si je kupila res ljubko obleko.«
»Je omenila ponedeljkov večer?« je vprašal in oči so se mu zasvetile. Ko
sem pomislila, v katero smer se je zasukal pogovor, sem se nasmehnila.
»Rekla je, da se je imela res lepo,« sem mu zagotovila.
»Kaj res?« je rekel nestrpno.
»Da, vsekakor.«
Nato je profesor Mason zahteval mir in prosil, da oddamo eseje. Ne
spominjam se, kaj smo počeli pri angleščini in pozneje pri politiki. Ves čas
me je skrbelo, kaj bom rekla Jessici, in bala sem se, da bo Edward zares
prisluškoval njenim mislim in tako slišal, kar ji bom povedala. Kako skrajno
nadleţen je bil lahko njegov talent – kadar ni reševal mojega ţivljenja.
Do konca druge šolske ure je megla skoraj izginila, toda dan je bil še
vedno temačen, z nizkimi, morečimi oblaki. Nasmehnila sem se nebu.
Vsekakor se Edward ni motil. Ko sem prišla k trigonometriji, sem
zagledala Jessico, ki je sedela v zadnji vrsti in od vznemirjenja skoraj padla s
stola. Nerada sem se usedla k njej in se poskušala prepričati, da bo najbolje
čim prej opraviti.
»Vse mi povej!« je ukazala, preden sem se usedla.
»Kaj ţeliš vedeti?« sem se izmikala.
 »Kaj se je zgodilo prejšnji večer?«
»Plačal je večerjo, nato pa me je odpeljal domov.«
Pogledala me je; njen obraz je bil skeptičen. »Kako si tako hitro prišla
domov?«
»Vozi kot nor. Bilo je strašno.« Upala sem, da tega ni preslišal.
»Je bil to zmenek … si mu rekla, naj te počaka tam?«
O tem nisem razmišljala. »Ne … zelo sem bila presenečena, ko sem ga
zagledala.«
Razočarana nad odkritostjo v mojem glasu je našobila ustnice.
»Toda danes te je pripeljal v šolo,« je raziskovala.
»Da … tudi to je bilo presenečenje. Prejšnji večer je opazil, da nisem
imela plašča,« sem razloţila.
»Torej bosta šla še kdaj ven?«
»Ponudil se je, da me v soboto pelje v Seattle, ker meni, da moj kamion
ne bo zmogel … ali to šteje?«
»Da.« Prikimala je.
»No, potem da.«
»V-a-u.« Besedo je raztegnila v tri zloge. »Edward Cullen.«
»Vem,« sem se strinjala. »Vau,« ni zadostoval.
»Počakaj!« Roke je vrgla v zrak, z dlanmi proti meni, kot bi hotela
ustaviti promet. »Te je poljubil?«
»Ne,« sem mrmraje dejala. »Sploh ni tako.«
Videti je bila razočarana. Jaz tudi, vsekakor.
»Misliš, da bo v soboto …?« Dvignila je obrvi.
»Res dvomim.« Ni mi uspelo prikriti razočaranja.
»O čem sta se pogovarjala?« Šepetaje je zahtevala več informacij. Pouk
se je začel, toda profesor Varner ni bil pozoren in nisva bili edini, ki sva
klepetali.
»Ne vem, Jess, o različnih stvareh,« sem šepnila nazaj. »Malo sva
govorila tudi o eseju za angleščino.« Zelo, zelo malo. Misli, da ga je beţno
omenil.
»Prosim, Bella,« je prosila. »Povej mi vse podrobnosti.«
»No … prav, imam eno. Morala bi videti, kako se je natakarica
spogledovala z njim … res je pretiravala. On pa se sploh ni zmenil zanjo.« Naj
si Edward misli, kar hoče.
»To je dober znak,« je prikimala. »Je bila lepa?«
»Zelo … in verjetno stara devetnajst ali dvajset.«
»Še bolje. Verjetno si mu všeč.«
»Zdi se mi, a nisem prepričana. Vedno je tako skrivnosten,« sem dodala
njemu v prid in zavzdihnila.
»Ne razumem, kako si lahko tako pogumna, da si sama z njim,« je
dihnila.
»Zakaj?« Bila sem šokirana, a ni razumela mojega odziva.
»Tako … zastrašujoč je. Ne bi vedela, kaj naj mu rečem.« Spačila je
obraz; verjetno se je spomnila tega jutra ali prejšnjega večera, ko je nadnjo
spustil silno moč svojih oči.
»Tudi jaz imam teţave s koncentracijo, kadar sem z njim,« sem
priznala.
 »Kakor koli ţe. Neverjetno čudovit je.« Jessica je skomignila z rameni,
kot bi to opravičilo vse napake. Kar zanjo verjetno tudi je.
»Edward je dosti več kot samo to.«
»Res? Kot na primer?«
Ţelela sem si, da bi bila tiho. Skoraj tako kot sem upala, da se je šalil,
ko je rekel, da bo prisluškoval.
»Ne znam razloţiti … toda še bolj neverjeten je za svoji obrazom.«
Vampir, ki hoče biti dober – ki teka naokoli in rešuje človeška ţivljenja, da ne
bi bil pošast … Strmela sem predse.
»Je to mogoče ?« Zahihitala se je.
Nisem se zmenila zanjo, naredila sem se, kot da poslušam profesorja
Varnerja.
»Torej ti je všeč?« Ni nameravala odnehati.
»Da,« sem kratko odvrnila.
»Mislim, ti je zares všeč?« je pritiskala.
»Da,« sem ponovila in zardela. Upala sem, da se ji ta podrobnost ne bo
vtisnila v moţgane.
Sita je bila odgovorov z enim zlogom.
»Kako zelo ti je všeč?«
»Preveč,« sem šepnila. »Bolj kot jaz njemu. Toda ne morem si
pomagati.« Zavzdihnila sem, stara rdečica se je spojila z novo.
Nato, hvala bogu, je profesor Varner poklical Jessico in ji zastavil
vprašanje.
Do konca ure ni imela priloţnosti, da bi spet načela temo, in takoj ko
je zazvonilo, sem bila pripravljena, da se ji izognem.
»Pri angleščini me je Mike vprašal, če si kaj omenila ponedeljkov
večer,« sem ji povedala.
»Šališ se! Kaj je rekel?« je zasopihala vsa pretresena.
Preostanek poti sva analizirali strukture stavkov, pri španščini pa sva
bili zaposleni z opisom Mikovih obraznih izrazov. Če me ne bi skrbelo, da bo
spet načela temo, ne bi tako razvlekla pogovora.
Nato je pozvonilo h kosilu. Ko sem skočila s stola in zvezke grobo
porinila v torbo, je moj navdušen izraz zdramil Jessico.
»Ne boš sedela z nami, a ne?« je ugibala.
»Mislim da ne.« Vedno je obstajala moţnost, da spet izgine.
Toda pri vratih učilnice za španščino se je na steno naslanjal Edward –
bolj podoben grškemu bogu, kot bi smelo biti dovoljeno – in me čakal.
Jessica ga je pogledala, zavila z očmi in odšla.
»Se vidiva pozneje, Bella.« Njen glas je bil sumničav. Morda bom
morala izklopiti zvonjenje na telefonu.
»Ţivijo.« Imel je zasmehljiv in hkrati vznemirjen glas. Očitno je bilo, da
je prisluškoval.
»Ţivijo.«
Ničesar drugega se nisem mogla spomniti, on pa je bil tiho –
predvidevala sem, da čaka na svoj trenutek – in tako sva molče odšla proti
jedilnici. Ko sva hodila skozi mnoţico prerivajočih se dijakov, sem se
spomnila na svoj prvi dan; vsi so zijali.
 Ne da bi spregovoril, se je postavil v vrsto, toda vsakih nekaj sekund
mi je vrgel premišljujoč pogled. Zasmehljivost na njegovem obrazu je izginila,
prevladalo je vznemirjenje. Ţivčno sem mencala zadrgo na jopiču.
Stopil je k pultu in pladenj napolnil s hrano.
»Kaj počenjaš?« sem se uprla. »Menda ne misliš, da bom pojedla vse
to.«
Odkimal je in se pomaknil naprej, da bi plačal.
»Pol je zame, kajpada.«
Dvignila sem obrv.
Peljal me je tja, kjer sva sedela prejšnjikrat. Ko sva se usedla, naju je z
drugega koca dolge mize osuplo pogledala skupina dijakov zadnjega letnika.
»Vzemi, kar hočeš,« je rekel in mi ponudil pladenj.
»Zanima me,« sem rekla, ko sem vzela jabolko in ga vrtela v rokah, »kaj
bi naredil, če bi te kdo izzval, da nekaj poješ?«
»Vedno te kaj zanima.« Namrščil se je in zmajal z glavo. Mrko me je
pogledal i zadrţal moje oči, medtem ko je s pladnja vzel kos pice in
preudarno ugriznil vanj, hitro preţvečil griţljaj in ga nato pogoltnil. Gledala
sem s širokimi očmi.
»Če bi te kdo izzval, da poješ zemljo, bi to storila, kajne?« je prijazno
vprašal.
Zavihala sem nos. »Nekoč sem … za stavo,« sem priznala. »Ni bilo tako
slabo.«
Smejal se je. »Mislim, da nisem presenečen.« Nekaj za mojo ramo je
pritegnilo njegovo pozornost.
»Jessica analizira vse, kar počnem … pozneje ti bo vse razloţila.«
Porinil mi je preostanek pice. Ko je omenil Jessico, se je znova vznemiril.
Odloţila sem jabolko in ugriznila v pico, gledala sem stran, kajti vedela
sem, da bo začel.
»Torej je bila natakarica lepa, a ne?« je vprašal z vsakdanjim glasom.
»Kaj res nisi opazil?«
»Ne. Nisem bil pozoren. Zelo sem bil zaposlen s svojimi mislimi.«
»Ubogo dekle.« Zdaj sem bila lahko velikodušna.
»Nekaj, kar si rekla Jessici … no, me muči.« Ni se pustil premotiti. Imel
je hripav glas in z nemirnimi očmi je pogledal izpod trepalnic.
»Nisem presenečena, da si slišal nekaj, kar ti ni všeč. Saj veš, kaj
pravijo o prisluškovalcih,« sem ga opomnila.
»Opozoril sem te, da bom poslušal.«
»Jaz pa sem te opozorila, da ne ţeliš poznati vseh mojih misli.«
»Drţi,« se je strinjal, a je imel še vedno raskav glas. »A nimaš
popolnoma prav. Hočem vedeti, o čem razmišljaš – prav vse. Ţelim samo …
da bi nekatere stvari videla drugače.«
Namrščila sem čelo. »Velika razlika, res.«
»Vendar to ta trenutek sploh ni pomembno.«
»Kaj pa potem je?« Zdaj sva se drug k drugemu nagibala čez mizo.
Njegove dolge bele roke so bila zvite pod njegovo brado, s pestjo svoje desne
roke sem si podpirala vrat. Morala sem se opomniti, da sva v nabito polni
jedilnici, kjer naju verjetno opazuje več radovednih oči. Bilo je preveč
preprosto zaviti se v najin zasebni, tesni mali mehurček.
 »Zares verjameš, da ti pomenim več kot ti meni?« je zagodrnjal. Ko je
govoril, se mi je še bolj pribliţal, prebadal me je s svojimi temnimi zlatimi
očmi.
Poskušala sem se spomniti, kako naj izdihnem. Morala sem pogledati
stran, preden me je znova zadelo.
»Ţe spet to počneš,« sem zamrmrala.
Oči so se mu razširile od presenečenja. »Kaj?«
»Begaš me,« sem priznala in se poskušala zbrati, ko sem ga znova
pogledala.
»Ah.« Namrščil se je.
»Nisi kriv,« sem zavzdihnila. »Ne moreš si pomagati.«
»Boš odgovorila na vprašanje?«
Povesila sem pogled. »Da.«
»Da, odgovorila boš, ali da, zares tako misliš?« Znova je bil razdraţen.
»Da, zares mislim tako.« Še vedno sem strmela v mizo, sledila sem
vzorcu ponesrečene lesene strukture na plastičnem prtu. Tišina se je vlekla.
Trmasto sem vztrajala, da ne bi tokrat prva prekinila molka, silovito sem se
bojevala s skušnjavo, da bi pogledala njegov izraz.
Končno je spregovoril z ţametnim glasom. »Motiš se.«
Dvignila sem pogled in videla njegove mile oči.
»Tega ne moreš vedeti,« sem zašepetala. Dvomeče sem zmajal z glavo,
čeprav je moje srce razbijalo ob njegovih besedah in sem si močno ţelela, da
bi jim lahko verjela.
»Zakaj misliš tako?« Njegove prozorne rumene oči so bile ostre – imela
sem občutek, da hoče izvleči resnico naravnost iz mojih misli.
Zrla sem vanj in se bojevala, da bi kljub njegovemu izrazu mislila
zbrano, da bi mu znala razloţiti. Ko sem iskala besede, sem opazila, da je
postajal nepotrpeţljiv; nejevoljen zaradi mojega molka je namrščil čelo.
Desnico sem umaknila z vratu in dvignila prst.
»Naj pomislim ,« sem vztrajala. Zdaj ko je bil zadovoljen, da sem m u
nameravala odgovoriti, se mu je razjasnil obraz. Desno roko sem postavila na
mizo, premaknila levico in stisnila dlani. Zrla sem v svoje roke, prepletala in
odvijala prstem in končno spregovorila.
»No, poleg očitnega, včasih …« Obotavljala sem se. »Nisem prepričana –
ne znam brati misli – toda včasih se mi zdi, da rečeš nekaj, v resnici pa se
poslavljaš.« Ne bi mogla opisati občutka tesnobe, ki so ga v meni vzbujale
njegove besede.
»Bistro,« je zašepetal. Potrdil je moje strahove in znova se me je
polastila tesnoba. »Toda prav zato se motiš,« je začel razlagati, a pri tem
povesil oči. »Kaj misliš z 'očitnim'?«
»No, poglej me,« sem rekla, povsem odveč, ker je ţe zrl vame. »Nič
posebnega nisem … no, razen slabih stvari … znana sem po bliţnjih
srečanjih s smrtjo in tako nerodna, da sem skoraj nesposobna. In poglej
sebe.« Z roko sem zamahnila proti njemu in njegovi osupljivi popolnosti.
Obrv se mu je za hip jezno nagubala. Pozneje so se mu zasvetile oči in
brv se je znova zgladila. »Ne vidiš se prav dobro, veš. Priznam, popolnoma
prav imaš o slabih stvareh, toda nisi slišala, kaj je vsako bitje moškega spola
na tej šoli o tebi mislilo na tvoj prvi šolski dan.«
 Osupla sem pomeţiknila. »Ne verjamem … » sem zamomljala sama pri
sebi.
»Samo tokrat mi verjemi … nekaj posebnega si.«
Ko je izgovoril te besede, sem bila bolj v zadregi kot zadovoljna zaradi
pogleda v njegovih očeh. Hitro sem ga spomnila na svojo prvo potrditev.
»Toda jaz se ne poslavljam,« sem opozorila.
»Kaj ne razumeš? To je dokaz, da imam prav. Jaz sem tisti, ki ga bolj
skrbi, kajti če lahko to storim« - zmajal je z glavo, kot da bi se bojeval z
mislijo – »če je prav, da te zapustim, bom raje prizadel samega sebe, da bi te
obvaroval pred bolečino, da bi ostala sama.«
Srepo sem ga pogledala. »Misliš, da bi jaz ravnala drugače?«
»Nikoli ti ne bi bilo treba izbirati.«
Nenadoma se je njegovo nepredvidljivo razpoloţenje spet spremenilo;
nagajiv, čudovit nasmeh mu je preuredil poteze. »Seveda postaja dolţnost, da
si na varnem, zaposlitev s polnim delovnim časom, ki zahteva mojo stalno
navzočnost.«
»Danes se mi ni nič zgodilo,« sem ga opomnila, hvaleţna za bolj
lahkotno temo. Nisem ţelela, da bi še naprej govoril o slovesu. Če bi bilo
treba, bi se namenoma spustila v nevarnost, samo da ga zadrţim ob sebi …
to misel sem si izbila iz glave, preden bi jo lahko prebral na mojem obrazu.
Verjetno bi si nakopala teţave.
»Še ne,« je dodal.
»Še ne,« sem se strinjala; v normalnih okoliščinah bi se prepirala, a v
tem trenutku sem hotela, da pričakuje nesreče.
»Še eno vprašanje imam.« Še vedno je imel lahkomiseln obraz.
»Povej.«
»Moraš to soboto res v Seattle ali je bil to samo izgovor, da ti ni bilo
treba zavrniti vseh oboţevalcev?«
Ko sem se spomnila tistega dne, sem se namrdnila. »Veš, še vedno ti
nisem oprostila zadeve s Tylerjem,« sem ga opozorila. »Ti si kriv, da misli, da
me bo peljal na ples.«
»Ah, tudi brez mene bi našel priloţnost, da te povabi … pravzaprav sem
hotel videti le tvoj izraz,« se je zahihital. Po vsej verjetnosti bi pobesnela, če
se ne bi tako očarljivo zasmejal. »Bi zavrnila tudi mene, če bi te povabil?« je
vprašal in se še vedno hihital.
»Verjetno ne,« sem priznala. »Vendar bi pozneje preklicala ... rekla bi,
da sem zbolela ali da sem si zvila gleţenj.«
Bil je zmeden. »Ne razumem.«
Ţalostno sem zmajala z glavo. »Verjetno me nisi nikoli videl pri
telovadbi, toda vseeno sem mislila, da boš razumel.«
»Aha, namiguješ na dejstvo, da ne moreš prehoditi ravne, trdne
površine, ne da bi se pri tem spotaknila?«
»Očitno.«
»To ne bi bila teţava.« Bil je samozavesten. »Vse je odvisno od vodenja.«
Videl je, da sem se hotela upreti, zato me je prekinil. »Toda še vedno mi nisi
povedala ... vztrajaš pri tem, da greva v Seattle, ali bi bilo v redu, da bi
počela kaj drugega?«
»Odprta sem za druge moţnosti,« sem dovolila. »Toda rada bi te prosila
za uslugo.«
 Bil je previden, kot vedno, kadar sem mu zastavila odkrito vprašanje.
»Kaj?«
»Smem voziti?«
Namrščil se je. »Zakaj?«
»No, predvsem zaradi Charlieja. Ko sem mu rekla, da grem v Seattle,
me je vprašal, ali grem sama, in takrat je bilo to res. Če bi me vprašal še
enkrat, se verjetno ne bi zlagala, vendar mislim, da se to ne bo zgodilo. Če
bom kamion pustila doma, bom čisto po nepotrebnem spet načela temo. Pa
tudi zato, ker me je strah, ko voziš ti.«
Zavil je z očmi. »Toliko stvari na meni je, ki bi se jih lahko res bala,
tebe pa skrbi moja voţnja.« Nejevoljno je zmajal z glavo, nato pa se znova
zresnil. »Ne bi raje povedala očetu, da boš dan preţivela z menoj?« Nisem
razumela toda njegovega glasu.
»Pri Charlieju je manj vedno več.« O tem sem bila prepričana. »Kaj
pravzaprav načrtuješ?«
»Vreme bo lepo, torej ne smem med ljudi ... če ţeliš, lahko ostaneš z
menoj.«
Znova mi je dal moţnost izbire.
»Mi boš potem pokazal, kar si rekel o soncu?« sem vprašala,
navdušena nad idejo, da bi pojasnila še eno neznanko.
»Da.« Nasmehnil se je, nato je pomislil. »Toda če ne ţeliš biti ... sama z
menoj, bi vseeno raje videl, da ne greš sama v Seattle. Zmrazi me, ko
pomislim, kaj vse bi se ti lahko zgodilo v tako velikem mestu.«
Razţalil me je. »Phoenix je trikrat večji kot Seattle ... samo po številu
prebivalcev. Po velikosti ...«
»Toda očitno,« me je prekinil, »nisi bila na vrsti v Phoenixu. Torej bi
raje videl, da ostaneš v moji bliţini.«
Spet mi je vrgel tisti svetlikajoči pogled, ki se mu ni bilo mogoče upreti.
Nisem se mogla prepirati, pri tistih očeh in motivaciji, poleg tega je bilo
sporno vprašanje. »Vseeno mi je, če sem sama s teboj.«
»Vem,« je premišljujoče zavzdihnil. »Toda vseeno bi morala povedati
Charlieju.«
»Ne razumem, zakaj.«
Njegove oči so naenkrat postale grozeče. »Da bi dobil majhno
spodbudo, da te pripeljem nazaj.«
Pogoltnila sem slino. Toda ko sem malce razmislila, sem bila
prepričana. »Mislim, da bom tvegala.«
Jezno je izdihnil in pogledal stran.
»Pogovarjava se o čem drugem,« sem predlagala.
»O čem se hočeš pogovarjati?« je vprašal. Še vedno je bil nejevoljen.
Ozrla sem se naokoli, da bi se prepričala, da naju nihče ne sliši. Ko
sem metala oči po jedilnici, sem ujela pogled njegove sestre, Alice, ki je
strmela vame. Drugi so zrli v Edwarda. Hitro sem umaknila pogled, se znova
zazrla vanj in ga vprašala prvo stvar, ki mi je padla na pamet.
»Zakaj si šel prejšnji vikend tja v Goat Rocks ... si šel lovit? Charlie je
rekel, da je tam nevarno zaradi medvedov.«
Strmel je vame, kot da sem zamudila nekaj zelo očitnega.
»Medvedi?« sem pihnila in zareţal se je. »Saj veš, da ni sezona love na
medvede,« sem ostro dodala, da bi prikrila svoje razburjenje.
 »Če bi pazljivo brala zakone, bi videla, da govorijo samo o lovu z
uporabo oroţja,« me je obvestil.
Z uţitkom je opazoval moj obraz, ko se mi je ta počasi povesil.
»Medvedi?« sem z teţavo pogoltnila.
»Emmett ima najraje grizlije. Še vedno je govoril z neprijetnim glasom,
toda z očmi je temeljito preiskoval moj odziv. Poskušala sem se zbrati.
»Hmmm,« sem rekla in še enkrat ugriznila v pico, da bi lahko umaknila
pogled. Počasi sem ţvečila in naredila nekaj dolgih poţirkov kokakole, pri
tem pa še vedno povešala pogled.
»Torej,« sem rekla čez nekaj časa, ko sem se končno srečala z njegovimi
zdaj nestrpnimi očmi. »Kateri je tvoj najljubši?«
Dvignil je obrv in kotički ustnic so se mu povesili. »Puma.«
»Ah,« sem dejala vljudno z brezbriţnim tonom in znova strmela v
kokakolo.
»Seveda,« je rekel, tudi on brezbriţno, »moramo paziti, da z
nepremišljenim lovom ne krnimo narave. Lovimo v predelih, ki so gosto
naseljeni z roparicami, in gremo tako daleč, kot je le treba. Tu je vedno polno
srnjadi in losov. Resda potešijo lakoto, a kje je zabava v lovu na jelene?«
Nagajivo se je zasmejal.
»Kje, zares,« sem zabrundala, ko sem še enkrat ugriznila v pico.
»Zgodnja pomlad je Emmettova najljubša sezona lova na medvede ...
takrat se vračajo iz zimskega spanja, zato so bolj razdraţljivi.« Nasmehnil se
je, ko se je spomnil neke zasebne šale.
»Nič ni bolj zabavno kot razdraţen grizli,« sem se strinjala in kimala z
glavo.
»Trudim se, da bi si vse skupaj lahko predstavljala ... a si ne morem,«
sem priznala. »Kako lahko loviš medvede brez oroţja?«
»Ah, saj imamo oroţje.« v kratkem, grozečem nasmehu je razkril svoje
bleščeče bele zobe. Zadrţala sem srh, preden bi me lahko izdal. »Vendar ne
tistega, ki ga upoštevajo pri pisanju zakonov o lovu. Če si na televiziji kdaj
videla napad medveda, si lahko predstavljaš Emmetta na lovu.«
Nisem mogla zaustaviti naslednjega srha, ki me je spreletel po hrbtu.
Ozrla sem se proti Emmettu, hvaleţna, da me ni gledal. Čvrste linije mišic, ki
so ovijale njegove roke in gornji del telesa, so bile zdaj še bolj zastrašujoče.
Edward je sledil mojemu pogledu in se zareţal. Nemočno sem se zazrla
vanj.
»Si tudi ti kot medved?« sem vprašala s tihim glasom.
»Bolj sem kot lev, vsaj pravijo tako,« je lahkotno odvrnil. »Morda so
naše prednosti precej očitne.«
Hotela sem se zasmejati. »Morda,« sem ponovila, toda moja glava je bila
polna nasprotujočih si podoba, ki jih nisem mogla strniti v celoto. »Bom
imela priloţnost, da si to ogledam?«
»Nikakor ne!« Njegov obraz je postal še bolj bel kot ponavadi, njegove
oči so bile nenadoma divje. Naslonila sem se na stol, njegov odziv me je
osupnil – čeprav mu tega ne bi nikoli priznala – sem se prestrašila. Tudi on
se je naslonil nazaj in prekriţal roke na prsih.
»Ker je preveč grozno zame?« sem vprašala, ko sem lahko znova
nadzorovala glas.
 »Če bi bilo to, bi še te nocoj peljal ven,« je rekel z ostrim glasom.
»Potrebuješ zdravo mero strahu. Nič ti ne koristi bolj.«
»Zakaj potem?« sem pritiskala in se trudila prezreti jezo na njegovem
obrazu.
Dolgo minuto je strmel vame.
»Pozneje,« je končno rekel. Samo en gib, pa je bil na nogah. »Zamudila
bova.«
Ozrla sem se naokoli in vsa presunjena spoznala, da je imel prav –
jedilnica je bila skoraj prazna. Ko sem bila z njim, sem docela izgubila
občutek za prostor in čas. Planila sem kvišku in pograbila torbo, ki je stala
za stolom.
»Torej pozneje,« sem se strinjala. Ne bom pozabila.

11.
TEŽAVE

Vsi so buljili v naju, ko sva šla skupaj do laboratorijske mize. Opazila sem,
da se tokrat ni usedel tako daleč od mene, na rob mize. Nasprotno, sedel je
zelo blizu mene, najine roke so se skoraj dotikale.
Nato se je v učilnico pognal profesor Banner – kako točen je bil ta moţ
– in pripeljal visok ţelezen okvir, na katerem sta bila teţko, zastarela
televizija in videorekorder. Dan za filme – v razredu je kar završalo.
Profesor Banner je v videorekorder porinil kaseto in stopil k steni, da
bi ugasnil luči.
Ko se je stemnilo, sem se nenadoma zavedla, da je bil Edward samo
centimeter od mene.
Bila sem omamljena z nepričakovano energijo, ki je stekla skozi moje
telo, presenečena, da ga lahko občutim močneje. Skoraj bi podlegla noremu
nagibu, da se stegnem in se ga dotaknem, da v temi samo enkrat poboţam
tisti čudoviti obraz. Roke sem trdno prekriţala na prsih in stisnila pest.
Izgubljala sem pamet.
Začele so se uvodne reklame in v učilnici je postalo nekoliko svetleje.
Moje oči so same od sebe poskočile k njemu. Plaho sem se mu nasmehnila,
ko sem ugotovila, da je bila njegova drţa podobna moji – pesti je stiskal pod
rokami in s strani pogledoval proti meni. Vrnil mi je nasmeh, njegovim očem
je nekako uspelo, da so se bleščale tudi v temi. Umaknila sem pogled, prede
bi me lahko popolnoma presunile. Res ni bilo treba, da me obide omotica.
Ura se je vlekla v nedogled. Nisem se mogla osredotočiti na film –
vedela nisem niti, o čem je govoril. Brez uspeha sem se poskušala sprostiti,
toda električni tok, ki je očitno prihajal iz njegovega telesa, ni oslabel. Tu in
tam sem ga na hitro ošvrknila, a očitno se tudi on ni mogel sprostiti. Prav
tako se nisem znebiti nepremagljivega hrepenenja, da bi se ga dotaknila, zato
sem pesti varno tiščala ob rebrih, dokler me niso od napora začeli boleti
prsti.
Olajšano sem izdihnila, ko je profesor Banner na koncu ure spet
priţgal luči. Raztegnila sem roke in upognila svoje toge prste. Edward se je
smehljal.
»No, bilo je zanimivo,« je zabrundal. Njegov glas je bil globok in oči
oprezne.
»Umm,« je bilo vse, kar sem lahko izdavila.
»Greva?« je vprašal in gibko vstal.
Skoraj sem zaječala. Čas za telesno vzgojo. Previdno sem se dvignila,
bala sem se, da bo nova intenzivnost med nama vplivala na moje ravnoteţje.
Molče me je pospremil do naslednje učilnice in se ustavil pri vratih;
obrnila sem se, da bi se poslovila. Ob pogledu na njegov obraz sem zadrhtela
– njegov izraz je bil raztresen, skoraj bolesten, in tako nepopisno lep, da je
hrepenenje po dotiku zagorelo s tako silovitostjo kot prej. Zbogom mi je
obtičal v grlu.
Obotavljaje je dvignil roko, v njegovih očeh je besnel konflikt, in se s
konicami prstov hitro dotaknil moje ličnice. Njegova koţa je bila kot vedno
ledena, toda sled, ki so jo na moji koţi pustili njegovi prsti, je bila neverjetno
topla – kot da bi me opeklo, a bolečine nisem občutila.
Brez besed se je obrnil in hitro odkorakal stran.
Opotekla sem se v telovadnico. Zagnala sem se v garderobo, se vsa
zamaknjena preoblekla in samo medlo opazila, da so me obkroţali tudi
drugi. Realnost me je predramila šele, ko so mi v rok porinili lopar. Ni bil
teţak, a sem ga le s teţavo drţala. Opazila sem, da je nekaj sošolcev na
skrivaj pogledovalo k meni. Trener Clapp je ukazal, naj se razdelimo v pare.
Na srečo Mike še ni povsem izgubil svoje plemenitosti; postavil se je
zraven mene.
»Bi igrala z menoj?«
»Hvala, Mike … ni treba, prav zares.«
Opravičujoče sem se spačila.
»Ne skrbi, izognil se ti bom.« Zareţal se je. Mike mi je bil včasih zares
všeč.
Ni šlo brez pretresov. Nekako mi je uspelo, da sem se z loparjem
udarila v glavo in zadela Mika v ramo. Preostanek ure sem preţivela na robu
igrišča in lopar previdno drţala za hrbtom. Mike je kljub temu, da sem ga
pohabila, igral precej dobro; z eno rok je dobil tri izmed štirih iger. Poslal mi
je nezasluţen zmagovalni pozdrav, ko je trener s piskom končno oznanil
konec ure.
»Torej,« je rekel, ko sva odhajala iz igrišča.
»Torej kaj?«
»Ti in Cullen, ha?« je vprašal z uporniškim glasom.
Naklonjenost, ki sem jo malo prej čutila do njega, je izginila.
»To se te prav nič ne tiče, Mike,« sem ga opozorila in si ţelela, da bi se
Jessica cvrla v peklu.
»Ni mi všeč,« je vseeno zagodrnjal.
 »Ni treba, da ti je,« sem hlastnila.
»Gleda te, kot bi … kot bi bila hrana,« je nadaljeval, ne da bi se zmenil
zame.
Zadušila sem histerijo, ki je grozila, da eksplodira v meni, toda vseeno
mi je ušlo rahlo hihitanje. Srepo me je pogledal. Pomahala sem mu in
pohitela v garderobo.
Hitro sem se preoblekla. Nekaj, kar je bilo močnejše od metuljčkov je
brezbriţno udarjalo na steno mojega trebuha. Prepir z Mikom je bil ţe
pozabljen. Spraševala sem se, ali me bo Edward čakal ali naj ga počakam
pred njegovim avtom. Kaj če bo tam njegova druţina? Zajel me je val
neznosnega strahu. Ali vedo, da vem? Bi morala vedeti, da vedo, da vem, ali
ne?
Ko sem stopila iz garderobe, sem bila odločena, da bom šla naravnost
domov, ne da bi se sploh ozrla proti parkirišču. Toda moja skrb je bila odveč.
Edward se je naslanjal na steno telovadnice in me čakal. Njegov čudoviti
obraz je bil zdaj miren. Ko sem stopila k njemu, sem začutila posebno
olajšanje.
»Ţivijo,« sem dihnila in se na široko nasmehnila.
»Ţivijo.« Odgovorim mi je s prečudovitim nasmehom. »Kako je bilo pri
telovadbi?«
Kislo sem ga pogledala. »V redu,« sem se zlagala.
»Zares?« Ni mi verjel. Ozrl se je čez mojo ramo in zoţil oči. Zasukala
sem glavo in zagledala Mikov hrbet.
»Kaj?« sem zahtevala.
Njegove oči so zdrsnile nazaj k mojim, še vedno izbuljene. »Newton mi
gre na ţivce.«
»Menda nisi spet prisluškoval?« Polastila se me je groza. Vse sledi
mojega nenadnega dobrega razpoloţenja so izginile.
»Te boli glava?« je nedolţno vprašal.
»Neverjeten si!« Obrnila sem se in odkorakala proti parkirišču, čeprav
še nisem izključila moţnosti, da bi šla peš domov.
Zlahka mi je sledil.
»Pravzaprav si sama rekla, da te še nikoli nisem videl pri telovadbi …
bil sem radoveden.« Očitno se ni kesal, zato se nisem zmenila zanj.
Molče – bila sem besna in v zadregi – sva hodila proti avtu. Toda nekaj
korakov pred njim sem se morala ustaviti: obkroţala ga ja skupina dijakov,
sami fantje.
Spoznala sem, da niso obkroţali volva, temveč Rosaliejin rdeči športni
avto. Brez dvoma prava paša za oči. Nihče ni niti pogledal, ko se je Edward
zrinil mimo, da bi odprl vrata. Tudi mene niso opazili, ko sem se hitro
povzpela na sopotnikov sedeţ.
»Kakšno razkošje,« je dejal mrmraje.
»Kateri avto je to?« sem vprašala.
»M3.«
»Ne berem Avtomagazina.«
»BWM.« Zavil je z očmi, ni me gledal, nato pa skušal speljati, ne da bi
pri tem povozil navdušence.
Prikimala sem – to znamko sem poznala.
»Si še vedno jezna?« je vprašal, ko je previdno zapeljal nazaj.
 »Vsekakor.«
Vzdihnil je. »Mi boš oprostila, če se ti opravičim?«
»Morda … če misliš resno. In če obljubiš, da tega ne boš ponovil,« sem
vztrajala.
Nenadoma me je zvito pogledal. »Kaj pa, če mislim resno in če se
strinjam, da v soboto voziš ti?« je ugovarjal mojim pogojem.
Premislila sem in ugotovila, da boljše ponudbe verjetno ne bom dobila.
»Zmenjeno,« sem se strinjala.
»Res mi je ţal, da sem te razjezil.« V njegovih očeh je dolg trenutek
gorela iskrenost, da me je stisnilo v srcu, nato pa me je igrivo pogledal.
»V soboto bom navsezgodaj zjutraj pred tvojimi vratu.«
»Hm, Charlie bo zahteval pojasnilo, če bo pred našo hišo parkiran
volvo.«
Zdaj se je prijazno smehljal. »Nisem nameraval priti z avtom.«
»Kako …«
Prekinil me je. »Ne skrbi. Tam bom, brez avta.«
Nisem se več ubadala s tem. Imela sem pomembnejše vprašanje.
»Je zdaj ţe pozneje?« sem pomenljivo vprašala.
Namrščil se čelo. »Mislim, da.«
Vljudno sem čakala na odgovor.
Ustavil je. Dvignila sem pogled, presenečena – seveda sva bila ţe pri
Charliejevi hiši, parkirala sva za kamionom. Voţnja z njim je bila bolj
preprosta, če sem se ozrla samo, ko se je ţe končala. Znova sem ga pogledala
– strmel je vame in me skrbno proučeval.
»Torej te še vedno zanima, zakaj me ne smeš videt na lovu?« Bil je
resen, toda zdelo se mi je, da se globoko v njegovih očeh skriva kanček
nagajivosti.
»No,« sem razloţila, »predvsem sem se čudila tvojemu odzivu.«
»Sem te prestrašil?« Da, nagajivost je bila vsekakor tam.
»Ne,« sem se zlagala. Ni mi verjel.
»Ţal mi je, da sem te prestrašil,« je vztrajal z rahlim smehljajem, toda
potem je vsakršna posmehljivost izginila. »Samo misel, da bi bila tam … ko
lovimo.« Stisnil je ustnice.
»Bi bilo to slabo?«
Govoril je med stisnjenimi ustnicami. »Neznansko.«
»Ker …?«
Globoko je vzdihnil in se zastrmel v debele, valjaste oblake, ki so
pritiskali dol, skoraj na dosegu roke.
»Ko lovimo,« je govoril počasi in z odporom, »se predamo svojim čutom
… in manj poslušamo razum. Posebno vonju. Če bi bila v bliţini, ko izgubim
nadzor …« Odkimal je in še vedno čemerno strmel v teţke oblake.
Skrbno sem nadzorovala svoj izraz, pričakovala sem namreč, da me bo
na hitro pogledal in preučil moj odziv. Moj obraz ni izdal ničesar.
Toda najine oči so obstale in tišina se je poglobila … in se spremenila.
Ko je neusmiljeno strmel vame, je ozračje začela polniti energija, ki sem jo
čutila to popoldne. Hlastnila sem po zraku in prekinila tišino, on pa je zaprl
oči.
»Bella, mislim, da moraţ zdaj domov.« Njegov globoki glas je bil hripav,
njegove oči spet na oblakih.
 Odprla sem vrata in leden prepih, ki je nastal v avtu, je zbistril moje
misli. V strahu, da bi padla, sem previdno stopila iz avta in zaprla vrata, ne
da bi se ozrla nazaj. Obrnila sem se šele, ko sem zaslišala odpiranje okna.
»Hej, Bella?« je zaklical za menoj z monotonim glasom. Rahlo se je
nasmehnil in se naslonil na odprto okno.
»Da?«
»Jutri sem na vrsti jaz.«
»Na vrsti za?«
Raztegnil je ustnice in posvetil s svojimi belimi zobmi. »Postavljanje
vprašanj.«
Nato ga ni bilo več; avto je pohitel po cesti in izginil, še preden sem se
lahko zbrala. Smehljaje sem šla proti hiši. Vsaj nekaj je bilo jasno – jutri se
bova videla.
Tudi to noč je Edward blestel v mojih sanjah. Toda vzdušje v moji
podzavesti je bilo drugačno. Razburjala ga je ista energija, ki sem jo čutila
popoldne, in nemirno sem se obračala in se premetavala po postelji. Večkrat
sem se zbudila. Šele v zgodnjih jutranjih urah sem se končno pogreznila v
utrujen spanec brez sanj.
Ko sem se zbudila, sem bila še vedno izčrpana, pa tudi nejevoljna.
Oblekla sem rjav pulover z V-izrezom in nepogrešljive kavbojke, pri tem pa
sanjarila o majicah z naramnicami in o kratkih hlačah. Zajtrk je bil
vsakdanji, tih dogodek. Charlie si je spekel jajca, jaz sem si pripravila
skodelico kosmičev. Spraševala sem se, ali je pozabil na soboto. Ko je vstal in
odnesel kroţnik v pomivalno korito, sem dobila odgovor na neizrečeno
vprašanje.
»Glede sobote …« je začel, ko je stopil v kuhinjo in odprl pipo.
Zdrznila sem se. »Da, oče?«
»Se še vedno opravljaš v Seattle?« je vprašal.
»To sem načrtovala.« Namrdnila sem se in si ţelela, da ne bi načel te
teme in se mi zdaj ne bi bilo treba izmišljevati polresnic.
Na kroţnik je stisnil malo sredstva za pomivanje posode in ga s ščetko
vrtinčil naokoli. »Si prepričana, da se ne boš vrnila pred začetkom plesa?«
»Ne bom šla na ples, oče.« Ostro sem ga pogledala.
»Te ni nihče povabil?« je vprašal. Da ne bi pokazal zaskrbljenosti, se je
osredotočil na čiščenje kroţnika.
Izognila sem se minskemu polju. »Dekleta izbirajo.«
»Ah.« Namrščil se je in brisal kroţnik.
Razumela sem njegove tegobe. Očetovstvo mora biti zelo naporno; ţiviš
v strahu, da bo tvoja hči srečala fanta, ki ji bo všeč, obenem pa te skrbi, da
se to ne bi zgodilo. Kako grozno bi bilo, sem pomislila in se zdrznila, da bi
Charlie samo pomislil, kdo mi je v resnici všeč.
Charlie se je odpravil, pomahal mi je v slovo. Povzpela sem se po
stopnicah, da bi si umila zobe in vzela knjige. Ko sem slišala, da je policijski
avto odpeljal, sem lahko počakala samo nekaj sekund, preden sem pokukala
skozi okno. Srebrni avto je ţe čakal, stal je na Charliejevem parkirnem
mestu. Pognala sem se po stopnicah navzdol in skozi vhodna vrata ter se
spraševala, kako dolgo bo trajala ta navada. Ţelela sem si, da se ne bi nikdar
končala.
 Čakal je v avtu. Ni bilo videti, da me je opazoval. Zaprla sem hišna
vrata, zapah pa pustila odklenjen. Stopila sem do avto, se plaho ustavila,
nato pa odprla vrata in vstopila. Sproščeno se je smehljal – in me kot vedno
omamil s svojo lepoto in popolnostjo.
»Dobro jutro.« Njegov glas je bil svilnat. »Kako si danes?« Opazoval me
je, kot bi bilo vprašanje več kot samo znak vljudnosti.
»Dobro, hvala.« V njegovi bliţini sem se vedno počutila dobro – še bolje
kot dobro.
Njegov pogled se je pomudil na temnih lisah pod mojimi očmi. »Videti
si utrujena.«
»Nisem mogla spati,« sem priznala in lase podzavestno potegnila čez
ramo, da bi se vsaj malce zakrila.
»Tudi jaz nisem mogel spati,« me je draţil, ko je obrnil ključ v vatu.
Navadila sem se ţe na tiho brnenje motorja. Prepričana sem bila, da se bom
ustrašila, ko bom prihodnjič priţgala svoj glasni kamion.
Zasmejala sem se. »Verjetno res. Mislim, da sem spala samo malce dlje
kot ti.«
»Stavim, da res.«
»Torej, kaj si počel prejšnjo noč?« sem vprašala.
Zareţal se je. »Niti slučajno! Danes jaz postavljam vprašanja.«
»Ah, saj res. Kaj bi rad vedel?« Nagubala sem čelo. Nisem se mogla
spomniti ničesar o sebi, kar bi ga lahko zanimalo.
»Katera je tvoja najljubša barva?« je vprašal resnobno.
Zavila sem z očmi. »Odvisno od dneva.«
»Katera je danes tvoja najljubša barva?« Še vedno je bil resen.
»Verjetno rjava.« Oblačila sem se glede na razpoloţenje.
Puhnil je in resnost v njegovem izrazu je izginila. »Rjava?« je skeptično
vprašal.
»Da. Rjava je topla. Pogrešam rjavo. Vse, kar bi moralo biti rjavo –
drevesna debla, skale, umazanija – je tu prekrito z razmočeno zeleno snovjo,«
sem se pritoţila.
Naval mojih besed ga je očitno navdušil. Strmel je vame in za hipec
pomislil.
»Prav imaš,« se je odločil in se znova zresnil. »Rjava je topla.« Hitro, a
omahujoče, je stegnil roko in moje lase povlekel za rame.
Medtem sva se pripeljala do šole. Zapeljal je na parkirni prostor in se
spet obrnil k meni.
»Katero zgoščenko imaš trenutno v svojem CD-predvajalniku?« je
vprašal. Njegov obraz je bil tako resen, kot bi me priznal, naj priznam umor.
Spomnila sem se, da še vedno nisem vzela ven zgoščenke, ki mi jo je
podaril Phil. Ko sem mu povedala ime skupine, se je hudomušno nasmehnil
in njegove oči so dobile poseben izraz. Odprl je predal pod CD-
predvajalnikom, potegnil ven eno od pribliţno tridesetih zgoščenk, ki so se
stiskale v majhnem prostoru, in mi jo podal.
»Najprej Debussy, zdaj pa ta?« Dvignil je obrv.
Bila je ista zgoščenka. S povešenimi očmi sem si ogledovala znani
ovitek.
Podobno je minil preostanek dneva. Ko me je pospremil k angleščini,
ko sva se dobila po španščini, celo uro pri kosilu; neusmiljeno me je
spraševal o vsaki nepomembni podrobnosti mojega ţivljenja. Filmi, ki so mi
všeč, in filmi, ki jih sovraţim, majhno število krajev, ki sem jih obiskala, in
veliko krajev, ki jih ţelim obiskati, pa knjige – knjige brez konca in kraja.
Nisem se mogla spomniti, kdaj sem nazadnje toliko govorila. Bolj
pogosto kot ne sem bila sproščena, saj sem bila prepričana, da ga
dolgočasim. Toda resno zanimanje na njegovem obrazu in neprekinjen tok
vprašanj sta me prisilila, da sem govorila naprej. Večina vprašanj je bila
lahkih, nekatera pa so me spravila v zadrego. Kadar sem zardela, se je
pojavil cel krog novih vprašanj.
Kot na primer, ko me je vprašal, kateri je moj najljubši ţlahtni kamen
in sem brez pomisleka zinila topaz. Vprašanja mi je postavljal s takšno
hitrostjo, da sem imela občutek, kot bi bila na enem od tistih psiholoških
testov, na katerih moraš odgovarjati s prvo besedo, ki ti pride na misel. Če
ne bi zardela, bi mi verjetno postavil drugo vprašanje s svojega seznama.
Zardela pa sem, ker je bil do nedavnega moj najljubši kamen granat.
Popolnoma jasno je bilo, kaj je bil razlog za spremembo, saj sem strmela v
njegove topazne oči. On pa seveda ni odnehal, dokler nisem priznala, zakaj
mi je postalo nerodno.
»Povej mi,« je končno ukazal, potem ko me ni mogel pregovoriti; ni mu
uspelo samo zato, ker sem svoje oči previdno usmerila stran od njega.
»Takšne so danes tvoje oči,« sem zavzdihnila in se predala, pri tem pa
gledala v tla in se igrala s pramenom svojih las. »Če me boš vprašal čez dva
tedna, bom verjetno rekla oniks.« Nehote sem mu povedala več, kot je bilo
potrebno, in skrbelo me je, da ga bom znova razjezila, tako kot vsakič, ko
sem se spozabila in preveč jasno razkrila svojo obsedenost. Toda njegov
premolk je bil zelo kratek.
»Katere roţe imaš najraje?« je začel.
Olajšano sem zavzdihnila in nadaljevala psihoanalizo.
Pri biologiji so bile spet teţave. Edward me je še naprej izpraševal,
dokler ni v razred stopil profesor Banner in s seboj spet privlekel televizijo.
Ko se je profesor pribliţal stikalu za luči, sem opazila, da je Edward svoj stol
pomaknil za malenkost stran od mojega. Ni pomagalo. Takoj ko se je v
učilnici stemnilo, me je prešinila ista električna iskra kot včeraj, isto nemirno
hlepenje, da bi stegnila roko in se dotaknila njegove mrzle koţe.
Naslonila sem se na mizo, se z brado uprla na prekriţane roke in se s
prsti oprijemala roba mize, pri tem pa se bojevala z nerazumnim
stremljenjem, ki me je tako vznemirilo. Nisem ga pogledala, kajti bala sem
se, da bi se, če bi me gledal, še teţje obvladala. Zares sem skušala gledati
film, toda na koncu ure nisem imela pojma, kaj sem pravkar videla. Olajšano
sem vzdihnila, ko je profesor Banner spet priţgal luči, in končno pogledala
Edwarda; ves zbegan je strmel vame.
Tiho je vstal in me počakal. Kot včeraj sva molče hodila proti
telovadnici. In prav tako kot včeraj se je brez besed dotaknil mojega obraza –
tokrat s hrbtno stranjo svoje mrzle roke, pogladil me je od senc do čeljusti –
nato pa se obrnil in odšel.
Telovadba je minila hitro; gledala sem Mikov solo nastop v
badmintonu. Ni govoril z menoj. Morda je bil kriv moj brezizrazen pogled,
morda je bil še vedno jezen zaradi včerajšnjega prepira. Nekje v kotičku
mojih misli mi je bilo ţal. Toda nisem se mogla ukvarjati z njim.
 Po koncu ure sem pohitela, da se preoblečem. Vedela sem – hitrejša
kot bom, prej bom z Edwardom. Naglica je povzročila, da sem bila bolj
nerodna kot ponavadi, toda sčasoma mi je vendarle uspelo stopiti skozi
vrata. Ko sem ga zagledala, se je čez moj obraz kar sam od sebe razlegel
širok nasmeh. Edward se mi je nasmehnil nazaj, nato pa začel z navzkriţnim
spraševanjem.
Njegova vprašanja so bila zdaj drugačne, ne tako preprosta. Hotel je
vedeti, kaj pogrešam od doma, opisati sem mu morala vse, česar ni poznal.
Ure in ure sva sedela pred Charliejevo hišo. Medtem se je nebo stemnilo in
nenadoma je začelo liti kot iz škafa.
Opisovala sem nemogoče stvari. Na primer vonj kreozota – grenak,
rahlo smolnat, a vseeno prijeten – visok, oster zvok škrţatov v juliju, neţen
vonj dreves, širino neba, ki se belo modro razteza od obzorja do obzorja in ga
le na nekaj koncih zarivajo nizki hribi, pokriti z vijoličastimi vulkanskimi
skalami. Najteţe je bilo razloţiti, zakaj mi je bilo vse to tako všeč – upravičiti
lepoto, ki ni bila odvisna od redke, trmaste vegetacije, ki je bila pogosto videti
napol mrtva; lepoto, ki so jo pričarali odkrita tla, plitve doline med
skalnatimi hribi in to, kako so se ti drţali sonca. Opazila sem, da sem
govorila z rokami, ko sem mu skušala opisati vse to.
Njegova tiha, raziskujoča vprašanja so me spodbujala, da sem govorila
brez zadrţkov in pozabila, v zasenčeni luči nevihte, da bi se morala
sramovati, da mu nisem pustila do besede. Ko sem končala podoben opis
svoje razmetane sobe v Phoenixu, je končno obmolknil.
»Si končal?« se olajšano vprašala.
»Še zdaleč ne … toda kmalu se bo vrnil tvoj oče.«
»Charlie!« sem se nenadoma spomnila in zavzdihnila.
Pogledala sem v nebo, potemnelo od deţja, toda ničesar ni izdajalo.
»Koliko je ura?« sem se na glas vprašala, ko sem pogledala na uro. Osupnila
sem, ko sem ugotovila, kako dolgo sva se pogovarjala – Charlie se je zdaj ţe
vozil proti domu.
»Somrak je,« je mrmraje rekel Edward, ko je opazoval zahodno obzorje,
ki so ga zatemnili oblaki. Imel je zamišljen glas, kot bi bil z mislimi nekje
daleč. Strmela sem vanj, ko je s praznim pogledom zrl skozi okno.
Nenadoma se je znova obrnil k meni.
»Zdaj je za naju najbolj varen čas dneva,« je rekel in odgovoril na
neizgovorjeno vprašanje v mojih očeh. »Najbolj brezskrben čas. Toda tudi
najbolj ţalosten, nekako … konec še enega dneva, vrnitev noči. Tema je tako
predvidljiva, se ti ne zdi?« Melanholično se je nasmehnil.
»Rada imam noč. Če ne bi bilo teme, ne bi nikdar videli zvezd.«
Namrščila sem se. »Čeprav jih tu ne vidiš pogosto.«
Zasmejal se je in vzdušje se je nenadoma razvedrilo.
»Charlie se bo vrnil čez nekaj minut. Če mu torej ne ţeliš povedati, da
boš soboto preţivela z menoj … » Dvignil je obrv.
»Hvala, toda ne, hvala.« Pobrala sem knjige in se zavedla, da sem od
dolgega sedenja otrdela. »Sem torej jutri na vrsti jaz?«
»Nikakor ne!« Pokazal je ogorčenje. »Povedal sem ti, da nisem končal,
kajne?«
»Le kaj bi me lahko še vprašal?«
 »Boš izvedela jutri.« Stegnil se je, da bi mi odprl vrata. Nenadna bliţina
je povzročila divje utripanje mojega srca.
Toda roka mu je otrpnila na ročaju.
»Oh, ne,« je rekel tiho.
»Kaj je?« Osupnila sem, ko sem zagledala njegove stisnjene ustnice in
prestrašene oči.
Beţno me je pogledal. »Še ena teţava,« je zagodrnjal.
Hitro je odprl vrata in se nato hitro, skoraj skrivljeno umaknil od
mene.
Snop svetlobe je posvetil skozi deţ, ko se je le nekaj metrov stran,
obrnjen proti nama, ustavil temni avto.
»Charlie je za vogalom,« je opozoril in skozi naliv strmel v drugo vozilo.
Kljub zmedi in radovednosti sem takoj skočila ven. Deţ je postal
glasnejši, ko se je odbijal od mojega plašča.
Skušala sem prepoznati postavo na prednjem sedeţu drugega avta, a
je bilo pretemno. Pripeljal se je še en avto in osvetlil Edward; on je še vedno
strmel predse in usmerjal pogled v nekoga ali nekaj, česar nisem mogla
videti. Obraz mu je prekrivala čudna mešanica nemoči in trme.
Nato je zagnal motor in gume so zacvilile na mokri cesti. Volva v nekaj
sekundah ni bilo več.
»Hej, Bella,« je z voznikove strani majhnega črnega avta zaklical znan
hripav glas.
»Jacob?« sem vprašala, ko sem pogledovala skozi deţ. Prav tedaj je izza
vogala zapeljal Charlie in s prednjimi lučmi obsvetil lastnika avta pred
menoj.
Jacob se je ţe plazil ven in njegov širok nasmeh se je svetil tudi v temi.
Na sedeţu zraven njega je sedel precej starejši moški, moški močne postave z
izrazitimi potezami. Njegov obraz je bil prepoln, lica so mu počivala na
ramenih, rdeče rjavo koţo, ki je bila kot star usnjen jopič, pa so prebadale
gube. In presenetljivo znane oči, črne oči, ki so bile hkrati premlade in
prestare za široki obraz, v katerem so prebivale. Jacobov oče, Billy Black.
Minilo je več kot pet let, odkar sem ga nazadnje videla. Takoj sem ga
prepoznala, čeprav se nisem spomnila njegovega imena, ko je Charlie ob
mojem prihodu govoril o njem. Strmel je vame in temeljito preučeval moj
obraz, zato sem se mu neodločno nasmehnila. Imel je široko odprte oči, kot
bi ga nekaj presenetilo ali prestrašilo, in napihnjene nosnice. Moj nasmeh je
obledel.
Še ena teţava, je rekel Edward.
Billy je strmel vame z izbuljenimi, zaskrbljenimi očmi. V meni je
zaječalo. Je Billy tako zlahka prepoznal Edwarda? Je zares lahko verjel
nemogočim legendam, katerim se je njegov sin le smejal?
Odgovor je bil jasen v Billyjevih očeh. Da. Da, lahko.

12.
ISKANJE RAVNOTEŽJA
»Billy!« je zaklical Charlie, takoj ko je stopil iz avta.
Odpravila sem se proti hiši. Ko sem počepnila na verandi, sem
pomignila Jacobu. Charlie ju je glasno pozdravljal.
»Delal se bom, da te nisem videl za volanom, Jake,« je dejal grajajoče.
»V rezervatu prej dobimo dovoljenje,« je rekel Jacob, medtem ko sem
odklenila vrata in priţgala zunanjo luč.
»Se mi kar zdi,« se je smejal Charlie.
»Nekako moram postopati okrog.« Brez teţav sem prepoznala Billyjev
bučeči glas. Zaradi znanega tona sem se nenadoma počutila mlajšo, kot
otrok.
Vstopila sem v hišo, vrata sem pustila odprta in priţgala luči, nato pa
obesila plašč. Postavila sem se med vrata in zaskrbljeno opazovala, kako sta
Charlie in Jacob Billyju pomagala iz avta in ga posadila na invalidski
voziček.
Umaknila sem se, ko so pohiteli v hišo in si z obleke otresali deţ.
»Kakšno presenečenja,« je rekel Charlie.
»Ţe dolgo se nismo videli,« je odvrnil Billy. »Upam, da ne motiva.« Spet
me je ošvrknil s temnim pogledom, ki ga ni bilo mogoče razumeti.
»Ne, prav nasprotno. Upam, da bosta ostala na tekmi.«
Jacom se je zareţal. »Mislim, da je bil to načrt … naš televizor se je
prejšnji teden pokvaril.«
Billy je kislo pogledal svojega sina. »Jacob pa je komaj čakal, da spet
vidi Bello,« je dodal. Jacob je namrščil čelo in povesil glavo, medtem ko sem
se bojevala z vestjo. Morda sem bila na obali malce preveč prepričljiva.
»Sta lačna?« sem vprašala in se odpravila proti kuhinji, da bi se
izognila Billyjevemu preiskovalnemu pogledu.
»Ne, jedla sva, preden sva prišla sem,« je odvrnil Jacob.
»Kaj pa ti, Charlie?« sem zaklicala čez ramo, ko sem se pognala skozi
kuhinjska vrata.
»Seveda,« je odgovoril. Njegov glas je bil usmerjen proti dnevni sobi in
televizorju in sledilo mu je cviljenje Billyjevega vozička.
Topli kruhki so bili v ponvi in rezala sem paradiţnik, ko sem naenkrat
začutila, da nekdo stoji za mojim hrbtom.
»No, kako si?« je vprašal Jacob.
»Kar dobro.« Nasmehnila sem se. Teţko se je bilo upreti njegovemu
navdušenju. »Pa ti? Si sestavil svoj avto?«
»Ne.« Namrščil se je. »Še vedno potrebujem dele. Tega sva si sposodila.«
S palcem je pokazal na dvorišče.
»Ţal mi je. Nisem našla nobenega … kaj si ţe iskal?«
»Glavni cilinder.« Zareţal se je. »Je kaj narobe s kamionom?« je
nenadoma dodal.
»Ne.«
»Ah. Sem mislil, ker si nisi pripeljala z njim.«
 Strmela sem v ponev in dvignila rob kruhka, da bi preverila spodnjo
stran. »Peljala sem se s prijateljem.«
»Enkraten avto.« Govoril je z občudovanjem. »Vendar nisem prepoznal
voznika. Mislil sem, da poznam večino fantov v tem mestu.«
Prikimala sem in obrnila kruhke, pri tem pa še vedno zrla navzdol.
»Imel sem občutek, da ga moj oče od nekje pozna.«
»Jacob, mi lahko podaš nekaj kroţnikov? V omari nad pomivalnim
koritom so.«
»Seveda.«
Molče je šel po kroţnike. Upala sem, da bo zdaj spremenil temo
pogovora.
»Torej, kdo je bil?« je vprašal, ko je na pult poleg mene postavil dva
kroţnika.
Poraţena sem zavzdihnila. »Edward Cullen.«
Na moje presenečenje se je zareţal. Pogledala sem ga in videti je bil
nekoliko zbegan.
»To je torej bilo,« je rekel. »Ni mi bilo jasno, zakaj se je moj oče tako
čudno obnašal.«
»Prav zares.« Pretvarjala sem se, kot da sem nedolţna. »Ne mara
Cullenovih.«
»Praznoveren star moţ,« je tiho zamomljal Jacob.
»Misliš, da bo povedal Charlieju?« Nisem si mogla pomagati, da ga ne
bi vprašala, besede so v upočasnjeni naglici prihajale na dan.
Jacob me je za trenutek pogledal. Nisem mogla razumeti izraza v
njegovih temnih očeh. »Dvomim,« je končno odvrnil. »Mislim, da ga je Charlie
zadnjič pošteno nahrulil. Od takrat nista veliko govorila … danes imata neke
vrste poravnavo. Dvomim, da bo spet govoril o tem.«
»Ah,« sem rekla in skušala zveneti brezbriţno.
Charlieju sem odnesla hrano, nato pa ostala v dnevni sobi in se
pretvarjala, da gledam tekmo. Jacob mi je medtem nekaj pripovedoval.
Sledila sem moškemu pogovoru in bila pozorna na vsak Billyjev gib, ki bi me
lahko izdal. Razmišljala sem, kako bi ga ustavila, če bi začel.
Bila je dolga noč. Imela sem veliko domače naloge, a Billyja in
Charlieja nisem upala pustiti sama. Končno se je tekma končala.
»Boste s prijatelji kmalu spet prišli na obalo?« je vprašal Jacob, ko je
svojega očeta porinil čez prag.
»Nisem prepričana,« sem se izmikala.
»Zelo sem se zabaval, Charlie,« je rekel Billy.
»Pridita na prihodnjo tekmo,« je spodbujal Charlie.
»Ja, ja,« je rekel Billy. »Se vidimo. Lahko noč.« Ko me je pogledal, je
njegov nasmeh izginil. »Pazi nase, Bella,« je resno dodal.
»Bom, hvala,« sem zamrmrala in gledala stran.
Pognala sem se proti stopnišču, Charlie pa jima je mahal s hodnika.
»Bella, počakaj,« je rekel.
Skrčila sem se. Je Billy kaj zinil, preden sem se jima pridruţila v
dnevni sobi?
Toda Charlie je bil sproščen, nepričakovani obisk je na njegovem
obrazu pustil smehljaj.
»Nocoj nisem imel priloţnosti, da bi govoril s teboj. Kako je bilo v šoli?«
 »V redu.« Z eno nogo sem bila na stopnicah in iskala sem podrobnosti,
ki bi jih lahko varno delila z njim. »Igrali smo badminton in moja ekipa je
dobila vse štiri igre.«
»Sijajno, nisem vedel, da znaš igrati badminton.«
»No, pravzaprav ne znam, toda imam res dobrega soigralca,« sem
priznala.
»Koga pa?« je vprašal s simboličnim zanimanjem.
»Hm … Mika Newtona,« sem nejevoljno odvrnila.
»Ah, ja … rekla si ţe, da se z Newtonovim fantom dobro razumeš.«
Razvedril se je. »Prijazna druţina.« Za hipec je pomisli. »Zakaj ne bi njega
povabila na ples?«
»Oče!« sem siknila. »Nekako hodi z mojo prijateljico Jessico. Poleg tega
pa veš, da ne znam plesati.«
»Ah, ja,« je zabrundal in se mi opravičujoče nasmehnil. »Verjetno je
dobro, da imaš načrte za soboto … S fanti s postaje smo se zmenili, da gremo
ribarit. Vreme naj bi bilo zares toplo. Toda če ţeliš prestaviti izlet in počakati,
da bo šel lahko kdo s teboj, bom ostal doma. Vem, da ti ne posvečam dovolj
časa.«
»Oče, enkraten si.« Nasmehnila sem se in upala, da nisem pokazala
svojega olajšanja. »Nič me ne moti, da sem sama – preveč sem ti podobna.«
Pomeţiknila sem mu in zasmejal se je s tistim nasmehom, ki mu je okoli oči
začrtal gubice.

Tisto noč sem spala bolje, spet preveč utrujena, da bi sanjala. Zadovoljna
sem se zbudila v biserno sivo jutro. Napet večer z Billyjem in Jacobom se je
zdaj zdel neškodljiv; odločila sem se, da popolnoma pozabim nanj. Ko sem
lase spenjala v figo, sem se zalotila, da ţviţgam, in spet, ko sem se zagnala
po stopicah. Charlie je to opazil
»Danes si dobre volje,« je pripomnil pri zajtrku.
Skomignila sem. »Petek je.«
Podvizala sem se, da bom pripravljena še isto sekundo, ko bo Charlie
odšel. Moja torba je bila pripravljena, čevlji na nogah, zobje umiti. Toda
čeprav sem takoj, ko sem bila prepričana, da je Charlie izginil, pohitela skozi
vrata, je bil Edward hitrejši. Čakal je v svojem bleščečem avtu, z odprtimi
okni in ugasnjenim motorjem.
Tokrat se nisem obotavljala, temveč sem hitro splezala na sedeţ, da bi
čim prej uzrla njegov obraz. Ustnice so se mu razširile v ukrivljen nasmeh.
Zastal mi je dih in srce mi je nehalo biti. Nisem si mogla predstavljati, da bi
bil angel lahko bolj čudovit. Ničesar na njem ne bi bilo mogoče izboljšati.
»Kako si spala?« je vprašal. Spraševala sem se, ali se je sploh zavedal,
kako mamljiv je bil njegov glas.
»Dobro. Kakšna je bila tvoja noč?«
»Prijetna.« Njegov nasmeh je bil porogljiv; imela sem občutek, da mi
nekaj prikriva.
»Te smem vprašati, kaj si počel?« sem vprašala.
»Ne.« Zareţal se je. »Danes je spet moj dan.«
Spraševal me je o ljudeh: več o Renée, njenih konjičkih, o tem, kaj sva
počeli v prostem času. Pripovedovala sem mu o svoji edini babici, ki sem jo
poznala, in o nekaterih sošolcih – ko me je povprašal o fantih, s katerimi sem
hodila, sem bila v zadregi. Na srečo nisem nikoli zares imela fanta, zato ta
pogovor ni trajal dolgo. Moja suhoparna romantična zgodovina je, tako kot
Jessico in Angelo, presenetila tudi njega.
»Torej nisi nikoli srečala nikogar, ki bi ti bil všeč?« je vprašal z
resnobnim glasom – spraševala sem se, o čem razmišlja.
Nehote sem bila iskrena. »Ne v Phoenixu.«
Ustnice je stisnil v ostro linijo.
Takrat sva stopila v jedilnico. Ne spominjam se natančno, kako je
minil dan, kar je postalo ţe navada. Ko je za kratek čas utihnil, sem
izkoristila priloţnost in ugriznila v sendvič.
»Danes se boš peljala sama,« je nepričakovano naznanil, medtem ko
sem ţvečila.
»Zakaj?« sem vprašala.
»Po kosilu bom odšel z Alice.«
»Ah.« Zamiţala sem, osupla in razočarana. »Je ţe v redu. Ni tako daleč,
da ne bi mogla iti peš.«
Mrko me je pogledal. »Nočem, da greš domov peš. Šla bova po tvoj
kamion in ti ga pripeljala.«
»Nisem vzela ključev,« sem zavzdihnila. »Res grem lahko peš.« Bolj kot
pešačenje me je skrbelo, da bom prikrajšana za dragoceni čas z njim.
Zmajal je z glavo. »Tvoj kamion bo tu in ključi v zaganjalniku … razen
če te skrbi, da bi ti ga kdo ukradel.« b tej misli ga je popadel smeh.
»Velja,« sem se strinjala in stisnila ustnice, prepričana, da je bil ključ v
kavbojkah, ki sem jih nosila v sredo, pod kupom oblek v pralnici. Tudi če bi
vlomil v hišo, ali ar koli ţe je načrtoval, ga ne bi nikoli našel. Zdelo se je, da
ga je moje privoljenje izzvalo; pretirano samozavestno se je zareţal.
»Kam pa greš?« sem ga vprašala ravnodušno, kot sem le mogla.
»Na lov,« je strogo odvrnil. »Če bom jutri sam s teboj, moram izvesti vse
moţne varnostne ukrepe.« Njegov obraz je postal čemeren … in proseč. »Še
vedno lahko odpoveš …«
Pogledala sem stran, saj me je bilo strah, da bi me prepričal s svojim
predirnim pogledom. Odločila sem se, da se ga ne bom bala, ne glede na to,
kako resnična bi lahko bila nevarnost. Ni pomembno sem si ponavljala.
»Ne,« sem šepnila in ga znova pogledala. »Ne morem.«
»Morda imaš prav,« je zagodrnjal. Zdelo se mi je, da so njegove oči
potemnele.
Spremenila sem temo pogovora. »Kdaj prideš jutri?« sem vprašala, vsa
nesrečna, ker ga zapuščam.
»Odvisno od … sobota je, ne ţeliš malce pospati?« je ponudil.
»Ne,« sem prehitro odvrnila in zadrţal je nasmeh.
»Potem pa takrat kot ponavadi,« je odločil. »Bo Charlie tam?«
»Ne, ribarit gre.« Nasmehnila sem se, ko sem pomislila, kako lepo se je
vse izteklo.
Spregovoril je s strogim glasom. »In če se ne vrneš domov, kaj si bo
mislil?«
»Nimam pojma,« sem malodušno odvrnila. »Ve, da nameravam prati.
Morda bo mislil, da sem padla v pralni stroj.«
Grdo me je pogledal in tudi jaz sem se namrščila. Njegova jeza je bila
veliko bolj prepričljiva kot moja.
 »Kaj boš lovil?« sem vprašala, ko mi je postalo jasno, da sem izgubila
grenko bitko.
»Kar koli bova našla v parku. Ne bova šla daleč.«
Zdelo se je, da ga je moj lahkotni pristop k njegovi skriti resničnosti
zbegal.
»Zakaj greš z Alice?« me je zanimalo.
»Alice … je najbolj razumevajoča,« je rekel in se nejevoljno namrščil.
»Pa drugi?« sem plaho vprašala. »Kaj pravijo drugi?«
Za trenutek je nagubal čelo. »Večinoma so nezaupljivi.«
Hitro sem ošvrknila člane njegove druţine. Sedeli so za mizo in strmeli
vsak v svojo smer, kot takrat, ko sem jih videla prvič. Le da so bili zdaj samo
štirje; njihov lepi, rjavolasi brat je sedel nasproti mene. Vznemirjenost mu je
gledala iz njegovih zlatih oči.
»Ne marajo me,« sem ugotovila.
»Ne gre za to,« se je uprl, toda v njegovih očeh je bila naivnost. »Ne
razumejo, zakaj te ne morem pustiti pri miru.«
Namrdnila sem se. »Jaz tudi ne, če smo ţe pri tem.«
Edward je počasi odkimal, z očmi zavil proti stropu in me znova
pogledal. »Rekel sem ti … sebe ne vidiš jasno. Nikoli nisem srečal nikogar, ki
bi ti bil podoben. Očarala si me.«
Prepričana, da se mi posmehuje, sem ga pogledala.
Ko je razbral moj izraz, se je nasmehnil. »Imam določene sposobnosti,«
je zabrundal in se previdno prijel za čelo, »ki mi omogočajo, da laţje
razumem človeško naravo. Ljudje so predvidljivi. Toda ti … ti vselej narediš
kaj nepričakovanega. Vedno me presenetiš.«
Pogledala sem stran, nejevoljna in osramočena, in se znova zazrla v
njegovo druţino. Počutila sem se kot poskusni zajček. Samo sebe sem imela
za neumno, da sem sploh pričakovala kaj drugega.
»Tega dela ni tako teţko razloţit,« je nadaljeval. Čutila sem njegov
pogled, a ga nisem upala pogledati, ker me je skrbelo, da bo prepoznal
ogorčenje v mojih očeh. »Toda za tem je več … in tega se ne da tako
preprosto ubesediti …«
Ko je govoril, sem še vedno strmela v Cullenove. Nenadoma se je
Rosalie, njegova svetlolasa in osupljivo lepa sestra , obrnila in me pogledala.
Ne, ni me pogledala, temveč se je s svojimi temnimi, hladnimi očmi srepo
zazrla vame. Hotela sem umakniti pogled, toda njeno bolščanje je uročilo
moje oči, dokler ni Edward nehal govoriti in jezno zavzdihnil. Skoraj je siknil.
Rosalie je obrnila glavo in bila sem osvobojena. Znova sem pogledala
Edwarda in ugotovila, da je prepoznal zmedo in strah, ki sta razširila moje
oči.
Naredil je grimaso in razlagal. »Ţal mi je. Samo skrbi jo. Veš … tudi za
druge je nevarno, če, potem ko sem toliko časa preţivel s teboj v javnosti …«
Povesil je pogled.
»Če?«
»Če se to … slabo konča.« Z rokami je objel svojo glavo, tako kot tisto
noč v Port Angelesu. Njegova bolečina je bila očitna; ţelela sem ga potolaţiti,
a nisem vedela kako. Nehote sem se stegnila proti njemu, a sem roko hitro
spustila na mizo, saj me je skrbelo, da bo moj dotik še poslabšal stvari.
Posvetilo se mi je, da bi me morale njegove besede prestrašiti. Čakala sem,
da se strah pojavi, a sem lahko občutila le bolečino.
In razočaranje – razočaranje, ker je Rosalie prekinila Edwarda, ko mi je
hotel nekaj povedati, in nisem vedela, kako naj spet načnem temo. Svojo
glavo je še ved stiskal med rokami.
Skušala sem govoriti z nevtralnim glasom. »Moraš zdaj oditi?«
»Da.« Dvignil je obraz; za trenutek je bil resen, nato pa se je njegovo
razpoloţenje spremenilo in se je nasmehnil. »Verjetno bo tako najbolje. Pri
biologiji nam je ostalo še petnajst minut tistega trapastega filma – mislim, da
imam dovolj.«
Zdrznila sem se. Alice – njeni kratki, črni lasje so bili oblikovani v
konice, ki so razmršene krasile prelep, vilinski obraz – se je nenadoma
pojavila za njegovim hrbtom. Tudi ko je mirovala, je bila njena vitka postava
elegantna in mila.
Pozdravil jo je, še vedno strmeč vame. »Alice.«
»Edward,« je odgovorila z visokim sopranskim glasom, ki je bil skoraj
tako privlačen kot njegov.
»Alice, to je Bella – Bella, Alice,« naju je predstavil in mahal z rokami,
pri tem pa se kislo smehljal.
»Ţivijo, Bella.« Njene črne steklaste oči so bile nedostopne, a se je
prijazno nasmehnila. »Veseli me, da sem te končno spoznala.«
Edward jo je mrko pogledal.
»Ţivijo, Alice,« sem boječe zamrmrala.
»Si pripravljen?« ga je vprašala.
Govoril je z nevtralnim glasom. »Skoraj. Dobiva se pri avtu.«
Brez besed je odšla; njena hoja je bila tako gibka, tako elegantna, da
sem začutila boleče ljubosumje.
»Naj ti rečem 'lepo se imej' ali ta fraza ne ustreza?« sem vprašala, ko
sem se obrnila proti njemu.
»Ne, 'lepo se imej' je popolnoma v redu.« Zareţal se je.
»No, potem pa … lepo se imej.« Trudila sem se, da bi se slišalo iskreno.
Seveda ga nisem prelisičila.
»Se bom potrudil.« Še vedno se je reţal. »Ti pa, prosim, bodi previdna.«
»Previdna v Forksu – kakšen izziv.
»Zate vsekakor.« Napel je ustnice. »Obljubi.«
»Obljubim, da bom previdna,« sem zdrdrala. »Nocoj bom prala perilo …
to bi lahko bilo zelo nevarno.«
»Pazi, da ne padeš v pralni stroj,« se je rogal.
»Naredila bom vse, kar je v mojih močeh.«
Vstal je in tudi jaz sem se dvignila.
»Se vidiva jutri,« sem zavzdihnila.
»Zate je to neskončno dolgo, kajne?« se je namuznil.
Nejevoljno sem prikimala.
»Zjutraj bom pri tebi,« je obljubil in se hudomušno nasmehnil. Stegnil
se je čez mizo in me znova neţno pogladil po ličnici. Nato se je obrnil in
odšel. Strmela sem za njim, dokler ni izginil.
Zelo me je mikalo, da bi špricala preostanek pouka, vsaj telovadbo, a
me je ustavil svarilni nagon. Mike in drugi bi verjetno mislili, da sem z
Edwardom. Njega pa skrbi, da sva preveč časa preţivela skupaj v javnosti …
če bi šlo kaj narobe. Nise hotela premišljevati o teh besedah, temveč sem se
raje osredotočila na iskanje rešitev, da bi bilo zanj varneje.
Intuitivno sem vedela – in čutila, da ve tudi on – da bo jutrišnji dan
ključnega pomena. Najino razmerje ni moglo še naprej viseti na konici noţa.
Podla bova na eno ali na drugo stran, to pa je bilo povsem odvisno od
njegove odločitve ali instinkta. Jas sem se odločila, še preden sem sploh
zavestno izbrala, in pripravljena sem bila iti do konca. Kajti nič ni bilo
hujšega, nič bolj mučnega kot misel, da bi ga morala zapustiti. To ni bilo
mogoče.
Ubogljivo sem šla k pouku. Res ne vem, kaj smo počeli pri biologiji;
preveč sem bila zaposlena z mislijo na jutrišnji dan. Pri telovadbi je Mike
zopet govoril z mano; zaţelel mi je zabaven dan v Seattlu. Previdno sem mu
razloţila, da sem odpovedala izlet, ker me skrbi za kamion.
»Boš šla na ples s Cullenom?« je vprašal, naenkrat slabe volje.
»NE, sploh ne bom šla na ples.«
»Kaj pa boš počela?« je vprašal z velikim zanimanjem.
Hotela sem mu reči, naj se briga zase, a namesto tega sem veselo
lagala.
»Pranje perila, potem pa se moram učiti za trigonometrični test, sicer
bom pogrnila na izpitu.«
»Ti bo Cullen pomagal?«
»Edward,« sem poudarila, »mi ne bo pomagal. Za vikend bo zdoma.«
Presenečena sem ugotovila, da so laţi prihajale na dan lahkotneje kot
ponavadi.
»Ah.« Dvignil je glavo. »Veš, vseeno se nam lahko pridruţiš na plesu …
to bi bilo super. Vsi bi plesali s teboj,« je obljubil.
Spomnila sem se na Jessico in spregovorila s kar malce preveč
osornim glasom.
»Ne grem na ples, Mike, razumeš?«
»V redu.« Spet se je kujal. »Sam predlagal sem.«
Ko se je pouk vendarle končal, sem se ravnodušno sprehodila do
parkirišča. Res nisem ţelela pešačiti, vendar si nisem predstavljala, kako bi
lahko Edward pripeljal moj kamion. Toda potem sem znova začela verjeti, da
zanj nič na svetu ni bil nemogoče. Ta instinkt je bil očitno pravilen – kamion
je stal na istem mestu, kjer je zjutraj parkiral volva. Skeptično sem zmajala z
glavo, ko sem odprla nezaklenjena vrata in v zaganjalniku zagledala ključ.
Na sedeţu je bil zvit kos belega papirja. Vstopila sem v kamion in zaprla
vrata, nato pa odvila list. S svojo elegantno pisavo je napisal dve besedi.

Bodi previdna.
Vţgala sem motor in se ustrašila njegovega rjovenja. Sama sebi sem se
smejala.
Ko sem prišla domov, je bilo vse kot ob mojem odhodu: vrata
zaklenjena, zapah odklenjen. Vstopila sem in šla naravnost v pralnico. Tudi
tam je bilo vse kot prej. Rila sem med cunjami in iskala kavbojke. Ko sem jih
našla, sem preverila ţepe. Bili so prazni. Morda sem ključe vseeno obesila,
sem razmišljala in zmajevala z glavo.
 Sledila sem istemu instinktu, ki me je vodil, ko sem se zlagala Miku, in
poklicala Jessico. Zaţelela sem ji, naj se zabava na plesu, in ko mi je tudi
ona zaţelela isto za izlet z Edwardom, sem ji povedala, da je odpovedal. Bila
je razočarana, bolj kot bi se spodobilo za zunanjega opazovalca. Kmalu
zatem sem se poslovila.
Charlie je bil pri večerji zamišljen. Morda je bil zaskrbljen zaradi česa v
sluţbi, morda zaradi košarkaške tekme, ali pa je samo zares uţival v hrani –
pri Charlieju nikoli nisi vedel.
»Veš, oče …« sem začela in prekinila njegovo sanjarjenje.
»Kaj je, Bell?«
»Mislim, da imaš prav glede Seattla. Mislim, da bom počakala, da bo
šla lahko z menoj Jessica ali kdo drug.«
»Ah,« je rekel presenečen. »Ah, dobro. Bi torej rada, da ostanem doma.«
»NE, oče, ne spreminjaj načrtov. Ogromno dela imam … domačo
nalogo, pranje … v knjiţnico moram in v trgovino. Cel dan bom zaposlena …
pojdi in se zabavaj.«
»Si prepričana?«
»Popolnoma. Poleg tega, v skrinji je le še pičla zaloga rib … morda bo
zadostovala le še za dve ali tri leta.«
»Res je preprosto ţiveti s teboj, Bella.« Nasmehnil se je.
»Hvala enako,« sem se zasmejala. Moj smeh ni zvenel pristno, a očitno
tega ni opazil. Občutek krivde je bil tako močan, da bi kmalu ubogala
Edwarda in Charlieju izdala svoje načrte.
Po večerji sem zloţila obleke in ji naloţila v sušilni stroj. Na ţalost je to
delo zaposlilo samo moje roke. Vsekakor so imele moje misli preveč prostega
časa in nisem jih mogla nadzorovati. Omahovala sem med pričakovanjem, ki
je bilo tako silno, da bi se skoraj sprevrglo v bolečino, in izdajalskim
strahom, ki je načenjal mojo odločnost. Iz ţepa sem večkrat povlekla njegovo
sporočilo , da bi vsrkala besedici, ki ju je napisal. Ţeli, da sem previdna, sem
ponavljala. Oprijemala sem se vere, da bo na koncu zmagalo hrepenenje. Kaj
pa mi je drugega preostalo – naj ga izbrišem iz svojega ţivljenja? Nemogoče.
Nenazadnje, odkar sem prišla v Forks, se je res zdelo, kot da se je moje
ţivljenje vrtelo okoli njega.
Iz ozadja mojih misli se je znova oglasil tih, zaskrbljen glas. Spraševal
je, ali bo zelo bolelo … če se bo končalo slabo.
Oddahnila sem si, ko je napočil čas za spanje. Preveč raztresena sem
bila, da bi lahko zaspala, zato sem storila nekaj, česar nisem storila nikoli
prej. Vzela sem zdravilo za prehlad – takšno, ki te omami za dobrih osem ur.
Česa takega si v normalnih okoliščinah ne bi dovolila, toda jutrišnji da bo
dovolj zapleten ţe brez moje zbeganosti zaradi pomanjkanja spanca. Medtem
ko sem čakala, da začne zdravilo učinkovati, sem sušila lase, dokler niso bili
popolnoma ravni, in razmišljala, kaj bom oblekla.
Pripravila sem vse za naslednji dan, zato sem se končno ulegla v
posteljo. Bila sem razburjena; ves čas sem se sunkovito premikala. Vstala
sem in pregledala škatlo z zgoščenkami. Našla sem zbirko Chopinovih
večernic. Priţgala sem glasbo, potiho, in se spet ulegla. Začela sem sproščati
posamezne dele telesa. Nekje na sredini vaje so tablete začele delovati in z
veseljem sem se potopila v podzavest.
 Zbudila sem se zgodaj. Zdravila so pripomogla k temu, da je bil moj
spanec globok, brez sanj. Čeprav sem bila sproščena, se je v trenutku vrnila
divja blaznost prejšnjega večera. Hitro sem se oblekla. Ovratnik sem
poravnala ob vratu in ţivčno pripravljala rjav pulover, dokler ni visel točno
nad kavbojkami. Na skrivaj sem pokukala skozi okno in videla, da je Charlie
ţe odšel. Tanka, puhasta plast oblakov je zastirala nebo. Ni bilo videti, da
bodo dolgo vztrajali.
Ne da bi okusila hrano, sem pojedla zajtrk in hitro pospravila za seboj.
Znova sem pogledala skozi okno, a nič se ni spremenilo. Ko sem si umila
zobe in se znova spustila po stopnicah, sem zaslišala tiho trkanje. Srce je
začelo udarjati po rebrih.
Planila sem proti vhodu; s teţavo sem odklenila preprost zapah, toda
navsezadnje mi je le uspelo odpreti vrata. V trenutku, ko sem uzrla njegov
obraz, se je razburjenje poleglo in pomirila sem se. Olajšano sem zavzdihnila
– strah, ki sem ga občutila včeraj, se mi je zdaj zazdel smešen.
Sprva se ni smehljal, bil je resen. Toda ko si me je ogledal, se je
razvedril in se zasmejal.
»Dobro jutro,« se je hihital.
»Kaj je narobe?« Na hitro sem se pogledala, da bi preverila, ali nisem
pozabila česa pomembnega, na primer čevljev ali hlač.
»Ujemava se.« Znova se je zasmejal. Spoznala sem, da je imel oblečen
dol rjavi pulover, izpod katerega je kukal bel ovratnik, in modre kavbojke.
Pridruţila sem se njegovemu smehu in prikrila obţalovanje – zakaj je bil on
videti kot model na modni stezi, jaz pa ne?
Zaklenila sem vrata in pospremil me je do kamiona. Postavil se je na
sopotnikovo stran in čakal z mučeniškim izrazom, ki ga ni bilo teţko
razumeti.
»Dogovorila sva se,« sem ga domišljavo opomnila, ko sem se povzpela
na voznikov sedeţ. Stegnila sem se in mu odklenila vrata.
»Kam?« sem vprašala.
»Pripni se … sem ţe ţivčen.«
Izpolnila sem njegov ukaz in ga grdo pogledala.
»Kam?« sem ponovila in zavzdihnila.
»Zapelji na edino cesto proti severu,« je ukazal.
Nisem pričakovala, da se bom zaradi njegovega pogleda, ki je počival
na mojem obrazu, tako teţko osredotočila na voţnjo. Skozi še vedno speče
mesto sem zato vozila bolj previdno kot ponavadi.
»Nameravaš še pred večerom zapustiti Forks?«
»Ta kamion je star dovolj, da bi bil lahko ded tvojemu avtu … imej
malo spoštovanja,« sem ostro odvrnila.
Kljub njegovi negativnosti sva kmalu zapustila mestno občino. Jase in
hiše so zamenjali gosto grmičevje in zeleno obarvana debla.
»Pri 1-10 zavij desno,« me je usmeril, ravno ko sem hotela vprašati.
Brez besed sem ubogala.
»Zdaj se bova peljala do konca ceste.«
V njegovem glasu sem slišala hihitanje, toda preveč me je skrbelo, da
bi zapeljala s ceste in potrdila njegove domneve, da bi ga pogledala in se
prepričala.
»In kaj je dam, na koncu ceste?« me je zanimalo.
 »Steza.«
»Greva na izlet?« Še sreča, da sem obula superge.
»Je to problem?« Slišalo se je, kot bi to pričakoval.
»Ne.« Trudila sem se, da bi moja laţ zvenela prepričljiv. Toda če je
mislil, da je moj kamion počasen …
»Ne skrbi, samo osem kilometrov hoje je, ali nekaj takega, in prav
nikamor se nama ne mudi.«
Osem kilometrov. Nisem odgovorila, da ne bi slišal, kako je moj glas
oslabel od strahu. Osem kilometrov skritih korenin in razdrobljenih kamnov,
ki bi mi rade volje zvili gleţenj ali me kako drugače poškodovali. Kakšno
poniţanje!
Voţnjo je spremljala tišina in razmišljala sem o katastrofi, ki me je
čakala.
»O čem razmišljaš?« je čez nekaj trenutkov nepotrpeţljivo vprašal.
Znova sem se zlagala. »Samo razmišljala sem, kam greva.«
»Nekam, kamor grem rad, kadar je vreme lepo.« Oba sva se zazrla v
oblake, ki so postajali čedalje tanjši.
»Charlie je rekel, da bo danes toplo.«
»In si Charlieju povedala, kaj načrtuješ?« je vprašal.
»Ne.«
»Toda Jessica misli, da greva skupaj v Seattle?« Ta misel ga je očitno
razveseljevala.
»Ne, rekla sem ji, da si odpovedal … kar je tudi res.«
»Nihče ne ve, da si z menoj?« Zdaj je bil razburjen.
»Odvisno … predvidevam, da si povedal Alice?«
»Res mi pomagaš, Bella,« je hlastnil.
Delala sem se, kot da ga ne slišim.
»Te je Forks tako potrl, da si postala samomorilska?« je vprašal, ko
sem ga ignorirala.
»Saj si rekel, da je lahko nevarno zate … da sva skupaj v javnosti,« sem
ga opomnila.
»Torej te skrbi, kakšne teţave bi si naprtil jaz – če se ti ne bi vrnila
domov?« Njegov glas je bil še vedno jezen in zbadljivo sarkastičen.
Prikimala sem, ne da bi ga pogledala.
Nekaj je zamomljal, govoril je tako hitro, da ga nisem mogla razumeti.
Preostanek voţnje sva molčala. Čutila sem njegovo besno obsojanje, a
se nisem mogla spomniti, kaj bi mu lahko rekla.
Nato se je cesta končala, stisnila se je v ozko pešpot z majhnim
lesenim smerokazom. Parkirala sem na robu vozišča in stopila iz avta. Bil je
jezen in skrbelo me je, da ga bom zdaj vendarle morala pogledati – nisem se
mogla izgovoriti, da moram paziti na voţnjo. Dan je bil topel, bil je najtoplejši
dan, odkar sem prispela v Forks, pod oblaki se je skoraj valila sopara. Slekla
sem si pulover in si ga zavezala okoli pasu, vesela, da sem si oblekla lahno
majico brez rokavov – še posebno, ker me je čakalo osem kilometrov hoje.
Zaloputnil je vrata in pogledala sem, ali se je tudi on slekel. Obrnil se
je od mene proti nedotaknjenemu gozdu.
»V to smer,« je rekel, ko me je pogledal, še vedno nejevoljen. Nato se je
podal v temni gozd.
 »Kaj pa steza?« Stekla sem, da bi ga dohitela. Panike v mojem glasu ni
bilo mogoče prezreti. »Rekel sem, da je na koncu ceste steza, ne pa tudi, da ji
bova sledila.«
»Ne bova sledila stezi?« sem obupano vprašala.
»Ne boš se izgubila.« Zasukal se je in se porogljivo zasmejal. Zadrţala
sem sapo. Njegova bela srajca ni imela rokavov, bila je odpeta, tako da je
njegova gladka bela koţa z vratu neovirano prešla v porcelanast obris
njegovih prsi. Popolno mišičevje zdaj ni bilo več samo nakazano za
prekrivajočimi oblekami. Preveč popoln je, sem pomislila, in od obupa me je
zbodlo v srcu. Ni bilo mogoče, da bi bilo to boţansko bitje namenjeno meni.
Strmel je vame in trpljenje v mojem izrazu ga je spravljalo v obup.
»Bi šla rada domov?« je tiho vprašal. Njegov glas je bil preţet z bolečino,
ki je bila drugačna od moje.
»Ne.« Pohitela sem k njemu. Nisem hotela izgubiti niti sekunde, ki mi je
bila poklonjena, da jo preţivim z njim.
»Kaj je narobe?« je vprašal s prijaznim glasom.
»Nisem dober pohodnik,« sem leno odvrnila. »Zelo potrpeţljiv boš moral
biti.«
»Znam biti potrpeţljiv … če se zelo potrudim.« Nasmehnil se je in
zadrţal moj pogled, da bi me dvignil iz moje nenadne, nerazloţljive potrtosti.
Hotela sem se mu zasmejati nazaj, a nisem bila prepričljiva. Skrbno je
raziskoval moj obraz.
»Odpeljal te bom domov,« je obljubil. Nisem bila prepričana, ali je bila
obljuba brezpogojna. Verjetno je mislil, da sem razburjena, ker me je strah,
in znova sem bila hvaleţna, da sem sodila med tiste ljudi, katerih misli ni
mogel razbrati.
»Če hočeš, da še pred sončnim zahodom prehodim osem kilometrov
skozi dţunglo, bo bolje, da začneš takoj voditi odpravo,« sem rekla zbadljivo.
Mrko me je pogledal in se trudil, da bi me razumel.
Čez trenutek se je vdal in stopil naprej.
Ni bilo teţko, kot sem mislila. Pot je bila večinoma ravna in Edward je
umikal vlaţno praprot in preproge iz maha. Ko naju je ravna pot peljala prek
podrtih dreves ali pečin, mi je priskočil na pomoč; prijel me je za komolec in
me spustil v trenutku, ko sva premostila ovire. Ko sem začutila njegov mrzel
dotik, je začelo moje srce neobrzdano biti. Dvakrat sem ujela njegov pogled,
ki je razkrival, da ga je slišal.
Kolikor sem le mogla, sem se izogibala pogledu na njegovo lepoto, a
sem se pogosto pregrešila. Njegova popolnost me je vsakič napolnila z
ţalostjo.
Večino časa sva molčala. Tu in tam mi je postavil ključno vprašanje, ki
mu ga v zadnjih dveh dneh še ni uspelo. Spraševal me je o mojih rojstnih
dnevih, o učiteljih iz osnovne šole, domačih ţivali otroštva … morala sem
priznati, da sem, potem ko sem ubila tri ribe zapovrstjo, končno prenehala
skrbeti zanje. Smejal se je – glasneje, kot sem bila navajena – in zvoneči
odmevi so naju pozdravljali iz praznih gozdov.
Hoja mi je vzela večino dopoldneva a bil je zelo potrpeţljiv. Gozd okoli
naju se je razprostrl v velikanski labirint starodavnih dreves in zaskrbelo me
je, da ne bova nikoli več našla poti ven. Toda bil je popolnoma miren, v
zelenem blodnjaku se je počutil kot doma,in nikoli ni pomislil, da bi lahko
zašla.
Čez nekaj ur se je svetloba, ki so jo prečistile krošnje, spremenila;
temno olivni odtenek se je spremenil v svetlejšega ţadastega. Kot je
napovedal, se je zjasnilo. Prvič, odkar sva stopila v gozd, sem začutila
radostno vznemirjenje, ki se je kmalu sprevrglo v neučakanost.
»Sva ţe prispela?« sem ga draţila, pretvarjajoč se, da sem jezna.
»Skoraj.« Ko je zaznal spremembo v mojem razpoloţenju, se je
nasmehnil. »Vidiš svetlobo?«
Zazrla sem se v zaraščeni gozd. »Hm, bi jo morala?«
Zareţal se je. »Morda je malo prekmalu za tvoje oči.«
»Čas za obisk pri okulistu,« sem zagodrnjala in še bolj se je zareţal.
Toda potem, čez kakšnih sto metrov, sem med drevesi uzrla svetlobo,
bleščanje, ki ni bilo zeleno, temveč rumeno. Pospešila sem hojo, moja vnema
je rasla z vsakim korakom. Spustil me je naprej in mi neslišno sledil.
Prišla sem do roba jase in skozi zadnji šop praproti stopila na najlepši
kraj, kar sem jih kdaj videla. Travnik je bil majhen, popoln krog, prekrit z
divjimi roţami – rumenimi in neţno belimi vijolicami. Nekje v bliţini sem
zaslišala ţuborečo glasbo potočka. Sonce je bilo sredi neba in je z
zamegljenim maslenim sijem polnilo krog. Počasi, s spoštovanjem, sem
stopala po mehki travi, zibala roţe in vdihavala topel, pozlačen zrak. Obrnila
sem se, da bi vse to delila z njim, toda nisem ga videla. Sukala sem se
naokoli in ga vsa preplašena iskala. Ko sem ga končno uzrla, se je še vedno
skrival pod gosto senco dreves na robu votline in me pozorno opazoval. Tedaj
sem ugotovila, da sem ob lepoti travnika popolnoma pozabila na njegovo
obljubo – da mi danes razjasni uganko o sebi in soncu.
Naredila sem korak proti njemu, moje oči so gorele od radovednosti.
Zdel se je previden in nejevoljen. Vzpodbudno sem se mu nasmehnila in mu
pomahala, ko sem se mu še za korak pribliţala. V opozorilo je dvignil roko in
obotavljala sem se, zazibala sem se na petah.
Edward je globoko vdihnil in stopil v ţareč sij opoldanskega sonca.

13.
SPOVEDI

Edward je bil v sončni svetlobi naravnost osupljiv. Nisem se mogla navaditi

nanj, čeprav sem celo popoldne strmela vanj. Njegova koţa, ki je bila kljub
rahli rdečici od včerajšnjega lovskega izleta še vedno bela, se je dobesedno
bleščala, kot bi bila prešita s tisočimi drobcenimi diamanti. Povsem
nepremično je leţal v travi; njegova srajca je bila odpeta nad izklesanim,
ţarečim oprsjem, njegove svetlikajoče roke odkrite. Zaprl je svoje bleščeče,
sivo vijoličaste veke, čeprav seveda ni spal. Popoln kip, izklesan iz neznanega
kamna, gladek kot marmor, bleščeč kot kristal.
Kdaj pa kdaj je premaknil ustnice, tako hitro, da se je zdelo, kot bi se
tresle. Toda ko sem ga vprašala, je rekel, da si je pel; preveč po tiho, da bi
lahko slišala.
Tudi jaz sem uţivala v soncu, čeprav je bilo še vedno preveč vlaţno.
Kot on sem se hotela uleči na hrbet in si sončiti obraz. Toda ostala sem
ukrivljena, z brado, uprto v kolena; nisem hotela odvrniti pogleda od njega.
Veter je bil blag; skuštral mi je lase in razmršil travo, ki se je klanjala okoli
njegove negibne podobe.
Travnik, ki se mi je sprva zdel tako veličasten, je ob njegovi lepoti
izgubil svoj čar.
Obotavljaje – kot vedno sem se bala, da bo izginil kot privid, kajti zdel
se je prelep, da bi lahko bil resničen – sem iztegnila prst in ga poboţala po
hrbtni strani bleščeče roke, tam, kjer sem jo lahko dosegla. Njegova popolna
koţa, gladka kot saten in hladna kot kamen, me je znova presunila. Ko sem
ga pogledala, je z odprtimi očmi strmel vame. Danes so bile karamelne,
svetlejše in toplejše po lovu. Ţivahno se je nasmehnil in kotički njegovih
popolnih ustnic so se zavihali.
»Se me ne bojiš?« je igrivo vprašal. V njegovem neţnem glasu sem
zasledila silno radovednost.
»Nič bolj kot ponavadi.«
Še bolj na široko se je zasmejal; njegovi zobje so se zasvetili v soncu.
Pribliţala sem se mu in iztegnila roko, da bi s konicami prstov sledila
obrisu njegove podlakti. Prsti so se mi tresli in vedela sem, da bo opazil.
»Imaš kaj proti?« sem ga vprašala, kajti znova je zaprl oči.
»Ne,« je rekel, ne da bi odprl oči. »Ne moreš si misliti, kakšen občutek
je to.« Zavzdihnil je.
Z roko sem neţno drsela po popolnem mišičevju njegove roke in v
pregibu njegovega komolca sledila bledemu vzorcu modrikastih ţil. Stegnila
sem svojo prosto roko, da bi obrnila njegovo. Ko je prepoznal mojo namero,
je s slepeče hitrim, neprijetnim gibom trznil z dlanjo. Preplašil me je in moji
prsti so za kratko sekundo otrpnili na njegovi roki.
»Oprosti,« je tiho rekel. Še pravočasno sem dvignila pogled in videla,
kako so se njegove zlate oči znova odprle. »Ob tebi mi je preveč lepo.«
Dvignila sem njegovo roko in jo obrnila, medtem ko sem opazovala
bleščanje sonca na njegovi dlani. Podrţala sem jo ob svojem obrazu in v
njegovi koţi iskala skrite fasete.
»Povej mi, o čem razmišljaš,« je zašepetal. Ozrla sem se in strmel je
vame z naenkrat odločnimi očmi. »Še vedno se nisem navadil, da ne vem.«
»Večina ljudi se tako počuti ves čas.«
»Ţivljenje je teţko.« Sem si samo domišljala, da sem v njegovem glasu
slišala obţalovanje? »Toda nisi mi odgovorila.«
»Ţelela sem si, da bi lahko vedela, o čem razmišljaš …« sem se
obotavljala.
»In?«
 »Ţelela sem si, da bi lahko verjela, da si resničen. In ţelela sem si, da
se ne bi bala.«
»Nočem, da se bojiš.« Njegov glas je bil samo neţno mrmranje. Slišala
sem, česar ni mogel iskreno reči, da se mi ni treba bati, da se ni česa bati.
»No, v mislih nisem imela tega strahu, čeprav je vsekakor nekaj, o
čemer je vredno razmišljati.«
Tako hitro, da sploh nisem opazila njegovega premika, je bil v napol
sedečem poloţaju, opirajoč se na desno roko, medtem ko je imel levo dlan še
vedno v mojih rokah. Njegov angelski obraz je bil samo nekaj centimetrov od
mojega. Lahko bi se, morala bi se izogniti njegovi nepričakovani bliţini, a se
nisem mogla premakniti. Začaral me je s svojimi zlatimi očmi.
»Česa se potem bojiš?« je pozorno zašepetal.
Toda nisem mu mogla povedati. Tako kot ţe enkrat prej sem zaznala
njegov hladen dih. Od sladke, opojne dišave so se mi pocedile sline. Nič na
svetu ni bilo primerljivo s tem. Pribliţala sem se mu, instinktivno in
nepremišljeno, in vdihavala njegov vonj.
In ţe je izginil, iztrgal je svojo roko. Preden sem se zavedla, je bil nekaj
metrov stran od mene – stal je na robu majhnega travnika, v globoki senci
velikanske jelke. S temnimi očmi in nejasnim izrazom je strmel vame.
Na svojem obrazu sem začutila bolečino in pretres. Moje prazne roke
so ţarele.
»Edward … oprosti,« sem zašepetala. Vedela sem, da me je lahko slišal.
»Samo trenutek,« je zaklical, dovolj glasno za moja manj občutljiva
ušesa. Sedela sem popolnoma pri miru.
Po desetih neverjetno dolgih sekundah se je pomaknil nazaj, zelo
počasi, ar je bilo neobičajno zanj. Nekaj korakov stran se je ustavil in se
elegantno sesedel na tla, nato pa prekriţal noge. Njegove oči niso nikoli
izpustile mojih. Dvakrat je globoko vdihnil in se opravičljivo nasmehnil.
»Tako zelo mi je ţal.« Pomišljal je. »Ti je jasno, kaj sem mislil, ko sem
rekel, da sem samo človek?«
Prikimala sem, toda nisem se mogla smejati njegovi šali. Po ţilah mi je
pognalo adrenalin, ko sem se počasi zavedla nevarnosti. To je lahko zavohal
in njegov nasmeh je postal porogljiv.
»Največji ropar na svetu sem, kajne? Vse na meni te privablja – moj
glas, moj obraz, celo moj vonj. Samo tega se mi je manjkalo!« Nepričakovano
je bil spet na nogah, skočil je stran in naenkrat izginil. Znova se je prikazal
pod istim drevesom kot prej in v polovici sekunde obkroţil senco.
»Kot da bi me lahko prekosila,« se je grenko zasmejal.
Stegnil je roko in z jelke z oglušujočim pokom lahkotno odlomil vej s
premerom šestdesetih centimetrov. Za trenutek jo je podrţal v roki, nato pa
jo zalučal s takšno hitrostjo, da se je raztreščila ob visokem drevesu, ki se je
ob udarcu streslo in zamajalo.
Znova je stal pred menoj, samo dva koraka stran, nepremično kot
kamen.
»Kot da bi se me lahko znebila,« je neţno rekel.
Sedela sem, ne da bi se premaknila. Še nikoli se ga nisem tako bala.
Nikoli ga nisem videla popolnoma osvobojenega tiste skrbno oblikovane
maske. Nikoli ni bil manj človeški … in veličastnejši. Z bledim obrazom in z
izbuljenimi očmi sem sedela kot ptica, ujeta v oči kače.
 Njegove čudovite oči so se bleščale od navdušenja, a so se v nekaj
sekundah zameglile. Njegov izraz se je počasi spremenil v masko starodavne
ţalosti.
»Ne boj se,« je zamrmral z ţametnim glasom, ki je bil nenamerno
zapeljiv. »Obljubim …« Pomislil je. »Prisežem, da ti ne bom storil ničesar
hudega.« Zdelo se je, da se je bolj kot mene trudil prepričati sebe.
»Ne boj se,« je spet zašepetal in se mi pribliţal s pretirano počasnostjo.
Gibko se je usedel s premišljeno upočasnjenimi gibi, dokler nista bila najina
obraza na isti višini, samo nekaj deset centimetrov narazen.
»Oprosti mi, prosim,« je bil uraden. »Lahko se nadzorujem. Ujela si me
nepripravljenega. Toda od zdaj naprej bom priden.«
Čakal je, a še vedno nisem mogla govoriti.
»Danes nisem ţejen, res ne.« Pomeţiknil je.
Morala sem se zasmejati, četudi je bil zvok tresoč in zasopel.
»Si v redu?« je neţno vprašal in se počasi, previdno stegnil, da bi svojo
marmornato rok poloţil v mojo dlan.
Pogledala sem njegovo gladko, hladno roko, nato pa njegove oči. Bile so
mile, obţalujoče. Znova sem pogledala njegovo roko in začela s konicami
prstov gladiti črte na njegovi roki. Dvignila sem pogled in se plašno
nasmehnila.
Odgovoril mi je z osupljivim nasmehom.
»Torej, o čem sva govorila, preden sem se začel nesramno obnašati?« je
vprašal z uglajenim ritmom.
»Res se ne spomnim.«
Nasmehnil se je, toda v njegovem izrazu je bil sram. »Mislim, da sva
iskala razlog za tvoj strah, poleg očitnega razloga.«
»Oh, res je.«
»Torej?«
Pogledala sem njegovo roko in brezciljno tavala po njegovi gladki,
mavrični dlani. Sekunde so minevale.
»Kako hitro postanem prizadet,« je vzdihnil. Pogledala sem ga v oči in
nenadoma spoznala, da je bil ta občutek nov tako zanj kot zame. Čeprav je
imel toliko let izkušenj, je bilo tudi njemu teţko. Ta misel mi je vlila pogum.
»Strah me je bilo … er iz, no, očitnih razlogov ne morem ostati s teboj.
In strah me je, da bi bila rada s teboj veliko več, kot bi smela.« Medtem ko
sem govorila, sem strmela v njegove roke. Tega ni bilo preprosto povedati na
glas.
»Da,« se je počasi strinjal. »To je vsekakor dober razlog za strah. Ţelja,
da bi bila z menoj. To res ni najbolje zate.«
Namrščila sem se.
»Ţe zdavnaj bi moral oditi,« je zavzdihnil. »Moral bi oditi zdaj. A ne vem,
ali lahko.«
»Nočem, da odideš,« sem patetično zamrmrala in se še enkrat zazrla v
tla.
»Prav zato. A ne skrbi. Po svoji naravi sem sebično bitje. Preveč hlepim
po tvoji bliţini, da bi lahko naredil, kar je prav.
»Me veseli.«
»Naj te ne!« Umaknil je roko, tokrat neţneje; njegov glas je bil stroţji
kot navadno. Toda še vedno lepši od katerega koli človeškega glasu. Teţko
sem mu sledila – njegove nenadne spremembe razpoloţenja so me vedno
zbegale in me pustile korak za dogajanjem.
»Ne ţelim si le tvoje bliţine! Tega nikoli ne pozabi. Nikoli ne pozabi, da
se tebi bolj nevaren kot komur koli drugemu.« Ustavil se je in se s praznim
pogledom zazrl v gozd.
Za trenutek sem obotavljala.
»Ne vem, ali razumem, kaj misliš … namreč s tem zadnjim stavkom.«
Pogledal me je in se nasmehnil, spet boljše volje.
»Kako naj razloţim?« se je namuznil. »Ne da bi te prestrašil …
hmmmm.« Brez premisleka je svojo roko vrnil moji; močno sem jo stisnila.
Njegov pogled se je ustavil na najinem stisku.
»Toplota, neverjetno prijetna.« Zavzdihnil je.
Minil je trenutek, preden je spet zbral svoje misli.
»Saj veš, da vsak človek uţiva v različnih okusih?« je začel. »Nekateri
ljudje imajo radi čokoladni sladoled, drugi jagodnega?«
Prikimala sem.
»Oprosti za primerjavo s hrano … ničesar boljšega se nisem mogel
spomniti.«
Nasmehnila sem se in odgovoril mi je s skesanim nasmehom.
»Vidiš, vsak človek diši drugače, ima drugo esenco. Če bi pijanca
zaklenil v sobo, polno starega piva, bi ga rade volje popil. A če bi bil
zdravljeni alkoholik, bi se lahko uprl. Zdaj pa si predstavljaj, da v tisto sobo
postavimo kozarec sto let starega konjaka, najboljšega, izbranega konjaka –
in sobo napolnimo z njegovim toplim vonjem – kako misliš, da bi mu potem
uspelo?«
Molče sva sedela, gledala sva se v oči in si prizadevala, da bi drug
drugemu prebrala misli.
»Morda ni dobra primerjava. Morda bi bila zavrnitev konjaka preveč
preprosta. Morda bi moral namesto alkoholika vzeti odvisnika heroina.«
»Praviš torej, da sem tvoja vrsta heroina?« sem ga draţila, da bi ga
razvedrila.
Ţivahno se je nasmehnil in zdelo se je, da spoštuje moj trud. »Da,
natančno to si, moja vrsta heroina.«
»Se to pogosto zgodi?« sem vprašala.
Pogledal je prek vrhov dreves in razmišljal, kako naj mi odgovori.
»O tem sem se pogovarjal z mojima bratoma.« Še vedno je strmel v
daljavo. »Za Jasperja ste vsi ljudje pribliţno enaki. Najpozneje se je pridruţil
naši druţini in velike teţave ima, da se sploh vzdrţi. Ni imel časa, da bi razvil
občutljivost za vonj in okus.« Pogledal me je na hitro, a z opravičljivim
izrazom.
»Oprosti,« je rekel.
»Je ţe dobro. Prosim, ne skrbi, da me boš prizadel ali prestrašil ali kar
koli drugega. Tako pač razmišljaš. Lahko razumem oziroma vsaj potrudim se
lahko, da bi razumela. Razloţi, kakor znaš.«
Globoko je vzdihnil in se spet zazrl v nebo.
»Jasper ni bil prepričan, ali je kdaj naletel na koga, ki bi ga tako« -
ustavil se je, da bi našel pravo besedo – »privlačil, kot ti privlačiš mene.
Mislim, da ne. Emmett ima več izkušenj in vedel je, kaj mislim. Povedal mi
je, da se mu je zgodilo dvakrat, enkrat je bilo močnejše kot drugič.
 »Pa tebi?«
»Nikoli.«
Beseda je za trenutek obvisela v toplem vetriču.
»Kaj je naredil Emmett?« sem vprašala, da bi prekinila tišino.
Vprašanje je bilo napačno. Njegov obraz se je stemnil in roko, ki sem jo
drţala v svojih dlaneh, je stisnil v pest. Pogledal je stran. Čakala sem, a ni mi
nameraval odgovoriti.
»Mislim, da vem,« sem nazadnje rekla.
Dvignil je oči in njegov izraz je bil proseč.
»Tudi najmočnejše od nas kdaj zanese, kajne?«
»Kaj ţeliš? Moje dovoljenje?« Govorila sem z ostrejšim glasom, kot sem
nameravala. Omehčala sem ton – lahko sem si predstavljala, koliko ga je
stala iskrenost. »Potem ni nobenega upanja?« Kako mirno sem lahko
razpravljala o svoji smrti!
»Ne, ne!« Nenadoma je bil potrt. »Seveda je upanje! Mislim, seveda ne
bom …« Ni dokončal stavka. Njegove oči so posvetile v moje. »Drugače je.
Emmett … tisto so bili tujci, na katere je naletel. Zgodilo se je ţe dolgo nazaj
in ni bil tako … izkušen, tako previden, kot je sedaj.«
Obmolknil je in me napeto gledal, medtem ko sem premlevala njegove
besede.
»Če bi se torej srečala … hm, v temni dolini ali kaj takega …« sem
začela.
»Naredil sem vse, kar je bilo v mojih močeh, da sredi tiste učilnice,
polne učencev, nisem planil kvišku in …« Nenadoma se je ustavil in pogledal
stran. »Ko si šla mimo mene, bi lahko uničil vse, kar je Carlisle ustvaril za
nas, prav tam in v tistem trenutku. Če ne bi zadušil ţeje zadnjih … no …
preveč let, se ne bi mogel zadrţati.« Obmolknil je in se namrščil.
Neusmiljeno me je gledal, ko sva se oba spominjala.
»Verjetno si mislila, da sem obseden.«
»Nisem mogla razumeti, zakaj. Kako si me lahko tako hitro zasovraţil
…«
»Bilo je, kot bi srečal hudiča, ki sem ga poklical iz svojega pekla, da me
uniči. Vonj, ki ga je oddajalo tvoje telo … tisti prvi dan se mi je zdelo, da me
bo spravil ob pamet. Izmislil sem si sto različnih načinov, da bi te zvabil iz
učilnice, da bi bil sam s teboj. In uprl sem se vsakemu posebej, k sem
pomislil na svojo druţino, na to, kako bi jih prizadel. Moral sem zbeţati,
pobegniti, preden bi te lahko prepričal, da mi slediš …«
Moj obraz je bil zbegan, ko sem vsrkavala njegove grenke spomine.
Izpod trepalnic me je pogledal s hipnotičnimi in uničujočimi očmi.
»Šla bi z menoj,« je obljubil.
Skušala sem govoriti mirno. »Brez dvoma.«
Nejevoljno je pogledal moje roke in me osvobodil silovitosti svojega
pogleda. »In potem ko sem hotel spremeniti urnik, da bi se ti izognil, se
pojaviš … v tisti, tesni, topli majhni sobi, vonj me je spravljal ob pamet.
Takrat je manjkalo samo malo, pa bi te pograbil. Samo še eno šibko bitje je
bilo tam … mala malica zame.«
Stresla sem se, ko sem svoje spomine na novo videla skozi njegove oči.
Šele sedaj sem se zavedla nevarnosti. Uboga gospa Cope; znova sem
zadrhtela, ko sem pomislila, da ni manjkalo veliko, pa bi bila kriva za njeno
smrt.
»A sem se uprl. Ne vem, kako mi je uspelo. Prepričal sem se, da ne bom
več čakal nate, da ti ne bom sledil iz šole. Ko sem stopil ven in te nisem več
čutil, sem laţje trezno razmišljal in sprejel pravo odločitev. Brata in sestri
sem odloţil pred hišo – preveč me je bilo sram, da bi jim povedal, kako šibek
sem, vedeli so samo, da je nekaj narobe – in se odpeljal naravnost v
bolnišnico h Carlislu, da mu povem, da odhajam.
Presenečena sem strmela vanj.
»Vzel sem njegov avto … imel je poln tank goriva in nisem se hotel
ustavljati. Nisem si upal domov, nisem se mogel soočiti z Esme. Verjetno bi
naredila sceno. Prepričevala bi me, da mi ni treba oditi …«
»Naslednje jutro sem bil na Aljaski.« Sramoval se je, kot bi priznal
neznansko strahopetnost. »Tam sem ostal dva dni, srečal nekaj starih
znancev … a sem imel domotoţje. Nisem mogel sprejeti dejstva, da sem
prizadel Esme in druge. V tistem gorskem zraku nisem verjel, da bi se ti bilo
res tako teţko upreti. Prepričal sem se, da je bil moj beg strahopetno dejanje.
Ţe prej sem bil pred skušnjavo, ki sicer ni bila tako močna, niti malo ne, a
bil sem odločen. Kdo neki si bila, nepomembno majhno dekle,« - nenadoma
se je zareţal – »da si me pregnala od tam, kjer hočem ţiveti? Tako sem se
vrnil …« Strmel je v prazno.
Nisem mogla govoriti.
»Preden sem te spet srečal, sem izvedel varnostne ukrepe; hodil sem na
lov, jedel več kot ponavadi. Prepričan sem bil, da sem dovolj močan, da se ne
bom zmenil zate. Bil sem aroganten.
Brez dvoma je bilo teţje, ker nisem mogel brati tvojih misli, da bi vedel,
kako vplivam nate. Nisem bil vajen tako ovinkariti in tvoje besede sem
poslušal v Jessicinih mislih … njen razum ni zelo izviren in jezilo me je, da
sem šel tako daleč. In potem nisem mogel vedeti, ali si tisto, kar si rekla, tudi
mislila. Zelo me je jezilo.« Ob spominu se je namrščil.
»Hotel sem, da pozabiš, kako sem se obnašal prvi dan, zato sem
poskušal govoriti s teboj povsem vsakdanje. Pravzaprav sem bil nestrpen,
kajti upal sem, da bom razbral kakšno tvojo misel. A bila si preveč zanimiva,
tvoje besede so me prevzele … in vsake toliko časa si premešala zrak z roko
ali z lasmi in vonj me je znova osupnil …
Seveda, potem bi te pred mojimi očmi skoraj zmečkalo do smrti.
Pozneje sem se domislil enkratnega razloga, zakaj sem ukrepal … če te ne bi
rešil, če bi se tvoja kri razlila pred menoj, se verjetno ne bi mogel zadrţati in
bi nas izdal. Toda nega izgovora sem se spomnil pozneje. Takrat sem lahko
mislil samo: 'Ne ona'.«
Zgubljen v mučnem priznanju je zaprl oči. Poslušala sem, bila sem bolj
nestrpna kot razumna. Zdrava pamet, mi je govorila, da bi se morala bati.
Jaz pa sem občutila olajšanje, ker sem končno razumela. Celo zdaj, ko je
priznal, da mi je hotel vzeti ţivljenje, sem bila polna sočutja do njega.
Končno sem lahko spregovorila, čeprav s slabotnim glasom.
»V bolnišnici?«
Pogledal me je z ţarečimi očmi. »Bil sem zgroţen. Nisem mogel verjeti,
da sem nas navsezadnje spravil v nevarnost, da sem se prepustil tvoji moči
… tebi, od vseh ljudi. Kot da bi potreboval še en razlog, da te ubijem.« Ob tej
besedi sva se oba zdrznila.
»Prepiral sem se z Rosalie, Emmettom in Jasperjem, predlagali so, da
je zdaj čas … najhujši prepir, kar smo jih kdaj imeli. Carlisle je drţal z mano
in Alice.« Namrdnil se je, ko je izgovoril njeno ime. »Esme je dejala, naj
naredim, kar moram, da bom lahko ostal.« Prizanesljivo je zmajal z glavo.
»Prihodnji dan sem ves čas prisluškoval mislim vsakega človeka, s
katerim si govorila. Presenetilo me je, da si drţala besedo. Sploh te nisem
razumel. Toda vedel sem, da se ne smem še bolj zaplesti s teboj. Naredil sem
vse, kar sem mogel, da bi se ti izognil. Toda vonj tvoje koţe, tvojega diha,
tvojih las … bil sem nemočen kot prvi dan.«
Znova sem srečala njegove oči in bile so presenetljivo neţne.
»In zaradi vsega tega,« je nadaljeval, »bi bilo bolje, da bi nas vse skupaj
razkrinkal v tistem prvem trenutku, kot da bi ti zdajle tu – brez prič in brez
česarkoli, kar bi me lahko ustavilo – storil kaj hudega.«
Bila sem dovolj človek, da sem vprašala. »Zakaj?«
»Isabella.« Previdno je izgovoril moje polno ime in mi igrivo razkuštral
lase. Ţe navaden dotik je vznemiril moje telo. »Bella, ne bi mogel ţiveti, če bi
te prizadel. Ne veš, kako trpim.« Nato je povesil pogled, znova osramočen. »Ko
pomislim nate, mirno, belo, hladno … da te ne bom nikoli več videl zardeti,
da ne bom nikoli videl bliska intuicije v tvojih očeh, ko pokukaš za mojo
masko … bilo bi nevzdrţno.« Dvignil je svoje čudovite, trpeče oči in me
pogledal. »Zdaj si najpomembnejša stvar zame. Nikoli ni bilo nič
pomembneje.«
Najin pogovor se je tako hitro obrnil v drugo smer, da se mi je zvrtelo v
glavi. Od zabavne teme o mojem neizbeţnem odhodu sva nenadoma prešla
na izpovedovanje. Čakal je, in čeprav sem povešala pogled, sem čutila, da so
njegove zlate oči uprte vame.
»Seveda ţe veš, kaj čutim do tebe,« sem končno rekla.
»Tu sem … kar verjetno pomeni, da bi raje umrla, kot da ne bi smela
biti s teboj.« Namrščila sem se. »Kakšna trapa.«
»Res si trapa,« se je strinjal nasmejan. Najine oči so se srečali in tudi
jaz sem se zasmejala. Skupaj sva se smejala neumnosti in popolni
absurdnosti trenutka.
»In tako se je lev zaljubil v jagnje …« je zašepetal. Umaknila sem pogled
in skrivala svoje oči, ko sem zadrhtela ob njegovih besedah.
»Kakšno bedasto jagnje,« sem zavzdihnila.
»Kakšen neumen, mazohističen lev.« Dolg trenutek je strmel v temni
gozd in zanimalo me je, kam so ga popeljale misli.
»Zakaj …?« sem začela, potem pa obmolknila, ker nisem vedela, kako
naj nadaljujem.
Pogledal me je in se nasmehni; sončna svetloba se je odbijala od
obraza in zob.
»Ja?«
»Povej mi, zakaj si mi prej pobegnil?«
Njegov nasmeh je zbledel. »Saj veš, zakaj.«
»Ne, povej mi, kaj natančno sem naredila narobe? Morala bom biti
previdna, zato je bolje, da se začnem učiti, česa ne smem. To, na primer« -
pogladila sem ga po hrbtni strani roke – »je dovoljeno.«
 Znova se je nasmehnil. »Bella, ničesar nisi naredila narobe. Sam sem
bil kriv.
»Toda če lahko, bi z veseljem pomagala, da ti ne bi bil še teţje.«
»No …« Za trenutek je pomislil. »Bilo je zaradi bliţine. Večina ljudi
instinktivno pobegne od nas, naša drugačnost jih odbija … Nisem
pričakoval, da se mi boš tako pribliţala. In vonj tvojega vratu.« Nenadoma je
obmolknil in preveril, ali me je razjezil.
»No, ţe dobro,« sem ţivahno rekla, da bi omilila naenkrat napeto
ozračje. Zgubala sem brado. »Razkazovanje vratu prepovedano.«
Delovalo je; zasmejal se je. Ne, verjemi, bolj kot kaj drugega sem bil
presenečen.«
Dvignil roko in mi jo neţno poloţil na vrat. Nisem se premaknila. Srh,
ki me je spreletel, ko se me je dotaknil, je bil opozorilo telesa, naj se bojim.
Toda prav nič me ni bilo strah. Kakorkoli ţe, pojavili so se drugi občutki …
»Vidiš,« je rekel. »Nobenih teţav.«
Kri mi je pognalo po ţilah in ţelela sem si, da bi jo lahko upočasnila,
kajti slutila sem, da je to le še oteţilo stvari – bobnenje srca v mojih ţilah. Po
vsej verjetnosti je lahko slišal.
»Rdečica na tvojem obrazu je očarljiva,« je šepnil. Iz mojega prijema je
neţno osvobodil svojo drugo roko. Roke so mi omahnile v naročju. Počasi me
je pogladil po licu, potem pa med svojimi marmornatimi rokami podrţal moj
obraz.
»Čisto pri miru bodi,« je zašepetal, čeprav sem ţe povsem otrpnila.
Še vedno je strmel vame, ko se je počasi nagnil k meni. Nato je svoje
mrzlo lice hitro, a zelo neţno naslonil, na jamico mojega vratu. Ne bi se
mogla premakniti, tudi če bi hotela. Ob poslušanju zvoka njegovega
enakomernega dihanja sem opazovala, kako sta se sonce in veter poigravala
z njegovimi bronastimi lasmi, najbolj človeškim delom njegovega telesa.
S kontroliran počasnostjo me je z roko pogladil po vratu. Zadrhtela
sem in slišala, kako je zadrţal dih. Toda ni se ustavil, njegove roke so se
postale na mojih ramah.
Nagnil je obraz in z nosom drsel prek moje ključnice. Nato je svoj obraz
neţno naslonil na moje prsi.
Poslušal je moje srce.
»Ah,« je zavzdihnil.
Ne vem, kako dolgo sva sedela, ne da bi se premaknila. Morda več ur.
Čez nekaj časa je bitje mojega srca pojenjalo, a ko me je drţal, se ni niti
premaknil niti ni spet pregovoril. Zavedala sem se, da bi lahko vsak trenutek
postalo preveč in moje ţivljenje bi se končalo – tako hitro, da verjetno sploh
ne bi opazila. Nisem se mogla pripraviti dot ega, da bi se bala. Na nič
drugega nisem mogla misliti kot na njegov dotik.
Nato me je spustil, prekmalu.
Njegove oči so bile mirne.
»Zdaj bo laţje,« je zadovoljno rekel.
»Je bilo to zelo teţko zate?«
»Mislil sem, da bo dosti huje. Pa ti?«
»Ne, ni bilo teţko … zame.«
Smejal se je mojemu upogibanju. »Veš, kaj mislim.«
Nasmehnila sem se.
 »Tu.« Vzel je mojo roko i si jo poloţil na lice. »Čutiš kako toplo je?«
Res, njegova navadno mrzla koţa je bila skoraj topla. Toda komaj sem
opazila, kajti dotikala sem se njegovega obraza, o čemer sem sanjala od
prvega dne, ko sem ga zagledala.
»Ne premakni se,« sem zašepetala.
Nihče ni mogel biti tako negiben kot Edward. Zaprl je oči in pod mojimi
rokami postal tako trd kot kamen, kot kip.
Moji gibi so bili še počasnejši od njegovih in opazila sem, da ne bi
naredila česa nepremišljenega. Objemala sem njegova lica, rahlo boţala
njegovo veko, vijoličasto senco pod njegovim očesom. Sledila sem obliki
njegovega popolnega nosu in zatem, skrajno previdno, njegovih brezhibnih
ustnic. Ustnici sta se mu ločili in na konicah prstov sem začutila hladen dih.
Hotela sem se nagniti, da bi vdihnila vonj, a sem se umaknila, da mu ne bi
bilo preteţko.
Odprl je oči in bile so poţeljive. Niso me prestrašile, toda mišice v
trebušni votlini so se mi skrčile in srce mi je začelo znova utripati v ţilah.
»Ţelim,« je šepnil, »ţelim, da bi lahko čutila … kompleksnost …
zmešnjavo … ki jo čutim. Potem bi lahko razumela.«
Dvignil je roko in se me previdno dotaknil.
»Povej mi,« sem dihnila.
»Ne vem, ali lahko. Rekel sem ti, na eni strani lakota – poţelenje – ki ga
občutim ob tebi. Mislim, da to nekako razumeš. Čeprav« - nasmešek se mu je
ustavil na polovici – »ker nisi odvisna od nobenih ilegalnih substanc, verjetno
ne moreš popolnoma razumeti.«
»Toda …« S prsti se je narahlo dotaknil mojih ustnic in znova me je
zmrazilo. »Obstajajo druga poţelenja. Poţelenja, ki jih ne razumem, ki so mi
tuja.«
»To verjetno razumem bolje, kot misliš.«
»Nisem navajen, da bi se počutil tako človeško. Je vedno tako?«
»Zame?« Pomislila sem. »Ne, nikoli. Nikoli prej.«
Stiskal je moje roke, ki so se v primerjavi z njegovo ţelezno močjo zdele
skrajno slabotne.
»Ne vem, kako naj bom ob tebi,« je priznal. »Ne vem, ali znam.«
Zelo počasi sem se nagnila naprej in ga pozorno opazovala. Svoje lice
sem poloţila na njegove kamene prsi. Slišala sem ničesar drugega kot dih.
»To je dovolj,« sem zavzdihnila in zaprla oči.
Zelo človeško me je objel in se z obrazom pritisnil ob moje lase.
»Bolje ti gre, kot se ti zdi,« sem pripomnila.
»Imam človeške instinkte … morda so pokopani globoko, a so tam.«
Tako sva sedela še en neizmerljiv trenutek; spraševala sem se, ali se
tudi on ni ţelel premakniti. Toda opazila sem, da je svetloba pojenjala, sence
dreves so se naju začele dotikati, in sem zavzdihnila.
»Oditi moraš.«
»Mislila sem, da ne moreš brati mojih misli.«
»Postajajo jasnejše.« V njegovem glasu se lahko slišala smeh.
Prijel me je za ramena in zastrmela sem se vanj.
»Ti lahko nekaj pokaţem?« je vprašal. Nenadno vznemirjenje mu je
zagorelo v očeh.
»Kaj pa?«
 »Pokazal ti bom, kako potujem skozi gozd.« Opazil je moj izraz. »Ne
skrbi, nič se ti ne bo zgodilo in veliko hitreje bova pri tvojem kamionu.«
Njegove ustnice so se raztegnile v tisti poševno nasmeh, tako čudovit, da se
mi je skoraj ustavilo srce.
»Se boš spremenil v netopirja?« sem previdno vprašala.
Zasmejal se je, glasneje kot kdaj koli prej. »Kot da tega ne bi ţe slišal.!«
»Prav, prepričana sem, da ti to ves čas govorijo.«
»Daj no, mala strahopetnica, splezaj na moj hrbet.«
Počakala sem, da bi ugotovila, ali se šali, toda očitno je mislil resno. K
je videl, da se obotavljam, se je nasmehnil in me prijel. Moje srce se je takoj
odzvalo; čeprav ni mogel brat mojih misli, me je utrip vedno izdal. Nato me je
vrgel čez rame in si me ovil okoli telesa, tako močno, da bi navadnega
človeka zadušilo. Bilo je, kot bi se oprijemala kamna.
»Nekoliko teţja od tvojega nahrbtnika sem,« sem ga opozorila.
»Hah!« je prhnil in skoraj sem slišala, kako je zavil z očmi. Nikoli prej
ga nisem videla tako radostnega.
Prestrašila sem se, ko me je nenadoma zgrabil za roko in si jo poloţil
na obraz. Globoko je zajel zrak.
»Vsekakor lahka,« je zamrmral.
Nato je začel teči.
Če me je bilo kdaj koli prej strah smrti, to ni bilo nič v primerjavi s
trenutnim občutkom.
Kot kroga, kot drug je drvel skozi temno, gosto grmičevje. Nobenega
šuma ni bilo, nobenega dokaza o tem, da se je z nogami dotikal tal. Dihal je
enakomerno, brez napora. Toda drevesa so švigala mimo u neznansko
hitrostjo in vedno sva se jim izognila le za dober centimeter.
Hladen gozdni zrak me je udarjal po obrazu in oči so e skelele, a preveč
sem se bala, da bi jih zaprla. Bilo je, kot bi na letalu pomolila glavo skozi
okno. Prvič v ţivljenju sem občutila slabost zračne bolezni.
Nato sva prispela. Hodila sva ure, da sva prišla do Edwardovega
travnika, zdaj pa sva se v nekaj minutah vrnila h kamionu.
»Zabavno, kajne?« Njegov glas je bil visok, navdušen.
Nepremično je stal in čakal, da splezam dol. Poskusila sem, toda
mišice me niso ubogale. Roke in noge sem še vedno ovijala okoli njega in v
glavi mi je vrvelo.
»Bella?« je vprašal, zdaj zaskrbljen.
»Mislim, da se moram uleči,« sem hlastnila.
»Oh, oprosti.« Počakal je, a še vedno se nisem mogla premakniti.
Tiho se je zasmejal in previdno sprostil moj prijem. Ni se bilo mogoče
upreti ţelezni moči njegovih rok. Nato me je potegnil k sebi in me zazibal kot
majhnega otroka. Nekaj časa me je objemal, nato pa me previdno poloţil na
vlaţno praprot.
»Kako se počutiš?« je vprašal.
Tega nisem vedela niti sama, kajti močno se mi je vrtelo. »Omotično, se
mi zdi.«
»Daj glavo med kolena.«
Ubogala sem ga in malo je pomagalo. Počasi sem vzdihnila in izdihnila,
pri tem pa glavo drţala popolnoma pri miru. Čutila sem, da sedi poleg mene.
Minilo je nekaj časa in sčasoma sem spoznala, da lahko dvignem glavo. V
svojih ušesih sem zaslišala votel doneč zvok.
»Verjetno to ni bila najboljša zamisel,« se je namuznil.
Hotela sem biti pozitivna, a moj glas je bil zelo šibak. »Ne, bilo je zelo
zanimivo.«
»Hah! Bela si kot duh – ne, bela si kot jaz !«
»Mislim, da bi morala imeti zaprte oči.«
»Boš vedela za drugič.«
»Drugič!« sem zastokala.
Smejal se je, še vedno dobro razpoloţen.
»Vaţič,« sem zamomljala.
»Bella, odpri oči,« je tiho rekel.
Zagledala sem ga pred seboj, njegov obraz je bil tako blizu mojega.
Osupnila sem nad njegovo lepoto – bila je nedoumljiva, nisem se mogla
navaditi nanjo.
»Med tekom sem razmišljal …« Obmolknil je.
»Upam, da o tem, da se ne boš zaletel v drevo.«
»Neumna Bella,« se je zareţal. »Tek imam v krvi, to ni nekaj, o čemer
moram razmišljati.«
»Vaţič,« sem spet zamomljala.
Nasmehnil se je.
»Ne,« je nadaljeval. »Razmišljal sem, da bi rad nekaj poskusil.« Moj
obraz je znova vzel v roke.
Nisem mogla dihati.
Obotavljal se je – ne vsakdanje, ne kot ljudje.
Ne tako, kot se obotavlja moški, preden poljubi ţensko, da bi ocenil
njen odziv in videl, kako ga bo sprejela. Morda bi se obotavljal, da bi
podaljšal trenutek pričakovanja, ki je včasih slastnejši kot poljub sam.
Edward se je obotavljal, da bi se preskusil, da bi ugotovil, ali je varno,
da bi se prepričal, ali ima nadzor nad svojo potrebo.
Nato je svoja hladna, marmornata usta zelo neţno pritisnil na moja.
A nihče od naju ni bil pripravljen na moj odziv.
Kri pod mojo koţo je zavrela, gorela je v mojih ustnicah. Divje sem
lovila sapo. S prsti sem se zapletla v njegove lase in ga povlekla k sebi.
Razprla sem ustnice, vdihovala vonj njegovih las.
Nenadoma sem začutila, da se je spremenil v hladen kamen. Neţno, a
z nepremagljivo močjo je umaknil moj obraz. Odprla sem oči in njegov izraz
je bil oprezen.
»Oooops,« sem dihnila.
»To je zelo zmerno rečeno.«
Divjost mu je gledala iz oči in stiskal je ustnice, a njegova izgovarjava
je bila še vedno jasna. Moj obraz je drţal le nekaj centimetrov od svojega.
Zmedel me je.
»Smem …?« Hotela sem se osvoboditi, da ga ne bi omejevala.
Ni mi dovolil, da bi se premaknila niti za centimeter.
»Ne, tega ne bi prenesel. Počakaj trenutek, prosim.« Njegov glas je bil
vljuden, umirjen.
Strmela sem v njegove oči in opazovala, kako je razburjenje v njih
pojenjalo in se umirilo.
 Nato me je presenetil z vraţjim reţanjem.
»Tako,« je rekel, očitno zadovoljen s seboj.
»Zdaj smem?« sem vprašala.
Glasno se je zasmejal. »Močnejši sem, kot sem mislil. Dobro je vedeti.«
»Ţelim, da bi lahko rekla isto. Oprosti.«
»Navsezadnje si samo človek.«
»Hvala lepa,« sem rekla s trpkim glasom.
Z enim od tistih svojih okretnih, neverjetno hitrih gibov je bil spet na
nogah. Presenetilo me je, ko mi je ponudil roko, navajena sem bila namreč,
da se ne dotikava. Prijela sem ga za ledeno roko, podporo sem potrebovala
bolj, kot sem mislila. Še vedno nisem imela občutka za ravnoteţje.
»Se ti še vedno vrti od teka? Ali je krivo moje mojstrsko poljubljanje?«
Kako brezskrben, kako človeški se je zdel sedaj, ko se je smejal, njegov
angelski obraz umirjen. Bil je drugačen od Edwarda, ki sem ga poznala. In
imela sem občutek, da postajam vedno bolj nora nanj. Če bi se morala zdaj
ločiti od njega, bi občutila telesno bolečino.
»Ne vem, še vedno sem pijana,« mi je uspelo odgovoriti. »Mislim, da je
oboje.«
»Morda bi bilo bolje, da vozim jaz.«
»Se ti je zmešalo?« sem se uprla.
»Vozim bolje kot ti, ko imaš najboljši dan,« me je draţil. »Veliko
počasneje se odzivaš.«
»To je res, a tega verjetno ne bi prenesli niti moji ţivci niti moj kamion.«
»Bella, prosim, malo zaupanja.«
Moja roka je bila v ţepu, trdno ovita okoli ključa. Odločena sem
našobila usta in zmajala z glavo.
»Ne. Niti slučajno.«
Nejeverno je dvignil obrvi.
Stopila sem mimo njega in se odpravila proti voznikovi strani. Če se ne
bi nekoliko opotekla, bi me verjetno spustil mimo. Ali pa tudi ne. Prijel me je
okoli pasu in njegovi pasti ni bilo mogoče ubeţati.
»Bella, porabil sem ţe precej energije, da sem te obdrţal pri ţivljenju.
Ne morem ti dovoliti, da voziš, ko ne moreš niti hoditi naravnost. Poleg tega
ne smeš dovoliti prijatelju, da vozi pijan,« se je zahihital. Zavohala sem
neznosno sladek vonj, ki je prihajal iz njegovih prsi.
»Pijana?« sem se uprla.
»Moja prisotnost te omamlja.« Spet se je igrivo zareţal.
»Tega ne morem zanikati,« sem zavzdihnila. Nisem imela izbire; vedno
me je prepričal. Dvignila sem ključ in ga spustila. Njegova roka je posvetila
kot blisk in ga neslišno ujela. »Vozi počasi … moj kamion je starejši občan.«
»Zelo občutljiv,« se je strinjal.
»Pa ti, se te sploh ni dotaknila?« sem jezna vprašala. »Moja bliţina?«
Njegove gibke poteze so se spet spremenile, na obraz mu je legel neţen
in topel izraz. Sprva ni odgovoril; samo obrnil se je k meni in se z usti počasi
pomikal po moji čeljusti, od ušes do brade, nazaj in naprej. Zadrhtela sem.
»Kakor koli ţe,« je končno šepnil, »hitreje se odzivam.«
 14.
RAZUM PRESEŽE NAGNJENJE

Morala sem priznati: bil je dober voznik, če le ni vozil prehitro. Ni se mu bilo

treba posebno truditi, tako kot pri mnogih drugih rečeh. Čeprav je komaj
gledal cesto, se gume niso nikoli niti za centimeter oddaljile od sredine ceste.
Vozil je z eno roko, z drugo pa je drţal mojo. Včasih se je zazrl v zahajajoče
sonce, včasih vame – opazoval je moj obraz, moje lase, ki so prhutali skozi
okno, najini prepleteni roki.
Priţgal je radio in poiskal postajo z zimzelenimi melodijami. Pel je ob
pesmi, ki je še nisem slišala. Na pamet je znal vsako vrstico.
»Ti je všeč glasba iz petdesetih?« sem vprašala.
»Glasba v petdesetih je bila dobra. Veliko boljša kot v šestdesetih,
sedemdesetih, ah!« Zmrazilo ga je. »Osemdeseta so bila znosna.«
»Mi boš kdaj povedal, koliko si star?« se vprašala, previdno, da ne bi
pokvarila njegovega vedrega razpoloţenja.
»Je to sploh pomembno?« Olajšana sem ugotovila, da mu je na obrazu
še vedno igral nasmeh.
»Ne, toda vseeno me zanima …« sem se namrdnila. »Nič ni hujšega kot
nerešena uganka, o kateri razmišljaš ponoči.«
»Rad bi vedel, ali te bo vznemirilo,« je rekel sam pri sebi.
Strmel je v sonce; preteklo je nekaj minut.
»Lahko se prepričaš,« sem končno rekla.
Zavzdihnil je in se zazrl v moje oči. Zdelo se je, da je za nekaj časa
popolnoma pozabil na cesto. Kar koli ţe je videl, moralo ga je opogumiti.
Pogledal je v sonce – svetloba zahajajoče krogle je obsijala njegovo koţo, da
se je svetila kot rubinasto obarvane bleščice – in spregovoril.
»Rodil sem se v Chicagu leta 1901.« Obmolknil je in me pogledal s
kotičkom očesa. Obdrţala sem miren izraz, neučakana, da izvem več. Blago
se je nasmehnil in nadaljeval. »Carlisle me je našel v bolnišnici poleti 1918.
Imel sem sedemnajst let in umiral sem zaradi virusa španske gripe.«
Slišal je, kako sem zajela sapo, čeprav sem sama komaj opazila. Znova
me je pogledal.
»Ne spomnim se dobro … minilo je ţe precej časa in človeški spomini
zbledijo.« Preden je nadaljeval, se je za kratek čas izgubil v svojih mislih.
»Spomnim pa se, kako je bilo, ko me je Carlisle rešil. Tega ne moreš kar tako
pozabiti.«
»Tvoji starši?«
»Ţe prej so umrli zaradi bolezni. Bil sem sam. Prav zato me je izbral. V
kaosu epidemije ni nihče opazil, da sem izginil.«
 »Kako te je … rešil?«
Preden je odgovoril, je minilo nekaj sekund. Pazljivo je izbiral besede.
»Bilo je teţko. Nismo vsi tako disciplinirani, da bi lahko izvedli kaj
takega. A Carlisle je bil vedno najbolj človeški, najbolj sočuten od nas …
Mislim, da v vsej zgodovini ni nikogar, ki bi mu bil podoben.« Pomislil je.
»Zame je bilo zelo, zelo boleče.«
Stiskal je ustnice in vedela sem, da o tem ne bo več govoril.
Prikrila sem radovednost, čeprav sem imela še veliko vprašanj. Toliko
je bilo stvari, o katerih sem morala razmisliti, stvari, ki so šele zdaj prihajale
na dan. Brez dvoma je njegovo hitro mišljenje ţe predvidelo vsako stvar, ki
mi ni bila jasna.
Njegov mehek glas je zmotil moje razmišljanje. »Rešil me je, ker je bil
osamljen. To je pogosto razlog, ki se skriva za odločitvijo. Bil sem prvi v
njegovi druţini, čeprav je kmalu za tem našel Esme. Padla je s skale. Prinesli
so jo naravnost v mrliško veţico bolnišnice, toda njeno srce je še vedno
utripalo.«
»Torej moraš umirati, da postaneš …« Nikoli nisva izgovorila besede in
tudi zdaj je nisem mogla izreči.
»Ne, to je Carlislova odločitev. Tega ne bi naredil nikomur, ki ima
izbiro.« Kadar koli je govoril o svojem očetu, sem v njegovem glasu zaznala
globoko spoštovanje. »Vendar pravi, da je laţje,« je nadaljeval, »če je kri
slaba.« Pogledal je na zdaj temno cesto in vedela sem, da se o tem ne bova
več pogovarjala.
»Pa Emmett in Rosalie?«
»Rosalie je bila naslednja, ki jo je Carlisle pripeljal v našo druţino. Šele
pred kratkim sem izvedel, da je upal, da bo Rosalie zame to, kar je bila Esme
zanj – ko je govoril z menoj je bil vedno previden.« Zavil je z očmi. »Toda
nikoli ni bila več kot moja sestra. Ţe čez dve leti je našla Emmetta. Bila je na
lovu – takrat smo ţiveli v hribih Apalačev – in videla je, kako bi ga kmalu
raztrgal medved. Prinesla ga je h Carlislu, tekla je več kot petnajst
kilometrov, kajti skrbelo jo je, da sama ne bi zmogla. Šele zdaj se mi začenja
svitati, kako naporno je moralo biti zanjo to potovanje.«
Zbadljivo me je pogledal. Nato je dvignil najini roki, ki sta bili še vedno
stisnjeni skupaj, in me s hrbtno stranjo roke pogladil po licu.
»Vendarle ji je uspelo,« sem ga bodrila in se izmikala neznosni lepoti
njegovih oči.
»Da,« je zamomljal. »Nekaj na njegov obrazu ji je dalo moč. In od takrat
sta skupaj. Včasih ţivita ločeno od nas, kot poročeni par. Toda če se
pretvarjamo da smo mlajši, lahko dlje ţivimo v določenem kraju. Forks se
nam je zdel idealen, zato smo se vsi vpisali v srednjo šolo.« Zasmejal se je.
»Mislim, da bomo morali čez nekaj let na njuno poroko, še enkrat.«
»Alice in Jasper?«
»Alice in Jasper sta dve zelo posebni bitji. Oba sta razvila vest, kot ji
pravimo, ne da bi ju kdo usmerjal. Jasper je pripadal drugi … druţini, zelo
drugačni druţini. Padel je v obupanost in začel sam tavati naokoli. Alice ga je
našla. Tako kot jaz ima tudi ona določene sposobnosti, ki presegajo naš rod.«
»Res?« sem ga navdušena prekinila. »Toda rekel si, da si edini, ki lahko
bere misli drugih ljudi.«
 »To drţi. Ona ima druge darove. Vidi prihodnost – kaj se lahko dogodi,
kaj s bliţa. A to je zelo subjektivno. Prihodnost ni zapisana v kamnu. Stvari
se spreminjajo.«
Stisnil je zobe in me tako na hitro pogledal, da nisem vedela, ali sem si
vse samo domišljala.
»Kaj lahko vidi?«
»Zagledala je Jaspera in vedela, da je iskal njo, preden se je tega sam
zavedal. Videla je Carlisla in našo druţino in skupaj sta naju poiskala.
Najbolj izostren čut za nečloveka ima. Na primer, vedno vidi, ko se nam
pribliţuje druga skupina našega rodu. Ali kakršno koli nevarnost, ki bi jo ta
lahko predstavljala.«
»Je veliko … pripadnikov vašega rodu?« sem bila presenečena. Koliko
jih ţivi med nami, ne da bi sploh vedeli zanje?
»Ne, ne veliko. Toda večina se jih ne ustali. Samo tisti, ki so tako kot
mi prenehali loviti ljudi« - skriven pogled proti meni – »lahko za nedoločen
čas ţivijo med ljudmi. Našli smo samo eno druţino, ki je podobna naši, v
majhni vasi na Aljaski. Nekaj časa smo ţiveli skupaj, a nas je bilo preveč in
smo postali preveč opazni. Tisti, ki ţivimo … drugače, se radi povezujemo.«
»Pa drugi?«
»Nomadi, večinoma. Vsi smo nekoč ţiveli isto. Postane dolgočasno,
tako kot kar koli drugega. Toda včasih se srečamo, ker nas ima večina raje
sever.«
»Zakaj?«
Parkirala sva pred hišo in ugasnil je kamion. Bilo je zelo tiho in temno;
lune se ni videlo. Luč v verandi je bila ugasnjena, zato sem vedela, da očeta
še ni doma.
»Si imela to popoldne odprte oči?« me je draţil. »Misliš, da bi lahko
hodil po ulicah, ne da bi povzročal prometnih nesreč? Namenoma smo izbrali
polotok Olympic, enega najbolj mračnih območij na svetu. Lepo je, če greš
lahko podnevi ven. Ne morem ti povedati, kako se v sto letih naveličaš teme.«
»Od tu torej izvirajo legende.«
»Verjetno.«
»In Alice je prišla iz druge druţine, tako kot Jasper?«
»Ne, in to je skrivnost. Alice se sploh ne spomni svojega ţivljenja kot
človek. In ne ve, kdo jo je ustvaril. Ko se je prebudila, je bila sama. Kdor koli
jo je ustvaril, je odšel stran. Nihče od nas ne razume, zakaj ali kako je to
lahko storil. Če ne bi imela tistega drugega čuta, če ne bi videa Jasperja in
Carlisla in vedela, da bo nekega dne postala ena od nas, bi se verjetno
spremenila v popolnega divjaka.«
O marsičem sem morala razmisliti, imela sem še cel kup vprašanj.
Toda v ţelodcu mi je zakrulilo in postalo mi je zelo nerodno. Poslušala sem
ga s takim zanimanjem, da sploh nisem opazila, da sem lačna. Zdaj sem
ugotovila, da sem sestradana.
»Oprosti, zadrţujem te pred večerjo.«
»V redu sem, prav res.«
»Nikoli nisem preţivel toliko časa s kom, ki jé hrano. Pozabim.«
»Rada bi ostala s teboj.« To je bilo laţje reči v temi, kajti vedela sem, da
je moj glas izdal, kako brezupno odvisna sem od njega.
»Ne smem v hišo?« je vprašal.
 »Bi ţelel?« Nisem si mogla predstavljati, kako to boţansko bitje sedi na
očetovem oguljenem kuhinjskem stolu.
»Da, če je prav.« Tiho je zaprl vrata na voznikovi strani. Skoraj v istem
trenutku je stal pred mojimi vrati in jih odprl.
»Zelo človeško,« sem ga pohvalila.
»Vsekakor se vračam.«
V temi je hodil zraven mene, tako tiho, da sem ga morala večkrat
pogledati in se prepričati, da je še tam. V temi je bil videti dosti bolj
povprečen. Še vedno bled, še vedno pravljično lep, a ne več neresnična
bleščeča podoba, ki jo je obsijalo popoldansko sonce.
Prispel je do vrat in jih odprl. Postala sem.
»So bila vrata odklenjena?«
»NE, ključ sem vzel izpod ţleba.«
Vstopila sem, priţgala luč na verandi, se obrnila in ga pogledala z
dvignjenimi obrvmi. Prepričana sem bila, da me ni nikoli videl uporabljati
tistega ključa.
»Vzbudila si mojo radovednost.«
»Vohunil si za mano?« Toda ni mi uspelo, da bi glas napolnila s
primernim ogorčenjem. Laskalo mi je.
Ni se kesal. »Kaj drugega naj počnem ponoči?«
ZA trenutek sem pozabila na to in se odpravila v kuhinjo. Tam je bil
pred menoj, ne da bi ga kdo usmerjal. Njegova lepota je osvetlila kuhinjo.
Minil je trenutek, preden sem lahko pogledala stran.
Osredotočila sem se na pripravo večerje. Iz hladilnika sem vzela
lazanjo od včeraj, poloţila košček na kroţnik in ga pogrela v mikrovalovni
pečici. Vrtel se je v krogu in kuhinjo napolnil z vonjem po paradiţniku in
origanu. Strmela sem v kroţnik in govorila.
»Kako pogosto?« sem ravnodušno vprašala.
»Hmmm?« Zvenelo je, kot bi bil z mislimi daleč stran.
Še vedno se nisem obrnila. »Kako pogosto si prihajal sem?«
»Skoraj vsako noč.«
Osuplo sem ga pogledala. »Zakaj?«
»Zanimiva si, ko spiš.« Njegov glas je bil prozaičen. »Govoriš.«
»Ne!« sem hlastnila. Vročica je vse do lasišča preplavila moj obraz.
Oprla sem se ob kuhinjski pult. Seveda sem vedela, da govorim v spanju;
mama me je vedno draţila. Vendar nisem mislila, da me bo moralo to skrbeti
tudi tu.
Nenadoma je postal nejevoljen. »Si zelo jezna name?«
»Odvisno!« sem puhnila.
Čakal je.
»Od?« me je preganjal.
»Od tega, kar si slišal!« sem zastokala.
Nemudoma je stal poleg mene in me previdno prijel za roke.
»Ne razburjaj se!« je prosil. Svoj obraz je spustil do višine mojih oči in
zadrţal moj pogled. Bilo me je sram in hotela sem pogledati stran.
»Pogrešaš mamo,« je zašepetal. »Skrbi te zanjo. In ko deţuje postaneš
nemirna. Veliko se govorila o domu, zdaj ne več tako pogosto. Enkrat si rekla
'Preveč zeleno je'.« Neţno se je nasmehnil, zdelo se je, da upa, da me ne bo
spet prizadel.
 »Še kaj?« sem zahtevala.
Vedel je, na kaj sem ciljala. »Izgovorila si moje ime,« je priznal.
Poraţena sem zavzdihnila. »Velikokrat?«
»Kaj je zate 'velikokrat'?«
»Oh, ne!« Povesila sem glavo.
Neţno, sproščeno me je potegnil k sebi.
»Ne bodi v zadregi,« je zašepetal v moje uho. »Če bi lahko sanjal, bi po
vsej verjetnosti sanjal o tebi. In tega se ne sramujem.«
Nat sva zaslišala cviljenje gum na opečnati cesti in videla, kako so
prednje luči posvetile skozi okna na sprednji strani hiše, po hodniku navzdol
do naju. Otrpnila sem v njegovih rokah.
»Je v redu, da tvoj oče vidi, da sem tu?« je vprašal.
»Nisem prepričana …« Hitro sem pomislila.
»Potem pa drugič …«
In ostala sem sama.
»Edward!« sem siknila.
Zaslišala sem pošastno hihitanje, ki je kmalu utihnilo.
Očetov ključ se je obrnil v ključavnici.
»Bella?« je zaklical. Prej mi je šlo na ţivce; kdo drug bi lahko bil? Toda
zdaj se mi njegovo poizvedovanje sploh ni zdelo tako neumno.
»Tukaj sem.« Upala sem, da ni zaznal histeričnega tona mojega glasu.
Iz mikrovalovne sem vzela lazanjo in se usedla za mizo. Vstopil je. Po dnevu z
Edwardom so se mi zdeli njegovi koraki zelo glasni.
»Lahko dobim malo lazanje? Izmučen sem.« Postavil se je na pete
škornjev, da bi jih sezul, in se pri tem opiral na Edwardov stol.
Pograbila sem lazanjo in jo poţrešno goltala, medtem ko sem mu
pripravljala večerjo. Spekla sem se v jezik. Medtem ko se je lazanja grela,
sem natočila mleko v dva kozarca in spila svojega, da bi pogasila ogenj. Ko
sem odloţila kozarec, sem opazila, da se je mleko treslo in videla, da mi drhti
roka. Charlie se je usedel na stol. Kontrast med njim in prejšnjim
uporabnikom je bil komičen.
»Hvala,« je rekel, ko sem hrano poloţila na mizo.
»Kako je bilo?« sem vprašala. Govorila sem hitro; komaj sem čakala, da
pobegnem v svojo sobo.
»Dobro. Ribe so prijemale … pa ti? Si postorila vse, kar si nameravala?«
»Ne zares … vreme je bilo prelepo, da bi ostala notri.« Naredila sem še
en velik griţljaj.
»Lep dan je bil,« se je strinjal. Kakšno podcenjevanje, sem si mislila.
Ko sem pojedla še zadnji košček lazanje, sem vzela kozarec in posrkala
preostanek mleka.
Charliejeva skrbnost me je presenetila. »Se ti mudi?«
»Ja, utrujena sem. Kmalu bom šla spat.«
»Videti si nekako napeta,« je pripomnil. Zakaj, le zakaj, se je prav
danes zvečer odločil, da bo pozoren?
»Kaj res?« je bil vse, kar sem mu lahko odgovorila. Hitro sem pomila
posodo in jo obrnjeno navzdol postavila na kuhinjsko brisačo, da bi se
posušila.
»Sobota je,« se je namuznil.
Nisem se odzvala.
 »Nobenih načrtov za nocoj?« je nenadoma vprašal.
»Ne, oče, samo naspala bi se rada.«
»Noben fant v mestu ni pravi zate, kajne?« Imel me je na sumu, a se je
delal brezbriţnega.
»Ne, noben fant mi še ni padel v oči.« Pazila sem, da ne bi preveč
poudarila besede fant, saj sem hotela biti verodostojna.
»Mislil sem, da bi morda Mike Newton … rekla si, da je prijazen.«
»Samo prijatelj je, oče.«
»No, tako ali tako si predobra za vse te fante. Počakaj, da prideš na
univerzo, potem pa začni iskati.« Sanje vsakega očeta, da bo hči odšla od
doma, preden začnejo razsajati hormoni.
»Dobra zamisel,« sem se strinjala in se odpravila proti stopnicam.
»Noč, ljubica,« je zaklical za menoj. Prepričana sem bila, da bo cel večer
pazljivo poslušal in čakal, da se poskusim izmuzniti ven.
»Se vidiva zjutraj, oče.« Se vidiva, ko se boš opolnoči priplazil v mojo
sobo, da preveriš, ali sem še tam.
Ko sem se vzpenjala po stopnicah, sem se potrudila, da so bili moji
koraki slišati počasni in utrujeni. Zaprla sem vrata svoje sobe, dovolj glasno,
da je lahko slišal, nato pa po prstih stekla k oknu. Odprla sem ga in se
nagnila ven v noč. Z očmi sem raziskovala temo, goste sence dreves.
»Edward?« sem zašepetala. Počutila sem se kot idiot.
Izza sebe sem zaslišala tih smeh.
»Da?«
Obrnila sem se in presenečeno zamahnila z roko.
Leţal je na moji postelji. Na ustnicah mu je igral nasmeh, roke je imel
pod glavo, noge so mu visele s postelje. Bil je popolnoma sproščen.
»Ah!« sem dahnila in se majajoče sesedla na tla.
»Oprosti.« Stisnil je ustnice, da bi prikril, kako se zabava.
»Počakaj, da bi srce spet začne utripati.«
Dvignil se je počasi, da me ne bi še enkrat prestrašil. Nato se je sklonil
naprej in stegnil svoje dolge roke. Kot malčka me je prijel za rame in me
dvignil, nato pa me postavil na posteljo poleg sebe.
»Zakaj ne bi sedla k meni?« je predlagal in svojo hladno roko poloţil na
mojo. »Kako je s tvojim srcem?«
»Ti mi povej … prepričana sem, da ga slišiš bolje kot jaz.«
Ko se je tiho zasmejal, se mi je zdelo, da se je stresla postelja.
Nekaj časa sva molče sedela in poslušala, kako je bitje mojega srca
pojenjalo. Pomislila sem na dejstvo, da je Edward v moji sobi, medtem ko je v
hiši moj oče.
»Se lahko za minuto obnašam kot človek?« sem vprašala.
»Vsekakor.« Z roko je namignil, naj začnem.
»Ostani tu,« sem rekla in se trudila, da bi bila videti resna.
»Da, gospa.« In uprizoril je predstavo, v kateri se je spremenil v kip na
robu moje postelje.
Poskočila sem, pobrala piţamo s tal in z mize vzela toaletno torbico. Ne
da bi priţgala luč, sem se izmuznila ven in zaprla vrata.
Slišala sem televizijo. Da me Charlie ne bi motil, sem glasno
zaloputnila z vrati.
 Hotela sem biti čim hitrejša. Močno sem podrgnila zobe, da bi bila
temeljita in hitra in da bo odstranila vse ostanke lazanje. Toda tuširanja s
toplo vodo nisem mogla pospešiti. Voda je sprostila moje hrbtne mišice in
umirila moj srčni utrip. Ko sem zavohala svoj šampon, se mi je zazdelo, da
sem ista oseba kot zjutraj. Nisem hotela razmišljati, da Edward sedi v moji
sobi in čaka, kajti potem bi morala ponoviti postopek umirjanja. Končno
nisem mogla več odlašati. Zaprla sem vodo, se hitro obrisala in spet začela
hiteti. Oblekla sem si luknjičasto majico in sivo trenirko. Prepozno je bilo, da
bi obţalovala, da nisem vzela svilene piţame Victoria's Secret, ki mi jo je
mama pred dvema letoma podarila za rojstni dan. Leţala je nekje doma v
predalu in na njej je bil še vedno listek s ceno.
Še enkrat sem z brisačo podrgnila lase in se hitro počesala. Brisačo
sem vrgla v koš za perilo, zobno ščetko in zobno pasto v svojo torbico. Nato
sem se zagnala po stopnicah, da bi me Charlie videl v piţami, z mokrimi
lasmi.
»Noč, oče.«
»Noč, Bella.« Ko me je zagledal, je bil začuden. Morda nocoj vendarle ne
bo vohunil za menoj.
Stopala sem čez dve stopnici, se pri tem trudila, da ne bi bila
preglasna, nato pa zdrvela v sobo in tesno zaprla vrata za seboj.
Edward se ni premaknil niti za milimeter. Kip Adonisa je sedel na moji
oguljeni odeji. Nasmehnila sem se in ustnice so se mu raztegnile. Kip je
oţivel.
Ocenjeval me je, opazoval moje mokre lase, raztrgano majico, nato pa
dvignil obrv. »Lepa majica.«
Skremţila sem se.
»Ne, res, pristaja ti.«
»Hvala,« sem šepnila. Usedla sem se zraven njega in prekriţala noge.
Zazrla sem se v zareze v lesenih tleh.
»Čemu vse to?«
»Charlie misli, da se hoče izmuzniti.«
»Ah.« Pomislil je. »Zakaj?« Kot da ne bi veliko bolje kot jaz poznal
Charliejevih misli.
»Očitno sem videti malce preveč razburjena.«
Dvignil je mojo brado in proučeval moj obraz.
»Pravzaprav si videti zelo ţivahna.«
Počasi se je sklonil k meni in se s svojim hladnim licem pritisnil ob
mojo koţo. Nisem se premaknila.
»Mmmmmm …« je dihnil.
Medtem ko se me je dotikal, je bilo zelo teţko sestaviti smiselno
vprašanje. Potrebovala sem minuto za koncentracijo, preden sem začela
govoriti.
»Zdi se mi, da je … veliko laţje zate, da si blizu mene.«
»Res tako misliš?« je zamomljal, njegov nos je drsel proti kotičku mojih
ust. Čutila sem, kako je njegova roka, laţja od metuljevega krila, pogladila
moje lase nazaj, da so se lahko njegove ustnice dotaknile votlinice za mojimi
ušesi.
»Veliko, veliko laţje,« sem rekla in skušala izdihniti.
»Hmm.«
 »Zanima me…« sem spet začela – a njegovi prsti so počasi polzeli po
moji ključnici in pozabila sem, kaj sem hotela reči.
»Da?« je dihnil.
Kaj misliš,« moj glas se je tresel, postalo mi je nerodno, »zakaj je tako?«
Zasmejal se je in na vratu sem začutila drget njegovega dihanja.
»Razum preseţe nagnjenje.«
Umaknila sem se; ko sem se premaknila, je otrpnil – in njegovega
dihanja se ni več slišalo.
Nekaj časa sva pozorno strmela drug v drugega, nato pa me je, ko se je
njegova čeljust sprostila, zmedeno pogledal.
»Sem naredil kaj narobe?«
»Ne … prav nasprotno. Spravljaš me ob pamet.« sem pojasnila.
Za sekundo je pomislil. Ko je spregovoril, je bil zadovoljen. »Res?«
Zmagovalni nasmešek je počasi osvetlil njegov obraz.
»Naj ti še zaploskam?« sem se mu posmehovala.
Namrščil je čelo.
»Samo prijetno presenečen sem,« je razloţil. »Zadnjih sto let ali nekaj
takega,« njegov glas je bil nagajiv, »si nisem nikoli predstavljal česa
podobnega. Nisem verjel, da bom kdaj našel koga, s komer bi ţelel biti …
drugače kot z mojima bratoma in sestrama. In da bom potem še ugotovil,
čeprav je vse novo zame, da sem dober v tem … ko sem s teboj …«
»V vsem si dober,« sem ga opozorila.
Skomignil je in oba sva se šepetaje zasmejala.
»Toda zakaj je zdaj tako preprosto?« sem vztrajala. »To popoldne …«
»Ni preprosto,« je zavzdihnil. »Toda to popoldne se še vedno … nisem
odločil. Ţal mi je, neodpustljivo je, da sem se tako obnašal.«
»Odpustljivo je,« sem ugovarjala.
»Hvala.« Nasmehnil se je. »Vidiš,« je nadaljeval, zdaj je gledal dol,
»nisem bil prepriča, ali sem dovolj močan …«
Prijel me je za roko in si jo neţno pritisnil na obraz. »In ker je še vedno
obstajala moţnost, da … se ne bi mogel upreti,« - vdihnil je vonj mojega
zapestja – »sem … dvomil. Dokler se nisem odločil, da sem dovolj močan, da
ni nobene moţnosti, da bi hotel … da bi kdaj lahko …«
Nikoli prej se ni tako mučil z besedami. Bilo je tako … človeško.
»Torej ta moţnost zdaj ne obstaja več?«
»Razum preseţe nagnjenje,« se je zasmejal in njegovi zobje so bili svetli
celo v temi.
»Ah, to je pa bilo preprosto.«
Glavo je vrgel nazaj in se zasmejal, tiho kot šum, a še vedno polno.
»Preprosto zate!« je popravil in se s konico prsta dotaknil mojega nosu.
Nato je nenadoma zresnil obraz.
»Trudim se,« je šepnil s trpkim glasom. »Če bo postalo … preteţko sem
prepričan, da mi bo uspelo oditi.«
Namrščila sem se. Ni mi bilo všeč, da je govoril o odhodu.
»In jutri bo teţje,« je nadaljeval. »Ves dan sem v sebi nosil tvoj vonj in
neverjetno je, kako neobčutljiv sem postal. Toda če bom šel od tebe, bom
moral začeti znova. No, milim, da ne popolnoma od začetka.«
»Potem pa ne odidi,« sem odvrnila, ne da bi bila sposobna prikriti
hrepenenja v svojem glasu.
 »To mi je všeč,« je odgovoril. Obraz se mu je sprostil v neţen nasmeh.
»Prinesi okove – tvoj ujetnik sem.«
Toda ko je govoril, so njegove dolge roke oklenile moje zapestje.
Neslišno, melodično se je zasmejal. Smejal se je več kot ves čas doslej.
»Danes si pa bolj … optimističen kot ponavadi,« sem opazila. »Nikoli
prej te nisem videla tako nasmejanega.«
»Kaj ne bi moralo biti tako?« Nasmehnil se je. »Veličastnost prve
ljubezni … Razlika med tem, ko o nečem bereš, gledaš filme ali to okusiš
sam, je res neverjetna, ali ne?«
»Zelo drugače je,« sem se strinjala. »Bolj, kot sem si zamišljala.«
»Na primer« - besede so mu zdaj kar vrele z jezika, zato sem se morala
zbrati, da sem mu sledila – »ljubosumje. Neštetokrat sem bral o njem, videl
igralce, kako so ga prikazali v tisočih različnih gledaliških igrah in filmih.
Verjel sem, da vem, za kaj gre. A bil sem ogorčen …« Namrščil se je. »Se
spomniš, ko te je Mike povabil na ples?«
Prikimala sem, čeprav si tisti dan zapomnila iz drugega vzroka. »Dan,
ko si spet začel govoriti z menoj.«
»Nisem pričakoval, da bom občutil jezo, skoraj bes … najprej sploh
nisem prepoznal občutkov. Bolj kot ponavadi sem bi razburjen, ker iz tvojih
misli nisem mogel razbrati, zakaj si ga zavrnila. Morda samo zaradi
prijateljice? Si imela koga drugega? Vedel sem, da nimam pravice, da me
zanima. Trudil sem se, da me ne bi zanimalo.
In potem so se začeli vrstiti,« se je hihital in namrščila sem čelo.
»Ves paničen sem čakal, da slišim, kaj jim boš rekla, da vidim tvoj
izraz. Nisem mogel zanikati olajšanja, ki sem ga občutil, ko sem videl, da si
bila besa. A nisem mogel biti prepričan.
Takrat sem prvič prišel sem. Gledal sem kako spiš, in nihal med tem,
kar sem vedel, da je prav, moralno in etično, in tem, kar sem hotel. Vedel
sem, da če bi te še naprej ignoriral, kar bi moral storiti, ali če bi za nekaj let
zapustil mesto, dokler ne odideš … da bi nekega dne rekla da Miku ali komu
drugemu. Popadla me je jeza.
Nato pa,« je šepnil, »si med spanjem izrekla moje ime. Tako razločno,
da sem sprva mislil, da si se zbudila. Toda nemirno si se premetavala in še
enkrat izgovorila moje ime in zavzdihnila. Prevzel me je občutek nemoči in
dvoma. Vedel sem, da t e ne bom mogel še naprej ignorirati.« Za trenutek je
obmolknil; verjetno je prisluhnil mojemu srcu, ki je naenkrat začelo
neenakomerno utripati.
»Toda ljubosumje … je čudna reč. Veliko močnejša, kot sem mislil. In
nerazumska! Samo zdaj, ko te je Charlie vprašal o tistem pokvarjenem Miku
Newtonu …« Jezno je zmajal z glavo.
»Morala bi vedeti, da boš prisluškoval,« sem zastokala.
»Seveda.«
»Zaradi tega si postal ljubosumen, se šališ?«
»Nov sem v tem; prebujaš človeka v meni in vse je močneje, ker je
novo.«
»Ampak zares,« sem ga draţila, »da te razburi nekaj takega, potem ko si
mi povedal, da je bila Rosalie namenjena tebi … Rosalie, utelešenje čiste
lepote, Rosalie. Emmett ali ne, kako naj tekmujem z njo?«
 »Nobene konkurence ni.« Zobje so se mu zableščali. Moje ujete roke si
je ovil okoli hrbta in me stisnil k sebi. Bila sem pri miru, kot sem le mogla,
pazila sem celo na dihanje.
»Vem, da ni nobene konkurence,« sem zamomljala v njegovo hladno
koţo. »Prav v tem je teţava.«
»Resda je Rosalie po svoje lepa, a tudi če ne bi bila moja sestra, tudi če
ne bi bila z Emmettom, še vedno ne bi imela niti desetine, ne, niti stotine
čara, ki ga imaš zame ti.« Zresnil se je in se zamislil. »Skoraj devetdeset let
sem se sprehajal med svojimi in tvojimi … in mislil, da sem popoln, ne da bi
sploh vedel, kaj iščem. In ničesar nisem našel, ker se ti še nisi rodila.«
»Komaj se zdi pošteno,« sem šepnila, ko sem še vedno počivala na
njegovih prsih in poslušala, kako je njegov dih prihajal in odhajal. »Meni
sploh ni bilo treba čakati. Zakaj bi se tako zlahka izvlekla?«
»Prav imaš,« se je zabaval. »To bi ti vsekakor moral oteţiti.« Osvobodil je
svojo roko, spustil moje zapestje in ga pazljivo stisnil v svoji drugi roki.
Neţno me je poboţal po mokrih laseh, od vrha glave do pasu. »Vsako
sekundo, ki jo preţiviš z menoj, tvegaš zgolj svoje ţivljenje, to pa res ni
veliko. Zavračaš naravo, človečnost … koliko je vredno to?«
»Zelo malo … ne zdi se mi, da bi bila za kar koli prikrajšana.«
»Ne še.« Nenadoma je govoril z glasom polnim bridkosti.
Hotela sem se umakniti, da bi videla njegov obraz, a se me je tako
močno oklenil, da sem mu nisem mogla izviti iz prijema.
»Kaj …« sem začela ko se je nenadoma zdramil. Otrpnila sem, toda v
trenutku me je spustil in izginil. Malo je manjkalo, pa bi padla na glavo.
»Ulezi se!« je siknil. Nisem vedela, od kje v temi se je oglasil.
Zvila sem se pod odejo in se zvrnila na stran, kot sem ponavadi spala.
Slišala sem, kako so se odprla vrata. Charlie je pokukal v sobo, da bi se
prepričal, da sem tam, kjer bi morala biti. Dihala sem enakomerno in
pretiravala v tempu.
Minila je dolga minuta. Napenjala sem ušesa, a nisem bila prepričana,
ali sem slišala, da so se vrata zaprla. Nato me je Edward ovil pod odejo in mi
prislonil ustnice na uho.
»Obupna igralka si … mislim, da igralska kariera zate ni primerna.«
»Presneto,« sem zamomljala. Srce mi je razbijalo v prsih.
Mrmral je melodijo, ki je nisem prepoznala; zvenelo je kot uspavanka.
Utihnil je. »Naj ti zapojem za lahko noč?«
»Pa kaj še,« sem se smejala. »Kot da bi lahko spala, ko si ob meni ti!«
»To počneš ves čas,« me je spomnil.
»Toda nisem vedela, da si tu,« sem ravnodušno odvrnila.
»Če torej ne ţeliš spati …,« je predlagal, ne da bi me upošteval.
Zadrţala sem dih.
»Če ne ţelim spati …?«
Zahihital se je. »Kaj bi potem rada počela?«
Sprva nisem našla odgovora.
»Nisem prepričana,« sem končno rekla.
»Povej mi, ko se odločiš.«
Na vratu sem zaznala hladen dih in čutila, kako mi je z nosom drsel po
čeljusti in vdihaval.
»Mislila sem, da nisi več občutljiv.«
 »Samo zato, ker sem se uprl vinu, ne pomeni, da ne cenim njegovega
vonja,« je zašepetal. »Imaš roţnati vonj, kot sivka … ali frezija,« je pripomnil.
»Kar sline se mi cedijo.«
»Ja, slab dan je, ko mi nekdo pove, kako slastno dišim.«
Zareţal se je in zavzdihnil.
»Odločila sem se, kaj hočem početi,« sem mu povedala. »Izvedeti hočem
več o tebi.«
»Kar vprašaj.«
Pazljivo sem preučila vprašanja, da bi našla najpomembnejšega. »Zakaj
to počneš?« sem rekla. »Še vedno ne razumem, zakaj se tako trudiš, da se
upiraš temi, kar … si. Prosim, ne razumi me napak, seveda sem vesela, da je
tako. Toda ni mi jaso, zakaj bi se sploh mučil.«
Preden je odgovoril, se je obotavljal. »To je dobro vprašaja, nisi prva, ki
mi ga je zastavila. Preostali – večina pripadnikov našega rodu je kar
zadovoljna z našo usodo – tudi oni se čudijo ţivljenju naše druţine. Toda
samo zato, ker smo … deleţni določene vzgoje … še ne pomeni, da se
moremo odločiti in se dvigniti nad njo – da preseţemo omejitve usode, ki je
nismo izbrali sami. Da se potrudimo ohraniti kar največ človečnosti, ki je še
v nas.«
Negibno sem leţala, globoko spoštovanje mi je zavezalo jezik.
»Si zaspala?« je zašepetal čez nekaj minut.
»Ne.«
»Je to vse, kar si hotela vprašati?«
Zavila sem z očmi. »Pravzaprav ne.«
»Kaj bi še rada vedela?«
»Zakaj lahko bereš misli … zakaj samo ti? In zakaj Alice vidi
prihodnost … zakaj je tako?
Začutila sem njegov skomig. »Tega ne vemo. Carlisle ima teorijo …
verjame, da vsakdo iz svojega prejšnjega ţivljenja prinese nekaj najmočnejših
človeških lastnosti, ki se zdaj še okrepijo – na primer razum, čut. Meni, da
sem bil ţe prej zelo dojemljiv za misli tistih, ki so me obkroţali. In da je Alice
imela določene telepatske sposobnosti, kdor koli je ţe bila.«
»Kaj so s seboj prinesli drugi?«
»Carlisle je prinesel sočutnost. Esme sposobnost, da ljubi strastno.
Emmett moč, Rosalie … vztrajnost. Lahko bi rekli tudi svojeglavost,« se je
zahihital. »Jasper je zelo zanimiv. V svojem prejšnjem ţivljenju je bil zelo
karizmatičen, znal je prepričati ljudi, da so sprejeli njegovo mnenje. Zdaj
lahko manipulira z ljudmi okoli sebe, na primer pomiri sobo jeznih ljudi ali
predrami skupino otopelih. Gre za zel redek dar.«
Pretehtavala sem neverjetne moči, ki jih je opisal, in jih skušala
vsrkati. Potrpeţljivo je čakal, medtem ko sem razmišljala.
»Kje se je torej začelo? Namreč Carlisle je spremenil tebe, torej je moral
nekdo spremeniti njega in tako naprej …«
»Ne, od kod prihajaš ti? Evolucija? Stvaritev? Je mogoče, da smo
nastali po isti poti kot druge vrste, roparji in ţrtve? Ali če ne verjameš, da se
je ta svet zgodil kar sam od sebe, kar sam teţko sprejmem – je tako teţko
verjeti, da je ista sila, ki je ustvarila neţnega morskega volka in morskega
psa, mladička tjulnja in ubijalskega kita, istočasno ustvarila tudi oba naša
rodova?«
 »Da ne bo pomote … jaz sem tjulnjev mladiček, kajne?«
»Da.« Smehljal se je in nekaj se je dotaknilo mojih las – njegove
ustnice?
Hotela sem se obrniti k njemu in preveriti, ali sem imela prav. Toda
morala sem biti pridna; nisem mu hotela še oteţiti poloţaja.
»Si pripravljena na spanje?« je vprašal in prekinil kratek molk. »Ali
imaš še kakšno vprašanje?«
»Samo milijon ali dva.«
»Imava jutri in pojutrišnjem in po pojutrišnjem …« me je spomnil.
Nasmehnila sem se, ta misel me je razveseljevala.
»Zjutraj prav zares ne boš izginil?« Hotela sem se prepričati.
»Navsezadnje si lik iz mitologije.«
»Ne bom te zapustil.« Njegov glas je nosil pečat obljube.
»Potem pa še eno, nocoj …« In zardela sem. Tudi tema ni pomagala –
verjetno je lahko občutil nenadno toploto pod mojo koţo.
»Kaj je?«
»Je ţe dobro, pozabi. Premislila sem si.«
»Bella, vprašaš me lahko kar koli.«
Nisem odgovorila, on pa je zavzdihnil.
»Ves čas mislim, da me dejstvo, da ne morem brati tvojih misli,
sčasoma ne bo več tako vznemirjalo. Toda samo še huje je.«
»Vesela sem, da ne moreš brati mojih misli. Dovolj je ţe, da mi
prisluškuješ, ko spim.«
»Prosim?« Njegov glas je bil tako prepričljiv, da se mu ni bilo mogoče
upreti.
Zmajala sem z glavo.
»Če mi ne poveš, bom predvideval, da j veliko slabše, kot je v resnici,«
je obupano grozil. »Prosim?« Znova s tistim prosečim glasom.
»No,« sem začela in bila zadovoljna, da ni mogel videti mojega obraza.
»Ja?«
»Rekel si, da se bosta Emmett in Rosalie kmalu poročila … Je ta …
poroka … takšna kot med moškim in ţensko?«
Zdaj se je iskreno zasmejal. Razumel je. »Je to tisto, na kar ciljaš?«
Bila sem ţivčna in nisem mu mogla odgovoriti.
»Da, mislim, da je precej podobno,« je rekel. »Povedal sem ti, v nas je
večina človeških strasti, le da se te skrivajo za močnejšimi.«
»Ah,« je bilo vse, kar sem lahko rekla.
»Kaj točno te zanima?«
»No, spraševala sem se … o meni in tebi … nekoč …«
Takoj se je zresnil; to sem vedela, ker je njegovo telo nenadoma postalo
negibno. Tudi jaz sem nehote otrpnila.
»Mislim, da … da … to za naju ne bo mogoče?«
»Ker bi bilo preteţko zate, če bi bil tako … blizu?«
»To je vsekakor teţava. Toda nisem mislil tega. Tako neţna, tako krhka
si. Vsak trenutek, ki ga preţivim s teboj, moram paziti, da te ne poškodujem.
Zlahka bi te ubil, Bella, čisto po nesreči.« Govoril je tiho, mrmraje. Premaknil
je svojo ledeno dlan in mi jo poloţil na lice. »Če bi se prenaglil … če za
sekundo ne bi bil dovolj previden, bi se lahko samo stegnil, da se dotaknem
tvojega obraza, in ti pomotoma zdrobil lobanjo. Ne veš, kako neverjetno
krhka si. Ko sem s teboj, si ne smem nikoli, nikoli privoščiti, da bi se
spozabil.«
Čakal je na moj odgovor in postal nestrpen, ko mu nisem odgovorila.
»Te je strah?« je vprašal.
Počakala sem minuto, preden sem mu odgovorila – moj odgovor je bil
iskren. »Ne. Dobro sem.«
Nekaj časa je razmišljal. »Radoveden sem, kajpak,« je rekel, znova z
lahkotnim glasom. »Si kdaj …?« je namignil.
»Seveda ne.« Zardela sem. »Povedala sem ti, da tega nisem čutila nikoli
prej, niti malo ne.«
»Vem. Toda poznam misli drugih ljudi. Vem, da ljubezen in poţelenje
nista vedno eno in isto.«
»Zame sta. No, zdaj, ko ju vendarle občutim,« sem zavzdihnila.
»To je lepo. Vsaj v nečem sva si podobna.« Zvenel je zadovoljno.
»Tvoji človeški instinkti …,« sem začela. Čakal je. »No, se ti sploh zdim
privlačna, tako?«
Zasmejal se je in neţno skuštral moje skoraj suhe lase.
»Morda nisem človek, a sem moški,« mi je zagotovil.
Nehote me je presenetil.
»Odgovoril sem na tvoja vprašanja, zdaj pa zaspi,« je vztrajal.
»Nisem prepričana, da lahko.«
»Ţeliš, da odidem?«
»Ne!« sem rekla preglasno.
Zasmejal se je in začel mrmrati tisto neznano uspavanko; glas
nadangela je milo zvenel v mojem ušesu.
Bila sem bolj utrujena, kot sem se zavedala. Izmučena od dolgega dne
miselnega in čustvenega razburjenja, ki ga nisem čutila nikoli prej, sem v
njegovih hladnih rokah zaplavala v spanec.

15.
CULLENOVI
Pridušena svetloba še enega oblačnega dne me je navsezadnje le zbudila. Z
roko sem pokrivala oči, bila sem slabotna in zbegana. Nekaj – sanje, ki sem
se jih skušala spomniti – se je hotelo prebiti v mojo zavest. Zastokala sem in
se zvalila na stran, upajoč, da bom zaspala nazaj. Nato sem se spomnila
prejšnjega dne.
»Oh!« Tako hitro sem se usedla, da se mi je zvrtelo v glavi.
»Tvoji lasje so kot kopa sena … a so mi všeč.«
Umirjeni glas je prihajal z gugalnika v kotu.
»Edward! Ostal si!« sem se razveselila in se nezavedno pognala čez sobo
v njegovo naročje. Ko sem se zavedla svojega dejanja, sem otrpnila, zgroţena
nad lastnim nekontroliranim nagonom. Prestrašena, da sem prekoračila
mejo, sem ga pogledala.
Toda on se je smejal.
»Seveda,« je odvrnil. Na obrazu se mu je kazalo začudenje, a očitno je
bil zadovoljen z mojim odzivom. Poboţal me je po hrbtu.
Previdno sem se mu naslonila na rame in vdihavala vonj njegove koţe.
»Prepričana sem bila, da so bile sanje.«
»Nisi tako domiselna,« se mi je posmehoval.
»Charlie!« sem se spomnila, spet nehote poskočila in se zagnala proti
vratom.
»Odšel je pred eno uro … potem ko je spet nastavil kable tvojega
akumulatorja. Moram priznati, da sem bil razočaran. Je to res vse, kar bi te
ustavilo, če bi res hotela oditi?«
Postala sem – hotela sem se mu maščevati, a me je skrbelo, da imam
slab zadah.
»Zjutraj ponavadi nisi tako raztresena,« je opazil. Razprl je roka, da bi
se vrnila k njemu. Komaj sem se uprla povabilu.
»Potrebujem še minuto zase,« sem priznala.
»Počakal bom.«
Skočila sem v kopalnico. Moja čustva so bila nejasna. Nisem se
poznala, ne odznotraj ne odzunaj. Obraz v ogledalu mi je bil tako rekoč tuj;
oči presvetle, na ličnicah vročične rdeče lise. Potem ko sem si umila zobe,
sem skušala urediti kaos v laseh. S hladno vodo sem poškropila obraz in si
prizadevala, da bi umirila dihanje. Nisem bila posebno uspešna. Skoraj
stekla sem nazaj v sobo.
Zdelo se mi je neverjetno, da je bil tam. Njegove roke so še vedno
čakale name; iztegnil jih je proti meni. Srce mi je začelo neenakomerno
utripati.
»Dobrodošla nazaj,« je zašepetal in me vzel v svoje roke.
Nekaj časa me je zibal v tišini. Naenkrat sem opazila, da se je
preoblekel in počesal.
»Odšel si?« sem ga obtoţila, ko sem se dotaknila ovratnika njegove
sveţe srajce.
»Ne morem zapustiti hiše v obleki, ki sem jo nosil, ko sem vstopil … le
kaj bi rekli sosedje?«
Kuhala sem mulo.
 »Spala si zelo globoko; ničesar nisem zamudil.« Oči so se mu
zabliskale. »Govorila si ţe prej.«
Zastokala sem. »Kaj si slišal?«
Iz oči mu je sijala milina. »Rekla si, da me ljubiš.«
»To si ţe vedel,« se, ga spomnila in povesila glavo.
»Lepo je bilo slišati.«
Skrila sem se v njegovo ramo.
»Ljubim te,« sem šepnila.
»Moje ţivljenje si,« je preprosto odvrnil.
V tem trenutku so bile nadaljnje besede popolnoma odveč. Zibal naju
je sem ter tja, soba pa je postajala čedalje svetlejša.
»Čas za zajtrk,« je končno rekel z lahkotnim glasom. Prepričana sem
bila, da je hotel dokazati, da pozna vse moje človeške pomanjkljivosti.
Zato sem se z obema rokama prijela za vrat in se s širokimi očmi zazrla
vanj. Na obrazu se mu je pokazala osuplost.
»Samo šalim se!« sem se zahihitala. »Pa si rekel, da sem slaba igralka!«
Zgroţeno me je pogledal. »To ni bilo smešno.«
»Bilo je smešno in ti to veš.« Toda pazljivo sem proučevala njegove zlate
oči, da bi se prepričala, ali mi je odpustil. Je, vsaj zdelo se mi je tako.
»Naj povem z drugimi besedami?« je vprašal. »Čas za zajtrk za človeška
bitja.«
»Ah, razumem.«
Neţno, a tako hitro, da mi j vzelo sapo, me je vrgel čez svoje kamnite
rame. Upirala sem se mu, ko me je z lahkoto nesel po stopnicah, a ni se
zmenil zame. Posadil me je na stol.
Kuhinja je bila svetla, vesela, kot bi vsrkala moje razpoloţenje.
»Kaj je za zajtrk?« sem prijazno vprašala.
Pomislil je.
»Ah, nisem prepričan. Kaj ţeliš?« Nagubal je svojo bledo obrv.
Zareţala sem se in poskočila.
»Ne skrbi, kar dobro znam poskrbeti zase. Glej, kako lovim.«
Vzela sem skodelico in škatlo s kosmiči. Čutila sem njegov pogled, ko
sem nalila mleko in prijela za ţlico. Zajtrk sem postavila na mizo in se
ustavila.
»Ti lahko s čim postreţem?« sem vprašala, da ne bi bila nevljudna.
Zavil je z očmi. »Bella, ti samo jej.«
Sedla sem za mizo in vzela griţljaj. Strmel je vame in proučeval vsak
moj gib. Postalo mi je neprijetno. Izpraznila sem usta, da bi lahko govorila in
preusmerila njegovo pozornost.
»Kakšni so načrti za danes?« sem vprašala.
»Hm …« Pazljivo je oblikoval svoj odgovor. »Kaj praviš na to, da bi
spoznala mojo druţino?«
Goltnila sem.
»Se zdaj bojiš?« Iz glasu je zvenel optimizem.
»Da,« sem priznala; ne bi mogla zanikati, kajti videl je izraz v mojih
očeh.
»Ne skrbi.« Zareţal se je. »Zaščitil te bom.«
 »Ne bojim se njih,« sem razloţila. »Bojim se, da jim ne bom … všeč. Kaj
ne bodo, no, presenečeni, da boš v hišo pripeljal nekoga … kot sem jaz? Ali
vedo, da poznam njihovo skrivnost?«
»Ah, vse vedo. Veš, včeraj so stavili« - smehljal se je, a glas je imel oster
– »ali te bom pripeljal nazaj. Res ne razumem, zakaj so vsi stavili proti Alice.
Vsekakor v naši druţini nimamo skrivnosti. To verjetno res ne bi bilo
mogoče, glede na to, da lahko jaz berem misli, Alice pa vidi prihodnost.«
»In ne pozabi Jasperja, ki te je popolnoma zmedel, ko si se mu
izpovedal.«
»Pozorno si poslušala,« me je pohvalil.
»Znana sem po tem, da kdaj pa kdaj to počnem.« Namrščila sem čelo.
»Torej je Alice videla moj prihod?«
Nisem pričakovala takšnega odziva. »Nekaj takega,« je nelagodno
odvrnil in se obrnil stran, da ne bi videla njegovih oči. Radovedno sem
strmela vanj.
»Je to sploh uţitno?« je vprašal, ko se je v trenutku znova obrnil proti
meni in se z nagajivim pogledom zazrl v moj zajtrk. »Res ni videti zelo
okusno.«
»No, ni razdraţljivi grizli …« sem zamomljala in prezrla njegov pogled.
Še vedno me je zanimalo, zakaj se je tako odzval, ko sem omenila Alice.
Tuhtala sem in pohitela z zajtrkom.
Stal je sredi kuhinje kot kip Adonisa in zamišljeno zrl skozi okno.
Nato me je spet pogledal in se grenko nasmehnil.
»Mislim, da bi me morala tudi ti predstaviti svojemu očetu.«
»Saj te ţe pozna,« sem ga spomnila.
»Nisem mislil tega … kot svojega fanta.«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom. »Zakaj?«
»Kaj ni ponavadi tako?« je nedolţno vprašal.
»Ne vem,« sem priznala. Z zmenki nisem imela veliko izkušenj. Ne da bi
v tem primeru veljala normala pravila sestajanja … »Ni nujno, veš. Ne
pričakujem, da boš … hočem reči, ni se ti treba pretvarjati zaradi mene.«
Potrpeţljivo se ne nasmehnil. »Ne pretvarjam se.«
Ostanke kosmičev sem potisnila na rob skodelice in se ugriznila v
ustnice.
»Boš povedala Charlieju, da sem tvoj fant, ali ne?« je vprašal.
»Je to tisto, kar si?« Zatrla sem boječnost v sebi, ko sem pomislila na
Edwarda, Charlieja in besedo fant, vse v isti sobi in ob istem času.
»Priznam, da gre za površno interpretacijo besede 'fant'.«
»Pravzaprav sem mislila, da si več kot samo to,« sem priznala, streč v
mizo.
»No, ne vem, ali mu morava opisati vse neprijetne podrobnosti.« Stegnil
se je čez mizo in s hladnim, mehkim prstom dvignil mojo brado. »Toda
morala mu bova razloţiti, zakaj toliko časa preţivim s teboj. Nočem, da bi
nadzornik Swan zame izdal sklep o prepovedi pribliţevanja.
»Kaj res?« sem vprašala, nenadoma neučakana. »Boš res ostal pri
meni?«
»Tako dolgo, kot me boš hotela,« mi je zagotovil.
»Vedno te bom hotela,« sem ga opozorila. »Za vse večne čase.«
 Počasi se je sprehodil okoli mize in se ustavil kakšen meter pred
menoj. Stegnil je roko in se dotaknil mojega lica. Njegovega pogleda nisem
mogla razumeti.
»Si zaradi tega ţalosten?« sem vprašala.
Ni mi odgovoril. Neskončno dolgo je strmel v moje oči.
»Si pojedla?« je končno vprašal.
Zdrznila sem se. »Da.«
»Obleci se … tukaj te počakam.«
Nisem se mogla odločiti, kaj na oblečem. Dvomila sem, da so obstajala
pravila o tem, kako se obleči, ko te tvoj dragi vampir povabi v svoj dom, da te
predstavi svoji vampirski druţini. Občutila sem olajšanje, ker sem lahko na
samem razmišljala o tej besedi. Vedela sem, da sem se je namerno izogibala.
Izbrala sem edino krilo, ki sem ga imela. Bilo je dolgo, rumenkasto
rjave barve, a vseeno športno. Zraven sem oblekla modro srajco, za katero je
enkrat rekel, da mi pristaja. Ko sem se beţno pogledala v ogledalu, se
opazila, da so bili moji lasje popolnoma razmršeni, zato sem jih spela v čop.
»Dobro.« Planila sem po stopnicah. »Videti sem spodobna.«
Čakal je na koncu stopnišča, bliţe, kot sem pričakovala, in skočila sem
naravnost nanj. Postavil me je na tla in me nekaj sekund varno drţal od
sebe, nato pa me v trenutku potegnil k sebi.
»Spet napaka,« je šepnil v moje uho. »Skrajno nespodobna si … nihče
ne bi smel biti tako zapeljiv, ni pošteno.«
»Zapeljiv, kako?« sem vprašala. »Lahko se preoblečem …«
Zavzdihnil je in zmajal z glavo. »Tako smešna si.« Svoja hladna usta je
neţno pritisni na moje čelo in soba se je zavrtela. Vonj njegovega diha me je
onemogočil, da bi mislila trezno.
»Ti moram razloţiti, kako me spravljaš v skušnjavo?« je rekel. Brez
dvoma retorično vprašanje. Njegovi prsti so počasi polzeli po moji hrbtenici,
njegov dih je hitreje puhal v mojo koţo. Moje roke so postale teţke na
njegovih prsih in znova me je obšla omotica. Počasi je nagnil glavo in se s
hladnimi ustnicami zelo previdno dotaknil mojih, da so se rahlo razprle.
In nato sem se zgrudila.
»Bella?« je prestrašeno rekel, ko me je ujel in dvignil pokonci.
»Zaradi … tebe … sem … omedlela,« sem ga zbegana obtoţila.
»Le kaj bom naredil s teboj?« je ogorčen zastokal. »Včeraj sem te poljubil
in si m napadla! Danes si zaradi mene omedlela!«
Slabotno sem se nasmehnila. Vrtelo se mi je in dovolila sem mu, da me
podpira.
»Pa imam, ker znam vse tako dobro,« je zavzdihnil.
»Prav v tem je teţava.« Še vedno sem bila omotična. »Preveč dober si.
Veliko, veliko predober.«
»Ti je slabo?« je vprašal; ni bilo prvič, da me je videl takšno.
»Ne … sploh ni bilo tako kot ponavadi. Ne vem, kaj se je zgodilo.«
Opravičujoče sem zmajala z glavo. »Mislim, da sem pozabila dihati.«
»V takšnem stanju ne moreš nikamor.«
»Nič mi ni,« sem vztrajala. »Tvoja druţina bo tako ali tako mislila, da
sem nora, kje je torej razlika.«
Beţno me je ocenil. »Zelo se ujemam z to barvo tvoje koţe,« je
nepričakovano pripomnil. Zadovoljna sem zardela in pogledala stran.
 »Poglej, zares se trudim, da ne bi razmišljala o tem, v kaj se spuščam.
Se lahko ţe odpraviva?« sem vprašala.
»In če se ne motim, te ne skrbi to, da greš v hišo vampirjev, temveč to,
da te tisti vampirji ne bodo sprejeli?«
»Res je,« sem nemudoma odvrnila. Prikrila sem presenečenje nad
vsakdanjo uporabo te besede.
Zmajal je z glavo. »Neverjetna si.«
Ko je s kamionom zapeljal iz glavnega dela mesta, sem ugotovila, da
nimam pojma, kje stanuje. Prečkala sva most čez reko Calawah. Cesta je
vijugala proti severu, hiše, mimo katerih sva vozila, so postajale čedalje
redkejše in večje. Nato so tudi te izginile in peljala sva se skozi meglen gozd.
Ravno sem razmišljala, ali naj vprašam ali raje potrpim, ko je nenadoma
zavil na netlakovano cesto. Ni bila označena in med praprotjo je bila komaj
opazna. Z obeh strani jo je zastiral gozd in tako sva cesto videla le nekaj
metrov pred seboj; kot kača se je ovijala okoli starodavnih dreves.
Ko sva prevozila nekaj kilometrov, se je gozd začel redčiti, in naenkrat
sva se znašla na majhnem travniku, ki bi mu lahko rekli tudi jasa. Toda nič
manj temno ni bilo kot v gozdu; na jasi je raslo šest prvobitnih ceder, ki so
celotno jaso osenčile s širokim obsegom vej. Zaščitniška senca dreves je
segala vse do zidov hiše, ki je rasla med njimi, in zakrivala preddverje, ki se
je ovijalo okoli prvega nadstropja.
Ne vem, kaj sem pričakovala, toda nikakor ne tega. Hiša je bila
brezčasna, veličastna in po vsej verjetnosti stara sto let. Bila je neţne,
obledelo bele barve, trinadstropna, pravokotna in sorazmerna. Okna in vrata
so morala spadati v prvotno strukturo ali so bila rezultat popolne obnove.
Moj kamion je bil edino vozilo na jasi. V bliţini sem slišala reko, ki se je
skrivala v mračnem gozdu.
»Oh.«
»Ti je všeč?« Smehljal se je.
»Zelo … očarljiva je.«
Povlekel me je za čop in se zahihital.
»Pripravljena?« je vprašal in odprl vrata.
»Niti najmanj … pojdiva.« Hotela sem se zasmejati, a se mi je očitno
zataknilo v grlu. Ţivčno sem se pogladila po laseh.
»Ljubka si.« Lahkotno me je prijel za roko, ne da bi razmišljal o tem.
Skozi globoko senco sva prišla do preddverja. Vedela sem, da čuti mojo
napetost; s palcem je blagodejno kroţil po hrbtni strani moje roke.
Odprl mi je vrata.
Notranjost me je presenetila še bolj kot zunanjost. Bila je zelo svetla,
zelo odprta in zelo prostorna. Prvotno je bilo tam verjetno več sob, toda v
večjem delu prvega nadstropja so porušili stene in tako ustvarili širok, odprt
prostor. Zid, ki je gledal proti jugu, je bil ves zastekljen, in za senco ceder se
je do široke reke raztezala gola trata. Na zahodu je bilo mogočno okroglo
stopnišče. Stene, visok strop, lesena tla in debele preproge so bili v različnih
odtenkih bele.
Levo od vrat, na dvignjenem delu tal, sta zraven nenavadnega
koncertnega klavirja stala Edwardova starša, in čakala, da naju pozdravita.
Videla sem ţe doktorja Cullena, seveda, a nisem si mogla pomagati, da
me ne bi njegov mladosten videz, njegova popolna lepota znova povsem
očarala. Ob njem je stala Esme, sem domnevala, edina v druţini, ki je nisem
videla nikoli prej. Tudi ona je bila bleda in lepa kot drugi. Nekaj na njenem
srčastem obrazu, nekaj v valovih njenih mehkih, karamelno obarvanih las,
me je spominjalo na igralke iz nemih filmov. Bila je majhna, vitka, a ne tako
koščena, bolj zaobljena kot drugi. Oba sta bila oblečena športno, v svetle
barve, ki so se ujemale z notranjostjo hiše. V dobrodošlico sta se mi
nasmehnila, a se nista premaknila, da bi se nama pribliţala. Verjetno sta se
bala, da bi me prestrašila.
»Carlisle, Esme,« je Edwardov glas prekinil kratko tišino, »to je Bella.«
»Pozdravljena, Bella.« Carlisle se mi je pribliţeval s premišljenimi,
enakomernimi koraki. Neodločno je stegnil roko. Stopila sem naprej in mu
segla v dlan.
»Lepo vas je spet videti, doktor Cullen.«
»Prosim, kliči me Carlisle.«
»Carlisle.« Nasmehnila sem se mu, presenečena nad svojo nenadno
samozavestjo. Začutila sem, kako si je Edward oddahnil.
Esme se je nasmehnila in prav tako stopila naprej. Segla mi je v roko.
Njen hladen, kamnit prijem je izpolnil moja pričakovanja.
»Veseli me, da sva se spoznali,« je rekla iskreno.
»Hvala. Tudi mene.« In me je res. Bilo je, kot bi srečal pravljico – ţivo
Sneguljčico.
»Kje sta Alice in Jasper?« je vprašal Edward. Toda nihče ni odgovoril,
kajti pojavila sta se na vrhu širokega stopnišča.
»Hej, Edward!« je navdušena zavpila Alice. Stekla je po stopnicah
navzdol kot blisk črnih las in bele koţe in se nenadoma elegantno zaustavila
pred menoj. Carlisle in Esme sta jo svareče pogledala, a meni je bilo všeč.
Njen nastop je bil naraven – zanjo vsekakor.
»Ţivijo, Bella!« je rekla Alice, se nagnila naprej in me poljubila na lice.
Če sta bila Carlisle in Esme prej zaskrbljena, sta bila zdaj osupla. Tudi jaz
sem bila presenečena, a hkrati zelo vesela, da me je popolnoma sprejela.
Zdrznila sem se, ko sem začutila Edwardovo odrevenelost. Ošvrknila sem ga
s pogledom, a nisem znala prebrati njegovega izraza.
»Res lepo dišiš, tega nisem nikoli zaznala,« je pripomnila in me spravila
v nepopisno zadrego.
Nihče drug ni zares vedel, kaj naj reče, in potem je bil tam Jasper –
visok in levji. Začutila sem olajšanje in nenadoma mi je postalo prijetno, ne
glede na to, kje sem bila. Edward je strmel v Jasperja, dvignil je obrv, in
spomnila sem se, česa je bil zmoţen Jasper.
»Ţivijo, Bella,« je rekel Jasper. Plaho sem se nasmehnila najprej njemu
in zatem še drugim. »Veseli me, da sem vas vse spoznala … zelo lep dom
imate,« sem vljudno dodala.
»Hvala,« je rekla Esme. »Zelo smo veseli, da si prišla.« Govorila je z
občutkom in opazila sem, da je mislila, da sem pogumna.
Opazila sem tudi, da Rosalie in Emmetta ni bilo od nikoder, in se
spomnila, da me je Edward prehitro odpravil, ko sem ga vprašala, ali me
drugi niso marali.
Carlisle je zmotil verigo mojih misli; z napetim izrazom je resno strmel
v Edwarda. S kotičkom očesa sem opazila, da mu je Edward pokimal.
 Pogledala sem stran, nisem hotela biti nevljudna. Oči so mi znova
odtavale k lepemu glasbilu, ki je stalo na odru pri vratih. Nenadoma sem se
zavedla svoje otroške fantazije; če bi kdaj zadela na loteriji, bi mami kupila
klavir. Ni igrala preveč dobro – igrala je samo zase, na našem rabljenem
pianinu – a rada sem jo gledala. Bila je srečna, popolnoma zanesena – videti
je bilo kot novo, skrivnostno bitje, nekdo zunaj osebe 'mama', ki se jo
poznala. Seveda me je vpisala v glasbeno šolo, a kot večina otrok sem
tarnala, dokler me ni izpisala.
Esme je opazila mojo zamišljenost.
»Igraš?« je vprašala in se nagnila proti klavirju.
Odkimala sem. »Nikakor. Toda tako lep je. Je vaš?«
»Ne,« se je zasmejala. »Ti Edward ni povedal, da je glasbeni talent?«
»Ne.« Zazrla sem se v njegov nenadoma nedolţen obraz s povešenimi
očmi. »No, lahko bi vedela.«
Esme je zmedeno dvignila svoje neţne obrvi.
»Edward zna vse, kaj ni tako?« sem pojasnila.
Jasper se je zahihital in Esme je grajajoče pogledala Edwarda.
»Upam, da se nisi bahal – to ni olikano,« ga je zmerjala.
»Samo malo,« se je ljubko nasmehnil. Zvok njegovega glasu jo je
omehčal. Izmenjala sta si hiter pogled, ki ga nisem razumela, čeprav je bil
Esmin obraz skoraj domišljav.
»Pravzaprav je bil preveč skromen,« sem popravila.
»No, zaigraj ji kaj,« ga ja spodbujala.
»Pravkar si rekla, da bahanje ni olikano,« se je branil.
»V vsakem pravilu so izjeme,« je odvrnila.
»Rada bi te slišala igrati,« sem se javila.
»Dogovorjeno.« Esme ga je porinila h klavirju. Potegnil me je s seboj in
me posedel na klop poleg sebe.
Namenil mi je dolg, jezen pogled, nato pa se obrnil k tipkovnici.
S prsti je začel hitro valoviti po klavirskih tipkah. Sobo je napolnila
tako zapletena, tako razkošna kompozicija, da nisem mogla verjeti, da je
igral le en par rok. Zaznala sem, kako se mi je povesila brada, od
presenečenja so se mi odprla usta, in za seboj sem zaslišala globoko
hihitanje kot odgovor na moj odziv.
Edward me je neţno pogledal, glasba je še vedno brez premora valovila
okoli nas, in mi pomeţiknil. »Ti je všeč?«
»Si jo ti uglasbil?« sem zasopihala.
Prikimal je. »Esmina najljubša je.«
Zaprla sem oči in zmajala z glavo.
»Kaj je narobe?«
»Počutim se popolnoma nepomembno.«
Glasba se je upočasnila, postala je neţnejša, in na moje presenečenje
sem prepoznala zvok njegove uspavanke, ki se je porajal v mnoţici tonov.
»Ti si mi dala navdih,« je zašepetal. Glasba je postajala neznosno
sladka.
Nisem mogla govoriti.
»Všeč si jim, veš,« me je obvestil. »Še posebno Esme.«
Pogledala sem nazaj, toda prostor je bil zdaj prazen.
»Kam so šli?«
 »Verjetno so nama hoteli pustiti malo zasebnosti.«
Zavzdihnila sem. »Njim sem všeč. Toda Rosalie in Emmett …«
Obmolknila sem, saj nisem vedela, kako naj izrazim svoje pomisleke.
Namrdnil se je. »Ne skrbi za Rosalie,« je rekel s širokimi in
prepričljivimi očmi. »Bo ţe prišla.«
Skeptično sem našobila usta. »Emmett?«
»No, misli, da sem blazneţ, toda nič nima proti tebi. Razglablja z
Rosalie.«
»Kaj jo je razburilo?« Nisem bila prepričana, ali sem hotela vedeti
odgovor.
Globoko je zavzdihnil. »Rosalie ima največ teţav s tem … s tem, kar
smo. Ne more sprejeti dejstva, da nekdo od zunaj pozna resnico. Poleg tega je
malce ljubosumna.«
»Rosalie je ljubosumna name?« sem vprašala nezaupljivo. Skušala sem
si zamisliti svet, v katerem bi nekdo, ki je tako osupljiv kot Rosalie, imel
kakršen koli razlog, da je ljubosumen na nekoga, kot sem jaz.
»Človek si.« Skomignil je z rameni. »Tudi ona bi bila rada.«
»Oh,« sem dahnila, še vedno presunjena. »Celo Jasper, čeprav …«
»Za to sem kriv jaz,« je rekel. »Povedal sem ti, da se nam je pridruţil
zadnji. Opozoril sem ga, naj ti ne hodi blizu.«
Zamislila sem si razlog za to in zdrznila sem se.
»Esme in Carlisle …?« sem hitro nadaljevala, da ne bi opazil mojega
odziva.
»Sta vesela, da sem srečen. Zares, Esme ne bi bilo mar, če bi imela
tretje oko in plavalno koţico med prsti. Ves čas jo je skrbelo zame, bilo jo je
strah, da je bilo kaj narobe z mojo stvaritvijo, da sem bil premlad, ko me je
Carlisle spremenil … Presrečna je. Vsakič ko se te dotaknem, se ji skoraj
zaleti od radosti.«
»Alice je videti zelo … navdušena.«
»Alice ima svojevrsten pogled na stvari,« je rekel skozi stisnjene
ustnice.
»In tega mi ne boš razloţil, mar ne?«
Med nama je za trenutek stekla komunikacija brez besed. Spoznal je,
da sem vedela, da mi je nekaj prikrival. Spoznala sem, da mi ne bo ničesar
izdal. Ne zdaj.
»Kaj ti je prej sporočil Carlisle?«
Stisnil je obrvi. »Opazila si, kajne?«
Skomignila sem z rameni. »Seveda.«
Nekaj sekund me je zaskrbljeno gledal, nato pa odgovoril. »Hotel mi je
povedati novice … ni vedel, ali bi jih ţelel deliti s teboj.«
»Pa jih boš?«
»Moram, ker bom v prihodnjih nekaj dneh … ali tednih … nekoliko
preveč zaščitniški. Nočem, da bi mislila, da sem tiran.«
»Kaj je narobe?«
»Nič ni zares narobe. Alice pač vidi, da bomo kmalu dobili obiskovalce.
Vedo da smo tukaj, in so radovedni.«
»Obiskovalce?«
 »Da … no, niso kot mi, seveda … v svojih lovskih navadah, namreč.
Morda sploh ne bodo prišli v mesto. Toda ne bom te izpustil izpred oči,
dokler ne odidejo.«
Spreletel me je srh.
»Končno, razumski odziv!« je zagodrnjal. »Sem ţe mislil, da sploh nimaš
nagona po samoohranitvi.«
Prezrla sem pripombo. Gledala sem stran, z očmi sem znova kroţila po
prostorni sobi.
Sledil je mojemu pogledu. »Tega nisi pričakovala, kajne?« je vprašal z
domišljavim glasom.
»Ne,« sem priznala.
»Nobenih krst, nobenih kupov lobanj v kotu; mislim, da nimamo niti
pajčevine … kakšno razočaranje,« je nadaljeval navihano.
Nisem se zmenila za draţenje. »Tako svetlo je … tako odprto.«
Ko je odgovoril, je bil bolj resen. »Edini prostor, kjer se nam ni treba
skrivati.«
Skladba, ki jo je še vedno igral, moja skladba, se je pribliţevala koncu,
sklepni akordi so zveneli bolj melanholično. Zadnja nota je bridko obvisela v
tišini.
»Hvala,« sem zamrmrala. Opazila sem, da imam solze v očeh. V zadregi
sem si jih narahlo obrisala.
Dotaknil se je kotička mojega očesa in prestregel solzo, ki sem jo
zgrešila. Dvignil j prst in otoţen proučeval kapljico tekočine. Nato je, tako
hitro, da nisem mogla biti prepričana, ali se je to zares zgodilo, poloţil prst
na usta in jo okusil.
Vprašujoče sem ga pogledala. Dolgo je zrl vame, nato pa se končno
nasmehnil.
»Naj ti razkaţem preostali del hiše?«
»Nobenih krst?« sem preverila; sarkazem v mojem glasu ni popolnoma
prekril neznatnega, a pristnega strahu, ki sem ga občutila.
Zasmejal se je, me prijel za roko in me odpeljal od klavirja.
»Nobenih krst,« je obljubil.
Povzpela sva se po mogočnem stopnišču. Moje roka je sledila satenasto
gladkemu drogu. Dolg hodnik ne vrhu stopnišča je bil obloţen z lesom
medene barve, prav tako tla.
»Rosaliejina in Emmettova soba … Carlislova pisarna … Aliceina soba
..« je kazal, ko me je vodil mimo vrat.
Nadaljeval bi, a sem se na koncu hodnika ustavila in nezaupljivo
strmela v ornament, ki je visel na steni nad mojo glavo. Edward je zaznal moj
osupli pogled in se zahihital.
»Lahko se smeješ,« je rekel. »Nekako je smešno.«
Nisem se smejala. Nezavedno sem dvignila roko in iztegnila prst, kot bi
se hotela dotakniti velikega lesenega kriţa, njegove temne patine, ki je bila v
kontrastu s svetlejšim tonom stene. Nisem se ga dotaknila, čeprav me je
zanimalo, ali je bil star les tako mehak, kot je bil videti.
»Zelo star mora biti,« sem ugibala.
Skomignil je z rameni. »Začetek tridesetih let 17. Stoletja, nekaj
takega.«
Pogledala sem stran od kriţa in se zazrla vanj.
 »Zakaj ga imate tu?« me je zanimalo.
»Nostalgija. Pripadal je Carlislovemu očetu.«
»Je zbiral starine?« sem dvomeče namignila.
»Ne. Sam ga je izklesal. Obesil ga je nad priţnico v ţupnišču, kjer je
pridigal.«
Nisem bila prepričana, ali je moj obraz izdal, kako presunjena sem
bila, a za vsak primer sem se obrnila in se spet zazrla v preprost, starodaven
kriţ. Hitro sem izračunala; kriţ je bil star več kot 37O let. Še naprej sva
molčala, medtem ko sem se trudila, da bi razumela pomen toliko let.
»Je s teboj vse v redu?« Bil je zaskrbljen.
»Koliko je star Carlisle?« sem neslišno vprašala in prezrla vprašanje. Še
vedno sem buljila v kriţ.
»Pravkar je praznoval svoj 362. Rojstni dan,« je odvrnil Edward. Spet
sem ga pogledala, milijon vprašanj v mojih očeh.
Pozorno me je gledal in govoril.
»Carlisle se je rodil v Londonu, v štiridesetih letih 17.stoletja, vsaj on
misli tako. Takrat niso označili natančnega datuma rojstva, vsaj ne za
navadne ljudi. Bilo je tik pred Cromwellovo uredbo.«
Obdrţala sem miren obraz, pozorna na njegovo natančno razlago, in
poslušala. Bilo je laţje, če se nisem trudila, da bi verjela.
»Bil je edini sin anglikanskega duhovnika. Mati mu je umrla pri
porodu. Njegov oče je bil netoleranten moţ. Ko so na oblast prišli protestanti,
je zavzeto preganjal rimokatoliško in druge religije. Vodil je love na čarovnice,
volkodlake … vampirje.« Ko je izgovoril to besedo, sem otrdela. Verjetno je
opazil, a je neprekinjeno nadaljeval.
»Zaţgali so veliko nedolţnih ljudi … seveda pravih bitij, ki jih je iskal,
ni bilo mogoče tako preprosto ujeti.
Ko je duhovnik ostarel, je za napade zadolţil svojega poniţnega sina.
Sprva je bil Carlisle pravo razočaranje; ni dovolj hitro obsodil, ni videl
demonov, kjer niso obstajali. Toda bil je vztrajen in pametnejši od očeta.
Pravzaprav je odkril shod pravih vampirjev, ki so se skrivali v mestnih
kanalih in prihajali ven samo ponoči, da bi lovili. V tistih časih, ko pošasti
niso obstajale samo v mitih in legendah, so tako ţiveli mnogi.
Ljudje so prišli z vilami in baklami« - njegov kratek smeh je zdaj zvenel
bolj mrko – »in čakali na mestu, kjer je Carlisle videl pošasti priti na cesto.
Končno se je prikazal eden od njih.«
Govoril je zelo tiho; napenjala sem ušesa, da bi ujela njegove besede.
»Moral je biti zelo star in šibak od lakote. Carlisle je slišal, kako je v
latinščini poklical druge, ko je zavohal gručo ljudi. Tekel je po ulicah in
Carlisle – takrat je imel triindvajset let in bil je zelo hiter – je vodil akcijo.
Stvor bi jim lahko brez teţav pobegnil, a Carlisle meni, da je bil preveč lačen,
zato se je obrnil in napadel. Najprej se je spopadel s Carlislom, toda drugi so
bili takoj za njim, in obrnil se je, da bi se branil. Ubil j dva moška in jo
pobrisal s tretjim, Carlisla pa krvavečega pustil na cesti.«
Obmolknil je. Imela sem občutek, da ureja informacije, da bi mi nekaj
prikril.
»Carlisle je vedel, kaj bo storil njegov oče. Telesa bodo seţgana – vse,
kar so pošasti okuţile, mora biti uničeno. Carlisle je sledil instinktu, da bi si
rešil ţivljenje. Medtem ko je tolpa sledila hudobcu in njegovi ţrtvi, se je
splazil z ulice. Skril se je v klet in se za tri dni zakopal v gnili krompir. Čudeţ
je, da mu je uspelo biti tiho, da ga niso odkrili.
»Potem je bilo konec, in spoznal je, kaj je postal.«
Ne vem, kaj je razkrival moj obraz, a nenadoma se je ustavil.
»Kako se počutiš?« je vprašala.
»Dobro,« sem mu zagotovila. In čeprav sem se od strahu ugriznila v
ustnico, je moral videti, kako so mi oči ţarele od radovednosti.
Nasmehnil se je. »Predvidevam, da imaš nekaj vprašaj.«
»Nekaj.«
Nad svetlečimi očmi se mu je razširil nasmeh. Odpravil se je po
hodniku navzdol in me z roko vlekel za seboj. »Potem pa pridi,« me je
spodbujal. »Ti bom pokazal.«

16.
CARLISLE

Peljal me je do Carlislove pisarne. Za hipec je postal pred vrati.

»Vstopita,« je povabil Carlislov glas.
Edward je odprl vrata v sobo z visokim stropom in okni, obrnjenimi
proti zahodu. Tudi tu so bile stene obloţene, a s temnim lesom – kjer so bile
vidne. Večji del sten so namreč prekrivale knjiţne police, ki so segale visoko
nad mojo glavo in na katerih je bilo več knjig, kot sem jih kadar koli videla
zunaj knjiţnice.
Carlisle je sedel za ogromno mahagonijevo mizo na usnjenem stolu.
Med strani debelega zvezka, ki ga je drţal v roki, je pravkar vstavil knjiţno
znamenje. Soba je bila natančno takšna, kot sem si od nekdaj predstavljala
sobo dekana fakultete – le da je bil Carlisle videti premlad za ta poloţaj.
»Kako vama lahko pomagam?« je prijazno vprašal in se dvignil s stola.
»Belli sem hotel pokazati delček naš zgodovine,« je rekel Edward. »No,
tvoje zgodovine, seveda.«
»Upam, da vas nisva zmotila,« sem se opravičila.
»Nikakor. Kje boš začel?«
»Waggoner,« je odvrnil Edward. Neţno me je prijel za ramo in me
zavrtel proti vratom, skozi katera sva pravkar vstopila. Vsakokrat ko se me je
dotaknil, četudi popolnoma nedolţno, se je moje srce glasno odzvalo. Še bolj
nerodno mi je bilo, ker je tam bil Carlisle.
Stena, proti kateri sva bila obrnjena zdaj, je bila drugačna od drugih.
Namesto s knjiţnimi policami je bila prenapolnjena z uokvirjenimi slikami
različnih velikosti. Nekatere so bile ţivih barv, druge medlo enobarvne. Iskala
sem logičen, povezujoč motiv, ki bi bil skupen celotni zbirki, toda v svoji
kratki raziskavi nisem našla ničesar.
Edward me je potegnil na drugo stran in me postavil pred majhno,
kvadratno, oljno sliko v preprostem lesenem okviru. Ni se razlikovala od
večjih in svetlejših; v različnih tonih črno rjave barve je upodobila
miniaturno mesto, polno koničastih streh, z ozkimi zvoniki, ki so stali na
vrhu nekaj raztresenih stolpov. V ospredju je bila široka reka, ki jo je
prekriţal most, na njem pa so bile zgradbe, podobne majhnim katedralam.
»London sredi 17. stoletja,« je rekel Edward.
»London moje mladosti,« je dodal Carlisle, ki je stal nekaj korakov za
nama. Zdrznila sem se; nisem slišala, kdaj se nama je pribliţal. Edward je
stisnil mojo roko.
»Boš ti povedal zgodbo?« je vprašal Edward. Nekoliko sem se obrnila,
da bi ujela Carlislov odziv.
Ujel je moj pogled in se nasmehnil. »Rade volje,« je odvrnil. »Vendar
sem ţe malo pozen. Zjutraj so me klicali iz bolnišnice … doktor Snow je
zbolel. Poleg tega, zgodbo poznaš tako dobro kot jaz,« je rekel Edwardu in se
zareţal.
Teţko sem doumela nenavadno kombinacijo – vsakdanje skrbi
mestnega zdravnika, ki se znajde sredi pogovora o svoji mladosti v Londonu
17. Stoletja.
Vznemirilo me je tudi, ker sem vedela, da se je izgovoril samo zaradi
mene.
Carlisle se mi je še enkrat toplo nasmehnil in zapustil sobo.
Dolgo sem buljila v majhno sliko Carlislovega domačega kraja.
»Kaj se je zgodilo potem?« sem končno vprašala in se ozrla proti
Edwardu, ki me je opazoval. »Ko je sprevidel, kaj se mu je zgodilo?«
Znova se je zazrl v slike. Sledila sem njegovemu pogledu, da bi videla,
katera podoba je najbolj pritegnila njegovo pozornost. Zagledal s je v širši
pejsaţ v temnih jesenskih barvah – prazna, zasenčena jasa v gozdu, v daljavi
skalnat vrh.
»Ko je spoznal, v kaj se je spremenil,« je tiho rekel Edward, »se je temu
uprl. Hotel se je ubiti. Toda to je teţko izvedljivo.«
»Kako?« Tega nisem hotela izreči naglas, toda beseda se je kar sama
prebila skozi šok.
»Skočil je z visoke višine,« je z mirnim glasom povedal Edward. »Hotel
se je utopiti v oceanu … toda bil je mlad, v novem ţivljenju in zelo močan.
Neverjetno je, kako se je lahko izognil … hranjenju … ko je bil še tako
neizkušen. Na začetku je instinkt veliko močnejši, popolnoma prevlada nad
vsem drugim. Toda tako se je gnusil sam sebi, da bi bil zmoţen umreti od
lakote.«
»Je to mogoče?« Moj glas je bil slaboten.
»Ne, ni veliko moţnosti, da se ubijemo.«
Odprla sem usta, da bi vprašala, a me je prehitel.
»Tako je postal zlo lačen in sčasoma šibak. Kolikor je bilo le mogoče, se
je izogibal ljudi, ugotavljal pa je tudi, da mu je pešala volja. Več mesecev je
ponoči taval naokoli, iskal najbolj osamljene kraje in se sovraţil.«
 »Neke noči je šla mimo njegovega skrivališča čreda jelenov. Od lakote je
postal tako blazen, da je napadel, ne da bi razmišljal. Moč se mu je povrnila
in spoznal je, da obstaja druga pot, da mu ni treba biti kot podle pošasti, ki
jih je tako preziral. Saj je tudi v svojem prejšnjem ţivljenju jedel divjačino. V
prihodnjih mesecih je razvil svojo filozofijo; ţivi lahko, ne da bi postal demon.
Spet se je našel.
Začel je bolje izkoriščati čas. Vedno je bil inteligenten, hlepel je po
znanju. Zdaj je imel pred seboj neskončnost. Ponoči je študiral, podnevi
načrtoval. Plaval je v Francijo in …«
»Plaval je v Francijo?«
»Bella, ljudje pogosto preplavajo Rokavski preliv,« me je potrpeţljivo
opomnil.
»Res je. No, zdelo se mi je smešno, ve tem kontekstu. Nadaljuj.«
»S plavanjem nimamo teţav …«
»Z ničimer nimate teţav,« sem ugotovila.
Čakal je, videti je bilo, da se zabava.
»Ne bom te več prekinjala, obljubim.«
Hudomušno se je zahihital , nato pa končal stavek. »Ker nam ni treba
dihati.«
»Ni …«
»Ne, ne, obljubila si.« Zasmejal se je in svoj hladen prst poloţil na moje
ustnice. »Hočeš slišati zgodbo ali ne?«
»Ne moreš reči nekaj takega in pričakovati, da bom tiho,« sem
zamomljala v njegov prst.
Spustil je roko in jo naslonil na moj vrat. Moje srce se je odzvalo, a
nisem se vdala.
»Ni vam treba dihati?« sem vprašala.
»Ne, ni nujno. Samo navada je.« Skomignil je z rameni.
»Kako dolgo zdrţite … brez dihanja?«
»Mislim, da za vedno; ne vem. Postane nekoliko neprijetno … ker ne
moremo vohati.«
»Nekoliko neprijetno,« sem ponovila.
Nisem bila pozorna na svoj glas, toda nekaj v njem ga je moralo
razţalostiti. Umaknil je roko in popolnoma negibno strmel vame. Tišina se je
nadaljevala. Njegove poteze so bile trde kot kamen.
»Kaj je?« sem zašepetala in se dotaknila njegovega zamrznjenega
obraza.
Omehčal se je in zavzdihnil. »Čakam, da se bo zgodilo.«
»Kaj?«
»Vem, da bom enkrat rekel nekaj, česar ne boš mogla prebaviti. Potem
boš v kriku zbeţala od mene.« Napol se mi je nasmehnil, a iz oči je sijala
resnost. »Ne bom te ustavil. Hočem, da se to zgodi, kajti nočem, da bi se ti
kaj zgodilo. Toda vseeno hočem biti s teboj. Nemogoče je uskladiti obe ţelji
…« Obmolknil je in se zazrl v moj obraz. Čakal je.
»Nikamor ne bom zbeţala,« sem obljubila.
»Bomo videli,« je rekel in se znova nasmehnil.
Jezno sem ga pogledala. »No, nadaljuj … Carlisle je plaval v Francijo.«
Zbral se je, da bi se spet vrnil k zgodbi. Z očmi se je nezavedno ustavil
na novi sliki. Bila je najbolj barvita, najbolj izbrano uokvirjena in največja –
kar dvakrat večje od vrat, zraven katerih je visela. Platno je bilo poslikano s
svetlimi figurami v valovitih haljah, ki so se ovijale okoli dolgih stebrov in
visele z marmornih balkonov. Nisem vedela, ali je šlo za podobe iz grške
mitologije ali so bila bitja, ki so lebdela v oblakih, biblična.
»Carlisle je plaval v Francijo in nadaljeval svojo pot po Evropi.
Obiskoval je univerze. Ponoči je študiral glasbo, medicino, znanost … in v
tem, v reševanju človeških ţivljenj, našel svoj poklic, svojo pokoro.« Govoril je
z globokim spoštovanjem. »Ne morem najti besed, ki bi opisale njegov boj;
Carlisle je potreboval dvesto let, da se je naučil obvladovati samega sebe. Še
vedno je občutljiv na vonj človeške krvi, a delo, ki ga ljubi, lahko opravlja, ne
da bi trpel. Tam, v bolnišnici, je našel svoj mir.« Edward je dolgo strmel v
prazno. Nenadoma se je spomnil svoje namere. S prstom je narahlo potrkal
po veliki sliki pred nama.
»Med študijem v Italiji je srečal še druge. Bili so veliko bolj civilizirani
in izobraţeni kot pošasti londonskih kanalov.«
Dotaknil se je četverice dokaj umirjenih figur, ki so bile naslikane na
najvišjem balkonu in so hladnokrvno opazovale kaos pod seboj. Natančno
sem preučila skupino in se plah nasmehnila, ko sem prepoznala moţa z
zlatimi lasmi.
»Carlislovi prijatelji so močno navdihovali slikarja Solimeno. Pogosto
jih je upodabljal kot bogove,« se je zareţal Edward. »Aro, Marcus, Caius,« je
rekel in kazal nanje. Dva sta bila črnolasa, lasje tretjega pa so bili beli kot
sneg. »Nočni svetniki umetnosti.«
»Kaj se je zgodilo z njimi?« sem na glas vprašala, ko so konice mojih
prstov omahnile centimeter pred podobami s platna.
»Še vedno so tam.« Zdrznil se je. »Tako kot ţe kdo ve koliko stoletij.
Carlisle je ostal z njimi samo kratek čas, samo nekaj desetletij. Zelo je
občudoval njihovo civiliziranost, njihovo uglajenost, toda po vsej sili so hoteli
ozdraviti njegovo zavračanje tako imenovanega 'naravnega vira hrane'. Hoteli
so ga prepričati, on pa je hotel prepričati njih, a brez uspeha. Takrat se je
Carlisle odločil, da odpotuje v Ameriko. Sanjaril je, da bi našel druge, ki bi
mu bili podobni. Bil je zelo osamljen, razumeš?
Dolgo ni našel nikogar. Toda prišel je čas, ko so pošasti nastopale le še
v pravljicah, in ugotovil je, da lahko komunicira z nič hudega slutečimi
ljudmi, kot da je tudi sam eden od njih. Začel se je ukvarjati z medicino.
Toda prijateljstvo, po katerem je hrepenel, se je izjavilo; ni zmogel intimnosti.
Ko je izbruhnil virus gripe, je delal ponoči v bolnišnici v Chicagu. Več
let je v svoji glavi premleval idejo in bil je napol odločen, da ukrepa … ker ni
mogel najti prijatelja, bi ga ustvaril sam. Ni bil prepričan, kako je potekala
transformacija, zato je omahoval. In ni hotel nekomu ukrasti ţivljenja, tako
kot so ga ukradli njemu. Takrat me je našel. Nobenega upanja ni bilo, da bi
preţivel; z drugimi sem umiral v bolnišnici. Zdravil je moja starša in vedel,
da sem ostal sam. Odločil se je, da poskusi …«
Njegov glas, zdaj skoraj neslišen, je utihnil. S praznim pogledom je
strmel skozi zahodna okna. Spraševala sem se, katere podobe so v tem
trenutku napolnjevale njegove misli, Carlislovi ali njegovi spomini. Molče
sem čakala.
Ko se je znova obrnil proti meni, mu je obraz osvetljeval mil angelski
nasmeh.
 »In tako sva prišla na začetek,« je končal.
»Si potem za vedno ostal s Carlislom?« me je zanimalo.
»Skoraj za vedno.« Z roko me je narahlo prijel za pas in me potegnil za
seboj skozi vrata. Pogledala sem nazaj na steno s slikami in se spraševala,
ali bom kdaj slišala še druge zgodbe.
Ko sva hodila po hodniku, je Edward molčal, zato sem vprašala:
»Skoraj?«
Zavzdihnil je, videti je bilo, da o tem ne ţeli govoriti. »No, imel sem
tipično uporniško mladost – pribliţno deset let potem, ko sem bil … rojen …
ustvarjen, kakor koli ţe. Nisem bil navdušen nad njegovim vzdrţnim
ţivljenjem in preziral sem ga, ker je brzdal moj tek. Tako sem ga za nekaj
časa zapustil in odšel po svoje.«
»Res?« Bila sem bolj radovedna kot pa prestrašena, kar bi verjetno
morala biti.
Edward je to opazil medlo sem zaznala, da sva se vzpenjala po druge
stopnišču, toda nisem bila preveč pozorna na okolico.
»Se ti to ne zdi odvratno?«
»Ne.«
»Zakaj ne?«
»Mislim … zdi se mi logično.«
Bruhnil je v smeh, še glasnejši kot prej. Zdaj sva bila na vrhu
stopnišča, na drugem z lesom obloţenem hodniku.
»Od svojega ponovnega rojstva naprej,« je šepetal, »sem znal brati misli
vseh okoli sebe, tako ljudi kot neljudi. Zato je minilo deset let, preden sem se
lahko uprl Carlislu … vedel sem namreč, da je bil popolnoma iskren, in
razumel, zakaj je izbral takšno ţivljenje.
Ţe čez nekaj let sem se vrnil h Carlislu in se znova predal njegovi viziji.
Mislil sem, da ne bom zapadel v … depresijo … ki nastopi zaradi vesti. Ker
sem poznal misli svojih ţrtev, sem nedolţne pustil pri miru in preganjal
samo zle. Če sem po temni ulici sledil morilcu, ki je zalezoval mlado dekle …
če sem jo rešil, potem vsekakor nisem bil tako podel.«
Spreletel me je srh. Preveč jasno sem si predstavljala, kar je opisal –
ulica ponoči, prestrašeno dekle, temni moţ, ki ji sledi. In Edward, Edward na
lovu, strašen in mogočen kot mladi bog, neustavljiv. Je bilo hvaleţno tisto
dekle, ali še bolj prestrašeno kot prej?
»Toda počasi sem v svojih očeh začel videti pošast. Nisem mogel
ubeţati krivdi, ker sem vzel toliko človeških ţivljenj, ne glede na to, kako sem
jih opravičeval. Vrnil sem se h Carlislu in Esme. Prisrčno sta me pričakala
kot izgubljenega sina. Tega si nisem zasluţil.«
Ustavila sva se pred zadnjimi vrati hodnika.
»Moja soba,« me je obvestil, odprl vrata in me potegnil skoznje.
Njegova soba je gledala proti jugu. Okno je bilo veliko kot stena, tako
kot v spodnjem prostoru. Cel zadnji del hiše je moral biti zastekljen. Pogled
je segal na vijugasto Sol Duc River, prek nedotaknjenega gozda do gorovja
Olympic. Hribi so bili dosti bliţe, kot bi si mislila.
Zahodna stena je bila popolnoma prekrita s policami zgoščenk. Soba je
bila zaloţena bolje kot trgovina z glasbo. V vogalu je stal najnovejši hi-fi
sistem, takšen, ki se ga raje ne bi dotaknila, da ne bi česa zlomila. V sobi ni
bilo postelje, le širok in vabljiv usnjeni kavč. Tla so bila pokrita z debelo zlato
preprogo, na steni pa je visela debela tkanina v nekoliko temnejšem odtenku.
»Dobra akustika?« sem domnevala.
Zahihital se je in prikimal.
Vzel je daljinski upravljec in priţgal radio. Čeprav potiho, je umirjena
dţezovska glasba zvenela, kot bi skupina igrala v sobi. Ogledala sem si
obseţno glasbeno zbirko.
»Kako razporejaš zgoščenke?« sem vprašala, ko nisem v naslovih našla
nobene smiselne povezave.
Z mislimi je bil drugje.
»Hm, po letih in po trenutnem stanju,« je rekel odsotno.
»Kaj?«
»Pripravljen sem bil, da bom občutil … olajšanje. Ker vse veš, ker mi ni
treba ničesar prikrivati. Toda nisem pričakoval, da bom občutil več kot to.
Ugaja mi. Zelo sem … srečen.« Skomignil je z rameni in se blago nasmehnil.
»Me veseli,« sem rekla in mu vrnila nasmeh. Srbelo me je, da mu bo ţal, ker
mi je toliko povedal. Dobro je bilo vedeti, da ni bilo tako.
Toda potem ko je z očmi razčlenil moj izraz, mu je nasmeh zbledel in
nagubal je čelo.
»Še vedno čakaš na beg in kričanje, mar ne?« sem ugibala.
Njegovih ustnic se je dotaknil mil nasmešek. Prikimal je.
»Nočem te razočarati, toda zares nisi tako strašen, kot se ti zdi.
Pravzaprav se te niti malo ne bojim,« sem lahkomiselno lagala.
Postal je in dvomeče namrščil obrvi. Nato mi je vrgel širok, vraţji
nasmeh.
»Tega ti res ni bil treba izjaviti,« se je zareţal.
Zarenčal je, iz globine grla je prišel nizek glas; znova je spodvil ustnice
in pokazal svoje popolne zobe. Nenadoma se je premaknil; napol počepnil je,
nategnjen kot lev, ki bo vsak trenutek napadel.
Umaknila sem se in se srepo zazrla vanj.
»Saj si ne drzneš.«
Nisem videla, kdaj je skočil name; bilo je prehitro. Nenadoma sem se
znašla v zraku, nato pa sva treščila in ga butnila ob steno. Ves ta čas me je
drţal v varni ţelezni kletki – komaj sem zaznala udarec. Toda ko sem hotela
vstati, sem bila še vedno brez sape.
Tega mi seveda ni dovolil. Zvil me je v kroglo in me pritisnil ob svoje
prsi, drţeč me varneje kot ţelezni oklep. Preplašena sem ga pogledala, videti
je bilo, da ima vse pod nadzorom. Ko se je zareţal, je bila njegova čeljust
spuščena, oči pa so se mu svetile od nagajivosti.
»Kaj si ţe rekla?« je igrivo zarenčal.
»Da si zelo, zelo grozljiva pošast,« sem dejala. Moj zasopel glas je
nekoliko popačil sarkazem.
»Dosti bolje,« me je pohvalil.
»Hm.« Upirala sem se. »Lahko zdaj vstanem?«
Samo zasmejal se je.
»Smeva naprej?« se je s hodnika zaslišal mil glas.
Hotela sem se rešiti, a Edward me je samo premaknil, da sem bolj
spodobno sedela v njegovem naročju. Na hodniku sem zagledala Alice, za njo
pa Jasperja. Lica so mi ţarela, toda Edward je bil videti sproščen.
 »Vstopita:« Še vedno se je neslišno hihital.
Alice se najin objem ni zdel nič nenavadnega; stopila je – skoraj
priplesala, njeni gibi so bili tako elegantni – na sredi sobe, kjer se je gibko
zgrnila na tla. Jasper, v nasprotju z Alice, se je ustavil pri vratih, bil je
nekoliko zmeden. Strmel je v Edwarda in spraševala sem se, ali je vsrkaval
vzdušje s svojo nenavadno občutljivostjo.
»Slišalo se je, kot bi imel Bello za kosilo, pa sva te prišla vprašat, ali bi
delil z nama,« je oznanila Alice.
ZA hipec sem odrevenela, a sem kmalu spoznala, da se je Edward
smejal – nisem bila prepričana, ali njeni pripombi ali mojemu odzivu.
»Ţal mi je, mislim, da ne bo dovolj,« je odvrnil. Drţal me je predrzno
blizu.
»Pravzaprav,« je rekel Jasper, ki se je zdaj smejal, »Alice pravi, da bo
zvečer huda nevihta, Emmett pa bi rad igral. Sta za igro?«
Besede so bila sicer precej vsakdanje, toda nisem razumela konteksta.
Sklepala sem, da je bila Alice nekoliko bolj zanesljiva kot napovedovalec
vremena.
Edwardu so se zaiskrile oči, a se je obotavljal.
»Seveda lahko pripelješ Bello,« se je veselila Alice. Zdelo se mi je, da jo
je Jasper hitro ošinil s pogledom.
»Bi šla z nami?« je vprašal Edward, ves navdušen, z ţivahnim
pogledom.
»Seveda.« Nisem mogla razočarati takšnega obraza. »Hm, kam pa
gremo?«
»Počakati moremo nevihto … boš videla zakaj,« je obljubil.
»Potrebujem deţnik?«
Vsi trije so se na glas zasmejali.
»Kaj misliš?« je Jasper vprašal Alice.
»Ne.« Bila je prepričana. »Nevihta bo šla mimo mesta. Na jasi bo dovolj
suho.«
»No, dobro.« Navdušenje v Jasperjevem glasu je bilo nalezljivo, seveda.
Tudi sama se postala neučakana, namesto da bi bila napol mrtva od strahu.
»Vprašajmo Carlisla, ali gre z nami.« Alice se je dvignila in tako
lahkotno poskočila k vratom, da bi zlomila srce marsikateri balerini.
»Kot da ne bi vedela,« jo je draţil Jasper, in ţe sta bila na poti. Jasperju
je uspelo neopazno zapreti vrata za seboj.
»Kaj bomo igrali?« sem zahtevala.
»Ti boš gledala,« je pojasnil Edward. »Igrali bomo bejzbol.«
Zavila sem z očmi. »Vampirji oboţujejo bejzbol?«
»Ameriška tradicija,« je rekel s laţno resnostjo.
 17.
IGRA

Takoj ko je Edward zavil na naše dvorišče, je začelo pršeti. Vse doslej nisem
podvomila, da bo ostal z menoj, ko bom preţivela nekaj ur v resničnem
svetu.
Nato sem na Charlijevem parkirnem prostoru zagledala črn, preperel
avto znamke Ford. Edward je nekaj zamomljal z globokim, ostrim glasom.
Pod plitvim pokritim prostorom pred vhodom v hišo je za invalidskim
vozičkom svojega očeta stal Jacob Black, umikajoč se deţju. Billyjev obraz je
bil trd kot kamen, ko je Edward parkiral kamion. Jacob je uţaljen gledal v
tla.
Edwardov globok glas je bil besen. »To je pa višek.«
»Je prišel opozorit Charlieja?« sem ugibala, bolj zaskrbljena kot jezna.
Edward je samo prikimal i s povešenimi očmi skozi deţ odgovoril
Billyjevemu pogledu.
Občutila sem olajšanje, da Charlieja še ni bilo doma.
»Bom jaz opravila s tem,« sem predlagala. Edwardove črne oči so me
prestrašile.
Na moje presenečenje se je strinjal. »To bo verjetno najbolje. Toda bodi
previdna. Otrok nima pojma.«
Malce sem se namrščila ob besedi otrok. »Jakob ni veliko mlajši od
mene,« sem ga spomnila.
Pogledal me je; naenkrat ni bil več jezen. »Oh, saj vem,« mi je zagotovil
in se zareţal.
Zavzdihnila sem in prijela ročaj.
»Pelji ju v hišo,« je ukazala, »da bom lahko odšel. Vrnil se bom ob
mraku.«
»Ti posodim kamion?« sem predlagala. Spraševala sem se, kako bom
njegovo izginotje pojasnila Charlieju.
Zavil je z očmi. »Doma bom prej peš kot s tem kamionom.«
»Ni ti treba oditi,« sem ţalostno rekla.
Moj čemerni glas ga je spravil v smeh. »Pravzaprav moram. Potem ko
se ju znebiš,« mrko je pogledal proti Jacobu in njegovemu očetu, »moraš še
vedno pripraviti Charlieja, da bo spoznal tvojega novega fanta.« Na široko se
je zareţal in pokazal vse svoje zobe.
Namrdnila sem se. »Najlepša hvala.«
Zasmejal se je s tistim poševnim nasmehom, ki sem ga tako oboţevala.
»Kmalu se vrnem,« je obljubil. Še enkrat je pogledal proti verandi, se nagnil
in me hitro poljubil pod rob čeljusti. Srce mi je divje utripalo. Tudi jaz sem se
ozrla proti verandi; Billyjev obraz ni bil več ravnodušen, z rokami se je
oprijemal vozička.
»Kmalu,« sem poudarila, ko sem odprla vrata in stopila na deţ.
 Čutila sem njegov pogled, ko sem skozi rahel pršec napol tekla proti
verandi.
»Pozdravljen, Billy. Ţivijo, Jacob.« Trudila sem se, da bi bil moj pozdrav
kar se da veder. »Charlie bo ves dan zdoma … upam, da nista dolgo čakala.«
»Ne dolgo,« je z obvladanim glasom rekel Billy. Njegove črne oči so bile
predirne. »Samo tole sem prinesel.« Pokazal je na rjavo papirnato vrečko v
svojem naročju.
»Hvala,« sem rekla, čeprav nisem imela pojma, kaj bi lahko bilo.
»Vstopita za minuto, da se posušita.«
Pretvarjala sem se, da nisem opazila, kako napeto me je opazoval, ko
sem odklenila vrata in jima pomahala, naj vstopita.
»Naj vzamem tole,« sem predlagala in se obrnila, da bi zaprla vrata.
Dovolila sem si še zadnji pogled na Edwarda. Čakal je, popolnoma miren, z
resnimi očmi.
»Najbolje bo, da jo daš v hladilnik,« je pripomnil Billy, o mi je podal
vrečko. »Notri je domača ocvrta riba Harryja Clearwaterja … Charlie jo ima
najraje. V hladilniku bo ostala bolj suha.« Skomignil je z rameni.
»Hvala,« sem ponovila, toda tokrat prijazno. »Zmanjkalo mi je idej, kako
pripraviti ribo, in danes jih bo po vsej verjetnosti prinesel domov.«
»Spet ribari?« je Billy vprašal s komaj vidnim leskom v očeh. »Tam kot
ponavadi? Morda se ustavim in ga pozdravim.«
»Ne,« sem se hitro zlagala in se zresnila. »Nekam drugam je šel … toda
nimam pojma kam.«
Opazil je spremembo v mojem obnašanju in se zamislil.
»Jake,« je rekel, ko e je še vedno preučeval. »Pojdi v vato in prinesi tisto
novo Rebeccino sliko. Rad bi jo dal Charlieju.«
»Kje je?« je čemerno vprašal Jacob. Pogledala sem ga, toda strmel je v
tla in grbančil čelo.
»Mislim, da sem jo videl v kovčku,« je rekel Billy. »Morda boš moral
malce brskati, da jo najdeš.«
Jacob se je zvlekel nazaj v deţ.
Z Billyjem sva se molče spogledala. Po nekaj sekundah je tišina
postala mučna, zato sem se obrnila in odšla v kuhinjo. Slišala sem cviljenje
mokrih koles na linoleju, ko mi je sledil.
Vrečko sem porinila na zapolnjeno vrhnjo polico hladilnika in se
obrnila, da bi se soočila z njim.
»Charlieja dolgo ne bo nazaj.« Govorila sem s skoraj nevljudnim
glasom.
Prikimal je, a rekel ni ničesar.
»Še enkrat hvala za ocvrto ribo,« sem namignila.
Znova je prikimal. Zavzdihnila sem in prekriţala roke na prsih.
Očitno je dojel, da ne nameravam več klepetati z njim.
»Bella,« je dejal, nato pa se obotavljal.
»Bella,« je ponovil. »Charlie je eden mojih najboljših prijateljev.«
»Da.«
Vsako besedo je previdno izgovoril s svojim bobnečim glasom.
»Opazil sem, da se druţiš z enim od Cullenovih.«
»Da,« sem zadirčno odvrnila.
 Povesil je oči. »Morda ni moja stvar, toda mislim, da to ni zelo
pametno.«
»Prav imaš,« sem se strinjala. »Ni tvoja stvar.«
Dvignil je posivele oči. »Tega verjetno ne veš, toda druţina Cullen ima
med prebivalci rezervata slab ugled.«
»Pravzaprav vem,« sem ga obvestila z osornim glasom. »Toda takšen
ugled ni upravičen, ali ne? Kajti Cullenovi niso nikoli stopili na vaše ozemlje,
imam prav?« Opazila sem, da ga je moj ne preveč takte namig na dogovor, ki
je hkrati povezoval in varoval njegovo pleme, takoj ustavil.
»To je res,« se je strinjal z opreznimi očmi. »Videti je, da … si zelo dobro
obveščena o Cullenovih. Bolje, kot sem pričakoval.«
Pogledala sem ga. »Morda celo bolje kot ti.«
Našobil je debele ustnice in pomislil. »Morda,« je popustil, toda njegove
oči so bile bistre. »Je tudi Charlie tako dobro obveščen.?«
Našel je tanko zarezo v mojem oklepu.
»Charlieju so Cullenovi zelo všeč,« sem se izmikala. Doumel je moj
odgovor. Kazal je nezadovoljstvo, a se ni čudil.
»Ni moja stvar,« je rekel. »Toda mogoče je Charliejeva.«
»Čeprav, še enkrat, je moja stvar, da se odločim, ali je to njegova stvar,
mar ne?«
Spraševala sem se, ali je sploh razumel moje zmedeno vprašanje, ko
sem se trudila, da ne bi rekla česa ţaljivega. Toda videti je bilo, da je.
Razmišljal je, deţ je naletaval na streho, edini zvok, ki je motil polno tišino.
»Da,« se je končno vdal. »Mislim, da je tudi to tvoja stvar.«
Olajšano sem zavzdihnila. »Hvala, Billy.«
»Toda razmisli o svoje početju, Bella,« me je rotil.
»V redu,« sem se hitro strinjala.
Izrazil je zadovoljstvo. »Hotel sem reči, ne počenjaj tega.«
Zazrla sem se v njegove oči, ki so bile napolnjene z ničimer drugim kot
s skrbjo za mene. Ostala sem brez besed.
Prav tedaj so glasno zaloputnila vrata. Poskočila sem.
»V tistem avtu ni slike.« Jacobov godrnjavi glas je prišel do naju prej
kot on. Ko je stopil izza vogala, je imel srajco na ramenih zamazano od deţja,
lase premočene.
»Hm,« je zagodrnjal Billy, naenkrat navdušen, in zavrtel voziček, da bi
se obrnil proti sinu. »Verjetno sem jo pustil doma.«
Jacob je dramatično zavil z očmi. »Čudovito.«
»No, Bella, povej Charlieju« - Billy je pomislil in nadaljeval – »no, povej
mu, da sva se oglasila.«
»Bom,« sem zamomljala.
Jacob je bil presenečen. »Ţe odhajava?«
»Charlie se bo vrnil pozno,« je pojasnil Billy in se zapeljal mimo Jacoba.
»Oh.« Jacob je bil videti razočaran. »No, se vidiva kdaj drugič, Bella.«
»Seveda,« sem se strinjala.
»Pazi nase,« me je opozoril Billy. Nisem mu odgovorila.
Jacob je pomagal očetu skozi vrata. Urno sem jima pomahal in se za
trenutek ozrla proti zdaj praznemu kamionu. Še preden sta izginila sem
zaprla vrata.
 Za minuto sem stala na hodniku in poslušala brnenje njunega avta, ko
je zapustil parkirišče in odpeljal stran. Nisem se premaknila, čakala sem, da
se vznemirjenje in strah poleţeta. Ko je napetost končno nekoliko popustila,
sem se povzpela po stopnicah, da bi si preoblekla modna oblačila.
Pomerila sem nekaj različnih majic, saj nisem bila prepričana, kaj me
čaka zvečer. Ko sem pomislila na dogodek, na katerega se pripravljam, se je
to, kar se je pravkar zgodilo, zdelo povsem nepomembno. Zdaj ko nisem bila
pod Jasperjevim in Edwardovim vplivom, se je strah, ki ga prej sploh nisem
zaznala, pojavil v dvojni meri. Hitro sem obupala nad izbiro obleke – obleka
sem staro flanelasto majico in kavbojke – kajti vedela sem, da bom tako ali
tako ves večer v deţnem plašču.
Zazvonil je telefon in pognala sem se po stopnicah, da ne bi zamudila
klica. Hotela sem slišati samo en glas; vsak drugi bi bil razočaranje. Toda če
bi ţelel govoriti z menoj, bi se verjetno preprosto pojavil v moji sobi.
»Prosim?« sem vprašala, vsa zasopla.
»Bella? Jaz sem,« je rekla Jessica.
»Oh, ţivijo Jess.« Potrebovala sem trenutek, da sem se vrnila v
resničnost. Imela sem občutek, da so minili meseci, ne dnevi, odkar sem
nazadnje govorila z Jess. »Kako je bilo na plesu?«
»Tako sem se zabavala!« se je navdušeno zadrla Jessica. Ni potrebovala
dodatnega vprašanja, ţe je začela s podrobnim poročilom o prejšnji noči. Moji
ah in mmm in oh so bili na pravih mestih, toda nisem se mogla zbrati.
Jessica, Mike, ples, šola – vse to se mi je v tem trenutku zdelo skrajno
nepomembno. Ves čas sem pogledovala proti okni in ocenjevala količino
svetlobe za teţkimi oblaki.
»Si slišala, kaj sem rekla, Bella?« je jezno vprašala Jess.
»Oprosti, kaj?«
»Rekla sem, da me je Mike poljubil! Si moreš misliti?«
»To je čudovito, Jess,« sem dejala.
»Kaj si pa ti počela včeraj?« me je izzivala Jessica. Še vedno je bila
slabe volje, ker ji nisem posvečala dovolj pozornosti. Ali pa jo je jezilo, da je
nisem spraševala po podrobnostih.
»Nič, zares. Samo malo sem se sprehajala in uţivala v soncu.«
Zaslišala sem Charliejev avto v garaţi.
»Kaj novega o Edwardu Cullenu?«
Vhodna vrata so se zaprla in slišala sem, kako je Charlie ropotal pod
stopnicami in pospravljal svojo opremo.
»Hm.« Zatikalo se mi je, saj se nisem več spomnila, kakšno zgodbo sem
si izmislila.
»Hej, punca!« je vzkliknil Charlie, ko je vstopil v kuhinjo. Pomahala
sem mu.
Jess je slišala njegov glas. »Ah, tvoj oče je tam. Ţe dobro … mi boš pa
jutri povedala. Se vidiva pri trigonometriji.«
»Se vidiva, Jess.« Odloţila sem slušalko.
»Hej, oče,« sem rekla. V umivalniku je drgnil svoje roke. »Kje so ribe?«
»Dal sem jih v hladilnik.«
»Vzela jih bom nekaj, preden zamrznejo … Billy je popoldne prinesel
nekaj ocvrtih rib Harryja Clearwaterja.« Govorila sem z narejenim
navdušenjem.
 »Kaj res?« Charlieju s se zasvetile oči. »Moje najljubše so.«
Charlie je pospravil, jaz pa sem pripravila večerjo. Ni bilo dolgo, in ţe
sva sedela za mizo in molče jedla. Charlie se je naslanjal ob svoji jedi.
Premišljevala sem, kako naj izpolnim svojo nalogo in kako bi začela pogovor.
»Kaj si počela danes?« je vprašal in me zdramil iz sanjarjenja.
»No, popoldne sem samo malo pohajala okoli hiše …« Pravzaprav sem
čisto zadnji del popoldneva. Skušala sem zveneti veselo, toda stiskalo me je v
ţelodcu. »Zjutraj pa se bila pri Cullenovih.«
Charlie je spustil vilice.
»Na domu doktorja Cullena?« je vprašal ves osupel.
Pretvarjala sem se, da nisem opazila njegovega odziva. »Ja.«
»Kaj si počela tam?« Še vedno ni pobral svojih vilic.
»No, nocoj imam nekakšen zmenek z Edwardom Cullenom, pa me je
hotel predstaviti svojim staršem … oče?«
Videti je bilo, kot bi Charlie utrpel moţgansko kap.
»Oče, je s teboj vse v redu?«
»Druţiš se z Edwardom Cullenom?« je besnel.
Ojej. »Mislila sem, da so ti Cullenovi všeč.«
»Prestar je zate,« je glasno pridigal.
»V istem razredu sva,« sem ga popravila, čeprav je imel bolj prav, kot si
je mislil.
»Počakaj …« Pomislil je. »Kateri je Edwin?«
»Edward je najmlajši, tisti z rdeče rjavimi lasmi.« Tisti lepi, tisti
boţanski.
»Ah, no, to je« - napenjal se je – »bolje, se mi zdi. Tisti veliki mi ni všeč.
Prepričan sem, da je prijazen fant, pa to, videti je preveč … zrel zate. Je ta
Edwin tvoj fant?«
»Ime mu je Edward, oče.«
»Kaj res?«
»Nekako, bi rekla.«
»Prejšnjo noč si rekla, da v mestu ni pravega fanta zate.« Toda spet je
pograbil svoje vilice in vedela sem, da je najhuje ţe mimo.
»No, Edward ne ţivi v mestu, oče.«
Ţvečil je in m mrko pogledal.
»No, kakorkoli ţe,« sem nadaljevala, »nekako je šele v prvi fazi, veš. Ne
spravljaj me v zadrego z vsem tem govoričenjem o fantu, velja?«
»Kdaj bo prišel na obisk?«
»Tu bo čez nekaj minut.«
Naglas sem zastokala. »Upam, da boš zdaj končal s špansko
inkvizicijo. Z njegovo druţino greva igrat bejzbol.«
Namrščil je čelo in se končno zasmejal. »Ti boš igrala bejzbol?«
»No, verjetno bom večino časa samo gledala.«
»Ta fant ti mora biti zares všeč,« je sumničavo pripomnil.
Zavzdihnila sem in zavila z očmi.
Slišala sem, kako je pred hišo ustavil avto. Poskočila sem in začela
pomivati posodo.
»Pusti posodo, bom jo ţe jaz pomil. Preveč me razvajaš.«
Pozvonilo je i Charlie se je odplazil, da bi odprl vrata. Hodila sem pol
koraka za njim.
 Nisem imela pojma, kako močno je deţevalo. Edward je stal obsijan z
lučjo, videti je bil kot model v reklami za deţne plašče.
»Vstopi, Edward.«
Olajšano sem zavzdihnila, ko je Charlie pravilno izgovoril njegovo ime.
»Hvala, načelnik Swan,« je rekel Edward z vljudnim glasom.
»Kar Charlie me kliči. Daj, bom vzel tvoj plašč«
»Hvala, gospod.«
»Usedi se, Edward.«
Nakremţila sem obraz.
Edward je gibko sedel na edini stol in ni mi preostalo drugega, kot da
se usedem na kavč zraven načelnika Swana. V trenutku sem mu izstrelila
neprijazen pogled. Pomeţiknil mi je za Charliejevim hrbtom.
»Torej, menda boš mojo punco peljal na bejzbol.«
Samo v Washingtonu je dejstvo, da lije kot iz škafa, nima nobenega
vpliva na šport na prostem.
»Da, gospod, tak je načrt.« Ni bil videti presenečen, da sem očetu
povedala resnico. Po vsej verjetnosti je prisluškoval.
»No, vso srečo!«
Charlie se je zasmejal in Edward se mu je pridruţil.
»Dobro.« Vstala sem. »Dovolj zabave na moj račun. Greva.« Odšla sem
na hodnik in si oblekla plašč. Sledila sta mi.
»Ne prepozno, Bell.«
»Ne skrbite, Charlie, zgodaj bo doma,« je obljubil Edward.
»Pazi na mojo punco, velja?«
Zavzdihnila sem, toda nista se zmenila zame.
»Z menoj bo varna, obljubim, gospod.«
Charlie ni mogel podvomiti o Edwardovi iskrenosti, kipela je iz vsake
besede.
Zmuznila sem se ven. Oba sta se smejala, Edward je stopil za menoj.
Ko sem prišla na verando, sem obstala. Tam, za mojim kamionom, je
stal velikanski dţip. Gume so sega više od mojega pasu. Na prednjih in
zadnjih lučeh so bile ţelezne mreţe, na ščitniku pa štirje reflektorji. Limuzina
je bila sijoče rdeča.
Charlie je tiho zaţviţgal.
»Priveţita se,« je pihnil.
Edward mi je sledil na mojo stran in odprl vrata. Ocenila sem
oddaljenost sedeţa in se pripravila, da skočim nanj. Zavzdihnil je, nato pa e z
eno roko dvignil. Upala sem, da Charlie tega ni opazil.
Odšel je na voznikovo stran, hodil je z vsakdanjimi, človeškimi koraki.
Hotela sem se privezati. Toda naletela sem na cel kup zaponk.
»Kaj je vse to?« sem vprašala, ko je odprl vrata.
»Terenska vprega.«
»Aha.«
Mučila sem se, da bi vsako zaponko vtaknila v pravo mesto, a mi ni šlo
preveč hitro. Spet je zavzdihnil in se stegnil, da bi mi pomagal. Na srečo je
premočno deţevalo, tako da Charlieja v verandi nisem mogla razločno videti.
To pa pomeni, da tudi on ni mogel videti, kako so se Edwardove roke ustavile
na mojem vratu in se dotaknile moje ključnice. Nič več se nisem trudila, da
bi mu pomagala; prizadevala sem si, da ne bi omedlela.
 Edward je obrnil ključ in motor je rjoveče oţivel. Odpeljal je izpred
hiše.
»To je … hm … velik dţip.«
»Emmettov je. Predvideval sem, da ne boš hotela vso pot teči.«
»Kje hranite vse te avtomobile?«
»Eno od stranskih poslopij smo predelali v garaţo.«
»Se ne boš privezal?«
Skeptično me je pogledal.
Nato me je prešinilo.
»Vso pot teči? Kaj to pomeni, da bova tekla del poti?« Moj glas je bil za
nekaj oktav višji.
Glasno se je zareţal. »Ti ne boš tekla.«
»Slabo mi bo.«
»Zaprla boš oči, vse bo v redu.«
Ugriznila sem se v ustnice, da bi premagala strah.
Sklonil se je in me poljubil na vrh glave, nato pa zaječal. Zmedena sem
ga pogledala.
»V deţju tako slastno dišiš,« je razloţil.
»Je to dobro ali slabo?« sem previdno vprašala.
Zavzdihnil je. »Oboje, vedno oboje.«
Ne vem, kako se je znašel v temi in v nalivu, toda nekako mu je uspelo
priti na stransko cesto, ki je bolj spominjala na gorsko stezo. Dolgo časa se
nisva mogla pogovarjati, saj sem kot sveder poskakovala po sedeţu gor in
dol. On je očitno uţival v voţnji, vso pot se je smehljal.
Nato sva prišla do konca ceste; s treh strani so naju obkolila zelena
drevesa. Samo še pršelo je in deţ je z vsako sekundo ponehaval, nebo nad
oblaki se je svetilo.
»Oprosti, Bella, od tu naprej bova morala peš.«
»Veš kaj? Kar tu te bom počakala.«
»Kaj se je zgodilo s tvojim pogumom? Zjutraj si bila neverjetna.«
»Nisem še pozabila najinega zadnjega izleta.« Je mogoče, da je bilo šele
včeraj?
V trenutku je bil na moji strani in me odpenjal.
»Bom ţe sama, ti kar pojdi,« sem se uprla.
»Hm …« se je namuznil, ko je hitro končal. »Zdi se mi, da bom moral
poseči v tvoj spomin.«
Preden sem mu lahko odgovorila, me je potegnil iz dţipa in me postavil
na tla. Samo malo je še pršelo; Alice je imela prav.
»Poseči v moj spomin?« sem ţivčno vprašala.
»Nekaj takega.« Skrbno me je opazoval, toda globoko v njegovih očeh je
bil smeh. Na obeh straneh moje glave je na avto poloţil roke in se nagnil
naprej. Pritisnila sem se ob vrata. Še bolj se mi je pribliţal, obraz je imel le
nekaj centimetrov od mojega. Nisem mu mogla pobegniti.
»Tako,« je dahnil, in samo njegov vonj je zmotil moj miselni proces, »kaj
točno te skrbi?«
»No, hm, da bi se zaletela v drevo …« - pogoltnila sem slino – »in umrla.
In da bi mi postalo slabo.«
Zadrţeval je smeh. Nato je nagnil glavo in se s svojimi hladnimi
ustnicami neţno dotaknil votlinice na dnu mojega vratu.
 »Te še vedno skrbi?« je zamomljal v mojo koţo.
»Da.« Poskušala sem se zbrati. »Da bi se zaletela v drevo in da bi mi
postalo slabo.«
Z nosom je polzel po mojem vratu do konice brade. Njegov hladen dih
me je ţgečkal.
»Pa zdaj?« je šepnil v mojo čeljust.
»Drevesa,« sem hlastnila. »Slabost.«
Dvignil je obraz in me poljubil na obrvi. »Bella, menda ne misliš, da bi
se lahko zares zaletel v drevo?«
»Ne, toda jaz bi se lahko.« V mojem glasu ni bilo nobene samozavesti.
Zavohal je lahko zmago.
Počasi me je poljubljal po licu in se ustavil natanko na vogalu moj
ustnic.
»Bi dovolil, da te poškoduje drevo?« Z usti se je neţno dotikal moje
drhteče spodnje ustnice.
»Ne,« sem dahnila. Vedela sem, da je moj izvrsten izgovor imel še en
del, toda nisem se ga mogla spomniti.
»Vidiš,« je rekel in se s svojimi ustnicami pomikal po mojih. »Ničesar se
ti ni treba bati, ali ne?«
»Ne,« sem vzdihnila in se vdala.
Nato je moj obraz skoraj grobo vzel v svoje roke in me goreče poljubil.
Zares ni bilo nobenega opravičila za moje obnašanje. Zdaj bi morala
vedeti bolje. Toda vseeno se nisem znala zadrţati, da se ne bi odzvala tako
kot prvič. Namesto da bi bila pri miru, sem se ga močno oprijela okoli vratu
in se naenkrat spojila z njegovo kamnito postavo. Zavzdihnila sem in razprla
usta.
Umaknil se je nazaj in brez teţav razpustil moj prijem.
»Prekleto, Bella!« se je iztrgal, zadihan. »Ubila me boš, prav zares.«
Skomignila sem in se prijela za kolena, da bi se podprla.
»Neuničljiv si,« sem zamrmrala, ko sem skušala ujeti sapo.
»To sem morda vedel, preden sem srečal tebe. Pojdiva ţe, preden
naredim kaj zares neumnega,« je zarenčal.
Kot zadnjič me je vrgel čez rame, in opazila sem, da se je moral
posebno potruditi, da je bil tako neţen. Oklenila sem se ga z nogami in ga
trdno prijela za vrat.
»Ne pozabi zapreti oči,« je resnobno opozoril.
Obraz sem hitro zarila v njegovo ramo, ga zakrila z roko in stisnila oči.
Komaj sem zaznala, da se premikava. Čutila sem, kako drsi pod
menoj, toda gibanje je bilo tako gladko, da bi lahko hodil tudi po pločniku.
Mikalo me je, da bi pokukala ven, samo da se prepričam, ali je zares tekel
skozi gozd kot zadnjič, a sem se premagala. Ni bilo njegovega diha, ki je
enakomerno prihajal in odhajal.
Nisem bila popolnoma prepričana, da sva se ustavila, dokler ni stegnil
roke in se dotaknil mojih las.
»Prispela sva, Bella.«
Drznila sem si odpreti oči in res sva mirovala. Sprostila sem svoj trdi
prijem in zdrsnila na tla. Pristala sem na zadnjici.
»Ah!« sem vzkipela, ko sem se dotaknila mokrih tal.
 Skeptično me je gledal, očitno se še ni odločil, ali je še vedno preveč
jezen, da bi se mu zdela smešna. Toda moj zbegani izraz ga je premagal in
bruhnil je v krohot.
Pobrala sem se, ne da bi se zmenila zanj. S hrbta deţnega plašča sem
očistila blato in praprot in krohotal se je še glasneje. Nejevoljna sem se
odpravila proti gozdu.
Prijel me je okoli pasu.
»Kam greš, Bella?«
»Gledat bejzbol. Ni videti, da te igra zanima, a prepričana sem, da se
bodo drugi zabavali tudi brez tebe.«
»V napačno smer greš.«
Ne da bi ga pogledala, sem se obrnila in odkorakala v nasprotno smer.
Spet me je ujel.
»Ne bodi besna, nisem si mogel pomagati. Morala bi videti svoj obraz.«
Zahihital se je, ni se mogel zadrţati.
»Oh, tisi edini, ki se lahko razjeziš?« sem ga vprašala in dvignila obrvi.
»Nisem bil jezen nate.«
»'Bella, ubila me boš'?« sem grenko citirala.
»To je bila zgolj navedba dejstva.«
Spet sem se hotela obrniti proč, toda hitro me je zagrabil.
»Bil si jezen,« sem vztrajala.
»Da.«
»Toda pravkar si rekel …«
»Da nisem bil jezen nate. Kaj ne vidiš, Bella?«
Naenkrat je postal nemiren, ni se več norčeval. »Ne razumeš?«
»Ne razumem česa?« sem vprašala. Nenadna sprememba razpoloţenja,
pa tudi njegove besede, so me zbegali.
»Nikoli nisem jezen nate … kako naj bom? Pogumna, zaupljiva …
topla, kot si.«
»Zakaj pa potem?« sem zašepetal, ko sem se spomnila temnih
razpoloţenj, zaradi katerih se je večkrat umaknil od mene, in ki sem jih
vsakič razumela kot dobro utemeljeno frustracijo – zaradi moje šibkosti,
počasnosti, zaradi mojih neukrotljivih človeških odzivov …
Z rokami je zajel moj obraz. »Jezen sem nase,« je tiho rekel. »Ker te ne
morem zaščititi pred nevarnostjo. Ţe samo s svojim obstojem te spravljam v
nevarnost. Včasih se zares sovraţim. Moral bi biti močnejši, moral bi …«
Z roko sem mu prekrila ustnice. »Nehaj.«
Prijel je mojo roko in jo umaknil z ustnic, toda še vedno jo je drţal ob
svojem obrazu.
»Ljubim te,« je rekel. »Slab izgovor za moje početje, a je res.«
Bilo je prvič, da mi je rekel, da me ljubi … s toliko besedami. Morda
tega ni opazil, toda jaz sem vsekakor opazila.
»Zdaj pa, prosim, lepo se obnašaj,« je nadaljeval. Nagnil se je in se s
svojimi ustnicami narahlo dotaknil mojih.
Bila sem popolnoma pri miru. Nato sem zavzdihnila.
»Nadzorniku Swanu si obljubil, da bom kmalu doma, se spomniš?
Najbolje bo, da greva.«
»Da, gospa.«
 Ţalostno se je nasmehnil in me osvobodil svojega prijema, drţeč me
samo za roko. Nekaj metrov sva hodila skozi visoko, mokro praprot, nato pa
prišla do roba velikanskega odprtega polja v naročju vrhov gorovja Olympic.
Bilo je dvakrat večje od katerega koli stadiona za bejzbol.
Vsi so bili tam; Esme, Emmett in Rosalie so sedeli na golem delu skale.
Bili so najbliţje, morda kakih sto metrov od naju. Dosti dlje sta bila Jasper
in Alice, vsaj sto metrov narazen. Videti je bilo, kot da si nekaj podajati, toda
ţogice nisem videla. Carlisle je verjetno postavljal baze; toda je mogoče, da je
igrišče tako veliko?
Pribliţala sva se trojici na skalah in vsi so vstali. Esme je strmela v
naju. Emmett je po dolgem bolščanju sledil Rosalie; Rosalie je elegantno
vstala in odkorakala proti igrišču, ne da bi nama namenila pogled. Moj
trebuh se je odzval z neprijetnim glasom.
»Si bil to ti Edward?« je vprašala Esme, ko se nama je pribliţala.
»Slišalo se je, kot bi se davil medved,« je pojasnil Emmett.
Zadrţano sem se nasmehnila Esme. »On je bil.«
»Bella se je nenamerno pošalila,« je razloţil Edward in hitro poravnal
račun.
Alice je zapustila svoje mesto in stekla, ali odplesala, proti nam. Pred
našimi nogami se je gibko ustavila. »Čas je,« je oznanila.
Takoj ko je spregovorila, je močan tresk nevihte stresel gozd za nami,
nato pa udaril zahodno proti mestu.
»Grozljivo kajneda?« je prijateljsko dejal Emmett in mi pomeţiknil.
»Gremo.« Alice je Emmetta prijela za roko in planila sta proti
prevelikemu igrišču; tekla je kot gazela. Emmett je vil skoraj tako eleganten
in prav tako hiter – toda ne bi ga mogla primerjati z gazelo.
»Si pripravljena na igro?« je vprašal Edward z nestrpnimi, svetlimi
očmi.
Skušala sem pokazati navdušenje. »Pojdi in igraj!«
Zareţal se je in mi skuštral lase, nato pa se zagnal za drugima dvema.
Njegov tek je bil bolj agresiven, gepard, ne gazela, in kmalu ju je prehitel.
Ljubkost in moč sta mi vzela sapo.
»Greva dol?« je vprašala Esme z milim, melodičnim glasom. Spoznala
sem, da sem z odprtimi usti strmela za njim. Hitro sem se zbrala in
prikimala. Esme je med nama drţala razdaljo in spraševala sem se, ali je še
vedno pazila, da me ne bi prestrašila. Prilagodila se je moji hoji in ni bila
nepotrpeţljiva zaradi tempa.
»Ne igraš z njimi?« sem boječe vprašala.
»Ne, raje sodim … hočem da so pošteni,« je razloţila.
»To pomeni, da radi goljufajo?«
»Oh, da … morala bi slišati, kako se prepirajo! Pravzaprav upam, da ne
boš, mislila bi, da jih je vzgojila tolpa volkov.«
»Kot bi poslušala svojo mamo,« sem se presenečeno zasmejala.
Tudi ona se je zasmejala. »No, v mnogo pogledih jih imam res za svoje
otroke. Nikoli nisem mogla premagati svojih materinskih instinktov … ti je
Edward povedal, da sem izgubila otroka?«
»Ne,« sem začudeno zabrundala in se pehala, da bi razumela, katere
ţivljenjske dobe se je spominjala.
 »Da, svojega prvega in edinega otroka. Umrl je samo nekaj dni po
rojstvu, uboga mala stvarca,« je zavzdihnila. »Strlo mi je srce … zaradi tega
sem se vrgla s pečine, veš,« je trezno dodala.
»Edward je rekel samo, da si p…padla,« sem zajecljala.
»Vedno olikan moški.« Nasmehnila se je. »Edward je bil moj prvi novi
otrok. Vedno sem ga imela za svojega sina, čeprav je starejši od mene, vsaj
nekako.« Toplo se mi je nasmehnila. »Zato sem tako srečna, da te je našel,
ljubica.« Njena naklonjenost je izzvenela tako naravno. »Predolgo je bil
čudak; bilo mi je hudo, ko sem ga videla osamljenega.«
»Te potem ne moti?« sem vprašala, spet obotavljajoč. »Da nisem …
prava zanj?«
»Ne.« Zamislila se je. »Ti si tisto, kar hoče. Nekako se bo ţe izšlo,« je
rekla, čeprav se ji je čelo nagubalo od skrbi. Znova je zagrmelo.
Esme se je ustavila; očitno sva prišli do roba igrišča. Videti je bilo, da
so se razdelili v moštvi. Edward je bil dale stran na levem igrišču, Carlisle je
stal med prvo in drugo bazo, Alice pa je drţala ţogo na mestu, ki je moralo
biti metalčev dvignjeni del igrišča.
Emmett je vihtel z aluminijastim kijem; skoraj nevidno je zaţviţgal
skozi zrak. Čakala sem, da se bo pribliţal glavni plošči, toda spoznala sem,
ko je zavzel svoj poloţaj, da je bil ţe tam – dlje od metalčevega dvignjenega
dela igrišča, kot bi lahko mislila, da je mogoče. Nekaj korakov za njim je stal
Jasper in lovil za drugo moštvo. Seveda noben od njih ni nosil rokavic.
»Dobro,« je zaklicala Esme z močnim glasom. Vedela sem, da jo je slišal
tudi Edward, čeprav je bil daleč stran. »Začnite.«
Alice je stala pokončno, na videz nepremično. Značilnost njenega
igranja je bila prebrisanost. Ţogo je z obema rokama drţala ob pasu, nato pa
kot kobra v napadu stegnila desno roko in ţoga je treščila v Jasperjevo roko.
»Je bil to napad?« sem zašepetala Esme.
»Če je ne zadenejo, je napad,« mi je povedala.
Jasper je zalučal ţogo nazaj v Aliceino čakajočo roko. Beţno se je
zasmejala. In nato se je njena roka spet iztegnila.
Tokrat je kiju nekako uspelo priti naokrog v pravem času, da je udaril
nevidno ţogo. Pok je bil hrupen, bučeč; odmeval je v gorah – takoj sem
razumela pomen nevihte.
Ţoga je kot meteor blisnila nad igriščem in zletela globoko v okoliški
gozd.
»Zadetek,« sem zamomljala.
»Počakaj,« je opozorila Esme, poslušaje napeto, z dvignjeno roko.
Emmett je bil lisa okoli baz, Carlisle njegova senca. Ugotovila sem, da
Edwarda ni bilo zraven.
»Avt!« je Esme zakričala s predirnim glasom. Nisem mogla verjeti, ko je
Edward skočil in gozda in v stegnjeni roki drţal ţogo. Okrog ust mu je zaigral
nasmešek.
»Emmett udari najmočneje,« je razloţila Esme, »toda Edward je
najhitrejši.«
Igra se je nadaljevala pred mojimi nejevernimi očmi. Nemogoče je bilo,
da bi sledila hitrosti, s katero je letela ţogica, hitrosti, s katero so se njihova
telesa podila po igrišču.
 Našla sem še en razlog, da so čakali a nevihto, ko je Jasper, da bi se
izognil Edwardovemu zanesljivemu metu, Carlislu podal osnovno ţogo.
Carlisle je zadel ţogo, Jasper pa se je pognal k prvi bazi. Ko sta se zaletela,
se je slišalo, kot bi trčili dve veliki padajoči pečini. Zaskrbljena sem
poskočila, toda bila sta nepoškodovana.
»Previdno,« je Esme zaklicala z mirnim glasom.
Emmettovo moštvo je vodilo za eno točko – potem ko je ujela enega od
Emmettovih dolgih metov, je Rosalie uspelo smukniti mimo baz – ko je
Edward ujel tretji avt. Stekel je na mojo stran, ţareč od navdušenja.
»Kaj misliš?« je vprašal.
»Nekaj vsekakor drţi, nikoli več ne bom zmogla gledati zdolgočasene
stare tekme profesionalne bejzbolske lige.«
»To si verjetno res pogosto počela,« me je draţil.
»Malce sem razočarana,« sem ga draţila.
»Zakaj?« je zbegano vprašal.
»No, bila bi vesela, da bi lahko našla samo eno stvar, v kateri ne bi bil
boljši od vseh drugih na tem planetu.«
Vrgel mi je svoj posebni nasmeh in vzelo mi je sapo.
»Na vrsti sem,« je rekel in se namenil proti bazi.
Igral je inteligentno, ţogo je drţal nizko, zunaj dosega Rosaliejine vedno
pripravljene roke v zunanjem igrišču, in še preden je lahko Emmett spet
podal ţogico, je kot blisk zavzel obe bazi. Carlisle je ţogic zagnal tako daleč z
igrišča – od poka so me zabolela ušesa – da je obema z Edwardom uspelo
ohraniti poloţaj. Alice jima je zmagoslavno pomahala.
V nadaljevanju tekme se je rezultat ves čas spreminjal in goljufali so
kot kakšni ulični igralci. Vsake toliko časa jih je Esme pozvala, naj se
umirijo. Nevihta je razsajala še naprej, toda kot je napovedala Alice, nas ni
dosegla.
Carlisle se je pripravil na udarec, Edward pa na ulov, ko je Alice
nenadoma zaječala. Kot večino časa sem gledala Edwarda in videla, da je
hitro obrnil glavo in jo pogledal. Njune oči so se srečale in v trenutku sta se
sporazumela. Preden so drugi lahko vprašali Alice, kaj je narobe, je stala
poleg mene.
»Alice?« Esmin glas je bil napet.
»Nisem vedela … nisem mogla biti prepričana,« je zašepetala.
Zdaj so se zbrali vsi drugi.
»Kaj je Alice?« je vprašal Carlisle z umirjenim glasom avtoritete.
»Potovali so veliko hitreje, kot sem pričakovala. Moje videnje je bilo
napačno,« je zagodrnjala.
Jasper se je nagnil k njen, njegova drţa je bila zaščitniška. »Kaj se je
spremenilo?« je vprašal.
»Slišali so nas igrati in so spremenili pot,« je rekla, potrta, kot bi se
čutila odgovorno za tisto, kar jo je prestrašilo.
Sedem oči se je v trenutku ustavilo na meni in znova pogledalo stran.
»Kdaj?« je rekel Carlisle in se obrnil proti Edwardu.
Obraz mu je prekriţal izraz intenzivnega osredotočenja.
»Čez manj kot pet minut. Tečejo … hočejo igrati.« Namrščil je čelo.
»Ti bo uspelo?« ga je vprašal Carlisle in me znova ošvrknil z očmi.
 »Ne, če bom nosil …« Umolknil je. »Poleg tega, najslabše bi bilo, da
ujamejo vonj in začnejo loviti.«
»Koliko?« je Emmett vprašal Alice.
»Trije,« je kratko odvrnila.
»Trije!« se je rogal. »Naj le pridejo.« Na čvrstih rokah so se mu napeli
ţelezni broči mišičevja.
Delček sekunde, ki se je zdel dosti daljši, kot je v resnici bil, je Carlisle
premišljeval. Le Emmett je bil videti miren; drugi so z zaskrbljenimi očmi
strmeli v Carlislov obraz.
»Nadaljujmo tekmo,« se je končno odločil Carlisle.
Govoril je s treznim in mirnim glasom. »Alice je rekla, da so samo
radovedni.«
Vse to je bilo povedano v nevihti besed, ki je trajala le nekaj sekund.
Pazljivo sem poslušala in ujela skoraj vse, čeprav nisem mogla slišati, kaj je
Esme z rahlo drhtečimi ustnicami vprašala Edwarda. Videla sem samo, da je
lahno odkimal, na njenem obrazu pa se je pokazalo olajšanje.
»Boš ti lovila Esme,« je dejal. »Jaz ne bom več igral.« In postavil se je
predme.
Drugi sp se vrnili na igrišče in s svojimi ostrimi očmi oprezno
pogledovali proti gozdu. Alice in Esme sta se obračali proti meni.
»Spusti lase,« je rekel Edward z globokim, enakomernim glasom.
Poslušno sem odvezala gumico in ji očistila las.
Potrdila sem, kar je bilo jasno. »Drugi prijahajo.«
»Da, bodi popolnoma pri miru, ne govori in ne premakni se od mene,
prosim.« Dobro je prikril razburjenje v svojem glasu, toda nisem ga
preslišala. Moje dolge lase je potegnil naprej in mi jih ovil okoli obraza.
»To ne bo pomagalo,« je tiho rekla Alice. »Vonjam jo lahko z druge
strani igrišča.«
»Vem.« Obraz mu je obarvala sled frustracije.
Carlisle je stal na plati in drugi so se malodušni pridruţili igri.
»Kaj te je Esme vprašala?« sem zašepetala.
Preden mi je odgovoril, se je za trenutek obotavljal. »Ali so ţejni,« je
nerad zagodrnjal.
Sekunde so minevale; igra se je zdaj nadaljevala brez akcije. Nihče si ni
upal močno udariti, Emmett, Rosalie in Jasper pa so se zdaj mudili na
notranjem igrišču. Sem ter tja, kljub strahu, ki je ohromil moje moţgane sem
zaznala Rosaliejin pogled. Bil je brezizrazen, toda drţa njenih ustnic je
razkrivala, da je besna.
Edward se sploh ni posvečal tekmi, oči in misli so mu blodile po gozdu.
»Oprosti, Bella,« je jezno rekel. »Bilo je neumno, neodgovorno, da sem
te takole izpostavil. Tako mi je ţal.«
Slišala sem, kako se mu je ustavil dih, in oči je naravnal na desno
stran igrišča. Naredil je pol koraka in se postavil v kot med mano in prišlece.
Carlisle, Emmett in drugi so se obrnili v isto smer in prisluškovali
šumenju korakov, ki so bili preveč tihi za moja ušesa.
 18.
LOV

Drug za drugim so se pojavili na robu gozda, stali so kakšnih dvanajst

metrov narazen. Prvi moški, ki je stopil na jaso, se je takoj umaknil, in tako
je v ospredje prišel drugi moški, ki se je okoli visokega, temnolasega moškega
vrtel tako, da je jasno pokazal, kdo je vodja tolpe. Tretja je bila ţenska; od
daleč sem lahko videla samo, da so bili njeni lasje ţareče rdeči.
Razdrli so vrsto, nato pa oprezno nadaljevali pot proti Edwardovi
druţini, pri čemer so kazali naravno spoštovanje krdela roparjev, ki se sreča
z večjo, neznano skupino svoje vrste.
Ko so se pribliţevali, sem opazila, kako drugačni so bil od Cullenovih.
Njihova hoja je bila mačja; drţa, ki je bila ves čas na robu, da se spremeni v
počep. Oblečeni so bili kot navadni pohodniku: kavbojke in navadne srajce iz
debele, nepremočljive tkanine. Oblačila so bila ponošena in bili so bosi.
Moška sta imela pristriţene lase, čudoviti oranţni lasje ţenske, pa so bili
polni listja in gozdne umazanije.
Njihove ostre oči so skrbno presodile bolj uglajeno, mestno drţo
Carlisla, ki je previdno stopil naprej, da bi jih pozdravil. Ob boku sta stala
Emmett in Jasper. Ne da bi se med seboj dogovorili, so se vse zravnali v bolj
vsakdanjo, pokončno drţo.
Moški spredaj je bil vsekakor najlepši; pod značilno bledico je bila
njegova koţa olivna in imel je svetleče črne lase. Bil je srednje postave, zelo
mišičast, seveda, toda še zdaleč ne tako kot Emmett. Lahkotno se je smehljal
in kazal svetleče bele zobe.
Ţenska je bila bolj divja, njene oči so nemirno pogledovale med
moškimi, ki so se ji pribliţevali, in razpuščeno skupino okoli mene, njeni
kaotični lasje so prhutali v rahlem vetru. Njena drţa je bila izrazito mačja.
Drugi moški je zadrţano omahoval za njima. Bil je vitkejši od vodje, tako
njegovi dolgi svetlo rjavi lasje kot njegove brezizrazne poteze so bile
nezanimive. Njegove oči, čeprav so bile čisto na miru, so se nekako zdele
najbolj oprezne.
Tudi njihove oči so bile drugačne. Ne zlate ali črne, kot sem
pričakovala, temveč temno rdeče barve, ki je bila moteča in zlovešča.
Temnolasi moški , ki se je še vedno smehljal, je stopil h Carlislu.
»Zazdelo se nam je, da slišimo tekmo,« je rekel sproščeno z rahlim
francoskim naglasom. »Ime mi je Laurent, to sta Victoria in James.« Pokazal
je na vampirja poleg sebe.
»Carlisle. To je moja druţina, Emmett in Jasper, Rosalie, Esme in
Alice, Edward in Bella.« Na nas je kazal v dvojicah, da ne bi opozoril na
posameznike. Bila sem šokirana, ko je izgovoril moje ime.
»Imate prostor še za nekaj igralcev?« je druţabno vprašal Laurent.
 Carlisle je zaznal Laurentov prijazen ton. »Pravzaprav smo pravkar
končevali. Toda vsekakor se nam lahko pridruţite kdaj drugič. Se boste dlje
časa mudili naokoli?«
»Pravzaprav gremo proti severu, toda zanimalo as je, kdo ţivi v tej
soseski. Ţe dolg niso imeli nobene druţbe.«
»Ne, ta predel je ponavadi prazen, razen nas in občasnih obiskovalcev,
kot ste vi, tu ni nikogar.«
Napeto ozračje se je počasi umirilo v vsakdanji klepet; verjetno je
Jasper uporabil svoj posebni dar in nadzoroval poloţaj.
»Kje lovite?« se je mimogrede pozanimal Laurent.
Carlisle je prezrl predpostavko za poizvedovanjem. »V gorovju Olympic
in včasih blizu obale. Tu zraven imamo stalno prebivališče. Še eno takšno
naselje kot naše je blizu Denalija.«
Laurent se je rahlo zazibal nazaj na svoje pete.
»Stalno? Kako vam to uspe?« V njegovem glasu je bila iskrena
radovednost.
»Zakaj se ne vrnete z nami domov, da se v miru pogovorimo?« je
povabil Carlisle. »Precej dolga zgodba je.«
Ko je izrekel besedo 'domov', sta se James in Victoria začudeno
spogledala, toda Laurent je bolje nadzoroval svoj izraz.
»Zelo radi, hvala za povabilo.« Ţivahno se je nasmehnil. »Ţe celo pot od
Ontaria lovimo in ţe nekaj časa nismo imeli priloţnosti, da bi se malo umili.«
»Prosim, ne bodite uţaljeni, toda hvaleţni bi bili, da v tem področju ne
bi lovili. Ostati moramo neopazni, saj razumete,« je razloţil Carlisle.
»Seveda.« Laurent je prikimal. »Vsekakor ne bomo posegli v vaš
teritorij. Poleg tega smo pravkar jedli zunaj Seattla,« se je zasmejal. Spreletel
me je srh.
»Pokazali vam bomo pot, če hočete teči z nami … Emmett in Alice, z
Edwardom in Bello gresta lahko po dţip,« je mirno dodal.
Medtem ko je Carlisle govoril, so se istočasno zgodile tri stvari. Rahel
veter je razmršil moje lase, Edward je otrpnil in drugi moški, James, je
naenkrat obrnil glavo; pazljivo me je ogledoval, nosnice so mu ţarele.
Ko se je James pognal korak naprej v počep, so nenadoma vsi otrdeli.
Edward je pokazal zobe, počepnil v bran, iz grla se mu je iztrgalo divje
renčanje.
Glas ni bil niti malo podoben igrivim zvokom, ki jih je spuščal to jutro;
bil je najbolj grozeč glas, kar sem jih kdaj slišala, in od vrha glave do pet me
je spreletel mraz.
»Kaj je to?« je presenečeno vzkliknil Laurent.
Niti James niti Edward nista sprostila agresivnih poloţajev. James se
je nagnil vstran in Edward se je premaknil.
»Ona je z nami.« Carlislova odločna zavrnitev je bila namenjena
Jamesu. Videti je bilo, da Laurent ni zaznal mojega vonja tako močno kot
James, toda spoznanje mu je zdaj prešinilo obraz.
»Ste pripeljali prigrizek?« je vprašal z nezaupljivim izrazom in
nezavedno naredil korak naprej.
Edward je renčal še bolj divje, krut, ustnica se mu je zavihala visoko
nad njegovimi bleščečimi, razkritimi zobmi. Laurent je spet stopil nazaj.
»Rekel sem, da je z nami,« ga je Carlisle popravil z ostrim glasom.
 »Toda ona je človek,« se je uprl Laurent. Njegov glas ni bil niti malo
agresiven, samo začuden.
»Da.« Emmett se je postavil Carlislu ob bok in opazoval Jamesa. James
se je počasi dvignil, toda še vedno me je gledal in še vedno je imel široko
razprte nosnice. Edward je preţal pred menoj kot lev.
Ko je Laurent spregovoril, je bil njegov glas pomirjujoč – poskušal je
omiliti nenadno sovraţnost. »Zdi se mi, da se moramo veliko naučiti drug o
drugem.«
»Vsekakor.« Carlislov glas je bil še vedno hladen.
»Toda rade volje sprejmemo vaše povabilo.« Ošvrknil me je z očmi in
nato spet pogledal Carlisla. »In, razumljivo, človeškemu dekleti ne bomo
storili ničesar hudega. Kot sem rekel, ne bomo lovili na vašem ozemlju.«
James je nezaupljiv in nejevoljno pogledal Laurenta ter se še enkrat
beţno spogledal z Victorio, ki je s kotičkom svojih oči še vedno begala od
obraza do obraza.
Carlisle je v trenutku presodil Laurentov izraz, nato pa spregovoril.
»Pokazali vam bomo pot. Jasper, Rosalie, Esme?« je zaklical. Zbrali so se,
blokirali pogled name, ko so se pribliţevali. Alice je bila ves čas ob meni in
Emmett je počasi stopil nazaj. Ko se nam je pribliţeval, je strmel v Jamesa.
»Gremo, Bella.« Edwardov glas je bil globok in mrzel.
Ves ta čas sem bila trda kot kamen, tako me je bilo strah, da se nisem
premaknila niti za milimeter. Edward me je moral prijeti za komolec in me
močno potegniti, da me je zbudil iz transa. Alice in Edward sta bila takoj za
nama in sta me skrivala. Spotaknila sem se ob Edwarda, še vedno hroma od
strahu. Nisem mogla slišati, ali so preostali ţe odšli. Edward je skoraj
izgubil potrpljenje, ko smo se človeško hitrostjo premikali k robu gozda.
Kakor hitro smo bili med drevesi, me je Edward vrgel na svoj hrbet. Ko
je začel teči, sem se ga oprijela močno, kot sem le mogla. Alice in Emmett sta
mu bila za petami. Glavo sem drţala dol, toda moje oči, široke od strahu, se
niso zaprle. Kot duh so se prikazovale skozi zdaj temni gozd. Radosti, ki jo je
ponavadi občutil Edward, ko je tekel, zdaj ni bilo mogoče zaznati, nadomestil
jo je bes, ki ga je popolnoma prevzel in gnal še hitreje. Čeprav je imel mene
na hrbtu, sta Alice in Emmett zaostala za njim.
V neverjetno kratkem času smo prišli do dţipa. Edward se je komaj
ustavil, ko me je vrgel na zadnji sedeţ.
»Priveţi jo,« je ukazal Emmettu, ki se je usedel poleg mene.
Alice je ţe sedela spredaj in Edward je vţgal motor. Rjoveče je oţivel in
zavili smo nazaj, vrteč se naokoli, da bi prišli do vijugaste ceste.
Edward je nekaj zamomljal, a prehitro, da bi ga razumela. Slišalo se je
kot veriga psovk.
Tresenje je bilo tokrat dosti močnejše, in ker je bilo temno, še bolj
strašljivo. Emmett in Alice sta buljila skozi stranska okna.
Prišli smo do glavne ceste, in čeprav je Edward povečal hitrost, sem
lahko dojela, kam smo se peljali. Proti jugu, proč od Forksa.
»Kam gremo?« sem vprašala.
Nihče ni odgovoril. Nihče me ni niti pogledal.
»Prekleto, Edward! Kam me pelješ?«
»Moram te spraviti stran od tu … daleč stran … zdaj.« Ni se ozrl, gledal
je na cesto. Števec je kazal sto šestdeset kilometrov na uro.
 »Obrni! Moraš me peljati domov!« sem zavpila. Bojevala sem se s
trapastimi jermeni, trgala sem pasove.
»Emmett,« je strogo rekel Edward.
In Emmett je s svojim ţeleznim prijemom oklenil moje roke.
»Ne! Edward! Ne, tega mi ne moreš narediti.«
»Moram, Bella, zdaj pa prosim utihni.«
»Ne bom! Moraš me odpeljati nazaj … Charlie bo poklical FBI!
Zasliševalo bodo vso druţino … Carlisla in Esme! Morali bodo oditi in se
skrivati za vse večne čase!«
»Pomiri se, Bella.« Govoril je ravnodušno. »O tem smo ţe razpravljali.«
»Ne zaradi mene, ne! Ne boš vsega uničil zaradi mene!« Silovito sem se
bojevala, a bilo je popolnoma brezumno.
Alice je prvič spregovorila. »Edward, zapelji na stran.«
Srepo jo je pogledal in pospešil voţnjo.
»Edward, samo pogovorimo se.«
»Ne razumeš,« je zarjovel ves razburjen. Nikoli ga nisem slišala govoriti
tako glasno; skoraj bi oglušela. Števec se je pribliţal sto devetdeset.
»Zasledovalec je, Alice, si videla to? Zasledovalec je!«
Čutila sem, kako je Emmett otrpnil, in spraševala sem se, zakaj se je
tako čudno odzval na to besedo. Verjetno je njim trem pomenila nekaj
drugega kot meni; hotela sem razumeti, toda nisem imela priloţnosti, da bi
vprašala.
»Zapelji na stran, Edward.« Alicein glas je bil trezen, toda v njem je bil
prizvok avtoritete, ki ga nisem zasledila nikoli prej.
Števec je prekoračil sto devetdeset.
»Ubogaj, Edward.«
»Poslušaj me, Alice. Prebral sem njegove misli. Zasledovaje je njegova
strast, njegova obsedenost … in hoče njo, Alice … samo njo. Še nocoj bo šel
na lov.«
»Ne ve, kje …«
Prekinil jo je. »Kaj misliš, koliko časa bo potreboval, da v mestu zazna
njen vonj? Odločil se je, preden je Laurent izgovoril besede.«
Zajela sem sapo, vedoč, kako se bo končala razprava o mojem vonju.
»Charlie! Ne moreš ga pustiti tam ! Ne moreš ga pustiti!«
Hotela sem se osvoboditi iz oklepa.
»Prav ima,« je rekla Alice.
Za malenkost je upočasnil voţnjo.
»Samo na hitro preučimo naše moţnosti,« se mu je prilizovala Alice.
Spet je upočasnil voţnjo, tokrat bolj opazno, in nenadoma smo se
ustavili na odstavnem pasu avtoceste. Zaletela sem se v jermene in butnila
nazaj na stol.
»Nobenih moţnosti ni,« je siknil Edward.
»Ne bom zapustila Charlieja!« sem vpila.
Popolnoma me je ignoriral.
»Moramo jo odpeljati nazaj,« je končno spregovoril Emmett.
»Ne.« Edward je bil odločen.
»Ni nam kos, Edward. Niti dotakniti se je ne bo mogel.«
»Čakal bo.«
Emmett se je nasmehnil. »Tudi jaz lahko čakam.«
 »Nisi videl … ne moreš razumeti. Ko se enkrat odpravi na lov, ga nič ne
ustavi. Moral bi ga ubiti.«
Emmetta ta zamisel očitno ni niti malo vznemirjala. »To je moţnost.«
»In ţenska. Z njim je. Če pride do spopada, se jima bo pridruţil tudi
vodja.«
»Dovolj nas je.«
»Še ena moţnost je,« je tiho rekla Alice.
Edward se je jezno obrnil proti njej in zarjovel na ves glas. »Ni …
nobene … druge … moţnosti!«
Z Emmettom sva osupla strmela vanj, Alice pa je ostala hladnokrvna.
Molk je trajal dolgo minuto, ko sta Edward in Alice hotela drug druga
premagati s pogledom.
Prekinila sem tišino. »Ţeli kdo slišati moj načrt?«
»Ne,« je zarenčal Edward. Alice ga je srepo pogledala, končno
razjarjena.
»Poslušaj,« sem moledovala. »Odpelji me nazaj.«
»Ne,« me je prekinil.
Strmela sem vanj in nadaljevala. »Odpelji me nazaj. Očetu bom rekla,
da se hočem vrniti domov v Phoenix. Pripravila bom potovalke. Počakali
bomo, da nas ta zasledovalec opazi, nato pa zbeţali. Šel bo za nami in pustil
Charlieja pri miru. Charlie ne bo poklical FBI in tvoja druţina bo varna. Nato
me lahko odpelješ, kamor ţeliš.«
Strmeli so vame, začudeni.
»Zamisel ni slaba.« Emmettovo presenečenje je bilo vsekakor ţalitev.
»Lahko na uspe … in njenega očeta preprosto ne morem pustiti
nezaščitenega. To veš,« je rekla Alice.
Vsi smo se zazrli v Edwarda.
»Prenevarno je … nočem, da se ji pribliţa na manj kot sto petdeset
kilometrov.«
Emmett je bil skrajno samozavesten. »Edward, ne more nam priti do
ţivega.«
Alice je za trenutek pomislila. »Ne vidim, da bo napadel. Počakal bo, da
jo pustimo samo.«
»Ne bo potreboval dolgo, da spozna, da se to ne bo zgodilo.«
»Zahtevam, da me odpelješ domov.« Skušala sem zveneti odločno.
Edward je pritisnil prste na svoje sence in zatisnil oči.
»Prosim,« sem rekla z dosti tišjim glasom.
Ni dvignil pogledal. Ko je spregovoril, je njegov glas zvenel utrujeno.
»Zvečer odideš, če zasledovalec vidi ali ne. Charlieju reci, da v Forksu
ne zdrţiš niti minute dlje. Izmisli si katero koli zgodbo, ki bo delovala. V
potovalko daj prve stvari, ki ti pridejo pod roke, in pojdi v kamion. Vseeno mi
je, kaj ti reče. Imaš petnajst minut. Me slišiš? Petnajst minut od trenutka, ko
prestopiš prag.«
Dţip je zabobnel in se zavrtel, gume so zacvilile. Kazalec na števcu se
je začel premikati po številčnici navzgor.
»Emmett?« sem rekla in s pogledom pokazala na svoje roke.
»Oh, oprosti.« Spustil me je.
Nekaj minut se ni slišalo nič drugega kot brnenje motorja. Nato je
znova spregovori Edward.
 »Takole se bo zgodilo. Ko pridemo do hiše, če zasledovalca še ne bo
tam, jo bom pospremil do vrat. Potem ima petnajst minut.« Pogledal me je v
zadnjem ogledalu. »Emmett, ti boš nadzoroval okolico hiše. Alice, ti pa pojdi v
kamion. Notri bom ostal tako dolgo kot ona. Ko prid ven, lahko dţip
odpeljeta in povesta Carlislu.«
»Nikakor ne,« se je vmešal Emmett. »S teboj grem.«
»Premisli, Emmett. Ne vem, kako dolgo me ne bo.«
»Dokler ne vemo, kako daleč bo to šlo, ostanem s teboj.«
Edward je zavzdihnil. »Če bo zasledovalec tam,« je strogo nadaljeval,
»nadaljujemo voţnjo.«
»Tja bomo prišlo pred njim,« je samozavestno dejala Alice.
Videti je bil, da je Edward to sprejel. Kakršno koli teţavo je ţe imel z
Alice, zdaj ji je verjel.
»Kaj bomo naredili z dţipom?« je vprašala.
Njegov glas je imel oster prizvok. »Odpeljala ga boš domov.«
»Ne, ne bom,« je mirno rekla.
Znova je začel nerazumljiv val psovk.
»Moj kamion je premajhen za vse,« sem zašepetala.
Ni bilo videti, da me je Edward slišal.
»Misli, da bi morala iti sama,« sem rekla še tiše.
To je slišal.
»Bella, prosim, samo tokrat naredi po moje,« je rekel skozi stisnjene
zobe.
»Poslušaj, Charlie ni bedak,« sem se uprla. »Če te jutri ne bo v mestu,
bo začel dvomiti.«
»To ni pomembno. Poskrbeli bomo za njegovo varnost, samo to je
pomembno.«
»Kaj pa zasledovalec? Videl je, kako si se danes obnašal. Mislil bo, da
si z menoj, kjer koli ţe si.«
Emmett me je pogledal, spet ţaljivo presenečen.
»Edward, poslušaj jo,« ga je rotil. »Mislim, da ima prav.«
»Da, prav ima,« se je strinjala Alice.
»Tega ne morem narediti.« Edwardov glas je bil leden.
»Tudi Emmett mora ostati,« sem nadaljevala. »Verjetno si je tudi
Emmetta skrbno ogledal.«
»Kaj?« me je napadel Emmett.
»Laţje ga bosta nadzorovala, če ostaneta,« se je strinjala Alice.
Edward je nejeverno strmel vanjo. »Misliš, da bi moral pustiti, da gre
sama?«
»Seveda ne,« je rekla Alice. »Midva z Jasperjem jo odpeljeva.«
»Tega ne morem dopustiti,« je ponovil Edward, toda tokrat je bila v
njegovem glasu sled neuspeha. Logika je pritiskala nanj.
Trudila sem se, da bi bila prepričljiva. »Ostani kakšen teden …« - v
ogledalu sem zagledala njegov izraz in popravila – » … nekaj dni. Naj Charlie
vidi, da me nisi ugrabil. Jamesa pa spelji na napačno pot. Poskrbi, da bo
popolnoma izgubil sled za menoj. Nato pridi k meni. Seveda naredi ovinek.
Potem gresta lahko Alice in Jasper domov.«
Videla sem, da je začel razmišljati o mojem predlogu.
»Kam naj pridem?«
 »V Phoenix.« Seveda.
»Ne. Slišal bo, da si namenjena tja,« je rekel nepotrpeţljivo.
»In ti boš naredil, da b to videti kot trik, jasno. Vedel bo, da bomo
vedeli, da prisluškuje. Nikoli ne bo verjel, da grem zares tja, kamor se rekla,
da grem.«
»Zloba je,« se je zareţal Emmett.
»In če to ne bo delovalo?«
»V Phoenixu je nekaj milijonov ljudi,« sem ga obvestila.
»Telefonskega imenika ni tako teţko najti.«
»Ne bom šla domov.«
»Oh?« se je pozanimal z besnim prizvokom v glasu.
»Dovolj sem stara, da si poiščem stanovanje.«
»Edward, midva bova z njo,« ga je spomnila Alice.
»Kaj bosta vidva počela v Phoenixu?« jo je ostro vprašal.
»Se zadrţevala v hiši.«
»Nekako mi je všeč.« Emmett je razmišljal o tem, kako jo bosta zagodla
Jamesu, brez dvoma.
»Utihni, Emmett.«
»Poslušaj, če ga napadeva, ko je ona še vedno v bliţini, je veliko več
moţnosti, da se komu kaj zgodi … ali bo ranil njo ali tebe, ko je boš hotel
zaščititi. Če pa ga dobiva na samem …« Umolknil je z rahlim nasmeškom.
Imela sem prav.
Zapeljali smo v mesto in dţip se je zdaj počasi vlekel po cesti. Kljub
svojemu junaškemu govoru sem zaznala, da so se mi najeţile dlake na
rokah. Pomislila sem na Charlieja, ki je bil sam v hiši, in skušala zbrati
pogum.
»Bella.« Edwardov glas je bil zelo mehak. Alice in Emmett sta gledala
skozi okno. »Če dovoliš, da se ti kaj zgodi … kar koli … boš sama odgovorna
za to. Razumeš?«
»Da,« sem hlastnila.
Obrnil se je proti Alice.
»Bo preteţko za Jasperja?«
»Zaupaj mu malo, Edward. Zelo zelo dobro mu gre, glede na vse.«
»Pa zate?« je vprašal.
Elegantna mala Alice je z grozljivo gesto zavihala ustnice in globoko
zarenčala, da sem se prestrašena privila k sedeţu.
Edward se je nasmehnil. »Toda svoje domneve ohrani zase,« je
nenadoma zagodrnjal.
 19.
SLOVO

Charlie me je čakal. Vse luči v hiši so bile priţgane. Razmišljala sem, kaj mu
bom rekla, da me bo pustil oditi, toda moja glava je bila prazna. To ne bo
prijetno.
Edward je počasi ustavil, parkiral je precej stran od kamiona. Vsi trije
so bili skrajno pozorni, ravni kot palice so na svojih sedeţih prisluškovali
vsakemu zvoku gozda, gledali skozi vsako senco, ujeli vsak vonj, iskali nekaj
neobičajnega. Motor je ugasnil in sedela sem, ne da bi se premaknila, ko so
še naprej poslušali.
»Ni ga tu,« je napeto rekel Edward. »Greva.«
Emmett se je stegnil in mi pomagal iz jermenov.
»Ne skrbi, Bella,« je rekel z globokim, a radostnim glasom, »tu bomo
hitro uredili.«
Čutila sem, da je mokrota napolnjevala moje oči, ko sem pogledala
Emmetta. Komaj sem ga poznala, a vseeno, bilo mi je teţko, ker nisem
vedela, kdaj ga bom spet videla po nocojšnjem večeru. Vedela sem, da je bil
to le blag okus poslavljanj, ki jih bom morala preţiveti v prihodnji uri, in ob
misli na to so mi začele liti solze.
»Alice, Emmett.« Edwardov glas je bil ukaz. Neslišno sta zdrsnila v
temo in postopam izginila. Edward mi je odprl vrata in me prijel za roko,
nato pa me zajel v zaščitniško ograjo svojih rok. Hitro me je pospremil do
hiše in z očmi ves čas pogledoval skozi noč.
»Petnajst minut,« me je tiho opozoril.
»Uspelo mi bo.« Zajela sem zrak. Solze so mi dale navdih.
Ustavila sem se na verandi in z dlanmi objela njegov obraz. Goreče
sem se mu zazrla v oči.
»Ljubim te,« sem rekla z tihim, hrepenečim glasom. »Vedno te bom
ljubila, ne glede na to, kaj se bo zgodilo zdaj.«
»Nič se ti ne bo zgodilo, Bella,« je rekel prav tako ognjevito.
»Drţi se načrta, velja? Pazi na Charlieja namesto mene. Po tem
pripetljaju ne bo preveč zadovoljen z menoj in rada bi imela priloţnost, da se
mu opravičim.«
»Pojdi v hišo, Bella. Pohiteti moramo.« Govoril je vneto.
»Še nekaj,« sem strastno zašepetala. »Presliši vse besede, ki jih bom
spregovorila nocoj!« Nagnil se je k meni, zato sem se samo stegnila n z vso
silovitostjo, kar sem je premogla, poljubila njegove presenečene, ledene
ustnice. Nato sem se obrnila in brcnila v vrata, da so se odprla.
»Izgini Edward!« sem ga nadrla in stekla v hišo. Zaloputnila sem vrata
pred njegovim še vedno šokiranim obrazom.
»Bella?« Charlie se je mudil v dnevni sobi in je bil ţe na nogah.
 »Pusti me pri miru!« sem zakričala skozi solze v očeh, ki so zdaj tekle
neusmiljeno. Po stopnicah sem stekla v svojo sobo, zaloputnila vrata in jih
zaklenila. Stekla sem k postelji in se vrgla na tla, da bi našla svojo potovalko.
Hitro sem posegla med vzmetnico in okvir postelje in zagrabila prešito staro
nogavico, v kateri sem imela skrite prihranke.
Charlie je tolkel po vratih.
»Bella, je s teboj vse v redu? Kaj se dogaja?« Govoril je s prestrašenim
glasom.
»Odhajam domov,« sem zavpila. Glas se mi je zlomil na pravem mestu.
»Te je prizadel?« Ton glasu je bil nabrušen z jezo.
»NE!« Zavreščala sem nekaj oktav višje. Obrnila sem se proti omari in
Edward je bil ţe tam, neslišno je metal ven kopice naključno izbranih oblačil,
ki jih je nato vrgel meni.
»Te je zapustil?« je bil zmeden Charlie.
»NE!« sem zavpila, nekoliko bolj zasopla, ko sem vse stlačila v
potovalko. Edward mi je vrgel vsebino še enega predala. Torba je bila zdaj
skoraj polna.
»Kaj se je zgodilo, Bella?« je Charlie zavpil skozi vrata in znova tolkel.
»Jaz sem zapustila njega!« sem se zadrla nazaj in potegnila zadrgo na
potovalki. Edward me je odrinil in s svojimi spretnimi rokami gladko zapel
potovalko. Pas je skrbno poloţil čez mojo ramo.
»Počakal te bom v kamionu … pojdi!« je zašepetal in me porinil k
vratom. Izginil je skozi okno.
Odklenila sem vrata in se grobo prerinila mimo Charlieja. Ko sem tekla
po stopnicah, sem se bojevala s teţko potovalko.
»Kaj se je zgodilo?« je vpil. Bil je takoj za menoj. »Mislil sem, da ti je
všeč.«
V kuhinji je ujel moj komolec. Čeprav je bil še vedno zmeden, je bil
njegov prijem čvrst.
Zavrtel me je. Na obrazu sem lahko prebrala, da mi nikakor ne bo
pustil oditi. Domislila sem se lahko le ene poti za pobeg – toda tako bi ga
prizadela, da sem se sovraţila ţe, če sem samo pomislila na kaj takega. Toda
nisem imela časa, morala sem poskrbeti za njegovo varnost.
Zazrla sem se v očeta, sveţe solze v mojih očeh, zaradi tega, kar sem
nameravala storiti.
»Všeč mi je … prav v tem je teţava. Tega ne prenesem! Nočem končati v
tem neumnem, dolgočasnem mestu, tako kot mama! Ne bom ponovila njene
napake. Sovraţim to mesto … niti minute več ne zdrţim tu!«
Spustil je mojo roko, kot bi ga udarila z električnim šokom. Obrnila
sem se od njegovega pretresenega, ranjenega obraza in se odpravila proti
vratom.
»Bells, ne moreš oditi zdaj. Noč je,« je šepnil za menoj.
Nisem se obrnila. »Spala bom v kamionu, če postanem utrujena.«
»Počakaj samo še en teden,« je moledoval, še vedno šokiran od bojnega
udarca. »Renée bo nazaj do takrat.«
To me je popolnoma iztirilo. »Kaj?«
Charlie je hitro nadaljeval, skoraj je blebetal od olajšanja, ko sem se
obotavljala. »Poklicala je, ko si bila zunaj. V Floridi jima ne gre preveč dobro
in če Phil ne bo podpisal pogodbe do konca tedna, se bosta vrnila v Arizono.
Pomočnik trenerja je rekel, da bodo imeli morda čas, da se na hitro ustavijo.«
Zmajala sem z glavo in skušala znova zbrati svoje zmedene misli.
Vsaka sekunda, ki je minila, je postavila Charlieja v večjo nevarnost.
»Imam ključ,« sem zamomljala in obrnila kljuk. Bil je preblizu, roko je
stegoval proti meni in imel zbegan obraz. Nisem mogla izgubljati časa, da bi
se prepirala z njim. Nič drugega mi ni preostalo, kot da ga resnično
prizadenem.
»Samo dovoli mi, da odidem Charlie.« Ponovila sem zadnje besede moje
mame, ko je pred toliko leti odšla skozi ista vrata. Izgovorila sem jih tako
besno, kot sem le mogla, in odprla vrata. »Ni delovalo, v redu? Zares, zares
sovražim Forks!«
Moje krute besede so naredile svoje delo – Charlie je obstal na stopnici
pred vrati, ves osupel, jaz pa sem stekla v noč. Strašno sem se bala praznega
dvorišča. Divje sem tekla proti kamionu, za seboj sem se predstavljala temno
senco. Potovalko sem vrgla na tla in odprla vrata. Ključ je čakal v
zaganjalniku.
»Jutri te pokličem!« sem zavpila. Bolj kot kar koli drugega sem si ţelela,
da bi mu lahko takrat vse razloţila, čeprav sem vedela, da to ne bo nikoli
mogoče. Priţgala sem motor in speljala.
Edward se je stegnil in me prijel za roko.
»Zapelji na stran,« je rekel, ko sta hiša in Charlie izginila za nama.
»Lahko vozim,« sem rekla skozi solze, ki so lile po mojih licih.
Nenadoma me je s svojimi rokami prijel za pas in s pedala za plin
odrinil mojo nogo. Potegnil me je čez svoje naročje, mi iztrgal volan in
naenkrat je bil na voznikovem sedeţu. Kamion ni niti za centimeter zavil s
poti.
»Ne bi našla hiše,« je razloţil.
Nenadoma so za nama posvetile luči. Z grozo v očeh sem pogledala
skozi zadnje okno.
»Samo Alice je,« mi je zagotovil in me znova prijel za roko.
Pomislila sem na Charlieja na stopnici pred vrati. »Zasledovalec?«
»Slišal je konec tvojega nastopa,« je čemerno rekel Edward.
»Charlie?« sem vprašala vsa presenečena.
»Zasledovalec je sledil nam. Zdaj teče za nami.«
Moje telo je otrdelo.
»Mu lahko pobegnemo?«
»Ne,« je rekel in pospešil voţnjo. Motor kamiona je zacvilil v protest.
Moj načrt nenadoma ni bil videti več tako briljanten.
Gledala sem nazaj v Aliceine luči, ko se je kamion stresel in zunaj je
poskočila temna senca.
Moj pošastni krik je trajal delček sekunde, preden me je Edward prijel
za ustnice.
»Emmett je!«
Spustil je moje ustnice in me prijel okoli pasu.
»Vse je v redu, Bella,« je obljubil. »Nič se ti ne bo zgodilo.«
Drveli smo skozi tiho mesto proti severni avtocesti.
»Nisem mislil, da te malomeščansko ţivljenje še vedno tako dolgočasi,«
je rekel z lahkotnim glasom. Vedela sem, da me hoče zamotiti. »Zdelo se mi
je, da si se kar dobro prilagodila … še posebno v zadnjem času. Morda sem
si samo domišljal, da sem ti popestril ţivljenje.«
»Nisem bila prijazna,« sem priznala in prezrla njegov poskus, da bi
preusmeril mojo pozornost. Gledala sem v kolena. »Prav to mu je rekla
mama, ko ga je zapustila. Lahko bi rekel, da sem šla čez mejo.«
»Ne skrbi. Odpustil ti bo.« Njegove ustnice so se razširile v rahel
nasmeh, ki pa se ni dotaknil njegovih oči.
Obupano sem strmela vanj. Opazil je goli strah v mojih očeh.
»Bella, vse bo dobro.«
»Toda ne bo dobro, če ne bom s teboj,« sem zašepetala.
»Ţe čez nekaj dni bova spet skupaj,« je rekel in me stisnil še močneje.
»Ne pozabi, da je bila to tvoja zamisel.«
»Bila je najboljša zamisel … seveda je bila moja.«
Nasmeh, ki mi ga je vrgel v odgovor, je bil medel in je takoj izginil.
»Zakaj se je to zgodilo ?« sem vprašal z dvomljivim glasom. »Zakaj jaz?«
Mrko je strmel na cesto. »Jaz sem kriv … bilo je neumno, da sem te
tako razkazoval.« Bes v njegovem glasu je bil usmerjen navznoter.
»Nisem mislila tega,« sem vztrajala. »Bila sem tam, pa kaj. Druga dva
se nista zanima zame. Zakaj se je James odločil, da ubije mene? Povsod
naokoli kar mrgoli ljudi, zakaj jaz?«
Obotavljal se je; premislil je, nato pa odgovoril.
»Natančno sem preučil njegove misli,« je začel z resnobnim glasom.
»Nisem prepričan, ali bi lahko sploh kaj naredil, da bi to preprečil, potem ko
te je zagledal. Delno je tvoja krivda.« V njegovem glasu je bila ironičnost. »Če
ne bi dišala tako strašansko sladko, se verjetno sploh ne bi zmenil zate. Toda
ko sem te zaščitil … no, to je vse samo še poslabšalo. Ni navajen, da mu kdo
prekriţa načrte, ne glede nato, za kak neznatno stvar gre. Sebe ima za lovca
in nič drugega. Njegov obstoj je zaznamovan z zasledovanjem in izziv mu
pomeni največ v ţivljenju. Nepričakovano smo ga nagradili s prečudovitim
izzivom – veliko pleme močnih borcev, ki hočejo zaščiti ranljivo bitje. Ne bi
verjela, kako srečen je zdaj. To je njegova najljubša igra in mi smo mu jo
naredili najbolj zanimivo doslej.« Njegov glas je bil poln studa.
Za trenutek je obmolknil.
»Toda če bi samo mirno gledal, bi te ubil kar tam,« je rekel brezupno.
»Mislila sem … da drugim ne dišim tako … kot tebi,« sem se
obotavljala.
»To je res. Toda to še ne pomeni, da nisi skušnjava za vsakega od njih.
Če bi zasledovalca … ali katerega koli od njih … privlačila tako, kot privlačiš
mene, bi se ţe takoj spopadli.«
Zmrazilo me je.
»Mislim, da zdaj nimam nobene druge izbire, kot da ga ubijem,« je
zagodrnjal. »Carlisle ne bo zadovoljen.«
Slišala sem, da so gume prečkale most, čeprav v temi nisem mogla
videti reke. Vedela sem, da sva blizu. Zdaj sem ga morala vprašati.
»Lahko ubiješ vampirja?«
Nisem razumela njegovega pogleda in njegov glas je nenadoma postal
oster. »Raztrgati ga moreš na koščke in jih nato seţgati.«
»In druga dva se bosta bojevala z njim?«
 »Ţenska po vsej verjetnosti. O Laurentu nisem prepričan. Niso tako
tesno povezani … z njima je le zaradi udobja. Jamesovo obnašanje ga je
spravilo v zadrego …«
»Toda James in ţenska … te bosta hotela ubiti?« sem vprašala, moj
glas je bil raskav.
»Bella, ne smeš izgubljati časa s tem, da te skrbi zame. Pomembno je
samo, da ostaneš na varnem in … prosim, prosim … ne ravnaj
nepremišljeno.«
»Nam še vedno sledi?«
»Da. Toda ne bo napadel hiše. Ne nocoj.«
Zapeljal je na nevidno pot. Alice nama je sledila.
Pripeljali smo se naravnost pred hišo. Luči v notranjosti so bile svetle,
toda niso omilile teme grozečega gozda. Emmett mi je odprl vrata, še preden
se je kamion ustavil; potegnil me je s sedeţa, me zvil na svojih širokih prsih
in stekel skozi vrata.
Prišla sva v prostrano belo sobo, ob najini strani Alice in Edward. Vsi
trije so bili tam; takoj ko so slišali naš prihod, so se dvignili. Laurent je stal v
sredini. Iz Emmettovega grla sem slišala prihajati globoko renčanje, ko me je
postavil poleg Edwarda.
»Zasleduje nas,« je oznanil Edward, grozeče strmeč v Laurenta.
Laurentov obraz je bil nesrečen. »Tega sem se bal.«
Alice je odplesala k Jasperju in mu nekaj šepnila v uho; njene ustnice
so trepetale od hitrosti tihega šepetanja. Skupaj sta pohitela po stopnicah.
Rosalie ju je opazovala in se hitro premaknila k Emmettu. Njene čudovite oči
so bile napete in – ko so nenamerno oplazile moj obraz – besne.
»Kaj bo storil?« je Carlisle vprašal Laurenta s hladnim tonom.
»Ţal mi je,« je odvrnil. »Ko jo je vaš fant branil, sem se bal, da se bo
razjezil.«
»Ga lahko ustaviš?«
Laurent ja odkimal. »Nič ne more ustaviti Jamesa, ko enkrat začne.«
»Mi ga bomo ustavili,« je obljubil Emmett. Nobenega dvoma ni bilo, na
kaj je mislil.
»Ne moreš ga uničiti. V svojih tristo letih nisem videl nikogar, ki bi mu
bil podoben. Smrtonosen je. Zaradi tega sem se pridruţil njegovemu tropu.«
Njegovemu tropu, sem pomislila, kaj pa drugega. Predstava vodje na
jasi je bila zgolj to, predstava.
Laurent je zmajal z glavo. Pogledal me je, zbegan, in se spet ozrl proti
Carlislu. »Si prepričan, da je vredno?«
Edwardovo besno rjovenje je napolnilo sobo; Laurent se je zdrznil.
Carlisle je resnobno pogledal Laurenta. »Bojim se, da se boš moral
odločiti.«
Laurent je razumel. Za trenutek se je obotavljal. Z očmi je zajel vsak
obraz in se nazadnje ozrl še po svetli sobi.
»Zelo sem navdušen nad ţivljenjem, ki ste si ga ustvarili. Toda ne bom
se vmešaval. Nihče od vas ni moj sovraţnik, toda ne bom se uprl Jamesu.
Mislim, da bom odšel proti severu … k tistemu rodu v Denaliju.« Pomišljal je.
»Ne podcenjujte Jamesa. Ima izvrsten um in neverjetne čute. Prav tako kot vi
se znajde med ljudmi in ne bo vas javno napadel … Ţal mi je, da je prišlo do
tega. Resnično ţal.«
 Sklonil je glavo, toda videla sem, da me je spet zbegano pogledal.
»Odidi v miru,« je bil Carlislov uradni odgovor.
Laurent se je še enkrat ozrl okoli sebe, nato pa pohitel skozi vrata.
Molk je trajal manj kot sekundo,
»Kako blizu?« je Carlisle pogledal Edwarda.
Esme se je ţe premikala; dotaknila se je neopazne tipke a steni in
velikanske ţelezne rolete so začele tesniti stekleni zid. Buljila sem.
»Kakšnih pet kilometrov čez reko; postopa naokoli, da bi se srečal z
ţensko.«
»Kakšen je načrt?«
»Premotili ga bomo, nato pa bosta Alice in Jasper z njo zbeţala na jug.«
»In potem?«
Edwardov ton je bil grozljiv. »Takoj ko bo Bella na varnem, gremo na
lov.«
»Verjetno nimamo druge izbire,« se je strinjal Carlisle. Imel je čemeren
obraz.
Edward se je obrnil k Rosalie.
»Pojdi gor in izmenjaj oblačila,« je ukazal Edward. Jezna je nejeverno
strmela vanj.
»Zakaj bi morala?« je siknila. »Kaj je ona meni? Razen groţnje …
nevarnost, v katero si nas vse spravil.«
Strup v njenem glasu mi je stresel telo.
»Rose …,« je zamomljal Edward in poloţil roko na njene rame. Odrinila
jo je.
Pozorno sem opazovala Edwarda, poznala sem njegov temperament in
skrbelo me je, kako se bo odzval.
Presenetil me je. Pogledal je stran od Rosalie, kot da ni rekla ničesar,
kot da sploh ni obstajala.
»Esme?« je mirno vprašal.
»Seveda,« je šepnila Esme.
V trenutku je bila Esme ob meni, z lahkoto me je dvignila in se zagnala
po stopnicah, še preden se lahko zajela sapo.
»Kaj se dogaja?« sem zasopla vprašala, ko me je posadila na tla v temni
sobi nekje zraven predsobe v drugem nadstropju.
»Zamešali bova vonj. Ne bo delovalo dolgo, toda morda lahko pomaga,
da te spravimo ven.« Slišala sem lahko, kak so njena oblačila padala na tla.
»Mislim, da mi ne bo prav …« Obotavljala sem se, toda njene roke so
mi čez glavo hitro povlekle mojo majico. Sama sem si slekla kavbojke. Nekaj
mi je podala, imela sem občutek, da srajco. S teţavo sem našla prave luknje.
Takoj ko sem se oblekla, mi je dala svoje hlače.
Povlekla sem jih gor, toda bi se predolge, da bi se videla moja stopala.
Spretno je nekajkrat zavihala robove, da sem lahko hodila. Nekako je ţe bila
oblečena v moja oblačila. Potegnila me je nazaj k stopnicam, kjer je stala
Alice, z majhno usnjeno torbo v rokah. Prijeli sta me za komolce in me skoraj
nesli, ko sta tekli po stopnicah navzdol.
Očitno so v naši odsotnosti spodaj vse uredili. Emmett in Edward sta
bila pripravljena na odhod; Emmett je na ramenih nosil teţak nahrbtnik.
Carlisle je Esme podal nekaj majhnega. Obrnil se je in isti predmet dal tud
Alice – bil je drobcen srebrni mobilni telefon.
 »Bella, Esme in Rosalie bosta odpeljali tvoj kamion,« mi je povedal, ko
je šel mimo mene. Prikimala sem in previdno pogledala Rosalie. Z uţaljenim
izrazom je buljila v Carlisla.
»Alice, Jasper … vzemita mercedesa. Na jugu bosta potrebovala temno
osenčenje.«
Tudi onadva sta prikimala.
»Mi bomo vzeli dţip.«
Bila sem presenečena, ko sem videla, da je Carlisle nameraval z
Edwardom. Nenadoma sem spoznala, z zbodljajem strahu, da so se
pripravljali na lovsko zabavo.
»Alice,« je vprašal Carlisle, »bosta ugriznila v vabo?«
Vsi so strmeli v Alice, ko je zaprla oči in se popolnoma umirila.
Njene oči so se končno odprle. »Sledil bo vam. Ţenska bo šla za
kamionom. Potem bi nam moralo uspeti.« Njen glas je bil prepričljiv.
»Gremo.« Carlisle se je odpravil proti kuhinji.
Toda Edward je bil nenadoma ob meni. Ujel me je v svoj ţelezni prijem
in me stisnil k sebi. Očitno se ni zavedal svoje opazujoče druţine, ko je moj
obraz potisnil k svojemu in me dvignil s tal. Za najkrajšo sekundo so bile
njegove ustnice, ledene in trde, ob mojih. Nato je bilo konec. Posadil me je na
tla, še vedno drţeč moj obraz, in s čudovitimi očmi bliskal v moje.
Ko se je obrnil stran, so njegove oči postale prazne, nenavadno otopele.
In izginili so.
Stali smo tam, drugi s se ozirali proč od mene, ko so mi solze neslišno
tekle po obrazu.
Molk se je nadaljeval, dokler ni Esmin telefon začel vibrirati v njenih
rokah. Šinil je k njenemu ušesu.
»Zdaj,« je rekla. Rosalie je ošabno stopila skozi vhodna vrata, ne da bi
se še enkrat ozrla proti meni. Esme se je dotaknila mojih lic, ko je šla mimo
mene.
»Pazi nase.« Njeno šepetanje se je pomudilo za njima, ko sta se
izmuznili skozi vrata.
Jasper in Alice sta čakala. Alice je telefon potisnila k ušesu, še preden
je zazvonil.
»Edward pravi, da ţenska sledi Esme. Šla bom po avto.« Izginila je v
sencah, tako kot Edward.
Z Jasperjem sva se spogledala. Stal je na drugi strani vhoda …
previden.
»Nimaš prav, veš,« je tiho rekel.
»Kaj?« sem hlastnila.
»Čutim lahko, kaj čutiš zdaj … in ti si vredna tega.«
»Nisem,« sem zamomljala. »Če se jim kar koli zgodi, bo za prazen nič.«
»Motiš se,« je ponovil in se mi prijazno smehljal.
Ničesar nisem slišala, toda naenkrat je Alice stopila skozi vhodna vrata
in se mi pribliţala z iztegnjenimi rokami.
»Smem?« je vprašala.
»Prva si, ki je prosila za dovoljenje.« Kislo sem se nasmehnila.
Dvignila me je s svojimi tankimi rokami s takšno lahkoto kot Emmett,
me varno vzela pod svoje okrilje, nato pa sva planili skozi vrata in za seboj
pustili svetle luči.
 20.
NEPOTRPEŽLJIVOST

Ko sem se zbudila, sem bila zbegana. Moje misli so bile nejasne, še vedno so
se vrtele okrog sanj in nočnih mor; dolgo je trajalo, preden sem ugotovila, kje
sem.
Soba je bila preveč vsakdanja, da bi lahko bila kjer koli drugje kot v
hotelu. Namizne svetilke, pritrjene na mizah, so bile cenene, prav tako dolge
zavese, narejene iz istega blaga kot posteljno pregrinjalo, in navadni akvareli
na stenah.
Skušala sem se spomniti, kako sem se znašla tu, toda ničesar se
nisem domislila.
Toda spominjala sem se bleščečega črnega avta, ki je imel temnejša
okna kot limuzina. Motor je bil skoraj neslišen, čeprav smo z več kot dvojno
dovoljeno hitrostjo dirjali po avtocesti.
In spomnila sem se Alice, ki je sedela z menoj na temnem usnjenem
sedeţu. V dolgi noči je moja glava nekako končala ob njenem jeklenem vratu.
Moja bliţina je očitno sploh ni motila in njena trdna koţa me je nenavadno
pomirjala. Sprednji del njene tanke bombaţne majice je bil hladen, vlaţen
od solz, ki so tekle iz mojih oči, dokler se rdeče in otekle, niso izsušile.
Spanec mi je uhajal; moje boleče oči so bile odprte, čeprav se je noč
končno umaknila in zarja je posvetila skozi nebo brez oblakov, me je zbodla v
oči. Toda nisem jih mogla zapreti; ko m je vendarle uspelo, so bile podobe, ki
so se preveč ţivo svetile, kot diapozitivi za mojimi vekami, nevzdrţne.
Charliejev prizadeti izraz … Edwardovo brutalno renčanje, razkriti zobje …
Rosaliejin prezirljivi pogled … zasledovalčeva natančna preiskava … prazen
pogled v Edwardovih očeh, ko me je zadnjič poljubil … Nisem prenesla
pogleda nanje. Tako sem se bojevala z utrujenostjo in sonce se je dvigalo
višje.
Še vedno sem bedela, ko smo prečkali gorski prelaz, in sonce, ki je bilo
zdaj za nami, se je odbijalo od opečnatih streh sončne doline. Nisem bila več
tako občutljiva, da bi me presenetilo, da smo tridnevno potovanje naredili v
enem dnevu. Prazno sem strmela v široko, ravno prostranstvo, ki se je
odpiralo pred menoj. Phoenix – palme, umazani kreozot, naključne linije
sekajočih se cest, zelenice igrišč za golf in turkizne packe bazenov, vse
preplavljeno z mešanico dima in megle in objeto v nizkih skalnatih grebenih,
ki niso bili dovolj visoki, da bi jih lahko rekli hribi.
Sence palm so se nagibale čez avtocesto; natančne, ostrejše, kot sem si
zapomnila, bolj blede, kot bi morale biti. Nič se ni moglo skrivati v teh
sencah. Svetla, odprta avtocesta se je zdela dovolj prijazna. Toda nisem
občutila olajšanja, veselja ob vrnitvi domov.
 »Kako pridemo do letališča, Bella?« je vprašal Jasper. Zdrznila sem se,
čeprav je bil njegov glas zelo blag in umirjen. Bil je prvi zvok, razen brnenja
motorja, ki je prekinil dolgo tišino noči.
»Ostani na I-10,« sem odvrnila avtomatično. »Peljali se bomo mimo.«
Moji moţgani so zaradi pomanjkanja spanca delovali počasi.
»Gremo na letalo?« sem vprašala Alice.
»Ne toda bolje bo, da smo v bliţini, za vsak primer.«
Spomnim se začetka kroţenja okoli letališča Sky Harbor International
… ne pa tudi konca. Verjetno sem takrat zaspala.
Kakor koli ţe, zdaj ko sem izčrpala svoje spomine sem se medlo
zavedla trenutka, ko smo šli iz avta – sonce je ravno zahajalo – Alice sem
prijela za ramena, on pa me je stisnila okoli pasu in me vlekla za seboj, ko
sem se spotikala skozi tople, suhe sence.
Te sobe nisem imela v spominu.
Pogledala sem na digitalno uro na nočni omarici. Rdeče številke so
trdila, da je ura tri, toda niso namignile, ali podnevi ali ponoči. Skozi debele
zavese ni prodrl niti snop svetlobe, toda soba je bila svetla od luči svetilk.
S teţavo sem vstala in se opotekla proti oknu ter umaknila zavese.
Zunaj je bilo temno. Torej je bila ura tri zjutraj. Moja soba je imela
pogled na zapuščeni del avtoceste in novo letališko garaţo. Nekoliko sem si
oddahnila, ko sem lahko določila čas in kraj.
Pogledala sem se. Še vedno sem nosila Esmina oblačila in sploh mi
niso bila prav. Ozrla sem se po sobi, zadovoljna, ko sem na spodnjem
predalniku zagledala svojo potovalko.
Hotela sem se preobleči, ko me je prestrašil rahel trk na vrata.
»Smem vstopiti?« je vprašala Alice.
Globoko sem zajela sapo. »Seveda.«
Stopila je v sobo in me skrbno preučila. »Zdi se mi, da bi lahko spala
dlje,« je rekla.
Samo zmajala sem z glavo.
Močle je zdrsnila do zaves in jih previdno zagrnila, nato pa se obrnila
proti meni.
»Ostati bomo morali notri,« je rekla.
»Prav.« Moj glas je bil hripav; zlomil se je.
»Ţejna?« je vprašala.
Skomignila sem z rameni. »Dobro sem. Pa ti?«
»Vse imam pod nadzorom.« Nasmehnila se je. »Naročila sem hrano
zate, v prednji sobi je. Edward me je opomnil, da moraš jesti bolj pogosto kot
mi.«
Takoj sem se zbudila. »Je poklical?«
»Ne,« je rekla in gledala, kako se mi je povesil obraz. »Bilo je, preden
smo odšli.«
Previdno me je prijela za roko in me peljala v dnevno sobo hotelskega
apartmaja. Iz televizorja je prihajalo tiho mrmranje. Jasper je nepremično
sedel za mizo v kotu in brez zanimanja gledal poročila.
Usedla sem se na tla zraven mizice, kjer je čakal pladenj s hrano, in
začela jesti, ne da bi vedela, kaj dajem v usta.
Alice je sedela na naslonjalu kavča in tako kot Jasper topo strmela v
televizor. Začelo se mi je svitati, da sta preveč tiha. Čeprav so bile zdaj na
vrsti reklame, nista umaknila oči z zaslona. Pladenj sem porinila stran,
nenadoma me je zvilo v trebuhu. Alice me je pogledala.
»Kaj je narobe, Alice?« sem vprašala.
»Nič ni narobe.« Njene oči so bile široke, iskrene … in nisem jim verjela.
»Kaj počnemo?«
»Čakamo, da Carlisle pokliče.«
»In bi ţe moral poklicati?« Lahko sem videa, da sem bila blizu. Aliceine
oči so poletele od mojih k telefonu na vrhu njene usnjene torbe in nazaj.
»Kaj to po meni?« Moj glas se je tresel in trudila sem se, da bi ga
nadzirala. »Da še ni poklical?«
»Pomeni le, da nam nimajo ničesar povedati.«
Toda njen glas je bil preveč enoličen in zrak je bil teţji.
Jasper se je nenadoma postavil ob Alice, bliţe meni kot ponavadi.
»Bella,« je rekel z nenavadno pomirjujočim glasom. »Ni ti treba skrbeti.
Tu si popolnoma varna.«
»Vem.«
»Zakaj si potem tako prestrašena?« je vprašal, zmeden. Morda je čutil
vsebino mojih čustev, toda ni poznal razlogov zanje.
»Slišal si, kaj je rekel Laurent.« Moj glas je bil samo šepet, toda bila
sem prepričana, da sta me lahko slišala. »Rekel je, da je James smrtonosen.
Kaj če gre kaj narobe in se ločijo? Če se komu kaj zgodi, Carlislu, Emmettu
… Edwardu …« Pogoltnila sem slino. »Če tista divja ţenska napade Esme …«
Moj glas se je višal, dobival prizvok histerije. »Kako naj ţivim sama s seboj,
ko pa sem kriva jaz? Nihče od vas ne bi smel tvegati ţivljenja zaradi mene …«
»Bella, Bella, nehaj,« me je prekinil. Njegove besede so tako hitro vrele
na dan, da sem jih komaj razumela. »Skrbi te iz popolnoma napačnih
razlogov, Bella. Zaupaj mi … nihče od nas ni v nevarnosti. Ţe tako si pod
prevelikim pritiskom; ne povečuj ga s popolnoma nepomembnimi skrbmi.
Poslušaj me!« je ukazal, ker sem pogledala stran. »Naša druţina je močna.
Strah nas je samo, da bi izgubili tebe.«
»Toda zakaj bi …«
Tokrat me je prekinila Alice. Z mrzlimi prstmi se je dotaknila mojega
lice. »Edward je sam ţe skoraj celo stoletje. Zdaj je našel tebe. Ne mreš videti
sprememb, ki jih vidimo mi, ki smo z njim ţe tako dolgo. Misliš, da bi mu
kdo od nas hotel pogledati v oči v prihodnjih sto letih, če bi te izgubil?«
Občutek krivde je počasi pojenjal, ko sem strmela v njene temne oči.
Toda čeprav sem se pomirila, sem vedela, da nisem mogla zaupati svojim
čustvom, ko je bil zraven Jasper.
Bil je zelo dolg dan.
Ostali smo v sobi. Alice je poklicala recepcijo in prosila, naj za zdaj
odpovedo sobarico. Okna so ostala zaprta, televizor priţgan, čeprav ga ni
nihče gledal. V enakomernih presledkih so mi dostavljali hrano. Zdelo se mi
je, da je srebrni telefon, ki je počival na potovalki, zrasel, ko so minevale ure.
Moji varuški sta premagovali napetost bolje kot jaz. Ko sem nemirno
postopala po sobi, sta preprosto obstala, dva kipa, ki sta mi neopazno sledila
z očmi, ko sem se premikala. Zamotila sem se z natančnim opazovanjem
sobe; črtasti vzorci na kavču, oker, marelični, kremni, temno zlat in spet
oker. Tu pa tam sem se zazrla v abstraktne strukture v oblikah in slepo
iskala podobe, kakor sem kot otrok iskala podobe v oblakih. Izsledila sem
modro roko, ţensko, ki se češe, mačko, ki se razteguje. Toda ko je bledo rdeč
krog postal strmeče oko, sem pogledala stran.
Ko se je popoldne nadaljevalo, sem šla nazaj v posteljo, samo da bi kaj
počela. Upala sem, da se bom lahko na samem v temi prepustila groznim
strahovom, ki so lebdeli na robu moje zavesti in pod Jasperjevim natančnim
nadzorom niso mogli priti na dan.
Toda Alice mi je sledila, kot da bi se po nekem naključju istočasno
naveličala dnevne sobe. Začelo me je zanimati, kakšna navodila ji je dal
Edward. Ulegla sem se čez posteljo, ona pa se je s prekriţanimi nogami
usedla poleg mene. Sprva se nisem menila zanjo, nenadoma dovolj utrujena,
da bi lahko zaspala. Toda čez nekaj minut je panika, ki se je v Jasperjevi
prisotnosti skrivala, začela prihajati na da. Hitro sem se odločila, da ne bom
zaspala, zvila sem se v majhno ţogo in objela svoje noge.
»Alice?« sem vprašala.
»Da?«
Pazila sem, da sem govorila z zelo mirnim glasom. »Kaj misliš, kaj
počnejo?«
»Carlisle je hotel zvabiti zasledovalca čim dlje proti severu, počakati, da
se jim pribliţa, se nato obrniti in ga napasti. Esme in Rosalie naj bi se
odpravili proti zahodu, kakor daleč bi jima ţenska lahko sledila. Če bi se
obrnila, bi morali nazaj v Forks in varovati tvojega očeta. Zdi se mi, da je vse
v redu, zato niso poklicali. To pa pomeni, da je zasledovalec dovolj blizu in
nočejo, da bi kaj slišal.«
»Pa Esme?«
»Mislim, da se je vrnila v Forks. Ne bo poklicala, če obstaja moţnost,
da bi lahko ţenska prisluškovala. Domnevam, da so vsi samo zelo previdni.«
»Misliš, da res niso v nevarnosti?«
»Bella, kolikokrat ti bomo morali povedati, da se na ne more nič
zgoditi?«
»Toda … bi mi zares povedali resnico?«
»Da. Jaz ti bom vedno povedala resnico.« Njen glas je bil iskren.
Obotavljala sem se, nato pa se odločila, da je mislila resno.
»Povej mi … kako postaneš vampir?«
Moje vprašanje jo je presenetilo. Molčala je. Prevalila sem se in jo
pogledala; njen izraz je bil negotov.
»Edward ne ţel, da ti povem,« je odločno rekla, a čutila sem, da se ni
strinjala.
»To ni prav. Mislim, da imam pravico vedeti.«
»Vem.«
Strmela sem vanjo in čakala.
Zavzdihnila je. »Zelo jezen bo.«
»To ni njegova stvar. To je med nama. Alice, prosim te kot prijateljico.«
In zdaj sva bili prijateljici, nekako – to je ţe morala ţe ves čas vedeti.
Pogledala me je s svojimi veličastnimi, modrimi očmi … in se odločila.
»Razloţila ti bom tehniko,« je končno rekla, »toda ne spomnim se, kako
se je zgodilo, prav tako tega nisem nikoli naredila ali gledala, zato vedi, da
poznam samo teorijo.«
Čakala sem.
 »Kot roparji imamo preveč fizičnih sposobnosti … veliko, veliko preveč,
kot je zares potrebno. Moč, hitrost, ostri čuti, da ne govorim o Edwardu,
Jasperju in meni, ki imamo še dodatne čute. In potem, kot mesojeda roţa,
smo fizično privlačni za svoj plen.«
Bila sem popolnoma pri miru in se spominjala, kako natančno mi je
Edward na jasi predstavil isti koncept.
Na obrazu ji je zaigral širok nasmeh. »Imamo še eno, precej nepotrebno
oroţje. V sebi nosim strup,« je dejala in njeni zobje so se zableščali. »Strup e
ubije … samo onesposobi. Deluje počasi, širi se po ţilah. Ko jo enkrat
ugriznemo, je naša ţrtev v prevelikih bolečinah, da bi nam lahko pobegnila.
Kot sem rekla, precej nepotrebno. Če smo tako blizu, ţrtev ne more
pobegniti. Vedno so izjeme, seveda. Na primer Carlisle.«
»Torej … ko se strup razširi …« sem zamomljala.
»Da se transformacija konča, traja nekaj dni, odvisno od tega, koliko
strupa je v krvi, kako blizu srca je ugriz. Dokler srce utripa, se strup širi,
zdravi in spreminja telo, ko se pretaka po njem. Sčasoma se srce ustavi in
preoblikovanje je končano. Toda ves ta čas, vsako minuto, si ţrtev ţeli
umreti.«
Zmrazilo me je.
»Ni prijetno, veš.«
»Edward je rekel, da je to zelo teţko izvesti … ne razumem dobro,« sem
rekla.
»Nekako smo kot morski psi. Ko enkrat okusimo kri, ali jo samo
zavohamo, se zelo teţko upremo hranjenju. Včasih je nemogoče. Ko torej
nekoga ugrizneš, ko okusiš kri, se ne moreš več nadzorovati. Teţko je za oba
… na eni strani poţelenje po krvi, na drugi strani neznosna bolečina.«
»Kaj misliš, zakaj se ne spomniš?«
»Ne vem. Za vse druge je bolečina transformacije najmočnejši spomin
njihovega človeškega ţivljenja. Jaz se iz svojega človeškega ţivljenja ne
spomnim ničesar.« Njen glas je bil melanholičen.
Molče sva leţali in se prepustili meditaciji.
Sekunde so minevali in skoraj sem pozabila, da je bila tam, tako sem
bila zatopljena v svoje misli.
Nato je Alice brez opozorila skočila s postelje in lahkoţivo pristala na
nogah. Sunkovito sem dvignila glavo in presenečena strmela vanjo.
»Nekaj se je spremenilo.« Njen glas je bil resen in ni več govorila z
menoj.
Do vrat je prispela ob istem času kot Jasper. Očitno je slišal najin
pogovor in njen nenadni vzklik. Prijel jo je za ramena, jo peljal nazaj k
postelji in jo posedel na rob.
»Kaj vidiš?« je pozorno vprašal, strmeč v njene oči. Njene oči so bile
usmerjene v nekaj zelo daleč stran Usedla sem se blizu nje in se nagibala, da
bi slišala njeno tiho, hitro govorjenje.
»Vidim sobo. Dolga je in povsod so ogledala. Tla so lesena. Sobe je in
čaka. Na ogledalih so zlate … zlate črte.
»Kje je soba?«
»Ne vem. Nekaj manjka … druga odločitev še ni bila sprejeta.«
»Kdaj?«
 »kmalu. V sobi z ogledal bo danes, morda jutri. Vse je odvisno od
okoliščin. Čaka na nekaj. In zdaj je v temi.«
Jasperjev glas je bil umirjen, premišljen, ko jo je spretno izpraševal.
»Kaj počne?«
»Gleda televizijo … ne, gleda, video, v temi, nekje drugje.«
»Lahko vidiš, kje je?«
»Ne, pretemno je.«
»Pa soba z ogledali, kaj je še v njej?«
»Samo ogledala in nekaj zlatega. Zlata vrvica, okoli sobe. In črna miza z
velikim radiem, in televizor. Dotakne se videa, a ga ne gleda, kot je t počel v
temni sobi. To je soba, kjer čaka.« Njene oči so zablodile, nato pa so se
osredotočile na Jasperjev obraz.
»Ni tam nič drugega.«
Odkimala je. Negibno sta se spogledala.
»Kaj to pomeni?« sem vprašala.
Za trenutek mi ni nihče odgovori, nato me je Jasper pogledal.
»To pomeni, da je zasledovalec spremenil načrte. Sprejel je odločitev, ki
ga bo peljala do sobe z ogledali in temne sobe.«
»Toda ne vemo, kje sta sobi?«
»Ne.«
»Vemo pa, da nista v hribih severno od Washingtona, kjer pripravljajo
zasedo. Izognil se jim bo.« Alicein glas je bil potrt.
»Bi jih morali poklicati?« sem vprašala. Resno sta se spogledala,
neodločena.
In telefon je pozvonil.
Alice je bila na drugi strani sobe, prede sem lahko dvignila glavo, da bi
ga pogledala. Pritisnila je na gumb in dvignila slušalko k ušesu, toda ne
spregovorila prva.
»Carlisle,« je dihnila. Ni bila videti presenečena ali potolaţena, tak kot
sem se počutila jaz.
»Da,« je rekla in me pogledala. Dolg trenutek je poslušala.
»Pravkar sem ga videla.« Znova je opisala, kaj je videla. »kar koli ţe je
bil razlog, da je odšel na tisto letalo … vodil ga je do teh dveh sob.«
Obmolknila je. »Da,« je Alice rekla v slušalko in se obrnila proti meni. »Bella?«
Iztegnila je roko, v kateri je drţala telefon. Stekla sem k njemu.
»Halo?« sem dihnila.
»Bella,« je rekel Edward.
»Oh, Edward. Tako me je skrbelo.«
»Bella,« je zavzdihnil v obupu, »rekel sem ti, naj te ne skrbi za nič
drugega kot zase.« Neverjetno dobro je bilo slišati njegov glas. Čutila sem,
kako se je lebdeči oblak brezupa stanjšal in zdrsnil nazaj, ko je spregovoril.
»Kje si?«
»V bliţini Vancouvra smo. Bella, oprosti … izgubili smo ga. Očitno smo
se mu zdeli sumljivi … pazil je, da je ostajal ravno dovolj stran, da nisem
mogel slišati njegovih misli. Toda zdaj je ţe izginil … menda je odšel na
letalo. Predvidevamo, da se bo vrnil v Forks in začel znova.« Za seboj sem
slišala Alice, ki se je posvetovala z Jasperjem, njene hitre besede so se
spajale v brneče šumenje.
»Vem. Alice je videla, da se je izmuznil.«
 »Toda ni ti treba skrbeti. Ničesar ne bo našel, kar bi ga vodilo k tebi.
Samo ostani, kjer si, in počakaj, dokler ga spet ne najdemo.«
»Z menoj bo vse dobro. Je Esme pri Charlieju?«
»Da … ţenska je v mestu. Šla je v hišo, toda Charlie je bil takrat v
sluţbi. Ni se mu pribliţala, zato ne skrbi. Nič se mu ne more zgoditi, Esme in
Rosalie pazita nanj.«
»Kaj počne ţenska?«
»Verjetno išče sled. Ponoči je preiskala celo mesto. Rosalie ji je sledila
na letališče, po vseh cestah okoli mesta, v šolo … raziskuje, Bella, toda najti
ne more ničesar.«
»In si prepričan, da je Charlie na varnem?«
»Da, Esme ga ne bo izpustila izpred oči. In kmalu bomo am. Če se
zasledovalec bliţa Forksu, ga bomo ujeli.«
»Pogrešam te,« sem šepnila.
»Vem, Bella. Verjemi, vem. Počutim se, kot bi polovico mene odnesla s
seboj.«
»Potem pa pridi in jo vzemi,« sem ga pozvala.
»Kmalu, takoj ko bo mogoče. Najprej te moram zaščititi.« Njegov glas je
bil oster.
»Ljubim te,« sem ga spomnila.
»Si lahko misliš, kljub vsem teţavam, ki sem ti jih naprtil, te tudi jaz
ljubim.?«
»Da, pravzaprav lahko.«
»Kmalu pridem pote.«
»Čakala bom.«
Takoj ko je telefon utihnil, je nad menoj zaplaval oblak depresije.
Obrnila sem se in Alice vrnila telefon. Alice in Jasper sta se sklanjala
nad mizo, kjer je Alice risala na košček hotelskega papirja. Naslonila sem se
na kavč in gledala čez njene rame.
Narisala je sobo: dolgo, pravokotno, z oţjim,, kvadratnim prostorom v
ozadju. Lesene deske, ki so pokrivale tla, so se raztegovale vzdolţ po sobi. Na
stenah so bile črte, ki so označevale razpoke med ogledali. In potem, ovit
okoli sobe, v višini pasi, dolg trak. Ta trak je bil, kot je rekla Alice, zlate
barve.
»To je baletni studio,« sem rekla, ko sem nenadoma prepoznala znane
oblike.
Osupla sta me pogledala.
»Poznaš to sobo?« Jasperjev glas je zvenel umirjeno, toda v njem je bil
ton, ki ga nisem mogla določiti. Alice se je sklonila nad risbo in nadaljevala.
Ob zadnji steni je narisala zasilni izhod, radio in televizor na nizki mizi ob
prednjem desnem vogalu.
»Videti je kot prostor, kamo sem hodila na ure plesa … ko sem imela
osem ali devet let. Prav takšno obliko je imel.« Pokazala sem na kvadratni
prostor, ki je zoţil zadnji del sobe. »Tukaj so bila stranišča … vrata so vodila
v drugi plesni studio. Toda radio je bil tukaj« - pokazala sem na levi vogal –
»bil je starejši, televizije pa nismo imeli. V čakalnici je bilo okno … če bi
pogledal skozenj, bi videl sobo iz te perspektive.«
Alice in Jasper sta strmela vame.
»Si prepričana, da gre za isto sobo?« je vprašal Jasper, še vedno miren.
 »Ne, nikakor ne … večina plesnih studiev si je podobnih … ogledala,
drog.« S prsti sem sledila baletnemu drogu ob ogledalih. »Samo oblika se mi
je zdela znana.« Dotaknila sem se vrat, ki so bila točno tam kot tista, ki sem
jih imela v spominu.
»Obstaja kakršen koli razlog, da bi šla zdaj tja?« je vprašala Alice in
prekinila moje sanjarjenje.
»Ne, tam nisem bila ţe skoraj deset let. Bila sem obupna plesalka … na
nastopih so me vedno postavili v zadnjo vrsto,« sem priznala.
»Torej nima nobene povezave s teboj?« je napeto vprašala Alice.
»Ne, mislim celo, da se je zamenjal lastnik. Prepričana sem, da gre za
drug plesni studio.«
»Kje je bil studio, kamor s hodila?« je mimogrede vprašal Jasper.
»Takoj za vogalom naše hiše. Po šoli sem šla tja peš …« sem rekla. Glas
mi je zastal v grlu. Nisem prezrla, da sta izmenjala pogleda.
»Tu v Phoenixu, torej?« Njegov glas je bil še vedno miren.
»Da,« sem šepnila. »Kjer se sekata 85. ulica in Cactus.«
Molče smo sedeli in buljili v sliko.
»Alice, je ta telefon varen?«
»Da,« mi je zagotovila. »Številko bi lahko zaznali samo v Washingtonu.«
»Potem lahko pokličem svojo mamo.«
»Mislila sem, da je na Floridi.«
»Da … toda kmalu se bo vrnila domov in ne sme nazaj v tisto hišo,
dokler …« Moj glas se je tresel. Spomnila sem se na nekaj, kar je rekel
Edward, o rdečelasi ţenski v Charliejevi hiši, v šoli, kjer so bili moji podatki.
»Kam jo lahko pokličeš?«
»Nimata stalne številke, razen hišne … redno preverja sporočila na
tajnici.«
»Jasper?« je vprašala Alice.
Pomislil je. »Mislim, da ne bi smelo biti nič narobe … seveda pazi, da
ne poveš, kje si.«
Nestrpno sem segla po telefonu in odtipkala znano številko. Štirikrat je
pozvonilo, nato pa sem zaslišala mamin ţivahen glas, ki me je pozval, naj
pustim sporočilo.
»Mama,« sem rekla po pisku, »jaz sem. Poslušaj, naredi mi uslugo.
Takoj ko dobiš sporočilo, me pokliči na to številko.« Alice je bila ţe ob meni in
je na spodnji rob svoje slike pisala številko. Razločno sem jo prebrala,
dvakrat. »prosim, ne hodi nikamor, dokler ne govoriš z menoj. Ne skrbi, v
redu sem, toda nemudoma moram govoriti s teboj, ne glede na to, kako
pozno prejmeš to sporočilo. Velja? Rada te imam. Adijo.« Zaprla sem oči in
molila na vso moč, da je, preden dobi moje sporočilo, domov ne pripelje
kakšna nenačrtovana sprememba načrtov.
Namestila sem se na kavč in nabadala ostanke sadja. Predvidevala
sem, da me čaka dolg večer. Pomislila sem, da bi poklicala Charlieja, toda
nisem bila prepričana, da bi bil takrat ţe doma. Zbrano sem poslušala
poročila, iskala zgodbe o Floridi, pa o zimskem semestru – stavkah in neurjih
in terorističnih napadih – o vsem, zaradi česar bi se morala mama prej vrniti
domov.
Nesmrtnost ti mora podeliti neskončno potrpeţljivost. Ni bilo videti, da
bi Jasper in Alice čutila potrebo, da sploh kaj počneta. Alice je nekaj časa
risala nejasen obris temne sobe, ki jo je videla. Narisala je le tisti del, ki ga je
osvetljevala televizija. Ko je končala, je preprosto sedela in s svojimi
brezčasnimi očmi strmela v prazne stene. Jasper prav tako očitno ni imel
nobene potrebe, da bi se sprehajal, kukal skozi okni ali kriče stekel skozi
vrata, tako kot jaz.
Verjetno sem zaspala na kavču, v upanju, da znova zazvoni telefon. Za
trenutek me je prebudil dotik Aliceinih mrzlih rok, ko me je nesla v posteljo,
toda znova sem zdrsnila v podzavest, preden je moja glava zadela blazino.

21.
TELEFONSKI KLIC

Zdelo se m je, da je bilo spet prezgodaj, ko sem se zbudila, in vedela sem, da

sem začela počasi menjavati dneve in noči. Leţala sem v postelji in poslušala
tihe glasove Alice in Jasperja v sosednji sobi. Bili so dovolj glasni, da sem jih
sploh lahko slišala, in to je bilo čudno. Kotalila sem se, dokler se nisem z
nogam dotaknila tal, nato pa se opotekla v dnevno sobo.
Ura na televizorju je kazala malo čez drugo zjutraj. Alice in Jasper sta
skupaj sedela na kavču. Alice je znova risala, medtem ko ji je Jasper gledal
čez ramo. Ko sem vstopila, se nista ozrla, preveč sta bila zatopljena v Aliceino
delo.
Zlezla sem k Jasperju, da bi pokukala.
»Je videla kaj več?« sem ga tiho vprašala.
»Da. Nekaj ga je pripeljalo nazaj v sobo z videom, toda zdaj je
osvetljena.«
Gledala sem, kako je Alice narisala kvadratno sobo s temnimi tramovi
na nizkem stropu. Stene so bile obloţene z lesom, nekoliko pretemne,
staromodne. Tla je pokrivala temna vzorčasta preproga. Na juţni strani je
bilo veliko okno, odprtina v steni pa je vodila v dnevno sobo. Del tega vhoda
je bil kamnit – tam je stal kamin, ki se je odpiral proti obema sobama. Če si
sobo pogledal od tod, si v jugozahodnem delu sobe na premajhnem lesenem
stojalu videl televizijo in video. Pred televizijo se je upogibal star zloţljivi
kavč, pred njim je bila okrogla mizica.
»Tam je telefon,« sem šepnila, k sem pokazala s prstom.
Dva para večnih oči sta se zazrla vame.
»To je mamina hiša.«
Alice je nemudoma vstala; v roki je drţala telefon in pritiskala na
gumbe.
Strmela sem v natančen prikaz mamine dnevne sobe. Na moje
presenečenje se mi je Jasper pribliţal. Rahlo se je dotaknil moje rame in
zdelo se je, da je telesni stik okrepil njegov pomirjevalni vpliv. Panika je
ostala nejasna, popačena.
Aliceine ustnice so se tresle od naglice besed, tihega mrmranja ni bilo
mogoče razumeti. Nisem se mogla zbrati.
»Bella,« je rekla Alice. Topo sem jo pogledala.
»Bella, Edward bo prišel pote. Z Emmettom in Carlislom te bodo
odpeljali drugam, da te za nekaj časa skrijejo.«
»Edward prihaja?« Besede so bile kot zaščitniški jopič, ki mojo glavo
drţi nad poplavo.
»Da, priletel bo s prvim letalom iz Seattla. Srečali se bomo na letališču,
nato pa boš odšla z njim.«
»Toda, mama … mojo mamo hoče, Alice!« Kljub Jasperjevemu trudu je
histerija kipela iz mojega glasu.
»Z Jasperjem bova ostala z njo, dokler ne mine nevarnost.«
»Ne morem zmagati, Alice. Ne moreš za večno paziti na vse, ki jih
poznam. Ne vidiš, kaj počne? Sploh ne zasleduje mene. Poiskal bo nekoga,
ranil bo nekoga, ki ga imam rada … Alice, ne morem …«
»Bella, ujeli ga bomo,« mi je zagotovila.
»In če rani tebe, Alice? Misliš, da bom lahko to prenesla? Misliš, da je
samo moja človeška druţina, s katero me lahko prizadene?«
Alice je pomenljivo pogledala Jasperja. Nad menoj se je zgrnila debela,
teţka megla zaspanosti in nehote sem zaprla oči. Bojevala sem se proti megli,
zavedajoč se, kaj se je dogajalo. Na silo sem zaprla oči in vstala. Umaknila
sem se Jasperjevi roki.
»Nočem zaspati,« sem hlastnila.
Odšla sem v svojo sobo in zaprla vrata, pravzaprav sem ji zaloputnila,
da bi se lahko v miru zrušila. Tokrat mi Alice ni sledila. Tri ure in pol sem
strmela v steno, zvita v klobčič, in se zibala. Moje misli so se vrtele v krogu,
iskale so pot iz te more. Nobenega izhoda ni bilo, nobene rešitve. Videla se
lahko le en verjeten konec, ki se je medlo kazal v moji prihodnosti. Edino
vprašanje je bilo, koliko ljudi bi bilo prizadetih, preden bi ga dosegla.
Edina tolaţba, edino upanje, ki mi je ostalo, je bilo zagotovilo, da bom
kmalu videla Edwarda. Morda, če bi samo še enkrat uzrla njegov obraz, bi mi
uspelo najti rešitev, ki se mi je zdaj izmikala.
Ko je zazvonil telefon, sem se vrnila v dnevno sobo. Malce sem se
sramovala svojega obnašanja. Upala sem, da nisem prizadela nikogar od
njiju, da sta vedela, kako hvaleţna sem jima bila za njuno poţrtvovalnost.
Alice je govorila tako hitro kot ponavadi. Opazila sem, da Jasperja ni
bilo v sobi. Pogledala sem na uro – bila je pol šestih zjutraj.
»Pravkar so stopili na letalo,« mi je povedala Alice. »Pristali bodo ob
devet petinštirideset.« Samo še nekaj ur moram dihati, pa bo tu.
»Kje je Jasper?«
»Šel nas je odjavit.«
»Ne bosta ostala tu?«
»Ne, premaknila se bova bliţe hiši tvoje mame.«
Ob njenih besedah me je neprijetno zbodlo v trebuhu.
Toda spet je zazvonil telefon in me premotil. Videti je bila presenečena,
toda ţe sem hodila naprej i upajoče segla po telefonu.
 »Halo?« je vprašala Alice. »Ne, tukaj je.« Podala mi je telefon. »Tvoja
mama«, je pompozno izjavila.
»Halo?«
»Bella? Bella?« Zaslišala sem mamin glas, tisti znani ton, ki sem ga kot
otrok slišala tisočkrat, vsakič ko sem se preveč pribliţala robu pločnika ali
ko sem se v nabito polnem prostoru izgubila izpred njenih oči. Bil je zvok
panike.
Zavzdihnila sem. To sem pričakovala, čeprav sem se trudila, da je moje
sporočilo ne bi vznemirilo.
»Pomiri se, mama,« sem rekla s kolikor lahko pomirjujočim glasom in
se počasi odmikala od Alice. Nisem bila prepričana, ali bi lahko v njeni
prisotnosti lagala tako prepričljivo. »Vse je dobro, zares. Daj mi samo minuto,
pa ti vse razloţim, obljubim.«
Obmolknila sem, da me še ni prekinila.
»Mama?«
»Pazi, da ne rečeš ničesar, dokler ti jaz tako ne ukaţem.«
Glasu, ki sem ga slišala zdaj, nisem poznala, prav tako ga nisem
pričakovala. Bil je moški tenor, zelo prijeten, navaden glas – glas, ki ga slišiš
v ozadju reklam za luksuzne avtomobile. Govoril je zelo hitro.
»Torej, ni treba, da ranim tvojo mamo, zato prosim naredi natanko to,
kar ti rečem, pa bo z njo vse v redu.« Obmolknil je, jaz pa sem poslušala v
nemi grozi. »Zelo dobro,« me je pohvalil. »Zdaj pa ponovi za menoj in skušaj
zveneti čim bolj naravno. Prosim, reci, 'Ne, mama, ostani, kjer si.'«
»Ne, mama, ostani, kjer si.« Moj glas je bil komaj glasnejši od šepeta.
»Vidim, da bo teţko.« Glas je bil posmehljiv, še vedno ţivahen in
prijazen. »Zakaj ne bi šla zdaj v drugo sobo, da tvoj obraz ne pokvari vsega?
Nobenega razloga ni, da bi morala biti kaznovana tvoja mama. Ko hodiš, reci
prosim, 'Mama, prosim, poslušaj me.' Reci zdaj.«
»Mama, prosim, poslušaj me,« sem prosila. Zelo počasi sem odšla v
dnevno sobo. Na hrbtu sem čutila Alicein zaskrbljeni pogled. Zaprla sem
vrata za seboj in se trudila, da bi trezno razmišljala skozi grozo, ki je grabila
moje moţgane.
»Tako, si sama? Odgovori samo da ali ne.«
»Da.«
»Toda še vedno te lahko slišijo, prepričan sem.«
»Da.«
»V redu, potem,« je nadaljeval prijeten glas, »reci, 'Mama, zaupaj mi.'«
»Mama, zaupaj mi.«
»Izšlo se je precej bolje, kot sem pričakoval. Pripravljen sem bil čakati,
toda tvoja mama je prispela prej kot je načrtovala. Tako je laţje, kajne? Manj
napetosti, manj strahu zate.«
Čakala sem.
»Zdaj pa me dobro poslušaj. Morala boš pobegniti svojim prijateljem;
misliš, da ti bo uspelo? Odgovori da ali ne.«
»Ne.«
»Res mi je ţal. Upal sem, da boš malce bolj domišljava. Misliš, da ti b
uspelo pobegniti, če je od tega odvisno ţivljenje tvoje mame? Odgovori da ali
ne.«
 Nekako bo ţe šlo. Spomnila sem se, da smo se odpravljali na letališče.
Letališče Sky Harbor International: polno ljudi, zapleteno označeno …
»Da.«
»To je ţe bolje. Prepričan sem, da ne bo preprosto, toda če zaslutim, da
imaš druţbo, no, to bo zelo slabo, za tvojo mamo,« je obljubil prijazen glas.
»Dovolj dobro nas poznaš, da veš, kako hitro bi ugotovil, če bi skušala s
seboj pripeljati še koga. In kako malo časa bi potreboval, da bi potem opravil
s tvojo mamo. Razumeš? Odgovori da ali ne.«
»Da.« Moj glas se je zlomil.
»Zelo dobro, Bella. Zdaj pa poslušaj moja navodila. Pojdi v mamino
hišo. Zraven telefona bo številka. Pokliči jo in povedal ti bom, kam boš šla
potem.« Vedela sem ţe, kam bom šla in kje se bo to končalo. Toda natančno
bom sledila njegovim navodilom. »Bo šlo? Odgovori da ali ne.«
»Da.«
»Pred poldnevom, Bella, prosim. Nimam celega dne,« je vljudno rekel.
»Kje je Phil?« sem kratko vprašala.
»Ah, Bella, bodi previdna. Počakaj prosim, da ti rečem, da govori.«
Čakala sem.
»pomembno je, da tvoji prijatelji ne bodo začeli ničesar sumiti, ko se
boš vrnila k jim. Povej jim, da je klicala mama in da si jo pregovorila, da za
zdaj zapusti svoj dom. Zdaj pa ponovi za menoj: 'Hvala, mama.' Reci zdaj.«
»Hvala, mama.« Bojevala sem se solzami.
»Reci: 'Rada te imam, mama, kmalu se vidiva.' Reci zdaj.«
»Rada te imam, mama. » Moj glas je bil hripav. »Kmalu se vidiva,« sem
obljubila.
»Adijo, Bella. Veseli me, da se bova znova srečala.«
Odloţil je slušalko.
Telefon sem pritiskala na uho. Od strahu so mi zamrznili sklepi –
nisem mogla sprostiti prstov, da bi spustila telefon.
Vedela sem, da moram razmisliti, toda moja glava je bila napolnjena z
maminim paničnim glasom. Sekunde s minevale, medtem ko sem se skušala
pomiriti.
Počasi, počasi so začele moje misli predirati tisti opečnati zid bolečine.
Narediti načrt. Kajti nobene druge izbire nisem imela, kot da grem v sobo z
ogledali in umrem. Nobenih zagotovil nisem imela, ničesar nisem mogla dati,
da bi mamo ohranila pri ţivljenju. Upala sem lahko samo, da bo James
zadovoljen s tem, da je dobil tekmo, da bo zanj dovolj, da je premagal
Edwarda. Polastil se me je obup; nisem se mogla pogajati, ničesar, kar bi
lahko vplivalo nanj, mu nisem mogla ponuditi ali zadrţati. Toda nisem imela
izbire. Morala sem poskusiti.
Zatrla sem strah, kolikor sem le mogla. Odločila sem se. Ni imelo
smisla zapravljati časa in se bati izida. Morala sem misliti trezno, kajti Alice
in Jasper sta čakala name. Najbolj pomembno je bilo, da se jima izmuznem,
to pa je bilo popolnoma nemogoče.
Naenkrat sem bila hvaleţna, da je Jasper izgini. Če bi bil tu in začutil
muke, ki sem jih prestajala zadnjih pet minut, kako bi mi potem uspelo, da
ne bi ničesar zaslutila? Zadušila sem grozo, bojazen, hotela sem ju uničiti.
Zdaj si teh občutkov nisem mogla privoščiti. Nisem vedela, kdaj se bo vrnil.
 Osredotočila sem se na pobeg. Upala sem, da bo moje poznavanje
letališča obrnilo stvari eni v prid. Nekako se bom morala izogniti Alice …
Vedela sem, da Alice v sosednji sob i čaka name, radovedna. Toda
preden se vrne Jasper, sem se morala na samem spoprijeti s še eno stvarjo.
Morala sem sprejeti dejstvo, da ne bom nikoli več videla Edwarda, da
ne bom niti za trenutek še zadnjič ujela lepote njegovega obraza, da bi jo
ponesla s seboj v sobo z ogledali. Prizadela ga bom in ne bi se mogla posloviti
od njega. Za nekaj časa sem se povsem prepustila valom trpljenja. Nato sem
jih odrinila in odšla, da bi se soočila z Alice.
Edini izraz, ki sem ga premogla, je bil otopel, mrtev pogled. Videla sem
njeno razburjenje in nisem čakal, da bi me vprašala. Imela sem samo en
scenarij in v tem trenutku ne bi zmogla improvizacije.
»Mamo je skrbelo, hotela je, da pridem domov. Toda vse je v redu,
prepričala sem jo, naj zapusti hišo.« Moj glas je bil brez ţivljenja.
»Poskrbela bova, da se ji ne bo nič zgodilo, Bella, ne skrbi.
Obrnila sem se proč; nisem smela dovoliti, da bi videla moj obraz.
Moje oči so se ustavile na praznih listih na mizi, ki so bili del hotelskih
potrebščin. Počasi sem se pomikala tja, v glavi se mi je porajal načrt. Tam je
bila tudi kuverta. To je bilo dobro.
»Alice,« sem počasi rekla, ne da bi se obrnila, in se trudila, da bi
ohranila trezen glas. »Če mami napišem pismo, ji ga boš dala? Ga pustila v
hiši, mislim.«
»Vsekakor, Bella.« Njen glas je bil previden. Videla je lahko, da sem se
drobila na koščke. Morala bom bolje nadzorovati svoja čustva.
Vrnila sem se v spalnico in pokleknila zraven majhne mizice ob
postelji, da bi pisala.
»Edward,« sem napisala. Roka se mi je tresla, črke so bile komaj
čitljive.

Ljubim te. Tako zelo mi je žal. Ima mojo mamo in moram poskusiti. Vem,
da obstaja možnost, da mi ne bo uspelo. Tako zelo, zelo mi je žal.
Ne jezi se na Alice in Jasperja. Čudež bo, če mi bo uspelo pobegniti.
Zahvali se jima v mojem imenu. Še posebno Alice, prosim.
In prosim, prosim ne hodi za njim. Prav to hoče mislim. Ne bi prenesla,
da bi se komu kaj zgodilo zaradi mene, še posebno tebi. Prosim, to je vse, kar
lahko narediš zame.
Ljubim te. Oprosti mi.
Bella

Previdno sem zloţila pismo in zapečatila kuverto. Prej ali slej jo bo ţe

našel. Upala sem samo, da bo razumel in me bo vsaj tokrat poslušal.
In potem sem skrbno zapečatila svoje srce.
 22.
SKRIVALNICE

Vzelo mi je veliko manj časa, kot sem mislila – ves strah, obup, razbijanje
srca. Minute so minevale počasneje kot ponavadi. Ko sem se vrnila k Alice,
Jasperja še vedno ni bilo nazaj. Bala sem se biti v isti sobi z njo, bala sem se,
da bo uganila … prav tako pa se ji nisem mogla skriti.
Mislila sem, da še zdaleč ni bilo mogoče, da bi me kaj presenetilo, moje
misli mučne in omahljive, toda bila sem presenečena, ko sem zagledala Alice,
ki se je sklanjala nad mizo in se z obema rokama oprijemala robu.
»Alice?«
Ko sem poklicala njeno ime, se ni odzvala, toda njena glava se je
počasi zibala z ene strani na drugo in videla sem jen obraz. Njene oči so bile
prazne, zbegane … Moje misli so poletele k mami. Sem bila ţe prepozna?
Pohitela sem k njej in se podzavestno stegnila, da bi se dotaknila njene
roke.
»Alice!« je nenadoma zaklical Jasper. V trenutku je stal za njo, svoje
roko ovil okoli njenih in jih sprostil prijema. Na drugi strani sobe so se s
tihim pokom zaprla vrata.
»Kaj je?« je vprašal.
Obrnila se je od mene proti njegovemu oprsju.
»Bella,« je rekla.
»Tukaj sem,« sem odvrnila.
Obrnila je glavo n se zazrla v moje oči. Njen pogled je bil nenavadno
prijazen. Naenkrat sem spoznala, da ni govorila z menoj, da je odgovorila
Jasperju.
»Kaj si videla?« sem rekla – toda v mojem pustem, malodušnem glasu
ni bilo nobenega vprašanja.
Jasper me je ostro pogledal. Obdrţala sem top izraz in čakala. V
njegovih očeh je bila zbeganost, ko je hitro pogledoval med mojim in
Aliceinim obrazom, čutil je kaos … kajti lahko sem uganila, kaj je videla
Alice.
Okoli mene je zavladalo spokojno vzdušje. Razveselila sem se ga in
izkoristila trenutek, da sem svoje misli obdrţala disciplinirane, pod
nadzorom.
Tudi Alice si je opomogla.
»Pravzaprav nič,« je končno odgovorila z nenavadno mirnim in
prepričljivim glasom. »Samo ista soba kot prej.«
Ko me je končno pogledala, je bil njen izraz mil in zadrţan. »Bi rada
zajtrkovala?«
»Ne, jedla bom na letališču.« Tudi jaz sem bila zelo mirna. Odšla sem v
kopalnico in se oprhala. Kot da bi si sposodila Jasperjev izredni čut, sem
lahko začutila Aliceino divjo – čeprav dobro skrito – ţeljo, da se umaknem in
ju pustim sama. Da bi mu lahko povedala, da sta naredila nekaj narobe, da
jima ne bo uspelo …
Pripravljala sem se premišljeno, osredotočila sem se na vsako majhno
nalogo. Lase sem pustila spuščene, da so valovili okrog mene in zakrivali moj
obraz. Mirno vzdušje, ki ga je ustvaril Jasper, je vplivalo name in mi
pomagalo razmišljati trezno. Pomagalo mi je načrtovati. Rila sem po torbi,
dokler nisem našla svoje nogavice, polne denarja. Izpraznila sem jo v ţep.
Nestrpno sem čakala, da gremo na letališče, in razveselila sem se, ko
smo se ob sedmih zares odpravili. Tokrat sem na zadnjem sedeţu temnega
avta sedela sama. Alice se je naslanjala k vratom in izza svojih sončnih očal
vsakih nekaj sekund pogledala proti meni.
»Alice?« sem mlačno vprašala.
Bila je previdna. »Prosim?«
»Kako deluje? Stvari, ki jih vidiš?« Strmela sem skozi stransko okno in
moj glas je zvenel zdolgočaseno. »Edward je rekel, da ni določeno … da se
stvari spreminjajo?« Teţje, kot bi si mislila, je bilo izgovoriti njegovo ime.
Verjetno je to vznemirilo Jasperja; po avtu se je razlegel novi val vedrine.
»Da, stvari se spreminjajo …,« je zamomljala – upam, da res, sem
pomislila. »Nekatere stvari so bolj verjetne od drugih … na primer vreme. Z
ljudmi je teţje. Vidim lahko samo potek dogodkov, ko se vpleteni vanje. Ko si
premislijo – sprejmejo novo odločitev, naj bo še tako nepomembna – se
prihodnost obrne.«
Zamišljeno sem prikimala. »Torej Jamesa nisi mogla videti v Phoenixu,
dokler se ni odločil, da pride sem.«
»Res je,« se je strinjala, znova previdna.
In ni me mogla videti v sobi z ogledali z Jamesom, dokler se nisem
odločila, da se srečam z njim. Trudila sem se, da ne bi razmišljala o tem, kaj
vse je še videla. Nisem hotela, da bi se Jasper zaradi moje panike še bolj
vznemiril. Ţe tako bosta zdaj dvakrat bolj skrbno pazila name, po tem, kar je
videla Alice. Nemogoče bo.
Prišli smo do letališča. Spremljala me je sreča; ali pa so bile samo
situacije primerne. Edwardovo letalo bi naj prispelo na terminal štiri, k je bil
največji terminal z največ pristanki – tako da ni bilo nič čudnega, da je tam
pristalo tudi njegovo letalo. Toda prav ta terminal sem potrebovala; največji,
najbolj zapleten. In v tretjem nadstropju so bila vrata, ki bi lahko bila moja
edina moţnost.
Parkirali smo v četrtem nadstropju velike garaţe. Kazala sem jima pot,
saj enkrat sem bolje poznala okolico kot onadva. Z dvigalom smo se spustili
do tretjega nadstropja, kjer so se izkrcavali potniki. Alice in Jasper sta dolgo
pregledavala zaslon z odhodi letal. Slišala sem, da sta razpravljala o dobrih
in slabih straneh New Yorka, Atlante, Chicaga. Krajev, ki jih nisem nikoli
videla. In jih tudi ne bom.
Čakala sem na pravi trenutek. Bila sem neučakana, nisem mogla
nehati cepetati z nogami. Sedeli smo v dolgih vrstah stolov zraven detektorjev
kovine. Jasper in Alice sta se pretvarjala, da opazujeta ljudi, a sta v resnici
opazovala mene. Vsakič ko sem se samo za centimeter premaknila na stolu,
sta me na hitro ošvrknila s kotičkom svojih očes. Bilo je brezupno. Naj
zbeţim? Bi si drznila me fizično ustaviti v javnem prostoru? Ali bi mi
preprosto sledila?
 Iz ţepa sem potegnila neoznačeno kuverto in jo poloţila na Aliceino
črno usnjeno torbo. Pogledala me je.
»Moje pismo,« sem rekla. Prikimala je in ga vtaknila v zgornji ţep.
Dovolj zgodaj ga bo našel.
Minute so beţale in Edwardov prihod se je pribliţeval. Bilo je
neverjetno, kako je vsaka celica mojega telesa vedela, da prihaja, hrepenela
po njegovi bliţini. Le s teţavo sem se brzdala. Zasačila sem se, da sem iskala
izgovore, da bi ostala, da bi ga najprej videla in šele potem pobegnila. Toda
vedela sem, da bi bilo nemogoče, če bom sploh imela kakšno moţnost za
pobeg.
Alice se je večkrat ponudila, da gre z menoj po zajtrk. Pozneje, sem ji
rekla, ne še.
Strmela sem v zaslon s prihodi in gledala, kako so letala eno za drugim
pristajala brez zamude. Let iz Seattla je zdrsnil proti vrhu zaslona.
Potem pa, ko sem imela samo še trideset minut, da pobegnem, so se
številke obrnile. Njegovo letalo naj bi pristalo deset minut prej. Nisem imela
več časa.
»Nekaj bi pojedla,« sem hitro rekla.
Alice je vstala. »Pospremila te bom.«
»Je v redu, da gre z menoj Jasper?« sem vprašala. »Počutim se malo …«
Nisem končala stavka. Moje oči so bile dovolj prestrašene, da so izrazile
neizgovorjeno.
Jasper je vstal. Aliceine oči so bile zbegane, toda – na moje olajšanje –
ne sumničave. Verjetno je spremembo v svojem videnju pripisovala kakšni
zvijači zasledovalca, ne pa na mojem izdajstvu.
Jasper je molče hodil ob meni in me drţal za hrbet, kot bi me vodil.
Pretvarjala sem se, da mi prvih nekaj letaliških restavracij ne ustreza,
skrbno sem gledala, kaj bi zares hotela. In tam, za vogalom, kamor ni segel
Alicein ostri pogled, je bilo ţensko stranišče tretjega nadstropja.
»Smem?« sem vprašala Jasperja, ko sva šla mimo. »Takoj bom.«
»Počakal bom prav tukaj,« je dejal.
Takoj ko so se vrata zaprla za menoj, sem tekla. Spomnila sem se,
kako sem se nekoč izgubila v tem stranišču, ker je imelo dva izhoda.
Od drugih vrat je bila samo kratka razdalja do dvigala, in če je Jasper
zares ostal na svojem mestu, me verjetno ne bi mogel videti. Ko sem tekla, se
nisem ozirala nazaj. To je bila moja edina moţnost, tudi če bi me zagledal, bi
tekla naprej. Ljudje so zijali, toda nisem se zmenila zanje. Za vogalom je
čakalo dvigalo in pognala sem se naprej; roko sem vtaknila med zapirajoča
vrata nabito polnega dvigala, ki je šlo navzdol. Stisnila sem se med
vznemirjene potnike in preverila, ali je kdo pritisnil gumb za prvo nadstropje.
Bil je osvetljen in vrata so se zaprla.
Takoj ko so se vrata odprla, sem se znova pognala in za seboj vzbudila
nejevoljno mrmranje. Upočasnila sem korak, ko sem šla mimo varnostnikov
pri tekočem traku za pregledovanje prtljage, toda ko sem zagledala izhod,
sem e znova spustila v tek. Nisem mogla vedeti, ali me je Jasper ţe iskal.
Če bi sledil mojemu vonju, bi imela samo sekunde. Skočila sem skozi
avtomatska vrata in se skoraj zaletela v steklo, ko so se prepočasi odprla.
Vzdolţ natlačenega pločnika ni bilo nobenega taksija.
 Nisem imela časa. Alice in Jasper bosta vsak trenutek spoznala, da
sem izginila, če tega nista ţe vedela. Takoj bi me našla.
Avtobus za hotel Hyatt je pravkar zapisal vrata za menoj.
»Počakaj!« sem zavpila v teku in pomahala vozniku.
»to je avtobus za Hyatt, je rekel voznik v zmedi, ko je odprl vrata.
»Da,« sem se razjezila, »tja grem.« Pohitela sem po stopnicah.
Ko je ugotovil, da nimam prtljage, me je sumničavo pogledal, a nato le
skomignil z rameni. Ni ga dovolj zanimalo, da bi poizvedoval.
Večina sedeţev je bilo praznih. Sedla sem čim dlje od drugih potnikov
in gledala, kako je za menoj izginil najprej pločnik in nato letališče. Nisem se
mogla zadrţati, da si ne bi predstavljala Edwarda, kako stoji na robu ceste,
ker je izgubil sled za menoj. Ne smem še jokati, sem rekla. Pred menoj je še
dolga pot.
Še naprej me je spremljala sreča. Pred Hyattom je utrujeni par iz
prtljaţnika taksija vzel svoj zadnji kovček. Skočila sem iz avtobusa in stekla
v taksi, vrgla sem se na sedeţ za vznikom. Utrujeni par in voznik avtobusa so
buljili vame.
Presenečenemu taksistu sem dala mamin naslov. »Tja moram priti čim
hitreje.«
»To je Scottsdale,« se je pritoţil.
A sedeţ sem vrgla štiri bankovce po dvajset dolarjev.
»Bo to dovolj?«
»Seveda, punca, ni problema.«
Naslonila sem se na sedeţ in prekriţala roke. Znano mesto je švigalo
mimo mene, toda nisem gledala skozi okno. Napenjala sem se, da bi ohranila
nadzor. Bila sem odločena, da se ne spustim z vajeti, zdaj ko sem uspešno
izpeljala načrt. Nesmiselno se je bilo vdajati še večji grozi, še večji
zaskrbljenosti. Moja pot je bila določena. Zdaj sem ji morala samo slediti.
Namesto da bi zganjala paniko, sem zaprla oči in dvajsetminutno
voţnjo preţivela z Edwardom.
Domišljala sem si, da sem ostala na letališču in se srečala z
Edwardom. Videla sem, kako stojim na prstih, da bi čim prej uzrla njegov
obraz. Kako hitro, kako elegantno se je premikal skozi mnoţico ljudi, ki naju
je ločevala. In nato sem stekla nasproti – lahkomiselna kot vedno – in
pristala v njegovih porcelanastih rokah, končno varna.
Spraševala sem se, kam bi odšla potem. Neka na sever, da bi bil lahko
podnevi zunaj. Ali na kakšen samoten kraj, da bi lahko znova skupaj leţala
na soncu. Predstavljala sem si ga na obali, koţa se mu je svetlikala kot
morje. Vseeno bi bilo, kako dolgo bi se morala skrivati. Tudi ujeta z njim v
hotelski sobi bi se počutila kot v nebesih. Toliko vprašanj sem še imela zanj.
Večno bi se lahko pogovarjala z njim, nikoli spala, vedno ob njem.
Razločno sem lahko videla njegov obraz … skoraj slišala njegov glas. In
kljub vsej grozi in brezupu sem bila za hipec srečna. Tako sem se vţivela v
svoje sanjarjenje, da sem pozabila na čas.
»Hej, koliko je ţe številka hiše?«
Taksistovo vprašanje je razblinilo mojo fantazijo in zbrisalo barve
čudovite iluzije. Strah, turoben in močan, je čakal, da napolni prazen
prostor, ki ga je pustila za seboj.
»85 21.« Moj glas je zvenel pridušeno.
 Taksist me je pogledal, vznemirjen, da bi lahko doţivela šok ali kaj
podobnega.
»No, potem sva tu.« Čim prej me je hotel spraviti iz avta, verjetno v
upanju, da ga ne bom prosila, naj mi vrne drobiţ.
»Hvala,« sem zašepetala. Ni se mi treba bati, sem se opomnila. Hiša je
bila prazna. Morala sem pohiteti; mama je čakala name, prestrašena,
odvisna od mene.
Stekla sem k vratom in se podzavestno stegnila, da bi vzela ključ izpod
ţleba. Odklenila sem vrata. Znotraj je bilo temno, prazno, normalno. Stekla
sem k telefonu in na poti priţgala kuhinjsko luč. Tam, na beli mizici, je bila z
majhno in lično pisavo napisana telefonska številka z desetimi številkami.
Moji prsti so podrsavali po številčnici in pritiskali napačne številke. Morala
sem odloţiti in poskusiti znova. Tokrat sem se osredotočila samo na gumbe,
pazljivo sem pritiskala e gumb za drugim. Uspelo mi je. Telefon sem s
tresočo roko tiščala k ušesu. Pozvonilo je samo enkrat.
»Ţivijo, Bella,« je odgovoril tisti lahkotni glas. »To je bilo zelo hitro.
Naredila si vtis name.«
»Je z mojo mamo vse v redu?«
»Prav dobro ji je. Ne skrbi, Bella, nimam ji kaj zameriti. Razen če nisi
prišla sama, seveda.« Lahkotno posmehljivo.
»Sama sem.« V svojem ţivljenju nisem bila še nikoli tako sama.
»Zelo dobro. Torej, poznaš baletni studio takoj za vogalom?«
»Da. Znam priti tja.«
»No, potem pa se zelo kmalu vidiva.«
Odloţila sem slušalko.
Stekla sem iz sobe, skozi vrata, ven v hudo vročino.
Nisem imela časa, da bi se ozrla nazaj proti svoji hiši, in nisem je
hotela videti takšne, kot je bila zdaj – prazna, simbol strahu namesto
varnosti. Zadnja oseba, ki je hodila skozi tiste znane sobe, je bila moj
sovraţnik.
V senci velikega evkaliptusa, kjer sem se igrala kot otrok, sem s
kotičkom svojega očesa skoraj videla stati mamo. Ali pa sem jo uzrla, kako se
sklanja nad majhnim kosom umazanije okoli poštnega nabiralnika;
pokopališčem vseh roţ, ki jih je hotela gojiti. Spomini so bili boljši od
realnosti, ki j bom videla danes. Toda pobegnila sem od njih proti vogalu in
vse pustila za seboj.
Zdelo se mi je, da sem izjemno počasna, kot bi tekla po mokrem pesku
– beton mi je očitno jemal moči. Večkrat sem se spotaknila, enkrat sem celo
padla; ujela sem se na roke, vrgla sem jih na pločnik, nato pa se stegnila in
znova skočila naprej. Toda nazadnje mi je le uspelo priti do vogala. Samo še
ena ulica zdaj; tekla sem, pot mi je lil po obrazu, lovila sem sapo. Sonce na
mojem obrazu je bilo vroče, presvetlo, ko se je odbijalo od belega betona in
me slepilo. Čutila sem se nevarno izpostavljena. Bolj goreče, kot bi si mislila,
da je mogoče, sem hrepenela po zelenih, zaščitniških gozdovih Forksa …
svojega doma.
Ko sem zavila okoli zadnjega vogala, v ulico Cactus, sem lahko videla
studio, ki je bil prav takšen, kot mi je ostal v spominu. Parkirišče pred njim
je bilo prazno, navpične rolete na vseh oknih spuščene. Nisem mogla več teči
– nisem mogla dihati; napor in strah sta naredila svoje. Pomislila sem na
mamo in se zvlekla naprej.
Ko sem prišla bliţe, sem za vrati zagledala sporočilo. Bilo je napisano z
roko na ţivo roza papirju; oznanjalo je, da je plesni studio med zimskimi
počitnicami zaprt. Dotaknila sem se kljuke in previdno pritisnila nanjo.
Vrata so bila odklenjena. Zajela sem zrak in jih odprla.
Veţa je bila temna in prazna, hladna, klima je brnela. Ob stenah so bili
zloţeni plastični stoli, preproga pa je dišala po šamponu. Skozi odprto
okence sem lahko videla, da je bila zahodna plesna dvorana temna. Vzhodna
plesna dvorana, ki je bila večja, je bila osvetljena. Toda rolete na oknu so bile
spuščene.
Zagrabil me je tako močan strah, da sem bila dobesedno ujeta vanj.
Nisem mogla premakniti noge.
Nato sem zaslišala mamin glas.
»Bella? Bella?« Tisti histerični glas. Pognala sem se k vratom, od koder
je prihajal zvok.
»Bella, prestrašila si me! Da tega nikoli več ne narediš!« Ko sem stekla
v dolgo sobo z visokim stropom, se je njen glas nadaljeval.
Ozrla sem se naokoli, da bi ugotovila, od kod je prihajal njen glas.
Zaslišala sem njen smeh in se obrnila proti zvoku.
Zagledala sem jo – na televizijskem ekranu, ko je olajšana mršila moje
lase. Bilo je na zahvalni dan, stara sem bila dvanajst let. Obiskali sva babico
v Kaliforniji, še zadnje leto, preden je umrla. Nekega dne sva šli na plaţo in
nagnila sem se predaleč čez rob pomola. Videla je kako vihram z nogami, da
bi ujela ravnoteţje. »Bella? Bella?« je zaklicala prestrašena.
Nato je televizijski zaslon postal moder.
Počasi sem se obrnila. Nepremično je stal pri zadnjem izhodu, tako
nepremično, da ga sprva sploh nisem opazila. V rokah je drţal daljinski
upravljalec. Dolg trenutek sva zrla drug v drugega, nato pa se je nasmehnil.
Stopil je k meni, precej blizu, nato pa šel mimo, da bi upravljalnik
poloţil zraven videa. Pazljivo sem se obrnila in ga opazovala.
»Oprosti, Bella, toda ali ni bolje, da tvoje mame ni bilo treba vpletati v
vse to?« Imel je vljuden, prijazen glas.
Nenadoma me je zadelo. Mama je bila na vrnem. Še vedno je bila na
Floridi. Sploh ni prejela mojega sporočila. Nikoli je niso prestrašile temne
rdeče oči nenavadno bledega obraza pred menoj. Bila je na varnem.
»Da,« sem olajšano odgovorila.
»Ne zdiš se jezna, ker sem te prevaral.«
»Nisem.« Nenadoma mi je zrasel pogum. Je bilo sploh pomembno?
Kmalu bo vsega konec. S Charliejem in z mamo bo vse v redu, ni se jima
treba bati. Skoraj sem si oddahnila. Toda analitični del mojega razuma me je
opozoril, da sem bila nevarno blizu, da zakričim od napetosti.
»Kako čudno. Zares misliš tako.« Njegove oči so me z zanimanjem
preučevale. Šarenice so bile skoraj črne, samo okoli robov nekoliko rdeče.
Lačne. »Priznati moram, vi ljudje ste lahko precej zanimivi. Mislim, da
razumem, zakaj si me tako pritegnila. Neverjetno je … zdi se, kot da nekateri
od vas ne bi imeli nobenega samoljubja.«
S prekriţanimi rokami je stal nekaj korakov od mene in radovedno
strmel vame. Niti njegov obraz niti njegova drţa nista bila grozeča. Bil je tako
zelo povprečnega videza, na njegovem obrazu ali telesu ni bilo prav nič
posebnega. Samo bela koţa in oči s podočnjaki, na katere sem se tako
navadila. Oblečen v svetlo modro srajco z dolgimi rokavi in obledele
kavbojke.
»Predvidevam, da mi boš rekla, da se bo tvoj fant maščeval?« je vprašal.
Zdelo se mi je, da je upal, da bo tako.
»Ne, mislim, da ne. Vsaj prosila sem ga.«
»In kaj je rekel?«
»Ne vem.« Neverjetno preprosto se je bilo pogovarjati s tem uglajenim
lovcem. »Napisala sem mu pismo.«
»Kako romantično, zadnje pismo. In misliš, da bo upošteval tvoje
ţelje?« Zdaj je govoril z nekoliko ostrejšim glasom, vljudni ton je spačila sled
ironije.
»Upam.«
»Hmmm. No, najini upi so različni. Vidiš, vse to je bilo mal preveč
preprosto, prehitro. Če povem po pravici, razočaran sem. Pričakoval sem
dosti večji izziv. To vse, kar sem potreboval, je bilo malo sreče.«
Molče sem čakala.
»Ko Victoria ni mogla do tvojega očeta, sem ji naročil, naj izve več o
tebi. Nesmiselno je bilo po vsem svetu tekati za teboj, ko bi pa lahko izbral
kraj in udobno počakal nate. Zato sem se po pogovoru z Victorio odločil, da
grem v Phoenix obiskat tvojo mamo. Slišal sem, ko si rekla, da greš domov.
Sprva nisem verjel, da si mislila resno. Potem pa sem pomislil. Ljudje so
lahko zelo predvidljivi; radi so nekje, kjer se počutijo doma, nekje na varnem.
In ali ne bi bilo izvrstno, da se odpraviš v zadnji kraj, kjer bi smel biti, ko se
skrivaš – v kraj, kamor si rekel, da greš.
Seveda nisem bil prepričan, samo slutil sem. Ponavadi imam občutek
za ţrtev, ki jo lovim, šesti čut, če hočeš. K sem prišel v hišo tvoje mame, sem
poslušal tvoje sporočilo, a nisem mogel vedeti, od kod si klicala. Zelo
koristno je bilo imeti tvojo številko, toda lahko bi bila nekje na Antarktiki.
Igra ne bi delovala, če ne bi bila čisto blizu.
Nato pa je šel tvoj fant na letalo za Phoenix. Victoria jih je nadzorovala
namesto mene, seveda; v igri s toliko igralci ne bi mogel biti sam. Tako so mi
povedali, kakor sem predvideval, da si vendarle tu. Bil sem pripravljen;
pregledal sem ţe tvoje očarljive filme. Potem pa sem te moral samo še
prelisičiti.
Zelo preprosto, veš, ne ravno na moji ravni. Zato, vidiš, upam, da se
motiš o svojem fantu. Edward, kajne?«
Nisem odgovorila. Drznost je popuščala. Čutila sem, na kaj je ciljal.
Jaz ga sploh nisem zanimala. Nobenega zmagoslavja ni občutil ob tem, da je
premagal mene, šibkega človeka.
»Bi te zelo motilo, če bi tudi jaz Edwardu napisal kratko pisemce?«
Stopil je korak nazaj in se dotaknil majhne digitalne videokamere, ki je
stabilno stala na vrhu radia. Majhna rdeča lučka je naznanila, da ţe snema.
Nekajkrat jo je poravnal in razširil zaslonko. V grozi sem strmela vanj.
»Ţal mi, toda res mislim, da se ne bo mogel upreti lovu, potem ko si bo
pogledal tole. In seveda nočem, da kaj zamudi. Vse je zanj, res. Ti si samo
človek, ki se je na ţalost znašel na napačnem kraju ob napačnem času, in
trmasto sledil napačni tolpi, naj dodam.«
 Z nasmeškom je stopil proti meni. »Preden začneva …«
Ko je spregovoril, sem v ţelodcu začutila slabost. To je bilo nekaj, česar
nisem pričakovala.
»Samo nekaj bi mu rad sporočil. Odgovor je bil tu ves ta čas in skrbelo
me je, da bo Edward to videl in uničil mojo zabavo. Zgodilo se je nekoč, oh,
pred mnogimi leti. Prvič in zadnjič, da mi je ţrtev pobegnila.
Veš, vampir, ki je imel tako brezumno rad svojo malo ţrtev, je sprejel
odločitev, za katero je bil tvoj Edward prešibak. Ko je stari spoznal, da sem
preganjal njegovo malo prijateljico, jo je ukradel iz umobolnice, kjer je delal –
nikoli ne bom razumel, kako so lahko nekateri vampirji tako obsedeni z
vami, ljudmi – in takoj ko jo je osvobodil, jo je zavaroval. Niti bolečine ni
občutila, ubogo malo bitje.. Tako dolgo je tičala v tisti temni samici. Pred
stotimi leti in zaradi njenih videnj bi jo seţgali na grmadi. V tridesetih letih
dvajsetega stoletja je bila umobolnica in zdravljenje s šoki. Ko je odprla oči,
mična od svoje sveţe mladosti, je bilo, kot da ne bi nikoli prej videla sonca.
Stari vampir jo je spremenil v močnega novega vampirja in nisem imel
razloga, da bi se je dotaknil.« Zavzdihnil je. »Starega sem za kazen uničil.«
»Alice,« sem dihnila, osupla.
»Da, tvoja mala prijateljica. Res sem bil presenečen, ko sem jo zagledal
na jasi. Predvidevam, da se bo njena tolpa zdaj nekoliko potolaţila. Jaz
dobim tebe, oni pa njo. Edina ţrtev, ki mi je pobegnila, prava čast, zares.
In dišala je tako slastno. Še vedno obţalujem, da nikoli nisem okusil …
Dišala je še bolje kot ti. Oprosti – nisem te hotel prizadeti.. Zelo prijeten vonj
imaš. Cveten …«
Pribliţal se mi je še za korak, dokler ni bila razdalja med nama le še
nekaj centimetrov. Dvignil je koder mojih las in ga neţno poduhal. Nato ga je
rahlo frcnil nazaj in na vratu sem začutila njegove hladne prste. Segel je gor
in s palcem hitro pogladil moja lica. V njegovem izrazu je bila radovednost.
Tako zelo sem hotela beţati, a sem otrpnila. Niti odskočiti nisem mogla.
»Ne,« je zamomljal sam pri sebi, ko je spustil roko, »ne razumem.«
Zavzdihnil je. »No, verjetno bo bolje, da kar začneva. In potem lahko
pokličem tvoje prijatelje in jim povem, kje lahko najdejo tebe, in moje kratko
sporočilo.«
Zdaj mi je bilo verjetno slabo. Bolelo bo, to sem lahko videla v njegovih
očeh. Ne bi bilo dovolj zanj, da bi zmagal, se najedel in odšel. Hitrega konca,
na katerega sem računala, ne bo. Kolena so se začela tresti in bala sem se,
da bom padla.
Stopil je nazaj in začel kroţiti okrog mene, kot bi si hotel bolje ogledati
kip v muzeju. Ko se je odločal, kje naj začne, je imel še vedno odkritosrčen in
prijazen obraz.
Nato se je naenkrat pognal naprej, v počep, in njegov prijetni nasmeh
se je počasi širil, rasel je, dokler ni bil več nasmeh, temveč popačenje zob,
ostrih in bleščečih.
Nisem si mogla pomagati – skušala sem zbeţati. Četudi sem vedela, da
je bilo zaman, šibka kot so bila moja kolena, zajela me je panika in planila
sem proti izhodu v sili.
V trenutku je stal pred menoj. Nisem vedela, ali je bila njegova roka ali
noga, zgodilo se je prehitro. Brutalen udarec me je zadel v prsi – čutila sem,
da sem letela nazaj, in zatem slišala pok, ko je moja glava zadela ogledala.
Steklo se je ukrivilo, nekaj koščkov s je raztreščilo na tleh zraven mene.
Bila sem preveč osupla, da bi čutila bolečino. Nisem še mogla dihati.
Počasi je hodil proti meni.
»Zelo lep učinek,« je rekel in proučeval nered. Njegov glas je bil spet
prijazen. »zdelo se mi je, da bo ta soba vizualno dramatična za moj kratki
film. Zaradi tega sem ta prostor izbral za najino srečanje. Ne bi mogel najti
boljšega, kajne?«
Ignorirala sem ga. Oprla sem se na roke in kolena in se splazila proti
drugim vratom.
Takoj je bil pri meni, z vso silo je stopil na mojo nogo. Slišala sem
grozljiv pok, še preden sem ga čutila. Toda potem sem ga začutila in nisem
mogla zadrţati krika trpljenja. Zvila sem se in se prijela za nogo, on pa je stal
nad menoj in se smehljal.
»Bi ţelela spet premisliti o svoji poslednji ţelji?« je prijazno vprašal. S
konico čevlja je rahlo sunil mojo zlomljeno nogo in zaslišala sem oglušujoč
krik. Šokirano sem ugotovila, da je bil moj.
»Ne bi raje videla, da me Edward poišče?« je predlagal.
»Ne!« sem zakrakala. »Ne, Edward, ne …« Nato me je nekaj zadelo v
obraz in vrglo nazaj med razbita pogledala.
Poleg bolečine v nogi sem začutila ostro zarezo na glavi, kamor se je
vrezalo steklo. In potem se je po mojih laseh z neverjetno hitrostjo začela
širiti topla mokrota. Začutila sem, da je namočila ramena moje majice,
slišala sem, kako je kapljala na les. Od njenega vonja me je zvilo v trebuhu.
Skozi slabost in omotico sem videla nekaj, kar mi je dalo nenadno,
zadnjo trohico upanja. Njegove oči, prej samo vnete, so zdaj ţarele od
neobvladljive sle. Kri, ki se je škrlatna širila po moji majici in se hitro zbirala
v luţi na tleh, ga je spravljala ob pamet. Ne glede na to, kakšni so bili njegovi
prvotni nameni, tega ni mogel več dolgo prenašati.
Naj se zgodi hitro, je bilo vse, kar sem si ţelela, ko je tok krvi iz moje
glave odplavil v zavest. Moje oči so se zapirale.
Slišala sem, kot bi bila pod vodo, zadnje lovčevo rjovenje. Skozi dolge
tunele, v katere so se spremenile moje oči, sem videla, kako se mi je
pribliţevala temna postava. Napela sem vse moči, da sem dvignila roko in
zaščitila obraz. Moje oči so se zaprle in odplavala sem.
 23.
ANGEL

Ko sem odplavala, sem sanjala.

Pod temno vodo, kjer sem plaval, sem zaslišala najsrečnejši glas, kar bi
jih lahko priklicala moja zavest – bil je prav tako lep in razveseljiv, kot je bil
pošasten. Bil je še eno rjovenje; globlje, bolj divje renčanje, iz katerega je
odmeval bes.
Močna bolečina, ki se je zarezala v mojo stegnjeno roko, me je privlekla
nazaj, skoraj na površje, toda nisem mogla najti poti nazaj dovolj daleč, da bi
odprla oči.
In nato sem vedela, da sem mrtva.
Kajti skozi teţko vodo sem slišala glas angela, ki je klical moje ime, ki
me je klical v edina nebesa, ki sem jih hotela.
»Oh ne, Bella, ne!« je v grozi jokal angelov glas.
Za tem zvokom, po katerem sem hrepenela, je bil drugačen hrup –
strašljivo vreščanje, ki so ga moje misli zavrnile. Zlovešče basovsko rjovenje,
osupljivi rezki glas in silovito ihtenje, ki je nenadoma prenehalo …
Skušala sem se osredotočiti na glas angela.
»Bella, prosim! Bella, poslušaj me, prosim, prosim, Bella, prosim!« je
moledoval.
Da, sem hotela reči. Karkoli. Toda nisem mogla premakniti svojih
ustnic.
»Carlisle!« je zaklical angel. Njegov popolni glas je bil preţet s
trpljenjem. »Bella, Bella, ne, oh, prosim, ne, ne!« In angel je hlipal brez solz.
Angel ne bi smel jokati, to ni prav. Hotela sem ga poiskati, da bi mu
povedala, da je vse v redu.. Toda voda je bila pregloboka, pritiskala je name
in mi jemala dih.
Občutila sem bolečino v glavi. Tej so sledile še druge, močnejše. Jokala
sem, lovila sapo in se bojevala s temnim bazenom.
»Bella!« je jokal angel.
»Izgubila je nekaj krvi, a rana na glavi ni pregloboka,« me je obvestil
umirjen glas. »Pazi na nogo, zlomljena je.«
Jezen krik se je zadušil na angelovih ustnicah.
Začutila sem oster zbodljaj. To menda niso bila nebesa, ali pač? Preveč
je bolelo.
»Mislim, da tudi nekaj reber,« je nadaljeval metodični glas.
Toda ostre bolečine so pojenjale. Na roki sem začutila novo, skelečo
bolečino, ki je bila močnejša od vseh drugih.
Nekdo me je ţgal.
»Edward.« Hotela sem mu povedati, toda moj glas je bil tako teţek in
počasen. Nisem se razumela.
 »Bella, vse bo v redu. Me slišiš, Bella? Ljubim te.«
»Edward,« sem znova poskusila. Moj glas je bil nekoliko jasnejši.
»Da, tu sem.«
»Boli,« sem zaihtela.
»Vem, Bella, vem« - nato pa se je obrnil od mene, nesrečen – »lahko
kako pomagaš?«
»Mojo torbo, prosim … Zadrţi sapo, Alice, pomagalo bo,« je obljubil
Carlisle.
»Alice?« sem zaječala.
»Tu je, vedela je, kje te lahko najdem.«
»Roka me boli,« sem mu skušala povedati.
»Vem, Bella. Carlisle ti bo dal nekaj, ne bo več bolelo.«
»Moja roka gori!« sem zavpila in se končno prebila skozi temo. Odprla
sem oči. Nisem videla njegovega obraza, nekaj temnega in toplega je
zakrivalo moje oči. Zakaj niso mogli videti ognja in ga pogasiti?
Njegov glas je bil prestrašen. »Bella?«
»Ogenj! Pogasite ogenj!« sem kričala, ko me je ţgalo.
»Carlisle! Njena roka!«
»Ugriznil jo je.« Carlislov glas ni bil več umirjen, bil je zgroţen.
Edward je v grozi zadrţal dih.
»Edward, ti moraš to storiti.« Bil je Alicein glas, zraven moje glave.
Hladni prsti so obrisali mokroto v mojih očeh.
»Ne!« je zatulil.
»Alice,« sem zastokala.
»Morda je še upanje,« je rekel Carlisle.
»Kaj?« je prosil Edward.
»Poskusi, ali lahko izsesaš strup. Rana je dokaj čista.« Ko je Carlisle
govoril, sem začutila večji pritisk na glavi, nekaj je prebadalo in trgalo mojo
lobanjo. Ta bolečina se je izgubila v bolečini ognja.
»Bo delovalo?« Alicein glas je bil napet.
»Ne vem,« je rekel Carlisle. »Toda pohiteti moramo.«
»Carlisle, jaz …« Edward se je obotavljal. »e vem, ali bom zmogel.«
Njegov čudoviti glas je bil spet poln agonije.
»Sam se moraš odločiti Edward, tako ali tako. Ne morem ti pomagati.
Če boš izsesal kri iz njene roke, moram zaustaviti krvavitev tukaj.«
Zvijala sem se od peklenskih bolečin in zaradi premikanja je bolečina v
mojih nogah ostudno ţarela.
»Edward!« sem zavpila. Zavedla sem se, da so bile moje oči znova
zaprte. Odprla sem jih in obupano iskala njegov obraz. Našla sem ga.
Končno sem lahko videla njegov popolni obraz, ki je strmel vame, zavit v
masko omahljivosti in trpljenja.
»Alice, prinesi mi nekaj, da poveţem njeno nogo!« Carlisle je bil
sklonjen nad menoj in je reševal mojo glavo. »Edward, začeti moraš, sicer bo
prepozno!«
Edward je spačil obraz. Opazovala sem njegove oči, ko je sijoča
odločnost nenadoma izpodrinila dvom. Napel je čeljust. Začutila sem, kako
so mrzli, močni prsti stisnili mojo gorečo roko. Sklonil se je nad njo in s
hladnimi ustnicami zagrabil koţo.
 Prva bolečina je bila hujša. Vpila sem in se borila z ledenimi rokami, ki
so me drţale nazaj. Alice me je skušala pomiriti. Nekaj teţkega je pritisnilo
mojo nogo k tlom in Carlislove kamnite roke so oklenile mojo glavo.
Moja roka je skoraj otopela in počasi sem se umirila. Ogenj je oslabel,
tlel je le na majhni površini.
Ko je bolečina pojenjala, sem začela zgubljati zavest. Bala sem se, da
bom spet padla v črne vode, da ga bom izgubila v temi.
»Edward,« sem se napenjala, toda nisem slišala njegovega glasu. Oni so
me slišali.
»Tu je, Bella.«
»Ostani, Edward, ostani z menoj …«
»Bom.« Njegov glas je bil napet, toda nekako zmagoslaven.
Zadovoljno sem zavzdihnila. Ogenj je izginil, druge bolečine je omilila
zaspanost, ki se me je lotevala.
»Je ves strup zunaj?« je vprašal Carlisle nekje daleč stran.
»Njena kri je čista,« je tiho rekel Edward. »Okusim lahko morfij.«
»Bella?« me je poklical Carlisle.
Skušala sem mu odgovoriti. »Mmmmmm?«
»Je ogenj izginil?«
»Da,« sem zavzdihnila. »Hvala, Edward.«
»Ljubim te,« je odgovoril.
»Vem,« sem dahnila, tako utrujena.
Zaslišala sem svoj najljubši zvok na svetu: Edwardov tihi smeh, blag
od olajšanja.
»Bella?« je spet vprašal Carlisle.
Namrščila sem se; hotela sem spati. »Kaj?«
»Kje je tvoja mama?«
»Na Floridi,« sem dahnila. »Prelisičil me je, Edward. Vrtel je naše
videoposnetke.« Ogorčenje v mojem glasu je bilo sramotno šibko.
Toda spomnila sem se.
»Alice.« Hotela sem odpreti oči. »Alice, video … pozna te, Alice, ve, od
kod si prišla.« Hotela sem govoriti vneto, toda moj glas je bil slaboten. »Plin
voham,« sem dodala, presenečena skozi meglico v svoji glavi.
»Čas je, da jo premaknemo,« je rekel Carlisle.
»Ne, hočem spati,« sem se pritoţila.
»Kar spi, draga, nesel te bom,« me je pomiril Edward.
In bila sem v njegovih hladnih rokah, stisnjena k njegovemu oprsju –
lebdela sem, vsa bolečina je izginila.
»Spi zdaj, Bella,« so bile zadnje besede, ki sem jih slišala.
 24.
BREIZHODNOST

Ko sem se zbudila, sem zagledala jasno, belo svetlobo. Bila sem v neznani
sobi bele barve. Stena zraven mene je bila zakrita z dolgimi, navpičnimi
roletami; nad mojo glavo so ţarele luči. Opirala sem se na trdno, neravno
posteljo – imela je ograjo. Blazine so bile ploske in kepaste. V bliţini sem
zaslišala zoprno piskanje. Upala sem, da je to znak, da sem še vedno ţiva.
Smrt ne bi smela biti tako neudobna.
Okoli mojih rok so bile ovite cevke in nekaj je bilo nalepljeno čez moj
obraz, pod mojim nosom. Dvignila sem roko, da bi to odtrgala.
»Ne, ne smeš.« Hladni prsti so ujeli mojo roko.
»Edward?« Nekoliko sem obrnila glavo in njegov čudoviti obraz je bil
samo nekaj centimetrov od mene, njegova brada je slonela na robu blazine.
Zavedla sem se, da sem ţiva, tokrat hvaleţna in vznesena. »Oh, Edward, tako
mi je ţal!«
»Šššš,« me je utišal. »Zdaj je vse v redu.«
»Kaj se je zgodilo?« Nisem se mogla jasno spomniti, in ko sem hotela
priklicati spomin, se mi je uprl razum.
»Bil sem skoraj prepozen. »Lahko bi bil prepozen,« je zašepetal s
trpečim glasom.
»Tako neumna sem bila, Edward. Mislila sem, da je imel mojo mamo.«
»Vse nas je prelisičil.
»Poklicati moram Charlieja in mamo,« sem se omotična zavedla.
»Alice ju je poklicala. Renée je tukaj … no, tukaj v bolnišnici. Pravkar
je šla nekaj pojest.«
»Mama je tu?« Hotela sem se usesti, toda vrtoglavica je postala
močnejša. Neţno me je porinil nazaj na blazine.
»Kmalu bo nazaj,« je obljubil. »Ti pa moraš ostati pri miru.«
»Toda kaj si ji rekel?« me je skrbelo. Le kako naj se pomirim? Mama je
bila tu, jaz pa sem okrevala od napada vampirja. »Kaj si ji rekel, zakaj sem
tu?«
»Padla si po stopnicah in skozi okno.« Pomislil je. »Moraš priznati, da bi
se to lahko zgodilo.«
Zavzdihnila sem in zabolelo me je. Pod rjuho sem se zazrla v svoje telo.
Moja noga je bila velikanska oteklina.
»Kaj mi je?« sem vprašala.
»Zlomljena noga, štiri zlomljena rebra, nekaj razpok v lobanji, praske
po celem telesu, izgubila si veliko krvi. Dobila si nekaj transfuzij. Ni mi bilo
všeč … nekaj časa si dišala popolnoma drugače.«
»To je morala biti prijetna sprememba zate.«
»Ne, všeč mi je tvoj vonj.«
 »Kako ti je uspelo?« sem tiho vprašala. Tako je vedel, o čem sem
govorila.
»Nisem prepričan.« Izognil se je mojemu radovednemu pogledu. S
postelje je dvignil mojo povito roko in jo neţno drţal v svoji, previden, da ne
bi pretrgal ţice, ki me je povezovala z eno od kontrolnih naprav.
Potrpeţljivo sem čakala.
Zavzdihnil je, ne da bi me pogledal. »Bilo je nemogoče … ustaviti,« je
zašepetal. »Nemogoče. Toda uspelo mi je.« Končno je dvignil pogled, s
polovičnim nasmehom. »Zares te moram ljubiti.«
»Nisem tako okusna, kakor dišim?« Vrnila sem mu nasmeh. Na obrazu
sem ob tem začutila bolečino.
»Še bolj … bolj, kot sem si mislil.«
»Oprosti,« sem se opravičila.
Pogledal je v strop. »Od vseh stvari, zaradi katerih bi se morala
opravičiti.«
»Zaradi česa bi se morala jaz opravičiti?«
»Da bi me skoraj zapustila za vse večne čase.«
»Oprosti,« sem se spet opravičila.
»Vem, zakaj si to storila.« Njegov glas je bil pomirjujoč. »Še vedno je bilo
nerazumsko, seveda. Morala bi počakati name, morala bi mi povedati.«
»Ne bi dovolil, da odidem.«
»Ne,« se je strinjal s strogim glasom, »ne bi.«
Nad menoj so se začeli zgrinjati zelo neprijetni spomini. Spreletel me je
srh, nato pa sem vztrepetala.
Takoj se je zbal. »Bella, kaj je narobe?«
»Kaj se je zgodilo z Jamesom?«
»Ko sem ga potegnil s tebe, sta zanj poskrbela Emmett in Jasper.«
»Morala sta zapustiti sobo … v njej je bilo veliko krvi.«
»Toda ti si ostal.«
»Da, stal sem.«
»In Alice in Carlisle …,« sem rekla začudena.
»Tudi onadva te imata rada, saj veš.«
Boleče podobe trenutka, ko sem zadnjič videla Alice, so me zdramile.
»Si je Alice pogledala kaseto?« sem zaskrbljeno vprašala.
»Da.« Novi ton mu je zatemnil glas, ton smrtnega sovraštva.
»Vedno je bila v temi, zato se ni spomnila.«
»Vem. Zdaj razume.« Imel je gladek glas, toda obraz črn od besa.
Hotela sem se ga dotakniti, toda nekaj me je zaustavilo. Pogledala sem
in videla, da mojo roko vleče vrečka z intravenozno infuzijo.
»Uh.« Zdrznila sem se.
»Kaj je?« je zaskrbljeno vprašal. Premotil se je, a potrtost še ni docela
zapustila njegovih oči.
»Igle,« sem pojasnila in pogledala stran od tiste v svoji roki. Zastrmela
sem se v popačen stropni omet in poskušala globoko dihati, čeprav me je
bolelo v rebrih.
»Boji se igle,« je tiho zamomljal sam pri sebi in zmajeval z glavo. »Ah,
sadistični vampir, ki jo hoče mučiti do smrti, seveda, ni problema, uide, da
bi se srečala z njim. Ampak, injekcija…«
 Zavila sem z očmi. Bila sem vesela, da sem spoznala, da vsaj to ni
bolelo. Odločila sem se spremeniti temo pogovora.
»Zakaj si ti tu?« sem vprašala.
Strmel je vame, najprej zmeden, nato prizadet. Namrščil je čelo in
dvignil obrvi. »Hočeš, da odidem?«
»NE!« sem protestirala. Ţe samo misel na to me je prestrašila. »Ne,
mislila sem, kaj misli moja mama, zakaj da si tu? Preden se vrne, moram
poznati zgodbo.«
»Oh,« je rekel. In znova sprostil čelo. »Prišel sem v Phoenix, da bi se
pogovoril s teboj, da bi te prepričal, da se vrneš nazaj v Forks.« Njegove
široke oči so bile resne in iskrene, skoraj bi jim verjela. »Privolila si, da se
srečava, in prišla si v hotel, kjer sem bival s Carlislom in Alice … seveda me
je spremljal oče,« je krepostno dodal, »a na stopnicah na poti v mojo sobo si
se spotaknila in … no, saj veš, kaj se je zgodilo potem. Ni se ti treba spomniti
vseh, podrobnosti; dober izgovor imaš, da si malce zmedena glede detajlov.«
Za trenutek sem pomislila. »Ta zgodba ima nekaj pomanjkljivosti. Na
primer, nobenih razbitih oken.«
»Sploh ne,« je rekel. »Alice se je pri ustvarjanju dokazov kar malce
preveč zabavala. Zelo prepričljivo je … če bi hotela, bi lahko toţila hotel. Ni ti
treba skrbeti,« je obljubil in me poboţal z najneţnejšim dotikom. »Tvoja edina
naloga je, da se pozdraviš.«
Kljub bolečinam in otopelosti od zdravil nisem mogla zadrţati, da se ne
bi odzvala na njegov dotik. Piskanje na napravi je neenakomerno
poskakovalo – zdaj ni bil edini, ki je lahko slišal, kako mi nagaja srce.
»To bo prava sramota,« sem zamomljala sama pri sebi.
Zareţal se je in pomislil.
»Hm, zanima me…«
Počasi se je nagnil naprej; piskanje se je pospešilo, še preden se me je
dotaknil z ustnicami. Toda ko se je to zgodilo, čeprav z najbolj lahkotnim
pritiskom, se je piskanje povsem ustavilo.
V trenutku se je umaknil. Potolaţil se je, ko je naprava spet naznanila
bitje mojega srca.
»Očitno bom moral biti še bolj previden kot ponavadi.« Namrščil se je.
»Nisem končala s poljubljanjem,« sem se pritoţila. »Ne prisili me, da
pridem do tebe.
Zareţal se je, se sklonil in svoje ustnice narahlo pritisnil na moje.
Naprava je podivjala.
Nato so mu ustnice otrdele. Umaknil se je.
»Zdi se mi, da slišim tvojo mamo,« je rekel in se znova zareţal.
»Ne zapusti me,« sem zajokala, zajel me je nerazumen val panike.
Nisem ga smela spustiti – morda bi ga znova izgubila.
Prepoznal je moj strah in za sekundo pomislil. »Ne bom,« je resnobno
obljubil, nato pa se nasmehnil. »Malo bom zadremal.«
Premaknil se je s plastičnega stola ob meni in se usedel na turkizni
naslanjač iz umetnega usnja ob nogi postelje. Porinil ga je nazaj in zaprl oči.
Bil je popolnoma pri miru.
»Ne pozabi dihati,« sem šepnila posmehljivo. Globoko je vdihnil, a oči je
imel še vedno zaprte.
 Zaslišala sem mamo. Z nekom je govorila, morda z medicinsko sestro,
njen glas je bil utrujen in vznemirjen. Hotela sem skočiti iz postelje in steči k
njej, da bi jo pomirila, ji zagotovila, da je vse dobro. Toda nisem bila v stanju
za poskok, zato sem nestrpno čakala.
Vrata so se odprla in pokukala je notri.
»Mama!« sem šepnila. Moj glas je bil poln ljubezni in olajšanja.
Opazila je Edwardovo nepremično telo in po prstih stopicala k meni.
»Nikoli ne odide, mar ne?« je zamomljala sama pri sebi.
»Mama, tako vesela sem, da te vidim!«
Sklonila se je in me neţno objela. Čutila sem, kako tople solze padajo
na moja lica.
»Bella, tako si me prestrašila.!«
»Oprosti, mama. Toda zdaj je vse v redu, je ţe dobro.«
Pomirila sem jo.
»Vesela sem, da si končno odprla oči.« Usedla se je na rob moje
postelje.
Nenadoma sem se zavedla, da nisem imela pojma, koliko časa je minilo
od takrat.
»Kako dolgo so bile zaprte?«
»Petek je, dragica, kar dolgo te ni bilo.«
»Petek?« Bila sem šokirana. Skušala sem se spomniti, kateri dan je bil,
ko … toda nisem hotela razmišljati o tem.
»Kar nekaj časa si morala mirovati, dragica … veliko poškodb imaš.«
»Vem.« Lahko sem jih čutila.
»Srečo imaš, da je bil doktor Cullen tam. Tako prijazen moški je … zelo
mlad, seveda. In videti je bolj kot maneken, ne zdravnik …«
»Spoznala si Carlisla?«
»In Edwardovo sestro Alice. Zel ljubko dekle.«
»Prav zares,« sem se iskreno strinjala.
Pogledala je Edwarda, ki je z zaprtimi očmi leţal na stolu. »Nisi mi
povedala, da imaš v Forksu tako dobre prijatelje.«
Upognila sem se, potem pa zastokala.
»Kje boli?« je zaskrbljeno vprašala in se znova obrnila proti meni.
Edward me je pogledal.
»Nič mi ni,« sem zagotovila. »Zapomniti si moram, da se ne smem
premikati.« Znova se je pogreznil v laţniv spanec.
Izkoristila sem mamino trenutno raztresenost, da bi prikrila vzrok za
svoje preveč iskreno obnašanje. »Kje je Phil?« sem hitro vprašala.
»Florida … oh, Bella! Nikoli ne uganeš! Ko sva hotela oditi, najboljše
novice!«
»Phil je podpisal pogodbo?« sem ugibala.
»Da! Kako si vedela! Suns, si moreš misliti?«
»To je super, mama,« sem rekla kolikor sem mogla navdušeno, čeprav
nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo.
»In Jacksonville se ti bo zdel čudovit,« je prekipevala, medtem ko sem
odsotno strmela vanjo. »Malo me je skrbelo, ko je Phil začel govoriti o
Akronu, zaradi snega, saj veš, kako sovraţim mraz, toda Jacksonville! Vedno
sije sonce in vlaga res ni tako huda. Našla sva najbolj ljubko hišo, rumeno, z
belimi okraski, in veranda kot v starih filmih, in velikanski hrast, in do
morja samo nekaj minut, in imela boš svojo kopalnico …«
»Mama, ustavi se,« sem jo prekinila. Edward je še vedno miţal, toda
videti je bil preveč razburjen, da bi lahko spal. »Kaj govoriš? Ne bom šla na
Florido. Ţivim v Forksu.«
»Toda ni ti treba več, trapica,« se je zasmejala. »Phil bo lahko zdaj več z
menoj .. veliko sva govorila o tem in takole bom naredila … razdelila bom
gostovanja, polovico časa bom s teboj, polovico z njim.«
»Mama.« Obotavljala sem se. Skušala sem biti kar najbolj diplomatska.
»Hočem ţiveti v Forksu. Navadila sem se ţe na šolo in imam kar nekaj
prijateljic« - ko sem omenila prijatelje, je spet pogledala Edwarda, zato sem
poskusila drugje – »in Charlie me potrebuje. Popolnoma sam je in prav
ničesar ne zna skuhati.«
»Ostati hočeš v Forksu?« je vprašala vsa iz sebe.
Ta zamisel se ji je zdela nedoumljiva. Njene oči so znova odtavale k
Edwardu. »Zakaj?«
»Povedala sem ti … šola, Charlie … av!« Streslo me je. Ni bila dobra
zamisel.
Njene roke so nemočno mahale nad menoj in iskale nepoškodovani
del, da bi me poboţale. Zadovoljila se je s čelom; bilo je nepovezano.
»Bella, srček, sovraţiš Forks,« me je spomnila.
»Ni tako hudo.«
Namrščila je čelo in pogledala najprej Edwarda in nato mene, tokrat
zelo preudarno.
»Je vzrok ta fant?« je šepnila.
Odprla sem usta, da bi se ji zlagala, toda pozorno je opazovala moj
izraz. Vedela sem, da bi me zasačila.
»Delno,« sem priznala. Ni mi bilo treba povedati, kako velik je bil ta del.
»No, si imela priloţnost govoriti z Edwardom?« sem vprašala.
»Da.« Obotavljala se je in opazovala njegovo povsem nepremično telo.
»In o tem bi rada govorila s teboj.«
Aha. »O čem pa?« sem vprašala.
»Mislim, da je ta fant zaljubljen vate,« ga je obtoţila. Govorila je s tihim
glasom.
»Tudi jaz mislim tako,« sem priznala.
»Kaj pa čutiš ti?« Ni ji zares uspelo, da bi prekrila silno radovednost v
svojem glasu.
Zavzdihnila sem in pogledala stran. Mamo sem imela res rada, a o tem
se nisem ţelela pogovarjati z njo. »Zatreskana sem vanj.« Tako – to bi
najstnica lahko rekla o svoje prvem fantu.
»No, videti je zlo prijazen, in moj bog, neverjetno čeden je, toda tako
mlada si, Bella.«
Njen glas je bil negotov; zdelo se mi je, da je prvič, odkar sem bila stara
osem let, z menoj govorila kot avtoriteta. Prepoznala sem razumen, a odločen
ton glasu iz najinih pogovorov o moških.
»Vem, mama. Ne skrbi. Samo romantična zaljubljenost je,« sem jo
pomirila.
»Res je,« se je strinjala. Ni ji bilo teţko ustreči.
 Nato je zavzdihnila in obţalujoče pogledala na veliko, okroglo uro na
steni.
»Se ti mudi?«
Ugriznila se je v ustnico. »Phil me bo kmalu poklical … Nisem vedela,
da se boš zbudila …«
»Ţe dobro, mama.« Prikrila sem svoje olajšanje, da je ne bi prizadela.
»Ne bom sama.«
»Kmalu se vrnem. Veš, spala sem tu,« je ponosno oznanila.
»Oh, mama, ne bi bilo treba! Lahko bi spala doma … jaz tako ali tako
nebi opazila.« Tudi zdaj sem se zaradi mešanice zdravil proti bolečinam le s
teţavo zbrala, čeprav sem menda spala več dni skupaj.
»Preveč sem bila ţivčna,« je boječe priznala. »v soseski se je zgodil
zločin in nisem hotela biti sama doma.«
»Zločin?« sem vprašala preplašena.
»Nekdo je vlomil v tisti plesni studio za vogalom in ga poţgal do tal …
nič ni ostalo od njega! Pred njim so pustili ukraden avto. Srček, se spomniš,
ko si tja hodila na plesne?«
»Spomnim se.« Spreletel me je srh, nato pa sem vztrepetala.
»Punčka, če me potrebuješ, lahko ostanem.«
»Ne mama, nič mi ne bo. Edward bo pri meni.«
Izraz na njenem obrazu je kazal, da je prav zato hotela ostati.
»Zvečer se vrnem.« Njena obljuba je zvenela kot opozorilo. Znova je
pogledala Edwarda.
»Rada te imam, mama.«
»Tudi jaz te imam rada, Bella. Hodi bolj previdno, draga, ne bi te rada
izgubila.«
Edwardove oči so bile še vedno zaprte, toda čez njegov obraz se je
raztegnil širok nasmeh.
Zatem je prihitela negovalka in preverila vse cevke in ţičke. Mama me
je poljubila na čelo, poboţala mojo povito roko in odšla.
Negovalka je pregledovala izpisek kontrolne naprave za merjenje
utripa.
»Te je strah, srček? Tvoj utrip je bil tule malce previsok.«
»Dobro se počutim,« sem ji zagotovila.
»Tvoji medicinski sestri bom rekla, da s se zbudila. Takoj bo pri tebi.«
Zaprla je vrata in Edward je bil v trenutku pri meni.
»Ukradel si avto?« Dvignila sem obrvi.
Zasmejal se je, brez kesanja. »Avto je bil dober, zelo hiter.«
»Kakšen je bil tvoj spanec?« sem ga vprašala.
»Zanimiv.« Stisnil je oči.
»Kaj?«
Ko mi je odgovoril, je gledal dol. »Presenečen sem. Mislil sem, Florida
… in tvoja mama … no, mislil sem, da si to ţeliš.«
Nisem ga razumela. »Toda na Floridi bi moral biti cel dan notri. Samo
zvečer bi lahko šel ven, kot pravi vampir.«
Napol se je nasmehnil, nato pa zresnil obraz. »Bella, ostal bi v Forksu.
Ali v kakšne drugem mestu,« je razloţil. »Nekje, kjer ti ne bi mogel narediti
ničesar hudega.«
 Sprva nisem razumela pomena njegovih besed. Še naprej sem odsotno
strmela vanj, medtem ko so se besede v moji glavi ena za drugo sestavljale v
pošastno sliko. Komaj sem se zavedla zvoka pospešenega bitja mojega srca,
toda ko je moje dihanje postalo hiperventilacija, sem zaznala ostro bolečino v
svojih tarnajočih rebrih.
Molčal je; skrbno me je opazoval, medtem ko bi skoraj umrla od
bolečine. Toda ta bolečina ni imela ničesar skupnega z zlomljenimi kostmi.
Nato je v sobo odločno vstopila sestra. Edward je sedel nepremično kot
kip. Spretno je preučila moj izraz, nato pa preverila kontrolno napravo.
»Čas za nova zdravila proti bolečinam, srček?« je prijazno vprašala, ko
se je dotaknila infuzije.
»Ne, ne,« sem zabrundala. Hotela sem prikriti trpljenje v svojem glasu.
»Ničesar ne potrebujem.« Zdaj si spanca preprosto nisem smela privoščiti.
»Ni ti treba biti pogumna, srček. Ne smeš se preveč vznemirjati,
počivati moraš.« Čakala je, a sem samo odkimala.
»Prav,« je zavzdihnila. »Ko boš pripravljena, pritisni na klicni gumb.«
Preden je odšla, je neprijazno pogledala Edwarda in se še enkrat
zaskrbljeno ozrla proti napravam.
Svoje mrzle roke je drţal na mojem obrazu; z divjimi očmi sem strmela
vanj.
»Šššš, Bella, pomiri se.«
»Ne zapusti me,« sem prosila z zlomljenim glasom.
»Ne bom,« je obljubil. »Zdaj se pa sprosti, sicer pokličem sestro, da ti dá
pomirjevala.«
Toda moje srce se ni hotelo upočasniti.
»Bella.« Zaskrbljeno me je poboţal po obrazu. »Nikamor ne bom odšel.
Pri tebi bom ostal, dokler me boš potrebovala.«
»Priseţeš, da me ne boš zapustil?« sem šepnila. Skušala sem
nadzorovati vsaj sopihanje. Moja rebra so vibrirala.
Prijel me je za obraz in se mi pribliţal. Imel je široke in resne oči.
»Priseţem.«
Vonj njegovega diha mi je omilil bolečino. Še naprej sva strmela drug v
drugega in moje telo se je počasi sprostilo, bitje srca je postalo normalno.
Njegove oči so bile danes temne, bolj črne kot zlate.
»Bolje?« je vprašal.
»Da,« sem odvrnila previdna.
Zmajal je z glavo in nekaj zamomljal. Zdelo se mi je, da sem ujela
besedo 'histerija'.
»Zakaj si to rekel?« sem šepnila in poskušala umiriti svoj tresoči glas.
»Si se naveličal, da me moraš ves čas reševati? Hočeš, da grem stran?«
»Ne, nočem ostati brez tebe, Bella, seveda ne. Ne bodi neumna. Prav
tako me ne moti, da te rešujem. Toda jaz sem tisti, ki te spravlja v nevarnost
… jaz sem kriv, da si tu.«
»Da, ti si kriv.« Namrdnila sem se. »Kriv, da sem tukaj – živa.«
»Komaj.« Samo šepetal je. »Pokrita s povoji in z mavcem in komaj se
lahko premikaš.«
»Nisem govorila o svojem zadnjem bliţnjem srečanju s smrtjo,« sem
rekla. Postajala sem čedalje bolj vznemirjena. »Mislila sem na druga … sam
lahko izbereš. Če ne bi bilo tebe, bi gnila na pokopališču v Forksu.«
 Besede so ga pretresle, toda še vedno je imel tesnoben pogled.
»Toda to ni najhuje,« je šepetal dalje. Delal se je, kot da me ni slišal.
»Ko te le ne bi videl tam na tleh … zmečkane in zdrobljene.« Govoril je z
zaskrbljenim glasom. »Ko le ne bi mislil, da sem prepozen. Ko le ne bi slišal,
kako kričiš od bolečin … vsi ti nevzdrţni spomini, ki jih bom celo večnost
nosil s seboj. Ne, najhuje od vsega je bilo … da sem vedel, da se ne morem
ustaviti. Verjel, da te bom sam ubil.«
»A me nisi.«
»Lahko bi te. Zlahka.«
Vedela sem, da moram ostati mirna … toda hotel je sam sebe
prepričati, naj me zapusti. Panika, ki je udarjala v mojih pljučih, je hotela
ven.
»Obljubi mi,« sem šepnila.
»Kaj?«
»Saj veš.« Postajala sem jezna. Tako trmasto je bil odločen, da bo
vztrajal pri negativnem.
Slišal je spremembo v mojem glasu in stisnil oči. »Občutek imam, da
nisem dovolj močan, da bi se ti izognil, zato domnevam, da boš dobila kar
hočeš … naj te ubije ali ne,« je grobo dodal.
»Prav.« Nisem prezrla, da to ni bila obljuba. Komaj sem zadrţevala
paniko; nisem imela moči, da bi nadzorovala še jezo. »Rekel si, da si se
ustavil … zdaj hočem vedeti, zakaj,« sem zahtevala.
»Zakaj?« je oprezno ponovil.
»Zakaj si to storil. Zakaj nisi preprosto pustil, da se strup razširi po
telesu? Zdaj bi bila ţe kot ti.«
Edwardove oči so postale popolnoma črne. Spomnila sem se, da ni
hotela, da bi to kdaj izvedela. Alice je bila verjetno preveč zaposlena z misli,
ko je bil zraven. Iti sanjalo se mu ni, da me je podučila o tehniki spreobrnitve
vampirja. Bil je presenečen in razkačen. Nosnice so se mu razširile, njegove
ustnice so bile kot kamniti okrasek.
Ne bo mi odgovoril, to je bilo jasno.
»Priznam, da nimam nobenih izkušenj z razmerji,« sem rekla. »Toda zdi
se mi logično … moški in ţenska si morata biti nekako enaka… sicer se bo
eden od njiju vselej ţrtvoval in reševal drugega. Toda v reševanju drug
drugega morata biti enakovredna.«
Prekriţal je roke in nanje naslonil brado. V njegovem izrazu je bila
mirnost, ustavil je jezo. Očitno se je odločil, da ne bo jezen name. Upala sem,
da bom imela priloţnost, da opozorim Alice, preden kaj posumi.
»Rešila si me,« je tiho rekel.
»Ne morem biti vedno Lois Lane,« sem vztrajala. »Tudi jaz bi bila rada
Superman.«
»Ne veš, v kaj se spuščaš.« Njegov glas je bil mil; napeto je strmel v rob
blazine.
»Mislim, da vem.«
»Bella, ne veš. Skoraj devetdeset let ţe razmišljam tem, a še vedno
nisem prepričan.«
»Si ţeliš, da te Carlisle ne bi rešil?«
»Ne, tega si ne ţelim.« Pomislil je. »Toda mojega ţivljenja je bilo konec.
Ničemur se nisem odpovedal.«
 »Ti si moje ţivljenje. Umrla bi, če bi te izgubila.« Šlo mi je bolje. Zlahka
sem priznala, kako zelo sem ga potrebovala.
Bil je zelo miren. Odločen.
»Ne morem, Bella. Tega ti ne bom storil.«
»Zakaj ne?« Moje grlo je zahreščalo in besede niso bile tako glasne, kot
sem hotela. »Ne reci, da je preteţko! Po tem, kar ti je uspelo danes, no,
mislim, pred nekaj dnevi … kakor koli ţe, po tistem bi bila to mala malica.«
Srepo me je pogledal.
»In bolečina?« je vprašal.
Prebledela sem, ne da bi to zares hotela. Toda nisem hotela pokazati,
kako dobro sem si zapomnila občutek … ogenj v mojih ţilah.
»To je moja teţava,« sem rekla. »Preţivela bi.«
»Prav zares je mogoče, da se pogum sprevrţe v norost.«
»Ni pomembno. Trije dnevi. Pa kaj.«
Namrdnil se je. Moje besede so ga spet opomnile, da sem vedela več,
kot je hotel, da bi vedela. Gledala sem, kako je zadušil jezo in napeto
premišljeval.
»Charlie?« je kratko vprašal. »Renée?«
Minute so minevale v tišini, medtem ko sem iskala odgovor na njegovo
vprašanje. Odprla sem usta, toda noben glas ni prišel iz njih, zato sem jih
spet zaprla. Čakal je, na njegovem obrazu je raslo zmagoslavje, kajti vedel je,
da nisem imela pravega odgovora.
»Glej, tudi to ni pomembno,« sem končno zamomljala; moj glas je bil
neprepričljiv, kot vsakič, ko sem se zlagala.
»Renée se je vsakič odločila tako, da je bilo najbolje zanjo … hotela bi,
da tako naredim tudi jaz. Charlie pa je prilagodljiv, navajen je biti sam. Ne
morem večno skrbeti zanj Ţiveti moram svoje ţivljenje.«
»Natanko tako,« je hlastnil. »In jaz ga ne bom končal.«
»Če čakaš na dan, ko bom leţala na smrtni postelji, imam novico zate!
Pravkar sem bila tam!«
»Opomogla si boš,« me je opomnil.
Globoko sem vdihnila, da bi se pomirila, in prezrla bolečino, ki me je
zajela. Strmela sem vanj in on je strmel vame. Ni se hotel pogajati.
»Ne,« sem rekla. »Ne bom si.«
Nagubal je čelo. »Seveda si boš. Morda imaš prasko ali dve …«
»Motiš se,« sem vztrajala. »Umrla bom.«
»Daj no, Bella.« Zdaj ga je skrbelo. »Ţe čez nekaj dni boš lahko šla
domov. Najpozneje čez dva tedna.«
Mrko sem ga pogledala. »Morda ne bom umrla zdaj … toda nekega dne
bom umrla. Z vsako minuto sem bliţe smrti. In postala bom stara.«
Ob tem se je zgrozil. Svoje dolge prste je pritisnil na sence in zaprl oči.
»Tako bi se moralo zgoditi. Tako naj se zgodi. Tako bi se zgodilo, če ne bi
obstajal … in ne bi smel obstajati.«
Prhnila sem in presenečeno je odprl oči. »To je neumno. Tako je, kot bi
šel k nekomu, ki je pravkar zadel na loteriji, mu vzel denar in rekel: 'Poglej,
naj se zgodi, kot bi se moralo. Tako bo bolje.' Ne boš me prepričal.«
»Teţko bi rekel, da sem zadetek na loteriji,« je zarenčal.
»Res je. Veliko boljši si.«
 Zavil je z očmi in stisnil zobe. »Bella, o tem ne bova več razpravljala. Ne
bom te obsodil na večno bivanje v temi, pa konec.«
»Če misliš, da je to konec, me ne poznaš zelo dobro,« sem ga opozorila.
»Nisi edini vampir, ki ga poznam.«
Njegove oči so bile znova črne. »Alice si ne bi drznila.«
In za trenutek je bil videti tako strašen, da si nisem mogla kaj, da mu
ne bi verjela – nisem si mogla predstavljati, da bi bil kdo dovolj pogumen, da
bi mu nasprotoval.
»Alice vidi, da se bo zgodilo, kajne?« sem ugibala. »Zato te njena videnja
tako razburijo. Ve, da bom kot ti … nekoč.«
»Moti se. Videla te je mrtvo, toda tudi to se ni zgodilo.«
»Jaz ne bom nikoli stavila proti Alice.«
Celo večnost sva strmela drug v drugega. Razen brnenja strojev,
piskanja, kapljanja in tiktakanja velike ure na steni se ni slišalo ničesar.
Končno se je njegov izraz omehčal.
»Torej, kam naju bo to pripeljalo?« sem razmišljala.
Brez humorja se je zahihital. »Mislim, da se temu reče brezizhodnost.«
Zavzdihnila sem. »Av,« sem zamomljala.
»Kako s počutiš?« je vprašal in pogledal klicni gumb.
»Dobro,« sem se zlagala.
»Ne verjamem ti,« je neţno rekel.
»Nočem spet zaspati.«
»Počivati moraš. Prerekanje ti škodi.«
»Torej se vdaj,« sem namignila.
»Dober poskus.« Stegnil se je, da bi pritisnil gumb.
»Ne!«
Ni se zmenil zame.
»Da?« je zavreščal zvočnik na steni.
»Mislim, da potrebujemo zdravila proti bolečinam,« je mirno rekel in
prezrl moj besneči pogled.
»Povedal bom sestri.« Glas je bil zdolgočasen.
»Ne bom jih vzela,« sem obljubila.
Ozrl se je proti vreči tekočine, ki je visela ob postelji. »Zdi se mi, da ti
ne bo treba ničesar pogoltniti.«
Bitje mojega srca se je okrepilo. Opazil je strah v mojih očeh in
nejevoljno zavzdihnil.
»Bella, boli te. Sprostiti se moraš, da boš ozdravela. Zakaj si tako
muhasta? Ne bodo te več prebadali z iglami.«
»Ne bojim se igel,« sem zamomljala. »Bojim se zapreti oči.«
Nasmehnil se mi je s svojim veličastnim ukrivljenim nasmehom in z
rokama zajel moj obraz. »Povedal sem ti, da ne grem nikamor. Ne boj se. Tu
bom, dokler te bo to osrečevalo.«
Vrnila sem mu nasmeh, prezrla sem bolečino na licih. »Govoriš o
večnosti, veš.«
»Oh, te bo ţe minilo … saj je samo romantična zaljubljenosti.«
Nejeverno sem zmajala z glavo – zvrtelo se mi je. »Šokiralo me je, da mi
je Renée verjela. Vem, da si ti bolj pameten.«
»To je lepota človeškosti,« mi je povedal. »Vse se spreminja.«
Povesila sem pogled. »Ne tolaţi se s tem.«
 Smejal se je, ko je vstopila sestra in mahala z brizgalko.
»Dovolite,« se je zadrla na Edwarda.
Vstal je, stopil na drugo stran majhne sobe in se tam naslonil na
steno. Prekriţal je roke in čakal Še vedno sem ga gledala, še vedno sem se
bala. Mirno se je srečal z mojim pogledom.
»Tako, srček.« Sestra je vbrizgala zdravilo v mojo cevko in se smehljala.
»Zdaj ti bo bolje.«
»Hvala,« sem brezbriţno zamrmrala. Ni trajalo dolgo. Skoraj v trenutku
sem začutila, kako se po mojih ţilah širi omotičnost.
»Zadostovalo bo,« je zamomljala, ko so se mi povesile veke.
Verjetno je zapustila sobo, kajti na obrazu sem začutila nekaj hladnega
in gladkega.
»Ostani.« Poţrla sem besedo.
»Bom,« je obljubil. Njegov glas je bil lep, kot uspavanka. »Kot sem rekel,
dokler te bo to osrečevalo … dokler bo to najboljše zate.«
Hotela sem zmajati z glavo, a je bila preteţka. »Ni isto,« sem
zamomljala.
Zasmejal se je. »Ne razmišljaj zdaj o tem, Bella. Ko se zbudiš, se boš
lahko prepirala z menoj.«
Mislim, da sem se nasmehnila. »Redu.«
Na ušesu sem začutila njegove ustnice.
»Ljubim te,« je šepnil.
»Tudi … jaz.«
»Vem,« se je tiho zasmejal.
Rahlo sem obrnila glavo … iskala sem. Vedel je, kaj sem hotela. Z
ustnicami se je neţno dotaknil mojih.
»Hvala,« sem zavzdihnila.
»Kadar koli.«
V resnici me ni bilo več. Toda bojevala sem se s spancem, še nekaj sem
mu hotela povedati.
»Edward?« Napenjala sem se razločno izgovoriti njegovo ime.
»Da?«
»Stavim na Alice,« sem zamrmrala.
Nato se je nad menoj zgrnila noč.
 EPILOG:
SVEČANOST

Edward mi je pomagal v avto. Pazil je na trakove iz svile in šifona, cvetlice, ki

mi jih je pravkar pripel v popolno oblikovane kodre, in debel odlitek na moji
nogi. Moje od jeze našobljene ustnice ga niso ganile.
Ko me je namestil, je sedel za volan n zavil na dolgo, ozko cesto.
»Mi boš ţe povedal, kaj se dogaja?« sem čemerno vprašala. Res sem
sovraţila presenečenja. In to je vedel.
»Res čudno, da še nisi ugotovila.« Vrgel mi je posmehljiv nasmeh in
zastal mi je dih. Se ne bom nikoli navadila na njegovo popolnost?
Sem ţe rekla, da si zelo čeden?« sem preverila.
»Da.« Spet se je zareţal. Nikoli prej ga nisem videla oblečenega v črno
in v kontrastu z bledo koţo je bila njegova lepota popolnoma neresnična.
Tega nisem mogla zanikati, čeprav sem bila ţivčna, ker je bil oblečen v
smoking.
Še bolj pa sem bila ţivčna zaradi svoje obleke. Ali čevlja. Samo enega,
moja druga noga je namreč še vedno varno počivala v mavcu. Toda visoka in
ozka peta, pripeta samo s satenastimi trakci, mi šepanja verjetno ne bo
olajšala.
»Ne bom več hodila k vam na obisk, če me bo Alice imela za poskusno
barbiko,« sem se razburjala. Večji del dneva sem preţivela v Aliceini
kopalnici, kot nemočna ţrtev, na kateri je preizkušala svoje frizerske in
kozmetične sposobnosti. Vsakokrat ko sem postala ţivčna ali ko sem se
pritoţila, me je opomnila, da nima nobenih spominov iz svojega ţivljenja kot
človek, in me je prosila, naj ji ne uničim veselja. Nato me je oblekla v najbolj
smešno obleko – temno modro, z naborki in brez naramnic, francoske
znamke, ki je nisem znala prebrati – obleko za na modno revijo, ne pa v
Forks. Najina uradna obleka ni obetala ničesar dobrega, o tem sem bila
prepričana. Razen če … toda teh slutenj si nisem upala ubesediti niti v svoji
glavi.
Zmotilo me je zvonjenje telefona.
»Ţivijo, Charlie,« je rekel previdno.
»Charlie?« Namrščila sem čelo.
Odkar sem se vrnila v Forks, je bil Charlie … teţaven.
Na mojo slabo izkušnjo se je odzval na dva načina Carlisla je skoraj
častil, tako hvaleţen mu je bil. Po drugi strani je vztrajal, da je bil kriv
Edward – zaradi njega sem namreč odšla od doma. Edward mu seveda ni
ugovarjal. Drţati sem se morala pravil, ki prej niso obstajala: policijske ure
… čas za obiske.
 Charlie je povedal nekaj, zaradi česar so se Edwardove oči razširile od
začudenja, nato pa se je čez njegov obraz raztegnil nasmešek.
»Šalite se!« Zasmejal se je.
»Kaj je?« sem zahtevala.
Ignoriral me je. »Prosim, dajte mi ga na telefon,« je Edward predlagal z
očitnim zadovoljstvom in počakal nekaj sekund.
»Ţivijo, Tyler, Edward Cullen pri telefonu.« Njegov glas je bil zelo
prijazen, a zgolj navidez. Dovolj dobro sem ga poznala, da sem zaznala rahel
grozilni ton. Le kaj je pri meni iskal Tyler? Počasi se mi je začelo svitati.
Znova sem pogledala neprimerno obleko, v katero me je prisilila Alice.
»Ţal mi je, da je prišlo do nesporazuma, toda Bella je nocoj zasedena.«
Edwardov ton se je spremeni in ko je nadaljeval, je bila groţnja v njegovem
glasu naenkrat bolj očitna. »Če sem popolnoma iskren, bo zasedena vso noč.
Brez zamere. In ţal mi je za tvoj večer.« Očitno je bilo, da mu ni bilo niti malo
ţal. Nato je ugasnil telefon in širok nasmeh mu je njegov obraz.
Postala sem škrlatna od jeze. Čutila sem, kako so solze, ki jih je
povzročil bes, začele polniti moje oči.
Presenečeno me je pogledal. »Je bi tisti zadnji del preveč zate? Nisem te
hotel uţaliti.«
Prezrla sem te besede.
»Pelješ me na dijaški ples!« sem kriknila.
Kaj pa drugega. Kakšno poniţanje! Če bi bila pozorna, bi na plakatih,
ki so krasili šolske stavbe, prav verjetno opazila datum. Toda niti sanjalo se
mi ni, da bi se me upal prisiliti v kaj takega. Me je sploh poznal?
Ni pričakoval, da se bom tako burno odzvala, to je bilo očitno. Stisnil je
ustnice in povesil oči. »Bella, ne bodi muhasta.«
Z očmi sem blisknila proti oknu; bila sva ţe na pol poti do šole.
»Zakaj si mi to naredil?« sem zahtevala ogroţena.
Pokazal mi je smoking. »Resnično, Bella, kaj si mislila, da sva počela?«
Bila sem uţaljena. Prvič, ker sem spregledala očitno. Pa tudi, ker so
bile nejasne domneve – pričakovanja, če sem iskrena – ki sem jih gojila ves
da, ko me je Alice skušala spremeniti v lepotno kraljico, popolnoma napačne.
Moje napol bojazljive solze so se mi zdaj zdele skrajno bedaste.
Imela sem občutek, da se pripravlja na neko svečanost. Toda dijaški
ples! Nikoli ne bi pomislila na kaj takega.
Jezne solze so se zakotalile po mojih licih. Prestrašena sem se
spomnila, da sem bila namazana z maskaro, kar je bilo zame zelo
neobičajno. Hitro sem se obrisala pod očmi, da se črna barva ne bi
razmazala. Na moji roki ni bilo nobenega madeţa; morda je Alice vedela, da
potrebuje vodoodporno ličilo.
»To je čisti nesmisel. Zakaj jočeš?« je zahteval nejevoljen.
»Ker sem besna!«
»Bella.« Vame je usmeril polno moč svojih ţarečih oči.
»Kaj?« sem zmedena zamomljala.
»Naredi mi uslugo,« je vztrajal.
Njegove oči so stopile ves moj bes. Nisem se mogla prepirati z njim, ko
je takole goljufal. Vdala sem se s skromno vljudnostjo.
»Prav,« sem se kujala, nezmoţna, da bi ga pogledala tako grdo, kot sem
hotela. »Šla bom. Toda videl boš. Ţe kar dolgo nisem imela nobene nesreče.
Verjetno si bom zlomila še drugo nogo. Poglej ta čevelj! Past za smrt!« V
dokaz sem dvignila svojo zdravo nogo.
»Hmmm.« Ogledoval si je nogo, dlje kot je bilo potrebno. »Spomni me,
da se nocoj zahvalim Alice.«
»Alice bo tam?« Malce sem se potolaţila.
»Z Jasperjem, in Emmett … in Rosalie,« je priznal.
Olajšanje je izginilo. Z Rosalie se ni nič spremenilo, čeprav sem se
dobro razumela z njenim 'občasnim' moţem. Emmett je uţival v moji druţbi –
smejal se je mojim človeškim odzivom … morda pa ga je le zabavalo dejstvo,
da sem velikokrat padla. Rosalie se je vedla, kot da me ni. Zmajala sem z
glavo, da bi pregnala misli, v katere me je zavedlo, in pomislila sem na nekaj
drugega.
»Je Charlie seznanjen?« se vprašala, nenadoma nezaupljiva.
»Seveda.« Namrščil je čelo, nato pa se zahihital. »Toda Tyler očitno ni
bil.«
Škrtnila sem z zobmi. Nisem razumela, kako je mogel biti Tyler tako
domišljav. V šoli, kjer Charlie ni imel besede, sva bila z Edwardom neločljiva
– z izjemo tistih sončnih dni.
Pripeljala sva se do šole; Rosaliejin rdeči športni avto je vzbujal
pozornost na parkirišču. Oblaki so bili danes tanki, daleč stran na zahodu je
skoznje pobegnilo nekaj bliskov sončne svetlobe.
Izstopil je in mi prišel odpret vata. Ponudil mi je roko.
S prekriţanimi rokami sem trmasto sedela na sedeţu, grizel me je
ponos. Parkirišče je bilo polno ljudi v uradnih oblekah: priče. Ne bi me mogel
prisiliti, da grem iz avta, kot bi verjetno storil, če bi bila sama.
Zavzdihnil je. »Nekdo te hoče ubiti in pogumna si kot lev – če pa kdo
omeni ples …« Zmajal je z glavo.
Pogoltnila sem slino. Ples.
»Bella, ne bom dopustil, da ti kdo kaj hudega stori … niti da
poškoduješ samo sebe. Niti za trenutek te ne bom spustil, obljubim.«
Razmislila sem in nenadoma sem se počutila veliko bolje. To je opazil.
»No, greva,« je milo rekel, »saj ne bo tako hudo.« Sklonil se je in me
prijel okoli pasu. Prijela sem ga za roko in mu pustila, da me dvigne iz avta.
Tesno me je drţal in me podpiral, ko sem šepala proti šoli.
V Phoenixu je bil dijaški ples v hotelski dvorani. Ta ples je bil v
telovadnici, kajpada. To je bil verjetno edini prostor v vsem mesto, ki je bil
dovolj velik. Ko sva vstopila, sem se zareţala. Na stenah so viseli baloni in
pleteni vzorci iz pastelnega krep papirja.
»Videti je kot scena za grozljivko,« sem se hihitala.
»No,« je šepnil, ko sva se počasi pribliţevala mizi za nakup vstopnic –
nesel je večino moje teţe, toda vseeno sem morala premikati noge –
»vampirjev imamo več kot dovolj.«
Ozrla sem se po plesišču; na prazen prostoru sredi dvorane sta se
lahkotno vrtela dva para. Drugi plesalci so se stiskali ob strani, da bi jima
dali prostor – nihče se ni hotel primerjati s takšno eleganco. Emmett in
Jasper sta bila brezhibna in osupljiva v svojih klasičnih smokingih. Alice je
bila čudovita v črni satenasti obleki z geometričnimi izrezi, ki so razkazovali
velike trikotnike njene sneţno bele koţe. In Rosalie je bila … no, Rosalie. Bila
je neverjetna. Njena ţivo škrlatna obleka je imela globok izrez na hrbtu,
oprijemala se je njenih meč, kjer se je razprostrla v široko nabrano vlečko z
razporkom, ki je segal do njenega pasu. Pomilovala sem vsako dekle v
dvorani, vključno s seboj.
»Hočeš, da zapahnem vrata, da boš lahko poklal nič hudega sluteče
meščane?« sem zarotniško vprašala.
»In kakšna je tvoja vloga?« Srepo me je pogledal.
»Oh, z vampirji sem, kaj pa drugega.«
Nejevoljno se je nasmehnil. »Vse, samo da ti ne bi bilo treba plesati.«
»Vse.«
Kupil je vstopnici, nato pa me usmeril proti plesišču. Upognila sem se
ţe njegovo roko in povlekla noge.
»Celo noč imam,« je opozoril.
Sčasoma me je zvlekel do mesta, kjer so se elegantno sukali njegovi
sorodniki – četudi v slogu, ki je bil popolnoma neskladen z današnjim časom
in glasbo. Opazovala sem jih z grozo v očeh.
»Edward.« Moje grlo je bilo tako suho, da sem komaj šepetala. »Zares
ne znam plesati!« Čutila sem, kako je v mojih prsih kipela panika.
»Ne skrbi, neumnica,« je šepnil nazaj. »Jaz znam.« Moje roke je ovil
okoli svojega vratu in me dvignil, da so njegove noge zdrsnile pod moje.
In tudi midva sva se vrtela.
»Počutim se, kot bi imela pet let,« sem se zasmejala po nekaj minutah
lahkotnega valčka.
»Toda ne kaţeš jih,« je zamomljal in me potegnil bliţe, da so bile moje
noge za sekundo kakšnih trideset centimetrov od tal.
Alice je ujela obrat in se spodbujajoče nasmehnila – vrnila sem ji
nasmeh. Osupnilo me je, ko sem spoznala, da sem pravzaprav uţivala …
samo malo.
»Dobro, saj sploh ni tako grozno,« sem priznala.
Toda Edward je gledal proti vratom in na njegovem obrazu je bila jeza.
»Kaj je?« sem se vprašala naglas. Sledila sem njegovemu pogledu
omotična od vrtenja, toda navsezadnje sem le videla, kaj ga je mučilo. Jacob
Black, ne v smokingu, oblečen v belo majico z dolgimi rokavi in s kravato,
njegovi lasje zglajeni nazaj v navaden čop, se nama je pribliţeval čez dvorano.
Ko sem si opomogla od šoka, si nisem mogla kaj, da ne bi sočustvovala
z Jacobom. Bilo mu je zelo neprijetno, če ţe ne mučno. Ko so se najine oči
srečale, je bil njegov obraz skesan.
Edward je zelo tiho zarenčal.
»Lepo se obnašaj!« sem siknila.
Edwardov glas je bil neusmiljen. »S teboj hoče govoriti.«
Nato je Jacob prišel k nama; zadrega in kesanje na njegovem obrazu
sta bila zdaj še bolj opazna.
»Hej, Bella, upal sem, da boš tukaj.« Zvenelo je, kot bi upal prav
nasprotno. Toda njegov nasmeh je bil topel kot vedno.
»Ţivijo, Jacob.« Vrnila sem mu nasmeh. »Kako si?«
»Smem?« je neodločno vprašal in prvič pogledal Edwarda. Presenetilo
me je, ko sem sprevidela, da Jacobu ni bilo treba pogledati gor. Od najinega
prvega snidenja je moral zrasti za najmanj deset centimetrov.
Edward je bil miren, njegov obraz brezizrazen. Odgovoril je samo s
tem, da me je previdno postavil na noge in stopil korak nazaj.
 »Hvala,« je prijateljsko rekel Jacob.
Edward je samo prikimal, me skrbno pogledal, nato pa se obrnil in
odšel.
Jacob me je prijel za pas in stegnila sem se, da bi svoje roke poloţila
na njegova ramena.
»Ah, Jake, koliko centimetrov imaš zdaj?«
Laskalo mu je. »Sto dvainosemdeset.«
Nisva zares plesala – zaradi moje noge je bilo to nemogoče. Nerodno
sva se gugala sem ter tja, ne da bi premikala noge. Bilo je čisto v redu; zaradi
hitre rasti je bil okoren in neroden, verjetno ni plesal nič bolje od mene.
»Torej, kako si se znašel tu?« sem ga vprašala, ne da bi me zares
zanimalo. Verjetno je bil kriv Edwardov odziv.
»Lahko verjameš, da mi je oče plačal dvajset dolarjev, da grem na
ples?« je priznal nekoliko osramočen.
»Da, lahko,« sem zamomljala. »No, upam, da se vsaj zabavaš. Vidiš kaj
zanimivega?« sem ga draţila. Pokimala sem proti skupini deklet, ki so kot
pastelni okraski stala ob steni.
»Ja,« je zavzdihnil. »A je zasedena.«
Samo za hipec je pogledal dol in se srečal z mojim radovednim
pogledom – nato sva se v zadregi oba ozrla stran.
»Mimogrede, zares si čedna,« je srameţljivo dodal.
»Hm, hvala. Torej, zakaj ti je Billy plačal, da prideš sem?« sem hitro
vprašala, čeprav sem poznala odgovor.
Jacoba sprememba teme ni razveselila; pogledal je stran, spet mu je
bilo nerodno. »Rekel je, da je tu 'varno' govoriti s teboj. Priseţem staremu se
blede.«
Zasmejal se je in pridruţila sem se mu z medlim smehom.
»Kakor koli ţe, rekel je, da mi bo priskrbel glavni cilinder, če ti nekaj
povem,« je priznal s skeptičnim nasmeškom.
»Potem pa povej. Rada bi, da dokončaš avto.« Zareţala sem se nazaj.
Na srečo Jacob ni verjel njegovim vraţam. Zaradi tega je bilo nekoliko laţje.
Naslonjen na steno je Edward s praznim izrazom opazoval moj obraz. Videla
sem, kako se je študentka 2. Letnika v roza obleki boječe spogledovala z
njim, toda on je ni opazil.
Jacob je osramočen pogledal stran. »Ne jezi se, prav?«
»Nobenega razloga nimam, da bi bila jezna nate, Jacob,« sem mu
zagotovila. »Niti na Billya ne bom jezna. Samo povej, kar moraš.«
»No … tako neumno je, oprosti, Bella … hoče, da zapustiš svojega
fanta. Zahteval je, naj ti rečem 'prosim'.« Nejevoljno je zmajal z glavo.
»Še vedno je vraţeveren, ah?«
»Ja. Nekako je … pobesnel, ko si imela nesrečo v Phoenixu. Ni verjel
…« Jacob je namenoma obmolknil.
Povesila sem oči. »Padla sem.«
»Vem,« je hitro rekel Jacob.
»Misli, da je za nesrečo kriv Edward.« To ni bilo vprašanje in kljub svoji
obljubi sem bila jezna.
Jacob se je izognil mojemu pogledu. Niti malo se nisva trudila, da bi se
zibala v ritmu glasbe, čeprav me je še vedno drţal za pas, jaz pa njega okoli
vratu.
 »Glej, Jacob, vem, da Billy temu verjetno ne bo verjel, toda samo da
boš vedel« - zdaj me je pogledal, odzval se je na resnobni ton mojega glasu –
»Edward mi je v resnici rešil ţivljenje. Če ne bi bilo njega in njegovega očeta,
bi bila mrtva.«
»Vem,« je trdil, toda zdelo se je, da so ga moje iskrene besede nekoliko
ganile. Morda mu bo uspelo, da bo Billyja prepričal vsaj o tem.
»Hej, ţal mi je, da si moral priti zaradi tega, Jacob,« sem se opravičila.
»V vsakem primeru dobiš dele, kajne?«
»Ja,« je zamomljal. Še vedno je bil nesproščen … vznemirjen.
»Še kaj?« sem nezaupljivo vprašala.
»Pozabi,« je zamomljal, »poiskal si bom sluţbo in prihranil denar.«
Gledala sem ga, dokler se ni srečal z mojimi očmi. »Kar povej, Jacob.«
»Tako grozno je.«
»Ni mi mar. Povej mi,« sem vztrajala.
»Dobro … toda, hu, res je grozno.« Zmajal je z glavo. »Rekel je, naj ti
povem, ne, naj te opozorim, da … in to je njegova mnoţina, ne moja« - svojo
roko je dvignil z mojega pasu in v zraku naredil narekovaje – »'Budno vas
bomo nadzorovali.'« Napeto je čakal na moj odziv.
Slišalo se je kot stavek iz kakšnega mafijskega filma Naglas sem se
zasmejala.
»Ţal mi je, da si moral narediti to, Jake,« sem se hihitala.
»Ni bilo tako hudo« Olajšano se je zareţal. V trenutku me je oplazil z
očmi in ocenjeval mojo obleko.
»Naj mu torej sporočim, da si rekla, naj gre v rit?« je upajoče vprašal.
»Ne,« zavzdihnila sem. »Povej mu, da sem rekla hvala. Vem, da misli
dobro.«
Pesmi je bilo konec in spustila sem roke.
Njegove roke so omahovale na mojem pasu in pogledal je mojo
polomljeno nogo. »Bi rada še plesala? Naj te kam pospremim?«
Namesto mene se je oglasil Edward. »Ţe dobro, Jacob. Bom jaz
poskrbel zanjo.«
Jacob se je zdrznil in se s širokimi očmi zazrl v Edwarda, ki je stal
popolnoma zraven naju.
»Hej, nisem te videl,« je zamomljal. »Se vidiva, Bella.« Stopil je nazaj in
malodušno pomahal.
Smehljala sem se. »Ja, se vidiva pozneje.«
»Oprosti,« je znova rekel in se obrnil k vratom.
Ko se je začela nova pesem, me je Edward ovil z rokami. Bila je
nekoliko prehitra za počasno plesanje, toda to ga ni skrbelo. Zadovoljna sem
se naslonila na njegovo oprsje.
»Se počutiš bolje?« sem ga draţila.
»Ne zares,« je kratko odvrnil.
»Ne bodi jezen na Billyja,« sem zavzdihnila. »Samo skrbi ga zame,
zaradi Charlieja. Nič osebnega ni.«
»Nisem jezen na Billyja,« me je popravil z osornim glasom. »Toda njegov
sin mi gre na ţivce.«
Umaknila sem se in ga pogledala. Ni se šalil.
»Zakaj?«
»Kot prvo, zaradi njega nisem izpolnil obljube.«
 Zmedena sem strmela vanj.
Rahlo se je nasmehnil. »obljubil sem, da te nocoj ne bom spustil,« je
razloţil.
»Ah. No, oprostim ti.«
»Hvala. Toda še nekaj je.« Edward je namrščil čelo.
Potrpeţljivo sem čakala.
»Rekel je, da si čedna,« je končno nadaljeval in še bolj spačil obraz.
»Glede na to, kako čudovita si nocoj, je to prava ţalitev. Več kot samo lepa
si.«
Smejala sem se. »Morda si malce pristranski.«
»Ne verjamem. Poleg tega imam izvrsten vid.«
Znova sva se vrtela; stiskal me je k sebi, moje noge so bile na njegovih.
»Mi boš zdaj razloţil, zakaj vse to?« me je zanimalo.
Bil je zmeden in pomenljivo sem pogledala venčke.
Za trenutek je postal, nato pa spremenil smer, skozi gnečo me je vrtel
proti zadnjim vratom telovadnice. Beţno sem pogledala Mika in Jessico, ki
sta plesala in radovedno strmela vame. Jessica mi je pomagala in hitro sem
se ji nasmehnila nazaj. Tudi Angela je bila tam, blaţena v rokah malega
Bena Cheneya; neprestano zrla v njegove oči, ki so bile za glavo niţje od
njenih. Lee in Samantha, Lauren in Conner so pogledovali proti nama;
poznala sem ime vsakega obraza, ki je švignil mimo mene. In potem sva
prišla ven, v hladno, motno svetlobo zahajajočega sonca.
Takoj ko sva bila sama, me je dvignil in me ponesel čez temna tla,
dokler nisva prišla do klopce v senci dreves. Sedla sva in zibal me je na
svojih prsih. Luna je visela na nebu, lesketala se je skozi prozorne oblake in
njegov obraz je bledo ţarel v beli svetlobi. Stiskal je ustnice, njegove oči so
bile nemirne.
»No, torej?« sem neţno šepnila.
Ni mi odgovoril, strmel je v luno.
»Znova je somrak,« je zamomljal. »Še en konec. Ne glede na to, kako
popoln je bil dan, vedno se mora končati.«
»Nekatere stvari nimajo konca,« sem zamomljala skozi zobe, naenkrat
napeta.
Zavzdihnil je.
»Pripeljal sem te na ples,« je počasi rekel, da bi končno odgovoril na
moje vprašanje, »ker nočem, da bi kaj zamudila. Če lahko kaj naredim,
nočem, da bi se morala zaradi mene čemu odpovedati. Hočem, da si človek.
Hočem, da se tvoje ţivljenje nadaljuje, kot če bi umrl leta 1918, kot bi se
moralo zgoditi.«
Ob njegovih besedah me je streslo, nato pa sem jezno zmajal z glavo.
»V kateri čudni vzporedni dimenziji bi šla sploh kdaj samovoljno na dijaški
ples? Če ne bi bil tisočkrat močnejši od mene, me ne bi nikoli spravil sem.«
Njegove ustnice so se raztegnile v beţen nasmeh, toda njegovih oči se
ni dotaknil. »Ni bilo tako slabo, sama si rekla.«
»Ker sem bila s teboj.«
Za minuto sva obmolknila; strmel je v luno in jas sem strmela vanj.
Ţelela sem si, da bi mu znala povedati, kako malo me je zanimalo ţivljenje
povprečnih ljudi.
 »Mi lahko poveš nekaj?« je vprašal ko me je pogledal z milim
nasmeškom.
»Saj ti vedno vse povem.«
»Samo obljubi, da mi boš povedala,« je vztrajal in se reţal.
Vedela sem, da mi bo v trenutku ţal. »Prav.«
»Zares si bila presenečena, ko si ugotovila, da te peljem na dijaški
ples,« je začel.
»Zares,« sem mu segla v besedo.
»Točno tako,« se je strinjal. »Toda verjetno si imela neko drugo teorijo
… zanima me – kaj si mislila kam se odpravljava?«
Da, v trenutku mi je bilo ţal. Našobila sem usta in se obotavljala.
»Nočem ti povedati.«
»Obljubila si,« se je uprl.
»Vem.«
»V čem je teţava?«
Vedela sem, da je mislil, da me je bilo sram. »Mislim, da boš besen …
ali ţalosten.«
Ko je premislil moje besede, je namrščil čelo. »Vseeno bi rad vedel.
Prosim?«
Zavzdihnila sem, on pa je čakal.
»No … predvidevala sem, da greva na neko … slovesnost. Toda nisem
mislila, da bo to kakšna banalna človeška zadeva … dijaški ples!« sem se
rogala.
»Človeška?« je vprašal naravnost. Obregnil se je ob ključno besedo.
Pogledala sem svojo obleko in ţivčno zvijala trak iz šifona. Molče je
čakal.
»Dobro,« sem hitro priznala. »Sem pač upala, da si si premislil … da me
boš vendarle spremenil.«
Na njegove obrazu se je pokazalo ducat občutkov. Nekatere sem
prepoznala: jeza … bolečina … potem pa se je zbral in njegovi izraz je postal
zasmehljiv.
»In to naj bi bila slovesnost v črni kravati?« me je draţil in se dotaknil
zavihka svojega smokinga.
Namrščila sem se, da bi prikrila zadrego. »Ne vem, kako potekajo te
reči. Meni se zdi bolj pametno kot dijaški ples.« Še vedno se je reţal. »Ni
smešno,« sem rekla.
»Ne, prav imaš, ni,« se je strinjal. Njegov smehljaj je izginjal. »Raje bi se
pretvarjala, da se šališ, kot pa verjel, da misliš resno.«
»Toda resno mislim.«
Globoko je zavzdihnil. »Vem. In si to res tako ţeliš?«
Bolečina se je vrnila v njegove oči. Ugriznila sem se v ustnico in
prikimala.
»Povsem pripravljena, da je to konec,« je zamomljal samemu sebi, »da
je to somrak tvojega ţivljenja, čeprav si komaj začela ţiveti. Pripravljena, da
se vsemu odrečeš.«
»Ni konec, začetek je,« sem se tiho uprla.
»Tega nisem vreden,« je ţalostno rekel.
»Se spomniš, ko si mi rekel, da se ne vidim dobro?« sem vprašala in
dvignila obrvi. »Očitno si tudi ti slep.«
 »Vem, kdo sem.«
Zastokala sem.
Toda njegov nemir je zalezel vame. Našobil je ustnice, njegove oči so
bile iskrene Dolgo je preučeval moj obraz.
»No, si zdaj pripravljena?« je vprašal.
»Um.« Pogoltnila sem slino. »Da?«
Nasmehnil se je in počasi nagnil glavo, dokler se niso njegova usta
ravno pod kotičkom čeljusti rahlo dotaknila moje koţe.
»Takoj zdaj?« je šepnil in s svojim dihom hladno pihnil v moj vrat.
Nehote sem zadrhtela.
»Da,« sem šepnila, da se mi ne bi zlomil glas. Če je misli, da sem se
pretvarjala, bo razočaran. Sprejela sem odločitev in bila sem prepričana. Kaj
potem, če je bilo moje telo nepremično in trdo, moje dlani stisnjene v pest,
moj dihanje neenakomerno.
Ţalostno se je nasmehnil in se nagnil stran. Videti je bil razočaran.
»Saj nisi zares verjela, da se bom vdal tako zlahka,« je dejal z grenkim
tonom v posmehljivem glasu.
»Dekle lahko sanja.«
Dvigni je obrvi. »To je tisto, o čemer sanjaš? Da postaneš pošast?«
»Ne zares,« sem rekla in se namrdnila ob njegovi izbiri besede. Pošast,
namreč. »V glavnem sanjam o tem, da bi bila večno s teboj.«
Njegov obraz se je spremenil, zaradi rahle bolečine v mojem glasu sta
se na nje naselila mehkoba in ţalost.
»Bella.« S prsti je neţno sledil mojim ustnicam. »Ostal bom s teboj … to
ni dovolj?«
Nasmehnila sem se pod konicami njegovih prstov. »Dovolj za zdaj.«
Moja vznemirjenost ga je spravila v nejevoljo. Nocoj se ne bo nihče
vdal. Izdihnil je, toda zvok je bil v resnici renčanje.
Dotaknila sem se njegovega obraza. »Glej,« sem dejala. »Ljubim te bolj
kot ves ta svet. Ni to dovolj?«
»Da, dovolj je,« je odvrnil in se smehljal. »Dovolj za večnost.«
Sklonil se je in svoje mrzle ustnice še enkrat pritisnil na moje grlo.