Tema: Empatija vo komunikacija farmacevt - pacient

Komunikacija v zdravstvenem in negovalnem timu

november 28th, 2009 v 1.Letnik Komunikacija v ZN teamu s supervizijo |

 Natisni si članek!

Komunikacija je aktivnost, v kateri pošiljatelj pošlje sporočilo

prejemniku z namenom pridobiti odziv – feedback.

 pošiljatelj :  odgovoren za obliko in namen poslanega sporočila.

 kanal sporočanja: avditivni ( slušatelji), vizualni (slikovni), kinestetični ( demonstracija,
gibanje)
 sporočilo je lahko: – verbalno – govorno
 - neverbalno – pantonima
 prejemnik se na sporočilo odzove -( ne da se nekomunicirati )- neverbalno – tišina
 šum ali motnje med sporočanjem: – fizični – hrup, svetloba, mraz…
 – psihični – utrujenost, nemotivacija
 – semantični – tuji jezik, narečje

 Sočasnost sporočanja – hkrati prejemnik in sporočevalec

 Feedback je povezan z načinom interpretacije sporočila
 Več dejavnikov vpliva na interpretacijo: – spol
  – družbeni status
 - kultura
 Cilj komunikacije: da je sporočilo udeležencev razumljeno na podoben način

MODEL KOMUNIKACIJSKEGA PROCESA ( nariši)

MODELI KOMUNICIRANJA:

 linearni model  komuniciranja ( tel. pogovor) – sporočevalec, prejemnik, sporočilo,

kanal
 interakcijski model  komuniciranja  ( krožna smer komunikacije, povratna zveza)
 transakcijski model  komuniciranja  – sočasnost oddajanja in sprejemanja sporočil; de –
kodiranje ( govor + neverbalno)
 spiralni model komuniciranja – proces učenja eden od drugega

POSLUŠANJE:

Načini:

 k vsebini orientirani poslušalci

 k ljudem orientirani poslušalci
 k aktivnostim orientirani poslušalci ( intervencija v ZN)
 na čas orientirani poslušalci ( hitra akcija, reanimacija)

Vrste poslušanja:

 informacijsko ( novice)
 kritično
 empatično ( podpora sogovornika , ko smo osredotočeni nanj)

Ovire:

 pomanjkanje zanimanja za vsebino

 motnje koncentracije, utrujenost
 narcizem poslušalca
 predsodki
 monotonost govorca

Vzdrževanje:
  parafraziranje ( ponavljanje po poslušanju)
 komentiranje
 spraševanje
 neverbalna komunikacija ( ton govora, monotonost)

OPREDELITEV NEVERBALNE KOMUNIKACIJE

 komuniciranje brez besed ( cca. 65% vsega pomena izhaja iz neverbalnih znakov)
 nebesedno komuniciranje
 visoka sporočilna vrednost
 ekspresivno komuniciranje ( mahanje z rokami, hoja)
 spontano komuniciranje, malokrat namerno ( nasmeh ob šali)
 simbolno in socialno dogovorjeno komuniciranje ( spomeniki, simboli, znaki)

NEVERBALNO KOMUNICIRANJE VERBALNO KOMUNICIRANJE

 Bolj avtomatsko  Manj avtomatsko

 Avtomatsko – izraz na obrazu  Pozorno, zavestno sledenje besedam

 Dekodiranje sporočil se dogaja na  Za razumevanje potrebujemo več  časa

nezavedni ravni
 Kot manj verodostojna
 Za razumevanje neverbalnih sporočil
potrebujemo manj časa  Šibka čustvena ekspresivnost

 Neverbalna sporočila jemljemo bolj  Manj univerzalen pomen

verodostojno
 Manj kanalov komuniciranja
 Čustveno močnejša sporočila
 Več nadzora
 Univerzalen pomen

 Več kanalov sporočanja

 Spontano, manj nadzora

Odnos neverbalnega komuniciranja do verbalnega:

Neverbalni znaki lahko nasprotujejo besedam ( prikrivanje resnice)

 Poudarijo ( mrščenje)
 Razširijo ( nazorne geste)
  Zamenjajo ( odkimavanje)

POMEMBNA JE SKLADNOST OBEH KANALOV KOMUNICIRANJA !

VRSTE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE

 Parajezik - ton, mašila, vzdihi, kriki pacienta

 Pogled – 3 vloge
 Izrazi obraza – veselje, strah, jeza, presenečenje….
 Geste:
 Emblemi: samostojna vloga (znak za OK), geste
 Ilustratorji: razumevanje besed – kimanje
 Čustveni izrazi : tresenje od jeze
 Regulatorji: odmik pogleda, izmikanje
 Adaptorji: pomagajo sproščati napetost – praskanje, taptanje z nogo, mečkanje roba
oblačila,..

METAKOMUNICIRANJE - metoda refleksije odnosov ( vsebina – odnos)

 Namerni pogovor o tem, kako komuniciramo ( odziv na ton pogovora); kako doživljamo
komunikacijo dogajanja in drug drugega
 Reševanje konfliktov v odnosnem  komuniciranju
 Metakomuniciranje s samim seboj

PODPORNO KOMUNICIRANJE – empatično, terapevtsko ali podporno komuniciranje

 Zmožnost vživeti se v sobesednika

 Oblika besednega ali nebesednega komuniciranja, ki ima za namen pomagati tistim, za
katere zaznamo, da potrebujejo podporo ali pomoč
 Etični razlogi: skrb za drugega, odgovornost, sočutje, empatija

VRSTE PODPORNIH SPOROČIL

 Čustvena podpora
 Zaupanje ( ne izdamo skrivnosti bolnikov ostalim svojcem)
 Odnosna podpora ( nazivanje pacienta, pozdrav)
 Informacijska podpora   ( informacije)
  Materialna podpora ( preventiva RZP z raznimi blazinami in sodobnimi materiali,
tablete…)

VLOGA PODPORNEGA KOMUNICIRANJA V ZDRAVSTVU

 Komunikacijske kompetence MS ( poslušanje, pozornost, svetovanje, pobuda za

izražanje občutkov, strahov, empatija …)
 Nasprotno  – oblike komunikacijske odtujitve ( nepozornost, osrediščenost nase,
avtoritarnost….)

VLOGA PACIENTA

 Motivacija za ozdravitev
 Zamenjava vlog ( regresija otroške odvisnosti – bolnik je ponovno odvisen od druge
osebe )
 Resocializacija posameznika – ponoven vstop v družbo ( para, tetraplegiki po
rehabilitaciji)
 Vloge pacientov: pasivni, zainteresirani, aktivni v sodelovanju procesa zdravljenja

4 KRITERIJI PRESOJANJA PACIENTOV S STRANI MS:

 Motivacija za ozdravitev
 Kvaliteta odnosa
 Demografske značilnosti ( spol, starost, vera, narodna pripadnost,…)
 Čustvene reakcije ( burno, flegmatično odzivanje bolnika)

STEREOTIPIZIRANI PACIENTI: alkoholiki, klateži, odvisniki, pacienti z prekomerno

tel.težo, oboleli za neozdr. boleznijo

IZKUŠNJA KRONIČNE BOLEZNI:

 Najti  smisel življenja

 Ponovno oblikovati red v življenju
 Rekonstruirati samopodobo – stimatizacija ( nova identiteta), socialna izolacija
 Preusmeritev lastne življenjske zgodbe – narativna rekonstrukcija življenja

4 OBLIKE PREDELAVE KRONIČNE BOLEZNI

 Aktivno zanikanje: svoje bolezni ne sprejme, jo zavrača; bolnik svoji bolezni namenja le
malo pozornosti, skuša živeti naprej normalno življenje
 Prilagoditev: svojo bolezen vključi v svoje življenje
  Sekundarna pridobitev: sprememba načina življenja se nanaša na pozitivne kvalitete, ki
jih pacient potegne iz  svoje bolezni ( prenehanje kajenja, ukvarjanje s športom, …)
 Resignacija: poraz – znajde se v vlogi poraženca, vda se bolezni, bolezen občuti kot
rušilno dejstvo

ASIMETRIČNA KOMUNIKACIJA MED PACIENTOM IN MS

 Kratki stavki – odgovori »bomo videli«, »vse bo v redu«,….

 Neverbalne reakcije – pogledi skozi okno, vzdihovanje, skomiganje z rameni
 Pootročen govor- baby talk – rokca, bomo papali, …
 Žargon - strokovno izrazoslovje – abdominalno, rektalno
 Neposlušanje, prekinjanje

KOMUNIKACIJSKI MINIMUM

 Pozdrav ob srečanju
 Nazivanje  z g., ga.
 Neverbalna komunikacija ( pogled v oči)
 Nujna pojasnila ( razlaga poteka in namena preiskave)
 Pozdrav ob slovesu, nadaljni napotki

OVIRE V KOMUNIKACIJI MS S PACIENTOM

 OSEBNOSTNI:
 Stališča, vrednote
 Motivacija
 Intimnost
 Komunikacijske spretnosti
 Osebni problemi
 Visoka pričakovanja

 FIZIČNI:
 Struktura sobe, prostora
 Hrup
 Pomanjkanje zasebnosti
  Prekinitve
 »vloga« pacienta

KONFLIKT :

 Notranji, zunanji ( medosebni, medskupinski, meddržavni,…)

 NE!!!!! ( beg pred konflikti, sprotno reševanje)

REŠEVANJE KONFLIKTOV

 JAZ  ZMAGAM, TI IZGUBIŠ – avtoritaren način komuniciranja, v katerem je veliko

kritik in groženj, negativne energije, gre za tekmovanje, oseba je labilna, negotova
 TI ZMAGAŠ, JAZ IZGUBIM – popustljiv način komuniciranja, tak posameznik ne
prevzema pobude, se vda in prepusti zmago drugemu; spreminja mnenja in stališča in jih
prilagaja okoliščinam
 OBA IZGUBIVA -  avtodestruktivno komuniciranje, ne želita rešiti konflikta ( prepir
med zakoncema)
 OBA ZMAGAVA -  učinkovito reševanje konflikta, narejen kompromis

ČUSTVENO KOMUNICIRANJE

Komuniciranje brez čustev je komuniciranje brez sočutja in empatije.

Čustva so del pogovorov, včasih je izražanje čustev tudi edini razlog za pogovor.

Čustva so razmeroma prehodna stanja, ki se pojavljajo po celotni dimenziji lestvice, od

pozitivnih do negativnih, oziroma , od prijetnih do neprijetnih.( veselje, strah, jeza,…)

Afekti so kratka in intenzivna čustvena stanja ( zameglijo razum, dejanje v afektu, moment
neprištevnosti)

Občutki so fiziološke, kognitivne in vedenjske aktivacije, ki so sicer osrednji del čustev, lahko
pa označujejo tudi stanja, ki ne sodijo v območje čustev, npr. dolgočasje, pričakovanje.
 Fiziološke aktivacije – gnus ( se nasršimo)
 Kognitivne aktivacije – ob misli na pajka

 Vedenjske aktivacije – izogibanje

EMPATIJA
Empatija je zmožnost postaviti se na sogovornikovo stališče; gre za razumevanje položaja
drugega.

Zaznati pacientov svet, kot da bi bil vaš, ne da bi pri tem izgubili občutek » kot da bi«.

Spretnost zaznavanja, sporočanja, odzivanja in ukrepanja.

Proces empatije je lahko tudi otežen, in sicer zaradi:

 Nimamo podobnih izkušenj

 Moralni razlogi
 Velika stopnja empatičnosti ( projekcija lastnih čustev v drugega)

UPRAVLJANJE S ČUSTVI V MEDOSEBNIH ODNOSIH

 Zavedanje svojih čustev ( če se jih zavedamo, jihb tudi lažje nadzorujemo; pisanje
dnevnika, refleksije; vzgoja pozornosti za čustvena stanja, ki jih sprožamo pri drugih
osebah)
 Sprejeti svoja čustva takšna, kot so
 Izkušnja čustev je vedno osebna – sami smo odgovorni za svoja čustvena stanja (» jaz
postanem jezna, če ti….«; je bolje kot  » ti me spravljaš v jezo….«)
 Prilagoditev čustev določeni okoliščini ( lahko jih izrazimo, potlačimo, skrijemo….)

ODNOSNO KOMUNICIRANJE

 Transakcijska narava komuniciranja – gre za nenehen medsebojni vpliv oseb v

komunikaciji, za prilagajanje , spreminjanje glede na pogovor, odziv oseb.
 Je neskončen proces medsebojnega »definiranja« udeležencev  v komunikaciji
 Transakcijska analiza pomeni nenehno odzivanje na sporočila v komunikaciji: » Jaz
storim nekaj tebi in ti storiš nekaj v odgovor.«

PRIMERI:

Starš , Otrok, Odrasli – komunikacija

 Če sogovornika nagovarjamo z vidika Starša: pravila, zapovedi, opozorila, dolžnosti,

prepovedi. Sami lahko v komunikaciji uporabljamo » svojega starša« – daj nazaj, če ne
….

 Vidik Otroka : kuhanje mule, izbruh jeze, draženje, navdušenje, priučena nemoč, itd.

 Vidik Odraslega : » Moje mnenje je, …« ali » S tem se ne strinjam, ker ….« ali » Se
bom pozanimal….«.
  Starš  – Otrok : pacient igra vlogo ubogega malčka, MS pa prevzame vlogo Starša; MS
prevzame odgovornost sama, skrbi za malčka dokler ne izgori. MS čuti pomilovanje, ga
tolaži, pomirja, ščiti.

 Otrok – Odrasli : oseba, ki jo vedno tlačijo občutki nemoči, neuspešnosti in

nezmožnosti, bo iskala potrditev v Odraslem, s tem bo upala, da mu bo ta oseba naštela
vse razloge za nasprotno mnenje in mu ne bo treba popustiti » Otroku«, ki grozi, da bo
uničil vse upe. Pacient si npr. v osebi z močnim » Odraslim« le-tega sposodi. Potrebno je
veliko nenehne spodbude. ( dvom pred izpitom – Saj bo šlo.- odrasli)

 Odrasli – Starš : pacient bi rad spremenil način življenja. MS mu priskrbi veliko

napotkov o zdravem načinu življenja. Kljub temu pa naprosi MS, da mu igra  » Starša«;
če slučajno naleti, da npr. kadi, naj se na vse pretege razhudi in mu skrije cigarete.

 Otrok – Otrok : Pacient: » V tej bolnišnici slabo skrbite zame!« MS:« Bom pa šla in
sami skrbite zase.« Za tak odnos je značilna osredotočenost vas, nezmožnost vzpostavitve
bližine, empatije; namesto tega se oblikujejo » nepreverjene sodbe« – oba trmasta .

 Starš – Starš : » MS: » Če ne boste vsako jutro vzeli zdravila, …« Pacient:« Vi mi že ne

boste ukazovali!«

 Odrasli – Odrasli: Pacient:« Veste, danes imam občutek, da MS niso dobro poskrbele
zame.«

MS :« Mi lahko bolj natančno razložite, kaj s tem mislite?«

ASERTIVNOST – KOMUNICIRANJE, V KATEREM STA OBA ZADOVOLJNA

Asertivnost vključuje 4 komponente:

 Empatičnost
 Razkrivanje lastnih občutij
 Pojasnjevanje pričakovanj
 Sprejemanje posledic

NPR: MS moti pacientovo pogosto kršenje bolnišničnega reda. Ker pa sluti, da se v ozadju vsega
tega skriva pacientova osebna stiska, začne pogovor na naslednji način:

 Empatičnost: Verjamem, da se težko prilagajate bolniškemu redu, saj je morda to za va

prva in ne ravno pozitivna izkušnja.
 Razkrivanje čustev: Moram vam priznati, da me vaše pogosto kršenje bolnišničnega
reda moti,  saj sem odgovorna za stanje in počutje pacientov, ki so z vami v sobi.
 Pojasnjevanje pričakovanj: Želim si, da bi se o tem odkrito pogovorila.
  Sprejemanje posledic: Od sebe pričakujem, da vam bom po svojih močeh nudila kakršnokoli
pomoč in oporo. Resnično pa si želim vašega sodelovanja in razumevanja.

NEVERBALNA AGRESIJA ASERTIVNOST NE – ASERTIVNOST

KOMUNIKACIJA
Izraz obraza Napet, strmeč, Sproščen, vljuden, Živčen, z očmi uprtimi
namrščene obrvi, očesni kontakt na v tla
priprte oči enakem nivoju
Telesna drža Stoječa, dominirajoča,Pokončna, a sproščena Drža, ki kaže na
posega v prostor drža, ohranjajoč osebni nelagodje ( hitenje,
sogovornika prostor drugo opravilo…)
Ton glasu Visok, grozeč Samozavesten, Tih, nerazumljiv
spoštljiv, topel
Geste, kretnje Sunkovite, toge, roke Kažejo na namen, Nervozne, roke ne vedo
na bokih sporočanje kam bi
govor Napadalen, obtožujoč, Iskren, brez prekinjanja Opravičujoč, neiskren
posmehljiv,
avtoritativen

Ovire za asertivno izražanje so:

 Pomanjkanje znanja o pravicah, željah, interesih, misli sogovornika

 Skrb o tem, kaj si bodo drugi mislili o mojem vedenju
 Slaba samopodoba oz. samozavest

KOMUNIKACIJSKE VEŠČINE – POVZETEK

POSLUŠANJE - aktivno, s polno pozornostjo na sogovornika , ko utihnejo tudi naše misli. Za

to je značilna naša telesna govorica in minimalna uporaba govora. Zainterisiran obraz, stik z
očmi, molk, ton glasu, ko se odzovemo, opazovanje reakcije sogovornika 8 če nas je pravilno
razumel), parafraziranje ( ponovitev slišanega s svojimi besedami – »če vas prav razumem«)

DOTIK – terapevtski dotik vključuje umirjeno odstranjevanje in preusmerjanje nakopičene

energije v bolnem telesu. ( Ko MS oceni pacientovo » energetsko polje«, uporabi terap. Dotik z
namenom pospešiti njegovo sproščenost in dobro počutje.)

UPORABA ODPRTIH IN ZAPRTIH VPRAŠANJ -  v intervjuju uporabljamo tenhiko »

odprtih » in » zaprtih« vprašanj.

PARAJEZIK – ton in višina glasu.  Primer:  » Zbudite se, čas je , da vzamete zdravila.« Če le-to
izrečete z uporabo nižjega, mehkejšega glasu , se pacient ne bo čutil napadenega , kot bi se v
primeru agresivnega , avtoritativnega nastopa.

EMPATIJA - podporno, terapevtsko komuniciranje, ki vključuje sposobnost aktivnega

poslušanja, vživljanje v drugega, razumevanje in neobsojanja, sposobnost pokazati razumevanje
do pacienta.
ASERTIVNOST – kot priznavanje napak, podajanje komplimentov, spodbude, sposobnost
začeti pogovor in vzpostaviti zaupanje, izražanje pozitivnih občutkov, samozavest

MEDKULTURNO KOMUNICIRANJE

 Multikulturnost družb
 Intercultural care, transcultural, nursing
 Kateri vidiki pacientove kulture vplivajo na izvajanje nege in komunikacije – muslimani
ne pustijo, da jih neguje ženska
 Univezalen pogled na bolezen – kot sramota
 Stereotipizacije določenih kultur – Švicarji so ….

Razlike v medkulturnem komuniciranju  lahko razvrstimo v več kategorij:

 Individualizem  -  kolektivizem
 Bližina – distanca
 Odprtost – zaprtost
 Rutine
 Navade
 Življenski slogi
 Vrednote

POSREDOVANO ALI ELEKTRONSKO KOMUNICIRANJE

 Neosebno medosebno komuniciranje tudi z anonimnimi partnerji – omejeni v odnosnem,

čustvenem in neverbalnem komuniciranju
 Ustvarja namišljene prostore, čase, odnose, identitete ( virtualni svet )
 Pomanjkanje neverbalne komunikacje  ( smeški)
 Subtilni » neverbalni » ključi ( čas odgovora, pošiljanje sporočila)

Privlačnost:

 Socialna distanca oz. anonimnost

 Upravljanje z odnosi ( vstop, izstop v odnos)
 Dostopnost ( internet nikoli ne spi)
 Za zaprte družbene sisteme in kulture ni več prihodnosti
 Želja po druženju in strah pred nepripadanju
  Odnosna puščava in preobilje odnosov
 Sočasnost identitet

Pasti interneta:

 Povečevanje socialne izolacije od življ. Okolja

 Socialna pasivizacija ( pretirana udobnost)
 Informacija – manj znanja
 Nove oblike revščine ( kdor zna, ta ima)
 Zaupati neomejeno količino informacij o sebi

Bonton posredovanega komuniciranja:

 Zadeva pisanja
 Nazivanje ( spoštovani)
 Uvodni stavek (kje smo našli informacijo, zakaj pišemo,…)
 Zahvala, pozdrav, polno ime in priimek, letnik, šola
 Enotni slog pisave, ne smeškov
 Priponke označevati z št. Oziroma datumom

Terapevtska komunikacija
december 20th, 2008 v 2.Letnik ZN in Mentalno zdravje |

 Natisni si članek!

TERAPEVTSKA KOMUNIKACIJA 

Pomen komunikacije
komunikacija odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja.
je medij, prek katerega se ta odnos razvija in dopolnjuje.
ljudje drug ob drugem rastemo, se spoznavamo in živimo kot zdrave osebnosti.

V vse to pa morajo biti vpleteni zdravi medosebni odnosi, ki nam dajejo moč v osebnem in
poklicnem življenju.

Komunikacija v ZN z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno

vključuje pacienta postaja vse bolj aktualna.

Delo z pacientom in ne za pacienta je povezano s stalno komunikacijo.

komunikacija MS z pacientom in terapevtski odnos sta osnova za kvalitetno ZN pacienta z
duševnimi motnjami.

MS se mora zavedati, da komunikacija ni spontan,” že naučen proces”, ampak tudi terapevtska

spretnost, ki se jo je potrebno učiti in tudi naučiti.

Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu pacientu, konkretnemu

cilju. Vse to seveda v kontekstu etičnih načel.

KOMUNIKACIJSKI PROCES

je dinamičen, nenehno spreminjajoči se proces, ki poteka, ko človek pošilja in sprejema besedna

in nebesedna sporočila z namenom razumeti in biti razumljen ter se prilagoditi okolju in prenesti
svoje ideje drugim.

Pogoji za komunikacijo

- perceptivne sposobnosti  (videti, slišati, otipati, vonjati); točno zaznavanje drugih ljudi in
situacij

- kognitivne (zmožnost točnega presojanja, spoznanje, razum

- vedenjske (vedeti kaj reči in narediti v dani situaciji – intuitivnost)
- emocionalne sposobnosti (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje, empatija)

Osnove medosebne komunikacije

- da poznamo in razumemo sebe (intrapersonalna komunikacija);

- da poznamo in razumemo sogovornika (izkustveno polje);
- da ljudi spoštujemo (ljubezen, skrb, odgovornost).

Kaj posredujemo pacientu?

- pozornost, ko ga poslušamo;
- svoje misli, ko se pogovarjamo z njim;
- svoja čustva in empatijo;
- svoje znanje, potrebno za strokovno delo.

Koliko bomo dali pacientu je odvisno od našega značaja (sprejemni, tržni, žrtvovalni,
produktivni).

Kaj je pomembno v procesu komunikacije?

se začne takoj, ko pacient vstopi v zdravstveno ustanovo oz. ko se srečamo z njim jih
spremljamo od spočetja do smrti

- pomemben je prvi stik z pacientom

- z pacienti se srečajo zdravstveni in nezdravstveni delavci upoštevanje kontaktne kulture

- z pacienti se srečamo v različnih situacijah in stanjih
- pomembni so tudi pacientovi svojci.

Kontaktna kultura

TAKOJŠNJA POZORNOST DO SOGOVORNIKA

IZRAZ DOBRODOŠLOSTI
PREDSTAVITEV
UPOŠTEVANJE INTIMNE VREDNOSTI LASTNEGA IMENA POZORNO POSLUŠANJE
OPTIMISTIČNE NAPOVEDI

Zbiranje informacij in ocena stanja

Ocenimo dejavnike, ki pripomorejo k vzpostavitvi komunikacije:

optimizem, vera v ozdravitev, zaupanje v zdravstvene delavce, psihična podpora svojcev, urejene
domače razmere, zrela osebnost, dobro stanje zavesti, orientiranost v kraju, času, prostoru,
sposobnost govora in razumevanja govora, biološka starost:

Ocenimo dejavnike, ki ovirajo ali onemogočajo komunikacijo:

pesimizem, apatija, nezaupanje, neurejene razmere doma, motnje zavesti, neorientiranost v kraju,
času, prostoru, motorična in senzorična afazija, deprimiranje z uspavali, pomirjevali, gluhost,
slabovidnost, biološka starost.

Cilji, načrtovanje in izvajanje

- doseči najustreznejšo komunikacijo, da bo pacient lahko brez zavor izražal svoje želje in
potrebe
- izbor najustreznejše metode komunikacije
- uporaba besedne in  nebesedne
- ocenimo glede na vzpostavitev dobre, pozitivne komunikacije, glede na stopnjo zaupanja, ki
smo jo deležni ter ali so pacientove potrebe realizirane v skladu s pričakovanji.

Namen terapevtske komunikacije

- zadovoljiti temeljne človekove potrebe;

- vzpostaviti terapevtski odnos;
- posredovati informacije, izmenjavati misli in občutke;
- vplivati na vedenje človeka;
- vzpodbujati k aktivnemu sodelovanju pri analizi posredovanih vsebin, kritičnemu razmišljanju,
spreminjanju stališč in spremembami v ravnanju ali vedenju
- odnos, sicer se terapevtski odnos med pacient in MS ne bi razvil.

Kaj je bistvo terapevtske komunikacije? Terapevtska komunikacija je vedno usmerjena k cilju

in je namenjena izključno  zadovoljevanju potreb pacienta.

Je veliko več kot prenašanje in sprejemanje sporočil; je srečanje enega človeka z drugim, je
dajanje samega sebe. MS naj bi z vsako interakcijo vplivala na vedenje pacienta.
Kaj dosežemo s komunikacijo?

zaupanje,
sprejemanje,
razumevanje,
spoštovanje,
samorazkrivanje,
Zaupnost.

Vrste in namen terapevtskega pogovora

Vrste pogovora

neorganizirani, nemetodični, vsakdanji pogovor;

organiziran, sistematičen, vodeni pogovor oz. intervju.

Namen organiziranega pogovora

nudenje psihološke pomoči pacientu;

spoznati in razumeti problem ali stisko, za načrtovanje primernih intervencij;
razbremenjevati;
nuditi ustrezno čustveno oporo;
omogočiti prepoznavanje čustev.

Potek pogovora

PRIPRAVA NA POGOVOR

seznanimo se z vsem, kar imamo na voljo o pacientu

premislimo, ali smo za tak pogovor usposobljeni in pristojni
preverimo svoj odnos do pacienta
okvirno določimo predmet in cilj pogovora
izberemo primeren prostor in dovolj časa
obvestimo pacienta o kraju, času in namenu pogovora

SPREJEM pacienta

pomemben je prvi stik z pacientom

pacienta pozdravimo, se predstavimo,
pacienta vikamo
SPROSTITEV pacienta

poskrbimo za udobno namestitev pacienta

izmenjamo nekaj splošnih misli, da se pacient sprosti

Potek in nadaljevanje pogovora

OBVESTITEV pacienta  O PROBLEMU, CILJIH IN PREDMETU POGOVORA

vzbudimo aktivno sodelovanje pacienta, ne povemo vsega

kočljivo vsebino oblikujemo bolj splošno

MOTIVIRANJE pacienta ZA SODELOVANJE

pacientu med pogovorom zadovoljimo njegove potrebe po čustveno pozitivnem socialnem stiku,
zmanjšanju strahu, napetosti
nakažemo možnosti zadovoljitev nekaterih potreb v prihodnosti
ne obljubljamo, ne izsiljujemo
pazimo, da nismo preveč aktivni, direktni ali preveč pasivni

SPODBUJANJE pacienta, DA IZRAZI SVOJA STALIŠČA

pomembno celostno psihološko vzdušje, naš odnos do pacienta

uporabljamo različne tehnike, ki pacienta vzpodbujajo k pogovoru

SEZNANJENJE pacienta Z NAŠIMI STALIŠČI – pacient NAJ BI JIH SPREJEL

z našimi stališči ga seznanimo šele potem, ko on razkrije svoje

probleme osvetlimo še z drugih strani, sproti ga informiramo
prepričati se moramo, da je pravilno razumel, razpravljamo o problematiki

OBLIKOVANJE SKLEPOV – JASNI, DOSLEDNI, PREVERJANJE REZULTATOV

POGOVORA

pacient jih mora sprejeti čustveno in razumsko

pacienta pohvalimo, vzbujamo upanje na boljše, če se bo držal sklepov

ZAKLJUČEK – POGOVORA IN POSLOVITEV

ob slovesu pacienta dodatno motiviramo, se poslovimo prijazno, v duhu celotnega pogovora.

Kako naj se terapevtsko pogovarjamo?

Terapevtski pogovor ima določen cilj in se od običajnega loči, da gre za profesionalni odnos.

MS/ZT naj bi pri terapevtskih pogovorih imela sledečih 5 ciljev:

Ustvarjati odnos zaupanja in zaupljivosti (govoriti resnico, ne obljubljati, stabilno vedenje);

Pomagati pacientu izraziti svoje probleme z besedami (pacient vzpodbujati, da govori; njena
naloga ni govoriti, ampak  pomagati pacientu, da on govori njej);

Z občutkom ga odvračati ga od njegovih psihopatoloških doživljanj (skuša odkriti neprizadeto

področje osebnosti, večkrat na dan mu povemo, kaj delamo);

Pomirjati ga in mu lajšati napetost (sprostitev preko pogovora pri napetih, anksioznih pacient,
lahko v malih skupinah, individualno);

Mu pomagati se pogovarjati z drugimi in navezovati ustrezne stike. Normalne socialne stike

(male, velike, tematske skupine, sprejmemo kar pacient reče).

Постои ли во денешно време?

Таа е една од најважните етички вредности,и покрај давањето

помош,неповредувањето,лојалноста и искреноста-емпатијата го буди моралот во човекот
правејќи го подобар.

Се сместувате себеси и вашите чувства во состојбата и во проблемите на другите со цел

подобро да ги разберете?

Повеќе: http://forum.kajgana.com/showthread.php?10171-%D0%95%D0%BC%D0%BF
%D0%B0%D1%82%D0%B8%D1%98%D0%B0#ixzz19DZu9IVR

Што е
емпатија?
Четврток, 06 Ноември 2008 13:29
Терминот емпатија како таков потекнува од естетиката, а во буквален превод значи
соживување или сочувство.

Германскиот филозоф и психолог Теодор Липс во почетокот на минатиот век во науката го

вовел терминот соживување што на англиски всушност значи емпатија, сакајќи со теминот
да означи „внесување“ (по пат на интуиција и моторна мимикрија) сопствени ставови и
чувства во некое уметничко дело или природна појава (темен облак, ведро небо и сл).

Значи, најпрво терминот емпатија се јавува во сферата на уметноста каде што се

подразбира емоцинален контакт на личноста со објектите, односно естетско доживување
на личноста, за подоцна епатијата да добие едно поошшто значење кое се јавува и надвор
од областа на уметноста.
Во психологијата, терминот се употребува за да означи процес на непосредно доживување
на емоционалните состојби, мислењето и однесувањето на другите луѓе.

Емпатијата претставува непосредно сознавање на чувствата, желбите и намерите на

другите луѓе, односно емпатијата означува посебна состојба на свеста при која се губи дел
од сопствениот идентитет, заради разбирање на некого по пат на соживување со него.
Настаните доживеани од некој друг си ги припишуваме себе си, вршиме интелектуална
идентификација и доживуваме исти чувства.

Како во примерот: „Во моментот кога лустерот се откачи, падна и се скрши на раката од
детето кое во тој момент пишуваше над масата. Неговата рака беше многу пресечена.
Мајката стаписана го виде сето тоа. Потоа,  нешто како да ја заболе раката на истото место
на кое беше повредено детето, но сега на нејзината рака виде голема лузна.“

Овој случај претставува автосугестија и

емпатија истовремено. Мајката сака да го
заштити своето дете со тоа што несреќниот
настан си го припишува себе си. Со силата на
својата волја и автосугестија, таа успева на
определениот дел од раката да произведе
физиолошка промена односно лузна.

Психолозите укажуваат на тоа дека

емпатијата е условена од ситуацијата и
контекстот во кој се случува, зошто ако би
било поинаку нашиот живот би бил
емоционално несреден и конфузен. Затоа,
потенцираат неколку категории кои можат да објаснат зошто некои од нас повеќе
емпатираат со другите во одедени ситуации отколку останатите.

   1. Емоционалниот фактор-со некои емоции е полесно да се соживееме, т.е.да

епатизираме
   2. Факторот релација  ематизер (оној кој сочувствува, доживува) и цел (ситуацијата)
   3. Индивидуални разлики
   4. Ситуациони фактори

Во секој случај, како и да функционира емпатијата, таа е од витално значење за

социјалното функционирање. Психхолозите тврдат дека емпатијата го зголемува нивото на
социјална кохеренција и социјалната комуникација.