Nešplja - pozabljeni sadež

Le redki še poznamo nešpljo. Včasih si jih sadili med drugimi sadnimi drevesi ali pa so
nabirali kar sadeže divje rastočih dreves

Nešplja (Mespilus gremanicus) je listopadno drevo ali grm in je sorodnik hrušk in jabolk.
raste do šest metov visoko in ima močne usnjate liste z rahlim poprhom na spodnji strani.
Drevo cveti od maja do junija in ima cvetove, podobne velikim jabolčnim ali cvetovom
kutine. Plodovi so okrogli s premerom dva do pet centimetrov. Imajo rjavo lupino in svetlo
meso. Njihova značilnost je, da imajo zelo veliko muho, ki je ostanek cvetišča. Plodovi
dozorijo oktobra ali novembra. Njihova posebnost je, da zreli še niso užitni, ker imajo
preveč taninov. Ti se razgradijo šele po jutranjih zmrzalih, ki povzročijo tvorbo sladkorja in
mehčanje mesa. Plodno meso spremeni barvo iz bele v rjavkasto in postane kašasto. Tako
omedeni plodovi imajo poseben, rahlo eksotičen okus. Nešplje lahko naberemo tudi trde in
jih pustimo na prostem, da se zmedijo.

Za urejanje prebave
Neugledni sadež, ki je zrel videti tak, kot bi bil že gnil, vsebuje do 20 odstotkov sladkorjev,
sadne kisline, veliko pektina in nekaj čreslovin. Vsebuje tudi sorbitol in vitamin C. Plodove
uživamo sveže ali pa iz njih naredimo marmelado, čežano ali sok. Včasih so z njimi
pripravljali tudi sadno vino in žganje.

Nešplje lahko uživamo kot sadje ali pa si z njimi pomagamo pri nekaterih zdravstvenih
težavah. Omedeni plodovi so rahel laksans, kar pomeni, da olajšajo izločanje blata.
Urejajo prebavo in pospešijo izločanje vode iz telesa ter ugodno delujejo na črevo.
Neomedene plodove in liste so nekdaj uporabljali proti driski, ker krčijo tkivo, pa tudi za
izpiranje ran in udarnin. Kadar je primanjkovalo skorje kininovca, so za zdravljenje malarije
preizkušali tudi skorjo nešplje. V nekaterih zeliščnih knjigah lahko najdemo navodila za
uporabo semen nešplje za odstranjevanje ledvičnih kamnov. Danes tako uporabo za
samozdravljenje odsvetujejo, ker semena nešplje vsebujejo tudi strupeno ciaonovodikovo
kislino.

Nešpljev les spada med čislane vrste lesa in je primeren za izdelavo drobnih lesenih
predmetov in okraskov, držajev in za intarzije. Je žilav, vendar elastičen. Nešplja je med
cvetenjem srednje dobra paša za čebele.

Čislana že v antiki
Zlata leta nešplje so bila v antiki in kasneje v srednjem veku. Nešplja izvira z območja
Perzije in so jo v Evropo prinesli grški trgovci. Nešplje so Rimljani sadili v bližini svojih
garnizonov in jih uporabljali za prehrano. Vedeti moramo, da jabolka takrat še niso bila
tako močno razširjena kot danes. Kako so jo čislali v srednjem veku, pove podatek, da je
bila uvrščena med sadna drevesa, ki jih je Karel Veliki v svoji okrožnici Capitulare de vilis
velel gojiti v svojih deželah.

Nezahtevno drevo raste na večini podlag, vendar ima najraje vlažno in odcedno prst.
Najbolje uspeva na sončni legi. Nešpljo težko vzgojimo. Seme ima namreč močno lupino,
ki ji pridejo do živega šele nizke temperature dveh zim. Za domačo rabo lahko seme
namočimo v toplo vodo za 24 ur in ga nato posejemo v lonček, ki ga pustimo zunaj dva do
tri mesece. Nekateri priporočajo, da seme izrežemo še zeleno, ko še ni razvilo
debelejšega ovoja. Koreninjenje potaknjencev je zamudno in pogosto neuspešno. Zaradi
teh težav in zato, ker je manj okusna kot jabolka in hruške, je nešplja po krivici
zapostavljeno uporabno sadno drevo, ki je včasih skupaj s tepkami dopolnjevalo izbor
sadja malih kmetij.