Cvetko Golar

1879 – 1965

Pesnik, pisatelj in dramatik Cvetko Golar z Gosteč je umrl pred

petinštiridesetimi leti v Ljutomeru, lani pa je preteklo sto trideset let od
njegovega rojstva. Izhaja iz starodavne Golarjeve rodbine z Gosteč po očetu, po
materi pa iz Jenko-Godčeve rodbine iz Drage. Rodovnik Jenkov nam pove, da je
ta priimek v Drago prinesel Urban Jenko, Omejčev-Španov iz Gorenje vasi, od
koder izhaja večina Jenkov na Godešiču, v Retečah in še kje. Omejčev Urban se
je leta 1753 v Sori poročil z Godčevo Heleno iz Drage. Njun sin Tone se je
poročil z Mico Kušar, Bevčevo iz Drage. Iz rodbine Kušar izhaja tudi večina
vseh, ki se pišejo Bertoncelj v reteški fari v že omenjenih treh vaseh. Tone in
Mica Jenko sta imela sinove Matija, Tilna in Blaža. Blaž je nasledil Godčevino
in se je poročil z Mico Svoljšak, Polenčevo iz Drage. Imela sta več hčera in
sinov. Ena od hčera, Marijana, se je leta 1860 v Sori poročila z vdovcem
Janezom Golarjem z Gosteč. Imela sta šest hčera in dva sinova, Janeza in
Florijana. Florijan je kasneje preimenovani Cvetko, ki je postal slovenski literat.
Florijan-Cvetko je dve leti hodil v šolo v Sori. Prav tedaj so v Sori zidali
novo cerkev, kar se je Cvetku zelo vtisnilo v spomin. Cerkveni obredi so tedaj
potekali v Dolu, kamor je Florijan često zahajal s svojo materjo in bil tako v
stikih z bratranci z Godčevine. Ker mu je oče zgodaj umrl je bil Cvetko zelo
navezan na mater. Zelo je ljubil tudi svojo deset let starejšo sestro Lenko, ki je
bila njegova pesterna in varuška. Ta se je kasneje poročila z Janezom
Jamnikom-Mihčem z Gosteč, ki je bil vaški čevljar. Za Florijana so bili
nepozabni obiski cerkve sv. Mohorja in Fortunata na Osolniku, kamor je zahajal
z materjo in sorodniki. Vzljubil je to goro in njene grebene zaradi lepot in
gozdnih sadežev od gob do sladkih borovnic. Te grebene je Golar vedno
imenoval lepe osolniške grive. Nekoč kasneje je pesnik prvič peljal svojega sina
Manka na ljube Gosteče a to tako, da sta tja prišla iz Medvod preko Osolnika in
se šele potem spustila mimo Močeradnika na ljube Gosteče.
Mali Cvetko je šolo nadaljeval v Škofji Loki, kjer je bival čez teden in se
mu je tožilo po Gostečah. Vsak dan se je povzpel na Kamnitnik in strmel na
svojo vas v daljavi. V šoli mu je šlo dobro. Nekoč ga je učitelj vprašal, kaj misli
postati v bodočnosti. Duhovnik bom, je Golar odgovoril. Zakaj, je bil radoveden
učitelj. Zato, da bom še pri maši vino pil, je utemeljil svoje želje Golar.
Za malega Florijana je bila zelo zanimiva starodavna gosteška cerkev sv.
Andreja. Na zunanji steni te cerkve je še danes vidna freska sv. Krištofa, ki na
rami nosi malega Jezusa čez morje. Golarja je ta podoba spremljala v njegovi
mladostni zavesti veliko let. Za Florijana so bila nepozabna mnoga poletja, ki jih
je z vaško mladino preživel na reki Sori, ki je takrat še lepa in čista tekla doli
pod Gostečami. Bila je topla in bogata z ribami, od katerih so mnoge postale
plen in priboljšek mladim kopalcem. Na Sori se je Florijan izuril v plavanju in v
mnogih vragolijah, ki so bile izum mladih kopalcev.
Florijan Golar je nato nadaljeval šolanje v Ljubljani, kjer so bili njegovi
sošolci in prijatelji Oton Župančič, Josip Murn in mnogi drugi, kasneje imenitni
Slovenci. Družil se je s Cankarjem, Finžgarjem, Groharjem. Mnogi od druščine
so mu bili za zgled in začel je s pesnikovanjem. Besedna umetnost ga je tako
prevzela, da je zanemaril šolo. Z nedokončano gimnazijo se je zaposlil kot
urednik raznih glasil in zraven pisal in snoval. Nekaj let je živel kot bohem,
zanemaril je celo svoje Gosteče in bratrance v Dragi. Nekaj let je bil urednik v
Celju nato celo v Zagrebu. Povsod si je pridobil prijatelje in sodelavce. Prevajal
je iz hrvaškega, srbskega, ruskega in nemškega jezika razna dela in jih objavljal
poleg svojih.
Ko je bil Golar daleč od doma mu je leta 1905 umrla mati. Pisal je domov
ganljivo pismo, a matere ni videl nikoli več. Neredno življenje mu ni prineslo
urejene družine. Leta 1912 je dobil sina, ki je bil posledica pustolovščine. Sin,
Manko po imenu, pa mu je prinesel veliko veselja. Bil je priden otrok, bister in
umirjen. Dal ga je v varstvo svoji prijateljici, s katero se je kasneje poročil in z
njo živel v Ljutomeru. Sin se je šolal na učiteljišču v Ljubljani in kasneje je
služboval v Gornji Radgoni. Po preselitvi v Ljutomer je Golar napisal uspešno
komedijo Vdova Rošlinka. Uprizarjali so jo številni slovenski odri, tudi v
Mariboru in v Ljubljani. Videli smo jo tudi v Sori, Retečah in na Godešiču. Ko
je Golar bil še v Ljubljani je v svojih pesmih opeval gorenjsko prirodo. V
Ljutomeru pa je v delih občudoval vinske gorice in plodove trte, s tem pa seveda
tudi viničarje, ki so se trudili v zlatih goricah. Vsako jesen si je naložil na rame
sodček zlatega pridelka in se z vlakom odpravil v Ljubljano po skromen
zaslužek. Včasih so v Ljutomer zašli mnogi pesnikovi prijatelji in tedaj jih je
gostil z zlato kapljico po več dni. Kot se je nekoč v delih spominjal gorenjske
ajde, maka in zlate pšenice, tako je v zeleni Prlekiji opeval trto, čričke in vse kar
se mu je ponudilo v lepi deželici.
Med vojno je bil Cvetko Golar izgnan. Z družino je živel v Ljubljani v
pomanjkanju in revščini. Preživljal se je s pisanjem. Med drugimi deli je spisal
igro Ples v Trnovem. Ker se ni uklonil, OF je zapovedala kulturni molk, je bil po
vojni zamolčan. Le Mohorjeva družba ga ni pozabila. Šele po sedemdesetem
letu je dobil skromno pokojnino kot zaslužen kulturnik, saj je bil eden prvih
socialnih pesnikov in sopotnik moderne. Oton Župančič je imel Golarja za
nepozabnega prijatelja. Kot vrhunski pesnik je Župančič občudoval Golarjeva
dela. Vzrok? Golar spada med avtorje, katerih dela so bila najbolj všeč
skladateljem. Največ Golarjevih del je še dandanes uglasbenih za razne zbore od
otroških do odraslih, Golar ni nikoli pozabil svojih Gosteč in rojstne okolice. Na
Gostečem je poleg domačije najraje obiskoval Mihčevo Lenko, svojo sestro in
seveda gosteška polja in gozdove pa sv. Krištofa na cerkvi sv. Andreja, ki je
najstarejša cerkev sorške fare. Ko je pesnik nekoč prišel domov je našel na peči
brata Janeza. A ti si, Florijan, dol se usedi in počij, jaz bom pa še malo
zadremal. Tak je bil bratovski pozdrav, čeprav se že dolgo nista videla.

France Jenko Podhomski