BIOREMEDIACIJA

Kaj je …???

Bioremediacija je naravni proces pri katerem mikroorganizmi spremenijo okoljsko

temelji na naravno potekajocih biogeokemijskih procesih;

razgradi ali imobilizira onesnazenje preden bi se preneslo v drugo okolje in

Ozadje

Izraziteje ogrozena obmocja, kar zadeva onesnazenost talnih in vodnih resursov, so:
drzave razvitega Severa
drzave t.i. bivsega vzhodnega bloka.

Obseg onesnazenja

Primer:
Od priblizno 750.000 podzemskih skladiscnih cistern v ZDA, naj bi jih doslej puscalo 300.000 in vsako
leto se dogodi 30.000 novih izlitij (pretezno  gre za kontaminacijo z ogljikovodiki).

Posebno izpostavljeni, tako zaradi resnosti onesnazenja in zaradi razumljive pozornosti javnosti, pa so
vojaski poligoni.

Dodaten problem so tudi podrocja, ki so iz razlicnih razlogov kontaminirana z radioaktivnimi snovmi.  

Bioremediacija

Iz potrebe po ureditvi teh zarisc kontaminacije so bile razvite tehnologije, ki temeljijo na:

razstrupljanju (detoksikaciji) in 

razgradnji - unicenju (degradaciji) onesnazenja (kontaminacije).

Torej ne ciljamo le na njihovo odstranitev (znacilnost vecine konvencionalnih tehnologij); koncni cilj je
ociscenje onesnazenja. Med njimi ima kljucno mesto prav skupina tehnologij, ki jih razumemo pod
pojmom bioremediacije. 

Konkurencne konvencionalne remediacijske tehnologije:

z zgoscevanjem in utrjevanjem (cementiranje, vitrifikacija, vkljucevanje v asfalt…) zajeto onesnazenje

odlagamo lokalno na mestu najdbe ali na posebnih odlagaliscih

cilj: omejitev gibljivosti in raztapljanja v tekocem mediju

uporabno: za ionizirno onesnazenje, za tezke kovine in nekatera organska onesnazenja kot so oljni
mulji, PCB, PAH in dr.

Zakaj bioremediacija?
Bioloska razgradnja

Organske spojine v tleh (oz. v podtalnici) so dveh virov:

naravnega izvora (razkroj rastlinske, zivalske in mikrobne biomase)  - huminske snovi (v tleh manj kot
3% uteznega dela, v podtalnici manj kot 5 mg/l)

antropogenega izvora – kemijske repertoar in karakteristike teh spojin so precej sirse

Antropogena kontaminacija

Za antropogeno kontaminacijo je znacilno:

da je vecinoma biorazgradljiva,
polarnost in topnost (nepolarne spojine so hidrofobne in manj mobilne v tleh/podtalnici)
hlapnost
toksicnost (toksicnost za cloveka je bistveni razlog zahteve po odstranjevanju onesnazenja - toks. pa
pomeni obicajno tudi slabso biolosko razgradljivost)

Produkti biorazgradljivosti

produkti razgradnje se lahko kopicijo ali pa ne

produkt je lahko pri tem bolj ali manj toksicno od izvorne spojine
produkt ostaja ali pa se dalje transformira
ksenobiotiki se obicajno kopicijo
dinamika toksicnosti zahteva teste toksicnosti

Encimske reakcije povezane z detoksikacijo:

hidroliza
hidroksilacija
dehalogenacija
demetiliranje/dealkiliranje
metiliranje
nitro redukcija
razvezava eterske vezi
konjugacija

Uporaba mikroorganizmov
Za vecino nastetih reakcij vemo, da jih obvladajo tudi mikroorganizmi. Zato uporaba mikroorganizmov
v ciscenju takega onesnazenja ni le znacilnost in ne novost bioremediacije. Spoznali smo ze v
postopkih ciscenja odpadnih vod da  izginjajo stevilne toksicne in ksenobioticne sestavine vodnega
onesnazenja.

Stopnjevanje
Kadar onesnazenje ne ogroza vitalni resursov (npr. pri vodooskrbnih teles ali pa odprtih vodotokov) se
je mogoce zadovoljiti s t.i. samodejno (intrinzicno bioremediacijo).

Kjer pa so ogrozeni pomembni viri je potrebna t.i. procesna (okrepljena bioremediacija).

Specificnosti
Kar je novo pri uporabi mikrobnih procesov v bioremediaciji je:

(a) tip kemijskih spojin, ki jih razgrajujejo in

(b) fizicno okolje (matriks) v katerem tece proces.

Koncentracije posameznih vrst onesnazenja so zelo razlicne, pogosto v gradientu z razponom nekaj
tisoc enot in neredko gre za neuravnotezeno mesanico spojin.
Bioremediacijo razlikuje od konvencionalnih postopkov razlika v optimizaciji procesa. Ce je pri prvih
mogoce povecati ucinek s homogenizacijo in popolnim premesanjem obdelovanega medija, so
bioremediacijska okolja najveckrat vecfazna, heterogena in predvsem neizenacena. V tleh je npr.
onesnazenje vezano na delce prsti, je raztopljeno v talni vlagi ali pa primesano v talno atmosfero.

Dinamicnost mikrobne zdruzbe

Gotovo je koristno, da posamezna organizemska vrsta sodeluje s stevilnimi drugimi v zdruzbi;
to pa istocasno lahko pomeni, da mikrobni ekosistemi niso stabilni skozi daljso dobo, se sproti
spreminjajo oz. prilagajajo.

Prilagajanje
Obdobje prilagajanja mikrobne zdruzbe - ko ni opaziti spremembe ciljne substance je t. i. obdobje
adaptacija ali lag faza

Ta je povezana tako z indukcijo encimov, ki bodo sodelovali v procesih in tudi s fenomeni t. i. genetske
adaptacije. 

Indukcija encimov
Veliko encimov zadolozenih za “periferne reakcije” je inducibilnih
substrat ali strukturno podobne spojine sprozijo sintezo encima
(encimska indukcija je obicajno kratka (minute do ure) torej pri lag fazah, ki trajajo dneve ali mesece
ne gre za ta mehanizem )

Genetska adaptacija
Mehanizmni so velikokrat skriti, gre pa za realno dogajanje, ki je odgovorno za bogato presnovno
razlicnost in prilagodljivost mikrobnega sveta.

Poznamo tri dominantne mehanizme genetske adaptacije:

genski prenos
mutacijske spremembe
genetska rekombinacija in transpozicija

Omejitve prilagajanja
Toksicnost vira: ciljna kemikalija je prisotna v preveliki koncentraciji, zato je biodegradacija pocasna

Fizikalni faktorji odgovorni za oviranje prilagajanja:

neencimska razgradnja
sorpcija
volatilizacija
“Pasa” protozojev

Mikrobna biotehnologija...
Mikrobi morajo biti prisotni v dovolj velikem stevilu, pomembna je tudi njihova razlicnost, da lahko
opravijo pricakovane, pogosto zelo raznolike naloge.

Pri izbiri poseganja v mikrobne procese se odlocamo med:

biostimulacijo  in
bioavgmentacijo.

Mikrobi...

v primeru biostimulacije:
izkoriscamo lokalno prisotno floro (in situ ali ex situ). Njej podpremo aktivnost z dodajanjem ustreznih,
limitnih hranil oz. poskrbimo za optimizacijo fizikalnega okolja (prezracenost, kislost…)

bodisi in situ ali ex situ dodajamo izbrane naravne mikrobne izolate (cista kultura ali mesana zdruzba)
s specificnimi lastnostmi razgradnje onesnazenja ali pa
uporabimo genetsko spremenjene, izboljsane mikroorganizme. 

Kaksni  naj bodo “supermikrobi” ?

Ucinkovita razgradnje sirokega spektra sestavin onesnazenja

Velika genetska stabilnost
Dolgozivost pri shranjevanju
Hitra rast po ozivljanju mikrobne kulture
Velika encimska aktivnost in rast v izbranem okolju
Sposobnost nadomescanja indigene flore
Nepatogenost
Brez toksicnih metabolitov

Pogoji...

Za ucinkovito bioremediacijo z mikroorganizmi moramo zagotoviti nekatere bistvene in nepogresljive

pogoje :
kisik mora biti prisoten na ravni vsaj 1 ppm, ali vec;
pomemben je dostop do neorganskih hranljivih snovi;
mikrobi in substrat morajo biti v kontaktu;
prisotna mora biti voda (slana, sladka…).  

Mikrobna rast in presnovne potrebe

Makronutrienti: Dusik (N) in fosfor (P)

Zlato pravilo: skupen organski ogljik (TOC) : N : P = 20 : 5 : 1
Mikronutrienti: zveplo, kalij, kalcij…
Sledovni elementi - zelezo, baker, cink…
Sprejemljiv nivo pH (4.5 - 8.5)
Kisik (ce so m. aerobni)
Vsebnost vlage: w = Ww/Ws = 40 to 80%

Biolosko razgradnjo omejuje temperatura (>10°C), vendar ne previsoka...; za mikroorganizme toksicne

spojine; omejitve v snovnem prenosu

Ko ti pogoji, posamicno ali v povezavi, niso vec zagotovljeni, mikrobi ali propadejo, jih nadomestijo
(izlocijo) drugi ali pa obmirujejo (dormanca).

Klasifikacija bioremediacije

Omenili smo ze, da v logisticnem kontekst lahko izvedemo BR v dveh oblikah:

kot in situ

    ali kot

ex situ postopek

Temeljna shema ex situ procesov

Biostimulacija
Bioprepihovanje
Bioavgmentacija
Bioreaktorji
Biofiltracija
Kompostiranje
Povrsinska obdelava (landfarming)
Biostimulacija
pospesevanje indigenih mikrobnih populacij v tleh in/ali v podtalnici z dodajanjem hranil ali optimizacijo
fizikalnih pogojev na lokaciji (glej zgoraj)

Injiciranje dodatkov

“Bioprepihovanje” (bioventing)
metoda obdelave kontaminiranih tal  (ali podtalnice) s prepihovanje zraka ali kisika skozi tla (vodo), kar
naj bi stimuliralo rast in aktivnost mikroorganizmov, istocasno pa iz obdelovanega medija iztisnemo 
hlapne produkte bioloske razgradnje

 Bioavgmentacija
je dodajanje bakterijske kulture (glej zgoraj)

 Biofiltracija
uporaba kolon za mikrobno izlocanje emisij iz zraka

 Bioreaktorji - bioloska razgradnja v zajetem okolju:

uporabna je za obdelavo tekocin, muljev, tako imenovani “solid phase” sistemi pa tudi za zemljino. Ker
je omejitveni dejavnik obicajno koncentracija mikrobne flore, se zatekamo k razlicnim nacinom
njenega postopnega povecevanja v zaporednih fazah postopkih dokler ne pridobimo mulju podobno
aktivno biomaso (kontaktni proces) ali pa redkeje lahko uporabimo tudi postopke s fiksirano mikrobno
biomaso - pripeto v reaktorju kot mikrobni film ali vpeto v gelih.  

V izvedbi so uporabljeni tako sarzni kot tudi kontinuirni procesi.

Zanimiv proces je postopek FyreZyme, kjer v reaktorskem konceptu dodajajo v reaktor poleg substrata
tudi bogat izvor specificnih mikrobnih rastnih faktorjev, ekstracelularnih encimov in emulgatorjev (naj bi
bil  se posebno ucinkovit za razgradnjo ogljikovodikov).

Posebnost ex situ bioreaktorske bioremediacije je tudi moznost uporabe anaerobnih procesov, ki so

izjemoma lahko uspesnejsi od aerobne obdelave za odstranjevanje nekaterih specificnih
ksenobiotskih kontaminantov.

Tak je BIOCAT (TM) proces, ki ga sestavljajo:

(1) anaerobno gnitje biomase do faze hlapnih kislin, ki daje delno stabiliziran mulja;
 (2) hlapne kisline so izvor ogljika in elektronski donor za biolosko sulfatno redukcijo, zagotavlja
zmanjsanje kislosti, kovin in sulfata iz rudnih luzin ter nastajanje acetata
(3) izraba acetata za proizvodnjo metana, s katerim je (4) mogoce pokriti del energetskih potreb
tehnologije.  

Povrsinska obdelava (landfarming)

to so postopki obdelave kontaminiranih tal v trdni (ali poltrdni) fazi;
izvedemo jih lahko in situ ali v posebnih talnih izkopih-celicah. Prav enako metodo lahko uporabimo
tudi v “ex situ” izvedbi, ko v ustrezno zamejeno zemljino (plasticna ponjava) dodajamo in zaorjemo
kontaminiran material z druge lokacije  in izkoristimo bioloski potencial indigene flore. Seveda pa lahko
dogajanje podpremo z biostimulacijskimi / bioavgmentacijskimi postopki.

Splosni napotki za povrsinsko obdelavo - EPA RCRA navodila za “landfarming”:

povrsina ne sme biti locirana na podrocjih stoletnih poplav
globina obdelave ne sme segati globlje od 1.5 m ali se ne sme priblizati bolj kot 1 m sezonskemu
visokem nivoju podzemne vode
zagotoviti je treba spremljanje stanja z vodo zasicenih in  nezasicenih plasti
podrocje je treba spremljati vsaj se 90 dni po zapiranju lokacije

Smiselni napotki mimo zakonskih:

povrsina naj ne bo nagnjena; tako  preprecimo odtekanje in omejimo erozijo
tla naj imajo lazjo ilovnato teksturo
idealno je, ce je globina zamejena z glinasto plastjo, ki preprecuje migracijo snovi
podrocja ne smemo locirati na vodozajemnem podrocju

Obdelava v muljnih lagunah

Mocno onesnazeno prst lahko obdelujemo tudi v t. i. muljnih lagunah:
tla presejemo, da odstranimo vecje delce
prst vmesamo v vodo, dobimo znacilno muljno konzistenco
prednosti: ucinkovitejsi snovni prenos, ucinkovitejsa kontrola obdelave in emisij

Kompostiranje - ena od definicij:

“samoogrevalni, substratno gost, voden mikrobni ekosistem”

Aerobni, termofilni proces pri katerem kontaminiran material vmesamo v nek voluminozni material,
proces izvedemo v prostostojecih kupih, v premesanih kupih in v bioreaktorjih. Ucinkovito je, ce kot
izvor mikrobne zdruzbe uporabimo cistilniski mulj, za redcitev, predvsem pa za zagotavljanje zracnosti
materiala dodamo lesne odpadke (oblanci, lesni drobir).

cilji kompostnih aplikacij :

mestni odpadki - cilj je zmanjsanje volumna
cistilniski mulj - cilj je zmanjsanje volumna in unicenje patogenih klic
razlicni, izbrani odpadki - namen je unicenje ciljne spojine

“in situ” laguniranje

za potrebe okrepitve naravne bioremediacije kontaminiranih jezer, rek in pristaniskih sedimentov  je
razvita tehnologija zajetja in obdelave kontaminacije v  lokalnih lagunah (tehnologija Limnofix, Inc.). V
proces se dodajajo predvsem manjkajoca hranila in seveda zagotovimo ucinkovito prezracevanje, ki
zagotavlja oksidacijo in mineralizacijo sedimentih slojev.

Rastlinske cistilne naprave  (fitoremediacija)

Uporaba:
ciscenje komunalnih odplak
ciscenje rudniskih odplak
kmetijsko tockovno in netockovno iztekanje
obdelava neurnih odpadnih vod

Fitoremediacija
Specificen nacin uporabe povrsinske vegetacije izkoriscamo v postopku imenovanem fitoremediacija.
Ta temelji na privzemanju in koncentriranju toksicnih komponent (najpogosteje je v rabi za
odstranjevanje tezkih kovin, ki seveda niso razgradljive, so pa odstranljive).   Potem ko rastlina
nakopici kovine v svojo biomaso (pretezno v koreninski sistem pa tudi v nadzemni zelni ali lesni del), z
ustrezno skrbnim odstranjevanjem te biomase in njeno nadaljnjo obdelavo lahko ocistimo
kontaminirano podrocje.

Sanacija odlagalisc:
V ciscenju kompleksnejsih odplak kombiniamo razlicne oblike obdelave:
gosto zasajen drevesni sestav
rastlinsko cistilno napravo in
namakalni sistem

Aktualne resitve

Primeri...
Danes se bioremediacija najpogosteje uporablja za odstranjevanje onesnazenja tal, neredko tudi
podtalnice, onesnazene z ogljikovodiki. Ogljikovodiki so med najpreprostejsimi in tudi zelo prvobitnimi
organskimi spojinami. Primeri obicajnih ogljikovodikov so: bencin, diezelsko gorivo, razlicna motorna
olja, druga goriva, pomorska olja in goriva, hidravlicne tekocine, surova nafta in olja za mazanje.
primer Exxon Valdez...: 
v zalivu princa Williama nasede 25 marec 1989 tanker Exxon Valdez
iztece: 11 milijonov galon nafte
prizadete je: 300 milj obale

S fizikalnim ciscenjem (polivanjem z vodo, vakuumsko ekstrakcijo in posnemanjem) so skusali ujeti

kar se da veliko nafte. Ostanke, ki so prekrivali skale in druge povrsine s skusali sprati z 230 tonami
surfaktantov (na razdalji 72 milj obale). Nafto ujeto v usedlini in med peskom so v poskusu
bioremediacije skusali razgraditi, zato so dodali 40 tons granularnega dusicnatega fosfornega gnojila,
ki naj bi pospesil rast naravno prisotnih mikroorganizmov, ki razkrajajo nafto.

Bioremediacija kloriranih topil z naravnim plinom

Bioremediacija z vpihavanjem zemeljskega plina omogoca remediacijo podalnice in tal. Z njo
stimuliramo naravno prisotne mikroorganizme - metanotrofne m., da razgradijo klorirana topila, kot so
trikloretilen (TCE) in tetrakloretilen (PCE). Z njo so ucinkovito nadomestili prejsnje bioremediacijske
tehnike, ki so zaradi rezistentnega onesnazenja bile neuspesne. Tehnologija je tudi komercialno
konkurencna drugim postopkom.
  Ta tehnika ocisti prostor do ravni 2 ppb (do ravni nedolocljivosti kontaminanta, za razliko od starejsih
metod, kjer je preostalo do 1000 ppb onesnazenja). Z njo se je skrajsal cas potreben za 95%
ociscenja od prejsnjih  >10 let na <4 let. Strosek se zmanjsa od $38/lb na manj kot $21/lb.
Klorirana topila so med najpomembnejsimi kontaminanti podtalnice v industrijskih drzavah.
Kontaminacija predstavlja hud zdravstveni problem, kadar se taka voda uporablja za pitje ali
namakanje zelenjave. V ZDA predvidevajo, da je 15%  pitne vode v javnih zajetjih kontaminirane s
kloriranimi ogljikovodiki.

Prihodnji razvoj...

Bioremediacija bo nedvomno se bolj kot doslej posegala  v znanja genetike, ekologije in okoljskega
inzenirstva, da bi se kar se da povecala ucinkovitost razgradnje:
v prihodnje bo nedvomno mogoce razgraditi
bolj kompleksne kemijske spojine 
in obdelati vecje kolicine onesnazenja.

Priporocam spletne naslove

http://cygnus.tamu.edu/PLPA/Projects/kenerley

http://bark214-3.berkeley.edu/MCB290

http://lawr.ucdavis.edu/classes/ssc111