Sandro Botticelli

od mitologije do mistike
 Nekaj podatkov …
• Sandro Botticelli (1445-1510), Firence.
• Slikarstva se je učil predvsem pri fra Filippu Lippiju,
krajši čas tudi pri Andreu del Verrocchiu.
• V ’80. letih quattrocenta (15. st.), v “zlatem obdobju”
Firenc, je Botticelli največ slikal po naročilih družine
Medici, zlasti vladarja Lorenza il Magnifica. V tem času
je ustvaril svoja najslavnejša pogansko mitološka dela:
Pomlad, Mars in Venera, Rojstvo Venere idr. V tem
obdobju pa je naslikal tudi vrsto čudovitih krščansko
nabožnih del.
• Po Lorenzovi smrti (1492) je na Botticellija precej vplival Botticellijev avtoportret?
popularni pridigar, verski reformator in nekaj let tudi (detajl s slike Poklon sv.
“revolucionarni” voditelj Firenc, pater Girolamo Treh kraljev, 1475, Uffizi,
Savonarola, ki ga je po uspeli “kontrarevoluciji” Firence)
inkvizicija sežgala na grmadi (1498). V Botticellijevih
slikah iz tega obdobja je izrazit krščansko mistični
navdih.
• Svoja pozna leta (po 1500) je Botticelli preživel precej
samotno, njegova velika zvezda je v očeh javnosti
že zatonila, imel pa je tudi zdravstvene težave.
Botticellijeva dela so znova odkrili precej pozneje …
 Botticelli, Primavera (Pomlad), 1482, 203 x 314 cm, Galerija Uffizi, Firence.

Tri ravni “branja” slike: 1. opis (“fenomenologija”), 2. pomen (ikonografija),

3. “smisel” (ikonologija … teorija simbolov, filozofija).
Seveda pa tudi s tem trojnim branjem slike še ne pridemo do njenega umetniškega “bistva”.
 Tri Gracije na Botticellijevi Primaveri

• Nekateri razlagalci so v treh Gracijah videli

alegorije Nedolžnosti, Lepote in Ljubezni, treh
kreposti, ki naj bi jih imela mlada žena.
• Sicer pa je o spletu med Venero in Amorjem
ter tremi Gracijami in Merkurjem pel že rimski
pesnik Horacij (1. st. pr. n. š.):
O Venera, kraljica Knidosa in Pafa …
S seboj privedi ognjevitega sina
in Gracije v oblekah brez pasu
in Hermesa in nimf krdela slavna
in Hebo, ki brez tebe ni mikavna!
 Hermes (Merkur) na Botticellijevi Primaveri

• V lepem mladeniču na levi strani slike prepoznamo boga Merkurja,

po grško Hermesa, sina gromovnika Jupitra in nimfe Maje, saj ga
poleg popotne oprave in krilc na nogah izdaja tudi palica, kaducej,
ovit z zmajčkoma, s katerim kot varuh pomladnega vrta preganja
nadležne oblačke.
• Motiv je verjetno povzet in prirejen po Vergilijevi pesnitvi Eneida
(1. st. pr. n. š.), in sicer po prizoru v IV. spevu, ko Jupiter/Zevs
naroči svojemu sinu Merkurju/Hermesu:
Potlej pa palico vzame, s katero izvablja iz Orka
duše bledé, nekatere pa spremlja spet v Tartar zloglasni,
spanje jim daje in jemlje pa v smrti oči jim odpira.
Z njo razganja vetrove in plava skoz bučne oblake.
 Desna trojica na Botticellijevi Primaveri

• To so (od desne proti levi): bog pomladnega vetra

Zefir, nimfa Kloris in boginja cvetja Flora. Trojica
nastopa pri rimskem pesniku Ovidiju,Ovidiju v njegovi
pesnitvi Fasti (1. st. n. š.), tj. v pesniškem opisu
mesecev rimskega koledarja:
Nekega pomladnega dne Zefir ugleda deviško nimfo Kloris in
se vanjo zaljubi; dekle mu hoče ubežati, a Zefir je hitrejši in
močnejši, objame jo okrog pasu in v tistem trenutku se
mladenka spremeni v odraslo žensko Floro, o čemer govori s
cvetjem, ki ji vre iz ust: »To sem jaz, Flora po imenu, ki bila
sem Kloris: v latinskem jeziku se je spremenila grška črka v
mojem imenu…« - Vendar pa ugrabljenki nič ne manjka, saj
ima v zakonskem stanu čudovit vrt, v katerem ji je mož
zasadil tisočere rože, rekoč: »Boginja, bodi kraljica cvetja!«
• Skupaj z drugo pomladno druščino pa jih zasledimo
tudi v stari Lukrecijevi filozofski pesnitvi O naravi
sveta (De rerum natura, 1. st. n. š.):
Vesna prihaja in Venus in Venere vestnik krilati
stopa pred njima, a spredaj, tesnó za petami Zefira,
trosi pomladne cvetlice pod nóge jim Flora rodnica,
pota vsa polna prelepih so barv in blagega vonja.
 Učeni krog Botticellijevih svetovalcev

Detajl s freske slikarja Domenica Ghirlandaia (Zaharija v Templju, 1486-1490,

Santa Maria Novella, Firence): upodobljeni so štirje pomembni možje florentinske
renesančne učenosti (od leve proti desni): platonski filozof Marsilio Ficino,
jezikoslovec Cristoforo Landino, pesnik in humanist Angelo Poliziano in grški
učenjak Demetrios Chalkondyles, ki ga je vladar Lorenzo de’ Medici povabil v
Firence, da bi poučeval grško književnost.
 Kdo je sama Primavera?
Primavera Pomladna Venera, boginja ljubezni …? Gre za poročno sliko?

• Dandanes se umetnostni zgodovinarji v glavnem

strinjajo, da je Primavera po svojem prvotnem
namenu poročna slika: pri bogatih florentinskih
družinah je bilo v navadi, da je ženinov oče,
včasih tudi boter, naročil sliko kot poročno darilo.
• Ženin, ki mu je bila namenjena Primavera, je bil
Lorenzo di Pierfrancesco de' Medici, imenovan tudi
Lorenzo mlajši, drugi bratranec več kot dvajset let
starejšega vladarja Lorenza. Mlajšemu Lorenzu je
zgodaj umrl oče in se je pri devetnajstih letih (1482)
na željo svojega mogočnega soimenjaka in varuha
poročil s Semirado d‘Appiano, katere oče je vladal
mestu Piombino, ki je bilo za Firence pomembno
pristanišče…
• Mladenič je takrat prebival v delu Medičejske palače
na Vii Largi sredi Firenc; v ohranjenem popisu
njegovega imetja iz leta 1499 piše, da je takrat
Primavera visela kot decorum (okras) nad lettuciem
(posteljo) v njegovih sobanah, verjetno že od poroke,
ko je tja pripeljal nevesto Semirado.
 Gombricheva razlaga Primavere kot alegorije Humanitas
• Ernst H. Gombrich je leta 1945 napisal razpravo z naslovom
Botticellijeve mitologije (druga, dopolnjena verzija je objavljena
v njegovi najbolj brani knjigi Symbolic Images, 1972).
• V tej razpravi Gombrich dokazuje povezavo med Botticellijevo
Primavero in dvema pismoma, ki ju je v letih 1477–8 napisal
Marsilio Ficino, prvo mlademu Lorenzu (poznejšemu lastniku
slike) in drugo njegovemu varuhu, vladarju Lorenzu.
• Ta povezava je Gombrichu služila pri dokazovanju teze, da je
Botticelli pod vplivom Platonske akademije, kot njen član ali
vsaj somišljenik, morda po nasvetu ali celo načrtu vodilnega
filozofa Ficina, v Primaveri upodobil renesančno-platonski
ideal Človeškosti (Humanitas), ki naj bi jo predstavljala
Pomlad in njeno spremstvo. Slika naj bi torej imela za
mladega Lorenza predvsem vzgojni namen in pomen.
• Gombricheva teza se je pozneje izkazala kot sporna, med
drugim tudi zaradi nove datacije nastanka Primavere: slika
namreč ni nastala, kot so poprej mislili, leta 1478 (takrat je
imel mladi Lorenzo komaj 15 let), ampak štiri leta pozneje,
1482 (ko se je mladenič poročil s Semirado).
Odlomek iz Ficinovega pisma vladarju Lorenzu (1478):

Odlomek naj bi podpiral Gombrichovo alegorično razlago

Primavere kot renesančne Človeškosti (Humanitas) oziroma
njene najpomembnejše lastnosti – Kreposti ali Vrline (Virtus)
– čeprav v njem ni omenjena Botticellijeva slika:
»Filozofi, govorniki, pesniki, vsi skušajo z besedami
spodbuditi človeka, da bi resnično vzljubil krepost, prvi z
argumenti, drugi z retoriko, tretji z verzi… Jaz pa mislim, da
bi bila Krepost sama (če bi se nam mogla prikazati pred
očmi) mnogo boljša spodbuda od vseh človeških besed.
Kadar želiš v mladeniču vzbuditi ljubezen do lepega dekleta,
bolj malo pomaga, če mu jo opevaš ali opisuješ… Pokaži mu filozof Marsilio Ficino
s jo prstom, če moreš, in vsaka beseda bo odveč. Pogled na 1433-1499
sámo Lepoto neprimerno lažje navdihne ljubezen kot
besede. Če ti torej uspe predstaviti človeškim očem čudovito
podobo Kreposti (Virtus), ne potrebuješ več nobene veščine
prepričevanja…« (podčrtal M. U.).
Vprašljivost preveč “poduhovljene”, alegorične razlage Primavere

Ronald Lightbown v svoji veliki monografiji o

Botticellijevem življenju in delu (1989):
»Pomemben argument proti preveč vzvišeni in
didaktični razlagi Primavere je njena sicer diskretna,
vendar očitna, prevladujoča čutnost. Venera sama
ni upodobljena kot izzivalna zaradi razlogov, ki jih
že poznamo, toda Gracije, Flora in Kloris vzbujajo
poželenje – seveda ne grobo pohoto, ampak
naravno težnjo v želji po lepih mladih oblikah.«
Navsezadnje se ravno zato ta slika imenuje
Primavera ?
 Gombrich o Botticellijevih “obeh Venerah”,
Venerah
oblečeni in goli, nebeški in zemeljski

• Gombrich v Botticellijevih mitologijah pravi, da je bila

“za renesanso Venera ‘ambivalentni’ simbol”;
• v razpravi Icones Symbolicae pa zapiše o Botticellijevem
Rojstvu Venere naslednje :
“Kakršen koli je že bil ‘program’, ki je bil v ozadju tega
naročila, vemo, da je rezultat strastnih prizadevanj, da bi
oživili ‘pravo’ podobo boginje ljubezni, podobo, kakršno
so ustvarili v antiki. Ta ‘prava podoba’ je oblika, kjer je
nebeška entiteta skrita v Venerinem mitu, ko se boginja
pojavi pred očmi smrtnikov. Hkrati skriva in razkriva
njeno duhovno bistvo.” (Spisi o umetnosti, str. 154)
• “Toda že samo dejstvo, da je bilo možno prevesti tako
visoke in zanosne misli [Humanitas] v slikovno izrazje
izven območja religiozne [tj. krščanske] ikonografije, je
simptom nemajhnega pomena. S tem so bile najvišje
težnje človeškega duha odprte za nereligiozno umetnost.
Tu ne gre za rojstvo posvetne umetnosti – saj je ta
obstajala in cvetela že skozi ves srednji vek – temveč
za to, da so se za posvetno umetnost odprle tiste čustvene
sfere, ki so bile dotlej zgolj v domeni religioznega
čaščenja.” (Botticellijeve mitologije, 1945, druga izd. v
Symbolic Images, 1972)
Botticelli, Rojstvo Venere,
Venere ok. 1486, 172 x 278 cm, Uffizi, Firence
Botticelli, Venera in Mars,
Mars ok. 1483, 69 x 173 cm, National Gallery, London.
Botticelli, Kamila (Minerva?) in kentaver,
kentaver ok. 1483, 207 x 148 cm, Uffizi, Firence.
Botticelli, Zgodba o Nastagiu degli Onesti iz Boccacciovega Dekamerona,
tretja slika (od štirih), 1483, 84 x 142 cm, Muzej Prado, Madrid.
Levo: Fra Filippo Lippi,
Lippi Marija z Detetom in angelcema, ok. 1465, 95 x 62 cm, Uffizi, Firence
Desno: Sandro Botticelli,
Botticelli Marija s knjigo, ok. 1480, 58 x 40 cm, Muzej Pezzoli, Milano
Botticelli, Marija z Detetom in osmimi angeli, ok. 1478, 135 cm, Mestni muzej, Berlin
Botticelli, Madonna del Magnificat, ok. 1480-81, 118 cm, Uffizi, Firence.
Botticelli, Marija z Detetom med svetnikoma, Janezom Krstnikom in Janezom Evangelistom
(t.i. Bardijev oltar),
oltar 1484, 185 x 180 cm, Berlin.
Botticelli, Devica z Detetom, štirimi angeli in šestimi svetniki
(oltar sv. Barnabe), ok. 1487, 268 x 280 cm, Uffizi, Firence
 Primerjave:
Primavera (levo zgoraj) in Marija Devica (desno zgoraj);
Marija (levo spodaj) in Venera (desno spodaj)
Botticelli, Oznanjenje,
Oznanjenje 1490, 150 x 156 cm, Uffizi, Firence
Botticelli, Mistično križanje,
anje ok. 1497, 73 x 51 cm, Muzej Fogg, Harvard
Botticelli, Mistično rojstvo,
rojstvo 1500, 108 x 75 cm, National Gallery, London

»To sliko, ob koncu leta 1500, v

obdobju nemirov v Italiji, sem jaz,
Alessandro, naslikal po polovici časa,
v katerem se izpolnjuje 11. poglavje
Svetega Janeza z drugim
apokaliptičnim gorjém, izpustitvijo
hudiča za tri leta in pol. Potem bo
vklenjen, kakor je zapisano v
12. poglavju, in videli ga bomo
premaganega, kakor na tej sliki.«