STROKOVNI ČLANEK - KEMIJA IN OKOLJE

Kako rešiti problematiko obarvanih tekstilnih

odpadnih vod?
Simona Vajnhandl, Julija Volmajer Valh
Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo

Povzetek
Tekstilna industrija je eden izmed največjih onesnaževalcev okolja. Poleg velike onesnaženosti tekstilna industrija
predstavlja tudi eno izmed največjih porabnikov vode. Obarvane stvari so veliko lepše, ampak barvila povzročajo
veliko težav v okolju. Prisotnost barvil v odpadni vodi je nesprejemljiva, tako iz estetskega, kot tudi iz ekološkega
stališča. Tekstilna barvila odlikujeta visoka termična obstojnost in fotostabilnost, zato je njihova razgradnja v okolju
počasen in zapleten proces. Znano je, da so produkti razgradnje tekstilnih barvil v veliki večini brezbarvne spojine,
vendar veliko bolj toksične od samega barvila (aromatski amini, ki nastanejo pri razgradnji azo barvil). Za razbar-
vanje tekstilnih odpadnih vod je bilo razvitih kar nekaj uporabnih metod, vendar zaradi zapletene sestave tekstilne
odpadne vode, še vedno ni primernega univerzalnega postopka čiščenja.
V prispevku je predstavljen pregled razpoložljivih tehnik čiščenja tekstilnih odpadnih vod.
Ključne besede: tekstilne odpadne vode, fizikalno-kemijske metode, biološko čiščenje, napredni oksidacijski postop-
ki

Abstract
Textile industry is one of the greatest water consumers and also one of the largest pollutants. Dyes make the world
more beautiful through coloured products, but cause a lot of problems in the environment. The presence of dyes
in waste water is unacceptable from the aesthetic as well as from the ecological point of view. Textile dyes are
distinguished by the great thermal stability and photo stability, therefore their degradation in the environmental
is a slow and complicated process. Degradation products of textile dyes are more or less colourless product,
but mostly even more toxic that starting dyes (aromatic amines – degradation products of azo dyes). For de-
colouration of textile waste waters many applicable methods have been developed, but because of the complex
composition of the textile waste water the use of universal procedure seem to be impossible.
This article reviews some of the widely used wastewater decoloration methods.

1. PRISOTNOST BARVIL V TEKSTILNIH

ODPLAKAH
Prisotnost barvil v tekstilni odpadni vodi je nesprejem-
ljiva tako iz estetskega, kot tudi iz ekološkega stališča. Od-
padne vode, ki vsebujejo barvila, so intenzivno obarvane že
pri zelo nizkih koncentracijah barvil. Značilna meja zaznave
barve v vodotokih ustreza koncentraciji od 0,1 mg/L do 1,0
mg/L in se spreminja v odvisnosti od barve, absorpcijskega
koeficienta, svetlobnih pogojev in stopnje čistosti vode
[1]. V večini primerov odpadne vode, ki vsebujejo barvila,
presegajo zakonsko dovoljene vrednosti spektralnih absorp-
cijskih koeficientov in jih je zato nujno potrebno čistiti oz.
razbarvati. Strukturna raznolikost tekstilnih barvil namreč
pogojuje različne fizikalno-kemijske značilnosti odpadnih
vod in s tem različno obnašanje med postopkom čiščenja. Slika 1: Obarvana
Na sliki 1 je prikazana obarvana odpadna voda. odpadna voda

24 Kemija v šoli in družbi, letnik 21, št. 1, marec 2009

 Raziskave na področju proučevanja toksičnih vplivov
barvil na okolje in organizme v njem, njihove akumulacije
v naravi in v prehrambeni verigi, potekajo že od leta 1911,
ko sta Sisley in Porscher odkrila reduktivno cepitev azo
vezi barvila Orange I (C.I. Acid Orange 20) v prebavnem
traktu psov [2]. Tveganje, ki ga tekstilna barvila predsta-
vljajo za okolje, je odvisno od strukturnih in fizikalnih
karakteristik posameznega barvila, njihove koncentracije
ter časa izpostavitve v okolju. Prav tako so lahko kljub
navidez podobni zgradbi popolnoma različno biološko
aktivna. Tekstilna barvila odlikujeta tudi visoka termična
obstojnost in fotostabilnost, zato je njihova razgradnja v
okolju počasen in zapleten proces.
Ocenjujejo, da 10-15 % svetovne proizvodnje barvil
preide v obliki disperzij ali raztopin v okolje, kar ustreza
približno 128 tonam dnevno [3]. Poleg proizvodnih obra-
tov je glavni vir onesnaževanja okolja predvsem z barvili
iz plemenitilnic. Januarja 2004 so bile s strani Evropske
komisije v okviru European Environmental Technology
Action Plan (ETAP) za evropsko področje oblikovane
različne tehnološke platforme. Ena izmed teh (Water
Supply and Sanitation Technology Platform) predpisuje
smernice raziskav in razvoja za tekstilno industrijo v
Evropi za nadaljnjih 20 let, z namenom zmanjšanja obre-
menitev okolja in iskanja okolju prijaznejših materialov
in postopkov obdelave tekstilnih substratov. Med drugim
je poudarjeno tudi zmanjšanje emisij barvil v vodotoke,
razvoj tehnologij čiščenja tekstilnih odpadnih vod, ki
temeljijo na napredni oksidaciji, membranski tehnologiji
ter aerobnih in anaerobnih procesih. Strateški razvojni
načrt za vode vključuje tudi smernice za kontinuirano
spremljanje toksičnosti produktov, ki preostanejo po
posameznem procesu čiščenja, ter njihovi identifikaciji.
Kljub globalnim spremembam, ki jih tekstilna industrija
doživlja v Evropi v zadnjih letih, je v 70.000 podjetjih še
vedno zaposlenih približno 1.092.000 delavcev (podatki
za leto 2002) in problematika tekstilnih odpadnih vod
tako ostaja še vedno aktualna.
Izmed barvil v tekstilni odpadni vodi pereč problem
predstavljajo reaktivna azo barvila, ki so biološko težko
razgradljiva. S sintezo prvega reaktivnega barvila leta
1940 [4] je njihova proizvodnja drastično narasla in
danes predstavlja večinski delež. Reaktivna barvila se
odlikujejo zaradi kovalentne vezave na molekulo tekstil-
nega substrata, izjemne briljantnosti in obstojnosti barv.
Pomanjkljivost teh barvil je nagnjenost k hidrolizi oz.
vezava reaktivnih mest barvila z molekulami vode in
neaktivnost takšnega barvila za nadaljnji proces barvanja.
Hidrolizirano barvilo tako ostaja neuporabljeno v barvalni
kopeli in preide v odpadno vodo.
Vode, obremenjene z reaktivnimi azo barvili, so pra-
viloma pri aerobnih pogojih težko razgradljive. Stopnja
eliminacije, ki jo dosežejo v aeracijskih bazenih, je bolj
ali manj naključna in je ponavadi posledica adsorpcije
na blato. Anaerobna razgradnja je v primerjavi z aerobno
Kemija v šoli in družbi, letnik 21, št. 1, marec 2009
učinkovitejša in poteka pod vplivom številnih mikroorga-
nizmov z nespecifičnimi encimi. Prva stopnja razgradnje
je cepitev azo vezi in s tem razbarvanje ter nastanek brez-
barvnih aromatskih aminov, ki so toksični, genotoksični
in nekateri tudi rakotvorni, vendar so dovzetni za fotolizo.
Neposrednih dokazov, da organska barvila učinkujejo
na človeka rakotvorno ni, saj so bili do sedaj opravljeni
le poskusi na živalih. Kljub temu so nekatera barvila že
prepovedana (npr. benzidinska). Na splošno torej velja,
da imajo azo barvila zaradi sposobnosti reduktivnega
cepljenja azo vezi rakotvorne lastnosti, vendar si v tej
oceni niso vsi enotni.
Na slikah 2 in 3 sta predstavljeni strukturi azo barvila
in reaktivnega diklorotriazinskega barvila.
NaO3S N NaO3S
N N NH2
N
HO
Slika 2: Struktura azo barvila z C.I. Direct Red 254
SO 3H
N
N
SO 3H
H3C NH
N N
Cl N Cl
Slika 3: Struktura reaktivnega diklorotriazinskega barvila
z C.I. Reactive Yellow 4
2. METODE ČIŠČENJA
Pri metodah čiščenja je potrebno ločiti med postopki,
ki omogočajo čiščenje odpadnih vod in tako znižujejo
vsebnost organskih snovi ter razbarvanjem, ki omogoča
predvsem razpad kromogenskega sistema – nosilca barve,
vsebnost organskih snovi pa lahko ostane še vedno zelo
visoka. Selektivni kriterij pri vrednotenju posameznih
čistilnih procesov mora biti tako predvsem nastanek
vmesnih in končnih produktov. Strukturna raznolikost
tekstilnih barvil namreč pogojuje različne fizikalno-kemij-
ske značilnosti obarvanih odpadnih vod in s tem različno
obnašanje med postopkom čiščenja. V nadaljevanju je
predstavljen kratek pregled možnih postopkov čiščenja
tekstilnih odpadnih vod.
2.1 Fizikalno-kemijske metode
Koagulacijsko-flokulacijski postopki so uspešno vpe-
ljani v številnih čistilnih napravah v Nemčiji in v Franciji
[5]. Uspešni so pri razbarvanju vod, ki so obremenjene z
25
žveplovimi in disperznimi barvili, medtem ko so neuspe-
šni za kisla, direktna, reaktivna in reduktivna barvila [6].
Pri tem postopku se kot koagulanti uporabljajo Fe in Al
soli (npr. FeCl3, Al2(SO4)3, FeSO4) ali sintetični organski
polielektroliti na osnovi poliamidov in poliakrilamidov, ki
z barvilom tvorijo flokule. Sledi fizikalni proces filtracije
ali sedimentacije, kjer se ti flokuli odstranijo. Postopek
je selektiven (razbarvanje le določenih skupin barvil),
zahteva velike količine kemikalij in povzroči sekundarno
onesnaženje (odpadno blato).
Slika 4: Primer laboratorijskega koagulacijsko-flokula-
cijskega postopka
Filtracijski postopki kot so ultrafiltracija, nanofiltra-
cija in reverzna osmoza so uspešni pri odstranjevanju vseh
skupin barvil in omogočajo ponovno uporabo prečiščene
vode, vendar zahtevajo visoke investicijske stroške in
tako kot koagulacijsko-flokulacijski postopki povzročajo
sekundarno onesnaženje (ostane močno koncentrirana
odpadna kopel). Pogost problem filtracijskih postopkov
je tudi pojav zamašitve membran. Na sliki 5 je prikazana
čistilna naprava iz tekstilne tovarne, ki deluje na osnovi
reverzne ozmoze.
Slika 5: Čistilna naprava za čiščenje tekstilnih odpadnih
vod na osnovi reverzne osmoze
26
Adsorpcija temelji na dejstvu, da ima večina barvil ve-
liko afiniteto do adsorbljivih materialov. Uspešnost razbar-
vanja je odvisna od številnih faktorjev, kot so: interakcije
barvilo-adsorbent, površina adsorbenta, velikost delcev,
temperatura, pH in kontaktni čas. Pri izbiri ustreznega
adsorbenta imajo prednost tisti materiali, ki imajo veliko
kapaciteto do ciljne skupine barvil in jih po regeneraciji
lahko ponovno uporabimo. Največ se še vedno uporablja
aktivno oglje, s katerim lahko odstranimo različne skupine
barvil. Ker pa je relativno drago, razen tega so izgube med
njegovo regeneracijo okoli 10 %, gredo raziskave v smeri
iskanja cenejših materialov. Kot alternativa aktivnemu
oglju se preizkušajo različni materiali, npr. zeoliti, ionski
izmenjevalci, granularni železov hidroksid, pepel, šota.
Selektivnost materialov in možnost regeneracije sta ključna
problema nadomestkov aktivnega oglja [7].
Oksidacijski postopki temeljijo na uporabi oksida-
cijskega sredstva, kot sta ozon (O3) in vodikov peroksid
(H2O2). Široka uporaba ozona, tudi v namene razbarvanja,
je posledica njegove reaktivnosti in uspešne oksidacije
zlasti tistih organskih spojin, ki vsebujejo elektron do-
norske substituente. Ozon reagira z molekulami barvila
na dva načina, kar pa je odvisno od pH medija. V kislem
mediju je ozon prisoten večinoma kot O3 in selektivno
reagira z dvojnimi vezmi barvila, medtem ko v bazičnem
mediju tvori izredno reaktivne in neselektivne hidroksilne
radikale. Nestabilnost in slaba topnost ozona v vodi ter
visoki proizvodni stroški so glavne slabosti tega oksida-
cijskega postopka.
Načeloma vodikov peroksid, z izjemo oksidacije
anorganskih železovih, žveplovih in manganovih spojin,
zaradi slabih oksidacijskih sposobnosti, brez predhodne
aktivacije ne uporabljamo za razbarvanje.
Uspešnost razbarvanja klasičnih oksidacijskih postop-
kov lahko povečamo z uporabo t.i. naprednih oksidacijskih
postopkov (Advanced Oxidation Processes AOPs). Sku-
pna značilnost vseh naprednih oksidacijskih postopkov je,
da kemijsko, fotokemijsko ali fotokatalitsko proizvedejo
zadostne količine v glavnem hidroksilnih radikalov z
visokim oksidacijskim potencialom, ki znaša 2,8 V. Pri
teh postopkih torej poleg oksidacijskega sredstva, kot sta
O3 in H2O2 dodamo še bodisi katalizator (Mn in Fe soli,
TiO2) oziroma izvor UV elektromagnetnega valovanja. Pri
AOP postopkih nastajajo radikali pri sobni temperaturi
za razliko od postopkov mokre oksidacije (Wet Oxidation
Processes), kjer radikali nastajajo pri povišanih tempe-
raturah in tlakih.
Čeprav so AOP relativno novi postopki, je že razvitih
nekaj aplikativnih tehnologij (čiščenje podtalnih vod za
pripravo pitne vode, obdelava lahkohlapnih organskih
in drugih spojin v odpadnih vodah), ki se uporabljajo
kot samostojen proces čiščenja ali pa so del integrirane
procesne sheme.
Glede na to, da razbarvanje tekstilnih odpadnih vod za-
radi že prej omenjene fizikalno-kemijske raznolikosti barvil,
Kemija v šoli in družbi, letnik 21, št. 1, marec 2009
še vedno predstavlja tehnološko vrzel, so številne raziskave
usmerjene k uporabi naprednih oksidacijskih tehnologij. V
namene razbarvanja modelnih odpadnih kopeli ali realnih
tekstilnih odpadnih vod so bili uporabljeni različni AOP
postopki. V nadaljevanju so predstavljeni le nekateri.

H2O2-UV
Sam vodikov peroksid je relativno slab oksidant
navkljub dokaj visokemu oksidacijskemu potencialu, ki
znaša 1,8 V. Za primerjavo so v preglednici 1 podane
vrednosti oksidacijskih potencialov nekaterih drugih
oksidantov. UV žarki aktivirajo razpad vodikovega pe-
−
roksida v reaktivnejše hidroksilne radikale. Tudi HO 2 ,
ki je v kislinsko-bazičnem ravnotežju z vodikovim pero-
ksidom, absorbira energijo pri 254 nm (reakcije 1-3). V
reakciji 1 in 2 je ε ekstinkcijski koeficient, v reakciji 3 je
kr konstanta reakcijske hitrosti.

H2O2 → 2 OH• ε = 18,6 L/(mol s) (Reakcija 1)

HO2− → OH• + O•− ε = 240 L/(mol s) (Reakcija 2)
HO2− + O•− → OH− + O2•− kr = 4 · 108 L/(mol s) (Reakcija 3)

Uspešnost razbarvanja s H2O2-UV postopkom je od-

visna od mnogih faktorjev: kemijske strukture barvila,
pH odpadne kopeli, koncentracije vodikovega peroksida,
moči UV sevanja, kontaktnega časa. Optimalne rezultate
razbarvanj dajo kisla barvila, pri čemer z naraščanjem
števila azo skupin učinkovitost razbarvanja upada. Hitra
razbarvanja dosežemo pri reaktivnih (rumena in zelena
reaktivna barvila potrebujejo nekoliko daljše čase raz-
gradnje), direktnih in kovinsko-kompleksnih barvilih.
Postopek je neuspešen pri razbarvanju reduktivnih barvil
in pigmentov [8].
Z ekološkega stališča postopek ni sporen, saj razen
vodikovega peroksida ni potrebno dodajati drugih ke-
mikalij.
Faktorji, ki omejijo njegovo uporabo, so naslednji:
prisotnost spojin (npr. huminske kisline), ki bolje absorbi-
rajo UV žarke kot vodikov peroksid, prisotnost »lovilcev«
radikalov kot so CO32- in HCO3– ioni, relativno nizka stopnja
mineralizacije organske materije.
Na sliki 6 je prikazana UV-H2O2 laboratorijska pilotna
naprava za razbarvanje tekstilnih odpadnih vod.
Preglednica 1: Oksidacijski potencial nekaterih oksi-
dantov
Oksidant Oksidacijski potencial (V)
F2 3,0
OH• 2,8
O3 2,1
KMnO4 1,7
Cl2 1,4
Slika 6: UV-H2O2 laboratorijska pilotna naprava za raz-
barvanje tekstilnih odpadnih vod
H2O2–Fe2+
Razpad vodikovega peroksida v hidroksilne radikale
aktivira t.i. Fentonov reagent v ozkem pH območju (3-4)
in ustreznem razmerju med H2O2 in Fe2+ (za večino one-
snaževal je to razmerje 5:1). Optimalna koncentracija vo-
dikovega peroksida je potrebna zaradi naslednjih dejstev:
presežek vodikovega peroksida deluje na tvorbo hidro-
ksilnih radikalov zaviralno (kot lovilec radikalov), moti
meritve KPK in nenazadnje je strupen za mikroorganizme.
Oksidacija s H2O2-Fe2+ je namreč primerna za predobde-
lavo odpadne vode, ki ji sledi biološko čiščenje.
Postopek je primeren za razbarvanje odpadnih vod,
vendar se železovi ioni skupaj z drugimi razgradnimi
produkti izoborijo. Nastaja odpadno blato in njegovo
deponiranje je še vedno ekološko oporečno.
Razbarvanje in razgradnjo tekstilnih barvil s Fento-
novim reagentom je preučevala Arslan s sodelavci. Kljub
vzpodbudnim rezultatom razbarvanj modelne odpadne
kopeli in v povprečju 80 % znižanju TOC vrednosti,
prenos enakega sistema na realno odpadno kopel ni bil
uspešen.
H2O2–O3
Pri tem postopku dodatek vodikovega peroksida po-
veča učinek oksidacije zlasti tistih organskih spojin, ki
jih z ozonom ni možno razgraditi.

Kemija v šoli in družbi, letnik 21, št. 1, marec 2009 27

 Vzrok je povečano nastajanje hidroksilnih radikalov
pri reakciji med peroksidnimi ioni, v katere disociira
vodikov peroksid, in ozonom (reakcije 4-7).
Možna je tudi reakcija ozona z nedisociiranim vo-
dikovim peroksidom (reakcija 7), vendar je konstanta
razpada zanemarljivo majhna. V fazi verižnih reakcij
(reakcije 8-10) se hidroksilni radikali pretvorijo v peroksi
radikale.
H2O2 ! HO2– + H+ (Reakcija 4)
Iniciacija reakcije:
HO2− + O3 → HO2• + O3•− kr = 2,2 · 106 L/(mol s) (Reakcija 5)
H+ + O3•− ! HO3• → OH• + O2 kr = 1,1 · 105 L/(mol s) (Reakcija 6)
H 2O 2 + O 3 → H 2O + 2 O 2 kr < 10-2 L/(mol s) (Reakcija 7)
Verižna reakcija:
OH• + O3 → O2 + HO2• kr = 1,1 · 108 L/(mol s) (Reakcija 8)
OH• + H2O2 → H2O + HO2• kr = 2,7 · 107 L/(mol s) (Reakcija 9)
OH• + HO2• → H2O + O2•− kr = 7,5 · 109 L/(mol s) (Reakcija 10)
Tako kot pri drugih AOP postopkih, prisotnost »lo-
vilcev« radikalov in pH medija (vpliv na topnost ozona
in nastajanje radikalov), ključno vplivata na uspešnost
oksidacije.
S tem postopkom uspešno razbarvamo reaktivna, di-
rektna, kovinsko-kompleksna in modra disperzna barvila.
Težje odstranljiva so kisla in rdeča disperzna barvila ter
mešanice direktnih, kovinsko-kompleksnih, disperznih
in reaktivnih barvil.
O3–UV
Sinergistični učinek med ozonom in UV sevanjem
je precej podoben tistemu med H2O2 in UV. Fotolitska
razgradnja ozona vodi do vodikovega peroksida (reakcija
11).
O3 + H2O → H2O2 + O2 (Reakcija 11)
Učinkovitost postopka je precej odvisna od hitrosti
pretoka ozona, delovne temperature (višja temperatura
zmanjša topnost ozona) in pH medija (razgradnjo favori-
zira nevtralno ali rahlo bazično območje).
Fotokataliza
Fotokatalitska oksidacija temelji na učinkoviti izrabi
sončne ali bližnje UV energije ob podpori polprevodnih
katalizatorjev. Kot foto-katalizatorji se uporabljajo raz-
lični oksidi npr. TiO2, ZnO, CeO2 ali sulfidi npr. CdS,
ZnS s kristalinično ali amorfno strukturo. Osvetlitev
polprevodniških delcev z UV žarki vodi do nastanka stanja
»elektron-vrzel«, fotogenerirane vrzeli nato oksidirajo
28
onesnaževala direktno ali indirektno s pomočjo na povr-
šini polprevodnika nastalih hidroksilnih radikalov. Pred-
vsem sistem TiO2/UV se je izkazal za zelo učinkovitega
pri razgradnji različnih onesnaževal, tudi tekstilnih barvil.
Modelna raztopina barvila Reactive Black 5, začetne kon-
centracije γ = 25 mg/L - 150 mg/L, se z uporabo takšnega
sistema popolnoma razbarva v času ene ure, razen tega
so dosegli znatno znižanje vrednosti KPK (77 % - 98 %)
in TOC (51 % - 86 %) [9].
2.2 Biološko čiščenje
Splošno velja, da so aromatske spojine dovzetne tako
za aerobno kot tudi za anaerobno biološko razgradnjo.
Tudi azo barvila so aromatske spojine, vendar substitu-
enti, kot so nitro in sulfonske skupine, otežijo aerobno
razgradnjo. Kljub temu literaturni viri navajajo sposob-
nost nekaterih aerobnih bakterij vrste Pseudomonas, da
cepijo azo vezi.
Uspešnost aerobnega razbarvanja znaša le med 10 in
30 %. Relativno nizek odstotek razbarvanja pripisujejo
dejstvu, da je kisik, ki aktivira specifične encime, boljši
akceptor elektronov kot pa azo barvila.
Anaerobno razbarvanje je bistveno bolj učinkovito in
poteka s pomočjo številnih mikroorganizmov z nespe-
cifičnimi encimi. Mehanizem redukcije azo skupine pri
anaerobnih pogojih je prikazan na sliki 7.
N R2 HN R2
+2 e - +2 H+
R1 N R1 NH
HN R2
+2e - +2H+ R1 NH2 + R2 NH2
R1 NH
Slika 7: Anaerobna razgradnja azo vezi
Uspešnost reduktivnega anaerobnega razbarvanja
je odvisna od vrste barvila. Pri azo barvilih praviloma
dosežemo največji odstotek razbarvanja za razliko od
antrakinonskih in ftalocianinskih barvil.
Nekatera barvila že pri nizkih koncentracijah delujejo
na anaerobne mikroorganizme toksično in zmanjšajo ali
trajno onesposobijo njihovo metanogeno aktivnost. Pri-
mer je antrakinonsko reaktivno barvilo Reactive Blue 19
z inhibitorno koncentracijo (IC) γ =55 mg/L pri ϑ = 30
°C. Pri tej koncentraciji se metanogena aktivnost bakterij
zmanjša za polovico.
Anaerobni reduktivni razgradnji tekstilnih barvil je
namenjeno veliko raziskav, kjer uporabljajo čiste kulture
mikroorganizmov ali njihove izolirane encime, največji
potencial pa kažejo mešane kulture acidogenih, acetogenih
in metanogenih bakterij, kakršne najdemo tudi v aktivni
biomasi čistilnih naprav. Mehanizem reduktivne anaerob-
ne razgradnje azo barvil še do danes ni popolnoma jasen.
Prav tako je veliko raziskav namenjeno povečanju učinko-
Kemija v šoli in družbi, letnik 21, št. 1, marec 2009
vitosti te razgradnje s pomočjo t.i. redoks mediatorjev, ki
pospešujejo prenos elektronov od elektron donorskih (npr.
NADH) do elektronakceptorskih spojin (npr. azo barvilo),
kar se izraža v nekajkrat večjih reakcijskih konstantah.
Razgradnje azo barvil so sposobne tudi nekatere glive,
zlasti tiste, ki tvorijo peroksidaze (katalizirajo reakcije
v prisotnosti vodikovega peroksida) in fenoloksidaze.
Fenoloksidaze so sposobne oksidacije fenolnih in tudi
drugih aromatskih spojin. Pomembne fenoloksidaze so
lakaze, za katere se je izkazalo, da imajo zelo široko
substratno specifičnost.

3. ZAKLJUČEK
Vsaka od prej navedenih tehnologij predstavlja omeji-
tve, prednosti in slabosti. Katerega od procesov bomo upo-
rabili, je tako odvisno od karakteristik tekstilne odpadne
vode (tip in koncentracija barvil in tekstilnih pomožnih
sredstev, pH). Sestava tekstilne odpadne vode je zelo
zapletena, tako je težko iskati rešitev v samo eni metodi,
ki bi bila hkrati učinkovita in tudi cenovno ugodna, kot
tudi v univerzalnem postopku čiščenja tekstilnih odpadnih
vod. Na sliki 8 je predstavljena pilotna naprava za čiščenje
odpadne vode po postopku barvanja. Združuje dve tehniki
in sicer napredni oksidacijski postopek (H2O2–UV reaktor)
in biološko čiščenje (aerobno).
LITERATURA:
[1] Clarke, E.A., Steinle, D., 1995: Health and environmental safety Aspects
of organic colorants, Review of Progress in Coloration, 25, 1-17.
[2] Daniel, J.W., 1956: The metabolism of azo dyestuffs. I. The metabolism
of Benzeneazo-2-naphthol, Proceedings of the biochemical Society, 2.
http://www.biochemj.org/bj/064/0001/0640001P.pdf
[3] Anliker, R., 1977: Colour chemistry and the environment, Review of
Progress in Coloration, 8, 60.
[4] Hunger ,K. (edit), 2003: Industrial dyes; Chemistry, properties, appli-
cations, Wiley-VCH: Weinheim.
Slika 8: Pilotna naprava za čiščenje odpadne vode po
postopku barvanja sestavljena iz barvalnega aparata, AOP
reaktorja in biološkega čiščenja.
[5] Gähr, F., Hermanutz, H., Oppermann, W., 1994: Ozonation-an impor-
tant technique to comply with new German laws for textile wastewater
treatment, Water Science and Technology, 30, 255-263.
[6] Marmagne, O., Coste, C., 1996: Color removal from textile plant
effluents, American Dyestuff Reporter, 84, 15-21.
[7] Centri, G., Perarthoner, S.: Oxidation Catalyst: New Trends, Curr.
Opin. Solis State Mater., 4, 74.
[8] Kurbus ,T., March Slokar, Y., Majcen Le Marechal, A., 2002: The
study of the effects of the variables on H2O2/UV decoloration of
vinylsulphone dye: part II, Dyes and Pigments, 54, 67-78.
[9] Alaton, I. A., Balcioglu, I.A., 2001: Photochemical and heterogeneous
photocatalytic degradation of waste vinylsulphone dyes: a case study
with hydrolyzes Reactive Black 5, Journal of Photochemistry and
Photobiology A: Chemistry, 141, 2-3, 247- 254.

Kemija v šoli in družbi, letnik 21, št. 1, marec 2009 29