Kobolt, Rapu-Pavel - Osnove interveniranja 2.

Pomen ivljenskega prostora in vsakdanjega ivljenja ele h konstituiranje psihosocialnega dela (pri tem psihosoc. delo razumeva kot iti termin, ki vkljuuje intervencije psiholoke, socialne in socialno pedagoke stroke) kot priznanega profesionalnega podroja, ki zdruuje psiholoke, pedagoke, socialne in socialnopedagoke discipline, je tema in drugim sorodnim profesijam omogoena vrnitev k centralnim izkustvom prakse. Beseda intervencija pomeni dobrohotno posredovanje, poseg ali pomo. Beseda oznauje poseg socialnega pedagoga s katerim skua posredovati in vplivati na elemente v svojem poklicnem polju. Teze se omejujejo le na oje razumevanje intervencij, torej tistih, ki jih socialni pedagog usmerja na uporabnika, skupino. e elimo, da bo konceptualizacija usmerjenost v ivljenski prostor kot teoretsko maksimo socialno pedagokega ravnanja profesionalno utemeljena, mora teorija poseganja poskuati razloiti osnovne elemente ivljenskega prostora. Teorija omogoa razumeti socialna pripisovanja, konceptualizacijo posameznikovih izkuenj in ravnanj. socialne reprezentacije pomenov,

Pri profesionalnem delu moramo zato teorijo uporabiti kot pomo za razumevanje tistega, s imer se v praksi ukvarjamo in v kar smo profesionalno vpleteni. Pri konceptu ivljenske usmerjenosti gre za strokovno delo, ki se nanaa na vzpodbujanje in pomo pri oblikovanju taknih ivljenskih razmer, ki omogoajo izobraevanje, vzgojo, socialno in osebnostno realizacijo posameznika znotraj ojega in irega ivljenskega konteksta, kar za interveniranje pomeni izhajanje iz in upotevanje danih ivljenskih struktur posameznikov, skupin. Prevedeno v principe strokovnega ravnanja bi to pomenilo, da smo usmerjeni v podporo in vzpodbujanje monih tok in lastnega aganmaja sodelujoih oziroma vpletenih, da izhajamo iz obstojeih osebnostnih, materialnih in socialnih virov posameznikov, skupin in njihovega okolja, podpiramo kreativnist in iniciativnost pri premagovanju realnih ivljenskih situacij in ovir, prispevamo k samopotrjevanju in induvidualizaciji in smo odprti za pluralizacijo ivljenskih stilov. Natetega pa ni mogoe misliti in udejanjiti brez soustvarjajoega in na soodgovornosti temeljeega delovnega odnosa med uporabnikom in izvajalcem intervencij. Takna usmerjenost zahteva odprtost do uporabnikov, do metod in do okolja, kar lahko izrazimo v maksimah: - dostopnost pomoi za vse uporabnike, katerih ivljenski resursi in osebnostni poloaji ovirajo in ne omogoajo realizacije optimalnih razvojev - odprtost intervencij glede na metode, modele in tradicije, ter njihova uporaba na individualnih, skupinskih, skupnostnih in drubeno-politinih ravneh - raziritev pogleda in razumevanja oziroma naslonitev analize ivljenskih problemov na psihine, komunikacijske, osebnostne in odnosne ter socialne drubene dimenzije S tem prihajamo na naslednjo teoretsko podstat interveniranja- sistemsko razumevanje dogajanja in etiko soudeleenosti. 3. Sistemsko-kibernetske komunikacijske osnove interveniranja

Odkar je Max Weber socialno ravnanje opredelil kot osrednjo kategorijo socialnoznanstvenega prouevanja, je sociologija veliko prispevala k pojasnjevanju teoretinih osnov in iz njih izvirajoega profesionalnega ravnanja na podroju socialnih ved. Lahko prepoznavamo voliv idej fukcionalizma, sistemske teorije, simbolinega internakcionalizma in kritine teorije na socialno pedagogiko. Sistemski pogled prouuje odnose med posamezniki in skupinami, med ve skupinami, med posameznikom in ustanovo, odnose med razlinimi ustanovami, vse do odnosov v celotnem socialnem sistemu v specifinem trenutku in okolju. Lahko reemo, da se sistemska teorija in njen integrativni del kibernetska teorija usmerjata v prouevanje ter razumevanje povezav, odnosov in struktur. S tem usmerjata pogled tudi v analizo interakcij komunikacije kot temelja socialne izmenjave, ter sta s svojim teoretskim pojasnevalnimi koncepti e sposobi razloiti, da vzroki psihinih in socialnih problemov segajo prav v drubeno in socialno jedro. Za zaetnika soc. razumevanja veja biolog Bertalanffy, ki je l.1957 objavil knjigo Splona sistemska teorija, kjer sistem definira kot mnoico elementov v odnosih vplivanja in interakcije, skozi katero se oblikujejo pravila in principi delovanja. Pearson ta spoznanja prenaa na podroje sociologije in postavi osnove sistemskega svetovanja. Razvije diferenciacijo socialnih sistemov in podsistemov. Loi med tremi sistemi- organizmom, osebnostjo in interakcijo. Vsi trije so hkrati podsistemi etrtega - kulturno-drubenega in vsi trije so v nenehnem stiku, komunikaciji, interakciji, izmenjav. Raziskovanje komunikacije je neloljivo povezano s pojasnjevanjem odnosov med sistemi. Ta raziskovanja so prispevala vrsto metod, ki pomenijo danes elezni repertuar interveniranja. Poleg napotil za komuniciranje velja omeniti metakomunikacijske procese v katerih postanejo predmet analize tako strukture kot znailnosti izmenjave med lani v posameznih situacijah oz. sistemih. Watzlawick s sodelavci je loveke sisteme razumel kot nove celote posameznikov in odnosov med njimi, ki jih opredeljujejo vzpostavljeni komunikacijsko interakcijski vzorci. Na ravnanje posameznikov, sistemov in oblikovanje odnosov vplivajo tudi naslednji elementi: vzpostavljena komunikacijska pravila, meje in odprtosti med sistemi/podsistemi ter za vse sisteme veljavna tenja po vzpostavljanju in ohranjanju homeostaze-ravnovesja. Tisto kar omogoa delovanje lovekih sistemov, posameznika, druin, skupin in ustanov, so skozi ravnanje, dogovarjanje in hirearhijo moi dogovorjena pravila in vzoci. Ti vzorci interakcijo olajujejo in med sistemi doloajo meje. Watzlawick govori o osnovnih komunikacijskih pravilih in o metapravilih, ki omogoajo pogovor o pravilih in njihovo spreminjanje. Spreminjanje pa je osnova prilagajanja tako posameznikov kot sistemov na spremenjene notranje in zunanje pogoje v ivljenju. Odprtost sistema lahko razumemo kot pripravljenost na sprejetje vplivov iz okolja in hkrati kot vpliv na okolje. Odprtega posameznika oznauje zaupanje samemu sebi in okolju, kar pomeni, da je tak lovek hkrati avtonomen in povezan. Obe znailnosti, avtonomija in povezanost sta v ravnovesju. Za loveke sisteme sta Maturana in Varela opredelila homeostazi podoben koncept: avtopoeza, kot samoregulativno in razvojno tandenco, imanentno slehernemu lovekemu bitju. Izpeljava koncepta

v princip interveniranja pomeni verjetje, da so posamezniki v tekih problemskih situacijah ob podpori, razumevanju in primerni pomoi sposobni reevati oz. obvladati ivljenske probleme. V praksi to pomeni zaupanje v samoregulativne procese uporabnikov in zavedanje, da je proces strokovnega poseganja sokreacija in soustvarjanje v enakopravnem dialokem odnosu. 3.1. Kako povedano umestiti v teorijo socialnopedagokega interveniranja V okviru sistemsko kibernetske teorije interveniranja Schumannova opredeli situacijo uporabnika in strokovnjaka v interaktivnem prostoru dialokega odnosa s terminoma poloaj in interakcijsko polje. Nae vedenje je odvisno od zunanjega in notranjega poloaja: zunanji poloaj je razlien glede na to, ali je ob nas e nekdo, ali smo sami, ob enem pa vpliva na notranjega. Podobno je z vplivom notranjega poloaja, ki je razlien glede na nae poutje in vpliva tudi na zunanjega, To kako potekajo nai vsakodnevni poloaji je odvisno od osebnih znailnosti, od medosebnih odnosov in ostalih ivljenskih okoliin. Vsak trenutek se v naem ivljenju ustvarjajo novi znotrajosebni in medosebni poloaji. Znotrajosebni so tisti, ki potekajo v posamezniku in jih neposredno zazna le on sam, medosebni pa tisti, ki se spletajo in odvijajo med dvema ali ve posamezniki. Po sistemski teoriji in kibernetiki lahko poloaj opredelimo kot razmerje in odnos energij v skupnem polju. Pri tem je znotrajosebni (intrapersonalni) poloaj notranja psihina situacija posamezne osebe, ki nastane zaradi razlinih notranjih sil in njihove dinamike. Medosebni (interpersonalni) poloaj pa pomeni situacijo ene izmed oseb v skupnem interakcijskem polju z drugo osebo. Drubeni poloaj pomeni odnos posameznika/skupin v drubenem prostoru, kjer med njimi delujejo skupini posredni ali neposredni vplivi. Na oblikovanje bodisi posameznikovega, bodisi odnosnega ali drubenega poloaja seveda vplivajo razlini dejavniki. Nekateri so povezani s preteklostjo (izkunje, razvojne faze in status posameznika, skupine), drugi s cilji in priakovanji vezanimi na prihodnost (individualni cilji in potrebe, priakovanja), tretji z znailnostmi trenutne situacije. Kakorkoli pomembno je vedeti, da se aspekti v doivljanju preteklosti in elementi iz prakovane prihodnosti poveejo v trenutni (aktualni) situaciji. e povedano strnemo v opredelitev termina poloaj v besednjaku sistemsko kibernetske manire, lahko reemo, da poloaj zajema znotraj-in medisebnostne situacije posamezne osebe. V njem se moi iz sedanjosti, preteklosti in prihodnosti zdruijo v motivirajoo, delujoo mo. Poloaj je mogoe dooveti in doloiti le z vsakokratne realne ivljenske, odnosne situacije in pomena, ki ga ima le-ta na posameznike, ki so povezani v interakcijskem polju. Z vsakim sreanjem dveh oseb se spremeni poloaj obeh. Watzlawick je to opredelil v prvem aksiomu komunikacijske teorije, ko pravi, da lovek ne more ne komunicirati. K temu lahko dodamo e, da smo skozi interakcijo in komunikacijo vplivani, ter da skozi njo vplivamo na svoje okolje. Ljudje teimo k zadovoljujoim znotraj- in medosebnim poloajem. Zaradi tega se izogibamo situaciji, ki nas frustrirajo in se odzivamo po principu uravnoteenja poloaja. Izogibamo se tistih poloajev, v katerih ne znamo ali ne zmoremo zadovoljiti svojih fiziolokih, psiholokih in socialnih potreb.

Profesionalni odnos ne temelji zgolj na optimalizaciji odnosa in principu izogibanja frustracij. Poleg osebnega ga oblikuje tudi profesionalno strokovno znanje tako teoretsko kot praktino. V jeziku kibernetike bi temu rekli strokovni program, ki je zavezan teoretskim in izvedbenim principom posamezne stroke in etinega kodeksa, ki stroko profesionalno in drubeno utemeljuje. Strokovnjak skua presei vsakodnevno komunikacijo tako, da odzive in posege oblikuje s strokovno vednikacijo in interakcijo tako, da odzive in posege oblikuje s strokovno vednostjo in zavedanjem. Deluje ciljno in usmerjeno, z eljo po razumevanju, podpori in doseganju sprememb uporabnikovega doivljanja, miljenja in ravnanja. Osnovni pogoj za spremembo je, da komunikacijski partner (uporabnik, skupina) zauti dovolj varnosti, da izrazi svoj poloaj. Odnos, ki omogoa takno pripoved in s tem samorefleksijo kot pogoj za zaetek spreminjanja, se zane takrat, ko strokovnjak sprejme uporabnika in njegov poloaj, ter takrat, ko uporabnik tvega spreminjanje. Osnovni cilj ekstarnilizacije je, da s pomojo pripovedi o tem, kaj doivlja in eli, uporabnik sam reflektira svoj poloaj. S tem se lahko od njega distancira, spozna napetosti in motnje, ter se odloi za spreminjanje. Razvoj strokovnih kompetenc v procesih interveniranja je sodoloen s prepoznavanjem in prakticiranjem osnovnih komunikacijskih spretnosti, ter z njihovo interakcijo pri delu z uporabniki. V nadaljevanju je predstavljena shema iz katere je razvidno osebno in strokovno interacijsko polje med strokovnim delavcem in uporabnikom v procesih interveniranja: Shema: interaktivni prostor ind. interventnega odnosa (knjiga izbrani koncepti stroke str. 93) Interakcijsko polje med strokovnjakom in uporabnikom, ki ga oznaujejo osebna in strokovna raven, ciljna usmerjenost v razreevanje problemov/teav, upotevanje prisotnosti strokovnjakovih osebnostnih elementov, ter vpletenost strokovnega odnosa v socialni kontekst. 4. Koncept fleksibilnega interveniranja Peters vidi sodobno interpretacijo soc.ped.interveniranja v prespektivi obvladanja ivljenja, kjer socialni pedagog z empirinim pogledom na biografske poteke skua razumeti, da so posamezniki v boju proti odvisnosti, ponianju, zapuenosti in razosebljanju, ki so jih doiveli v druinah, olah, domovih, delovnih mestih in drugih soc. kontekstih, bili odrinjeni, stigmatizirani in v novejem asu tudi bolj in boj sami odgovorni za svojo biograijo. Socialni pedagog, ki izhaja iz razumevanja obvladovanja ivljenja, upoteva tudi rizine poizkuse izmotavanja teav kot naine posameznikovega spoprijemanja z ivljenskimi okoliinami. Tak pogled umeen v integrirane in fleksibilne oblike posegov, pomeni, da socialni pedagog najde svoje uporabnike v ogroenih lokalnih skupnostih, na ulinih vogalih, v mladinskih centrih, preventivnih in prostoasnih dejavnostih, neformalnih aktivnostih in drugih ivljenskih situacijah, poredvsem pa v organiziranju, povezovanju in mreenju posaminih posegov v proces, ki bo uporabnike aktiviral v enakopravnem sodelovanju. Tako ni uporabnik tisti, ki bi se prilagodil naboru monih interventnih oblik, ampak je strokovni delavec tisti, ki v procesu sodelovanja z uporabnikom ie primerne posege.

Od ravitosti socialno pedagoke profesije v posameznem drubenem kontekstu je odvisen kontinuum oblik in modelov interveniranja. im ve razlinih monosti v nekem okolju je na voljo, tem bolj je lahko izbor posegov prilagojen uporabnikovim potrebam. V konceptu integriranih oblik pomoi, ki pomeni miselni in praktini zasuk v izvajanju in utemeljevanju vzgojne pomoi mladim, se na primer vzgojna pomo prilagodi poloaju uporabnikov. V modelu integriranih oblik pomoi je za organizacijo in koordinacijo odgovoren tisti, ki je uporabnika sprejel v sistem, kar tega strokovnjaka postavlja v vlogo koordinatorja in povezovalca med razlinimi oblikami pomoi. V izvajanje pomoi so lahko vkljuene vse potrebne stroke, ki se v nekem lokalnem podroju nahajajo (medicina, soc.delo, soc.ped, psihologija, psihoterapija...) Pearson in Nestmann dananje interventne programe opredeljujeta kot koncepte, ki so usmerjeni v opolnomoenje uporabnikov v drubi individualizacije in pluralizacije ivljenskih stilov. Koncept resursov Hobfoll in Lilly razumeta kot: prisotnost in dostopnost objektov oz. materialnih pogojev; prisotnost doloenih ivljenskih pogojev, kot so status, varnost in medosebni odnosi, ter prisotnost dobre samopodobe, znanj, spoprijemalnih strategij in socialne kompetence. Niepel vire moi deli na: drubene prostore- kultura, religija ivljenska okolja druina prijatelji, delovno mesti, pila ivljenske koncepte, ideologijo, norme, vrednote ter ivljenska sredstva- dohodki, status, sociala, participacija e kot naslednji princip soc. ped interveniranja sprejmemo ivljenski kontekst uporabnika, to pomeni, da smo v posegih usmerjeni tako v posameznika kot okolje. Dimenzije okolja, ki jih v procesih interveniranja zajamemo: - pogoji dejanja prostorskega okolja v katerem posamezniki in skupine ivijo - ustanove in njihove politike, pravila in programi, ki vplivajo na poutje posameznikov - socialni odnosi in socialne mree, ki opredeljujejo klimo pos. okolja. Socialna pedagogika ima zlast kompenzacijski vpliv in prilonostl, da konflikte na intrasubjektivni ravni preusmeri v une procese. Poleg tega ima tudi dolnost ozaveanja drube o procesu nastajanja in vzdrevanja problemskih ivljenskih poloajev. 5. Kontinuum in ravni socialno pedagokih intervencij Shema: osnovni kontinuum soc.ped intervencij (v izpiskih lanka: Kobolt teoretine osnove soc. ped. intervencij ali v knjigi izbrani koncepti stroke str. 96) Vzgojne metode nikakor niso zgolj tehnike, nikakornja do potankosti premiljena ravnanja. So oblike medlovekega sreevanja, variable v asu in prostoru, znotrajosebno in medosebno oblikovane. Svobodo v pedagokem ravnanju si pridobimo takrat, ko spoznamo, da moramo prevzeti odgovornost za izbiro te ali one metode. Kuntinuum poda umestitev soc.ped. intervencij v prostor med izobraevanjem, vzgojo, usmerjanjem, vzpodbujanjem, vodenjem, svetovanjem, korektivnimi posegi in socialno terapijo. Praviloma vsakodnevno delo soc. pedagogov poteka v raznolikih ivljenskih, skupinskih ter bolj ali manj institucionaliziranih prostorih, kjer se posegov ne da natanno razzmejevati.

Na ravni realizacije intervencij v praksi je teko natanno razmejiti in rei: to je e vzgoja in to e svetovanje, to je korekcijski poseg in to poseg s terapevtskim uinkom... Ne glede na zadrego, ki je prisotna predvsem na ravni teoretskega razmejevanja velja, da so posegi soc. ped. opredeljeni predvsem s podrojem dela, naravo problemov s katerimi se sreuje in al tudi z institucionalnim okvirom. Na izvajanje posegov lahko pogledamo s treh ravni oz. zornih kotov: OSNOVNI TEORETSKI KONCEPTI IN MODELi IZ NJIH IZVIRAJOE METODE IN POSTOPKI RAVNI STA ZDRUENI V KONKRETNIH POSEGIH V IVLJENSKIH PROSTORIH Z izrazom koncept poimenujemo teoretine predpostavke, ki ponujajo konsistentno razlago kompleksnega stanja oz. socialnih, psihinih in inter/intrasubjektivnih pojavov. V socialni pedagogiki prevladujoi teoretski koncepti so zlasti: psihoanalitini, humanistini, komunikacijsko-integracijski, sistemsko razumevanje, koncepti skupinskega in skupnostnega dela. Koncept torej oznauje model razumevanja in iz njega izvirajoe ravnanje, v katerem so cilji, vsebine, metode in postopki smiselno povezani. Pri tem se smisel vee na profesionalno utemeljitev intervencije v doloeni ivljenski situaciji na strokovno korektno in etino verodostojno izpeljavo. Koncepti ponudijo iz teoretskih permis izvirajoo izpeljavo vsebin, metod in postopkov, s katerimi predvidevamo dosei zastavljene in eljene cilje. Metode imajo status delnih aspektov teoretksega koncepta in tehnike status posameznih elementov metod. Osnovni predpogoj za uporabo in izpeljavo metod je, da jih je mogoe nartovati in v konkretni situaciji bolj ali manj verodostojno nartu izpeljati. Temeljna sestavina metodinega delovanja je ciljnost, pri emer sta cilj in metoda v neprestani interakciji. Metode, ki jih uporabljamo v soc. ped intervencijah, naj bodo smiselne, izhajajo naj iz konceptualnih permis. In temeljn osnovane so na soustvarjajoem in spreminjajoem se odnosu med uporabnikom in socialnim pedagogom. Odnos opredeljuje sodobna sodelovalna participativna paradigma. e so metode kompleksi ravnanj, potem tehnike opredelimo kot elemente metod. Metode in tehnike v soc. ped intervencijah se razlikujejo v stopnji in kompleksnosti. Tudi za tehnike kot elemente veljajo zahteve, namre upotevanje ciljnost in utemeljenosti ter etinost in koreknosti izpeljave. e se teh zahtev ne zavedamo, se lahko kaj kmalu znajdemo na spolzkih tleh, ko namresto pomoi in podpore pri delu z uporabniki manipuliramo, s svojimi ravnanji pa prej kodimo kot koristimo. Vse tri ravni, od teoretskih konceptov iz le-teh izpeljanih metod, ter njihovih elementov ou. Tehnik, pa do praktinih posegov intervencij, ki so integracija vseh treh ravni, so umeene v drubeni prostor, ki jih tudi temeljno doloa. Soc. ped. intervencije so usmerjene zlasti na tiste

drubene segmente, ki bi jih lahko oznaili kot konfliktne. e ve: od soc. pedagoga se priakuje, da bo te konflikte s svojimi posegi omilil, ali pa celo odstranil. Intervencije naj bi uinkovale in pomenile navzven vidno spremembo: takna so kriterijska ali subjektivna priakovanja mnogih v razlinih soc. prostorih. 6. Cilji interveniranja in procesi sprememb Vse soc.ped intervencije so praviloma usmerjene v doseganje sprememb. Lewin je pred dobrimi 40 leti podal znamenito formulo V=f(P+O)/ vedenje je funkcija posameznika in okolja. Tudi sistemska teorija nas ui, da so spremembe v posameznikih tesno povezane s spremembami v zanj pomembnih okoljih. Nai posegi so usmerjeni v oba pola (posameznika in okolje). Brez aktiviranja obojega ni novih ivljenskih izkuenj in ni priakovati ne osebnih, ne odnosnih sprememb. Tri podroja sprememb, ki jih skuamo s posegi dosegati na ravni posameznika: - Kognitivno: spoznati in sprejti, da so problemi sestavni del ivljenja, poglabljanje spoznanja samega sebe in drugih, sodelovanje z drugimi in uenje eden od drugega. - Emocionalno: utiti sprejetje in povezanost, izkusitim da si drugi pripravljeni pomagai, ustvena izmenjava v polnovrednih socialnih odnosih. - Vedenjsko: testiranje realnosti in preizkuanje novih vedenjskih vzorcev ob podpori, usmerjanju in pomoi, sproanje napetosti in konfliktov, ter uenje uspenejih oblik razreevanja teav, socialna interakcija in prevzemanje odgovornosti za posledice svojega ravnanja. Shema: Usmerjenost intervencij in kriterij za spremembe pri uporabniku v individualnem ali skupinskem procesu pomoi (str. 99) Intenca vseh interventnih modelov je torej doseganje spremem, tako pri posamezniku kot v okolju. Nekateri svetovalni modeli menijo, da je mogoe dosei spremembo v nainu zadovoljevanja kljunih potreb (npr. Glasser v teoriji izbire). e bi cilje na ravni opolnomoenja posameznika strnili, bi lahko rekli, da so cilji interveniranja: - poveati znanje in veine za uspeneje reevanje problemov - vplivati na dvig kompetentnosti, prispevati k spoznanju o lastni vrednosti in sposobnosti za reevanje problemov ter s tem k opolnomoenju - zmanjati negotovost, sprostiti zavrte potenciale in napetosti zaradi neuspenega reevanja ivljenskih situacij - analizirati problemsko situacijo iz novih zornih kotov - motivirati za iskanje novih konstrukcij realnosti - spodbujanje novih strategij vedenja - upotevanje meja in monosti spreminjanja posameznika in delov njegovega socialnega sistema - poveati gotovost pri izbiranju in sprejemanju reitev ter nartovanje prihodnosti - izboljati uvid v svoje probleme in probleme okolja, spoznati ozadje svojega ravnanja, miljenja in ustvovanja, ter razlogov za ravnanje - izboljati vkljuenost v drubeno okoke skozi pridobivanje konstruktivnega in ustvarjalnega delovanja na irem socialnem podroju Na ravni odnosov in izmenjave posameznika z okoljem pa so kljuni cilji interveniranja: vkljuenost, sodelovanje, ustvarjanje soc. mre dostop do virov: materialnih, socialnih, znanja... 8. Kaj v procesu interveniranja deluje?

Integrativni pristop soc. ped interveniranja temelji na: - sistemski teorji, se nanaa na spoznanja o funkcioniranju sistemov, vplete ekosistemski (kontekstualni) vidik razvoja in odnosov, ki se spletejo med posameznimi sistemi - uvede pojme iz kibernetske teorije, s katerimi skua razloiti kronost odnosov znotraj in medosebnih poloajev, terapevtskega programa, programa motnje oz. funkcije simptomov in nosilce funkcij, na katere naslonimo posege (intervencije) - pri tem upoteva poloaje posameznikov (uporabnika/uporabnikov in poloaj svetovalca/terapevta/socialnega pedagoga vpliv socialnih kontekstov in institucij v katerih se posegi odvijajo) - osnovna permisa pristopa je spodbuda k razvoju, opolnomoenju posameznika in njegovega ivljenskega konteksta - temelji na spoznavanju in vplivanju na znotrajosebne (v posamezniku) in medosebne poloaje preko primernih interakcij med posamezniki, skupinami in v realnem ivljenju - tako onemogoa socialnemu pedagogu, da se polnovredno vkljui v socialno izmenjavo, pri emer je usmerjen tako na posameznika kot na kljune osebe v njegovem trenutnem ivljenskem kontekstu - intervencije so razumljene procesno, omogoajo spremembe na treh podrojih (emocionalnem, kognitivnem, vedenjskem). Osnovni temelj delovanja v procesu interveniranja je odnos, vzpostavitev osebnega in hkrati strokovnega polja z uporabnikom in njegovimi relacijskimi osebami. Na odnosnem temelju skozi proces sodelovanja, soustvarjanja in delitve resninosti med strokovnjakom in uporabnikom delujemo s posegi, ki so v najirem pomenu besede verbalni ali neverbalni. Lahko bi rekli, da so posegi svetovalni, podporni, kompenzacijski, korekcijski, usmerjevalni, socialnoterapevtski. Kot posege lahko uporabljamo tudi razline dejavnosti, medije. Izbor posegov pa je vsekakor odvisen od skupne ocenitve posameznikovega poloaja, njegovih potreb, spoprijemalnih strategij, njegovih ivljenskih ciljev in nartov ter osebnih izbir. Posegi socialnega pedagoga so pripomoek, da se v strokovnem odnosu oziroma podsistemu vzbudijo funkcije, ki vodijo k spremembam (v ravnanju, doivljanju, miljenju) in k doseganju strokovem odnosu zastavljenih ciljev. Pred vsakim posegom se mora soc. ped. vpraati, ali bo poseg v konkretni situaciji primeren, ali bo uporabniku koristen, ga bo uporabnik razumel in bo za naravo njegove teave primeren. Bistvo sistemskega integrativnega modela je, ad uporabnikova opredelitev tako znotrajosebnega kot medosebnega poloaja doloa, kakna bo intervencija. Vsaka terapevtska ola ima svoje intervencijske modele in po nainih interveniranja se ole med seboj razlikujejo: psihoanaliza analizira predvsem sanje in asociacije, getalt integrativni pristop upoteva celostno doivljanje, bioenergetika skladnost telesa in psihe, transakcijska teorija skladnost med deli jaza (otrok, odrasel, star), humanistini pristopi voljo do smisla (Frankl), evalvacijo in integracjo izkuenj v self (Rogers) teorija izbire naine zadovoljevanja potreb, kognitivni modeli se usmerjajo v naine analize in sinteze kognitivnih podatkov in na njih temeljeih kognitivnih preprianj, shem in distrozij. Obstaja nekaj splonih strokovnih pogojev, ki doloajo, emu so nosilci funkcij zavezani: - da v komunikaciji resnino doseejo uporabnika, da so zanj primerni in pprimerni za problem, s katerim se uporabnik sooa. - Da zadanejo napetostna oziroma konfliktna polja v znotrajosebnem in konfliktna polja v medosebnih poloajih uporabnika - Da omogoajo procese spreminjanja, preoblikovanja, rasti, opolnomoenja - Da najdejo naine, kako premagati naravne obrambne dre in pomisleke pred spreminjanjem

Da zadovoljijo uporbanikova priakovanja Da so posegi za vse udeleence razumljivi Da so posegi fleksibilni, kar pomeni, da jih lahko preoblikujemo in prilagodimo konkretni situaciji vsakdanjega uporabnika Da je posege mogoe med seboj povezovati/integriratu ter induvidualno in procesno spreminjati

Da bi pravilno izbrali nosilce interventnih/svetovalnih terapevtskih funkcij moramo: - dobro poznati uporabnikovo ivljensko situacijo - imeti diferenciran vpogled v njegov znotrajosebni in medosebne poloaje ter razumeti osnovne probleme, s katerimi se sooa - imeti zadostno strokovno znanje o kljunih funkcijah posegov/intervencij - kompetence refleksije, analitine in sintetine kompetence, zadostno empatinost, etino dro, ter spotovanje uporabnikovih pravic ob - dobro razviti kreativnosti in veselju pri delu z ljudmi Izbira in uporaba nosilcev funkcij zahteva intenzivno, koncentrirano in zavestno delo izkuenega strokovnjaka, ki je pripravljen na refleksijo strokovnega dela.