IVETI JE SMISEL LOVEKA

BESeDA

BES eDA

E L E K T R O N S K A

K N J I G A

Sreko Kosovel

iveti je smisel loveka

Izbrane pesmi

IVETIeDA BES JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Sreko Kosovel IVETI JE SMISEL LOVEKA Izbrane pesmi To izdajo pripravil Franko Luin
franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-062-6
beseda@omnibus.se www.omnibus.se/beseda
2

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Aleluja

Povsod tiha pomladna rast, mirna je priroda kamenita, a mojo duo vodi v propast bolest, v temini skrita. Pogledam jo: to je zlomljena ost moje strte ivljenjske sile, ali e globlje je polna mladost, zelene strasti bi jo pile. Vidim e globlje: rni razkol, stavba, razbita v osnutku; vpraam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki uti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se skoatil v vrhovih. Sredi zelenih ros kakor ognjen iem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben, veter steklen: in vendar pomlad, aleluja.
3

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Balada

V jesenski tihi as prileti brinovka na Kras. Na polju e nikogar ve ni, le ona preko gmajne leti. In samo lovec ji sledi Strel v tiino; droben curek krvi; brinovka oblei, oblei.

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Balada

Priel je pevec slovenske deele, priel je pevec v daljno tujino, v strunah njegovih so pesmi drhtele v eno z radostjo in z boleino. Pel je, kako so gozdiki zeleni, glej, pa se solza v oeh mu zasveti, pel je o smrti, ljubezni in eni, o domovini ni mogel zaeti. Poj nam, zapoj nam o nai deeli, da nam nje sonce, nje zdravje zasije, o kmekih domovih, o pesmi veseli, ki v noi se meseni v polje razlije. Mono srce je, mono in mlado, krepko od upanj, od sile pogumno, a ko je trudno (o udno neumno!), tiho zamisli se v tole balado: Tisokrat tiso, e ve nas je bilo, tisokrat tisod hlapcev in sunjev, tisokrat tiso poninih, bojeih, tisokrat tiso v prekletstvu toneih, tisokrat tiso z olem pojenih
5

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pa nam udarilo v desno je krilo, pa omahnilo je in se zlomilo, pa se e levo je uklonilo, tisokrat tiso, e ve nas je bilo. Pel bi, kako so razli se po sveti, pa morala kri bi iz srca privreti, bratje, ne morem vam pesmi konati, smrt e prihaja, e je pred vrati eno mi vzela, vzela belest je in domovino Zdaj hodim in gledam, ko zvezde se sipljejo v rno brezcestje. Priel je pevec slovenske deele, src se dotaknil z njenim spominom, srca nalil nam z grenkim pelinom

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Beatrice

e, e si lepa in v tajnosten smeh e so odete tvoje oi, in e te iem po vseh poteh, eprav ti korak moj ve ne sledi. e, e me vabijo tvoje oi, ko se poltiho, mirn nasmehlja, in tvoje srce resnico taji in ti moli, da je ne izda. Da, e si lepa, a tako si hladn, nedojetna kot vila, ki ubei, da ne izda skrivnosti srca ali pa lovcu srce prestreli.

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Bolest

No, pridi, tam je ples in svetel smeh in ona je poslala povabilo, oko nje rno bo te pomirilo, kar ie v svetu, najde v nje oeh. Bila je tam in tiho je strmela, kot rni amet dobre nje oi, bila je tam, moj molk je razumela, kot da v globini z mano govori. Ta strani molk, ne more se opiti, opojno umreti v udni ta pokoj; da je bolest mogoe pozabiti, postati lovek, lovek nad seboj; a mora se smejati, govoriti in angel smrti klie: Za menoj!

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Borba

Ti ali jaz kdo bo omagal, ti ali jaz kdo bo odpal? Veje suenjstvo me je krivilo, toda poglej: raven sem stal. Ah, ljudi se ne lovi na sladkor, daj mi grenice, da me uvrsti! Jaz ne bojim se za vitetvo tvoje, jaz ne bojim se iti na kri! Jaz se bojim le pasti pred tabo, tiste ibkosti se jaz bojim. Si mo sovranik? Ne s sladko vabo! Pusti, naj se s teboj borim! Smrt naju aka tam med gorami. Kaj bi sedaj e hotel v pokoj ? Smrt je med nami, med nami, med nami, njej veljaj boj!

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Bori

Boris, bori v tihi grozi, bori, bori v nemi grozi, bori, bori, bori, bori! Bori, bori, temni bori kakor straniki pod goro preko kamenite gmajne teko, trudno epetajo. Kadar bolna dua skloni v jasni noi se ez gore, ujem pritajene zvoke in ne morem ve zaspati. Trudno sanjajoi bori, ali umirajo mi bratje, ali umira moja mati, ali klie me moj oe? Brez odgovora vrijo kakor v trudnih, ubitih sanjah, ko da umira moja mati, ko da klie me moj oe, ko da so mi bolni bratje.
10

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ciklame

Ciklame dehtijo kakor tedaj, meseca srebrni sijaj se razliva v dolino. Pod belimi okni je tiho vse, mesec po srebrni cesti gre. Ciklame dehtijo same, same, same.

11

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

ujem z obali

ujem z obali viganje parnikov, ujem prikrito jeanje dvigalnikov, ujem strojev teko brnenje, ujem pod njimi vzdih v ivljenje! Kam si poslala nas, kam si poslala nas, rodna vas? Ali od hribov ujem e tee: Starci in ene umiramo sami, dvigamo grudo, ki je brezplodna, ki rodi kamenita ita. Odkar ste odli od nas, odkar ste odli od nas, je prazna vas.

12

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Drevesa v dolini

Jaz, vihar, vas bom strl nocoj, ko pride na mojih krilih pomlad, ez polje vihral bom in ez gor in divjo svobodo proslavljal in rast. In lomil bom krone in cvetje bral, ki se bo e v popkih skrivalo, da sok, ki se v njih prelival je, ume valoval ez dolino bo. Jaz sem majhno, majhno drevo, ko pride veter, igra se z menoj, in e, vihar, pozove me v boj, kako naj se borim kako? Vihar poplavlja polje in les: Kako, kako ti je, malo drevo? V svobodi razstrlo je roke drevo in raste z viharjem do sinjih nebes.

13

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ecce homo
S teboj govorim, pa sem ti dale. Senca je vzrasla v tiso senc. Sam sebe ne loim v njih, ne poznam. Kako naj ti reem, kam? Mrzel pepel lei nad sencami. ivci izmueni od abstraktnih oblik lastnega jaza. Bog. Ne spozam mu obraza. Eno je vroe: eja Pravice in Odreitve. Eno je sveto: Preprosto in Pristno. A nad nami melanholija sivih tlakov, mrliev, ki ne morejo umreti. P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.

14

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ekstaza smrti

Vse je ekstaza, ekstaza smrti! Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele (vse je ekstaza!) vse tone v goem, rdeem morju; sonce zahaja in v njem se opaja tisokrat mrtvi evropski lovek. Vse je ekstaza, ekstaza smrti. Lepa, o lepa bo smrt Evrope; kakor razkona kraljica v zlatu legla bo v krsto temnih stoletij, tiho bo umrla, kot bi zaprla stara kraljica zlate oi. Vse je ekstaza, ekstaza smrti. Ah, iz oblaka veernega (zadnjega sla, ki omanja Evropi e lu!) lije kri v moje trudno srce, joj, in vode ni ve v Evropi in mi ljudje pijemo kri, kri iz veernih sladkih oblakov. Vse je ekstaza, ekstaza smrti.

15

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Komaj rojn, e gori v ognju veera, vsa morja so rdea, vsa morja polna krvi, vsa jezera, in vode ni, vode ni, da bi pral svojo krivdo, da bi opral svoje srce ta lovek, vode ni, da pogasil bi z njo ejo po tihi, zeleni jutranji prirodi. In vse je veer in jutra ne bo, dokler ne umremo, ki nosimo krivdo umiranja, dokler ne umremo poslednji Joj, v to pokrajino, e v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, e v to, sonce veerno, bo zasijalo s pekoimi arki? e v to? Morje preplavlja zelene poljane, morje veerne goe krvi, in reitve ni in ni, dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi, dokler ne umremo pod telo krvi. Z zlatimi arki sijalo bo sonce na nas, evropske mrlie.

16

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ena bolest

Ena bolest mi duo tesni tega sveta hladnina; pride no in vse potopi venosti globina Moje srce izgubilo je toplih sanj iskanje, kot mramor ga ohladilo je to trpko, trpko spoznanje. Mati, daj mi rok e enkrat, kajti samo v tvojem zavetju sem util ivljenje, sem bil mlad, kot zdaj sem gorak vsemu svetu. utim pogrezanje, konec sveta, dale ni do razdejanja. Zebe me. Hlad polzi v dno srca; dajte mi, dajte mi spanja!

17

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ena je groza

Ena je groza, ta groza je: biti sredi kaosa, sredi noi, iskati izhoda in slutiti, da reitve ni in ni. Vasih se med ranjene skale tiho razlije zlati svit jutranje zarje el bi dalje, pa e uti, da si ubit. Kakor da se zarja rani, kadar razgrne svoj pajolan, kadar razlije goree slapovje in ti zaklie pod goro: Vstani, glej, e gori razbito gorovje! Ti uti Ga in ne veruje vanj!

18

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Eno besedo

Eno besedo bi rekel rad, da bi kot veter pomladni mehka v vaa srca prila, eno besedo bi rekel rad. Toda, glejte, jaz nimam ni ve, moje srce je razbito svetie, moje besede so ranjene vse, vsaka moja beseda krvavi. Nad mano ni ve obokov sanj, ostri robovi rnih zidov dvigajo se kot spomin na nekdaj v poulino prazno grozoto noi. Toda vendar, saj je, saj je, saj je e ena beseda, e ena! Pridi, ti noni ranjeni lovek, da te poljubim na tvoje srce.

19

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Glej, saj ne more ve

Glej, saj ne more ve govoriti, ne more iskati ve novih poti emu iveti, emu hoditi, ko si tako truden; lezi, umri! eprav je e lu, ki znotraj sveti, eprav to ivljenje imam tako rad, te moram le v sveto olje deti, bolni moj brat . . .

20

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Godba pomladi

Moje srce je gnano od godbe, ki nas aka na rdei obali, lovek, o loveku, v svetli godbi se slutnja (bodoi lovek) zrcali. Ko na otokih, na polotokih in na celinah rdei mostovi, bratje iz Indije, Perzije, Afrike bratje nam bodo, bodo drugovi. O, izpustite v morje vse ladje! Naj izletijo vsi aeroplani! O, naj zapojejo zlate sirene v srce loveka: lovek, vstani! V soncu blestijo se bajoneti. Ali poglej: i ti bodo pali; moje srce jegnano od godbe, ki nas priakuje na rdei obali.

21

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Golobki

Golobki ne sedajte pred moja okna. Kaj bi sedall, kaj bi me gledali, beli golobki? Vi me spominjate na mojo ljubico, a kaj bi z ljubico, z ljubico belo, moji golobki? Moje srce, saj ni ve veselo, moja ljubica morala umreti bi, e bi z mano ivela, golobki. Vi me spominjate ljubice moje, ki kakor vi je prila pred okno, ki kakor vi je odletela, beli golobki, iz moje samote.

22

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

In e sem samo vetru brat

In e sem samo vetru brat, kaj zato! In e me nima nikdo rad, kaj zato! In e sredi mrzle noi moje malo srce drhti, sam, kaj zato! Saj so mi ceste sestre najverneje, ceste, ki bele bleijo skozi to temno no; saj so mi sestre zvezde, ki bde nad menoj. In e pomislim, kako je s teboj, ki tiho spi v koi sredi gora, saj nisem ve sam sredi sveta.

23

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Iz nevidnih dvoran

Iz nevidnih dvoran odmeva smeh; ko da sem bolan, leim na tleh. In v tla sem zaprt. Joj, sanje, kje? O, v moje srce prila je smrt. V mojem koraku poje Smrt, v dno due zaprt sem brat oblaku. Oblak je siv in v puo razseva se, v duo odmeva: Ti nisi ve iv.

24

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Jesen

Droben de rosi, bele so krake poti, sivo je zgodnje jutro. Bor, bor ne umi, kam ta pot hiti? Sivo je zgodnje jutro. Brinovka se prebudi, vztrepeta, vzleti. Sivo je zgodnje jutro.

25

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Jesen

Enakomerno deevanje na ploskve sivih, kamenitih streh; vse bolne, alostne so moje sanje in v sivi alosti zamrl je smeh. Jesenska roa je zaprla ao in tiha se nagnila v siva tla; in somrak pal je ez vasico nao in zrak je mrzel od dej.

26

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Jesensko jutro

To je zvon, glas njegov iz krake vasi prihaja, jutro je sivo in mrzlo in moja mati vstaja. Romar pomisli: zvon, ki v to temno jutro zvoni, moje matere, moje matere ve ne prebudi

27

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Joj, kako dolgo je e do veera

Joj, kako dolgo je e do veera, ki tih in zlat nas vabi iz kraja krivic, nemira v beli grad pokoja Od nemih zatiranj omahovaje klone dua in bolna eli si v tihe kraje brez borb in brez boja. Ne od lastnih, od tujih krivic ugaa in je brez moi, kot ranjeno golobico zanaa jo val krvi, ki se razliva preko sveta, preko borb in nemira. Ni e utihnila bol srca? Joj, kako dolgo je e do veera

28

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Jutro na Krasu

Sam grem po dolini kraki, kadar vanjo jutro sije in se morje zdrave sile v mlado duo mi razlije. Sklonil bi se in pokleknil pred ognjem veliastvom, kakor kralj bi el po Krasu v dui s silo in bogastvom. In pod silo mlade due bi se zemlja premaknila, naa zemlja, bratje moji, k soncu bi se primaknila.

29

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Kaj sem ti pisal

Kaj sem ti pisal o Smrti, ljubica! Vsakdo gre skozi smrt v pomlad. Zarja srebrna mi elo hladi. Pod oknom reka umi, umi. Na nevidnih perutih plava pomlad. V skalah slap. Ti.

30

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Kakor drevo, ki se strele boji

Kakor drevo, ki se strele boji in tiho sredi polja stoji trepetajo, ko vihari vihar, ko grmi in treska, ko polje poar stojim sam sredi vsega sveta, due, srca mi nikdo ne pozna, in e sredi nevihte jagned gori, pred strano usodo zaprem oi.

31

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Kakor naraanje

Kakor naraanje temnih glasov raslo je, vstajalo je iz globin, kakor zvonjenje nevidnih zvonov klicalo me je iz krakih dolin. el sem: med mnoico sem se potopil, med te ljudi, krvavee spoznanj, padal, umiral, doklr nisem stopil v tiho svetie njih priakovanj. Njih priakovanja so tiha in sveta, eprav jih dui tiran kapital, sveteja so, e jih krivica prepleta, in lepa je kri od rdeih koral, ta kri pod okovi, o naj bo prekleta, kadar bo brizgnila, vstal bo na kralj!

32

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Konec

Postavljam ti spomenik, romar, tavajai romar. Poznam tvoje ranjeno srce in tvoje izsuene ile. Postavljam ti spomenik, romar. Tvoja beseda je umirala, e preden si jo izgovoril, in tvoje dejanje se je razsulo, e preden si ga zael. Tvoje trpljenje je bilo skrito svetu in tihi, topli besedi. UmrI si na cesti, z glavo na mrzlem kamnu, in ni bil brata loveka, ki bi ti zaprl oi. V tvoje mrtve, odprte oi je sanjal dan, ves grozen in siv. Zato ti postavljam spomenik, romar.

33

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Kraka jesen

Sladka rnina, polni grozd, jagode se v deju bleijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom umijo, umijo. umea prihaja v vranju lip jesen; topole in hraste uklanja; mi smo v vinogradu, drugi so v hramu vsak si po svoje otonost odganja.

34

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Kraka vas

I Sam ez vas. V temah tulijo latniki burja prepleza zidovje, v okno udari: Kdo? Okno razsveti tem. In na koncu vasi bor zavri vztrepeta, ko me spozna

35

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

II Strme strehe v temini spe; slanmate, kamnate, mrke vse, z nizkimi eli. Na prsi so ljudje roke razpeli. Kako? Zakaj? Umri, ali pojdi nazaj!

36

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

III Borovo morje umi temn Jadran bije v obal, v tem, burja buta v okno mrtv. No je nad krako vasjo. Kdo obupuje? Kdo vzdihuje, da ga prekolnem v srcu tem bolnem? Kdo?

37

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Kratko ivljenje je

Strano je nositi v srcu smrt in vendar, ljubica, tebe ljubiti; ah, ljubica, dajmo vse pozabiti, teko ivi, kdor je potrt! e svet je teman, krut in teman, mar nas potrtost pred njim obvaruje? Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje, blazen bo smeh ta, bolesti pijan. Vino bo krvavelo iz ae in z vinom bolesti ti bom napil: Kratko ivljenje je, ljubica, nae, kdo bi e toil o njem in se jezil? Samo ta, kdor ga ne pozna e, ta se bo pod bolestjo kriviL

38

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Krik po samoti

Da bi se mogel vase skriti, iveti nikomur, nikomur poznan, da bi se mogel poglobiti v tiho prelivanje mraka in sanj! Da bi z ulice mogel oditi, pijan tega uma, hitenja pijan, vase, v vesoljstvo se potopiti, zautiti eno se z Njim, a zaman! V mnoici sem, ki se giblje, upira, bolan sem, tako sem se e izkrial, v mnoici sem, ki ugaa, umira, k zmagi hitim in vem, da bom pal; ele ko pala bo name sekira, utim, kako bom za Njim zajeal.

39

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Labodja pesem

Tiho je sklonil svoj beli vrat v loku nad vod, v vodi grmovje, stolp in grad, zaprl je oko. In sredi jezera ni mogel utoniti, to je bil straen ukaz: iveti, trpeti, strmeti v razbiti svoj obraz. V bolest, ki ne mine nikoli, nikoli, in kot v zrcalo vod vase strmeti (iveti proti svoji volji) z bolestjo sredi srca.

40

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Mati aka

Tujec, vidi to lu, ki v oknu gori? Moja mati me aka in mene ni, vse je tiho v noi, polje temn, zdaj bi stopil tja, pokleknil pred njo. Mati, poglej: ni noem ve od sveta, reci besedo, besedo, besedo od srca, da bo v njej mirna lu in topel svit zame, ki tavam okrog ubit, ubit. Joj! Ugasnila je lu. Zakaj, ne vem. el bi pogledat, tujec, a zdaj ne smem. Daj mi, da morem umreti tukaj, sedaj, glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj.

41

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Mati, poljubljam tvoj kruh

Mati, poljubljam tvoj kruh, ki mi ga bedna poilja; vem, da je kri vtisnjena vanj, kri; poljubljam ga vdan. Mati, le tisti kruh, ve, nas lahko hrani, ki v njem zauti kri prelito in bolest zatajeno, skrito. In ni ni svetlejega od tega, ko vidim: ti trga od srca, in utim v kruhu tvojo kri. A samo on bo res moan, kdor ga j in kdor hladan maeval bo tvojo kri.

42

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Meditacije

I Bij nas po glavi, kruti trinog, da obudi do sedaj nas brebrine, da nas napravi hlapce ponine uporne, ker smo prekrianih rok gledali padanje ib po nas, gledali tlaenje, kruto teptanje; zbudi v nas najsmeleje sanje, daj, da zautimo Njen obraz! Bij, da preivimo to zimo v zbiranju skritih, zatrtih sil, klii nas z udarci, da se prebudimo, da zapustimo te rne temnice in se borimo le za en cilj, za oivljenje Velike Resnice.

43

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

II Podor! Vse do tal in le tako vstal bo nov tempelj, blee in bogat, in le tako preenemo glad, ki nas tare s predmestno temo. In vsi kulturni bleei hrami in vse bogastvo, zlato in srebro, teklo bo kakor as med nami; piti ga hoe? Sezi z rok! In le tako iz pradavnih virov spev o ivljenju bo v nas zaumel kakor novo, ivljenjsko vino, in, poet, iz tvojih samotnih veerov pal bo sijaj v tvojo duo, odmev, strnitev bodonosti nae z davnino.

44

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Melanholija

V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl. V tesni sobi bi umrl, moj brat. Ah, kaj meni svet in kaj pomlad!

45

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Melanholija gladu

V trdem zidu grize glad. lovek ni ve lovek. Sivi kamen je tvoj drug, sivi, mrzli kamen. Padaj, padaj, hladni de, hladni de jesenski, padaj, padaj, tihi de, padaj na gomile.

46

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Muke

I O te rime, te strane rime! Vedno me spominjajo fraz, ki so brez vsebine polne pekoe praznine mi laejo v obraz. O ti koraki, ti prazni koraki, brez smisla in brez smeri, o, to niso jesenski oblaki, ki jih vihar podi, v mehaninem taktu bijo, v prsi me go. Rad bi kot nekdaj mehko valovanje sanj, sklonil bi se nad mrzlim jezerom in bi utonil vanj.

47

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

II Pribili so vrana na kri, te live perutnice so trepetale od njih je curljala kri. In skozi oi so ivanke preboli. To mrtvo ivljenje visi e visi pred menoj ko mislim, ko iem resnice. e jo iejo te mrtve oi in e ji to ivljenje ivi. A resnice ni. Ni.

48

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

III Resnica, ena resnica je: Muka. Fant se sklanja k dekletu in lae, lae in ni niti ival. O, lovek ne more biti niti ival niti ival ve! Vse je prodal za abecedo in stroje in modo, hodi po promenadi in lae. Ta lovek zaman bo iskal besedo, zaman prirodo. Krvavel bo kakor slepi vran.

49

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

IV Iz slepih oi zasije dan, resnica oivi, da vztrepee vran. Doivel sem jo, spoznal, ko me je ogenj izgal. In zdaj ve ognja ni in zdaj so mirne oi. In zdaj ne trepeem ve in kri ne curlja ve od perutnic. To je od resnice, ki je smrt, a je Spoznanje. V rno jesensko no trepee vranova perut samo z vetrom. No ga je zazibala v prepad. Pada in ne pade nikoli.
50

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Na provincialni postaji

Na medenini (zlata kolesca, zobata in gladka, tipke koene) sonce blei kakor s polzaprtimi omi. Tu in tam vstane kolesce daljen akord se je zbudil, uradnik odvee trak vsak dan enak poziv Monotoni koraki, v pisarniki vzduh zaprti dva tira v svet, skozi okno puava Krasa, brinje in bori, akacije, divje roe tirje vlaki na dan. Pozvonilo je: Iznad pesti je dvignil lice in vstal iz alostnih sanj.

51

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Nad travnikom

Nad travnikom poevno drevo, sonce preko zelene gladine, mimo, mirno stoje gore v svetli molk popoldanske tiine. Tako, tako bi zaprl oi v to tiho in svetlo molanje, da bi pozabil vse tiste osti, ki ranile moje so sanje. Tako bi v samoto in v gore el, niesar hotel, niesar elel, in pred ljudmi bi se zaprl, kot romar na gorski poti bi umrl.

52

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ne, jaz noem e umreti

Ne, jaz noem e umreti, saj imam oeta, mater, saj imam e brate, sestre, ljubico, prijatelje; ne, jaz noem e umreti. Ne, jaz noem e umreti, saj e sije zlato sonce, saj mladost me drzna spremlja, saj so cilji e pred mano; ne, jaz noem e umreti. Kadar pa ne bo nikogar, starev ne, ne bratov, sester, ljubice, prijateljev in jesensko tiho sonce bo ez Kras, ez Kras sijalo, kot bi z mano alovalo res, ne bom se bal umreti, kaj mi samemu iveti?

53

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ne prosi, brat

Ne prosi, brat, kdor prosi, ne zaslui, za nas velja parola: naj zahteva. In ta parola, bratje, naj nas drui in v naih monih duah naj odseva. In kadar delavnike e odteva in nae delavce e podkupuje, naj eno vae srce ne vzdrhteva, naj eden izmed vas ne obupuje. Zapremo tvornico. Zapremo plin, elektriko in vodovod iz gor, postavimo mejnike svojih stra, da tam spoznamo, bratje, kdo je na, kdo stopa preko naih bolein. In takrat mislimo na upor.

54

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ne toi, drug

Ne toi, drug, toiti je neumno! Trpi krivico? Trpi jo pogumno! In kadar pade nate zadnja no, preizkusi v molku svojo mo. Opolnoi e ujem transmisije, nov svet je, drug, ki naa srca pije, ko tvorniar pijan in sit poiva, se nam pred duo topla lu razkriva. Ta lu, ta dobra, ta nam d poguma, kot zvezda sredi tvornikega uma, ki delavcu je pred oi prila, na trudno duo mimo prisvetila, kot golobica razprostrla krila bi preko poteptanega srca.

55

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ne veruj

Ne veruj ljudem: vsi so prikriti, na njihovih ustnih se laska smeh, a zraven te hoejo ubiti in hoejo v tebi odkriti greh. Ne veruj prijateljem, bodi sam, grenkosono, samotno drevo, uvaj lai se, lokavih omam, rasti trpko, a rasti krepk! Umiraj samoten s sovratvom do njih, usmiljenju njihovemu bodi tuj, bodi samoten, bodi tih, veruj v samoto, a nje zaniuj!

56

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Nocoj smo posluali burjo

Nocoj smo posluali burjo in prav ni nismo spali; tiho o vsem udnem in stranem smo se pomenkovali. Kako mora biti na morju, kadar tonejo brodovi, in kako so strani in mrzli in grozni morski valovi. Nocoj smo posluali burjo in prav ni, prav ni nismo spali; mislili smo, kako bi lepo bilo splavati kar z burjo preko obali. Mrzlo jutro je zablealo, (o bogve kje so e bile ladje) mi pa smo li na vrt, pobrali pod breskvami, jablani rdee sadje.

57

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

No

Bori epeejo, slap umi, skale, kot da so se potniki ustavili, v sive plae zaviti, sredi poti, polje kakor izhojena pot in vas kot kup otrok. Vse moli. A tam nad morjem pa se blei tisoerih lui in tam ob morjih lovek, ki je svoje srce prodal, prazen in votel po tej samoti ihti.

58

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Nokturno

Razbijam svoj beli Kras, z muko razbijam ga in mislim na Beethovnov obraz. Pianist sem z eleznimi rokami. Kras se lomi, zemlja krvavi, a dan se ne zdrami Pokaj bele ladje iz pristana? Za olto jadro je skril svoj obraz mornar. (Sonce gori.) Kaj sanja? Razumem. Tiho vstaja prevrat, s tipalkami goimi due osvaja. Si sredi poti? Zani od kraja! Oisti se v ognju, postani nam brat!

59

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Novoletni sonet

Prazni kupeji Lu brli in vzrepetava med votlim bobnenjem; tiha poljana samotna stoji; teko mu, ki ob tej uri potuje Sprevodnik na ipo naslonjen strmi, oi se izgubljajo v temno poljano; srce bi se ustavilo, vlak hiti; teko mu, ki ob tej uri samuje Srce bi se ustavilo in potopilo v to tiho molanje temnih dolin, srce bi se ustavilo in bi se skrilo pred grozo, ki jo izvablja spomin, v hii na polju dekle ugasnilo lu bi pred strahom neznanih daljin.

60

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

O, da sem list zeleni

O, da sem list zeleni na venem drevesu ljudi, o, da bi mogel na njem zeleneti, umeti, v vejah gnezditi kot pti gnezdi, o, da bi mogel z njimi iveti! O, da sem potnik pod tekim zelenjem vrtov, da mogel bi v vlane daljine kot v vino nevidno zarje namakati, rasti v umenju ros, kaliti v dihu vetrov, o, da bi mogel mirno, tiho po cesti korakati! Ali da bi v vrtovih rasel z belimi prsti korenin in da bi mogel kontinente nove dojeti vase, izpeti tiho mo noi, grozo sivo v brezbreju globin da nehal bi krvaveti, o, da bi mogel umreti!

61

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

O, saj ni smrti

O, saj ni smrti, ni smrti! Sam tiina je pregloboka. Kakor v zelenem, prostranem gozdu! Sam odmika se, sam tih postaja, sam sam postaja, sam in neviden. O, saj ni smrti, ni smrti! Sam pada, sam pada, pada, pada v prepad neskonne modrine.

62

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Obrnjeni pla

Zakaj ste mi obrnili pla in ga v elezje in jeklo vkovali? Jaz bi hotel bel, svilen pla, kakor ga nosijo mladi kralji. Svilen pla, ki iroko umi kakor svetli pomladni oblaki, bel pla, ki se svetlo blei kakor labodi pomladni oblaki. Tja grem sam, sam, prav sam, v dui s tihim, nevihtnim svitom, jaz grem sam, hoem prav sam za sonnim bogom Svetovitom.

63

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Od tega ivljenja

Od tega ivljenja kaj ti ostane? Ko ljubil si vse, ostane sam, e ljubi res, skrij svoje boli neznane in pred ljudmi zapri svoj hram! Ii besed, v temi govorjenih, obupanih, tihih, temnih ljudi, ki niso iskali tolab nobenih, ampak pustill so svet in li. Rad bi le vedel, kaj je ivljenje, ko uti v sebi nesmrtni vzgon, ko pride pomlad, sokov kipenje, rad rase in misli, da ni vse zastonj. In sluti smeri uri, dnevu in veku in kot da se v venost steka sam, a utehe ne najde pri loveku, zapre se vase in hoe drugam.

64

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Oktober

Zlati oblaki arijo, arijo, plavajo sredi mrzle modrine, ah, e trenutek, in ugasnijo. Tiha je vas sredi doline. V kraki kuhinji topli smo zbrani, utimo v duah sonce odhaja, kot zakopani, smrti vdani. Tiha alost si due osvaja. Vzkrikne, pa se odmev ti povrne od hribov rjavih, od modrih gora. Kdo te je slial? In srce pregrne alost oktobrskega polja.

65

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Oreh

Zasadil je stari Torkar oreh. Dvajsetleten bil je takrat, pa se le mu je vsesala v duo grenka alost in z bridkostjo ga pojila in s sovratvom, maloupom. Taki vsi so poveini. Pa je priel v estdeseto, zagorelo je v poljanah, zagorelo je po mestih. Pa se hrbet mu skrivil je, pa so mu zobje izpali in lasje se pobelili, (bili so kot bela volna), stari Torkar pa kot jagnje akal tolanice Smrti. Ali glej: nenadoma kaj prihaja s svetlim ognjem, kaj prihaja zblaznim vriskom? Svoboda vihra na konju, vsa gorea, vsa bleea, (tla pod njo so vsa gorea), na ognjenem zlatem konju.
66

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

In v oktobrskem veeru, ko da due izprauje, je viharilo v drevesih, dvigalo je skednjem strehe in divjalo in divjalo in e oreh je izrulo. Pa nenadoma je prilo kakor rni oblak. In Torkar ree sinu: Vsadi oreh, o, mogoe e doaka, kar neko sem akal jaz. In izdihne. Mraz pritiska, mraz pritiska ez ves Kras, tam pa raste grenki oreh. Rasti, rasti, grenki oreh!

67

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pa da bi znal

Pa da bi znal, bi vam zapel o svetlo umeih topolih, o krakem soncu v hladnem septembru, o belih ajdovih dolih. Pa da bi znal, bi vam zapel o enem, o enem dekletu; tako rad jo imam in je ne dam za vse, za vse na tem svetu.

68

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pesem

Slavek med trnjem se je zganil in zapel; bel cvet divje roe je zakrvavel Trnje zori sredi belih puav, kot kaplje krvi dozoreva mu plod, na belih grobljah krakih planjav: Tam bo tvoj kot.

69

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pesem ponianih

(Staro mesto) Med ostrim dianjem raznih omak, med krianjem stopam ez sivi tlak, otroci so starci stranih spoznanj, v licu ni zdravja, ne smeha, ne sanj. Nerazesane, lase ez obraz, v cunje zavite, v poldanski as v vrkih kosilo ene nes, njih oko je mrtvo, njih srce je mrtv. In jaz grem med njimi v grozi spoznanj: za vsakim obrazom obraz maevanj, ki dvigajo se kot morje vsak hip v tej ozki strugi gnijoih rib.

70

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pesem s Krasa

Bori dehtijo, bori dehtijo, njih vonj je zdrav in moan, in kdor se vrne iz njih samote, ta ni ve bolan. Zakaj v tej pokrajini kameniti je vse lepo in prav, biti, iveti, boriti se in biti mlad in zdrav. Bori, drugovi, dehtei, moni, tihi drugovi krake samote, bodite pozdravljeni v moji samoti, polni teke, otone lepote!

71

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Peto nadstropje

V petem nadstropju so dobri ljudje, v petem nadstropju in v vIanih kleteh, tam se nikoli ne utme smeh, oi tiho, mrliko bleste. In otroci, ki se rode, kot da imajo veplo v oeh, brezglasno lee, zvijajo se po tleh, v cunje gnijoe ihte, ihte Toda peto nadstropje in klet kadar pregnije, se zrui svet in stisne smeh veselih ljudi. Tropa vojakov s pukami gre, a e ti se nad mrlii zgroze kako da bi mogli streljati?

72

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Po cesti gre

Po cesti gre, sam ne ve kako, aluje in ne ve zakaj, ti si kot rno drevo v jeseni, ko razblesti sivino sijaj . . . Mogoe bi rado spet listje imelo srebrn sijaj, polcvetal, udovit lovek bi umrl, pa ne more umreti, in bi ivel, a je zlomljen, ubit.

73

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pogovor z neznanim

Zemlja kot rna kepa obupa nad plano, izmueno duo stoji, ki svoje peruti je v daljo razpela, da tebe, Neznani, bi vase ujela. Kje si, kje si? O, strana, o, strasna ta rna je no, vendar presvetl, da se v njej izgubi, da kot zvezda zatone v brezzvezdno temo, da v brezzavest se spet potopi. Potopi. Kje si, ti due moje teajnik, kje, o, reci, sedaj se mudi? Zemlja kot rna kepa obupa in ti moli. Rahlo potapljam se v nemo globino, v rno temino iroke noi,
74

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

le dua e aka, da pride On mimo, te srce e aka, da izpregovori. Vse je odeto v tiino, v temino in Njega? Ni.

75

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Poljub iz mnoice

Vasih sream lep obraz sredi ljudi in ko tone v njih senco, klie: Od tod, dokler je as! Vse oi gledajo isto lu, srce jo barva s svojo krvjo, z bleskom zvezda klie mi: Od tod, dokler je as! Tako te poljubim, lepi obraz, s tiho mislijo na elo. (Ni od zvezd zakrvavelo?) Ne, srce je hotelo: Od tod, dokler je as!

76

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Poslednje obhajilo

Ko bo razbit e moj obraz in moja roka brez moi in moje srce brez krvi in nad menoj triumf pravice bo razprostrl krvavi it, ko bom e skoro ubit In leal bom pred vami sam, obkroil usta bo smehljaj, ko da bi angelov sijaj razsvetlil moj teman obraz, in srce moje trudno, ubito umrlo rado bi, da se spoije, kot je Njegov ukaz. Tedaj bo svetli dih stremljenj, ki srce mi jih je rodilo, ponianj, porazov in trpljenj poslednje moje obhajilo, da sem boril se v duhu ist in kor borilec moram umreti; in tkrat priel bo oteti me iz trpljenja beli Krist.

77

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pot do loveka

Krute sile oblikovanja oblikovale so moj obraz, preko trpljenja, zatajevanja so mi umirile uporni izraz. Smrt mi je poljubila lice, bil sem kakor smrt hladan, nisem sanjal, ne akal pravice in ne utehe v razkoju sanj. el sem skozi trnje spoznanja, da ugaa Veliki Zapad, in na pajolane molanja mi je brezup udaril peat. Ali prilo je kot nova sila, kot um golobov iznad polja, ko da nenadoma se prebudila je mrtva, spea sila srca. Ko da je zapal e sneg molanja preko, polj, preko belih streh, ko da loveka obupa, spoznanja rahlo poljubi mehki smeh.
78

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Ko da ubit, zatrt in prevaran s smehom ivljenja pozdravi ljudi, ko da od svetle tiine oaran krivicam in zlobam vsem odpusti. Ko da so tihe, bele peroti se razprostrle preko sveta, ko da so v mirni, prijazni dobroti zbrani poniani tega sveta. V srcu mojem besede umijo, lovek se v tihem srcu budi, zanj se vse moje sile borijo, zanj, za loveka, lovetvo, ljudi!

79

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Potovanje

In tu in tam. Le beno potovanje. Drevo in stolp. In hia. Gora. Hrib. Kot alost mrzla. Kakor tihe sanje. Odhaja. Truden in teak utrip. Postaja. Restavracija. In listje se siplje raz kostanje preko miz. In tista drama. Tiha je in sama. Pogled. Rjavo listje. Been vtis. Tujina: kot jesen in kot neznanka vsa bena, mrzla. Tu pri nas je topl. Letee listje. Proti Karavankam. Tunel: v poltemi sije nje oko.

80

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pratiina

Na ulici vse se gnete, vrtini, kakor da Krist bi stopil z razpela, zopet je truma ljudi zavrela, ob strani stoji Leonardo da Vinci. Stoji in gleda kakor tedaj meri njih borbo ob svojo tiino (o, on strmi v Njegovo globino in uden in majhen se zdi mu ta kraj). In gre v tiino in tam ustvarja. In Njega narie v tihi sredi, ki ve e za svojo krievo pot in vendar noe oditi od tod, ker hoe, da pade nova zarja, ker hoe, da ozdravlja s pogledi.

81

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pred bariero

Povej, naj skoim preskoim, povej, naj se Ii usloim, povej? Poglej, pred to belo bariero pokleknem naj zdaj in molim naj in mislim na svojo kariero ali naj klavrno grem nazaj, da bom poljubil valptov bi, molil boga in drugega ni, da za vstajenje mi je poslal valpta, ki tepe in bia, in da le, e ponino bom stal, me vzljubi in me zvelia? Ah, kar naenkrat dvoje barier eno asno, eno veno plailo; tako epeta mi zlodej sufler: e ne zlepa, propadel bo s silo. A jaz odgovarjam: V svetu idej ni ne zmage in ne poraza, iveti je le ekstaza, bratje borilci, z mano naprej!
82

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Predsmrtnica

Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel Ognja prepoln, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel. Ogenj me v prsi bo gal in me ne bo mogel izgati, neutrujen jaz bi rad spal takrat in ne bom mogel spati.

83

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Premiljevanje

Kraka vas je v jeseni tiha, ovita v megl, le tu in tam se zasvita luka v tem. Tam za rnim ognjiem svetlika se ognja sijaj; po mrzlih poljih hodim in vse me klie nazaj. Ko da je vse izumrlo, je tiha kraka vas, ob ognju rdeem sedijo; tako bi sedel i jaz. Tako bi sedel za ognjiem, obraz v dlaneh, bi molal, tiho, vse tiho za oknom, le ogenj bi prasketal.

84

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Preproste besede

Ljubim jih, te preproste besede naih krakih kmetov, ljubim jih, o bolj jih ljubim od vas, meanskih poetov. Kakor da vidim krajino jasno nad tiho zeleno dolino, kakor da vidim skale in bore, ki straijo to dolino. Ljubim jih, njih ostro tiino; kakor raskava roka vabijo zopet in zopet me tja, izgubljenega otroka

85

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Prerojenje

Sam, sam, sam moram, biti, vsako telo neprozomo v prozornost preliti in zvoki klavirja bodo potem mogoe le zimske zvezde mojim oem. Sam, sam, sam moram biti, da pozabim misliti in govoriti in da obutim v sebi le eno veliast vesoljstva tihega: Rast. Sam, sam, sam moram biti, vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, ne s svojo mislijo, s svojim molanjem kakor z molitvijo pred najsvetejim iskanjem. Sam, sam, sam moram biti, v venost sebe in v sebi venost odkriti, svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.

86

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Pristan

Na ladji niha nihalo od jutra v polno, od veera v dan; kakor mrli leim na ladji, od jutra v polno, od veera v dan se zibljem ubit in akam zaman Med mladimi roami leim od jutra v polno, od veera v dan; nad mano se zibljejo zvezde, svetovi, in med dneva, noi bregovi se zibljem mrli ubit, pijan Spomnim. se: kako bi veslal, da bi dosegel bele bregove, a v mojem olnu vesel ni. Joj, ko da v njem mrli lei mlad mrli med roami doline valov in hribi valov. Jaz utim, kako, se ziblje ves svet, ziblje se: palae, gradovi, stolpovi, visoke tvornice, in se ne zrui; kot da se ziblje in venomer smeje, kot da niha hitreje, hitreje
87

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

in da se smeje ti, rei v duo, ki hoe v pristan. Vstani lovek ne morem vstati, umri joj, saj ne morem leati, krii saj ne morem kriati, vse bi bilo zaman.

88

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Proti loveku

Kolesje motorja se lomi. Iz nezavesti padam v zavest. Vsak dan, vsak dan pijan, pijan. Evropa. Konec. Zabovje kolesja se lomi, za kolesjem rni volk, a med kolesjem lovek, lovek. Samo en obraz sije vanj, obraz matere ob oknu, a za kolesjem rni volk, med areim kolesjem lovek vsak dan, vsak dan. Samo en obraz sije vanj.

89

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Psalm

O Bog, usmili se moje praznote! iroko razstrtih sivih dni, teh iroko upajoih oi, o Bog, usmili se nae samote! Razstri svoj pla, razkono tkan z zvezdami vinjevih letnih noi, ko spe mimo nas in Tvoj pla umi kot sredi morja venih sanj. O, stopi v ta stekleni as in kar je prozorno, naj potemni, in kar je blizu, naj se izgubi, naj nam kot iz vinjevih dalj spregovori kot v gosti modrini beli glas! O Bog, usmili se nas, usmili se nas!

90

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Razoaranje

Smrt je legla na moje srce, ogenj pod skalo pa ni zamrl; ubijaj, krii, zatiraj me, jaz se bom uprl. Zlati oltar med sivim kamenjem, vem, kdo ga je razdrl; jaz pa ga obnovim z vstajenjem, jaz se bom uprl. Smrt je legla na moje srce. Mislila je, da se bom strl. Ali duh, ki je v meni do zadnjega dne, bo klical: jaz se bom uprl!

91

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Rdei cvet

Kakor z vinom strasti nalita tvoja bela polt dehti, kot izza rosnega cvetja gledajo tvoje rjave oi. Drevo v vinjevordeem cvetju oroeno v soncu veernem blei in izza tega rosnega cvetja gledajo tvoje rjave oi. Sonce leskee, kadar zahaja, strast lesketa ti sredi oi, tiha, opojna, tema prihaja, za belo ograjo panter prei.

92

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Rdei atom

I Skozi sivino trdih razmer, glej, ne izgri svetle smeri v melanholiji, v duei temi, vzpni se kot ogenj preko ovir! Plamen are bo presekal temo, kakor zastava bo plapolal, lovek bo dvignil obraz od tal, v bodonost bo stopil z uporno nog. Nai napori v rtvi in delu bodo razgibali mrtvo telo, in kar je strto letalo v pepelu, bo kakor slap vzuborelo v nebo. Poglejte, drugovi: iz nae moi se novo, bodoe ivljenje budi!

93

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

II In kar je enim topo preobilje, je drugim tiha beda in krivica, in s preobiljem luksus in kaprica in me in plamen, sila in nasilje. A portija pri Trimalhijonu z opojnim vinom smrti je konala, in kdor kraljuje danes, je v zatonu, ker pomendrana mnoica bo vstala. In kar bil zatrto in steptano in kar bil teptancem, sunjem sveto, in kar je v temni jei nam sijalo, bo s svetlim, zlatim soncem obsijano, in kar nas gnalo v temni in prekleto, in vse ostalo bo na vek propalo.

94

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

III Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila, ki bo ivljenje preoblikovala, in bo loveku zopet mo vrnila, in kar bo lanega, bo v prah steptala. In lovek v svesti pravega si cilja (o, zvezda due bo mu pot kazala) razpel bo v vetru hrepenenja krila in mrtva pesem bode obmolala. Nobenih norm, zakonov; samo delo kazalo bo lovetvu novo pot, in kamor srce genija hotelo, le tja za njim bo stopal zdravi rod, in v naem delu vstane nova sila, ki svet bo zruila in dogradila.

95

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Revolucija

Pravzaprav naj bil bi to problem in e najbre zelo koljiv, toda, e je to, kar naj bi bil, e postane, kar da je potem, e prinese svobodo ljudem, naj mu katerikoli bo naziv, jaz ga molil bom in bom slavil, toda, dragi, ne sedaj, potem A sedaj je treba borbe v nas, borbe, svete borbe, ne miru, ne poitka, niti slepih sanj, ne raziskovanj, izpraevanj, treba, da spoznamo svoj obraz in da izpovemo: Mi smo tu!

96

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Richepinov motiv

ivel neko je mlad fanti in ljubil, ljubil je dekle, a ona ga ni ljubila ni. In rekla mu je: do jutri tu mora biti srce tvoje matere, da ga vrem svojemu psu. In el je k materi in jo ubil, srce ji izdrl in je zbel, da ne bi roka zamudil. Teko se je povraal tja in sredi poti je pal, je pal, in iz roke srce mu je palo na tla. In ko je srce na tleh lealo, ko je lealo smo, tako, ul je, kako ga je vpraalo. In zajealo od bolein je materino srce, vpraalo: Si se ranil hud moj sin?

97

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Romanca

Topel je nocoj moj hram, v njem nocoj sem sam, oj sam. Kje si, deklica, nocoj, nocoj bi rad bil sam s teboj, s teboj. Sam sem. Pusto je doma, pusto sredi je srca, oj srca. Pa zaprem svoj topli hram in odidem; toda kam? Oj kam?

98

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Sad spoznanja

I DokIr ga ni bilo, sem se ga bal, in ko prilo je tiho, podzavestno, srce mi zaihtelo polbolestno in sonca svit je alostno sijal. A le trenutek in potem sem vstal in stopil nad pokrajino prelestno vseh mladih sanj in kot junak zavestno podrl sem iluzije prav do tal. Z omi zaprtimi sem vse podiral in mislil sem: s praznoto pride smrt, a udo: vedno veji se odstiral pred mano svet je, v venost razprostrt, in v rosni, zlati zarji je gorela pokrajina iz mladih sanj pepela.

99

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

II Pril je kakor plamen in vihar, v nevihti je pokrajina gorela in iz neba se sipal je poar in moja misel je okamenela. Pokleknil sem pred zadnji svoj oltar, za okni plamen in nevihtna strela in iz neba, se sipal je poar in moja misel je okamenela. In ko sem se prebudil drugi dan, bila pokrajina je brez pepela in v rosi polja tiho zelenela, le moj oltar je bil ves razdejan in veter pihal je hladan, mehak, v obraz je dihal ponevihtni zrak.

100

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Sebi

Komu je mar, poet, tvojih sanj, tvojih iskanj in tvojih spoznanj? Svet ie denarja, denarja zlata in kakor pes klone glavo v tla. In kakor pes voha denar, denar mu je bog, denar mu je car, voha denar in mu sledi in sam je suenj svoje strasti. Le nekaj jih je, ki niso tako, le nekaj jih je, ki pokonci gredo, ki utijo dostojanstvo ljudi. Naj umirajo, naj jih zatirajo, naj gladujejo, naj jih zapirajo, ivljenje in smrt je sredi oi.

101

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Slovo

Tvoj smeh se igral je z mojo bolestjo, mogoe se ji je smehljal; in s harlekinsko namiljeno gesto poklonil sem se in vstal. Hotel sem angela te zatajiti; ti angel sredi srca, hotel sem, hotel sem sebi prikriti, kako si mi angel bolesti in zla. Ah, moja dua te bo ljubila in sovraila, tajila te; z bolestjo, ljubeznijo bo ti sledila a pozabila ne.

102

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Slutnja

Polja. Podrtija ob cesti. Tema. Tiina bolesti. V dalji okno svetl. Kdo? Senca na njem. Nekdo gleda za menoj, z menoj nepokoj in slutnja smrti.

103

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Sonet smrti

In vse je ni. Te ametne oi so kakor alost, ki strmi v sivino, njih temni soj prodira, med tiino kot zvok, ki se v umenju izgubi. Te tihe, rne, ametne oi mi s svojim temnim bleskom in milino, poljubljajo to sivo boleino, ki mojo duo vsak dan bolj dui. Te tihe, rne, ametne oi so kakor rno, ametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor lu, ki duo pomiri; ko ugasne nad pokrajino razdrto, se v mehko temo dua potopi.

104

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Sopotniku

e si stopil do temnih globin, ne priigaj lui jaz sovraim tvoje zvedave, tvoje lokave oi! Pusti, naj bo, kakor je, temno in razrito! Bolj ga ljubim, ki gre mimo sklonjen, z mislijo ubito. Ne hodi vame brez bojazni pogum teman je, ki ga pijem, boj se mojih temnih sanj!

105

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Starka za vasjo

Lani otroci leijo na senu, burja vihra skozi lino, pod nizkim, sivim elom hie no je pokrila ravnino. Mali sanja: krompirek, ne eden polna skleda. Tiho stopa za temno vasjo raztrgana sivka Beda. Drugi sanja: krompirek v oblici mrzle roice ogreje. Tiho stopa za hiami in se ledeno zasmeje. Tretji, etrti in peti in vsi tiso in ve jaz ne morem spati. Niesar nimam, in vendar mislim: vse, o vse bi vam moral dati!

106

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Stolpna ura

Bije stolpna ura, bije mranoteke melodije. Dosti ur je le prelo, niesar uzrlo ni oko. Bije stolpna ura, bije, vmes vihar besni in vije, vame teka misel rije: O, kedaj bo in kako? rna no vso zemljo krije in vihar v srce mi rije, ena misel kri mi pije: O, kedaj bo in kako?

107

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Sveti tefan

Sveti tefan, sveti tefan, siv njegov obraz je; nad gorami je sprostrto gIuho dolgoasje. Tiha kuhinja je polna vsa potic in vina, ala greje, svet se smeje, zbrana je druina. Samo alost v mojem srcu se opila ni. Tiho na erjavici brinje zadii.

108

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Temni bori

Temni bori, rni bori, uj, kako vrijo, ko da med seboj bolestno, tiho govorijo. Pod sekiro so sovrano veraj bratje pali, danes in mogoe jutri bomo mi e stali. Silna burja, mona burja v bore zavihrala, ko da ula bi besede, pala in obstala. e umrete, bratje bori, kje se bom spoila, recite mi, dragi bratje, s kom bom govorila? Bratje bori, ostanite, rastite z uporom! Pa so padali bolestno, nemo, bor za borom
109

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Topli in jasni

Topli in jasni in tihi so dnevi, grozdje zori, joj, med brajdami, med brajdami e listje ari. Neko negotovo, nestalno ustvo v jasnini svetli tej; potnik, kaj se ustavlja v tem zraku, svetlem in jasnem? Pojdi naprej!

110

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Tragedija na oceanu

I Mrzel, mrzel je ocean, e ti je tesno, stopi vanj! Dovolj globoka je hladna tema, potopi svojo bolest do dna! Kdo si? Jaz. Kaj je jaz, kdo je jaz? Jaz mu uniim obraz, moj obraz je tema, tema tema, ne tista tema, tema srca, ki dobro d, ona, ki sega od gor do gor, od morj do morj. Jaz ne varujem najlepih sanj, moj grob je irok, moj grob je teman, in kdor ima svoj obraz, mu ga raztrgam jaz, ocean.

111

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

II O, n, mornar, teh lepih ro, teh lepih ro teh sladkih ro, o, tiho ulezi se v svoj oln, lepo, lepo zasanjal bo. Strupene so, pa se ne boj, po njih tak sladak pokoj, zapre oi, lepo zaspi, pozabi vse in onemi. O kaj, o kaj te gosli pojo, da me aka na bregu nekdo? Glej, skoro ne ujem niesar ve, truden sem, truden; a roe te dehte tak sladk, sladk.

112

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

III Ti bo rastlina, med plastjo plast, in skozi tebe kipela bo rast, neviden bo in nepoznan, ti bo na dnu vseh rtvovanj. Mogoe ti bo tesn kedaj, zemljo bo razsvetil maj, nad tabo, vse zelenelo bo, cvetelo bo, ivelo bo. In ti bo tesno med plastmi, zemlj presijale ti bodo oi in tvoje oi bodo rasle v svet, nad njimi vzhod bo z zatonom spt. Nad zemljo sinje, sinje nebo, kot da vse mrtve oi vanj sij, in z roko v roki nevidni vsi, v ivem koraku mrtvi zveni

113

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

IV Izza gor hah, hah, prihajal je mlad tudent, vedno zakrit, v rno ovit, hah, tam deklico je imel tiho, dobro deklico, hah. Zdaj se z vsem igra tem. O, dober, prijeten bi grob bil tesan na poti nemani pod gor, mogoe bi me razbojnik ubil pod gozdom in me za vedno skril. Sezi z belo rok skozi no, draga, daj mi roko v pomo! Jaz sem ivih teman ocean, ne itim hrepenenj, ne nad ne sanj, v venost, tem bo pokopan, kogar vzamem v naroje, moj grob je irok, moj grob je teman.

114

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

V Joj, reite me, jaz sem poet, joj, reite me, jaz nisem bankir! Mrzla voda pljuska po ladji. Reitelj je kapitan, on je zver. V rnem olnu sam sedi, z lujo rdeo sveti v tem, kdor ni dobro dovolj potopljen, z veslom razkolje mu glav. irok, irok je ocean in um njegovih valov hladan, a e straneji mir njegov, kot veter ne pri valov. Le nekateri utopljenci ne morejo se potopiti do dna, do dna, a se ne morejo reiti. Strano je strmeti v potop sveta. Ti vstajajo, padajo po veri, ki jih je dvigala do boga, a zdaj je utihnil sredi tem klic njegov iznad tem.
115

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

VI Eni hoejo nazaj, a kako bi nazaj, kako, due njihove ne morejo umreti, tiho du jih pod vod. Bodo li veno v temi iveli, o, razodeni skrivnost, zakaj? Ali, ko bodo vode vzblestele, v jutru splavajo nazaj? Pa so njihovi bregovi utonili in sami ne vedo kam, ne kod, pa so se njihovi cilji izgubili, pa saj so morali na pot.

116

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

VII Po tihi vodi, temni vodi plava mlad in lep mrli; lep, o lep mu je obraz, bled, ko da je iz cvetja vstal, da je vstal in zacvetel. Po vodi plava mlad mrli. In e je vstal, zakaj je vstal? Ali je dobojeval vse boj strasti, ves boj ljudi in zdaj ne more pasti na dno? Bog temni pada nad tem.

117

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

VIII ez dvajset tiso let mogoe, ko vstanejo ti otoki iz tal, pride na goro s palico v roki geolog in bo preiskoval. In bo iskal predpotopnih ljudi in bodo strmele njegove oi, toda zaman, zaman, zaman se bo trudil, da bi spoznal ocean. Ta ocean, stran odprt, bodoim ivljenje, nam pa smrt, to preizkunjo, naval in strast, straen pogin za novo rast. Geolog bo uil: Vzporedne plasti, tukaj ni boja bilo ni, tukaj je tiho pokrilo morj doline, polja in gor.

118

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

IX tirje veslai v no gred, v no gred, stran poj in bijejo z vesli v temni val in kliejo: Pridi, pridi, kralj! tirje veslai gred skozi no: Pridi, ga kliejo, na pomo, ali rei v Evropi nas, ali pa v stranost potopi nas! All reitvene zvezde ni, v njihovih oeh ni ve oi, v njihovih oeh le e ogenj gori, ubija in v smrti zdruuje ljudi. tirje veslai v no gred, v no gred, stran poj in bijejo, kliejo ga zaman. Tih je nad mrtvimi ocean.

119

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

V kavarni

Mislim nate, prijatelj, mogoe sedi v malomestni kavarni in sam pred sebe strmi. Po ulici gre priigalec in priiga lui, tiho vge se vsaka in tiho gori Natakar skoro spi. I ti moli, mogoe premilja, zakaj ivi, gori; pred oknom (ni kot odprto okno?) gore lu. Misel se ustavi. Koliko jih je? Ena, dve, tri In e gre misel drugam: kaj, zakaj, kako, ni le vseeno, e tri so ali tri sto? Po stolih, po mizah, na biljard lega tem; ni li vseeno, e nas je sto ali dva? He, natakar, ne vidi, kavarna temn! Vzdramil se je i on (kot iz daljnih, mrtvih sanj) in prigal je lui . . .

120

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

V polnoni uri

ivljenje, z menoj, ti tiho ivljenje, ki se vzkree opolnoi kakor raketa, da vsa drhti, razplajajoa zvezdno semenje. Ti, ki bi rado v vsak atom, ko razblesti se in e ugaa, zakaj in emu, nikoli ne vpraa, ti luka, ki greje popotnikom dom ivljenje, z menoj, ti tiho ivljenje, daj mi toplote in daj mi lui, da umre trepet v temi, da umre to bolno drhtenje, akanje, umiranje, tiho trpljenje kot sonce jutranje v cerkev prisij!

121

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Vas za bori

V oklepu zelenih borovih rok bela, zapraena vas, poldremajoa vas kot ptica v varnem gnezdu rok. Sredi dehteih borov postanem: Ni to objem mojih rok? Velik objem, velik obok za tak malo gruo otrok. Za zidom cerkvenim je pokopan nekdo. Na grobu ipek cvete. Iz bele vasi bele poti in vse te poti v moje srce.

122

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Veer pod rdeo sipino

Gostega mraka modre zavese drhtee se spuajo od neba; utihnili bori so za trenutek, kot potnik obstane sredi polj. Za hribom se tiha vas je zmraila in oivele so strme poti; globel pod sipino je zadehtela od zemlje. Stolp na hribu moli. Temni obrisi, zamolkli koraki, kosci gredo ez ilovnato pot; ivina tek se ob kalu napaja, ozre se, ko zauje zamolkli topot. Topoli vrijo in uklanjajo krone, kot v sivih blazinah zvezda vzblesti; koev korak, ivina v temo zatone, za tekim oblakom mesec vzari. Ves Kras je mehak kot da ihti iz kapele lu in glas orgel plava; trenutek in kakor raztrgan obraz obmoli v meseini skalna puava.
123

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Veer pred zimo

Zrak, je prozoren kakor perot kajega pastirja, brezasna praznota je legla na pot jesenskega veera. Na ulici e samuje napis in ivordei lepaki, skozi tem senen obris, skozi praznoto koraki. Prostor je prazen, zrak je suh, teak, ko da svinec je v nebu; klonil je svobodoljubni duh, kot kri pada voda v lebu. Zrak je prozoren, tako gleda mrli, joj, da bi sreal loveka! Iz tihe praznote rase Ni. Voda se v lebu odteka.

124

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Veerni hlad

Veemi hlad in veter izza vrta ah, tam, blei se grad in tam so vrata odprta. Odrprta v moje srce; skozi vrata prepih; vse gre, vse gre. Roa dehti kot vzdih.

125

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Veerno sonce

Tiho sonce, sonce pod Seano, razgoreva v zlatu. Mirno sveti na zeleno, zapueno gmajno; teko, teko, teko je iveti! Sredi gmajne brest. Povej, kako rase, sahne sredi suhih tal? Cvete? Ti ne bo nikoli cvel! Krvavel bo, glej, in bo molal! In niesar ni tu v tolailo, sonce e to travo bo pogalo, in e sonce, sonce bo ugasnilo, le srce, to zvesto, bo ostalo.

126

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Videl sem bore rasti

Videl sem bore rasti v nebo. Stoike mirne skozi ognje sonc. Videl sem e poar, ki bo jih pogal. Na belo blazino so naslonili starcihribi glav in obmolknili. Bori umijo. (S kom govore?) Videl sem jih, kako so romali gorei stebri v nebo . . . V pepel se mi je sesulo telo.

127

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Veter

Veter se je ustavil pred vrati; prazno, tiho; vse e spi. Samo veter ne more spati opolnoi. Samo rna cipresa umi e, na belem grobu angel klei, v polsvetlobi temnijo hie sredi krake vasi. Tiho vse: med ivljenjem in smrtjo edino drevo na gmajni umi; po cesti nekdo gre z duo potrto, kakor da v onstran strmijo oi.

128

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre ez pot in v pla se moj upira, zlomiti hoe moj upor, ne upor, boast nemira. Kadar razpnem popotni pla, kot pti, rojn v svobodo, se zdim in s silo dvojnih kril borim se s to usodo. Tako grem jaz, tako gre vsak, kdor uti cilj v daljavi: e usoda ustavi mu korak, on se ji zoperstavi.

129

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Vozil sem se

Vozil sem se z zlatim olnom po rdeih vodah veera med drevjem in travnatimi bregovi. Vozil sem se, jaz zlati mornar Toda priel je vihar in sonce je palo iz svojih viin in kot da je zasijalo vse drugo, manj zlato, bolj jasno, bolj ivo, sem kot prerojen stopil na breg. Rdei oblaki so se odtrgali mi od srca, videl sem jih, el za njimi preko sveta.

130

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Vse te besede

Vse te besede bi morale biti dehtee kot borova morja, jutranje zvezde, ki ugaajo ob zarji iznad pogorja Pa je plno e, pa je plno e in jih moram prigati, da v tej sivi kraki hii nam je e ostati. V temen pla zavit jih v burjo govorim, ko se zaganja v okna; pa se mati vzdrami in pomisli in zasanja Jaz pa divji sem kot burja pro, o pro je moje spanje. Tiho stopam preko pti krakih. No mi sije nanje.

131

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

Vse, o vse

Vse, o, vse je bilo zaman, zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan in veter pekoe je dahnil v srce, potemnele so sive gore. Cesta bode mi dala mir? Mi da pozabljenja, opojni veer? Ona je mimo due la, ona odnesla je mir srca. Vse, o, vse je bilo zaman, zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan, ves svet pred mano je zaprt, zdaj bi el s tabo, tiha Smrt.

132

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

elja po smrti

Daj mi, Bog, da mogel bi umreti, tiho potopiti se v temo, e enkrat kot zvezda zaareti, onemeti, pasti v rno dno, kjer nikogar ni in kjer ne sveti niti ena lu in ni tek akati poslednjih razodetij, kar od vekomaj je sojeno bil. Daj, da stopim stran izmed ljudi, daj, da stopim in da se ne vrnem, daj mi milost: temo, ki tei, da v boleini s Tabo se strnem, daj, da odidem od teh ljudi, daj, da odidem in da se ne vrnem!

133

IVETI JE SMISEL LOVEKA

BES eDA

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-062-6
134