Professional Documents
Culture Documents
Cefurji Raus! - Goran Vojnovic
Cefurji Raus! - Goran Vojnovic
Cefurji Raus! - Goran Vojnovic
V naem primeru so to ljudje, ki prihajajo iz krajev juno ali vzhodno od reke Kolpe. Med efurje v veini primerov tejemo tudi njihove potomce. Po svoji fiziognomiji se od pripadnikov veinskega dela populacije razlikujejo po nizkem elu, skupaj raenih obrveh, poudarjenih linicah in moneji spodnji eljusti. Njihove osnovne vedenjske znailnosti so: ljubijo lagodno ivljenje, preklinjajo, radi imajo alkohol, neneji spol, nogomet. Oboujejo ki in zlat nakit. Pri srcu so jim borilne veine in so nemalokrat agresivni tudi povsem brez pravega razloga. Njihova aklimatizacijska doba je v veini primerov zelo dolga. iz pesmi efur Roberta Peuta Magnifica efur -ja m 'priseljenec iz junih republik nekdanje Jugoslavije' (20. stol.), pisano tudi ifur, ufur, efurka, ifurka, ufurka, efurski, ifurski, ufurski, vse slabalno. Verjetno prevzeto iz hrv., srb. ift, ivut 'id', kar je v veini govorov slabalna oznaka pripadniku tega naroda. Slovensko -ur namesto izvornega -ut se je po zgledu nemur vzpostavilo zaradi slabalnosti. Marko Snoj, Slovenski etimoloki slovar efurji raus! priljubljen grafit z ljubljanskih ulic
nekaj li in pametovali o tradiciji, kulturi pa ne vem e em. e pa zjebe klub, proti kateremu je Marco van Basten odigral zadnjo tekmo, je pa vseeno. Saj so samo portniki. Neumni, neizobraeni, nekulturni. Pa itak samo efurji igrajo fuzbal. Pa vsi imajo kratke in krive noge. To je ta jebena mentaliteta. Ni spotovanja. Kako naj se lovek nafura na nekaj, kar vsi prezirajo. Potem pa nekaj trabunjajo o asimilaciji. To gre poasi. Pridejo delavci iz bive Juge in ti bi, da se napalijo na Preerna in Cankarja. Pa kaj e. Kot da so se doma fural na svoje pesnike. Jaz bi se rad nafural na fuzbal klub. Pa se ne morem. Eto. In potem moj del slovenske identitete trpi. efurski pa tudi. Kako naj se asimiliram in postanem kao nek Slovenac, e pa nimam fuzbal kluba. Ne gre. In to me jebe.
Mamica ti je marna gora. marna gora je hrib, bumbar! Bledlo se mi je. Res se mi je bledlo. Kar motno mi je bilo pred omi. Tresel sem se, na jok mi je lo, pizda, v zobeh sem imel tak uden obutek. Grizel sem v prazno z vso mojo. Stiskal sem pesti in si zarival nohte v koo. e bi takrat videl kakega policaja, bi ga ubil. Majke mi. Bil sem nor. Prav nor sem bil. Za v ludaro. Ves tisti strah, ko me je metalo po tisti usrani kibli, vse to me je tako razjebalo, da sem mislil, da me bo hartatek strefil. Men je to podobno Golovcu. Samo z druge strani. Z druge strani Golovca je avtocesta. Dej pokli taksi, stari! In kaj mu bo povedu? Da naj pride oduzad Golovca, pod marno goro v rnuah? A ma ti boljo idejo al kaj? Ko sem videl tisto pofukano lovsko koo, ali koji kurac palac je e bila tista drvena starudija, se mi je strgalo. Zael sem metati vanjo vse, kar sem dobil v roke. Kamne, zemljo, veje, vse ivo. Nabijal sem z nogo v vrata z vso silo. Pika jim materna! Jebem jim jst mater! Kaj smo jim nardil, pizde pofukane! Kaj smo jim nardil! Drugi so se mi pridruili. Razbili smo vsa okna, vrata smo odtrgali stran, ograjo smo totalno razjebali. Tema!
Kuda e? Idem ... Kad se vraa? Ne znam. Ko sem pri vratih, se Radovan dvigne in pride za mano. Mati ti kuva ruak. Spizdim ven. Pred blok. Ta jebancija ti res namori. Totalna gnjavaa.
leze za Adijem in ga tera domov. Adi je pa ne jebe in ji spizdeva in potem ona pove to Mirsadu in potem Adi dobi po piki. Potem gre pa Mirsad nazaj v Klagenfurt, Adi pa spet spizdeva Samiri in ona spet luta po Fuinah in ga ie. Adi, pejt gremo domov. Ma ne grem domov. Tuki bom. Danes oi pride. Fora je v tem, da Mirsad nikoli ne uleti takrat, ko bi kao moral uletit, in Samira ga stalno aka s pripravljenim kosilom in zbira otroke po Fuinah, da bi imeli kao neko skupno druinsko kosilo, ko pride Mirsad domov. Ampak Adija mogoe e kdaj ulovi, Sanela, Adijevega starejega burazerja pa nikoli, ker je zabluzil totalno. Pa kaj, e pride. Sej ko pride, bom prou domov. Pejt domov, k bomo meli kosilo. Ne grem. Spizdi mi. Vedno isto. Jebote je, ampak kako ji ne dojadi, pa tudi ne vem. Daj pejt ... Spizdi. e gremo na kosilo skupi. Marko asti, k je zmagu veri. Pizdarija je, ker se mi Samira na koncu vedno zasmili. e nikoli ni el Adi z njo domov, ampak ona vedno stoji tam in nas gleda in prosi in Adi je ne jebe, mi pa stojimo zraven ko idioti in gledamo v tla. Vasih mi je tako glupo, da bi el kar jaz z njo na to kosilo. Pejt domov pa pust mene. Pejt gremo, k ne bo la stran. In potem gremo ponavadi za Adijem, njo pa pustimo, da stoji tam ko kup nesree. Mirsad pa medtem trpa Avstrijke. Mirsad je itak tak sumljivec, da mene sploh ne bi udilo, e bi on delal v Kranju in bi samo Samiri nalagal o Klagenfurtu. Kaj ve Mirsad, kje je Klagenfurt.
Basketa noben ne igra, k se nobenmu ve ne da. Folk je len, stari. Ne da se jim premaknt! Dej, poglej Nuia. Kje se njemu da laufat po igriu! Folk je ist v pizdi. Ne jebejo, stari. Ma folk je prfuknjen. In tako naprej. Ni lepega. Sedi in uiva. Boli te oko.
snelo in sem fuknil flao v tablo. Flaa je bila e napol polna in se je tisto vino rasfukalo po tabli in povsod, da so vsi popizdili. Sploh Aco. Idiot! Pika ti materina otkaena! Mar budalo! Kaj je! Najjai smo, najjai! Cigani smo, cigani! Ma mar, idiote jedan! Dejanu pa Adiju je bila pa fora in sta zaela e sama cilat tablo s flaami. Samo sta itak levaka in sta vse falila. Dejan je bil tudi isto gotov. Srbija! Srbija! Potem pa vedno zane s temi nacionalistinimi forami. In jaz nasedem. Bosna! Bosna! Ampak e srea, da je Adi zajebant. Azerbejdan! Azerbejdan! Azerbejdan! Azerbejdan! Koji kurac Azerbejdan, pitaj boga, e to sploh obstaja. Ampak e dobro, da je Adi prealtal iz tiste Dejanove Srbije, ker ko je Dejan pijan, zna sikat z nekimi etnikimi forami in ga vsem namori. Vse nas je zadela vojna v Bosni. Pri Adiju so imel sedem sorodnikov v stanovanju, pri nas je bila moja sestrina Zorka. Samo se jaz ni ne spomnim, ker sem bil e klipan. Mi smo pa potem v ene tretjem klasu imeli neko obdobje, ko smo se ful kregal zaradi vojne v Bosni. Totalno prfuknjeno, ampak stalno smo se nekaj prcali pa jebali na nacionalnem nivoju pa ponavljali, kar so starci doma pametovali, in ker so nai starci budale, smo tudi mi lupali budalatine. Glupo do konca. e danes se znamo kdaj spikat zaradi tega in to se mi zdi isto prfuknjeno. Mislim, koji kurac se ima za kregat o tem. Itak je vsak sam najbolj pameten in nikogar ne more prepriat v ni. Moldavija! Moldavija! Tema! Ne vem, kako smo prili do busa, ampak vem, da je bila gor neka pika. Taka boga, ampak huda mala. In itak, da je Dejan zael dobacivat. Mi pa tudi. Jebiga, bili smo mrtvi. Jaz tebe poznam. Ti si iz trojke, a ne? Slial sem, da pike iz trojke ful fukajo. A je to res? Ej, mala! A bi ti men dala? e bi ti men dala, bi ti reko hvala! Piiikee! A ma to od mamice torbico al svojo? Kako ti je ime? Ziher je Sanela. Sanelaaa! Sanelaaa! Una budala od Dejana je el pa do nje in jo prijel za lase. A si jih barva? A z Loreal barvami al z unimi, k jih u Sadje zelenjava prodajajo? Tamala je spizdila do oferja in model je ustavil avtobus in je spizdila dol. Ej, Miko. Vozi. Ne se ustavljat, k bo la dol, pizda. Pa a si peder, pika ti materina? Kaj si je pustu, da gre dol! Hotel sem spizdit tisto tablico, na kateri pie 20 na zadnji strani busa, ampak nisem ve mogel stat na nogah in sem se zavalil na zadnji zic. Drugi so zaeli vsi lupat ko munjeni po ipah, da se je bus tresel, in ofer je ustavil avtobus in odprl vrata. A greste dol, prosam. e en efur. Ne more jih sfalit pa da se ubije. Meni pa se je e temnilo in sem mislil, da se bom kar onesvestil. Daj ti raje pelji, prosam, da ti ne bomo avtobusa polupal. Dej da ne bo aka nos patos! Pika ti materina! Vem, da smo se potem drli nekaj in lupali po ipah in Aco je odtrgal dol tisto rdee za ipe razbijat in je s tistim tolkel po zicih in je enega isto rasturil. Model pa sploh ni ve ustavljal avtobusa, ampak je piil po svoje. Meni se je e tako vrtelo v glavi in sem sedel na svojem zicu in se nisem ve mogel premaknit, in potem samo vem, da me je Adi nekam vlekel in da se je neki drl in da sta me potem kar naenkrat od nekje dva cajkia dvignila in ko vreu krompira odnesla dol z busa.
ista tiina. Samo akal sem, da me odnekuda zvekne. Potem pa poasi dvignem glavo in pogledam in Radovana nikjer. Odnijela ga magla. Nisem vedel, kaj bi. Tako se mu je scufalo, da se je mogoe vrgel v Ljubljanico. Kaj ve, kaj ljudem dogaja, ko jih tako napsihira. To se ti nekaj premakne v glavi. Tresti sem se zael od strahu. Samo si pa nisem upal iz avta. Prvi v ivljenju sem doivel, da me oblije znoj. Res sem mislil, da se je vrgel v Ljubljanico. Ker me e nikoli v ivljenju ni udaril. Ajde, me je zaamaril parkrat, ampak takole pa nikoli. Strava i uas. Nisem ve mogel sedet v avtu. Nikjer ga ni bilo. Jebo ga bog njegov ludi. Pomislil sem, da bi moral poklicat policijo. Noro. Tudi meni se je e mealo od vsega. Radovane, ne mi tega delat, prosim te. Ko boga te molim. Radovane! etal je tam ob Ljubljanici gore dole, s hrbtom obrnjen proti meni. Spizdil sem nazaj v avto. Zgledalo je, da se je malo umiril. Ampak akal sem ga pa v avtu e najmanj petnajst minut. Samo sem ga pa imel iz avta na oku, ker se je malo priblial. Potem je priel, odprl vrata in speljal. Ko sva parkirala na Fuinah, sem ga ele pogledal. Oi je imel isto rdee. Jokal je. Tam pri Ljubljanici je jokal. Ne me jebat. Naj gre vse v kurac. Jezo e prenaam, batine prenaam, ampak to me je ubilo. Radovan z rdeimi omi od solz, to me je zjebalo. Zdelo se mi je, da ne utim rok in nog. Komaj sem dihal. Imel sem filing, da me nekdo nabija z bejzbolko. In to od znotraj. To pa je stokrat huje.
Ve ona, da bo njega to zjebalo, e ga ni e. Tudi jaz vem. In mi ga je celo al. Mutavkota blesavoga. ta me briga. Samo ne bom ti priznal, pa da me ubije. Pa ne se mi zdaj zjokat, Ranka. Nemoj, matere ti! E, jebiga! Plae Ranka ko svi sretni. Zdaj mi je e nje al. Zdaj je e meni muno, zdaj e meni teejo solze. Jebote, nisem jokal od male ole, zdaj pa tri tri pa suze. Postal sem prava cmizdrava pederina. Mogla sam si mislit. Nita ne ide na silu. Sport, sport i samo sport! I ta sad, kad nema vie sporta? Spoznavaemo naravu i drubu. Ko? Ja? E, moj Marko. ta je? Nita, nita. Ranka odkimava in si brie solze. Briem jih e jaz. Kaj nama je bilo tega treba, da mi je vedet. ta je? Pa nije kraj svijeta. Nije za tebe. I to je to. Nije ovo moj problem. O, jebem ti, Ranka, tvoju psihologiju. Nije za mene, a? A za koga je, e ni za mene? A je on nehal trenirat? So njega odjebali pederi z brezrokavniki? A so njega izubijali na policiji? A se z njim nekdo e sto let ne pogovarja? Joj, Ranka, kje si se ti najdla z mano pogovarjat. A nisi mogla it v slubo pa lepo delat svoje? Ne mi glumit mamicu Terezu, e nima blage veze o tem. Zna ta? Nek ide on lijepo u tri pike materine. Ugriznil sem se v jezik, da e nje nekam ne poljem. e to sem komaj rekel, ne da bi se spet zacmeril. Najhuje je pa to, da se mi je spet zasmilila in sem se zadral tudi, ko sem hotel zalupiti z vrati. Pa e pozdravil sem, ko sem el. Res ne vem, e je komu zdaj jasno, kdo je tu rtev.
Marina je napedenala hud doruak. Bolestan bi ga jeo, kot bi rekel Radovan. In potem vsa zadovoljna stoji zraven mize in gleda mene in Acota, kako dereva. Jedite, fantje, da boste lahko delali pa se uili pa igrali koarku. A ne, Marko? Mora dobro jest, e hoe igrat koarko. A ne da? S polnimi usti sem ji kimal in se smehljal. Kot tisti stari efurki v liftu. A je klicu un za pralni stroj? Ni, Aco. Ampak bo. Saj se ne mudi. Kurac se ne mudi. Naj on na roke pere, pizda mu materna, ne pa ti. A ve, kdaj mi je e reku, da pride. To so te efurski alabajzerji. N se ne mor zment. Jebo mater, da bom naslednji kakenga Slovenca poklicu. Kaj mi pomaga, e je ful pocen, e ga moram tri mesce akat, pol me pa itak e zajebe. Aco mi je bil vedno malo smeen, ko je glumil resnega odraslega tipa. Saj vem, da je moral zaradi Marine pa ker je bil sam pa to. Edini moki v hii. Samo mi je bilo vedno fora ga gledat, kako se nekaj duva pa kao ful opasan pa to, v bistvu pa je navaden klinac, ki mu je malo brada zrasla. Pa to, kako ga skrbi za Marino. Potem jo pa vedno sikira, ker fukne v oli pa ne vem kaj e. Stalno neki. Pa napizdeva jo kot otroka, e kaj narobe naredi pa je kao strog. Vasih se mi zdi, da sta isto zamenjala vlogi in da je zdaj Marina otrok, Aco pa njen fotr. Potem ju pa gledam pa sta mi oba boga. Marina itak, Aco pa tudi, ker je prevelik mulac, da bi bil lahko tako resen.
A si ga vidu, Duleta, pederino. Kaki so to komadi. Jebiga, ni bil Dule seljak tako kot Radovan ali pa Mirsad. On je bil gradsko dete. On ni poslual narodnjakov pa te scene. Duan Mirti je bil pravi roker. Intelektualac. On res ni bil za na Fuine med seljake. On bi lahko, e bi bil kdaj trezen, debatiral po televiziji, na Trenjih pa Odmevih pa to. Dej ugasn to. To je za haiare, ne pa za normalne ljudi. To so bili res zajebani komadi v nulo. Res ne vem, kakni papki so to bili, ti rokerji, da so to posluali. Ni udno, da se je Dule, zvani agent nula nula tri, propio na stara leta. Dule haiar! Ne mor verjet. A si ga predstavlja, kako duva pa nabija to pedersko muziko? Dej nazaj na fuzbal, k se bo zael. Dejan je konno ugasnil muziko pa dal na fuzbal. Malo sem zael not padat. Malo me je zaelo jebat, da je ta Arsenal res zajebana ekipa pa da je Ronaldinho res nekaj zmatran in da ni ne more. Samo potem je pa kar naenkrat uletila Sonja in zjebala in fuzbal in urko in vse. Ko nas je videla, ji je padel mrak na oi. V sekundi je bila vsa poizena, Dejan pa se je usro iv, ko jo je videl. Kar ugasnil je teve, polas se je pa lih zael. A sva se zmenila, da bo delal za olo pa da ne bo nobenega uriranja? Samo tekmo pogledamo. Finale Lige prvakov. Me ne zanima. Sploh me ne zanima. Nastala je udna tiina. Dejan je nekaj mahal z rokami pa nekaj kazal teve, ki je bil itak ugasnjen, Sonja je pa zavijala z omi pa mahala z glavo pa pihala kot Radovan. To pihanje je, kot kae, fora vseh starcev. Tudi slovenskih. Ne zanima me ni. tiri predmete mora popravit. tiri. Pa konec maja je. Mi smo videli, koliko je ura, in se zaeli dvigovat s kava, ker nam je bilo vsem trem jasno, da je najbolje, da se pokupimo domov. In to v roku od takoj. Dejan je e nekaj mutil pa probaval, samo Sonja se ni pustila jebat v glavo. Sonja ima e vsega poln kurac in je vsa ivna, in vsaki ko jo vidi, se ti zdi, da bo vsak as doivela ivani slom. Pa nekoga zadavila. Opasna enska, res. Dejan se je nekaj opravieval, Sonja nas je pa gledala, kot da smo mi krivi, ker ima Dejan tiri popravce in bo fuknil letnik, samo nisam ga ja rodio tako truntavog, gospa. Jebala je njena histerija. Smiri se eno luda, bi rekel Radovan. Kadarkoli jo vidi, je ivna ko pes. Pa vse gleda, kot da so ji oni krivi, da je vsa v kreditih pa limitih pa ne vem e em. e srea, da je vsaj Nataa pridna pa pametna. Samo tudi njej bodo dole ute minute ob taki matki pa fotru.
Adi je mislil resno. Brez zajebancije. On bi si res kupil feltne in jih obesil na steno. On se je resno odloil potalat travo mulcem in si nabavit feltne. Ne more, da verjame. To je ta fuinska scena. Da se ubije. e bi Adiju ponudili bajturino na Beverly Hillsu pa jaguarja pa Angelino Jolie za eno, bi e vedno raje izbral vrtee feltne na steni svoje malene sobice na Fuinah. Njemu ni spasa. On ima predispozicije dankija. Zaele so pokat petarde. Konec tekme je in mi nimamo pojma, kdo je evropski prvak. Kakni zarukani luzerji. Jaz sem se e naprej gugal na gugalnici, Adi pa Aco sta finiirala duvanac, v Parizu so se pa eni veselili naslova evropskih prvakov. Samo mi nismo vedeli, ali Arsenalovci ali Barca. e to ni znak, da smo ga zabluzili. Totalka.
Res, gospa profesor. Na Fuinah tamburajo vse, k sedijo v prvi klopi. Lahko gre pa tudi ven. Z lahkoto. Vstal sem in sem el ven. Folk se je pial od smeha, Miko je tam v prvi vrsti ves ualjen nekaj cmizdril, ampak ko mu jebe mamicu. Kje je najdu model bit piflar na Centru strokovnih. Une tri budale so pa e naprej drkale in se reale in klop se je tresla, samo e nobenemu ni prilo.
A mene koljena mue pa maem s onom masti, ali neto slabo pomaga. In tako kukajo, in ko obdelajo vse mone bolezni, boleine, probleme in ostala sranja, grejo domov. Jebem ti tako ivljenje, da samo eta in kuka. Doma pa samo gledajo teve pa reujejo krianke. Za popizdit. Mene bi to izludilo, njim pa pae. Boli njih kurac za vse. Damjanovi je pa ziher mariral proti balinplacu. Jebo mater, da ni imel nikamor drugam za ibat. To meni nikoli ne bo jasno. To balinanje. Ajde, da sedi pa se ga alkoholizira, samo da pa zraven e kao nekaj balina, mi je pa totalna prijava. Pa dobro, da balinajo starki, ampak da je to port in se kao z njim resno ukvarja, mi je pa najveji idiotizem. Kaken port je to, e ga igra z rokami na hrbtu in ga lahko igra, tudi e ima sto let. To je sviranje kurcu, ne pa port. Ampak folk je res balinal. Damjanovi je pa res zgledal tako, da lahko v ivljenju samo balina. Zdaj ko sem ga gledal, se mi je zdelo, da je res sav nikakav in da mu je e ta kugla za balinanje prevelika. In potem sem gledal Acota in sem si tudi njega predstavljal, kako balina s starki pa z Damjanoviem. Tudi on je s to svojo hojo tak les, da vejega ni na Fuinah. Potem pa naenkrat Damjanovi skrene in gre skozi grmovje do Ljubljanice, do brega. Aco se pa ustavi pa ga kao na skrivaj gleda. In Damjanovi zane scat. Ta je pa res efur. Sredi belega dneva, direkt ob potki, po kateri hodi folk, on lepo stane in ga privlee ven. Pripialo mu se i gotovo. Jebem ti efurja efurskega. Zaboli njega uvo za kulturo pa za bontone. Ko na najvejem selu. Lepo ob potki, da ga vsi gledajo. e bi mu pa rekel, da se to ne dela, bi pa rekel, da je to naravno in da se itak vse zliva v zemljo pa v reko, pa da tudi ukci piajo tam. To je ta efurska mentaliteta. Seljaka iz sela lako, ali selo iz seljaka nikako, kot bi rekel Radovan. Ta Damjanovi se je rodil nekje v pizdi materini, kjer ni telefonov, elektrike in tekoe vode, in zdaj lahko ivi sto let v mestu, ampak e iz inata ne bo nehal s temi seljakimi forami. Da se ve, da je on car, da ni on gospodin pa aristokrat pa ne vem kaj, da bo scal na veceju. Po moje namerno ni scal doma, da bi lahko ob reki. Ker tukaj si ne rabi rok umit po scanju. Kaken efur. Damjanovi v sodelovanju z naravo. Pika ti materina efurska, ti bo men policijo klical, efur prfuknjen! Vse se je zgodilo v sekundi. Aco se je zaletel v Damjanovia in ga zbil na tla. Poil mu je film, ko je gledal modela, kako si ga otresa. Jaz sem pa stal kaknih dvajset metrov stran kot vkopan in samo gledal. Aco je tulil in brcal Damjanovia, ki je najbr mislil, da je Aco neki fanatini nasprotnik pianja ob Ljubljanici. Hitro je postalo resno. Acotu se je isto odpulilo in je udaral kot zmean po Damjanoviu. Ta je spual neke udne glasove, a se sploh ni mogel braniti. Samo leal je, Aco pa je nabijal z nogo v njega. Zlaufal sem do Acota in ga probaval odmakniti stran, a ga nisem mogel, ker se mu je res otkailo. Vlekel sem ga stran, rinil, se zaletaval v njega, a ta budala ni popustila. Zael je garbati e mene in me isto razpizdil. Ko mutav sem se vrgel v njega in ga odrinil par metrov stran. Obema se nama je scufalo. Aco je brcal nekam v prazno, mahal po meni z rokami, jaz pa sem ga objel okoli pasu in ga kot kaken divlji bik gural stran od Damjanovia. Oba sva se nekaj drla kot dva debila in Aco je kot prfuknjen butal po mojem hrbtu, da me je bolelo ko prasca, ampak nisem ga hotel pustiti, dokler nisva na koncu oba objeta fuknila po tleh. Smiri se! Pusti me, pederu! Pusti me! Ne bom! Pika ti ... Smiri se! Smiriiii! Pusti me! Pustiiii! Nisem mu pustil, da se dvigne. On me je e naprej butal in me probaval odriniti, jaz pa sem ga samo z vso mojo dral. Potem pa se je Aco kar naenkrat umiril. Njegov obraz je ratal isto presran. Gledal je v Damjanovia. Tudi jaz sem se obrnil in pogledal tja. Damjanovi je leal na tleh in ni mrdal. Okoli njega je bila pa kri. Aco se je izvlekel izpod mene in spizdil stran. Jaz pa sem tudi cviknil. Nisem si upal pribliati Damjanoviu, da vidim, kaj je z njim. Pogledal sem Acota, ki je laufal ko budala proti Rusjanu, in zael laufati za njim. Pika mu materina blesava. Nisem ni razmiljal, ampak samo laufal, in pred sabo sem videl Acota, ki se je zaletaval v folk, ki je etal ob Ljubljanici. Vsi so ga samo udno gledali in etali naprej. Potem sem pustil Acota, da laufa v svojo smer, in zavil na desno, ez most, na drugo stran Ljubljanice. Ne vem zakaj. Kar laufal sem in nisem niti enkrat pogledal nazaj.
Eto nas. Zdaj smo pa tam. Ko Dejana do konca zjebe, zane pa z nacionalistinimi forami. Adi je res preteral s svojim smehom, samo debil od Dejana pa tudi ni potekal, da je ta trunto ob vsej svoji truntavosti e zadet ko mavra od te svoje kureve travice. Majmune obrezani! Kake debilane. Ne more verjet. Konec. Da se ti zagabi vse na svetu. Ko vidi, kako se dva tvoja kolega takole jebeta v glavo, ti gre na bruhanje. Vpraa se: Jooj, s kim ja to ivim? S kim si, takav si, kot bi rekel Radovan. Ampak kaj naj jaz tukaj pametujem v strgani majici in s krvavo ustnico. Sploh nisem vedel, kje je Aco, in sploh nisem uspel vpraat. Nisem ni bolji od teh dveh kretenov. Isto govno sem.
Namesto krpe lahko zapali tole mojo majico. Itak je bila strgana. To je bila odlina ideja. Zapalili bomo dokazni material. Z Adijem sva la takoj na pumpo in na hitro polila majico z benzom pa spizdila. Noben sploh ni dojel. Meni je Adi posodil svoj pulover, ki mi je bil valda ful premali in sem bil res smeen, ampak me je pa zabolilo za vse. el sem do enega drevesa zraven pumpe, da mu jebem kevu in dobim to kurevo grano. Ena teta je la mimo in buljila v naju. Kaj je, gospa? A ti kaj ni prav? Kaj gleda, da bog, da ti oi ispale! Adi je bil pogumen, ker je teta komaj hodila, pa e nikjer ni bilo nobenega. Teta je pa produila korak in spizdila. Po moje je bila to prva oseba, ki se je v lajfu usrala zaradi Adija. Pika ji materina. Sam naj mi pride kej teit. Jo bom tko zalepu, da bo pojedla une svoje debele dozluke! Konno sem odlomil kurevo vejo in sva produila proti bloku. etala sva z vejo v rokah in z majico, ki je bila polita z benzom, po Fuinama. Jaz sem nosil petkrat premajhen pulover, Adi pa je e naprej glumil, da je zadet, in se nekaj gegal po cesti. Po moje takih dveh kretenov e sto let ni noben videl. Direkt za v kaken najbolj glup film. Hvala bogu je bila e no in ni bilo ve dosti folka. Namestila sva se pri trafo stanici in omotala majico okoli veje. Adi je privlekel upalja. Kdo bo zapalil? Adi se je zdaj kar naenkrat uprpil. Jebo ga je. Gledal me je kot debil in mi porival vejo v roke. Jaz bom zapalil, ti bo pa laufal. Jebiga, ti si sportista. Ti ima kondicijo pa to. Itak. Saj sem vedel. Adi je bil vedno najveja prpa na svetu. Tudi v oli je bil vedno glasen pa pogumen, potem ko je bilo pa treba fukniti petardo v lonec monika, je pa samo gledal. Petardo pa je potem valda fuknil nekdo drug. Ponavadi Aco ali jaz. Jebeni seronja goljavi. Zapali! Adi je prigal in moja majica je zaela goreti ko luda. Oba sva se presrala in Adi se je kar pomikal nazaj, jaz pa sem kot najveji trunto probaval drati goreo majico stran od sebe in nekaj skakutal okoli trafo stanice. Kaken cirkus. Adi pa je laufal stran in se mi nekaj drl. Tri. Triii! Hitar! Adi je beal od mene in se kao skrival. Nisem imel kaj. Zael sem laufati ko budala proti ogromni hrpi kosovnega odpada pred naim blokom. Sploh nisem gledal okoli sebe, ampak sem samo laufal in dral vejo visoko nad sabo in pazil, da mi gorea majica ne pade z nje dol na tla. Gorelo pa je sto na uro. Tista hrpa odpada se mi je naenkrat zdela ful ful dale. V pizdi materini nekje. Sploh ker nisem mogel tako hitro laufat zaradi kureve veje pa majice. Zael sem gledat, e je kje kdo, ki bi me lahko videl in prepoznal. Videl sem okia pred tacuno. Jebo ga bog njegov kamiondijski. Zabil sem glavo med rame in gledal samo e v tla. Videl sem nekje neke noge in potem e ene, potem pa sem konno dotral do kosovnega odpada in fuknil vejo direkt na sred kupa. Kam naj zdaj laufam? Jebem ti okota u sto piki materini. Pa Adija in njegove genijalne ideje. Sploh se nismo zmenili, kam naj laufam po koncu akcije. Na vse strani je bil folk, bloki, avti, pizde materine. Laufal sem mimo nekoga v sto let starih adidaskah in potem sem piil proti fuinskemu gradu. Na parkingu je bil en avto in ful enih modelov okoli njega, pred estko so neki sumljivci nekaj nabijal, iz parka pa sta prihajale dve mame. Laufal sem kot zmean mimo njiju in potem po parku proti gradu. Tam so se peljali neki kurevi avtomobili, pred gradom pa so stali neki pederi s kravatami pa te scene in sem zato zavil dol proti Ljubljanici. Laufal sem po klancu navzdol vse do ograje. Tam ni bilo ve nobenega folka. Vsaj enkrat, da tam ni narkiev. Obraal sem se in gledal, kaj se dogaja. Niti nisem vedel, ali sem sploh zapalil kosovni odpad ali pa je nekdo umaknil vejo in mojo strgano majico. Na mostu sem videl par folka. Drugae je bilo mirno. Ves zapuhan sem gledal v usrano reko in se probaval umiriti. Kaken debil. Poutil sem se tako bedno, da bi najraje sam sebi spucal amar. Kaken kurev kretenski idiot, ki laufa z vejo pa z majico med bloki, da bi zapalil kosovni odpad. Kaken seljak. Sigurno me je cel blok gledal in sem si naredil taken sram, da je najbolje, da se odselim. Bil sem iven in nisem mogel ve stati na mestu. Poasi sem se spet dvignil nazaj do ceste in el nazaj v park. Slekel sem pulover in ga obrnil narobe, da bi kao zgledal vsaj malo drugaen kot prej. Bilo me je ful sram. Res sem se poutil glupo kot sto mater. Naj gre Adi s svojimi kurevimi idejami v kurac. Pika mu materina bosanska. Jaz sem pa tudi najveja budala, da ga posluam. Obrnil me je ko prasca na ranju, pika mu materina blesava. Da bog, da ga Samira cel lajf traila po Fuinama. Bil sem e na robu parka. Prvi sem dvignil glavo in pogledal proti bloku in zagledal tisti ogenj. To ne more verjet! Uaauu! tala! Majke mi, da v ivljenju nisem videl take ludnice. Ogenj je bil viji od blokov, vse je bilo osvetljeno, kot bi bil dan, folk je bil na balkonih kot za novo leto, samo e petarde so manjkale. Take vatre jaz e nisem videl. Noro. To je bilo za slikat. Za na teve. Kakna scena. Blial sem se bloku in kot munjen gledal v to ogromno vatro in bloke okoli nje. Kakna svetloba. Kot v znanstvenofantastinih filmih. Majke mi mile. To je bilo to. Najjai smo, najjai. Vedno ve folka je bilo pred blokom, na balkonih, svuda. Norinica. Vatra pa je bila vedno veja. Pucketala je in v bistvu nisi rabil petard, ker je ful pokalo. Totalna urka. Nikoli v lajfu mi ni uspelo narediti kaj tako velikega. Ajde, tisti ko v zadnji sekundi, ampak basketa zdaj ne jebem ve, pa e samo mladinsko prvenstvo je bilo. Ta ogenj je bil pa ogromen. In zapalil sem ga jaz. Marko ori. Vsi so ga gledali in sigurno se jim je zdel super in najjai. Ker je bil res hud. Nikoli v lajfu mi ni uspelo narediti take ogromne stvari. V oli mi nikoli ni uspelo ni, potem sem pa e to koarko zajebal. Zdaj pa sem bil res ponosen na sebe. Konno sem bil zadovoljen sam s sabo. In nisem bil jezen. Res nisem bil jezen. Nobenemu od nas, Adiju, Dejanu, Acotu in meni, ni nikoli uspelo kaj takega. To je bilo za vse nas tiri. Najjai smo, najjai. Vsi smo mi sedeli v zadnji klopi in vsi smo redali svoje jadne dvojke in vedno smo bili nikakvi, in ko so li nai starci v olo, smo potem vsi tirje redom dobivali batine. In vedno smo imeli manj primerno vedenje in vedno smo delali pizdarije in vedno smo bili bedni do konca in vsi so nas vedno kritizirali in bili smo totalni luzerji. Mi smo se kao nekaj duvali, da smo najjai, ampak smo bili pa najveji ugavi dripci. In zato je ta ogenj za vse nas tiri in za vse, ki so
nas jebali v glavo, ker nam ni la ta ola pa nam niso li kroki pa nam ni la jebaina pa nam niso li biznisi pa nam niso li kurci turci in pike materine. Poglejte si zdaj ta ogenj, mamicu vam vau nabijem na njega. Najjai smo, najjai. Mogoe nismo talentirani za te vae jebene sloventine pa matematike pa fizike pa zemljepise pa te glupe fore. Mogoe smo talentirani za kaj drugega, samo niste se vi trudili, da odkrijete, kaj je to. Pika vam materina. Vsak lovek je sigurno za nekaj talentiran. Mora bit. Samo vi ste mislili, da smo mi itak glupi efurji in da zato nismo za noben kurac in da ko nas jebe. Evo vam ga zdaj najveji ogenj na svetu. Da bog, da vam pod guzicom zagorio! A lahko vi tak ogenj zapalite? Pa e kaj. Da ne bo res. Mogoe smo mi najbolj talentirani piromani na svetu, samo to vi ne jebete. To ni to. Vi imate svoje bralne znake pa tekmovanja iz maternega jezika. Popuite mi ga s tem. Bomo videli, e lahko kdo od vas zapali vejo vatro od mene. Najjai smo, najjai. Tega ni v vaih knjigah, jebale vas one. Jebo vas Preeren in Cankar in naj mi vsi vai narodi poliejo dupence. Vsi smo mi talentirani. Vsak za nekaj. Sto posto. Samo nismo vsi talentirani za ta vaa sranja. Eni imamo drugane materine jezike pa drugane talente. Ampak smo pa vsi talentirani in vsi lahko delamo velike stvari. Ne samo vai odlinjaki. Ampak to vas ne zanima. Jebe se vam za nas ugave efurje iz zadnjih klopi. Mi smo za vas samo tisti na -i!
Kreemo iz kue u petnest do est. Gledal je e nekaj asa Ranko, kako pakira, potem pa je vstal, vrnil rakijo nazaj v omaro in el spat. Jaz sem tudi vstal in el do Ranke, da ji pomagam spakirati svoje stvari do konca. Samo mislim, da nama nobenemu ni bilo jasno, kako se spakira za enosmerno potovanje.
ima tako krivo, da samo gleda, kdaj ji bo poil vrat. Tie! Radovan pa ne jebe. E, moja Ranka, kaj si ti mislila, ko si se poroila. Na mene sigurno nisi. Na sebe pa najbr tudi ne. Gledal sem jo v tem udnem jadnem poloaju, z zvito glavo prislonjeno na zid in v histerinem joku. In se mi je zasmilila. Prijelo me je, da bi el do nje in jo objel, jo potolail. Ampak nisem se mogel premaknit. Gledal sem ko mutav odprto torbo na sredi hodnika in Ranko, ki lei na tleh ob njej ez cel hodnik. Gledal sem njeno zvito glavo. Najbr jo je e zael boleti vrat, ampak Ranka ni mogla nehat. Telesa pa ni premikala. Njeno telo je bilo mrtvo, roke so ji tako udno padale ob telesu, da sem mislil, da jih ne uti ve. Katastrofa iva. Samo ko je stokala, se je tresla, da si videl, da se njeno telo sploh e premika. Poasi sem se ji priblial in jo prijel za roko. Stisnila me je tako mono, da sem mislil, da mi bojo zaele pokati kosti v roki. Prijela me je e z drugo roko. Ni se premikala, ampak je samo stiskala mojo roko in jokala dalje. Mislil sem, da je konec z njo. Da se ji je isto odtrgalo in da nikoli ve ne bo normalna. In da nikoli ve ne bo spustila moje roke. Drala pa jo je tako mono, da nisem imel ans, da jo izvleem. Tako sem sedel tam na sredi hodnika, naslonjen preko odprte torbe, in se zvijal, da bi se lahko nekako namestil, da me ne bi vse bolelo. Rankina glava pa je bila e vedno isto zvita in prislonjena ob steno.
Javi se, kad stigne. To je bilo to. Obrnil se je in je el. Kaj? Kaj zdaj? Stal sem tam na sredi kurevega kupeja in vlak za Zagreb, Visoko in Sarajevo je zael peljati. Nekje sem ujel Radovana, ki je stal na peronu in gledal za vlakom. Jaz pa sem e naprej stal. ia je sedel za mano, jaz pa sem stal. Gledal sem skoz okno. Gledal sem ljubljanske bajte in bloke in vse mi je bilo tako udno. Ni mi ni bilo jasno. Kmalu so se skoz okno videle tudi Fuine. Na kurevi blok. Usedel sem se, ker so mi se noge e tako tresle, da nisem imel ve moi, da bi stal.
Muslimani. Bosna je drava, kjer se vlaki ustavljajo na prehodu ez cesto. Bosna je drava, v kateri se ljudje z nostalgijo spominjajo vojnih asov, ko so vsaj lahko upali, da bo neko bolje. Zdaj vejo, da e dolgo dolgo ne bo. In v to Bosno je mene poslal Radovan. A koga ima ti u Bosni? Nema koga nemam. Imam babu i dedu. I strieve i tetke i roake i rodice. Manje nego prije rata ali ima ih. Lijepo bogami. I koliko ostaje? Pa ... Vidjeemo. Ne znam jo. Neka, neka. Nek si ti iv i zdrav pa gdje god bio. Nema koga nemam. V tej Bosni je res bilo vedno milijon naih roakov. Pun kurac oriev in Rankinih Miliev. Samo eno je biti z njimi teden, ajde dva, drugo pa je biti ve asa. Ker prvo se vsi razveselijo in krene zajebancija, veselje, peenje, rakijanje, pjesma, rotiljanje, kafenisanje in vse ivo. Zakon. Vsi se poelimo in vsi smo sreni, ko se vidimo, in se piamo od smeha pa pucaju se vicevi pa Milan pa Dragia priata prie iz starih vremena pa vse mone seljake fore pa anekdote pa vse. In tako par dni, potem pa se noben ne more ve delat, da mu je super, in se zanejo vsi med sabo prcat pa jebat v glavo, in potem vidi, da so vsi totalno v kurcu, da jih jebe ta njihova sirotinja, da nimajo ve moi, da nimajo ni, da so na koncu z ivci, da so bolani, skregani, tuni, razoarani, osamljeni, da samo glumijo pred nami, da se mi ne bi sekiral pa da ne bi videli, v kaki bedi ivijo. Vse se zane razjebavat. Muka iva. Na koncu vedno jedva eka, da spizdi domov v Slovenijo, ker se ne da ve zdrat in gledat ljudi, ki jih ima rad, kako trpijo pa kako se muijo, da sploh preivijo, in kako imajo vsega poln kurac, da se jim sploh ne da ve ivet. In vedno si sreen, ker ti ne ivi tu, ampak v Sloveniji, in vidi, da si drugaen in da nisi eden od njih, ker si Janez in ker je tebi lako, ker si v Evropi in ker razvrstava smee.
In sem stal tam pod tisto feltno od bicikla, ki je glumila, da je obro, in res se mi je zdelo, da bi lahko e bolj najebal, da sem v primerjavi z Adijem, Acotom in Dejanom v bistvu jaz srekovi. Oni so najebali, jaz sem se pa reil. Radovan me je reil. In zato bi vse naredil e enkrat isto. Edino bi mogoe dve stvari spremenil. V miru bi si hotel e enkrat od zaetka pogledati finale Lige prvakov med Arsenalom in Barco, ker v bistvu e vedno ne vem, kdo je sploh zmagal. Pa tisti stari efurki iz lifta bi dal tisto svojo Chicago Bulls kapo. To bi bila scena, ko bi ona z njo proetala po Fuinama.
efurji raus.
Vojnoviev efur ne oznauje le pripadnika subkulture, kot smo jo zaenjali razumevati v devetdesetih letih, ko se je efur z margine prerinil do pollegitimne pozicije in nato tam mencal v usodi individualne interpretacije. Pojem je tedaj oznaeval tako pretepako mlade po rodu iz junih drav rajnke Jugoslavije kot vizualno homogeneje skupine mladeniev, ki so po Ljubljani hodili v znailnih oblailih. rtasta trenerka, bomber jakna, tono doloena znamka evljev z masivnimi podplati in frizure na gobico so bili za mlado ulino obinstvo neloljivi atributi pravega efurja. Pojem se je nato izkazal za univerzalno raztegljivega ne glede na povedano je pri nekaterih govorcih z lahkoto obsegel vse pripadnike klasifikacijske oznake na -i ali pa poljubnega od njenih delov. Avtor se v svojem romanu loteva efurja v skoraj najirem pomenu. Poveini je to priseljenec ali potomec priseljenca iz drav bive Jugoslavije, ima nizko izobrazbo, nizek ivljenjski standard, opravlja teaka gradbenika, istilska ter ostala fizina in slabo plaana dela, hodi na poklicne ole ter ivi v dotinem in najslavnejem primeru na Fuinah. V slovensko birokratsko in nacionalno tkivo je slabo asimiliran. Pojem efurja je v romanu vzpostavljen z dvema citatoma. Prvi je vzet iz Magnificove pesmi, drugi iz slovenskega etimolokega slovarja. Prvi opisuje oznaenca, drugi naravo oznaevalca. In ta je aljiva. Vojnovi pretkano opredeli perspektivo, s katere bo njegov pripovedovalec tudi samooznaeni efur pripovedoval o svoji skupnosti. Izbere si optiko streotipa in izbere si ime efur. ez naslove poglavij, ki spominjajo na otroke enciklopedije z zaetki na Zakaj in Kako, preletimo raznolike obraze stereotipne efurske eksistence. Eno izmed poglavij se tako glasi, Zakaj efurji nabijajo muziko v avtu, in spet drugo, Zakaj efurji sedijo v zadnjih klopeh. Kot bi hotel avtor nefuinski Sloveniji plasirati kratek vodi za ignorante. Poglejmo, kako nam razloi fenomen nabijanja glasbe:
Nekaj je v tem nabijanju muzike v avtu, pa z odprtimi ipami, pa s poasno vonjo, pa vsemi temi tosi. Najveji uitek je videti ljudi, kako zavijajo z omi. Ker ve, da jim ne sede ta muzika pa da bi nas vse potamanili pa poslali nazaj v Bosno, in potem gre deset na uro po mestu in nabija Mileta Kitia, da te vsi sliijo.
Vojnoviu uspe zapisati pravcato zakladnico rekel, vicev in vra, ki jih je slovenska dua skozi leta skovala na raun sosedov iz bive Juge. Njegov junak, Marko ori, jih ne zanika. Izpolnjuje jih, jih pojasnjuje in je nanje ponosen, saj so del njegove identitete, ki je sam ni imel monosti izbrati. Bralec lahko izivi edinstveno prilonost stereotip opazuje skozi oi prav tistega, za kogar je bil ulit in se s tem sooi z bivanjsko pokrajino vzporedne, tukajnje, a povprenemu bitju sonne deele oddaljene kulture. Stereotip nam postane fiktivno okno v e kako realen svet druinskih tragedij, finanne stiske, pomanjkanja lovekega pogovora in predvsem odraanja. Marko, sedemnajstletnik, ivi na Fuinah, igra koarko in je nila v oli. Krizni sproilec njegovega pospeenega odraanja je izloitev iz koarkarske ekipe, ker je soliral na dravnem prvenstvu. Tak je vsaj uradni razlog. Trenerjeva odloitev Marka mono prizadene, obenem pa se ga loti strah pred tem, kako bo na slabo novico reagiral njegov oe Radovan. Ta je svoje upe doslej polagal v portno prihodnost svojega sina. S prijatelji Acotom, Adijem in Dejanom se Marko napije do mrtvega ter kona na policiji, kjer njega in Acota nemalo premlatijo. Odtlej se dogodki odvijajo hitreje, v umerjenem tempu dramaturkega stopnjevanja. Marko, ki ima z avtorjem skupnih nekaj poglavij v biografiji (denimo dolgoletno treniranje koarke pravzaprav so avtobiografski drobci po Vojnovievih besedah raztreseni po vsem romanu), se znajde v zobovju poulinih teav na eni in v stiski druinskega nerazumevanja na drugi strani. Po zgodbi nas vodi Marko v prvi osebi. V njegovih besedah utimo uitek do pripovedovanja. Zvijanje stavkov in gnetenje jezikovne tvarine rezultira v jeziku, ki bi ga Marko lahko govoril svojim kolegom, Acotu, Adiju ali Dejanu. Ta stil nas navede na vpraanje, ali morda Marko ne nabija, toda njegova pripoved je kar preve odkrita, da bi dlje asa vztrajali pri tej misli. Ko se Marko izpove oetu, ga ta dosledno ignorira in tako prizor kulminira v Markovi ustveni eksploziji. Na koncu svojih neuspelih poskusov zmerja Radovana: Budalo jedna mutava! Idi u piku materinu pa tamo uti. Jesi uo! Intenzivnost prizora je poudarjena v stopnjujoi se uporabi Markovega maternega jezika, ki se tokrat prek kletvic in obiajnih retorinih okraskov pokae v najbolj vsakdanjem, bolee odkritem izrazu. Intenzivna kriza v druinski sferi se vendarle ne more izraziti skozi priueni jezik slovenino. Zato se Marko dere in joka tudi skozi tekst, kjer skozi valovito besedo sliimo histerien jok mladenia, ki spozna, da mu dom ne nudi ve opore. Ustvari se opozicija znotraj samega Vojnovievega jezika (jezika, ki ga nima smisla nacionalno opredeljevati, saj je avtor svoje izrazoslovje vlekel najmanj iz vseh kotikov bive Jugoslavije pa vendar, recimo mu fuinina). Dve plati ima ta govorica. Tisto, ki tei k slovenski sintaksi in jo bosanizmi ali ostali zajebantski domisleki retorino stilizira jo in mestoma vnaajo tujo sintakso, ter tisto, pri kateri neslovenska sintaksa in besedie prevzameta pobudo in se v pravcati povodnji izraza izlijeta iz ust prizadetega pripovedovalca. Raven prevladujoe slovenine je torej nosilec racionalno urejene pripovedi, medtem ko druga sfera jezika domuje le v intimi, na ravni intenzivnih, ofenzivnih in veinoma negativnih obutij. Marko je odkrit, svojo pripoved pelje z nedoloene perspektive v nedaljni prihodnosti, z mesta, ko dogodke e lahko ocenjuje s kritinim oesom. Na sreo bralca voajerja prizori kljub temu ne izgubljajo neposrednosti. Pria smo dogajanju, ki ga pretekla pripovedna perspektiva v
obasnem meanju s sedanjikom slikovito oivlja pred bralevimi notranjimi omi. Avtor pravi, da sta mu bila jezik in monost, da ga zapie na tak nain, tista odloilna spodbuda, ki jo je potreboval za zaetek pisanja. Od kod drugod bi ta jezik lahko priel, e ne iz ljubljanskih Fuin, enega izmed etnino najbolj premeanih delov slovenskega prostora? Kaj pa Vojnovievi predhodniki? Redek poskus ovekoveenja efurske govorice je bil Skubiev Fuinski bluz; tam se jezik po izvoru, funkciji in koliini ne da primerjati z Vojnovievimi efurji. Vojnovi za spodbudo k razmiljanju o avtobiografski pripovedi omenja Maughamove loveke vezi (in se od oznabe avtobiografsko obenem distancira), drugih medliterarnih referenc vsaj kar se jezika tie pa ni mogoe najti. efurji raus lahko primerjamo z ustvarjanjem Andreja Morovia, pa e to le v domeni zakladja jezikovnega izraza. Medtem ko Morovi izumlja svoj jezik prebivalca urbanega jedra in rokuje s paleto tujih elementov, med katerimi je udomaena angleina enakovredna, e ne e presena v primerjavi z drugimi jezikovnimi nanosi, ki se nato zlivajo v igro, se Vojnovi na enakovredni stopnji jezikovne inovacije spopada le z govorico Fuin, z jezikom ljubljanskega obrobja. Ustvari polnovreden amalgam slovenine in balkanskih jezikov. Njegova beseda je igriva, svea in ne nazadnje realna. Fuinski bloki in igria pred njimi so z etnino meanico prebivalstva idealno gojie mrgoleega jezika, ki je pri vsakem prebivalcu oplemeniten z individualnim etninim kodom in zatorej ni formaliziran, skoraj nikoli zapisan in e redkeje natisnjen. Iz ive plazme efurske govorice rezka Vojnovi jezik svojega junaka, sedemnajstletnega Marka, ki prvi v slovenski literaturi ubeseduje jezik mlajih fuinskih generacij tak, kot je. Jezik, za katerega brez slabe vesti lahko trdimo, da bi brez Vojnovia nezapisan konal v jezikovni ropotarnici, saj ga bodo naslednje generacije e upotevamo konstantno brbotanje semiotske prajuhe na jezikovni, kulturni, in ekonomski margini prej ali slej nadomestile z novim. Avtorjeva naloga brkone ni bila prav lahka. Literarne reference so skorajda neobstojee, zapisati e nezapisano govorico je velik izziv. Spopadel se je z nevarnostjo, da bo jezik na koncu bodisi preve neslovenski, bodisi preve slovenski, ali pa se bodo razline prvine jezikov med seboj teple in postajale same sebi namen. A zahvaljujo pretanjenemu obutku za jezikovni ritem in intimnemu poznavanju okolja, v katerem je odraal, se je avtor spretno izognil prav vsem natetim problemom. Novo, tokrat literarno obliko govorice si je moral kajpada na novo izmisliti, in tako smo pria jeziku, ki je ne le pregreno zabaven, temve navkljub omejitvam, ki mu jih avtor vseskozi postavlja, tudi sposoben razkrivati paleto obutij Vojnovievih protagonistov. Avtor v imenu slikovitosti in raznolikosti jezik gradi iz prvin, ki v efurski govorici poveini niso prav pogoste. Ena teh je nedosledna knjina raba dvojine, spet druga snop besed, ki svojo eksistenco obiajno najdejo le v pisanem izrazu. Tako iz banalnosti resnine govorice Vojnovi izpelje pisni ekvivalent, ki ga je moral tako slovnino kot leksikalno prekovati v papirju veno obliko. Posreen primer vzemimo z mesta, ko zadeti Adi potem ko ga je Dejan vrgel na tla in histerino obmetal s peskom sede poleg junaka in se vpraa, kaj zdaj.
Kakno bumbarsko vpraanje. iljit emo olovke, bi rekel Radovan. Kaj naj midva poneva v lajfu? On z dvema dzambo detoma v svojem balvanskem mozgu in jaz s strgano majico in krvavo ustnico. e bi nama kdo dal dve nacrtani ovci, bi nama obe spizdile. Stavek o dveh
narisanih ovcah je nazoren primer zlivanja knjine in pogovorne uporabe dvojine. Spet drug svet so Radovanove modrosti. Marko jih pogosto vpleta v svoj monolog in jih aplicira na svet, ki ga zaznava okoli sebe. Pregovori in fraze, ki so vedno v bosanini, se pojavljajo na primernih mestih v strukturi in komentirajo vse od scanja v Ljubljanico (Seljaka iz sela lako, ali selo iz seljaka nikako) do splonih modrosti (ozna sve dozna) ali retorinih fraz (... vsi so u govnima do gue). Radovanovi pregovori funkcionirajo kot ostanek tradicionalnih vrednot, ki so se v novem okolju razmehale v nacionalistine floskule oziroma specifine kaprice ali postale slovenskemu prostoru neprijetne efurske navade. V Vojnovievem romanu se tare poulinega slenga, v katerem komaj ujamemo kaken avtorski dodatek, tako neopazno je zlit s celoto. Od iglavcev in listavcev, ki tokrat niso vrste dreves, do izrazov, kot so nabija base, slae uplje; sintakse v sedel je v spodnji majici in gatah, kar mu ga pride ko njegova piama; likov, ki po Golovcu straijo umske ivotinje; uradnega razloga, zakaj je Marko nehal s treningi, saj je nekemu klokanu proetal zubie levo desno po brnjici; izbornega zmerjanja ljudi z izrazi, kot so debeli krmeljavki, krofek zavaljeni, papak, medvedek, trunto, goljo, zgembo gubav; formulacij, kot sta kje so si to izmislili, da mi je vedet, ali v rok od takoj; glagolov in zvez, kot so skakutat, ckat, glumit gljivu, pripiat mu se; neno pomilovalnih izrazov za oeta (mutavko blesav); trojice imen Seki, omba in Glisti; pa do fuinini navidez tujih knjinih izrazov, kot je monstrum, ki pa v pripovednem tkivu prevzamejo legitimno in fuinini blinje mesto. Celota daje vtis polnega, skorajda pesniko bogatega jezikovnega mesovja. Marko iz inata prevzema stereotipno vlogo ter slovenski strani in njenemu jeziku niesar ne dolguje. Takole meni o komentiranju portnih dogodkov na Slovenskih programih:
Ne pa da mi model prbija s temi okroglimi usnji pa kazenskimi prostori pa prepovedanimi poloaji pa uvaji mree pa temi slovenskimi metaforami. Ko da gledam Preerna, ne pa fuzbala.
Navidez brezdanja knjinica Vojnovievega izrazja nas v primernih odmerkih presenea v vsakem odstavku, zato kae s e toliko vejo radovednostjo opazovati sprejem efurjev raus med tistimi, skozi jezik katerih se Vojnovi izraa. Presena jezikovna kvaliteta, ki ji mirne vesti pripiimo zaslugo za literarno spoetje efurine oz. njene dotine podvrste fuinine, je sicer na prvi berljaj najvidneja lastnost romana. Toda slikoviti jezik se izogne zanki, v katero se je z zadnjim romanom, nala ali ne, zapredel stareji mojster sodobnega knjinega slenga Andrej Morovi. Neprestane junakove zajebancije Vojnovi uspeno preigrava ez raketo zgodbe naravnost v ko glavne tematike. e se kdaj zdijo le same sebi namen, je njihova strukturna naloga vsaj umirjanje ritma, ustvarjanje narativne pavze. S.pet v drugem primeru sluijo poglabljanju konflikta, grajenju napetosti in dolbenju zgodbe. Poglejmo primer, ko Marko, ne vedo, kaj se bo zgodilo, z Acotom zasleduje oferja avtobusa Damjanovia. Ta se odpravi olajat k Ljubljanici in Marko se hitro ujame v aljivo zafrkancijo:
Ta Damjanovi se je rodil nekje v pizdi materini, kjer ni telefonov, elektrike in tekoe vode, in zdaj lahko ivi sto let v mestu, ampak e iz inata ne bo nehal s temi seljakimi forami. Da se ve, da je on car, da ni on gospodin pa aristokrat pa ne vem kaj, da bo scal na veceju. Po moje namerno ni scal doma, da bi lahko ob reki. Ker tukaj si ne rabi rok umit po scanju. Kaken efur. Damjanovi v sodelovanju z naravo. Pika ti materina efurska, ti bo men policijo klical, efur prfuknjen!
Vse se je zgodilo v sekundi. Aco se je zaletel v Damjanovia in ga zbil na tla. Poil mu je film, ko je gledal modela, kako si ga otresa. Jaz sem pa stal kaknih dvajset metrov stran kot vkopan in samo gledal. Aco je tulil in brcal Damjanovia, ki je najbr mislil, da je Aco neki fanatini nasprotnik pianja ob Ljubljanici. Hitro je postalo resno.
Iz nedolnega poigravanja telebnemo naravnost v kotel kaotinih dogodkov, ki e kipijo izpod nadzora. Dialogi so iv del romana; dejstvo, da se avtor veinoma kali pri pisanju scenarijev in so tudi priujoi dialogi ostanek nekdanjega scenarija, nam njihovo uinkovitost le e argumentira. Vojnovi uporablja tudi logiko montanega reza, saj kontrapunktira pripovedovalev off z intenzivnim dogodkom, ki smo mu pria.
efurji raus je lahko okrnjen bildungsroman. Glavni junak se odpravi na pot dozorevanja, a do cilja ga avtor ne pospremi. Marko pravzaprav za
seboj pusti le prve obotavljive korake, glavne odloitve pa so e pred njim. Toda pomembno je, da se je na pot odpravil. Vpraanja kot Ali se bo v Bosni znael?, Se bo Damjanovi zbudil iz kome?, Ali se bodo druinske napetosti pomirile? in Kaj se bo zgodilo z Markovimi prijatelji? so vpraanja, ki razgaljajo skelet, prek katerega se je zgodba neko nadaljevala v neobstojeo celoto tridelnega filma, zdaj pa nas puajo brez odgovorov. Pravzaprav se nobena od glavnih fabulativnih niti v romanu ne zakljui. Avtor nas potegne za nos. In mi smo mu za to e hvaleni. Po tirnicah filigransko pretanjene dramaturgije nas je roman vlekel s sabo kot vlakec smrti. Ko se enkrat spusti, se ne ustavi. Vonje je naposled konec in zaudimo se, kako smo vmes utegnili celo kaj videti. Mimogrede, Vojnovi priznava, da so mu pri razvranju prizorov pomagale filmske izkunje. V romanu se seznanjamo s kaj in kako efurjev ter dobivamo kritien vpogled v veinsko kulturo, ki june jezike navadno uporablja tako, da jih tlai v usta likov v televizijskih burleskah. Postavljeno nam je zrcalo in v njem se Vojnovi loteva celotnega spektra efurjeve eksistence v Sloveniji. rna kronika je eden od njegovih delov.
Mene stalno jebejo v oli s temi skloni pa sklanjatvami pa gospa gospe pa te fore, a oni ne znajo napisat enega priimka. ori. A je teko? est rk. Dva pa mehki . Na vsaki kurevi tipkovnici jih ima. /.../ Ker ko pa bere rno kroniko v asopisu, pa ropi pa pljake pa mafija pa to, so pa vsi Hadihafisbegovii pa ukii pa vsi efurji imajo lepo pa . e podebljal bi radi te nae rke, da se ja ve, da so samo efurji lopovi. e pa bere portno stran, potem imajo pa vsi Nesterovii lepo trdi .
Vojnovi nam skozi glasilke svojega protagonista Marka kritino pojasni tudi, zakaj efurji sedijo v zadnjih klopeh. V enem ali dveh odstavkih splete tapiserijo sramu, bojazni in defenzivnega odnosa do novega okolja, ki ga stari otroku ne znajo pribliati, v odraslih letih pa rezultira v zavraanju. Monega vtisa na skopo odmerjenem mestu avtor ne generira z razlago vzrokov in posledic, temve pred nas postavi aljivo-ganljiv prizor, skorajda filmski, in razloi njegove osnovne poteze: prvi olski dan.
Ker ko pride prvi dan v olo, se vse slovenske mamice nabijejo na vrata pa slikajo s svojimi fotoaparati, pa vsi slovenski klipani so sreeni pa pametni, pa vsi se e poznajo pa e vse vejo /.../ A jadna Ranka in druge efurske mamice pa vse presrane stojijo z nami malimi efurki odzadaj pa samo gledajo, da jih ne bi kdo kaj vpraal, /.../ pa e ne znajo to slovenino najbolje govorit pa potem upajo, da jih ne bo noben ni vpraal. In potem poakajo v tiini, da se vsi Slovenci namestijo, potem pa na skrivaj unejo svoje maliane v razred in spizdijo.
Cinematinost je mogoe zaslediti tudi v Markovem pogledu in generiranju pripovednih dejstev iz njega. Po zaigu kosovnega odpada sklonjen tee po Fuinah in gre mimo nekoga v sto let starih adidaskah. Adidaske so tisto, kar Marko v tistem trenutku vidi, saj gleda v tla. Glavni junak se utegne spraviti tudi nad slovensko razumevanje portnega posla, okrca nepodpiranje nadarjenih ter se ostro loti policije, njene uinkovitosti in krenja zakona. O fuinskih ljudeh pravi takole:
Vsi so zjebani, nervozni, nesreni, slabo plaani, vsi so u govnima do gue, kot bi rekel Radovan. In vsakemu od milijon Fuinanov lahko pukne film. /.../ Ker ni enega loveka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, da bo ivel v predmestju Ljubljane, na dvanajstem tuku, v dvoinpolsobnem stanovanju, s petlansko familijo in pogledom na sosednji blok. /.../ Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da ga bojo trideset let ljudje gledali postrani, ker ne bo znalo pravilno naglaevati kurevih slovenskih besed.
Ob zaigu grmade kosovnega materiala glavni junak doivi pravo katarzo. Iz njega bruhne vsa zamera, ki se je nakopiila do olskega sistema in drave, za katero uti, da nanj gleda kot na zgolj e enega potencialnega nepridiprava. Njegove besede zvenijo kot manifest upora. Mogoe
nismo talentirani za te vae jebene sloventine pa matematike pa fizike pa zemljepise pa te glupe fore. Mogoe smo talentirani za kaj drugega, samo niste se vi trudili, da odkrijete, kaj je to. Pika vam materina. Ogenj je zanj simbol upornitva. Kot Cankarjevemu hlapcu Jerneju. Toda
Cankar je za Marka ne samo nadleen olski kanon, temve tudi znamenje prevladujoe kulture, ki Marka zavraa, saj ji ne pripada od rojstva. Ogenj v njem do konca prebudi eljo po samouresniitvi in reitvi iz zaaranega kroga Fuin. V soju intuitivno zasluti, da je to mogoe. Markov gnev se zliva ez svet okoli njega, ez obuteno predeterminiranost v slovenski drubi, in medtem ko se v eni sapi pritouje ez to, da ga natakarica v gostilni gleda kot lopova, obenem tudi priznava, da je pobegnil, ne da bi plaal raun. Marko je v svojih sodbah mladostno strasten, a v isti sapi zaenja razumevati ostale vzvode, ki krmilijo njegovo ivljenje. Odtenek ljubezenske tematike je medtem prisoten v Markovem spogledovanju s televizijsko voditeljico iz njegovega bloka, njegovi prijatelji pa so v tej smeri tako pasivni, da je najve, kar izvemo o Adijevi spolnosti, dejstvo, da je v ivljenju videl ve nigerskih kurcev v porniih kot pa nigerjev, Poleg obutne kritinosti do slovenske makrokulture nas avtor sune v svet posameznih druinskih tragedij. Markovi prijatelji so vsak zase primer lana nefunkcionalne druine, a obenem odsevajo anomalije v sistemu, ki take situacije spodbuja. V oli isto neuspeni Dejan je s sestro Natao sin iz meanega zakona, kjer se mati Sonja le e za silo dri svojega moa, nekdanjega potencialnega intelektualca Duleta, ki cele dneve v primeu alkohola predi v lokalu Kubana. Dule se je dokonno zapil, ko se je znael med izbrisanimi, a je med fuinskimi efurji po Markovih besedah precej redek primerek, saj jih veino (med njimi tudi svoja stara) oznai za seljako deco, emur pripie tudi izvor prenekaterega fuinskega simptoma. Aco odraa brez oeta, z mamo Marino, istilko, s katero vsi pometajo, in je zato prisiljen igrati vlogo glave v druini, e preden je temu dorasel. Adnanu oitno manjka oetovska figura. Njegov oe Mirsad (prek katerega kritino spoznamo temo gastarbajterstva) je vedno odsoten, brat se je izgubil v drogah in se pogreznil v neznano, mama Samira pa Adnana obupano ie po Fuinah, da bi ga privedla domov in si ustvarila iluzijo druine, ki je e davno v globokem razsulu. Za svoja stara Marko pravi, da spadata med tisto vrsto ljudi, ki ne bi smeli imeti otrok. Skozi Markovo pametovanje jasno vidimo njegovo navezanost na stara in ljubezen do njiju, eprav se vsi trije med sabo ne znajo sporazumevati. Njegova stara nikoli nista prerasla postavk, ki jih je vanju vsadilo tradicionalno konzervativno patriarhalno okolje, v katerem sta
odraala, in Markova prednost je najverjetneje v tem, da je to uvidel. O efurskem dojemanju medsebojnih odnosov razdre prenekatero modrost:
Loenec je pa za efurje enako kot najvee siroe. To, da te ena pusti, je za njih najveja sramota od vseh. Kako si joj to dozvolio? Jado jadni. Ko te uio ivotu? Po mojem lahko v Bosni loenci uveljavijo status invalida in dobivajo podporo od drave. Ostavila ga ena! in Ostao bez obje ruke!, to ti je nekje ista stvar.
Ko stopimo nazaj in si v celoti ogledamo ambient Vojnovieve zgodbe, se zagledamo v grozljivo fresko razpadlih druin, drog, medsebojne ignorance in ozkomiselnega brezperspektivnega odraanja, s katero Vojnovi operira na ve ravneh. Prvi je isto osebni svet njegovih junakov. In tu ni Vojnovieva beseda ni manj ostra kot prej, ko se je lotevala veinskih Slovencev. Spet smo sooeni z vrsto stereotipov, ki jih avtor uporablja kot rezila, s katerimi odstranjuje lupino in razgalja krvavo drobovje skupnosti. V ospredje stopi nezmonost medsebojnega komuniciranja. Vojnovievi liki se ne znajo pogovarjati o seksu, namesto tega se zafrkavajo. Zafrkancija je na sporedu tudi, ko Adnan ne ve, kaj bi rekel Dejanu, ki ga pestijo druinske teave. Enostavno ne ve, kaj bi mu dejal, in je zmeden. To je podedoval od svoje druine, kjer situacija ni dosti bolja. Ljudje na ulici in v blokih izvajajo univerzalnejo verzijo nekomuniciranja, ignoranco. Na Vojnovievih Fuinah prevladujeta vaka opravljivost in ozkomiselnost. Avtor nam plasira like, ki se niso pripravili na odhod v novo okolje, in nanj so enako nepripravljeni tudi zdaj, po tridesetih letih ivljenja v Sloveniji. Vojnovi krivdo enakomerno potresa po gredici. Njegova kritika ni patetina. Marko nam argumentirano kae vzroke za svet, v katerega je vpleten. Skozi njegovo navidez pozersko retoriko se toliko oitneje in pristneje svetlikajo dogodki, ki so v poulino neposrednem tonu brez vsakrnega patosa in zato e toliko bolj deleni braleve empatije. Tudi zafrkancija ima svojo alostno vlogo. Najbolje jo Vojnovi ponazori v konnem Markovem razpredanju o dravi, ki jo opazuje skozi okno vlaka: Bosna je drava, kjer se vsi smejejo pa zajebavajo samo zato, ker e bi se zresnili, bi jih pobralo od bede, v kateri ivijo. Svojega junaka avtor spremlja na pot, kamor ga poene oe, saj se boji, da njegovega sina ne bi obtoili zaradi pretepenega Damjanovia. Mimo vlaka drsijo podobe bede, Marko se vraa v domovino svojih prednikov. Njegovemu neumornemu komentarju ne uide kaotina narava stvari v Bosni (V Bosni je najve rezervnih delov za golfa na prebi valca. Na vsakega pridejo trije auspuhi pa dva fergazera.). Spet spoznavamo deelo skozi stereotipe, ki se rojevajo z razlogom. Marko se prepria, da je biti efur v Sloveniji bolje, kot biti Janez v Bosni. In tako se Marko/Janez usede na elezniko postajo ter premleva svoja dejanja in njihove posledice. Ugotovi, da jo je od svojih prijateljev e najbolje odnesel in da ni ni izgubljeno. Pod zarjavelim obroem kolesa, ki glumi koarkarski ko, spozna, da so bile njegove odloitve pravilne. Podal se je na pot odraslega ivljenja. Prvovrstna komika tragiko v romanu le e dopolnjuje. Na smeh je zainjen z alostnim podtonom. Avtor postavlja na ogled v veinskem diskurzu pozabljeni del slovenske drube. In svet, ki ga vidimo, ni lep in ne zbuja elje po ali. Tudi Vojnovieva ala ne omogoa pozabe. Odgovora ni, je le opaanje. Slabo je, a ni najslabe. Odgovornost je individualna. In posameznik se mora odloiti, ali bo razbil jasno povrino stereotipa in se podal v loveki kaos za njim. Vojnovi zbirko predsodkov raztaplja v Markovi pripovedi, kjer ima vsaka postavka v jeziku svoje jasne razloge v realnosti. V efurji raus pred nas postavlja svet, v katerem nimamo izbire, ali naj ga razumemo ali ne. Preve je univerzalen, da bi si pred njim zatiskali oi. Markova argumentacija, realen kontekst in razvoj zgodbe posuijo stereotip v pasji kakec na Rusjanovem trgu. Pojem efur se odkrhne kot suh list, ne zato, ker bi se mu Marko uprl, temve zato, ker nekje v romanu izgubi svojega oznaenca. In ga med fuinskimi bloki za hudia ne najde ve.
Kazalo
Zakaj nimam svojega fuzbal kluba Zakaj smo se zbombal po koncu finala Zakaj smo zaradi Radovana konali slavje v kibli Zakaj ob nedeljah ne vstajam iz postelje Zakaj nismo obsedeli pred blokom kot vedno Zakaj se je po vsaki dobri klopi treba malo razlaufat Zakaj ve noben ne pila basketa Zakaj komunizem e ni izumrl Zakaj efurji ne govorijo o seksu Zakaj sem nehal trenirat Zakaj smo konali na policijski postaji Zakaj je slovenska policija v pizdi Zakaj je Radovan priel v Slovenijo Zakaj me bo kureva tiina izludila Zakaj ne maram biti sam Zakaj mi gre Slovenija na kurac Zakaj so komije bolje od sosedov Zakaj imajo dilerji pse Zakaj je Kubana najveja rupa na Fuinama Zakaj so racije smene Zakaj mi je ime Marko Zakaj nisem dal kape stari efurki Zakaj je vano, da je Damjanovi efur Zakaj je dobro, da smo imeli racijo Zakaj so gasterbajterji najgora rasa Zakaj efurji nabijajo muziko v avtu Zakaj sva z Acotom blejala v domofone na preglovcu Zakaj je Radovan e vedno mutav Zakaj glumimo gljive Zakaj je voditeljica v trenerki isto druga Zakaj nismo gledali tekme do konca Zakaj bo Adi ratal danki Zakaj mi pa zdaj naenkrat pae tiina? Zakaj efurji sedijo v zadnjih klopeh Zakaj so male efurke najveji monstrumi Zakaj efurji ijejo ob Ljubljanici Zakaj te noben ne jebe pet posto Zakaj se efurji zajebavajo Zakaj smo zapalili kosovni odpad Zakaj sem el po stotih letih spet pe na deseti tuk Zakaj se je Radovan spet zarakijal Zakaj sva se z Ranko spomnila vele Zakaj OZNA sve dozna Zakaj je Bosna totalno v kurcu Zakaj Bosna ni za efurje Zakaj sem obsedel na elezniki Urban Zorko: VODI PO VESTI NEKE VEINE