Kazalo vsebine

1. Max Weber in njegov doprinos k sociolokim vedam 2. Izvor kapitalizma 3. Askeza in duh kapitalizma 4. Dometi dela Protestantska etika in duh kapitalizma 5. Razumevanje izvora kapitalizma 6. Kritike Webrove teorije 7. Literatura

3 3 5 7 9 10 11

Povzetek Max Weber se v delu Protestantska etika in duh kapitalizma sprauje o izvoru kapitalizma, kot ga poznamo na Zahodu. Na empirinem primeru podatkov Prusije konec 19. stoletja je poskual pokazati, kako puritanski pogledi na poklic in delovanje neposredno vplivajo na razvoj kapitalistinega naina ivljenja. Po njegovem mnenju modernizacija Zahoda ni nekaj samoumevnega, temve je pogojena s strani socio-kulturnih dejavnikov, izmed katerih religiozni dejavnik izpostavlja kot najpomembneji. V delu smo na kratko prikazali tudi monost prehitrega posploevanja njegove teorije na argument, da je religija konni in edini vzrok kapitalistinega naina proizvodnje.

1. Max Weber in njegov doprinos k sociolokim vedam Max Weber je skupaj s Karlom Marxom in Emilom Durkheimom znan kot eden glavnih arhitektov moderne socioloke znanosti. Njegovi prispevki so bili glavna gonilna sila sociologije kot nove akademske discipline, soasno pa je povzroil zasuk v pravu, ekonomiji, politinih vedah in tudijah religije (Max Weber, b.d.). Mihailo uri (1964, str. 7) Webra opredeljuje kot enega najvejih in najvplivnejih mislecev naega stoletja, hkrati pa so njegova dela zajemala tako iroko podroje, da je celo primerneje, e ga oznaimo s terminom 'druboslovec' (Kirbi, 2010).

2. Izvor kapitalizma Max Weber (1988, str. 7-20) se je leta 1920 v uvodu prve izdaje Gesammelte Aufsaetze zur Religionssoziologie spraeval, kaken splet okoliin je pripeljal do tega, da so se prav na tleh zahodne civilizacije in zgolj tu pojavili kulturni fenomeni, kot so znanost, ki je le na Zahodu na takni razvojni stopnji, da jo priznavamo za veljavno (Weber, 1988, str. 14). Z namenom pojasnitve trenutne (tedanje) drubene realnosti se je Weber navdueval tako za indijski kastni sistem, agrarne odnose starega sveta kot za mnoge druge ekonomske, politine in kulturne fenomene najrazlinejih zgodovinskih epoh (Duri, 1964, str. 10). Kapitalizem sam po sebi ni ustvaril tenje po najvijem monem denarnem dobiku, take tenje lahko zasledimo e pri natakarjih, zdravnikih in vojakih, e ve, brezobzirno pridobitniko hlastanje za kapitalizem sploh ni znailno, e manj pa za njegov duh (Weber, 1988, str. 14-15). Duh kapitalizma predstavlja specifien pogled na svet in se v svoji osnovi upira tradicionalizmu. Vendar ta duh nima univerzalnih znailnosti in ga ne moremo enaiti s loveko naravo. e ve, pod njegovim trminom lahko razumemo zelo razline stvari in popolnega konsenza o njegovem pomenu ne moremo dosei. Weber poudarja, da njegovo

razumevanje duha kapitalizma ni enako razumevanju iz drugega stalia. Posledino hoe, da ima njegovo razumevanje idealnotipski in ne metafizini znaaj. V drubi, ki je prevzeta z duhom kapitalizma, tenja po pridobivanju in poveevanju materialnega bogastva slui kot osnova in najsveteja dolnost vsakega posameznika. V nasprotju s tradicionalnim dojemanjem, po katerem je delo le nujno zlo za zadovoljevanje osnovnih potreb, duh kapitalizma prinaa logiko, po kateri si pridobivanje materialnih dobrin zaslui spotovanje kot cilj sam po sebi. Hkrati Weber dodaja e nekaj drugih znailnosti, kot je dejstvo, da duh kapitalizma nima nobene zgornje meje, ki bi ustavila pridobivanje dobrin, saj mora lovek neprestano in neprekinjeno delati vse dokler je iv in zdrav (uri, 1964, str. 109-110). Kapitalizem kot tak naj bi pomenil omejevanje, vsekakor pa je povezan s tenjo po racionalnosti. Trgovci na debelo in drobno ter lokalni in mednarodni trgovci so bili po vsem svetu, vendar je le Zahod razvil kapitalizem v obsegu in pomenu, ki ga pred tem ni bilo nikjer. Povsod, kjer so poznali denarno financiranje javnih teles (npr. Babilon, Kitajska, Rim), so obstajali tudi posojevalci denarja (Weber, 1988, str. 14-15). Tisto, kar je drugim kulturam manjkalo, da bi v njih prilo do celovite racionalizacije gospodarstva, tehnike, znanosti, izobraevanja in organizacije, je bilo pomanjkanje sposobnosti in discipliniranosti ljudi za racionalen nain ivljenja nasploh (Kerevan, 1990, str. 11). Zahodno meanstvo in njegove znailnosti so sicer tesno povezane z nastankom kapitalistine organizacije dela, vendar pa z njo niso popolnoma identine. Moderni razvoj zahodnega kapitalizma v veliki meri soodloa razvoj tehninih zmonosti. Moderni kapitalizem je tako odvisen od znailnosti razvoja zahodne znanosti, e posebej od matematino in eksperimentalno eksaktno ter racionalno utemeljenih naravoslovnih znanosti. Razvoj omenjene znanosti dobiva odloilne impulze od kapitalistinega podjetnitva. Nastanka zahodne znanosti sicer ne smemo pripisati le taknemu razvoju, saj so se z raunanjem ukvarjali e stari Indijci, vendar je matematini decimalni sistem postal uporaben ele v razvijajoem se kapitalizmu na Zahodu. Racionalna struktura prava in uprave je pomembno vplivala k razvoju kapitalizma, saj ta prispeva k racionalnemu privatnemu gospodarskemu obratu z ustaljenim kapitalom in zanesljivo kalkulacijo (Weber, 1988, str. 1618). Ena izmed konstitutivnih sestavin modernega kapitalistinega duha je racionalni ivljenjski slog, ki je temeljil na ideji poklica, ki se je rodil iz kranske askeze. Bistveni elementi naziranja, ki ga oznaimo kot duh kapitalizma, so tisti elementi, ki jih opredelimo kot vsebino puritanske poklicne askeze. Ker je askeza priela na novo oblikovati svet in ker je njen vpliv prodrl v vse sfere ivljenja, so zunanje dobrine poasi dobile vejo in nenazadnje

tako ogromno mo nad lovekom kakor e nikoli prej v zgodovini. Danes je njej duh kdo bi vedel, ali dokonno uel iz ohija (Weber, 1988, str. 204-207).

3. Askeza in duh kapitalizma Angleki puritanizem, ki je zrastel iz kalvinizma, je zelo dosledno doloil idejo poklica. Najpomembneji predstavnik anglekega puritanizma, Richard Baxter, je za svoje poglavitno delo izbral vzgojo za cerkveno nravstveno ivljenje. Njegov Kranski vodnik je najobseneji prironik puritanske moralne teologije. Po njegovem mnenju in mnenju drugih puritanski teologov je bilo bogastvo pretea nevarnost, njegove skunjave so bile vedno na prei, prizadevanje zanj pa se jim ni zdelo samo nesmiselno zaradi izjemnega pomena bojega kraljestva, ampak tudi nravstveno vpraljivo. Po mnenju drugih avtorjev je zapravljanje asa za rekreacijo in port greno. Puritanci niso obsojali samo bogastva, temve tudi nagonski pohlep po dobiti. Za njih je bilo nravstveno resnino nivredno, e je vernik poival na lastnini ali e je uival bogastvo tak, da se je predajal brezdelnosti in mesenemu poelenju ter si ni prizadeval za 'sveto' ivljenje. Ker je lastnina prinaala takno nevarnost, je bila posledino za njih sumljiva. Veni mir blaenih naj bi bil v onostranstvu, na zemlji pa bi moral lovek, da si zagotovi milost, opravljati dela. Boje slave naj ne bi mnoila brezdelje in uitek, temve samo delovanje z razodeto bojo voljo. Zapravljanje asa je prvi in najteji greh puritancev - zapravljanje asa z druabnim ivljenjem, razkojem, preve spanja, je bilo nravstveno nevredno. Vsako izgubljeno uro odtegnemo delovanju v bojo slavo. Brezdelnosti je bila na voljo nedelja. Baxter tudi trdi, da so mesta sredie asketske kreposti, saj so sedei meanstva, ki se je posvealo racionalnemu pridobitnitvu. V njegovem glavnem delu se vseskozi pojavlja pridiga o trdem in neutrudnem telesnem in duhovnem delu (Weber, 1988, str. 166-170). Delo je v osnovi preskueno asketsko sredstvo, saj predstavlja specifino preventivo pred vsemi skunjavami. Seksualna askeza je obsegala tudi seksualnost, saj je bilo spolno ivljenje za puritance celo v zakonu dopustno samo kot sredstvo, ki naj bi po boji volji mnoilo bojo slavo. Poelenje je bilo kot spremljevalni pojav spolnega akta greno tudi v zakonu. Toda delo je pomenilo predvsem od Boga predpisani, samozadostni namen ivljenja nasploh, odpor do dela pa je bil simptom odsotnega stanja milosti (Weber, 1988, str. 170171). Vsakemu naj bi boja previdnost namenila poklic (calling), ki ga je moral prepoznati in mu sluiti. To je bil ukaz, ki ga je Bog izrekel posamezniku, da bi ta deloval v njegovo ast. Specializacija poklicev naj bi omogoala urjenje (skill) delavcev in tako kvalitativno kot

kvantitativno stopnjevala delovno storilnost in tako sluila sploni blaginji. Zanesljiv poklic je za posameznika najbolji, nestalno delo pa je nezaeleno vmesno stanje. Tisto, kar naj bi zahteval Bog, ni bilo delo zaradi dela samega, temve racionalno poklicno delo. Mono je, da ima posameznik ve callingov, prav tako menjava poklica sama po sebi ni veljala za nevredno dejanje, e le ni izhajala iz lahkomiselnosti, temve je lo za pridobitev Bogu koristnejega poklica. Koristnost nekega poklica se je merila po nravstvenem dejavniku, torej kako pomembne so bile za skupnost dobrine, ki jih je lovek v svojem poklicu proizvedel. Tukaj nastopi e najpomembneji motiv, namre zasebnogospodarsko dobikarstvo e je Bog kateremu izmed svojih vernikov pokazal monost zasluka, je imel pri tem zagotovo svoje namene. Verni kristjan je moral slediti temu poklicu, tako da se je naposled s tem okoristil. e bi se uprli temu, da lahko brez kode za duo in za duo drugih zakonito zasluimo ve kakor drugae, bi se postavili po robu namenu poslanstva (calling). Jasno je, da posamezniki ne smejo delati za svoje bogastvo z namenom, da bi stregli grehu in poelenju, temve morajo delati za Boga. Bogastvo je bilo torej nevarno samo zaradi tega, ker je porajalo skunjave, da bi ljudje le poivali in greno uivali ivljenje. e je lo za poklicno dolnost, pa bogatenje v nravstvenem pogledu ni bilo samo dovoljeno, temve zapovedano to je bil odloilni dejavnik. eleti si revine je isto kot eleti si bolezni (Weber, 1988, str. 176-178).

Puritanski pogledi na poklic in njihove zahteve po asketskem ivljenju so neposredno vplivali na razvoj kapitalistinega ivljenjskega sloga. Askeza se je mono upirala sproenemu uivanju eksistence in uitkom, ki jih je ta lahko nudila. Tudi kulturnim dobrinam puritanci niso mogli pripisati pravega pomena za religiozno ivljenje romanov ne kae prebirati, ker so zgubljanje asa. Strah puritancev pred pohujanjem se je najbolj neposredno kazal takrat, ko je lo za osebno lepotienje, denimo noo. Mogono in idealistino tenjo po uniformiranem ivljenjskem slogu lahko naveemo na kapitalistini interes po standardizirani proizvodnji. Pri puritancih je nagnjenje do kulturnih dobrin, ki so sluile samo estetskemu namenu in portu, zmeraj zadelo ob znailno omejitev: loveka ne smejo ni stati. Puritanci so namre menili, da je lovek samo upravitelj dobrin, ki mu jih je naklonil Bog, da mora kakor hlapec v Bibliji polagati raune za vsak gro, ki mu je bil zaupan, in da naj raje trikrat premisli, preden bi katerega porabil za namen, ki ne bi bil Bogu v slavo, in bi si s tem privoil lastni uitek. Misel, da ima lovek obvezo do lastnine, ki mu je bila zaupana, in da se mora temu podrejati, je zelo vplivala na ivljenje. Veja kot je bila lastnina, veji je bil pri ljudeh obutek odgovornosti za to, da je to lastnino treba v bojo slavo ohranjati neokrnjeno in jo z neutrudnim delom e pomnoevati (Weber, 1988, str. 189-192).

Posvetna protestantska askeza se je z vso mojo uprla sproenemu uivanju lastnine in omejila porabo, predvsem tisto luksuzno. V nasprotju s tem pa je pridobitnitvo napravila za izraz boje volje. Boj zoper meseno poelenje in zoper vdajanje hlepenju po zunanjih dobrinah je bil boj zoper iracionalno porabljanje lastnine. aenje navideznih oblik razkoja je bilo vredno obsodbe, saj je to skladalo fevdalnemu obutju, namesto da bi se skladalo z racionalnim, utilitaristinim bojim namenom v zvezi z ivljenjem posameznika in drube. Askeza je imetnika hotela pripraviti do tega, da bi lastnino nalagal v potrebne in praktino koristne stvari. Pojem confort, ki je oznaeval etino dopustne namene za uporabo lastnine, je bilo najprej opaziti pri kvekerjih, ki so bili najdosledneji predstavniki tega kompleksnega ivljenjskega nazora (Weber, 1988, str. 193-195). Askeza je na eni strani spodbujala zasebnogospodarska podjetja in bogatenje, na drugi strani pa je nastopala tako zoper nepravinost kot nagonsko lakomnost nastopala je zoper prizadevanje za bogastvo, ki je bilo samo sebi namen, kajti lastnina kot taka je kvekerjem predstavljala skunjavo. Religiozno cenjenje sistematinega poklicnega dela je bilo najmoneji vzvod, ki je povzroil ekspanzijo ivljenjskega naziranja, ki ga imenujemo duh kapitalizma. Asketski ivljenjski slog je omejeval porabo in hkrati sproal pridobitnike tenje, zunanja posledica tega dejstva pa je bilo ustvarjanje kapitala z asketsko varevalno prisilo. Zadrki, ki so bili nasproti porabi pridobljene lastnine, so bili v prid produktivni uporabi te lastnine kot nalobenega kapitala. To uinkovanje askeze je bilo posebej oitno v Novi Angliji in na Nizozemskem (Weber, 1988, str. 195-198).

Prav z naelom askeze Weber pojasnjuje, kako je lahko iracionalno pojmovanje poklicne vloge prispevalo k konstrukciji t. i. racionalnega sveta. Askeza kot vodilo poklicne etike je bila nadomestilo za spoved. Ker pa askeza ni bila zgolj obasna norma oz. obasno dejanje (za razliko od katolike spovedi), je povzroila metodino kristjanizacijo vse biti, ki je odloilno vplivala na ivljenje. Tak ivljenjski slog pa je, kot trdi Weber, neposredna spodbuda za podjetnitvo, ne pa za bogatenje, ki je samo sebi namen (Kos, 1989, str. 164).

4. Dometi dela Protestantska etika in duh kapitalizma Webrovo delo Protestantska etika se uvra v samo jedro socioloke teorije, saj na izviren in prepriljiv nain odgovarja na najbolj temeljna socioloka vpraanja odnosa med delovanjem in strukturo, drubenih sprememb ter monega dometa (in domene) socioloke razlage. V sociolokem polju je poznavanje tematike omenjenega dela postalo samoumevno, hkrati s tem

pa so se pojavile mnoge poenostavitve in napane interpretacije. Webrovo delo predstavlja prepriljiv poskus sinteze na eni strani sociologije delovanja in na drugi strani strukturalistine sociologije. Weber se tematike loti na nadvse relevantnem in empirinem primeru, ko nam prikazuje, kako se posamezniki, ki so ujeti v doloen religiozni sistem (predvsem kalvinistino razliico protestantizma), na to odzivajo z doloeno vrsto (posvetno asketskih) delovanj, s tem pa nehote prispevajo k oblikovanju kapitalistinega sistema (Makarovi, 2003, str. 207). Posamezniki so postavljeni v okvirje doloene strukture, se nanjo odzivajo s svojimi delovanji, s katerimi ustvarjajo nove strukture, ki nato spet postanejo okvir njihovega delovanja (Makarovi, 2003, str. 207). Individualna elja akterjev, da sami sebi potrdijo, da je njihovi dui zagotovljeno zvelianje v nematerialnem onostranstvu, povzroa in sproa delovanje, ki prispeva k oblikovanju drube, izrazito usmerjene na materialni svet. Weber je s tem lepo ponazoril Fergusonovo tezo, po kateri je druba v celoti posledica delovanja loveka, nikakor pa ni uresniitev lovekega narta. Medtem ko je Emile Durkheim, Webrov sodobnik, s svojim delom Samomor posegel na psiholoko polje, da bi s tem ponazoril, kako dale segajo meje socioloke razlage, je Weber posegel na podroje ekonomske racionalnosti in pokazal njene religiozne oz. socio-kulturne temelje. Omenjena razmejitev je e posebej pomembna, saj nas opozarja, da je interdisciplinarni pristop k razumevanju navidezno sociolokih, ekonomskih in psiholokih fenomenov nujen (Makarovi, 2003, str. 207-208).

Weber nam pokae, da modernizacija zahodnega tipa ni nekaj samoumevnega, temve je pogojena s specifinimi socio-kulturnimi dejavniki, med katerimi ima religiozni dejavnik za najpomembneji. Tudi 'ekonomski lovek' ni samoumeven, saj je tudi on povezan s specifinim socio-kulturnimi podlagami. Poleg ekonomskih temeljev Weber opozarja tudi na iracionalne temelje moderne realnosti. Pri racionalnosti odloenega nagrajevanja se tipini pripadniki zahodnjakega srednjega razreda odreejo drobni nagradi v sedanjosti v prid veji nagradi v prihodnosti. Toda namen kapitalistine akumulacije ni v tem, da bi lahko v prihodnosti uivali sadove te akumulacije v smislu veje osebne porabe. Posvetni asketizem z akumulacijo zaradi akumulacije postane racionalen ele, ko ga poveemo s predstavami v onostranstvu. Racionalen je lahko, e nudi znamenje boje milosti in s tem pomiri nae skrbi, kot je to bilo pri kalvinistih (Makarovi, 2003, str. 43). Weber ne skriva mnenja, da so kalvinisti sledili bojim zapovedim v taknem vrstnem redu: najprej 'podvrei si zemljo' in to seveda ne zaradi sebe ali loveka nasploh, temve

zaradi izpolnitve bojega naroila in s tem v bojo slavo. To podvrenje pa je najuspeneje z racionalnim ravnanjem znotraj nekega podroja (Kerevan, 1990, str. 13). Temu se pridruuje e psiholoka logika tega tipa religioznosti: Vem, da je Bog e vnaprej izbral svoje za veno ivljenje, vem, da na to ne morem vplivati s svojimi lovekimi deli in da mora prav zato tisti, ki je izbran, izkazati hvalenost za to milost z ivljenjem in delom v bojo slavo: e sam zares verujem, da sem izbran, potem tudi izraam zahvalo za to s svojim delom v bojo slavo // lovek sledi monostim, ki mu jih Bog nudi v svetu in jih izkoria na najbolji moen racionalen nain (Kerevan, 1990, str. 13). Tisti, ki so sposobni taknega ivljenja in dela, in e so pri njih e vidni rezultati tega dela, so utrjeni v veri, da so med izbranimi (Kerevan, 1990, str. 13-14). Uspeh v poklicu je edini znak, da je posameznik bil izbran, to je reen pogubljenja. Tukaj se kae bistvena razlika med kalvinistom in katolikom, saj si slednji lahko svoje zvelianje zagotovijo z iskrenim kesanjem ob zadnji uri, saj je institucija spovedi neke vrste pogodba z Bogom. Kalvinist pogajalske monosti nima, posledino sta strah in frustracija neprimerno vija. Poklicno delo je edina terapevtska monost, da se posameznik lahko sooi s stranim dvomom. Vsakodnevno vestno opravljanje poklicnega dela je edini etini temelj in opora za ivljenje. Strogo predpisano vsakodnevno metodino delo je dejansko askeza, katere smisel je zmanjevanje monosti za dvom o svojem lastnem zvelianju in seveda za Bogu neveno ivljenje (Kos, 1989, str. 163-164).

5. Razumevanje izvora kapitalizma V delu Protestantska etika in duh kapitalizma Weber drubo in zgodovino pojasnjuje idealistino, nasprotno materialistinemu staliu Marxa, ki je najvejo pomembnost pripisoval ekonomskim in tehninim dejavnikom. Kot poudarja Weber sam, njegovo zgodovinsko-socioloko preuevanje velikih svetovnih religij vzdri pozitivno kritiko zgodovinskega materializma. Smisel Webrove trditve ni v tem, da je religija konni in glavni vzrok vseh drubenih pojavov, ki so doprinesla k razvoju in uvrstitvi kapitalistinega naina proizvodnje. Na enem mestu Weber celo zavraa misel, da je reformacija ustvarila moderni kapitalizem kot drubeno-ekonomski sistem. Hkrati poudarja, da ni nujno, da kapitalistini duh nastane samo in izkljuno pod vplivom protestantske etike. Pri pojasnjevanju odnosa med religijo in drubo je Weber trdil, da so idealistini interesi enako vani kot tudi materialni interesi, ki so gonilna sila lovekega delovanja. V svojem delu hoe ugotoviti, kateri specifini religiozni interesi so vplivali na ustvarjanje in irjenje kapitalistinega duha.

Protestantizem tako ni edini vzrok kapitalizma, temve je le eden od vzrokov njegovih sestavnih delov (uri, 1964, str. 109-113).

6. Kritike Webrove teorije Becker in Wssmann (2007) trdita, da je zahteva Martina Lutra po branju biblije in evangelijev v lastnem jeziku povzroila poveano pismenost med protestanti, ki se je izrazila tudi na ekonomskem podroju. V svoji raziskavi sta na podlagi podatkov, ki so bili dostopni tudi Webru (podatki Prusije konec 19. Stoletja), pokazala ne samo pozitivno korelacijo med protestantizmom in ekonomskim uspehom, temve tudi med protestantizmom in pismenostjo. Tukaj je potrebno opozoriti na najbolj pogosto posploeno interpretacijo Protestantske etike, ki jo omenja tudi F. Adam. Ne gre za to, da je Weber poskual pojasniti razvoj kapitalizma monokavzalno, zgolj s protestantizmom. Njegovo analitino prizadevanje je bolj precizno usmerjeno. Weber govori predvsem o asketskih oz. puritanskih protestantskih sektah in njihovem vplivu na formiranje tako imenovane poklicne etike, ki je tako odloilno vplivala na razvoj kapitalizma. Njegovi zakljuki temeljijo na obseni primerjavi odnosa do dela v razlinih protestantskih sektah. Webrove konstrukcije ne moremo zreducirati na preprosto kavzalno zvezo med protestantizmom in kapitalizmom, prej bi lahko celo rekli, da je kapitalizem sluajni stranski produkt. Weber tako daje delni odgovor na vpraanje, zakaj je samo zahodna kultura rodila kapitalizem. Takoj se pojavi tudi drugo vpraanje, zakaj se je samo v nekaterih kranskih deelah pojavil protestantizem, oziroma ali ni mogoe govoriti o vzajemnem medsebojno spodbujevalnem razvoju kapitalizma in protestantizma (Kos, 1989, str. 164-165).

Toda ali je Webrova razprava o posvetnem asketizmu le e stvar polpretekle zgodovine? Po nekaterih ocenah naj bi bila postmoderna potronika druba njeno nasprotje, saj naj bi se poudarek od dela in odrekanja prenesel k prostemu asu in potronji. Povezava med asketsko protestantsko etiko, ki temelji na ustvarjanju premoenja, ki se nikoli ne potroi, in logika kreditnih kartic, ki temeljijo na troenju premoenja e preden je sploh ustvarjeno, je moneja kot se zdi na prvi pogled. Druba kreditnih kartic in limitov je mona le ob kulturnih temeljih, ki jih je sooblikoval protestantski asketizem in sistematino urejeno ivljenje z monim poudarkom na samodisciplini. Mnogi sociologi so namre nagnjeni k pretiranemu poudarjanju diskontinuitete (Makarovi, 2003, str. 208-209). Svet kreditov namre deluje le ob zelo zanesljivih jamstvih, da bodo krediti v veini primerov dejansko

poplaani, najbolje jamstvo za to pa so spet kulturni vzorci - e posebno tisti, ki jih je sooblikovala protestantska etika (Makarovi, 2003, str. 209).

7. Literatura Becker, S. in Wssmann, L. (2007). Was Weber wrong? A Human Capital Theory of Protestant Economic History. Munich Discussion Paper, 19 (7), 1-34.

Duri, M. (1964). Sociologija Maksa Vebera. Zagreb: Matica hrvatska.

Kerevan, M. (1990). Max Weber in sociologija religije: temelji modernega duha in vpraanje postmoderne. Druboslovne razprave, 7 (9), 7-17.

Kirbi, A. (15. 2. 2010). Monografija o Maxu Webru. Veer, 66, str. 13.

Kos, D. (1989). Max Weber: Protestantska etika in duh kapitalizma. Druboslovne razprave, 6 (7), 162-165.

Makarovi, M. (2003). Max Weber: Protestantska etika in duh kapitalizma. Druboslovne razprave, 19 (43), 207-209.

Max Weber. (b.d.). Pridobljeno 26. 11. 2011, iz http://plato.stanford.edu/entries/weber/

Weber, M. (1988). Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana.

10