Univerza v Ljubljani

Fakulteta za farmacijo

ANTIMIKOTIKI
(seminar pri predmetu farmacevtska kemija IV)

Mentor: prof. dr. Danijel Kikelj, mag. farm.

Pripravili:
Jerneja Bogataj
Jure Borišek
Maša Bošnjak
Dane Božič
Polona Božnar
Doris Bratina
Urška Brezovnik
Boris Brus
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Ljubljana, 4.5.2009
KAZALO

1. KRONOLOŠKI PREGLED RAZVOJA ANTIMIKOTIKOV...............................................3

2. TARČE DELOVANJA ANTIMIKOTIKOV.........................................................................4
2.1. VPLIV NA CELIČNO MEMBRANO............................................................................4
2.1.1 POVEČANJE PERMEABILNOSTI MEMBRANE:...............................................4
2.1.2 INHIBICIJA SINTEZE ERGOSTEROLA................................................................4
2.2. ZAVIRANJE SINTEZE DNA.........................................................................................5
2.3. INHIBICIJA MITOZE.....................................................................................................5
2.4. INHIBICIJA SINTEZE CELIČNE STENE....................................................................5
2.5. INHIBICIJA SINTEZE PROTEINOV............................................................................6
2.6. INHIBICIJA N-MIRISTOIL TRANSFERAZE..............................................................6
2.7. INHIBICIJA IZLOČENIH ASPARTATNIH PROTEINAZ..........................................6
2.8. VPLIV NA CELIČNI METABOLIZEM........................................................................6
3. CoMFA METODA.................................................................................................................7
4. AMFOTERICIN B..................................................................................................................8
5. SINTEZE..............................................................................................................................11
FLUCITOZIN...................................................................................................................11
Sinteza flucitozina:............................................................................................................12
DERIVATI IMIDAZOLA....................................................................................................13
Hantzscheva sinteza imidazola.........................................................................................13
EKONAZOL, MIKONAZOL, IZOKONAZOL, TIOKONAZOL, FENTIKONAZOL IN
OKSIKONAZOL..............................................................................................................13
Sinteza predhodnikov........................................................................................................14
Sinteza ekonazola, mikonazola, izokonazola, tiokonazola, fentikonazola.......................15
OKSIKONAZOL..............................................................................................................16
BIFONAZOL....................................................................................................................16
Suzuki Coupling................................................................................................................17
KLOTRIMAZOL..............................................................................................................18
KETOKONAZOL.............................................................................................................18
DERIVATI TRIAZOLA.......................................................................................................19
Sinteza triazola:.................................................................................................................19
FLUKONAZOL................................................................................................................20
Corey-Chaykovsky sinteza epoksida................................................................................20
FOSFLUKONAZOL........................................................................................................21
Sinteza fosflukonazola:.....................................................................................................21
ITRAKONAZOL..............................................................................................................22
VORIKONAZOL.............................................................................................................24
POSAKONAZOL.............................................................................................................24
OSTALI ANTIMIKOTIKI...................................................................................................25
AMOROLFIN...................................................................................................................25
TERBINAFIN...................................................................................................................26
TOLNAFTAT...................................................................................................................27
CIKLOPIROKS................................................................................................................27
GRISEOFULVIN.............................................................................................................27
6.VIRI.......................................................................................................................................28

2
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

1. KRONOLOŠKI PREGLED RAZVOJA ANTIMIKOTIKOV

 Nistatin so prvič izolirali leta 1950 iz bakterije Streptomyces noursei, 5 let kasneje je
sledila izolacija amfotericina B iz Streptomyces nodosus. Leta 1957 je FDA odobrila
amfotericin B (C-AMB, konvencionalni amfotericin B, v obliki deoksiholata) kot prvi
antimikotik za sistemsko aplikacijo. Postal je stalnica zdravljenja invazivnih glivičnih
okužb vse do odkritja triazolov in ehinokandinov. Amfotericin B so v devetdesetih
letih vgradili v lipidne formulacije. Na voljo so tri: amfotericin B lipidni kompleks
(ABLC), amfotericin B koloidna disperzija (ABCD), in liposomski amfotericin B (L-
AmB). Ni še jasno, če so bolj učinkovite, so pa manj toksične za ledvice.

 Griseofulvin je prav tako antibiotik, izoliran iz rodu Penicillium griseofulvum leta 1939.
Njegovo in vivo učinkovitost so prvič dokazali leta 1958 in sicer je deloval kot
fungistatik proti dermatofitom.

 Flucitozin je sintezni antimikotik, fluoriran analog citozina, prvič sintetiziran leta 1957.
Deluje šele po pretvorbi v 5-fluorouracil. Kasneje so ga začeli uporabljati predvsem v
kombinacijah z različnimi azoli (zaradi pojava resistence).

 Pozna šestdeseta leta so prinesla odkritje azolov, ki so od takrat najbolj široko

uporabljani antimikotiki vse do danes. Janssenova skupina je odkrila protiglivično
delovanje fenetilimidazolov in tudi tarčni encim. Sprva so bili to derivati imidazola
(mikonazol, ekonazol) za topikalno uporabo, v poznih 70. letih so odkrili ketokonazol,
ki je postal prva učinkovina za peroralno zdravljenje sistemskih infekcij. Vzporedno so
pri firmi Bayer dopolnili nabor imidazolskih učinkovin s klotrimazolom, pri Pfizer-ju pa
s tiokonazolom. Omejitve ketokonazola kot so ponovni pojav resnejših infekcij,
toksičnost in inhibitorno delovanje na encim CYP3A4, so neodvisno pri Janssenu in
Pfizerju privedle do razvoja druge generacije azolov, tokrat derivatov triazola.
Odlikujejo jih širok spekter delovanja (proti kandidozam, aspergilozam in kriptokoknim
okužbam), visoka per os razpoložljivost in nizka toksičnost. Najpomembnejša
predstavnika te generacije sta flukonazol in itrakonazol, ter analogi vorikonazol,
posakonazol, ravukonazol.

 Flukonazol ima dobro topnost, dolg razpolovni čas in odlično varnost, a deluje le proti
Candidi albicans in Cryptococcusu neoformansu. Vorikonazol, ki pa se na tarčni
encim nekoliko drugače veže, deluje tudi proti Aspergillusu spp. Uporabnost
flukonazola ob resnih sistemskih infekcijah, kjer se sicer rabijo veliki volumni i.v.
raztopin, so izboljšali s tvorbo predzdravila fosfoflukonazola, veliko bolje topne
dinatrijeve soli fosfatnega estra flukonazola.

 Med morfolini, popolnoma sinteznimi spojinami, ki so jih raziskovali v 70. letih v

agrokemijskih laboratorijih, so med fungicidnimi substancami za zaščito rastlin našli
tudi amorolfin, uporaben v humani medicini.

 Leta 1974 so med sintetiziranjem učinkovin, ki bi delovale na centralni živčni sistem, v

razisovalnem inštitutu Sandoz-a nepričakovano odkrili naftifin, prvi alilamin, ki je imel
in vitro ter in vivo aktivnost proti patogenim glivam. Na trg je prišel leta 1985. Odkritje
terbinafina je bilo rezultat intenzivnih raziskav med strukturo in delovanjem, ki je
vodilo še do analogov tebinafina, benzilamina, homopropargilamina.

3
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

 Ehinokandini: antimikotični učinek ehinokandinov so začeli raziskovati v zgodnjih 70.

letih, ko so rešetali spojine iz stranskega produkta fermentacije različnih gliv. Prvo
učinkovino iz tega razreda, kaspofungin, je FDA odobrila leta 2001. Registrirani sta
še dve učinkovini, mikafungin in anidulafungin.

 FDA je leta 1982 za topikalno zdravljenje glivičnih okužb odobrila učinkovino

ciklopiroks.

 Nikomicini in sordarini: še v zgodnjih fazah razvoja, kliničnih študij še ni. Zanimivi, ker
delujejo na do sedaj še neizkoriščane tarče.

2. TARČE DELOVANJA ANTIMIKOTIKOV

2.1. VPLIV NA CELIČNO MEMBRANO

2.1.1 POVEČANJE PERMEABILNOSTI MEMBRANE:

Po tem principu delujejo polienski antibiotiki, kot sta nistatin in amfotericin B. Posledica
interakcije oziroma vezave amfotericina B na membranske sterole, od katerih je
najpomembnejši ergosterol, do katerega imajo polienski antibiotiki tudi največjo afiniteto,
je tvorba kanalčkov, ki povečajo permeabilnost membrane za protone in enovalentne
katione, ki uničijo celico. Kanalčki so v notranjosti hidrofilni, zunaj pa hidrofobni, sestavlja
pa jih po 8 molekul sterola in 8 molekul amfotericina B. Domnevno amfotericin B deluje
antimikotično tudi preko oksidacijskih dogodkov med stimulacijo imunskega sistema, ki
ga ta učinkovina inducira.

2.1.2 INHIBICIJA SINTEZE ERGOSTEROLA

Shema biosinteze ergosterola z encimi, ki jih inhibirajo različne skupine antimikotikov

4
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

1.2.1 inhibicija 14-α-demetilaze

Antimikotično delovanje azolov temelji na inhibiciji ključnega encima za preživetje gliv, to
je encim 14-α-demetilaza (CYP51), ki katalizira oksidativno odstranitev metilne skupine z
molekule lanosterola preko mehanizma, ki je odvisen od citokroma P450. Inhibicija
temelji na tvorbi koordinacijske spojine med dušikom na mestu 3 imidazola oziroma
dušikom na mestu 4 triazola in železom citokromskega hema, kar prepreči nastanek
koordinacijske spojine med hemom in kisikom, nujne za začetek oksidacije. Celici je tako
onemogočena rast zaradi pomanjkanja ergosterola in akumulacije 14α-metilsterola. Azoli
selektivno inhibirajo CYP51, do človeškega CYP3A4 imajo približno tisočkrat manjšo
afiniteto.

2.1.2.2 inhibicija skvalen epoksidaze

Skvalen epoksidaza je encim, vezan na membrano. Ključna je za pretvorbo skvalena v
skvalen-2,3-epoksid. Specifično in selektivno jo inhibirajo alilaminski antimikotiki, njihov
fungiciden učinek temelji na povišanju intracelularne koncentracije skvalena. Selektivnost
do epoksidaze glive oziroma sesalske epoksidaze se doseže z modifikacijami strukture
alilaminov. Zanimivo je to, da so alilamini nekompetitivni inhibitorji glivnih encimov, a
kompetitivni na sesalskih.

2.1.2.3 inhibicija Δ14-reduktaze in Δ8-Δ9-izomeraze

naslednja dva encima v biosintezi ergosterola sta Δ14-reduktaza in Δ8-Δ9-izomeraza, ki
sta tarči morfolinskega antimikotika amorolfina. Posledica inhibicije v celici gliv je
hiperfluidnost membrane. Pojavijo se spremembe v permeabilnosti, v celici glive pa se še
dodatno začne odlagati hitin, kar privede do nenormalne rasti. ERG2 in ERG24 sta gena,
ki kodirata Δ14-reduktazo oziroma Δ8-Δ9-izomerazo, in sta že bila izolirana in
sekvencirana, strukturi obeh tarč pa še nista poznani.

2.2. ZAVIRANJE SINTEZE DNA

Na tem principu deluje učinkovina flucitozin, ki je predzdravilo. Aktivna oblika je 5-
fluorouracil (5-FU), znan kemoterapevtik. Flucitozin se transportira v celico gliv preko
citozin permeaze. Z encimom citozin deaminazo, ki je specifična za glive in bakterije,
sesalske celice pa je nimajo ali je prisotna le v manjših količinah, se flucitozin deaminira v
5-FU. Naslednje reakcije so takšne, kot v sesalski celici: 5-FU se metabolizira v 5-
fluorouracil-riboza-monofosfat (5-FUMP), nato difosfat (5-FUDP) in končno trifosfat (5-
FUTP), ki se vključi v RNA in moti sintezo proteinov. Sinteza DNA pa je motena zaradi
pretvorbe 5-FUMP v 5-fluoro-2'-deoksiuridin-5'-monofosfat (5-FdUMP), ki je inhibitor
timidilat sintaze.

2.3. INHIBICIJA MITOZE

Mitozo inhibira antibiotik griseofulvin. Točen mehanizem delovanja še ni znan, najbolj
verjetna se zdi razlaga interagiranja griseofulvina s tubulinom mikrotubulnega sistema, ki
predstavlja citoskelet evkariontske celice in omogoča mitozo z vzpostavitvijo delitvenega
vretena. Posledice so abnormalnosti v mitozi, produkcija multijedrnih celic in tako
spremenjena morfologija hif.

2.4. INHIBICIJA SINTEZE CELIČNE STENE

Prisotnost celične stene je pomembna razlika med celicami sesalcev in gliv in obetajoča
možnost za dosego selektivne toksičnosti. Celicam gliv daje celična stena obliko, zaščito
in integriteto v hipoosmolarnem okolju. Pri tem so še posebej pomembni β(1,3)-D-
glukani, strukturni polimeri celične stene. Sinteza polimera poteka preko membranskega
encima β(1,3)-D-glukan sintaze (GS), ki katalizira polimerizacijo glukoze v β(1,3)-polimer

5
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

ob izkoriščanju UDP-glukoze kot substrata. GS je multipodenotni encim, ki so ga odkrili v

patogenih glivah Candida, Aspergillus, Cryptococcus in Pneumocystis spp. Odkrili so tudi
gene za dve podenoti; Fks1p in Fks2p. Številni naravni produkti fermentacije gliv zavirajo
GS, znani skupini sta ehinokandini, katerih tarča je podenota Fks1p, in pa papulakandini.
Druga skupina učinkovin, ki je še v razvoju, a kaže in vitro ter in vivo aktivnost proti
določenim vrstam gliv, so nikomicini. Ti pa zavirajo tvorbo hitina celične stene. Njihova
tarča je encim hitin sintaza, ki jo kompetitivno inhibirajo.

2.5. INHIBICIJA SINTEZE PROTEINOV

Zaviranje sinteze proteinov na ribosomih kot možnost antimikotičnega delovanja se je
dolgo zdelo neobetajoče zaradi evkariontske narave tako celic gliv kot sesalskih celic ter
zaradi zelo podobnega mehanizma sinteze. Med procesom elongacije se aminokislinski
preostanki dodajajo na rastoči peptid na ribosomu, pri tem pa sta vljučena dva z GTP
sklopljena elongacijska faktorja (EF). Odkrita sta bila dva topna EF, specifična za glive:
EF3, ki ga potrebujejo le ribosomi gliv, in EF2. Čeprav sta zelo podobna človeškemu
EF2, so odkrili učinkovine, sordarine, ki selektivno inhibirajo le EF2 gliv. Mehanizem
delovanja sordarinov temelji na preprečitvi ribosomske translokacije zaradi stabilizacije
EF2 ribosomskega kompleksa.

2.6. INHIBICIJA N-MIRISTOIL TRANSFERAZE

Še ena ključna reakcija za preživetje celice glive je kovalentno pripenjanje miristata na N-
terminalni glicin evkariontskih proteinov. Reakcija, ki jo katalizira N-miristoil transferaza
(NMT), je potencialno selektivna. Učinkovine, inhibitorja NMT, še ni, vendar so na podlagi
izoliranih encimov in 3D modelov našli skladne možne ligande: analoge miristata,
derivate miristoilpeptida, histidinske analoge, aminobenzotiazole, kinoline in benzofurane.

2.7. INHIBICIJA IZLOČENIH ASPARTATNIH PROTEINAZ

Rod glivic Candida ima številne mehanizme za kolonizacijo, infekcijo in izognitev
gostiteljevi obrambi. Eden od teh so izločene aspartatne proteinaze (Saps). To je družina
dobro okarakteriziranih encimov s številnimi funkcijami. Delujoči so v kislem in inhibira jih
pepstatin A. Študije sidranja so pokazale, da so za selektivno inhibicijo Sap2X Candide
albicans pomembne hidrofobne interakcije in vodikove vezi. Na podlagi tega in strukture
pepstatina A so že pripravili peptidomimetične inhibitorje, ki so učinkovitejši od
pepstatina.

2.8. VPLIV NA CELIČNI METABOLIZEM

Ciklopiroks, derivat hidroksipiridona, ima visoko afiniteto do trivalentnih kovinskih ionov
(Fe, Al). Mehanizem delovanja še ni znan, v raziskavah pa so ugotovili močno zaviranje
rasti Saccharomyces cerevisiae ob visokih koncentracijah učinkovine. Tarče najverjetneje
vključujejo inhibicijo katalaz in peroksidaz. Tako je prizadet celični metabolizem, vključno
z replikacijo in popravljalnimi mehanizmi DNA, ter celični transport.

6
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

3. COMFA METODA

CoMFA (Comparative Molecular Field Analysis) je 3D-QSAR (trodimenzionalen kvantitativen

odnos med strukturo in aktivnostjo) metoda, s katero pridobimo podatke o lastnostih
molekule glede na strukturo in tako sklepamo na aktivnost te molekule. Ta metoda je zelo
uporabna, ko ne poznamo 3D strukture tarče oziroma vezavnega mesta. Za CoMFA metodo
moramo poznati 3D strukture različnih sintetiziranih molekul, ki jih pridobimo z rentgensko
kristalografijo. Molekule se med seboj razlikujejo po različnih substituentih na različnih
položajih in zaradi tega tudi tvorijo različne interakcije v vezavnem mestu. Raziskuje se
pomen elektrostatskih, hidrofobnih, steričnih, H-donorskih in H-akceptorskih interakcij.

V našem primeru je vsaka molekula obravnavana glede na svojo protiglivično delovanje (-log
MIC80), ki jo določimo računsko in eksperimentalno. Nato pa s primerjavo rezultatov vseh
molekul ugotovimo, katere molekule imajo najmočnejše delovanje in glede na poznavanje
njihove strukture lahko sklepamo na substituente oziroma strukture v molekuli, ki tvorijo
največ interakcij z vezavnim mestom. Tako pridobimo pomembne podatke o farmakoforu
zdravilne učinkovine.

Slika 1: CoMFA metoda – sterični vpliv Slika 2: CoMFA metoda – elektrostatski vpliv

S CoMFA metodo naredimo statistične in grafične modele, ki prikazujejo lastnosti

posamezne molekule glede na strukturo, in s katerimi lahko nato sklepamo o aktivnosti
molekule.

Slika 1 prikazuje sterično favorizirana področja na fenilnem obroču. Mesto orto, še bolj pa
para na fenilnem obroču, ki sta obdana z zelenim poliedrom tvorita največ zaželenih steričnih
interakcij s tarčo. Mesto meta na fenilnem obroču, ki je označeno z rumenim poliedrom pa
tvori neželene interakcije.
Slika 2 s poliedri rdeče barve prikazuje področja na fenilnem obroču (orto, para), ki tvorijo
zaželjene interakcije s tarčo iz elektrostatskega vidika. Modri polieder ne tvori zaželjenih
interakcij, saj najverjetneje prispeva k odboju molekule od tarče.

7
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Slika 3: CoMFA metoda – hidrofobni vpliv

Slika 3 s svetlomodrimi poliedri kažejo favorizirana orto in para področja na fenilnem

področju, ki s tarčo tvori tudi hidrofobne interakcije.
Glede na vse tri grafične modele bi bilo smiselno substituente na orto in para mestih
fenilnega obroča obdržati, saj ti tvorijo najmočnejše interakcije s tarčo. Sicer pa se ti modeli
nanašajo le na eno spojino. S konstrukcijo še večih modelov, lahko le-te statistično in
vizualno primerjamo in tako karseda optimiziramo lastnosti molekule.

Pri natančnemu načrtovanju učinkovine nam pomaga še sidranje ali docking, pri katerem
merimo energije interakcij, ki se vzpostavijo med ligandom oz. potencialno zdravilno
učinkovino in tarčo s pomočjo računalniških programov. Gre za metodo, s katero lahko na
osnovi poznavanja kristalne strukture in vezavnega mesta sintetiziramo molekulo, ki bi se mu
najbolj prilegala in z njim tvorila čim več interakcij.
CoMFA modeli pridejo še kako v pomoč, saj je že iz slik 1,2 in 3 razvidno, kateri substituenti
in katera mesta na molekuli so favorizirana.

4. AMFOTERICIN B
Amfotericin B je polienski makrolidni antibiotik. Izolirajo ga iz bakterij Streptomyces nodosus.
Molekula ima amfifilno strukturo - hidrofilni del predstavljajo hidroksilne skupine, lipofilni del
je iz konjugiranih dvojnih vezi. Takšna struktura omogoča, da se amfotericin B vgradi v
celično membrano gliv s tvorbo kompleksov z membranskimi ergosteroli. Poruši se
integriteta membrane in poveča se njena prepustnost z nastankom kanalčkov, skozi katere
uhajajo ioni (npr. K+) in ostale komponente citoplazme. To vodi v uničenje celice.
Celična membrana gliv in sesalcev vsebuje različne sterole – pri glivah srečamo ergosterol,
pri sesalskih celicah pa holesterol. Polienski antibiotiki delujejo selektivno toksično, ker imajo
večjo afiniteto do ergosterola kot do holesterola.
OH
O OH
H3C
OH
O OH OH OH OH O O
HO
CH3

OH

H3C
HO
NH2
O
OH
O
Amfotericin B
CH3

8
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Interakcija amfotericina B s holesterolom

Kljub dejstvu, da se Amb uporablja že več kot 40 let, antimikotično delovanje na

molekularnem nivoju še ni povsem razjasnjeno. Najbolje je sprejeta hipoteza, ki jo je postavil
Krujiff s sodelavci, da AmB tvori kanalčke v celični membrani. Ta kanalček sestoji iz 8
sterolnih in 8 AmB molekul. V notranjosti je hidrofilen, zunanjost pa je hidrofobna, kar je
posledica amfifilnosti AmB. Glede na pogoje, je lahko kanalček enoslojen ali dvoslojen.
Kanalčki povzročijo večjo permeabilnost membrane za protone in monovalentne katione, kar
je letalno za celice.

Opazili so, da je tvorba kanalčkov možna tudi, če steroli niso prisotni, vendar je v tem
primeru potrebna veliko večja koncentracija antimikotika
Kemoterapevtski potencial Amb je rezultat malce večje afinitete do membrane glivnih celic, ki
vsebuje ergosterol, kot do membrane sesalskih celic, ki vsebuje holesterol. Kljub vsemu pa
vezave AmB na holesterol ne moremo zanemariti, saj je to glavni razlog stranskih učinkov.

Z namenom sinteze morebitno manj toksične učinkovine, z istim ali cello večjim terapevtskim
učinkom, je Baginski s sodelavci s pomočjo molekulskega modeliranja naredil model
membranskih sterolov in kompleksa med amfotericinom B in ergosterolom. Želel je odkriti
lastnosti in dele molekule, ki so potrebni za tvorbo kanalčka v membrani.
Odkril je:

 Stabilnost kanalčka odvisna od močnih vodikovih vezi, še posebej od

intermolekularnih AmB/AmB vodikovih vezi v centralnem delu kanalčka.

 MD simulacija je tudi pokazala, da H-vezi med amino in karboksilno skupino na

vhodu v poro stabilizirajo kompleks. To je odgovor na vprašanje iz QSAR študij, zakaj
imajo derivati AmB z modificirano amino skupino slabse delovanje.

 Selektivna toksičnost je rezultat slabše stabilnosti kompleksa AmB/holesterol zaradi

šibkejših H-vezi

 AmB se bolje prilega ergosterolu, kar omogoča več Van der Waalsovih interakcij, ki
delujejo na kratki razdalji-posledica je večji premer kanalčka in večji prenos ionov.

 Molekule holesterola se gibljejo bolj neodvisno od ergosterola glede na AmB, zato se

Van der Waalsove interakcije večkrat prekinejo.

 Derivati AmB s steričnimi ovirami, kot so N-D-ornitil amfotericin B ester in ali N-D-
fruktozil amfotericin B metil ester so se izkazali za manj toksične, vendar so obdržali
aktivnost.

Slika:
Interakcija AmB/Holesterol

Molekule holesterola so
rumene.

DPMC je v obliki palčk.

9
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Razlaga interakcij s CYP51 na primeru kristalne strukture encima v kompleksu s

flukonazolom

Azoli delujejo tako, da inhibirajo sterol 14α-demetilazo (P45014DM/CYP51), ki sodeluje pri

sintezi ergosterola. Zaradi inhibicije tega encima pride do kopičenja metiliranega ergosterola
in poslabšane celične rasti.

Aktivnost azolov poteka tako, da se heterociklični atom azola veže na železo v hemu na
vezavnem mestu samega encima. Vezava azolov na citokrome P450, še posebno sesalski
CYP3A4, daje azolom potencialne toksične lastnosti.

Razvoj novih učinkovin je oviralo dejstvo, da so v nasprotju z bakterijskim P450, glivni

CYP51 vezani v membrani in jih težko pripraviti za določanje strukture z NMR in X-žarki.
Prve informacije o strukturi P45014DM, ki so služile kot šablona pri molekulskem modeliranju,
so odkrili s pomočjo raziskovanja različnih P450 prokariontskih mikroorganizmov. Sklepali
so, da imajo vsi P450 enako tercialno strukturo.

Tako so na podlagi kristalnih koordinat vseh znanih
P45014DM iz Candide albicans ter s tem določili
mesta. Na osnovi poznavanja strukture aktivnega
preučevali SAR.
Dodaten 3D model je pokazal, da se azoli vežejo
kombinacijo različnih vezi
bakterijskih P450 sestavili 3D model za
strukturno in funkcionalno pomembna
mesta so lahko načrtovali inhibitorje in
na domnevno aktivno mesto CYP51 s

1. Ligacija s hemom
2. vodikove vezi
3. hirofobne vezi
4. π-interakcije v sami okolici hema na encimu.

Nedavno so odkrili tudi topno obliko encima CYP51 pri Mycobacteria tuberculosis,
poimenovano MTCYP51, ki je zelo podobna ostalim glivnim CYP51 encimom. Primerjava z
ostalimi P450 je pokazala, da se razlikuje v tem, da ima prostorno aktivno mesto, odprto in
dostopnejše za molekule. Izolati C. albicans so se izkazali za rezistentne na azole, kar so
pojasnili z mutacijo. Na podlagi tega modela so odkrili domnevna prepoznavna mesta na
CYP51. Pri derivatih C. albicans so ugotovili, da imajo mutirano zaporedje na proteinu
CYP51 in sicer zunaj domnevnega vezavnega mesta za substrat, kar sicer domnevajo, da
omogoča encimu rezistentnost na azole in posledično ohranitev funkcije.

Pri raziskovanju delovanja druge generacije azolov so ugotovili, da se posakonazol in

itrakonazol s svojo dolgo verigo boljše umestita v specifično vezavno mesto na CYP51 in da
te dodatne interakcije bistveno pripomorejo k stabilnosti vezave. Tudi vorikonazol se je
izkazal za učinkovitejšega od flukonazola ravno na podlagi dodatne metilne skupine, ki mu
omogoča močnejše hidrofobne interakcije z aminokislinami, ki vsebujejo aromatsko skupino.

Nadaljnje načrtovanje spojin je potekalo v smeri odkrivanja spojin, ki interagirajo z

aminokislinskimi ostanki v aktivnem mestu CYP51, hkrati pa se ne vežejo na hem, kar je
glavni vzrok toksičnega delovanja antimikotikov.

10
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Slika:
Aktivno mesto v
MTCYP51 in vezava
Flukonazola(rumeno)

5. SINTEZE
FLUCITOZIN
Flucitozin je predzdravilo. V glivi, ki ga privzame, se metabolizira do 5-fluorouracila (5-FU) z
glivnim encimom citozin deaminazo. 5-FU je antimetabolit – pirimidinski analog, ki se
uporablja v protitumorni terapiji. 5-FU se nato pretvori v 5-fluorouracil monofosfat (5-FUMP).
Ta metabolit deluje citotoksično na dva načina:
- preko vmesnih stopenj se vgradi v RNK in povzroči napačno kodiranje proteinov;
- metabolizira se do 5-fluorodeoksiuridin monofosfata (5-FdUMP), ki je močan inhibitor
timidilat sintaze. To je encim, ki sodeluje pri tvorbi nukleozidnih gradnikov pri sintezi DNK. Z
inhibicijo je sinteza DNK onemogočena.

Shematski prikaz mehanizma delovanja flucitozina

Flucitozin je selektivno toksičen. Človeške celice nimajo encima citozin deaminaze, zato v
njih ne pride do pretvorbe flucitozina v 5-fluorouracil.
Če se učinkovina uporablja samostojno, se hitro razvije rezistenca. Zato ga skoraj vedno
uporabljamo v kombinaciji z amfotericinom B.

11
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Sinteza flucitozina:

Izhodna spojina za sintezo je 5-fluorouracil. Z dodatkom klorirnega sredstva fosforilklorid

(POCl3) poteče nukleofilna aromatska substitucija, s katero se na pirimidin uvedeta 2 klorova
atoma. V naslednji stopnji dodamo amoniak. Ker je klor na mestu 4 bolj reaktiven kot na
mestu 2, lahko na mesto 4 selektivno uvedemo aminsko skupino. Končna stopnja je kislinsko
katalizirana hidroliza na mestu 2 do flucitozina.

Sinteza 5-fluorouracila:

Sinteza 5-fluorouracila lahko poteka na dva načina:

a) Izhodni spojini sta etil fluoroacetat in etil format. Poteče Knoevenaglova kondenzacija.
Najprej kalijev etilat kot močna baza odcepi proton z metilenske skupine etil fluoroacetata in
jo tako aktivira. Aktivirana metilenska skupina kot nukleofil napade karbonilno skupino etil
formata. Temu sledi eliminacija vode. Produkt kondenzacije je označen s številko 1. Ta
spojina nato reagira z metiltiosečnino, ki je v obliki soli. V prisotnosti močne baze (natrijevega
metilata) se tvori pirimidinski obroč: baza aktivira aminski skupini tiosečnine, ki se vežeta na
karbonilno skupino oz. substituirata –OH skupino spojine 1. Nastane 5-fluoro-2-metil-
tiouracil. Metiltio skupino odstranimo s kislinsko katalizirano hidrolizo.

b) Izhodni spojini, uracilu, dodamo F2 ali CF3OF. Z reakcijo elektrofilne aromatske substitucije
– fluoriranje – nastane 5-fluorouracil.

12
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

DERIVATI IMIDAZOLA

Hantzscheva sinteza imidazola

EKONAZOL, MIKONAZOL, IZOKONAZOL, TIOKONAZOL, FENTIKONAZOL IN

OKSIKONAZOL

Cl Cl
Cl

Cl Cl Cl Cl
Cl

O
O O
N N
N
Cl Cl Cl

N N
N
EKONAZOL MIKONAZOL IZOKONAZOL

Cl
Cl Cl

Cl
Cl Cl
Cl
Cl Cl
O N
O
S
N N O
N
S

N N
N
TIOKONAZOL FENTIKONAZOL OKSIKONAZOL

Spojine inhibirajo lanosterol-14α-demetilazo, tako da se heterociklični atom azola veže na

železo v hemu na vezavnem mestu samega encima. Encim ni sposoben odstraniti metilne
skupine iz lanosterola. Sinteza ergosteola je zato zavrta.

V Registru zdravil RS nahajata ekonazol in mikonazol. Uporabljata se v glavnem kot lokalno

delujoča antimikotika. Kot učinkovina je mikonazol prisoten v Daktarin gelu in kremi ter v
Gyno-Daktarin vaginalnih globulah, ekonazol pa v Ecalin kremi, pršilu, vaginalnih globulah
ter raztopini.

Molekule imajo podobno strukturo, in sicer imajo na benzenov obroč, na katerega sta vezana
že dva klorova atoma, preko alilne skupine vezan imidazol. Lahko torej sklepamo, da bo
sinteza teh molekul potekala preko istega intermediata.

13
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Sinteza predhodnikov

Cl
Cl O
Cl
Cl
Cl
Cl

Cl
AlCl 3 O
Cl Cl

, O
oksikonazol
Cl piridin N
Cl
Br 2, CH 3OH N
1-(2,4-diklorofenil)-
Cl 2-(1H-imidazol-1-il)etanon
Cl

H3C O O
Br

NaBH4, CH3OH

Cl

Cl
ekonazol, mikonazol,
izokonazol, tiokonazol, OH
fentikonazol
N

N
1-(2,4-diklorofenil)-
2-(1H-imidazol-1-il)etanol

a) Friedl-Craftsova reakcija acetiliranja:uporabimo 1,3-diklorobenzen, kloroacetil klorid in

aluminijev triklorid. Gre za reakcijo elektrofilne aromatske substitucije.
b) v drugem primeru uporabimo 2,4-dikloroacetofenon, na katerem pa ob prisotnosti
broma poteče elektrofilna substitucija na a(alfa) C-atomu od karbonilne skupine.

Produktoma dodamo imidazol in piridin. Poteče nukleofilna substitucija, in sicer elektronski

par na dušiku napade elektrofilni C atom, izstopi pa HCl, ki jo nevtralizira piridin. Dobimo
produkt, iz katerega lahko sintetiziramo oksikonazol.Za tvorbo mikonazola, ekonazola,
izokonazola, tiokonazola in fentikonazola je potrebno reducirati karbonilno skupino do
sekundarnega alkohola. Za redukcijo uporabimo natrijev borhidrid v metanolu.

14
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Sinteza ekonazola, mikonazola, izokonazola, tiokonazola, fentikonazola

Cl
Cl Cl

HO
, HCl
Cl Cl Cl
Cl
O
OH N
1. NaH Cl
N
Br Cl N
IZOKONAZOL
2.
N Cl
1-(2,4-diklorofenil)-
Cl
2-(1H-imidazol-1-il)etanol

Cl Cl

O
1. NaH
N
1. NaH Cl
2. Cl 1. NaH 2. N
Cl MIKONAZOL
2. S Cl
S Cl

Cl
Cl

Cl Cl

Cl

O
Cl Cl
Cl N
Cl
O
O S N
N EKONAZOL
N
S N
TIOKONAZOL
N
FENTIKONAZOL
V tej stopnji tvorimo etrsko vez in sicer s pomočjo Williamsove sinteze pri mikonazolu,
fentikonazolu in tiokonazolu, pri sintezi izokonazola pa uporabimo klasično kislinsko
katalizirano tvorbo etra.

Sinteza 1-(klorometil)-4-(feniltio)benzena:

Cl
O H Cl
+
H H
S
formaldehid S
difenil sulfid

15
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

OKSIKONAZOL

Cl
Cl

Cl
1. NaH, DMF
+
HN OH Cl
3 Cl Cl

Cl
- Cl Cl
Cl Cl
2. Cl
N

N
O N O

piridin
N N O H

N OKSIKONAZOL
N
1-(2,4-diklorofenil)-
2-(1H-imidazol-1-il)etanon

Izvedemo adicijo s sledečo eliminacijo. Hidroksilamin z elektronskim parom na dušiku

napade elektrofilni center karbonilne skupine, sledi eliminacija vode. Piridin iz kloridne soli
hidroksilamina odvzame proton in s tem omogoči elektonskemu paru na dušiku napad. Sledi
Williamsonova sinteza etra.

BIFONAZOL

Reakcijo pričnemo s Friedel-Craftsovim aciliranjem ter v nadaljevanju z natrijevim

borhidridom nastali keton reduciramo v alhohol. Alkohol s tionilkloridom pretvorimo v
halogenid. V zadnji stopnji izvedemo še nukleofilno substitucijo z imidazolom.Nahaja se v
Registru zdravil RS.

16
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Suzuki Coupling

Reakcija med organoborno kislino in halidom, katalizirana s paladijem, pri čemer nastane
bifenil.
Z razvojem metode in uporabo novih katalitzatorjev se je možnost uporabe reakcije zelo
razširila. Tako danes reakcija ni omejena le na arile, ampak zajema tudi alkile, alkenile in
alkinile. Namesto borne kisline se lahko uporablja: natrijev trifluoroborat, organoborani ali
boronatni estri.

Mehanizem Suzukijeve reakcije tvorbe bifenilov

Borna kislina mora biti aktivirana, npr. z bazo. Aktivacija borovega atoma obrne polarizacijo
organskih ligandov, kar olajša povezovanje s paladijevim intermediatom (Ar-Pd(II)-OH). Če je
izhodna spojina substituirana z šibko bazičnimi skupinami (npr. estr) jo lahko aktivira KF v
prahu, pri čemer ostanejo šibko bazične skupine nespremenjene.

17
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

KLOTRIMAZOL

Najprej se izvede radikalsko kloriranje 2-klorotoluena.

V naslednji stopnji sledi Friedel-Craftsovo alkiliranje oz. elektrofilna aromatska substitucija v
prisotnosti aluminijavega triklorida kot katalizatorja.
Nazadnje pa imidazol kot nukleofil napade ogljik s primanjkljajem elektronov ter izstopi HCl.
Trietilamin je baza, ki nevtralizira nastalo HCl, s tem preprečimo protoniranje imidazola, kar
bi zmanjšalo nukleofinost dušika. Spojina se nahaja v Registru zdravil RS.

KETOKONAZOL
O
Br Br 1.
Cl
HO O Cl Cl

O
+ HO N
H
2.
HO OH O
N
Cl glicerol
2,4-diklorofenacil Cl
bromid cis-2-(2,4-diklorofenil)-2-bromometil-
4-hidroksimetil-1,3-dioksolan

N N

O N N
O Cl 1 .N a O H O Cl
O O O
O S
O Cl O O
2. S H3C
H3C
Cl O
Cl
metansulfonil klorid

O CH3 CH3

O N
N

N N
+ N N aH
N
O Cl
O
O

OH
4-(4-acetilpiperazin-1-il)fenol Cl
KETOKONAZOL
cis-1-acetil-4-(4-((2-(2,4-diklorofenil)-2-(1H-imidazol-1ilmetil)-
1,3-dioksolan-4il)metoksi)fenil)piperazin

Izvedemo ciklizacijo dioksolana. Ena OH skupina glicerola napade karbonilni C atom in tako
pride do premika elektronskega para na karbonilni kisik. Ta karbonilni kisik v naslednji stopnji
napade drugi C atom v glicerolu, pri čemer pride do eliminacije vode.
Sledi zaščita OH skupine (s prvim reagentom-benzoil kloridom) v obliki estra, z drugim
reagentom (imidazol) pa z nukleofilno substitucijo uvedemo imidazol.

18
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

V tretji stopnji z NaOH odstranimo zaščitno skupino in aktiviramo OH skupino z metansulfonil

kloridom. V zadnji stopnji sintetiziramo eter (Williamsova sinteza etra).Ketokonazol se nahaja
v Registru zdravil RS.

DERIVATI TRIAZOLA

Sinteza triazola:

19
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

FLUKONAZOL

V prvi stopnji poteče aciliranje aromatskega obroča s t.i. Friedel-Craftsovo reakcijo.

Gre za elektrofilno aromatsko substitucijo, pri kateri kot katalizator uporabimo AlCl 3. Fluorovi
substituenti usmerjata na orto in para mesto na aromatskem obroču.
V naslednji stopnji poteče nukleofilna substitucija, pri kateri je triazol nukleofil, ki
napade bolj elektrofilen C atom ob kloru. Bazo potrebujemo za nevtralizacijo sproščene HCl.
V nadaljevanju sinteze poteče adicija na polarno C=O vez. NaH je močna baza, ki
odcepi proton z ene metilne skupine trimetilsulfoksonijevega jodida. Nastane anion. Pride do
premika prostega elektronskega para na žveplo, žveplo postane močan nukleofil, ki napade
karbonilni C atom. Prosti elektronski par se premakne na kisik, ta pa nato napade tisto
metilno skupino, od katere se je odcepil proton, in izrine žveplo. Dobimo epoksid. Reakcijo
imenujemo Coreyeva sinteza epoksidov. V zadnji stopnji triazol, ki tu reagira kot nukleofil,
napade -CH2- skupino v epoksidu in obroč se odpre.

Corey-Chaykovsky sinteza epoksida

1.

Nukleofilni napad CH2- skupine na karbonilno skupino. Nastane kisikov anion, ki deluje kot
intramolekularni nukleofil, ki napade isto CH2 skupino, ki je v prvi stopnji imela vlogo
nukleofila, sedaj pa je elektrofilna skupina. Sulfon kation je dobra izstopajoča skupina.

20
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

FOSFLUKONAZOL
Fosflukonazol je predzdravilo. Gre za fosfatni ester flukonazola, ki je dostopen v obliki
dinatrijebe soli.
Že sam flukonazol je bolje topen v vodi kot večina ostalih antimikotikov. Vendar pa je
tudi njegova vodotopnost prenizka, če bi ga hoteli uporabljati parenteralno (možne bi bile le
infuzije), saj je pri obsežnejših glivičnih okužbah potrebna zelo visoka doza antimikotika, za
kar pa je potreben tudi velik volumen topila, da se učinkovina raztopi. Razvoj je šel zato v
smer bolje topnih derivatov. Kot zelo primerni so se izkazali estri fosforjeve kisline, ki močno
povečajo topnost, še posebej, če so v obliki dinatrijeve soli.
Fosflukonazol je in vitro precej manj učinkovit kot flukonazol, in vivo pa ga fosfataze
zelo hitro hifrolizirajo in izkazuje enako aktivnost na živalskih modelih in tudi pri človeku.
Gre torej za predzdravilo, ki so ga pripravili z namenom povečati vodotopnost in s tem tudi
biološko uporabnost, ki je 97%.

Sinteza fosflukonazola:

Izhajamo iz flukonazola. V prvi stopnji ga z dibenzil diizopropilfosforamidatom (derivat

fosforjeve (V) kisline, zaščitene v obliki benzilnega estra) v prisotnosti tetrazola in
diklorometana pretvorimo v fosfat, ki ga in situ oksidiramo z m-kloroperoksibenzojsko kislino.
V naslednji stopnji s katalitskim hidrogeniranjem odstranimo benzilne zaščitne
skupine. Dobimo fosflukonazol. Metanol nastopa kot topilo.

21
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

ITRAKONAZOL

22
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

N N
Cl Cl
N N NH CH3 K O H
N
O
O + Br
N CH3
O N 2-bromobutan

N N CH3
Cl Cl
N N N
N
O
O
N H3C
O N

ITRAKONAZOL
4-(4-(4-(4-((2-(2,4-diklorofenil)-2-(1H-1,2,4-triazo-1-ilmetil)-1,3-dioksolan-
4-il)metoksi)fenil)-1-piperazinil)fenil)-2,4-dihidro-2-(1-metilpropil)-3H-1,2,4
-triazol-3-on

Prva stopnja sinteze je enaka kot pri ketokonazolu. Najprej poteče ciklizacija do
dioksolana. OH skupina, vezana na stranski C atom glicerola, napade karbonilni C atom 1-
(2,4-diklorofenil) etanona in tako pride do premika elektronskega para na karbonilni kisik. Ta
karbonilni kisik v naslednji stopnji napade drugi C atom v glicerolu, pri čemer pride do
eliminacije vode.
V drugi stopnji najprej H v metilni skupini zamenjamo z Br, nato pa zaščitimo OH
skupino v obliki benzilnega estra. Pri tem kot reagent uporabimo benzoil klorid. Produkt nato
kristaliziramo iz etanola.
V naslednji fazi poteče nukleofilna substitucija. V reakciji je triazol nukleofil. Z NaH
odcepimo proton z dušika in tako povečamo njegovo nukleofilnost. NaH nevtralizira tudi
sproščeni HBr in odstrani benzoilno zaščitno skupino. Produkt nato s tekočinsko
kromatografijo ločimo od ostalih nečistot. Potem z metansulfonil kloridom aktiviramo OH
skupino.
Po Williamsonovi metodi sintetiziramo eter. Kot močno bazo uporabimo NaH. Nato z
NaOH v butanolu odstranimo acilno zaščito z dušika. V naslednji stopnji prosti dušik
piperazina napade ogljik, na katerega je vezan klor. Poteče nukleofilna aromatska
substitucija. Pri tem se sprošča HCl, zato je pomembno, da dodamo bazo (K 2CO3) za
nevtralizacijo. Nato nitro skupino, ki je prej delovala kot zaščita za amino skupino,
reduciramo s katalitskim hidrogeniranjem, ter pripnemo fenil kloroformat, ki nam uvede eno
karbonilno skupino za nadaljnjo sintezo 1,2,4-triazol-3-ona. K2CO3 je potrebna tudi za
nevtralizacijo HCl, ki se sprosti pri tej reakciji.
Šesta stopnja je sinteza triazolonskega obroča. Kot reagente uporabimo hidrazin,
formilhidrazin in formaldehid.
V zadnji stopnji poteče nukleofilna substitucija z 2-bromobutanom. N v triazolonu
napade C2 atom, na katerega je vezan Br, Br pa izstopi. V reakcijsko zmes damo tudi kalijev
hidroksid, ki je potreben za nevtralizacijo kislega pH.

23
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

VORIKONAZOL

V prvi stopnji poteče radikalsko bromiranje z N-bromosukcinimidom (NBS) v

prisotnosti iniciatorja AIBN. Uvedemo Br na α mesto glede na heteroaromatski obroč in
dobimo 4-kloro-6-(1-bromo)etil-5-fluoropirimodon. Kot topilo uporabimo dikloromatan.
V naslednji stopnji reagirata keton in alkilhalid ob prisotnosti zmesi I 2/THF in Zn2+ kot
katalizatorja. V tej reakciji moramo dobiti čim več (R*,S*) izomera. Diastereoselekivnost
povečamo z uporabo razmerja I2:Zn= 2:3 in z ustreznimi reakcijskimi pogoji (T<10°C). Na tak
način dosežemo, da je končno razmerje izomerov (R*,S*)/(R*,R*) 12:1.
Naslednja stopnja sinteze je katalitsko hidrogeniraanje, s katerim Cl na pirimidinu
zamenjamo s H in tako dobimo končni produkt vorikonazol, ki pa je racemna zmes.
Potrebna je še resolucija. Vorikonazol je organska baza, ki jo pretvorimo v
diastereoizomerno sol z (1R)-10- kafrasulfonsko kislino. Diastereoizmera se med seboj
razlikujeta v topnosti v izopropanolu. (R*S*) spojina je slabše topna.

POSAKONAZOL

24
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

Izhodno spojino, ki je laktam, najprej reduciramo z Red-Al. Reakcijo izvajamo v

toluenu pri T=-10 do -5°C. Nato T dvignemo na 0°C in pustimo 8-12 ur. Dobimo (S)-2-
benzoksi propanol.
V naslednji stopnji (S)-2- benzoksi propanol reagira s formilhidrazinom do hidrazona.
Nato ga z EtMgCl (Grignardov reagent) pretvorimo v (S,S) in (S,R) stereoizomer. Če
formilno skupino zaestrimo v obliki TBDMS etra in nato dodamo EtMgCl, dobimo boljši
izkoristek in kar 99% (S,S) diastereoizomera.
Nato izvedemo sinteze triazolonskega obroča. Potečeta dve nukleofilni substituciji. Pri
tem izstopi tudi molekula vode.
V zadnji stopnji s katalitskim hidrogeniranjem odstranimo benzilno zaščito z OH
skupine v alkilni verigi. Katalizator je H2-Pd/C

OSTALI ANTIMIKOTIKI

AMOROLFIN

OHC
OHC
OHC CH3
CH3 + CH3 CH3
propanal
H3C H3C
CH3
CH3
4-(1,1-dimetilpropil)benzaldehid
(2E)-3-[4-(1,1-dimetilpropil)fenil]-2-metilakrilaldehid25
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

H3C O CH3

H3C O CH3 N
H 2, P d
+
N
CH3
H CH3

cis-2,4-dimetilmorfolin H3C
CH3

AMORFOLIN
cis-(±)-4-[3-[4-(1,1-dimetilpropil)fenil]-2-metilpropil]-2,6-dimetilmorfolin

- spada pod morfoline

- amorolfin: inhibicije D14-reduktaze in D8-D7-izomeraze
- za topikalno zdravljenje dermatofitnih infekcij

TERBINAFIN

H3C
CH3 CH3 H3C
H2C CH3
CHO
+ HC CH3 C 4H 9L i
CH3 H B r, P B r5
CH3 H2C Br CH3
akrilaldehid
3,3-dimetilbut-1-in OH
1-bromo-6,6-dimetilhept-2-en-4-in
6,6-dimetilhept-1-en-4-in-3-ol

H3C
CH3
CH3 CH3

NH N CH3
1 . N a2C O 3
+ 2 . iz o la c ija t r a n s iz o m e r a

N-metil-1-(1-naftil)metanamin TERBINAFIN
(2E)-N,6,6-trimetil-N-(1-naftilmetil)hept-2-en-4-in-1-amin

- alilamin
- inhibitor skvalen epoksidaze, učinkovit samo proti dermatofitom
- za zdravljenje glivičnih infekcij kože, nohtov

26
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

TOLNAFTAT

OH O Cl
Cl Cl
+ S
S
2-naftol tiofosgen O-2-naftil klorotiokarbonat
CH3
CH3 O N CH3
HN CH3

+ S

TOLNAFTAT
N,3-dimetilanilin O-2-naftil metil(3-metilfenil)tiokarbamat

- tiokarbamat
- inhibitor skvalen epoksidaze, učinkovit samo proti dermatofitom
- za zdravljenje glivičnih infekcij kože, nohtov

CIKLOPIROKS

N OH
NH2

O O N O
H2N OH , , 
Hidroksilamin, 2-amino-piridin

CH3 CH3
CIKLOPIROKS
6-cikloheksil-4-metil-2H-piran-2-on 6-cikloheksil-1-hidroksi-4-metilpiridin-2(1H)-on

- delovanje: zavira privzem esencialnih substratov v glivne celice

GRISEOFULVIN

- antibiotik (proizvaja ga Penicillinum sp.)

- uporaba: peroralno, predvsem za zdravljenje glivičnih okužb nohtov
- delovanje: veže se na beljakovino tubulin, ki sodeluje pri tvorbi delitvenega vretena in tako
inhibira delitev celice

27
Fakulteta za farmacijo, katedra za farmacevtsko kemijo FK IV, 2008/2009, skupina S2

6.VIRI
(1) Goodman, L.S.; Gilman, A. Goodman and Gilman`s the pharmacological basis of
therapeutics, 11th ed.; McGraw-Hill: New York, 2006; pp 1225-1241.
(2) Ruge, E.; Korting, H.C.; Borelli, C. Current state of three-dimensional characterization of
antifungal targets and its use for molecular modeling in drug design, International Journal
of Antimicrobial Agents 26 (2005) 427–441
(3) Ernst, E.J. Investigational antifungal agents, Pharmacotherapy 21(8s):165s-174s, 2001
(4) Vermes, A.; Guchelaar, H.-J.; Dankert, J. Flucytosine: a review of its pharmacology,
clinical indications, pharmacokinetics, toxicity and drug interactions, Journal of
Antimicrobial Chemotherapy (2000) 46, 171-179
(5) Leem, S.; Park, J.; Kim, I.; Chae, J.; Sugino, A.; Sunwoo, Y. The Possible Mechanism of
Action of Ciclopirox Olamine in the Yeast Saccharomyces cerevisiae, Mol. Cells, Vol. 15,
No. 1, pp. 55-61
(6) Johnson, D. S.; Lie, J.J. The art of drug synthesis; Wiley-Intersciene: Ljubljana, 2007; pp
71-82
(7) National reviews (2007); Drug discovery; Carol A. Kauffman, Anurag N. Malani, Chris
Easley and Peter Kirkpatrick: Posaconazole; 183-184
(8) Subas M. Sakya, Jin Li and Kevin K.-C. Liu; Synthetic Approaches to the 2005 New
Drugs; Mini-Reviews in Medicinal Chemistry, 2007, 7, 429-450
(9) Chunquan Sheng, Wannian Zhang,* Haitao Ji, Min Zhang, Yunlong Song, Hui Xu, Jie
Zhu, Zhenyuan Miao, Qingfen Jiang,, Jianzhong Yao, Youjun Zhou, Ju¨ Zhu, and Jiaguo
Lu; Structure-Based Optimization of Azole Antifungal Agents by CoMFA, CoMSIA, and
Molecular Docking; J. Med. Chem. 2006, 49, 2512-2525
(10) www.cmbi.ru.nl/edu/bioinf4/comfa-Prac/comfa.shtml
(11) www.organic-chemistry.org/namereactions

28