-----------------------------------------------JOANNE K.

ROWLING
HARRY POTTER
4. KNJIGA: OGNJENI KELIH
1. ZVEZEK
-----------------------------------------------Zaloila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2001
Prevedel: Jakob J.Kenda

Ljubljana, 2002
------------------------------------------------

Prvo poglavje
Neelstinovo
-----------------------------Mnogo let je e minilo, odkar je na tem posestvu ivela druina
Neelstin, a kljub temu so ga prebivalci blinje vasi, Spodnjih Trupelts,
e vedno imenovali Neelstinovo. Sredi posestva, na hribu nad vasjo, je
stala graina. Svojas je bila izjemno lepa in nedvomno je bila ena
najvejih ter najimenitnejih stavb, kar jih je bilo dale naokrog. Zdaj
pa so bila tevilna okna zabita z deskami, v strehi je manjkala
marsikatera opeka in prek vlanega, razpadajoega proelja se je
razbohotil brljan, saj v njej e dolga leta nihe ni prebival. Zdaj je
bila graina zavita v skrivnost.
Vaani so trdili, da jih ob pogledu na stari dvorec e vedno oblije
srh. Pred pol stoletja se je namre v njem zgodilo nekaj udnega in
groznega, nekaj, o emer so se stareji prebivalci Spodnjih Trupelts e
vedno radi pomenkovali, kadar niso imeli koga opravljati. Zgodbo so
povedali e mnogokrat, pa tudi marsikaj so ji dodali, da bi bila bolj
vznemirljiva, tako da nihe ve ni bil preprian, kaj se je zgodilo v
resnici. Vsaka razliica pripovedi pa se je zaela enako: nekega lepega
poletnega jutra pred petdesetimi leti, ko je bila graina e vedno
skrbno vzdrevana, je v sprejemnico vstopila sluabnica in nala trupla
vseh treh Neelstinovih.
Vree je stekla navzdol po hribu in zbudila pol vasi.
"Z odprtimi omi leijo na tleh! isto mrzli in trdi so!"
Poklicali so policijo in Spodnje Trupeltse so kar trepetale od
radovednosti ter slabo prikritega vznemirjenja. Nihe se ni pretvarjal,

da aluje za Neelstinovimi, ki v vasi nikakor niso bili priljubljeni.

Ostarela gospod in gospa Neelstin sta bila bogata ter nesramna, njun
odrasli sin, Mark, pa je na vaane gledal e bolj zvika kot onadva.
Prebivalce vasi je zanimalo samo to, kdo jih je ubil - cele druine, in
to povsem zdrave, pa ni kar tako pobralo v isti noi.
V vaki gostilni Pri obeencu je bilo tistega veera zelo hrupno; v
njej se je zbrala vsa vas in razpravljali so, kdo bi bil lahko morilec.
Ko je mednje melodramatino prikorakala kuharica Neelstinovih, so bili
vsi veseli, da niso obsedeli doma pred kaminom. V gostilni je vse
potihnilo, kuharica pa je oznanila, da so ravnokar aretirali Franka Bryca.
"Franka!" je v en glas vzkliknilo nekaj vaanov. "Zakaj pa njega!"
Frank Bryce je kot vojak med drugo svetovno vojno videl marsikaj,
esar si ni elel, in pokodovana noga mu je bila v veen spomin na
tiste ase. Po vojni je iskal samoto in tiino. Neelstinovi so ga vzeli
za vrtnarja in nastanil se je v razmajani koi na robu grainskega parka.
Prisotni v gostilni so pred kuharico hitro postavili steklenico
borovnievca in kozarek, nato pa silili vanjo, naj pove kaj ve.
"Zmeraj se mi je zdel uden kujon," je po etrtem kozarku povedala
vaanom, ki so ji zbrano prisluhnili. "Ni kaj rad se ni druil z
ostalo sluinadjo. e mu nisem najmanj stokrat ponudila skodelice aja!
Ampak, ne! Njemu ni bilo do tega, da bi posedel z nami."
"No, no," se je pomirjujoe vmeala neka enska, ki je stala ob
toilnem pultu, "Frank je med vojno doivel marsikaj, zato ima rad mir.
Samo zaradi tega ga vendar..."
"Kdo drug pa ima klju od stranskih vrat!" jo je osorno prekinila
kuharica. "Odkar pomnim, visi rezervni klju v vrtnarjevi koi in v
dvorec veraj ni bilo vlomljeno! Vrata so nepokodovana in vsa okna so
cela! Ne! Ko smo vsi pospali, se je Frank splazil noter in..."
Vaani so se namreno spogledali.
"Zmeraj je bil nekam uden," je zagodrnjal eden izmed prisotnih.
"e vpraate mene, se mu je med vojno skegljalo," je prikimal
gostilniar.
"Sem ti rekla, Dot, da ne bi bila rada zraven, e bi se Frank spet
razjezil!" je razburjeno vzkliknila vaanka, ki je sedela v kotu.
"Ko je bil e majhen," je vroino prikimala Dot, "se ga sploh ni dalo
pomiriti, tako ga je vasih metalo..."
Naslednjega jutra so bili domala vsi v Spodnjih Trupeltsah prepriani,
da je Neelstinove pobil vrtnar.
A v blinjem mestecu Zgornje Trupeltse je Frank v temani ter
zanemarjeni policijski postaji znova in znova trmasto zatrjeval, da je
nedolen. Edini lovek, ki naj bi ga sam tistega dne videl blizu
graine, je bil neznan fant rnih las in blede polti. Taknega fanta ni
poznal nihe iz vasi in policisti so bili prepriani, da si ga je vrtnar
izmislil.
Ko pa je bilo e videti, da Franku trda prede, so dobili poroilo
mrlikega oglednika.
Bolj nenavadnega poroila policisti e nikoli niso imeli v rokah.
Trupla je pregledala cela skupina zdravnikov in strinjali so se, da
nihe izmed Neelstinovih ni bil zastrupljen, ustreljen, zaboden,
zadavljen, zaduen ali (tako se je vsaj zdelo zdravnikom) sploh kakor

koli umorjen. V nadaljevanju nenavadnega poroila je celo pisalo, da so

Neelstinovi mrtvi, sicer pa popolnoma zdravi. A zdravniki so se oitno
odloili na truplih najti vsaj sled esa sumljivega in zapisali so, da
so trupla prestraena. Razoarani policisti na podlagi taknega poroila
Franka niso mogli obtoiti. Mar naj bi Neelstinove umoril tako, da jih
je na smrt prestrail
Ker ni bilo nikakrnega dokaza, da jih je kdor koli dejansko ubil, so
morali vrtnarja izpustiti. Druino so pokopali na vakem pokopaliu in
njihovi grobovi so e nekaj asa burili domiljijo vaanov. Frank Bryce
pa se je na preseneenje vseh vaanov in njihovemu sumnienju navkljub
spet vselil v koo na robu grainskega parka.
"Kar se mene tie, jih je ubil Frank in prav malo me briga, da
policija trdi drugae," je Pri obeencu izjavila Dot. "e bi bilo v njem
vsaj malo loveka, bi se odselil. Vsi vemo, da jih je on."
A vrtnar se ni odselil. Posestvo je kupila druga druina, on pa je e
naprej skrbel za park. V njem je vrtnaril, tudi ko se je v graino
vselila tretja. Nihe ni prav dolgo ostal lastnik Neelstinovega.
Morda so prav zaradi Franka vsi dobili obutek, da nad posestvom visi
nekaj udnega, vsekakor pa je dvorec, za katerega nihe ni skrbel, zael
vse bolj propadati.
Bogata, ki je imel graino trenutno v lasti, se na posestvu ni niti
prikazal, kaj ele da bi ivel na njem. V vasi se je govorilo, da ga je
kupil ,zaradi davkov', eprav nikomur ni bilo jasno, kako naj bi se jim
izognil z nakupom napol podrtega dvorca. A Franku je e vedno plaeval,
da skrbi za park.
Vrtnar se je blial sedemdesetemu rojstnemu dnevu. Pokodovana noga mu
je delala vedno ve teav in bil je domala povsem gluh. Kljub temu pa so
ga pogosto videli, kako se v lepem vremenu trudi okoli gredic z roami,
eprav je v veni vojni s plevelom slednji vedno pogosteje zmagoval.
A plevel ni bil edino, s imer se je moral sprijazniti. Fantje iz vasi
so pogosto prili metat kamenje v okna graine. S kolesi so se
pripeljali prek ljubee oskrbovane trate, enkrat ali dvakrat pa so celo
vdrli v dvorec. Vedeli so, da je vrtnar predan posestvu in graini,
zato se jim je zdelo strano zabavno, kako krevsa za njimi prek parka,
jim uga s palico in hripavo vpije. Sam Frank pa je bil preprian, da ga
fantje muijo samo zato, ker ga tako kot njihovi stari in stari stari
elijo kaznovati za zloin, ki naj bi ga zagreil. Ko se je neke noi
sredi avgusta prebudil, je opazil, da se v starem dvorcu dogaja nekaj
zelo udnega.
"Fantje me spet kaznujejo za tisto, esar nisem storil," je zagodel.
"A tokrat so li predale."
Zbudil se je zaradi pokodovane noge. Stareji ko je postajal,
pogosteje ga je trgalo v njej. Vstal je in odepal po stopnicah v
kuhinjo, da bi si termofor napolnil z vroo vodo; e si ga je poloil
pod razbolelo koleno, je boleina vsaj nekoliko pojenjala. Ko pa je
stopil k pomivalnemu koritu in kotli napolnil z vodo, je opazil, da so
okna zgornjega nadstropja graine razsvetljena. Takoj je posumil, da so
fantje spet vdrli v dvorec. Po migetanju svetlobe, ki je osvetljevala
okna, pa je sklepal, da so v dvorcu zakurili in je e v plamenih.

Teletona ni imel, a vse odkar so ga odpeljali na zaslianje, policiji

tako ali tako ni zaupal. Odloil je kotli in hitro, kolikor mu je
dovoljevala pokodovana noga, odepal navzgor. Kmalu se je popolnoma
obleen vrnil v kuhinjo in z eblja ob vratih snel zarjavel klju, nato
pa zgrabil za sprehajalno palico ter se odpravil v no.
Vhodnim vratom in oknom v pritliju se ni poznalo, da bi kdo na silo
vdrl v graino. Frank je odepal na drugo stran dvorca, kjer so se pod
brljanom skrivala stranska vrata. Iz epa je potegnil stari klju, ga
vtaknil v kljuavnico in neslino odklenil vrata.
Vstopil je v kuhinjo, v kateri ni bil e vrsto let. A kljub temu mu ni
bilo treba prigati lui, da bi priel do vrat v veliko preddverje. Ko
je stopil skoznja, mu je nosnice napolnil vonj propadajoega dvorca.
Pozorno je prisluhnil, da bi iz nadstropja nad sabo zaslial korake ali
glasove. Preddverje je bilo nekoliko manj temano od kuhinje, saj so
vhodna vrata na obeh straneh obdajala velikanska okna, predeljena z
debelimi letvami. Odtod se je povzpel po kamnitem stopniu proti prvemu
nadstropju, pri emer je zvoke njegovih nog in palice uduila debela
plast prahu, ki se je nabrala v dolgih letih.
Na podestu je zavil na desno in na koncu hodnika opazil priprta vrata,
skozi katera je lil zlat pramen svetlobe ter meikaje osvetljeval temna
tla. Poasi in previdno se jim je priblial ter se trdno oklenil palice.
Meter ali dva od vrat je skozi reo e zagledal del sobe.
Ko je opazil, da ogenj gori v kaminu, si je oddahnil. To pa ga je
obenem tudi presenetilo, otrpnil je in prisluhnil. V tistem se je iz
sobe razlegel pohleven in preplaen moki glas.
"Steklenica e ni povsem prazna, gospodar moj. e ste e lani..."
"Kasneje," je odvrnil drugi glas. Tudi ta je bil moki, a obenem
nenavadno visok in hladen kakor nenaden sunek ledenega severnika. Ob
njegovih besedah so se vrtnarju najeile dlake.
"Prestavi me blije k ognju, Glistorepy."
Frank je proti vratom obrnil svoje desno uho, saj je nanj bolje
slial. Prisluhnil je zvokom - nekdo je previdno odloil steklenico,
nato pa prek sobe zael vlei teak stol. S kotikom oesa je opazil
majhnega mokega, s hrbtom obrnjenega k vratom, ki je proti kaminu
porival naslanja. Obleen je bil v dolg rn pla, na temenu je bil e
pleast, in ko je stol pritiral h kaminu, je odhitel nazaj na drugo
stran sobe.
"Kje je Nagini" je vpraal hladen glas.
"N-Ne vem, gospodar moj," je ivno odgovoril prvi glas. "Mislim, da
se je odpravila raziskovat hio..."
"Preden bova legla, jo bo pomolzel, Glistorepy," mu je ukazal drugi
glas. "Ponoi me bo moral nahraniti, kajti potovanje me je mono
izrpalo."
Frank se je namril, se e bolj priblial durim in stegnil vrat, da
ne bi esa preslial. Nekaj asa je bilo vse tiho, nato pa je moki, ki
ga je drugi klical Glistorepy, spet spregovoril.
"Gospodar moj, vas smem vpraati, kako dolgo bova ostala tu"
"Teden dni," mu je odgovoril hladen glas. "Morda pa e nekoliko dlje.
Tu je kar udobno, moji narti pa morajo zaenkrat poakati. Nespameten bi
bil, e bi opozoril nase pred koncem svetovnega prvenstva v

quidditchu."
Frank si je z gravim prstom povrtal po uesu. Preprian je bil, da je
besedo quidditch - to sploh ni beseda! - slial samo zato, ker si je
zveer pozabil umiti uesa.
"S-Svetovnega prvenstva v quidditchu, gospodar moj" je zajecljal
Glistorepy (in Frank si je e bolj ivahno povrtal po uesu).
"Oprostite, ampak... ne razumem, zakaj bi morali akati do konca
svetovnega prvenstva"
"Zato, ti bedak, ker se v tem trenutku v deelo stekajo arovniki z
vsega sveta. Tisti zoprnei z ministrstva za aranje bodo od prvega do
zadnjega neprestano na delu in oprezali bodo za vsem nenavadnim. Gotovo
bodo tudi preverjali legitimacije, in da bunkeljni ne bi esa opazili,
bodo obsedeni z varnostnimi ukrepi. Zato morava poakati."
Frank si je nehal vrtati po uesu. Besede ,ministrstvo za aranje',
,arovniki' in ,bunkeljni' je jasno slial. Seveda je bil preprian, da
vsi ti izrazi pomenijo nekaj drugega, da so del skrivnega jezika.
In kdo uporablja besede, ki dejansko pomenijo nekaj isto drugega
Kolikor je njemu znano samo zloinci in vohuni. Zato je spet moneje
zgrabil sprehajalno palico in e bolj napeto prisluhnil.
"Torej ste odloeni, gospod moj, da izpeljete nart natanko tako, kot
ste si ga zamislili" je tiho vpraal Glistorepy.
"Da, Glistorepy. Natanko tako ga bom izpeljal, kot sem si ga
zamislil," je pretee odvrnil hladen glas.
Temu je sledila tiina, potem pa je Glistorepy spregovoril z nenavadno
naglico. Zdelo se je, kot bi se prisilil, da to izree, e preden bi mu
zmanjkalo poguma.
"Nart bi lahko uresniila tudi brez Harryja Potterja, gospodar moj."
Spet tiina, tokrat dalja, potem pa...
"Brez Harryja Potterja" je mehko dahnil drugi glas. "Tako torej..."
"Gospodar moj, tega ne govorim, ker bi me skrbelo zanj!" se je glasno
opravieval Glistorepy. "Kaj me briga Harry! A e bi uporabila kakno
drugo arovnico ali arovnika - katerega koli arovnika - bi vse skupaj
opravila veliko hitreje! e bi mi dovolili, da vas za nekaj asa
zapustim - saj veste, kako dobro se znam zakrinkati - bi vam prej kot v
dveh dneh pripeljal primeren nadomestek..."
"Res je," je mehko pritrdil drugi glas, "lahko bi uporabil tudi
drugega arovnika..."
"To bi bilo edino smiselno, gospodar moj," mu je Glistorepy skoil v
besedo in oitno je bilo, kako mu je odleglo. "Do Harryja Potterja bi se
teko prikopala, saj ga varujejo kot..."
"Ti bi mi torej pripeljal koga drugega Spraujem se... Ti je zaelo
presedati, da mora skrbeti zame Mi res samo svetuje, naj spremenim
nart, ali bi mi rad pobegnil"
"Gospodar moj! Ni-nikoli vas ne bi zapustil, kje pa..."
"Ne lai!" se je razjezil leden glas. "Vse mi je jasno! al ti je, da
si se vrnil k meni. Gnusim se ti. Vidim, kako se zdrzne, kadar me
pogleda, utim, kako se strese, kadar se me dotakne..."
"Ne! Vai milosti sem predan..."
"Predan si mi samo zato, ker si strahopetec. e bi se lahko zatekel h
komu drugemu, ne bi bil ob meni. A brez tebe ne bi preivel, saj me mora

nekdo vsakih nekaj ur nahraniti. Kdo bo molzel Nagini, e ne ti"

"Ampak videti ste veliko moneji, gospodar moj..."
"Lanivec," je dahnil drugi glas. "isto ni moneji nisem in v nekaj
dneh bi izgubil e tiste nekaj moi, ki sem si jo pridobil, odkar skrbi
zame. Resda si pri tem hudo neroden, a... Tiina!"
Glistorepy, ki je zael ugovarjajoe jecljati, je v trenutku
obmolknil. Nekaj trenutkov Frank ni slial niesar razen prasketanja
ognja. Nato pa je drugi moki znova spregovoril, a tokrat je epetal, in
to tako tiho ter zlokobno, da je njegov glas e najbolj spominjal na
kaje sikanje.
"Kot sem ti e razloil, potrebujem prav Harryja in imam za to dober
razlog. Trinajst let sem akal na prilonost, da se dokopljem do njega
in zato noem nikogar drugega. Teh nekaj mesecev bom e potrpel. Res je
sicer, da ga mono varujejo, a preprian sem, da bo nart kljub temu
uspel. Samo nekaj poguma mora zbrati in ga tudi bo. Sicer bo zautil,
kaken je resnini bes lorda Mrlakensteina..."
"Gospodar moj, pustite mi, da povem do konca!" je preplaeno vzkliknil
Glistorepy. "Med potovanjem sem vse skrbno premislil. Vsak trenutek bodo
opazili, da je Bertha Bootel izginila, in e nart izpeljeva do konca,
e prekolnem..."
"e" je zaepetal drugi glas. "e Narta se bo dral, Glistorepy,
in ministrstvo nikoli ne bo izvedelo, da je izginil e nekdo. Vse bo
opravil tiho in brez pritoevanja! Ah, ko bi to lahko izpeljal sam...
Daj, daj, Glistorepy, samo e malo potrpi, pa bo pot do Harryja Potterja
prosta. Sploh pa ne zahtevam od tebe, da bi nalogo opravil sam. Do
takrat se nama bo pridruil moj zvesti sluabnik..."
"Jaz sem va zvesti sluabnik," ga je nekoliko zamerljivo prekinil
Glistorepy.
"Glistorepy, potrebujem nekoga, ki ima mogane in mi je bil vedno
zvest. Moganov ti, al, nima, o tvoji zvestobi pa sploh ne bova
izgubljala besed."
"Nael sem vas," mu je zdaj odkrito zamerljivo ugovarjal Glistorepy.
"Jaz sem vas nael. Jaz sem vam pripeljal Bertho Bootel."
"To je res," mu je odvrnil hladen glas, ki ga je vse skupaj zaelo e
zabavati. "Tisto si izvrstno izpeljal. e zdaj komaj verjamem, da si
sposoben esa takega... Ampak bodiva iskrena. Ko si jo ujel, nisi
vedel, kako prav mi bo prila."
"Se-seveda sem bil preprian, da vam bo prila prav, gospodar moj..."
"Lanivec," ga je zavrnil gospodarjev glas, ki se je z uitkom kruto
poigraval z Glistorepyjem. "Res pa je, da so bile njene informacije
neprecenljive vrednosti. Brez njih ne bi mogel skovati narta in zato te
bom nagradil. Dovolil ti bom, da zame opravi bistveno nalogo. tevilni
izmed mojih sluabnikov bi rtvovali desnico, da bi jim jo dovolil opraviti!"
"R-Res, gospodar moj Kaj..." Glistorepyja je spet postalo strah.
"Ah, Glistorepy, menda ne misli, da ti bom pokvaril preseneenje
Svojo nalogo bo opravil isto na koncu... A vedi, da te ne bo doletela
ni manja ast, kot je Bertho Bootel."
"Torej... Torej..." Glistorepyjev glas je bil nenadoma tako hripav,
kot bi se mu usta in grlo povsem posuila. "Torej... boste tudi mene...
ubili"

"Ah, Glistorepy," je s svilenim glasom zavzdihnil drugi. "Zakaj bi te

ubil Bertho sem moral. Ko sem z njo opravil, je bila popolnoma
neuporabna. Sploh pa bi bilo zelo nerodno, e bi se vrnila na
ministrstvo in tam izblebetala, koga je sreala na poitnicah. Pametni
arovniki, ki se izdajajo za mrtve, se skrijejo. Ti pa si posedal po
obcestnih krmah, dokler ni nate naletela arovnica z ministrstva..."
Glistorepy je nekaj zamrmral, a tako potihem, da ga Frank ni razumel.
Drugi glas v sobi se je ob njegovem ugovoru zasmejal, toda smeh je bil
nevesel in hladen.
"Da bi ji lahko zbrisala spomin Dobro ve, da mogoni arovniki lahko
uenejo celo najtrdovratneje viroze pozabe - to sem ti dokazal, ko sem jo
zaslial. Sploh pa zdaj moram uporabiti podatke, ki sem jih izvlekel iz nje. V
nasprotnem primeru bi umrla zaman."
Frank, ki je e vedno stal pred vrati, se je nenadoma zavedel, da je
dlan, s katero oklepa palico, od potu isto premoena. Moki s hladnim
glasom je ubil ensko in o tem je govoril brez trohice obalovanja. e
ve, celo z uitkom jo je ubil! Nevaren je, pravi norec. Sploh pa
nartuje e ve umorov. Tistemu fantu, Harryju, ali kako mu je e ime,
preti smrt...
Frank je vedel, kaj mu je storiti. Naravnost na policijo mora. Splazil
se bo iz graine, potem pa bo stekel v telefonsko govorilnico, ki stoji
sredi vasi... A hladen glas je spet spregovoril in vrtnar je ostal ob
vratih ter spet pozorno prisluhnil.
"e malo, pa bo moj zvesti sluabnik na Bradaviarki. Harry Potter je
tako reko moj, Glistorepy. Vse je odloeno in o tem se ne bova ve
pregovarjala. Psst! Mislim, da sem slial Nagini..."
Glas drugega mokega se je spremenil. Iz njegovih ust so se izvijali
zvoki, kakrnih Frank e nikoli ni slial; sikajoi, da je rezalo v
kosti, in nenavadno razvleeni, moki pa ni niti enkrat samkrat zajel
sape. Vrtnar je bil preprian, da je drugega zlikovca vrgla bojast.
Potem pa je opazil, da se mu po temanem hodniku nekaj blia. Obrnil
se je in otrpnil od groze.
Nekaj mu je polzelo naproti. Ko se je dovolj priblialo pramenu
svetlobe, ki je lil skozi priprta vrata, je Franku zledenela kri. Prek
tlakovanih tal se je zvijala gigantska kaa, dolga vsaj deset metrov. Od
groze se ni mogel niti zganiti. Opazoval je, kako njeno telo v debelo
plast prahu na tleh zarisuje iroko, zavito sled, kako se mu vse bolj
blia in blia... Kaj naj stori Pobegne lahko samo v sobo, v kateri
tista dva nartujeta umor, e pa se ne zgane, ga bo kaa zagotovo ubila...
A e preden se je odloil za eno ali drugo monost, je bila kaa e ob
njem, v naslednjem hipu pa je - neverjetno, pravi ude! brezbrino
zdrsnila mimo njega. Sledila je sikanju hladnega glasu, ki je prihajalo
izza naslanjaa ob kaminu, in v nekaj sekundah je konica njenega repa e
izginila skozi reo priprtih vrat.
Frankovo elo so na gosto prekrivale kapljice potu, roka, ki je drala
palico, pa se mu je tresla. Glas v sobi ni prenehal sikati in Frank je
e pomislil... Ampak to je trapasto, popolnoma nemogoe... Morda pa
vseeno... Je mono, da se zna ta lovek pogovarjati s kaami!
Ni mu ni bilo jasno. elel si je samo to, da bi se imprej znael v
postelji s termoforjem pod kolenom. A teava je bila v tem, da ga noge

preprosto niso ubogale. Ko je tako e naprej stal pred vrati, se ves

tresel in se poskual obvladati, je uden glas spet spregovoril v Franku
razumljivem jeziku.
"Nagini mi je povedala nekaj zelo zanimivega, Glistorepy," je dejal.
"R-Res, gospodar moj" je vpraal Glistorepy.
"Res," je pritrdil drugi glas. "Nagini pravi, da tik pred vrati stoji
star bunkelj in nama prislukuje."
Vrtnar ni imel dovolj asa, da bi se skril, tako hitro so se mu
pribliali koraki in tako naglo so se odprla vrata.
Pred sabo je zagledal majhnega, pleastega mokega s sivimi lasmi,
zailjenim nosom in vodenimi omi, ki ga je opazoval preplaeno ter
jezno obenem.
"Ne bodi neolikan, Glistorepy. Povabi ga naprej."
Hladen glas je prihajal iz starodavnega naslanjaa, ki je stal ob
ognjiu, vendar Frank samega moa ni mogel videti. Velikanska kaa je
zdaj zvita leala na gnijoi preprogi pred kaminom, da je bila kakor
ljubljenek, kakrnega bi si omislili v peklu.
Glistorepy je vrtnarju z glavo pomignil, naj vstopi. eprav je bil
Frank e vedno isto pretresen, se je moneje oprijel palice in odepal
prek praga.
Ogenj je bil edini vir svetlobe v sobi in po stenah je metal dolge,
pajkaste sence. Frank se je zazrl v naslonjalo stola ob kaminu. Tisti,
ki se je skrival za njim, je bil oitno e manji od svojega sluabnika,
saj prek naslanjaa ni kukala niti njegova glava.
"Si slial vse, bunkelj" ga je pobaral nenavaden glas.
"Kaj si mi rekel" ga je uporno vpraal Frank. Zdaj ko je bil v sobi,
zdaj ko je priel as za dejanja, je pozabil na strah; bilo mu je, kot
bi se spet znael v bitki.
"Rekel sem ti bunkelj," mu je hladno odvrnil glas. "To pomeni, da nisi
arovnik."
"Ne vem, kakno govorjenje je zdaj to," je rekel Frank, igar glas je
postajal vse bolj umirjen. "Vem pa, da mi je prilo na uesa marsikaj,
kar bi zanimalo policijo. Moril si in nove umore naklepa, peklenek
nemarni!"
Jezno je premolknil, nato pa v navalu nenadnega navdiha dodal: "Pa e
to ti povem, da moja ena ve, kam sem el, in e se ne bom kmalu vrnil..."
"ene nima," ga je tiho prekinil hladen glas. "Nihe ne ve, da si tu,
in nikomur nisi povedal, kam gre. Ne lai lordu Mrlakensteinu, bunkelj,
kajti on ve... Vedno ve..."
"A tako" mu je Frank osorno posegel v besedo. "Lord, kaj Tvojih
manir, lord, nimam ravno v islih. Obrni se k meni, e je v tebi kaj dedca!"
"Ah, dedca..." je zavzdihnil hladen glas komaj kaj glasneje od
prasketanja plamenov. "Celo ti bi verjetno opazil, da sem veliko ve kot
navaden dedec... da sem ve kot lovek, veliko ve. A vseeno... Zakaj
pa ne Pokazal se ti bom. Glistorepy, obrni stol!"
Sluga je zajel sapo.
"Me nisi slial" ga je osorno spodbodel njegov gospodar.
Mali moak se je spail, nato pa se je poasi priblial naslanjau in
preprogi, na kateri je leala kaa. Oitno je bilo, da mu to ni pogodu,
a vseeno je zael poasi obraati stol. Ko se je ena izmed nog zataknila

za preprogo, je kaa dvignila svojo grdo trikotno glavo in tiho

zasikala.
Potem pa je stol gledal proti Franku in ta je videl, kaj sedi na njem.
Sprehajalno palico je spustil iz rok in strkljala se je po tleh. Odprl
je usta in zakrial, kar so mu dala pljua, tako glasno, da ni slial
besed, ki jih je izgovoril stvor, ko je dvignil arovniko palico. Temu
je sledil izbruh zelene svetlobe, eksplozija je raztrgala zrak in Franka
Bryca bi domala preklalo na dvoje. Mrtev je bil, e preden se je
sesedel.
Tristo kilometrov stran je neki fant, ki ga je tlaila mora,
preplaeno planil pokonci. Ime mu je bilo Harry Potter.
Drugo poglavje
Brazgotina
-----------------------------Harry je leal na hrbtu in sopel, kot bi pravkar pretekel ve
kilometrov. Zbudil se je iz sanj, ki so bile ive, da si je oi e vedno
pokrival z dlanmi. V brazgotini na elu, ki je bila podobna streli, ga
je peklo, kot bi mu nekdo nanjo pritisnil razbeljeno elezo.
Sedel je, se z eno roko prijel za elo, z drugo pa zatipal za oali,
ki so leala na noni omarici. Nataknil si jih je in obrisi v sobi so
postali jasneji, saj jo je osvetljevala ibka rumena svetloba uline
svetilke, ki se je prebijala skozi zavese.
Otipal je brazgotino, v kateri mu je e naprej kljuvalo, potem pa
prigal nono svetilko in splezal iz postelje. Prekal je sobo, odprl
vrata omare in pogledal v ogledalo, ki je viselo na notranji strani
vrat. Vanj je zmedeno zrl suhljat tirinajstletnik z zelenimi omi in
razmrenimi rnimi lasmi. Harry si je poblie ogledal brazgotino. Bila
je takna kot vedno, eprav je v elu e zmeraj util topo boleino.
Poskual se je spomniti, o em je sanjal, preden se je zbudil. Sanje
so bile tako ive. Na preprogi pred kaminom je leala kaa... Majhen
moki, ki mu je bilo ime Marius, klicali pa so ga Glistorepy... Hladen,
visok glas... Glas lorda Mrlakensteina!
Harry se je poutil, kot bi mu ob misli nanj v elodec zdrsnila velika
kocka ledu, a vseeno je zatisnil oi in se poskual spomniti, kaken je
bil videti Mrlakenstein. Ni mu uspelo. Ko se je stol obrnil k njemu in
je zagledal stvor, ki je del na njem, ga je namre streslo od groze, da
se je zbudil... Ali pa se je morda zbudil, ker mu je v elu tako
kljuvalo In kdo je bil tisti starek Ja, nedvomno je v sanjah videl
tudi nekega starega moa, saj se dobro spomni, kako se je nazadnje
sesedel.
Harry je postajal vse bolj zmeden. Oi si je prekril z dlanmi, da
bi se iz spalnice spet preselil v medlo osvetljeno sobo, katere podoba
je e bledela. A bilo je, kot bi v dlaneh poskual zadrati vodo;
podrobnosti so mu iz misli odcurljale, kakor hitro se jih je poskual
spomniti. Mrlakenstein in Glistorepy sta se pogovarjala o nekom, ki sta
ga ubila... a Harry se ni mogel spomniti njegovega imena. Nameravala pa
sta ubiti e nekoga drugega... Njega!

Dlani je odmaknil z obraza, razprl oi in se ozrl okoli sebe, kot bi

priakoval, da bo v spalnici zagledal kaj nenavadnega. Pravzaprav je
bilo v njej kar nekaj nenavadnih stvari. Ob vznoju postelje je stal
velik potovalni zaboj s privzdignjenim pokrovom. Iz njega so kukali
manji kotel, letea metla, rni plai in razline knjige urokov. Po
delu mize, ki ga ni zasedala velika, prazna kletka, v kateri je obiajno
emela sneno bela sova Hedwig, so leali zvitki pergamenta. Na tleh ob
postelji je leala odprta knjiga, ki jo je bral, preden je zaspal, in
vsi ljudje na fotografijah v knjigi so se premikali. Moki, odeti v
ivooranne plae, so na leteih metlah vigali prek fotografij in si
pri tem podajali rdeo ogo.
Harry je stopil h knjigi, jo pobral in opazoval, kako je eden izmed
mokih na osupljiv nain pognal ogo skozi enega izmed obroev, ki so
viseli dvajset metrov nad tlemi. Nato je knjigo odlono zaprl. V tistem
trenutku ga ni mogel zamotiti niti quidditch, pa eprav je bil po
njegovem mnenju najbolji port na svetu. Knjigo Leteti s Kanoni je
odloil na nono omarico, odel k oknu, odgrnil zavese in se ozrl po
ulici pod sabo.
Romarinova je bila videti natanko takna kot vsaka druga predmestna
ulica v zgodnjih nedeljskih jutrih. Zavese na sosednjih hiah so bile
zagrnjene, in kolikor dale je segal Harryjev pogled, ni bilo na
spregled nobenega ivega bitja. Niti make.
Pa vendar... Pa vendar... Harry se je nemirno vrnil k postelji,
sedel nanjo in spet otipal brazgotino. Ni ga muilo to, da je v elu e
vedno util topo boleino, saj je bil boleine in pokodb vajen. Pred
dvema letoma je bil ob vse kosti v desnici in celo no je trajalo, da so
mu spet zrasle, kar ni bilo niti najmanj zabavno. Kmalu zatem mu je isto
roko prebodel strupnik orjake poasti, pred letom dni pa je deset
metrov nad tlemi izgubil zavest in se zvrnil z letee metle.
udake nesree in pokodbe mu res niso bile tuje. Hodil je namre na
Bradaviarsko akademijo za arovnike in teave so ga nale, pa e se jim
je e tako poskual izmakniti.
Ne, teilo ga je nekaj isto drugega. Zadnji, ko mu je kljuvalo v
brazgotini, je bil v bliini lord Mrlakenstein. Ampak zdaj vendar ne
more biti kje blizu! Da bi nekje v Romarinovi preal nanj Kakna neumnost!
Zbrano je prisluhnil tiini, ki ga je obdajala. Je priakoval, da bo
zaslial pokljanje lesenih stopnic ali utenje arovnikega plaa Ko
je bratranec Dudley v sosednji sobi gromko zahral, se je Harry komaj
opazno zdrznil.
Nato se je potihem otel. Kako je trapast! V hii ni nikogar razen
njega, strica Vernona, tete Petunije in Dudleyja! Sorodniki pa oitno e
zmeraj spijo in mirno sanjajo.
Kadar so Dursleyjevi spali, jih je imel Harry najraje; ko so bili
budni, tako ali tako ni vedel, kaj bi z njimi. Stric, teta in njun sin
so bili njegovi edini sorodniki. Bili so bunkeljni (nearovniki), ki so
sovraili in prezirali magijo v vseh njenih oblikah. To pa je pomenilo,
da je bil Harry pod strievo streho dobrodoel priblino toliko kot
plesniv kos kruha. Ko je bil Harry zadnja leta na Bradaviarki, so vsem
mastno lagali, da ga ni doma, ker hodi na olo svetega Brutusa - olo za
fante z neozdravljivimi zloinskimi nagnjenji. Dobro so vedeli, da Harry

kot nepolnoleten arovnik doma ne sme arati, a so ga vseeno krivili za

vse, kar je lo narobe. Harry jim ni mogel zaupati svojih skrbi ali jim
povedati esar koli o ivljenju v arovnikem svetu. Ne, stricu bi bilo
naravnost smeno praviti, kako mu kljuva v elu in kako ga skrbi, kaj
naklepa Mrlakenstein.
Toda Harry je ivel pri Dursleyjevih prav zaradi Mojstra rne magije.
e ne bi bilo Mrlakensteina, na elu ne bi imel brazgotine. e ne bi
bilo njega, bi e vedno ivel pri starih...
Mrlakenstein je bil najmogoneji coprnik dvajsetega stoletja in
enajst let je postajal vse moneji. Potem pa je neke noi, ko je bil
Harry star komaj eno leto, priel k Potterjevim in Harryju ubil stare.
Mojster rne magije je nato dvignil arovniko palico e nadenj in
izvedel urok, s katerim si je med vzponom na oblast spravil s poti e
marsikaterega odraslega arovnika. A tokrat mu je, neverjetno kot se to zdi,
kletev spodletela. Namesto, da bi fantka z njo ubil, se je odbila od njega in
zletela nazaj v Mrlakensteina. Harry jo je odnesel z brazgotino, od Mojstra pa
je ostalo sila malo, bil je ob vso mo in pobegnil je. Groza, ki je zaradi
njega tako dolgo visela nad ivljenji arovnikov in arovnic, se je razblinila.
Mojstrovi priskledniki so se razbeali, Harry Potter pa je zaslovel.
Na enajsti rojstni dan se je njegovo ivljenje povsem spremenilo.
Najprej je izvedel, da je arovnik, potem pa se je izkazalo, da v
arovnikem svetu isto vsi poznajo njegovo ime. Vpisal se je na
Bradaviarko, kjer so se glave soolcev sprva neprestano obraale za
njim, epet pa mu je sledil, kamor koli je el. A od tega so minila e
tri leta. Konec poletja se bo vpisal v etrti letnik in e je odteval
dneve, ki so ga loili od ponovnega snidenja s prijatelji.
Toda do takrat, ko bo spet ugledal grajske stolpe in stolpie, sta e
cela dva tedna! Nemono se je ozrl po sobi in pogled se mu je ustavil na
voilnicah za rojstni dan, ki ju je konec julija dobil od svojih
najboljih prijateljev. Kaj bi rekla, e bi jima pisal in povedal, da ga
v brazgotini kljuva
Nemudoma je zaslial predirni, preplaeni glas Hermione Granger,
njegove najbolje prijateljice: "V brazgotini ti kljuva Harry, to je
hudo resna stvar... Pii profesorju Dumbledorju! Jaz grem pogledat v
ubenik Osnove arobnih bolezni in okub. Mogoe v njem kaj pie o
arobnih brazgotinah."
Ja, to bi bil Hermionin nasvet: obvesti ravnatelja Bradaviarke,
dokler ne dobi njegovega odgovora, pa tii nos v knjige. Harry se je
zazrl skozi okno v temano, modrorno nebo. Dvomil je, da bi si lahko s
knjigami kaj dosti pomagal. Kolikor je bilo njemu znano, je bil edini
lovek, ki je preivel takno kletev. Malo verjetno je bilo torej, da bi
svoje simptome nael v Osnovah arobnih bolezni in okub. Ravnatelja pa
tudi ni mogel obvestiti o tem, saj sploh ni vedel, kje preivlja
poitnice. Nekaj trenutkov se je zabaval ob misli, kako bradati
Dumbledore v do tal segajoem arovnikem plau lei na plai, obsijani
s soncem, in si v svoj orlovski nos vtira kremo za sonenje.
e res, da bi Hedwig nala ravnatelja ne glede na to, kje je.
Harryjeva sova je zmogla ponesti pisma komur koli, pa eprav ni poznal
njegovega naslova. Ampak kaj naj bi ravnatelju sploh napisal
Dragi profesor Dumbledore, oprostite, da vas motim, ampak danes

zjutraj mi je v brazgotini kljuvalo. S spotovanjem, Harry Potter. esa

tako butastega si vendar ne more privoiti!
Zato si je poskual predstavljati, kaj bi rekel njegov najbolji
prijatelj, Ron Weasley. V trenutku je pred sabo zagledal Ronov
dolgonosi, pegasti obraz, ki ga je zmedeno opazoval.
"V brazgotini ti je kljuvalo Ampak... Ampak Saj Ve Kdo gotovo ni
kje v bliini. Mislim... e bi bil, bi ga verjetno videl. Saj ve,
gotovo bi te spet poskual pospraviti. Kaj pa vem, Harry. Mogoe pa take
brazgotine zmeraj malo emijo. Bom vpraal oija."
Gospod Weasley je delal na ministrstvu za aranje, v uradu za zlorabo
bunkeljskih izdelkov, in kolikor je bilo Harryju znano, se na brazgotine
ni kaj prida spoznal. Vsekakor pa mu ni bilo do tega, da bi vsi
Weasleyjevi mislili, kako ga je strah, e mu malo kljuva v elu. Gospa
Weasley bi zagnala e huji vik in krik kot Hermiona. Fred ter George,
Ronova estnajstletna brata dvojka, pa bi izgubila vse spotovanje, ki
sta ga gojila do njega. Druino Weasley je imel Harry najraje izmed vseh
druin na svetu in upal je, da ga bodo kmalu povabili k sebi. Ron je
celo omenil, da bodo morda skupaj odli na svetovno prvenstvo v
quidditchu, in Harry si vsekakor ni hotel pokvariti obiska pri
Weasleyjevih z ivnimi vpraanji glede svoje brazgotine.
S lenki desnice se je gladil po elu. Zdaj bi potreboval nekoga
(eprav ga je bilo to sram priznati), ki bi mu nadomestil stare.
Odraslega arovnika, ki bi ga lahko vpraal za nasvet, ne da bi se pri
tem neumno poutil. Nekoga, ki bi mu bilo mar zanj in bi imel vsaj nekaj
izkuenj s rno magijo...
Takrat mu je postalo jasno, kaj mora storiti. Reitev je bila tako
preprosta in oitna, da bi nanjo res lahko pomislil e prej: Sirius.
Skoil je s postelje, pohitel prek sobe in sedel za pisalno mizo. K
sebi je potegnil kos pergamenta, v rnilnik pomoil orlovsko
pero in napisal Dragi Sirius. Nato je pomislil, kako naj pravzaprav
napie, kaj ga mui. Pri tem se je e vedno udil, zakaj se ni takoj
spomnil na Siriusa, eprav to mogoe sploh ni bilo nenavadno. Ne
nazadnje, da je njegov boter, je izvedel komaj pred dvema mesecema.
Odgovor na vpraanje, zakaj se e prej ni vpletel v Harryjevo
ivljenje, je preprost - del je v Azkabanu, stranem arovnikem
zaporu, ki so ga straili morakvarji. S temi grozljivimi stvori brez
oi, katerih najljuba hrana so loveke due, se je sreal tudi Harry.
Ko jim je Sirius uel, so ga namre prili iskat na Bradaviarko. A
Harryjev boter je bil nedolen. Umore, ki so mu jih naprtili, je v
resnici zagreil Glistorepy, Mrlakensteinov sluga, za katerega so vsi
mislili, da je mrtev. Harry, Ron in Hermiona so vedeli, da to ni res,
saj so ga videli tik pred koncem zadnjega olskega leta. A le profesor
Dumbledore jim je verjel, da so ga.
Takrat je Harry e mislil, da se bo konno lahko odselil od
Dursleyjevih. Sirius ga je namre povabil ivet k sebi, takoj ko bo
opral svoje ime. A vse to je padlo v vodo - Glistorepy jim je pobegnil,
e preden so ga lahko odpeljali na ministrstvo za aranje, Sirius pa se
je moral skriti, saj so mu stregli po ivljenju. Harry mu je pri tem
pomagal in mu priskrbel hipogrifa rebokluna, s katerim je odletel na
varno. Misel na dom, ki bi ga lahko imel pri Siriusu, ga je muila celo

poletje. Zdaj, ko bi Dursleyjevim skoraj za vedno uel, se mu je bilo

dvakrat teje vrniti na Romarinovo.
A eprav ni mogel iveti pri Siriusu, ki se je e vedno skrival, mu je
bil ta v veliko pomo. Ravno zaradi njega je smel Harry pri sebi
obdrati vse olske knjige in ostale arobne predmete. Tega mu stric
Vernon prej ni dovolil. Dursleyjevi so bili namre prepriani, da je
njihovo poslanstvo Harryju im bolj zagreniti ivljenje. Obenem pa so se
bali njegove moi in so zato prejnja poletja olski zaboj skrbno
zaklepali v omaro pod stopnicami. A s Harryjem so delali vsaj nekoliko
lepe, odkar so izvedeli, da je njegov boter nevaren in po vsej
verjetnosti tudi blazen morilec Harry jim je nekako pozabil povedati, da
je Sirius nedolen.
Odkar se je Harry vrnil na Romarinovo, je od botra dobil dve pismi.
Ne enega ne drugega mu niso prinesle sove, kot je pri arovnikih sicer v
navadi, temve veliki, ivobarvni tropski ptici. Hedwig bahavih lepotic
ni prenaala; komajda ju je pustila piti iz svoje skledice za vodo,
preden sta se odpravili nazaj k Siriusu. Harryju pa sta bili ve, saj
je ob njiju najprej pomislil na palme in peene plae. Harry je upal,
da se ima boter lepo, neglede na to, kje se skriva (tega mu v pismih ni
izdal, saj se je bal, da bi jih kdo prestregel). Domneval pa je, da je
Sirius el v topleje kraje, saj si je teko predstavljal, da bi
morakvarji dolgo asa zdrali na slepeem soncu. Iz botrovih pisem, ki
ju je skril pod razmajano desko v podu, je vsekakor razbral, da je dobre
volje. Obenem pa ga je Sirius v obeh opomnil, naj se nemudoma obrne
nanj, e bi ga potreboval. No, zdaj ga res potrebuje.
Hladna siva svetloba, ki razsvetli nebo pred sonnim vzhodom, se je
poasi plazila v sobo in zato se je zdelo, da Harryjeva namizna svetilka
polagoma ugaa. Konno je sonce vzlo, stene spalnice so se obarvale
zlato in Harry je slial, da sta stric in teta vstala. Takrat je z mize
pospravil zmekane kose pergamentnega papirja in e enkrat prebral
pismo, ki ga je namenil botru.
Dragi Sirius!
Hvala za pismo. Pti, ki ga je prinesel, je bil tako gromozanski, da
se je komaj stlail skozi okno.
Tukaj je vse po starem. Dudleyjeva shujevalna kura ne gre ravno po
nartih. Teta ga je veraj zalotila, ko si je v sobo poskual
pretihotapiti celo katlo krofov. Stric mu je zato zagrozil, da mu ne bo
ve dajal epnine, e se ne bo dral diete. Dudley je potem celo
popoldne razgrajal po hii in pri tem, med drugim, skozi okno vrgel svoj
PlayStation (nekaj taknega kot raunalnik). To ni bilo preve pametno,
saj se zdaj ne more zamotiti niti s tisto svojo raunalniko igrico,
Megapobaba 111 ali kako se e imenuje.
Z mano je vse v redu, predvsem zato, ker se sorodniki bojijo, da jih
bo vse spremenil v netopirje, e te bom prosil.
Samo danes zjutraj se je zgodilo nekaj udnega. V brazgotini mi je
kljuvalo. Zadnji mi je takrat, ko je Mrlakenstein priel na
Bradaviarko. Ampak saj ni mogoe, da bi bil spet kje v bliini, kajne
Je mogoe obiajno, da ti v taknih brazgotinah vasih kar malo kljuva

Tole pismo ti bo odnesla Hedwig, ko se vrne z lova, ti pa, prosim, v

mojem imenu pozdravi rebokluna.
Harry.
"Ja," si je rekel Harry, "tako bo najbolje. e bi mu povedal tudi za
sanje, bi mislil, da me grozno skrbi."
Pergament je zloil in ga pustil na robu mize, da bi ga dal Hedwig, ko
se vrne. Nato je vstal, se pretegnil in spet odprl vrata omare. Oblekel
se je, ne da bi enkrat samkrat oinil svoj odsev, potem pa odel v
kuhinjo na zajtrk.
Tretje poglavje
Vabilo
-----------------------------Ko je Harry priel v kuhinjo, so Dursleyjevi e sedeli za mizo. Nihe
ni dvignil pogleda, niti ko je stopil skozi vrata, niti ko je sedel.
Veliki rdei obraz strica Vernona se je skrival za asopisom, teta
Petunija pa je lupila grenivko, pri emer ji je uspelo naobiti ustnice
kljub temu, da je imela naravnost konjsko zobovje.
Dudley se je ves razjarjen kujal in zdelo se je, da zavzame e ve
prostora kot obiajno. To ni bilo kar tako, saj je zasedel e celotno
stranico tirikotne mize.
Teta mu je na kronik poloila etrtino grenivke in zaivkala:
"Izvoli, Dubek ljubek moj drobceni!"
Dudley jo je prebodel s pogledom, polnim sovratva. Odkar je konec
olskega leta domov prinesel sprievalo, je njegovo ivljenje postalo
veliko manj prijetno.
Stric in teta sta kot obiajno nala tevilne izgovore za slabe ocene.
Petunija je vedno trdila, da je Dudley izjemno nadarjen fanti, samo
uitelji ga ne razumejo. Vernon pa je vztrajal, da tako ali tako ne bi
prenesel, e bi bil njegov sin ,zagreben piflar'. Tudi na resna
opozorila uiteljev, da pogosto mui soolce, se nista ozirala.
"Dudko je pa nekoliko bolj ivahen, ampak niti muhi ne bi storil
alega!" je hlipaje izdavila teta.
Toda isto na koncu sprievala je na vrsto prila e ocena
Dudleyjevega zdravja, in mnenja olske zdravnice nista mogla prezreti ne
stric ne teta. Petunija je sicer zatrjevala, da ima Dudley samo nekoliko
moneje kosti. Po njenem je bil teak pa toliko kot vsak drug zdrav,
okroglolien fanti, ki v teh letih potrebuje obilo hrane. A dejstvo je
bilo, da v trgovinah, ki so prodajale olske uniforme za Dudleyjevo
zasebno olo, niso imeli dovolj irokih pumparic. olska zdravnica je opazila,
kar so oi tete Petunije nala spregledale (eprav so nemudoma vignile k
prstnim odtisom, ki so se pojavili na bleee istih stenah njihove dnevne
sobe, in so kot pes sledile sosedom od trenutka, ko so pomolili nos iz svojih
hi): Dudley nikakor ne potrebuje e ve hrane, saj ga je e zdaj toliko
skupaj, da spominja na mladega nosoroga.
Zato sta Dudleyjeva stara - po mnogih prepirih, med katerimi se je
bratranec metal po tleh, da so se tresle stene - uveljavila strogo

dieto. Nart zanjo, ki ga je poslala olska zdravnica, sta nalepila na

hladilnik, iz katerega sta zmetala vso Dudleyjevo najljubo hrano. V
smeti so romale razline sodavice in tortice, okoladne ploice in
zmrznjeni hamburgerji, v hladilniku pa se je nastanila zelenjava in
druga ,hrana za zajce', kot jo je imenoval stric Vernon. Da bi bilo
Dudleyju laje, je teta vztrajala, da morajo vsi jesti enako hrano kot
njen sinko. Zato je tudi Harry za zajtrk dobil samo etrt grenivke,
poleg tega pa je bila njegova etrtina veliko manja od Dudleyjeve. Teta
se je oitno odloila, da bo sina poskusila nekoliko razvedriti - za pod
zob bo dobil vsaj ve od Harryja.
Ni pa vedela, kaj vse se skriva pod razmajano desko v podu neakove
sobe. Harry nikakor ni bil na shujevalni kuri. V trenutku, ko se je
zavedel, da ga bo teta celo poletje pitala samo s korenjem, je Hedwig
poslal k prijateljem. Vsi so se takoj odzvali na njegovo pronjo. Sova
se je od Hermione vrnila z veliko katlo, do vrha natlaeno s
sladkarijami brez sladkorja (Hermionina stara sta bila zobozdravnika).
Hagrid, kljuar in oskrbnik Bradaviarke, mu je ustregel s polno vreo
pikotov (ki se jih Harry ni niti dotaknil, saj je imel s Hagridovimi
slaiarskimi podvigi slabe izkunje). Gospa Weasley pa je na pot
poslala druinskega skovirja Errola, ki je Harryju prinesel velikansko
sadno torto, dan ali dva kasneje pa e celo skladovnico pit razlinih
okusov. Ubogi Errol je bil precej v letih in ves slaboten. Preden si je
opomogel od druge poiljke slaic, je minilo kar pet dni. Na Harryjev
rojstni dan (ki so ga to leto Dursleyjevi popolnoma prezrli) pa je od
Rona, Hermione, Hagrida in Siriusa dobil tiri izvrstne torte. Dve sta
mu e ostali in zato se je brez nerganja lotil grenivke, saj je vedel, da ga
pravi zajtrk aka v sobi.
Stric je odloil asopis, se zazrl v svoj kronik, na katerem je
poivala etrtina grenivke, in se nejevoljno namrdnil.
"Je to vse" je zagodel.
Teta Petunija ga je ostro oinila, nato pa z glavo razdraeno
pomignila proti Dudleyju. Ta je e pojedel svojo etrtino in je z
malimi, praijimi omi lakomno zrl v Harryjev kos.
Vernon je prhnil skozi koate brke in zgrabil lico.
Pri vratih je pozvonilo. Stric je nejevoljno vstal in se odpravil v
veo, teta pa je zaela brkljati okoli ajnika. Dudley je to v hipu
izkoristil in oetu ukradel preostali kos grenivke.
Stric se ni vrnil takoj, saj se je ob vhodnih vratih z nekom
pogovarjal. Obiskovalec se je vekrat preerno zasmejal, stric pa mu je
vsake toliko namenil osoren in odrezav odgovor. Nato so se vhodna vrata
zaprla.
Teta je odloila ajnik na mizo in se radovedno ozrla prek ramen, saj
jo je zanimalo, kje hodi mo. Ni ji bilo treba dolgo akati. Vrnil se je
kmalu, a bil je ves iz sebe.
"Ti!" je bevsknil na Harryja. "V dnevno sobo! Takoj!"
Harry se je zmedel; spraeval se je, kaj naj bi upiil tokrat. Vstal
je in sledil stricu v sosednji prostor. Vernon je za njima takoj zaprl vrata.
"Tako torej," je izjavil, odkorakal h kaminu in se obrnil k Harryju,
kot bi mu nameraval povedati, da ga bo aretiral. "Tako torej!"
Harry bi ga najraje vpraal ,Kako torej' A vedel je, da strica

zjutraj ne gre draiti, posebej zdaj, ko je bil e tako ves najeen

zaradi skromnega zajtrka. Zato se je odloil, da bo raje tiho in ga bo
karseda zmedeno gledal.
"Potar je ravnokar prinesel tole," je povedal stric. Pokazal mu je
list pisemskega papirja vijoliaste barve. "Pismo je naslovljeno name,
govori pa o tebi."
To je Harryja res zmedlo. Kdo bi stricu pisal o njem Le kdo bi mu z
bunkeljsko poto poiljal pisma o njem
Stric je e nekaj asa nemo bolal vanj, nato pa dvignil pismo k oem
in ga prebral:
Draga gospod in gospa Dursley!
Ne poznamo se, a prepriana sem, da vama je Harry e vekrat
pripovedoval o mojem sinu Ronu.
Kot vama je Harry verjetno e omenil, je naslednji ponedeljek
zakljuna tekma svetovnega prvenstva v quidditchu. Moj mo Arthur je
prek znancev na sekretariatu za port priel do vstopnic za zakljuno tekmo.
Saj bosta Harryju dovolila, da si jo gre z nami ogledat, kajne Takne
prilonosti res ne sme zamuditi, saj je Velika Britanija svetovno
prvenstvo nazadnje gostila pred tridesetimi leti, do vstopnic za finale
pa je tako reko nemogoe priti. Seveda bomo zelo veseli, e bo Harry
lahko ostal pri nas do konca poitnic, ko ga bomo tudi pospremili na
vlak, s katerim se vsako leto odpelje v olo.
Najbolje bo, e nam bo Harry vao odloitev im prej sporoil, in to
na obiajen nain. Bunkeljski potar nam e nikoli ni prinesel pote in
ne verjamem, da sploh ve, kje smo doma.
Lep pozdrav in naj se nam Harry res im prej oglasi,
Molly Weasley.
P.S. Upam, da sem na ovojnico nalepila dovolj znamk.
Ko je stric prebral pismo do konca, je z roko segel v ep jopia in iz
njega potegnil pomekan kos papirja.
"Poglej to!" je zarenal.
Pod nos mu je molil ovojnico, v kateri je bilo pismo gospe Weasley, in
Harry se je komaj zadral, da se ni od srca nasmejal. Do zadnjega
kotika je bila namre prelepljena z znamkami, le na sprednji strani
ovojnice je Ronova mama pustila toliko prostora, da je vanj z drobno
pisavo vpisala naslov.
"Torej je nalepila dovolj znamk," je izjavil Harry, kot da gre za
napako, ki bi se lahko pripetila komur koli. Strieve oi so se zabliskale.
"Potarju se je zdela ovojnica zelo zabavna," je zakrtal z zobmi.
"Zanimalo ga je, kdo nam je pismo poslal. Zato je tudi pozvonil."
Harry je raje molal. Drugi morda ne bi razumeli, emu se stric
razburja zaradi nekaj odvenih znamk. Sam pa je e dovolj dolgo ivel
pri Dursleyjevih in vedel je, kako jih iz tira vre vse, kar ni povsem
obiajno. e bi kdor koli pomislil, da se bratijo z ljudmi, kot so
Weasleyjevi, bi jih bilo konec od sramu.
Stric je e naprej bolal v Harryja, ki se je trudil, da se mu na
obrazu ne bi videlo, kaj si o vsem skupaj misli v resnici. e bo lepo
tiho in ne bo naredil kakne neumnosti, je mogoe pred njim eden

najlepih dni v ivljenju. akal je, da bo stric kaj rekel, a ta je samo

jezno zijal vanj. Zato se je odloil, da bo sam pretrgal tiino.
"Torej lahko grem" je vpraal.
Striev veliki, vijoliasti obraz se je spail, brki so se mu
nasrili. Harry je vedel, kaj se dogaja za nagrbanenim elom: divji
spopad med dvema izmed strievih osnovnih nael. e Harryju dovoli, da
gre z Weasleyjevimi, se bo Harry imel lepo. To pa se je e dolgih
trinajst let trudil prepreiti. A po drugi strani ga ni prenesel pod
svojo streho; e Harryju dovoli, da se pobere k Weasleyjevim, bo imel
mir pred neakom vse do konca olskega leta. Znebil se ga bo kar dva
tedna prej, kot naj bi se ga sicer. Da bi si dal ve asa za premislek,
se je spet zazrl v pismo gospe Weasley.
"Kdo je sploh ta enska" je vpraal in si namrgodeno ogledoval njen
podpis.
"Saj sta se e sreala," ga je opomnil Harry. "Ronova mami je in vsako
leto ga priaka na postaji, ko se z vlakom vrnemo z Brad... Ko se vrnemo
domov."
Skoraj bi izrekel ime arovnike ole, in to bi bilo nedvomno dovolj,
da bi stricu zavrela kri. Toda stric je zadevo na sreo preslial. Zdaj
se je mril, kot bi se poskual spomniti esa zelo neprijetnega.
"Je to tista zavaljena enina," je nazadnje zagodel, "ki ima cel kup
rdeelasih paglavcev"
Harry se je namrdnil. Za malo se mu je zdelo, da bi stric Vernon kogar
koli zmerjal z ,zavaljeno enino'. Ne nazadnje je njegov sin vendarle
dosegel rekord, za katerega si je prizadeval e od tretjega leta
starosti - konno je v irino meril ve kot v viino.
Stric Vernon se je spet poglobil v pismo.
"Quidditch," je zamrmral sam pri sebi. "Quidditch - kakna traparija
je sploh to"
Harry se je nejevoljno prestopil.
"To je nekaj takega kot koarka," je razloil z nekoliko povianim
glasom. "Igramo ga na leteih..."
"Ja, ja, ja!" ga je glasno prekinil stric. Harry je z zadovoljstvom
opazil, da je strica zaela grabiti panika. Oitno ne bi prenesel, e bi
kdo pod njegovo streho izgovoril besedi ,letea metla'. Spet se je
zatekel k pismu in Harry je opazoval, kako so se mu oi zapiile v
stavek na koncu pisma.
"Kaj misli s tem, da naj bi ji odgovoril na obiajen nain"
"Obiajen za nas," je razloil Harry, in e preden bi stric lahko spet
odprl usta, je dodal: "Saj ve, odgovor naj bi ji poslal s sovo. Tako si
pisma poiljamo arovniki."
Vernona je to ogorilo, kot bi Harry izrekel nagnusno kletvico. Hitro
je oinil okna, kot bi priakoval, da vsa soseska ob njih prislukuje
njunemu pogovoru.
"Kolikokrat ti moram e rei, da pod mojo streho niti z besedico ne
sme namigniti, kaken izrodek si!" je zaepetal, pri emer je
zaripnil, da je bil njegov obraz podoben velikanski slivi. "Ti
nehvalene! S Petunijo te oblaiva..."
"V Dudleyjeva ponoena oblaila," je hladnokrvno vskoil Harry. Res je
bil obleen v tako velik pulover, da si je moral rokave petkrat

zavihati, preden so mu dlani pokukale skoznje, okoli nog pa so mu

mahedrale vsaj trikrat preiroke kavbojke.
"Kako pa govori z mano!" je vzkliknil stric, ki se je kar tresel od
besa.
Toda Harry ga je imel dovolj. asi, ko je ubogal Dursleyjeve, pa e so
mu ukazali kaj e tako neumnega, so bili mimo. Zaradi Dudleyja e ne bo
hujal, stricu pa tudi ne bo pustil, da bi mu prepreil obisk svetovnega
prvenstva. O ne!
Globoko je zajel sapo, da bi se pomiril, potem pa je rekel: "Prav, pa
ne bom el na tekmo. Lahko zdaj grem Rad bi dokonal pismo, ki ga piem
Siriusu. Saj ve, mojemu botru."
To je zadoalo. Izrekel je arobno besedo. krlatna barva je
hitro izginjala s strievega obraza, a neenakomerno, da je bil ves
lisast. Zato je e najbolj spominjal na ribezov sladoled, ki ga niso
dovolj skrbno premeali.
"A... A njemu pie" je poskual karseda mirno vpraati, toda Harry
je opazil, kako so se mu od strahu skrile zenice.
"Hja, saj mu moram," je lahkotno odvrnil. "e nekaj asa se mu nisem
oglasil, in e se mu kmalu ne bom... Saj ve, mislil bo, da je kaj
narobe."
Potem je utihnil in uivako opazoval, kako so te besede delovale na
strica. Kar predstavljal si je, kako divje se vrti tistih nekaj kolesc
pod strievimi gostimi, temnimi lasmi in brezhibno preko. e bo neaku
prepreil napisati pismo Siriusu, bo slednji mislil, da s Harryjem grdo
ravnajo. e pa Harryju prepove ogled tekme in bo Siriusu pisal o tem, bo
ta vedel, da grdo ravnajo z njim. Stric je zato lahko napravil samo eno.
Harry je videl, kako se je sklep izoblikoval v strievih mislih, kot bi
bil njegov veliki obraz prosojen. Potruditi se je moral, da njegov
lastni obraz ne bi izdal niesar, in res...
"No, prav. Pa pojdi na to preklemano... Na to neumno... Na to
svetovno prvenstvo. Temle Weasleyjem pa odpii, naj te pridejo iskat. Na
kraj pameti mi ne pade, da bi te kam vozil. Pa kar pri njih ostani. Svojemu...
botru pa povej... Povej mu... da sem ti dovolil na to traparijo."
"Tudi prav," je navidez ravnoduno skomignil Harry.
Obrnil se je in se odpravil proti vratom dnevne sobe, pri emer bi
najraje poskakoval od veselja. A ne sme se izdati! Sicer ne bo ni z
obiskom pri Weasleyjevih, pa tudi na svetovno prvenstvo lahko pozabi!
V vei bi se skoraj zaletel v Dudleyja, ki se je motal okoli vrat
dnevne sobe. Verjetno zato, da bi se naslajal nad tem, kako Vernon
nadira Harryja. irok nasmeek na Harryjevem obrazu ga je zato isto osupnil.
"Kaken izvrsten zajtrk, kajne" ga je vpraal Harry. "Kako sem sit!
Pa ti"
Dudley ga je samo debelo gledal. Harry se je zasmejal in stekel po
stopnicah navzgor, preskakoval je kar po tri naenkrat, nato pa planil v svojo
spalnico.
Najprej je opazil, da se je Hedwig drnila. S svojimi velikimi omi
jantarjeve barve se je zazrla vanj in tlesnila s kljunom, kar je
pomenilo, da ji nekaj ni pogodu. Harryju je e v naslednjem trenutku
postalo jasno, kaj jo je razdrailo.
"Aua!" je vzkliknil.

V sence mu je priletelo nekaj, kar je bilo e najbolj podobno majhni,

sivi, pernati teniki ogici. Jezno se je poehljal po glavi in se ozrl,
da bi videl, kaj ga je dejansko udarilo. Po sobi je kakor ponorela
raketa vigal tako drobcen skovir, da bi ga lahko skril v pest. ele ko
je zmajal z glavo, pa je opazil, da mu je pred noge odvrgel pismo.
Sklonil se je, prepoznal pisavo na ovojnici - Ronova je bila - in jo
raztrgal. V njej je bilo nahitro nakracano sporoilo.
Harry, oi je dobil karte!!!! V ponedeljek gremo na tekmo med Irci in
Bolgari! Mami je pisala tvojim bunkeljnom, da bi ti dovolili priti k
nam. Mogoe so pismo e dobili, ker pa ne vem, kako hitro deluje
bunkeljska pota, sem ti vseeno poslal Vola.
Harry je e enkrat nejeverno prebral besedo ,Vola', nato pa se je ozrl
k malemu skovirku, ki je ko zmean kroil okoli lestenca. e nikoli v
ivljenju ni videl esa, kar bi bilo tako malo podobno volu. Mogoe pa
ne zna brati Ronove pisave. Spet se je posvetil pismu.
Pote bomo prili, pa naj bunkeljni reejo, kar hoejo. Svetovnega
prvenstva e ne bo zamudil! No, mami pravi, da jih moramo najprej
prositi, e ti dovolijo. e te pustijo z nami, mi nemudoma odpii in v
nedeljo ob petih bomo prili pote. e te ne pustijo z nami, mi nemudoma
odpii in v nedeljo bomo vseeno prili pote.
Danes popoldne pride k nam Hermiona. Percy pa e dela na sekretariatu
za mednarodno sodelovanje med arovniki. Ko bo pri nas, tujine ne sme
niti omeniti, sicer bo Percy tako dolgo nakladal o svoji slubi, da bomo
vsi pocrkali od dolgasa!
Se vidimo, Ron.
"Pomiri se no!" je rekel Harry, ko mu je miceni skovir priletel tik
nad glavo. Neprestano je divje hukal in Harry je domneval, da od ponosa,
ker je pismo dostavil na pravi naslov.
"Pridi sem!" mu je ukazal. "Ronu bo odnesel odgovor."
Skovir je sfrfotal na vrh Hedwigine kletke. Harryjeva sova ga je
premerila hladno, kot bi hotela rei: "Kar pridi blie, e si upa!"
Harry je spet segel po orlovskem peresu, zgrabil nov pergament in
napisal:
Ron, vse je v redu, bunkeljni so mi obljubili, da grem lahko z vami.
Jutri ob petih se torej vidimo. Komaj akam.
Harry.
List je zloil tolikokrat, da je iz njega skoraj napravil kocko, nato
pa ga je privezal na skovirkovo noico. To ni bilo lahko, saj je ,Vol'
od navduenja ves as poskakoval na mestu. V trenutku, ko je bilo pismo
privezano, pa je e poletel skozi okno in izginil.
Harry se je obrnil k Hedwig.
"Si pripravljena na res dolgo pot" jo je vpraal.
Hedwig je vzvieno zaskovikala.
"Bi lahko tole odnesla Siriusu" jo je prosil in ji pomolil pismo.
"akaj... e nekaj bom pripisal."

Pergament je razgrnil in nanj hitro nakracal e nekaj.

Do konca poletja me najde pri prijatelju Ronu Weasleyju. Njegov oi
nam je priskrbel karte za svetovno prvenstvo!
Znova zloeno pismo je nato privezal Hedwig na nogo. Pri tem je bila
nenavadno mirna, kot bi hotela pokazati, kako se mora obnaati prava
potna sova.
"Ko se bo vrnila, bom pri Ronu," ji je e povedal Harry.
Vdano ga je pogrizljala po prstu, nato pa so njena velika krila
zautela, razprla jih je in poletela skozi odprto okno.
Harry je gledal za njo, dokler ni izginila na obzorju, nato pa se je
splazil pod posteljo. Dvignil je razmajano desko, si postregel
z velikim kosom torte in od uitka na ves glas zacmokal. Sladkal se je
s torto, Dudley pa je za zajtrk dobil samo grenivko! Sonen poletni dan
je bil, jutri bo zapustil Romarinovo, v brazgotini ga ni ve kljuvalo
in na svetovno prvenstvo v quidditchu gre! V tistem trenutku je bil brez
ene same skrbi. Celo na Mrlakensteina je pozabil.
etrto poglavje
Spet v Jazbini
-----------------------------Opoldne naslednjega dne je bilo vse, kar je Harry potreboval za olo,
e zloeno v potovalnem zaboju. Zraven so se znali tudi vsi predmeti,
na katere je pazil kakor na punico svojega oesa - pla nevidnosti, ki
ga je podedoval za oetom, letea metla, ki mu jo je podaril Sirius, ter
zaarani zemljevid Bradaviarke, ki sta mu ga prejnje leto sveano
izroila Ronova brata Fred in George. Skrivalie pod razmajano desko je
popolnoma spraznil in dvakrat do zadnjega kotika pregledal sobo, da ne
bi pozabil kakne knjige ali peresa. Nazadnje je s stene snel koledar,
na katerem je odteval dni do prvega septembra, konca poletnih poitnic.
Ozraje na Romarinovi tiri je bilo izredno napeto. Ker so
Dursleyjevi priakovali, da bo njihov dom obiskala cela horda
arovnikov, so bili sila razdraljivi. Ko je Harry stricu povedal, da
bodo Weasleyjevi prili naslednjega dne ob petih, bi tega skoraj zadela kap.
"Upam, da si udakom naroil, naj se obleejo, kot se spodobi," je
takoj zarenal nanj. "Saj sem videl, kakni hodite naokrog!"
Harryja je ob teh besedah resno zaskrbelo. Gospoda in gospe Weasley
skoraj nikoli ni videl v oblailih, ki bi se Dursleyjevim zdela
spodobna. Njuni otroci so med poitnicami resda nosili bunkeljska
oblaila, Ronova stara pa sta se vedno ogrinjala z dolgimi, ponavadi
precej ponoenimi arovnikimi plai. Harryja ni skrbelo, kaj si bodo
mislili sosedje. Bal se je, da bodo Dursleyjevi nesramni do
Weasleyjevih, e bodo njihova oblaila potrdila strieve najstraneje
predstave o arovniki modi.
Vernon si je naslednjega dne nadel svojo najboljo obleko. Veina
ljudi bi to gotovo razumela kot spotljivo dobrodolico, a Harry je
vedel, da se je tako oblekel samo zato, ker je hotel delovati na goste

im bolj zastraujoe.
Dudley je nenadoma postal veliko manj obseen. Pa ne zaradi
shujevalne kure, temve zato, ker ga je bilo strah. Zadnji, ko se je
sreal z odraslim arovnikom, jo je namre precej slabo odnesel. Iz
zadnjice mu je pognal praiji rep in stari so ga morali odpeljati v
drago zasebno bolninico v Londonu, da so mu ga odstranili. Harryjev
bratranec se je zato sprio bliajoega se obiska pogosto ivno
pogladil po zadnji plati. Po hii pa je hodil kakor rakovica in je
skrbno pazil, da je bil s hrbtom venomer obrnjen k steni.
Med kosilom je nad jedilno mizo legla tiina. Dudley ni vihal nosu nad
hrano (pa eprav je dobil samo zeleno z nastrganim polmastnim sirom),
teta pa sploh ni jedla - roki je prekriala na prsih in se ves as
obila. Videti je bilo, da si bo jezik povsem preveila, tolikokrat se
je e ugriznila vanj; Harryja bi najraje glasno nadrla, pa si ga ni upala.
"Saj se bodo pripeljali z avtom, a ne" je stric zalajal prek mize.
"Hm," se je zamislil Harry.
Niti sanjalo se mu ni, kako bodo Weasleyjevi prili ponj. Avtomobila
niso ve imeli, saj je edini elezni konjiek, ki so ga premogli, pred
dvema letoma podivjal. e vedno je lomastil po Prepovedanem gozdu ob
Bradaviarki in lani si je Ronov oe zato sposodil avtomobil
ministrstva. Bo to napravil tudi danes
"Mislim, da se bodo res," je rekel Harry po premisleku.
Stric je prhnil. Obiajno bi vpraal, kaken avtomobil ima gospod
Weasley - druge moke je navadno sodil po tem, kako velik in drag
avtomobil so si lahko privoili. Toda Harry je dvomil, da bi se mu
Ronov oe priljubil, pa etudi bi se pripeljal s ferrarijem.
Veino popoldneva je preivel v svoji sobi, saj ni ve prenesel
tetinega vedenja. Obnaala se je namre, kot bi iz ivalskega vrta uel
cel trop poblaznelih nilskih konjev, in je vsakih pet minut ivno
pokukala skozi zavese. Harry se je tako vrnil v dnevno sobo ele
petnajst minut pred peto.
Teta je e stoti vsa nasrena poravnala male blazinice, s katerimi so
bili obloeni naslanjai in zofa. Stric se je pretvarjal, da bere
asopis, a njegove drobne oi se niso premikale in v resnici je napenjal
uesa, da ne bi preslial pribliujoega se avtomobila. Dudley je emel v
naslanjau, tolste roke pa je stlail podse in se z njimi preplaeno oklenil
zadnjice. Harry ni prenesel napetosti, odel je iz sobe in sedel na stopnice.
Zapestne ure ni spustil z oi, srce pa mu je razburjeno utripalo.
A peta ura je minila, o Weasleyjevih pa niti sledu. Stric, ki se je v
topli obleki nekoliko potil, je pokukal skozi vhodna vrata ter se
razgledal po ulici, nato pa se je hitro umaknil nazaj v hio.
"Zamujajo!" je zarenal na Harryja.
"Vem," je prikimal Harry. "Mogoe... Mogoe so obtiali v prometnem
zastoju."
Deset ez pet... Petnajst ez pet... Zdaj je zaelo skrbeti tudi
Harryja. Ob pol estih je zaslial, kako stric in teta v dnevni sobi
kripata z zobmi.
"Kako brezobzirno!"
"Menda ne mislijo, da nimamo poeti drugega in bomo cel veer akali
nanje!"

"Mogoe zamujajo nala! Verjetno mislijo, da jih bomo povabili, naj

jedo z nami, e bodo prili ele tik pred veerjo!"
"Pa jih ne bomo!" je odrezal Vernon. Harry je slial, kako je stric
vstal in zael korakati sem ter tja po dnevni sobi. "Fanta bodo nemudoma
odpeljali, pa konec besedi. e bodo seveda sploh prili. Verjetno niti
tega ne vedo, da bi morali priti danes. Vsekakor taki tipi na tonost ne
dajo kaj dosti. Ali pa imajo staro kripo, ki se jim je pokvaaaAAA..."
Harry je skoil na noge. Skozi vrata dnevne sobe se je jasno slialo,
kako Dursleyjevi panino vreijo. Dudley je e v naslednjem hipu
popolnoma zgroen planil v veo.
"Kaj se je zgodilo" ga je vpraal Harry. "Kaj ti je"
A Dudley je izgubil dar govora. Z rokami se je e vedno trdno
oprijemal zadnjice, in kolikor je mogel hitro, je odracal v kuhinjo.
Harry je pohitel v dnevno sobo.
Iz zazidanega kamina, pred katerim so bila zloena polena iz umetne
mase, se je prebijalo glasno praskanje in butanje.
"Kaj se dogaja" je zahropla teta, ki se je naslonila na steno
nasproti kamina in zaprepadeno zijala proti njemu. "Kaj se dogaja, Vernon"
A na odgovor ji ni bilo treba dolgo akati. Iz zazidanega ognjia so
zasliali glasove.
"Aua! Fred, ne! Vrni se, takoj se vrni, nekaj je lo narobe! Povej
Georgu, naj ne... Auaa! George, ne, ni prostora, hitro se vrni domov in
reci Ronu..."
"Mogoe nas bo Harry slial, oi, in nas spustil ven!"
Steno, za katero se je skrivalo ognjie, so spet stresli udarci pesti.
"Harry Harry, nas slii"
Dursleyjeva sta navalila na Harryja kakor par razjarjenih rosomahov.
"Kaj je zdaj to!" je zarenal stric. "Kaj se dogaja"
"Mislim, da so poskusili priti k nam s pomojo praka fraka," je
mirno pojasnil Harry, ki se je moral mono potruditi, da ni prasnil v
krohot. "Fraek jih ponese v kateri koli kamin, ampak ta je zazidan."
Stopil je h kaminu, pokleknil k plastinim polenom in zaklical:
"Gospod Weasley Me sliite"
Butanje je takoj prenehalo. Nekdo je zael miriti preostale, ki so se
stiskali v dimniku: "Psst!"
"Gospod Weasley, jaz sem, Harry. Kamin so zazidali, skozenj ne boste
prili v hio."
"Presneta re!" je negodoval glas gospoda Weasleyja. "Kaj pa jim je,
da so ga li zazidat"
"Ne potrebujejo ga, centralno ogrevanje imajo," je pojasnil Harry.
"Res" se je navdueno zaudil Ronov oe. "Cepetalno, kaj Tekajo na
mestu, da se ogrejejo Zanimivo. Primitivno, a praktino... Aua! Ron!"
Drugim glasovom se je pridruil e Ronov.
"Kaj pa ponete tukaj Je kaj narobe"
"Oh, kje pa, Ron," ga je zajedljivo zavrnil Fredov glas. "e smo ko
sardine stlaeni v dimniku, uivamo, ve."
"Fantje, no," jih je napol odsotno miril njihov oe. "Poskuam se
domisliti, kaj naj storimo... Ja, drugae ne gre. Umakni se, Harry."
Harry je hitro skoil za zofo. Stric Vernon pa je zakorakal proti
kaminu.

"Samo trenutek!" je zarjovel. "Kaj pravzaprav nameravate stor..."

Poilo je, kot bi ustrelil s topom.
Plastina polena in zidaki so zleteli prek cele dnevne sobe, iz kamina
pa so se zvalili gospod Weasley, dvojka ter Ron. Teta Petunija je
kriknila in se zvrnila vznak prek kavne mizice. Stric jo je zadnji hip
ujel, da ni treila po tleh. Onemelo se je zazrla v rdeelase lane
druine Weasley, njen pogled pa je e posebej osuplo premeril dvojka,
ki sta si bila podobna ko jajce jajcu.
"Tako je e bolje," je zasopel gospod Weasley, si z dolgega zelenega
plaa strepal saje in si poravnal oala. "A, vidva sta pa gotovo
Harryjeva stric in teta!"
Bil je visok, suh in e nekoliko pleast, pravo nasprotje strica
Vernona, proti kateremu je zakorail z iztegnjeno roko. Stric se je
ritensko umikal pred njim, teto Petunijo pa je vlekel za sabo. Ostal je
popolnoma brez besed. Njegovo najboljo obleko je prekrivala plast
prahu, ki se mu je usedel tudi na lase in brke, da je bil videti, kot bi
se v trenutku postaral za trideset let.
"Aja, hm, za tole mi je res al," se je opraviil Ronov oe, spustil
roko in se prek ramen ozrl proti ostankom kamina. "Jaz sem kriv. Nisem
pomislil, da na drugi strani ne bomo mogli ven. Va kamin sem dal
prikljuiti na framreje, veste - samo za danes popoldne, seveda, da bi
laje prili po Harryja. Bunkeljske kamine je pravzaprav prepovedano
vkljuiti v framreje, ampak ker imam nekaj poznanstev na sekretariatu
za promet in zveze... Toda ne skrbite, takoj bom vse uredil. Samo
toliko bom zakuril, da se fantje vrnejo, preden se izdejanim, pa vam bom
popravil kamin."
Harry bi stavil, da Dursleyjeva nista razumela niti besedice. e
zmeraj sta ga gledala, kot bi vanju udarila strela, teta pa se je medtem
postavila na noge in se skrila za strica.
"ivijo, Harry!" ga je veselo pozdravil gospod Weasley. "Si e vse
spravil v zaboj"
"Zgoraj je," je odvrnil Harry in se tudi sam nasmehnil.
"Greva midva ponj," se je takoj ponudil Fred. Harryju je pomeiknil in
e sta z Georgem stekla v prvo nadstropje. Dobro sta vedela, kje ima
Harry spalnico, saj sta ga pred dvema letoma sredi noi reila iz
krempljev Dursleyjevih. Harry je sumil, da sta la po zaboj samo zato,
ker bi rada sreala Dudleyja, o katerem sta e toliko sliala.
"No, tako," je rekel Ronov oe in se nelagodno prestopil, saj je iskal
besede, s katerimi bi prekinil zoprno tiino. "Zelo... em... Zelo lepo
hio imate."
Dnevno sobo zakoncev Dursley, ki je bila obiajno dlakocepsko
zloena, je zdaj prekrivala plast prahu, povsod pa so leali tudi
koki opeke. Zato Vernona in Petunije ta izjava ni ravno razveselila.
Striev obraz je spet postal popolnoma krlaten, teta pa je znova zaela
prevekovati jezik. A preve ju je bilo strah, da bi kaj rekla.
Gospod Weasley se je ozrl okoli sebe. Nor je bil na vse, kar je imelo
kakrno koli zvezo z bunkeljni, in ga je grozno mikalo, da bi si poblie
ogledal televizor ter videorekorder.
"Elektrika ju poganja, kajne" je modro pokimal proti aparatoma. "Ja,
ja, saj vidim, da imata vtikaa. Vtikae zbiram, veste," je povedal

stricu Vernonu. "Pa baterije tudi. Moja zbirka baterij je res obsena.
ena zaradi tega sicer trdi, da sem nor. Ampak jaz jih vseeno zbiram."
Tudi Harryjev stric je bil oitno preprian, da je gospod Weasley nor,
in nekoliko se je prestopil ter popolnoma zakril eno. Bilo je, kot bi
se bal, da se bo gospod Weasley nenadoma pognal nadnju in ju napadel.
Dudley je preplaeno pritekel nazaj v dnevno sobo. Harry je zaslial,
kako se dvojka na stopniu trudita z zabojem, in presodil je, da je
bratranec zato pribeal iz kuhinje. Dudley se je ob steni splazil do
starev, pri emer je oi preplaeno upiral v gospoda Weasleyja. A za
stari se ni mogel skriti. e res, da je korpulentni stric z lahkoto
zakril koeno eno, nikakor pa ga ni bilo dovolj skupaj tudi za sina.
"Je to tvoj bratranec, Harry" je gospod Weasley pogovor spet poskual
spraviti v tek.
"Aha," je prikimal Harry, "to je Dudley."
Z Ronom sta se spogledala, a samo za hip, saj sta se e prej komaj
zadrevala, da ne bi planila v krohot. Dudley se je namre e zmeraj
dral za zadnjico, kot bi se bal, da mu bo odpadla. Ronov oe pa si je
njegovo vedenje razlagal popolnoma napano preprian je bil, da je
Dudley duevno prizadet. Zato je bila zmenjava popolna, le da se Ronov
oe Harryjevega bratranca ni bal, temve je soustvoval z njim.
"Poitnice so res fina stvar, kajne, Dudley" ga je prijazno vpraal.
Dudley je v odgovor samo zacvilil in se e moneje oklenil zadnjice.
V tistem sta se v dnevno sobo vrnila George in Fred. Odloila sta
zaboj, se ozrla okoli sebe in zagledala Dudleyja. Prek obrazov se jima
je razlezel popolnoma enak in zloben nasmeek.
"A, sta e tu," se je spet oglasil gospod Weasley. "Potem pa kar
pojdimo."
Zavihal si je rokave plaa in segel po arovniki palici. Dursleyjevi
so se hkrati stisnili k steni.
"Gorecis!" je zaklical Ronov oe in palico usmeril v luknjo, ki je
zevala v steni.
V kaminu je takoj zagorelo in ogenj je prasketal tako veselo, kot bi
zakurili e pred nekaj urami. Gospod Weasley je iz epa privlekel majhen
monjiek, ga razvezal, segel vanj po epec prahu in ga vrgel v
plamene. Ti so se obarvali smaragdno zeleno in pognali so se e vije
kot prej.
"No, kar pojdi, Fred," ga je pozval gospod Weasley.
"Ja, ja, saj e grem," je prikimal Fred, "samo e... O ne!"
Iz epa mu je padla vreka s sladkarijami, zavitimi v ivobarvne
papirke, ki so se skotalile po dnevni sobi.
Fred je po vseh tirih kobacal za njimi in si jih basal nazaj v ep.
Ko jih je pobral, je veselo pomahal Dursleyjevim, nato pa odkorakal
naravnost v plamene in vzkliknil: "Jazbina!"
Teta Petunija je komaj slino zajela sapo, ogenj je zabual in Fred je
izginil.
"No, George," ga je poklical gospod Weasley. "Ti in zaboj sta na
Vrsti."
Harry je drugemu dvojku pomagal zvlei zaboj v plamene, da bi se ga
George laje oklenil, pa sta ga postavila pokonci. Ko je izginil e
drugi dvojek, je gospod Weasley pomignil Ronu, naj naslednji stopi v

plamene.
"Na svidenje," je Ron pomenljivo voil Dursleyjevim, pomeiknil
Harryju in e ga ni bilo ve.
V dnevni sobi sta poleg Dursleyjevih ostala samo e Harry in gospod
Weasley.
"No... adijo," se je Harry poslovil od sorodnikov.
Ti mu niso odzdravili in Harry je samo skomignil, nato pa odkorakal
proti kaminu. Ronov oe je nejeverno zijal v Dursleyjeve. Ko je Harry e
stopil na ognjie, je gospod Weasley stegnil roko in ga zadral.
"Harry se je poslovil od vas," je rekel. "Ga niste sliali"
"Ne jezite se no," mu je zaepetal Harry. "Taki pa so."
A Ronov oe ni umaknil roke z njegovega ramena.
"Svojega neaka ne boste videli do naslednjega poletja," je ogoreno
oital Harryjevemu stricu. "Se boste pa ja poslovili od njega."
Stric se je spail. Ni mu lo v raun, da ga o manirah pouuje lovek,
ki mu je ravnokar razdejal dnevno sobo. Toda roka gospoda Weasleyja je
e vedno poivala na Harryjevem ramenu. Stric Vernon jo je nahitro
oinil, nato pa namrgodeno izdavil: "Adijo!"
"Lepo se imejte," je Harry zaelel Dursleyjevim in z eno nogo je e
stopil med zelene, prijetno tople plamene. Toda v tistem hipu je za sabo
zaslial nenavadno grgotanje, teta Petunija pa je zakriala ko nora.
Harry se je sunkovito obrnil. Dudley se ni ve skrival za stari.
Kleal je poleg kavne mizice in se davil zaradi pol metra dolge,
krlatne, sluzaste rei, ki mu je molela iz ust. Nekaj trenutkov je
trajalo, preden je Harry sprevidel, da je polmetrska re... Dudleyjev
jezik! Poleg bratranca je leal ivobarven ovojni papirek.
Teta je skoila k svojemu sinu, zgrabila za njegov otekli jezik in mu
ga poskuala izpuliti iz ust. Dudley je zael tuliti in grgotati e
glasneje kot prej ter se je poskual otresti. Stric pa je rjovel ter
krilil z rokami in gospod Weasley se je moral mono potruditi, da bi jih
preglasil.
"Brez skrbi, vse bom uredil!" je zavpil in odkorakal proti Dudleyju,
pri tem pa arovniko palico e dvignil nad glavo. Toda teta Petunija je
zavreala in se vrgla na Dudleyja, da bi ga zaitila pred Ronovim oetom.
"No, no," jo je ta poskual pomiriti. "Saj ga ne bo bolelo. Tiste
sladkarije so krive. Moj sin Fred je... zelo rad se ali. Sladkarije je
prepojil z raztopino nabreklino... Vsaj mislim, da jih je. Vsekakor
lahko vse uredim."
A to Dursleyjevih ni pomirilo. Ravno nasprotno. Harryjeva teta je
histerino zaihtela in spet zaela vlei za Dudleyjev jezik. Njen sin se
je pod teo lastnega jezika in matere skoraj zaduil. Stric Vernon, ki
je popolnoma izgubil oblast nad sabo, pa je zgrabil porcelanasto
figurico z vrha predalnika in jo na vso mo zabrisal v gospoda
Weasleyja. Ta se je sklonil, da bi se ji izmaknil, in okrasek se je
razletel ob steni.
"To je pa e preve!" se je razhudil in s palico pougal Dursleyjevim.
"Samo pomagati vam hoem!"
Stric je zarjovel ko ranjen nilski konj in segel po naslednji figurici.
"Harry, teci! Ja, pojdi!" je zavpil gospod Weasley in palico uperil v
strica Vernona. "Tole bom sam uredil!"

Harry se je zabaval kot e dolgo ne. A drugi okrasek, ki ga je zalual

stric, ga je oplazil po levem uesu. Zato je pretehtal svoj poloaj in
se odloil, da bo vse skupaj raje prepustil gospodu Weasleyju. Stopil je
v plamene, se ozrl prek ramena in rekel: "Jazbina."
Tik preden ga je neznanska sila posrkala v dimnik, je opazil, kako je
gospod Weasley s pomojo arobne palice stricu iz rok izbil tretji
okrasek. Teta Petunija je spet zavreala in se vrgla na Dudleyja,
bratranev jezik pa se je zdolgoaseno zvijal po tleh kot velikanski sluzasti
piton. A trenutek zatem se je Harry z blazno hitrostjo zavrtel okoli svoje osi
in dnevna soba Dursleyjevih je izginila v divjem plesu zelenih plamenov.

Peto poglavje
Vraje vragolije bratov
Weasley
-----------------------------Harry je roke stisnil k telesu, vrtel se je vse hitreje in hitreje,
kamini pa so vigali mimo njega, da so bili kot zmazki. Postalo mu je
slabo in zaprl je oi, v tistem pa je zautil, da potuje nekoliko
poasneje. V zadnjem trenutku je roke stegnil predse, saj je tik zatem
telebnil na ognjie druine Weasley.
"Jo je pojedel" je navdueno vpraal Fred in mu ponudil roko.
"Je," je prikimal Harry, ga zgrabil za roko in se postavil na noge.
"Kaj je bilo v vreki, ki si jo stresel po tleh"
"Jezine karamele," mu je veselo razloil Fred. "Z Georgem sva jih
iznala in celo poletje sva iskala poskusnega zajka..."
Malo kuhinjo bi skoraj razneslo od smeha. Harry se je zasukal in
opazil, da poleg Rona ter Georga za poribano leseno mizo sedita e dva
rdeelasa fanta. Videl ju je prvi v ivljenju, a hitro se mu je
posvetilo, kdo sta - Bill in Charlie, najstareja Ronova brata.
"Kako gre, Harry" je nasmejano vpraal tisti, ki mu je sedel
najblije in mu ponudil roko. Ko je Harry segel vanjo, je zautil, kako
brazgotinasta in ouljena je. Zato je pravilno uganil, da se rokuje s
Charliejem, ki v Romuniji prouuje zmaje. Charlie je bil po postavi
podoben dvojkoma - bil je manji in bolj okat kot Percy ali Ron, ki
sta bila pravi prekli. Imel je okrogel, dobroduen obraz, a delo na
prostem mu je obrusilo poteze. Obenem je bil tako pegast, da se je na
prvi pogled zdelo, kot bi imel zagorelo polt. Njegove roke pa so bile
miiaste in na desnici je imel veliko, svetlikajoo se opeklino.
Zdaj je vstal e Bill in tudi on je Harryju podal roko. Harryja je
prijetno presenetil. Slial je namre, da Bill dela za arovniko
banko Gringott in da je bil na Bradaviarki predsednik tudentskega
sveta. Zato si je predstavljal, da je nekakna stareja razliica
Percyja - ukazovalen zoprne, pri katerem mora biti vse opravljeno po
pravilih. A Bill je bil naravnost - Harry ni nael besede, ki bi ga
bolje opisala - kul. Bil je visok, dolge lase je imel zvezane v rep, iz
uesa pa mu je visel uhan, s katerega je bingljal pravi ekan. Obleen
kot je bil, na rock koncertu nikakor ne bi izstopal, in Harry je opazil,

da so njegovi evlji iz zmajevega usnja.

A preden je kateri izmed fantov lahko spet spregovoril, je komaj
slino poilo in za Georgevim hrbtom se je prikazal gospod Weasley. Tako
besnega ga Harry e ni videl.
"Tega ne bi smel storiti, Fred!" je zavpil. "Kaj za vraga si dal
tistemu fantu!"
"Niesar mu nisem dal," se je zvijano nasmehnil Fred. "Bonboni so se
mi pa stresli po tleh. Sam si je kriv, kaj pa pore vse, kar mu pride
pod prste."
"Bonbon si mu podtaknil nala!" se je e bolj razjezil njegov oe.
"Vedel si, da ga bo pojedel, vedel si, da je na shujevalni kuri..."
"Kako dolg je postal njegov jezik" je z zanimanjem vpraal George.
"Dva metra, preden sta mi ga njegova stara dovolila pomanjati!"
Harry in ostali fantje so se spet zasmejali.
"To ni smeno!" je zavpil gospod Weasley. "Prav zaradi takih rei se
ne razumemo z bunkeljni! Polovico svojega ivljenja se e trudim, da ne
bi grdo ravnali z njimi, potem pa prav moja sinova..."
"Saj mu karamele nisva podtaknila, ker je bunkelj!" je ualjeno
ugovarjal Fred.
"Podtaknila sva mu jo, ker je poreen in nesramen cepec!" je pojasnil
George. "A ne, da je, Harry"
"Res je poreen, nesramen pa tudi, veste, gospod Weasley," je Harry
preprieval oeta rdeelasih dvojkov.
"To sploh ni vano!" se je raztogotil gospod Weasley. "Samo poakajta,
da to povem Molly..."
"Kaj bi mi rad povedal" je vpraala gospa Weasley, ki je ravnokar
vstopila v kuhinjo. Bila je majhna in okrogla, njen obraz pa je bil zelo
prijazen, eprav je v tistem trenutku sumniavo priprla oi.
"Glej ga, Harry!" se je razveselila, ko ga je opazila, in se mu
nasmehnila. Nato pa je njen pogled spet vignil k mou. "No, kaj je, Arthur"
Gospod Weasley se je znael v zoprnem poloaju. Bilo je oitno, da
eni ni nameraval povedati, kaj se je zgodilo, pa eprav je bil na
dvojka zelo jezen. Vpraanju gospe Weasley je zato sledila nerodna
tiina, a na sreo sta se ravno takrat za njenim hrbtom prikazali dve
dekleti. Prva, ki je imela zelo goste rjave lase ter nekoliko prevelike
sprednje zobe, je bila Harryjeva in Ronova prijateljica Hermiona
Granger. Druga deklica, drobna in rdeelasa, pa je bila Ronova mlaja
sestra Ginny. Obe sta pomahali Harryju, ki se jima je na iroko
nasmehnil, in Ginny je zato pokrlatela - Harry jo je isto oaral e
prvi, ko je obiskal Jazbino.
Toda gospa Weasley se ni pustila zamotiti.
"No, kaj si mi hotel povedati, Arthur"
"Ni, ni, Molly," je zamomljal gospod Weasley. "Freda in Georga je
malo zaneslo. Ampak smo se e pomenili..."
"Kaj sta upiila tokrat" se je nasrila Ronova mama. "e gre spet za
tiste vajine Vraje vragolije..."
"Kaj, ko bi Harryju pokazal, kje bo spal, Ron" se je oglasila
Hermiona, ki je stala med vrati.
"Saj ve, kje bo spal," se je namrdnil Ron. "V moji sobi, tako kot
zmeraj..."

"Pa bi ga vseeno lahko peljal gor," mu je Hermiona skoila v besedo.

"Aja," je rekel Ron, ko se mu je konno posvetilo. "Seveda."
"Naju tudi zanima, kje bo spal Harry," se je oglasil George.
"Vidva bosta lepo ostala tukaj!" ga je nahrulila gospa Weasley. Harry
ter Ron sta se po prstih splazila iz kuhinje in skupaj z dekleti so se po ozki
vei odpravili do razmajanega stopnia. To se je vilo in zvijalo sem ter tja
med tevilnimi nadstropji hie, ki je bila od znotraj videti precej vija kot
od zunaj.
"Kaj so Vraje vragolije bratov Weasley" je vpraal Harry, ko so se
vzpenjali po stopniu.
Ron in Ginny sta se zasmejala, Hermiona pa ne.
"Ko je mami pospravljala Fredovo in Georgevo sobo, je nala cel kup
naroilnic," je tiho pojasnil Ron, "ter grozljivo dolgih cenikov za
njune iznajdbe. Veinoma gre za pripomoke za aljivce, kot so na primer
tiste karamele, ki sta jih podtaknila Dudleyju. Same izvrstne rei. Niti
sanjalo se mi ni, kaj vse sta iznala..."
"V njuni sobi e leta in leta poka kot za stavo, ampak nihe si ni
mislil, da dejansko nekaj delata," je dodala Ginny. "Prepriani smo
bili, da imata pa rada hrup."
"Res pa je, da je veina njunih iznajdb... nekoliko nevarnih. No,
dobro, vse so nevarne, in to zelo," je pripoved spet prevzel Ron.
"Nameravala sta jih prodajati na Bradaviarki, da bi prila do denarja,
in mami je isto ponorela. Prepovedala jima je, da bi jih e naprej
izdelovala, naroilnice pa je zagala. e tako je bila besna nanju, ker
sta malo maturo opravila slabe, kot je priakovala."
"Kako je tulila nanju!" je spet vskoila Ginny. "Hoe namre, da bi se
kot oi zaposlila na ministrstvu. Onadva pa sta ji rekla, da bosta
odprla trgovino s pripomoki za aljivce."
Takrat so se v drugem nadstropju odprla vrata in skoznja so pogledala
zelo nejevoljna oala z roevinastim okvirjem.
"ivijo, Percy," ga je pozdravil Harry.
"O, ivijo, Harry," mu je odzdravil Percy. "Spraeval sem se e, kdo
tako razgraja. Delo imam, veste - za slubo moram dokonati poroilo in e takole vpijete, se lovek zelo teko zbere."
"Saj ne vpijemo," mu je razdraeno ugovarjal Ron. "Samo pogovarjamo
se. Pa oprosti, da smo te zmotili pri tvojem strogo zaupnem delu."
"Kakno poroilo pa pie" je vpraal Harry.
"Poroilo za sekretariat za mednarodno sodelovanje med arovniki," je
ponosno odvrnil Percy. "Debelino arovnikih kotlov bi radi standardizirali.
Nekateri uvoeni so pretanki in lansko leto je poilo kar tri odstotke kotlov
ve..."
"Ja, to poroilo bo spremenilo svet," je modro prikimal Ron, "in o
problematiki poenih kotlov bodo pisali na prvi strani Prerokih novic."
Percy je nekoliko pordel.
"Ti se kar posmehuj, Ron," je razgreto izjavil, "a e ne bomo kmalu
sprejeli mednarodnega zakona, ki bo reil teave na tem podroju, bodo
trie preplavili kotli strahotno slabe kvalitete in resno bo ogroena..."
"Ja, ja, ja," ga je z zdolgoasenim glasom prekinil Ron in se odpravil
naprej. Percy je najprej jezno pobuljil za njim, nato pa izginil v sobo
in za sabo zaloputnil vrata. Harry, Hermiona ter Ginny pa so Ronu

sledili vse do njegove sobe. Ta je bila kar tri nadstropja vije, a

vseeno so pred njenimi vrati razlono sliali huronsko besnenje gospe
Weasley, ki se je razleglo iz kuhinje. Oitno ji je mo povedal za karamele.
Podstrena sobica, v kateri je spal Ron, je bila takna kot zadnji,
ko je bil Harry v njej. S posterjev na stenah in stropu so mahali lani
ekipe Kraljevi kanoni, Ronovega najljubega motva quidditcha. V
akvariju, ki je stal na okenski polici, svojas polnemu abjega mresta,
je zdaj plavala ena sama, zato pa gromozanska aba. Namesto podgane
krabe pa je Ron dobil drobnega sivega skovirka, ki je njegovo pismo
nesel Harryju na Romarinovo. Ko blazen je skovikal in frfotal po majhni
kletki.
"Daj mir, Vol," je naveliano rekel Ron in stopil med dve izmed tirih
postelj, ki so mu jih stlaili v sobo. "Tukaj bosta spala tudi Fred in
George. V njuni sobi sta Bill in Charlie," je razloil Harryju. "Percy
pa ima svojo sobo lahko isto zase, ker ima delo."
"Zakaj skovirka klie Vol" ga je vpraal Harry.
"Ron je trapast, zato ga tako klie," je vskoila Ginny. "V resnici mu
je ime Volfram."
"To ime pa seveda niti najmanj ni trapasto," jo je zbodel Ron. "Ginny
mu ga je dala," je nato pojasnil Harryju, "in zdaj je prepozno, da bi ga
navajal na novo. Samo nanj se odziva in zato ga kliem Vol. Tukaj pa je, ker
gre Errolu in Hermesu v kuhinji na ivce. Saj ne, da meni ne gre."
Volfram je e naprej sreno kroil po kletki in predirno hukal. Harry
je Rona predobro poznal, da bi ga jemal resno. Tudi nad podgano krabo
je neprestano negodoval, a ko so mislili, da jo je porl Hermionin maek
Krivoap, je bil isto iz sebe.
"Kje ima maka" je Harry vpraal Hermiono.
"Verjetno je na vrtu," je odgovorila. "e nikoli ni videl vrtnih
palkov in grozno rad jih preganja."
Harry se je nasmehnil, nato pa se je obrnil k Ronu: "Percy torej uiva
v slubi"
"O ja," se je namrgodil Ron. "e ga oi ne bi prisilil, da pride
domov, ga sploh ne bi ve videli. Sluba ga je isto obsedla. Pazi, da
ga ne bo povpraal po njegovem efu. Gospod Hulesh mi je povedal...
Kot sem rekel gospodu Huleshu... Gospod Hulesh misli... Gospod Hulesh
je omenil... Saj se bosta e zaroila!"
"Kako si se imel med poitnicami, Harry" je Hermiona spremenila temo
pogovora. "Si dobil hrano, ki smo ti jo poslali"
"Ja, najlepa hvala," ji je hvaleno prikimal. "S tistimi tortami ste
mi reili ivljenje."
"Kaj pa pone Si..." je e zael Ron, a Hermiona ga je zabodeno
pogledala, in obmolknil je. Harryju je bilo jasno, da sprauje po
Siriusu. Tudi Ron ter Hermiona sta namre Harryjevemu botru pomagala
pobegniti pred ministrstvom za aranje in za Siriusa ju je skrbelo
skoraj tako kot Harryja. Ni pa bilo pametno, da bi se o njem pogovarjali
vprio Ginny. al so le oni in ravnatelj Bradaviarke vedeli, kako je
Harryjev boter pobegnil, drugi arovniki pa niso niti slutili, da je
Sirius nedolen.
"Mislim, da je spodaj zdaj mirno," je rekla Hermiona, da bi pogovor
stekel dalje, Ginny pa je e naprej radovedno pogledovala od enega do

drugega. "Ron, kaj, ko bi li tvoji mami pomagat pripraviti veerjo"

"Ja, pojdimo," je prikimal Ron. Vsi tirje so se po stopnicah spustili
v kuhinjo, kjer pa so nali le gospo Weasley. Ni bila ravno dobre volje.
"Zunaj bomo jedli," je povedala, ko so vstopili. "Tu ni dovolj
prostora za enajst ljudi. Dekleti, bosta nesli ven kronike Bill in
Charlie jih bosta razporedila. Vidva pa jima nesita noe in vilice,
prosim," je naroila Ronu in Harryju.
Ginny in Hermiona sta jo ubogali in odli s kroniki na vrt. Preden
sta fanta prila do pribora, pa je gospa Weasley s arovniko palico
nekoliko moneje zamahnila proti kupu krompirja v pomivalnem koritu.
Krompir se je zael sam od sebe lupiti, a tako divje, da so se nekateri
olupki prilepili celo na strop.
"Zdaj pa e to!" je zarentaila Ronova mama ter palico usmerila v
smetinico in omelce. Slednje je pomedlo olupke s sten in stropa,
smetinica pa je skakljala prek tal in jih lovila.
"Tadva sta res krasen par!" je izbruhnila gospa Weasley, medtem ko je
brskala po omari za dovolj veliko ponvijo. Harryju je bilo jasno, da ne
govori o smetinici in omelcu. "Nikoli ne bo niesar iz njiju. Grozna
lenuha sta in same neumnosti jima gredo po glavi..."
Bakreno ponev je jezno odloila na mizo in z roko zakroila nad njo,
da je iz arobne palice pritekla smetanova omaka.
"Bistra sta e, bistra," je razdraeno nadaljevala, prenesla ponev na
kuhalnik in ga prigala s pomojo palice, "ampak kaj jima to pomaga! e
se ne bosta kmalu spravila k sebi, bosta zabredla v hude teave. Zaradi
njiju so mi z Bradaviarke poslali ve sov kot zaradi vseh ostalih mojih
fantov. e se ne bosta poboljala, ju bodo zvlekli na urad za
nedovoljene oblike aranja!"
S palico je sunila v predal s priborom, ki se je v trenutku odprl, in
iz njega je prek kuhinje sfralo ve noev. Ron in Harry sta se jim
prestraeno umaknila, noi pa so zaeli rezati olupljeni krompir.
"Ne vem, kje sem ga polomila," je nadaljevala gospa Weasley, odloila
palico in poiskala e eno ponev. "e leta poneta ene in iste neumnosti!
Pa sploh ne odnehata in niti posluata me... Pa ne e spet!"
Segla je namre po palici, ki je leala na pultu, ta pa je glasno
zacvilila in se spremenila v velikansko plastino mi.
"Tudi to je ena izmed njunih iznajdb!" je zavpila. "Kolikokrat sem
jima e rekla, naj jih vsaj pospravita!"
Zgrabila je pravo palico, se obrnila h kuhalniku in opazila, da se ji
je omaka prismodila.
"Pridi," je Ron hitro rekel Harryju in iz odprtega predala potegnil za
pest pribora, "greva pomagat Billu in Charlieju."
Ronovo mamo sta pustila samo in se odpravila na dvorie.
Komaj sta napravila nekaj korakov, e je z vrta pridirjal Hermionin
krivonogi oranni maek Krivoap. Preganjal je nekaj, kar je bilo videti
kot blaten krompir z noicami - vrtnega palka, ki je bil visok manj kot
dvajset centimetrov, prek dvoria pa je vignil ko blisk. Poroenele
noice so hip prej e trkljale po tlakovcih, v naslednjem trenutku pa se
je palek e pognal v enega izmed mnogih kornjev, ki so razmetani
leali pred vrati. Krivoap ga je s taco poskual izbezati iz njega,
vrtni palek pa se mu je samo divje hihital. V tistem sta Ron in Harry z

druge strani hie zasliala glasen ropot. Ko sta pritekla na vrt, ju je

tam priakal nenavaden prizor. Bill in Charlie sta nad glavo dvigovala
palici, visoko nad trato pa sta lebdeli dve razmajali stari mizi, se
zaletavali druga ob drugo ter se poskuali zbiti na tla. Fred in George
sta glasno navijala zdaj za eno, zdaj za drugo mizo, Ginny se je
smejala, Hermiona pa se je prestopala ob ivi meji. Bitka z mizama jo je
po eni strani namre zabavala, po drugi pa jo je skrbelo, da bi se komu
kaj zgodilo.
Billova miza je treila v Charliejevo in ji odbila eno izmed nog, da
je glasno poilo. Tik zatem se je odprlo eno izmed oken in skozenj je
pogledala Percyjeva glava.
"Kaj, ko bi nehali razgrajati!" je zarjul.
"Oprosti, Perko," se je v odgovor zareal Bill. "Kako ti gre kaj
poroilo"
"Slabo!" je zalajal Percy in zaloputnil okno.
Bill in Charlie sta se zahehetala, mizi sta druga ob drugi previdno
pristali na travi, nato pa je Bill z enim zamahom palice privrstil
odpadlo nogo ter priaral dolg prt.
Ob sedmih sta mizi jeali pod teo tevilnih izvrstnih jedi,
ki jih je pripravila gospa Weasley. Devet Weasleyjevih, Harry in
Hermiona so sedli ter pod temnomodrim nebom brez oblaka planili nad
hrano. Harry, ki je prej za zajtrk, kosilo in veerjo jedel vse bolj
postane torte, se je poutil, kot bi se znael v nebesih. Zato je sprva
le poslual druge, ki so se pomenkovali, in si kronik bogato obloil z
nadevanim piancem, krompirjem v oblicah ter solato.
Percy je na drugem koncu omizja oetu pripovedoval, kakno poroilo
pie.
"Gospodu Huleshu sem obljubil, da ga bom oddal do torka," je vano
razloil. "Ni priakoval, da ga bom napisal tako kmalu, ampak sam ne
vidim nobenega razloga, da bi zavlaevali. Mislim, da bo hvaleen, ker
sem pohitel, kajti na naem sekretariatu imamo zelo veliko dela z
vodenjem svetovnega prvenstva. Pravzaprav bi ga moral voditi sekretariat
za port, ampak Ludo Malhaar..."
"Ludo je zelo prijazen lovek," ga je lahkotno prekinil oe. "Prav on
nam je priskrbel izvrstne vstopnice za zakljuno tekmo. Res pa je, da
sem mu napravil uslugo. Njegov brat Otto je imel manje teave. Pri njem
smo nali kosilnico z nadnaravnimi sposobnostmi, in poskrbel sem, da se
je na vse skupaj pozabilo."
"Saj ne pravim, da gospod Malhaar ni prijazen," ga je zavrnil Percy.
"Samo ni mi jasno, kako je lahko postal sekretar. e ga primerjam z
gospodom Huleshem! V primeru, da bi izginil eden naih uslubencev, bi
gospod Hulesh gotovo raziskal, kaj se je z njim zgodilo. Sploh veste, da
Bertho Bootel pogreajo e cel mesec la je v Albanijo, potem pa se je
za njo izgubila vsaka sled!"
"Ja, Luda sem povpraal, kako je s tem," se je namril gospod
Weasley. "Rekel mi je, da se je Bertha e vekrat izgubila. Ampak tudi
mene bi skrbelo, e bi izginil kdo iz mojega urada."
"No, ja, Bertha je res nekaj posebnega," se je namrdnil Percy. "Slial
sem, da si jo razlini sekretariati podajajo e leta in leta. Ve kode
naredi kot koristi, zato pa nihe noe delati z njo... Ampak vseeno.

Gospod Malhaar bi jo lahko vsaj poskusil poiskati. Gospod Hulesh se je

pred nedavnim osebno pri njem pozanimal, kako je z njo - pred leti je
delala pri gospodu Huleshu in prirasla mu je k srcu - ampak Ludo Malhaar
se mu je samo smejal. Rekel je, da ima Bertha teave z zemljevidi in je najbr
namesto v Albanijo odpotovala v Avstralijo."
Percy je zavzdihnil, kot bi mu na dui lealo strahotno breme,
napravil poirek bezgovega vina in nadaljeval: "Pri nas imamo e tako
preve dela. Ne moremo si privoiti, da bi iskali ljudi, ki delajo na
drugih sekretariatih. Po koncu svetovnega prvenstva pa moramo poskrbeti
e za eno pomembno prireditev."
Pomenljivo se je odkaljal in ovignil drugi konec omizja, kjer so
sedeli Harry, Ron in Hermiona.
"Saj ve o em govorim, kajne" je z nekoliko povianim glasom vpraal
oeta. "O tisti strogo zaupni stvari."
Ron je zavil z omi, nato pa se je obrnil k Harryju in Hermioni:
"Odkar je zael delati, nas poskua pripraviti do tega, da bi ga
vpraali, za kaj gre. Verjetno pripravlja razstavo najdebelejih
arovnikih kotlov."
Sredi omizja je sedela gospa Weasley, ki se je z Billom prepirala
zaradi uhana. Oitno si ga je omislil ele pred kratkim.
"Z njega pa ti binglja tale... zob. Le kaj si o tebi mislijo v banki"
"Mami, briga jih, kako se oblaim. Njih zanima samo to, koliko zlata
sem jim prisluil."
"Da ne govorim o tem, kaken trapast op ima," ni odnehala gospa
Weasley in ljubee poboala svojo arovniko palico. "e bi mi dovolil,
da ti lase isto majkeno pristriem..."
"Meni je pa njegov op ve," se je oglasila Ginny, ki je sedela
zraven Billa. "Ne bodi staromodna, mami. Primerjaj Billove lase z
Dumbledorjevimi. Ravnatelj ima veliko dalje..."
Poleg gospe Weasley so sedeli George, Fred in Charlie, ki so se
razburjeno pomenkovali o svetovnem prvenstvu.
"Irci morajo zmagati!" je s polnimi usti krompirja vzkliknil Charlie.
"Perujce so v polfinalu isto povozili."
"Ne pozabi, da za Bolgare igra Zmagoslaf Levy," ga je opomnil Fred.
"Levy res ni slab igralec, ampak za Irsko igra sedem izvrstnih," ga je
nakratko zavrnil Charlie. "Ko bi le naim lo malo bolje! Tista tekma s
Transilvanci je bila prava sramota."
"Kaj pa se je zgodilo" se je Harry z zanimanjem vmeal v pogovor. e
bolj kot prej mu je bilo al, da je bil na Romarinovi tako odrezan od
arovnikega sveta, saj je bil na quidditch isto nor. e od prvega
letnika je igral v ekipi svojega doma in letal je na Ognjeni streli, eni
najboljih metel na svetu.
"Konni rezultat je bil tristo devetdeset proti deset za
Transilvanijo," je mrano pojasnil Charlie. "Grozljivka. Wales pa je
izgubil proti Ugandi in kote so Luxemburani potolkli ko make."
e preden je priel na vrsto posladek (doma narejeni bananov sladoled
z oreki), je gospod Weasley priaral svee, ki so razsvetlile vrt, na
katerega se je e spual mrak. Ko so pojedli, so nad mizama frfotale
vee, zrak pa je preveval vonj po travi in poletnem cvetju. Harry je
bil sit ko boben in je zadovoljno opazoval, kako Krivoap zalezuje

skupino vrtnih palkov. Ti so tekali od enega grma vrtnic do drugega,

zraven pa so kar rezgetali od smeha.
Ron se je previdno ozrl po omizju, da bi se preprial, e vsi klepetajo.
ele nato je Harryja isto potihem vpraal: "No, kako gre Siriusu"
Hermiona se je ozrla k njima in pozorno prisluhnila.
"Dvakrat se mi je oglasil," je epetaje odvrnil Harry, "in mislim, da
se ima lepo. Predverajnjim sem mu poslal pismo in mogoe mi bo odpisal
e pred zaetkom olskega leta."
Takrat se je spomnil, zakaj je Siriusu pisal. Ronu in Hermioni bi
skoraj povedal, kako ga je kljuvalo v brazgotini ter kaj je sanjal... A
ni hotel, da bi ju skrbelo, saj se je zdaj poutil tako lepo kot e
dolgo ne.
"Jee, kako pozno je!" je nenadoma izjavila gospa Weasley, ki je
pogledala na uro. "e zdavnaj bi morali biti v postelji, na svetovno
prvenstvo se boste odpravili navsezgodaj zjutraj. Harry, seznam stvari,
ki jih potrebuje za olo, pusti v kuhinji. Jutri ti jih bom priskrbela,
saj grem po nakupih v Preno ulico. Po tekmi za to mogoe ne bo asa.
Zakljuna tekma na prejnjem svetovnem prvenstvu je trajala kar pet dni."
"Upam, da bo tudi tokrat!" je navdueno izjavil Harry.
"Jaz pa ne," je licemeril Percy. "Kar strese me, e pomislim, kaken
kup papirjev bi me po petih dneh odsotnosti priakal v slubi."
"Kup papirjev ali zmajevega govna" ga je podrail Fred.
"Tisto je bil vzorec norvekega gnojila!" je ugovarjal Percy in zardel
do ues. "Ni lo za kakno zamero!"
"O, pa je lo," je Fred zaepetal Harryju, ko so vstali od mize.
"Midva sva mu ga poslala."
esto poglavje
Dvernik
-----------------------------Gospa Weasley je neno stresla Harryja, ki se je poutil, kot bi ravno
zatisnil oi.
"Vstati bo treba, Harry," je zaepetala in se e nagnila nad Rona.
Harry je zatipal za oali, si jih nataknil na nos in sedel. Zunaj je
bilo e temno. Ko je mama zbudila Rona, je ta nekaj zamomljal, na drugi strani
sobe pa sta izpod zmotanih odej pokukali dve skutrani glavi.
"Res moramo e vstati" je zagodrnjal Fred.
Ko so se oblaili, je nad sobo visela zaspana tiina. Nato so se
odpravili v kuhinjo, zraven pa se pretegovali in zehali.
Gospa Weasley je meala po velikem loncu, ki je stal na tedilniku,
njen mo pa je sedel za mizo in si ogledoval velike pergamentne
vstopnice. Ko so fantje vstopili v kuhinjo, je dvignil pogled, nato pa
vstal in raziril roke, da bi bolje videli njegova oblaila. Na sebi je
imel star portni jopi ter zdelane kavbojke, ki so mu bile odlono
prevelike in bi mu zdrknile h glenjem, e jim tega ne bi prepreile
precej debele naramnice.
"Kaj pravi" je ivno vpraal Harryja. "Ne smemo preve izstopati.
Sem kaj podoben bunkeljnom"

"O ja," se je nasmehnil Harry, "zelo."

"Kje pa so Bill, Charlie in Peeeercy" je na vsa usta zazehal George.
"Bill, Charlie in Percy se znajo udejaniti," je pojasnila gospa
Weasley, odnesla veliki lonec na mizo in jim v skodele z zajemalko
natoila kao. "Zato lahko e malo poleijo."
Harry je vedel, da se je udejaniti zelo teko, eprav ni videti ni
posebnega. arovnik, ki se zna udejaniti, preprosto izgine in se v
naslednjem trenutku pojavi nekje drugje.
"Torej e zmeraj spijo" je zagodel Fred in k sebi potegnil eno izmed
skodel s kao. "Zakaj pa se tudi ostali ne moremo izdejaniti od tukaj in
se udejaniti pred stadionom, na katerem bodo odigrali tekmo"
"Ker e niste polnoletni in niste opravili izpita za udejanjanje," ga
je ostro opomnila gospa Weasley. "Saj res, kje pa sta dekleti"
Odhlaala je iz kuhinje in zavila na stopnie.
"Mora za to, da se lahko udejani, opraviti izpit" je vpraal Harry.
"O, seveda," je pritrdil gospod Weasley in spravil vstopnice v ep
kavbojk. "Znanec iz sekretariata za promet in zveze je ravno pred
kratkim oglobil par, ki se je udejanjal brez dovoljenja. Udejaniti se
nikakor ni lahko, in e tega ne opravi, kot je treba, lahko pride do
zoprnih posledic. Tisti par, ki sem ga omenil, se je razkosnil."
Vsi, razen Harryja, so se skremili.
"Razkosnil" je ponovil Harry.
"Udejanila se je samo polovica njunih teles," je pojasnil gospod
Weasley, ki si je kao zadovoljno posipal s kakavom. "Zato seveda nista
mogla nikamor. Poakati sta morala na specialiste za storniranje
ponesreenih arovnij in e ti so imeli precej dela. Da ne govorimo o
tem, koliko teav sta nakopala nam. Mnogi bunkeljni so naleteli na kose
teles, ki so ostali tam, odkoder sta se poskuala izdejaniti."
Harry si je predstavljal, kako bi se odzvali Dursleyjevi, e bi pred
hio nali par nog in oko.
"Pa je zdaj z njima vse v redu" je osuplo vpraal.
"Ja, ja, seveda," je gospod Weasley zamahnil z roko. "Samo oglobili so
ju, in kolikor vem, kar krepko. Ne bo ju kmalu prijelo, da bi spet
poela neumnosti. Z udejanjanjem ni ale. Mnogim odraslim arovnikom na
kraj pameti ne pade, da bi li opravljat izpit. Raje imajo letee metle poasneje so, a veliko bolj varne."
"Bill, Charlie in Percy pa se znajo udejaniti"
"Charlie je moral na izpit dvakrat," se je zareal Fred. "Prvi je
padel, ker se je udejanil osem kilometrov stran od mesta, kjer bi se
moral. Pristal je sredi veletrgovine, in to v voziku neke ni hudega
slutee stare mame. Se spomnite"
"Ampak vdrugo ga je opravil," se je gospa Weasley nejevoljno postavila
Charlieju v bran, vsi drugi v kuhinji pa so se zahehetali.
"Percy pa je dobil dovoljenje za udejanjanje ele pred dvema tednoma,"
je pristavil George. "Od takrat se vsako jutro izdejani iz sobe in se
udejani v kuhinji. Samo zato, da bi nam pokazal, kaken genij je."
Iz vee so takrat zasliali korake, hip zatem pa sta v kuhinjo prili
Ginny in Hermiona, obe bledi ter zaspani.
"Zakaj smo morali vstati tako zgodaj" je zagodla Ginny, si
pomela oi in sedla za mizo.

"Ker je pred vami e dolga pot," ji je povedala mama.

"Kako to mislite" se je zaudil Harry. "Menda ne bomo li na svetovno
prvenstvo pe"
"Ne, ne, do stadiona pe sploh ne bi prili, pa tudi dale je," mu je
z nasmekom odvrnil gospod Weasley. "Teava je v tem, da se arovniki
zelo teko zberemo v velikem tevilu, ne da bi nas bunkeljni opazili.
Tudi sicer moramo biti zelo previdni, kadar potujemo. e pa nas pride
skupaj toliko kot med svetovnim prvenstvom..."
"George!" je nenadoma revsknila Ronova mama, da so se vsi zdrznili.
"Kaj je" je George vpraal tako nedolno, da ni nikogar preslepil.
"Kaj ima v epu"
"Ni!"
"Ne lai!"
Gospa Weasley je palico uperila v Georgev ep in ukazala: "Accio!"
Iz epa je poletel cel kup ivobarvnih bonbonov. Poskual jih je
prestrei, a prehitro so vignili v mamino iztegnjeno dlan.
"Sva vama rekla, da jih uniita!" ga je besno otela gospa Weasley, ki
je v dlani stiskala jezine karamele. "Zmenili smo se, da se jih bosta
znebila! Izpraznita epe! Dajmo, oba!"
Prizor ni bil prijeten. Dvojka sta poskuala iz hie pretihotapiti
imve karamel in gospa Weasley je poslednje odkrila ele s pomojo
uroka, ki se je imenoval osnovni priklic.
"Accio! Accio! Accio!" je vpila, jezine karamele pa so poletele k
njej iz kosov oblail, v katerih bi jih najmanj priakoval. Med drugim
celo iz podloge Georgevega jopia in zavihkov na koncu Fredovih kavbojk.
"est mesecev sva se muila, da sva jih iznala!" je Fred zavpil na
mamo, ko jih je zmetala v smetnjak.
"Torej sta vrgla stran celih est mesecev ivljenja!" je zatulila.
"Ni udnega, da vama je lo pri mali maturi slabo!"
Zaradi prepira je bilo vzduje ob odhodu precej neprijetno, in ko je
gospa Weasley moa poljubila na lice, je e vedno mrko gledala. A niti
sluajno tako mrko kot dvojka, ki sta si oprtala nahrbtnika in odla,
ne da bi ji v slovo namenila eno samo besedo.
"No, lepo se imejte," je vsem skupaj zaelela njuna mama. "Pa lepo se
obnaajta!" je nato zaklicala za Fredom in Georgem, ki pa se nista niti
ozrla, kaj ele, da bi ji kaj odgovorila. "Billa, Charlieja in Percyja
bom poslala za vami okrog poldneva," se je nato gospa Weasley obrnila k
mou, ki se je skupaj s Harryjem, Ronom, Hermiono in Ginny tik zatem
odpravil za dvojkoma.
Hladno je bilo in na nebu je e vedno prezebala luna. Samo otrpel,
zelenkast soj tik nad obzorjem je namigoval, da se bo zdanilo. Harry, ki
si je ivo predstavljal, kako se na tisoe arovnikov zgrinja proti
stadionu, na katerem bodo odigrali zakljuno tekmo, je stekel h gospodu
Weasleyju na elu kolone.
"Kako lahko toliko arovnikov pride na svetovno prvenstvo, ne da bi
nas bunkeljni opazili" ga je vpraal, ko ga je dohitel.
"Organizirati svetovno prvenstvo res ni kar tako," je zavzdihnil Ronov
oe. "Teava je v tem, da tekme obie tudi do sto tiso arovnikov,
nikjer na svetu pa nimamo zemljia, ki bi bilo dovolj veliko za
tolikno mnoico. Seveda obstajajo kraji, na katere bunkeljni ne morejo,

ampak predstavljaj si, da bi sto tiso arovnikov poskuali stlaiti na

Preno ulico ali pa na peron devet in tri etrtine. Zato smo se odloili
za barje nekje bogu za hrbtom in okoli njega razpeli gosto mreo
protibunkeljskih urokov. Prav vsi uslubenci ministrstva smo se ukvarjali s
tem, in to ve mesecev. Poleg tega je bilo treba misliti tudi na to, kako bodo
arovniki tja prispeli. Tisti s cenejimi vstopnicami so morali priti kar dva
tedna pred zaetkom tekem. Manje tevilo se lahko prepelje z bunkeljskimi
prevoznimi sredstvi, preve pa se jih tudi ne sme strpati na njihove
avtobuse in vlake. Nekateri se seveda preprosto udejanijo, a tudi za te
smo morali najti varno mesto, im dlje od bunkeljskih oi. e se prav
spomnim, udejanjanje poteka v gozdu ob barju. Za tiste, ki se noejo
udejaniti ali se ne znajo, pa pridejo v potev dverniki. To so predmeti,
s katerimi tako reko v trenutku prestavimo arovnika z enega kraja na
drugega, samo as potovanja mora biti vnaprej doloen. S pomojo
dvernika lahko potuje cela skupina. Zato smo na stratekih tokah po
celi Britaniji razporedili okoli dvesto takih predmetov. Nam najbliji
je na vrhu Nadlassyce, tistega hriba tamle, ga vidi No, tja gor moramo."
Gospod Weasley je pokazal naravnost naprej, na rno gmoto, ki se je
dvigovala nad blinjo vasjo.
"Kakni pa so dverniki" je radovedno vpraal Harry.
"Zelo razlini so," je pojasnil Ronov oe. "Seveda gre vedno za
predmete, ki ne vzbujajo pozornosti, da jih bunkeljni ne bi pobrali in
se zaeli igrati z njimi. Veinoma gre za stvari, za katere mislijo, da
so zgolj smeti."
Zaspano so se vlekli po makadamski cesti, ki je vodila v vas, in
popolno tiino so motili le njihovi koraki. Nebo je zlagoma vendarle
postajalo svetleje. Harryja je zeblo v noge in roke, gospod Weasley pa
je neprestano pogledoval na uro.
Ko so se vzpenjali na Nadlassyco, jim ni ostalo kaj dosti sape za
pogovor. Poboje je bilo strmo, dolga trava, ki ga je pregrinjala, je
bila zaradi rose spolzka, poleg tega pa so morali paziti tudi na mnoge
luknje zajjih rovov. Ko so se pribliali vrhu, so jih noge e lepo bolele.
"Uf," je zasopihal gospod Weasley, si snel oala in jih obrisal v
jopi. "No, sem smo prili kar hitro. Celih deset minut nam je e ostalo."
Zadnja je na vrh hriba prila Hermiona, ki se je drala za bok.
"Zdaj moramo najti dvernik," je nadaljeval Ronov oe, si nataknil
oala in se ozrl po tleh. "Verjetno je precej majhen... No, pomagajte mi!"
Razprili so se. A niti minuta ni pretekla, ko je tiino stresel
prediren glas.
"Tukaj je, Arthur! Tukaj je, midva ga imava!"
Na drugi strani vrha sta se na e vedno zvezdnatem nebu zartala
obrisa dveh ljudi.
"Amos!" je vzkliknil gospod Weasley in se nasmejan odpravil proti
mokemu s predirnim glasom, drugi pa so mu sledili.
Ronov oe je kmalu segel v roko rdeelinemu arovniku z razmreno
rjavo brado, ki je v levici stiskal star gumijast korenj. "To je Amos
Diggory," ga je predstavil gospod Weasley. "Na sekretariatu za nadzor
nad arobnimi bitji dela. Njegovega sina Cedrica pa poznate, kajne"
Cedric Diggory je bil izjemno lep fant, star sedemnajst let. Bil je
kapetan in iskalec pihpuffovske ekipe.

"ivijo," jih je pozdravil Cedric in se ozrl po obrazih okoli sebe.

Vsi so mu odzdravili, le dvojka sta mu samo pokimala. Nista mu mogla
odpustiti, da je prejnje olsko leto s svojo ekipo porazil
gryfondomsko, v kateri sta igrala tudi sama.
"Ste se nahodili, Arthur" je vpraal Cedricov oe.
"Ni nam bilo hudega," je odvrnil gospod Weasley. "isto blizu ivimo,
na drugi strani vasi. Pa vidva"
"e ob dveh sva morala vstati, a ne, Ced Ko bo opravil izpit in se bo
znal udejaniti, mi bo prav odleglo, vam reem. Ampak vseeno... Ni, da
bi se pritoeval. Te tekme ne bi zamudil niti za celo vreo guldov. No,
ja, pravzaprav sta me vstopnici toliko tudi stali. Ampak jaz sem jo e
dobro odnesel." Amos Diggory je s prisrnim pogledom zajel vse tri
Weasleyjeve fante, Harryja, Hermiono in Ginny. "So vsi vai, Arthur"
"Ne, ne. Moji so samo rdeelasci," se je nasmehnil gospod Weasley in
pokazal na svoje otroke. "Tisto sta Hermiona in Harry, Ronova prija..."
"Pri Merlinovi bradi!" je vzkliknil Amos Diggory in se osuplo zazrl v
Harryja. "Harry Harry Potter"
"Em, ja," je prikimal Harry.
arovniki, ki so ga prvi sreali, so si ga navadno radovedno
ogledali in pogled jim je takoj vignil k brazgotini na njegovem
elu. Harry je bil tega sicer navajen, nelagodno pa mu je bilo vseeno.
"Ced mi je veliko povedal o tebi," je razburjeno povedal gospod
Diggory. "Najbolj se mi je seveda vtisnilo v spomin, kako sta se
pomerila v quidditchu. Kaj takega! ,Ced,' sem mu rekel, Ced, to bo nekaj,
o emer bo lahko pripovedoval svojim vnukom! Harryja Potterja si premagal!"
Dvojka sta se spet zaela mriti, Harry pa je ostal brez besed. A
najbolj nerodno je bilo Cedricu.
"Harry je po nesrei padel z metle, oi," je zamrmral. "Saj sem ti
povedal..."
"To e, ampak ti pa nisi padel, a ne" je dobrovoljno vzkliknil gospod
Diggory in sina potrepljal po ramenu. "Na Ced je zmeraj tako skromen,
pravi gentleman je. Ampak zmagal je pa tisti, ki je bil bolji, in
preprian sem, da se glede tega strinja z mano tudi Harry. A ne, Harry
Eden je padel z metle, drugi pa ni, in povsem jasno je, kateri od vaju
zna bolje letati!"
"Mislim, da bomo kmalu na vrsti," je hitro vskoil gospod Weasley in
spet pogledal na uro. "Gre z nami e kdo, Amos"
"Ne, Lovegoodovi e cel teden akajo tam, Fawcettovi pa niso dobili
vstopnic," je odkimal gospod Diggory. "Blizu Nadlassyce ne ivi nobena
druga arovnika druina, kajne"
"Ne da bi jaz vedel zanjo," se je strinjal Ronov oe. "Ja, samo e
minuta manjka, kar pripravimo se."
Ozrl se je k Harryju in Hermioni.
"Dvernika se samo dotaknita, pa bo."
Zaradi precejnjih nahrbtnikov se je vseh devet le s teavo zdrenjalo
okoli starega kornja.
Kar nekaj asa so tiho stali v krogu, prek vrha Nadlassyce pa je vel
neprijeten, mrzel veter. Harry se je naenkrat domislil, kako uden bi se
ta prizor zdel kaknemu bunkeljnu, e bi zdaj priel mimo... Devet
ljudi, od tega dva odrasla moka, se oklepa razcapanega krpeta. Niti

zdanilo se e ni, oni pa kar stojijo in akajo...

"Tri," je zamrmral gospod Weasley, ki ure ni spustil z oi, "dve,
ena..."
Vse se je zgodilo v trenutku. Harry se je poutil, kot bi ga za popek
zagrabil nekaken kavelj in ga tako mono potegnil navzgor, da se mu
nikakor ne bi mogel upreti. e je zalebdel podobno kot Ron in Hermiona,
ki sta prej stala ob njem in sta zdaj z rameni trila obenj. Hip zatem
so vsi drveli skozi rohnei veter in zmazek barv. Kazalec se mu je tako
reko spojil s kornjem in niti sluajno ga ne bi mogel odmakniti od
njega. Vleklo ga je naprej, vedno hitreje, potem pa...
... je trdo pristal na tleh. Ron se je opotekel prek njega in skupaj
sta se zvrnila v travo, v naslednjem trenutku pa bi mu v glavo skoraj
priletel dvernik, ki je na prizorie svetovnega prvenstva priletel za
njimi.
Ozrl se je okoli sebe. Gospoda Weasley in Diggory pa tudi Cedric so se
obdrali na nogah, eprav so bili videti vsi prepihani. Drugi so leali
po tleh.
"Tile so prileteli z Nadlassyce in isto toni so," je rekel neznan
glas.
Sedmo poglavje
Malhaar in Hulesh
-----------------------------Harry se je skobacal spod Rona in vstal. Pristali so sredi turobnega
barja, nad katerim so visele meglice. Pred njimi sta stala dva utrujena,
emerna arovnika. Eden izmed njiju je v roki dral veliko zlato uro,
drugi debel zvitek pergamenta in pero. Oba sta bila obleena kot
bunkeljna, pretirano dobra pa njuna krinka vendarle ni bila. Moki z uro
je imel na sebi debelo zimsko obleko in prek evljev si je nadel galoe,
ki so mu segale vse do vrha me. Njegov sodelavec je bil obleen v kilt,
kratko krilce, ki je sestavni del kotske moke narodne noe, in
pelerino.
"Jutro, Basil," je gospod Weasley pozdravil arovnika v kiltu. Nato je
pobral korenj in mu ga podal, arovnik pa ga je odvrgel v veliko katlo
z uporabljenimi dverniki, ki je stala ob njem. Harry je v katli opazil
star asopis, prazno ploevinko za pivo in preluknjano nogometno ogo.
"Pozdravljeni, Arthur," mu je utrujeno zaelel Basil. "Niste v slubi
Midva e celo no zmrzujeva tukaj. No, raje se umaknite, petnajst ez
pet pride precej velika skupina iz rnega gozda. akajte, poasi!
Najprej vam moram povedati, kje se lahko utaborite... Weasley...
Weasley..." S pogledom je drsel prek seznama, ki ga je dral v roki.
"Aha, v prvem taboru ste, ta je priblino pol kilometra dale v tisti
smeri. Lastnik tabora je gospod Roberts, kar nanj se obrnite. Diggory
.... Drugi tabor. Vpraajte za gospoda Payna."
"Hvala, Basil," mu je pokimal gospod Weasley, drugim pa pomahal, naj
mu sledijo.
Pot jih je vodila prek movirnatih tal in zaradi meglic se niso mogli
razgledati po okolici. Po dvajsetih minutah so se skoraj zaleteli v

kamnito koo, ki je stala pred vhodom v tabor. Za njim je Harry opazil

na stotine otorov, ki so se vsake toliko kakor duhovi prikazali iz megle.
Tabor je segal dale, vse do vrha zlono dvigujoega se poboja, kjer se je
zaenjal gozd.
Poslovili so se od gospoda Diggoryja in Cedrica ter stopili do koe.
Na njenem pragu je stal moki, ki je zrl proti otorom. Harry je takoj
uganil, da je edini pravi bunkelj dale naokrog. Ko je zaslial korake,
se je sunkovito zasukal k njim.
"Jutro!" ga je veselo pozdravil gospod Weasley.
"Jutro," je odvrnil bunkelj.
"Ste vi gospod Roberts"
"Sem," je prikimal lastnik tabora. "Kdo pa ste vi"
"Arthur Weasley. Pred nekaj dnevi sem rezerviral prostor za dva otora."
"Aha," je prikimal gospod Roberts, nato pa se je obrnil k seznamu, ki
je visel na vratih. "Ja, tam zgoraj, tik ob gozdu se utaborite. Boste
ostali samo en dan"
"Tako je," je pritrdil Ronov oe.
"Potem bi bilo pa najbolje, e bi plaali vnaprej, kajne"
"A Ja... Ja, seveda," se je nekoliko zmedel gospod Weasley. Za nekaj
korakov se je oddaljil od koe in pomignil Harryju, naj pride k njemu.
"Pomagaj mi, Harry," je zamrmral in iz epa privlekel pomekane
bunkeljske bankovce. Ko je poravnal prvega, je vpraal Harryja: "Tale je
za deset futrov, a ne"
"Za deset funtov je, ja," ga je popravil Harry.
"Deset funtov Aha... Pa tale Za pet"
"Za dvajset," je zaepetal Harry, ki je opazil, da gospod Roberts
vlee na uesa.
"Aja, pa res. tevilke so prav zoprno majhne, tile papirki pa tudi
niso ravno veliki..."
"Ste tujci" je lastnik tabora vpraal Ronovega oeta, ko mu je
plaal.
"Tujci" se je zmedel gospod Weasley.
"Niste prvi, ki ne poznate naih bankovcev," je odvrnil gospod Roberts
in si ga e enkrat ogledal od peta do glave. "Pred desetimi minutami sta
mi dva udaka hotela plaati z zlatimi kovanci, velikimi ko pokrovke."
"Res" se je ivno nasmehnil gospod Weasley.
Gospod Roberts je brskal po katli z drobiem.
"Tabor e svoj iv dan ni bil tako poln," je nenadoma spregovoril in
se spet zazrl prek meglene poljane. "Na stotine rezervacij. Ljudje se
ponavadi ne napovedo..."
"Res" je spet vpraal gospod Weasley in nastavil dlan, da bi mu
lastnik tabora vrnil drobi. Pa mu ga ni.
"Ja," je zamiljeno odvrnil gospod Roberts. "Z vseh koncev sveta so
prili. Cel kup tujcev imamo v taboru. Pa ne samo, da so tujci, tudi
grozni udaki so. Eden izmed njih se sprehaja naokrog v kiltu in pelerini."
"Se ne bi smel" se je nelagodno zaudil gospod Weasley.
"Obutek imam... Kaj pa vem. Zdi se mi, kot bi se tukaj zbrali z
nekim namenom," je tuhtal gospod Roberts. "Zdi se mi, da se poznajo. Da

so nekako povezani med sabo."

Takrat pa se je tik ob vratih nenadoma pojavil arovnik v pumparicah.
"Pozabate!" je vzkliknil in palico usmeril v gospoda Robertsa.
Obrazne poteze lastnika tabora so se v trenutku omehale in nehal se
je mriti ter se sanjavo zazrl nekam v prazno. Harry je iz izkuenj
vedel, da je taken videti lovek, ki so mu zbrisali spomin.
"Izvolite, zemljevid tabora," je miroljubno izjavil gospod Roberts in
Ronovemu oetu pomolil list. "Pa e drobi."
"Najlepa hvala," mu je pokimal gospod Weasley.
arovnik v pumparicah jih je pospremil do vhoda. Bil je izrpan. Brado
in lica mu je prekrivalo strnie, pod omi pa je imel temnovijoline
podonjake. Gospodu Weasleyju je povedal, da jim lastnik tabora
neprestano dela teave.
"Vsaj desetkrat na dan ga moramo zdelati z virozo pozabe, sicer nimamo
miru pred njim. Gospod Malhaar pa se mirno sprehaja naokrog in na ves
glas razklada o tamfih in loklih. Vseeno mu je, kako se trudimo, da
bunkeljni ne bi izvedeli za nas! Res, ko bo svetovnega prvenstva konec,
si bom poteno oddahnil. No, saj se bomo e videli, gospod Weasley."
Izdejanil se je.
"Kaj ni gospod Malhaar vodja sekretariata za port" je preseneeno
vpraala Ginny, in ko ji je oe prikimal, je nadaljevala: "Potem menda
ve, da bunkeljni ne smejo izvedeti, kaj se tu dogaja."
"Ve e," je z nasmekom odgovoril oe, ko jih je popeljal skozi vhod v
tabor, "ampak Ludo je od nekdaj nekoliko pretirano... Hmm... sproen.
Res pa je, da si ne bi mogli eleti ivahnejega sekretarja za port.
Igral je v dravni reprezentanci, ve, in je bil dale najbolji tolka
Stranih srenov, kar jih je igralo v tem motvu."
Poasi so se prebijali skoz megleni tabor, mimo dolgih vrst otorov.
Nekateri so bili videti povsem obiajni, saj so se lastniki potrudili,
da bi bili im bolj podobni bunkeljskim. tevilni otori pa so imeli
nepotrebne dodatke; ta se je koatil z visokim dimnikom, pred vhodom
onega je bingljala vrv za zvonec, vrh tretjega se je na vetrnici
repenil elezen petelin. Harryja ni niti najmanj udilo, da gospod
Roberts postaja vse bolj sumniav. Sredi poljane je namre zagledal
pravo modno kreacijo iz progaste svile, ki je e najbolj spominjala na
manjo palao, saj so bili k vhodu privezani kar tirje pavi. e malo
naprej so li mimo trinadstropnega otora s stolpii, kmalu za njim pa
so naleteli na malo vilo iz otorskega platna, ob kateri se je raztezal
vrt z bazenom, sonno uro in vodometom.
"Vedno je tako," se je nasmehnil gospod Weasley. "Kadar pridemo
skupaj, si ne moremo kaj, da se ne bi malo postavljali. A, pa smo tu."
Prili so na vrh poljane. Tik ob robu gozda je bil prazen prostor,
sredi katerega je bil v tla zabit kol z napisom Greezley.
"Izvrstno, krasen razgled bomo imeli!" si je gospod Weasley zadovoljno
pomel dlani. "Poleg tega pa ne bi mogli biti blije stadiona, ki je na
drugi strani gozda."
Snel si je nahrbtnik.
"No, zdaj pa kar na delo," je navdueno nadaljeval. "Med bunkeljni
smo, zato naj ne bi arali, razen e ne gre drugae. otore bomo
postavili kar z lastnimi rokami! Saj ne more biti teko, bunkeljni jih drugae

sploh ne znajo. Em, Harry... Kako bi bilo po tvojem najbolje zaeti"

Harry e svoj iv dan ni taboril, saj ga Dursleyjevi nikdar niso vzeli
s sabo na poitnice. Raje so ga pustili pri gospe Figg, stari sosedi. A
skupaj s Hermiono sta vendarle nekako ugotovila, kam spadajo vsi klini
in palice. eprav jima je bil gospod Weasley bolj v napoto kot v pomo,
kajti s klini ni bil prav ni neen, so nazadnje le postavili dvoje
siromanih otorov za dve osebi.
Vsi so se za nekaj korakov odmaknili od njiju in si obudujoe
ogledali svoj doseek. Nihe, ki bi si ogledal otora, ne bi uganil, da
sta arovnika. A Harry se je spomnil, da se jim pridruijo e Bill,
Charlie in Percy. Torej naj bi jih vsega skupaj v malih otorih spalo
kar deset! Tudi Hermiona je pomislila na to; ko se je gospod Weasley
spustil na vse tiri in se skobacal v prvi otor, se je s
privzdignjenimi obrvmi obrnila k Harryju.
"Nekoliko na tesno bo lo," je zaklical Ronov oe iz otora, "ampak
mislim, da se bomo lahko vsi zdrenjali noter. Pridite pogledat."
Harry se je sklonil, pomolil glavo v otor in debelo pobuljil. V
notranjosti otorskega platna se je namre skrivalo starinsko trisobno
stanovanje s kuhinjo in kopalnico. Prav sumljivo je spominjalo na
stanovanje gospe Figg - prek raznolikih stolov so visela nakvakana
pregrinjala, vse prostore pa je preveval moan vonj po makah.
"No, ja, saj ne bomo dolgo tukaj," je skomignil gospod Weasley in si z
robcem obrisal pleo. Nato je pokukal v spalnico, v kateri so stali
tirje pogradi, in povedal: "otora sem si sposodil od sodelavca
Perkinsa. Odkar je ubogi reve staknil lumbago, skoraj ne hodi ve taborit."
Segel je po zapraenem kotliku za vodo in pogledal vanj.
"Vodo bomo potrebovali..." je zamomljal.
"Na tistem zemljevidu, ki nam ga je dal gospod Roberts, je bila
narisana pipa," se je spomnil Ron. V otor je priel tik za Harryjem in
ni bilo videti, da bi ga njegova prostornost pretirano pretresla. "Na
drugi strani tabora, e se prav spomnim," je dodal po premisleku.
"Pa pojdi skupaj s Harryjem in Hermiono po vodo," mu je rekel oe in
mu podal kotliek ter dve kozici, "ostali pa bomo nabrali les in
zakurili taborni ogenj."
"Ampak saj imamo peico," se je zaudil Ron. "Zakaj ne bi..."
"Ron, ne pozabi, da smo med bunkeljni," ga je opomnil oe, obraz pa mu
je kar sijal od priakovanja. "Kadar bunkeljni taborijo, si pripravijo
hrano s pomojo tabornega ognja! Na lastne oi sem jih videl!"
Nahitro so si ogledali e dekliki otor, ki je bil nekoliko manji od
fantovskega, a v njem ni smrdelo po makah. Nato so se Harry, Ron in
Hermiona s kotlikom ter kozicama odpravili po vodo.
Sonce je zdaj e vstalo, meglice so se dvignile in pred njimi se je v
vse smeri neba raztezalo pravo velemesto otorov. Poasi so se odpravili
naprej in se radovedno razgledovali. ele zdaj se je Harryju polagoma
zaelo svetlikati, koliko arovnikov in arovnic ivi na svetu; le redko
je pomislil, da arovniki prebivajo tudi v drugih deelah.
Druine so se zaele zbujati, najprej seveda tiste z majhnimi otroki.
Harry e nikdar ni videl tako drobcenih arovnic in arovnikov. Fanti,
ki ni imel ve kot dve leti, je epel pred velikim piramidastim otorom,
v dlani pa je dral arovniko palico. Z njo je veselo drezal v pola

lazarja, ki je polagoma nabrekal in je bil velik e kakor salama. Ravno

ko so li mimo njega, je iz otora prihitela otrokova mama.
"Kolikokrat ti e moram rei, Kevin! Pusti - oijevo arovniko palico - na... O, ti ment!"
Pohodila je nabreklega lazarja in ta se je razpoil. V taboru je bilo
mirno in e dolgo so za sabo sliali, kako mama oteva svojega otroka,
ki pa se ni kaj dosti zmenil zanjo.
"Mami poza pok! Mami poza pok!" je oarano rezgetal.
Nekoliko naprej so naleteli na arovnici, ki sta bili komaj kaj
stareji od Kevina. Jahali sta na arovnikih metlah za otroke, ki sta
se dvignili v zrak le toliko, da so se noge deklic e vedno dotikale
rosne trave. arovnik z ministrstva ju je e opazil, in ko je prihitel
mimo Harryja in prijateljev, si je raztreseno pomrmraval: "Pa pri belem dnevu!
Njuni stari verjetno e malo dremajo..."
Tu in tam so se iz otorov e prikazali odrasli arovniki in
arovnice, ki so veinoma pripravljali zajtrk. Nekateri so se kradoma
ozrli okoli sebe in nato taborni ogenj kar priarali. Drugi pa so se
ubadali z vigalicami, a na obrazih se jim je jasno videlo, da ne
verjamejo v uspeh svojega poetja. Trije afriki arovniki, obleeni v
dolge bele plae, so se resnobno pomenkovali in so nad ivahnimi
krlatnimi plameni pekli nekaj zajcu podobnega. Njihove sosede, amerike
arovnice srednjih let, so zadovoljno opravljale. Nad glavami jim je
visel transparent, razpet med dvema otoroma, na katerem je pisalo
Intitut arovnic iz Salema. Iz otorov, mimo katerih so li, je Harry
vekrat ujel drobce pogovora v neznanih jezikih. eprav ni razumel ene
same besede, so bili, sode po zvenu glasov, isto vsi dobre volje.
"Se mi je zmealo, ali je res vse zeleno" je v tistem zazijal Ron.
Ni se mu. Okoli njih so se zdaj raztezali otori, na debelo prekriti z
deteljicami, da je bilo videti, kot bi iz zemlje pognali majhni grii
nenavadnih oblik. V vseh odprtih otorih so videli same nasmejane ljudi.
Potem pa so zasliali, kako jih nekdo klie.
"Harry! Ron! Hermiona!"
Ko so se obrnili, so zagledali Seamusa Finnigana. Ta je med olskim
letom tako kot oni bival v Gryfondomu in hodili so v isti letnik. Sedel
je pred enim izmed otorov, ki so bili prekriti z deteljicami. Drubo
sta mu delala enska s peenimi lasmi, ki je bila gotovo njegova mama,
in Dean Thomas, e en soolec.
"So vam nai otori ve" jih je vpraal do ues nasmejani Seamus, ko
so se ga Harry, Hermiona in Ron odpravili pozdravit. "Tipi z ministrstva
kar pihajo od jeze."
"Le zakaj se ne bi malo poveselili Kar pojdite pogledat, kakne
zganjajo ele Bolgari!" je gospa Finnigan zamahnila z roko. "Ampak vi
boste seveda navijali za Irsko, a ne" je e vpraala in se sumniavo
zazrla vanje.
Zagotovili so ji, da bodo vsekakor navijali za Irce, in se odpravili
naprej. A Harry in Hermiona sta se strinjala z Ronom, ki je, takoj ko so
gospe Finnigan obrnili hrbet, zamrmral: "Menda ne misli, da bi sredi horde
zmeanih Ircev rekli kaj drugega"
Nekaj asa so se tiho ozirali okoli sebe, nato pa se je Hermiona
naglas vpraala: "Le kakni so bolgarski otori"

"Pojdimo pogledat," je predlagal Harry. Pri tem je pokazal na del

tabora, sredi katerega je v mrzlem vetru plapolala bolgarska
trobojnica.
Bolgarskih otorov niso preraale rastline. A na isto vsakega je bil
pritrjen poster, s katerega je zrl emeren obraz z debelimi rnimi
obrvmi. Ker so bili posterji arovniki, se je seveda premikal, a poel
je bolj malo. Samo sem ter tja je zameikal ali pa se je e bolj
namril.
"Levy," je Ron tiho zaepetal Harryju in Hermioni.
"Kaj" se je zmedla Hermiona.
"Levy!" je ponovil Ron. "To je Zmagoslaf Levy, bolgarski iskalec!"
"Ni videti pretirano zadovoljen," je menila Hermiona in se ozrla po
mnogih meikajoih, namrenih fotografijah bolgarskega iskalca.
"Ni videti pretirano zadovoljen!" je Ron zavil z omi, da bi mu jih
skoraj vrglo iz jamic. "Koga pa to briga Neverjeten je! Pa tako mlad!
Mislim, da nima niti osemnajst let! Pravi genij je, kar poakaj, bo
videla, kaj bo danes zveer poel z Irci!"
Pred pipo na robu tabora se je nabralo e precej ljudi. Postavili so
se na konec vrste, tik za arovnikoma, ki sta se razgreto pregovarjala.
Prvi je bil zelo star in obleen v dolgo ronato spalno srajco. Drugi je
oitno delal za ministrstvo in je prvemu molil par rtastih hla, od
obupa pa mu je lo e na jok.
"Daj, nadeni si jih, Archie, prosim. Imej vendar malo pameti, tak ne
more hoditi naokrog. Lastnik tabora postaja vse bolj sumniav..."
"To sem si nabavil v bunkeljski trgovini," ga je trmasto prekinil
stari arovnik, "torej bunkeljni nosijo spalne srajce."
"Bunkeljske enske jih nosijo, Archie, ne moki. Bunkeljni nosijo
hlae," ga je preprieval arovnik z ministrstva in e naprej rinil vanj
s rtastimi hlamudraami.
"Nikolikokrat sem e slial, kako so hlae nezdrave," ga je ogoreno
zavrnil Archie, "in takole v spalni srajci se mi bo moj korenjak lepo
prezrail! Sploh ne ve, kako prijetno mi pihlja okoli njega!"
Hermiono bi skoraj pobralo, tako se je zaela hihitati in vsa
zgrbljena, z rokami okrog trebuha, je odrezgetala iz vrste. Vanjo se je
spet postavila, ele ko si je Archie natoil vodo in izginil med otori.
Odpravili so se nazaj, a poasi, saj so morali paziti, da ne zlijejo
vode. Sem ter tja so naleteli na znane obraze, na soolce z Bradaviarke
in njihove druine. Oliver Wood, bivi kapetan Harryjevega motva, ki je
e zakljuil tudij, je Harryja zvlekel k starem in jim ga predstavil.
Navdueno mu je povedal, da so ga vzeli za rezervnega igralca pri ekipi
Zgornje Route. Naslednji, ki jih je glasno pozdravil, je bil Ernie
Macmillan, soolec, ki je sicer stanoval v drugem domu, Pihpuffu. Kmalu
zatem so sreali Cho Chang, zelo lepo dekle in iskalko Drznvraanovcev.
Harryju se je nasmehnila in mu celo pomahala. Hitro ji je odmahal, pri
tem pa se je ves polil z vodo. Predvsem zato, da bi se mu Ron nehal reati, je
potem pokazal na veliko skupino najstnikov, ki jih e nikoli ni videl.
"Kdo so tile" je vpraal. "Z Bradaviarke se jih ne spomnim."
"Na kakno drugo olo hodijo," je odvrnil Ron. "Sam ne poznam nobenega
tujega tudenta, Bill pa si je dopisoval z nekim fantom, ki je hodil na
brazilsko akademijo. Tega je sicer e ve let, a spomnim se, da naj bi

se obiskala - Bill naj bi nekaj asa ivel pri njem, tisti Brazilec pa
potem pri nas. Ampak iz tega ni bilo ni, ker smo bili isto brez
denarja. Brazilec je bil zato tako ualjen, da je Billu poslal zaklet
klobuk, zaradi katerega so se mu posuili uhlji."
Harry se je zasmejal, a nekoliko nesproeno. Osupnilo ga je, da
obstajajo akademije za aranje tudi v tujini. Ampak v taboru je vendar
toliko ljudi z najrazlinejih koncev sveta! e zaradi tega bi se mu
lahko posvetilo, da Bradaviarka ne more biti edina arovnika ola!
Ozrl se je k Hermioni, ki pa je vse to ni niti najmanj zaudilo. Nedvomno
se je o drugih akademijah e zdavnaj pouila iz te ali one knjige.
"Kje ste hodili" jih je vpraal George, ko so konno vstopili v
fantovski otor Weasleyjevih.
"Nekaj znancev smo sreali," je odvrnil Ron in odloil kozico z vodo
na mizo. "e niste zakurili"
"Seveda ne, e se je pa oi javil za glavnega kurjaa," se je
nasmehnil Fred.
Gospodu Weasleyju ni in ni uspelo zakuriti, pa eprav se je mono
trudil. Okoli njega je lealo na stotine polomljenih vigalic, a oitno
se je kljub temu zabaval kot e dolgo ne.
"Ups!" se je zahihital, ko mu je uspelo prigati vigalico, ki pa jo
je od preseneenja takoj izpustil.
"Vam bom pomagala," se je ponudila Hermiona, mu vzela katlico in
pokazala, kako se prige vigalico.
Konno so plameni vzplapolali, a trajalo je e debelo uro, preden so
imeli dovolj erjavice, da so na njej lahko pekli. Dolgas pa jim ni
bilo. Izkazalo se je namre, da njihova otora stojita tik ob poti k
stadionu, po kateri so neprestano tekali arovniki z ministrstva. Vsi po
vrsti so prijazno pozdravljali Ronovega oeta. Gospod Weasley je imel o
njih veliko povedati, a veinoma je to pripovedoval Harryju in Hermioni.
Njegovi otroci so vedeli e preve o ministrstvu, da bi jih takne rei
sploh e zanimale.
"To je bil Cuthbert Ritolis, vodja diplomatske skupine za stike z
goblini... Tamle pa gre Gilbert Rewa, pri komiteju za eksperimentalne
uroke dela in tiste rogove ima e kar nekaj asa... ivijo, Arnie!
Arnold Dobroscall je pozabator in dela na oddelku za storniranje
ponesreenih arovnij. Tista dva pa sta Slootnik in Tsrkowyna, ki sta
dva izmed neimenljivih..."
"Ki sta kaj"
"Delata na sekretariatu za skrivnosti, kjer ponejo tako strogo tajne
rei, da nihe nima pojma, s im se ukvarjajo. Sekretariat za skrivnosti
zato pogosto imenujemo kar sekretariat groze..."
Konno je bila erjavica nared. Ko so na njej zaeli cvreti jajca in
klobasice, pa so iz gozda prikorakali Bill, Charlie in Percy.
"Ravnokar smo se udejanili, oi," ga je glasno obvestil Percy. "Ah,
krasno, hrana!"
Kmalu so se zagnali nad zvrhane kronike klobasic in jajc, a ni minila
niti minuta, ko je gospod Weasley sunkovito vstal s svojega mesta ob
ognjiu. S irokim nasmekom na obrazu je pomahal mokemu, ki se jim je
zibal naproti.
"Aha!" je rekel Ronov oe, ko se je moki dovolj priblial. "Prihaja

kljuna oseba vsega tega direndaja! Ludo Malhaar!"

Gospod Malhaar je izmed vseh arovnikov v taboru najbolj bodel v oi
in z njim se ni mogel meriti niti stari Archie v ronati spalni srajci.
Odet je bil namre v rtast, rumenorn pla, na prsih pa je imel
naslikanega velikega srena. Svojas je bilo njegovo krepko telo
verjetno mono in vzdrljivo, a z leti se je nekoliko zanemaril. Pla
mu je bil za tevilko ali dve premajhen, predvsem zaradi precejnjega
trebuha, s katerim se takrat, ko je igral za Anglijo, gotovo ni ponaal.
tamfi so mu mono zdelali nos, a zaradi okroglih, modrih oi, nakratko
pristrienih svetlih las in ronate polti je bil videti kot poveana
karikatura olarka.
"Lep pozdrav!" je gospod Malhaar veselo pokimal Ronovemu oetu. Hodil
je, kot bi imel na pete pritrjene vzmeti, in oitno je bilo, da je ves v
ognju. "Arthur, stara sablja," je zasopihal, ko je priel do gospoda
Weasleyja, "kaken dan, kaj Kaken dan! Boljega vremena si ne bi mogli
eleti! No bo menda brez enega samega oblaka in vse gre tako reko po
maslu! Nobenega pravega dela nimam!"
Tik za njegovim hrbtom je mimo prihitela skupina zdelanih arovnikov z
ministrstva. Vsi so kazali na vijoline iskre, ki so nekje na drugi
strani tabora frale deset metrov visoko; nekdo je priaral kres.
Percy je z iztegnjeno roko pohitel k obiskovalcu. Resda ni odobraval,
kako Ludo Malhaar vodi svoj sekretariat, a kljub temu je hotel nanj
napraviti im bolji vtis.
"A, saj res," se je nasmehnil gospod Weasley, "to je moj sin, Percy.
Ravno je zael delati na ministrstvu. To pa so Fred... ne, George,
oprosti, Fred je tale... pa Bill, Charlie in Ron... moja herka Ginny... in
Ronova prijatelja, Hermiona Granger ter Harry Potter."
Gospod Malhaar je komaj opazno zajel sapo in njegove oi so vignile k
brazgotini na Harryjevem elu.
"To pa je gospod Ludo Malhaar," ga je otrokom predstavil Ronov oe.
"Saj veste, on je tisti, ki nam je priskrbel izvrstne vstopnice."
Gospod Malhaar se je zadovoljno nasmehnil in zamahnil z roko, e da
to ni vredno omembe.
"Bi si upal staviti, Arthur" ga je veselo izzval in pri tem
povenketal s precejno koliino kovancev, ki so se skrivali v epu
rumenornega plaa. "Roddy Pontner je stavil, da bodo Bolgari dali prvi
ko. Dogovorila sva se za ena proti osem, saj sem moral priznati, da
Irci e dolga leta niso bili v taki formi. Agatha Timms pa je sravila
pol delnic jeguljegojnice, da bo tekma trajala najmanj en teden."
"No... prav," je pristal gospod Weasley. "Reciva... Stavim en guld,
da bodo Irci zmagali."
"En guld" Ludo Malhaar je bil videti precej razoaran, a se je kmalu
spet nasmehnil. "Tudi prav, tudi prav. Kaj pa vi, fantje, bi kdo rad
stavil"
"Za take rei so e nekoliko premladi," je menil gospod Weasley.
"Molly ne bi bilo ve..."
"Midva staviva sedemintrideset guldov, petnajst srpcev in tri firie,"
ga je preglasil Fred in z Georgem sta hitro napraskala skupaj ves denar,
kar sta ga premogla. "Staviva, da bodo Irci zmagali, Zmagoslaf Levy pa
bo ujel zviz. e se da, pa k vsoti najine stave pritejte e vrednost

tele ponarejene arovnike palice."

"Takih neumnosti gospodu Malhaarju res ne moreta vsiljevati..." ju je
okaral Percy, a Ludo Malhaar se ni strinjal z njim. Ponaredek je zgrabil
z naravnost osupljivim navduenjem, ko pa je palica glasno zakokodakala
in se spremenila v gumijasto kokljo, se je zahihital blaeno ko kaken
fantek.
"Izvrstno! Tako prepriljivega ponaredka e dolgo nisem videl! Zanj
vama dam pet guldov!"
Percy se je osuplo in oitajoe zazrl v gospoda Malhaarja.
"Ampak, fanta," je potihem zaepetal gospod Weasley. "Res ne smeta
staviti. To so vendar vsi vajini prihranki. e za to izve mama..."
"Ne bodi taka tenoba, Arthur!" ga je okaral Ludo Malhaar in
razburjeno povenketal s kovanci v epu. "Dovolj sta stara, da vesta,
esa se lotevata! Pravita torej, da bo Irska zmagala, Levy pa bo ujel
zviz Niti sluajno, fanta, niti sluajno! Takole se zmenimo: ena proti
deset. No, k vsoti stave torej pritejemo e pet guldov za izvrstni
ponaredek..."
Gospod Weasley je nemono opazoval, kako je Ludo Malhaar kot blisk iz
epa potegnil pero in belenico ter si vanjo zapisal vse podatke o stavi.
"Hvala," je rekel George in v ep stlail kos pergamenta, ki mu ga je
pomolil gospod Malhaar.
Ta se je nato do ues nasmejan obrnil h gospodu Weasleyju.
"Arthur, bi mi e ponudil skodelico aja, da si malo osveim grlo
Bartyja Hulesha iem, ve. Moj bolgarski pandan, njihov sekretar za
port, mi dela same teave. Kar naprej nekaj blebeta, ampak jaz ne
razumem niti besedice. Barry bo to z lahkoto uredil, menda govori okoli
sto petdeset jezikov."
"Gospod Hulesh" je vpraal Percy. Kar naenkrat je pozabil, da bi
moral biti ogoren, in od razburjenja je dobesedno trepetal. "Prek
dvesto jih govori! Povodnovino, goblinino, trolino..."
"Trolino zna govoriti vsak," ga je omalovaujoe zavrnil Fred, "samo
na nekaj pokae in zakruli."
Percy je Freda prebodel s pogledom. Nato pa se je vzvieno posvetil
razpihovanju erjavice, nad katero je visel kotliek z vodo, ki je kmalu
spet zavrela.
"Ste izvedeli kaj novega v zvezi z Bertho Bootel, Ludo" ga je vpraal
gospod Weasley in oba sta sedla k ognjiu.
"isto ni," je veselo in brezbrino odvrnil gospod Malhaar. "Ampak jo
bomo e nali. Uboga Bertha, njena glava je ko poen kotel. Kar naprej
pozablja, za zemljevide pa po mojem sploh e ni sliala. Zgubila se je,
verjemi. V pisarno bo pritavala enkrat sredi oktobra, prepriana, da je
e zmeraj julij."
"Mogoe pa vseeno ne bi bilo slabo, e bi koga poslali za njo," je
gospod Weasley previdno predlagal sekretarju za port, Percy pa mu je
izroil skodelico aja.
"To mi kar naprej trobi tudi Barty," je gospod Malhaar zmajal z glavo
in obupano raziril oi, "ampak trenutno imamo polne roke dela. O! Mi o
volku... Barty!"
Ob ognjiu se je ravnokar udejanil arovnik, ki je bil popolno
nasprotje Luda Malhaarja. Slednji je v plau svoje nekdanje ekipe

lagodno poleaval na travi, ob pogledu na Bartyja Hulesha pa je vsakemu

takoj postalo jasno, da je neizprosno strog. eprav je bil e nekoliko v
letih, je bil togo vzravnan, obleen v brezhibno obleko, na kateri ni
bilo ene gubice, okoli vratu pa je imel v trden vozel zvezano kravato.
Prea njegovih kratkih, sivih las je bila skoraj neloveko ravna, tanke
brice pa prirezane tako natanno, kot bi ravnokar priel od brivca.
Njegovi evlji so bili zloeni, da so kar kripali.
Harryju je takoj postalo jasno, zakaj ga Percy obouje. Ronov brat je
oboeval pravila, gospod Hulesh pa se je neverjetno dosledno dral
dogovora, da se morajo oblei kot bunkeljni. Z lahkoto bi odigral vlogo
direktorja banke in Harry je bil preprian, da niti stric Vernon ne bi
ugotovil, kaj je gospod Hulesh v resnici.
"Zlekni se malo na travo, Barry," ga je ves nasmejan povabil gospod
Malhaar in potrepljal tla poleg sebe.
"Ne, hvala, Ludo," ga je zavrnil gospod Hulesh in v njegovem glasu je
bilo zaznati, da vedenja sekretarja za port nikakor ne odobrava. "Povsod sem
te iskal. Bolgari vztrajajo, da v prvo loo dodamo deset sedeev."
"A, to je hotel od mene tisti moakar!" je vzkliknil gospod Malhaar.
"Gospod Hulesh!" je dahnil Percy in se mu priklonil tako goree, da je
bil videti ko kruljav grbavec. "Bi skodelico aja"
"O," je rekel gospod Hulesh, ko se je nekoliko zaudeno ozrl k
Percyju. "Ja, prosim... Puysie."
Dvojka bi se skoraj zaduila s ajem, Percy pa je zardel in se hitro
posvetil kotliku.
"Pravzaprav bi rad govoril tudi s tabo, Arthur," je rekel gospod
Hulesh in njegov ostri pogled je pristal na Ronovemu oetu. "Ali Bair
je izkopal bojno sekiro in prav tebe ie. Prepoved uvoza leteih
preprog ga je popolnoma razbesnela."
Gospod Weasley je globoko zavzdihnil.
"Ravno prejnji teden sem mu glede tega spet poslal sovo. e stoprvi
sem mu razloil, da so preproge vpisane v register bunkeljskih izdelkov,
ki jih je prepovedano uroiti. Ampak on tega noe in noe razumeti."
"Rad verjamem," je strogo prikimal gospod Hulesh in segel po
skodelici, ki mu jo je ponudil Percy. "Veliko mu je do tega, da bi jih
izvaal k nam."
"Ampak leteih metel pri nas nikakor ne bodo izpodrinile," je goree
zatrdil Ludo Malhaar.
"Morda res ne, toda Ali meni, da je tudi na naem trgu dovolj veliko
povpraevanje po njih," je povedal gospod Hulesh. "Rad bi jih tril kot
druinsko prevozno sredstvo. Ah, ja. Kako lepa je bila dedova perzijska
preproga in z njo se je lahko prevaalo do dvanajst ljudi. Ampak imel jo
je seveda e v asih, ko letee preproge niso bile nezakonite."
To je pristavil, kot bi hotel izrecno poudariti, da so se njegovi
predniki drali zakonov do zadnje kaplje krvi.
"Kako pa kaj sluba, Barty" ga je e kar predrzno radostno pobaral
Ludo Malhaar.
"Ni, da bi se pritoeval, eprav dela ne manjka," je suhoparno odvrnil
gospod Hulesh. "Razpostaviti dvernike po vseh petih kontinentih ni
preprosto delo."
"Verjetno bosta oba vesela, ko bo prvenstva konec, kaj" ju je vpraal

gospod Weasley.
Luda je to vpraanje mono osupnilo.
"Vesela! Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako zabaval... Res pa
je, da naju potem aka nekaj e bolj zanimivega, a ne, Barry Kar precej
dela bo, kaj"
Gospod Hulesh ga je pogledal in privzdignil obrvi.
"Dogovorili smo se, da javnosti o tem ne bomo obvestili, dokler ne
bodo urejene vse podrobnosti..."
"Ah, podrobnosti!" je vzkliknil Ludo Malhaar in zamahnil z roko, kot
bi odganjal oblak nepomembnih muic. "Saj so podpisali! Strinjajo se z
naim predlogom! Stavim, da bo mularija tako ali tako kmalu izvohala,
kaj pripravljamo. Saj se bo vse odvijalo na Bra..."
"Ludo, si pozabil, da se morava imprej pogovoriti z Bolgari" ga je
ostro prekinil gospod Hulesh. "Hvala za aj, Puysie."
Skodelico s ajem, ki se ga ni niti dotaknil, je pomolil Percyju,
sekretarja za port pa ni spustil z oi. Gospod Malhaar je zavzdihnil ko
muenik in se postavil na noge. A ni bil e pripravljen oditi. Najprej
je do konca spil aj, pri emer se je neesa spomnil in je zadovoljno
povenketal s kovanci v epu.
"Kmalu se vidimo!" je nazadnje zaklical. "Saj bomo skupaj v prvi loi.
Prosili so me, da komentiram tekmo!"
Pomahal je, Barty Hulesh je nakratko pokimal, nato pa sta se oba
hkrati izdejanila.
"Kaj se bo odvijalo na Bradaviarki, oi" je nemudoma vpraal Fred.
"Na kaj je namigoval gospod Malhaar"
"Saj boste kmalu izvedeli," se mu je nasmehnil oe.
"Vsi podatki v zvezi s tem so strogo zaupni, dokler se ministrstvo ne
odloi, da jih razkrije," je togo oznanil Percy.
"Oh, zapri rilec, Puysie," je zavzdihnil Fred.
Popoldne je v taboru postajalo vse bolj ivahno, saj so vsi napeto
priakovali zaetek tekme. Ob sonnem zahodu je bilo, kot bi drhtel sam
zrak, in ko je stotine akajoih arovnikov zagrnila tema, so z obrazov
padle e zadnje maske. Uslubenci ministrstva so se uklonili neizbenemu
in pustili arovnikom, naj se mirne volje bahajo drug pred drugim.
Vsakih nekaj metrov so se udejanjali prodajalci z bogato
obloenimi pladnji in voziki. Ponujali so svetlee priponke, ki so
neprestano cvilile imena igralcev - zelene za navijae Ircev, rdee za
privrence bolgarskega motva. Prodajali so zailjene zelene arovnike
klobuke, prekrite s pleoimi deteljicami, in bolgarske ale z
izvezenimi levi, ki so resnino rjoveli. Kupil si lahko tudi modelke
Ognjene strele, ki so dejansko letali, in figurice slavnih igralcev, ki
so se ti naeperjene sprehajale po dlani. Pladnji in voziki pa so se ibili
tudi pod zastavami obeh deel, ki so pele irsko ali bolgarsko dravno himno, e
si mahal z njimi.
"Celo poletje sem vareval, da bi si danes lahko privoil," je Ron
povedal Harryju, ko sta se skupaj s Hermiono sprehajala mimo prodajalcev
in si ogledovala spominke. eprav si je kupil klobuk s pleoimi
deteljicami in zeleno priponko, je nabavil tudi majhno figurico
Zmagoslafa Levyja, bolgarskega iskalca. Mali Levy se mu je sprehajal gor
in dol po dlani in namreno pogledoval navzgor, proti zeleni priponki,

ki se je svetila nad njim.

"Uf, sta e kdaj videla kaj takega!" je vzkliknil Harry ter pohitel k
voziku, ki je bil poln nekaknih medeninastih daljnogledov. A za
razliko od pravih daljnogledov, so te prekrivali najrazlineji gumbi in
nenavadni tevci.
"To so blizogledi," je vneto razloil arovnik, ki jih je prodajal.
"Vse, kar si skoznje ogleda, ti lahko ponovno predvajajo, in to v
poasnem posnetku! e si eli, pa ti tudi natanno razloijo in
pokaejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Dobesedno zastonj jih ponujam,
samo po deset guldov so."
"Ko ne bi kupil te are," je zavzdihnil Ron, pomignil na klobuk in se
otono zazrl v blizoglede.
"Tri mi dajte," je Harry odlono rekel prodajalcu.
"Ne, saj ni treba," je ugovarjal Ron in zardel. Kadar je bil s
Harryjem, je bil glede denarja precej obutljiv. Doma niso bili ravno
premoni, Harry pa je od starev podedoval pravo malo bogastvo in je
imel zato v monjiku zmeraj ve kot Ron.
"Saj ti za boi ne bom niesar podaril," ga je ,potolail' Harry ter
Ronu in Hermioni blizogled potisnil v roke. "Pa ne samo letos, deset let
bo brez boinega darila."
"No, prav," se je nasmehnil Ron.
"Uuu, hvala, Harry!" se je razneila Hermiona. "Med tekmo bomo gotovo
ejni, kupila nam bom kakno pijao..."
K otoroma so se vrnili s precej lajimi monjiki. Tudi z Billa,
Charlieja in Ginny so se svetile zelene priponke, gospod Weasley pa se
je ovil v irsko zastavo. Fred in George si nista kupila niesar, saj sta
vse svoje zlato dala gospodu Malhaarju.
Nekje za gozdom je zadonel gong in prigale so se zelene ter rdee
lanterne, ki so visele na drevesih ob poti do igria.
"Pojdimo!" je vzkliknil gospod Weasley, ki ni bil videti ni manj
razburjen od svojih otrok. "Pridite, gremo!"
Osmo poglavje
Svetovno prvenstvo v quidditchu
-----------------------------------Vse nakupljeno so trdno stisnili k sebi in z gospodom Weasleyjem na
elu pohiteli v gozd, nato pa sledili z lanternami osvetljeni poti. Z
njimi vred se je po njej napotilo na tisoe drugih ljudi, vzklikali so,
se smejali in prepevali. Vzduje vroine razburjenosti je bilo mono
nalezljivo, tako da se Harry sploh ni mogel nehati smehljati. Skozi gozd
so hodili dvajset minut in ves as so se pogovarjali ter se glasno
alili. Ko so za sabo pustili e zadnja drevesa, so se znali v senci
gigantskega stadiona. eprav je Harry videl le manji del neznanske
zlate stene, ki je obdajala igrie, je menil, da bi znotraj stadiona z
lahkoto postavil kaknih deset katedral.
"Sto tiso ljudi sprejme," je povedal gospod Weasley, ko je opazil,
kako je velikanska zgradba osupnila Harryja. "Ministrstvo je sestavilo
posebno skupino, v kateri je bilo kar petsto arovnikov, pa so vseeno

garali dan in no, da je bil v roku enega leta povsem nared. isto vsak
kvadratni centimeter so obdelali z uroki za odganjanje bunkeljnov.
Vsaki ko je zadnje leto sem pritaval kaken bunkelj, se je nenadoma
spomnil, da ima nekje drugje nujne opravke, in je dobesedno stekel stran...
Revek," je nazadnje ljubee dodal in vse skupaj popeljal k najblijemu vhodu,
ki ga je e obdajal roj glasnih arovnikov in arovnic.
"Prva loa!" je na njihovih vstopnicah prebrala arovnica, ki je stala
pri vhodu. "Kar po stopnicah navzgor, kolikor dale morete, Arthur."
Stopnie je prekrivala preproga zamolklo vijoline barve. Prepustili
so se toku drugih gledalcev, ki pa je poasi usihal, saj so ga v vsakem
nadstropju zapustili mnogi obiskovalci svetovnega prvenstva. Skupina, ki
jo je vodil gospod Weasley, se je vzpenjala vse do konca stopnia, in
se znala v - vsaj za tako gromozanski stadion - isto majhni loi. Ta je stala
na najviji toki in natanko na sredi kolosalne zgradbe. V loi je v dveh
vrstah stalo priblino dvajset stolov. Ko je Harry z Weasleyjevimi in Hermiono
zasedel prvo vrsto, je pod sabo zagledal prizor, kakrnega si ne bi mogel
zamisliti, pa e bi imel e tako bujno domiljijo.
Sto tiso arovnikov in arovnic je iskalo svoje sedee med vrstami,
ki so se dvigovale nad dolgim, ovalnim igriem. To se je kopalo v
skrivnostni zlati svetlobi, za katero se je zdelo, da jo seva sam
stadion, igrie pa je bilo iz loe videti gladko kot svila. Na obeh
koncih travnate povrine so na vrhu dvajsetmetrskih drogov viseli trije
obroi, tono nasproti Harryja, in tako reko v viini njegovih oi, pa
je stala gigantska tabla. Na njej so se z izjemno hitrostjo izpisovale
zlate rke, ogromne, kot bi jih pisala roka nevidnega velikana. Ko je
Harry nekaj asa zrl v tablo, se mu je posvetilo, da gre za reklamna
sporoila.
Hijacint: metla za vso druino - varna, zanesljiva, z vgrajenim
alarmom... Venamenski arobni odstranjevalec umazanije gospe Skoweer:
brez muje vse packe odstranjuje!... arovnika oblaila Takmasben London, Pariz, Meryascoveena...
Harry je odtrgal oi od table in se ozrl prek ramen, da bi videl, s
kom si delijo loo. Zaenkrat so bili v njej sami, le na predzadnjem
sedeu druge vrste je sedelo drobno bitje. Njegove noge so bile tako
kratke, da mu niso segale niti prek sedea, in odeto je bilo v kuhinjsko
krpo. Prek trupa si jo je zavezalo kot togo, obraz pa si je pokrivalo z
dlanmi. Njegova dolga, netopirska uesa so se zdela Harryju nenavadno
znana...
"Trapets" je nejeverno vpraal.
Mala zverinica je pokukala skozi prste, za katerimi so se skrivale
velikanske rjave oi ter nos, ki je po velikosti in obliki spominjal na
velik krompir. A ta hini vilinec ni bil Harryjev prijatelj Trapets, ki
ga je Harry reil iz krempljev njegovega nekdanjega lastnika, gospoda
Malfoya.
"Je gospod rekel Trapets" je zverinica radovedno zacvilila skozi
prste. Njen drobni, cvilei glas je bil e viji kot Traptsov in Harry je
pomislil, da je najbr vilinka. Vsekakor pa je njen cvile privabil
pozornost Harryjevih prijateljev, ki sta se hkrati z gospodom Weasleyjem

zasukala in zazrla vanjo. Ron in Hermiona sicer nikoli nista sreala

Traptsa, a od Harryja sta veliko sliala o njem.
"Oprosti," je Harry rekel vilinki. "Z nekom sem te zamenjal."
"Ampak jaz pozna Traptsa, gospod!" je razburjeno zacvilila vilinka. Z
dlanmi si je e vedno zastirala oi, kot bi jo motila mona svetloba,
eprav loa ni bila pretirano razsvetljena.
"Res" se je razveselil Harry. "Mogoe te je kdaj omenil. Kako ti je
ime"
"Uchka, gospod! Vi, gospod, vi..."
Pogled se ji je ustavil na Harryjevi brazgotini in velike oi so se ji
e bolj razirile, da so bile e tolikne kot kavni kroniki.
"Vi, gospod, ste pa gotovo Harry Potter!"
"Sem, ja," je prikimal Harry.
"Jedetana! Trapets kar naprej govori o vas, gospod!" je zacvilila
vilinka, dlani nekoliko odmaknila od obraza in se strahospotljivo
zazrla v Harryja.
"Kako mu gre" je vpraal Harry. "Uiva v svobodi"
"Oh, gospod," je vilinka zmajala z glavo, "oh, gospod! Z vsem
spotovanjem, ampak Uchka mono dvomi, da ste mu res napravili uslugo,
ko ste ga osvobodili!"
"Zakaj" se je zaudil Harry. "Je z njim kaj narobe"
"Svoboda mu je stopila v glavo, gospod," je alostno povedala Uchka.
"Tako se nosi, da ne more dobiti dela."
"Kako to misli"
Uchka je za pol oktave zniala glas in zaepetala: "Za svoje delo
zahteva plailo."
"Zahteva plailo" je ponovil Harry. "Kaj pa je narobe s tem"
Uchka je zgroeno kolcnila, potem pa si je obraz spet napol pokrila z
dlanmi in pridueno zacvilila: "Hinih vilincev gospodarji ne plaujejo,
gospod! Ne, pa ne, pa ne! Jaz je tolikokrat rotila Traptsa: ,Najdi si
prijetno druino, ustali se!' Ampak ne. Trapets je ne poslua, kar
naprej trobi o svobodi in drugih reeh, ki se za hinega vilinca nikakor ne
spodobijo. ,e bo take stresal naokrog,' mu ree jaz, ,te bodo lepega dne ko
kaknega navadnega goblina poklicali na sekretariat za nadzor nad arobnimi
bitji!"'
"Pa saj je e skrajni as, da bi se Trapets imel lepo," je ugovarjal
Harry.
"Hini vilinci se nimajo kaj imeti lepo, Harry Potter!" ga je ostro
zavrnila Uchka, ki se je e vedno skrivala za dlanmi. "Hini vilinci
naredijo, kar jim ukae gospodar. Uchka ne mara plezati kam visoko..."
Pogled ji je inil k robu loe in debelo je pogoltnila.
"... Ampak e Uchko gospodar polje v prvo loo, se bo takoj povzpela
vanjo, gospod!"
"Zakaj te je poslal sem, e ve, da se boji viine" se je namril
Harry.
"Gospodar... Gospodar je zelo zaposlen. Uchka mu mora prihraniti
sede, Harry Potter," je povedala vilinka in z glavo pomignila na prazen
sede poleg svojega. "Uchka si eli, da bi bila v gospodarjevem otoru,
Harry Potter, naredi pa tisto, kar ji ukae gospodar. Kajti Uchka je
dobra hina vilinka."

e enkrat je preplaeno oinila ograjo, ki je obdajala loo, nato pa

si je oi popolnoma prekrila z dlanmi. Harry se je zasukal k
prijateljema.
"Taki so torej hini vilinci" se je udil Ron. "A niso udni"
"Trapets je e bolj uden," mu je navdueno povedal Harry.
Ron je zmajal z glavo, nato pa k oem pristavil blizogled. Za poskus
ga je obrnil v mnoico na drugi strani stadiona.
"Noro!" je rekel in se igral z gumbom za ponovno predvajanje ob levi
strani blizogleda. "Tistega starka tam spodaj lahko vidim, kako si vrta
po nosu... pa spet... in spet..."
Hermiona si je medtem prebrala, kaj jih aka e pred tekmo.
"Ste vedeli, da bomo videli tudi maskote obeh ekip" je vpraala.
"Ja, to je ponavadi zelo zanimivo," je prikimal gospod Weasley.
"Ekipe iz svojih deel pripeljejo arobna bitja, da popestrijo
dogajanje pred tekmo."
V naslednje pol ure se je loa poasi napolnila. Gospod Weasley se je
kar naprej rokoval s arovniki, ki so bili oitno same pomembne
osebnosti. Percy je izjemno pogosto skoil na noge, da je bilo e videti,
kot bi sedel na jeu. Ko je priel Cornelius Schushmaar, minister za
aranje, se mu je tako globoko priklonil, da so mu oala padla z nosu in
se mu razbila. Strano ga je bilo sram, in eprav je kodo popravil z
enim samim zamahom palice, je nato kot prikovan obsedel na stolu. Ves
as pa je ljubosumno pogledoval Harryja, ki ga je Cornelius Schushmaar
pozdravil kot starega prijatelja. Poznala sta se e od prej in
Schushmaar je Harryju oetovsko segel v roko, ga vpraal, kako mu gre,
ter ga predstavil arovnikom okoli sebe.
"To je Harry Potter, veste," je povedal bolgarskemu ministru.
Slednji je bil odet v veliasten pla iz rnega baruna z zlatimi
obrobami. A Schushmaarja ni isto ni razumel.
"Harry Potter," je razlono ponovil Schushmaar. "Dajte no, gotovo ste
e sliali zanj. Fant je premagal Saj Veste Koga... No, torej ga le
poznate."
Bolgarski arovnik je nenadoma opazil Harryjevo brazgotino. Glasno in
razburjeno je zael lobudrati, pri tem pa je kazal nanjo.
"Saj sem vedel, da mu bo sasoma prikapljalo, o em govorim," se je
Schushmaar utrujeno obrnil k Harryju. "Meni jeziki ne gredo, za take
rei si moram pomagati z Bartyjem Huleshom. A, tamle je njegova hina
vilinka, sede mu bo prihranila... e dobro, te bolgarske tenobe so
hotele od nas izsiliti vse najbolje sedee... Aha, Lucius tudi e
prihaja!"
Harry, Ron in Hermiona so se hitro zasukali. Po prehodu med vrstama so
se proti trem prostim sedeem poasi prebijali Traptsovi bivi
gospodarji - Lucius Malfoy, njegov sin Dreco in enska, za katero je
Harry domneval, da je Drecova mama.
Harry in Dreco Malfoy sta se prisrno sovraila e od takrat, ko ju je
vlak prvi odpeljal na Bradaviarko. Dreco je s svojo bledo poltjo in
zailjenim nosom mono spominjal na svojega oeta. Tudi njegova mama je
bila svetlolasa, obenem pa visoka in vitka. e se ne bi neprestano
kremila, kot bi ji tik pred nosom nekaj grozno zaudarjalo, bi bila zelo
lepa.

"Ah, Schushmaar, tu ste," je rekel gospod Malfoy, se prebil do

ministra in mu ponudil roko. "Kako gre e se ne motim, moje ene,
Narcisse, e ne poznate Pa sina, Dreca"
"Pozdravljena, pozdravljena," se je gospod Schushmaar nasmehnil Drecu,
gospe Malfoy pa se je nalahno priklonil. "Naj vam predstavim gospoda
Oblansk... Obalonsk... Gospoda... bolgarskega ministra za aranje, ki
pa se mu tako ali tako ne sanja, kaj govorim. No, koga imamo e tu...
Arthurja Weasleyja seveda poznate, kajne"
Temu je sledil trenutek napete tiine - gospod Weasley in Drecov oe
sta se srdito spogledala. Harry se je ivo spomnil, kako je bilo, ko sta
se sreala zadnji. To se je zgodilo v knjigarni na Preni ulici in njun
prepir se je konal z vsesplonim pretepom.
Hladne, sive oi gospoda Malfoya so e enkrat prezirljivo premerile
Ronovega oeta, nato pa so zdrsnile vzdol vrste, v kateri je sedel
gospod Weasley.
"Moj bog, Arthur!" je nato mehko vzkliknil. "Kaj neki si prodal, da si
priel do sedeev v prvi loi Od hie prav gotovo ne bi iztril dovolj."
Schushmaar je medtem pomahal nekemu arovniku, ki je sedel v loi pod
njihovo, zdaj pa se je spet obrnil k Ronovemu oetu: "Lucius je pred
kratkim prispeval zelo velikoduno vsoto, s pomojo katere bomo odprli
intitut za raziskave arobnih bolezni in pokodb, Arthur. Tu je kot moj
gost."
"Kako... Kako lepo," je izdavil Ronov oe in se zelo prisiljeno
nasmehnil.
Gospod Malfoy se je zdaj ozrl k Hermioni, ki je nekoliko zardela, a se
mu je vseeno pogumno zazrla v oi in ni povesila pogleda. Harry je dobro
vedel, emu Drecovega oeta ob pogledu nanjo kar razganja od besa.
Malfoyevi so bili ponosni na to, da so ,istokrvni'. Drugae povedano:
vsi arovniki, ki so imeli bunkeljske stare, kot na primer Hermiona, so
bili zanje drugorazredni ljudje. A zaradi ministra za aranje si gospod
Malfoy ni upal rei niesar, samo gospodu Weasleyju je posmehljivo
pokimal, nato pa poiskal svoj sede. Dreco je zaniljivo oinil Harryja,
Rona in Hermiono, potem pa sedel med stara.
"Riti nemarne," je zamrmral Ron, ko se je skupaj s Harryjem in
Hermiono spet obrnil proti igriu.
V naslednjem trenutku je v loo pridrvel Ludo Malhaar.
"Ste pripravljeni" je vpraal in obraz se mu je svetil ko velikanska,
razburjena rdea pesa. "Minister, lahko zanemo"
"Kar, kar," je dobrovoljno odvrnil Schushmaar.
Ludo je na plano potegnil palico, jo usmeril v lastno grlo in dejal:
"Arias!"
Trenutek zatem je njegov glas zadonel prek tisoerih klepetajoih
glav, ki so napolnile stadion, odmeval je prek igria in napolnil
zadnji kotiek stoji: "Daaame in gospooodje... Dobrodoli! Dobrodoli
na zakljuni tekmi tiristodvaindvajsetega svetovnega prvenstva v
quidditchu!"
Gledalci so zaploskali, zaplapolalo je na stotine zastav in dravne
himne so se zlile z nepopisnim truem. Velikanska tabla nasproti prve
loe je izpisala e svoje zadnje sporoilo: Bobki vseh okusov Bertieja
Brucha - neprijetno preseneenje v vsaki vreki! Nato se je zbrisala,

namesto reklamnih sporoil pa se je prikazalo sledee besedilo:

Bolgarija - ni : Irska - ni.
Malhaar je zajel sapo.
"Zdaj pa naj vam brez nepotrebnih ceremonij predstavim... maskote
bolgarskega motva!"
Tribuna na desni strani stadiona, ki je bila neuniljiva trdnjava
krlatne barve, je odobravajoe zarjovela.
"Le kaj so pripeljali s sabo" se je naglas vpraal gospod Weasley in
se nagnil naprej. "Ahaa!" Z osupljivo naglico si je snel oala in jih
obrisal v pla. "Vyle!"
"Kaj so vy..."
Na igrie je prilebdelo najmanj sto vyl, in to je bil najbolji
odgovor na Harryjevo nedokonano vpraanje. Vyle so bile enske,
najlepe enske, kar jih je kdaj videl, samo da niso bile... Nemogoe
bi bilo, da bi bile... loveka bitja. Harry se je za trenutek povsem
zmedel in poskual je uganiti, kaj pravzaprav so. Kako je mogoe, da se
jim koa sveti, kot bi skoznjo prosevala sama meseina, kako se lahko
zlatobeli lasje tako neverjetno ljubko vrtinijo in kodrajo za njimi, ko
pa ni niti najmanje sapice... Potem pa je popolnoma pozabil, da vyle
niso loveka bitja. Pravzaprav je pozabil na isto vse. Vyle so namre
zapele. Ko so zaele e plesati, jih je ves blaen opazoval, preprian, da jih
mora gledati, da morajo plesati. Kajti e bi nehale, bi se zgodilo kaj
groznega...
Vyle so plesale vse hitreje in hitreje, po Harryjevih omamljenih
moganih pa so se zaele poditi divje, nejasne misli. Takoj, v tem
trenutku, mora nanje napraviti vtis. Bi skoil z loe Bi se jim s tem
dovolj prikupil
"Harry, kaj pa se gre" ga je od nekje dale dale vpraala
Hermiona.
Glasba je potihnila. Harry je zameikal. Z eno nogo je e stal na
ograji, ki je obdajala loo. Poleg sebe je opazil Rona, ki je otrpnil v
nenavadni pozi - zdelo se je, kot bi se pripravljal, da se bo pognal z
odskone deske.
Stadion so napolnili jezni kriki. Mnoica se je jezila, ker so vyle
odhajale. Tudi Harry je bil jezen, obenem pa je bil popolnoma preprian,
da mora navijati za Bolgarijo. Zato mu tudi ni bilo jasno, kaj na
njegovih prsih pone zelena priponka. Ron je medtem s klobuka zael
odsotno puliti deteljice. Gospod Weasley se je komaj opazno namuznil, se
nagnil k njemu in mu klobuk potegnil iz rok.
"Ko bodo svoje povedali Irci," je rekel, "ti bo al, e bo ostal brez
njega."
"A" se je zmedel Ron in e naprej z odprtimi usti zijal v vyle, ki so
se postavile v vrsto ob robu igria.
Hermiona se je namrdnila, nato pa stegnila roko, zgrabila Harryja za
ovratnik in ga potegnila nazaj na sede.
"Lepo te prosim!" ga je okarala.
"Zdaj pa aplavz..." je zadonel glas Luda Malhaarja, "za maskote irske
dravne reprezentance!"
V naslednjem trenutku je na igrie treilo nekaj, kar je bilo e
najbolj podobno velikanskemu zelenozlatemu kometu. Odbilo se je od trate

in nekajkrat zaokroilo okoli stadiona, nato pa se je razdelilo v dve

krogli, ki sta zdrveli vsaka proti svojim obroem. Nenadoma se je prek
igria razpela mavrica, ki je s kraki povezala obe krogli svetlobe.
Gledalci so vzklikali ,Oooo! in ,Aaaaa!', kot bi gledali veliasten ognjemet.
Mavrica je zdaj zbledela, krogli pa sta se ponovno zdruili in zlili;
izoblikovali sta veliko, svetlikajoo se deteljico, ki se je dvignila v nebo,
nato pa zajadrala nad tribunami. Takrat je zaelo od nje padati nekaj zlatemu
deju podobnega...
"e, e!" je zavpil Ron, ko je deteljica prijadrala nadnje in jih
zasula s tekimi zlatimi kovanci, ki so deevali po glavah ter sedeih.
Ko si je Harry natanneje ogledal deteljico, je ugotovil, da je sestavljena iz
tisoerih majhnih bradatih moicev v rdeih telovnikih. Vsak moic je imel
drobceno leerbo, ki je bodisi zlato bodisi zeleno meikljala.
"To so vendar irski krateljci leprechauni!" je vzkliknil gospod
Weasley. Harry ga je komaj slial, saj so jim gledalci e vedno glasno
ploskali, tevilni pa so se kobacali okrog stolov za preostalimi kovanci.
"Na," je veselo zavpil Ron in Harryju v roke nasul za celo pest zlata.
"To je za blizogled! Ha! Zdaj mi vseeno mora za boi kupiti darilo!"
Velika deteljica je poasi razpadla, irski krateljci leprechauni so
se posami in v neurejenih skupinah spustili navzdol. Pristali so
nasproti vyl, se po turko posedli ob igrie in se priakujoe zazrli
proti izhodu iz garderob obeh ekip.
"In zdaj, dame in gospodje, moan aplavz za bolgarsko dravno
reprezentanco! Prvi bo priel na igrie... Dimitrov!"
Iz vhoda na igrie, globoko pod prvo loo, se je pognala v krlatni
pla odeta postava na letei metli. Bolgarski navijai so jo glasno
pozdravili.
"Ivanova!"
Na igrie je vignila e druga postava v krlatnem plau.
"Zograf! Levski! Vulkanov! Volkov! Iiiiiiin... Levy!"
"To je on, to je on!" je zavpil Ron in sledil Zmagoslafu z blizogledom.
Tudi Harry ga je hitro pristavil k oem. Zmagoslaf Levy je bil suh,
lase je imel rne ko oglje, koo pa rumenkasto. Najbolj opazen na
njegovem obrazu je bil velik, kljukast nos, ni manj pa niso izstopale
debele, rne obrvi. Videti je bil kot velika ptica roparica in teko je
bilo verjeti, da nima niti osemnajst let.
"Zdaj pa, prosim, e aplavz za irsko dravno reprezentanco!" je zavpil
Malhaar. "Po vrsti jo sestavljajo... Connolly! Ryan! Troy! Mulletova!
Moranova! Quigley! Iiiiiiiin... Lynch!"
Na igrie je vignilo sedem zelenih zmazkov. Harry je hitro zavrtel
malo tevilnico na robu blizogleda. S tem je tako zelo upoasnil
posnetek leta irskih igralcev, da je na vsaki od metel prebral njeno ime Ognjena strela - s hrbtov irskih igralcev pa s srebrom izvezene priimke.
"Zdaj na igrie prihaja sodnik, ki je samo za to prilonost
pripotoval iz Egipta, predsednik mednarodnega odbora za pripravo
svetovnega prvenstva, Hasan Mustafa!"
Na igrie je lagodno pritekel majhen in suhljat arovnik. Bil je
popolnoma pleast, imel pa je mutace, ki bi se lahko kosale z brki
Harryjevega strica. Obleen je bil v pla iz istega zlata, ki se je
lepo ujemal s stadionom, in izpod brkov mu je kukala srebrna pialka.

Pod eno pazduho je dral lesen zabojek, pod drugo pa leteo metlo.
Harry je zavrtel tevilnico blizogleda na normalno hitrost in si
natanno ogledal Mustafo, ki je osedlal metlo, nato pa odprl zabojek.
Iz njega so kakor topovske krogle vignile tiri oge: krlatni lokl,
dva rna tamfa in (Harry ga je videl le za trenutek, preden je kot
utrinek izginil neznano kam) zlati zviz. Mustafa je zapiskal na
pialko, kar so mu dala pljua, in se pognal navzgor.
"Zaelo se je!" je ves blaen zarjul Malhaar. "Prva je do lokla prila
Mulletova! Podala je Troyu! Moranova! Zdaj ima ogo Dimitrov! Pa spet
Mulletova! Troy! Levski! Moranova!"
esa taknega Harry e ni videl. Blizogled je tako pritiskal k oem,
da so mu oala bolee pritisnila na nos. Hitrost, s katero so se igralci
podili prek igria, je bila naravnost neverjetna - zasledovalci so si
lokl podajali osupljivo hitro in Malhaar je imel komaj dovolj asa, da
je izgovoril njihove priimke. Harry je blizogled s pomojo tevilnice
ob njegovem desnem robu spet prestavil na poasno predvajanje, pritisnil
pa je tudi gumb za razlago. Prek le so mu vigali vijolini podnapisi,
ki so pojasnjevali dogajanje, v uesa pa mu je butalo rjovenje
stotisoglave mnoice.
Napadalna formacija orlovska glava, je prebral, ko sta irski
zasledovalki Mulletova in Moranova vignili vsaka na svojo stran Troya,
nato pa so se skupaj pognali naravnost med Bolgare. Sweteenova ukana, je
pojasnil blizogled, ko se je Troy pretvarjal, da bo z loklom poletel
navzgor. Za sabo je tako potegnil bolgarsko zasledovalko Ivanovo, nato
pa podal lokl nazaj Moranovi. Bolgarski tolka Volkov je s svojim malim
kijem mono zamahnil po mimo leteem tamfu, da je spremenil smer in
zletel proti njej. Moranova se mu je lahko izmuznila lahko le s tem, da
je spustila lokl, in Levski, ki jo je kril od spodaj, ga je ujel...
"Troy je zadel!" je zarjovel Malhaar in stadion se je kar stresel od
gromkega aplavza in krikov. "Deset proti ni za Irsko!"
"Kaj!" se je zaudil Harry ter divje obraal blizogled gor in dol po
igriu. "Lokl je vendar ujel Levski!"
"Harry, e bo igro gledal v poasnem posnetku, bo vse zamudil!" je
zavpila Hermiona, ki je poplesovala po sedeu in krilila z rokami po
zraku, Troy pa je preletel zmagovalni krog okoli igria. Harry je hitro
pokukal prek blizogleda. Leprechauni, ki so sedeli ob robu igria in
gledali tekmo, so spet poleteli v zrak ter izoblikovali svetlikajoo se
deteljico. Vyle so jim emerno ugale z druge strani igria.
Ko se je tekma nadaljevala, je Harry jezno prestavil gumb za poasno
predvajanje na normalno hitrost.
Dovolj se je spoznal na quidditch, da mu je kmalu postalo jasno, kako
izvrstni so irski zasledovalci. Igrali so kot en sam in bilo je, kot bi
si brali misli, tako spretno so sodelovali celo pri najbolj zapletenih
akcijah. Priponka na Harryjevih prsih je neprestano ivkala njihova
imena: Troy - Mulletova - Moranova! Preden je minilo deset minut, so
Irci zadeli e dvakrat in poveali prednost na trideset proti ni. V
zeleno odeti del stadiona je bil izjemno zadovoljen, rohnel je in
ploskal od veselja.
Tekma je postajala vedno hitreja, pa tudi nasilneja. Volkov in
Vulkanov, bolgarska tolkaa, sta tamfe silovito zabijala proti irskim

zasledovalcem. S tem sta jim prepreila, da bi se e bolj razigrali in

pokazali vse svoje znanje. A pred tamfom so se razbeali dvakrat, preden se je
Ivanova konno prebila skozi njihove vrste, se izmaknila branilcu Ryanu in
zadela prvi ko za Bolgare.
"Prste v uesa!" je ukazal gospod Weasley, ko so vyle od veselja ob
zadetku spet zaplesale. Harry je tudi zaprl oi, saj je hotel z mislimi
ostati pri tekmi. Ko si je spet upal pogledati na igrie, so vyle
nehale plesati in Bolgari so ponovno prili do lokla.
"Dimitrov! Levski! Dimitrov! Ivanova... Kaj takega!" je rjovel Malhaar.
Sto tiso arovnikov in arovnic je zajelo sapo. Oba iskalca, Levy in
Lynch, sta strmoglavila skozi gruo zasledovalcev z blazno hitrostjo, da
je bilo videti, kot bi se brez padal vrgla iz letala. Harry je njunemu
naglemu spustu sledil z blizogledom, zraven pa se je oziral po igriu,
da bi im prej opazil zviz...
"Ne bosta mogla odviti! Treila bosta na tla!" je zavreala
Hermiona, ki je stala ob Harryju.
Delno je imela prav. Zmagoslaf Levy je v zadnjem trenutku zavil in se
povsem stisnjen k roaju metle spet dvignil v nebo. Lynch pa je treil
na travo tako silovito, da je top in zamolkel udarec e nekaj asa
odmeval po stadionu.
"Butelj!" je zajeal gospod Weasley. "Levy se je samo pretvarjal!"
"Sodnik je ukazal odmor," je zatulil Malhaar, "in za pokodbe pri
portu posebej izurjeni zdravnik e hiti Aidanu Lynchu na pomo!"
"Ni mu ni, samo malo je zaoral po travi!" je Charlie tolail Ginny,
ki je popolnoma zgroena visela prek ograje loe. "Ampak natanko to je
seveda hotel Levy..."
Harry je hitro pritisnil na gumba za ponoven posnetek in razlago na
blizogledu, nastavil pravo hitrost ter si arobno kukalo spet ponesel k
oem.
V poasnem posnetku je opazoval, kako sta Levy in Lynch strmoglavila
proti tlom. Prek le je teklo vijoliasto pojasnilo: Ursicheva zvijaa nevarno zavajanje iskalca. Levy se je zbral, da se je ves spail. V
zadnjem trenutku se je reil pred blinjim sreanjem s trato, Lynch pa
je zavil prepozno in se je skoraj sploil ob tleh. Harryju je bilo vse
jasno - Levy sploh ni opazil zviza, samo Lyncha je zavedel, da se je skupaj z
njim pognal proti tlom. Res pa je, da Harry e nikdar ni videl spretnejega
letalca od Levyja. Zdelo se je, kot da sploh ne bi imel metle, temve skozi
zrak drvi sam od sebe in zakoni tenosti zanj preprosto ne veljajo. Harry je
naravnal blizogled na normalno hitrost in ga obrnil proti Levyju. Kroil je
visoko nad Lynchem, ki ga je zdravnik oivljal s udenim napojem. Harry je
kukalo osredotoil na Levyjev obraz in opazoval, kako njegove temne oi vigajo
prek trate, ki je leala tirideset metrov pod njim. Oitno se je taas, ko je
zdravnik oskrbel Lyncha in je imel mir pred njim, pridno oziral za zvizom.
Nazadnje se je Lynch vendarle skobacal na noge in v zeleno odeti
navijai so mu glasno zaploskali. Osedlal je Ognjeno strelo, se odrinil
od tal in poletel navzgor. To, da se je vendarle pobral, je Ircem vlilo
novih moi. Ko je Mustafa spet zabrizgal, so se zasledovalci pognali v
napad tako spretno, da je Harryju zastajal dih.
Po petnajstih minutah e hitreje in e bolj divje igre je Irska
poveala razliko za nadaljnjih deset zadetkov. Zdaj so vodili s sto

trideset proti deset, tekma pa je postajala vse bolj umazana.

Ko se je Mulletova z loklom pod pazduho spet pognala proti obroem, ji
je bolgarski branilec Zograf priletel naproti. Kar koli se je e
zgodilo, se je odvilo neizmerno hitro in Harryju ni bilo ni jasno. A po
Mustafinem vigu in besnih krikih irskih navijaev je sklepal, da je
Zograf zagreil hudo osebno napako.
"Mustafa bo gotovo zaposlil bolgarskega branilca. e sem prav videl,
jo je Mulletova dobila s komolcem po nosu!" je Malhaar obvestil ponorele
gledalce. "Ja, ja. Prosti met za Irsko!"
Irski krateljci so jezno poleteli navzgor v trenutku, ko jo je
Mulletova skupila, da so bili videti kakor roj lesketajoih se srenov.
Zdaj pa so vignili skupaj in izoblikovali napis Ha ha ha. Vyle na drugi
strani igria so skoile na noge, jim jezno pougale in zaplesale.
Bratje Weasley in Harry so si kot eden zarili prste v uesa. Hermiona,
ki se ni trudila s tem, pa je Harryja kmalu pocukala za rokav. Obrnil se
je k njej, ona pa mu je prste nepotrpeljivo potegnila iz ues.
"Poglej sodnika!" se je zahihitala.
Harry se je ozrl na igrie. Hasan Mustafa je pristal tik pred
pleoimi vylami in res se je obnaal zelo nenavadno - razburjeno jim je
razkazoval miice, zraven pa se je gladil po mutacah.
"Ta je pa e debela!" se je zareal Ludo Malhaar, ki ga je ta prizor
zelo zabaval. "Naj sodnika nekdo hitro sklofuta!"
Prek igria je s prsti v uesih pritekel zdravnik in Mustafo mono
brcnil v pial. To je sodnika spravilo k sebi. Harry, ki ga je opazoval
skozi blizogled, je videl, kako mu je postalo nerodno. Kakor zmean je
zael vpiti na vyle, ki so nehale plesati in se uporniko zazrle vanj.
"e se ne motim, namerava Mustafa maskote bolgarskega motva poslati z
igria!" je povedal Malhaarjev glas. "esa takega e nismo doiveli!
Jej, jej, danes bo e vroe..."
Zraven Mustafe sta pristala bolgarska tolkaa Volkov in Vulkanov ter
se zaela besno prepirati z njim. Kazala sta na predrzne leprechaune, ki
so zdaj izoblikovali napis Hi hi hi. A Mustafe bolgarski argumenti niso
prepriali. S prstom je neprestano kazal proti nebu in tolkaema tako
jasno ukazal, naj odletita stran. Ker ga nista ubogala, je kmalu dvakrat
zaporedoma zapiskal v pialko.
"Dva prosta meta za Irce!" je zavpil Malhaar in bolgarski navijai so
zarjoveli od besa. "Volkov in Vulkanov naj raje hitro osedlata metle...
Ja, ja, e gresta... Lokl pa je prevzel Troy."
Igrie se je po prostih metih spremenilo v peklensko bojie. Tolkai
obeh motev so brez milosti vihteh kije in posebej Volkovu ter Vulkanovu
je bilo vseeno, e s kijem usekata po tamfu ali igralcu nasprotnega
motva. oga je zato hitro menjavala lastnike, ko pa jo je Moranova
zadrala pri sebi nekoliko dlje, se je Dimitrov pognal naravnost vanjo
in jo skoraj sklatil z metle.
"Osebna!" so kot eden zarjuli irski navijai in vsi skoili na noge,
da je bilo, kot bi se dvignil velikanski zeleni val.
"Osebna!" je kot v odmev ponovil Malhaarjev s arovnijo pojaan glas.
"Dimitrov je nala zletel proti Moranovi tako, da bi prilo do trenja,
in to bo gotovo e en prosti met... Ja, sodnik je zapiskal na pialko!"
Leprechauni so se spet pognali v zrak in tokrat izoblikovali

velikansko dlan, ki je dvignila sredinec proti vylam na drugi strani

igria. To je bilo za lepotice preve. Pa so bile res lepe Ko so se
pognale prek trate, so v irske krateljce e zaele metati za pest
veliko goree kamenje. Harry, ki jih je opazoval skozi blizogled, je
ugotovil, da zdaj niti sluajno niso ve lepe. Ravno nasprotno. Obrazi
so se jim razpotegnili v ptije glave z ostrimi, krutimi kljuni, izza
ramen pa so jim pokukala dolga, luskinasta krila...
"Prav zaradi tega, fantje," je zavpil gospod Weasley prek glasov
razgrajajoe mnoice pod njimi, "ne smete nikoli gledati samo na zunanjost."
arovniki z ministrstva so pritekli na igrie, da bi vyle in
leprechaune spravili narazen, pretiranega uspeha pa niso imeli. A bitka
na trati ni bila ni v primerjavi s tisto, ki se je odvijala nad njo.
Harry se je obraal zdaj sem, zdaj tja, napeto zijal skozi blizogled,
lokl pa je menjal lastnika s hitrostjo topovskega izstrelka.
"Levski, Dimitrov, Moranova, Troy, Mulletova, Ivanova, spet Moranova,
e zmeraj Moranova... Moranova je zadela!"
A aplavz irskih navijaev se je komaj slial. Vyle so vreale, da je
bilo joj, iz palic uslubencev ministrstva so se razlegale salve urokov,
s katerimi so jih poskuali umiriti, bolgarske tribune pa so rjovele od
besa. Igra se je takoj nadaljevala. Zdaj je imel lokl Levski, pa
Dimitrov...
Irski tolka Quigley je grobo usekal po mimo leteem tamfu, ki je
kakor raketa vignil proti Levyju. Ta se ni umaknil dovolj hitro in
teka krogla mu je priletela naravnost v obraz.
Mnoica je glasno zajeala. Videti je bilo, da je tamf Levyju zlomil
nos! Ves je bil e krvav, Hasan Mustafa pa vseeno ni zapiskal v
pialko. Preve je bil namre zaposlen, da bi opazil, kaj se dogaja z
bolgarskim iskalcem; ena izmed vyl je vanj vrgla gore kamen in etine
njegove metle so gorele kot za stavo.
Harry si je mono elel, da bi Mustafa vendarle opazil, kaj se je
zgodilo Levyju. eprav je navijal za Irce, ga je Levy od vseh igralcev
najbolj navduil. Rona pa oitno tudi.
"Odmor! Dajte no, tak vendar ne more igrati, reve..."
"Poglej Lyncha!" ga je prekinil Harry.
Irski iskalec se je nenadoma vrtoglavo spustil proti tlom in Harry je
bil preprian, da tokrat ne gre za Ursichevo zvijao. Zdaj gre zares!
"Zviz je opazil!" je zavpil Harry. "Opazil ga je! Poglej, kako pikira!"
Zdelo se je, da je to opazila e polovica mnoice. Irski navijai so
skoili na noge, da je njihov del tribune spet zeleno zavaloval, krie
so spodbujali svojega iskalca... Toda Levy mu je tesno sledil! Harry se
je spraeval, kako lahko sploh kaj vidi. Za sabo je pual rdekasto
sled kapljic krvi, kljub temu pa se je Lynchu vse bolj priblieval, zdaj
sta bila e bok ob boku, znova sta skupaj drvela proti tlom...
"Raztreila se bosta!" je kriknila Hermiona.
"Ne bosta se!" je zarjovel Ron.
"Lynch se bo!" je zavpil Harry.
In res se je. e drugi tistega veera je Lynch z vso silo treil na
trato, v naslednjem trenutku pa ga je pregazila razbesnela horda vyl.
"Zviz! Kje je zviz!" je zatulil Charlie z druge strani vrste.
"On ga ima! Levy ga ima! Igre je konec!" je zavpil Harry.

Levyjev pla se je svetlikal od krvi, ki mu je e vedno lila iz nosa.

A kljub temu se je lagodno dvigoval in dlan, iz katere se je blealo
nekaj zlatega, poasi stegnil nad glavo.
Na tabli se je pojavil sijo napis: Bolgarija - sto estdeset : Irska sto sedemdeset. Veini gledalcev se e vedno ni posvetilo, kaj se je
zgodilo. Potem pa je zamolklo bobnenje z irskih tribun postajalo vse
glasneje. Bilo je, kot bi pilot velikanskega reaktivnega letala ogreval
motorje, in irske tribune so se nazadnje tresle od vreeega,
vznesenega rjovenja.
"Irska je zmagala!" je zavpil Malhaar, ki ga je kot Irce nenadni konec
tekme popolnoma osupnil. "Levy je ujel zviz... Irci pa so zmagali! No,
mono dvomim, da je kdor koli izmed nas priakoval tak razplet
svetovnega prvenstva!"
"Kaj pa mu je! Zakaj je ujel zviz!" se je udil Ron, zraven pa
vseeno poskakoval in ploskal z rokami, dvignjenimi nad glavo. "Osel je
konal igro, ko so imeli Irci sto estdeset tok prednosti!"
"Vedel je, da jih ne bodo ujeli," je zavpil Harry, ki je tudi ploskal.
"Irski zasledovalci so bili preprosto predobri. Tako so Bolgari vsaj
astno izgubili."
"Kako je pogumen, a ne" je navdueno zaploskala Hermiona, nato pa se
je nagnila prek ograje, da bi bolje videla Levyja, ki je pristajal.
Roj bolniarjev si je z zdravnikom na elu in s pomojo arovnikih
palic utiral pot skozi srborite vyle ter leprechaune, da bi se prebil do
bolgarskega iskalca.
"Tisti tamf ga je grozno zdelal," je zaskrbljeno dodala Hermiona.
Harry je blizogled spet ponesel k oem. Teko je bilo razloiti, kaj
se dogaja spodaj, kajti roji irskih krateljcev so blaeno vigali prek
igria. Vseeno pa je kmalu nael Levyja, ki so ga zdaj e obdajali
bolniarji. Bil je e bolj mrkogled kot obiajno, bolniarjem pa ni
pustil, da bi ga zakrpali. Okoli njega so stali tudi soigralci, ki so
bili videti vsi potoleni in so zmajevali z glavami. isto blizu pa je v
prhi zlatih kovancev, ki so jih metale njihove maskote, veselo rajala
irska ekipa. Po vsem stadionu so plapolale zastave, z vseh strani je
donela irska himna. Vyle so se poasi spreminjale nazaj v lepotice, a
bile so potrte in isto izgubljene.
"No, ja, pogumno smo se borili," je rekel otoen glas za Harryjevim
hrbtom. Harry se je zasukal. Za njim je sedel bolgarski minister za aranje.
"Torej znate angleko!" je osuplo vzkliknil Schushmaar. "Jaz pa sem ko
prismojen ves dan krilil z rokami! Zakaj mi niste povedali, da obvladate
angleino!"
"e ste bili pa tako hecni," je skomignil bolgarski minister.
"Irska dravna reprezentanca bo, obdana z maskotami, preletela astni
krog okoli stadiona, v prvo loo pa e prinaajo pokal zmagovalca
svetovnega prvenstva!" je rjovel Malhaar.
Harryja je nenadoma zaslepila mlena svetloba. Prvo loo so osvetlili
s arobno meseino, da bi se videlo, kaj se dogaja v njej. Ko se je
Harry ozrl proti vhodu v loo, je zagledal dva zasopla arovnika, ki sta
za sabo vlekla velikanski zlati pokal. Izroila sta ga Corneliusu Schushmaarju,
ki je bil e vedno precej slabe volje, ker ga je bolgarski kolega povlekel za
nos.

"Zdaj pa, prosim, krepak aplavz za pogumne Bolgare, ki so osvojili

drugo mesto!" je zavpil Malhaar.
V loo je prihlaala sedmerica poraenih Bolgarov. Najprej so se
rokovali s svojim ministrom, nato s Schushmaarjem, vmes pa je Malhaar
gledalcem e enkrat zrecitiral njihove priimke. Levy, ki je priel na
vrsto zadnji, se je komaj obdral na nogah. Obraz je imel ves krvav, obe
oesi pa podpluti, a zlati zviz je e zmeraj stiskal v dlani. Harry je
opazil, da se na trdnih tleh giblje veliko manj spretno; ves zgrbljen je
bil in oitno je imel tudi ploska stopala. Toda ko je Malhaar izrekel
njegov priimek, ga je stadion pozdravil s tako glasnim vpitjem, da so
pokali bobnii.
Potem je na vrsto prilo irsko motvo. Aidana Lyncha sta vsak na svoji
strani podpirala Moranova in Connolly. Od druge pokodbe si e ni povsem
opomogel, zrl je nekam v daljavo in si mrmral v brado. Ko pa sta Troy in
Quigley dvignila pokal v zrak ter je mnoica pod njimi odobravajoe
zarjovela, se je vseeno nasmehnil.
Harryju so dlani od neprestanega ploskanja e isto odrevenele.
Nazadnje je irska ekipa vendarle odla iz loe in napravila e en astni
krog okoli igria. Aidana Lyncha so posadili na Connollyjevo metlo in
ko klop se ga je oprijel okoli pasu, zraven pa se je zmedeno smehljal.
Malhaar je usmeril arobno palico v svoje grlo in zamrmral: "Solistis
crknjatis."
Odkaljal se je in se obrnil k ostalim.
"O tej tekmi se bo govorilo e leta," je hripavo rekel. "Kaken
zanimiv preobrat. koda je le, da tekma ni trajala nekoliko dlje... A,
saj res! Vama sem nekaj dolen. Koliko e"
Fred in George sta se namre hitro skobacala prek stolov, se do ues
nasmejana postavila pred Luda Malhaarja ter iztegnila dlan.
Deveto poglavje
Mojstrovo znamenje
-----------------------------"Resno, fanta, mami ne smeta niti omeniti, da sta stavila!" je
gospod Weasley rotil dvojka, ko so se poasi spuali po stopnicah z
zamolklo vijolino preprogo.
"Ne skrbi, oi," ga je miril George in se zraven blaeno smehljal,
"ta denar nujno potrebujeva za najin nart. Ni nama do tega, da bi
ga nama kdo vzel."
Gospod Weasley je e hotel vpraati, kaj imata za bregom, a po
premisleku se je odloil, da noe vedeti.
Kmalu jih je objela mnoica, ki se je iz stadiona prerivala proti
taborom. Skozi noni zrak se je razlegalo hripavo prepevanje in zavili
so na pot, osvetljeno z lanternami, ki jih je prej pripeljala k stadionu.
Prek glav so jim neprestano vigali irski krateljci, ki so se veselo
hihitali in mahali z malimi leerbami. Ko so konno prili do
otorov, se nikomur e ni dalo spat, in ker je bilo v taboru tako
hrupno, je gospod Weasley pristal, da lahko pred spanjem skupaj
spijejo skodelico kakava. Kmalu so se zapletli v prijeten pogovor o

tekmi. Gospod Weasley in Charlie sta na debelo razpravljala o

prostem metu, ki ga je sodnik dosodil Ircem, ker se je Zograf s
komolcem spravil nad Mulletovo. ele ko je Ginny zakinkala in se ji
je kakav razlil po tleh, je gospod Weasley debato ustavil ter jih vse
po vrsti nagnal spat. Dekleti sta odli v sosednji otor, Harry in ostali
fantje pa so se preoblekli v piame ter splezali na pograde. Iz tabora
se je e vedno slialo petje, sem ter tja pa tudi kaken odmevajo pok.
"Kako sem vesel, da zdajle nisem v slubi," je zaspano zamrmral
gospod Weasley. "Ircem bi zelo nerad tenaril, naj prenehajo razgrajati."
Harry, ki je leal nad Ronom, se je zazrl v platno nad sabo.
Opazoval je aree utrinke leprechaunskih leerb, ki so sem ter
tja vignili nad njim, in se poskual spomniti Levyjevih najboljih
potez. Kar emelo ga je, tako si je elel, da bi imprej sedel na
Ognjeno strelo in poskusil izvesti Ursichevo zvijao... Oliver Wood,
bivi kapetan gryfondomskega motva, taknih trikov ni niti omenil,
kljub temu da jih je neprestano utrujal s svojimi diagrami... Harry
se je e videl v plau, s katerega se svetlika njegov priimek.
Predstavljal si je, kako stotisoglava mnoica glasno zarjove ob
njegovem prihodu na stadion, glas Luda Malhaarja pa odmeva prek
tribun: "Aplavz za... Potterjaaaa!"
Ni se zavedal, kdaj natanno se je pogreznil v spanec - ko si je
predstavljal, da igra namesto Levyja, je morda e sanjal. Kar naenkrat
pa je zaslial krike gospoda Weasleyja.
"Vstanite! Ron, Harry! Dajmo, pokonci, mudi se!"
Harry je hitro sedel.
"Kaj se dogaja" je vpraal.
Vedel je, da je nekaj narobe. Po taboru so se razlegali povsem
drugani zvoki. Nihe ve ni prepeval. Slial je krike in glasno
copotanje tevilnih nog, ki so hitro tekle mimo otora.
Zdrsnil je s pograda in segel po oblailih, a gospod Weasley, ki si
je kavbojke nataknil kar prek piame, ga je prijel za roko: "Za to ni
asa, Harry! Vzemi jopi in steci ven! Hitro!"
Harry ga je ubogal in z Ronom za petami se je pognal iz otora.
Ob svetlobi tistih nekaj tabornih ognjev, ki so e goreli, je razloil
obrise ljudi, ki so tekli v gozd. Beali so pred neim, kar se jim je
priblievalo prek poljane, pred neim, kar se je udno pobliskavalo in
pokalo, neznan predmet pa so spremljale vse glasneje zbadljivke ter
pijani kriki. Temu je nazadnje sledil izbruh mone zelene svetlobe, ki
je osvetlil grozljiv prizor.
Prek tabora je poasi korakala skupina arovnikov, ki so se tesno
stiskali drug k drugemu, vsi pa so arovnike palice usmerjali navzgor.
Harry je zaemel v temo. Zdelo se je, da sploh nimajo obrazov...
Potem pa se mu je posvetilo, da imajo prek glav poveznjene kapuce in
obraze skrite za maskami... Visoko nad njihovimi glavami pa so lebdeli tirje
ljudje, ki so nemono pobrcavali in krilili z rokami. Bilo je, kot bi bili
ljudje v zraku marionete, zakrinkani arovniki na tleh pa lutkarji, ki bi po
mili volji potegovali za nevidne niti, napete od arobnih palic do ljudi. Dve
izmed lutk v zraku sta bili isto majhni.
Zlovei skupini na tleh se je pridruevalo vse ve arovnikov, ki
so smeje kazali na lebdea telesa. Ko je grua prerasla v mnoico, so

se pod njenimi koraki podirali otori, nekaj pa jih je dobesedno

odneslo s poti, s tako silovitimi uroki so se spravili nadnje. Sosednji
otori so se pri tem vneli, kriki ni hudega sluteih obiskovalcev
svetovnega pokala pa so postajali vse glasneji.
Ko je la mnoica zakrinkanih arovnikov mimo goreega otora, je
ogenj osvetlil ljudi, ki so lebdeli nad njimi, in Harry je nemudoma
prepoznal enega izmed njih - visoko v zraku je ivno trzalo telo
gospoda Robertsa, lastnika tabora. Drugi trije jetniki so bili verjetno
njegova otroka in ena. Eden izmed arovnikov je s pomojo palice
gospo Roberts prekucnil na glavo. Obleka ji je takoj zdrsnila z nog in
razkrila velikanske spodnjice. Poskuala jih je zakriti, mnoica pod njo
pa je vree sipala posmehljive opazke.
"To je bolno..." je zamrmral Ron. Opazoval je najmanjega
bunkeljka, ki se je dvajset metrov visoko zael vrteti ko ponorela vrtavka,
glava pa mu je pri tem mlahavo opletala sem ter tja. "Do konca bolno..."
K njima sta prihiteli Ginny in Hermiona, ki sta si prek spalnih
srajc ogrnili pla gospoda Weasleyja. Ta je pritekel tik za njima, iz
fantovskega otora pa so prili e Bill, Charlie in Percy. Vsi so bili
obleeni, e so si zavihali rokave in pred sabo kakor mee drali
arovnike palice.
"Fantom z ministrstva bomo priskoili na pomo," je zavpil gospod
Weasley, a je komaj preglasil posmehljivo reanje pribliujoe se
mnoice. "Vi pa se skrijte v gozd in glejte, da boste ostali skupaj! Ko
tole uredimo, vas pridem iskat!"
Bill, Charlie in Percy so e tekli proti zakrinkanim arovnikom,
gospod Weasley pa se je pognal za njimi. Uslubenci ministrstva so z
vseh strani tekli proti mnoici pod Robertsovimi, ki se je e naprej
vztrajno bliala otoroma Weasleyjevih.
"Pridite," je ostale pozval Fred, prijel Ginny za roko in jo potegnil
proti gozdu. Harry, Ron, Hermiona in George so mu sledili. Ko so
prili do dreves, so se ozrli. Pod Robertsovimi je bilo zdaj e ve
arovnikov kot prej in razloili so uslubence ministrstva, ki so se
poskuali mimo njih prebiti do zakrinkanih arovnikov. A ti so se
skrivali sredi gnee in zato Arthur ter drugi preprosto niso mogli do
njih. S arovnijo si niso upali pomagati, saj jih je bilo preve strah,
da bi Robertsovi zaradi tega treili na tla.
Barvne lanterne, ki so osvetljevale pot do stadiona, so pogasnile.
Skozi drevje so lomastile temne postave. Otroci so jokali. Zaskrbljeni
vzkliki so se meali s preplaenimi glasovi in mrzlim nonim zrakom.
Harryja so mimoidoi porivali zdaj sem, zdaj tja in v gosti temi ni
razloil niti obrisov ljudi okoli sebe. Potem pa je zaslial, kako je Ron
zavpil od boleine.
"Kaj se je zgodilo" je zaskrbljeno vpraala Hermiona, ki se je
ustavila tako nenadoma, da se je Harry zaletel vanjo. "Ron, kje si
Oh, to je e preneumno... Lumos!"
Konica njene arobne palice je zaarela in z ozkim arkom
osvetlila pot. Ron je leal na tleh in molel vse tiri od sebe.
"Ob korenino sem se spotaknil," je jezno razloil in vstal.
"Ni udnega, e si pa tak tor," je izjavil lenoben glas za
njihovimi hrbti.

Harry, Ron in Hermiona so zasukali glave. isto sam se je nekaj

metrov za njimi na deblo naslanjal Dreco Malfoy. Videti je bil
popolnoma sproen. Roke je prekrial na prsih in bilo je oitno, da
je pred tem skozi vrzel med drevesoma opazoval dogajanje v taboru.
Ron je Dreca nekam poslal. Harry je dobro vedel, da si vprio
gospe Weasley esa taknega ne bi upal rei.
"Ne bodi prostaki, Weasley," je Dreco vzvieno svetoval Ronu in
oi so se mu zalesketale. "Sploh pa bi bilo najbolje, e jo hitro
ucvrete, sicer jo bodo nali."
Pokimal je proti Hermioni in v istem trenutku je iz tabora
zadonela mona eksplozija. Zelena svetloba je za trenutek osvetlila
drevesna debla okoli njih.
"Kaj si hotel povedati s tem" ga je izzivalno vpraala Hermiona.
"Ti ni jasno, na koga so se spravili, Grangerjevka Na bunkeljne.
Bi rada opletala po zraku in vsem razkazala svoje gatke e bi, kar
poakaj tukaj... Kmalu bodo prili sem in lepo se ti bomo
nasmejali."
"Hermiona je arovnica!" je besno ugovarjal Harry.
"e ti tako ree, Potter," je odvrnil Dreco in se zlobno nasmehnil.
"Misli, da te brezkrvne grdave ne bodo opazili Prav, kar ostanite tukaj."
"Bi rad kakno staknil!" se je razjezil Ron. Vsi so dobro vedeli,
da je ,brezkrvne' grda psovka za arovnika, ki ima bunkeljske stare.
"Pusti ga, Ron," je hitro vskoila Hermiona in Rona, ki je e
napravil prvi korak proti Drecu, zgrabila za roko, da ne bi planil nadenj.
Ob robu gozda je poilo, da se je stresel zrak. Mnogi ljudje, ki so
se skrivali v bliini, so preplaeno zakriali.
Dreco se je mehko zahahljal.
"Kako lahko jih je prestraiti," je nato lenobno izjavil. "Vam je
atek naroil, da se skrijte Kaj pone on Reuje bunkeljne"
"In kje so tvoji stari" ga je vpraal Harry, v katerem je e kar
brbotalo od besa. "Se oe skriva za masko"
Dreco se je e vedno nasmejan obrnil k njemu.
"Jej, jej, Potter," se je posmehnil. "Misli, da bi ti priznal, e bi
se"
"Ah, Dreco," je Hermiona -zamahnila z roko.. "Pridita, raje poiimo
druge."
"Ja, tisto svojo lasato betico raje hitro skrij za kaken grm," se je
porogal Dreco.
"Pridita, no," je Hermiona pozvala fanta, ki sta se obrnila nazaj k
Drecu. Nato ju je prijela za roke in ju potegnila po poti naprej.
"Stavim, da je njegov oe res eden izmed tistih zakrinkanih
norcev!" je razgreto zagodel Ron.
"e je, ga bo tvoj oi z malo sree ujel!" mu je z ni manj jeznim
glasom odvrnila Hermiona. "Pa saj to ni res! Kam so vsi izginili"
O dvojkih in Ginny ni bilo ne duha ne sluha, pa pa je bila pot
nabito polna drugih ljudi. Vsi so ivno pogledovali prek ramen
proti taboru, po katerem so e vedno razgrajali coprniki.
Nekoliko naprej je stala grua najstnikov v piamah, ki so se
glasno prepirali. Tudi oni so opazili Harryja, Rona ter Hermiono in
dekle z gostimi kodrastimi lasmi jih je ogovorilo: "Ou est madame

Maxime Nous l'avons perdue..."

"Em... Kako, prosim" se je zmedel Ron.
"Oh..."
Dekle, ki je spregovorilo v tujem jeziku, jim je pokazalo hrbet, in
ko so odli naprej, so jo razlono sliali rei: "Bradavidarka!"
"Beauxbatons," je zamrmrala Hermiona.
"Prosim" se je zdaj zmedel e Harry.
"Gotovo so z Beauxbatonsa," je razloila Hermiona. "Saj vesta, to je
francoska arovnika akademija. O Beauxbatonsu v Oceni evropskih
arovnikih izobraevalnih institucij piejo zelo spotljivo."
"A," je rekel Harry.
"Fred in George gotovo nista odtavala tako dale," je Ron zmajal z
glavo, na plano potegnil palico in ji ukazal, naj mu posveti. arek je
usmeril naprej po poti in jo motril, Harry pa je segel v ep plaa po
svojo palico. A razen blizogleda v njem ni nael niesar.
"O ne, to ni mogoe!" je vzkliknil. "Palico sem izgubil."
"Se heca"
Ron in Hermiona sta dvignila palici nad glavo, da sta arka segla
e nekoliko dlje. Harry se je oziral okrog sebe, a palice ni bilo videti
nikjer.
"Mogoe si jo pustil v otoru," se je domislil Ron.
"Kaj pa, e ti je padla iz epa, ko smo tekli" ga je zaskrbljeno
vpraala Hermiona.
"Ja," je odsotno prikimal Harry, "to je mono..."
Kadar je bil med arovniki, je imel palico ves as pri sebi in
zaradi dogajanja v taboru se je zdaj brez nje poutil, kot bi bil gol.
Tik zraven njih je nekaj zautelo in vsi trije so se zdrznili.
A takoj so se oddahnili. Skozi blinje grmovje se je prebijala hina
vilinka Uchka. Premikala se je nadvse nenavadno in zdelo se je, kot
bi jo nevidne roke poskuale zadrati.
"Hudobni arovniki so na delu!" je zmedeno zacvilila, zgornji del
trupa nagnila naprej in si na vse kriplje prizadevala stei. "Ljudje
lebdijo visoko, visoko v zraku! Uchka se bo raje skrila!"
e je izginila med drevesi na drugi strani poti, e vedno pa je
sopla in cvilila od napora, saj se je tudi zdaj upirala nevidni sili, ki
jo je poskuala zadrati.
"Kaj pa ji je" se je udil Ron in debelo gledal za njo. "Zakaj ne
more tei"
"Gotovo ni prosila, e se sme skriti," je razloil Harry, ki se je
spomnil na Traptsa. Ta je zautil potrebo po tem, da se premlati,
vsaki ko je poskual narediti kaj, kar Malfoyevim ne bi bilo ve.
"Hinim vilincem pa res ni mehko postlano!" je Hermiona ogoreno
zmajala z glavo. "To je isto navadno sunjelastnitvo! Gospod Hulesh
ji je ukazal, naj se povzpne na vrh stadiona, kljub temu da jo je
strah viine in niti tei ne more, e ga prej ne vpraa za dovoljenje!
Zakaj mu ne prepovedo tako ravnati z njo!"
"Kaj pa vem. Meni se zdijo hini vilinci isto zadovoljni s svojim
ivljenjem," je skomignil Ron. "Saj si sliala, kaj je rekla pred tekmo.
Hini vilinci se nimajo kaj imeti lepo. Oitno ji je ve, da ji ukazujejo."
"Zaradi takega odnosa do zatiranih se odvratne in nepravine

krivice samo e razbohotijo," se je raztogotila Hermiona. "Samo zato,

ker ste preleni..."
Prekinila jo je eksplozija, ki se je razlegla z roba gozda.
"Kaj, ko bi li raje naprej" je nenavadno mirno predlagal Ron in
Harry je opazil, kako je pri tem zaskrbljeno oinil Hermiono. Morda
je bilo v tistem, kar je rekel Dreco, nekaj resnice - morda je
Hermioni res grozila nevarnost.
Odpravili so se naprej, pri emer je Harry e vedno brskal po
epih, eprav je vedel, da palice ni v njih. Temni poti so sledili
globlje v gozd, zraven pa so se ozirali za dvojkoma in Ginny. li so
mimo skupine goblinov, ki so si zadovoljno meli roke ob pogledu na
veliko vreo zlata, ki je stala med njimi. Verjetno so ga priigrali s
stavo, vsekakor pa jih direndaj v taboru ni niti najmanj motil.
Nekoliko naprej so trije prijatelji pred sabo opazili zaplato srebrnkaste
svetlobe in kmalu so skozi drevesa zagledali tri visoke, lepe vyle. Stale so na
jasi, okoli njih pa so se glasno prerivali mladi arovniki.
"Na leto mi kane v ep vsaj sto vre guldov," je zavpil eden izmed
njih. "Kadar pri komiteju za odstranitev nevarnih ivali sklenejo, da je
treba pospraviti kaknega srboritega zmaja, najprej pokliejo mene."
"Lanivec!" je zavpil njegov prijatelj. "V resnici Pri poenem kotlu
pomiva posodo! Jaz pa sem pravi lovec na vampirje. e ve kot
devetdeset sem jih pobil!"
Mozolji tretjega mladega arovnika so bili jasno vidni celo v
sennati, srebrnkasti svetlobi, ki je sevala od vyl.
"Najmlaji minister za aranje v zgodovini bom postal, veste," se je
napihoval.
Harry se je namuznil. Mozoljavega arovnika je namre takoj
prepoznal. Ime mu je bilo Olie Gumma in je bil v resnici sprevodnik
trinadstropnega avtobusa Vitez pononjak.
Obrnil se je k Ronu, da bi mu to povedal, a prijateljeve oi so
nenavadno stekleno zrle proti vylam. V naslednjem trenutku je e
zakrial: "Sem vam povedal, da sem izumil leteo metlo, s katero
lahko poleti vse do Jupitra"
"Lepo te prosim," je zavzdihnila Hermiona.
S Harryjem sta Rona zgrabila za ramena, ga zasukala in ga
odpeljala stran od vyl. Hodili so hitro, da bi vyle ter njihove
obudovalce imprej pustili za sabo, in kmalu so zatavali globoko v
gozd. Zdelo se je, da so zdaj popolnoma sami, saj je okoli njih
vladala globoka tiina.
Harry se je ozrl in rekel: "Po mojem lahko tukaj poakamo, da se
vse skupaj uredi. e bi kdo priel, ga bomo e od dale sliali."
Komaj je to izgovoril, e je izza enega izmed dreves prednje
stopil Ludo Malhaar.
Celo ob slabotni svetlobi dveh arobnih palic je Harry opazil, kako
zelo se je gospod Malhaar spremenil. Ni ve ni bil ves poskoen, v
obraz e zdale ni bil ronat, njegov korak pa nikakor ni bil proen.
Videti je bil iven, bled pa je bil ko stena.
"Kdo je" je vpraal in zameikal proti njim, saj je poskual
prepoznati njihove obraze. "Kaj isto sami ponete tukaj"
Preseneeno so se spogledali.

"Do izgredov je prilo," je pojasnil Ron.

Malhaar je preseneeno zazijal: "Kaj!"
"Nekaj arovnikov se je lotilo bunkeljske druine, ki vodi tabor..."
Malhaar je glasno zaklel.
"Prekleti!" je rekel in bil je e bolj zmeden kot prej. Nato je
komaj slino poilo in izdejanil se je.
"Gospod Malhaar v rokah ne dri ravno vseh niti, kaj" se je
namrila Hermiona.
"Ampak vasih je bil izvrsten tolka," ga je branil Ron.
Zapustili so pot in se odpravili na blinjo jaso, kjer so posedli
pod veliko drevo.
"Dokler je gospod Malhaar igral pri Stranih srenih, so trikrat
zapored osvojili dravno prvenstvo," je dodal Ron, a drugima dvema ni
bilo do pogovora o Malhaarjevi preteklosti. Ron je zato segel v ep po
pomanjanega Levyja, ga odloil na tla in nekaj asa opazoval, kako
koraka naokrog. Tako kot pravi Levy je imela tudi figurica ploske
noge in je bila nekoliko zgrbljena.
Harry je prisluhnil. Iz tabora ni bilo sliati niesar ve. Morda se
je e vse uredilo.
"Upam, da se drugim ni kaj zgodilo," je ez as rekla Hermiona.
"Gotovo so na varnem," je zatrdil Ron.
"Pomisli, tvoj oi je mogoe ujel Luciusa Malfoya," se je domislil
Harry in se zazrl v malega Levyja, ki je hlaal prek odpadlega listja.
"Zmeraj je govoril, s kaknim veseljem bi ga spravil za reetke, e bi
lahko dokazal, da je coprnik."
"Dreco bi se v trenutku nehal zoprno reati," je prikimal Ron.
"Ampak kaj pa tisti ubogi bunkeljni" se je ivno oglasila
Hermiona. "Kaj, e jih ne bodo mogli spraviti nazaj na tla"
"Seveda jih bodo," jo je miril Ron. "Se bodo e esa domislili."
"So pa naravnost nori, da ti gredo kaj takega storiti ravno danes!
isto vsi z ministrstva so tukaj!" je nadaljevala Hermiona. "Menda ne mislijo,
da bodo odnesli celo koo So se tako grdo napili, ali so preprosto..."
A nenadoma je utihnila in pogledala prek ramen. Tudi Harry in
Ron sta se hitro obrnila. Zdelo se je, kot bi se nekdo opotekal proti
jasi. akali so in prislukovali neenakomernim korakom, ki so se
prebijali skozi mrano podrast. Kar naenkrat pa so se koraki ustavili.
"Kdo je" je zaklical Harry.
Nihe se ni oglasil. Harry je vstal in pokukal okoli drevesa. Bilo je
pretemno, da bi videl dale, a util je, da se nekdo skriva v temi, tik
za drevesi na robu jase.
"Kdo je" je ponovil.
Potem, brez opozorila, pa je tiino pretrgal neznan glas. Pa ni lo
za preplaen krik; beseda, ki jo je neznanec zakrial, je bila arobna.
"Morsmordre!"
Prav iz tistega kosma teme, v katerega je strmel Harry, je poletelo
nekaj velikanskega, zelenega in svetlikajoega se. Vzpelo se je nad
vrhove dreves ter naprej v nebo.
"Kaj za..." je Ron zajel sapo, hitro skoil na noge in zazijal v
obris, ki se je pojavil na nebu ter poasi dobival vse jasnejo obliko.
Harry je za trenutek pomislil, da gre za skupino leprechaunov. A

na nebu je v resnici zalebdela podoba, kakrne leprechauni nikdar ne

bi izoblikovali: gromozanska lobanja, sestavljena iz smaragdno zelenih
zvezd, ki ji je iz ust molela kaa. Dvigovala se je vse vije, od nje pa
je vel zelenkast dim in videti je bila vrezana v rno nebo, kakor bi
bila novo ozvezdje.
Nenadoma so iz vseh smeri zasliali krike. Harry se je nekaj asa
spraeval, emu kriijo ljudje. A edini vzrok je bila lahko smaragdna
lobanja, ki se je dvignila e dovolj visoko, da je kakor ostuden
neonski znak osvetlila ves gozd. Harry se je znova zazrl v temo, da bi
morda za trenutek ugledal tistega, ki jo je priaral. A videti ni bilo
nikogar.
"Kdo je" je zaklical e vtretji.
"Pridi, Harry, no!"
Hermiona ga je odzadaj zgrabila za ovratnik jopia.
"Kaj pa je" je vpraal Harry, ko je preseneeno opazil, kako bleda
in preplaena je Hermiona.
"To je Mojstrovo znamenje, Harry!" je zajeala, ga prijela za roko
in ga zaela na vso mo vlei za sabo. "Znamenje Saj Ve Koga!"
"Mrlakensteinovo"
"Beimo!"
Ron je hitro pobral malega Levyja in vsi trije so stekli prek jase.
A e po nekaj korakih je cela vrsta priduenih pokov najavila prihod
tevilnih arovnikov. Okoli njih se jih je udejanilo kar okoli dvajset in
obkolili so jih.
Harry se je ozrl okoli sebe. arovniki so v rokah drali palice in
z njimi merili vanje. Ne da bi pomislil, je zavpil ,Na tla!', zgrabil
Rona za roko in se vrgel na Hermiono.
"Hromi!" je v en glas zavpilo dvajset grl.
Temu je sledil niz zaslepljajoih bliskov in Harry je zautil, kako
so mu lasje zavalovali, kot bi prek jase privral mogoeri sunek vetra.
Dvignil je pogled in nad sabo zagledal curke ognjeno rdee barve, ki
so se pognali iz palic, zleteli tik nad njihovimi glavami, se kriali, se
odbijali od drevesnih debel, izginjali v temo...
"Nehajte!" je zavpil glas, ki ga je Harry takoj prepoznal.
"Nehajte! To je moj sin!"
Zrak se je umiril. Harry je nekoliko dvignil glavo. arovnik, ki je
stal tik pred njim, je pospravil palico. Ko pa se je Harry prevalil na hrbet,
je zagledal gospoda Weasleyja, ki jim je ves pretresen korakal naproti.
"Ron, Harry," je izdavil s tresoim glasom, "Hermiona... Je z vami
vse v redu"
"Umakni se, Arthur," je rekel hladen in osoren glas.
Ronovega oeta je stran naganjal gospod Hulesh, ki se jim je
skupaj z drugimi arovniki z ministrstva previdno priblieval. Harry je
vstal in ele takrat je opazil, kako besen je sekretar.
"Kateri ga je pricopral" je zarevskal in z ostrim pogledom vigal
od enega do drugega. "Kateri izmed vas je pricopral Mojstrovo znamenje"
"Mi ga e nismo!" se je uprl Harry.
"Res ga nismo!" se mu je pridruil Ron, ki se je gladil po komolcu
in ualjeno pogledal oeta. "Vi pa ste nas kar napadli..."
"Ne lai!" je zavpil gospod Hulesh. S palico je e vedno meril

naravnost v Rona, oi pa je imel isto izbuljene, kot bi se mu malo

zmealo. "Zalotili smo vas na prizoriu zloina!"
"Ampak, Barty," je zaepetala arovnica, obleena v dolg volnen
kopalni pla, "to so vendar otroci, sami gotovo ne bi zmogli..."
"Od kod se je dvignilo Znamenje" jih je hitro vpraal gospod Weasley.
"Od tam," je Hermiona pretreseno pokazala proti mestu, kjer so
nazadnje sliali neznanca. "Nekdo se je skrival za tistim drevesom.
Nekaj je zavpil. Nekaken urok."
"Za tistim drevesom se je skrival, kaj" jo je posmehljivo vpraal
gospod Hulesh in jo premeril z izbuljenimi omi. Jasno je bilo, da ji
niti najmanj ne verjame. "Nekaken urok je zavpil, kaj Od kod pa
tako dobro ve, kako se pricopra Znamenje, gospodinica"
A drugim se ni zdelo verjetno, da bi lobanjo priarali Harry, Ron
in Hermiona. Ob Hermioninih besedah so zato spet segli po palicah,
le da so jih tokrat usmerili proti drevesu, na katerega je pokazala, in
se pozorno zazrli v temo.
"Prepozno smo prili," je menila arovnica v volnenem kopalnem
plau in zmajala z glavo. "Gotovo se je e izdejanil."
"Bomo videli," je rekel arovnik z razmreno rjavo brado. Harry je
potreboval trenutek ali dva, preden se je spomnil, od kod ga pozna.
Bradati arovnik je bil Cedricov oe, Amos Diggory.
"Previdno, Amos!" ga je posvaril eden izmed njegovih sodelavcev.
Gospod Diggory se je vzravnal, dvignil palico nad glavo, nato pa
odkorakal prek jase in izginil v temo. Hermiona si je z dlanjo pokrila usta.
ez nekaj trenutkov je zaklical: "Ja! Imam ga! Nekdo je res tu!
Nezavesten je! Ampak saj to je... Ti betija, ti!"
"Si res nekoga nael, Amos" je skrajno nejeverno zavpil gospod
Hulesh. "Koga No, koga"
Sliali so, kako se lomijo vejice in uti listje, nato pa teke
korake. Konno se je gospod Diggory prikazal izza dreves. V rokah je
nosil drobno, mlahavo telo. Harry je v trenutku prepoznal kuhinjsko krpo, v
katero je bilo zavito. Cedricov oe je na jaso prinesel Uchko.
Ko je hino vilinko gospoda Hulesha poloil njenemu gospodarju
pred noge, se ta ni niti zganil, kaj ele, da bi kar koli rekel. Vsi
drugi arovniki z ministrstva so debelo zijali vanj. Kar nekaj asa je
minilo, preden je priel k sebi, potem pa se mu je v oeh vgal jezen
plamen in ves bled se je besno zazrl v Uchko.
"To - je - nemogoe!" je sunkovito izdavil. "Ne!"
Hitro je stopil mimo gospoda Diggoryja in odkorakal proti mestu,
na katerem je slednji nael vilinko.
"To res nima smisla, gospod Hulesh!" je Cedricov oe zaklical za
njim. "Nikogar ve ne boste nali."
A sekretar mu ni verjel na besedo. Sliali so ga, kako hlaa po
podrastju, kako ie med grmi in z nogami brska po debeli plasti
suhega listja.
"Nerodna re," je zamrmral gospod Diggory in se zazrl v Uchkino
negibno telo. "Bartyjeva hina vilinka... Kaj takega..."
"Nehajte no, Amos," je tiho vskoil gospod Weasley. "Menda ne
mislite, da je Znamenje priarala vilinka To je vendar arovniko
znamenje. Da ga priara, potrebuje arovniko palico."

"Ravno to je tisto," je prikimal gospod Diggory in se kislo

nasmehnil. "Imela jo je."
"Kaj" je osupnil Ronov oe.
"Glejte."
Gospod Diggory je dvignil dlan, v kateri je stiskal arovniko
palico, in mu jo pokazal.
"V roki jo je drala. e drugega ne, je s tem prekrila tretji len
zakona o uporabi palic: arobne palice lahko uporabljajo samo
arovniki, druga bitja pa se jih ne smejo niti dotakniti."
Ravno takrat se je prek jase razlegel e en priduen pok in tik ob
gospodu Weasleyju se je udejanil Ludo Malhaar. Bil je ves zasopel in
zmeden, ivno se je oziral okoli sebe, nato pa je zazijal proti
smaragdni lobanji.
"Mojstrovo znamenje!" je dahnil in se zaprepadeno ozrl po obrazih
sodelavcev. "Kdo ga je pricopral Ste ga ujeli Barty! Kaj se dogaja"
Gospod Hulesh se je iz gozda vrnil praznih rok. e zmeraj je bil
bled ko stena, dlani in brice pa so mu potrzavale.
"Kje si bil, Barty" ga je vpraal gospod Malhaar. "Zakaj nisi
priel na tekmo Tvoja vilinka ti je celo hranila sede... tristo
kosmatih!" Ludo Malhaar je ele zdaj opazil Uchko, ki mu je leala
tik pred nogami. "Kaj pa se ji je zgodilo"
"Delo sem imel, Ludo," je pojasnil gospod Hulesh, ki je e vedno
govoril precej sunkovito in je komaj premikal ustnice. "Vilinko pa smo
ohromili."
"Ohromili Ampak zakaj"
Poasi se mu je posvetilo. Njegov okrogli, ronati obraz se je
obrnil navzgor proti lobanji, nato k Uchki, konno pa h gospodu Huleshu.
"Nemogoe!" je izjavil. "Vilinka Da bi priarala Mojstrovo
znamenje Ne bi ga znala! Sploh pa bi za to potrebovala palico!"
"Saj jo je imela," je rekel gospod Diggory. "Ko sem jo nael, jo je
stiskala v dlani. e nimate ni proti, gospod Hulesh, bi jo po mojem
morali nemudoma zasliati."
Gospod Hulesh se ni odzval na Diggoryjev predlog, ta pa je njegov
molk razumel kot privolitev. Palico je usmeril v Uchko in rekel: "Vstani!"
Telo hine vilinke se je komaj zaznavno streslo. Nato so se njene
velike rjave oi odprle in nekajkrat je zmedeno pomeikala. arovniki
so jo nemo opazovali, ona pa je pretreseno sedla. Takrat je opazila
noge gospoda Diggoryja. Poasi in bojee je dvigovala glavo ter mu
nazadnje pogledala v oi. Potem je glavo e bolj poasi zasukala v
nebo. Harry je v njenih velikanskih, preplaenih oeh zagledal dva
odseva lobanje, ki je lebdela med zvezdami. Uchka je zajela sapo, se
divje ozrla po prenapolnjeni jasi in preplaeno zaihtela.
"Vilinka!" jo je ostro poklical gospod Diggory. "Ve, kdo sem Ime
mi je Amos Diggory in delam na sekretariatu za nadzor nad
arobnimi bitji!"
Uchka se je zaela odsotno gugati sem ter tja, dihala pa je tako
sunkovito, da se je zasmilila veini prisotnih arovnikov. Harry se je spomnil,
da se je Trapets obnaal podobno, kadar je poel kaj, esar mu bivi gospodar
ne bi dovolil.
"Kot sama vidi, vilinka, je pred nedavnim nekdo pricopral

Mojstrovo znamenje," je nadaljeval gospod Diggory. "Tebe pa smo

kmalu zatem nali tik pod njimi. Nemudoma razloi, kaj si poela tu!"
"Uchka... Uchka ga ni pricoprala, gospod!" je zaihtela vilinka.
"Prosim, gospod, Uchka sploh ne ve, kako se ga pricopra!"
"Nali smo te s arovniko palico v roki!" je zalajal gospod Diggory
in ji s palico pomahal pred nosom. S tem jo je prvi nastavil
zelenkasti svetlobi, s katero je lobanja osvetljevala jaso, in Harry jo je
takoj prepoznal.
"To je vendar moja palica!" je vzkliknil.
Vsi so ga debelo pogledali.
"Prosim" je nejeverno vpraal gospod Diggory.
"To je moja palica!" je povedal Harry. "Izgubil sem jo!"
"Izgubil" je sumniavo ponovil gospod Diggory. "Izgubil ali odvrgel"
"Kako to mislite" se je zaudil Harry.
Gospod Diggory ga je zvika premeril, nato pa zavpil nanj:
"Priznaj! Potem ko si pricopral Znamenje, si jo odvrgel!"
"Amos, pomislite vendar, s kom govorite!" ga je jezno opomnil
gospod Weasley. "Se vam zdi verjetno, da bi ga priaral Harry Potter"
"Ehm... Seveda ne," je zamomljal gospod Diggory. "Pardon, malo
me je zaneslo..."
"Izgubil sem jo, ne pa odvrgel," je nekoliko ualjeno rekel Harry,
"in to ne tukaj. Pogreil sem jo e, ko smo pritekli v gozd."
"A tako," je zagodel gospod Diggory. Oi so se mu jekleno
zalesketale in znova se je obrnil k Uchki, ki je trepetala ob njegovih
nogah. "To palico si torej nala, vilinka Nala si jo in jo pobrala, da
bi se malo pozabavala, kaj!"
"Uchka ni arala s palico, gospod!" je zacvilila Uchka in solze so
ji v potokih lile mimo pomekanega, krompirjastega nosu. "Uchka...
Uchka... Uchka jo je samo pobrala, gospod! Ni pricoprala
Mojstrovega znamenja, gospod, tega Uchka sploh ne zna!"
"Vilinka ga gotovo ni priarala!" je ugovarjala Hermiona. Ker jih je
obdajalo toliko arovnikov z ministrstva, je bila precej ivna, a kljub
temu odloena, da obrani Uchko. "isto droben, cvile glas ima. Tisti,
ki je izrekel urok, pa je imel globokega!" Prosee se je ozrla k
Harryju in Ronu, da bi jo podprla. "Njegov glas ni bil isto ni
podoben Uchkinemu, kajne"
"Ne," je odkimal Harry. "Preprian sem, da glas sploh ni bil vilinski."
"Ja, loveki je bil," je pritrdil Ron.
"No, to bomo kmalu videli," je zagodel gospod Diggory, ki jim ni
verjel. "Obstaja preprost nain, kako ugotoviti, kateri urok je bil
nazadnje izveden s to palico. Si to vedela, vilinka"
Uchka je vztrepetala, nato pa divje odkimala, da so ji uesa
zatleskala po glavi. Gospod Diggory pa je spet poprijel za lastno
palico in se z njeno konico dotaknil konice Harryjeve.
"Zadnis zaklinbus!" je ukazovalno vzkliknil.
Ko se je izmed obeh palic izvila velikanska lobanja s kajim
jezikom, je Hermiona zajela sapo. A to je bila le senca zelene lobanje,
ki je visela visoko nad njimi in videti je bila, kot bi bila iz gostega
sivega dima.
"Zbrisiate!" je zavpil in odsvit zadnjega uroka, ki ga je izvedla

Harryjeva palica, je razparalo v kosme dima.

"Tako torej," je zmagoslavno zagodel gospod Diggory in se zazrl v
Uchko, ki se je e vedno krevito tresla.
"Jaz ga ni pricoprala!" je zacvilila Uchka in malo je manjkalo, pa
bi se od groze onesvestila. "Ne, pa ne, pa ne! Jaz je dobra vilinka,
jaz ne ara s palicami, jaz sploh ne zna arati z njimi!"
"Ko smo te nali, si imela v roki palico, ki je pricoprala tisto
grdobijo, vilinka!" je gospod Diggory zarjovel nanjo.
"Amos, malo pomislite," ga je glasno pozval gospod Weasley. "Ni
veliko arovnikov, ki obvladajo za to potreben urok. Kje bi se ga nauila"
"Morda pa Amos namiguje," se je oglasil gospod Hulesh, "da svojo
sluinad v prostem asu uim, kako se pricopra Mojstrovo znamenje"
isto vsak zlog tega stavka je bil nabit z ledenim besom in sledila
mu je neprijetna tiina. Amos Diggory je bil od strahu isto pro.
"Gospod Hulesh... Ne, ne! Kje pa!"
"Copranja si obtoil tista dva na tej jasi, ki bi se jima kaj takega
najbolj gabilo!" je zalajal gospod Hulesh. "Harryja Potterja in mene!
Menda ve, kaj je v otrotvu doivel ta fant, Amos!"
"Seveda... To vemo vsi..." je zamrmral gospod Diggory, ki je bil
isto zbegan.
"Preprian sem, da se bo spomnil tudi tega, kolikokrat sem med
svojo dolgo kariero dokazal, kako se mi gnusijo rna magija in tisti,
ki se ukvarjajo z njo" ni odnehal gospod Hulesh.
"Gospod Hulesh, res... Res nisem hotel namigovati, da ste vi
kakor koli povezani s tem!" je zamomljal Amos Diggory in zardel.
"e obtouje mojo vilinko, obtouje mene, Diggory!" se je gospod
Hulesh zadrl nanj. "Od koga naj bi se ga sicer nauila pricoprati!"
"Lahko bi... Morda je po nakljuju..."
"Ste pomislili, Amos," je vskoil Ronov oe, "da gre pri tem morda
za povsem drugano nakljuje"
Sklonil se je k vilinki.
"Uchka," jo je prijazno poklical, ona pa se je zdrznila, kot bi tudi
Ronov oe vpil nanjo. "Kje si pravzaprav nala Harryjevo palico"
Vilinka je tako divje mekala rob kuhinjske krpe, da je e zacvetel.
"Uch-Uchka... jo je nala... Jo je sluajno nala tamle, gospod,"
je zaepetala, "tamle... med drevesi, gospod."
"No, vidite, Amos Sluajno jo je nala," je dejal gospod Weasley.
"Kdor koli je e priaral Znamenje, se je v naslednjem trenutku
verjetno izdejanil in Harryjevo palico pustil pri tistem drevesu. Bistro,
da za to ni uporabil lastne palice, ki bi ga lahko izdala. Uchka pa je
imela to nesreo, da je nekaj trenutkov kasneje naletela nanjo in jo
pobrala."
"Ampak potemtakem je morda videla tistega, ki je pricopral
Znamenje!" se je domislil gospod Diggory. "Vilinka! Si koga videla"
Uchka se je zaela tresti e huje kot prej. Njene velikanske oi
so oinile gospoda Diggoryja, Luda Malhaarja, nazadnje pa e gospoda Hulesha.
Potem je debelo pogoltnila in rekla: "Jaz ni videla nobenega,
gospod... Nobenega..."
"Amos," je osorno rekel gospod Hulesh, "zavedam se, da bi moral
Uchko odpeljati na zaslianje. A sprio posebnih okoliin bi te prosil,

e lahko sam opravim z njo."

Gospodu Diggoryju se je na obrazu jasno videlo, da mu ta pronja
ni preve ve. Toda gospod Hulesh je bil oitno spotovan uslubenec
ministrstva, in ni si ga upal zavrniti.
"Preprian si lahko, da jo bo doletela huda kazen," je hladno dodal
gospod Hulesh.
"G-G-Gospodar, prosim, n-ne..." je zajecljala Uchka in se s
solznimi omi zazrla vanj. "Prosim, ne..."
Gospod Hulesh jo je pogledal naravnost v velikanske rjave oi in
obraz mu je e bolj otrdel. Zdelo se je, kot bi se mu gube e
poglobile, kot bi se mu dobesedno zarezale v obraz in v njegovem
pogledu ni bilo usmiljenja.
"Uchka je nocoj napravila ve stvari, ki jih njej ne bi pripisal," je
poasi zael. "Naroil sem ji, naj ostane v otoru. Naroil sem ji, naj
ostane tam, dokler ne uredim teav, do katerih je prilo v taboru.
Toda Uchka me ni ubogala. Zato bo prejela oblailo!"
"Ne!" je kriknila Uchka in se vrgla Huleshu pred noge. "Ne,
gospodar! Samo tega ne, prosim!"
Harry je vedel, da hini vilinec postane svoboden le, e mu
gospodar izroi svoje oblailo. Uchka pa se je oklepala kuhinjske krpe
in neutolaljivo ihtela ob gospodarjevih nogah; bilo je povsem oitno,
da si svobode niti najmanj ne eli.
"e jo je bilo pa strah!" je jezno izbruhnila Hermiona in se srepo
zastrmela v gospoda Hulesha. "Vao vilinko je strah viine, tisti
coprniki z maskami pa so bunkeljne zaarali, da so lebdeli v zraku!
Zato se jih je tako bala in zato je pobegnila pred njimi!"
Gospod Hulesh se je nekoliko umaknil od vilinke. Gledal jo je, kot
bi bila umazan in gnusen stvor, ki bi mu lahko zamazal brezhibno
zloene evlje.
"Z vilincem, ki me ne uboga, nimam kaj poeti," je hladno odvrnil
in premeril Hermiono. "Kaj naj ponem s sluinadjo, ki se poviga
na zvestobo do gospodarja in na njegov ugled"
Temu je sledila zelo zoprna tiina. Prekinil jo je ele gospod
Weasley, ki je tiho dejal: "e nima nihe ni proti, bom otroke
odpeljal nazaj v otor. Amos, od palice smo izvedeli, kar smo lahko...
Bi jo vrnili Harryju"
Gospod Diggory je palico izroil Harryju in ta jo je spravil v ep.
"Pridite," je nato Ronov oe pozval vse tri. A Hermiona se ni
zganila; z omi je bila e vedno prikovana na ihteo vilinko.
"Hermiona!" jo je nekoliko ostreje poklical gospod Weasley. Obrnila
se je in fantoma sledila prek jase ter med drevesa.
"Kaj se bo zgodilo z Uchko" je vpraala, takoj ko so se znali v
gozdu.
"Ne vem," je odgovoril gospod Weasley.
"Kako grdo so ravnali z njo!" je besno vzkliknila Hermiona.
"Gospod Diggory je niti enkrat ni poklical po imenu... In gospod
Hulesh! Dobro ve, da ni priarala Znamenja, pa jo je vseeno
kaznoval! isto ni ga ni zanimalo, kako jo je bilo strah, kako
zbegana je bila in kako jo je prizadel, ko jo je napodil od sebe! Do
nje se je obnaal, kot da ne bi bila lovek!"

"Hja, saj ni," jo je opozoril Ron.

Hermiono je s tem samo e bolj razkail in zdaj se je lotila njega: "To e
ne pomeni, da lahko takole pometa z njo, Ron! Nezasliano je, da sme..."
"Hermiona, strinjam se s tabo," je gospod Weasley hitro posegel
vmes in ji pomignil, naj stopi malo hitreje, "ampak zdaj nimamo asa
za razpravo o vilinskih pravicah. im hitreje se moramo vrniti v
otor. Kaj se je zgodilo z drugimi"
"Nimam pojma, kar naenkrat so izginili," je povedal Ron in v isti
sapi nadaljeval: "Ti, oi, zakaj se vsi tako bojijo tiste lobanje"
"Poakaj, da se vrnemo v otor. Tam vam bom vse razloil," je
nekoliko togo odvrnil oe.
A na robu gozda so se preseneeno ustavili.
Tam se je namre zbrala precejna mnoica arovnikov. Ko so ti opazili, da
se jim pribliuje gospod Weasley, so mu mnogi stekli naproti in ga obsuli z
vpraanji.
"Kaj se dogaja v gozdu"
"Kdo ga je pricopral"
"Arthur, menda se ne skriva za tem... Mojster"
"Seveda se ne," je razdraeno odvrnil gospod Weasley. "Ne vemo,
kdo je pricopral Znamenje. Izdejanil se je, preden smo prili tja. Zdaj
pa mi, prosim, oprostite. Spat grem."
Trojico je popeljal skozi mnoico in skozi tabor. Tu je bilo zdaj
vse tiho, za zamaskiranimi arovniki ni bilo sledu, iz poganih otorov
pa se je e zmeraj kadilo.
Iz fantovskega otora je pokukala Charliejeva glava.
"Oi, kaj se dogaja" je zaklical v temo. "Fred, George in Ginny so
se vrnili ivi in zdravi, drugi pa..."
"Jaz sem jih pripeljal," mu je povedal oe, se sklonil in vstopil v
otor. Harry, Ron in Hermiona so mu sledili.
Bill je sedel za malo kuhinjsko mizo in si pritiskal rjuho k roki,
iz katere mu je tekla kri. Charliejeva srajca je bila raztrgana, Percy
pa je ponosno razkazoval okrvavljeni nos. Dvojkoma ni bilo ni, a
bila sta prav tako pretresena kot Ginny.
"Si ga ujel, oi" je vpraal Bill. "Tistega, ki je priaral Znamenje"
"Ne," je odkimal gospod Weasley. "Samo Bartyjevo vilinko smo nali
s Harryjevo palico v roki. A tudi od nje nismo mogli izvedeti, kdo ga
je priaral."
"Kaj" so se v en glas zaudili najstareji trije Weasleyjevi fantje.
"S Harryjevo palico" je ponovil Fred.
"Vilinko gospoda Hulesha!" je vpraal Percy, ki je bil nenadoma
videti, kot bi vanj udarila strela.
Gospod Weasley je s Harryjevo, Ronovo in Hermionino pomojo
razloil, kaj se je zgodilo v gozdu. Ko so zgodbo pripeljali do konca,
je Percy razaljeno napel prsi.
"e dobro, da se je gospod Hulesh znebil vilinke, e mu jo je res
tako zagodla!" je izjavil. "Da je pobegnila, ko ji je izrecno ukazal, naj
ostane v otoru! Da ga je spravila v zadrego vprio kolegov z ministrstva!
Kakne nevenosti bi imel, e bi jo privedli na sekretariat za nadzor
nad..."
"Saj ni niesar napravila! Samo v napanem trenutku se je znala

na napanem kraju!" se je razjezila Hermiona in Percyja je to precej

osupnilo. S Hermiono sta vedno precej dobro shajala, vsekakor pa se
je Percy z njo razumel veliko bolje kot z veino tudentov na Bradaviarki.
"Hermiona, pomisli, na kako visokem poloaju je gospod Hulesh!
Vsekakor si ne more privoiti, da bi njegova vilinka tekala naokrog s
arovniko palico v roki!" je pompozno izjavil Percy, ko je priel k sebi.
"Ni ni tekala naokrog s palico v roki!" je zavpila Hermiona.
"Samo pobrala jo je!"
"Dobro, bi mi lahko e kdo razloil, kaj sploh pomeni tista
trapasta lobanja" je Ron nepotrpeljivo posegel v prepir. "Zaradi nje
se vendar nikomur ni ni zgodilo. Zakaj ste vsi zagnali tak vik in krik"
"Saj sem ti povedala, da gre za Mojstrovo znamenje, Ron," ga je
opomnila Hermiona, e preden se je lahko oglasil kdo drug. "O njem
sem brala v Vzponu in padcu rne magije."
"e trinajst let ga nismo videli," je tiho pristavil gospod Weasley.
"Prav zato je vse zgrabila taka panika. Poutili smo se, kot bi bil Saj
Veste Kdo spet med nami."
"Ampak meni to e zmeraj ni isto jasno," se je mril Ron.
"Mislim... Saj je samo lobanja, ki lebdi v zraku..."
"Ron, Saj Ve Kdo in njegovi privrenci so Znamenje priarali,
kadar so koga umorili," mu je pojasnil oe. "Kaken strah ti je
nagnalo v kosti... Sploh si ne more predstavljati, premlad si e.
Ampak pomisli, da se vraa domov in ga zagleda nad hio. Takoj ti
je jasno, kaj bo nael v njej..." Gospod Weasley je vztrepetal. "Tega
smo se vsi najbolj bali."
V otoru je nekaj trenutkov vladala tiina.
Nato si je Bill z roke odvil rjuho, si ogledal rano in rekel: "Kdor
koli ga je danes pricopral, nam ni napravil usluge. V trenutku, ko se
je pojavilo, so se Jedci smrti razbeali. Izdejanili so se, e preden
smo se prebili do katerega koli izmed njih. Niti enemu nismo uspeli potegniti
maske z obraza. Robertsove pa smo na sreo prestregli, da niso treili na tla.
Pozabatorji bodo z njimi imeli e veliko dela."
"Jedci smrti" je zmedeno ponovil Harry. "Kdo so Jedci smrti"
"Tako so se poimenovali Saj Ve igavi privrenci," je povedal Bill.
"Gotovo so se nocoj tukaj zbrali vsi, ki se jim je uspelo izmakniti
Azkabanu."
"Ampak kako bi dokazal, da so se Robertsovih lotili prav oni" je
zavzdihnil gospod- Weasley. "In kdo so" je e bolj obupano dodal.
"Vsaj enega dobro poznamo!" je nenadoma vzkliknil Ron. "Oi, v
gozdu smo sreali Dreca Malfoya in namignil je, da je eden izmed
tistih norcev v maskah njegov oi! Sploh pa vsi dobro vemo, da so se
Malfoyevi spentljali s Saj Veste Kom!"
"Ampak zakaj so Mrlakensteinovi privrenci..." se je spet oglasil
Harry, a ob imenu Mojstra rne magije so se vsi zdrznili, in
obmolknil je. Weasleyjevi so se kot vsi v arovnikem svetu izogibali
temu, da bi izgovorili Mojstrovo ime.
"Pardon," se je hitro opraviil Harry. "Hotel sem vpraati, kaj so
Saj Veste igavi privrenci imeli od tega, da so se spravili na
bunkeljne."
"Kaj so imeli od tega" se je alostno zasmejal gospod Weasley.

"Harry, take stvari se njim zdijo zabavne. Ko se je Saj Ve Kdo

vzpenjal na oblast, so umorili tudi tevilne bunkeljne, in to kar tako
za zabavo. Danes so se verjetno malo napili in niso si mogli kaj, da
nas ne bi opozorili na to, koliko jih je e na prostosti. Na svetovno
prvenstvo so prili, da bi se sreali s svojimi starimi pajdai."
Ronu nekaj e zmeraj ni lo v raun.
"Ampak zakaj so se izdejanili, ko so zagledali Znamenje e bi bili
res Jedci smrti, bi ga bili menda veseli."
"Si mogane pozabil doma, Ron" je Bill zmajal z glavo. "To so
bili tisti Jedci smrti, ki so se hudo trudili, da bi se izognili Azkabanu.
Ko je Mojster izgubil vso svojo mo, so lagali, da jih je zacopral in so zato
morali poeti, kar jim je ukazal. Dvomim, da je Saj Ve Kdo zadovoljen z njimi.
Njegove vrnitve se gotovo bojijo e bolj od nas."
"Kdor koli je e priaral Znamenje..." je poasi rekla Hermiona.
"Je to naredil, da bi izrazil svojo podporo Jedcem smrti, ali da bi jih
prestrail"
"O tem lahko samo ugibamo, Hermiona," je skomignil gospod
Weasley. "Dejstvo pa je, da so ga znali pricoprati samo Mojstrovi
priskledniki. Tisti, ki ga je priaral, je bil svojas gotovo eden izmed
njih, pa eprav zdaj res noe niesar ve imeti z njimi... Ampak zdaj
je e zelo pozno, in ko bo vaa mama izvedela, kaj se je zgodilo
tukaj, jo bo na smrt skrbelo. Zato pojdimo za nekaj ur spat, potem
pa nam bom poskual priskrbeti im zgodneji dvernik."
Ko je Harry splezal na pograd, mu je v glavi kar brnelo. Vedel je,
da bi moral biti izrpan. Toda ura je bila skoraj tri zjutraj, pa
vseeno ni bil niti malo zaspan.
Pred tremi dnevi - Harry je imel obutek, da je od takrat minil e
cel teden - ga je tlaila mora, v kateri je za trenutek videl
Mrlakensteina. To no pa se je prvi po trinajstih letih na nebu
pojavilo njegovo Znamenje. Kaj to pomeni
Pomislil je na pismo, ki ga je napisal Siriusu, preden je odel z
Romarinove. Ga je boter e dobil Kdaj mu bo odgovoril Harry se
je prevalil na hrbet in se zazrl v platno, a tokrat ga sanjarije niso
zazibale v spanec. Ko je vendarle zaspal, se je po spalnici e dolgo
razlegalo Charliejevo smranje.
Deseto poglavje
Teave na ministrstvu
-----------------------------Spali so samo nekaj ur, potem pa jih je gospod Weasley enega za
drugim zbudil. Z zamahom arovnike palice je pospravil otore in
tabor so zapustili, kakor hitro so mogli. Ob vhodu so sreali gospoda
Robertsa, ki jim je omamljeno pomahal v slovo ter jim turobno zaelel
vesel boi in sreno novo leto.
"Saj se bo pobral," je hitro rekel gospod Weasley, ko so se
odpravili prek barja. "Kadar loveku zbrie del spomina, je nekaj
asa malo zmeden... in gospod Roberts je moral pozabiti marsikaj."
Kmalu so zagledali dolgo vrsto arovnic in arovnikov, ki so se

zbrali pri dverniarju Basilu. Vsi so se eleli im prej vrniti domov.

Gospod Weasley se je z Basilom nahitro pogovoril, nato pa so se
postavili v vrsto in se s pomojo stare gume e pred sonnim vzhodom
vrnili na Nadlassyco. V svetlobi jutranje zarje so pohiteli skozi vasico
proti Jazbini, pogovarjali pa se niso, saj so bili tako izrpani, da so
lahko mislili samo na zajtrk. Ko se je Jazbina prikazala izza ovinka
makadamske ceste, se je vzdol kolovoza razlegel glasen krik.
"O, hvala bogu, hvala bogu!"
Gospa Weasley, ki jih je priakala na dvoriu, je v rokah mekala
jutranji izvod Prerokih novic. Obuta v copate, vsa bleda in
zaskrbljena jim je pritekla naproti.
"Arthur! Kako me je skrbelo! Kako grozno me je skrbelo..."
Mou se je vrgla okoli vratu in Preroke novice so ji iz otrplih
dlani padle na tla. Prek naslovnice asopisa se je koatil napis
"Grozljiv finale svetovnega prvenstva", zraven lanka pa se je lesketala
rnobela fotografija Mojstrovega znamenja, ki je lebdelo nad vrhovi dreves.
"Ni se vam ni zgodilo!" je vsa iz sebe zamomljala gospa Weasley,
spustila moa in se z rdeimi omi ozrla okoli sebe. "Vsi ste ivi in
zdravi! Oh, fanta moja!"
Na veliko preseneenje vseh je zgrabila Freda in Georga, ju
potegnila k sebi ter tako silovito objela, da sta njuni glavi udarili
druga ob drugo.
"Aua! Mami! Zadavila naju bo!"
"Preden sta la, sem vaju nadrla!" je zaihtela njuna mama. "Ves
as sem si oitala: ,Kaj, e bi ju Saj Ve Kdo dobil v pest! Namesto
da bi se poslovili, sem ju nadrla!' Oh, Fred... Oh, George..."
"No, no, Molly, isto ni hudega se nam ni zgodilo," jo je tolail
gospod Weasley, dvojka reil iz njenega objema in jo popeljal proti
hii. "Bill," je potihem dodal, "poberi asopis, rad bi prebral lanek o
svetovnem prvenstvu..."
Vsi so se stlaili v malo kuhinjo in Hermiona je gospe Weasley
prinesla skodelico zelo monega aja. Ronov oe je vztrajal, da mora
zraven spiti e ilce Ogdenovega starega ognjenega viskija, in ko je
pristala, mu je Bill izroil asopis. Oe rdeelase druine je preletel
naslovnico, Percy pa mu je pri tem kukal prek ramen.
"Saj sem vedel," je zavzdihnil gospod Weasley. "Ministrstvo se je
slabo pripravilo... Zloincev niso ujeli... Preslabi varnostni ukrepi...
Coprniki so se neovirano poigravali z bunkeljni... Sramota za Anglijo... Pa kdo
je napisal ta lanek Ah, lahko bi si mislil... Rita Brentsell!"
"Ta babnica se neprestano spravlja na ministrstvo!" je besno izdavil
Percy. "Prejnji teden je napisala, da zapravljamo as z
dlakocepljenjem o debelini arovnikih kotlov, namesto da bi iztrebili
vampirje! Kot da v Standardih ravnanja z ljudem podobnimi bitji ne
bi jasno pisalo..."
"Bi nam naredil uslugo, Perko" je zazehal Bill. "Zapri kljun."
"Tudi mene omenja," je debelo pogoltnil gospod Weasley, ki je
lanek taas preletel do konca.
Gospe Weasley se je zaletelo.

"Kje, kje, pokai!" je izdavila med kaljanjem.

"Ne po imenu," si je nekoliko oddahnil njen mo. "Ampak
posluaj tole: Mnoica preplaenih arovnikov je ob robu gozda
dolgo akala, da jim bo kdo povedal, kaj se dogaja. Upali in
priakovali so, da se bo kdo z ministrstva oglasil pri njih in jih
pomiril z dobro novico. A kako so bili razoarani! Dolgo po tem, ko
se je na nebu prikazalo Mojstrovo znamenje, je iz gozda priel eden
izmed uslubencev ministrstva. Zatrdil je, da se nikomur ni ni zgodilo, ve pa
ni hotel povedati. e bo ta izjava prepreila govorice, da so ez nekaj ur iz
gozda privlekli ve trupel, bomo e videli. Kaj takega!"
Gospod Weasley je zmajal z glavo, asopis podal Percyju in
nejevoljno dejal: "Saj se res nikomur ni ni zgodilo. Kaj pa naj bi
rekel Govorice, da so ez nekaj ur kasneje iz gozda privlekli ve
trupel... Zdaj ko je to napisala, se bodo res razirile!"
Globoko je zavzdihnil.
"Molly, v slubo bom moral. Tole je treba nemudoma urediti."
"S tabo grem, oe," je velepomembno izjavil Percy. "Gospod Hulesh me bo
gotovo potreboval, pa e osebno mu bom lahko izroil poroilo o kotlih."
Zasukal se je na petah in odhitel iz kuhinje.
Gospe Weasley pa namera njenega moa nikakor ni razveselila.
"Arthur, na dopustu si! To s tvojim uradom nima nikakrne zveze.
Za Brentsllovo bodo e poskrbeli drugi."
"Vseeno moram v slubo," ji je odvrnil mo. "Zaradi mene so se
znali v e hujih teavah. Samo preobleem se e."
"Gospa Weasley," se je nenadoma oglasil Harry, ki se ni mogel ve
zadrevati, "mi je Hedwig mogoe prinesla kakno pismo"
"Hedwig" se je zmedeno zaudila gospa Weasley. "Ne... Pravzaprav
veraj sploh nismo dobili pote."
Ron in Hermiona sta radovedno pogledala Harryja.
Ta ju je pomenljivo oinil in rekel: "Grem lahko v tvojo sobo
odloit svoje stvari, Ron"
"Seveda, saj grem tudi sam gor," je nemudoma odgovoril Ron.
"Gre z nama, Hermiona"
"Prav," je hitro prikimala in vsi trije so odkorakali iz kuhinje.
"Kaj pa je" ga je vpraal Ron, takoj ko so zaprli vrata podstrene
sobe.
"Neesa vama nisem povedal," je priznal Harry. "V nedeljo ponoi
mi je v brazgotini tako kljuvalo, da sem se zbudil."
Ron in Hermiona sta se na to odzvala skoraj natanko tako, kot si
je Harry v svoji sobi na Romarinovi predstavljal, da se bosta.
Hermiona je zajela sapo, potem pa mu je zaela svetovati, kaj naj
stori. Pri tem je citirala tevilne prironike, nazadnje pa izjavila, da se
na to najbolj spoznata Albus Dumbledore ali madam Pomfrey, olska
zdravnica.
Ron pa ni vedel, kaj naj ree: "Ampak... Saj Ve Kdo je gotovo
kje dale. Mislim... zadnji, ko te je kljuvalo v brazgotini, je bil na
Bradaviarki."
"Na Romarinovi ga gotovo ni bilo," je odkimal Harry. "Sem pa
sanjal o njem... O njem in o Mariusu. O Glistorepyju. Sanj se ne
spomnim ve natanno, vem pa, da sta nartovala, kako bi... Kako bi

nekoga ubila."
Prijateljema bi skoraj povedal, da sta Mrlakenstein in Glistorepy
nameravala ubiti njega. A tega ni mogel storiti, saj je bila Hermiona
e zdaj isto preplaena.
"Ampak to si le sanjal," ga je bodril Ron. "Samo mora te je tlaila."
"Nisem preprian, ali so bile tisto res samo sanje," je odvrnil
Harry in se zazrl skozi okno v jasno nebo. "udno, kajne... Kljuva
mi v brazgotini, tri dni kasneje pa Jedci smrti javno napadejo
bunkeljne in na nebu se prikae Mrlakensteinovo znamenje."
"Ne izgovarjaj njegovega imena!" je Ron zakripal z zobmi.
"Se spomnita, kaj je rekla profesorica Trelawney" je nadaljeval
Harry, ki se ni zmenil zanj. "Konec lanskega leta"
Profesorica Trelawney je na Bradaviarki uila vedeevanje in ob
omembi njenega imena je Hermiona nemudoma pozabila na strah ter
zaniljivo prhnila.
"Ah, Harry, menda ne bo verjel izmiljotinam, ki jih ena tista
prevarantka"
"Saj te ni bilo zraven," je ugovarjal Harry. "Ko bi le bila! Takrat
je bila drugana. Saj sem vama povedal, da je padla v trans - in to v
isto pravi trans. Rekla je, da se bo Mojster spet vrnil med ive...
Mogoneji in straneji kot kdaj koli prej! To naj bi mu po njenem uspelo s
pomojo sluabnika, ki se bo vrnil k njemu. In e istega dne nam je uel
Glistorepy."
Temu je sledila tiina. Ron je s prstom odsotno brskal po luknji v
posteljnem pregrinjalu, v katerega je bil izvezen grb Kraljevih kanonov dve veliki rki K in letea topovska krogla.
"Zakaj si vpraal, e ti je Hedwig prinesla pismo, Harry" ga je
vpraala Hermiona. "Ga priakuje"
"Siriusu sem pisal, da mi je kljuvalo v brazgotini," je skomignil
Harry. "Mislil sem, da mi bo odpisal."
"To je bilo zelo pametno!" se je razvedril Ron. "Sirius bo gotovo
vedel, kaj mora narediti."
"Upam samo, da se bo kmalu oglasil," je rekel Harry.
"Ampak saj niti tega ne ve, kje je. Mogoe se skriva v Afriki, ali
pa e kje dlje," ga je opozorila Hermiona. "Tako dolge poti Hedwig ne
bi mogla preleteti v nekaj dneh."
"Ja, saj vem," je prikimal Harry, a ko se je znova zazrl skozi okno
in na nebu spet ni bilo sledu o Hedwig, se je poutil, kot bi mu v
elodcu obleala teka svinena ute.
"Pridi, gremo v sadovnjak igrat quidditch," ga je povabil Ron. "Daj
no - tri na tri bi lahko igrali. Bill, Charlie, Fred in George bodo
gotovo za. Lahko bi poskusil izvesti Ursichevo zvijao."
"Ron, Harryju zdaj gotovo ni do quidditcha," ga je oitajoe
opomnila Hermiona. "Toliko skrbi ima in utrujen je. Najbolje bi bilo,
e bi se vsi naspali..."
"Ursichevo zvijao bi res rad preskusil," ji je Harry nenadoma
skoil v besedo. "akaj, samo po Ognjeno strelo skoim." Hermiona
je zmajala z glavo in odla iz sobe. Harryju in Ronu se je dozdevalo,
da je, tik preden je zaprla vrata, zamrmrala: "Ah, fantje."

Naslednji teden sta bila gospod Weasley in Percy veliko zdoma. V

slubo sta odhajala, e preden so se drugi sploh zbudili, zveer pa sta
se vraala, ko so e zdavnaj poveerjali.
"Na ministrstvu je prava norinica," je potoil Percy v nedeljo
zveer, dan pred tem, ko naj bi odpotovali na Bradaviarko. "e cel
teden se poutim ko gasilec. Ljudje mi poiljajo tulbe, in e jih ne
odpre takoj, jih seveda razene. Moja miza je vsa ogana, od
najboljega peresa pa mi je ostal samo pepel!"
"Zakaj pa ti poiljajo toliko tulb" je vpraala Ginny, ki je leala
na preprogi pred kaminom in s arobnim lepilnim trakom krpala
ubenik Tiso arobnih zeli in gob.
"Pritoujejo se, da smo na svetovnem prvenstvu preslabo poskrbeli
za varnost," je pojasnil Percy. "Mnogi zahtevajo, da jim izplaamo
odkodnino za pokodovano ali unieno lastnino. Tobakarolus Smrat je
vloil zahtevek za poplailo unienega otora z dvanajstimi spalnicami
in pokritim plavalnim bazenom. Ampak s tem ne bo ni. Na lastne oi
sem videl, da je spal pod plaem, ki ga je podprl z dvema palicama."
Gospa Weasley se je ozrla na starinsko stojeo uro v kotu dnevne
sobe. Harryju je bila zelo pri srcu. e si hotel vedeti, koliko je ura,
si z njo sicer nisi mogel pomagati, zato pa so ti njeni kazalci povedali
nekaj veliko bolj zanimivega. Imela jih je kar devet, na njih pa so
bila vgravirana imena vseh lanov druine Weasley. Na obodu ni bilo
tevilk, temve opisi krajev, kjer bi se lahko nahajali. Kazalci so
najpogosteje kazali na ,doma', ,v oli' in ,v slubi', lahko pa bi se
usmerili tudi proti napisom ,izgubil-a se je', ,v bolninici', ,v zaporu' in
e nekaterim drugim. Na toki, kjer bi bila na obiajni uri tevilka
dvanajst, pa je pisalo grozi ,mu-ji smrt'.
Osem kazalcev je bilo takrat usmerjenih proti napisu ,doma',
kazalec gospoda Weasleyja, ki je bil najdalji, pa je e vedno zatrjeval,
da je v slubi. Gospa Weasley je zavzdihnila.
"Arthurju za konec tedna ni bilo treba hoditi v slubo, e vse
odkar je Saj Veste Kdo izginil," je povedala. "Preve ga enejo. e
kmalu ne bo priel, bo veerja povsem neuitna."
"Oe pa meni, da se mora odkupiti za napako, ki jo je zagreil
med svetovnim prvenstvom," je izjavil Percy. "Po pravici povedano res
ni bilo najbolj pametno, da je kar na pamet dajal izjave za javnost.
Mar bi se prej posvetoval z vodjo svojega sekretariata..."
"Kako si drzne kriviti oeta za to, kar je zakuhala tista pisunka,
tista... tista Brentsllovka!" je v trenutku izbruhnila njegova mama.
"e oi ne bi rekel niesar, bi Brentsllova pa napisala, kakna
sramota je, da se nihe iz ministrstva ni zmenil za preplaene ljudi,"
je rekel Bill, ki je z Ronom igral ah. "Rita Brentsell ne zna o
nikomer napisati kaj dobrega. Se spomnite njenega lanka o afriki
izpostavi Gringotta O meni je napisala, da sem ,dolgolasa nesnaga'."
"No, ja, lase ima res nekoliko predolge," je blago dejala gospa
Weasley. "e bi mi pustil, da ti jih..."
"Ne, mami!"
V okna dnevne sobe se je zaganjal de. Hermiona se je zatopila v
ubenik arovniki uroki za etrti letnik, ki ji ga je gospa Weasley
tako kot Ronu in Harryju prinesla s Prene ulice. Charlie je krpal

svojo ognjevarno volneno kapo, Harry pa je loil Ognjeno strelo.

Zabojek s potrebinami za vzdrevanje metle, ki mu ga je za
trinajsti rojstni dan podarila Hermiona, je odprt stal ob njegovih nogah.
Fred in George pa sta se stiskala v kotu, se epetaje pogovarjala
in glavi sklanjala nad kosom pergamentnega papirja.
"Pa ne, da imata vidva spet kaj za bregom" ju je ostro vpraala
njuna mama in se s pogledom zapiila vanju.
"Ne, ne, samo nalogo pieva," je brezizrazno odvrnil Fred.
"Za koga me pa ima" je zagodla gospa Weasley.
"e jo pa res, no," je ugovarjal George. "Drugi so jo e na zaetku
poitnic, ko se je nama ni dalo."
"Da ni tisto tamle sluajno nova naroilnica" ju je premeteno
pobarala mama. "Na Vraje vragolije sta e zdavnaj pozabila, kajne"
"A ve kaj, mami," je izjavil Fred in se zazrl vanjo, kot da se mu
para srce. "Zdaj naju brez vsakih dokazov obtouje, jutri pa bi lahko
vlak na Bradaviarko iztiril in bi oba umrla. Pomisli, kako bi se poutila."
Vsi so se zasmejali, celo gospa Weasley.
"O, Arthur prihaja!" je vzkliknila, ko se je spet ozrla na uro.
Kazalec njenega moa se je premaknil z napisa ,v slubi' h gravuri
,na poti', ez trenutek pa je tako kot ostali pokazal na ,doma' in iz
kuhinje so zasliali njegov glas.
"e grem, Arthur!" je zaklicala gospa Weasley in pohitela k njemu.
Gospod Weasley je kmalu priel v toplo dnevno sobo in s sabo
prinesel pladenj z veerjo. Videti je bil popolnoma izrpan.
"Zdaj nam ele trda prede," je povedal, ko je sedel v naslanja ob
kaminu in zael ne navdueno brskati po cvetai, ki je bila e
nekoliko rumenkasta. "Rita Brentsell e cel teden vohlja po ministrstvu
in ie, kje smo ga e zavozili. Izvedela je, da pogreamo ubogo staro
Bertho, in jutri se bo v Novicah nedvomno razpisala o tem. Pa sem
Malhaarju rekel, naj polje koga za njo."
"Gospod Hulesh mu to govori e tedne in tedne," je hitro pristavil
Percy.
"Hulesh ima sreo, da Rita ni izvedela za Uchko," ga je razdraeno
zavrnil oe. "e bi ji to prilo na uho, bi cel teden brali, kako so
njegovo vilinko ujeli s arovniko palico v roki. In to s tisto, ki je
pricoprala Mojstrovo znamenje."
"Se mar nismo vsi strinjali, da njegova neodgovorna vilinka ni
pricoprala Znamenja" je razgreto vpraal Percy.
"e mene vpraa, je gospod Hulesh lahko vesel, da nihe pri
Prerokih novicah ni izvedel, kako grdo dela z vilinci!" je jezno
pripomnila Hermiona.
"Poasi, Hermiona!" je vzkliknil Percy. "Pomemben uradnik, kot je gospod
Hulesh, pa e lahko zahteva, da sluinad uboga vsak njegov migljaj..."
"To e, ampak kaj, ko Uchka ni njegova sluabnica, temve njegova
sunja!" je domala zavreala Hermiona. "e kaj vem, je za njeno delo
ne plauje!"
"Po mojem bo najbolje, da greste gor pogledat, e imate v
potovalnih zabojih res vse!" je gospa Weasley posegla v prepir. "Alo,
gremo, vsi po vrsti..."
Harry je pospravil potrebine za vzdrevanje metle in z Ognjeno

strelo pod pazduho sledil Ronu v njegovo sobo. kropotanje deja se je tam e
bolje slialo, pa tudi zavijanje vetra je bilo glasneje, da o grundljevih
izpadih sploh ne govorimo. Povrh vsega pa je razgrajal tudi Volfram. Hukal je
in se zaganjal sem ter tja po kletki, saj je zaradi zabojev, polnih do
polovice, znorel od veselega priakovanja, da bodo odpotovali.
"Stresi v kletko par sovjih priboljkov," je rekel Ron in Harryju
podal katlo s hrano za sove, "da bova vsaj nekaj asa imela mir pred njim."
Harry je Volframu nasul hrano, nato pa se je obrnil k svojemu
zaboju. Ob njem je stala e vedno prazna Hedwigina kletka.
"e cel teden je ni," je zavzdihnil ter se zazrl v palico, ki je stala
poprek kletke in na kateri je ponavadi epela Hedwig. "Ti, Ron, kaj
pa e so Siriusa ujeli"
"Ah, kje pa, o tem bi gotovo pisalo v Prerokih novicah," je odvrnil
Ron. "Ministrstvo bi se na ves glas bahalo, da so ga ujeli."
"Verjetno res..."
"Glej, to so olske potrebine, ki ti jih je mami prinesla s Prene
ulice. la je tudi v banko in iz tvojega trezorja prinesla nekaj denarja... pa
e nogavice ti je oprala."
Na Harryjevo posteljo je odloil cel kup vrek, goro nogavic in
monjiek s arovnikim zlatom. Harry je zael iz vrek zlagati
najrazlineje stvari. Poleg arovnikih urokov za etrti letnik Mirande
Kragull mu je Ronova mama priskrbela za pest novih peres, deset
zvitkov pergamentnega papirja in nekaj osnovnih sestavin za pripravo
arobnih napojev. Med drugim mu je konec prejnjega olskega leta
zmanjkalo hrbtenice morskega zmaja v prahu ter izvleka volje enje.
Ravno je v zaboj zmetal perilo, ko je Ron za njegovim hrbtom prhnil
od gnusa.
"Kaj pa naj bi bilo to" se je spail.
Pred sabo je dral nekaj, kar se je Harryju zdelo e najbolj
podobno dolgi obleki kostanjeve barve. K ovratniku in manetam je
imela priito nabrano ipko, ki je bila e tako zmahana, da je e
najbolj spominjala na mono razraslo plesen.
V tistem je gospa Weasley potrkala na vrata in vstopila s celim
naroajem pred kratkim opranih ter zlikanih olskih plaev.
"No, takole," je rekla in jih razporedila na dva kupa. "Pa glejta, da
jih bosta lepo pospravila v zaboja, sicer se bodo pomekali."
"Mami, Ginnyjino novo obleko si mi stlaila v zaboj," je zanergal
Ron in ji pomolil ipkasto oblailo.
"Kje pa," je gospa Weasley zmajala z glavo. "To je zate. Veerni
pla je."
"Kaj je" je zgroeno vpraal Ron.
"Veerni pla," je ponovila gospa Weasley. "Na olskem seznamu je
pisalo, da boste letos potrebovali pla za sveane prilonosti."
"Menda ne misli, da bom to oblekel!" je ogoreno zazijal Ron.
"Kar misli si!"
"Veerne plae nosijo vsi, Ron!" ga je preprievala mama. "Pa
precej podobni so si! Tudi tvoj oe ga oblee, kadar imajo na
ministrstvu kakno sveano veerjo!"
"Raje sem nag, kot da bi oblekel... tole!" je Ron z gnusom
premeril rjavi pla, ki ga je e vedno dral v roki.

"Ne bodi trapast," ga je zavrnila mama. "Kupila sem ti ga, ker je

na seznamu pisalo, da ga bo potreboval! Tudi Harryju sem ga. No,
pokai mu ga, Harry."
Harry je precej zaskrbljeno pokukal v edino vreko, ki je e ostala
na postelji. Pa ni bilo tako hudo, kot je priakoval. Njegov veerni
pla ni bil obrobljen s ipkami in pravzaprav je bil precej podoben
olskemu, le da je bil steklenino zelene barve in ne rn.
"Mislim, da se ti bo zelo lepo podal k oem," je ljubee dejala
Ronova mama.
"Njegov je vendar isto v redu!" se je razjezil Ron in pokazal na
Harryjev pla. "Zakaj mi nisi kupila podobnega"
"Zato, ker... Tvojega sem morala kupiti v trgovini z rabljenimi
plai, tam pa niso imeli velike izbire," mu je pojasnila mama in zardela.
Harry se je obrnil vstran. Weasleyjevim bi z veseljem podaril del
denarja, ki ga je imel v Gringottu, a vedel je, da ga ne bi vzeli.
"Tega ne bom oblekel," je trmaril Ron. "Niti sluajno."
"Prav," je bevsknila gospa Weasley. "Pa hodi naokrog nag.
Harry, ti pa glej, da ga bo slikal. e dolgo se nisem od srca
nasmejala."
Odla je iz sobe in zaloputnila z vrati. Takrat pa se je po Ronovi
spalnici razleglo udno, zadavljeno cvrkutanje. Volfram se je davil s
sovjim priboljkom, ki je bil prevelik za njegov kljun.
"Zakaj je vse, kar imam, zani!" je besno vzkliknil Ron in
zakorakal prek sobe, da bi preveliki priboljek potegnil Volframu iz
kljuna.
Enajsto poglavje
Na vlaku
-----------------------------Ko se je Harry naslednjega jutra zbudil, je bilo vzduje turobno,
kot je konec poitnic obiajno. Okna so biale debele dene kaplje in
oblekel je kavbojke ter topel pulover; v olske plae so se vedno
preoblekli ele na vlaku, ki jih je odpeljal na Bradaviarko.
Skupaj z Ronom in dvojkoma so se ravno spustili do prvega
nadstropja, ko se je v vei pojavila gospa Weasley. Precej vznemirjena
je bila.
"Arthur!" je zaklicala navzgor. "Arthur! Nujno sporoilo z ministrstva!"
Gospod Weasley je v narobe obleenem plau ter ves zaspan
pricopotal po stopnicah in Harry se je stisnil ob steno, da je lahko
stekel mimo njega. Ronov oe je zavil v kuhinjo, in ko so fantje prili
za njim, je gospa Weasley e brskala po predalih komode.
"Vem, da imam tu nekje rezervno pero!" je zamomljala.
Gospod Weasley je stal ob nasprotni steni, tik ob kaminu, in se
pogovarjal z...
Harry je nekajkrat zameikal, saj je bil preprian, da je z
njegovimi omi nekaj narobe.
Sredi plamenov je lebdela glava Amosa Diggoryja, ki je e najbolj
spominjala na bradato jajce. Govorila je zelo hitro, iskre, ki so letele

okoli nje, in do ues segajoi plameni pa je niso niti najmanj motili.

"Noruevi bunkeljski sosedi so sliali ropot in vpitje, zato so
poklicali tiste... Kako se jim e ree... Puli-aje Kakor koli, Arthur,
nemudoma morate tja..."
"Izvoli!" je gospa Weasley mou v roke porinila kos pergamenta,
rnilnik in staro pero.
"e dobro, da sem izvedel za to," je nadaljevala glava gospoda
Diggoryja. "V slubo sem priel nekoliko prej kot obiajno, ker
sem moral razposlati nekaj sov, in naletel sem na tipe iz urada za
nedovoljene oblike aranja. Arthur, e tole izvoha Rita Brentsell..."
"Kaj naj bi se zgodilo po Noruevem" je vpraal gospod Weasley,
odvil pokrovek s rnilnika, vanj pomoil pero in se sklonil nad
pergament, da bi si vse zapisal.
Glava gospoda Diggoryja je zavila z omi.
"Noru pravi, da so se mu na vrt priplazili vlomilci in je
smetnjakom ukazal, naj jih napadejo."
"Naj jih napadejo!" je ponovil gospod Weasley in za trenutek
osuplo prenehal pisati.
"Ja, rafali odpadkov so menda frali v vse smeri, zraven pa so
Norueve kante zganjale tak tru, da se jih je slialo pet ulic dale,"
je povedal gospod Diggory. "Ko so tisti puli-aji prili k hii, je eden
izmed smetnjakov menda e zmeraj razgrajal naokrog."
Gospod Weasley je zajeal.
"Kaj pa se je zgodilo z vlomilci"
"Arthur, saj veste, kaken je Noru," je odvrnila glava gospoda
Diggoryja in spet zavila z omi. "Da bi se mu vlomilci sredi noi
priplazili na vrt Saj niso nori. Bolj verjetno se mi zdi, da se je k
hii prikradla kakna uboga maka, ki e zdaj zmedeno tava naokrog,
od repa do glave prekrita s krompirjevimi olupki. Ampak e Norua
dobijo v roke tisti iz urada za nedovoljene oblike aranja, je po njem.
Samo pomislite, kaj vse se je e nabralo v njegovem dosjeju! Ne, im
prej ga moramo reiti iz njihovih krempljev! Obtoimo ga kakne
malenkosti, ki je v pristojnosti tvojega urada, pa bo mir. Kaj ga aka,
e ga obtoite, da je zaaral smetnjake"
"V tem primeru bi jo verjetno odnesel samo z opominom," je
prikimal gospod Weasley, ki si je e naprej hitro zapisoval in gubal
elo. "Je uporabil arobno palico Saj ni tudi sam koga napadel"
"Saj ga poznate. Stavil bi, da je skoil iz postelje ter se z okna
spravil na vse, kar se giblje in gre," je zavzdihnil gospod Diggory.
"Ampak to mu bodo teko dokazali, saj se ni nikomur ni zgodilo."
"Dobro, kar tja bom el," je prikimal gospod Weasley, si pergament
z zapiski vtaknil v ep in e odhitel iz kuhinje.
Glava njegovega sodelavca se je obrnila h gospe Weasley.
"Oprostite, Molly," je z bolj umirjenim glasom rekla glava. "Res mi
je nerodno, da vas motim tako zgodaj. Ampak Norua lahko iz te
godlje rei samo Arthur, in e kako pomembno je, da ga. e danes se
mora namre zglasiti na svojem novem delovnem mestu. Ne vem, zakaj
si je moral tik pred tem nakopati take teave..."
"Vse se bo uredilo, Amos," ga je mirila gospa Weasley. "Ste
prepriani, da ne bi koka prepeenca, preden greste"

"No... prav, pa ga bom," je pristal gospod Diggory.

Gospa Weasley je segla po enem izmed kokov z maslom
namazanega prepeenca, ki so na kuhinjski mizi akali na otroke. Nato
ga je nabodla na grebljico in ga vtaknila gospodu Diggoryju v usta.
"Hvava," se ji je zahvalil s polnimi usti, nato pa s komaj slinim
pokom izginil.
Gospod Weasley se je na hitro poslovil od Billa, Charlieja, Percyja
in deklet. e ez pet minut se je vrnil v kuhinjo, pla je imel
pravilno obleen in tudi poesan je bil.
"Zelo se mi mudi, fantje," je rekel, nato pa Harryju, Ronu in
dvojkoma zaelel uspeno olsko leto. Potem si je na glavo nataknil
klobuk in skoraj bi se e izdejanil, pa se je neesa domislil. "Molly,
saj bo otroke lahko sama peljala na postajo, kajne"
"Seveda," je prikimala gospa Weasley, "ti poskrbi za Norua, pa bo
vse v redu."
Ko je njen mo izginil, sta v kuhinjo prila Bill in Charlie.
"Je nekdo omenil Norua" je vpraal Bill. "Koga je popadel tokrat"
"Trdi, da mu je ponoi nekdo poskual vlomiti v hio," je razloila
mama.
"Noru Nerrga" je zamiljeno vpraal George, ki si je na
prepeenec mazal marmelado. "A ni to tisti norec, ki je..."
"Tvoj oe Norua Nerrgo zelo ceni," ga je odlono prekinila mama.
"Ja, ampak oi zbira vtikae," je tiho rekel Fred, ko je odla iz
kuhinje. "Ni udnega, da ga ceni."
"Nerrga je bil svojas izjemen arovnik," ga je opomnil Bill.
"In e se ne motim, sta z Dumbledorjem dobra prijatelja," je dodal
Charlie.
"Saj. Menda ne bosta trdila, da je Dumbledore normalen," se je
zareal Fred. "Resda je genij, ubrisan je pa tudi."
"Dobro, ampak meni e zmeraj ni jasno, kdo je tale Noru," se je
v pogovor vmeal Harry.
"Zdaj je e v pokoju, vasih pa je delal na ministrstvu," je povedal
Charlie. "Enkrat me je oi peljal s sabo v slubo in tam sva ga
sreala. Takrat je bil Nerrga e auror - aurorji lovijo coprnike - in
bil je eden najboljih! Polovico azkabanskih zapornikov je spravil za
reetke. Res pa je, da si je s tem nabral precej sovranikov. Veinoma
so to sorodniki tistih, ki jih je ujel. Po drugi strani pa se ga je na
stara leta menda lotila preganjavica. Nikomur ve ne zaupa. Kamor
koli pogleda, vidi same coprnike."
Bill in Charlie sta se odloila, da jih bosta pospremila na postajo,
Percy pa se je vsem na debelo opravieval, da mora v slubo.
"Trenutno si ne morem privoiti oddiha," jim je povedal. "Gospod
Hulesh se preve zanese na mojo pomo."
"A ve kaj, Percy" je resnobno izjavil George. "e je tako, si bo
pa poasi vendarle zapomnil, kako ti je ime."
Gospa Weasley je zbrala ves pogum, se odpravila v govorilnico, ki
je stala sredi vasi, in po telefonu naroila tri bunkeljske taksije.
Kmalu so na dvoriu, spranem od deja, akali, da taksisti znosijo
est tekih potovalnih zabojev v avtomobile.
"Arthur si je poskusil sposoditi avtomobile ministrstva," je takrat

gospa Weasley zaepetala Harryju. "Ampak trenutno so njihovi oferji

preve zasedeni... Mja, tile pa tudi niso videti preve veseli."
Harry gospe Weasley ni hotel razlagati, kako poredko bunkeljski
taksisti prevaajo razburjene sove. Volfram je bil tistega jutra e
posebej glasen, v Fredovem zaboju pa je razneslo nekaj Bajnih petard
doktorja Rdeebradca. Ko se je nenadoma odprl, je iz njega zapokalo,
kot da se je zaela tretja svetovna vojna. Eden izmed oferjev je
najprej zavpil od strahu, potem pa e od boleine. Krivoap je bil
namre zaradi Volframa na robu ivnega zloma, ob taksistovem prvem kriku pa se
mu je dokonno strgalo in se je poskusil povzpeti na njegova pleo.
Ker so si taksije delili z velikanskimi zaboji, je bilo potovanje
precej neudobno. Krivoap si e nekaj asa ni opomogel od sovjega
skovikanja, pokanja petard in vpitja. Ko so konno prispeli v London,
je Harryja, Hermiono in Rona e dodobra obdelal s kremplji. Zato so
na postaji z veseljem izstopili iz avtomobilov, pa eprav je lilo e bolj
kot zjutraj. Teke zaboje so morali znositi na postajo prek prometne
ceste in pri tem jih je isto napralo.
Res pa je, da se je Harry e navadil nenavadnega vhoda na peron
devet in tri etrtine. Sprijaznil se je s tem, da mora preprosto
zakorakati skozi navidez trdno pregrado med devetim in desetim
peronom. Teava je bila samo v tem, da so arovniki morali to
napraviti karseda neopazno, saj bunkeljni niso smeli niti posumiti, da
ima postaja e en peron. Skozi pregrado so Harry, Hermiona in
Weasleyjevi tistega dne zakorakali v ve skupinah. Harry, Ron in
Hermiona (ki so bili najbolj sumljivi, saj so imeli pri sebi tudi
Volframa ter Krivoapa) so bili prvi na vrsti. Pretvarjali so se, da
brezskrbno klepetajo, pri tem pa so se lagodno naslonili na pregrado,
preprosto zdrsnili skoznjo... in na drugi strani jih je priakal peron
devet in tri etrtine.
Vlak, s katerim so se vsako leto peljali na Bradaviarko, je e stal
ob peronu. Gnala ga je zloena krlatna lokomotiva, iz katere so
puhali oblaki pare, da so bili tevilni tudentje ter stari, ki so stali
na peronu, videti kakor duhovi. Zaradi skovikanja mnogih sov, ki se je
razlegalo skozi meglice, je Volfram zael e bolj razgrajati. Harry, Ron
in Hermiona so poiskali proste sedee in kmalu so teke zaboje e
vlekli v enega izmed kupejev sredi vlaka. Nato so se vrnili na peron,
da bi se poslovili od Ronove mame in najstarejih dveh bratov.
"Mogoe se bomo videli e prej, kot si mislite," se je nasmehnil
Charlie in v slovo objel Ginny.
"Kako to" ga je radovedno vpraal Fred.
"Bo e videl," je odvrnil Charlie in se zareal do ues. "Samo
Percyju ne povejte, da sem vam to omenil. Ne nazadnje so ,vsi
podatki v zvezi s tem strogo zaupni, dokler se ministrstvo ne odloi,
da jih razkrije.'"
"Oh, ko bi se lahko letos vrnil tudirat na Bradaviarko," je
zavzdihnil Bill, roke potisnil v ep in se zasanjano zazrl v vlak.
"Ampak zakaj" ga je razdraeno vpraal George.
"Ker vas aka zelo zanimivo olsko leto," je odvrnil Bill in oi so
se mu nagajivo zalesketale. "Mogoe bom celo vzel dopust in si priel
pogledat..."

Skrivnostno je premolknil.
"Kaj si bo priel pogledat" je zael vrtati e Ron.
A ravno takrat je lokomotiva zapiskala in gospa Weasley jih je
zaela naganjati k vratom vagona.
"Hvala, da sva bila lahko tako dolgo pri vas, gospa Weasley," se ji
je skozi odprto okno zahvalila Hermiona, potem ko so se povzpeli na vlak.
"Ja, najlepa hvala za vse," je pristavil Harry.
"Ni za kaj, ljubka, ni za kaj," se je nasmehnila Ronova mama.
"Saj bi vaju povabila, da nas obieta tudi za boi... ampak gotovo
boste vsi hoteli ostati na akademiji, ko se boste tako zabavali."
"Mami, no!" je nemono zamencal Ron. "Zakaj nam noete
povedati, kaj se bo letos dogajalo na Bradaviarki"
"e danes boste izvedeli. Vsaj mislim," ga je podraila mama.
"Gotovo bo strano razburljivo! No, vesela pa sem, da so spremenili
pravila prireditve..."
Tudi ona je skrivnostno obmolknila.
"Katere prireditve!" so v en glas vzkliknili Harry, Ron, Fred in
George.
"Profesor Dumbledore vam bo vse razloil. Saj se boste lepo
obnaali, kajne Kajne, Fred Pa ti tudi, George!"
Iz batov je zasikala para in vlak se je zael premikati.
"Povejte, kaj nas letos aka na Bradaviarki!" je Fred zarjul skozi
okno, ko so se gospa Weasley, Bill in Charlie zaeli e oddaljevati.
"Za kakno prireditev gre!"
A mama se mu je znova samo nasmehnila in jim pomahala. e
preden je vlak zavil za ovinek, so se z Billom in Charliejem izdejanili.
Harry, Ron in Hermiona so se odpravili v svoj kupe. De se je
zaganjal v okno, da so skozenj komaj kaj videli, in Ron je odprl potovalni
zaboj. Iz njega je privlekel svoj kostanjev veerni pla in ga vrgel prek
kletke, po kateri je razgrajal Volfram, da bi vsaj nekoliko uduil
skovikanje.
"Tudi Malhaar je namigoval, da se bo letos na Bradaviarki
dogajalo nekaj posebnega," je zagodel in sedel poleg Harryja. "Na
svetovnem prvenstvu, se spomnita Ampak, da mi mami noe povedati,
kaj nas aka! Le..."
"Psst!" ga je nenadoma utiala Hermiona in na usta pritisnila prst,
z drugo roko pa pokazala proti sosednjemu kupeju. Harry in Ron sta
prisluhnila.
Skozi odprta vrata sta zasliala znan lenoben glas: "Oe je resno
razmiljal o tem, da bi me poslal na Durmstrang. Bradaviarke ne
ceni preve, vesta, saj predobro pozna naega ravnatelja. Dumbledore
je isto nor na brezkrvnee, na Durmstrang pa take sodrge ne
sprejemajo. A mami ni bilo ve, da bi se olal tako dale od doma,
eprav ji je oe razloil, kako neskonno bolji odnos do rne magije
imajo tam. Na Durmstrangu se jo dejansko uijo, ne posluajo samo
tistih butastih predavanj o obrambi pred mranimi silami..."
Hermiona je vstala, tiho stopila k vratom kupeja in jih zaprla, da
jim ne bi bilo treba posluati Malfoya.
"Dreco torej misli, da bi mu bilo na Durmstrangu bolje, kaj" je
jezno zaepetala. "Ko bi ga vsaj zares vpisali na to olo! En zoprne

manj!"
"Je torej Durmstrang akademija za arovnike" je vpraal Harry.
"Mja, je," je prezirljivo odvrnila Hermiona. "Ampak grozen sloves
ima. V Oceni evropskih arovnikih izobraevalnih institucij pie, da je
v njenem unem nartu velik poudarek na rni magiji."
"Mislim, da sem za Durmstrang e slial," je ne preve prepriljivo
rekel Ron. "Kje pa je V kateri dravi"
"Tega seveda ne ve nihe," je odvrnila Hermiona in privzdignila obrvi.
"Zakaj pa ne" je zanimalo Harryja.
"arovnike akademije se e od nekdaj kosajo med sabo, katera je bolja.
Durmstrang in Beauxbatons uspeno prikrivata, kje natanno se nahajata, to pa
seveda pomeni, da jima nihe ne more ukrasti njunih skrivnosti," je s povsem
stvarnim glasom razloila Hermiona.
"Daj no," se je zasmejal Ron. "Durmstrang verjetno ni ni manji
od Bradaviarke. Takega grozljivo velikega gradu ne more kar skriti."
"Ampak saj so tudi Bradaviarko skrili," se je preseneeno
namrila Hermiona. "To vsi vedo... No, ja, to vemo tisti, ki smo
prebrali Zgodovino Bradaviarke."
"Torej samo ti," je izjavil Ron. "No, daj, povej e - kako lahko
skrije kaj tako gromozanskega, kot je Bradaviarka"
"Zaarali so jo pa," je povedala Hermiona. "e jo pogleda kaken
bunkelj, vidi samo razpadajoo razvalino, ob njenem vhodu pa napis
,Pozor, ne vstopajte! Smrtno nevarno!'"
"Je torej z Durmstrangom enako Njihovega gradu ne more videti
nihe razen Durmstrangovcev"
"Mogoe," je skomignila Hermiona. "Mono pa je tudi, da so ga
obdali z uroki za odganjanje bunkeljnov, podobno kot stadion za
svetovno prvenstvo. Da ga ne bi nali arovniki, pa bi ga lahko
raznartili."
"Kaj bi ga lahko"
"Vsako stavbo lahko zaara, da je nihe ne more nartati na
zemljevid. To res ni ni takega."
"e ti tako pravi," se je nasmehnil Harry.
"Ampak Durmstrang je gotovo nekje dale na severu," je zamiljeno
nadaljevala Hermiona. "Vsekakor je podnebje tam zelo mrzlo, saj
olska uniforma vkljuuje tudi krzneno ogrinjalo."
"Ah, samo pomislita, kakne monosti bi se nam tam odprle," je
sanjavo izjavil Ron. "Dreca bi na primer lahko porinili v kakno
ledeniko razpoko in se zlagali, da se je spotaknil... koda, da
njegovo mamo skrbi zanj."
Vlak je vozil proti severu, de pa se je zlival vedno moneje. Nebo
je bilo temano, okna vsa zaroena in lui na vlaku so se prigale e opoldne.
Kmalu zatem je po hodniku priroljal tudi voziek s hrano ter napitki in Harry
je kupil celo skladovnico kotlovskih tortic, ki so jih nato skupaj
pospravili.
Popoldne se je v kupeju oglasilo ve prijateljev, med drugim tudi
Seamus Finnigan, Dean Thomas in Neville Velerit. Slednji je bil
okroglolien, sicer pa izjemno pozabljiv fant, ki je ivel pri svoji strah
vzbujajoi babici. Seamus je imel na prsih e vedno zeleno priponko s
svetovnega prvenstva, toda arovnija, s katerim so jo uroili, se je e

skoraj povsem izrabila. e zmeraj je cvilila ,Troy! Mulletova!

Moranova!', a z zelo slabotnim in izrpanim glasom. Hermiona se je v
manj kot petnajstih minutah naveliala pogovora o quidditchu in se je
spet zakopala v arovnike uroke za etrti letnik, da bi e vnaprej
predelala poglavje o osnovnem priklicu.
Ko so drugi podoivljali svetovno prvenstvo, jih je Neville zavistno
poslual.
"Babi mi ni pustila na prvenstvo," je alostno pojasnil. "Nikakor je
nisem mogel prepriati, da bi mi kupila vstopnico. Gotovo ste se imeli
zelo lepo."
"Pa e kako," je pritrdil Ron. "Poglej tole..."
Pobrskal je po zaboju, ki je stal na polici za prtljago, in iz njega
privlekel malega Zmagoslafa Levyja.
"Oooo," je zavistno zavzdihnil Neville, ko mu ga je Ron postavil na
zalito dlan.
"Pa isto od blizu smo ga videli," je povedal Ron. "V prvi loi smo
sedeli..."
"Prvi in zadnji v ivljenju, Weasley."
Med vrati se je prikazal Dreco Malfoy, za njim pa sta stala
Crabbe in Goyle. Zdelo se je, da sta njegova velikanska in nasilna
pribonika med poletjem zrasla za najmanj trideset centimetrov. Najbr
ju je tako kot Dreca v kupe privabil pogovor, ki se je razlegal skozi
vrata, saj jih Dean in Seamus nista zaprla, ko sta odla.
"Ne spomnim se, da bi te kdo povabil sem, Dreco," je hladno rekel Harry.
"Weasley! Kaj pa je tisto" je vpraal Dreco in pokazal proti
Volframovi kletki. Z nje je bingljal rokav Ronovega veernega plaa in se
zibal v ritmu drdranja vlaka. Zanikrne starinske ipke ni bilo mogoe
spregledati.
Ron je veerni pla e hotel pospraviti, pa ga je Dreco prehitel;
zgrabil je za rokav in ga potegnil k sebi.
"Poglejta tole!" je Crabbeju in Goylu zlobno pokazal Ronov veerni
pla. "Bo letos v temle hodil po Bradaviarki, Weasley Je e res, da
so bile take gravarije zelo moderne okoli leta 1890, ampak..."
"Da te ne bo pobralo," je zarenal Ron, ki je bil isto rde in mu
je pla potegnil iz rok. Dreco se je posmehljivo zakrohotal, Crabbe in
Goyle pa sta ga butasto oponaala.
"No, se bo prijavil, Weasley Bo svoji druini poskusil priboriti
malo ugleda Pa tudi za precejen denar gre, ve. e bi zmagal, bi si
lahko privoil kaken spodoben pla."
"O em sploh govori" je zabevskal Ron.
"Spraujem te, e se bo prijavil," je ponovil Dreco in se e obrnil
k Harryju. "Ti se bo gotovo, Potter, saj te poznam. e se ti ponudi
prilonost, da lahko razkazuje svoje brazgotine, je nikdar ne izpusti."
"Povej, o em govori, Dreco, ali pa pojdi v svoj kupe," je razdraeno
rekla Hermiona, ki je pogledala izza arovnikih urokov za etrti letnik.
Prek Drecovega bledega obraza se je razlezel veder nasmeek.
"Pa res ni ne veste!" je veselo vzkliknil. "Weasley ima na
ministrstvu oeta in brata, pa nima pojma Moj oe mi je e zdavnaj
povedal, kaj se bo letos dogajalo na Bradaviarki. Izvedel je od
Corneliusa Schushmaarja. No, res je, da se moj oe drui samo z

najpomembnejimi arovniki z ministrstva, tvoj pa je samo

nepomemben uradnik in mu takih podatkov verjetno ne zaupajo... Ja,
ja... Vprio njega pa ne govorijo o pomembnih zadevah."
Dreco se je spet zasmejal, nato pa pomignil Crabbeju in Goylu,
naj mu sledita iz kupeja.
Ron je vstal in za njimi tako mono zaloputnil vrata, da se je
okno na njih razbilo.
"Ron!" je oitajoe vzkliknila Hermiona, segla po palici in
zamrmrala: "Steklaris." Drobci stekla so sfrali nazaj v okvir in se
spojili, da je bilo okno kot novo.
"Obnaa se, kot da on ve vse, drugi pa niesar!" je besnel Ron.
"Moj oe se drui samo z najpomembnejimi arovniki z ministrstva...
Oi bi lahko e zdavnaj napredoval. Ampak kaj, ko mu je delo v
njegovem uradu preve ve..."
"Saj vem," ga je tiho mirila Hermiona. "Samo Drecu pa tudi ne
sme pustiti, da ti pride do ivega..."
"On, da bi mi priel do ivega! Kaj e!" je vzkliknil Ron, zgrabil
eno izmed kotlovskih tortic in jo zmekal ko uka.
Slabe volje je bil vse do konca potovanja in v olski pla se je
preoblekel brez besed. Tudi ko je vlak zael zavirati in se je konno
ustavil na postajaliu v Meryascoveeni, je bil e zmeraj mrk.
Vrata vagonov so se odprla in zasliali so zamolklo grmenje, ki se
je razleglo s temanega neba. Hermiona je Krivoapa zavila v rezervni
pla, Ron je prek Volframove kletke spet vrgel veernega, nato pa so
s sklonjenimi glavami stekli iz vlaka v nevihto. Tako je lilo, kot bi
jim nekdo na glave zlival cele kafe ledeno mrzle vode.
"ivijo, Hagrid!" je zavpil Harry, ko je isto na koncu perona
opazil obris neesa orjakega.
"Kar laufajte!" je v odgovor zadonel Hagridov glas. "Sej se bomo
videli na pojedini... e ne bom utonil!"
Hagrid naj bi kot vsako leto bodoe tudente prvega letnika
popeljal na Bradaviarko prek jezera.
"Uh, v takem vremenu se pa ne bi rada znala v olnu," se je
stresla Hermiona.
Pridruili so se poasnemu toku soolcev, ki se je pomikal proti
koijam. Slednjih je bilo vsaj sto in vse so bile brez vprege. Harry,
Hermiona, Ron in Neville so se hitro povzpeli v eno izmed njih ter
naglo zaprli vrata. Koija je e ez nekaj trenutkov sunkovito speljala,
nato pa skupaj z ostalimi mirno oddrdrala in odkropotala po blatni
poti proti gradu.
Dvanajsto poglavje
Triolski turnir
-----------------------------Koije so se zvrstile skozi vhodna vrata olskega posestva, ob
katerih sta stala kamnita stebra, okraena s kipi krilatih merjascev.
Vsake toliko se je viharni veter s takno silo zagnal v koije, da bi
jih skoraj prekucnil. Harry, ki je tial nos k oknu, je opazoval, kako

se pribliujejo Bradaviarki, katere tevilna razsvetljena okna so motno

meikljala skozi debelo zaveso deja. Ko se je njihova koija ustavila
pred velikimi hrastovimi vhodnimi vrati, ki so stala vrh kamnitega
stopnia, je prek neba vignila strela. Soolci so e tekli v grad. Tudi
Harry, Ron, Hermiona in Neville so skoili iz koije in se s
sklonjenimi glavami pognali v prostrano, z baklami osvetljeno olsko
avlo, ki se je konala z veliastnim marmornatim stopniem.
"Uf!" je vzkliknil Ron in stresel z glavo, da so dene kapljice
sfrale v vse smeri. "e de ne bo ponehal, bo jezero prestopilo
bregove. Premoen sem od glave do petaaaa!"
Izpod stropa mu je na glavo priletel velik rde balon, napolnjen z
vodo, in se razletel. Ron, od katerega je kar curljalo, se je opotekel
proti Harryju, v tistem trenutku pa je mednje padla druga vodna
bomba. Za malenkost je zgreila Hermiono, se razpoila ob Harryjevih
nogah in mu pljusknila prek portnih copat, da je imel nogavice isto
premoene. Soolci okoli njih so zaeli vpiti in se prerivati, da bi im
prej prili na varno, Harry pa se je ozrl navzgor. Kaknih deset
metrov nad njimi je lebdel Zhoprnack, olski poltergeist, majhen moic
s smenim klobukom in orannim metuljkom. Na irokem, zlobnem
obrazu mu je jasno pisalo, kako uiva, in e se je v njegovi roki
pojavila nova vodna bomba.
"Zhoprnaaack!" je zavpil jezen glas. "Zhoprnack, da se mi
takoj pobere!"
Iz Velike dvorane je pritekla profesorica McHudurra, pomonica
ravnatelja in predstojnica Gryfondoma. Na mokrih tleh avle ji je
spodrsnilo, in da ne bi telebnila, se je Hermione oklenila okoli ramen.
"Ups! Oprosti, Grangerjeva..." se ji je opraviila, ko je prila do
sape.
Hermiona si je previdno otipala vrat, saj ni bila prepriana, e ga
ima e vedno tam, kjer bi moral biti.
"Zhoprnack, poberi se!" je profesorica nato zalajala na poltergeista
in skozi oglata oala besno zabolala proti stropu.
"Saj ne ponem ni takega!" se je zahihital Zhoprnack in zalual
vodno bombo v gruo deklet iz petega letnika, ki so zavreale ter
stekle na varno v Veliko dvorano. "Tako ali tako so e isto mokri!
Podgane male! Nate!"
Ta vodna bomba je poletela proti skupini tudentov drugega
letnika, ki je ravno prispela.
"Ravnatelja bom poklicala!" je zavpila profesorica. "Zadnji ti
reem, Zhoprnack..."
Poltergeist ji je pokazal jezik, vrgel e zadnjo bombo, nato pa sfral
proti marmornatemu stopniu in se zraven hihital, kot bi bil malo nor.
"Dajmo, gremo, stopite naprej!" je profesorica naganjala premoene
tudente. "Vsi v Veliko dvorano!"
Harry, Ron in Hermiona so previdno odofotali prek avle ter zavili
skozi dvojna vrata. Ron si je besno mrmral v brado in si z roko
jezno poravnal premoene lase, ki so mu silili na oi.
Velika dvorana je bila videti sveana, kot vedno za pojedino ob
zaetku olskega leta. Od zlatih kronikov in a se je odbijala
svetloba stoterih sve, ki so lebdele nad mizami. tiri so bile

namenjene uencem, vsaka enemu domu, profesorji pa so na elu

Dvorane sedeli za peto mizo, obrnjeno proti tudentom. V Veliki
dvorani je bilo toplo. Hermiona, Harry in Ron so odkorakali mimo
Spolzgadovcev, Drznvraanovcev in Pihpuffovcev ter ob steni nasproti
vratom sedli k ostalim Gryfondomovcem. Proste stole so nali zraven
Skorajbrezglavega Nicka, gryfondomskega duha. Nick, igar koa je bila
bisernato bele barve in skoraj prozorna, je bil tistega veera obleen kot
obiajno - v tuniko s precej visokim ovratnikom, zaradi katerega je bila videti
zelo sveana, obenem pa je visoki ovratnik dajal dodatno oporo njegovi domala
do konca odsekani glavi.
"Dober veer," jih je prijazno pozdravil.
"Kakor za koga," je odvrnil Harry, si sezul portne copate in iz
njih zlil vodo. "Upam, da bodo Razvrstitev hitro opravili, sestradan sem."
Razvrstitev novih tudentov v domove je potekala na zaetku
vsakega olskega leta, a zaradi spleta nesrenih okoliin je bil Harry
prisoten le na svoji. Zato se je v resnici veselil, da si jo bo vsaj
enkrat v miru ogledal.
Takrat pa se je z drugega konca mize razlegel razburjen in
zadihan glas: "ivijo, Harry!"
Pozdravil ga je Cohn Creevey, ki je hodil v tretji letnik in je
Harryja dobesedno oboeval.
"ivijo, Colin," je zadrano odzdravil Harry.
"A ve, Harry, a ve, kdo se bo letos vpisal v prvi letnik A ve
Moj brat, Dennis!"
"Em, lepo," je odvrnil Harry.
"isto je iz sebe!" je povedal Colin, ki je tudi sam kar cepetal od
navduenja. "Upam, da bo v Gryfondomu! A bo dral pesti, Harry, a bo"
"Em, ja, bom," je prikimal Harry, nato pa se je obrnil nazaj k
Hermioni, Ronu in Skorajbrezglavemu Nicku.
"Bratje in sestre so ponavadi v istem domu, kajne" je vpraal, saj
se je spomnil Weasleyjevih, ki so jih vse Razvrstili v Gryfondom.
"To sploh ni nujno," je odkimala Hermiona. "Spomni se Padme,
dvojice Parvati Patil. V Drznvraanu je, in to kljub temu, da sta si
podobni ko jajce jajcu."
Harry je zamiljeno prikimal, pogled pa mu je zdrsnil proti mizi
uiteljev. Zdelo se je, da je ob njej veliko ve praznih stolov kot
obiajno. Hagrid se je z bodoimi prvimi letniki seveda e zmeraj
spopadal z jezerom, profesorica McHudurra pa je verjetno nadzorovala
ienje avle. A prazni so bili kar trije stoli in Harry se ni mogel domisliti,
kdo razen McHudurrove in Hagrida bi lahko manjkal.
"Kje pa je novi profesor za obrambo pred mranimi silami" je
vpraala Hermiona, kot bi Harryju brala misli.
V zadnjih treh letih niti eden izmed predavateljev tega predmeta ni
zdral na oli ve kot tri semestre. Izmed bivih profesorjev obrambe
je bil Harryju najljubi profesor Wulf, ki je dal odpoved konec
lanskega leta, a za uiteljsko mizo zdaj nedvomno ni bilo nobenega
novega obraza.
"Mogoe pa niso nali nikogar, ki bi bil pripravljen uiti obrambo!"
je zaskrbljeno pomislila Hermiona.
Harry je natanneje pregledal omizje. Z blazinami na debelo

obloen stol je zasedal drobni profesor Colibri, ki je poueval uroke.

Poleg njega je sedela Ochrowtova, uiteljica rastlinoslovja, in se
pogovarjala s profesorico Grozlevo z oddelka za astronomijo. Drugi
sosed Grozleve je bil mojster arobnih napojev, Robaus Raws, ki so ga
krasili nezdrava, rumenkasta polt, orlovski nos in mastni lasje. Harry
ga ni maral. Pravzaprav ga je sovrail, in to skoraj tako kot Raws
njega. V prejnjem olskem letu se je njuno vzajemno ustvo samo e
okrepilo, predvsem zato, ker je Harry pomagal pobegniti Siriusu, ko ga
je imel Raws e v krempljih - mojster arobnih napojev in Sirius sta
bila na smrt skregana e od svojih tudentskih let.
Poleg Rawsa je bil prazen sede, za katerega je Harry domneval,
da ga bo zasedla McHudurrova. Ob praznem stolu, tono na sredi
mize, pa je sedel profesor Dumbledore, ravnatelj arovnike akademije.
Dolgi srebrni lasje in brada so se mu svetlikali v soju sve, na
sijajnem plau zamolklo zelene barve pa je imel izvezene tevilne
zvezde ter mesec. Dlani je imel sklenjene, a stikale so se le konice
njegovih prstov, brado pa je naslonil nanje in skozi drobna oala
zamiljeno zrl v zaaran strop. Tudi Harry je pogledal navzgor. Strop
je bil zaklet, da je bil videti kakor nebo nad Bradaviarko, in Harry
e ni doivel, da bi bil tako viharen. Po njem so se vrtinili rni in
vijolini oblaki, ko pa se je od zunaj razlegel grom, se je prek stropa
razvejala mogona strela.
"Dajmo no," je zajeal Ron, ki je sedel zraven Harryja. "Celega
hipogrifa bi lahko zmazal."
Komaj je to izgovoril, e so se odprla vrata Velike dvorane in vsi
so potihnili. Profesorica McHudurra je v Dvorano pripeljala dolgo
vrsto prvoolcev in jih postrojila pred mizo uiteljev. Resda so bili
Harry, Hermiona in Ron isto premoeni, a v primerjavi s prvoolci so
bili suhi ko poper. Bilo je, kot se ne bi ez jezero prepeljali s olni,
temve bi ga preplavali. Vsi so trepetali. Bili so premraeni, pa tudi
ivni in oi so jim neprestano vigale sem ter tja po omizjih.
Najmanji izmed vseh, fant z lasmi mije barve, je bil ovit v Hagridov
pla iz krtovega krzna. Bil mu je izrazito prevelik, da se je zdelo,
kot bi bil odet v rn, dlakast cirkuki otor. Droben obraz, ki je
kukal prek ovratnika, pa je bil razburjen, da je bilo joj. Ko se je
postavil k svojim preplaenim soolcem, je ujel Colinov pogled. Dvignil
je stisnjeno pest z izproenim palcem ter navdueno zaepetal, da ga
je sliala vsa Dvorana: "V jezero sem padel!"
Profesorica McHudurra je poakala, da je zamrlo pritajeno
hihitanje, ki se je ob tem dvignilo iz tudentskih vrst. Nato je pred
prvoolce postavila trinogi stol, nanj pa poloila izjemno star, zamazan
in zakrpan arovniki klobuk. Prvoolci so se priakujoe zazrli vanj.
Vsi drugi pa tudi. Za trenutek je v Dvorani zavladala popolna tiina.
Potem pa se je nezakrpana luknja nad krajcem razprla, da je bilo
videti, kot bi imel klobuk usta, in v naslednjem trenutku je e
zapel:
"Pred tisoletjem ali dvema,
ko so ravno me izrezali, seili,
so po svetu tirje Veliki hodili;
pesmi moje ti arovniki so tema.

Ponosni Godric z obronkov gora,

drzna Daniela z vetrovnega barja,
Perwola iz doline, sladka ko zarja,
prevejani Salazar iz pustinje sveta
imeli skupno so eljo, vizijo:
da mlade talente bi pouevali.
Kmalu drzen so nart skovali
in ustanovili nao so akademijo.
Med gradnjo arodeji so astiti
dali tudentom vsak dom svoj,
saj strinjali se niso med seboj,
katere vrline najbolj gre ceniti.
Godric do najdrznejih gojil
je dale najve spotovanja.
Salazar, ki ni branil se bahanja,
pa moi lanim dom je izboril.
Daniela, znanstvenica mlada,
je bistrim priskrbela domovanje.
Perwola pa se je zavzela zanje,
ki njenih pridnih rok bili so nada.
Za ivljenja etverica marljiva
si sama je tudente razdelila.
A vsakogar pokoplje asa sila;
kdo bo potem presodil, kje kdo biva
Godric potuhtal pravo je reitev,
me hitro je potegnil s svoje glave,
mogane so priarali mi brez teave
in kdo gre kam zdaj moja je odloitev!
Zato si poveznite me prek ues
emu obrazi zaskrbljeni in vsi kisli
samo pokukal vam bom malo v misli,
potuhtal bom, kam spadate zares!"
Klobuk Izbiruh se jim je na koncu pesmi priklonil in v Veliki
dvorani je zadonelo od bunega aplavza.
"Preden je Razvrstil nas, je pel nekaj drugega," se je spomnil
Harry, ko je skupaj z drugimi ploskal Klobuku.
"Vsako leto zapoje drugo pesem," je pojasnil Ron. "ivljenje
klobukov je gotovo grozno dolgoasno. Izbiruh si verjetno s kovanjem
stihov kraja as."
McHudurrova je medtem e razvila dolg pergamentni zvitek.
"Ko vas bom poklicala, si boste nadeli Klobuk in sedli na stol," je
naroila prvim letnikom. "Izbiruh bo nato povedal, kam spadate, in
pridruili se boste omizju svojega doma. No, kar zanimo. Ackerley,
Stewart!"
Iz vrste je stopil fant, ki se je tresel od glave do peta. A vseeno
je zgrabil Klobuk, si ga nataknil na glavo in sedel.
"Drznvraan!" je kmalu zavpil Klobuk.
Stewart si ga je potegnil z glave, nato pa pohitel k drznvraanovski

mizi, ki mu je ploskala najglasneje. Harry je v tistem opazil Cho,

drznvraanovsko iskalko, in za trenutek ga je prijelo, da bi se tudi sam
pridruil njenemu omizju.
"Baddock, Malcolm!"
"Spolzgad!"
Tokrat je bilo najbolj navdueno spolzgadovsko omizje, ki je stalo
na drugi strani Dvorane, in ko je Malcolm sedel k Spolzgadovcem, mu
je Dreco estital. Harry se je spraeval, e Malcolm ve, da je v tem
domu stanovala veina arovnikov, ki so se kasneje bavili s rno magijo.
"Branstone, Eleanor!"
"Pihpuff!"
"Cauldwell, Owen!"
"Pihpuff!"
"Creevey, Dennis!"
Drobni Dennis se je opotekel proti stolu, se spotaknil ob Hagridov
pla in telebnil po tleh ravno takrat, ko je oskrbnik priel skozi
vrata za mizo uiteljev. eprav se je Hagrid poskual zmuzniti v
Dvorano imbolj neopazno, mu to nikakor ni uspelo. Velik je bil
namre vsaj dvakrat toliko kot povpreen odrasel moki, v irino pa je
meril najmanj trikrat ve. e k temu pritejemo e njegove dolge
razmrene lase in brado, ni udno, da se ga je veina ljudi ob prvem
sreanju mono ustraila. A Harry, Ron in Hermiona so vedeli, da je
prvi vtis pri Hagridu zavajajo, saj je bil izjemno prijazen. Zdaj jim
je pomeiknil, sedel na konec uiteljske mize in se pozorno zazrl v
Dennisa, ki si je ravno nadel klobuk Izbiruh. Ta je e odprl usta...
"Gryfondom!"
Hagrid je Dennisu zaploskal vsaj tako gromko kot Gryfondomovci, malek pa
si je do ues nasmejan snel Klobuk, ga odloil na stol in pohitel k bratu.
"Colin, Colin, v jezero sem padel!" je ves blaen zacvilil in splezal
na prost stol. "Noro, ti reem! Nekaj je bilo v vodi, ve, nekaj me je
zgrabilo in me vrglo nazaj v oln!"
"A res!" se je ni manj razburjeno zaudil Colin. "To je bila
gotovo sipa velikanka."
"Oooo," je oarano dahnil Dennis. Da te vihar vre v grozljivo
globoko jezero, razburkano od vetra, iz katerega te nato zalua
velikanska poast, je bila zanj oitno radost, kakrne si ne bi upal
zaeleti niti v najbolj divjih sanjah.
"Dennis! Dennis! A vidi tistega fanta Tistega s rnimi lasmi in
oali A ga vidi A ve, kdo je to, Dennis, a ve!"
Harry se je hitro obrnil stran in se zazrl v Klobuk, ki ga je zdaj
imela na glavi Emma Dobbs.
Razvrstitev se je nadaljevala. Prvoolci so eni bolj, drugi manj
preplaeno sedali na trinogi stol, vrsta se je poasi manjala,
McHudurrova pa je na seznamu prila e do priimkov na L.
"Pohitite no," je zajeal Ron in se prijel za trebuh.
"No, no, Ron. Razvrstitev je veliko pomembneja od hrane," ga je
opomnil Skorajbrezglavi Nick, ko se je Pihpuffovcem pridruila ,Madley,
Laura!'.
"Za duhove e," je zagodel Ron.
"Upam, da je letonjih prvoolcev dovolj v hlaah," je izjavil Nick,

ko je zaploskal ,McDonald, Natalie!', ki je prisedla k njihovemu omizju.

"Sicer nas bodo stali etrte zaporedne zmage v tekmovanju med domovi!"
"Pritchard, Graham!"
"Spolzgad!"
"Quirke, Orla!"
"Drznvraan!"
S Kevinom Whitbyjem (Pihpuff) se je Razvrstitev nazadnje le
konala in McHudurrova je odnesla Klobuk ter stol.
"Konno," je zavzdihnil Ron, zgrabil no in vilice ter se priakujoe
zazrl v svoj zlati kronik.
Profesor Dumbledore je vstal. Za dobrodolico je raziril roke in se
tudentom toplo nasmehnil.
"Naj z dvema besedama povem vse, kar imam trenutno povedati,"
je nato izjavil z globokim glasom, ki je e nekaj asa odmeval po
Dvorani. "Na juri!"
"Z veseljem!" je vzkliknil Fred, prazne sklede pred njimi pa so se
napolnile z jedao.
Skorajbrezglavi Nick je alobno opazoval, kako si Harry, Ron in
Hermiona nakladajo hrano na svoje kronike.
"Aaah, do je disto," je zamomljal Ron s polnimi usti pireja.
"Malo je manjkalo, pa bi danes na pojedino lahko kar pozabili,
veste," jim je povedal Nick. "V kuhinji so imeli hude teave."
"Kaj pa se je zgodilo" je vpraal Harry in si v usta stlail pol
velikanskega zrezka.
"Zhoprnack jim jo je zagodel, kaj pa drugega," je Nick zmajal z
glavo. Zaradi tega bi mu jo skoraj vrglo z vratu in hitro si je
popravil ovratnik. "Tudi letos se je hotel udeleiti pojedine, in ker mu
tega znova nismo dovolili, je napravil hud kraval. Ampak mar si ta
nevzgojeni nesramne zaslui sedeti med nami Saj veste, kaken je.
e zagleda pladenj s hrano, ga takoj komu zalua v glavo. Debeli
frater je bil edini za to, da ga spustimo v Dvorano, Krvavi baron pa
je bil - po mojem isto upravieno - odlono proti."
Krvavi baron je bil spolzgadovski duh, poastna, tiha prikazen,
prekrita s srebrnkastimi sledovi krvi. Bil je edini duh na Bradaviarki,
ki se ga je Zhoprnack resnino bal.
"Ja, se nam je kar zdelo, da je Zhoprnack slabe volje," se je
namril Ron. "No, in kako jim jo je zagodel v kuhinji"
"Oh, ni novega si ni izmislil," je skomignil Skorajbrezglavi Nick.
"Kuhinjo je preprosto razdejal. Razmetal je vse lonce in kozice, tudi
tiste, v katerih so e pripravljali hrano. Po tleh je bilo toliko juhe, da
nisi vedel, ali si v kuhinji ali v juniku. Hine vilince je tako
prestrail, da so..."
Klenk!
Hermiona je prevrnila svojo ao. Oranen buni sok se je razlil
prek prta in zamazal skoraj meter belega platna, a Hermiona se ni
zmenila za to.
"Tukaj imamo hine vilince!" je vpraala in zgroeno pobuljila v
Nicka. "Tukaj, na Bradaviarki!"
"Kakopak," je preseneeno pritrdil duh. "e se ne motim, jih je na
akademiji ve kot v kateri koli drugi zgradbi na britanskem otoju.

Prek sto jih imamo."

"Ampak niti enega e nisem videla!" je ugovarjala Hermiona.
"No, seveda. Podnevi gredo le redkokdaj iz kuhinje," je odvrnil
Nick. "Pospravljajo pa ponoi, ko lahko poskrbijo tudi za kamine in
vse ostalo. Saj ve - po njihovem je dober hini vilinec tisti, ki ga
gospodar nikdar ne zaloti pri delu."
Hermiona ga je samo debelo gledala.
"So za svoje delo plaani" je konno vpraala. "Imajo poitnice in
bolniki dopust, dobijo pokojnino"
Duh se je veselo zakrohotal, ovratnik mu je zdrsnil z vratu in
glava se mu je zvalila z ramen. Obvisela je na tistih nekaj centimetrih
koe in miic, zaradi katerih so ga klicali Skorajbrezglavi.
"Bolniki dopust Pokojnino" je ponovil, poveznil glavo na vrat in
si spet popravil ovratnik. "Hini vilinci bolnikega dopusta in pokojnine
sploh noejo!"
Hermiona se je zazrla v kronik, poln hrane, ki pa se je skoraj ni
dotaknila. Nato je odloila no in vilice ter ga odrinila od sebe.
"Oh, daj no, Hermiona," je rekel Ron in pri tem Harryja po
nesrei popljuval s koki goveje peenke.
"Ups... Oprosti, Harry."
Pogoltnil je hrano in napravil poirek bunega soka, nato pa nadaljeval:
"Z gladovno stavko jim ne bo priborila bolnikega dopusta, Hermiona."
"Sunji," je zagodla Hermiona, ki je od besa kar sopla. "To veerjo
so nam skuhali sunji!"
Hrane ni niti pogledala ve.
De je e vedno vztrajno bobnal po visokih, temnih oknih, ko so z
miz izginili ostanki glavnih jedi, na njih pa so se pojavili posladki.
Takrat je okna stresel grom, viharni strop pa je razsvetlila
mogona strela, da se je zlato posodje na mizah zablealo.
"Palainke s okolado!" je zapeljivo zapredel Ron in pladenj z njimi
porinil Hermioni pod nos. "Pa orehove rezine! In glej, okoladni narastek!"
A Hermiona mu je namenila pogled, ki je mono spominjal na
tiste, s katerimi jih je obvladala McHudurrova. Ron je hitro odnehal.
Tudi pladnje s posladki so opustoili, in ko so z njih izginile e
zadnje mrvice, je Albus Dumbledore spet vstal. Klepet, ki je
napolnjeval Dvorano, je skoraj nemudoma potihnil in sliati je bilo
samo e trkljanje denih kapelj ter zavijanje vetra.
"Tako!" je vzkliknil ravnatelj in se jim spet nasmehnil. "Zdaj ko
ste se vsi najedli in napili," (,Ja, ja!' se je namrdnila Hermiona), "bi
vas prosil za malo pozornosti. Najprej obvestilo, ki vam ga predajam v
imenu naega hinika, gospoda Filcha: seznam predmetov, ki so v
gradu nezaeleni, je letos menda nekoliko dalji. Na njem so se znali
e zobati frizbiji, bumbumbumerangi ter vreee frnikole, in e me
spomin ne vara, je zdaj na seznamu e tiristo sedemintrideset
predmetov. Sicer pa seznam visi v hinikovi pisarni, in kdor si ga eli
natanneje ogledati, naj obie gospoda Filcha."
Kotiki ravnateljevih ustnic so nagajivo zatrzali.
"Kot obiajno," je nadaljeval, "vas moram opozoriti, da je
prepovedano hoditi v gozd na naem posestvu. tudentje, ki e niste
prilezli do tretjega letnika, tudi nimate vstopa v Meryascoveeno, olsko

prvenstvo v quidditchu pa letos odpade."

"Kaj!" je Harry osuplo zajel sapo. Ozrl se je k rdeelasima
dvojkoma, svojima soigralcema. Ta sta samo preseneeno hlastala za
zrakom in nemo zijala v ravnatelja, saj jima je oitno zmanjkalo besed.
"Razlog za to je prireditev," je razloil Dumbledore, "ki se bo
zaela oktobra, konala pa ele tik pred poletnimi poitnicami.
Profesorjem bo vzela veliko asa in od njih bo zahtevala mnogo
naporov, preprian pa sem, da bomo ob njej vsi neznansko uivali. Z
velikim veseljem zato naznanjam, da bomo letos na Bradaviarki..."
A takrat je zabliskalo in ogluujoe zagrmelo in vrata Velike
dvorane so se treskoma odprla.
Pred njimi je stal moki, ki se je naslanjal na dolgo krepelo,
ogrnjen pa je bil v rn popotni pla. isto vse glave v Dvorani so se
zasukale proti neznancu, tega pa je nenadoma arko osvetlila strela, ki
se je pognala prek stropa. Snel je kapuco, stresel z glavo, da bi z
obraza pregnal dolge, temnosive pramene las, nato pa zakorakal proti
uiteljskemu omizju.
Ob vsakem drugem koraku je po Dvorani zadonel top udarec.
Neznanec je tekih korakov odepal naravnost k Dumbledorju. Prek
stropa se je spet pognala strela. Hermiona je zajela sapo.
Strela je tokrat razkrila poteze starevega obraza. Videti je bil,
kakor bi mu ga iz samorastnika stesal nespreten tesar, ki ni imel
najmanjega pojma o tem, kaken naj bi bil loveki obraz. isto vsak
centimeter koe je bil prekrit z brazgotinami. Usta so mu postrani
visela prek obraza in so bila ko zevajoa rana, manjkal pa mu je tudi
precejen del nosu. A resnino strahotne so bile njegove oi.
Eno oko je bilo majhno, temno in izbuljeno. Drugo je bilo veliko,
okroglo ko kovanec in sijoe, elektrino modre barve. Slednje se je
neprestano premikalo, ne da bi moki pri tem enkrat samkrat
pomeiknil. Obraalo se je sem, tja, navzdol in navzgor, povrh vsega
pa povsem neodvisno od normalnega oesa. Potem pa se je nenadoma
tako mono zasukalo, da je pogledalo v notranjost neznaneve glave in
tudentom razkazalo svojo orjako belonico.
Moak je priel do ravnatelja in mu pomolil dlan, ki so jo kot
obraz prekrivale brazgotine. Dumbledore mu je segel vanjo, zraven pa
zamrmral nekaj besed. Zdelo se je, da je neznanca nekaj vpraal, saj
je ta resnobno odkimal in mu tiho odgovoril. Dumbledore je prikimal,
potem pa pokazal na prost stol desno od sebe.
Neznanec je sedel in spet stresel s svojo razmreno grivo. Nato je
k sebi potegnil kronik s klobasicami, si ga ponesel k ostanku nosu in
povohal hrano. ele potem je segel v ep po majhen no, z njim
nabodel eno izmed klobasic in zael jesti. Obiajno oko se je
osredotoilo na hrano, modro pa se je neumorno sukalo po oesni
jamici, si ogledovalo Dvorano in tudente.
"Naj vam predstavim novega uitelja obrambe pred mranimi
silami," je ravnatelj zadovoljno zaklical v tiino, "profesorja Nerrgo."
Obiajno so novega uitelja pozdravili z aplavzom, a Nerrgi ni
zaploskal nihe razen Dumbledorja in Hagrida. Tadva sta ga sicer
pozdravila zelo navdueno, a ker je zvok njunih dlani osamljeno
odmeval po tihi Dvorani, sta kmalu odnehala. Nerrgovo grozljivo

oblije je vse druge tako osupnilo, da so samo zijali vanj.

"Nerrga" je Harry zaepetal Ronu. "Noru Nerrga Tisti, ki mu je
tvoj oi danes zjutraj el pomagat"
"Pa e," je odvrnil Ron s priduenim, strahospotljivim glasom.
"Zakaj je ves... brazgotinast" je tiho vpraala Hermiona. "Kaj se
je zgodilo z njegovim obrazom"
"Nimam pojma," ji je odepnil Ron in e naprej zrl v Nerrgo.
Novega uitelja mlani sprejem ni niti najmanj prizadel. Tudi za
vr z bunim sokom, ki je stal pred njim, se ni zmenil. Segel je za
pla, iz njega potegnil utarico in napravil dolg poirek. Ko pa jo je
z roko ponesel k ustom, se je njegov pla privzdignil od tal in Harry
je pod mizo zagledal kos lesene noge, ki se je konala s krempljastim
stopalom.
Dumbledore si je odkaljal.
"Kot sem e povedal," je nadaljeval in se nasmehnil obrazom, ki so
nepremino zijali v Nerrgo, "se bo letos pri nas odvijala zelo
razburljiva prireditev, kakrne ni bilo e celo stoletje. Z velikim
veseljem vam torej sporoam, da bomo letos na Bradaviarki gostili
Triolski turnir."
"A se hecate!" se je na ves glas zaudil Fred.
Napetost, ki je vladala v Dvorani vse od Nerrgovega prihoda, se je
v trenutku razblinila. Skoraj vsi so se zasmejali, Dumbledore pa je
razumevajoe prikimal.
"Ne, ne hecam se, Fred," je odvrnil. "Ampak, ko smo ravno pri
alah - poleti sem slial izvrsten dovtip o trolu, jagi babi in
leprechaunu, ki gredo skupaj v gostilno..."
Profesorica McHudurra se je glasno odkaljala.
"Ja... Zdaj verjetno ni as, da bi... Seveda ne," je zamomljal
ravnatelj. "Kje sem e ostal A, saj res, Triolski turnir. No, nekateri oitno
veste, o em je govora. Upam, da mi boste odpustili, e ostalim
nahitro razloim za kaj gre, in boste taas malo posanjarili. Torej.
Prvi Triolski turnir so izvedli pred ve kot sedemsto leti in e takrat
je lo za prijateljsko tekmovanje med tremi najvejimi evropskimi
arovnikimi akademijami - Bradaviarko, Beauxbatonsom in
Durmstrangom. Iz vsake ole je na Turnirju sodeloval po en prvak in
prvaki so se pomerili v treh nalogah. Turnir so organizirali vsakih pet
let in akademije so ga izmenino gostile. Vsi so se strinjali, da je to
izvrsten nain za vzpostavljanje vezi med mladimi arovnicami in
arovniki iz razlinih deel. al pa je med prvaki akademij pogosto
prilo do smrtnih rtev in zato so Triolski turnir ukinili."
"Smrtnih rtev" je zaskrbljeno zaepetala Hermiona. A veine
tudentov v Dvorani slednje sploh ni zanimalo in so samo e bolj
napeli uesa. Tudi Harry si je na vsak nain elel sliati kaj ve o
Turnirju in tistih nekaj mrliev iz pradavnine ga res ni motilo.
"Prilo je do ve poskusov, da bi Turnir oivili," je nadaljeval
Dumbledore, "a nobeden izmed njih ni bil uspeen. Kljub temu pa sta
se sekretariata za mednarodno sodelovanje in port naega ministrstva
odloila, da je as za ponoven poskus. Celo poletje smo trdo garali,
da se letos tekmovalci ne bi znali v smrtni nevarnosti. Ravnatelja
Beauxbatonsa in Durmstranga bosta oktobra k nam prispela skupaj s

kandidati za njihovega prvaka, na no arovnic pa bo potekal

dokonen izbor treh tekmovalcev. Takrat bo nepristranski razsodnik
odloil, kateri izmed tudentov si najbolj zasluijo, da se potegujejo za
triolski pokal, slavo svoje akademije in nagrado, ki znaa tiso guldov."
"Prijavil se bom!" je zaepetal Fred svojim sosedom in obraz mu je
navdueno arel ob misli, da bi lahko postal slaven in bogat. A zdelo
se je, da ni edini, ki se vidi v vlogi prvaka Bradaviarke. Harry je pri
vseh mizah opazil soolce, ki so bodisi zamaknjeno strmeli v ravnatelja
bodisi so se epetaje, a vroino pogovarjali. Toda Dumbledore e ni
konal, in ko je spet spregovoril, je vsa Dvorana v trenutku obmolknila.
"Vem, da ga ni med vami, ki si ne bi elel osvojiti triolskega
pokala v imenu Bradaviarke. Kljub temu pa smo se ravnatelji
sodelujoih akademij in uslubenci ministrstva zedinili, da prvaki ne
smejo biti premladi. Na Turnir se tako lahko prijavijo le polnoletni
tudentje, torej tisti, ki so e dopolnili sedemnajst let."
Ob teh zadnjih besedah se je po Dvorani razleglo nejevoljno
godrnjanje, rdeelasa dvojka pa sta razkaeno zapiila pogled v
ravnatelja. Ta je komaj opazno povzdignil glas in nadaljeval.
"Tak ukrep se nam je zdel nujen, saj bodo naloge, ki akajo
prvake, izjemno zahtevne in nevarne. Ne glede na to, kakne varnostne
ukrepe bi vpeljali, bi bile gotovo preteke za tudente nijih letnikov
in sam bom poskrbel, da nihe izmed tudentov ne bo preslepil naega
nepristranskega razsodnika."
Svetlomodre oi so se mu zalesketale in za hip ovignile razbesnela
obraza Georga in Freda Weasleyja.
"Zato vas prosim," se je namuznil, "da ne zapravljate asa in se ne
poskuate prijaviti na Turnir, e nimate sedemnajst let. Delegaciji
Beauxbatonsa in Durmstranga pa bosta, kot reeno, prili oktobra in z
nami bosta ostali do konca olskega leta. Vem, da boste do gostov
skrajno prijazni, obenem pa boste z vsem srcem navijali za prvaka
Bradaviarke, ne glede na to, koga bo za to vlogo doloil nepristranski
razsodnik. Zdaj pa je e pozno in jutri morate biti na jutranjih
predavanjih zbrani ter spoiti. Zato takoj spat! Alo, gremo, mularija!"
Ravnatelj je sedel, se obrnil k Noruu Nerrgi in se z njim
nemudoma zapletel v pogovor. tudentje so vstali od miz, stoli so
zakripali in nekaj se jih je celo prevrnilo, vsi pa so pohiteli skozi
dvojna vrata v avlo.
"Kako so mogli!" se je pritoeval George, ki se ni pridruil
mnoici. Drugi so se drenjali proti vratom, sam pa je stal in jezno
bolal v Dumbledorja. "Aprila bova stara sedemnajst let, vsaj prijaviti
se bi nama lahko dovolili."
"O, saj jaz se bom! Kar naj mi to poskusijo prepreiti!" je trmasto
izjavil Fred, ki je tako kot George namreno zrl proti uiteljski mizi.
"Prvaki bodo gotovo poeli stvari, ki so obiajno prepovedane. Da ne
govorim o nagradi za zmagovalca!"
"Ja," je zasanjano prikimal Ron. "Tiso guldov..."
"Pridite no," jih je priganjala Hermiona. "Ne mislim prespati v
Dvorani."
Harry, Ron, Hermiona in dvojka so se nato vendarle odpravili v
Gryfondom. Slednja sta vso pot razpravljala, kako bi Dumbledore

nepolnoletnim arovnikom lahko prepreil, da bi se prijavili na

Turnir.
"Le kdo je nepristranski razsodnik, ki bo odloil, kateri tudentje
bodo prvaki" se je naglas vpraal Harry.
"Nimam pojma," je odvrnil Fred, "ampak ravno njega morava
preslepiti. Po mojem bo nekaj kapljic raztopine ostarine popolnoma
zadoalo, George..."
"Ampak Dumbledore ve, da nista stara sedemnajst let," ga je
opomnil Ron.
"e, ampak saj ne bo on odloal, kdo bodo prvaki," se je prevejano
nasmehnil Fred. "e kaj vem, bo razsodnik izbral najboljega z vsake
ole na podlagi prijav in ne glede na to, koliko so stari. Dumbledore
nam bo poskusil prepreiti, da bi se sploh prijavili."
"Ne pozabi, da je Turnir marsikoga stal ivljenja!" ga je
zaskrbljeno opozorila Hermiona.
Preden ji je Fred odgovoril, je stopil skozi vrata, skrita za
tapiserijo, in zavil na naslednje, oje stopnie.
"Ja, ja. Ampak tisto je bilo pred stoletji," jo je zavrnil na
stopnicah. "Sploh pa ni ni zabavno, e ni tudi vsaj malo tvegano. Ej,
Ron, kaj, e z Georgeom odkrijeva, kako pretentati Dumbledorja Se
bo prijavil"
"Kaj pa vem..." je zamrmral Ron. "Verjetno bi bilo res bolje, e
bi se razsodnik odloil za kaknega starejega tudenta... Nisem
preprian, da znam dovolj za Turnir."
"Jaz vem, da ne znam dovolj," je potrto zatrdil Neville, ki se je
prikazal za dvojkoma. "Babi bi e rada, da bi se prijavil, v to sem
preprian. Zmeraj govori, kako moram ve narediti za ast nae
druine. Po drugi strani pa... Ups!"
Noga se mu je pogreznila v eno izmed stopnic. To stopnie ni
bilo edino, ki je skrivalo takne pasti, a veini starejih tudentov
je e prilo v kri, da jih morajo enostavno prestopiti. Pozabljivega
Nevilla sta Harry in Ron zgrabila pod pazduho ter ga potegnila iz
stopnice. Oklep, ki je stal vrh stopnia, se mu je privoljivo in
kripaje zasmejal.
"Ti pa tiho," je rekel Ron, ko so li mimo oklepa in z roko je
zamahnil po njegovem vizirju, da se mu je tleskoma poveznil prek
odprtine za oi.
Kmalu so prili do vhoda v gryfondomski stolp, ki se je skrival za
velikim portretom debele gospe. Tokrat je bila odeta v ronato svileno
obleko.
"Geslo" jih je vpraala, ko so se ji pribliali.
"Frataprata," je odvrnil George, ostalim pa pojasnil: "Spodaj sem
govoril z naim predstavnikom tudentov."
Portret se je umaknil, za njim je zazijala luknja in splezali so
skoznjo. Prasketajoi plamenki v odprtem kaminu so greli dnevno
sobo z oblimi stenami, polno mehkih naslanjaev. Hermiona je mrano
oinila plamenke, ki so veselo plesali, in Harry jo je razlono slial
zamrmrati ,Sunji!'. Potem se je glasno poslovila in izginila skozi vrata,
za katerimi se je zaelo stopnie, ki je vodilo k deklikim spalnicam.
Harry, Ron in Neville so se povzpeli po drugem polastem

stopniu in isto na vrhu jih je priakala soba, v kateri so spali e

tri leta. Ob stenah spalnice je stalo pet postelj z rdeimi baldahini,
pri njihovem vznoju pa so jih akali popotni zaboji. Dean in Seamus
sta se e odpravljala spat. Seamus je zeleno priponko pripel na
baldahin, Dean pa si je na nono omarico nalepil poster Zmagoslafa
Levyja. Poleg bolgarskega iskalca je e vedno visel star poster
Deanovega najljubega nogometnega motva.
"Noro," je Ron zmajal z glavo ob pogledu na nogometae, ki se
seveda niso premikali.
Tudi Harry, Ron in Neville so se preoblekli v piame ter zlezli pod
pernice. Nekdo - nedvomno eden izmed hinih vilincev - jim je podnje
nastavil termoforje. Leati v topli postelji in prislukovati nevihti je
bilo zelo prijetno.
"Mogoe bom pa le poskusil," je Ron zaspano zamrmral v temo. "e bosta
Fred in George ugotovila, kako... Turnir... Nikoli se ne ve..."
"Pa e prav ima..." mu je odvrnil Harry in se prevalil.
V mislih se mu je prikazala cela vrsta osupljivih prizorov...
Nepristranskega razsodnika je preslepil, da je star sedemnajst let...
Postal je prvak Bradaviarke... Osvojil je triolski pokal... Z
zmagoslavno dvignjenimi rokami je stal sredi grajskega parka, soolci
so mu glasno ploskali... Iz zamegljene mnoice pa je e posebej jasno
izstopal Chojin obraz, ki je kar arel od obudovanja...
Harry se je nasmehnil. Vesel je bil, da Ron ne more videti
prizorov, o katerih je sam sanjaril.
Trinajsto poglavje
Noru Nerrga
-----------------------------Vihar se je do naslednjega dne polegel, a strop Velike dvorane je
bil e zmeraj turoben; teki, kositrno sivi oblaki so se vrtinili nad
glavami Rona, Hermione in Harryja, ki so si med zajtrkom ogledali
urnike. Nekaj stolov stran od njih sta dvojka z Leejem Jordanom
razpravljala, kako bi se s pomojo arovnije postarali, da bi se lahko
prijavili na Turnir.
"Danes bo pa zanimivo... Celo dopoldne bomo preiveli na
prostem," je zamrmral Ron, ki je s prstom drsel prek ponedeljkovega
stolpca svojega urnika, "s Pihpuffovci imamo rastlinoslovje, nego
arobnih ivali pa... Oh, sranje, tudi letos jo imamo s Spolzgadovci."
"Popoldne pa nas akata dve uri vedeevanja," je zagodrnjal Harry,
ki je priel e do dna istega stolpca. Vedeevanja ni imel ni raje od
arobnih napojev, saj mu je profesorica Trelawney med urami tako
pogosto prerokovala smrt, da mu je la resno na ivce.
"Mar bi se zgledovala po meni in nehala hoditi k vedeevanju," je
ivahno izjavila Hermiona, ki si je na prepeenec mazala maslo.
"Potem bi se lahko vpisala h kaknemu bolj pametnemu predmetu, na
primer k numerologiji."
"Kako da je" jo je zbodel Ron in opazoval, kako si je na
prepeenec mazala debelo plast marmelade.

"Spoznala sem, da bom vilincem laje priborila njihove pravice na

drugaen nain," je vzvieno odvrnila Hermiona.
"Aha... Lana pa seveda nisi," se je zareal Ron.
Takrat je skozi odprta okna priprhutalo vsaj sto sov, ki so jim
prinesle poto. Harry se je napeto zazrl navzgor, a v sivorjavi gmoti
uteih kril ni bilo sledu bele barve. Sove so zakroile nad mizami in
se ozirale za tudenti, na katere so bili naslovljeni paketi ter
pisma. Velik uk reslovinaste barve je prijadral k Nevillu Veleritu
in mu v naroje odvrgel paket - Neville je vsako leto kaj pozabil
doma. Na drugi strani Dvorane je pred Drecom Malfoyem pristala
velika uharica. Prinesla mu je paket, v katerem so bile kot obiajno
sladkarije, ki mu jih je mama neprestano poiljala. Harry se je hitro
posvetil kai, da ne bi kdo videl, kako je razoaran. Je mono, da se
je Hedwig kaj zgodilo in Sirius sploh ni dobil njegovega pisma
Ko so ofotali po blatni poti mimo zelenjavnih gredic, so ga
podobna vpraanja e vedno morila. A v rastlinjaku tevilka tri je
kmalu priel k sebi, saj jim je profesorica Ochrowt pokazala rastline,
ki so bile ene najgrih, kar jih je kdaj videl. Pravzaprav so bile prej
kot rastlinam podobne velikanskim, zavaljenim rnim lazarjem, ki so
trleli navpik iz zemlje. Vse gnusne rastline so se komaj opazno
gibale, isto na vrhu pa so imele ve velikih, svetlikajoih se
nabreklin, za katere se je zdelo, da so polne tekoine.
"To so bubocevniki," je nakratko pojasnila profesorica. "Pomolsti jih
bo treba. Gnoj boste zbirali v..."
"Kaj bomo zbirali" je ves skremen vpraal Seamus.
"Gnoj, Seamus, gnoj!" je nejevoljno ponovila Ochrowtova. "Pa
izjemno dragocen je, zato pazite na vsako kapljico. No, kot sem e
hotela rei, ga boste zbirali v steklenice in glejte, da si boste prej
nadeli rokavice iz zmajevega usnja. e bo bubocevniki gnoj komu
kanil na golo koo, se bomo drugi lepo zabavali."
Stiskanje bubocevnikih nabreklin je bilo nagnusno opravilo, a
obenem nihe ni mogel skriti zadovoljstva ob njem. Ko so jih stisnili,
je iz njih bruhnila precejna koliina rumenkastozelene, zdrizaste
tekoine z monim vonjem po bencinu. Postrgali so jo v steklenice, ki
jim jih je razdelila Ochrowtova, in do konca ure so jo zbrali kar
nekaj litrov.
"Bubocevniki gnoj je zelo koristen," je zadovoljno pokimala
profesorica, ko je s plutastim zamakom zaepila e zadnjo steklenico.
"Iz njega namre lahko izdelamo zdravilo za e tako trmaste vrste
aken in ne bo se vam treba zatekati k skrajnim ukrepom, da bi se
znebili mozoljev."
"Kot na primer uboga Eloise Boonca," je tiho rekla Hannah Abbott
iz Pihpuffa. "Nadnje se je spravila z urokom."
"Trapa," je profesorica zmajala z glavo. "Na sreo ji je madam
Pomfrey uspela nos pritrditi nazaj na njegovo mesto."
Prek razmoenega parka se je iz gradu razleglo glasno zvonjenje, ki
je oznanilo konec ure, in odli so vsak po svoje. Pihpuffovci so se
odpravili po kamnitih stopnicah v grad na uro spreminjanja oblike,
Gryfondomovci pa so zavili prek trate proti Hagridovi leseni hiici, ki
je stala na robu Prepovedanega gozda.

Oskrbnik jih je priakal pred koo. Eno roko je porinil v ep, z

drugo pa je za ovratnico dral svojega velikanskega lovskega psa
ekana. Na tleh pred Hagridovimi nogami je stalo ve lesenih zabojev
in ekan je cvile vlekel za ovratnico, da bi si poblie ogledal, kaj je
v njih. Ko so tudentje prili blije, so zasliali nenavadno klopotanje,
vsake toliko asa pa je v zabojih tudi zatrobezljalo.
"Jutro!" jih je pozdravil Hagrid ter se e posebej prijazno
nasmehnil Harryju, Ronu in Hermioni. "Raje poakejmo na
Spolzgadovce, da jih vidijo e oni - ritotrobe zaribance sem vam zrihtal!"
"Rito... kaj" je vpraal Ron.
Hagrid je pokazal na zaboje.
"Bljaaak!" se je skremila Lavender Brown in odskoila od zaboja,
v katerega je pokukala.
Po Harryjevem mnenju je s tem ritotrobe zaribance povsem
zadovoljivo opisala. Videti so bili kot spakedrani jastogi brez oklepov,
grozljivo bledi in sluzasti. Noge so jim trlele od teles na mestih, kjer
bi jih najmanj priakoval, glav pa vsaj navidez sploh niso imeli. V
vsakem zaboju jih je bilo priblino sto, veliki pa so bili okrog petnajst
centimetrov. Lezli so drug prek drugega ter se slepo zaletavali v
stranice zabojev in od njih je vel zelo moan smrad po gnijoih ribah.
Vsake toliko asa jim je iz zadnjic bunilo nekaj isker in ob
spremljavi zvoka, ki je e najbolj spominjal na razglaeno trobljenje,
jih je vrglo kaknih deset centimetrov naprej.
"Glih so se izvalili," je ponosno povedal Hagrid. "Toko jih boste
lohko sami vzredili! Do konca leta boste smeli skrbeti zanje!"
"In zakaj bi si eleli skrbeti zanje" je vpraal hladen glas.
Prispeli so Spolzgadovci, oglasil pa se je seveda Dreco Malfoy.
Crabbe in Goyle sta se ob njegovih besedah zahehetala.
Hagrid je bil na takno vpraanje povsem nepripravljen.
"Resno, rad bi vedel, zakaj bi jih sploh redili" ni odnehal Dreco.
"So mar koristni"
Hagrid je nekaj asa tuhtal, kaj naj ree. Konno je odprl usta, a
iz njih ni bilo nobenega glasu.
Po dolgi in muni tiini je grobo izjavil: "O tem bo govora pri
naslednji uri, Malfoy. Zaenkrat jih bomo samo nafutrali. To ni kar
toko. Z marsiem bo treba probati - e nikdar jih nisem redil, pa
nisem ziher, koga jim pae. Tukej sem vam pripravil mravljinja
jajka, pa jetra od ab in koke nasekljane kae. No, kar z vsako
rejo po malem probejte."
"Najprej gnoj, zdaj pa tole," je zamrmral Seamus.
Harry, Ron in Hermiona so imeli Hagrida zelo radi. Zato so segli
po kaastih abjih jetrih in jih vabee ponudili ritotrobim zaribancem,
ki so gomazeli po zabojih, pa eprav se jim je to zdelo povsem
nesmiselno. Imeli so namre obutek, da zaribanci sploh nimajo ust;
videti jih vsekakor ni bilo nikjer.
"Aua!" je ez as zavpil Dean.
Hagrid je zaskrbljeno pohitel k njemu.
"Zadek mu je razneslo!" je jezno pojasnil Dean in Hagridu pokazal
ogano dlan.
"Aja, to je pa od tega, ker jih zmerej dajejo vetrovi," je prikimal

oskrbnik.
"Bljaaak!" je spet vzkliknila Lavender. "Hagrid, kaj je ta piasta
re na temle zaribancu"
"Eni imajo ela," je navdueno razloil Hagrid, Lavender pa je roko
hitro potegnila iz zaboja. "Po mojem so teli z eli fantki... punke
imajo pa na trebukih ene take priseske. Morebiti pa ive od krvi!"
"No, zdaj mi je jasno, zakaj bomo skrbeli zanje," je zajedljivo
izjavil Dreco. "Kdo si ne bi elel ljubljenka, ki te lahko oge, pii
in ti spije kri"
"e niso videti pretirano lepi, e ne pomeni, da so neuporabni," ga
je ostro zavrnila Hermiona. "Zmajeva kri je arobna, pa zmaja vseeno
ne bi hotel pestovati, kajne"
Harry in Ron sta se nasmehnila bradatemu oskrbniku, ki jima je
ob Hermioninih besedah potuhnjeno pomeiknil. Tako kot Hermiona
sta dobro vedela, da bi Hagrid z veseljem popestoval zmaja. Pred leti
ga tudi je; v svoji leseni koi je nekaj asa skrival mladega
norvekega grbavca, jeznoritega zmaja, ki ga je klical Norbert.
Oskrbnik je bil nasploh isto nor na poastna bitja, in bolj ko so bila
smrtonosna, raje jih je imel.
"Zaribanci so vsaj majhni," je zavzdihnil Ron, ko so se po koncu
ure odpravili v grad na kosilo.
"Zaenkrat so e," je obupano pripomnila Hermiona, "ko pa bo
Hagrid ugotovil, kaj jedo, bodo verjetno zrasli v dvometrske poasti."
"Ah, pa kaj! Gotovo bomo odkrili, da zdravijo morsko bolezen ali
kaj podobnega," je odvrnil Ron in se ji zareal.
"Dobro ve, da sem to rekla samo zato, ker sem hotela utiati
Dreca," ga je resno zavrnila Hermiona. "V resnici se bojim, da ima
prav. Najbolje bi bilo, e bi vse zaribance spravili stran, preden bo
prepozno."
Sedli so za gryfondomsko omizje ter si postregli z zarebrnicami in
krompirjem. Hermiona si je hrano spet naglo basala v usta. Harry in
Ron sta jo samo debelo gledala.
"Khem... Tako se bo torej borila za vilinske pravice," je rekel
Ron. "Nairala se bo, dokler ne bo bruhala."
"Ne," je odvrnila Hermiona vzvieno, kot je mogla s polnimi usti
krompirja. "V knjinico se mi mudi."
"Kaj" se je nejeverno zaudil Ron. "Hermiona, danes je ele prvi
olski dan! Niti naloge nam e niso dali!"
Hermiona je samo skomignila in se e naprej nairala, kot bi
nazadnje jedla pred nekaj dnevi. Nato je skoila na noge, se poslovila
in e je ni bilo ve.
Ko je zvonec oznanil zaetek popoldanskih predavanj, sta se Harry
in Ron odpravila proti severnemu stolpu. Srebrnkasta lestev na koncu
zavitega stopnia je vodila k okroglim zaklopnim vratom, za katerimi
je prebivala profesorica Trelawney.
e ko sta z lestve pokukala v uilnico, jima je v nosnice udaril
znan, sladek vonj diave, ki se je v oblakih dvigala z ognjia. Kot
vedno, so bile tudi tokrat vse zavese zagrnjene. Krona uilnica se je
zato kopala v motni, rdekasti svetlobi, ki so jo sevale mnogotere
svetilke, pregrnjene z ovratnimi rutami in pleti. Harry in Ron sta se

odpravila mimo tevilnih s katunom prevleenih zof ter naslanjaev, ki

so se stiskali v sobi. Ustavila sta se ele pri okrogli mizici, za katero
sta sedela e prejnje olsko leto.
"Dober dan," jih je pozdravil skrivnostni profesoriin glas, ki je
spregovoril tik za Harryjem, da se je ta preseneeno zdrznil.
Profesorica je bila izjemno suha enska z drobnim obrazom in
gromozanskimi oali, zaradi katerih so bile njene oi videti e veje,
kot so bile. Pretreseno se je zazrla v Harryja. A to je napravila
vedno, kadar ga je zagledala. Kot zmeraj je tudi tokrat nase navesila
neverjetno tevilo korald, veriic in zapestnic, ki so se lesketale v soju
ognja v kaminu.
"Zamiljen si, dragi moj," je alostno zavzdihnila. "Moje Notranje
oko vidi skozi tvoj pogumni obraz v duo, ki se skriva za njim. al ti
moram povedati, da tvoje skrbi niso zgolj umiljene. Pred tabo so
dnevi, polni pasti... Stranih pasti. Bojim se, da nadte pride tisto,
pred emer najbolj trepeta. Morda e prej, kot si misli..."
Zadnji stavek je skoraj zaepetala. Ron je pogledal Harryja in zavil
z omi, Harryjev obraz pa je ostal brezizrazen. Profesorica je
odroljala mimo njiju in sedla v velik naslanja ob kaminu, ki je
gledal proti tudentom. Lavender in Parvati sta Trelawneyjevo
dobesedno oboevali, zato sta sedeli na zofi tik ob profesoriinem
naslanjau.
"Ljubi moji, as je, da se osredotoimo na zvezde," je dejala
Trelawneyjeva. "Na gibanje nebesnih teles in njihova skrivnostna
znamenja. A ta se razkrijejo le tistim, ki razumejo vse korake
nebekega plesa. Iz medsebojno neizprosno povezanih kronic
planetov lahko razberemo usodo posameznika, ki pa..."
Harryjeve misli so odtavale po svoje. Zaradi odiavljenega zraka je
zmeraj postal zaspan in otopel, razvleene govorance profesorice
Trelawney pa nikdar niso pretirano pritegnile njegove pozornosti. Ni pa
si mogel kaj, da ne bi razmiljal o tem, kar mu je ravnokar rekla.
Bojim se, da pride nadte tisto, pred emer najbolj trepeta...
Ampak Hermiona ima prav - Trelawneyjeva je navadna prevarantka.
Saj sploh pred niemer ne trepeta!
No, ja. Res je, da se boji za Siriusa... Ampak o tem profesorica
nima pojma. Glede Trelawneyjeve je e davno priel do zakljuka, da
njene prerokbe veinoma niso vredne pikavega oreha. Ponavadi tako
ali tako samo ugiba, vse skupaj pa potem pove na skrivnosten in
namigujo nain.
Ponavadi. Kajti na koncu lanskega leta mu je prerokovala, da se
bo Mrlakenstein spet vrnil med ive... in ko je ta dogodek opisal
Dumbledorju, je celo sam ravnatelj menil, da je lo za pravo prerokbo...
"Harry!" je zamrmral Ron.
"Mm"
Harry se je ozrl okoli sebe. Vsi so zijali vanj. Vzravnal se je.
Zaradi vroine se je isto izgubil v lastnih mislih in skoraj bi zadremal.
"Rekla sem, kako oitno je, da je imel Saturn ob tvojem rojstvu
moan in zelo kvaren vpliv, ljubi moj," je izjavila profesorica, v
njenem glasu pa je bila komaj zaznavna sled oitka.
"Ob mojem rojstvu... Kdo da je imel moan vpliv" je zmedeno

vpraal Harry.
"Saturn, dragec, planet Saturn!" je ponovila profesorica in tokrat je
bilo zelo oitno, kako jo je Harryjevo ravnoduje razdrailo. "Rekla
sem, da je imel ob tvojem rojstvu Saturn zelo moan vpliv. Odtod
temni lasje, zato si nizke rasti in zaradi tega si v mladosti doivel
teko izgubo. Gotovo si se rodil sredi zime."
"Ne," je odvrnil Harry. "Rodil sem se julija."
Ron je prasnil v smeh, a se je hitro zael pretvarjati, da ga le sili
na kaelj.
ez pol ure jim je profesorica razdelila zapleteno krono tabelo, v
katero naj bi vrisali poloaje planetov ob svojem rojstvu. Delo je bilo
dolgoasno in neprestano so morali listati po astrolokih prironikih
ter izraunavati razline kote.
"Ob mojem rojstvu naj bi bila na nebu dva Neptuna" se je ez
nekaj asa zaudil Harry in namreno zapiil pogled v svoj
pergament. "Nekje sem ga polomil, kajne"
"Aaaah," je dejal Ron s epetavim, skrivnostnim glasom, "kadar se
na nebu pojavita dva Neptuna, je to nedvomno znamenje, da se je
rodil pritlikavec z oali, ljubi moj..."
Seamus in Dean, ki sta sedela zraven njiju, sta se glasno
zahihitala, a nista preglasila razburjenega cviljenja, ki se je izvilo iz
Lavender: "Profesorica, glejte! Mislim, da eden izmed planetov z mano
nima nikakrne zveze! Uuu, profesorica, kateri planet je to"
"Uran, ljubica," je odgovorila Trelawneyjeva, ki se ji je prek
ramena zatopila v tabelo.
"Uuu, Lavender, a pokae tvojega Uranka e meni" jo je vpraal Ron.
Profesorica ga je al sliala in morda je bilo ravno to krivo, da
jim je na koncu predavanja dala toliko naloge.
"Napiite natanno poroilo o tem, kako bo gibanje planetov
vplivalo na vas do konca meseca, pri tem pa napovedi ne pozabite
osnovati na podlagi vae osebne astroloke karte," je ostro odredila,
pri emer je bil njen glas veliko bolj podoben glasu McHudurrove in
niti najmanj skrivnosten. "Meseni horoskop mi boste oddali do
naslednjega ponedeljka in morebitnih izgovorov ne bom upotevala!"
"Coprnica stara zoprna," je zagrenjeno bentil Ron, ko sta se s
Harryjem pridruila soolcem, ki so se spuali po stopnicah proti
Veliki dvorani na veerjo. "Ves konec tedna nam je uniila..."
"Sta dobila veliko naloge" ju je zadovoljno vpraala Hermiona, ko
ju je dohitela. "Profesor Vector nam je ni dal isto ni!"
"Trikrat hura za profesorja Vectorja," je zagodel Ron.
Avla je bila nabito polna tudentov, ki so akali, da bo Dvorana
nared za veerjo. Trije prijatelji so se ravno spustili po marmornem
stopniu, ko se je prek avle razlegel posmehljiv glas.
"Weasley! Ej, Weasley!"
Bliali so se jim Dreco, Crabbe in Goyle, ki so bili nenavadno
dobre volje.
"Kaj je" je osorno vpraal Ron.
"V asopisu pie nekaj o tvojem oetu!" mu je odgovoril Dreco, in
to tako glasno, da so ga sliali vsi v prenapolnjeni avli, zraven pa mu
je pred nosom pomahal s Prerokimi novicami.

"Posluaj, ti bom prebral."

Ministrstvo za aranje spet napravilo hudo napako
Zdi se, da se ministrstvo e ne bo kmalu izvleklo iz teav, v
katere se je pahnilo samo, pie naa posebna poroevalka Rita
Brentsell. Pred kratkim ga je javnost kritizirala, ker ni bilo sposobno
obvladati huliganov na zakljuni tekmi svetovnega prvenstva. Uslubenci
ministrstva nadalje e vedno ne vedo povedati, kam je izginila ena
izmed njihovih sodelavk, veraj pa je ministrstvo znova osramotil
Arnold Weasley, vodja urada za zlorabo bunkeljskih izdelkov.
Dreco je pogledal prek asopisa.
"Pomisli, Weasley, celo njegovo ime so zapisali narobe. Je res tak
nie, da se jim ne da zapomniti niti tega, kako mu je ime"
Zdaj je Drecu prisluhnila e veina soolcev v avli. Teatralno je
poravnal asopis in bral naprej:
Arnolda Weasleyja so pred dvema letoma e obsodili zaradi
posedovanja leteega avtomobila, veraj pa se je zravsal z bunkeljskimi
momi postave (,policaji'). Ti so prili na mesto spopada zaradi
izjemno napadalnih smetnjakov Norua Nerrge, ostarelega aurorja, ki
mu je gospod Weasley nato prihitel na pomo.
Gospoda Norua so na ministrstvu e pred leti upokojili, saj ni bil
ve sposoben razlikovati med prijateljskim trepljanjem in poskusom
umora. Ob prihodu na mono zavarovani vrt Norua Nerrge je gospod
Weasley tako kajpada ugotovil, da je gospod Nerrga spet sproil lani
alarm.
Preden je gospod Weasley konno obvladal poloaj, je moral
tevilnim policajem zbrisati spomin. Kljub temu pa ni hotel odgovoriti
na vpraanje Prerokih novic: emu se je v imenu ministrstva zapletel
v spor z bunkeljskimi momi postave, ki bi lahko imel sramotne
posledice.
"Glej, celo njegovo fotografijo so objavili, Weasley!" je vzkliknil
Dreco, obrnil asopis in ga dvignil nad glavo. "Pravzaprav sta na njej
oba tvoja stara, stojita pa pred vao hio - e temu lahko ree hia!
Tvoja mama bi pa tudi lahko malo shujala, a ne"
Ron se je kar tresel od besa. Vsi so zijali vanj.
"Nehaj, Dreco," je svaree zagodel Harry. "Pridi, Ron..."
Dreco pa ni odnehal.
"Saj res, letos poleti si bil pri njih na obisku, kajne, Potter" se je
zareal. "Je njegova mama res tako zavaljena ali je taka samo na
fotografiji"
Harry in Hermiona sta zgrabila Rona za pla, saj se je e pognal
nad Dreca.
"Kaj pa tvoja mami, Dreco" ga je vpraal Harry. "Na svetovnem
prvenstvu se je kremila, kot bi ji pod nos nametal kup gnoja. Je
zmeraj taka ali samo takrat, ko si ti zraven"
Drecov bledi obraz je dobil komaj zaznaven ronat pridih.
"Kako si drzne aliti mojo mamo, Potter!" je zakripal z zobmi.

"Saj je ne. Malo premisli. Sicer pa bi lahko tudi njo, zato raje
dri jezik za zobmi," je odvrnil Harry in mu obrnil hrbet.
Beng!
Nekaj tudentk je zavrealo, Harry pa je zautil, da ga je po licu
oplazilo nekaj vroega. Z roko je e segel za pla, a e preden se je
palice dotaknil, je zaslial drugi beng.
"Iz te moke pa ne bo kruha, deko!" je nekdo glasno
zarohnel, da je njegov glas odmeval po celi avli.
Harry se je hitro zasukal. Po marmornatem stopniu je krevsal
profesor Nerrga. V roki je dral palico, ki jo je usmerjal v sneno
belega dihurja. Ta se je tresel na kamnitih tleh, natanno tam, kjer je
prej stal Dreco.
V avli je zavladala tiina. Nihe razen Nerrge si ni upal niti s
prstom migniti, profesor pa se je zazrl v Harryja (pravzaprav se je
vanj zazrlo samo Nerrgovo normalno oko, drugo pa se je spet
zasukalo v notranjost profesorjeve glave).
"Je s tabo vse v redu" je zagodel Nerrga s tako nizkim glasom,
da je bilo sliati, kot bi mlel pesek.
"Ja," je odgovoril Harry, "zgreil me je."
"Pusti ga!" je zavpil Nerrga.
"Koga naj pustim" je preseneeno zameikal Harry.
"Ne ti - on!" je zagodel profesor in s palcem pomignil prek hrbta
na Crabbeja, ki je hotel pobrati dihurja, zdaj pa je v trenutku otrpnil.
Takrat se je vsem posvetilo, da je Nerrgovo drugo oko arobno in
lahko vidi tudi to, kar se mu dogaja za hrbtom.
Nerrga je odkrevsal proti Crabbeju, Goylu in dihurju, ki je
preplaeno zacvilil ter jo ucvrl stran, naravnost proti grajskim jeam.
"Kar misli si!" je zarjovel profesor in palico spet uperil v dihurja.
Ta je poletel najmanj tri metre visoko, glasno pristal na tleh, a se v
istem trenutku e odbil od njih in spet vignil proti stropu.
"Sovraim ljudi, ki te napadejo, ko jim obrne hrbet," je zagodel
Nerrga. Dihur se je odbijal od tal ter vsaki poletel nekoliko vije,
zraven pa cvilil od bolein. "To delajo samo podli, bedni in zahrbtni
bojazljivci!"
Dihur je e zmeraj fral po zraku, tace in rep pa so mu nemono
opletali okoli telesa.
"Da - mi - tega - nikdar - ve - ne - naredi!" je vpil Nerrga,
dihur pa je ob vsaki besedi treil na tla in se odbil od njih.
"Profesor Nerrga!" je osuplo vzkliknil znan glas.
Po marmornatem stopniu se je s polnim narojem knjig spuala
McHudurrova.
"Pozdravljeni, Minerva," je mirno rekel Nerrga in treil dihurja ob
tla, da se je odbil e vije.
"Kaj... Kaj pa ponete" je zmedeno zajecljala profesorica in s
pogledom sledila loku, ki ga je dihur zarisal skozi zrak.
"Predavam," je odvrnil Nerrga.
"Preda... Profesor Nerrga! Je tisto tudent!" je kriknila
McHudurrova in knjige so se ji razsule po tleh.
"O ja," je prikimal Nerrga.
"Ne!" je zavpila profesorica, stekla blije, segla po svoji palici in v

naslednjem trenutku se je dihur ob spremljavi glasnega pokljanja

spremenil v Dreca. Ta je ko kup nesree obleal na tleh, popolnoma
ronat obraz pa so mu zakrivali sijoi, a razmreni svetli lasje.
Konno je glasno zastokal in se poasi postavil na noge.
"Profesor Nerrga, tudentov ne kaznujemo tako, da jim spremenimo
obliko!" ga je ogoreno pokarala McHudurrova. "Profesor Dumbledore
vam je to gotovo povedal."
"Je omenil, ja," je pritrdil profesor in se brezbrino popraskal po
bradi. "Ampak tale je dobesedno prosil za..."
"Dobro veste, da to ne gre! Vsaj s predstojnikom njegovega doma
bi se morali najprej pogovoriti!"
"No, se bom pa zdaj," je skomignil profesor in z odporom premeril
Dreca.
Malfoyeve oi so bile e zmeraj solzne od bolein in ponianja.
Zlobno jih je uprl v profesorja in nekaj zamrmral, pri emer sta vsem
prili na uesa besedi ,moj oe'.
"Res" je tiho zapredel Nerrga in se odpravil proti Drecu, pri
emer je ob vsakem drugem koraku po avli votlo zadonelo. "S tvojim
oetom se dobro poznava, poba. Le povej mu, da Noru pozorno
spremlja vsak tvoj gib. Predstojnik tvojega doma pa je verjetno Raws, kaj"
"Ja," je ualjeno pritrdil Dreco.
"e en star znanec," je zagodel profesor. "e dolgo akam na
prilonost, da bi se malo pomenil z njim... Pridi, reva!"
Dreca je zgrabil za nadlaket in ga potegnil za sabo proti jeam.
Profesorica McHudurra je nekaj trenutkov zaskrbljeno gledala za
njima, potem pa s palico pomignila proti knjigam, ki so ji padle iz
rok. Te so se nemudoma dvignile s tal in ji poletele nazaj v naroje.
"Pustita me isto pri miru," je Ron tiho naroil Harryju in
Hermioni, ko so ez nekaj minut sedli h gryfondomski mizi. Vsi okoli
njih so se razburjeno pogovarjali o tem, kar se je zgodilo v avli.
"Zakaj" je Hermiona preseneeno vpraala Rona.
"Ker bi si tisti prizor rad za veno vklesal v spomin," je sveano
izjavil Ron. Oi je e zaprl, prek obraza pa se mu je razlezel blaen
nasmeek. "Dreco Malfoy, osupljivo gumijasti dihur..."
Hermiona se je tako kot Harry od srca zasmejala, nato pa segla
po skledi z enolonnico in jo vsem trem naloila na kronik.
"Res pa je," je rekla po premisleku, "da bi se Drecu lahko kaj
zgodilo. e dobro, da je McHudurrova profesorju Nerrgi prepreila..."
"Hermiona!" jo je besno prekinil Ron in odprl oi. "Najlepi
trenutek v ivljenju mi bo pokvarila!"
Hermiona je pokroviteljsko zavila z omi, nato pa spet zaela
goltati hrano, kot bi bila njena roka v peti prestavi.
"Menda ne gre spet v knjinico" jo je nejeverno vpraal Harry.
"Moram," je pribila Hermiona. "Toliko dela me aka."
"Ampak rekla si, da vam profesor Vector..."
"Saj ne bom pisala naloge," je odvrnila.
ez pet minut je e spraznila in pomazala kronik ter odhitela iz
Dvorane.
Takoj ko je vstala, pa je njen stol zasedel Fred Weasley.
"Nerrga!" je vzkliknil. "Ta je pa res car!"

"Kaj car, vladar vesolja je," je menil George, ki je sedel nasproti

njega.
"Hvaljeno bodi njegovo ime," se je strinjal Lee Jordan, najbolji
prijatelj dvojkov, in okobal zasedel stol poleg Georgevega. "Danes
popoldne smo bili pri njegovem predavanju," je nato pojasnil Harryju
in Ronu.
"In kako je bilo" je z zanimanjem vpraal Harry.
Fred, George in Lee so se pomenljivo spogledali.
"Takega predavanja pa e ne," je konno izjavil Fred.
"Nerrga obvlada," je dodal Lee.
"Kaj obvlada" je vpraal Ron in se nagnil blije k bratoma in Leeju.
"Obvlada. Ve, kako se opravi s temi tipi," je strahospotljivo
pojasnil George.
"S katerimi tipi"
"S coprniki. Na stotine jih je zmetal v Azkaban, in to s stilom," je
povedal Fred.
"Kaj vse je videl," je George zmajal z glavo.
"Noro!" je pritrdil Lee.
Ron se je hitro zakopal v torbo in na plano privlekel urnik.
"Obrambo imamo ele v etrtek!" je nato razoarano zavzdihnil.

tirinajsto poglavje
rlele kletve
-----------------------------Naslednja dva dneva sta minila brez vejih pretresov, le Neville je
pri arobnih napojih stalil e svoj esti kotel. Profesor Raws, ki je
prek poletja kuhal stare zamere, je bil zlovoljen kot e nikoli. Nevillu
je naloil takno kazen, da ga je pognal na rob ivnega zloma ukazal mu je, naj odstrani drobovje celemu sodu mrtvih legvanov.
"Saj ve, zakaj je Raws tako slabe volje, kajne" je Ron vpraal
Harryja, medtem ko sta opazovala, kako Hermiona Nevilla ui uroka
polirjaka, s katerim naj bi si izza nohtov spravil ostanke smrdljivih rev.
"Ja," je pritrdil Harry. "Zaradi Nerrge."
Vsi so vedeli, da si Raws eli mesto profesorja za obrambo pred
mranimi silami, pa mu ga e etrto leto zapored ni uspelo pridobiti.
Prejnjih uiteljev tega predmeta ni maral, in to jim je dal jasno
vedeti. Toda do Norua Nerrge ni bil odkrito sovraen. Ravno
nasprotno. Kadar koli ju je Harry videl skupaj - med obedi ali kadar
sta se sreala na hodniku - je dobil vtis, da se Raws izogiba Nerrgovemu
pogledu, bodisi pogledu njegovega arobnega bodisi normalnega oesa.
"Po mojem se ga Raws boji," je zamiljeno dodal Harry.
"Kako lepo bi bilo, e bi Nerrga tudi njega spremenil v dihurja,"
je rekel Ron in oi so se mu orosile. "Ko ogica bi se odbijal sem in
tja po svoji jei..."
tudenti etrtega letnika iz Gryfondoma so komaj akali na
Nerrgovo predavanje. V etrtek so se takoj po kosilu odpravili k
njegovi uilnici in v vrsti poakali pred njenimi vrad. Samo Hermiona

je prila ele tik pred zvonjenjem.

"Knjinici si bila," jo je dopolnil Harry, e preden je prila do
sape. "Pridi, hitro, da ne bomo sedeli isto zadaj."
Pohiteli so k mizi tik pred katedrom, nanjo poloili vsak svoj
ubenik Kaj so mrane sile in kako se jih ubraniti, nato pa skupaj z
ostalimi tiho poakali na profesorja. Ker je bilo v razredu neobiajno
tiho, so e od dale zasliali torkljanje, ki se jim je priblievalo po
hodniku. Kmalu je v uilnico vstopil profesor Nerrga in ni manj
udaki ali srhljiv ni bil kot obiajno. Poleg tega pa mu je pri
vsakem koraku izpod plaa pokukala grozljiva lesena noga s
krempljastim stopalom.
"Tele rei kar pospravite," je zagodel, odkrevsal za svojo mizo in
sedel. "Ubenike mislim. Ne boste jih potrebovali."
Ukaz, naj knjige pospravijo, je e posebej razveselil Rona.
Nerrga je na mizo odloil redovalnico, jo odprl in stresel z glavo,
da so se mu sivi prameni las razbeali z izmalienega, brazgotinastega
obraza. Nato jih je enega za drugim poklical. Pri tem se je njegovo
normalno oko mirno pomikalo navzdol po seznamu, ko pa se je poklicani oglasil,
ga je arobno poskono poiskalo in si ga natanno ogledalo.
"No, tako," je rekel, ko je priel do zadnjega. "Profesor Wulf mi je
pisal, kaj ste lani predelali. Oitno ste precej temeljito poueni o
nevarnih bitjih - e se ne motim, znate opraviti z bavkarji, rdeimi
kapicami, sedoprdhi, mlevnikoni, kappami in volkodlaki"
Ves razred je pritrjujoe zamrmral.
"V precejnjem zaostanku pa ste glede zlih kletev," je nadaljeval
profesor. "Tukaj sem torej zato, da vas nauim, kaj lahko arovniki
naredimo drug drugemu. Eno leto asa imam, da vam vbijem v glavo,
kako se opravi s coprniki..."
"Ste prili samo za eno leto" je preseneeno bleknil Ron.
Nerrgovo arobno oko se je zasukalo in se zapiilo v Rona. Ta je
preplaeno otrpnil, a profesor se je kmalu nasmehnil - prvi, odkar ga
je Harry poznal. Zaradi tega je bil njegov brazgotinasti obraz videti e
bolj srhljiv in izmalien, a nasmeh je bil prijazen in Ronu je mono
odleglo.
"Ti si pa gotovo Arthurjev sin, kaj" ga je nato pobaral profesor.
"Tvoj oe me je pred nekaj dnevi reil iz zelo zoprne godlje... Ja,
samo eno leto vas bom uil. e me ne bi povabil ravno Dumbledore,
sploh ne bi priel na Bradaviarko. No, kakor koli, samo eno leto
bom tukaj, potem pa bom spet v miru uival teko prislueni pokoj."
Rezko se je zasmejal, nato pa plosknil z gravimi dlanmi.
"Zato pa naravnost k stvari. Kletve. Obstaja jih veliko, pa tudi
razlino mone so. Po naroilu ministrstva bi vas sicer moral nauiti
samo protiurokov zanje, in ni ve. Vse do estega letnika naj ne bi
videli, kakne so posledice zlih kletev, kajti ele takrat naj bi bili
dovolj stari, da bi to prenesli. A profesor Dumbledore ima o vas
izjemno dobro mnenje in je preprian, da ste pripravljeni na kaj ve,
kot od vas zahteva uni nart. In jaz se strinjam z njim. im prej se
vam posveti, proti kaknim izmekom se borimo, tem bolje. Sploh pa:
kako naj bi se branili pred neim, esar e nikdar niste izkusili
arovnik, ki vas bo napadel s prepovedanim urokom, vam ne bo prej

razloil, kaj namerava. Prav ni prijazen ali vljuden ne bo. Zato

morate biti pripravljeni. Neprestano morate biti budni in oprezni, ti,
gospodina Brown, pa med mojimi predavanji tiste traparije pusti v torbi."
Lavender se je zdrznila in zardela. Parvati je pod mizo razkazovala
svoj horoskop, ki ga je pred kratkim izdelala. Nerrgovo arobno oko je
torej lahko videlo skozi njegov tilnik, pa tudi skozi les.
"No, tako... Kdo izmed vas ve, katere kletve arovniki zakoni
najstroje prepovedujejo"
V zrak se je oklevaje dvignilo kar nekaj rok, med drugim tudi
Hermionina in Ronova. Nerrga je pokazal na Rona, svoje arobno oko
pa je e vedno upiral v Lavender.
"Em," je pohlevno zael Ron, "oi mi je povedal za eno... Mislim,
da se imenuje imperatorjeva kletev."
"Ja, ja," je zadovoljno prikimal profesor. "Tvojemu oetu je ta
kletev gotovo dobro znana. Zaradi imperatorjeve kletve je imelo
ministrstvo svojas hude preglavice."
Noru Nerrga se je nato s teavo postavil na noge, odprl predal
svoje mize in iz njega potegnil kozarec za vlaganje. Po njem so
drobencljali trije veliki rni pajki. Ko jih je Ron opazil, se je
stisnil k stolu - pajkov namre ni ravno oboeval.
Nerrga je segel v kozarec, ujel enega izmed pajkov in ga podral
na dlani, da bi ga vsi lahko videli.
Nato je vanj uperil palico in zamrmral: "Impero!"
Pajek je v hipu napredel tenko nitko, se mu vrgel z dlani in se
obesil nanjo. Kot akrobat na trapezu se je nekaj asa gugal sem ter
tja, nato pa je trdo izproil noge in napravil salto nazaj, nit pa se je
pri tem strgala. Ko je pristal na mizi, je napravil kolo, potem pa e
enega in e enega. Nerrga je trznil s palico in pajek se je postavil na
zadnji par nog ter zael poplesovati v ritmu polke.
Vsi so se zasmejali. Nerrga pa je ostal smrtno resen.
"Se vam zdi to smeno" je zagodel. "Dvomim, da bi se smejali, e
bi s to kletvijo zacopral vas."
Smeh je v trenutku potihnil.
"Popoln nadzor," je tiho pojasnil profesor, ko je pajek stisnil noice
k sebi in se zael kakor krogla valiti po mizi. "Lahko bi mu ukazal,
naj skoi skozi okno, se utopi, se komu izmed vas vre v grlo..."
Ron se je nehote stresel.
"Pred leti so bili mnogi arovniki in arovnice pod vplivom
imperatorjeve kletve," je nadaljeval Nerrga in Harry je vedel, da govori
o asu, ko je bil Mrlakenstein na vrhuncu svoje moi. "Ministrstvo se
je znalo pred domala nemogoo nalogo. Odkriti so morali, kateri
arovniki so bili prisiljeni ravnati, kot jim je bilo ukazano, in kateri
so zloine zagreili, ker so se sami odloili za zlo.
Toda imperatorjevi kletvi se lahko upremo in nauil vas bom, kako.
Za to je bistven trden znaaj, kakrnega nima vsak. Raje torej pazite,
da vas kdo ne bo preklel z njo. Neprestano bodite na prei!" je zalajal, da so
se vsi zdrznili.
Nato je zgrabil pajka, ki je delal prevale, in ga vrgel nazaj v kozarec.
"Poznate e kakno drugo prepovedano kletev"
Hermionina roka je vignila navzgor, na Harryjevo preseneenje pa

tudi Nevillova. Neville se je javljal na vpraanja uiteljev samo

pri rastlinoslovju, ki je bilo tudi njegov najljubi predmet. Zato ni
bilo udno, da je bil zdaj celo Neville sam preseneen nad lastno drznostjo.
"No" ga je profesor povabil k besedi, arobno oko pa se je zazrlo
vanj.
"Mislim, da se ji ree... kletev krianih," je s ibkim, a razlonim
glasom izdavil Neville.
Profesor si ga je pozorno ogledal, in to z obema oesoma.
"Velerit se pie, kajne" je vpraal in arobno oko se je spustilo k
redovalnici.
Neville je ivno prikimal. A profesor ga ni muil z nadaljnjim
poizvedovanjem. Segel je v kozarec po naslednjega pajka in ga postavil
na mizo. Pajek se od strahu ni niti zganil.
"Kletev krianih," je pritrdil Nerrga. "Da bi se vam posvetilo, za
kaj pri njej gre, ga moramo nekoliko poveati," je e dodal in palico
uperil v pajka.
"Breklis!"
Pajek se je zael napihovati in kmalu je bil veji od tarantele.
Ronu se ni ve dalo prikrivati svojega strahu in s stolom vred se je
ritensko odmaknil od profesorjeve mize.
Nerrga je spet dvignil palico, jo usmeril v pajka in zamrmral:
"Cruccio!"
Pajkove noice so se v hipu zveriile, zvalil se je na hrbet in zael
obupno potrzavati, pri emer se je gugal sem ter tja. Od sebe ni dal
niti glasu, a e bi imel dar govora, bi gotovo vreal. Toda profesor
palice ni umaknil in pajek se je tresel in zvijal vedno bolj divje...
"Nehajte!" je predirno kriknila Hermiona.
Harry se je ozrl k njej. A gledala ni pajka, temve Nevilla. Harry
je sledil njenemu pogledu in opazil je, kako trdno so Nevillove roke
stisnjene v pesti. lenki njegovih dlani so bili e isto beli, preplaene
oi pa je imel na iroko razprte.
Nerrga je hitro dvignil palico. Pajkove noge so se nekoliko
sprostile, a e naprej so pomalem potrzavale.
"Plahnus," je nato zamrmral in pajek se je zmanjal na svojo
naravno velikost. Profesor ga je odvrgel nazaj v kozarec.
"Boleina," je pojasnil. "e obvladate kletev krianih, ne potrebujete
muilnih naprav. Tudi ta kletev je bila svojas zelo priljubljena...
Dobro, gremo naprej. Katero kletev moramo e omeniti"
Harry se je ozrl okoli sebe. Iz izrazov na obrazih soolcev je
razbral, da se vsi spraujejo, kaj se bo zgodilo zadnjemu pajku. Hermionina
roka, ki se je e v tretje dvignila v zrak, se je nekoliko tresla.
"Ja" je rekel Nerrga in jo pogledal.
"Avada kedavra," je zaepetala Hermiona.
Soolci so jo nelagodno oinili.
"A," je prikimal Nerrga in se kislo nasmehnil, da so se mu usta
povesila e bolj postrani prek obraza. "Ja, to je zadnja, pa tudi
najhuja izmed njih. Avada kedavra... kletev smrti."
Z roko je segel v kozarec in bilo je, kot bi tretji pajek vedel, kaj
ga aka. Ves iz sebe je drobencljal po dnu kozarca in se za vsako
ceno poskual izmakniti Nerrgovim prstom, ki pa so ga nazadnje

vendarle ukleili ter prenesli na mizo. A tudi tam se je pajek

nemudoma pognal v beg.
Nerrga ga ni poskusil zadrati. Dvignil je palico in Harryja je
spreletela zla slutnja.
"Avada kedavra!" je zarjovel profesor.
Temu sta sledila zaslepljajo blisk zelene svetlobe in zamolklo
bobnenje. Bilo je, kot bi po zraku zavralo nekaj velikanskega in
nevidnega, nekaj neimenljivega, pajek pa se je v trenutku zvalil na
hrbet. Ni bilo videti, da je kaj narobe z njim, a vsi so vedeli - bil je
mrtev. Ve deklet je pridueno kriknilo, Ron pa se je spet stisnil k
stolu, a tokrat tako silovito, da bi se skoraj prekucnil vznak. Pajek, ki
je e malo prej drobencljal prek mize, je nemono zdrsnil proti njemu.
Nerrga je pajka z dlanjo pometel na tla.
"Posledice kletve niso lepe," je mirno rekel. "Tudi prijetne niso.
Protiuroka pa ni nobenega. Te kletve se ne da blokirati. Samo en
lovek jo je preivel in tik pred mano sedi."
Harry je zautil, kako je zardel, saj sta se vanj zapiili obe
Nerrgovi oesi. Vedel je, da ga gledajo tudi soolci, in zazrl se je v tablo,
kot bi ga nekaj na njej neznansko zanimalo. A bila je prazna...
Tako sta torej umrla njegova oe in mama... Kot zadnji pajek.
Sta bili tudi njuni trupli videti neomadeevani, kot bi se ju zlo sploh
ne dotaknilo Sta zagledala zeleni blisk in zasliala buanje smrti, ki
se jima je priblievala, nato pa sta preprosto umrla
Tri leta je minilo, odkar je izvedel, da sta bila umorjena in kaj se
je tiste noi zgodilo. Od takrat si je znova in znova poskual
predstavljati, kako sta umrla. Glistorepy je izdal Mrlakensteinu, kje se
skrivajo, in Mojster je priel nadnje. Prvi je umrl Harryjev oe, ki je
poskusil Mrlakensteina zadrati, da bi njegova ena in sin lahko
pobegnila. Naslednja je prila na vrsto Lily Potter. Mojster ji je
ukazal, naj se umakne, da bi ubil Harryja. Kako ga je Harryjeva
mama prosila, naj ubije njo namesto sina! To je tudi storil. A nato je
palico dvignil e nad Harryja...
Ta je te podrobnosti vedel zaradi morakvarjev, ki so iz globin
njegovih misli privlekli spomin na davno no. V tem je bila namre
mo teh grozljivih bitij: svojo rtev so prisilili, da je podoivela najbolj
grozljive spomine in nemono potonila v obup...
Profesor Nerrga je spet spregovoril, Harryju pa se je zdelo, kot bi
njegove besede prihajale od nekje dale. Napel je vse sile, odrinil
spomine vkraj in prisluhnil profesorju.
"Avada kedavra je kletev, ki jo obvlada le izjemno mogoen
arovnik. Vsi, kar vas je, bi lahko vame uperili svoje palice in izrekli
arobne besede. A mono dvomim, da bi me doletelo kaj hujega.
Morda bi se mi iz nosa ulila kri ali kaj podobnega, ve pa ne.
Gotovo se spraujete, zakaj sem vam sploh pokazal, kako ta kletev
deluje, e ne poznamo protiuroka zanjo. Zato, ker morate vedeti!
Vedeti morate, kaj je najhuje, kar vas lahko doleti! e zaradi
drugega ne, zato da se ne boste nikoli znali v poloaju, v katerem
vam bo najhuje grozilo! Neprestano bodite na prei!" Je
zarjovel in vsi so se spet zdrznili.
"No, tako. Te tri kletve - avada kedavra, imperatorjeva kletev in

kletev krianih - imenujemo rlele kletve. Kdor s katero izmed njih

samo poskusi zavdati drugemu loveku, mu grozi, da bo do smrti gnil v Azkabanu!
A kljub temu so se rlelih kletev v preteklosti posluevali tevilni coprniki
in ti so tisti, ki se jim morate zoperstaviti. Upreti se jim morate in nauil
vas bom, kako se spopasti z njimi. Pripraviti vas je treba! Oboroiti! Predvsem
pa vbiti v glavo, da morate biti neprestano in nenehno na prei! Peresa na
plano! Zapiite si tole..."
Do konca predavanja so si zapisovali posledice rlelih kletev in vse
do zvonjenja so bili tiho ko mii. Ko pa jih je profesor Nerrga
odslovil in so prili iz uilnice, so jim besede kar planile iz ust, toliko
so imeli povedati. Veina soolcev se je s preplaenimi glasovi
pogovarjala o kletvah.
"Si videla, kako so mu noice trzale"
"In ko ga je preklel... je kar umrl!"
O predavanju so se pogovarjali, kot bi lo za spektakularno
cirkuko predstavo. Harryju pa se ni zdelo zabavno in oitno se tudi
Hermioni ni.
"Pohitita," je Harryja in Rona togo potegnila za sabo.
"Menda ne misli, da bova la s tabo v tisto preklemano
knjinico" se je uprl Ron.
"Ah, daj no," je nepotrpeljivo rekla Hermiona, nato pa z glavo
pomignila proti blinjemu prehodu. "Neville."
Njihov nerodni soolec je sam stal sredi prehoda in zijal v
nasprotno steno. Njegove preplaene oi so bile e vedno tako iroko
razprte kot takrat, ko je profesor Nerrga izvedel kletev krianih.
"Neville," ga je neno poklicala Hermiona.
Ozrl se je.
"O, ivijo," jih je pozdravil z glasom, ki je bil precej viji kot
obiajno. "Zanimivo predavanje, kajne Le kaj bo za veerjo, isto sem
sestradan. Vi niste"
"Neville, je s tabo vse v redu" ga je vpraala Hermiona.
"O, seveda, seveda je, kako ne bi bilo," je zablebetal z ni manj
visokim glasom. "Zelo zanimiva veerja, mislim ura, ste kaj lani"
Ron se je osuplo ozrl k Harryju.
"Neville, kaj..."
Tedaj pa so za hrbti zasliali neenakomerne korake, in ko so se
obrnili, so zagledali profesorja Nerrgo. Vsi tirje so utihnili in se
zaskrbljeno zazrli vanj.
Toda profesor se je zasukal k Nevillu ter tiho in neno rekel: "Vse
bo e dobro, sinko. Kaj, ko bi za trenutek stopila v moj kabinet
Pridi... aj bi se ti gotovo prilegel."
Neville se je profesorja Nerrge preve bal, da bi el z njim na aj.
Niti pisnil ni, kaj ele da bi se zganil.
Profesorjevo arobno oko se je zavrtelo k Harryju: "S tabo pa je
vse v redu, kajne, Potter"
"Seveda," je domala uporniko odrezal Harry.
Nerrgovo modro oko si ga je pozorno ogledalo in se nekoliko zatreslo.
Potem je profesor spet spregovoril: "Vedeti morate. Morda se zdi
kruto, a vedeti morate. Nobenega smisla se nima pretvarjati. Pridi,
Velerit. Mislim, da imam nekaj knjig, ki bi te zanimale."

Neville je prosee oinil Harryja, Rona in Hermiono, a ker niso

rekli niesar, ni imel izbire. Nerrga ga je z grasto dlanjo objel prek
rame in ga odpeljal stran od prijateljev.
"Kaj pa je bilo to" je vpraal Ron, ko sta Neville in Nerrga
kmalu izginila za vogalom.
"Ne vem," je zadrano odvrnila Hermiona.
"Ampak predavanje je bilo res nekaj posebnega, kaj" se je Ron
obrnil k Harryju, ko so se odpravili proti Veliki dvorani. "Fred in
George sta imela prav. Nerrga obvlada! Ko je izvedel avado kedavro,
je tisti pajek kar umrl, kar pobralo ga je, in to v trenut..."
Ron je opazil izraz na Harryjevem obrazu ter v hipu utihnil.
Znova je spregovoril ele v Veliki dvorani. Predlagal je, da bi se e ta
veer skupaj lotila naloge za vedeevanje, saj bosta zanjo gotovo
potrebovala ve ur.
Hermiona je bila ves as veerje tiho. Hrano si je pospeeno
metala v usta, potem pa spet odhitela v knjinico.
Harry in Ron sta se po veerji poasi sprehodila proti
gryfondomskemu stolpu. Harry, ki je v Veliki dvorani ves as
razmiljal o rlelih kletvah, je sam od sebe nael to temo.
"Se ne bi Nerrga in Dumbledore znala v teavah, e bi na
ministrstvu izvedeli, da nam je profesor pokazal, kako delujejo kletve"
je vpraal, ko sta se e bliala debeli gospe.
"Verjetno bi se," je menil Ron. "Ampak saj ve, da Dumbledore
akademijo vodi isto po svoje. Nerrga pa tudi ne bi prvi zael v
teave. Njegovo geslo je menda: ,Najprej napadi, potem debatiraj.' Samo
na tiste smetnjake se spomni. Frataprata."
Portret debele gospe se jima je umaknil spred luknje, ki je vodila
v dom, in splezala sta v polno dnevno sobo, kjer je bilo precej glasno.
"Greva po ubenik za vedeevanje, po pergament in ostalo" je
vpraal Harry.
"No, prav," je zavzdihnil Ron.
Povzpela sta se do spalnice, v njej pa sta naletela na Nevilla. Bil
je isto sam, leal je na postelji in bral. Videti je bil veliko bolj
priseben kot po koncu Nerrgovega predavanja, eprav e vedno ni
povsem priel k sebi. Njegove oi so bile rdekaste.
"O, Neville. Kako gre" ga je vpraal Harry.
"V redu," je odvrnil Neville, "hvala. Ravno sem se spravil h knjigi,
ki mi jo je posodil profesor Nerrga."
Pokazal jima je naslovnico: arobne vodne rastline Sredozemlja in
njih lastnosti.
"Ochrowtova je menda profesorju Nerrgi rekla, da sem eden njenih
najboljih tudentov," je povedal Neville. V njegovem glasu je bilo
utiti tudi komaj zaznaven ponos, ustvo, ki zanj ni bilo znailno.
"Profesor je rekel, da mi bo ta knjiga najbr ve."
Harry je ob njegovih besedah preseneeno ugotovil, kako obziren je
profesor Nerrga - Nevillu je povedal, kaj o njem meni profesorica
Ochrowt, s imer ga je gotovo zelo razvedril. Velerita so namre zelo
redko pohvalili. Kaj taknega bi v tem primeru storil tudi profesor Wulf.
Harry in Ron sta se vsak s svojim ubenikom Kako s prihodnosti

odstreti tanice ter potrebinami nato odpravila nazaj v dnevno sobo.

Tam sta si poiskala prosto mizo in se lotila naloge. Minila je e cela
ura, a napisala nista ni pametnega, eprav je bila miza polna listov,
popisanih s setevki in simboli. Harry se je nazadnje poutil, kot bi mu nekdo
glavo naphal z dieimi izparinami, kakrne so puhtele z ognjia profesorice
Trelawney.
"Nimam pojma, kaj naj bi vse to pomenilo," je konno rekel, ko je
e nekaj asa zmedeno zijal v dolge stolpce svojih izraunov.
"Ve," se je oglasil Ron, igar lasje so stali pokonci, ker si je z
roko od nemoi tolikokrat segel skoznje, "po mojem bo najbolje, e
tudi to nalogo za vedeevanje narediva tako, kot sva jih delala lani."
"Hoe rei, naj si vse skupaj kar izmisliva"
"Aha," je pritrdil Ron. Z enim zamahom je z mize pomedel svoje
zapiske, nato pa pomoil pero v nalivnik in zael pisati.
"Naslednji ponedeljek," je narekoval samemu sebi, "se bom verjetno
prehladil, saj se bosta Mars in Jupiter znala v konjunkciji."
Nato se je ozrl k Harryju. "Saj jo pozna - ve groznih stvari si
napove, raje te ima."
"No, prav," je pristal Harry, zmekal svoje izraune in jih prek
glav klepetave grue prvoolcev vrgel v ognjie. "Torej. V ponedeljek
mi bo pretilo... em... da se opeem."
"Pa e res je," je nejevoljno zagodel Ron. "V ponedeljek spet
hranimo zaribance! No, v torek pa bom... Hmm..."
"Izgubil nekaj, kar ti veliko pomeni," ga je dopolnil Harry, ki je po
ubeniku iskal kakne dobre zamisli.
"Aha, pametno," je prikimal Ron in si to takoj zapisal. "To pa
zaradi... Merkurja. Saj res! Kaj, ko bi tebe zabodel v hrbet nekdo, za
katerega si mislil, da je tvoj prijatelj"
"Ja, to!" je ves sreen pristal Harry in e zapisal predlog. "Do tega
pa bo prilo, ker... bo Venera v dvanajsti hii."
"V sredo pa me bo nekdo prebutal."
"Ah, jaz sem se mislil stepsti. No, prav, bom pa izgubil stavo."
"Ja, stavil bo, da bom zmagal v pretepu..."
Prerokbe sta si izmiljevala e kakno uro in vse bolj grozljive so
postajale, dnevna soba pa se je poasi praznila, saj so soolci eden za
drugim odli spat. K njima se je lagodno sprehodil Krivoap, se z
lahkotnim skokom pognal na prosti stol in se oitajoe zazrl v
Harryja. Tega je spreletelo, da bi ga tako pogledala tudi Hermiona, e
bi vedela, kako goljufa.
Nato se je zamiljeno ozrl okoli sebe in se poskual spomniti,
katere nesree si e ni prerokoval. Takrat je opazil dvojka, ki sta na
drugi strani dnevne sobe stikala glavi in s peresi izmenino pisala na
isti pergament. Prizor je bil zelo nenavaden. George in Fred sta bila
ponavadi sredi najvejega direndaja in v srediu pozornosti. Od kdaj
se skrivata po kotih in se tiho uita
A ko si ju je Harry natanneje ogledal, se mu je posvetilo, da se
ne sklanjata nad nalogo. Spomnil se je tudi, da sta e v Jazbini nekaj
pisarila. Takrat je mislil, da nartujeta novo naroilnico za Vraje
vragolije, a vsaj tokrat sta se nedvomno ubadala z neim drugim; k
Vragolijam bi gotovo povabila tudi Leeja. Morda pa gre za nekaj v

zvezi s Triolskim turnirjem

Harry ju je e naprej opazoval. Videl je, kako je George ob
Fredovem predlogu odkimal z glavo in s peresom prertal nekaj besed
na pergamentu. S tihim glasom, ki pa se ga je vseeno razlono slialo
prek prazne dnevne sobe, je nato rekel: "Ne, to izgleda, kot bi ga
obtoevala. Previdna morava biti..."
Takrat se je ozrl in opazil, da ju Harry gleda. Ta se mu je
nasmehnil, nato pa se je hitro posvetil prerokbam - George bi sicer
mislil, da jima prislukuje. Kmalu zatem sta dvojka zvila pergament,
zaelela Harryju in Ronu lahko no ter odla spat.
Od njunega odhoda ni minilo niti deset minut, ko se je portret
odmaknil od vhoda v Gryfondom. V dnevno sobo je priplezala
Hermiona, ki je imela pod pazduho debel zvitek pergamenta, v drugi
roki pa je stiskala katlo, katere vsebina je kovinsko poroljavala.
Odpravila se je naravnost proti Harryju in Ronu. Krivoap se je zgrbil
in zapredel.
"ivijo," je pozdravila prijatelja. "Vse je nared."
"Moja naloga je res," je zmagoslavno izjavil Ron in odvrgel pero.
Hermiona je sedla na prazen naslanja in odloila stvari, ki jih je
prinesla s sabo, potem pa k sebi potegnila pergament z Ronovimi prerokbami.
"Prihodnji mesec ne bo ravno ronat, kaj" ga je zajedljivo
pobarala, Krivoap pa ji je skoil v naroje in se zvil v klobko.
"No, ja, vsaj vem, kaj me aka," je v odgovor zazehal Ron.
"Utonil bo oitno kar dvakrat," ga je opozorila Hermiona.
"A res" se je zmedel Ron in se zazrl v prerokbe. "Hm... e vem!
Namesto da bi se e drugi utopil, me bo poteptal pobesnel hipogrif."
"Se vama ne zdi preve oitno, da sta si vse skupaj preprosto
izmislila" ju je vpraala Hermiona.
"Kako si drzne!" se je Ron pretvarjal, da ga je s tem na smrt
ualila. "Za to nalogo sva garala ko hina vilinca!"
Hermiona je privzdignila obrvi.
"Tako se samo ree," je hitro dodal Ron.
Tudi Harry, ki si je ravno napovedal, da ga bodo obglavili, je
odloil pero.
"Kaj ima v katli" se je pozanimal.
"Lepo, da me je to vpraal vsaj eden izmed vaju," je odvrnila
Hermiona in grdo pogledala Rona. Nato je s katle snela pokrov in
jima pokazala, kaj se skriva v njej.
Iz nje se je zasvetlikalo priblino petdeset priponk. Vsaka je bila
drugane barve, na vseh pa je pisalo B.r.u.h.v.
"Bruh v" se je zaudil Harry, segel po eni izmed priponk in si jo
ogledal. "Kaj bo tem"
"Saj ne pie bruh v," ga je nejevoljno popravila Hermiona. "To se
prebere b, r, u, h, v, pomeni pa Bratovina razsvetljevalcev ubogih
hinih vilincev."
"Zanjo pa prvi sliim," se je namrdnil Ron.
"Seveda prvi slii," je hladno izjavila Hermiona, "e sem jo
ustanovila ele danes."
"Res" se je zaudil Ron. "Koliko bratov in sestra pa je v tej tvoji
bratovini"

"e se bosta vanjo vlanila vidva, bomo e trije," je odgovorila

Hermiona.
"Misli, da bi midva rada hodila naokrog s priponkami, na katerih
pie bruh v" se je namrdnil Ron.
"B, r, u, h, v," ga je razburjeno popravila Hermiona. "Na priponke
sem hotela napisati Ustavite podlo zlorabo arobnih bitij kampanja za
spremembo njihovega pravnega statusa. Pa so premajhne. Zato je to
naslov naega manifesta."
Pokazala jima je pergament, ki ga je prinesla pod pazduho.
"V knjinici sem se natanno pouila o vilincih. Sploh vesta, da so
zasunjeni e ve stoletij Ne morem verjeti, da do zdaj nihe ni
niesar ukrenil v zvezi s tem!"
"Hermiona, si zjutraj nisi umila ues" jo je glasno vpraal Ron.
"To. Jim. Je. Ve. Radi so sunji!"
"Hinim vilincem mora Bratovina najprej zagotoviti primerno
plailo za njihovo delo, predvsem pa ustrezne delovne pogoje," ga je
preglasila Hermiona. "Dolgoroni nart predvideva tudi spremembo
zakona glede prepovedi uporabe arovnikih palic, poleg tega pa
moramo vsaj enega vilinca spraviti na sekretariat za nadzor nad
arobnimi bitji. Tam trenutno ni zaposlen niti en sam vilinec, si
moreta misliti!"
"Dobro. Kako pa naj to doseemo" jo je vpraal Harry.
"Najprej moramo pridobiti im ve lanov," mu je z zadovoljstvom
pojasnila Hermiona. "Mislim, da bi bila ustrezna lanarina dva srpca.
Vsak lan bi ob plailu lanarine dobil tudi priponko, zbrani denar pa
bi najprej porabili za tisk propagandnega gradiva. Ti bo blagajnik,
Ron, v spalnici imam hranilnik zate. Ti, Harry, pa bo na tajnik,
zato se kar loti pisanja. No, le zapii, kaj govorim. To bo zapisnik
prvega sestanka Bratovine."
Hermiona se jima je obema navdueno smehljala, Harry pa ni
vedel, kaj naj ree ali naredi. Prijateljica mu je la hudo na ivce, po
drugi strani pa bi se najraje od srca nasmejal, saj Rona e nikoli ni
videl bolj zmedenega. Zdelo se je, kot bi popolnoma izgubil dar
govora, tako ga je Hermiona razkaila in osupnila obenem.
Takrat pa je nekdo potrkal na okno. Harry je pogledal prek
prazne dnevne sobe in na okenski polici zagledal z meseino osvetljeno
snenobelo sovo.
"Hedwig!" se je razveselil, skoil pokonci in hitro odprl okno.
Hedwig je poletela skozenj, zakroila po sobi in pristala na mizi,
natanko na Harryjevi nalogi za vedeevanje.
"Konno!" je vzkliknil Harry in pohitel k njej.
"Pismo ti je prinesla!" je Ron razburjeno pokazal na zmahan kos
pergamenta, privezanega na sovino nogo.
Harry ga je hitro odvezal, sedel in ga razgrnil. Hedwig mu je
sfrfotala na koleno ter mehko zahukala.
"Kaj ti pie" je vsa brez sape vpraala Hermiona.
Pismo je bilo zelo kratko in zdelo se je, da ga je Sirius napisal v
veliki naglici. Harry ga je na glas prebral:
Harry!

Takoj bom odletel na sever. e prej mi je na uesa prilo

ve nenavadnih govoric, tole s tvojo brazgotino pa sploh ne pomeni ni
dobrega. e ti bo spet kljuvalo v njej, pojdi naravnost k Dumbledorju.
Slial sem, da je na akademijo pripeljal Norua, torej je bil pozoren
na znamenja, ki so jih drugi spregledali.
Kmalu se spet sliiva, mogoe celo vidiva. Pozdravi Rona in
Hermiono, predvsem pa pazi nase! Resno, Harry, pazi nase!
Sirius.
Harry se je zazrl v Rona in Hermiono, ki sta preseneeno zijala
vanj.
"Na sever bo odletel" je zaepetala Hermiona. "Menda ne misli
priti sem!"
"Na kakna znamenja naj bi bil pozoren Dumbledore" se je udil
Ron. "Harry... Kaj pa ti je"
Harry se je z roko usekal po elu, da mu je Hedwig preplaeno
sfrfotala iz naroja.
"Ne bi mu smel povedati!" je besno zamrmral.
"Kako to misli" je preseneeno zameikal Ron.
"Vrnil se bo, ker sem mu pisal, da me je v elu malo kljuvalo!" je
pojasnil Harry, ki je zdaj s pestjo udrihal po mizi, da je Hedwig
odletela na naslonjalo Ronovega stola in ualjeno zaskovikala.
"Vrnil se bo, ker je preprian, da mi grozi nevarnost! Ampak z
mano je vse v najlepem redu!"
Obrnil se je k Hedwig, ki je priakujoe zatleskala s kljunom.
"Zate pa tudi ni nimam," je zarenal nanjo, "kar v sovji stolpi
pojdi, e si lana."
Sova je skrajno ualjeno zavihala kljun, nato pa poletela proti
odprtemu oknu in ga mimogrede s krilom klofnila po temenu.
"Ampak Harry..." je pomirjujoe zaela Hermiona.
"Spat grem," jo je prekinil Harry. "Se vidimo zjutraj."
V spalnici se je takoj preoblekel v piamo in splezal v posteljo. A
niti malo ni bil zaspan.
e se Sirius vrne in ga ujamejo, bo za to kriv on, Harry. Zakaj
ni dral jezika za zobmi Zjutraj ga je malo bolela glava, pa je moral
vsem potarnati... Ko bi le malo pomislil, in to zadral zase!
Kmalu je zaslial, kako je v spalnico priel Ron, a ni se hotel
pogovarjati z njim. Dolgo asa je mirno leal in zrl v baldahin. V
sobi je bilo popolnoma tiho, in e ne bi bil tako zamiljen, bi se mu
posvetilo, da je celo pretiho. Neville je obiajno smral. Harry ni bil
edini, ki je buden zrl v temani baldahin nad sabo.
Petnajsto poglavje
Beauxbatons in Durmstrang
-----------------------------Naslednje jutro se je Harry zbudil navsezgodaj in vedel je, kaj

mora storiti, kot bi med spanjem ves as iskal najboljo reitev. Vstal
je in se ob slabotni svetlobi zarje oblekel, nato pa tiho odel iz
spalnice. Po stopnicah se je spustil v prazno dnevno sobo in sedel k
mizi, na kateri je e vedno leala njegova naloga za vedeevanje. Segel
je po praznem pergamentu in zael pisati:
Dragi Sirius!
Po mojem se mi je samo dozdevalo, da mi kljuva v brazgotini. Ko
sem ti prejnji pisal, sem bil e ves zaspan. Nima smisla, da hodi
sem, saj je vse v najlepem redu. Ne skrbi zame, preprian sem, da
sem tu popolnoma na varnem.
Harry.
Nato je splezal skozi luknjo za sliko in se po tihih stopniih
odpravil proti sovjemu stolpiu (pri emer ga je sredi hodnika v
etrtem nadstropju za nekaj asa zadral Zhoprnack, ki je poskual
nanj zvrniti veliko vazo). Konno je prispel v stolpi, ki je bil
prizidan k zahodnemu stolpu.
V njem je bil en sam, okrogel prostor. Precej hladen in prepien
je bil, saj nobena izmed tevilnih lin ni bila zastekljena. Tla so bila
prekrita s slamo, iztrebki ter izbljuvanimi ostanki mii in voluharjev.
Vse do slemena stolpia so na prekah epele stotere sove
najrazlinejih vrst. Veinoma so spale, a kakno oko jantarjeve barve
je sem ter tja vendarle zaspano zaemelo v Harryja. Ta je kmalu
ugledal Hedwig, ki se je stisnila med velikega uka in sovo
reslovinaste barve. Pohitel je k njej, pri emer bi mu na iztrebkih
skoraj spodrsnilo.
Nekaj asa je trajalo, da je Hedwig zbudil iz trdnega sna, pa e
potem ga ni hotela pogledati. Neprestano se je prestopicala po preki
in mu obraala hrbet, saj je bila e vedno besna, ker je bil prejnji
veer tako nehvaleen. Nazadnje je moral posei po zvijai - zavzdihnil
je in izjavil, da bi bilo morda bolje, e prosi Rona za Volframa.
Hedwig je v trenutku izproila nogo in mu dovolila, da je nanjo
privezal pismo.
"Najti ga mora im prej, ve," jo je prosil, ko jo je na podlakti
odnesel do ene izmed lin. "Najti ga mora, e preden ga najdejo
morakvarji."
Pogrizljala ga je po prstu, sicer nekoliko moneje kot ponavadi, a
nato vseeno pomirjujoe zahukala. Takoj zatem je razprla krila in se
pognala v sonni vzhod. Harry je gledal za njo, dokler ni izginila na
obzorju, in v elodcu ga je zvijalo kot obiajno, kadar ga je kaj
skrbelo.
Ko je prejnjega veera razprl Siriusovo pismo, je bil preprian, da
ga bo botrov odgovor potolail. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.
"Ampak to je vendar la!" je pri zajtrku Hermiona pokarala
Harryja, ko je njej in Ronu povedal, kaj je napravil. "Dobro ve, da ti
je v elu res kljuvalo!"
"Pa kaj" se je uprl Harry. "Zaradi mene mu grozi, da ga bodo
spet strpali v Azkaban."

"Nehaj," je Ron ostro posegel vmes, ko je Hermiona znova odprla

usta. Tokrat ga je za spremembo ubogala in je obmolknila.
Harry se je naslednja dva tedna mono trudil, da ne bi kar naprej
mislil na Siriusa. Zelo ga je skrbelo zanj in vsako jutro, ko so sove
privrale v Dvorano, se je napeto oziral po zraku. Tudi pozno ponoi,
ko je buden leal v postelji, ga je pogosto morilo, da bodo morakvarji
zaradi njega ujeli botra.
Pogreal je quidditch, saj mu ni ni pomirilo razburkanih misli
bolj kot naporen trening. Na sreo so predavanja postajala vse bolj
zahtevna, kar je e posebej veljalo za obrambo pred mranimi silami.
Na njihovo veliko preseneenje je profesor Nerrga pri naslednji uri
oznanil, da bo enega za drugim uroil z imperatorjevo kletvijo. S tem
naj bi na lastni koi okusili, kako mona je, obenem pa naj bi se ji
poskusili upreti.
"Ampak... Rekli ste, da je ta kletev strogo prepovedana, profesor,"
je negotovo ugovarjala Hermiona, ko je Nerrga olske klopi z enim
samim zamahom palice pometel k steni, da bi imeli dovolj prostora.
"Rekli ste... da z njo nihe ne sme prekleti drugega loveka..."
"Dumbledore bi rad, da bi jo izkusili na lastni koi," je povedal
profesor, njegovo arobno oko pa se je zasukalo k Hermioni in jo
strogo premerilo, da jo je spreletel srh. "e bi raje ostala brez
pomembne izkunje, mi ne jokaj, ko te bo nekdo zares preklel z njo
in te bo imel popolnoma v oblasti. Lahko gre. No, teci."
Z grastim kazalcem je pokazal na vrata. Hermionin obraz je dobil
ronat pridih in zamrmrala je nekaj o tem, da bi raje ostala v
razredu. Harry in Ron sta se spogledala in se zareala. Dobro sta
vedela, da bi Hermiona raje spila celo steklenico bubocevnikega gnoja,
kot da bi zamudila tako pomembno uro.
Profesor je nato enemu za drugim pomigal s prstom, naj stopi
blije, in ga uroil z imperatorjevo kletvijo. Harryjevi soolci so pod
vplivom kletve poeli skrajno nenavadne rei. Dean je poskakovaje po
eni nogi napravil tri kroge okoli uilnice in zraven pel dravno himno.
Lavender je oponaala veverico, Neville pa je izvedel vrsto osupljivo
zapletenih gimnastinih vaj. Niti eden izmed njih ni zmogel premagati
kletve in vsi so prili k sebi, ele ko je profesor izvedel protiurok.
"Potter," je nazadnje zagodel, "ti si na vrsti."
Harry je stopil na sredo uilnice, Nerrga je dvignil palico, jo uperil
vanj in vzkliknil: "Impero!"
Kako lep obutek! Harryju je bilo, kot bi zalebdel! Vse njegove
misli ter skrbi so se topile kakor spomladanski sneg in ovila ga je
srea, ki ji ni mogel najti vzroka. Popolnoma sproen je obstal sredi
uilnice in le nejasno se je zavedal, da ga vsi opazujejo.
Potem pa je zaslial Noruev glas, za katerega se mu je zdelo, da
odmeva iz neke oddaljene kamre v njegovih izpraznjenih moganih:
Skoi na mizo... Skoi na mizo...
Harry je ubogljivo upognil kolena in se pripravil na skok.
Skoi na mizo...
Ampak zakaj naj bi pravzaprav skoil
V Harryju se je prebudil e en glas. To bi bilo naravnost trapasto,
ga je opomnil.

Skoi na mizo...
Ne, hvala, ne bi, je izjavil drugi glas, tokrat bolj odlono. Noem
skoiti!
Skoi! Takoj!
Harry je poskusil skoiti in si obenem to prepreiti. Nazadnje se je
vendarle odrinil, a neodlono, in s koleni je tako silovito priletel v rob
mize, da se je prevrnila. Od boleine se mu je kar temnilo in
preprian je bil, da si je zdrobil obe pogaici.
"Tako je prav!" je vzkliknil profesor in prazen, odmevajo glas je
izginil iz Harryjeve glave. Natanno se je spomnil, kaj se je zgodilo, in
zdelo se mu je, da se je boleina v kolenih samo e podvojila.
"Ste videli Potter se je boril! Boril se je in skoraj bi zmagal! e
enkrat bova poskusila, Potter, ostali pa ga pozorno opazujte! Glejte ga
v oi in vse vam bo jasno. Izvrstno, Potter, to je bilo res izvrstno!
Tebe e ne bodo imeli na vrvici!"
"Kakne stresa tale Nerrga," je zamrmral Harry, ko je ez eno uro
prikruncal iz uilnice za obrambo. Profesor ga ni spustil iz krempljev,
dokler se ni znal popolnoma osvoboditi kletve, in preklel ga je kar
tirikrat zapovrstjo.
"Rohni, kot bi bil preprian, da nas bodo coprniki napadli e jutri,
in to vse po vrsti," je zanergal.
"Res je obseden," se je strinjal Ron, ki je e vedno preskakoval
vsako drugo stopnico. Z imperatorjevo kletvijo je imel veliko huje
teave kot Harry, a profesor mu je zagotovil, da bo njen uinek do
kosila oslabel.
"Stavim, da ga daje preganjavica," je e dodal in se ivno ozrl
prek rame, da bi se preprial, e je Nerrga res dovolj dale stran in
ga ni slial. Potem je nadaljeval: "Ni udnega, da so bili na
ministrstvu vsi sreni, ko ga je Schushmaar dal na evelj. Si slial
tisto zgodbo, ki jo je povedal Seamusu - kaj je naredil sodelavki, ko
se mu je za alo priplazila za hrbet, da bi ga prestraila In kdaj
naj bi predelali vse, kar nam je naloil! Menda ne misli, da je
obramba na edini predmet!"
Vsi etrtoolci so opazili, da profesorji od njih priakujejo veliko
ve kot prejnja leta. Ko je ves razred glasno zajeal zaradi zahtevne
naloge, ki jim jo je naloila McHudurrova, je ta razloila, zakaj jih
muijo.
"Zdaj vstopate v najpomembneje obdobje svoje arovnike
izobrazbe!" je povedala in oi za pravokotnimi naoniki so se ji
nevarno zabliskale. "Blia se mala matura in..."
"Malo maturo imamo ele naslednje leto!" se je ualjeno uprl Dean.
"To je e res, Thomas, a verjemi mi, da ti bodo priprave nanjo
prile hudo prav! V tem razredu je gospodina Granger e vedno
edina, ki zmore spremeniti jea v popolno blazinico za bucike. Menda
te ni treba opomniti, Thomas, da se tvoja zvije v klobko vsaki, ko ji
pokae buciko!"
Hermiona je postala v obraz vsa ronata, eprav se je trudila, da
se ne bi videlo, kako ji pohvala godi.
Harryju in Ronu pa je profesorica Trelawney pri naslednji uri
vedeevanja povedala, da sta za svoji nalogi dobila isti petici.

Prijatelja sta se samo namuznila. Profesorica je nato celemu razredu

prebrala dalje odlomke iz njunih nalog in ju pohvalila, e kako
pogumno sprejemata grozote, ki jima jih je usoda nastavila na
ivljenjsko pot. A njuna nasmeka sta zbledela, takoj ko ju je prosila,
da si podoben horoskop napravita e za naslednji mesec. Oba sta
namre izsuila svojo domiljijo in sta e prejnjo nalogo komaj
zmazala do konca.
Za profesorja Speedyja, duha, ki je poueval zgodovino arovnitva,
so morali teden za tednom pisati eseje o goblinskih uporih v
osemnajstem stoletju. Profesor Raws pa jim je naroil, naj sami
predelajo debelo poglavje o protistrupih. Tega so se lotili zelo resno,
saj jim je obenem namignil, da jih bo e pred boiem vse po vrsti
zastrupil. Tako naj bi najlaje ugotovil, e si znajo zvariti ustrezne in
delujoe protistrupe. Profesor Colibri pa jim je razdelil sezname z
dodatnim gradivom, ki naj bi ga predelali do predavanja o osnovnem
priklicu.
Celo Hagrid je obremenil njihov e tako prenatrpan prosti as.
Ritotrobi zaribanci so rasli osupljivo hitro, kljub temu da se e zmeraj
nikomur ni sanjalo, kaj pravzaprav jedo. Oskrbnika je ta skrivnost
navdala z neizmernim navduenjem in predlagal je, da bi vsak drugi
veer prili k njemu. Zaribance naj bi opazovali in si zapisovali, e bi
gnusna bitja storila kar koli nenavadnega.
To je Hagrid predlagal, kot bi se imel za Boika, ki je iz svoje
vree potegnil e posebej veliko darilo. A oskrbnikovi tudentje se
predloga niso prav ni razveseli.
"Jaz ne bom hodil sem e zveer," se je gladko uprl Dreco. "Teh
nemarnih stvorov imam e med urami vrh glave."
Hagridu je nasmeh skopnel z obraza.
"Naredil bo, koker ti bom rekel," je jezno zabrundal, "sicer se bom
zgledoval pri profesorju Nerrgi... Prilo mi je na uesa, da si prav
eden dihurek, Malfoy."
Gryfondomovci bi skoraj poili od smeha, Dreco pa je pokrlatel od
besa. A oitno je bil spomin na kazen profesorja Nerrge e vedno
dovolj bole in obmolknil je. Harry, Ron in Hermiona so se zato na
koncu ure vsi zadovoljni vrnili v grad. e posebej veseli so bili zato,
ker je Dreca utial ravno Hagrid. Mladi Malfoy se je prejnje leto
namre mono trudil, da bi oskrbnika odpustili.
Ko pa so prili v avlo, niso mogli naprej, saj je bila nabito polna
tudentov. Vsi so se drenjali pred veliko oglasno desko, ki se je
pojavila ob vznoju marmornatega stopnia. Ron, najviji izmed
trojice, je stopil na prste in prek glav soolcev prijateljema prebral
sporoilo.
Triolski turnir
Delegaciji z Beauxbatonsa in Durmstranga bosta prispeli v petek,
tridesetega oktobra, ob estih zveer. Veerna predavanja se bodo zato
konala pol ure prej.
"Krasno!" se je razveselil Harry. "Ob petkih zveer imamo napoje!
Raws ne bo imel dovolj asa, da bi nas vse zastrupil!"

tudente prosimo, da torbe in knjige odnesejo v svoje sobe, potem

pa se zberejo pred gradom, kjer bomo sprejeli nae goste. Temu bo
sledila pojedina, ki jim jo bomo priredili za dobrodolico.
"e ez en teden bodo tu!" je vzkliknil Pihpuffovec Ernie
MacMillan, ko se je s sijoimi omi prerinil iz gnee. "Pa Cedric to
ve Najbolje bo, da mu grem povedat..."
"Cedric" se je zaudil Ron, ko je Ernie odhitel po svoje.
"Diggory," mu je pojasnil Harry. "Verjetno se bo prijavil na Turnir."
"Ta lolek, da bi bil na prvak" se je zmrdoval Ron, ko so se
skozi klepetave grue prerivali proti stopniu.
"Ah, daj, daj," ga je zavrnila Hermiona. "Samo zato ga ne mara,
ker je lani njegova ekipa premagala nao. Ne pozabi, da je menda
eden najboljih pri spreminjanju oblike, pa e predstavnik tudentov je."
To je povedala, kot bi priakovala, da bo Ronu s tem zaprla usta.
A Ron ni ostal brez besed: "Samo zato ti je ve, ker je takooo leeep."
"Ve kaj! Jaz pa e ne sodim ljudi samo po izgledu!" mu je
prizadeto ugovarjala Hermiona.
Ron je v odgovor kihnil, da je bilo sliati, kot bi rekel: "Sharmer!"
Sporoilo ob vznoju stopnia je mono spremenilo vzduje v
gradu in vsi so se neprestano pogovarjali o Triolskem turnirju. Od
tudenta do tudenta so kakor silno nalezljivi bacili frale govorice:
kdo se bo prijavil za prvaka Bradaviarke, kakne naloge bi ga lahko
akale na Turnirju in v em se tudentje z Beauxbatonsa ter
Durmstranga razlikujejo od njih.
Harry je tudi opazil, kako natanno so zloili grad. tevilne stare
portrete so oistili, in to kljub glasnim protestom njihovih prebivalcev,
ki so se e dolgo zatem stiskali drug k drugemu in namrgodeno otipavali svoje
ronate, razbolele obraze. Oklepi so se zdaj kar svetili in se premikali brez
zanje znailnega kripanja, Argus Filch, hinik, pa se je obnaal ko
peklenek. Nad tudenti je rohnel e, e so si ob prihodu iz grajskega parka
pozabili obrisati evlje, dve dekleti iz prvega letnika pa je tako nadrl, da
sta postali isto histerini.
Tudi celoten uiteljski zbor je bil nenavadno napet.
"Velerit, upam, da nihe z Durmstranga ne bo izvedel, kaken tor
si! Niti preprostega preklopnega uroka nisi sposoben izvesti!" ga je
otela McHudurrova ob koncu e posebej zahtevne ure, med katero je
Neville lastna uesa po nesrei presadil na kaktus.
Ko so tridesetega oktobra zjutraj prili na zajtrk, so vsi za
trenutek obudujoe obstali med vrati. Prejnji veer je bila Velika
dvorana takna kot vedno, ez no pa so jo okrasili, da je vsem
zastajal dih. Prek sten so viseli gromozanski svileni transparenti tirih
domov - rde gryfondomski z zlatim levom, moder drznvraanovski z
bronastim orlom, rumen pihpuffovski s rnim jazbecem in zelen
spolzgadovski s srebrno kao. Za mizo uiteljev pa je stal velikanski
prapor, na katerem je bil izvezen grb Bradaviarke z levom, orlom,
jazbecem in kao, ki so se zdruili ob rki ,B'.
Harry, ki je v Dvorano priel skupaj z Ronom in Hermiono, je za
gryfondomsko mizo zagledal rdeelasa dvojka. Sedela sta loeno od

ostalih in se tiho pomenkovala. To je postajalo e sumljivo! Ko je

Harry opozoril nanju Rona, se je ta takoj odpravil k njima, prijatelja
pa sta mu sledila.
"Ja, pa e kako zoprno," se je George mrko strinjal s Fredom.
"Ampak, e se noe pogovoriti z nama, mu bova morala poslati pismo.
Ali pa mu ga bova sama nesla. Kar naprej se naju ne more
izogibati."
"Kdo se vaju izogiba" je vpraal Ron in sedel k njima.
"Ko bi se naju ti," je zamrmral Fred in se ves najeil.
"Kaj je tako zoprno" je Ron vpraal Georga.
"Da je najin brat preklemano radoveden," je odvrnil George.
"Sta se e domislila esa pametnega glede Triolskega turnirja" je
Harry hitro posegel vmes. "Se e zmeraj mislita prijaviti"
"McHudurrovo sem vpraal, kako bo razsodnik izbral prvake,
pa mi ni hotela povedati," je trpko povedal George. "Rekla mi je,
naj bom tiho in se lotim svojega rakuna."
"Le kakne naloge bodo morali opraviti prvaki" se je zamiljeno
vpraal Ron. "Ve, po mojem bi jih midva lahko opravila, Harry, saj
se ne bi prvi lotila esa nevarnega..."
"Pa ne pred irijo," ga je zavrnil Fred. "McHudurrova nam je
povedala, da bo irija dala prvakom za vsako nalogo doloeno tevilo
tok. Koliko tok bodo dobili, bo seveda odvisno od tega, kako dobro
bodo nalogo opravili."
"Kdo pa bo v iriji" je vpraal Harry.
"Hja, ravnatelji vseh treh ol so vedno," se je zdaj oglasila
Hermiona in vsi so se precej preseneeno ozrli k njej. "Leta 1792 so
jo hudo skupili ravno zato, ker so bili v iriji. Bazilisk, ki naj bi ga
prvaki ujeli, je ves razdraen pobegnil in se spravil nad ravnatelje."
Opazila je, da jo vsi debelo gledajo. Kot vedno jo je tudi tokrat
vznejevoljilo, da nihe drug ni prebral knjig, ki jih je predelala sama,
zato je razdraeno dodala: "Tako vsaj pie v Zgodovini Bradaviarke.
Ampak ta knjiga seveda ni popolnoma zanesljiva. Bolje bi bilo, e bi
jo naslovili Cenzurirana zgodovina Bradaviarke. Ali pa Izjemno,
domala nesramno pristranska zgodovina Bradaviarke, ki ji uspe
prezreti grozote, kakrne so se in se e dogajajo na tej oli."
"Kaj pa ti je" se je zaudil Ron, Harryju pa se je kar zdelo, kaj
jih aka.
"Hini vilinci!" je na ves glas zatulila Hermiona in s tem potrdila
Harryjev sum. "Zgodovina Bradaviarke ima ve kot tiso strani. Pa je
v njej vsaj enkrat omenjeno, da vsi na akademiji vede ali nevede
podpiramo sunjelastnitvo in smo s tem sokrivi za trpljenje nemonih
bitij! Ne!"
Harry je zmajal z glavo in se posvetil svoji omleti. eprav z
Ronom nista bila kaj prida navduena nad Hermioninimi narti glede
vilincev, to ni prav ni zmanjalo njene odloenosti, da jim bo pomagala.
Plaala sta ji sicer vsak po dva srpca za priponko, a to sta storila samo zato,
da bi jima dala mir. al pa denar ni imel elenega uinka. Ravno nasprotno Hermiona je postala samo e bolj srborita in od takrat naprej ju je neprestano
gnjavila. Najprej je od njiju zahtevala, naj priponke nosita, potem pa
da v to prisilita e druge, ki so jih kupili. Poleg tega je veer za

veerom s hranilnikom v roki hodila po gryfondomski dnevni sobi, si

izbrala svojo rtev, nato pa jo stisnila v kot. S hranilnikom je vsakemu tako
dolgo roljala pod nosom, da se je vdal in ji plaal za priponko.
"Se zaveda, kdo ti menja rjuhe in kdo skrbi za ogenj, ob katerem
se greje Sploh ve, kdo isti uilnice in kdo kuha! arobna bitja,
ki za to ne dobijo niti firia in so navadni sunji!" je divje pridigala.
Nekateri, kot na primer Neville, so ji dali denar samo zato, ker so
se je bali. Druge je to, kar jim je imela povedati, sicer zanimalo,
nikomur pa ni bilo do tega, da bi se bolj dejavno ubadal z njeno
pobudo. Mnogi so bili celo prepriani, da je vse skupaj samo ala.
Ron je zdaj zavil z omi in se zazrl v zaarani strop, s katerega
je nanje sijalo jesensko sonce. Fred je nenavadno zbrano zael
preuevati slanino, ki si jo je naloil na kronik (dvojka se bratovi
prijateljici nista pustila prestraiti in priponk e vedno nista kupila),
George pa se je nagnil k Hermioni.
"Posluaj, Hermiona. Si bila e kdaj v kuhinji"
"Seveda ne," je nakratko odvrnila. "Kolikor je meni znano, tudentje
ne smemo..."
"No, midva sva bila," jo je prekinil George ter pokazal nase in na
Freda. "Pa ne enkrat, in izvrstno sva se najedla. Poleg tega sva pri
tem sreala malo morje hinih vilincev in povem ti, da so sreni.
Prepriani so, da je njihovo delo najbolje na svetu..."
"Samo zato, ker nimajo izobrazbe in so jim oprali mogane!" mu je
Hermiona razsrjeno skoila v besedo.
A kaj ve ni mogla povedati, saj jo je preglasilo nenadno
prhutanje, ki je oznanilo prihod potnih sov. Harry je takoj dvignil
pogled in zagledal Hedwig, ki mu je e jadrala naproti. Hermiona je
zaprla usta in se skupaj z Ronom napeto zazrla v sovo, ki je pristala
na Harryjevem ramenu, zloila krila ter utrujeno izproila nogo.
Harry je z nje odvezal Siriusov odgovor, Hedwig pa ponudil svojo
slanino, ki jo je sestradano pojedla. Potem je oinil dvojka, da bi se
preprial, e sta se res spet zatopila v debato o Triolskem turnirju.
ele nato je Ronu in Hermioni epetaje prebral Siriusovo pismo:
Temu pa res ne bom nasedel, Harry!
Vrnil sem se v Anglijo in nael sem si dobro skrivalie. Obveaj
me o vsem, kar se dogaja na Bradaviarki. Ampak ne poiljaj kar
naprej Hedwig, poto naj mi vsaki prinese druga sova. Ne skrbi
zame. Raje pazi nase in ne pozabi, kaj sem ti napisal glede
brazgotine!
Sirius.
"Zakaj hoe, da mu poto polje vsaki z drugo sovo" se je tiho
udil Ron.
"Hedwig privlai preve pozornosti," je takoj pojasnila Hermiona.
"Saj jo vidi, kako izstopa. Sneno bela sova, ki se kar naprej vraa k
njegovemu skrivaliu... in take sove v Angliji sploh ne ivijo!"
Harry je pismo zloil in ga spravil v notranji ep plaa. Spraeval
se je, ali ga je pomirilo ali ga zdaj skrbi e bolj, kot ga je prej. To,
da se je Sirius uspel vrniti, ne da bi ga pri tem ujeli, je bilo e

nekaj. Tudi tega ni mogel zanikati, da ga je nekoliko potolailo samo

dejstvo, da boter ni dale stran. e drugega ne, mu zdaj ne bo ve
treba tako dolgo akati na njegov odgovor.
"Hvala, Hedwig," je rekel sovi in jo poboal.
Hedwig je zaspano zahukala in nakratko pomoila kljun v njegovo
ao s pomarannim sokom, nato pa je ponovno vzletela, saj je bila
hudo potrebna krepkega spanca v sovjem stolpiu.
Tistega dne je bil zrak od priakovanja prijetno naelektren. Pri
urah ni bil nihe preve zbran, saj so jih veliko bolj zanimali gostje z
Beauxbatonsa in Durmstranga, ki naj bi prispeli zveer. Celo pri
napojih je bilo lepe kot ponavadi, kajti s predavanjem so konali kar
pol ure prej. Ko se je oglasil zvonec, je Harry s prijateljema pohitel v
gryfondomski stolp, kjer so pustili torbe in ubenike. Nato so si nadeli
tople plae in hitro stekli nazaj v avlo.
Tam so predstojniki domov tudente e naganjali, naj se postavijo v
vrsto.
"Weasley, klobuk ti stoji postrani!" je McHudurrova otela Rona.
"Gospodina Patil, ti pa tisto traparijo takoj odstrani iz las!"
Parvati se je namrgodila, potem pa velikega okrasnega metulja
vseeno snela s konca kite.
"Kar za mano, prosim," se je kmalu spet oglasila uiteljica.
"Najprej prvi letniki... Pa brez prerivanja!"
Spustili so se po stopnicah in se v ve ravnih vrstah postavili pred
vhod v grad. Veer je bil mrzel in jasen. Spual se je mrak in luna,
ki je bila tako bleda, da se je zdela skoraj prozorna, se je e dvignila
nad Prepovedani gozd. Harry, ki je stal v etrti vrsti, med Ronom in
Hermiono, je zagledal Dennisa Creeveyja. Stiskal se je med drugimi
prvoolci in od razburjenja se je dobesedno tresel.
"Kmalu bo est," je zamomljal Ron, ki je pogledal na uro, nato pa
se je zazrl na dovoz, ki je v daljavi zavil skozi vhodna vrata na
olsko posestvo. "Kako bodo po vajinem prili Z vlakom"
"Dvomim," je odkimala Hermiona.
"Z metlami" je rekel Harry in zael s pogledom preiskovati
zvezdnato nebo.
"Po mojem ne, pot je predolga..."
"Mogoe pa pridejo s pomojo dvernika," se je domislil Ron. "Ali
pa... Kaj, e se v deelah, iz katerih prihajajo, smejo udejanjati tudi
nepolnoletni arovniki Mogoe bodo pripotovali na ta nain."
"Kolikokrat ti moram e povedati, da se na posestvu Bradaviarke
ne more kar udejaniti" je razdraeno zagodrnjala Hermiona.
Razburjeno so se ozirali po grajskem parku, a niesar nenavadnega
ni bilo videti. Vse je bilo mirno in tiho kot ponavadi ob veerih.
Harryja je e zaenjalo zebsti in elel si je, da bi konno prili...
Mogoe pa bo prihod tujih tudentov resnino osupljiv! Spomnil se je,
kaj je gospod Weasley rekel na svetovnem prvenstvu: "Vedno je tako.
Kadar pridemo skupaj, si ne moremo kaj, da se ne bi malo postavljali."
Potem pa so iz zadnje vrste, v kateri so bili zbrani uitelji,
zasliali Dumbledorjev glas: "Aha! e se ne motim, bo delegacija z
Beauxbatonsa vsak trenutek tu!"
"Kje so" je vneto vpraalo ve tudentov in vsak se je zazrl v

drugo smer.
"Tamle!" je zavpil neki estoolec in pokazal nad Gozd.
Prek neba zamolklo modre barve se je gradu naglo blialo nekaj
velikega, krepko vejega od letee metle, celo od stotine leteih metel.
"Zmaj je!" je histerino zavreala ena izmed tudentk prvega letnika.
"Lepo te prosim... To je vendar letea hia!" jo je miril Dennis
Creevey.
Dennis je skoraj uganil, kaj se jim blia. Ko je velikanski predmet
zdrvel nad vrhovi dreves Prepovedanega gozda in ga je osvetlila
svetloba, ki je la skozi grajska okna, je vsem zastal dih. Naproti jim
je hitela gromozanska koija kobaltovo modre barve, velika kot manji
dvorec, skozi zrak pa jo je vleklo deset krilatih konj zlate barve, ki so
bili veji od slonov.
Ko se je koija spustila proti tlom, so se prve tri vrste tudentov
preplaeno umaknile. Nenavadno prevozno sredstvo se je z vratolomno
hitrostjo pripravljalo k pristanku... in e so konjska kopita, veja od
kronikov, z ogluujoim treskom udarila ob tla, Neville pa je
preplaeno objel Spolzgadovca, ki je stal za njim. V naslednjem
trenutku je pristala tudi koija in se s svojimi orjakimi kolesi
nekajkrat odbila od tal. Zlati konji so jo poasi umirili, nazadnje pa
so obstali. Stresali so z velikanskimi glavami, zbrano mnoico pa
ponosno premerili s svojimi ognjeno rdeimi omi.
Preden so se vrata koije odprla, je Harry na njih za trenutek
ugledal grb. Prikazoval je dve prekriani zlati arovniki palici, ki sta
priarali vsaka po tri zvezdice.
Iz koije je skoil fant v arovnikem plau bledo modre barve in
se nekaj trenutkov ubadal z zaklopcem pod vrati. Kmalu mu je uspelo
sproiti mehanizem, ki je k tlom spustil zlate stopnice, sam pa je spotljivo
odskoil. e hip zatem je skozi vrata pokukal zloen salonar z visoko peto, ki
je bil velik kot otroke sanke, temu pa je sledila noga najveje enske, kar
jih je Harry kdaj videl. Vsem je postalo jasno, emu so konji in koija tako
veliki. Nekaj soolcev je glasno zajelo sapo.
Harry je poznal samo enega loveka, ki je bil velik kot enska
pred njim, in to je bil Hagrid. Od njega je bila manja le za nekaj
centimetrov. A nekako - morda samo zato, ker je bil Hagrida vajen je bila videti e bolj nenaravno velika. e se je spustila po stopnicah,
stopila v svetlobo, ki je lila iz avle, in si s iroko razprtimi omi
ogledala zbrane. Imela je lepo, olivno polt, velike, rne in ametne oi,
a tudi nekoliko kljukast nos. Njeni lasje so bili na vratu speti v
lesketajoo se figo, od glave do peta je bila odeta v rn saten, okoli
vratu in na mogonih prstih pa so se ji svetlikali veliastni opali.
Dumbledore je zaploskal in tudentje so se mu takoj pridruili, pri
emer so tevilni stopili na prste, da bi si ensko bolje ogledali.
Obraz se ji je sprostil in ljubeznivo se je nasmehnila, nato pa se
je odpravila proti Dumbledorju ter privzdignila roko. Ravnatelju
Bradaviarke se domala ni bilo treba prikloniti, da ji jo je poljubil,
pa eprav ni bil majhen.
"Ljuba madame Maxime," jo je pozdravil, "dobrodoli na Bradaviarki."
"Dumbledore!" je vzkliknila madame Maxime, pri emer se ji je
rka R pripraskala iz globin grla, "upam, da je z vami vze v redu."

"Absolutno, lepa hvala," je odvrnil ravnatelj.

"To pa zo moji udenci," je povedala ravnateljica Beauxbatonsa in
jim z velikansko dlanjo lahkotno pomignila, naj pridejo blije.
Harryja je madame Maxime povsem prevzela in ele zdaj je opazil,
da je iz koije izstopilo tudi okoli deset fantov ter deklet. Vsi so bili
v poznih najstnikih letih in kmalu so se zgrnili okoli svoje
ravnateljice. Tresli so se, kar pa ni bilo udno, saj so bili njihovi
plai iz tanke svile in niti eden ni imel ogrinjala, primernega
jesenskemu veeru. Nekateri so si okoli glave celo ovili svilene ovratne
rute, tako jih je zeblo, in eprav so stali v velikanski senci
madame Maxime, je bilo nekaj zalo oitno. Na obrazih se jim je
jasno videlo, da jih Bradaviarka ni ravno oarala.
"Je Karkaroff e prizpel" je vpraala madame Maxime.
"Vsak trenutek bo tu," je odvrnil Dumbledore. "Ga boste priakali
skupaj z nami ali bi raje stopili v grad in se nekoliko ogreli"
"Mizlim, da bomo li kar noter," se je takoj odloila ravnateljica.
"Ampak konje bi bilo treba..."
"Na profesor nege arobnih ivali bo z veseljem poskrbel zanje," ji
je zagotovil Dumbledore. "Samo trenutno ima polne roke dela z... em... No,
nujne opravke ima."
"Z zaribanci," je Ron zamrmral Harryju in se nasmehnil.
"Moja vprega potrebuje... modno roko," je Dumbledorja opozorila
madame Maxime, ki oitno ni bila povsem prepriana, da je uitelj z
Bradaviarke sposoben krotiti takne orjake. "Ti konji nizo kar tako..."
"Hagrid z njimi ne bo imel teav, verjemite," ni popustil Dumbledore.
"No, prav," je pristala madame Maxime in se komaj opazno priklonila.
"Potem pa, prozim, povejte temu Agridu, da konji pijejo zamo vrhunzki
konjak."
"Reeno, storjeno," se je nasmehnil Dumbledore in ji vrnil poklon.
"Pridite," je nato madame oblastno pozvala svoje uence in
tudentje Bradaviarke so se razmaknili, da bi se ravnateljica s svojim
spremstvom lahko povzpela v grad.
"Kako veliki bodo ele durmstrangovski konji, kaj" je rekel
Seamus, ki se je mimo Lavender in Parvati nagnil k Harryju ter Ronu.
"e bodo veji od tehle, jih niti Hagrid ne bo mogel obvladati," je
menil Harry. "Seveda, najprej bo moral poskrbeti za zaribance. Le kaj
se je zgodilo z njimi"
"Mogoe so pa uli," je navdueno pomislil Ron.
"Upam, da ne," se je stresla Hermiona. "Predstavljaj si jih, gnusobe
poastne, kako preijo po parku..."
Zdaj so se e vsi po malem tresli, a e naprej so vztrajno akali
na Durmstrangovce. Veina soolcev je upajoe zrla v nebo. Nekaj
minut so popolno tiino motili le velikanski konji madame Maxime, ki
so obasno prhnili ali s kopiti udarili ob tla. Potem pa...
"A tudi vidva nekaj sliita" je Ron vpraal Harryja in Hermiono.
Harry je prisluhnil. Iz teme je priplaval nenavaden, srhljiv zvok.
Pridueno buanje, pomeano z nekaknim srkanjem, je bilo sliati, kot
bi se po reni strugi poasi pomikal velikanski sesalec...
"Jezero!" je zavpil Lee Jordan in pokazal nanj. "Poglejte, nekaj se
dogaja z njim!"

Z vrha trate, odkoder so imeli dober razgled po vsem parku, so

jasno videli tudi temno jezero. Nekaj ga je nenadoma mono
razburkalo. Na povrino so priplavali veliki zrani mehurji, valovi so
butali ob blatne bregove... Potem pa se je natanko sredi vodne
gladine pojavil vrtinec, da je bilo, kot bi nekdo iz jezerskega dna
potegnil zamaek...
Iz sredia vrtinca se je poasi zael dvigovati nenavaden predmet,
dolg, rn drog, s katerega pa so se spuale vrvi...
"To je jambor!" je vzkliknil Harry.
Ladja se je iz vode dvigovala poasi, veliastno, vsa obsijana z
meseino. Videti je bila kot nekaken skelet, kakor jambornica, ki je
e davno potonila na morsko dno, pa so jo pred kratkim dvignili iz
njenega mrzlega groba. Konno se je ob spremljavi glasnega brbotanja
plovilo scela dvignilo nad gladino. e nekaj asa se je nemirno
pozibavalo na razburkanih valovih, nato pa zajadralo proti bregu.
Nekaj trenutkov za tem so e zasliali pljusk sidra, ki so ga nevidni
mornarji odvrgli v plitvino, in zamolkel udarec deske ob jezerski breg.
Prek nje so se z ladje spustili obrisi peice ljudi, videli pa so jih
le vsake toliko, ko so zasenili svetlobo, ki se je prebila skozi ladijske
line. Harryju se je sprva zdelo, da imajo vsi priblino takno postavo
kot Crabbe in Goyle. A ko so se po trati dovolj pribliali svetlobi iz
avle, je spoznal, da se je motil. Tako obilni so se zdeli samo zato, ker
so bili odeti v arovnike plae iz kutravega krzna neznanih ivali,
ki ni bilo ni kaj ugledno. Le moki na elu skupine je bil odet v lesketajoe
se in srebrnkasto krzno, takno, kakrni so bili njegovi lasje.
"Dumbledore!" je prisrno vzkliknil, ko se je priblial ravnatelju.
"Kako gre, dragi prijatelj, kako gre"
"Izvrstno, hvala, profesor Karkaroff," je odgovoril Dumbledore.
Karkaroff je imel nenavadno sladkoben, maziljen glas. Bil je visok
in suh kot Dumbledore. A njegovi srebrni lasje so bili kratki, kozja
bradica z navzgor zavihano konico pa ni popolnoma prikrila dejstva,
da ima nenavadno majhno brado. Ko je priel do Dumbledorja, ga je
z obema rokama zgrabil za desnico in mu jo stresel.
"Ljuba stara Bradaviarka," je zavzdihnil, si ogledal grad in se
nasmehnil. Zobe je imel precej rumene, v njegovih oeh pa ni bilo
sledu nasmeka. Bile so hladne in preraunljive. "Kako lepo vas je
spet obiskati, kako lepo... Zmagoslaf, pridi, gremo na toplo. Saj
dovolite, Dumbledore Zmagoslafa se je polotil glavobol..."
Karkaroff je enemu izmed tudentov pomignil, naj pride blije. Ko
je el fant mimo Harryja, je ta za trenutek ugledal njegov izstopajoi,
kljukasti nos in mone, rne obrvi. Ron je Harryja sicer dregnil v rebra, a
slednji bi se tudi brez tega spomnil, kje je ta znani profil e videl.
"Harry... To je vendar Levy!"
estnajsto poglavje
Ognjeni kelih
-----------------------------"Saj ne morem verjeti!" je osuplo dahnil Ron, ko so se tudenti

Bradaviarke zvrstili za obiskovalci z Durmstranga. "Levy, Harry!

Zmagoslaf Levy!"
"Za bojo voljo, Ron, dobro zna letati, to je vse," ga je nejevoljno
mirila Hermiona.
"Dobro zna letati" je ponovil Ron, kot bi ne mogel verjeti lastnim
uesom. "Hermiona! Eden najboljih iskalcev na svetu je! In, pomisli,
e zmeraj hodi v olo!"
Ko so na poti v Veliko dvorano prekali avlo, je Harry opazil
Leeja, ki je na vso mo poskakoval, da bi videl vsaj Levyjev tilnik.
Nekaj deklet iz estega letnika pa je med potjo ivno brskalo po epih.
"Saj to ni res, niti enega peresa nimam pri sebi!"
"Mislite, da bi se mi podpisal s minko"
"Lepo vas prosim," jih je visokostno okarala Hermiona, ko so li
mimo deklet, ki so se zdaj prepirale za minko.
"Tudi jaz ga bom prosil za avtogram," se je odloil Ron. "Ima
mogoe pri sebi kakno pero, Harry"
"Ne, vse sem pustil v torbi."
Odli so h gryfondomskemu omizju in sedli. Ron si je priboril stol,
ki je gledal proti vratom, saj so Levy in njegovi soolci e vedno stali
ob njih. tudentje z Beauxbatonsa pa so se e pridruili Drznvraanovcem in so
se emerno ozirali po Dvorani. Trije izmed njih so imeli okoli glav e vedno
ovite rute.
"Pa saj ni tako mrzlo," je razdraeno zanergala Hermiona, ki jih je
opazovala. "Zakaj niso s sabo prinesli zimskih plaev, e jih zebe"
"Sem! Pridite sem!" je tedaj glasno zaepetal Ron. "Sem! Hermiona,
umakni se no, daj jim prostor..."
"Kaj"
"Ah, prepozno," je grenko zavzdihnil Ron.
Zmagoslaf Levy in ostali Durmstrangovci so se posedli za
spolzgadovsko mizo. Harry je opazil, kako zmagoslavno sta se ob tem
nasmehnila Crabbe in Goyle, Dreco pa se je takoj sklonil k Levyju ter
ga zapletel v pogovor.
"Ja, kar tako naprej, Dreco, le prilizuj se mu," je zaniljivo zagodel
Ron, "Levy te bo kmalu spregledal. Gotovo je navajen, da okoli njega
kleeplazijo taki tipi... Kje pa bodo po vajinem spali Levyju bi lahko
ponudila, da spi pri nas, Harry! Kar na moji postelji, jaz si bom e
nael kaken lealnik!"
Hermiona je prhnila.
"Durmstrangovci so precej bolje volje kot tile z Beauxbatonsa," je
rekla Harryju.
tudenti z Durmstranga so si eden za drugim slekli teke plae in
se z zanimanjem zazrli v temni stolp, posut z zvezdami. Nekaj izmed
njih si je poblie ogledalo celo zlate kronike in ae, pri emer so
obudujoe gubali elo.
Hinik Filch je k mizi na elu Dvorane prinesel dodatne stole. V
ast slovesnemu dogodku si je oblekel svoj plesnivi, stari frak, k mizi
pa je dodal kar tiri stole, po dva na vsako stran Dumbledorjevega.
"Ampak saj sta prila samo dva profesorja," se je zaudil Harry.
"Zakaj je Filch prinesel tiri Kdo e pride"
"A" je zasanjano rekel Ron, ki je e vedno eljno opazoval Levyja.

Ko so se vsi tudentje posedli, so vstopili tudi uitelji in se

odpravili k svoji mizi. Zadnji v dolgi vrsti profesorjev so bili
Dumbledore, profesor Karkaroff in madame Maxime. Ob prihodu
slednje so tudentje z Beauxbatonsa hitro vstali in nekaj Harryjevih
soolcev se jim je zasmejalo. A francoske delegacije s tem niti najmanj
niso spravili v zadrego in sedla je ele, ko je njihova ravnateljica
zavzela stol na Dumbledorjevi levici. Sam ravnatelj Bradaviarke pa je
obstal in na Veliko dvorano je padla tiina.
"Dober veer vsem, posebej pa e naim gostom," je Dumbledore
nagovoril zbrane in se nasmehnil tudentom iz tujine. "Z velikim
veseljem vas pozdravljam na Bradaviarki. Preprian sem, da se boste
pri nas poutili kot doma in boste obisk na nai oli ohranili v lepem
spominu."
Ena izmed deklet z Beauxbatonsa, ki je imela okoli glave e vedno
ovito ruto, se je porogljivo zasmejala.
"Saj te nihe ni prosil, da pride!" je ostro zaepetala Hermiona in
jo razburjeno premerila.
"Turnir se bo uradno zael po koncu slavnostne veerje," je
nadaljeval Dumbledore. "Zato vas vabim, da se kar lotite jedae in
pijae. Dober tek!"
Sedel je in Karkaroff se mu je nasmehnil, nato pa se je zael
pogovarjati z njim.
Posodje na mizah se je kot obiajno nenadoma napolnilo s hrano.
Videti je bilo, da so se tokrat hini vilinci e posebej potrudili. Harry
e svoj iv dan ni videl toliko razlinih jedi, pri emer mu jih je bilo
precej povsem neznanih.
"Kaj pa je tisto" se je namrgodil Ron in pokazal na velik junik,
ki je stal poleg dobre stare angleke mesne pite. V juniku je bila
nekakna ribja enolonnica.
"Bouillabaisse," je povedala Hermiona.
"Na zdravje," je odvrnil Ron.
"Ne, tako se ree tej francoski jedi," je pojasnila Hermiona.
"Prejnje poletje sem bila na poitnicah v Franciji in sem jo poskusila.
Prav okusna je."
"Kar na besedo ti bom verjel, ve," se je namrdnil Ron in si
postregel z debelo krvavico.
Velika dvorana je bila videti precej bolj polna kot obiajno, eprav
se jim je pridruilo le okoli dvajset tujih tudentov. Morda so temu
botrovale njihove olske uniforme, ki so izrazito izstopale med
bradaviarskimi rnimi plai. Durmstrangovci, ki so e slekli
kouhovino, so pod njo razkrili arovniko opravo krvavo rdee barve.
Dvajset minut po zaetku pojedine se je skozi vrata za uiteljsko
mizo v Dvorano zmuznil Hagrid. Hitro je zasedel svoj prostor na koncu
profesorskega omizja ter pomahal Harryju, Ronu in Hermioni. Dlan je imel na
debelo povito.
"Kako gre kaj zaribancem, Hagrid" mu je zaklical Harry.
"Fajn, fajn," mu je veselo odvrnil oskrbnik.
"Nedvomno," se je tiho zareal Ron. "Oitno so konno nali hrano,
ki jim tekne. Hagridove prste."
V tistem trenutku pa ga je nekdo potrepljal po hrbtu.

"Oproztite, bo kdo od vaz jedel bouillabaisse"

Ron je zasukal glavo in za sabo zagledal dekle z Beauxbatonsa, ki
se je zasmejalo med Dumbledorjevim govorom. Konno si je snelo
ovratno ruto. Dolgi, svetli, domala srebrnkasti, predvsem pa neverjetno
svileni lasje so ji segali vse do pasu. Imelo je tudi velike, temno
modre oi in zelo bele, ravne zobe.
Ron je pokrlatel. Zijal in zijal je vanjo, e je odprl usta, da bi ji
odgovoril, a iz njih se mu je izvilo samo pridueno grgranje.
"Ne, kar postrezi si," je prikimal Harry in porinil junik proti
dekletu.
"Je rez ne bozte"
"Ne," je dahnil Ron, "eprav je zelo dobra."
tudentka je prijela junik in ga previdno odnesla k drznvraanovski
mizi, Ron pa je zijal za njo, kot da e nikdar ne bi videl dekleta.
Harry se mu je moral zasmejati, s imer ga je konno spravil k sebi.
"Vyla je!" je hripavo zaupal Harryju.
"Samo ti zija vanjo, kot bi bil malo ubrisan," je zajedljivo izjavila
Hermiona, "torej ni vyla!"
A to ni bilo povsem res. Za lepo Francozinjo se je obrnila
marsikakna fantovska glava in nekateri tudentje so, tako kot Ron, ob
njej za nekaj asa izgubili dar govora.
"Priseem, da ni navadna punca!" je Ron e naprej gonil svojo in
se nagnil vstran, da bi si jo lahko nemoteno ogledoval. "Takih pri nas
ne delajo!"
"Naa dekleta so isto v redu," je izjavil Harry. Samo nekaj stolov
stran od dekleta s srebrnkastimi lasmi je sedela Cho Chang.
"e bi se nehala sliniti," je nataknjeno zagodrnjala Hermiona, "bi
opazila, kdo je priel."
Pomignila je proti mizi uiteljev. Na stolih, ki sta bila do
nedavnega e prosta, sta sedela znana arovnika. Ludo Malhaar poleg
profesorja Karkaroffa, gospod Hulesh, Percyjev ef, pa ob madame Maxime.
"Kaj pa tadva poneta tukaj" se je zaudil Harry.
"Saj sta glavna organizatorja," ga je opomnila Hermiona. "Verjetno
sta si prila ogledat uradni zaetek Turnirja."
Ko so se na mizah pojavili posladki, je bilo med njimi tudi nekaj
precej nenavadnih. Ron si je natanno ogledal bledikast puding, nato
pa ga je previdno postavil desno od sebe, da bi se ga dobro videlo z
drznvraanovske mize. Toda tudentka, ki je bila videti kot vyla, se je
oitno e najedla in ni prila ponj.
Ko so z zlatih kronikov pomazali e zadnje mrvice, je Dumbledore
spet vstal. Po Dvorani se je zdaj razirila prijetna napetost in Harry
je zautil, kako mu dlani od priakovanja komaj opazno drhtijo. Vsi
so se spraevali, kaj sledi. Celo dvojka, ki sta sedela le nekaj sedeev
naprej, sta se pozorno zazrla v ravnatelja.
"Zaetek Triolskega turnirja se neustavljivo pribliuje," je rekel
Dumbledore in se nasmehnil morju priakujoih obrazov. "A preden
bodo krinjo odprli..."
"Kaj bodo odprli" je zamrmral Harry.
Ron je samo skomignil z rameni.
"... naj priblino oriem potek letonjega Turnirja. e prej pa bi

rad tistim, ki ju ne poznajo, predstavil gospoda Bartemiusa Hulesha,

vodjo sekretariata za mednarodno sodelovanje..."
Dumbledore je nakratko premolknil in tudentje so vljudno, a ne
navdueno zaploskali.
"... ter Luda Malhaarja, sekretarja za port."
Malhaarju so zaploskali veliko glasneje kot Huleshu. Morda ker je
e vedno slovel kot izvrsten tolka, ali pa preprosto zato, ker je bil
veliko bolj simpatien od Hulesha. Na aplavz se je odzval tako, da jim
je veselo pomahal, medtem ko se Bartemius Hulesh ob omembi svojega
imena ni niti nasmehnil. Harryju se je zdel v arovnikem plau prav uden,
saj se mu je na svetovnem prvenstvu vtisnil v spomin s svojo brezhibno obleko.
S tistimi drobnimi bricami in smrtonosno natanno preo preprosto ni sodil k
Dumbledorju, njegovim dolgim, belim lasem ter bradi.
"Gospoda sekretarja sta zadnjih nekaj mesecev neumorno garala, da
bi bilo do zaetka Triolskega turnirja vse nared," je nadaljeval
Dumbledore. "Zdaj pa se bosta profesorju Karkaroffu, madame Maxime
in moji malenkosti pridruila kot etrti ter peti lan irije, ki bo
ocenjevala doseke prvakov."
Ob besedi ,prvaki' so tudentje samo e bolj napeli uesa.
Morda je Dumbledore opazil, kako so nenadoma vsi otrpnili, saj se
je nasmehnil in ele nato dejal: "Prosim, prinesite krinjo blije,
gospod Filch."
Filch, ki se je neopazno stiskal v oddaljenem kotu, se je zdaj
priblial ravnatelju. V naroju je nosil strano star lesen zabojek,
obdan z dragulji. tudentje so si ga napeto ogledovali in izza njihovih
miz se je dvignilo tiho, razburjeno pomrmravanje. Dennis Creevey je
celo stopil na stol, da bi skrinjico bolje videl, a ker je bil tako
droben, je njegova glava segla komaj kaj vije od ostalih.
"Gospoda Hulesh in Malhaar sta e odobrila naloge, ki letos akajo
prvake," je povedal ravnatelj, ko je Filch zabojek previdno odloil
predenj. "Uredila sta tudi vse potrebno, da bo Turnir potekal kot po
maslu. Kot veste, bodo naloge tri, od prvakov pa bodo zahtevale
najrazlineje sposobnosti: izjemno arovniko znanje, drznost,
sposobnost loginega sklepanja in lastnost, da tudi v najhuji stiski
ohranijo trezno glavo."
Ob zadnjih besedah je na Dvorano legla takna tiina, da se je
zdelo, kot bi vsi po vrsti zadrevali sapo.
"Vsem je verjetno znano, da na Turnirju tekmujejo trije prvaki," je
mirno nadaljeval Dumbledore, "po eden z vsake akademije, ki sodeluje
na njem. lani irije bomo ocenili, kako so se odrezali pri vsaki
posamezni nalogi. Tisti prvak, ki bo imel po koncu tretje naloge
najveje tevilo tok, bo osvojil triolski pokal. Prvake pa bo izbral
nepristranski razsodnik... Ognjeni kelih."
Dumbledore je e med govorom segel po arobni palici in zdaj je z
njo trikrat potrkal po zabojku. Njegov pokrov se je poasi in kripaje
odprl. Ravnatelj je nato segel v krinjo in iz nje potegnil veliko,
preprosto, pravzaprav kar nekoliko robato leseno ao. Sama po sebi
ni bila isto ni posebnega, a v njej so poplesovali modrobeli
plamenki.
Dumbledore je zaprl zabojek in Kelih previdno postavil nanj, da

bi ga vsi v Dvorani jasno videli.

"Kdor koli bi rad kandidiral za prvaka, mora na kos pergamenta
napisati svoje ime, navesti pa mora tudi olo, ki jo bo zastopal. Nato
naj pergament odvre v Kelih, ki ga bomo postavili v avlo," je pojasnil
ravnatelj. "Tisti, ki si resnino elite nastopiti na Turnirju, imate
tiriindvajset ur asa, da se prijavite nanj. Jutri zveer, na no
arovnic, nam bo Kelih izroil imena treh tudentov. Tistih treh, za
katere bo presodil, da si izmed prijavljenih najbolj zasluijo naslov
prvaka."
Dumbledore je za trenutek premolknil, nato pa nekoliko povzdignil
glas: "Da pa kateri izmed nepolnoletnih arovnikov ne bi podlegel
skunjavi, bom okrog Ognjenega keliha zartal starostno mejo.
Prestopiti je ne bo mogel nihe, ki e nima sedemnajst let. Nazadnje
naj posvarim e tiste, ki se elite prijaviti na Turnir - dobro
premislite, preden listek odvrete v Kelih! Tisti, ki ga na
nepristranski razsodnik izbere za prvaka, se namre mora udeleiti
Turnirja in mora opraviti vse tri naloge. e svoje ime izroite
Ognjenemu kelihu, je tako, kot bi podpisali arobno pogodbo, ki je
nihe ni sposoben preklicati. Ko vas imenuje za prvaka, si ne morete
ve premisliti, zato bodite s srcem popolnoma pri stvari, e preden se
prijavite.
Zdaj pa je e skrajni as, da greste spat. Lahko no vsem skupaj."
"Starostna meja!" je zaepetal Fred, ko so se odpravili prek
Dvorane k vratom v avlo, in oi so se mu zalesketale. "Mejo bova s
pomojo raztopine ostarine z lahkoto prevarala, George! In ko bosta
najini imeni v Kelihu, bova na konju. Tisti kozarec nima pojma,
koliko sva stara!"
"Po mojem se lahko vsi, ki nimamo sedemnajst let, kar oriemo pod nosom,"
se Hermiona ni strinjala z njim. "Sploh pa dvomim, da sem se nauila
dovolj..."
"To je tvoj problem," jo je nakratko zavrnil George. "Saj se bo
prijavil tudi ti, kajne, Harry"
Harry se je spomnil, kolikokrat jih je Dumbledore opozoril, da se
ne sme prijaviti nihe, ki e nima sedemnajst let. A potem je spet
zagledal prekrasen prizor - videl je samega sebe, kako iz rok
ravnatelja prejema triolski pokal... Bi bil Dumbledore zelo jezen, e
bi kdo potuhtal, kako prevarati starostno mejo
"Kje pa je" je vpraal Ron, ki sploh ni poslual njihovega
pogovora, temve se je neprestano oziral po mnoici, v kateri je izginil
Levy. "Saj Dumbledore ni omenil, kje bodo spali, kajne"
Odgovor je dobil v skoraj istem hipu. Ravno ko so prili do
spolzgadovskega omizja, je Karkaroff privihral k svojim tudentom.
"Gremo, nazaj na ladjo," je odredil. "Zmagoslaf, kako se pouti
Si se dovolj najedel Naj naroim, da ti iz kuhinje prinesejo kozarec
kuhanega vina"
Levy se je odel v krzno in odkimal.
"Profesor, jas pa bi malo kuhanega fina," je z glasom, polnim
upanja rekel drug fant z Durmstranga.
"Sem te kaj vpraal, Poliakoff" je revsknil njegov ravnatelj, igar
glas je v hipu postal vse prej kot topel in oetovski. "Spet si se

popacal po plau, ti pujs nemarni..."

Karkaroff se je zasukal na petah ter svoje tudente popeljal proti
vratom, h katerim se je prebil hkrati s Harryjem, Ronom in
Hermiono. Harry se je ustavil, da bi jih spustil naprej.
"Hvala," mu je pokimal Karkaroff in ga pri tem beno oinil.
Potem pa je otrpnil. Glavo je sunkovito zasukal k Harryju in
zazijal vanj, kot da ne verjame lastnim oem, ustavili pa so se tudi
njegovi tudentje. Karkaroffov pogled je poasi zdrsel navzgor po
Harryjevem obrazu in se ustavil na brazgotini. Tudi Durmstrangovci so
se zvedavo zazrli vanj in enemu za drugim se je posvetilo, koga imajo
pred sabo. Fant, ki se je zamazal s hrano, je dregnil dekle ob sebi in
kar s prstom pokazal na Harryjevo elo.
"Ja, to je Harry Potter," je tik za njihovimi hrbti zagodel znan glas.
Profesor Karkaroff se je jadrno obrnil. Za njimi je stal Noru Nerrga, ki
se je mirno naslanjal na svojo popotno palico, arobno oko pa je uprl v
ravnatelja Durmstranga in niti enkrat samkrat ni pomeiknil.
Karkaroffov obraz je bledel, da je bil nazadnje e pepelnato siv.
Profesorja Nerrgo je premeril z grozljivim pogledom, meanico besa in
strahu.
"Vi!" je rekel in zameikal, kot da ne bi povsem verjel svojim oem.
"Jaz!" je srdito bevsknil Nerrga. "In razen e imate Potterju kaj
povedati, bo najbolje, da se hitro odpravite naprej. Zaradi vas nihe
ne more skozi vrata."
To je bilo res. Za njimi se je nabrala cela vrsta tudentov, ki so
radovedno kukali prek hrbtov soolcev, saj jim ni bilo jasno, zakaj je
prilo do zastoja.
Profesor Karkaroff je brez besed pomignil svojim gojencem, naj mu
sledijo, in odel. Nerrga je arobno oko upiral v njegov hrbet, dokler
ni odel iz gradu, in na Noruevem iznakaenem obrazu je bilo jasno
videti, kako silovito sovrai ravnatelja Durmstranga.
Ker je bila naslednjega dne sobota, je Harry priakoval, da bo
veina tudentov zajtrkovala nekoliko kasneje. A s Hermiono in Ronom
niso bili edini, ki so vstali veliko prej kot obiajno za konec tedna.
Ko so prispeli v avlo, je po njej postopalo okrog dvajset soolcev,
nekateri so grizljali prepeenec, vsi pa so si ogledovali Ognjeni kelih.
Stal je sredi avle, na trinoniku, na katerega so vsako leto posadili
klobuk Izbiruh. Kelih je obdajal zlat krog s premerom kaknih treh metrov.
"Se je e kdo prijavil" je Ron radovedno vpraal dekle iz tretjega
letnika.
"Vsi Durmstrangovci," je odgovorila. "Z Bradaviarke pa se, kolikor
jaz vem, ni e nihe."
"Gotovo se je kdo e veraj, ko smo li spat," je menil Harry. "Jaz
bi e tako naredil, saj ne bi hotel, da bi me pri tem vsi gledali. Kaj,
e bi Kelih moj listek takoj izvrgel"
Takrat je za hrbtom zaslial smeh. Obrnil se je in zagledal
dvojka, ki sta se skupaj z Leejem spuala po stopniu. Vsi trije so
bili videti sila dobre volje.
"Opravljeno," je Fred zmagoslavno zaepetal Harryju, Ronu in
Hermioni. "Ravnokar smo jo spili."

"Kaj ste spili" je vpraal Ron.

"Raztopino ostarino, buman," je pojasnil Fred.
"Ampak vsak le eno kapljico," je dodal George in si zadovoljno
pomel dlani. "Postarati smo se morali samo za nekaj mesecev."
"e bo kdo izmed nas zmagal, si bomo tistih tiso guldov
razdelili," je povedal Lee in se zareal.
"Nisem prepriana, da vam bo uspelo," jih je posvarila Hermiona.
"Menda ne mislite, da boste prelisiili Dumbledorja"
Vesela trojka se ni zmenila zanjo.
"Sta pripravljena" je Fred vpraal Leeja in Georga, ki sta se kar
tresla od razburjenja. "No, pa poskusimo. Grem jaz prvi."
Harry je z zanimanjem opazoval Freda, ki je iz epa privlekel
koek pergamenta, na katerem je pisalo Fred Weasley Bradaviarka.
Odkorakal je do rte, ob njej pa se je ustavil. Nekajkrat se je zagugal
naprej in nazaj, kakor skakalec, ki se pripravlja na skok v vodo.
Potem ko so se k njemu zasukale e isto vse oi v avli, pa je
globoko zajel sapo in stopil prek rte.
Za kratek hip je Harry e mislil, da mu je uspelo. George je bil
preprian, da mu je, saj je veselo kriknil in se pognal za bratom. A v
naslednjem trenutku je zacvralo in oba dvojka je vrglo iz zlatega
kroga, kot bi se v njem skrival neviden katapult. Odletela sta tri
metre dale in pristanek na trdih kamnitih tleh je bil zelo bole. A to
e ni bilo vse. Takoj zatem je glasno poilo in obema je pognala
dolga bela brada.
Po avli je odmevalo od smeha. Celo Fred in George sta se
zasmejala, ko sta se postavila na noge.
"Posvaril sem vas," je rekel globok glas in vsi so se obrnili.
Ob podboju vrat Velike dvorane je slonel Dumbledore, se muzal in
se gladil po bradi. Nato je pristopil k dvojkoma, si ju natanno
ogledal in oi so se mu nagajivo zableale.
"Najbolje bo, da gresta k madam Pomfrey, ki se e ubada s
Fawcettovo in Summersom iz Pihpuffa. Tudi onadva sta se odloila
nekoliko postarati. A priznati moram, da njuni bradi nikakor nista
tako edni kot vajini."
Dvojka sta se odpravila proti ambulanti, Lee, ki bi se prej skoraj
zaduil, tako se je krohotal, pa ju je pospremil. Tudi Harryju, Ronu
in Hermioni je lo e vedno na smeh, a bili so lani, zato so odli na
zajtrk.
Velika dvorana je bila zdaj okraena drugae. Ker se je bliala no
arovnic, je pod zaaranim stropom frfotal oblak pravih netopirjev, iz
kotov pa je meikljalo na stotine izrezljanih bu. Ron in Hermiona sta
s Harryjem na elu stopila do Deana ter Seamusa. Ta dva sta
razpravljala, kateri tudentje z Bradaviarke, stareji od sedemnajst, se
bodo morda prijavili na Turnir.
"Govori se, da se je Warrington prijavil e navsezgodaj zjutraj," je
Dean povedal Harryju. "Saj ve, to je tisti orjaki Spolzgadovec, ki
spominja na lenivca."
Harry, ki je pri quidditchu e vekrat igral proti Warringtonu, je
zgroeno zmajal z glavo.
"Menda ne bo na prvak Spolzgadovec!"

"Vsi Pihpuffovci govorijo o Diggoryju," je zaniljivo zagodel Seamus.

"Ampak dvomim, da si bo upal prijaviti. e bi ga Kelih izbral, bi se
lahko pokodoval, potem pa ne bo ve tako lep."
"Posluajte!" je Hermiona nenadoma prekinila pogovor.
Soolci v avli so glasno ploskali. Harry se je skupaj z ostalimi
obrnil k vratom in skoznja je v Dvorano prila Angelina Johnson,
visoko temnopolto dekle, ki je bila zasledovalka v gryfondomskem
motvu. Smehljala se je, a predvsem zato, ker ji je bilo nerodno. Hitro
je prisedla k Harryju in njegovim prijateljem ter rekla: "No, pa je!
Ravnokar sem se prijavila!"
"Resno" jo je obudujoe vpraal Ron.
"Si stara sedemnajst let" se je skoraj v istem trenutku oglasil Harry.
"Seveda je. A ima mogoe brado" se je zareal Ron.
"Ravno prejnji teden sem imela rojstni dan," je povedala Angelina.
"No, jaz sem vesela, da se je prijavil vsaj en Gryfondomovec," je
rekla Hermiona. "Vsi bomo drali pesti zate, Angelina!"
"Hvala," se ji je nasmehnila Angelina.
"Pa ja. Bolje, da Kelih izbere tebe kot tistega lepotca Diggoryja," je
na ves glas izjavil Seamus, in nekaj Pihpuffovcev, ki so ravno li
mimo, ga je grdo pogledalo.
"Kaj bomo poeli danes" je Ron vpraal Harryja in Hermiono, ko
so pozajtrkovali ter se odpravili iz Dvorane.
"Letos sploh e nismo obiskali Hagrida," se je spomnil Harry.
"Prav, pojdimo k njemu," je pristal Ron. "Ampak svojih prstov mu
ne dam, pa e bo e tako jokal, da bodo zaribanci sicer krepnili od lakote."
Prek Hermioninega obraza se je tedaj razlezel nasmeek.
"Saj res! Hagrid bi se gotovo vlanil v Bratovino!" je veselo
vzkliknila. "Me bosta poakala Samo toliko, da skoim gor po priponke"
"Saj to ni res," je obupano zajeal Ron, ko je bila Hermiona e
sredi marmornatega stopnia.
"Ron, glej," ga je nenadoma opozoril Harry, "tvoja prijateljica
prihaja..."
tudentje z Beauxbatonsa so res ravno prili iz parka in med
njimi je bilo tudi dekle, ki je spominjalo na vylo. Uenci, ki so
postajali okoli Ognjenega keliha, so stopili vstran, da bi
Beauxbatonsovci lahko prili zraven, in jih z zanimanjem opazovali.
Madame Maxime je v avlo vstopila za svojimi tudenti in jih
postrojila. Beauxbatonsovci so nato eden za drugim prestopili starostno
mejo in odvrgli svoja imena v modrobele zublje. Ti so se ob tem
vsaki obarvali rdee in se zaiskrili.
"Kaj se bo po tvojem zgodilo s tistimi, ki jih Kelih ne bo izbral"
je Ron mrmraje vpraal Harryja, ko je kos pergamenta v Ognjeni
kelih odvrgla srebrnolaska. "Se bodo vrnili domov, ali bodo ostali tu
in si ogledali Turnir"
"Nimam pojma," je skomignil Harry. "Verjetno bodo ostali tu.
Madame Maxime bo e, saj je v iriji."
Ko so se prijavili vsi Beauxbatonsovci, jih je ravnateljica popeljala
nazaj v park.
"Ampak kje sploh spijo" se je spraeval Ron, ki je zijal za njimi
in celo napravil nekaj korakov proti vhodnim vratom.

Takrat je glasno roljanje oznanilo, da se je Hermiona e vrnila s

katlo priponk.
"O, krasno, si e tu, pridi, gremo," je zdrdral Ron in stekel po
kamnitih stopnicah, pri emer srebrnolaske ni spustil z oi, eprav je
bila e na pol poti prek parka.
Ko so se pribliali Hagridovi koi na robu Prepovedanega gozda, se
je skrivnost beauxbatonskih spalnic razjasnila. Velikanska koija
kobaltovo modre barve, s katero so se pripeljali, je stala priblino
dvesto metrov od Hagridove koe in tudentje so se e vzpenjali vanjo.
Letei konji slonovskih dimenzij, ki so vlekli koijo, so se zdaj
pasli v zasilni ogradi poleg nje. Harry je ob pogledu nanje nejeverno
zmajal z glavo, nato pa potrkal na oskrbnikova vrata. Iz koe se je v
odgovor takoj razlegel ekanov laje.
"No, lej jih!" je vzkliknil Hagrid, ko je nasteaj odprl vrata in jih
zagledal. "Sem se e malo bal, da ste pozabili, kje ivim!"
"Veliko dela smo imeli, Hag..." je zaela Hermiona, potem pa
obnemela in zazijala v Hagrida.
Orjaki oskrbnik je nase navlekel svojo nedeljsko in naravnost
grozljivo obleko iz rjavega krzna, h kateri je sodila tudi
rumenooranna karirasta kravata. A to e ni bilo najhuje; Hagrid je
poskual ukrotiti tudi svoje lase, pri emer si je oitno pomagal z
velikimi koliinami strojnega olja. Lase je imel zvezane v dva opa.
Morda si je poskusil napraviti rep, kakrnega je imel Bill, pa je
ugotovil, da ima za kaj taknega preprosto preve las. Takole polizan
vsekakor ni bil pretirano eden. Hermiona ga je nekaj trenutkov
debelo gledala, potem pa se je odloila, da se ne bo obregnila ob
njegov videz in hitro rekla: "Em... Kje pa so zaribanci"
"Na gredici z buami," je veselo povedal Hagrid. "Vse veji ratujejo, eni
zdej merijo e cel meter. Ampak e zmerej mi delajo sive lase - med sabo se
rejo, zverine!"
"Ne! A res" se je narejeno zaudila Hermiona. Obenem je ostro
oinila Rona, ki je e vedno zijal v Hagridovo udako priesko in je
ravno odprl usta, da bi jo pokomentiral.
"Ja," je alostno prikimal Hagrid. "Ampak bo e, zdej sem jih dal
vsacega v svoj zaboj. e zmerej jih je okoli dvejset."
"Uf, kakna srea!" je izjavil Ron, a Hagrid je preslial pikri ton
njegovega vzklika.
V njegovi koi je bil en sam prostor, katerega najbolj oddaljeni kot
je zavzemala gigantska postelja, pokrita s preito odejo. Ni manji
niso bili stoli in miza, ki so stali ob ognjiu pod precejnjim tevilom
s stropa viseih prekajenih gnjati. Prijatelji so sedli za mizo, Hagrid
pa je zael pripravljati aj in kmalu so se zatopili v pogovor o Triolskem
turnirju. Zdelo se je, da ga Hagrid priakuje tako navdueno kot oni.
"To bo nekej!" je vzkliknil. "Boste e videli! Hu, to boste debelo
zijali! Prva naloga... Aja, tega vam ne smem izblebetati."
"Daj no, Hagrid, povej!" so ga prosili vsi trije, on pa je zmajal z
glavo in se jim nasmehnil.
"Samo ob preseneenje bi bili," je rekel. "Lahko pa vam povem, da
bo res fajn in da se bojo prvaki fejst namatrali. Ja, nisem si mislil,
da bom kdaj videl Triolski turnir!"

Nazadnje so pri Hagridu celo kosili, eprav nobeden izmed trojice

ni kaj dosti pojedel, kajti oskrbnik jim je pripravil zelo nenavadno
jed. Trdil je, da jim je postregel z govejo enolonnico, a ko je
Hermiona v njej nala velik krempelj, so vsi trije izgubili tek. Raje so
poskusili iztisniti iz Hagrida imve o nalogah na Turnirju, kasneje pa
so razpravljali o tem, koga bo Kelih najverjetneje izbral za prvaka in
e sta dvojka e ob brado.
Sredi popoldneva je zael padati lahen de. Sedeti ob ognjiu,
posluati neno krebljanje denih kapljic in opazovati Hagrida, kako
si krpa nogavice - kaken uitek! Poleg tega pa sta se Harry in Ron
prijetno nazabavala tudi zaradi Hermione. Njuna prijateljica je
oskrbnika namre hotela na vsak nain vlaniti v Bratovino razsvetljevalcev,
Hagrid pa se ji je vztrajno upiral. Zavrnil jo je e, ko mu je pokazala
znake.
"S tole domislico jih bo pahnila v hudo nesreo, Hermiona," ji je
resnobno razloil, zraven pa e naprej vihtel velikansko ivanko iz
kosti, skozi katero je vdel rumeno vrv. "V njihovi naturi je, da skrbijo
za ljudi. Taki pa so, zastopi Fentala bi jih, e bi jim prepovedala
garati, e bi jim v roke rinila denar, pa bi jih ualila."
"Ampak Harry je osvobodil Traptsa in ta je bil takrat isto
blaen!" je ugovarjala Hermiona. "Sliala sem tudi, da zdaj za svoje
delo zahteva plailo!"
"Ja, no, povsod se najde kaken uden tiek, ki se mu kolesca vrte
drugae kot drugim. Sej ne pravim, da ga ni vilinca, ki bi bil za svobodo.
Ampak veine nikdar ne bo prepriala v to, pa e si betico razesne!"
Hermiona je bila zelo huda in katlo s priponkami je stlaila v
ep plaa.
Ob pol estih se je e zaelo temniti in neloljiva trojica je
odloila, da bo treba nazaj v grad na slavnostno pojedino, ki so jo
vsako leto priredili za no arovnic. e bolj pa jih je seveda zanimalo,
kdo so olski prvaki.
"Z vami grem," je rekel Hagrid in opustil krpanje. "Samo moment,
da se zrihtam."
Vstal je in stopil k predalniku, ki je stal ob postelji. Harry, Ron
in Hermiona mu niso posveali pretirane pozornosti, dokler jim ni v
nosnice udaril nenavaden smrad.
Ron je kaljaje vpraal: "Hagrid, kaj pa ima tam"
"Mm" se je zmedel Hagrid in se obrnil k njim z veliko steklenico
v rokah. "Dii, a ne"
"Kaj pa je v tisti steklenici, Hagrid" je z nekoliko zadavljenim
glasom vpraala Hermiona.
"Em... Vodica za po britju," je zamrmral Hagrid in zardel do
ues. "Morebiti sem mejkeno pretiraval," je emerno dodal. "Ampak to
lohko koj uredim, akejte..."
Odhlaal je iz koe in si ivahno umil obraz z deevnico, ki se je
nabrala v velikem sodu.
"Hagrid uporablja kolonjsko" se je osuplo udila Hermiona.
"Pa tista njegova obleka in prieska!" je pridueno dostavil Harry.
"Glejta!" je nenadoma vzkliknil Ron in pokazal skozi okno.
Hagrid se je vzravnal in se obrnil. Zdaj je ele zardel!

Trojica je vstala in stopila k oknu, a poasi, da jih oskrbnik ne bi

opazil. Zagledali so madame Maxime in njene tudente, ki so ravnokar
prili iz koije. Oitno so bili tudi oni namenjeni na slavnostno
pojedino in Hagrid je nemudoma stopil k ravnateljici Beauxbatonsa.
Kaj ji je rekel, niso sliali, a postal je ves zasanjan, da ga je Harry
taknega videl samo enkrat prej - ko je skrbel za mladega zmaja
Norberta.
"Z njo bo el v grad!" je ualjeno vzkliknila Hermiona. "Prej je
rekel, naj ga poakamo, da gre z nami!"
Hagrid se je res skupaj z madame Maxime odzibal navzgor po
trati in h koi se ni niti ozrl. Beauxbatonsovci so jima sledili, pri
emer pa so morali tei, e so hoteli drati korak z orjakoma.
"Zatrapal se je vanjo!" se je posvetilo Ronu. "Ha! e bi tadva
imela otroka, bi ta postavil svetovni rekord. Stavim, da bi e kot
dojenek tehtal vsaj tono."
Odli so iz koe. Zunaj je bilo nenavadno temno, pa tudi hladno,
zato so plae tesno ovili okoli sebe in se naglo odpravili po blagi
strmini proti gradu.
"Glejta, Durmstrangovci!" je Hermiona opozorila fanta.
Skupina Durmstrangovcev se je res bliala Bradaviarki. Zmagoslaf
Levy je korakal ob Karkaroffu, drugi tudentje pa so hodili za njima
v precej razkropljeni grui. Trojica jim je sledila in Ron je ves as
razburjeno opazoval Levyja, a ta se ni ozrl. Ko so Durmstrangovci
prili do hrastovih vrat, pa so takoj vstopili v grad.
V Veliki dvorani, osvetljeni s sveami, so bili zbrani e skoraj vsi.
Ognjeni kelih je zdaj stal sredi mize uiteljev, tono pred
Dumbledorjevim stolom, ki pa je bil prazen.
Fred in George, ki sta bila e brez brade, niti nista bila
razoarana, da jima ni uspelo prevarati starostne meje.
"Upam, da bo prvak Bradaviarke Angelina," je rekel Fred, ko so
Harry, Ron in Hermiona sedli.
"Jaz tudi!" mu je zadihano pritegnila Hermiona. "Ampak saj bomo
kmalu izvedeli, kdo bo!"
Zdelo se je, kot bi pojedina trajala celo venost. Morda zato, ker
so imeli praznini obed e drugi dan zapored in jim izvrstna hrana ni
ve tako teknila, kot bi jim sicer. Vsekakor so se tevilni vratovi
neprestano stegovali, obrazi pa nepotrpeljivo obraali proti mizi
profesorjev. Nekateri tudentje so celo vstali, da bi videli, e je
Dumbledore e pojedel. Sode po tem, si je Harry elel isto, kot vsi
drugi v Dvorani - da bi hrana e izginila z miz in bi izvedeli, katere
tri tudente je Kelih izbral za prvake.
Konno je usodni trenutek napoil. Zlati kroniki so nenadoma
zasijali, kot da z njih e nikdar ne bi jedli, in po Dvorani je zavralo.
Ko pa je Dumbledore vstal, so vsi utihnili, kot bi odrezal. Profesor
Karkaroff in madame Maxime, ki sta sedela ob njem, nista bila ni
manj na trnih kot vsi drugi. Ludo Malhaar se je nasmihal in meikal
tudentom, gospod Hulesh pa je zdolgoaseno strmel v strop, kot da
se ga vse skupaj sploh ne tie.
"Kelih nam bo kmalu zaupal svojo odloitev," je dejal Dumbledore.
"Po moji oceni potrebuje e minuto ali dve. Zdaj pa posluh! Ko bomo

poklicali prvake, naj odidejo skozi vrata za nao mizo v sobano, v

kateri bodo prejeli nadaljnja navodila."
Nato je segel po palici in na iroko zamahnil z njo. V hipu so
ugasnile vse svee, razen tistih v buah, in Dvorana se je znala v
polmraku. Ognjeni kelih je zdaj sijal moneje kot kar koli v Dvorani
in Harry je tako zbrano zrl v modrobele plamene, da so se mu oi
osolzile. Vsi so akali... Nekaj tudentov je e pogledovalo na uro...
"Zdaj zdaj bo," je zaepetal Lee Jordan, ki je sedel dva stola stran
od Harryja.
Plameni v Kelihu so se nenadoma obarvali rdee. Iz njega so
zaprasketale iskre. Potem pa je ognjen pramen vignil visoko v zrak in
iz Keliha je vrglo ogan kos pergamenta. Vsa Dvorana je zajela sapo.
Dumbledore je ujel pergament in ga podral dale pred sabo, da bi
ga lahko prebral v svetlobi plamenov, ki so spet postali modrobeli.
"Prvak Durmstranga je..." je zaklical z monim, jasnim glasom,
"Zmagoslaf Levy!"
"Kdo pa drug!" je zavpil Ron, ko so Dvorano stresli radostni
vzkliki in gromek aplavz. Levy je vstal od spolzgadovske mize in
odracal proti Dumbledorju, nato pa je ob mizi profesorjev odel do
vrat ter stopil skoznje.
"Bravo, Zmagoslaf!" je zatulil Karkaroff tako naglas, da so ga vsi
sliali, eprav aplavz e ni zamrl. "Saj sem vedel, da te je dovolj skupaj!"
Na Dvorano je poasi legla tiina. Vsi so se spet zazrli v Kelih, ki
je znova zaarel rdee. Nekaj trenutkov kasneje so plameni iz njega
izvrgli drugi kos pergamenta.
"Prvak Beauxbatonsa je..." je zaklical Dumbledore, "Fleur Delacour!"
"To je ona, Ron!" je zavpil Harry. Dekle, ki je spominjalo na vylo,
je elegantno vstalo od mize in streslo s srebrnkastimi lasmi. Nato se
je po prehodu med drznvraanovsko in pihpuffovsko mizo podalo proti
elu dvorane.
"Ha! Poglejta, kako so drugi Beauxbatonsovci razoarani," je
Hermiona opozorila Harryja in Rona ter z glavo pomignila proti
preostalim gostom s francoske akademije. Beseda ,razoarani' je bila
po Harryjevem nekoliko premila za to, kar se je dogajalo za
drznvraanovsko mizo. Dve izmed Beauxbatonsovk sta glasno planili v
jok in obraz zakopali v dlani.
Ko je skozi stranska vrata Dvorane izginila tudi Fleur Delacour, je
obednico spet zajela tiina, a tokrat tako napeta, da bi lahko
zabrenkal nanjo. Zdaj bo Kelih izbral prvaka Bradaviarke...
Plameni so se obarvali rdee in iz njega so poletele iskre. Ognjen
plamen je vignil visoko v zrak in proti Dumbledorju ponesel tretji
kos pergamenta. Ravnatelj je hitro segel po njem.
"Prvak Bradaviarke je..." je znova zaklical, "Cedric Diggory!"
"Ne!" je glasno zastokal Ron, a slial ga je samo Harry, saj so pri
sosednji mizi zagnali ogluujo kraval. isto vsi Pihpuffovci so
skoili na noge, vreali so in cepetali, Cedric pa se je do ues
nasmejan odpravil mimo njih proti sobani za mizo profesorjev. Aplavz
za Cedrica je bil dolg in minilo je kar nekaj asa, preden je
Dumbledore spet priel do besede.
"Izvrstno!" je veselo zaklical, ko je hru konno pojenjal. "Zdaj so

prvaki znani in preprian sem, da jih boste podprli z vsem srcem. Ko

boste navijali zanje, boste prispevali k pravemu..."
A Dumbledore je nenadoma obmolknil in vsem je bilo jasno, kaj
ga je zmedlo.
Ogenj v Kelihu se je spet obarval rdee. Iz njega so letele iskre.
Dolg plamen je vignil v zrak in iz ae izvrgel e en kos
pergamenta.
Dumbledore je samodejno segel tudi po tem koku. Podral ga je
pred sabo in zazijal v ime, ki je bilo napisano na njem. Temu je
sledila napeta tiina. Dumbledore je e naprej nejeverno zrl v
pergament, ki ga je dral v dlani, vsi v Dvorani pa so gledali
ravnatelja.
Konno se je odkaljal in prebral, kar je pisalo na listku.
"Harry Potter."
Sedemnajsto poglavje
tirje prvaki
-----------------------------Harry je obsedel ko pribit, proti njemu pa so se zasukale prav vse
glave v Veliki dvorani. Dobesedno omamljen je bil. Otopel. Gotovo se
mu samo sanja. Narobe je slial, to je vse.
Zaploskal ni nihe. Pa pa je Dvorano polagoma napolnilo
mrmranje, ki je spominjalo na brenanje roja jeznih ebel. Nekateri so
vstali, da bi si ga bolje ogledali, Harry pa se e vedno ni zganil.
Profesorica McHudurra je stopila mimo Luda Malhaarja in
profesorja Karkaroffa ter se sklonila k ravnatelju. Tudi ta se je komaj
opazno nagnil proti njej in se namril ob besedah, ki mu jih je
zaepetala na uho.
Harry se je obrnil k Ronu in Hermioni. Za njima je uzrl dolgo
gryfondomsko omizje, ki je z odprtimi usti zijalo vanj.
"Saj se sploh nisem prijavil," je povedal prijateljema. "Vesta, da se
nisem."
Oba sta ga e naprej samo nejeverno gledala.
Ravnatelj se je v tistem e vzravnal in prikimal profesorici.
"Harry Potter!" je spet zaklical. "Harry! Pridi sem, prosim!"
"No, pojdi," je zaepetala Hermiona in ga narahlo odrinila.
Harry se je postavil na noge, pri emer pa je stopil na rob
plaa in ob prvem koraku se je spotaknil. Ko je ujel ravnoteje, se je
odpravil naprej po prehodu med gryfondomsko in pihpuffovsko mizo.
Zdelo se mu je, kot da je pot do uiteljske mize neznansko dolga in
se ji sploh ne pribliuje. Na hrbtu je util na stotine pogledov,
mrmranje pa je postajalo vse glasneje. Obutek je imel, da je minila
cela ura, preden se je znael pred ravnateljem. Pogledi vseh uiteljev
so zavrtali vanj.
"No... Kar skozi vrata, Harry," je rekel Dumbledore. Ni se nasmehnil.
Harry je odel vzdol mize. Hagrid je sedel isto na koncu.
Harryju ni pomeiknil, pa tudi pomahal mu ni, eprav ga je tako ali
drugae zmeraj pozdravil. Bil je popolnoma osupel, in kot vsi ostali, je

tudi on samo zijal vanj. Harry je hitro stopil skozi vrata ter se znael
v sobani, obdani s portreti arovnic in arovnikov. V kaminu, ki je bil
vzidan v nasprotno steno, je gorel precej moan ogenj.
Ko je vstopil, so se vsi obrazi na portretih obrnili k njemu. Stara,
zgubana arovnica je smuknila iz okvirja svoje slike in se pridruila
arovniku z nasrenimi brki, ki je zrl vanj s sosednjega portreta.
arovnica se je sklonila k brkatemu arodeju in mu nekaj zaepetala v uho.
Zmagoslaf Levy, Cedric Diggory in Fleur Delacour so bili zbrani ob
ognju. Harry je videl le njihove silhuete in zdeli so se mu nenavadno
mogoni. Levy se je zgrbljen naslanjal na polico nad kaminom,
nekoliko stran od ostalih dveh, in namreno prekladal misli. Cedric je
roki sklenil na hrbtu iz zrl v plamene, Fleur pa se je edina ozrla
prek rame, ko je Harry vstopil. Stresla je z glavo, da so ji dolgi,
srebrnkasti lasje zdrknili z obraza.
"No" je vpraala. "Zo te pozlali, da naz pripelje nazaj v Dvorano"
Mislila je, da so ga samo poslali ponje. Harry ni vedel, kako naj
jim razloi, kaj se je ravnokar zgodilo. Kar obstal je in zijal vanje.
Potem pa so zasliali nagle korake in v sobo je vstopil Ludo
Malhaar. Harryja je prijel pod roko ter ga povedel naprej.
"Kako nenavadno!" je zamrmral in moneje poprijel Harryjevo roko.
"udno, preudno! Gospodje... gospoda in dama," se je popravil, ko
sta se s Harryjem dovolj pribliala ognjiu, "to se slii nekam
nenavadno, ampak vseeno... Naj vam predstavim etrtega prvaka."
Zmagoslaf Levy se je vzravnal, se zazrl v Harryja in emerni obraz
se mu je e bolj pomrail. Cedric je zmedeno pogledoval zdaj
Malhaarja, zdaj Harryja, kot bi bil preprian, da je sekretarja narobe
razumel. Fleur Delacour pa je stresla z glavo, se nasmehnila in rekla:
"O, kako zmena ala, gozpod Malhaar."
"ala" je zaudeno ponovil Malhaar. "Ne, ne, nikakor! Ognjeni
kelih je za prvaka doloil tudi Harryja!"
Levyjeve debele obrvi so se skoraj staknile, Cedric pa je bil zdaj
e bolj zmeden.
Fleur se je namrila: "Oditno je prilo do napake. Tale e ne
more tekmovati. Premajhen je."
"Hja... Vse skupaj je res precej nenavadno," je priznal Malhaar,
se pogladil po obriti bradi in se nasmehnil Harryju. "Ampak, kot
veste, smo letos samo poskusno uvedli pogoj, da morajo biti kandidati
za prvake stareji od sedemnajst let. S tem smo hoteli poskrbeti za
varnost tekmovalcev, toda Harryja je za prvaka doloil Kelih. Ne, po
mojem smo predale, da bi se temu lahko izognili. Taka so pravila in
drati se jih moramo. Harry bo tako kot vi trije dal vse od..."
Vrata so se spet odprla in v sobo je prila veja skupina: profesor
Dumbledore, tik za njim pa gospod Hulesh, profesor Karkaroff,
madame Maxime, McHudurrova in Raws. Profesorica McHudurra je
zaprla vrata, skozi katera je Harry zaslial glasno mrmranje stoterih
glasov v Dvorani.
"Madame Maxime!" je nemudoma vzkliknila Fleur in odkorakala k
ravnateljici. "Ta gozpod je rekel, da bo tekmoval tudi mali fantek!"
Nekje, pa ne pregloboko pod plastjo osuple nejevere, ki je Harryju
ovijala misli, je zautil uborenje jeze. Mali fantek!

Madame Maxime se je ponosno vzravnala, da je bila videti e

mogoneja. S temenom svoje lepe glave se je e skoraj dotikala
lestenca, polnega sve, in napela je svoje velikansko, s rnim satenom
prekrito oprsje.
"Kaj ze dogaja, Dumbledore" je visokostno vpraala.
"To zanima tudi mene," je pristavil Karkaroff. Njegov nasmeek je
bil kakor iz jekla, modre oi pa so se mu svetlikale ko ledeni okruki.
"Naj bi imela Bradaviarka dva prvaka Nihe me ni obvestil, da ima
ola, ki prireja Turnir, lahko dva. Ali pa morda nisem dovolj
natanno prebral pravil"
Nakratko in grozee se je zasmejal.
"C'est impossible," je izjavila madame Maxime, katere gromozanska
dlan, okitena z dragocenimi opali, je poivala na Fleurinem ramenu.
"Bradavidarka ne more imeti dveh prvakov. To bi bilo nadvze nepravidno."
"Mislila sva, da bo vaa starostna meja zadrala mlaje uence,
Dumbledore," se je spet oglasil Karkaroff, ki se je e vedno jekleno
smehljal, njegove oi pa so bile e tre kot prej. "Sicer bi s svojih
akademij vsekakor pripeljala iri izbor kandidatov."
"Karkaroff, verjemite, da je te zmenjave kriv samo Potter," se je z
mehkim glasom vmeal Raws. Iz rnih oi se mu je kar bliskalo od
zlobe. "Ne krivite ravnatelja. Potter je pa odloen, da se bo povigal
na vsa pravila. e odkar je priel, ne pone drugega..."
"Dovolj, Raws," ga je odlono ustavil Dumbledore. Mojster arobnih
napojev je obmolknil, eprav so se mu oi e vedno hudobno svetlikale
skozi zaveso mastnih, rnih las.
Profesor Dumbledore se je zdaj zazrl v Harryja, ki ni sklonil
pogleda in je poskual razbrati, kaj govorijo oi za drobnimi
ravnateljevimi oali.
"Si se prijavil na Turnir, Harry" je mirno vpraal ravnatelj.
"Ne," je odgovoril Harry. Zelo dobro se je zavedal, kako pozorno
ga vsi opazujejo. Raws, ki je stal v sennatem kotu sobe, je nejevoljno,
obenem pa tudi nejeverno zavzdihnil.
"Si katerega izmed starejih tudentov prosil, naj v Ognjeni kelih
vre listek s tvojim imenom" je ravnatelj e naprej izpraeval Harryja,
ne da bi se zmenil za Rawsa.
"Ne!" je ognjevito zatrdil Harry.
"Ah, kako grdo lae!" je vzkliknila madame Maxime, Raws pa je
zmajeval z glavo in se obil.
"Starostne meje nikakor ne bi mogel prestopiti," je ostro ugovarjala
McHudurrova. "Dobro veste, da smo se o tem vsi strinjali, ko smo..."
"Dumbledore je pad ni zarizal pravilno," je skomignila madame Maxime.
"To je seveda mono," je vljudno priznal ravnatelj Bradaviarke.
"Dumbledore, dobro veste, da ste med zarisovanjem brezhibno
izvedli vse potrebne uroke!" se je razjezila McHudurrova. "Kakne
klatimo! Harry ne bi mogel prestopiti meje! In ker mu profesor
Dumbledore verjame, da k ukani ni privabil starejega tudenta, bi mu
morali verjeti tudi vsi ostali!"
Ob zadnjem stavku je pogled jezno uprla v profesorja Rawsa.
"Gospod Hulesh... Gospod Malhaar," se je oglasil Karkaroff in
njegov glas je bil spet ves sladek. "Vidva sta... khem... nepristranska

lana te irije. Gotovo se strinjata z mano, da je prilo do hude

nepravilnosti"
Malhaar si je z robkom obrisal svoj okrogli, fantovski obraz in se
ozrl h gospodu Huleshu. Ta je bil izven dosega migotave svetlobe
plamenov in videti je bil nekoliko grozljiv. Poltema, v kateri je stal, ga
je strano postarala in zdelo se je, kot bi imel namesto glave lobanjo.
A spregovoril je s svojim obiajnim odrezavim glasom.
"Predlagam, da se drimo pravil Turnirja. Ta jasno doloajo, da
mora nastopiti vsak, igar ime izvre Ognjeni kelih."
"Hja, Bartyju lahko zaupamo, statut Turnirja zna na pamet," je
skomignil Malhaar in Karkaroffa ter madame Maxime pogledal, kot da
je zadeva s tem urejena.
"Jaz pa vztrajam, da nam omogoite k Turnirju prijaviti tudi
nepolnoletne kandidate," je rekel Karkaroff. Za sladkobnim glasom zdaj
ni bilo niti sledu, za nasmekom pa e manj. Obraz se mu je kar
spail od besa. "Lepo pripravite Kelih, in listke z imeni kandidatov
bomo metali vanj, dokler ne bosta vseh akademij zastopala po dva
prvaka. Samo tako bodo ole enakovredno zastopane!"
"Ampak Karkaroff, to vendar ne gre," je ugovarjal Malhaar.
"Ognjeni kelih je ravnokar ugasnil in ponovno bo v njem zagorelo ele
na zaetku naslednjega Turnirja..."
"Ki se ga Durmstrang zagotovo ne bo udeleil!" je pobesnel
Karkaroff. "Po tolikih razgovorih in pogajanjih, po tevilnih
kompromisih, v katere ste nas prisilili, nikakor nisem priakoval, da
se bo zgodilo kaj takega! Mono me ima, da bi preprosto odel!"
"Prazne marnje, Karkaroff," je zagodel glas, katerega lastnik je
ravnokar vstopil v sobano. "Svojega prvaka ne boste samega pustili
tu. Tekmovati pa mora. Vsi morajo tekmovati. Kajti tako je, kot je
rekel Dumbledore: arobne pogodbe med Kelihom in njimi ni sposoben
preklicati nihe. Kako pripravno, kaj"
Glas je bil Nerrgov. Profesor je odepal k ognju in pri vsakem
drugem koraku se je po prostoru razlegel glasen, top udarec.
"Pripravno" se je udil Karkaroff. "Bojim se, da vas ne razumem,
Nerrga."
Harryju je bilo jasno, da poskua biti karseda omalovaujo, kot
da so Nerrgove besede komaj vredne njegove pozornosti. A izdale so
ga lastne dlani, ki so se stisnile v pesti.
"Da ne" je tiho vpraal Nerrga. "Nart je vendar tako preprost,
Karkaroff. Kdor je Potterja prijavil, je vedel, da bo moral tekmovati,
e ga Kelih doloi za prvaka."
"Gotovo ga je prijavil nekdo, ki zi je elel, da bi imela
Bradavidarka dve ezli v ognju!" je vzkliknila madame Maxime.
"Glede tega se popolnoma strinjava, madame Maxime," se ji je
priklonil Karkaroff. "Pisno se bom pritoil na ministrstvo za aranje
in na Mednarodno zvezo arovnikov..."
"e se ima kdor koli pravico pritoiti, je to Potter," je zagodel
Nerrga, "ampak, zanimivo... niti rhnil ni!"
"Kaj bi ze on pritoeval!" je izbruhnila Fleur Delacour in z nogo
udarila ob tla. "Dobil je prilonozt, da tekmuje! Vzi zmo tedne in
tedne zanjali o tem, da bi naz Kelih izbral! Za dazt naih ol gre!

Za tizod guldov nagrade! Za tako prilonozt bi bil marzikdo

pripravljen umreti!"
"Saj. Morda kdo upa, da bo Potter dejansko umrl," je prikimal Nerrga.
Tem besedam je sledila zelo napeta tiina.
Ludo Malhaar, ki je bil videti ves na trnih, je teo prenesel na
prste in se ivno pozibaval na njih. Prvi je spregovoril: "Nerrga, stara
sablja, no... Kakne pa klatite!"
"Vsi vemo, kako nesreen je profesor Nerrga, e vsak dan do kosila
ne razkrije najmanj petih zarot, s katerimi naj bi mu stregli po
ivljenju," je glasno izjavil Karkaroff. "Oitno zdaj v preganjavico peha
tudi svoje tudente. Precej nenavadno, Dumbledore, da ste takemu loveku
dodelili mesto profesorja za obrambo pred mranimi silami. A preprian sem, da
ste za to imeli svoje razloge."
"Hoete rei, da si vse skupaj samo umiljam" je zagodel Nerrga.
"Da imam preganjavico, kaj Fantovo ime je v Kelih lahko spravil
samo neverjetno sposoben arovnik..."
"Pa imate za to kaken dokaz!" se je razhudila madame Maxime.
"Nekomu je vendar uspelo preslepiti ao z izjemnimi arobnimi
lastnostmi!" ji je zabrusil Nerrga. "Kelih je vse pomeal! Oitno je
pozabil celo to, da se na Triolskem turnirju pomerijo samo tri
akademije. Stavil bi, da se ga je zloinec lotil z neverjetno mogonim
urokom zmede, nato pa Potterja prijavil na Turnir kot predstavnika
etrte ole..."
"Oitno ste vse to natanno razmislili, Nerrga," ga je hladno
prekinil Karkaroff, "in vaa teorija je nadvse bistroumna. A opozoriti
vas moram, da mi je prilo na uho, kaj ste si ubili v glavo ob
zadnjem rojstnem dnevu. Kolikor vem, ste v enem izmed daril
prepoznali zvijano prikrito baziliskovo jajce in ste tako dolgo udrihali
po njem, da so od njega ostale samo repinje. Ko ste ugotovili, da gre
v resnici za aroben asomer neprecenljive vrednosti, je bilo seveda
prepozno. Zato boste verjetno razumeli, e vaih blodenj ne bomo
jemali povsem resno..."
"Obstajajo ljudje, ki nerodnosti drugih z veseljem izrabijo v svoj
prid," je pretee odvrnil Nerrga. "Moja naloga je pa ta, da uganem,
kako razmiljajo coprniki, Karkaroff. Kot tudi sami e predobro pomnite..."
"Alastor!" se je svaree vmeal Dumbledore. Harry se je za trenutek
spraeval, komu je bil namenjen opomin, nato pa se mu je posvetilo,
da profesorju Nerrgi verjetno ni ime kar Noru. Nerrga je vsekakor utihnil, a
bil je zadovoljen, saj je obraz ravnatelja Durmstranga arel rdee.
"Kako je prilo do tega zapleta, ne moremo vedeti," je Dumbledore
nagovoril vse prisotne. "Vsaj meni pa se zdi, da nimamo izbire.
Tekmovati morajo vsi tirje prvaki, tudi Harry. Zato bo pri tem ostalo..."
"Ampak, Dumbledore..."
"Ljuba madame Maxime, e veste, kako bi se temu lahko izmaknih,
le na dan s predlogom."
Ravnatelj je premolknil, a madame Maxime ga je samo grdo
pogledala, spregovorila pa ni. Toda nejevoljna ni bila samo ona. Raws
se je kar penil od besa in Karkaroff je bil ves iz sebe.
Malhaar pa je bil isto blaen.
"No, kaj, ko bi se potemtakem kar lotili zadeve" je vpraal, si

pomel dlani in se vsem prisotnim prisrno nasmehnil. "Saj veste, prvakom moramo
dati natanneja navodila. Barty, ti lahko prepustim to ast"
Gospod Hulesh se je zdrznil, kot bi bil z mislimi isto drugje.
"Aha," je rekel, "navodila. Torej. Prva naloga..."
Stopil je v krog svetlobe okoli kamina. Zdaj ko je stal blije
Harryju, se mu je zdel hudo bolan. Imel je temne podonjake, njegova
koa, polna gubic, pa je bila videti tenka kot papir. Na svetovnem
prvenstvu je bil veliko bolj il.
"Prva naloga naj bi pokazala, kako drzni ste," je povedal Harryju,
Cedricu, Fleur in Zmagoslafu, "zato vam ne bomo povedali, kaj vas
aka. Za arovnika je pomembno, da izkae pogum, tudi kadar se
znajde v nevarnosti, na katero ni pripravljen. Zelo pomembno.
Prva naloga bo na sporedu tiriindvajsetega novembra, izvedli pa jo
boste vprio tudentov in irije.
Profesorji vam nikakor ne smejo pomagati, vam pa prepovedujemo,
da bi kogar koli prosili za pomo. Vsako nalogo morate opraviti sami
in pri prvi si boste lahko pomagali zgolj s arovniko palico. Podatke
o drugi nalogi pa boste prejeli, ele ko boste opravili prvo.
Aha, pa e nekaj. Zaradi zahtevnosti Turnirja in zato, ker vam bo
vzel toliko asa, ste letos oproeni zakljunih izpitov."
Gospod Hulesh se je obrnil k Dumbledorju: "Mislim, da je to vse.
Sem kaj pozabil, Albus"
"Po mojem ne," je odvrnil ravnatelj, ki je nekoliko zaskrbljeno
opazoval gospoda Hulesha. "Ste prepriani, da ne bi prespali na
Bradaviarki, Barty"
"Hvala, Dumbledore, a res se moram vrniti na ministrstvo," je
odkimal gospod Hulesh. "Trenutno smo izjemno zaposleni, saj smo se
znali v precejnji zagati. Vajeti sem prepustil mlademu Puysieju, ki je
sicer zelo zagnan... Po pravici povedano je kar nekoliko preve zagnan."
"Ampak preden greste, boste gotovo z nami kaj spili," ga je povabil
Dumbledore.
"Daj no, Barry, jaz bom ostal tu!" se je Malhaar veselo pridruil
ravnateljevemu vabilu. "Zdaj se bo vse sukalo okoli Bradaviarke in tu
bo veliko bolj napeto kot v slubi!"
"Mono dvomim, Ludo," je nekoliko nejevoljno odvrnil Hulesh.
"Prav," je Dumbledore prekinil nerodno tiino, ki je sledila, in se s
prijaznim nasmekom obrnil k ravnateljema tujih akademij. "Madame
Maxime, profesor Karkaroff - se mi bosta pridruila ob kozarku"
A madame Maxime je e objela Fleur prek ramen in jo hitro
popeljala iz sobe. Takoj ko sta prili v Veliko dvorano, sta se zaeli
pogovarjati po francosko. Karkaroff pa je pomignil Levyju in tudi
onadva sta odla, a izmenjala nista niti enega samega stavka.
"Harry, Cedric, ne bi bilo slabo, e bi se odpravila vsak v svoj
dom," je dejal Dumbledore in se obema nasmehnil. "V Gryfondomu in
Pihpuffu vaju gotovo nestrpno priakujejo, da bi se poveselili z vama."
Harry se je ozrl k Cedricu, ki je ravnatelju prikimal, in skupaj sta
odla.
Velika dvorana je bila zdaj prazna. Svee so e skoraj dogorele in
nazobani nasmeki bu so bili kar nekoliko srhljivi.
"No," je rekel Cedric in se beno nasmehnil, "torej se bova spet

pomerila!"
"Pa e," je prikimal Harry, ki ni vedel, kaj naj ree. V njegovi
glavi je vladal popoln nered in poutil se je, kot bi mu nekdo oplenil
mogane.
"No... Povej no," ga je pozval Cedric na poti v avlo, ki so jo zdaj
osvetljevale le bakle. "Kako se ti je uspelo prijaviti"
"Saj se nisem prijavil," je zatrdil Harry in se zazrl v Cedricov
obraz. "Res ne. Prej se nisem lagal!"
"Ah... Tudi prav," je skomignil Cedric in Harry je vedel, da mu
ne verjame. "No, se vidiva."
Namesto da bi se odpravil po marmornatem stopniu, je odel
skozi vrata na desni. Harry je poslual, kako se spua po stopnicah v
klet, nato pa se je sam poasi povzpel po marmornatih.
Mu bo kdo, razen Rona in Hermione, verjel, ali bodo vsi
prepriani, da se je sam prijavil na Turnir Ampak zakaj bi se
Drugi prvaki imajo za sabo ve let olanja kot on! Spoprijel se bo z
izjemno nevarnimi nalogami, in to vprio soolcev! e res, da je
vekrat sanjaril, kako lepo bi bilo tekmovati... Toda samo sanjaril!
Nikoli ni resno pomislil, da bi se prijavil!
Nekdo pa oitno je. Nekdo je hotel, da bi tekmoval, in mono se
je potrudil, da ga je Kelih izbral. Zakaj Da bi ga spravil v dobro
voljo Ne bi rekel...
Morda pa ga je prijavil, da bi se Harry osmeil. e je tako,
nesramne gotovo ne bo razoaran...
Ampak, da bi ga kdor koli prijavil, ker bi ga rad ubil! Mar
profesorja Nerrgo res mui preganjavica Je nemogoe, da bi kdo
zmedel tisto leseno ao samo zato, ker se je hotel poaliti z njim Si
res kdo tako mono eli njegove smrti
Na zadnje vpraanje si je Harry lahko nemudoma odgovoril. Ja,
nekdo si je mono eli, in to vse od Harryjevega prvega leta starosti.
Lord Mrlakenstein. A kako bi Mrlakenstein dosegel, da bi se
Harryjevo ime znalo v Kelihu Vsi so trdili, da je nekje dale, da se
skriva v oddaljeni deeli, ibak in nemoen... popolnoma sam...
Toda v tistih sanjah je videl in slial, da Mrlakenstein ni sam.
Pogovarjal se je z Glistorepyjem in skupaj sta nartovala Harryjevo smrt!
Kar naenkrat se je znael pred sliko debele gospe, in to ga je
isto presenetilo, saj se je komaj zavedal, kam ga nosijo noge.
Zauden je tudi ugotovil, da debela gospa ni sama. Poleg nje je zdaj
samoveno sedela zgubana arovnica, ki je smuknila na sosedov
portret, ko se je v sobani za Veliko dvorano pridruil prvakom. Gotovo
je tekla, kar so ji dale noge, prek slik, ki so obdajale sedmero
stopni, sicer nikakor ne bi prila sem pred njim. Obe z debelo
gospo sta se vsekakor radovedno zazrli vanj.
"Glej no, glej," je izjavila debela gospa, "Violeta mi je ravnokar
povedala, kaj se je zgodilo. Torej so te izbrali za prvaka akademije, kaj"
"Frataprata," je topo rekel Harry.
"O ne, res so te!" je ualjeno ugovarjala zgubana arovnica.
"Ne, ne, Vi, to je samo geslo," jo je pomirila debela gospa, nato pa
je Harryja spustila v dnevno sobo.
Od trua, ki je udaril vanj, ko se je portret umaknil od luknje,

bi ga skoraj vrglo vznak. V hipu ga je kaknih deset parov rok

zgrabilo, potegnilo noter in kar naenkrat se je znael pred celim
Gryfondomom. Vsi so kriali, vigali in mu ploskali.
"Zakaj nama nisi povedal, da si se prijavil!" je zarjul Fred, ki je
bil zaradi tega resda nejevoljen, obenem pa bi ga najraje posvojil.
"Kako ti je to uspelo, ne da bi ti pognala brada! Res si od sile!"
je zatulil George.
"Pa saj nisem..." je ugovarjal Harry. "Sploh ne vem, kako..."
A nadenj je prihitela Angelina: "Oh, e e nisem postala prvak jaz,
je pa vsaj nekdo drug iz Gryfondoma!"
"Diggoryju bo lahko vrnil za tisti poraz, Harry!" je zakriala Katie
Bell, druga gryfondomska zasledovalka.
"Hrano smo priskrbeli, Harry, pridi, postrezi si..."
"Saj nisem laen, e v Veliki dvorani sem se najedel..."
Nihe ni hotel sliati, da ni laen, da pergamenta s svojim imenom
ni odvrgel v Kelih, nihe ni opazil, da mu ni do zabave... Lee je
nekje izbrskal gryfondomsko zastavo in vztrajal, da jo morajo oviti
okoli Harryja. Ta pa se jim ni in ni uspel izmuzniti. Kadar se je
poskusil preriniti proti fantovskemu stopniu, se je gnea okoli njega
samo e zgostila, v roke so mu porinili e eno steklenico maslenuka,
ips in araide pa so mu tlaili kar v usta... Vsi so hoteli vedeti,
kako mu je uspelo prevarati Dumbledorjevo starostno mejo in se prijaviti...
"Saj se nisem!" je znova in znova ponavljal. "Pa tudi tega ne vem,
kdo me je!"
A vse zaman.
"Utrujen sem!" je zavpil, ko so se e pol ure prerivali okoli njega.
"Ne, resno mislim, George - spat grem!"
Bolj od esar koli drugega si je elel govoriti z Ronom in
Hermiono. Njima se menda ni zmealo A ne enega ne drugega ni
bilo v dnevni sobi. Zato je e naprej vztrajal, da se mora naspati, in
je tako reko pohodil brata Creevey, ki sta mu pred stopniem
postavila zasedo. Konno se je otresel vseh in se hitro, kot se je
mogel, povzpel v spalnico.
Ron je obleen leal na postelji in sam je bil. Ko je Harry za
sabo zaloputnil vrata, je dvignil pogled.
"Kje pa si bil" ga je vpraal Harry.
"O, ivijo," ga je pozdravil Ron.
Smehljal se je, a na zelo nenavaden, prisiljen nain. Harry se je
nenadoma zavedel, da je e vedno odet v krlatno gryfondomsko
zastavo, ki mu jo je Lee privezal okoli vratu. Poskual jo je sneti s
sebe, a bila je neverjetno trdno zavozlana. Ron je povsem negibno
leal na postelji in ga opazoval, kako se mui z njo.
"No," je rekel, ko se je Harry konno reil zastave in jo vrgel v
kot, "estitam."
"Kako to misli - estitam" ga je debelo pogledal Harry. Ron se
je vsekakor smehljal na zelo nenavaden nain. Pravzaprav se je bolj mril.
"Hja... Nihe drug ni prevaral starostne meje," je skomignil Ron.
"Niti Fred in George je nista. Kako ti je to uspelo S plaem
nevidnosti"
"Pla nevidnosti me e ne bi spravil prek starostne meje," je

zamrmral Harry.
"Aha," je prikimal Ron. "Saj sem si kar mislil, da bi mi povedal,
e bi bilo tako preprosto... saj bi se pod plaem lahko skrila oba.
Torej si se domislil neesa drugega"
"Sploh se nisem prijavil," je zavzdihnil Harry. "Nekdo drug me je."
Ron je privzdignil obrvi.
"Zakaj bi te prijavil nekdo drug"
"Nimam pojma," je odvrnil Harry. Zdelo se mu je, da bi bilo
preve melodramatino, e bi rekel: "Da bi me ubil."
Ronove obrvi so se povzpele e vije; grozilo jim je e, da se bodo
izgubile pod lasmi.
"Ve, meni res lahko zaupa," je izjavil. "e noe, da bi za to
izvedeli drugi, te isto razumem. Ne, pravzaprav te ne! Saj ti niso
zagrozili s kaznijo Tista prijateljica debele gospe, Violeta, nam je vse
povedala. Dumbledore ti je dovolil tekmovati. Tiso guldov nagrade;
kaj Pa e izpitom si se izognil..."
"e ti pravim, da se nisem prijavil!" je vzkliknil Harry, ki ga je
Ronovo govorjenje hudo pogrelo.
"No, prav," je skomignil Ron, ki ga to ni niti najmanj preprialo.
"Mislil sem pa... Zjutraj si rekel, da bi se najraje prijavil e veraj,
ko te pri tem nihe ne bi opazoval... Nisem tako neumen, ve."
"Obnaa se e, kot bi bil," mu je zabrusil Harry.
"Aja" je rekel Ron, ki se niti s prisiljenim smehljajem ni ve
trudil. "Raje pojdi spat, Harry. Jutri bo moral vstati zgodaj, vsi bodo
hoteli tvojo fotografijo in take rei."
Nato je zgrabil zavese svojega baldahina in jih potegnil skupaj.
Harry je obstal in e dolgo nejeverno zijal v temnordee zavese iz
baruna. Za njimi se je skrival eden izmed redkih ljudi, za katerega
je bil preprian, da mu bo verjel.
Osemnajsto poglavje
Tehtanje palic
-----------------------------Ko se je Harry v nedeljo zjutraj zbudil, se je nekaj asa zmedeno
spraeval, zakaj se pouti tako zavrenega in kaj ga pravzaprav skrbi.
Potem pa se je spomnil prejnjega veera. Sedel je in sunkovito
razgrnil baldahin, odloen, da se poteno pogovori z Ronom. A njegova
postelja je bila prazna. Oitno je e odel na zajtrk.
Harry se je oblekel in se odpravil v dnevno sobo. Takoj ko se je
prikazal v njej, so mu vsi, ki so e pozajtrkovali, zaploskali. Harryju
ni bilo do tega, da bi tudi v Veliki dvorani doivel taken sprejem, a
al ni imel izbire. e bi ostal v dnevni sobi, bi ga popadla brata
Creevey, ki sta mu e obsedeno mahala, naj se jima pridrui. Zato je
odlono odkorakal k luknji za portretom, ga odrinil, splezal ven in se
skoraj zaletel v Hermiono.
"ivijo," ga je pozdravila in mu pomolila v prtiek zavito
skladovnico prepeenca. "Tole sem ti prinesla... Bi se malo sprehodil"
"Z veseljem," je nemudoma pristal.

Odla sta v pritlije, hitro prekala avlo in proti Veliki dvorani se

nista niti ozrla. Mahnila sta jo prek trate proti jezeru, na katerem je
bila zasidrana durmstrangovska ladja, njen rni odsev pa je valoval na
povrini. Jutro je bilo hladno, zato se nista ustavila in skupaj sta se
lotila prepeenca. Harry je Hermioni natanno opisal, kaj se je
prejnji veer zgodilo po tistem, ko je vstal od gryfondomske mize. Na
njegovo veliko olajanje mu je verjela na besedo.
"Seveda sem vedela, da se nisi sam prijavil," je zavzdihnila, ko ji
je povedal, da mu je bilo v sobani za Dvorano zelo nelagodno. "Kako
si pogledal, ko je Dumbledore prebral tvoje ime! Ampak nekdo te je prijavil! Le
kdo Nerrga ima prav, Harry. Dvomim, da bi to lahko napravil kaken tudent.
Keliha nikakor ne bi mogel preslepiti, e manj verjetno pa je, da bi se prebil
prek Dumbledorjeve..."
"Si kaj videla Rona" jo je prekinil Harry.
Hermiona se je nekaj asa obotavljala.
"Emm... Ja. Pri zajtrku sva se sreala," je rekla.
"Pa e zmeraj misli, da sem se sam prijavil"
"Hja... Ne, mislim, da ne. No, ne zares," je izjecljala.
"Kako to misli - ne zares"
"Oh, Harry, se ti e vedno ni posvetilo" je Hermiona obupano
zmajala z glavo. "Ljubosumen je."
"Ljubosumen!" je nejeverno ponovil Harry. "Ljubosumen na kaj
Na to, da se bom osmeil vprio cele ole"
"Poglej," je potrpeljivo zaela Hermiona. "Izmed nas treh tebi
posveajo najve pozornosti. Dobro ve, da ti jo res."
Harry je e jezno odprl usta, zato je Hermiona hitro nadaljevala:
"Pa ne mislim, da si tega eli, tako pa je. Ampak... no... saj ve.
Ron ima toliko bratov, s katerimi neprestano potihem tekmuje, in ti si
njegov najbolji prijatelj, obenem pa si resnino slaven. Kadar se
drugi ukvarjajo s tabo, ga mirno odrinejo na stranski tir. To Ron zelo
dobro prenaa in nikdar ne govori o tem. Tokrat pa..."
"Krasno," je grenko pripomnil Harry. "Prekrasno. Povej mu, da bi
takoj zamenjal z njim. Prav privoil bi mu, da bi se znael v moji
koi... Da bi zijali vanj, kamor koli bi el..."
"Tega mu pa jaz e ne bom razlagala," je odrezala Hermiona. "Kar
sam mu povej, samo tako se bo to uredilo."
"Kaj! Naj tekam za njim in ga prosim, naj ne bo tak otrok!" je
zavpil Harry, da je ve sov, ki so dremale na blinjem drevesu,
preplaeno sfrfotalo stran. "Ko si bom zlomil vrat ali kaj podobnega,
bo e verjel, da ne uivam..."
"To ni smeno," mu je Hermiona tiho skoila v besedo. "To ni niti
najmanj smeno." Videti je bila vsa na trnih. "Harry, razmiljala sem... Pa saj
ve, kaj mora storiti, kajne Takoj, v trenutku, ko se vrneva v grad!"
"Ja, Ronu moram primazati..."
"Siriusu mora pisati! Nujno mu je treba sporoiti, kaj se je
zgodilo. Prosil te je, da ga obvea o vsem, kar se dogaja na
Bradaviarki. Po mojem je slutil, da se bo zgodilo nekaj takega. Pri
sebi imam pero in kos pergamenta..."
"Nehaj no!" je zaepetal Harry in se ozrl okoli sebe, e jima kdo
prislukuje. A grajski park je bil povsem prazen. "V Anglijo se je vrnil

samo zato, ker me je v brazgotini malo zaemelo. e mu povem, da me je nekdo

prijavil na Triolski turnir, bo gotovo pridrvel naravnost v olo..."
"Ampak prosil te je, da mu pie o takih stvareh," ga je opomnila
Hermiona, "in slejkoprej bo izvedel, kaj se je zgodilo."
"Kako"
"Harry, tega ne bodo mogli pomesti pod preprogo," ga je resno
preprievala. "Triolski turnir je pomembno tekmovanje, ti pa si slaven.
Stavim, da se bodo Preroke novice kmalu na iroko razpisale o tem,
da bo tekmoval. O tebi e tako ali tako govorijo skoraj vse knjige o
Saj Ve Kom... Sirius bi za to raje izvedel od tebe, vem, da bi."
"Dobro, dobro, saj mu bom pisal," je zagodrnjal Harry in zadnji
kos prepeenca vrgel v jezero. Obstala sta in opazovala, kako je nekaj
asa plaval na povrini, potem pa se je iz vode dvignila velika lovka
in ga potegnila v globine.
"Ampak igavo sovo naj mu poljem" se je spomnil Harry, ko sta
se vzpenjala v grad. "Napisal je, naj mu ne poiljam kar naprej Hedwig."
"Prosi Rona, e ti posodi..."
"Rona e ne bom prosil," jo je gladko zavrnil.
"Prav, potem pa si sposodi eno izmed olskih sov, vsem so na
razpolago," je alostno skomignila Hermiona.
Odla sta v sovji stolpi. Hermiona mu je izroila kos pergamenta,
pero in rnilnik, nato pa se je sprehodila ob dolgi vrsti gredi ter si
ogledala razline sove. Harry je medtem poepnil, se s hrbtom naslonil
na steno in napisal pismo.
Dragi Sirius!
Prosil si me, naj te obveam o vsem, kar se zgodi na
Bradaviarki, in zato ti zdaj tudi piem. Ne vem, e si slial, da se
bo letos tukaj odvijal Triolski turnir. No, v soboto zveer so me
izbrali za etrtega prvaka. Ne vem, kdo je listek z mojim imenom
vrgel v Ognjeni kelih. Jaz ga vsekakor nisem! Drugi prvak
Bradaviarke je Cedric Diggory iz Pihpuffa.
Prenehal je pisati in pomislil. Najraje bi mu povedal, da se pouti,
kot bi mu sinoi v drobovje obesili veliko svineno ute, a tega
obutka ni znal prevesti v besede. Tako je pomoil pero v rnilnik in
dodal samo:
Upam, da je s tabo vse v redu, z reboklunom pa tudi,
Harry.
"Sem e," je povedal Hermioni, se postavil na noge in si s plaa
strepal slamo. Takrat mu je na ramo priprhutala Hedwig in mu pomolila nogo.
"Tokrat te ne morem poslati," ji je razloil Harry in se ozrl proti
olskim sovam. "Eno od tistih bom moral prositi, naj odnesejo pismo..."
Hedwig je na ves glas zaskovikala in se tako sunkovito odgnala, da
ga je s kremplji zbodla v ramo. Medtem ko je privezoval pismo na
nogo velikega uka, mu je ves as obraala hrbet. uk je odletel in
Harry je z roko segel proti Hedwig, da bi jo poboal. Ona pa je
besno avsnila proti njej in poletela na enega izmed tramov pod

stropom, kjer je Harry ni mogel dosei.

"Najprej Ron, zdaj pa e ti," je ualjeno zarenal Harry. "Kaj sem
vam naredil!"
"Ko se bodo privadili na dejstvo, da me je Kelih izbral za prvaka,
mi bo laje," se je tolail Harry.
A e naslednjega dne se je izkazalo, kako zelo se je motil. Spet so
se zaela predavanja in soolcem se ni mogel izogniti, vrh tega pa
niso bili samo Gryfondomovci prepriani, da se je sam prijavil na
Turnir. A za razliko od njih drugi nad tem niso bili navdueni.
Odnosi s Pihpuffovci, ki so se obiajno izvrstno razumeli z
Gryfondomovci, so se zelo ohladili. Ena sama ura rastlinoslovja je bila
dovolj, da je to postalo e preoitno. Pihpuffovci so verjetno imeli
obutek, da je Harry njihovemu prvaku ukradel del slave, kar je bilo
zanje toliko bolj bolee, saj je njihov dom redkokdaj blestel; Cedric je
bil vsekakor eden redkih iz Pihpuffa, ki so posebej izstopali. Kakor
koli, Ernie Macmillan in Justin Finch-Fletchley sta bila do Harryja
navadno prijazna. Toda zdaj nista z njim spregovorila ene same
besede, pa eprav so skupaj presajali grizljive gomoljke. e ve!
Privoljivo sta se mu zasmejala, ko se mu je ena izmed gomoljk
izmuznila iz rok, se mu pognala v obraz in ga ugriznila v nos. Tudi
Ron ni govoril z njim. Hermiona je sedela med njima in si ju
prizadevala pripraviti do pogovora, a oba sta govorila le z njo, drug
drugega pa nista hotela niti pogledati. Harryju se je zdelo, da ga
gleda postrani celo profesorica Ochrowt, ki je bila predstojnica Pihpuffa.
Ponavadi bi se veselil, da bo videl Hagrida, a pri negi arobnih ivali se
je moral sreati tudi s Spolzgadovci - prvi, odkar je postal prvak.
Ko se je k Hagridovi koi primajal Dreco, se je seveda takoj vtaknil
vanj.
"Ah, glejta, fanta, to je pa prvak," je rekel Crabbeju in Goylu,
takoj ko so bili dovolj blizu, da ga je Harry lahko slial. "Imata s
sabo kakno pero Hitro se zagrebita za avtogram, sicer bosta ostala
brez. Med Triolskim turnirjem je umrla polovica prvakov, vesta...
Kaj misli, Potter, kako dolgo bo zdral Po mojem te bodo v vreko
pomedli e med prvo nalogo, po priblino desetih minutah."
Crabbe in Goyle sta se petolizniko zakrohotala, Dreco pa je hitro
utihnil, saj se je izza koe prikazal Hagrid. S sabo je prinesel visoko
skladovnico zabojev, v vsakem pa je bil po en ogromen ritotrobi zaribanec. Na
veliko grozo vseh prisotnih jim je oskrbnik nato razloil, da zaribanci najbr
rejo drug drugega zato, ker se premalo gibljejo. Reitev je videl v tem, da
vsak uenec pritrdi okoli svojega zaribanca ovratnico, nanjo privee vrvico,
nato pa ga odpelje na kratek sprehod. Harryju je bilo pri tem nartu ve samo
to, da je popolnoma zamotil Dreca.
"Tole re naj peljem na sprehod" se je namrgodil in pogledal v
enega izmed zabojev. "Kam pa naj bi pritrdili ovratnico Okoli ela,
zadka ali priseska"
"Okoli trupa," je odrezal Hagrid. "Morebiti bi bilo tudi pametno, da
si nadenete rokavice iz zmajevega usnja. Za vsak sluaj, sej veste.
Harry, pridi sem, mi bo pomagal pri temle ta velikem..."

Hagrid ga je k sebi poklical predvsem zato, da bi se lahko na

samem pogovorila. Poakal je, da so se vsi posvetili zaribancem, nato
pa se je obrnil k njemu in zelo resno dejal: "Toko torej... Tekmoval
bo, Harry. Na Turnirju. Kot prvak Bradaviarke."
"Kot eden izmed dveh prvakov Bradaviarke," ga je popravil Harry.
Hagridove oi, rne kakor hroi, so ga zaskrbljeno opazovale izpod
divjih obrvi.
"Pa se ti kej svetlika, kdo te je prijavil"
"Torej mi ti verjame, da se nisem sam" je vpraal Harry, ki je s
teavo prikril, kako hvaleen je oskrbniku za te besede.
"Sevede ti," je zamrmral Hagrid. "e ti ree, da se nisi, poj ti
verjamem. No, koko ti ne bi, e ti pa tudi Dumbledore."
"Ko bi le vedel, kdo je to naredil," je grenko zavzdihnil Harry.
Oba sta se zazrla prek trate. Soolci so se razkropili vsak v svojo
smer in vsi so imeli hude teave, saj so zaribanci zrasli ter postali
izjemno moni. Na njih se je zdaj svetlikala debela, sivkasta hitinjaa,
da so bili videti kot krianci med velikanskimi korpijoni in
rakovicami. e vedno pa na njihovem telesu ni bilo mo najti glave ali
oi.
"Lej jih, koko se imajo fino!" je ves sreen izjavil Hagrid.
Harry je domneval, da govori o zaribancih, saj se soolci nikakor
niso imeli lepo. Vsake toliko asa je srhljivo poilo, kaknemu izmed
zaribancev je iz zadka bunil ogenj in poletel je nekaj metrov dale.
Marsikaknemu tudentu se je primerilo, da je zaradi tega telebnil na nos, saj
ga je zaribanec povlekel za sabo, in na noge se je lahko skobacal, ele ko se
je poast ustavila.
"Ah, koga pa vem, Harry," je nenadoma zavzdihnil Hagrid in se
zaskrbljeno zazrl vanj. "olski prvak si... Se ti pa res zgodi isto vse,
kar se ti lahko, kaj"
Harry mu ni odgovoril. Ja, isto vse se mu zgodi, kar se mu lahko... Isto
mu je pravzaprav rekla Hermiona na sprehodu okoli jezera in po njenem je bil
ravno v tem razlog, da Ron ne govori z njim.
Naslednjih nekaj dni je bilo Harryju hudo, kot mu ni bilo na
Bradaviarki nikoli. Priblino tako zoprno mu je bilo samo e tistih
nekaj mesecev v drugem letniku, ko je precejen del ole sumil, da
napada tudente. A takrat mu je Ron stal ob strani in Harry je bil
preprian, da bi tudi tokrat prenesel vse, samo e bi bila z Ronom
spet prijatelja. Toda trmasto je bil odloen, da Rona ne bo niti
pogledal, pa eprav je bil nesreen in osamljen.
Razumel je, zakaj ni dobro zapisan pri Pihpuffovcih, eprav mu
zaradi tega ni bilo ni laje. Pihpuffovci so pa podprli prvaka iz
svojega doma. Od Spolzgadovcev seveda ni priakoval drugega kot
aljivk. V tem domu so ga sovraili e od nekdaj, saj je vekrat
pripomogel k temu, da jih je Gryfondom premagal tako v quidditchu
kot v tekmovanju med domovi. Na podporo Drznvraanovcev pa je
vseeno upal. A zaman. Veina tudentov iz Drznvraana je bila prepriana, da je
Kelih nekako prevaral samo zato, ker je obupno eljan slave.
Poleg tega je bilo neizpodbitno, da je Cedricu vloga prvaka veliko
bolj ustrezala kot njemu, saj je bil pihpuffovski prvak tudi izjemno

postaven in sive oi so neverjetno pristajale njegovim temnim lasem.

Teko je bilo rei, ali so tiste dni bolj obudovali Zmagoslafa Levyja
ali njega. Taista skupina estoolk, ki ji je bilo ob prihodu Durmstrangovcev
toliko do Levyjevega avtograma, je zdaj med kosilom tekala okrog Cedrica in ga
prosjaila, naj se jim podpie na olske torbe.
Harryju je lo vse narobe. Sirius mu e zmeraj ni odpisal, Hedwig
ga ni hotela niti pogledati in profesorica Trelawney mu je
napovedovala smrt s e vejo gotovostjo kot obiajno. Poleg tega pa so
se pri urah profesorja Colibrija lotili osnovnega priklica, in ker ga
nikakor ni mogel izvesti, mu je profesor dal dodatno nalogo. Neville je
bil sicer edini, ki je kdaj koli dobil kakno dodatno nalogo.
"Pa saj ni tako teko," ga je preprievala Hermiona, ko sta zavila
iz Colibrijeve predavalnice. Med uro je ves as priklicevala k sebi
razline stvari, in to prek cele uilnice. Predmeti so vsaki ubogljivo
vignili k njej, da se je e zdelo, kot bi bila nekaken udaki magnet
za gobe, smetnjake in lunoskope.
"Samo premalo zbran si bil," je dodala.
"Zakaj neki" je nejevoljno zamrmral Harry, ko je mimo prikorakal
Cedric Diggory, obdan z veliko skupino deklet. Prav bedasto so se
hihitale in se zvirale okoli njega, Harryja pa so pogledale, kot bi bil
velik ritotrobi zaribanec.
"Ni da bi si take stvari preve gnal k srcu, a ne" je zagrenjeno
pristavil. "Seveda ne, mar bi se veselil, da me popoldne aka dvojna
ura napojev..."
Predavanja o arobnih napojih so bila Harryju zoprna e prej, v
zadnjem asu pa je med njimi pogosto dobil obutek, da se je znael
v muilnici namesto v predavalnici. Ni si mogel predstavljati esa bolj
stranega od tega, da si celo uro in pol zaprt v jei skupaj z Rawsom
in Spolzgadovci. Vsi so bili namre odloeni, da ga bodo kaznovali,
ker si je drznil postati olski prvak. e prejnji petek so mu postregli
s porcijo ponianja, ki jo je komaj pogoltnil, pa e to mu je uspelo
samo zaradi Hermione, ki je sedela poleg njega in neprestano
mrmrala: "Ne zmeni se zanje, ne zmeni se zanje, ne zmeni se."
Priakoval je, da ga tokrat ne aka ni lepega, in res! Ko sta se
s Hermiono po kosilu odpravila proti Rawsovi jei, sta pred njo
naletela na Spolzgadovce. Vsi so imeli na plaih velike priponke in
Harry je za trenutek pomislil, da so se vlanili v Bratovino. A z
ivahnimi rdeimi rkami, ki so se v slabotno osvetljenem podzemnem
hodniku mono svetile, je na njih pisalo:
"Navijajte za Cedrica Diggoryja, edinega pravega prvaka Bradaviarke!"
"So ti ve, Potter" je glasno vpraal Dreco, ko je opazil Harryja.
"Pa to e ni vse - glej!"
Priponko je z dlanjo pritisnil k prsim in z nje je zasijal drug,
zelen napis: "Potter je prdec"!
Spolzgadovci so se glasno zakrohotali. Tudi drugi so pritisnili na
priponke, da je aljivo sporoilo z vseh strani zameikalo v Harryja.
Zautil je, kako mu je kri pognalo v glavo.
"Kako ste zabavni," je Hermiona zabrusila Gatki Garkinson in
njeni klapi Spolzgadovk, ki so se smejale najbolj glasno. "Res, strano
ste duhoviti."

Ron se je skupaj z Deanom in Seamusom naslanjal na steno.

Smejal se ni, za Harryja pa se tudi ni postavil.
"Ti dam eno priponko, Grangerjevka" jo je vpraal Dreco in ji jo
pomolil. "Veliko jih imam. Samo glej, da se ne bo dotaknila mojih
rok. Ravnokar sem si jih umil in ne bi rad, da bi mi jih kakna
brezkrvna packa vse potacala."
Bes, ki se je e dolgo nabiral v Harryju, je prebil jez v njegovih
prsih in segel je po palici, e preden se je zavedel, kaj pone. Soolci
okoli njega so se razbeali ko jata kokoi.
"Harry!" je svaree vzkliknila Hermiona.
"Ti kar, Potter," je tiho zapredel Dreco in zgrabil za palico.
"Nerrge zdaj ni tukaj, da bi te pazil. Kar daj, e si upa..."
Za droben hip sta si zrla naravnost v oi, potem pa sta v istem
trenutku zavihtela palici.
"Turiacius!" je zavpil Harry.
"Densaugeo!" je zavreal Dreco.
Iz palic sta planila curka svetlobe, ki pa sta se na pol poti do
svojih tar odbila drug od drugega. Harryjev je tako priletel naravnost
v Goylov obraz, Drecov pa v Hermiono. Goyle je zarjul in se z roko
zagrabil za nos, na katerem so pognali veliki, odurni turi. Hermiona,
ki je preplaeno in pridueno cvilila, pa se je drala za usta.
"Hermiona!"
Ron je pohitel k njej, da bi videl, kaj se ji je zgodilo.
Harry se je zasukal k Hermioni ravno takrat, ko ji je Ron spred
ust potegnil roko. Ni preve edna ni bila videti. Sekalci so ji mono
zrasli in vse bolj je bila podobna bobru, zobje pa so ji rasli e
naprej, mimo spodnje ustnice, proti bradi... Preplaeno jih je otipala
in histerino zavreala.
"Kaj pa razgrajate" je vpraal smrtonosno mehak glas. Na
prizorie je prispel Raws.
Spolzgadovci so glasno planili v razlago, profesor pa je z dolgim,
porumenelim prstom pokazal na Dreca in rekel: "Ti mi povej, kaj se
je zgodilo."
"Potter me je napadel, gospod..."
"Hkrati sva napadla drug drugega!" je ugovarjal Harry.
"Zadel pa je Goyla. Glejte!"
Raws je natanno pregledal Goylov obraz, ki bi se zdaj najbolj
domae poutil v knjigi o strupenih glivah.
"Pojdi v ambulanto, Goyle," je mirno ukazal profesor.
"Dreco je zadel Hermiono!" je vzkliknil Ron. "Poglejte jo, no!"
Prisilil jo je, da je Rawsu pokazala svoje zobe, ki jih je na vsak
nain poskusila skriti z rokami. A to je bilo domala nemogoe, saj so
ji segali e vse do ovratnika. Gatka Garkinson in ostale Spolzgadovke
so se kar tresle od priduenega smeha in za profesorjevim hrbtom
kazale na Hermiono.
Raws jo je hladno oinil, potem pa rekel: "Saj je taka kot zmeraj."
To je bilo za Hermiono preve. Oi so se ji napolnile s solzami,
zasukala se je na petah ter stekla in kmalu izginila v polmraku
grajskega podzemlja.
Ron in Harry sta verjetno imela veliko sreo, da sta zaela vpiti

na Rawsa hkrati. Njuna glasova sta namre tako odmevala po kamnitem hodniku, da
je bilo nemogoe razumeti vse, s imer sta ga ozmerjala. A v grobem je bilo
profesorju seveda jasno, kaj sta mu vrgla v obraz.
"Naj malo premislim," je rekel z najbolj svilnatim glasom, kar jih
je premogel. "Ja, Gryfondomu bom odbil petdeset tok, oba, Potter in
Weasley, pa bosta tudi kaznovana. Zdaj pa se takoj poberita v razred,
sicer bo Gryfondom ob petsto tok!"
Harryju je v uesih zvenelo. Krivica, ki se jim je zgodila, ga je
hudo peklila. Rawsa bi najraje tako preklel, da od njega ne bi ostal
en sam masten las. A kljub temu je stopil mimo njega in se skupaj z
Ronom odpravil v jeo, kjer je torbo jezno odvrgel na mizo. Tudi Ron
se je tresel od besa. Za trenutek je bilo videti, da bo med njima zdaj
vse po starem, nato pa se je obrnil stran. Sedel je k Deanu in
Seamusu ter Harryja pustil samega za mizo. Na drugi strani jee se
je Dreco obrnil s hrbtom proti Rawsu, pritisnil na priponko in se
zlobno nasmehnil. Nesramni napis je zameikal prek uilnice.
Ko se je ura zaela, je Harry obsedel kot pribit, zijal v Rawsa in
si izmiljal, kaj vse bi naredil z njim... Ko bi le znal izvesti kletev
krianih! Raws bi se zvrnil na hrbet in s svojimi okoninami potrzaval
kakor tisti pajek...
"Protistrupi!" je profesor zael uro in se ozrl po razredu, pri emer
so se mu rne, hladne oi neprijazno zableale. "Do danes ste morali
sestaviti recepte zanje. Glejte, da jih boste zvarili karseda previdno,
potem pa bomo doloili nekoga, na katerem jih bomo preskusili..."
Rawsov pogled se je ustavil na Harryju in ta je vedel, kaj ga aka.
Profesor je nameraval zastrupiti njega. Pomislil je e, da bi pograbil
svoj kotel in mu ga z vso silo zagnal v mastno betico...
Potem pa je nekdo potrkal na vrata jee.
Colin Creevey je v naslednjem hipu e vstopil v uilnico, se
nasmehnil Harryju in odkorakal do Rawsove mize.
"Kaj je" ga je ta zadirno vpraal.
"Oprostite, gospod profesor, ampak Harryja moram odpeljati gor."
Raws se je prek svojega kljukastega nosu zazrl v Colina in temu je
nasmeek hitro zbledel s sicer vedno veselega obraza.
"Potterja akata e dve uri napojev," ga je hladno obvestil mojster
arobnih napojev. "Ponj lahko pride, ko bodo vsi zvarili protistrup."
Colin je zardel.
"Ampak, go-gospod profesor, no... Ludo Malhaar me je poslal
ponj," je ivno pojasnil. "Vsi prvaki se morajo zglasiti pri njem,
mislim, da jih bodo fotografirali..."
Harry bi dal vse, da Colin ne bi omenil fotografiranja. Preplaeno
je pokilil k Ronu, ta pa je vztrajno strmel v strop.
"Dobro, dobro," je revsknil Raws. "Potter, pusti svoje stvari tukaj,
Vrni se, takoj ko boste zgoraj opravili, da bomo na tebi preskusili
Veleritov protistrup."
"Ampak, gospod, svoje stvari mora vzeti s sabo," je zacvilil Colin.
"Vsi prvaki..."
"Prav!" je zavpil profesor. "Potter... Vzemi svojo torbo in se mi
poberi spred oi!"
Harry je vstal, si zavihtel torbo prek ramen in odkorakal proti

vratom. Ko je stopal mimo spolzgadovskih miz, so vanj zameikale

tevilne priponke.
"A ni to noro, Harry" ga je Colin ogovoril v trenutku, ko je za
sabo zaprl vrata jee. "A ni noro Mislim, da si prvak"
"Ja, pa e kako," je utrujeno prikimal Harry in odpravila sta se
proti avli. "Zakaj nas bodo sploh fotografirali, Colin"
"Mislim, da za Preroke novice!"
"Krasno," je otopelo zavzdihnil Harry. "Samo e tega mi je bilo treba."
"Veliko sree!" mu je zaelel Colin, ko sta prila do prave sobe.
Harry je potrkal in vstopil.
Znael se je v precej majhni uilnici. Veino miz so umaknili ob
stene, da je bilo sredi sobe ve prostora, tri mize pa so stale pred
tablo in pokrite so bile z ametnim prtom. Za njimi je bilo
pripravljenih pet stolov in na enem izmed njih je e sedel Ludo
Malhaar. Pogovarjal se je s arovnico, ki je Harry e nikoli ni videl,
obleena pa je bila v krlaten pla.
Zmagoslaf Levy se je kot obiajno namrgodeno stiskal v kotu,
Cedric in Fleur pa sta klepetala. Francoska prvakinja je bila veliko
bolje volje in neprestano si je popravljala srebrnkaste lase, ki so se
omamno lesketali. Trebuast moki z velikim rnim fotoaparatom, iz
katerega se je e vedno nekoliko kadilo, je Fleur naskrivaj opazoval.
Malhaar je nenadoma opazil Harryja, hitro vstal in mu odstopicljal
naproti.
"No, pa je priel tudi prvak tevilka tiri! Kar naprej, Harry, kar
naprej... Ni naj te ne skrbi, samo slovesno Tehtanje palic bomo
izvedli. Ostali lani irije bodo vsak hip tu..."
"Tehtanje palic" je ivno ponovil Harry.
"Da vam arovnike palice ne bi delale teav, moramo preveriti, e
delujejo, kot je treba. Pri prvi nalogi bodo va najpomembneji
pripomoek," je razloil Malhaar. "Strokovnjak za arovnike palice je
trenutno e pri Dumbledorju, po Tehtanju pa se bomo nahitro malo
poslikali. Saj res, to je Rita Brentsell," je dodal in pokazal na
arovnico v krlatnem plau. "O Turnirju bo za Preroke novice
napisala kratek lani in..."
"Mogoe pa ne bo tako zelo kratek," mu je Rita Brentsell segla v
besedo, pogled pa je prikovala na Harryja.
Imela je nakodrano priesko, katere nenavadno togi kodri so bili v
udnem neskladju s potezami njenega obraza, predvsem s teko
eljustjo. Nosila je oala, okraena z dragulji. Debele prste, ki so
drali torbico, pa so ji krasili petcentimetrski krlatni nohti.
"Bi se lahko s Harryjem pogovorila e pred zaetkom Tehtanja" je
vpraala Malhaarja, Harryja pa pri tem ni spustila z oi. "Najmlaji
prvak je, saj veste... Da bo lanek nekoliko bolj barvit"
"Vsekakor!" je vzkliknil Malhaar. "e Harry seveda nima ni proti"
"Em..." je rekel Harry.
"Prekrasno!" se je narejeno razveselila Brentsllova in njeni prsti s
krlatnimi kremplji so krepko ukleili Harryjevo nadlaket. e ga je
popeljala iz uilnice in odprla blinja vrata.
"Tam je preve hrupno, da bi se v miru pogovarjala," je pojasnila.
"Glej, tu nama bo veliko bolj udobno."

Stala sta pred vzidano shrambo za metle. Harry je nejeverno

zazijal v novinarko.
"No, pridi, ljubek. Ja, ja, kar naprej... Prekrasno!" je spet
vzkliknila Brentsllova, ki je Harryja potegnila v shrambo in ga
posadila na kartonasto katlo. Nato je previdno sedla na eber, ki je
na glavo obrnjen stal sredi shrambe, in zaprla vrata, da sta ostala v
popolni temi.
"Pa poglejmo..."
Odprla je torbico iz krokodiljega usnja in iz nje potegnila za cel
naroaj sve, ki jih je prigala z enim zamahom palice. V naslednjem
hipu so e zalebdele nad njunima glavama.
"Saj nima ni proti, e uporabim Pero peklenskega pucfleka Z
njegovo pomojo se bova lahko povsem sproeno pogovarjala..."
"Kaj, e lahko uporabite"
Ritin nasmeek se je e bolj raztegnil in Harry je v njenih ustih
natel tri zlate zobe. Spet je segla v torbico, na plano pa je tokrat
potegnila dolgo pero strupeno zelene barve ter zvitek pergamenta, ki
ga je razvila na zaboju Venamenskega arobnega odstranjevalca
umazanije gospe Skoweer. Konico zelenega peresa je oslinila, nato pa
ga je postavila navpik na pergament, kjer je obstalo in nalahno vzdrhtelo.
"Pa poskusimo... Ime mi je Rita Brentsell in piem za Preroke novice."
Harry se je hitro ozrl k Peresu. V hipu, ko je Rita spregovorila, je
zaelo drseti in poskakovati po pergamentu: "Privlana blondinka Rita
Brentsell, stara triintirideset let, katere neusmiljeno pero je predrlo e
marsikateri prenapibnjeni sloves..."
"Prekrasno!" se je e vtretji razveselila novinarka, odtrgala zgornji
del pergamenta, ga zmekala in zbasala v torbico. Nato se je nagnila
k Harryju.
"Torej, Harry... Povej, zakaj si se prijavil na Triolski turnir"
"Em..." je spet rekel Harry, saj ga je Pero isto zmedlo. eprav je
takoj obmolknil, je vigalo po papirju in za sabo pualo sled sveega
stavka: "Grozotna brazgotina je v davni in tragini preteklosti iznakazila
sicer oarljivi obraz Harryja Potterja, igar oi..."
"Ne zmeni se za Pero," je odlono rekla novinarka. Harry se je
nerad obrnil k njej. "No, zakaj si se prijavil na Turnir"
"Saj se nisem," je odvrnil Harry. "Pojma nimam, kako se je v
Kelihu znael listek z mojim imenom. Jaz ga nisem vrgel vanj."
Brentsllova je privzdignila obrv, mono podkrepljeno s rtalom.
"Daj, daj, Harry, menda se ne boji, da bi se znael v teavah
Saj vsi vemo, da se pravzaprav ne bi smel prijaviti. Ampak koga to
zanima Nai bralci ljubijo upornike."
"e pa se res nisem prijavil," je vztrajal Harry. "Ne vem, kdo..."
"Kaj misli o nalogah, ki te akajo" ga je prekinila. "Se jih
veseli Si kaj iven"
"No, ja... malo sem res," je priznal. e ob misli na bliajoo se
prvo nalogo ga je v elodcu neprijetno zarviilo.
"Na Turnirju je umrlo veliko prvakov, kajne" je Brentsllova
ivahno nadaljevala z vpraanji. "Si o tem kaj razmiljal"
"Pravijo, da bo za varnost veliko bolje poskrbljeno, kot je bilo
vasih," je skomignil Harry.

Pero je e naprej vigalo po pergamentu, ki je leal med njima.

"Seveda, ti si se s smrtjo e vekrat spogledal iz oi v oi, kajne"
je vpraala novinarka in se pozorno zazrla vanj. "Kako je po tvojem
to vplivalo nate"
"Em..." je e vtretji izjavil Harry.
"Misli, da uti potrebo po samodokazovanju zaradi travm iz
otrotva Da zato poskua neprestano iveti na robu Misli, da si se
na Triolski turnir prijavil tudi zato, ker..."
"Pa saj se nisem prijavil," ji je Harry razdraeno segel v besedo.
"Se starev sploh spominja" ga je preglasila.
"Ne," je odrezal.
"Kako bi se po tvojem oe in mati poutila, e bi vedela, da se
bo udeleil Turnirja Bi bila ponosna nate Bi ju skrbelo Bi bila jezna"
Harryju je la e resno na ivce. Od kod, za vraga, naj bi vedel,
kako bi se poutila stara, e bi bila iva Namril se je, se izognil
predirnemu pogledu Brentsllove in se zazrl v besede, ki jih je
ravnokar napisalo Pero: "Ko se je najin pogovor zasukal k starem, ki se jih
komaj spominja, so se iz njegovih osupljivo zelenih oi ulile solze."
"Niti sluajno se ne jokam!" je glasno ugovarjal.
Rita je e zajela sapo, takrat pa so se vrata shrambe sunkovito
odprla. Harry je zameikal v arko svetlobo. Pred njim je stal Albus
Dumbledore, ki se je tiho zazrl v novinarko.
"Dumbledore!" je radostno vzkliknila Rita Brentsell. Toda Harry je
opazil, da sta Pero in pergament nenadoma izginila s katle s istilom.
Ritini krempljasti prsti so urno zaprli zaponko na torbici.
"Kako gre" je vpraala ravnatelja, vstala in mu ponudila svojo
veliko, moko dlan. "Upam, da ste prebrali lanek, ki sem ga poleti
napisala o konferenci Mednarodne zveze arovnikov"
"Prav oarljivo zloben je bil," je dejal Dumbledore in oi so se mu
zalesketale. "e posebej sem uival v opisu predsedstva zveze, v
katerem si me oznaila za ivi fosil."
Rita Brentsell se niti malo ni zmedla.
"Samo to sem hotela povedati, da so nekatere vae zamisli nekoliko
zastarele, Dumbledore. tevilni arovniki..."
"Z veseljem bi poslual umovanje, ki se skriva za neotesanostjo,
Rita," jo je s spotljivim priklonom in nasmekom prekinil ravnatelj,
"a bojim se, da se bova morala o tem pogovoriti kasneje. Tehtanje
palic naj bi se vsak trenutek prielo, a se ne bo, e bo enega izmed
prvakov e naprej skrivala v shrambi za metle."
Harry je pohitel nazaj v uilnico, presreen, da je uel Brentsllovi.
Drugi prvaki so sedeli ob vratih in hitro je zasedel stol poleg
Cedricovega. Zazrl se je v omizje, pokrito z ametom, ki so ga zdaj
zasedli lani irije - profesor Karkaroff, madame Maxime, gospod
Hulesh in Ludo Malhaar. Rita Brentsell si je nala svoj prostor v
kotu in iz torbice je pritajeno potegnila pergament ter ga razprla na
kolenih. Nato je oslinila konico Peresa peklenskega pucfleka in ga spet
namestila na papir.
"Naj vam predstavim gospoda Olchenbata," je Dumbledore nagovoril
prvake, ko se je pridruil iriji. "Pregledal bo vae palice, da bi se
pred Turnirjem prepriali, e je z njimi vse v najlepem redu."

Harry se je preseneeno ozrl. Ob oknu je tiho stal star arovnik z

velikimi, bledimi omi. Harry je gospoda Olchenbata e sreal, saj je
svojo palico pred ve kot tremi leti kupil prav pri njem.
"Mademoiselle Delacour, bi se lahko najprej posvetili vam Kar
stopite sem, prosim," je dejal gospod Olchenbat in se postavil sredi sobe.
Fleur Delacour je odutela k njemu in mu izroila palico.
"Hmmm..." je rekel.
Palico je s svojimi dolgimi prsti lahkotno zavrtel in iz nje je inilo
nekaj ronatih ter zlatih isker. Nato jo je ponesel blije k obrazu in
si jo previdno ogledal.
"Ja," je tiho rekel. "Triindvajset centimetrov in precej je trda...
Palisander, seveda, v njej pa je... Glej no!"
"Vylin laz," je ponosno izjavila Fleur, "in to od moje babidze."
"Torej se Fleur po ilah res pretaka kri vyl," je pomislil Harry in
se opomnil, da mora to nujno povedati Ronu... Potem pa se je
spomnil, da Ron ne govori z njim.
"Res..." je prikimal mojster Olchenbat. "Sam nikdar ne uporabljam
vylinih las. Izuilo me je, da so palice zaradi njih precej
temperamentne... A vsakomur svoje, in e ti ustreza..."
S prsti je zdrsnil po palici. Zdelo se je, da ie praske ali vdrtine,
potem pa je nenadoma zamrmral ,Orchideus!' in iz palice je bruhnil opek ro.
"Lepo, lepo. Deluje, kot je treba," je prikimal mojster, pobral opek
s tal in ga s palico vred izroil Fleur. "Mladi gospod Diggory, na vrsti
ste."
Fleur je odjadrala nazaj na svoj stol in se nasmehnila Cedricu, ki
je mimo nje odkorakal h gospodu Olchenbatu.
"Aha! Ta je pa ena izmed mojih, kajne" se je razveselil gospod
Olchenbat, ko mu je Cedric izroil palico. "Ja, dobro se je spomnim.
V njej je dlaka iz repa posebej ponosnega samoroga. Kakna ival! Ko
sem mu dlako izpulil, bi me skoraj nabodel na rog. Enaintrideset centimetrov,
ja, in izdelal sem jo iz jesena. Prijetno je prona... in lepo ohranjena. Redno
skrbi zanjo"
"Ravno veraj sem jo zloil," se je nasmehnil Cedric.
Harry se je zazrl v svojo palico. Z nje so se razlono svetlikali
mnogi prstni odtisi, pa tudi nekoliko lepljiva je bila. Pograbil je kos
plaa nad koleni in jo naskrivaj poskusil zdrgniti. Iz nje je poletelo
ve zlatih isker, Fleur pa ga je pogledala tako pokroviteljsko, da je
raje odnehal.
Gospod Olchenbat je iz Cedricove palice prek sobe pognal niz
srebrnih dimnih kolobarjev, izjavil, da je zadovoljen z njenim stanjem,
potem pa k sebi povabil Zmagoslafa.
Ta je vstal in ves zgrbljen s svojimi ploskimi nogami odracal proti
mojstru. Pomolil mu je palico, nato pa roke vtaknil v epe plaa in
namreno obstal pred njim.
"Hmm," je zagodel gospod Olchenbat, "e se ne motim, je to
Gregorovievo delo. Resda je mojster, smisla za stil pa nima ravno na
pretek... A pozabimo na to."
Palico je podral pred sabo, jo obraal zdaj sem, zdaj tja, in si jo
dlakocepsko natanno ogledal.
"Mmm... Breza s kito zmajevega srca" je konno vpraal Levyja

in ta je prikimal. "Precej debeleja je, kot so obiajno, in zelo toga...

estindvajset centimetrov... Avis!"
Iz brezove palice se je razlegel pok, glasen kot strel s pitolo.
Priarala je veje tevilo majhnih, ebetavih ptic, ki so skozi odprto
okno poletele v bledo sonno svetlobo.
"Dobro," je pokimal Olchenbat in palico vrnil Levyju. "Ostane nam
torej samo e... Potter."
Harry je vstal in mimo Levyja odkorakal k mojstru. Podal mu je
palico.
"A," je ta skoraj vzkliknil in blede oi so se mu nenadoma
zableale. "Ja, ja, ja. Tako je, kot bi se zgodilo ele veraj."
Tudi Harry se je dobro spominjal dneva, ko je dobil arobno palico...
tiri leta je e minilo, odkar je na svoj enajsti rojstni dan skupaj
s Hagridom vstopil v trgovino gospoda Olchenbata. Ta ga je vsega
premeril, potem pa sta zaela poskuati, katera palica bi mu
najbolj ustrezala. Harry se je poutil, kot bi pomahal okoli sebe s
isto vsemi palicami, kar jih je premogla trgovina, dokler konno ni
nael prave. Bila je iz bodike, osemindvajset centimetrov dolga, v njej
pa je bilo repno pero feniksa. Gospod Olchenbat je bil zelo
preseneen, da se je Harry ujel ravno s to palico.
"Kako nenavadno," je takrat rekel. "Zelo nenavadno."
ele ko ga je Harry vpraal, kaj je tako nenavadno, mu je zaupal,
da je taisti feniks priskrbel jedro samo dvema arobnima palicama njegovi in palici lorda Mrlakensteina.
Harry tega ni povedal nikomur. Svojo palico je imel zelo rad in
menil je, da glede njene zveze z Mrlakensteinovo pa ne more storiti
niesar, podobno kot ni mogel zamenjati svojih sorodnikov. Res pa je
mono upal, da gospod Olchenbat povezave med njegovo in
Mrlakensteinovo palico zdaj ne bo omenil. Imel je namre obutek, da
bi Pero peklenskega pucfleka ob tej novici razneslo od razburjenja.
Gospod Olchenbat je Harryjevo palico pregledoval veliko dlje kot
ostale. Konno je z njo priaral curek vina, jo vrnil Harryju in
oznanil, da je z njo e vedno vse v najlepem redu.
"Vsem najlepa hvala," je dejal Dumbledore in vstal izza mize.
"Lahko se vrnete k unim uram... Ne, bolje bo, da se odpravite kar
na veerjo, saj bo kmalu zvonilo."
Harry je e vstal in hotel oditi. Poutil se je, kot bi se mu prvi
po dolgem asu zgodilo nekaj prijetnega, a moki s fotoaparatom je
skoil na noge in se odkaljal.
"Fotografije, Dumbledore, fotografije!" je vzkliknil Malhaar. "Se
bomo lani irije in prvaki fotografirali skupaj, Rita"
"No, prav," je pristala novinarka, toda oi je spet zapiila v
Harryja. "Potem pa bomo napravili e nekaj posnetkov posameznikov."
Slikanje je trajalo celo venost. Madame Maxime je zasenila vse,
kamor koli se je e postavila, in fotograf se ni mogel dovolj oddaljiti,
da bi jo celo ujel v objektiv. Nazadnje je morala sesti in ostali so se
postavili okoli nje, pri emer si je profesor Karkaroff konec kozje
bradice neprestano ovijal okoli prsta, da bi bila videti e bolj zavita. Levy,
za katerega je Harry domneval, da je taknih stvari vajen, se je kujavo
postavil za ostale in se ga je komaj videlo. Fotografu pa je bilo najve do

tega, da bi im bolj v ospredje spravil Fleur. A Rita je znova in znova

pohitela h grui ter najbolj izpostavila Harryja. Nato je vztrajala, da morajo
prvake poslikati e vsakega zase, in minilo je precej asa, preden so lahko
odli.
Harry je el naravnost na veerjo. Hermione ni bilo v Dvorani in
domneval je, da je e zmeraj v ambulanti, kjer se madam Pomfrey
ukvarja z njenimi zobmi. Pojedel je sam, isto na koncu mize, potem
pa se je vrnil v gryfondomski stolp. Z mislimi je bil pri dodatni
nalogi, ki jo je moral opraviti za uroke, in v spalnici bi se skoraj
zaletel v Rona.
"Sova ti je prinesla poto," mu je osorno povedal Ron in pokazal
proti postelji. Na blazini je epel olski uk.
"Aja. Hvala," je rekel Harry.
"Jutri zveer pa se morava zglasiti v Rawsovi jei, da odsluiva
kazen," je dodal Ron.
Potem je odkorakal iz sobe in Harryja niti pogledal ni ve. Harry
je e pomislil, da bi el za njim, eprav ni bil preprian, ali bi se
rad pogovoril z njim ali bi ga rad premlatil. Najraje bi namre
naredil oboje. A Siriusov odgovor ga je premono vabil k sebi.
Tako je odkorakal k uku, mu z noge odvezal pismo in ga razgrnil.
Harry!
Vsega, kar bi ti rad povedal, ne morem napisati. Preve je tvegano,
saj sovo lahko prestreejo. Zato se bova morala sestati nekje na
samem. Bi se lahko dobila dvaindvajsetega novembra ob enih zjutraj
pred kaminom v gryfondomskem stolpu e velja, se bo moral takrat
prepriati, da si v dnevni sobi res sam!
Bolj kot kdor koli drug vem, da zna poskrbeti zase, in dokler sta
ob tebi Dumbledore ter Nerrga, ti nihe ne bo mogel niesar storiti. A
zdi se, da ti nekdo res stree po ivljenju, in resnino drzen je.
Pazi se, Harry, in e naprej mi poroaj o vsem nenavadnem. Glede
dvaindvajsetega pa mi im prej sporoi, e bo lo.
Sirius.
Devetnajsto poglavje
Romunska reporoevka
-----------------------------Naslednjih tirinajst dni je Harryja drala pokonci samo misel na
blinje sreanje s Siriusom, edina svetla toka na obzorju, ki ni bilo
e nikdar videti temneje. Zdaj ni bil ve pretresen kot prvih nekaj
dni po tistem, ko ga je Kelih doloil za prvaka, zato pa ga je grabil
vedno moneji strah pred prvo nalogo. Ta se je vztrajno bliala in
Harry se je poutil, kot bi grozljiva poast epe akala nanj na poti,
po kateri gre. Tako iven ni bil e nikoli. e res, da ga je kurja
polt oblila tudi pred vsako tekmo quidditcha, sploh pa pred zadnjo
proti Spolzgadovcem, ki je odloila o olskem prvaku v quidditchu. A
Turnir je bil isto nekaj drugega. Harry je imel obutek, da je bilo
vse njegovo ivljenje usmerjeno k prvi nalogi, s katero se bo tudi

hitro konalo.
Priznati si je moral, da tudi sreanje s Siriusom ne bo reilo vseh
njegovih teav. Boter mu ne bo mogel olajati naloge, ki naj bi jo
opravil vprio vseh soolcev, saj Harry ni vedel niti tega, kakne
nevarnosti bodo med njo preale nanj. A preprian je bil, da mu bo
nekoliko laje pri srcu e ob pogledu na botrov prijateljski obraz.
Zato je Siriusu odpisal, da ga bo ob uri, ki jo je predlagal, priakal
pred ognjiem v gryfondomski dnevni sobi. S Hermiono sta dolge ure
kovala narte, kaj morata storiti, da bo tiste noi v dnevni sobi res
sam. Sklenila sta, da bosta v najhujem primeru odvrgla celo malho
govnobomb, eprav sta upala, da se jima k temu ukrepu ne bo treba
zatei - Filch bi ju iva odrl.
Harryju pa je ivljenje kmalu zagrenilo e nekaj. Rita Brentsell je
objavila lanek o Triolskem turnirju in izkazalo se je, da pravzaprav
sploh ne govori o tekmovanju, temve precej svobodno opisuje
Harryjevo ivljenjsko zgodbo. Veina prve strani asopisa je bila
namenjena Harryjevi sliki. lanek, ki se je nadaljeval na drugi, esti
in sedmi strani, pa je pisal samo o Harryju. Imeni prvakov iz tujine sta se
stiskali ele v zadnji vrstici, Cedrica pa Brentsllova sploh ni omenila.
Od objave lanka je minilo deset dni, Harry pa se je e vedno
stresel vsaki, ko je pomislil nanj. Rita Brentsell je zapisala
nenavadno veliko stvari, ki jih ni nikoli rekel, e najmanj pa takrat,
ko ga je zvlekla v shrambo za metle:
"Mo verjetno rpam iz spomina na stare. Vem, da bi bila
ponosna name, e bi bila e iva... ja, vasih ponoi e zmeraj jokam
za njima, tega me ni sram priznati... A med Turnirjem se mi ne bo
zgodilo ni groznega, saj vem, da pazita name..."
Toda novinarki ni bilo dovolj, da je iz njegovih ,em' skovala te
odvratne stavke. Ne, celo druge je zasliala, kaj si mislijo o njem!
Harry je na Bradaviarki konno nael ljubezen. Njegov tesni
prijatelj Colin Creevey trdi, da Harryja zelo redko vidi samega. Vedno
ga spremlja Hermiona Granger, osupljivo lepo dekle, katere stara sta
bunkeljna in je tako kot Harry ena najboljih tudentov na oli.
Odkar so objavili lanek, so ga mnogi soolci, predvsem
Spolzgadovci, neprestano citirali. Harry pa je slial tudi kaken
zabeljen komentar.
"Bi robek, Potter Za vsak primer, e bo pri spreminjanju oblike
bruhnil v jok"
"Od kdaj si eden najbolji tudentov na oli, Potter Je mogoe
govora o akademiji, ki sta jo ustanovila skupaj z Veleritom"
"Ej, Harry!"
"Ja, tako je!" Harry se je sredi hodnika nenadoma zasukal in zael
na ves glas kriati. Vsega je imel dovolj. "Ravnokar sem jokal za
mami in zdajle se odpravljam nekam na samo, da se bom e malo!"
"Ne... Hotela sem samo... Pero si izgubil."
Pred njim je stala Cho. Harry je zardel ko kuhan rak.

"Aja... Oprosti," je zamrmral in segel po peresu.

"Pa veliko sree v torek," je dodala. "Res ti elim, da bi dobro
opravil."
Harry se je po tem poutil e bolj trapasto.
Tudi Hermioni ni bilo lahko, a zaenkrat se e ni zaela zdirati na
nedolne mimoidoe. Na Harryja je napravila moan vtis, saj je vse
skupaj zelo dobro prenaala.
"Osupljivo lepo dekle Ona" se je na ves glas udila Gatka
Garkinson, ko se je prvi po objavi Ritinega lanka znala blizu
Hermione. "No, ja. Kot veverica bi bila res e kar edna."
"Ne zmeni se zanjo, Harry," je glasno rekla Hermiona, visoko
dvignila glavo in se sprehodila mimo hihitajoih se Spolzgadovk, kot
da jih ne slii.
A Harry se je le s teavo zadral. Odkar mu je Ron povedal, kdaj
se bosta morala zglasiti pri Rawsu, sploh ni ve govoril z njim. Ko
sta za kazen dve uri podganje mogane vlagala v kis, je Harry
potihem upal, da bosta zgladila spor. A ravno tistega dne je izel
Ritin lanek in ta je samo e potrdil Ronovo preprianje, da je Harry
za slavo pripravljen storiti kar koli.
Hermiona je bila zelo jezna nanju. Hodila je od enega do drugega
in ju silila, da bi se pogovorila, toda Harry je neizprosno vztrajal pri
svojem: z Ronom bo spet govoril, ko mu bo verjel, da se ni sam
prijavil na Turnir, in se mu opraviil, ker ga je zmerjal z lanivcem.
"Nisem jaz zael," je trmaril. "To je zakuhal on."
"e ti je pa hudo!" je nejevoljno ugovarjala Hermiona. "In dobro
vem, da je tudi njemu..."
"Zaradi tega, ker ne govori z mano, mi pa res ni hudo," je Harry
malomarno zamahnil z roko.
A to je bila la. Harry je imel Hermiono zelo rad, toda Ron je bil
pa Ron. Odkar se je druil samo e s Hermiono, se je veliko manj
smejal in veliko ve asa preivel v knjinici. Razlog za slednje je bil
tudi ta, da e vedno ni obvladal osnovnega priklica, pa eprav se je
neprestano muil z njim. Hermiona je menila, da mu bo teoretina podlaga
pomagala, in tako sta celo med kosilom pogosto predelovala debele bukve.
Tudi Zmagoslaf je preivel v knjinici nenavadno veliko asa in
Harry se je spraeval, kaj ima za bregom. Se ui ali ie knjige, ki bi
mu pomagale pri prvi nalogi Hermioni ni bilo ve, da je pogosto
zahajal v knjinico. Saj ne da bi ju motil, a za njim so lazile cele
skupine deklet. Te so se potem smukale okoli knjinih polic in se
hihitale, kar je Hermiono isto raztogotilo.
"Pa niti lep ni!" je jezno zamrmrala in se besno zazrla v Levyjev
ostri profil. "Samo zato jim je ve, ker je slaven! e povohale ga ne
bi, e ne bi obvladal tiste uiveve zvijae..."
"Ursicheve zvijae!" je Harry zakripal z zobmi. Glede izrazov, ki so
se uporabljali pri quidditchu, je bil zelo obutljiv. Zvilo pa ga je tudi
zato, ker si je jasno predstavljal, kako bi Hermiono pogledal Ron, e
bi se tako nemarno zmotila.
Nenavadno, a kadar te aka kaj, emur bi se raje izognil in bi dal
vse, da bi as upoasnil, ta mineva naravnost nesramno hitro. Dnevi,

ki so Harryja loili do prve naloge, so zdrsnili mimo njega, kot bi

nekdo naroil kazalcem, naj se vrtijo dvakrat hitreje. Postajal je vse
bolj iven, e naprej pa je moral posluati ponievalne komentarje
lanka v Prerokih novicah.
Zadnjo soboto pred prvo nalogo so smeli vsi tudentje od tretjega
letnika navzgor obiskati Meryascoveeno. Hermiona je bila prepriana,
da bo Harryju dobro delo, e bo za spremembo zapustil grad. Ni ji ga
bilo treba dolgo preprievati.
"Ampak kaj pa Ron" jo je vpraal. "Mislil sem, da bo la z njim."
"Oh... No, ja..." Hermiona je nekoliko zardela. "Mislila sem, da
bi se dobili Pri treh metlah in..."
"Ne," jo je Harry gladko zavrnil.
"Ampak, Harry, to je e smeno..."
"S tabo grem, Rona pa noem niti videti in s plaem nevidnosti
se bom ogrnil."
"No, prav, no!" se je razjezila Hermiona. "Ampak kadar se skriva pod
plaem, se mi je grozno zoprno pogovarjati s tabo. Nikoli ne vem, kje si."
Harry je vseeno odel v spalnico po arobni pla in ele nato sta
se s Hermiono odpravila v Meryascoveeno.
Pod plaem se je poutil izvrstno. Mnogi tudentje, ki sta jih
sreala, so resda nosili priponke z napisom ,Navijajte za Cedrica
Diggoryja'. A za spremembo mu ni bilo treba posluati nesramnih
pripomb in nihe ni citiral tistega obupnega lanka.
"Zdaj vsi gledajo mene," se je pritoila Hermiona, ko sta nekoliko
kasneje prila iz Medenega carja, vsak z veliko smetanovo okolado v
roki. "Gotovo mislijo, da se pogovarjam sama s sabo."
"Manj premikaj ustnice."
"Daj no, vsaj za trenutek si snemi pla. Tukaj te ne bo nihe moril."
"Da ne" se je kislo nasmehnil Harry. "Poglej prek ramena."
Iz krme Pri treh metlah sta ravnokar prila Rita Brentsell in
njen fotograf. Pridueno sta se pogovarjala in la tik mimo Hermione,
ki pa je nista niti pogledala. Harry se je hitro stisnil k steni
Medenega carja, da Rita ne bi s torbico zadela obenj.
Ko sta se s Hermiono skrila za vogal, je Harry rekel: "Stavim, da
si je v vasi nala prenoie in bo prila gledat prvo nalogo."
Ko je to izrekel, ga je v trebuhu zaemelo od strahu. A tega
prijateljici ni omenil. S Hermiono se nista veliko pogovarjala o prvi
nalogi in obutek je imel, da tudi ona noe razmiljati o Turnirju.
"Odla je," je povedala, ko je pokukala okoli vogala. "Greva k
Trem metlam na maslenuek Precej hladno je." Ko pa ji ni odgovoril,
si je to pravilno razlagala in nejevoljno je dodala: "Saj ti ne bo treba
govoriti z Ronom, e noe!"
Krma je bila nabito polna. V njej so se veinoma drenjali
tudentje Bradaviarke, ki so uivali prosto popoldne. Poleg njih pa so
bila v toilnici tudi tevilna arobna bitja, ki jih je Harry le
redkokdaj videl, na primer jage babe, ki se ne znajo tako dobro
skrivati pred bunkeljni. Harry je domneval, da so se zato v
Meryascoveeni poutile kot v sedmih nebesih. Vasica je bila namre
edina naselbina v Veliki Britaniji, v kateri so iveli samo arovniki.
Harry se je, skrit pod plaem nevidnosti, zelo teko prebijal

skozi gneo, saj je moral neprestano paziti, da se ne bi koga

dotaknil. Medtem ko je la Hermiona po pijao, se je previdno
pomikal proti prazni mizi v kotu in na pol poti je opazil Rona, ki je
sedel skupaj z dvojkoma ter Leejem. Uprl se je skunjavi, da bi
Rona krepko krcnil po glavi, se prebil do prazne mize in sedel.
Hermiona se mu je kmalu pridruila in Harry je svoj kozarec
maslenuka hitro potegnil pod pla.
"Le kaj si mislijo, ko me vidijo sedeti samo" je zamrmrala. "e
dobro, da sem s sabo prinesla tole!"
In e je na plano potegnila belenico, v katero si je zapisovala vse
v zvezi z Bratovino razsvetljevalcev. Na vrhu zelo kratkega seznama
lanov je Harry zagledal svoje in Ronovo ime. Zdelo se mu je, da je
minilo celo leto, odkar sta si z Ronom skupaj izmiljevala prerokbe, Hermiona
pa ju je napadla s svojo zamislijo in ju imenovala za tajnika ter blagajnika.
"Kaj pa, e bi k Bratovini razsvetljevalcev pritegnila kaknega
vaana" je na glas razmiljala Hermiona in se ozrla po krmi.
"Pa kaj e," je zavzdihnil Harry, nato pa, skrit pod plaem,
napravil poirek maslenuka. "Res ne misli odnehati s tem tvojim bruh
v jem, Hermiona"
"Odnehala bom, ko bodo hini vilinci imeli spodobne delovne pogoje
in plae!" je ostro zaepetala Hermiona. "Po mojem je priel as za
dejanja. Kako bi prila v olsko kuhinjo"
"Nimam pojma, kar Freda in Georga vpraaj," je odvrnil Harry.
Hermiona je zamiljeno utihnila, Harry pa je srkal maslenuek in
opazoval soolce, ki so se ustavili v krmi. Vsi so bili tako veseli in
sproeni. Ernie ter Hannah sta za blinjo mizo izmenjevala sliice, ki
sta jih dobila zraven okoladnih ab, in obema je s plaa meikljala
priponka z napisom ,Navijajte za Cedrica Diggoryja'. Harry je
kmalu opazil tudi Cho, ki je blizu vrat klepetala s prijateljicami iz
Drznvraana. Priponke v podporo Cedricu ni imela, in to je Harryja
nekoliko razvedrilo.
Kaj bi dal, da bi bil eden izmed svojih soolcev, da bi zdajle
klepetal in se zadovoljno smejal ter bi bila njegova edina skrb ola!
Predstavljal si je, kako bi bilo, e se listek z njegovim imenom ne
bi znael v Kelihu. Plaa nevidnosti e ne bi nosil, zraven njega bi
sedel tudi Ron in vsi trije bi zadovoljno razpravljali, kakne
smrtonosne nevarnosti akajo prvake v torek. Ogleda prve naloge bi se
resnino veselil... navijal pa bi seveda za Cedrica, tako kot vsi drugi
soolci, in to z varne tribune...
Spraeval se je, kako se poutijo drugi prvaki. Vsaki, ko je zadnje
ase videl Cedrica, so ga obdajali obudovalci in videti je bil sicer
iven, a vesel. Sem ter tja je na hodnikih opazil tudi Fleur, ki je
bila natanko takna kot zmeraj - nekoliko oabna, predvsem pa
neomajno mirna. In Levy Kar naprej je del v knjinici in poiral
knjigo za knjigo.
Harry je pomislil na Siriusa in vrsto zategnjen vozel, ki mu je
tial v prsih, je nekoliko popustil. Z botrom bo govoril prej kot v
dvanajstih urah, kajti e nocoj se bosta sreala pred kaminom v
dnevni sobi! e ne bo lo kaj narobe, seveda. In glede na to, kako se
zadnje ase stvari obraajo...

"Glej, Hagrid je tudi tukaj!" je zaepetala Hermiona.

Nad mnoico gostov je Harry res zagledal zatilje Hagridove velike,
kutrave glave - orjaki oskrbnik je opustil jalove poskuse, da bi
ukrotil lase. Harry je previdno vstal, saj ga je zanimalo, zakaj ga ni
opazil e prej. Razlog za to je bil preprost - Hagrid se je sklanjal k
profesorju Nerrgi, s katerim sta se pogovarjala. Oskrbnik je kot
obiajno naroil veliko roko medice, ki jo je zdaj dral pred sabo,
Nerrga pa je pil iz svoje utarice. Madam Rosmerta, lepa krmarica,
nad tem nikakor ni bila navduena. Ko je z miz okoli Hagrida in
Nerrge pobirala kozarce, je profesorja obrambe vsake toliko nejevoljno
oinila. Morda je mislila, da iz utarice pije, ker ne zaupa njeni
ponudbi, a Harry je vedel, da Nerrga toajke noe aliti. Med zadnjo
uro jim je povedal, da si hrano vedno pripravi sam, pije pa samo iz
svoje utarice - to ima ves as pri sebi, v kaken kozarec, ki ga ne bi
imel ves as na oeh, pa bi mu coprniki lahko mimogrede nasuli strupa.
Profesor in oskrbnik sta kmalu vstala ter se namerila proti vratom,
Harry pa jima je pomahal, e preden se je spomnil, da ga sploh ne
moreta videti. A Nerrga se je vseeno ustavil in njegovo arobno oko se je
zasukalo proti kotu, v katerem se je stiskal Harry. Hagrida je potrepljal po
kriu (do ramena mu ni mogel sei), in ko se je oskrbnik sklonil k njemu, mu je
nekaj zamrmral na uho. Nato sta se oba odpravila prek krme, naravnost proti
Harryju in Hermioni.
"Kako gre, Hermiona" jo je glasno vpraal Hagrid.
"V redu, hvala," se je nasmehnila Hermiona.
Nerrga pa je odepal okoli mize in se sklonil. Harry je mislil, da
bi rad prebral, kaj pie v Hermionini belenici, a profesor je
zamrmral: "eden pla, Potter."
Harry je osuplo zazijal vanj. Profesorjev obraz je bil le nekaj deset
centimetrov stran od njegovega in s te razdalje je bilo e kako oitno,
da Nerrgi manjka kar precejen del nosu. Zadovoljno se je smehljal.
"Lahko vae oko... Mislim, mar vidite..."
"Ja, tudi skozi plae nevidnosti vidim," je tiho pritrdil Nerrga, "in
rei moram, da mi je to e nekajkrat prilo zelo prav."
Tudi Hagrid se mu je nasmehnil. Harry je vedel, da ga oskrbnik
ne more videti, a Nerrga mu je oitno povedal zanj.
Zdaj se je tudi Hagrid sklonil k belenici, nato pa zaepetal tako
potiho, da ga je lahko slial samo Harry: "Drevi se okoli polnoi malo
oglasi pri meni. Pa kar v tale plaek se ogrni."
Nato se je vzravnal in glasno rekel: "No sej se kmalu spet vidimo,
Hermiona."
Pomeiknil jima je, potem pa odel. Nerrga mu je sledil.
"Zakaj me danes opolnoi vabi k sebi" se je udil Harry.
"Danes opolnoi" je preseneeno ponovila Hermiona. "Le kaj
ima za bregom Hm, ne vem, e je pametno, da gre, Harry..." ivno se je ozrla
prek ramen, potem pa zaepetala: "Zaradi tega bi lahko zamudil sestanek s
Siriusom!"
Res, e bi opolnoi obiskal Hagrida, bi se teko pravoasno vrnil v
Gryfondom. Hermiona je predlagala, naj Hagridu polje sporoilo, da
ga ne bo - e ga bo Hedwig sploh hotela odnesti. A Harry je menil,
da bi bilo veliko bolje, e se na hitro oglasi pri oskrbniku. Zelo ga je

namre zanimalo, za kaj gre, saj mu Hagrid e nikoli ni rekel, naj ga

obie tako pozno.
Tistega veera se je Harry pretvarjal, da gre spat nekoliko bolj
zgodaj, ob pol dvanajstih pa se je ogrnil s plaem nevidnosti in se
splazil v dnevno sobo. Tam je bilo e precej Gryfondomovcev. Brata
Creevey sta se nekako dokopala do cele kopice priponk v podporo
Cedricu in poskuala sta jih zakleti, da bi sporoale ,Navijajte za
Harryja Potterja'. A zaenkrat jima to ni lo od rok. Priponke so
ob vsakem poskusu zaele spuati sumljive zvoke, z njih je zameikal
napis ,Potter je prdec' in hip zatem so se po dnevni sobi razirile
neprijetne vonjave.
Harry se je med vsesplonim negodovanjem neopazno zmuznil prek
dnevne sobe, potem pa je kakno minuto poakal ob luknji pred sliko.
S Hermiono sta bila namre dogovorjena, da bo ravno takrat prila v
dom. Ko se je slika odmaknila, je Harry vignil mimo nje, epnil
,Hvala!' in se hitro odpravil skozi grad.
V parku je bilo temno ko v rogu. Harry se je odpravil navzdol po
trati, proti luem v oknih Hagridove koe. Tudi notranjost
beauxbatonske koije je bila razsvetljena in iz nje je bilo sliati glas
madame Maxime. Harry je potrkal na vrata oskrbnikovega
domovanja.
"Si ti, Harry" je zaepetal Hagrid, ko mu je odprl in se ozrl okoli
sebe.
"Ja," je pritrdil Harry, se zmuznil v koo in si slekel pla. "Kaj
ima za bregom"
"Nekej ti bom pokazal," si je Hagrid navdueno pomel dlani.
Oskrbnik je bil ves razburjen. V gumbnico si je vtaknil cvet, ki je bil
e najbolj podoben poblaznelo veliki artioki. Strojnemu olju se je
resda odrekel, a bilo je oitno, da si je lase vendarle poskual pokoriti,
tokrat z glavnikom. Z njih mu je namre viselo ve odlomljenih zobcev.
"Ampak kaj mi bo pokazal" je oprezno vpraal Harry. So zaribanci morda
zvalili jajca Je Hagrid v krmi spet kupil kakno poast
"Ti kar stopi za mano, pa lepo se zavij v tale plaek," se je navdueno
zareal Hagrid. "ekana bova pustila tukej, njemu ne bi bili preve
pogodu..."
"Oprosti, Hagrid, ampak nimam veliko asa. Ob enih moram biti v gradu!"
A Hagrid ga ni slial, e je odprl vrata koe in zakorakal v no.
Harry se je moral podvizati, e mu je hotel slediti, in kmalu je
preseneeno ugotovil, da ga oskrbnik vodi naravnost proti
beauxbatonski koiji.
"Hagrid, kaj..."
"Psst!" ga je utial oskrbnik in potrkal na vrata, s katerih sta se
svetlikali prekriani arovniki palici.
Odprla je madame Maxime, ki si je mogona ramena ogrnila s
srebrno ruto. Ko je zagledala Hagrida, se je takoj nasmehnila.
"Ah, 'Agrid... Je e toliko ura"
"Bum-sir," jo je v nenavadni francoini pozdravil Hagrid in ji
podral roko, da bi se varneje spustila po zlatih stopnikah.
Madame Maxime je za sabo zaprla vrata, Hagrid jo je prijel pod

oko in odpravili so se mimo ograde, v kateri so bili beauxbatonski

krilati konji. Harryju ni bilo ni ve jasno. Mu je Hagrid hotel
pokazati madame Maxime Njo lahko vendar vidi, kadar koli hoe...
saj je ni mogoe spregledati!
A izkazalo se je, da oba z madame Maxime aka isto preseneenje,
kajti ez nekaj asa je igrivo vpraala: "Kam me pravzaprav pelje, 'Agrid"
"Bo e videla. Ziher ti bodo ve," je hripavo odvrnil Hagrid.
"Splaa se mejkeno potrpeti, verjemi. Samo... da ne bo komu
zapecala, kam sem te peljal, prav Ne bi ti jih smel pokazati."
"Seveda ne bom," je takoj pristala orjaka gospa in zaprhutala s
svojimi dolgimi, rnimi trepalnicami.
Hodili so in hodili. Harryju, ki je moral tiho tei za njima, je vse
skupaj e hudo presedalo. Pogosto je pogledoval na uro, preprian, da
ima Hagrid za bregom kakno udatvo, zaradi katerega bo zamudil
sestanek s Siriusom. e kmalu ne pridejo, kamor koli pa gredo, se je
nameraval vrniti v grad, Hagrid pa naj uiva v svojem polnonem
sprehodu z madame Maxime!
li so tako dale ob robu gozda, da gradu in jezera ni bilo ve
mo videti. Takrat pa je Harry nekaj zaslial. Nekje pred njimi,
nedale stran, se je razlegalo vpitje, temu pa je sledilo ogluujoe,
uesa parajoe rjovenje!
Hagrid je madame Maxime popeljal okoli blinje grue dreves, nato
pa sta se ustavila. Harry je pohitel za njima. Za trenutek je e mislil,
da se pred njimi razprostira poljana, posuta s kresovi, okoli katerih
pleejo tevilni moki. Potem pa se mu je eljust povesila.
Zmaji.
tirje odrasli, gromozanski zmaji smrtonosnega videza so se v
ogradi iz debelih desk vzpenjali na zadnje noge, rjoveli in rohneli. Iz
odprtih gobcev s srhljivim zobovjem, ki so se dvigovali do dvajset
metrov visoko, so v temno nebo vigali pravi ognjeni stebri. Najbolj
oddaljen zmaj, ki je bil srebrnkasto moder in je imel zailjene roike,
je neprestano hlastal po arovnikih okoli sebe. Nekoliko blie se je
uporno napenjalo mogono telo poasti z zelenimi luskami, tik ob njej
pa je bila e ena, ki je imela okoli ivordee glave posejane ostre
zlate osti. Z monimi nogami je tolkla ob tla, v zrak pa bruhala
ognjene oblake, ki so spominjali na zle gobe. Najbolj kuarju podoben
pa je bil etrti zmaj, ki je bil tudi najbliji, najveji in rn ko vrag.
Poasti je poskualo obvladati vsaj trideset arovnikov - okoli
vsakega zmaja jih je tekalo sedem ali osem. Z vso svojo teo so se
obeali na debele verige, pritrjene na teke usnjene jermene, ki so
zmajem oklepali noge in vratove. Harry, ki ga je prizor popolnoma
omamil, se je zazrl navzgor, v oi rnega zmaja. Njegove zenice so bile
navpine kakor maje, same oi pa so bile isto izbuljene, bodisi od
besa bodisi od strahu. Zmaju se je v tistem iz goltanca izvil straen
krik, zarjul je in zatulil v nebo...
"Ne pribliuj se, Hagrid!" je zavpil arovnik, ki je stal isto blizu
ograde in se je obeal na eno izmed verig. "Ogenj lahko bruhnejo do
dvajset metrov dale! Kaj dvajset, tista reporoevka je pogala trideset
metrov oddaljeno smreko!"
"A ni fletkana" je mehko zavzdihnil Hagrid.

"Nimamo izbire!" je arovnik ob ogradi nato zavpil ostalim. "Ohromiti jih

moramo! Dajmo, ko pretejem do tri! Vsi hkrati!"
Krotilci zmajev so kakor eden segli po palicah.
"Hromi!" so zavpili, ko je njihov vodja pretel do tri.
ivo rdei curki urokov so brizgnili v temo, nato pa treili v trde
luskine, ki so prekrivale zmaje, in se razprili v tisoe utrinkov...
Harry je opazoval najblijega zmaja, ki se je takrat ravno povzpel
na zadnje noge. Zamajal se je, obnemel, eljust pa e bolj razprl.
Ogenj v nosnicah mu je hipoma zamrl, eprav se mu je iz njih e
vedno kadilo... Potem pa je poasi, zelo poasi padel. Ve ton
kitastega miievja je priletelo na tla s takno silo, da je bilo, kot bi
jih stresel mogoen potres.
Krotilci so se nekoliko sprostili, a so se vseeno previdno pribliali
svojim padlim varovancem, izmed katerih ni bil nobeden manji od
zajetnega hriba. Hitro so zategnili verige in jih varno navili okoli
eleznih kolov, ki so jih nato s pomojo arovnije zabili globoko v tla.
"A jih greva poohat" je Hagrid ves navduen vpraal madame
Maxime. Oba sta odkorakala naravnost do ograde in Harry jima je
sledil. arovnik, ki je Hagrida opozoril, naj se ne pribliuje zmajem,
se je v tistem obrnil in Harryju se je ele takrat posvetilo, kdo je Charlie Weasley!
"Je z vama vse v redu, Hagrid" je zasoplo vpraal in stopil k
ogradi. "Zdaj bodo dali mir. Preden smo jih pripeljali sem, smo jih
zapraili s prakom smrakom. Sklenili smo, da bo bolje, e se
zbudijo, ele ko bomo prispeli, in to nekje v miru, ponoi. Ampak ko
so se zbudili, vseeno niso bili preve sreni..."
"Kakne sorte pa so" mu je skoil v besedo Hagrid, ki je v
najblijega, rnega zmaja zijal tako oarano, kot bi bil dojenek, ne pa
srhljiva poast. Vsekakor je bil e zmeraj straen, deloma tudi zato,
ker je imel oi odprte; izpod zgubane rne veke se je svetlikala zenica
strupeno rumene barve.
"Tale je romunska reporoevka," je povedal Charlie. "Tista, nekoliko
manja, je seveda navadna welka zelenka, modrosiva je vedska
kratkogobnica, rdea pa kitajska gobarjevka."
Charlie se je ozrl okoli sebe. Madame Maxime se je mirno
sprehajala ob ogradi in si ogledovala zmajevke.
"Nisi mi povedal, da jo bo pripeljal s sabo, Hagrid," mu je oital
Charlie. "Prvaki ne bi smeli vedeti, kaj jih aka!"
"Ah, e sem pa vedel, da so ji takele verce pri srcu," je skomignil
Hagrid, ki je e vedno zaljubljeno zijal v poastna bitja.
"Ti ima pa res smisel za romantiko, Hagrid," je Charlie zmajal z
glavo.
"tiri so, kaj" se je ez nekaj trenutkov spet oglasil oskrbnik. "Po
ena za vsakega prvaka, a ne Koga pa bojo poeli z njimi Se bojo borili"
"Po mojem se bodo morali samo prebiti mimo njih," je odvrnil
Charlie. "Vsekakor bomo med nalogo v bliini, in to s palicami v
rokah... e zdaj mi ni jasno, zakaj so hoteli zmajevke, ki ravno valijo
jajca... Ampak, Hagrid! Tistemu, ki se bo spoprijel z romunsko
reporoevko, ni ne zavidam. Prava zloba je, poleg tega pa je njen rep
prav tako smrtonosen kot njen gobec. Kar poglej ga!"

Charlie je pokazal proti reporoevkinemu repu, iz katerega je na

vsakih nekaj deset centimetrov trlela ost bakrene barve.
Ravno takrat je k reporoevki prilo pet Charliejevih krotilcev, ki
so se opotekali pod teo velikanskih, granitno sivih jajc, zavitih v
odejo. Previdno so jih poloili ob reporoevkin bok in Hagrid je
hrepenee zajeal.
"Pretel sem jih, Hagrid!" mu je pougal Charlie. "Raje mi povej,
kako gre Harryju."
"Fajn," je nakratko odvrnil velikanski oskrbnik, ki jajc e vedno ni
spustil z oi.
"Upam, da bo fajn tudi potem, ko bo opravil z eno od tehle," je
nejevoljno zagodrnjal Charlie in se ozrl po ogradi. "Mami raje nisem
povedal, kaj jih aka za prvo nalogo, e tako jo mee!"
Zael je oponaati mamin zaskrbljeni glas: "Kako so mu lahko
dovolili, da se je prijavil na Turnir! Saj je vendar premlad! Mislila
sem, da bo tokrat bolje poskrbljeno za varnost!"
Charlie je zavzdihnil.
"Ko je v Prerokih novicah prebrala lanek o njem, pa je pretoila cele
potoke solz. e zmeraj joka za stari! Tega mi ni nikoli povedal! Oh, ubogi
srek!"
Harry je videl in slial dovolj in vedel je, da ga Hagrid ne bo
pogreal - ob sebi je imel zmaje in e madame Maxime. Zato se je
tiho zasukal na petah in se odpravil nazaj proti gradu.
Naj bo vesel, ker je izvedel, kaj ga aka Morda je tako bolje.
Prvi ok je prebolel. e bi grozljive kuarke prvi videl ele v torek,
bi se lahko e onesvestil, in to vprio cele ole. No, ja. Mogoe se bo
vseeno. Pomeriti se bo moral z gromozansko, ogenj bruhajoo, z ostmi
operjeno zmajevko! In kako bo oboroen sam Samo s arobno palico,
ki je v primerjavi z zobovjem teh poasti navaden zobotrebec!
Pospeil je korak. Manj kot petnajst minut asa mu je ostalo, da
se vrne h kaminu, ob katerem naj bi se sreal s Siriusom. Ni pomnil,
da bi si kdaj tako zelo elel z nekom pogovoriti. e bo zamudil...
Nenadoma se je v nekaj zaletel in se zvrnil po tleh.
Padel je na hrbet in oala bi mu skoraj vrglo z nosu, a naglo se
je e tesneje ovil s plaem, kajti nad sabo je zaslial nekoga rei:
"Aua! Kdo je"
Obleal je isto pri miru in si previdno ogledal temaen obris
arovnika, v katerega se je zaletel.
Obris je imel kozjo bradico!
"Kdo je" je znova vpraal profesor Karkaroff, tokrat e bolj
sumniavo in se oziral po temi.
Harry se e vedno ni zganil in ni niti pisnil. Karkaroff je verjetno
mislil, da se je zaletel v kakno ival, saj je tipal okoli sebe v viini
pasu, kot bi priakoval, da se bo dotaknil psa. A kmalu je prenehal
iskati. Splazil se je nazaj v zavetje dreves in se odtihotapil naprej
proti poljani, na kateri so se skrivale zmajevke.
Harry je poasi ter previdno vstal, potem pa se je odpravil naprej,
kolikor hitro in tiho se je mogel.
Dobro je vedel, kaj naklepa Karkaroff. Z ladje se je odkradel, da
bi izvedel, kaj pri prvi nalogi aka prvake. Morda je celo opazil

Hagrida in madame Maxime, ko sta se skupaj odpravila okoli Gozda tudi iz daljave ju je bilo teko prezreti. Zdaj mu ni bilo treba storiti
drugega, kot slediti glasovom, in tako kot madame Maxime bo tudi on izvedel za
zmajevke. Torej se bo izmed tirih prvakov z neznanim spopadel samo Cedric.
Harry je konno priel do gradu, zdrsnil skozi vhodna vrata in
stekel po marmornatih stopnicah. Bil je e isto brez sape, a ni si upal
upoasniti koraka. Samo e pet minut asa je imel, da se vrne v dnevno sobo!
"Frataprata!" je zahropel v debelo gospo, ki je dremala v svojem
okvirju.
"e ti tako pravi," je zaspano zamrmrala, ne da bi odprla oi, in
slika se je umaknila spred luknje. Harry je splezal v dnevno sobo.
Bila je prazna in glede na to, da v njej ni zaudarjalo, Hermioni ni
bilo treba odvrei govnobomb. S Siriusom se bosta lahko v miru pogovorila!
Harry je hitro slekel pla nevidnosti in se vrgel v naslanja pred
kaminom. Sobo so osvetljevali le plameni dogorevajoega ognja in zato
je bila v poltemi, na mizici blizu naslanjaa pa so se v svetlobi
plamenov svetlikale priponke v podporo Cedricu, ki sta jih brata
Creevey poskuala predelati. Zdaj je na njih pisalo "Potter je poasten
prdec".
Harry se je obrnil nazaj h kaminu... in globoko zajel sapo.
Sredi ognjia je poivala Siriusova glava. e Harry pri
Weasleyjevih ne bi videl, kako je isto izvedel gospod Diggory, bi ga
tokrat od strahu pobralo. Namesto tega pa se mu je prek obraza
razlezel prvi nasmeek po dolgih dneh. Hitro se je spustil z
naslanjaa, sedel tik k ognjiu in pozdravil botra: "Sirius! Kako gre"
Boter je bil isto drugaen, kot ga je imel Harry v spominu. Ko
sta se poslovila, je bil njegov upadli obraz bled, obdajali pa so ga
rni, razmreni in zvozlani lasje. A slednje je imel zdaj lepo
pristriene, pa tudi umil si jih je. Tako je bil videti veliko mlaji in
mnogo bolj je bil podoben Siriusu s fotografije, posnete na poroki
Harryjevih starev.
"To ni vano. Bolj pomembno je, kako gre tebi!" ga je resno
vpraal Sirius.
"Kako gre meni"
Harry bi mu skoraj odvrnil ,V redu.' A ni mogel. e preden bi se
lahko ustavil, je iz njega planilo vse, kar je zadreval v sebi: kako mu
nihe ne verjame, da se ni sam prijavil na Turnir, kakne grozljive
lai je v Prerokih novicah o njem napisala Rita Brentsell, da se ne
more niti enkrat sprehoditi po gradu, ne da bi se mu zraven
posmehovali... Povedal mu je tudi za Rona. Da mu ne verjame niti
on, da je ljubosumen nanj...
"Ravnokar pa me je Hagrid peljal pogledat, kaj me aka pri prvi
nalogi. Zmajevke, Sirius, zmajevke, z mano je konec!" je obupano
konal dolgo pripoved.
Sirius je ves as zaskrbljeno zrl vanj. Juno sonce iz njegovih oi
e vedno ni povsem pregnalo azkabanskih senc. Harryja je pustil, da
je govoril, dokler je imel kaj povedati, potem pa je dejal: "Z
zmajevkami bo e opravil. K temu se bova e vrnila, ker trenutno
nimam veliko asa. Vlomil sem v hio arovnike druine, da bi
uporabil njihov kamin. Vsak trenutek se lahko vrnejo, jaz pa te

moram prej posvariti."

"Posvariti" je vpraal Harry, ki je postajal vedno bolj obupan...
Ampak saj ga gotovo ne aka e kaj hujega od zmajev! To je vendar nemogoe!
"Ja, posvariti, in to pred Karkaroffom," je povedal Sirius. "Jedec
smrti je bil, Harry. Saj ve, kdo so Jedci smrti, kajne"
"Ja. Kaj Kaj je bil!"
"Ujeli so ga in dolgo je bil skupaj z mano v Azkabanu, pa so ga
spustili. Stavim, da je Dumbledore prav zato hotel imeti na Bradaviarki
aurorja, ki bi popazil nanj. In Karkaroffa je ujel prav Nerrga."
"Karkaroffa so spustili" je poasi ponovil Harry. "Zakaj"
"Pogodil se je z ministrstvom," je grenko pojasnil Sirius. "Preprial
jih je, da se svojih dejanj kesa, in jim izdal tevilne svoje pajdae.
Veliko coprnikov je v Azkabanu prav zaradi njega in verjemi, da ga
nimajo pretirano radi. Odkar sem uel, pa mi je e vekrat prilo na
uesa, da ui rno magijo vsakega tudenta, ki mu pride pod roke.
Zato se pazi tudi durmstrangovskega prvaka."
"Prav," je pristal Harry. "Ampak... Hoe rei, da me je na Turnir
prijavil Karkaroff e je tako, je resnino dober igralec. Ko me je Kelih
izbral, je isto pobesnel. Na vsak nain me je poskual izkljuiti iz
Turnirja."
"Seveda je dober igralec," je zavzdihnil Sirius. "Ne nazadnje je celo
ministrstvo preprial, da ga spustijo! Ampak skrbi me e nekaj
drugega. Pozorno sem prebiral Preroke novice..."
"Kot vsi ostali," je trpko vskoil Harry.
"... in med vrsticami lanka tiste Brentsllovke sem razbral, da so
Nerrgo napadli no pred tem, ko naj bi priel na Bradaviarko."
Sirius je zajel sapo, ko je videl, da bi mu Harry rad segel v besedo,
pa je hitro dodal: "Ja, saj vem. Brentsllovka trdi, da je Nerrga zagnal
vik in krik za prazen ni. Ampak nekako ne morem verjeti, da je to
res. Po mojem mu je nekdo poskual prepreiti, da bi priel na
Bradaviarko. Po mojem je ta nekdo vedel, da bo njegova naloga
veliko teja, e bo na Bradaviarki tudi Nerrga. Sploh pa takega
incidenta nihe ne bi el natanno raziskovat, ker je Nerrga vse
prepogosto preprian, da mu vlamljajo v hio. A to e ne pomeni, da
ne bi zalotil pravih vlomilcev. Konec koncev je bil najbolji auror, kar
jih je premoglo ministrstvo."
"Kaj hoe rei" je poasi vpraal Harry. "Da bi me Karkaroff rad
ubil Ampak zakaj"
Sirius se je obotavljal.
"Na uho so mi prile zelo udne stvari," je konno povedal. "Jedci
smrti so zadnje ase nenavadno dejavni. Saj sam ve, da so se na
svetovnem prvenstvu upali pokazati v javnosti. Nekdo je celo pricopral
Mojstrovo znamenje! Poleg tega pa... Si slial, da e zmeraj pogreajo
eno izmed arovnic z ministrstva"
"Bertho Bootel" je vpraal Harry.
"Njo, ja. Izginila je v Albaniji in tam naj bi nazadnje videli
Mrlakensteina. Bertha je gotovo vedela, da bodo letos na Bradaviarki
priredili Triolski turnir."
"To e... Ampak ne zdi se mi preve verjetno, da bi Bertha
naletela ravno na Mrlakensteina," je ugovarjal Harry.

"Ah, Bertho e predobro poznam," je nejevoljno zavzdihnil Sirius.

"Skupaj sva hodila na Bradaviarko. Le nekaj let stareja je in e v mladih
letih je bila nemogoa - zoprno radovedna, bistra pa nikakor. Zelo nezdrava
kombinacija. Po mojem bi jo bilo zelo lahko zvabiti v past."
"Torej... Torej bi Mrlakenstein res lahko izvedel za Turnir!" je
vzkliknil Harry. "Misli, da je Karkaroff priel sem na njegov ukaz"
"Kaj pa vem," je poasi rekel Sirius. "To se mi ne zdi... Karkaroff
se pod Mrlakensteinovo okrilje ne bi vrnil, e ne bi bil povsem
preprian, da je Mojster dovolj moan in ga lahko zaiti. A kdor koli
te je e prijavil, je to naredil z nekim namenom. Sam ve, da se te
bo med Turnirjem silno lahko znebiti. e bi te kdo napadel, bi bilo
verjetno videti, kot da si umrl po nesrei."
"To se mi vsekakor zdi zelo dober nart," se je potrto strinjal
Harry. "Tistemu, ki me je prijavil, tako ne bo treba storiti niesar.
Zmajevkam bo pustil, da opravijo svoje, pa bo."
"Saj res, zmajevke," se je spomnil Sirius, ki je zdaj govoril e
hitreje kot prej. "Vem za nain, kako bi lahko opravil z njimi.
Ohromiti jih nikar ne poskuaj. Zmaji so premogoni, poleg tega pa
jih obdaja arobno polje, ki je presilovito, da bi ga prebil en sam
arovnik. arobne besede mora hkrati izrei vsaj est arovnikov..."
"Vem, ravnokar sem videl, kako to gre," ga je prekinil Harry.
"Ampak zmaja lahko premaga tudi sam," je nadaljeval Sirius, "in
to z enim samim, zelo preprostim urokom, ki se imenuje..."
Toda Harry je dvignil roko v znamenje, naj utihne. Srce mu je
zastalo. S polastega stopnia je zaslial korake.
"Pojdi!" je epnil Siriusu. "Pojdi! Nekdo prihaja!"
Nato je hitro skoil na noge in se postavil pred plamene - e bi
kdor koli zagledal Siriusov obraz, bi zagnal straen preplah. V zadevo
bi se kmalu vmealo tudi ministrstvo, ki bi iz Harryja na vsak nain
hotelo izvlei, kje se skriva Sirius.
Iz ognja za njegovim hrbtom se je v tistem razlegel priduen pok
in po njem je Harry sodil, da je Sirius izginil. e naprej je napeto
zrl proti polastemu stopniu. Le kdo se je ob enih zjutraj odloil za
sprehod in Siriusu prepreil, da bi mu povedal, kako se prelisii zmaje
Ron. Obleen v piamo kostanjeve barve se je ustavil ob vznoju
stopnia in se ozrl po dnevni sobi.
"S kom si se pogovarjal" je vpraal.
"Kaj pa se te to tie" je zabevskal Harry. "In kaj pone tukaj
sredi noi"
"Spraeval sem se, kje..." je zaskrbljeno zael Ron, a nenadoma
obmolknil in skomignil. "Ni. Nazaj v posteljo grem."
"Si priel malo vohljat, kaj!" je zavpil Harry, eprav je vedel, da
se Ronu niti sanja ne, pri em bi ga skoraj zalotil. A bilo mu je
vseeno. Rona je sovrail in vse na njem, vkljuno s prekratko piamo,
mu je lo na ivce.
"Oprosti," je odvrnil Ron in obraz mu je pordel od jeze. "Moral bi
vedeti, da gospoda ne smem motiti. Ne, ne, kar v miru naj vadi za
naslednji intervju."
Harry je ihtavo zgrabil eno izmed priponk, ki so leale na blinji
mizi, in jo z vso mojo zalual prek sobe. Rona je zadela naravnost v elo.

"Na!" je zavpil Harry. "e to si pripni v torek! Sploh pa ti bo z

malo sree zdaj na elu ostala brazgotina. Saj si tega eli, a ne"
Prek sobe je odkorakal proti stopnicam in napol si je elel, da bi
ga Ron ustavil. Hotel je, da bi bivi prijatelj z vso mojo zamahnil po
njem, a Ron se ni niti zganil.
Harry se je mimo njega jadrno povzpel v spalnico, kjer se je e
dolgo jezno preobraal po postelji. Toda kljub temu ni slial, da bi se
Ron vrnil v sobo.
Dvajseto poglavje
Prva naloga
-----------------------------Ko je Harry v nedeljo zjutraj vstal, se je najprej oblekel, a z
mislimi je bil povsem drugje. Zato je trajalo kar nekaj asa, preden
se mu je posvetilo, da si namesto nogavice poskua na nogo navlei
klobuk. Konno je vsa oblaila spravil na ustrezne dele telesa, nato pa
pohitel iskati Hermiono. Nael jo je za gryfondomskim omizjem v
Veliki dvorani, kjer je zajtrkovala skupaj z Ginny. Harryjev elodec je
bil preve razdraen za hrano, zato je poakal, da je Hermiona
pojedla e zadnjo lico kae, nato pa jo je zvlekel v park na sprehod.
Ko sta se odpravila po dolgi pepoti okoli jezera, ji je povedal za
zmaje in Siriusovo svarilo.
Da je bil Karkaroff Jedec smrti, je Hermiono zelo preplailo, a
odloila se je, da se morata s Harryjem najprej posvetiti zmajem.
"Poskrbiva, da bo ostal iv do torka zveer," je obupano zmajala z
glavo, "potem pa se bova ubadala s Karkaroffom."
Okoli jezera sta la kar trikrat in se medtem poskusila domisliti
preprostega uroka, s katerim bi Harry lahko ukrotil zmaja. isto ni
pametnega se jima ni posvetilo in zato sta se zatekla v knjinico. Tu
je Harry s polic nanosil na mizo isto vse knjige o zmajih, ki jih je
lahko nael, potem pa jih je skupaj s Hermiono zael prelistavati.
"Strienje krempljev z uroki... Kako z lusk pregnati glivice... Ni
ne bo, ta knjiga je za bumbarje, kakren je Hagrid," je zagodel Harry.
"Zmaje je zelo teko pokonati zaradi starodavne magije, s katero
so prepojene njihove debele luske. Predrejo jih lahko samo najmoneji
uroki... Ampak Sirius je rekel, da bo zadostoval isto preprost urok!"
se je udila Hermiona.
"Potem pa poglejva v kaken leksikon urokov," je predlagal Harry
in nejevoljno odloil knjigo Ljudje, ki so imeli preve radi zmaje.
K mizi se je kmalu vrnil s polnim naroajem debelih bukvic.
Odloil jih je in zael brskati po njih. Hermiona mu je kukala prek
ramen ter neprestano epetala: "Bi poskusil s katerim od preklopnih
urokov Samo kako bi si pomagal z njimi Hm, e bi zmaju v gobec
namesto zob priaral luske, bi bil veliko manj nevaren... Teava je le
v tem, da se skozi zmajeve luske teko prebije kakren koli urok. Po
mojem bi bilo najbolje, e bi mu spremenil obliko, ampak pri tako
veliki poasti na kaj takega lahko kar pozabi. Niti McHudurrova
verjetno ne bi zmogla... Ha! Kaj pa, e bi zaaral sebe, da bi imel

kakno posebno mo Ampak ti uroki e zdale niso preprosti!

Profesorji nam jih zaenkrat niso niti omenili in zanje vem samo zato,
ker sem reevala maturitetne pole iz prejnjih let..."
"Hermiona," je Harry zakripal z zobmi, "bi lahko nehala blebetati,
prosim Poskuam se zbrati!"
Res je utihnila, a Harry zaradi tega ni bil ni bolj zbran in e v
uesih mu je zaelo zvoniti. Brezupno je preletel stvarno kazalo
Osnovnih urokov za ivahno raztogotene. Skalpirati z enim zamahom
palice... Ne, zmaji sploh nimajo las. Mentolov zadah... Pa kaj e!
Zmajevi ognjeni zublji bi bili samo e bolj smrtonosni. Damaanski
jezik... Kot da zmaj nima dovolj oroij, s katerimi ga lahko pokona!
"O ne, e spet je tukaj! A na tisti uivi ladji res nimajo nobene
knjige!" je razdraeno zanergala Hermiona, kajti v knjinico se je
prizibal Zmagoslaf Levy. emerno ju je oinil, nato pa sedel v kot, za
mizo, na kateri ga je akal kup knjig. "Pridi, Harry, greva nazaj v
nao dnevno sobo. Tiste cvilibabe bodo kmalu prile za njim!"
In res. Ko sta la iz knjinice, se je mimo njiju po prstih splazila
precejnja skupina deklet; ena izmed njih je imela okoli pasu zavezano
bolgarsko trobojnico.
Harry je tiste noi komaj zatisnil oi. Ko pa se je v ponedeljek
zjutraj zbudil, je prvi v ivljenju resno pomislil, da bi preprosto uel
z Bradaviarke. Toda med zajtrkom se je ozrl po Veliki dvorani in
zavedel se je, kaj vse bi izgubil, e bi zapustil grad. Postalo mu je
jasno, da tega ne bi nikdar storil. Samo tu je bil resnino sreen...
No, verjetno je bil sreen tudi pri starih, a takrat je bil e tako
majhen, da se ne spomni ve, kako je bilo.
Kakor koli, raje ostane v oli in se spopade z zmajevko, kot da se
vrne na Romarinovo k Dudleyju! Ta misel ga je nekoliko pomirila.
Toda slanino je vseeno komaj pospravil, kar ni in ni mu hotela
zdrkniti po grlu. Ko pa sta s Hermiono vstala od mize, je opazil
Cedrica, ki je ravnokar zapual pihpuffovsko omizje.
Cedric e vedno ne ve za zmaje! Edini izmed prvakov nima pojma,
kaj ga aka... razen e madame Maxime in Karkaroff svojima
gojencema nista povedala za zmaje. A to se je Harryju zdelo malo
verjetno.
"Hermiona, ti kar pojdi, se dobiva v rastlinjaku," je rekel. V hipu
se je odloil, kaj mora storiti, in e se je odpravil za Cedricom, ki je
odel iz Dvorane.
"Harry, zamudil bo zaetek ure, vsak trenutek bo zvonilo..."
"Ja, no, saj pridem kmalu."
Ko je pritekel do vznoja marmornatega stopnia, se je Cedric e
skoraj povzpel do njegovega vrha. Zdaj se je okoli Diggoryja nabrala
tudi grua prijateljev iz estega letnika, vprio katerih se Harry ni
hotel pogovarjati s Cedricom. Med njimi so bili namre tudi tisti, ki
so ga muili s citati iz lanka Brentsllove, kadar koli so ga sreali.
Cedricu je zato sledil bolj od dale in ugotovil je, da gre proti
uilnici za uroke. Ob tem se je domislil, kaj naj stori. Ustavil se je,
segel po palici in previdno pomeril.
"Diffindo!"

Cedricova torba se je razparala. Pergament, peresa in knjige so se

raztresli po tleh, rnilnik pa se je raztreil.
"Kar pustite," je Cedric obupano odganjal prijatelje, ki so
poepnili, da bi mu pomagali. "Povejte Colibriju, da kmalu pridem.
No, pojdite e."
Harry je upal, da se bo zgodilo natanko to. Palico je hitro vtaknil
nazaj v ep in poakal, da so Cedricovi prijatelji izginili v uilnico.
ele potem je pohitel po hodniku, na katerem sta bila z Diggoryjem
zdaj popolnoma sama.
"ivijo," ga je pozdravil Cedric in pobral od rnila premoeni
ubenik Spreminjanje oblike za tiste, ki se jim o tem e nekaj sanja.
"Ravnokar se mi je razparala torba. Pa isto nova je in..."
"Cedric," ga je prekinil Harry, "pri prvi nalogi se bomo morali
spoprijeti z zmaji."
"Kaj" se je zmedel Cedric in dvignil pogled.
"Z zmaji," je hitro ponovil Harry, ki se je bal, da bo profesor
Colibri priel pogledat, kje hodi Cedric. "tiri so pripeljali, po enega
za vsakega izmed nas, in verjetno se bomo morali prebiti mimo njih."
Cedric ga je gledal vedno bolj nejeverno. Obenem pa je Harry v
njegovih oeh opazil strah, ki njega samega e od sobote ni povsem
spustil iz krempljev.
"Si preprian" ga je tiho vpraal Cedric.
"O ja," je prikimal Harry, "saj sem jih videl."
"Videl si jih Pa saj ne bi smeli..."
"Ja, ja," je Harry hitro zamahnil z roko. e bi Cedricu povedal, od
koga je izvedel za zmaje, bi se Hagrid lahko znael v precejnjih
teavah. "Ne misli, da edini vem zanje. Levy in Fleur sta gotovo e
pripravljena nanje, saj sta zmaje videla tudi madame Maxime in
profesor Karkaroff."
Cedric se je vzravnal. K sebi je stiskal polno naroje peres,
pergamenta in knjig, zamazanih s rnilom, z rame pa mu je bingljala
raztrgana torba. e vedno je zrl v Harryja, a njegov pogled je bil
vedno bolj radoveden, domala sumniav.
"Zakaj si mi to povedal" je vpraal.
Harry je osuplo zazijal vanj. Preprian je bil, da ga Cedric tega ne
bi vpraal, e bi sam videl peklenske kuarje. Harry niti svojemu
najhujemu sovraniku ne bi privoil, da bi se nepripravljen
spopadel z zmajem... No, ja. Drecu ali Rawsu bi mogoe e...
"Ker... Kaj pa vem, tako se mi je zdelo edino poteno," mu je
konno odgovoril. "Ostali prvaki e vemo. Zdaj bomo vsaj vsi na istem."
Cedric ga je e vedno nekoliko sumniavo opazoval, tedaj pa sta za
sabo zasliala kopitljanje Nerrgove lesene noge. Profesor je bil
namenjen naravnost k njima.
"Pridi z mano, Potter," je zagodel. "Ti pa v razred, Diggory."
Harry se je bojee zazrl v Nerrgo. Ju je slial
"Ampak profesor, k rastlinoslovju bi moral..."
"Rastlinoslovje bo e poakalo, Potter. Gremo, v moj kabinet, prosim!"
Harry mu je poklapano sledil in se spraeval, kaj ga aka. Bo
Nerrga hotel na vsak nain izvedeti, kje je slial za zmaje Bo el k
Dumbledorju in mu povedal, kaj je napravil Hagrid Mogoe pa bo

najprej kaznoval Harryja.

"No, ja, kot dihur se bom lae zmuznil mimo zmaja," si je topo
dopovedoval Harry. "Manji bom in veliko teje me bo opazil..."
e sta bila v Nerrgovemu kabinetu in profesor je za Harryjem zaprl
vrata. Nato pa se je obrnil k njemu in vanj uprl tako svoje arobno
kot normalno oko.
"Tisto prej je bilo zelo lepo od tebe, Potter," ga je tiho pohvalil.
Harry ni vedel, kaj naj ree. Taknega odziva od profesorja
vsekakor ni priakoval.
"Sedi," je Nerrga pomignil proti stolu in Harry ga je ubogal, potem
pa se je ozrl okoli sebe. Za asa profesorja Sharmerja so bile stene
kabineta polepljene s posterji, s katerih se je nasmihal in meikal sam
Sharmer. Ko je taisti kabinet zasedel Remus Wulf, si v njem
najpogosteje naletel na primerke zlih bitij, ki jih je priskrbel
tudentom, da bi jih v razredu natanneje preuili. Zdaj pa je bila
mala soba polna tevilnih in zelo nenavadnih rei, ki jih je Nerrga
verjetno uporabljal v asih, ko je bil e auror.
Na mizi je stal predmet, podoben veliki razpokani stekleni vrtavki.
Tega je Harry takoj prepoznal. Imel ga je tudi sam, a njegov
zahrbtovid je bil veliko manji od Nerrgovega.
Na majhni mizici v kotu pa je bila priprava, ki je hkrati
spominjala na gosenico in zlato televizijsko anteno. Po obliki je bila
podobna slednji, zvijala pa se je, kot bi bila iva. A obenem je tudi
tiho brundala.
Nasproti Harryja pa je na steni viselo zrcalo. A ni odsevalo sobe.
Po njem so se premikale sennate in nejasne postave.
"Moji detektorji zla so ti ve, kaj" se je nasmehnil Nerrga, ki je
Harryja pozorno opazoval.
"Kaj je tisto" je vpraal Harry in pokazal na zvijajoo se zlato
anteno.
"Senzor skrivnosti. Kadar zazna prikrivanje resnice in lai, se zane
zvijati in brundati. Tukaj je seveda popolnoma neuporaben, saj je
preve motenj - tudenti po vseh monih uilnicah laejo, zakaj niso
naredili naloge. Zvija se e, odkar sem priel. Zahrbtovid pa sem tudi
moral izklopiti, ker je neprestano vigal. Izjemno obutljiv je,
nevarnost zazna na kilometer dale. Seveda, isto mono je, da je
zaznal tudi kaj ve kot vae otroarije."
"emu pa slui ogledalo"
"A, to je zrcalo sovranikov. Jih vidi, kako se plazijo naokrog
No, dokler ne vidim njihovih belonic, mi ne preti nevarnost. e bi
mi, bi takoj odprl zaboj."
Nakratko in hrapavo se je zasmejal ter pokazal na velik zaboj, ki
je stal pod oknom in s katerega je viselo precejnje tevilo kljuavnic.
Harry se je spraeval, kaj je v njem, a naslednje Nerrgovo vpraanje
ga je hitro postavilo na trdna tla.
"Torej si izvedel za zmaje, kaj"
Harry se je obotavljal. Tega se je bal. Toda e Cedricu ni povedal,
Nerrgi pa tudi ni nameraval izdati, da mu jih je pokazal Hagrid.
"Ni se ne boj," je nadaljeval Nerrga, sedel, iztegnil leseno nogo in
tiho zajeal. "Goljufanje je e od nekdaj bistven del Triolskega

turnirja. Nekateri celo trdijo, da spada k njegovi tradiciji."

"Pa saj nisem goljufal," se je uprl Harry. "Za zmaje sem izvedel...
isto sluajno."
Nerrga se je zareal.
"Saj te niesar ne obtoujem, poba. Dumbledorju sem takoj povedal,
da lahko on e tako prisega na viteke vrline, pa stari Karkaroff in
Maxime zaradi tega ne bosta isto ni bolj potena. Svojim prvakom
bosta pomagala, kolikor jima bosta mogla, samo da premagata
Dumbledorja. Grozno rada bi dokazala, da je samo lovek."
Nerrga se je spet hrapavo zasmejal, pri emer se mu je arobno
oko tako hitro zasukljalo sem in tja, da je Harryju postalo kar malo slabo.
"No" ga je nato vpraal profesor. "Si se e domislil, kako se bo
zmuznil mimo svoje zmajevke"
"Ne," je zavzdihnil Harry.
"Hja, jaz ti e ne bom povedal," je robato izjavil Nerrga, "pa e si
mi e tako pri srcu. Z vsemi ljudmi ravnaj enako, to je moje geslo.
Sem pa zmeraj in vsakomur pripravljen dati kaken dober, sploen nasvet. Tebi
bi verjetno koristil tale: Poslui se tistega, kar ti gre dobro od rok!"
"Pa saj mi ni ne gre dobro od rok," je planilo iz Harryja, e
preden se je lahko zadral.
"Kako, prosim!" je zagodel Nerrga. "Nekaj ti gre vsekakor dobro
od rok, in e jaz tako reem, potem to dri, jasno! No, malo pomisli.
Kaj ti gre najbolje od rok"
Harry se je poskual zbrati. Kaj mu gre najbolje od rok Mja,
odgovor na to res ni teak...
"Quidditch," je topo odvrnil, "ampak to mi bo zdaj prav malo..."
"Tako je!" ga je prekinil Nerrga in se ostro zazrl vanj, da mu je
arobno oko domala obmirovalo. "e je res, kar sem slial, potem
malokdo obvlada metlo, kot jo ti!"
"Ja, ampak..." Harry se je zazrl vanj. "Saj metle ne bom smel
prinesti s sabo. Imel bom samo palico..."
"Moj drugi nasvet pa je," ga je spet glasno prekinil profesor, "da
se domisli isto preprostega uroka, s katerim bo priel do tistega,
kar potrebuje!"
Harry se je brezizrazno zazrl vanj. Torej nekaj potrebuje
"Dajmo, dajmo, poba!" je zaepetal Nerrga. "Malo pomisli! Saj ni
tako teko..."
In Harryju se je posvetilo. Letati je znal res dobro. A za to je
potreboval Ognjeno strelo. Da bi priel do nje, pa se je moral...
"Hermiona!" je zaepetal, ko je ez priblino deset minut pridrvel v
rastlinjak tevilka tri in se nahitro opraviil profesorici Ochrowt.
"Hermiona, nujno mi mora pomagati!"
"Kaj pa misli, da e ves as ponem" je nejeverno zavila z omi
in se spet posvetila grmu, ki ga je strigla.
"Hermiona, do jutri popoldan se moram nauiti osnovnega
priklica!"
In tako sta vadila. Namesto na kosilo sta se odpravila v prosto
uilnico, kjer se je Harry razline predmete trudil pripraviti do tega,
da bi poleteli k njemu. e vedno je imel teave. Knjige in peresa so

sredi leta obupali in ko kamni pocepali na tla.

"Zberi se, Harry, zberi se!"
"Kaj pa po tvojem ponem" je jezno vpraal Harry. "Z lahkoto bi
se zbral, pa se mi iz neznanega razloga pred omi neprestano
prikazuje gromozanska zmajevka! Dobro... poskusiva e enkrat."
Najraje ne bi el na vedeevanje, samo da bi lahko e naprej
vadil, a Hermiona ni hotela pricati numerologije, brez nje pa vse
skupaj ni imelo nobenega smisla. Tako je moral debelo uro prenaati
profesorico Trelawney, ki je polovico predavanja razlagala, da sta Mars
in Jupiter v sila nenavadnem poloaju. Rojenim julija naj bi grozila
nenadna in nasilna smrt.
"e dobro!" je glasno rekel Harry, ki se ni mogel zadrati, tako ga
je to pogrelo. "Glavno, da bom umrl hitro, trpeti res noem."
Za trenutek je bilo videti, da se bo Ron zasmejal. Vsekakor se je
zrl k Harryju, emur se je sicer ves as izogibal, a ta je bil e vedno
preve jezen nanj, da bi mu bilo to mar. Preostanek ure je poskual
pod mizo privabiti k sebi razline stvari. Nazadnje je pripravil
muho do tega, da mu je pribrenala naravnost v roko. A ni bil
povsem preprian, e mu je to uspelo, ker je konno obvladal osnovni
priklic, ali preprosto zato, ker je bila muha neumna.
Po vedeevanju je Harry vendarle nekaj pojedel, nato pa sta se s
Hermiono ogrnila s plaem nevidnosti, da bi se na poti v prazno
uilnico izognila uiteljem. Vadila sta dolgo v no in gotovo bi ostala
v uilnici tudi po polnoi, pa se je v njej prikazal Zhoprnack. Ta je
menil, da bi Harryju dobro delo, e bi ga nekdo obmetaval s stoli.
Harry in Hermiona sta jo hitro ucvrla, saj sta se bala, da bo hrup
priklical Filcha. Ustavila sta se ele v gryfondomski dnevni sobi, ki je
bila na sreo e popolnoma prazna.
Ob dveh zjutraj je Harry e vedno stal poleg ognjia, obdajal pa
ga je kup predmetov - knjig, peres, prekucnjenih stolov, starih
prdnikol in celo Nevillova krastaa Hillary. Osnovni priklic mu je
prvi resnino uspel ele ob enih.
"Tako je bolje, veliko bolje," ga je izrpano, toda zadovoljno
pohvalila Hermiona.
"Zdaj vsaj veva, kaj mora storiti naslednji, ko mi kaken urok ne
bo el," se je utrujeno nasmehnil Harry in ji vrgel slovar run, da bi
ga e enkrat priklical k sebi. "Zagrozi mi z zmajevko. No, pa
poskusimo e enkrat." Znova je dvignil palico. "Accio slovar!"
Teka knjiga je Hermioni poletela iz rok, vignila prek sobe in
Harry jo je ujel.
"Izvrstno!" je veselo vzkliknila Hermiona.
"Upam, da do jutri ne bom pozabil, kako to gre," je skomignil
Harry. "Ognjena strela bo veliko dlje, kot so bili ti predmeti. V gradu
bo, jaz pa nekje zunaj, v parku..."
"To ni vano," je zatrdila Hermiona. "Glavno, da se osredotoi
nanjo, pa bo priletela k tebi. Zdaj pa pojdiva raje spat... Res se
mora spoiti."
Harry je bil tistega veera tako mono zaposlen z osnovnim
priklicem, da je skoraj pozabil, kaj ga aka naslednji dan, in se je

precej sprostil. A naslednjega jutra ga je spet postalo strah.

Ozraje na oli je bilo skrajno napeto in razburjeno. Predavanj je bilo
konec e sredi dneva, da bi tudentje imeli dovolj asa in bi lahko
prili do ograde z zmaji - seveda nihe od njih ni vedel, kaj se skriva
na tisti poljani.
Nekateri so Harryju zaeleli veliko sree, drugi so vpili za njim
("Ne skrbi, Potter, s sabo bomo vzeli smetinico in vreko!"), vsi pa so
se obnaali, kot da sploh ne bi bil eden izmed njih. Zaradi tega je
postal e bolj iven in resno se je bal, da bi v ogradi zaradi tega
popolnoma izgubil glavo.
as se je obnaal e bolj udno kot prej in mimo njega je drvel v
velikih skokih. Zjutraj se je odpravil k zgodovini arovnitva, tik zatem
pa se je e znael na kosilu v Veliki dvorani. Trenutek kasneje - le
kam je izginilo dopoldne Mora res umreti tako mlad - je k njemu
prihitela profesorica McHudurra.
"Potter, prvaki se boste zdaj zbrali v parku, da bi se pripravili na
prvo nalogo."
Harryju je vilica padla iz rok in glasno zaroljala po kroniku.
"Ja, prav," je rekel in vstal.
"Sreno, Harry," je zaepetala Hermiona. "Saj ti bo lo!"
"Ja, prav," je z nenavadnim glasom odvrnil Harry.
Profesorici je sledil iz Dvorane. Tudi McHudurrova ni bila isto
pri sebi in za Harryja jo je skrbelo vsaj toliko kot Hermiono. Ko sta
se po kamnitih stopnicah spustila v mrzlo novembrsko popoldne, ga je
objela prek ramen.
"Samo mirno kri," mu je svetovala. "Zberi se, pa se bo vse sreno
izteklo. Sploh pa je za varnost dobro poskrbljeno, in e bi se kaj
zapletlo, bomo vse hitro uredili. Glavno je, da se potrudi, kolikor se
more, pa bomo vsi zadovoljni s tabo. Bo lo"
"Ja," je Harry slial rei samega sebe. "Seveda bo lo."
Popeljala ga je okoli Gozda, proti poljani, na kateri je pred dvema
dnevoma videl zmaje. A ko sta zavila okoli grue dreves, za katero bi
se morala prikazati ograda, je Harry zagledal otor, ki jo je
popolnoma zakrival. Z vhodom je bil obrnjen naravnost proti njima.
"No, kar pojdi v otor," je izdavila profesorica. "Tam bo poakal,
da pride na vrsto. Gospod Malhaar vas e priakuje. On vam bo
povedal, kaj vas... Kaj boste morali narediti. Sreno, Potter."
"Hvala," je pokimal Harry, igar oi so stekleno zrle nekam v daljavo.
Profesorica ga je pustila pred vhodom v otor. Harry je vstopil.
Na nizkem lesenem stolu v kotu je sedela Fleur. Niti najmanj ni
bila samozavestna in umirjena, ravno nasprotno. Bila je bleda in
neprespana. Zmagoslaf je bil e bolj emeren kot obiajno in Harry je
domneval, da s tem poskua prikriti, kako je iven. Cedric pa je
neprestano hodil gor in dol po otoru. Ko je Harry vstopil, se mu je
nahitro nasmehnil in Harry mu je nasmeek vrnil. A obrazne miice
so se mu nenavadno, trzavo napenjale, kot bi pozabile, kaj storiti, e
se eli nasmehniti.
"Harry! Kar naprej, kar naprej!" je veselo vzkliknil Malhaar, ko se
je obrnil in ga opazil.
Sredi bledih prvakov je bil v pla svojega nekdanjega motva

obleeni Malhaar videti kot lik iz risanke.

"Zdaj ko smo vsi tu, je skrajni as, da vam razloim, kaj je vaa
naloga!" je ves nasmejan nadaljeval. "Ko se bodo gledalci zbrali, vam
bom enemu za drugim ponudil tole malho."
Dvignil je roko, v kateri je stiskal vreko iz krlatne svile.
"Iz nje boste potegnili vsak svojo figurico tistega, s imer se boste
morali sooiti! Vsak bo namre dobil nekoliko druganega nasprotnika.
Tako. Aja, e nekaj vam moram povedati! Vaa naloga je, da svojemu
nasprotniku ukradete zlato jajce!"
Harry se je ozrl okoli sebe. Cedric je takoj prikimal Malhaarju,
e da ga je razumel, nato pa spet zael hoditi sem ter tja. Nekam
zelen je bil. Fleur in Zmagoslaf pa se na Malhaarjeve besede sploh
nista odzvala. Morda jima je tako mono lo na bruhanje, da raje
nista odprla ust; vsaj Harry jih je tial skupaj prav zato. A onadva
sta se vsaj prostovoljno prijavila na Turnir...
Kmalu so zasliali na stotine nog, ki so oble otor. tudentje so
se razburjeno pogovarjali, se smejali in alili. Potem - Harryju se je
zdelo, da je minilo komaj nekaj sekund - pa je Malhaar e razprl
svileno vreko.
"Dame imajo prednost," je rekel in jo najprej ponudil Fleur.
Ta je s tresoo roko segla vanjo in iz nje privlekla drobceno,
izjemno natanno izdelano figurico welke zelenke. Modelku je okoli
vratu visela tevilka dve. Fleur ni pokazala niti kanka preseneenja,
temve je le pokimala, odlono in vdano obenem. Harryju je bilo takoj
jasno, da ji je madame Maxime povedala, kaj jo aka.
Isto je veljalo za Zmagoslafa, ki je izrebal kitajsko gobarjevko s
tevilko tri okoli vratu. Niti pomeiknil ni in e naprej je zijal v tla.
Ko je priel na vrsto Cedric, je iz vreke pokukala modrosiva
vedska kratkogobnica s tevilko ena. Harry je zdaj vedel, kaj ga
aka, in ko je z roko segel v svileno vreko, je na plano res potegnil
romunsko reporoevko s tirico. Zazrl se je vanjo, figurica pa je
razprla krila in mu razkazala svoje zobovje.
"No, tako!" je zadovoljno vzkliknil Malhaar. "Izrebali ste zmaje, s
katerimi se boste morali sooiti, tevilke na figuricah pa pomenijo,
kateri boste na vrsti. Razumete Zdaj pa vas bom moral zapustiti, saj
so me prosili, naj komentiram dogajanje. Diggory, ti si prvi. Ko bo
zaslial pialko, kar pridi v ogrado, prav Harry... Bi se lahko na
hitro nekaj pomenila Stopiva malo ven."
"Prav," je z brezbarvnim glasom pristal Harry, vstal in skupaj z
Malhaarjem odel iz otora. Sekretar ga je popeljal nekoliko stran,
med drevesa, nato pa se je z oetovskim izrazom na obrazu obrnil k njemu.
"Kako se pouti, Harry Potrebuje pomo"
"Kaj" se je zmedel Harry. "Ne... Ne, hvala."
"e ve, kako bo opravil z zmajem" ga je zarotniko vpraal
Malhaar. "Z veseljem bi ti dal kaken nasvet. Ne nazadnje si se v tole
zapletel nehote in kaken majhen namig bi ti gotovo..."
"Ne," ga je prekinil Harry, potem pa se je zavedel, kako neolikano
je moralo to zveneti. "Saj sem se e odloil, kaj bom naredil, hvala."
"Nihe ne bi izvedel, Harry," ni odnehal Malhaar in mu celo pomeiknil.
"Ne, hvala, saj bo lo," je prepriano odvrnil Harry. Obenem se je

spraeval, zakaj vsem tako vztrajno zatrjuje, ,da bo lo', ko pa je bil

sam preprian v nasprotno. "Vse sem premislil in..."
Od neznano kje se je oglasila pialka.
"Jee, isto sem pozabil!" je vznemirjeno vzkliknil Malhaar in e
ga ni bilo ve.
Harry je zmajal z glavo in odkorakal nazaj proti otoru, Cedric, e
bolj zelen kot prej, pa je ravno odel iz njega. Ko sta se sreala, mu
je Harry poskual zaeleti veliko sree, a iz ust se mu je izvilo samo
hripavo golanje.
Pridruil se je Fleur in Zmagoslafu. ez nekaj trenutkov so e
zasliali rjovenje mnoice, ki je oznanilo Cedricov prihod v ogrado. Zdaj se je
torej spoprijel z betijo, katere figurico je potegnil iz vreke...
Sedeti in posluati, kaj se v ogradi dogaja, je bilo veliko huje, kot
si je Harry predstavljal. Gledalci so vreali in vpili. Kot bi imeli eno
samo grlo, so hkrati zajemali sapo, Cedric pa se je medtem poskual
prebiti mimo vedske kratkogobnice. Vse skupaj je bilo e teje
prenaati zaradi Malhaarjevega komentarja, ki je Harryju naslikal
strane prizore: "Uuu, za las je manjkalo, pa je ne bi odnesel! Preve
tvega, preve! Aha, zvito! Ahh! koda, da mu ni uspelo!"
Med munim akanjem je Levy ves as buljil v tla, Fleur pa je zaela
slediti Cedricovim stopinjam in je ivno hodila sem ter tja po otoru.
Po priblino petnajstih minutah pa se je s tribun razlegel gromek
aplavz, ki je lahko pomenil samo eno: Cedric se je prebil mimo
zmajevke in ji ukradel zlato jajce.
"Izvrstno, uspelo mu je!" je zavpil Malhaar. "Zdaj pa poakajmo e
na ocene irije!"
Toda ocen ni prebral in Harry je domneval, da so jih lani irije
sami pokazali gledalcem.
"Eden je opravil, trije e pridejo na vrsto!" je zavpil Malhaar, ko
se je spet oglasila pialka. "Gospodina Delacour, pridite, prosim!"
Fleur je vsa trepetala in Harryju se je zasmilila, eprav mu s
svojim vzvienim odnosom nikakor ni prirasla k srcu. A francoska
prvakinja se je oitno odloila, da gledalcem ne bo pokazala, kako jo
je strah. Globoko je zajela sapo, segla po palici in s ponosno
dvignjeno glavo odla iz otora.
Harry in Zmagoslaf sta ostala sama. Obsedela sta vsak v svojem
kotu otora in strmela predse. Sledilo je isto kot prej.
"Ojej, nisem preprian, da je to pametno!" je privoljivo zavpil
Malhaar. "Pa, skoraj bi ji uspelo! Previdno, previdno... O mamica
mila! Mislil sem e, da je po njej!"
ez deset minut je mnoica glasno zaploskala; tudi Fleur je uspelo
priti do jajca. Temu je sledila napeta tiina, ko so vsi akali na ocene
irije, potem pa se je spet oglasila pialka.
"Na prizorie torej prihaja gospod Levy!" je zavpil Malhaar.
Zmagoslaf je odracal iz otora in Harry je ostal isto sam. Veliko
bolj kot obiajno se je zavedal svojega telesa: kako hitro mu udarja
srce, kako ga v prstih od strahu emi... A obenem se mu je zdelo,
kot bi bil sam izven telesa, kot bi iz neznanske daljave opazoval otor
in poslual krike gledalcev...
"Zelo drzno!" je zavpil Malhaar in Harry je zaslial strano,

hripavo rjovenje kitajske gobarjevke, mnoica pa je ponovno v en dih

zajela sapo. "Tale si pa upa! In... Ja! Priel je do jajcaaa!"
Aplavz je stresel zimski zrak, da je bilo, kot bi se trla velikanska
ledena ploskev; Levy je opravil nalogo. Zdaj bo torej na vrsti Harry.
Vstal je. Poutil se je, kot bi imel namesto nog hrenovke. akal je.
Potem je zaslial vig. Odel je iz otora in postalo ga je e bolj
strah kot prej. A vseeno je zavil okoli vogala, se znael pred ogrado
in hip zatem e stopil skozi vrzel v njej.
Zdelo se mu je, kot bi bilo vse okoli njega zgolj barvit sen. S
tribun, ki so jih priarali ob ogrado, je vanj zrlo na stotine obrazov.
Reporoevka je preala nanj na drugem koncu obora. Z napol zloenimi perutmi je
kleala nad svojim e neizvaljenim zarodom, zlobne, rumene oi pa je upirala
naravnost v Harryja. Poastna, luskasta rna kuarka, sicer popolnoma negibna,
je z nazobanim repom tako besno tolkla okoli sebe, da so v steptanih tleh
ostajale ve metrov dolge sledi. Mnoica je glasno vpila. Harryju ni bilo
jasno, ali ga vzpodbujajo ali izvigavajo, toda to mu je bilo vseeno. Priel
je as, da opravi, kar mu je bilo naloeno. Vse svoje misli je nepreklicno
osredotoil na edini predmet, s katerim bi si lahko tisti trenutek pomagal.
Dvignil je palico.
"Accio Ognjena strela!" je zavpil.
akal je in upal... e mu ni uspelo... e ne bo priletela...
Oziral se je okoli sebe, a kamor koli je pogledal, je pred sabo videl
samo nekakno trepetavo, polprozorno pregrado. Bilo je, kot bi ga
obdajal razbeljen zrak, ki se v migotavih zavesah dviguje navzgor in
stoteri obrazi ter ograda so bili nejasni, zamazani...
Potem pa je zaslial, kako se mu nekaj naglo blia. Obrnil se je
in zagledal Ognjeno strelo, ki je ravno privrala prek gozda. vignila
je v ogrado in se sunkovito ustavila tik ob njem, ravno v pravnji
viini, da jo je lahko osedlal. Hrup s tribun je postal domala
nevzdren in Malhaar je na ves glas nekaj vpil... Harry ga ni dobro slial. Na
uesa se ni mogel ve zanesti, a to ga ni motilo. Ni jih potreboval.
Zavihtel se je na metlo in se mono odrinil od tal. Zdrvel je
navzgor. Veter mu je razmril lase, obrazi mnoice so se pomanjali v
bucike kone barve in reporoevka ni bila ni veja od psa.
In zgodilo se je nekaj neverjetnega. Spoznal je, da pod sabo ni
pustil samo tal, temve tudi strah! Spet je bil v svojem elementu!
To je bila zgolj e ena tekma quidditcha... e ena tekma in
nemarna reporoevka je bila samo nasprotno motvo!
Zazrl se je v kup jajc in takoj opazil zlatega, ki se je svetilo
izmed svojih bratov cementne barve ter varno poivalo med zmajevkinimi
prednjimi tacami.
"No, prav," si je rekel, "pa malo zapleiva."
Pognal se je proti tlom, zmajevkina glava mu je sledila in vedel je,
da bo tako. V zadnjem trenutku se je izvil iz navpinega leta, ognjeni
zublji pa so bruhnili v natanko tisti smeri, v kateri bi se nahajal, e
ne bi zavil.
"Sveta pomagavka, ta pa zna leteti!" je zavpil Malhaar, ko so
soolke zavreale, soolci pa zajeli sapo. "Si ga videl, Zmagoslaf"
Harry je zakroil vije, glava reporoevke pa mu je e vedno
sledila in se na svojem dolgem vratu obraala za njim. e bo naredil

e krog ali dva, se ji bo e prav lepo vrtelo... Ampak bolje, da je ne

izziva predolgo, sicer bo spet bruhnila ogenj.
Ko je znova odprla gobec, je Harry zavil naravnost proti tlom.
Vendar tokrat ni imel sree. Plameni so ga resda zgreili, toda proti
njemu je vignil tudi rep. Ostro je zavil na levo, a za delek sekunde
prepozno... in ena izmed osti ga je oplazila po ramenu ter mu
raztrgala pla.
Zautil je ostro boleino in zaslial krike ter jeanje gledalcev.
Toda rana ni bila pretirano globoka. Zdaj je priletel reporoevki za
hrbet in posvetilo se mu je, kaj bi lahko storil.
Zmajevka nikakor ni hotela vzleteti, saj se je preve bala za jajca.
eprav se je zvijala in cepetala, razpirala, pa spet zlagala peruti ter
ga neprestano spremljala s srhljivo rumenimi omi, si jajc ni upala
pustiti samih. Toda ravno do tega jo mora pripraviti, sicer lahko kar
pozabi na to, da bi se priblial gnezdu! Samo poasi, previdno...
Zael je letati zdaj sem, zdaj tja. Ves as se je zadreval izven
dometa njenih plamenov, obenem pa dovolj blizu, da se je poutila
ogroeno in mu je neprestano sledila s pogledom. Njena glava se je
obraala za njim, navpine zenice so ga jezno opazovale, zobje pa so
se besno lesketali...
Poletel je vije. Glava reporoevke se je dvignila za njim, vrat je
imela popolnoma iztegnjen, e vedno pa se ji je gugal sem in tja
kakor kaa, ki jo je oarala pial...
Harry se je dvignil e za kaken meter ali dva in zmajevka je od
nemoi besno zarjula; zanjo je bil kakor muha, ki bi jo z veseljem
zmekala. Z repom je ponovno udarila ob tla, a zdaj je bil previsoko,
da bi ga dosegla. Potem je proti njemu bruhnila ogenj, toda
plamenom se je z lahkoto izognil. Na iroko je razprla eljusti...
"Dajmo no," je zamrmral Harry, ji zakroil nesramno blizu gobca, nato pa
spet inil navzgor. "Pridi, no, ujemi me! Dajmo, poleti, dajmo!"
In povzpela se je na zadnje tace, konno povsem razirila
velikanska rna usnjata krila, ni kraja od kril potnikega letala...
Harry pa je takrat ko blisk vignil navzdol. Preden je zmajevki
prikapljalo, kako jo je prelisiil, preden se ji je posvetilo, kam je
izginil, je e z najvejo mono hitrostjo drvel proti tlom, proti jajcem,
ki jih niso ve varovale njene sprednje, krempljaste tace. Metle se je
moneje oklenil s koleni, da jo je z rokami lahko spustil in takrat...
je zgrabil zlato jajce!
Z neverjetnim pospekom se je izognil tlom, privral nad tribuno,
teko jajce pa je varno poivalo v njegovi nepokodovani roki. Bilo je,
kot bi nekdo do konca privil jakost zvoka na velikanskem glasbenem
stolpu. Zdaj se je ele zavedel, da mnoica na tribunah ni ni manj
glasna od irskih navijaev na svetovnem prvenstvu; tudentje so
zganjali huronski tru in mu ogluujoe ploskali.
"Kaj takega!" je rjovel Malhaar. "To je vendar neverjetno! Na
najmlaji prvak je najhitreje priel do jajca! Razmerje pri stavah se
bo zdaj vsekakor mono prevesilo!"
Harry je opazil krotilce zmajev, ki so pritekli v ogrado, da bi
pomirili reporoevko, ob vhodu v obor pa so se takrat pojavili tudi
McHudurrova, profesor Nerrga in Hagrid. Hiteli so mu naproti in mu

do ues nasmejani mahali, kje naj pristane. e enkrat je poletel nad

tribunami, topotanje in kriki mnoice so mu udarjali ob bobnie, nato
pa je mehko pristal. Poutil se je tako lahkotno, kot se ni e dolge
tedne. Opravil je prvo nalogo, in e je iv!
"Izvrstno, Potter, estitam!" je vzkliknila McHudurrova, ko je skoil
z Ognjene strele.
Harryju je to pomenilo neznansko veliko, saj profesorica ni bila
ravno radodarna s pohvalami. Nato pa je pokazala na njegovo ramo
in Harry je opazil, da se ji roka trese.
"K madam Pomfrey mora, e preden bo irija sporoila svoje
ocene. Kar v njen otor pojdi, Diggoryja e krpa."
"Ratalo ti je, Harry!" se je hripavo veselil Hagrid. "Ratalo ti je! In
prav reporoevko si ukanil, pa je Charlie rekel, da je ta najhuja..."
"Hvala, Hagrid," ga je glasno prekinil Harry, da oskrbnik po
nesrei ne bi esa izblebetal.
Tudi profesor Nerrga je bil zelo zadovoljen; arobno oko mu je
veselo poplesovalo po jamici.
"Preproste reitve so najlepe, Potter," je zagodel.
"Dobro, dobro, steci zdaj lepo k madam Pomfrey, Potter," ga je
nagnala profesorica.
Harry je zasopel odel iz ograde. Ob vhodu v drugi otor je
zagledal olsko zdravnico, ki je bila precej zaskrbljena.
"Zmaji!" se je namrdnila, zgrabila Harryja za ovratnik in ga
povlekla za sabo. otor je bil pregrajen na dva dela. Skozi platno, ki
ga je delilo, je opazil Cedricovo senco in videti je bilo, da mu ni ni
hujega; oitno je lahko sedel. Madam Pomfrey si je natanno ogledala
Harryjevo ramo, zraven pa si je ves as jezno mrmrala v brado.
"Lani morakvarji, letos zmaji - le kaj bodo na olo privlekli
naslednje leto! Sreo ima, rana ni preve globoka. Ampak preden jo
zacelim, jo bo vseeno treba oistiti."
Na gazo je zlila neznano tekoino vijoline barve. Ko jo je
nakapala na rano, je zacvralo in Harryja je zoprno zaskelelo. A e v
naslednjem hipu se je zdravnica s palico dotaknila rame in zautil je,
kako se mu rana celi.
"Zdaj nekaj asa lepo sedi pri miru - Sedi! - potem pa gre lahko
pogledat, koliko tok so ti dosodili."
Odvihrala je okoli platnene pregrade in Harry jo je slial vpraati:
"Kako se pouti, Diggory"
Ni mu bilo kaj dosti do tega, da bi sedel, in tiho je zdrsnil s
postelje, da bi odel pogledat, kaj se dogaja zunaj. A e preden je
priel do vhoda, je v otor pritekla Hermiona, tik za njo pa... Ron.
"Harry, izvrstno si opravil!" je zacvilila Hermiona. Na obrazu so se
ji poznale sledi nohtov. "esa takega nisem e nikoli videla!"
Toda Harry je gledal Rona, ki je bil popolnoma bled in je zijal
vanj, kot bi bil duh.
"Harry!" je smrtno resno vzkliknil. "Kdor koli te je prijavil na
Turnir... Po mojem se te res poskua znebiti!"
Bilo je, kot bi zadnjih nekaj tednov sploh ne bilo, kot bi Harry
zdaj sreal Rona prvi, odkar je postal eden izmed prvakov.
"Ti je le potegnilo," je hladno odvrnil. "Dolgo je trajalo."

Hermiona se je ivno prestopala med njima in pogledovala od

enega do drugega. Ron je negotovo odprl usta. Se mu namerava
opraviiti Ah, to je zdaj popolnoma nepomembno.
"Je e v redu," se je nasmehnil Harry, e preden je Ron uspel
izdaviti opraviilo. "Pozabi."
"Ne," je odkimal Ron, "moral bi..."
"Pozabi," je ponovil Harry.
Ron se mu je nelagodno nasmehnil in Harry se je zasmejal.
Hermiona pa je bruhnila v jok.
"Kaj pa ti je" jo je osuplo vpraal Harry.
"e sta pa tako neumna!" je zavpila in z nogo udarila ob tla,
solze pa so ji kapljale z lic. e preden se je lahko zadrala, je oba
objela, nato pa stekla stran. Zdaj ni ve samo jokala, temve je tulila
ko ranjena volkulja.
"isto se ji je strgalo," je Ron zmajal z glavo. "Pridi, irija ti bo
vsak trenutek dodelila toke."
Harry je Ognjeno strelo vtaknil pod pazduho in zlato jajce v ep,
potem pa sta z Ronom hitro zapustila otor. Harry je bil isto blaen,
iz prijateljevih ust pa se je usula ploha besed.
"Najbolji si bil, dale najbolji! Cedric se je domislil precej
udake reitve - enega izmed kamnov je zaaral v psa, da bi ga
zmajevka napadla, njega pa pustila pri miru. e res, da je urok
izvrstno izvedel in deloma mu je nart celo uspel, saj je priel do
jajca. Ampak cele koe pa ni odnesel. Zmajevka se je nenadoma
odloila, da bo raje scvrla njega in ne labradorca. Komaj ji je uel.
Tista Fleur pa je svojega zmaja poskusila oarati in tudi njej je napol
uspelo. Zmajevka je bila nekaj asa kot v transu in isto zaspana je
postala. Potem pa je prhnila, iz nosnic je bruhnil plamen in Fleur se
je vgalo krilo. Pogasila ga je res z enim zamahom palice in priznati
moram, da sam vode ne bi priaral tako hitro. Levy pa... Niti pomislil ni, da
bi si pomagal z leteo metlo! Sicer pa je bil verjetno drugi najbolji, tik za
tabo. Zmajevke se je lotil s straansko monim urokom in zadel jo je naravnost
med oi. Ampak kljub temu je imel precej teav, saj se ji je isto zmealo in
je vsa razjarjena lomastila po ogradi. Vekrat se ji je komaj izmaknil, pa e
pol svojih jajc je zmekala. Zaradi tega je izgubil precej tok."
Ko sta s Harryjem prila do ograde, je Ron zajel sapo. Harry je
opazil irijo ele zdaj, ko so reporoevko odpeljali. Njeni lani so
sedeli tono nasproti vhoda v ogrado, v nekoliko privzdignjeni loi,
obdani z zlato tkanino.
"lani irije ocenijo vsakega prvaka z oceno od ena do deset," je
povedal Ron.
Harry se je zazrl prek poljane, saj je madame Maxime arovniko
palico e dvignila v zrak. Iz nje se je pognal dolg, srebrn trak, ki se
je zvil v tevilko osem.
"Ni slabo!" je pokimal Ron, ko so soolci zaploskali. "Tisti dve
toki ti je verjetno odtela, ker si jo skupil po rami..."
Naslednji je bil na vrsti gospod Hulesh. Ta je v zrak izstrelil
tevilko devet.
"Dobre ocene!" je vzkliknil Ron in potrepljal Harryja po rami.
Tretji je bil Dumbledore. Tudi on mu je dosodil devetico. Soolci

so zaploskali e glasneje.
Ludo Malhaar - deset!
"Deset" se je nejeverno zaudil Harry. "Ampak... malo je
manjkalo, da me ni sklatila. Kaj se gre"
"A zdaj se bo pa e pritoeval!" ga je veselo nadrl Ron.
Zadnji je palico dvignil Karkaroff. Za trenutek je pomislil, potem
pa se je tudi iz njegove palice izvila tevilka. tirica.
"Kaj!" je besno zavpil Ron. "tiri! Ti podlasica pritlehna
arkaroffovska! Zmagoslafu si dal desetko!"
A Harryju bi bilo popolnoma vseeno, pa e bi mu Karkaroff
prisodil nulo. Ker je Rona nepravina razsodba razbesnela, je bil
Harry tako sreen, kot bi mu durmstrangovski lan irije dodelil sto
tok. Tega Ronu seveda ni povedal, a ko se je zasukal na petah, da bi odel iz
ograde, bi najraje zaplesal od veselja. Pa ne samo zaradi Rona, kajti s tribun
mu niso ploskali le Gryfondomovci. Ko so soolci iz veine domov videli, s
kakno poastjo se mora pomeriti, so se skoraj vsi postavili na njegovo stran
in ga bodrili tako kot Cedrica. Za Spolzgadovce mu je bilo zdaj prav malo mar.
Naj govorijo, kar hoejo, vse lahko prenese.
"Z Zmagoslafom si delita prvo mesto, Harry!" je vpil Charlie
Weasley, ki mu je prihitel naproti, ko sta se z Ronom odpravila proti
oli. "Mami moram takoj poslati sovo. Obljubil sem ji, da ji bom im
prej sporoil, kako ti je lo! Neverjeten si bil! A, pa e to - prosili so
me, naj ti naroim, da e malo poakaj tukaj. Malhaar se mora
pogovoriti s prvaki, v vaem otoru se boste dobili."
Ron je obljubil, da ga bo poakal, in Harry se je vrnil v otor, ki
je bil zdaj videti isto drugaen, tako reko prijazen. Spomnil se je,
kako se je poutil, ko se je izmikal reporoevki, in to primerjal z
obutki med dolgotrajnim akanjem na spopad... Kakna primerjava!
akati je bilo veliko huje.
Fleur, Cedric in Zmagoslaf so se v otor vrnili skupaj.
Cedricovo levo lice je prekrivala debela plast oranne kae, ki je
verjetno pomagala zdraviti opeklino. Ko je zagledal Harryja, se mu je
takoj nasmehnil.
"Dobro si opravil!"
"Hvala enako," mu je Harry vrnil nasmeh.
"Vsi ste izvrstno opravili!" je vzkliknil Ludo Malhaar, ki je
priskakljal v otor tako zadovoljno, kot bi se tudi sam ravnokar prebil
mimo zmaja. "Tole ne bo trajalo dolgo, samo nekaj stvari vam moram
povedati. Pred drugo nalogo je e veliko asa, saj se bo priela
tiriindvajsetega februarja ob pol desetih dopoldne. A poskrbeli smo,
da vam do takrat ne bo dolgas. e si natanno ogledate zlato jajce,
ki ste si ga priborili, boste opazili, da ga lahko odprete. Vidite tiste
male teaje No, ko ga boste razprli, vam bo jajce namignilo, kaj vas
aka za drugo nalogo! Razvozlajte namig, pa se boste lahko pripravili nanjo. Je
vse jasno Ste prepriani No, potem pa na svidenje do druge naloge!"
Harry je odel iz otora in z Ronom sta se takoj zapletla v
pogovor, saj je Harry hotel natanneje izvedeti, kaj so napravili drugi
prvaki. A e ko sta zavila okoli grue dreves, blizu katere je Harry
prvi slial rjovenje zmajev, je izza debla skoila arovnica.
Pa ne katera koli, temve Rita Brentsell. Tokrat je bila obleena v

pla strupeno zelene barve in Pero peklenskega pucfleka, ki ga je

drala v roki, se je krasno ujemalo z njim.
"estitam, Harry!" je vzkliknila in se mu nasmehnila. "Se lahko
nahitro pogovoriva Kako si se poutil, ko si se z zmajem spogledal iz
oi v oi Se ti zdi, da so bili lani irije poteni pri ocenjevanju"
"Ja, lahko se nahitro pogovoriva," je besno zarenal Harry. "ivijo,
adijo!"
In skupaj z Ronom sta se odpravila naprej proti gradu.
Enaindvajseto poglavje
Osvobodilna fronta hinih vilincev
--------------------------------------Harry, Ron in Hermiona so se tistega veera odpravili po Volframa
v sovji stolpi. Harry je hotel Siriusu im prej pisati, da se je domala
nepokodovan prebil mimo zmaja, na poti pa je Ronu povedal, kaj mu
je boter zaupal o Karkaroffu. eprav je Rona sprva pretreslo, ker je
bil tuji ravnatelj svojas Jedec smrti, je e ob vratih sovjega stolpia
izjavil, da bi jim to moralo postati jasno e veliko prej.
"Vse se lepo ujema," je pojasnil. "Saj se spomni, kaj je Dreco
rekel na vlaku - Karkaroff in Drecov oe naj bi bila stara prijatelja.
Zdaj torej vemo, od kod se poznata. Tudi na svetovnem prvenstvu sta
verjetno skupaj zamaskirana tekala naokrog... Ampak, Harry! e te je
na Turnir res prijavil on, se zdajle gotovo hudo tepe po glavi! Ni mu
uspelo, razume Zmaj te je komaj opraskal... Aha, je e tukaj.
akaj, ga bom jaz ujel."
Ko je Volfram opazil; da imajo zanj pismo, se je tako razveselil,
da je zael kroiti okoli Harryjeve glave, zraven pa je neprestano
skovikal. Ron ga je sklatil s hitrim zamahom roke in ga dral v pesti,
da mu je Harry lahko na nogo privezal pismo.
"Druge naloge gotovo ne bodo tako nevarne, to je popolnoma
nemogoe," je nadaljeval Ron, ko je Volframa odnesel k oknu. "Ve,
kaj Mislim, da bi lahko zmagal, Harry! Resno!"
Harry je vedel, da je to rekel samo zato, ker se je hotel odkupiti
za zadnjih nekaj tednov. A vseeno mu je bil hvaleen. Hermiona pa se
je naslonila na steno, prekriala roke na prsih in se namreno zazrla
v Rona.
"Preden bo Harry konal Turnir, ga aka marsikaj," ga je resnobno
opozorila. "Po mojem bosta preostali nalogi samo e zahtevneji in
nevarneji."
"Ti si pa pravi sonek!" se je namrdnil Ron. "udno, da se s
Trelawneyjevo ne ujameta."
Volframa je vrgel skozi okno. Skovirka je sprva potegnilo proti tlom in
kar nekaj asa je divje frfotal, preden se je uspel spet dvigniti. Pismo,
privezano na njegovo nogo, je bilo namre veliko teje kot obiajno - Harry
se ni mogel zadrati in je Siriusu do zadnje podrobnosti opisal, kako je
kroil okoli reporoevke in se ji izmikal.
Skupaj so gledali za Volframom, dokler ni izginil v somraku, potem pa
je Ron predlagal: "Raje pojdimo nazaj, Harry, zabavo ti pripravljajo. e sta

Fred in George iz kuhinje uspela privlei dovolj hrane, je gotovo e vse

nared."
In res. Ko so vstopili v gryfondomsko dnevno sobo, bi jo skoraj razneslo
od veselih vzklikov. akale so jih gore tortic in celi sodci bunega soka, na
mizicah pa so se stiskale steklenice maslenuka. Lee Jordan je sproil nekaj
Bajnih petard doktorja Rdeebradca in soba je bila v hipu polna zvezdic ter
utrinkov. Dean Thomas, ki je znal zelo dobro risati, pa je pripravil nekaj
osupljivih transparentov. Na veini je bil narisan Harry, ki je z Ognjeno
strelo vigal okoli reporoevke, na eni ali dveh pa je bil z glavo v plamenih
upodobljen Cedric.
Harry je e skoraj pozabil, kako je, e ti hrana tekne. Zato si je na
veliko postregel z njo, nato pa je sedel k Ronu in Hermioni. Ni in ni
mogel verjeti, da je lahko tako sreen. Z Ronom sta bila spet prijatelja,
opravil je prvo nalogo, do druge pa so ga loili e celi trije meseci.
"Madonca, tale re pa ni lahka!" se je udil Lee Jordan, ko je potekal
zlato jajce, ki ga je Harry pustil na eni izmed mizic. "Daj, Harry, odpri ga!
Strano me zanima, kaj je v njem!"
"Sam mora ugotoviti, kaj pomeni namig," jih je takoj opozorila
Hermiona. "Taka so pravila Turnirja..."
"Tudi pri prvi nalogi mi nihe ne bi smel pomagati," je zammral Harry tako
potiho, da ga je lahko sliala le Hermiona, ki je nekoliko zardela in
utihnila.
"Daj, Harry, odpri ga!" ga je zdaj spodbujalo e ve soolcev.
Lee mu je pomolil jajce in Harry je zaril nohte v razpoko na obodu
jajca ter ga razprl.
Bilo je votlo in prazno. A v trenutku, ko sta se polovici popolnoma
razmaknili, je sobo napolnilo glasno, zavijajoe vreanje. Grozljivi zvok je
e najbolj spominjal na zavijanje pojoih ag, s katerimi je orkester
,zabaval' zbrane na smrtnodnevni zabavi Skorajbrezglavega Nicka.
"Zapri ga!" je zarjul Fred, ki si je k uesom pritiskal dlani.
"Kaj, za vraga, pa je bilo to" je izdavil Seamus, ki je e vedno zijal v
jajce, kljub temu da je Harry polovici staknil skupaj. "Sliati je bilo ko
harpija... Mogoe se bo za drugo nalogo moral prebiti mimo harpije, Harry!"
"Ne, tako vpijejo ljudje, ki jih muijo!" je vzkliknil Neville, ki je
isto prebledel in sploh ni opazil, da mu paradinikova mezga iz hamburgerja
kaplja na pla. "Harry, premagati bo moral kletev krianih!"
"Ne bodi tak osel, Neville!" ga je ostro zavrnil George. "rlele kletve so
najstroje prepovedane, pa naj bi se z njimi lotili prvakov! Ne, mene osebno
je tale zvok bolj spominjal na Percyjevo petje... Po mojem ga bo moral
napasti, ko se bo tuiral, Harry."
"Bi kos borovnieve pite" je Fred ponudil Hermioni vabljivo zapeen kos
slastne sladice.
Hermiona se je sumniavo zazrla v kronik, Fred pa se je zareal.
"Ne skrbi," jo je potolail. "Niti dotaknil se je nisem. Ampak kremnit se
pa le pazi..."
Nevillu, ki si je ravno v usta vtaknil kos kremne rezine, se je zaletelo
in griljaj je nemudoma izpljunil.
Fred se je zasmejal.
"Saj se samo hecam, Neville."

Hermiona je vzela ponujeni kronik, nato pa se je resnobno pozanimala:

"Sta vse to prinesla iz kuhinje, Fred"
"O ja," ji je zadovoljno prikimal dvojek, potem pa z glasom hinega
vilinca zacvilil: "Kar koli si elite, vse vam bomo dali, spotovani gospod,
kar koli! Na smrt so prijazni. e jim ree, da bi kaj malega prigriznil, ti
prinesejo peenega vola."
"A tako. Kako pa prideta v kuhinjo" ga je kot mimogrede in strano
nedolno vpraala Hermiona.
"Z lahkoto," se je zareal Fred. "Za tihoitjem sklede s sadjem so skrita
vrata. Hruko mora poegetati, da se zahihita, potem pa..." Obmolknil je
in sumniavo priprl oi. "Zakaj pa te to zanima"
"Ah, kar tako," je hitro odvrnila Hermiona.
"Pa ne da namerava vilince nauvati k stavki" je zagodel George. "Si
se tistega z letaki naveliala, pa bi jih rada pripravila k puntu"
Mnogi Gryfondomovci, ki so stali okoli njih, so se pridueno zahehetali.
Hermiona pa ni rekla niesar.
"Da jih sluajno ne bi la morit, naj zahtevajo prava oblaila in plao!"
jo je resno posvaril Fred. "e kuhati nam bodo nehali!"
Ravno takrat pa jih je vse zamotil Neville, ki se je spremenil v velikega
kanarka.
"Aja, oprosti Neville!" je zavpil Fred, da bi se ga slialo kljub
vsesplonemu smehu. "Majkeno sem se zlagal. Kremnite sva res zaarala!"
Minuto kasneje je Nevillu perje zaelo odpadati, in ko mu je Fred
izpulil e zadnji op peres, je spet dobil svojo prejnjo podobo. arovnija
mu ni niti malo kodila in celo od srca se je nasmejal.
"Kanarnite! Svee kanarnite!" je Fred kakor branjevka k sebi vabil od
smeha razgrete soolce. "Z Georgem sva jih izumila in danes jih lahko
dobite po izjemno ugodni ceni! Samo po sedem srpcev so! Te prilonosti res
ne smete zamuditi! Kupite, kupite!"
Ko se je Harry skupaj z Ronom, Nevillom, Seamusom in Deanom
konno odpravil v spalnico, je bila ura e skoraj ena. Preden je zagrnil
zavese svojega baldahina, je na nono omarico odloil figurico reporoevke.
Zazehala je, se zvila v klobi in zaprla oi.
"Ja, res," je pomislil Harry, ko je sledil njenemu zgledu, "Hagrid ima
kar prav... Zmaji niso tako napani..."
Zaetek decembra je v grajski park prinesel veter in sodro. eprav je
bil grad pozimi prepien, Harry ne bi zamenjal z obiskovalci iz tujine;
Bradaviarka je imela debele zidove in tevilne kamine. Vsaki, ko je uzrl
durmstrangovsko ladjo s premrlimi zloenimi jadri, ki se je zibala v
monem vetru, je zadovoljno pomislil, da je med njim in temnim nebom kaj
ve od desk. Tudi v beauxbatonski koiji je bilo verjetno precej hladno,
konje madame Maxime, ki so prezebali v ogradi, pa je Hagrid pridno pojil
s konjakom. Pri urah nege arobnih ivali so tudentom v glavo zlezli e
hlapi, ki so se dvigovali iz korita v ogradi s konji. To ni bilo najbolje,
kajti e zmeraj so skrbeli za nemarne zaribance in neprestano so morali
biti zbrani.
"Nisem preprian, e grejo pozimi drnjohat," je Hagrid razlagal svojim
premraenim tudentom. Tistega vetrovnega dne so se zbrali ob gredici, na
kateri so e poganjale arobne bue, ki jim mraz ni mogel do ivega.

"Probejmo, pa bomo videli, e bi zaribankom pasalo mejkeno zadremuckati.

Za zaetek jih bomo lepo znosili v tistele zaboje."
Ostalo jim je samo e deset zaribancev, kajti sprehodi niso omilili
njihovih kanibalskih teenj, vsak pa je bil zdaj dolg e skoraj dva metra.
Zaradi debelih sivih oklepov, monih in hitrih nog, el ter priseskov so bili
zaribanci najbolj odvratna bitja, kar jih je Harry kdaj videl. Zato ni bilo
udno, da se je ves razred potrto zazrl proti velikanskim zabojem, ki jih je
oskrbnik zbil pa tudi obloil z blazinicami in mehkimi odejicami.
"Deli jih bomo torej noter," je nadaljeval Hagrid, "jih pokrili s pokrovi,
pa bomo videli, koga se bo zgodilo."
Toda izkazalo se je, da zaribancem ni kaj dosti do zimskega spanja. e
manj pa jim je ugajalo, da so jih rinili v zaboje, saj so bili zaradi
pokrovov, ki so leali ob njih, skrajno sumniavi. Hagrid je kmalu vpil ("Mirno
kri, mirno kri!"), pobegli zaribanci so lomastili po gredicah s arobnimi
sadikami bu, povsod po vrtiku pa so leali ostanki raztreenih zabojev, iz
katerih se je kadilo. Veina tudentov - z Drecom, Crabbejem in Goylom na elu je pobegnila v Hagridovo koo ter se zabarikadirala vanjo. Ron, Hermiona in
Harry pa so bili med tistimi, ki so ostali zunaj, da bi pomagali Hagridu. S
skupnimi momi in za ceno ve opeklin ter prask so obvladali, nato pa zvezali
devet zaribancev. Na prostosti je ostal samo e eden.
"Pazita, da revka ne bosta prestraila!" je tulil Hagrid, ko sta Ron in
Harry s palicami sipala roje pekoih isker proti zaribancu, ki se jima je
grozee priblieval z visoko dvignjenim, trepetajoim elom. "Probejta mu z
vrvjo privezati elo, da ne bo popadel drugih zaribankov!"
"Ja, res bi bilo koda, e bi jih!" je jezno zavpil Ron, ko sta se s
Harryjem stisnila k steni Hagridove koe in zaribanca e naprej odganjala z
iskrami.
"Glej no, kako lepo se zabavate!"
Na ograjo Hagridovega vrta se je naslanjala Rita Brentsell in si
ogledovala razdejanje. Tokrat je bila odeta v debel pla krvavo rdee barve
s krznenim ovratnikom, torbica iz krokodiljega usnja pa ji je visela prek
rame.
Hagrid se je vrgel na zaribanca, ki je Rona in Harryja stisnil v kot, ter
ga domala sploil. Zaribancu je iz zadka bunil ogenj in vse bune sadike
dale naokrog so v trenutku ovenele.
"Koga pa ti tukej in kdo sploh si" je Hagrid nejevoljno vpraal
obiskovalko, ko je zaribancu prek ela nadel zanko in jo zategnil.
"Rita Brentsell, novinarka Prerokih novic," se mu je predstavila
Brentsllova in se nasmehnila, da so se ji iz ust zalesketali zlati zobje.
"A ti ni Dumbledore prepovedal vohljati tod naokrog" se je namril
Hagrid, se dvignil z zaribanca, ki je bil zdaj veliko bolj pohleven, in ga
zael vlei proti ostalim.
Rita se je obnaala, kot da tega sploh ni sliala.
"Kako se imenujejo te oarljive ivali" je vpraala in se e bolj na
iroko nasmehnila.
"Ritotrobi zaribanci," je zagodel Hagrid.
"Res" se je udila Rita, kot bi jo to neznansko zanimalo. "Zanje e
nikoli nisem sliala... Kje pa sicer ivijo"
Koa pod Hagridovo divjo, rno brado je postala nekam rdekasta in
Harry se je prestrail. Res, le od kod je Hagrid privlekel zaribance

Hermiona, ki se je verjetno spraevala taisto, ga je hitro vpraala: "Zelo

zanimivi so, a ne A ne, Harry"
"Kaj Aua! Aja... Ja, zelo so zanimivi," je pritrdil Harry, ko ga je
Hermiona pohodila.
"Glej ga, Harry!" je vzkliknila Rita, ki ga je konno opazila. "Ti je nega
arobnih ivali ve Je to eden tvojih najljubih predmetov"
"Ja," je odrezal Harry in Hagrid se je razneeno nasmehnil.
"Prekrasno!" je pokimala Rita, nato pa je spet nagovorila Hagrida. "e
dolgo uite"
Njen pogled je odpotoval mimo Deana z nemarno prasko na levem licu,
Lavender s hudo oganim plaem in Seamusa, ki je pestoval ve opeenih
prstov. Nazadnje je sumniavo pokilila k oknom brunarice, ob katerih se je
stiskala veina razreda in akala, kdaj bo dovolj varno, da spet pridejo ven.
"ele drugo leto uim," je priznal Hagrid.
"Prekrasno! Ste mogoe za intervju Svoje izkunje s arobnimi bitji bi
lahko posredovali naim bralcem. Kot gotovo veste, Novice vsako sredo
objavijo zooloko kolumno. V enem izmed lankov bi bilo lahko govora tudi
o tehle, em... ritoljubih zalizancih."
"Ritotrobih zaribancih," jo je navdueno popravil Hagrid. "Ja, zakoga pa
ne."
Harry je imel obutek, da se to ne bo dobro konalo, a Hagrida ni
mogel naskrivaj opozoriti, naj se pazi Brentsllove. Zato je nemono opazoval,
kako sta se oskrbnik in Rita domenila za sestanek v krmi Pri treh metlah,
kjer naj bi se proti koncu tedna na iroko pomenila o zaribancih. Na sreo
se je iz gradu kmalu oglasil zvonec, ki je oznanil konec ure.
"Adijo, Harry!" je novinarka veselo zaklicala za njim, ko se je s
prijateljema odpravil prek trate. "Vam pa na svidenje v petek, Hagrid!"
"O njem bo napisala kaj groznega, pa e se bo e tako pazil, kaj ree!"
se je potihem jezil Harry.
"Upam samo, da zaribancev ni kupil od kaknih tihotapcev," je obupano
pristavila Hermiona. Spogledali so se. Zelo verjetno je bilo, da je uitelj
nege napravil natanko to.
"Hagrid se je e vekrat znael v teavah, pa ga Dumbledore e nikoli
ni odpustil," je nato skomignil Ron. "Najhuje, kar se lahko zgodi, je to, da
se bo moral znebiti zaribancev. akajta... Sem rekel najhuje Hotel sem
rei najbolje!"
Harry in Hermiona sta se zasmejala in vsi so se nekoliko bolje volje
odpravili na kosilo.
Harry je tisto popoldne pri dvojni uri vedeevanja izjemno uival. Resda
so se e vedno ubadali z namigi zvezd, a zdaj, ko sta bila z Ronom spet
prijatelja, ga je astrologija zabavala. Profesorico, ki je na zaetku leta
pohvalila njun meseni horoskop, sta tokrat razdraila e, ko je natevala
neugodne vplive Plutona na vsakodnevno ivljenje.
"Nekateri bi bili veliko manj objestni," je skrivnostno zaepetala, obenem
pa nejevoljno oinila Harryja, "e bi videli, kaj sem sinoi ugledala v
kristalni krogli. Bilo je e pozno in kot vedno pred spanjem sem si mirila
duha s pletenjem. Takrat pa me je obla nenadna elja, da bi kroglo
povpraala, kaj nam prinaa prihodnost. Vstala sem, se namestila prednjo,
se zazrla v njene kristalne globine... in kaj je zazijalo iz nje"
"Stara koza s prevelikimi oali" je tiho zamrmral Ron in Harry se je

moral mono potruditi, da ni prasnil v smeh.

"Smrt, ljubi moji," je profesorica odgovorila na svoje retorino
vpraanje, Parvati in Lavender pa sta si z roko pokrili usta ter preplaeno
zabolali vanjo.
"Tako je," je resnobno prikimala Trelawneyjeva. "Vse bolj se nam je
priblievala, kakor mrhovinar je kroila nad naimi glavami, spuala se je
vse nije nad grad..."
Harry je na iroko zazehal in niti ust si ni pokril z roko. Profesorice s
tem ni ravno razvedril.
"Veliko moneji vtis bi napravila, e mi ne bi e priblino
osemdesetkrat napovedala, da me bo pobralo," je zavzdihnil Harry, ko sta z
Ronom na stopniu pod uilnico konno prila do sveega zraka. "e bi
res umrl vsaki, ko mi je to prerokovala, bi bil pravi medicinski ude."
"Ali pa zelo zgoen duh," se je zahehetal Ron, saj sta sreala Krvavega
barona, ki je zdrsnil mimo njiju in pri tem zlovee zabolal v Rona.
"Ampak vsaj naloge nam ni dala. Upam, da je ima Hermiona celo goro.
Tako rad lenarim, kadar ima veliko dela..."
A Hermiona ni prila na veerjo, in ko sta fanta po obedu zavila v
knjinico, je tudi tam nista nala. Pri madam Monockell je bil samo
Zmagoslaf in Ron je nekaj asa postopal med policami ter ga naskrivaj
opazoval. Harryja je vekrat epetaje vpraal, e bi ga po njegovem lahko
prosil za avtogram. Potem pa je opazil est, morda sedem deklet, ki so se
skrivale za naslednjo vrsto polic in razpravljale o natanko isti stvari.
Nenadoma si Levyjevega podpisa ni ve tako zelo elel.
"Le kam se je izgubila Hermiona" se je glasno spraeval, ko sta se s
Harryjem odpravila v gryfondomski stolp.
"Nimam pojma... Frataprata."
A slika debele gospe se e ni dobro zavihtela vstran, ko sta za sabo
zasliala nagle Hermionine korake. Ko je pritekla do njiju in se komaj
ustavila pred sliko, jo je debela gospa oitajoe premerila s privzdignjenimi
obrvmi. Toda Hermiona se ni zmenila zanjo.
"Harry!" je zasopla. "Harry, pridi z mano, nujno mora z mano! Pridi,
hitro, prosim!"
Harryja je zgrabila za roko in e ga je vlekla nazaj po hodniku.
"Ampak zakaj" se je udil Harry.
"Saj bo videl... Daj no, pridi e!"
Harry se je ozrl k Ronu, ta pa je samo preseneeno skomignil.
"No, prav, no," se je vdal Harry in se s Hermiono odpravil proti
najblijemu stopniu, Ron pa jima je hitro sledil.
"Kaj pa jaz!" je debela gospa razdraeno zaklicala za njimi. "Lahko bi
se mi vsaj opraviili, da ste me brez potrebe motili! Naj kar visim takole
odmaknjena od vhoda, dokler se ne vrnete, ali kaj"
"Ja, hvala," je zaklical Ron prek ramen.
"Kam naju sploh vlee, Hermiona" jo je vpraal Harry, ko so se
spustili est nadstropij nije in prispeli na vrh marmornatega stopnia.
"Bo e videl, kmalu bomo tam!" je razburjeno odvrnila Hermiona.
V avli je zavila na levo in pohitela proti vratom, skozi katera je odel
Cedric tistega veera, ko je Kelih izbral tiri prvake. Harry skozi ta vrata
e nikoli ni pomolil niti nosu. Z Ronom sta Hermioni sledila skoznje, nato
pa navzdol po kratkem stopniu. A hodnik, na katerem so se kmalu znali,

ni bil temaen kot tisti, ki je vodil do Rawsove jee. Bil je irok,

razsvetljevale so ga tevilne bakle, po njegovih stenah pa so visele ivahne
slike, veinoma tihoitja.
"Aha, to ima za bregom," se je posvetilo Harryju. "akaj, Hermiona!"
"Kaj je"
Obrnila se je in njen obraz je bil poln napetega priakovanja. "Vem,
kam naju pelje," se je namrdnil Harry.
Dregnil je Rona in pokazal na sliko, ki je stala tono za Hermiono. Na
njej je bila velikanska srebrna skleda s sadjem.
"Hermiona!" je vzkliknil Ron. "Spet bi naju rada zapletla v tisti tvoj
bruh v!"
"Ne, kje pa!" je ugovarjala. "Sploh pa sem vama e povedala, da nismo
bruh v!"
"Torej si se konno odloila za drugo ime" se je namuznil Ron. "No,
kako se imenujemo zdaj Osvobodilna fronta hinih vilincev Ne priakuj,
da bom hodil s tabo v kuhinjo in jih preprieval, naj nehajo delati! Na
kraj pameti mi ne pade..."
"Pa saj sploh ne gre za to!" ga je nepotrpeljivo prekinila. "Samo malo
sem se prila pogovorit z njimi, pa sem naletela na... Oh, pridi, Harry!"
Spet ga je zgrabila za roko, ga potegnila pred sliko z velikansko skledo
sadja in s kazalcem poegetala orjako zeleno hruko. Ta je zamencala, se
zahihitala, nato pa se je spremenila v veliko zeleno kljuko. Hermiona jo je
zgrabila, odprla vrata in Harryja porinila skoznje.
Pred sabo je zagledal neznanski prostor, velik kot Dvorana nad njim, in
tudi strop je bil skoraj tako visok kot tisti v obednici. Po kamnitih stenah
so viseli neteti grozdi zloenih bakrenih loncev in ponev, v zidu nasproti
vrat pa je stalo gromozansko ognjie z obodom iz opek. A Harry se ni
utegnil prav dolgo razgledovati okoli sebe. V naslednjem hipu se je s srede
velikanske dvorane proti njemu e pognalo nekaj majhnega, zraven pa
cvililo: "Harry Potter! Gospod Harry Potter!"
Takoj zatem je ostal isto brez sape, saj mu je cvile vilinec z vso silo
priletel naravnost v trebuh in ga tako mono objel, da so rebra pokljaje
prosila za milost.
"Trap-Trapets" je zahropel Harry, ko je spet priel do zraka.
"Ja, Trapets je, gospod, ja, Trapets je!" je z viine Harryjevega popka
zacvilil znani glas. "Trapets je upal in upal, da bo sreal Harryja Potterja,
zdaj pa ga je Harry Potter sam priel obiskat!"
Vilinec ga je konno spustil in stopil nekaj korakov ritensko, da bi si ga
bolje ogledal. Blaeno se je smehljal, neznanske, zelene oi, ki so bile skoraj
tako velike kot tenike ogice, pa so se lesketale od solz sree. e vedno je
bil natanko taken, kakrnega je imel Harry v spominu: dolg, oiljen nos,
uesa, podobna netopirjevim, razpotegnjeni prsti in stopala. Le obleen je bil
drugae kot prej.
Ko je Trapets delal za Malfoyeve, je vedno nosil eno in isto prevleko za
blazino. Zdaj je bila njegova oprava resda povsem drugana, a ni manj
udaka, saj se je znal oblaiti e slabe kot arovniki, ki so prili na
svetovno prvenstvo. Na glavi je imel pasji plaek, s katerega se je
svetlikalo veje tevilo zloenih priponk, in uesa so mu trlela skozi luknjo
za prednje tace. Prek golih prsi mu je visela kravata, potiskana s konjskimi
podkvami, okoli nog so mu mahedrale otroke telovadne hlae, na stopalih

pa je imel dve povsem razlini nogavici. rna je bila tista, ki si jo je Harry

pred dvema letoma sezul in nato pripravil gospoda Malfoya, da jo je izroil
Traptsu ter ga s tem osvobodil. Druga nogavica pa je imela ronate in oranne
rte.
"Trapets, kaj pone tukaj" ga je preseneeno vpraal Harry.
"Trapets dela na Bradaviarki, gospod!" je navdueno zacvilil vilinec.
"Profesor Dumbledore je dal Traptsu in Uchki slubo, gospod!"
"Uchki" je ponovil Harry. "Je tudi Uchka tukaj"
"Ja, gospod, je!" je vzkliknil Trapets, zgrabil Harryja za roko in ga
potegnil za sabo prek kuhinje. Ko sta tekla vzdol tirih dolgih lesenih miz,
se je Harryju posvetilo, da stojijo natanko pod tudentskimi omizji v Veliki
dvorani. A v tistem trenutku na njih ni bilo hrane, saj se je veerja e
konala. Harry je domneval, da so bile e pred kakno uro obloene z
jedmi, ki so jih skozi strop poiljali na njihove dvojnice v Dvorani.
V kuhinji je bilo vsaj sto vilincev, in ko sta s Traptsom tekla mimo
njih, so se Harryju nasmejano priklanjali. Vsi so bili obleeni enako; tako
kot Uchka so imeli prek teles privezano kuhinjsko brisao, le da je bil na
njihovih grb Bradaviarke.
Trapets se je ustavil ele pred ognjiem in z roko pokazal proti njemu.
"Uchka, gospod!"
Uchka je sedela na pruki ob ognjiu. Oblei se je znala veliko bolje
kot Trapets, saj je imela na sebi edno kratko krilce in bluzo, h katerima
se je lepo prilegal modri klobuek z luknjama za velika uesa. A Traptsova
nenavadna oblaila so bila ista in zlikana, da so bila kot nova, Uchki pa
je bilo za njena prav malo mar. Bluza je bila popackana z juho, v krilcu
pa je zevala velika luknja.
"ivijo, Uchka," jo je pozdravil Harry.
Vilinki se je zatresla brada. Nato je bruhnila v jok in iz velikih, rjavih
oi so se ji ulile solze ter ji tako kot na svetovnem prvenstvu v potokih
tekle mimo krompirjastega nosu.
"Ojej," je zavzdihnila Hermiona, ki je skupaj z Ronom sledila
Harryju na drugo stran kuhinje. "Uchka, ne jokaj, prosim..."
A vilinka je zaela samo e bolj tuliti. Trapets pa je ves nasmejan zijal
v Harryja.
"Bi Harry Potter skodelico aja" je glasno zacvilil, da bi se ga slialo
kljub Uchkinim srce parajoim krikom.
"Em... No, ga pa bom, hvala," je pristal Harry.
V trenutku je k njemu pridrobencljalo pet vilincev, ki so prinesli velik
srebrn pladenj. Na njem je bil ajnik, skodelice za Harryja, Rona in
Hermiono, vrek z mlekom ter kronik pikotov.
"To pa je postreba!" je oarano vzkliknil Ron. Hermiona ga je grdo
pogledala, vilinci pa so bili pohvale straansko veseli. Globoko so se mu
priklonili in se ritensko umaknili stran.
"Kako dolgo si e tu, Trapets" ga je vpraal Harry, ko jim je vilinec
postregel s ajem.
"Samo en teden, gospod Harry Potter!" je veselo povedal vilinec. "Trapets
je obiskal profesorja Dumbledorja, veste, gospod. Kajti hinemu vilincu, ki
so ga odpustili, je zelo teko najti novo slubo, zelo, zelo teko..."
Uchka, ki se je medtem e nekoliko pomirila, je ob teh besedah spet
zajokala, iz krompirjastega nosu pa ji je bunil smrkelj, da je bila njena e

tako umazana bluza v e slabem stanju.

"Trapets je celi dve leti potoval po deeli in iskal slubo!" je
nadaljeval Trapets. "Pa je ni nael, kajti za delo hoe poteno plailo!"
Do zdaj so vsi hini vilinci z zanimanjem opazovali prileke in napeto
prislukovali pogovoru. A ob teh besedah so se zdrznili in se obrnili vstran,
kot bi Trapets prav nemarno zaklel.
Hermiona pa ga je pohvalila: "Pravilno, Trapets!"
"Hvala, gospodina!" se ji je na iroko nasmehnil vilinec. "Ampak veina
arovnikov noe hinega vilinca, ki za svoje delo zahteva plailo, veste. ,Kaj
pa naj ponemo s takim hinim vilincem!' pravijo in Traptsu pred nosom
zaloputnejo vrata! Trapets rad dela, a hoe se tudi lepo oblaiti in zahteva
plao! Trapets bi bil rad svoboden!"
Drugi vilinci so se zaeli previdno umikati stran, kot bi imel kakno
nalezljivo bolezen. Le Uchka se ni zganila, zato pa je zaela samo e bolj
neutolaljivo jokati.
"Potem, gospod, pa je el Trapets obiskat Uchko in takrat je izvedel, da
je tudi ona svobodna!" je veselo povedal vilinec.
Ob tem se je Uchka vrgla s stola, z obrazom obleala na kamnitih
tlakovcih in z drobnimi pestmi udrihala po njih. Od bridkosti je dobesedno
rjula. Hermiona je hitro pokleknila k njej in jo poskusila potolaiti, a to ji
nikakor ni uspelo.
Trapets je nadaljeval s pripovedjo, in da bi preglasil Uchkine zategle
krike, je predirljivo vpil: "Potem pa se je Trapets neesa domislil! ,Kaj, ko
bi Trapets in Uchka skupaj poiskala delo' je predlagal. ,Saj nikjer nimajo
dovolj dela za dva hina vilinca!' mu je ugovarjala Uchka. Ampak Trapets
se ni dal. Zael je tuhtati in prituhtal se je do izvrstne reitve, gospod!
Bradaviarka! No, tako je Trapets z Uchko priel sem in profesor
Dumbledore jima je dal delo!"
Vilinec je kar sijal od blaenosti, v oeh pa so se mu spet zableale
solze sree.
"In, gospod! Profesor Dumbledore je Traptsu obljubil, da ga bo plaal,
e si Trapets eli plaila! In, gospod! Trapets je svoboden vilinec, guld na
teden dobi in en prost dan na mesec!"
"To je pa zelo malo!" se je precej glasno razhudila Hermiona. e vedno
je kleala ob vilinki, ta pa ni nehala vreati in toli s pestmi po tleh.
"Profesor Dumbledore je Traptsu ponudil deset guldov na teden in proste
konce tedna," je povedal vilinec in se pri tem stresel, kot bi bila naravnost
srhljiva e sama misel na takno tevilo dela prostih dni ter tolikno
bogastvo. "Ampak Trapets je napel vse sile in si izboril nijo plao,
gospodina! Trapets ima rad svobodo, preve pa tudi noe! Delo ima veliko
raje od denarja!"
"Koliko pa profesor Dumbledore plaa tebi, Uchka" jo je prijazno
vpraala Hermiona.
e je mislila, da bo to vilinko razvedrilo, se je hudo motila. Uchka je
resda nehala jokati in je sedla, a potem se je s svojimi gromozanskimi
rjavimi omi besno zazrla v Hermiono.
"Uchko je sicer doletela huda sramota, za delo pa je e ne plaujejo!" je
zacvilila. "Tako nizko e ni padla! Uchka je spodobna vilinka in zato jo je
sram, da je svobodna!"
"Sram" je osuplo ponovila Hermiona. "Daj no, Uchka! Gospoda Hulesha

bi moralo biti sram, ne pa tebe! Saj nisi naredila ni takega, on pa se je

do tebe obnaal zelo grdo..."
Uchka si je z rokami pokrila luknji v klobuku in uhlje tako mono
pritisnila h glavi, da ni sliala niti besedice ve.
"Jaz e ne bo posluala, kako ti... ti... ti gospodina grdo govori o
mojem gospodarju!" je vree zacvilila. "Ne, pa ne, pa ne! Gospod Hulesh je
dober arovnik, ti! Gospod Hulesh je z vso pravico odpustil hudobno Uchko!"
"Uchki se je teko privaditi na svobodo, Harry Potter," je zaupljivo
zacvilil Trapets. "Pozablja, da ni ve v slubi gospoda Hulesha. Zdaj bi
lahko o njem govorila, kar koli bi hotela, pa noe."
"Torej hini vilinci ne smejo nikomur povedati, kaj si mislijo o svojih
gospodarjih" je vpraal Harry.
"O ne, gospod," je zaepetal Trapets, ki se je nenadoma povsem zresnil.
"Hini vilinci gospodarjevih skrivnosti ne zaupamo nikomur in jih skrbno
uvamo. Poskrbeti moramo za njegovo ast in ne smemo grdo govoriti o
njem. Res pa je... Veste, ko se je Trapets s profesorjem Dumbledorjem
pogajal za slubo, je ta rekel, da Traptsu ni treba neprestano lepo govoriti
o njem. Rekel je..."
Trapets je postal zelo iven in Harryju je pomignil, naj se skloni k
njemu. Harry se je res in vilinec mu je zaepetal na uho: "Rekel je: ,Zaradi
mene lahko naokrog govori, da sem star, prismuknjen udakar.'"
Harry se je nasmehnil, vilinec pa se je preplaeno zahihital, potem pa je
s svojim obiajnim cvileim glasom nadaljeval: "Ampak Trapets ga noe
zmerjati, veste. Traptsu je profesor Dumbledore zelo ve, gospod, in z
veseljem bo uval njegove skrivnosti."
"Ampak o Malfoyevih lahko zdaj pove vse" ga je vpraal Harry.
V Traptsove neznanske oi se je prikradel strah.
"Ja... lahko bi kaj povedal," je pritrdil, a ne povsem prepriano. Potem
pa je pogumno zajel sapo. "Trapets bi Harryju Potterju lahko povedal, da
so njegovi bivi gospodarji... Da so... hudobni coprniki!"
Vilinec je za trenutek nepremino obstal, tako ga je osupnila lastna
drznost. A kmalu se je zael ves tresti, v naslednjem hipu pa je e stekel k
najbliji mizi in zael z glavo silovito toli obnjo, zraven pa je cvilil: "Ti,
ti Trapets! Hudoben Trapets!"
Harry ga je zgrabil za kravato in potegnil stran od mize.
"Hvala, Harry Potter, lepa hvala," je zahropel vilinec in se pogladil po
glavi.
"Tole mora e malo povaditi," je zavzdihnil Harry.
"Povaditi!" je besno zacvilila Uchka. "Trapets bi se moral sramovati, ker
tako govori o svojih gospodarjih!"
"Saj niso ve Traptsovi gospodarji!" jo je uporno zavrnil vilinec.
"Traptsu je prav malo mar, kaj si mislijo o njem!"
"O, kaken hudoben vilinec je Trapets!" je zajeala Uchka in po licih so
ji spet zaele kapati solze. "Ubogi gospod Hulesh! Le kaj pone brez Uchke
Potrebuje jo, nujno potrebuje njeno pomo! Za Hulesheve je Uchka skrbela
celo ivljenje, pred njo pa njena mama in e prej babica... Oh, kaj bi
rekla babica, e bi izvedela, da je Uchka svobodna Oh, sramota, kakna
sramota!" Obraz je zakopala v krilo in se spet zaela dreti.
"Uchka," jo je nejevoljno potrepljala Hermiona, "prepriana sem, da
gospodu Huleshu brez tebe ni ni hudega. Videli smo ga, ve..."

"Videli ste ga Mojega gospodarja" je dahnila Uchka, ki je nemudoma

dvignila glavo in zazijala v Hermiono. "Videli ste ga Tukaj, na
Bradaviarki"
"Ja," je prikimala Hermiona. "Z gospodom Malhaarjem sta lana irije
Triolskega turnirja."
"Tudi gospod Malhaar je tukaj" je zacvilila Uchka in na veliko
preseneenje treh prijateljev je spet postala vsa razsrjena. "Gospod Malhaar
je hudoben arovnik! Uchkin gospodar ga ne mara, o ne, isto ni ga ne mara!"
"Gospod Malhaar, da je hudoben" se je zaudil Harry.
"Ja, je, ja!" je besno prikimavala Uchka. "Gospodar je Uchki o njem
povedal marsikaj! Ampak Uchka moli ko grob... Uchka... Uchka nikomur
ne bo izdala skrivnosti svojega gospodarja..."
Znova se je popolnoma skruila in zajokala. Sliali so, kako v krilo joe:
"Ubogi gospodar... Ubogi gospodar nima ve Uchke, da bi mu pomagala!"
Iz nje niso spravili nobene pametne besede ve, zato so jo pustili jokati
in se posvetili aju. Trapets je medtem klepetal o ivljenju svobodnega
vilinca in jim natanno razloil, kaj namerava napraviti s plao.
"Trapets zdaj varuje za nov pulover, Harry Potter!" je veselo povedal in
pokazal na svoje gole prsi.
"Ve kaj, Trapets," se je vmeal Ron, ki se mu je vilinec mono prikupil,
"dal ti bom tistega, ki mi ga bo mami spletla za boi. Vsako leto mi ga.
Saj nima ni proti kostanjevi barvi, kajne"
Trapets je bil ves blaen.
"Verjetno ga bomo morali nekoliko skriti, da ti ne bo prevelik," je
nadaljeval Ron, "ampak zelo se ti bo podal k pasjemu plaku."
Ko so se e odpravljali, so se okoli njih zgrnili tevilni vilinci in jim
ponudili razne priboljke, ki naj bi jih odnesli s sabo. Hermiona je vse
zavrnila, saj jo je ob njihovih priklonih stiskalo pri srcu. Harry in Ron pa
sta si razline pite, kolae, pikote ter druge priboljke z veseljem stlaila
v epe.
"Najlepa hvala!" se je Harry zahvalil vilincem, ki so se gnetli okoli
vrat, da bi jim zaeleli lahko no. "Na svidenje, Trapets!"
"Harry Potter... Vas sme Trapets vasih obiskati" je oklevaje vpraal
vilinec.
"Seveda," je takoj pristal Harry in Trapets je od veselja in ponosa kar
zaarel.
"Vesta kaj" je rekel Ron, ko so kuhinjo pustili dale za sabo in so se
e vzpenjali po stopnicah proti avli. "Ko sta George in Fred vsa ta leta
hodila v kuhinjo po hrano, sem mislil na kaken straen podvig se
odpravljata. Ampak v resnici hrane sploh ni teko dobiti! Saj komaj akajo,
da pride ponjo!"
"Mislim, da se bo ivljenje olskih vilincev mono izboljalo," je
Hermiona mlela svoje, ko se je kot prva podala navzgor po marmornatem
stopniu. "Vse se je zaelo s tem, da je Trapets dobil pravo slubo. Drugi
vilinci bodo kmalu videli, kako sreen je, in poasi se jim bo zaelo
svetlikati, da si tega elijo tudi sami!"
"Upajmo, da se ne bodo raje zgledovali po Uchki," je pripomnil Harry.
"Oh, Uchka bo e prila k sebi," je zatrdila Hermiona, eprav ni bila
videti preve prepriana. "Zdaj je e isto okirana, sasoma pa se bo
navadila na Bradaviarko in sprevidela bo, da ji je tu veliko lepe kot pri

tistem Huleshu."
"Kaj pa vem. Meni se zdi isto usekana nanj," je zamomljal Ron, ki si
je v usta ravno stlail velik kos smetanovega kolaa.
"O Malhaarju pa nima ravno najboljega mnenja, kaj" se je spomnil
Harry. "Le kaj Hulesh govori o njem"
"Verjetno to, da ni pretirano dober sekretar," je skomignila Hermiona,
"in iskreno reeno... ima po mojem kar prav."
"Ampak kljub temu bi raje delal pri njem kot pri Huleshu," je rekel
Ron. "Malhaar ima vsaj smisel za humor."
"Pazi, da tega ne bo rekel vprio Percyja," ga je posvarila Hermiona in
se komaj opazno namuznila.
"Hja, se ti zdi, da bi Percy delal za koga, ki ima smisel za humor" se
je namrdnil Ron in se lotil debele orehove rezine. "Percy se ali ne bi
smejal, pa e bi jo oblekel v Traptsov pasji plaek in mu jo vtaknil za
spodnjice."
Dvaindvajseto poglavje
Nepriakovana naloga
-----------------------------"Potter! Weasley! Bi, prosim, nehala!"
Razdraeni glas profesorice McHudurre je v etrtek prek uilnice za
spreminjanje oblike usekal kakor bi.
Ura se je e bliala koncu in tako kot drugi, sta opravila vse, kar jima
je naroila profesorica. Morske kumare, ki so jih spremenili v morske
praike, so bile e za reetkami velike kletke na McHudurrini mizi
(Nevillovemu morskemu praiku so sicer skozi dlako kukale velike bradavice
in alostno se je stiskal v kotu kletke). Poleg tega sta s table prepisala
naslov seminarske naloge, ki so jo morali napisati za nalogo: Kako
prilagodimo uroke za spreminjanje oblike, kadar eno ivalsko vrsto zaaramo
v drugo; utemelji s primeri.
Zvonec bi se moral oglasiti vsak trenutek, Harry in Ron pa sta se v
zadnji klopi sabljala s ponaredki arovnikih palic, ki sta jih iznala
dvojka. Ob profesoriinem jeznem vzkliku sta se zdrznila, se hitro obrnila
k McHudurrovi in otrpnila, Ron s kositrno papigo v roki, Harry pa s
plastinim osliem. Ron je tik pred tem s papiginim kljunom odsekal osliu
glavo in ta je zdaj alostno bingljala na tanki koici.
"Potter in Weasley se pa obnaata svojim letom primerno," je jezno
izjavila profesorica, ki je kot vedno silno vzravnano sedela za svojo mizo.
Harryjevemu osliu je glava zdaj odpadla in glasno ofotnila na tla.
Profesorica ga je e enkrat ostro oinila, nato pa zajela sapo in nadaljevala:
"A tako kot ostali se bosta morala tudi onadva kmalu vesti precej bolj
odraslo. Pribliuje se namre boini ples, ki je po tradiciji sestavni del
Triolskega turnirja in je izvrstna prilonost, da bolje spoznamo nae goste
iz tujine. Boini ples je namenjen samo tudentom od etrtega letnika
naprej; e si elite, pa lahko pripeljete s sabo soplesalca ali soplesalko
iz nijih letnikov."
Lavender se je zahihitala. Parvati jo je mono dregnila v rebra, a tudi
sama se je zadrevala, da ne bi prasnila v smeh. Obe sta se ozrli prek

ramen k Harryju. Profesorica se ni zmenila za dekleti in Harryju se to

nikakor ni zdelo poteno, ko je njiju z Ronom vendar pravkar otela.
"Kdor koli se bo udeleil plesa, mora oblei veerni pla," je povedala
McHudurrova. "Sicer pa se bomo v Veliki dvorani zbrali ob osmih zveer na
boini dan in ples bo trajal do polnoi."
Profesorica se je nekoliko nejevoljno odkaljala in se togo presedla.
"Boini ples je tudi prilonost, da se... hmm... nekoliko sprostimo," je
konno dodala, in to z zelo neodobravajoim glasom.
Lavender se je zahihitala e bolj glasno kot prej, pa eprav si je z roko
pokrila usta, da bi uduila smeh. Harryju je bilo tokrat jasno, zakaj se
hihita. Profesorica je sedela tako neizprosno vzravnano, da so se marsikomu
osolzile oi. Teko je bilo verjeti, da se McHudurrova sploh kdaj sprosti.
"Kljub temu pa od tudentov Bradaviarke priakujemo, da se bodo vedli
skrajno olikano!" jih je opozorila predstojnica Gryfondoma. "e bo kdor koli
na plesu osramotil olo, bom izjemno razoarana!"
Zazvonilo je in kot obiajno je v uilnici postalo kakor v mravljiu vsi so hiteli pospravljati svoje stvari v torbe, ki so si jih nato vrgli na
rame, in stekli proti vratom. Da bi profesorica preglasila hrup, je nekoliko
povzdignila glas: "Potter, pridi sem, prosim. Pogovoriti se morava."
Harry, ki je domneval, da jih bo slial zaradi brezglavega plastinega
oslia, se je poklapano odpravil h katedru. Profesorica je poakala, da so
vsi drugi odli iz razreda, potem pa je rekla: "Potter, prvaki in njihove
soplesalke..."
"Njihove kaj" jo je preseneeno prekinil Harry.
Profesorica ga je nejevoljno premerila.
"Njihove soplesalke, Potter. Menda ne misli, da bo sam skakljal po
plesiu"
Harry je dobil obutek, da se mu je drobovje v hipu posuilo, zautil pa
je tudi, kako je zardel.
"Ampak jaz soplesalke sploh ne potrebujem," je hitro rekel. "Saj ne bom
plesal."
"O, pa bo," ga je razdraeno zavrnila profesorica. "Ravno to sem ti
hotela povedati. Prvaki boste skupaj s svojimi soplesalkami otvorili ples.
Tako zahteva tradicija."
Harryju se je pred omi nenadoma prikazal zelo uden prizor. Zagledal
je samega sebe, obleenega v frak in cilinder. Ob njem pa je stalo dekle v
naikani obleki, kakrno je vedno oblekla teta Petunija, kadar jo je stric
Vernon odpeljal na gala veerjo krajevne gospodarske zbornice.
"Ampak jaz res ne bi plesal," je prosee zanergal Harry.
"Tako zahteva tradicija," je odlono ponovila McHudurrova. "Prvak
Bradaviarke si in storil bo, kar se od tebe priakuje. Nao akademijo
zastopa! Zato glej, da si priskrbi soplesalko, Potter."
"e pa ne maram plesati..."
"Tokrat bo pa moral," je odrezala profesorica in oitno je bilo, da se
o tem ne misli pogajati z njim.
Pred tednom dni bi Harry trdil, da si je najti soplesalko veliko laje
kot spopasti se z zmajem. A zdaj ko je slednje opravil in je moral eno izmed
deklet prositi, e gre z njim na ples, bi se raje e enkrat zavrtel z
reporoevko.

Ni pomnil, da bi se kdaj toliko soolcev odloilo boine praznike

preiveti na Bradaviarki. Sam jih je seveda vedno, saj bi se sicer moral
vrniti na Romarinovo. A vse do etrtega letnika je bil eden redkih, ki so
za boi ostajali v oli. Letos pa so se vsi od etrtega letnika navzgor
odloili, da ne gredo domov, saj so bili tako navdueni nad bliajoim se
plesom. Slednje je seveda veljalo predvsem za dekleta in Harry je zauden
ugotovil, da jih je na oli pravzaprav ogromno. Prej jih skorajda ni opazil,
zdaj pa je na vsakem vogalu naletel na skupino epetajoih ali hihitajoih se
deklet. Ob njegovem mimohodu so pogosto zacvilile ali pa so se pomenkovale, kaj
bodo oblekle za ples.
"Si opazil, da po oli zmeraj hodijo v skupinah" je Harry vpraal Rona,
ko je mimo njiju prila grua priblino desetih deklet, ki so se hihitale in
nesramno zijale vanj. "Kako naj bi eno izmed njih dobil nekje na samem in
jo povabil na ples, e zmeraj tiijo skupaj"
"Spotakni jo," je predlagal Ron. "Samo najprej se odloi, na katero se
bo spravil. Si se e"
Harry mu ni odgovoril. Zelo dobro je vedel, katero bi rad povabil na
ples. Toda zbrati pogum in jo dejansko povabiti, je bilo nekaj isto drugega.
Cho je bila leto stareja od njega ter zelo lepa, bila je izvrstna iskalka in
vsi so jo imeli radi.
Zdelo se je, da Ron dobro ve, kaj tuhta Harry.
"Pa saj to zate ne bo preteko. Prvak si. Ravnokar si premagal
romunsko reporoevko. Gotovo je na oli malo morje punc, ki bi z veseljem
le s tabo na ples."
Ker sta se nedavno tega pobotala, se je Ron trudil, da se mu ob teh
besedah v glas ne bi prikradla grenkoba. Poleg tega pa se je na Harryjevo
zaudenje izkazalo, da ima popolnoma prav.
e naslednjega dne ga je na ples povabila Pihpuffovka s kodrastimi
lasmi iz tretjega letnika, s katero Harry e svoj iv dan ni govoril. To ga
je tako presenetilo, da je povabilo odklonil, e preden je sploh pomislil.
Dekle je to precej prizadelo, Harryja pa so Dean, Seamus in Ron celo
zgodovino arovnitva na mrtvo draili z njo. Dan zatem sta ga povabili e
dve dekleti: ena je bila iz drugega letnika, druga pa (O, groza!) iz petega.
Ko je Harry zavrnil slednjo, se je e ustrail, da mu bo eno primazala.
"Pa saj ni tako napana," ga je opomnil Ron, ko se je nehal krohotati.
"Za celo glavo je veja od mene!" je odvrnil Harry in ivno zameikal.
"Predstavljaj si, kako bi se mi smejali, ko bi me videli plesati z njo."
Po glavi mu je neprestano odzvanjalo Hermionino mnenje o Levyju Samo zato jim je ve, ker je slaven! Tudi zase je mono dvomil, da bi ga
katera koli povabila na ples, e ne bi bil olski prvak. Pa bi ga to motilo,
e bi bila ta katera koli Cho
A odkar je opravil prvo nalogo je bilo za Harryja ivljenje na
Bradaviarki veliko prijazneje. Resda se ni prav ni veselil, da bo otvoril
ples, toda na hodnikih mu e dolgo niso ve grenili vsakega koraka. Sumil
je, da je k temu mono pripomogel Cedric. Ta je verjetno iz hvalenosti,
ker mu je Harry povedal za zmaje, Pihpuffovce prosil, naj ga nehajo
zmerjati. Tudi vse manj priponk v podporo Cedricu je bilo videti. Dreco mu
je seveda e naprej ob vsaki prilonosti citiral lanek Rite Brentsell, toda
vse manj in manj soolcev se je pri tem smejalo. e najbolj pa je Harryju
odleglo, ker se v Prerokih novicah ni pojavil lanek o Hagridu.

"arobne ivalice tiste enine sploh niso zanimale," je povedal oskrbnik,

ko so ga Harry, Ron in Hermiona med zadnjo uro v semestru vpraali,
kako je bilo na intervjuju z Rito Brentsell. Na njihovo veliko olajanje se je
Hagrid tistega dne tudi odloil, da zaribancev ne bodo ve vodili na
sprehod. Tako so se celo nego stiskali pod nadstrekom njegove koe in za
prenosnimi mizicami pripravljali nove jedi, ki naj bi jih ponudili
zaribancem.
"Samo od tebe se je hotela pogovarjati, Harry," je pridueno nadaljeval
Hagrid. "No, povedal sem ji, da se dobro zastopiva e od takrat, ko sem te
el iskat k Dursleyjevim. ,Pa ga v vseh teh letih nikoli niste bili prisiljeni
oteti' me vpraa. ,Ni med urami nikdar nagajal soolcem' Rekel sem, da
ne, pa se je kar nekaj zmrdovala. Po mojem je upala, da ji bom o tebi
povedal kej nemarnega."
"Jasno," je prikimal Harry in v veliko kovinsko skledo odvrgel zmajeva
jetra, ki jih je narezal. "Ne more kar naprej pisati, kaken ubogi mali
junak sem, dolgoasno bi postalo."
"Ja, Harryja bi rada prikazala s kakne druge plati," je modro prikimal
Ron, ki je lupil salamandrovo jajce. "Od tebe je hotela sliati, da je Harry
duevno prizadet mladoletni prestopnik."
"Pa sej ni!" se je uprl Hagrid, ki ga je to povsem osupnilo.
"Mar bi intervjuvala Rawsa," je nejevoljno pristavil Harry. "Ta bi ji v
trenutku povedal natanko to, kar hrepeni sliati. Potter je pa odloen, da
se bo povigal na vsa pravila..."
"A to je dejal, kaj" je vpraal Hagrid, ko sta se Ron in Hermiona
zasmejala. "No, ja, kakno re si e naredil malo po svoje, ampak sicer si
pa fant od fare, to res lahko reem!"
"Hvala," se je nasmehnil Harry.
"Bo priel na boini ples, Hagrid" je vpraal Ron.
"Ja, sem mislil priti malo pogledat," je robato pritrdil Hagrid. "Po
mojem bo kar fino. Ti bo otvoril ples, a ne, Harry Kero si pa snel za
soplesalko"
"e nobene," je odvrnil Harry in zautil, da je spet zardel. Hagrid je
uvidevno spremenil temo pogovora.
Zadnji teden semestra je postajal vse bolj vihrav. Po oli so se irile
mnoge ene v zvezi z boinim plesom in Harry ni verjel niti polovice tega,
kar se je govorilo - da je Dumbledore od madam Rosmerte kupil osemsto
sodov medice, se mu je na primer zdelo e preve za lase privleeno. Zelo
verjetno pa je bilo, da je res najel Sojenice. Kdo ali kaj Sojenice
pravzaprav so, Harry ni vedel, saj ni imel arovnikega radijskega aparata.
Iz neverjetnega razburjenja tistih, ki so odraali ob melodijah arovnikega
radia, pa je sklepal, da gre za zelo slavno glasbeno skupino.
Nekateri uitelji, kot na primer mali profesor Colibri, so se vdali v
usodo. emu bi tudentom v glavo phali uno snov, e pa je bilo oitno, da
so z mislimi povsem drugje V sredo jim je Colibri tako dovolil, da se
zabavajo po svoje, sam pa se je s Harryjem spustil v razpravo o izvrstnem
priklicu, ki ga je izvedel med prvo nalogo Triolskega turnirja.
Drugi uitelji niso bili tako velikoduni. Profesorja Speedyja ni na
svetu ni moglo odvrniti od tega, da ne bi ravno teden pred poitnicami zaoral v
novo uno snov, goblinske vstaje. Speedyju tako ali tako niti lastna smrt ni
prepreila, da ne bi e naprej uil. Zato je bilo vsem jasno, da ga

malenkost, kot je boi, e ne bo speljala od unega narta. Presenetljivo je

bilo le to, kako je bil zmoen iz krvavih in zlohotnih goblinskih vstaj
napraviti nekaj tako dolgoasnega. Z njegovimi predavanji se je po
dolgoveznosti lahko kosalo samo e Percyjevo poroilo o debelini arovnikih
kotlov.
Tudi profesorja McHudurra in Nerrga sta jih pri svojih urah trpinila
do zadnje minute, Raws pa bi kajpada prej posvojil Harryja, kot da bi jim
pustil zabavati se med svojimi predavanji. Nedavno tega se je zlobno ozrl
po razredu in oznanil, da bodo zadnjo uro arobnih napojev v semestru
pisali test o protistrupih.
"e v peklu bi se ga otepali," je tistega veera v gryfondomski dnevni
sobi trpko pripomnil Ron. "Da nas gre zadnji dan muit s kontrolkami! e
poitnice nam bo zagrenil! Poglej, koliko snovi moramo ponoviti!"
"Hmm... Zaenkrat se nisi ravno pretegnil," ga je pokarala Hermiona, ki
je pokilila izza knjige o strupih.
Ron je namre zelo zavzeto postavljal grad iz eksplozivnih kart. (To je
veliko bolj napeto, kot e bi taisto poel z bunkeljskimi kartami, saj pri
slednjih ni nevarnosti, da jih vsak trenutek raznese.)
"Boi se blia, Hermiona," jo je lenobno opomnil Harry, ki je zleknjen
v naslanjau ob kaminu e deseti bral knjigo Leteti s Kanoni.
Hermiona je grdo pogledala tudi njega.
"e se ti e ne da uiti, bi se lahko lotil vsaj kakne druge pametne
stvari!"
"Na primer" je vpraal Harry in e naprej opazoval joeyja Jenkinsa,
tolkaa Kanonov, ki je nabil tamf proti zasledovalcu Nellycastelskih
netopirjev.
"Na primer tistega jajca!" je jezno zanergala Hermiona.
"Lepo te prosim, Hermiona. Do tiriindvajsetega februarja je e cela
venost," je odvrnil Harry.
Zlato jajce je spravil v potovalni zaboj, ki je stal ob vznoju postelje.
Prvi in zadnji ga je odprl med zabavo po prvi nalogi, saj je menil, da
ima do naslednje e ve kot preve asa.
"Kaj pa, e bo trajalo nekaj tednov, preden bo razvozlal namig" ni
odnehala Hermiona. "Dobro ve, kako trapasto se bo poutil, e bodo vsi
razen tebe vedeli, kaj jih aka pri drugi nalogi."
"Pusti ga no, Hermiona. Naj se malo spoije," jo je miril Ron in na vrh
gradu postavil e zadnji dve karti. A ravno poslednja je podrla ravnovesje
majave zgradbe... in razneslo jo je, Ronu pa so plameni osmodili obrvi.
"Kako si eden, bratec... Takle bo v svojem veernem plau e posebej
zaigalen."
Fred in George sta prisedla k trojici ravno takrat, ko je Ron z roko
previdno potipal, koliko obrvi mu je sploh e ostalo.
"Ti, Ron, si lahko sposodiva Volframa" ga je vpraal George.
"Saj ga sploh ni tukaj. S pismom sem ga poslal k... domov. Kaj pa
vama sploh bo"
"George bi ga rad povabil na ples," je zafrkantsko odvrnil Fred.
"Ker morava poslati pismo, ti trap," je pojasnil George.
"Komu kar naprej pisarita" je zanimalo Rona.
"Ne vtikaj nosu, kamor ni treba, sicer bo ostal e brez njega," mu je
Fred grozee pougal s palico. "Sicer pa... Imate e soplesalce"

"Nak," je odkimal Ron.

"Potem pa raje pohitite, sicer se boste morali zadovoljiti z ostanki," jih
je namuznjeno posvaril Fred.
"In s kom gre na ples ti" je vpraal Ron.
"Z Angelino," je brez pomisleka odrezal Fred, ki mu ni bilo niti najmanj
nerodno.
"Kaj" je osupnil Ron. "Pa si jo e povabil"
"O, saj res," je rekel Fred, nato pa je zasukal glavo in se prek dnevne
sobe zadrl: "Oj! Angelina!"
Angelina, ki je na drugi strani klepetala z Alicijo, se je ozrla proti
njemu.
"Kaj je" mu je zaklicala.
"Bi la z mano na ples"
Angelina ga je ocenjujoe premerila.
"No, prav," je nato prikimala in se s komaj opaznim nasmekom na
obrazu spet posvetila klepetu z Alicijo.
"Vidita," se je Fred zasukal k Harryju in Ronu, "to ni ni takega."
Vstal je, zazehal in dodal: "Pojdiva po eno izmed olskih sov, George."
Odla sta. Ron si je nehal otipavati obrvi in se zazrl v Harryja prek
razvaline, iz katere se je e vedno kadilo.
"Res bi se morala zmigati, ve. Prav ima. Greva v akcijo, sicer bova
morala plesati s kakno kravo."
Hermiona se je ualjeno odkaljala: "Kako, prosim S kom bosta morala
sicer plesati"
"Saj ve, kaj mislim," je skomignil Ron. "Raje grem sam, kot da bi se
na plesu prikazal z... Na primer z Eloise Boonca."
"Zadnje ase nima ve tako hudih teav s koo. Pa tudi zelo prijazna
je!"
"Ampak nos ji e zmeraj trli v levo," jo je opozoril Ron.
"A, tako!" se je naeperila Hermiona. "Torej bo el na ples z najbolj
edno punco, ki bo hotela s tabo, pa eprav je prava koza!"
"Em... Ja, tako nekako," je pritrdil Ron.
Hermiona je brez besed odvihrala proti deklikemu stopniu.
Profesorjem Bradaviarke je bilo e tako veliko do tega, da na goste z
Beauxbatonsa in Durmstranga napravijo karseda moan vtis, za boi pa so
grad poskusili pokazati v e posebej astitljivi lui. Ko so zadano nalogo
opravili do konca, je Harry moral priznati, da tako osupljivih okraskov v
oli e ni videl. Z marmornatega stopnia so visele neuniljive ledene svee.
Boine jelke v Veliki dvorani so bile obloene z vsem mogoim, od
neprestano iskrivih se paliic, do ivih, skovikajoih zlatih sov. Vse oklepe
so naoljili in jih zaarali, da so zaeli peti boine pesmi, kadar koli je
kdo el mimo. Sliati Sveto no v izvedbi prazne elade, ki je vsaki pozabila
polovico besedila, ni bilo kar tako. Hinik Filch je imel z oklepi sicer veliko
dela, saj je moral kar nekajkrat iz njih izvlei Zhoprnacka. Poltergeist se je
namre skril vanje, da bi zapolnil vrzeli v pesmih z besedilom, ki si ga je
izmiljal sam in je bilo precej sono.
Harry pa Cho e vedno ni povabil na ples. Zaradi teav s soplesalkami
sta postajala ivna oba z Ronom, eprav je imel Harry prav - e se Ron
na plesu prikae brez soplesalke, bo videti veliko manj butast kot on, saj

naj bi z ostalimi prvaki otvoril ples.

"No, ja, Javkajoa Jane bi gotovo hotela plesati z mano," je mrakobno
izjavil Harry.
Jane je bila e davno mrtva in je straila po deklikem straniu v
prvem nadstropju, pred dvema letoma pa se je zatreskala vanj.
"Harry, stisniva zobe pa na juri," je v petek zjutraj predlagal Ron, kot
bi nartovala napad na neosvojljivo trdnjavo. "Ko se zveer vrneva v dnevno
sobo, morava oba imeti soplesalko! Velja"
"Emm... prav," je pristal Harry.
A vsaki, ko je tistega dne opazil Cho - med odmorom, pa med kosilom
in na poti k zgodovini arovnitva - jo je obdajala grua prijateljic. Je
sploh kam la sama! Naj jo priaka v zasedi, ko bo la na stranie
Ampak ne. Celo tja je la v spremstvu tirih ali petih deklet! Ah! e tega
ne bo opravil kmalu, jo bo gotovo povabil kdo drug.
Med Rawsovim testom o protistrupih se je zelo teko zbral, zato je
napoju pozabil dodati bistveno sestavino - bezoar - kar je pomenilo, da ga
aka najnija mona ocena. A bilo mu je vseeno. Po glavi se mu je motalo
samo to, da mora zbrati pogum za neverjetno muen opravek. Ko je
zazvonilo, je zgrabil torbo in pohitel skozi vrata jee.
"Se vidimo pri veerji," se je nahitro poslovil od Rona in Hermione ter
stekel v pritlije.
Cho bo pa moral prositi, da bi se pogovorila na samem... Hitel je po
prenatrpanih hodnikih, se oziral za njo in jo (precej prej, kot je priakoval)
nael na pragu uilnice za obrambo, iz katere je ravnokar prila.
"Em, Cho Nekaj te moram... A te lahko nekaj vpraam"
Besno je pomislil, da bi morali hihitanje z zakonom prepovedati, saj so
se vsa dekleta okoli Cho zgrbila od priduenega smeha. Ona pa ne. Rekla
je ,Ja, seveda!' in mu sledila nekoliko stran, ravno dovolj dale, da ju njene
soolke niso mogle sliati.
Harry se je zazrl vanjo in elodec mu je zaplesal, kot bi se spual po
stopniu, pa bi zgreil stopnico.
"Em," je rekel.
Kako naj jo povabi Saj je ne more kar naravnost vpraati, ali gre z
njim. Ampak mora jo!
Besede so mu planile iz ust, e preden je njegov jezik dodobra doumel,
kaj mora storiti.
"Agrezmanaples"
"Prosim" je zameikala Cho.
"A g-gre z ma-mano na ples" je nekoliko bolj razlono ponovil Harry.
Pa zakaj je moral ravno zdaj zardeti Zakaj!
"Aja," je zardela tudi Cho. "Oh, Harry, res mi je al," je nato dodala, in
to zelo iskreno, "ampak nekomu drugemu sem e obljubila, da grem z njim."
"O," je izdavil Harry.
Poutil se je zelo udno. e pred nekaj trenutki se mu je zdelo, da ima
namesto drobovja migetajoe kae, zdaj pa mu je bilo, kot drobovja sploh
ne bi imel.
"No, prav," je otopelo skomignil.
"Res mi je al," je ponovila.
"Ja, saj vem," je bleknil in e huje zardel.
Nekaj asa sta kar stala in se gledala, potem pa je Cho izjecljala:

"No..."
"Ja," je prikimal.
"Adijo," se je poslovila, potem pa hitro odkorakala.
e preden se je Harry lahko zadral, je e zaklical za njo: "S kom pa
gre"
"Oh... S Cedricom."
"A."
Drobovje se je sicer vrnilo na svoje mesto, toda Harry je sumil,
da mu ga je med njegovo odsotnostjo nekdo napolnil s tekoim svincem.
Na veerjo je popolnoma pozabil in namesto v Dvorano se je poasi
odpravil v Gryfondom, pri emer pa mu je ob vsakem koraku po glavi
odmeval Chojin glas. S Cedricom! Cedric mu je poasi postajal ve in e
je bil pripravljen pozabiti, da ga je enkrat premagal pri quidditchu. Kako
se mu tudi ne bi prikupil! Skoraj vsi so ga imeli radi in ni ga bilo, ki mu
ne bi privoil zmagati na Turnirju. Zdaj pa je Harry nenadoma priel do
zakljuka, da je Cedric nesposoben lepotec, ki nima niti toliko moganov,
kolikor je v jajcu rumenjaka.
"Blaena no," je mrko zamrmral, ko je priel do debele gospe. Prejnji
dan so namre zamenjali geslo.
"Pa e res je, dragec!" je gospa zavrgolela v odgovor, si popravila z
bleicami posuto ovratno ruto in se zasukala na teajih, da je lahko
vstopil.
Splezal je v dnevno sobo, se ozrl okoli sebe in na svoje veliko
preseneenje je v oddaljenem kotu zagledal Rona. V obraz je bil siv ko
mrli. Ob njem je sedela Ginny, ki mu je s tihim, tolaeim glasom
neprestano prigovarjala.
"Kaj pa se je zgodilo" ga je zaskrbljeno vpraal Harry, ko se jima je
pridruil.
Ron se je zazrl vanj z izrazom otopele groze na obrazu.
"Zakaj sem to naredil!" je domala zahropel. "Le zakaj!"
"Kaj pa si naredil" ga je vpraal Harry.
"Ravnokar je... Ravnokar je na ples povabil Fleur Delacour," je
pojasnila Ginny. Zadrevala se je, da se ne bi zahihitala, in je namesto
tega Rona potrepljala po roki.
"Kaj si!" je osupnil Harry.
"Le zakaj!" je ponovil Ron. "Kaj me je prijelo Sploh ne ve, koliko
soolcev je bilo tam! isto se mi je zmealo. Vsi so zijali vame. Ravno sem
el po avli, mimo nje... Z Diggoryjem sta se pogovarjala... in takrat me je
kar pograbilo... Povabil sem jo na ples!"
Ron je zajeal in obraz zakopal v dlani. Govoril je e naprej, a besede
so bile tako priduene, da ga je Harry komaj razumel: "Pogledala me je, kot bi
bil kaken gnusen uek. Niti odgovorila mi ni! Potem pa... Kaj pa vem... Bilo
je, kot bi nenadoma spet priel k sebi, in ucvrl sem jo."
"Njena babica je bila vyla," mu je povedal Harry. "Ni udnega, da si se
ujel v njene mree. Stavim, da se je spravila na Diggoryja, ti pa si ravno
priel mimo in je urok zajel tudi tebe. Ampak samo as je zapravljala.
Diggory gre na ples s Cho."
Ron je dvignil pogled.
"Ravnokar sem jo vpraal, e gre z mano," je mrko povedal Harry, "pa
mi je povedala."

Ginny se je nenadoma nehala smehljati.

"To je noro," je Ron zmajal z glavo. "Samo e midva sva brez
soplesalke. No, ja, tudi Neville je nima. Saj res! Ugani, koga je povabil na
ples! Hermiono!"
"Kaj!" se je zaudil Harry in prasnil v smeh.
"Ja, saj pravim!" se je zasmejal e Ron in njegov obraz je takoj postal
nekoliko manj pepelnat. "Po napojih mi je povedal! Rekel je, da je bila
vedno tako prijazna z njim, mu pomagala pri nalogi in tako dalje. Ampak
menda je rekla, da jo je e nekdo povabil. Ha! Njo, da je nekdo povabil!
Ti lanivka, samo z Nevillom ni hotela na ples... No, saj jo isto razumem."
"Nehajta!" je nejevoljno vzkliknila Ginny. "Nehajta se e smejati..."
Ravno takrat je skozi luknjo za sliko priplezala Hermiona.
"Zakaj nista prila na veerjo" je vpraala.
"Ker - pa nehajta se e reati! Ker sta ravnokar dobila koarico od
deklet, s katerima sta hotela na ples!" je povedala Ginny.
To je Harryju in Ronu takoj zaprlo kljun. "Najlepa hvala, Ginny," je
kislo rekel Ron.
"Glej no. Torej se bo moral zadovoljiti s kakno kravo, kaj, Ron" ga
je vzvieno pobarala Hermiona. "Eloise Boonca se ti zdaj verjetno ne zdi ve
tako napana Ali pa No, bo e nael kakno, ki te bo marala."
A Ron je nepremino zijal v Hermiono, kot bi jo nenadoma ugledal v
popolnoma novi lui.
"Hermiona, Neville ima prav - res si punca..."
"O, lepo, da si opazil," je zajedljivo izjavila.
"Ampak to pomeni, da bi lahko la z enim od naju!"
"To pa ne bo dralo," je odrezala.
"Ah, daj no," jo je nejevoljno preprieval Ron, "soplesalki potrebujeva.
Vsi jih e imajo. e bova na ples prila sama, naju bodo imeli za reve..."
"Z nobenim od vaju ne morem na ples," ga je prekinila Hermiona in
zardela, "ker grem z nekom drugim."
"Pa kaj e!" se je namrdnil Ron. "To si rekla Nevillu, ker nisi hotela z
njim na ples!"
"A tako!" je vzkliknila Hermiona in oi so se ji nevarno zabliskale.
"Torej so po tvojem tudi vsi drugi fantje butasti in potrebujejo kar tri leta,
preden opazijo, da sem punca!"
Ron jo je debelo pogledal. Potem pa se je spet zareal.
"Dobro, saj veva, da si punca," je rekel. "Si zadovoljna Bo zdaj la z
enim od naju na ples"
"Pa e ti pravim, da grem z nekom drugim!" se je zdaj zares razjezila
Hermiona, nato pa odvihrala proti deklikim spalnicam.
"Lae," je gladko zatrdil Ron, ki je gledal za njo.
"Ne, pa ne," je tiho rekla Ginny.
"Jo je res nekdo povabil Kdo" je ostro vpraal Ron.
"Ne povem, ker se vaju isto ni ne tie," ga je zavrnila Ginny.
"Krasno!" je jezno vzkliknil Ron. "To postaja e prav butasto.
Ginny, ti pojdi na ples s Harryjem, jaz bom pa pa..."
"Ne morem," mu je Ginny komaj slino skoila v besedo in pokrlatela.
"Z Nevillom grem. Ko ga je Hermiona zavrnila, je povabil mene in rekla
sem si... Ker hodim ele v tretji letnik, drugae ne bi mogla na ples."
Videti je bila isto poklapana. "Zdaj grem na veerjo," je e dodala, vstala

in s sklonjeno glavo odkorakala proti luknji za portretom.

Ron se je nejeverno zazrl v Harryja.
"Pa kaj jim je" ga je vpraal.
A Harry se je zazrl v Parvati in Lavender, ki sta priplezali skozi luknjo.
Napoil je as za dejanja.
"Poakaj tukaj," je naroil Ronu, vstal, stopil naravnost k Parvati in
rekel: "ivijo. Bi la z mano na ples"
Parvati bi skoraj kap, tako se je zaela hihitati. Harry je poakal, da se
je pomirila, v epih plaa pa je ves as stiskal pesti.
"Ja, no, pa grem," je konno pristala in zardela.
"Hvala," je pokimal Harry, ki mu je mono odleglo. "Lavender, bi ti la
z Ronom"
"Gre e s Seamusom," je povedala Parvati in obe sta se obsedeno
zahihitali.
Harry je zavzdihnil.
"Se ne moreta spomniti nobene, ki bi la z Ronom" ju je vpraal, a
zelo tiho, da ga Ron ne bi slial.
"Kaj pa Hermiona" je predlagala Parvati.
"Gre e z nekom drugim."
To oitno ni bil odgovor, ki bi ga Parvati priakovala.
"Uuuuu," je rekla, potem pa radovedno zaepetala: "S kom pa"
Harry je skomignil.
"Nimam pojma," je odvrnil. "No, kako bi lahko pomagali Ronu"
"Hja..." je tuhtala Parvati, "moja sestra najbr ne bi imela ni proti.
Saj pozna Padmo, kajne V Drznvraanu stanuje. Jo vpraam, e bi la z njim"
"Lepo prosim," je prikimal Harry. "Pa imprej mi povej, e bo za, prav"
K Ronu se je vraal z obutkom, da boini ples nikakor ni vreden vseh
zoprnij, ki mu jih je nakopal. Obenem je mono upal, da ima Padma Patil
popolnoma raven nos.
Triindvajseto poglavje
Boini ples
-----------------------------Kljub gorovju naloge, ki so ga profesorji naloili tudentom etrtega
letnika za ez poitnice, Harry konec semestra ni util pretiranega navdiha
za delo. Cel teden, ki ga je imel na voljo do boia, se je kot vsi ostali s
polno paro zabaval. Gryfondomski stolp je bil skoraj tako natrpan kot med
semestrom. Zdelo se je tudi, da se je nekoliko zmanjal, saj so bili njegovi
stanovalci veliko bolj razgrajako razpoloeni. Fred in George sta s
kanarnitami poela velikanski uspeh in prvih nekaj dni poitnic je bilo v
stolpu na pretek perja. A Gryfondomovce je kmalu izuilo, da velja biti
previden s kakrno koli hrano, ki ti jo kdo ponudi. Koke kanarnit je
bilo namre mo podtakniti v marsikatero poslastico, ne da bi jih nedolna
rtev opazila (ali okusila, preden bi bilo prepozno). George je Harryju
zaupal, da sta se s Fredom e lotila novega izuma, in Harry si je v spomin
naglo vklesal opozorilo, naj v prihodnje od dvojkov ne sprejme niti enega
samega listia ipsa. Ni e pozabil Dudleyja in jezinih karamel.
Grad in njegovo okolico je pregrinjala debela snena odeja.

Beauxbatonska koija je bila videti kot orjaka bua, ki je od mraza

pomodrela, Hagridova koa kakor hiica iz medenjaka s sladkornim
prelivom, line durmstrangovske ladje so bile povsem zaledenele, z njene
sidrne verige pa so visele dolge ledene svee. Hini vilinci so dan za dnem
v kuhinji dajali vse od sebe, jim pripravljali najrazlineje mone
enolonnice in pekli sone sladice. Samo Fleur Delacour ni bila zadovoljna s
hrano.
"Tale ,bradavidarzka' rana je preteka," so jo sliali nergati, ko so
nekega veera li mimo nje iz Velike dvorane (pri emer se je Ron skrival
za Harryjevim hrbtom, da ga Fleur ne bi opazila). "Tako ze bom zredila, da mi
vederni plad ne bo ved priztajal!"
"Uuuu, to bi bila prava tragedija," se je namrdnila Hermiona. "Tale se
pa ceni, kaj"
"Ti, Hermiona. S kom gre na ples" jo je vpraal Ron.
To jo je spraeval kar naprej, in to v najbolj nenavadnih trenutkih.
Upal je namre, da jo bo zmedel in mu bo zato povedala, a Hermiona se
je tudi tokrat samo namrila in odvrnila: "Ne povem. Samo norca bi se
delal iz mene."
"Saj ne misli resno, Weasley" se je tedaj izza njihovih hrbtov oglasil
Dreco. "Hoe rei, da je nekdo na ples povabil ta stvor, to... to brezkrvno
bobrovko"
Harry in Ron sta se besno zasukala, toda Hermiona je pomahala
nekomu za Malfoyevim hrbtom in ga glasno pozdravila: "Dober veer,
profesor Nerrga!"
Dreco je prebledel in se dobesedno opotekel stran, zraven pa se je divje
oziral okoli sebe za profesorjem Nerrgo. A ta je e vedno sedel za uiteljsko
mizo in se navdueno zalagal z enolonnico.
"iven dihurek, tale Dreco," je Hermiona neusmiljeno izjavila, ko se je
s prijateljema odpravila proti marmornatemu stopniu.
"Hermiona," se je nenadoma namril Ron in si jo pohuljeno ogledal,
"tvoji zobje..."
"Kaj je z njimi"
"Em... Ravnokar sem opazil... da so drugani."
"Seveda so. Menda nisi mislil, da bom do smrti hodila naokrog s tistimi
ekani, ki so mi zrasli zaradi Dreca"
"Ne, ne. Mislim, drugani so, kot so bili pred tem, ko te je zaaral.
Tako... ravni so in... isto ni niso preveliki."
Hermiona se je nagajivo nasmehnila in takrat je spremembo opazil tudi
Harry. Hermionin nasmeek je bil popolnoma drugaen od tistega, ki ga je
imel v spominu!
"Hja. Ko sem la k madam Pomfrey, da bi mi jih zmanjala, mi je v
roko porinila ogledalce. Rekla mi je, naj ji povem, ko bodo taki, kakrni so
bili," je povedala. "Potem pa so se tako hitro skrili... Ah, ustavila sem jo
trenutek ali dva prepozno." e bolj na iroko se je nasmehnila. "Mami in oi ne
bosta preve zadovoljna. e celo venost ju prepriujem, da bi mi jih dovolila
zmanjati, pa sta vztrajala, naj e naprej nosim aparat za zobe. Saj vesta,
zobozdravnika sta. Po njunem arovnije in zobje ne sodijo... O! Volfram se je
vrnil!"
Ronov drobni skovir je besno hukal vrh stopnia, obdanega z ledenimi
sveami, na njegovi nogi pa je viselo pismo. Soolci, ki so li mimo njega,

so smeje kazali nanj, skupina tretjeolk pa se je celo ustavila.

"Kaken majken skovirek!" se je razneila ena izmed njih. "A ni
srkan"
"Ti butasta skovirska rit!" je zagodrnjal Ron, pohitel po stopnicah
navzgor in Volframa zgrabil v pest. "Dobro ve, kakna so pravila! Pismo
mora prinesti naravnost k naslovniku, ne pa da se prej vai naokrog!"
Volfram je presreno huknil in se mu z glavico, ki je kukala iz njegove
pesti, priliznjeno podrgnil po palcu. Tretjeolke pa je Ronovo ravnanje
povsem ogorilo.
"Spokajte!" jih je nadrl Ron in jim pougal s pestjo, v kateri je stiskal
skovirja. Temu je bilo to celo ve in je zaskovikal e bolj veselo kot prej.
Dekleta iz tretjega letnika so pretreseno odla, Ron pa je pismo odvezal
z Volframove noge.
"Na, hitro ga spravi," je tiho zamrmral Harryju, ki je pismo stlail v
ep, nato pa so pohiteli v gryfondomski stolp, da bi ga tam v miru prebrali.
Vsi v dnevni sobi so si glasno dajali duka in tako nihe ni opazil,
kako so trije prijatelji zarotniko staknili glave. Sedli so k temnemu oknu,
za katerim se je na zunanji polici poasi nabiral sneg, in Harry je prebral
pismo:
Dragi Harry!
estitam! Vedel sem, da bo prelisiil zmajevko. Sam sem ti hotel
predlagati, da bi jo uroil s kletnjavo kiljavo, saj so oi najibkeja toka
zmajev...
"To je naredil Levy!" je zaepetala Hermiona.
... a reitev, ki si se je domislil ti, je veliko bolja. Bravo!
Samo da ne bo zdaj pozabil na moje svarilo! Opravil si ele prvo
nalogo. Tisti, ki te je prijavil, bo imel e najmanj dve prilonosti, da te
spravi s poti. Trenutno najbr ni pretirano sreen, saj je gotovo mislil, da
te bo zmajevka pospravila. Zato se pazi e posebej, kadar bo blizu tebe
oseba, pred katero sem te posvaril! In glej, da se bo izogibal teavam!
Kmalu mi spet pii, sploh e se bo zgodilo kar koli nenavadnega,
Sirius.
"Saj je tak kot Nerrga," je nejevoljno zavzdihnil Harry in pismo spet
vtaknil v notranji ep plaa. "Neprestano bodite na prei! Tadva verjetno
mislita, da hodim naokrog z zaprtimi omi in se zaletavam v stene!"
"Ne, Sirius ima prav, Harry," ga je mirila Hermiona. "Pred tabo sta e
dve nalogi. Pa loti se e tistega jajca. im prej mora razvozlati, kaj
pomeni namig..."
"Hermiona, za to ima e ogromno asa!" jo je prekinil Ron. "Si za
partijo aha, Harry"
"Prav," je pristal Harry, ki je ele nato opazil, kako ga gleda Hermiona,
in hitro je dodal: "Daj no. Saj vidi, kakne zganjajo. Misli, da bi se v
takem lahko zbral Tistega vreanja sploh ne bi slial, tako razgrajajo."
"Ja, saj ima prav," je zavzdihnila Hermiona, nato pa mole opazovala
napeto partijo. Ta je dosegla vrhunec, ko je Ron ob pomoi portvovalnih
kmetov in izjemno krvolonega tekaa matiral Harryja.

Na boini dan se je Harry sunkovito prebudil. Nekoliko omotien se je

spraeval, kaj je bilo krivo nenadnemu koncu sanj, in krmeljavo je razprl
veke. Pred sabo je zagledal velike, zelene oi, ki so tako od blizu zrle vanj,
da bi se ga bitje nad njim skoraj dotaknilo z nosom.
"Trapets!" je zavpil, se naglo skobacal stran od vilinca in malo je
manjkalo, pa bi se zvrnil s postelje. "Ne poni mi tega!"
"Traptsu je grozno al, gospod!" je zaskrbljeno zacvilil vilinec in se
nekoliko umaknil. "Trapets je Harryju Potterju hotel zaeleti vesel boi in
mu izroiti darilo, gospod. Saj je Harry Potter rekel, da ga Trapets lahko
pride pogledat."
"e, e," je zadihano pritrdil Harry, igar srce je e zmeraj naglo
razbijalo, "samo drugi... Drugi me malo stresi, prav Da ne bo spet
takole zijal vame, ko spim!"
Segel je po oala, ki so leala na noni omarici, in si jih nataknil na
nos. Ko je zavpil, je prebudil vse v sobi in razkutrani fantje so zdaj
brljavo kukali skozi razporke med zavesami okoli svojih postelj.
"A te je spet kdo napadel, Harry" ga je zaspano vpraal Seamus.
"Ne, samo Trapets me je obiskal," je zamrmral Harry. "Kar zaspi."
"No, tudi pra... Darila!" je vzkliknil Seamus, ko je ob vznoju postelje
opazil velik kup svetlikajoih se zavitkov. Tudi Ron, Dean in Neville so se
odloili, da se bodo lotili daril, e so e budni. Harry pa se je spet obrnil
k Traptsu, ki je zdaj poklapano stal ob postelji in se sam pri sebi
zaskrbljeno spraeval, e je Harryja spravil v slabo voljo. S pasjega plaka
mu je visela ivobarvna krogla, ki bi poivila e tako borno boino jelko.
"Sme Trapets Harryju Potterju izroiti darilo" je previdno zacvilil.
"Jasno," je prikimal Harry. "Em, saj imam tudi jaz nekaj zate."
Slednje je bila la. Na Traptsa je pozabil, a hitro je odprl zaboj in iz
njega privlekel par e posebej zgrbanenih nogavic. To je bil njegov
najstareji in najbolj zmekan gorino rumen par, ki ga je ponosil e stric
Vernon. Nogavice so bile posebej zmekane zato, ker so bile e ve kot leto
dni nekajkrat ovite okoli zahrbtovida, da bi uduile njegovo predirno
brizganje. Zdaj je Harry potegnil zahrbtovid iz njih, same nogavice pa
pomolil Traptsu, reko: "Oprosti, pozabil sem jih zaviti..."
Trapets bi se od hvalenosti skoraj stopil.
"Nogavice ima Trapets izmed vseh oblail najraje!" je vzkliknil, si s
stopal strgal neskladen par in si nemudoma nataknil nogavice strica
Vernona. Potegnil si jih je tako visoko, da so mu segale vse do roba
telovadnih hla, nato pa zadovoljno povedal: "Zdaj ima Trapets e sedem
parov... Ampak, gospod! V trgovini so napravili strano napako! Dali so
vam dve popolnoma enaki nogavici!"
"O ne, Harry! Kako da tega nisi opazil!" ga je pobaral Ron, ki se jima
je muzal s svoje postelje, nastlane z raztrganim ovojnim papirjem. "Takole
se zmeniva, Trapets. e jaz ti podarim tile dve nogavici, pa bo priel do
dveh spodobnih parov. Samo vsaki mora obuti po eno Harryjevo in eno
mojo. Na, pulover sem ti tudi obljubil."
Traptsu je vrgel par vijolinih nogavic in nakvakan pulover, ki mu ga
je poslala mama.
To je bilo za vilinca e preve.
"Gospod je tako prijazen!" je zacvilil in v oeh so se mu spet zalesketale

solze. Ronu se je globoko priklonil. "Trapets je vedel, da je gospod velik

arovnik, saj je najbolji prijatelj Harryja Potterja. A Traptsu se ni niti
sanjalo, da je gospod tudi radodarnega duha, plemenit in nesebien..."
"Pa saj so samo nogavice," ga je prekinil Ron, igar lica so nekoliko
pordela, kajti vilinev slavospev mu je laskal. A v naslednjem hipu je e na
iroko razprl oi.
"Vau, Harry!"
Odvil je namre darilo, ki mu ga je podaril Harry. V zavitku je bil
divje oranen klobuk Kraljevih kanonov in Ron si ga je navdueno poveznil
na svoje rdekaste lase.
Trapets je nato Harryju pomolil svoje darilo. Harry ga je odvil in v
njem nael... nogavice.
"Trapets jih je sam nakvakal, gospod!" je veselo povedal vilinec. "S
plao si je kupil volno!"
Leva nogavica je bila ivordea in na njej so bile izvezene metle. Z
desne, ki je bila zelena, pa so se svetlikali tevilni zlati zvizi.
"Zelo so... Res so zelo... Hvala, Trapets," je zajecljal Harry in si jih
nadel. Iz vilinevih oi so se ulile solze sree.
"Zdaj se mora Trapets vrniti v kuhinjo, gospod. Za boino veerjo bo
treba marsikaj postoriti!" je zacvilil, nato pa Ronu in drugim pomahal v
slovo ter pohitel iz spalnice.
Drugih zavitkov je bil Harry bolj vesel kot Traptsovega - e seveda
izvzamemo darilo Dursleyjevih, ki je bilo to leto poosebljena revina. Ko ga
je Harry sumniavo odprl, je v njem zagledal en sam papirnat robek oitno tudi Dursleyjevi e niso pozabili jezinih karamel. A od Hermione je
dobil knjigo Ekipe quidditcha v Britaniji in na Irskem, od Rona obilno
vreo govnobomb, od Siriusa pa priroen vedelen epni no, s katerim si
lahko odklenil vsako kljuavnico in razvozlal vsak vozel. Hagrid mu je
podaril neznansko katlo sladkarij, v kateri so bile tudi vse Harryjeve
najljube - bobki vseh okusov Bertieja Brucha, okoladne abe, Sloonarjeve
aree veilke in penotchbewe. Kot vsako leto mu je darilo poslala tudi
gospa Weasley. V zavitku je nael ve doma narejenih pit, pa seveda tudi
nov pulover. Ta je bil zelene barve, na njem pa je bil izvezen zmaj - Harry
je domneval, da je Charlie nadrobno opisal mami, kako je opravil z
reporoevko.
Z Ronom sta nato odla v dnevno sobo, kjer sta bila zmenjena s
Hermiono, in skupaj so se odpravili na zajtrk. Veino dopoldneva so
preiveli v gryfondomskem stolpu, kjer so se ponovno posvetili darilom, nato
pa so se vrnili v Veliko dvorano na veliastno kosilo. Na mizah so jih
priakale petarde, postregli pa so jim z najmanj sto purani in
najrazlinejimi posladki.
Popoldne so li v park. Sneg je bil nedotaknjen, le od beauxbatonske
koije in durmstrangovske ladje sta se proti gradu peli dve globoki gazi.
Harry in Weasleyjevi so uprizorili bitko s kepami, Hermiona pa se je
odloila, da jo bo raje samo opazovala. Ob petih se je poslovila od njih,
e, da se gre pripravit za ples.
"Menda za to ne potrebuje tri ure" se je nejeverno udil Ron.
Pri tem je seveda pozabil na bojni mete, in to napako je drago plaal - George
ga je zadel naravnost v elo. A komaj je opazil, da mu je sneg zlezel za
ovratnik. "S kom gre" je zavpil za Hermiono, ona pa je samo zamahnila z roko

in po kamnitih stopnicah izginila v grad.

Boine veerje tistega leta ni bilo, saj naj bi jim s slavnostnim obedom
postregli med plesom. Tako so fantje ob sedmih, ko je postalo e nemogoe
dobro ciljati, sklenili premirje in odlomastili proti dnevni sobi.
Debelo gospo je obiskala njena prijateljica Violeta. Obe sta bili nekoliko
v roicah, nad spodnjim okvirjem slike pa se je nabral zajeten kupek
ovitkov okoladnih bonbonov z likerjem.
"A ni hecno, da je bila tale blaena no e veraj, pa je danes spet" je
debela gospa modrovala, ko so ji povedali geslo, nato pa se jim konno le
umaknila od luknje.
Fantje iz Harryjeve spalnice so se preoblekli v veerne plae in vsi so
bili precej ivni, a nihe kot Ron. Ta se je zgroeno opazoval v dolgem
ogledalu, ki je stalo v kotu sobe, kajti njegov veerni pla je bil res e
najbolj podoben enski obleki. Ves obupan se je zato s karjavim urokom
lotil ovratnika in rokavov. Postopek mu je e kar uspel, saj se je z njim
znebil ipk. A ker ni bil pretirano natanen, je bil pla videti nacefran in
Ron je ves poklapan zadnji zapustil spalnico.
"e vedno mi ni jasno, kako sta s Harryjem prila do najlepih deklet v
letniku," je nevoljivo zamrmral Dean, ko so se spuali po polastem
stopniu.
"ivalska privlanost," je mrko razloil Ron in si iz rokavov potegnil
nekaj nitk, ki so svojevoljno trlele od plaa.
Dnevna soba je bila nenavadna, saj so bili vsi soolci v plaih
najrazlinejih barv, namesto kot obiajno v rnih. Parvati je Harryja akala
ob vznoju fantovskega stopnia. Res je bila zelo lepa. Obleena je bila v
pla osupljivo ronate barve, dolgo, temno kito je imela prevezano z zlatimi
vrvicami, na rokah pa so se ji svetlikale tevilne zapestnice. Harryju je
mono odleglo, ko se je izkazalo, da se ne namerava ves as samo hihitati.
"Zelo, em, si edna," je okorno izdavil.
"Hvala," se mu je nasmehnila, nato pa se je obrnila k Ronu. "Padma te
aka v avli."
"Aha," je odsotno prikimal Ron in se ozrl okoli sebe. "Kje pa je
Hermiona"
Parvati je skomignila in Harryja vpraala: "Greva kar dol"
"Prav," je pristal Harry, ki si je mono elel, da bi lahko ostal v dnevni
sobi. Ko sta la mimo Freda, mu je ta pomeiknil.
Tudi v avli je bilo veliko tudentov. Poveini so brezciljno pohajkovali
naokrog in akali, da bo ura odbila osem ter se bodo vrata Velike dvorane
konno odprla. Nekateri pa so v avlo prili poakat soplesalce iz drugih
domov in so se prerivali skozi gneo, da bi jih im prej nali. Parvati je
kmalu opazila svojo sestro Padmo in jo pripeljala k Ronu.
Padma je bila prav tako lepa kot Parvati, obleena pa je bila v svetlo
turkizen pla. A ni bila preve navduena nad tem, da bo njen soplesalec
Ron. Ko se mu je bliala, si ga je natanno ogledala in njene oi so se za
dalj asa pomudile ob nacefranih rokavih ter ovratniku Ronovega plaa.
Toda vseeno ga je prijazno pozdravila.
"ivijo," je odzdravil Ron, ki pa je sploh ni pogledal in se je e naprej
oziral po mnoici. "O ne..."
Nekoliko je upognil kolena, da bi se skril za Harryja, saj je mimo
prila osupljivo lepa Fleur. Odeta je bila v pla iz srebrnosivega satena,

spremljal pa jo je Roger Davies, kapetan drznvraanovske quidditchevske

ekipe. Ko sta izginila v gnei, se je Ron spet vzravnal in se ozrl prek glav
soolcev.
"Pa kje je Hermiona" je glasno vpraal.
Na vrhu stopnia grajskih je se je prikazala skupina Spolzgadovcev. Na
njenem elu je hodil Dreco, obleen v pla iz rnega baruna s precej
visokim ovratnikom, zaradi katerega je po Harryjevem mnenju spominjal na
upnika. Pod roko je dral Gatko Garkinson, ki je prila na ples v izjemno
gosto nabranem plau bledo ronate barve, Crabbe in Goyle pa sta bila
odeta v zelena plaa, da sta bila ko dva z mahom porasla balvana. Harry
je zadovoljno opazil, da nobeden izmed njiju ni uspel najti soplesalke.
Hrastova vhodna vrata so se odprla in vsi so se ozrli k njim.
Prili so tudentje z Durmstranga ter profesor Karkaroff. V ospredju
skupine je bil Levy, ob njem pa je stopalo zelo ljubko dekle v modrem
plau, ki je Harry e nikoli ni videl. A njegovo pozornost je od nje
odtegnila prelepo osvetljena trata pred vhodom v grad. Pravzaprav ni bila le
osvetljena. Nanjo so priarali grme vrtnic, okoli katerih je frfotalo na
stotine areih kolibrijev.
Potem pa se je prek avle razlegel glas profesorice McHudurre: "Prvaki,
pridite sem, prosim!"
Parvati si je popravila zapestnice in se zadovoljno nasmehnila. S
Harryjem sta se poslovila od Rona in Padme ter odkorakala proti
McHudurrovi, klepetava mnoica pa se je razmaknila, da bi ju spustila
skozi. McHudurrin veerni pla je bil izdelan iz tkanine s karirastim
kotskim vzorcem, okoli krajca arovnikega klobuka pa si je ovila precej
nemaren venek iz osata. Prvakom in njihovim spremljevalcem je naroila,
naj se postavijo k vratom v Dvorano. Tam naj bi poakali, da bi se drugi
zvrstili mimo njih, sami pa naj bi vstopil ele, ko bi se vsi tudentje
posedli. Fleur in Roger sta zavzela prostor tik ob vratih. Roger je bil tako
iz sebe, ker je imel za soplesalko ravno Fleur, da sploh ni mogel odvrniti
pogleda od nje. Blizu Harryja sta se zdaj seveda znala tudi Cedric in Cho.
Harry se je izogibal njunim pogledom, da se mu ne bi bilo treba
pogovarjati z njima in njegov pogled je pristal na Levyjevi spremljevalki.
eljust bi mu skoraj treila na tla.
Zmagoslaf si je za soplesalko izboril Hermiono!
A ta sploh ni bila podobna Harryjevi prijateljici! Bogsigavedi kaj je
napravila z lasmi, ki niso niti najmanj spominjali na neurejen grm, temve
so bili gladki in sijoi, na tilniku pa zviti v eleganten vozel. Njen pla je
bil iz mehko padajoe, koralno modre tkanine, sama Hermiona pa se je
drala isto drugae kot obiajno. (Mogoe se je Harryju to samo dozdevalo,
ker je ni bil vajen brez bremena kaknih desetih zajetnih bukvic.) Vsekakor
pa se je smehljala, eprav nekoliko ivno, a bolj kot kdaj koli prej
je bilo zdaj oitno, da so njeni sekalci odlono manji. Harry ni mogel
razumeti, zakaj tega ni opazil e, ko si jih je pri madam Pomfrey dala
zmanjati.
"ivijo, Harry!" ga je pozdravila. "ivijo, Parvati!"
Parvati nikakor ni bila edina, ki je nejeverno pobuljila vanjo. Kmalu se
je mimo Hermione priopiril klub Levyjevih oboevalk in vse so jo oinile
skrajno sovrano. Gatka Garkinson je bila ob prihodu v Dvorano tako
preseneena, da se ni mogla domisliti niti ene aljivke, ki bi jo vrgla

Hermioni v obraz. Ron pa je odkorakal mimo nje, ne da bi jo sploh opazil.

Ko so ostali posedli, je profesorica prvakom in njihovim spremljevalcem
naroila, naj se po parih postavijo v vrsto ter ji sledijo. Odli so skozi
vrata in se odpravili proti veliki, okrogli mizi na elu Dvorane, za katero so
sedeli lani irije. Vsi so jim glasno zaploskali.
Stene Dvorane so bile prekrite s svetlikajoim se, srebrnkastim ivjem,
rno, zvezdnato nebo pa je prepletalo na stotine girland iz omela in
brljana. tiri omizja, ki so pripadala domovom, so izginila. Namesto njih je
bilo v prostoru priblino sto miz, ob katerih je bilo prostora za deset ljudi,
in na vsaki je bila manja svetilka.
Harry se je bal predvsem tega, da bi se spotaknil ali naredil kakno
podobno neumnost. Parvati pa je oitno uivala, saj se je veselo smehljala
soolcem. Harryja je tako odlono vodila ob sebi, da je imel obutek, kot bi
bil istokrven kua, ki se je znael na pasji razstavi. Sicer pa je e med
potjo k okrogli mizi opazil Rona in Padmo. Ta je kujavo strmela predse,
verjetno zato, ker je Ron tako zaverovano (in srepo) strmel v Hermiono.
Konno so pristopili k mizi na elu dvorane. Dumbledore se je prvakom
prijazno nasmehnil, Karkaroff pa je Levyja in Hermiono opazoval domala
natanko tako kot Ron. Ludo Malhaar, tokrat obleen v svetlokrlaten pla
z velikimi rumenimi zvezdami, jim je ploskal navdueno kot tudentje.
Madame Maxime se je za to sveano prilonost odrekla svoji uniformi iz
rnega satena in se je odela v bledo moder svilen pla. Ta ji je resnino
pristajal, prvakom pa je ploskala bolj iz vljudnosti.
Namesto gospoda Hulesha je na petem stolu sedel Percy Weasley. Stol poleg
svojega je odmaknil od mize in zapiil oi v Harryja, ta pa je ubogal namig
Ronovega brata in sedel k njemu. Percy je bil obleen v popolnoma nov pla
mornarsko modre barve in se je prav samoveno nasmihal.
"Napredoval sem," je oznanil tako visokostno, kot bi ga izvolili za
Vrhovnega gospodarja vesolja. "Zdaj sem osebni pomonik gospoda Hulesha
in ga danes zastopam."
"Zakaj pa ni priel sam" je vpraal Harry. Ni kaj mu ni dialo, da bo
med veerjo poslual predavanje o kotlih.
"Bojim se, da se gospod Hulesh ne pouti preve dobro. Zdravje mu
pea e od svetovnega prvenstva. Pa ne, da je to kaj udnega. Preve dela
ima in ni ve mlad... eprav je seveda e vedno izjemen lovek in njegov
razum je neverjetno prodoren. Toda svetovno prvenstvo je bilo za
ministrstvo hud polom. Gospoda Hulesha pa je pretreslo tudi vedenje
njegove vilinke, Fuchke, ali kako ji je e ime. Seveda jo je takoj odpustil, a
to je bilo... No, kot sem e rekel: v letih je in potreboval bi koga, ki bi
malo poskrbel zanj. Odkar je vilinka odla, ima verjetno tudi doma ve
dela. Poleg tega pa smo morali pripraviti Turnir in pospraviti za svetovnim
prvenstvom, da ne omenjam tiste zoprne novinarske babure, ki nam ne da
miru! Ne, ubogi reve si resnino zaslui miren, tih boi. Vesel pa sem, da
ve, na koga se lahko zanese, in me je doloil za svojega namestnika."
Harryja je imelo, da bi Percyja vpraal, e ga gospod Hulesh e vedno
klie Puysie, a se je skunjavi uspel upreti.
Na lesketajoih se zlatih kronikih e ni bilo hrane, poleg njih pa so
leali majhni jedilniki. Harry si je svojega negotovo ogledal in se ozrl okoli
sebe. Natakarja ni bilo nikjer nobenega. Profesor Dumbledore pa se je zazrl
v jedilnik in nato svojemu kroniku z razlonim glasom naroil: "Svinjske

zarebrnice!"
Te so se v hipu pojavile na njegovem kroniku. S tem je tudi preostalim
za mizo postalo jasno, kaj morajo storiti, in vsi so kronikom naroili, kaj
bi radi jedli. Harry se je ozrl k Hermioni, da bi videl, kaj si misli o tej
novotariji - kaj taknega je od hinih vilincev gotovo zahtevalo obilico
dodatnega dela - a Hermiona zdaj ni razmiljala o njihovih pravicah. Globoko se
je zapletla v pogovor z Zmagoslafom in je komaj opazila, kaj sploh je.
Harryju se je ele takrat posvetilo, da Zmagoslafa e nikdar ni slial
govoriti. Zdaj pa je imel veliko povedati in pripovedoval je s precejnjim
arom.
"Ja, tudi mi imamo grad, a ni felik, kakor je ta, pa tudi tako udoben
ni," je razlagal Hermioni. "Samo tiri nadstropja ima, kurimo pa le f
primeru, da ogenj potrebujemo sa aranje. Ampak na grajski park je feliko
feji kot fa. Posimi imamo sicer selo malo sonca in gremo redko fen.
Poleti pa vsak dan letamo, prek jeser in gora..."
"No, no, Zmagoslaf" se je zasmejal Karkaroff, a njegove hladne oi niso
bile vesele. "Glej, da ti ne bo kaj ulo, sicer nas bo tvoja oarljiva
prijateljica z lahkoto nala!"
Dumbledore se je nasmehnil in oi so se mu nagajivo zalesketale:
"Ampak, Igor, emu se sploh tako skrivate Ne marate obiskovalcev"
"Saj veste, kako je, Dumbledore," je odvrnil Karkaroff, se krevito
nasmehnil in razkazal vse svoje porumenele zobe. "Mar nismo vsi v skrbeh
za zasebnost svojih ustanov Pa! Vsi ljubosumno itimo hrame uenosti, ki
so nam jih predniki zaupali v varstvo! Zato se mi zdi prav, da le mi
poznamo vse skrivnosti svojih ol!"
"Oh, sam ne bi niti v sanjah pomislil, da poznam vse skrivnosti
Bradaviarke, Igor," je prijazno dejal Dumbledore. "Ravno danes zjutraj sem
na poti v kopalnico zavil na napaen hodnik. Kmalu sem priel do izjemno
prijetne sobe, v kateri e svoj iv dan nisem bil. Za vitrinami te sobe je
naravnost veliastna zbirka nonih posod, in ko sem si jo hotel kasneje
natanneje ogledati, sobe preprosto nisem ve nael. isto mono je, da
vanjo lahko vstopi samo ob pol estih zjutraj ali pa se prikae le ob
zadnjem luninem krajcu. akajte! Kaj pa, e se vrata vanjo odpro edino
takrat, kadar ima izjemno prenapolnjen mehur"
Harryju se je ob zadnji hipotezi zaletel dunajski zrezek s krompirkom,
ki ga je navdueno nosil v usta, in se je kar nekaj asa odkaljeval. Percy
ga je namreno premeril, a Harry bi lahko prisegel, da mu je Dumbledore
komaj opazno pomeiknil.
Fleur je ves ta as nergala nad okraski na Bradaviarki, njen
spremljevalec Davies pa jo je zavzeto poslual.
"To ni nid," je ognjevito zamahnila z roko in se namrdnjeno ozrla po
svetlikajoih se stenah Velike dvorane. "V nai paladi nam za boid v
jedilnico pripeljejo ledene kipe, zeveda take, ki ze ne ztopijo. Ah, kakor
velikanzki diamanti zo in jedilnico napolnijo z darobno, lezketajodo se
zvetlobo. Rana pa je naravnozt izvrztna, in ko jemo, nam zbor nimf poje
zerenade. Nadalje naih hodnikov ne ztraijo grdi oklepi, in de bi
poltergeizt zamo preztopil prag Beauxbatonsa, bi ga v trenutku izgnali!"
Srborito je tlesknila s prsti.
Roger jo je opazoval, kot bi bil omamljen, in je z vilico pogosto zgreil
usta. Harry je imel obutek, da ne slii niti ene njene besedice, tako je

zijal vanjo.
"Pravilno!" je hitro rekel Davies in e sam tlesknil s prsti. "V
trenutku!"
Harry se je ozrl po Dvorani. Hagrid je sedel pri eni izmed miz, ki so
bile namenjene profesorjem, nase pa je spet navlekel tisto kosmato obleko
grozljivo rjave barve. Neprestano je pogledoval k omizju na elu dvorane in
ravno takrat je pomahal nekomu poleg Harryja. Ko se je ta obrnil, mu ni
ulo, kako je madame Maxime oskrbniku prikrito odmahala, da so se njeni
tevilni opali zalesketali v soju sve.
Hermiona je zdaj uila Zmagoslafa, kako se pravilno izgovori njeno ime.
Kar naprej jo je namre klical Hermiona.
"Hermiona," ga je jasno in razlono popravila.
"Hermiona"
"No, tako nekako," je prikimala, ujela Harryjev pogled in se mu
nasmehnila.
Ko so se vsi do sitega najedli, je Dumbledore vstal in poprosil tudente,
naj to storijo tudi oni. Nato je z zamahom palice odstranil mize, z drugim
pa ob steno na svoji desni priaral oder. Na njem so e stali baterija bobnov,
nekaj kitar, lutnja, elo in dude.
Trenutek zatem so se ob spremljavi navduenega aplavza nanj povzpele
Sojenice. Vse so bile izjemno lasate, njihovi rni plai pa so bili umetelno
strgani in scefrani. Segle so po intrumentih in Harry, ki jih je zavzeto
opazoval, je ele zdaj opazil, da so svetilke na mizah ugasnile.
"Harry, no!" je ostro zaepetala Parvati. "Ples moramo otvoriti!"
e ob prvem koraku proti plesiu je stopil na rob svojega veernega
plaa in se spotaknil. Ko je ujel ravnoteje, so Sojenice ubrale poasno
alostinko in s Parvati sta se hitro pridruila drugim trem parom na arko
osvetljenem plesiu. Harry se je na vse kriplje izogibal pogledom soolcev,
kajti opazil je, kako mu Seamus in Dean mahata, zraven pa se privoljivo
hihitata. Hip zatem ga je Parvati e zgrabila za roke in mu eno popeljala
do svojega pasu, drugo pa je ukleila v dlan.
Kmalu si je oddahnil, saj se mu vse skupaj ni zdelo tako grozno, kot je
bilo priakovati. S Parvati, ki ga je ves as vodila, sta se poasi vrtela na
mestu, sam pa je z omi vztrajno zrl prek glav soolcev. Ti so se jim
kmalu pridruili na plesiu in prvaki niso bili ve v srediu pozornosti.
Neville se je z Ginny zibal isto blizu Harryja in Ronova sestrica se je
pogosto zdrznila; Neville ji je neprestano stopal po prstih. Dumbledore se je
zavrtel z madame Maxime, eprav je bil ob njej videti kot pritlikavec in jo
je njegov zailjeni klobuk obasno s konico poegetal pod brado. A za
ensko taknih dimenzij se je ravnateljica Beauxbatonsa gibala neverjetno
elegantno. Veliko manji Noru Nerrga pa se je nespretno zviral s
profesorico Grozlevo, ki se je ivno izogibala njegovi leseni nogi.
"edne nogavice, Potter," je zagolal Nerrga, ko sta se z Grozlevo
opotekla mimo njega; njegovo arobno oko je oitno predrlo Harryjev pla.
"O, hvala. Trapets, hini vilinec, mi jih je nakvakal," je povedal Harry
in se mu nasmehnil.
"A ni grozen" je zaepetala Parvati, ko je Nerrga odkopitljal stran.
"Tisto oko bi mu morali prepovedati uporabljati!"
Ko se je iz dud izvil e zadnji ihtei ton, je Harryju vseeno mono
odleglo. Sojenicam so spet zaploskali, Harry pa je Parvati takoj izpustil.

"Kaj, ko bi se malo spoila" je predlagal.

"Ampak... ta pesem je izvrstna!" je ugovarjala Parvati. Sojenice so se e
zagnale v naslednjo skladbo, ki je res imela bolj poskoen ritem.
"Meni ni ve," se je zlagal Harry.
Popeljal jo je s plesia, mimo Freda in Angeline, ki sta plesala tako
navdueno, da se jima nihe ni upal preve pribliati. Konno sta se
ustavila ob mizi, za katero sta sedela Ron in Padma.
"Kako gre" je Harry vpraal Rona, sedel in odprl steklenico maslenuka.
Ron mu ni odgovoril. Besno je zijal v Hermiono in Zmagoslafa, ki sta
plesala blizu njihove mize. Padma je s prekrianimi rokami in nogami
sedela ob njem, pri emer se je narahlo pozibavala v ritmu glasbe. Vsake
toliko je nejevoljno oinila Rona, ki pa se sploh ni zmenil zanjo. Parvati je
sedla k Harryju in tudi ona je prekriala roke ter noge. Ni minilo veliko
asa, pa jo je eden izmed beauxbatonskih tudentov povabil plesat.
"Mu bo kar dovolil, da me odpelje" je zgroeno vpraala Harryja.
"Kaj" je zameikal Harry, ki je opazoval Cho in Cedrica.
"Ah, pozabi," je revsknila Parvati in z Beauxbatonsovcem odla na
plesie. Ko je bilo pesmi konec, se ni vrnila.
Pa pa je k mizi prila Hermiona in sedla na stol, na katerem je prej
sedela Harryjeva spremljevalka. Od plesa so ji lica nekoliko pordela.
"ivijo," jo je pozdravil Harry. Ron pa ni.
"Kako je vroe, kajne" je zavzdihnila Hermiona in se popahljala z roko.
"Zmagoslaf nama je el po pijao."
Ron jo je zaniljivo premeril.
"Zmagoslaf!" je domala izpljunil Levyjevo ime. "Ga e ne klie
Zmagec"
Hermiona ga je debelo pogledala.
"Kaj pa je narobe" je vpraala.
"e ti to ni jasno," je vzvieno izjavil Ron, "ti jaz prav gotovo ne bom
razlagal!"
Hermiona ga je nekaj asa preseneeno opazovala, potem pa se je
obrnila k Harryju, ki je skomignil.
"Ampak, Ron..." je zaudeno zaela, ko se je spet zazrla vanj.
"Durmstrangovec je!" je zapihal Ron. "Harryjev tekmec! Prvak Durmstranga!
Ti pa... Ti pa..." Ron je oitno iskal besede, ki bi se mu zdele dovolj
mone za Hermionin zloin. "Ti pa se... brati s sovranikom!"
Hermiona ga je nekaj asa samo prepadlo gledala.
"Ne bodi trapast!" je nato izbruhnila. "S sovranikom! Lepo te prosim!
Kdo je bil navduen, ko je priel na Bradaviarko Kdo je hotel njegov
avtogram Kdo ima na noni omarici njegovo figurico!"
Ron je vse to gladko preslial.
"Verjetno te je na ples povabil v knjinici"
"Ja," je odrezala Hermiona, njena ronata lica pa so e bolj zaarela.
"Pa kaj"
"Ko si ga preprievala, naj se pridrui bruh v ju"
"Ni ga nisem preprievala! e e hoe vedeti, je... Rekel je, da je
vsak dan hodil v knjinico, ker je hotel govoriti z mano, pa ni zbral
poguma."
Slednje je povedala zelo hitro in hudo je zardela, da je bil njen obraz
zdaj natanko takne barve kot Parvatiin pla.

"In ti si mu seveda verjela," je zlobno zagodel Ron.

"Kako to misli"
"Kako to mislim! Saj je Karkaroffov tudent! Ve, da se drui s
Harryjem! Samo za to mu gre, da bi se zblial z njim. Gotovo bi rad kaj
izvedel od njega, ali pa naklepa celo kaj hujega!"
Hermiona ga je gledala, kot bi jo klofnil. Ko je spet spregovorila, se ji
je glas tresel.
"Toliko, da ve: o Harryju sploh nisva govorila in niti enkrat samkrat ga
ni omenil..."
Ron se je naslednje obtobe domislil s svetlobno hitrostjo.
"Potem pa upa; da mu bo pomagala razvozlati, kaj pomeni jajce! Gotovo sta
se med vajinimi zmenki v knjinici na dolgo in iroko pogovarjala o tem..."
"Na kraj pameti mi ne pade, da bi mu pomagala!" je razjarjeno
vzkliknila Hermiona. "Niti sluajno! Kako lahko ree kaj takega! Ve, da
navijam za Harryja! Harry pa to tudi ve, kajne, Harry"
"Glede na to, kaj si naredila nocoj, ti teko verjamem," je zarenal
Ron.
"Pa saj je smisel Turnirja ravno v tem, da bi se spoznali s tudenti
tujih akademij in se spoprijateljili z njimi!" je zavpila Hermiona, ki je bila
e na robu solz.
"Ne!" ni bil Ron ni manj glasen. "Smisel Turnirja je v tem, da
Bradaviarka zmaga!"
K njim so se obrnile e tevilne glave.
"Ron," ga je tiho miril Harry. "Meni je isto vseeno, e je Hermiona
prila na ples z Zmagoslafom..."
A Ron se ni zmenil zanj.
"Ti kar teci poiskat svojega Zmagca. Gotovo se e sprauje, kje si," jo je
strupeno zbodel.
"Ime mu je Zmagoslaf."
Hermiona je skoila na noge, odvihrala prek plesia in se izgubila v
mnoici. Ron je gledal za njo jezno in zadovoljno obenem.
"Bova midva sploh kaj plesala" ga je vpraala Padma.
"Ne," je odrezal Ron, ki je e zmeraj bolal za Hermiono. "Prav," je
revsknila Padma, vstala in se pridruila Parvati ter njenemu Beauxbatonsovcu.
Harry je bil preprian, da je slednji izvedel osnovni priklic, tako neverjetno
hitro se je eden izmed njegovih prijateljev znael ob Padmi.
"Kje pa je Hermiona" je vpraal znan glas.
K mizi je z dvema steklenicama maslenuka v roki pristopil Levy.
"Nimam pojma," je nejevoljno odvrnil Ron in se zazrl vanj. "Pa ne, da ti
je ula"
Levy je bil spet ves emeren.
"No, e jo bosta kaj fidela, ji, prosim, pofejta, da sem priel do
pijae," je rekel in odracal.
"Si se spoprijateljil z Levyjem, Ron"
K mizi se je prieperil Percy in si domiljavo pomel dlani. "Izvrstno!
Ravno temu je namenjen ples, pa tudi celotni Turnir utrjevanju
mednarodnih vezi med arovniki!"
Potem je mirno sedel na Padmin stol. Harry je nejevoljno zavzdihnil in
oinil mizo na elu dvorane, ki je bila zdaj prazna. Profesor Dumbledore je
plesal z Ochrowtovo, Ludo Malhaar z McHudurrovo, madame Maxime pa je

skupaj s Hagridom orala po plesiu v ritmu poskonega valka, da so se

jima tudentje urno umikali spod nog. Le profesorja Karkaroffa ni bilo
nikjer videti.
Ko je bilo pesmi konec, so vsi spet zaploskali in Harry je opazil, kako
je Ludo Malhaar McHudurrovi poljubil roko. Nato se je odpravil proti svoji
mizi, a na pol poti sta ga prestregla Fred in George.
"Kaj pa se gresta, da takole nadlegujeta pomembnega uslubenca
ministrstva" se je namril Percy in sumniavo opazoval brata. "Smrkavca
nespotljiva!"
A Ludo Malhaar se je dvojkov precej hitro otresel. Pri tem je opazil
Harryja, mu pomahal in el k njemu.
"Upam, da vas moja brata nista preve gnjavila, gospod Malhaar" ga je
nemudoma vpraal Percy, ko je sekretar priel k njim.
"Kaj O, kje pa, kje pa!" je odvrnil Malhaar. "Glede njunih ponaredkov
arovnikih palic sta se hotela pogovoriti. Prosila sta me, e bi jima jih
lahko kako pomagal triti, in obljubil sem, da ju bom povezal s svojimi
znanci pri Creparju."
Percyja to ni razveselilo in Harry je bil pripravljen staviti, da bo gospe
Weasley poroal o tem, takoj ko se bo vrnil domov. Glede na to, da sta dvojka
s svojimi izumi nameravala prodreti izven olskih zidov, so njuni narti oitno
postali e vijeletei. Malhaar je e odprl usta, da bi Harryja nekaj vpraal,
pa ga je Perry zamotil.
"Kaj menite o Turnirju, gospod Malhaar Na sekretariat je zelo
zadovoljen z njegovim potekom." Za trenutek je premolknil in oinil Harryja,
nato pa nadaljeval: "Zaplet z Ognjenim kelihom je seveda vreden
obalovanja, a od takrat naprej je vse teklo kot po maslu, kajne"
"O ja," je veselo pritrdil Malhaar, "Turnir je strano napet. koda, da
se Barty danes ni mogel oglasiti. Kako je kaj z njim"
"Preprian sem, da bo kmalu spet pri moi," je izjavil Percy, "do takrat
pa bom z veseljem prenaal breme sekretarja. Na njegovem urniku je seveda
marsikaj, ne samo prijetna opravila, kot je obisk olskega plesa. O ne! Med
odsotnostjo gospoda Hulesha sem imel e mnogo zahtevnih nalog! Gotovo ste
sliali, da smo ujeli Alija Bairja, ki je k nam poskual pretihotapiti celo
floto leteih preprog. Poleg tega je bilo treba Transilvance prepriati, da
podpiejo mednarodno prepoved dvobojevanja, in kmalu po novem letu imam
sestanek z njihovim sekretarjem za mednarodno sodelovanje..."
"Pojdiva se malo sprehodit," je Ron zamrmral Harryju. "Kamor koli,
samo da naju Percy tam ne bo nael..."
Rekla sta, da sta ejna, se hitro pobrala od mize in se mimo plesia
prerinila v avlo. Zakorakala sta skozi vhodna vrata, ki so bila nasteaj
odprta, nato pa sta se spustila po stopnicah. Znala sta se med grmi vrtnic
in kamnitimi kipi, mimo katerih so se vile tevilne peene potke,
osvetljevali pa so jih frfotavi kolibriji. Harry je zaslial klokotanje in
presodil je, da se nekje za grmi skriva tudi vodnjak. Sem ter tja so na
kamnitih klopeh sedeli soolci, z Ronom pa nista sedla, temve sta se
odpravila e dlje vzdol zvijajoih se poti. A nista prila prav dale, ko sta
zasliala neprijeten, znan glas.
"Res ne razumem, emu se vznemirja, Igor."
"Ampak Robaus, ne more se vendar pretvarjati, da se to sploh ni
zgodilo!"

Karkaroffov glas je bil zelo vznemirjen, vendar mono priduen; oitno

mu je bilo veliko do tega, da ga ne bi kdo slial. "e mesece postaja vse
bolj in bolj jasno. To me resno skrbi in mislim, da ne brez razloga..."
"Pa pojdi," je odrezal Rawsov glas. "Zbei, te bom e jaz opraviil. Sam
bom vsekakor ostal tu."
Profesorja sta se vse bolj bliala Harryju in Ronu. Raws je v roki
stiskal arovniko palico in jo s srboritimi zamahi usmerjal proti grmom, ki
so jima stali na poti. Vrtnice so se v trenutku posuile in kolibriji, ki so
jih obkroali, so alostno popadali po tleh. Izmed grmov pa se je ob tem
pogosto oglasil preplaen cvile in iz njih so pritekli temni obrisi
tudentov.
"Za to bom Pihpuffu odbil deset tok, Fawcettova!" je zarenal Raws, ko
je mimo njega vignil dekliki obris. "Drznvraanu pa tudi, Stebbins!" je
dodal, ko je za preplaeno tudentko pritekla e fantovska senca. "Kaj pa
vidva tukaj!" je nazadnje zarenal.
Na poti pred njim sta stala Harry in Ron. Ko ju je opazil tudi
Karkaroff, se je prav oitno vznemiril. Z roko je ivno segel h kozji
bradici in si jo zael ovijati okoli prsta.
"Sprehajava se," je uporniko odvrnil Ron. "To menda ni
prepovedano"
"Kaj pa potem stojita Sprehajajta se!" je zabevskal Raws in tako naglo
zakorail mimo njiju, da je pla zaplapolal za njim. Karkaroff je pohitel
za Rawsom, Harry in Ron pa sta se odpravila naprej po poti.
"Le zakaj je Karkaroff zaskrbljen" je zamrmral Ron.
"Z Rawsom se oitno dobro poznata, kar tikata se," je zamiljeno
pristavil Harry. "Vsaj, kadar sta sama... Zadnji, ko sem ju videl skupaj,
je Raws Karkaroffa vikal!"
Zdaj sta prila do velikega kamnitega severnega jelena, za katerim sta
opazila lesketajoe se vodne curke. Na blinji klopi pa sta drug ob drugem
sedela obrisa dveh orjakih ljudi, ki sta opazovala vodno gladino fontane, v
kateri se je zibal odsev meseca. Eden izmed njiju je bil Hagrid in fanta sta
v naslednjem hipu zasliala njegov glas.
"V momentu, ko sem te zagledal, se mi je posvetlikalo," je rekel
oskrbnik z nenavadno hripavim glasom.
Harry in Ron sta otrpnila. Hagrida si nista elela motiti, saj jima ga je
bilo e posluati nerodno. Harry se je ozrl po poti, vzdol katere sta prila,
in opazil Fleur ter Rogerja, ki sta se skrivala v blinjem grmu. Rona je
potrepljal po ramenu in mu zaepetal, da bi se lahko neopazno splazila
mimo njiju, kajti parek je bil videti zelo zaposlen. A ko je Ron zagledal
Fleur, so se mu oi na iroko razprle od groze. Divje je odkimal in Harryja
potegnil v senco severnega jelena.
"Kaj ze ti je pozvetlikalo, 'Agrid" je madame Maxime zapredla s svojim
globokim glasom.
Ne, Harry tega pogovora nikakor ni hotel posluati, saj bi bilo Hagridu
gotovo zelo nerodno, e bi vedel, da ga kdo poslua. Najraje bi si v uesa
vtaknil prste in zael glasno peti, a na to je seveda lahko kar pozabil. Zato
se je poskual popolnoma posvetiti premrlemu obadu, ki je pristal na
jelenovem hrbtu. al pa brencelj preprosto ni bil dovolj zanimiv, da bi
zaradi njega preslial naslednje Hagridove besede.
"Posvetlikalo se mi je... da si koker jest! Si po atu ali po mami"

"Ne... Ne vem, o dem govori, Agrid..."

"Jest sem po mami," je tiho povedal oskrbnik. "Ena od ta zadnjih v
Angliji je bila. Sevede se je ne spomnim preve dobro... Kar pustila me je,
ve, e preden sem dobro shodil. Ni bila glih materinska. No, ja... To pa
ni v njihovi naturi, a ne Pojma pa nimam, koga se je potlej zgodilo z njo.
Lohko, da je mrtva, kaj jest vem..."
Madame Maxime ni rekla niesar. Harry je nazadnje le odvrnil oi od
obada, pogledal prek jelenovih roikov in prisluhnil. Hagrid e nikoli ni
govoril o svojem otrotvu.
"Ko je la, bi atu skorej poil srce. Pa toko droban je bil. Ko sem jih
dopolnil est, sem ga z lahkoto posadil na vrh komode, e mi je el na
ivce. Koko se je potlej smejal..." Hagridov globoki glas se je zlomil.
Madame Maxime ga je nepremino posluala in zrla v srebrnkasto gladino
vodnjaka. "Lepo je skrbel zame. Ampak potlej je umrl in to glih zatem, ko sem
zael hoditi v olo. Po tistem sem bil toko reko isto na svojem. No,
Dumbledore mi je res mono pomagal. Toko je bil prijazen z mano..."
Iz epa je potegnil orjaki svileni robec z modrimi pikami in si glasno
obrisal nos.
"No, koker koli... Kar naprej govorim o sebi. Koko pa je s tabo Si
takale po atu ali po mami"
Madame Maxime je nenadoma vstala.
"Ladno je," je dejala. A e bi bil zrak e tako mrzel, ga ne bi mogli
primerjati s hladom, kakren je vel iz njenega glasu. "Mizlim, da bom zdaj
la."
"A" je zaudeno izdavil Hagrid. "Ne, ne hodi! e nikder... e nikder
nisem sreal drugega..."
"Drugega kaj" ga je z ledeno ostrino v glasu prekinila madame Maxime.
Harryju je bilo jasno, da bi bilo za Hagrida bolje, e ne ree niesar
ve. Stisnil se je v senco kipa in upal, da tudi ne bo... A seveda zaman.
"Drugega polvelikana, koga pa!" je vzkliknil oskrbnik.
"Kako zi drzne!" je kriknila madame Maxime. Njen glas je kakor
tromba zadonel skozi miren noni zrak in Fleur ter Roger za Harryjevim
hrbtom sta se od preseneenja zvrnila iz svojega grma. "Tako me e nihde
ni ualil! Polvelikan Moi! To pa e ne! Zamo... Zamo nekoliko
modneje kozti imam!"
Odvihrala je in z grmov ob poti, po kateri je furijala, so se preplaeno
dvignili celi roji mnogobarvnih kolibrijev. Hagrid pa je obsedel na klopi in
nemo zrl za njo. Pretemno je bilo, da bi Harry razloil izraz na njegovem
obrazu. A ko je oskrbnik ez kakno minuto vstal, se ni odpravil proti
gradu, temve je odhlaal iz osvetljenega dela parka v temo, proti svoji
koi.
"Pridi," je Harry tiho pozval Rona, "greva..." A Ron se ni zganil.
"Kaj pa je" ga je vpraal Harry, ki ga je ele zdaj pogledal.
Ron se je obrnil k njemu in se mu resnobno zazrl v oi.
"Si to vedel" je zaepetal. "Si vedel, da je Hagrid polvelikan"
"Ne," je odvrnil Harry in skomignil. "Pa kaj, e je"
Iz Ronovega pogleda je razbral, da gre pri tej stvari spet za nekaj, o
emer sam e nikdar ni slial, eprav je vsem v arovnikem svetu dobro
znano. Ker je odraal pri Dursleyjevih, je bilo drugim arovnikom
samoumevno marsikaj, kar se je njemu zdelo skrajno nenavadno. A odkar je

priel na Bradaviarko, je bilo taknih preseneenj iz leta v leto manj. Zdaj

pa mu je bilo jasno, da noben arovnik ne bi rekel ,Pa kaj, e je', ko bi
izvedel, da je mama enega njegovih prijateljev velikanka.
"Greva v grad, ti bom tam razloil," je domala zaepetal Ron. "Pridi."
Fleur in Roger sta izginila, verjetno v kaken bolj osamljen grm,
prijatelja pa sta se vrnila v Veliko dvorano. Njuni spremljevalki sta zdaj
sedeli za oddaljeno mizo, obdajala ju je cela grua fantov z Beauxbatonsa
in Hermiona je spet plesala z Zmagoslafom. Harry in Ron sta sedla za
mizo, ki je bila karseda dale stran od plesia.
"No" je Harry takoj spodbodel Rona. "Kaj je z velikani"
"Velikani... Velikani so..." je Ron iskal prave besede. "Niso ravno
najbolj prijazna bitja," je konno izjavil.
"Pa" se je namril Harry. "To e ne pomeni, da je Hagrid zaradi tega
slab lovek!"
"Vem, vem, ampak... Huh, ni udnega, da nam tega ni e nikoli
omenil," je Ron zmajal z glavo. "Vedno sem mislil, da ga je kdo polil z
raztopino nabreklino, ko je bil e isto majhen ali kaj podobnega. Zato ga
nikoli nisem vpraal..."
"e zmeraj ne razumem, zakaj je tako grozno, e je njegova mama
velikanka," ga je neuakano prekinil Harry.
"Tistim, ki ga poznajo, bi bilo seveda isto vseeno, e bi izvedeli za to.
Saj vsi vemo, da ni nevaren," je poasi razloil Ron. "Ampak... Harry, z
velikani ni ale. Huji so od trolov. Kri jim dii." Po premisleku pa je
dodal: "No, saj pri nas ni nobenega ve."
"Kako to"
"e tako ali tako so poasi izumirali, potem pa so jih e cel kup
pobili aurorji. Ampak v tujini menda e zmeraj ivijo. Veinoma se
skrivajo po gorah."
"Ne razumem, zakaj madame Maxime ni priznala, da je polvelikanka," je
Harry zmajal z glavo in oinil ravnateljico Beauxbatonsa, ki je sama sedela
za omizjem irije ter resnobno zrla predse. "e je Hagrid, je gotovo tudi
ona. Da ima nekoliko moneje kosti Ha! Moneje kosti bi imel samo
dinozaver!"
Fanta sta vse do polnoi v svojem kotu razpravljala o velikanih, saj
jima ni bilo do plesa. Harry se je obenem tudi trudil, da mu pogled ne bi
uhajal k Cho in Cedricu. Kadar pa mu je, ga je mono prijelo, da bi kaj
raztreil.
Ko so Sojenice opolnoi nehale igrati, so jim vsi e zadnji glasno
zaploskali in se nato zaeli lagodno drenjati proti avli. Veina tudentov je
glasno vzdihovala, ker se je ples e konal, Harry pa je bil popolnoma
zadovoljen, da gredo spat. Zanj ta veer nikakor ni bil eden lepih.
V avli sta z Ronom opazila Hermiono, ki se je ravno poslavljala od
Levyja, saj se je ta kot vsak veer odpravil nazaj na ladjo. Hermiona je
Rona le hladno oinila in brez besed odvihrala mimo njiju po marmornatem
stopniu. Prijatelja sta se odpravila za njo, a sredi stopnia je Harryja
nekdo poklical.
"Ej! Harry!"
Obrnil se je. Naproti mu je zlono tekel Cedric. Cho ga je akala ob
vznoju stopnia.
"Kaj je" je hladno vpraal Harry, ko se je Cedric ustavil pred njim. A

oitno je bilo, da o tem, kar bi mu rad povedal, noe govoriti vprio Rona.
Ta je nejevoljno skomignil in se odpravil naprej po stopnicah.
"Posluaj..." Kljub temu da Rona ni bilo ve zraven, je Cedric govoril
zelo pridueno. "Dolgujem ti uslugo, ker si mi povedal za zmaje. e ve, kaj
so nam pripravili za drugo nalogo"
Harry je odkimal.
"Tudi tvoje jajce zane vreati, ko ga odpre"
Harry je prikimal.
"Skoplji se."
"Em, prosim"
"Skoplji se, jajce pa vzemi s sabo v kad in... No, ko se bo namakal,
vse skupaj dobro pretuhtaj. Verjemi, v kadi se ti bo veliko hitreje posvetilo,
kaj vse skupaj pomeni."
Harry je nejeverno zijal vanj.
"Pa kar v kopalnico predstavnikov tudentov pojdi," je nadaljeval Cedric.
"Vanjo pride skozi etrta vrata na levi od kipa Zorisa Zbeganega. Saj ve,
v petem nadstropju. Geslo je ,sveina jelk'. Zdaj pa moram... Z nekom se
moram e nekaj pomeniti..."
Srameljivo se je nasmehnil, nato pa pohitel navzdol k Cho.
Harry se je sam odpravil proti gryfondomskemu stolpu. Tako udnega
nasveta ni dobil e nikoli. Zakaj bi se mu v kadi hitreje posvetilo, kaj
pomeni tisto vreanje Se Cedric dela norca iz njega Je mono, da bi ga
rad samo osmeil pred Cho
Debela gospa in njena prijateljica Violeta sta dremali. Harry je moral
zavpiti ,Blaena no!', da sta se predramili, in ko sta se, ga nista bili
preve veseli. Ob prihodu v dnevno sobo pa je najprej zaslial besen prepir
med Ronom in Hermiono. Stala sta si nekaj metrov vsaksebi in razjarjeno
rjovela drug na drugega, da sta bila v obraz vsa krlatna.
"e ti to ni ve, bi se ti e zdavnaj lahko posvetilo, kaj bi moral
narediti!" je zavpila Hermiona. Lasje so ji veinoma e uli iz elegantnega
vozla, njen obraz pa je bil od jeze popolnoma spaen.
"No, kaj, brihta brihtna!" je ni manj razjarjeno zatulil Ron.
"Na naslednji ples me povabi prej, ne pa, da se name spomni, ele ko
ti tee voda v grlo!"
Ron je osuplo zahlastal za zrakom, Hermiona pa se je zasukala na
petah in odvihrala v spalnico. Ron se je konno obrnil k Harryju. "Tipino!"
je razburjeno izjavil, e vedno povsem zaprepaden.
"Tipino! Saj sem vedel! Preprosto noe razumeti, zakaj sem besen!"
Harry ni rekel niesar. Veliko mu je bilo do tega, da se z Ronom ne bi
spet skregala, in zato mu raje ni povedal, kaj si misli v resnici. Preprian
je bil namre, da je Hermiona pravilno uganila, kaj grize Rona.
tiriindvajseto poglavje
Rita Brentsell izvoha nekaj sonega
---------------------------------------Naslednjega dne so zjutraj nekoliko poleali, v gryfondomski dnevni sobi
pa je bilo ves dan veliko mirneje kot na zaetku poitnic in lenobne klepete
je pogosto prekinjalo zehanje. Hermionini lasje so spet spominjali na grm.

Harryju je priznala, da jih je za ples obdelala s precejnjo koliino

jeguljastinega losjona.
"Ampak vsak dan se mi pa res ne da tako dolgo ukvarjati z njimi," je
stvarno dodala in Krivoapa, ki je zadovoljno predel, e naprej ohala za
uesi.
Tako Hermiona kot Ron njunega prepira nista niti omenila. Drug z
drugim sta bila prijazna, a na udno uraden nain. Kljub temu pa sta
fanta Hermioni brez oklevanja povedala, kaj sta izvedela iz pogovora med
Hagridom in madame Maxime. A novica, da je oskrbnik polvelikan,
Hermione e zdale ni pretresla kot Rona.
"Sem si kar mislila, da je," je skomignila. "Vedela sem, da ne more biti
pravi velikan, saj bi bil potem visok najmanj est metrov. Pa tudi e bi bil.
Res ne razumem, zakaj okoli velikanov zganjajo tako re. Vsi gotovo niso
grozni. No, pa saj imajo ljudje podoben predsodek tudi glede volkodlakov...
Verjetno pa potrebujejo grenega kozla."
Harry je bil preprian, da ji bo Ron oporekal. A oitno se je elel
ogniti e enemu prepiru, zato se je zadovoljil s tem, da je le nejeverno
zmajal z glavo, ko ga Hermiona ni gledala.
Vsekakor je bil skrajni as, da se lotijo nalog, na katere so prvi teden
poitnic poskuali pozabiti. Toda ko je bil boi mimo, so vsi postali nekoliko
brezvoljni; vsi, z izjemo Harryja, ki ga je spet zaenjalo skrbeti.
Zdaj ko se je leto blialo koncu, se tudi tiriindvajseti februar ni ve
zdel tako oddaljen, Harry pa v zvezi z jajcem e vedno ni napravil niesar.
Zato ga je vsaki, ko je priel v spalnico, vzel iz zaboja in ga odprl.
Napeto je prislukoval vreanju, v upanju, da se mu bo posvetilo, kaj
pomeni. Napenjal je mogane, da bi ugotovil, na kaj ga spominja zvok, a
esa podobnega e nikdar ni slial (e odtejemo zbor tridesetih pojoih ag
na Nickovi smrtnodnevni zabavi). Jajce je zaprl, ga poteno stresel in spet
odprl, da bi videl, e bo zvok kaj drugaen. Pa ni bil. Jajce je poskusil
tudi izpraati, na ves glas je vpil vanj, da bi preglasil vreanje, toda ni
se ni zgodilo. Celo z vso silo ga je zalual prek spalnice (pa ne zato, ker
je priakoval, da mu bo potem vse skupaj kaj bolj jasno).
Na namig, ki mu ga je dal Cedric, ni pozabil. Toda ker se mu je
Pihpuffovec precej zameril, se je odloil, da bo ubogal njegov nasvet le, e
res ne bo lo drugae. Sploh pa bi mu lahko dal bolj jasen namig, e bi
mu res hotel pomagati! Sam mu je jasno povedal, kaj jih aka za prvo
nalogo, Cedric pa mu je uslugo vrnil tako, da mu je svetoval, naj se skopa!
Takne zanikrne pomoi prav gotovo ne potrebuje! Od nekoga, ki se kar
naprej z roko v roki sprehaja po hodnikih s Cho, pa e najmanj!
Kmalu je napoil prvi dan novega semestra in Harry se je k jutranjemu
predavanju odpravil kot obiajno - obteen s knjigami, peresi ter zvitki
pergamenta. Bremenila pa ga je tudi skrb, da e zdaj ni razvozlal namiga,
in poutil se je, kot bi teko zlato jajce pogoltnil ter ga neprestano
prenaal s sabo.
Grajski park je e vedno prekrivala debela snena odeja, okna
rastlinjakov pa so bila tako mono zaroena, da med rastlinoslovjem niso
videli skoznja. V taknem vremenu se seveda nihe ni veselil nege arobnih
ivali, zato so se toliko bolj zabavali ob Ronovem razglabljanju. Soolce je
namre hrabril, da jim bo ob zaribancih postalo prav prijetno toplo. Bodisi
ker jih bodo nemarne poasti spet preganjale po parku, bodisi ker bodo

tako silovito zatrobezljale z zadki, da se bo Hagridova koa vnela.

A ko so se pribliali oskrbnikovemu domovanju, so pred njegovimi vrati
zagledali priletno arovnico. Sive lase je imela nakratko postriene, e bolj
pa so v oi bodle njene nenavadno mone linice.
"Dajmo, dajmo, pohitite! Zvonilo je e pred petimi minutami!" je zalajala
nanje, ko so ji gazili naproti.
"Kdo pa sploh ste" je vpraal Ron in zaudeno zazijal vanjo. "Kje je
Hagrid"
"Jaz sem profesorica Tcherwiwa-Dyla," je nataknjeno odvrnila, "in zaasno
vas bom pouevala nego arobnih ivali."
"Kje je Hagrid" je Harry glasno ponovil Ronovo drugo vpraanje.
"Oskrbnik trenutno ni dosegljiv," je rezko odrezala profesorica.
Harry je takrat zaslial mehak, neprijeten smeh. Obrnil se je. Pridruili
so se jim Dreco in drugi Spolzgadovci. Vsi so se zadovoljno reali in nihe
izmed njih ni bil preseneen, da imajo novega profesorja.
"Kar za mano," jim je ukazala uiteljica.
In e je odkorakala okoli ograde, v kateri so se tresli gromozanski
beauxbatonski konji, ki so se stiskali drug k drugemu, da bi jih manj
zeblo. Harry, Ron in Hermiona so uiteljici sicer sledili, a zraven so se
vekrat prek ramen ozrli proti oskrbnikovi koi. Vse zavese na oknih so bile
zagrnjene. Je Hagrid sploh doma Je morda zbolel
"Kaj se je zgodilo Hagridu" je Harry vpraal profesorico, ko jo je
dohitel.
"To se te ne tie," je odvrnila, kot bi menila, da je Harry pretirano
radoveden.
"O, pa se me," je srborito izjavil Harry. "Kaj je z njim"
Profesorica Tcherwiwa-Dyla se je obnaala, kot da ga sploh ni sliala.
Ogrado so e pustili za sabo, hodili pa so proti osamljenemu drevesu na
robu Gozda, h kateremu je bil privezan velik, lep... samorog!
Ko so ga tudenti opazili, so dekleta blaeno zavzdihnila.
"O, kako je lep!" je zaepetala Lavender. "Le kako je profesorica prila
do njega Sliala sem, da jih je zelo teko ujeti!"
Samorog je bil tako bleee bel, da je bil sneg v primerjavi z njim
skoraj siv. Sem ter tja je s svojimi zlatimi kopiti ivno udaril ob tla ali
stresel z glavo, s katere se mu je dvigal ponosen rog.
"Fantje, ostanite tukaj!" je zalajala profesorica in Harryja z roko osorno
ustavila. "Samorogom niste ravno pri srcu. Dekleta, ve stopite za mano, a
previdno. No, pridite... Poasi!"
Skupaj z dekleti se je odpravila proti samorogu, fantje pa so obstali
nekoliko vstran in jih opazovali.
Ko je bila profesorica dovolj dale, da ga ni mogla sliati, se je Harry
obrnil k Ronu: "Kaj se mu je po tvojem zgodilo Ga je kaken zaribanec..."
"Misli, da jo je skupil zaradi kaknega arobnega bitja Ah, moti se,
Potter," mu je Dreco mehko vskoil v besedo. "Brdavsa je samo preve
sram, da bi se prikazal iz koe."
"Kako to misli" je ostro vpraal Harry.
Dreco je z roko segel v ep plaa in iz njega povlekel zloen izrezek iz
asopisa.
"Izvoli," je rekel. "Osebno mi je grozno al, da je prilo do tega..."
Harry je za trenutek okleval, nato pa je Drecu izrezek z naglo kretnjo

iztrgal iz roke. Malfoy se je samo posmehljivo namrdnil. Harry je list

razprl in ga prebral skupaj z Ronom, Seamusom, Deanom in Nevillom, ki
so mu gledali prek ramen. lo je za lanek, vrh katerega je kraljevala
fotografija Hagrida, ki se je prestopal z noge na nogo, kot bi kaj upiil.
Dumbledorjeva velikanska napaka
Nobenega dvoma ni ve, da je Albus Dumbledore najbolj udaki
ravnatelj, kar jih je imela Bradaviarska akademija, pie naa dopisnica
Rita Brentsell. Dumbledore je znan po hudo spornih odloitvah glede tega,
kdo naj bi poueval nao mladino. Letos septembra je na primer na olo
vpoklical Alastorja Norua Nerrgo, skrajno motenega aurorja, ki zdaj na
akademiji predava obrambo pred mranimi silami. Nerrga se mnogim
uslubencem ministrstva ne zdi primeren za taken poklic - napade namre
vsakogar, ki vprio njega napravi kaken nenaden gib. A Noru Nerrga je videti
skrajno odgovoren in prijazen, e ga primerjamo s poastjo, ki jo je Dumbledore
zaposlil kot profesorja nege arobnih ivali.
Hagrid Ruralus, ki odkrito priznava, da so ga v tretjem letniku izkljuili
z Bradaviarke, e vse od takrat dela na oli kot oskrbnik - to zaposlitev
mu je seveda priskrbel profesor Dumbledore. Lani pa je gospod Ruralus pri
ravnatelju dosegel, da mu je dodelil e naslov profesorja nege arobnih
ivali, eprav se je za to delovno mesto potegovalo ve izjemno usposobljenih
kandidatov.
Gre za loveka, ki ti vlije strah v kost e s svojo orjako glavo in divjim
vedenjem, svoje tudente pa med predavanji ustrahuje tudi s celo vrsto
grozljivih bitij. Uenci se njegovih ur bojijo tudi zato, ker jih je pri negi
e ve utrpelo hude telesne pokodbe. Ravnatelj v zvezi s tem nikdar ni
niesar ukrenil.
"Mene je napadel hipogrif, mojega prijatelja Crabbeja pa je oklala
tubobuba," se pritouje Dreco Malfoy, tudent etrtega letnika. "Hagrida vsi
sovraimo, samo preve se ga bojimo, da bi se pritoili."
Gospod Ruralus nima niti najmanjega namena, da bi prenehal
zastraevati tudente. Prejnji mesec je v pogovoru z novinarko Prerokih
novic priznal, da je vzgojil bitja, ki jih je oklical za ,ritotrobe zaribance'.
Zanje morajo skrbeti uenci, pa eprav gre za hudo nevarne kriance med
mantikorami in ognjenimi rakovicami. Poleg tega mora krianje obstojeih
vrst arobnih ivali, na podlagi katerega nastane nova vrsta, najprej odobriti
sekretariat za nadzor nad arobnimi bitji. Gospod Ruralus se za takne
malenkosti seveda ne meni.
"Sej to je samo en tak mejken hec," je izjavil, preden je hitro
spremenil temo pogovora.
A to e ni vse. Preroke novice so odkrile, da gospod Ruralus ni
istokrven arovnik, kot je vedno trdil. Izkazalo se je, da niti lovek ni.
Njegova mati je namre velikanka Fridwulfa, za katero se je e pred ve
leti izgubila vsaka sled.
Krvoeljni in nasilni velikani so se v preteklem stoletju
neprestano bojevali med sabo, s tem pa lastno vrsto pritirali na rob
izumrtja. Preivela jih je le peica, ki pa se je pridruila hordam Tistega,
Ki Ga Ne Smemo Imenovati in je bila med njegovo strahovlado odgovorna

za nekaj najgrozljivejih pokolov bunkeljnov.

tevilne velikane, ki so sluili Mojstru rne magije, so pobili aurorji, a
Fridwulfe niso nali med mrtvimi. Mono je, da je pobegnila v eno izmed
enklav velikanov, ki se skrivajo v gorovjih celinske Evrope.
Sode po srhljivih burkah, ki jih njen sin uprizarja med svojimi
predavanji, je vsekakor podedoval Fridwulfino brutalno nrav. A najbolj
ironino pri vsem tem je, da se je oskrbnik in profesor nege arobnib ivali
spoprijateljil s fantom, ki je povzroil konec Mojstrove vladavine, Harryjem
Potterjem. Prav prijatelj gospoda Ruralusa je torej pripomogel k temu, da
se polvelikanova mama e zdaj skriva.
Toda Harry Potter se morda sploh ne zaveda, kakne strahotne
sorodnike ima njegov orjaki prijatelj. Albus Dumbledore je njega in njegove
soolce vsekakor dolan posvariti pred nevarnostmi, v katere jih lahko
zapelje prijateljevanje s polvelikani.
Harry se je prebil do konca lanka, nato pa se je zazrl v Rona, ki je s
iroko razprtimi usti zijal v asopisni izrezek.
"Kako je izvedela za to" je zaepetal Ron.
A to Harryja ni zanimalo.
"Od kod ti to, da Hagrida vsi ,sovraimo'!" je s stisnjenimi zobmi
vpraal Dreca. "In kako naj bi tubobuba oklala Crabbeja! Tubobube sploh
nimajo zob!"
Crabbe se je nesramno in zadovoljno zahehetal.
"lanek bo vsekakor pokopal Hagridovo profesorsko kariero," je zapredel
Dreco in oi so se mu zlobno zalesketale. "Da je polvelikan... Kdo bi si
mislil! Preprian sem bil, da je v mladih letih spil celo steklenico
skelerasta. Ah, ja, mamicam in oijem tole nikakor ne bo ve. Ustraili se
bodo, da jim bo pojedel otroike, ha, ha!"
"Ti..."
"Me vi tam sploh posluate!" je v tistem zalajala profesorica
Tcherwiwa-Dyla in fantje so se zdrznili.
Dekleta so se drenjala okoli samoroga in ga boala. Harry je bil besen,
da se mu je roka, v kateri je stiskal lanek, kar tresla. S praznim
pogledom je zazijal v samoroga, igar mnogotere arobne lastnosti je
profesorica natevala dovolj glasno, da so jih sliali tudi fantje.
"Upam, da nas bo od zdaj naprej uila ona!" je odlono izjavila Parvati,
ko je bilo ure konec in so se odpravili v grad na kosilo. "To je prava nega
arobnih ivali! Pri njej se bomo uili o arobnih bitjih, ne pa o
poastih..."
"Kaj pa bo s Hagridom" jo je jezno opomnil Harry, ko so se vzpenjali
po stopnicah.
"Briga me," je trdo odrezala Parvati. "Sploh pa je lahko e naprej
grajski oskrbnik."
Parvati se je zaradi dogodkov med boinim plesom do Harryja vedla
zelo hladno in Harry si je moral priznati, da se ji je takrat res premalo
posvetil. A po drugi strani se mu je zdelo, da se je imela na plesu kljub
temu lepo. Vsekakor je vsem, ki so jo bili pripravljeni posluati, na veliko
razlagala o svojem beauxbatonskem prijatelju. Menda sta se domenila, da
bosta skupaj odla na naslednji izlet v Meryascoveeno.
"To je bilo res izvrstno predavanje," je bila navduena Hermiona, ko so

prili v Veliko dvorano. "Polovice stvari, ki nam jih je profesorica povedala

o samorogih, e nikoli nisem sliala in..."
"Tole si preberi!" je zarenal Harry in ji pod nos pomolil lanek iz
Prerokih novic.
Hermioni se je eljust nejeverno pobesila e, ko je prebrala prvih nekaj
vrstic. Nasploh se je na lanek odzvala skoraj natanko tako kot Ron: "Kako
je tista nesramna Brentsllovka izvedela za to Menda ji ni Hagrid sam
povedal"
"Ne bi rekel," je odkimal Harry, povedel prijatelja h gryfondomski mizi
in besno sedel. "Tega e nam ni povedal. Brentsllovka je bila ualjena, ker
ji ni hotel izdati niesar slabega o meni, pa je la vohljat po njegovi
preteklosti, da bi se mu maevala."
"Mogoe pa ga je sliala, ko je to razlagal madame Maxime," je napol
sama pri sebi pomislila Hermiona.
"Potem bi jo v parku gotovo sreala!" jo je zavrnil Ron. "Sploh pa nima
ve vstopa na olsko posestvo. Hagrid je rekel, da ji je Dumbledore
prepovedal..."
"Kaj pa, e ima pla nevidnosti" se je domislil Harry, ki si je na
kronik nalagal pianjo enolonnico in jo pri tem precej polil po mizi. e
vedno je bil namre jezen, da se je ves tresel. "isto njej bi bilo podobno,
e bi se s pomojo plaa skrila v kaken grm in prislukovala zasebnim
pogovorom!"
"Kot sta ti in Ron prislukovala Hagridu ter madame Maxime" ga je
opomnila Hermiona.
"Nisva jima prislukovala!" se je uprl Ron. "Sploh nisva imela izbire!
Trap je na ves glas razkladal, da je njegova mama velikanka! Kdor koli bi
ga lahko slial!"
"Nujno ga moramo obiskati," se je odloil Harry. "e danes zveer, po
vedeevanju. Povedati mu moramo, da ga e zmeraj hoemo za profesorja...
Saj ga, kajne"
Pogled je zapiil v Hermiono.
"Hja... Ne bom se pretvarjala, da ni bilo prijetno posluati pravega
predavanja o negi arobnih ivali," je zamomljala Hermiona. "Ampak, seveda!
Tudi jaz ga hoem za profesorja!" je hitro dodala, ko je opazila, kako
srdito jo opazuje Harry.
Tako so se tistega veera vsi trije spet odpravili iz gradu in se prek
zasneene trate spustili proti oskrbnikovi koi. Potrkali so na vrata in
pozdravil jih je ogluujo ekanov laje.
"Hagrid, mi smo!" je zavpil Harry in pobutal po vratih. "Odpri!"
A oskrbnik se ni oglasil. Sliali so, kako ekan praska po vratih, odprla
pa se niso. e deset minut so tolkli po njih in Ron je potrkal tudi na
okno, a vse zaman.
"Zakaj nas noe videti" se je udila Hermiona, ko so se konno vdali
in so se vraali v grad. "Menda ga ni sram tega, da je polvelikan"
Hagrida je lanek hudo prizadel in cel teden ni bilo ne duha ne sluha
za njim. Niti med obedi ga ni bilo za mizo uiteljev, kaj ele, da bi ga v
grajskem parku videli opravljati svoje oskrbnike dolnosti.
Nego jim je e naprej predavala profesorica Tcherwiwa-Dyla, Dreco pa se
je ob vsaki prilonosti naslajal nad Hagridovo nesreo.
"A kaj pogrea tisto gorilo" je pogosto zaepetal Harryju, kadar je bil

v bliini kaken profesor in je vedel, da Harry ne bo segel po palici. "A kaj

pogrea tistega pollovenjaka"
Sredi januarja so profesorji organizirali izlet v Meryascoveeno in
Hermiona je bila zelo preseneena, da se je nanj prijavil tudi Harry.
"Mislila sem, da bo izkoristil prazno dnevno sobo," je rekla, "in
poskual ugotoviti, kaj naj bi pomenilo tisto vreanje."
"Oh, saj... Saj se mi e svetlika, kaj pomeni," se je zlagal Harry.
"Res" se je zaudila Hermiona, na katero je Harry s tem napravil
moan vtis. "estitam!"
Harryja je ob lai neprijetno zaipalo po drobovju, a za to se ni
zmenil. Ne nazadnje je imel e pet tednov asa, torej celo venost, da
razvozla namig. Sploh pa: e gre v Meryascoveeno, bo morda naletel na
Hagrida in lahko ga bo poskusil prepriati, naj jih spet zane uiti.
Z Ronom in Hermiono so v nedeljo skupaj zapustili grad in se prek
mrzlega, razmoenega parka odpravili proti vhodu na grajsko posestvo. Ko
so li mimo durmstrangovske ladje, ki je bila e vedno zasidrana ob obali,
so opazili Zmagoslafa. Ravno je priel na krov, obleen pa je bil samo v
kopalke. Bil je precej mrav, a veliko bolj utrjen, kot bi mu prisodili.
Splezal je namre na ograjo palube, iztegnil roke in na glavo skoil v
jezero.
"Saj je isto nor!" se je udil Harry in nejeverno zrl v Levyjevo temno
glavo, ki se je iz vode prikazala ele sredi jezera. "Januarja smo!"
"V njegovi domovini je zdaj veliko bolj mrzlo," ga je opomnila Hermiona.
"Verjetno se mu jezero ne zdi prehladno."
"Ja, ampak kaj pa orjaka sipa" se je spomnil Ron. Ni se zdelo, da ga
za Levyja skrbi. Ravno nasprotno. Njegov obraz je bil poln upanja.
Hermiona je to opazila in se namrila.
"Resnino prijazen fant je, ve," mu je povedala. "Niti najmanj ni tak,
kot bi mu prisodil glede na to, da hodi na Durmstrang. Povedal mi je tudi,
da mu je tukaj veliko bolj ve."
Ron ni rekel niesar. Zmagoslafa Levyja ni omenil e vse od plesa, a
Harry je ob svoji postelji nael majceno roko. Videti je bila, kot bi jo
nekdo odtrgal od drobne figurice, obleene v pla bolgarske reprezentance.
Ko so ofotali po brozgi, ki je prekrivala glavno ulico v Meryascoveeni,
se je Harry ves as oziral za Hagridom. Kmalu se je preprial, da oskrbnika ni
v nobeni izmed trgovin, in predlagal je, da gredo k Trem metlam.
Krma je bila tako kot ponavadi nabito polna, a Harry je kmalu
razoarano ugotovil, da Hagrida tudi tu ni. Zavzdihnil je, nato pa s
prijateljema stopil k toilnemu pultu in naroil tri maslenuke. alostno je
pomislil, da bi bilo isto vseeno, e bi ostal v Gryfondomu in poslual svoje
vreee zlato jajce.
"A gre ta sploh kdaj v slubo" je nenadoma razdraeno zaepetala
Hermiona. "Poglejta, spet je tukaj!"
Pomignila je na ogledalo za ankom in Harry je v njem opazil odsev
Luda Malhaarja, ki je sedel v kotu, okoli njega pa se je zgrinjala cela
grua goblinov. Malhaar jim je tiho nekaj razlagal, goblini pa so ga grozee
posluali in opazovali z rokami, prekrianimi na prsih.
Harryju se je vse skupaj zdelo nekoliko udno. Le kaj pone gospod
Malhaar v krmi, do naslednje naloge je e ve tednov! Harry si je pozorno
ogledal Malhaarjev odsev. Sekretar je bil spet precej napet, tako kot takrat,

ko so ga sreali v gozdu, preden se je na nebu prikazalo Mojstrovo znamenje.

Malhaarju je pogled v tistem zdrsnil vzdol toilnega pulta, opazil je
Harryja in vstal.
"Samo trenutek!" se je osorno poslovil od goblinov, nato pa je
pohitel k Harryju in na obrazu se mu je spet zarisal fantovski nasmeek.
"Harry!" je vzkliknil. "Upal sem, da bom naletel nate! Kako gre"
"V redu, hvala," je odvrnil Harry.
"Bi se lahko nekaj pomenila Na samem" ga je eljno prosil sekretar.
"Tvoja prijatelja nama tega gotovo ne bosta zamerila, kaj ne"
"Seveda ne," je odkimal Ron.
Malhaar je Harryja nato popeljal v oddaljen, temaen kot.
"Moram ti estitati, ker si neverjetno lahkotno opravil z reporoevko," ga
je pohvalil. "Resnino, prav veselje te je bilo gledati!"
"Hvala," je pokimal Harry.
Vedel je, da ga Malhaar ni zvlekel v kot samo zato, ker mu je hotel
estitati, saj bi to lahko opravil tudi vprio Rona in Hermione. A
uslubencu ministrstva se ni mudilo povedati, kaj ima v resnici za bregom.
Harry je opazil, kako mu je pogled vignil h goblinom, katerih temne,
poevne oi so bile pozorno uprte vanju.
"Grozni so, ti reem," je potihem izjavil Malhaar, ko je opazil, da se je
tudi Harry ozrl h goblinom. "Naega jezika sploh ne znajo. Prejle sem se
poutil kot takrat, ko sem se na svetovnem prvenstvu moral ubadati z
Bolgari. Ampak ti so vsaj ljudje in so me veinoma razumeli, e sem jim
kaj razloil s kretnjami. Goblini me ne, jaz pa znam eno samo goblinsko
besedo. Bladvak. Cepin. Seveda je raje ne izgovorim, lahko bi mislili, da jim
grozim."
Nakratko in glasno se je zasmejal.
"Kaj pa hoejo" je vpraal Harry, ki je opazil, da goblini e vedno
pozorno opazujejo Malhaarja.
"Eh, ja..." je zavzdihnil ta in nenadoma postal iven. "Nekoga...
Nekoga iejo. Bartyja Hulesha."
"Tukaj" se je zaudil Harry. "Gospod Hulesh je vendar v Londonu, na
ministrstvu."
"Pravzaprav ga tam... Pojma nimam, kje je," je skomignil
Malhaar. "e nekaj asa ga ni v slubo. e nekaj tednov, e sem odkrit.
Mladi Percy, njegov pomonik, pravi, da je bolan. Menda mu Barty poilja
navodila, kaj je treba opraviti. Saj bo to zadral zase, kajne, Harry Tista
Rita Brentsell nam e zmeraj dela sive lase in glavo stavim, da bi celo iz
Bartyjeve bolezni napravila kandal. Verjetno bi napisala, da je izginil tako
kot Bertha Bootel."
"Jo e zmeraj pogreate" je vpraal Harry.
"Ja," je ivno priznal Malhaar. "Seveda sem nekaj naih poslal za njo
in upam, da jo bodo nali."
"Konno," si je sam pri sebi rekel Harry.
"Ampak pri tej stvari nekaj smrdi," je zamiljeno nadaljeval sekretar. "V
Albanijo je zagotovo prispela, glede tega ne more biti dvoma, saj je obiskala
svojo mrzlo sestrino. Potem je odla na jug Albanije, menda k teti... na
poti pa je brez sledu izginila. Nihe ne ve, kje bi lahko bila. Preprian
sem, da se ni preprosto skrila, ker se ji ne bi ljubilo v slubo ali kaj
takega."

Zavzdihnil je, potem pa se spet nasmehnil.

"Zakaj sploh govoriva o goblinih in Berthi V bistvu sem te hotel
vpraati," je stial glas, "e si e ugotovil, kaj vas aka za drugo nalogo."
"Svetlika se mi e," mu Harry ni hotel povedati resnice.
"Posluaj," je tiho nadaljeval Malhaar, "res mi je hudo, da si zabredel v
to zadevo. Mislim, saj se na Turnir niti prijavil nisi..."
Zdaj je govoril e tako tiho, da se je moral Harry nagniti blije k
njemu.
"e bi ti lahko kako pomagal... Morda z manjim namigom... Tako si
mi prirasel k srcu, ve, saj si tisto zmajevko res izvrstno ukanil... No, z
veseljem bi ti pomagal!"
Harry se je zazrl v Malhaarjev okrogli, ronat obraz in velike, otroke
oi modre barve.
"Kaj pomeni tisto vreanje, naj bi razvozlali sami, kajne" je vpraal,
pri emer se je potrudil, da bi ta stavek zvenel karseda brezskrbno. Ni
namre elel namigovati, da sekretarja obdoluje goljufije.
"To e," je nejevoljno odvrnil Malhaar. "Po drugi strani pa...
Daj no, Harry, saj si vendar vsi elimo, da bi triolski pokal osvojila
Bradaviarka, kajne"
"Torej ste pomo ponudili tudi Cedricu" je vpraal Harry.
Malhaarjev gladki obraz se je komaj opazno nagubal.
"Ne, nisem," je odvrnil. "Kot sem e povedal, si mi prirasel k srcu. Zato
ti tudi ponujam..."
"Hvala," ga je prekinil Harry, "ampak mislim, da mi jajce ne bo delalo
preve teav. Samo e nekaj dni potrebujem."
Ni mu bilo povsem jasno, emu je Malhaarja zavrnil. A da bi mu
pomagal sekretar, bi bilo nekaj isto drugega, kot e so mu Ron, Hermiona
ali Sirius, ki so bili njegovi prijatelji.
Malhaar je bil precej ualjen, a Harryja je moral pustiti pri miru, saj
sta se v tistem prikazala Fred in George.
"Pozdravljeni, gospod Malhaar!" je veselo vzkliknil Fred. "Vas lahko
povabiva na kaken kozarek"
"Em, ne," je Malhaar zavrnil povabilo in nejevoljno oinil Harryja. "Ne,
hvala, fanta."
Dvojka sta bila vsaj tako poparjena kot Malhaar. Ta je Harryja e
enkrat pogledal, tokrat, kot bi ga strahotno razoaral.
"Mudi se mi," je konno izjavil. "Lepo vaju je bilo spet sreati. Tebi pa
elim veliko sree, Harry."
Pohitel je iz krme. Goblini so zdrsnili s stolov in odli za njim, Harry
pa se je pridruil Ronu in Hermioni.
"Kaj je sploh hotel" ga je vpraal Ron, takoj ko je sedel.
"Ponudil mi je pomo v zvezi s tistim jajcem," je povedal Harry.
"Tega vendar ne bi smel!" se je razburila Hermiona. "lan irije je!
Sploh pa si namig e razvozlal... kajne"
"Ja, no, skoraj," je zavzdihnil Harry.
"Po mojem Dumbledorju niti najmanj ne bi bilo ve, e bi izvedel, da
te je Malhaar nagovarjal h goljufiji!" je nergala Hermiona, ki taknih potez
nikakor ni odobravala. "Upam vsaj, da je pomo ponudil tudi Cedricu!"
"Ni je," je odkimal Harry.
"Kako to ve"

"Ker sem ga vpraal," je skomignil Harry.

"Koga sploh briga Diggory" se je namrdnil Ron in Harry se je potihem
strinjal z njim.
"Tisti goblini niso bili videti ravno prijazni," je Hermiona spremenila
temo in napravila poirek maslenuka. "Le kaj so poeli tu"
"Malhaar trdi, da iejo Hulesha," je povedal Harry. "Menda je e
zmeraj bolan in ga e ve tednov ni v slubo."
"Mogoe ga Percy zastruplja," se je namuznil Ron, "ker upa, da se bo
dokopal do njegovega stolka."
Hermiona ga je oitajoe oinila, e s taknim se pa res ne sme aliti,
nato pa je rekla: "Le zakaj bi goblini iskali gospoda Hulesha Saj so
vendar v pristojnosti sekretariata za nadzor nad arobnimi bitji."
"Hulesh obvlada veliko jezikov. Verjetno potrebujejo prevajalca," je menil
Harry.
"A zdaj te skrbi e za uboge goblinke" je Ron vpraal Hermiono.
"Menda nima v mislih kaknega Dzng, Drutva za zaito nagravnih goblinov"
"Ha, ha, ha," se je narejeno zasmejala Hermiona. "Goblini ne potrebujejo
pomoi. Nista posluala Speedyja, ko je predaval o njihovih vstajah"
"Ne," sta ji hkrati odgovorila.
"No, goblini znajo opraviti s arovniki," je pojasnila Hermiona in
napravila e en poirek maslenuka. "Sploh pa so zelo bistri. e zdale niso
kot hini vilinci, ki se nikdar ne postavijo zase."
"Ojej," se je namrdnil Ron in pomignil proti vratom.
V krmo je ravnokar vstopila Rita Brentsell. Tokrat je bila obleena v
pla bananasto rumene barve, njeni dolgi nohti so bili okantno ronati in
kot obiajno je s sabo privlekla trebuastega fotografa. Najprej je stopila k
toilnemu pultu po pijao, nato pa sta se s fotografom prerinila k mizici
blizu tiste, za katero so sedeli Harry, Ron in Hermiona. Ti so Rito besno
motrili, ona pa je vsa zadovoljna fotografu nekaj razlagala.
"Ludo se naju ni preve razveselil, kaj, Cretenu Le zakaj In emu mu
je sledila cela tolpa goblinov Da jim razkazuje Meryascoveeno Traparija.
Nikdar ni znal lagati. Misli, da se za tem skriva kaj sonega Bi morala malo
pobrskati Osramoeni bivi sekretar za port, Ludo Malhaar... Bistven za dober
lanek je udaren uvodni stavek. Novico, ki sodi k njemu, e najde."
"Torej bo zdaj poskusila uniiti ivljenje e njemu" je glasno vpraal
Harry.
Nekaj gostov je zasukalo glave. Ko ga je Rita Brentsell opazila, so se ji
oi zableale skoraj tako, kot se je svetlikal z dragulji obdan okvir njenih
oal.
"Harry!" je vzkliknila in se nasmehnila "Prekrasno! Pridi, prisedi..."
"Raje crknem!" je besno vzkliknil Harry. "Zakaj si se spravila na
Hagrida!"
Rita je privzdignila obrvi, mono podkrepljene s rtalom.
"Nai bralci imajo pravico izvedeti resnico, Harry. Samo svoje delo..."
"Koga briga, e je polvelikan!" je zavpil Harry. "Kljub temu je dober
lovek!"
V krmi je postalo zelo tiho. Madam Rosmerta je osuplo zijala prek
pulta in sploh ni opazila, da ji medica tee mimo roke, v katero naj bi jo
natoila.
Ritin nasmeh je nekoliko zbledel. Toda v hipu se je spet zbrala, naglo

odprla torbico, iz nje potegnila Pero peklenskega pucfleka in rekla: "Si za

kratek intervju Lahko mi pove, kaken je Hagrid v resnici. Nae bralce bi
zanimalo, kaken je moki, ki se skriva za miicami. Nikomur ni jasno,
zakaj sta prijatelja. Mogoe zato, ker ti je nadomestil oeta"
Hermiona je nenadoma vstala, steklenico maslenuka pa je stiskala v
roki ko granato.
"Ti golazen babja," je izdavila skozi stisnjene zobe. "isto vseeno ti je,
kaj Za razburljiv lanek bi naredila kar koli in spravila bi se na kogar
koli! Celo na Luda Malhaarja..."
"Sedi, punka, pa jezik za zobe! Pojma nima, o em govori," jo je
hladno prekinila Rita Brentsell, njen pogled pa je postal neverjetno trd. "O
Ludu Malhaarju bi ti lahko povedala take stvari, da bi te oblila kurja polt.
A kaj bi ti jih pravila, saj si e tako ali tako koko."
"Gremo," je rekla Hermiona. "Harry, Ron!"
Prek krme so jih pospremili tevilni pogledi. Ko so prili do vrat, pa
se je Harry ozrl prek ramen. Pero peklenskega pucfleka je marljivo vigalo
po kosu pergamenta, ki je leal na mizi.
"Zdaj se bo lotila e tebe, Hermiona," jo je zaskrbljeno opomnil Ron, ko
so hiteli navzdol po glavni ulici.
"Kar naj poskusi!" je vzkliknila Hermiona, ki se je tresla od besa. "Ji
bom e pokazala! Koko, kaj! O, za tole ji bo e al! Najprej se je
spravila na Harryja, potem na Hagrida..."
"Z Rito Brentsell ni ale," jo je ivno miril Ron. "Resno mislim,
Hermiona, gotovo bo izbrskala kaj o tebi..."
"Moji stari ne berejo Prerokih novic in jaz se e ne bom skrivala!" ga
je prekinila Hermiona, ki je zdaj tako naglo korakala prek lu, da sta jo
fanta komaj dohajala.
Ko jo je Harry nazadnje videl tako razsrjeno, je sklofutala Dreca.
"Hagrid pa se tudi ne bo ve skrival!" se je odloila. "Sploh ne vem,
zakaj so ga pisarije te izprijene babure prizadele! Gremo k njemu!"
Vsi trije so stekli skozi vhodna vrata posestva, ki so jih obdajali krilati
merjasci, pa navzgor po parku, vse do Hagridove koe.
Zavese so bile e vedno zagrnjene. Ko so se pribliali, pa so iz hie
spet zasliali ekanov laje.
"Hagrid!" je zavpila Hermiona in pobutala po vratih. "Hagrid, dovolj te
imam! Vemo, da si tukaj! Vsem je isto vseeno, e je tvoja mama
velikanka! Zaradi tiste bedne Brentsllovke se mi e ne bo skrival! Hagrid,
odpri, ne bodi..."
Vrata so se odprla.
"No, kon..." je sredi stavka obmolknila Hermiona. Kajti pred njimi ni
stal Hagrid, temve nihe drug kot Albus Dumbledore.
"Dober dan," jih je prijazno pozdravil in se jim nasmehnil.
"Prili smo... Ha-Hagrida smo prili obiskat," je izjecljala Hermiona.
"To mi je nekako jasno," je prikimal Dumbledore in oi so se mu
zalesketale. "No, kar naprej."
"Hvala," je plaho rekla Hermiona.
Stopili so skozi vrata in ekan je veselo zalajal, potem pa se je takoj
vrgel na Harryja ter ga vsega polizal. Harry se ga je otresel in se ozrl
okoli sebe.
Hagrid je sedel za mizo, na kateri sta stali dve veliki skodelici aja.

Grozen je bil videti. V obraz je bil ves zabuhel, oi pa je imel otekle. e

se je pred kratkim trudil, da bi si lase pokoril, so ti zdaj izvedli
protiofenzivo - bilo je, kot bi imel na glavi lasuljo iz zvozlane ice.
"ivijo, Hagrid," ga je pozdravil Harry.
Oskrbnik je dvignil pogled.
"Oj," je hripavo odvrnil.
"Mislim, da bi se nam prileglo e malo aja," je dejal Dumbledore.
Zaprl je vrata, nato pa na plano potegnil arobno palico in jo nekajkrat
hitro zavrtel okoli sredinca. Ob njem se je prikazal najprej en pladenj, ki
se je kaken meter nad tlemi sukal okrog svoje osi, kmalu pa se je pojavil
e drug. Na prvem je bil ajnik, na drugem pikoti in na ravnateljev
migljaj s palico sta oba pristala na mizi. Vsi so sedli. Temu je sledila
kratkotrajna tiina, ki jo je prekinil Dumbledore.
"Hagrid, si sluajno slial, kaj je pred vrati rohnela gospodina
Granger"
Hermiona je nekoliko zardela, a ravnatelj se ji je nasmehnil in
nadaljeval: "Glede na to, da so ti trije paglavci skoraj raztreili vrata, bi
rekel, da ne nameravajo pozabiti nate."
"Seveda ne!" je pritrdil Harry, nato pa nagovoril Hagrida: "Menda ne
misli, da bi zaradi tiste brentsllovske krave... Oprostite, profesor."
Bojee je oinil ravnatelja.
"Pravkar sem za trenutek popolnoma ogluel in niti sanja se mi ne, kaj
si rekel, Harry," je izjavil Dumbledore, ki je vrtel palce in z zanimanjem
opazoval strop.
"Ahem," se je plaho odkaljal Harry. "Hotel sem rei samo to... Hagrid,
isto vseeno nam je, kaj je o tebi napisala tista... enska."
Iz Hagridovih hroevsko rnih oi sta spolzeli dve debeli solzi in mu
poasi zdrsnili med prepleteno brado.
"No, vidi, Hagrid. Natanko to sem ti rekel tudi sam," je vskoil
Dumbledore, ki je e vedno radovedno opazoval strop. "Videl si tudi pisma
starev, ki se te spominjajo iz svojih olskih let. Zelo jasno so mi dali
vedeti, da se mi slabo pie, e te bom odpustil..."
"Pa ne vsi," je hripavo ugovarjal oskrbnik. "Vsi si e ne ele, da bi
ostal tukej."
"Lepo te prosim. e priakuje, da te bodo imeli radi vsi na tem svetu,
bo e dolgo del v koi," je odvrnil Dumbledore in ga strogo premeril prek
svojih drobnih oal. "Odkar sem ravnatelj, e ni bilo tedna, da ne bi dobil
pisma, v katerem se je kdo pritoeval nad tem, kako vodim olo. Kaj naj bi
naredil po tvojem Naj bi se zabarikadiral v kabinet, da niti prijatelji ne bi
ve mogli k meni"
"Ampak vi niste polvelikan!" je zahripal Hagrid.
"Hagrid, samo tega se spomni, kakne sorodnike imam jaz!" ga je jezno
opomnil Harry. "Saj pozna Dursleyjeve!"
"Harry ima prav!" je prikimal ravnatelj. "Mojega brata, Aberfortha, so
vlaili po sodiu, ker je na kozi... vadil doloene uroke. Vsi asopisi so
pisali o tem. Pa se je Aberforth skril Niti najmanj! Visoko je dvignil glavo
in obnaal se je, kot da se ni ni zgodilo! No, nisem pa popolnoma
preprian, da zna brati. Morda ni tako pogumen, kot mu pripisujem..."
"Radi bi, da nas spet ui nego," je tiho vskoila Hermiona. "Prosim, res
te pogreamo."

Hagrid je globoko zavzdihnil. Prek lic mu je spolzelo ve solz, vse pa so

izginile v prepleteni bradi. Dumbledore je vstal.
"Tvoje odpovedi ne sprejmem, Hagrid. Priakujem, da bo v ponedeljek
znova zael opravljati svoje dolnosti," je pribil. "Ob pol devetih pa se nam
bo pridruil pri zajtrku v Veliki dvorani, in brez izgovorov, prosim. Lep
dan vsem skupaj."
Odel je iz koe, pri emer se je ustavil samo toliko, da je poehljal
ekana. Ko je vrata za sabo zaprl, je Hagrid zajokal v svoje kot pokrov
smetnjaka velike dlani. Hermiona ga je potrepljala po roki in glavo je nazadnje
vendarle dvignil. Oi je imel isto rdee.
"Kaken fejst dedec je Dumbledore... Kaken fejst dedec..."
"Res je," je pritrdil Ron. "Lahko vzamem en pikot"
"Kar," je pokimal orjaki oskrbnik, nato pa si je s hrbtom dlani obrisal
oi. "Pa tudi prav ima. Vsi imate prav. Jest sem en tak trapec... Koko bi
bilo ata sram, e bi me videl, kakne zganjam!" Potoil je e nekaj solz, ki
pa si jih je obrisal veliko bolj odlono, in vpraal: "Slike od ata vam nisem
nikdar pokazal, a ne Vam jo bom zdej..."
Vstal je in stopil k omari z oblaili. K mizi je nato prinesel fotografijo
majhnega arovnika, igar rne oi, obdane z gubicami, so mono spominjale
na Hagridove. Tudi Hagrid je bil na fotografiji, saj je drobnega,
nasmejanega arovnika nosil tuporamo. Sode po jablani poleg oskrbnika, je
bil takrat velik dobra dva, morda celo poltretji meter. A njegov obraz je bil
e zelo mlad, okrogel in gladek - ne bi mu pripisal ve kot enajst let.
"Slikali so naja glih takrat, ko so me sprejeli na Bradaviarko," je
hripavo zakrakal Hagrid. "Ata je bil od sree isto pre. Mislil je, da
morebiti ne bom arovnik, ker je bila moja mami... No, sevede nisem bil
nikder pretirano spreten v teh reeh... ampak vsaj tega ni doakal, da so
me vrgli iz ole. V drugem letniku sem bil, ko je umrl...
Po tistem je bilo zame mar samo e Dumbledoreju, ki mi je tudi zrihtal
slubo oskrbnika. Ah, ta ti res zaupa in e eno priliko ti da! Zato ga tudi
ni bilo ravnatelja, koker je on. Kogar koli bi vzel na Bradaviarko, samo
da pokae talent. Ve, da smo ljudje lahko fejst, pa eprav nae familije
niso glih... e doma ne tima vse. So pa taki, ki jim to ne prikaplja v
betico. Taki, ki ti bodo te rei do smrti metali pod noge. Pa tudi taki, ki
bojo raje trmarili, da imajo nekoliko moneje kosti, kot da bi vsemu svetu
priznali: ,Sem, kar sem, in tega se ne sramujem!'
,Nikdar se ne sramuj tega,' me je zmerej opomnil ata. ,So ljudje, koker
te bodo zategadelj zmerjali, ampak ti ne pozabi, da se s takimi ni vredno
bosti.' Pa e koko prav je imel. Jest sem bil pa en velik tepec. S tisto
gospico noem imeti nobenih opravkov ve. Ha! Mone kosti... Ji bom e dal
mone kosti!"
Harry, Ron in Hermiona so se ivno spogledali. Harry bi raje peljal na
sprehod celo redo ritotrobih zaribancev, kot da bi Hagridu priznal, s kom
ga je med boinim plesom videl v parku. A oskrbnik je mlel svoje, ne da
bi se zavedel, kako se je izdal.
"A ve kaj, Harry" je vpraal in dvignil pogled s fotografije, oi pa so
se mu motno lesketale. "Ko sem te prvi videl, si me mejkeno spominjal
name. Brez mame in ata si bil, pa bal si se, da ne pae na Bradaviarko... da
morebiti ne bo zmogel. Na, pa se poglej zdej! Prvak nae ole si!"
Za trenutek se je zazrl v Harryjeve oi, nato pa je resno dodal: "Ve

kaj bi mi bilo grozno pri srcu, Harry Da bi zmagal! Juuj, koko bi bilo to
fino! Koko bi zijali! Sprevideli bi, da se nikomur ni treba sramovati samega
sebe. Da ima Dumbledore prav, ko spusti na olo vse, samo e znajo arati.
Sej res! A e ve, kaj nej bi pomenilo tisto jajce"
"Seveda," je prikimal Harry, "seveda."
Prek Hagridovega alostnega obraza se je razpotegnil irok nasmeek.
"Toko je prav! Dej jih, Harry, vse jih ueni v kozji rog!"
Harry se je Hagridu zlagal veliko teje kot komur koli drugemu. Ko se
je tistega popoldneva s prijateljema vrnil v grad, si zato oskrbnikovega
presrenega obraza ni mogel pregnati iz glave. Hagrid je bil preprian, da
je zmaga tako reko Harryjeva, in tega je jajce zato cel veer morilo e
veliko bolj, kot bi ga sicer. Tako se je v postelji odloil, da je napoil as,
ko mora pozabiti na ponos in ugotoviti, koliko je dejansko vreden Cedricov
namig.
Petindvajseto poglavje
Jajce in oko
-----------------------------Harry seveda ni vedel, kako dolgo se bo moral namakati v kadi, preden
bo razvozlal skrivnost zlatega jajca, zato se je to nameril opraviti ponoi,
da ga nihe ne bo motil. eprav je nerad ubogal Cedricov nasvet, se ga je
vendarle odloil popolnoma upotevati in oditi v kopalnico predstavnikov
tudentov. Vanjo so imeli vstop le redki soolci in zato je upal, da bo imel
v njej mir.
Noni izlet je skrbno nartoval, saj ga je hinik Filch sredi noi enkrat
e ujel na hodniku. Te srhljive izkunje si nikakor ni elel ponovno doiveti,
zato je bil pla nevidnosti eden bistvenih lenov njegovega narta. Da bi se
e bolje zavaroval pred nepredvidljivimi nevarnostmi, pa je s sabo sklenil
vzeti tudi Ravbarjevo karto. Ta je bila ob plau nevidnosti njegov drugi
najpomembneji pripomoek, ki mu je e vekrat pomagal varno kriti dolg
spisek olskih pravil. Na Karti je bila izrisana cela Bradaviarka, vkljuno s
tevilnimi blinjicami in skrivnimi prehodi. Najpomembneje pa je bilo to,
da so bila na njej prikazana tudi vsa bitja, ki so se nahajala na gradu.
Ljudje, duhovi in ivali so bili drobne, premikajoe se pike, ob katerih so
se lino izpisala njihova imena. Tako bi zemljevid Harryja dovolj zgodaj
posvaril, e bi se kdo odpravil proti kopalnici predstavnikov tudentov.
V etrtek zveer je Harry odel v spalnico, si nadel pla nevidnosti,
potem pa se je splazil nazaj v dnevno sobo. Tam je moral poakati pred
izhodom iz Gryfondoma, kot tistega veera, ko mu je Hagrid pokazal zmaje.
Tokrat je portret z druge strani odprl Ron, ki je debeli gospe ob
dogovorjeni uri povedal geslo (,ocvrte banane').
"Sreno," je zamrmral Ron, ko je splezal v dnevno sobo, Harry pa se je
mimo njega splazil iz doma.
Tistega veera se je bilo Harryju precej zoprno skrivati pod plaem
nevidnosti, saj je v eni roki stiskal teko jajce, v drugi pa zemljevid. A
prav zato, ker je vsake toliko asa na Karti preveril, kaj se v gradu dogaja,
se je lahko izognil neprijetnim sreanjem s Filchem in ostalimi zoprniki.
Kmalu je priel do kipa arovnika Zorisa Zbeganega, ki je bil resnino

videti ves zgubljen. Celo rokavici si je narobe nataknil - desno je imel na

levi roki in obratno.
Kmalu zatem je Harry nael prava vrata, se nagnil k njim in zamrmral
geslo, ki mu ga je zaupal Cedric: "Sveina jelk."
Vrata so se kripaje odkrtnila. Harry se je zmuznil skoznje, jih
zapahnil, slekel pla nevidnosti in se ozrl okoli sebe.
Ob pogledu na kopalnico je najprej pomislil, da bi bilo vredno postati
predstavnik tudentov e samo zato, da bi imel dostop do tega prostora.
Lestenec, poln goreih sve, ga je mehko razsvetljeval in vse v njem je bilo
iz belega marmorja. Vse, vkljuno s kopalno kadjo, ki je e najbolj
spominjala na prazen plavalni bazen pravokotne oblike in je zavzemala
osrednji del prostora. Okoli ,bazena' je bilo na stotine zlatih pip, z vsake pa
se je svetlikalo drugano drago kamenje. Niti odskona deska ni manjkala.
Na oknih kopalnice pa so visele dolge, platnene zavese, v kotu je stala
velika skladovnica mehkih belih brisa in na steni nasproti vrat je visela
slika z zlatim okvirjem. Na njej je bil upodobljen brhek povodni mo. Spal
je, zleknjen po skali, svetli kodri pa so mu plapolali pred obrazom v ritmu
njegovega smranja.
Harry je odloil pla, jajce in zemljevid. Nato je obhodil kopalnico in
se dobro razgledal po njej, njegovi koraki pa so tiho odmevali od sten.
Prostor je bil resnino veliasten in Harryja so e mono srbeli prsti, da bi
odprl vsaj kakno izmed tistih pip. Kljub temu pa se ni mogel znebiti
obutka, da ga je Cedric potegnil. Zakaj naj bi laje razreil skrivnost
jajca, e bi se zraven namakal Mehke brisae, pla, Karto in jajce je
vseeno odnesel k velikanski kopalni kadi, pokleknil k robu in zasukal nekaj
pip.
Vsaka je toila drugano vrsto penee kopeli in taknih Harry e nikdar
ni videl. Iz prve pipe so brizgali ronati in modri mehurji, veliki kakor
nogometne oge. Iz druge je lila tako gosta snenobela pena, da bi po
Harryjevem mnenju lahko legel nanjo, pa ne bi potonil (a al ni imel asa, da
bi to teorijo preizkusil). Iz tretje je sikal krlaten, mono odiavljen dim,
ki se je raziril nad vodno povrino in tik nad njo tudi ostal. Harry se je e
nekaj asa zabaval s pipami, jih odpiral in zapiral. Posebej ve mu je bila
tista, katere curek se je v velikih lokih odbijal od vode.
Ko je bila velikanska kopalna kad polna vroe vode, pene in mehurkov,
je Harry pipe zaprl. Nato je slekel kopalni pla in piamo, sezul copate
ter zdrsnil v vodo.
Kad je bila tako globoka, da se je z nogami komaj dotikal njenega dna,
in odloil se je, da jo bo nekajkrat preplaval. V vroi, penei se vodi je
bilo prav zabavno ofotati, posebej zato, ker so se mu okoli glave
neprestano kodrali raznobarvni oblaki pare. Toda pri tem se mu ni ni
razjasnilo, pa tudi nobenega nepriakovanega navdiha ni dobil.
Zato je odplaval nazaj k robu kadi. Stegnil je roke, z mokrimi dlanmi
zgrabil jajce in ga odprl. Po kopalnici se je razleglo besno vreanje, ki je
odmevalo in se odbijalo od marmornatih sten, a zaradi odmevov Harryju ni
bilo ni bolj jasno, kaj naj bi pomenilo. Jajce je hitro zaprl, saj ga je
skrbelo, da bi hru privabil Filcha. Ravno je pomislil, da ga je Cedric
napotil v kopalnico predstavnikov tudentov prav zato, da bi ga hinik ujel.
Takrat pa se je od strahu zdrznil. Jajce je spustil in klepetaje se je
zavalilo prek kopalninih tal. Nekdo ga je namre ogovoril.

"Na tvojem mestu bi ga vtaknila pod vodo."

Harry, ki je pogoltnil precejnje tevilo mehurkov, se je odkaljal in se
obrnil. Pred sabo je zagledal duha dekleta turobnega videza, ki je s
prekrianimi nogami sedela na eni izmed pip. To je bila Javkajoa Jane, ki
je ponavadi hlipala tiri nadstropja nije, v odtoku ene izmed koljk na
deklikem straniu.
"Jane!" je besno vzkliknil Harry. "Kako... Gol sem!"
Pena je bila tako gosta, da ni mogla videti skoznjo. A Harry je imel
zoprn obutek, da ga je Jane opazovala iz ene izmed pip e, odkar je
priel.
"Saj sem zamiala, ko si se slekel," je zatrdila in zameikala skozi
debela stekelca na svojih oalih. "Grozno dolgo me e nisi obiskal!"
"Mja..." je rekel Harry in nekoliko pokril kolena, da Jane res ne bi
videla niesar razen njegove glave. "Saj ve, da ne smem na tvoje stranie.
Dekliko je."
"Svojas ti je bilo to prav malo mar," je alostno ugovarjala Jane. "Kar
naprej si hodil tja."
To je bilo sicer res, a Harry je imel dober razlog, da je obiskoval
dekliko stranie. S Hermiono in Ronom so se namre odloili, da je
najbolj primeren prostor za varjenje mnogobitnega napoja. To je bil zelo
nevaren napitek, s pomojo katerega sta se Harry in Ron za eno uro
prelevila v Drecova pribonika, da bi se kot takna lahko vtihotapila v
spolzgadovsko dnevno sobo.
"Sploh ne ve, kako so mi jih zaradi tega napeli!" je prepriljivo
vzkliknil Harry. (Percy ga je res pokaral, emu hodi na dekliko stranie,
ko ga je enkrat zalotil pred njim.) "Po tistem sem sklenil, da bo bolje, e
vanj ne zahajam ve."
"A, tako..." je zamiljeno prikimala Jane, zraven pa si turobno stiskala
mozolj na bradi. "No, kakor koli - jaz bi na tvojem mestu jajce vtaknila
pod vodo. To je naredil Cedric."
"Si vohljala tudi za njim" je ogoreno vpraal Harry. "Pa kaj ti je! Se
vsak veer pritihotapi sem in opazuje, kako se predstavniki tudentov
kopajo!"
"Vasih se res," je priznala Jane in se precej opolzko nasmehnila.
"Ampak e nikomur se nisem pokazala, kaj ele govorila z njim."
"Kakna ast," je namreno zamrmral Harry. "Zdaj pa zapri oi!"
Preprial se je, da si je Jane res dodobra zakrila oala, in splezal iz
bazena, nato pa si hitro ogrnil brisao ter pograbil jajce.
Ko je skoil nazaj v vodo, je Jane pokukala skozi prste in ga zaela
priganjati: "No, daj! Odpri ga pod vodo!"
Harry je potopil jajce pod penasto gladino, ga odprl... in tokrat se iz
njega ni razleglo vreanje. Namesto tega je zaslial grgrajoo pesem, a bila
je priduena, da je le sem in tja ujel kakno besedo.
"Tudi glavo vtakni pod vodo!" je ukazala Jane, ki je straansko uivala v
tem, da mu lahko daje napotke. "No, dajmo, dajmo, potopi se!"
Harry je zajel sapo in izginil pod vodo. Sedel je na marmornato dno
kopalne kadi in pozorno prisluhnil zboru skrivnostnih mokih glasov, ki so
se razlegali iz odprtega jajca v njegovih dlaneh:
"Ii nas, kjer pojejo glasovi nai
pod vodo lepi so, le zrak jih siromai

preden nas izsledil bo, pa ugani,

kaj vzeli smo! Garajo naj mogani,
saj le ena ura na voljo ti bo dana,
da najde, kar srca tvojega je mana.
Ko as se iztee, ura se odvije...
na to ne misli, sicer groza te oblije."
Harry se je nalahno odrinil od dna in se poasi dvignil proti povrini.
Ko je prebil plast mehurkov, je stresel z glavo, da bi mokre lase pregnal
spred oi.
"Se e spomni, kaj pravi pesem" ga je vpraala Jane.
"Ja... Ii nas, kjer pojejo glasovi nai... preden nas izsledil bo,
pa... akaj, e enkrat jo moram sliati."
Spet se je potopil. A preden se je pesem nauil na pamet, je moral
sapo zajeti e trikrat. Nato se je nekaj asa tiho namakal in tuhtal, Jane
pa ga je sede opazovala.
"Najti moram nekoga, ki na suhem ne more govoriti..." je konno rekel.
"Ampak kdo bi to lahko bil"
"Ti zmeraj tako poasi potegne"
Harry ni pomnil, da bi Javkajoo Jane kdaj videl tako veselo (razen
tistega dne, ko so Hermioni zaradi mnogobitnega napoja zrasli maji brki in
rep).
Harry se je oziral po kopalnici in tuhtal... e je pesem lahko slial le
pod vodo, jo gotovo pojejo podvodna bitja.
Ko je Jane pobaral, kaj si misli o tej domnevi, se je
pokroviteljsko nasmehnila in dejala: "Diggory se je do tega dokopal
precej hitreje. Potem pa se je e celo venost namakal v kadi. Ure in ure
je tuhtal, skoraj vsi mehurki so e popokali..."
"Torej ivijo pod vodo..." je naglas razmiljal Harry. "Ti, Jane! A v
jezeru razen orjake sipe ivijo e kakna druga bitja"
"O, seveda," je prikimala. "Pogosto jih obiem... Vasih pravzaprav
nimam izbire. Kadar kdo potegne vodo, na primer..."
Harry si ni elel predstavljati, kako Jane skupaj z vsebino stranine
koljke po odtoni cevi odnaa proti jezeru. Zato je hitro vpraal: "Dobro,
pa ivijo v jezeru tudi bitja, ki imajo loveki glas akaj malo..."
Njegov pogled je pristal na sliki speega povodnega moa.
"Jane! Pa ne, da v jezeru ivijo povodni moje"
"Povodni ljudje," ga je popravila Jane. "Saj niso vsi stari dedci, v
jezeru so tudi povodna dekleta pa povodni fantje in tako dalje. Sicer pa:
estitam. Diggory je za to potreboval veliko ve asa! In ko se je namakal, je
bil tale buden," je z glavo pomignila na sliko povodnega moa. "Kar naprej je s
plavutjo ofotal po vodi, se smejal in razkazoval svoje miice, vai vani."
"Torej sem reil uganko" je navdueno vpraal Harry. "Pri drugi nalogi
bom moral v jezeru najti povodne moe, pardon, ljudi in... in..."
Nenadoma se mu je posvetilo, kaj govori, in obraz se mu je hitro skisal.
Le redkokdaj je priel do prilonosti, da bi plaval, zato mu to ni lo preve
od rok (in nog). Dudleyja sta teta in stric poslala na plavalni teaj, njega
pa ne (nedvomno zato, ker sta upala, da se bo enkrat utopil). Nekajkrat
preplavati tole banjo je e zmogel, a jezero je bilo zelo veliko in straansko
globoko... povodni ljudje pa najbr ivijo na samem dnu!
"Jane," se je Harry domislil e ene teave, "kako pa naj bi dihal"

Jane so se ob tem vpraanju oi nenadoma spet napolnile s solzami.

"Nesramne!" je zamrmrala in po epih pobrskala za robcem.
"Zakaj pa zdaj to" se je zaudil Harry.
"Ker omenja dihanje vprio mene!" je pojasnila s predirnim glasom, ki
je e nekaj asa odmeval od sten. "Ko pa ne morem... Ko pa nisem e...
tako dolgo..." Obraz je zakopala v robek in glasno zaihtela.
Za Jane je bil e najmanji namig, da je mrtva, od nekdaj strahotna
alitev. Harry je to preprosto pozabil, saj drugi duhovi glede tega niso bili
preve obutljivi.
"Oprosti," je nejevoljno zavzdihnil. "Nisem te hotel... Samo pozabil
sem..."
"O ja, lahko je pozabiti, da je Jane mrtva," mu je mozoljavka skoila v
besedo in ga oitajoe oinila s svojimi pordelimi omi. "e ko sem bila
iva, me ni nihe maral. Cele ure je trajalo, preden so nali moje truplo to dobro vem, ker sem tako dolgo akala, da bi ga. Prva je na stranie
prila Oliva Hornby. ,Si se spet prila sem kujat, Jane' je zaklicala.
,Profesor Tercheck mi je naroil, naj te poiem...' Potem pa je zagledala
moje truplo! Huuu! Tega prizora ni pozabila do smrti, verjemi! Mono sem
se potrudila, da ga ne bi! Neprestano sem se ji prikazovala in jo straila,
celo na poroki njenega brata!"
A Harry je ni ve poslual. Spomnil se je pesmi povodnih mo. Da
najde, kar srca tvojega je mana. Torej mu bodo ukradli nekaj, kar mu je
zelo pri srcu, in to bo moral najti. Ampak kaj mu bodo sunili
"Potem pa se je pritoila na ministrstvo za aranje," je Jane e naprej
mlela svoje. "Takrat sem se morala vrniti sem in zdaj ivim na
straniu."
"Lepo," je zamiljeno prikimal Harry. "No, nekaj sem le izvedel. Zdaj pa
spet zamii, ven grem."
Potopil se je po jajce, ki ga je pustil na dnu velike kadi, splezal iz nje,
se obrisal in si oblekel piamo ter kopalni pla.
"Me bo kaj priel obiskat" ga je turobno poprosila Jane, ko je Harry
segel po plau nevidnosti.
"Ja, no, bom poskusil," je obljubil Harry, sam pri sebi pa se je zaklel,
da bo prag njenega strania prestopil samo v primeru, e se bodo zamaile
isto vse druge koljke na gradu. "Na svidenje, Jane. Pa hvala za pomo."
"Adijo," mu je alobno pomahala v slovo, in ko se je ogrnil s plaem
nevidnosti, je e vignila v eno izmed pip.
Harry je na temanem hodniku najprej pregledal Ravbarjevo karto, da bi
se preprial, e je zrak ist. Pikici, ki sta predstavljali Filcha in
gospodino Norris, sta deli v hinikovi pisarni... in videti je bilo, da je
buden samo Zhoprnack, ki se je odbijal od sten dvorane s pokali. A ta je bila
dve nadstropji nije in Harry se je pomirjen odpravil proti Gryfondomu. Ni pa
napravil niti dveh korakov, ko je na zemljevidu opazil nekaj zelo
nenavadnega.
Buden ni bil samo Zhoprnack. e ena pika se je naglo premikala, in to
po sobi v spodnjem levem kotu zemljevida. Po Rawsovi pisarni. Toda ob
piki ni pisalo Raws... temve Hulesh!
Harry je nejeverno zazijal v piko. Gospod Hulesh naj bi bil vendar hudo
bolan - v slubo ni hodil, pa tudi na boini ples ga ni bilo. Kaj torej ob
enih zjutraj pone na Bradaviarki in kako se je sploh vtihotapil v grad

Harry je pozorno opazoval piko, ki se je premikala sem in tja po sobi,

vasih je obstala...
Nekaj trenutkov je okleval in tuhtal. Potem pa ga je radovednost
premagala in odloil se je, da bo poskual ugotoviti, kaj ima Hulesh za
bregom. Obrnil se je ter se odpravil v nasprotno smer, proti najblijemu
stopniu.
Po stopnicah se je spustil tiho, kot se je mogel, a obrazi na nekaterih
portretih so se vseeno sumniavo obrnili za njim; pod teo njegovih nog je
sem ter tja zakripala kakna stopnica in pla je vasih zautel, pa naj je
e tako pazil. Nato se je nadstropje nije splazil vzdol hodnika, odgrnil
eno izmed tapiserij in se odpravil navzdol po e ojem stopniu. To je bila
blinjica, po kateri je lahko veliko hitreje prispel dve nadstropji nije. Pri
tem si je neprestano ogledoval Karto, saj mu ni bilo jasno... Da bi gospod
Hulesh, ki je dal toliko na pravila, sredi noi vdrl v kabinet enega izmed
profesorjev To se preprosto ni skladalo z njegovim strogim znaajem.
Ko se le ne bi zamotil z razmiljanjem o tem, kako nenavadno se obnaa
gospod Hulesh! Ko bi vsaj malo bolj pazil, kam stopi! Na poti navzdol je namre
pozabil preskoiti stopnico, v katero se je Neville ujel na zaetku olskega
leta in zdaj se je vanjo pogreznila njegova noga! Izgubil je ravnoteje in
zlato jajce, e vedno spolzko od kopeli, mu je zdrsnilo spod pazduhe. Obe roki
je hitro stegnil za njim, a prepozno. Jajce se je skotalilo po dolgem stopniu
in se vekrat glasno odbilo od njega, da je bilo, kot bi nono tiino zmotili
udarci po kovinskem bobnu. Obenem mu je pla nevidnosti zdrsnil z ramen in
hitro ga je potegnil nazaj, pri emer pa je izgubil e Ravbarjevo karto.
Pristala je est stopnic nije in nikakor je ni mogel dosei, saj se mu je noga
vse do kolena pogreznila v past.
Zlato jajce pa se je skotalilo pod tapiserijo ob vznoju stopnia, se
odprlo in zaelo besno vreati. Harry je segel po palici in z njo poskual
zbrisati zemljevid. A ni je mogel dosei!
Vzravnal se je, se tesneje ovil s plaem in prisluhnil. Oi je imel od
strahu iroko razprte in ravno takrat se je po hodniku pod njim razlegel
bojni krik hinika Filcha: "Zhoprnaaaack!"
Temu so sledili hitri, teki koraki, ki so se mu vse bolj priblievali,
hinikov naduni glas pa je bil ves razpenjen.
"Kaj se gre, poast vreea! Bi rad zbudil ves grad! Te bom e ujel,
Zhoprnack, te bom e ujel... Kaj pa je to"
Filchevi koraki so se ustavili. Temu je sledil tlesk kovine ob kovino in
vreanje je v trenutku utihnilo - hinik je pobral jajce in ga zaprl. Harry
je popolnoma otrpnil, nogo je imel e vedno ujeto v arobni stopnici, in
prisluhnil. Filch bo vsak trenutek odgrnil tapiserijo, misle, da se za njo
skriva Zhoprnack... A o njem ne bo ne duha ne sluha. Toda e se bo
povzpel po stopnicah, bo opazil Ravbarjevo karto. Najsi je Harry odet s
plaem nevidnosti ali ne, bo na zemljevidu pisalo Harry Potter, drobna
pikica pa bo izdala, kje je.
"Jajce" se je Filch udil ob vznoju stopnic. "Ljubica moja!"
Harryju je zastalo srce. Hiniku bi se morda e izmuznil, a tokrat je
oitno imel ob sebi tudi svojo zvesto pomonico, gospodino Norris!
"To je vendar eno izmed jajc, ki so jih po opravljeni prvi nalogi dobili
prvaki!" se je posvetilo Filchu.
Harryju je srce tako divje bilo, da mu je bilo e kar slabo...

"Zhoprnack!" je razjarjeno zarjul hinik. "Zdaj torej e krade!"

Besno je odgrnil tapiserijo in Harry je zagledal njegov grozni, vreasti
obraz ter izbuljene blede oi, ki so besno zameikale po temnem, zanj
praznem stopniu.
"Torej si se raje hitro skril, kaj" je mehko zaepetal Filch. "Te bom e
izvohal! Da si prvaku ukradel jajce, he, he, he... Dumbledore te bo zaradi
tega gotovo pognal ez prag, ti zoprni, tatinski poltergeist, ti!"
Filch se je e vzpenjal po stopnicah, njegova mrava maka pepelnate
barve pa mu je tesno sledila. Oi, ki so bile izbuljene ko avtomobilski
arometi in zato mono podobne gospodarjevim, je upirala naravnost v
Harryja. Ta se je enkrat e spraeval, e ga pla nevidnosti iti tudi pred
predirnimi majimi omi... Trd od strahu je opazoval, kako se mu Filch,
odet v staro jutranjko, vse bolj blia. Ujeto nogo je obupano poskual
potegniti iz stopnice, a se je le e globlje pogreznil vanjo... Samo nekaj
korakov in hinik bo opazil Karto ali pa se bo zaletel vanj...
"Filch Kaj ponete tukaj"
Hinik se je ustavil nekaj stopnic pod Harryjem in se zasukal. Ob
vznoju stopnia je stal edini lovek, ki bi lahko poslabal Harryjev poloaj Raws. Obleen je bil v dolgo spalno srajco sive barve in bil je ves iz sebe.
"Zhoprnack je spet nekaj upiil, profesor," je zlobno zaepetal Filch.
"Tole jajce je vrgel po stopnicah."
Raws se je hitro povzpel po stopniu in se ustavil ele tik pod
hinikom. Harry je stisnil zobe, preprian, da ga bo srce izdalo, tako glasno
mu je razbijalo v prsih...
"Zhoprnack" je mehko ponovil Raws in zijal v jajce, ki mu ga je molel
Filch. "Ampak Zhoprnack ne bi mogel vdreti v moj kabinet..."
"Je bilo jajce v vaem kabinetu, profesor"
"Seveda ne," je revsknil Raws. "Zaslial sem ropot in vreanje..."
"Ja, jajce je ropotalo po stopnicah, potem pa se je odprlo..."
"Odpravil sem se pogledat, kaj se dogaja..."
"Zhoprnack ga je vrgel..."
"In ko sem el mimo svojega kabineta, sem opazil, da v njem gorijo
bakle, vrata ene izmed omar pa so bila nasteaj odprta! Nekdo je brskal po
njej!"
"Ampak Zhoprnack ne bi mogel..."
"To vem tudi sam!" ga je rezko prekinil profesor. "Svoj kabinet vsak
veer zapeatim z urokom, ki bi ga lahko izniil samo arovnik!" Ozrl se je
navzgor po stopnicah, naravnost skozi Harryja, nato pa e navzdol, proti
hodniku. "Pomagajte mi najti vlomilca, Filch!"
"Ampak... Prav, profesor, samo..."
Filch se je alostno zazrl proti vrhu stopnia in Harryju je bilo jasno,
kako strano mu je al, ker bo moral izpustiti priliko, da bi se maeval
Zhoprnacku. Pojdi e, ga je sam pri sebi prosil Harry. Pojdi z Rawsom...
Pojdi... Gospodina Norris je e zmeraj kukala izza Filchevih nog. Harry je
imel nenavaden obutek, da ga voha. Le zakaj je tisto velikansko kad
napolnil s tolikno koliino odiavljene pene
"Stvar je v tem, profesor," je otono pojasnil hinik, "da bi me tokrat
ravnatelj zagotovo poslual. Zhoprnack je namre jajce ukradel enemu izmed
prvakov, in to je izvrstna prilonost, da se tega zmeanega poltergeista
enkrat za vselej znebimo..."

"Filch, zanj mi je prav malo mar. Veliko bolj me zanima, kdo je vdrl
v..."
Tok, comp. Tok, comp. Tok, comp.
Raws je nenadoma obmolknil in oba s Filchem sta se zazrla proti
vznoju stopnia. Tudi Harry se je in kmalu je zagledal profesorja Nerrgo,
ki je priepal mimo tapiserije. Obleen je bil v star popotni pla, ki si ga
je ogrnil kar prek spalne srajce, kot obiajno pa se je opiral na svoje
krepelo.
"Kaj je zdaj to Imata zabavo v piamah" je zagodel proti hiniku in
profesorju.
"Tru naju je privabil," je takoj pojasnil Filch. "Zhoprnacka je
spet metalo, profesor Raws pa je odkril, da mu je nekdo vdrl v kabinet..."
"Psst!" je Raws utial hinika.
Nerrga je stopil blije k stopnicam. Harry je opazil, kako se je njegovo
arobno oko zasukalo k Rawsu, nato pa se je - ne, gotovo se ne moti uprlo naravnost vanj.
Srce mu je nekajkrat tako silovito udarilo, da bi se skoraj onesvestil.
Nerrga vidi skozi pla nevidnosti! Samo on je torej v celoti videl udaki
prizor - Raws v spalni srajci, Filch z jajcem v rokah, Harry pa ujet v
stopnici za njunima hrbtoma. Nerrgova usta, poevna rana na njegovem
obrazu, so se preseneeno razprla. Nekaj trenutkov sta si s Harryjem
gledala naravnost v oi. Potem pa je Nerrga zaprl usta in modro oko spet
zasukal k Rawsu.
"Sem prav slial, Raws" je poasi vpraal. "Vam je res nekdo vdrl v
kabinet"
"To je povsem postranskega pomena," je hladno odvrnil Raws.
"Ravno nasprotno," je zagodel Nerrga. "Take stvari so silno pomembne.
Le kdo bi vdrl k vam"
"Gotovo kaken tudent," je omalovaujoe skomignil Raws, a Harry je
opazil, kako silovito mu utripa ila na mastnih sencih. "Saj ni prvi. Iz
moje zasebne shrambe arobnih sestavin je e vekrat kaj izginilo. tudentje
verjetno poskuajo zvariti kaken prepovedan napoj..."
"Torej jih zanimajo samo sestavine za napoje, kaj" ga je prekinil
Nerrga. "Ste prepriani, da v kabinetu nimate e esa... bolj zanimivega"
Rawsov obraz, ki je bil obiajno nezdravo rumen, je zdaj postal openato
rdee barve, ila na sencih pa mu je utripala e hitreje.
"Dobro veste, da v mojem kabinetu ni niesar, kar bi vas zanimalo,
Nerrga," je odvrnil z mehkim, preteim glasom. "Sami ste ga preiskali, in to
zelo temeljito."
Nerrgov obraz se je spail v nasmeek.
"Lepo je biti auror, veste, Raws. Dumbledore mi je naroil, naj malo
popazim..."
"Dumbledore mi zaupa," je skozi stisnjene zobe izdavil Raws. "Mono
dvomim, da vam je naroil preiskavo mojega kabineta!"
"Seveda vam zaupa," je zagodel Nerrga, "kajti preve zaupljiv je. Dal
vam je e eno monost. Jaz pa... Po mojem se nekaterih madeev ne da
sprati. Nikdar, Raws. Saj veste, kaj mislim, kajne"
Mojster arobnih napojev se je nenadoma z desnico krevito zgrabil za
podlaket leve roke, kot bi ga nekaj piilo vanjo.
Nerrga se je zasmejal.

"Pojdite spat, Raws."

"S kakno pravico me poiljate spat!" je besno zaepetal Raws in
spustil roko, kot bi bil jezen nase. "e se vi ponoi plazite po oli, se
lahko tudi jaz."
"No, pa se odplazite spat," ga je zlobno zbodel Nerrga. "Upam, da se
bova kmalu sreala na kaknem mranem hodniku... Mimogrede, nekaj ste
izgubili."
Harryju se je od groze zmeglilo pred omi. Nerrga je namre pokazal na
Ravbarjevo karto, ki je leala est stopnic pod njim. Ker sta se tako Raws
kot Filch obrnila proti njej, je Harry z eno roko divje pomahal Nerrgi, z
drugo pa pokazal nase.
Raws je segel po zemljevidu in na obrazu se mu je videlo, da se mu e
svetlika...
"Accio pergament!"
Karta je zletela tik mimo Rawsovih iztegnjenih prstov in se spustila
Nerrgovi izproeni dlani naproti.
"Pardon, pomota," je mirno izjavil uitelj obrambe pred mranimi silami.
"Tole je moje. Verjetno sem ga izgubil e prej..."
Toda Rawsove rne oi so vignile od jajca v Filchevih rokah do
zemljevida v Nerrgovih. Harry je vedel, kako hitro delujejo Rawsovi mogani,
kadar zavoha, da je eden izmed tudentov prekril kakno olsko pravilo. e
najhitreje pa premeljejo vse podatke, e profesor sumi, da je za nekaj
kriv...
"Potter," je Raws tiho potrdil Harryjeve misli.
"Prosim" ga je domala brezbrino vpraal Nerrga in spravil zemljevid.
"Potter!" je zarenal Raws, zasukal glavo in se zazrl proti Harryju, kot
da bi ga lahko videl. "Tisto jajce je Potterjevo. Ta kos pergamenta je
Potterjev. Ne vidim ga prvi in takoj sem ga prepoznal! Potter je tukaj! Pod
plaem nevidnosti se skriva!"
Nato je kakor slepec stegnil roke predse in se zael previdno pomikati
navzgor. Harry bi prisegel, da so se profesorjeve nosnice pri tem razirile,
kot da ga poskua izvohati. A ker je bil e vedno ujet v stopnici, se je
lahko le nagnil vznak, da bi se izognil Rawsovim prstom, uiti pa mu ni
mogel... Raws ga bo zdaj zdaj...
"Kaj se greste, Raws! Tam ni nikogar!" je zalajal Nerrga. "Ravnatelju
pa bom vsekakor z veseljem povedal, kako hitro ste obtoili Potterja!"
"Kaj mislite s tem" je zarenal Raws in se obrnil k Nerrgi. Roke je
imel e vedno iztegnjene in konice njegovih prstov so bile od Harryjevih
prsi oddaljene le nekaj centimetrov.
"Dumbledorja zelo zanima, komu se je fant zameril!" je pojasnil Nerrga
in priepal blije k stopniu. "Mene pa tudi. Ja, tudi mene to zelo zanima!"
Zdaj mu je obraz osvetlila migotava svetloba bakle, da so bili brazgotine
in manjkajoi del nosu e bolj grozljivi. Raws je zrl vanj in Harry ni mogel
videti njegovega obraza. Za trenutek se nihe ni niti zganil in na stopniu
je vladala mrtvaka tiina. Potem pa je Raws poasi spustil roke.
"Hotel sem rei," je razlagal Raws s prisiljeno mirnim glasom, "da
poznam Potterjeve navade. Ne bi bilo prvi, da bi se sredi noi sprehajal
po oli. e se res, bi ga morali... pospremiti v njegov dom. Na varno."
"A, razumem," je mehko pokimal Nerrga. "Torej vas skrbi zanj"
Temu je sledil e en premor. Raws in Nerrga sta se spet nepremino

gledala. Gospodina Norris, ki je znova pokukala okoli Filchevih nog, pa je

glasno zamijavkala, saj ni in ni mogla najti izvora vonja penee kopeli.
"Mislim, da bom el nazaj spat," je nazadnje osorno izjavil Raws.
"Konno pametna misel," je zagodel Nerrga, nato pa se je obrnil k
hiniku. "Filch, jajce dajte kar meni..."
"To pa ne!" se je uprl hinik in se oklenil jajca, kot bi bilo njegov
prvorojenec. "Profesor Nerrga, to je vendar dokaz Zhoprnackovega zloina!"
"Pripada pa prvaku, ki mu ga je poltergeist ukradel," je odvrnil Nerrga.
"Dajte mi ga."
Raws je odkorakal mimo Nerrge z visoko dvignjeno glavo in brez besed.
Hinik pa se je sklonil h gospodini Norris in nekajkrat tlesknil z jezikom.
Maka se je e enkrat pohuljeno ozrla proti Harryju, nato pa se je obrnila
in sledila gospodarju, ki se je e spual po stopnicah.
Harry je slial, kako se Raws oddaljuje po hodniku. V prsih mu je divje
razbijalo. Filch je Nerrgi izroil jajce, nato pa je odel tudi on, le
gospodini Norris je e zamrmral: "Ne bodi alostna, ljubica moja. K
Dumbledorju bova la navsezgodaj zjutraj in mu povedala, kakno je zagodel
Zhoprnack!"
Nekje dale so se zaloputnila vrata. Harry je ostal sam z Nerrgo, ki je
svojo popotno palico odloil na prvo stopnico, nato pa se je zael mukoma
vzpenjati proti njemu. Lesena noga je zamolklo udarila ob vsako drugo
stopnico.
"Malo je manjkalo, Potter," je zamrmral.
"Ja, res... M-Mislim, hvala," je izjecljal Harry.
"Kaj pa je ta re" je vpraal Nerrga, iz epa potegnil Ravbarjevo karto
in jo razvil.
"Zemljevid Bradaviarke," je priznal Harry, ki je upal, da mu bo
profesor kmalu pomagal iz stopnice; noga ga je e mono bolela.
"Pri Merlinovi bradi!" je zaepetal Nerrga in zazijal v Karto, arobno
oko pa mu je isto pobezljalo. "Ta... Ta re je vendar neprecenljive
vrednosti!"
"Ja... Ni slaba," je pritrdil Harry. V oi so mu od boleine privrele
solze. "Em, profesor Nerrga, bi mi mogoe lahko pomagali..."
"Kaj O! Ja, seveda!"
Profesor ga je prijel pod pazduho in ga sunkovito povlekel navzgor.
Harry je bil reen in hitro je stopil stopnico vije.
Nerrga pa se je spet zazrl v zemljevid.
"Potter..." je rekel poasi, "si na zemljevidu sluajno videl, kdo je
vlomil v Rawsov kabinet"
"Ja, sem," je prikimal Harry. "Gospod Hulesh."
Nerrgovo arobno oko je vigalo sem in tja po Karti. Profesor je bil
videti hudo vznemirjen.
"Hulesh" je ponovil. "Si preprian, Potter"
"Popolnoma," je pritrdil Harry.
"Zdaj ga vsekakor ni ve tu," je zavzdihnil Nerrga, arobno oko pa je e
vedno preiskovalo zemljevid. "Hulesh... To je zelo... Zelo zanimivo, ni kaj."
Kakno minuto je nato brez besed zijal v Karto. To s Huleshem mu je
dalo misliti in Harryja je zelo zanimalo, kaj profesor tuhta. Bi ga lahko
vpraal Nerrga je precej nepredvidljiv... Res pa je, da mu je pravkar
pomagal iz hude zagate.

"Em, profesor Nerrga Kaj je gospod Hulesh po vaem poel v

Rawsovem kabinetu"
Nerrgovo modro oko se je preusmerilo z zemljevida v Harryja. Trepetalo
je, njegov pogled pa je bil neverjetno prediren. Harry je imel obutek, da
profesor previdno tehta, kaj in koliko naj mu pove.
"Takole bova rekla, Potter," je nazadnje zamrmral. "Vsi pravijo, da sem
isto obseden s coprniki. A nihe, niti jaz, jih ne sovrai kot Barty
Hulesh."
Nato se je spet posvetil zemljevidu. Harryja je kar razganjalo od
radovednosti.
"Profesor Nerrga" se je zato kmalu spet oglasil. "Mislite... Ima po
vaem to kakno zvezo z... Mogoe se gospod Hulesh boji, da se dogaja kaj..."
"Ja" je ostro vpraal Nerrga, ko je Harry premolknil.
Harry se je spraeval, koliko mu lahko zaupa. Vsekakor mu ni hotel
izdati, da je marsikaj izvedel od nekoga izven Bradaviarke; stari auror bi
lahko zael vrtati po njem glede Siriusa.
"Kaj pa vem," je zamrmral Harry. "Zadnje ase se je zgodilo veliko
udnih stvari. V Prerokih novicah sem prebral marsikaj. Pa Mojstrovo
znamenje na svetovnem prvenstvu, Jedci smrti... in tako dalje."
Nerrgi sta se razirili obe oesi, eprav sta bili tako razlini.
"Bister fant si, Potter," ga je pohvalil. arobno oko se je nato spet
posvetilo Ravbarjevi karti. "Hulesh je morda razmiljal podobno kot ti," je
poasi nadaljeval. "To je celo zelo verjetno. Zadnje ase so mi namre na
uho prile nenavadne govorice... tevilne je sicer sproila tista Rita
Brentsell, ampak mnogi so zaradi njih postali precej ivni." Usta so se mu
zvila v srdit nasmeek. "Nikogar ne sovraim bolj od Jedcev smrti, ki so se
izognili kazni!" je zamrmral bolj samemu sebi kot Harryju, njegovo arobno
oko pa bi v spodnji levi kot Karte skoraj izgalo luknjo.
Harry ga je debelo pogledal. Mar Nerrga res namiguje na tisto, kar se
Harryju dozdeva
"Zdaj pa bi jaz rad nekaj vpraal tebe, Potter," je veliko bolj uradno
izjavil profesor.
Harryja je zvilo. Kar zdelo se mu je, da se temu ne bo izmuznil.
Nerrga bo hotel vedeti, od kod mu Karta, ki bi verjetno zelo zanimala tudi
urad za nedovoljene oblike aranja. Resnica o tem, kako mu je prila v
roke, pa ne bi spravila v zadrego samo njega. Oblatila bi tudi njegovega
pokojnega oeta in v godljo potegnila e rdeelasa dvojka ter profesorja
Wulfa, bivega uitelja obrambe.
Nerrga je z zemljevidom pougal Harryju, ki se je pripravil na
najhuje...
"Povej mi, od kod ti..." je e zael profesor, potem pa je obmolknil,
malo pomislil in zamahnil z roko. "Ah, briga me, kje si dobil ta zemljevid.
Glavno, da mi ga za nekaj asa posodi. Saj mi ga, kajne"
"O," je rekel Harry. Karto je imel zelo rad, obenem pa mu je mono
odleglo, da ga Nerrga ne misli spraevati, kako je priel do nje. Sploh pa
ni bilo dvoma, da profesorju dolguje veliko uslugo.
"Ja, seveda."
"Priden," je zagodel Nerrga. "Res mi bo prila prav, kajti e dolgo asa
iem ravno nekaj takega. No, zdaj pa spat! akaj samo e po mojo
popotno palico stopim!"

"Saj vam jo bom jaz prinesel," se je ponudil Harry in stekel do vznoja

stopnia.
Preden mu jo je izroil, mu je profesor vrnil zlato jajce, saj je imel
polne roke, nato pa sta se skupaj povzpela do vrha stopnia. Pri tem je
Nerrga zemljevid ves as opazoval, kot bi bil zaklad neprecenljive vrednosti.
Vanj je zrl tudi, ko sta tiho odla do njegovega kabineta, pred njim pa se
je ustavil in premeril Harryja.
"Si kdaj pomislil, da bi postal auror"
"Ne," je zaudeno odvrnil Harry.
"Pa bi lahko," mu je pokimal profesor in ga zamiljeno motril. "Ja, res...
A, pa e nekaj me zanima! Si jajce peljal na polnoni sprehod, ali ga
prenaa s sabo po gradu s kaknim bolj pametnim namenom"
"Ne, nisem ga peljal na sprehod," se je nasmehnil Harry. "Poskual sem
ugotoviti, kaj nas aka pri drugi nalogi."
Nerrga mu je pomeiknil in arobno oko mu je spet isto pobezljalo.
"Ja, ni boljega od dobrega nonega sprehoda, Potter. lovek se domisli
marsiesa... No, na svidenje zjutraj!"
Odel je v kabinet, in e preden je za sabo zaprl vrata, se je spet
pozorno zazrl v Karto.
Harry se je poasi odpravil v Gryfondom. Pri tem je tuhtal o Rawsu, o
Huleshu in o tem, kaj vse to pomeni... Zakaj se je Hulesh pretvarjal, da
je bolan In kaj po njegovem Raws skriva v svojem kabinetu Nerrgi pa se
je zdelo, da bi on, Harry, lahko postal auror! Kot aurorju mu gotovo ne bi
bilo dolgas... A ko sta bila jajce in pla nevidnosti deset minut kasneje
e na varnem v zaboju ter je Harry tiho zlezel v posteljo, si je sam pri
sebi rekel: "Preden se odloim za ta poklic, bi bilo vsekakor pametno
ugotoviti, kakna je povprena ivljenjska doba aurorjev."
estindvajseto poglavje
Druga naloga
-----------------------------"Ampak rekel si, da si namig e razvozlal!" je Hermiona ogoreno
okarala Harryja.
"Govori vendar tije!" jo je jezno opomnil Harry. "Saj sem ga, samo...
podrobnosti mi niso e isto jasne, no."
Skupaj z Ronom so sedeli v zadnji klopi uilnice za uroke in mizo so
imeli povsem zase. Vadili naj bi urok, ki je nasprotje osnovnega priklica osnovni odpoklic. Profesor Colibri je vsakemu priskrbel skladovnico blazin,
saj se je bal, da bi s trimi predmeti koga pokodovali; e bi se kateremu
izmed tudentov urok ponesreil in bi blazina zaela svojevoljno frati po
razredu, se vsaj nikomur ne bi zgodilo ni hujega. Zamisel ni bila slaba,
le v praksi ni delovala, kot si je profesor predstavljal. Neville je bil namre
taken tor, da je s pomojo uroka prek uilnice vekrat odpoklical tudi kaj
vejega od blazine. Na primer profesorja.
"Res ne more pozabiti na jajce" je zaepetal Harry, ko je vsega
naveliani profesor Colibri vignil mimo njih in pristal na vrhu visokega
predalnika. "Hotel sem vama povedati nekaj o Rawsu in Nerrgi..."
Med tokratno uro arobnih urokov so imeli izvrstno prilonost za

pogovor o resnih stvareh, saj so se soolci preve zabavali, da bi se komu

ljubilo prislukovati. Harry se je prav zato odloil, da bo prijateljema
povedal, kaj je doivel ponoi. Tako jima je zadnje pol ure po kosih in
epetaje pripovedoval o svojih nedavnih dogodivinah.
"Raws je torej rekel, da mu je Nerrga preiskal kabinet" se je tiho udil
Ron in oi so se mu radovedno bleale. Pri tem je z brezbrinim zamahom
palice odpoklical eno svojih blazin, ki je v nerodnem loku poletela prek
uilnice in Parvati z glave zbila klobuk.
"Misli, da je Nerrga tukaj zato, da bi popazil na Karkaroffa in na
Rawsa"
"Hja, ne vem, ali mu je to naroil Dumbledore. Mogoe se je Nerrga
lotil Rawsa sam od sebe," je skomignil Harry in nepozorno zamahnil s
palico, da se je njegova blazina samo zvrnila z mize. "Vsekakor pa je
Nerrga rekel, da je Dumbledore Rawsu dal e eno monost..."
"Harry!" ga je prekinil Ron in debelo pogledal. Ena izmed njegovih
blazin se je medtem zavrtela visoko v zrak, se odbila od lestenca in
nerodno pristala na Colibrijevi mizi. "Kaj, e te je na Turnir prijavil
Raws!"
"Oh, Ron," je zavzdihnila Hermiona in zmajala z glavo, "enkrat smo e
mislili, da hoe Raws ubiti Harryja, pa mu je v resnici reil ivljenje. Tega
menda nisi pozabil"
Mimogrede je odpoklicala eno izmed svojih blazin in ta je v lepem loku
vignila prek uilnice ter pristala v zaboju, v katerega naj bi jih pospravili.
Harry se je zazrl v Hermiono. Raws mu je enkrat res reil ivljenje. Ampak
udno pri tem je bilo, da je Harryja na smrt sovrail, kot je sovrail tudi
njegovega oeta, s katerim sta bila na Bradaviarki soolca. Mojster
arobnih napojev je na Harryjev raun z veseljem odbijal toke Gryfondomu
in kaznoval ga je, e ga je le lahko. Vekrat je celo zahteval, naj ga vrejo
s ole!
"Nerrga naj govori, kar hoe," je nadaljevala Hermiona, "ampak
Dumbledore ni neumen. Izkazalo se je, da je imel prav, ko je zaupal
Hagridu in profesorju Wulfu, pa eprav jima nihe drug ne bi dal slube.
Zato sem prepriana, da se tudi glede Rawsa ne moti, pa eprav ga je..."
"Ena sama zloba," jo je dopolnil Ron. "Daj no, Hermiona. Misli, da mu
lovci na coprnike kabinet preiskujejo kar za zabavo"
"Mene bolj zanima, zakaj se gospod Hulesh pretvarja, da je bolan" se
je naglas vpraala Hermiona, ki se ni zmenila za Rona. "Tukaj nekaj smrdi.
Na boini ples ni mogel priti, lahko pa sredi noi vdre v grad"
"Ah, Hulesha ne mara samo zaradi tiste vilinke, Uchke," je Ron
zamahnil z roko in ena izmed njegovih blazin je sfrala skozi okno.
"Ti pa bi na vsak nain rad ornil Rawsa," mu je vrnila Hermiona;
njena blazina je v lahkotni krivulji poletela naravnost v zaboj.
"Jaz bi rad vedel samo to, kako je Raws zavozil svojo prvo prilonost,
e mu je Dumbledore dal e drugo," je Harry resnobno posegel vmes. Na
svoje veliko preseneenje je blazino odpoklical naravnost prek uilnice, da je
pristala vrh Hermionine.
Harry ni pozabil Siriusove elje, naj mu poroa o emer koli
nenavadnem, in mu je e istega veera poslal sovo. V pismu mu je napisal,
da je gospod Hulesh vdrl v Rawsov kabinet, podrobno pa je tudi opisal

pogovor med Rawsom in Nerrgo. Nato se je resno posvetil najbolj pereemu

vpraanju: kako naj tiriindvajsetega februarja celo uro preivi pod vodo.
Ron je menil, da bi bilo najbolje, e bi Harry spet posegel po osnovnem
priklicu. Harry mu je razloil, kako deluje bunkeljska potapljaka oprema,
in Ron je predlagal, naj plavutke, jeklenke z zrakom ter vse ostalo
preprosto priklie iz najblijega bunkeljskega mesta. Temu nartu je odlono
nasprotovala Hermiona. Opozorila ju je, da ima Harry za drugo nalogo na
voljo samo eno uro in v tem asu se potapljake opreme e uporabljati ne
bi nauil. A tudi e bi se jo. Zaradi priklica bunkeljskih predmetov bi ga
nedvomno diskvalificirali, saj bi s tem prekril mednarodni zakon o
prikrivanju arovnikih dejavnosti. Celo bunkeljni bi opazili, da se dogaja
nekaj udnega, e bi potapljaka oprema sama od sebe sfrala proti
Bradaviarki.
"Najbolje bi bilo, da bi se zaaral v podmornico," je menila Hermiona.
"Ampak spreminjanja oblike se bomo lotili ele v estem letniku, in e za
take arovnije nisi dovolj usposobljen, se lahko znajde v krasni godlji..."
"Prav ni mi ni do tega, da bi imel namesto glave periskop," se je
namrdnil Harry. "Lahko pa bi vprio Nerrge koga napadel in bi mi kar on
spremenil obliko..."
"Mono dvomim, da bi te prej vpraal, v kaj naj te spremeni," ga je
resnobno prekinila Hermiona. "Ne, po mojem bo najbolje, e nalogo opravi
s pomojo kaknega preprostejega uroka."
Tako se je Harry, ki je bil knjinice e hudo sit, spet zakopal med
prane bukve, da bi nael ustrezen urok. Prijatelja sta mu pomagala, in to
ob vsaki priliki - med kosili, ob veerih ter koncih tedna. A nali niso
niesar, kar bi Harryju pomagalo celo uro ostati pod vodo, ne da bi pri
tem el rakom vigat.
Tega je zato postajalo vse bolj strah in pri urah se je zelo teko zbral.
Jezero, ki ga je ponavadi komaj opazil, tako se je e navadil nanj, je
pritegnilo njegov pogled vsaki, ko se je znael ob oknu katere izmed
uilnic. Velika, jekleno siva, hladna vodna gmota, ki je segala do neznanskih
globin, se mu je zdaj zdela tuja kakor povrina meseca.
Kot pred spopadom z reporoevko je Harryju tudi tokrat as polzel skozi
prste, kot bi nekdo kazalcem ukazal, naj se suejo dvakrat hitreje. Do
tiriindvajsetega februarja ga je loil en teden (dovolj asa imam e)... Pet
dni (kmalu bom nael kaj pametnega)... Trije dnevi (ko bi le kaj nael...
ko bi le...)
Kot bi trenil, sta mu ostala samo e dva dneva in izgubil je tek. Le v
ponedeljek, med zajtrkom, ga je nekoliko razvedrila rjava sova, ki jo je
nedavno tega poslal k Siriusu. Z noge ji je odvezal pismo, ga razgrnil in
prebral najbolj kratko pismo, kar mu jih je kdaj poslal boter:
Nemudoma mi sporoi, kdaj greste naslednji v Meryascoveeno.
Harry si je pergament ogledal tudi z druge strani, v upanju, da je
Sirius e kaj pripisal. A to je bilo vse.
"V soboto teden," je zaepetala Hermiona, ki je kukala prek Harryjevih
ramen. "Na, vzemi moje pero, sovo pa takoj polji nazaj."
Harry je datum izleta nakracal na prazno stran Siriusovega pisma, ga
nato zloil in privezal na nogo rjave sove. Ko je ta odletela, je nekaj asa

alostno gledal za njo. Ampak kaj pa je priakoval Nasvet, kako naj

preivi pod vodo Pogovor med Rawsom in Nerrgo, kateremu je bil pria,
mu je popolnoma zaposlil misli. O njiju se je na dolgo in iroko razpisal,
popolnoma pa je pozabil omeniti, kaj ga aka za drugo nalogo.
"Le zakaj ga zanima, kdaj gremo spet v Meryascoveeno" je vpraal Ron.
"Nimam pojma," je trpko odvrnil Harry. Veselje, ki ga je oblo, ko je
zagledal sovo, se je poleglo. "Pridita, na nego moramo."
Morda se je Hagrid trudil, da bi se jim oddolil za vse, kar so pretrpeli
ob ritotrobih zaribancih (izmed katerih sta bila iva samo e dva). e bolj
verjetno pa je bilo, da jim je hotel dokazati, kako obvlada snov, ki jo je
pouevala profesorica TcherwiwaDyla. Vsekakor je njeno predavanje o
samorogih nadaljeval karseda neumorno, in odkar je spet zael uiti, sploh
ni govoril o niemer drugem. Hagrid se je na samoroge res spoznal vsaj
tako dobro kot na poasti, eprav je bilo obenem e preoitno, da se mu
zdijo nekoliko pomanjkljivi; tudente je pogosto alostno opozoril, da
samorogi nimajo strupenih ekanov.
Tistega dne je k uri pripeljal kar dva samoroga, rebika, ki sta bila
kot iz istega zlata. Ko sta ju zagledali Parvati ter Lavender, bi se jima od
veselja skoraj zmealo in celo Gatka Garkinson je le s teavo prikrila, kako
ljubka se ji zdita.
"Bolj na dele jih je opaziti koker potlej, ko odrastejo," je Hagrid
povedal vsemu razredu. "Pri dveh ratajo srebrni, pri tirih jim pa poene
rog. isto beli so, ele ko do konca odrastejo, to je pa pri sedmih. Tudi
bolj zaupljivi so v mladih letih in fantje se jim ne gravajo... No, kar
naprej, fantini, lohko ju mejkeno poboate, e bi radi... Aja, pa tele cukre
jima dejte."
Ko so se soolci zgrnili okoli rebikov, je Hagrid potegnil Harryja
nekoliko vstran.
"Koko je s tabo" ga je zaskrbljeno vpraal.
"Gre," je skomignil Harry.
"Samo mejkeno te ivci dajejo, a"
"Malo me res."
"Posluej, Harry," je oskrbnik konno nehal hoditi okoli vrele kae in ga
s svojo orjako roko potrepljal po ramenih, da so se Harryju zaibila
kolena, "preden si tisto reporoevko ugnal v kozji rog, me je fejst skrbelo,
koko bo s tabo. Ampak zdej se mi je posvetlikalo, da zna merkati nase in niti
malo v skrbeh nisem. Bo e koko. Sej tisti namig si pa razvozlal, a ne"
Harry je prikimal, eprav bi Hagridu najraje priznal, da nima pojma,
kako naj na jezerskem dnu preivi celo uro. Zazrl se je v oskrbnika. Morda
se tudi on kdaj spusti v mrzle globine, da bi poskrbel za kakno ival, ki
se skriva v njih Ne nazadnje je njegovi oskrbi prepueno celotno posestvo
Bradaviarke...
"Zmagal bo," je ponosno izjavil Hagrid in ga spet potrepljal po
ramenih, da se je Harry za nekaj centimetrov pogreznil v blatna tla. "Vem,
da bo. To utim. Zmagal bo, Harry!"
Harry se ni mogel pripraviti do tega, da bi mu z obraza zbrisal
zadovoljni, zaupljivi nasmeek. Pretvarjal se je, da ga zanimata mlada
samoroga, mu vrnil nasmeh in odkorakal k ostalim, ki so se zgrnili okoli
ivali.

Na predveer druge naloge se je Harryju zdelo, da je ivljenje ena sama

nona mora. Dobro se je zavedal, da bi zelo teko prek noi obvladal potrebni
urok, pa eprav bi ga nael. Kako je lahko dopustil, da mu je zmanjkalo asa
Zakaj se ni jajca lotil prej In zakaj pri predavanjih ni bil bolj zbran!
Morda je kateri od uiteljev kdaj omenil, kako se diha pod vodo!
Z Ronom in Hermiono so sedeli za eno izmed miz v knjinici, sonce pa
je e zahajalo. Skriti za mogonimi skladovnicami knjig so vroino obraali
strani, prepolne najrazlinejih urokov. Vsaki, ko je Harry zagledal besedo
,voda', mu je srce nekaj trenutkov bilo kakor teek bronast zvon, a
najpogosteje je lo zgolj za kaj taknega kot: ,V liter vode vmeajte etrt
kilograma nasekljanih listov mandragore in zmlet salamandrov zob...'
"Po mojem to preprosto ni izvedljivo," je v usodo vdan izjavil Ron izza
knjig na drugi strani mize. "Niesar ne najdem. Niesar. e najbolji se mi
zdi urok suice, s katerim lahko odara razlito tekoino ali manjo luo.
Ampak ta arovnija ni niti sluajno dovolj mona, da bi z njo izsuil celo
jezero."
"Nekaj bomo gotovo nali," je zamrmrala Hermiona in eno izmed sve
potegnila blije k sebi. Oi je imela tako utrujene, da se je z nosom skoraj
dotikala drobnega tiska knjige Ta stare inu zaboravljene uroitve, s katero
se je trenutno muila. "Prepriana sem, da vam ne bi zastavili naloge, ki ne
bi bila izvedljiva."
"So pa jo," je turobno skomignil Ron. "Harry, jutri odkorakaj k jezeru
in glavo vtakni pod vodo. e bo videl kaknega povodnega lovenjaka, mu
zavpij, naj ti vrne, kar koli ti je e sunil. Bomo videli, mogoe bo tisto re
zalual na suho. Drugega ti ne ostane."
"Nalogo je gotovo mo opraviti, tako kot je treba!" se je razjezila
Hermiona. "Gotovo!"
Bila je dobesedno ualjena, ker se je zdelo, da knjinica ne premore niti
najmanjega namiga, ki bi jim pomagal iz zagate. e nikoli se ji ni zgodilo,
da bi se vanjo zatekla po pomo, pa bi ostala brez nje.
"Zdaj vem, kaj bi moral storiti," je izjavil Harry, ki se je z licem
naslonil na Sone ukane za zvite tipe. "Mag bi moral postati, tako kot
Sirius."
"Ja, potem bi se lahko kadarkoli spremenil v zlato ribico!" se je
strinjal Ron.
"Ali pa v abo," je zazehal Harry. Kako je bil utrujen!
"Da postane mag, traja ve let, potem pa se mora prijaviti e na
ministrstvu in ima sploh cel kup sitnosti," ju je nekoliko odsotno zavrnila
Hermiona, ki je zdaj emela v udake arovnike zadrege. "Sta pozabila,
kaj nam je povedala McHudurrova Da mag svojih sposobnosti ne bi
zlorabil, se mora zglasiti na uradu za nedovoljene oblike aranja, kjer vse
natanno popiejo - v kakno ival se spremeni, kakna posebna znamenja
ima in tako dalje in tako naprej."
"Hermiona, saj sem se samo hecal," je zavzdihnil Harry. "Dobro vem, da
se do jutri zjutraj ne bom znal spremeniti v abo..."
"Oh, ta knjiga je isto neuporabna," je zavzdihnila Hermiona in jezno
zaprla udake arovnike zadrege. "Le kdo pri zdravi pameti bi si elel
dlake v nosu spletati v kitke"
"Jaz ne bi imel ni proti, e bi si jih lahko," je izjavil glas Freda
Weasleyja. "Preklemano eden bi bil."

Harry, Ron in Hermiona so dvignili pogled. Izza knjinih polic sta se

pravkar prikazala rdeelasa dvojka.
"Kaj pa vidva tukaj" ju je vpraal Ron.
"Tebe ieva," je odvrnil George. "McHudurrova bi te rada videla, Ron.
Pa tebe tudi, Hermiona."
"Zakaj" se je preseneeno namrila Hermiona.
"Nimam pojma... Ampak ni kaj dobre volje ni," je povedal Fred.
"Takoj vaju morava pripeljati v njen kabinet," je dodal George.
Ron in Hermiona sta se obrnila k Harryju, ki se je poutil, kot bi mu
nekdo izrezal vsa prebavila. Je profesorica nameravala prijatelja oteti Je
opazila, da mu pomagata, eprav bi moral sam potuhtati, kako naj opravi
nalogo
"Se vidimo v dnevni sobi," je zaklicala Hermiona, ko sta se z Ronom e
odpravila. Oba sta bila precej zaskrbljena. "Prinesi s sabo im ve knjig."
"Prav," je otrplo prikimal Harry.
Ob osmih je madam Monockell pogasila svetilke, Harryja pa nagnala iz
knjinice. S sabo je res vzel toliko knjig, kolikor jih je lahko nesel, in
opotekaje se je odpravil proti Gryfondomu. V dnevni sobi je eno izmed
mizic zvlekel v kot in se nemudoma zakopal v bukve. V avknjenih
arovnijah za udake arodeje ni nael niesar pametnega... pa tudi v
Vodniku po srednjeveki magiji ne. V Antologiji urokov osemnajstega stoletja
ni bilo niti besedice o podvodnih junatvih, isto pa je veljalo tudi za
Grozljive goste iz globin in arobne moi, za katere niste vedeli, da jih
imate in vas zanima, kaj z njimi storiti zdaj, ko vam je konno prikapljalo,
kako je z vami.
Krivoap je skoil Harryju v naroje, se zvil v klobko in priliznjeno
zapredel. Dnevna soba se je poasi praznila. tevilni soolci so Harryju
veselo zaeleli, da bi mu lo naslednjega dne im bolje; oitno so bili
podobno kot Hagrid prepriani, da jih bo presenetil z vsaj tako drzno
izvedbo naloge kot prejnji. Harry se jim ni mogel niti zahvaliti, samo
prikimal je, saj se je poutil, kot bi se mu v grlu zataknila ogica za
golf.
Ob deset do polnoi sta v dnevni sobi ostala samo e on in Krivoap.
Prebrskal je e vse knjige, ki jih je prinesel s sabo, Rona in Hermione pa
ni bilo od nikoder.
"Konec je," si je rekel. "Naloge ne bom opravil. Jutri bom odel do
jezera in iriji rekel..."
Predstavljal si je, kako lanom irije razlaga, da ne more opraviti
naloge. Malhaarjeve oi se bodo preseneeno razprle, rumenozobi Karkaroff
se bo zadovoljno zareal, Fleur pa bo rekla: "Zaj zem vedela... Ta mali
fantek je pad premlad za take ztvari." Kar videl je, kako mu Malfoy iz
mnoice zadovoljno poblisne s priponko, na kateri pie "Potter je prdec",
pa Hagridov potrti, nejeverni obraz...
Harry je kar naenkrat vstal. Pozabil je, da ima v naroju Krivoapa, ki
je sicer uspel pristati na vseh tirih, a je vseeno jezno zapihal nanj. Ko pa
je z visoko dvignjenim kosmatim repom odkorakal po svoje, je Harry e
hitel po polastem stopniu proti spalnici... Samo e pla nevidnosti
vzame, potem pa gre nemudoma nazaj v knjinico! Celo no bo ostal v njej,
e bo treba!
"Lumos," je zaepetal ez priblino petnajst minut, ko je odprl vrata

knjinice.
Z areo konico palice je osvetlil dolge police, s katerih je jemal nove
knjige - knjige o urokih in kletvah, knjige o povodnih ljudeh in poastih,
knjige o slavnih arovnicah in arovnikih, o izumih arobnih naprav, o
vsem, kar bi mu morda lahko nakazalo, kako preiveti pod vodo. Odnesel
jih je na mizo, nato pa se je spravil k delu in ob ozkem pramenu svetlobe
arobne palice pridno listal po njih.
Sem ter tja se je ozrl na zapestno uro. Ena zjutraj... Dve... Buden je
ostal lahko le, e si je neprestano, sto in stokrat dopovedoval: V naslednji
knjigi... V naslednji... V naslednji...
Povodni mo na sliki, ki je visela v kopalnici predstavnikov tudentov,
se je glasno smejal. Harry je kakor kos plute plaval na vodi ob skali,
premetavalo ga je sem in tja, povodni mo pa mu je tik nad glavo dral
Ognjeno strelo.
"Zgrabi jo!" se je zlobno krohotal. "Dajmo, zgrabi jo!"
"Ne morem," je sopel Harry in se previdno stegoval po metli, saj se je
bal, da bi potonil. "Daj mi jo!"
Povodni mo ga je s konico metle nekajkrat ostro dregnil v rebra in se
mu e naprej smejal.
"Aua! To boli, nehaj!"
"Harry Potter se mora zbuditi!"
"Nehaj, prosim! Aua!"
"Trapets mora zbuditi Harryja Potterja, nujno ga mora!"
Harry je odprl oi. e vedno je bil v knjinici. Ko je zaspal, mu je
pla nevidnosti zdrsnil z glave, potno lice pa se mu je prilepilo na razprti
prironik Kjer je palica, je pot. Vzravnal se je, si popravil oala in
zameikal v ostro svetlobo sonnega dne.
"Harry Potter mora pohiteti!" je zacvilil vilinec. "Druga naloga se bo
zaela e ez deset minut, Harry Potter pa..."
"ez deset minut" je zakrakal Harry. "Deset... Deset minut!"
Pogledal je na uro. Trapets je imel prav. Bilo je e dvajset ez deveto.
Harry se je poutil, kot bi mu v trebuh padla velika ute, ki mu je prej
visela v prsih.
"Pohitite, gospod!" je cvilil Trapets in ga cukal za rokav. "e zdavnaj bi
morali biti pri jezeru, kot ostali prvaki!"
"Prepozno je, Trapets," je maloduno zavzdihnil Harry. "Te naloge tako
ali tako ne bom opravil..."
"O, pa jo boste, gospod!" je zacvilil vilinec. "Trapets je vedel, da gospod
ni nael prave knjige, pa je sam poiskal reitev!"
"Prosim" je zameikal Harry. "Saj sploh ne ve, kaj nas aka."
"Trapets ve, gospod, Trapets ve! Harry Potter mora v jezero, v katerem
bo nael svojega Runota..."
"Svojega kaj"
"... ki so mu ga ukradli povodni ljudje!"
"Ampak kdo je Runo"
"Vaega Runota imajo, gospod, vaega Runota! Runota, ki je Traptsu
podaril pulover!"
Vilinec mu je pod nos pomolil rokav skrenega puloverja kostanjeve
barve, ki ga je imel na sebi.

"Kaj" je dahnil Harry. "Povodni ljudje so ugrabili... Rona"

"Vzeli so vaega najboljega prijatelja, gospod!" je zacvilil Trapets. "Ko
as se iztee..."
"Ura se odvije," je Harry vilincu skoil v besedo ter se zgroeno zazrl
vanj. "Na to ne misli, sicer groza te oblije! Trapets, kaj naj storim"
"Tole pojejte, gospod! Ampak ele tik preden boste skoili v vodo!" je
rekel vilinec, z roko segel v ep telovadnih hla in iz njega privlekel kepo...
sivkastozelenih podganjih repov!
"Ti, Trapets, kaj pa je to" je zgroeno vpraal Harry in previdno
opazoval kepo. Zdelo se mu je, da malo miga.
"krnjava trava, gospod! Z njeno pomojo boste lahko dihali pod vodo!"
"Trapets, posluaj, si preprian, da bom zaradi... tegale res lahko dihal
pod vodo" je nejeverno vpraal Harry. Nekako e ni pozabil, kako je bilo
zadnji, ko mu je Trapets poskual ,pomagati'; zaradi vilinca je obleal v
olski ambulanti!
"Trapets je popolnoma preprian, gospod!" je resno prikimal vilinec.
"Trapets slii marsikaj, gospod, saj je hini vilinec in skrbi za to, da imajo
profesorji iste plae. Tako je v zbornici slial profesorja Nerrgo in
McHudurro, ki sta se pogovarjala o drugi nalogi! In Trapets ne more
dopustiti, da bi bil Harry Potter ob svojega Runota!"
Harry ni ve dvomil. Skoil je na noge in s sebe potegnil pla nevidnosti
ter ga zbasal v torbo. Nato je pograbil gnusno kepo krnjave trave, jo vtaknil
v ep in se s Traptsom za petami pognal iz knjinice.
"Trapets se mora vrniti v kuhinjo, Harry Potter!" je zacvilil vilinec, ko
sta planila na hodnik. "Gotovo so ga e pogreili! Sreno, gospod, sreno!"
"Hvala, Trapets!" je zavpil Harry in se zapodil navzdol po stopniu.
V avli je bilo e nekaj zamudnikov, ki so zajtrkovali nekoliko kasneje,
vsi pa so bili namenjeni k jezeru, da bi si ogledali drugo nalogo. Ko je
Harry kakor blisk vignil mimo, so se zaudeno ozrli za njim, brata Creevey
sta se mu hitro umaknila s poti, sam pa je preskoil kamnite stopnice pred
vhodom in se pognal v svetel, hladen park.
e s trate pred gradom je opazil, da so tribune, ki so novembra
obdajale ogrado z zmaji, prestavili na nasprotno stran jezera. Kljub temu,
da so bile izjemno visoke, so bile nabito polne. Prek jezera, na katerem se
je zibala njihova zrcalna podoba, je odmevalo razburjeno lobudranje
gledalcev. Harry je e naprej na vso mo tekel k nabreju nasproti tribun.
Tam je tik ob jezeru, za mizo, pregrnjeno z zlato tkanino, sedela irija.
Cedric, Fleur in Levy so bili e zbrani ob mizi in vsi so opazovali, kako se
jim blia.
"Oprostite... da zamujam..." je zasopel. Komaj se je ustavil, saj so bila
tla precej razmoena in spolzka, pri tem pa je z blatom po nesrei
pokropil obleko Fleur Delacour.
"Kje si hodil" ga je oitajoe vpraal oblasten glas. "Skoraj bi e
zaeli!"
Harry se je ozrl. Namesto gospoda Hulesha, ki tokrat oitno ni mogel
priti, je za mizo irije sedel Percy Weasley.
"No, no, Percy!" ga je miril gospod Malhaar, ki mu je neskonno
odleglo, da se je Harry vendarle prikazal. "Pustimo fantu, da pride do sape!"
Dumbledore se je Harryju nasmehnil, Karkaroff in madame Maxime pa
ga nista bila niti najmanj vesela. Sode po tem, kako sta ga gledala, sta

mono upala, da ga ne bo.

Harry se je z rokami naslonil na kolena in hlastaje lovil sapo, saj ga je
v boku zbadalo, kot bi mu nekdo med rebra zasajal no. A ni bilo asa, da
bi priel k sebi. Ludo Malhaar je prvake e razporejal vzdol roba jezera,
da so si stali po tri metre vsaksebi. Harry je bil zadnji v vrsti, tik za
Levyjem, ki je imel na sebi samo kopalke, v roki pa je stiskal arovniko
palico.
"Bo lo, Harry" je zaepetal Malhaar, ko je Harryja odpeljal e nekoliko
dlje od Zmagoslafa. "Ve, kako bo tole izpeljal"
"Aha," je izdahnil Harry, ki se je e zmeraj dral za bok.
Sekretar ga je nakratko stisnil za ramo, nato pa se je vrnil za mizo
irije. Tako kot na svetovnem prvenstvu, je tudi tokrat uperil palico v svoje
grlo in vzkliknil: "Arias!"
Njegov glas je zabobnel prek temne vodne gladine, da so ga sliali do
najvije tribune: "Nai prvaki so e pripravljeni na drugo nalogo, ki se bo
zaela, ko bom dal znak s pialko. Natanko eno uro asa imajo, da si priborijo
tisto, kar jim je bilo odvzeto. Pretel bom do tri. Ena... dve... tri!"
vig pialke je ostro zarezal v mrzel, miren zrak in tribune so se
stresle od vzklikov. Ne da bi pogledal, kaj ponejo drugi prvaki, si je Harry
sezul evlje in nogavice. Nato je iz epa privlekel kepo krnjave trave, si jo
stlail v usta ter zabredel v jezero.
Voda je bila tako ledena, da se je poutil, kot bi se mu koa na nogah
vgala. Globlje ko je korakal, bolj ga je premoeni pla vlekel pod
povrino. Voda mu je segala e prek kolen. Stopala, ki so mu vse bolj
drevenela, v jezerskem blatu in na spolzkih, ploatih kamnih niso nala
prave opore. Kepo v ustih je veil hitro, kot je mogel, eprav je bila
neprijetno sluzasta in gumijasta kakor lovke. Ko mu je voda segala do
pasu, se je ustavil in pogoltnil preveeno krnjavo travo. Potem je akal,
da bi se kaj zgodilo. In akal.
Prek jezera je zapihljal mrzel veter, da je Harryja oblila kurja polt in
se je zael tresti. K tribunam si ni upal niti ozreti. Med truem, ki so ga
zganjali soolci, je namre zaslial smeh. Jasno, v jezero je zakorakal, ne da
bi prej izvedel eno samo arovnijo. Smeh je postajal vse glasneji,
Spolzgadovci so mu vigali...
Potem pa se mu je nenadoma zazdelo, da mu je nekdo na usta in nos
pritisnil blazino. Poskusil je vdihniti, a od napora se mu je zavrtelo.
Njegova pljua so bila prazna, na vratu, pod uesi, pa je zautil ostro
boleino...
Roki sta se mu sami od sebe oklenili vratu in pod prsti je zautil dve
veliki rei, ki sta obupano plali v mrzlem zraku... Zrasle so mu krge! Ne
da bi pomiljal, je naredil edino smiselno hitro se je potopil pod vodo.
Prvi poirek ledene jezerske vode je bil kakor ivljenje samo. Nehalo se
mu je vrteti in zato je hitro napravil e enega. util je, kako mu je voda
mehko stekla skozi krge, te pa so kisik poslale naravnost v mogane.
Predse je stegnil dlani in preseneeno zazijal. Bile so zelenkaste, e bolj
nenavadno pa je bilo to, da mu je med prsti zrasla plavalna koica.
Zasukal se je in si ogledal stopala. Podaljala so se mu in tudi na njih je
med prsti opazil mono plavalno koo, da je bilo, kot bi mu namesto stopal
nenadoma zrasle plavutke.
Voda se mu ni ve zdela mrzla. Ravno nasprotno! Bila je prijetno

hladna in ravno prav gosta! Zaplaval je. Plavutkam podobna stopala so ga

hitro gnala naprej, obenem pa je ugotovil, da mu voda ne drai oi. Kmalu
je priplaval e tako dale od brega, da ni ve videl dna. Potopil se je v
globine jezera.
Nad nenavadno temano in megleno pokrajino jezerskega dna je bilo
tiho, da mu je v uesih brnelo. Samo tri metre dale je videl in zato ga je
presenetila vsaka sprememba: zdaj je plaval prek gozdov valujoe, prepletene
rne vodne trave, zdaj nad irokimi polji blata, posutimi z zaobljenimi,
svetlikajoimi se kamni. Dno se je spualo globlje, Harry pa mu je sledil.
S iroko razprtimi omi se je oziral okoli sebe. Skozi vodo so se prebijali
prameni srhljivo sivkaste svetlobe, ki so jih nedale stran e prepredle sence
in so postali vse ibkeji.
Mimo njega so kakor srebrne puice vigale majhne ribe. Enkrat ali
dvakrat se mu je zazdelo, da je pred sabo zagledal nekaj velikega,
premikajoega se. A lo je le za veliko, pornelo deblo ali gosto zrasel op
vodne trave. Niti sledu pa ni bilo za drugimi prvaki, povodnimi ljudmi in
Ronom... orjake sipe pa na sreo tudi ni bilo na spregled.
Do koder mu je segel pogled, se je zdaj v globino raztezala preproga
svetlozelenega podvodnega rastlinja, ki je valovalo do meter visoko nad tlemi
in je bilo videti kakor velikanska senoet nepokoene trave. Harry je napeto
oprezal okoli sebe, da bi skozi mrak opazil kar koli... ko ga je nenadoma
nekaj zgrabilo za gleenj.
S celim trupom se je zasukal in zagledal mlevnikona. Rogata glava male
vodne poasti je kukala iz rastlinja, z dolgimi prsti pa se je trdno oklepala
Harryjeve noge. Iz ust so se ji svetlikali ostri zobje. Harry je z roko segel
v ep, vendar palice zaradi plavalne koice ni takoj nael. Medtem sta se iz
rastlinja dvignila e dva mlevnikona, ga zgrabila za pla in e sta ga
vlekla navzdol.
"Sipario!" je zavpil Harry, ko je palico konno povlekel na plano. Uroka
se seveda ni slialo, iz ust se mu je izvil velik mehur zraka, palica pa je
namesto isker proti mlevnikonom izstrelila ploho oljnatih kapljic. Bile so
zelo vroe, in ko so se usule po mlevnikonih, so se jim na zeleni koi
kmalu pojavile rdekaste bule. Harry je gleenj izvil iz mlevnikonovega
prijema in hitro, kot je mogel, odplaval stran. Proti zasledovalcem je
obasno izstrelil ploho razbeljenih kapljic, a kljub temu ga je vsake toliko,
kateri izmed mlevnikonov spet poskual zgrabiti in Harry je vsaki silovito
brcnil. Konno je zautil, kako je z nogo udaril ob lobanjo. Ko se je ozrl,
je opazil omamljenega mlevnikona, ki je nemono lebdel nad rastlinjem in
hudo kilil. Drugi dve poasti sta mu ugali s pestmi, nato pa sta se
potopili nazaj v travo.
Harry je zdaj plaval nekoliko poasneje. Palico je spravil v ep, se ozrl
okoli sebe in prisluhnil. Da bi se bolje razgledal, je napravil majhen krog.
Tiina mu je na bobnie pritiskala e huje kot prej. Potopil se je e zelo
globoko, a okoli njega se je e vedno premikala samo valujoa trava.
"Kako ti gre"
Harryja bi skoraj kap. Hitro se je zasukal in pred sabo zagledal
Javkajoo Jane, ki ga je lenobno opazovala skozi debela stekelca svojih
srebrnkastih oal.
"Jane!" je hotel zavpiti Harry, a tudi tokrat se mu je iz ust izvil samo
velik mehur. Jane se mu je zahihitala.

"Na tvojem mestu bi se odpravila v tole smer!" je pokazala. "Jaz ne

grem s tabo. Ne maram jih preve... Kadar koli me zagledajo, se spravijo
name, me lovijo in preganjajo!"
Harry je v znak hvalenosti stisnil pest in izproil palec, nato pa se
odpravil naprej. Pri tem je pazil, da je plaval vije nad rastlinjem kot prej,
saj se je hotel izogniti mlevnikonom, ki bi lahko preali v njem.
Ocenil je, da plava priblino dvajset minut. Zdaj se je pod njim
raztezala neskonna ravan rnega blata. e se mu je preve priblial, se je
dvignilo s tal in skalilo vodo.
Nazadnje je le zaslial ibko, skrivnostno pesem povodnih mo.
Le ena ura na voljo ti bo dana,
da najde, kar srca tvojega je mana...
Harry jim je hitro zaplaval naproti in kmalu se je iz blatne vode
prikazala velika skala. Na njej so bile nenavadne slikarije. Upodabljale so
povodne moe, ki so s sulicami preganjali neznansko ival, najverjetneje
orjako sipo. Harry je odplaval mimo skale in e naprej sledil njihovi
pesmi.
Polovico asa je minilo, le pohiti,
sicer plen v jezeru bo moral zgniti...
Nenadoma so ga od vseh strani obdajale preproste koe iz kamenja,
obraenega z algami. Sem ter tja so skozi line pokukali obrazi, ki pa niti
najmanj niso bili podobni obrazu povodnega moa s slike v marmornati
kopalnici.
Koa povodnih ljudi je bila sivkasta, njihovi lasje pa dolgi, razmreni in
temno zelene barve. Oi so imeli rumene, takne, kot so bili njihovi krbasti
zobje, povodne enske pa so okoli vratu nosile debele koralde iz kamenja.
Ko je Harry plaval mimo njih, so ga vsi potuhnjeno opazovali in le dva povodna
fanta sta priplavala iz koe, da bi si ga bolje ogledala. Harryju ni ulo, da
oba v rokah stiskata sulico.
Pohitel je naprej in se oziral okoli sebe. Kmalu so bile kamnite koe
posejane vse bolj nagosto. Nekatere so obdajali vrtovi vodnega rastlinja,
pred eno izmed njih pa je opazil celo mladega mlevnikona, privezanega na
koliek. Povodni ljudje so zdaj prihajali od vseh strani, kazali nanj ter se
epetaje pogovarjali. Kar naenkrat pa je Harry pred sabo zagledal zelo
nenavaden prizor.
Pred hiami, ki so obdajale podvodno razliico vakega trga, je lebdela
cela mnoica povodnih ljudi. Sredi trga je pel moki zbor, ki je s pesmijo
vabil prvake k sebi, za njimi pa se je dvigoval precej okoren kip
velikanskega povodnega moa, izklesan iz ogromne skale. K njegovi repni
plavuti so bili privezani tirje ljudje.
Ron je tial med Hermiono in Cho, etrta ujetnica pa je bila punka, ki
ni imela ve kot osem let. Po oblaku srebrnih las, ki ji je valovil okoli
glave, je Harry sklepal, da je sestra Fleur Delacour. Vsi tirje so nenavadno
trdno spali, glave so jim mehko visele nad prsmi, iz ust pa so jim uhajali
drobni mehurki.
Harry je pohitel proti jetnikom, eprav je priakoval, da ga bo zbor

povodnih mo zaustavil. A niti eden se ni zganil. Zgrabil je za vrvi, s

katerimi so bili jetniki privezani h kipu. Bile so debele, mone in spolzke.
Spomnil se je noa, ki mu ga je Sirius podaril za boi, a noi je bil
dale stran, v potovalnem zaboju ob vznoju postelje.
Ozrl se je okoli sebe. Skoraj vsi povodni ljudje so bili oboroeni s
sulicami. Naglo je odplaval k poltretji meter visokemu mou, ki je imel
ovratnico iz zob morskega psa, in mu z gibi poskusil dopovedati, da bi si
rad sposodil sulico. Mo se je samo zasmejal in zmajal z glavo.
"Ne bomo ti pomagali," je izjavil z osornim, hripavim glasom.
"Dajte no!" je jezno protestiral Harry (a iz ust so se mu izvili samo
mehurki) in mu poskusil sulico izpuliti iz rok. Toda povodni mo jo je
nekoliko moneje stisnil k sebi, nato pa se je spet zasmejal in zmajal z
glavo.
Harry se je zasukal in se ozrl okoli sebe. Nekaj ostrega potrebuje...
Kar koli...
Na dnu jezera je lealo kamenje. Izbral je zelo nazobanega in se vrnil
h kipu, da bi se z njim lotil vrvi, ki je vezala Rona. Po nekaj minutah
trdega dela ga je reil in Ronovo nezavestno telo se je nekoliko dvignilo od
tal, nato pa obmirovalo.
Harry se je ozrl prek ramen. O drugih prvakih ni bilo ne duha ne
sluha. Kje hodijo Lahko bi malo pohiteli! Zasukal se je k Hermioni, malo
pomislil, potem pa se je s kamnom spravil e nad njeno vrv...
V trenutku ga je pograbilo ve parov monih rok. Pet povodnih mo ga
je vleklo stran od Hermione, zmajevalo s svojimi zelenolasimi glavami in se
smejalo.
"Odpeljati sme samo enega jetnika," je razloil najmoneji izmed
peterice. "Ostale mora pustiti tu..."
"Pa kaj e!" je besno ugovarjal Harry in iz ust so mu uli trije veliki
mehurji.
"Tvoja naloga je, da najde svojega prijatelja... Druge pusti tukaj!"
"Ampak tudi Hermiona je moja prijateljica!" je zavpil Harry, skozi
ustnice pa mu je tiho zdrsnil en sam velikanski srebrni zrani mehur.
"Drugi dve dekleti pa tudi ne smeta umreti!"
Chojina glava je poivala na Hermionini rami, obraz male deklice s
srebrnkastimi lasmi pa je bil grozljivo bled. Harry se je na vse pretege
trudil, da bi se otresel povodnih mo, a ti so se samo e glasneje zasmejali
in ga niso spustili. Harry se je divje ozrl okoli sebe. Pa kje so drugi
prvaki! Bi lahko odpeljal Rona na povrino in se potem vrnil e po
Hermiono ter drugi dve dekleti Bi imel dovolj asa za to Bi jih sploh
nael Pogledal je na uro, a ta se je ustavila.
Potem pa so povodni ljudje zaeli razburjeno kazati nekam navzgor.
Harry je dvignil pogled in zagledal je Cedrica, ki jim je plaval naproti.
Glavo mu je ovijal velikanski zrani mehur, zaradi katerega so bile poteze
njegovega obraza nenavadno iroke in raztegnjene.
"Pojdi!" so mu nemo sporoile Cedricove ustnice. "Fleur in Levy
prihajata!"
Harry je z velikim olajanjem opazoval, kako je Cedric iz epa povlekel
no ter reil Cho, nato pa jo je odvlekel navzgor in kmalu sta izginila v
mraku jezerske vode.
Fleur in Zmagoslafa pa ni bilo od nikoder. as se je iztekal, pesem pa

je trdila, da bo z jetniki po preteku ene ure konec...

Neka povodna ena je razburjeno zavpila. Moje, ki so zadrevali
Harryja, so popustili prijem in se ozrli prek ramen. Harry se je zasukal in
zagledal nekaj poastnega, nekaj, kar se jim je zelo hitro priblievalo loveko telo z glavo morskega psa!
"To je vendar Zmagoslaf!" se je posvetilo Harryju, ko je na telesu
grozljive poasti opazil kopalke.
Res. Levy si je oitno spremenil obliko, a se mu urok ni povsem
posreil. Priplaval je naravnost k Hermioni in se s eljustmi lotil vrvi, s
katerimi je bila zvezana. Toda morskemu pasjeglavcu so zobje trleli iz
gobca pod najrazlinejimi koti. Izvrstni so bili za lov, za razvozlavanje vrvi
pa nikakor ne in Harry se je zbal, da bo Levy Hermiono raztrgal. vignil
je k njemu, ga lopnil po rami in mu pomolil svoj nazobani kamen.
Pasjeglavec ga je zgrabil in se vrvi lotil z njim. Hermiono je reil z nekaj
zamahi, nato pa jo je prijel okoli pasu in se zael hitro dvigati proti
povrini, ne da bi se enkrat samkrat ozrl.
Kaj pa zdaj Ko bi bil Harry le preprian, da bo prila tudi Fleur... A
e zmeraj je ni bilo od nikoder. Torej nima izbire!
Zgrabil je kamen, ki ga je Levy odvrgel, toda povodni moje so se
postavili okoli Rona in male deklice. Zmajevali so z glavami.
Harry je segel po palici in zavpil: "Spravite se mi s poti!"
Spet so se mu iz ust izvili samo mehurki, a povodni moje so ga
oitno razumeli, saj so se nenadoma nehali smejati. Njihove rumenkaste oi
so se prestraeno uprle v Harryjevo palico. e res, da so bili morski moje
v tevilni premoi, a Harry je z njihovih obrazov prebral, da znajo arati
ravno toliko kot orjaka sipa.
"Do tri bom pretel!" je zavpil in iz njegovih ust je proti povrini
jezera splaval velik zrani mehur. Da ne bi prilo do nesporazuma, je v zrak
dvignil tri prste.
"Ena..."
Skril je prvi prst.
"Dve..."
Skril je drugi prst...
Morski ljudje so se razbeali, Harry pa se je pognal k deklici in se
posvetil vrvem, ki so jo vezale h kipu. Konno je bila svobodna. Zgrabil jo
je okoli pasu, z drugo roko poprijel ovratnik Ronovega plaa in se silovito
odrinil od jezerskega dna.
Napor je bil neizmeren. Zdaj si z rokami ni mogel pomagati in vse so
morale opraviti noge. Ron in sestra francoske prvakinje sta bila kakor vrei
krompirja, ki sta ga vztrajno vlekli navzdol... Pogled je uprl proti povrini,
eprav je vedel, da so straansko globoko, saj je bila voda nad njimi
povsem temna...
Navzgor so plavali tudi povodni ljudje. Lahkotno so kroili okoli njega
in opazovali, kako se mui s svojim bremenom... Ga bodo, ko bo as
potekel, potegnili nazaj v globine So ljudoerci V nogah ga je od
utrujenosti grabil kr in imel je obutek, da mu bosta Ron ter mala
Francozinja zaradi svoje tee vsak as odtrgala roke.
Vdihoval je le z veliko teavo. Spet je na obeh straneh vratu zautil
ostro boleino, voda v njegovih ustih pa se mu je nenadoma zazdela zelo
mokra... A tema se je vse bolj redila... e je nad sabo zagledal pramene

svetlobe...
Krevito je zamahnil s svojimi plavutkami in ugotovil, da so komaj kaj
dalje od stopal... Pred omi se mu je meglilo, a vedel je, da je zrak
komaj nekaj metrov nad njim... Nujno ga mora dosei... Mora...
Z nogami je zamahoval krepko in hitro, da mu je bilo, kot bi miice
kriale od bolein. A postajal je vse bolj zaspan... Ne sme se ustaviti!
Zrak potrebuje, naprej mora!
Konno je prebil jezersko gladino. Zrak je bil tako ist in hladen, da so
ga po obrazu spreleteli mravljinci. Hlastno ga je zajel in poutil se je, kot
da ga e nikoli prej ne bi resnino vdihnil. Potem je nad vodo potegnil e
Rona in malo deklico. Vse naokrog so iz jezera ena za drugo pokukale
divje, zelenolase glave. A povodni ljudje so se mu smehljali.
Soolci na tribuni so zganjali straen tru, vpili so ter vreali in
isto vsi so bili na nogah. Morda so mislili, da sta Ron in mala deklica mrtva,
a motili so se. Oba sta namre odprla oi. Deklica je bila videti
prestraena in zmedena, Ron pa se je najprej odkaljal, da je voda prela v
vse smeri. Nato je zameikal v jasen dan, se obrnil k Harryju in ga
pobaral: "Tukaj je pa nekam vlano, se ti ne zdi"
V naslednjem trenutku je opazil malo Francozinjo.
"Zakaj si pa njo privlekel s sabo" se je zaudil.
"Fleur ni prila ponjo. Saj je nisem mogel kar pustiti tam spodaj, bogve
kaj bi naredili z njo," je zasopel Harry.
"O, ti lolek!" je Ron zavil z omi. "Ti pa res verjame vse, kar ti kdo
zapoje. Dumbledore gotovo ne bi dovolil, da bi se nam kaj zgodilo!"
"Ampak povodni moje so peli..."
"Tisto je bilo v pesmi samo zato, da bi se vrnil v roku ene ure!" je
pojasnil Ron. "Upam, da nisi tam spodaj zapravljal asa in se el junaka!"
Harry se je poutil precej trapasto, obenem pa je bil tudi nekoliko
ualjen. Ronu je bilo lahko. Lepo je spal in niti sanjalo se mu ni, kako
grozljivo je na dnu jezera, posebej, e te obdajajo povodni moje, oboroeni
s sulicami. Sam je bil preprian, da bodo jetnike po preteku ene ure pobili.
"Pridi," je nejevoljno rekel, "pomagaj mi jo zvlei do brega, mislim, da
ne zna pretirano dobro plavati."
Sestro Fleur Delacour sta izmenino vlekla za sabo proti bregu, odkoder
jih je stoje opazovala irija. Dvajset povodnih ljudi jih je spremljalo kakor
nekakna astna straa, zraven pa so prepevali svoje grozljive, vreave
pesmi.
Harry je videl, kako se madam Pomfrey nejevoljno ubada s Hermiono,
Levyjem, Cedricom in Cho, ki so bili oviti v debele odeje. Ko sta Harry in
Ron priplavala blije k bregu, sta se jima Dumbledore in Malhaar
nasmehnila. Percy, ki je bil isto bled in je bil zauda videti veliko mlaji
kot obiajno, jima je priofotal naproti. Madame Maxime pa je zadrevala
Fleur, ki je bila vsa histerina in se je ravnateljici poskuala izviti iz
prijema.
"Gabrielle! Gabrielle! Je iva! Je z njo vze v redu!"
"Ni ji ni!" ji je poskual dopovedati Harry, a bil je popolnoma izrpan
in je e govoril komaj, kaj ele vpil.
Percy je zgrabil Rona in e ga je vlekel proti obreju (,Spusti me, ti
butelj, saj mi ni ni!'). Dumbledore in Malhaar sta Harryja postavila
pokonci, Fleur pa je le ula madame Maxime ter hlastno objela sestrico.

"Mlevnikoni zo me... napadli zo me... Oh, Gabrielle, mizlila zem e...

Mizlila zem..."
"Pridi sem, ti!" je jeznorito zagodrnjala madam Pomfrey, Harryja zgrabila
za roko in ga potegnila k Hermioni in drugim. Na tesno ga je ovila z
odejo, da se je poutil, kot bi ga ukleila v prisilni jopi, nato pa mu je v
grlo zlila peko napoj. Iz ues mu je zasikala para.
"estitam, Harry!" je vzkliknila Hermiona. "Uspelo ti je, nael si nain,
kako opraviti nalogo, in to isto sam!"
"No, ja..." se je nasmehnil Harry. Povedal bi ji, da mu je Trapets
pomagal, a je ravno opazil, kako Karkaroff boli vanj. Ravnatelj
Durmstranga je bil edini lan irije, ki ni zapustil mize. Tudi tega, da so
se Harry, Ron in sestra francoske prvakinje varno vrnili, se ni veselil.
"Hvala," je Harry glasno odvrnil Hermioni, da ga je lahko slial tudi
Karkaroff.
"Obada ima na hrbtu, Hermiona," jo je opozoril Levy.
Harry je imel obutek, da je Zmagoslaf to rekel samo zato, da bi se
Hermiona posvetila njemu. Najbr jo je hotel opomniti, da jo je ravnokar
reil iz jezera, a Hermiona je obada samo odgnala in rekla: "Res pa je, da si
mono prekorail as, ki si ga imel na voljo, Harry... Si nas teko nael"
"Niti ne."
Harry se je poutil vedno bolj trapasto. Zdaj, nad vodno gladino, mu je
bilo povsem jasno, da je Dumbledore poskrbel za varnostne ukrepe. Menda
ne bi dopustil, da bi jetniki pomrli samo zato, ker jih prvaki ne bi nali!
Ah! Zakaj ni preprosto reil Rona in ga odvlekel na povrino Potem bi nalogo
opravil prvi! Cedric in Levy nista zapravljala asa in prav malo jima je bilo
mar za druge. Pesmi povodnih mo nista jemala resno...
Dumbledore je epel tik ob jezeru, globoko zatopljen v pogovor s e
posebej divjim in stranim povodnim moem, ki je bil verjetno poglavar
podvodne vasi. Iz ravnateljevega grla so se izvijali vreei kriki, kakrne so
spuali povodni ljudje, kadar so se dvignili nad vodno gladino. Dumbledore,
ki je oitno obvladal povodnovino, je nazadnje le vstal, se obrnil k drugim
lanom irije in dejal: "Preden ocenimo prvake, bi se bilo verjetno pametno
malo pogovoriti."
irija je staknila glave, madam Pomfrey pa je Rona reila iz Percyjevih
krempljev. Odpeljala ga je k Harryju in drugim, ga ovila z odejo, v grlo pa
mu je vlila poprovko. Nato je odla e po Fleur in njeno sestro. Prvakinja
Beauxbatonsa je imela obraz in roke mono popraskane, njen pla pa je
bil strgan, a zdelo se je, da ji je za vse to prav malo mar. Madam
Pomfrey ni dovolila niti tega, da bi ji razkuila praske.
"Pozkrbite za Gabrielle," ji je naroila, nato pa se obrnila k Harryju.
"Reil zi jo," je dahnila, "pa deprav to ni bila tvoja naloga."
"Ja, no," je pokimal Harry, ki si je zdaj e mono elel, da bi vsa
dekleta pustil privezana h kipu.
Fleur se je sklonila in ga poljubila dvakrat na vsako lice. Harryju je
obraz kar zaarel in niti najmanj ne bi bil preseneen, e bi mu iz ues
spet zasikala para. Fleur pa se je e zazrla v Rona.
"Ti pa... Ti pa zi mu pomagal..."
"Ja," je pritrdil Ron in njegov glas je bil poln upanja, "majkeno sem
mu res..."
Fleur se je sklonila in poljubila tudi njega. Hermiono je to razkailo, da

je bilo joj, a ravno takrat je tik ob njih zadonel ojaani glas Luda
Malhaarja. Vsi so se zdrznili, gledalci na tribunah pa so hitro potihnili.
"Dame in gospodje, naj vam sporoim odloitev irije. Glavar povodnih
mo Mracus nam je natanko opisal, kaj se je dogajalo v podvodni vasi. Odloili
smo se, da bomo pri oceni prvakov upotevali tudi njegovo poroilo, vsak izmed
etverice udeleencev Turnirja pa bo dobil od ni do petdeset tok.
Zanimo z nao mlado damo. Fleur Delacour je bravurozno izvedla
skafandrski urok, a pred ciljem so jo napadli mlevnikoni in naloge ni
mogla opraviti do konca. Zato prejme petindvajset tok."
Gledalci so ji zaploskali.
"Niti ene todke zi ne zazluim," je zavzdihnila Fleur in alostno zmajala
z glavo.
"Tudi Cedric Diggory se je zanesel na skafandrski urok, a se je vrnil
minuto po preteku asa, ki so ga prvaki imeli na voljo za izvedbo
naloge."
Iz mnoice na tribunah, predvsem iz pihpuffovskih grl, so se zasliali
tevilni radostni kriki. Harry je opazil, kako ponosno je Cho pogledala
Cedrica.
"Zato mu je irija dosodila sedemintirideset tok."
Harry je bil na robu obupa. Sam se je vrnil iz jezera e veliko
pozneje...
"Gospod Zmagoslaf Levy je izvedel nepopolno spremembo oblike, ki pa
mu je vseeno dobro sluila, in je nalogo opravil kot drugi. S tem si je
prisluil tirideset tok."
Karkaroff, ki je Levyju zaploskal e posebej mono, se je vzvieno
nasmihal.
"Harry Potter pa se je s krnjavo travo domislil izvrstne reitve teavne
naloge. A vrnil se je zadnji, ko je as, ki ga je imel na voljo, e zdavnaj
potekel," je nadaljeval Malhaar. "Toda glavar povodnih ljudi nam je povedal,
da je jetnike nael prvi. Tako pozno se je vrnil na suho samo zato, ker se
je elel prepriati, da se bodo na varno vrnili vsi jetniki, ne le njegov."
Oba, Ron in Hermiona, sta Harryja pogledala razkaeno in pomilovalno
obenem.
"Veina lanov irije meni," se je spet oglasil Malhaar in grdo oinil
Karkaroffa, "da je s tem izkazal izjemno moralno dro in bi si zasluil
najvije mono tevilo tok. A nazadnje smo bili primorani v kompromis in
zato smo Potterju prisodili... petintirideset tok!"
Harryju je elodec od veselja napravil salto - s Cedricom si delita prvo
mesto! Tudi Rona in Hermiono je odloitev irije povsem presenetila.
Zazijala sta v Harryja, potem pa sta se zasmejala ter se pridruila
hrupnemu aplavzu gledalcev.
"No, vidi, Harry!" je zavpil Ron, da bi preglasil tru. "Jaz sem mislil,
da si prismojen, v resnici pa si tam spodaj izkazoval moralno dro!"
Tudi Fleur mu je navdueno zaploskala, Levy pa ni bil videti preve
zadovoljen. Hermiono je spet poskual zaplesti v pogovor, a ta ga zaradi
gromkega aplavza sploh sliala.
"Tretja in zadnja naloga bo na sporedu tiriindvajsetega junija zveer,"
je vse zbrane obvestil Malhaar. "Prvakom bomo natanko mesec dni pred nalogo
povedali, kaj jih aka, gledalcem pa hvala, ker ste jih spet navdueno
spodbujali."

"Opravil sem drugo nalogo!" si je omamljeno rekel Harry, ko ga je

madam Pomfrey z ostalimi prvaki vred naganjala proti gradu, da bi se im
prej preoblekli v suha oblaila. "Opravil sem drugo nalogo, uspelo mi je!
Zdaj imam vse do tiriindvajsetega junija mir."
Na stopnicah pred vhodom v grad pa se je odloil, da bo med
naslednjim izletom v Meryascoveeno Traptsu kupil po en par nogavic za
vsak dan v letu.
Sedemindvajseto poglavje
Tacmeister se vrne
-----------------------------Harryju je bilo po opravljeni nalogi najbolj ve to, da so si vsi eleli
im bolj natanno izvedeti, kaj se je dogajalo pod jezersko gladino. Zaradi
tega se je v srediu pozornosti enkrat za spremembo znael tudi Ron.
Harry je opazil, kako se je Ronova pripoved ob vsakokratni ponovitvi rahlo
spremenila. Sprva je eljnim poslualcem na dolgo in iroko pripovedoval
zgodbo, ki se je ujemala s Hermionino: profesor Dumbledore je vse jetnike
v McHudurrinem kabinetu s pomojo arovnije zazibal v sen. e prej jim je
zagotovil, da jim ne bo ni hudega in se bodo zbudili takoj, ko se bodo
znali nad vodno gladino. A minil ni niti teden, ko je Ronova zgodba
postala neverjetno napeta: ugrabili naj bi ga, pri emer se je bojeval s kar
petdesetimi do zob oboroenimi povodnimi momi, ki so ga morali na mrtvo
premlatiti, preden so ga lahko zvezali.
"Ampak za rokavom sem imel skrito arobno palico," je zagotovil Padmi
Patil, ki ji je bil veliko bolj ve, odkar so mu drugi posveali toliko
pozornosti. Ogovorila ga je vsaki, ko sta se sreala na hodniku. "e bi se
mi zahotelo, bi tiste povodne osle lahko kadarkoli pospravil."
"Le kako Bi zasmral nanje" ga je zbodla Hermiona.
Soolci so jo neprestano draili, e da je Levyjeva, ,srna mana', in
zato ni bilo udno, da je bila precej razdraljiva. Kakor koli, Ron je ob
njenem vpraanju zardel do ues, in od takrat naprej je o vsem skupaj poroal
veliko bolj resnicoljubno.
Marca ni ve toliko deevalo, a vsaki, ko so li v park, jim je v dlani
in obraz zarezal krut veter. Poto so dobivali z veliko zamudo, saj je sove
premetavalo po zraku kot jesensko listje. Rjava sova, ki jo je Harry poslal
Siriusu, da bi mu sporoil datum izleta v Meryascoveeno, se je vrnila v petek
zjutraj, peresa pa so ji trlela vsako v svojo smer. Komaj ji je Harry z noge
odvezal pismo, e je odletela, saj se je oitno bala, da bi jo spet kam
poslal.
Botrovo pismo je bilo skoraj tako kratko kot prejnje.
Dobiva se v soboto ob dveh popoldan. Poakal te bom pri prehodu
ez ograjo panika, na koncu kolovoza, ki pelje iz Meryascoveene
(stran od Bradaviarke). Prinesi s sabo im ve hrane.
"Menda se ni vrnil v Meryascoveeno" se je nejeverno zaudil Ron.
"Videti je e tako," je skomignila Hermiona.
"isto nor je!" je zaskrbljeno vzkliknil Harry. "e bi ga ujeli..."

"Dolgo pot je napravil, pa ga niso," ga je bodril Ron. "Sploh pa v

vasi ni kot lani, ko je po njej kar mrgolelo morakvarjev."
Harry je zloil pismo. Priznati si je moral, da bi se s Siriusom
zelo rad spet videl. Na dvojno uro napojev se je zato odpravil veliko
bolje volje, kot je bil obiajno, kadar se je skupaj z Ronom in
Hermiono po stopnicah spual proti jeam.
Pred vrati uilnice so skupaj tiali glave Malfoy, Crabbe in Goyle,
pa tudi Gatka Garkinson ter njena klapa Spolzgadovk. Vsi so si nekaj
ogledovali in se zraven zadovoljno ter zlobno hihitali. Ko se jim je
trojica pribliala, je izza Goylovega hrbta pogledal Gatkin obraz, ki je
mono spominjal na buldogov gobec.
"Glejte jih, so e tukaj!" se je zahihitala in Spolzgadovci so stopili
nekoliko narazen, da so jih vsi videli. Harry je opazil, da dri Gatka
v rokah arovniin tednik. S fotografije na naslovnici revije se je
smehljala arovnica z nakodranimi lasmi in precej velikimi zobmi, ki
je s palico kazala na velik kos biskvita.
"Tole te bo gotovo zanimalo, Grangerjevka!" je glasno izjavila Gatka
in revijo vrgla v Hermiono, ki jo je od preseneenja komaj ujela.
Ravno takrat je skozi vrata jee pogledal Raws in jim pomignil, naj
pridejo noter.
Hermiona, Harry in Ron so se kot obiajno odpravili k mizi ob
zadnji steni uilnice. Raws jim je obrnil hrbet, da bi na tablo
napisal sestavine napoja, ki naj bi ga tistega dne zvarili, Hermiona
pa je pod mizo hitro prelistala revijo. Tono na sredini arovniinega
tednika je nala lanek, nad katerim so se naslajali Spolzgadovci.
Harry in Ron sta se nagnila blije. Na vrhu kratkega lanka je
kraljevala barvna fotografija, pod njo pa naslov "Skrivna srna
boleina Harryja Potterja".
Harry Potter je morda fant, ki mu ni para, a vseeno ga muijo
iste teave kot druge najstnike, pie Rita Brentsell. Vse od smrti
starev je hrepenel po ljubezni in mislil je, da je tolabo nael pri eni
izmed soolk bunkeljskega porekla, Hermioni Granger. Verjetno se mu
ni niti sanjalo, da se bo usoda e enkrat poigrala z njim, saj je
zaradi izgube najblijih e v rani mladosti dovolj trpel.
Neverjetno stremuka gospodina Granger ima rada slavne
arovnike, a si svoje sle oitno ne more poteiti samo s Harryjem.
Odkar je na Bradaviarko prispel Zmagoslaf Levy, iskalec bolgarske
dravne reprezentance in junak zadnjega svetovnega prvenstva, se
gospodina Granger neprestano poigrava s ustvi obeh fantov. Levy
javno priznava, da ga je mala spletkarka isto obsedla in jo je e
povabil, naj ga poleti obie v Bolgariji. Zadnje ase menda misli
samo e nanjo.
A teko je verjeti, da se Grangerjeva fantoma zdi zanimiva zgolj
zaradi arov, s katerimi jo je obdarila narava.
"Strahotno grda je," pravi Gatka Garkinson, ljubka in ivahna
tudentka etrtega letnika, "ni pa neumna in gotovo zna zvariti
ljubezenski napoj. Po mojem ga tudi je."
Ljubezenski napoji so na Bradaviarki seveda prepovedani in Albus
Dumbledore bo nedvomno raziskal, e so obtobe na raun Grangerjeve

osnovane. Vsi, ki Harryju Potterju elimo samo najbolje, pa mlademu

junaku svetujemo, naj drugi svoje srce izroi v roke dekleta, ki je
tega vredno.
"Saj sem ti rekel!" je Ron ostro zaepetal Hermioni, ki je e vedno
nejeverno zijala v lanek. "Sem ti rekel, da ne jezi Rite Brentsell!
Zdaj pa o tebi pie, kot bi bila prava... hotnica!"
Hermiona, ki je bila sprva povsem osupla, je prhnila v priduen smeh.
"Hotnica!" je ponovila, in ko se je obrnila k Ronu, se je kar
tresla od zadrevanega smeha.
"Tako takim enskam pravi naa mami," je zamrmral Ron in spet
zardel vse do ues.
"e Rita ne zmore spraviti skupaj ni boljega, se mi prav smili,"
je izjavila Hermiona, ki se je e vedno tiho hihitala in arovniin tednik
odvrgla na prazen stol poleg sebe. "To je vendar navadna izmiljotina."
Ozrla se je k Spolzgadovcem. Vsi so opazovali njo in Harryja,
priakujo, da ju bo lanek isto potrl. Hermiona se jim je zbadljivo
nasmehnila in jim pomahala, nato pa so vsi trije na mizo zaeli zlagati
sestavine, ki so jih potrebovali za izdelavo napoja za bistrenje uma.
"Ampak neesa pa ne razumem," je rekla Hermiona deset minut
kasneje in otrpnila sredi giba, da ji je roka s tolkaem obvisela nad
terilnico, polno skarabejev. "Kako je Rita izvedela..."
"Kaj" jo je hitro vpraal Ron. "Menda nisi res zvarila
ljubezenskega napoja"
"Ne bodi trapast," je Hermiona zavila z omi in se spet lotila
skarabejev. "Zanima me, kako je izvedela, da me je Zmagoslaf povabil,
naj ga poleti obiem."
Ko je Hermiona to izrekla, je zardela, da je bilo joj in e lep as
se je izogibala Ronovemu pogledu.
"Kaj" je Ron zajel sapo, tolka pa mu je padel iz rok, da je po
jei glasno zadonelo.
"Povabil me je, ko me je spravil iz jezera," je zamrmrala
Hermiona. "Takoj ko se je znebil glave morskega psa. Madam Pomfrey
nama je izroila odeje, on pa me je potegnil vstran, da naju lani
irije ne bi sliali. Vpraal me je, e imam e kakne narte za
poletne poitnice, in ko sem odkimala, je predlagal, da bi ga obiskala..."
"In kaj si odgovorila" je vpraal Ron. Tako napeto je bolal v
Hermiono, da je s tolkaem besno mlel po mizi, kaknih dvajset centimetrov
stran od terilnice.
"Tudi to je res rekel, da zadnje ase misli samo e name," je
nadaljevala Hermiona, ki je bila zdaj e tako hudo rdea, da bi lahko
pogasili vse bakle v jei, pa bi bilo vseeno dovolj svetlo. "Ampak kako
je Rita to izvedela Saj je vendar ni bilo tam... Ali pa Mogoe ima
pla nevidnosti in se je pritihotapila v grajski park, da bi si ogledala
drugo nalogo..."
"In kaj si odgovorila!" je Ron ponovil vpraanje in trdo usekal po
mizi, katere povrina je bila e polna udrtin.
"Pravzaprav ni, ko me je pa skrbelo, kaj se je zgodilo z vama..."
"Tvoje druabno ivljenje je nedvomno sila zanimivo, Grangerjeva,"
je dejal leden glas za njihovimi hrbti, "a prosil bi te, da o njem ne

razglablja med mojimi urami. Gryfondomu bom za tole odbil deset tok."
Medtem ko so se pogovarjali, se je k njihovi mizi priplazil Raws.
Dreco je izrabil prilonost ter pritisnil na priponko, ki jo je e vedno
nosil na prsih, da se je z nje zasvetlikalo znano sporoilo.
"Glej no... Tudi revije berete pod mizo" se je spet oglasil Raws
in zgrabil arovniin tednik. "Gryfondom bo ob e deset tok. Ja...
Saj se mi je kar zdelo..." Ko mu je pogled zdrsnil prek Ritinega
lanka, so se mu rne oi zlobno zalesketale. "Potter se gotovo boji,
da ne bi zgreil kaknega lanka o sebi. Njegova zbirka asopisnih
izrezkov bi bila potem pomanjkljiva..."
Po jei je zadonel smeh Spolzgadovcev, Rawsove tanke ustnice pa
so se zvile v odvraten nasmeek. Da bi Harryja e bolj razbesnel, se
je odloil naglas prebrati lanek.
"Skrivna srna boleina Harryja Potterja... Jejhata, Potter, ubogo
tvoje srece. Harry Potter je morda fant, ki mu ni para..."
Harry je util, kako mu obraz ari. Raws je na koncu vsakega
stavka napravil premor, da bi se Spolzgadovci lahko od srca nasmejali.
Ko je lanek bral on, je bil sliati e desetkrat huji.
"Vsi, ki Harryju Potterju elimo samo najbolje, pa mlademu junaku
svetujemo, naj drugi svoje srce izroi v roke dekleta, ki je tega vredno.
Kako ganljivo," se mu je posmehoval profesor in zvil revijo,
Spolzgadovci pa so se od krohota kar valjali po tleh. "Mislim, da bi
bilo bolje, e bi vas tri spravil narazen. Laje se boste posvetili
napojem in ne boste neprestano razmiljali o svojih zapletenih
ljubezenskih avanturah. Weasley, ostani tukaj, Grangerjeva, presedi se
h Gatki, Potter, ti pa k mizi pred katedrom. Gremo!"
Harry je besno zmetal sestavine in olsko torbo v kotel, ki ga je
nato zvlekel na elo predavalnice, k prazni mizi. Raws mu je sledil,
sedel h katedru in opazoval, kako zlaga stvari iz kotla. Harry, ki je
bil odloen, da ga ne bo niti pogledal, se je lotil skarabejev in si
predstavljal, da so hroi v resnici pomanjane profesorjeve glave.
"Vsa ta pozornost, ki ti jo posvea tisk, je zate hudo kodljiva. e
tako ali tako si preve nadut, Potter," je tiho izjavil Raws, ko so se
soolci nekoliko umirili.
Harry ni rekel niesar. Vedel je, da bi ga Raws rad spravil ob
ivce, kot ga je poskual e vekrat. Nedvomno je upal, da bo e pred
koncem ure Gryfondomu lahko odbil petdeset tok.
"Morda si dela utvare, da si oaral ves arovniki svet," je
nadaljeval profesor tako tiho, da ga ni mogel sliati nihe drug. Harry
je medtem s tolkaem mlel naprej, eprav je od skarabejev ostal samo
e zelo, zelo fin prah. "A meni je vseeno, kolikokrat se tvoja slika
pojavi v asopisu. Zame, Potter, si samo nesramen smrkavec, ki se
preve ceni, da bi upoteval olska pravila."
Harry je prah stresel iz terilnice v kotel in se lotil ingverjeve
korenine. Od jeze so se mu nekoliko tresle roke, a oi je vztrajno
upiral navzdol, kot da sploh ne slii, kaj govori Raws.
"Zato te zdaj svarim zadnji, Potter," ni odnehal profesor, igar
glas je postal samo e bolj mehak. "Da si slaven smrkavec, me niti
najmanj ne gane - e mi bo e enkrat vlomil v kabinet..."

"Saj nisem vlomil v va kabinet!" ga je jezno prekinil Harry, ki je

pozabil, da naj bi bil gluh za profesorjeve besede.
"Ne lai," je zagodel Raws in njegove brezdanje rne oi so zavrtale
v Harryjeve. "Boomslangove luske. krnjava trava. Oboje se nahaja
samo v moji zasebni shrambi in dobro vem, kdo mi krade iz nje."
Harry mu je vrnil pogled, odloen, da ne bo pomeiknil ali kako
drugae pokazal, da je kriv. Teh stvari sam res ni ukradel.
Boomslangove luske je Rawsu v drugem letniku sunila Hermiona, ker
so jih potrebovali za mnogobitni napoj, krnjavo travo pa mu je
seveda ukradel Trapets.
"Nimam pojma, o em govorite," se je hladnokrvno zlagal Harry.
"Takrat, ko mi je nekdo vlomil v kabinet, si bil na tistem
stopniu!" je zarentail profesor. "Ne misli, da tega ne vem, Potter!
Noru Nerrga se je morda pridruil klubu tvojih oboevalcev, a jaz
takih nesramnosti ne bom prenaal! e enkrat ponoi obii moj
kabinet, pa bo po tebi!"
"Prav," je mirno prikimal Harry in se spet posvetil korenini
ingverja, "e bi me prijelo, da vas obiem, se bom spomnil vaega svarila."
Rawsove oi so se zlohotno poblisknile. Z roko je segel v svoj rni
pla. Harry je za hip pomislil, da bo iz njega privlekel palico in ga
bo preklel. Otrpnil je. Potem pa je opazil, da Raws v dlani dri
majhno, kristalno stekleniko, v kateri je bil popolnoma prozoren
napoj. Previdno si ga je ogledal.
"Ve, kaj je to, Potter" ga je vpraal Raws in oi so se mu spet
zalesketale.
"Ne," je odvrnil Harry, tokrat popolnoma po resnici.
"To je reserum - napoj resnice, ki je tako moan, da bi tri
kapljice zadostovale, pa bi vsemu razredu izpovedal svoje najveje
skrivnosti," je zlobno razloil profesor. "e res, da je ministrstvo
strogo omejilo njegovo uporabo. A e ne bo previden, se lahko
primeri, da se mi roka zatrese..."
Komaj opazno je stresel stekleniko.
"Kakna kapljica napoja bi se lahko mimogrede znala v ai, iz
katere bo pri veerji pil buni sok. Potem, Potter... Potem bomo
videli, ali si bil v mojem kabinetu ali ne."
Harry ni rekel niesar. Znova se je sklonil nad ingverjevo korenino,
segel po nou in jo spet zael sekljati. To z napojem resnice mu ni
bilo niti najmanj ve, saj bi mu ga Raws res z lahkoto vlil v pijao.
Globoko je zajel sapo. Malo je manjkalo, pa bi se zael tresti. Pomislil je
namre, kaj vse bi prilo na dan, e bi mu profesor postregel z reserumom...
Seveda bi se v godlji znalo precejnje tevilo ljudi in bitij, za zaetek
Hermiona ter Trapets. A Harry je prikrival marsikaj. Na primer to, da si
dopisuje s Siriusom... pa tudi - ob tej misli ga je zvilo v elodcu - kaj uti
do Cho... Ko je v kotel stresel nasekljano korenino ingverja, se je
vpraal, e naj se od zdaj naprej zgleduje po Nerrgi. Naj pije samo e
iz utarice, ki jo bo imel neprestano na oeh
Takrat je nekdo potrkal.
"Naprej," je rekel Raws s povsem obiajnim glasom.
Vsi so se ozrli k vratom. Skoznja je vstopil profesor Karkaroff, ki
je nemudoma odkorakal k Rawsovi mizi. Okoli prsta si je spet ovijal

kozjo bradico in videti je bil ves na trnih.

"Pogovoriti se morava," je izjavil, ko se je ustavil pred Rawsom.
Mono si je prizadeval, da ga ne bi slial kdo od tudentov, in zato
je ustnice komaj razprl; bilo je skoraj tako, kot bi govoril iz trebuha.
Harry se je pretvarjal, da se ukvarja s sestavinami za napoj, v resnici
pa je napiil uesa.
"Po koncu ure se bova pogovorila, Karkaroff..." je zamrmral Raws,
a ravnatelj Durmstranga ga je prekinil.
"Takoj se bova, da se mi ne bo spet izmuznil. Izogiba se me."
"Po koncu ure," je zagolal Raws.
Harry je menzuro podral proti svetlobi, pa ne zato, da bi laje
videl, e je vanjo nalil dovolj pasavevega ola. V resnici je bila to le
pretveza, da si je nahitro ogledal profesorski par. Karkaroff je bil
hudo zaskrbljen, Raws pa jezen.
Ravnatelj Durmstranga je vse do konca dvojne ure postopal okoli
katedra, odloen, da mu Raws po predavanju ne bo uel. Harryja je
zelo zanimalo, kaj ima povedati mojstru arobnih napojev, in zato je
dve minuti pred zvonjenjem nala prekucnil steklenico s pasavevim
olem. Tako je imel izgovor, da se je s krpo v roki skril za svoj
kotel, medtem ko so se soolci glasno odpravili proti vratom.
"Kaj te mui" je takrat Raws ostro zaepetal Karkaroffu.
"Tole," je odvrnil Karkaroff. Harry, ki je pokukal izza kotla, je
opazil, da je tuji ravnatelj zavihal rokav na levi roki in Rawsu
pokazal nekaj na notranji strani podlakti.
"Vidi" je nato vpraal Karkaroff, ki se je e vedno mono trudil,
da ne bi premikal ustnic. "e nikoli ni bilo tako jasno, vse od..."
"Zakrij ga!" je besno zarenal Raws, s pogledom pa nahitro
preesal uilnico.
"Ampak gotovo si tudi ti opazil..." je z obupanim glasom ugovarjal
Karkaroff.
"O tem se bova pogovorila kasneje!" se je penil Raws. "Potter! Kaj
pa pone!"
"Pasavev ol se mi je razlil, profesor," je nedolno pojasnil Harry,
se vzravnal in Rawsu pokazal premoeno krpo, ki jo je stiskal v dlani.
Karkaroff se je zasukal na petah in odkorakal iz jee. Videti je bil
zaskrbljen in jezen obenem. Harryju pa ni dialo, da bi z razkaenim
Rawsom ostal sam. Ubenik in sestavine je hitro zmetal v torbo ter jo
naglo podurhal za Ronom, da bi mu povedal, emu je bil ravnokar pria.
Naslednjega dne so opoldne zapustili grad in se odpravili v park,
obsijan s ibkim, rumenkastim soncem. Bilo je veliko topleje kot
prejnje dni, in ko so prispeli v Meryascoveeno, so si e vsi slekli
plae ter si jih vrgli prek ramen. Hrano, za katero jih je prosil
Sirius, je nosil Harry. Pri kosilu so v prtiek naskrivaj ovili deset
pianjih bedrc in jih s truco kruha ter veliko steklenico bunega
soka vred spravili v njegovo torbo.
Najprej so zavili v trgovino arovnika oblaila Takmashen, da bi
Traptsu kupili darilo. Brskali so za najbolj poastnimi nogavicami, kar
jih je premogla prodajalna, in se do mrtvega nahihitali. Najbolj jih je
navduil par, ki naj bi glasno vreal, e bi ga lastnik predolgo nosil.

Ob pol dveh so se odpravili naprej po glavni ulici, proti koncu

Meryascoveene. Harry e nikdar ni el tako dale od Bradaviarke.
Zvijajo se kolovoz jih je popeljal v pokrajino, ki je obdajala
arovniko vas. Redke hie na planoti so imele veje vrtove kot tiste v
vasi, ko so se pribliali vznoju gore, v katere senci je leala
Meryascoveena, pa je pokrajina postala e bolj samotna: Kmalu se je
cesta konala in znali so se pred prehodom ez ograjo panika. Z
druge strani se je s sprednjimi tacami nanjo naslanjal zelo velik pes s
rno, gosto in razmreno dlako. V gobcu je dral zvit asopis.
"ivijo, Sirius," ga je pozdravil Harry.
rni pes je navdueno ovohal njegovo torbo in pomahal z repom.
Nato se je obrnil in odhlaal prek zanemarjenega panika, ki se je
dvigoval do skalnatega vznoja gore. Harry, Ron in Hermiona so se
povzpeli prek ograje in mu sledili.
Sirius jih je vodil do konca panika, kjer so e kraljevali veliki
balvani. Sam se je s svojimi tirimi tacami lahkotno vzpenjal mimo
njih, trije prijatelji pa so kmalu ostali brez sape. Kljub temu so tiho
sledili Harryjevemu botru in se priblino pol ure vzpenjali po strmih
serpentinah, ki so se vile prek kamnitih tal. Sirius je ves as veselo
mahal z repom, Harry, Hermiona in Ron pa so se potili kot za stavo.
Ko je torba Harryja e prav lepo oulila, je Sirius nenadoma
izginil. Prili so do kraja, kjer so ga nazadnje videli, in pred njimi je
v skalni steni zevala ozka razpoka. Zrinili so se skoznjo in se znali v
hladni, slabo osvetljeni jami. Na drugem koncu je bil k skalam
privezan reboklun, bitje, ki je bilo napol konj, napol velikanski orel.
Ko jih je zagledal, se mu je divje, oranno oko jezno zalesketalo. Vsi
trije so se mu globoko priklonili in nekaj asa jih je visokostno
opazoval, nato pa je pokleknil na sprednje, luskaste noge ter Hermioni
dovolil, da ga poboa po pernatem vratu. Harry se je ozrl proti
rnemu psu, ki se je takrat spremenil v njegovega botra.
Sirius je bil obleen v raztrgan siv pla, v katerem je pobegnil iz
Azkabana. Njegovi rni lasje so bili dalji kot takrat, ko se je njegova
glava prikazala med plameni ognjia v Gryfondomu, in spet so bili
umazani ter skutrani. Zelo suh je bil.
"Pianec!" je zadovoljno zagodel, ko si je iz ust potegnil star izvod
Prerokih novic in ga odvrgel na tla.
Harry je odprl torbo ter mu podal zavitek z bedri in kruhom.
"Hvala," je pokimal Sirius, ga razprl in zgrabil prvo bedrce, ki mu
je prilo pod roke. e preden je sedel na tla, je z njega e odtrgal
kos mesa. "Veinoma sem ivel od podgan. V Meryascoveeni ne smem
prepogosto krasti, sicer bi postali pozorni name."
Nasmehnil se je in Harry mu je nasmeek vrnil, eprav nekoliko
nejevoljno.
"Kaj pone tukaj, Sirius" ga je vpraal.
"Opravljam dolnost botra," je odvrnil Sirius, ki je po pasje glodal
bedrce. "Ne skrbi zame, vsi me imajo za prijaznega potepukega psa."
Zareal se je. Ko je opazil, kako je Harry zaskrbljen, pa je bolj
resno dodal: "Morda me bo potreboval. Tvoje zadnje pismo... No,
tukaj vsekakor nekaj smrdi. Sploh pa sem v starih asopisih opazil,
da ne postajam iven samo jaz."

Pokimal je proti orumenelim izvodom Prerokih novic, ki so leali

na tleh, in Ron se je sklonil k njim.
Harry pa Siriusa e vedno ni spustil z oi.
"Kaj, e te ujamejo Kaj, e te kdo vidi"
"Vi trije in Dumbledore ste edini tod naokrog, ki veste, da sem
mag," je Sirius skomignil v odgovor, nato pa se je sestradano lotil
naslednjega bedrca.
Ron je pocukal Harryja za pla in mu pomolil dva razlina izvoda
Prerokih novic. Na naslovnici prvega se je bohotil napis Skrivnostna
bolezen Bartemiusa Hulesba, na drugem pa je pisalo Na ministrstvu e
vedno pogreajo eno izmed zaposlenih - zdaj se je v zadevo vpletel
celo sam minister.
Harry se je najprej posvetil lanku o Huleshu in ga nahitro
preletel: Nihe ga ni videl e od novembra... Hia je videti zapuena... V
bolninici za magina obolenja svetega Munga ne dajejo izjav... Ministrstvo
zanikalo govorice, da je na smrt bolan...
"O njem piejo, kot bi umiral," je Harry zmajal z glavo. "Ampak
tako hudo vendarle ne more biti, e je zmogel priti sem..."
"Moj brat je Huleshev osebni pomonik," je Ron povedal Siriusu.
"Po njegovem je zbolel zato, ker se je preve gnal."
"Zadnji, ko sem ga videl, se mi je sicer res zdel bolan," je Harry
mlel svoje in e naprej tial nos v asopis. "To je bilo takrat, ko me
je Kelih doloil za prvaka..."
"Prav mu je, kaj pa je nagnal Uchko," je hladno izjavila Hermiona.
Boala je rebokluna, ki je mlel pianje kosti. "Stavim, da si oita,
ker je to storil! Gotovo je ele zdaj ugotovil, kaj vse je postorila zanj!"
"Hermiona je obsedena s hinimi vilinci," je Ron zamrmral Siriusu
in nejevoljno oinil prijateljico.
Siriusa pa je zadeva zelo zanimala.
"Hulesh je odpustil svojo hino vilinko"
"Ja, na svetovnem prvenstvu," je vskoil Harry. Botru je povedal,
kako se je na nebu prikazalo Mojstrovo znamenje, kako so Uchko
nali s Harryjevo palico v roki in kako je bil gospod Hulesh besen.
Ko je pripoved konal, je bil Sirius spet na nogah in se je
zamiljeno sprehajal sem ter tja po jami.
"e prav razumem," je rekel ez as, se ustavil in Harryju
zamiljeno pougal z novim bedrcem, "ste vilinko najprej sreali v prvi
loi. Hulesh naj bi jo tja poslal, da bi mu prihranila sede"
"Ja," so v en glas pritrdili prijatelji.
"Pa je priel na tekmo"
"Ne," je odvrnil Harry. "e se prav spomnim, je rekel, da je imel
preve dela."
Sirius se je spet zael tiho sprehajati po jami. Nato je nenadoma
vpraal: "Harry, si preveril, e ima palico v epu, ko si odel iz loe"
"Emm..." je tuhtal Harry. "Ne," je konno izjavil. "Preden smo se
zatekli v gozd, je nisem potreboval. Tam pa sem z roko segel v ep, a
v njem je bil samo blizogled." Zazrl se je v Siriusa. "Misli, da mi je
tisti, ki je priaral Znamenje, palico ukradel e v loi"
"Verjetno," je prikimal Sirius.
"Ampak Uchka je e ni ukradla!" je predirno izjavila Hermiona.

"Saj nista bila v loi samo Harry in Uchka," jo je namreno

pomiril Sirius. "Kdo je e sedel za tabo, Harry"
"Huh..." je ta spet tuhtal. "arovniki z bolgarskega ministrstva...
Cornelius Schushmaar... Malfoyevi..."
"Malfoyevi!" je Ron vzkliknil tako glasno, da je e nekaj asa
odmevalo po jami in je reboklun razdraeno stresel z glavo. "Gotovo
ti jo je ukradel Lucius Malfoy!"
"Je za tabo sedel e kdo" je Sirius mirno vpraal Harryja.
"Ne," je odvrnil Harry.
"O, pa! Na Malhaarja si pozabil," ga je spomnila Hermiona. "Aja,
saj res..."
"O Malhaarju ne vem niesar, razen tega, da je bil tolka pri
Stranih srenih," je dejal Sirius, ne da bi se prenehal sprehajati.
"Kaken je"
"V redu," je skomignil Harry. "Kar naprej bi mi rad pomagal s
kaknim nasvetom ali namigom glede Triolskega turnirja."
"Res" se je e bolj namril Sirius. "Zakaj"
"Pravi, da sem mu prirasel k srcu," je pojasnil Harry.
"Hmm," se je zamislil Sirius.
"Tik preden se je Znamenje pojavilo na nebu, smo ga sreali v gozdu," se
je domislila Hermiona. "Se spomnita" je vpraala Harryja in Rona.
"Ja, ampak Malhaar ni ostal v gozdu," jo je opomnil Ron. "V trenutku, ko
smo mu povedali, kaj se dogaja v taboru, se je izdejanil tja."
"Kako to ve" mu je ugovarjala Hermiona. "Izdejanil se je lahko kamor
koli."
"Kaj pa ti je" jo je nejeverno vpraal Ron. "Menda ne misli, da
je Znamenje pricopral Malhaar"
"To je bolj verjetno, kot da bi ga Uchka," je trmarila Hermiona.
"Saj sem ti rekel," je Ron pomenljivo pogledal Siriusa. "Vilinci so
jo isto obsedli..."
A Sirius je dvignil roko in Ron je obmolknil.
"Kaj je naredil Hulesh, ko se je pojavilo Znamenje in so njegovo
vilinko nali s Harryjevo palico v roki" je nato vpraal.
"Vse grmovje je preiskal," je povedal Harry, "ampak nikogar ni nael."
"Seveda," je zamrmral Sirius, ki se e vedno ni ustavil. "Veliko mu
je bilo do tega, da njegove vilinke ne bi osumili... Potem pa jo je
odpustil"
"Ja," je razgreto prikimala Hermiona. "Odpustil jo je, in to samo
zato, ker ni ostala v otoru, kjer bi jo nedvomno pomendrali..."
"Pa daj e nehaj s tem, no!" se je razburil Ron.
Toda Sirius je zmajal z glavo in dejal: "Hulesha je ocenila veliko
bolje od tebe, Ron. e hoe koga zares spoznati, bodi pozoren na to,
kako ravna s sebi podrejenimi, ne s tistimi, ki so mu enakovredni."
Z dlanjo se je pogladil po ve dni stari bradi. Nekaj mu ni bilo jasno.
"Tale Hulesh pogosto kam izgine... Najprej na svetovnem prvenstvu
vilinko polje v prvo loo, da bi mu prihranila sede, potem pa si
sploh ne pride ogledat tekme. Gara, da bi obnovili tradicijo Triolskih
turnirjev, postane lan irije, a ga kmalu ni ve na spregled... To mu
ni podobno. e je bil pred tem enkrat samkrat na bolnikem dopustu,
bom pojedel rebokluna."

"Torej Hulesha pozna" ga je vpraal Harry.

Siriusov obraz se je pomrail. Nenadoma je bil videti grozljiv kot
tiste noi, ko ga je Harry prvi sreal in je bil e preprian, da je
morilec.
"Pa e kako ga poznam," je tiho pritrdil boter. "Ravno on je
podpisal ukaz, naj me poljejo v Azkaban - in to brez obsodbe."
"Kaj" sta se v en glas zaudila Ron in Hermiona.
"Se heca!" je ogoreno vzkliknil Harry.
"al ne," je odvrnil Sirius in zagrizel v novo bedrce. "Niste vedeli,
da je bil sekretar za notranje zadeve"
Vsi trije so odkimali.
"Govorilo se je e, da bo postal minister za aranje. To ne bi bilo
ni udnega, saj je mogoen arovnik, pa tudi oblastieljen," je povedal
Sirius. "Ne, ne, z Mrlakensteinom se nikdar ne bi spajdail," je dodal, ko je
opazil, kako ga je Harry debelo pogledal. "Ravno nasprotno! S coprniki je bil
neizprosen. Res pa je, da so bili med tistimi arovniki, ki so navidez delovali
proti mranim silam... Ah, tega ne bi razumeli. Premladi ste e."
"To je rekel tudi oi na svetovnem prvenstvu," se je nejevoljno
namrdnil Ron. "Povej nam, pa bo videl, e smo res premladi!"
Siriusove utrujene oi so se za trenutek nasmehnile.
"Tudi prav."
Zamiljeno je odkorakal na drugo stran jame, se obrnil, nato pa
dejal: "Predstavljajte si, da je Mrlakenstein na vrhuncu svojih moi.
Ne veste, kateri arovniki so njegovi privrenci, kdo dela zanj in kdo
ne. Jasno vam je le to, da lahko nadzira ljudi in jih pripravi k
najhujim grozodejstvom. Bojite se zase, za svojo druino, za prijatelje.
Mrtvih je iz tedna v teden ve, tevilni arovniki preprosto izginejo,
mnoge pa tako muijo, da se jim zmea... Ministrstvo za aranje je v
razsulu. Ne vedo, kaj naj naredijo, trudijo se, da bi vse skupaj vsaj
prikrili pred bunkeljni, a tudi ti umirajo ko muhe. Coprniki povsod
sejejo strah in zmedo... Hudo je.
V takih trenutkih se nekateri izkaejo z najboljim v sebi, iz
drugih pa preizkunja iztisne najslabe. Hulesheva naela so bila na
zaetku morda dobra; o tem ne morem soditi. Hitro se je povzpel do
zelo pomembnega mesta na ministrstvu in proti Mrlakensteinovim
privrencem je kmalu odredil trde ukrepe. Aurorjem je dal e veja
pooblastila. Coprnikov jim ni bilo treba voditi pred sodie. e so se
jim upirali, so jih lahko med pregonom ubili. Jaz vsekakor nisem bil
edini, ki so ga poslali naravnost k morakvarjem, ne da bi mu prej
sodili. Hulesh se je proti nasilju boril z nasiljem in je aurorjem celo
dovolil, da v skrajnem primeru poseejo po rlelih kletvah. Po mojem
ni postal ni manj brezobziren in krut kakor tisti, ki so se zapisali
mranim silam. A tevilni so ga pri tem seveda podpirali. Mnogi
arovniki so bili prepriani, da se je coprnikov lotil na edini pravi
nain, in vse pogosteje so zahtevali, naj se povzpne na mesto ministra
za aranje. Ko je Mrlakenstein izginil, je bilo videti, da bo Hulesh
slejkoprej dejansko prevzel vajeti ministrstva. Potem pa se je
zgodilo nekaj precej nerodnega..."
Sirius je premolknil, se mrano nasmehnil, nato pa nadaljeval:
"Azkabanu se je izmaknila tudi skupina Jedcev smrti, ki je poskuala

najti Mrlakensteina, da bi mu pomagala spet priti na oblast. Ujeli so

jih. Med njimi je bil tudi Huleshev sin."
"Huleshev sin!" je dahnila Hermiona.
"O ja," je prikimal Sirius in pianjo kost vrgel reboklunu, sam
pa se je naglo sklonil k truci kruha ter jo razlomil na pol. "Za
starega Bartyja je bil to hud udarec. Ha! Mar bi ve asa preivel s
svojo druino. Vsake toliko bi lahko malo prej odel iz slube... Vsaj
vasih. Da bi spoznal lastnega sina."
Pogoltno se je lotil kruha in si ga v kosih, velikih za celo pest,
tlail v usta.
"Pa je bil njegov sin res Jedec smrti, ali se je sluajno znael
zraven, ko so aretirali tisto skupino" je vpraal Harry.
"Tega ne vem," je zamomljal Sirius, ki se je e vedno basal s
kruhom. "Ko so ga pripeljali v Azkaban, sem bil sam e lep as tam.
Vse to sem izvedel, ele ko sem uel iz zapora. Ampak fanta so
vsekakor ujeli skupaj z ljudmi, ki so bili nedvomno Jedci smrti.
Seveda pa je mono, da se je samo ob napanem asu znael na
napanem kraju - kot tista vilinka."
"Ga je Hulesh poskual reiti zapora" je zaepetala Hermiona.
Sirius se je zasmejal tako nakratko in odsekano, da je bil smeh
bolj podoben lajeu kot lovekemu glasu.
"Hulesh, da bi ga reil zapora! Mislil sem, da si ga bolje
preitala, Hermiona. Ni ga loveka, ki se ga Hulesh ne bi odrekel, e
bi mu omadeeval ugled. Vse svoje ivljenje je posvetil temu, da bi
postal minister. Sami ste videli, da je odslovil predano vilinko, in to
samo zato, ker bi ga zaradi nje skoraj osumili povezave z mranimi
silami. Vam to ne pove, kaken je Zgolj toliko oetovskih ustev je
premogel, da je sina spravil pred sodie, ne pa naravnost v zapor.
Ampak to je bila samo pretveza, da je lahko pokazal, kako fanta
sovrai. V Azkaban ga je strpal, ele ko je javno pometel z njim."
"Lastnega sina je predal morakvarjem" je tiho vpraal Ron.
"Tako je," je osorno pritrdil Sirius, ki je postal smrtno resen.
"Skozi reetke sem videl, kako so ga morakvarji pripeljali v zapor.
Dali so mu celico blizu moje. Gotovo ni imel ve kot devetnajst let.
Do veera je e krial po mami. ez nekaj dni pa je utihnil. Sasoma
so vsi potihnili. Samo e sem ter tja so v spanju nenadoma kriknili..."
Siriusove oi so bile videti, kot bi se za njimi neizprosno zatlesnile
trde naoknice. Njegov pogled je postal steklen in mrtev.
"Torej je e zmeraj v Azkabanu" je vpraal Harry.
"Ne," je topo odvrnil Sirius. "Ni. Priblino leto zatem, ko so ga
pripeljali, je umrl."
"Umrl je"
"Saj ni samo on," je trpko pojasnil Sirius. "Veini se v Azkabanu
zmea in mnogi na koncu vase ne spravijo niti griljaja ve. Voljo do
ivljenja izgubijo. Najhuje pa je, da je bilo zmeraj e preve jasno,
komu se blia smrt. Morakvarji so to zautili in se vsi razburjeni
zgrnili k njegovi celici. Tisti fant pa je bil bolan e takrat, ko so ga
pripeljali, in z njim je lo hitro navzdol. Hulesh je bil pomemben
uslubenec ministrstva in zato so njegovi eni dovolili, da je sina tik
pred smrtjo obiskala. Takrat sem Hulesha zadnji videl. Ko sta z eno

odhajala, jo je moral skoraj nesti mimo moje celice. Menda je kmalu

zatem umrla tudi ona. Od alosti. Preprosto ovenela je, tako kot njen
sin. Hulesh niti po njegovo truplo ni priel. Morakvarji so ga zagrebli
ob azkabanski utrdbi. Pogreb sem videl na lastne oi."
Sirius je odvrgel kos kruha, ki ga je ravnokar dvignil k ustom,
segel po steklenici z bunim sokom in jo spraznil v enem samem
dolgem poirku.
"Tako je stari Hulesh izgubil vse v trenutku, ko je pred sabo e
videl svoj cilj," je nadaljeval in si s hrbtno stranjo dlani obrisal usta.
"Bil je junak, od katerega so priakovali, da se bo zavihtel na mesto
ministra... V naslednjem hipu pa je ostal brez sina in ene, ime
njegove druine pa je bilo za vedno omadeevano. Kot sem slial e
mnogokrat, odkar sem uel, med ljudmi ni ve pretirano priljubljen. Ko je fant
umrl, so se nekateri vendarle zaeli spraevati, kako je prijazen, mlad poba iz
dobre druine lahko tako globoko zabredel. Veina jih meni, da je do tega
prilo, ker se njegov oe nikdar ni prav dosti zmenil zanj. Minister je zato
postal Cornelius Schushmaar. Huleshu pa so dodelili sekretariat za mednarodno
sodelovanje, kjer opravlja sicer zelo pomembno slubo, ne nadzira pa
ve aurorjev, ostroarcev in drugih mo postave."
Po tem so bili dolgo asa vsi tiho. Harry se je spomnil
Huleshevega hladnega pogleda, ko je po zakljuku svetovnega prvenstva
v gozdu zabolal v vilinko, ki ni ubogala njegovega ukaza. Zato se je
torej sekretar tako pretirano odzval, ko so Uchko nali pod
Znamenjem. Spomnil se je sina in z njim povezanega kandala, zaradi
katerega je izgubil ugled.
"Nerrga pravi, da ga ni arovnika, ki bi sovrail coprnike bolj kot
Hulesh," je Harry povedal Siriusu.
"Ja, slial sem, da glede tega ni isto priseben," je prikimal
Harryjev boter. "Po mojem misli, da ga bomo spet vzljubili, e bo ujel
e kaknega Jedca smrti."
"Vtihotapil se je celo v grad, da bi preiskal Rawsov kabinet!" je
vzkliknil Ron.
"Ampak zakaj" se je zamislil Sirius.
"Kako to misli - zakaj To je pa res popolnoma jasno!" se je
razburjeno zaudil Ron.
Toda Sirius je zmajal z glavo.
"Glej. e bi Hulesh hotel Rawsa vzeti pod drobnogled, bi pridno
hodil na prireditve, povezane s Turnirjem. Ta je zanj izvrstna krinka.
Lahko bi neprestano obiskoval Bradaviarko in popazil na Rawsa."
"Torej po tvojem Raws res nekaj naklepa" ga je vpraal Harry, a
Hermiona Siriusu ni pustila do besede.
"Meni je vseeno, kaj govorite o Rawsu. Dumbledore mu zaupa in..."
"Daj, daj, Hermiona," jo je nejevoljno prekinil Ron. "Saj vem, da je
Dumbledore genij. Ampak to e ne pomeni, da ga resnino zvit
coprnik ne bi mogel prelisiiti..."
"Zakaj pa je Raws potem Harryju reil ivljenje, a Zakaj ga ni v
prvem letniku preprosto pustil umreti"
"Ne vem. Mogoe se je bal, da ga bo Dumbledore vrgel iz ole..."
"Kaj pa ti misli o tem, Sirius" ga je glasno vpraal Harry, da bi
se Ron in Hermiona nehala prikati. Res sta utihnila in prisluhnila.

"Po mojem imata vsak po malem prav," je rekel Sirius, ki je

zamiljeno zrl v Harryjeva prijatelja. "Vse odkar sem izvedel, da Raws
ui na Bradaviarki, se spraujem, zakaj ga je Dumbledore vzel za
profesorja. Med soolci je slovel po tem, da se strastno zanima za
rno magijo. Sploh pa je bil zoprn priliznjenec in e v tudentskih
letih je imel nenehno mastne lase!"
Harry in Ron sta se ob zadnjem spogledala in se zareala, Sirius
pa je nadaljeval: "Raws je e v prvem letniku obvladal ve kletev kot
najstareji tudentje, poleg tega pa se je za veino prijateljev iz
njegove klape pozneje izkazalo, da so Jedci smrti."
Dvignil je dlan in zael na prste natevati imena.
"Rosier in Wilkes - tadva so priblino leto pred Mrlakensteinovim
padcem ubili aurorji. L'Oholova - po koncu olanja sta se poroila,
zdaj pa sta oba v Azkabanu. Avery kolikor sliim, si je reil glavo z
izgovorom, da so ga uroili z imperatorjevo kletvijo, in je e zmeraj
na prostosti. Rawsa pa, kolikor je meni znano, nikdar niso obtoili, da
je Jedec smrti. Pa ne, da to kaj dosti pomeni. Mnogih niso nikdar ujeli, Raws
pa je vsekakor dovolj bister in pretkan, da se je izmuznil kazni."
"Zelo dobro pozna Karkaroffa, noe pa, da bi se to razvedelo," je
povedal Ron.
"Ja, moral bi videti, kako je pogledal Karkaroffa, ko se je veraj
prikazal pri napojih!" je hitro dodal Harry. "Hotel je govoriti z
Rawsom in oital mu je, da se ga izogiba. Strano je bil zaskrbljen.
Rawsu je pokazal nekaj na roki, ampak nisem videl kaj."
"Pokazal mu je nekaj na roki" je vpraal Sirius, ki ga je zadnje
povsem zmedlo. Raztreseno si je z roko segel skozi umazane lase,
potem pa skomignil. "Nimam pojma kaj. Ampak, e je bil Karkaroff tako
zaskrbljen in je priel k Rawsu po pomo..."
Zazrl se je v steno jame, nato pa se je spail od nemoi.
"Ne smemo pozabiti, da Dumbledore Rawsu zaupa. Vem, da zaupa
mnogim, ki jim drugi ne bi. A ne morem verjeti, da bi Rawsu dovolil
uiti na Bradaviarki, e bi kdaj delal za Mrlakensteina."
"Zakaj pa sta mu potem preiskala kabinet tako Nerrga kot
Hulesh" je Ron trmasto vztrajal pri svojem.
"Hja," je skomignil Sirius, "povsem mono je, da je Nerrga preiskal
kabinete vseh profesorjev, in to takoj, ko je priel na Bradaviarko.
Obrambo pred mranimi silami jemlje strano resno. Dvomim, da
komur koli res zaupa. Ampak glede na to, kaj vse je videl, to niti ni
udno. Ne, Nerrga ni slab lovek. Nikogar ni ubil, e v to ni bil
resnino primoran. Coprnike je vedno poskual ive privesti na
ministrstvo. Bil je nepopustljiv, a nikdar se ni spustil tako globoko,
kot so se Jedci smrti. Hulesh pa... Ta je zgodba zase. Je res bolan
Kaj je potem iskal v Rawsovem kabinetu e pa ni... Le kaj je imel
za bregom Kaj je poel na svetovnem prvenstvu, da se v loi ni niti
prikazal Gotovo je lo za nekaj zelo pomembnega. In kaj pone zdaj,
ko bi moral prisostvovati na Turnirju"
Sirius se je spet zazrl v steno in obmolknil. reboklun je po tleh
brskal za kostmi, saj je upal, da je kakno spregledal. Konno se je
Harryjev boter obrnil k Ronu.
"Pravi, da je tvoj brat Huleshev osebni pomonik Bi ga lahko

vpraal, e je zadnje ase kaj videl svojega efa"

"Vpraam ga e lahko," je odgovoril Ron. "Ampak previdno, sicer
bo mislil, da Hulesha esa obtoujem. isto je nor nanj."
"Pa e to poskuaj izvrtati iz njega, e so o Berthi Bootel zvedeli
kaj novega," mu je naroil Sirius.
"Malhaar mi je povedal, da niso," se je spomnil Harry.
"Ja, v tistem lanku ga citirajo," je pokimal Sirius in pomignil na
enega izmed izvodov Prerokih novic. "Malhaar kar naprej govori, kako
je Bertha pozabljiva. No, ja, odkar sva se nazadnje videla, se je
mogoe spremenila. Ampak Bertha, kakrno sem poznal jaz, je bila vse prej kot
pozabljiva. Ravno nasprotno! Bistra res ni bila, za ene pa je imela naravnost
izjemen spomin. Preprian sem, da na ministrstvu prav zato ni bila najbolj
priljubljena in se je Malhaarju ni pretirano mudilo iskati."
Globoko je zavzdihnil in si pomel utrujene oi.
"Koliko je sploh ura" je vpraal.
Harry je pogledal na uro in ele takrat se je spomnil, da se mu je
med drugo nalogo pokvarila.
"Pol tirih," je povedala Hermiona.
"Bolje bo, da se vrnete v olo," je rekel Sirius in vstal. "Samo e
tole se zmenimo."
Premolknil je in oinil vse tri, Harryja pa e posebej strogo.
"Kadar koli mi lahko piete, in e se bo spet zgodilo kaj
nenavadnega, mi takoj sporoite. Sicer pa se im bolj drite ole in ne
hodite k meni! Harry, to e posebej velja zate! Ne hodi brez
dovoljenja iz gradu, lahko bi te napadli!"
"Letos mi je v bistvu prav dolgas. e odtejem zmajevko in nekaj
mlevnikonov, mi ni e nihe stregel po ivljenju," se je poalil Harry.
Boter pa se je namril.
"Ne trapaj. Ko bo Turnirja konec, si bom mono oddahnil. Ampak
kona se ele konec junija... Pa e nekaj. e se boste pogovarjali o
meni, pazite, da vam ne bo po nesrei ulo moje pravo ime. Raje me
imenujte Potepin."
Harryju je podal prtiek in steklenico, nato pa potrepljal rebokluna.
"Kos poti vas bom pospremil," je rekel. "Mogoe se bom lahko v
vasi prikopal do kaknega novejega asopisa."
Preden so odli iz jame, se je spremenil v velikega rnega psa in
skupaj so se spustili po poboju, posutem z balvani. Pri ograji
panika se jim je pustil v slovo poehljati za uesi, nato pa je stekel
prek travnikov do vasi.
Harry, Ron in Hermiona so se odpravili v Meryascoveeno po
kolovozu in mu sledili vse do Bradaviarke.
"Me prav zanima, e Percy ve, kaken je bil Hulesh do svojega
sina," je tuhtal Ron, ko so bili e v grajskem parku. "Mogoe bi
mu bilo isto vseeno, e bi izvedel... Ah, ne. Verjetno bi ga e bolj
oboeval. Percy je isto usekan na pravila in najbr bi rekel, da se jih
je Hulesh dral, tudi ko je lo za njegovega sina."
"Percy svojih sorodnikov e ne bi prepustil morakvarjem!" mu je
ugovarjala Hermiona.
"Kaj pa vem," je zamiljeno odvrnil Ron. "e zaradi nas ne bi
mogel napredovati... Percy je zelo astihlepen, ve."

Po kamnitih stopnicah so se povzpeli v avlo, po kateri so se iz

Velike dvorane irile slastne vonjave.
"Ubogi stari Potepin," je rekel Ron, ki je e cedil sline. "Res te
ima rad, Harry. Predstavljaj si, da bi moral iveti od podgan."
Osemindvajseto poglavje
Gospod Hulesh zblazni
-----------------------------V nedeljo so se Harry, Ron in Hermiona po zajtrku odpravili v
sovji stolpi. Percyju so nameravali poslati pismo, v katerem so se po
Siriusovem naroilu pozanimali, e je zadnje ase kaj videl gospoda
Hulesha. Ker Hedwig e dolgo ni bila na poti, so k Percyju poslali
njo, nato pa so odli v kuhinjo, da bi Traptsu izroili darilo.
Vilinci so jih navdueno pozdravili. Vsi nasmejani so se jim
priklanjali in so se takoj lotili priprave aja. Ko so prijatelji Traptsu
izroili darilo, pa bi ga skoraj pobralo od sree.
"Harry Potter je preve prijazen do Traptsa!" je cvilil in si z roko
brisal debele solze, ki so mu kapljale iz gromozanskih oi.
"S krnjavo travo si mi vendar reil ivljenje, Trapets," je odvrnil
Harry.
"Tistih slastnih ruladic pa danes verjetno niste pekli, kajne" je
zvito vpraal Ron in se ozrl po nasmejanih vilincih, ki so stali okoli
njega ter se mu e zmeraj priklanjali.
"Saj si ravnokar zajtrkoval!" ga je razdraeno opomnila Hermiona,
a tirje vilinci so jim e tekli naproti z velikim, srebrnim pladnjem,
polnim malih rulad najrazlinejih okusov.
"Malo hrane bi morali odnesti s sabo in jo poslati Potepinu," je
zamrmral Harry.
"Pametna misel. Bo imel Vol vsaj kaj poeti," je prikimal Ron.
"Nam lahko daste malo hrane za s sabo" je poprosil vilince, ki so se
mu navdueno priklonili in odhiteli po jedao.
"Trapets, kje pa je Uchka" je vpraala Hermiona, ki se je ozirala
okoli sebe.
"Uchka je pri ognjiu, gospodina," je tiho povedal Trapets in
uhlja sta se mu nekoliko povesila.
"Ojej," je zavzdihnila Hermiona, ko je zagledala vilinko.
Tudi Harry se je ozrl proti ognjiu. Uchka je sedela na isti
pruki kot prejnji, a zanemarila se je, da jo je bilo pred ozadjem
sajastega kamina komaj opaziti. Njena oblaila so bila razcapana in
umazana. S steklenico maslenuka v rokah se je zibala sem ter tja in
zijala v plamene, zraven pa ves as kolcala.
"Uchka zdaj spije e po est steklenic na dan, gospod," je Trapets
zaepetal Harryju.
"Ampak saj je v maslenuku zanemarljivo malo alkohola," se je
namril Harry.
Trapets pa je zmajal z glavo: "Za vilince e preve, gospod."
Uchka je glasno rignila. Vilinci, ki so jim prinesli rulade, so jo
oitajoe oinili, nato pa so se vrnili k svojim opravilom.

"Traptsa je strah, da bo Uchka skoprnela od alosti," je otono

zaepetal vilinec. "Domov bi se rada vrnila. e zmeraj misli, da je
gospod Hulesh njen gospodar. Trapets jo lahko e tako prepriuje, da
ima novega, Dumbledorja, pa ni ne pomaga."
"Hej, Uchka," jo je poklical Harry, ki se je nenadoma neesa
domislil. Hitro je odkorakal k ognjiu in se sklonil k vilinki. "Mogoe
ve, kje je gospod Hulesh eprav je lan irije, ne prihaja ve na
Triolski turnir."
Uchkine oi so se motno zalesketale in njihove velikanske zenice so
se uprle v Harryja. Spet se je nekoliko zagugala, potem pa vpraala:
"G-Gospodar ne prihaja - hk - ve na Turnir"
"Ne," je odkimal Harry. "e vse od prve naloge naprej ga nismo
videli. V Prerokih novicah je pisalo, da je bolan."
Uchka se je e malo zagugala, nato pa se je spet zmedeno zazrla v
Harryja. "Gospodar - hk - je bolan"
Brada se ji je zatresla.
"Ampak nismo prepriani, e je res," je hitro vskoila Hermiona.
"Gospodar potrebuje svojo - hk - Uchko!" je zajavkala vilinka.
"Gospodar ne - hk - zmore - hk - brez nje..."
"tevilni ljudje si sami pospravljajo po hii, ve," jo je opozorila
Hermiona.
"Saj Uchka - hk - gospodu Huleshu- hk - ni samo pospravljala po
hii!" je ualjeno ugovarjala vilinka. Zdaj se je gugala e moneje kot
prej. Po e tako umazani bluzi ji je brizgal maslenuek, saj je pijano
krilila z roko, v kateri je stiskala steklenico. "Gospodar - hk - ji je
zaupal najpomembneja - hk najbolj skrivna..."
"Najbolj skrivna..." jo je spodbujal Harry.
A Uchka je samo divje odkimala.
"Uchka ne bo - hk - izdala gospodarjevih skrivnosti!" je uporno
zatrdila in se kilasto namrila. "Ne, pa ne, pa ne! Ti hk - ti
voluhar radovedni!"
"Kako pa Uchka govori z gospodom Harryjem Potterjem!" se je
razburil Trapets. "Harry Potter je pogumen in on e ni voluhar!"
"Ja, pa - hk - pa je!" je ugovarjala Uchka. "Navaden voluhar je, ki
brska - hk - po stvareh, ki se tiejo samo Uchkinega gospodarja!
Ampak - hk - Uchka je dobra vilinka in niesar ne pove - hk - pa
eprav kar naprej drezajo vanjo..."
Uchkine veke so se nenadoma zaprle in zdrsnila je s pruke ter
zaela glasno vlei dreto. Prazna steklenica maslenuka se je skotalila
prek kamnitih tal.
Zraven je prihitelo pet vilincev. Sode po izrazih na njihovih
obrazih, se jim je Uchka rahlo gnusila. Eden je pobral steklenico,
drugi pa so vilinko pokrili z velikim kockastim prtom. Tega so tako
skrbno zatlaili podnjo, da se je sploh ni ve videlo.
"Straansko nam je al, da so gospodina in mlada gospoda to
videli!" je zacvilil eden izmed vilincev in ves osramoen zmajeval z
glavo. "Upamo, da nas ne bodo sodili po Uchki!"
"e je pa nesrena!" jo je ogoreno branila Hermiona. "Kaj, ko bi
jo raje poskusili razveseliti, namesto da ste jo zavili v prt!"
"Jaz se opraviuje, gospodina," se ji je globoko priklonil vilinec, "a

dokler ima hini vilinec delo in gospodarja, nima pravice biti nesreen!"
"Lepo vas prosim!" je ugovarjala Hermiona. "Posluajte me, vsi!
Tako kot arovniki imate tudi vi pravico, da ste nesreni! Pravico imate do
plae, do poitnic in pravih oblail, sploh pa vam ni treba napraviti vsega,
kar vam ukaejo! Zgledujete se vendar po Traptsu!"
"Gospodina naj, prosim, Traptsa ne vmeava v to zadevo," je
zamomljal Trapets, ki je bil videti precej preplaen.
Nasmeki na obrazih vilincev so hipoma zbledeli. Hermiono so
gledali, kot bi bila nevarna norica.
"Hrano smo vam e pripravili!" je zacvilil vilinec poleg Harryja in
mu v roke porinil pladenj z veliko gnjatjo, torticami in sadjem. "Lepo
se imejte!"
Hini vilinci so se zgrnili okoli Harryja, Rona in Hermione, tevilne
drobne roice so se jim uprle v hrbte ter jih zaele riniti iz kuhinje.
"Hvala za nogavice, Harry Potter!" je alostno zaklical Trapets, ki
je ostal ob ognjiu, zraven namiznega prta, v katerega je bila povita Uchka.
"Nisi mogla drati jezika za zobmi" je Ron jezno zarenal na
Hermiono, ko so se kuhinjska vrata zaloputnila za njimi. "Vse si
pokvarila! Iz Uchke bi lahko iztisnili marsikaj o Huleshu!"
"Kox da ti je mar zanj!" se je namrdnila Hermiona. "Sem dol
prihaja samo zato, ker si poreen!"
Po tem do veera ni bilo miru. Ko so se v dnevni sobi lotili
naloge, sta Ron in Hermiona e vedno renala drug na drugega. Harry
ju je kmalu imel vrh glave in zato je zveer v sovji stolpi odel sam.
Volfram je bil premajhen, da bi botru odnesel poiljko, zato je
Harry za pomo poprosil e dva olska uka. Ko so vse tri ptice
odprhutale v veerni somrak, se je Harry naslonil na okensko polico
in se zazrl za njimi. A kmalu so bile samo e pikica na obzorju in
Harryjev pogled je zdrsnil prek temnih, elesteih vrhov dreves
Prepovedanega gozda vse do plapolajoih jader durmstrangovske ladje.
Skozi dim, ki se je sukljal iz dimnika Hagridove koe, je vignila
velika uharica. Poletela je proti gradu, zakroila okoli sovjega stolpia,
nato pa kmalu izginila na obzorju. Ko se je Harry zazrl navzdol, je
zagledal Hagrida, ki je zavzeto prekopaval tla pred koo, in spraeval
se je, zakaj oskrbnik to pone. Takrat je iz beauxbatonske koije izstopila
madame Maxime in se odpravila naravnost k Hagridu. Zdelo se je, da ga poskua
zaplesti v pogovor. Hagrid se je naslonil na lopato, a ni mu bilo dosti do
tega, da bi kramljal z njo, in ravnateljica Beauxbatonsa se je kmalu vrnila v
koijo.
Do zajtrka se je Harryjevima prijateljema slaba volja e razkadila
in na njegovo veliko olajanje so se Ronove napovedi izkazale za
zmotne. Prejnjega veera je namre zatrjeval, da bodo vilinci na
gryfondomsko mizo poiljali veliko slabo hrano kot prej, ker jih je
Hermiona ualila. A kosmii in jajca s unko so bili okusni kot obiajno.
Ko so v Dvorano priletele sove, se je Hermiona eljno zazrla vanje.
Zdelo se je, da priakuje poto.
"Percy nam gotovo e ni odpisal," jo je opozoril Ron. "Hedwig smo
mu poslali ele veraj."
"Saj ne akam na Percyjev odgovor," je odvrnila Hermiona.

"Naroila sem se na Preroke novice. Na ivce mi gre, da vse izvem

od Spolzgadovcev."
"Pametno!" jo je pohvalil Harry in se tudi sam zazrl navzgor.
"Aha! Mislim, da je tista sova zate."
Proti Hermioni se je spuala siva skobevka.
"Ne, ta nima asopisa," je razoarano odkimala Hermiona. "Gotovo
je za koga..."
A na njeno veliko preseneenje je skobevka pristala tik pred
njenim kronikom, sledili pa so ji e tirje uki, ena reslovinasta in
ena rjava sova.
"Na koliko izvodov Novic si se pa naroila" jo je vpraal Harry in
hitro segel po njeni ai, ki jo je umaknil v zadnjem trenutku. Sove
so se namre prerivale po mizi, saj ji je vsaka hotela prva dostaviti
svoje pismo.
"Kaj je zdaj to" se je udila Hermiona, odvezala pismo z uharice,
ga razprla in zaela brati. "No, kaj takega!" je kmalu prhnila in
zardela.
"Kaj pa je" jo je radovedno vpraal Ron.
"To je vendar... Oh, saj to je smeno!"
Pismo je pomolila Harryju. Sestavljeno je bilo iz rk, izrezanih iz
Prerokih novic, ki so bile nalepljene na pisemski pergament.
Smrklja hudobna! Harry Potter si zaslui bolje dekle od
tebe! Poberi se tja, odkoder si prila, bunkeljka!
"Vsa pisma so taka!" je obupano vzkliknila Hermiona, ki je
odpirala enega za drugim. ",Harry Potter je predober za takno
coprnico...', ,Namoiti bi te morali v vrelo olje...!' Aua!"
Odprla je zadnjo ovojnico in dlani ji je oblila rumenkastozelena
tekoina, ki je mono smrdela po bencinu. Hermioni so se po rokah
nemudoma spustili veliki rumeni mehurji.
"Nerazreden bubocevniki gnoj!" je modro pokimal Ron, ki je z
zanimanjem segel po ovojnici in jo ovohal.
"Auaaa!" je cvilila Hermiona. Prek lic so se ji ulile solze, tekoino
pa si je poskuala s prtikom zdrgniti z dlani. A prste je imela na
gosto prekrite z boleimi nabreklinami, da je bilo videti, kot bi si na
roke nadela debele, nagrbanene rokavice.
"Raje pojdi v ambulanto," ji je predlagal Harry in odgnal sove, ki
so se e vedno zgrinjale na mizo. "Ochrowtovi bova povedala, kje si..."
"Sem ji rekel!" je jezno izjavil Ron, ko je Hermiona pohitela iz
Velike dvorane, pri emer je dlani otrplo molila stran od sebe. "Sem ji
rekel, naj ne jezi Rite Brentsell! Posluaj tole..." Prebral je eno izmed
pisem, ki jih je Hermiona pustila na mizi. "V arovniinem tedniku
sem prebrala, kako Harryja Potterja vlee za nos! Ubogi fant je
doivel e dovolj hudega! Kmalu ti bom poslala hudo kletev, samo
dovolj veliko ovojnico moram najti. Huh! Hermiona se bo morala paziti."
Na rastlinoslovje je ni bilo. Ko sta se Harry in Ron iz rastlinjakak
negi, sta opazila Dreca ter njegova pribonika, ki so se ravno spuali
po stopnicah pred gradom. Za njimi se je hihitala Gatka Garkinson,
ki jo je obdajala njena klapa Spolzgadovk. Gatka je zagledala Harryja in

zaklicala: "Potter, pa ne, da sta se s tvojo punco skregala Se je zato pri

zajtrku tako cmerala"
Harry se ni zmenil zanjo. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi ji
pravil, kakne teave je Hermioni povzroil lanek v arovniinem tedniku.
Hagrid, ki jih je konec prejnje ure obvestil, da so opravili s
samorogi, jih je e akal pred koo. Ob njegovih nogah so stali zaboji
in Harry je ob pogledu nanje obupano zavzdihnil. Menda se niso
izlegli novi zaribanci! A ko se je koi dovolj priblial, da je videl,
kaj se dejansko skriva v zabojih, se je preseneeno ustavil. V njih so
epele puhaste, rne ivali z dolgimi smrki, katerih prednje tace so
bile nenavadno ploske in podobne lopatam. Prijazno so meikale v
tudente, kot bi jim pozornost tolikih ljudi prijetno laskala.
"Telim ivalicam se ree nofeljki," je povedal Hagrid, ko so se
tudentje zbrali okoli njega. "Najbolj jim pae v rudnikih. Radi imajo
kar koli, kar se svetlika... No, sej sami vidite, koko je z njimi."
Eden izmed nofeljkov se je nenadoma pognal iz zaboja in Gatki
Garkinson poskusil z zapestja odgrizniti rono uro. Gatka je zakriala
in hitro stekla stran.
"Za iskanje zakladov so zelo prironi," je veselo nadaljeval Hagrid,
"in danes se bomo imeli fino, da bo joj. Lejte, kaj sem pripravil."
Pokazal je proti veliki zaplati prekopane trate, po kateri je oral, ko je
Harry v sovji stolpi nesel hrano za Siriusa. "Tjale sem zakopal ene
par zlatnikov. Tisti, od kogar nofeljek jih bo nael ta najve, dobi
nagrado! Samo znebite se vsega vrednega, kar imate na sebi, potem pa
si enega izberite in ga spustite."
Harry si je snel uro, ki jo je nosil samo iz navade, saj je bila
pokvarjena, in jo spravil v ep. Potem je izbral eno izmed zverinic. Ko
jo je dvignil iz zaboja, mu je smrek takoj vtaknila v uho in ga
navdueno ovohala. Kako je bila mehka!
"akejte," je rekel Hagrid, ki je pregledal zaboje, "eden je e tukej...
Kdo manjka Hermiona Kje pa je"
"V ambulanto je morala," je tiho pojasnil Ron.
"Kasneje ti bova razloila," je epetaje dodal Harry, saj je Gatka
Garkinson vlekla na uesa.
To je bila nedvomno najbolj zabavna ura nege arobnih ivali, kar
so jih kdaj imeli. nofeljki so se kot delfini potapljali v prekopano
prst in skakali iz nje, vsake toliko pa so z najdenimi kovanci
oddrobencljali nazaj k svojemu tudentu ter mu jih natresli v dlan.
Ronov nofeljek je bil e posebej uinkovit in Harryjev prijatelj je
kmalu imel za celo naroje zlata.
"Jih lahko kupi v kakni trgovini z ljubljenki" je razburjeno
vpraal, ko se je njegov nofeljek navdueno potopil v prst, da je ta
zaprela na vse strani.
"Mama bi ti odravfala glavo, e bi ga prinesel k hii," se je
zareal Hagrid. "Kmalu bi vam jo vso spodkopal. No, po mojem so
zdej nali e vse," je dodal in zakorakal okoli zaplate, v katero so se
e zmeraj potapljale ivalice. "Samo sto kovancev sem zakopal. A, lej
jo, Hermiono!"
Hermiona, ki je res korakala navzdol po trati, je imela roke na
debelo povite in bila je isto na tleh. Gatka Garkinson jo je napeto

opazovala.
"No, poglejmo, koko vam je lo!" je vzkliknil Hagrid. "Pretejete
kovance! Pa nobenega smisla jih nima krasti, Goyle," je dodal in
priprl svoje hroevsko rne oi. "To je zlato irskih krateljcev
leprechaunov. Po nekej urah izgine."
Goyle je kujavo spraznil epe. Sicer pa se je kmalu izkazalo, da je
bil Ronov nofeljek dale najuspeneji, in Hagrid je Ronu za
nagrado izroil gromozanski reenj okolade, kakrno si lahko dobil
samo v Medenem carju. Tik zatem se je prek parka e razlegel
zvonec, ki jih je vabil v grad na kosilo. Soolci so se odpravili proti
Veliki dvorani, trije prijatelji pa so ostali pri Hagridu ter mu
nofeljke pomagali spraviti nazaj v zaboje. Harry je opazil, da
madame Maxime kuka skozi okno orjake koije.
"Koga je pa s tvojimi rokami, Hermiona" jo je zaskrbljeno vpraal
Hagrid.
Hermiona mu je povedala, kakna pisma je dobila zjutraj.
"Aaah, ne skrbi," jo je tolail Hagrid in se zazrl vanjo. "Tudi
jest sem dobil nekej takih pisem, ko se je Brentsllova razpisala o
moji mami. ,Poast si, ki bi jo morali pokonati!', Tvoja mati je
pobila toliko ljudi, da bi se moral s skalo okoli vratu vrei v jezero,
e bi bilo v tebi kaj loveka.'"
"Ne!" je osuplo vzkliknila Hermiona.
"O, ja," je pokimal Hagrid, ki je zaboje s nofeljki e nosil h koi.
"Ampak taka pisma piejo samo vosli, Hermiona. Ne odpirej jih ve,
naravnost v kamin z njimi, pa bo vse v redu."
"Izvrstno uro si zamudila," ji je navdueno povedal Harry, ko so se
odpravili nazaj v grad. "nofeljki so res v redu, a ne, Ron"
Ron mu ni odgovoril. Namreno je ogledoval okolado, ki mu jo je
dal Hagrid, in prav ni dobre volje ni bil.
"Kaj pa ti je" ga je vpraal Harry. "e ti okolada ni ve, jo
lahko da meni."
"Ah," je Ron odmahnil z roko, ne da bi ga pogledal, "zakaj mi nisi
povedal, kaj se je zgodilo z zlatom"
"S katerim zlatom" se je zmedel Harry.
"Z zlatom s svetovnega prvenstva," je godrnjaje pojasnil Ron. "Z
leprechaunskim zlatom, ki sem ti ga v loi dal za blizogled. Zakaj mi
nisi povedal, da je izginilo"
Harry je potreboval kar nekaj asa, preden se mu je posvetilo, o
em govori.
"Aja..." je rekel, ko se je konno spomnil zaetka zakljune tekme
svetovnega prvenstva. "Kaj pa vem... Sploh nisem opazil, da je
izginilo. Bi se ti spomnil nanj, e bi te skrbelo za palico"
Povzpeli so se v avlo in zavili v Veliko dvorano na kosilo.
"To je ivljenje!" je glasno izjavil Ron, ko so sedli k mizi in si
postregli z govejo peenko ter krepko omako. "Ko bi tudi jaz imel
toliko denarja, da sploh ne bi opazil, e bi bil ob celo monjo guldov."
"Daj no, nehaj!" je nepotrpeljivo vzkliknil Harry. "Dobro ve, kako
je bilo po svetovnem prvenstvu! Mislili smo na isto druge stvari!"
"Nisem vedel, da leprechaunsko zlato izgine," je zamrmral Ron.
"Mislil sem, da sem ti vrnil denar. Za boi mi ne bi smel podariti

klobuka Kraljevih kanonov."

"Pozabi e na to," je zavzdihnil Harry.
Ron se je jezno zazrl v krompir v oblicah, nato pa enega izmed
njih nabodel na vilico.
"e mi gre pa na ivce, da sem reven," je zagodrnjal.
Harry in Hermiona sta se spogledala. Nobeden ni vedel, kaj naj
ree. "Kar naprej mi je nerodno," je nadaljeval Ron, ki je e vedno
bolal v krompir. "Ni udnega, da se Fred in George na vse kriplje
trudita zasluiti. Ko bi lahko e jaz. Ko bi imel nofeljka."
"No, zdaj vsaj veva, kaj naj ti podariva za naslednji boi," se je
nasmehnila Hermiona. Ker je Ron e naprej mrakobno zrl v krompir,
pa je dodala: "Ah, Ron, saj ni tako hudo. Vsaj je lahko, ne da bi se
ti bilo treba za vsak griljaj muiti."
Hermiona je s povitimi prsti res le s teavo obvladala no in vilice.
"Tisto Brentsllovko sovraim!" je nenadoma izbruhnila. "Za tole ji
bom vrnila, pa e potem takoj umrem!"
Hermiona je dobivala pisma neznanih poiljateljev e ves naslednji
teden, toda ubogala je Hagridov nasvet in jih ni odpirala. A al je
prejela tudi ve tulb, in ko se ni zmenila zanje, jih je razneslo, potem
pa so jo glasno ozmerjale z vsemi monimi aljivkami, ki jih je sliala
vsa Dvorana. Celo tisti soolci, ki niso brali arovniinega tednika, so
zdaj izvedeli za domnevni ljubezenski trikotnik Harry-HermionaZmagoslaf. Harry je postajal vse bolj nejevoljen, saj je moral kar
naprej razlagati, da sta s Hermiono samo prijatelja.
"Poasi bodo pozabili na to," je zagotavljal Hermioni. "Ne zmeni se
za ene. Tudi mene so se zadnji naveliali draiti..."
"Rada bi vedela, kako lahko prislukuje naim zasebnim pogovorom,
e sploh nima vstopa na grajsko posestvo!" ga je jezno prekinila
Hermiona.
Po naslednji uri obrambe je Hermiona ostala v uilnici, ker je
hotela govoriti s profesorjem Nerrgo. Drugi so se raje hitro pobrali
ven, saj je Nerrga celo uro preizkual, kako dobro se znajo ubraniti
preprostejih kletev. Kot vsega, se je tudi tega lotil zelo temeljito in je
marsikoga obdaril z manjimi pokodbami. Harryja napad uesne
trzavice e vedno ni minil, in ko je odel iz razreda, si je uhlje
pokrival z dlanmi.
"Rita vsekakor ne uporablja plaa nevidnosti!" je zasopla Hermiona
pet minut kasneje, ko je v avli dohitela Harryja in Rona. Da bi jo
Harry slial, mu je z uesa potegnila roko. "Nerrga trdi, da je med
drugo nalogo gotovo ni bilo pri jezeru!"
"Hermiona, te ima smisel prositi, da bi na vse skupaj lepo
pozabila" jo je previdno vpraal Ron.
"Ne!" je trmasto odvrnila. "Vedeti hoem, kako nama je z Zmagoslafom
prislukovala! Pa tudi to, kje je izvohala, kdo je Hagridova mama!"
"Mogoe pa uporablja prislukovalne naprave," je menil Harry.
"So to kakne bunkeljske rei" ga je vpraal Ron in Harry mu je
zael razlagati, kako bi jim Rita z njihovo pomojo lahko prislukovala.
Ron je Harryja pozorno poslual, toda Hermiona ga je kmalu
prekinila: "Kaj, ko bi vidva konno prebrala Zgodovino Bradaviarke"

"Le zakaj" je skomignil Ron. "Saj jo ti zna na pamet. e esa o

Bradaviarki ne veva, te vedno lahko vpraava. No"
"Ah. Vsi tisti nadomestki za aranje, ki jih uporabljajo bunkeljni raunalniki, radarji in podobne rei - v bliini Bradaviarke isto
pobezljajo. Zrak okoli gradu je nasien z magijo. Ne, Rita nam gotovo
prislukuje s pomojo arovnije! Ampak kako Ko bi se mi le
posvetilo... To bi ji pokazala, e gre za kaken prepovedan urok!"
"Pa saj imamo e brez tega dovolj skrbi," je zagodel Ron. "Se res
moramo ubadati e z Rito Brentsell"
"Kdo pa te je prosil, da mi pomagaj" se je raztogotila Hermiona.
"Sama se ji bom maevala!"
In e je odmarirala po marmornatih stopnicah, ne da bi se enkrat
samkrat ozrla. Harry je bil preprian, da gre v knjinico.
"Greva stavit, da se bo vrnila s katlo priponk, na katerih bo
pisalo Sovraim Rito Brentsell" se je namrdnil Ron.
A Hermiona res ni zahtevala od njiju, naj izkopljeta bojno sekiro,
in za to sta ji bila zelo hvalena. Bolj ko se je bliala velika no, ve
dela so jim profesorji nalagali in Harry se je udil, odkod Hermioni
as za preuevanje arobnih metod prislukovanja. Sam je imel
ogromno dela z nalogami in je komaj nael dovolj asa e za to, da
je Siriusu poiljal hrano. A ni e pozabil, kako je, e si neprestano
laen. Z zavitki hrane je pogosto poslal tudi kraje pismo, v katerem
je botra pomiril, da se ni zgodilo ni nenavadnega in e vedno akajo
na Percyjev odgovor.
Hedwig se je vrnila ele konec velikononih poitnic. Poleg
Percyjevega odgovora je prinesla tudi pirhe, ki jim jih je poslala
Ronova mama. Harryjevo in Ronovo jajce sta bila velika ko zmajevo in
oba sta bila polna doma narejene okolade, Hermionino pa je bilo
manje od prepelijega. Ko ga je zagledala, se ji je obraz pooblail.
"A tvoja mami sluajno bere arovniin tednik, Ron" ga je tiho
vpraala.
"Mhhhm," je prikimal Ron, ki je imel polna usta okolade. "Ampak
naroila ga je samo zaradi receptov."
Hermiona se je alostno zazrla v drobceni pirh.
"Te ne zanima, kaj je napisal Percy" jo je hitro vpraal Harry.
Percyjevo pismo je bilo kratko in sladko.
Kot neprestano zatrjujem Prerokim novicam, je gospod Hulesh na
trdo zasluenem dopustu. Redno mi poilja sove z navodili in, ne,
dejansko ga nisem videl, a verjetno mi lahko zaupate, da poznam
rokopis svojega nadrejenega. Trenutno imam dela ez glavo in res
nimam asa za to, da bi utial razne smene govorice. Prosim, ne
morite me ve, razen e gre za kaj resnino pomembnega.
Vesele velikonone praznike,
Percy.
Prejnja leta je Harry ob zaetku zadnjega semestra trdo vadil za
finalno tekmo quidditcha. Tokrat pa bi se moral pripraviti na tretjo in
zadnjo nalogo Triolskega turnirja, a e vedno ni vedel, kaj ga sploh
aka. Konno ga je profesorica McHudurra v zadnjem tednu maja, po

uri spreminjanja oblike, zadrala v uilnici.

"Danes zveer se mora ob devetih zglasiti na igriu," ga je
obvestila. "Tebe in ostale prvake bo tam priakal gospod Malhaar, ki
vam bo povedal vse, kar morate vedeti za tretjo nalogo."
Ko je neloljiva trojica tistega veera ob pol devetih odla iz
Gryfondoma, so nebo prekrivali debeli oblaki. Spustili so se v avlo,
kjer so naleteli na Cedrica, ki je ravno priel iz Pihpuffa.
"Kaj nas po tvojem aka" je vpraal Harryja, ko se je ta poslovil
od prijateljev in sta skupaj po kamnitih stopnicah zakorakala v temo.
"Fleur je omenila nekakne rove in po njenem bomo morali najti zaklad."
"To ne bi bilo slabo," je odvrnil Harry, ki se je spomnil
nofeljkov. Hagrida bi preprosto prosil, naj mu enega posodi, in mala
zverinica bi nalogo opravila namesto njega.
Prek temne trate sta se odpravila proti stadionu, zavila skozi vrzel
med tribunami in se znala na mranem igriu.
"Se jim je isto zmealo" se je ogoreno zaudil Cedric, ki se je v
trenutku ustavil.
Igrie je bilo videti, kot bi ga nekdo pregradil z dolgimi, nizkimi
zidovi, ki so se zvijali v vse smeri in se kriali.
"To so ive meje!" je vzkliknil Harry, ki se je sklonil k najbliji
pregradi in si jo ogledal.
"O, pozdravljena!" je radostno zaklical znan glas.
Sredi igria je z Zmagoslafom in Fleur ob sebi stal Ludo
Malhaar. Harry in Cedric sta se jim odpravila naproti tako, da sta
ive meje kar preskakovala. Ko sta se jim e precej pribliala, se je
Fleur Harryju nasmehnila. Odkar je njeno sestro reil iz jezera, se je
obnaala povsem drugae.
"No, kaj pravita" ju je veselo pobaral Malhaar, ko sta Harry in
Cedric preskoila e zadnjo ivo mejo. "Lepo rastejo, kajne Hagrid
ima na voljo e mesec dni in preprian sem, da bodo v tem asu
krepko zrasle. Nikar ne skrbita," je dodal z nasmekom, ko je opazil,
da to Harryja in Cedrica ni spravilo v pretirano dobro voljo. "Po
koncu Turnirja bomo poskrbeli, da ne boste ostali brez igria za
quidditch! Sicer pa vam je vsem verjetno jasno, kaj pripravljamo"
Trenutek ali dva so bili vsi tiho. Potem pa...
"Labirint," je zamrmral Levy.
"Natanno tako!" je glasno pritrdil Malhaar. "Labirint. Tretja
naloga je v bistvu povsem preprosta. Sredi labirinta vas bo akal
pokal. Prvi, ki se bo prebil do njega, bo zmagal."
"Zamo pot zkozi labirint moramo najti" je vpraala Fleur.
"Aha. Res pa boste na poti naleteli na marsikakno oviro," je
zadovoljno pojasnil Malhaar, ki se je od navduenja postavil na prste
ter se pozibaval na njih. "Hagrid nam bo priskrbel ve bitij, izogniti
se boste morali tudi kakni arovniji... in tako dalje, ve vam ne
morem povedati. Vsekakor pa bosta v labirint prva vstopila prvaka, ki
trenutno vodita in bosta imela nekoliko prednosti." Malhaar se je
nasmehnil Harryju in Cedricu. "Naslednjega bomo noter spustili
gospoda Levyja in nazadnje e gospodino Delacour. Tudi vidva bosta
e vedno imela monost za zmago, saj bo vse odvisno od tega, kako
dobro bosta opravila zadnjo nalogo. To se bomo zabavali, kaj"

Harry se je e predobro zavedal, kakna bitja bo Hagrid po vsej

verjetnosti priskrbel za tovrstno prilonost. Zato je dvomil, da se bodo
on in drugi prvaki pretirano zabavali, a kljub temu je z ostalimi vred
vljudno prikimal.
"Lepo. No, e nimate nobenih vpraanj, se kar vrnimo v grad.
Nekoliko hladno postaja."
Ko so odhajali iz labirinta, je Malhaar pohitel za Harryjem. Ta se
je e bal, da mu bo spet ponujal pomo, ravno takrat pa ga je po
ramenu potrepljal Levy.
"Bi se lahko nekaj pogoforila"
"Ja, seveda," je nekoliko preseneeno pristal Harry.
"Potem pa stopifa nekoliko fstran."
"Prav," je radovedno prikimal Harry.
Malhaar je bil videti nekoliko nejevoljen.
"Te poakam, Harry" je vpraal.
"Ne, ni vam treba akati name, gospod Malhaar," je odvrnil Harry,
ki se je moral mono potruditi, da je ostal resen. "Mislim, da se bom
znal vrniti v grad, hvala."
Harry in Zmagoslaf sta skupaj odla z igria, a Levy se ni
odpravil proti durmstrangovski ladji, temve proti Gozdu.
"Kam pa greva" ga je vpraal Harry, ko sta za sabo pustila celo
Hagridovo koo in razsvetljeno beauxbatonsko koijo.
"Feliko mi je do tega, da naju nihe ne slii," je odsekal Levy. Ko
sta konno prila v osamljen predel parka, ki se je raztezal za ogrado
beauxbatonskih konjev, se je Zmagoslaf postavil v senco dreves in se
obrnil k Harryju.
"Rad bi fedel," je jezno zagodrnjal, "kaj se plete med fama s Hermiono."
Harry je zaradi Zmagoslafovega skrivnostnega vedenja priakoval,
da gre za kaj veliko bolj resnega. Nejeverno je zazijal vanj.
"Ni," je skomignil. Toda Zmagoslaf ga je grdo premeril in Harry,
ki se je ele zdaj dobro zavedel, kako je bolgarski prvak velik in
moan, je hitro dodal: "Prijatelja sva. Ni moja punca in tudi nikoli ni
bila. Tista Brentsllovka si kar nekaj izmiljuje."
"Hermiona selo pogosto gofori o tebi," ni odnehal Levy in ga
sumniavo opazoval.
"Hja," je skomignil Harry, "ni udnega, e sva pa prijatelja."
Ni mogel verjeti, da se o tem pogovarja z Zmagoslafom Levyjem,
enim najboljih igralcev quidditcha. Torej je osemnajstletni Levy mislil,
da mu je on, Harry, enakovreden, da je dejansko lahko njegov tekmec...
"Torej nista nikdar... Nikdar nista..."
"Ne," je odlono zatrdil Harry.
Levy se je konno nehal mriti. Nekaj trenutkov je opazoval
Harryja, nato pa dejal: "Gotofo si isfrsten iskalec. Med prfo nalogo
sem fidel, kako sijajno obflada metlo."
"Hvala," se je na iroko nasmehnil Harry, ki se je poutil, kot bi
nenadoma zrasel za nekaj centimetrov. "Ampak tako dobro kot ti, je
pa ne. Tisto Ursichevo zvijao na svetovnem prvenstvu si..."
Tedaj pa je med drevesi za Levyjevim hrbtom zautelo. Harry je
imel za svoj okus e preve izkuenj s poastnimi bitji iz Gozda in
Levyja je nagonsko zgrabil za roko ter ga potegnil vstran.

"Je kaj narobe" se je spet namrgodil Levy.

Harry je pritisnil prst k ustnicam in se pozorno zazrl proti
drevesom, kjer je prej zaelestelo. Z roko je zdrsnil v ep po palico.
Hip zatem se je izza visokega hrasta opotekel moki. Za trenutek
ga Harry sploh ni prepoznal... potem pa je osuplo pobuljil. Iz gozda
se je primajal gospod Hulesh!
Bil je taken, kot bi bil dneve in dneve na poti. Njegov pla je
bil v viini kolen raztrgan in krvav, obraz popraskan, neobrit ter
posivel od izrpanosti. Obiajno strogo urejene lase bi si moral umiti,
brice pa pristri, a naj je bil e tako zanemarjen, to ni bilo ni v
primerjavi z njegovim vedenjem. Kar naprej je nekaj momljal in krilil
z rokami, kot bi se pogovarjal z nekom, ki ga vidi samo on. Harryja
je mono spominjal na starega potepuha, na katerega so naleteli z
Dursleyjevimi, ko so neko li nakupovat. Tudi starek je zagnano
debatiral z nevidnim sogovornikom in teta Petunija je pograbila
Dudleyja za roko ter ga odvlekla na drugo stran ceste, da bi se mu
izognila. Stric Vernon jim je kasneje na dolgo in iroko pridigal o
tem, kaj bi po njegovem morali napraviti z berai in klatei.
"Ni ta gospod lan irije" se je zaudil Zmagoslaf in nejeverno
zijal v gospoda Hulesha. "Mar ne dela na faem ministrstvu"
Harry mu je prikimal. Nekaj asa se je obotavljal, potem pa
vendarle previdno stopil h gospodu Huleshu. Ta ga ni niti pogledal,
temve se je e naprej pogovarjal z blinjim drevesom: "In ko bo to opravil,
Puysie, polji Dumbledorju sovo. Karkaroff je ravnokar sporoil, da bo s sabo
pripeljal deset svojih tudentov, in Dumbledore mora to imprej izvedeti."
"Gospod Hulesh" ga je previdno poklical Harry.
"Potem pa polji sovo tudi madame Maxime, saj bo verjetno hotela
s sabo uzeti e koga, da bo imela isto tevilo kandidatov kot
Karkaroff. No, kar na delo, Puysie. Ja, ja, kar na delo..."
Gospod Hulesh je e nekaj asa z izbuljenimi omi zijal u drevo
in premikal ustnice, eprav iz njih ni bilo nobenega glasu ve. Nato
pa se je zamajal in padel na kolena.
"Gospod Hulesh!" ga je glasno poklical Harry. "Je z vami vse v redu"
Hulesh je gledal z belim. Harry se je ozrl k Levyju, ki mu je
sledil in je zdaj preplaeno zrl v sekretarja.
"Kaj pa je s njim"
"Nimam pojma," je zamrmral Harry. "Posluaj, bi stekel iskat..."
"Dumbledorja!" je dahnil gospod Hulesh. Kot blisk je stegnil roko,
zgrabil Harryja za pla in ga potegnil blije k sebi. Z blaznim
pogledom je odsotno zrl v Harryja in dejal: "Nujno... moram... Dumbledore..."
"Prau," je mirno rekel Harry. "e lahko vstanete, gospod Hulesh,
bomo skupaj odli v..."
"Naredil sem... strano... neumnost..." je izdavil Hulesh. Oi so
mu nemirno vigale zdaj sem, zdaj tja in po bradi mu je tekla slina.
Vsaka beseda, ki jo je izgovoril, je od njega terjala neizmeren napor.
"Povedati... Dumbledorju..."
"Vstanite vendar, gospod Hulesh," ga je glasno in razlono poprosil
Harry. "Vstanite, odpeljal vas bom k ravnatelju!"
Hulesheve nemirne oi so se poskusile osredotoiti nanj.
"Kdo... si" je zaepetal.

"Eden izmed tudentov," je odvrnil Harry in se ozrl k Zmagoslafu,

da bi mu pomagal, a ta se je nekoliko odmaknil. Zelo nelagodno mu je bilo.
"Saj nisi... njegov" je zaepetal Hulesh.
"Ne," je odgovoril Harry, ki se mu ni niti sanjalo, o em govori
sekretar.
"Dumbledorjev"
"Tako je," je pritrdil Harry.
Hulesh ga je potegnil blije k sebi. Harry mu je poskual pla
previdno izviti iz prijema, a sekretar ga ni izpustil.
"Posvari... Dumbledorja..."
"Takoj grem ponj, samo spustite me," je rekel Harry. "Spustite
pla, gospod Hulesh, pa grem ponj..."
"Hvala, Puysie. Potem pa mi, prosim, prinesi skodelico aja. ena
in sin bosta kmalu tu, saj gremo danes zveer s Schushmaarjevimi na
koncert."
Hulesh se je zdaj spet pogovarjal z drevesom. Torej se sploh ni
zavedal, da je ob njem e kdo drug To je Harryja tako presenetilo,
da ni opazil, kdaj ga je gospod Hulesh izpustil.
"Ja, moj sin je pred kratkim opravil malo maturo, in to z odliko.
Res, zelo sem ponosen. Zdaj pa mi, prosim, prinesi memorandum
andorskega ministra, mislim, da bom imel dovolj asa in bom naredil
osnutek odgovora..."
"Ostani pri njem!" je Harry naroil Zmagoslafu. "Grem jaz po
Dumbledorja. Tako bo hitreje, ker vem, kje ima kabinet."
"Nor je," je nezaupljivo zamomljal Levy. Hulesh se je e zmeraj
pogovarjal z drevesom, misle, da je Percy, in Zmagoslaf ga ni spustil
z oi.
"Samo pri njem ostani," ga je prosil Harry in se vzravnal. Takrat
pa se je Hulesh spet zael obnaati povsem drugae. Vrgel se mu je
okoli kolen in ga priel k sebi.
"Ne zapuaj... me!" je zaepetal in zabolal vanj. "Pobegnil sem...
Posvariti moram... Povedati moram... Dumbledorju... Jaz sem kriv, jaz...
Bertha... Mrtva... Jaz sem kriv... Moj sin... Jaz sem kriv... Povej
Dumbledorju... Harry Potter... Mojster... Moneji... Harry Potter..."
"Takoj grem po Dumbledorja, samo spustite me, gospod Hulesh!" se
je razjezil Harry in se ozrl k Levyju. "Pomagaj mi no!"
Zmagoslaf se jima je zelo bojee priblial in poepnil h gospodu
Huleshu.
"Zadri ga tukaj," mu je naroil Harry, ko se je reil Huleshevega
prijema. "Takoj bom nazaj."
"Pa res pohiti," je Levy zaklical za Harryjem, ko je stekel navzgor
po trati. Park je bil popolnoma prazen in tudi Malhaar, Cedric ter
Fleur so e zdavnaj odli. Harry se je kot nor pognal po kamnitih
stopnicah, skozi hrastova vrata in nato navzgor po marmornatem
stopniu vse do drugega nadstropja.
Pet minut za tem, ko je Hulesha in Levyja pustil sama, je e drvel
proti kamniti gargojli, ki je stala sredi praznega hodnika.
"Gum-gumijasti medvedki!" je zasopel.
S tem geslom naj bi si odprl pot na skrito stopnie, ki je vodilo
do Dumbledorjevega kabineta. A geslo je bilo staro dve leti in oitno

ga je ravnatelj zamenjal. Gargojla ni oivela in mu skoila s poti,

temve je e naprej nepremino in zlohotno zrla vanj.
"Odmakni se!" je Harry zavpil nanjo. "Dajmo, spokaj se stran!"
A nobena stvar na Bradaviarki se ni premaknila samo zato, ker si
vpil nanjo, in Harry je to dobro vedel. Ozrl se je po mranem
hodniku. Kaj pa, e je Dumbledore v zbornici Kolikor hitro so ga
nesle noge, je stekel proti blinjemu stopniu...
"Potter!"
Harry se je sunkovito ustavil in se ozrl prek ramen.
S skrivnega stopnia za kamnito gargojlo je ravnokar stopil Raws.
Ko je Harryju pomignil, naj pride blije, se je stena za njim e zapirala.
"Kaj pone tukaj, Potter"
"K profesorju Dumbledorju moram!" je zasopel Harry, ki je stekel
nazaj po hodniku in se ustavil pred Rawsom. "Za gospoda Hulesha
gre! Kar naenkrat se je prikazal! Iz Gozda! Prosil je..."
"isto ni te ne razumem," ga je prekinil profesor in oi so se mu
zalesketale. "Govori vendar bolj razumljivo!"
"Za gospoda Hulesha gre!" je zavpil Harry. "Z ministrstva! Po
mojem je hudo bolan! Iz Gozda se je prikazal in k Dumbledorju bi
rad! Povejte mi geslo, da grem..."
"Ravnatelj ima veliko dela, Potter," mu je Raws spet skoil v
besedo, ustnice pa so se mu zvile v nesramen nasmeek.
"Ampak jaz moram nujno k njemu!" ni odnehal Harry.
"Me mogoe nisi slial"
Harryju je bilo jasno, da se Raws izjemno zabava. Sam je bil ko
brez glave, profesor pa mu nala ni hotel pomagati, samo da bi ga muil.
"Glejte," je jezno rekel Harry. "S Huleshem je nekaj hudo narobe.
Mislim... Mislim, da se mu je zmealo. Pravi pa, da mora posvariti..."
Stena za Rawsovim hrbtom je zdrsnila vstran. Za njo se je
prikazal Dumbledore, obleen v dolg zelen pla.
"Kaj se dogaja" je radovedno vpraal in pogledoval zdaj Harryja,
zdaj Rawsa.
"Profesor!" je vzkliknil Harry in stopil okoli Rawsa, e preden je ta
lahko odprl usta. "Gospod Hulesh je priel! V Gozdu je in z vami bi
rad govoril!"
Harry je priakoval, da ga bo ravnatelj podrobno izpraal, a na
njegovo veliko olajanje Dumbledorju kaj taknega niti na pamet ni padlo.
"Odpelji me k njemu," je takoj ukazal in hitro odkorakal po
hodniku, Rawsa pa pustil samega ob kipu. Teko bi rekli, kdo je zdaj
gledal bolj grdo - Raws ali gargojla.
"Kaj natanko je rekel gospod Hulesh, Harry" ga je vpraal
Dumbledore, ko sta se naglo spuala po marmornatem stopniu.
"Da vas mora posvariti... in da je naredil nekaj groznega. Omenjal
je svojega sina, Bertho Bootel in... Mrlakensteina. Rekel je, da
postaja moneji..."
"Mhm," je pokimal ravnatelj, nato pa e pospeil korak in kmalu
sta se znala v parku, kjer je bilo temno ko v rogu.
"Zelo udno se obnaa," je nadaljeval Harry, ki je Dumbledorja
komaj dohajal. "Sploh ne ve, kje je. Kar naprej govori, kot bi se
pogovarjal s Percyjem Weasleyjem, potem pa se nenadoma isto spremeni in

neprestano ponavlja, da mora k vam... Zmagoslaf je ostal pri njem."

"Tako" je ostro vpraal Dumbledore in njegovi koraki so se e
podaljali. Harry je moral tei, sicer bi mu ravnatelj uel. "Je
gospoda Hulesha razen vaju videl e kdo"
"Ne," je odkimal Harry. "Gospod Malhaar nam je pokazal, kje se
bo odvijala tretja naloga, in ko smo odhajali z igria, sva midva z
Zmagoslafom nekoliko zaostala za drugimi. Ravno sva se pogovarjala o
svetovnem prvenstvu, ko se je iz Gozda nenadoma prikazal gospod Hulesh..."
"Kje sta" ga je vpraal ravnatelj, ko se je iz teme prikazala
beauxbatonska koija.
"Tamle," je pokazal Harry in ga povedel proti drevesom.
Huleshevega glasu ni bilo ve sliati, a Harry se je natanno
spominjal, kje sta sreala sekretarja. Iz Gozda se je primajal blizu
ograde s konji... Tukaj nekje...
"Zmagoslaf" je zaklical Harry.
Ni se oglasil.
"Tukaj sta bila," je Harry zatrdil Dumbledorju. "Popolnoma sem
preprian, da sta bila nekje tu..."
"Lumos," je zamrmral ravnatelj in palico dvignil nad glavo. Ozek
pramen svetlobe je dolgo asa drsel od enega temnega debla do
drugega in prek tal. Ustavil se je ob paru nog.
Harry in Dumbledore sta pohitela k Levyju, ki je negibno leal na
gozdnih tleh. Nezavesten je bil. Za gospodom Huleshem ni bilo sledu.
Dumbledore se je sklonil k Levyju in mu neno privzdignil veko.
"Nekdo ga je ohromil," je povedal z mehkim glasom. Ko je s palico
osvetlil drevesa okoli njiju, so se mu drobna oala zalesketala.
"Naj grem koga iskat" se je ponudil Harry. "Madam Pomfrey"
"Ne," je hitro odgovoril ravnatelj. "Tukaj ostani."
arovniko palico je dvignil e vije in jo usmeril proti Hagridovi
koi. Iz palice je vignilo nekaj srebrnkastega, nekaj, kar je poletelo
med drevesi kakor duh neverjetno hitre ptice. Nato se je ravnatelj spet
obrnil k Levyju, vanj uperil palico in zamrmral: "Vstani."
Zmagoslaf je omamljeno odprl oi. Ko je opazil Dumbledorja, je
poskual sesti, a ravnatelj ga je prijel za ramo.
"Ne vstajaj," je naroil Levyju.
"Napadel me je!" je zamomljal bolgarski prvak in z roko segel h
glavi. "Tisti stari norec me je napadel! Osrl sem se sa Potterjem, ki
ga ni bilo od nikoder, sahrbtni starec pa me je napadel!"
Tedaj so zasliali, da jim nekdo glasno lomasti naproti, in kmalu
je iz teme pritekel Hagrid. Ob sebi je imel ekana, v desnici pa je
stiskal lokostrel.
"Profesor Dumbledore!" je vzkliknil in zaudeno razprl oi. "Harry!
Kaj pa..."
"Hagrid, prosim, e gre nemudoma po profesorja Karkaroffa," ga
je prekinil ravnatelj. "Nekdo je napadel enega njegovih tudentov. Ko
ga bo obvestil, kje smo, pa bodi tako prijazen in poklii e profesorja
Nerrgo..."
"Ni treba, Hagrid," je nekdo zasoplo zagodel. "Sem e tukaj."
Naproti jim je epal Nerrga, ki si je pri hoji pomagal s popotno
palico, s arobno pa si je svetil.

"Prekleta noga. Obupno poasen sem," je besno zagodrnjal. "Kaj se

je zgodilo Raws je omenil, da gre za nekaj v zvezi s Huleshem."
"Huleshem" se je zaudil Hagrid.
"Hagrid, prosim, pojdi po Karkaroffa!" ga je ostro opomnil
Dumbledore.
"Aja, sej res... e grem, profesor," je pokimal oskrbnik in se
zasukal na petah, ekan pa je stekel za njim.
"Ne vem, kam je izginil Barty Hulesh," je Dumbledore povedal
Nerrgi, "a nujno ga moramo najti."
"Ga e iem," je zagodel Nerrga, preprijel arobno palico in
odepal v Gozd.
Dumbledore in Harry sta spet spregovorila, ele ko sta zasliala
copotanje, ki je naznanilo, da se Hagrid in ekan vraata. Karkaroff,
ki je bil obleen v pla iz srebrnkastega krzna, jima je tesno sledil.
Bled je bil ko stena.
"Kaj je zdaj to!" je kriknil, ko je zagledal Levyja, ki je e vedno
leal na tleh. "Kaj se dogaja!"
"Napadli so me!" mu je povedal Zmagoslaf, sedel in se prijel za
glavo. "Gospod Hulesh ali kako mu je e ime..."
"Hulesh te je napadel Hulesh! lan irije!"
"Igor," ga je zael miriti Dumbledore, a Karkaroff se je vzravnal in
si razsrjeno popravil pla.
"Izdajalec!" je zarjovel in s prstom pokazal na Dumbledorja. "To je
prava zarota! Vi in vae ministrstvo za aranje ste me zvabili sem pod
lano pretvezo! To tekmovanje je navadna polomija! Najprej vam je na
Turnir uspelo spraviti Potterja, eprav nima sedemnajst let! Zdaj pa je
eden vaih prijateljev z ministrstva poskual onesposobiti mojega
prvaka! Sama hinavina vas je, Dumbledore! Pha! Toliko je torej
vredno vae pletenienje o monejih vezeh med arovniki, o tem, kako
moramo znova vzpostaviti stare mednarodne povezave, pozabiti na spore... Tole
si mislim o vas!" je e zavpil in pljunil Dumbledorju pred noge.
Samo trenutek zatem ga je Hagrid z desnico e zgrabil za krzno,
ga dvignil visoko v zrak in zabil ob blinje drevo.
"Opravii se!" je zagolal oskrbnik, Karkaroff pa je hlastal za sapo.
Hagridova gromozanska levica ga je stiskala za vrat in samo nemono
je pobrcaval z nogami.
"Hagrid, ne!" je zavpil Dumbledore in v oeh se mu je zabliskalo.
Oskrbnik je ravnatelja Durmstranga izpustil, da je ob deblu zdrsnil
na tla. Obleal je med koreninami drevesa, na glavo pa mu je padlo
nekaj vejic in listov.
"Bodi tako prijazen in pospremi Harryja v grad, Hagrid!" je ostro
ukazal Dumbledore.
Oskrbnik, ki je globoko sopel, je besno zijal v Karkaroffa.
"Morebiti bi bilo bolje, e bi ostal tukej, ravnatelj..."
"Harryja bo odpeljal v olo," je razlono ponovil Dumbledore,
"naravnost v Gryfondom in Harry, prosim, da tam tudi ostane. Kar
koli bi te e prijelo, da bi storil - recimo, da bi rad zdajle komu
poslal sovo - lahko poaka do jutra. Si me razumel"
"Ja," je pritrdil Harry, ki je preseneeno zrl vanj. Kako je ravnatelj
vedel, o em je premiljeval Kako je vedel, da je hotel Siriusu poslati

Volframa s pismom o tem, kar se je ravnokar zgodilo

"ekana bom pustil pri vas, ravnatelj," je rekel Hagrid, ki je e
vedno grozee zijal v Karkaroffa, ta pa je ko kosmat kup nesree
obsedel na tleh. "Sedi, ekan. Sedi! No, pridi, Harry."
Tiho sta odkorakala mimo beauxbatonske koije in naprej proti gradu.
"Koko si drzne!" je robantil Hagrid, ko sta la mimo jezera. "Koko
si drzne obtoevati Dumbledoreja! Ko da bi Dumbledore sploh pomislil
na kej takega. Ko da je Dumbledore sploh hotel, da bi ti tekmoval na
Turnirju. Skrbi ga! Priseem, da ga e nisem videl toko zaskrbljenega,
koker je zadnje ase. Ti pa tokole!" Oskrbnik se je nenadoma jezno
obrnil k Harryju, ki ga je preseneeno pogledal. "Koga si mislil, da si
se el pojat naokrog s tistim frdamanim Levuhom Fante vender hodi
na Durmstrang! Z lahkoto bi te preklel! Ti Nerrga niesar ni vbil v
glavo Da se mu pusti tokole zvabiti na samo..."
"Zmagoslaf je isto v redu!" ga je prekinil Harry, ko sta se
vzpenjala proti avli. "Niti sluajno me ni nameraval prekleti, samo
glede Hermione me je hotel nekaj vpraati..."
"Sej! Tudi z njo se bom moral malo pomeniti!" je zagodel Hagrid
in jezno copotal po stopnicah. "Manj ko imate opravka s telimi tujimi
tii, bolj boste sreni. Nobenemu od njih ne gre zaupat!"
"Ti si se z madame Maxime kar dobro ujel," je nejevoljno
ugovarjal Harry.
"Nje mi pa sploh ne omenjej!" je zarohnel Hagrid in za trenutek je
bil videti resnino straen. "Zdej vem, kakna je, lisica! Zdej vidim,
koko se mi prilizuje, ampak zdej tudi vem, zakoga! Samo zato, da bi
ji izdal, kaj vas aka za tretjo nalogo! Ha! Nobenemu od njih ne gre
zaupat!"
Hagrid je bil tako slabe volje, da si je Harry prav oddahnil, ko
sta se pred debelo gospo poslovila in se je sam skobacal skozi
luknjo. Nato pa je pohitel prek dnevne sobe, naravnost proti kotu,
v katerem sta sedela Ron in Hermiona, ter jima povedal, kaj se je zgodilo.
Devetindvajseto poglavje
Sanje
-----------------------------"Mono je samo dvoje," je rekla Hermiona in se z dlanjo podrgnila
po elu. "Bodisi je gospod Hulesh res napadel Zmagoslafa bodisi je
nekdo napadel oba v trenutku, ko se je Zmagoslaf ozrl prek rame."
"Gotovo je prvo," je takoj izjavil Ron. "Zato je tudi izginil, ko sta
prila Harry in Dumbledore. Pobrisal jo je."
"Ne bi rekel," je Harry zmajal z glavo. "isto ibek je bil. Dvomim,
da se je bil sposoben izdejaniti ali kaj podobnega."
"Pa kolikokrat vama moram e povedati, da se iz naega grajskega
parka ne more izdejaniti" je Hermiona zavila z omi.
"Dobro... Kaj pa, e je bilo takole!" se je domislil Ron.
"Mogoe je Levy napadel Hulesha - poakaj, da povem do konca,
no - in potem ohromil samega sebe"
"Gospod Hulesh pa je kar izpuhtel, kaj" ga je pobarala Hermiona.

"Aja..."
Danilo se je. Harry, Ron in Hermiona so se e navsezgodaj splazili
iz spalnic ter pohiteli v sovji stolpi, da bi Siriusu poslali pismo. Vsi
trije so imeli rdekaste oi in bili so precej bledi, saj so se pozno v
no pogovarjali o gospodu Huleshu. Zdaj so zrli na grajski park, s
katerega so se dvigovale meglice.
"Daj, povej e enkrat, kaj se je zgodilo, Harry," ga je prosila
Hermiona. "Kaj je pravzaprav rekel gospod Hulesh"
"Saj sem ti povedal, da ga je bilo teko razumeti," je zavzdihnil
Harry. "Neprestano je ponavljal, da mora Dumbledorja glede neesa
posvariti. Rekel je tudi nekaj o Berthi Bootel. e sem ga prav
razumel, naj bi bila po njegovem mrtva... in kar naprej je zatrjeval,
da je za vse kriv on sam."
"Da se mu je zmealo, si je res sam kriv," se je namrgodila Hermiona.
"Ampak ne pozabita, da veraj ni bil isto priseben," je nadaljeval
Harry. "Vekrat je omenil svojo eno ter sina in o njiju je govoril, kot
bi bila e iva! Pa s Percyjem se je pogovarjal. Kar naprej mu je
dajal navodila za delo."
"Kaj pa je rekel o Saj Ve Kom" je oklevaje vpraal Ron.
"Saj sem ti e povedal," je zavzdihnil Harry. "Trdil je, da postaja
moneji."
Nekaj asa so bili tiho.
Prvi se je oglasil Ron, ki je poskual Harryja pomiriti: "Ampak kot
si rekel - Hulesh ni bil isto pri sebi in verjetno je kar nekaj blebetal..."
"Ko je govoril o Mrlakensteinu, je bil e najbolj priseben," ga je
prekinil Harry. Ni se zmenil za to, da se je Ron ob Mojstrovem
imenu zdrznil, in je nadaljeval: "Komaj kaken stavek je spravil
skupaj, ampak ko je govoril o njem, se je zavedal vsaj tega, kje je in
kaj mora storiti. Kar naprej je ponavljal, da mora k Dumbledorju."
Harry se je obrnil od okna in se zazrl v tramovje. Polovica gredi
je bila praznih. Sove so se ele vraale z nonega lova in vsake toliko
je kakna z mijo v kljunu priprhutala v stolpi.
"e me Raws ne bi zadral," je jezno potoil Harry, "bi se morda
pravoasno vrnil v Gozd. Ravnatelj ima veliko dela, Potter! Zakaj se
mora vedno prikazati tam, kjer ga je najmanj treba"
"Mogoe ti je hotel prepreiti, da bi se vrnil!" se je domislil Ron.
"Mogoe... akaj! Kako hitro bi po tvojem Raws lahko priel do
Gozda Kaj, e je vaju z Dumbledorjem prehitel"
"Dvomim. Razen, e se zna spremeniti v netopirja," je emerno
skomignil Harry.
"Kaj takega bi mu vsekakor pripisal," je zamrmral Ron.
"Pojdimo k profesorju Nerrgi," je predlagala Hermiona. "Mogoe je
nael gospoda Hulesha."
"Z Ravbarjevo karto pri sebi bi ga z lahkoto," se je domislil Harry.
"Razen e je Hulesh takrat e pobegnil z grajskega posestva," ju je
opomnil Ron. "Ne pozabita, da Karta obsega samo posestvo in niti..."
"Psst!" ga je nenadoma utiala Hermiona.
Nekdo se je vzpenjal v stolpi. Harry je razloil dva glasova, ki sta
se jim vse bolj priblievala in se precej glasno prepirala.
"To je vendar izsiljevanje! Dobro ve, kakne teave bi lahko imela

zaradi tega..."
"Predolgo sva e prijazna z njim! Skrajni as je, da se ga lotiva z
umazanim prijemom, podlea! Na ministrstvu ne bodo preve veseli, e
jim poveva, kaj je naredil..."
"Ampak e mu grozi s tem, te lahko e prijavi!"
"e, ampak v primeru, da naju bo izplaal, se ne bo preve
pritoeval, kaj"
Vrata stolpia so se treskoma odprla, skoznja pa sta se hkrati
zrinila Fred in George. Ko sta zagledala Harryja, Rona in Hermiono,
sta v trenutku otrpnila.
"Kaj pa vi tukaj" je vpraal Fred, Ron pa je v domala istem
trenutku zaudeno vzkliknil: "Kaj pa vidva tukaj!"
"Poto morava poslati," je odvrnil George, Harry pa: "Poto smo
poslali."
"Ob tej uri" sta hkrati vpraala Hermiona in Fred.
Fred se je zareal.
"Vi ne spraujte naju, kaj imava za bregom, pa midva ne bova
spraevala vas, prav" je predlagal.
V roki je dral zapeateno ovojnico. Harryju je pogled vignil k
njej, Fred pa jo je preprijel - morda sluajno, morda namenoma - da
Harry ni mogel videti, na koga je naslovljena.
"No, ne pustite se zadrevati," se jim je narejeno spotljivo
priklonil Fred, nato pa pomignil proti vratom.
Ron se ni zganil.
"Koga izsiljujeta" je vpraal.
Fred se je v trenutku nehal smehljati. George ga je naskrivaj
oinil, nato pa se je obrnil k Ronu.
"Ne bodi trapast. Samo hecal sem se," je lahkotno izjavil.
"Sliati je bilo, kot bi mislil resno," ni popustil Ron.
Dvojka sta se spogledala.
Potem pa je Fred nenadoma rekel: "Ron, enkrat sem te e opozoril,
da ne vtikaj nosu v stvari, ki se te ne tiejo. Vsaj e ti je ve tak,
kakren je. Sicer mi ni jasno, zakaj bi ti bil, ampak..."
"e res koga izsiljujeta, se me to e kako tie," ga je zavrnil Ron.
"George ima prav. Lahko bi zabredla v hude teave."
"Saj sem ti povedal, da sem se samo hecal," je nejevoljno
zamomljal George, potem pa ovojnico izpulil Fredu iz rok in jo
privezal na nogo najblijega skovirja. "Sicer pa te moram opozoriti, da
postaja neprijetno podoben naemu ljubemu Percyju. e bo tako
nadaljeval, bo kmalu predstavnik tudentov."
"To pa e ne!" se je raztogotil Ron.
George je skovirja odnesel k oknu in ta je odletel. Nato pa se je
Fred obrnil k Ronu in se mu nasmehnil.
"No, potem pa ne bodi teen," mu je svetoval. "Se vidimo v
Dvorani," je e dodal in z Georgem sta odla iz stolpia.
Harry, Ron in Hermiona so se spogledali.
"Mislita, da kaj vesta" je zaepetala Hermiona. "O Huleshu in o
tem, kar se je zgodilo veraj"
"Ne," je odvrnil Harry. "e bi lo za kaj tako resnega, bi gotovo
vse povedala Dumbledorju."

Rona to ni povsem pomirilo in mrko je zagodel.

"Kaj pa je" ga je vpraala Hermiona.
"Hja," je poasi zael Ron, "nisem preprian, e bi mu povedala
kar koli. Zadnje ase... Samo e na denar mislita. To sem opazil, ker
sem se ve druil z njima, takrat ko... No, saj vesta."
"Ko sva se skregala," je Harry dokonal njegov stavek. "Ja, vem,
kaj misli, ampak... Da bi koga izsiljevala..."
"Na vsak nain hoeta priti do trgovine s pripomoki za aljivce,"
je povedal Ron. "Najprej sem mislil, da s tem samo malo draita nao
mami. Ampak, ne. Resno mislita! Kar naprej govorita, da bosta na
Bradaviarki samo e eno leto in morata misliti na prihodnost. Saj,
glede tega imata prav. Oi jima ne bo mogel pomagati, za trgovino pa
potrebujeta precej denarja."
Zdaj je postala nemirna tudi Hermiona.
"To e, ampak... Saj ne bi napravila kakne neumnosti, da bi
prila do zlata Kajne"
"Kaj pa vem," je odvrnil Ron. "Saj ve, da naravnost uivata, e
lahko naredita kaj, kar ni isto po pravilih."
"e, ampak izsiljevanje je resna stvar," je preplaeno zaepetala
Hermiona. "S tem ne bi prekrila samo kaknega trapastega olskega
pravila... in doletela bi ju kazen, kakrne jima niti Raws ne more
naloiti! Ron... Mogoe bi za tole moral povedati Percyju."
"Se ti je zmealo!" je osupnil Ron. "Percyju Gotovo bi se
zgledoval po Huleshu in bi ju prijavil!" Nekaj asa je zamiljeno
postal ob lini, skozi katero je odprhutal skovir s pismom dvojkov,
potem pa je zmajal z glavo in dejal: "Pridita, gremo na zajtrk."
"Je e prezgodaj, da bi li k profesorju Nerrgi" je vpraala
Hermiona, ko so se spuali po polastem stopniu.
"Po mojem je," je menil Harry. "e bi ga zbudili, bi nas verjetno
kar skozi vrata razstrelil na prafaktorje. Gotovo bi mislil, da ga kdo
poskua umoriti v spanju. Pojdimo k njemu raje med prvim odmorom."
Zgodovina arovnitva se mu je redko vlekla tako kot tistega dne.
Kar naprej je pogledoval na Ronovo uro, saj je svojo konno vrgel v
smeti. A kazalci na Ronovi so se premikali nenavadno poasi in Harry
je bil pripravljen prisei, da se je pokvarila tudi prijateljeva ura. Vsi
trije so bili utrujeni, da bi z veseljem naslonili glave na mizo in
zaspali. Celo Hermiona si ni kot obiajno zapisovala, temve je brado
naslanjala na roke in zasanjano zrla v profesorja Speedyja.
Ko se je konno oglasil zvonec, so pohiteli proti uilnici za
obrambo. Profesor Nerrga, ki je bil videti vsaj tako utrujen kot oni, je
ravno priel iz nje.
"Profesor Nerrga" je zaklical Harry, ko so se prek prepolnega
hodnika prebijali do njega.
"ivijo, Potter," ga je pozdravil Nerrga, ki je s arobnim
oesom sledil dvema prvoolcema. Ko sta tadva to opazila, sta
hitro pospeila korak, arobno oko pa se je e naprej obraalo za
njima in profesor je kmalu spet gledal z belim. Spregovoril je, ele ko
sta prvoolca zavila v enega izmed prehodov.
"Kar semle stopimo," jih je povabil. Umaknil se je od vrat, da so
lahko vstopili v prazno uilnico, nato pa e sam priepal za njimi.

"Ste ga nali" je kar takoj vpraal Harry. "Ste nali gospoda Hulesha"
"Ne," je odvrnil Nerrga. Odkorakal je k mizi in sedel. Ko je
iztegnil leseno nogo, je tiho zavzdihnil, nato pa segel po utarici.
"Ste pogledali na Karto" je zanimalo Harryja.
"Seveda," je pritrdil profesor in nagnil utarico. "Po tebi sem se
zgledoval, Potter. V Gozd sem jo priklical iz svojega kabineta. Ampak
Hulesha na njej ni bilo."
"Torej se je izdejanil" je vpraal Ron.
"Od tod se ne more izdejaniti, Ron!" ga je razdraeno opomnila
Hermiona. "Ampak gotovo bi lahko izginil kako drugae, kajne, profesor"
Nerrgovo arobno oko se je drhte obrnilo k Hermioni.
"Tudi ti bi lahko postala auror, Grangerjeva," je prikimal. "Pravilno
razmilja."
Hermiona je zardela.
"No, neviden gotovo ni bil," se je spomnil Harry, "saj zemljevid
pokae tudi nevidne ljudi. Torej je odel s posestva."
"Pa bi ga zmogel tako hitro zapustiti" je podvomila Hermiona.
"Mogoe ga je kdo odpeljal."
"Ja, lahko bi ga... Lahko bi ga posadil na metlo in z njim vred
odletel, kajne" je hitro vskoil Ron. V Nerrgo se je zazrl, kot bi upal,
da bo profesor tudi pri njem opazil talent za aurorja.
"Monosti, da ga je nekdo ugrabil, res ne smemo zanemariti," je
pritrdil profesor.
"Bi bil po vaem lahko nekje v okolici Meryascoveene" je vpraal Ron.
"Lahko bi bil kjer koli," je skomignil Nerrga. "Vemo samo to, da
ga tukaj ni."
Na iroko je zazehal, da so se mu brazgotine razpotegnile in jim
je razkazal svoje zobovje z mnogimi vrzelmi.
Nato je dodal: "Dumbledore mi je omenil, da se greste vi trije radi
detektive, a Huleshu ne morete pomagati. Ravnatelj je e obvestil
ministrstvo in zaeli so ga iskati, ti, Potter, pa se raje osredotoi na
tretjo nalogo."
"Prosim" se je zmedel Harry. "Aja..."
Odkar je prejnji veer z Levyjem odel iz labirinta, na Turnir niti
pomislil ni ve.
"Kolikor vem, ti je ta naloga pisana na koo," je e dodal Nerrga,
se zazrl v Harryja in se popraskal po svoji brazgotinasti, neobriti
bradi. "e sem Dumbledorja prav razumel, si se prek takih ovir prebil
e vekrat. V prvem letniku si se zmuznil mimo cele vrste zaprek, s
katerimi so zaitili kamen modrosti, kajne"
"Midva s Hermiono sva mu pri tem pomagala," se je hitro pohvalil Ron.
Nerrga se je zasmejal.
"No, zdaj mu lahko spet. Dobro ga pripravita na tretjo nalogo, pa
bo zagotovo zmagal," je rekel. "In ne pozabi, Potter... Neprestano
mora biti na prei. Neprestano!"
Spet je nagnil utarico in njegovo arobno oko se je pri tem
zasukalo proti oknu. Skozenj se je videlo najvije jadro
durmstrangovske ladje.
Z normalnim oesom se je zazrl v Rona in Hermiono.
"Drita se ga ko klop, velja Saj tudi jaz budno pazim, da se

komu ne bi kaj zgodilo, ampak vseeno... Ve oi ve vidi!"

Naslednje jutro so dobili pismo od Siriusa. Skovir je k Harryju
prifrfotal skupaj s sovo reslovinaste barve, ki je Hermioni prinesla
Preroke novice. Hermiona je hitro segla po asopisu in preletela prvih
nekaj strani.
"Ha!" je veselo vzkliknila. "Brentsllova e ni izvohala, kaj se je
zgodilo Huleshu!"
Nato se je pridruila Harryju in Ronu, ki sta e brala, kaj Sirius
meni o skrivnostnih dogodkih predprejnjega veera.
Harry!
Z Zmagoslafom Levyjem si se ponoi sprehajal po Gozdu! Se ti
je zmealo! Da mi ponoi nikdar ve ne gre iz gradu! Z
nikomer! Na Bradaviarki je nekdo, ki je izjemno nevaren, saj je
Huleshu uspel prepreiti, da bi priel do Dumbledorja. Po vsej
verjetnosti se je skrival za kaknim drevesom, samo nekaj metrov
stran od vaju z Levyjem. Lahko bi bilo po tebi!
Listek s tvojim imenom se v Ognjenem kelihu ni znael sam od
sebe. e ti nekdo stree po ivljenju, ima zdaj zadnjo prilonost, da
opravi svoje. Dri se Rona in Hermione, ostani ob veerih v
Gryfondomu ter se pripravi na tretjo nalogo. Nauiti se mora
ohromiti in razoroiti nasprotnika, pa tudi kakna preprosta kletev ti
bo prila prav.
Huleshu vsekakor ne more pomagati. Potuhni se in pazi nase,
predvsem pa ne poni traparij!
Sirius.
"Pravi mi pridiga o tem, naj ne ponem traparij," se je nekoliko
ualjeno namrdnil Harry, ko je zloil botrovo pismo in ga spravil v
notranji ep plaa. "Po vsem, kar je sam zakuhal, ko je hodil na
Bradaviarko!"
"Skrbi ga zate!" ga je opomnila Hermiona. "Tako kot Nerrgo in
Hagrida! Ubogaj jih!"
"e celo leto me ni nihe napadel," je ugovarjal Harry. "Nihe mi
ni ni naredil..."
"Nekdo te je prijavil na Turnir!" mu je Hermiona skoila v besedo.
"To je gotovo naredil z nekim namenom. Potepin ima prav. Mogoe ta,
ki te je prijavil, e ves as aka na primeren trenutek. Najbr te bo
napadel prav med zadnjo nalogo."
"Poglej," jo je nejevoljno preprieval Harry, "recimo, da ima Potepin
prav. Mogoe je nekdo Levyja res ohromil zato, ker je hotel ugrabiti
Hulesha. Torej se je dejansko skrival isto blizu naju! Ampak najprej je
poakal, da sem jaz odel, in ele potem je izpeljal svoj nart. Torej ne
stree po ivljenju meni, temve nekomu drugemu... e sploh komu."
"V primeru, da bi te ubil v Gozdu, tega vendar ne bi mogel
prikazati kot nesreo!" je ugovarjala Hermiona. "Med nalogo pa..."
"Levyja mu ni bilo teko napasti!" je trmaril Harry. "Zakaj ni
hkrati pospravil e mene Videti bi bilo, kot da sva se z Zmagoslafom
dvobojevala."

"Harry, saj tudi jaz ne razumem, zakaj se je vse skupaj zgodilo

tako, kot se je," je obupano rekla Hermiona. "Vem pa, da se dogajajo
zelo udne stvari, ki mi niso niti najmanj ve. Nerrga ima prav,
Potepin pa tudi! Nemudoma se zani pripravljati na tretjo nalogo. Pa
glej, da bo Potepinu takoj odpisal. Obljubi mu, da se ne bo ve sam
odkradel iz Gryfondoma."
Park ni bil e nikdar tako vabljiv kot zdaj, ko je moral Harry
tiati za grajskimi zidovi. Naslednjih nekaj dni je ves prosti as
preivel z Ronom in Hermiono v knjinici ali praznih uilnicah. Pri
madam Monockell so brskali za najrazlinejimi kletvami, ki bi mu
lahko prile prav, vadili pa so jih v uilnicah. Harry se je najbolj
osredotoil na urok hromljenja, ki ga e nikoli ni izvedel. Teava je
bila le v tem, da je moral na nekom vaditi.
"Kaj, ko bi raje ugrabili gospodino Norris" je v ponedeljek med
odmorom za kosilo predlagal Ron. Leal je na tleh sredi prazne
uilnice za uroke, saj ga je Harry e peti zapovrstjo najprej ohromil,
potem pa obudil. "Raje bi videl, e bi vadil na hinikovi maki, ve.
Ali pa na Traptsu. Ta bi naredil kar koli, da bi ti pomagal. Saj ne
da se pritoujem, ampak vse me e boli."
Vstal je in se podrgnil po zadnji plati.
"e pa zmeraj telebne tako, da zgrei blazine!" ga je razdraeno
pokarala Hermiona ter znova razpostavila blazine, s katerimi so pri
Colibriju vadili odpoklic in so jih nali v omari. "Poskusi vendar pasti
lepo vznak!"
"Ko te ohromijo, pozabi na take malenkosti, Hermiona!" jo je
jezno opomnil Ron. "Sicer pa lahko Harry nekaj asa vadi tudi na tebi!"
"Urok hromljenja zdaj odlino obvlada," je hitro rekla Hermiona.
"Nasprotnika pa zna razoroiti e celo venost, zato nam tudi glede
tega ni treba skrbeti. Mislim pa, da bi se e danes zveer morali
lotiti katere izmed tistih kletev."
Pogledala je na seznam, ki so ga napravili v knjinici.
"Tale se mi zdi zelo uporabna," je nadaljevala. "Imenuje se kletev
preprek in z njo bi zaasno lahko ustavil vse, kar bi te napadlo. Ja,
zanimo kar pri tej."
A takrat je zazvonilo. Blazine so hitro zmetali nazaj v omaro in se
izmuznili iz razreda.
"Se vidimo pri veerji!" se je poslovila Hermiona, ki se je odpravila
k numerologiji, Harry in Ron pa sta zavila proti severnemu stolpu, k
vedeevanju. Skozi visoka okna so na hodnik padali iroki trakovi
slepee svetlobe. Nebo je bilo tako ivomodre barve, da je bilo videti,
kot bi ga nekdo prevlekel z glazuro.
"Pri Trelawneyjevi bo vroe ko v peklu. Ampak gotovo bo vseeno
zakurila v kaminu," je zagodrnjal Ron, ko sta zavila na stopnie, ki
je vodilo do srebrnkaste lestve pod zaklopnimi vrati.
Ni se motil. V slabo razsvetljeni uilnici je bilo vroe, da so se
kopali v potu, iz kamina pa so se kot obiajno po prostoru irile
izparine, ki so tokrat delovale e bolj zaduljivo. Komaj je Harry v
uilnico pomolil nos in se odpravil proti enemu izmed zagrnjenih oken,
e se mu je vrtelo. Profesorica Trelawneyjeva je s svetilke zraven

svojega stola ravno odmotavala plet in je bila s hrbtom obrnjena proti

Harryju. Ta je hitro vstal in odprl blinje okno, a le za nekaj
centimetrov, da Trelawneyjeva tega ne bi opazila. Nato se je na
naslanja namestil tako, da mu je sve zrak pihljal v obraz.
"Ljubi moji," je profesorica zaela predavanje, sedla v naslanja
pred kaminom in se s svojimi nenavadno velikimi omi zazrla vanje.
"e malo, pa se bomo nauili vsega, kar morate vedeti o astrologiji. A
ravno danes imamo izvrstno prilonost, da preuimo vpliv Marsa, saj se je
znael v izjemno zanimivem poloaju. Da boste laje videli o em govorim, bom
zatemnila uilnico."
Zamahnila je z roko in svetilke so ugasnile. Zdaj je bil ogenj v
kaminu edini vir svetlobe. Trelawneyjeva se je sklonila in izpod
naslanjaa privlekla stekleno kroglo, v kateri je bil model naega
osonja. Bil je udovit. Okoli ognjenega sonca se je vrtelo devet
planetov, okoli njih pa so se lesketale tudi vse lune in vsa nebesna
telesa od prvega do zadnjega so se poasi premikala po svojih
tirnicah. Harry je lenobno opazoval profesorico, ki jim je kazala
izjemno zanimiv kot med ,Marsom in Neptunom'. Prek njega so
valovale odiavljene izparine, skozi prikrnjeno okno pa je pihljal sve
zrak, ki je mehko poplesoval po njegovem obrazu. Slial je, kako nekje
za zaveso tiho breni muha. Za trenutek je zaprl e tako priprte veke...
Sedel je na veliki uharici, ki je prek jasnega, modrega neba
jadrala proti stari graini. Ta je stala tik pod vrhom hriba, preraal
pa jo je brljan. S sovo sta se spuala nije in nije, veter mu je
prijetno boal obraz, v staro stavbo pa sta prila skozi okenski okvir
vrh graine, ki je prazen zeval v temo podstrehe. Zdaj sta letela
vzdol medlo razsvetljenega hodnika... in e sta se znala v mrani
sobi, katere okna so bila zabita z deskami.
Harry je skoil s sove. Opazoval je, kako je zaprhutala prek
prostora in pristala na naslanjau, ki je bil obrnjen stran od njega.
Poleg starinskega fotelja sta leali dve temni senci. Zganili sta se.
Prva senca je bila gromozanska kaa, druga majhen, pleast moki
z vodenimi omi in zailjenim nosom. Leal je na preprogi pred
kaminom, hlastal za zrakom in ihtel.
"Sreo ima, Glistorepy," se je iz naslanjaa, na katerem je pristala
sova, oglasil hladen, visok glas. "Neverjetno sreo. Neroden kot si, mi
vendarle nisi pokvaril narta. Mrtev je."
"Gospodar moj!" je dahnil moki, ki je leal na tleh. "Gospodar
moj, res sem... Res sem vesel in hudo mi je al..."
"Nagini," ga je prekinil hladen glas, "ti pa nima sree. Kljub
vsemu se ne bo mogla posladkati z Glistorepyjem. Ampak ne bodi
alostna. Harry Potter ti bo bolj teknil..."
Kaa je zasikala in z jezikom razburjeno okusila zrak.
"Glistorepyja pa morava vseeno opozoriti," je nadaljeval hladen glas,
"da takih napak ne bova trpela..."
"Gospodar moj, ne! Rotim vas..."
Izza naslanjaa se je prikazala arovnika palica. Uperila se je v
Glistorepyja.
"Cruccio!" je vzkliknil hladen glas.
Glistorepy je zavreal. Cvilil je in krial, kot bi ga ivega

namakali v vrelo olje, njegovi kriki pa so odmevali po Harryjevi glavi.

Ta se je poutil, kot bi se mu brazgotina na elu vgala, in tudi sam
je vpil... Mrlakenstein ga bo slial, posvetilo se mu bo, da je tam...
"Harry! Harry!"
Odprl je oi. Leal je na tleh uilnice za vedeevanje in se z
rokami oklepal ela, kajti v brazgotini ga je e vedno tako hudo
kljuvalo, da so se mu osolzile oi. Soolci so bili na nogah, Ron pa je
ves preplaen kleal ob njem.
"Je vse v redu" ga je vpraal.
"Seveda ni!" je navdueno vzkliknila profesorica. S svojimi orjakimi
omi se je zapiila v Harryja. "Kaj se ti je zgodilo, Potter Si zrl v
prihodnost Se ti je prikazal kdo iz onstranstva Kaj si videl"
"Ni," se je zlagal Harry in sedel. ele zdaj je opazil, kako se
trese. Ni se mogel zadrati, da se ne bi ozrl prek ramen, proti
sencam v kotih uilnice. Mrlakenstein je bil prej tako blizu...
"Dral si se za brazgotino!" ga je opozorila Trelawneyjeva. "Izgubil
si zavest! Mene e ne bo pretental, preve izkuenj imam!"
Harry se je obrnil k njej.
"Mislim, da bi moral v ambulanto," je tiho zamrmral. "Glava me boli."
"Ljubi moj, vibracije v moji uilnici so ti odprle tretje oko!" se
profesorica sploh ni zmenila za njegovo pronjo. "e odide zdaj, bo
izgubil prilonost, da bi videl dlje, kot si kdaj koli..."
"Niesar drugega noem videti razen zdravila za glavobol," jo je
prekinil Harry.
Vstal je. Soolci so se mu ivno umaknili.
"Se vidiva kasneje," je zamrmral Ronu, pograbil torbo in se
odpravil proti zaklopnim vratom. Za profesorico se ni ve zmenil, pa
eprav je bila skruena in razoarana, kot bi ji iz rok iztrgal
najljubo igrao.
Toda ko se je po lestvi spustil do podesta, ni zavil proti
ambulanti. Niti sluajno. Sirius mu je svetoval, kaj naj napravi, e bi
ga v brazgotini spet zaelo kljuvati, in Harry je njegov nasvet
nameraval upotevati. Odkorakal je naravnost proti Dumbledorjevemu
kabinetu. Ko je hodil po neskonnih hodnikih, je razmiljal o sanjah.
ive so bile kot mora, ki ga je tlaila na Romarinovi, in ni se mu
jih bilo teko spomniti. Mrlakenstein je Glistorepyja obdolil nerodnosti...
toda sova je prinesla dobro novico. koda je bila popravljena, nekdo je umrl...
in zato kaa ne bo pospravila Glistorepyja. A namesto z Mariusom Mallyjem naj
bi se zdaj posladkala z njim, s Harryjem!
e je korakal mimo kamnite gargojle, ki je straila vhod v
Dumbledorjev kabinet. Zameikal je, se zmedeno ozrl in odel nazaj h
kipu ter se postavil predenj. ele takrat se je spomnil, da ne pozna gesla.
"Gumijasti medvedki" je poskusil.
Gargojla se mu ni umaknila.
"No, prav," je zavzdihnil Harry in se zazrl vanjo. "Hm. Sladkorna
arobna paliica Penotchbewa Sloonarjeve aree veilke Bobki vseh
okusov Bertieja Brucha... Aja, teh ne mara! Daj, umakni se e!" je
jezno vzkliknil. "Nujno moram k njemu, res, nujno!"
Gargojla se ni zganila.
Harry jo je brcnil, a s tem ni dosegel niesar; samo nekaj asa je

poskakoval po hodniku in se dral za stopalo.

"okoladna aba!" je jezno zavpil, stoje na eni nogi. "Sladkorno
pero! Karamelizirani urki!"
Gargojla je nenadoma oivela in skoila vstran. Harry je zameikal.
"Karamelizirani urki" je preseneeno zazijal. "Tega gesla se res
ne bi spomnil..."
Pohitel je skozi odprtino in stopil na polasto stopnie, ki se je
poasi premikalo navzgor. Stena za njim se je zaprla, stopnice pa so
ga pripeljale pred zloena hrastova vrata z medeninastim tolkalom.
Iz kabineta je zaslial ve glasov. Stopil je s tekoega stopnia in
negotovo postal pred vrati. Prisluhnil je.
"Dumbledore, med tem dvojim al ne vidim nikakrne povezave.
Nikakrne!" To je bil glas Corneliusa Schushmaarja, ministra za
aranje. "Ludo trdi, da se Bertha ni izgubila prvi. Strinjam se, da bi
jo do zdaj e morali najti. Ampak vseeno ne vidim nobenega dokaza,
da se za tem skrivajo mrane sile. Nobenega, Dumbledore! Kako lahko
povezujete njeno izginotje s Huleshevim, pa mi sploh ni jasno!"
"In kaj se je zgodilo z Bartyjem po vaem, gospod minister" ga je
vpraal Nerrgov glas.
"Dvoje je mono, Alastor," je odvrnil Schushmaar. "Po mojem je e
najbolj verjetno, da se mu je konno zmealo. Saj vesta, kaj vse se
mu je zgodilo v preteklosti, in udno se mi zdi, da se mu ni um
pomrail e pred leti. Bogve kam je odtaval..."
"e je tako, zna neverjetno hitro tavati, Cornelius," ga je mirno
opomnil Dumbledore.
"Druga monost pa je... Hja," je Schushmaarju postalo nerodno,
"raje ne bi niesar rekel, dokler sam ne vidim, kje ste ga nali.
Ampak rekla sta, da se je prikazal nekje blizu beauxbatonske koije,
kajne No, Dumbledore, saj veste, kaj je tista enska!"
"Ja, vem. Izjemno sposobna ravnateljica... pa tudi izvrstna
plesalka," je tiho odvrnil Dumbledore.
"Dajte no!" je jezno vzkliknil Schushmaar. "Se vam ne zdi, da ste
zaradi Hagrida nekoliko preve pristranski glede... njene velikosti
Dobro veste, da vsi niso nenevarni. No, ja. Tudi za Hagrida ne bi
mogli rei, da je povsem nenevaren, samo pomislite, kako je obseden s
poastmi..."
"Preprian sem, da madame Maxime in Hagrid nista vpletena v to,"
ga je mirno prekinil Dumbledore. "Bojim pa se, da ste vi nekoliko
preve pristranski, Cornelius."
"Bi lahko tale pogovor poasi zakljuili" je zagodel Nerrga.
"Ja, ja, pojdimo si e ogledat, kje ste nali Hulesha," je
nepotrpeljivo rekel minister.
"Ne priganjam vaju zaradi tega," ga je zavrnil Nerrga. "Potter bi se
rad pogovoril z vami, Dumbledore. Pred vrati stoji."
Trideseto poglavje
Mislito
------------------------------

Vrata so se odprla.
"Pozdravljen, Potter," je dejal Nerrga. "No, kar naprej."
Harry je vstopil. V kabinetu ni bil prvi. Ovalna soba je bila zelo
lepa in po njenih stenah so viseli tevilni portreti nekdanjih
ravnateljev Bradaviarke. Vsi so trdno spali in prsi so se jim lahno
dvigovale ter spuale.
Cornelius Schushmaar je stal poleg Dumbledorjeve mize, kot
obiajno odet v rtast pla, v rokah pa je dral mleno zelen
polcilinder.
"Harry!" ga je veselo pozdravil in mu stopil naproti. "Kako gre"
"V redu," se je zlagal Harry.
"Ravnokar smo se pogovarjali o gospodu Huleshu," je povedal
minister. "e sem prav razumel, si ga v grajskem parku nael prav ti."
"Tako je," je pritrdil Harry.
Za trenutek se je obotavljal. Ampak saj se ni imelo smisla
pretvarjati, da ni slial njihovega pogovora.
"Res sem ga nael jaz, ampak madame Maxime nisem opazil v bliini in
gotovo bi jo, e bi bila. Saj veste, kaj mislim. Ona se res teko skrije."
Dumbledore, ki je stal za Schushmaarjevim hrbtom, se je namuznil.
"Hja, no," je prikimal minister, ki mu je postalo nekoliko nerodno.
"Ravno smo nameravali v park, Harry. Mogoe bi bilo najbolje, e bi
se vrnil k pouku..."
"Rad bi se pogovoril z vami, profesor Dumbledore," je hitro prosil
Harry, ravnatelj pa ga je preiskujoe oinil.
"Tukaj me poakaj," je dejal. "Kmalu bomo opravili."
Zvrstili so se mimo Harryja in za sabo zaprli vrata. torkljanje
Nerrgove lesene noge se je e kakno minuto razlegalo vse do
kabineta. Ko je povsem potihnilo, se je Harry ozrl okoli sebe.
"ivijo, Fawkes," je pozdravil ptia, ki je epel na zlati preki ob
vratih.
Fawkes je bil ravnateljev feniks. Velik je bil kakor labod, a njegovo
sijajno perje je bilo krlatne in zlate barve. Zdaj je razprl dolgi rep
in prijazno zameikal v Harryja.
Ta je sedel na naslanja pred pisalno mizo. Nekaj asa je opazoval
nekdanje ravnatelje in razmiljal o pogovoru, kateremu je bil ravnokar
pria.
S prsti si je zdrsnil prek brazgotine. V elu mu ni ve kljuvalo.
Tudi pomiril se je, saj je vedel, da bo Dumbledorju kmalu lahko
povedal, kaj se mu je sanjalo.
Pogled mu je odtaval k steni za mizo. Na polici je stal zakrpan in
razcapan klobuk Izbiruh, v vitrini poleg njega pa je poival sijajen
srebrn me, ki je imel v roaj vdelane velike rubine. Prav ta me, ki
je nekdaj pripadal Godricu Gryfondomu, je Harry pred dvema letoma
povlekel iz Izbiruha.
Zrl je vanj in se spominjal, kako mu je klobuk Izbiruh priskoil na
pomo, ko je izgubil e vse upanje. Takrat pa je na vitrini opazil pramen
svetlobe in obrnil se je, da bi videl, odkod izvira. Bel arek je sijal skozi
priprta vratca rne omare, ki je stala za Harryjevim hrbtom. Ozrl se je k

Fawksu, nato pa vstal, se odpravil prek kabineta in odprl vratca omare.

Na polici je stala plitva, kamnita skodela, katere rob so obdajale
nenavadne gravure. Harry si je rune in pismenke poblie ogledal, nato
pa se je zazrl v skodelo. V njej je bila snov, kakrne Harry e nikdar
ni videl in oddajala je moan srebrnkast soj. Harryju ni bilo jasno,
ali je tvarina, ki se je neprestano premikala, tekoina ali plin. Njena
povrina je nekaj asa valovala, potem pa se je kar naenkrat zaela
voljno vrtiniti, podobno kot oblaki. e najbolj je bila podobna
utekoinjeni svetlobi ali vetru, ki se je tako zgostil, da je postal
domala otipljiv...
Imelo ga je, da bi se je dotaknil, saj ga je zanimalo, kakna je
na otip. A Harry je v arovnikem svetu preivel e skoraj tiri leta
in izuilo ga je, da bi bilo skrajno neumno dlan vtakniti v skodelo,
polno neznane snovi. Zato je iz notranjega epa plaa povlekel
arobno palico, se e enkrat ivno ozrl po kabinetu, potem pa s
palico dregnil v skodelo. Povrina srebrnkaste materije se je zaela
vrtiniti vse hitreje.
Harry se je sklonil k njej, tako da je v omaro molil e celo glavo.
Srebrnkasta snov je postala prosojna in je bila zdaj kakor steklo.
Zazrl se je vanjo, misle, da bo zagledal dno skodele, namesto tega pa
se je pod povrino skrivnostne tvarine prikazala dvorana.
Bila je v polmraku. Harry je domneval, da je pod zemljo, saj ni
imela oken in so jo razsvetljevale le bakle, kakrne so imeli tudi na
Bradaviarki. Sklonil se je e blije, da je bil njegov nos od prozorne
gladine oddaljen samo e centimeter ali dva. Pod sabo je zagledal
veje tevilo arovnikov, ki so sedeli v klopeh. Te so se stopniasto
dvigovale okoli osrednjega dela prostora, tega pa je zasedal prazen stol
in Harryja je ob pogledu nanj spreletel srh. Okoli roajev so se
ovijale verige. Mar tiste, ki sedejo nanj, priklenejo
In kje je ta dvorana Gotovo ni na Bradaviarki, saj taknega
prostora na gradu e nikdar ni videl. Poleg tega so bili v
skrivnostnem prostoru zbrani sami odrasli arovniki in Harry je vedel,
da akademija nikakor ne premore toliko profesorjev. Vsekakor se je
zdelo, da nekaj akajo, saj so bili popolnoma tiho.
Ker je bila skodela okrogla, prostor, ki ga je skoznjo opazoval, pa
kvadraten, Harry ni mogel videti njegovih kotov. Nagnil se je e blije
in obrnil glavo, da bi...
S konico nosu se je dotaknil nenavadne tvarine, skozi katero je zrl,
in Dumbledorjev kabinet se je zazibal, kot bi v grad trilo nekaj
neizmernega. Harryja je vrglo naprej, da se je z glavo potopil v
srebrnkasto snov...
A s elom ni udaril ob kamnito dno skodele! Ne, namesto tega ga
je vsesalo v nekaken ledeno mrzel, mraen vrtinec!
Nenadoma se je znael v dvorani, ki jo je prej opazoval. Sedel je
na klopi, ki se je dvigovala nad ostalimi. Ozrl se je proti kamnitemu
stropu, priakujo, da bo v njem zagledal okroglo okno. A strop je bil ves iz
temnih, mogonih kamnitih klad.
Dihal je plitvo in hitro ter se naglo razgledal. Niti eden izmed vsaj
dvestotih arovnikov v prostoru se ni zmenil zanj, niti eden izmed njih
ni opazil, da je mednje skozi strop pravkar padel tirinajstleten fant.

Harry se je obrnil k arovniku, ki je sedel poleg njega, in preseneeno

kriknil. Glasen krik je e nekaj asa odmeval po tihi dvorani.
Sedel je zraven Albusa Dumbledorja!
"Profesor!" je epetaje izdavil Harry. "Oprostite... Nisem hotel...
Samo skodelo v vai omari sem opazoval, pa... Kje sva"
A Dumbledore se ni niti zganil, kaj ele spregovoril. Sploh se ni
zmenil zanj. Kakor vsi drugi arovniki, je tudi on gledal proti
oddaljenemu kotu dvorane, proti vratom.
Harry je ravnatelja e enkrat zbegano oinil, s pogledom nahitro
zaobjel arovnike, ki so tiho zrli proti vratom, in se spet zasukal k
ravnatelju. Potem se mu je konno posvetilo.
Enkrat se je e znael nekje, kjer ga nihe ni mogel videti niti
sliati. Takrat ga je potegnilo v zaaran dnevnik, naravnost v spomine
drugega loveka... in e se hudo ne moti, se je nekaj podobnega
zgodilo tudi tokrat.
Dvignil je desnico, se za trenutek obotavljal, nato pa z njo ivahno
pomahal pred Dumbledorjevim obrazom. Ravnatelj ni niti zameikal.
To je Harryja dokonno preprialo, da ima prav ravnatelj se e ne bi
nala pretvarjal, da ga ne opazi. Torej se je res znael v tujih
spominih in poleg njega je sedel Dumbledore iz preteklosti. A verjetno
ne tako davne preteklosti. Dumbledore ob njem je bil e srebrnolas. A
kje pravzaprav sta Na koga ali kaj vsi ti arovniki akajo
e enkrat se je razgledal po dvorani, tokrat bolj pozorno. Ko jo je
opazoval od zgoraj, je pravilno ugotovil, da se nahaja pod zemljo, saj
je bila bolj podobna veliki jei kot dvorani. Vzduje v njej je bilo
puobno, celo pretee, saj na stenah ni bilo slik ali esar koli
drugega, kar bi jo poivilo. Pravzaprav v prostoru ni bilo niesar,
razen klopi in stola z verigami.
e preden je Harry lahko razmislil, emu je jea namenjena, je
zaslial korake. Vrata v kotu so se odprla in vstopili so trije ljudje.
Pravzaprav je priel le en lovek, ob njem pa sta lebdela dva morakvarja.
Harry je okamenel. Morakvarja, visoki bitji z zakrinkanima
obrazoma, sta poasi odlebdela k stolu. Za sabo sta vlekla mokega, ki
sta ga z nagnitimi rokami drala pod pazduho. Zdelo se je, da se bo
moakar vsak trenutek onesvestil, in Harry je e predobro vedel, kako
se pouti. Zavedal se je tudi, da njemu samemu morakvarja ne moreta
storiti ni alega, saj se nahaja v spominu, a e vedno ni pozabil
izjemne moi teh bitij. Ko sta poastna stvora posadila mokega na
stol in odla iz prostora, so si zbrani komaj opazno oddahnili. Vrata
so se zaprla.
Harry je ele zdaj spoznal mokega, ki sta ga privedla na stol. To
je vendar ravnatelj Durmstranga!
Za razliko od Dumbledorja je bil Karkaroff videti veliko mlaji,
kajti njegovi lasje ter kozja bradica so bili rni. Namesto v lesketajoe
se krzno pa je bil obleen v razcapan pla in ves se je tresel. Verige,
ki so ovijale roaje stola, so nenadoma zlato zaarele, nato pa so se
mu ovile okoli telesa in ga priklenile k stolu.
"Igor Karkaroff," je rekel osoren glas desno od Harryja.
Ta se je ozrl in zagledal gospoda Hulesha, ki je vstal s klopi.
Huleshevi lasje so bili temni, njegov obraz veliko bolj gladek, bil je il

in uje.
"Iz Azkabana so vas pripeljali, da bi priali pred ministrstvom za
aranje. Dali ste nam namre vedeti, da razpolagate s podatki, ki bi
bili za nas lahko pomembni," je dejal Hulesh.
Karkaroff se je vzravnal, kolikor se je sprio spon lahko.
"Res imam povedati marsikaj, kar bi vas zanimalo, gospod," je
odvrnil, njegov glas pa je bil preplaen in priliznjen obenem.
"Ministrstvu za aranje sem na razpolago. Vem, da poskua... Da
poskua izslediti e zadnje Mojstrove pristae, in pri tem bi vam rad
pomagal, kolikor je v moji moi."
Nekateri arovniki in arovnice so Karkaroffa opazovali z
zanimanjem, drugi pa so zrli vanj izrazito nezaupljivo. Nekdo, ki je
sedel levo od Dumbledorja, je zagodel: "Izmeek."
Harry se je nagnil naprej. Za ravnateljem je sedel Alastor Nerrga,
ki pa je bil isto drugaen od Norua, kakrnega je poznal Harry.
Nerrga iz preteklosti e ni imel arobnega oesa, temve dve normalni.
Obe je upiral v Karkaroffa in e preoitno je bilo, da se mu jetnik naravnost
gabi.
"est mesecev sem ga lovil, Hulesh pa ga bo spustil!" je tiho
robantil. "Pogodila sta se, da ga bodo pomilostili, e bo izdal svoje
pajdae. Tiste seveda, ki jih e nismo polovili. Po mojem bi ga morali
prisiliti, da se izkalja, potem pa naj gre lepo nazaj v Azkaban!"
Dumbledore je tiho in neodobravajoe prhnil skozi dolgi, orlovski nos.
"Ah, seveda. Vam morakvarji niso pretirano pri srcu, kajne, Albus"
je zaepetal Nerrga in se cinino nasmehnil.
"Ne," je mirno odvrnil Dumbledore, "bojim se, da mi res niso. e
dolgo sem preprian, da z njimi ne bi smeli sklepati zaveznitva."
"Ampak za take izmeke..." je mehko zagodel Nerrga.
"Trdite torej, da poznate mnoge pristae Mojstra rne magije," je
gospod Hulesh preglasil aurorja. "Na dan z imeni, prosim."
"Razumeti morate," je hitro izdavil Karkaroff, "da je Tisti, Ki Ga
Ne Smemo Imenovati vedno deloval pod plaem skrivnosti. Njegovi
pristai smo zato redkokdaj izvedeli, kdo so nai sodelavci. Vsekakor
zdaj globoko obalujem, da sem bil eden izmed njih..."
"Dajmo, izpljuni e," je zagodel Nerrga.
"Nakratko povedano: samo Mojster je poznal vse svoje sodelavce."
"Kar ni bilo neumno. S tem je prepreil takim, kakren si ti, da
bi vse izdali," je zamrmral Nerrga.
"A vseeno trdite, da jih nekaj vendarle poznate" je vpraal gospod
Hulesh.
"J-ja, res jih p-poznam," je izjecljal Karkaroff. "In opozoriti vas
moram, da so to njegovi najoji sodelavci, arovniki, ki sem jih z
lastnimi omi videl izpolnjevati njegova povelja. Predal vam jih bom v dokaz,
da se popolnoma odpovedujem vsakrni zvezi s coprniki, v znamenje obalovanja,
ki ga skoraj ne morem izraziti, tako skrajno..."
"Natejte imena!" ga je ostro prekinil gospod Hulesh.
Karkaroff je zajel sapo.
"Antonin Dolohov," je izdavil. "Videl... Vekrat sem ga videl, kako
je muil bunkeljne... in arovnike, ki se niso hoteli spajdaiti z Mojstrom."
"Ter mu pri tem sam pomagal," je besno zamrmral Nerrga.

"Dolohova smo e prijeli," je odvrnil Hulesh. "Ujeli smo ga kmalu

zatem, ko smo vas odvedli v Azkaban."
"Res" se je zaudil Karkaroff in oi so se mu preseneeno razprle.
"To... To me pa zelo veseli!"
Ni bilo videti, da bi ga res. Ravno nasprotno - ta novica ga je
mono potrla.
"Je to vse" je hladno vpraal Hulesh.
"Ne, ne! Tudi Rosier je bil njegov prista," je pohitel Karkaroff.
"Evan Rosier."
"Rosier je mrtev," se je namrdnil Hulesh. "Tudi njega smo ujeli, a
upiral se je aretaciji in prisiljeni smo ga bili pokonati."
"Zahrbtne bi me skoraj pospravil," je zaepetal Nerrga in Harry se
je spet obrnil k njemu. Auror je s prstom kazal na svoj pohabljeni nos.
"Na-natanko to si je Rosier tudi zasluil!" je zajecljal Karkaroff, ki
je postajal vse bolj preplaen. Oitno se je mono bal, da ministrstvu
njegovi podatki ne bodo koristili, in pogled mu je vignil k vratom v
kotu, za katerimi sta nedvomno e vedno akala morakvarja.
"Je to vse" ga je spet vpraal Hulesh.
"Kje pa!" je vzkliknil Karkaroff. "Tudi Travers se nam je pridruil.
Pomagal je umoriti McKinnonova! In Mulciber je postal pravi
strokovnjak za imperatorjevo kletev ter je mnoge prisilil, da so poeli
strane stvari! Grabezh pa je Tistemu, Ki Ga Ne Smemo Imenovati
posredoval informacije s samega ministrstva!"
Zdaj je Karkaroff zbranim vendarle povedal za coprnika, ki ga e
niso ujeli. V dvorani je najprej postalo tiho ko v grobu, potem pa se
je iz mnoice dvignilo pridueno mrmranje.
"Grabezh" je ponovil gospod Hulesh in pokimal arovnici ob sebi,
ki si je zapisovala prianje. "Augustus Grabezh iz sekretariata za
skrivnosti"
"Natanko ta," je vneto prikimal Karkaroff. "Kolikor mi je znano, je
razpredel vohunsko mreo. Vanjo so bili vpleteni tevilni arovniki,
tako z ministrstva kot izven njega, podatke pa so..."
"Traversa in Mulciberja pa imamo," ga je prekinil Hulesh. "Dobro,
Karkaroff. e je to vse, vas bodo odpeljali nazaj v Azkaban, kjer
boste poakali na nao odloitev..."
"Ne, to e ni vse!" je prestraeno kriknil Karkaroff. "Poznam e
druge coprnike!"
Kapljice potu na elu so se mu lesketale v soju bakel, rna brada
in lasje pa so samo e bolj poudarili njegovo bledico.
"Raws!" je zakrial. "Robaus Raws!"
"Rawsa je Svet arovnike postave oprostil," je hladno odvrnil
Hulesh. "Zanj jami Albus Dumbledore."
"Ne!" je zavpil Karkaroff in se poskual iztrgati verigam, ki so ga
vezale k stolu. "Zagotavljam vam! Robaus Raws je Jedec smrti!"
Dumbledore je vstal.
"Glede te zadeve sem e predloil vse potrebne dokaze," je mirno
dejal. "Robaus Raws je bil res Jedec smrti. A davno preden je lord
Mrlakenstein izginil, se nam je pridruil in vekrat tvegal lastno
ivljenje, da nam je lahko posredoval pomembne podatke. e je Jedec
smrti on, sem tudi jaz."

Harry se je ozrl k Noruu Nerrgi. Zelo oitno je bilo, da ima o

Rawsu povsem drugano mnenje kot Dumbledore.
"Dobro, Karkaroff," je povzel Hulesh, "res ste nam pomagali.
Osebno se bom zavzel za vas in ponovno bomo preuili va primer.
Do takrat pa se boste vrnili v Azkaban..."
Huleshev glas je zamrl. Harry se je ozrl okoli sebe. Prostor se je
razpril, kot bi bil iz dima. Vse je bledelo in kmalu je lahko videl le
svoje telo, medtem ko je ostalo zagrnila vrtinasta tema...
Takoj zatem pa se je spet znael v isti dvorani. Tokrat je sedel na
drugi klopi. Tudi ta je bila v najviji vrsti, a zdaj je imel levo od
sebe gospoda Hulesha, vzduje pa je bilo isto drugano, sproeno,
celo veselo. arovniki v klopeh so klepetali, da je bilo skoraj tako, kot
bi prili na tekmo, Harryjev pogled pa je pritegnila arovnica, ki je
sedela na nasprotni strani dvorane. Bila je svetlolasa, obleena v
krlaten pla in ravnokar je oslinila konico strupeno zelenega peresa.
Ni bilo dvoma - to je bila Rita Brentsell v mlajih letih! Harry se je
ozrl e na desno, kjer je poleg njega spet sedel Dumbledore, a v
druganem plau. Gospod Hulesh pa je bil veliko bolj utrujen in
obenem tudi puoben ter strog... Harry je razumel. To je bil drug
spomin, drug dan, drugo sojenje.
Vrata v kotu so se odprla in v dvorano je prikorakal Ludo Malhaar.
A to ni bil Ludo Malhaar, ki se je e nekoliko zapustil, temve
tolka na vrhuncu svoje portne kariere. Nosu e ni imel zlomljenega,
bil je visok, vitek in miiast. Ko je sedel na stol, ki so ga ovijale
verige, je bil videti nekoliko iven. A spone ga niso ovile, kot so
Karkaroffa. Malhaar si je zaradi tega precej oddahnil, ozrl se je po
zbranih, ki so ga opazovali, nekaterim pomahal in se celo slabotno nasmehnil.
"Ludo Malhaar, pred Svet arovnike postave smo vas poklicali
zaradi obtobe, da ste dejavno sodelovali z Jedci smrti," se je oglasil
gospod Hulesh. "Sliali smo e dokaze, ki vas bremenijo, in
pripravljeni smo sprejeti obsodbo. Bi radi pred tem svojemu prianju
kar koli dodali"
Harry ni mogel verjeti lastnim uesom. Ludo Malhaar da je
sodeloval z Jedci smrti!
"Samo to," je rekel Malhaar, ki mu je bilo hudo nerodno, "da...
Res mi je al, da sem bil tak butec."
Nekaj arovnikov, ki so sedeli v klopeh, se mu je prizanesljivo
nasmehnilo. A zdelo se je, da ima gospod Hulesh o Malhaarju
drugano mnenje. V Luda je zrl skrajno strogo, na obrazu pa se mu
je risal tudi odpor.
"Pa e kako res je, kar si rekel, poba," je nekdo posmehljivo
zamrmral. Harry se je nagnil naprej in za Dumbledorjem spet zagledal
Nerrgo. "e ne bi vedel, da je e od nekdaj prismojen, bi bil
preprian, da so mu tamfi iz betice izbili vso zdravo pamet..."
"Ludovic Malhaar, prijeli smo vas, ker ste Mrlakensteinovim
privrencem izdali pomembne podatke," je dejal gospod Hulesh. "Zato
predlagam, da vas Svet obsodi na zaporno kazen, ki jo boste odsluili
v Azkabanu in ne bo kraja od..."
A iz klopi, ki so obdajale osrednji prostor, so se dvignili jezni
klici. Mnogi arovniki so vstali in zmajevali z glavami nad gospodom

Huleshem, nekateri pa so mu celo pougali s pestjo.

"Ampak saj sem vam povedal! Niti sanjalo se mi ni, da se je
Grabezh spajdail s Saj Veste Kom!" se je po dvorani razlegel
Malhaarjev glas, ki je goree izprieval, da govori resnico. "Niti v
sanjah ne bi pomislil, da se je! Grabezh in moj oe sta bila stara
prijatelja! Mislil sem, da zbira podatke za nae! Poleg tega pa je kar
naprej namigoval, da bi mi kasneje priskrbel slubo na ministrstvu...
Saj veste... ko bi se moja kariera tolkaa iztekla. Menda ne
priakujete, da se bom do smrti nastavljal tamfom"
Nekaj arovnikov se je zahahljalo.
"Torej bomo o predlogu glasovali," je hladno odloil gospod Hulesh.
Obrnil se je proti desni strani podzemne dvorane. "Naj prosim
dvignejo roke tisti lani porote, ki se strinjajo z zaporno kaznijo."
Harry se je ozrl proti poroti. Niti en arovnik ni glasoval za
predlog. tevilni arovniki so zaploskali, ena izmed porotnic pa je
vstala.
"Prosim" je Hulesh bevsknil nanjo.
"Gospodu Malhaarju bi radi estitali, ker se je prejnjo soboto
tako izkazal na tekmi proti turki dravni reprezentanci," je rekla
arovnica in zardela.
Gospoda Hulesha je to e bolj razkailo, a po sodni dvorani je
zdaj odmeval glasen aplavz. Malhaar je vstal in se zbranim do ues
nasmejan priklonil.
"To je naravnost odvratno," je gospod Hulesh osorno dejal
Dumbledorju in sedel, Ludo Malhaar pa je odkorakal iz dvorane.
"Da bi mu Grabezh priskrbel slubo! e bi Malhaar postal
uslubenec ministrstva, bi zahteval, da obesijo zastave na pol droga!"
Dvorana se je zopet raztopila, a Harry se je kmalu znael v
drugem spominu in hitro se je ozrl okoli sebe. Z Dumbledorjem sta
spet sedela poleg gospoda Hulesha v taisti podzemni sodni dvorani, a
vzduje v njej ne bi moglo biti bolj grozljivo. Vladala je popolna tiina
in motilo jo je le hripavo ihtenje arovnice krhke postave, ki je
skrueno sedela zraven Hulesha. Harry si ga je natanno ogledal.
Videti je bil e bolj izet kot prej in tudi posivel je. Na sencih mu je
utripala ila.
"Privedite jih," je ukazal in njegov glas je mrtvako odmeval od
golih sten podzemnega prostora.
Vrata v kotu so se ponovno odprla. Tokrat je vstopilo est
morakvarjev, ki so privedli tiri obtoence. Harry je opazil, kako so se
mnogi obrazi porotnikov obrnili proti gospodu Huleshu. Nekateri
arovniki so se epetaje sklonili k svojim sosedom.
Morakvarji so odvedli etverico k tirim stolom z verigami okoli
roajev, ki so stali sredi dvorane. Eden izmed obtoencev je bil mone
postave in je brezizrazno zijal v Hulesha. Drugi, suh in iven moak,
je s pogledom vigal po mnoici. Tretja je bila enska z bujnimi,
sijoimi temnimi lasmi in priprtimi omi, ki je na svoj stol sedla, kot
bi bil prestol. Zadnji pa je bil fant, ki e ni dopolnil dvajset let in se
je vedel, kot bi bil ohromljen. Vsake toliko ga je streslo, kot bi imel
mrzlico, njegovi kodrasti lasje slamnate barve pa so mu razmreni
viseli prek mleno belega, pegastega obraza. arovnica krhke postave

poleg Hulesha se je zaela sede gugati naprej in nazaj, vsake toliko

pa je z robkom uduila krik, ki se ji je izvil iz prsi.
Hulesh je vstal. Zazrl se je navzdol, v etverico, ki je sedela sredi
dvorane, njegov obraz pa je bil maska sovratva.
"Pred Svet arovnike postave so vas privedli," je spregovoril z
razlonim glasom, "da bi vam sodili za enega najostudnejih zloinov..."
"Oe!" je vzkliknil bledi fant. "Oe, prosim..."
"... kar smo jim bili pria v tej dvorani," se Hulesh ni pustil
zmotiti in je samo e povial glas, da je z njim popolnoma zaduil
sinovega. "Sliali smo e dokaze, ki vas bremenijo. Obdoleni ste, da
ste aurorju Franku Veleritu brez pooblastil odvzeli svobodo. Prekleli
ste ga s kletvijo krianih, saj ste mislili, da ve, kje se nahaja va
gospodar..."
"Oe, jaz nisem kriv!" je kriknil fant, ki so ga oklepale verige.
"Nisem, priseem! Oe, ne vrzi me spet morakvarjem!"
"Nadalje ste obdoleni," je zarjovel gospod Hulesh, "da ste izvedli
kletev krianih tudi na eni Franka Velerita, saj od slednjega niste
dobili elenih podatkov! Kovali ste zaroto, s katero bi Tistemu, Ki Ga
Ne Smemo Imenovati pomagali na oblast! Svoja ivljenja ste poskuali
vrniti v tirnice zla, po katerih so se gibala, ko je bil e mogoen!
Poroto zdaj prosim..."
"Mama!" je zakrial fant in slabotna arovnica poleg Hulesha je
zaihtela. "Mama, povej mu! Povej mu, da tega nisem storil!"
"lane porote prosim," je e glasneje zavpil Hulesh, "naj dvignejo
roke, e so kot jaz prepriani, da si taki zloinci zasluijo dosmrtno
zaporno kazen v Azkabanu!"
arovnice in arovniki na desni strani dvorane so kakor eden
dvignili desnice. Mnoica je njihovi odloitvi zaploskala, kot je v
prejnjem spominu Malhaarju, obrazi zbranih pa so bili okrutno
zmagoslavni. Obsojeni fant je zael vreati.
"Ne! Mama, ne! Jaz nisem kriv, nisem kriv! Ne dovoli mu, da me
vre morakvarjem!"
Ti so e prilebdeli nazaj. Ostali trije obtoenci so tiho vstali in
enska se je s priprtimi omi zazrla v Hulesha ter zaklicala: "Mojster
se bo vrnil med ive, Hulesh! Lahko nas vre v Azkaban, a mi ga
bomo priakali! Vrnil se bo med ive, priel bo po nas in nas
nagradil bolj kot katerega koli drugega svojega sluabnika! Le mi smo
mu ostali zvesti! Samo mi smo ga poskuali najti!"
Fant se je na vse kriplje upiral morakvarjem, a bilo je jasno, da
se jim ne bo mogel iztrgati; hlad, ki so ga poastni stvori sevali
v ljudi, ga je e hromil. Ko so ga tako kot ostale odvlekli iz
dvorane, so se mu arovniki na klopeh posmehovali.
"Tvoj sin sem!" je zavpil oetu. "Tvoj sin!"
"Nisi moj sin!" je zarohnel gospod Hulesh in izbuljil oi, kot bi bil
blazen. "Nisi, kajti jaz nimam sina!"
Krhka arovnica poleg njega je krevito zajela sapo, nato pa se je
neslino zgrudila s klopi. Hulesh tega sploh ni opazil.
"Odpeljite jih!" je zarjovel na morakvarje, da mu je iz ust prela
slina. "Odpeljite jih v Azkaban! Naj zgnijejo!"
"Oe! Oe, sploh me ni bilo zraven! Ne! Ne! Oe, prosim!"

"Mislim, Harry, da bi se bilo zdaj pametno vrniti v moj kabinet,"

je tiho rekel nekdo tik ob njem.
Harry se je zdrznil. Ozrl se je na levo. Potem pa e na desno.
Tam je sedel Albus Dumbledore, ki je opazoval, kako morakvarji
Huleshevega sina vleejo iz dvorane. Toda Albus Dumbledore je sedel
tudi levo od njega in ga gledal.
"Pridi," je dejal ravnatelj na njegovi levi ter ga prijel pod roko.
Harryja je dvignilo navzgor in podzemna dvorana se je razblinila. Za
trenutek je bila okoli njega samo tema, potem pa mu je bilo, kot bi
napravil silno poasno salto. Pristal je na nogah, v Dumbledorjevem s
soncem obsijanem kabinetu. V omari pred njim se je svetlikala
kamnita skodela, poleg njega pa je stal ravnatelj.
"Profesor," je preplaeno dahnil Harry, "saj vem, da ne bi smel...
Nisem hotel... Vratca omare so bila samo priprta in..."
"Saj razumem," je pokimal profesor. Z obema rokama je prijel
skodelo, jo odnesel k zloeni pisalni mizi in jo odloil nanjo. Nato je
od nje odmaknil svoj stol, Harryju pa pomignil, naj sede na naslanja
pred mizo.
Harry ga je ubogal in se zazrl v kamnito skodelo. Njena vsebina je
bila srebrnkasto bela in se je kot prej vrtinila ter kodrala.
"Kaj je to" je pretreseno vpraal ravnatelja.
"Tole Mislito," je povedal Dumbledore. "Vasih imam obutek, da
se v moji glavi gnete preve misli in spominov. Saj tudi sam pozna
ta obutek, kajne"
"Em," je rekel Harry. e bi ravnatelju odgovoril po pravici, nikakor
ne bi mogel zatrditi, da bi e kdaj obutil kaj podobnega.
"V takih trenutkih se zateem k mislitu," je nadaljeval Dumbledore
in pokazal na kamnito skodelo. "Odvene misli preprosto prelijem iz
glave v skodelo in si jih nato v miru ogledam. Ko jih ima pred sabo,
je veliko laje opaziti vzorce in povezave med njimi."
"Hoete rei... Tale re so vae misli" je vpraal Harry in zazijal
v belo snov, ki se je vrtinila v skodeli.
"Natanko tako," je pritrdil ravnatelj. "Ti pokaem, kako to gre."
Iz plaa je povlekel palico in konico nastavil v svoje lase, blizu
senc. Ko jo je previdno odmaknil, se je zdelo, da se je dri moan
las. A v resnici je bil to pramen iste udne, srebrnkasto bele snovi, ki
je napolnjevala mislito. Dumbledore je novo misel dodal njenim
sestram v skodeli in Harry je osuplo opazoval svoj obraz, ki je
zavaloval na povrini nenavadne tvarine.
Ravnatelj je s svojimi dolgimi dlanmi objel rob mislita in ga neno
zavrtel, podobno kot bi zlatokop stresel svoje sito, ko bi iskal drobce
zlata. Harryjev obraz se je poasi spremenil v Rawsovega, ki je odprl
usta in spregovoril s komaj zaznavno odmevajoim glasom.
"Vse jasneje postaja. Pa ne samo moje, tudi Karkaroffovo.
Moneje in jasneje je kot kdaj koli prej..."
"To povezavo bi lahko napravil tudi brez pomoi," je zavzdihnil
Dumbledore. "Pa ni vano." Prek roba drobnih oal se je zazrl v
Harryja, ta pa je zijal v Rawsov obraz, ki se je e naprej vrtinil na
gladini. "Ko je gospod Schushmaar priel na sestanek, sem ravno zrl v
mislito in pospravil sem ga v precejnji naglici. Nedvomno nisem

povsem zaprl vratc omare in zato je seveda pritegnilo tvojo pozornost."

"Oprostite," je zamomljal Harry.
Ravnatelj je zmajal z glavo.
"Radovednost sama po sebi ni napana," je dejal. "A vedno jo
moramo podrediti previdnosti. Vedno."
Nekoliko se je namril in s konico palice dregnil v misli. Iz
skodele se je nemudoma dvignila postava okatega, grdogledega dekleta,
starega okoli estnajst let. Noge je imela v skodeli in zaela se je
poasi vrteti. Za Harryja in profesorja Dumbledorja se ni zmenila. Ko
je spregovorila, je njen glas odmeval kakor Rawsov, kot bi se dvigoval
iz globin velikanskega kamnitega prostora.
"Samo malo sem ga podraila, profesor Dumbledore, on pa me je
preklel. Rekla sem samo to, da sem ga prejnji etrtek videla, ko se
je za rastlinjaki poljubljal s Florence..."
"Ampak zakaj si mu sploh sledila" je alostno vpraal Dumbledore
in se zazrl v dekle, ki se je zdaj tiho vrtelo.
"Bertha" je zaepetal Harry. "Je to... Bertha Bootel"
"Tako je," je pritrdil ravnatelj in s palico spet dregnil v misli.
Bertha je potonila v skodelo in snov v njej je ponovno postala
srebrnkasta ter motna. "To je bila Bertha, kakrne se spomnim iz let,
ko je hodila v olo."
Dumbledorjev obraz je osvetljevala svetloba mislita in Harryja je
preinilo, kako star je videti. Seveda mu je bilo jasno, da ravnatelj ni
ve mlad. A nikdar ni pomislil, da je dejansko star.
"No, Harry," ga je tiho poklical Dumbledore. "Preden si se izgubil
v mojih mislih, si mi hotel nekaj povedati."
"Ja," je prikimal Harry. "Profesor, k vam sem priel od
vedeevanja, kjer sem... em... zaspal."
Nekaj asa se je obotavljal in se spraeval, e ga bo ravnatelj
otel, a Dumbledore je rekel samo: "Te isto razumem. Nadaljuj."
"No, sanjal sem," je povedal Harry. "O Mrlakensteinu. Muil je
Glistorepyja... Saj veste, kdo je Glistorepy"
"Vem. Marius Mally," je takoj pritrdil ravnatelj.
"Mrlakensteinu je sova prinesla pismo," je nadaljeval Harry, "in
prebral ga je. Nato je povedal, da je napaka, ki jo je napravil
Glistorepy, popravljena. Rekel je, da je nekdo mrtev. Dejal je tudi, da
Glistorepyja ne bo prepustil kai - ta je leala poleg stola - in
obljubil ji je... da bo namesto njega lahko porla mene. Potem je
Glistorepyja kaznoval s kletvijo krianih... in v brazgotini mi je zaelo
grozno kljuvati. Zbudil sem se, tako me je bolelo."
Dumbledore ga je mirno opazoval.
"To je vse," je Harry konal pripoved.
"Razumem," je tiho prikimal Dumbledore. "Ti je od lanskega poletja
do danes e kdaj kljuvalo v brazgotini"
"Ne, samo... Kako veste, da mi je tudi poleti" je osuplo vpraal
Harry.
"Nisi edini, ki si dopisuje s Siriusom," je pojasnil ravnatelj. "Z
njim sem v stiku, vse odkar je lani na reboklunu pobegnil od tod. Prav jaz sem
mu svetoval, da bo zanj najbolj varno v jami ob vznoju gore."
Vstal je in se zael sprehajati sem in tja po kabinetu. Vsake toliko

se je s palico dotaknil senc, iz glave potegnil srebrno nit in jo dodal

v mislito. Snov v njem se je zaela hitro vrtiniti, da so bile vse
podobe na povrini skodele Harryju povsem nerazumljive.
"Profesor" ga je po nekaj minutah tiho poklical.
Dumbledore se je ustavil in se zazrl vanj.
"Oprosti," je tiho rekel in spet sedel za pisalno mizo.
"Mogoe... Mogoe veste, zakaj mi v brazgotini vsake toliko kljuva"
Dumbledore ga je nekaj trenutkov zelo pozorno opazoval, nato pa
je odgovoril: "Zgolj domnevam lahko. Po mojem obstajata za to dva vzroka - boli
te, kadar je lord Mrlakenstein blizu in kadar je izjemno besen."
"Ampak... zakaj"
"Ker vaju povezuje mo kletve, ki se mu je ponesreila," je pojasnil
Dumbledore. "Znamenje, ki ga ima na elu, ni navadna brazgotina."
"Torej se je po vaem... Se je tisto, kar sem videl v sanjah res
zgodilo"
"To je mono," je prikimal Dumbledore. "Po mojem celo zelo
verjetno. Harry... Si v sanjah Mrlakensteina videl"
"Ne," je odvrnil Harry. "Za stolom se je skrival. Ampak... saj tako
ali tako ne bi imel kaj videti, kajne Mislim, saj menda nima telesa
akajte! Kako pa bi potem dral arovniko palico"
"Natanko tako," je zamrmral ravnatelj. "Natanko tako..."
Nekaj asa sta bila oba tiho. Dumbledore je zrl prek sobe, vsake
toliko nastavil konico palice na sence in prekipevajoi tvarini v mislitu
dodal e eno svetlikajoo se, srebrno misel.
"Profesor," se je konno oglasil Harry, "mislite, da res postaja
moneji"
"Mrlakenstein" je vpraal Dumbledore in se prek mislita prodorno
zazrl v Harryja. Taken pogled je bil za ravnatelja znailen in Harry
se je ob njem vedno poutil, kot da Dumbledore vidi naravnost vanj, a
na nain, na kakrnega Nerrgovo arobno oko nikakor ni moglo.
"Tudi na to vpraanje, Harry, ti ne morem dati odgovora, za
katerega bi bil sam preprian, da je nedvomno pravi," je zavzdihnil
Dumbledore, ki je bil videti res star in utrujen. "Vsekakor pa so dolga
leta Mrlakensteinovega vzpona na oblast zaznamovala tevilna
izginotja," je povedal. "In zdaj je Bertha Bootel izginila v deeli, v
kateri so Mrlakensteina videli nazadnje. Tudi za gospodom Huleshem,
ki se je nenadoma prikazal v naem parku, ni nobene sledi. Poleg
njiju pa pogreajo e nekoga. A nae ministrstvo njegovemu izginotju
al ne pripisuje vejega pomena, saj je bil bunkelj. Ime mu je bilo
Frank Bryce, ivel pa je v vasi, v kateri je odraal Mrlakensteinov
oe. Nazadnje so ga videli lanskega avgusta." Ravnatelj se je mrano
nasmehnil in dodal: "Za razliko od veine mojih prijateljev z
ministrstva berem bunkeljske asopise."
Nato se je spet resnobno zazrl v Harryja.
"Vsaj meni se zdi, da so ta izginotja povezana. Toda kot si morda
slial sam, ko si akal pred vrati kabineta, se ministrstvo z mano ne
strinja."
Harry je prikimal. Mednju je spet padla tiina in Dumbledore si je
sem ter tja iz glave izvlekel kakno misel. Harry je imel obutek, da
bi e zdavnaj moral oditi, a radovednost ga je zadrala na stolu.

"Profesor" ga je ez nekaj asa spet poklical.

"Prosim, Harry"
"Bi vas lahko vpraal nekaj... Nekaj v zvezi s tistim sodiem, ki
sem ga videl v mislitu"
"Lahko," je odsotno prikimal Dumbledore. "Vekrat sem prisostvoval
sojenjem, a nekaterih se spominjam jasneje kot drugih. Posebej zdaj."
"Se spomnite sojenja, v katerem ste me nali Tistega, na katerem
so obsodili Huleshevega sina Je bilo na njem govora o Nevillovih starih"
Dumbledore je Harryju namenil zelo oster pogled.
"Ti Neville nikoli ni povedal, zakaj odraa pri babici" ga je
vpraal.
Harry je odkimal.
"Ja, gotovo je bilo govora tudi o Nevillovih starih," je povedal
Dumbledore. "Njegov oe, Frank, je bil auror, tako kot profesor
Nerrga. Oba z eno so muili, da bi izvedeli, kam se je skril
Mrlakenstein, ko je bil ob vso mo. A to si slial."
"Torej sta mrtva" je tiho vpraal Harry.
"Ne," je odkimal Dumbledore, njegov glas pa je bil nenavadno poln
grenkobe. "Zblaznela sta. Zanju skrbijo v bolninici za magina
obolenja svetega Munga. Kolikor vem, ju Neville skupaj z babico med
poitnicami obiskuje. Ne prepoznata ga."
Harry je od groze otrpnil. Niti sanjalo se mu ni... Nevilla pozna
e tiri leta, pa ni bil toliko, da bi se vsaj pozanimal, kako je z
njegovimi stari...
"Veleritova sta imela tevilne dobre prijatelje in znance," je
nadaljeval Dumbledore. "Napadli so ju, ko se je za Mrlakensteinom
izgubila e vsaka sled in so vsi mislili, da se je ivljenje vrnilo v
stare, varne tirnice. Napad je v javnosti sproil val maevalnega
ogorenja, kakrnemu nisem bil pria ne prej ne pozneje. Vsi so
pritiskali na ministrstvo, naj najde zloince. al pa se na prianje
Nevillovih starev nismo mogli preve zanesti. Lahko si misli, v
kaknem stanju sta bila."
"Torej je mogoe, da Huleshev sin res ni bil vpleten v napad" je
poasi vpraal Harry.
Dumbledore je zmajal z glavo.
"O tem ne morem soditi."
Harry se je spet pogreznil v tiino. Opazoval je, kako se vrtini
vsebina mislita. e dve vpraanji sta ga peklili. A ti dve sta bili v
zvezi z morebitno krivdo dveh povsem prisebnih in e kako ivih arovnikov.
"Em," je previdno zael Harry, "gospod Malhaar..."
"Je bil takrat prvi in zadnji obtoen coprnitva," je Dumbledore
mirno dokonal Harryjev stavek.
"Aha," je hitro rekel Harry in se spet zazrl v vsebino skodele. Ta
se je zdaj, ko ji je Dumbledore nehal dodajati misli, vrtela nekoliko
poasneje.
"Kaj pa..."
Zdelo se je, kot bi mislito postavilo vpraanje namesto njega. Na
povrini misli je spet plaval Rawsov obraz. Dumbledore se je ozrl
vanj, nato pa dvignil pogled k Harryju.
"Isto velja tudi za profesorja Rawsa," je dejal.

Harry se je zazrl v Dumbledorjeve svetlomodre oi. Vpraanje, ki

mu ga je zares hotel zastaviti, je planilo iz njega, e preden se je
lahko zadral.
"Ampak kako veste, da ni ve Mrlakensteinov privrenec, profesor"
Preden mu je ravnatelj odgovoril, ga je nekaj trenutkov gledal
naravnost v oi.
"To, Harry, se tie samo mene in profesorja Rawsa."
Harryju je bilo jasno, da nima v kabinetu ve kaj iskati.
Dumbledore ni bil jezen, a odlonost v njegovem glasu mu je dala
vedeti, da bo najbolje, e se poslovi.
"Harry," ga je poklical ravnatelj, ko se je ta e odpravil k vratom.
"Prosim, da nikomur ne pove, kako je z Nevillovimi stari. Pravico
ima, da vam to pove, ko bo pripravljen."
"Nikomur ne bom povedal," je obljubil Harry in e je hotel oditi.
"Pa e nekaj."
Harry se je preseneeno obrnil k ravnatelju.
Ta je stal nad mislitom in njegov obraz je odspodaj osvetljevala
srebrnkasta svetloba, da je bil videti stareji kot kdaj koli prej.
Harryja je nekaj trenutkov tiho opazoval, nato pa mu je zaelel:
"Veliko sree pri tretji nalogi."
Enaintrideseto poglavje
Tretja naloga
-----------------------------"Tudi Dumbledore misli, da Saj Ve Kdo postaja moneji" je
zaepetal Ron.
Harry je svojima prijateljema poroal o vsem, kar je videl v
mislitu in o skoraj vsem, kar mu je Dumbledore povedal ter pokazal.
O tem je seveda pisal tudi Siriusu, h kateremu je poslal sovo tik
zatem, ko je odel iz Dumbledorjevega kabineta.
Tistega veera je skupaj z Ronom in Hermiono dolgo v no sedel v
dnevni sobi, pogovarjali so se ter razpravljali, da se je Harryju e
vrtelo. Takrat je razumel, kaj je Dumbledore hotel rei s tem, da ima
glavo prepolno misli in ti je v veliko olajanje, e jih lahko prelije v
mislito.
Ron je zrl v plamene, ki so plapolali v kaminu. Harryju se je
zdelo, da komaj opazno drgeta, eprav je bil veer precej topel.
"Torej Rawsu zaupa" je konno vpraal Ron. "Resnino mu zaupa,
eprav ve, da je bil Jedec smrti"
"Tako je," je pritrdil Harry.
Hermiona je bila tiho e celih deset minut. Z dlanjo si je
podpirala elo in bolala v svoja kolena. Harry je imel obutek, da bi
mislito prilo prav tudi njej.
"Rita Brentsell," je konno zamrmrala.
"Kakno zvezo pa ima ona s tem" je zaudeno vpraal Ron.
"Spomnila sem se," je Hermiona povedala svojim kolenom, "kaj mi
je rekla v Treh metlah. O Ludu Malhaarju bi ti lahko povedala take
stvari, da bi te oblila kurja polt. Verjetno je s tem mislila na

obtobo, da je sodeloval z mranimi silami. Poroala je z njegovega

sojenja, torej ve, da je Jedcem smrti posredoval pomembne podatke.
Za to je najbr izvedela tudi Uchka. Saj se spomnita: ,Gospod Malhaar
je hudoben arovnik!' Hulesh je bil gotovo isto besen, da se je Malhaar
izmazal, in je doma nedvomno govoril o tem."
"e, ampak Malhaar tistega ni storil namenoma."
Hermiona je skomignila.
"Schushmaar pa misli, da je Hulesha napadla madame Maxime" je
vpraal Ron, ki se je obrnil k Harryju.
"Ja," je pritrdil ta, "ampak po mojem samo zato, ker je Hulesh
izginil v bliini beauxbatonske koije."
"Nanjo nismo nikoli pomislili, kaj" je poasi mlel Ron. "Ne
pozabita, da se ji po ilah pretaka kri velikanov, ona pa tega noe
priznati..."
"Seveda noe," ga je ostro prekinila Hermiona in dvignila glavo.
"Spomni se, kaj se je zgodilo Hagridu, ko je Rita izvedela za njegovo
mamo. Spomni se, kako hitro je Schushmaar obsodil madame Maxime,
in to samo zato, ker je polvelikanka. Kakni grozni predsodki! Tudi
jaz bi najbr zatrjevala, da imam mone kosti, e bi vedela, kaj me
bo doletelo, ko povem resnico."
Pogledala je na uro.
"isto ni e nismo vadili!" je izbruhnila. "Kletve preprek bi se
morali lotiti! Uf, jutri bo treba veliko nadoknaditi! Pridi, Harry,
naspati se mora!"
Harry in Ron sta se poasi odpravila v spalnico. Ko se je Harry
preoblail v piamo, se je ozrl k Nevillovi postelji. Dral je obljubo, ki
jo je dal ravnatelju, in Nevillovih starev Ronu ter Hermioni ni niti
omenil. Ko si je snel oala in splezal pod baldahin, si je predstavljal,
kako je, e ima stare, ki te sploh ne prepoznajo. Ker je bil sirota
tudi sam, so bili do njega pogosto prijazni celo popolni neznanci. A
ko je prisluhnil Nevillovemu smranju, je pomislil, da bi morali biti
prijazni tudi do Velerita. Njegovega oeta in mamo so tisti tirje tako
muili, da zdaj ne prepoznata lastnega sina! Harry se je spomnil
vzklikov, s katerimi so zbrani pospremili mladega Hulesha in njegove
sodelavce, ko so jih morakvarji vlekli iz dvorane. Zdaj je razumel,
zakaj je bil Svet tako razjarjen. A spomnil se je tudi mleno bele polti
Huleshevega sina in ob misli, da je umrl komaj leto za tem, ga je streslo.
"In vsega je kriv Mrlakenstein," je jezno pomislil in se zazrl v
temo, proti baldahinu nad sabo. "isto vsega! Zaradi njega so
propadale druine! On je vsem uniil ivljenje!"
Ron in Hermiona naj bi ponavljala snov za zakljune izpite, ki so
se konali istega dne kot Triolski turnir, a sta veino svoje energije
posvetila Harryju ter mu pomagala pripraviti se na tretjo nalogo.
"Ne sitnari," ga je nakratko zavrnila Hermiona, ko ju je Harry
opozoril na to in rekel, da bi z veseljem vadil sam. "Vsaj pri obrambi
bova dobila izvrstno oceno. Vseh teh kletev Nerrga niti omenil ni."
"Sploh pa nama bo to znanje e kako koristilo, ko bomo postali
aurorji," je navdueno dodal Ron in se s kletvijo preprek spravil nad
oso, ki je pribrenala v uilnico. Osina krila so sredi leta obmirovala

in alostno je cepnila na tla.

V zaetku junija je bilo vzduje v gradu spet razburkano in
napeto. Vsi so se e veselili tretje naloge, ki je bila napovedana za
zaetek tedna pred koncem olskega leta. Harry se je za to nalogo
poutil veliko bolje pripravljenega kot za prejnji dve, saj je
neprestano vadil nove uroke. Poleg tega je imel Nerrga prav: Harry se
je e prebijal mimo poastnih bitij in arobnih ovir, tokrat pa je celo
priblino vedel, kaj ga aka.
Profesorica McHudurra se je naveliala neloljivo trojico preganjati
iz vseh mogoih prostorov na oli, zato jim je dovolila, da med
odmorom za kosilo vadijo v prazni uilnici za spreminjanje oblike.
Harry je obvladal e kletev preprek, ki naj bi zaasno zaustavila
napadalce, kamnolomno kletev, s katero bi lahko razstrelil manjo
oviro, pa tudi popotnikov trot. Ta preprosti urok je nala Hermiona.
Z njegovo pomojo naj bi se Harryjeva palica usmerila proti severu in
mu tako pomagala najti pot, e bi ga labirint preve zmedel. e vedno
pa je imel teave z oklopnim urokom, ki naj bi okoli njega za nekaj
asa priaral nevidno steno, od katere bi se odbile slabotneje kletve. Zadnjo
steno, ki jo je Harry priaral okoli sebe, je Hermiona zdrobila z dobro
izvedeno, a preprosto kletvijo pudingastih nog. Preden je nala primeren
protiurok, je Harry dobrih deset minut nemono kolebal po uilnici.
"Ampak vseeno ti gre zelo dobro," ga je bodrila, ko je pregledovala
seznam, na katerem je odkljukala vse uroke, ki so se jih e nauili.
"Nekatere izmed teh kletev ti bodo gotovo prile prav."
"Pridita pogledat tole!" je vzkliknil Ron, ki je stal pri oknu in
gledal v park. "Le kaj pone Dreco"
Harry in Hermiona sta stekla k oknu. V senci drevesa pod njimi
so stali Dreco, Crabbe in Goyle. Drecova pribonika sta straila, da
jih ne bi kdo presenetil. Oba sta se zadovoljno reala, Dreco pa je
pred usti dral roko in govoril vanjo.
"Zgleda, kot bi se z nekom pogovarjal po voki-tokiju," je radovedno
izjavil Harry.
"Zgleda mogoe res, ampak tega gotovo ne pone," ga je zavrnila
Hermiona. "Saj sem vama povedala, da take rei v okolici
Bradaviarke ne delujejo! Pridi, Harry," ga je ivahno povlekla nazaj
na sredo uilnice, "poskusi okoli sebe priarati bolji oklop."
Sirius mu je zdaj poslal vsaj eno sovo na dan. Podobno kot
Hermiona je tudi on poudarjal, naj se osredotoi na tretjo nalogo. V
vsakem pismu ga je opozoril, da se ga dogodki izven zidov
Bradaviarke niti najmanj ne tiejo, saj nanje ne more vplivati.
e Mrlakenstein res postaja moneji mu je pisal, moram predvsem
poskrbeti za tvojo varnost. Dokler te varuje Dumbledore, ti ne more
niesar. A kljub temu ne sme preve tvegati: poskrbi, da bo varno
priel skozi labirint, potem pa se bomo posvetili drugim teavam.
tiriindvajseti junij se je naglo blial in Harry je postajal vse bolj
iven. A tokrat z njim ni bilo tako hudo kot pred prvima dvema
nalogama. Preprian je bil, da se je nanjo pripravil, kolikor se je

mogel, poleg tega pa se bo Turnir s to nalogo konal in lahko si bo

oddahnil.
Napoil je dan, za katerega je bila napovedana tretja naloga, in
pri gryfondomski mizi je bilo e med zajtrkom precej glasno. Ko so
priprhutale sove, je dobil poto tudi Harry - Sirius mu je zaelel
veliko sree. Voilnica je bila preprost kos pergamenta, ki ga je boter
preganil, na prednjo stran pa odtisnil blatno taco. A Harryju je vseeno
pomenila veliko.
Hermioni je kot obiajno skovir prinesel izvod Prerokih novic. Ko
jih je razgrnila, se ji je zaletelo, da je oba z Ronom pokropila z
bunim sokom.
"Kaj pa je" sta jo hkrati vpraala fanta, ki sta preseneeno zijala
vanjo.
"Ni, ni," je hitro odvrnila Hermiona in asopis e tlaila v olsko
torbo.
Toda Ron ji ga je izpulil iz rok.
Komaj je pogledal na drugo stran, je e pobuljil, potem pa izdavil:
"Pa saj to ni res! In prav danes! Ti krava zahojena!"
"Kaj pa pie" je radovedno vpraal Harry. "Si je Rita spet kaj
takega izmislila"
"Ne," je odvrnil Ron, ki je e basal asopis v torbo, kot ga je prej
Hermiona.
"Napisala je nekaj o meni, kajne" je zavzdihnil Harry.
"Kje pa," se je skrajno neprepriljivo zlagal Ron.
A e preden je Harry lahko rekel, naj mu pokae asopis, se je
izza spolzgadovskega omizja prek cele Dvorane razlegel Drecov glas.
"Ej, Potter! Potter! Kako je kaj s tvojo glavo Se v redu pouti
Si preprian, da se ti ne bo spet strgalo"
V rokah je stiskal Preroke novice. Spolzgadovci so se posmehljivo
hihitali in stegovali vratove, da bi videli, kako se bo Harry odzval.
"Pokai mi asopis," je Harry rekel Ronu. "No, daj mi ga!"
Ron mu je Novice predal zelo nerad. Harry je takoj pogledal na
drugo stran, s katere se je vanj zazrl njegov lastni obraz, nad njim
pa se je bohotil naslov lanka:
Harry Potter je ,moten in nevaren svoji okolici'
Fant, ki je porazil Tistega, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, je menda
duevno motena oseba, nevarna svoji okolici, pie naa posebna
poroevalka Rita Brentsell. Pred kratkim so prili na dan vznemirljivi
podatki o tem, kako udno se vede Harry Potter. Vpraanje je, e je
primerno, da tekmuje na zahtevnem Triolskem turnirju, verjetno pa bi
ga tudi morali izkljuiti z Bradaviarske akademije za arovnike in
arovnice. Pri pouku namre pogosto pade v nezavest in neprestano se
pritouje, da mu kljuva v brazgotini na elu - ta mu je ostala v
spomin na kletev, s katero ga je Saj Veste Kdo poskual ubiti.
Prejnji ponedeljek je bila poroevalka Prerokih novic pria
nenavadnemu dogodku. Potter je sredi ure vedeevanja planil iz
uilnice, zatrjujo, da ga glava preve boli in zato ne more ve
prisostvovati predavanju.

Vrhunski strokovnjaki iz bolninice za magina obolenja svetega

Munga menijo, da Potter morda trpi za posledicami Mojstrovega
napada nanj. Silovita kletev naj bi mu pokodovala mogane, da mu v
brazgotini kljuva, pa se mu le dozdeva, ker je hudo moten.
"Mogoe je tudi, da se le pretvarja," meni ena izmed naih
priznanih psihoanalitiark, Natasha Tercheck-Pristyenow. "Morda si
samo eli pozornosti."
Preroke novice pa so odkrile tudi druge zaskrbljujoe podatke o
Harryju Potterju, ki jih je Albus Dumbledore, ravnatelj Bradaviarke,
doslej skrbno skrival pred javnostjo.
"Potter je luskust," nam je razkril Dreco Malfoy, tudent etrtega
letnika. "Pred nekaj leti je prilo do ve napadov na tudente in
veina nas je bla mnenja, da je zanje odgovoren prav Potter. Ko
ga je pri dvobojevalskem kroku neki soolec razjezil, je nadenj
nauval kao. Ampak vse skupaj so hitro pomedli pod preprogo. Tudi
to, da se drui z volkodlaki in velikani. Ja, Potter bi napravil kar
koli, da bi druge imel v oblasti."
Luskusti - arovniki, ki znajo govoriti s kaami - so bili e od
nekdaj povezani z mranimi silami. Najbolj razvpiti luskust polpretekle
zgodovine je bil nihe drug kot Saj Veste Kdo. lan Lige za obrambo
pred mranimi silami, ki eli ostati anonimen, je izjavil, da je "vsak
luskust sumljiv. Po mojem mnenju bi jih morali neprestano nadzirati,
saj se kae uporabljajo pri najgnusnejih coprnijah in jih e od
nekdaj povezujemo z zlom."Isti vir tudi zatrjuje: "Kdor se drui s tako
izprijenimi bitji, kot so volkodlaki in velikani, je nedvomno tudi sam
nagnjen k nasilju."
Albus Dumbledore bi gotovo e davno moral razmisliti, ali naj
taknemu fantu dovoli sodelovati na Triolskem turnirju. Zadnjo nalogo
bodo udeleenci Turnirja opravili danes zveer in mnogi se bojijo, da
se bo Potter, ki si obupno eli zmagati, zatekel po pomo k mranim
silam.
"Oitno sem se ji zelo prikupil," je lahkotno izjavil Harry in zloil
asopis.
Dreco, Crabbe in Goyle so se mu smejali izza spolzgadovske mize.
S kazalci so si trkali po elu, se paili ko blazni in z jeziki posnemali
kae.
"Kako je izvedela, kaj se je zgodilo pri vedeevanju" se je
spraeval Ron. "V uilnico nikakor ni mogla in niti najmanje
monosti ni imela, da bi sliala..."
"Okno je bilo odprto," je povedal Harry. "Sam sem ga odprl, da bi
priel do sveega zraka."
"Ampak vedeevanje imate na vrhu severnega stolpa!" je vzkliknila
Hermiona. "Do parka se te gotovo ni slialo!"
"Hja, ti raziskuje, kako je mogoe prislukovati s pomojo
arovnije!" je skomignil Harry. "Kar ti mi povej, kako ji to uspe!"
"Raziskujem e, raziskujem," je obupano pritrdila Hermiona, "ampak
isto ni pametnega..."
Nenadoma je obmolknila in prek obraza se ji je razlezel nenavaden, sanjav
nasmeek. Poasi je stegnila roko in z njo zamahnila prek ramen, kot bi s hrbta

odganjala muho.
"Je s tabo vse v redu" jo je namreno vpraal Ron.
"O ja," je prikimala Hermiona. e enkrat je zamahnila z roko,
nato pa podrala dlan ob ustih, kot bi govorila v nevidni voki-toki.
Harry in Ron sta se zaprepadeno spogledala.
"Neesa sem se domislila," je povedala Hermiona, ki je zrla nekam
v prazno. "Mislim, da vem... Kajti na ta nain je nihe ne bi videl,
niti Nerrga. Pa tudi na okensko polico bi lahko prila. Ampak to je
vendar prepovedano. Pa e kako prepovedano! Zdaj pa jo imam!
Poakajta, samo v knjinico skoim, da se prepriam, takoj bom nazaj!"
Zgrabila je torbo in e jo je ucvrla iz Velike dvorane.
"Ej! Izpit iz zgodovine arovnitva se zane e ez deset minut!" je
Ron zaklical za njo. "Uf," je rekel, ko se je obrnil nazaj k Harryju,
"Hermiona ima tole Brentsllovko res rada. Zaradi nje je pozabila na
izpite. Saj res, kaj pa bo ti poel pri Speedyju Bo spet bral"
Ker Harryju kot prvaku Turnirja ni bilo treba opravljati izpitov, je
med njimi sedel v zadnjih klopeh in iskal nove uroke, ki bi mu lahko
koristili pri tretji nalogi.
"Kaj pa em," je skomignil. A ravno takrat je k njemu prikorakala
profesorica McHudurra.
"Potter, prvaki se boste po zajtrku zbrali v sobani za Dvorano," ga
je obvestila.
"Ampak tretja naloga se zane ele zveer!" je izdavil Harry, ki se
je e ustrail, da je kaj zameal, in se je zato ves popacal z
vmeanimi jajci.
"To je e res," je odvrnila profesorica, "a na zadnjo nalogo smo
povabili tudi druine prvakov."
Odla je. Harry je z odprtimi usti zijal za njo.
"Menda ne priakuje, da me bodo Dursleyjevi prili obiskat" se je
udil.
"Pa e," je skomignil Ron. "Jaz moram zdaj na izpit. Se vidimo kasneje."
Dvorana se je e praznila in Harry se je hitro lotil hrane, ki mu
je e ostala na kroniku. Fleur je vstala od drznvraanovske mize in se
pridruila Cedricu, ki se je odpravil proti sobani. Levy jima je kmalu
racaje sledil. Harry pa je obsedel za mizo. Niti najmanj se mu ni
ljubilo oditi za njimi. Prave druine tako ni imel, vsaj ne takne, ki
bi ga prila vzpodbujat. Ko je vendarle zapustil gryfondomsko omizje,
se je nameril v knjinico, da bi e enkrat ponovil razline uroke. A
ravno takrat so se vrata sobane odprla in Cedric je skoznja pomolil glavo.
"Harry, pridi e, akajo te!"
Harry se je popolnoma zmedel. So Dursleyjevi res prili Vstopil je.
Ob vratih so stali Cedric in njegovi stari. Zmagoslaf je bil v
nasprotnem kotu in se v bolgarini pogovarjal s svojimi temnolasimi
stari. Orlovski nos je podedoval po oetu. Fleur je na drugi strani
prostora po francosko klepetala z mamo, sestrica pa jo je drala za
roko. Gabrielle je Harryju pomahala in odmahal ji je. Potem pa je
pred ognjiem zagledal gospo Weasley in Billa, oba nasmejana do ues.
"Preseneenje!" je veselo vzkliknila Ronova mama.
Zdaj se je nasmehnil tudi Harry ter jima odkorakal naproti.
"Prila sva navijat zate!" je dodala gospa Weasley, se sklonila k

njemu in ga poljubila na lice.

"Kako gre" ga je vpraal Bill in mu ponudil roko. "Tudi Charlie
je hotel priti, pa ni dobil dopusta. Povedal mi je, kako neverjetno
hitro si opravil z reporoevko."
Harry je opazil, kako Fleur kuka izza svoje mame in si z velikim
zanimanjem ogleduje Billa. Dolgi lasje in uhani z zobmi nje oitno
niso motili.
"Kako lepo, da sta prila," se je Harry zahvalil gospe Weasley. "Za
trenutek sem e mislil, da so me prili obiskat Dursleyjevi."
"Hmm," se je naobila gospa Weasley. O Dursleyjevih vprio
Harryja ni nikdar grdo govorila, a oi so se ji zabliskale vsaki, ko
jih je kdo omenil.
"Stara, dobra Bradaviarka," je zavzdihnil Bill in se ozrl po
sobani. Violeta, prijateljica debele gospe, mu je pomeiknila. "Pet
let je e, odkar sem bil nazadnje tu. So sliko tistega norega viteza
Volinbicka pospravili"
"Ne, zdaj visi v sedmem nadstropju," je povedal Harry, ki je
Volinbicka spoznal prejnje leto.
"Kako pa kaj debela gospa" je vpraal Bill.
"Ta je bila tu e za asa mojih olskih let," je vskoila gospa
Weasley. "Kako me je otela, ko sem se neke noi v dom vrnila ele
ob tirih zjutraj..."
"Sredi noi si se sprehajala po gradu" se je zaudil Bill.
Gospa Weasley se je nasmehnila in oi so se ji zalesketale.
"Ja, z Arthurjem sva la na polnoni sprehod," je povedala. "Njega
je ujel Apolion Pringle, tedanji hinik, in naklestil ga je, da se mu e
danes pozna."
"Bi nama razkazal grad, Harry" ga je poprosil Bill.
"Ja, seveda," je pristal Harry in odpravili so se proti Veliki
dvorani. Ko so li mimo Amosa Diggoryja, se je ta ozrl.
"A, si le priel" je vpraal in Harryja premeril od peta do glave.
"Zdaj, ko si s Cedricom delita prvo mesto, se gotovo malo manj
eperi po oli."
"Prosim" se je zmedel Harry.
"Ne zmeni se zanj," mu je potihem zamrmral Cedric in namreno
oinil oeta. "lanek Rite Brentsell ga jezi. Saj ve, tisti, v katerem je
o tebi pisala kot o edinemu prvaku Bradaviarke."
"Harry bi ji lahko vsaj omenil, da ni edini," je dejal Amos Diggory
dovolj glasno, da ga je slial tudi Harry, ki se je z gospo Weasley in
Billom odpravil naprej. "Ampak to niti ni vano. Mu bo e pokazal,
Ced. Saj ga ne bo premagal prvi."
"Rita Brentsell se zelo trudi, da bi ljudem zagrenila ivljenje,
Amos!" ga je opomnila gospa Weasley. "Mislila sem, da vam je to
jasno, saj delate na ministrstvu!"
Videti je bilo e, da ji bo gospod Diggory nekaj zabrusil. A ena
ga je z roko prijela za ramo in samo skomignil je ter se obrnil stran.
Harry je preivel zelo prijetno dopoldne. Ronovi mami in Billu je
razkazal grad, nato pa so se sprehodili e po parku, obsijanem s
soncem. Ogledali so si tudi durmstrangovsko ladjo ter beauxbatonsko
koijo, gospo Weasley pa je najbolj zanimala vrba mesarica, ki so jo

posadili zatem, ko je e konala olanje. Na dolgo in iroko je obujala

spomine na prejnjega oskrbnika, ki mu je bilo ime Ogg.
"Kako pa gre kaj Percyju" je vpraal Harry, ko so zavili proti
rastlinjakom.
"Ne preve dobro," je odvrnil Bill.
"Ves je iz sebe," je s priduenim glasom povedala njegova mama in
se ozrla okoli sebe. "Na ministrstvu noejo, da bi se govorilo o
izginotju gospoda Hulesha, Percyja pa so strano dolgo zaslievali
glede navodil, ki mu jih je poiljal. Menda mislijo, da jih ni napisal
gospod Hulesh. Na Percyja so grozno pritisnili in niti tega mu niso
dovolili, da bi gospoda sekretarja danes zveer nadomestil v iriji.
Cornelius Schushmaar ga bo."
V grad so se vrnili ele, ko je bil as za kosilo.
"Mami! Bill!" je osuplo vzkliknil Ron, ko se je pridruil
gryfondomskemu omizju. "Kaj pa vidva tukaj"
"Prila sva pogledat, kako bo lo Harryju pri zadnji nalogi!" je
veselo pojasnila njegova mama. "Ah, kako prijetno je, e za spremembo
ni treba kuhati. Kako ti je lo pri izpitu"
"V redu," je skomignil Ron. "Samo vseh imen goblinskih upornikov
se nisem mogel spomniti, pa sem si jih nekaj kar izmislil."
Gospa Weasley se je namrila, Ron, ki si je postregel s
cornwallsko mesno pito, pa je hitro dodal: "Ne sekiraj se no. Saj so
tako ali tako imeli sama prismojena imena - Bodrod Bradati in Nurg
Neisti, lepo te prosim!"
K njim so prisedli tudi Fred, George in Ginny. Harry se je imel
tako lepo, kot bi bili vsi skupaj zbrani v Jazbini, in je na Turnir
isto pozabil. ele ko se je sredi kosila prikazala Hermiona, se je
spomnil, da se je zjutraj domislila neesa v zvezi z Brentsllovo.
"Nama bo zdaj povedala..."
Hermiona je svaree zmajala z glavo in pomignila na gospo Weasley.
"Pozdravljena, Hermiona," jo je ta pozdravila veliko bolj zadrano
kot obiajno.
Harry se je ozrl od Hermione k Ronovi mami in rekel: "Ampak,
gospa Weasley, menda niste verjeli tistim traparijam, ki jih je v
arovniinem tedniku klatila Rita Brentsell Hermiona res ni moja
punca, veste."
"O!" se je zmedla gospa Weasley. "Ne, seveda jim nisem verjela!"
A potem se je do Hermione vedla veliko bolj prijazno.
Harry, Bill in gospa Weasley so se popoldne spet odpravili na
sprehod okoli gradu, zveer pa so se vrnili v Veliko dvorano. Za mizo
profesorjev sta sedaj sedela tudi Ludo Malhaar in Cornelius
Schushmaar. Malhaar je bil zelo dobre volje, Schushmaar, ki je sedel
poleg madame Maxime, pa je strogo in nemo zrl predse. Francoska
ravnateljica se je nenavadno pozorno posveala kroniku in Harryju se
je zdelo, da ima precej rdee oi. Hagrid se je neprestano oziral proti
njej.
Veerja je trajala veliko dlje kot obiajno, a Harry, ki je postajal
vedno bolj iven, je spravil vase komaj kaj. Konno je modrina
zaaranega stropa nad njihovimi glavami prela v temano krlatno
barvo in Dumbledore je vstal. Na Dvorano je legla tiina.

"Dame in gospodje, tudentje ter tudentke! ez pet minut vas bom

povabil na igrie za quidditch, kjer se bo odvijala tretja in zadnja
naloga Triolskega turnirja. Prvake pa naproam, da v spremstvu
gospoda Malhaarja e zdaj odidejo tja."
Harry je vstal in Gryfondomovci vzdol celotnega omizja so mu
zaploskali. Weasleyjevi in Hermiona so mu zaeleli sreo, nato pa je s
Cedricom, Fleur ter Viktorjem zapustil Dvorano.
"Kako se pouti, Harry" ga je vpraal Malhaar, ko so se po
kamnitih stopnicah spustili v park.
"Kar v redu," je odvrnil Harry. Ni se zlagal. e res, da je bil
iven, a na poti k stadionu je sam pri sebi ves as ponavljal uroke
in kletve, ki so jih vadili s prijateljema. Vedel je, da jih obvlada, in
to mu je vlivalo samozavest.
Igrie je bilo domala neprepoznavno. Obdajala ga je sedem metrov
visoka iva meja z enim samim vhodom v velikanski, temani in
srhljivi blodnjak.
ez pet minut so se tribune zaele polniti, po zraku so se razlegali
razburjeni vzkliki in smeh. Popolnoma jasno nebo je bilo zdaj globoko
modre barve in na njem so e migotale prve zvezde.
Na stadion so prikorakali Hagrid in profesorji Nerrga, McHudurra
ter Colibri. Pristopili so k Malhaarju in prvakom. Na klobukih
profesorjev so se gugale svetlee se, rdee zvezde, Hagridova pa se je
zibala na hrbtnem delu telovnika iz krtovega krzna.
"Mi tirje bomo ves as na obodu labirinta," je prvakom povedala
McHudurrova. "e boste zabredli v teave in boste eleli, da vas
reimo, priarajte rdee iskre. Eden izmed nas vam bo priel na
pomo. Ste razumeli"
Prvaki so prikimali.
"No, potem pa kar na svoja mesta," je Malhaar veselo naroil
profesorjem in Hagridu.
"Veliko sree," je oskrbnik epetaje zaelel Harryju, nato pa s
profesorji vred odel.
Malhaar si je palico uperil v grlo in zamrmral: "Arias." Njegov
okrepljeni glas je trenutek kasneje e zadonel proti tribunam.
"Dame in gospodje! Tretja in poslednja naloga Triolskega turnirja
se bo vsak hip zaela! Naj vas spomnim, kakno tevilo tok so v
prejnjih dveh nalogah osvojili prvaki! Prvo mesto si s
petinosemdesetimi tokami delita Cedric Diggory in Harry Potter, ki
zastopata nao Bradaviarko!" Ob glasnih vzklikih in aplavzu so ptice
iz Prepovedanega gozda preplaeno sfrfotale v temnee nebo. "Na
drugem mestu je z osemdesetimi tokami Zmagoslaf Levy, ki zastopa
intitut Durmstrang!" Tudi Zmagoslafu so zaploskali. "Tretje mesto pa
pripada Fleur Delacour z akademije Beauxbatons!"
Harry je na tribuni opazil gospo Weasley, Billa, Rona in Hermiono,
ki so Fleur vljudno zaploskali. Pomahal jim je in vsi nasmejani so mu
odmahali.
"Prva bosta ob pisku moje pialke v labirint vstopila Harry in
Cedric!" je nadaljeval Malhaar. "Tri... Dve... Ena..."
Nakratko je zabrizgal in Harry ter Cedric sta se pognala proti
blodnjaku.

Visoka iva meja ju je zagrnila v temo, obenem pa tudi uduila

hrup s tribun; morda je bila tako debela, e verjetneje pa je bilo, da
so jo zaarali.
Harry se je poutil, kot bi se spet znael pod vodo. Izvlekel je
palico in zamrmral: "Lumos."
Cedric, ki je tekel za Harryjem, je sledil njegovemu zgledu.
Po priblino petdesetih metrih se je pot razcepila. S Cedricom sta
se spogledala.
"Dri se," mu je zaelel Harry in stekel na levo, Cedric pa na desno.
Malhaar je takrat vdrugo zapiskal in v labirint je vstopil Levy.
Harry je pospeil korak. Pot, ki jo je izbral, je bila povsem prazna.
Zavil je na desno in pohitel naprej, palico pa dvignil visoko nad glavo, da bi
videl im dlje. A e vedno ni bilo nikjer niti sledu o kakni zapreki.
Iz daljave se je razlegel tretji vig. Zdaj so bili v labirintu vsi
prvaki.
Harry se je ves as oziral prek ramen. Imel je namre obutek, ki
ga je zelo dobro poznal - da ga nekdo opazuje. Z vsako minuto je
blodnjak postajal mraneji, nebo nad njim pa bolj zamolklo. Pot se je
spet razcepila.
"Usmeri me," je zaepetal palici in jo podral na izproeni dlani.
arovnika palica se je zasukala okoli svoje osi, nato pa se
usmerila proti desni, naravnost v ivo mejo. V tej smeri je torej sever,
Harry pa je vedel, da sredie labirinta lei proti severozahodu. Ni mu
torej ostalo drugega, kot da tokrat zavije levo, potem pa takoj, ko bo
to mogoe, spet na desno.
Steza je bila e vedno povsem prazna. Tudi ko je priel do
naslednjega razpotja in pokukal okoli vogala, pred sabo ni zagledal
niesar. Sicer se ni mislil pritoevati nad tem, da e vedno ni naletel
na ovire, hkrati pa je prav zato postajal vse bolj iven. Kakna bi mu menda
e morala prekriati pot! Pomislil je, da ga nekdo poskua zazibati v laen
obutek varnosti, takrat pa je tik za sabo zaslial gibanje. Pripravil se je na
napad, a arek palice je osvetlil Cedrica, ki je prihitel z desne. isto
pretresen je bil in iz levega rokava plaa se mu je kadilo.
"Hagridovi ritotrobi zaribanci!" je zasopel. "Gromozanski so! Komaj
sem jim uel!"
Zmajal je z glavo, nato pa se pognal naprej po poti, ki je sekala
Harryjevo. Harryju ni bilo do sreanja z zaribanci, zato je pohitel
naprej, a takoj, ko je zavil okoli naslednjega vogala...
Proti njemu je drsel morakvar. tiri metre visok stvor, katerega
obraz je zakrivala kapuca, se mu je blial z iztegnjenimi rokami,
gnijoimi in krastastimi. Harry je e slial njegovo hropee dihanje,
zautil je lepljivo vlago, ki mu je legla na prsi... A vedel je, kaj
mora napraviti.
Osredotoil se je na najbolj veselo misel. Pomislil je, kako lepo bo,
ko se bo prebil iz labirinta in bodo skupaj z Ronom ter Hermiono
praznovali. Nato je dvignil palico in zaklical: "Ave zavetnikum!"
Iz palice je planil srebrn jelen, odgalopiral proti morakvarju... ta
pa se je zmedel in se spotaknil ob rob lastnega plaa! Harry e
nikdar ni doivel, da bi se kaken morakvar opotekel!
"Aha!" je vzkliknil in odkorakal po sledi svojega srebrnega varuha.

"Torej si bavkar! Crohotarius!"

Glasno je poilo in zli duh se je razblinil. Srebrni jelen pa je
izginil v daljavi. Harry si je elel, da bi ostal pri njem, saj potem ne
bi bil tako sam... Palico je spet dvignil visoko nad glavo. Hitro in
kolikor tiho je mogel, je odel naprej ter na vso mo napenjal uesa.
Zavil je levo... desno... pa spet levo... Dvakrat se je pot
nenadoma konala. Ponovno je izvedel popotnikov trot in ugotovil, da
je odel predale na vzhod. Vrnil se je nazaj, zavil na desno... in na
stezi pred sabo zagledal nenavadno zlato meglico.
Previdno se ji je priblial in vanjo usmeril arek palice. Videti je
bilo, da gre za nekakno arovnijo, in spraeval se je, e bi jo morda
lahko odpihnil s poti.
"Reduco!" je zaklical.
Urok je vignil naravnost skozi meglico, ki se ni niti zavrtinila.
Saj bi si lahko mislil, da bo tako; kamnolomna kletev je uinkovala
samo na trdno snov. Ampak kaj pa, e bi se kar sprehodil skozi
meglo Je vredno tvegati, ali naj raje poie drugo pot
e vedno se je obotavljal, ko je zrak pretresel dekliki krik.
"Fleur!" je zavpil Harry.
Tiina. Ozrl se je okoli sebe. Kaj se ji je zgodilo Zdelo se mu je,
da je Fleur zakriala nekoliko blije srediu blodnjaka. Globoko je
zajel sapo in stekel skozi zaarano meglico.
Svet se je postavil na glavo. Harry je z glavo navzdol visel s tal,
lasje so mu stali pokonci, oala so mu bingljala z ues in skoraj bi
mu padla v brezdanje nebo. Hitro si jih je pritisnil na nos in
preplaeno obmiroval. Obutek je imel, kot bi se z nogami prilepil na
travo, ki je zdaj postala strop, pod njim pa se je v neskonnost
raztezalo z zvezdami posuto nebo. Zdelo se mu je, da bo padel vanj,
e se bo samo poskual prestopiti.
"Razmisli, kako bi se izmazal iz tega!" si je ukazal, v uesih pa
mu je e zamolklo udarjala kri, ki mu je stekla v glavo. "Razmisli..."
A niti eden izmed urokov, ki jih je vadil, ni bil namenjen temu,
da bi se z njim boril proti na glavo prekucnjenemu svetu. Si upa
prestopiti V uesih mu je vedno glasneje razbijalo. Samo dvoje je bilo
mogoe. Bodisi se prestopi bodisi priara rdee iskre, da mu priskoijo
na pomo... ter ga izkljuijo iz tekmovanja.
Zaprl je oi, da bi laje pozabil na brezkonno nebo pod sabo,
nato pa desno nogo dvignil s travnatega stropa.
Svet se je v trenutku zasukal in Harry je s koleni pristal na
preudovito trdnih tleh. Za trenutek se sploh ni mogel zganiti, tako je
bil pretresen. Globoko je zajel sapo, da bi se pomiril, nato pa je vstal
in pohitel naprej. Ko je pritekel iz zlatega oblaka, se je e enkrat ozrl
prek ramen. Meglica mu je, obsijana z meseino, nedolno meikljala.
Na kriiu dveh poti je obstal in se ozrl za Fleur. Preprian je
bil, da je zakriala ona. Na kaj je naletela Je z njo vse v redu
Rdeih isker ni bilo videti. Je to pomenilo, da se je reila iz zagate,
ali niti po palici ne more sei Harry je zavil na desno in
postajalo ga je vedno bolj strah...
Zdaj je bil gotovo e isto blizu pokala in zdelo se je, da je Fleur
izpadla iz tekmovanja. Kaj, e dejansko zmaga Za kratek trenutek si

je prvi, odkar ga je Kelih doloil za prvaka, predstavljal, kako vprio

cele ole ponosno dvigne pokal visoko v zrak...
Naslednjih deset minut ni naletel na nobeno novo oviro, pa pa se
je steza vekrat nenadoma konala. Dvakrat je zavil na isto pot, ki ni
vodila nikamor. Konno je nael novo in zlono stekel po njej. Snop
svetlobe iz palice se je gugal skladno z gibi Harryjeve roke, medtem
ko je njegova senca vsa popaena poplesovala po ivi meji, ki je
obdajala stezo. Potem pa je zavil na levo in skoraj bi se zaletel v
ritotrobega zaribanca.
Cedric se ni lagal; resnino gromozanski zaribanec je v dolino
meril najmanj tri metre. e najbolj je bil podoben gigantskemu
korpijonu, saj se mu je prek hrbta boil zadek z elom, debeli oklep
pa se je lesketal v soju palice, ki jo je Harry e uperil vanj.
"Hromi!"
Curek rdee svetlobe je usekal v zaribanev oklep, a poasti ni bilo
ni, kajti urok se je odbil od nje, in to naravnost proti Harryju. Ta
se je hitro sklonil, toda vseeno zavohal smrad osmojenih las, kajti goi
curek ga je oplazil po temenu. Takrat pa je poilo, iz zaribanevega
zadka so vignili plameni, sama poast pa mu je poletela naproti.
"Oviralis!" je zavpil Harry. Tudi ta urok se je odbil od zaribanca.
Harry se je opotekel vznak in telebnil po tleh. "Oviralis!"
Zaribanec je bil samo e nekaj decimetrov stran od njega, ko je
konno otrpnil - Harry ga je zadel v mesnati trebuh, ki ga ni itil
oklep. Ves zasopel se je skobacal stran od poastnega stvora ter na
vso mo stekel v nasprotno smer. Kletev preprek je namre delovala le
nekaj asa in zaribanec bi lahko vsak trenutek zopet dobil oblast nad
svojimi mnogimi nogami.
Harry je zavil na levo, a steza se je kmalu konala. Vrnil se je in
zavil na desno, a tudi tu ni imel sree. Ustavil se je in spet izvedel
popotnikov trot, el nekoliko nazaj in izbral pot, ki je vodila proti
severozahodu.
Vzdol nje je hitel e kakno minuto, ko je zaslial, da se nekaj
dogaja na stezi, ki je tekla vzporedno z njegovo. V trenutku se je ustavil.
"Kaj se pa gre!" je z vzporedne poti zavpil Cedric. "Se ti je isto
zmealo!"
Potem pa se je skozi ivo mejo razlegel Levyjev glas.
"Cruccio!"
Tiino so pretrgali Cedricovi kriki. Harry se je osuplo pognal
naprej po poti, da bi im prej nael povezavo s Cedricovo, a ker je ni
in ni bilo, je izvedel kamnolomno kletev. Uspela mu je bolj napol, v
ivo mejo pa je vendarle izgala manjo luknjo. Harry je tako dolgo
brcal v debele veje, ki so prepredale luknjo kot reetke, da so se
zlomile, nato pa se je nekako zvlekel skoznjo. Ko se je ves raztrgan
konno obrnil na desno, je zagledal Cedrica, ki se je zvijal po tleh,
nad njim pa je stal Levy.
Harry se je vzravnal in v Levyja usmeril palico ravno v trenutku,
ko se je ta ozrl proti njemu. Hip za tem je Durmstrangovec e stekel.
"Hromi!" je zavpil Harry.
Urok je Levyja zadel v hrbet, da je sredi koraka otrpnil, nato pa
se je zvrnil po tleh in negibno obleal z obrazom v travi. Harry se je

pognal k Cedricu, ki je obmiroval, e vedno pa si je z rokama

zakrival obraz in hropel.
"Je s tabo vse v redu" ga je vpraal Harry in ga stresel za rame.
"Ja, je," je zasopel Cedric. "Ampak e zdaj ne morem verjeti...
Priplazil se mi je za hrbet. Zaslial sem ga, obrnil sem se...
Palico je e uperil vame..."
Vstal je. e vedno se je tresel. S Harryjem sta se zazrla v Levyja.
"Mislil sem, da je isto v redu fant," je Harry zmajal z glavo.
"Hvala enako," se je skremil Cedric.
"Si slial, kako je Fleur zakriala" ga je vpraal Harry.
"Ja," je pritrdil Cedric. "Misli, da se je Levy spravil tudi nanjo"
"Ne vem, mogoe," je zavzdihnil Harry.
"Ga pustiva tukaj" je predlagal Cedric.
"Ja," se je strinjal Harry. "Ampak priarajva rdee iskre, da ga
bodo prili iskat. Sicer ga bo nael kaken zaribanec."
"isto prav bi mu bilo," je zamrmral Cedric, a vseeno dvignil
palico in v zrak izstrelil roj isker, ki so zalebdele nad Levyjem.
S Harryjem sta za trenutek postala ob njem in se ozrla po temi,
ki ju je obdajala. Prvi se je spet oglasil Cedric.
"Najbolje bo, e greva naprej."
"Kaj" se je zmedel Harry. "Aja. Ja, prav."
Poloaj je bil zelo nenavaden. S Cedricom sta bila za trenutek
zdruena v boju proti Levyju, zdaj pa sta se oba zavedla, da
tekmujeta med sabo. Brez besed sta se odpravila naprej po mrani
poti, nato pa je Harry pri prvem razcepu zavil desno in Cedric na
levo. Koraki slednjega so kmalu zamrli.
Harry se je podal globlje v blodnjak, pri emer si je pomagal s
popotnikovim trotom in tako ves as hodil v priblino pravi smeri.
elja, da bi prvi priel do pokala, je v njem gorela moneje kot kdaj
koli prej, a vseeno ni mogel verjeti, kaj je naredil Levy. Da se je nad
Cedrica spravil z eno izmed rlelih kletev! Za kaj taknega mu je
vendar grozila dosmrtna jea v Azkabanu! Si je Levy res tako zelo
elel osvojiti triolski pokal
Harry je pospeil korak.
Vsake toliko se je kakna steza nenadoma konala in moral se je
vrniti. A postajalo je vse bolj temno in zato je bil preprian, da se
blia srediu labirinta.
Ko je korakal vzdol dolge, ravne poti, je spet opazil, da se pred
njim nekaj premika. arek palice je osvetlil nenavadno bitje, ki ga je
poznal le s fotografije v Poastni knjigi o poastih.
Sfinga je stala sredi steze. Veja je bila od vsakega leva, eprav je
imela levji trup, velikanske krempljaste tace in dolg rumenkast rep, ki
se je konal z rjavim opom. Njena glava pa je bila glava enske. Ko
se ji je Harry priblial, se je obrnila k njemu in si ga ogledala z
omi, po obliki podobnimi mandljem. Harry je e dvignil palico, a v
zadnjem trenutku postal. Sfinga ni poenila, kot da bo planila nadenj,
temve je zaela korakati sem in tja prek poti, da ni mogel mimo nje.
Potem je spregovorila. Njen glas je bil globok in hrapav: "Zelo
blizu cilja si. Najhitreje ga bo dosegel prav po tej poti."
"B-Bi se mi torej umaknila, prosim" je vpraal Harry, eprav si je

kar mislil, kaken bo odgovor.

"Ne," je odvrnila sfinga. "Najprej ti bom zastavila uganko. e
pravilno odgovori nanjo, te spustim mimo. e bo odgovor napaen, te
bom napadla. Lahko pa se tudi odloi, da ne bo odgovarjal, in
pustila te bom oditi."
Harryja je zvilo. Takne stvari so le od rok Hermioni, ne pa
njemu! A vseeno je trezno pretehtal vse monosti. e bi bila uganka preteka,
bi lahko mirno odel in poskusil najti drugo pot do sredia labirinta.
"Prav," je rekel. "Mi pove uganko"
Sfinga se je postavila sredi poti, sedla na zadnje tace in zrecitirala:
"Premisli najprej, kaj nosi vse v hii vsaki
brez tega nadstropje bi zgradili le bedaki.
Potem povej mi, s im uga se kona,
kako zane se galij, agape pa je sreda.
Na koncu odgovora pa naj stoji beseda,
ki izreemo jo, kadar komu kdo kaj da.
Povei zdaj vse troje, da dobi ime ivali,
katero vsi poljubiti bi se bali."
Harry je pobuljil v sfingo.
"A mi pove uganko e enkrat... Pa bolj poasi, prosim" je
previdno vpraal.
Zameikala je, se mu nasmehnila in mu znova zrecitirala pesem.
"Odgovor je torej ival, ki bi se je bal poljubiti" je vpraal Harry.
Sfinga se mu je samo skrivnostno nasmehnila.
"Recimo, da to pomeni ,ja'," je zamrmral, potem pa zael tuhtati.
tevilnih ivali ne bi hotel poljubiti. Najprej se je seveda spomnil na
ritotrobe zaribance, a imel je obutek, da to nekako ne bo pravi
odgovor. Uganko bo moral razvozlati, ne pa na slepo ugibati.
"Tisto, kar nosi vse," je tiho zamrmral in se zazrl v sfingo, "in je
v vsakem nadstropju... Betonska ploa Ne, ne, to ni odgovor na
uganko! Sploh pa je strop lahko tudi lesen. Strop Ne, ta ni ne nosi.
Pod No, k temu se bom e vrnil... Mi lahko ponovi naslednja dva
verza, prosim"
Sfinga mu je ustregla.
"S im kona se uga," je ponovil Harry. "Kako zane se galij...
Nimam pojma! e tega ne vem, kaj so uga, galij in... tisto tretje.
Hm. Mi ponovi e zadnji del pesmi"
Sfinga je zrecitirala zadnje tiri verze.
"Beseda, ki jo izree, ko komu kaj ponudi..." je tuhtal Harry.
"Izvoli Ne, ta je predolga... akaj, kaj pa ,na'"
Sfinga se mu je nasmehnila.
"Pod - na... pod - na..." je ponavljal Harry, ki je zdaj sam
korakal od ene do druge ive meje. "ival, ki je ne bi hotel poljubiti... Pod na... Podgana!"
Sfinga se je nasmehnila e bolj na iroko. Vstala je, si pretegnila
prednje tace, nato pa je stopila vstran, da bi lahko el mimo nje.
"Hvala!" je vzkliknil Harry in e vedno osupel nad lastno
bistroumnostjo stekel naprej.

Zdaj je bil gotovo e isto blizu cilja... a palica je pokazala, da

tee nekoliko preve na levo. Pa vseeno! e ne bo naletel na kakno
prehudo oviro, bo morda celo zmagal!
Nekoliko naprej se je steza razcepila.
"Usmeri me!" je spet zaepetal palici in ta se je zavrtela proti
desni. Ubogal jo je in kmalu opazil, da se pred njim nekaj svetlika.
S priblino petdeset metrov oddaljenega podstavka se je lesketal
pokal! Harry je stekel proti njemu. A takrat je pred sabo zagledal
temno postavo, ki je pridrvela na stezo s sosednje poti in se pognala
proti pokalu.
To je vendar Cedric! Tekel je na vso mo in Harryju je bilo jasno,
da ga nikakor ne bo dohitel. Cedric je bil veliko veji in imel je
dalje noge...
Potem pa je Harry zaslial, da se po poti, ki se je kriala z
njegovo, premika nekaj gromozanskega. Kriiu steza se je blialo
s takno naglico, da bo do tja e dohitelo Cedrica, ta pa je imel
oi prikovane na pokal in bitja sploh ni opazil!
"Cedric!" je zatulil Harry. "Pazi!"
Cedric se je v zadnjem trenutku ozrl in odskoil. Za las je
manjkalo, pa bi se zaletel v gigantskega pajka, ki mu je prekrial pot.
A v naglici se je spotaknil. Palica mu je poletela iz rok, velikanska
poast pa je e navalila nanj.
"Hromi!" je spet zavpil Harry. Urok je treil v pajkovo veliko,
kosmato telo, a poasti niti sluajno ni ohromil. Pajek se je samo
zdrznil... potem pa se je zasukal in se pognal nad Harryja!
"Hromi! Oviralis! Hromi!"
Vse zaman. Uroki so pajka samo e bolj razdraili, do ivega pa
mu niso mogli; morda je bil preorjaki, ali pa ga je tako kot zmaje
obdajala magija. Harry je za trenutek uzrl osmero svetleih se oes ter
klee, ostre kakor britvice, in e je bil pajek nad njim.
Z eno prednjih nog je Harryja dvignil v zrak, pa eprav se ga je
ta na vse pretege otepal in ga poskual brcniti. Pajek je e razprl
klee in Harry ga je s peto usekal naravnost vanje. S tem se je
izognil ugrizu, Cedric pa je medtem priel do svoje palice in pajka je
poskusil ohromiti. Toda njegov urok ni imel monejega uinka od
Harryjevega. Pajkove klee pa so se spet razprle in Harryja je
zgrabila panika. Dvignil je palico, jo usmeril naravnost v oi stranega
stvora in zavpil prvo arobno besedo, ki mu je padla na pamet.
"Zroxis!"
Uspelo mu je. Pajek ga je zaradi razoroitvenega uroka spustil, a z
viine tirih metrov. Ko je Harry treil na tla, se mu je stemnilo od
boleine, ki se mu je iz glenja pognala po telesu. Toda ni se
obotavljal. Kot pri zaribancu je tudi tokrat uperil palico v trebuh
poasti in ponovno zavpil ,Hromi!', v istem hipu pa je to storil tudi
Cedric.
Dva uroka sta skupaj opravila, esar en sam ne bi zmogel pajek je
otrpnil, se zamajal, nato pa se je zvrnil na bok. S svojo teo je del
ive meje dobesedno zravnal z zemljo, njegove zveriene noge pa so
trzaje obleale na poti.
"Harry!" je zavpil Cedric. "Je s tabo vse v redu Je padel nate"

"Ne," je zasoplo odvrnil Harry. Poskual je vstati; a pokodovana

noga se mu je tako tresla, da si ni upal stopiti nanjo. Naslonil se je
na ivo mejo in se hlastaje za zrakom ozrl okoli sebe.
Cedric je stal le nekaj metrov stran od pokala, ki se je svetlikal
za njim.
"Pojdi ponj!" je Harry nejevoljno zaklical Cedricu. "Kaj aka Tik
za tabo je!"
A Cedric se ni zganil in je nekaj trenutkov nemo zrl v Harryja.
Potem se je zasukal k pokalu. Njegova zlata svetloba mu je obsijala
obraz in Harry je opazil, kako hrepenee ga gleda. Nato pa se je obrnil nazaj k
Harryju, ki se je dral za ivo mejo, da se ne bi zvrnil po tleh.
Cedric je globoko zajel sapo.
"Ti pojdi ponj. Ti bi moral zmagati. Dvakrat si mi reil ivljenje."
"To ni vano," je ugovarjal Harry.
Postajal je vse bolj jezen. Od spopada s pajkom je bil ves
pretepen, pa tudi noga ga je zelo bolela in po vseh teh naporih ga je
Cedric spet prehitel, tako kot pri Cho.
"Tisti, ki prvi pride do pokala, zmaga," je opomnil Cedrica. "Ti si
samo nekaj metrov stran od njega. Sploh pa jaz s tole nogo ne bi
rad kaj dosti tekel."
Cedric se je za nekaj korakov priblial ohromljenemu pajku in
zmajal z glavo.
"Ne," je rekel.
"Ne bodi tako zoprno plemenit," je razdraeno zarenal Harry.
"Pojdi po pokal, da greva lahko od tod."
Pri tem je spusti ivo mejo, a zdaj se je nevarno zagugal in hitro
se je spet oprl nanjo.
"Za zmaje si mi povedal," ga je opomnil Cedric. "e mi ne bi, bi
pri prvi nalogi popolnoma pogorel."
"Saj sem tudi jaz izvedel zanje od nekoga drugega," je zanergal
Harry in otipal gleenj. "Sploh pa si mi ti pomagal pri tistem jajcu.
Niesar mi nisi dolan!"
"Tudi meni je nekdo pomagal," je vztrajal Cedric.
"Pa mi vseeno niesar ne dolguje," je pribil Harry in poskusil
stopiti na pokodovano nogo. Ko je nanjo prenesel teo, se mu je spet
zaela tresti.
"Pri drugi nalogi bi ti morali dodeliti ve tok," je trmaril Cedric.
"Poskrbel si, da se nobenemu izmed talcev ni ni zgodilo. Oba bi
morala poakati na dnu jezera."
"Zakaj le Saj nisi tako butast kot jaz, da bi tisto pesem jemal
resno!" ga je trpko zavrnil Harry. "Pojdi e po pokal!"
"Ne," je spet rekel Cedric.
Skoil je prek pajkovih prepletenih nog in odkorakal k Harryju, ki
je nejeverno zazijal vanj. Menda mu ne misli prepustiti slave, s
kakrno se njegov dom ni okitil e cela stoletja
"No, izvoli," je Cedric z glavo pomignil proti pokalu.
e kako oitno je bilo, da bi najraje stekel ponj, a njegov obraz je
bil odloen, roke prekriane na prsih; Harry si je po njegovem zasluil
zmagati bolj kot on sam.
Harryjev pogled je zdrsnil k pokalu. En sam, blee trenutek si je

predstavljal, kako se iz labirinta vraa kot zmagovalec. Videl se je,

kako pokal dvigne visoko nad glavo, tribune se stresejo od navduenja,
iz mnoice obrazov pa povsem jasno izstopa Chojin, ki ari od
obudovanja... Potem pa je prizor, ki ga je tako jasno uzrl pred
sabo, poasi zbledel in zazrl se je v Cedricov mrani, trmasti obraz.
"Pojdiva skupaj," je predlagal.
"Kam"
"Hkrati se ga bova dotaknila. Ne nazadnje je najpomembneje to,
da zmaga Bradaviarka. Prvo mesto si bova pa delila."
Cedric je preseneeno zameikal. Popraskal se je po glavi.
"Si... Si preprian"
"Ja," je pritrdil Harry. "Saj sva drug drugemu pomagala. Pojdiva
skupaj k pokalu in se ga hkrati dotakniva."
Cedric je bil za trenutek videti, kot da ne more verjeti svojim
uesom. Potem pa se mu je prek obraza razpotegnil irok nasmeek.
"No, prav," je pristal. "Daj, ti pomagam."
Harryja je zgrabil pod pazduho in mu pomagal odepati do
podstavka, na katerem je stal pokal. Ko sta prila k njemu, sta njuni
roki obmirovali vsaka nad svojim roajem.
"Do tri bom tel, prav" se je ponudil Harry. "Ena... Dve...
Tri!"
Zgrabila sta vsak svoj roaj.
Harry je zautil, kako ga je potegnilo navzgor. Trdna tla so bila v
trenutku globoko pod njegovimi nogami. Dlani, s katero je dral roaj,
ni mogel razkleniti in pokal je oba s Cedricom vlekel nekam dale,
skozi rjovee, pisane zrane vrtince.
Dvaintrideseto poglavje
Kosti, meso in kri
-----------------------------Harry je treil na trdna tla. Pokodovana noga, ki ni zdrala
udarca, mu je klecnila in padel je. Konno je lahko razklenil dlan, s
katero je dral triolski pokal, in dvignil je glavo.
"Kje sva" je vpraal.
Cedric je zmajal z glavo. Vstal je, pomagal Harryju, da se je
postavil na noge, nato pa sta se oba ozrla okoli sebe.
Vsekakor nista bila ve na posestvu Bradaviarke. Gotovo ju je
vrglo na kilometre, morda celo na stotine kilometrov dale, saj ni bilo
videti niti hribov, ki so obdajali grad. Namesto teh so se okoli njiju
dvigovali kamniti nagrobniki zaraenega pokopalia, za veliko tiso
na njuni desni pa sta opazila temen obris majhne cerkve. Na levi se
je prek obzorja boil zloen hrib in pod njegovim vrhom je Harry
razloil senco stare graine.
Cedric je oinil pokal, nato pa je dvignil pogled in se zazrl v Harryja.
"Ti je kdo povedal, da je pokal dvernik" je vpraal.
"Ne," je odvrnil Harry. e vedno se je oziral po pokopaliu. Nanju
je pritiskala nenavadna, srhljiva tiina. "Naj bi bil to del naloge"
"Nimam pojma," je nekoliko ivno skomignil Cedric. "Ampak bolje

bi se poutil, e bi imel v roki palico."

"Hvala enako," je hvaleno prikimal Harry. Sam je e nekaj asa
hotel predlagati, da seeta po njih, pa se je bal, da bi ga imel
Cedric za strahopetca.
A e ko je brskal po epu za palico, se je spet ozrl, saj se ga je
znova polotil tisti udni obutek, da ga nekdo opazuje.
"Nekdo prihaja," je nenadoma rekel.
Napeto sta zaemela v temo in opazovala, kako se jima neznanec zlono
blia mimo nagrobnikov. Njegovega obraza nista videla, saj mu je glavo
zakrivala kapuca plaa. Vsekakor je bil majhne postave in bilo je oitno, da
nekaj nosi. Harryju se je zdelo, da je tisto v njegovem naroju e najbolj
podobno otroku. Ali pa je le zvit pla
Dlan, v kateri je dral palico, je spustil k boku in pogledal
Cedrica. Ta je zmedeno skomignil, nato pa sta se oba spet obrnila
proti neznancu.
Ta se je ustavil poleg visokega marmornatega nagrobnika, le dva
metra stran od njiju. Nekaj trenutkov so se Harry, Cedric in mali
neznanec tiho gledali.
Potem pa je Harryju v elu za brazgotino nenadoma izbruhnila
strahovita boleina. Taknega trpljenja ni prestajal e nikdar. Palica
mu je zdrsnila izmed prstov, z dlanmi si je segel k obrazu, kolena pa
so mu klecnila.
Popolnoma zaslepljen je kleal na tleh, preprian, da mu bo
neizmerno kljuvanje raztrgalo lobanjo, takrat pa je zaslial visok in
strahotno hladen glas. Zdelo se mu je, da se je razlegel iz daljave,
in dejal je: "Drugega ne potrebujem."
Skozi zrak je zavigala arovnika palica in glas malega neznanca
je v gluho no zavpil najstraneji besedi.
"Avada kedavra!"
Harryjeve zaprte veke je presvetlila zelena svetloba in trenutek
zatem je na tla poleg njega padlo nekaj tekega. Boleina mu je tako
nevzdrno trgala po elu, da je bruhnil. Potem pa je zaslepljujoe
kljuvanje nenadoma ponehalo. Kljub temu, da se mu je e vedno
meglilo od slabosti in navzlic strahu, je odprl oi.
Cedric je leal na tleh. Noge in roke so mu nemono trlele od
telesa. Bil je mrtev.
Harry se je za trenutek, ki je bil venost, zazrl v Cedricov obraz.
Te odprte sive oi, prazne in brezizrazne, podobne oknom zapuene
hie. Ta usta, ki so bila od preseneenja napol odprta... A e
preden je dojel, kaj vidi, e preden bi mu tope, nejeverne oi
napolnila groza, je zautil, kako ga je nekdo postavil na noge.
Mali moak je odloil zviti pla, ki ga je prej prenaal v naroju,
svoji arovniki palici pa je ukazal, naj mu sveti. Harryja je v
naslednjem hipu e vlekel proti marmornatemu nagrobniku, ga na silo
zasukal in s hrbtom zabil ob nagrobni kamen. A Harry je tik pred
tem na kamnu zagledal napis, ki se je svetlikal v soju arobne palice.
Mark Neelstin
Zakrinkani neznanec je priaral vrvi, ki so se tesno ovile okoli
Harryja in ga od glenjev do vratu privezale k nagrobniku. Iz kapuce
je Harry slial plitvo, hitro dihanje, ko pa se je poskusil izviti vrvem,

ga je moki klofnil. Dlan, katere odtis je zaarel na Harryjevem licu,

je bila brez enega prsta. In Harry je vedel, kdo se skriva pod
kapuco. Glistorepy!
"Ti!" je dahnil.
A Glistorepy, ki je pospravil palico, se ni odzval. Natanno je
preveril, e so vrvi Harryja dovolj na tesno zvezale, prsti, ki so drseli
prek njih in ivno otipavali vozle, pa so se mu tresli. Ko se je
preprial, da se Harry ne more niti zganiti, je izza plaa privlekel
kos rne tkanine in jo svojemu ujetniku grobo zatlail v usta. Nato se
je brez besed zasukal na petah in hitro odel. Harryja je kmalu
zagrnila tiina in niti tega ni vedel, kam je Glistorepy odel. Tudi
glave ni mogel zasukati, da bi se razgledal, in videl je le tisto, kar je
imel naravnost pred sabo.
Cedricovo truplo je lealo kaknih pet metrov stran. Nekaj korakov
za njim se je v soju zvezd lesketal triolski pokal, blizu trupla pa je
leala tudi Harryjeva palica. Nekoliko blije grobu je bil zviti pla, za
katerega je Harry sprva mislil, da je otrok. Zazrl se je vanj, v elu
ga je spet bolee zakljuvalo... in nenadoma se je zavedel, da
nikakor noe vedeti, kaj se skriva v plau. Kar koli se e, naj
ostane v njem!
Zaslial je, da se mu tik ob nogah nekaj premika. Pogledal je
navzdol in opazil velikansko kao, ki se je zvijala skozi travo, kroila
okoli nagrobnika, h kateremu je bil privezan. Tudi Glistorepyjevo hitro,
naduno sopenje se je zopet oglasilo iz teme in postajalo je vse glasneje.
Zdelo se je, kot bi h grobu vlekel nekaj izjemno tekega.
Ko je priel dovolj blizu, je Harry videl, da se ni motil. Marius
Mally je namre vlekel proti grobu kamnit kotel, poln neznane
tekoine, ki je pljuskala po njem. Kotel je bil veji od vseh, ki jih je
kdaj uporabljal Harry, in videti je bil kakor velikanski kamniti trebuh,
dovolj velik, da bi vanj sedel odrasel moki.
Pla, ki je leal blizu groba, je razburjeno potrzaval, kot bi se
tisto, kar se je v njem skrivalo, poskualo prebiti na plano. Glistorepy
je pokleknil h kotlu, usmeril palico podenj in kmalu so izpod njega
zasikali plameni. Velika kaa je spolzela v temo.
Tekoina se je segrela zelo hitro. Ne le, da je zaela brbotati, iz
nje so tudi letele plamenee iskre, da je bilo, kot bi nenavadna
goa v kotlu gorela. Iz nje se je nato dvignila para, ki je postajala
vse bolj gosta in je kmalu zameglila Glistorepyja. Ta je ogenj s
pomojo arovnije e podpihoval, zmotani pla pa ni ve samo
potrzaval, temve se je zdaj e zibal. In iz njega se je razlegel tisti
visoki, hladni glas.
"Pohiti!"
Iskre so zdaj razsvetljevale celotno povrino napoja. Zdelo se je,
kot bi bil kotel z notranje strani obdan z diamanti.
"Vse je nared, gospodar."
"Konno..." je dahnil hladni glas.
Glistorepy je razgrnil omot, ki je leal na tleh, in iz Harryjevih prsi
se je izvil krik, a ga je ep v njegovih ustih uduil.
Bilo je, kot bi Glistorepy prevrnil kamen, pod katerim bi se
skrivalo nekaj grdega, sluzastega in slepega... Toda v resnici je bilo

tisto v omotu e gre, stokrat gre. Telo bitja, ki ga je prenaal

Glistorepy, je bilo podobno zarodku, a obenem stvor ne bi mogel
manj spominjati na otroka. Bil je popolnoma pleast, njegova koa pa
je bila luskasta, temna, videti je bila vsa vneta in razdraena,
rdekasto rna. Njegove okonine so bile tanke ter slabotne, e
najmanj otroki pa je bil obraz. Bil je plosk, kaji in iz njega so
arele rdee oi.
Stvor je bil domala nemoen. Dvignil je tanke roice, se z njimi
oklenil Glistorepyja okoli vratu in ta ga je dvignil. Pri tem mu je
kapuca zdrsnila z glave in Harry je opazil gnus, vklesan v
Glistorepyjev bolehni, bledi obraz. A nakazo je vseeno vdano odnesel
do oboda kamnitega kotla. Harry je v soju isker, ki so plesale nad
povrino napoja, za trenutek zagledal ploski, zli obraz. Potem pa je
Glistorepy bitje potopil v tekoino. Ta je zasikala in stvor je izginil
pod povrino, njegovo krhko telo pa je kmalu mehko pristalo na dnu kotla.
"Naj utone!" je pomislil Harry, ki ga je v brazgotini galo, da se
mu je bledlo. "Prosim! Naj utone!"
Glistorepy je dvignil palico in zaprl oi. Ko je spregovoril, se mu
je glas od strahu zatresel.
"Kosti oeta, brez vednosti dane, obudite ga!"
Prek groba pod Harryjevimi nogami je zazevala globoka razpoka.
Harry je otrpel od groze, opazoval, kako se je na Glistorepyjev ukaz
iz globin dvignil pramen drobnega prahu, zakroil nad kotlom in padel
vanj. Diamantna gladina se je razpenila in v vse smeri so bunile
iskre ter para. Napoj je postal ivo, strupenomodre barve.
Glistorepy je zacmihal. Izza plaa je privlekel dolgo, tanko,
svetlikajoe se bodalo. Glas se mu je zlomil v otrplo ihtenje.
"Meso sluabnika... vdano izroeno... oivi ga!"
Predse je iztegnil desnico, na kateri mu je manjkal prst. Z levico
se je tesno oklenil bodala in ga dvignil nad glavo.
Harryju je ele tedaj postalo jasno, kaj bo storil Glistorepy. Oi je
hitro zaprl, a krika, ki je raztrgal noni zrak, ni mogel presliati.
Nekaj je padlo na tla in Glistorepy je trpee zahropel. Nato se je
sklonil in tisto nekaj odvrgel v kotel, da je gnusno pljusknilo. Harry
se ni mogel prisiliti, da bi odprl oi... napoj pa se je obarval goe
rdee in njegova svetloba mu je presevala zaprte veke.
Glistorepy je ihtel in jeal od muk. Da stoji tik pred njim, je Harry
ugotovil, ele ko je na obrazu zautil njegovo sapo.
"Kri sovranika... nasilno odvzeta... prerodi ga!"
Harry tega ni mogel prepreiti, saj je bil preve tesno zvezan.
Brezupno se je poskual izviti vrvem, da bi pobegnil svetlikajoemu se,
drhteemu srebrnemu bodalu, ki ga je Glistorepy dvignil nadenj. A v naslednjem
hipu je e zautil, kako mu je konica tik ob komolcu predrla desnico in rokav
raztrganega plaa mu je prepojila kri. Glistorepy, ki je e vedno hropel od
boleine, je iz epa izbrskal starinsko stekleniko in jo podral ob rani na
Harryjevi roki, da se je vanjo nakapala kri.
Nato se je opotekel nazaj h kotlu in kri zlil vanj. Napoj se je v
hipu belo zableal. Glistorepy, ki je opravil svojo nalogo, je padel na
kolena, potem pa se je zvrnil na bok. Obleal je na tleh, se oklenil
trclja in ihte sopel.

Tekoina v kotlu je zlono vrela, ni pa se ve iskrila. Zdaj se je

iz napoja dvigovala gosta bela para, da Harry kmalu ni videl niesar
ve, niti Cedrica niti Glistorepyja, samo e gosto izparino, ki je visela
v zraku...
"Obred se je ponesreil..." je pomislil. "Stvor je utonil... Naj
umre! Prosim, naj umre!"
Potem pa ga je spreletela ledena groza. Skozi meglice, ki so mu
zastirale pogled, je zagledal obris mokega, visokega in suhega kakor
skelet. Poasi se je dvigoval iz kotla.
"Ogrni me," je z visokim, hladnim glasom ukazal svojemu sluabniku.
Glistorepy je e vedno ihte oklepal trcelj, a se je kljub temu
skobacal do rnega plaa, v katerega je bil prej zavit stvor. Nato je
vstal in ga z eno samo roko nadel svojemu gospodarju okoli ramen.
Ta je stopil iz kotla, se obrnil k Harryju... in Harry se je zazrl v
obraz, ki ga je tri leta preganjal v snu. Bled je bil bolj od lobanje,
njegove ivordee oi so bile iroko razprte, nos je bil plosk kot
kaji, namesto nosnic pa je imel ree.
Lord Mrlakenstein se je vrnil med ive.
Triintrideseto poglavje
Jedci smrti
-----------------------------Mojster rne magije si je ogledoval svoje telo. Njegovi dlani sta
bili ko velika, bleda pajka, ki sta s svojimi belimi noicami boala
prsi, roke in obraz. Rdee oi, katerih maje zenice so bile kakor
ree, so se e bolj arko svetile skozi temo. Dlani si je nazadnje
podral pred njimi in si ju prevzeto ter zmagoslavno ogledal. Za
Glistorepyja, ki je krvavel in se na tleh zvijal od bolein, se sploh ni
zmenil. Tudi h kai se ni ozrl, eprav se je priplazila nazaj iz teme,
spet kroila okoli Harryja in vsake toliko zasikala. Z dvema izmed
svojih nenaravno dolgih prstov je segel v globok ep in iz njega
povlekel palico. Tudi njo je neno poboal. Konno jo je dvignil nad
glavo in jo uperil v svojega sluabnika, ki je zalebdel, nato pa ga je
vrglo ob nagrobnik, h kateremu je bil privezan Harry. Glistorepy je
zdrsnil vse do vznoja nagrobnega kamna, tam pa zvit v klobi jee
obleal. Mrlakensteinove oi so se spet uperile v Harryja in iz ust se
mu je razlegel visok, hladen, nevesel smeh.
Glistorepyjev pla se je zdaj dobesedno svetlikal od krvi, saj je
vanj zavil trcelj.
"Gospodar moj..." je izdavil. "Gospodar moj... obljubili ste... Res
ste mi obljubili..."
"Iztegni roko," ga je lenobno prekinil Mrlakenstein.
"O, gospodar... Hvala vam, gospodar..."
Izproil je krvavei trcelj, a Mojster se je spet zasmejal.
"Pa ne to roko, Glistorepy."
"Gospodar, prosim... Prosim..."
Mrlakenstein se je sklonil in k sebi potegnil Glistorepyjevo levico.
Rokav mu je potegnil visoko nad komolec in Harry je na koi zagledal znamenje,

ki je rdee arelo - lobanjo s kao namesto jezika. Takna podoba se je

prikazala na nebu po koncu svetovnega prvenstva! Mrlakenstein si je Mojstrovo
znamenje na Glistorepyjevi levici previdno ogledal, pri emer se ni menil za
svojega sluabnika, ki je nemono jokal.
"Zopet ari," je dejal z mehkim glasom. "Tega ne bodo spregledali.
In sedaj bomo videli. Sedaj bomo vedeli."
Svoj dolgi, beli kazalec je pritisnil na Znamenje, vgano v
Glistorepyjevo roko.
Harryja je v elu ostro zatrgalo, Marius Mally pa je glasno zarjul
od boleine. Mojster rne magije je prst odmaknil z Glistorepyjevega
Znamenja. Postalo je smolnato rne barve.
Nato se je vzravnal z masko krutega zadovoljstva na obrazu,
zasukal glavo in se razgledal po temanem pokopaliu.
"Koliko jih bo imelo dovolj poguma, da se bodo vrnili, ko ga bodo
zautili" je zaepetal in se s svojimi bleee rdeimi omi zazrl
navzgor, v zvezde. "In koliko jih bo dovolj neumnih, da se bodo
ponovnemu sreanju z mano poskuali izogniti"
Zael se je sprehajati sem ter tja, zraven pa je pogosto oinil
grob, ob katerega je zadegal svojega sluabnika. ez kakno minuto
se je zopet zazrl v Harryja in prek kajega obraza se mu je zvijal
krut nasmeek.
"Stoji na tistem, kar je ostalo od mojega pokojnega oeta, Harry
Potter," je mehko zaepetal. "Bil je bunkelj in bedak, tako kot tvoja
ljuba mama. A vsak po svoje sta nama prila e kako prav, kajne
Tvoja mama je umrla, da ti je v rani mladosti reila ivljenje. Jaz pa sem ubil
svojega oeta in sam vidi, kako prav so mi prile njegove kosti..."
Spet se je zasmejal. Hodil je sem in tja, sem in tja, ves as se je
oziral okoli sebe, kaa pa je kroila okoli groba.
"Vidi tisti dvorec na hribu V njem je prebival moj oe. Mama,
arovnica, ki je ivela v vasi pod hribom, se je zaljubila vanj. A ko
mu je povedala, kaj je, jo je zapustil. arovnije mu niso bile pogodu.
Zato se me je odrekel in se vrnil k svojim bunkeljskim starem, e
preden sem se rodil. Ona pa je tik po porodu umrla in tako sem
odraal v bunkeljski sirotinici. Toda prisegel sem, da ga bom nael. Maeval
sem se mu, bedaku, ki mi je dal svoje ime... Mark Neelstin..."
e naprej je korakal, njegove rdee oi pa so vigale od groba
do groba.
"Ah, da takole obujam spomine..." je tiho zaepetal. "isto sem se
razneil... Toda, glej, Harry Potter! Vraa se moja prava druina!"
Zrak je nenadoma napolnilo elestenje tevilnih plaev. Med
grobovi, za tiso, po vseh sennatih kotih so se udejanjali arovniki.
Vsi so skrivali glave pod kapucami, obraze za maskami in eden za
drugim so se odpravili proti njim... Poasi, previdno, kot da komaj
verjamejo lastnim oem. Mrlakenstein je tiho obstal in jih akal.
Potem pa je eden izmed Jedcev smrti padel na kolena, se splazil k
njemu in mu poljubil rob rnega plaa.
"Gospodar... Gospodar..." je zamrmral.
Vsi Jedci smrti so sledili njegovemu zgledu: vsak se je po kolenih
priplazil k svojemu Mojstru, mu poljubil pla, nato pa se umaknil in
vstal. Izoblikovali so tih obro, ki je obdajal grob Marka Neelstina,

Harryja, Mrlakensteina in Glistorepyja, hlipajo, trzav kup nesree. A v

krogu so bile vrzeli, kot bi akali e nekaj arovnikov. Ni pa bilo
videti, da jih priakuje Mrlakenstein. Ozrl se je po zakrinkanih
obrazih, in eprav je bila no povsem mirna, se je zdelo, kot bi
plai coprnikov eden za drugim zaelesteli, kot bi krog vzdrgetal.
"Pozdravljeni, Jedci smrti," je tiho dejal Mrlakenstein. "Trinajst let.
Trinajst let je minilo, odkar smo se nazadnje videli. A na moj klic ste
se odzvali, kot bi se zadnji sreali veraj. Ah, torej smo e vedno
zdrueni pod Znamenjem. Pa smo res"
Svoj strani obraz je privzdignil, ovohal noni zrak in ree, ki jih
je imel namesto nosnic, so se mu razirile.
"Voham obutek krivde," je zaepetal. "V zraku lebdi smrad
strahu."
Krog je vzdrgetal e vdrugo in bilo je, kot bi si vsi coprniki eleli
pobegniti, pa si niso drznili.
"Vidim, da ste vsi zdravi ter pri moi - na moj klic ste se odzvali
tako naglo! - in spraujem se... emu ta truma arovnikov ni priskoila na pomo
svojemu Mojstru Saj so mu vendar prisegli veno zvestobo!"
Nihe ni spregovoril in nihe se ni zganil, razen Glistorepyja, ki je
zvit na tleh e vedno objokoval izgubljeno dlan.
"In odgovorim si..." je epetaje nadaljeval Mrlakenstein, "Gotovo
so bili prepriani, da je z mano konec in sem za veno odel.
Potuhnili so se med moje sovranike, prej pa so jih prepriali, da so
nedolni, da niso vedeli...
Potem pa se vpraam... Kako so lahko verjeli, da se ne bom
zopet vrnil med ive Ti, ki so z lastnimi omi videli, kako
brezkonna je moja mo e v asih, ko sem bil mogoneji od
katerega koli takrat iveega arovnika
In odgovorim si... Morda so bili mnenja, da obstaja e
mogoneji mo, ki bi lahko porazil celo lorda Mrlakensteina... Morda
zdaj prisegajo zvestobo komu drugemu... Recimo prvaku preprostih
ljudi, brezkrvneev in bunkeljnov, Albusu Dumbledorju"
Ob omembi ravnateljevega imena so se coprniki zdrznili in nekateri
so si celo upali zmajati z glavo.
Mrlakenstein se ni zmenil zanje.
"Kakno razoaranje... Povem vam, neizmerno sem razoaran..."
Eden izmed coprnikov je nenadoma zapustil krog, vrgel se je na
tla in se splazil k nogam lorda Mrlakensteina.
"Gospodar!" je kriknil coprnik, ki se je tresel od glave do peta.
"Gospodar, odpusti mi! Odpusti nam vsem!"
Mrlakenstein se je zasmejal in dvignil palico.
"Cruccio!"
Jedec smrti je vreal in se zvijal po tleh. Harry je bil preprian,
da se ga slii vse do vasi...
"Kar naj vpije! Naj priklie policijo!" je obupano pomislil. "Kogar
koli..."
Mrlakenstein je sprostil roko, v kateri je dral palico. Jedec smrti,
ki ga je muil, je lee hlastal za zrakom.
"Vstani, Avery," mu je mehko ukazal Mojster. "Vstani. Prosi za
odpuanje Jaz ne odpuam in niesar ne pozabim. Trinajst dolgih let... V

povrailo zahtevam trinajst let vdane slube, ele nato ti bom odpustil.
Glistorepy je e odplaal del svojega dolga, kajne, ti podganar"
Zazrl se je v svojega enorokega sluabnika, ki je e naprej ihtel.
"Vrnil si se k meni, pa ne, ker bi mi bil zvest, temve iz strahu
pred starimi prijatelji. Zaslui si e kaj hujega od boleine, ki jo
obuti zdaj. To ve, kajne"
"Ja, gospodar," je zajeal Glistorepy. "Prosim, gospodar... Prosim..."
"A pomagal si mi, da sem spet priel do telesa," je hladno
nadaljeval Mrlakenstein in mirno opazoval, kako njegov sluabnik ihti.
"Nevreden si me in izdajalec si, a pomagal si mi. Lord Mrlakenstein
pa poplaa tiste, ki mu pomagajo!"
Spet je dvignil palico in jo zavrtel. Vrtinec, ki ga je z njo napravil,
se je zgostil in se utekoinil v nekakno razbeljeno srebro.
Nenavadna, brezoblina snov se je nekaj trenutkov zvijala in krivila,
nato pa se je iz nje izoblikovala loveka dlan, ki se je svetlikala
kakor mesec. V naslednjem hipu je e poletela navzdol in se
poveznila prek krvaveega Glistorepyjevega zapestja.
Mally je takoj prenehal hlipati. Rezko in hrapavo je zahropel ter
nejeverno zazijal v srebrno dlan. Ta se mu je pritrdila na roko, kot bi
bila njen nerazdruljivi del, kot bi si nadel tesno prilegajoo se,
sijoo rokavico. Pomigal je s svetlikajoimi se prsti, nato pa treso s
tal pobral vejico in jo strl v prah.
"Gospod moj," je zaepetal. "Gospodar... Kako je lepa! Hvala, hvala
vam!"
Po kolenih se je skobacal k Mrlakensteinu in mu poljubil rob plaa.
"Naj tvoja zvestoba nikdar ve ne omahuje, Glistorepy," ga je
posvaril Mojster.
"Ne, gospod moj! Nikdar ve, moj gospod!"
Vstal je in se postavil na svoje mesto v krogu. e vedno je zijal
v novo, mono roko, obraz pa se mu je svetil od solz. Mrlakenstein
se je nato odpravil k mokemu, ki je stal desno od Glistorepyja.
"Lucius, prijatelj moj jeguljasti," je zaepetal in se ustavil pred
njim. "Sliim, da se nisi odrekel staremu ivljenjskemu slogu,
eprav svetu kae spotovanja vreden obraz. e se ne motim, si e
vedno pripravljen stopiti na elo tistih, ki se posveajo muenju
bunkeljnov A nikdar me nisi poskual najti, Lucius... Tvoja
potegavina na svetovnem prvenstvu je bila vsekakor zabavna...
toda pozornost bi vendarle lahko posvetil tudi pomembnejim reem.
emu nisi poiskal svojega gospodarja, da bi mu pomagal"
"Gospod moj, neprestano sem bil na prei," je nemudoma odvrnil
Lucius Malfoy. "e bi dobil kakrno koli znamenje, e bi mi na uesa
priel e tako zanemarljiv namig, kje vas najdem, bi nemudoma
prihitel k vam. Ne bi je bilo sile, ki bi mi prepreila..."
"A kljub temu si zbeal, ko je lansko poletje moj zvesti sluabnik
na nebo priaral Znamenje," ga je lenobno prekinil Mrlakenstein in
Lucius je obmolknil. "Ja, tudi za to vem, Lucius... Razoaral si me.
Od tebe priakujem, da mi bo v prihodnje sluil bolj vdano."
"Seveda, gospod moj, seveda. Vaa milost je neskonna, najlepa
vam hvala..."
Mrlakenstein se je e zazrl v vrzel med Malfoyem in naslednjim

coprnikom, ki je bila dovolj velika za dva loveka.

"Tu bi morala stati L'Oholova," je tiho povedal. "A oba so zakopali
globoko za azkabansko zidovje. Zvesta sta mi bila. Raje sta odla v
zapor, kot da bi se me odrekla. Ko se bodo vrata Azkabana odprla,
ju bo zato akala nagrada, na kakrno si ne upata pomisliti niti v
sanjah. Morakvarji se nam bodo slej ko prej pridruili, kajti nai
naravni zavezniki so... medse pa bomo pozvali tudi izgnane velikane.
K meni se bodo vrnili vsi vdani sluabniki, pa tudi armade bitij, pred
katerimi se tresejo vsi arovniki!"
Odkorakal je naprej. Mimo nekaterih Jedcev smrti je stopil brez
besed, ob drugih se je ustavil in jih ogovoril.
"Macnair... Glistorepy mi je povedal, da zdaj za ministrstvo ubija
nevarne poasti. Kmalu bo priel do boljih rtev, Macnair, kmalu.
Lord Mrlakenstein bo poskrbel zate..."
"Hvala, Mojster, hvala vam," je zamrmral Macnair.
"Tu pa je naa neloljiva dvojica," je izjavil Mrlakenstein, ki se je
pomaknil k najvejima zakrinkanima postavama. "Crabbe... Tokrat se
bo bolje izkazal, kajne Pa ti, Goyle"
Nerodno sta se mu priklonila in topo zamrmrala: "Ja, Mojster...
Bova, Mojster..."
"Isto velja zate, Nott," je tiho zamrmral Mrlakenstein, ko je stopil
mimo skljuene postave v Goylovi senci.
"Gospod moj, va sluga ponini sem, dovolite, da se vrem pred..."
"Dovolj," ga je utial Mrlakenstein.
Priel je do najveje vrzeli. Obstal je pred njo in se s svojimi
praznimi, rdeimi omi zazrl vanjo, kot da pred sabo vidi ljudi.
"Na tem mestu bi moralo stati est Jedcev... Trije so umrli, ko so
mi sluili. Eden je prevelik strahopetec, da bi se vrnil... Za to bo plaal. Za
petega sem preprian, da me je za vedno zapustil... Seveda bo umrl. esti pa je
ostal eden mojih najzvestejih sluabnikov in mi e nekaj asa spet slui."
Jedci smrti so se zganili in njihove oi pod maskami so inile od
enega do drugega obraza.
"Ta zvesti sluabnik je na Bradaviarki in njegovim naporom se
imamo zahvaliti, da je na mladi prijatelj nocoj tukaj. Tako je," je
pokimal Mrlakenstein in usta, ki niso bila drugega kot luknja v
obrazu, so se mu skrivila v nasmeek. Oi coprnikov so se zasukale
k Harryju. "Harry Potter se je prijazno odzval povabilu na zabavo ob
mojem ponovnem rojstvu. Lahko bi li celo tako dale, da bi ga
poimenovali na astni gost."
Temu je sledila tiina. Potem pa je Lucius Malfoy stopil iz kroga
in rekel: "Gospodar, rotim vas, povejte nam. Kako vam je uspel ta...
ude Kako se vam je uspelo vrniti med ive"
"Ah, kakna zgodba, Lucius, kakna zgodba," je dejal Mrlakenstein.
"Zane in kona pa se z naim mladim prijateljem."
Lenobno je odkorakal k Harryju in se postavil obenj, pogledi vseh
coprnikov pa so se pozorno zazrli vanju. Kaa je e naprej kroila
okoli groba.
"Vsi ste bili seveda prepriani, da me je ta fant pokonal," je
mehko nadaljeval Mrlakenstein. S svojimi rdeimi omi se je zazrl v
Harryja in tega je v elu zatrgalo, da bi se skoraj onesvestil. "Kot

veste, sem tiste noi, ko sem ga hotel ubiti, izgubil mo in telo.

Njegova mati ga je poskuala reiti tako, da je rtvovala sama sebe.
S tem ga je nevede zaitila na nain, za katerega moram priznati,
da ga nisem predvidel. Fanta se nisem mogel niti dotakniti."
Iztegnil je enega svojih dolgih, belih prstov in ga priblial
Harryjevemu licu.
"Materina rtev je na njem pustila neizbrisno sled... To je stara
arovnija, na katero ne bi smel pozabiti, in nespameten sem bil, da
sem jo spregledal... A to ni ve vano. Zdaj se ga lahko dotaknem."
Harry je zautil, kako se ga je konica dolgega, belega prsta
dotaknila in lobanjo bi mu skoraj razgnalo od boleine.
Mrlakenstein se mu je tiho zasmejal v uho, potem pa odmaknil
prst in spet nagovoril Jedce smrti.
"Utel sem se, prijatelji moji, priznam. Moja kletev se je zaradi
nesmiselne rtve tiste enske odbila od njega in treila vame. Ah...
Trpel sem muke, ki so presegle meje boleine, prijatelji moji, in
niesar ni, kar bi me lahko pripravilo na to brezdanje trpljenje.
Iztrgalo me je iz telesa, manj kot duh sem bil, manj od vsake
nivredne prikazni... A vseeno sem bil iv. Kaj sem bil, ne vem niti
jaz... Jaz, ki sem el dlje od vseh drugih po poti, ki vodi k
nesmrtnosti! Moj cilj poznate - premagati smrt. Takrat pa je prila ura
skunje in izkazalo se je, da mi je uspel vsaj en poskus, morda celo
mnogi. Kajti nisem umrl, pa eprav bi me morala kletev brezprizivno
pokonati. Kljub temu pa sem bil brez vsake moi in e tako slabotno ivo bitje
je bilo moneje od mene. Pomagati si nisem mogel. Bil sem brez telesa, za vse
uroke, ki bi mi bili v pomo, pa bi moral poprijeti arovniko palico.
Spomnim se samo tega, kako sem se oklepal ivljenja zgolj z mojo lastne
volje. Neprestano, iz trenutka v trenutek in brez poitka sem moral paziti, da
ne bi zdrknil v smrt. Naselil sem se v oddaljeni deeli, v gozdu, in akal...
Gotovo me bo eden izmed zvestih Jedcev poskual najti... Izvedel bo arovnijo,
ki je sam ne morem, in mi vrnil telo... Toda akal sem zaman!"
Krog arovnikov, ki so ga pozorno posluali, je zopet vzdrgetal.
Mrlakenstein je molal in tiina se je grozljivo zavrtinila med njimi.
ele nato je nadaljeval.
"Sposoben sem bil ene same stvari. Lahko sem se naselil v tuja
telesa. A nisem si drznil odpotovati v obljudene deele, saj sem
vedel, da aurorji e vedno hodijo kriemsvet in me iejo. Vasih
sem se naselil v ivali - najraje v kae - a arati seveda nisem
mogel. Poleg tega pa sem jim s tem, ko sem jih posedoval, skrajal
ivljenje; v nobeni izmed ivali nisem za dolgo nael doma.
Pred tirimi leti pa... Zdelo se je e, da mi je vrnitev med ive
zagotovljena. V gozd, ki sem si ga prisvojil, je pritaval arovnik mlad,
neumen in lahkoveren. Oh, prav to je bila prilonost, o kakrni sem
sanjal. Kajti bil je profesor na Dumbledorjevi oli in z lahkoto sem ga
uklonil svoji volji. Pripeljal me je nazaj v to deelo in ez as sem
se polastil njegovega telesa ter ga nadziral, ko je opravljal moje
ukaze. A nart se mi je ponesreil. Kamna modrosti nisem mogel
ukrasti. Nesmrtnost se mi je izmaknila. Raune mi je zmeal - in to
e vdrugo - Harry Potter!"
Nad grobove je spet legla tiina. Ni se ni zganilo, niti listje tise.

Jedci smrti so stali popolnoma negibno in njihove maske so bile

prikovane na Mrlakensteina ter Harryja.
"Ko sem zapustil telo sluabnika, je ta umrl in bil sem ibek kot
prej," je nadaljeval Mrlakenstein. "Vrnil sem se v svoje oddaljeno
skrivalie in ne bom vam lagal... Takrat sem se bal, da nikdar ve
ne pridem do nekdanjih moi. Da, to je bil morda najtrpkeji trenutek
v mojem ivljenju. Ni mi bilo upati, da bi k meni znova pritaval
arovnik, ki bi si ga podvrgel. e manj verjetno se mi je zdelo, da je
kateremu izmed Jedcev smrti mar zame..."
Nekaj zamaskiranih arovnikov, ki so stali v krogu, se je
nelagodno prestopilo, a Mrlakenstein se ni zmenil za to.
"Pred kaknim letom, ko bi se skoraj sprijaznil z usodo, pa je
eden izmed vas konno priel k meni. Glistorepy je uprizoril lastno smrt, da bi
uel roki mojih sovranikov. A iz varnega zatoia so ga pregnali tisti, ki
jih je nekdaj tel za svoje prijatelje, in odloil se je, da se vrne k svojemu
gospodarju. Poiskal me je v deeli, za katero se je e dolgo govorilo, da mi
nudi zatoie, na poti pa so mu seveda pomagale podgane. Glistorepy se s temi
kodljivci nenavadno dobro razume. Njegove nemarne male prijateljice so mu
povedale, da obstaja predel starodavnega albanskega gozda, ki se mu
izogibajo. Izvedel je, da tam na majhne ivali, kakrne so same, prei
mrana senca, ki jih poseduje vse do njihove smrti...
A potovanje ni potekalo gladko, kajne, Glistorepy Prav na robu
gozda, v katerem naj bi me nael, je bedak nekega veera sestradan
vstopil v krmo. In koga je tam sreal Bertho Bootel, uslubenko
ministrstva za aranje!
Zdaj pa pozorno posluajte in sprevideli boste, kako je usoda
naklonjena lordu Mrlakensteinu. Glistorepy bi lahko v tistem hipu
izgubil ivljenje in jaz morda nikdar ve ne bi dobil monosti, da bi
se prerodil. A na Marius je izkazal mero prisebnosti, kakrne mu ne
bi nikdar pripisal. Bertho Bootel je povabil na noni sprehod, jo ujel... in jo
pripeljal meni. Uslubenka ministrstva, ki bi lahko vse pokvarila, je postala
dar, na kakrnega si ne bi upal pomisliti v najdrznejih sanjah. Kajti izkazalo
se je, da je pravi rudnik zanimivih novic. Resda pa se je bilo treba nekoliko
potruditi, da se je odprl.
Kakor koli, povedala mi je, da bo letos na Bradaviarki potekal
Triolski turnir. Poznala je tudi zvestega Jedca smrti, ki bi mi z
veseljem pomagal, e bi le stopil v stik z njim. Od Berthe sem
izvedel tevilne stvari. A nekdo jo je davno tega uroil s silovito
virozo pozabe in sredstva, s katerimi sem jo izgal iz nje, so bila
mogona. Ko sem iz nje iztisnil vse uporabne podatke, sta bila tako
njen razum kot telo pokodovana, in ni jima bilo pomoi. Odsluila je
svojemu namenu. Posedovati je nisem mogel. Znebil sem se je."
Prek Mojstrovega obraza se je zartal strahoten nasmeek, njegove
rdee oi pa so bile prazne in v njih ni bilo niti sence usmiljenja.
"Glistorepyjevo telo seveda ni bilo primerno za to, da bi se naselil
vanj. e bi ga kdo videl, bi nemudoma vzbudil razline sume, saj so
vsi domnevali, da je mrtev. A obenem je moen in vdan, natanko
takega sluabnika pa sem tudi potreboval. eprav je hudo nespreten
pri aranju, je lahko po mojih navodilih izvedel arobne postopke, s
katerimi sem priel do zasilnega, ibkega telesa. Telesa, v katerem sem lahko

bival, ko sem akal na bistvene sestavine za pravo ponovno rojstvo."

Mrlakenstein je ljubee oinil kao, ki je neprestano kroila okoli
nagrobnika.
"Seveda ne smem pozabiti tudi na pomo, ki mi jo je nudila moja
ljuba Nagini. Priskrbela mi je samorogove krvi, pa tudi kaji strup,
torej obe osnovni sestavini napoja, ki sem ga iznael sam. Prav z
njim je moje domala loveko telo postalo dovolj mono za pot.
Dobro sem vedel, da lahko na kamen modrosti pozabim, saj ga je
Dumbledore nedvomno uniil. A preden bi se spet pognal na lov za
nesmrtnim ivljenjem, sem bil zaasno pripravljen pristati na ivljenje
smrtnika. Zastavil sem si torej nekoliko preprosteji cilj: zadovoljil bi
se s tem, da bi spet priel do svojega starega telesa in nekdanjih moi.
Vedel sem, kako to dosei, saj so napoj, ki me je nocoj oivil,
poznali e v starih asih. Le tri sestavine izjemnih maginih moi
sem potreboval. Eno izmed njih sem imel dobesedno pri roki, kajne, Glistorepy
Meso sluabnika, ki bi ga ta prostovoljno rtvoval zame...
Ker sem potreboval tudi ostanke oetovih kosti, sem seveda moral
priti sem, kjer je pokopan. Kri sovranika pa... Glistorepy je bil
mnenja, da bi bila zame dovolj dobra kri katerega koli arovnika.
Katerega koli, ki me sovrai, seveda... Takih pa ni malo. Toda jaz
sem vedel, igavo kri potrebujem, e naj se vrnem med ive tako
mogoen, kot sem bil pred svojim padcem. Hotel sem kri Harryja
Potterja, hotel sem kri tistega, ki me je pred trinajstimi leti oropal
vsega. Kajti potem bi mo uroka, s katerim ga je obdarila mati,
obdala e mene, plala bi tudi po mojih ilah!
A kako bi se dokopal do Harryja Potterja, ki je tako mono
varovan, da verjetno niti sam ne ve za to Zaitil ga je Dumbledore,
in to e takrat, ko mu je fantova usoda padla v roke. Priklical je
starodavno mo, ki bo bdela nad fantom, dokler bo v oskrbi svojih
sorodnikov. Ko je pri njih, mu niti jaz ne morem blizu... Seveda bi
ga lahko poskual ugrabiti med svetovnim prvenstvom, saj tam ob
njem ni bilo ne sorodnikov ne Dumbledorja. A preve sem bil e
ibak, da bi privral nadenj, ko ga je obdajala cela horda arovnikov
z ministrstva. Na Bradaviarki pa nanj od jutra do veera pazi tisti
krivonosi bedak, ki ima tako rad bunkeljne. Kako bi mu ga lahko
iztrgal iz rok
Kako S pomojo podatkov, ki sem jih dobil od Berthe, seveda. S
pomojo zvestega Jedca smrti, ki je poskrbel, da se je Harryjevo ime
znalo v Ognjenem kelihu, da je fant zmagal na Turnirju in se je prvi
dotaknil triolskega pokala. Tega je moj zvesti sluabnik zaaral v
dvernik, ta pa ga je pripeljal sem, kjer ga Dumbledore ne more
zaititi in mu ne more pomagati. Zdaj je pred vami. Fant, zaradi
katerega naj bi jaz doakal svoj konec, mi je priletel naravnost pred noge."
Poasi se je pomaknil naprej in se obrnil k Harryju. Dvignil je palico.
"Cruccio!"
Boleine so bile strahotne. Harryju je bilo, kot bi se mu vgale
kosti. Mu je elo res raztrgalo Ga je brazgotina razklala na dvoje
Gledal je z belim. Naj bo e vsega konec! Naj pride tema! Smrt!
Potem pa je boleina nenadoma popustila. Mlahavo je obvisel na
vrveh, ki so ga vezale k nagrobniku Mrlakensteinovega oeta, in

kakor skozi meglo je zrl v Mojstrove bleee se rdee oi. Smeh

Jedcev je pozvanjal skozi noni zrak.
"Sami vidite, kako nespametno je bilo domnevati, da bi bil ta fant
lahko kdaj moneji od mene," je Mrlakenstein zopet nagovoril svoje
sluabnike. "A vseeno bi rad pregnal e zadnjo senco te zmote. Harry
Potter se mi je izmaknil zgolj zaradi zanj srenega spleta okoliin.
Svojo premo nad njim bom zdaj dokazal. Ubil ga bom. Na tem mestu, vprio vseh,
v tem trenutku, ko ob njem ni Dumbledorja, ki bi ga branil, ali mame, ki bi
umrla zanj. Dal mu bom prilonost. Prilonost, da se bori za lastno
ivljenje, vi pa boste s tem dobili neizpodbiten dokaz, kateri izmed naju je
mogoneji."
Obrnil se je h kai.
"Ne bo ti ve treba dolgo akati, Nagini," je zaepetal in kaa je
spolzela skozi visoko travo proti Jedcem smrti.
"Zdaj pa ga odvei, Glistorepy, in mu vrni palico."
tiriintrideseto poglavje
Vzvratni uinek
-----------------------------Glistorepy se je priblial Harryju, ki se je postavil na noge, da bi
teo telesa prenesel nanje, e preden bi ga Mrlakensteinov lakaj
osvobodil vrvi. Ta je s svojo novo, srebrno dlanjo segel k Harryjevim
ustom in iz njih potegnil rno tkanino. Nato je z enim samim zamahom mogone
dlani pretrgal vrvi, ki so Harryja vezale k nagrobniku.
Temu je sledil trenutek, ko bi Harry lahko stekel in se tako morda
reil, a pokodovana noga ga ni hotela ubogati. Hip zatem pa so
Jedci smrti e stopili blie vsaksebi, izoblikovali tesneji obro okoli
njega in Mrlakensteina, da so izginile tudi vrzeli, ki bi jih sicer
zapolnili manjkajoi coprniki. Glistorepy je odkorakal iz obroa, stopil
do Cedricovega trupla in se vrnil s Harryjevo palico, ki mu jo je
grobo porinil v roke, ne da bi ga pogledal. Nato je zavzel svoje
mesto med Jedci smrti, ki so Harryja nemo opazovali.
"So te nauili, kako poteka dvoboj, Harry Potter" ga je z mehkim
glasom vpraal Mrlakenstein in njegove rdee oi so se svetlikale kozi temo.
Ob teh besedah se je Harry spomnil dvobojevalskega kroka na
Bradaviarki, ki so ga imeli enkrat samkrat. Pri kroku se je nauil
samo razoroitvenega uroka in arobne besede zanj: zroxis. Kaj bi mu
zdaj koristilo, e bi Mrlakensteina spravil ob palico, pa etudi bi to
zmogel S tolikimi Jedci smrti, kot se jih je zgrnilo okoli njega, ne bi
nikdar opravil.
Vedel je, da mu grozi tisto, pred imer jih je vedno svaril Nerrga:
avada kedavra, kletev, ki je ni mogoe blokirati. In Mrlakenstein je
imel prav. Tokrat ob njem ni bilo mame, ki bi bila pripravljena umreti
zanj. Popolnoma sam je bil.
"Najprej se drug drugemu prikloniva, Harry," mu je posmehljivo
razloil Mrlakenstein in nekoliko upognil hrbet, svoj kaji obraz pa
vseeno e naprej obraal proti njemu. "Dajmo, dajmo, tako veleva
bonton, pa tudi Dumbledore bi elel, da se vede olikano. Prikloni se

smrti, Harry!"
Jedci smrti so se spet zasmejali in Mrlakenstein se je nasmehnil.
Harry pa se ni priklonil. Ne bo mu dovolil, da bi se igral z njim,
preden ga ubije!
"Rekel sem prikloni se," je dejal Mrlakenstein, dvignil palico... in
Harry je zautil, kako se mu hrbtenica upogiba, kakor bi ga k tlom
pritiskala velika, nevidna roka. Mojstrovi priboniki so se smejali e
glasneje.
"Priden," ga je z mehkim glasom pohvalil Mrlakenstein. Ko je
sprostil roko, v kateri je dral palico, je popustil tudi pritisk, ki je
uklonil Harryja. "No, zdaj pa zberi pogum in mi poglej v oi. Ponosno
se vzravnaj, kot se je tvoj oe, preden je umrl. Kajti dvoboj se zares
zane ele... zdaj!"
Mrlakenstein je dvignil palico, in e preden je Harry lahko napravil
kar koli, e preden se je sploh zganil, ga je oslepila kletev krianih.
Boleina je bila tako silovita in vseobsegajoa, da niti tega ni ve
vedel, kje je. Tisoeri razbeljeni noi so se mu zadrli v meso in trgali
po njem, da je krial glasneje kot kdaj koli v ivljenju...
Potem pa je boleina pojenjala. Prevalil se je na trebuh in se
postavil na noge. Tresel se je silovito kot Glistorepy, ko si je odsekal
roko. Opotekel se je vstran, v steno opazujoih Jedcev smrti, ti pa
so ga takoj odrinili nazaj proti Mrlakensteinu.
"Kratek premor," je izjavil ta in ree nosnic so se mu razprle od
razburjenja. "Naj si malo oddahnemo. Je bolelo, Harry Gotovo si ne
eli, da bi spet izvedel to kletev, kajne"
Harry mu ni odgovoril. Iz rdeih oi, v katerih ni bilo trohice
usmiljenja, je razbral, da bo umrl kot Cedric. Umrl bo. Tako pa je.
Ne bo pa dopustil, da bi se Mrlakenstein prej pozabaval z njim. Ne
bo ga ubogal. Ne bo moledoval.
"Vpraal sem te, e si eli, da bi spet izvedel to kletev" je
zapredel Mojster. "Odgovori mi! Impero!"
Harry se je poutil, kot bi mu neznanska dlan iz glave izbrisala
vse misli. Ne misliti, ah, kaken blaen obutek. Bilo je, kot bi
lebdel, sanjal. Odgovori ,Ne...' Reci ,Ne...' Reci samo ,Ne...'
"Ne bom," se je razlegel moneji glas iz neznanih globin
Harryjeve glave. "Ne bom odgovoril!"
Reci samo ,Ne...'
"Ne bom. Tega ne bom rekel!"
Reci samo ,Ne...'
"Ne bom!"
In ti besedi sta zadoneli iz Harryjevih ust. Odmevali sta prek
pokopalia, obutek lebdenja pa ga je zapustil tako naglo, kot bi ga
nekdo polil z mrzlo vodo. Vrnila se je boleina, ki jo je v njegovo
telo zasejala kletev krianih, zavedel se je, kje je in kaj ga aka...
"Ne bo" je tiho vpraal Mrlakenstein, Jedci smrti pa se niso ve
smejali. "Ne bo rekel ,Ne' Harry, ubogljivost je lepa vrlina, in
preden umre, te je vsekakor moram nauiti... Morda s prijetnim
odmerkom boleine"
Mrlakenstein je dvignil palico, a tokrat je bil Harry pripravljen. Na
tla se je vrgel tako hitro, kot se lahko le izurjen igralec quidditcha,

nato pa se je zavalil za marmornati nagrobnik. Kletev ga je zgreila

in silovito usekala v nagrobni kamen, da je poil.
"Ne igrava se skrivalnic, Harry," je dejal Mrlakensteinov mehki,
hladni glas, ki se mu je priblieval. Jedci smrti so se spet zasmejali.
"Pred mano se ne more skriti. Mar to pomeni, da si se navelial
najinega dvoboja Bi raje videl, da te kar takoj pokonam, Harry
Potter Potem pa le pridi blie... Pridi, se bova igrala... Hitro bova
opravila. Morda sploh ne bo bolelo... No, v to sicer nisem preprian,
saj e nikoli nisem umrl."
Harry je poepnil za nagrobnik in vedel je, da je zdaj vsega
konec. V bliini ni bilo nikogar, ki bi mu priskoil na pomo. Slial
je, kako se mu Mrlakenstein vse bolj pribliuje, in jasno mu je bilo
samo to, kar je segalo prek meja strahu ali razuma: da noe umreti
klee za nagrobnikom, kakor otrok, ki se igra skrivalnice! Da noe
umreti klee pred Mrlakensteinovimi nogami! Umrl bo pokonno, kakor
njegov oe. Umrl bo, ko se bo poskual braniti, pa eprav nima nikakrne
monosti, da bi dejansko uel smrti!
Krevito je preprijel palico in jo izproil predse. Nato pa se je
vrgel izza nagrobnika, e preden je Mrlakenstein okoli njega pomolil
svoj kaji obraz.
A Mojster je bil pripravljen. Za drobec sekunde sta si zrla iz oi v
oi.
"Zroxis!" je nato vzkliknil Harry.
Mrlakenstein pa je v istem hipu zavpil: "Avada kedavra!"
Iz Harryjeve palice je planil curek rdee svetlobe, iz
Mrlakensteinove zelen plamen. Curek in plamen sta treila drug v
drugega. Harryjeva palica je vzdrhtela, kot bi skoznjo stekel moan
elektrini tok, in ne bi je mogel spustiti, tudi e bi jo hotel. Kajti obe
arobni palici je zdaj povezoval ozek arek svetlobe, ki ni bil niti
zelen niti rde, temve slepee zlate barve. Harry, ki je z osuplim
pogledom sledil arku, je opazil, da se tudi Mrlakensteinovi dolgi, beli
prsti silovito oklepajo drhtee palice.
Potem - ni je bilo stvari, ki bi Harryja lahko pripravila na kaj
taknega - je oba dvignilo v zrak, njuni palici pa je e naprej
povezovala nit zlate, drgetajoe svetlobe. Odneslo ju je stran od
nagrobnika Mrlakensteinovega oeta in pristala sta na delu
pokopalia, kjer ni bilo grobov. Jedci smrti so svojega gospodarja
krie spraevali, kaj naj storijo, skupaj s kao so se jima e bliali,
spet so ju poskuali obkroiti, nekateri so segli po svojih palicah...
Tedaj pa se je zlata nit med Harryjem in Mrlakensteinom razcepila.
eprav sta bili njuni palici e vedno povezani, je iz arka planilo na
tisoe poganjkov, ki so se boili visoko nad njima, se kriali in
prepletali, dokler ju ni obdajala zlata, kupolasta mrea svetlobe. Jedci
smrti so kakor akali kroili okoli nje in njihovi vzkliki so bili zdaj
nenavadno udueni.
"Ne storite niesar!" jim je krie ukazal Mrlakenstein.
Harry je opazil, kako njegove rdee oi osuplo opazujejo, kaj se
dogaja in kako se trudi, da bi prelomil nit, ki je e vedno povezovala
palici. Harry je svojo poprijel e moneje, z obema rokama, in zlata
nit se ni pretrgala.

"Ne storite niesar, dokler vam tega ne ukaem!" je Mrlakenstein

ponovil ukaz.
Potem pa je zrak napolnil nezemski, neizmerno lep zvok...
Razlegal se je iz mree, spletene iz svetlobe, ki je drhtela okoli
Harryja in Mrlakensteina. Zvok je Harry prepoznal, pa eprav ga je
slial ele drugi v ivljenju. To je bila feniksova pesem.
To je bila pesem upanja, najlepa pesem, kar jih je Harry kdaj
slial, in ni je bilo stvari, ki bi se je bolj razveselil. Ne le da ga je
obdajala. Poutil se je, kot bi bila v njem samem, kot bi ga povezala
z Dumbledorjem, bilo mu je, kot bi mu prijatelj zaepetal na uho:
arek se ne sme prelomiti.
Vem, je Harry povedal glasbi, vem, da se ne sme.
A v tistem hipu je povezavi med njim in Mrlakensteinom e grozil
konec. Harryjeva palica je zaela drhteti e moneje kot prej... in
arek se je spremenil. Bilo je, kot bi po niti drseli veliki biseri
svetlobe. Ti so zaeli poasi, a vztrajno drseti proti njemu in Harry je
zautil, kako se je palica jezno stresla.
Biseri so se pomaknili e blije k njeni konici, les pod Harryjevimi
prsti pa je postal neverjetno vro in zbal se je, da bodo iz njega
vsak hip izbruhnili plameni. Blije ko so bili biseri, bolj se je tudi
palica tresla; Harry je bil preprian, da ne bo zdrala stika z njimi, in
strah ga je bilo, da se bo razletela.
Zbral je vso svojo voljo in vse misli, tja do zadnje, najmanje ter
jih usmeril v bisere. Naj gredo! Naj zdrsnejo stran! Proti
Mrlakensteinu! so govorile njegove zbrane, razjarjene oi, v uesih pa
mu je pozvanjala feniksova pesem. In poasi, zelo poasi so se
biseri drhte ustavili, nato pa zaeli polzeti v nasprotno smer...
Zdaj se je vse bolj tresla Mrlakensteinova palica, zdaj je bil
Mrlakenstein videti osupel, domala preplaen!
Eden izmed biserov je drhtel le nekaj centimetrov stran od konice
Mojstrove palice. Harry ni vedel, emu to pone in kaj naj bi s tem
dosegel. A zbran je bil kot e nikdar v ivljenju in mo svojih misli
je usmeril v eno samo stvar - da bi tisti biser pritiral vse do Mrlakensteinove
palice. Poasi... zelo poasi... je biser e naprej drsel po zlati niti... za
trenutek se je silovito zableal... potem pa... se je staknil s palico.
Iz te so se v hipu razlegli odmevajoi kriki boleine. Potem
Mrlakensteinove oi so bile iroko, pretreseno razprte - pa je iz
konice palice poletela gosta, meglena dlan in izginila; privid dlani, ki
jo je Mrlakenstein ustvaril za Glistorepyja. Iz palice se je znova izvilo
vreanje, nato pa je na njeni konici vzcvetelo nekaj veliko vejega,
nekaj veliastnega, sivkastega, nekaj, kar je bilo kot iz najbolj gostega,
najbolj otipljivega dima. Glava... prsi in roke... trup Cedrica Diggoryja.
Harryja je to pretreslo, da bi palico skoraj izpustil, a nagonsko jo
je le e moneje stisnil. Gosti, sivi duh Cedrica Diggoryja - je res
duh Harry bi prisegel, da bi se ga lahko dotaknil - se je e ves
izvil iz Mrlakensteinove palice. Zdaj se je vzravnal, se ozrl k zlati niti
svetlobe in spregovoril. "Ne popusti, Harry."
Njegov glas je bil oddaljen in odmevajo.
Harry je pogledal Mrlakensteina. Njegove iroko razprte rdee oi

so bile e vedno povsem osuple. Tako kot Harry, tudi Mojster ni niti
najmanj priakoval, da se bo zgodilo kaj taknega.
Harry je zaznal preplaene, komaj sline krike Jedcev smrti, ki so
pree kroili okoli roba zlate kupole. A razboleli kriki palice njegovega
nasprotnika so bili veliko glasneji... in iz njene konice se je izvilo
e nekaj. Gosta senca druge glave, ki so ji hitro sledili roke in trup... Tako
kot se je prej skozi palico prerinil Cedric, se je zdaj iz nje izvil starec, ki
ga je Harry neko videl v sanjah. Njegova senca ali duh, kar koli je to bilo,
si je ogledal Harryja in Mrlakensteina, pa zlato mreo ter nit. Nato se je
naslonil na sprehajalno palico in se nekoliko preseneeno zazrl v
Mrlakensteina.
"Torej je res arovnik" se je udil. "Ubil me je pravi arovnik...
Daj ga, fante, daj ga!"
A e se je iz Mrlakensteinove palice prikazala tretja glava... in ta,
siva kakor star kip, je bila enska. Harry, igar roki sta se tresli od
napora, da bi umirili palico, je opazoval, kako je padla na tla. Nato se je
senca vzravnala kot obe pred njo in se nejeverno ozrla okoli sebe.
Duh Berthe Bootel je s iroko razprtimi omi dolgo opazoval bitko,
ki je divjala pred njo.
"Ne spusti palice!" je nazadnje vzkliknila in njen glas je tako kot
Cedricov odmeval iz neznanske daljave. "Ne pusti se mu, Harry - dri palico!"
Vse tri postave so nato zaele hoditi ob notranji steni zlate mree,
medtem ko so Jedci smrti oprezali okoli nje... in ko so
Mrlakensteinove mrtve rtve kroile okoli dvobojevalcev, so epetale;
Harryja so tiho vzpodbujale in Mrlakensteina psovale z besedami, ki
jih Harry ni mogel sliati.
Potem pa se je iz konice Mojstrove palice prikazala e ena enska
glava... in Harry je vedel, igava je. Vedel je, kot bi jo priakoval od
trenutka, ko se je na plano prerinil Cedric. Vedel je, kajti njej je bilo
tega veera posveenih ve njegovih misli kot komur koli drugemu...
Sivkasta senca mlade enske z dolgimi lasmi se je vzravnala ter
se obrnila k Harryju... in Harry, igar roke so zdaj neizprosno
drhtele, se je zazrl v sennati obraz svoje mame.
"Tvoj oe prihaja," mu je tiho povedala. "Rad bi te videl. Vse bo
e v redu. Dri se."
In priel je. Najprej se je prikazala njegova glava, nato njegovo
telo. Iz Mrlakensteinove palice je vzcvetela postava visokega mokega
razmrenih las, sivkasti odmev Jamesa Potterja. Odkorakal je k
Harryju, se ustavil tik pred njim in se zazrl vanj, nato pa spregovoril
s prav tako oddaljenim, odmevajoim glasom kot drugi. A tiho, da ga
ne bi slial Mrlakenstein, igar obraz je zdaj sijal od strahu pred
rtvami, ki so preale okoli njega.
"Ko se bo nit strgala, se bomo tu lahko zadrali le za nekaj
trenutkov. A poskrbeli bomo, da bo imel dovolj asa. Steci k
dverniku, ki te bo odpeljal nazaj na Bradaviarko. Si me razumel, Harry"
"Sem," je dahnil Harry, ki se je boril, da se mu palica ne bi
izmuznila izmed prepotenih prstov.
"Harry," je zaepetala Cedricova senca. "Bi moje telo lahko vzel s
sabo Odnesi ga mojim starem... Prosim..."
"Bom," je obljubil Harry, skremen od napora, da bi obvladal palico.

"Pojdi," je zaepetal glas njegovega oeta. "Pripravi se, potem pa

steci!"
Harry je vedel, da tako ali tako ne bi ve dolgo zdral.
"Zdaj!" je zavpil. Silovito je potegnil za palico, jo zasukal navzgor
in zlata nit se je pretrgala, kletka svetlobe izginila, feniksova pesem
obmolknila. A sennate postave Mrlakensteinovih rtev se niso
porazgubile. Stekle so proti svojemu krvniku, da so mu zastrle
pogled, in Harry se je pognal v beg. Na tla je podrl dva osupla
Jedca smrti, mimo katerih je stekel, vignil je med nagrobniki, util
je, kako zrak okoli njega parajo kletve, slial, kako silovito treskajo
ob kamnite ploe. Izmikal se jim je, drvel proti Cedricovemu truplu
in niti boleine v glenju se ni ve zavedal, saj je vse svoje bitje
usmeril na eno samo nalogo.
"Ohromite ga!" je zavreal Mrlakenstein.
Harry se je tri metre pred Cedricovim truplom vrgel za
marmornatega angela, da bi se izognil curkom rdee svetlobe. Uroki
so treili v kip, mu zdrobili eno izmed kril in drobci kamenja so
zapreli dale naokrog. Harry je preprijel palico in planil izza angela.
"Oviralis!" je zavpil in usmeril palico prek ramen, v Jedce smrti, ki
so tekli za njim.
Ni se ozrl, saj za to ni imel asa, a po priduenem kriku je sodil,
da je ustavil vsaj enega izmed njih. Skoil je prek pokala in se vrgel
na tla, saj je zopet zaslial, kako uroki parajo zrak za njim. e
preden je priletel na tla, so mu prek glave inili tevilni curki
svetlobe, sam pa je e iztegnil dlan, da bi Cedrica zgrabil za roko.
"Umaknite se! Jaz ga bom ubil! Moj je!" je vreal Mrlakenstein.
Harryjeva dlan se je oklenila Cedricovega zapestja. Med njim in
Mrlakensteinom se je dvigoval nagrobnik, a Cedric je bil preteek, da
bi ga nesel, pokal pa je leal izven dosega Harryjevih rok...
Iz teme so se prikazale Mrlakensteinove goe oi. Usta so se mu
zvila v nasmeh, e je dvignil palico...
"Accio!" je zavpil Harry in stegnil roko proti pokalu.
Ta se je dvignil s tal in poletel proti njemu... Harry ga je zgrabil
za roaj...
Mrlakensteinov razbesneli krik je zaslial v trenutku, ko ga je
nezadrno potegnilo v vrtinec vetra in barve. Dvernik je deloval.
Skupaj s Cedricom ju je popeljal tja, odkoder sta prila.
Petintrideseto poglavje
Reserum
-----------------------------Harry je z vsem telesom treil na tla, obraz mu je zabilo v travo
in njen vonj mu je napolnil nosnice. Ko ga je dvernik odpeljal nazaj,
je zaprl oi in tudi zdaj jih ni odprl. Ni se zganil. Samo za zrakom je
hlastal, kajti bilo mu je, kot da so tla paluba ladje, ki se je znala
sredi stranega viharja. Da bi neurje umiril, je e trdneje poprijel
gladki, hladni roaj pokala in Cedricovo roko. Kmalu si ju sploh ni
ve upal spustiti, saj se je bal, da bo zdrsnil v temo, ki se je e

dvigovala na obrobju njegove zavesti. akal je... akal, da bo kdo

kaj naredil... da se bo kaj zgodilo... brazgotina na elu pa mu je
ves as topo arela.
Nenaden hrup ga je ogluil in zmedel, povsod so bili glasovi,
koraki, kriki. Ni se zganil, ob nenadnem izbruhu zvokov je le spail
obraz, kot da gre za nono moro, ki bo minila...
Potem pa so ga neznane roke grobo zgrabile in ga obrnile na hrbet.
"Harry! Harry!"
Odprl je oi.
Nad njim je bilo zvezdnato nebo, nadenj se je sklanjal Albus
Dumbledore. Temne sence drugih ljudi so se jima vse bolj priblievale
in tla pod Harryjevo glavo so se tresla od njihovih korakov. Dvernik
ga je ponesel k vhodu v labirint. Okoli njega so se dvigovale tribune,
prek katerih so se gibali nejasni obrisi.
Cedrica se je oklenil e moneje, pokal pa spustil in s prosto
roko zgrabil za Dumbledorjevo zapestje. Ravnateljev obraz je bil zdaj
bolj, zdaj manj zabrisan.
"Vrnil se je," je zaepetal Harry. "Mrlakenstein se je vrnil med ive."
"Kaj se dogaja"
Nad Harryjem se je prikazal narobe obrnjeni obraz Corneliusa
Schushmaarja, ki je bil bled in popolnoma preplaen.
"O, moj... Diggory!" je zaepetal. "Dumbledore! Mrtev je!"
Te besede so ponovila mnoga usta. Sennate postave, ki so se
zgrnile okoli Harryja, so jih izgovorile epetaje, tisti za njimi pa so jih
zakriali v no: "Mrtev je! Mrtev je! Cedric Diggory! Mrtev!"
"Harry, spusti ga vendar," je poprosil Schushmaarjev glas.
Harry je zautil, da mu tuji prsti poskuajo razkleniti dlan, s katero
se je oklepal Cedricovega mlahavega telesa, in oprijel se ga je e moneje.
Potem pa se mu je priblial Dumbledorjev obraz, ki je bil e
vedno nejasen in zamegljen, ter dejal: "Harry, ne more mu pomagati.
Mrtev je. Spusti ga."
"Prosil me je, naj truplo odpeljem nazaj," je zamrmral Harry. Zdelo
se mu je pomembno, da to razloi. "Prosil me je, naj ga odpeljem k
njegovim starem..."
"Razumem, Harry. Zdaj pa ga spusti..."
Dumbledore se je sklonil k njemu. Za tako starega in suhljatega
loveka ga je z neverjetno lahkoto dvignil s tal ter ga postavil
pokonci. Harry se je zamajal. V glavi mu je zamolklo udarjalo,
pokodovana noga pa ni ve zdrala njegove tee. Mnoica gledalcev
se je prerivala, saj so vsi eleli priti im blije, in njihovi glasovi so
pritiskali na Harryja: "Kaj se je zgodilo Kaj je narobe z njim
Diggory je mrtev!"
"V ambulanto mora!" je glasno odredil Schushmaar. "Hudo je
pokodovan in pretresen. Dumbledore, Diggoryjevi stari so na tribuni..."
"Bom jaz poskrbel za Harryja, ravnatelj!"
"Ne, raje bi videl..."
"Dumbledore, Amos Diggory tee s tribune. Sem bo priel. Ne bi
bilo bolje, da mu poveste... Preden ga vidi..."
"Harry, poakaj tukaj!"
Dekleta so vreala in histerino hlipala. Harryju se je za trenutek

popolnoma zmeglilo.
"Vse se bo uredilo, poba. Jaz bom poskrbel zate, pridi, greva v
ambulanto."
"Dumbledore je rekel, naj poakam tukaj," je otopelo izdavil Harry.
elo so mu stresali zamolkli udarci in lo mu je na bruhanje, videl
pa je vse bolj nejasno.
"Lei mora. Pridi, greva!"
Nekdo, ki je bil veji in moneji od Harryja, ga je napol zvlekel,
napol odnesel skozi preplaeno mnoico. Vodil ga je nazaj v grad,
prek trate in mimo durmstrangovske ladje. Harry ni slial niesar ve,
samo e teko sopenje mokega, ki mu je pomagal hoditi.
"Kaj se je zgodilo, Harry" ga je vpraal, ko mu je pomagal prek
kamnitih stopnic. Tok, comp. Tok, comp. Tok, comp. Torej ga v grad
pelje Noru Nerrga!
"Pokal je bil dvernik," je povedal Harry, ko sta prekala avlo. "S
Cedricom naju je ponesel na pokopalie... tam pa naju je akal
Mrlakenstein. Lord Mrlakenstein."
Tok, comp. Tok, comp. Tok, comp. Navzgor po marmornatih stopnicah...
"Sreal si se z Mojstrom In kaj se je zgodilo potem"
"Glistorepy je ubil Cedrica. Ubil ga je!"
"In potem"
Tok, comp. Tok, comp. Tok, comp. Vzdol hodnika...
"Zvaril je napoj. Spet ima telo!"
"Mojster ima spet telo Vrnil se je"
"Prili so Jedci smrti in dvobojevala sva se."
"Dvobojeval si se z Mojstrom"
"Uel sem mu... Moja palica... Zgodilo se je nekaj udnega. Videl
sem mamo in oeta. Prila sta iz njegove palice."
"Kar semle, Harry. Kar semle stopi in sedi. Zdaj se bo vse
uredilo. Spij tole."
Harry je zaslial, kako je zakrtala kljuavnica, in nato zautil, da
mu je Nerrga v roke potisnil ao.
"Pij, bolje se bo poutil. Dajmo, Harry, nujno moram izvedeti, kaj
se je zgodilo!"
Nerrga mu je pomagal zvrniti ao. Harryja je od pekoe tekoine v grlu
galo in zakaljal je. A Nerrgov kabinet, pa tudi profesorja samega, je zdaj
videl veliko bolj jasno. Nerrga je bil videti tako bled kot Schushmaar in vanj
je upiral obe svoji oesi, ne da bi enkrat samkrat pomeiknil.
"Mrlakenstein se je torej vrnil med ive Si preprian Kako mu je
to uspelo"
"Z napojem... v katerem so bile kosti njegovega oeta,
Glistorepyjeva roka in moja kri," je povedal Harry. Misli so se mu
zbistrile in tudi v brazgotini ga ni ve kljuvalo. Nerrgov obraz je
dobro videl, eprav je bilo v kabinetu temno. Z oddaljenega igria
se je e vedno razlegalo vpitje in krianje.
"Tvoja kri" je vpraal Nerrga.
"Ja," je pritrdil Harry in dvignil roko. Rokav plaa je bil raztrgan
na mestu, kjer je vanj zarezalo Glistorepyjevo bodalo.
"Pa Jedci smrti So se vrnili"
"Ja," je prikimal Harry. "Veliko jih je."

"Kako je ravnal z njimi" se je tiho pozanimal Nerrga. "Jim je

odpustil"
A Harry se je nenadoma neesa spomnil. Dumbledorju mora
nemudoma povedati...
"Eden izmed Jedcev smrti je na Bradaviarki! Tukaj je! Prijavil me
je na Turnir in poskrbel, da sem priel do pokala!"
Poskusil je vstati, a Nerrga ga je potisnil nazaj na stol.
"Vem, kdo je Jedec smrti," je tiho rekel.
"Karkaroff" je razburjeno vpraal Harry. "Kje je Ste ga ujeli"
"Karkaroff" je ponovil Nerrga in se namrdnil. "Ko ga je Mojstrovo
znamenje nocoj zaelo gati, je pobegnil. Preve Mrlakensteinovih
vdanih sluabnikov je izdal, da bi si jih elel sreati. A dvomim, da
bo priel dale. Mojster svoje sovranike vedno izsledi."
"Karkaroff je pobegnil Ampak to pomeni... To pomeni, da me na
Turnir ni prijavil on!"
"Ne," je Nerrga poasi zmajal z glavo, "ni te. Jaz sem te."
Harry ni verjel lastnim uesom.
"Ne!" je izdavil. "Vi pa e ne... Saj me niste mogli!"
"O, pa sem te! Verjemi, da sem te!" je zagodel Nerrga in njegovo
arobno oko se je zasukalo k vratom. Mar kdo stoji pred njimi
Vsekakor je Nerrga segel po palici... in jo uperil v Harryja.
"Torej jim je odpustil, kaj" se je namrdnil. "Odpustil je Jedcem
smrti, ki so ostali na prostosti Tistim, ki so se izmuznili Azkabanu"
"Kaj" je zameikal Harry.
Zrl je v palico, s katero je profesor meril vanj. To je gotovo samo
slaba ala! Saj ne more biti res!
"Vpraal sem te," je tiho zagodel Nerrga, "e je Mojster odpustil
izmekom, ki ga nikdar niso poskusili poiskati. Tistim izdajalskim
revam, ki so se mu raje odrekli, kot da bi li v Azkaban! Nivrednim
potuhnjencem, ki so bili dovolj pogumni, da so na svetovnem
prvenstvu poskakovali naokrog z maskami na obrazih, ko sem na
nebo priaral Znamenje, pa so pobegnili!"
"Vi ste ga priarali... Kaj pa govorite!"
"Saj sem ti povedal, Harry... Povedal sem ti. Nikogar ne sovraim
bolj kot Jedcev smrti, ki so ostali na prostosti. Mojemu gospodarju
so obrnili hrbet, ko jih je najbolj potreboval. Preprian sem bil, da jih
bo kaznoval in jih akajo neverjetne muke. Saj jih je muil, Harry
Kajne, da jih je..."
Nerrga se je nenadoma zareal tako blazno, da mu je obraz kar
zaarel.
"Povedal jim je, da sem mu jaz edini - edini! - ostal zvest, kajne
Da sem bil pripravljen tvegati vse in mu priskrbel tisto, kar si je
najbolj elel - tebe!"
"Saj se samo... Ampak... Vi res niste..."
"Kdo te je prijavil na Turnir kot prvaka etrte ole Jaz. Kdo te je
branil pred vsemi, ki so ti hoteli koditi ali prepreiti, da bi tekmoval
na Turnirju Jaz. Kdo je Hagrida pripravil do tega, da ti je pokazal
zmaje Jaz. Kdo ti je pomagal, da si odkril edini nain kako zmaja
premagati Jaz!"
Nerrgovo arobno oko se je zdaj zasukalo od vrat k Harryju.

Profesorjeva usta so bila posmehljivo razprta.

"To ni bilo lahko, Harry. Le s teavo sem te usmerjal, ne da bi
kdo kaj posumil. Kako prevejan sem moral biti, da ne bi opazili,
kdo je zasluen za tvoje uspehe! Dumbledore bi vsekakor postal sila
sumniav, e bi ti vse lo kot po maslu. Po drugi strani pa sem te
moral v tisti labirint spraviti z nekaj prednosti pred ostalimi. Potem bi
se drugih prvakov e nekako znebil in ti bi priel do pokala prvi. A
ker si butast, je bilo moje delo e teje. Pri drugi nalogi... Takrat
me je bilo resnino strah, da mi bo spodletelo. Neprestano sem
moral paziti nate, Potter. Vedel sem, da ti ni jasno, kaj bi z jajcem,
zato sem ti moral dati e en namig..."
"Saj mi ga niste," ga je hripavo prekinil Harry. "Cedric mi je
povedal..."
"Kaj pravi, komu je vprio Cedrica ,ulo', da je treba jajce odpreti
pod vodo Dobro sem vedel, da ti bo povedal, kaj mora napraviti z
jajcem. Ah, potenjakarji ste kakor lutke, Potter. Vedel sem, da se ti
bo Cedric hotel oddoliti, ker si mu povedal za zmaje. In res se ti
je. A celo po tem, celo ko si to izvedel, bi ti lahko spodletelo. Ves
as sem te opazoval... Koliko ur si predel v knjinici! Se ti res ni
posvetilo, da je knjiga, ki jo potrebuje, v vai spalnici e prej sem
jo uspel spraviti tja, Veleritu sem jo dal, se ne spomni arobne
vodne rastline Sredozemlja in njih lastnosti. V njej bi lahko prebral
vse o krnjavi travi. Preprian sem bil, da bo za pomo poprosil
isto vse, in Velerit bi ti v hipu znal svetovati, kaj naj stori. Pa ga
nisi vpraal! Nisi ga! Tako vase zagledan in svojeglav si, da bi mi
skoraj vse pokvaril.
Zato mi je preostalo samo eno. Zate sem moral poskrbeti prek
drugega nedolnega bedaka. Na boinem plesu si mi povedal, da ti
je tiste udake nogavice podaril hini vilinec Trapets. Naroil sem
mu, naj pride v zbornico po plae, ki jih je treba oistiti. Ko je
priel, sem McHudurrovo zapletel v glasen pogovor o jetnikih
povodnih ljudi in o tem, e se bo domislil, da bi si pomagal s
krnjavo travo. Tvoj mali prijatelj jo je nemudoma ucvrl v Rawsov
kabinet, mu ukradel zelie, ki si ga potreboval, in ti ga prinesel."
Nerrgova palica je bila uperjena naravnost v Harryjevo srce. Za
profesorjevim hrbtom so se po zrcalu sovranikov premikali zamegljeni
obrisi.
"V jezeru si bil zelo dolgo, Potter. Ustrail sem se e, da si utonil.
Obnaal si se neverjetno neumno! Na sreo je Dumbledore irijo
preprial, da tvoje ravnanje izraa plemenit znaaj, in dali so ti visoko
oceno. Spet sem laje zadihal.
Danes zveer pa bi ti brez moje pomoi v labirintu vekrat trda
predla. Ker ive meje arobnemu oesu ne morejo skriti niesar, sem
ti lahko s poti odstranil marsikatero oviro. Ko je la mimo mene
Fleur, sem jo ohromil. Levyja pa sem zaklel z imperatorjevo kletvijo,
da bi pospravil Diggoryja in bi ti imel prosto pot do pokala."
Harry je nejeverno zijal vanj. Ni mu bilo jasno, kako je to mogoe.
Dumbledorjev prijatelj, slavni auror, tisti, ki je ujel tevilne Jedce
smrti... To je vendar nemogoe! Popolnoma nemogoe!
Zamegljeni obrisi v zrcalu sovranikov za Nerrgovim hrbtom so

postajali vse ostreji in jasneji. Harry je v njem razloil tri postave,

ki so se vse bolj priblievale. A Nerrga jih ni opazil. S svojim
arobnim oesom je nepremino zrl v Harryja.
"Mojster te ni zmogel ubiti, pa eprav si je tega neizmerno elel,"
je zaepetal Nerrga. "Samo pomisli, kako me bo nagradil, ko bo
izvedel, da sem to namesto njega opravil jaz. Predal sem te mu tebe, ki te je najbolj potreboval, da bi priel do novega telesa! Zdaj
pa te bom e ubil. Nagradil me bo bolj kot vse ostale Jedce smrti
skupaj. Najljubi mu bom, spoznal bo, da sem mu najzvesteji, in
vedno me bo imel ob sebi! Ljubil me bo kakor lastnega sina!"
Nerrgovo normalno oko je bilo isto izbuljeno, arobno pa je e
vedno zrlo v Harryja. Vrata so bila zapahnjena in Harry je vedel, da
palice nikakor ne bo pravoasno povlekel iz epa...
"Z Mojstrom imava marsikaj skupnega," je nadaljeval Nerrga, ki je
bil videti povsem nor. Vstal je, se sklonil nad Harryja in se
posmehljivo zazrl vanj. "Oba sva imela oeta, ki sta naju strahotno
razoarala. Oba z Mojstrom naju je tudi doletela sramota, da so naju
poimenovali po oetih. In oba sva izrabila prilonost ter ju v imenu
brigad teme ubila! Ah, kako sladko je maevanje!"
"Saj ste nori!" je ulo Harryju. "Zmealo se vam je!"
"Da se mi je zmealo, kaj" je zavreal Nerrga, saj mu je glas
uel iz vajeti. "Bomo videli! Zdaj ko se je Mojster vrnil med ive in
ima ob sebi mene, bomo e videli, kdo je nor! Vrnil se je med ive,
Potter! Nisi ga ubil! Jaz pa bom ubil tebe, in to v tem trenutku!"
Nerrga je dvignil palico in odprl usta, Harryjeva dlan je inila v
ep...
"Hromi!"
Vrata kabineta so se glasno raztreila, prostor je napolnila
zaslepljujoa rdea svetloba in iveri so letele na vse strani...
Nerrgo je vrglo vznak, Harry pa je e vedno zijal tja, kjer se je
pred trenutkom nahajal Nerrgov obraz. A zdaj je pred sabo videl
Albusa Dumbledorja, Robausa Rawsa in Minervo McHudurro, ki so
gledali vanj iz zrcala sovranikov. Obrnil se je in vse tri zagledal med
vrati; ravnatelj je stal pred profesorjema, v izproeni roki pa je stiskal
palico.
Harryju je ele takrat postalo jasno, zakaj je Dumbledore edini
arovnik, ki se ga Mrlakenstein boji. Ravnatelj je zrl v Nerrgo, ki je
nezavesten leal na tleh, in tako strahotno razsrjenega Harry ni videl
e nikoli. Na njegovem obrazu ni bilo sledu prijaznega nasmeka, oi
za oali se mu niso nagajivo lesketale. V vsaki gubi starodavnega
obraza se je rtal hladen bes, mo pa je tako silovito izarevala iz
njega, kot bi od jeze dejansko vzplamtel.
Vstopil je v kabinet, Nerrgovo telo s stopalom zvrnil na hrbet in
se zazrl v njegov obraz. Raws mu je sledil, a se zasukal k zrcalu
sovranikov, v katerem je bil e vedno jasno viden njegov lastni
obraz, ki je besno zijal v kabinet.
Profesorica McHudurra pa se je odpravila naravnost k Harryju.
"Pridi, Potter," je zaepetala. Njene ozke ustnice so trzale, kot da
ji gre na jok. "Pridi, greva v ambulanto..."
"Ne," ju je ustavil ravnatelj.

"Dumbledore, res bi moral... Poglejte ga. Mar ni danes prestal e

dovolj"
"Ostal bo tu, Minerva. Razumeti mora," ji je pojasnil ravnatelj.
"Razumevanje je prvi korak k temu, da stvar sprejmemo za tako,
kakrna je, in ele takrat lahko resnino okrevamo. Zato mora
izvedeti, kdo mu je nocoj naloil tako teak preizkus in zakaj."
"Nerrga," je zamrmral Harry. Od preseneenja je bil e vedno ves
otopel. "Nerrga, da je Jedec smrti"
"To ni Alastor Nerrga," je tiho povedal Dumbledore. "Njega nisi
nikdar spoznal. Pravi Nerrga te po tem, kar se je zgodilo danes
zveer, ne bi odpeljal od mene. V trenutku, ko te je odvlekel, sem
vedel in mu sledil."
Ravnatelj se je sklonil nad mlahavo telo neznanega arovnika, ki
ga je ohromil. Z roko mu je segel pod pla, izpod katerega je
privlekel utarico ter op kljuev, obeenih na jeklen obro. Nato se
je obrnil k McHudurrovi in Rawsu.
"Robaus, prinesite, prosim, najmoneji napoj resnice, kar ga
premore vaa shramba. Mimogrede zavijte e v kuhinjo in pripeljite s
sabo hino vilinko Uchko. Minerva, vi pa bodite tako prijazni in
pojdite k Hagridovi koi. Na vrtu boste nali velikega rnega psa.
Odpeljite ga v moj kabinet, povejte mu, da bom kmalu priel, potem
pa se vrnite sem."
e so se ta navodila Rawsu ali McHudurrovi zdela nenavadna, sta
to dobro prikrila. Eden za drugim sta se zasukala na petah in odla.
Ravnatelj je nato odkorakal k zaboju s sedmimi kljuavnicami, vtaknil
prvi klju v eno izmed njih in jo odklenil. Zaboj je bil poln knjig z
uroki. Zaprl ga je in drugi klju vstavil v drugo kljuavnico. Knjige z
uroki so izginile. Zdaj je zaboj vseboval mnoico zahrbtovidov, nekaj
zvitkov pergamenta in peres, pa tudi srebrnkast pla nevidnosti.
Harry je preseneeno opazoval, kako je Dumbledore odprl e tretjo,
etrto, peto in esto kljuavnico, v zaboju pa je vsakokrat nael nekaj
drugega. Nato je v poslednjo kljuavnico vstavil e sedmi klju,
odlono privzdignil pokrov in Harry je osuplo kriknil.
Pred njim je zevalo nekakno brezno, podzemna soba, priblino tri
metre globoka, na njenih kamnitih tleh pa je leal pravi Noru Nerrga.
Trdno je spal, a videti je bil strano suh in izstradan. Lesene noge ni
imel, oesno jamico, v kateri bi moralo poivati arobno oko, pa je mlahavo
prekrivala veka. Manjkali so mu celi opi sivih las. Harry je nejeverno
pogledoval od speega aurorja v zaboju do nezavestnega arovnika na tleh
uilnice.
Ravnatelj je stopil v zaboj, previdno skoil k speemu Nerrgi in se
sklonil nadenj.
"Ohromljen je... zaklet z imperatorjevo kletvijo... in zelo ibak," je
povedal. "Seveda, moral ga je ohraniti pri ivljenju. Harry, vrzi mi
sleparjev pla, Alastorja gotovo zebe. Madam Pomfrey ga bo morala
im prej pregledati in ga oskrbeti, a zdi se mi, da se bo izmazal."
Harry ga je ubogal, Dumbledore pa je s plaem skrbno prekril
aurorjevo telo. Nato je splezal iz zaboja in segel po utarici, ki je
stala na pisalni mizi. Odvil je pokrovek, utarico zasukal na glavo in
na tla je pljusknila gosta, lepka tekoina.

"Mnogobitni napoj," je zamrmral. "Kako preprosto in kako

prevejano, kajti Nerrga res pije samo iz svoje utarice; to vedo vsi, ki
so kdaj sliali zanj. Prevarant je Norua seveda potreboval ob sebi,
da bi napoj lahko e naprej izdeloval."
Ravnatelj se je zazrl v zaboj.
"Zato mu ponekod manjkajo celi prameni las. Na izvrstni igralec
mu jih je strigel vse leto. A po mojem je nocoj zaradi razburjenja
pozabil dovolj pogosto posei po mnogobitnem napoju. Vsako uro bi
ga moral spiti. No, bomo videli."
Dumbledore je k mizi postavil stol in sedel, nezavestnega
arovnika na tleh uilnice pa ves as ni spustil z oi. Tudi Harry se
je zazrl vanj. Minute so tiho minevale...
Potem pa se je obraz lanega Nerrge zael spreminjati, brazgotine
so izginjale in koa je postajala vse bolj gladka. Manjkajoi kos
izmalienega nosu mu je zrasel, sam nos pa se je pomanjal. Dolga,
razmrena griva sivih las se je umikala proti lobanji in postajala
slamnate barve, lesena noga pa se mu je nenadoma glasno strkljala
s trclja, ki se je e daljal. V naslednjem trenutku mu je iz oesne
jamice vrglo arobno oko, ki se je skotalilo prek kabineta, pri emer
se je e naprej obraalo v vse smeri, nadomestilo pa ga je pravo.
Pred Harryjem je leal moki blede, nekoliko pegaste polti in
svetlih, kodrastih las. Vedel je, kdo je. Videl ga je v Dumbledorjevem
mislitu. Takrat so ga morakvarji odpeljali s sojenja, na katerem je
gospoda Hulesha poskual prepriati, da je nedolen. A zdaj so
njegove oi obdajale tevilne gubice in videti je bil veliko stareji...
S hodnika je zaslial nagle korake. Vrnil se je profesor Raws, ki
je za sabo vlekel Uchko, profesorica McHudurra pa je v kabinet
vstopila tik za njima.
"Hulesh!" je vzkliknil Raws, ki ga je opazil, ele ko je e zakorail
prek kabineta. "Barty Hulesh!"
"Kaj!" je dahnila profesorica McHudurra, sunkovito obstala med
vrati in se zazrla v mokega, ki je leal na tleh.
Izza Rawsovih nog je konno pokukala tudi zamazana in
zanemarjena Uchka. Usta so se ji na iroko razprla, nato pa je
zavreala, da se je vsem prisotnim trgalo srce: "Gospodi Barty,
gospodi Barty, kaj pa ponete tukaj!"
Vrgla se je na prsi mladega mokega.
"Ubili ste ga! Ubili ste ga! Ubili ste gospodarjevega sina!"
"Samo ohromili smo ga, Uchka," ji je mirno povedal Dumbledore.
"Umakni se, prosim. Robaus, ste prinesli napoj"
Raws je Dumbledorju podal majhno kristalno stekleniko, polno
prozornega reseruma, s katerim je nedavno grozil Harryju. Ravnatelj je
vstal, se sklonil nad mokega na tleh, ga povlekel k steni pod
zrcalom sovranikov in ga s hrbtom naslonil nanjo. Iz zrcala so e
vedno jezno zrli odsevi Dumbledorjevega, Rawsovega in
McHudurrinega obraza. Uchka je kleala na tleh, z dlanmi si je
zakrivala oi in vsa se je tresla. Dumbledore pa je mokemu na silo
razprl eljusti in mu v usta zlil tri kapljice napoja. Nato je v njegove
prsi uperil palico in ukazal: "Vstani!"
Huleshev sin je odprl oi. Njegov obraz je bil mlahav, pogled

voden. Dumbledore je pokleknil predenj, da sta se gledala iz oi v oi.

"Me slii" ga je tiho vpraal.
Veke mladega mokega so se zatresle.
"Sliim," je zamrmral.
"Povej nam," je mehko ukazal ravnatelj, "kako si se znael tu.
Kako si uel iz Azkabana"
Hulesh je globoko zajel sapo, nato pa spregovoril s pustim,
brezizraznim glasom: "Mama me je reila. Vedela je, da umira. Oeta
je prepriala, naj ji naredi e poslednjo uslugo in me spravi iz
zapora. Ljubil jo je, kot mene ni nikoli. Pristal je. Prila sta me
obiskat. Dala sta mi mnogobitni napoj, v katerem je bil mamin las.
Ona je spila mnogobitni napoj, v katerem je bil moj las. Spremenila
sva obliko."
Uchka, ki se je e vedno vsa tresla, je zmajala z glavo.
"Gospodi Barty jim ne sme povedati niesar ve! Ne sme, sicer
bo svojega oeta spravil v teave!"
A Hulesh je spet globoko zajel sapo in z istim pustim glasom
nadaljeval: "Morakvarji so slepi. utili so, da sta v zapor vstopili dve
osebi - ena zdrava in ena umirajoa. utili so, da zapor zapuata
dve osebi - ena zdrava in ena umirajoa. Oe me je spremenjenega v
mamo odpeljal iz zapora zato, da drugi zaporniki ne bi videli, koga v
resnici vodi ob sebi.
Mama je v Azkabanu kmalu umrla. Vse do zadnjega je pila
mnogobitni napoj. Pokopali so jo pod nagrobnikom z mojim imenom
in v mojem telesu. Vsi so bili prepriani, da so zakopali mene."
Veke so se mu znova zatresle.
"In kaj je oe napravil s tabo, ko te je pripeljal domov" ga je
tiho vpraal Dumbledore.
"Uprizoril je mamino smrt. Priredil je miren pogreb, na katerega je
povabil le nekaj ljudi. Njen grob je prazen. Mene je na noge spravila
vilinka. Potem me je skril. Bal se me je. Da bi si me podredil, me je
preklel. Ko sem priel k sebi, sem mislil samo e na to, kako bi
nael svojega gospodarja in mu sluil."
"Kako si te je oe podredil"
"Z imperatorjevo kletvijo," je povedal Hulesh. "V njegovi oblasti sem
bil. Prisilil me je, da sem dan in no nosil pla nevidnosti. Vedno
sem bil z vilinko. Moja oskrbnica in negovalka je bila. Obasno je oeta
prepriala, da mi kot nagrado za lepo vedenje dovoli kaj, esar mi sicer ne
bi."
"Gospodi Barty, gospodi Barty," je ihtela Uchka skozi dlani, "tega
jim ne bi smeli povedati, vse boste spravili v teave..."
"Je kdo kdaj odkril, da si e vedno iv" ga je z mehkim glasom
vpraal Dumbledore. "Je razen tvojega oeta in vilinke kdo vedel za to"
"Je," je pritrdil Hulesh in veke so se mu spet zatresle. "arovnica
Bertha Bootel, ki je delala pri oetu. K nam je prinesla neke
dokumente, da bi jih oe podpisal. Ni ga bilo doma. Uchka jo je
spustila naprej, nato pa se je vrnila v kuhinjo, k meni. Bertha je
sliala, da se z nekom pogovarja. Prila je v kuhinjo. Sliala je dovolj
in sklepala je, da se skrivam pod plaem nevidnosti. Takrat se je
oe vrnil. Obtoila ga je izdaje. Uroil jo je z virozo pozabe, da bi me

pozabila. Viroza je bila presilovita. Z njo ji je za vedno pokodoval

spomin."
"Kaj pa je vtikala nos, kamor ji ga ne bi bilo treba!" je zaihtela
Uchka. "Zakaj nas ni mogla pustiti pri miru"
"Povej mi, kaj se je zgodilo na svetovnem prvenstvu," je mirno
ukazal Dumbledore.
"Uchka je pregovorila oeta, naj me vzame s sabo," je povedal
Hulesh z istim enolinim glasom. "Mesece in mesece ga je
preprievala. e leta nisem el iz hie. Quidditch sem imel rad.
,Vzemite ga s sabo,' ga je rotila. ,Na sebi bo imel pla nevidnosti.
Naj gleda tekmo. Naj bo vsaj enkrat na sveem zraku.' Rekla je, da
ga tega prosi v imenu moje mame. Opozorila ga je, da je mama
umrla in mi tako izborila svobodo. Da me ni reila, ker bi mi elela
dosmrtno jeo. Nazadnje se je strinjal.
Vse je skrbno nartoval. e zgodaj popoldne naju je z Uchko
odpeljal v prvo loo. Uchka naj bi vsem povedala, da zanj hrani
sede. Na njem sem sedel jaz, odet v pla nevidnosti. Ko bi vsi
zapustili loo, naj bi odla tudi midva. Mislili bi, da je vilinka sama.
Nihe naj ne bi izvedel zame.
A Uchka ni vedela, da postajam vse moneji. Oetovi imperatorjevi kletvi
sem se upiral. Obasno sem se je domala osvobodil. To se je zgodilo tudi v prvi
loi. Bilo je, kot bi se zbudil iz globokega sna. Zavedel sem se, da sem na
javnem prostoru, sredi tekme. Opazil sem, da fantu pred mano iz epa trli
palica. arovnike palice e nisem imel v rokah, odkar so me ujeli. Ukradel
sem mu jo. Uchka tega ni opazila. Strah jo je viine. Z rokami si je
zakrivala oi."
"Gospodi Barty! Ti hudobni fant, ti!" je zaepetala Uchka in solze
so ji polzele skozi prste.
"Torej si mu ukradel palico," je povzel Dumbledore. "In kaj si
naredil z njo"
"Vrnili smo se v otor," je nadaljeval Hulesh. "Nato smo zasliali
Jedce smrti. Tiste, ki nikdar niso bili v Azkabanu. Tiste, ki nikdar
niso trpeli za mojega gospodarja. Obrnili so mu hrbet. Niso jih
zasunjili tako kot mene. Lahko bi ga poiskali, pa ga niso. Samo z
bunkeljni so se vasih pozabavali. Njihovi kriki so me prebudili. Moje
misli so bile jasne, kot e dolgo ne. Jezen sem bil. Imel sem palico.
Hotel sem jih napasti, ker niso bili zvesti gospodarju. Oe je odel iz
otora pomagat bunkeljnom. Uchka se je ustraila, ker sem bil jezen.
S svojo vrsto arovnije me je navezala nase. Zvlekla me je iz otora,
v gozd, stran od Jedcev smrti. Poskual sem jo zadrati. Hotel sem
se vrniti v tabor. Tistim Jedcem smrti sem nameraval pokazati, kdo je
zvest Mojstru. Hotel sem jih kaznovati, ker mu niso bili. Z ukradeno
palico sem na nebo priaral Mojstrovo znamenje.
Prili so arovniki z ministrstva. Eden izmed njih je urok
hromljenja nevede izstrelil skozi drevesa, za katerimi sva stala z
Uchko. Vez med nama se je pretrgala. Oba je ohromilo.
Ko so nali Uchko, je oe vedel, da sem nekje blizu. Preiskal je
grmovje, v katerem so jo nali, in me otipal. Poakal je, da so drugi
z ministrstva odli iz gozda. Spet me je uroil z imperatorjevo kletvijo
in me odpeljal domov. Uchko je odslovil. Izneverila se mu je.

Dopustila je, da sem priel do palice. Skoraj bi ji uel."

Uchka je obupano zacmihala.
"Z oetom sva v hii ostala sama. Potem... Potem pa..." Hulesheva glava je
pijano zanihala in prek obraza se mu je razlezel blazen nasmeek. "Potem pa je
pome priel moj gospodar. Pozno nekega veera je prispel pred nao hio v
naroju svojega sluabnika, Glistorepyja. Izvedel je, da sem e vedno iv. V
Albaniji je ujel Bertho Bootel. Muil jo je. Veliko mu je povedala. Povedala mu
je za Triolski turnir. Povedala mu je, da bo na akademiji uil stari
auror Nerrga. Muil jo je, dokler ni iz nje izgal viroze pozabe, s katero jo
je uroil oe. Mojstru je povedala, da nisem mrtev. Od nje je izvedel, da me
ima oe v jetnitvu in zato ne morem poiskati svojega gospodarja. Tako je
Mojster doumel, da sem e vedno njegov zvesti sluabnik - morda najzvesteji
izmed vseh. S pomojo podatkov, ki jih je izvlekel iz Berthe, je skoval nart.
Potreboval me je. Prispel je tik pred polnojo. Vrata je odprl oe."
Nasmeek se je e bolj raztegnil prek njegovega obraza in bilo je,
kot bi podoivljal svoj najlepi spomin. Uchka pa je z okamenelimi
omi kukala skozi prste in bila je preve zgroena, da bi se
oglasila.
"Vse se je zgodilo zelo hitro. Gospodar je oeta uroil z
imperatorjevo kletvijo. Zdaj je bil oe jetnik, zdaj je bil on tisti, ki
smo ga nadzirali! Gospodar ga je prisilil, da e naprej opravlja svoje
delo in se obnaa kot obiajno. Mene pa je osvobodil. Prebudil sem
se. Spet sem bil sam svoj, bil sem iv kot e leta ne."
"In kaj naj bi storil za Mrlakensteina" je vpraal Dumbledore.
"Vpraal me je, e sem zanj pripravljen tvegati vse. Seveda sem
bil. Moja najveja elja je bila, da bi se mu dokazal. Po tem sem
hrepenel, bolj kot po emer koli drugem. Povedal mi je, da mora na
Bradaviarko vtihotapiti zvestega sluabnika. Sluabnika, ki bi Harryja
Potterja vodil skozi Triolski turnir, ne da bi to kdo opazil.
Sluabnika, ki bi bdel nad Potterjem. Ki bi poskrbel, da prvi pride do
pokala. Tega bi moral zaarati v dvernik, da bi prvega, ki bi se ga
dotaknil, popeljal h gospodarju. Azato..."
"Si potreboval Alastorja Nerrgo," ga je prekinil Dumbledore. V
modrih oeh se mu je bliskalo, toda njegov glas je ostal miren. "Z
Glistorepyjem sva se odpravila do njegove hie. Pred tem sva
pripravila mnogobitni napoj. Nerrge nisva presenetila in spopadli
smo se. V zadnjem trenutku sva ga vendarle obvladala. Zrinila sva ga
v razdelek njegovega arobnega zaboja. Odstrigla sva mu nekaj las in
jih dodala napoju. Spil sem ga in postal njegov dvojnik. Vzel sem mu
nogo in oko. Zaaral sem smetnjake, da so poskakovali po dvoriu.
Tako sem bil pripravljen na Arthurja Weasleyja. Ta je priel uredit
teave z bunkeljni, ki so sliali spopad. Rekel sem mu, da so
smetnjaki na vrtu zalotili vlomilce. Nato sem pospravil Nerrgova
oblaila in detektorje v zaboj ter se odpravil na Bradaviarko. Pustil
sem ga ivega, a preklel sem ga z imperatorjevo kletvijo. Moral sem
izvedeti vse o njegovi preteklosti, se nauiti njegovih navad, da bi
lahko preslepil celo Dumbledorja. Poleg tega sem za mnogobitni
napoj potreboval njegove lase. Drugih sestavin ni bilo teko dobiti.
Boomslangove luske sem ukradel v jeah. Ko me je mojster arobnih
napojev zalotil v svojem kabinetu, sem mu rekel, da imam ukaz, naj

ga preiem."
"In kaj se je zgodilo z Glistorepyjem, ko sta obvladala Nerrgo" je
vpraal ravnatelj.
"Vrnil se je h gospodarju in v nai hii skrbel zanj, obenem pa
tudi pazil na oeta."
"A ta je pobegnil," je dejal Dumbledore.
"Res je. ez as se je zael boriti z imperatorjevo kletvijo, kot
sem se svojas jaz. Obasno se je celo zavedal, kaj se dogaja.
Gospodar se je odloil, da ne sme ve zapuati hie. Prisilil ga je,
da je hlinil bolezen in na ministrstvo poiljal pisma z navodili za
delo. Toda Glistorepy je svojo dolnost opravljal malomarno. Premalo
buden je bil. Oe je uel. Dumbledorju je nameraval vse priznati. Tudi
to, da me je pretihotapil iz Azkabana.
Gospodar me je obvestil, da je oe uel. Naroil mi je, naj ga za
vsako ceno ustavim. akal sem. Pomagal sem si z zemljevidom, ki
sem ga dobil od Potterja. Z zemljevidom, ki bi mi skoraj prekrial narte."
"Z zemljevidom" ga je hitro ustavil Dumbledore. "S kaknim
zemljevidom"
"S Potterjevim zemljevidom Bradaviarke. Potter me je videl na
njem, ko sem v Rawsovem kabinetu kradel sestavine za mnogobitni
napoj. Mislil je, da gre za mojega oeta, saj imava enako ime. Takrat
sem Potterja prosil, e mi zemljevid posodi. Rekel sem mu, da
Hulesh sovrai coprnike in poskua najti obremenilne dokaze proti
Rawsu. Potter mi je verjel.
Teden dni sem akal, preden je oe prispel na Bradaviarko.
Konno je nekega veera zemljevid pokazal, da je vstopil v grajski
park. Odel sem se s plaem nevidnosti in mu odel naproti. Korakal
je okoli roba Gozda. Potem pa sta mi pot presekala Potter in Levy.
akal sem. Potterju nisem smel koditi, saj ga je gospodar
potreboval. Ko pa je Potter stekel po Dumbledorja, sem Levyja
ohromil. Oeta sem ubil."
"Neeee!" je zacvilila Uchka. "Gospodi Barty, gospodi Barry, kaj ti
govori!"
"Oeta si ubil," je z mehkim glasom ponovil Dumbledore. "Kaj si
napravil s truplom"
"Odnesel sem ga v Gozd in ga pokril s plaem nevidnosti. S
sabo sem imel zemljevid. Opazoval sem, kako Potter tee v grad.
Sreal je Rawsa, kmalu pa se jima je pridruil Dumbledore. Na
zemljevidu sem videl, kako Potter vodi Dumbledorja iz gradu.
Odkorakal sem iz Gozda in se jima priblial z druge strani. Ravnatelju
sem rekel, da mi je Raws povedal, kje ga najdem.
Dumbledore mi je naroil, naj poskusim najti oeta. Odel sem
nazaj k njegovemu truplu. Opazoval sem zemljevid. Ko so vsi odli,
sem truplu spremenil obliko. Zdaj je kost. Obleen v pla nevidnosti
sem jo zakopal v razorano ledino pred oskrbnikovo koo."
Temu je sledila popolna tiina, ki jo je prekinjalo le Uchkino
hlipanje.
Nato je Dumbledore vpraal: "Nocoj pa..."
"Pred veerjo sem se ponudil, da triolski pokal odnesem v
labirint," je zaepetal Barty Hulesh. "Zaaral sem ga v dvernik.

Gospodarjev nart je uspel. Vrnil se je med ive, mogoneji kot prej,

in iz njegovih rok bom prejel nagrado, o kakrni si noben arovnik
ne upa niti sanjati."
Blazni nasmeek je spet razsvetlil poteze njegovega obraza, nato
pa mu je glava padla na prsi. Uchka, ki je kleala ob njem, je ihtela
in ihtela.
estintrideseto poglavje
Razpotje
-----------------------------Dumbledore je vstal in se za nekaj trenutkov z gnusom zazrl v
Bartyja Hulesha. Nato je dvignil palico in iz nje so poletele vrvi, ki
so se ovile okoli sina mrtvega sekretarja ter ga na tesno povezale.
Nazadnje se je obrnil k profesorici McHudurri.
"Minerva, bi vas lahko prosil, da straite jetnika Harryja bom
odpeljal s sabo."
"Seveda," je pritrdila profesorica. Barty Hulesh se ji je tako gnusil,
da je bila isto bleda, a vseeno je s popolnoma mirno roko segla po
palici in jo uperila vanj.
"Robaus, vi pa prosite madam Pomfrey, naj pride sem," je
Dumbledore naroil Rawsu. "Alastorja Nerrgo ji pomagajte spraviti v
ambulanto, nato pa pojdite v park po Corneliusa Schushmaarja in ga
pripeljite v ta kabinet. Hulesha bo nedvomno hotel izpraati tudi sam.
e bo vpraal po meni, mu povejte, da me ez pol ure najde v ambulanti."
Raws je tiho prikimal, se zasukal in tako naglo odkorakal, da je
pla zaplapolal za njim.
"Harry" ga je neno poklical ravnatelj.
Harry je vstal in spet se je zamajal. Taas ko je poslual Hulesha,
je popolnoma pozabil na gleenj, zdaj pa ga je boleina spet
preplavila. Zaudeno je opazil, da se trese. Dumbledore ga je trdno
prijel pod roko in mu pomagal odepati na temni hodnik.
"Najprej greva v moj kabinet, Harry," je tiho rekel, ko sta se
odpravila vzdol hodnika. "Tam naju aka Sirius."
Harry je otopelo prikimal. Prevzel ga je obutek, da ivljenje ni
resnino. A tega je bil celo vesel, saj ni hotel razmiljati o dogodkih,
ki so se odvili po tistem, ko se je dotaknil pokala. Ti so se mu v
zaslepljajoih bliskih prikazovali pred omi. Noru Nerrga v zaboju.
Glistorepy, ki oklepa trcelj roke, skruen na tleh. Mrlakenstein, ki se dviga
iz kotla in igar rdee oi arijo skozi paro. Mrtvi Cedric... Cedric, ki ga
prosi, naj truplo odnese njegovim starem.
"Profesor, kje so Cedricovi stari" je zamomljal Harry.
"Pri profesorici Ochrowt," je odvrnil ravnatelj. Njegov glas, ki je bil
med zaslievanjem izdajalca ves as miren, se je zdaj prvi in komaj
opazno zatresel. "Predstojnica njegovega doma je in najbolje ga je poznala."
Prispela sta do kamnite gargojle. Dumbledore ji je povedal geslo,
skoila je vstran in oba s Harryjem sta se povzpela po preminem
polastem stopniu do hrastovih vrat. Ravnatelj jih je odrinil.
Pred njima je stal Sirius. Njegov obraz je bil bled in upadel,

taken kot takrat, ko je pobegnil iz Azkabana. Hitro je stopil k Harryju.

"Harry, je s tabo vse v redu Saj sem vedel... Vedel sem, da se
bo nekaj... Kaj se je zgodilo"
S tresoimi rokami je Harryju pomagal sesti na stol pred pisalno mizo.
"Kaj se je zgodilo" je zaskrbljeno ponovil.
Dumbledore mu je obnovil vse, kar je povedal Barty Hulesh. Harry
je bil popolnoma izrpan in ga je poslual le napol. elel si je samo
tega, da bi lahko ure in ure sedel tam, vse dokler ne bi zaspal in
mu ne bi bilo treba ve misliti.
Ob sebi je zautil mehko prhutanje kril. Feniks Fawkes je poletel s
preke ob vratih prek kabineta in pristal na Harryjevem kolenu.
"Hej, Fawkes," ga je tiho pozdravil Harry. Poboal ga je po lepem,
krlatnem in zlatem perju. Fawkes je mirno zameikal vanj. Topla tea
njegovega telesa je bila nenavadno pomirjujoa.
Dumbledore je utihnil. Sedel je za mizo nasproti Harryja. Zrl je
vanj, Harry pa se je izogibal njegovemu pogledu. Ravnatelj ga bo
izpraal. Silil ga bo, da vse podoivi.
"Vedeti moram, kaj se je zgodilo, potem ko si se v labirintu
dotaknil dvernika, Harry," je dejal.
"S tem gotovo lahko poakamo do jutra, Dumbledore," se je osorno oglasil
Sirius. Roko je poloil Harryju na rame. "Pustite ga, da se naspi in
spoije."
Harry se je hvaleno ozrl proti botru, a ravnatelj se ni zmenil za
njegove besede. Nagnil se je proti Harryju in ta se je zelo nerad
obrnil k njemu ter se zazrl v njegove modre oi.
"Takoj bi te uspaval, e bi mislil, da ti bom s tem pomagal," je
povedal Dumbledore. "Odloil bi trenutek, ko bo moral podoiveti,
kar se je zgodilo nocoj. A vem, da tako ne gre. e boleino za
nekaj asa otopi, se bo samo e okrepila. Take mere poguma,
kakrno si izkazal, nihe ne bi mogel zahtevati od tebe. A zdaj te
prosim, da e enkrat zbere pogum. Prosim te, da nama pove, kaj
se je zgodilo."
Feniksu se je iz grla izvil en sam, mehak, dolg in trepetajo klic.
Zrak v kabinetu se je zatresel in Harry se je poutil, kot bi mu v
elodec zdrsnila kapljica tople tekoine, ga pogrela ter ga okrepila.
Globoko je zajel sapo in zael pripovedovati. Ko je govoril, se mu
je zdelo, kot bi pred njegovimi omi vstajale podobe vsega, kar se je
tiste noi zgodilo. Videl je iskreo se povrino napoja, ki je oivil
Mrlakensteina. Videl je Jedce smrti, ki so se udejanili med grobovi
okoli njega. Videl je Cedricovo telo, ki je lealo ob pokalu.
Siriusova dlan je e vedno poivala na njegovem ramenu in boter
je enkrat ali dvakrat glasno zavzdihnil. Takrat se je e zdelo, da bo
nekaj rekel, a Dumbledore je dvignil roko in ga zaustavil. Harry je bil
tega vesel, saj je bilo pripoved laje nadaljevati brez prekinitev. Za
to, da je podoivel dogodke tega veera, je moral zbrati veliko
poguma. Po drugi strani pa mu je bilo pripovedovati v olajanje.
Poutil se je, kot bi se iz njega izcejalo nekaj strupenega, in vedel
je, da se bo nazadnje zaradi tega poutil bolje.
Ko pa je povedal, kako mu je Glistorepy z bodalom prebodel
roko, je pripoved vseeno za nekaj asa zastala. Sirius je glasno

vzkliknil, Dumbledore pa je tako sunkovito vstal, da je Harry

preseneeno zazijal vanj. Ravnatelj je nato stopil okoli mize in mu
ukazal, naj stegne roko. Harry jima je pokazal, kje je bodalo predrlo
rokav plaa, pa tudi rano na roki.
"Rekel je, da bo zaradi moje krvi moneji, kot bi bil od krvi koga
drugega," je povedal Dumbledorju. "Rekel je, da bo s tem prela nanj
mo uroka, s katerim me je zaitila... S katerim me je zaitila
mama. Da bo zdaj tudi v njem. In prav je imel - lahko se me je
dotaknil, ne da bi ga bolelo. Dotaknil se je mojega obraza."
Za droben hip je imel Harry obutek, da so se Dumbledorjeve oi
poblisnile od zmagoslavja. A e v naslednjem trenutku je bil
preprian, da si je to samo domiljal. Kajti ko je ravnatelj odkorakal
nazaj okoli mize, je bil videti star in izrpan.
"Dobro," je dejal in sedel. "Mrlakenstein je to oviro torej premagal.
Prosim, nadaljuj, Harry."
Harry ga je ubogal. Povedal je, da je Mrlakenstein vstal iz kotla,
in po najboljih moeh obnovil, kar je rekel Jedcem smrti. Nato je
razloil, kako ga je dal odvezati, mu vrnil palico in se pripravil na
dvoboj.
A ko je pripoved prispela do zlatega arka svetlobe, ki je povezal
njegovo in Mrlakensteinovo palico, se mu je glas zlomil. Poskusil je
nadaljevati, toda misli so mu preplavili spomini na vse, ki so se
prebili iz Mojstrove palice. Spomnil se je Cedrica, starega moa,
Berthe Bootel... mame... oeta...
Vesel je bil, da je Sirius prekinil tiino.
"Palici sta se povezali" je vpraal Harryja, nato pa se obrnil k
Dumbledorju. "Zakaj"
Harry je spet dvignil pogled in se zazrl v ravnatelja, a njegov
obraz ni izdajal nikakrnega ustva.
"Vzvratni uinek," je zamrmral Dumbledore.
Oi je uprl v Harryjeve in bilo je, kot bi med njima inil arek
popolnega razumevanja.
"Hoete rei, da je prilo do vzvratnega uinka, ki je znailen za
urok zadnis zaklimbus" se je namreno udil Sirius.
"Natanko tako," je pritrdil Dumbledore. "Harryjeva in
Mrlakensteinova palica imata enako jedro. V obeh je repno pero
istega feniksa."
Ozrl se je k Fawksu.
"Tega feniksa, e smo natanni," je dodal in pokazal na ptico, ki
je mirno epela na Harryjevih kolenih.
"Pero v moji palici je Fawksovo" se je zaudil Harry.
"Tako je," je prikimal Dumbledore. "V trenutku, ko si pred tirimi leti
zapustil trgovino gospoda Olchenbata, mi je pisal, da si kupil drugo palico."
"In kaj se zgodi, kadar palica srea svojo sestro" je vpraal Sirius.
"Druga proti drugi ne bosta delovali, kot bi morali," je povedal
ravnatelj. "e pa lastnika palici prisilita v dvoboj... pride do zelo
redkega pojava. Ena izmed palic zmaga nad drugo, ta pa izvre
uroke, ki jih je izvedla - a v obratni smeri, kot jih je. Najprej tistega,
ki ga je izvedla nazadnje, nato predzadnjega in tako naprej."
Vpraujoe je pogledal Harryja in ta je prikimal.

"To pa pomeni," je poasi nadaljeval Dumbledore, igar pogled ni zapustil

Harryjevega obraza, "da se je v taki ali drugani obliki znova pojavil
Cedric."
Harry je spet prikimal.
"Diggory je vstal od mrtvih" je nejeverno vpraal Sirius.
"Ni ga uroka, ki bi obudil mrtve," je zamiljeno odvrnil
Dumbledore. "Pojavil se je le nekaken povratni odmev. Iz palice se
je verjetno prebila senca ivega Cedrica. Imam prav, Harry"
"Ogovoril me je," je povedal Harry. Nenadoma se je spet zael
tresti. "Cedricov duh... ali kar koli je e bil, me je ogovoril."
"Odmev," ga je popravil Dumbledore. "Ogovoril te je odmev, ki je
obdral Cedricovo podobo in znaaj. A e uinek pravilno razumem,
so se pojavili tudi odmevi... prejnjih rtev Mrlakensteinove palice."
"Starec," je pritrdil Harry, ki ga je e vedno stiskalo v grlu.
"Bertha Bootel in..."
"Tvoji stari" je tiho vpraal Dumbledore.
Harry je prikimal.
Siriusova dlan, ki je e vedno poivala na Harryjevi rami, se je
krevito stisnila.
"Poslednji umori, ki jih je izvedla palica," je pokimal ravnatelj.
"V obratnem vrstnem redu. e bi povezavo med palicama ohranil, bi se seveda
prikazali e tevilni drugi. Dobro, Harry. Ti odmevi, te sence... Kaj so
storile"
Harry je opisal, kako so postave, ki so se prebile iz palice, kroile
ob obodu zlate mree. Kako se jih je Mrlakenstein bal. Kako mu je
oetova senca naroila, kaj naj stori. esa ga je prosila Cedricova.
Toda od tod naprej Harry ni mogel ve pripovedovati. Poasi se je
obrnil k Siriusu. Boter si je obraz pokrival z dlanmi.
Harry se je ele zdaj zavedel, da je Fawkes zletel z njegovih
kolen. Pristal je na tleh in svojo lepo glavo naslonil na pokodovani
gleenj. Nanj so iz feniksovih oi kapale goste, bisernate solze.
Boleina je ponehala. Oteklina je uplahnila.
"Ponovil bom, kar sem e rekel," se je oglasil Dumbledore, ko je
feniks odletel na preko ob vratih. - "Nocoj si izkazal pogum,
kakrnega nihe ne bi mogel zahtevati od tebe. Pogum, lasten tistim,
ki so se bojevali z Mrlakensteinom, ko je bil na vrhuncu svojih moi.
Oprtal si se z bremenom, vrednim odraslega arovnika, in dokazal si,
da ga zmore nositi. Zdaj pa te prosim, da gre z mano v
ambulanto. Ne bi elel, da se danes vrne v svojo spalnico.
Uspavalni napoj in mir potrebuje... Sirius, bo lahko ostal ob njem"
Sirius je prikimal. Nato se je vzravnal, se spremenil v velikega
rnega psa in z njima odel v ambulanto.
Ko je Dumbledore odprl vrata, ki so vodila v prostore olske
zdravnice, je Harry zagledal gospo Weasley, Billa, Rona in Hermiono.
Obkroali so nejevoljno madam Pomfrey in od nje zahtevali, naj jim
pove, kje je Harry ter kaj se je zgodilo z njim.
Harry, Dumbledore ter rni pes so vstopili in vsi so se naglo
zasukali k njim, gospa Weasley pa je pridueno kriknila.
"Harry! O, Harry!"
e mu je pohitela naproti, a Dumbledore je stopil predenj.

"Molly," je dejal in dvignil roko, "prosim, za trenutek me posluaj.

Harry je danes prestal strano preizkunjo in ravnokar jo je podoivel.
Zdaj se mora naspati, za to pa potrebuje mir in tiino."
S pogledom je oinil Rona, Hermiono in Billa.
"e bi radi ostali ob njem," je dodal, "izvolite. A prosim vas, da
ga ne spraujete, kaj se je zgodilo, dokler vam ne bo pripravljen
povedati. Ne priakujte, da bo to e nocoj."
Gospa Weasley je prikimala, nato pa se je vsa bleda obrnila k Ronu,
Hermioni in Billu ter ostro zaepetala: "Ste sliali Mir potrebuje!"
"Ravnatelj!" se je oglasila madam Pomfrey, ki je razkaeno upirala
oi v velikega rnega psa. "Mi lahko poveste, kaj..."
"Ta pes bo nekaj asa ostal pri Harryju," je pojasnil Dumbledore.
"Zagotavljam vam, da je odlino izurjen. Harry, kar v posteljo, prosim."
Harry mu je bil neskonno hvaleen, da je drugim ukazal, naj ga
ne spraujejo, kaj se je zgodilo. Pa ne, da jih ni elel ob sebi. A
preprosto ne bi prenesel, e bi moral vse e enkrat podoiveti.
"Vrnil se bom takoj, ko se bova s Schushmaarjem pomenila, Harry," je dodal
Dumbledore. "Rad bi tudi, da jutri ostane tukaj, dokler ne nagovorim olskega
zbora."
Odel je.
Ko je madam Pomfrey odpeljala Harryja k blinji postelji, je opazil
pravega Nerrgo, ki je mirno spal na leiu v drugem kotu ambulante. Lesena
noga in arobno oko sta poivala na noni omarici ob postelji.
"Je z njim vse v redu" je vpraal Harry.
"Poasi bo e priel k sebi," je odvrnila zdravnica, mu izroila
piamo in zagrnila zavese okoli postelje. Harry je slekel pla, se
spravil v piamo in legel. Ron, Hermiona, Bill, gospa Weasley in rni
pes so smuknili mimo zaves ter posedli ob obeh straneh leia. Ron
in Hermiona sta Harryja gledala previdno, kot bi se ga bala.
"Ni mi ni," jima je povedal. "Samo utrujen sem."
Oi gospe Weasley so se napolnile s solzami in brez potrebe je
poravnala posteljno pregrinjalo.
Madam Pomfrey, ki je odhitela v ordinacijo, se je vrnila s ao in
stekleniko neznanega vijolinega napoja v rokah.
"Vse spij, Harry," mu je naroila. "Napoj te bo zazibal v spanec
brez sanj."
Harry je segel po ai in napravil nekaj poirkov. V trenutku je
postal zaspan in vse okoli njega je zagrinjala megla. Svetilke v
ambulanti so mu prijazno meikljale skozi zavese, ki so obdajale
posteljo. Bilo je, kot bi se mu telo potapljalo vse globlje v toplino
pernate imnice, in e preden je napoj spil do konca, e preden je
znova razprl ustnice, ga je utrujenost zazibala v spanec.
Harry se je zbudil. Tako toplo mu je bilo in bil je tako prijetno
zaspan, da ni odprl oi, saj je hotel e malo zadremati. Ambulanta je
bila ibko razsvetljena. Preprian je bil, da je e zmeraj no in ni
prav dolgo spal.
Potem pa je zaslial, kako nekdo tik ob njem epeta: "e ne bodo
nehali razgrajati, ga bodo e zbudili!"
"Zakaj sploh vpijejo"

Harry je odprl oi. Ko je zaspal, mu je nekdo z nosu snel oala.

Ob sebi je opazil nejasne obrise gospe Weasley in Billa. Ronova mama je
stala.
"To je Schushmaarjev glas," je zaepetala. "Pa tudi McHudurrova
vpije, kajne Le zakaj se prepirata"
Zdaj je jezne glasove zaslial tudi Harry. Naglo so se priblievali
ambulanti.
"Obalovanja vredno, res, a kljub vsemu, Minerva..." se je glasno
branil Cornelius Schushmaar.
"Kako si ga drznete pripeljati v grad!" ga je preglasila
McHudurrova. "akajte, da za to izve Dumbledore!"
Vrata ambulante so se treskoma odprla. Harry je sedel in si nadel
oala, ne da bi to opazil kdo izmed tistih, ki so sedeli ob postelji.
Bill je namre razgrnil zavese, ki so jo obdajale, in vsi so strmeli
proti vratom.
V ambulanto je vkorakal minister za aranje. McHudurrova in Raws
sta mu tesno sledila.
"Kje je Dumbledore" je Schushmaar jezno vpraal Ronovo mamo.
"Tu ga ni," mu je jezno odvrnila. "To je ambulanta, gospod
minister, in verjetno bi bilo bolje, e bi..."
Vrata so se spet odprla in v sobo je prikorakal ravnatelj.
"Kaj se dogaja" je ostro vpraal in pogledoval od Schushmaarja k
profesorici. "Zakaj motite nae goste in bolnike Minerva, prosil sem
vas, da straite Bartyja Hulesha..."
"Saj ga ni ve treba, profesor!" je zavreala. "Minister je poskrbel
za to!"
Harry e nikdar ni doivel, da bi profesorica izgubila oblast nad
sabo. Na njenih licih so bile rdee lise, dlani je stiskala v pesti in
vsa je trepetala od besa.
"Ko smo gospodu Schushmaarju povedali, da smo ujeli Jedca
smrti, ki je odgovoren za nocojnje dogodke," je gole pojasnil Raws,
"se je zbal za lastno varnost. Vztrajal je, da ga mora v grad
pospremiti morakvar, in priklical ga je. Z njim je nato odel v
kabinet, v katerem je bil zaprt Barty Hulesh..."
"Opozorila sem ga, da se vi s tem ne boste strinjali!" je zavpila
McHudurrova. "Povedala sem mu, da morakvarjem ne dovolite vstopa
v grad, on pa..."
"Draga moja enina!" je zarjovel Schushmaar, ki ga Harry e ni
videl tako razjarjenega. "Kot minister za aranje sam odloam, ali med
zaslianjem nevarnega zloinca potrebujem spremstvo..."
A profesoriin glas je preglasil njegovega.
"V trenutku, ko je tisti... stvor vstopil v kabinet," je pretreseno
zavreala, "se je pognal nad Hulesha, se sklonil nadenj in... in..."
Profesorica je hlastala za besedami, s katerimi bi opisala, kaj se
je zgodilo, Harryja pa je zmrazilo. Njene pripovedi mu ni bilo treba
sliati do konca. Vedel je, kaj je napravil morakvar. Bartyju Huleshu
je dal Poljub! Skozi usta mu je izsesal duo!
"koda ga nikakor ni bilo!" je glasno ugovarjal Schushmaar.
"Kolikor vem, je zagreil celo vrsto umorov!"
"A zdaj ne bo mogel priati, Cornelius," ga je opozoril Dumbledore.

V ministra je zrl nepremino, kot bi ga ele prvi v ivljenju zares videl. "Ne
bo nam mogel povedati, zakaj jih je ubil."
"Zakaj jih je ubil To pa res ni nobena skrivnost!" je e naprej
krie ugovarjal Schushmaar. "Ubil jih je, ker je bil popolnoma nor!
To je jasno e na podlagi tistega, kar sta mi o njem povedala
Minerva in Robaus! Menda je mislil, da vse to pone po navodilih
Saj Veste Koga!"
"Toda lord Mrlakenstein mu je res dajal navodila, Cornelius," je
dejal Dumbledore. "Hulesh je umore zagreil, da bi Mrlakenstein spet
priel do svoje nekdanje moi. Nart je uspel. Mrlakenstein ima zopet
svoje telo."
Schushmaar je bil videti, kot bi mu nekdo v glavo zalual teko
ute. Ves omamljen je zameikal v Dumbledorja.
Ko mu je zael razburjeno oporekati, je e vedno nejeverno zijal
vanj: "Saj Veste Kdo... da se je vrnil med ive Kakna neumnost!
Dajte no, Dumbledore..."
"Kot sta vam nedvomno povedala Minerva in Robaus," je nadaljeval
ravnatelj, "smo Bartyja Hulesha zasliali. Pod vplivom reseruma nam
je povedal, kako ga je njegov oe spravil iz Azkabana. Mrlakenstein
pa je od Berthe Bootel izvedel, da je Barty e vedno iv. Osvobodil
ga je oetovega nadzora in z njegovo pomojo je ujel Harryja. Nart
mu je uspel, verjemite. Hulesh je Mrlakensteinu pomagal, da se je
vrnil med nas."
"Poasi, Dumbledore, poasi," je izjavil minister in prek njegovega
obraza se je razlezel prikrit, a vzvien nasmeek. "Saj Veste Kdo da
bi se vrnil Tega menda ne verjamete Dajte no... Hulesh je bil
mogoe res preprian, da izpolnjuje Mojstrove ukaze, a da bi takemu
blazneu verjel... Dumbledore, no!"
"Ko se je Harry nocoj dotaknil triolskega pokala, ga je ta ponesel
naravnost k Mrlakensteinu," je umirjeno povedal Dumbledore. "Pria je
bil njegovemu ponovnemu rojstvu. Bi stopili v moj kabinet, da vam
vse razloim"
Ozrl se je k Harryju in opazil, da je buden. A zmajal je z glavo in
dejal: "Da bi Harryja sami izpraali, vam nocoj e ne morem dovoliti."
Nenavaden nasmeek ni izginil z ministrovega obraza.
Tudi on se je ozrl k Harryju, nato pa se je spet obrnil k Dumbledorju in
vpraal: "Torej ste... em... Harryju pripravljeni verjeti na besedo"
Temu je sledila tiina, ki jo je prekinilo zamolklo renanje. rni
pes je z najeeno dlako jezno golal na ministra.
"Harryju vsekakor verjamem," je odvrnil Dumbledore, igar oi so
se zdaj besno lesketale. "Hulesha sem zaslial, Harry pa mi je
natanno opisal, kaj se je zgodilo, potem ko se je dotaknil pokala.
Obe pripovedi sta se zdeli smiselni. Skupaj dajeta jasno sliko o tem,
kaj se je dogajalo, odkar je lanskega poletja izginila Bertha Bootel."
Na ministrovem obrazu se je e vedno poigraval nasmeek. Preden
je spregovoril, se je e enkrat ozrl k Harryju.
"Torej menite, da se je lord Mrlakenstein vrnil, ker sta vam tako
povedala blazen morilec in fant, ki... Mja."
Schushmaar je e enkrat oinil Harryja in temu je postalo vse jasno.
"lanke Rite Brentsell ste brali, gospod Schushmaar," je tiho rekel.

Ron, Hermiona, gospa Weasley in Bill so se zdrznili. Nihe se ni

zavedal, da je Harry buden.
Minister je nekoliko zardel, a Harryju je nameril uporen in trmoglav
pogled.
"Pa kaj, e sem jih" je zanergal, nato pa se je obrnil k
Dumbledorju. "Sem vsaj odkril, da ste mi doloene stvari o tem fantu
zamolali. Torej je luskust, kaj In menda se pogosto brez razloga
onesvesti..."
"Domnevam, da s tem namigujete na boleine, ki mu jih povzroa
brazgotina" ga je hladno prekinil Dumbledore.
"Torej priznate, da ima zdravstvene teave" je hitro vpraal
Schushmaar. "Da ga mui glavobol Pa more Ima mogoe tudi...
privide"
"Posluajte me, Cornelius," je dejal Dumbledore in stopil za korak
blije k njemu. Iz ravnatelja je zopet sevala tista skrivnostna in
silovita mo, ki jo je Harry zaznal, ko je Dumbledore ohromil mladega
Hulesha. "Harry ni ni manj priseben od naju. Brazgotina, ki jo ima na elu, mu
ni pokodovala moganov. V njej mu kljuva, ko je lord Mrlakenstein blizu njega,
pa tudi takrat, kadar je Mojster izjemno besen."
Schushmaar se je za korak umaknil pred Dumbledorjem, a videti
ni bil ni manj trmast.
"Oprostite mi, Dumbledore, a e nikdar nisem slial, da bi
brazgotina koga opozorila na bliajoo se nevarnost..."
"Mrlakenstein se je res vrnil!" je zavpil Harry. Poskual je vstati,
pa ga je gospa Weasley zadrala. "Videl sem Jedce smrti! Lahko vam
povem, kdo so! Lucius Malfoy..."
Raws se je nenadoma zganil, a ko ga je Harry pogledal, so
profesorjeve oi vignile nazaj k Schushmaarju.
"Malfoya smo oprostili!" je ualjeno vzkliknil minister. "Izhaja iz
starega in astivrednega rodu... poleg tega pa je vekrat prispeval
velike vsote v dobrodelne namene..."
"Macnair!" je nadaljeval Harry.
"Tudi njega smo oprostili! Zdaj dela na ministrstvu!"
"Avery! Nott! Crabbe! Goyle..."
"Nateva zgolj imena tistih, ki so bili pred trinajstimi leti po
krivem obtoeni, da so Jedci smrti!" mu je minister jezno segel v
besedo. "Ta imena bi lahko prebral v starih zapisnikih s sojenja! Za
bojo voljo, Dumbledore - fant je e lansko leto trosil naokrog
neverjetne zgodbice! Njegove izmiljotine postajajo iz leta v leto bolj
neverjetne, vi pa jim mirno verjamete! Fant se pogovarja s kaami,
Dumbledore, in vi mu zaupate!"
"Kako ste lahko tako neumni!" je vzkliknila profesorica McHudurra.
"Cedric Diggory! Gospod Hulesh! Njunih smrti ni mogel zagreiti
navaden blazne!"
"Nobenega dokaza nisem slial, ki bi me preprial o nasprotnem!"
je zavpil Schushmaar ni manj razbesnjeno kot ona in v obraz je
postal isto vijolien. "Oitno pa se mi zdi, da ste vsi odloeni
sproiti preplah, ki bo podrl ravnoteje, za katerega sem garal dolgih
trinajst let!"
Harry ni verjel svojim uesom. Vedno je mislil, da je Schushmaar

prijazen moic, morda nekoliko bahav in domiljav, a v bistvu dobroduen. Zdaj

pa je pred njim stal pritlikav, jezen arovnik, ki si je na vse kriplje
prizadeval, da mu ne bi razburkali njegovega udobnega, urejenega sveta.
Schushmaar preprosto ni hotel verjeti, da je Mrlakenstein spet med njimi!
"Mrlakenstein se je vrnil," je ponovil Dumbledore. "e to dejstvo
sprejmete takoj, Schushmaar, in nemudoma storite vse, kar je
potrebno, se bomo morda lahko e reili. Prvi in najpomembneji
korak je ta, da morakvarje izenete iz Azkabana..."
"Ne bodite smeni!" je zavpil Schushmaar. "Da bi izgnali
morakvarje! e bi to samo predlagal, bi me vrgli z ministrstva!
Ponoi se nas veina pouti varne samo zato, ker vemo, da Azkaban
straijo morakvarji!"
"Preostali pa spimo veliko manj mirno, Cornelius. Zavedamo se
namre, da ste najnevarneje privrence lorda Mrlakensteina pustili v
oskrbi bitij, ki se mu bodo pridruila v trenutku, ko jim bo ponudil
roko!" je dejal Dumbledore. "Ne bodo vam ostali zvesti, Schushmaar!
Mrlakenstein jim lahko dodeli veliko vejo mo kot vi in jim nudi
tevilneje uitke! Pomislite, kako moan bo, ko bo imel ob sebi
morakvarje in azkabanske jetnike! Silno teko ga boste zaustavili, da
ne bi priel do oblasti, kakrno je imel pred trinajstimi leti!"
Minister je odpiral in zapiral usta, kot da ne bi nael besed, ki bi
izrazile njegovo ogorenje.
"Drugi korak, ki ga morate napraviti, in to takoj," je nadaljeval
ravnatelj, "je ta, da izoblikujete skupino odposlancev ter jih poljete k
velikanom."
"Da bi k velikanom poiljal odposlance!" je zavreal Schushmaar,
ki je konno priel do sape. "Se vam je popolnoma zmealo!"
"Ponudite jim prijateljstvo, preden bo prepozno," ga je posvaril
Dumbledore. "Sicer jih bo Mrlakenstein preprial - tako kot jih je
enkrat e! - da je edini med arovniki, ki jim lahko zagotovi pravico
in svobodo!"
"Saj... Saj tega ne mislite resno!" je hropel Schushmaar, zmajeval
z glavo in se ritensko umikal pred ravnateljem. "e bi se razvedelo, da se
pogajam z velikani... Ljudje jih vendar sovraijo, Dumbledore! To bi bil konec
moje kariere!"
"Zaslepljeni ste!" je ravnatelj zdaj povzdignil glas. Soj moi, ki ga
je obdajal, je postal domala otipljiv in oi so mu zopet vzplamtele.
"Zaslepila vas je ljubezen, ki jo gojite do lastnega poloaja, Cornelius!
In kot vedno tudi zdaj pripisujete prevelik pomen takoimenovani
istokrvnosti! Zato ne zmorete spoznati, da ni pomembno, v kaknem
okolju se je arovnik rodil, temve to, v kaknega loveka odraste!
Va morakvar je pravkar izniil zadnjega ivega lana istokrvne
rodbine, s katero se je po starosti lahko kosala le redko katera; sami
ste videli, kaj je ta lovek napravil iz sebe. Povem vam - naredite to,
kar sem vam svetoval. S tem se boste zapisali v zgodovino kot eden
najpogumnejih in najvejih ministrov za aranje, kar smo jih imeli,
eprav boste zato ob slubo. e ne boste ukrepali, pa nam boste v spominu
ostali kot lovek, ki je skrenil s prave poti. Kot lovek, ki je Mrlakensteinu
dal e eno monost, da porui svet, kakrnega smo si prizadevali zgraditi!"
"Zmealo se vam je," je zaepetal Schushmaar, ki se je e naprej

umikal pred njim. "Zblazneli ste..."

Na prisotne je spet legla tiina. Madam Pomfrey je kakor
okamenela stala ob vznoju Harryjeve postelje in si z rokami
pokrivala usta. Gospa Weasley se je e vedno sklanjala nad Harryja
in njena dlan je poivala na njegovem ramenu, da bi mu prepreila
vstati. Bill, Ron in Hermiona so zijali v Schushmaarja.
"e ste pripravljeni iti tako dale, da bi si lahko e naprej
zatiskali oi, Cornelius," je dejal Dumbledore, "sva prila do razpotja.
Napravite, kar menite, da je treba. Jaz pa bom napravil, kar je
potrebno storiti po mojem."
V njegovem glasu ni bilo niti najmanjega sledu gronje. Vse
skupaj je zvenelo kakor brezutno obvestilo, a Schushmaar se je
najeil, kot bi ravnatelj navalil nanj s arovniko palico v roki.
"akajte malo, Dumbledore!" mu je grozee pougal. "Vedno sem
vam pual proste roke. Zelo sem vas spotoval. S tevilnimi vaimi
odloitvami se nisem strinjal, a nisem ukrepal. Ni veliko arovnikov, ki bi vam
pustili, da za uitelja najamete volkodlaka ali da Hagrida obdrite na oli.
Kajxxx ele da sami, brez privolitve ministrstva, odloate, kaj boste uili
tudente. e pa se mi boste takole postavili po robu..."
"Edini, komur se nameravam postaviti po robu," ga je mirno
prekinil Dumbledore, "je lord Mrlakenstein. e ste njegov nasprotnik,
Cornelius, potem ostajava na isti strani."
Zdelo se je, da Schushmaar ne ve, kako bi se na to odzval. Nekaj
trenutkov se je gugal naprej in nazaj na svojih malih stopalih in v
rokah mekal polcilinder. Ko je konno spet spregovoril, je bilo v
njegovem glasu zaslediti komaj slien prizvok upanja.
"Pa saj se ni zares vrnil med nas, Dumbledore, to preprosto ni
mogoe..."
Raws je zakorail mimo ravnatelja, levi rokav plaa pa je pri tem
e potegnil navzgor. Levico je nato iztegnil predse in jo pomolil
ministru pod nos. Schushmaar se je zdrznil.
"Poglejte!" mu je osorno ukazal Raws. "Poglejte! To je Mojstrovo
znamenje. Ni ve tako jasno, kot je bilo pred kakno uro, ko je rno
arelo, a e vedno se ga jasno vidi. Vsakemu Jedcu smrti ga je
vgal sam Mojster. Z njegovo pomojo smo se prepoznali, on pa nas
je lahko priklical k sebi. Ko se je dotaknil Znamenja na katerem koli
Jedcu smrti, smo se morali v trenutku udejaniti ob njem. Moje je e
celo leto postajalo vse bolj vidno. Karkaroffovo tudi. Zakaj pa je po
vaem nocoj pobegnil Znamenje je galo oba. Oba sva vedela, da je
spet med nami. Karkaroff se boji Mojstrovega maevanja. Preve
Jedcev smrti je izdal, da bi ga spet sprejeli medse."
Schushmaar se je zdaj umikal tudi pred Rawsom in zmajeval z
glavo. Zdelo se je, da ni slial niti ene njegove besede. Z gnusom je
e nekaj asa zrl v grdo znamenje na Rawsovi roki, nato pa se je
obrnil k Dumbledorju.
"Ne vem, kaj se greste vi in vae osebje, a slial sem dovolj," je
zaepetal. "Ostal sem brez besed. Jutri se vam bom oglasil, da bi se
pogovorila o tem, kako vodite akademijo. Zdaj pa se moram vrniti na
ministrstvo."
Skoraj je e priel do vrat, ko se je neesa spomnil. Zasukal se

je, odkorakal nazaj vzdol cele ambulante in se ustavil pred Harryjevo

posteljo.
"Nagrada za prvo mesto," je izdavil in iz epa privlekel veliko
monjo zlata. Odvrgel jo je na nono omarico ob postelji. "Tiso
guldov. Izroiti bi ti jih moral na slavnostni podelitvi, a glede na
okoliine..."
Polcilinder si je zabil na glavo, odkorakal iz ambulante in za sabo
zaloputnil vrata. V hipu, ko je izginil, se je Dumbledore obrnil k
skupini, ki je obdajala Harryjevo posteljo.
"Marsikaj bo treba opraviti," je rekel. "Molly... Saj se lahko
zanesem na vaju z Arthurjem, kajne"
"Seveda," je pritrdila gospa Weasley. Bleda je bila kakor zid, a
obenem je bila popolnoma zbrana. "Arthur pozna Schushmaarja ko
star denar. e dolgo ni napredoval prav zaradi tega, ker ima rad
bunkeljne. Schushmaar meni, da mu manjka pravega arovnikega ponosa."
"Torej mu moram nujno poslati sporoilo," se je resnobno
nasmehnil Dumbledore. "Vse, ki bodo verjeli, kaj se je zares zgodilo,
je treba nemudoma obvestiti. Arthur, ki dela na ministrstvu, bo lahko
o tem obvestil sodelavce, ki niso kratkovidni kot Cornelius."
"Jaz bom el k oetu," se je ponudil Bill in vstal. "Takoj grem."
"Izvrstno," je prikimal ravnatelj. "Razloi mu, kaj se je zgodilo, in
mu povej, da se bom kmalu oglasil pri njem. A naj bo diskreten. e
bi Schushmaar pomislil, da se vmeavam v delo ministrstva..."
"e razumem," je rekel Bill.
Harryja je potrepljal po rami in mamo poljubil na lice, nato pa si
je nadel pla ter hitro odkorakal iz ambulante.
"Minerva," se je Dumbledore zdaj obrnil k profesorici, "im prej bi
rad govoril s Hagridom in madame Maxime. e bo slednja pristala na
to, naj se oba im prej zglasita v mojem kabinetu."
Profesorica je prikimala in brez besed odla.
"Fritka," je Dumbledore nagovoril zdravnico, "bi bili tako prijazni in
odli v kabinet profesorja Nerrge, kjer boste nali hino vilinko Uchko Hudo
pretresena je. Pomagajte ji, kolikor ji morete, in jo odpeljite v kuhinjo.
Mislim, da bo Trapets z veseljem popazil nanjo."
"No... No, prav," je osuplo pristala madam Pomfrey in zapustila
ambulanto.
Dumbledore se je preprial, da so vrata zaprta. Poakal je tudi, da
so koraki madam Pomfrey popolnoma zamrli, in ele nato spet
spregovoril.
"Skrajni as je e," je dejal, "da se dva izmed nas pobotata. Sirius...
pokai se nam, prosim."
Veliki rni pes se je zazrl v ravnatelja, nato pa se je v trenutku
spremenil v loveka.
Gospa Weasley je zavreala in se preplaeno stisnila k steni.
"Sirius Black!" je zavpila in pokazala nanj.
"Lepo te prosim, mami!" je Ron zavil z omi. "Pomiri se no!"
Raws se ni niti zganil, kaj ele zavpil, v Siriusa pa se je zazrl
prestraeno in razjarjeno obenem.
"Ti..." je zarenal in e naprej zijal v Siriusov obraz, na katerem
se je risal povsem enak odpor kot na njegovem. "Kaj pone tukaj"

je Raws nato vpraal Dumbledorja, a Siriusa ni spustil z oi.

"Sem je priel na moje povabilo," je pojasnil Dumbledore, ki je
pogledoval od enega do drugega. "Kot vi, Robaus. Obema zaupam.
Zdaj je priel as, da pozabita na stare zamere in si zaupata."
Po Harryjevem mnenju je Dumbledore od njiju zahteval ude.
Sirius in Raws sta se namre opazovala, kot bi drug drugemu najraje
zavila vrat.
"Za zaetek se bom zadovoljil s tem," je nadaljeval ravnatelj s
prizvokom nejevolje v glasu, "da si ne bosta odkrito izkazovala
sovratva. Sezita si v roke. Zdaj sta na isti strani. asa je malo in
tistih, ki vemo resnico, tudi. e ne bomo zmogli presei nekdanjih
zdrah, za nas ni upanja."
Sirius in Raws sta si konno vendarle podala roke. A pri tem sta
se gledala ko pes in maka, stisk rok pa tudi ni trajal prav dolgo.
"Zaenkrat bo to zadoalo," je zavzdihnil Dumbledore in znova
stopil mednju. "Zdaj pa imam nalogo za vsakega izmed vas. To, kako
se je na nocojnje dogodke odzval Schushmaar eprav tak odziv ni
bil povsem nepriakovan - je vse obrnilo na glavo. Sirius, prositi te
bom moral, da se takoj odpravi na pot. Obvesti Remusa Wulfa,
Arabello Figg, Tobakarolusa Smrata vse stare znance. Potem ostani
pri Wulfu in se potuhni. Tam te bom kasneje poiskal."
"Ampak..." se je oglasil Harry.
Hotel je, da bi Sirius ostal pri njemu. Menda se ne bosta spet
tako hitro poslovila!
"Saj me bo kmalu spet videl, Harry," mu je zagotovil Sirius, ki se
je obrnil k njemu. "Obljubim. Ampak doloene stvari je pa treba
opraviti. To razume, kajne"
"Ja," je prikimal Harry. "Ja... seveda."
Sirius mu je nakratko segel v roko, pokimal Dumbledorju in se
spet spremenil v rnega psa. Nato je stekel do vrat, s taco pritisnil
na kljuko in e ga ni bilo ve.
"Robaus," je Dumbledore zdaj nagovoril Rawsa, "sami veste, kaj
vas moram prositi. e ste pripravljeni..."
"Sem," je pritrdil Raws.
e nekoliko bolj bled je bil kot obiajno in mrzle, rne oi so se
mu udno lesketale.
"Veliko sree," mu je zaelel ravnatelj, ki je nekoliko zaskrbljeno
gledal za njim, ko je brez besed odel za Siriusom.
Preden je Dumbledore spet spregovoril, je minilo nekaj minut.
"Dol moram," je konno dejal. "K Diggoryjevima. Harry, spij e
preostali napoj. Z drugimi se bom pogovoril kasneje."
Ko je ravnatelj zaprl vrata za sabo, se je Harry vrgel vznak na
blazino. Hermiona, Ron in gospa Weasley so ga opazovali. Nekaj
asa so bili vsi tiho.
"Spij preostali napoj, Harry," ga je nazadnje opomnila gospa
Weasley. Ko je segla po ai, je z roko zadela ob monjo z zlatom
na noni omarici. "Naspati se mora. Poskusi za nekaj asa misliti na
kaj drugega... Razmisli, kaj si bo kupil z nagrado!"
"Tega zlata noem," je rekel Harry z brezizraznim glasom. "Kar
vzemite ga. Komur koli ga dam. Ne zasluim si ga, Cedricov je."

Tisto, proti emur se je boril, e vse odkar je priel iz labirinta, je

grozilo, da ga bo premagalo. V kotikih oes ga je peklilo in zbadalo.
Zameikal je in se zazrl v strop.
"Saj nisi ti kriv, Harry," je zaepetala Ronova mama.
"Jaz sem se domislil, da bi hkrati zgrabila za pokal," je povedal
Harry.
Zdaj ga je peklo e v grlu. elel si je, da bi Ron pogledal stran.
Gospa Weasley je ao z napojem odloila na nono omarico in
se sklonila k njemu. Objela ga je, kakor ga ni e nihe v ivljenju kot bi bila njegova mama. Priela ga je k sebi in nanj je padla tea
vsega, kar je videl tiste noi. Mamin obraz, oetov glas, Cedricovo
truplo, ki je lealo na tleh, vse to se mu je zaelo vrteti po glavi,
dokler boleine skoraj ni ve mogel zadrevati v sebi. Skremil se je, da se mu
iz grla ne bi izvil krik bridkosti, ki se je poskual prebiti iz njega.
A takrat je glasno poilo in gospa Weasley ter Harry sta se loila.
Hermiona je stala ob oknu. Nekaj je trdno stiskala v dlaneh.
"Pardon," je zaepetala.
"Spij napoj, Harry," je hitro rekla gospa Weasley in si s hrbtom
dlani obrisala oi.
Harry ga je zlil vase v enem poirku. Uinkoval je v trenutku.
Nadenj so se privalili teki valovi spanca brez sna, ki se jim ni
mogel upreti. Padel je vznak na blazino in spomini so zbledeli.
Sedemintrideseto poglavje
Zaetek
-----------------------------Ko je Harry le mesec dni kasneje poskual obnoviti dogodke dni
po zadnji nalogi, je ugotovil, da se jih komaj spominja. Bilo je, kot bi
prestal preve, da bi si lahko vse zapomnil. A spomini, ki so mu
ostali, so bili zelo bolei. Najhuji je bil morda tisti na sreanje z
Diggoryjevima, ki sta ga naslednjega jutra obiskala v ambulanti.
Nista ga krivila za to, kar se je zgodilo. Ravno nasprotno, prila
sta se mu zahvalit, da jima je vrnil Cedricovo truplo. Gospod Diggory
je ves as ihtel. Boleina Cedricove mame je segala prek solza.
"Torej ni trpel," je rekla, ko ji je Harry povedal, kako je Cedric
umrl. "In ne nazadnje, Amos... Umrl je tik zatem, ko je zmagal na
Turnirju. Gotovo je bil sreen."
Kmalu sta vstala in Cedricova mama se je e enkrat zazrla v
Harryja in dejala: "Pazi nase, ve."
Harry je zgrabil monjo zlata, ki je e vedno poivala na noni
omarici.
"Vzemite," je zamrmral. "Nagrada je Cedricova, saj bi moral
zmagati. Vzemite jo."
A gospa Diggory se je ritensko umaknila od postelje.
"Ne, ne... Tvoja je. Obdri jo."
Harry se je v Gryfondom vrnil naslednjega veera. Od Hermione in
Rona je izvedel, da je Dumbledore pri zajtrku nagovoril olski zbor.

tudente je prosil, naj pustijo Harryja pri miru in ga ne spraujejo,

kaj se je zgodilo.
Soolci, ki jih je sreeval na hodnikih, so se ga izogibali in se
izmikali njegovemu pogledu. Ko je el mimo njih, so se nekateri
zaeli epetaje pogovarjati. Menil je, da je veina verjela lanku Rite
Brentsell in zato mislijo, da je nor in morda celo nevaren. Verjetno
so e razpredali svoje teorije o tem, kako je Cedric umrl. A za to mu
je bilo malo mar. Najbolje se je poutil ob Ronu in Hermioni, s
katerima so se pogovarjali o povsem drugih stvareh, prijatelja pa sta
tudi zautila, kdaj mu ni do klepeta. Takrat sta ga pustila pri miru,
sama pa sta odigrala kakno partijo aha.
Bilo je, kot bi vsi trije akali na znamenje ali sporoilo, kaj se
dogaja v irnem arovnikem svetu. Kot bi se vsem trem zdelo
nesmiselno razglabljati o tem, kaj jih morda aka, dokler tega ne
vedo zagotovo. Te teme so se dotaknili le, ko je Ron povedal, kako
je potekalo Dumbledorjevo slovo od gospe Weasley.
"Vpraat ga je la, e bi lahko letos priel k nam e na zaetku
poletja," je razloil Ron. "Ravnatelj je rekel, da bi bilo bolje, e gre
najprej za nekaj asa k Dursleyjevim."
"Zakaj"
"Menda ima Dumbledore za to zelo dober razlog," je odvrnil Ron
in temano zmajal z glavo. "Mu pa moramo zaupati."
Edini poleg Rona in Hermione, s katerim je Harry lahko govoril, je
bil Hagrid. Ker so ostali brez profesorja za obrambo pred mranimi
silami, so bili med urami obrambe prosti in v etrtek popoldne so se
namesto na Nerrgovo predavanje odpravili k Hagridu. Dan je bil jasen
in sonen, ko so se koi pribliali, pa je skozi odprta vrata nadnje
planil ekan. Divje je lajal in ko nor mahal z repom.
"Kdo pa je" je iz koe zaklical Hagrid in stopil do vrat. "Harry!"
Odkorakal jim je naproti, z eno roko priel Harryja k sebi, mu z
drugo skutral lase in vzkliknil: "Koko lepo te je spet videti! Res
lepo!"
Ko so stopili v koo, so na leseni mizi pred ognjiem zagledali
dve skodelici, veliki kakor vedra.
"Z Olympe sva skupej spila alco aja," je pojasnil Hagrid.
"Glihkar je la."
"S kom si pil aj" je radovedno vpraal Ron.
"Z madame Maxime, s kom pa!" je vzkliknil Hagrid.
"Torej sta se pobotala"
"Nimam pojma, o em govori," je lahkotno odvrnil oskrbnik in
stopil do komode po iste skodelice. Pripravil jim je aj in ponudil
kronik na pol peenih pikotov, potem pa se je zleknil na stol ter
se s svojimi hroevsko rnimi omi pozorno zazrl v Harryja.
"No, koko je" ga je domala osorno pobaral.
"V redu," je skomignil Harry.
"Ne, pa ni," je oskrbnik zmajal z glavo. "Sevede ni. Bo pa."
Harry ni rekel niesar.
"Vedel sem, da se bo vrnil med ive," je nadaljeval Hagrid in
trojica se je osuplo zazrla vanj. "Sej ni umrl, nekje je preal in akal.
Slejkoprej bi se spet vrnil. Zdej se je in toko pa je. Madona ga

bomo! Morebiti e preden dodobra razplete svoje mree. Toko vsaj

upa Dumbledore. Ta je dedec! Dokler imamo njega, me ni ne skrbi."
Ob njihovih nejevernih pogledih je Hagrid privzdignil obrvi.
"Koga pa bi pomagalo, e bi se presedali, pa prekladali mrane
misli" jih je opozoril. "Kar mora priti, pride, in ko bo prilo, se bo treba
postaviti po robu. Dumbledore mi je povedal, koga si storil, Harry."
Oskrbnik se je zazrl vanj in prsi so se mu ponosno napele.
"Naredil si, kar bi naredil tvoj ata, in veje pohvale od te ti ne
morem izrei."
Harry mu je vrnil nasmeek. Nekaj dni je e minilo, odkar se je
nazadnje nasmehnil.
"Kaj te je Dumbledore prosil, da naredi, Hagrid" ga je vpraal.
"Tiste noi, ko... Takrat ko je profesorico McHudurro poslal pote in
po madame Maxime."
"Za ez poletje mi je zrihtal eno mejkeno nalogo," je povedal
Hagrid. "Ampak kakno, to je pa skrivnost. O njej ne smem govoriti,
niti z vami. Olympe - da mi je ne bi kdo tako klical! Za vas je e zmerej madame
Maxime - bo morebiti la z mano. Mislim, da bo. Mislim, da sem jo preprial."
"Gre za nekaj v zvezi z Mrlakensteinom"
Ob omembi Mojstrovega imena se je Hagrid zdrznil.
"Morebiti gre," se je izmikal. "Ampak, nekej drugega sem mislil rei...
Aha! Pejte, gremo pogledat ta zadnjega zaribanca!"
Ko je videl, kako so ga pogledali, pa je hitro dodal: "Sej se samo
hecam, no..."
Harry je na veer zadnjega olskega dne svoje stvari s tekim
srcem pospravil v zaboj. Bal se je slovesne veerje ob koncu
olskega leta, med katero je bilo razpoloenje obiajno praznino, saj
so razglasili zmagovalca celoletnega tekmovanja med domovi. Odkar
je zapustil ambulanto, se je Veliki dvorani izogibal, kadar je bila
prepolna. Ker ni hotel, da bi soolci zijali vanj, se je raje odpravljal
jest takrat, ko je bila e skoraj prazna.
Z Ronom in Hermiono so skupaj odli v Veliko dvorano. Takoj so
opazili, da ni okraena, kot je bila vsako leto - z zastavami in
transparenti v barvah doma, ki je zmagal. Tistega veera so, v
znamenje spotovanja do Cedrica, na steno za mizo profesorjev
izobesili rno zastavo, sicer pa je bila Dvorana takna kot obiajno.
Med uitelji je sedel tudi pravi Noru Nerrga, oboroen s svojo
leseno nogo in arobnim oesom. Neverjetno iven je bil in zdrznil
se je vsaki, ko ga je kdo ogovoril. Harry ga je e predobro razumel.
Njegov strah pred coprniki se je v desetih mesecih, ki jih je preivel
v lastnem zaboju, gotovo samo e okrepil. Stol profesorja Karkaroffa
pa je bil prazen. Harry, ki je sedel k drugim Gryfondomovcem, se je
spraeval, kje je ravnatelj Durmstranga zdaj. Ga je Mrlakenstein e
izsledil
Ravnateljica Beauxbatonsa je bila e vedno med njimi. Sedela je
ob Hagridu in tiho sta se pogovarjala. Nekoliko naprej, zraven
profesorice McHudurre, je imel svoj prostor Raws. Ko ga je Harry
pogledal, so se profesorjeve oi za nekaj trenutkov pomudile na
njem. Z obraza mojstra arobnih napojev je bilo teko kaj razbrati, saj

je bil mrkogled in neprijazen kot vedno. Harry ga je opazoval e

dolgo zatem, ko je Raws umaknil pogled.
Le kaj je Raws storil na Dumbledorjevo pronjo tiste noi, ko se
je Mrlakenstein vrnil In zakaj... zakaj je bil ravnatelj tako preprian,
da je mojster arobnih napojev resnino na njihovi strani
Dumbledore v mislitu je dejal, da je bil njihov vohun. ,Raws naj bi
vohunil med coprniki, pri emer je vekrat tvegal lastno ivljenje'. Je
bilo to tisto, esar ga je prosil ravnatelj Je morda Raws spet
vzpostavil stik z Jedci smrti Se je pretvarjal, da ni nikdar zares
prestopil k Dumbledorju, temve se je kot Mrlakenstein potuhnil
Ravnatelj je vstal in Harry se je pozorno zazrl vanj. V Veliki
dvorani je bilo e tako ali tako veliko manj hrupno, kot bi bilo sicer med
pojedino ob koncu olskega leta, zdaj pa je v njej zavladala popolna tiina.
"Pred nami je konec e enega olskega leta," jih je nagovoril
Dumbledore in se ozrl po Dvorani. Napravil je premor in njegov
pogled se je ustavil ob pihpuffovski mizi. Ta je bila najbolj poklapana
in obrazi Pihpuffovcev so bili alostni ter bledi.
"Povedal bi rad marsikaj," je nadaljeval ravnatelj. "A najprej se je
treba ustaviti ob izgubi izjemnega fanta, ki bi moral sedeti pri
pihpuffovskem omizju, da bi z nami vred uival ob poslednji veerji
tega olskega leta. Zato, prosim, vstanite, da skupaj nazdravimo
spominu na Cedrica Diggoryja."
Vsi do zadnjega so sledili Dumbledorjevemu zgledu; vstali so in
dvignili ae, nato pa v en glas nazdravili, da je kratka zdravica
kakor grmenje odmevala od zaaranega stropa: "Na Cedrica Diggoryja!"
Harry je med soolci za trenutek zagledal Cho. Po obrazu so ji
tiho polzele solze, in ko so spet sedli, je Harry hitro spustil pogled.
"V Cedricu so bile uteleene tevilne vrline, ki so v ast
pihpuffovemu domu," je nadaljeval Dumbledore. "Bil je dober
ter zvest prijatelj, marljiv in cenil je potenje. Njegova smrt vas je
vse prizadela, pa e ste ga poznali dobro ali zgolj beno. Mislim, da
imate zato pravico izvedeti, emu in kako je izgubil ivljenje."
Harry je dvignil glavo in se osuplo zazrl v Dumbledorja.
"Cedrica Diggoryja je umoril lord Mrlakenstein."
Po Dvorani je zavralo. tevilni tudentje so se nemirno ter
preplaeno zazrli v ravnatelja in mnogi so epetaje ponovili njegove
besede. Dumbledore je popolnoma mirno poakal, da so potihnili.
"Ministrstvo za aranje mi je prepovedalo, da bi vam to povedal,"
je nato nadaljeval, "in vai stari bodo gotovo zgroeni, ker sem vam.
Morda zato, ker ne bodo verjeli, da se je lord Mrlakenstein vrnil.
Vsekakor pa bodo tevilni jezni name, ker sodijo, da take novice niso
za mlada uesa. A preprian sem, da je resnica v splonem bolja
od lai; e bi se pretvarjali, da je Cedric umrl po nesrei ali zaradi
lastne napake, bi alili spomin nanj."
Dumbledorja so zbrano posluali isto vsi v Dvorani... oziroma
skoraj vsi. Harry je opazil, kako Dreco pri spolzgadovski mizi nekaj
priepetuje Crabbeju in Goylu. Kar pogrelo ga je od besa, a vseeno
se je prisilil, da se je obrnil nazaj k ravnatelju.
"V zvezi s Cedricovo smrtjo moram omeniti e nekoga," je
nadaljeval Dumbledore. "Harryja Potterja."

Bilo je, kot bi se prek Dvorane pognal val: glave Harryjevih

soolcev so se zasukale k njemu, nato pa so se hitro spet obrnile
proti Dumbledorju.
"Harry je lordu Mrlakensteinu pobegnil," je povedal ravnatelj.
"Tvegal je ivljenje, da je s sabo na Bradaviarko pripeljal tudi
Cedricovo truplo. Iz vseh monih stali lahko zatrdimo, da je izkazal
pogum, kakrnega so pred lordom Mrlakensteinom zmogli izpriati le
redki arovniki. Zato bom nazdravil tudi njemu."
Dumbledore se je resnobno obrnil k Harryju in spet dvignil ao.
Skoraj vsi v Dvorani so sledili njegovemu zgledu. Stoje so izgovorili
njegovo ime, kot so prej Cedricovo, in mu tako nazdravili. A skozi
vrzeli med soolci je Harry opazil Malfoya, Crabbeja, Goyla in mnoge druge
Spolzgadovce, ki so trmasto obsedeli na svojih stolih, ne da bi se dotaknili
a. Dumbledore, ki ne nazadnje ni imel arobnega oesa, jih ni videl.
Ko so se vsi posedli, je spet spregovoril: "Cilj Triolskega turnirja
je bil, da okrepimo in pospeimo mednarodno sodelovanje med
arovniki. V lui dogodka, do katerega je prilo vrnitve lorda
Mrlakensteina - so take vezi e pomembneje kot kdaj koli prej."
Njegov pogled je zdrsnil od madame Maxime k Hagridu, nato k
Fleur Delacour in njenim soolcem z Beauxbatonsa, pa k Zmagoslafu
Levyju ter Durmstrangovcem za spolzgadovsko mizo. Levy je bil
prestraen, kot bi od Dumbledorja priakoval ostrih besed.
"Vse goste, ki se danes nahajajo v Dvorani," je nadaljeval ravnatelj
in s pogledom obstal na tudentih z Durmstranga, "bomo z veseljem
ponovno sprejeli medse, e bodo le hoteli priti. e enkrat vam povem lord Mrlakenstein se je vrnil in zdaj bomo moni le toliko, kolikor bomo
povezani. e se bodo med nami razrasli spori, je vsega konec.
Lord Mrlakenstein ima izjemen talent za to, da zaseje neslogo in
sovratvo. Proti temu se lahko borimo le z vezmi prijateljstva in
zaupanja, ki so prav tako izjemne. Zato ne pozabite: e so nai cilji enaki,
naa srca pa odprta, so razlike v navadah in jeziku popolnoma zanemarljive.
Bojim se, da so pred nami mrani in teavni asi. Ko bi se le
motil! Nekateri izmed vas ste v preteklosti e obutili strahotno
brezobzirnost nartov lorda Mrlakensteina. Zaradi njega so trpele tevilne
druine in mnogo je sirot. Pred tednom dni pa nam je vzel e enega naih
tudentov.
Ne pozabite Cedrica. Ne pozabite nanj, e bo priel as, ko boste
morali izbirati med tem, kaj je prav, in tistim, kar je lahko. Ne
pozabite, kaj se je zgodilo fantu, ki je bil dober in prijazen in pogumen in
je lordu Mrlakensteinu prekal pot. Ne pozabite Cedrica Diggoryja."
Hedwig je epela v kletki na Harryjevem zaboju. Harry, Ron in
Hermiona so skupaj z ostalimi etrtoolci v natrpani avli akali na
koije, ki naj bi jih odpeljale do eleznikega postajalia pri
Meryascoveeni. Poletje je bilo in vreme je bilo lepo. Harry je
predvideval, da bo do veera e na Romarinovi; vroe bo, vsa
drevesa se bodo bohotila v svojih listnih kletkah, gredice bodo
buhtele od barv. A vrnitve se ni preve veselil.
"...Arry!"
Ozrl se je. Fleur Delacour je hitela po kamnitih stopnicah v grad.

Harry je za njo opazil Hagrida in madame Maxime, ki sta na drugi

strani parka v vprego vlekla dva orjaka konja. Beauxbatonska koija
bo kmalu pripravljena na vzlet.
"Morda ze kmalu zpet vidimo," je rekla Fleur, ko je pritekla k
Harryju in mu ponudila roko. "Upam, da bom tukaj dobila zlubo in
tako izboljala zvojo angledino."
"Saj jo e zdaj izvrstno obvlada," jo je pohvalil Ron z nekoliko
zadavljenim glasom. Fleur se mu je nasmehnila, Hermiona pa se je
namrila.
"Na zvidenje, Arry," se je poslovila Fleur in se e zasukala na
petah.
Ko je Harry gledal za Fleur, ki je hitela prek parka k madame Maxime in so
ji srebrnkasti lasje plapolali v arkem soncu, si ni mogel kaj; priznati si je
moral, da je ob tem prizoru postal bolje volje.
"Le kako se bodo vrnili Durmstrangovci" se je spraeval Ron.
"Mislita, da bodo ladjo znali krmariti brez Karkaroffa"
"Karkaroff sploh ni krmaril," je dejal nekdo za njihovimi hrbti. "Fes
as je bil f kajuti in fse smo morali oprafiti sami."
Oitno je bilo, da se je Levy priel poslovit predvsem od
Hermione.
"Bi se lahko na samem pogoforila" jo je prosil.
"O. Ja... seveda," je pristala in Levyju nekoliko zmedeno sledila
skozi gneo.
"Pa pohiti!" je Ron glasno zaklical za njo. "Koije bodo vsak
trenutek tu!"
A za koijami se je oziral samo Harry. Ron je namre naslednjih
nekaj minut vztrajno stegoval vrat prek mnoice, da bi videl, kaj se
plete med Hermiono in Zmagoslafom. Kmalu sta se vrnila. Ron je
bolal v Hermiono, a z njenega obraza ni mogel razbrati niesar.
"Diggory mi je bil fe," je Levy nenadoma povedal Harryju. "Do
mene je bil selo fljuden. Fedno. Pa epraf sem s Durmstranga... in
sem priel s Karkaroffom," je dodal in se namril.
"e imate novega ravnatelja" ga je vpraal Harry.
Levy je samo skomignil. Pomolil mu je roko, kot mu jo je prej
Fleur, se rokoval z njim, nato pa e z Ronom.
Tega bi skoraj razneslo, tako se je boril s samim sabo. Levy tega
ni opazil. e je odkorakal, ko je iz Rona vendarle bunilo: "A mi da
avtogram, prosim"
Hermiona se je obrnila vstran in se nasmehnila koijam brez
vprege, ki so se zibale proti gradu. Levy pa se je Ronu preseneeno,
a z veseljem podpisal na kos pergamenta.
Vreme na poti v London ne bi moglo biti drugano, kot je bilo
septembra, ko so se z eleznike postaje King's Cross odpeljali proti
Bradaviarki. Na nebu ni bilo enega samega oblaka. Trojica si je
nala prazen kupe, in da Volfram ne bi neprestano skovikal, je Ron
njegovo kletko takoj prekril s svojim veernim plaem. Hedwig je
vtaknila glavo pod perut in zadremala, Krivoap pa je zasedel prosti
sede in se zvil v klobko, da je spominjal na veliko, kosmato blazino
oranne barve. Harry se je med vonjo s prijateljema pogovarjal ve,

pa tudi veliko bolj sproeno kakor ves teden poprej. Poutil se je, kot bi ga
Dumbledorjev govor pred pojedino nekako razelektril, in zdaj mu je bilo veliko
manj bolee govoriti o tem, kar se je zgodilo. Kmalu so se spustili v razgreto
debato o tem, kako bo Dumbledore ukrepal, da bi ustavil Mrlakensteina. Razpravo
je prekinila ele arovnica, ki se je z vozikom, polnim jedae in pijae,
ustavila pred njihovim kupejem.
Hermiona jim je kupila nekaj za pod zob, ko pa je denar pospravila nazaj v
olsko torbo, ji je iz nje padel izvod Prerokih novic.
Harry je asopis oinil. Si res eli vedeti, kakne novice prinaa
Toda Hermiona, ki je opazila njegov pogled, mu je mirno zatrdila: "V
Novicah ne pie ni, kar bi te zanimalo. Prelistaj jih, e hoe,
ampak niesar ne bo nael. Vsak dan jih pozorno preberem. Samo
po tretji nalogi so objavili kratko notico, da si zmagal na Turnirju.
Cedrica in tega, kar se je zgodilo, sploh niso omenili. Po mojem
Schushmaar poskua vse skupaj pomesti pod preprogo."
"Rite ne bo mogel utiati," je menil Harry. "Pri em takem e ne."
"Oh, Rita ni napisala nobenega lanka e vse od tistega dne, ko
je potekala tretja naloga," je nenavadno zadrano povedala Hermiona.
"Pravzaprav zdaj kar nekaj asa ne bo napisala niesar," je dodala in
glas ji je komaj zaznavno vztrepetal. "Razen e si eli, da celemu
svetu raztrobim njeno skrivnost."
"Kakno skrivnost" jo je vpraal Ron.
"Odkrila sem, kako lahko prislukuje naim pogovorom, eprav
sploh nima vstopa na grajsko posestvo," je zdrdrala Hermiona.
Harry je imel obutek, da bi jima to najraje povedala e pred
nekaj dnevi, pa je sprio neljubih dogodkov vse skupaj zadrala zase.
"Res ve, kako nam je prislukovala" jo je zato takoj vpraal.
"Ja," je prikimala Hermiona, ki je kar arela od ponosa. "Pa na
kako preprost nain! Vesta, Rita Brentsell..."
Napravila je dramatien premor.
"Rita Brentsell je e ena izmed magov, ki se niso prijavili na
ministrstvu. Spremeni pa se lahko..."
Iz torbe je potegnila majhen, skrbno zaprt steklen kozarec za vlaganje.
"V obada!"
"Kaj!" je zazijal Ron. "Menda je nisi... Saj to ni..."
"O ja, pa je," se je zadovoljno namuznila in jima ponosno pomolila
kozarec.
V njem je bilo nekaj vejic in listov ter velik, debel brencelj.
"To je vendar... Saj se samo heca, kajne" je zaepetal Ron in
dvignil kozarec k oem.
"Niti najmanj," je odvrnila Hermiona in se zareala do ues. "Na
okenski polici v ambulanti sem jo ujela. Kar poblie si jo oglejta.
Okoli oi ima vzorec, ki zelo spominja na tista njena nemarna oala."
Harry si je uelko poblie ogledal - Hermiona je imela seveda
prav - in neesa se je spomnil.
"Tistega veera, ko je Hagrid madame Maxime povedal za svojo
mamo, sem na blinjem kipu videl obada!"
"No, vidi," je prikimala Hermiona. "Mene pa je po drugi nalogi
Zmagoslaf opozoril, da imam obada na hrbtu. In stavim, da ti je Rita
prislukovala z okenske police, ko si imel pri vedeevanju teave z

brazgotino. Celo leto je brenala okoli nas."

"Dreco je stal pod drevesom in..." se je Ronu zaelo svetlikati.
"Se pogovarjal z njo, ja. V dlani mu je epela," je pritrdila
Hermiona. "Dreco je seveda vedel, kako nam prislukuje. Tako je tudi
prila do tistih prijetnih intervjujev s Spolzgadovci. Njim je isto
vseeno, e pone kaj nezakonitega, samo da so nas in Hagrida lahko blatili."
Ronu je kozarec vzela iz rok in se nasmehnila obadu, ki se je
besno zaletaval ob steklo.
"Kozarec sem zaarala, da ga ni mogoe razbiti. Brentsllova se
tako ne more spremeniti v loveka," je povedala. "Obljubila sem ji, da
jo bom v Londonu izpustila, ampak samo pod pogojem, da pero eno
leto dri za zobmi. Mogoe se bo tako laje otresla navade, da pie
o ljudeh same nesramne lai."
Resnobno se je nasmehnila in pospravila kozarec nazaj v olsko torbo.
Vrata kupeja so se odprla.
"Kako si bistra, Grangerjevka" jo je zbodel Dreco Malfoy.
Za njim sta stala Crabbe in Goyle. Vsi trije so bili videti e bolj
zadovoljni, oabni in napadalni kot kdaj koli prej.
"No, tako," je zavzdihnil Dreco, stopil v kupe in se z zaniljivim
nasmekom ozrl okoli sebe. "Torej ste ujeli ubogo novinarko, Potter
pa je spet Dumbledorjev ljubljenek. Pa kaj."
Nasmehnil se je e bolj porogljivo in njegova pribonika sta se
glasno zareala.
"Pa ne, da poskuamo na vse skupaj pozabiti" je nato mehko
vpraal in zapiil oi v Harryja. "Se poskuamo pretvarjati, da se tisto
sploh ni zgodilo"
"Poberi se," je zagodel Harry.
Na Dreca je bil besen e, odkar je opazil, kako se med
Dumbledorjevim govorom pogovarja s Crabbejem in Goylom. V uesih
mu je zvenelo. Njegova dlan je pod plaem trdno zgrabila za palico.
"Sam si se odloil, da se bo pridruil zgubam, Potter! Posvaril
sem te! Ponudil sem se, da bi ti pomagal izbirati prijatelje, se
spomni Ko sva se v prvem letniku sreala na vlaku, sem te
posvaril, da se ne drui s tako sodrgo!"
S palcem je pomignil na Rona in Hermiono.
"Ampak zdaj je prepozno, Potter! Zdaj ko se je Mojster vrnil, bodo
taki prvi na vrsti! Za brezkrvnee in tiste, ki so usekani na bunkeljne,
bo naprej poskrbel! No, ja. To ne dri povsem. Najprej je poskrbel za
Diggo..."
Bilo je, kot bi v kupeju razneslo celo katlo raket. Harry je
zameikal, zaslepljen od blia tevilnih urokov, ki so prileteli z vseh
strani, od glasnih pokov pa bi skoraj ogluel.
Zazrl se je proti tlom.
Dreco, Crabbe in Goyle so nezavestni leali med vrati. Vsi trije z
Ronom in Hermiono so bili na nogah, vsak pa je posegel po
druganem uroku. A niso bili edini, ki jim je zavrela kri.
"Sva si kar mislila, da imajo tile trije kaj za bregom," je stvarno
izjavil Fred, stopil na Goyla, nato pa v kupe. V roki je dral
arovniko palico, tako kot George, ki je pohodil Dreca, preden se
jim je pridruil v kupeju.

"Zanimiv uinek," se je zamislil George in se zazrl v Crabbeja.

"Kdo se jih je lotil s turjavo kletnjavo"
"Jaz," je priznal Harry.
"Nenavadno," je lahkotno zapredel George. "Jaz sem uporabil kletev
pudingastih nog. Zdi se, da ta dva uroka ni zdravo uporabljati hkrati.
Poglej, iz obraza so jim pognale drobne tipalke... Ampak zvlecimo jih
vendar kam drugam, kupeja ni kaj ne polepajo."
Ron, Harry in George so zbrcali, zvalili ter zrinili nezavestno
trojico na hodnik. Po kratki strokovni razpravi o tem, katerega izmed
zoprneev je nenavadna meanica urokov huje zdelala, so se vrnili v
kupe in zaprli vrata.
"Ima kdo pregoste obrvi" je vpraal Fred in iz epa potegnil
zavojek eksplozivnih kart.
Sredi pete igre se je Harry odloil, da bo dvojka vpraal: "No,
nama bosta zdaj konno povedala, koga sta izsiljevala"
"Ah," je mrakobno zamrmral George, "kaj bi o tem."
"Saj ni vano," je Fred razdraeno zmajal z glavo. "Ni takega ni
bilo. Zdaj je res e vseeno."
A Harry, Ron in Hermiona so e naprej vrtali vanju. Konno se je
Fred vdal.
"Dobro, no, e e res morate vedeti... Luda Malhaarja."
"Izsiljevala sta Luda Malhaarja" se je sumniavo zaudil Harry.
"Hoeta rei, da je bil vpleten v..."
"Ah, ne," ga je zavrnil George. "To pa e ne. Ta cepec za kaj
takega nima dovolj moganov."
"Za kaj pa je potem lo" se je radovedno pozanimal Ron.
Fred se je nekaj asa obotavljal, potem pa je vpraal: "Se
spomnite, da sva na svetovnem prvenstvu la stavit z njim Da bo
Irska zmagala, Levy pa bo ujel zviz"
"Ja," sta pritrdila Harry in Ron.
"No, bedak naju je izplaal z leprechaunskim zlatom, ki ga je
nalovil, ko so ga irske maskote zmetale med nas."
"Pa"
"Pa, pa, pa," je Fred nejevoljno zavil z omi. "Zlato je izginilo!
Naslednjega jutra ga ni bilo ve!"
"Ampak... gotovo vaju je z leprechaunskim zlatom izplaal po
pomoti!" je vzkliknila Hermiona.
George se je trpko zasmejal.
"To sva najprej mislila tudi midva. Prepriana sva bila, da bo
izpljunil pravi denar, ko mu bova pisala, kaj se je zgodilo. On pa ni.
Obnaal se je, kot da pisma sploh ni dobil. Potem sva se o tem
poskuala pogovoriti z njim, ko je priel na Bradaviarko, ampak
zmeraj je nael kaken izgovor, da se nama je izognil."
"Nazadnje je postal prav nesramen," je Fred prevzel pripoved.
"Rekel nama je, da sva premlada za igre na sreo in nama ne misli
dati niti enega firia."
"Zato sva zahtevala, da nama vrne vsaj denar, ki sva mu ga dala,"
je jezno zamomljal George.
"Gotovo vama ga je vrnil!" je dahnila Hermiona.
"Pajade," je zagodrnjal Fred.

"Ampak stavila sta vendar isto vse vajine prihranke!" se je

razburil Ron.
"Kaj to njemu mar," je srdito odvrnil George. "No, nazadnje sva le
izvohala, za kaj gre. Tudi Leejev oi je s teavo izterjal denar od
njega. Izkazalo se je, da ima Malhaar hude teave z goblini, saj si je
od njih sposodil cele kupe denarja, vrnil pa jim ga ni. Zato so ga
menda po svetovnem prvenstvu v gozdu spravili v kot. Pobrali so mu
vse zlato, kar ga je imel, pa e ni bilo dovolj, da bi z njim povrnil
dolgove. Z igrami na stavo je zapravil vse svoje premoenje. Niti
prebitega firia nima. In veste, kako je ta cepec nameraval poravnati
dolg"
"Kako" je hitro vpraal Harry.
"Z goblini je stavil," je povedal Fred, "da bo zmagal na Turnirju."
"Zato mi je torej kar naprej hotel pomagati!" se je razjasnilo
Harryju. "No, pa saj sem zmagal. Zdaj vama lahko vrne denar!"
"To bo, ja," se je namrdnil George. "Goblini so e huje podlasice
kot on. Menda trdijo, da sta zmagala oba s Cedricom, Malhaar pa je
stavil, da bo zmagal samo ti. Zato je pobegnil. Tik po tretji nalogi je
preprosto izginil."
George je globoko zavzdihnil in spet zael deliti karte.
Preostali del potovanja je potekal precej prijetno. Harry si je
pravzaprav elel, da bi vonja trajala celo poletje in nikdar ne bi
prispeli na King's Cross... A tistega leta ga je izuilo in vedel je:
kadar je pred tabo nekaj neprijetnega, as ne bo tekel poasneje.
Vlak se je res kmalu ustavil ob peronu devet in tri etrtine. Na
hodniku je kot obiajno zavladala zmeda, saj so soolci poskuali im
prej priti z vlaka. Tudi Ron in Hermiona sta se z zaboji takoj zaela
prebijati prek Dreca, Crabbeja ter Goyla.
Harry pa je obsedel v kupeju.
"Fred, George! Poakajta malo."
Dvojka sta se obrnila. Harry je odprl zaboj in iz njega privlekel
monjo z nagrado.
"Nata," je rekel in zlato porinil Georgu v roke.
"Kaj pa se gre" je osuplo zameikal Fred.
"Kar vidva ga imejta," je odlono dejal Harry, "jaz ga noem."
"Si res moten" se je udil George in mu ga rinil nazaj.
"Niti najmanj," se je nasmehnil Harry. "Obdrita ga in lotita se
dela. Kaj zabavnega iznajdita in im prej odprita trgovino."
"Res je moten," je Fred strahospotljivo pritrdil bratu.
"Posluajta," je zavzdihnil Harry. "e ga ne bosta vzela, ga bom
vrgel stran. Tega denarja noem in ga tudi ne potrebujem. Malo zabave pa bi mi
dobro delo. In nisem edini. Sploh pa imam obutek, da ne bo minilo veliko asa,
ko si bomo zabave eleli e veliko bolj kot zdaj."
"Ampak Harry," je nejeverno ugovarjal George in potekal monjo,
ki jo je dral z obema rokama, "tukaj notri je najmanj tiso guldov."
"Ja," se je zareal Harry, "samo pomislita, koliko kanarnit lahko
zdaj naredita."
Dvojka sta zazijala vanj.
"Pa ne povejta mami, od kod vama denar... eprav, e dobro pomislim, vaju
zdaj verjetno ne bo ve silila, da se zaposlita na ministrstvu..."

"Harry..." je zopet zael ugovarjati Fred, a Harry je segel po palici.

"Zdaj pa me dobro posluajta," je jezno zapredel. "Obvladam nekaj
prav zoprnih kletev. Vzemita denar, sicer vaju prekolnem! Aja, pa e
nekaj. Bi mi naredila uslugo in Ronu kupila nov veerni pla Pa ne
povejta mu, da sem vaju jaz prosil za to."
Iz kupeja je odel, e preden sta dvojka spet odprla usta. Na
poti iz vlaka si je dobro ogledal Dreca, Crabbeja in Goyla, ki jih
razlini uroki e vedno niso spustili iz krempljev.
Vernon ga je akal za pregrado, isto blizu strica pa je stala
gospa Weasley. Ko je zagledala Harryja, ga je tesno priela k sebi
mu zaepetala na uho: "Mislim, da ti bo Dumbledore kmalu
dovolil priti k nam. Pii kaj, Harry."
"Se vidimo," mu je pokimal Ron in ga potrepljal po hrbtu.
"Adijo, Harry!" se mu je nasmehnila Hermiona, ki je v slovo
napravila nekaj, esar ni e nikoli; poljubila ga je na lice.
"Harry... hvala," je zamrmral George, Fred, ki je stal tik ob njem,
pa je goree prikimaval.
Harry jima je pomeiknil, se obrnil k stricu Vernonu in mu tiho
sledil s postaje.
"Zaenkrat nima nobenega smisla, da bi se trapil s skrbmi," si je
prigovarjal, ko je sedel na zadnji sede strievega avtomobila.
Kajti kot je rekel Hagrid: Kar mora priti, pride... in ko bo prilo,
se bo treba postaviti po robu.
Kakna koda, da je e konec knjige!
Toda pozor: knjige je konec, druenje s Harryjem pa se nadaljuje.
Samo stran obrne...