Alja Jelenko

Kdo je anti-pedagog?
Pred kratkim je slovenska vlada zasnovala nov nacionalni program za raziskave in inovacije
(slednje so zamenjale pojem razvoja), ki skua uvesti rokohitrsko in instrumentalno
obravnavanje ter razumevanje izobraevalnih institucij, e posebej univerze. Pravi namre, da
je zaradi trenutne globoke gospodarske krize potrebno podpreti tehnoloke in netehnoloke
inovacije, s poudarkom na novih poslovnih modelih, kjer morajo sodelovati vse, tako
tehnoloke, naravoslovne kot tudi druboslovne in humanistine znanosti ter umetnosti. S tem
pedagoke institucije podreja logiki kapitala, saj je mnenja, da lahko iz krize izidemo le s
spodbujanjem ustvarjanja presene vrednosti. Plod taknega razmiljanja je navsezadnje tudi
bolonjska reforma s svojim aenjem prakse v nasprotju s suhoparno in duhamorno
teorijo. Temeljna predpostavka tovrstnih doktrin je, da ivimo v asu konca zgodovine
(Fukuyama), kjer se je kapitalizem izkazal za poslednjo in objektivno formulo drubenega
sistema. Kljub temu pa obstajajo doloeni dvomi, saj veliko ekonomistov v prvi vrsti seveda
marksisti trdi, da je kriza kapitalizmu notranja, prav tako kot tudi neenakost, danes pa
moramo k temu priteti e ekoloke katastrofe. To samo po sebi pove, da je zahteva po
drugani zasnovi temeljnih drubenih odnosov povsem legitimna, njen cilj pa tudi uresniljiv.
Pomislimo zgolj na analize Elinor Ostrom, prve ensko v zgodovini, ki je prejela Nobelovo
nagrado za ekonomijo (2009), v katerih avtorica demonstrira, da je za doloene temeljne
naravne vire kot so to gozdovi, ribolovna obmoja itn. najbolje, e jih upravljajo ljudje,
ki jih tudi uporabljajo, ne pa drava ali privatna podjetja. Pri nas takno alternativo predstavlja
Rok Kralj s svojim konceptom medsebojne delitve dobrin. Misliti onkraj tradicionalnih
horizontov ter reitev je tako vsekakor mono in tudi zaeljeno. Za doseg tega pa
izobraevalne institucije ne bi smele biti podrejene nikomur, temve se bi njihova
uporabnost morala izkazati ravno v neuporabnosti. Z drugimi besedami, posameznikom bi
morale omogoiti, da preseejo dane horizonte, da uberejo povsem nove, e neprehojene poti.
A kako je to mogoe? O kakni vrsti pedagogike govorimo?
Obstajajo knjige, ki nam skuajo dopovedati, da obstaja prava odloitev in da je slednja
povezana s pravo potjo, po kateri moramo v ivljenju hoditi. Eno izmed slednjih sem po
nakljuju opazil na pisalni mizi moje sestre, ki ji manjka e eno olsko leto do statusa
srednjeolke. Iz njenega naslova lahko razberemo, da obstaja est najpomembnejih odloitev
v najstnikih letih. Naj natejem nekaj njihovih variacij. Potrebno je izdelati olo, se vpisati na
fakulteto, sklepati imve prijateljstev, ohranjati dobre odnose s stari, zautiti, kaj slednji v
resnici obutijo ter jim v skladu s tem obasno zadovoljiti elje in potrebe. Odve je omenjati,
da moramo prenehati s kajenjem in drugimi nezdravimi navadami. Tudi v primeru, da trpimo
za kakno duevno boleznijo, je potrebno potrpeti, saj zanjo obstajajo zdravila. Upanje, da se
prilagodimo realnosti, tako obstaja. Slednje lahko razumemo tudi kot tenjo k temu, da iz
mladostnike situacije izidemo kot zmagovalci, kot tisti, ki so v ivljenju kaj dosegli ali se
esa nauili, ne pa kot poraenci, nevednei, ki so polni nemoi. To bi z eno besedo lahko
poimenovali tudi elja pedagogov. elja po nenehni in neskonni rasti, elja po presekih.

Kakno alternativo zoperstaviti temu? Ali je slednja sploh potrebna? Kdo bi bil potemtakem
anti-pedagog? Lahko reemo, da je to prav nekdo, ki je opustil prej omenjeni besednjak za
slednjega je sicer jasno, da izhaja iz polja ekonomije. Anti-pedagog je nekdo, ki bi med izbiro
prej natetih najpomembnejih odloitev v hipu uvidel, da je nekaj iz tega seznama
izkljueno. Gre za svobodno odloitev. Sicer ni nobeno nakljuje, da je slednja umanjkala,
kvejemu gre za simptom, saj knjig z napotki oziroma prironikov ni mogoe misliti hkrati z
oglaevanjem svobode, v tem primeru bi namre lo za oitno protislovje jasno artikulirana
zahteva ali nasvet sta v globokem nesoglasju z avtonomno odloitvijo. Paradoksa pa ne
opazijo tisti, ki v kaknih drugih ubenikih navijajo za kritino miljenje. Teh dveh pojmov ne
omenjam skupaj po nakljuju, saj je svoboda nujni pogoj kritine osti nae misli le-ta ne
obstaja brez samostojnosti in prav doseg slednje je cilj anti-pedagoga. Pri tem ne gre za
ustaljene stavke v smislu tega, da je potrebno posameznika narediti obutljivega za probleme
sodobnosti, za etino dimenzijo sveta, za tretji svet, ekonomsko krizo, vojno na vzhodu,
izraelsko segregacijo in tako dalje. Povsem nasprotno. Posamezniku je potrebno dati monost,
da problematizira same probleme, da postavi pod vpraaj sam nain, na katerega se definicija
problema danes sploh formulira. Gre za distanco do distance same. To pa pomeni, da moramo
zavrniti pojmovanje, po katerem se za kritino misleega in torej svobodnega loveka
nujno spodobi, da ubere karierno pot, pot nenehne rasti in samoizobraevanja, udeleevanja
javnih debat, kritike obstojee strukture, skratka potrebno se je odrei mnenju, ki pravi, da bi
taken posameznik vselej moral imeti neko mnenje, da bi nenehno moral zagovarjati to, ono
ali tretje. Iz tega sledi, da mu je potrebno dati monost neizbire, monost, da v danem
horizontu monega zavrne samo udelebo v procesu odloanja in da s tem izbere sam izstop
iz drubenega polja, presek vezi s socialnim diskurzom. Gre za pravico do tega, da postane
racaille, tisti odpadek, izmeek, ki ga je leta 2005 ob izgredih v francoskih predmestjih
monarh Sarkozy, tedaj e notranji minister, elel poistiti, pomesti iz ceste. Govora je o izbiri
splono nerazgledanega, nerazvitega niheta. Antipedagogov problem je tako slede: kako
iti po poti Roberta Walserja ter uenca Jakoba nauiti, kako biti ni, kako postati mo brez
posebnosti. V bolj ekonomskih terminih bi lahko dejali, da antipedagog daje uencu monost
postati poraenec, glavni osmoljenec ivljenjske bitke.
Kako je torej mogoa takna vrsta pedagogike? V em se njena metoda razloi od
tradicionalnega pristopa? Glede na to, da smo e definirali njen poglavitni motiv
posamezniku omogoiti svobodno odloitev , lahko vpraanje postavimo tudi nekoliko
drugae. Kako lahko posameznik iz odnosa, ki je v svojem jedru asimetrien in kjer mu je
sicer pripisana vloga hlapca ki pridno poslua, si zapisuje ter reproducira e povedano
izide kot avtonomni individuum? Zdi se, da v tradicionalni olski instituciji to ni mogoe.
Vloga slednje je vendarle v prvi vrsti ta, da funkcionira kot ideoloki aparat drave. Louis
Althusser je s tem poimenovanjem oznail sleherno institucijo, ki skrbi za reprodukcijo
produkcijskih razmerij nekega sistema. Profesorji, ki sluijo v olskih ustanovah, tako skrbijo
za to, da je posameznik uspeno integriran v drubeno tkivo, da po konani izobrazbi zasede
doloeno mesto v strukturi in opravlja naloge, ki so mu s tem doloene. Druba - skupaj z
znanji, ki jih prenaa na posameznike se kot taka zdi neka celota, s tem pa interpelira
individuume v subjekte, tj. podlonike.

Eden izmed zakljukov se tako glasi, da je s tem krog sklenjen in da je iskanje monosti
avtonomije podobno iskanju igle v kopici sena, skratka nekemu Sizifovemu delu. Obstaja pa
tudi monost, da nismo ubrali pravega pristopa, saj smo iz celote, tj. drube in njene
organizacije, definirali posameznika. Kaj pa, e omenjeni problem obrnemo in se vpraamo
po tistem jedru individuuma, ki sploh omogoa totalitarno strukturo posameznega sistema?
Pri tem trimo ob podobno zagato, ki je pred izbruhom nacizma zaposlovala tudi Wilhelma
Reicha. Zakaj si ljudje obupno elijo faizma? Kaj v njihovi naravi jim omogoa, da beijo
pred svobodo, da se zatekajo v nedoletnost, da se namesto na uporabo lastnega razuma
zanaajo na razne duebrinike, zdravnike in nenazadnje na profesorje kot emblem avtoritete?
e smo e pri Kantu, lahko na tem mestu e za trenutek postanemo in poiemo odgovor v
lanku, ki ga je napisal kot odgovor na vpraanje definicije razsvetljenstva. Slednje je oznail
kot izhod Ausgang iz nedoletnosti, hkrati pa na nek nain tudi kot nenehno kritiko lastne
aktualnosti, kot izstop miljenja iz trenutne situacije in preboj v zunanjost, kar implicira, kot
pove nemki filozof, distanco do avtoritete. Nemonost le-te pa je in v tem se skriva na
odgovor dokaz tega, kot pravi, da loveka obvladuje doloeno pomanjkanje poguma, tj.
strah. Lahko bi dejali etudi to ni Kantova formulacija , da gre za nevrozo. Kljub temu, da
obstaja ve kot tiritisoletna zgodovina pojmovanja slednje, jo je mogoe strnjeno definirati
kot doloen nain odnosa s solovekom. Nain delovanja, ki drugega postavi v vlogo
avtoritete, ki tako funkcionira kot referenca za vsak na gib, misel ali besedo. Ta struktura je
celo do te mere trivialna ali vsakdanja, da jo lahko, v smislu statistike, oznaimo za normalno.
Imperativ nevrotinega individuuma lahko strnemo v dve frazi, ki sta sicer druga drugi
predstavljata hrbtno plat: drugi ne sme biti jezen in drugi mora biti zadovoljen.
Najskrajnejo in tragikomino obliko te logike navaja Renata Salecl v svojem delu On
Anxiety (O tesnobi). Gre za popolnoma dejansko zgodbo, v kateri je otrok, ki je bil
hospitaliziran, na bolniki postelji nehal dihati, saj ni elel, da bi bila mati jezna. Slednja mu
je namre, po pripovedovanju medicinske sestre, na uho priepetavala, naj preneha z
respiracijo. Zgodba se tu e ne zakljui, saj je mati otroka to poela iz razloga, da ne bi
razoarala svojega efa in hkrati ljubimca, ki ni maral samohranilk. Da ne bo pomote in
zavoljo veje aktualnosti: dijak, ki ne upa izostati od pouka ali pa se ui za preizkus in
ponavadi je tako iz razloga, da se ne bi osramotil pred profesorjem ali razoaral lastnih
starev, sledi povsem enaki logiki. Opravka imamo tako z dvema skrajnostima. V prvi vrsti je
nevrotik popoln drubeni subjekt, asocialnost mu je tuja in eli si, da ideologija ne bi mogla
spodleteti, da se bi konstitucija drubenega polja iztekla brez preostanka. Hrbtna plat tega
prizadevanja pa je agresija, ki se pojavi vselej, ko bodisi nekdo od zunaj postane sovranik in
prine ogroati posameznikovo simbiotino razmerje s skupino ali pa ko posameznik sam ni
ve zaelen v neki drubi in posledino izgubi lastno identiteto, ki jo je ta skupina sicer
vzdrevala. Zadnja stvar, ki bi si je elel nevrotik je, da postane nihe, da zasede mesto neke
konstitutivne izkljuenosti. Na tem mestu znajo hipoma priskoiti na pomo obrambni
mehanizmi le kateri profesor ne pozna zanikanj oziroma racionalizacij, kot je Nisem se
dovolj uil/a, ki se pojavijo takoj, ko posameznik ne dosee ocene, ki bi jo naj od njega
priakovali stari, uitelji ali celo vrstniki. Tudi podelitev sprieval ob koncu gimnazije ni
obiskana v manjem tevilu zgolj zato, ker gre za as poletja ali ker bi dijaki radi dlje poleali
v postelji velikokrat gre za to, da je dijak preprian, da je razoaral uitelje in svoje najblije
prijatelje v njihovih priakovanjih in da posledino ni ve vreden njihove ljubezni.

e se zdi, da sem zael iz uvodoma napovedane teme, to ni nakljuje, saj je tudi ola kot
pedagoka institucija v svoji vlogi danes dale od izvorne naloge in poti. e o vednosti sami
praktino ni govora, kaj ele, da bi se prizadevalo za svobodo ali zmonost distance dijaka.
Najpomembneje ob zakljuku leta je, da se dijak priblia dobremu povpreju, uspehu,
nenazadnje pa tudi zlato ali celo diamantno sijoim odlijem po katerih se kajpada sodi,
katera ola je v lokalnem ali na dravnem nivoju najbolja. Ni pomembno, ali smo vzgojili
odrasle posameznike, ki bi bili samostojnega duha in notranje zadovoljni, temve da smo po
nekih numerinih kriterijih bolji od ostalih ol. Ker se splono zrcali v posebnem, dijaki ali
tudenti v nevrotinem, ojdipalnem okolju rivalstva, zavisti ter ljubosumja pa ne morejo
odrasti.
In e smo pri prvi antipedagoki potezi. Antipedagog namre ne sodi uspenosti generacije po
maturi ali povprejih, temve ga zanima, ali si Mojca konno upa priti na izpit nepripravljena
in domov odnesti slabo oceno, ali je Tjaa konno zbrala pogum, da sredi belega dne stopi
zjutraj na ulico, brez da bi se naliila kar utegne razkriti, da njena podoba e zdale ne
ustreza konceptu Cosmopolitanovega ugodja in ali je Marko konno sposoben ob vpisu na
fakulteto povedati, da ne eli zasledovati druinske tradicije, ki se vlee e vse od pradeda, saj
se bo namesto na pravo vpisal na port. Antipedagoga torej zanima, e se je uenec v
doloenem trenutku zmoen avtoriteti izneveriti, jo izdati, razoarati in po monosti brez
posledinih obutkov krivde. Govorimo tako o zmonosti resnine odloitve, Dogodka, ki v
doloenem trenutku preseka vez z lastno okolico in zgodovino.
Spoznali smo tako, da gre v odnosu med profesorjem in uencem predvsem za vpraanje
uiteljeve elje. Sigmund Freud je to opisal z enim izmed svojih klasinih pojmov: transfer.
Uenec postavi pedagoga na mesto ljubezenskega objekta, igar lastnosti so vselej precenjene
in od njega zahteva, da mu razkrije lastne elje, priakovanja ter interese. Sama vsebina
vednosti, ki jo tekom unega procesa predaja uitelj, je tako sekundarnega pomena. Za uenca
teje zgolj to, da ima opravka z oprijemljivo zahtevo, ki mu omogoa, da izgradi identiteto,
lastno podobo v taknem slogu, da bo slednja odgovarjala uitelju in da si bo na ta nain uspel
pridobiti njegovo ljubezen. Pri tem pod besedo zahteva ne gre razumeti zgolj ukazov v
obiajnem pomenu (Naredi nalogo!), temve sleherni polnopomenski stavek, gesto, kretnjo
ali sodbo pedagoga.
Razpisani ubeniki, ki predstavljajo etabliran korpus znanja, so ena izmed taknih zahtev. Naj
navedem nek nedolen primer, ki ni izmiljen. Pri rednih urah filozofije o ubenikih in nekih
priakovanih ali zahtevanih virih snovi praktino ni bilo govora. Ko je v vsakem izmed
semestrov bilo potrebno napisati esej, je zato nastopila kriza, katere jedro je dobro izrazila
soolka. Dejala je, da je v popolni zmedi, saj ne ve, kaj naj napie in ko sem ji odgovoril, da
naj izrazi svoje mnenje, je odgovorila, da slednje ne teje in da je, citiram, zagotovo
neumno. Tudi, ko sem jo potolail, da obstajajo ubeniki, je v hipu nastal nov problem.
Kateri je pravi, ustrezen, katerega preferira profesorica? Ko sem jo vpraal, zakaj je to
pomembno, je dejala, da se ne eli osmeiti ter da jo je strah zavrnitve. e parafraziramo: k
vragu z vednostjo in svobodo, pomembno je, da lahko ohranim ter vzdrujem lasten narcizem.

Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je neko v enem izmed svojih spisov zapisal, da je
zahteva vselej zahteva po ljubezni in zgornji primer je odlina ilustracija te trditve. Pedagog
se na to zahtevo odzove tako, da preko vednosti, ki jo zagovarja, uencu ponudi monost
identifikacije. V nasprotju z njim pa antipedagog to zahtevo frustrira, ji ne ponudi odgovora,
saj se zaveda, da je eljo nemogoe zadovoljiti, da je sleherna identifikacija v temelju
spodletela. e pedagoga v njegovem duhu vodi strast do ignorance tega dejstva, pa
antipedagog svoj stil pouevanja opie z besedami Samuela Becketta: nevednost in nemo. A
na tej toki ne gre za to, da taken uitelj dejansko ne bi predaval niesar. Ravno nasprotno,
antipedagog ustvari in preda mnogo smisla, mnogo vednosti in pomena. Tudi on se posluuje
doloenega diskurza. A kje torej lei njegova avtentinost, njegova specifina razlika v
odnosu do pedagoga? Kako je mono, da njegov diskurz osvobodi uenca, ga popelje onkraj
vsakdanje nevroze in prisilnih obrambnih mehanizmov? Monost obstaja ravno v tem, da
antipedagog v svoj diskurz vkljui nekaj, kar je iz njega sicer izkljueno: sam manko. To
pomeni, da doloene vednosti ne predstavlja kot objektivne, nujne in nespremenljivo dane,
temve kot dejansko nekaj kontingentnega, proizvedenega in posledino spremenljivega.
Antipedagog se tako zaveda, da je vselej nemogoe popolnoma garantirati resninost nekega
znanja, da se argumentacija in dokazovanje vrednosti slednjega vselej zvede na isto
tavtologijo: to je zato tako, ker jaz tako reem. Sleherni star pozna dilemo, ko otrok z
nenehnimi vpraanji ter primeri spodbija njegovo avtoriteto, njegova moralna naela. V zadnji
instanci ga velikokrat ta neskonni, skeptini otrokov zakaj pripelje do toke, ko mora, da bi
upraviil svoje zahteve, povzdigniti glas, uporabiti doloeno silo. Slednje pokae, da je v
slehernem diskurzu neko temeljno nasilje in glede na to, da sam diskurz ni ni drugega kot
drubena vez, je nasilje vpisano v sam temelj obstoja loveka kot govoreega bitja. Tudi a
priori znanosti, kot je to matematika, spadajo v isti okvir. Obstaja ve aritmetik, ve
geometrij. V oli pa poznamo Peanovo ter Evklidovo. Teh primerov ne omenjam zaman.
David Hilbert je na prehodu iz 19. v 20. stoletje pokazal, da obstajajo doloene izjave v
Peanovi aritmetiki ter Evklidovi geometriji, ki jih ni mogoe utemeljiti. Slednje so tako
predmet verjetja. To je pripeljalo debato tako dale, da je znameniti logik Kurt Gdel leta
1931 demonstriral, da je necelost nujna in neizogibna znailnost slehernega sistema. Sleherna
struktura torej trpi za doloeno boleznijo, ki jo razjeda od znotraj. Gre za to, da ne more
dokazati konsistentnosti (konsistence) samega sistema. V strukturalistinem jezikoslovju je to
znano kot diferencialnost oznaevalca, ki po svoji logiki implicira nek manko, iz esar izhaja,
kot je to ugotavljal Gilles Deleuze, da nesmisel ni nasprotje smisla, temve slednjega ele
omogoa. Tudi filozofija pozna podobne ugotovitve. Wittgenstein je povsem jasno pokazal,
da iz sistema ni mogoe izvzeti nekih temeljnih, neutemeljenih predpostavk. Nemogoe je
namre potrditi pravilnost sistema samega, saj tovrsten metadiskurz ne bi zadoal temeljnim
kriterijem izjave, ki mora biti bodisi pravilna bodisi napana. Iz tega sledi tako en sam sklep:
metajezik, metagovorica ne obstaja, njen status je lahko zgolj fiktiven. Pomislimo samo na
absurd, na katerega so se v zadnji instanci prisiljeni sklicevati tudi najbolj racionalni
intelektualci. Tako kot Descartes, ki je za garanta matematinih in fizikalnih spoznanj postavil
Boga, ki je predober, da bi nas lahko varal ali nam lagal, je tudi Einstein, sooen s
kontingenco univerzuma, ki jo zagovarja kvantna mehanika, pomo poiskal pri boji metafori,
reko, da Bog pa ne kocka.

Kaj ima to za opraviti s svobodo uenca? Vrnimo se k elji antipedagoga. V kolikor slednji v
svojem govoru implicitno ohranja doloen razcep, distanco do tega, kar pove, v kolikor
ohranja v sleherni svoji sodbi ali stavku notranjo omejenost, nemo lastnega diskurza ki je
tako zveden, kot bi dejal Lacan, na doloeno pol-rekanje, mi-dire , se s tem razgradi tudi
njegova zahteva. To pomeni, da uenec (nevrotik) ostane brez paranoine, vsevedne
identifikacijske toke, ki bi mu nudila gotovost. Njegova elja ne more ve jemati za
referenco profesorjeve, saj slednji ne ve, kaj eli in pri tem ne gre za posameznikovo ibkost,
temve za univerzalen, ontoloko konstitutiven element naega sveta. Spomnimo se samo
Gdla. Posameznikovo gonilo tako predstavlja ravno odsotnost slehernega gonila, kar pa je po
Kantu definicija svobode. Uenec tako ni ve uinek Drugega, temve uinek praznine. Od
treh nemogoih poklicev, vzgoje, analize ter vladanja, se prva prelevi v drugo ravno skozi
zanikanje oblastnitva, kar pomeni, da vzgoja kot takna lahko svojo nalogo opravi le skozi
gesto zanikanja lastne monosti/moi. S tem pa smo e pri Freudovi definiciji terapevtske
naloge, ki naj subjektu pokae pot onkraj nevroze, kar pa hkrati predstavlja pot k svobodi,
poglavitnemu cilju antipedagogike: osvoboditi libido iz njegovih sedanjih vezi, prekiniti
njegovo vez z objektom, s tem pa posledino poskrbeti, da se bo znael v slubi jaza. To pa je
mogoe le, e naj zakljuim s parafrazo Schellinga, v kolikor skozi pouevanje antipedagoga
narava postane vidni duh, duh pa ostane nevidna narava.