Zasebne Knjižnice

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo
ZASEBNE KNJININE ZBIRKE V SLOVENIJI

MAGISTRSKO DELO
Mentor:
Kandidatka:
doc. dr. Joe Urbanija
Doroteja Praznik Brai
Vrhnika, 2011
PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, 2011
KLJUNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

Ime in priimek: Doroteja Praznik Brai
Naslov magistrskega dela: Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji
Kraj: Vrhnika
Leto: 2011
tevilo listov: 123
tevilo slik: 11
tevilo tabel: 4
tevilo prilog: 1
tevilo strani prilog: 1

tevilo bibliografskih opomb: 37
Mentor: doc. dr. Joe Urbanija
UDK: 027.1(497.4)
Kljune besede: zasebne knjinine zbirke, dostopnost, popis, Slovenija, knjino
zbirateljstvo, zasebne knjinice, javne knjinice
Izvleek:
Knjino zbirateljstvo je v loveki zgodovini prisotno e nekaj tisoletij, knjiga pa ima
v lovekovem vsakdanu posebno mesto. Zasebni zbiratelji so s svojimi zapuinami
pomembno prispevali k osnovanju dananjih knjinic tudi pri nas. Dananje zasebne
knjinine zbirke, ki jih kot zapuine hranijo javne knjinice, na prvi pogled niso ire
znane in dostopne, zato je osrednje vpraanje znailnosti in vkljuenost slovenskih
zasebnih knjininih zbirk v zbirke javnih knjinic. Z uporabo anketne metode so
prikazane znailnosti zasebnih knjininih zapuin glede na obseg in vrsto gradiva,
tematska podroja, ki jih zajemajo, nain popisa, postavitve in dostopnosti zbirk ter
povezavo med dostopnostjo in nainom popisa ter dostopnostjo in nainom vkljuenosti
v zbirko javnih knjinic. Rezultati raziskave potrjujejo hipoteze, da so slovenske
zasebne knjinine zbirke, vkljuene v zbirke javnih knjinic, raznolike tako po obsegu,
vrsti gradiva kot tudi tematskih podrojih. Obsegajo vse vrste gradiva monografske,

serijske publikacije in neknjino gradivo ter podroja iz vseh UDK skupin, tevilno pa
so fondi razlini. V zbirke javnih knjinic so vkljuene kot del zbirke ali samostojno oz.
na druge naine, njihova dostopnost pa je odvisna od naina popisa in postavitve.
Predstavljena je tudi samostojna eksperimentalna baza zasebnih knjininih zbirk
knjinic v pravem pomenu besede, lociranih v zasebnih prostorih lastnikov, zbirke pa so
vkljuene in dostopne preko sistema Cobiss.

PREVOD V ANGLEINO
Title: Private library collections in Slovenia
Keywords: private library collections, private libraries, accessibility, cataloguing,
Slovenia, book collecting, public libraries
Abstract:
Book collecting has been present in the human history since its beginnings and since
then the book has occupied a special place in a man's daily life. Private book collectors
have a significant role in a library foundings also in Slovenia. Today's private library
collections, which are kept in public libraries, don't seem to be widely known and
accessible. Due to this reason, the main questions are raised: what are the characteristics
of the private library collections and how are they incorporated into the central library
collection of the public libraries? Using the survey study, the characteristics of the
private collections are shown. The main stress is upon the size, topic, cataloguing
methods, type of settlement, accessibility and the link between the accessibility and
settlement type and between the accessibility and cataloguing methods. The results
confirm the thesis that the private library collections, which are a part of the public
libraries' collections, consist of various types of library material, different topic fields
and have a diverse extent. They contain all types of library material monographic
publications, serials and non book material, they cover all UDC fileds and differ in size
of collection sets. They are incorporated into the public libraries as a part of their
collection, autonomously or in other ways, and their accessibility depends on the
cataloguing method and accessibility type. In the Appendix, the experimental database
of private libirary collections is shown they are located in the private quarters of their
owners and are a part of Slovene Cobiss system.

KAZALO VSEBINE
KLJUNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ................................................................................ 1
KAZALO VSEBINE........................................................................................................................................ 4
KAZALO SLIK ............................................................................................................................................... 7
KAZALO TABEL ........................................................................................................................................... 8
SEZNAM KRATIC ....................................................................................................................................... 10
ZAHVALA ..................................................................................................................................................... 11
1
UVOD .................................................................................................................................................... 12
OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV .......................................................................................... 14

2. 1 KNJINICA ....................................................................................................................................... 14
2. 2 KNJININA ZBIRKA ........................................................................................................................ 16
2. 3 ZASEBNA KNJINICA IN ZASEBNA KNJININA ZBIRKA ................................................................... 16
ZGODOVINA KNJINEGA ZBIRATELJSTVA IN OBLIKOVANJA ZASEBNIH
KNJININIH ZBIRK ................................................................................................................................ 17

3. 1 ZAETKI KNJINEGA ZBIRATELJSTVA .............................................................................................. 17
3. 2 STARA GRIJA................................................................................................................................. 19
3. 3 HELENIZEM ..................................................................................................................................... 20
3. 4 RIMLJANI ........................................................................................................................................ 21
3. 5 ZAETKI KRANSTVA .................................................................................................................... 22
3. 6 SREDNJI VEK ................................................................................................................................... 23
3. 7 OBDOBJE HUMANIZMA IN RENESANSE ............................................................................................ 25
3. 8 NOVI VEK ........................................................................................................................................ 28
3. 9 KNJINO ZBIRATELJSTVO V VELIKI BRITANIJI IN ZDRUENIH DRAVAH AMERIKE ......................... 30

3. 9. 1 Anglija ................................................................................................................................... 30
3. 9. 2 Irska....................................................................................................................................... 34
3 .9. 3 Zdruene drave Amerike ..................................................................................................... 35
3. 10 ZASEBNE KNJININE ZBIRKE PRI NAS ........................................................................................... 37
3. 10. 1 Zaetniki slovenskega knjinega zbirateljstva ..................................................................... 37
3. 10. 2 Wolf Engelbert Auersperg (16101673).............................................................................. 37
3. 10. 3 Janez Vajkard Valvasor (16411695) ................................................................................. 38
3. 10. 4 Janez Krstnik Preeren (16561704) .................................................................................. 39
3. 10. 5 iga Zois (17471819) ........................................................................................................ 40
3. 10. 6 Joef Kalasanc Erberg (17711843) ................................................................................... 40
3. 10. 7 Jernej Kopitar (17801844) ................................................................................................ 41
3. 10. 8 Matija op (17971835) ..................................................................................................... 42
3. 10. 9 Slovenski zbiratelji v 20. stoletju ......................................................................................... 43
4
UPRAVLJANJE KNJININIH ZBIRK ......................................................................................... 44

4. 1 FUNKCIJE KNJININEGA MANAGEMENTA ...................................................................................... 45
4. 1. 1 Planiranje .............................................................................................................................. 45
4. 1. 2 Organiziranje ........................................................................................................................ 46
4. 1. 3 Vodenje .................................................................................................................................. 47
4. 1. 4 Nadzor ................................................................................................................................... 47
4. 2 MANAGEMENT V JAVNIH KNJINICAH ............................................................................................. 48
4. 3 POSLANSTVO NEPRIDOBITNIH ORGANIZACIJ .................................................................................... 50
4. 4 STORITVE V JAVNIH KNJINICAH ..................................................................................................... 51
4. 5 NABAVA IN IZGRADNJA KNJININE ZBIRKE ................................................................................... 52
4. 6 POSEBNOSTI UPRAVLJANJA Z ZASEBNIMI KNJININIMI ZBIRKAMI .................................................. 56
KNJINICE KOT KULTURNE INSTITUCIJE .............................................................................. 60

5. 1 OPREDELITEV POJMA KULTURA....................................................................................................... 60
5. 1. 1 Kulturni kapital ..................................................................................................................... 62
5. 2 KULTURNE INSTITUCIJE ................................................................................................................... 64
5. 2. 1 Kulturne institucije kot nepridobitne organizacije ................................................................ 64
5. 2. 2 Knjinice kulturne institucije in njihovo poslanstvo .......................................................... 65
5. 2. 3 Zasebne knjinine zbirke kot del javnih knjinic .................................................................. 66
REGISTER ZASEBNIH KNJININIH ZBIRK ............................................................................ 68

6. 1 DEFINICIJA POJMA ........................................................................................................................... 68

6. 2 VSEBINA DIREKTORIJEV .................................................................................................................. 69
6. 3 STANDARDA ISO 2146:1996 IN SIST ISO 2146:2010 ..................................................................... 70
6. 3. 1 Predstavitev ........................................................................................................................... 70
6. 3 .2 Vsebina in organiziranost registrov ...................................................................................... 73
6. 4 DIREKTORIJI (REGISTRI) SLOVENSKIH ZASEBNIH KNJININIH ZBIRK .............................................. 76
7
RAZISKAVA ........................................................................................................................................ 80
7. 1 OPIS RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN HIPOTEZ .............................................................................. 80
7. 2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ............................................................................................................ 81
7. 3 METODOLOGIJA (OPIS METODE, VZORCA) ....................................................................................... 81
7. 4 POTEK RAZISKAVE .......................................................................................................................... 84
7. 5 ANALIZA REZULTATOV ................................................................................................................... 85
7. 6 RAZPRAVA ...................................................................................................................................... 96
EKSPERIMENTALNA BAZA ZASEBNIH KNJINIC V SISTEMU COBISS ......................... 101

8. 1 PREDSTAVITEV .............................................................................................................................. 101
8. 2 ZNAILNOSTI ................................................................................................................................ 102
8. 2. 1 Tematska podroja .............................................................................................................. 102
8. 2. 2 Urejenost gradiva ................................................................................................................ 103
8. 2. 3 Obseg fonda ........................................................................................................................ 104
8. 2. 4 Vrsta gradiva ....................................................................................................................... 105
ZAKLJUEK ..................................................................................................................................... 107
10
VIRI IN LITERATURA .................................................................................................................... 109
PRILOGA 1: ANKETNI VPRAALNIK.................................................................................................. 119

KAZALO SLIK
Slika 1: Obseg zbirke .................................................................................................................. 86
Slika 2: Vrsta gradiva .................................................................................................................. 86
Slika 3: Neknjino gradivo (najvekrat omenjeno)..................................................................... 87
Slika 4: Tematska podroja UDK skupine ............................................................................... 88
Slika 5: Nain popisa .................................................................................................................. 90
Slika 6: Postavitev zbirk ............................................................................................................. 91
Slika 7: Dostopnost zbirk ............................................................................................................ 91
Slika 8: Dostopnost gradiva glede na nain postavitve ............................................................... 92
Slika 9: Dostopnost gradiva glede na nain popisa ..................................................................... 94
Slika 10: Razvrstitev zbirk glede na obseg gradiva .................................................................. 105
Slika 11: Vrsta gradiva .............................................................................................................. 106

KAZALO TABEL
Tabela 1: Predlog vsebine registra .............................................................................................. 77
Tabela 2: Tematska podroja podrobno ................................................................................... 89
Tabela 3: Znailnosti zasebnih knjininih zbirk ........................................................................ 99
Tabela 4: Kategorije integriranosti zasebnih knjininih zbirk v zbirke javnih knjinic .......... 100

KAZALO PRILOG
Priloga 1: Anketni vpraalnik.....119

SEZNAM KRATIC
ALA
American Library Association
COBISS
Cooperative Online Bibliographic System & Services
COMARC
Cooperative Machine Readable Cataloging
IFLA
International Federation of Library Associations
NUK
Narodna in univerzitetna knjinica
SLA
Special Library Association
SSKJ
Slovar slovenskega knjinega jezika
UDK
Univerzalna decimalna klasifikacija
UKM
Univerzitetna knjinica Maribor
10

11
ZAHVALA
ez dvajset let bo bolj razoaran nad remi, ki jih nisi poel, kot nad tistimi, ki si jih.
Zato razvei vrv, odpluj iz varnega zavetja, ujemi jadra v pravi veter. Raziskuj. Sanjaj.
Odkrivaj.
Mark Twain
Na prvem mestu se zahvaljujem mentorju, dr. Joetu Urbaniji, za dostopnost,
pripravljenost na pogovor, presejanje dilem in strokovne usmeritve,
Majdi Tomai, ki me je vpeljala v posveen svet formata COMARC in dobrohotno
bdela nad mano,
pokojnemu dr. Janezu Ruglju, ki je ponudil prilonost in izziv, da se z zasebnimi
zbirkami sream tudi osebno,
mag. Peru obotu in Marku Kuarju z Izuma za dostopnost, strokovno pomo in pristno
tajersko sproenost, ki je olajala marsikatero strokovno zagato,
zakoncema dr. Andreju in dr. Vereni Perko za zgled in misel lahtno vztrajati v svoji
odloitvi
ter svojemu mou Andreju, ki je najbolji mo in oe na svetu za vse humorne
krilatice in tiho podporo v tekih asih.
Kdor ie, ta najde.

12
UVOD
Kralji in knjige imajo veliko mo; kralji umirajo

Vzhodnjaka modrost
Knjiga je predmet s posebnim arom, orodje in vasih oroje. Zdruuje svoje
uporabno poslanstvo, vsebinsko neprecenljivost in obliko, videz, barve. Vse to na
poseben nain prevzema njene ljubitelje in zbiratelje.
Zbirateljstvo knjig je staro e vsaj poltretje tisoletje. Knjiga je v lovekovem
vsakdanu od nekdaj zasedala posebno mesto, kakor tudi potreba po njeni dostopnosti,
zato ni udno, da so prve zasebne zbirke knjig zaele nastajati e zelo zgodaj, iz njih pa
prve prave knjinice. Ptolomejci, vladarji Egipta, so bili strastni zbiratelji in prav
zbirateljska strast je bila tista, ki je posredno prispevala k osnovanju slavne
aleksandrijske knjinice. Dvor Karla Velikega je bil pravo sredie kulturnega ivljenja,
igar temelj je predstavljala dvorna in prva dravna knjinica (Dolinar, 2004). Primerov
zasebnega knjinega zbirateljstva, ki predstavlja temelje za oblikovanje bodoih javnih
knjinic, je v zgodovini e veliko.
Zbirateljstvo knjig vse do danes seveda ni zamrlo. Zbiratelji knjig in njihove
zbirke so pomembne zaradi vloenega dela, energije in kapitala, saj se je na ta nain
ohranila marsikatera knjiga. Ohranjanje in sluenje znanosti sta rezultata zbiranja,
etudi nista edina razloga zanj poteza zasebnih zbirateljev, ki so tvorili svoje zbirke in
jih nazadnje podarili, pomeni pomemben prispevek k ohranjanju gradiva. Iz mnogih
zasebnih zbirk so namre zrasle pozneje javne in nacionalne knjinice (Pearson, 2003).
Zasebne knjinine zbirke glede na svojo naravo vsebujejo gradivo, ki javnosti
ni ire znano. Domnevamo, da obsega razline vrste in vsebine, pa tudi dostopno je na
razline naine. V povezavi z zgornjimi predpostavkami se pojavljajo naslednja
raziskovalna vpraanja:
1. Kakne so znailnosti zasebnih knjininih zbirk?
2. Na kaken nain so zbirke vkljuene v javnost?
3. Kakna je povezanost med nainom popisa oz. postavitve zbirk in njihovo
dostopnostjo?

13
Odgovore na vpraanja bomo skuali pridobiti z raziskavo v izbranih slovenskih

knjinicah, ki v okviru svojega fonda hranijo tudi zasebne knjinine zbirke oz. zasebne
zapuine. Pridobljeni rezultati bodo pokazali, kakne so znailnosti tovrstnih zbirk z
vidika obsega, vrste gradiva, tematskih podroij, naina hrambe in popisa zbirk. Na
podlagi rezultatov bomo predstavili njihove znailnosti z vidika zgornjih kriterijev,
oblikovali kategorije integriranosti v zbirke javnih knjinic, prikazali povezanost med
nainom popisa, postavitve zasebnih zapuin in njihovo dostopnostjo ter podali
smernice za oblikovanje enotnega registra zasebnih knjininih zbirk v Sloveniji.

14
OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV
2. 1 KNJINICA
Zbirka knjig, ki jih hranimo na domaih policah, e ne pomeni knjinice. SSKJ
(2005) navaja, da je to ustanova, ki sistematino zbira, hrani in izposoja knjige,
sistematino urejena zbirka knjig oz. prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene
knjige. V Enciklopediji Slovenije (1997, str. 153) pod geslom knjinica beremo:
Knjinica, tudi biblioteka, urejena zbirka knjig ali prostor oz. stavba, kjer so knjige
shranjene; tudi ustanova, ki sistematino zbira, hrani in izposoja knjige. Na istem mestu
v nadaljevanju najdemo sodobno mednarodno opredelitev: Strokovno urejena zbirka
knjig idr. publikacij za zadovoljevanje potreb uporabnikov (informiranje, raziskovanje,
izobraevanje, duhovna sprostitev) in skupina strokovnih delavcev, ki skrbi za urejanje
in dostopnost gradiva (Ibid., str. 153). Bibliotekarski terminoloki slovar (2009, str.
149) je nekoliko natanneji: Ustanova, enota ustanove, ki sistematino zbira,
obdeluje, hrani in posreduje knjinino gradivo in informacije, sistematino zbrano
in urejeno knjinino gradivo, prostor ali stavba, kjer je urejeno in shranjeno
knjinino gradivo ter knjina zbirka. Harrod's librarians' glossary (2005, str. 416)
pa knjinico opredeljuje kot a) zbirko knjig ali drugega knjinega gradiva, namenjenega
branju, tudiju ali poizvedovanju, b) prostor, zgradbo ali loeno sobo, namenjeno
hranjenju in uporabi knjig itd., c) doloeno tevilo knjig, izdanih pri enem zaloniku, pri
emer imajo skupno znailnost (npr. nain vezave, tipografijo, temo)1, d) zbirko
fotografij ali drugega neknjinega gradiva, gramofonskih plo, raunalnikih
programov Vse nateto, vkljuno s tiskanim in netiskanim gradivom, lahko
predstavlja del oz. oddelek neke knjinice.
Opredelitve pojma knjinica so si torej zelo podobne. Bibliotekarski
terminoloki slovar med temeljne naloge knjinice uvra tako zbiranje, hrambo in
izposojo kot tudi strokovno obdelavo gradiva. Tudi definicija knjiniarstva, torej
dejavnosti povezane s knjinicami, najpogosteje vkljuuje tiri glavna podroja:
zbiranje, hrambo in varovanje gradiva, njegovo obdelavo in urejanje ter posredovanje
Knjina zbirka

15
informacij o njem (Aparac Gazivoda, 1993). Danes pod tem pojmom razumemo
zbirko knjig ali drugih publikacij, ki je urejena na tak nain, da knjigo ali publikacijo
lahko najdemo v skladu z namenom njenega uporabljanja. Hkrati so njen nepogreljiv
del strokovnjaki, ki skrbijo za smotrno ureditev in uporabo gradiva, ki ga bralec
potrebuje. Urbanija (2004) meni, da mora biti delujoa knjinica urejena in uporabna,
zato knjinico opredeljuje kot urejeno in uporabno zbirko knjig (str. 72), pri emer
izraz knjiga pomeni tiskano ali drugae razmnoeno delo, vkljuujo asnike in
asopise. Kot smo e omenili, knjige oz. tiskano gradivo ni edina stvar, ki jo najdemo v
knjinicah, zato je mogoe opredelitev pojma knjinica razumeti ire vkljuujo v
knjinino zbirko tudi netiskano gradivo (CD-ROM-e, zgoenke, videokasete ipd).
Zanimiv je tudi pogled na knjinico skozi prizmo dosekov informacijske
tehnologije. e pred ve kot desetletjem se je zaelo govoriti o novih nainih
posredovanja gradiva, za katere se je uveljavil izraz virtualna knjinica. To je knjinica,
za katero ne veljajo asovne in prostorske omejitve. Praviloma temelji na druganem
konceptu kot tradicionalna knjinica, katere osnova za delovanje je izposoja.
Prednost virtualne knjinice je predvsem v tem, da omogoa lajo dostopnost do
razlinih (podatkovnih) zbirk v druganem (elektronskem) okolju, kjerkoli in kadarkoli.
S tem posredno poveuje in plemeniti svojo informacijsko ponudbo, ponujena ji je
monost ire predstavitve svoje dejavnosti ipd. Pojem virtualna knjinica se je v
zadnjih letih uveljavil in postal pomembna paradigma v bibliotekarski znanosti (Juni,
1997), stroka pa je bila v istem asu pria vnetemu iskanju novega koncepta knjinice,
kakor tudi ustreznega izraza za njeno opredelitev. Izraz virtualna v vedno veji meri
nadomea pojem digitalna, pomeni pa knjinico oz. informacijski servis, ki se
nahaja v fizinem ali virtualnem okolju. Digitalne knjinice so bodisi zbirke
informacijskih sistemov in virov, povezanih z raunalnikimi omreji in zdruenih v
skupen sistem, bodisi organizacije (ustanove), ki na eni strani zagotavljajo ustrezne vire,
na drugi pa monost izbora, strukturiranja, distribucije ter povezanost baz podatkov,
zbirk in gradiva v digitalni obliki, dostopni doloenim skupinam uporabnikov (Juni,
2001, str. 30).
Knjinico bi torej lahko opredelili kot ustanovo, ki vkljuuje strokovno
obdelano in tako urejeno zbirko tiskanega in drugega gradiva, da je ta uporabna. V

16
njej delujejo strokovnjaki, ki skrbijo za zbiranje, posredovanje in ustrezno hrambo

gradiva, hkrati pa knjinica vse bolj predstavlja tudi informacijski servis, ki je
dostopen brez prostorskih in asovnih omejitev.
2. 2 KNJININA ZBIRKA
Slednja predstavlja osnovni element javne ali zasebne knjinice, stroka pa jo
definira kot sistematino urejeno skupino istovrstnega knjininega gradiva oz.
knjinino gradivo, ki je v lasti doloene knjinice (Bibliotekarski terminoloki
slovar, 2009, str. 153). Harrod's librarians' glossary (2005, str. 151) zbirko opredeljuje
kot doloeno tevilo knjig ali drugega gradiva iste vrste, zbranega s strani neke osebe ali
organizacije.
2. 3 ZASEBNA KNJINICA IN ZASEBNA KNJININA ZBIRKA

Definicija zasebne knjinice, v primerjavi z zgoraj navedenimi, nakazuje manji
obseg aktivnosti: knjinica, ki je zasebna lastnina, navadno namenjena doloeni
skupini uporabnikov, npr. druinska, plemika knjinica (Bibliotekarski terminoloki
slovar, 2009, str. 358). Znotraj taknih knjinic se ne dogajajo vsa opravila, znailna za
javne knjinice (odprtost navzven in izposoja najiremu krogu uporabnikov), temve je
njihovo glavno poslanstvo usmerjeno predvsem v zbiranje in hrambo gradiva oz.
dopolnjevanje (zasebne) knjinine zbirke. Ta je v lasti lastnikov, ki odloajo o usodi
knjig. Zasebne knjinine zbirke torej lahko, izhajajo iz zgornje opredelitve,
opredelimo kot urejeno skupino knjig ali drugega istovrstnega gradiva, ki je v zasebni
lasti ter namenjena doloeni oji skupini uporabnikov.

17
ZGODOVINA KNJINEGA ZBIRATELJSTVA IN

OBLIKOVANJA ZASEBNIH KNJININIH ZBIRK
3. 1 ZAETKI KNJINEGA ZBIRATELJSTVA

Knjinice, ki so nastale iz zasebnih zbirk, niso novost. Da bi nekoliko bolj
osvetlili podroje zasebnih knjininih zbirk, v nadaljevanju na kratko predstavljamo
nekatere odlomke iz njihove zgodovine oz. najvidneje zaetnike knjinega
zbirateljstva. Vpraanje, ki se torej poraja samo od sebe, je: kako so se zgodbe o
knjigah, njihovih lastnikih in knjinicah, kot jih poznamo danes, pravzaprav zaele?
O prvih zametkih zasebnih knjininih zbirk poroa Dolar (1999), ki kot prvega
bibliofila in lastnika knjinice navaja praoeta lovetva Adama. O njem piejo celo
nekatere strogo znanstvene razprave iz 15. in 16. stoletja. Adam naj bi bil, kakor pravi
Dolar, skrben lastnik svoje zbirke, vendar naj bi prvo knjinino zbirko na svetu ob
vesoljnem potopu doletela nesrena usoda, saj naj bi se knjige izgubile. Priujoega
Dolarjevega teksta seveda ne gre razumeti dobesedno, temve ga navajamo bolj kot
zanimivost oz. v kontekstu Dolarjevega iskrenega zanimanja in prijateljevanja s
knjigami. Bistveno pri njem je predvsem sporoilo, da je lovek e od vsega zaetka
povezan z iskanjem novega znanja, njegovim ohranjanjem in razirjanjem, kar
predstavlja osnovne usmeritve knjinic e danes, ne glede na as, prostor in vrsto
sodobnih informacijskih tehnologij v dananjih knjinicah.
Antino obdobje je prineslo bogato in izjemno kulturo starih Egipanov, zato so
bila upraviena priakovanja, da bodo v Egiptu nali ostanke obsenih knjinic
takratnih vladarjev. Temu ni bilo tako; na celotnem podroju so raziskovalci odkrili
zgolj pet najdb, ki nakazujejo obstoj knjinic v takratnem asu. Edina konkretneja
najdba, ki potrjuje domnevo o knjinici, ki bi jo lahko oznaili kot zasebno, je 358
ploic iz obdobja vladavine faraonov Amenofisa III. (14111375 pr. n. t.) in
Amenofisa IV. (13751361 pr. n. t.). Gre za preteno arhivsko gradivo, in sicer
politino korespondenco v babilonsko-asirskem jeziku (Dolinar, 2004). S svojo
knjinico se je ponaal tudi faraon Keops (25512528 pr. n. t.), vendar o njej pria
zgolj nagrobni spomenik oz. napis na njej, ki omenja skrbnika knjinice, epseskafa
anha in njegovega sina Imeria. Druge podrobnosti o sami knjinici niso znane.

18
Knjinico so raziskovalci odkrili tudi v okviru tempeljskega kompleksa kralja Ramzesa

II. (12791213 pr. n. t.); vsebovala naj bi preteno teoloke spise (Casson, 2001). V
povezavi z ostalimi najdbami, ki nakazujejo prisotnost knjinic na podroju Egipta, pa
kot o knjinicah zasebnega znaaja ne moremo govoriti.
Viri kot enega prvih zbirateljev v antiki omenjajo tudi asirskega vladarja
Assurbanipala (668627 pr. n. t.), ki se je ponaal z vladarsko osebno knjinico v
Mezopotamiji. e ve, bil je ustanovitelj prve zasebne knjinice na svetu in ji dal
zasnovo, ki e danes zbuja obudovanje. Knjinica je tela okoli 25.000 glinenih tablic,
za katere je dal izdelati celo dva kataloga, sluila pa je kot nekaken arhiv (Battles,
2004). Nahajala se je na dveh razlinih lokacijah; dobren del naj bi bil po mnenju
arheologov e vedno zakopan pod zemljo. Assurbanipal se je zbiranja lotil s
sistematinim nadgrajevanjem zbirke, ki je trajalo okoli 50 let. Njegove tablice se od
drugih, ki so jih nali v Mezopotamiji, razlikujejo po tem, da je glina bolj fina in gana
bolj skrbno, kot je bilo v navadi. Louje jih tudi elegantneja in izrazito itljiva pisava.
Zapisi na tablicah zgovorno priajo o tem, kako velik ljubitelj knjig (tablic) je bil
Assurbanipal; oznaeval jih je z nekaknim ekslibrisom in skrbno bdel nad bogatenjem
zbirke. Knjinica je bila skrbno urejena, zajemala je raznovrstno gradivo: vladarsko
slubeno in zasebno korespondenco, epske in mitoloke pesnitve, molitve, psalme,
najrazlineje magine zarotitve in zapise, kronike, slovnice in slovarje, astronomska in
matematina dela ter kar je najpomembneje, najpopolneji zapis Epa o Gilgameu
(Casson, 2001, str. 1011). Posamezna dela so obsegala tudi po sto in ve enot, ki so
bile sistematino obdelane v katalogih. Vsaka ploica je imela svojo tekoo tevilko in
t. i. kustos, ki je prepreeval medsebojno zamenjevanje ali meanje tekoih tevilk
razlinih besedil (Dolinar, 2004, str. 22). iri javnosti knjinica ni bila dostopna,
brkone pa kralj ni bil njen edini uporabnik. Tudi to knjinico je doletela alostna
usoda: mesto Ninive je bilo porueno in kodo so posledino utrpele tudi tablice.
Kot zanimivost iz obdobja antike lahko omenimo e podroje hetitske drave,
kjer so na podroju nekdanje prestolnice Hattua nali skupno 11.000 glinenih tablic,
za katere domnevajo, da so tvorile takratno kraljevo knjinico. Tablice so bile
neobiajno velike, popisane z elegantno pisavo in v veini primerov opremljene s
kolofonom, ki je vseboval zaporedno tevilko tablice in naslov dela, pogosto pa tudi ime
pisarja, ki je prepisal tekst. V vsebinskem smislu veinoma zajemajo podroje religije,

19
npr. opise obredov za javne prilonosti, rituale ob razlinih okoliinah zaitne uroke
za generale pred odhodom v bitko, uroke za reevanje druinskih sporov itd. (Casson,
2001, str. 7). V okviru knjinice so odkrili tudi kataloge, urejene po avtorjih,
raziskovalci pa jo umeajo v 13. stol. pr. n. t.
3. 2 STARA GRIJA
Knjigo so stari Grki obravnavali kot koristno za osveitev spomina, a veliko
manj pomembno od govorjene besede. Kljub temu pa so knjige vestno zbirali in
uporabljali.
Iz obdobja stare Grije je znana vrsta osebnosti, ki je so knjige zbirale in jih
ohranjale v okviru svojih zasebnih knjinic. Za to so zasluni celo nekateri tirani, ki so
si na svojih dvorih omislili obsene knjinine zbirke. K temu jih brkone ni gnala strast
do branja, temve zgolj potreba po utrjevanju dvomljive legitimnosti svojih prestolov.
Med njimi sta bila Polikrat (540522 pr. n. t.) na otoku Samosu in Pizistrat (560527
pr. n. t.) v Atenah, ki sta se, tako kot mnogo kasneje nekateri renesanni knezi, z
bliem kulturnega razkoja obdajala vse prej kot iz zbirateljskih nagibov. K obstoju
grkih knjinic so pripomogle tudi zasebne knjinice, ki so jih v okviru svojih
zbirateljskih interesov osnovali Tukidid (460ok. 400 pr. n. t.), Evklid (450380 pr. n.
t.), Demosten (384322 pr. n. t.) in drugi (Dolinar, 2004).
Navzlic knjigi ne najbolj naklonjenemu ozraju je znano, da je svojo knjinico
imel Platon (427347 pr. n. t.), ki je svojim uencem rade volje posojal knjige. Za
enega najbolj naitanih Grkov je veljal Evripid (485406 pr. n. t.), ki je knjige cenil
(Pearson, 2003) in v svoji knjinici hranil 90 primerkov, od esar je znanih 63 naslovov,
19 knjig pa se je ohranilo vse do danes (Dolinar, 2004). Kljub skromnim poroilom o
antinih zasebnih zbirkah in njenih lastnikih je kot eden prvih sistematinih zbirateljev
znan Platonov uenec Aristotel (384322 pr. n. t.), ki si je lastno knjinico ustvaril za
potrebe svojega znanstvenega raziskovanja. Knjige je zbiral nartno in z namenom, da
oblikuje im popolnejo zbirko, emur gre brkone zahvala za skokovit preskok v
znanstvenih dosekih in na podroju politike. Aristotel je poleg lastnih del in zapiskov v
svoji knjinici zbiral najrazlinejo strokovno in sodobno grko znanstveno literaturo ter
gradivo, ki ga je uporabljal pri pouevanju (Casson, 2001, str. 29). Po njegovi smrti so

20
jo podedovali njegovi nasledniki, a je deloma konala kot vojni plen in leta 84. pr. Kr.
romala v Rim (Pelc, 2002).
3. 3 HELENIZEM
To obdobje so v najveji meri zaznamovali Ptolomejci, saj je e prvi vladar
njihove dinastije v svoji aleksandrijski palai hranil obseno zbirko grkih zvitkov.
Njegov sin in naslednik, Ptolomej Filadelf (285246 pr. n. t.), si je po oetovem
zgledu zadal ambiciozno nalogo: zbrati celotno grko literaturo, kar so naslednja
desetletja vestno udejanjali njegovi odposlanci. Rokopise so kupovali po vsem
Sredozemlju, posebno v tedanjih knjigotrkih srediih. Pri izboru in nakupu so
najvejo pozornost posveali kakovosti, zanimali pa so jih tudi stari in dragoceni
rokopisi. li so celo tako dale, da so od popotnikov v aleksandrijskem pristaniu
jemali knjige za kraljevo zbirko in jim vraali povrne prepise. Ptolomej Filadelf je
ustanovil dve knjinici; Muzeion naj bi zdruila in zbrala vse znanje starega sveta,
manja Serapeion pa je imela vlogo nekakne hranilke dvojnic knjig, ki so jih izloali iz
Muzeiona (Battles, 2004). Manjo je poklonil novozgrajenemu templju boga Serafisa,
veja, v kraljevi palai, pa je kasneje postala temelj slavni aleksandrijski knjinici. Ob
domnevnem poaru leta 47 pr. Kr. je tela 700.000 knjinih zvitkov, ki so bili
sistematino urejeni in popisani v katalogih. Strokovnjaki so rokopise najprej loevali v
dve glavni skupini: prozna in poetina dela. Slednji sta se dalje razdelili v posamezne
podskupine med poetiko so razvrali ep, elegijo, jamb, melos, tragedijo in komedijo,
med prozo pa dela s podroja zgodovine, govornitva, filozofije, medicine in prava.
Aleksandrijska knjinica ima za nadaljnji razvoj knjiniarstva velik pomen tudi zato,
ker uvaja abecedni red kot nain organizacije gradiva (Casson, 2001, str. 37).
Knjinica Ptolomejcev seveda ni bila edina pol stoletja mlaja od
aleksandrijske je bila knjinica vladarja Atalosa I. (241197 pr. n. t.) v Pergamonu. Bil
je izobraen in se je pri osnovanju svoje knjinice zgledoval po ureditvi aleksandrijske
knjinice. Leta 30 pr. Kr. je knjinica tela e ve kot 200.000 zvitkov. Podobne zbirke
so hranili tudi drugi kralji in vladarji na ozemlju svetovne drave Aleksandra Velikega,
veinoma pa so konale v rokah rimskih osvajalcev (Dolinar, 2004, str. 50).

21
3. 4 RIMLJANI
Rimske knjinice delimo v tri vrste; eno izmed teh predstavljajo zasebne, pri
emer so mnoge v Rim prihajale kot vojni plen. Eden prvih od mnogih rimskih vojnih
plenov je bila zbirka makedonskega kralja Antigonosa, ki jo je zaplenil politik in
vojskovodja Paulus Emilius Lucius (228160 pr. n. t.). Kot vsi ueni Rimljani je
zbiral samo grke knjige. Predhodno omenjeno Aristotelovo zbirko je doletela podobna
usoda: na svoje posestvo pri Neaplju jo je kot vojni plen pripeljal diktator Lucius
Cornelius Sulla (13878 pr. n. t.) (Casson, 2001). Zanimivo je, da je zbirko e do leta
55. pr. Kr. uporabljal Cicero in precej verjetno je, da je kasneje odkupil marsikateri
zvitek. Knjinico je moral namre zadoleni Sullov dedi prodati na drabi. e eden
izmed znanih rimskih vojnih plenov je knjinica rimskega vojskovodje Lucullusa
Luciusa Liciniusa (10657 pr. n. t.) odnesel jo je poraenemu kralju Ponta Mitrandu
VI. in jo prepeljal na svoje posestvo v bliini Rima. Tudi to knjinico je uporabljal
Cicero; njen lastnik je uporabo dovoljeval vsakemu ljubitelju grke kulture, vsebovala
pa naj bi preteno pravna dela (Dolinar, 2004).
Veliki rimski dravnik, pisatelj in govornik Marcus Tullius Cicero (10643 pr.
n. t.) je tuje knjinice sicer s pridom uporabljal, kar pa ne pomeni, da ni imel svoje
zbirke. Ta v nasprotju z ostalimi ni temeljila na vojnih plenih, temve je zrasla s
pomojo nakupov pri knjigarnarjih ali z njihovo pomojo, v kar je vlagal veliko energije
(Battles, 2004). Velik prispevek k bogatenju in veanju zbirke so pomenili tudi darovi
prijateljev in nakupi na drabah. Ob izgonu Cicera iz Rima se je sprva zdelo, da so se
izgubile tudi njegove knjige, ki si jih je uredil v ve knjinic v Rimu in na svojih
posestvih v okolici, vendar se je kasneje izkazalo, da temu ni tako. Njegovi prijatelji so
uspeli reiti veino zbirke, ki si jo je po vrnitvi iz izgnanstva ponovno uredil v Anciju
juno od Rima, kjer je prebival, del pa je hranil v vili na Tusculu. Drugi bogati Cicerovi
sodobniki so mu sledili in si omislili podobne knjinice. V naslednjih desetletjih se je
med bogatejimi Rimljani razpasla prava moda opremljanja domov s knjigami, igar
lastniki so v toku ivljenja komajda nali as za branje. Na to je opozarjal tudi Seneka,
ki se je spraeval o smiselnosti breztevilnega zbiranja knjig in svetoval: Posveti se
nekaj knjigam in ne tavaj sem in tja v mnoici knjig! (Basbanes, 1999, str. 61). Med
najpomembneje rimske zbiratelje in lastnike obsenih zbirk sodijo tudi znanstvenik in

22
pisatelj Marcus Terencius Varron (11627 pr. n. t.), pesnik Silius Italicus (26101
po Kr.) in drugi (Dolinar, 2004).
3. 5 ZAETKI KRANSTVA
Obdobje zaetkov kranstva so gotovo zaznamovale prve zbirke verskih knjig v
zasebnih stanovanjih, kjer so se zbirali verniki. Seveda jih e ne bi mogli imenovati
knjinice in teko bi bilo z gotovostjo rei, ali je bila neka zbirka zasebna ali cerkvena.
Vsekakor pa so iz tega obdobja pomembne zbirke prvih teologov zahodne latinske
cerkve: knjinica Tertulijana (160225) iz Kartagine je obsegala spise kranskih
avtorjev v grini ter tevilna klasina in znanstvena dela Grkov in Rimljanov, prvi
prevajalec Biblije, Hieronim (340419), je imel veliko knjinico in je e med tudijem
v Rimu zagnano zbiral posvetne klasike. Leta 373 je odel ivet v Sirijo, kamor je
odnesel dela Hilarija iz Poitiersa, teoloke spise iz jeruzalemske knjinice in celo
antine klasike. Kasneje se je ustalil v Betlehemu in svojo zbirko dopolnjeval z deli
Origena, njegova knjinica pa je postala last samostana in doivela podobno nesreno
usodo kot nekatere e omenjene v napadu pripadnikov pelagijanske verske loine je
zgorela (Ibid., str. 66).
Temelji zasebnega knjinega zbirateljstva so bili torej postavljeni e zelo zgodaj:
njegove zaetke predstavljajo zasebne knjinice egipanskih faraonov ter knjinica
asirskega vladarja Assurbanipala kot prva zasebna knjinica na svetu. Zasebno knjino
zbirateljstvo se je v naslednjih stoletjih razvijalo v stari Griji in Rimu. Kljub knjigi ne
najbolj naklonjenemu vzduju so mnogi misleci, uenjaki in celo vojskovodje zbirali in
oblikovali svoje zasebne zbirke. Vladarska dinastija Ptolomejcev si je zadala
velikopotezno nalogo: zbrati celoten opus grke literature, kar so v asu svoje vladavine
tudi vestno udejanjali in tako postavili temelje slavni aleksandrijski knjinici. Veliko
zbirk, ki so nastajale na tem podroju, so kot vojni plen zasegli Rimljani, te pa so
predstavljale temelj razlinih zasebnih zbirk rimskih uenjakov. Zasebne knjinice so si
omislili tudi nekateri bogateji Rimljani, vendar jih k temu poetju ni gnala bibliofilska
ilica, temve bolj elja po zunanjem bliu. Obdobje zaetkov kranstva pred
vstopom v srednji vek zaznamujejo prve zbirke verskih knjig v domovih, kjer so se

23
zbirali verniki; takrat so nastale tudi nekatere pomembneje zbirke teologov zahodne
latinske cerkve.
3. 6 SREDNJI VEK
O zbirateljih knjig in lastnikih zasebnih zbirk v zaetku srednjega veka sprio
skromnega dokaznega gradiva ni veliko znanega (Pearson, 2003). V asu preseljevanja
narodov so propadle vse rimske javne knjinice, iz esar je mogoe sklepati, da je
podoben konec doletel tudi zasebne. Edina izjema v tem asu je bil dvor kralja
Teoderika Velikega (493526), ki se je trudil obuditi rimsko tradicijo. Nekaterim
svetovalcem, med njimi Aniciusu Boetiusu (480524), je dal nalogo zbrati, prevesti,
primerjati in popravljati rimske klasike, iz esar so nastale bogate zasebne knjinine
zbirke. Ena takih je bila knjinica prefekta in konzula Fausta, ki je med drugim
vsebovala dela apostola Pavla, grkih filozofov in zgodovinarjev. Z veliko zasebno
knjinico se je ponaal tudi takratni rimski pape Simah (498514) (Dolinar, 2004).
Kasneje so kulturna aria postali samostani s svojimi knjinicami in skriptoriji,
vendar tu ne moremo govoriti o zasebnih knjinicah, pa pa zgolj o velikih ljubiteljih
knjige menihih, ki so misijonarili na tujem in svoje knjige vseskozi nosili s seboj.
Omeniti pa velja nadkofa v Sevilli, Izidorja Seviljskega (560636), ki je svojo
knjinico osnoval v kofijski palai in v njej zbral svetopisemske kodekse in rokopise,
dela cerkvenih oetov ter tudi dela poganskih avtorjev pesnikov, zgodovinarjev ipd
(Casson, 2001). Podobne knjinice so si uredili tudi kof Martin iz Brage, Quiricus iz
Barcelone, Julijan iz Toleda in drugi.
Evropski vzhod je zaznamoval cesar Konstantin Veliki (274337), ki je
ustanovil veliko knjinico v prestolnici Bizanca. Pod vladavino njegovega naslednika,
cesarja Julijana, je napredovala, saj je ta vanjo namestil ve uslubencev, v obdobju
vladavine Teodozija II. (346395) pa precej poveala svoj obseg, saj je njen lastnik
knjige zbiral takoreko po celem svetu. Po poaru so jo obnovili in prav ta cesarska
knjinica je ohranila antina dela in pospeila oivljanje klasinega duha v obdobju
humanizma in renesanse. Po koncu 4. kriarske vojne je bizantinsko cesarstvo obnovil
ele cesar Mihael VIII. Paleolog (12591282), ki je posebno pozornost posvetil
cesarski knjinici in e poveal njen fond. Poleg teolokih del je vsebovala tudi zbirko
klasinih avtorjev, a so jo kot vse druge bizantinske knjinice v tistem obdobju l. 1453

24
uniili Turki. Kot velikega ljubitelja knjig tega obdobja velja omeniti tudi opata
samostana v Carigradu, Teodorja Studita (759826), teolokega pisatelja in
reformatorja vzhodnega menitva. Prepisoval je stare tekste in s tem pomembno vplival
na druge baziljanske samostane; sledili so mu in ustanavljali knjinice in ole za
pisanje. Pomembna knjinica je nastala tudi v patriarhovem dvorcu, pri emer so bili
med patriarhi mnogi zelo izobraeni in veliki ljubitelji knjig zbirka patriarha Sergija
(610638) je poleg teolokih del vsebovala tudi dela Sofoklesa in ostalih klasinih
piscev (Dolinar, 2004).
V srednji dobi srednjega veka so nosilke evropske kranske kulture postale
deele severno od Alp, kjer je vladal Karel Veliki (768814). Njegov dvor je bil
sredie kulturnega ivljenja, sam pa je bil strasten zbiratelj in ljubitelj knjig ter lastnik
dvorne knjinice. Knjiga je v tistem asu predstavljala investicijo, upotevajo visoko
ceno pergamenta in rokopisnih storitev. Karlov namen je bil zato vzpodbujati tovrstne
investicije, pri emer je elel biti zgled predvsem sam. Razposlal je okronico s
povabilom za darovanje knjig dvoru, hkrati pa si dal narediti prepise del klasikov in
pomembnejih cerkvenih oetov (Barbero, 2006). Podobno kot Karlova so temelj
pozneje nacionalne knjinice tvorile knjine zbirke francoskih kraljev, zaeni z
Ludvikom IX. Osnovo Karlove knjinice so tako predstavljali darovi velikaev, mnoge
knjige je dobil neposredno s pronjami, pa tudi na dvoru gostujoi znanstveniki so
prinesli marsikaj s seboj. Za izpopolnitev zbirke je skrbel z veliko natannostjo, saj je
izbiral le najbolje tekste, svojo pozornost pa je namenjal tudi drugim knjinicam v
dravi (Dolinar, 2004).
Lastnik druge pomembne knjinice iz tega obdobja je bil francoski kralj Ludvik
IX. Sveti (12151270). Pri zbiranju knjig se je zgledoval po arabskih ljudstvih in je s
svojo zbirko postavil temelje za kasneje ustanovljeno nacionalno knjinico. Kupovanju
je dajal prednost pred prepisovanjem in s tem poveeval tevilo knjig med e
nabavljenimi (preteno temeljnimi teolokimi) naslovi. Knjinico je dovoljeval
uporabljati tudi drugim, poleg del s podroja religije pa je vsebovala tudi dragocene
rokopise na visoko kakovostnem pergamentu, z veliastno vezavo in bogatimi
ilustracijami (Le Goff, 2009). Pri svojem poetju ni bil osamljen na francoskem dvoru
so po njegovi smrti knjige zbirali tudi drugi lani kraljeve druine; dvorjanke so si
pogosto dale izdelati dragocene molitvenike, kralje pa so zanimali zlasti lepo okraeni

25
rokopisi. O pravi knjinici na francoskem dvoru pa je mogoe govoriti ele v obdobju

vladavine kralja Karla V. Modrega (13381380), ki je zbiral knjige z razlinih
znanstvenih podroij v izbrani vezavi. Karlova knjinica je, sprio neodgovornega
odnosa lanov kraljeve druine do knjig in plemiev, ki so svoje zbirke plemenitili s
primerki iz njegove knjinice, zaela postopno propadati. Danes je od 1239 rokopisov,
kolikor jih je nazadnje (l. 1435) tela zbirka, znanih le e nekaj ve kot sto (Dolinar,
2004).
Kot navdueni zbiralci knjig so svoje knjinice v tem asu osnovali tudi drugi
predstavniki modre krvi, npr. Karlov neak Franc I. Valois (14941547), njegova
svakinja Katarina Medici (15191589) in nenazadnje Ludvik XIV. (16381715), pod
vodstvom katerega je zbirka kraljeve knjinice narasla na 85.000 knjig, od tega kar
15.000 rokopisov. Knjinica je bila dvakrat tedensko odprta tudi za javnost (Ibid., str.
116).
3. 7 OBDOBJE HUMANIZMA IN RENESANSE

Humanizem se je zael e si izposodimo Dolarjevo slikovito prispodobo z
reevanjem rokopisov iz samostanskih grobov (Dolar, 1982, str. 234). To je doba
velikih zasebnih knjinic, igar lastniki so si teli v ast in dolnost, da vpogled in
uporabo svojih knjig omogoijo ne le svojim prijateljem, temve vsakomur, ki ga
zanima razvoj in napredek znanosti. Majhne domae knjinice, ki so bile v tem asu
prav tako prisotne, so zaele postopno izginjati in nadomestile so jih obseneje, ki so
ustrezale okusu izobraenega humanista (Breznik, 2009).
Italijanski prostor so v asu renesanse zaznamovali Petrarca, Boccaccio, de
Niccoli in drugi. Vodilni predstavnik italijanskega humanizma, Francesco Petrarca
(13041374), si je zadal ambiciozno nalogo odkriti in zbrati im veje tevilo del
antinih avtorjev. Ni treba posebej poudarjati, da je imel temu primerno veliko
knjinico. Bil je strasten oboevalec knjig in kot slaven pesnik imel velik vpliv ter
posledino mnoga poznanstva. Ta so mu odpirala vrata v samostane in cerkve, kjer je
lahko neovirano brskal za starimi rokopisi, jih prepisoval in z namenom, da bi odkril
im ve pomembnih naslovov, zaposloval vrsto prijateljev in znancev. Po Evropi so
iskali originalne kodekse in jih zanj prepisovali. Tako se je samo preko njegovega
prepisa ohranila knjiga Cicerovih pisem, ki jo je Petrarca zelo cenil, kakor tudi prepis

26
Eneide, ki je bila na potovanjih vedno obvezen del njegove prtljage. Najveji del
Petrarcove zbirke pa so predstavljala dela latinskih avtorjev. Po njegovi smrti se mu
elja, da bi knjinica postala javna, ni izpolnila knjige so pripadle njegovemu
tedanjem mecenu, vojvodi Francescu da Carrara iz Padove (Pelc, 2002). Danes jih
najve hrani parika Nacionalna knjinica. Petrarca je za zbiranje klasinih del
navdueval tudi Giovannija Bocaccia (13131375), ki pa ni bil tako premoen, zato si
naroanja in kupovanja knjig ni mogel privoiti. Bil pa je njihov velik ljubitelj in si je
gradivo za svojo knjinico nabral s prepisovanjem. Svojo knjinico je namenil javni
rabi, a je po njegovi smrti romala v samostan San Spirito v Firencah, kjer so se knjige
ob prezidavi samostana porazgubile (Dolinar, 2004). Izmed italijanskih zasebnih
zbirateljev knjig in lastnikov knjinic velja omeniti e humanistinega epistolografa,
spretnega pisca pisem in teoretinega utemeljitelja vede o pisanju pisem kot umetnike
zvrsti, Poggia Bracciolinija (13801459). Njegova knjinica je ob njegovi smrti sicer
tela skromnih 95 knjig, a je z lastnoronim prepisovanjem pred izginotjem reil
marsikateri stari rokopis. Izrazita renesanna osebnost je bil tudi Niccol de Niccoli
(13631437). Po svojem oetu je podedoval precejnje premoenje, ki mu je omogoalo
brezskrbno predajanje svoji zbirateljski strasti. Ker je svojih 800 kodeksov dovoljeval
uporabljati tudi znanstvenikom, je med tedanjo znanstveno srenjo uival velik ugled.
Toda pred smrtjo je zapadel v dolgove, kar mu je prepreilo narte, da bi za svojo
knjinico zgradil primerne prostore. Knjinico je prevzel Cosimo de Medici (1398
1437), odplaal dolgove in jo preselil v samostan San Marco v Firencah (Battles, 2004,
str. 73). Zbirko je dopolnjeval in jo kasneje odprl javnosti pod imenom Medicea
publica, hino zbirko, ki jo je rodbina hranila pri katedrali sv. Lovrenca, pa so
imenovali Medicea privata. Slednjo je Cosimov vnuk obogatil in raziril, preimenoval v
Mediceo Laurenziano in po naroilu papea Klemena VII. je dobila razkono
renesanno knjinino poslopje (Fazio et al., 2008).
V renesansi se z zbiranjem knjig in osnovanjem lastnih knjinic niso ukvarjali le
izobraeni posamezniki, temve tudi plemike druine. Znani sta dve: druina Visconti
na gradu v Pavii in grofje Este v Ferrari. Knjinica prve je bila s skoraj 1.000 naslovi v
prvi polovici 15. stoletja najveja na ozemlju dananje Italije, druga pa je bila manja in
tudi v resnici sluila svojemu namenu. Prva, Viscontijeva, je namre nastala bolj iz elje
po dokazovanju pomembnosti njenih lastnikov. Med papei in kardinali sta v obdobju

27
humanizma knjige vneto zbirala pape Nikolaj V. (14471455) in beneki kardinal

Basilios Bessarion (14031472), ki je bil grkega porekla in zato navduen zbiratelj
rokopisov v maternem jeziku. Njemu gre zasluga za ohranitev marsikaterega rokopisa s
turkega vzhoda ob padcu Carigrada. Katalog njegove knjinice iz l. 1468 navaja, da je
bilo od 746 knjig 482 grkih, svojo zbirko pa je istega leta daroval Beneki republiki
pod pogojem, da postane odprta vsem znanja eljnim. Na njej temelji prva javna
knjinica v Benetkah (Pelc, 2002, str. 152). Zasebna zbirka papea Nikolaja V. pa je
nastajala iz bolj ekspanzivnih nagibov elel je ve kot zgolj najvejo samostansko
knjinico (Battles, 2004). Raziriti jo je elel v knjinico, ki bi bila dostopna vsakemu
uenjaku in ji zgraditi primerne prostore, a ga je prehitela smrt.
Na prvi pogled se zdi, da je bila Italija v asu humanizma in renesanse edina, v
kateri so ljubitelji knjige v svojih domovih osnovali svoje knjinice, a temu ni tako. Res
pa je, da je pod tovrstnimi vplivi nastala marsikatera zasebna knjinica drugod po svetu.
Ena takih je knjinica madarskega kralja Matije Korvina (14411490), ki je z eljo
pribliati kulturni razvoj Panonije italijanski kulturi ustanovil svojo knjinico. V palai
v Budi sta tako z eno Beatrix v kratkem asu zbrala 3.000 rokopisov v osupljivih
umetnikih vezavah in slava dragocene knjinice je kmalu prestopila meje drave.
Knjinica pa je, skupaj z Vatikansko, veljala za najpomembnejo zbirko tedanjega asa
(Dolinar, 2004). Knjinica je vsebovala knjige s podroja teologije, medicine,
matematike, astronomije, antine klasike itd. Kljub trudu Matijevega naslednika pa se
knjinica po smrti lastnika ni ohranila mnoge knjige so po osvojitvi Budimpete v
Carigrad odnesli Turki (Pelc, 2002).
Na nemkih tleh je v Baslu deloval Erazem Rotterdamski (14661536), edini
uenjak, ki se je v tistem asu preivljal s pisanjem. Tisk in njegove prednosti je nadvse
cenil in je skrbno nadzoroval kakovost tiska lastnih del (Ibid., str. 142). Knjinico si je
ustvaril ele v zadnjih letih svojega ivljenja, saj je veliko potoval in je s seboj nosil
zgolj najnujneje knjige, ostalo pa razdal. Knjinico je kasneje prodal, od nje pa se je v
raznih knjinicah ohranila zgolj peica knjig, ki so po izvoru njegove. Med nemkimi
lastniki najpomembnejih zasebnih zbirk velja omeniti e Konrada Peutingerja (1465
1547) njegova knjinica je tela okoli 2.100 knjig, zanje pa je sestavil celo dva
kataloga in Willibalda Pirckheimerja (14701530), ki je proueval antiko in njen
odnos do loveka ter zbiral predvsem grka dela ter protestantsko in katoliko

28
polemino literaturo. Svojo knjinico je dajal na uporabo irokemu krogu prijateljev, ki

so se zanjo zanimali, ostanki knjinice pa so v 17. stoletju romali v Anglijo (Dolar,
2004).
Zasebne knjinine zbirke so nastajale tudi na ozemlju tedanje Francije, in sicer
preteno na dvorih: zaetnik in ustanovitelj burgundske drave Filip Dobri (1396
1467), znan tudi kot Filip III. Burgundski, je bil velik podpornik umetnosti. Med drugim
je osnoval svojo dvorno knjinico, ki je kasneje postala temelj za belgijsko kraljevo
knjinico (Vaughan, 2004). Zbirateljsko tradicijo je nadaljeval kralj Ludvik XII.
(14621515), ki je na svoj grad prepeljal nekatere e omenjene zasebne zbirke, med
njimi knjinico knezov Visconti.
V zaetnem obdobju srednjega veka so bili torej zasebni zbiratelji bolj redki,
izjemo so predstavljali le samostani s svojimi skriptoriji, ki so postali nekakna kulturna
sredia tedanjega asa. Srednja doba je prinesla spremembo nosilci kulturnega
ivljenja so postali dvori razlinih vladarjev, pravi razcvet pa je zasebno knjino
zbirateljstvo doivelo v obdobju humanizma in renesanse. Slednje so v veliki meri
zaznamovali predstavniki italijanskega humanizma Petrarca, Boccaccio, de Niccoli in
Cosimo de Medici, ki je postavil temelje za slavno Mediceo Laurenziano. Z zbiranjem
knjig se v obdobju renesanse niso ukvarjali zgolj italijanski izobraenci, temve tudi
plemike druine ter papei in kardinali. Na nemkih tleh je skromno zasebno zbirko
osnoval Erazem Rotterdamski, z obsenejo sta mu sledila Peuntinger in Pirckheimer,
podobne zbirke pa so predvsem na dvorih oblikovali tudi v Franciji, paniji in na
Madarskem.
3. 8 NOVI VEK
Knjiga je z novim vekom in izumom tiska vstopila v novo obdobje. Iz tega asa
je kot prvi moderni bibliofil znan Francoz Jean Grolier (14791565), ki je ivel v
Italiji in veliko sodeloval z znanim benekim tiskarjem Aldusom Manutiusom. Zbiral je
knjige s humanistino vsebino, pri emer je veliko pozornost namenjal njihovi vezavi in
tisku (Hobson, 1999). Ob vrnitvi v Francijo je s seboj pripeljal tevilne italijanske
mojstre knjigovetva in ustanovil olo umetnike knjine vezave. Njegova knjinica je
tela priblino 3.000 knjig, od katerih je danes ohranjenih le okoli 350.

29
Obdobje baroka se je na svoj nain odraalo tudi v zasebnih zbirkah in njihovih

lastnikih. tevilni vladarji in predstavniki visokega plemstva so si za svoje knjinice
gradili razkone dvorane. Eden redkih iskrenih ljubiteljev knjig je bil panski kralj Filip
II. (15271598), ki si je za svojo zbirko dal sezidati veliastno dvorano in je vanjo
shranjeval nartno izbrana dela vseh strok od antike do tedanjega asa. Posebne
pozornosti si zaslui njegova bogata zbirka perzijskih in arabskih rokopisov ter grki
kodeksi. Skupno je njegova knjinica l. 1587 tela kar 18.000 knjig in rokopisov, od
drugih pa se razlikuje tudi v tem, da je bila zasebna v pravem pomenu besede. Filip II.
je bil namre eden redkih, ki drugim ni dovolil vstopa, temve se je vanjo raje zapiral
kar sam. Knjinica je po izgledu in ureditvi postala zgled mnogim evropskim baronim
knjinicam (Dolinar, 2004).
Razsvetljenstvo, as, ko je stari svet umiral in ko se je porajal novi svet
(Dolar, 1982, str. 303), je prineslo tevilne znanstvene akademije, univerze in javne
knjinice. Pod vladavino Ludvika XV. se je javnosti odprla knjinica francoskih
kraljev. V Franciji je bibliofilija doivela veliasten razvoj, emur pritrjuje visoka raven
tevilnih zasebnih zbirk, kar nakazuje tudi na prevladujo duhovni interes in literarni
okus njihovih lastnikov. Mnoge od njih so nastale zaradi potrebe po knjinicah,
dostopnih iri javnosti. Svojo osebno knjinico je tako javnosti namenil kardinal
Armand Richelieu (15851642), esar pa ni uspel udejanjiti ta nart je uresniil ele
njegov naslednik Jules Mazarin (16021661). Po pomo se je obrnil k takrat
priznanemu knjiniarju Gabrielu Naudeju (16001653), ki je z delom Avis pour
dresser une bibliothque postavil teoretine temelje sodobnemu knjiniarstvu (Pelc,
2002). Mazarinovo knjinico, ki je tela 45.000 zvezkov, je uredil po tirih strokah
takratnih fakultet, izdelal abecedni in stvarni katalog ter knjinico odprl javnosti. e
obsenejo knjinico, je imel Mazarinov naslednik, Jean Baptiste Colbert (1619
1683). Knjinica je obsegala kar 75.000 zvezkov; 15.000 rokopisov iz zbirke je bilo leta
1732 vkljuenih v kraljevo knjinico. V tem obdobju je bilo bibliofilstvo razirjeno in
samoumevno, z dragocenimi zbirkami so se ponaale mnoge vplivne osebnosti,
plemike druine in tudi drugi francoski zbiralci (Dolinar, 2004, str. 149).
Ena najbolj zanimivih iz vrst zasebnih knjinic tega asa je tudi knjinica
italijanskega knjiniarja, uenjaka in bibliofila Antonia Magliabechija (16331714).
Magliabechi je opravljal slubo knjiniarja pri Cosimu de Medici, ki je veljal za

30
skrajno asketskega in skromnega loveka (Mannelli Goggioli, 2000). Skupaj z okoli

40.000 knjigami je pristradal precejnje premoenje; knjige so postale temelj javne
knjinice v Firenzah, ta pa je pomenila pomemben prispevek k zaetkom nacionalnih
knjinic v Italiji.
Podobno se je dogajalo na avstrijskih in nemkih tleh med habsburkimi
bibliofili je bil znan cesar Maksimiljan I. in dunajska dvorna knjinica, ki so jo
obogatili s pridobitvami iz starih avstrijskih samostanov, zasebnih knjininih zbirk in
obveznim izvodom ter je leta 1919 dobila status nacionalne knjinice. Podobno se je
godilo v Nemiji dravna knjinica v Berlinu se je razvila iz zasebne knjinice kneza
Friedricha Wilhelma (16201688). Svojo zbirko sta osnovala tudi vojvoda Avgust
mlaji (15791666), ki je svojo knjinico uredil sam in zanjo sestavil tudi katalog, ter
vojvoda Johann Friedrich von Calenberg Grubenhagen (16251679). Slednji je v
njej zaposlil filozofa Leibnitza, pod vodstvom katerega se je knjinica razvila v
pomembno ustanovo kulturnega in znanstvenega pomena (Dolinar, 2004).
3. 9 KNJINO ZBIRATELJSTVO V VELIKI BRITANIJI IN ZDRUENIH

DRAVAH AMERIKE
Anglekih in amerikih bibliofilov je v zgodovini veliko in jih uvramo med

najpomembneje svetovne knjine zbiratelje. V nadaljevanju jim zato posveamo
nekoliko vejo pozornost nanizani so le nekateri; bolj zanimivi ali tisti, ki so s svojim
konjikom pomembno prispevali k razvoju knjinic.
3. 9. 1 Anglija
Richard de Bury (12871345), durhamski kof in svetovalec kralja Edwarda
III., je bil pravi bibliofil in avtor prve knjige o bibliofilstvu. Sprio velike politine
moi in obilo denarja bi si zlahka nabral precejnje bogastvo, a je bolj ljubil knjige, ki
jih je kupoval v velikih koliinah, najve v Evropi. eprav je knjige kupoval z uitkom,
se je imel le za njihovega uvarja in je imel ve knjinic. Pred smrtjo je izrazil eljo, da
bi vsebina njegovih knjinic po njegovi smrti postala del knjininega inventarja na
Oxfordski univerzi, o emer so mnenja zgodovinarjev deljena. Dejstvo je, da je za seboj
pustil veliko dolgov, ki so jih odplaali s prodajo njegovih knjig. Veina ostalih iz

31
zbirke pa je izginila v t. i. kulturnem holokavstu pod vladavino Henryja VIII., ki je

opustoil vse cerkvene knjinice v Veliki Britaniji (Basbanes, 1999).
Podobna usoda je doletela univerzitetne knjinice v obdobju kraljevanja Edvarda
VI. v knjinicah Oxforda in Cambridgea so sistematino unievali misale,
ivljenjepise svetnikov in dela s podobno vsebino. Oxfordsko knjinico je pred gotovim
propadom reil Sir Thomas Bodley (15451612), ki je opustil politino delovanje in se
posvetil zbiranju knjig. Svoje premoenje je namenil ustanovitvi javne knjinice, pri
emer je posebno skrb namenil nabavi knjig (Roberts, 2000), pa tudi njeni ureditvi in
upravljanju. V izgradnjo oxfordske zbirke je Bodley po ocenah poznavalcev vloil ve
kot 200.000 funtov, sto let kasneje pa je le-ta tela 25.000 knjig in bila po obsegu fonda
vodilna med anglekimi knjinicami. Zanimivo pri tem je, da Bodley knjig ni zbiral
zase, temve je bil njegov izkljuni namen osnovati prvo angleko javno knjinico, za
nadaljnjo delovanje pa jo je tudi finanno podprl (Dolinar, 2004).
Eden najpomembnejih anglekih zbirateljev je tudi Sir Robert Cotton (1571
1631), igar zbirka rokopisov je igrala glavno vlogo pri oblikovanju temeljev za fond
Britanske knjinice (Pearson, 2003). Bil je gore zbiratelj nenadomestljivih
dokumentov, kronik, zapisov, zemljevidov in umetnikih izdelkov. Imel je jasno
izdelano strategijo zbiranja in njegova knjinica je veljala za takratni najpomembneji
vir informacij v kraljestvu, nekaken arhiv, ki so ga prijatelji s pridom uporabljali,
sovraniki pa so se ga bali. Cotton je izumil tudi poseben sistem oznaevanja knjinih
omar, ki se je ohranil e nadaljnjih 300 let. Po smrti kralja Jamesa I. ga je doletela
obtoba, da je izposojal dokument, ki naj bi netil upor proti novemu kralju. Ker so
nevarni traktat zares nali v Cottonovi knjinici, jo je kralj Charles I. dal zapeatiti,
Cottonu pa so dostop do knjinice prepovedali. Druini so jo vrnili ele po Cottonovi
smrti, leta 1700 pa jo je njegov vnuk podaril kralju. Leta 1757 je prela v last
Britanskega muzeja.
Tudi Georgea Thomasona (16021666) bi njegova dejavnost skoraj spravila v
podobno nevarnost. Londonski knjigarnar in zalonik je od leta 1640 shranil vsako
knjigo, brouro ali objavo s podroja diskusije med rojalisti in puritanci. Zael je tik
pred izbruhom dravljanske vojne in v dvaindvajsetih letih je zbral dobrih 22.000 knjig.
Bil je edini zbiratelj zgodovinskih dokumentov med leti 1640 in 1660. Ni treba posebej
poudarjati, da je bila hramba takne zbirke med domaimi tirimi stenami vse prej kot

32
varna, esar se je zavedal tudi Thomason. Zbirko je selil iz kraja v kraj, razmiljal je
celo o tem, da bi jo zakopal ali jo z ladjo prepeljal na Nizozemsko. Naposled je knjige
skril, dokler niso doakale svetlejih asov. Po njegovi smrti je zbirka zaasno romala
na Oxfordsko univerzo, kasneje je postala del knjinice Britanskega muzeja (Basbanes,
1999).
Samuel Pepys (16331703) je velikopotezno zbiral sodobne knjige,
srednjeveke rokopise, inkunabule, knjige o potovanjih po morju in literaturo z
najrazlinejih podroij: glasba, ah, zdravilne rastline, naravoslovje Bil je eden
redkih zbiralcev, ki si je omislil lasten sistem klasifikacije knjig in je proti koncu
svojega ivljenja napisal tudi nekaken memorandum, v katerem je opisal svoj koncept
zbiranja. Menil je, da mora zbiratelj svojo zbirko tevilno omejiti, a hkrati poskrbeti,
da vsebuje im ve razlinih podroij, slogov in jezikov. Njegova zbirka je obsegala
okoli 3.000 knjig, poleg natetega pa je zajemala tudi popularne izdaje ljudskih povesti
in balad, dela s podroja kaligrafije, glasbe Pepys je elel, da knjige po njegovi smrti
preidejo pod okrilje kolida Magdalen in se hranijo v loenem prostoru, vendar le pod
pogojem, da zbirka ostane nedotaknjena, da se torej knjige po njegovi smrti ne
dokupujejo ali odvzemajo. V nasprotnem primeru naj bi jo prepeljali v kolid Trinity.
Skrbniki zbirke na Magdalenu so Pepysovo eljo upotevali in zbirka je svoje mesto
dobila pod okriljem te institucije (Willes, 2008).
Iz tega obdobja so znani e nekateri drugi zbiratelji, ki jih uvramo med
lastnike najobsenejih zasebnih zbirk njihove generacije: Richard Holdsworth (1590
1649), predstojnik Emmanuel Collegea v okviru Univerze v Cambridgeu, je ob svoji
smrti zapustil zbirko v obsegu ve kot 10.000 knjig, kof John Moore (16461714) je
osnoval zasebno knjinico v obsegu skoraj 30.000 enot, Thomas Rawlison (1681
1725) pa je v svojem kratkem ivljenju uspel pridobiti kar 200.000 naslovov (Pearson
2003, str. 523).
Knjige je zbiral tudi ustanovitelj bibliofilskega drutva Athenaeum Richard
Heber (17731833), ki je tekom svojega ivljenja s 150.000 knjigami napolnil osem
hi. ivel je v skladu s preprianjem, da pravi gospod potrebuje tri izvode istega dela:
enega na polici v svoji podeelski hii, drugega za lastno uporabo, tretjega pa za svoje
prijatelje. Najveji zaklad njegove knjinice je bila zbirka zgodnje angleke literature in
knjige v francoskem, portugalskem, panskem in latinskem jeziku. Heberova

33
zbirateljska strast je imela zgodnje korenine, saj je zael knjige zbirati e kot desetleten
fanti. Od mnogokaterega lastnika takratnih zasebnih knjinic ga loi tudi to, da je
knjige ne le kopiil okrog sebe, temve vse tudi prebral, posebej pa so ga zanimali
srednjeveki rokopisi (Kerr, 2000).
ivljenjsko poslanstvo Sira Thomasa Phillipsa (17921872) je bilo posedovati
vsak izvod knjige, ki je na svetu. Na zaetku svoje zbirateljske poti e ni bil selektiven,
kasneje pa se je v njem zbudila posebna strast do zbiranja rokopisov na pergamentu.
Zanje je plaeval vrtoglavo visoke vsote, saj je elel, da bi bila vrednost rokopisov tudi
splona in javno veljavna. Njegov biograf ga je opisal kot domiljavega, trmastega,
prepirljivega in astihlepnega loveka. Prav astihlepnost je bila tista, ki ga je gnala k
zbiranju toliknega tevila pomembnih rokopisov, da bi bili tedanji znanstveniki
prisiljeni zahajati v njegovo knjinico. Ker svojim knjinim zakladom ni mogel
zagotoviti varne prihodnosti, je tik pred smrtjo napisal oporoko, ki pa ni bila izpolnljiva.
Postavil je nemogoe zahteve: da zbirka ne sme zapustiti njegove hie, da je ne sme
urejati tujec, da vanjo ne sme nikoli vstopiti rimokatolik, ena od njegovih hera ali njen
mo ipd. Posledice so bile za zbirko, ki je bila z vidika spotovanja znanosti in
ohranitve zapisov velikanskega pomena, usodne: Phillipsovo oporoko so dobro
desetletje po njegovi smrti razveljavili, njegove knjige pa se danes nahajajo v razlinih
anglekih in amerikih znanstvenih ustanovah (Basbanes, 1999, str. 120).
V Angliji so poleg omenjenih delovali tudi drugi zasebni zbiratelji: zdravnik in
prirodoslovec Sir John Sloane (16601752) se je poleg vodenja muzeja umetnin in
prirodoznanskih posebnosti ukvarjal tudi z zbiranjem knjig; njegova zbirka je obsegala
40.000 knjig in 3.500 rokopisov in je skupaj z zbirkama rokopisov grofov Edwarda in
Roberta Oxforda tvorila del knjinice Britanskega muzeja (Dolinar, 2004).
Kot zadnjega omenjamo Georgea Graya (18121889), vojaka, olnika in
guvernerja; Angle po rodu je sicer veino svojega ivljenja preivel na Novi Zelandiji
in v Afriki, kjer je tekom slubovanja osnoval bogati zbirki. Gojil je veliko zanimanje
za jezike, ukvarjal pa se je tudi s prevajanjem. Privlaili so ga predvsem jeziki
staroselcev in zbiranje gradiva s tega podroja, v kar je vlagal veliko energije; njegova
knjinica je obsegala filoloka dela, ki so se nanaala na podroje severne in june
Afrike, Madagaskarja, Avstralije in Polinezije. Eno od zbirk je l. 1861 podaril knjinici

34
v Cape Townu, drugo pa se l. 1882 odloil podariti meanom mesta Auckland; na njeni
osnovi je zrasla pozneja tamkajnja javna knjinica (Kerr, 2000, str. 92).
3. 9. 2 Irska
V 18. stoletju so tudi na irskih tleh obstajale mnoge zasebne knjinice, igar
lastniki so bili predstavniki iz vrst duhovine, zemljiki posestniki ali pravniki, v
nekoliko manjem tevilu pa tudi zdravniki, umetniki, pisatelji, vladni uslubenci ipd.
Zbirke so v tematskem smislu obsegale najrazlineje gradivo in vsebinska podroja,
npr. zgodovino, filozofijo, teologijo ter, celostno gledano, niso bile odraz strokovnega
podroja, na katerem je deloval njihov lastnik. Bibliofilov, ki bi bili lastniki zbirk z ve
tiso naslovi, ni bilo veliko (Barnard, 2006).
Za predstavnike duhovnikega poklica je veljalo, da so bili premoni, kar pa ne
pomeni, da so bile vse njihove knjinice obsene. Knjinica kofa Simona Digbyja je
tela zgolj skromnih 600 knjig, podobno zbirka nadkofa Samuela Foleyja, ki se je selil
iz Dublina v County Down in knjige nosil s sabo, po njegovi smrti pa so bile knjige
prepeljane nazaj v Dublin in prodane na avkciji. Njegov naslednik, Francis
Hutchinskon, je zbral skoraj identino tevilo naslovov, medtem ko je kof John
Stearne veljal za navduenega zbiralca in kupovalca knjig in je osnoval obseno zbirko,
bogato s tiski in rokopisi (Ibid., str. 114). Med zbiratelji, ki so osnovali obseneje
zbirke, velja omeniti e astitega dr. Johna Troyja, igar knjinica je tela 1.089 knjig
in kot veina knjinic duhovnikov ni vsebovala poezije in proze. Najveja zasebna
knjinica iz te skupine pa je pripadala astitemu Johnu Barretu in je ob njegovi smrti l.
1823 tela 1.822 naslovov. Duhovniki, lastniki zasebnih knjinic, so bili na Irskem
najtevilneji, sledijo jim posestniki.
Irska je bila poljedeljska deela in veina predstavnikov te skupine je ivela na
svojih posestih na deeli, nekateri tudi v mestih. Najire znano, slovee in omembe
vredno ime iz te skupine je bil Lord Charlemont, lan literarnega kluba Samuela
Johnsona, prvi predsednik Kraljeve irske akademije in lastnik veliastne knjinice.
Zbiral je redke naslove, med njimi redke izdaje iz asa renesanse, pa tudi sodobno
literaturo, in sicer z namenom osnovati knjinico, primerno statusu javne osebe (Ibid.,
str. 124).

35
Tretja veja skupina lastnikov zasebnih knjinic na Irskem so bili pravniki.

Pravniki in odvetniki so bili takrat edini, ki so na Irskem kolikaj brali, emur pritrjuje
odkritje, da so lastniki nekaterih pravnikih zasebnih zbirk o prebranih knjigah pisali
nekakne opombe in komentarje. Med njimi sta bila Arthur Browne in Daniel
O'Connell. Veliko pravnikov in odvetnikov je imelo velike in kakovostno osnovane
knjinice. Povprena odvetnika knjinica je bila obsena, poleg knjig s podroja prava
pa je vsebovala tudi humanistina dela.
etrto skupino irskih lastnikov zasebnih knjinic predstavljajo politini veljaki,
npr. Denis Daly, bibliofil in vodja irskega spodnjega doma v parlamentu, igar
knjinica je tela ve kot 1.400 naslovov. Knjinico so po njegovi smrti prodali na
avkciji (Rankin, 2006). Seveda pa so zasebne knjinice na Irskem imeli tudi drugi, s
knjigo nemara e bolj povezani ljudje: pisatelji, umetniki, uitelji. Znailnost vseh irskih
zbiralcev je, da so svoje knjinice polnili z mojstrovinami iz preteklosti, kupovali pa so
tudi dela tedanjega asa. etudi je bila Irska 18. stoletja v primerjavi z Anglijo v
mnogih pogledih nerazvita in nazadnjaka deela, njene zasebne knjinice v primerjavi
z anglekimi niso veliko zaostajale.
3 .9. 3 Zdruene drave Amerike

Knjige v novem svetu so bile redke in dragocene. Prvi ameriki zbiratelji so v
zaetnem obdobju (do 18. stoletja) sledili naelu ne zgolj ohranjanje znanja, ampak
tudi iritev (Basbanes, 1999). Zbiranje knjig o odkrivanju, raziskovanju in naseljevanju
v novem svetu2 sta zaznamovali dve imeni: James Lenox (18001880) in Carter
Brown (17971874). Imela sta skupen interes; zbiranje literature v zvezi s Kritofom
Kolumbom. Njun tekmec, George Brinley (18171875), je zbiral gradivo o
severnoamerikih Indijancih.
Zgodnje 19. stoletje in leta na prehodu v 20. stoletje bi lahko poimenovali zlata
leta amerikega bibliofilstva. Gradnja knjinic je postala simbol modrosti in ivljenjske
izpolnitve mnogim premonim Amerianom pomembna so bila visoka finanna
sredstva in na tem podroju so ameriki zbiratelji zelo prednjaili pred anglekimi.
Najbolj zaelena vsebina zasebnih knjinic so bili evropski klasiki, zato so angleki
zbiratelji amerike pogosto obravnavali kot nekakne tatove njihove dediine, saj so ti
2
Te zbirke so kasneje poimenovali Amerikana.

36
pokupili velik del anglekih klasikov in jih odpeljali ez ocean. Eden izmed navduenih
zbirateljev je bil Robert Hoe III. (18391909), ki je zdruil motivacijo in premoenje s
prilonostjo in okusom. Beseda, ki bi najbolje oznaevala njegovo knjinico, je
mnogoterost zbral je okrog 15.000 knjig, med njimi veliko rokopisov na pergamentu
in papirju. Zbirka ni bila omejena le na neko ozko podroje, temve je vsebovala
pazljivo izbrane predstavnike velikih del svetovne knjievnosti. V oporoki je Hoe za
svojo zbirko izrecno elel, da se proda na avkciji, kar navadno ni bila elja ostalih
lastnikov podobnih zbirk.
Eden izmed bogatih Amerianov, ki so troili denar za nakup velikih anglekih
knjinic, je bil tudi J. Pierpont Morgan (1837 913). Vsaka knjiga njegove knjinice
je bila dragocen izdelek in najfineji iz svoje izdaje (Burgan, 2007, str. 13). Imel je kar
30 polic Biblij. Mnogi Anglei so mnenja, da knjige ne bi nikoli smele priti v Ameriko,
saj so britanska dediina. Danes je Morganova knjinica v New Yorku odprta za
obiskovalce in raziskovalce s celega sveta. Iz obdobja zlatih let amerikega zbirateljstva
velja vsekakor omeniti e Henryja E. Huntingona (18501927), lastnika eleznikega
imperija, ki se je v zgodovino zapisal s svojstvenim rekordom: za Gutenbergovo Biblijo
na pergamentu je odtel kar 50.000 dolarjev. Z zbiranjem knjig je zael ele ob
upokojitvi in temu posveal veliko svojega asa in denarja, svoj konjiek pa
utemeljeval z besedami: Ljudje pridejo in gredo, a knjige ostanejo. Postati lastnik
dobre knjinice je najbolja in najhitreja pot do nesmrtnosti. (Basbanes, 1999, str.
194) Odlikovali so ga velikopotezni nakupi kupoval je cele zbirke s ciljem zgraditi
najboljo knjinico. Njegova knjinica je primer zelo obsene in bogate zbirke, ki je
nastala v zelo kratkem asu; edina pomanjkljivost njegovega naina zbiranja je
pomanjkanje dragocenih izkuenj, ki jih zbiratelji pridobijo ele po desetletjih. L. 1920
je na svojem ranu v Kaliforniji dokonal gradnjo obsenega knjininega poslopja,
kamor je dal prepeljati vse knjige, knjinico pa e pred smrtjo prepustil dravi.
Zlati dobi amerikega knjinega zbirateljstva je v asu recesije v ZDA nezadrno
sledil zaton. Kljub temu so nekateri z zbiranjem nadaljevali. Podobe starih asov so nato
ponovno oivele v 80. letih 20. stoletja, ko so se sprio velikega povpraevanja na trg
vrnile knjige, za katere je veljalo, da so izven obtoka. Ena takih je bila beleka
Leonarda da Vincija, ki jo je avkcijska hia Christie's l. 1994 prodala za konno ceno

37
skoraj 31 milijonov dolarjev. To je bil absolutni rekord za knjigo, prodano na avkciji,

kupil pa jo je William H. Gates, bolj znan kot ustanovitelj korporacije Microsoft.
3. 10 ZASEBNE KNJININE ZBIRKE PRI NAS

Slovenski zbiratelji in njihove knjinice v primerjavi s tujimi v niemer ne
zaostajajo, zato se nekaterim od njih v nadaljevanju posveamo nekoliko podrobneje.
Nanizanih je zgolj nekaj primerov vidnejih predstavnikov zasebnega knjinega
zbirateljstva na Slovenskem, ki so na podroju kulture knjige pustili pomemben peat.
3. 10. 1 Zaetniki slovenskega knjinega zbirateljstva

Kot prvega predstavnika slovenskih knjinih zbirateljev in lastnika svoje zbirke
velja nedvomno omeniti avtorja prve slovenske tiskane knjige, Primoa Trubarja
(15081586). Ob svojem drugem odhodu iz Ljubljane je knjige prodal knjinici
Kranjskih deelnih stanov, kasneje pa nabavil nove primerke, ki so v obsegu priblino
1.000 izvodov postali del taiste knjinice. V obdobju protireformacije je del zbirke
preel v last knjinice jezuitskega kolegija, ki jo je uniil poar. Del fonda so plemii
Deelnih stanov predali jezuitom, del pa je romal v Gornjegrajsko kofovsko knjinico;
natanna usoda vseh knjig ni znana viri navajajo, da je del knjig tvoril zaetni fond
novonastale Licejske knjinice (Juni, 2008).
Ob Trubarju seveda ne moremo mimo njegovega nasprotnika kofa Tomaa
Hrena (15601630), ki je prav tako zbiral knjige in zbirko kot iroko razgledan
humanist sistematino dopolnjeval z deli s podroja teologije, glasbe in zgodovine. V
svoji knjinici na Gornjem gradu je imel knjige, ki so jih zbrali e njegovi predhodniki,
zbirko pa je dopolnil ob obsenih protireformacijskih akcijah.
3. 10. 2 Wolf Engelbert Auersperg (16101673)

Knjinica Auersperga je veljala za najobsenejo plemiko knjinico na
Kranjskem. Auersperg, znan tudi kot Turjaki, je bil kranjski deelni upravitelj in
kasneje dosmrtni deelni glavar. Njegov kneji dvorec v Ljubljani je kmalu postal
pomembno sredie kulturnega utripa v tedanji Ljubljani, k emur je prispevala tudi
bogata knjinica, ena izmed najznamenitejih sestavnih delov knejega dvorca.

38
Vsebinsko in tevilno se je lahko kosala s knjinicami izobraenega plemstva v drugih

delih monarhije, uporabljali pa so jo tedanji plemiki izobraenci Schnleben,
Valvasor, predvsem pa brata Auersperg. Schnleben je knjige tudi uredil in
katalogiziral, pri emer jih je razdelil na 9 podroij: teologija, pravo, politika, etika,
zgodovina, filozofija, medicina, mehanika, humanistika in filologija (Dolinar, 2004).
Najve je bilo knjig s podroja politike, posvetne zgodovine, prava in teologije, v
najmanjem obsegu pa je zbirka vsebovala knjige o arhitekturi, likovni umetnosti,
ekonomiji, razline romane in poezijo. Vsekakor je bila vsebinsko raznolika, urejena in
izbrana zbirka, ki je tela okoli 7.000 knjig in 50 inkunabul. Po smrti bratov Auersperg
so se vrata njune knjinice zaela vse bolj zapirati in knjinico so razprodali. Okoli
3.000 knjig je shranjenih na oddelku za redke tiske in rokopise Kongresne knjinice v
Washingtonu, nekaj jih je odkupila Britanska knjinica, ostale pa so bile bodisi prodane
na drabah bodisi so se porazgubile (argi, 2002).
Na tem mestu velja omeniti e Anastasiusa Grna, ki izvira iz plemike rodbine
Auerspergov in se je v zgodovino prav tako zapisal kot lastnik svoje knjinice. Ta je l.
1910 z nekaj ve kot 2.500 zvezki prila pod okrilje knjinice Narodnega muzeja.
3. 10. 3 Janez Vajkard Valvasor (16411695)

Veliki izobraenec in polihistor si je na svojem gradu Bogenperku ustvaril
obseno knjinico. Valvasor se ni zadovoljil s povprenim, temve je iskal najbolje.
Njegova zbirka je tela 1.530 zvezkov oz. 2.630 naslovov in okoli 7.300 grafinih
listov, torej skupno skoraj 10.000 enot (Budin, 2003). Dopolnjeval jo je z nakupi v
najvejih tiskarskih srediih (Amsterdam, Basel, Frankfurt ), obiskoval pa je tudi
tedanje knjine sejme.
Veina primerkov iz njegove zbirke, ki so bili natisnjeni v 16. stoletju, je na tak
ali drugaen nain povezanih s tematiko v njegovih delih: najve je zgodovinskih in
geografskih del, na policah pa so stali tudi pregledi dogajanj v evropskih deelah in
podobno. Valvasorja so zanimala tudi druga podroja: nartno je zbiral matematine in
mehanine tudije, dela s podroja geometrije, aritmetike, vojake tehnike, arhitekture, s
podroja literature pa predvsem antine klasike in dela renesannih avtorjev. Kupoval je
tudi knjige za svoje otroke. Drugi del njegove knjinice so sestavljali tiski iz 17.
stoletja: knjige o geografiji, zgodovini, tehniki.

39
Valvasorjeva knjinica ni bila zanimiva zgolj po vsebinski plati, temve tudi

oblikovno. Veino knjig je dal vezati v rjavo usnje in jih oznail s posebnim ekslibrisom
(Dolar, 1999, str. 103). Na hrbtih so bile vpisane oznabe mesta, kjer je knjiga stala v
omari. Posebno vrednost pa jim dajejo tevilne grafike in ilustracije.
Leto 1689 je bilo zanj prelomnega pomena. Po izdaji svoje Slave Vojvodine
Kranjske je zael v finanne teave in je bil prisiljen prodati celotno imetje, tudi
knjinico. V odkup jo je najprej ponudil deelnim stanovom, ki se zanj niso odloili in
tako je leta 1690 celotno zbirko kupil zagrebki nadkof Aleksandar Mikuli. Valvasor
je nadaljeval z zbiranjem, etudi ni imel denarja, knjinica pa je formalno e zamenjala
lastnika. Zbirko v celoti e danes hrani Metropolitana, knjinica Zagrebke nadkofije
(Budin, 2003). Valvasorjeva knjinica je za poznavanje nae preteklosti velikega
pomena, v njej pa se slikovito odraa talent, intelektualna radovednost in odprt duh
njenega lastnika.
3. 10. 4 Janez Krstnik Preeren (16561704)

To je bil eden od ustanoviteljev Academiae operosorum, katere lani so bili
zbirateljsko usmerjeni in so svoje zasebne zbirke zdruevali v skupno knjinico, za
katero so eleli, da bi bila dostopna vsakomur. K posnemanju njihovega zgleda so vabili
tudi druge znanstvenike tedanjega asa in tako je veliko teologov, zgodovinarjev,
pravnikov in ostalih intelektualcev svoje zbirke zapustilo bodoi Semeniki knjinici
(Bahor, 2009).
Preeren je bil dosmrtni predsednik Akademije, njegova knjinica pa je bila
bogata z najrazlinejimi deli: na prvem mestu so bile teoloke knjige, imel pa je tudi
gradivo s podroja civilnega prava, filozofije, matematike, heraldike, tevilne leksikone
in slovarje, jezikovne ubenike itd. Zbiral je tudi dela svojih sodobnikov in zbirki
dodajal tudi svoja avtorska dela. Poseben zaklad predstavljajo trije veliki atlasi z rono
pobarvanimi zemljevidnimi listi. lani Academiae operosorum so eni redkih, ki so s
sklepom o ustanovitvi svoje knjinice prepreili, da bi njihove dragocene zbirke
doletela podobna usoda kot Valvasorjeve v celoti je postala osnova za dananjo
Semeniko knjinico (Ibid., str. 217).

40
3. 10. 5 iga Zois (17471819)

Med znanimi imeni in lastniki prvih slovenskih zasebnih zbirk najdemo e
barona igo Zoisa, vodilnega izobraenca slovenskega razsvetljenstva. Okoli sebe je
zbiral takratne intelektualce in jih spodbujal pri njihovem delovanju, mnogim pa bil tudi
mecen. Z zbiranjem starih in redkih rokopisov, humanistinih in naravoslovnih spisov
ter ljudskih pesmi je Zois zael e v mladosti. Svojo zbirko je z leti sistematino
dopolnjeval; po konanem formalnem izobraevanju je veliko potoval in soasno
kupoval knjige, za katere mu ni bilo nikoli koda denarja. Njegova knjinica je tako
kmalu postala ena najvejih in najzanimivejih zasebnih knjinic na Slovenskem in je
bila na voljo irokemu krogu slovenskih pisateljev (Dolinar, 2004). Z nakupi na
zapuinskih razpravah je, poleg obogatitve svoje zbirke, elel prepreiti odnaanje
pomembnih del v tujino in hkrati reeval socialna vpraanja druin. Bil je mnenja, naj
bo izobrazba dostopna vsem, zato je njegovo knjinico lahko uporabljal vsakdo, ki se je
zanimal za znanost in kulturo.
Vsebino zbirke si je komajda mogoe predstavljati: vsebovala je literaturo s
podroja mineralogije, botanike, zgodovine, filozofije, dela s podroja slavistinega
jezikoslovja in knjievnosti, humanistine in naravoslovne spise, ljudske pesmi Z
zbiranjem ni Zois prenehal niti v asu francoske okupacije, ki je s sabo prinesla znatno
zmanjanje njegovih prihodkov.
Zadnja leta svojega ivljenja je razmiljal o prodaji knjinice dunajski Dvorni
biblioteki, a jo je v zadnjem hipu predal svojem neaku. Naposled je Zoisovo zbirko v
obsegu skoraj 4.000 zvezkov kupila Licejska knjinica, kot njen sestavni del pa je
postala eden glavnih temeljev dananje Narodne in univerzitetne knjinice (Glavan,
1997).
3. 10. 6 Joef Kalasanc Erberg (17711843)

Erberg je bil vsestransko izobraen mo, ki ga je nadvse zanimala literatura.
Vendar ga ne moremo imeti izkljuno za zbiralca knjig, saj je bilo ustvarjanje
knjinine zbirke le eno od njegovih podroij zanimanja. Med pomembne zbiratelje ga
uvra zbiranje karniolik oz. literarnih in umetnostnih spomenikov Kranjske (Juni,
2008a). S podobno literaturo sta ga oskrbovala tudi Kopitar in Zois; njegova knjinica

41
je ob selitvi iz Ljubljane v graino na Dolu tela okoli 7.000 zvezkov. V muzejski

stavbi, ki jo je dal zgraditi prav za ta namen, je namestil kustosa, ki je pomagal skrbeti
za zbirke. Glas o najbogateji in najbolj urejeni knjinici se je hitro iril na tuje in muzej
je dnevno obiskalo tudi do 80 obiskovalcev. Erbergovo zbirko danes v celoti hrani
Narodni muzej v Ljubljani (Dolinar, 2004).
3. 10. 7 Jernej Kopitar (17801844)

Kot e omenjeno, je Kopitarja kmalu po konanem tudiju po svoje okrilje vzel
baron iga Zois. Ponudil mu je slubo tajnika, knjiniarja ter varuha njegove
mineraloke zbirke in Kopitar se je v asu svojega slubovanja pri Zoisu temeljito
izobrazil na mnogih podrojih. Po petih letih slubovanja se je odloil za tudij prava na
Dunaju, kjer je ostal celo ivljenje in sluboval kot cenzor, skriptor in prvi kustos
dunajske Dvorne knjinice. Objavljal je tevilne strokovne prispevke, si dopisoval s
takratnimi znanstveniki in uenjaki ter poleg prava tudiral e filozofijo in
naravoslovje. Pri svojem delu je sicer uporabljal Dvorno knjinico, a je kmalu ugotovil,
da potrebuje tudi lastno zbirko. Zael je z zbiranjem protestantike, pri emer je e takoj
na zaetku naletel na problem precej praktine narave: pri iskanju primernega
stanovanja ni bil preve spreten in se je bil primoran skupaj z vsemi knjigami seliti ve
kot desetkrat. Zbirka je namre nezadrno rasla vzporedno z vzpostavljanjem
Kopitarjevih povezav po Evropi. Del zbirke, imenovan serbika, je nastal prav na tej
podlagi Kopitar si je z Vukom Stefanoviem Karadiem na eni strani dela
izmenjeval, na drugi pa ga je le-ta oskrboval s tevilnimi srbskimi rokopisi. Knjinico je
bogatilo tudi veliko drugih pomembnih del, ki so k njemu priromala na podoben nain;
kot plod sodelovanja z vsemi Slovenci, ki so si takrat prizadevali za napredek
slovenskega jezika in kulture (Lukan, 2000).
Podobno se je dogajalo tudi z evropskimi filologi in zgodovinarji: svojo zbirko
je Kopitar bogatil preko izmenjave del, veinoma pa si je s svojimi kolegi dopisoval, pri
emer so pisma iz tujine spremljale knjine poiljke. Na ta nain je zgradil veino svoje
zbirke. Glavnina zbirke je bila jezikoslovne narave (posebno slavistina zbirka), drugo
kljuno podroje pa je bila zgodovina. Sledijo leposlovje, teologija in podobno, vendar
zgolj kot nekakno dopolnilo. Knjinica je Kopitarju predstavljala osnovno materialno
podlago za znanstveno delo in jo lahko razdelimo na tri glavne skupine: slovnice in

42
slovarji (najobseneji del), zbirke ljudskih pesmi in ljudskega blaga (zanimanje za to

podroje je sodelovanje s Karadiem e poglobilo) ter prevodi Biblij, katekizmi in
druga religiozna besedila. Poleg e omenjenih podroij sledijo rokopisi, inkunabule in
protestantika.
Proti koncu ivljenja je Kopitar zael razmiljati o prodaji zbirke, ki je takrat
tela ve kot 2.000 enot. Svojo prvotno namero, da bi jo zapustil dunajski Dvorni
knjinici, je opustil, saj je priel do spoznanja, da slovenskim knjigam tako ne bi bil
nikoli priznan pomen, ki jim pripada. Ko je leta 1844 umrl, so se za nakup njegove
zbirke zanimale mnoge tuje knjinice, a so se dedii odloili, da jo za nizko ceno iz
domoljubnih nagibov prodajo Licejski knjinici. Dediino, ki so jo ocenjevali na
21.000 goldinarjev, so tako prodali za zgolj 1.400, knjinica pa je prispela tja, kjer je
bilo njeno mesto. Z Zoisovo zbirko Kopitarjeva zapuina sodi med najdragoceneje
dele nekdanje Licejske knjinice in dananje Narodne in univerzitetne knjinice v
Ljubljani (Ibid., str. 15).
3. 10. 8 Matija op (17971835)

Lastno knjinico si je zgradil tudi Matija op, ki je z zbiranjem zael e v
dijakih letih. olanja ni dokonal, obseno knjinico pa je zgradil za potrebe
neformalnega izobraevanja. Z veliko vnemo je tudiral klasino in moderno literaturo,
jezike, etiko in estetiko, zato ni udno, da je veljal za najbolj izobraenega Kranjca v
prvi polovici 19. stoletja.
Najbolj tevilna v njegovi knjinici so bila slovanska dela, med njimi knjige v
poljskem jeziku. Sledijo jim grka, latinska, nemka, italijanska in angleka dela, veliko
pa je bilo tudi francoskih, panskih in portugalskih. Zdi se, da je bil op velik
oboevalec Cicera, saj je imel v svoji zbirki ve kot 50 njegovih del. Tematsko je
najveji dele v njegovi knjinici predstavljala poezija, za njo literarna zgodovina,
metrika, mitologija, filozofija, teologija, slovnica in slovarji. Manje tevilo knjig je bilo
s podroja matematike, medicine, prava in geografije (Adam, 1998).
Po opovi smrti je njegovo knjinico kupil Miha Kastelic, ki se njene vrednosti
ni zavedal po delih jo je prodajal naprej, pri emer ga je najverjetneje gnala elja po
dobiku (Ibid., str. 12).

43
3. 10. 9 Slovenski zbiratelji v 20. stoletju

V prvi polovici 20. stoletja se tradicija iz preteklosti nadaljuje: zbirateljsko
ledino tega asa je oral general Rudolf Maister (18741934), za katerega lahko
reemo, da ga je zanimalo celotno loveko znanje. Najveji dele v njegovi zbirki
zasedajo monografije, v okviru katerih skoraj polovico predstavljajo dela s podroja
jezikoslovja in knjievnosti, in sicer najrazlineje slovnice, slovarji, jezikovni ubeniki
ter bogat nabor slovenskega in tujega leposlovja. V manji meri so zastopana dela s
podroja religije (molitveniki, katekizmi, pridige, dela o ivljenju kranskih svetnikov
razline izdaje Svetega pisma ), biografije, geografije in zgodovine ter drubenih ved
(dela s podroja politike, izobraevanja, prava, etnografije ). Maister je bil tudi vesten
zbiratelj periodike, ki jo je dal v veini primerov skrbno vezati po letnikih, slovenske
serijske publikacije iz 19. stoletja pa je hranil v posebnih omarah. Za njegovo zapuino
danes skrbi domoznanski oddelek Univerzitetne knjinice Maribor (Pavli, 2010).
Vejo zasebno zbirko si je ustvaril tudi Janko Glazer (pesnike zbirke) in Janez
Milinski (rdei kri, tematika smrti). Ljubitelj knjig in avtor mnogih, Jaro Dolar, je po
drugi svetovni vojni zbiral faksimilirane izdaje slovenskih del in ekslibrise. Med
novejimi zbiratelji velja vsekakor omeniti Janeza Arnea, ki se je v asu ivljenja v
tujini odloil za zbiranje emigrantskih publikacij. Desetletja je zbiral knjige, asopise,
revije, letake, broure, zloenke, koledarje, zvezke ipd. Zbirko je poimenoval Studia
Slovenica. Med njim in NUK-om je skoraj dvajset let potekala neformalna izmenjava:
NUK je z njegove strani pridobival izseljeniko literaturo, on pa je v zameno dobival
knjige, ki so ga zanimale.
tevilo lastnikov zasebnih knjininih zbirk se pri nas v zadnjih letih poveuje,
podroij, ki jih zanimajo, pa je brkone toliko, kolikor je ljudi od vojne tematike,
stareje slovenske literature, faksimil, zgodovine, starih zemljevidov, glasbe, politike,
molitvenikov in starejih knjig, do medicine, razglednic, matematike

44
UPRAVLJANJE KNJININIH ZBIRK

Knjinica je kompleksen organizem, knjiniarstvo pa dejavnost, ki se odvija v
zelo zapletenih in tevilnih organizacijskih oblikah. Zato ni udno, da so knjinice

sprejele mnoga naela vodenja s podroja podjetnitva, industrije, gospodarstva ipd.
Knjinini management se vzporedno s preobrazbo knjinic na teoretini in
praktini ravni vseskozi iri. Vsaka knjinica je organizem zase, vsaka predstavlja v lui
vodenja svojevrsten izziv. V nadaljevanju se poskuamo dokopati do odgovora na
vpraanje, katere prvine knjininega managementa je mogoe uporabiti v primeru
upravljanja zasebnih knjininih zbirk.
V kapitalistini ekonomiki pojem management opredeljuje vodenje podjetja,
na mesto njegovega vodje pa postavlja managerja kot vodilnega uslubenca;
direktorja, ravnatelja oz. organizatorja zlasti v gospodarstvu (SSKJ, 2005). Knjinico
torej lahko razumemo kot podjetje, v katerem veljajo podobni zakoni kot v
gospodarstvu, ko govorimo o njegovem upravljanju, pa imamo v mislih knjinini
management. Bibliotekarski terminoloki slovar le-tega opredeljuje na ve nainov: kot
uporabo nael in metod podjetnikega menedmenta za vodenje in upravljanje
knjinic oz. organizacijo knjinice in kot osebe, ki na razlinih organizacijskih
ravneh vodijo in upravljajo knjinico po naelih podjetnikega menedmenta (2009,
str. 154).
Zaetki teorije in prakse managementa segajo v sredino 19. stoletja in se od
takrat nenehno spreminjajo. Najpomembneje obdobje raziskovanja managementa je to
stoletje, ki je s seboj prineslo mnoge ole, od katerih je vsaka prejnja vplivala na svojo
naslednico. Okvir nalog in odgovornosti, ki jih nosi vodja in v katerem lahko od
delavcev priakuje vejo uinkovitost, sta prva doloila Peter Drucker in Frederick W.
Taylor, ki sta ponudila tudi osnovne zakonitosti za izboljanje produktivnosti. Dobro
vodenje od managerja v prvi vrsti zahteva analizo, torej poznavanje doloenih operacij,
ki so potrebne za delo, njihovo zaporedje in zahteve. Znati jih mora sestaviti v celoten
proces produkcije, v sam delovni proces pa vgraditi nadzor nad potekom, kakovostjo in
obsegom ter standardi in izjemami. Razviti mora tudi primerna orodja in pripomoke
(Kralj, 2003). Na drugi strani pa so znani temeljni principi, ki omogoajo izboljanje
produktivnosti: zbrati vse tradicionalno znanje, ga urediti in preoblikovati v pravila, da

45
bi s tem pomagali zaposlenim. Kakor poroa Dolgan Petrieva (2005), je management

zaposlenih v knjinicah najbolje razvit v dravah, ki imajo dolgo tradicijo knjiniarstva
in tevilno bogato zastopano lanstvo v strokovnih zdruenjih, kot je, npr. American
Library Association (ALA). Poleg tega je pred vodilnimi nova naloga: posvetiti se
managementu zaposlenih kot sestavnemu delu celovitega vodenja kakovosti
organizacije.
ole preteklosti so mono vplivale na dananjo miselnost o managementu, zato
se sodobni managerji brkone ne morejo izogniti glavnim spoznanjem nekdanjih
mislecev. Slednja predstavljajo osnovo za razvoj teorije in prakse managementa, kot ga
poznamo danes, in vsi zgoraj nateti principi niso bistveno oddaljeni od sodobnih
usmeritev. Kljub temu pa recept za uinkovito vodenje ne obstaja vsak vodja se mora
zavedati, da je predpogoj za uspeh ne le poznavanje teorije, temve tudi razumevanje
okolja in organizacije, v kateri deluje, in nenazadnje razvijanje lastnih sposobnosti
vodenja ter prilagajanje trenutni situaciji (Stueart, Moran, 2007). Sode po literaturi se
tudi vodje knjinic zavedajo potencialnih prednosti, ki jih prinaajo principi in tehnike
managementa, zato jih sprejemajo s ciljem, da bi delovanje knjinic izboljali.
Knjinice in podjetja so si podobni, zato je sprejetje najprimernejih nainov vodenja ne
samo samoumevno, temve nujno. Potrebo po dodatni pozornosti prinaa tudi razvoj
novih tehnologij, ki zahtevajo nova znanja, spretnosti in sposobnosti, kar vpliva na
procese upravljanja ne le v podjetjih, temve tudi v knjinicah.
4. 1 FUNKCIJE KNJININEGA MANAGEMENTA

V pristopu k obravnavi managementa je obiajno govora o tirih osnovnih
nalogah, ki so skupne vsem managerjem, izvajajo pa se na vseh ravneh vodenja ter
posledino tudi v vseh vrstah knjinic: planiranju, organiziranju, vodenju in nadzoru.
4. 1. 1 Planiranje
O prvi in eni najpomembnejih, planiranju, obirno piejo mnogi avtorji. Kljub
njegovi pomembnosti je bilo planiranje v preteklosti v knjinicah zapostavljeno. Gre za
teaven in zamuden proces analize prihodnosti oz. doloitve ciljev, ki jih knjinica eli
v prihodnosti dosei. Prinaa precej negotovosti, saj vkljuuje priakovanje (neznane)

46
prihodnosti, odloitev o zaelenih ciljih, razvoj nainov za dosego le-teh in seveda izbor
najbolje med razlinimi monostmi. Definira, kaj je potrebno storiti in zakaj, kdaj,
kako ter kdo bo to storil. Kljub temu pa predstavlja samo eno od nalog managerja, saj se
plani uresniujejo skozi organiziranje, vodenje in nadzor (Kralj, 2003). Dandanes
mnogo dejavnikov vpliva na to, da je planiranje pomembneje kot kdajkoli; je
kontinuiran proces, ki mora ustvariti razumevanje dananjih sposobnosti knjinice kot
prvo stopnjo pri doloanju njenih bodoih usmeritev.
Planiranje je seveda postavljeno v neke asovne okvire kratkoroni plani
zajemajo kratek asovni okvir in se navadno ukvarjajo z reevanjem posebnih vpraanj.
So podrobneji od dolgoronih, uporabljajo pa se za uresniitev splonih in dolgoronih
nartov. Na drugi strani pa je na podroju dolgoronega planiranja pomembno t. i.
strateko planiranje, ki je drugim dejavnostim planiranja zelo podobno. Strateko
planiranje je opredeljeno kot neprekinjen proces nartnega sprejemanja tekoih
podjetnikih odloitev s kar najvejim poznavanjem njihove prihodnosti, sistematino
organizacijo potrebnih korakov za izvajanje teh odloitev in merjenje rezultatov glede
na priakovanja s pomojo urejenih povratnih informacij (Drucker, 1999). Podobnosti
stratekega planiranja in drugih dejavnosti s podroja planiranja se kaejo v tem, da vse
analizirajo sposobnosti, ocenjujejo pritiske okolja in prilonosti, doloajo cilje,
preverjajo alternativne postopke in uvajajo najprimernejo razliico (Kotler, Andreasen,
2008). Strateko planiranje je narten poskus kopienja sredstev na tistih podrojih, ki
lahko pomenijo drugano bodoo dejavnost, z izmiljeno priakovano prihodnostjo
pomaga eksperimentirati z razlinimi monostmi pred dejansko uporabo sredstev, z
uporabo sistemskega pristopa pa se izogiba poudarjanju organizacijskih postopkov pred
vsemi drugimi.
4. 1. 2 Organiziranje
V procesu managementa planiranju sledi organizacija, v okviru katere so
doloene posebne aktivnosti, ki so potrebne za dosego ciljev. Razvrene so v logino
strukturo oz. okvir in razdeljene odgovornim delovnim mestom ali ljudem, vodja pa ima
vseskozi nalogo usklajevanja dela posameznikov in skupin. Organizacija torej v najveji
meri omogoa zdruljivost posamezne enote z drugimi in doloa naine za dosego

47
zastavljenih ciljev ter predstavlja most med zastavljenimi cilji in orodji za njihovo
dosego (Ivanko, 2002).
4. 1. 3 Vodenje
Naslednja naloga, s katero se sooajo managerji, je vodenje, ki se nanaa
neposredno na ljudi in njihovo delo. Predstavlja eno temeljnih nalog managerjev, ki
morajo na zaposlene vplivati tako, da uspeno opravljajo svoje delo in posredno
dosegajo cilje organizacije (Kralj, 2003, str. 443). Naloge managerjev v procesu
vodenja so neposredno povezane s planiranjem in uinkovitim delovanjem organizacije;
ustrezno razporejanje lovekih potencialov je v managementu najpomembneje, saj je
od le-tega odvisen rezultat. Kot sredstvo vplivanja na zaposlene, da bi delali v skladu s
cilji podjetja, pa vodilni uporabljajo motivacijo. Managerska funkcija motiviranja je
postala zelo pomembna, vodje pa so zelo zainteresirani za ustvarjanje spodbudnega
vzduja v organizacijah, saj le-to vpliva tako na posameznega delavca kot na
organizacijo v celoti.
4. 1. 4 Nadzor
Nadzor kot zadnja in najkompleksneja funkcija predstavlja jedro vsakega
procesa managementa in hkrati sredstvo za obvladovanje podjetja (Ibid., str. 454).
Upoteva obstoj ciljev in planov, uporablja pa razline tehnike: analizo strokov, tudij
operacij, kontrolo finannega narta itd. Prav slednja je najpomembneja, saj omogoa
merjenje programov in njihove uinkovitosti v okviru organizacije. Finanni plan ni
zgolj sredstvo za napovedovanje strokov in ciljev, temve tudi sredstvo nadzora,
koordinacije, evalvacije in motivacije (Stueart, Moran, 2007). Knjinice, kot ena od vrst
organizacij, uporabljajo razline tehnike finannega nartovanja, ki imajo prednosti in
slabosti; v praksi se zato uporablja kombinacija ve metod.
tevilne spremembe, s katerimi se je sreevalo knjiniarstvo v zadnjih nekaj
desetletjih, so prinesle nove izzive managerjem predvsem na podroju kontrole in
uvajanja sprememb. V asu tehnolokih sprememb, ki s seboj prinaajo dviganje cen in
zmanjevanje financiranja, pa postaja vse bolj pomembna sposobnost vodenja.
Razumevanje tehnologije, organizacije in ljudi je glavno podroje, kjer se kae vodenje

48
(Drucker, 2004). Gre pravzaprav za umetnost vplivanja na ljudi, da bodo navdueno

stremeli k zastavljenim ciljem oz. k njihovem doseganju. Mnogi avtorji so mnenja, da je
veina vodstvenih sposobnosti prirojena, vendar se voditelji kljub prirojenim vrlinam
vseskozi razvijajo. Na sposobnost vodenja vpliva mnogo posameznih elementov, od
katerih trije zagotavljajo dobro osnovo za oblikovanje v dobrega vodjo:
profesionalne sposobnosti (osnovno strokovno znanje, ki ga podrejeni priznavajo
in cenijo),
razumevanje ljudi, sposobnost motivacije in obzirnost do njihovih potreb na
delovnem mestu (sposobnost ocene njihove pomembnosti in iskanja ustreznega
ravnovesja med potrebami in organizacijskimi cilji),
narava vodje (osebne kvalitete, celovitost in strokovno znanje).
4. 2 MANAGEMENT V JAVNIH KNJINICAH

Predstavljeni so bili bistveni elementi managementa, ki se jim v nadaljevanju
posveamo z vidika knjinic kot javnih slub. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da
pojma javna knjinica in knjinica kot javna sluba uporabljamo kot sorodna in med
njima ni postavljenih ostrih lonic. Javno knjinico razumemo kot knjinico, ki je
namenjena uporabi in koristi vseh ljudi oz. celotne skupnosti, knjinico kot javno slubo
pa natanno definira 2. len Zakona o knjiniarstvu (2001). Kot knjinine dejavnosti
javne slube navaja:
zbiranje, obdelavo, hranjenje in posredovanje gradiva,

zagotavljanje dostopa do knjininega gradiva in elektronskih publikacij,
izdelovanje knjininih katalogov, podatkovnih zbirk in drugih informacijskih
virov,
posredovanje bibliografskih in drugih informacijskih proizvodov in storitev,
sodelovanje v medknjinini izposoji in posredovanju informacij,
pridobivanje in izobraevanje uporabnikov,
informacijsko opismenjevanje,
varovanje knjininega gradiva, ki je kulturni spomenik,
drugo bibliotekarsko, dokumentacijsko in informacijsko delo,

49
dejavnost knjininega informacijskega sistema za izmenjavo podatkov v

nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu ta zagotavlja pogoje za
delovanje vzajemnega bibliografskega sistema in dostopnost elektronskih virov
informacij.
Zakon doloa tudi ustanovitev, financiranje in nadzor knjinic, ki se financirajo
iz javnih sredstev ter opredeljuje pogoje, potrebne za izpolnjevanje knjinine javne
slube. Pogojev, ki jih mora izpolnjevati knjinica, da svojo dejavnost lahko opravlja
kot javno slubo, je tako ve: razpolagati mora z ustreznim obsegom in izborom
strokovno urejenega knjininega gradiva, ustreznim tevilom strokovno usposobljenih
delavcev, primernim prostorom in opremo ter primerno organizacijo knjinine
dejavnosti. Uinkovit knjinini management je v knjinicah javnega znaaja torej
nepogreljiv del njenega delovanja tako za izpolnjevanje osnovnih zahtev kot tudi
doseganje ciljev, ki si jih zada posamezni tip knjinice (Stueart, Moran, 2007).
Drugi razlog, ki klie po kvalitetnem managementu v javnih knjinicah, je
dejstvo, da te pridobivajo sredstva za svoje delovanje iz javnih sredstev, plail
uporabnikov za storitve javne slube, prodajo blaga, storitev in iz drugih virov. Sredstva
za izvajanje knjinine dejavnosti prispeva tudi drava, ki nad zagotavljanjem in
izvajanjem knjinine javne slube izvaja strokovni nadzor. e eli knjinica delovati
kot uspena poslovna zdruba, torej ni dovolj, da zgolj izpolnjuje svoje poslanstvo,
temve mora pripraviti (finanni) nart poslovanja, ki vkljuuje tudi monost merjenja
rezultatov (Massis, 2003).
Navadno so javne slube, med katere spadajo tudi knjinice, organizirane kot
nepridobitne organizacije. Ustanovitelj javnih slub je praviloma drava in ima nanje
odloujo vpliv, lahko pa jih ustanovi tudi zasebnik. Cilji nepridobitnih organizacij so v
prvi vrsti koristi drubi; te so lahko materialne ali nematerialne, neposredne ali posredne
in praviloma niso merljive v denarju. Nepridobitne organizacije imajo to skupno
lastnost, da delujejo v javnem interesu in niso ustanovljene zaradi ustvarjanja dobika,
e pa ga e ustvarijo, ne morejo z njim prosto razpolagati. Njihov smisel je delovanje v
splonem drubenem interesu oz. delovanje v splono drubeno koristne namene, pri
emer pojma sploni drubeni interes ni mogoe povsem natanno definirati gre za

50
tista ravnanja, katerih rezultati, torej dobrine ali storitve, koristijo vsem (Kolari,
2002).
Dobiek, e do njega pride, nepridobitne organizacije vlagajo nazaj v lastne
dejavnosti, slui pa jim kot sredstvo za raziritev obsega dejavnosti ali dvig kvalitete
svojih storitev. Njihova podroja delovanja lahko zajemajo kulturo, port, zdravstvo,
socialno varstvo, razline interesne dejavnosti itd. Od pridobitnih se razlikujejo po
poslanstvu in smotrih, nainu pridobivanja finannih sredstev, izbiri managerjev,
vejem deleu prostovoljnega dela (Dimovski, 2002). Seveda se tudi vodenje
organizacije nepridobitnega tipa razlikuje od pridobitnega prva ima drugane cilje,
zato mora oblikovati drugane strategije za njihovo doseganje. Drugana ciljna
orientiranost za sabo potegne tudi drugaen nain motiviranja in vodenja ter seveda
nadzorovanja uinkovitosti in uspenosti organizacije.
Knjinica, ki deluje kot javna nepridobitna organizacija, svoj namen in cilje
oblikuje upotevajo interese zunanjega in notranjega okolja; ele za tem si lahko sploh
zastavi konkretne cilje. Ti morajo biti merljivi3, asovno omejeni, dosegljivi, realni,
spodbudni in izzivalni. Temu sledi proces nartovanja, kako zastavljene cilje dosei,
kako razporediti sredstva in naloge (Drucker, 2005).
4. 3 POSLANSTVO NEPRIDOBITNIH ORGANIZACIJ

Ena pomembnejih vlog in nalog vodje nepridobitnih organizacij je opredelitev
njenega poslanstva. Slednje je opredeljeno kot nekaj, kar je nekomu zaupano, da naredi
v korist doloene ire skupnosti oz. smisel, bistvo dejavnosti ali obstoja nekoga (SSKJ,
2005). Ne gre torej zgolj za preivetje neke organizacije, za zaito interesov njenih
zaposlenih in podobne notranje organizacijske cilje, temve opredelitev takne njene
funkcije, ki bo prispevala k viji kakovosti ivljenja. Poslanstvo pomeni ve kot samo
opredelitev ciljev, uporabnih v praksi. Opredeljeno mora biti instrumentalno; naloga
vodstva je, da doloi konkretne naloge, ki jih mora organizacija izpeljati, da bi
uresniila svoje poslanstvo (Drucker, 2004). Za uresnievanje poslanstva sta pomembni
tudi zavzetost in aktivna udeleba zaposlenih, kakor tudi tenja celotne organizacije k
odlinosti, nadpovpreni kakovosti storitev in medsebojnih odnosov. Na vodstvu je
Merljivost zastavljenih ciljev omogoajo predhodno doloeni standardi uspenosti.

51
torej tudi, da svojo pozornost posvea vzdrevanju medsebojnega zaupanja in

spotovanja med sodelavci, vodilnimi in vodenimi ter zaposlenimi in uporabniki.
Poslanstvo knjinic kot ene izmed nepridobitnih organizacij javnega znaaja
opredeljuje predhodno omenjeni Zakon o knjiniarstvu. Natanno doloa naloge
posamezne vrste knjinic, ki jih razlini pravilniki in priporoila e dodatno
dopolnjujejo (npr. Manifest o splonih knjinicah, Merila in standardi za organizacijo in
delovanje specialnih knjinic ...)
Knjinice kot javne in nepridobitne organizacije svoje managerje torej
postavljajo pred zahtevno vodstveno nalogo. Njihova vloga postaja aktivneja;
planiranje se ne ukvarja ve zgolj z uresnievanjem programov, izoblikovanih na vijih
hierarhinih nivojih, temve tudi analizo le-teh. Na podroju zaposlovanja se managerji
usmerjajo v skrb za razvoj kadrov, njihovo izobraevanje, stimulacijo, promocijo in
najugodnejo uporabo njihovih potencialov (Stueart, Moran, 2007). Na podroju
delovanja navzven pa morajo skrbeti za promocijo organizacije v iri javnosti in
povezavo s pomembnimi sorodnimi institucijami tudi izven ojega delovnega okolja.
4. 4 STORITVE V JAVNIH KNJINICAH

Posebnost knjinic je v tem, da nudijo svoje storitve te so glavni rezultat
njihovega delovanja. Tudi nasploh so nesnovne storitve glavni izdelek nepridobitno
naravnanih organizacij. Definirane so kot splet duevnega in fizinega dela ter
materialnih sestavin, naravnanih k zadovoljevanju lovekih potreb. So neoprijemljive,
njihovo izvajanje in uporaba sta neloljivo povezani, poleg tega so raznovrstne, njihova
narava pa je minljiva. Ne da se jih shranjevati ali izvajati na zalogo; uporabniki jih
uporabljajo takrat, ko jih potrebujejo, zato jih je potrebno izvajati na temu primernih
krajih in ob primernem asu (Drucker, 2005). Ker so vezane na uporabnika, je ta vanje
vkljuen, nanj pa vplivajo tudi drugi uporabniki. Tudi osebje, s katerim je uporabnik v
stiku, je del storitve in pogosto se zgodi, da je del storitve uporabniku neviden. Narava
izdelkov, ki jih nudijo knjinice, je torej povsem drugana od narave izdelkov, ki jih
prodajajo dobikonosno naravnane organizacije, zato je nadziranje in ocenjevanje
kakovosti obeh vrst produktov povsem razlino. Teavo v nepridobitnih organizacijah
predstavlja tudi ocenjevanje uspenosti, saj mnogih vsebinskih kategorij delovanja ni
mogoe meriti neposredno, pa pa zgolj posredno. Temeljni problem so tudi merila in

52
standardi ter razlini vidiki ocenjevanja. Osnovne usmeritve za analizo uinkovitosti in

uspenosti nepridobitnih organizacij so zato naslednje: doloiti svoje poslanstvo, se
vpraati, ali je ustrezno in kaj eli organizacija z njim dosei; opredeliti uporabnike in
ugotoviti, ali so se spremenili, hkrati pa se odloiti, ali se bo njihov krog raziril ali
zoil; ugotoviti, kaj je zanje vrednost ter kako je organizacija uspena pri njihovem
oskrbovanju; preveriti dosedanje rezultate delovanja (ali so bili doseeni zartani cilji
ter kako uinkovito so bila porabljena finanna sredstva) in zartati smernice za
prihodnost kaj spremeniti, kaj ohraniti (Ibid., 2005). V okolju, ki ni trno usmerjeno,
se vse bolj uveljavlja t. i. neprofitni management. Zanj je najbolj znailno in
najpomembneje naslednje:
opredelitev e omenjenega poslanstva organizacije, ki ne sme biti omejeno na
izpolnjevanje programov, temve mora opredeliti naloge organizacije, ki
prispevajo k obi drubeni blaginji,
preusmeritev iz
tradicionalnega naina zbiranja finannih
sredstev v
sistematino razvijanje mree donatorjev, ki so hkrati potencialni uporabniki.
Poleg zgornjih seveda veljajo tudi ostale funkcije managementa, ki so v primeru

vodenja nepridobitnih organizacij ustrezno prilagojene. Kljub temu pa se management
javnih in nepridobitnih organizacij od managementa pridobitnih bistveno ne razlikuje.
Naloge, ki jih opravlja upravni organ v katerikoli od njih, so si podobne. Obe vrsti
organizacij se sooata s spremembami na razlinih podrojih; mnoge so se razvile ter
razirile, zato prilagajanje na spremembe igra primarno vlogo na podroju njihove
organizacije (Stueart, Moran, 2007, str. 28). Naloge managerjev v tem kontekstu
ostajajo enake, vzporedno pa tudi cilji delovanja javnih organizacij: zadovoljevanje
potreb po javnih dobrinah, pri emer je njihova primarna naloga ozaveanje
posameznikov in s tem vplivanje na drubo kot celoto.
4. 5 NABAVA IN IZGRADNJA KNJININE ZBIRKE

O procesu nabave gradiva in izgradnje knjinine zbirke (v knjinicah nasploh)
obirno piejo mnogi avtorji. Za javne knjinice vseh vrst je sooanje s prostorsko
stisko, krenjem sredstev, odvenim in zastarelim gradivom ter v konni fazi
ugotavljanjem, kaj knjinica potrebuje ter kako in kje bi elene naslove nabavila,

53
pogosto zamuden in zapleten proces. Ta del knjinine dejavnost je v tej vrsti knjinic
skrit oem javnosti in dejstvo je, da se brez ustrezne nabavne politike lahko hitro izrodi.
Knjinice se v procesu nabave posluujejo najrazlinejih metod za dopolnjevanje
knjininega fonda, pri emer v zadnjem asu poleg izraza izgradnja zbirke4 pojavlja
tudi izraz upravljanje z zbirko5 (Clayton, Gorman, 2001).
Knjinice so od nekdaj imele zbirke gradiva, ki so rasle in se razvijale. Vendar je
slednje ve kot zgolj dokupovanje novih naslovov. Pojem upravljanje z zbirko je iri in
zahtevneji koncept, ki ne obsega samo vpraanja skladienja, hrambe, prebiranja in
izloanja odvenega gradiva iz zbirke. Poudarja predvsem sistematino upravljanje
obstojee zbirke (ali zbirk) v knjinici; planiranje, dopolnjevanje, financiranje,
evalvacijo in uporabo zbirke v daljem asovnem obdobju z namenom, da se na ta nain
doseejo specifini cilji institucije (Ibid., str. 17).
Ko govorimo o nabavi, je za knjinico kljunega pomena odloitev, katere nove
naslove pridobiti in na kaken nain. Proces vkljuuje oceno trenutne zbirke, doloanje
nainov izbora novih naslovov in v zakljuni fazi nakup gradiva (Agee, 2007). ele ko
knjinica naredi nart, v kateri smeri eli raziriti ali dopolniti svojo zbirko, in e ji
prostorske ter druge zmonosti to omogoajo, lahko stee postopek.
Knjinice svoje zbirke izgrajujejo s ciljem osnovati relevanten in vsebinsko
zaokroen knjinini fond (Kodri Dai, 2007). Gradiva ne pridobivajo zgolj za
trenutne potrebe, temve jih pri tem vodijo dolgoroni cilji pri osnovanju vsebinskega
obsega gradiva izhajajo iz tipa knjinice oz. potreb njenih potencialnih uporabnikov.
Vsebinska izhodia za nabavo so doloena v nabavni politiki knjinice, obseg novih
pridobitev pa pogojujejo finanna sredstva, ki jih ima posamezna knjinica na voljo.
Knjinice tradicionalno pridobivajo nove naslove z nakupi, zameno, darovi in obveznim
izvodom publikacij.
Darovi za veliko tevilo knjinic od nekdaj predstavljajo enega od enakovrednih
nainov dopolnjevanja zbirk. Pomenijo lahko koristno dopolnilo obstojeega gradiva
ali, kar je e pomembneje, monost ohranjanja doloenih vrst in vsebin v smislu
ohranjanja kulturne dediine. Prav knjinice igrajo v procesu ohranjanja kulturne
dediine pomembno vlogo, saj v mnogih primerih ohranjanje kulturne dediine
4
5
Angl. collection development

Angl. collection management

54
pomeni ohranjanje kulture same. Odgovornost pa nosijo tako knjiniarji kot tudi drugi
strokovnjaki, povezani s tem podrojem (Agee, 2007). Publikacije, ki jih podarjajo
knjinicam pri nas, imajo navadno le redko visoko trno ali kulturno vrednost, vendar se
zgodi, da imajo primerki, ki se zdijo po svojem fizinem izgledu ali vsebini
nepomembni, lahko za doloeno knjinico veliko vrednost najvekrat v primerih, da
knjinica oblikuje poseben del zbirke, v okviru katere jo zanimajo tono doloene
publikacije (Kodri Dai, 2007, str. 101). V povezavi s tem je smiselno tudi
oznaevanje knjig, ki so bile pridobljene kot dar.
V zvezi z izgradnjo zbirk s pomojo darov je potrebno opozoriti e na vpraanje
strokov: etudi knjinica gradivo prejme brezplano, slednje zahteva ogled in oceno,
organizacijo prevoza, postopek selekcije, umestitve in hrambe novega gradiva itd. Vse
nateto je pomembno v primeru, da gre za gradivo, ki je kulturni spomenik in zanj
veljajo posebni pogoji hrambe in obravnave. Pri zbirkah manjega pomena pa je
priakovati, da se knjinica odloi le za del darovanega gradiva, kar ji dovoljuje tudi
Zakon o knjiniarstvu (2001). Ne glede na obseg gradiva je nujno, da knjinica z
donatorjem sklene pogodbo, ki jasno opredeljuje podrobnosti v zvezi s hrambo,
obdelavo in ostalimi vpraanji, ki se tiejo ravnanja s podarjenim gradivom (Kodri
Dai, 2007). Opisane usmeritve so uporabne tudi v primeru dopolnjevanja zbirke z
zasebnimi zapuinami, etudi zapuine zasebnih zbirateljev praviloma ne konajo na
policah javnih knjinic in tako postanejo dostopne najiremu krogu ljudi. Lastniki ali
njihovi potomci vasih sami kontaktirajo najblijo knjinico in se pozanimajo o
monosti darovanja gradiva, ki ga ocenjujejo kot dragocenega. Knjinica je v taknih
primerih postavljena v nehvaleno vlogo, saj se veno aktualnem vpraanju
pomanjkanja prostora, finannih sredstev ter zaposlenih zgodi, da dar kljub njegovi
dragoceni vsebini zavrne6.
Pred knjiniarji javnih knjinic bo vedno zahtevna naloga, katero gradivo
izbrati, da bo zbirka popolna; poleg tega je vedno aktualno vpraanje, kako se razvijanje
fonda sploh zane. Knjinic je veliko vrst, lahko so del vejih raziskovalnih institucij,
kulturnih ustanov, samostojne veje ali manje splone knjinice. Nartovanje razvoja
zbirke sestavljajo razlini, a medsebojno tesno povezani procesi (Clayton, Gorman,
2001):
6
V okviru izvajanja raziskave smo naleteli na vrsto takih primerov.

55
opredelitev ciljev, namena in prioritet institucije,

analiza vsebine trenutne zbirke ter njene uporabnosti za ciljno publiko,
razvoj nabavne politike za selekcijo, pridobivanje, izloanje, ohranjanje in
evalvacijo obstojeih zbirk,
opredelitev, kako in katero gradivo nabaviti za obstojee uporabnike,
ugotavljanje potreb uporabnikov in preverjanje sprememb na tem podroju,
razvoj postopkov za vodenje nabavne politike,
priprava postopkov za evalvacijo in revizijo nabavne politike.
Za izgradnjo kakovostne knjinine zbirke in upravljanja z njo je torej
bistvenega pomena, da ima knjinica opredeljene konkretne delovne postopke,
povezane s pridobivanjem gradiva in upravljanjem zbirke na dolgi rok. Kodri
Daieva (2007, str. 103111) podrobneje opredeljuje naslednje:
izbor gradiva (navadno ga izvajajo za to posebej kvalificirani knjinini delavci
v sodelovanju z uporabniki, kadar njihovi predlogi niso v nasprotju z nabavno
politiko knjinice),
preverjanje bibliografskih podatkov (ugotavljanje, ali je knjiga v resnici izla),
preverjanje gradiva v fondu (ugotavljanje, ali knjinica z dotinim gradivom e
razpolaga; nujno je v primeru, ko gre za nabavo antikvarnega gradiva),
usklajevanje nakupa gradiva (v primeru, da se za nakup zanima ve knjinic, je
smiselno npr. zdruevanje sredstev za skupen nakup),
izbor dobavitelja (glede na razline kriterije; omejitve v primeru nabave gradiva
na podlagi javnih sredstev),
naroanje gradiva (poiljanje naroila z bibliografskimi in drugimi podatki
dobavitelju),
spremljanje realizacije naroil (preverjanje dotoka gradiva in morebitnih
odstopanj),
reklamacije gradiva (obveanje dobaviteljev v primeru neprejetja publikacije),
evidenca dotoka (preverjanje ustreznosti prispelega gradiva),
usmerjanje gradiva, inventarizacija, doloanje signatur (obdelava gradiva,
umestitev med ostali knjinini fond),

56
izloanje in odpis gradiva (umik gradiva, ki je vsebinsko zastarelo ali fizino

preve pokodovano oz. dokonna izloitev gradiva iz knjinice),
skrb za popolnost in relevantnost zbirke (redna preverjanja ustreznosti
evidentiranja ter ujemanja stanja v inventarnih knjigah s stanjem v skladiih in
italnicah).
Opredelitev ustreznega narta razvoja zbirke je zamudno in zapleteno delo,
proces same izgradnje in razvoja zbirk pa pomeni angairanje na ve nivojih. Na eni
strani pomeni redno preverjanje ustreznosti fonda oz. skrb za pridobivanje novega
gradiva ter posodabljanje starih zbirk, na drugi pa spremljanje elja uporabnikov. Oba
zahtevata od knjininih delavcev odlino poznavanje knjinega trga in njegovih
zakonitosti, hkrati pa tudi knjininih zbirk in postopka njihove obdelave (Ibid., str. 93).
4. 6 POSEBNOSTI UPRAVLJANJA Z ZASEBNIMI KNJININIMI ZBIRKAMI

Zasebne knjinine zbirke v okviru javnih knjinic, dostopnih najiremu krogu
uporabnikov, naj ne bi bile delene bistveno druganih upravljavskih prijemov kot
ostalo gradivo. Nekoliko vejo pozornost v nadaljevanju zato namenjamo vpraanju
naina hrambe gradiva.
Glavna naloga knjinic je, da posredujejo informacije, zato morajo poskrbeti
tudi za medij, torej njihov nosilec. Umetnost ohranjanja je stara toliko, kolikor je stara
loveka civilizacija (Teygeler, 2005), informacija pa je srce medija in e ta izgine,
izgine tudi vse znanje, ki je shranjeno na njem. Preivetje informacij je nujno in odvisno
od preivetja medija, zato je ohranitev knjininega gradiva eden izmed pomembnejih
vidikov knjininega managementa. Njegov cilj je zagotoviti, da bo loveko vdenje
preivelo in bo na voljo, dokler bo to potrebno. V praksi to pomeni preivetje rokopisa,
tiskane knjige ali CD-ROM-a najvekrat originalnega medija, na katerega je bila
informacija prvi shranjena. Osrednji del knjinic in njihovih zbirk tudi zasebnih
predstavljajo knjige, zato je za ohranitev informacije v tem primeru potrebno ohraniti
knjigo oz. papir. Ohranjanje informacij pa ni glavno poslanstvo knjinic; v zadnjem
asu smo pria razlinim pobudam in projektom za ohranitev kulturne dediine, med

57
katerimi posebej izstopa projekt popisa slovenske kulturne dediine7 v okviru NUK-a.
Med drugim v okviru projekta poteka tudi popis slovenskih zasebnih knjinih zapuin,
ki jih hranijo knjinice irom po Sloveniji, pri emer se pojavi tudi vpraanje o pogojih
hrambe tovrstnega gradiva.
Pogoji skladienja in hranjenja knjig so odloilni za preivetje knjig in drugega
gradiva, reproduciranega v tiskarski tehniki. Knjiga, ki bi jo globoko zamrznjeno hranili
v temi, bi se sicer ohranila neskonno dolgo, a je ne bi mogel nihe uporabljati in
takoreko v niemer ne bi sluila svojemu namenu. Ohranjanje gradiva je zgolj nain
zagotavljanja dostopnosti informacije (ali ohranjanja doloenih pomembnih vsebin) v
daljem asovnem obdobju, ohranjanje nosilnega medija pa eden od netetih nainov za
dosego tega cilja. Zato je potrebno spretno krmariti med tem, da je knjiga skoraj
neovirano na voljo skozi im dalje asovno obdobje. Teygeler (Ibid., str. 84)
izpostavlja tri osnovna izhodia, na katera se osredotoajo praktiki s podroja varstva
in ohranjanja papirnatega medija:
propadanje (vzroki in mehanizmi, ki pripeljejo do preperevanja),
postopek aktivnega ohranjanja,
hramba (pasivno ohranjanje in prepreevanje pokodb).
IFLA v Naelih za hrambo knjininega gradiva in za ravnanje z njim (2005)
predlaga nekatere temeljne usmeritve: knjinice naj bi vnaprej oblikovale politiko
materialnega varovanja, pri emer je potrebna predhodna ocena stanja institucije, njenih
zbirk in potreb po varovanju ter ohranjanju gradiva. Pripravile naj bi pregled stanja, ki
naj bi vseboval opredelitev nevarnosti za gradivo; slednje je poleg e natetega
predpogoj za uinkovito razvijanje politike varovanja gradiva. Ovrednotile naj bi
dejavnike tveganja, ki so vezani na lokacijo oz. stavbo, potencialne naravne nesree,
klimatske pogoje in vrsto oz. trenutno stanje gradiva. Glede na izsledke pa naj bi v
konni fazi doloile prednostni red (upotevajo tudi obseg finannih sredstev). V tem
smislu se knjinice navadno prednostno odloajo med naslednjimi monostmi:
zagotavljanjem varnosti strukture stavb, izboljavo klimatskih pogojev in izboljavo na
podroju naina hrambe gradiva in ravnanju z njim.
Memoria Scripta Sloveniae

58
V okolju, kjer so knjige navadno shranjene, lahko neugodno vpliva nanje vrsta
dejavnikov:
temperatura (za vse organske snovi obstaja raven temperature, pri kateri se
njihova ivljenjska doba podalja tudi za papir, ki je najbolj obutljiv na
temperaturne spremembe; zanj najugodneja je temperatura med 13 in 18 C,
prenesel pa bi tudi za loveka prijetnejih 20 do 22 C),
vlaga (neustrezna raven vlage lahko pripelje do nepopravljivih pokodb papirja
presuh zrak povzroi krhkost in lomljivost papirja, prevlaen pa pojav plesni;
vlaga je tudi najpogosteji in najbolj problematien pojav),
svetloba (za knjige najugodneja je popolna tema; premona svetloba povzroa
bledenje barv, posebno nevarna je za stare knjige in rokopise, direktno segreva
zrak in posledino vpliva na dvigovanje temperature),
naravni kodljivci (molji, urki ipd.),
onesnaenje (agresivne snovi v zraku, ki v daljem asovnem obdobju razjedajo
papir).
Idealnih pogojev za shranjevanje knjininega gradiva ni teko opredeliti, teava
nastane v usklajevanju aktivnosti, ki izhajajo iz namena knjinice in potrebe po ustrezni
hrambi gradiva. V primeru zasebnih zbirk je ta naloga posebej zahtevna, saj gre
navadno za manje zbirke, najpogosteje zapuine. Pogosto matina institucija taknih
darov niti ne priakuje in zanje nima na voljo namenskega prostora oz. ustreznih
pogojev za hrambo. Osnovna IFLA naela in smernice (Ibid., str. 5879) veljajo tudi za
tovrstne zbirke, pri emer naj bi knjinice pozornost posveale skrbi za im ugodneje
klimatske pogoje (nadzor temperature, relativne vlanosti in svetlobe) ter nainom
shranjevanja gradiva in ravnanja z njim (oba neposredno vplivata na ivljenjsko dobo
gradiva). Knjinica ni muzej, kjer si predmete lahko poveini ogledujemo od dale,
temve iva zakladnica znanja, ki naj bo primerno shranjeno in na dosegu roke
posebno, e gre za pomembne in uporabne vsebine; seveda v skladu s strokovnimi
priporoili glede hrambe, ko gre za npr. staro ali kako drugae obutljivo gradivo.
Med nepridobitne organizacije uvramo tudi knjinice, njihova dejavnost
zajema najrazlineja podroja, njihova nepridobitnost in javni znaaj pa navadno
hodita z roko v roki. Definicije knjiniarstva, dejavnosti, povezane s knjinicami,

59
najpogosteje vkljuujejo e omenjena tiri glavna podroja: zbiranje, hrambo in

varovanje gradiva, njegovo obdelavo in urejanje ter posredovanje informacij o njem. e
vodenje kot management pomeni zagotavljanje ciljev organizacije in e je cilj knjinice
(tudi) zbiranje in hramba posebnih vrst gradiva ali knjig z doloeno vsebino, potem
uinkovito vodenje knjinice, ki razpolaga z zasebno zapuino ali ve njih, pomeni
ukvarjanje z vpraanjem njene umestitve med ostali fond, skrbi za njeno varovanje,
predvsem pa ustvarjanje pogojev za ohranjanje skozi as.

60
KNJINICE KOT KULTURNE INSTITUCIJE

Sodobna opredelitev oznauje knjinico kot ustanovo, ki sistematino zbira,
hrani in izposoja knjinino gradivo ter posreduje informacije o njem in iz njega; dodaja
ji tudi skupino strokovnih delavcev, ki skrbijo za urejanje in ugodno dostopnost do
gradiva, potrebnega za informiranje, raziskovanje, izobraevanje ali duhovno sprostitev
bralca (Beri, 2000). Knjinice so ene najstarejih drubenih in kulturnih institucij.
Veliko jih je vzcvetelo v daljni preteklosti pod okriljem razlinih narodov in kultur, vse
pa so imele skupno lastnost: hranile so informacije, shranjene na najrazlinejih vrstah
medijev od kamnitih in glinenih tablic, pergamentnih zvitkov, do prvih predhodnikov
papirja in konno knjig, kot jih poznamo danes. Razvoja oitno e ni konec; dobo
prepisovanja je prekinil tisk, danes pa so vsakodnevni spremljevalci loveka novodobni
nosilci informacij. Zdi se, da medij, na katerem so shranjene informacije, ni pomemben
vano je le, da so le-te hitro in uinkovito dostopne. Knjiga, ne glede na bliskovit
tehnoloki razvoj, ostaja, dejavnosti in poslanstvo knjinic pa se vzporedno s tehnoloko
eksplozijo spreminja (Stueart, Moran, 2007).
Poslanstvo knjinic je tudi v tem, da ohranjajo najrazlineje vsebine in vrste
gradiva. So nosilke znanja, prenaalke vrednot, preprianj, znanja, navad ... Javnosti
odprte s svojimi nalogami in poslanstvom predstavljajo eno od pomembnih kulturnih
institucij, ki v svojem okolju igrajo odloilno vlogo kot gonilna sila vzgoje, kulture in
informacij.
5. 1 OPREDELITEV POJMA KULTURA

Kultura je skupek dosekov, vrednot loveke drube kot rezultat lovekovega
delovanja, ustvarjanja (SSKJ, 2005). Je tudi, kakor meni Stankovi (2002), eden najbolj
izmuzljivih konceptov v zgodovini druboslovne misli. Interpretacij tega fenomena je
veliko, pri emer obstaja sum, da si sodobni teoretiki glede strinjanja o njegovi vsebini
niso ni blije kot njihovi predhodniki pred asom. Pria smo razmahu najrazlinejih
razprav in razmiljanj, ki se navezujejo na pojem kulture v doloenem okolju, kar ima
za posledico razline zakljuke. Britanski literarni teoretiki 19. stoletja so bili mnenja,
da ima kultura mo, da dvigne lovekovega duha iz njegove povprenosti v viine
lepote, svetlobe, ivljenja in soutnosti, kar naj bi posameznikom v tedanjem vedno bolj

61
industrializiranem svetu omogoilo, da se dvignejo iz moralne in estetske otopelosti ter

postanejo bolj zadovoljni in sreni (Ibid., str. 14). Omenjeni misleci v mislih niso imeli
katerekoli kulture, temve zgolj najbolje produkte loveke ustvarjalnosti, ki so
ugledali lu sveta. Njihovi nasledniki so se v 20. stoletju kritino opredelili do t. i.
mnoine oz. popularne kulture, o kateri so bili mnenja, da je brez moralne resnosti in
estetske vrednosti; z banalno in nezahtevno vsebino ter neavtentina in neizkustvena.
Njihova glavna kritika je bila uperjena proti prilagajanju popularne kulture slabemu
okusu mnoic; namesto da bi ga povzdigovala, gre v korak z njim. Takno kritino
razmiljanje je na drugi strani prineslo pozitivno vrednotenje tradicionalne ljudske
kulture, ki naj bi prikazovala resnien duhovni odraz ljudi v njihovih vsakdanjih
ivljenjih. Nova generacija literarnih kritikov, ki so se ukvarjali s konceptom kulture, pa
je prinesla iri koncept razumevanja tega pojma. Kultura niso (bili) ve zgolj najviji
doseki lovekovega duha, temve lovekova dejavnost v celoti, celosten nain
ivljenja, materialnost, intelektualnost in duhovnost.
Druboslovni abecedniki opredeljevanje pojma kultura zaenjajo s tvegano
trditvijo: bitje, ki ustvarja kulturo, je lovek, kultura pa v medsebojnem in nenehnem
procesu nazaj ustvarja njega samega. Ustvarjanje naj bi bilo torej bistvo kulture. Na to
naj bi kazal tudi sam izvor besede kultura, ki se je v zahodnih besediih uveljavil v
razsvetljenskem stoletju. Beseda kultura izhaja iz latinskega samostalnika cultura
(gojitev, obdelovanje, vzgoja, izobrazba, aenje, spotovanje, bujnost) in pridevnika
cultus (obdelan, omikan, ozaljan, olikan, uglajen). Kultura naj bi bila torej sinonim
ustvarjanja in omikanosti (Velikonja, 2006). Tudi Williams (1998) o genezi tega pojma
razmilja v treh smereh v antini rimski skupnosti je kultura namre pomenila
konkretno aktivnost kultura kot nega rastlin in ivali, kot kult (aenja) ali kot
kolonizacija (naseljevanje). ele kasneje, v procesu evropske modernizacije, je postal
pojem bolj abstrakten, njegova uporaba v pomenu vzgoje vse bolj samoumevna in
splona, sredi 19. stoletja pa se je dokonno udomaila. Taken metaforini razvoj je
omogoil nadaljnja razmiljanja o kulturi narodov, obdobij in skupin ljudi ter konno
pripeljal do odkritja ljudske in visoke kulture oz. loitve med vzvieno in vsakdanjo
kulturo.
loveka druba ima svoje oblike, smisle in pomene. Vse to izraa v ustanovah,
umetnosti in znanju, saj gre pri teh procesih za nekakno iskanje skupnih pomenov in

62
usmeritev; ko govorimo o lovekovi rasti, pa o dejavnem izboljevanju pod vplivi

izkuenj, stikov in odkritij. Zato je mogoe zakljuiti, da kulturo sestavljajo tako skupni
pomeni in doseki vseh ljudi, kot tudi posamezni pomeni in doseki posameznikove
osebne in drubene izkunje (Ibid., str. 1012). V sploneji rabi je prilo do monega
razvoja pomena kulture kot kultiviranja duha, kar je imelo za posledico loevanje
pomenov: razvito stanje duha opisuje kulturnega oz. kultiviranega loveka, procesi tega
razvoja duha predstavljajo kulturne interese in kulturne dejavnosti, sredstva teh
procesov pa kulturo kot umetnost. Danes je sploni pomen najpogosteji, eprav
najdemo vse tri. Pojavlja se skupaj s iro socioloko rabo za oznaevanje celostnega
nain ivljenja posaminega ljudstva ali druge drubene skupine in se kae v celi vrsti
njenih drubenih dejavnosti, najjasneje v jeziku, umetnikih slogih ter vrstah
intelektualnega dela (Ibid., str. 45).
5. 1. 1 Kulturni kapital
Druba, v smeri katere se bomo sasoma premaknili, bo brkone zelo
kompleksna; ljudje bodo imeli neizbeno razline poglede na kulturo, izbirali bodo raje
to kot ono, osredotoali se bodo na nekaj in drugo zanemarili. Njena sestava bo
raznovrstna, zato ljudje ne bodo mogli biti v njej na enak in poenoten nain (Ibid., str.
31). Ali, kakor pravi Bradford (2000), upotevati je potrebno tudi posameznikovo
razumevanje ali predstavo o kulturi: to, kar je za nekoga umetnost, je lahko za drugega
pornografija.
Socioloka analiza kulture pogosto deluje na nain, s pomojo katerega lahko
kulturno produkcijo zelo natanno postavimo v zvezo z drubenimi razredi in drugimi
skupinami. Na eni strani torej govorimo o kulturi doloenega razreda ali druge skupine,
na drugi pa o kulturni produkciji, ki ni izraz nekih navad in zavestnih preprianj: drama,
proza, poezija, slikarstvo. Pri tem velja opozoriti na posploeno uporabo pojma kultura;
pogosto je s tem pojmom oznaen celostni nain ivljenja, pri emer niso upotevane
znailnosti posameznih razredov ali drubenih skupin. Navadno je namre prav kultura
tisto lepilo, ki zdruuje predstavnike neke drubene skupine ali povezuje manjo
drubeno skupnost z vejo (Wallach, 2000). Williams (1998) se tudi sprauje, kako
vsakodnevno ivljenje vpliva na kulturo, in opozori na kulturno hierarhijo, ki jo
omenjamo e v predhodnih vrsticah nekatere prvine ljudje ocenjujemo kot bolje ali

63
drugane od ostalih. Tudi Dominiguezova (2000) opozarja, da kultura nima

enoznanega pomena, potrebno jo je dojemati kot nekaj relativnega, spremenljivega in
dinaminega.
Di Maggio (2000, str. 40) gre korak dlje in uvaja pojem kulturnega kapitala,
nekakne zbirke kulturnih dobrin, katerim naj bi bile ob bok postavljene institucije, ki
so sposobne doloene simboline dobrine vrednotiti, pa tudi drubene skupine, ki so jim
te dobrine namenjene. Druba s kulturnim kapitalom naj bi bila usmerjena k javnemu
ivljenju, njena kultura naj bi se do neke stopnje diferencirala, a hkrati posedovala
nekaken univerzalni naboj, ki omogoa mednarodno izmenjavo in je organiziran v
posamezne skupine oz. anre. Pretvorba nekaterih kulturnih dobrin v obliko kulturnega
kapitala je bila v preteklosti po mnenju Di Maggia nedvomno samodejni, kolektivni
proces, v okviru posameznih segmentov elite, ki je potekal od poznega 18. do
zgodnjega 20. stoletja na podroju takratnega industrijsko napredujoega Zahoda. Na
evropskih tleh je visoka kultura vzniknila kot naslednica dvorne, ko se je odstavljena
aristokracija pobotala z vzpenjajoim se trgovskim razredom, v ZDA pa so se
tovrstne institucije pojavile kot del irega procesa formacije vijega sloja, ki so ga
tvorile urbane elite.
Celoten omenjeni proces je v veliki meri zaznamovalo poveanje uporabe
kulturnih dobrin. Porast tria, na katerem je potekalo povpraevanje po kulturnih
objektih, je bil prisoten e prej, raziritev na nove oblike izrazja pa je pomenila
nekaken loitveni korak. Slednji je bil jasneje viden v ZDA, kjer je bila umetnost pred
letom 1850 navadno ustvarjena in konzumirana bolj v okviru domov ali javnih zbirali
ta so predstavljala kriie razlinih vrst in drubenih razredov. Po letu 1870 pa je
umetnost postala posel organizacij, ki so jo loile na visoko in popularno; kot taka
je bila tudi institucionalizirana in odslej na voljo v omenjenih dveh oblikah. Kultura se
je torej razcepila na dvoje univerzalnih, hierarhino in simbolno vrstih sistemov.
Enako pomembna je bila tudi institucionalizacija kulturnega kapitala na nacionalni
ravni, ki je vkljuevala klasifikacijo simbolnih dobrin in pojav institucij, ki so nadzirale
njihov pretok. Vendar pa so nadaljnje spremembe v socialni strukturi in vzpon odprtega
trga kulturnih dobrin povzroile slabenje institucionaliziranih kulturnih avtoritet in
posledino prinesle bolj raznolik ter hierarhino, univerzalno in simbolno manj vpliven
sistem kulturne razvrstitve.

64
V tem kontekstu je potrebno razlikovati med kulturnim kapitalom in kulturnimi

viri (Ibid., str. 39). Prvi termin oznauje sposobnost oz. spretnost pri izboru kulturnih
dobrin, ki so selekcionirane s strani ustreznih institucij, medtem ko drugi predstavlja
kakrnokoli obliko mojstrovine v simbolni obliki, ki je uporabna v specifinem
kontekstu. Na mikro ravni sta povezana; kulturni kapital vkljuuje tiste kulturne vire, ki
v okviru ire narodnostne populacije pozitivno vplivajo na stopnjo ivljenjske
uspenosti (doseena izobrazba, izbira partnerja, poklic ). Na makro ravni pa je
kulturni kapital od kulturnih virov mogoe razlikovati na podlagi kolektivnega vloka v
specializirane formalne organizacije, ki so namenjene njegovemu ohranjanju. V veini
sodobnih drub igrajo to vlogo univerze, ki se jim v nekaterih pogledih lahko
pridruujejo tudi druge sorodne institucije (Ibid., str. 40). Pomembno vlogo so le-te
igrale tudi pri preoblikovanju visoke kulture v kulturni kapital v procesu
izobraevanja so vplivale na definicijo uradne kulture. Visoka kultura je tako postala
institucionalizirana in organizirana po nepridobitnem modelu.
5. 2 KULTURNE INSTITUCIJE
5. 2. 1 Kulturne institucije kot nepridobitne organizacije
Iznajdba in razvoj materialnih sredstev kulturne produkcije je pomembno
poglavje loveke zgodovine, ki pa je v primerjavi z iznajdbo in razvojem laje vidnih
oblik materialne produkcije (hrane, orodij, bivali in koristnih pripomokov) ponavadi
podcenjeno. Kakor pravi Williams (1998, str. 90), je laje podati drubeno analizo
formalne ustanove z njenim tipom notranje organiziranosti, kot pa zaeti analizirati
neformalna zdruenja, ki so v sodobnem kulturnem ivljenju prav tako pomembna.
Knjinice lahko uvrstimo v to skupino, in sicer med nepridobitno naravnane ustanove
formalnega tipa.
Institucije oz. ustanove, kakor jim e drugae reemo, so opredeljene kot javne,
organizirane skupnosti ljudi za opravljanje kake dejavnosti (SSKJ, 2005). Kulturne
institucije so torej ustanove, katerih dejavnost zajema aktivnosti, nanaajoe se na
kulturo; mednje uvramo tudi knjinice. Ena njihovih pomembnejih nalog je v prvi
vrsti opredelitev njihovega poslanstva. Slednje je opredeljeno kot nekaj, kar je nekomu
zaupano, da naredi v korist doloene ire skupnosti oz. smisel, bistvo dejavnosti ali

65
obstoja nekoga. Ne gre torej zgolj za preivetje neke (nepridobitno naravnane) kulturne
organizacije, za zaito interesov njenih zaposlenih ali podobne notranje organizacijske
cilje, temve za opredelitev takne njene funkcije, ki bo prispevala k viji kakovosti
ivljenja. Poslanstvo torej pomeni ve kot samo opredelitev ciljev, uporabnih v praksi;
opredeljeno mora biti tudi instrumentalno8. Ustanovitelj nepridobitnih organizacij
javnega znaaja je praviloma drava in ima zato nanje odloujo vpliv.
Cilji nepridobitnih organizacij so torej v prvi vrsti koristi drubi, ki so lahko
materialne ali nematerialne, neposredne ali posredne in praviloma niso merljive v
denarju. Nepridobitne organizacije delujejo v javnem interesu in niso ustanovljene
zaradi ustvarjanja dobika. Dobiek, e do njega pride, vlagajo nazaj v lastne
dejavnosti, slui pa jim kot sredstvo za raziritev obsega dejavnosti ali dvig kvalitete
svojih storitev. Njihova podroja delovanja lahko, kot e reeno, zajemajo kulturo, pa
tudi port, zdravstvo, socialno varstvo, razline interesne dejavnosti itd., od pridobitno
naravnanih organizacij pa se razlikujejo v mnogih znailnostih.
Vloga knjinic kot javnih in nepridobitnih institucij je torej ne zgolj
uresnievanje programov, izoblikovanih na vijih hierarhinih nivojih, temve tudi
analiza in evalvacija njihovega delovanja, predvsem pa promocija v iri javnosti ter
povezava s pomembnimi sorodnimi institucijami izven ojega delovnega okolja. Glavno
sredstvo, s katerim in preko katerega knjinice udejanjajo svoje kulturno poslanstvo,
pa so knjige, ki v taki ali drugani obliki e stoletja igrajo glavno vlogo v prenaanju
lovekega znanja in kulturne dediine.
5. 2. 2 Knjinice kulturne institucije in njihovo poslanstvo

Javna, torej javnosti odprta knjinica je namenjena uporabi in koristi vseh ljudi
oz. celotne skupnosti. Kot javno slubo jo definira Zakon o knjiniarstvu (2001), ki kot
njene dejavnosti navaja zbiranje, obdelavo, hranjenje in posredovanje gradiva,
zagotavljanje dostopa do le-tega, izdelovanje katalogov in drugih informacijskih virov,
posredovanje informacij, pridobivanje in izobraevanje uporabnikov, varovanje
knjininega gradiva, ki je kulturni spomenik, itd.
Poslanstvo knjinic v tem smislu opredeljuje Zakon o knjiniarstvu ta natanno doloa naloge posamezne vrste
knjinic, dopolnjujejo pa ga razlini pravilniki in priporoila.

66
Knjinice so institucije kulture in predstavljajo enega od elementov stabilnosti

drube. So tudi socialna sredia v politinem, gospodarskem, drubenem in kulturnem
okolju (ercar, 1999). Njihova posebnost je v tem, da prodajajo svoje storitve te so
glavni rezultat njihovega delovanja. Tudi nasploh so nesnovne storitve glavni izdelek
nepridobitno naravnanih organizacij. Definirane so kot splet duevnega in fizinega dela
ter materialnih sestavin, naravnan k zadovoljevanju lovekih potreb. So neoprijemljive,
njihovo izvajanje in uporaba sta neloljivo povezani, poleg tega so raznovrstne, njihova
narava pa je minljiva. Ne da se jih shranjevati ali izvajati na zalogo; uporabniki jih
uporabljajo takrat, ko jih potrebujejo, zato jih je potrebno izvajati na temu primernih
krajih in ob primernem asu. Ker so vezane na uporabnika, je ta vanje vkljuen, nanj pa
vplivajo tudi drugi uporabniki. Tudi osebje, s katerim je uporabnik v stiku, je del
storitve in pogosto se zgodi, da je del storitve uporabniku neviden. Narava izdelkov,
ki ga prodajajo knjinice, je torej povsem drugana od narave izdelkov, ki jih
prodajajo dobikonosno naravnane organizacije. Glede na svoje ciljne skupine so tudi
razlino oddaljene od dravne organiziranosti in civilne drube, vedno pa delujejo v
nekem povsem doloenem nacionalnem in sociokulturnem kontekstu (Ibid., 1999). Cilj
delovanja javnih organizacij je zadovoljevanje potreb po javnih dobrinah, zato je
njihova primarna naloga ozaveanje posameznikov in posledino vplivanje na drubo
kot celoto. Knjinice, posebno splone, ki so namenjene najiremu krogu ljudi, imajo v
tem pogledu najmonejo (in najodgovornejo) vlogo pri udejanjanju svojega
kulturnega poslanstva.
5. 2. 3 Zasebne knjinine zbirke kot del javnih knjinic

Dejavnosti nepridobitnih organizacij zajemajo najrazlineja podroja, njihova
nepridobitnost in javni znaaj navadno hodita z roko v roki. Knjinice se kot javne
institucije podrejajo razlinim pravilom.
Definicije knjiniarske dejavnosti najpogosteje vkljuujejo tiri glavna
podroja: zbiranje, hrambo in varovanje gradiva, njegovo strokovno obdelavo ter
posredovanje informacij o njem. V lui teh dejavnosti razumemo tudi poslanstvo
knjinic, ki v okviru svojega fonda zbirajo in hranijo gradivo, ki je bilo neko zasebna
last in je za njihove lastnike imelo visoko vrednost. Kot kulturne institucije tovrstno

67
gradivo ponujajo na razline naine in kot servisne organizacije sluijo svojim

uporabnikom.
V prvi vrsti prevzemajo predvsem funkcijo ohranjevalk zbirk knjig kot
materialnega sredstva kulturne produkcije, razirjevalk produktov lovekovega
delovanja in ustvarjanja, poleg tega pa opravljajo pomembno nalogo nadzora, selekcije
in usmerjanja pretoka kulturnih dobrin. V razvoju sodobnih knjinic kulturnih
institucij, kot jih poznamo danes, so zasebne knjinine zapuine igrale pomembno
vlogo, saj se je marsikateri biser lovekovega uma, porojen skozi pisano besedo, skozi
zgodovino ohranil prav zaradi zanimanja posameznikov. Velik del (javnih) knjinic je
svojo vsebino gradil na temeljih zasebnih knjinic oz. zapuin. Pria smo bliskovitemu
informacijskemu razvoju, v povezavi s katerim je pojem informacijske kulture kot
dejavnika uporabe informacij pogosto podcenjen. Pojem kulture namre zajema tudi
iroko podroje informacijskih dejavnosti, med katere sodijo tudi dejavnosti knjinic
vse faze informacijskega cikla so pod vplivom kulture v najirem pomenu besede.
Vpraanje zahteve po fizini dostopnosti vsebine knjinic, torej tudi nekdanjih zasebnih
zbirk, je zato ve kot smiselno in odpira nova poglavja, saj so javne knjinice postale
nekakna vrata v procesu nevidne izmenjave in pretoka informacij v globalni
informacijski drubi, ki ne pozna ve geografskih, kulturnih ali politinih meja.

68
REGISTER ZASEBNIH KNJININIH ZBIRK

V slovenskem prostoru natannejega pregleda nad tevilom zasebnih knjinic in
vsebino njihovih zbirk pravzaprav ni9, zato v nadaljevanju predstavljamo nekatere

monosti in usmeritve za oblikovanje razirjenega registra oz. direktorija zasebnih
knjininih zbirk pri nas.
6. 1 DEFINICIJA POJMA
Definicijo pojma register oz. direktorij smo, da bi dobili im popolnejo sliko,
poiskali v razlinih virih. Bibliotekarski terminoloki slovar (2009, str. 280) pojem
register razlaga sledee: Seznam v publikaciji, dokumentu omenjenih imen oseb, stvari,
krajev z navedbo strani, mesta omembe oz. uradni seznam z doloenimi podatki,
namenjen evidenci, ki daje vpisanemu doloen pravni poloaj. Kot sopomenki ponuja
pojme kazalo ali indeks ter adresar oz. imenik to je publikacija, ki vsebuje seznam
naslovov, oseb ali institucij in je obiajno urejena po abecedi (str. 113). Izraza adresar in
imenik sta pravzaprav prevoda anglekega directory, ki ga Dictionary of library and
information management (Stevenson, 1997, str. 40) opredeljuje kot publikacijo ali
podatkovno zbirko, ki vsebuje imena in podrobnosti o ljudeh ali podjetjih na doloenem
geografskem ali strokovnem podroju. Podobno in e nekoliko natanneje pojem
direktorij oz. imenik opredeljuje Harrod's librarians' glossary and reference book
(2005), ki zgornji opredelitvi dodaja abecedno ureditev vsebine oz. posameznih enot.
Pearceova (2000) pojem direktorij uporablja za poimenovanje zbirke podatkov o
doloenih skupinah (to so lahko osebe ali organizacije), ki se ukvarjajo z gradnjo in
uporabo razlinih virov. Kot primarno interesno skupino v tem primeru navaja
knjinice, muzeje, arhive itd., torej razline ponudnike informacij, informacijskih virov
in storitev. Na tem podroju se torej uporablja ve izrazov; v nadaljevanju kot
sopomenki uporabljamo omenjena termina register in direktorij.
Izjema je le projekt popisa slovenske kulturne dediine Memoria Scripta Sloveniae, ki poteka pod okriljem NUK,
vendar zaenkrat e ne nudi popolnih podatkov o zasebnih zapuinah pri nas.

69
6. 2 VSEBINA DIREKTORIJEV
Zasebne knjinine zbirke so, upotevajo njihovo naravo, specifine, zato se
pojavlja vpraanje, kakne vsebine oz. nabor podatkov naj bi vsebovale publikacije te
vrste. Nekaj zaetnih okvirov glede forme in vsebine je mogoe izluiti iz spodnjih
primerov direktorijev v tiskani oz. elektronski obliki.
Direktorij Mednarodne zveze bibliotekarskih zdruenj (IFLA), ki ga ta
organizacija izdaja vsako drugo leto, je, kakor pravijo avtorji, vodi po zapleteni
organizaciji, kakrna je IFLA (Directory IFLA, 2002). Vsebuje abecedni seznam
trenutnih lanov s pripadajoimi kontaktnimi podatki, seznam pisarn po svetu in
kontaktne podatke zaposlenih v njih in je, kot navaja predgovor, nepogreljiv referenni
pripomoek za vsakogar, ki je vkljuen v mednarodno bibliotekarsko in informacijsko
skupnost. Druga publikacija te vrste nekoliko stareje letnice pa je register nacionalnih
knjinic po Jugoslaviji Vodi kroz narodne biblioteke Jugoslavije iz leta 1979. V
smislu organiziranosti in predstavitve podatkov so avtorji sezname razdelili v ve
tematskih skupin oz. registrov: register nacionalnih knjinic po letu ustanovitve, po
tevilu zaposlenih, po velikosti fonda, po mestu itd. Osrednji del direktorija predstavlja
predstavitev posamezne knjinice, ki vsebuje podatke o ustanovitvi, kadru, fondu,
strukturi uporabnikov, katalogih, prostoru, dejavnostih itd., predstavitve pa so nanizane
po posameznih dravah in si sledijo po abecednem redu mest. Posamezni tematski
registri so organizirani podobno; po abecedi mest, kjer knjinice delujejo, te so s polnim
imenom navedene ob pripadajoem mestu, sledi pa jim stran, ki bralca vodi k osrednji
predstavitvi knjinice.
Ogledali smo si tudi baze podatkov o slovenskih knjinicah, dostopne preko
spleta v sistemu Cobiss (COLIB.SI), in sicer bazo podatkov Zasebne zbirke knjinice.
Seznam ponuja naslednje osnovne podatke o zasebnih zbirkah, vkljuenih v sistem
Cobiss:
ime knjinice,
vsebina zbirke,
telefon lastnika ali kontaktne osebe,
elektronski naslov lastnika ali kontaktne osebe.

70
Podatki niso organizirani v obliki preglednega oz. abecednega seznama, temve

nanizani zaporedno, kar nekoliko zmanjuje njihovo preglednost. K temu prispeva tudi
dejstvo, da omenjene zbirke ne obstajajo loeno, temve v okviru ene podatkovne baze
in so na tak nain tudi predstavljene. Gre za relativno majhno tevilo zbirk (18),
vkljuenih v sistem, vendar je treba poudariti, da je to poleg podatkov o zasebnih
knjininih zbirkah v okviru popisa slovenske kulturne dediine edini primer javno
dostopnega seznama podatkov o tovrstnih knjininih zbirkah pri nas.
6. 3 STANDARDA ISO 2146:1996 IN SIST ISO 2146:2010

6. 3. 1 Predstavitev
Slovenski standard SIST ISO 2146:2010 z naslovom Informatika in
dokumentacija Registracijske storitve za knjinice in sorodne organizacije10
nadomea do sedaj veljaven standard ISO 2146:1996 z naslovom Dokumentacija
Direktoriji knjinic, arhivov in dokumentacijskih centrov ter njihovih podatkovnih
zbirk. Njegov namen je ponuditi podporo v procesu priprave mednarodnih direktorijev,
nacionalnih registrov v dvo- ali vejezinih dravah ter nacionalnih registrov,
namenjenih mednarodni rabi. Z vstopom v elektronsko dobo so se pojavili novi naini
izmenjave informacij, njihovega zbiranja in objave s pomojo interneta, kakor tudi
njihove izmenjave v strojno itljivi obliki, zato se je pokazala potreba po osnovanju
revidirane razliice, ki bi vkljuevala tudi sodobne naine upravljanja s podatki.
Primarni cilj revidirane razliice standarda je ponuditi vsebinsko osnovo za razvoj vseh
vrst registracijskih storitev, ki so potrebne za podporo delovanju digitalnih knjinic.
Pearceova (2000) meni, da je standard uporaben predvsem na podroju podpore
v
procesu
sestavljanja
direktorijev
knjinic,
arhivov,
informacijskih
in
dokumentacijskih centrov, vkljuno z opisom njihovih servisov podatkovnih zbirk.

Predlaga tudi novo usmeritev na podroju njegove uporabnosti: njegov namen naj bo
pomo pri oblikovanju in dograjevanju direktorijev knjinic in njim sorodnih
organizacij, vkljuno z opisom njihovih zbirk, servisov in dejavnosti. Kot reeno, se
pravila standarda tiejo registrov, ki so vpeti v mednarodno mreo izmenjave
informacij, zato naj bi bil standard uporabljen na podroju zbiranja ustreznih podatkov,
10
Angl. Information and documentation Registry services for libraries and related organizations.

71
publiciranja mednarodnih direktorijev, izmenjavo podatkov v direktorijih in arhiviranja

podatkov, ko ti obstajajo samo v elektronski obliki.
Bistvena razlika med obema razliicama standarda se tie predvsem zbiranja in
organiziranja podatkov v elektronski obliki, kar natanneje opredeljuje noveja,
revidirana razliica. V najirem smislu standard prikazuje direktorij podatkovnih
elementov, ki jih je mogoe uporabiti kot osnovo za zbiranje ustreznih podatkov ter
izmenjavo z drugimi registracijskimi servisi. Pojmi, ki jih uporablja standard, so
naslednji:
Atribut podatkovni element, ki predstavlja znailnost neke skupine oz.
kategorije,
Znak simbol, ki ima fonetini ali piktogramski pomen in navadno
predstavlja del besede ali teksta,
Koda predstavitev dela informacije (rka, beseda ali fraza) v drugani,
navadno kraji obliki,
Podatkovni element osnovna enota podatkov, ki jih je mogoe
identificirati in definirati,
Podatkovni tip termin, ki opredeljuje vsebino in strukturo elementa,
Entiteta zadetek v podatkovni bazi ali registru, sestavljen iz enega ali
ve elementov,
Medknjinina izposoja izposoja ali razmnoevanje gradiva, ki poteka
med dvema knjinicama v korist konnega uporabnika,
Register zbirka registracijskih objektov, zbranih z namenom podpore
poslovanju doloene skupnosti,
Vloga funkcija, ki jo opravlja npr. neka skupina,
Transakcija stvaritev ali sprememba sporoila, ki je potrebno za
podporo iskanju in vzdrevanju zapisa v registru ali njegovega elementa,
Beseda jezikovna enota, sestavljena iz enega ali ve znakov, ki nosijo
pomen.
V noveji razliici je register definiran kot zbirka registracijskih objektov.
Registracijski objekt je osnovni gradnik posameznega razreda, na katerem je osnovan
podatkovni model, ta pa predstavlja temelj za direktorij podatkovnih elementov, ki jih

72
opisuje standard. Direktorij podatkovnih elementov v okviru standarda torej vsebuje

urejen seznam registracijskih objektov, ki jih je mogoe popisati. Registracijski objekt
je lahko zbirka, skupina, aktivnost ali servis (sluba), pri emer je zbirka definirana kot
skupek predmetov v fizini ali digitalni obliki, skupina kot posameznik ali skupina
ljudi, aktivnost kot dejavnost, ki se odvija skozi as in ima za posledico neko storitev,
servis pa kot sistem, ki konnemu uporabniku omogoa eno ali ve opravil. Standard
natanneje razlaga tako hierarhijo med razlinimi registracijskimi objekti, kakor tudi
odnose in povezave med njimi (zbirka npr. postane registracijski objekt takrat, ko se
zaradi potreb po njenem upravljanju in uporabi izkae potreba po natanneji
opredelitvi njenih lastnosti). Prinaa opis strukture direktorija podatkovnih elementov
ter njihove urejenosti. Vsak element znotraj direktorija podatkovnih elementov ima svoj
opis, ki pojasnjuje njegov namen in podatkovni tip; vsebuje lahko tudi smernice za
uporabo in primere uporabe v praksi. Revidirana razliica standarda definira tudi
razline vrste podatkovnih tipov, ki so lahko uporabljeni v procesu zbiranja podatkov
ter atributov posameznega podatkovnega elementa.
Primerjava s staro razliico standarda pokae, da je noveja v celoti podrejena
upravljanju s podatki v elektronskem okolju. Izdaja iz leta 1996 predvideva druge
vsebine oz. uporablja drugane izraze: najprej pojasnjuje pojem podatkovni element11,
ki ga opredeli kot osnovno podatkovno enoto za zbiranje in izmenjavo. Ta je sestavljena
iz splonega in vsebinskega dela, pri emer predstavlja sploni del definiran pojem o
izbranem podatkovnem elementu (ime, npr. Telefonska tevilka ravnatelja),
vsebinskega pa doloa podatkovna podrobnost (npr. 01 234 56 78). V nadaljevanju
standard pojasnjuje izraze skupina podatkovnih elementov12, serija podatkovnih
elementov13 in zgoraj omenjeno podatkovno podrobnost14. Skupino podatkovnih
elementov opredeljuje kot izbor sorodnih podatkovnih elementov, ki se ujemajo z
doloenim vidikom informacijske poizvedbe, serijo podatkovnih elementov pa kot
nadrejen pojem, in sicer izbor skupin podatkovnih elementov, organiziranih v obliki
seznama in urejenih glede na njihove posamezne funkcije. Za podatkovno podrobnost
pravi, da je to opis doloenega dejstva ali dogodka znotraj podatkovnega elementa.
11
Angl. data element

Angl. data element group
13
Angl. data element set
14
Angl. data item
12

73
Standard omenja tudi posebno oznako (t. i. tag), katere funkcija je identifikacijske
narave: omogoa jasno identifikacijo serije podatkovnih elementov in pripadajoih
pododdelkov brez uporabe in izmenjave njihovega polnega imena.
6. 3 .2 Vsebina in organiziranost registrov

Revidirana razliica standarda se v enem od poglavij podrobneje ukvarja z
vpraanjem registracijskih objektov opredeljuje jih kot skupino, zbirko, aktivnost ali
storitev, pri emer natanno doloa, kateri opisni elementi so zanje obvezni. Ponuja tudi
nekaj konkretnih primerov registracijskih objektov: skupino lahko predstavlja imetnik
avtorskih pravic, lastnik zbirke, upravljalec doloenih storitev; zbirka je lahko osebni
arhiv, zbirka podatkov, dokumentacijski center, knjinina zbirka, zbirka umetnikih
del, muzejska zbirka; aktivnost npr. posvetovanje, konferenca, strokovno sreanje,
delavnica, raziskovalni projekt, servis pa sluba za upravljanje z zbirkami (katalogi,
portali, medknjinino izposojo, referenno slubo) Vse nateto se med seboj
razlikuje s pomojo identifikacijskega kljua, s katerim so oznaeni posamezni objekti.
V nadaljevanju se podrobneje posvea natanni opredelitvi posamezne vrste
registracijskega objekta in njegovih znailnosti:
Skupina: oseba ali skupina ljudi (zveza, zdruenje, korporacija). Po
standardu je potrebna oznaba razlikovanja med fizino osebo ali
(organizirano) skupino ljudi. Priporoa tudi podrobnejo opredelitev spola,
zaposlitve, podroja delovanja. Kot primere natanneje navaja: skupino na
splono (druina, organizacija); druino (klan, dinastija, enota druine,
matriarhija, patriarhija); organizacijo (izobraevalno, vladno, zasebno);
knjinice in sorodne organizacije (arhivi, knjigarne, dokumentacijski centri,
galerije, osnovne in srednje ole, univerze, zaloniki ) in knjinice
(visokoolske, univerzitetne, vladne, nacionalne, zasebne, javne, dravne
).
Zbirka: skupek predmetov v fizini ali digitalni obliki, ki so tretirani kot
celota, namenjena delu. Standard opredeljuje tiri glavne vrste zbirk:
kolektivno delo (dela, ustvarjena kot posamezne in samostojne enote,
naknadno zbrane v zakljueno celoto, namenjeno iri distribuciji in
uporabi); arhiv oz. skladie (zbirka predmetov v fizini in elektronski

74
obliki, ki vsebujejo informacije, in je zbrana z namenom shranjevanja in

ohranjanja vsebin); katalog ali kazalo (zbirka, ki vsebuje popis virov z
vsebino enega ali ve arhivov oz. zakljuenih zbirk). Standard priporoa
razloevanje glede na vrsto zbirke ter tudi opredelitev njenega obsega,
prirasta, odpisa, meril za nakup novih enot, arhiviranje starega gradiva,
vsebinskih podroij itd.
Aktivnost: dejavnost, ki se odvija skozi as in ima za posledico doloen
uinek. V okviru standarda je opredeljenih pet vrst aktivnosti: nagrada (kar
je podeljeno nekomu kot priznanje za odlinost na doloenem podroju);
tudij oz. teaj (proces izobraevanja, razdeljen v niz unih ur ali sreanj);
dogodek (kar se zgodi na doloenem kraju ali ob doloenem asu kot
organizirana aktivnost z udeleenci ali obinstvom) ter program (sistem ali
aktivnosti, namenjen zadovoljevanju potreb javnosti po izobraevanju,
kulturi ) Primeri: aktivnost teaj, dogodek, projekt; nagrada certifikat,
subvencija, medalja, premija; teaj kolokvij, diskusija ; dogodek
konferenca, koncert, plesna predstava, razstava, festival, predavanje,
sreanje, seminar, delavnica Tudi na tem podroju standard priporoa
razloevanje aktivnosti glede na vrsto.
Servis: sistem, ki konne uporabnike oskrbuje z eno ali ve uporabnih
funkcij. Standard opozarja, da je pojem storitev miljen veliko ire, kot
nakazuje njegova definicija in v nadaljevanju kot primer storitve navaja
primer kataloga, ki omogoa dostop do zbirke podatkov o gradivu v neki
knjinici. Kot pravi, ponujajo knjinice vsaj dve storitvi on-line javno
dostopen katalog in servis, ki omogoa dostop do taistega kataloga. Tudi v
primeru storitev standard priporoa razloevanje po tipu glede na osnovni
namen in pogoje poslovanja doloenega sistema. Natanneje naj bi bil
opredeljen tudi nabor funkcij, ki jih omogoa servis, dostopnost, pogoji in
vrste uporabe, protokol za izmenjavo podatkov med poizvedovalcem in
ponudnikom itd.

75
Standard priporoa tudi navedbo nekaterih splonih podatkov oz. elementov, kot
so elektronski naslov, fizini naslov, lokalna valuta, asovni pas, jezik, lokacija ipd., kar
je posebej smotrno v primeru mednarodne izmenjave podatkov.
Stareja razliica standarda, ISO 2146:1996, smernice za pripravo direktorijev
opredeljuje nekoliko drugae. V izhodiu uvaja termin podatkovni element, ki ga v
nadaljevanju raziri, in sicer pie o seznamu podatkovnih elementov. Slednji predstavlja
nekakno osnovo za zbiranje, beleenje, tiskanje in izmenjavo podatkov, ki opisujejo
razline institucije. Podatkovni elementi naj bi bili sistematino in hierarhino urejeni,
pri emer najiri pojem predstavlja serija podatkovnih elementov. Podrejena ji je
skupina podatkovnih elementov, tej pa posamezni podatkovni element. Vsakemu od teh
je doloena tri rkovna oznaka (t. i. tag), katere funkcija je laja izmenjava podatkov
med sistemi, prilagojenimi standardu ISO 2709. Namen seznamov, organiziranih na ta
nain, je nuditi osnovno informacijo o tem, katere podatke je potrebno zbrati, da lahko
oblikujemo direktorij. Standard tudi predlaga matrico za navajanje podatkov v razlinih
vrstah direktorijev, pri emer opozarja na razlike v splonosti ali posebnosti
obravnavanih institucij. Podatkovne elemente je potrebno upotevati v razlinih fazah
priprave direktorija: pri pripravi vpraalnikov, ob zaetnem zbiranju in zapisovanju oz.
shranjevanju podatkov, pripravah za tisk oz. grafino obliko, do konnega izbora
posameznih elementov za oblikovanje kazala direktorija. V primeru, da gre za register v
tiskani obliki, standard opozarja tudi na pomembnost konne (grafine) podobe, v zvezi
s katero ponuja naslednje smernice oz. predlaga naslednje vsebine:
Naslov naj jasno navaja vrsto publikacije in namen direktorija; e je potrebno, v
ve jezikih.
Vsebinsko kazalo: njegov cilj je prikazati, na kaken nain je vsebina direktorija
organizirana.
Predgovor sledi kazalu vsebine in podaja obseg in organiziranost direktorija ter
kriterije, na podlagi katerih so bili podatki izbrani. Vsebuje naj tudi navodila za
uporabo in podatek o trajanju veljavnosti informacij, ki jih direktorij vsebuje.
Osrednji del direktorija predstavljajo vnosi podatkovnih elementov, katerih
urejenost je odvisna od vrste direktorija in njegove namembnosti. Lahko je
urejen glede na geografsko obmoje, vrsto institucije, temo itd. Urejenost tega

76
dela vpliva tudi na morebitne pododdelke, ki naj sledijo naelom osrednjega. Vsi
vnosi naj bi bili zaporedno otevileni in naj bi vsebovali vsaj najosnovneje
podatkovne elemente.
Zakljuno kazalo kot konni del publikacije uporabnika napoti k posameznemu
vnosu na podlagi njegove zaporedne tevilke. Vrsta in tevilo kazal na koncu
publikacije je odvisna od organiziranosti vsebine, torej osrednjega dela
direktorija; v primeru, da je direktorij namenjen iri (mednarodni) uporabi,
standard predlaga uporabo imen institucij v originalni in prevedeni obliki.
6. 4 DIREKTORIJI (REGISTRI) SLOVENSKIH ZASEBNIH KNJININIH ZBIRK

Revidirana razliica standarda ISO 2146 prinaa osnovni model za oblikovanje
registracijskih storitev za knjinice in njim sorodne institucije. Kaj registracijske
storitve pravzaprav so in kako so podatki uporabljeni, pa je odvisno od mnogih
dejavnikov. Splono vodilo je, da s podatki v smislu ustvarjanja in ohranjanja najbolje
upravljajo posamezniki ali institucije, ki jih potrebujejo v prvi vrsti. Navadno registri
knjinic in njim sorodnih institucij temeljijo na doloenem primarnem registracijskem
objektu (knjinica, zbirka ipd.), na katerega se lahko navezujejo doloene podrejene
enote (npr. administrativni oddelki). Standard navaja tudi, da je mogoe doloene zbirke
zadovoljivo opisati tudi na drugane naine, ne da bi jih bilo potrebno obravnavati kot
registracijske objekte.
Zapisali smo e, da je knjinica strokovno obdelana in tako urejena zbirka
tiskanega in drugega gradiva, da je uporabna. V njej delujejo strokovnjaki, ki skrbijo za
zbiranje, posredovanje in ustrezno hrambo gradiva, hkrati pa knjinica vse bolj
predstavlja tudi informacijski servis, ki je dostopen brez prostorskih in asovnih
omejitev. Ta strokovna opredelitev pojma knjinica predstavlja vodilo pri razmiljanju,
katere podatke o zasebnih zapuinah je smiselno zbirati in organizirati v obliki registra.
Bibliotekarski terminoloki slovar zasebne knjinice (vkljuno z njihovimi zbirkami)
opredeljuje kot knjinice, ki so zasebna lastnina, navadno namenjena doloeni skupini
uporabnikov (2009, str. 63). Podroja, ki nas v tem pogledu zanimajo, lahko razdelimo
v naslednje skupine:

77
lokacija zbirke,
lastniki,
nain pridobitve zbirke,
vrsta gradiva,
obseg fonda,
tematska podroja,
nain obdelave gradiva (katalogi, inventarne knjige),
hramba oz. postavitev gradiva (pristop, urejenost gradiva),
izposoja oz. dostopnost gradiva.
Pri osnovanju izhodi za oblikovanje registra slovenskih zasebnih knjininih
zbirk glavni izziv predstavlja vsebinski del, zato smo se pri oblikovanju predloga
osredotoali predvsem na ta vidik. Predhodno omenjena primera15 lahko sluita kot
osnova v smeri oblikovanja vsebinskih elementov za pripravo enotnega direktorija
slovenskih zasebnih zbirk, pri emer register eksperimentalne baze zasebnih knjinic
(COLIB.SI, Baze podatkov o slovenskih knjinicah: Zasebne zbirke knjinice),
vsebuje zgolj nekatere od podatkov, ki jih priporoa ISO 2146:1996. K bolj celoviti
informaciji bi pripomogel iri nabor postavk; Tabela 1 prikazuje predlog razirjenega
registra s pripadajoimi elementi:
Tabela 1: Predlog vsebine registra

SPLONO
Ime zbirke
Zasebna zbirka Micke Knjigoer
Ime lastnika
Joko Knjigoer
Sigla v COBISS
55998
Vrsta in status zbirke
Zasebna podrejena
Naziv matine knjinice
Splona knjinica Molj
Oseba, odgovorna za zbirko
Marija Sova
15
Baza podatkov o slovenskih knjinicah COLIB.SI (Zasebne zbirke knjinice) in projekt Memoria Scripta
Sloveniae

Naslov
Na polici 5, 1234 Skladie
Telefon/faks odgovorne osebe
01 234 56 78
Elektronski naslov
marija.sova@sk-molj.si
Spletna stran
Ne
78
PODATKI O ZBIRKI
Vrsta gradiva
Tematska podroja
Monografske publikacije
Neknjino gradivo
Gospodinjstvo, kuharstvo, dvojezine
razglednice
Obseg zbirke
2.000 enot
Nain popisa
Vkljuena v COBISS (delno), delno neobdelana
Katalog
Raunalniki (OPAC)
Inventarna knjiga
Da
Postavitev gradiva
Loeni prostori (namenski prostor)
Organizacija gradiva
Sistem UDK
Dostopnost
Vsem brez omejitev
Izposoja
Prezenna
Predlagana shema predstavlja osnovo za zbiranje podatkov. Tudi ISO 2146:1996

priporoa vnaprejnjo pripravo natannega vpraalnika, na podlagi katerega je mogoe
zbrati ustrezen obseg in vsebino za vnos.
Stareja razliica standarda nemalo pozornosti posvea tudi organizaciji in
izgledu direktorijev v tiskani obliki. Registri v tiskani obliki, ki smo si jih ogledali, so
zelo obseni in v veini primerov v isti publikaciji prinaajo sezname podatkov, ki so
organizirani na razline naine: npr. knjinice po abecednem redu imen, knjinice po
abecednem redu drave, v kateri delujejo (e gre za mednarodni register), itn. Na tak
nain organizacije podatkov smo naleteli pogosteje v primeru, ko je register vseboval
veliko tevilo knjinic in posledino veliko koliino informacij, ki jih je bilo treba
urediti pregledno in na tak nain, da je mogoe najti informacijo im hitreje. V dobi, ki
jo zaznamuje dostop do podatkov v digitalni obliki, se zato zdi bolj smiselno
oblikovanje registrov na podlagi revidirane razliice standarda ali kombinacije obeh z
namenom natannejega popisa obstojeih zbirk oz. dopolnitve e obstojeih podatkov,

79
ki bi omogoali dostop v elektronski obliki s tiho ambicijo, da se do sedaj razkritim

zasebnim knjininim zapuinam morda v prihodnosti pridruijo nove.

80
RAZISKAVA
7. 1 OPIS RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN HIPOTEZ

Za knjinice velja splono preprianje o njihovi koristnosti in vlogi, ki jo imajo v
drubi ter okolju nasploh. Posameznik in druba imata zaradi delovanja knjinice koristi
tako v ekonomskem smislu kot tudi v smislu izobraevanja, kulture itd., drubena
vrednost knjinice pa je v najiri javnosti najbolj prepoznavna in zajema irok spekter
podroij (Ambroi, Badovinac, 2009). Svoje poslanstvo knjinice udejanjajo skozi
aktivnosti oz. dejavnosti, ki jih kot javno slubo opredeljuje Zakon o knjiniarstvu
(2001), te pa med drugim zajemajo:
zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjininega gradiva,
zagotavljanje dostopa do knjininega gradiva in elektronskih publikacij,
izdelovanje knjininih katalogov, podatkovnih zbirk in drugih
informacijskih virov,
varovanje knjininega gradiva, ki je kulturni spomenik.
Knjinice torej skozi razline dejavnosti upraviujejo sloves nepridobitnih
institucij, ki okolju na mnogih podrojih doprinaajo dodano vrednost. Knjiga, kot
osrednja dobrina, ki jo knjinice ponujajo, je v lovekovem vsakdanu od nekdaj
zasedala posebno mesto, prav tako potreba po njeni dostopnosti. Ohranjanje knjig tudi s
pomojo osebnih zbirk, ki so nazadnje postale del zbirk javnih knjinic, ima velik
pomen na podroju ohranjanja doloenih vsebin, zato igrajo zbiratelji knjig in njihove
knjinice v tem kontekstu pomembno vlogo.
Pri oblikovanju hipotez izhajamo iz osnovne predpostavke, da knjinine zbirke,
ki so bile neko zasebna last, zaradi svojega izvora vsebujejo gradivo razlinih vrst ali
vsebin, ki javnosti ni ire znano in se na prvi pogled tudi ne zdi splono dostopno. Cilj
raziskave je zato ugotoviti, kakne so znailnosti zasebnih knjininih zbirk glede na
razline kriterije, opredeliti kategorije integriranosti v zbirke javno dostopnih knjinic in
prikazati, kako je dostopnost zasebnih zbirk povezana z nainom vkljuenosti v fond
javnih knjinic ter kako je povezana z nainom popisa.

81
Hipoteze:
1. Zasebne knjinine zbirke vsebujejo gradivo razlinih vrst in vsebin.
2. Zasebne knjinine zbirke so v javnosti dostopne na razline naine.
3. Njihova dostopnost za uporabnike je odvisna od naina popisa in postavitve
zbirke.
7. 2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE

Na podlagi rezultatov je glavni namen raziskave:
prikazati znailnosti zbirk, in sicer:
o obseg,
o vrste gradiva,
o tematska podroja,
o nain popisa,
o nain postavitve oz. hrambe,
o vrsto dostopnosti;
opredeliti kategorije integriranosti zasebnih knjininih zbirk v zbirke javnih
knjinic,
prikazati povezanost med nainom popisa oz. postavitve zbirke in dostopnostjo.
7. 3 METODOLOGIJA (OPIS METODE, VZORCA)

Pri iskanju odgovora na raziskovalna vpraanja smo se odloili za uporabo
anketne metode. Angleki ustreznik zanjo je survey research oz. survey study
(pregledna tudija), pri emer so mnenja o ustreznosti prevoda deljena16. Anketna
metoda omogoa zbiranje podatkov na podlagi izbora nakljunih vzorcev iz veje ali
manje populacije, njen namen pa je pridobiti sodobno znanje o raziskovalnem
problemu. Ta nain raziskovanja omogoa posploevanje na razlinih podrojih
raziskovane populacije, npr. glede njenih znailnosti, mnenj, preprianj njenih
predstavnikov in njihovih navad brez zajema celotne populacije (Ambroi, 2008).
Namesto tega raziskovalec iz populacije izbere njen manji del (vzorec), izsledke
16
Ambroieva (2004, 2008) meni, da je namesto izraza pregledna tudija ustrezneji prevod anketna metoda, ki ga
uporabljamo v nadaljevanju.

82
tudije pa raziri na vejo skupino. Anketna metoda ima tudi to prednost, da omogoa
prihranek pri porabi asa in denarja, ne da bi bilo za to potrebno rtvovati uinkovitost,
natannost in ustreznost rezultatov.
S pomojo anketne metode raziskovalci v glavnem pridobivajo tri vrste podatkov:
podatke o dogodkih v nekem obdobju,
podatke o znailnostih lanov neke tematske skupine,
podatke o stanju.
Za zbiranje podatkov se uporabljajo razline tehnike ali njihove kombinacije:
vpraalnik, intervju in opazovanje z udelebo. Ker je cilj veine taknih tudij pridobiti
podatke, ki bodo omogoali natanen opis stanja oz. odnosa med spremenljivkami, smo
pri zbiranju podatkov najve pozornosti posvetili zbiranju podatkov in uinkovitosti pri
tem. Za zbiranje podatkov in ugotavljanje obstojeega stanja smo kot instrument
raziskovanja uporabili polstrukturiran anketni vpraalnik, poslan po elektronski poti. V
primeru nevrnjenega vpraalnika, manjkajoih ali nepopolnih podatkov smo le-te
dopolnili s pomojo telefonskega intervjuja odgovorne osebe (vodje knjinice) oz.
osebe, odgovorne za podroje domoznanstva.
Vpraalnik je bil preprost in neobseen sestavljalo ga je 8 razlino oblikovanih
vpraanj: glede na nain odgovarjanja smo se odloili za kombinacijo odprtih in zaprtih
vpraanj, pri emer so prevladovala zaprta respondenti so imeli veinoma monost
izbire med vnaprej ponujenimi odgovori, pri zadnjih treh vpraanjih pa je bila ponujena
tudi monost Drugo, s imer smo eleli zajeti tudi morebitne posebnosti, odstopanja
Kombinirano vpraanje je bilo tudi na temo vrste gradiva, pri katerem je bila zadnja od
ponujenih monosti odprta oz. smo od respondentov eleli pridobiti nekoliko
natannejo opredelitev. Za prevladujo zaprti tip vpraanj smo se odloili predvsem
zaradi nadaljnje laje obdelave podatkov in oblikovanja raziskovalnih izsledkov
opredelitve znailnosti zbirk glede na obseg, vrsto gradiva itd., doloanje kategorij
vkljuenosti zbirk med ostali fond, odkrivanje povezave med nainom popisa in
dostopnostjo ... Znailnost zaprtega tipa vpraanj je, da ponujajo odgovore z razlinimi
monostmi; uporabna so tudi v procesu preverjanja hipotez (Ibid., 2008).

83
Vpraanje odprtega tipa je bilo zgolj eno, in sicer na temo podroij, ki jih
zajemajo zbirke. Anketirancem smo tako pri odgovoru dali popolno svobodo; eleli smo
pridobiti im iri nabor odgovorov oz. podroij, kakor jih vidijo respondenti. V
oklepaju ob koncu vpraanja jim je bilo ponujeno nekaj usmeritev, kako lahko
oblikujejo odgovore. Prednost odprtega tipa vpraanj je popolneji posnetek dejanske
situacije, saj respondenti niso obremenjeni z vnaprejnjimi predstavami izvajalca
raziskave, poleg tega ta vrsta vpraanj ni tako zahtevna za sestavo. Dve od omejitev pa
sta zapleteneja obdelava pridobljenih podatkov in vpraanje kakovosti odgovorov, s
emer smo se sreali tudi v procesu analize pridobljenih podatkov.
Anketni vpraalnik je vseboval tudi uvodni del, v katerem je bila ob pronji za
sodelovanje anketirancem razloena tema raziskave ter predstavljen njen namen.
Seznanili smo jih z osnovnimi navodili za izpolnjevanje in navedli kontaktne podatke,
kamor so se obraali v primeru dodatnih vpraanj.
Na podroju bibliotekarstva je anketna metoda trenutno najprimerneja za
raziskovanje mnogih vpraanj (Busha in Harter, 1980, str. 61), pri izvedbi pa je
najpomembneja izbira ustreznega (reprezentativnega) vzorca. Vzorec, na katerem je
bila opravljena raziskava, je bil zaradi specifinosti podroja izbran nenakljuno v
naem primeru so ga predstavljale zasebne zbirke pod okriljem naslednjih slovenskih
knjinic, vkljuene v sistem Cobiss (skupno 191 knjinic):
splone knjinice,
specialne knjinice,
NUK,
UKM,
specialne knjinice s podroja kulture,
specialne knjinice s podroja kulturne dediine,
visokoolske knjinice.
V anketnem vpraalniku, ki jim je bil posredovan17, je bilo opredeljeno merilo,
kaj razumemo kot zasebno knjinino zapuino in kaj elimo vkljuiti v raziskavo:
korpus monografskih, serijskih publikacij ali neknjinega gradiva, ki je nastal kot plod
dolgoletnega nartnega zbiranja neke fizine osebe oz. posameznika in je predstavljal
17
Po potrebi smo dodatne informacije o okvirih raziskave podali telefonsko.

84
njegovo zasebno last ter tvoril njegovo osebno knjinico, pri emer se je ta oseba (ali
njeni potomci) strinjala, da gradivo (v celoti ali delno) knjinica na neki toki prevzame
v trajno hrambo in upravljanje. Opredelili smo tudi okvirno tevilno mejo, v okviru
katere smo zbirke obravnavali kot zasebni korpus: okoli 20 enot gradiva18. Vzorec je
tel 167 zbirk, za katere smo od odgovornih oseb iz zgoraj omenjenih knjinic pridobili
eljene podatke.
7. 4 POTEK RAZISKAVE
Raziskava je potekala v dveh delih: anketni vpraalnik, sestavljen iz 8 kratkih
vpraanj, je bil po elektronski poti posredovan vodjem oz. odgovornim osebam
knjinic v zaetku januarja 2011. Med 15. januarjem in 15. februarjem 2011 je potekalo
zbiranje izpolnjenih anketnih vpraalnikov in preverjanje odgovorov. V primeru
nevrnjenih vpraalnikov ali pomanjkljivih oz. nejasnih odgovorov smo v marcu 2011
naknadno opravili dodatne telefonske intervjuje z odgovornimi osebami posameznih
knjinic, pri emer smo ob zakljuenem anketiranju pridobili popolne podatke za 167
zasebnih knjininih zbirk, lociranih pod okriljem javnih knjinic, vkljuenih v
raziskavo19. Del knjinic je sodelovanje iz razlinih razlogov odklonilo20, del pa
posredovalo podatek, da s taknim gradivom ne razpolagajo.
Anketni vpraalnik se je izkazal kot orodje, ki sicer omogoa hitro pridobivanje
podatkov, a hkrati prinaa doloene omejitve. Slednje so se najbolj jasno pokazale v
primerih doloenih respondentov, ki so se oglasili s podvpraanji, najvekrat na temo
opredelitve zasebne zapuine (zbirke). Zato smo se v teh primerih odloili za dodatne
telefonske intervjuje, ki so omogoili pridobivanje natannejih podatkov.
Vpraalnik je bil sestavljen iz uvodnega besedila, ki pojasnjuje podroje, namen
in cilje raziskave21 ter 8 vpraanj; prvi dve v analizi nista zajeti in smo ju uporabili zgolj
za interne potrebe popisa. Vpraanja t. 35 prinaajo odgovore v zvezi z znailnostmi
zasebnih zbirk, zadnja tri vpraanja pa na temo povezave med nainom popisa oz.
18
V nekaj primerih so knjinice poroale, da so jim posamezniki kot zasebno zapuino eleli podariti manje tevilo
knjig (npr. 510), esar si niso razlagali kot resno zbirko, hkrati pa smo v okviru raziskovalnega procesa naleteli na
primere, ko je knjinica razpolagala z npr. zakljueno zbirko razglednic v manjem obsegu.
19
Od 191 knjinic, ki jim je bil poslan vpraalnik, jih doloen dele z zasebnimi zapuinami ne razpolaga, nekatere
pa hranijo zbirke ve razlinih oseb.
20
Ena od njih s pomenljivim pojasnilom, da imajo kup pomembnejega dela in se s takimi neumnostmi nimajo asa
ukvarjati.
21
Uvodni del je bil anketirancem posredovan kot glavni del elektronskega sporoila, vpraalnik pa v priponki.

85
postavitve in dostopnostjo uporabnikom. Pri veini so bila vpraanja sestavljena tako,

da je bilo glede na domnevno raznolikost v postavitvi, obdelanosti posamezne zbirke
monih ve odgovorov.
Zbrani podatki so bili obdelani s pomojo aplikacije Microsoft Word in so
podrobneje grafino prikazani v nadaljevanju.
7. 5 ANALIZA REZULTATOV
Kot e omenjamo, sta prvi dve vpraanji sluili zgolj za potrebe internega popisa
zbirk nazivov vseh anketiranih knjinic zato ne bomo navajali, kot zanimivost pa slui
podatek, da veina splonih knjinic, ki nosi ime po razlinih pisateljih, po
priakovanjih v okviru svojega fonda hrani njihovo zasebno knjino zapuino22. V
ostalih primerih gre za zapuine, ki so jih knjinicam prepustili npr. potomci raznih
ustvarjalcev, olnikov, intelektualcev
Tretje vpraanje, ki smo ga zastavljali, je ponudilo odgovor glede obsega zbirke.
Kategorij v razponu od 1 do 10.000 enot, v katere so respondenti glede na obseg
uvrali posamezne zbirke, je bilo 6 oziroma 7 ponujena je bila tudi monost v
primeru, da knjinica ne razpolaga s podatkom o obsegu fonda. V nekaterih primerih so
odgovorni podali zgolj oceno o obsegu gradiva, in sicer v primerih, da gradivo iz
zasebnih zapuin e ni bilo inventarizirano oz. popisano na druge naine, ki bi
omogoali pridobitev natannih podatkov o obsegu.
Analiza odgovorov23 je pokazala, da zasebne zapuine, ki jih hranijo knjinice,
najpogosteje tejejo od 100 do 500 oz. 1.000 do 5.000 enot. Ti kategoriji je navedlo 22
% vpraanih. Tesno jim sledi jim kategorija 1 do 100 enot, ki jo je oznailo 19 %
respondentov, 16 % se je odloilo za 500 do 1.000 enot, v najnijem odstotku pa so
zastopane zapuine v velikem obsegu od 5.000 do 10.000 enot oz. ve kot 10.000
enot. Za te se je odloilo zgolj 3 oz. 4 % vpraanih. 14 % anketiranih knjinic s
podatkom o obsegu zasebnih zbirk v okviru svojega fonda ne razpolaga.
22
Npr. zasebna knjinina zbirka Joeta Udovia, Franceta Bevka

Slika 1
23

86
Slika 1: Obseg zbirke

1-100 enot
14%
100-500 enot
19%
4%
3%
500-1.000 enot
1.000-5.000 enot
5.000-10.000 enot
22%
22%
Ve kot 10.000
16%
Ni podatka
Naslednje, kar nas je zanimalo, je bila vrsta gradiva, ki ga vsebuje zbirka.

Oblikovali smo tiri kategorije glede na tipologijo (monografske publikacije
strokovno oz. leposlovno gradivo, serijske publikacije in neknjino gradivo),
respondenti pa so lahko izbrali ve odgovorov. Kot je razvidno s Slike 2, odgovori
nakazujejo, da v okviru zasebnih knjininih zbirk najveji dele predstavljajo
monografske publikacije, in sicer strokovno gradivo 41 %, leposlovje pa 22 %. Sledi
neknjino gradivo (20 %) in v nekoliko manjem deleu serijske publikacije (17 %).
Slika 2: Vrsta gradiva
20%
Strokovno gr.
41%
Leposlovje
Serijske publ.
17%
22%
Neknjino gr.
V okviru poizvedovanja o vrsti gradiva smo pri odgovoru Neknjino gradivo

ponudili monost konkretne opredelitve, v okviru katere smo eleli natanneje izvedeti,
za katero vrsto neknjinega gradiva gre. Slika 3 prikazuje, kateri odgovori so se v
primeru, da so se respondenti odloili za opis podrobnosti pojavljali najpogosteje.

87
Slika 3: Neknjino gradivo (najvekrat omenjeno)

Rokopisi
21
Fotografije
11
10
Vrste neknjinega
gradiva
Korespondenca
6
6
Notno gradivo
Razglednice
4
4
Dopisnice
12
CD
10
15
20
25
Drugo
t. odgovorov
V tej skupini so bili najvekrat omenjeni rokopisi, sledijo jim fotografije,

korespondenca, notno gradivo in razglednice ter dopisnice in CD-ji. Respondenti, ki so
se odloili za opredelitev v sklopu monosti Drugo, so omenjali plakate, drobne tiske,
tipkopise, lepake, kartografsko gradivo, gledalike liste, razline dokumente osebne
narave in grafike. Nateto se je pojavljalo v manjem tevilu (enkrat do dvakrat).
Peto vpraanje24 je bilo odprtega tipa, in sicer z namenom, da bi se izognili
vnaprejnjemu vsiljevanju doloenih tematskih skupin; posledino smo eleli zajeti
im iri spekter tematskih podroij, ki jih vsebujejo zbirke. Odgovore so anketirani
veinoma oblikovali v slogu predmetnih oznak, po vsebinski analizi pa smo jih
strukturirali in jih tematsko uvrstili v posamezne skupine UDK. Slika 4 prikazuje
zastopanost razlinih podroij na podlagi razvrstitve v UDK skupine.
24
im podrobneje natejte tematska podroja, ki jih zbirka zajema. (Npr. medicina, arheologija, slovensko
leposovje, letalstvo, politika ipd.)

88
Slika 4: Tematska podroja UDK skupine
0 Splono
UDK skupine
22
19
1 Filozofija. Psihologija
2 Verstva. Teologija
69
3 Drubene vede. Statistika. (...)
33
5 Matematika in naravoslovne vede
11
6 Uporabne vede. Medicina. Tehnologija
50
7 Umetnost. Razvedrilo. Zabava. port
83
8 Jezikoslovje. Filologija. Knjievnost
64
0
20
40
60
9 Geografija. Biografija. Zgodovina
80
100
t. odgovorov
Najveji dele gradiva v zasebnih knjininih zbirkah prihaja iz UDK skupine 8,

torej s podroja jezikoslovja, filologije in knjievnosti. Sledi podroje drubenih ved
(UDK skupina 3), takoj za njim pa UDK skupina 9 geografija, biografija in
zgodovina. Tematska podroja iz skupine 7 (umetnost, razvedrilo, zabava, port), so
bila omenjena petdesetkrat, sledi podroje matematike in naravoslovnih ved (UDK
skupina 5) ter za njim UDK skupina 1 filozofija in psihologija. Najmanjkrat so
anketirani navedli vsebinska podroja iz UDK skupin 2 (verstva, teologija), 6 (uporabne
vede, medicina, tehnologija) in 0 (splono).
V okviru posameznih UDK skupin smo se v nadaljevanju eleli natanneje
prepriati, katera tematska podroja zajemajo zasebne knjinine zbirke. Zastopanost se
je izkazala kot zelo bogata in raznolika, kar prikazuje Tabela 225. Izkazalo se je, da so v
smislu raznolikosti predmetnih oznak, ki so jih navajali respondenti, najbolj pestro
zastopana podroja iz UDK skupin 3 (Drubene vede), 7 (Umetnost, razvedrilo, zabava,
port), 8 (Jezikoslovje, filologija, knjievnost), z nekoliko skromnejim naborom
predmetnih oznak pa jim sledita skupini 5 (Matematika in naravoslovne vede) in 9
(Geografija, biografija, zgodovina). Najmanje tevilo razlinih predmetnih oznak se je
pojavljalo v okviru UDK skupin 0 (Splono), 1 (Filozofija, psihologija), 2 (Verstva,
teologija) in 6 (Uporabne vede, medicina, tehnologija).
25
Predmetne oznake so navedene padajoe, kar pomeni, da je prva, navedena v posamezni skupini, zbrala najve
glasov, zadnja pa najmanj.

89
Tabela 2: Tematska podroja podrobno
UDK SKUPINA
PODROJA (PREDMETNE OZNAKE)
0 Splono
bibliografije, koledarji, bibliotekarstvo, stenografija
1 Filozofija. Psihologija
filozofija, psihologija, etika
2 Verstva. Teologija
verstvo, teologija, okultne vede
3 Drubene vede
politika, pravo, etnologija, sociologija, drubene vede,

ekonomija, statistika, gospodarstvo, narodne manjine,
demografija, pedagogika, srednje olstvo, javna uprava,
bonton, ljudsko slovstvo
5 Matematika in
naravoslovne vede
6 Uporabne vede.
ivalstvo, naravoslovje, rastlinstvo, biologija, geologija,

matematika, antropologija, fizika
medicina, kuharstvo, kmetijstvo
Medicina. Tehnologija
7 Umetnost. Razvedrilo.
Zabava. port
likovna umetnost, glasba, umetnost, umetnostna zgodovina,

fotografija,
arhitektura,
restavratorstvo,
balet,
ah,
gledalie,
muzikologija,
zbori,
film,
spomeniko
varstvo
8 Jezikoslovje. Filologija.
Knjievnost
leposlovje, jezikoslovje, knjievnost, literarna zgodovina,

slavistika, literarna teorija, esejistika, poezija, primerjalna
knjievnost
9 Geografija. Biografija.
Zgodovina
zgodovina,
domoznanstvo,
geografija,
arheologija,
biografije, arhivistika
esto vpraanje je bilo zaprtega tipa in je ponudilo odgovor na vpraanje na

temo naina popisa zbirk. Ponujenih je bilo ve monosti, pri emer smo nabor
odgovorov oblikovali na podlagi treh osnovnih izhodi: a) da je gradivo obdelano v
sistemu Cobiss, b) da je obdelano na drugaen nain (npr. v lokalnem katalogu) in c) da
ni obdelano. Mone odgovore v primeru vkljuenosti gradiva v Cobiss smo nato
oblikovali v skladu s predpostavkama, da je gradivo obdelano ali kot samostojen korpus
ali kot enakovreden del ostalega fonda, bodisi delno bodisi v celoti. Za morebitne ostale
opcije smo dodali monost Drugo.

90
Kot je razvidno s Slike 5, se je izkazalo, da je najveji dele gradiva (29 %)

popisan v druge vrste katalogu, dostopnem zgolj lokalno v posamezni knjinici.
Nekoliko niji dele (26 %) je delno obdelan kot enakovreden del ostalega knjininega
gradiva, dostopen preko Cobissa. 21 % zasebnih knjininih zbirk ni popisanih, 10 % je
v celoti obdelanih kot enakovreden del gradiva in vkljuenih v Cobiss, 6 % vpraanih pa
se je odloilo za monost Drugo26. V zadnji skupini v celoti kot samostojna zbirka
obdelana v sistemu Cobiss oz. delno kot samostojna zbirka, obdelana v sistemu
Cobissu, se je uvrstil najmanji dele zasebnih knjininih zbirk: 5 % in 3 %.
Slika 5: Nain popisa
V celoti v COBISS (del fonda)
6%
10%
21%
V celoti v COBISS
(samostojna)
Delno v COBISS (del fonda)
5%
Delno v COBISS (samostojna)

26%
Lokalni katalog
29%
3%
Ni popisana
Drugo
V okviru predzadnjega vpraanja nas je zanimal nain postavitve: ali je

zapuina umeena med ostalo gradivo (in posledino na nek nain skrita) ali se
nahaja v posebnem namenskem prostoru oz. policah. Analiza odgovorov27 je pokazala,
da je skoraj polovica (43 %) zasebnih zbirk locirana v posebnih, namenskih prostorih
kot so npr. spominske sobe ali doloeno mesto na oddelku za domoznansko gradivo.
Nekaj manj, 37 % zbirk je pomeanih med ostalo gradivo, 20 % respondentov pa je
izbralo monost Drugo. Najpogosteji odgovori, ki so se pojavljali v tem sklopu, so bili:
arhiv, skladie, druge dislocirane enote oz. lokacije.
26
Respondenti so v okviru te monosti navajali sledee: popis v poseben zvezek, roni popis s spiralno vezavo in
tiskan delovni popis.
27
Slika 6

91
Slika 6: Postavitev zbirk

20%
37%
Med ostalim gradivom

Loeno v posebnem prostoru
Drugo
43%
Kot zadnje nas je zanimalo vpraanje dostopnosti gradiva: ali je na voljo za

izposojo kot obiajno gradivo ali je na voljo zgolj v italnici ali sploh ni na voljo. Slika
7 prikazuje, da je skoraj polovica zbirk (45 %) na voljo v italnici, etrtina (25 %) za
izposojo kot obiajno gradivo, 19 % sploh ni na voljo, 11 % vpraanih pa se je odloilo
za monost Drugo, v okviru katere so navedli, da je gradivo dostopno samo
raziskovalcem, pod posebnimi pogoji oz. ga izposojajo po vnaprejnjem dogovoru.
Slika 7: Dostopnost zbirk

11%
25%
Kot obiajno gradivo
19%
Samo v italnici
Ni na voljo
Drugo
45%
V nadaljevanju je prikazana povezanost med dostopnostjo in nainom postavitve

gradiva. Analizirali smo odgovore in prili do ugotovitev, ki so razvidne s Slike 8.

92
Slika 8: Dostopnost gradiva glede na nain postavitve

90
4
4
80
70
10
60
42
50
17
Drugo (po dogovoru, samo
za raziskovalce ...)
Ni na voljo
40
30
35
20
Na voljo samo v italnici
13
Na voljo kot obiajno

gradivo
33
10
9
0
15
0
Postavljeno med
ostalim gradivom
Loeno v posebnem
prostoru
Drugo (arhiv,
skladie, druge
lokacije)
Knjinice, ki zasebne zbirke hranijo kot del preostalega knjininega gradiva,

torej enakovredno umeene med ostali fond, tovrstno gradivo najvekrat izposojajo
samo italniko. V nekoliko manji meri je gradivo iz zasebnih zbirk na voljo kot
obiajno, zgolj v nekaj primerih pa se je izkazalo, da gradiva iz vrst zasebnih zapuin
ne izposojajo ali ga izposojajo zgolj pod posebnimi pogoji.
V primeru, da knjinice gradivo iz zasebnih zapuin hranijo loeno v posebnem
prostoru ali polici, je v prevladujoem deleu to gradivo na voljo samo italniko. S
polovico manj odgovorov sledi monost, da gradivo sploh ni na voljo, skoraj izenaeni
pa sta monosti, da je gradivo na voljo kot obiajno in da je na voljo pod posebnimi
pogoji.
Knjinice, ki hranijo zasebne knjinine zbirke v arhivu, skladiu ali na kakni
drugi lokaciji, so skoraj v izenaenem obsegu posredovale podatek, da je takno gradivo
na voljo Cobiss v italnici ali pa sploh ni na voljo. V tem primeru, torej da je gradivo
locirano drugje, nobena od knjinic ne omogoa izposoje kot obiajno ali pod
posebnimi pogoji.

93
Rezultati pokaejo zanimivo sliko tudi v smislu iskanja odgovora na vpraanje,

katera vrsta postavitve najbolj govori v prid dostopnosti zasebnih knjininih zbirk.
Pogled na Sliko 8 pokae, da je to nain postavitve zasebnih zbirk med ostalim
gradivom obe monosti, torej italnika izposoja ali izposoja na dom, sta bili v
primerjavi z ostalimi monostmi izbrani najvekrat. Zanimivo pa je, da je tudi v primeru
postavite zbirke loeno v posebnem prostoru visok dele glasov prejela monost
italnike izposoje. Seveda je uporabniku prijazneja monost, e si lahko gradivo
izposodi tudi na dom izkazalo se je, da je v prevladujoem deleu to mogoe le, e je
gradivo iz zasebnih zbirk postavljeno oz. pomeano med ostalo gradivo. V primeru
zbirk, ki so locirane v posebnem prostoru ali polici, kot reeno, pri odgovorih
respondentov prevladuje italnika izposoja, monost izposoje na dom pa je bila izbrana
najmanjkrat in je tako na zadnjem mestu. Prej je torej mogoe, da takno gradivo ni na
voljo, kot pa da je na voljo kot obiajno.
Naslednje, kar smo skuali odkriti s podrobnejo analizo odgovorov, je povezava
med dostopnostjo in nainom popisa zbirk. Izsledke prikazuje Slika 9.

94
Slika 9: Dostopnost gradiva glede na nain popisa

70
0
4
60
50
12
40
37
10
2
30
14
20
26
0
2
1
10
13
0
1
5
4
21
16
8
1
V celoti v
V celoti v
Delno v
Delno v
COBISS (del
COBISS
COBISS (del
COBISS
fonda)
(samostojna)
fonda)
(samostojna)
5
0
Lokalni
katalog
0
4
2
0
Ni popisana Drugo (roni

popis...)
Na voljo kot obiajno gradivo
Na voljo samo v italnici
Ni na voljo
Drugo (po dogovoru, samo za raziskovalce ...)
Analiza rezultatov je pokazala naslednje: ko gre za gradivo, ki je v celoti

obdelano v sistemu Cobiss kot enakovreden del knjininega fonda, je takno gradivo
tudi v prevladujoem deleu na voljo kot obiajno. Samo v dveh primerih gradivo iz
zasebnih zbirk ni na voljo, v enem pa zgolj v italnici.
V primeru, da so zasebne zbirke v celoti obdelane v sistemu Cobiss kot
samostojne zbirke (v okviru doloene knjinice), so v priblino enakem deleu dostopne

95
kot obiajno ali pa samo v italnici. V enem primeru je respondent podal odgovor, da
zbirka ni dostopna.
Zasebne zbirke, ki so v Cobiss vkljuene kot enakovreden del gradiva, a so
obdelane zgolj delno, so v najveji meri na voljo samo v italnici. Ob tem velja omeniti,
da je bila ta skupina zastopana najtevilneje. Nekoliko manji dele iz te skupine je na
voljo kot obiajno gradivo, v nekaj primerih pa smo zasledili odgovor, da niso
dostopne.
Zbirke, ki so v Cobiss vkljuene samostojno v okviru doloene knjinice in
obdelane delno, so veinoma na voljo italniko. Samo ena je na voljo kot obiajno
gradivo.
V primeru popisa zasebnih zapuin v drugi vrsti kataloga, ki je dostopen samo
lokalno, je stanje nekoliko bolj razgibano: gradivo je na voljo veinoma v italnici, pri
emer to skupino lahko po tevilnosti postavimo ob bok prej omenjeni (delna
vkljuenost v Cobiss kot enakovreden del fonda) ti skupini sta zbrali najve glasov.
Polovico glasov manj, a v skoraj enakem obsegu, se je pojavljalo pri monosti, da
gradivo ni na voljo oz. monosti Drugo (po dogovoru, samo za raziskovalce ipd.). V
najmanjem deleu je to gradivo na voljo kot obiajno.
V primeru, da zasebna zbirka ni popisana, je bil dele odgovorov pri monosti
izposoje v italnico oz. za opcijo, da zbirka ni na voljo, skoraj izenaen. Dva odgovora
smo beleili v okviru izposoje pod posebnimi pogoji, npr. samo raziskovalcem itd.
Zadnja skupina, v okviru katere nas je zanimala povezava med nainom popisa
in dostopnostjo, je skupina Drugo oz. variante, ki so jih respondenti navajali kot
alternativne naine popisa (roni popis, spiralna vezava itd). Tiste zbirke, ki sodijo v to
skupino, bodisi sploh niso na voljo ali so na voljo zgolj v italnici; obseg tovrstnih
odgovorov je bil skromen.
e si nekoliko poblie ogledamo, katero gradivo je javnosti najbolj dostopno (za
izposojo domov ali v italnico), se izkae, da so to zasebne zapuine, ki so vkljuene v
Cobiss in zgolj delno obdelane, v najveji meri pa so dostopne italniko. Sledijo jim
zbirke, ki so obdelane v lokalnem katalogu in prav tako v najveji meri dostopne samo
italniko, za njimi pa zbirke iz prve skupine (vkljuene v Cobiss in delno obdelane), ki
so v najveji meri na voljo kot obiajno gradivo. Zanimivo je, da si etrto mesto na
lestvici delijo zbirke, ki niso popisane, a so vseeno na voljo italniko, ter zbirke, ki so v

96
celoti obdelane v Cobissu kot enakovreden del knjininega fonda in tudi na voljo kot
obiajno gradivo gre za dva skrajna pola, ki sicer nista zbrala najvejega tevila
glasov, vendar je tevilo le-teh skoraj izenaeno. Na repu lestvice so zbirke z najmanj
glasovi: delno vkljuene Cobiss kot samostojne zbirke in na voljo italniko, v celoti
vkljuene v Cobiss kot samostojne zbirke in na voljo italniko ali kot obiajno gradivo,
popisano v lokalnem katalogu in na voljo kot obiajno gradivo, rono ali drugae
popisane, a niso na voljo, ter nepopisane, vendar na voljo po dogovoru. Izkazalo se je
torej, da so monosti zelo raznolike.
7. 6 RAZPRAVA
Zasebne knjinine zbirke so v mnogih pogledih nekaj posebnega. Njihove javne
sorodnice so, kakor pove e ime, namenjene najiremu krogu ljudi, medtem ko so
zasebne izvorno namenjene le peici. Gradivo, ki ga vsebujejo, je odraz zbirateljskih
elja in interesov njihovih lastnikov, zato so te zbirke specifine narave. Vsaka
predstavlja svojevrsten kamenek v mozaiku, zato jih med seboj ne gre enaiti.
Njihovo poslanstvo lahko razumemo v tem, da ohranjajo najrazlineje vsebine
in vrste gradiva, ki so se ravno zaradi vztrajnosti in raznovrstnih zbirateljskih elja
dolga desetletja prebijale skozi as. etudi je v strokovni javnosti prisotno zavedanje o
njihovem obstoju in pomenu, podrobnosti o njih niso splono znane. Vpraanje, ki se je
na tem mestu pojavilo kot samoumevno, se tie njihovih znailnosti, in sicer z vidika
obsega, vrst gradiva, tematskih podroij Raziskava je pokazala, da je v okviru
zasebnih zapuin prisotna visoka raven pestrosti z vseh vidikov raziskovalnega
vpraanja na temo znailnosti; zasebne knjinine zbirke vsebujejo vse vrste gradiva
glede na tipologijo, prav tako so vsebinsko zastopana vsa podroja, pri emer nekatera
izstopajo, druga manj. Izsledke smo v zgoeni in pregledni obliki tabelarino prikazali
v Tabelah 3 in 4.
Glede na to, da so zasebne zbirke prvenstveno namenjene ojemu krogu ljudi
(npr. lanom neke druine) in postanejo javne ele v trenutku, ko jih primarni lastnik
preda v upravljanje eni od javnih knjinic, se je kot naslednje zastavilo vpraanje
njihove vkljuenosti v javnost. Izhajali smo iz predpostavk, da so zbirke bodisi na nek
nain popisane bodisi niso popisane, ter da v slovenskem prostoru v primeru popisanosti
zbirke obstajata dve monosti: da so popisane oz. vkljuene v sistem Cobiss ali pa so

97
popisane na kaken drug nain, s pomojo drugega sistema, ki je dostopen ojemu

krogu ljudi oz. samo lokalno v posamezni knjinici. Dalje smo razmiljali tudi v smeri
obsega, v katerem je zbirka obdelana ali je obdelana delno ali v celoti. Na podlagi
obstojeih predpostavk so bile oblikovane kategorije integriranosti zasebnih zapuin v
zbirke javnih knjinic, kjer se je izkazalo, da so v slovenskem prostoru mone vse
natete opcije, e ve, odkrili smo tudi nekaj variacij, ki jih nismo priakovali. Izsledke
v zgoeni obliki prikazuje Tabela 4.
Zadnje vpraanje je odkrilo odgovor na temo dostopnosti zbirk glede na nain
postavitve in obdelave. Domnevali smo, da so zbirke, ki so vkljuene v Cobiss in
postavljene med ostalo gradivo, najbolj dostopne (na voljo za izposojo kot obiajno
gradivo), prav tako zbirke, ki so obdelane v Cobissu in postavljene loeno v posebnem
prostoru (na voljo kot obiajno gradivo ali vsaj v italnici). Najmanj dostopne naj bi bile
zbirke, ki so neobdelane in bodisi postavljene loeno bodisi shranjene kje drugje (npr. v
skladiu).
Na podlagi zgornjih raziskovalnih vpraanj smo tako oblikovali tri hipoteze:
Zasebne knjinine zbirke vsebujejo gradivo razlinih vrst in vsebin.
Zasebne knjinine zbirke so v javnost integrirane na razline naine.
Njihova dostopnost za uporabnike je odvisna od naina popisa in postavitve
zbirke.
Prvo hipotezo, Zasebne knjinine zbirke vsebujejo gradivo razlinih vrst in
vsebin, potrjujemo. Analiza rezultatov je pokazala, da zasebne zbirke, ki jih hranijo
javne knjinice, odlikuje velika pestrost in raznovrstnost predvsem v smislu tematskih
podroij, pri emer najbolj prednjaijo jezikoslovje, knjievnost in filologija, sledijo
drubene vede ter zgodovina, geografija in biografije zbirke vsebujejo najve gradiva
z omenjenih podroij. Razlino zastopane so tudi v smislu obsega, saj se je izkazalo, da
njihov obseg varira od samo nekaj deset enot, pa vse do 10.000 enot. Najpogosteje
zasebne zbirke obsegajo od 100 do 500 enot oz. od 1.000 do 5.000 enot. Glede vrst
knjininega gradiva, ki ga vsebujejo, se je izkazalo, da vsebujejo vse vrste, pri emer je
razveseljivo, da se mnoge od njih lahko pohvalijo z gradivom, ki v javnih knjinicah ni
ravno obiajno, npr. razglednice, rokopisi, fotografije, separati ...

98
Drugo hipotezo, Zasebne knjinine zbirke so javno dostopne na razline

naine, prav tako potrjujemo. Rezultati so pokazali, da so zasebne knjinine zbirke
razlino vkljuene v zbirke javnih knjinic glede na nain popisa, postavitve in
monosti izposoje oz. dostopnosti. Glede naina popisa so se knjinice odloale za vse
kategorije, ki smo jih ponudili, izkazalo pa se je, da prevladuje kategorija popisa v
lokalnem katalogu oz. v katalogu, dostopnem zgolj v doloeni knjinici, ki z zasebno
zbirko razpolaga. Priblino etrtina zasebnih zbirk v okviru zbirk javnih knjinic je
vkljuena v Cobiss, in sicer kot enakovreden del ostalega knjininega fonda, a zgolj
delno obdelana. Dobra petina zasebnih knjininih zapuin ni obdelana, kar pomeni, da
zanje predpostavka o javni dostopnosti ne velja. Veina zbirk pa je dostopnih.
Z vidika postavitve se je izkazalo, da so zasebne zbirke v knjinicah postavljene
v okviru priakovanj bodisi pomeane med ostalo gradivo bodisi hranjene loeno v
namenskih prostorih oz. posebnih (spominskih) sobah, petina odgovorov pa je
sporoala, da zasebne zbirke tudi hranijo na drugane naine: v arhivu, skladiu ali
drugih dislociranih enotah.
Tudi v smislu dostopnosti zbirk potrjujemo domnevo o raznolikosti, saj so
knjinice izbirale vse ponujene monosti, med katerimi vodi italniki nain izposoje,
dodale so pa tudi svoje predloge, in sicer je bila kot alternativa najvekrat omenjena
izposoja na podlagi
vnaprejnjega dogovora, pod posebnimi
pogoji, samo
raziskovalcem ipd. Za slabo petino zbirk se je izkazalo, da ni na voljo za izposojo.

Tretja hipoteza se je glasila: Dostopnost zasebnih knjininih zbirk za
uporabnike je odvisna od naina popisa oz. postavitve zbirke. Tudi slednjo potrjujemo,
saj se je izkazalo, da tako nain obdelave zbirk kot tudi tip postavitve pogojujeta
njihovo dostopnost za uporabnike. Zasebne knjinine zbirke so uporabnikom najbolj
dostopne (oz. dostopne pod enakimi pogoji kot ostalo knjinino gradivo), e so
postavljene med ostalo gradivo. V primeru, da so locirane v drugem namenskem
prostoru ali med ostalim gradivom, so v najveji meri na voljo italniko, za izposojo pa
niso na voljo v primeru, da so locirane drugje. Potrdili smo tudi povezavo med
dostopnostjo in nainom obdelave gradiva zbirke, ki so dostopne kot obiajno
gradivo, so vkljuene v Cobiss kot del sicernjega knjininega fonda, obdelane pa
bodisi delno bodisi v celoti. Podobno je pri monosti izposoje v italnico zbirke so ali

99
delno obdelane v Cobissu kot enakovreden del gradiva ali popisane v lokalnem
katalogu. Zbirke, ki niso obdelane, pa tudi niso na voljo za izposojo oz. so na voljo
zgolj v italnici.
Eden izmed namenov raziskave je bil torej prikazati znailnosti zasebnih
knjininih zbirk ter kategorije vkljuenosti v zbirke javnih knjinic glede na razline
kriterije. Slednje pregledneje prikazujeta spodnji tabeli.
Tabela 3: Znailnosti zasebnih knjininih zbirk
ZNAILNOST
OPIS
Obseg
Prevladujeta skupini 100500 in 1.0005.000 enot
Vrsta gradiva
Prevladuje strokovno gradivo
Tematska podroja
Prevladujejo UDK skupine oz. podroja:

8 (leposlovje, jezikoslovje, knjievnost, literarna zgodovina,
slavistika, literarna teorija, esejistika, poezija, primerjalna
knjievnost),
3 (politika, pravo, etnologija, sociologija, drubene vede,
ekonomija,
statistika,
gospodarstvo,
narodne
manjine,
demografija, pedagogika, srednje olstvo, javna uprava, bonton,

ljudsko slovstvo),
9 (zgodovina, domoznanstvo, geografija, arheologija, biografije,
arhivistika),
7 (likovna umetnost, glasba, umetnost, umetnostna zgodovina,
fotografija, arhitektura, gledalie, zbori, film, restavratorstvo,
balet, ah, muzikologija, spomeniko varstvo),
5 (ivalstvo, naravoslovje, rastlinstvo, biologija, geologija,
matematika, antropologija, fizika),
1 (filozofija, psihologija, etika).
Nain popisa
Veinoma v drugih katalogih, dostopnih lokalno ali delno

obdelane v Cobissu kot enakovreden del knjininega fonda
Nain postavitve
Veinoma loeno od ostalega gradiva, v posebnem prostoru
Dostopnost
Prevladuje izposoja v italnici

100
Tabela 4: Kategorije integriranosti zasebnih knjininih zbirk v zbirke javnih

knjinic
GLEDE NA NAIN POPISA

V celoti v Cobissu kot samostojna zbirka
V celoti v Cobissu kot enakovreden del gradiva
Delno v Cobissu kot samostojna zbirka
Delno v Cobissu kot enakovreden del gradiva
Druga vrsta kataloga, dostopna samo lokalno
Roni popis
GLEDE NA NAIN POSTAVITVE

Med ostalim gradivom
Loeno v posebnem prostoru
V skladiu, arhivu
GLEDE NA NAIN IZPOSOJE

Kot obiajno gradivo
V italnici
Po dogovoru, pod posebnimi pogoji

101
EKSPERIMENTALNA BAZA ZASEBNIH KNJINIC V

SISTEMU COBISS
8. 1 PREDSTAVITEV
V slovenskem prostoru e skoraj desetletje obstaja skupina zasebnih knjininih
zbirk v pravem pomenu besede, torej zbirk, ki so fizino locirane v zasebnih prostorih
njihovih lastnikov in javnosti niso na voljo za izposojo. Zbirke so kot eksperimentalna
baza vkljuene v sistem Cobiss ter strokovno obdelane, kar omogoa zanimiv pregled
nad njihovimi vsebinami, vrsto gradiva in nainom, kako so organizirane. Ker gre za
zbirke, ki v javnost niso vkljuene na isti nain kot njihove sorodnice iz javnih knjinic,
jih kot zanimivost predstavljamo loeno.
Eksperimentalna baza zasebnih knjininih zbirk predstavlja eno od baz
podatkov v okviru sistema Cobiss in je nekakna posebnost v tem smislu, da gre za
primer specializirane referenne baze podatkov, ki vsebuje bibliografske podatke,
potrebne za identifikacijo primarnih dokumentov. Javnosti za razliko od ostalih
podatkovnih baz ponuja zgolj informacijo o tem, ali razpolaga z doloenim gradivom,
medtem ko samo gradivo uporabnikom ni prosto fizino dostopno oz. ni na voljo za
izposojo. Lastniki kot razlog za vkljuitev v sistem Cobiss navajajo predvsem vejo
preglednost oz. dostopnost informacij o svojem gradivu (lokacija, prisotnost doloenega
avtorja oz. naslova ipd.).
Podatki o zbirki so zbrani sistematino in organizirano ter sluijo
poizvedovanju; vsebujejo besedilne podatke v strukturirani obliki. Zbirka je na voljo
on-line, njena vsebina pa se spreminja in dopolnjuje. Gre torej za knjinini katalog, po
katerem uporabniki poizvedujejo s pomojo programske opreme OPAC, s ciljem
ugotoviti, ali knjinica razpolaga z elenim gradivom, ter pridobiti morebitne druge
podatke o njem. Bibliografski podatki so na ustrezen nain pretvorjeni v podatkovni
format sistema, pri emer igrajo glavno vlogo katalogizacijska pravila, na podlagi
katerih katalogizatorji opravijo vnos.

102
8. 2 ZNAILNOSTI
8. 2. 1 Tematska podroja
Podatkovno zbirko zasebnih knjinic v sistemu Cobiss trenutno28 sestavlja 17
knjininih zbirk zasebnikov; zbirke so strukturirane glede na tematsko podroje oz.
lastnitvo. Poizvedovanje preko spletnega servisa COBISS/OPAC je mogoe v celotni
bazi ali zgolj v okviru posamezne zbirke (uporabnik s klikom s seznama vseh izbere
dotino zbirko, po kateri eli poizvedovati). Vnose bibliografskih zapisov v bazo
zasebnih zbirk opravlja skupno osem katalogizatorjev, zbirke pa so si vsebinsko zelo
razline in obsegajo naslednja podroja:
teologija,
motociklizem in speedway,
slovenske razglednice,
molitveniki in stareje knjige,
antina zgodovina,
drobni tiski korokih Slovencev in dvojezine razglednice,
arheologija in epigrafika,
stare knjige,
filozofija, psihiatrija, alkoholizem, psihologija in sorodne vede
botanika in gradbenitvo,
numizmatika, arheologija, kulturna zgodovina in zgodovina,
cerkveno pravo
stari tiski in beletristika,
stripi,
politika, politina zgodovina, zbirateljstvo in numizmatika,
odbojka.
Gradivo z omenjenih podroij predstavlja prevladujoi del fonda zbirk, ki ga
dopolnjujejo e publikacije z drugih strokovnih podroij (zajete so takoreko vse
skupine UDK), leposlovje, avdio-video gradivo ipd.
28
Stanje v juniju 2010.

103
8. 2. 2 Urejenost gradiva
Glede na to, da se zbirke, razen dveh izjem, nahajajo v zasebnih prostorih
njihovih lastnikov, se naini postavitev gradiva med seboj zelo razlikujejo. Podrejeni
oz. prilagojeni so uporabi gradiva z vidika njenih uporabnikov, tj. lastnikov zbirk ter
prostorskih kapacitet. Iz ifranta programske opreme COBISS3, s katero katalogizatorji
opravljajo vnos zaloge gradiva, je razvidno, da se trenutno aktivno uporabljajo ifranti
za 15 zbirk29, medtem ko ifranti za 2 zbirki e niso bili aktivirani. Od skupno 15-ih
aktivnih zbirk je veina (12) postavljenih po sistemu numerus currens, pri emer sta dve
v okviru slednjega e dodatno razdelani glede na format30. Preostale 3 zbirke sledijo
tradicionalni postavitvi po vrstilcih UDK oz. podronih tematskih skupinah.
Vsebina interne oznake v aplikaciji COBISS3 kae na to, na kaken nain so si
lastniki zbirk zamislili njihovo (fizino) postavitev v prostoru. Monosti so zelo
razline, od povsem preprostih poimenovanj oznak (omare, police) po zaetnicah imena
lastnika (npr. JS Jaroslav ael) do zelo kompleksnih oznak posameznih prostorov, v
okviru katerih je gradivo postavljeno bodisi v okviru tematskih podroij po abecednem
redu avtorjev bodisi zaporedno po tekoi tevilki. V nadaljevanju navajamo nekaj
primerov oznak31 postavitev za gradivo v vejem obsegu (300 in ve enot):
Omara A, Omara B, Omara C, Omara D ...

I. omarica I, II. omarica II, III. omarica III ...
R1 raritete, R2 stareje knjige, S1 noveje knjige, T1 omara T1 ...
G1 galerija regal 1, G2 galerija regal 2, H1 hodnik regal 1, H2 hodnik
regal 2, KA1 klet A regal 1, KB1 klet B regal 1, ST1 soba T regal 1 ...
KL-HO klet hodnik, N0-OR nadstropje 0 ordinacija, N1-DS nadstropje 1
delovna soba, N1-PS nadstropje 1 planinska soba, N2-O1 nadstropje 2
omara 1, N2-O4 nadstropje 2 omara 4
A numizmatika, B politika, C zbirateljstvo, D zgodovina, E splono ...
ml mlaji, st stareji ...
29
Stanje v maju 2010.

Na voljo so tirje formati, in sicer: a) do 18 cm, b) od 19 do 24 cm, c) od 25 do 32 cm in d) nad 32 cm.
31
Stanje z dne 30. 5. 2010.
30

104
Posebnost v smislu organiziranosti oz. postavitve gradiva predstavljata zbirki

Ane in Jaroslava ala32 (antina zgodovina) ter Marjete in Petra Kosa33 (antina
zgodovina, arheologija, epigrafika), ki sta sicer vkljueni v bazo zasebnih knjininih
zbirk, vendar sta fizino kot corpus separatum locirani v Narodnem muzeju Slovenije.
V ostalih primerih je gradivo locirano v zasebnih prostorih njihovih lastnikov.
8. 2. 3 Obseg fonda
Skupen obseg gradiva, vkljuenega v bazo zasebnih zbirk v okviru sistema
Cobiss, znaa 31.345 enot34. tevilke se v primeru vpogleda v stanje zaloge za
posamezno zbirko zelo razlikujejo; z najobirnejim obsegom fonda se lahko pohvali
zbirka Marjete in Teodorja Domeja, in sicer s kar 12.988 enotami35.
Obseg gradiva se od zbirke do zbirke razlikuje. Zanimalo nas je, s koliko gradiva
razpolagajo zasebne knjinine zbirke. Zbirke smo po zgledu raziskave, opravljene v
javnih knjinicah, ter na podlagi rezultatov, ki so nam jih posredovali lastniki, razvrali
v pet razredov; zbirki, ki gradiva e nimata inventariziranega, v analizi nista bili
upotevani.
Razvrstitev zbirk v posamezne skupine je pokazala sledee stanje: najveji dele
zasebnih zbirk, in sicer 33 % (5 zbirk) razpolaga z do 100 enot. Sledijo jim zbirke od
100 do 500 enot (27 % oz. 4 zbirke), nato zbirke od 1.000 do 5.000 enot (20 % oz. 3
zbirke) ter na predzadnjem mestu zbirke z ve kot 5.000 enotami (13 % oz. 2 zbirki).
Najmanji dele zbirk (7 % oz. 1 sama zbirka) obsega od 500 do 1.000 evidentiranih
enot. Na podlagi tovrstnega hitrega prikaza bi torej lahko zakljuili, da se tevilo enot v
zasebnih knjininih zbirkah, vkljuenih v sistem Cobiss, v povpreju giblje do 100 oz.
med 100 in 500 enotami. Vsekakor je zanimiv podatek, da takne zbirke lahko obsegajo
tudi po ve tiso enot omenili smo e rekorderko z ve kot 10.000 knjigami 36.
Seveda pa je potrebno upotevati, da je tevilo zbirk, trenutno vkljuenih v sistem
Cobiss, tako majhno, da zgornjega sklepa ni mogoe posploiti; s kako obsenimi fondi
32
Jaroslav ael (19241988), slovenski zgodovinar in epigrafik, Ana ael (19212001), zgodovinarka in klasina
filologinja. Strokovni del svojega fonda (ne vkljuujo beletristike) sta podarila numizmatinemu kabinetu
Narodnega muzeja Slovenije (NMS), kjer so se odloili za vkljuitev v bazo zasebnih knjininih zbirk.
33
Peter Kos (1950), arheolog in numizmatik in Marjeta Kos, arheologinja. Del svoje zasebne zbirke (strokovno
gradivo) sta po zgornjem vzoru podarila numizmatinemu kabinetu NMS, kjer so zbirko prav tako vkljuili v bazo
zasebnih knjinic v sistemu Cobiss z namenom, da bi bila dostopna iri javnosti.
34
35
36
Upraviena je domneva, da v Sloveniji obstaja e ve tako obsenih zbirk, ki javnosti niso znane.

105
se lahko pohvalijo slovenski zbiratelji knjig, ki gradivo hranijo v svojih domovih, bi

pokazala ele ira in bolj sistematina raziskava, ki bi vkljuevala tudi zbirke, ki niso
vkljuene v sistem Cobiss.
Slika 10: Razvrstitev zbirk glede na obseg gradiva

13%
33%
1-100 enot
100-500 enot
20%
500-1.000 enot
1.000-5.000 enot
Ve kot 5.000 enot
7%
27%
Ob tem je potrebno opozoriti e, da so v okviru obstojeih zasebnih zbirk v

sistemu Cobiss tudi take, pri katerih proces vnosa gradiva v bazo ni zakljuen
(retrospektivna obdelava gradiva e poteka) ali je bil iz kakrnegakoli razloga
prekinjen37. Slednje v konni fazi vpliva na podatek o (realnem oz. dokonnem) obsegu
gradiva v podatkovni bazi Cobiss je vidno zgolj gradivo, ki je katalogizirano oz.
inventarizirano, dejanski (konni) obseg zbirke pa v takih primerih ni natanno znan. O
konni tevilki je teko govoriti, saj so tudi zasebne knjinine zbirke ivi organizmi,
katerih fondi z nakupi novih naslovov rastejo in se dopolnjujejo.
8. 2. 4 Vrsta gradiva
V bazi oz. vkljuenih zasebnih zbirkah glede na vrsto gradiva po priakovanjih
prevladujejo monografske publikacije, in sicer strokovno gradivo, nekoliko manj je
leposlovja. V priblino enakem deleu so zastopane serijske publikacije in neknjino
37
Eden od tovrstnih primerov je npr. zbirka dr. Janeza Ruglja, ki naj bi po lastnikovi oceni obsegala 10.000 enot
(strokovnih monografij, beletristike in serijskih publikacij), vendar je bil proces katalogizacije gradiva zaradi smrti
lastnika prekinjen.

106
gradivo, pri katerem so lastniki navajali razglednice, rokopise, separate, DVD-je, CD-je
Slika 11: Vrsta gradiva

16%
Strokovno gradivo
13%
43%
Leposlovje
Serijske publikacije
Neknjino gradivo
28%
Zasebne knjinine zbirke, vkljuene v sistem Cobiss, so torej v mnoici svojih

ostalih (javnih) sorodnic novost in posebnost, njihovi zakladi relativno neznani, zato je
vpraanje njihove strokovne obravnave in dostopnosti smiselno. Glede na to, da fizino
tovrstne zbirke praviloma niso dostopne oz. so informacije o njih na voljo zgolj preko
kataloga, ostaja zaenkrat na podroju podatkov o vsebini kljuna vloga katalogizatorja,
njegova strokovna usposobljenost ter razumevanje katalogizacijskih pravil, e pred tem
pa seveda elja lastnika zbirke po ureditvi ter njegova pripravljenost za vkljuitev v
javno dostopen katalog. Zato se pojavlja pomislek, predvsem v primeru tovrstnih zbirk
kakne so alternative oz. morebitni drugaen nainu popisa, ki bi tako lastnikom kot
drugi zainteresirani javnosti omogoal preprosteji (hitreji, ceneji) popis. Knjino
zbirateljstvo ima tudi pri nas dolgo in bogato tradicijo, ki se nadaljuje iz roda v rod in z
razvojem digitalne tehnologije ter dostopnostjo informacijskih servisov dobiva nove
razsenosti.

107
ZAKLJUEK
Na tem svetu je v ljudeh mnogo strasti in mnogokrat tudi mnogo ljubezni. Ena izmed
teh ljubezni ne sega visoko v nebo, vendar je zakoreninjena globoko, tako da as
njenega ustva sije navznoter v loveka in seva navzven v arnem krogu razumevajoe
svetlobe. Ta ljubezen je strast posebne sorte: zagledanost in zaljubljenost v knjige.
Neko je bilo teh arnih ljubimcev zagotovo, kot pria zgodovina, veliko, vendar se e
tudi dandanes najdejo mnogi, ki preivijo svoj vek s knjigo in se medtem njihova
ljubezen ne postara in ne utrudi samo poglablja se, menjava morda zunanje oblike,
zori in plemeniti zaljubljenca in ljubezen samo.
Tone Pavek
Zgornje misli, ki smo si jih izposodili iz uvoda v Dolarjevo knjigo Prijateljice

imam , so pravzaprav odgovor na vpraanje, zakaj. Zakaj zbiramo danes in kaj je k
kopienju knjig okoli sebe nagovarjalo nae predhodnike? Gotovo se eden od razlogov
skriva tudi v zgornjem besedilu. Nesporno dejstvo pa ostaja, da so tako nae
predhodnike irom po svetu kot tudi slovenske mislece k snovanju osebnih knjinic
gnali precej podobni motivi. Eden od teh je bila vsekakor elja po znanju in irjenju
obzorij. Zasebne knjinice in njihove zbirke so bile v veliko primerih ogledalo podroij,
na katerih so delovali in v noveji dobi e delujejo njihovi lastniki. Predvsem pri nas se
po napisanem zdi, da v zgodovini slovenskega zasebnega knjinega zbirateljstva
pravzaprav ni posameznika, ki bi zbiral izkljuno zaradi statusa ali potrebe po zunanji
podobi, saj vsaka nova knjiga pomeni odpoved neki drugi dobrini ali dejavnosti. Svet se
nenehno spreminja in z njim sistem vrednot, preprianj in navad. Zato so zasebne
knjinine zbirke s svojo pestrostjo toliko bolj dragocene. Vsem gre neprecenljiva
zasluga za ohranitev knjig, predstavnikov nekega obdobja. To so nemi, a
najpomembneji glasniki polpretekle zgodovine in na njih naj se tega zavedamo ali ne
stoji vse loveko vdenje.
Proces odkrivanja in razkrivanja slovenskih zasebnih zbirk se pravzaprav ele
zaenja. Razmiljanje o njihovem mestu in statusu je zato smiselno in temeljno. Sode
po trenutnem stanju se zdi, da so slovenske zbirke, ki so bile neko last zasebnikov,
potisnjene na dno seznama opravil in projektov, s katerimi se ukvarjajo slovenski

108
bibliotekarji. Slednje ob venih teavah s pomanjkanjem finannih sredstev in

kadrovski podhranjenosti, kar je pogosto glavni razlog za neizvajanje, zamrznitev ali
ukinitev dodatnih projektov kamor vodilni v slovenskih knjinicah uvrajo skrb za
posebne zbirke niti ni tako udno. Pojavlja se tudi vpraanje pregleda nad njimi, saj
podatki o njih veinoma niso dostopni preko spleta, temve zgolj lokalno v knjinici, ki
zbirko hrani. Tako ostaja vtis, da se tovrstni zakladi nahajajo skriti pred omi javnosti.
Zadnje, a ni manj zanimivo vpraanje pa se tie zasebnih zbirk, ki jih hranijo zbiratelji
v svojih domovih in imajo status zasebnih knjinic v pravem pomenu besede. Za
slednje, razen nekaj izjem, lahko trdimo, da so popolna neznanka. Slednje ponuja
mnoge monosti za nova vpraanja in izzive, npr. kako te zbirke (najhitreje in
najceneje) popisati, ali je to njihovim lastnikov sploh v interesu in kakne zaklade
pravzaprav vsebujejo. Slovenske bibliotekarske strokovnjake torej na podroju
umeanja zasebnih knjininih zbirk med ostalo gradivo aka popotovanje, zanimivo v
mnogih pogledih.

109
10 VIRI IN LITERATURA
ADAM, L. (1998). Knjinica Matije opa: diplomska naloga. Radovljica: [L.
Adam].
AGEE, J. (2007). Acquisitions go global: an introduction to library collection
management in the 21st century. Oxford: Chandos. ISBN 1-84334-327-4.
ALTHUSSER, L. (2000). Izbrani spisi. Ljubljana: Zaloba /*cf. ISBN 961
6271253.
AMBROI, M. (2008). Anketna metoda. V: Raziskovalne metode v
bibliotekarstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Str.
2352. ISBN 978-961-237-127-2
AMBROI, M., BADOVINAC, B. (2009). Knjinice dodana vrednost za
uporabnike in okolje = Libraries added value to the users and environment. V:
Knjiniarji in knjinice: dodana vrednost okolju: zbornik referatov =
Librarians and libraries: added value to the environment: proceedings.
Ljubljana: Zveza bibliotekarskih drutev Slovenije. Str. 1142.
APARAC GAZIVODA, T. (1993). Teorijske osnove knjinine znanosti.
Zagreb: Filozofski fakultet, Zavod za informacijske studije Odsjeka za
informacijske znanosti. ISBN 9531750165.
BAHOR, S. (2009). Skriti knjini zakladi. Ljubljana: Narodna in univerzitetna
knjinica: Tuma. ISBN 978-961-6682-51-0.
BAKER, S. L., WALLACE, K. L. (2002). The responsive public library: how to
develop and market a winning collection. Englewood: Libraries unlimited. ISBN
1-56308-648-4.
BARBERO, A. (2006). Carlo Magno: un padre dell'Europa. Roma; Bari: Gius.
Laterza & Figli. ISBN 88-420-7212-5.
BARNARD, T. (2006). Libraries and collectors, 17001800. V: The Oxford
history of the Irish book: the Irish book in English, 15501800. Oxford: Oxford
University Press. Str. 111134. ISBN 0-19-924705-6.

110
BASBANES, N. A. (1999). A gentle madness: bibliophiles, bibliomanes and the

eternal passion for book: with a new preface. New York: H. Holt. ISBN 0
805061762.
BATTLES, M. (2004). Library: an unquiet history. London: Vintage. ISBN 0099-43707-4.
Baze podatkov o slovenskih knjinicah (COLIB.SI): Zasebne zbirke knjinice.
Pridobljeno 15. 9. 2010 s spletne strani:
http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?id=1346283040546172.
Bibliotekarski terminoloki slovar. (2009). Ljubljana: Zveza bibliotekarskih
drutev Slovenije: Narodna in univerzitetna knjinica. ISBN 978961616255
5.
Belgijska kraljeva knjinica zgodovina.
http://www.kbr.be/informations/histoire_fr.html
BERI, B. (2000). O knjigah in knjiniarstvu: razvojne tudije in analize.
Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo. ISBN 961227
0740.
BERNER, A. (1987). Reorganizational priorities for the private library:
achieving excellence through change. Special libraries, let. 78, t. 1, str. 2128.
BOHINEC, V. (1957). Zgodovina knjige, knjinic in tiska. Ljubljana: Narodna in
univerzitetna knjinica.
BRADFORD, G. (2000). Introduction. V: The politics of culture: policy
perspectives for individuals, institutions, and communities. New York: New
Press. Str. 1114. ISBN 1-56584-572-2.
BREZNIK, M. (2009). Kultura danajskih darov: od mecenstva do avtorstva.
Ljubljana: Sophia. ISBN 978-961-6768-06-1.
BUDIN, B. (2003). Knjinica Janeza Vajkarda Valasora. V: Knjinica, let. 47,
t. 4, str. 99112.
BURGAN, M. (2007). J. Pierpont Morgan: industrialist and financier.
Minneapolis: Compass Point Books. ISBN 978-0-7565-1890-5.
BUSHA, C. H., HARTER, S. P. (1980). Research methods in librarianship. San
Diego: Academic Press. ISBN 0121475506.

111
CASSON, L. (2001). Libraries in the ancient world. New Haven; London: Yale
University Press. ISBN 0-300-08809-4.
CELIJA, N. D. (1996). Ciljne informacije v elektronskih knjinicah klju za
uinkovito prehitevanje konkurence. Ljubljana: Bonex. ISBN 9616019074.
CLAYTON, P. R., GORMAN, G. E. (2001). Managing information resources in
libraries: collection management in theory and practice. London: Library
Association. ISBN 1-85604-297-9.
COLE, R. C. (1974). Private libraries in eighteenth-century Ireland. V: The
library quarterly, let. 44, t. 3, str. 231247.
DI MAGGIO, P. (2000). Social structure, institutions and cultural goods: the
case of United States. V: The politics of culture: policy perspectives for
individuals, institutions, and communities. New York: New Press. Str. 3862.
ISBN 1-56584-572-2.
DIMOVSKI, V. (2002). Management neprofitnih organizacij. V: Management:
nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta. Str. 694737. ISBN 961636376
X.
Directory IFLA. (2002). The Hague: IFLA Secretariat. ISSN 00746002.
DOLAR, J. (1982). Spomin lovetva. V Ljubljani: Cankarjeva zaloba.
DOLAR, J. (1999). Prijateljice imam : legende in zgodbe o knjigah.
Ljubljana: Cankarjeva zaloba: Narodna in univerzitetna knjinica. ISBN 961
2311358.
DOLGAN PETRI, M. (2005). Razvoj kariere in kadrovski management v
knjinicah = Career development and human resource management in libraries.
V: Informacijski viri in storitve knjinic v elektronskem okolju: zbornik referatov
= Information resources and library services in electronic environment:
proceedings. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih drutev Slovenije. Str. 249265.
DOLINAR, F. M. (2004). Knjinice skozi stoletja. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.
ISBN 9612370915.
DOMINGUEZ, V. R. (2000). Invoking culture: the messy side of cultural
politics. V: The politics of culture: policy perspectives for individuals,

112
institutions, and communities. New York: New Press. Str. 2037. ISBN 156584-572-2.
DRUCKER, P. F. (1999). Management. Oxford [etc.]: Butterworth-Heinemann.
ISBN 0-7506-4389-7.
DRUCKER, P. F. (2004). O managementu. Ljubljana: GV zaloba. ISBN 867061-337-9.
DRUCKER, P. F. (2005). Managing the non-profit organization: practices and
principles. New York: Collins Business. ISBN 978-0-06-085114-9.
Enciklopedija Slovenije. (1997). Zv. 5, Kari Krei. Ljubljana: Mladinska knjiga.
ISBN 86-11-15145-3.
FAZIO, M. W. et al. (2008). A world history of architecture. London: Laurence
King. ISBN 978-1-85669-549-7.
GEISLER, E. (2000). The metrics of science and technology. Westport: Quorum
Books. ISBN 1567202136.
GLAVAN, M. (1997). Slovenski kulturni salon: razstava ob 250. obletnici
rojstva ige Zoisa. Ljubljana: NUK. ISBN 961-6162-26-8.
GORMAN, G. E., CLAYTON P. R. (2005). Qualitative research for the
information professional: a practical handbook. London: Facet. ISBN 1-85604472-6.
GRADIAR, V., ENOVAR, N. (1997). Kaj motivira knjiniarje, zaposlene
v javnih zavodih. Knjinica, let. 41, t.2/3, str. 7588.
Guide to review of library collections: preservation, storage, and withdrawal.
(2002). [Chicago]: Association for Library Collections & Technical Services;
Lanham: Scarecrow Press. ISBN 0-8108-4510-5.
Harrod's librarians' glossary and reference book: a directory of over 10,200
terms, organizations, projects and acronyms in the areas of information
management, library science, publishing and archive management. (2005).
Aldershot, Hants; Burlington: Ashgate. ISBN 0-75464-038-8.
HOBSON, A. (1999). Renaissance book collecting: Jean Grolier and Diego
Hurtado de Mendoza, their books and bindings. Cambridge; New York:
Cambridge University Press. ISBN 0-521-65129-8.
The Huntington library, art collections and botanical gardens.

113

http://www.huntington.org/huntingtonlibrary.aspx?id=544&linkidentifier=id&it
emid=544
IFLA naela za hrambo knjininega gradiva in za ravnanje z njim. (2005).
Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo: Arhiv Republike
Slovenije. ISBN 961-227-057-0.
International standard. ISO 2146: Documentation Directories of libraries,
archives, information and documentation centres, and their data bases. (1996).
Ljubljana: Urad RS za standardizacijo in meroslovje.
IVANKO, . (2002). Organiziranje dela. V: Management: nova znanja za uspeh.
Radovljica: Didakta. Str. 374409. ISBN 961636376X.
JUNI, P. (1997). Bibliotekarji in raunalnika znanja. V: Knjinica, let. 41, t.
2/3, str. 251263.
JUNI, P. (2001). Informacijska pismenost kot pogoj informacijske drube. V:
Digitalna knjinica: zbornik referatov. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih drutev
Slovenije. Str. 2739. ISBN 961-90557-3-X.
JUNI, S. (2007). Knjige iz turjake kneje zbirke v sodobnih slovenskih
knjinicah. V: Knjinica, let. 51, t. 1, str. 2749.
JUNI, S. (2008). Najstareji ohranjeni knjinini katalog na Slovenskem: (ob
325-letnici smrti Filipa Terpina v Trubarjevem letu 2008). Del 1. V: Knjinica,
let. 52, t. 1, str. 740.
JUNI, S. (2008a). Erbergi in njihova dolska knjinica. V: Iz deele Jurija
Vege: zbornik Obine Dol pri Ljubljani, let. 1, t. 1, str. 63101.
KALINIK, M., LAH, L. (1998). Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo.
Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. ISBN 9616160044
KENYON, F. G. (1970). Books and readers in ancient Greece and Rome.
Wales: University Microfilms.
KERR, D. (2000). Sir Donald Grey and the English antiquarian book trade. V:
Libraries and the book trade: the formation of collections from the sixteenth to
the twentieth century. New Castle: Oak Knoll Press. Str. 85123. ISBN 158456-034-7.

114
KODRI DAI, E. (2007). Uvod v izgradnjo knjininih zbirk. V:

Knjinica, letn. 51, t. 1, str. 89112.
KOLARI, Z. (2002). Razlini znanstveno teoretski pristopi k preuevanju
neprofitnih organizacij. V: Jadranje po nemirnih vodah menedmenta nevladnih
organizacij. Ljubljana: Radio tudent: tudentska organizacija Univerze; v
Kopru: Visoka ola za management. Str. 2943. ISBN 961-6268-67-8.
KOTLER P., ANDREASEN A. R. (2008). Strategic marketing for nonprofit
organizations. Upper Saddle River: Pearson/Prentice Hall. ISBN 978-0-13234554-5.
KRALJ, J. (2003). Management: temelji managementa, odloanje in ostale
naloge managerjev. V Kopru: Visoka ola za management. ISBN 961-6268-805.
LE GOFF, J. (2009). Saint Louis. Notre Dame: University of Notre Dame Press.
ISBN 978-0-268-03381-1.
LUKAN, W. (2000). Jernej Kopitar, (17801844) in evropska znanost v zrcalu
njegove zasebne knjinice: vodnik po razstavi: Mestna galerija, Ljubljana, 13.
januar31. marec 2000. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjinica. ISBN
961-6162-51-9.
MAGI, V. (1995). Valvasorova knjinica: dananje stanje: Valvasor's library:
the presents state. V: Vjesnik bibliotekara Hrvatske, let. 36, t. 14, str. 3348.
MANNELLI GOGGIOLI, M. (2000). La Biblioteca Magliabechiana: libri,
uomoni, idee per la prima biblioteca pubblica a Firenze. Firenze: L. S. Olschki.
ISBN 88-222-4858-9.
Marketing management. (2009). Harlow, England; New York: Prentice Hall.
ISBN 978-0-273-71856-7.
MASSIS, B. E. (2003). The practical library manager. New York, London,
Oxford: Haworth Information Press. ISBN 0789017652.
Memoria scripta Sloveniae knjinine zbirke.
https://spikude.pbworks.com/w/page/17738676/Knji%C5%BEni%C4%8Dnezbirke

115
Merila in standardi za organizacijo in delovanje specialnih knjinic. (2000).

Ljubljana: [s. n].
Osnove knjiniarstva. (1987). Ljubljana: Posebna izobraevalna skupnost za
kulturo.
PAVLI, J. (2010). Ni bil le general, ampak tudi bibliofil: Maistrova knjinica:
diplomsko delo. Ljubljana : [J. Pavli].
PEARCE, J. (2000). Directories of libraries and related organisations. D-Lib
Magazine, let. 6, t. 9. Pridobljeno 10. 5. 2009 s spletne strani:
http://www.dlib.org/dlib/september00/pearce/09pearce.html.
PEARSON, D. (2003). Private libraries. V: International encyclopedia of
information and library science. London; New York: Routledge. Str. 522524.
ISBN 0-415-25901-0.
PELC, M. (2002). Pismo, knjiga, slika: uvod u povijest informacijske kulture.
Zagreb: Golden marketing. ISBN 953-212-066-1.
PIVEC, F. (2001). Digitalne knjinice ali informacijska revina. V: Digitalna
knjinica: zbornik referatov. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih drutev Slovenije.
Str. 1726. ISBN 961-90557-3-X.
PORTER, C. (2003). Miller's collecting modern books. London: Miller's. ISBN
1-84000-723-0.
RANKIN, D. (2006). Historical writing, 17501800. V: The Oxford history of
the Irish book: the Irish book in English, 15501800. Oxford: Oxford University
Press. Str. 282300. ISBN 0-19-924705-6.
Razvid knjinic. Pridobljeno 29. 12. 2010 s spletne strani: http://razvid.nuk.unilj.si/pregled/index.php.
REID, P. H. (2001). The decline and fall of the British country house library.
Libraries & Culture, let. 36, t. 2, str. 345 64.
REITZ, J. M. (2004). Dictionary for library and information science. Westport,
London: Libraries Unlimited. ISBN 1563089629.
ROBERTS, R. J. (2000). The Latin Stock (16161627) and its library contacts.
V: Libraries and the book trade: the formation of collections from the sixteenth
to the twentieth century. New Castle: Oak Knoll Press. Str. 1528. ISBN 158456-034-7.

116
SAUPPE, E. (1996). Dictionary of librarianship: including a selection from the

terminology of information science, bibliology, reprography, higher education,
and data processing: German English, English German. Mnchen: K. G.
Saur. ISBN 3598113161.
SIVEC, I. (2007). Kamen nad gladino: o ivljenju in delu evropsko priznanega
jezikoslovca, Jerneja Kopitarja. Kamnik: Ico. ISBN 978-961-6287-56-2.
Slovar slovenskega knjinega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika
in Besediem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki [Elektronski vir].
(2005). Ljubljana: DZS. ISBN 86-341-2059-7.
Slovenski standard. SIST ISO 2146:2010, Informatika in dokumentacija =
Information and documentation = Information et documentation. Registracijske
storitve za knjinice in sorodne organizacije = Registry services for libraries
and related organizations = Services de registres des bibliothques et des
organisations
connexes.
(2010).
[Ljubljana]:
Slovenski
intitut
za
standardizacijo.
STANKOVI, P. (2002). Kulturne tudije: pregled zgodovine, teorij in metod.
V: Cooltura: uvod v kulturne tudije. Ljubljana: tudentska zaloba. Str. 1170.
ISBN 961-6356-73-9.
STEVENSON, J. (1997). Dictionary of library and information management.
Teddington: P. Collin: PCP. ISBN 0948549688.
STUEART, R. D., MORAN, B. B. (2007). Library and information center
management. Westport, Connecticut; London: Libraries Unlimited. ISBN 978-159158-406-3.
AUPERL A., SAYE J. D. (2005). Opis dokumentov in monosti za njihov
priklic v svetovnem spletu. V: Informacijski viri in storitve knjinic v
elektronskem okolju: zbornik referatov. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih drutev
Slovenije. Str. 95111. ISBN 9619055772.
ERCAR, T. (1999). Knjinice v precepu med dravo in civilno drubo. V:
Modra knjiga: Civilna druba v Sloveniji in Evropi. Ljubljana: Drutvo
Obanski forum: Sluba Vlade RS za evropske zadeve. Str. 309320. ISBN 96190804-0-8.

117
TEYGELER, R. (2005). Preserving paper: recent advances. V: Managing

preservation for libraries and archives: current practice and future
developments. Aldershot; Burlington: Ashgate. Str. 83112. ISBN 0-7546-07054.
TOMC, G. (2002). Moderna kultura. V: Cooltura uvod v kulturne tudije.
Ljubljana: tudentska zaloba. Str. 121156. ISBN 9616356739.
UDK vrstilci glavna tabela. Pridobljeno 19. 5. 2011 s spletne strani:
http://www.nuk.uni-lj.si/udcmrf2006/GlavnaTabela.aspx.
URBANIJA, J. (2004). Knjinica kot informacijsko sredie. V: Informacijsko
opismenjevanje: prironik za delo z informacijskimi viri. 1. nat. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za olstvo. Str. 7191. ISBN 9612344876.
VAUGHAN, R. (2004). Philip the good: the apogee of Burgundy. Woodbridge,
Suffolk: Boydell. ISBN 0-85115-917-6.
VELIKONJA, M. (2006). Ubij me kulturno. V: Orozje.com = Trash for trash.
Ljubljana: Tretaroka. Str. SI-035. ISBN 9789619189801.
Vodi kroz narodne biblioteke Jugoslavije. (1979). Beograd: Zajednica
jugoslovenskih nacionalnih biblioteka.
Vzajemna baza podatkov: COLIB.SI Podatki o slovenskih knjinicah.
http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=BASP&bno=507&id=220210456112
8262
WALLACH, G. (2000). Culture and policy from the local to the global. V: The
politics of culture: policy perspectives for individuals, institutions, and
communities. New York: New Press. Str. 253255. ISBN 1-56584-572-2.
WILLES, M. (2008). Reading matters: five centuries of discovering books. New
Haven; London: Yale University Press. ISBN 978-0-300-12729-4.
WILLIAMS, R. (1998). Navadna kultura: izbrani spisi. Ljubljana: ISH
Fakulteta za podiplomski humanistini tudij: SH Zavod za zaloniko
dejavnost. ISBN 9616262041.
Zakon o knjiniarstvu. (2001). Pridobljeno 1. 9. 2010 s spletne strani:
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200187&stevilka=4446

118
ARGI, M. (2002). Auerspergov kneji dvorec v Ljubljani = The Princes of

Auersperg Mansion in Ljubljana. V: Theatrum vitae et mortis humanae =
Prizorie lovekega ivljenja in smrti = The theatre of human life and death:
podobe iz 17. stoletja na Slovenskem = images from the seventeenth century in
Slovenia: razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. Str. 277307. ISBN
961 6169181.
UMER, M. (2004). Podatkovne zbirke. V: Informacijsko opismenjevanje:
prironik za delo z informacijskimi viri. 1. nat. Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za olstvo. Str. 105116. ISBN 9612344876.

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAALNIK
119

120
Spotovani!
Sem tudentka podpiplomskega magistrskega tudja na Oddelku za bibliotekarstvo,
informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, sicer zaposlena v
knjinici Pravne fakultete v Ljubljani. V okviru svojega magistrskega dela pod
mentorstvom doc. dr. Joeta Urbanije opravljam raziskavo o zasebnih knjininih
zbirkah v Sloveniji, zato se na vas obraam s pronjo za sodelovanje.
Z raziskavo elim ugotoviti, ali se v slovenskih knjinicah skriva gradivo, ki je bilo neko
last zasebnikov (pisateljev, intelektualcev ...) in so ga le-ti knjinicam podarili oz. so ga
te v dar prejele na morebitne druge naine. Osredotoam se izkljuno na gradivo, ki je
bilo neko zasebna zbirka, pri emer me zanimajo znailnosti, vsebine in nain sedanje
hrambe tovrstnega gradiva. Podatke bi elela zbrati na podlagi priloenega vpraalnika,
uporabljeni pa bodo izkljuno v raziskovalne namene.
Prijazno vas naproam, e vpraalnik preberete, v najveji moni meri zberete eljene
podatke (obkroite enega ali ve odgovorov oz. odgovorite prosto) ter mi izpolnjen
vpraalnik posredujete na enega od spodnjih elektronskih naslovov. V kolikor vaa
knjinica ne razpolaga s tovrstnim gradivom, pa vas prosim, e mi slednje v lui
racionalizacije asa sporoite.
Za sodelovanje se vam e vnaprej najiskreneje zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!
E-mail: doroteja.praznik@pf.uni-lj.si, doroteja.praznik@gmail.com

121
VPRAALNIK
1. Ime (naziv) knjinice, ki hrani zbirko:
2. Kdo je bil primarni lastnik zbirke? (V kolikor knjinica hrani zbirke ve lastnikov,
prosim, izpolnite vpraalnik za vsako zbirko posebej.)
3. Kaken je obseg zbirke?

a. 1100 enot
b. 100500 enot
c. 5001.000 enot
d. 1.0005.000 enot
e. 5.00010.000 enot
f. Ve kot 10.000 enot
4. Kakne vrste gradiva vsebuje zbirka?

a. Monografske publikacije strokovno gradivo
b. Monografske publikacije leposlovje
c. Serijske publikacije
d. Neknjino gradivo, in sicer:
5. im podrobneje natejte tematska podroja, ki jih zbirka zajema. (Npr.:

medicina, arheologija, slovensko leposlovje, letalstvo, politika ipd.)
6. Na kaken nain je zbirka popisana oz. obdelana?

a. V celoti je obdelana v sistemu Cobiss (vzajemni katalog) kot
enakovreden del gradiva knjinice
b. V celoti je obdelana v sistemu Cobiss kot loena (samostojna) zbirka

122
c. Delno je obdelana v sistemu Cobiss kot enakovreden del gradiva

knjinice
d. Delno je obdelana v sistemu Cobiss kot samostojna zbirka
e. Popisana je v druge vrste katalogu, dostopnem samo lokalno (v
elektronski ali tiskani obliki)
f. Ni popisana
g. Drugo:
7. Kako je zbirka postavljena?

a. Med ostalim knjininim gradivom (v okviru sicernje postavitve gradiva
v knjinici UDK, tekoa tevilka ...)
b. Nahaja se loeno v posebnem prostoru, policah, oznaena s posebnimi
oznakami itd.
c. Drugo:
8. Na kaken nain je dostopna uporabnikom?

a. Za izposojo kot obiajno gradivo
b. Za izposojo v italnici
c. Ni na voljo za izposojo
d. Drugo:
Hvala za sodelovanje!

IZJAVA
Izjavljam, da je magistrsko delo v celoti moje avtorsko delo.
123

Zasebne Knjižnice

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Zasebne Knjižnice

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

UNIVERZA V LJUBLJANI

ZASEBNE KNJININE ZBIRKE V SLOVENIJI

doc. dr. Joe Urbanija

Doroteja Praznik Brai

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

KLJUNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

tevilo strani prilog: 1

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV .......................................................................................... 14

ZGODOVINA KNJINEGA ZBIRATELJSTVA IN OBLIKOVANJA ZASEBNIH

KNJININIH ZBIRK ................................................................................................................................ 17

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

UPRAVLJANJE KNJININIH ZBIRK ......................................................................................... 44

KNJINICE KOT KULTURNE INSTITUCIJE .............................................................................. 60

REGISTER ZASEBNIH KNJININIH ZBIRK ............................................................................ 68

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

6. 1 DEFINICIJA POJMA ........................................................................................................................... 68

EKSPERIMENTALNA BAZA ZASEBNIH KNJINIC V SISTEMU COBISS ......................... 101

ZAKLJUEK ..................................................................................................................................... 107

VIRI IN LITERATURA .................................................................................................................... 109

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAALNIK.................................................................................................. 119

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

American Library Association

Cooperative Online Bibliographic System & Services

Cooperative Machine Readable Cataloging

International Federation of Library Associations

Narodna in univerzitetna knjinica

Special Library Association

Slovar slovenskega knjinega jezika

Univerzalna decimalna klasifikacija

Univerzitetna knjinica Maribor

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

Kralji in knjige imajo veliko mo; kralji umirajo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

Odgovore na vpraanja bomo skuali pridobiti z raziskavo v izbranih slovenskih

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

njej delujejo strokovnjaki, ki skrbijo za zbiranje, posredovanje in ustrezno hrambo

2. 3 ZASEBNA KNJINICA IN ZASEBNA KNJININA ZBIRKA

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

ZGODOVINA KNJINEGA ZBIRATELJSTVA IN

3. 1 ZAETKI KNJINEGA ZBIRATELJSTVA

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

Knjinico so raziskovalci odkrili tudi v okviru tempeljskega kompleksa kralja Ramzesa

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

rokopisi. O pravi knjinici na francoskem dvoru pa je mogoe govoriti ele v obdobju

3. 7 OBDOBJE HUMANIZMA IN RENESANSE

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo

PRAZNIK BRAI, D. Zasebne knjinine zbirke v Sloveniji. Magistrsko delo