Professional Documents
Culture Documents
051 - Venice 2014 Ul Fa Studio Kobe
051 - Venice 2014 Ul Fa Studio Kobe
UDELEENCI
KONTAKTI
iiiii
Amadej Mravlak
Andra Hrovat
Davor Fistri
Eva Matijaevi
Eva Mavsar
Gregor Mlja
Ines Galun
Jakov Brdar
Jani Petrovi
Jernej Markelj
Jure Ule
Katja Marini
Lara Baler
Lea Dena
Marko Fii
Metka Lozej
Mirsad Begi
Nejc Gazvoda
Nua epin
Nua Zupanc
Peter Plantan
Petra Colari
Petra Mendui
Rok Lovin
Romina otar
Sergije Lugovski
pela tremfelj
Tanja Kouh
Tjaa Varnik
Ura Koren
Vesna Perovnik
an Menegatti
HOTEL
ARH
CARLO SCARPA
1906-1978
ivljenjepis
Dela
Prenova Benetk: constituting an integrated part of its historical place and culture.
Eva Matijaevi
ARH
ANDREA PALLADIO
Andrea Palladio je bil italijanski renesanni arhitekt, ki je deloval v takratni Beneki republiki. Najprej se je olal za klesarja,
nato pa je odel tudirat antino arhitekturo v Rim. Po smrti
mecena sta ga podpirala brata Barbaro in ga spoznala z Benetkami. Tako je postal Proto della Serenissima oz. Glavni arhitekt
Beneke republike.
Paladijanski klasicizem
Svoj stil je zael oblikovati okoli leta 1541. Nanj sta vplivali
grka in rimska arhitektura ter Vitruvijevo delo De architectura. Paladijanski stil, poimenovan po njemu, se dri klasinih
rimskih nael, ki jih je znova odkril in uporabil v svojih delih.
Znan je kot eden najbolj vplivnih arhitektov v Zahodni arhitekturi, njegova dela pa so bila stoletja vrednotena kot bistvo renesanse, miru in harmonije. Razvil je 3 tipe zgradb: meansko
palao, podeelsko vilo in cerkev. Veina vil stoji v provinci Vicenza, palae v mestu Vicenza, veina cerkev pa v Benetkah.
Dela v Benetkah
Ura Koren
ARH
VITTORIO GREGOTTI
1927-present
1927
Reorganizacija starega pristanikega dela
1927
Katja Marini
ARH
EDVARD RAVNIKAR
1907-1993
Leta 1964 prvonagrajena reitev, je nastala, kot odgovor na nateajno vpraanje razvoja beneke lagune do leta 2000. Glavna
tema je postopno zmanjevanje kopenskega prometa na otok
Bentek in preobrazba predela Tronchetto v novo urbano tkivo,
ki je enakovredno tistemu v centru mesta.
Tronchetto je umeten otok industrijskega znaaja
na zahodu starega jedra Benetk, zgrajen v 60 letih prejnega
stoletja, za servisne potrebe mesta, v obliki pristani, parkiri
in skladi. Z izgradnjo kopenske povezave s celino na zaetku stoletja ta predel postane nova vstopna toka v staro jedro,
prej so to bila pristania pri sv. Marku.
Projekt je bil zasnovan kot potek treh faz z medsebojnim intervalom 7 do 10 let.
Marko Fii
Skozi faze opazimo premestitev eleznice in pristani z Obmoja Tronchetto na celino, bive eleznike postaje se preobrazijo v novo univerzo, ostali predeli parkiri in pristani pa
se preoblikujejo v nove kvalitetne javne povrine, namenjene
rekreaciji in oddihu.
Pozornost se vraa pecem, tako zmanjevanje avtomobilskega prometa v staro jedro, v konni fazi vodi v popolno
izoliranost od celine. Nove in edine povezave nastanejo zopet na vodi in tvorijo mono mreo po celotni laguni, ponovno
zaivi gondola kot simbol, vhod v staro jedro se vrne na prvotno
mesto, Benetke tako dobijo nazaj karakter, ki so ga vedno imele.
S prenovo bi Benetke vzpostavili kot center regije,
sestavljene iz vejih in manjih mest, ki bi ustvarile moan utrip
vendar drugaen od preteklosti.
Vodopivec A.,nidari R. 2008, Edvard Ravnikar: Architect and
teacher, Dunaj: Springer-Verlag
ARH
LOUIS I. KAHN
1901-1974
1968 Louis Kahn oblikuje konferenni center v Benetkah. Celotna struktura, armiran beton z marmornatimi detajli, je zasnovana kot 122m dolg visei most, oprt na dveh straneh in z
dvema stebroma na vsaki, kjer potekajo komunikacije. Skupno
naj bi dvorana sprejela od 2500-3000 ljudi. Talna ploa iz armiranega prednapetega betona je zasnovana v obliki verinice.
Navdih za njo je rpal iz Sienskega Il Campo, kjer se ljudje niso
osredotoali le na nastopajoega, temve tudi na obinstvo.
Konferenno dvorano si je zamislil kot javni trg, do katerega
bi ljudje dostopali po dveh ulicah, ki sta del mostu. Ti ulici sta
povezani s sprejemno dvorano, ki se nahaja nad kongresno.
Nad njo se na strehi nahajajo tri kupole iz jekla in stekla. Na
njih bi ljudje lahko sedeli in opazovali mesto. Tako v projektu
zdrui dva fenomena: konveksno (autrovertirani pogledi) in
prej omenjeno konkavno (ljudje obrnjeni navznoter, drug proti
drugemu). Sprva naj bi Palazzo dei Congressi gradili na lokaciji
Giardini Publici, nato na obmoju Arsenalov. Nerealizirano.
Eva Mavsar
ARH
1867-1959
Masieri Memorial
Gregor Mlja
ARH
DAVID CHIPPERFIELD
1953- present
Romina otar
ARH
LE CORBUSIER
1887-1965
Charles-douard Jeanneret-Gris, ki ga poznamo pod psevdonimom Le Corbusier je bil vicarsko-francoski arhitekt, oblikovalec, pisec in slikar. Pri trinajstih letih je zapustil osnovno olo in
se odpravil uiti umetnosti oblikovanja in graviranja tevilnic
in ohiij na urah in s tem slediti oetovemu poklicu. Delal je
pod mentorstvom LEplattenierja, ki ga Le Corbusier imenuje
moj gospodar. Uil ga je umetnostne zgodovine, risanja in
naturalistine estetike art nouveau. Kmalu je opustil urarstvo in
je nadaljeval tudij na podroju umetnosti in dekoracije v eljji,
da bi postal slikar, a je njegov uitelj vstrajal naj tudira tudi
arhitekturo. Po oblikovanju svoje prve hie leta 1907, ko je bil
star komaj 20 let, se je Le Corbusier odpravil na potovanje po
srednji Evropi in Sredozemlju. Bil je v Parizu, Minchenu na Dunaju in v Italiji in bil med tem pripravnik pri tevilnih arhitektih.
Potovanja so igrala kljuno vlogo pri izobraevanju Le Corbusierja. Benetke, v katerih je bil leta 1906 so bile zanj razodetje.
Jure Ule
Videl jih je kot mesto, kateremu na svetu ni para. Skoraj estdeset let kasneje, je dobil naroilo Benekih oblasti za urbanistino in arhitekturno intervencijo; novo Beneko bolninico.
In eprav ta nikdar ni bila izvedena (Le Corbusier leta 1965
umre) ostaja eden od zelo cenjenih Corbusierjevih projektov.
.Program objekta sestavlja veliko poslopje z 1200 posteljami
namenjenimi pacientom. Veliko tevilo uporabnikov objekta
je zahtevala objekt, ki je mesto v malem in tako zabrie meje
med urbanim planiranjem in arhitekturo. Medtem, ko je veina
Le Corbusierjevega urbanega planiranja delovala v kontrastu
s starimi mestnimi ustroji v svojem zadnjem projektu avtor interpretira rastno in prostorsko logiko antinega mesta kot so
Benetke in inkonponira sistem pol-avtonomnh otokov in trgov,
povezanih z mostovi. Projekt si ne eli postati landmark ampak deluje kot podaljek mestnega tkiva. Posamina soba celica je minimalna enota objekta in deluje kot temelj za konstrukcijo celotnega projekta. Sobe so oblikovane tako, da ponujajo
popolno izolacijo brez navzven gledajoih oken. Svetloba vstopi vanje le skozi svetlobnike, katerim lahko pacienti regulirajo
odprtost. Modul dveh sob, ki gledajo na vmesni hodnik je ponovljen skozi celotno stavbo. V prerezu so predeli za paciente
zmeraj na vrhu, medtem ko se ostale funkcije nahajajo na nijih
nadstropjih. Pritlije, grajeno na pilotih, vsebuje vhode, administracijo in pristanie. Na prvem nadstropju so vsi zdravniki
oddelki in ordinacije. Vsak skupek 28 sob sestavlja kvadratno
enoto, katere so nato po tiri situirane okoli osrednjega trga
in dostopne iz tirih strani. Osnovni koncept za to ureditvijo je
ustvarjenje idealne povezave med lovekom in mestom. Enote
so postavljene tako, da omogoajo nadaljno rast sistema, e
bi se pokazale potrebe po novih povrinah. Projekt tako na
nek nain racionalizira zgodovinsko labirint strukturo Benetk
in njen znailen izmenjajo se odnos med trgi in kanali in jih
transformira v modularno ponavljajoo strukturo.
ARH
TADAO ANDO
1953 - present
1941
Tadao Ando
Tadao Ando (rojen 1941, Osaka, Japonska) velja za enega najpomembnejih in najvplivnejih japonskih arhitektov. Znan
je po svoji isti in strogi kompoziciji in premiljeni uporabi
materialov, predvsem betona. V njegovi arhitekturi je izkunja
prostora in narave - sonne svetlobe, neba in vetra - ena izmed
osrednjih tem.
Jani Petrovi
Palazzo Grassi
Teatrino
ARH
ALDO ROSSI
1931-1997
Petra Mendui
KIP
DONATELLO
1386-1466
Donatello se je uveljavil v asu renesanse. Bil je izjemno tehnino podkovan in privren humanistinim idealom. Izdeloval je
kipe iz marmorja, brona, lesa in gane gline.
Donatellovo kiparstvo je bilo usmerjeno proti idealom antike,
a hkrati se je nagibal k realizmu. Njegov stil lahko oznaimo
kot nervoznega in dramatinega. Veliko je ustvarjal v Firencah.
Renesansi v Firencah so se prizadevala pridruiti vsa italijanska
mesta, vendar je v severni Italiji gotika pognala globoke korenine, zato je bila v veini del e dolgo vidna gotska simbolika.
Njegovo najbolj znano delo je zagotovo David iz brona, ki se
nahaja v Firencah.
Metka Lozej
ARH
CINO ZUCCHI
Diplomiral je leta 1978 na Massachusetts Institute of Technoogy (cambridge, Mass.). Leta 1979 je dobil Laurea in Architettura
na Politecnico di Milano 1979, kjer je tudi glavni profesor Arhitekturnega in urbanega dizajna. Bil je urednik revije Qa od
leta 1989 do 1995, objavljal pa je tudi v drugih revijah, kot so
Domus, Lotus international, Casabella, Design Book Review,
Arch+, Intersezioni in Bau.
Je tudi ustanovitelj arhitekturnega biroja Cino Zucchi Architetti
Zucchi v Benetkah:
Amadej Mravlak
ARH
BORIS PODRECCA
Podrecca v Benetkah
Amadej Mravlak
NIZOZEMSKI PAVILJON
Gerrit Rietveld
1953
gle surface, does not reflect the articulation of the floor plan. It
would have been more in line with the plan of lucid expression
if the bays that allow the incidence of light had remained spatially visible over their full height. After all, in Rietvelds work
in general, inside and outside are not separate worlds. On this
occasion, the interior does not provide what you read onand
therefore expect fromthe exterior.
Rietveld designed this pavilion as a small-scale museum, with
the apparent intention and anticipation of providing the best
conditions for the work that Dutch artists would display, in the
presumption that they would accept and appreciate the space
as it had been conceived with the intention to do full justice
to their work. But real-life practice decreed otherwise. Time
and again, people have been zealously engaged in transforming the building into a completely new space, an artwork in
itself, in order to make it a component of another idea. In this
process, the lucidity of the original design has been repeatedly
engulfed by a new identity. This being the case, it is one of the
buildings qualities that it has invariably lent itself to amendment back to its original state, although it is doubtful if Rietveld had foreseen such rigorous use of his concept. He could
only expect what he could imagine and probably could not anticipate that the space as a whole would increasingly become a
part of the world of ideas in which art and architecture would
participate, with the ultimate consequence being the possibility of a black box: optimally compliant and without the necessity of an architect who determines an identity. After all, the
identity of the building is consistently changing. You may also
wonder about the extent to which the Netherlands still has an
own national story to tell, like all those other countries with
their own pavilions, and whether or not that sense of nationality still signifies anything. But as common ground it remains
excellent accommodation in the open-air museum into which
the Giardini are transformed during the Biennial.
The pavilion that Rietveld contributed as a mini-colony of the
Netherlands to the international community of cultural pieds-terre continues to shine, independent of national intentions,
due to its whiteness and lucidity and as a legacy and memory
of an era in which architecture managed to exude optimism.
It is thus a distant scion of the internationally shared style of
white cube-like buildings.
SKANDINAVSKI PAVILJON
Sverre Fehn
1962
Arnfinn B-Rygg
minded Fehn of Frank Lloyd Wright, Mies van der Rohe, and
Le Corbusier. It was not a question of repeating the past or
breaking away from it. Only by manifesting the Now can we
get the Past to speak. 10 This modernistic insight implies that
architecture is committed to its own time. Why? Because it is
only by accepting responsibility, being on terms with the present, that aspects of the past can be actualized, allowing us to
become alive to what went before. This does not mean that
what is being created should be timely. On the contrary, it can
be untimely in the Nietzschean sense, by opposing whatever
is dominant in the present, and instead doing whatever the
Now demands must be done. In this way Fehn spoke of architecture as returning the earth back to itself. 11 This sounds
Heideggerian: The work of architecture (and art in general) is to
let the earth be earth, not to violate it, but to allow the earths
materials to stand forth, to glitter, to be heavy, to be earthen.
For Fehn the world of architecture is our lifeworld, in the phenomenological sense. A world where the sun rises in the east
and sets in the west.
In this sense, Fehns relation to history is not monumental, as
is the case with many modernists: The great architects stand so
tall that they call out to each other over the eons of time. Fehns
attitude to history is far from being antiquarian (like parts of
the Cultural Heritage movement). It has more in common with
the third attitude to history that Nietzsche 12 describes, calling
it critical; it considers both the specific features of the location
and the cultural tradition in which it resides. Fehns architecture cannot be understood by tourists staring at monuments
(Walter Benjamin). Rather, it has to be walked in, on, around,
and through, not just once, but many times, with all our senses
alert. You converse with the material, Fehn says, through the
pores of your skin, your ears, and your eyes. Through the
sense of touch, you exchange heat, and the material gives an
immediate response. 13
Talking about the pavilion, Fehn recalls that the aim was to
capture the light of Italy and the Mediterranean in a Nordic
atmosphere. 14 He was fascinated by light and shade, holding that each material had its own special shadow. Outside the
pavilion, the shadows are classical, allowing the building to
assert a bodily presence. But Fehn describes Nordic architecture as shadowless. So, the light entering through the bold yet
simple roof construction is indirect and diffuse, ever-changing
during the day, but always caressing the works on show and
artefacts on display. The two levels of concrete roof beams,
running in two different directions, form a reference grid, just
6 cm thick and 1 m tall, which matches the angle of sunlight
falling on Venice in midsummer (64 degrees). The concrete
itself projects a subtle shine from filtered sunlight, appearing
delicate, almost like marble. The classical, uncluttered exhibition space beautifully sets off the exhibits in an atmosphere
that is reminiscent of Nordic light. Indeed, what better way to
display Nordic works of art, than under a Nordic light? In a final
gesture, Fehn has designed the wavy translucent roof panels to
collect the rain, to refresh and give nourishment to the plants
inside and outside the building.
Fehn continuously talked and wrote about his projects and
about architecture in general. He kept diary notes, sketch
books, wrote dialogues, including his Dialogues With Palladio,
gave speeches, commented on his own works, and made his
views known to colleagues. His thoughts connected with his
sketches and drawings and with the progress of his projects
allow us to see something more or something different, other
than what we first thought of. Conversely, by seeing, we can
also find new things that the words did not reveal. Because
what we see, sense, feel, hear, and what we say do not overlap each other completely. Thus something new and different
can appear. This is the more that architecture-as-art supplies,
FINSKI PAVILJON
Alvar Aalto
1956
VENEZUELSKI PAVILJON
Carlo Scarpa
1954
Grouped in various imaginable orders of succession and superposition, the pavilions that make up the Giardini of the Biennale of Venice surrender to the calmness and stillness that
dominate the passing of hours, before they give in to the deluded subrogation of stories that will announce the return of
the human avalanche, the awakening of life and the constant
struggle that all of a sudden will empower them to be part of
new tales. Going through the shaded paths that run among
the pavilions, the stereometric volumes of the Venezuelan Pavilion interpose themselves among the trees, announcing the
emergence of its frugal presence. The place is set in opposition
to that topographic entanglement that is embodied by Venice, and the pavilion unravels as an offering from the tropical
country to the unlikely city that gives rise to its toponymy;
namely, Venezuela means little Venice and shares with this
city the trait of being a country of labyrinths.
The presence of several trees, which encircle the scope of the
pavilion, leads an open way to it. The wooden access steps
rush forward beyond their limits, as if they were shoe tongues
ready to suction the passers-by and carry them into the platform made of concrete that acts as an anteroom to the pavilion. The long steps propose slowing down a fast pace and
adjusting the rhythm of motion to leave behind the everyday
world and enter the world that the pavilion offers: a promise
of the unexpected. An area covered by a reinforced concrete
slab announces the entrance threshold. The concrete slab,
marked with a striped and embossed drawing and supported
by six double metallic columns, articulates into a corner and
leads to a backyard where the light and the air reach beyond
the bounds of the enclosure that overlooks the lagoon. The
textures of the visible concrete wall combine respectfully with
the brick wall of the Swiss Pavilion and the polished wall that
shelters part of the backyard; this combination of textures exalts the notion of assembly and promotes the idea of establishment that regards the pavilion as a place of regular continuity. The water surface in the center of the backyard mirrors a
measured echo of the lagoon, and a rhombus stands out of the
square frame of this water surface, which generates a particular dynamic of displacement.
A lightweight roof of metallic structure and wood slats hangs
across the construction, exceeding its limitations to shape the
exit threshold: an artifact faceted by lattices. The longitudinal
shape of the roof almost floats, hanging on light metallic pillars
penetrating into the heart of the Venezuelan Pavilion linking
the two displaced parallelepipeds that articulate the composition of the volumes. A space of mediation between the inside and the outside, the lightweight roof transgresses its lim-
ponents of the architecturehighlighted in a particular mannermakes us perceive the door, the window, the ceiling, etc.,
as elements that, though extremely familiar, would be shown
from the irreducible singularity of its design. Lurking for details,
the mechanic effect taken as poetic, the predominant tectonics, and the plastic quality of the metallic binary pillars make us
perceive the pavilion as an artifact in which its architect sides
with the objects, in which the precise contemplation of the inanimate objects prevails over a mediated condition.
Thus, the building locates us in the middle of the surrounding
area of the objects, brings us closer to the essential nature of
the materials, to the telluric condition of the concrete and to
the lightness of the covers shrouded in air alternating their permanent characterization. A pavilion of dramatic presences; a
pavilion of immediate means.
In this respect, the Venezuelan Pavilion shows itself as a dawn,
not only because the building represents the first approach to
establish Scarpas architecture, the beginning of his synthetic
expansion toward a singular manner of understanding and
proposing the space, from the presentation of the idea itself
to the physical materialization of the projected space, but also
because of having the visionfrom diverse perspectivesof
coming across with a Venetian light that starts to get dimmed
from the moment that we abandon the everyday world that
has led us to this pavilion and as we walk through the entrance
threshold; a Venetian light that reappears shining on the water surface of the backyard, that gets shadowed as we walk
through the lightweight roof but that flickers as we enter the
exhibition area until it manifests itself sparkling through the
slits of glass that lead the way from the outside to the Scarpian
vast exhibition room; viewed in that light, the boundaries of
the building surrender to the brightness of a splendid dawn.
KNJINI PAVILJON
James Stirling
1991
Jure Ule
IL REDENTORE
Andrea Palladio
1592
pela tremfelj
Tanja Kouh
PONTE DI RIALTO
Andrea Palladio
1588
Petra Colari
Andra Hrovat
DOGANA DA MAR
Restavriral : Tadao Ando
L. nastanka: 1682
L. restavriranja: 2009
Sergije Lugovski
SPOMENIK COLLEONIJU
Andrea del Verrocchio
1488
Bartolomeo Colleoni (1400 1476) je bil italijanski general (kasneje dosmrtni kapitan general beneke vojske), ki je
sluil Benetkam v njihovem boju proti Milanu in je ob svoji
smrti Benetkam zapustil veliko vsoto denarja za Turko vojno s
pronjo, da se mu v spomin postavi jahalni kip na trgu sv. Marka. Kip je oblikoval Andrea del Verrocchio, odlil pa ga je Alessandro Leopardi v bronu po njegovi smrti. Ker noben spomenik ni bil dovoljen na trgu sv. Marka, je bil kip postavljen na
trgu sv. Janeza in Pavla, prav tako pa kip ni portret Bartolomea
Colleonija, ampak je le predstava monega in neusmiljenega
vojakega poveljnika, ki poka od titanske moi in energije, kar
je v nasprotju z Donatellovim kipom generala Gattamelate v
Padovi, kateri odraa mirno povelje. Verrocchio je pri tem kipu
ves trud posvetil upodobitvi gibanja in smislu napora ter energije.
Vesna Perovnik
800 - 1100
Trg Sv. Marka je glavni beneki trg. Splono je trg znan kot
Piazza (trg), vsi ostali trgi v Benetkah pa so znani kot campi
(polja). Piazzetta je podaljek trga v JV smeri proti morju. Oba
Piazza in Piazzetta tvorita socialno, versko in politino sredie
Benetk.
Bazilika je glavna beneka katedrala in najbolji primer bizantinske arhitekture. Zgrajena je bila, da bi varovala posmrtne
ostanke zaitnika benetk Sv. Marka, katerega sarkofag so
Beneani l.828 pretihotapili iz grobnice v Aleksandriji. Zaetki
gradnje segajo v leto 832 pa vse do 19. st. Povezana je z doevo
palao, saj je v preteklosti sluila kot doeva osebna kapela. Od
leta 1807 je sede beneke partriarhije. Nadimek Chiesa dOro
je dobila v 11. st., saj je veji del notranjosti okraen z zlatom.
Doeva palaa
It. Palazzo Ducale di Venezia je tipina gotska palaa v Benetkah. V njej je prebival beneki do (vojvoda). Dananja stavba
je bila zgrajena med 1309 in 1424, delo arhitekta F. Calendario.
Glavni vhod, Porta della carta, sta v poznem gotskem stilu leta
1442 dogradila brata G. in B. Don. Najstareji del palae je fasada, ki gleda na morje.
Zvonik
Lea Dena
Knjinica
It. Libreria Marciana je bila zgrajena med 1537 ter 1588, delo
arhitekta Jacopa Sansovina. Osnovni namen stavbe je zahvala
kardinalu Bessarione za stare rokopise, katere je podaril republiki leta 1468. Danes je v stavbi narodna knjinica Marciana z
okoli 750.000 knjig. Velik zagon za gradnjo knjinice so v mestu
dobili, ko je kardinal Bessarione leta 1468 podaril Republiki
svoj zaklad: kolekcijo 750 klasinih rokopisov. Zapuina oz
zbirke so sprva hranili v baziliki Sv. Marka ter kasneje v doevi
palai in nazadnje v novi knjinici. Arhitektura stavbe je izkljuno benekega in renesannega stila. Beneani vedo, da je
notranja dvorana najlepa soba v Benetkah, saj na stenah visijo
bogate zbirke velikih slikarjev.
Stolp z uro
It. Torre dorologio je bil zgrajen med leti 1496 in 1499, delo
arhitekta Mauro Coducci. Osnovna zanimivost je, da je glavni
del razdeljen na 24 delov, namesto na 12. Nad odru se nahaja
balkon med katerimi se v rimskih tevilkah kae toen as.
Stare prokuracije
It. Procuratie vecchie so bile zgrajene v 12. stoletju kot dvonadstropna stavba. V stavbi so bile pisarne za prokuratorje Beneke
republike. V 16. stoletju so bile uniene v poaru ter obnovljene
kot tronadstropna stavba. Stare prokuracije je obnovil arhitekt
Condussi ter pustil rahle gotske znailnosti.
Nove prokuracije
Doeva palaa
TRONCHETTO
Vittorio Gregotti
1960
Tronchetto, znan tudi kot Isola nuova - kar pomeni Novi otok,
je umeten otok v Beneki laguni. Nahaja se na najzahodneji
toki mesta in v neposredni bliini cestne povezave s celino.
Narejen je bil v 60tih letih prejnjega stoletja in slui kot stiie
prometnih povezav: parkirie, avtobusna in eleznika postaja
ter vodne povezave. Tukaj najdemo tudi center za turistine
informacije. Odprt je 24/7 in ima prostora za skoraj 4000 avtomobilov.
Rok Lovin
QUARTIERE RESIDENZIALE
Vittorio Gregotti
1981
Rok Lovin
10
Katarina ak
11
CA FOSCARI
Carlo Scarpa
1935 - 1956
Stavba zgrajena leta 1453, je trenutno sede Univerze v Benetkah. Carlo Scarpa je bil lete 1935 izbran za obnovo dveh
dvoran. K obnovi je bil nato povabljen e leta 1956, ko je veliko
dvorano preuredil v uilnico. Naredil je pregrado med hodnikom in uilnico, uporabil pa je razline vrste lesa, enjo, oreh
in bukev. Del je bil unien v poaru, po Scarpovi zasnovi pa jo
je obnovil arhitekt Valeriano Pastor.
an Menegatti
12
1949
Lara Baler
13
OLIVETTI
Carlo Scarpa
1957
Podjetje Olivetti je bilo proizvajalec pisarnikih strojev in poskusni izdelovalec raunalnikov v zgodnjih petdesetih letih.
Olivetti je dobremu dizajnu posvealo veliko pozornost, kar
lahko opazimo pri prenovi temne aleje na severnem delu Markovoga trga v prodajalni pisarnikih stojev Olivetti, ki je e sam
po sebi postal muzej arhitektovega oblikovanja.
Moan poudarek prostoru dajejo posebej oblikovane marmorne stopnice, ki obiskovalca vodijo v zgornjo etao z balkoni. Delujejo povsem breztenostno in dopuajo poglede
skozi prostor.
Arhitekt je posebno pozornost namenil detajlom in materialom kot so mozaik na tleh, lesene mree ki kontrolirajo koliino
vpadle svetlobe v zgornji etai ter velike steklene povrine ob
vhodu, ki zagotavljajo svetlobo globoko v notranjost prostora.
Skulptura Nudo al Sole ob vhodu v galerijo je delo Alberta
Vianija.
Lara Baler
14
1985
Ozek prostor je z razlinimi viinami, poglobitvami in stopnicami spremenil v prostor, ki daje obutek, da je veji, kot je v
resnici.
Kontrast med zgodovino in novo namembnostjo prostora
je poudaril z izbiro materialov. Poleg betona se pojavijo stari
portali, kamnito okrasje iz samostana ... Ki jim je dodelil nov
namen. Poruen portal vrat je pustil leati v prvotnem poloaju
in okoli njega snoval ostale ideje. Portal je izkoristil kot okvir
za ribnik. Uporabil je tudi obstojee tlakovce, ki so tlakovali trg
pred samostanom.
Napu oz. monumentalen vhod je v svoji namembnosti velik zbiralnik vode, ki nato polzi po klaninah ter zaliva
drevesa in zelenico. Na enak nain se polnijo tudi ribniki.
15
LA PARTIGIANA
Carlo Scarpa
1968
V letu 1968 je Scarpa oblikoval podstavek za skulpturo Augusta Murerja, La Partigiana. Skulptura predstavlja leeo ensko
z zvezanimi rokami in je postavljena na podstavku, ki plava na
vodi. Podlaga je narejena iz betona z bakrenimi ploami, obdana z neenakomerno razporejenimi betonskimi in kamnitimi
prizmami razlinih viin.
Ines Galun
16
FONDAZIONE MASIERI
Carlo Scarpa
1973-1983
an Menegatti
17
2013
Katarina ak
Nuovo Ospedale
Le Corbusier
[D. Chipperfield]
SAN MICHELE
Tronchetto
E. Ravnikar
V. Gregotti
TRONCHETTO
17
V. Gregotti
CANNAREGIO
[B. Podrecca]
Ca Pesaro
Piazzale
ROMA
14
[C. Scarpa]
IUAV
11
[A. Palladio]
PONTE DI RIALTO
A. DA PONTE
16
[C. Scarpa]
CA FOSCARI
[OMA]
Fondaco dei Tedeschi
12
[C. Scarpa]
F. MASIERI
13
F. Masieri
F. L. Wright
A. del Verrochia
SPOMENIK COLLEONIJU
[C. Scarpa]
F. Q. STAMPALIA
[C. Scarpa]
OLIVETTI
Piazza
SAN MARCO
[C. Scarpa]
F. Lettere e Filosofia
AWA
Hostel
LA BIENNALE
ARSENALE
[C. Scarpa]
Gallerie dellAccademia
B. Longhena
S. M. DELLA SALUTE
45
[T. Ando]
LA DOGANA
I. Gardella
Cassa alle Zattere
10
G. Valle
GUIDECCA
A. Palladio
LE ZITELLE
L. Parenti
Cino Zuchi
B. Podrecca
HOUSING G. BELLAVITIS
A. Palladio
IL REDENTORE
A. Palladio
SAN GIORGIO
15
C. Scarpa
LA PARTIGIANA