Biologija Celice

Zapiski (Verani)

Medicinska fakulteta, 2014/2015

By DoctuS

1
Predgovor

Pred vami so verjetno najbolji zapiski za predmet biologija celice, in sicer za

snov, ki jo je oz. jo e vedno predava prof. Peter Verani. Zapiski zajemajo veino
njegove snovi, a al ne popolnoma vse. Vseeno upam, da vam bodo koristili in
vam nekoliko olajali uenje.

Veliko sree na izpitu in tudi v vseh vijih letnikih faksa.

DoctuS

2
Kazalo
1. Celini stiki.........................................................................................................................3
2. Medcelinina....................................................................................................................29
3. Citoskelet..........................................................................................................................55
4. Miice in mikrotubuli......................................................................................................71
5. Intermediarni filamenti in ER........................................................................................92
6. Vezikularni transport....................................................................................................116
7. Doloitev spola in spermatogeneza..............................................................................133

3
 1. Celini stiki

Danes si bomo pogledali proteine, ki omogoajo povezave med celicami. Te

strukture, iz katerih so proteini sestavljeni, opravljajo kar nekaj pomembnih nalog
v nekem tkivu. Prva je, da povezujejo celice v tkivu (to velja predvsem za epitelna
tkiva, ampak tudi za vsa ostala tkiva, tudi tekoa tkiva, kot je kri imajo celice, ki
se med seboj ali pa s kaknimi drugimi celicami povezujejo v doloenih fazah.
Tako, da povezave med celicami so skoraj vedno prisotne.)

Naslednja naloga je vzpostavljanje celine arhitekture. Arhitektura celic

(predvsem v epitelu) je odvisna predvsem od tega, kako so vzpostavljeni stiki
med celicami. Na osnovi teh stikov in razporeditve teh medcelinih stikov celica
spozna, kje celica sploh je, kje v tkivu se nahaja in kako se mora temu primerno
tudi obnaati. Bazalna lamina je tista osnova, na kateri se nahaja prva plast celic
nekega epitela.

Celice, ki so v stiku z bazalno lamino vejo, da se morajo deliti. To je tista plast, ki

obnavlja nek epitel. Stik celice z bazalno plastjo je tisti, ki celicam po navadi
pove, da se ne smejo diferencirati, ampak da se morajo deliti (razen pri
enoplastnem epitelu, kjer je to malce drugae urejeno). Tudi v tej plasti so stiki
celic med seboj. Naslednja plast celic je taka, da ima vzpostavljene stike, tako s
spodnjimi kot tudi zgornjimi celicam, se pravi ni neke polarizacije v irem smislu,
z vseh strani je taka celica obdana s sosedami, torej ne sme vstopiti v konno
fazo diferenciacije, ampak se nanjo pripravlja. Zadnja (to je povrinska plast)
plast, pa je tista, kjer so celice med seboj povezane z medcelinimi stiki, vendar
imajo eno povrino prosto (t.i. aplikalna povrina). Citoskelet se v tem podroju
ne veze, citoskeletni elementi se ne vezejo na to aplikalno povrino, medtem ko
se pri vseh drugih plasteh citoskelet veze tako na spodnjo, kot tudi na zgornjo
membrano. Stiki so torej tisti, ki doloajo kakna bo arhitektura teh celic, kjer se
odvija proliferacija, neka diferenciacija in tudi konca stopnja diferenciranosti.
Temu pravimo tudi terminalna diferenciacija in je znailna za celice, ki imajo
prosto aplikalno povrino. Medcelini stiki doloajo celino arhitekturo in tudi
obnaanje teh celic v posameznih plasteh.

4
Tretja pomembna vloga pa je uravnavanje medcelinih delitev. e so celice v
stiku z bazalno lamino vejo, da se morajo deliti z neko doloeno hitrostjo. Ta
kontrola celinega cikla pa ne pomeni tiste stalne delitve na doloen as, ampak
da je delitev v doloenih primerih zelo pospeena, v drugih primerih pa je
proliferacija praktino zaustavljena, torej vplivajo na hitrost delitve. Ce je celica
na obeh straneh v stiku z drugimi celicami, to pomeni da je v nekem normalnem
okolju. e pa izgubi sosede to pomeni, da je prilo do neke pokodbe, ki jo je
treba zapolniti. Celica torej zazna da ni sosede, kar za njo pomeni, da se mora
ona ali pa kakna spodnja soseda deliti, da bo tisto vrzel zapolnila. Zato so ti
medcelini stiki primeren kandidat za to da kontrolirajo, kako hitre morajo biti
delitve.

Proteini, ki omogoajo medceline stike imajo dve osnovni lastnosti. Lahko se

povezujejo z enakimi proteini (v tem primeru govorimo o homofilni povezavi),
lahko z razlinimi, eprav si strukturno proteina ustrezata (v tem primeru
govorimo o heterofilni povezavi).

5
Imamo 4 osnovne kategorije teh stinih proteinov: integrine, kadherine, selektine
in naddruino imunoglobulinu (Ig) podobnih proteinov (ti proteini se zelo podobni
imunoglobulinu, eprav ne delujejo kot IG, torej niso protitelesa). Lektini so
proteini, ki se specifino veejo na doloene sladkorje in tudi lektini se povezujejo
z doloenimi sladkornimi skupinami glikopreteinov.

Integrini so proteini, ki predvsem pritrjajo celice na podlago, se pravi na neke

molekule medcelinine. Torej najpogosteje so te povezave, vendar lahko
integrini povezujejo tudi celice druga z drugo.

6
Za integrine je znailno, da so vedno sestavljeni iz dveh podenot. Vedno jih
sestavlja neka podenota alfa () in pa podenota beta (). Podenota alfa je
pritrjena samo v lipidni del in se samo elektrostatsko vee na sosedo (ni
kovalentne povezave). Podenota beta pa je vezana potem na citoskelet preko
razlicnih perifrenih proteinov, ena izmed najpogostejih povezav je preko talina in
potem se ta stvar lahko naprej vee se recimo na aktinski skelet. Integrinski
kompleksi so vedno sestavljeni iz teh alfa in beta podenot. Integrini se vedno
veejo heterofilno, nikoli ni povezave med dvema integrinoma, tudi kadar je
povezava med celicami, se nikoli ne povezujeta dva integrina. Integrin potrebuje
ali Ca2+, ali Mg2+ za funkcionalno konformacijo, v kateri se lahko povezujejo s
kakrnimi koli drugimi vezavnimi proteini (integrini se najpogosteje veejo s
poteinom fibroektin-om. Ta sodeluje predvsem pri gibanju celic. Tiste epitelne
celice, ki so trdno povezana z neko trdno podlago se ne veejo na fibroektin,
temve na kolagen, kar je druga izmed monosti vezave integrina).

Za integrine je znailno tudi to, da nastopajo v aktivni ali pa v neaktivni obliki. Ta

preklop iz ene v drugo obliko je za celico precej ekonomien. Ti integrini
sodelujejo pri razlinih prehodnih povezavah: ali pri gibanju celice ali pri
zaasnem povezovanju med dvema celicama. Ugodno je, e se protein lahko
aktivira oz. neaktivira, da ga ni treba vedno kadar hoemo prekiniti neko
povezavo razgraditi. Aktivacijo omogoa vezava talina na beta podenoto. Kadar
je talin vezan na beta podenoto je protein aktiven, kadar ni vezan ni aktiven.
Vezava talina je odvisna od razline signalizacije, ki poteka v celici.

7
Primer kdaj pride do aktivacije in inaktivacije integrina je viden na primeru
trombocitov. Aktivacija trombocitov poteka takrat, ko je prisotna neka pokodba
ilne stele, predvsem epitel. Takrat se trombociti nalepijo na to podroje in tvorijo
prehoden zamaek, ki preprei, da bi kri izhajala iz takne pokodovane ile. Na
trombocitih (krvnih ploicah) imamo dva tipa integrinov (glej zgoraj). Eden
deluje kot fibrinogenski receptor. Fibrinogen je protein, ki se vedno nahaja v krvi,
nanj se trombociti lahko veejo samo takrat, ko je fibrogenski receptor zaktiviran
(aktiven). e fibrogenski receptor ni aktiven, se s fibrinogenom ne povezuje, zato
lahko reemo da je ta integrin inducibilen (se ga da aktivirati, ali pa inaktivirati).
Drugi protein, ki prav tako sodeluje v tvorbi krvnega zamaka v ili pa je
kolagenski receptor (to je neka druga kombinacija alfa in beta integrinov), ki pa je
vedno aktiven (vedno ima izpostavljen ta svoj senzor za kolagen. V primeru, da
ga zazna se vee na kolagen). Namen taknega strdka je, da omogoi, da se
endotelj pod strdkom obnovi.

Pod bazalno lamino najdemo kolagen. Na bazalni lamini se v normalni ili

nahajajo endotelne celice (nekaken zelo sploen epitel). Trombociti se nahajajo
v krvi in imajo receptor za kolagen vedno izpostavljen. Poleg kolagenskega
receptorja pa imamo se inducibilen integrin, fibrinogenski receptor, ta pa je
neaktiven, v neaktiviranih trombocitih. V krvi imamo tudi fibrinogen (protein).
Stvar je stabilna, dokler ni pokodbe ile, ker kolagenski receptor v taksnem
primeru ne pride v stik s kolagenom, saj je z endotelnimi celicami loen od
kolagena, zato taksni trombociti ostanejo neaktivni.

V primeru pokodbe, pa kolagen sega v podroje, kjer so trombociti. V tem

primeru lahko tak kolagenski receptor zazna kolagensko vlakno, se nanj vee in
vezava taknega kolagenskega receptorja na kolagen povzroi cele kaskade
reakcij in aktivacijo fibrinogenskega receptorja (se izpostavi navzven), ki se

8
povee s fibrinogenskimi proteini. Na takno plast trombocitov povezanih s
fibrinogenom, se lahko poveejo novi aktivirani trombociti. Ko se trombocit vee
na kolagen zane sproati tudi aktivatorje, ki zaktivirajo tudi druge trombocite,
ki se potem lahko poveejo v ve plasti, tudi med sabo in tvorijo strdek. Na ta
nain se zamai mesto, kjer je prilo do pokodbe in dovoli endotelu, da se lahko
zaktivira in zleze pod tak strdek, ker je v ve plasteh in sega ez to podroje. Ko
pa se obnovi povzroi, da tak strdek odpade in se razgradi.

Kadherini so skupina proteinov, ki so zelo pestra. Za vse je znailno to, da imajo

potrebo po tem da imajo kalcij v bliini, e hoejo biti aktivni (po tem so dobili
tudi ime). Ca2+ stabilizira doloene regije v tem proteinu in omogoi, da se po
dva kadherina med seboj zdruita/prideta v pravo konformacijsko obliko, to
pomeni par kadherinov v isti celici. Ta dva kadherina se lahko poveeta s parom
kadherinov sosednje celice, tako da dobimo neko stabilno povezavo. e je Ca2+
dovolj (skoraj vedno ga je dovolj) v ekstra-celularju je takna povezava stabilna.
e pa bi zaradi kaknega razloga koncentracija Ca2+ zelo upadla, bi najprej prilo
do spremembe konformacije kadherinov, potem pa ti postanejo zelo obutljivi na
proteaze, ki take kadherine odcepijo. Kakna je vloga Ca2+ v regulaciji
medcelinih stikov ni povesem jasno, saj praktino nikoli ne pade koncentracija
Ca2+ v ekstracelularju do takne mere, da bi prilo do odcepa teh kadherinov.
Lahko da gre za neke manje spremembe v koncentracije kalcija v razlinih
regijah v epitelu, tako da so morda nekje kadherini malo bolj stabilni, drugje pa
malo manj stabilni.

9
Vsi stini proteini morajo biti povezani s citoskletom, saj drugae ne morejo
opravljati nobene mehanske funkcije. Vedno gre za neko povezavo med stinimi
proteini in spodaj leeim citoskeletom (to velja za mehanske stike, pri stikih kjer
je druga funkcija taka povezava ni potrebna).

Naddruina je zelo heterogena, imamo precej razlinih proteinov, vsi so neodvisni

od kalcija in imajo en predel, ki je precej podoben tistemu vezavnemu mestu
protitelesa, s katerim se lahko povee s svojim antigenom. V tem primeru pri teh
vezavnih proteinih ne gre za nek antigen, ampak za povezavo z neko drugo
molekulo, s katero se povee zato, da se vzpostavi nek celini stik, ampak regija s
katero se lahko poveze je po svoji strukturi zelo podobna protitelesu, zato
govorimo o naddruini imunoglobulinov, kamor sodijo tudi protitelesa. Za to
druino je znailno, da se nekateri predstavniki povezujejo homofilno, torej se
povezujejo enaki proteini z enakmi (npr. nektini, N-CAM proteini), nekateri
predstavniki druine pa so heterofilni (npr. I-CAM, ki se povezuje z integrini v
primeru medcilinih stikov, s tem lahko omogoijo prehodno ?obmoje?, med
razlinimi tipi celic (npr. med endotelno celico in levkocitom).

10
Selektini se specifino veejo na sladkorne skupine, ki so izpostavljene ven iz
celice, so razline, a specifine za doloen tip celice. Razlini selektini lahko
preopznajo doloene sladkorne skupine, recimo na glikoproteinih sosednje celice.
Selektinsko glikoproteinska povezava spada med ibkeje, prehodne povezave (ni
tako mona povezava kot med integrini in kadherini), v glavnem ta povezava
slui za upoasnitev gibanja med celicami. Po navadi je to prva povezava med
celicami, kasneje pa pride e do monih povezav. Selektini so od kalcija odvisni,
torej za pravo konformacijo potrebujejo kalcij. Selektini se veejo na aktinski
citoskelet. Povezavo nekega selektina in glikoproteina sreamo pri povezavi
levkocita z endotelno celico in potem pri migraciji na podrocje vnetja. Levkociti v
podrocju, kjer ni vnetja lahko normalno potujejo z vsemi krvnimi celicami. Ce pa
se na nekem podrocju pojavi vnetje se zaktivirajo doloceni proteini v endotelnih
celcah, ti pa omogoijo da se levkocit povee z endotelno celico in v konni fazi
pride skozi presledke med endotelnimi celicami, v podroje kjer se nahajajo
bakterije, kjer jih tam napade.

Najprej iskanje mesta, kamor mora levkocit priti in potem postopna povezava z
endotelom je odvisna od ve parov molekul, tako na membrani levkocita, kot tudi
na membrani endotelne celice.

LEVKOCIT ENDOTELNA CELICA

Glikoprotein Selektin (v normalnem stanju je skrit v notra

nekako neaktiven (eprav je aktiven))

11
Receptor za trombocitni aktivacijski faktor Trombocitni aktivacijski faktor (TAF)

Integrin (neaktiven, dokler ga ne zaktivira I-CAM

aktivacijski faktor)

Na levkocitu imamo glikoprotein, ki mu na endotelni celici ustreza selektin. Na

levkocitu imamo tudi integrin, na endotelni celici pa protein na katerega se bo
vezal integrin, to je I-CAM. Teh 6 proteinov v tabeli zgoraj je udeleenih pri
aktivaciji levkocita in tudi endotelne celice, da se ta lahko med seboj poveeta. V
takih parih je ena izmed teh molekul aktivna, druga pa neaktivna.

12
13
14
V prvi fazi imamo endotelne celice, ki so cisto normalne, v bliini ni vnetja, torej
imajo levkociti v bliini neaktiven integrin. Endotelna celica pa ima v veziklih
znotraj celice skrit selektin, ki se ne povezuje s tistimi glikoproteini na levkocitu.
Integrin se ne more povezati z ICAM proteinom na endotelni celici, ker je
neaktiven in med celicami ne prihaja do povezav. Tista dva ki sta aktivna (TAF
protein in njegov receptor) potrebujeta neposreden kontakt (levkocit mora biti
dalj asa povezan z endotelno celico, da bi se lahko vzpostavila tista povezava, ki
bi aktivirala e integrine), nimata zelo velike afinitete drug do drugega.

e pa pride do vnetja z raznimi citokini se endotelne celice zaktivirajo. Posledica

take aktivacije je, da se selektini postavijo v plazmalemo. Izpostavitev selektina
navzven povzroi, da se levkocit s svojim glikoproteinom povee s selektinom,
vendar je ta povezava ibka in ne omogoa da bi se taken levkoct ustavil na
tistem mestu, kjer se povee, ampak pride do nekaknega kotaljenja, med
katerim se postopoma upoasnjuje. Tam, ker je ve mediatorjev vnetja (tam kjer
je blije podroju, kjer se nahajajo bakterije) se izpostavi ve selektinov in v
taknem podroju se bo gibanje levkocita e bolj upoasnilo. Blije kot smo
podroju vnetja, bolj se upoasnijo levkociti. Ko se levkocit dovolj upoasni, se
vzpostavi tudi povezava med TAF in njegovim receptorjem. Ti levkociti se zato
zaktivirajo in integrin preklopi v aktivno obliko. V takem primeru se potem lahko
med epitelno celico in levkocitom vzpostavijo trdneje povezave (poveeta se
integrin in ICAM molekula). Ko se integrin in ICAM povezeta med sabo to pomeni
da gre za ustavitev levkocitia na tistem mestu, kjer sta se povezala. Ko se
levkocit ustavi na podroju med dvema endotelnima celicama, lahko v konni fazi
zleze med sosednjima endotelnima celicama do podroja vnetja in preide v napad
na bakterije.

15
Integrini so tista skupina genov, ki omogoajo povezavo celice z medcelinino
(proteini v zunanjosti celice), v nekaterih primerih pa tudi povezavo med celicami
(celice se povezujejo preko ICAM molekul). Pri integrinih je nujna prisotnost Ca 2+
ali v nekaterih primerih Mg 2+, povezava pa je vedno heterofilna. Kadherini so
vedno udeleeni v medcelinih povezavah, vedno je potrebna prisotnost Ca 2+, gre
pa za homofilno povezavo (v redkih primerih je lahko ta povezava tudi
heterofilna). Selektini omogoajo povezavo med celicami, odvisni so od Ca 2+,
vendo gre za heterofilno povezavo, saj se nek selektin povee s sladkorno
skupino nekega drugega glikoproteina. Pri naddruini imunoglobulinov je
povezava praktino vedno med dvema celicami, od Ca 2+ ni odvisna, lahko pa je
ali homofolna ali heterofilna.

To so molekule, ki v glavnem omogoajo mehanske povezave med celicami in s

tem vzdrujejo neko povezanost, trdnsot povezave med celicami.

16
Stiki vsebujejo poleg zgoraj natetih proteinov e mnoico drugih proteinov, ki
takim stikom omogoajo, da res tvorijo neko mehansko povezavo med celicami.
Sam protein, ki je vsajen v membrano ne more povezati dveh celic med seboj,
etudi gre za mnoico takh proteinov, ki bi povezovali celice med sabo. Trdna
povezava je mona samo, e je tak protein na citosolni strani vezan na citoskelet.
Praktino pri vseh teh sidrinih stikih je pomembna povezava proteinov med
dvema celicama in tudi vezava tega membranskega proteina preko tako
imenovanih plaknih proteinov na citoskelet.

Stike v glavnem delimo na neprehodne stike (pri vretenarjih so to samo tesni

stiki, pri nevretenarjih enako funkcijo opravljajo septatni stiki), sidrine stike in
komunikacijske stike, ki pa nimajo namena mehanskega povezovanja dveh celic
ampak prenaanje informacij med celicama, preko presledkovnih stikov.

17
Pri nastajanju nekega stika se najprej med sabo poveejo samo membranski
proteini, vendar ta povezava e ne omogoa neke trdne povezave med celicami.
V naslednji fazi, ko pa se stik oblikuje, pa te proteine v vsaki celic zberejo skupaj
plakni proteini. To so proteini, ki se med sabo poveejo, hkrati pa se veejo tudi
na membranske proteine in na ta nain omogoijo, da so zbrani v neko omejeno
strukturo, imajo neko omejeno podroje. Tem proteinom pravimo plakni
(adapterski, akcesorni) proteini. Skoraj vedno tvorijo neko vidno strukturo, od tod
tudi ime (plak naj bi bila neka struktura, ki je vidna pod mikroskopom).

Plakni proteini so vezani na membranske proteine, naslednja stopnja pa je

povezava teh plaknih proteinov na citoskelet. Citoskelet je tisti, ki povezavo
resnino utrdi in tako dri dve celici med sabo. Vsi stini proteini so
transmembranski in se povezujejo drug z drugim. Potem imamo e plakne
proteine, ki so na citosolni strani in povezujejo stine proteine na citoskelet. Tako
je pri vseh medcelinih stikih in stikih celic s podlago, zato so vsi stiki, ki imajo
funkcijo povezovanja med celicami zelo podobni. Prehodni stiki pa so malce
drugani.

18
Epitelne celice imajo po navadi vse stike, med tem, ko imajo druge celice po
navadi samo eno ali dve vrsti stikov.

Prvi stik, e gremo iz apikalne strani, je stik, ki je isto na zgornjem, apikalnem

delu celice. Temu stiku pravimo tesni stik. Funkcija tesnega stika je, da toliko
stisne membrani sosednjih celic, da zelo ovira prehajanje molekul v tem podroju,
torej molekule iz lumenske strani ne morejo prehajati v medcelini prostor in
obratno. Membrani povee zelo tesno skupaj s pomojo dveh tipov
transmembranskih molekul (okludin in klavdin). Okludin in klavdin sta dva
osnovna proteina, ki sodelujeta pri tesni povezavi med membranami. Klavdini so
transmembranski proteini, Zo1, Zo2, Zo3 so proteini plaka, ki povezujejo
transmembranske proteine med seboj in jih tudi pritrjajo na citoskelet, v tem
primeru na aktin. Tesni stik predstavlja bariero, oviro za molekule, zato te ne
morejo prehajati iz lumna v medmembranski prostor in nazaj. Druga funkcija pa
je, da loijo apikalno membrano od bazolateralne (membrana okoli celice je
kontinuirna, a pri povrinskih epitelnih celicah imajo na apikalni povrini drugane
proteine, kot na bazolateralni strani. Ker je membrana veinoma ploidna so neke
omejitve gibanja, a to da se apikalna in bazolateralna membrana razlikujeta
omogoa tesni stik, proteinske molekule na membrani pa ne morejo kar prosto
prehajati med tema membranama), kar omogoa polarizacijo celice. Polarizacija
celice pomeni razlina stanja na enem delu v primerjavi z drugim delom.

19
Naslednji tip stika je adherentni stik. V njem sodelujeta dva tipa proteinov, in
sicer kadherini in nektini. Nektini so od Ca2+ neodvisni proteini in uvramo jih v
naddruino imunoglobulinov. Kadherini se povezujejo med seboj, nektini med
seboj, in vsak od teh ima svoje proteine, s katerimi se lahko povezujejo na aktin.
Kadherini se povezujejo s kateini, nektini pa z afadinom. Adherentni stik omogoa
povezavo med celicami, spada pa med mehanske stike. Ker se vedno nahaja pod
tesnim stikom ima e eno funkcijo. eprav tesni stik med seboj zelo tesno povee
membrane med seboj ima zelo ibko mehansko funkcijo. Glavna naloga
adherentnega stika je, da stabilizira tesni stik.

20
Tesni in adherentni stik v bistvu skupaj opravljata neko nalogo, zato se imenujeta
stini kompleks. Skupen jima je snop aktinskih filamentov, ki to utrjuje.

Tretji stik stika je dezmosom. Dezmosom ima svoje posebne kadherine-

dezmosomske kadherine, ki so dveh tipov: dezmokolini in dezmogleini. e vedno
ni popolnoma jasno, ali se povezuje dezmokolin s dezmogleinom ali se med seboj
povezujeta po ista tipa kadherinov. Oba proteina sta koliinsko priblino enako
zastopana v nekem dezmosomu, imata pa mnoico plaknih proteinov, med njimi
je tudi dezmoplakin. Dezmoplakin vee oboje kadherini na intermediarne
filamente (v epitelnih celicah so kreatini). Dezmosomi so najmoneja povezava
med celicami, zato je njihova glavna funkcija povezovanje med celicami.

Presledkovni stik nima funkcije povezovanja med celicami, ampak komunikacije

med celicami. To je dejansko kanal med dvema celicama, vsaka celica prispeva
polovico taknega tunela. Protein, ki sestavlja taken kanalek je koneksin. est
taknih koneksinov pa tvori taken kanalek. To kar spada k eni celici pa se
imenuje konekson. Skupaj dva koneksona sosednjih celic tvorita presledkovni stik.

21
Funkcija presledkovnega stika je komunikacija med celicami, ki je lahko s
signalnimi molekulami. Dejansko pa si celice lahko preko taknega stika lahko
izmenjujejo tudi glukoza ali podobna hranila, e posebno v stikih, kjer je slaba
prekrvavljenost. Na ta nain je mona bolja prehranjenost celic. Presledkovni
stiki nisi vedno odprti, imajo monost, da se ob doloenem signalu tudi zaprejo in
prekinejo prehod iz ene celice v drugo. To je pomembno pri pokodbah celic, saj
se skozi takne stike lahko izmenjuje tudi Ca. Tipov koneksonov je veliko tevilo,
vsak tip koneksona pa je namenjen za svoj metabolit oz. signalno molekulo,
doloeni so tudi namenjeni za prenos Ca. e se taken konekson ne bi mogel
zapreti in bi prilo do vdora Ca, zaradi pokodbe ene celice, bi lahko tako odmrl
celotni epitel, kjer bi bile celice povezane s koneksoni. Za celico je torej ugodno,
da lahko zapre kanal in zato lahko preprei vdor Ca ali toksinov iz pokodovane
sosede. Presledkovni stiki so v osnovi namenjeni komunikaciji, a lahko tudi celica
prekine komunikacijo s sosedo, s tem da stik zapre.

Stini proteini, ki sestavljajo hemidezmosom so integrini. Plaknih proteinov pri

tem stiku je veliko, eden izmed njih je talin. Povezava integrina s citoskeletom v
hemidezmosomu je na intermediarne filamente. Dezmosomi in hemidezmosomi
so si podobni po obliki in vezavi na citockelet, vsebujejo pa razline
transmembranske in plakne proteine. Hemidezmosom omogoa trdno povezavo
epitelne celice na podlago (bazalno lamino in dodatne proteine, ki gledajo skozi
bazalno lamino). Hemidezmosomi nastopajo v celici takrat, ko se celica ne
premika po svoji podlagi, ampak je fiksno pritrjena in je v taki obliki, da mora biti
hemidezmosom im bolj stabilen.

Razlika med hemidezmosomom in fokalnim stikom je predvsem v dinamiki, saj

hemidezmosom trdno povee celico na bazalno lamino. Fokalni stik pa prehodno
povezuje celico na bazalno lamino ali drugo podlago, slui pa takrat, ko se celica
giblje, saj mora takrat biti celica povezano dosti bolj dinamino/prehodno, kot pa
takrat, ko je v stabilnem stanju (npr. v epitelu, ki ni pokodovan). Trdnost
povezave fokalnega stika je manja in tudi integrini se lahko aktivirajo in
inaktivirajo in s tem omogoajo neko postopno premikanje.

Stini proteini v tesnem stiku so razporejeni tako, da tvorijo linije, najvekrat je

teh linij ve in so razporejene tako, da so jih vasih imenovali "preita odeja". Gre
za neko linijsko razporeditev proteinov, ki na doloenih mestih omogoajo
zblianje membran, zato molekule ne morejo prehajati iz ali v apikalnega
(lumenskega) dela v medcelinino medcelinega prostora. xxxxxx so
vekrat prehajajoi in tvorijo ve zank, s katerimi se trdno poveejo s proteini
sosednje celice. Adherentni stik je bolj kompleksno sestavljen, ker ima dva tipa
membranskih stinih proteinov (nektini, ki se veejo na afadinein kadherini, ki se
veejo na katenine). Kateninov je ve razlinih tipov, za nas je najpomembneji -
katenin, ki opravlja predvsem regulatorno vlogo pri delitvi celic. Kadherinov je
ve razlinih vrst, v epitelih se nahaja predvsem E-kadherini (ta povezuje veino
normalnih epitelnih celic). Druga najpogosteja oblika kadherinov, ki povezujejo
celice pa je N-kadherin (najprej je bil odkrit v ivevju, kjer sta povezani
predsinaptini membrani). N-kadherin pa je znailen tudi za rakave celice.
Preklop iz E-kdaherina v N-kadherin je eden od pokazateljev, da je prilo do

22
rakave transformacije epitelnega tkiva. e v epitelnem tkivu zasledimo N-
kadherin potem je precej velika verjetnost, da je prilo do rakave transformacije
in je to tkivo tumorsko. Adherentni stik se tako kot tesni stik povezuje z aktinskimi
filamenti. Adherentni stik je povezan s snopom aktinskih filamentov, ki ima
pomembno vlogo pri preoblikovanju celic.

Proteini tesnega stila (okludini in klavdini) so v neposredni bliini s proteini

adherentnega stika, zato govorimo o stinem kompleksu, Kadherini dajejo trdnost
celotnemu stinemu kompleksu.

Kako skozi stik, ki je neprehoden za molekule zleze cela celica? Predvsem pri
tistih epitelih (v revesju in pljuih) itijo levkociti tudi apikalno povrino tega
epitela, ker se bakterije pojavijo na tej povrini. Lekvocit ali pa makrofag, ki bo
bakterije porl mora priti na apikalno stran membrana preko tesnega stika. e bi
stik razgradil bi bariera popustila, zato bi lahko tudi bakterije prile skozi (glavna
funkcija epitelov je da vzdrujejo bariero). Predvsem imunske celice so zato
razvile sistem, kako priti skozi tesni stik, ne da bi prekinili bariero. Stvar se je
organizirala na ta nain, da te celice (npr. makrofag) zane izraati iste stine
proteine, kot jih imajo epitelne celice. Na membrani makorfaga se zanejo
pojavljati okludini, klavdini in kadherini. Taka celica ponudi svoje npr. kadherine
epitelnima celicama skozi pranjo med katerima zleze ven. Zgleda podobno kot
pri zapiranju in odpiranju zadrge. Stini proteini se med sabo ne veejo
kovalentno, med sabo so nekaj asa povezani, potem se sprostijo, spet
poveejo ampak ker je proteinov mnogo je vedno vsaj en dele proteinov med
sabo povezan in vzdruje povezavo med celicama. Tako ko pride makrofag, ki ima
na membrani proteine adherentnega ali tesnega stika, ponudi tiste
komplementarne proteini, da se prekine ta stik med dvema epitelnima celicama,
hkrati pa se stik vzpostavi med epitelno celico in makrofagom. Tako bariera
ostane e naprej vzpostavljena, kljub temu pa med dvema epitelnima celicama
zleze makrofag in pride na drugo stran epitela, kjer pore bakterije, nato pa se
vrne nazaj.

23
Dezmosomi so najtrdneje povezave med celicami, sestavljene iz dezmosomskih
kadherinov (dezmokolini, dezmogleini). Te kadherine povezujejo z
intermediarnimi filamenti, torej s citoskleletom preko plaknih proteinov.
Dezmoplakin je najtevilneji plakni protein, ki neposredno povezuje te
kadherine z intermediarnimi filamenti. Dezmosomi imajo najbolj opazne plake
(jasno vidni pod elektronskim mikroskopom).

24
Dezmosomi so najbolj izraeni v tistih tkivih, ki so najbolj izpostavljena
mehanskim silam (npr. koa). V prvi plasti koe, tik nad bazalno lamino so celice,
ki se delijo in obnavljajo koo. Te so za koo najpomembneje, saj se koa
drugae zelo teko obnovi (lahko iz matinih celic, ki pa so redke). Naslednja
plast ima funkcijo zaite spodnje plasti. iti jo mehansko, celice te plasti pa
imajo izjemno mone dezmosome, te celice so med sabo izjemno trdo povezane
in imajo bistveno veje (prilbino 10x veji kot dezmosomi v ostalih celicah)
dezmosome kot katera koli druga celica. Dezmosomi so no koncih izrastkov iz
celice, izgledajo kot trni, ki trlijo iz celice, zato se tej plasti ree trnasta plast
(stratum spinosum).

25
V koi se nahajajo razlini dezmosomski proteini v razlinih plasteh. To je tudi ena
izmed znailnosti medcelinih stikov (da imajo lahko razline variante istega
proteina, ki se pojavljajo v razlinih podrojih, lahko tudi v okviru istega tkiva). V
vrhnjih plasteh koe najdemo desmoglein 1 (Dsg1), Dsg3 pa v nijih plasteh. Kot
pri ostalih proteinih lahko tudi gen za ta protein mutira, posledica take mutacije je
nepravilen protein. V tem konkretnem primeru pa pravzaprav ne gre za mutacijo
ampak za avtoimuno reakcijo, saj se v telesu pojavijo protitelesa, ki se specifino
veejo na lastne protine Dsg1 ali pa Dsg3. Tej bolezni, kjer pride za inaktivacijo
dezmosomskih proteinov reemo pemphigus. Bolezen se izraa z nestabilnostjo
koe, posledica esar je pojavljanje ran in mehurjev na mestih pritiskov na koo.
Razlika med oblikama bolezni je, da se enkrat inaktivirajo Dsg3, ki se nahajajo v
nijih plasteh, drugi pa Dsg1, ki se nahajajo v vijih plasteh. Huja izmed oblik
bolezni bo tista z inaktivacijo Dsg3 (pemphigus vulgaris), saj se nahaja v nijih
plasteh in pride do globje pokodbe, podroje pritiska na koo po navadi zakrvavi,
odlui pa se celotna globina koe.

26
Pemphigus foliaceus je laja oblika, pri kateri se odlui samo zgornja plast, kjer
se nahaja Dsg1. Na mestih, kjer so pritiski veji se pojavijo luenja koe, ki grejo
priblino do sredine koe, ali pa bolj kreatinizirana podroja, ker tam se celice
hitreje delijo in pride do ve plasti oroenelih celic. Ta oblika bolezni, tudi e je
kozmetino neprijetna ni tako huda, kot v primeru inaktivacije Dsg3, kjer so
pokodbe zelo globoke in skoraj vedno zakrvavijo, takne rane pa se izjemno
teko zacelijo, predvsem zato, ker je izgubljena tudi bazalna plast celic, ki koo
sicer obnavljajo. V takem primeru morajo priti celice iz drugih podroji, kar pa
traja precej asa, e e so podroja velika nekaj centimetrov. Vsak dodaten pritisk
na to mesto povzroi odluitev novih celic, zato je ta oblika bolezni zelo huda.
Enako se dogaja v ustni sluznici, ki je po strukturi in tipu celic praktino takna
kot koa, le stopnja poroenevanja je manja, zato so ob tej bolezni prizadeta tudi
podroja ustne sluznice.

27
Pri vulgariusu se pokuduje spodnji del koe, kar povzroi odpadanje celega dela
koe ali pa pojavljanje mehurjev.

28
est koneksinov (proteinov) sestavlja kanalek, kar je v bistvu polovica
presledkovnega stika. Konekson je sestavljen iz estih koneksinov. Koonekson je
lahko iz enakih koneksinov ali pa iz razlinih proteinov, ki sestavljajo
presledkovne stike. Koneksini predstavljajo precej bogato druino proteinov (med

29
20 in 40 razlinih proteinov, odvisno od tega koliko vrst organizmov gledamo).
Koneksini so lahko urejeni tako, da enak tip koneksinov sestavlja konekson ali pa
so razlini, zato vasih govorimo o homeotipnem ali heterotipnem koneksonu. Ta
raznolikost konekosnov pa doloa katere snovi lahko prehajajo skozi presledkovni
stik. Zaradi pestrosti povezav med posameznimi koneksini lahko dobimo zelo
razline koneksone, ki prenaajo zelo razline snovi. Snovi prenaajo samo, e
celica tako eli, drugae pa celica kanalke zapre in s tem preprei izmenjevanje
snovi, ko to za celico ni ugodno.

Hemidezmosomi so tisti stiki, ki prtrjajo normalne epitelne celice na bazalno

lamino.

30
31
Fokalni stik je druga oblika stika, ki omogoa prehodno povezavo. Gre za plakno
regijo, kjer se integrini povezujejo s citoskeletom, v tem primeru aktinom, v
primeru hemidezmosomov pa so to intermediarni filamenti.

32
STIK Transmembranski Plakni proteini Citoskelet Fu
proteini

TESNI STIK (TJ) Okludin, klavdin Zo1, Zo2, Zo3 Aktin -B

e

-P

ADHERENTNI STIK (AJ) Kadherini, nektini Katenin Aktin -S

(kadherini),
afadin (nektini)

DEZMOSOM (D) Dezmokolini, Dezmoplakin Intermediarni P

dezmogleini filamenti ce

PRESLEDKOVNI STIK Koneksin, konekson ----------- K

(GJ) ce

33
HEMIDEZMOSOM Integrini (talin, ki je sicer Intermediarne
znailneji za filamente
fokalni stik)

FOKALNI STIK Integrini Talin, Aktin

Veina teh proteinov sodeluje v regulaciji celinega cikla, kot tudi pri gibanju celic
itn., zato se jih naui!

2. Medcelinina

Razlini proteini so tisti, ki najbolje zaznajo, e so ob celici tudi druge celice

oziroma e kakna celica manka, da se celice zanejo deliti in se zapolne ta

34
luknja. So pa proteini udeleeni tudi v nekaterih drugih procesih, se pravi poleg
proliferacije, ker bomo videli da so udeleeni skoraj vsi proteini plakov. V vsakem
od mehanskih stikov imamo nekaj proteinov iz plakne regije in v vsaki plakni
regiji je vsaj kaken od proteinov udeleen v relaciji celinega cikla. Veina teh
sodeluje prid stimulaciji proliferacije, nekateri pa jo tudi zavirajo.

Poleg tega imajo proteini tudi pomembno vlogo pri premikanju celic. Zadnja
stopnja pri regeneraciji celice, potem ko se e stakne med seboj pa je
polarizacijia.

Polarizacija je eden teh procesov, ki nastopa med regeneracijo, to je zadnja faza,

diferenciacija, ki omogoi, da celice (epitelne) zanejo opravljati tisto svojo
funkcijo.

Kot najbolj poznan protein, ki vpliva na proliferacijo, takrat, ko celice niso

sklenjene med sabo je katenin (ta protein sodeluje tudi v adherentnem stiku, ki
je ponavadi lokaliziran tik pod tesnim stikom/apikalno povrino). Katenini so tisti,
ko povezujejo kadherine na aktinski citosklelet. Kadherini se ne nahajajo samo v
okviru adherentnega stika, ampak jih najdemo tudi drugje, jih pa je glavnina
vezana v podroju adherentnega stika. Kateninov je vec vrst, katenin je tisti, ki
opravlja dvojno nalogo. V normalnem stiku, ko so celice med sabo povezane,
povezuje katenine na aktinske filamente. Med regeneracijo neke pokodovanje
povrine, predvsem kaknega epitela, te celice nimajo sosede, zanejo pa se

35
gibati v tisto podroje, kjer je pokodba. Zanejo tvoriti "otoke", iz katerih hitro
izraajo nove celice, zato da se pokodovana povrina im prej prekrije, tudi e
ta novonastajajoa npr. koa e ne opravlja vseh funkcij, ki jih koa sicer opravlja,
saj je tako prepreena izmenjava snovi, ki naj se ne bi izmenjevale. Podobna stvar
se uporablja pri opeklinah, saj se na podroje opeklini nasadi majhne koke
koe, saj se tako ta povrina bistveno hitreje prekrije, kot e bi koa izraala
samo iz robnega dela rane. Veja kot je povrina tistega robnega podroja, hitreje
lahko celice izraajo, saj najhitreje izraajo iz nekih robnih predelov. Dejansko
se tudi v naravnem stanju dogaja nekaj podobnega, saj se celice v robnem
podroju ne le delijo, ampak tudi migrirajo in se premikajo navznoter (posamezne
ali pa skupki celic), ki tvorijo posamezne zaselke, iz katerih se izraajo nove
celice.

Takrat ko pride do pokodbe, se doloene celice povsem loijo od preostalega

epitela, izgubijo stike s sosedami in potujejo. V takem stanju, ko izgubijo stike s
sosedami, na celici ni ve sidri (ali pa jih je bistveno manj), kamor bi se lahko
pritrdil katenin, zato ta katenin, ki pa e vedno nastaja (saj se njegova sinteza,
kljub temu da ni kadherina ne zmanja), vstopi v jedro in tam spodbuja celini
cikel.

Ciklini so proteini, ki doloajo, kdaj mora celica preiti iz ene faze v drugo. Sintezo
teh ciklinov (npr. G1 ciklina, ki je tisti, ki pripravi celico za prehod v S fazo, torej
da bo zaela podvojevati dedni material) vzpodbuja katenin. V normalnem
stanju, ko tkivo ni pokodovano katenin slui za to, da utrjuje povezavo med
kadherini in aktinom, kadar pa je celica loena od ostalih ali pa so te povezave
ibkeje, gre pa katenin v jedro in tam spodbuja proliferacijo.

36
Pogoj za to, da nek protein lahko vstopi iz citosola v jedro je neka sekvenca
(jedrni lokalizacijski signal/frekvenca), vendar pa je katenin izjema, saj te
sekvence nima, ker se sam navee na proteine jedrne pore in tako potem prodre
v jedro.

(e neka celica mutira se ji fenotip zelo spremeni. Spremeni se ji arhitektura

znotraj, vzpostavijo se ji drugi receptorji,.. zane delovati zelo drugae.) Neka
premikajoa se celica v prvi fazi zane izraati/izpostavljati (vejo koliino ali pa
popolnoma na novo) receptorje za rastne faktorje, in sicer tiste, ki to celico
spodbujajo h gibanju. Primer je EGF (epitelni rastni faktor), ki je v minimalni
koliini prisoten v normalnih celicah (tistih, ki niso na robu neke pokodbe), v
primeru pokodbe (ko se celica odmakne od normalnega epitela) se koliina teh
receptorjev na celici mono povea, s tem pa tudi odzivnost takne celice na
rastni faktor EGF. Poleg tega se od pokodbi tudi povea koliina rastnega faktorja
EGF. EGH preko receptorja po signalni kaskadi povzroi fosforilacijo razlinih
proteinov, med drugim tudi integrinov (lahko tudi integrinov, ki so vkljueni v
hemideizmosome, to je stabilno obliko pritrdia celice na podlago, na
intermediarne filamente). e pride do vezave EGH na njegov procesor se plakni
proteini kot tudi integrini fosforilirajo, pride do vezave fosfatne skupine na take
proteine. Fosfatno skupino na protein prenesejo encimi kinaze, ki fosfatno skupino
veejo na razline elemente hemidezmosoma. Plakna regija zaradi fosforilacije
razpade, se razformira, in integrini se sprostijo, ostanejo v membrani. Integrini se
v nekaterih primerih lahko inaktivirajo, lahko pa se uredijo v fokalni stik, ki
omogoa pritrjanje celice. Mono je da se uporabijo tisti integrini, ki so bili
vkljueni v hemidezmosom ali pa se zaktivirajo drugi proteini, ki so bili neaktivni,
in se uredijo v fokalni stik (TJ). Fokalni stik je stik, ki je po svoji strukturi precej

37
podoben hemideizmosomu, je pa po svoji strukturi precej dinamien, saj
omogoa prehodne povezave z molekulami medcelinine (kolagen, bazalna
lamina ali kaj podobnega). Celica se bo pri tem lahko prijemala in sproala in na
ta nain bo lahko prilo do gibanja te celice, saj se mora celica za gibanje nekje
prijeti, potegniti tja, spustiti, nato pa e enkrat prijeti.

38
Ko se celice gibljejo, delijo se premikajo druga proti drugi in v neki fazi pride do
stika med celicami, tam kjer se preraa pokodovana povrina. Stikanje med
celicami povzoi novo spremembo, tako v strukturi, kot tudi delovanju celice. Ko
so celice v gibanju imajo znailno strukturo, obliko, ureditev citoskeleta, hitrost
proliferacije Ko pa se celice staknejo se morajo ti procesi povrniti na izhodino
raven, gibanje se mora upoasniti, proliferacija se mora upoasniti, saj se morajo
celice diferencirati, se funkcionalno usposobiti. To jih omogoa kontaktna
inhibicija. e pride kontaktne inhibicije se celicam ustavi predvsem gibanje,
seveda pa tudi deljenje. Pri kontaktni inhibiciji sodelujejo proteini iz skupine necl
(nektinu podobne molekule). Necl proteini so vezani na aktin. Aktin je eden
proteinov adherentnih stikov, aktin je podoben naddruini imunoglobulinov.
Nektini so prvi proteini, ki omogoita stik med dvema celicama. Ko se dve celici
dvolj pribliata se nektini med sabo spojijo. Necl-i so med tem asom stalno
povezani z nektinom, a ne sluijo povezavi med nektinoma (temu sluijo proteini
apagini). Necl proteini sluijo temu, da ko se celice staknejo med seboj zapustijo
lokacijo ob aktinu in se prestavijo v jedro (difundira v jedrne pore, kjer ga nek
sistem prestavi v notranjost jedra), s tem pa se omogoi zaustavitev proliferacije
in zmanjanje oz. upoasnitev migracije.

Necl ima obratno nalogo kot katenin. katenin je takrat, ko je prilo do loitve
celic je v jedru spodbujal gibanje in proliferacijo. Pri neclu, ko pride do stika med
celicami, pa ta v jedru ustavi proces gibanja in proliferacije, torej ravno obratno
kot katenin

39
Nektin je tisti, ki vpliva na vzpostavljanje ostalih stikov in jih tudi organizira.
Nektini so prvi, ki se poveejo med seboj. Nasledji proteini so nato E kadherini, ki
se vedno postavijo pod nektine. Tu so potem e proteini tesnih stikov (klavdin,
okludin), ki pa se postavijo nad nektine in na ta nain organizirajo stini
kompleks, to je podroe iz katerega nastajajo tesni stiki in adherentni stiki. Na
tesno stinih proteinih imamo povezovalne proteine ZO1, ZO2, ZO3, na nektinih
je afedin, na kadherinih pa razlini katenini. Vsi ti proteini so povezani z aktinom,
po njem pa se premeajo gor in dol, ter se tako uredijo v takno strukturo. Tu so
seveda e plakni proteini (glej prejnja predavanja).

Stini proteini imajo dve osnovni nalogi. V normalnem epitelu vzdrujejo

povezavo med transmembranskimi proteini (predvsem povezovalni proteini),
plakni proteini vzdrujejo povezavo med transmembranskim proteinom in
citoskeletom. Kadar pa stika med celicami ni, potem mnogo od teh plaknih
proteinov sodeluje pri kontroli proliferacije, grejo v jedro in spodbudijo delitve
celice, gibanje, ali pa oboje.

40
Proteoglikani so ena izmed skupin molekul, ki zapolnjujejo prostor med celicami.
Je tipov takih molekul kar precej (e bazalna lamina, fibrilarni proteini). Vezivna
tkiva so tkiva, ki so najbolj zapolnjena z medcelinino, v epitelnem tkivu pa je
medcelinine zelo malo.

Za proteoglikane je znailno, da imajo sladkorno komponento na proteinsko

osnovo vezano po principu o-vezanih sladkorjev (sladkor je torej vezan na serin
preko kisika). Ima povezovalni tetrasaharid, to je tisti del, kjer se zanejo kopiiti
ponavljajoi se disaharidi (glikozaminoglikani) in takih ponovitev je nekaj stop, v
nekaterih primerih tudi nekaj tiso. Skoraj vsi proteoglikani se sintetizirajo v

41
Golgijevem aparatu, med tem, ko se skoraj vsi glikoproteini sintetizirajo v ER
(prva faza se vri v ER). Hialuronan ima karboksilne skupine, kot funkcionalne
nabite negativne skupine. Posebnost hialuronana je to, da je edini
glikozaminoglikan, ki lahko v medcelinini nastopa tudi sam, ne da bi bil vezan na
nek protein, kljub temu pa je lahko tudi vezan na proteine.

Za gligozaminoglikane je znailno, da imajo namesto karboksilne kisline, od

negativno nabitih skupin sulfatno skupino. Ta negativno nabita skupina daje
funkcionalnost celotni molekuli. Tem negativno nabitim skupina se pribliajo
kationi, ki prinesejo vodo (hidratacijske ovoje), kar omogoi, da takna molekula
proteoglikana, ki ima vezane sladkorje ima pribliano vodo. Voda opravlja vse
naloge, ki so znailne za proteoglikane oziroma za njihovo funkcijo. Pomembno je,
da je podroje s proteoglikani im manj stisljivo zaradi vezane vode, ki je sama po
sebi zelo malo stistljiva, zato je to podroje odporno na mehanske pritiske. Zaradi
vezane vode je hrustanec tudi gladek, zato se nahaja na podroju, kjer se dve
kosti med seboj drgneta, je tudi elastien zaradi molekul, ki se lahko drgnejo ena
ob drugi brez velikega trenja. Tako da je voda tista, ki proteoglikanom daje
glavnino lastnosti.

42
Proteiglikani majo kot osnovo nek protein, na katerem so vezane sladkorne
komponente. Obstajajo pa tudi kombinacije ve proteoglikanov in
glikozaminoglikanov, ki tvorijo zelo velike molekule. Ena izmed taknih molekul je
agregat agregana.

43
Agregat agrekana je tista molekula, ki zapolnjuje veji del volumna v medcelinini
hrustannih celic. Veina medcelinine je izpolnjena z agregatom agrekana
(ubenik, skripta,). En agrekan (proteoglikan) je stvar obkroena na sliki zgoraj.
Mnooge molekule agrekana so med sabo povezane z glikozaminoglikanom
hialuronanom, ki ima na sebi karboksilne skupine in je tudi edini GAG, ki je lahko
sam, neodvisen od proteinov, v takem primeru pa proteoglikane povezuje v
ogromno molekulo agregat agrekana, ki dosega velikosti prokariontskih celic
(velikost nekaj mikrometrov), saj so proteoglikani, ki so e sami po sebi velike
molekule, s pomojo glikozaminoglikanov povezani v skupno molekulo. Glavna
funkcija te molekule je vezava vode, s tem dajo hrustancu vse njegove
karakteristike, to so gladkost, odpornost na pritistke

44
Hrustanne celice (hondrociti) so po dve tri ali pa vasih tudi po ena zdruene v
podroja imenovana lakune. To je podroje, kjer je tudi medcelinina malce
drugana in se morfoloko loi. Vidi se meja medcelinine tik ob celicah in tiste
medcelinine, ki je med lakunami. Ta medcelinina, ki je malo bolj oddaljena od
celic ima drugane optine lastnosti, to kar je ob celici pa je bolj redko.

Alciansko modrilo se uporablja za barvanje proteoglikanov. Alciansko modrilo je

kationsko, zato se vee na negativno nabite skupine proteoglikanov, zato
medcelinino obarva modro. Proteoglikani se nahajajo med celicami, nase veejo
katione in zapolnjujejo ta prostor, s tem pa dajejo lastnost celotnemu hrustancu.
Poleg proteoglikanov je v tej medcelinini e precej drugih proteinov, veino
volumna pa zavzemajo proteoglikani.

45
1.Proteoglikani omogoajo mehansko (zato ker voda prepreuj direktne pritiske
na celice) in kemijsko (proteoglikani delujejo kot nekaken pufer, nase veejo
protone in s tem prepreujejo drastino spreminjanje pH v okolici celice) zaito
celic.

2.Vzdrevanje razdalje med celicami: Zato ker proteoglikani nekako obvijajo

vsako celico omogoajo, da membrane ne pridejo neposredno skupaj, zaradi
esar bi v nekaterih primerih lahko prilo do zlivanja celic, kar vasih ni najbolje.

3.Vezava obveevalnih molekul (rastni faktorji): rastne faktorje smo omenjali e

v povezavi s proteoglikani. Sindekan je bil eden od proteoglikanov, ki je vezal FGF
(fibroblastni rastni faktor), hkrati deluje tudi kot koreceptor, ker ga usmeri k
receptorju in tudi podalja ivljenjsko dobo rastnega faktorja. Enako delujejo tudi
proteoglikani, vendar malce bolj stran od celic. V tem podroju zadrujejo rastne
faktorje in tudi kalcij (4.), oboje pa deluje kot neka signalna molekula.
Proteoglikani imajo poleg mehanskih funkcij e funkcijo v signalizaciji.

46
Bazalna lamina je struktura, ki jo najdemo predvsem med epitelom in vezivom,
torej loi epitelno tkivo od vezivnega tkiva. Nahaja se okrog preno progastih
miic (jih ovija), enako tudi doloene nevrone, najdemo jo tudi okoli maobnih
celic. Skratka to je struktura, ki jo oznaujemo kot neko lonico med dvema
razlinima tipoma tkiv. Dolgo asa je bilo miljeno, da je bazalna lamina tista
opora, na katero se celica lahko pritrdi, vendar ta predstava ni najbolja. Debelina
bazalne lamine je namre le nekaj 10 nanometrov, to je tako malo, kot bi rekli da
je asopis na katerega stopimo za nas opora na kateri lahko stojimo. Tako kot bi
se strgal asopis, e bi res stopili nanj, tako bi tudi celica e ob najmanjih
premikih takoj strgala bazalno lamino, e bi bila pritrjena samo na njo. Debelina
bazalne lamine je torej premajhna, da bi celicam dajala neko oporo, tako celicam
epitela, kot tudi celicam spodaj leeega veziva. Bazalna lamina je torej bolj kot
nekaken nart, ki pove celicam, ki so pritrjene na bazalno lamino, kako se
morajo obnaati oz. kaj morajo narediti, hkrati pa deluje tudi kot makro-
molekularni filter, ki omogoa doloenim molekulam komunikacijo, drugim pa to
prepreuje. Prepreuje predvsem prehajanje celic iz enega tkiva v drugo tkivo.
Rakave celice so iznale drugaen mehanizem, kako priti skozi to plast, saj imajo
encime, ki bazalno lamino lahko razgradijo. Brez tega se epitelne celice ne
morejo vriniti med epitelne celice in obratno.

47
Bazalna lamina je neka dvo-dimenzionalna mrea, saj jo zaradi tankosti ne
obravnavamo kot tri-dimenzionalno telo. Sestavja jo predvsem laminin 1
(tevilka je pomembna, laminin 5 ima popolnoma drugano nalogo) in pa kolagen
IV, ki skupaj tvorita osnovno mreo. V to mreo pa je potem vkljuenih e
mnoica drugih molekul, ki opravljajo nalogo signalizacije oz. celicam sporoajo
kaj naj storijo (ali naj se diferencirajo, gibljejo, delijo). Bazalna lamina slui kot
nek nart za celice, ki so v bliini in se drijo bazalne lamine.

48
Laminin je trimerna molekula, torej sestavljena iz treh delov. Glavna naloga
laminina je povezovanje med drugimi molekulami, zato ima precej razlinih
vezavnih mest (vezavno mesto za povezovanje s kolagenom IV, tvori povezavo v
okviru bazalne lamine; lahko se povezuje s kolagenom I in III, torej kolageni ki
tvorijo kolagenska vlakna v vezivu; lahko se povezujejo tudi na integrine in
marsikaj drugega, tudi na nekatere glikozaminoglikane). Laminin je torej
nekakno lepilo, ki dri razline molekule med sabo skupaj, sestavljen je iz treh
verig.

49
1 Loevanje epitela od veziva oziroma loevanje razlinih tkiv med seboj, e
smo bolj sploni (npr. tudi loitev preno-progastih miic, fibroblastov v
nekem vezivu preno-progaste miice)
2 Podlaga za pritrjanje epitelnih celic: ne kot mehanska podlaga, ki omogoa
mehansko stabilnost, ampak so celice nanjo samo pritrjene
3 Osnova za objavljanje epitelnih, miinih in ivnih celic: vloga narta, saj so
v bazalni lamini doloene molekule, ki bodo celicam povedala ali naj se
celice gibljejo naprej (med regeneracijo omogoijo gibanje celic po podlagi),
miinim in ivnim celicam povejo kje morajo vzpostaviti kontakt, tudi e ni
prisotnosti obeh celic, ampak je samo bazalna lamina. Kljub temu bo ivec
tono vedel na katero mesto se mora pritrditi
4 Omogoa diferenciacijo epitelnih celic (nart): to je glavna naloga bazalne
lamine
5 Makormolekularni filter: v glavnem prepua samo signalne molekule, v
nekaterih primerih (npr. ledvini glomerul) pa deluje kot filter, ki v primarni
se ne prepua beljakovin in celic, ampak omogoa prehod samo manjim
molekulam, ki se morajo iz krvi prefiltrirati.

50
V in vitro sistemu so preverili kakna je naloga bazalne lamine pri vzpostavljanju
stika med prenoprogasto miino celico in nekim ivcem, ki oivuje miino
celico. Za pravilno delovanje miine celice mora ta imeti nase vezan akson, ki se
preko sinapse, preko motorine ploice pritrdi na prenoprogasto miino celico.
Poskus, ki so ga naredili je bil tak, da so v celini kulturi prerezali ivec in uniili
miino celico. Tako je ostala bazalna celica in tudi majhne satelitne celice.
Satelitne celice so v normalni miini celici prisotne med bazalno lamino in skrbijo
za regeneracijo miinih celic. Oitno je v bazalni lamino bilo neko mesto in
doloene molekule, saj so ob pokodovano miico in ivec zraven nasadili nove
ivne celice. Nova ivna celica pa je nala tisto mesto, kjer je vzpostavila
kontakt, kot je bilo to na izvornem mestu. Torej tudi e miina celica ni bila
prisotna je ivec nael tisto mesto, na katero se je pritrdil in vzpostavil svojo
polovico sinapse, torej so v bazalni lamini morale biti ohranjene doloene
molekule, ki doloajo kje se lahko ivec pritrdi. Obratno so naredili v poskusu na
sliki zgoraj prikazan na dnu, kjer so dovolili regeneracijo miine celice iz
satelitnih celic, iz katerih se je vzpostavila nova miina celica, vkljuno s svojo
polovico z receptorji za acetil-kolin, ki jih je postavila tono na zaetno mesto,
tudi e zraven ni bilo ivca.

Nart, kje se mora vzpostaviti povezava med ivno in miino celico je torej
napisan v bazalni lamini, tam morajo biti prisotne molekule, ki bodo v tem
primeru povedale ivni in miini celici, kam morata vzpostaviti povezavo. To, da
je zrasla samo ivna ali pa samo miina celica so dosegli tako, da so v kulturo
dodajali serum s tono doloenimi rastnimi faktorji za ivec ali pa za miico.

51
(glej tudi vaje). Glomerul je podroje v ledvicah, kjer pride do filtracije krvi. Na
tem podroju kapilare pridejo v stik s celicami, ki omogoajo prerpavanje snovi
iz notranjosti kapilar navzven. Kar je na sliki oznaeno rdee je dvojna bazalna
lamina. Bazalna lamina je tu sestavljena iz dveh bazalnih lamin, ena je tista, ki jo
tvorijo endoteljne celice kapilar, celice ki se imenujejo podociti so pa celice, ki z
druge strani bazalne lamine dodajo e drugo polovico bazalne lamine, zato je
bazalna lamina v glomerulu priblino dvakrat debeleja kot normalno. Ima
funkcijo makromolekularnega filtra in omogoa nastanek primarnega sea. Iz krvi
izhajajo samo doloene molekule, ki se morajo odstraniti iz krvi,
makromolekularni filter pa preprei prehajanje beljakovin in celic. V seu tako
beljakovine niso prisotne, e bazalna lamina deluje normalno.

52
Fibronektin spada med molekule medcelinine, saj se vedno tam tudi nahaja. Je
molekula, ki ima predvsem signalno vlogo in celice spodbuja h gibanju. Ko celice
pridejo do fibronektina v veini primerov ta celica ugotovi, da se mora zaeti
gibati. Fibronektin je tista molekula, ki je pritrjena na bazalno lamino ali pa je kje
drugje v vezivu. Vsaki celici, ki pride v stik s fibronektinom, se pospei njeno
gibanje. Fibronektin deluje tudi kot nekakno lepilo, saj lahko povezuje veliko
razlinih tipov proteinov. Lahko se povezuje z drugimi molekulami fibronekitna, s
kolagenom (s imer se tudi pritrdi nekam v medcelinino), integrini (torej se lahko
povezuje s celicami), proteoglikani, Ima razlina vezavna mesta za povezavo z
molekulami medcelinine in celicami. Vendar glavna naloga je, da celicam pove,
da se morajo gibati.

Fibronektin je sestavljen kot dvojna, dimerna molekula. Vmes ima dva disulfidna
mostika.

53
Kolagenov je znanih nekaj ez 30 vrst. Kolagen I je tisti, ki ga je v telesu pri
vretenarjih 90%, torej je najpogosteji protein med kolageni in tudi na splono
med proteini je eden najpogostejih. Kolagen IV je tisti, ki tvori bazalno lamino.
Kolagen VII je tista molekula, ki pritrja epitelne celice v neko vezivo, z nekaknimi
zankami.

54
Kolagen I tvori fibrile in nitaste strukture. Glavne celice, ki proizvajajo kolagen I so
fibroblasti. Fibroblasti so manj diferencirane celice, kot ostale (predpona zraven
-blast pomeni, da celica ni diferencirana o tem pa se pravzaprav e ne ve veliko.
Od celice, ki je ne moremo loiti od fibroblasta in morfoloko izgleda kot
fibroblast, ki tvori kolagen, se lahko razvijejo gladkomiine celice, maobne
celice, hondrociti, osteoblasti. Zato predvidevajo, da ima fibroblast sposobnost
diferenciacije v praktino vse celice veziva. Ampak e je to isto res, ali je tista
druga celica, ki je morfoloko izgleda popolnoma enako in je bila v naprej
predvidena, da se bo razvila v hondrocit, gladko miino celice se zaenkrat e
ne ve. Tako da je vpraanje, ali so vsi fibroblasti enaki in e iz kateregakoli
fibroblasta lahko nastane gladkomiina celica, ali pa maobna celica, ali so e v
naprej predvidene za tono doloeno celico je nekaj, kar se bo moralo e
ugotoviti.) Fibroblasti so drugae celice, ki so sploene in imajo tevilne izrastke,
najdemo jih tam, kjer je mnogo kolagena, zato zagotovo vsak v nekem
doloenem tevilu fibroblastov ta kolagen nastaja, saj so nali v fibroblastih
sintezo kolagena. Tako, da pravimo, da so fibroblasti osnovna celica, ki tvori
kolagen. Ker so za to specializirani ni nujno, da se jim ree blasti (kot e
nediferenciranim celicam), ampak bi lahko bili tudi fibrociti, vendar je fibroblast
ustaljeno ime, ki se uporablja.

55
Osnova kolagen je triplet kolagenskih proteinov, ki se med sabo povezujejo po
principu -helixa. Nitaste molekule se med sabo zelo pogosoto poveejo na
mestih kjer imajo hidrofobne skupine ali doloene skupine s pomojo katerih se
med sabo poveejo. -helix je ponavadi ena sama molekula, lahko pa se med
sabo povee tudi ve molekul. Na ta nain se tri molekule kolagen poveejo v
triplet. Triplet je osnova iz katere so kolagenska vlakna sestavljena. Tripleti se
med sabo kovalentno poveejo in na ta nain dobimo vlakna-fibrile. Tako
povezovanje tripletov omogoi nastanek kolagenskih vlaken. Progavost je ena
izmed znailnosti kolagenskega vlakna, po kateri jo pod elektronskim
mikroskopom najlaje prepoznamo. Razlog za progavost je zelo podoben kot pri
preno-progasti miici. V doloenih podrojih zaradi presledkov med tripleti se
pojavljajo podroja, kjer je manj proteinov, zato so ta podroja svetleja. Kjer pa
je ve proteinov je podroje temneje.

56
Kolagen, kot vsak protein, ki se izloi iz celice nastaja v endoplazemskem
retikulumu. Ribosom prinese zaetni del proteina in ga usmeri v ER, in po tri take
molekule se med sabo lahko poveejo v triplet. Da pa se lahko poveejo v triplet
se mora na proteinu zgoditi neka sprememba, in sicer na doloenih
aminokislinah, ki imajo razline skupine se morajo dodati hidroksilne skupine,
temu procesu pravimo hidroksilacije (prolin po navadi nima tiste hidroksilne
skupine). ele, ko se dodajo te hidroksilne skupine se med sabo lahko te trije
proteini poveejo in tvorijo triplet. Pri tem oblikovanju, dodajanju hidroksilnih
skupin na posamezne molekule kolagena sodeluje koencim, to je vitamin C
(askorbinska kislina). Vitamin C je kljuen za to, da se lahko oblikuje normalen
kolagen. e tega vitamina ni, se na proteine (predvsem na prolin) ne dodajajo
hidroksilne skupine in zato se po trije proteini, ki tvorijo triplet, med sabo ne
morejo povezati, vsaj ne tako trdno, kot e so dodane karboksilne skupine.
Posledica pomanjkanja C vitamina je skorbut, kar pomeni, da se kolagen ni moral
pravilno oblikovati. Posebnost teh molekul tripletov je, da poleg osrednjega dela
vsebujejo e posebne konce, ki jim pravimo propeptidi, celotnemu protinu pa
pravimo propeptid, saj ima e nekatere dele, ki ne sodijo k samemu kolagenu in
jih na koncu v kolagenu ne dobimo. Konni delu sluijo temu, da se tripleti med
sabo ne morejo povezovati, vsaj v celici ne. Kolagenska fibrila, ki nastane z
zdruevanjem tripletov je bistveno dalja od celotne celice. e bi do zdruevanje
prilo e znotraj celice, bi fibrila celico prebodla in bi dobili "ranji". Za celico je
torej nujno, da je sestavljanje tripletov v kolagensko fibrilo znotraj celice
prepreeno. Na vsakem koncu so doloene sekvence proteina, ki prepreijo, da bi
se konci med sabo sestavljali. To je osnovna naloga propeptidnih sekvenc, na
vsakem koncu molekule tripleta. Ti proteini na koncih niso dodatni proteini,
ampak so del sekvence aminokislin, ki tvori prokalagen, ki pa se na koncu
odstranijo. Po odstranitvi teh sekvenc pa se zanejo tripleti med sabo povezovati.

57
Triplet iz celice pride z eksocitozo in s proteolitinimi encimi, ki se nahajajo zunaj
celice, se potem ostranijo propeptidi. Ostale sekvence se med seboj lahko
poveejo in tripleti se zanejo povezovati v kolagensko fibrilo, vlakno, pri emer
sodelujejo e doloeni encimi.

Encim, ki odstrani propeptidne dele je kljuen, da se tripleti zunaj celice med

sabo sestavljajo. e tega encima ni potem pride do nefunkcionalnosti kolagena,
saj kljub temu, da je nastal se ni mogel sestaviti v kolagensko vlakno. Zato potem
pride do Ehlers-Danlosov-ega sindroma, ki ima kot posledico nefunkcionalnost
kolagena I, saj je glavna naloga kolagena prepreitev prevelikih raztezanj. Deluje
podobno kot elezo v elezo-betonu, saj elezo slui temu, da se beton ne
prelomi ob pritiskih, torej elezo daje neko oporo, enako funkcijo pa ima tudi
kolagen v tkivu. Se pravi preprei prevelika raztezanja in s tem tkivo iti pred
pokodbami. e kolagena oziroma funkcionalnih kolagenskih vlaken nimamo,
potem so tista tkiva, ki so izpostavljena nekim raztezkom, pritiskom, pogosto
pokodovana. Pri osebah s tem sindromom je znailno to, da pride do pogostih
pokodb koe, saj mora poleg elastinosti koa imeti tudi natezno trdnost, da se
raztegovanju upira. e kolagena nima je preve elastina in pogosto prihaja do
pokodb. Na mestih pogostih pokodb prihaja pogosto do tvorbe tumorjev, ki so
posledica intenzivnih delitev na mestih sindromov. To je tudi ena izmed posledic
sindroma. Pogosto prihaja tudi do izpahov sklepov, saj so vsi sklepi stabilizirani s
pomojo kolagena, zato sklepi v primeru nefunkcionalnega kolagena niso stabilni.

58
Kolagen VII je povezovalni kolagen, ki lahko povezuje ali druge kolagene med
seboj ali pa celice na neko drugo tkivo. Kolagenu VII se tako kot kolagenu I odcepi
propeptid, vendar pa to ne velja za kolagen IV, saj se temu tipo kolagen propeptid
ne odcepi. Pri kolagenu VII pa se propeptid odcepi. Tam kjer gre za povezave med
kolagenskimi molekulami se propeptid vedno odcepi. Res pa je, da ima kolagen
VII samo eno mesto, kjer je propeptid, drugo mesto pa je prosto oziroma opravlja
drugo nalogo. Pri kolagenu VII se propeptid (ta del, ki ne sodi h kolagenu) odcepi
samo na eni strani in s tem delom se potem med sabo povezujejo molekule, ki
gledajo v nasprotne smeri, tako da potem, ko se te med sabo zanejo povezovati
dobimo dvojni "pueljc" (snop), ki gleda s cvetkami v nasprotne smeri. Znailnost
te strukture je to, da ima na prostih koncih doloena vezavna podroja, ki sluijo
za povezovanje z laminini. Toda pri tej izbiri, s kom se bodo povezovali so e bolj
specifini, lahko se namre povezujejo samo z lamininom V, ne pa tudi z
lamininom I.

59
Epitelne celice ne morejo biti vezane samo na bazalno lamino za oporo, ker je
bazalna lamina tako tanka struktura, da ne omogoa dovolj trdne povezave s
tako strukturo, da bi celice dajale neko oporo. Integrini, ki so povezovalne
molekule in tvorijo hemidezmosome, se povezujejo z laminini V (laminini I tvorijo
bazalno lamino). Laminini tipa V so krini, gledajo pa skozi bazalno lamino.
Pritrdia celice na podlago niso vezana direktno na bazalno lamino, ampak skozi
bazalno lamino na laminin V.

Kolagen VII povezuje laminine V sosednjih hemidezmosomov. Med laminini V in

sosednjimi hemodezomsomi tvori kolagen VII zanke, ki so kljune za to da se
celica lahko pritrdi na spodaj leee vezivo, saj skozi te zanke pridejo kolagensak
vlakna tipa I, na ta kolagenska vlakna I, pa so pritrjeni e fibroblasti. Na ta nain
je celica dejansko priita na spodaj leee vezivo. e bi bila celica vezana samo
na bazalno lamino, ta ne bi mogla nuditi dovolj opore za celico, in po posledino
ne bi mogla celica drati epitela na podlago. Obstajati mora neka trdneja
povezava na spodaj leee vezivo, to vezavo pa tvori kompleks molekul: integrini
preko lamininov V, preko kolagena VII in kolagena I. Cel ta kompleks vkljuno s
celicami v vezivu pa so dovolj mona opora, da drijo epitelne celice pritrjene na
vezivo in tvorijo dovolj mono mehansko povezavo. Za to potrebujemo tri tipe
molekul, ki dejansko tudi loijo epitel od veziva in so vkljuene v bazalno lamino.
Kolageni VII in laminin V, ki tvori zanke, so skupaj povezovalni kompleksi, kolagen
I pa vse skupaj vee v vezivo.

60
Elastin, ki je tudi fibrilarni protein, ki sestavlja elastina vlakna, je po kemijski
sestavi, zaporedju aminokislin precej podoben kolagenom, opravlja pa ravno
nasprotno nalogo. e gledamo predvsem kolagen I, II, III, in e preostale fibrilarne
kolagene, je njihova glavna naloga prepreevanje prevelikih raztezkov tkiva in
tkivu dajejo neko mehansko trdnosti. Elastin pa ima ravno obratno nalogo, saj
omogoa elastinost, to pomeni da se snov lahko raztegne (raztezanju se tudi
upira), po prenehanju raztezne sile pa omogoi, da se povrne v izhodino obliko.
To kar daje elastinu elastine lastnosti so zanke, ki se pojavljajo v njegovih
vlaknih. e z neko silo delujemo na elastinska vlakna, se bodo ta raztegnila, po
prenehanju sile, pa se povrne nazaj v izvorno obliko. Elastinu pri tem pomagajo
e dodatni proteini. Kolagen je imel povezave med kolagenskimi molekulami sam
s kovalentnimi in nekovalentnimi vezmi med istimi molekulami, pri elastinu pa
pomagajo e dodatni proteini (predvsem fibrilin). Fibrilin povezuje posamezne
elastinske strukture v skupno elastinsko vlakno. Kombinacije elastina in fibrilina je
torej tista, ki omogoa formiranje elastinega vlakna.

61
Sinteza elastina je podobna kot sinteza kolagena. V glavnem je elastin sintetiziran
v fibroblastih, do neke mere pa elastin lahko sintetizirajo tudi druge celici (npr.
gladkomiine celice). Med tkivi, ki morajo biti najbolj elastina so tudi stene il
(vaje, elastinska vlakna-aorta).

Tudi elastin nastaja kot propeptid, saj ima na zaetku e del, ki preprei, da bi se
elastinske molekule med sabo povezovale e znotraj celice. Nastajajo proelastini,
ki se v ekstracelularju obdelajo, tako da na koncu dobimo elastine. Takni elastini
se poveejo z dodatnimi proteini (fibrilinom) in ta fibrilni in elastin se uredita v
elastine fibrile, v nitaste tvorbe, ki dajejo tistemu vezivu neko elastinost.

Nekaj asa so domnevali, da je problem staranja koe, v tem da se ne sintetizira

kolagen, zato je bil kolagen eden tarnih produktov, ki so ga poskuali spraviti v
razne kreme in prepriati del populacije, da se je s taknimi kremami treba
mazati, saj se bo kolagen v koi tako nadomestil, koa pa bo nezgubana.
Ugotovilo pa se je, da kolagen tudi po svoji funkciji ni tak, da bi ga bilo potrebno
nadomeati, poleg tega pa sinteza kolagena poteka tudi v starejem obdobju.
Stvar, ki pa res vpliva na staranje koa pa je elastin. Elastinska sinteza se zelo
zmanja po 25letu, ivljenska doba molekul je sicer zelo dolga, tudi do 70 let,
tako da ni problem, e se s temi molekulami ni ne dogaja. Ampak problem je v
tem, da pri raztezanjih koe te elastinske molekule trpijo, zato se funkcija elastina
zmanjuje (velja tudi za druga tkiva), zato pride do staranja koe, saj ni ve tako
elastina kot je normalno.

62
e elastinskih vlaken tudi v mladosti ni dovolj ima to lahko resne posledice.
Problem pride, e je pomanjkanje fibrilina, saj se elastina vlakna ne morejo
obikovati, zato tudi tkiva ne delujejo popolnoma normalno. Problem pri
marfanovem sindromu je, da so tkiva, ki bi morala biti elastina premalo
elastina. Problem je predvsem pri ilah, predvsem pri aorti (lahko pride do
razpok aorte), sklepih (e niso elastini lahko pride do pokodbe sklepne
ovojnice). Tudi pri samem razvoju telesa prihaja do sprememb, tako da oseben z
marfanovim sindromom imajo znailno xxxxxx (18:30).. Posledice so lahko
usodne, teava zna biti predvsem pri razpokah v aorti.

Predvidevano je, da je tudi Abraham Lincoln imel ta sindrom, ni pa bil ta sindrom

kriv za njegovo smrt (usmrtitev s svincem). Pri nekaterih pa je tudi samo
pomanjkanje funkcionalnega elastina razlog za smrt.

63
 3. Citoskelet

Molekule medcelinine izpolnjujejo medcelini prostor v vseh tkivih, najbolj

bogato so zastopane v vezivu. Kot primer napake v delovanju teh molekul nastopi
hernia hrbteninega diska, ki je ena najpogostejih pokodb tega tkiva. Hernia
diska je pokodba znailna za obdobje med 35 in 55 letom, pred in po tem
obdobju so te pokodbe dokaj redke. Nevarnost za pokodbo je velika predvsem
pri sedeih poklicih. Med tednom, ko te osebe predvsem sedijo je hrustanec v teh
medvretennih diskih dokaj neaktiven in tudi precej strada. Ko pa se te osebe na
primer udeleijo kakne portne aktivnosti, mora ta disk prenesti bistveno vejo
obremenitev. Ker pa tega ni navajen, obremenitve v doloenem trenutku ne
prenese ve in pride do pokodbe.

Glavna teava pri hrustancu je, da ni prekrvavljeno. ile ne segajo v notranjost

hrustanca, tako da se hrustanec prehranjuje samo z difuzijo hranilnih snovi,
kisika, CO2 in ostalih metabolnih produktov preko il, ki so nekoliko odmaknjene
od samega hrustanca-. Hrustane celice, ki skrbijo za samo funkcionalnost
hrustanca (predvsem molekul v medcelinini) se nahajajo lakunah (po navadi od
ena do tri celice, sestava medcelinine je tu nekoliko drugana, molekule v tem
podroju so nekoliko manj zgoene, zato je opazna meja med podrojem, kjer se
nahajajo celice in meja med tistim podrojem med lakunami). V medcelinini
hrustanca najdemo mnoice proteoglikanov (tvorijo mreo, ki zapolnjuje veji del,
tega prostora), glikoproteinov, kolagenska vlakna, elastinska vlakna.

64
Za normalno sestave medcelinine skrbijo hondrociti, ki kolagen in elastin
proizvajajo z dokaj nizko aktivnostjo, saj so to zelo obstojne molekul. ivljenjska
doba kolagena je okoli 70 let, elastina pa nekaj manj. Proteoglikani pa so bolj
dinamini, torej se jih prej razgradi in prej se potrebujejo nove sestavine za
izgradnjo novih. Da hrustanno tkivo lahko proizvaja vse kar mora, torej da je
hrustanec funkcionalen, kar pomeni, da je mehansko odporen na pritiske in
strine sile mora iz krvi dobivati hranila z difuzijo, odstranjevati pa se mora CO2
in ostali metabolni produkti. Sam pritisk krvi, ki ga ustvari srce v ilah s
kontrakcijo omogoa relativno ibek pretok, ta tok pa se precej povea zaradi
delovanja miic, ki so v bliini. Miice, ki so v podroju od hrbtenici so dodatna
potisna sila za kri. Ob kontrakciji miinih vlaken se pretok krvi skozi blinje ile
precej povea. Brez kontrakcije obhrbteninih miic je pretok skozi te ile
bistveno manji, kot je potrebno. e smo v stojeem, e huje pa je e smo dalj
asa v sedeem poloaju, so te miice relativno malo aktivne in zato pride do
preslabega pretoka krvi skozi te ile. Posledica zmanjanega pretoka skozi ile je
to, da je prenos snovi skozi te ile do hrustanca zmanjan in dejansko je ob
veurnem sedenju hrustanec zelo slabo prehranjen in s tem tudi v bistveno niji
sintetski aktivnosti za vse molekule, ki jih mora sintetizirati, te molekule pa
hrustancu dajejo oporo in ga pripravljajo na veje obremenitve, ki se zgodijo pri
doloenih gibih.

Citoskelet v celici opravlja nalogo tako skeleta kot tudi miic, e bi ga primerjali s
sistemi organizma. Celicam daje tudi opori in hkrati omogoa premikanja in
preoblikovanja celic in razline transporte po celici.

65
Citoskelet delimo v tri osnovne elemente, to so aktinski filamenti, mikrotubuli in
intermediarni filamenti. Filamenti so bili odkriti pod elektronskim mikroskopom,
tako da imena, ki so jih dobili v prvi fazi so izvirala iz tega, kakni so filamenti
izgledali pod elektronskim mikroskopom. Aktinski filamenti so se najprej
imenovali mikrofilamenti, saj so izmed vseh filamentov najtanji, debeli so okoli
5nm v oremeru, zato so se dobro loili od mikrotubulov, ki so bistveno debeleje
strukture, priblino petkrat debeleji (25nm) od aktiniskih filamentov, kar se jasno
vidi pod elektronskim mikroskopom. Intermediarne filamente so odkrili precej
kasneje. So zelo heterogena rodbina filamentov, ki imajo premer med 5nm in
25nm, od tod izhaja tudi ime, zaradi vmesne debeline med aktinskimi filamenti in
mikrotubuli.

Glavna naloga aktinskih filamentov so vsa krenja v celici intudi preoblikovanja

celice, poleg tega pa dajejo aktinski filamenti tudi oporo plazmelemi, saj se
nahajajo tik pod plazmalemo. Imajo tudi svoje specialne naloge v doloenih
tkivih, dajejo oporo mikrovilom in skrbijo zua kontrakcijo preno-progastih miic
in vseh ostalih celic.

Mikortubuli so tirnice po katerih se lahko transporitrajo snovi, od veziklov do

proteinskih skupkov, kompleksov proteinov in kromosomov. Ob teh mikrotubulih
se lahko transportirajo razline strukture, to pa je njihova glavna naloga. Poleg te
osnovne naloge transporta snovi po mikrotubulih pa tudi dajejo oporo nekaterim
strukturam, ki jim s irim imenov pravimo migetalni epitelij. Poleg klasinih

66
bikov migetalk je bilo odkritih e precej drugih podobnih negibljivih struktur,
vsem pa je skupno to, da jim oporo dajejo mikrotubuli.

Intermediarni filamenti so tretja skupina filamentov, so zelo stabilni proteinski

filamenti, ki celicam dajejo oporo. Delujejo kot nekaken "amortizer", imajo
lastnosti zelo podobne gumi, tako da so v svojih fizikalnih lastnostih elastini in
skrbijo za to, da celica se na katero pritisnemo oz. jo raztegnemo povrne v
osnovno obliko, po tem ko na njo neha delovati neka sila. Znotraj celice delujejo
podobno, kot elastin (glej prejnjo uro) v medcelinem prostoru. Po obliki se sicer
intermediarni filamenti razlikujejo od elastina imajo pa podobne lastnosti, saj so
dokaj elastina vlakna.

Praktino vsi citoskeletni elementi so sestavljeni kot polimeri. Lastnosti

citoskeletnih elementov so v veliki meri odvisne od tega kako so njihove
podenote med sabo povezane. Pri tem veljajo neke skupne lastnosti polimerov, to
je strukture, ki je sestavljena iz podenot.

Lastnosti polimera, ki je sestavljen v en sam niz podenot: tak polimer je

sestavljen iz podenot, ki so med sabo povezane z enojnimi vezmi. Za enojni niz
velja, da je potrebna enaka koliina energije za prekinitev taknega niza v sredini
kot tudi na robu. To je osnovna lastnost enojnega niza podenot, saj je na sredini
enako stabilen kot na robu. e je taknih nizov ve se lastnosti taknega polimera
spremenijo. Vsakemu enojnemu nizu pravimo protofilament. Podenote so med
sabo povezane z enako monimi vezmi. Robovi teh nizov po navadi niso isto
poravnani ampak imamo na koncih posamezne podenote, ki se prikljuujejo ali pa
odcepljajo iz taknega filamenta. Glavna razlika med enojni nizom in
sestavljenim nizom je, da potrebujemo razlino energije, e elimo prekiniti

67
sestavljeni niz na sredini, ali pa na koncu. Konec filamenta je bistveno manj
stabilen kot sredina, s tem da so povezave med podenotami povsod enako
mone, saj je vezi na konnih podenotah manj, zato so konci polimerov manj
stabilni. To je skupna lastnost za aktinske filamente in mikrotubule, ki pa doloi
tudi lastnosti teh filamentov, zato so ti filamenti dinamini na koncih, sredina pa
je stabilna.

Aktinski filamenti so sestavljeni iz dveh nizov aktinskih molekul, tvorijo dvojno

vijanico. Dva protofilamenta tvorita konni aktinski filament. Za aktinske
molekule je znailno to, da so aktinske molekule globularne, zato so
poimenovane tudi kot G-aktin. Globularna molekula se lahko z drugimi
molekulami povezuje v F-aktin (globularne molekule so se med sabo povezale v
filament). Same molekule so med sabo zelo podobne, v telesu imamo tri tipe
akitnskih molekul, to so , in aktini. G-aktin je lahko ali ali ali aktin. To je
malce odvisno od tega kje v tem tkivu se nahaja. aktin se nahaj v minih
celicah, in pa najdemo po veini ne miinih celic. Kljub temu pa so si vse tri
oblike molekul med sabo zelo podobne, tako da imajo vse globularno obliko. e
ena znailnost je tudi polarnost aktina v svoji zgradbi. G-aktinska molekula ima
en konec, na katerega se naslednja molekula laje prtrdi kot na drugi konec. To
pomeni, da se bodo tudi na F-aktin s precej vejo hitrostjo nove podenote
dodajale na en konec kot na drugi konec. Ta razlika je priblino 10x. Tu gre v
bistvu za strukturne lastnosti aktina, ki vplivajo kako lahko se bodo dodajale nove
podenote.

e je ve okviru molekule aktina vezan ATP, potem se takne molekule med seboj
povezujejo s precej vejo afiniteto, kot e je prisoten ADP. V molekuli ATP po

68
doloenem asu pride do hidrolitinega odcepa fosfatne skupine, po odcepu
zadnjega fosfata dobimo na aktinski molekuli ADP, takna molekula z ADP pa je
bistveno manj druabna, z drugo molekulo se povezuje s ibkejimi vezmi in
verjetnost, da se bo podenota odcepila iz taknega aktina je precej veja, kot da
se bo odcepila iz aktina v katerem je prisoten ATP. ADP se v okviru aktinske
molekule ne more fosforilirati (to lastnost smo e pogledali pri molekularnih
stikih). Molekula ADP se lahko fosforilira samo v doloenih procesih, v dihalni
verigi in v primeru glikolize, kjer je prisoten encim, ki lahko dodaja fosfatno
skupino na ADP. V okviru proteinov (tako aktina, podobno je tudi pri mikrotubulih),
se ADP ne more fosforilirati, zato do ponovnega stanja, ko se molekule laje
povezujejo v F-aktin pride samo po tem, ko se ADP odstrani iz aktinske molekule
in se nadomesti z ATP molekulo. Ta takno izmenjavo je nujen encim, ki bo
odstranil molekulo ADP in prinesel ATP. Takna izmenjava je nekaj kar se dogaja
samo v okviru G-aktina, v okviru F-aktina se to ne dogaja. Strukturna razlika med
enim in drugim delom aktina vodi v to, da se G-aktin dodaja na F-aktin na enem
koncu z vejo hitrostjo kot na drugem koncu prispeva k razlinosti tih dveh polov.
Zraven se v bistveno veji meri dodajajo tisti G-aktini, ki imajo ATP, kot tisti, ki
imajo vezan ADP. Tisti konec, na katerem pride do bistveno hitrejega dodajanja
imenujemo hitrorastoi konec ali plus (+) konec, kjer so podenote med sabo
trdno povezane. Dejansko so tu povezave med podenotami, dokler imajo vezan
ATP precej moneje kot tam, ko se v F-aktinu fosfat odcepi in imamo potem
vezan ADP. Drugi konec pa je tisti, kjer se podenote poasi dodajajo in se tu tudi
odcepljajo, pa poimenujemo minus (-) konec (imena koncev nimata nikakrne
veze z nabojem molekul, ampak samo s hitrostjo dodajanja ali odvzemanja
podenot).

Aktinski filamenti so polarizirani, saj imajo konec, kjer se dodajajo podenote hitro,
zato na tem delu F-aktin raste, in konec, kjer se podenote dodajajo poasi ali pa
se odvzemajo, zato se tu F-aktin skrajuje.

69
 Rast aktinskih filamentov ni enakomerna. Najdlje traja, da se prve tri, tiri
podenote zdruijo v aktinsko jedro. To je zaetek v katerem nastane stabilen
skupek podenot, ko se ta oblikuje pa se nove podenote lahko dodajajo dokaj hitro.
Pri rasti filamenta loimo fazo zelo poasne rasti (na samem zaetku), tej sledi
faza hitre rasti (ko se dodajajo podenote hitreje, kot se odvzemajo. Tu gre za
fenomen, saj je hitrost reakcije odvisna od koncentracije reagentov. Ko je neka
snov v veliki koncetraciji je takna reakcija hitreja, ko je samih podenot, ki
sodelujejo v neki reakciji manj, se hitrost reakcije upoasni. e imamo nek sistem
v petrijevki, v katero dodamo G-aktin bo po fazi nastanka aktinskega jedra eno
obdobje elongacije ali podaljevanja, ko bo velika koncentracija teh podenot v
raztopini, zato se bodo podenote hitro zdruevale v F-aktin. Ko pa bo veji del
aktina e zdruen v F-aktine in bo veina podenot porabljenih, takrat se bo
dodajaje podenot upoasnilo. Po nekaj asa pa bomo prili do stabilnega stanja,
ko bo dodajanje podenot izenaeno s hitrostjo odcepljanja podenot, ko bo dolina
polimerov stabilna.). Aktini niso elektrino polarni, ampak se ta polarnost nanaa
na afiniteto do drugih podenot, saj sta dela aktinske molekule razlina.

70
Poleg fizikalno-kemijskih lastnosti aktinskih molekul ima celica e sistem, ki
vzdruje visoko koncentracijo G-aktina v citosolu, tako da situacija ni tono taka
kot je opisana malo vije. V citosolu je vedno priblino polovica aktina v obliki G-
aktina, polovica pa v obliki F-aktina. Po koncentracijskih razmerjih bi morala biti
veina aktina v obliki F-aktina, a temu zaradi doloenih molekul-proteinov
(profilin in thymosin) v celici ni tako. Ti proteini umetno vzdrujejo vijo
koncentracijo G-aktina, zato lahko celica dobro regulira, kdaj eli da se na hitro
oblikujejo novi filamenti. S proteinoma profilinom in thymosinom lahko celica
kontrolira ali bo lo za hitro izgradnjo aktina v doloeno smer ali pa bo vzdrevala
stanje F-aktina, takno kot ga ima in ga v tem trenutku potrebuje. Funkcija
thymosina je vzdrevanje visoke koncentracije G-aktina, saj se thymosin vee na
aktin in ga zadruje v takni obliki, ko se G-aktin ne more vezati v F-aktinsko
nitko. Drugi protein, to je profilin pa prevzame taken aktin iz thymosina in ga
prenese v F-aktin. Imamo torej en spodbujevalec rasti F-aktina in en inhibitor rasti
F-aktina. Celica na ta nain lahko regulira kdaj in v katerem podroju naj aktinski
filament raste. Poleg tega, da obstaja aktinu lastni sistem za njegovo dinaminost
filamentov, obstaja e dodaten regulator, ki glede na potrebe celice omogoa
hitrejo ali pa poasnejo rast aktina, glede na potrebe celice.

71
Razgradnja na enem koncu in izgradnja na drugem koncu pomeni, da vzdol
aktinskega filamenta podenote potujejo, ves as poteka potovanje podenot iz +
proti - konca.

72
Funkcij, ki jih filamenti opravljajo v celici je kar precej. V celici so prisotne tri
oblike aktina, pa e to ne vse tri naenkrat v vsaki celici, kar pomeni da je aktin v
celicah enak, zato potrebujemo dodatne proteine, ki bodo omogoali razline
funkcije, ki jih aktin opravlja v celicah.

Imamo tri osnovne razporeditve aktinskih filamentov v celicah. Dve od treh teh
oblik so v snopu. Ena oblika so tesni paralelni snopi, to so tisti kjer so vsi aktinski
filamenti s plus koncem obrnjeni v eno stran in z minus koncem v drugo stran. So
zelo zbiti skupaj, razdalje med filamenti so majhne. Takne strukture predvsem
dajejo oporo prstastim izrastkom celice (npr. filopodiji, mikrovili, oboji imajo
aktinske filamente, ki so urejeni na ta nain, to je paralelno in zelo skupaj.)

Druga oblika, kjer gre za obliko snopa so antiparalelni filamenti. To obliko

najdemo v podrojih, kjer se celica kri. Predvsem celice, ki se gibljejo morajo
imeti strukture, ki se skrijo in omogoile gibanje cele celice ali pa dela celice.
Taknim strukturam pravimo stresne fibrile, imenovane tudi kontraktilni snopi.
Funkcija teh snopov je bistveno drugana od tesnih paralelnih snopov, saj prvi
omogoajo krenje, drugi pa oporo.

Tretja oblika je obilka mree. Nahaja se predvsem pod plazmalemo, po njeni

celotni povrini. Posebno gosta je ta mrea v tistem predelu celice, kamor se
celica nekam giblje, saj mora na strani plazmaleme, ki je v smeri gibanja pred
sabo odrivati medij, ki je gost, saj so notri tevilne molekule, ki jih mora celica
odrivati, za kar potrebuje oporo sestavljeno iz mree aktinskih filamentov.

Za uvse tri osnovne oblike, v katere se aktinski filamenti lahko uredijo

potrebujemo doloene proteine, ki omogoijo takno ureditev in jo tudi
vzdrujejo.

1 Prva skupina proteinov se vee na konce filamentov in jih s tem tudi

stabilizira. Filament ima - in + konec. Na vsak konec se veejo specifini
proteini. Cap Z (najdemo ga v Z disku v prenoprogasti miici, v tistem delu,
kjer se vpenjajo aktinski filamenti, tam se nahaja ta protein, ki deluje kot
kapa ki stablizira + konec) se vee na + konec. Tropomodulin je protein, ki
stabilizira - konec. Ta protein poskrbi za to, da se tak konec ne razgrajuje.
Oba proteina skrbita za stalno dolino aktinskega filamenta, kar je v okviru

73
 sarkomere (podroja, ki se v miini celici kri) bi bilo zelo neugodno, e bi
se na enem koncu dodajalo ali pa odvzemalo podenote, saj bi nestabilni
konci destablizirali celoten filament. ARP je protein, ki sodeluje pri
oblikovanju novih filamentov. Dejansko gre za kompleks dveh proteinov (ARP
2 in 3), ki oblikujeta sklediasto tvorbo. ARP proteina sodelujeta pri
stabilizaciji nukleacijske stopnje aktina, tiste prve komponente veejo nase,
prvih nekaj aktinskih molekul poveejo v stabilno tvorbo. Po tem se nove
podenote lahko dodajajo bistveno hitreje in tak filament lahko raste.
Kompleks proteinov ARP torej sodeluje pri rasti novih filamentov, nahaja se
na negativnem koncu, na + koncu pa se dodajajo nove podenote.
2 Druga skupina so cepitveni proteini, ki destabilirajo filamente in so potrebni
za to, da vzdrujejo visoko koncentracijo G-aktinskih filamentov, hkrati pa
omogoajo preoblikovanja citoskeleta. Prvi protein iz te skupine je gelsolin.
Po svojih funkcionalnih predelih gelsolin izgleda podobno kot olna. Gre za
protein, ki se z enim delom pritrja na aktinski filament, na drugem koncu pa
ima del, ki omogoa prekinitev aktinskega filamenta. Gelsolin prekine
aktinski filament, zablokira + konec in s tem omogoi, v primeru da je -
konec prost in na njem ni kaknega stabilizirajoega proteina, da se bo
taken filament zael razgrajevati iz smeri - konca. Tako v konni fazi pride
do razgradnje aktinskih snopov. Gelsolin je odvisen od kalcija, e se
koncentracija kalcija lokalno povea, se tak protein zaktivira in povzroi
razgradnjo filamentov. Prisoten je predvsem v korteksu, tik pod plazmalemo
in sodeluje pri eksocitozi. V korteksu je mrea aktina tako gosta, da vezikel,
ki recimo po mikrotubulu pripotuje do sem, zaradi mree, ki stabilizira
membrano ne bi mogel skozi plazmalemo, zato ta korteks pravzaprav
predstavlja oviro za eksocitozo. Zato se lokalno v tem podroju povia
koncentracija kalcija in gelsolin pred veziklom razgradi mrei in oblikuje del,
skozi katerega lahko vezikel pripotuje do plazmaleme. Gelsolin je dobil ime
po tem da iz gel stanja (bolj viskoznega stanja) tvori sol stanje (ki je manj
viskozno), viskoznost citoplazme pa je odvisna od gostote mree, ki jo tvorijo
aktinski filamenti. Naslednji cepitveni protein je kofilin. Kofilin je protein,ki
ovije aktinski filament in ob poviani koncentraciji kalcija spremeni
konformacijo in na nek nain oame filament, saj se zavrti in iz zavitega
stanja preide v ravno stanje (se poravna) in tako filament razgradi v
podenote. Kofilin z rotacijo nekako razstavi aktinski filament na posamezne
podenote, s tem tudi zmanja viskoznost citoplazme, namenjen je predvsem
povianju koncentracije G-aktina v posameznih celicah.
3 V tretji skupini so proteini, ki aktinske filamente urejajo v tri oblike omenjene
pod prejnjo sliko. Proteini, ki omogoajo razporeditev aktina v tesne
paralelne snope (vsi + konci so obrnjeni v eno smer, vsi - v drugo), se
fimbrini. Fimbrini omogoijo povezavo med aktinskimi filamenti tako blizu
skupaj, da se tisti najpogosteji protein (miozin), ki se vee na aktinske
filamente in omogoi premikanje teh filamentov, ne uspe preriniti v to
podroje. Med filamenti mora torej biti tako malo prostora, da miozini ne
uspejo priti mednje. Fimbrin tudi uredi aktinske filamente, tako da imajo +
konce na eni - konce pa na drugi strani, poleg tega aktinske filamente
povee zelo blizu skupaj.

Drugi protein, ki prav tako omogoi razporeditev v snop, vendar v obliki anti-
paralelne povezave (krljivega anti paralelnega snopa) je aktinin. aktinin
je dimeren protein, ki uredi filamente tako, da imajo razporeditev filamentov
antiparalelno (filamenti skupaj so orientirani nasprotno). Bistvo take ureditve
je, da omogoi, da se med aktinske filamente vrinejo miozinski proteini, ki
med kontrakcijo premikajo aktinske filamente v tako smer, da se bodo konci

74
 zbliali skupaj, tako da v konni fazi dobimo snop, im bo dolina snopa na
koncu manja, zaradi drsenja filamentov enega ob drugem, saj pride do
kontrakcije snopa, ki jo izvede miozinsko filament. aktinini doloajo
razdaljo med posameznimi filamenti, miozini pa pogoajo kontrakcijo, saj
vleejo filamente med seboj, saj ti drsijo med seboj, tako pa se dolina
celotnega filamenta zmanja. Krljivi anti-paralelni snopi so tisti, ki se
nahajajo v podroju stresnih niti. Stresne niti so ena izmed oblik krljivega
snopa, omogoijo premikanje celice. Obstaja e nekaj drugih oblik krljivih
snopov, ki jih najdemo v podroju, kjer se celice stisenjo ali pa se pri mitozi
celici predelita na dve novi celici.

Tretjo obliko razporeditve omogoa protein filamin. Tu gre za mreno obliko.

Filamin povee dva aktinska filamenta na tak nain, da dobita krino
razporeditev, ker pa je teh povezav ve se potem vzpostavi mrena
razporeditev. Z veanjem gostote mrene razporeditve se izoblikuje korteks,
ki ga najdemo v podroju pod plazmalemo.

1 etrta skupina so proteini, ki aktinske filamente veejo na plazmalemo, kjer

lahko potem ti filamenti tudi delujejo. Distrofin je protein, ki ga najdemo v
preno-progastih miinih celicah. V preno-progasti skrbi za to, da se ob
krenju te celice plazmalema im bolj enakomerno prilagaja taknemu
krenju. e distrofin ne deluje, se plazmalema na doloenih delih, zaradi
neenakomernega gubanja, pokoduje, kar je glavni razlog za propad
(nekrozo) miine celice pri distrofikih (bolnikih z miino distrofijo). Distrofin
je z ene strani vezan na kompleks proteinov - distroglikani (distroglikanski
kompleks), ki so v membrani, z druge strani pa je vezan na aktinske
filamente, ampak ne tiste, ki neposredno sodelujejo pri krenju miine
celice, ampak na tiste, ki se povezujejo na Z-diske (struktura, na katero se
veejo aktinski filamenti sarkomere, ki sodelujejo pri sami kontrakciji).
Distrofin omogoa, da se med kontrakcijo miice plazmalema skladno s
kontrakcijo krljivih enot v miici postopoma guba in na ta nain ne prihaja
do velikih gub, ki bi se lahko pokodovale. Funckija distrofina je, da uskaldi
gubanje plazmaleme kontrakciji miine celice in s tem preprei pokodbo
plazmaleme.
2 Neproteinski strupi, ki se veejo na aktinske filamente: to so tiste molekule,
ki lahko spreminjajo dinamiko oblikovanja aktinskih filamentov. Praktino vsi
ti strupi spadajo v skupino alkaloidov, nekaj od teh je glivnega, nekaj
ivalskega izvora. Razlini organizmi lahko proizvajajo razline toksine, ki se
veejo na aktin, s tem pa temu aktinu ali poveajo ali zmanjajo aktivnost
oz. dinamiko. Citohalazin deluje tako, da se povee na aktin in s tem
preprei, da bi se aktinske molekule povezale v filament. S tem pravzaprav
povzroi razgradnjo aktinskih filamentov, saj se ne morejo dovolj hitro
dodajati dinamine aktinske filamente, kar povzroi hitrejo razgradnjo, kot
pa je izgradnja taknega filamenta. Paloidin se vee na aktinske filamente in
jih stabilizira, kar pa celici kodi enako kot destabilizacija. Deluje obratno kot
citohalazin. Snovi, ki vplivajo na stabilizacijo so za celico enako toksine, kot
tiste, ki destabilizirajo aktinske filamente. Amanita phalloides (zelena
munica, prva pomo: bruhanje, nato zauitje surovega mesa, saj se nanj
vee paloidin) ima dva toksina, med drugim tudi paloidin. Paloidin je
toksien, ker preve stabilizira aktinske filamente, s tem pa povzroi, da
celice propadejo, saj ne uspejo normalno funkcionirati. Paloidin (na katerega
je vezan fluorokrom) se drugae uporablja za oznaevanje aktinskih
filamentov, saj se vee izkljuno na F-aktin, ne pa tudi na G-aktin, ki ga je v

75
 celici priblino polovico, zato je oznaevanje aktinskih filamentov bistveno
bolj uspeno kot s protitelesi, saj se ta veejo na G in F-aktin.

Fibrin je tisti protein, ki aktinske filamente uredit tako, da so dovolj blizu skupaj in
da so vsi minusi na eni, plusi pa na drugi strani, torej so urejeni paralelno.
Miozinska molekula se ne more uriniti med aktinske molekule. Funkcija tesnega
paralelnega snopa je dajanje opore prstastim izrastkom. Prstast izrastek je npr.
mikrovil ali filopodij. Miozin I je tisti, ki celoten snop lahko premika navzgor ali
navzdol in s tem omogoi, da mikrovil ali filopodij zraste ali se skraja, fibrin pa
omogoi samo strukturo.

76
Krljivi snopi so strukture, ki omogoajo razlina preoblikovanja celic, med drugim
tudi gibanje celic. Imamo tri osnovne oblike krljivih antiparalelnih snopov.

Ena izmed oblik so stresne niti. Stresne niti omogoijo, da se celica v doloenem
predelu skri, prenese zadnji del celice naprej, tako se del celica lahko premakne.
To je osnovni nain potovanja celice po nekem tkivu.

Druga oblika, kjer najdemo krljive snope je adherentni pas. Adherentni pas je del
adherentnega stika, torej je to podroje tik pod apikalno povrino celice. Funkcija
adherentnega pasuje, da ob skrenju tega pasu celica lahko spremeni obliko.
Oblika celice se spremeni in s tem se lahko naguba celoten epitel, zato ker iz take
oblike dobimo stoasto obliko, s tem pa se povzroi ugreznitev epitela. To je
glavna naloga adherentnega pasu, poleg tega da daje oporo samemu
adherentnemu stiku.

Podoben obro najdemu tudi v anafazi in naslednjih fazah delitve celic.

Kontraktilni obro s kritvijo lahko povzroi predelitev deleih se celic in s tem
preipnjenjen omogoi nastanek dveh novih celic oz. loitev ene celice na dve
nove celice.

77
Pri gibanju celice gre za krenje podroij stresnih nitih. V tem gibanju sodelujejo
tudi fokalni stiki. Celica, ki je v gibanju ima svojo fronto. Za gibanje so kljune
stresne niti (aktinski filamenti) in fokalni stik s svojimi integrini, s katerimi se
celica lahko prime na doloene molekule v medcelinini, na molekule v okolici se
torej prime s fokalnim stikom. Podroje stresne niti, to je matrika krljivega snopa
se nato skri in prenese eno regijo celice naprej. Pri krenju, ki sodeluje pri
premikanju, je kljuno da je na zaetku stresne niti fokalni stik. S tem fokalnim
stikom se celica pritrdi, zato lahko s krenjem stresne niti to podroje potegne
naprej. e celica ne bi bila pritrjena bi se celici spremenila samo oblika, zato je
kljuno, da je v tej fazi pritrjena na neko podroje. Pri takem premikanju
sodelujejo e filopodiji. Filopodij je prstast izrastek, ki celici slui za preverjanje
okolice, saj celici ni vseeno kam se bo gibala, zato mora imeti nekaken senzor, s
katerim bo preverila, e ji okolje v katerega se giblje ustreza ali ne. Filopodiji se
iztezajo naprej in preverjajo okolico, lahko pa se tudi ukrivijo in s svojimi
receptorji kaj je pred celico, na ta nain pa se celica odloa o smeri premikanja.
Pri filopodijih kot opora za ta izrastek slui tesni paralelni snop, ki daje oporo za
oblikovanje tega izrastka.

Premikanje celice torej poteka tako: pritrditev na neko podroje, skritev stresne
niti, tako se celica premakne naprej, hkrati pa tudi pretipa okolico, da ugotovi ali
je okolica na sprednjem delu celice primerna, da se bo celica gibala e naprej v to
smer.

Pri obeh strukturah sodeluje aktin in mrea, ki je v tem podroju in je kljuna za

to, da izrastek (lamelipodij) lahko pred sabo odriva medcelinino skozi katero se
mora celica gibati. Lamelipodij je zelo sploen izrastek, ki je usmerjen naprej, v
smer gibanja, oporo mu nudi mrena razporeditev aktina.

78
Pri mreni razporeditvi sodeluje protein filamin, ki krino povee dve aktinski niti
med seboj in omogoa nastanek mrene strukture.

Miozini omogoajo glavnino premikov in preoblikovanj v celici. Miozini so precej

obsena skupina, poznamo ve kot 20 miozinov, veinoma delujejo kot motorni
proteini na aktinu. Omogoajo tudi transporte razlinih snovi od aktinu, njihova
glavna funkcija je, da zaradi energije, ki nastane od razcepu ATP se miozionu
spremeni konformacija, kar omogoi premik neke snovi od aktinskem filamnetu.
Vsi miozini imajo ATP-azno funkcijo, del miozinske molekule omogoi razcep
ATP-ja, ob tem pa se spremeni konformacija miozina, kar omogoi premik ob
filamentu.

Kljub temu, da so si miozini med seboj precej razlini imajo tudi nekaj skupnih
komponent. Imajo neko glavo, vrat in repno podroje. Razmerja teh treh delov pa
so pri razlinih miozinih precej razlina. Najbolj opazna razlika med miozini je
sicer to, da so nekateri monomerne molekule, nekateri pa so sestavljeni iz dveh
molekul. Prva dva miozina, ki sta bila odkrita sta bila miozin I in II, ki so ju
poimenovali po tevilu molekul, ki sestavljajo taken miozin (I-monomer, II-
dimer), naslednji miozini pa so ime dobili po asu odkritja. Ve kot dimernih
molekul miozina ne poznamo.

79
Miozinska molekula je sestavljena iz glave, vratnega podroja in repa. Vsak od
teh delov ima svojo osnovno funkcijo. Glava slui predvsem za pritrjanje aktinske
molekule na aktinski filament, poleg tega pa ima e ATP-azno aktivnosti (ATP v
ADP). Vrat ima v glavnem regulatorno funkcijo in doloa, koliko se bo glava lahko
premaknila oz. koliken kot bo lahko med glavo in vratnim podrojem. V podroju
vratu se ponavadi nahajajo e dodatne molekule imenovane lahki miozini ali pa
lahke verige, ki pa ni nujno da so sorodni miozinu, amapk se lahko tu nahajajo
samo proteini, ki samo zaktivirajo kakno od reakcij. Lahko verige imajo pri
kontrakciji torej regulatorno nalogo. Glavna naloga repnega podroja pa je vezava
na tovore (vezikel, membrana, plazmalema, druga miozinska molekula). Na kaj se
bo miozin vezal je odvisno od repnega podroja.

Miozin I je monomerna molekula, miozin II pa dimerna. Miozin II je sestavljen iz

dveh molekul zelo podobnih miozinu I, ki sta v nekem podroju zdrueni skupaj.

80
Miozin II se nahaja v preno-progastih miicah (v sarkomeri) in v krljivih snopih
(v ne miinih celicah). Miozin II ima dve glavi, kar je znailno za molekule, ki
morajo opraviti ve dela, monomerne pa se ponavadi nahajajo od membrani iz z
zavesljaji potiskajo posamezne aktinske filamente ali pa mreo v neki smeri.
Miozin I in II (?II in V?) pa sta zadolena za vleenje aktinskih filamentov enega ob
drugem ali pa pri transportu vezikla po aktinskem filamentu. Aktini niso udeleeni
samo v nekem krenju, ampak se lahko ob njih premikajo tudi vezikli (to je
drugae znailno predvsem za mikrotubule). Kot motor, ki po aktinskem filamentu
(tranici) premika slui miozin V. Razlika med miozinom V in I je e v tem, da ima
miozin V precej daljo vratno regijo, zaradi esar lahko dela dalje korake. im
dalja je vratna regija, tem manja je mo premika, vendar se lahko hitreje
premika. V preno-progastih miicah je kljuno koliko moi ima miozin (zato je
vratna regija kraja), pri premikanju veziklov pa je bolj bistvena hitrost, zato je
korak, ki ga naredi miozin V precej dalji od koraka miozina II, vratna regija
miozina V pa je tudi dalja.

81
 4 Miice in mikrotubuli

Prenoprogasta miina celica ima nekaj svojih karakteristik (znailnosti):

1 ima mnogo jeder - Kako jih dobi? Iz satelitnih celic, ki jih ima vsaka
prenoprogasta miina celica med bazalno lamino in samo celico (e pride
do pokodbe te prenoprogaste miine celice, potem se te ''spee''
satelitne celice prebudijo in nadomestijo takno funkcionalno
prenoprogasto miino celico tako, da se zlivajo med sabo, se zadebelijo,
zrastejo in potem dobimo takno vretenasto celico, ki ima proge, ki so druga
glavna znailnost.
2 Proge - ima zelo urejene aktinske in miozinske filamente, ureditev imajo
takno, da jo vidimo, tako pod svetlobnim kot tudi elektronskim
mikroskopom.

82
Sarkomera je osnovna krljiva enota v prenoprogasti miini celici, ki jo
omejujejo doloene proteinske strukture, tako imenovani Z-diski (osnova
kontraktilnega dela take miine celice in je predel med dvema sarkomerama). V
Z-disku je preplet razlinih molekul, veliko proteinov, med drugimi:

1 Alfa-Aktinin - daje pravilno razdaljo med aktinskimi filamenti, da lahko sedejo

miozinski filamenti med aktinske filamente (alfa-aktinin smo sreali e pri
kontraktilnih snopih. Sarkomera je po svoji strukturi in funkciji precej
podobna kotranktilnim snopom, je pa nekaj razlik predvsem v ureditvi
kontraktilnega snopa (tam so aktinski filamenti urejeni antiparaleno, med
miozinskimi pa gre za enakomerno porazdelitev miozinskih in aktinskih
filamentov))
2 Cap Z - zaitijo mesto ''plus'' (plus konec aktinskih filamentov in iz njega
izhajajo aktinski filamenti in to na obeh straneh Z-diska. V Z-disku imajo
aktinski filamenti torej usmerjene plus konce, proti sredini sarkomere pa
posledino ''minus'' konce. Tudi minus konci morajo biti zaiteni, ker taki
aktinski filamenti opravljajo precej dela, so ves as pod natezno silo zaradi
kontrakcije in zato morajo biti im bolj stabilni
3 Tropomodulin - zaiti minus konce
4 Nebulin - stabilizirajo aktinski filament po celi dolini. Te proteini po celi
dolini ovijajo aktinski filament in mu s tem dodatno dodajo stabilnost

Vmes, med aktinskimi filamenti, se nahajajo miozinski filamenti. So debeleji,

sestavljeni iz mnoic miozinskih molekul. Miozinske molekule imajo dve glavi -
spadajo v skupino miozin B (1. ura 10:24), segajo do sredine oz. e malo ez
sredino sarkomere in se povezujejo na sosednje aktinske filamente in jih potem
ob signalu, ki ga sproi kalcij, lahko potegnejo v tej smeri (kamor se kri).

83
Zaradi kontrakcije, ki vsake toliko asa nastopa, bi teoretino lahko obstajala taka
situacija, da bi na eni strani tak miozinski filament bolj potegnil aktinske
filamente kot na drugi strani in bi se lahko zgodilo, ko bi prilo do nekega
raztezanja, da ta miozisnki filament, nebi bil ve v sredini sarkomere, in seveda
e miozin izgubi kontakt z aktinom, potem kontrakcija nebi bila mona. Zato ima
sarkomera e en dodaten protein, vezan na vsako stran miozinskega filamenta.
Ta protein skrbi za to, da ostaja miozinski filament priblino v sredini sarkomere in
to omogoa pravilno ureditev vseh miozinskih in aktinskih filamentov, da dobimo
te znailne pasove. Ta protein je en najvejih proteinov v ivalskem svetu in zato
se imenuje Titin (po titanih :D).

Aktin je v bistvu nekakna dvojna ''krtaka'', usmerjen na obe strani Z-diska.

Pri miini celici oz. pri sarkomeri govorimo o doloenih pasovih, ki so svetleji in
temneji, ime pa so dobili po tem kako lomijo svetlobo:

1 (''anizotropni'') A-pas: vsebuje aktinske in miozinske filamente, svetloba se

bolj razpri --> temneji pas. Dolino A-pasu doloa dolina miozinskih
filamentov
2 (''izotropni'') I-pas: samo aktinski filamenti, prehodnost svetlobe veja -->
svetleji pas. Pas, ki potega od konca enega do zaetka drugega
miozinskega filamenta (en I-pas je na dveh sarkomerah - Z-disk razpolovi I-
pas na polovico)
3 (''hel'') H-pas: podroje kjer ni aktinskih filamentov v temnejem pasu,
nekoliko svetleji pas
4 M-linija: podroje na sredini H-pasu, kjer prihaja do krianja miozinskih
molekul, je spet malo temneje zaradi doloenih dodatnih proteinov

84
Med kontrakcijo se aktinski in miozinski filamenti ne krajajo, zaradi elastinosti
se kvejemu podaljajo. Pride do drsenja miozinskih med aktinske filamente oz.
drsenja aktinskih med miozinske filamente.

85
Kako poteka kontrakcija prenoprogaste miine celice? (ZELO POGOSTO NA
USTNEM IZPITU)

Poglejmo kako miozin in aktin reagirata, zato da pride do potega aktinskega

filamenta:

1 Slika: miica v neaktivni fazi - ali kontraktirano ali relaksirano (1 miozinska

glava zaradi bolje vidljivosti, drugae je dvoglava molekula) - ko ATP ni
vezan na miozinsko molekulo je miozinska glava pritrjena na aktin in je pod
doloenim kotom, usmerjena proti aktinski molekuli, pritrjena na aktinski
filament
2 Slika: pride zraven ATP in sede na miozinsko glavo --> miozinska glava se
odcepi od aktina, ATP pa je vezan na takno miozinsko molekulo. Vezava
ATP-ja lahko povzroi relaksacijo miice - e bi prilo do nekega raztezanja in
bi bila veina miozinskih molekul nevezanih na aktin, bi se miica raztegnila
(ker so te dogodki tako hitri pa ne prihaja do relaksacije). Glava miozinske
molekule pa ima ATPazno aktivnost, kar pomeni da po doloenem asu
(nekaj milisekund) pride do razcepa ATP-ja na ADP in P1 (fosfat).
3 Slika: ko se razcepi ATP in nastane ADP in P1, preda to svojo energijo
miozinski molekuli, ki preide v drugo konformacijsko obliko, lahko reemo da
ima vejo potencialno energijo, ta druga oblika je vzburjeno stanje,
premakne se za doloen kot proti plus koncu in v tem stanju imamo e
vedno na miozinsko glavo vezan ADP in P1 (fosfatna skupina), samo da nista
skupaj, pa pa je fosfatna skupina na enem drugem delu na miozinski glavi.
Razcep pa je povzroil spremembo oblike molekule iz upognjenega v
izravnano stanje.

86
 4 Slika: fosfatna skupina zapusti miozinsko glavo in to je tisti razlog za to da se
lahko potem miozinska glava (e vedno je v energetsko bogateji obliki),
zaradi odstranitve fosfatne skupine povee z aktinom (e vedno je gor vezan
ADP)
5 Slika: zapusti e ADP to molekulo in ta sprostitev ADP-ja iz miozinske glave
povzroi tisto konformacijsko spremembo, ki je odgovorna za pomik oz.
poteg aktina v tej smeri proti minus koncu aktina, dejansko se miozin
pomika proti plus koncu aktina, vlee pa aktin proti sredini sarkomere.
Taken odcep ADP-ja je pravzaprav povzroil sprostitev te miozinske
molekule (pride do osnovnega stanja - 1. slika). Ob tem ko se je ta molekula
sprostila je potegnila aktinsko vlakno za doloen del.

Ob tej sprostitvi miozinska molekula opravi delo. Delo se ne opravi zaradi razcepa
ATP-ja, pa pa zaradi odstranitve ADP molekule, ko iz stanja neke vije energije
preide v stanje z nijo energijo (v svoje osnovno stanje).

Konnemu stanju reemo ''nekaj v angleini'' oz. po slovensko mrlika/mrtvaka

okorelost - ko v telesu umrlega zmanjka ATP-ja, se taka miica ne more sprostit,
ker za sproanje potrebujemo ATP, kontraktirana pa je zaradi kalcija (rpalke, ki
uravnavajo koncentracijo kalcija znotraj celice potrebujejo za svojo dejavnost ATP
in ker tega primanjkuje se koncentracija kalcija povea in pride do kontrakcije). Ta
kontrakcija (mrlika/mrtvaka okorelost) pa se malo sprosti v roku 24 ur ko e
pride do razpada proteinov. Torej zaradi pomanjkanja ATP-ja se miica ne more
sprostit, kontraktira pa se zato, ker se kalcij ne izrpa iz celice, vanjo pa vdira ker
rpalke ne delujejo.

Kontrola miine kontrakcije je kontrolirana s pomojo nivoja kalcija - e je kalcija

ez neko koncentracijo, potem bo prilo do kontrakcije ampak pri tem sodelujejo
e razlini proteini. Osnovni protein, ki doloa kdaj bo prilo do kontrakcije in kdaj
ne je TROPOMIOZIN (na aktinskem filamentu je ovit spiralno okrog aktina).

87
Zaseda tista mesta na aktinu, kamor lahko sede miozinska glava --> zato se
miozin ne more povezat z aktinom in ne more priti do kontrakcije.

Potem pa imamo e regulacijski protein TROPONIN - z enim delom se povezuje z

aktinskim filamentom , z drugim pa se vee na Tropomiozin. Kadar je koncetracija
kalcija nizka, je v taki konformacijski obliki da dri Tropomiozin na aktinu. e se
povia koncentracija kalcija se konformacijska oblika Troponina spremeni,
preoblikuje v obliko ''fotelja'' in ob tem premakne Tropomiozin tako, da ga
odstrani iz aktinskega vlakna, s tem pa sprosti tista mesta, kamor lahko sedejo
miozinske molekule (miozin se sedaj lahko vee na aktin). Kalcij je tisti, ki sede na
Troponin in povzroi to spremembo v konformaciji taknega regulatorja miine
kontrakcije.

Prenoprogasta miina celica je specializirana za hitro kontrakcijo.

Gladko miina celica, ki jo najdemo na razlinih tkivih (ob revesju, kjer

omogoa peristaltiko, v stenah il, kjer omogoa doloeno krenje in relaksacijo)
je namenjena poasnim premikanjem oz. za poasno kontrakcijo, ki pa lahko
dolgo asa zdri (prenoprogasta miina celica se hitro skri ampak tudi v
skrenem stanju, recimo v izometrini kontrakciji, porablja ves as precej
energije, gladko miina celica se poasi kri, ampak ko je v skrenem stanju,
porablja minimalno energije, zato jo imajo vsa tkiva, kjer ni potrebna zelo hitra
kontrakcija, ampak dolgotrajna kontrakcija. Zato je gladko miina celica
organizirana precej drugae kot prenoprogasta miina celica - ena od razlik je
da nima tako v pasovih urejenih aktinskih in miozinskih filamentov, ampak je ta
mrea nekako postrani - nekako diagonalno na celico potekajo ti krljivi snopi,
dejansko so tisti krljivi snopi, ki smo jih omenjali pri aktinu med sabo povezani z
enimi nekrljivimi xxxxx, ki so v glavnem sestavljeni iz intermediarnih

88
filamentov (to so tisti filamenti, ki ponavadi dajejo oporo) in takno vlakno je
sestavljeno iz krljivih snopov in vmes iz nekrljivih delov, ki pa delujejo podobno
kot Z-disk - na obeh straneh pritrjajo tiste krljive dele. Tu je kar nekaj proteinov,
ki smo jih delno e omenjali: Alfa-Aktinin je tisti, ki organizira krljive snope, tudi
pritrja te krljive snope na intermediarne filamente, potem pa je e nekaj
proteinov, ki je krljive snope pritrjajo na plazmalemo.

Zgradba gladko miine celice je nekoliko drugana kot v prenoprogasti miini

celici, predvsem krenje ima tudi precej drugae regulirano. Pri krenju seveda
sodeluje miozin in aktin, vendar je sama kontrola kontrakcije drugana.

Kalcij je e vedno tisti element, ki sproi kontrakcijo, vendar se ne povee s

Tropomodulinom, ampak z KALMODULINOM. Je zelo pogost stimulator razlinih
Kinaz v celici, torej je protein, ki po navadi zaktivira kinazo, e je ta proces
odvisen od kalcija. Na kalmodulin se vee kalcij, potem pa ta aktiviran kalmodulin
zaktivira doloene kinaze. Kar je pri gladko miini celici znailno je to, da je taka
kinaza vezana e na miozinsko vlakno. Miozinska molekula ima v lahkem predelu
nekaj dodatnih proteinov, ki jim pravimo lahke verige. Ena od lahkih verig je
kinaza (ime: kinaza lahke verige miozina), ki jo je zaktiviral kalmodulin, ki potem
omogoa fosforilacijo potem te lahke verige miozina. Kadar je fosfatna skupina
vezana na to lahko verigo miozina, takrat se je takna miozinska molekula
sposobna povezati z aktinom in takrat pride do kontrakcije. In dokler je ta
fosfatna skupina vezana na to gladko verigo miozina, do takrat ta miozinska
molekula lahko ostane v kontraktiranem stanju, se pravi ni potrebno da bi se ATP
stalno porabljal za to da bi se nove fosfatne skupine dodajale, seveda ne ostajajo
ves as kontrakcije v vezanem stanju, vendar poteka ta proces bistveno
poasneje kot v prenoprogasti miini celici in zato se porablja bistveno manj

89
energije, bistveno manj molekul ATP, zato da se vzdruje neko organizirano
stanje.

90
Mikrotubuli so najdebeleja struktura citoskeleta. Naloge mikrotubulov in
aktinskih filamentov so v karakteristiki zelo podobne, intermediarni filamenti pa
so krepko drugani.

Zgrajeni so iz globularnih proteionov TUBULINOV. Poznamo tri tipe tubulinov (alfa,

beta in gama tubulin), vsi trije tipi tubulina vedno v vseh celicah - vsak
mikrotubul vsebuje vse tri tipe tubulinov. Alfa in beta tubulin se takoj po sintezi
zdruita v dimer in ostaneta vedno skupaj - sta nekako dimer in sta ena

91
podenota. Pri sestavljanju in razstavljanju ne delujejo posamezni tubulini kot
podenote ampak takni dimeri. Gama tubulin pa je kot posamezen, vendar
nastopa na vsakem mikrotubulu samo kot prva linija tubulinov in se potem na
gama tubulin zanejo kopiit alfa in beta tubulini (dimeri). Gama tubulin se tako
nahaja samo v centrih kjer se organizirajo mikrotubuli in na zaetku vsakega
mikrotubula, alfa in beta tubulin pa gradita filament. Alfa in beta tubulini - dimeri
- se nalagajo v protofilament, 13 takih protofilamentov pa gradi tak tubul, cevko,
ki ima v sredini votlino. Tudi mikrotubuli imajo svoj poasi rasto in hitro rasto
konec. Konec, kjer se zakljui z beta tubulinom se oznauje kot ''plus'' konec,
konec, kjer pa se zakljui z alfa tubulinom pa se oznauje kot ''minus'' konec. Na
stabilnost vezave podenot vpliva nukleotid trifosfat - GTP. Kadar je GTP vezan na
podenote, je ta podenota bolj druabna, se trdneje povee z obstojeim
filamentom, e pa je na to podenoto vezan GDP pa gre za ibko vezavo in se
takne podenote laje odstranijo iz mikrotubula. Tako alfa kot beta tubulin imata
nase vezan GTP. Pri alfa tubulini je vedno v obliki GTP, pri beta tubulinu pa je
lahko tako v obliki GTP ali pa razpade in ostane le GDP.

V takem dimeru (v citosolu) je GTP dokaj stabilen, bistveno dalj asa obstaja kot
e se povee ta dimer v mikrotubul, sproilec za odcep zadnje fosfatne skupine iz
GTP-ja na beta podenoti je pravzaprav dodatek nove podenote na tak dimer. Ko
pride nova podenota na tak dimer, ez doloen as potem iz tistega GTP se
odcepi fosfatna skupina, tako da na ''plus'' koncu imamo po navadi GTP-je, potem
pa se vzdol mikrotubula pojavljajo v glavnem beta podenote tubulina z GDP-jem.
Konci so najpomembneji za stabilnost filamentov - e imamo na koncu
stabiliziran del, potem bo celoten tak mikrotubul stabilen ali pa celoten polimer
stabilen. e se na koncu pojavi nestabilna oblika, ibkeja povezava med
podenotami, potem se lahko taken mikrotubul razgradi.

92
To je bilo v teoriji za recimo in vitro sistem, v celici pa je stvar malce drugana.
Praktino vsi mikrotubuli nastajajo v organizacijskih centrih (MTOC). Center, ki
organizira najve mikrotubulov je centrosom, potem pa poznamo e bazalno telo
pod bikom ali migetalko. Obe strukturi pa sta povsem enaki, v nekaterih celicah
lahko gre za premikanje iste strukture s podroja ob jedru, ko je celica v delitvi
(oz. preden gre v delitev), potem ko pa dobi biek, se premakne ob plazmalemo.
Tako centrosom kot tudi bazalno telo sta sestavljena iz dveh centriolov
(sestavljeni iz mikrotubulov), ki sta postavljena pravokotno en na drugega. Okrog
takega para centriolov se nahaja centrosfera - podroje, ki ima visoko
koncentracijo gama tubulina. Oboje skupaj se imenuje centrosom. Gama tubulini
so tisti, ki zanejo graditi mikrotubul, pri tem pa pomagajo doloeni proteini, ki se
organizirajo v ''skodelico'', v katero se najprej organizirajo gama tubulini, na njih
pa se dodajajo e alfa in beta tubulini. Minus konec je konec pri gama tubulinu,
plus konec pa je tisti, kjer se filament zakljui z beta podenoto.

Posebnost mikrotubulov je da so negativni konci vedno zaiteni, tako da tam ne

potem niti razgradnja niti izgradnja mikrotubula - vedno je stabilen. Na plus
koncu pa se dodajajo novi dimeri alfa in beta tubulina (ali pa razpadajo).

Pri procesu dodajanja podenot in odcepa fosfatne skupine nastopata dva procesa,
ki sta odvisna od svoje lastne hitrosti. Eno je hitrost dodajanja novih podenot na
plus konec, drugo je hitrost odcepljanja fosfatnih skupin iz beta podenot. To sta
ve ali manj neodvisna dogajanja, ki imata razline hitrosti. Hitrost odcepa
fosfatne skupine iz beta podenote je konstantna (po doloenem asu, ko se na
plus konec prilepi nova podenota, se bo odcepila fosfatna skupina), hitrost
dodajanja novih podenot na plus konec pa je odvisna od koncentracije teh
podenot. e je koncentracija teh podenot v citosolu visoka bo tudi dodajanje
podenot na plus konec hitro. V primeru velike koncentracije teh GTP podenot, bo

93
hitrost dodajanja novih podenot hitreja od odcepljanja fosfatnih skupin iz
dimerov. e pa je koncentracija nizka, se dodajanje upoasni in razgradnja GTP-ja
lahko prehiti dodajanje novih podenot. V tem primeru pride do razgradnje
mikrotubula, saj je premalo podenot z GTP-ji in mikrotubul ni dovolj stabiliziran.
Temu procesu reemo DINAMINA NESTABILNOST. Plus konec lahko raste, kadar
je koncentracija teh podenot visoka, e je koncentracija teh podenot nizka pa
pride do hitreje razgradnje GTP-ja kot je dodajanje novih podenot in taken
mikrotubul potem razpade. Razpade do tistega podroja, ko je koncetracija spet
dovolj visoka. Namen dinamine nestabilnosti je da lahko celica usmerja kam naj
rastejo mikrotubuli - tam kjer je koncetracija tubulina dovolj visoka.

Obstajajo doloeni proteini, ki se veejo na mikrotubule in lahko ali stabilizirajo ali

pa destabilizirajo taken mikrotubul. Te proteini so bili prvi odkriti v nevronih.
MAP proteini najpogosteje stabilizirajo mikrotubule, veejo se na podenote, jih
poveejo skupaj in stabilizirajo mikrotubul. V aksonu se nahaja ''tau'' protein. Prav
tako je glavna naloga stabilizacija mikrotubulov (pri ve degenerativnih boleznih
pride do tega, da tau protein preve stabilizira mikrotubule, ki se preve poveejo
med sabo in onemogoajo normalne procese), hkrati pa tudi pravilna
organizacija.

94
Tau proteini organizirajo mikrotubule tako, da so vsi plus konci obrnjeni proti
sinapsi, vsi minus konci pa proti osrednjemu delu oz. tistemu delu kjer je jedro.
Posebnost v nevronu je da se takni mikrotubuli ne drijo z minus koncem vedno
centrosoma (kjer nastanejo), ampak se lahko potem ko se doloena druina
takega mikrotubula zgradi, odpotuje tak mikrotubul v podroje aksona in se tam
namesti na pravo mesto. S tau proteini so taki mikrotubulu stabilizirani in se ne
razgrajujejo, niti se ne izgrajujejo.

Drugi tip MAP proteinov so pa proteini, ki organizirajo mikrotubule v dendritih.

Tam jih organizirajo antiparalelno - imajo plus in minus konce sosednji mikrotubuli
nasprotno usmerjene. Poleg stabilizacije teh mikrotubulov, skrbijo te MAP proteini
tudi za pravilno ureditev taknih mikrotubulov.

Veina MAP proteinov skrbi za neko stabilizacijo plus koncev, obstajajo pa

doloeni MAP proteini, ki lahko tudi tak plus konec, ki ima GTP ''kapo''
destabilizirajo. Te proteini nastopajo pogosto pri rakavih celicah, ker se morajo te
mikrotubuli hitro razgradit. Imenujejo se KATASTROFINI.

95
1 Poviana koncentracija kalcija povzroi razgradnjo mikrotubulov v celicah.
2 Nizka temperatura (4 stopinje C) je tista, ki povzroa, da se mikrotubuli
razgradijo. Vasih so govorili, da e si kdo odree prst, da je treba dati na
hladno (led, sneg) ta prst in odnesti do zdravnika. Ne dolgo nazaj so
ugotovili, da se najbolje celice ohranijo e je temperatura sobna (okoli 20

96
 stopinj C). Zato e elimo v neki kulturi ohraniti proteine, jo ohladimo in tako
dobimo proteine, e pa delamo s celicami ali tkivi pa je bistveno bolje da
ohranjamo okoli 20 stopinj C.
3 Nekaj alkaloidov (vinblastin, vinkristin, kolhicin), to so vse rastlinski alkaloidi,
ki povzroajo razpad mikrotubulov. To so sredstva, ki onemogoajo, da bi se
mikrotubuli lahko preuredili z ene oblike v drugo, kar najbolj moti hitro
delee se celice - rakave celice so najbolj obutljive na spremembe v
stabilnosti mikrotubulov.
4 Taksol je drugi alkaloid, ki tudi vpliva na stabilnost mikrotubulov, vendar v
obratno smer - stabilizira tako strukturo mikrotubula, vee se na mikrotubule
in preprei njihovo razgradnjo.

Podobno kot smo se pogovarjali pri aktinu tudi tukaj velja, da veja stabilizacija
ali pa manja stabilizacija kot normalno, je za celice enako toksina.

Osnovna naloga mikrotubulov je, da sluijo kot nekakne tirnice po katerih se

sprehajajo proteini in prenaajo vezikle, organele, kromosome, skupke proteinov
itd. Se pravi pri vsem tem premikanju struktur ob mikrotubulih so potrebni
motorni proteini, ki omogoajo takno premikanje. Na mikrotubulih imamo dva
osnovna tipa gibalnih proteinov: KINEZINI in DINEINI. Oboji so precej podobni po
strukturi in nainu delovanja miozinom. Oboji imajo najvekrat dve glavi s
katerimi lahko hodijo po mikrotubulu. Znailno za kinezine je da se v veini
primerov premikajo od minus proti plus koncu, veina dineinov pa se premika od
plus konca proti minus koncu. Kinezini torej veinoma prenaajo snovi od jedra do
plazmaleme, dineini pa od plazmaleme proti jedru. Organeli so pritrjeni na
mikrotubule z kinezini in dineini, usklajeno delovanje obeh proteinov, pa dri

97
organel na neki poziciji. V primerih ko so inaktivirani ali e celice niso tvorile
dineinov sta se endoplazemski retikulum in golgijev aparat pomaknila isto k
plazmalemi. V obratnem primeru, e so inaktivirani kinezini, se vsi organeli
zbijejo k jedru. Vsak organel ima neko razmerje med kinezini in dineini, ki doloa
poloaj kje se bo nahajal nek organel.

Dineini se obnaajo tako kot miozini, zato jih nebomo posebej obravnavali.
Kinezini pa se malenkost drugae obnaajo. Spet je za gibanje potreben ATP. ATP
je tisti, ki omogoi premik ene noge glede na drugo nogo. Na mikrotubulu imamo
dvoglave molekule.

1 Slika: na obeh glavah je vezan ADP, ki omogoa ibko povezavo glave na

mikrotubul. ATP se v okviru proteina ne more fosforilirat.
2 Slika: ADP se mora iz glave odstranit, doda pa se nova molekula ATP. Vezava
ATP-ja na sprednjo glavo povzroi trdno povezavo te glave na mikrotubul,
hkrati pa pride do preoblikovanja vratnega dela. Oblikuje se neko ''koleno'',
pride do pokleka tega predela, in ta konformacijska sprememba tega predela
na kinezinu povzroi, da se zadnja noga premakne naprej.
3 Slika: nogi sta zdaj v nasprotnem vrstnem redu, kot na prvo slikici (kinezin je
naredil en korak). Tu se sedaj odda zadnja fosfatna skupina iz ATP-ja in je
kinezin spet pripravljen na nov korak naprej.

Podroje nad glavami je specifino za doloen tovor, glave pa omogoajo gibanje

molekule po mikrotubulu.

98
Centriol je sestavljen iz 9-ih trojk mikrotubulov (so relativno kratki), vmes so e
nekateri proteini, ki omogoajo, da tak centriol ohranja svojo obliko. Po dva taka
centriola sta postavljena pravokotno eden na drugega.

99
Veina gibljivih migetalnih organelov ima poleg 9-ih parov mikrotubulov e
centralni par, veina negibljivih pa tega centralnega para nima (ni pa to isto
absolutno). Najbolj siguren kriterij, da je migetalni organel gibljiv je, da ima
prisotne motorne proteine - e so prisotni dineini v takem migetalnem organelu,
potem je tak migetalni organel gibljiv, e teh motornih proteinov nima, potem je
negibljiv (kinezini ne nastopajo v tem podroju).

100
Centralni par slui kot os, dineini pa omogoijo gibanje taknega bika (ali
migetalke). Biek se giba krono.

Mikrotubuli se med sabo drug proti drugemu gibajo tako da drsijo eden ob
drugem.

Negibljivi so bistveno bolj pogosti kot gibljivi. Prisotni so praktino v vsaki celici.
Omogoajo tevilne funkcije, med drugim omogoajo mehano- in kemorecepcijo.
Na takih migetalnih organelih se nahajajo doloeni kemoreceptorji, so tam
zbrani skupaj in kot celota delujejo kot nekaken senzor. Enako velja tudi za
mehanorecepcijo.

Kot mehanoreceptorji delujejo doloeni kanalki (primer: kalcijev kanalek) in ko

se tam migetalni organel zaradi toka tekoine pritiska na celico ali kar koli
upogne povzroi odpiranje teh kanalkov in sproi neko signalizacijo.

101
Za doloene ligande, hormone, rastne faktorje itd. se nahajajo zbrani skupaj na
takni strukturi, na migetalnem organelku (kemoreceptorju) in ko pridejo rastni
faktorji potem tako podroje intenzivneje odgovori na njih (veliko intenzivneje
odgovori kot e bi bili razpreni po celotni povrini). Se pravi je to neko tako
univerzirano podroje, kjer pride do sproanja tistega signala, ki ga prisotnost
nekega rastnega faktorja povzroi.

102
Spet gre za migetalni organelek, ki je en sam na celici (razlog zakaj so jih
odkrili ele pred kratkim - s svetlobnim mikroskopom, jih je praktino nemogoe
najti). Kot mehanoreceptorji po navadi delujejo kalcijevi kanali. Se pri doloeni
raztezni sili ukrivi takna monocilija, ukrivi pa se zaradi pritiska na celico ali
zaradi toka tekoine v doloeni smeri in takrat kalcij vdre v celico in sproi neko
reakcijo. e poteka ta signalizacija pravilno (e pride do stalnega
obremenjevanja), se upoasni delitev teh celic in se pospei sinteza proteinov, je
nekako ta kalcijev signal stimulator diferenciacije teh celic.

Mehanoreceptorji naj bi bili tisti, ki neko miico okrepijo zaradi veje uporabe,
hrustanec okrepijo zaradi vejih pritiskov ali pa fibroblaste stimulirajo k sintezi
kolagena. e je take stimulacije s kalcijem premalo, potem se ta beta katenin (ne
vem tono kaj) prestavi v jedro in stimulira delitev. Delitev in diferenciacija sta si
torej konkurenna procesa, ve kot je delitev, manj so diferencirane celice,
poasneja ko je delitev, bolj se lahko diferencirajo.

103
Te proteine so poimenovali POLICISTINI, ker so jih prvi odkrili v policistinih
ledvicah. Policistine ledvice imajo ciste (bule), razirjene predele, ki so nastali
zaradi nepravilne usmeritve delitve. Monocilije ne sluijo samo temu da celico
prepriajo a se naj deli ali diferencira ampak doloajo tudi smer v katero se bodo
celice delile - os delitve uredijo v doloeno smer. Pri cevastih strukturah mora biti
os delitve poravnana v eni smeri, da cev lahko raste. e pride do nakljunega
razporejanja, se pravi ko ta tok tekoine skozi to cev ne doloa v katero smer se
naj postavijo osi delitve dobimo namesto take cevke, razirjeno podroje, ker se
delijo v eni ali drugi smeri - se ne gibljejo samo v smeri da bi podaljevale to cev,
ampak se lahko delijo tudi preno na tako cev in povzroajo debelitev take cevi,
kar vodi v takne raziritve - nastanek teh cist. Takni migetalni organelki ne
sluijo samo za diferenciacijo ampak doloajo tudi smer delitve.

104
Ta transport poteka ob robu migetalnega organela. Gre za transport med
plazmalemo in aksonemo. Med aksonemo in plazmalemo je relativno malo
prostora, je pa v tem podroju kar precej razlinih proteinov. Ti razlini proteini se
morajo tudi izmenjevat, ker pa je to podroje tako ozko sama difuzija ne
zadostuje za izmenjavo proteinov v tem podroju. Zato ima tak migetalni
organelek poseben transportni sistem med plazmalemo in aksonemo, ki ga
izvajajo tako kinezini kot dineini - kinezini potiskajo v eno smer te nove molekule,
ki morajo priti do doloenega podroja na takem migetalnem organelu, dineini
pa te transportne proteine potem vraajo nazaj, hkrati pa pobirajo tiste izrabljene
proteine, ki jih je treba zamenjat in jih poljejo nazaj v podroje preostalega
citosola, kjer se potem lahko razgradijo. Intraflagelarni transport je torej
transport, ki ga omogoajo kinezini in dineini in poteka med aksonemo po teh
mikrotubulih, v bistvu se dineini in kinezini premikajo, hkrati pa nosijo tiste
proteine, ki jih morajo prestavit ali v takne migetalni organel ali iz njega.

Dolgo asa se je bazalno telo risalo samo kot oz. se je mislilo da obstaja samo kot
en sam centriol, ki je nekako usmerjen v to podroje aksoneme, pred nekaj leti pa
so ugotovili, da je ob njem e en pravokotno nameen centriol - gre za identino

105
strukturo kot je centrosom. Tudi tukaj imamo dva centriola, pravokotno
nameena, eden od teh je res nameen v podroje tega migetalnega
organela, drugi pa je pravokotno nameen (kaj je funkcija tega drugega
pravzaprav ni jasno).

5 Intermediarni filamenti in ER

Intermediarni filamenti so komponenta citoskeleta, ki je po debelini vmes med

mikrotubuli in aktinskimi filamenti. Po lastnostih se mono loijo mikrotubolov in
aktinskih filamentov. Za razliko od mikrotubulov, ki so zelo dinamini so
intermediarni filameti zelo stablina struktura, elastina struktura, nekateri
intermediarne filamente po lastnostih primerjajo z gumo. Intermediarni filamenti
so znotraj celina alternativa elastinim filamentom, se pravi elastinom. Celice
itijo pred pritiski in prevelikimi raztezki. Ker se veejo na dezmosome. S tem, ko
se povezujejo na medceline stike omogoajo neko homogenost celotnega tkiva.
e so vezani na dezmosome gre v tem primeru po navadi za epitelna tkiva.
Intermediarni filamenti zmanjajo monost pokodb, saj lahko celoten epitel
kompenzira pritiske na eno celico, ne raztegne se samo ena celica, ampak se
nekemu pritisku prilagodi veji del tkiva, zato je taken epitel bolj zaiten.

106
Po zgradbi se intermediarni filamenti precej razlikujejo od ostalih dveh tipov
citoskeleta, in sicer glavna razlika je v obliki podenot. Oblika intermediarnih
molekul, ki tvorijo intermediarne filamente je fibrilarna, globulin in aktin pa sta
globularna. To je eden od glavnih razlogov, zakaj so intermediarni filamenti tako
stabilni (aktinski filamenti in mikrotubuli so dinamini). Del intermediarnega
filamenta na sliki pobarvan z modro je sestavljen iz dveh podenot povezanih
skupaj.

Veji del molekule je namenjen povezavi med molekulami. Pri aktinu in globulinu
pa je lo za tokaste povezave med molekulami, saj so bile molekule kroglaste in
se zato med sabo povezujejo samo na stiiu, ki je bilo majhno. e pa se med
sabo poveeta dva nitasta proteina, kot je v primeru intermediarnih filamentov,
kjer je veji del celotne povrine molekule namenjen povezavi med molekulama,

107
je takna povezava bistveno trdneja in stabilneja. Pri intermediarnih filamentih
je torej bistveno ve povezav med fibrilarnimi molekulami, te pa so tudi trdneje.

Podenote intermediarnih filamentov se med seboj poveejo v dimere paralelno.

Pri tem gre za povezavo istih koncev z istimi konci (aminoskupine gledajo na eno
stran, karboksilne skupine na drugo stran). V naslednji stopnji se med seboj
poveeta dva dimera, poveeta pa se antiparalelno (karboksilna skupina se
povee z aminokislino drugega para in obratno). Zaradi tega dobimo filamente, ki
niso polarni, kar je ena izmed znailnosti IF. Ker IF niso polarni konci filamentov
niso tako aktivni kot to velja za mikrotubule in aktinske filamente. Takna
tetramerna struktura je osnova enota pri IF, tetrameri pa se med seboj
povezujejo v nitastostrukturo (protofilament), osem protofilamentov pa se povee
v intermediarni filamnet.

108
Del molekule je namenjen povezavi med molekulami, ta del je tudi tisti, ki doloa
lastnosti same molekule. Kar je na sliki obarvano oranno je podroje namenjeno
povezavam med molekulami, del ki je rumen pa prav tako omogoa povezave,
vendar ne na isti nain, kot je to v srednjem podroju. V srednjem podroju se
molekule povezujejo helikalno, povezave so po molekuli nameene spiralno, gre
pa za hidrofobne aminokisline, ki ne marajo vodnega medija, zato se med seboj
zdruijo . eprav so te povezave ibke, jih je mnogo in ustvarijo mono povezavo
v IF. Do neke mere je to podobno kolagenu, le da je tam prihajalo do kovalentnih
povezav.

V filamentu najdemo tudi dve kraji podroji, ki pa sta variabilni. Ena od

znailnosti IF je tudi to, da so zelo heterogena druina (20 tipov je kreatinov,
potem pa je tu e 6 druin ostalih proteinov, ki tvorijo IF). Monosti kakne IF
neka celica ima so precej velike. Med filamenti so razlike po lastnostih, po
elastinostih, trpenosti, vendar je tej variabilnosti namenjen dokaj kratek del
proteina, veji del pa povezavi med celicami.

109
Dolgo asa je bilo miljeno, da se v sredini neke e obstojee nitke doda
podenota, ki se vkljui v nitko. To bi bila zelo neverjetna zadava, mogoa bi bila le
pri kaknih mikrotubolih, saj so povezave med podenotami ibke, v primeru IF pa
se te podenote morajo zelo trdno povezati, zato ni mono, da bi se na sredini
zaele razcepljati in dodajati nove bi bilo to neverjetno, kljub temu pa je dolgo
asa prevladovalo to mnenje. Pred nekaj leti pa so ugotovili, da se podenote
dodajajo podobno kot pri mikrotubulih ali aktinskih filamentih, to je na koncu.

Podenote na svoje mesto pridejo v obliki globularnih skupkov molekul IF, ki

kasneje tvorijo mreje IF, prinesejo pa jih dineini in kinezini, kar pomeni da te
podenote potujejo po mikrotubulih, zato so mikrotubuli nujni, da omogoijo
pravilno rast IF. Podenote, ki prispejo na pravo mesto se potem gradijo v
citokreatinsko mreo.

110
Novi filamenti rastejo okoli stanice v mrei. Nove podenote se dodajajo na nekem
mestu, kjer mrea izraa naprej. Po navadi s z enega konca zanejo dodajati
nove podenote, ki oblikujejo stranico mree. Mrea lahko raste z obeh strani.

IF se krepko razlikujejo od aktinskih filamentov in mikrotubolov. Ena od glavnih

razlik je, da predstavljajo neko zelo heterogeno skupino proteinov. IF delimo v
est skupin. Prvi dve skupini so kreatini. Kreatini so IF, ki se izraajo v epitelih. IF
so tkivno specifini (mikrotubuli niso tkivno specifini, med tem ko je -aktin
specifien za miine celice). Pri IF gre specifika bistveno globje kot pri aktinskih
filametih, vsak tip tkiva ima svojo druino IF. Epitelne celice imajo kreatine,
mezenhimske celice imajo vimentinske filamente, ivevje ima nevrofilamente, v

111
jedru so jedrni lamini, ki pa so znailni za vse celice, nestin pa je znailen za
doloene embrionalne matine celice.

Teh 6 tipov IF ni znailnih samo za tkiva. Pri kreatinih je bilo odkritih okoli 20
tipov. Razlini kreatini se pojavljajo v istem tkivu, e gre za razline stopnje
diferenciacije celic. Pri nekem veplastnem epitelu, kot je koa ali urotelij, so v
spodenjih plasteh celic drugani kreatini kot v srednjih ali zgornjih plasteh celic.
Kreatini torej niso specifini glede na vrsto tkiva ampak tudi glede na
diferenciacijsko stopnjo celic v tkivih.

Tip I in II (bazini tip) kreatinov se pri kreatinih vedno spajata med seboj. Prvi
dimer tvorita vedno dva kreatina iz razlinih skupin, iz ene kisle in ene bazine ali
nevtralne skupine kreatinov. V vsaki celici zato najdemo najmanj dva razlina tipa
kreatinov, dejansko pa jih vedno najdemo e ve (okoli 4-6). Kreatini sestavljajo
skupno mreje IF.

Zakaj je potrebna tako pestra sestava IF e ni jasno. Prva dva se laje poveeta
med sabo, e sta razlina, ampak zakaj je toliko razlinih tipov pa ni jasno.

Odvisnost od diferenciacijske stopnje in prisotnost razlinih tipov kreatinov v

razlino diferenciranih celicah tkiva je zanimiva za patologe, ker so kreatini eden
od osnovnih pokazateljev rakave transformacije. Patologi so masovni porabniki
protiteles za kreatine, ker se masovno preverja doloene tipe raka. e celice
izraajo kreatine, ki niso pravega tipa glede na poloaj celice v tistem trenutku je
to eden od markerjev rakave transformacije. Rakave celice so na niji

112
diferenciacijski stopnji, zato izraajo kreatine, ki so znailni za nije diferenciacijo
stopnjo. Na osnovi citokreatinov pa se ne da le ugotavljati samo prisotnost
rakavih celic, ampak tudi ali je rakava transformacija v huji (ima potencial za
metastaziranje) ali blaji obliki raka. Kreatini so elastina mrea, ki omogoa neko
stabilnost epitela in ga iti pred prevelikimi raztezanji in pritiski.

Vimentnski filamenti se nahajajo v mezenhinskem (vezivnem) tkivu. Obstaja ve

tipov vimentinskih filamentov. Vimentin se ponavadi nahaja v manj diferenciranih
celicah veziva, po navadi so to fibroblasti (fibroblasti so izvorna oblika vezivnih
celic, iz katere se lahko razvije skoraj katerakoli vezivna celica, ni pa e
popolnoma jasno ali to res dri). e se celice fibroblastov zdiferencirajo v miine
celice, se v miinih celicah pojavi desmin.

Desmin je tista oblika IF, ki jo najdemo v preno-progastih miinih celicah. V Z-

diskih dajejo elastino oporo za sarkomero. V bliini desmina so tudi sidrni
proteini, ki lahko veejo nanj aktinske filamente. Ugodno je, e je vsako
raztezanje celice malce blaeno, pri tem sodeluje desmin, ki deluje podobno kot
"amortizer".

Kisli glia proteini so b glia celiceah (oporne celice ivevja). Vsaka celice
potrebuje neko stopnjo elastinosti, oitno pa je zelo pomembno kakna je, zato
se je razvilo toliko razlinih tipov IF, od katerih vsak prispeva svoje lastnosti,
vendar so vedno glavne lastnosti vezane na elastinost, saj IF drugih lastnosti ne
dajejo.

etrti tip so nevrofilamenti. Nahajajo se v ivevju, veino pa jih najdemo v

dolgen izrastku -aksonu. Tam se kombinirajo tudi lahki (NF-L), srednje teki (NF-M)
in teki (NF-H) neurofilamenti. IF, ki dajejo stabilnost aksonu (akson je zelo tanka,
dolga struktura, preraa pa se tudi preko sklepov, zato mora biti odporen na
raztezanja (natezna trdnost). To lastnost so vasih izkoriali inuti, saj so koe, iz
katerih so delali kajake, ivali s tjulnovimi ivci, ki so bili moni in odporni proti
raztezanju. ivci so bili ugodni tudi zaradi schwanove ovojnice, ki je lipidna zato
tudi voda ni vdirala v kajake.).

Zaradi mutacij IF pride do trdnih povezav, tvorijo se neke vrste stiki znotraj
aksonov, ki prepreijo potovanje veziklov iz some proti sinapsi, kar lahko vodi v
nevrodegenerativen bolezni. Nekaj podobnega smo reali tudi pri tau in tab
proteinih, ki med seboj povezujejo mikrotubule, doloene mutacije IF pa imajo
enak uinek.

113
Jedrna ovojnica je sestavljena iz sploenih cistern, med katerimi so pore. Na
notranji strani ima jedrna ovojnica oporo iz citoskeleta. Jedrni lamini (ne zamenjuj
z lamininom) dajejo oporno jedrni ovojnici in omogoajo, da ohranja svojo obliko.
Na eni strani dajejo torej oporo jedrni ovojnici, na drugi strani pa se na njih vee
kromatin, katerega tudi organizirajo. Organizacija jedra je kljuna za samo
delovanje jedra. Tik pred mitozo, je pogoj, da se razformira jedrna ovojnica, saj se
le tako kromosomi lahko zanejo razporejati. Jedrna ovojnica se razformira zaradi
tega, ker se fosforilirajo lamini. Fosforilacija laminov je razlog, zakaj lamini
razpadejo, takni lamini se potem razstavijo na posamezne podenote (ne
razpadejo!). Ker pa jedrna ovojnica nima ve opore razpade. Ko so lamini
fosforilirani jedrna ovojnica nima take oblike, da bi loevala dedni material od
citosola in citoplazme. Ko pa se jedrni lamini defosforilirajo, pa se jedrna ovojnica
lahko ponovno oblikuje. Obstajajo tri tipi laminov.

esti tip IF je prisoten v matinih celicah, tako embrionalnih matinih celicah, kot
tudi tkivnih matinih celicah. Ni pa nujno, da so to vedno nestini. Glavni problem
pri doloanju matinih celicah je ugotoviti siguren marker, ki loi matino celico
od prehodno se delee celice. Prehodno se delee celice so tiste, ki obnavljajo
glavnino tkiv, vendar nimajo neomejene ivljenjske dobe, saj se telomere
krajajo, zato imajo omejeno tevilo delitev, matine celice pa teh omejitev
nimajo. Nestin je eden izmed markerjev, ki pa ne velja vedno, vseh matinih celic
se ne da loiti po nestinu.

114
Bolezen koe, ki je podobna po simptomih in izraanju, smo omenjali pri celinih
stikih (pemphigus). Takrat je do bolezni prilo zaradi avtoimunega delovanja
protiteles proti dezmogleinu. Zelo podobno se odraajo mutacije citokreatinov v
epitelu (koi). e gre za mutacijo doloenih kreatinov se tista pla koe lui. Kot
so bile pri pemphigusu pokodbe bistveno huje, e je lo za dezmogleine, ki so
bili nije v koi in precej mileje, e je lo za dezmogleine vije v koi tako je tudi
pri mutacijah citokreatinov v epidermisu.

V koi se nahajajo razlini kreatini v razlinih plasteh koe. e pride do mutacije

npr. kreatina V ali XIV, kot e je mutiran npr. kreatin IX. Kreatin IX se nahaja samo
v povrinski, poroeneli plasti, ki ima funkcijo zaite in se tudi sama po sebi
lui. Mutacija tega kreatina povzroa kozmetino napako, dlani podplati in bolj
obremenjeni deli so bolj rdei, drugae pa je koa v veji meri normalno
funkcionalna (mutacija kreatina IX povzroi plantopalmarno obliko bolezni). e
gre za mutacijo kreatina I in X, ki se nahajata v glavnem osnovnem podroju v
koi gre e za hujo obliko epidermalize. V tem primeru, zaradi hitrejega luenja
dobimo suha poroenela podroja, ki obasno zakrvavijo. Najhuja oblika bolezni
pa je takrat, ko je mutiran kreatin v bazalni plasti (V in XIV), ker pride do
odluenja celotne globine koe. Te bolnike je treba predvsem v otrotvu obilno
povijati, predvsem podroja, kjer je moen veji pritisk. Rane, ki se pojavijo se
tudi teko zacelijo, saj se bazalna plast, ki odpade teko obnovi, saj celice vsaki
razpadejo.

115
Mutacija kreatina V in XIV, ko se odlui celotna plast koe.

Primerjava med razlinimi citoskeletnimi elementi. Ker so si mirkrotubuli in

aktinski filamenti po lastnostih zelo podobni so zbrani na eni strani tabele skupaj.
Osnovna razlika, iz katere izhaja veina ostalih razlik je drugana oblika molekule.
Fibrilarna oblika molekule omogoa stabilnejo povezavo med molekulami, zato
praktino vsi proteini ali proteinski polimeri, ki so sestavljeni iz fibrilarnih
proteinov, so zelo stabilni, trdni, tisti ki pa so sestavljeni iz globularnih so po
navadi zelo dinamini, saj se ves as sestavljajo in razstavljajo.

Za IF je znailna kemijska heterogenost, saj IF tvori ve kot 100 razlinih

proteinov. Pri MT in AF, pa so pri vsakem samo tri tipi (, , aktin in , ,

116
globulin). Nepolarnost IF je povezana s saim sestavljenjem, saj so IF sestavljeni
anti paralelno, zato se nevtralni. Pri MT in AF, gre pa za polarne strukture, tako
zaradi same zgradbe podenote, ki je razlina na obeh koncih, kot tudi posledino
zaradi polarne zgredbe celotnega filamenta, ki se na enem delu hitreje izgrajuje,
na drugem delu razgrajuje. Pri MT v celici, je zaradi dodatnih proteinov malce
drugae.

Dodajanje na sredini filamenta za IF ne velja ve. Podenote se dodajajo tudi pri IF

na koncih, vendar na drugaen nain. Z manjo dinamiko je povezana tudi
koncentracija podenote v citosolu. V citosolu je pri AF in MT priblino polovica
proteinov prostih in v G obliki, priblino polovica pa je vkljuenih v filamente (F).
Pri IF je prostih podenot manj kot 5%. Samo tiste podenote, ki se morajo v nekem
trenutku vkljuevati v novo nastajajoo mreo ali pa tiste, ki se zaradi turn-overja
izmenjujejo, so v obliki prostih proteinov, ki tvorijo IF, vsi ostali so vkljueni v
mreo.

Fosforilacija ni popolnoma eksaktna. V primeru IF imamo res foforilacijo in

defosforilacijo samih proteinov, pri MT in AF pa ne gre za fosforilacijo proteinov,
ampak gre za to ali je prisoten ATP ali ADP oz. GTP ali GDP. Gre pa za primerjavo
koliine fosfata v primeru dinaminih filamentov in IF. Poveana koliin fosfatnih
skupin vpliva pri veini IF na razpad teh, poveana koliina fosfata pri AF in MT pa
pomeni neko vejo stabilnost. e imamo na AF vezan ATP bodo enote bistveno
bolj stabilne, kot e bo nanje vezan ADP, enako velja tudi za MT, vendar gre tu za
GTP in GDP.

117
118
119
120
121
122
123
124
125
126
127
128
129
130
131
 6 Vezikularni transport

Ves transport iz ER za proteine, ki so normalno oblikovani in funkcionalni poteka s

pomojo veziklov. Vezikli (prenaalni paketki) se morajo ob membrani ER najprej
oblikovati, potem pa se s pomojo veziklov proteini prenesejo v GA, preko e ene
vmesne stopnje.

132
Za nastajanje veziklov je znailno, da so potrebni doloeni dodatni proteini, ki kot
nekaken pla ovijejo podroje v nekem organelu, oblikujejo vezikel, ki se potem
lahko naprej prenese. Obstajajo tri tipi taknih proteinov, ki skrbijo za oblikovanje
veziklov, to so klatrinski vezikli, COPI in COPII proteini. Nahajajo se na razlinih
lokacijah v celici in so povezani s tipom organela, kjer oblikujejo vezikle. V ER
imamo COPII plane proteine, ki omogoajo nastanek veziklov v GA. Veji del GA
vsebuje COPI plane proteine. Med GA in plazmalemo pa omogoajo transport
snovi klatrinski vezikli. Klatrin je torej tisti, ki omogoi nastanek teh veziklov.
Klatrinski proteini omogoijo tudi koncentriranje receptorjev in zbiranje molekul,
ki se bodo prenaale v veziklu, da je ta prenos bolj racionalen.

133
Klatrin je trimeren protein, sestavljen iz treh delov, in sicer iz treh tekih verig,
poleg katerih ima e tri lahko verige, ki so prav tako udeleene pri oblikovanju
vezikla, saj omogoajo povezave med tekimi verigami. Trimerna podenota se
lahko povee z naslednjimi podenotami, s imer pride do tvorbe struktur, ki imajo
v konni fazi obliko nogometne oge. Te strukture membrani dajejo oporo, da se
ta lahko potem ukrivi. Pomembna zadeva pri oblikovanju vezikla je e to, da ima
klatrinska struktura spontano ukrivljenost. Ta ukrivljenost je tista, ki doloa obliko
vezikla. Ko se klatrini med sabo poveejo, se zanejo nalagati eden na druge, se
zaradi spontane ukrivljenosti in sposobnosti vezave na membrano lahko to
membrano ukrivijo, pri emer pa sodeluje e nekaj dodatnih proteinov.

134
Koare/koi/oga, ki jih oblikuje klatrin pod elektronskim mikroskopom.

135
Poleg klatrina pri oblikovanju vezikla sodelujejo e dodatni proteini. Namen
planih proteinov ni samo, da ukrivi membrano in oblikuje vezikel, ampak tudi
to, da skoncentrira tovor znotraj vezikla, saj je nastanek vezikla energetsko zelo
zahtevna zadeva, zato je koristno, da se z enim veziklom prenese im ve tovora.
Da se prenese im ve tovora in da je to tovor, ki se mora resnino prenesti
(selektivno prenaanje) poskrbijo receptorji.

e imamo npr. membrano endoplazmskega retikuluma (glej sliko zgoraj)

potrebujemo receptorje, ki bodo doloili tovor/proteine. Ko se tovor vee na
receptor se v citosolnem delu receptor tako spremeni, da potem lahko vee
naslendji protein - adaptin. Adaptin je adaptrski protein, ki omogoi, da se
receptor in klatrin lahko poveeta med sabo. Klatrin je povezan zgolj z
adaptinom. Ko se e klatrini zanejo povezovati med sabo in se uredijo v obliko, ki
omogoa ukrivljanje celotne membrane. Na receptorjih so vezene tiste molekule,
ki naj bi jih ta vezikel prenesel. V naslednji fazi oblikovanja vezikla se okoli vratu
pojavi nitast protin dinamin. Dinamin omogoi preipnjene tega podroja, zato
se vezikel lahko loi od plazmaleme. Klatrin skupaj z adaptinom pa izgubi svojo
funkcijo, saj ni ve potrebe po oblikovanju vezikla, saj je ta e oblikovan, zato se
klatrin in adaptin odcepita, lahko pa se kasneje porabita za izdelavo novih
veziklov. Klatrin je pomemben, da receptorje zbere skupaj in omogoi oblikovanje
vezikla.

136
137
Ko se vezikel enkrat sprosti na primer iz ER mora potovati v doloeno smer. Grobo
smer doloajo e mikrotubuli, saj vodijo vezikle od enega organela do drugega,
vendar mikrotubuli lahko vodijo tudi kam drugam, zato mora vezikel nositi nekaj
kar mu bo omogoilo tarenje na specifine organele. Za tak sistem, ki omogoa,
da vezikel prenese vsebino v pravi organel, sluita dva para protinov. Osnovni ki
omogoi, da se vezikel vee s pravo tarno membrano je Rab protein. Rab
proteinov je znanih e 60, 70. Nahajajo se na veziklih, na tarni membrani pa
poiejo nitast vezavni protein (tethering protein), ki se nahaja na membrani
tarnega organela. Ta nitast protein se povee z Rab proteinom, ki se nahaja na
membrani vezikla. Ko se zdruita ustrezni vezavni protein in Rab protein potem
pride do nadaljnje povezave, ki omogoi zlivanje vezikla s samim organelom, to
pa omogoita SNARE proteina. SNARE proteina se nahajata na membrani vezikla
in tudi na membrani tare. Funkcija SNARE proteinov je tesna povezava vezikla s
taro in v konni vazi zlivanje. SNARE proteini nastopijo v drugi fazi povezovanja
vezikla s taro. Obstajajo tSNARE in vSNARE proteini. vSNARE proteini se nahajajo
na veziklu (od tod tudi ime), tSNARE pa so tisti porteini, ki se nahajajo na tarni
membrani in povezavi teh dveh proteinov pride do priblianje vezikularne
membrane s tarno membrano in v konni fazi do samega zlivanja.

138
Ko imamo povezane vSNARE proteine s tSNARE proteini med sabo potem se
proteini zanejo med sabo povezovati v obliki heliksa in zaemati, s tem pa eno
membrano potiskajo ob drugo, kar privede do zlitja.

139
Problem, ki ga morata reiti vezikel in tara je v vodi. Voda se nahaja na obeh
straneh membrane, ker so izpostavljeni hidrofilni deli lipidov. Ta film vode ob
obeh plasteh membrane prepreuje, da bi se membrani med seboj zlili. SNARE
proteini izrinejo to vodo s tem pa omogoijo, da se najprej zunanji plasti
membrani zlijeta med seboj, temu pa sledi e zlivanje plasti notranjih membran,
kar privede v zlivanje vezikla. Nastane pora, skozi katero se snovi lahko
izmenjajo, snovi iz vezikla grejo zaradi vije koncentracije v nek organel, temu pa
lahko sledita dve monosti, kako se dogodek zlivanja kona.

140
Ena razreitev situacije je takna, da pride do vkljuitve membrane vezikla v
membrano tarnega organela, zato se membrana organela povea. Drugi
mehanizem pa je imenuje "kiss and run" in stvar razrei na drugaen nain ("po
moko"). Po oddaji snovi se vezikel ponovno oblikuje, membrana vezikla se ne
vkljui v sam organel, amapak se ponovno oblikuje membrana, tokrat praznega,
vezikla. Energetsko je druga opcija bolj ugodna, saj se ni treba vkljuevati v
membrani in ni treba ponovno oblikovati vezikla.

Tudi SNARE proteini niso za enkratno uporabo, ampak so namenjeni za ve

veziklov, zato se mora skupek vSNARE in tSNARE proteinov, v primeru da je prilo
do zlitja vezikla z membrano organela, razreiti z dodatnimi proteini. NSF je ta
protein, ki lahko razvee skupek SNARE proteinov, kar omogoi da se ponovno
veeta z nekimi vezikli (vSNARE vezikel potuje tja, kjer nastajajo vezikli) oz.
ostaneta v tarni membrani.

141
V podroju med ER in GA je e en organel (kompartment), ki je vmesni
kompartment med ER in GA, od tod tudi ime - ERGIC. ERGIC je nek vmesni
kompartment, njegova glavna naloga pa je sortiranje proteinov, ki potujejo proti
GA. Na tej poti, to kar izhaja iz ER, vkljuuje tiste proteine, ki morajo potovati
proti GA, med njimi pa se pojavijo tudi proteini ER, ki morajo delovati v ER,
ampak so zali med proteine, ki se transportirajo proti GA. Naloga ERGICa je, da
vraa tiste proteine, ki so normalno delujoi v ER, vendar so transportom
pomotoma zali, lahko tudi vse do GA. Tak sistem vraanja ni omejen samo na
ERGIC, eprav je poudarjena funkcija predvsem tam, ampak se tak sistem nahaja
tudi v zaetku (cis delu) GA.

142
Sistem vraanja rezidennih proteinov, to je proteinov, ki naj bi sicer delovali v
ER, vkljuuje signalno zaporedje (doloeno zaporedje) tirih aminokislin. Ta del,
sekvenca se imenuje KDEL, namenjena pa je prepoznavanju tistih proteinov, ki
morajo delovati v ER. Predvsem za lumenske proteine ER je problem kako
prepreiti, da bi se ob nastanku vezikla vanj vkljuili vanj in odpotovali proti GA.
Zato ta sistem ohranjanja proteinov ER vsebuje receptorje, ki lahko ulovijo
rezidenne proteine, in jih iz naslednjih kompartmentov vraajo nazaj. Ti
receptorji se nahajajo v ER in potujejo skupaj z vezikli do vmesnega
kompartmenta ERGICa in tudi do GA. Ti proteini v naslendjih kompartmentih lovijo
proteine, ki so pomotoma zali naprej po tej poti in jih potem s pomojo
retrogradnega transporta poljejo nazaj v ER. Kljuno pri mehanizmu vraanja je
to, da je afiniteta receptorjev za KDEL proteine v ER bistveno manja kot v ERGIC-
u ali GA. Namre, e bi bila afiniteta KDEL receptorej do svojih proteinov e v ER
velika bi se dogajalo to, da bi se na KDEL proteini vezali e v ER, nato bi s
pomojo veziklov odpotovali do ERGIC-a, nato pa bi se vrnili nazaj, torej bi bilo
vse to brez uinka. Nakljuni proteini, ki bi zali v naslednji kompartmente se ne
bi mogli vezati na receptorje, saj bi bili ti e zasedeni. Zato je bistveno, da v ER
ne prihaja do povezav KDEL sekvenco proteinov in svojih receptorjev, ampak se
afiniteta pojavi ele v enem od naslednjih kompartmentov, da ele potem lovijo
proteine, ki so zali in jih vrnejo nazaj v ER. KDEL sekvenca je tista, ki oznauje
proteine ER, s pomojo teh recpetorejv jih vraa nazaj. To je glavna naloga
vmesnega kompartmenta. Posledica tega je tudi koncertiranje tistih proteinov, ki
gredo proti GA.

143
Golgijev aparat je sestavljen iz petih loenih kompartmentov (pri ER je en sam
kompartment, ki pa opravlja tri funkcije, zato je ER sestavljen iz treh organelov:
jedrna ovijnica, zrnati in gladki ER), ki pa vsi sodelujejo v dodelavi sladkorne
komponente proteinov, ki pridejo iz ER. GA je en orgnel, katerega glavna naloga
je dodelava sladkorne komponente glikoproteinov. Sestavljen je iz dveh cisternih
delov in dveh mrenih delov (retikulumov). Na zaetku in koncu se nahajata dve
mreji, ki sta v glavnem namenjeni komunikaciji s pomojo veziklov. V teh mrejih
poteka tudi zlivanje veziklov z mrejem in tudi brstenje novih veziklov iz tega
podroja. Osnovna razlika med mrejem in cisterno je v tem, da ima mreje ni
kontinuirano in sestavljeno iz samo enega sploenega vezikla, ampak ima tudi
vmesna "okna", ki poveajo povrino robnega podroja, ki so zakrivljena, saj je na
zakrivljenih podrojih bistveno laje narediti vezikel, ker je doloena ukrivljenost
membrane e prisotna. Zato izmenjave z vezikli potekajo na robnih podrojih.
Cisterne imajo doloene tevilo lukenj (?tenester?), vendar je bistveno veji dele
cisterne enoten, saj je teh lukenj relativno malo. Pri mreju pa je tevilo teh
lunkenj precej veje, zato od cisterne ostane malo citernskega dela in je veji del
v obliki cevk, torej je razmerje med ravno in zakrivljeno membrano bistveno bolj v
smer ukrivljene membrane. Pri mrei gre za poudarjeno funkcijo izmenajve
veziklov, pri cisternah pa je poudarjena encimska funkcija znotraj cistern, kjer
potekaj razlini procesi.

144
Cis mreje je poleg tega, da je namenjeno sprejemanju tovorov b glavnem
namenjeno tudi loevanju lizosomskih proteinov od ostalih. Ta del prepozna kateri
proteini bodo li v smer proti lizosomu in kateri recimo v smer proti plazmalemi in
se bodo tam vkljuili v membrano ali pa izloili z eksocitozo. Za lizosomske
proteine je znailno, da se konne manoze (ki predstavljajo glavni del
glikosaharidnega dela glikoproteinov) vee fosfatna skupina. Dobimo manoza-6-
fosfatno skupino, kar je tudi oznaevalec proteina, ki ga potem v zadnjem del GA
(v trans mreju) nek receptor prepozna in ga usmeri proti lizosomu. Ostali
proteini, ki pa na koncu nimajo manote-6-fosfata, ampak recimo manozo, gredo
po drugi poti in se z njimi dogajajo drugi procesi, saj niso namenjeni lizosomu,
ampak predvsem za eksocitozo. Dva osnovna tipa protinov se torej loita e v cis
golgijevem mreju.

Fosforilacija manoz pomeni, da se tak protein znotraj GA ne bo ve obdeloval. S

tem ko se na protein na manozo doda fosfatna skupina je sladkorni del zapeaten
in nespremenjen potuje skozi GA. Ostali proteini, ki nimajo fosforiliranih manoz pa
se dodelujejo na ta nain, da se najprej v cis cisternah vzame nekaj manoznih
skupin, v medialnih cisternah se dodajo novi sladkorji (predvsem .xxxxxxx
15:16, ki je vedno nek povezovalni len), v trans cisterni pa se dodajo e

145
terminalni konni sladkorji, ki privedejo do pestrosti sladkornih komponent
proteinov, ki izhajajo iz GA.

Vsi proteini, ki pridejo iz ER imajo enako sladkorno komponento, po tem, ko pa

pridejo ven iz GA imajo precej razline sladkorne skupine. V trans mreju se
dodajajo predvsem dodatne skupine, ki doloajo naboj na sladkorjih (dodajajo se
sulfatne skupine, kisli sladkorji), zato ima veina sladkorjev na koncu negativno
nabito skupino. Predvsem v trans delu GA se oblikujejo tudi drugi proteini, med
katerimi so tudi proteoglikani, katerim se sladkorni del oblikuje ele v tem tem
delu.

Glikoproteini dobijo svoj sladkorni del v ER, proteoglikani pa v trans delu GA (tu
poteka oblika O-glikozilacije, prenos sladkorjev na tiste aminokisline, ki imajo
hidroksilno skupino). Trans golgijevo mreje je namenjeno tudi sortiranju.
Sortiranje poteka v dve osnovni smeri. Ena smer je proti lizosomov, druga pa
proti plazmalemi (sem potujejo vezikli, ki se bodo izloili iz celice ali pa vkljuili v
plazmalemo).

Potek spreminjanja sladkornih komponent za sekrecijske proteine (proteine, ki se

niso fosforilirali, ampak bodo v svojem sladkornem delu preiveli kar nekaj
sprememb): najprej se odcepi veina manoz, tako da ostanejo priblino tri
manoze, nato pa se na sladkorne komponente dodajajo novi sladkorji. To velja za
glavno skupino proteinov, ki imajo zato kompleksne oligosaharide. Obstaja pa e
druga skupina proteinov, ki gredo v eksocitozo, vendar ti ohranijo visoko manozni
del. Vzrok zakaj se ti proteini ne glikozilirajo v veliki meri oz. ne pride do hujih
sprememb v njih je v tem, da imajo takno zgradbo, da so sladkorji pomaknjeni v
notranjost proteinov, zato teh sladkorjev ne doseejo encimi, ali pa lahko
doseejo samo konne sladkorje, ne pa tudi spodnjih. Visoko manozni del torej

146
nastopa pri proteinih, ki imajo sladkorne komponente pomaknjene globje v
protein in so s tem zaitene pred razgradnjo ali pa obdelavo

N-glikozilacija nastopa v ER, nastanejo klasini glikoprotein, ki se dodatno

obdelajo v GA. Pri O-glikozilacija, ki poteka na drugih aminokislinah, pa gre za
vezavo kisika, poteka pa v GA, tako proteoglikani v trans delu GA dobijo svoje
sladkorne komponente.

147
Dva modela prehajanja skozi GA: dolgo asa so potekali dvoboji med zagovorniki
enega in drugega transporta.

1 Model transporta veziklov: Veina raziskovalcev, ki so preuevali transport

skozi GA je ugotavljala, da se tovor, ko se v eni cisterni obdela, z veziklom
prenese v naseldnjo cisterno, kjer se dodatno obdela, nato se prenese naprej
v naslednjo csiterno Prenos tovora po tej teoriji poteka s pomojo veziklov
iz ene cisterne v drugo. V tem primeru gre za prenaanje tovora z vezikli,
encimi pa ostajajo vedno vezani na svojo cisterno.
2 Drgi model pa je ta, da ko nek produkt pride do cis dela GA, se tu obdela. Ko
je produkt obdelan, potem se z vezikli v prejnjo cisterno vrnejo encimi. Gre
za obraten sistem, saj se encimi premikajo nazaj, sami produkti, ki se
dodelujejo pa s pomojo cistern skozi GA potujejo naprej. Produkti torej ne
zapuajo cistern, ampak cisterne zapuajo vezikli, ki prenaajo encime in
omogoajo dodelavo produktov v prejnjih cisternah.

Kasneje so zgotovila, da veljata oba modela. Razlika med modeloma je to, da ko

GA obdeluje produkte, ki so relativno majhni potem ti produkti skozi GA potujejo z
vezikli, torej gre za model transporta veziklov. Precej raziskovalcev pa je na
fibroblastih gledalo obdelavo kolagena in elastina. V tem primeru pa bi
kolagenske podenote, ki so dolge 300nm ali ve, zelo teko transportirali z vezikli,
zato je mnogo laje poslati nazaj encime, saj so bistveno manji. V primeru, da so
v GA potovali veliki produkti, je laje nazaj transportirati encime in produkte
pustiti v cisternah, da ti tam dokonno dozorijo, e gre pa za normalno velike
produkte (proteine), je bolj ugoden transport veziklov, torej se med cisternami
prenaajo sami produkti.

Oba modela transporta skozi GA sta torej prisotna v razlinih tipih celic.

148
Lahko govorimo o treh smereh izhoda iz GA:

1 Transport lizosomskih proteinov. Lizosomske proteine ujamejo receptorji za

manozo-6-fosfatne sekvence. Receptorji se nahajajo v trans Golgijevem
mreju in s pomojo veziklov potujejo v smer proti lizosomu. Ne gredo
direktno v lizosom, saj je med lizosomom in GA kar nekaj komapartmentov,
kamor najprej potujejo ti proteini s fosforiliranimi manozami.

Drugi dve poti sta usmirjeni proti plazmalemi, vendar sta dva razlina transporta
proteinov, ki bodo odli ven iz celice:

1 Eni izmed dveh poti pravimo konstitutivna pot. To je ta pot po kateri

produkti, ki so se oblikovali takoj potujejo proti plazmalemi in se nato izloijo.
Produktov, ki se tako izloajo iz celice ponavadi v celici sploh ne opazimo,
ker gre za sprotno oddajanje produktov, za to se redko v celici najde vezikel,
ki nosi te produkte.
2 Pri leznih celicah pa je bolj izraena druga pot, ki ji pravimo regulirana, ker
se produkti, ki se zberejo v nekem veziklu nakopiijo pod plazmalemo, saj se
ne izloajo sproti. Iz celice se izloijo ele od doloenem signalu. Takna
regulirana pot je znailna za lezne celice, ki izloajo svoje produkte, ko
pride doloen signal, da je te produkte treba oddati.

Zadnji dve poti sta malce razlini, saj je koncentracija produktov v veziklih, ki se
kopiijo v celici, bistveno veja, saj ima celica omejen volumen. e hoe na
enkrat oddati im ve produktov mora imeti sistem, s katerim bo koncentrirala
vezikle. Vezikli, ki potujejo po konstitutivni poti se ne koncentrirajo, tisti ki

149
potujejo v regulirano sekrecijo se pa mono skoncentrirajo (priblino 200x bolj
skoncentrirani).

Lizosomski proteini in pregled izloanja teh proteinov:

Oznaba proteinov potee znotraj cis Golgijevega mrea, fosforilirajo se konne

manoze, ti proteini se prenesejo do trans Golgijevega mreja brez dodatnega
dodelovanja sladkornih komponent. V trans Golgijevem mreju pride do
oblikovanja veziklov s pomojo klatrinskega ovoja (glej zaetek tega predavanja).
Klatrinski ovoj se oblikuje v trans Golgijevem mreju ali pa pri endocitozi pri
plazmalemi. Vezikel skupaj s svojim tovorom, ki e ima klatrinski ovoj potuje od
trans mreja proti kompartmentu, ki mu pravimo zgodnji endosom. V veziklu so
receptorji, ki prenaajo tovor. Manoza-6-fosfat je signal, ki ga prepozna receptor.
Ta receptor prenese produkt iz GA do zgodnjega endosoma. Zgodnji endosom je
mesto, kjer se bodo stvari presortirale. Za zgodnji endosom je zelo ugodno, e
lahko reciklira receptorje, ki jih ima normalno trans golgijevo mreje, saj lahko
prazne receptorje polje nazaj v GA. v zgonjem endosomu se zbirajo e
proteolitini encimi, ki lahko v konni fazi v lizosomski poti razgradijo svoj tovor.
Encimi, ki jih dobimo iz trans golgijevega mreja v zgodnji endosom e ne smejo
biti aktivni. e bi bili aktivni, potem bi lahko razgradili svoje receptorje, kar pa za
celico ne bi bilo ugodno. Kljub temu pa mora priti do loitve encima od receptorja,
saj celica hoe receptorje poslati v trans Golgijevo mreje. Tako loitev encima od
receptorja omogoa padec pH, ki ga povzroi vdor protonov. Protoni zakisajo
vsebino zgodnjega endosmo ma na priblino pH=6,5. Pri takem pH se encimi e
ne zaktivirajo, je pa padec dovolj velik, da se tovor lahko loi od svojega
receptorja. Proteini, ki se nahajajo v endosomu so odvisni od pH. e je pH pod
neko vrednostjo (ph=7) potem nimajo velike afinitete, vendar e vedno se lahko
kaken od teh proteinov povee nazaj na svoj receptor, zato ob transportu
receptorjev nazaj pridejo v GA, kar bi bilo nesmiselno. Zato je v celici e en

150
mehanizem, ki popolnoma omogoi, da bi se encimi vezali na svoje receptorje.
Ker ti receptorji delujejo na prepoznavanju manoza-6-fosfatne skupine je najlaje,
da se ta fosfatna skupina odcepi, s tem pa se onemogoi povezava med
proteinom in njegovim receptorjem. Ta odcep fosfatne skupine omogoa encim
kisla fosfataza. Kisla fosfataza je aktivna e v zgodnjem endosomu, z njo pa se
odcepi fosfatna skupina, na ta nain pa je prepreeno to, da bi receptorji nazaj v
GA odnaali svoje encime..

Fosforilacija manoz ni enostavna, ampak poteka v ve stopnjah.

Encim (v cis mreju GA), ki mora razlikovati med lizosomskimi proteini (70, 80
razlinih vrst) in ne-lizosomskimi proteini (ki bodo li z eksocitozo iz celice, ali
bodo proteini, ki se bodo vkljuili v plazmalemo), mora najti nain, kako bo
razlikoval te proteine. Signalna frekvenca ne more biti marker, po katerem bi
encim prepoznal proteine, saj se ta odcepi e dokaj na zaetku ER, poleg tega pa
so signalne fekvence med seboj praktino enake. Naslednja monost za
razlikovanje med proteini so sladkorne skupine. Sladkorne skupine so pogosto
tiste, po katerih se proteini loijo, problem je edino v tem, da vse kar pride iz ER

151
ima enako sladkorno skupino (ogliosaharidni del je enak), zato encim na podlagi
tega ne bo mogel loiti katere proteini je treba fosforilirati.

V resnici, encim proteine loi na podlagi signalne domene (=signalna krpica,

signal patch, je neko podroje v proteinu), kar pa ne pomeni signalne sekvence,
saj je signalna sekvenca neko zaporedje aminokislin. V tem primeru pa signalna
domena ni neko zaporedje aminokislni, ampak so doloeni deli v proteinu, ki so
skupaj, vendar so posledica sekundarnega gubanja. Protein ima doloene
predele, ki jih bo encim prepoznal, tudi e ta podroja niso skupaj. Encim mora
prepoznati te predele, protein mora ustrezati tem predelom, tako pa bo na ta
protein, na manoze encim dodal neke fosfatne skupine. V bistvu pa ne gre samo
za prenos fosfaten skupine na manozo, ampak gre tudi za prenos N-
acetilglukozanima (GlcNAc), ki se kasneje odcepi. Ta encim je kljuen za to, da se
lizosomski proteini lahko fosforilirajo. Prisoten je v vseh celicah in prepozna vse
lizosomske proteine. Delovanje tega proteina so odkrili na podlagi i-celine
bolezni.

Eksocitoza poteka po principu zlivanja vezikla, ki je prinesel nek tovor do

plazmaleme, ali gre pride do vkljuitve vezikla v plazmalemo (fuzija) ali pa za
princip "kiss and run", ko vezikel samo odda tovor in se prazen vrne nazaj.

i-celina bolezen: pomeni bolezen vkljukov, ki se pojavljajo v lizosomih, je pa

posledica tega, da ti lizosomi nimajo encimov in znotraj struktur, ki bi morale biti
lizosomi, vendar brez encimov ne delujejo kot lizosomi, kopiijo ne-razgrajene
produkte. Pri teh bolnikih gre za mutacijo proteina N-acetilglukozamin
fosfotransferaze (GlcNAc-phosphotransferase), zato je ta encim nefunkcionalen.
Ker ta encim ne omogoi oznabe proteinov, ki morajo v lizosome, gredo vsi
encimi skupaj z sekrecijskimi produkti iz celice. Gre za eksocitozo vseh proteinov,
ki so tudi namenjeni za lizosome in bi morali na lizosomski poti vplivati na

152
razgradnjo. Ker je protein nefunkcionalen se v lizosomih ne nahajajo encimi, zato
v njih ne more potekati razgradnja. V lizosomih se kopiijo snovi, ki bi se morale
tam razgraditi, zato imajo te celice po morfologiji ogromne vakuole nakopiene z
vkljuki, ki se niso mogli razgraditi. Zaradi te bolezni so prizadete vse celice v
organizmu, saj so zaradi kopienja ne-razgrajenih snovi, ki se kopiijo v
nefunkcionalnih lizosomih, so moteni ostali procesi. Tip celic, kjer je malo takih
vkljukov so hepatociti, saj imajo drug mehanizem, kako lahko lizosomske encime
zbirajo v lizosomu, in sicer tako, da oddajo svoje encime v doloenem procentu
tudi z eksocitozo normalno ven in jih potem sprejmejo z endocitozo. Zato lahko v
jetrnih lizosomih kljub mutaciji najdemo nekaj teg encimov, zato so defekti v
jetrih bistveno manj izraeni kot v nevronih ali pa drugih tkivih, kjer se ta efekt
bistveno bolj pozna.

7 Doloitev spola in spermatogeneza

Doloitev spola je nekaj kar je raziskovalce begalo kar dolgo asa- ele v zaetku
prejnjega stoletja so dobili neko potrditev na znanstveni osnovi. Pred tem pa so
se dolga tisoletja ukvarjali s tem, kako v naprej doloiti spol (vladajoi sloji, sin :
hi).

153
Bilo je miljeno, da temperatura vpliva na doloitev spola (Aristotel in Galen), in
sicer da je vija temperatura potrebna za potomca mokega spola. To so verjeli
praktino do odkritja med mokim in ensko po kromosomih. Temperatura lahko
sploh doloa kar pri nekaj organizmih (npr. ribe-nizka temperatura samci, pri
plazilcih je stvar obratna), zato je bilo to miljeno tudi pri ljudeh. Mislili so, da je
enska manj razvit moki in da se zaradi pomanjkanja temperature ne razvijejo
moki spolni organi.

V zaetku 20.stoletja so ugotovili, da je med mokim in ensko razlika v

kromosomih, kar je osnova za vse nadaljnje tudije o tem, v em je dejansko
razlika, ki doloi ali se bo nek organizem razvil v smer mokega ali enskega
spola. Kasneje se je ugotovilo, da sta dve stopnji v razvoju, tako gonad kot tudi
sekundarnih spolnih znakov. Prva stopnja je na nivoju kromosomov (genov) druga
stopnja pa je na nivoju hormonov, to je sekundarna doloitev spola ki doloi
fenotipino razliko med mokim in ensko na nivoju spolnih kromosomov, ki
omogoijo razvoj doloenih tkiv. Ta osnova, ki omogoi takno razlinost po
spolnih kromosomov pa je na nivoju genov. Osnovni gen, ki doloi ali bo
organizem mokega ali enskega spola ze gen SRY, ki se nahaja na Y kromosomu.
e je situacija gensko normalna bo Y kromosom doloil ali se organizem razvije v
smer mokega. Odsotnost Y kromosoma je tista, ki doloi, da se bo razvila
enska. Razmerje med X in Y ni pomembna, saj obstajajo doloeni sindromi kjer
so 4 X kromosomi in 1 Y, pa se razvije popolnoma normalen moki (razen tega,
da je od vseh X kromosomov aktiven samo eden). e pa Y kromosoma ni, kot pri
Turnerjevem kromosomu se razvije enska. SRY Y gen se nahaja na Y kromosomu
in ta gen spodbudi nastanek doloenih somatskih celic (sertolijevih celic), ki
vodijo v nadaljnji razvoj gonad. V primeru da gena SRY gena ni se iz praktino
enakih celic razvijejo celice foliklov.

Iz istega tipa celic nastanejo v embrionalnem obdobju moki ali pa enski spolni
organi.

154
Spolne celice nastajajo iz celic, ki se pojavijo v nekem delu embria (v robnem
podroju), ki ne spada pod tkivo iz katerega se bo ta embrio razvil. Temu
embrionalnemu stadiju pravimo blastocista. V podroju, kjer je embrio dvoplasten
v prvi fazi ima blastocita podroje, kjer se potem razvija embrio. Celice iz katere
nastanejo spolne celice niso vkljuene v sama tkiva embria, ampak v tisto
podroje, iz katerega se potem razvijejo ostala tkiva.

Te celice (iz katerih se bodo kasneje razvile spolne celice) potem pripotujejo regijo
v bliino embria v bliini ledvic, ki jo potem imenujemo genitalni greben. To je
podroje, kjer se zdruijo kline celice, iz katerih bodo nastale spolne celice,
lokalne celice, ki se tam e nahajajo, in iz teh celic se kasneje razvijejo gonade.
Gonade v prvih 6 tednih embrionalnega razvoja so morfoloko popolnoma enake,
zato se spola na podlagi teh znakov ne da doloiti spola osebka. ele po 8 tednu
se zaktivirajo tisti geni, ki vodijo razvoj v eno ali drugo smer, saj se ele takrat
zaktiv iran gen SRY na Y kromosomu, ki zane razvoj. SRY gen spodbudi gen AMH
(anti-Mllerjev hormon), ki se nahaja na 17. kromosomu (avtosomu) in kasneje
sproi naslednji stimulator spolnega razvoja. AMH hormon je prvi hormon, ki bo
omogoil neko razliko med razvojem enskih in mokih gonad. AMH hormon
izloajo sertolijeve celice v gonadah, ki bodo kasneje imele neko oporno funkcijo,
v zgodnji fazi pa sluijo za razvoj somatskih in kasneje tudi ledvinih celic. AMH
hormon spodbudi nekatere somatske celice- Leydigove celice, da zanejo izloati
testosteron. Te celice vodijo nadaljnji razvoj gonad. Testosteron je tisti, ki dokona
razvoj testisov iz razvojnega stadija, poskrbi za dokonno oblikovanje
semenovoda in oblikovanje normalnih testisov.

AMH povzroi, da tisti predel gonad, ki bi se sicer razvil v ensko smer (v smer
ovarijev) propade. Gonada ima namre na zaetku osnovo za razvoj v oba tipa
gonad, saj na zaetku e ni doloeno v katero se bo razvila. Eden od teh kanalov,

155
ki se pojavlja in bi iz njega lahko nastal ??je Mullerjev kanal. Ta kanal zaradi
delovanja AMH propade.

e v zarodnem tkivu imamo SRY gen (oz. produkte tega gena) bo nastal testi,
drugae pa gre razvoj v smer jajnih foliklov in ostalih delov ovarija. V naslednji
stopnji se enskah zanejo v doloenih celicah - celicah sinteza enega izmed
esterogenov, med katerimi je najve estradiola, ki vplivajo na razvoj jajnika. V
primeru da SRY nimamo potem se ta mullerjev kanal ohrani, ne pirde do
apoptotskega odmiranja tega kanala, ampak pride do razgradnje tistega dela
gonad, ki bi morale v smer testisov in to je wolfow kanal, ki ga ovarij ne
potrebuje, zato propade. celice se nahjajo na robu folikla (na zunanjem robu
foliklovih celic) in proizvajajo enske spolne hormone (estradiol in druge), ki
usmerjajo nadaljnji razvoj jajeca in tudi celotnega ovarija. Niso pa celice edine,
ki proizvajajo enske spolne hormone. Nadledvina leza proizvaja tako moke
kot tudi enske spolne hormone, tako da imamo moki in enke nekaj mokega in
enskega spolnega hormona. Oba hormona sta nujna za normalen razvoj testisov
in tudi ovarijev. Brez estrogenov se testisi ne razvijejo normalno, se za normalen
razvoj spolnih organov so potrebni obojni hormoni. Je pe razmerje drugano, pri
mokih je ve testosterona, pri enskah estrogena.

156
 V razvoju spolnih organov se pojavljajo trije tipi celic tako pri enskah kot pri
mokih. Eden izmed teh tipov celic so kline celice, to so celice, ki so pripotovale
iz ekstra-embrionalnega podroja, so se naselile v genitalnem predelu in tam
akajo na nadaljnji razvoj gonade, da se bodo potem usmerile v eno ali drugo
smer.

Potem sta tu e dva tipa somatskih celic, ki pa imata razlino funkcijo. Iz enih
nastanejo oporne celice, ki ne tvorijo spolnih hormonov, ampak neke druge
stimulatorje razvoja celotne gonade. Druge so pa tiste, ki bodo po doloenem
asu zaele proizvajati spolne hormone. Spolne celice ne tvorijo spolnih
hormonov, ampak se na njih samo odzivajo. Spolne hormone vedno tvorijo
somatske celice.

V testisih poteka razvoj sledee: e je prisoten SRY gen se doloene celice

razvijejo v sertolijeve celice (te dajejo oporo pri nadaljnjem razvoju spolnih celic
in izloajo AMH hormon, ki potem omogoa nastanek prvih stopenj testisov,
hkrati pa tudi razvoj in funkcijo Leydigovih celicah, ki tvorijo testosteron)

Tudi v jajniku so trije tipi celic, ki omogoijo normalni razvoj. Poleg klinih celic iz
katerih je nastalo jajece imamo oporne celice, iz katerih zaradi odsotnosti gena
SRY nastanejo foliklove celice, ki spodbudijo razvoj celic, katere bodo potem
izloale spolne hormone, estrogene. Te spolni hormoni potem omogoijo nadaljnji
razvoj gonad in kasneje tudi sekundarnih spolnih znakov po telesu.

157
 Imamo tri kanale, ki so potrebni za pravilen razvoj urogenitalnega sistema. Eden
od teh kanalov je seni kanal, ki povezuje ledvice s senim mehurjem. Potem je
tu e Mllerjev kanal, iz katerega nastanejo jajcevodi in pa e Wolfov kanal, ki
povezuje nastajajoe testise s senico. Wolfov kanal se razvije v prisotnosti AMH
ali pa testosterona. Iz Wolfovega kanala dobimo normalno povezavo s testisi-
semenovod. e AMH ni se razvije Mllerjev kanal Wolfov pa propade.

SRY gen in njegov produkt sta kljuna za to, da se razvije doloen spol. SRY gen
se nahaja na Y kromosomu, njegov produkt spodbudi naslednji gen, to je SOX9.
SOX9 je gen, ki se nahaja na avtosomnem kromosomu t. 17 in potem dejansko
vodi razvoj gonad naprej. SOX9 spodbudi nastanek AMH, ki kasneje omogoa
nastanek konnega produkta testosterona, ki ga iz holesterola preoblikujejo
Leydigove celice . Razvoj vodi potem naprej v testis.

e SRY nimamo gre razvoj preko razlinih genov. Geni, ki vodijo razvoj v smer
ovarija e niso znani (ali jih sploh ni ali pa so e neznani). Prvi gen, za katerega je
bilo ugotovljeno da usmerja v smer ovarija je DAX1, ki se nahaja na X
kromosomu. Glavna funkcija DAX1 je blokiranje SOX9 na 17-em kromosomu, torej

158
ga imajo tako moki kot enske. V primeru razvoja ovarija ne sme priti hkrati do
izraanja gena, ki vodi v razvoj testisov. e pa je spodbujena ta pot preko SRY so
SOX9 zablokiral DAX1, tako da se ta ne bo zael niti izloati. V primeru, da ni
spodbude SOX-a, pa se zane izloati DAX gen, ki bo zablokiral pot nastanka
testisov in testosterona in po drugih genih (ki so e neznani) se spodbudi
nastanek ovarijev.

Kljuno je torej razmerje med DAX1 genom in SOX9 genov, ki sta kljuna za
odloitev v katero smer bo el razvoj.

Pri ljudeh obstaja nekaj primerov, kjer se zaradi translokacije SRY gena (iz Y na X
kromosom) razvije normalen moki, eprav je genotipsko XX.

e SOX9 zaradi pokodbe ali mutacije ni prisoten ali aktiven se razvoj testisov ne
more odvijati, ne glede na prisotnost ostalih genov. Vsaka od teh stopenj do
konnega produkta testosterona je torej kljuna. Tudi sam testosteron ni zadosten
pogoj, da bo el razvoj v smer mokega spola, saj morajo biti funkcionalni tudi
receptorji za testosteron.

159
SOX9 aktivira SRY, SOX9 pa aktivira AMH.

160
Genov potrebnih za razvoj ovarijev ne poznamo, poznamo pa gene, ki zavirajo
razvoj testisov, to je DAX1. Funkcija DAX1 je prepreitev nastanka testosterona,
posledino pa razvoj ovarija.

DAX1 je na X kromosomu, do razvoja ovarijev pride, samo e je ta gen in njegov

produkt normalen.

161
En Y kromosom zadostuje za prekritje neomejenega tevila X kromosomov, zato
ker so vsi X razen enega neaktivni. V primeru podvojitve DAX1 gena dobimo
kromosom z dvema kopijama za ta gen. Ugotovljeno je bilo, da en SRY ne more
zablokirati obeh kopij DAX gena, zato se razvijejo gonade in organizem v smer
enskega spola. Gre torej za neko koliinsko razmerje med SRY in DAX1. e je
DAX genov ve, pride do preseka produkta DAX genov, zato SRY ne more
zablokirati DAX gena, zato DAX gen vodi v razvoj enskega spola, DAX gen pa je
zablokiral naslednjo stopnjo v razvoju SOX gena, zaradi esar se ne razvijejo
leydigove celice, ki bi lahko proizvajale testosteron.

Spolni hormoni so kljuni v zgodnjem embrionalnem razvoju, da se diferencirajo

vsa ta tkiva, v eno ali drugo smer. Po 20. tednu embrionalnega razvoja pa se ta
razvoj ustavi, saj se in aktivirajo leydigove celice in tudi foliklove celice, tako da
se ta razvoj v smer enega ali drugega spola ustavi in se nadaljuje ele s
puberteto, kjer se zane nadaljnji razvoj predvsem sekundarnih spolnih znakov in
preoblikovanje e drugih tkiv, ki potem omogoijo normalen razvoj organizma.
Odvisnost od spolnih hormonov je torej v dveh fazah (zgodnji embrionalni razvoj,
med puberteto)

162
Ta razvoj lahko v doloenih primerih poteka drugae, z nekaknimi odkloni od
normalnega razvoja. Vzroki za nenormalen razvoj v smer enega ali drugega spola
so povezani z razlinimi mutacijami.

.??xxxx?? sindrom za androgene. Lahko pride do mutacije tistega gena, ki

doloa receptorje za testosteron. Take osebe imajo normalno razvite testise, saj je
za razvoj testisa sam testosteron manj pomemben (kljuen je le za konno
oblikovanje), saj je v glavnem kljuen AMH hormon, ki v testisu omogoi razvoj
vseh treh tipov celic in veine tkiv v tem podroju. Pri teh osebah v mutiranimi
receptorji za testosteron je takna oseba fenotipsko enska, genotipsko pa moki
(saj ima XY kromosome). Testisi so razviti normalno, po navadi pa se ne
izpostavijo navzven, oseba nima ovarijev in maternice, saj za to poskrbi AMH
hormon.

Drugi primer je kongenitalna adrenalna hiperplazija. Gre za eno od motenj v

konni izdelavi kortizola, stresnega hormona, ki ga tvori nadledvina leza. V
nekaterih primerih se ta hormon kopii, ker se ne more katalizirati do konne
stopnje. Ta hormon lahko deluje podobno kot moki spolni hormoni. Ena od
stopenj kortizola zaradi podobnosti testosteronu po svojem delovanju vodi v
razvoj mokega spola, eprav je taken organizem enska. Zaradi pomanjkanja
konnih stopenj kortizola je to lahko za taken organizem lahko tudi usodno, e v
nekaj dneh po rojstvu, e je mokega spola, e pa je enskega spola pa gre za
spremembo enskega spola.

163
Tretja oblika je hermafroditizem (dvospolnost). Tu gre za pojavljanje znakov obeh
spolov. Do taknega primera pride, e nastopi reciprona translokacija med p
krakom X in Y kromosoma, kjer se na Y kromosomu nahaja SRY gen. Priti mora do
preloma na obeh kromosomih in translokacije, lahko dobimo X kromosom, ki nosi
gen SRY. Taken X kromosom lahko dobi tudi enska z enim normalnim X
kromosomom. Ker se v vsaki celici nakljuno inaktivira en X kromosom lahko
nastane situacije, da imamo v enem genitalnem grebenu inaktivirane tiste X z
SRY, zato se bodo tu pojavljali ovariji, v drugem genitalnem grebenu (imamo
parne genitalne grebene) pa se je nakljuno inaktiviral drugi X kromosom in bo
aktiven tisti X kromosom z delom Y kromosoma, zato se bo tu razvila moka
gonada. Taken organizem bo torej imel eno ensko in eno moko gonado, kar
pomeni da bo razvoj potekal v obe smeri, delno se bo razvil enski, delno moki
spol. Doloitev spola v tem primeru je praktino nemogoa, odvisen je od koliine
oz. dispozicije, kjer se pojavljajo doloeni spolni znaki. Lahko se razvijejo ali
testisi, ali ovariji, ali oboje, odvisno od nahajanja X kromosomov z aktivnim SRY
genom. V veini teh primerov gre za mozaicizem, v telesu so razlina podroja,
kjer se aktivirajo razlini geni.

164
Tudi mozgani so organ, ki se spolno diferencira. Mogani delujejo pri enskah
nekoliko drugae kot pri mokih, doloene funkcije so drugae usmerjene, ne
samo vedenje, ampak tudi ostale funkcije, ki so pri doloenem spolu bolj
poudarjene. Te stvari so bile ugotovljene na ivalih, najve eksperimentov je bilo
narejenih na ptiih in podganah, saj je pri teh ivalih najlaje opazovati spolno
vedenje (npr. pri pticah samci pojejo v doloenem obdobju, ko samice ne, pri
podganah gre za spolno vedenje, ki je neodvisno od drubenega okolja, kot je to
pri ljudeh). Pri ljudeh zelo teko ugotavljamo kaj je moko oziroma ensko
vedenje, saj je pogojeno z drubenih okoljem, kjer se tak lovek nahaja. Te
ugotovitve zato zelo teko prenaamo na ljudi, ampak dejansko so doloeni
mehanizmi, ki so bili ugotovljeni da vodijo v eno ali drugo smer.

Kako pride do maskulinizacije mozgan, to je usmeritve razvoja mozgan v

doloeno smer, ki je pri podganah vodila v moko smer obnaanja. Zanimivo je
to, da testosteron, ki ga je pri samcih bistveno ve kot pri samicah se v
hipotalamusu pretvori v estradiol. Estradiol spodbudi encim COX2 (to je ciklo-
oksigenaza, telo ga po navadi uporablja pri odzivu na virusno ali bakterijsko
okubo). Substrat COX2 encima je maobna kislina, arahidonska kislina. Konni
produkt te reakcije je ?krosteklatin t2?. Krosteklatini so vnetni mediatorji, tako kot
tudi ...?interpektini?... , skupaj pa spodbujajo imunski odziv na neko vnetje. Ista
molekula pa tudi povzroi razvijanje moganov v smer mokega obnaanja. Ko v
podgani v doloenem obdobju, ki je kljuno za razvoj moganov v doloeno smer
se zvia nivo kostaklatina, mogani pa se razvijejo v to smer, da se kasneje
pojavlja moki nain obnaanja. e tega kostaklatina ni ali pa se ne pojavi v
dovolj visoki koncentraciji potem spolnega obnaanja pri tej ivali ni. COX2 encim
blokira eno najbolj uporabljenih zdravil, to je aspirin, ki blokira ta encim
(oksigenazo), zato ne nastajajo vnetni mediatorji, ki povzroajo poviano telesno
temperaturo. Z acetilno kislino, ki so jo dodajali tem ivalim v tistem kritinem
obdobju (pri podganah je to tik pred skotitvijo), praktino ni prilo do
maskulinizacije, zato se pri njih ni razvilo spolno obnaanje, niti v eno, niti v

165
drugo smer. Med nosenostjo v prvi polovici fetalnega razvoja pri loveku zna
torej biti dodajanje teh sredstev proti vnetju malce sporno, saj je vpraanje kako
bo to vplivalo na razvoj spolnega obnaanja pri otroku.

FEMINIZACIJE MOGANOV (razvoj moganov v smer enskega obnaanja):

Estradiola je v enskem telesu bistveno ve kot v mokem. Toda zakaj potem
estradiol ne privede v maskulinizacijo moganov, saj je kljuni razlog, da se
mogani usmerijo v smer enskega obnaanja? Odgovor se skriva v tem, da v
enski estradiol v krvi ni prost, ampak je vedno vezan na protein (-fetoprotein),
zato ta skupek ne more prehajati skozi krvno mogansko bariero, zato ne more
usmeriti razvoja v smer maskulinizacije, tako da dejansko -fetoprotein preprei
maskulinizacijo moganov. Ta protein pa ne vee testosterona, zato ta lahko
prehaja skozi krvno mogansko bariero. Homoseksualnost lahko torej ima tudi
razloge, ki so popolnoma molekularni, in vodijo v smer razvoja usmeritve
moganov, a na tem podroju e ni bilo narejenih dovolj raziskav, da bi se vedelo
kaj je dejanski razlog za to.

DRUGA SNOV- GAMETOGENEZA

Gametogeneza (smo delali e ne vajag, glej skripto). Spolne celice nastanejo iz

primordialnih klinih celic (ki smo jih imenovali praspolne celice). Praspolne celice
so tiste, ki e pridejo v same gamete in so potem e eno stopnjo naprej.
Primordialne kline celice pa so tiste, ki so se spustile na robna podroja
nastajajoega embria in e potujejo do genitalnega grebena in se potem naselijo
na med somatske celice, potem pa pride do nadaljnjega razvoja, v etrtem tednu
prihaja do tega poseljevanja genitalnega grebena. Kasneje somatske celice, ki so
e prisotne v takem genitalnem grebenu pravzaprav vodijo razvoj gonad. Kline
celice ali pa tiste spolne celice torej niso tiste, ki so odgovorne za razvoj gonade.

166
Na sliki zgoraj je prikazana pot klinih celic v genitalne grebene, kjer pride do
nastanka spolnih celic in gonad.

Prva faza so delitve, kjer prihaja do pomnoevanja celic. Sledi faza rasti, kamor
doloene celice vstopijo tik pred mejozo in se tako uspodobijo, da z delitvami
dobimo 4 celice (treja faza), od tega pri razvoju spermijev ostanejo vse 4, pri
jajnih celicah pa iz 4 dobimo 1 samo funkcionalno jajno celico in e ta samo v
primeru, da pride do oploditve, drugae jajna celica ostane na predstopnji.

167
Spermatogeneza je vodena s pomojo hormonov in tudi drugih kljunih molekul.
Ena izmed kljunih molekul je retinoina kislina (26:30), ki omogoi normalen
potek mejoze in jo spodbuja. Za zaviranje vstopanja v mejozo pa ve na zaetku
poveana proteina, ki nase vee retinoino kislino in s tem zniuje nivo te kisline
v tistih tkivih, v katerih naj e ne bi prilo do mejoze.

168
Spermatogeneza poteka na jedrnem nivoju, loeno od tega kar poteka na
preostalem celinem nivoju. Ko je spermatida genetsko e pripravljena na
zdruitev z jajno celico je morfoloko celica e precej nefunkcionalna za
oploditev. Ima e vedno velik del citoplazme, ki bi spermiju pri potovanju samo
ovirala, zato potek faza spermatohistogeneze, kjer se iz spermatide v konni fazi
izoblkuje spermij. S pomojo Sertorijevih celice se odstrani veji del citoplazme (z
neko vrsto brstenja), ki jo potem fagocitira sertolijeva celica, s tem pa poskrbi za
normalno obilkovanje spermija. Znotraj jedra pa pride e do ene dodatne
spremembe, saj se odstranijo histoni, namesto njih pa v jedru nastopajo proteini
PROTAMINI, ki bistveno bolj skondenzirajo dedni material, kar je kljunega
pomena za spermij, ko je v tej fazi, saj mora biti volumen jedra im manji. Manji
kot je volumen jedra, manj energije je potrebne za njegovo potovanje skozi dokaj
viskozno tekoino na celotni poti, predvsem po enskih spolnih organih.

169
V relativno dolgem biku se pojavijo e dodatni proteini, ki mu dajejo oporo, to so
proteinske fibrile, ki jih v drugih bikih ne najdemo (npr. v migetalkah jih ni).
Proteinske fibrile so prisotne zato, ker mora ta celica narediti dokaj dolgo pot, kar
je za tako majhno celico zahtevna naloga in zato potrebuje pomagala.

170
N-kadherini so kljuni za povezavo spermija in sertolijeve celice. Pri premikanju
neke praspolne celice od bazalne lamine, kjer se nahajajo spermatogoniji, pa do
vrha sartolijeve celice (lumna) morajo spermiji biti povezani s sertolijevo celico,
tako da lahko ta stvar normalno funkcionira, saj se morajo nije razvoje stopnje
spermija zadrevati na doloenih delih, da pride do odstranitve doloenega dela
citoplazme, zato so med spermiji in sertolijevimi vzpostavljene neposredne
povezave preko presledkovnih stikov, da celici med seboj lahko stalno
komunicirata. N-kadherini torej omogoajo povezavo med spermijem in
sertolijevo celico in postopno gibanje po sertolijevi celici.

171
Bilo je miljeno, da najhitreji spermiji najhitreje oplodijo jajece, kar pa ni res.
Najhitreji spermiji po navadi propadejo, najuspeneji pri oploditvi pa so spermiji,
ki so preiveli nekako 2-3dni v enskih vodilih. Spermij zane svojo funkcionalno
vzpostavitev v podroju nad testisom- nadmodkom, vendar je ta proces zakljuen
ele po nekaj dneh. Spermij se mora za svojo funkcijo e usposobiti in temu
pravimo kapacitacija. Kapacitacija zahteva kar nekaj preurejanja e v
morfolokem normalnem spermiju, ki ima majhno telo in dolg biek, Predvsem
membrana spermija se mora precej preoblikovati, zato da se bo lahko prerinil do
jajne celice in se z njo uspeno povezal.

172
Albumin je protein, ki ga najdemo tako v krvi kot tudi v medcelinini. Pomemben
je zato, da zbere receptorje v frontalnem delu spermija. V tem podroju se morajo
zbrati tisti receptorji, ki bodo kljuni za prodiranje med foliklovimi celicami, skozi
corrono radiato, ki se e po ovulaciji ohrani okoli jajne celice in tudi tisti
receptorji, ki bodo omogoili povezavo spermija z jajno celico. Zbiranje
receptorjev kljunih za to, da se bo spermij prebil je povezano z razlinimi
strukturami (od corrone radiate, do plasti proteoglikanov neposredno ob jajni
celici-zona pellucida, tudi sama plazmalema) omogoa albumin, ki iz plazmaleme
pobere holesterol. Rafti so podroja, ki so bogata s holesterolom in sfingo-
mielinom. Ta podroja so tista, ki vsebujejo veino receptorjev. Albumin delno
pobere holesterol iz teh regij se oblikuje enotno raftno podroje, rafti se med
seboj zanejo zlivati v sprednjem delu glavice spermija (tam, kjer se nahaja
spremenjeni lizosom-akrosom). Ti zbrani receptorji so potem pripravljeni na
povezavo z jajno celico. V tem asu kapacitiacije tako nadmodku kot potem
kasneje tudi v enskih spolovilih se receptorji, ki so imeli zablokirana mesta s
katerimi se lahko poveejo z zono pellucido se odmaskirajo, pride do odstranitve
delov receptorjev, ki prekrivajo mesto, kamor se potem lahko povee jajece.
Tretja stopnja nastopi potem, ko je spermij e zelo blizu jajne celice oziroma se
e povee z zono pellucido pride do poveanja membranskega potenciala, zaradi
povezave receptorjev s pravimi tarnimi proteini in zato se odprejo kalcijevi
kanalki, ki omogoijo vdor kalcija v jajno celico, zaradi esar pride do zlivanja
akrosoma s plazmalemo (pride do akrosomske reakcije).

Istoasno se zgodi tudi fosforilacija aperonov, ker doloeni proteini zaradi teh
aktiviranih aperonov lahko pridejo na plazmalemo in se potem tam pravilno
oblikujejo. To je pomembno predvsem zaradi teh receptorjev, ki se potem
poveejo s zono pellucido.

Tisti spermiji, ki pridejo na doloeno razdaljo od jajeca, jih jajece preko svojih
signalov aktivira, zato se ti zanejo gibati bistveno hitreje - hiperaktivacija
spermijev. Hiperaktivacija torej poteka le na spermijih, ki so prili dovolj blizu in
imajo neke monosti za oploditev, na ostale pa ne.

173