44 PRIRODOPISNO-NATOROZNANSKOP

Severni jelen.
Dale v severji na bregovih ledenega raorja, kjer je zemlja vsa drugacna
nego naa slovenska, ivi s e v e r n i j e l e n (Cervus tarandus), kijezaondotne
prebivalce najvei dobvotnik in edina doinaa ival, kfcera jim daje obJeko,
mes<5, mleko, sir iii maslo, verhi tega pa tudi vozi in uosi tovore. Ako si
to ival bolj natanko x>gledamo, ber nas spominja na naega domaega
jelena, a vendar se mono razlikuje od njega. Severni jelen je bolj zatre-
panega trupla, iina kraje noge in kraji vrat, kakor nai navadni jeleni.

Tudi se ne nosi tako mogono in imenitno kakor nai pravi jeleni. Glavo
ima telebasto, gobec trobast, parklje iroke infgloboko razklane. Na doljnej
strani vratii mu visi precej dolga griva. Samec in samica imata na glavi
tanko, mnogorogljato rogovje, ki je na koncu ploato, nad omi pa prav
lopatasto. Vsako zimo jim rogovje odpade in kmalu potem zopet na novo
poganja.
Dasiravno so udomaeni jeleni krotki, vendar ni tako lahko njimi
ravnati, kakor z nao domao ivino. Jeleni so svojeglavni in termasti.
 45 ^

Pasejo se, kjerkoli jib. je volja, sedaj na gorah, sedaj na niavi, sedaj v
gozdu, sedaj zopet na movirji, in lovek mora v eno nier hodita za njimi
ter zat6 ne more imeti stalnega stauovauja. Poglavitna hrana severnhn
jelenorn je neki liaj, ki povsod na severji prav obilno raste in si ga ival
po zimi s parklji izkoplje izpod snega. Zat6 pa prebivalcern raerzlih severnih
krajev ni treba spravljati kerme za zinio, ival si zna sama pomagati.
Laponski pastir je velik siromak. Vedno mora hoditi za redo, da rau
se preve ne razkropi. Po letu ga koljejo koinarji, po zimi pa zrnerzuje,
ker dostikrat niina derv, da bi si zakuril in si ogrel premerle ude. Obupati
bi moral, ako ne bi imel painetnega ia zvestega psa, ki deri redo v naj- .
lepem redu, ki z gospodarjem vred zmerzuje in strada, pa se tudi njini
gosti in veseli, kedar pridejo bolji asi. Zveer en6 psi redo v neko
ograjo, kjer se koute poinolzejo. Pastir vere kouti zadergo na roge ali
okoli vratu in jo potein privee za kako klado, ker mu se drugae ne da mol-
sti. Mleko je sladko iu jako mastiio. Laponci delajo iz njega prav dober in
okusen sir.
Laponci koljejo jeseni, ko so jeleni najdebelejsi. Jelena zveejo in
polo^ na tla. Potem inu eden porine no v persi do roaja in ga pusti v
rani, da se ne bi zgubila kaka kaplja kervi, Sterpljiva ival globoko vzdihne
iu milo obraa svoje velike oi po Ijudeli, kakor bi je klieala na pomo.
Persi se kmalu zalijd s kervjo, ival se zaue tresti in za nekoliko minut
je mertva.
Od zaklane ivali ne pride Laponcu ni v zgubo. Iz kervi si kuhajo
neko juho; iz mesa pripravljajoniiiogoverstnajedila in e cel6 mladi rogovi,
dokler so e mehki, se pohrustajo; iz mesa izreejo vse bele kite, ktere
potein ehajo na tanke niti za ivanje. Iz kosmatih ko si krojijo in ivajo
vso svojo obleko, iz strojenih ko si delajo svoje koe, na koah lee, s ko-
ami se pokrivajo, iz ko naposled si reejo jermenje, uzde in vojke za
vpreene jelene. Pa tudi iz parkljev, rogov in cel<5 iz kosti si delajo vsakorno
potrebno orodje.
Glejte, koliko koristi donaa loveku ena sama ival, ako si jo lovek
ukroti in jej pridno stree!
Severnjaki pa ne ive samo ob domaih jelenih, ampak love in stre-
ljajo tudi divje, kjer iii kakor le morejo. Ker pa ta rogin neznano dobro
voha, bistro vidi in tenko uje, zat6 ga je zel<5 teko zalezovati. Samo
Laponca, ki je spreten in vajea vsakornega truda in terpljenja, veseli tudi
neizreeno teavni lov Da divje jelene.