SLOVENSKA SLOVNICA

\
 SLOVENSKA

SLOVNICA
S E S T A V IL I
DR. A. BAJEC DR. R. KOLARI DR. M. RUPEL

LJUBLJANA
1956
 Potrdil Svet za prosveto in kulturo LRS
odlokom t. I-721/1-55-Mi z dne 10. februarja 1955
 SLOVENSKI KNJINI JEZIK

Teko narodu, ki je e v zibeli izgubil svobodo. Trikrat tee

njegovemu jeziku. Briinski spomeniki so rabili tujcu, da ga je
reda za silo razumela. Sicer sta nemina in latinina vladali
neomejeno. Zasunjeno je bilo ljudstvo, suenj tudi jezik. Vsa
prizadevanja reformacije niso mogla spremeniti te alostne resnice.
Razsvetljenstvo in romantika sta dali za slovenino vnete domo
ljube, a svobode jeziku nista prinesli. Le-to je rodilo revolucionarno
leto 1848: enakopravnost v oli in uradu, a al samo na papirju,
ker za svobodo e nismo bili zreli. Dosti izobraencev se je novih
pravic ustrailo, ker niso znali lastnega knjinega jezika in ker je
bil le-ta e tako nebogljen. Zadregi je naredil nagel konec Bachov
absolutizem s tem, da je odpravil e pravice na papirju.
Vendar leto 1848 ni minilo brez prida; nauilo je Slovence, da
morajo svoj jezik izobraziti in se ga nauiti. asniki in italnice,
Janeieva slovnica in olska berila so opravili veliko delo: znanje
jezika je rastlo in z njim narodna zavednost. Ali stavba je bila e
zmerom na tako ibkih temeljih, da bi jo bil utegnil podreti prvi
vihar. Zatorej ni udno, da so celo nekateri med najboljimi iskali
reitve v ilirizmu ali nekem meglenem vseslovanstvu. Vihar, ki so
se ga bali, je zares prihrumel: udarila je nemkonacionalna vlada na
Dunaju. Vzdrali smo, celo v vladno veino so nas sprejeli, a e
takrat nam ni bilo ni zastonj navreno, za vsako drobtino smo
se morali rvati. Prav do drugega desetletja 20. stoletja je ostal
uni jezik nemki. Imeli smo e lepo knjievnost in izgrajen knjini
jezik, a na dijak se ga ni mogel nauiti v oli. In tedaj je prva
svetovna vojna nastavila sekiro na korenine, daje zajealo slovensko

3
drevo. V stranem trpljenju so bile upraviene besede o velikem
petku in o semenu izkrvavelega naroda.
Prila je prva Jugoslavija in z njo upravieno upanje, da je
narodu zagotovljen obstanek. Zaetek je bil resnino lep: slovenski
uradni jezik, slovenske ole, slovenska univerza, dobre une knjige,
ustaljen pravopis, nesluten razmah lepe knjige. A kmalu je udna
zaslepljenost jela ponievati slovenski jezik v nareje in ga trpati
z neslovenskimi besedami. Uspela ni, kako bi neki! A jezik je pri
tem trpel kodo, narod pa troil moi za nepotreben boj. In moi
so bile potrebne za tisto, kar je prihajalo. N a obzorju je vstajal
vihar, ki ga svet e ni videl strahotnejega. Znova se je postavilo
vpraanje: biti ali ne biti. Sovranik je hotel izpodkopati korenine
naemu ivlju, iztrebiti ljudstvo in jezik. A glej ude: ko je prihrula
vihra, se narod ni uklonil, prvi v slovenski zgodovini je ponosno
vrgel zavojevalcu v obraz: streti me more, ukloniti nikdar...!
Tako smo navsezadnje gospodarji na svoji zemlji. Upajmo, d aje
bila to zadnja v dolgi vrsti preizkuenj. Zares udovita zgodba o
majhnem narodu, ki ni hotel umreti. Moan si, o slovenski narod!
Tiso in pet sto let krvavi, izkrvavel nisi! Narod mehkunik bi
duo izdihnil, e svee bi mu ne gali, e bilj bi mu ne peli ti pa,
tisokrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaje z rameni pod
teko sovrano pestjo in pravi: Nikarte, ta burka je stara e
tiso let!

Vsak omikan narod si ustvari knjini jezik, posodo, ki vanjo

izliva ustva in misli, da se ne izgube, marve ohranijo poznejim
rodovom. Danes se nam vidi naravno in samo ob sebi razumljivo,
da imamo prav taken in ne drugaen knjini jezik, a njegova
zgodovina nas poui, kako dolg in teaven je bil razvoj. Jasno je,
da mora zaetnik knjinega jezika zajeti svojo domao govorico.
Ni pa dovolj, da sam uporablja ta jezik; za njim morajo povzeti
pisavo e drugi, da postane obna raba. Zategadelj pri nas ni
postala knjini jezik slovenina Briinskih spomenikov ali Sti-
kega rokopisa, marve Trubarjev jezik, ker so po njem pisali vsi
protestanti in e stoletja za njim drugi pisci.

4
 Trubar je bil Dolenjec, doma z Raice, zatorej je dolenjina
postala podlaga naemu knjinemu jeziku. Uveljavila se je tem bolj,
ker so bili poglavitni pisatelji 16. stoletja tudi Dolenjci. Vendar so
se dobro zavedali, da ne piejo samo za oje rojake, temve tudi
za Koroce, tajerce, Primorce za vse Slovence. Trubar je pisal
fonetino, kolikor mu je dopual pomanjkljivi rkopis, ne da bi
ga bilo pri tem motilo zgodovinsko izroilo, pa tudi sosednja
nareja in sorodni slovanski jeziki ne. Vodilo ga je naelo, biti
razumljiv vsem Slovencem, ne iskati lepih, gladkih, visokih ali
neznanih besed, ne izmiljati novih izrazov, ampak ostati pri
kranjskem jeziku, pisati kmeko dolenjino. Ker ni priznaval
puristinih nazorov, ni odpravljal tujk, celo nove je uvajal pod
vplivom nemkih predlog. Seveda je treba upotevati, da je imel
hude teave z ustvarjanjem izraza.
Bohori in Dalmatin sta bila iz iste narene skupnosti, eprav
iz druge pokrajine, zatorej jima ni bilo teko slediti uitelju. Ven
dar so se v Biblijo e jele vrivati gorenjske posebnosti. Krelj je
bil iz Vipave. Le-ta lei isto na robu dolenjine in ima e precej
svojih glasovnih posebnosti. Krelj je bil jezikovno zelo razgledan.
Uvedel je bistroumne rkopisne reforme, tudi jezik je uistil,
sicer pa mu je bila Trubarjeva avtoriteta tolikanj veljavna, da se
ni dotikal temeljev knjinega jezika. M orda bi bil to storil, da mu
je bilo dano dlje iveti. Vendar je moral biti razloek med Trubar
jevim in Kreljevim jezikom za sodobnike precej opazen. Protestant
ski knjini jezik, ki je imel svoje vodilo v Bibliji, je bil torej dolenj
ina s precejnjo primesjo gorenjskih in notranjskih prvin.
Po 16. stoletju je vsem, ki so hoteli slovensko pisati, postal
kaipot jezik Biblije ali po njej prirejenih Evangelijev in listov.
Ko pa so se v 17. in 18. stoletju mnoili pisci, ki so od doma govo
rili kakno drugo nareje, sta raba in vpliv dolenjine edalje bolj
kopnela. Tudi ljudski jezik se je spreminjal, govorili so e dokaj
drugae kakor za protestantov. V 17. stoletju se je namre v na
rejih, posebno v osrednjih, zgodila velika sprememba: nepoudar
jeni in kratko poudarjeni samoglasniki so oslabeli in se celo izgubili,
trdi l je preel v soglasniki u. Tako so namesto mi, kruh govorili

5
m, krh, namesto palica, si ro ta so rekli palca, srota, namesto dal,
volk, stol je bilo sliati dau, vouk, stou itd. Marsikateri pisatelj je
e omahoval in pisal zdaj po izroilu mi, palica, stol, zdaj po
govorjeni besedi me, palca, stou.
Izroilo je torej slabelo, pisci so bolj ali manj pisali vsak po
svoje. Zato tudi pravega knjinega jezika ni bilo, ker mu je manjkalo
poglavitne lastnosti enovitosti. To je postajalo zelo nevarno za
izvenkranjsko ozemlje, posebno, ker je konec 18. stoletja nastopila
nova doba v naem kulturnem in slovstvenem razvoju: namesto
zgolj nabonih so zaeli pisati tudi posvetne knjige, najve za pouk
ljudstvu. Marko Pohlin, prvi pisatelj nove smeri, je pisal skoraj
isto ljubljansko nareje, kar je bilo gotovo malo prikladno, da bi
bilo privabilo nekranjske Slovence v jezikovno in knjievno skup
nost. N a sreo so Pohlinov poskus odklonili, za Koroce n. pr.
Obalt Gutsman: Nesrea je, da so hoteli... dati jeziku drug
okret in drugo obliko le po svoji samovolji. Tudi Vodnik je krepko
zavrnil uitelja, e da je stare mejnike brez vzroka prestavil, pisal,
kakor ljubljanski predmestnjani govore, premalo vnanje Slovence
islal; zatorej prestavljavci sv. pisma od njegove vie odstopajo in
se bliajo starim pisarjem v jeziku in pisanju. S tem misli na
Jurija Japlja in sodelavce, ki so se spet naslonili na staro podlago,
to je na dolenjino 16. stoletja, hkrati pa niso zanemarili novih
vplivov ter preudarno sprejeli gorenjske samoglasnike: most, delo
namesto must, dejlu. Pisava je postala zgodovinska, ker so pisali
dal za govorjeno dau, postala je tudi etimoloka, to se pravi, da je
upotevala izvor besedi, ker so se odloili za pisavo odsekati,
gladka, eprav so govorili otsekati, glatka.
Novi nain pisanja je znanstveno podprl Jernej Kopitar s slov
nico ter mu pomogel do veljave vendar samo na Kranjskem,
zakaj Koroci in tajerci so sledili le obotavljaje se. Jezikovno ie
nje v besedah, reenicah in skladnji, zaeto e za protestantov, je
mono pospeil Matev Ravnikar, igar jezik je bil nekaj tako novega,
domaega, da so mu po pravici vzdeli ime oeta slovenske proze.
Po tej veliki reformi pismenega jezika je imel le-ta ob koncu
razsvetljene dobe priblino takle obraz: podlaga je ostala dolenj-

6
ina 16. stoletja. Zmagalo je naelo etimoloke pisave. Glasovje
16. stoletja je dobilo gorenjsko barvo ter se s tem priblialo izven-
kranjskim narejem in drugim slovanskim jezikom. Vpeljava
gorenjskega oblikovja je bila korak nazaj; k protestantskemu se
vrnemo ele po 1. 1849, a takrat e s popravkom po izvenkranjskih
narejih. V skladnji in ienju jezika je bil doseen velik napredek.
Knjini jezik je bil e zmerom samo kranjski. To stanje je ostalo
prav do 1. 1849. Kae se v jeziku Kranjske belice, Preernovih
Poezij in Novic.
Po znamenitem letu 1848 se je slovenski knjini jezik pod
vplivom ilirskega gibanja poenotil, sprejeli so ga tudi tajerski in
koroki pisatelji. Matija M ajar Ziljski, poglavitni ilirec v tistem
asu, sicer ni uspel s svojo umetno ilirino, vendar mu gre zasluga,
da je razgibal duhove. Med njim in konservativnim novikim
krogom se je izoblikoval nekako zmerno napredni krog dunajske
mladine okoli Mateja Cigaleta in Luke Svetca. Ta je pomogel do
veljave oblikam, ki so bile blie obeslovanskim. Zmagalo je vse
slovensko naelo: kranjski pisatelji so opustili svoje posebnosti ter
jih nadomestili s korokimi in tajerskimi oblikami (lovec, alosten,
lepega, mestom, najlepi, da namesto kranjskih lovic, alostin, lepiga,
mestam, narlepi, de itd.). Te skromne novosti so povzroile tako
imenovani novooblikarski vihar. Konservativci so se nekaj asa
hudo upirali, a Novice so se kmalu vdale in si celo jele lastiti za-
sluenje za reformo. Na drugi strani pa so se tudi ilirci sprijaznili
s tako preobraeno kranjino in nazadnje so bili Slovenci po treh
stoletjih -zdrueni v enotnem pismenem jeziku. V naslednjih letih
so zlasti pod vplivom stare cerkvene slovanine vpeljali e nekatere
novosti, n. pr. videti, videl namesto viditi, vidil; preglaevanje
lovcem, beraev namesto lovcom, beraom; loevanje med pred
ponama u- in v-; po vzhodnotajerskem nareju vrt namesto vert.
Nove oblike so dobile nekakno uradno potrdilo, ko jih je Cigale
sprejel v slovenski prevod dravnega zakonika. Novice so jih
udomaile v zadnji zakotni gorski vasici. Dokonno pa so jih
utrdili odlini pesniki in pisatelji v drugi polovici stoletja s tem, da
so skupni jezik mono obogatili in polahtnili.

7
 Gornje reforme so bile koristne, saj so zedinile Slovence v
enoten knjini jezik. Resda so se oddaljile od protestantske pod
lage, pa so bile e zmerom skladne s slovenskim jezikom. Vendar
je umetnost odmakniti se eni skrajnosti in ne zabresti v drugo. To
se je zgodilo Levstiku. Levstik je bil sprva poglavitna opora nove
pisave, potem pa ga je zapeljala panonska teorija, da je zael
strojiti jezik po stari cerkveni slovanini in po etimologiji. Mo,
ki je bil v knjievnosti in politiki prvak realizma, je ostal v jeziko
slovju ognjevit romantik, trdno preprian, da nas e sam jezik
more reiti vseh zunanjih nevarnosti. V asih najhujega zatiranja
smo se namre Slovenci zmerom radi zatekali k nekakni megleni
slovanski skupnosti in na debelo prevzemali izposojenke iz slovan
skih jezikov, hote se jim tako imbolj pribliati. Tudi Levstik je
zaprl oi pred ivo sedanjostjo in zasanjal o davni preteklosti, ali
v staroslovanski obleki je postala slovenina teka in okorna,
odeta v kozje koe kakor ljudje pred tiso in ve leti!
Romantina naela v jeziku je zavrnil o. Stanko krabec:
Slovenska pisava naj sloni na govorjenem jeziku 16. stoletja! Vse,
kar je stareje, vse, kar je mlaje, in vse, kar je rodil le papir, naj
se opusti! Trubar nam je mejnik, ki ezenj ne segajmo nazaj, ker
se za njim ne vemo kje ustaviti. K ar je od 16. stoletja naprej v vseh
glavnih narejih, se ne sme spreminjati; kjer pa se ta nareja ne
skladajo, se je treba ozirati na tisto, ki je ohranilo s slovanskega
vidika najpravilneje glasove in oblike. Glasovni in oblikovni
sostav je ogrodje knjinega jezika, ki se ne da spreminjati. Pa pa
smejo pisatelji bogatiti jezik z besedami in reenicami. Seveda v vseh
stvareh krabec ni uspel, ker ni hotel upotevati ukoreninjene rabe.
K ar se sto in ve let splono pie, to se zlepa ne da izrvati.
Dasi je Pleternik v besednjaku e precej etimologiziral in po
njem tudi Levec v Slovenskem pravopisu (1899), gre noveji razvoj
izrazito v smer ivega jezika. To pot sta mu utrdila Anton Breznik
in France Ramov, po njej so li noveji pisatelji, zlasti mojstra
naega jezika Cankar in upani. Slovenski knjini jezik se je
lepo razvil po letu 1918, ko se je uveljavil v vseh panogah javnega
ivljenja, zlasti pa po osvoboditvi 1945, ko se je njega raba e bolj

8
razirila z novim drubenim in kulturnim razmahom. Za vodilo je
Slovenska akademija znanosti in umetnosti oskrbela Slovenski
pravopis z obirnim pravopisnim in pravorenim slovarjem (1950).
Taken, kakren je, se na knjini jezik ne sklada z nobenim
narejem, ne s preteklim ne sedanjim, je pa kljub temu iv orga
nizem. Drui v enoten narod vse Slovence, naj e prebivajo kjer
koli. Ni plod znanstvenega dognanja, ker je umetno ustvarjeno
nareje vijega reda. Razvoj mu dolouje ne samo ljudski govor,
marve tudi raba najboljih pisateljev. Zatorej ni enovit, temve
zvarjen iz razlinih sestavin. V sebi hrani namre sledove dvakrat
nega odklona od protestantske podlage. Obakrat se je vrnil v
prvotno strugo, prvi z Japljem, drugi s krabcem, vendar mu
je vsak odklon vtisnil neizbrisne sledove.
Literarno razvit jezik in tak je tudi na slovenski je prvo
vrstna kulturna vrednota; je iva, od sto in sto umov in vekov
pregnetena snov, kakor je to lepo povedal Oton upani, eden
najvejih mojstrov slovenske besede: V slovenini je shranjena
vsa skrb in gorenost naih reformatorjev, ves up in strah Pre
ernov, vsa egavost mladega Levstika in gravost njegovih poznej
ih let, eleganca Stritarjeva, otonost Gregorieva, borbenost in
tiina Cankarjeva, jecljanje Aleksandrova, melodioznost Kettejeva.

Pravilno izreko knjinega jezika doloa pravoreje. Vsak omikan

narod ima svoj zborni govor, saj je le-ta bistven del njegove kulture
in porotvo njegove enotnosti.
Trubar je kljub pomanjkljivemu rkopisu skual pisati, kakor
je govoril, pri njem se govorjena beseda e ni loila od pisane. Toda
e v naslednjem stoletju sta moderna vokalna redukcija in prehod
trdega l-a v soglasniki u pripeljala do velike neskladnosti med
govorom in pisavo: pravopis je postal zgodovinski. Kake enotne
izreke e ni bilo, kakor nam izreno izpriujejo mnogi pisci. Vsakdo
je izgovarjal po svojem nareju, eprav je skual pisati po Bibliji.
Tako je ostalo do estdesetih let prejnjega stoletja. Takrat se je
slovenina e toliko uporabljala v javnem ivljenju, da seje zautila

9
potreba enotne olikane izreke. Pomagali so si prav preprosto
s pravilom: govori, kakor pie! Tako je pomanjkljivi rkopis
pripeljal do nenaravne, priskutne govorice z eljkanjem in s spae
nimi samoglasniki.
Tudi tukaj je zastavil svoje reformatorsko pero krabec v tehtni
razpravi O glasu in naglasu slovenskega jezika. V nji je pokazal,
kako je treba izluiti zborni govor iz preproste govorice v skladu
z izreko 16. stoletja in z drugimi slovanskimi jeziki. Toda krabeva
dognanja so domala petdeset let govorila gluhim uesom. Teore
tino sta jih uveljavila ele Breznik v Slovenski slovnici in Ramov
v Slovenskem pravopisu, praktino pa Oton upani v gledaliu
in Matej Hubad na konservatoriju. Resda slovensko pravoreje
e ni dognano do vseh nadrobnosti, saj je razmeroma mlada znan
stvena panoga, temeljna naela pa so mu neovrgljivo utrjena.

10
 GLASOVNE PRVINE

Uvod
Prvenstvena oblika jezika je g o v o r , pisana podoba je ele
drugotna in zelo nepopoln izraz govora. Govor pa sloni na slunem
uinku, ki ga povzroamo z govorili in dojemamo z uesi. e
govor (zlasti neznanega jezika) pazljivo posluamo, bomo raz
brali v njem vrsto glasov, ki se menjavajo v najrazlinejih pove
zavah, vmes so odmori, vianje in nianje, krepitev in slabitev
glasu. Ves govor torej sloni na ustvarjanju in dojemanju slunih
uinkov (zvenov, umov, pokov itd.), ki so v vsakem jeziku pove
zani z doloenimi pomeni. Vendar glasovne prvine same zase niso
nosilec pomenov, marve samo gradivo, s katerim si govor pomen
ske enote (pojmovne in miselne) ustvarja. e hoemo jezik prav
poznati, moramo poznati tudi glasovne prvine in njihovo razmerje
do pisane podobe jezika, ki je z omiko zrasla ob govoru in postala
tako pomembna, da je skoraj zasenila govor.

Govorila
Pravi organ za ustvarjanje glasu je grlo. Vendar pa bistveno
sodelujejo d i h a l a , ki uravnavajo zrani tok, ter g o l t n a , n o s n a
in u s t n a v o t l i n a s svojimi deli, ki glas oblikujejo.
1. D i h a l a (prepona, pljua in sapnik) uravnavajo zrani tok. Pri
mirnem dihanju se zrak enakomerno pretaka skozi nosno in goltno
votlino po sapniku skozi grlo v pljua, potem pa v nasprotni
smeri zopet iz plju na prosto; pri tem prepona enakomerno polje,
iri in oi prsni ko. Preden zanemo govoriti, se ta enakomernost

11
ustavi; ko smo zajeli zrak v pljua, ga le poasi po potrebah govora
(pri razlinih glasovih, glasnosti, melodiji itd.) izdihavamo skozi
grlo v goltno in ustno ali nosno votlino. Z vdihnjenim zrakom
gospodarimo varno, da nam zadostuje za vejo govorno enoto,
potem pa v odmoru sunkoma zopet vdihnemo novega zraka.
Prepona aktivno sodeluje pri govoru, ker po potrebah govora
(poudarka, moi, odmora, melodije itd.) uravnava pritisk zraka iz
plju. Zato je obvladovanje dihal prvi pogoj lepega in razlonega
govora. Prekratka sapa govor trga in hitro utrudi, jemlje glasu
donenje in zvonost, ker tone v zasoplosti. Pri govoru uporabljamo
samo zrani tok, ki ga izdihavamo, nikoli tistega, ki ga vdihavamo;
s tem delamo le glasove, ki jih sliimo pri srebanju ali pri smranju
ipd., a to niso glasovi naega govora.
2. Gornji del sapnika je razirjen v gr lo (larinks). Tu sta med
gibljivimi hrustanci dve proni gubi g la s i lk i, ki ju hrustanci
lahko napenjajo ali krijo, daljajo ali krajajo, bliajo ali raz
mikajo. Tako z njima lahko poljubno prestrezamo zrani tok. Pri
mirnem dihanju sta razmaknjeni ob strani, tako da ima zrani tok
prost prehod in ne povzroa nikakega uma; le kadar smo zasopli
in je zrani tok zelo moan, sliimo drgnjenje ob sapnik.
e se glasilki pribliata druga drugi toliko, da delata le ozko
razo, tedaj ju zrani tok spravi v drgetanje; to drgetanje se prenese
v zrano valovanje in se po zranem toku iri iz grla v goltno votlino
in naprej; tako nastane to, kar splono imenujemo glas, a tu zaradi
jasnosti zven. Glasove, pri katerih se glasilke tresejo, imenujemo
z v en e e , druge pa nezvenee.
e sta glasilki v zgornji polovici tesno strnjeni in le v spodnji
polovici odprti, tedaj ne zvenita, marve se zrani tok obnju drgne
ter povzroa glasove, kakor jih sliimo pri e p e ta n ju . Gla
silki zrani tok lahko tudi isto prestreeta, tako da si mora ta
nasilno odpreti pot skozi oviro (kaljanje). Ob takem predoru sliimo
kakor rahlo eksplozijo; v govoru sliimo pri nas tak glas n. pr. v
nikalnicah na,a ali m,m ipd. V slovenini so to le izjemni primeri.
Glasilki uravnavata v i in o glasu; kolikor kraji sta in kolikor
bolj napeti, toliko viji je glas in nasprotno: kolikor dalji in

12
ohlapneji sta, toliko niji je glas. M o glasu ni odvisna le od gla
silk in silnosti njihovega drgetanja, ki jo uravnava sila zranega
pritiska, marve tudi od veje ali manje odzvonosti vsega teles
nega ustroja.
Grlo (larinks) je hkrati zaitnik plju, da vanje ne pride kaj
drugega ko zrak; zato je zaiteno s hrustanastim zaklopcem, ki
jezik z njim pokrije sapnik, da gre vse, kar poiramo, v poiralnik

Govorilni organi v
prerezu: I. ustna vo
tlina; II. grlo in goltna
votlina; III. nosna
votlina

(farinks) za sapnikom. Sluznice v grlu so mono obutljive; to nam

dokazuje draljaj, e se nam kaj zaleti. Posebno obutljivi sta gla
silki in vsaka pokodba mono vpliva na govor (hripavost, za-
molklost ipd.). istost in razlonost govora je odvisna zlasti od
istosti zvena.
3. V goltni, nosni in ustni votlini se glasovi krepijo in obli
kujejo; zlasti v ustni votlini dobivajo znailnosti, po katerih se
loijo med seboj.
G o l t n a v o t l i n a nad grlom je prvi odzvoni prostor, drugae
ne vpliva na govor.

13
 N o s n a v o t l i n a je pri mirnem dihanju neposredno zvezana
z goltno votlino, ker se mehko nebo z jezikom povesi na koren
jezika. Pri govorjenju je ta pot odprta nosnikom ali nazalom in
nosnim samoglasnikom, n. pr. v francoini, poljini, stari slo
venini in tudi v nekaterih slovenskih narejih. e pri ustnih
glasovih mehko nebo in jeziek ne zapirata trdno vhoda v nosno
votlino, postane ves govor nosljajo in s tem nerazloen. V takih
primerih si je treba utrditi mehko nebo in jeziek z razlinimi
vajami (n. pr. upihovanjem svee na daljavo). V vsakem primeru
pa je nosna votlina odlien odzvoni prostor, ki daje govoru mo in
zvonost, e je prav povezana z delovanjem ustne in goltne votline.
Pravi aktivni oblikovalec glasov pa je u s t n a v ot li na . V
nj ej j e j e z i k , ki je po ljudski predstavi povzroitelj glasov in je
po njem dobilo ime vse izraanje misli, vsa duhovna stavba jezika.
Ta predstava je utemeljena toliko, da bi brez njegovega delovanja
v ustni votlini imeli le borno razloevanje glasov, ker ravno jezik
v ustih oblikuje odzvoni prostor samoglasnikom, ustvarja z raz
linimi priporami in zaporami ume, ki se po njih loijo drug od
drugega.
Jezik (lingua) je na vse strani gibljiva miica; iztegujemo ga
lahko iz ust, koniimo, ploimo, vzdigujemo in suemo na vse
strani. Za laje opredeljevanje glasov loimo na jezini povrini
k o n i c o , p r e d n j o in z a d n j o p l o s k e v ter ko ren.
Ustno votlino oklepata zgornja, nepremina, in spodnja, pre
mina eljust. Spredaj in ob straneh je ustna votlina ograjena
z z o b m i (dentes) v eljustnih kosteh. K ustni votlini pa tejemo
tudi u s t n i c e (labia) pred zobmi. Za zobmi imamo d le s n o
(alveola), za njo pa se boi najprej t r d o n e b o (palatum), potem
pa m e h k o n e b o (velum), ki se konuje v ozek j e z i e k (uvula).
Zadnji del mehkega neba in jeziek sta gibljiva, lahko ju dvigamo
in poveamo, da odpirata in zapirata vhod v nosno votlino.
V zaprtih ustih izpolnjuje jezik domala vso ustno votlino za
zobmi. Prostor se v nji vea predvsem z odmikom spodnje eljusti
od zgornje. Ta odmik je pomemben predvsem pri samoglasnikih;
najveji odmik terja a, za i in u pa je mnogo manji. Vendar pa

14
prostor oblikujemo ne toliko s premikanjem eljusti, kolikor
z jezikom in ustnicami.
Ustnici, jezik, spodnja eljust in mehko nebo z jezikom obli
kujejo glasove na ve nainov: 1 . oblikujejo zvenu odzvoni
prostor, da tako dobi isti zven razline prizvoke, ki so znailni
za vse odtenke glasov i e a o u itd.; 2 . z zaporo ali priporo pre
strezajo, da zrani tok pri prehodu skozi take ovire ustvarja zna
ilne ume; ti umi se lahko druijo z zvenom ali pa so brez tega

Prerez ustne votline: u: ustnica,

z: zob, a: dlesna, b: trdo nebo,
c: mehko nebo, d: jeziek, g: golt,
1: jezina konica, 2: prednja jezina
ploskev, 3: zadnja jezina ploskev,
4: jezini koren

e sami zase glasovi. Tako loimo tudi dve veliki skupini glasov:
a) iste zvene razlinih glasovnih osnov, pravimo jim s a m o g l a s
n ik i , in b) glasove z znailnimi umi, pravimo jim s o g l a s n i k i ;
ti so zvenei, e jih spremlja zven, t. j., e se treseta glasilki, in ne
zvenei, e jih zven ne spremlja, t. j., e se glasilki pri njih ne
treseta.
U s t n i c i dasta ustni odprtini lahko razlino obliko: 1. d o l g o
r a z a s t o , kadar sta napeti ob zobeh; 2 . z a o k r o e n o , e sta
skreni v dulec in potisnjeni pro od zob; 3. lahko pa sta ustnici
tudi neprizadeti in ne posegata v izgovor. Odprtina odzvonega
prostora izrazito vpliva na naravo odzvoka: kolikor oja in tesneje
ob zobeh je raza, toliko viji je glas; kolikor dalji je dulec in kolikor
oja zaokroena odprtina, toliko niji je glas v odzvonem pro
storu. Z ustnicama pa lahko ustno votlino tudi isto zapiramo,
kakor n. pr. pri p, b, m, ali pripiramo, kakor pri w.

15
 Z j e z i k o m lahko oblikujemo odzvoni prostor tako, da ga
proti trdemu nebu vzdignjena sprednja jezina ploskev omejuje
na del ustne votline, n. pr. pri i ali e, ali da se jezik ob irokem
eljustnem razmiku zravna po spodnji eljusti, n. pr. pri a, e, o,
ali da se zadnja jezina ploskev vzdigne proti mehkemu nebu,
kakor pri u in o. V te skrajnosti odzvonega prostora lahko za
jamemo neskonno vrsto oblik, odtenkov in premen, ki ustrezajo
prav tako neizrpni vrsti samoglasnikov. Prav tako pa z raz
linimi deli jezika lahko zranemu toku prestrezamo pot ali s
popolno z a p o r o ali z ozko p r i p o r o na razlinih delih zgornje
eljusti. Tako nastajajo premori, predori in umi razlinih vrst,
ki so znailni za posamezne vrste soglasnikov, kakor jih bomo
spoznali pri pregledu glasov.
M e h k o n e b o in j e z i e k aktivno posegata v oblikovanje
glasov s tem, da odpirata ali zapirata vhod v nosno votlino. Tako
je bistveni razloek med b : m ali d : n ravno v tem, da je ob sicer
skoraj enaki legi organov pri m in n vhod v nosno votlino odprt.
Tako vidimo, da pri oblikovanju glasovnih prvin sodeluje cela
vrsta organov hkrati, da je torej vsak glas govora ves lenovit,
oblikovan je namenoma za govor ali s tujo besedo: artikuliran.

Glasovi slovenskega zbornega govora

Govorila, kakor so opisana spredaj, so v glavnem pri vseh
ljudeh enaka. Razlinost v jezikih torej nima fizioloke podlage
razen v kakih malenkostih. Z govorili je vsakomur dana monost,
da dela neskonno vrsto glasovnih odtenkov. Vendar si je vsak
govor izoblikoval le omejeno tevilo glasov, ki jih bolj ali manj
enotno uporabljajo vsi pripadniki istega govora (narenega ali
zbornega). Tako odbiranje glasov se godi pri narejih po naravni
poti drubene povezanosti in rodovnega izroila, pri zbornem
govoru knjinih jezikov pa imamo poleg narenih vplivov e
umetne (pisava, znanstveni vplivi, ola, uradi itd.). Govorei obli
kujejo te glasove samo za namen govora in jih oblikujejo toliko
skrbneje, kolikor razloneje hoejo govoriti. Pravimo, da so artiku

16
lirani, t. j. govorjeni. Neartikulirani so glasovi, kakor so kriki, ki jih
povzroa liuda boleina, strah, zaudenje itd., ali kakor so vigi,
hropenje, smranje, kaelj, mlaskanje, srebanje itd. Zato posnemanje
ivalskih glasov ali druganih naravnih zvokov sodi v jezik ele tedaj,
kadar ga posnamemo z artikuliranimi glasovi, to je z glasovi govora,
n. pr. m u (mukati), mijav (mijavkati), kikiriki (kikirikati), hov hov
hov, jutri pojdem spet na lov; pok pok pok. Samo kar se da zvesto
oponaanje zvokov z neartikuliranimi glasovi sodi prav tako malo v
jezik kakor glasovi papagaja, ki bi s svojimi glasovnimi pripravami
rad posnel loveki govor.
e govorimo koj v zaetku o glasovih kot prvinah govora in
jezika, moramo posvariti pred zmoto, kakor da si lovek najprej
poie glasovne prvine in potem iz njih sestavlja besede in stavke.
Postopek je nasproten: prvine glasov je lovek iz govora izluil
razmeroma pozno. To nam dokazuje ves nain, kako se lovek
ui govorjenja, ne da bi vedel, katere glasove uporablja, vsa teava,
da pri uenju pisanja in branja najde razmerje med glasovi in rkami.

Samoglasniki
Samoglasniki slovenskega zbornega govora sodijo v sploni
okvir glavnih samoglasnikih osnov i-a-u. Pri doloanju tanin
moramo upotevati, da pri njih izgovoru doloa izgovarjavo zlasti
poudarek (ali je samoglasnik poudarjen ali nepoudarjen, ali je
poudarek dolg ali kratek).
1. Uho nam pove, da v besedah m i m ii, ti tii tii,
sir siriti, sit sititi, prisiliti ipd. sicer vsi samoglasniki sodijo
v isto skupino, da pa so vendar med njimi drobne razlike, kar
nam e posebej poudarja narena ali neskrbna izgovarjava, kakor
m, t, sr, st ali mi, ti, sir, sit, prsilt ipd. Natanneja prei
skava bi nam pokazala, da izgovarjamo poudarjeni i z razasto
ozko odprtino ustnic, da je prednja jezina ploskev vzdignjena
visoko proti trdemu nebu; da je kratko poudarjeni i izgovorjen
sicer izrazito, ali sprednja jezina ploskev je manj napeta proti
trdemu nebu in ustnice so ohlapneje; da je nepoudarjeni i zelo
kratek in neizrazit, da se zato prilikuje okolju ali sploh izginja.

2 17
 Merjenje bi pokazalo, da je e dolgo poudarjeni i znatno kraji
kakor n. pr. dolgo poudarjeni a, da se sue okoli 1 0 stotink sekunde,
da je i le neznatno kraji od i, ok. 8 stotink sekunde, nepoudarjeni
i pa traja le ok. 56 stotink sekunde.
2. V besedah les lesene lesene, te tej itd. samoglasniki
po slunem vtisu sodijo v isto vrsto, eprav tudi lahko loimo dolgo
poudarjeni e od kratko poudarjenega e ali nepoudarjenega e. Prvi
(e) je izgovorjen podobno kakor i z razasto odprtino ustnic, prednja
jezina ploskev pa je visoko vzdignjena proti trdemu nebu; traja pa
znatno dlje kakor i, nad 1 2 st. sek., e pa ne presega i in se sue okoli
8 st. sek.; ozkost kratko poudarjenega e je navadno odvisna od
okolja (bliina j).
3. Izrazita ozkost pri e se nam pokae ob primerjavah, kakor
les les (medmet), tele tele, led let, pretepe (4. skl. mn.)
pretepe preiep, vede (3. os. edn.) vede (1. skl. mn.) itd.
Razloek med e in e je tako izrazit in v jeziku pomensko tako
odloilen, da jih ne moremo imeti samo za dve razliici istega glasu,
marve za dva samostojna glasova. Pri dolgo poudarjenem e sta-
eljusti iroko razmaknjeni, prednja jezina ploskev le rahlo vzdig
njena proti vrhu neba. Po trajanju je znatno dalji od i in e in se
sue okoli 14 st. sek. Tudi kratko poudarjeni e je izrazito irok,
izgovorjen enako kakor e, po trajanju pa znatno kraji, ok. 1 0 st.
sek. Nepoudarjeni e ni ne izrazito ozek ne irok, po trajanju pa
nekako enak e, ok. 8 1 0 st. sek., in se rad prilagaja okolici
glasov.
4. Primerjava samoglasnikov v besedah pas pes (2. skl. mn.
od p esa), vs vez, psk p esk, stza steza (3. os. edn.) itd.
nam kae, da je polglasnik a samostojen glas, razlien od e ali e
(vec vav). Izgovarjamo ga ob majhnem eljustnem razmiku in z
nenapeto, v sredini lahko izboeno jezino ploskvijo. Glas zveni
nerazlono in se rad prilikuje glasovnemu okolju. Sreujemo ga
kratko poudarjenega in nepoudarjenega, traja od 8 do 1 0 st. se
kunde.
5. Samoglasniki v besedah sam sama sama, rad rada,
brat brata, mlad mlada mlada itd. so oitno istovrstni,

18
Ocprav so zdaj dolgo, zdaj kratko poudarjeni ali pa nepoudarjeni,
Znatnih razlokov v izgovarjavi ni; eljusti sta iroko razmaknjeni,
zlasti pri a, manj pri a in a. Po trajanju je najizraziteji a, pa zaradi
irokega eljustnega razmika; traja ok. 15 st. sek., a in a pa ok.
10 st. sek. Zaradi izrazitosti v izgovoru in trajanju je tudi naj-
odporneji in najmanj prilagodljiv okolju.
6 . V besedah tovor, p otok, p orod, otrok, potop, odhod imamo
istovrstne samoglasnike v dolgo poudarjenem o, kratko poudarjenem
o in nepoudarjenem o. Vse izgovarjamo z rahlo zaokroenimi
ustnicami in z zadnjo jezino ploskvijo nekoliko vzdignjeno proti
mehkemu nebu; eljusti sta malo manj razmaknjeni kakor pri a.
Trajanje dolgega o se sue okoli 14 st. sek., o okoli 10 st. sek., o pa se
po okolju sue med 8 1 0 stotink sekunde in ni tako izrazito irok
kakor o in o ; sodi v vrsto srednjega o.
7. Tudi samoglasniki v besedah otrok, govor, voz, k ol, nov,
sol itd. imajo vsi o-jevsko osnovo; toda o je v primerjavi z o izrazito
ozek; primerjaj n. pr. hodi hodi, vodi vodi, bodi bodi,
nosi nosi, toi toi itd.! Tako loimo dva glasova: o in o. Dolgo
poudarjeni o izgovarjamo z mono zaokroenimi ustnicami in z
visoko proti mehkemu nebu vzdignjeno zadnjo jezino ploskvijo.
Kratki o je redno irok, le okolje (zlasti istozloni u) ga vekrat
pritegne v svoje obmoje in zoi na srednje ozek o. Nepoudarjeni o
so srednji.
8 . V besedah kupuj, usuj, kruha, upu, uk, um, sum, suh, trup,
krith, kup itd. imamo istovrstne samoglasnike v dolgo poudarjenih u,
kratko poudarjenih u in nepoudarjenih u. Dolgo poudarjeni u izgo
varjamo z izrazito zaokroenimi ustnicami, z visoko proti mehkemu
nebu vzdignjeno zadnjo jezino ploskvijo in ob majhnem eljustnem
razmiku. Traja okoli 11 st. sek. in se v tem pribliuje glasu i. Manj
zaokroene so ustnice in manj napeta je jezina ploskev pri u in u,
zato sta oba glasova mono nagnjena h krajanju v polglasnik
(krh, kp, kpuj itd.), nepoudarjeni u celo k onemitvi. Trajanje je
skreno pri m in m na najmanji obseg, ok. 8 st. sek.
V teh osem vrst lahko porazdelimo vse samoglasnike slovenskega
zbornega govora. Po odtenkih loimo dolgo poudarjene od kratko

19
poudarjenih in oboje od nepoudarjenih samoglasnikov. Tako do
bimo tele tri skupine:

i u i u i u
e o e o
e o
e o e o
a a a

Nareja poznajo e mnogo odtenkov. Zborni govor pozna le

ustne (oralne) samoglasnike. Za vse slovenske samoglasnike velja, da
jih izgovarjamo z mehkim, ne s trdim nastavkom.

Soglasniki

Pri pazljivem posluanju govora lahko ugotovimo, da se samo

glasniki menjavajo z razlinimi umi, premolki, poki, sikanjem,
umenjem, drdranjem itd. To so umi soglasnikov, ki jih po teh
znailnih umih delimo na ve vrst.
1. Kratke premolke in za njimi kakor rahle poke ob nenadnem
predoru zraka, kakor jih sliimo n. pr. v izgovoru opotekati, povzro
a popolna zapora zranega toka pri prehodu skozi ustno votlino
ob zaprtem vhodu v nosno votlino. Zato se napetost zranega pri
tiska povea in ob predoru napravi vtis rahle eksplozije. Bistvena
za te glasove je predvsem zapora, zato jih imenujemo z a p o r n i k e .
Po mestu zapore loimo v slovenskem knjinem jeziku:
a) u s t n i n a ali labialna zapornika p , b ; delamo ju z zaporo
ustnic;
b) z o b n a ali dentalna zapornika t, d; delamo ju z zaporo je
zine konice za zgornjimi zobmi;
c) m e h k o n e b n a ali velarna zapornika k , g ; delamo ju z zaporo
zadnje jezine ploskve na mehkem nebu. .
Izmed teh 6 zapornikov so 3 nezvenei (p , t, k) in 3 zvenei (b, d,
g). Nezvenei imajo daljo in trdnejo zaporo, zato je tudi odpora
(eksplozija) moneja; pri zveneih se glasilki treseta med vso za
poro in odporo. Razloevanje med zveneimi in nezveneimi je

20
pomensko vano, kakor kaejo pri m eri: tepe tebe, sope sobe,
pipa biba itd., trta trda, poti podi, toda dota itd., p eka
pega, tega teka deka itd. Ti glasovi so e po naravi najmanj
zvoni, saj so nekaki premolki in se le teko veejo med seboj.
2. e izraziteje ume sliimo tedaj, kadar mora zrani tok
skozi ozko priporo, kakor n. pr. osa, uesa, Saa itd .; take soglasnike
imenujemo p r i p o r n i k e . Bistvena je zanje pripora in znailni um
zranega toka ob prehajanju skoznjo. Priporo delamo na razlinih
krajih in na razline naine:
a) z obema ustnicama delamo priporo pri glasu w, zato mu pra
vimo d v o u s t n i n i ali bilabialni pripornik; vendar se dvoustnini
w govori le v narejih; namesto njega se rabi v knjinem govoru
soglasniki ali dvoglasniki u, n. pr. v besedah prav, k ol, p evka
(izgovori prau, k ou, p euka);
b) s spodnjo ustnico in z zgornjimi zobmi pri glasovih f in v, n. pr.
f i ol, grof , voda, iva, ivi; zato ju imenujemo ustnino-zobna ali
labiodentalna pripornika. Glas f je nezvene in um izrazito slien;
nahajamo ga v onomatopoetskih besedah (frfrati, frfotati), izpo
sojenkah in tujkah. Glas v je zvene in tako zvoen, da ne priteguje
v svoje obmoje izgovora nezveneih soglasnikov; zatorej loimo:
tvoj dvoj, svariti zvariti ipd. Glas v. je sorazmerno zelo
kratek;
c) s sprednjo jezino ploskvijo ob dlesni in zgornjih zobeh pri
glasovih s in z, da zrani tok ob prehodu skozi priporo povzroa
znailno sikanje; zato ju imenujemo s i n i k a ali sibilanta. Njuno
trajanje lahko daljamo ali krajamo po mili volji; v govoru je
nezvenei s znatno dalji od zveneega z. Loitev med zveneim in
nezveneim je pomensko vana: k osa k oza, sine zine, sanje
zanje itd.;
) z jezino konico na trdem nebu za dlesno ali s prednjo je
zino ploskvijo na trdem nebu za dlesno z lebiasto priporo pri
glasovih in ; ob prehodu skozi to priporo povzroa zrani tok
za ta dva glasova znailno umenje; zato ju imenujemo umevca.
Nezvenei traja v govoru znatno dlje kakor zvenei in je loitev

21
med njima pomensko vana: iva iva, p aa p aa, mai
mai itd .;
d) s prednjo jezino ploskvijo na trdem nebu, podobno kakor je
nastavljen jezik pri samoglasniku i, pa se mimogrede vzdigne do
pripore pri zveneem glasu j ; imenujemo ga n e b n i ali palatalni
pripornik; ustreznega nezveneega glasu v slovenskem zbornem
govoru nimamo. V knjinem jeziku ga imamo samo pred samo
glasniki (jed, j arria, bojim); na koncu zloga pa se izreka kot soglas
niki I, ki se s spredaj stojeim samoglasnikom vee v dvoglasnik:
bajka, vojska, saj, moj, bij;
e) z zadnjo jezino ploskvijo na mehkem nebu pri nezveneem
h; imenujemo ga m e h k o n e b n i ali velarni pripornik. Ustreznega
zveneega glasu slovenski zborni govor ne pozna, pa pa se pogosto
slii nareni izgovor zveneega pripornega g namesto zapornika.
V zbornem govoru ga sliimo n. pr. h godu, h gabru, h gadu.
Slovenski zborni govor ima torej 8 pripornikov, 4 nezvenee
(f, s, , h) in 4 zvenee ( v, z, , j) .
3. Glasova c in se zaenjata z zaporo kakor t, a konujeta
s priporo kakor s in ; zato jima pravimo z l i t a glasova (afrikata);
oba glasova sta nezvenea, ustrezna zvenea glasova sliimo le
v zvezi z zveneim zapornikom, n. pr. enaba, doloba, Kocbek,
prec grem.
4. a) e z jezino konico napravimo zaporo na dlesni, pred
njo jezino ploskev pa zoimo, da tee zrani tok skozi priporo
ob obeh straneh jezine ploskve, dobimo zobni glas l. e zaporo
napravimo s prednjo jezino ploskvijo na dlesni in sredino jezika
zoimo, da zrak tee ob obeh straneh, dobi glas l prizvok mehke
izgovarjave; to je nebni ali palatalni l, kakor ga sliimo v izgovoru
lj na koncu besed (bolj, valj, dalj) ali zlogov (bolji, dalji). Trubar
jeva slovenina je e poznala mehkonebni ali velarni l (bil, el),
ki se je kasneje razvil v glas u. um teh glasov, ki jih zaradi odpore
ob straneh jezika imenujemo o b s t r a n s k e ali lateralne, je zelo
ibek in dobro zaznaven predvsem v zaetku, ko se obstranski
prehod zranemu toku odpre; med trajanjem pa sliimo izrazit
zven in odzvok, ubran na okolne samoglasnike.

22
 b) Posebne glasove dobimo, e v ustni votlini kak del prestreza
zrani tok s tresenjem; to so razline oblike glasu r. V slovenskem
govoru sreujemo predvsem dve obliki: e se trese jezina konica
ob zgornji dlesni, dobimo zobni ali sprednji r; e pa se treseta
mehko nebo in jeziek na jezinem korenu, dobimo mehkonebni ali
uvularni r (vasih ga zaznamujejo z R). Tudi r je zvene glas brez
ustreznega nezveneega glasu in ima moan ustni odzvok. Zborni
govor rabi sprednji r. Odzvok je posebno oiten, kadar se tresenje
mora izvriti med dvema soglasnikoma; tedaj je polglasnik pred
tresenjem tako moan, da r lahko prevzema samoglasno vlogo.
Zaradi te posebnosti so samoglasni r pisali s polglasnikom pred
njim (smert, pert, kert, vert itd.) in se e danes pie na koncu besed,
n. pr. veter, hiter, veder, j eter itd.
Pomni. Pisano smert so izgovarjali smrt in ne morda smert.
Razlini glasovi l in r so vsi ustni ali oralni in jih zato imenu
jemo u s t n e zvon ik e.
5. Ob ustni zapori in odprtem vhodu v nosno votlino do
bimo n o s n i k e ali nazale. Loimo jih ve vrst po mestu zapore
v ustni votlini, ki jim je odzvoni prostor. e delata zaporo ustnici,
dobimo m, e jezina konica za zgornjimi zobmi, dobimo n, e
prednja jezina ploskev na trdem nebu, dobimo n (kakor ga sliimo
za pisani nj na koncu besede, n. pr. manj, zanj, sanj, ali na koncu
zloga, n. pr. manji, tanji), e zadnja jezina ploskev na mehkem
nebu, dobimo , t. j. n, kakor ga govorimo pred k in g, n. pr.
Anka, angel. Tako loimo u s t n i n i ali labialni, z o b n i ali den
talni, nebni-ali palatalni in m e h k o n e b n i ali velarni nosnik. Vsi
so redno zvenei in imajo moan odzvok, um sliimo le ob zapori
in odpori nosne in ustne votline. Odzvok je ubran na polglasnik,
ki je posebno slien, kadar pridejo ti glasovi med zapornike ali
pripornike, zato prevzamejo v takih primerih samoglasnost v zvezi
s polglasnikom . Nezveneih ustreznih glasov v slovenskem zbor
nem govoru nimamo, pri navadnem govoru pa ga sliimo n. pr.
v pritrdilnem mhm, kjer h zaznamuje nezvene um zranega toka
skozi nos pri popolni ustnini zapori. Zaradi njih odzvonosti jih
imenujemo skupno n o s n e ali nazalne zvo ni ke.

23
 V slovenskem zbornem govoru torej loimo tele soglasnike:
Zvoniki
Po mestu Zaporniki Zliti glasovi Priporniki
ustni nosni
zapore ali pripore
nezv. zven. nezv. zven. nezv. zven. zvenei

Ustni-
dvoustnini p b (u) m
niki
zobno-ust. f V

Zobniki t d c, s, Z, l, r n

Nebniki j, (i) l n
Mehkonebniki k g h i

Vezanje glasov
Zlog. Glasovi v govoru niso osamljeni, marve ozko po
vezani v pomenske enote. Samo po sebi je razumljivo, d a so glasovi
povezani tako, da govorila im lae opravljajo svoje delo in govo
rei im bolje dosega namen. Zato ne kopii glasov, ki hkrati ali
v neposrednem zaporedju zaposlujejo iste dele govoril, n. pr.
zapornikov, pripornikov brez vmesnih samoglasnikov; take enote
bi ne bile samo teko izgovorljive, marve bi tudi slabo stregle
namenu govora, ker so premalo sline. Kljub podaljanemu si
kanju uporabljamo psst! le za tiho opozorilo. Toda tudi samih
samoglasnikov jezik v govoru ne kopii rad; kljub zvonosti je
n. pr. eoai premalo razloen, ker zveni in odzvoki posameznih
samoglasnikov niso razmejeni. Tako je v naravi govoril in glasov
samih, da se v govoru vrste samoglasniki s soglasniki in se veejo
v kraje ali dalje pomenske enote. Samoglasniki dajejo govoru
zvonost in polnost kakor meso telesu, soglasniki pa samoglasnike
razmejujejo in so kakor kostno ogrodje govora. Zato nam je zveza
samoglasnika in soglasnika nekaka naravna glasovna enota, pra
vimo ji z lo g ali silaba. Nosilci zlogov so samoglasniki, tako da
velja naelo: kolikor samoglasnikov, toliko zlogov.
Enakomerna porazdelitev soglasnikov in samoglasnikov daje
jeziku blagoglasnost in jasnost, kopienje soglasnikov pa trdoto

24
in nezvonost. V slovenskem zbornem govoru je ta razdelitev pri
dananjem glasovnem sestavu knjinega jezika taka, da je blizu
najblagoglasnejih jezikov.
ut za naravno enoto zloga izhaja iz celotnega jezikovnega
ustroja nekaj po glasovih, nekaj po sestavinah. Zlogovna meja je
za govor sam nepomembna, ker govora ne razlenjujemo v zloge,
pomembna je postala ele s olo in pisanjem, ko je bilo treba na
koncu vrste besede trgati.
Medsebojni vplivi. V ozki povezavi govornih enot prehajajo
glasovi drug v drugega in pri tem drug na drugega bolj ali manj
vplivajo. Ta medsebojni vpliv je toliko veji, kolikor teje delo
morajo govorila opraviti v zaporednem oblikovanju teh glasov.
Jezik si govor olajuje na razline naine; vasih tako olajanje
ostane samo v govoru, vasih pa posega v samo jezikovno obliko
vanje.
Zev. Kadar je v govorni enoti treba zaporedoma izgovoriti
dva samoglasnika, imamo obutek, da med njima zija praznina,
pravimo, da je med njima zev ali hiat.
a) Meja med obema samoglasnikoma ni doloena. Kljub temu
je v novih besedah knjinega jezika ut za sestavine e tako iv, da
vsakega obeh samoglasnikov izgovarjamo isto in zlogovno, ne da
bi ju vezali v dvoglasnik, n. p r.: poiskati, zaigrati, preoblei, pre
iskava, poiti, zaiti, naokoli, vseeno, dvaindvajset, triindvajset; tako
tudi: je imel, bo uel, na ime, za oknom, po ustih, na oi, po odru,
po eni strani; v takih primerih si ljudski in pogovorni jezik olajuje
zev z dvoglasnikom ali izpuanjem: pojskat, zajgrat itd .; e je en
samoglasnik poudarjen, tedaj si zapira ljudski govor zev z vtika
njem vmesnega u ali j: nauuk, vsejen (= nauk, vseeno). Hiat je
ohranjen v knjinih besedah, ki jih ljudski govor ne uporablja:
poapnele (ile), sooiti, poenotiti, poezija, poetika, zaimek. V ljudskih
besedah pa imamo vekrat dvojnice: poiti poidem, toda pojdem,
zaiti zaidem in zajti zajdem.
b) S temi dvojicami posega zapiranje zeva e v jezikovno obli
kovanje. Naj navedemo tu le en primer za tako poseganje v nove

25
jezikovne oblike. Najee ga sreujemo pri glagolih pete vrste
s pripono -va-: i-ti i-a-ti > iva-ti, bi-ti bi-a-ti > biva-ti,
ubi-ti ubi-a-ti > ubija-ti, de - ti de-a-ti > deva-ti, prete-ti
prete-a-ti > preteva-ti, ve-ti ve-a-ti > veja-ti, preveva-ti; u-ti
u-a-ti > uva-ti itd.
Dvoglasnik. Samoglasnik priteguje v svoje obmoje izgovor
glasov j, u in se z njima drui v d v o g l a s n i k ali diftong na koncu
besede ali zloga, bodi da se pie j , v ali l : prej, zdaj, naj, maj, po
koj, bij, boj, uj; povejte, dajte, ujte, kupuj, pojte, pijte; pav, rov,
lev, naliv, pevci, pivci, videl, pel, vil, gnal, sejal, el, usul, volka,
moli, polhar. V diftongu glasova j in u izgubita soglasniko izra
zitost in sta okrajana samo na hiter prehod jezine ploskve ali
ustnic skozi priporo za ta dva glasova; tako ju sliimo kakor
nekaken privesek sprednjega samoglasnika.
Prilikovanje. 1. Kadar v govorni enoti pride zvene so
glasnik neposredno pred nezveneega, tedaj postane nezvene:
vrabci, gladka, zvezki, uki, de pri, sneg se taja, kod so? izgovar
jamo vrapci, glatka, zveski, uki, de pri, snek se taja, kot so?
e bi hoteli prvi soglasnik izgovoriti zvenee, bi dobili za njim
kratek samoglasni polglasnik vrabci, gladka, zvezki itd. in bi se
tako celota podaljala za zlog; v takem primeru se glasilki e naprej
prilagodita naslednjemu soglasniku. To pravilo ne velja za zvonike
l, r, m, n, torej za tiste soglasnike, ki so po zvonosti na meji samo
glasnikov; ti ostanejo zvenei tudi pred nezveneimi soglasniki:
ilce, krilce, konek, samski, parkelj, varen, sanjski, manjka. Gla
sova j in u se druita s sprednjim samoglasnikom v dvoglasnik:
bajta, pajevina, ovca, pokrovka. Zadnje primere vzhodna nareja
izgovarjajo izrazito ustnino-zobno, zato se v ne drui s samo
glasnikom v dvoglasnik, marve se ravna po splonem pravilu
drugih soglasnikov, postane nezvene in se besede izgovarjajo:
ofca, pokrofka.
2. Nasprotno pa nezvenei soglasniki postanejo zvenei pred
b, d, g, z, : glasba, svatba, kdo, kdaj, enaba izgovarjamo glazba,
svadba, gdo, gdaj, enadba. Pravilo ne velja za zvonike l, r, m, n

26
ter j, v; pred njimi imamo zvenee in nezvenee soglasnike: poslati
pozlati, potreti podreti, brati prati, klati gladi, smet
imet, zidna sitna, kona konja, vena vena, tvoj dvoj,
potvoriti podvoriti, svariti zvariti, protje orodje. Take po
menske loitve jasno kaejo, da sta jeziku obe zvezi enako domai.
3. Kakor v besednih enotah, tako se soglasniki p r i l i k u j e j o
ali asimilirajo tudi v govornih enotah, med katerimi ne delamo
odmorov, kadar se soglasniki stikajo v koncih in zaetkih besed:
grob se za grobom vrsti, pred hio, pod potjo, nad cesto, br pojdi;
kot bi sekal, vi ga no, bo dal, lep dan, pet dni, kost bo zlomil,
prat gre. Tako prilikovanje ali asimilacija se godi nezavedno in ni
treba domainu nanjo e posebej paziti, pa pa moramo paziti, da
takega izgovora ne zanaamo v pisavo.
4. Zvenei b, d, g, z in na k o n c u govornih enot v svojem
konnem delu izgubljajo zven: hrib, led, rog, mraz, mo si priza
devaj govoriti z zveneim -b, -d, -g, -z, - in po naravi sami v iz-
glasju postanejo na pol zvenei. Tudi v izgovoru je nekaj podlage
za pomenske loitve v jeziku: kos koz (rod. mn.), rok rog,
let (rod. mn.) led, rop rob itd.
5. Po zgornjih pravilih se ravnajo seveda tudi p re d lo g i . Eno-
zloni predlogi so redno naslonjeni na prihodnjo besedo in so
z njo povezani v govorno enoto. To velja e bolj za k, s-z, v, ki
nimajo svojega zloga, marve se veejo neposredno: k sebi, s pere
som, z roko, v loku izgovarjamo kakor ks, sp, zr, vl, ne pa s pol
glasnikom vmes. To se dela pogosto pri narekovanju zaradi veje
razumljivosti in laje pisave, ni pa dovoljeno v zbornem govoru:
k sebi, s peresom, z roko, v loku.
a) P r e d l o g k izgovarjamo kot k povsod razen pred b, d, g,
z, , kjer postane zvene. Pred k se izgovarja kot h: h kovau,
h konju, h koncu. Vasih se slii tudi h teti, h p ei, h cesti, h aju ipd.,
a to za zborni govor ni upravieno, ker tudi sicer k v takih skupinah
ne izgovarjamo kot h, n. pr. takt, doktor, traktor, diktat, rokca,
trakci, pikast, prek pasu, prek polja.
b) P r e d l o g s-z ima dve obliki, zveneo in nezveneo. Zveneo
(z) govorimo in piemo pred vsemi zveneimi glasovi (samoglasniki

27
in soglasniki), nezveneo (s) pa pred nezveneimi, torej pred: p , t,
k , f, , h, c, : s pestjo, s ta b o, s klobukom, s fiolom, s silo, s ilom,
s hojo, s cepcem, astjo; toda: z oesom, z igro, z upanjem, z bojem,
z dlanjo, z godbo, z vodo, z zobmi, z ogo, z jagodo, z lokom, z roko,
z materjo, z nogo, z njim.
c) P r e d l o g v se izgovarja pred vokali, pred r in l ustnino-
zobno: v eni roki, v igri, v oesu, v ustih, v ro k i , v rebri, v logu,
v ljubezni; pred vsemi drugimi soglasniki se izgovarja kot u : v grad,
v hio, v sobo, v epu, v mestu, v njem; e je pred njim v isti govorni
enoti samoglasnik, se nanj nasloni in se z njim skupaj izgovarja kot
dvoglasnik: delo v gozdu, skrbi v glavi, so v stiski, stopa v hrib;
v sredi teko izgovorljive soglasnike skupine se lahko izgovarja u:
gozd v hribu, ves v prahu, pot v tabor, prav v vrhu.
) Gornja izreka velja tudi za predpono v-: vigran, vloiti,
vroiti, vcepiti, vdeti, vkleniti, vprei, vgati. Predpona u- se V izgo
voru loi od predpone v- samo pred vokali, pred r i n i : uiti, urediti,
ulei se izgovarjamo z u. V izgovoru je razloek med ulomiti vejo
in vlomiti v hio, de se ulije in vlijem v kaf, prodajalka se je uraunala
in je vse vraunala, urezati obleko in vrezati znamenje v drevo.
Podvajanje. V govornih celotah (v sestavljenih besedah
ali med besedami) vekrat zadeneta skupaj po d v a e n a k a s o
g l a s n i k a : ob boju, lep pes, oddati, odtrgati, kot tak, oddelek,
izzvati, izslediti, brezsren, pelje nas s sanmi, vzamemo vas s seboj,
bo el, bo e, no e, sem mislil, kaj nam more, ven ne gre, on noe,
kar ree, polletje, polleten. V takih primerih ne izgovarjamo istega
soglasnika dvakrat zaporedoma, marve ga v enkratnem izgovoru
daljamo in krepimo.
Pri zapornikih se podalja in okrepi zaporni del, edina odpora
pa je moneja; to velja posebej za primere, kjer bi mogla nastati
dvoumnost: potakniti podtakniti, odrgniti oddrgniti, otesati
odtesati ipd.
Pri sinikih in umevcih se um podalja in dobi po moi dva
vika zlasti tedaj, kadar bi utegnila nastati dvoumja: iztrgati
izstrgati, raztrojiti razstrojiti.

28
 Podobno je pri zvonikih, zlasti kadar je treba loiti n. pr.
poietje in p olletje, poleten p olleten. Koder ni nevarnosti za kako
zamenjavo in je ut za sestavne dele opeal, se v vsakdanjem govoru
tak izgovor skri na en soglasnik, kar se vasih vtihotapi tudi v
pisavo, n. pr. sabo, seboj namesto pravilnega s sabo, s seboj.
Pri predlogu s pa se je zaradi razumljivosti in slinosti v sestav
ljenkah uveljavila oblika s pred siniki in umevci, n. p r.: teti
seteti, siti seiti, sesti sesesti se, stati sestati se, staviti
sestaviti, seznam, seznaniti, sezvati, seagati, segati. To obliko
je ta predlog prevzel tudi pred g, n. p r.: segnati, segniti, segreti.
Kakor nam kaejo zgornje dvojice, razumljivost jezika terja
tudi v zbornem govoru pri podvajanju istega soglasnika loevanje,
pa ne, da bi se soglasnik zapored ponovil, marve se podalja in
okrepi.
Enakozvonice. Kakor smo na ve primerih videli, se jezik,
ko snuje govorne enote, ogiblje popolne glasovne enakosti za
razline pomene. Kakor so razloki vasih neznatni, se jih opri-
jemlje zaradi lajega razumevanja. Kljub temu pa imamo tudi
v slovenini primere enakozvonosti.
Rano v jutro je umrl za hudo rano. Vodi ga ravno ob vodil
Oka hodi na seje, kaj neki tam sejel Poglej, kako zadovoljno
zeljar kadi okrog svojih novih kadil Janez klade ivini, Marko sklada
klade. Tedaj je v gosti hosti zaelo nekaj gosti. Kdo ti je rekel klati
les, ko sem ti naroil, ca klati orehe? Ali si kos spraviti cel kos
v cevi Vtakni prst v prsti Veter veje skozi veje. eni na semenj in
kupi eni ruto! Gozdne vile so zlato prejo vile. V mestne vile ne
sodijo gnojne vile. Ta dan mi je dan v veselje. Gore gore v veerni
zarji. Tone jame kopati jam e. Klica aka pomladnega klica. Lae
lae, kot resnico govori. Milo ni milo, ampak jedko. No, pravi mi
to pravil Ena para za dva para. Anka obleko para. Ta stroj goni
para, onega vlee uboga konjska para.
Besede ali govorne celote z enako izgovarjavo, a z razlinim
pomenom, izvorom in vasih tudi pisavo, imenujemo e n a k o
z v o n i c e ali h o m o n i m e .

29
 Poudarek in melodija

Za razumljivost govora sta poleg glasov pomembna tudi

poudarek in melodija; tudi ta sta svojevrstni glasovni prvini govora,
prav kakor odmori med govornimi enotami.
1. Poudarjanje uravnava prepona. Kadar je treba v govoru kaj
poudariti, tedaj prepona moneje poene zrak iz plju; ob monej
em pritisku zranega toka se vsi pri govoru sodelujoi deli izraziteje
napno. Nasledek je t a, da se zven o k r e p i in po navadi tudi zvi a,
da so umi moneji in izraziteji, ves izgovor je razloneji. To
utimo posebno pri samoglasnikih, zato pravimo, da so ti nosilci
poudarkov; vendar sta izraziteja in lazloneja tudi sosednja
soglasnika. Ker pri takem izgovoru nekateri samoglasniki posebej
udarjajo na uho in so glasneji od drugih, pravimo, da so poudar
jeni (naglaeni ali akcentuirani), da imajo p o u d a r e k (naglas,
akcent). Loimo pa b e s e d n i in s m is e l n i poudarek in m e lo d ij o .
2. Be s ed ni p o u d a r e k vee v pomensko enoto glasovne
zveze besed. V glasovni zvezi g-o-v-o-r-i lahko poudarimo katerega
koli izmed treh samoglasnikov, toda vsak poudarek da zvezi dru
gaen pomen: govori govori govori. Primer nam hkrati do
kazuje, da je poudarek za pomen besede odloilnega pomena, torej
prava glasovna prvina.
a) Vedeti je treba najprej, na katerem zlogu ali samoglasniku
je beseda poudarjena, ker je m e s t o poudarka lahko odloilno za
pomen. V slovenskem zbornem govoru je vasih ista beseda v raz
linih oblikah poudarjena na razlinih mestih, n. p r.: roka z roko
roke, hoditi hodim hodil hodila, potoiti potoim
(vino) potoim (kroglo). e se pri kaki besedi poudarek v raz
linih oblikah premika z zloga na zlog, pravimo, da ima beseda
p r e m i n i poudarek. e pa ostaja poudarek v vseh oblikah na
istem mestu, pravimo, da ima s t a l n i poudarek, kakor v besedah:
mati matere z materjo z materami, delati delam delal
delala, steber stebra stebri stebroma. N a katerem mestu
je beseda v slovenini poudarjena in kako se poudarek v posa
meznih oblikah premika, je treba vedeti, ker to ni doloeno po

30
kakem splonem pravilu, kakor je n. pr. v eini zmeraj na prvem,
v poljini na predzadnjem zlogu, v francoini na zadnjem polnem
zlogu.
b) Po trajanju loimo k r a t k e in d o lg e poudarke. V primerih
steza steza, brat brat, k aj k aj, pod p oda, va vaa,
me mea nam uho pove, da so a, e, o kraji od a, e, o. Manj
obutna je razlika v trajanju med i, u in i, u, n. pr. pti ptia,
nit niti, kup kupa, kruh kruha, ker sta e dolga i, u sama
mnogo kraja od dolgih a, e, e, o. Polglasnik a ima v slovenskem
zbornem govoru samo kratek poudarek, n. p r.: ps, vas, stbr,
abr. Loitev med dolgim in kratkim poudarkom je za slovenski
zborni govor pomembna, ker odloa vasih o pomenu in obliki
besede, n. p r.: stza stza (rod. mn.), brat brat (namen.),
me me (rod. mn.), let let (rod. mn.), k aj k aj.
V zbornem govoru kratko poudarjenih i, u ne smemo izgovarjati
kot a, kakor jih izgovarja veina nareij; zato primerov kakor rti,
mi, sit ne smemo izgovarjati kot n, m, sat, marve z jasno
samoglasniko barvo i in u. Podobno velja za a pred u in j, izgo
varjati ga moramo s samoglasniko barvo a, ne pa kot o ali e,
n. pr. pra v, zdaj, ne pa: prou, zdej. Tudi kratko poudarjena e in
polglasnik ohranita svojo samoglasniko barvo pred u; zato
izgovarjamo terpeu, u za pisano trpel, el, ne pa trpou, ou ali
pa trpu, u. Kratko poudarjeni samoglasniki so sicer iri kakor
dolgo poudarjeni, a v zbornem govoru ohranijo svojo samoglas
niko osnovo kljub kratkosti trajanja.
c) N e p o u d a r j e n i samoglasniki so po trajanju vsi kratki, po
barvi manj izraziti od poudarjenih, e in o nista ne iroka ne ozka,
marve srednja. Tudi pri nepoudarjenih samoglasnikih ne smemo
samoglasnikom spreminjati osnove, jih ne kriti in paiti v a ali m
in ne popolnoma opuati, kakor to delajo nareni govori. Zato je
treba v zbornem govoru izgovarjati: palica, siromak, p azduha, ne
pa: p alca, sromak, p asha. Prav posebej je treba paziti na izgovor
nepoudarjenih samoglasnikov pred u in j: nesel, videl, sunil, pisal,
nehaj izgovarjamo nesu, videu, suniu, pisau, nehaj (ne pa: nesu,
vidu, sunu, pisou, nehej).

31
 ) Redno ima vsaka beseda le en poudarek. Vendar sta v
nekaterih zloenkah sestavna dela e tako obutna, da poudarjamo
oba. V takem primeru loimo g la v n i in s t r a n s k i poudarek.
Loimo v glavnem tri vrste takega poudarjanja: pri nekaterih
besedah je stranski poudarek dolg: prababica, p olmesec, ivomoder,
temnozelen, praded; v nekaterih mladih sestavljenkah je prvi se
stavni del poudarjen zaradi pomena: naduitelj, p odpredsednik,
predtekm a; v mnogih primerih je stranski poudarek odvisen pred
vsem od pomenske, ustvene zveze (emfaze) ali ritma: najve,
najm anj, najbolji, nemogoe, neverjetno, nevede.
Stranske poudarke vekrat terja ritem govora, e se nakopii
preve nepoudarjenih zlogov, n. p r.: Matere so nezadovoljne. Tu je
med glavnima poudarkoma est nepoudarjenih zlogov; zato se v
govoru s stranskim poudarkom opremo na ne. Splono sta poudarno
najibkeja zloga na obeh straneh poudarjenega; im moneji je ta,
tem ibkeja sta utiti ob njem. im dlje pred poudarkom je ne
poudarjeni zlog, tem dovzetneji je za stranski poudarek. Take
stranske poudarke posebno pogosto sreujemo v pesnitvu, kjer jih
terja enakomernost ritma, n. pr. R ozamunda, roa deklic; ob Dravi
p artizanska puka p oi - in p o grobovih davno spavajoi - se dra-
mijo ...
d) Imamo pa v govoru tudi besede, ki nimajo svojega besed
nega poudarka, n. pr.: no in dan, od hie do hie; tam doli po
p olju pa vriska nekdo. Sredi poljan si in p oje mi pesem. Ali si ga
videl? e ne bo mogel, ne bo naredil. To so enozloni zaimki, po
moni glagoli, prislovi, predlogi in vezniki, ki so pomensko tako
tesno povezani s prihodnjo ali prejnjo besedo, da se naslonijo
nanjo kot njen nepoudarjeni zlog; zato jim pravimo n a l o n k e ali
enklitike.
e) Ob dolgo poudarjenih samoglasnikih, posebno pri a, e,
o pri razlonem poudarjanju v osrednjih slovenskih govorih utimo
dvojen nain poudarjanja: ni dela dela naj, more mora,
nima zob zob me boli, do vrat za vrat. V primerih pri a, e, o
mo zranega pritiska in viina glasu od zaetka proti koncu samo
glasnika rasteta d , pri a, e, o pa od zaetka proti koncu samo

32
glasnika padata: n . Zato pravimo, da so a, e, o rastoe, a, e, o pa
padajoe poudarjeni; loimo torej r a s t o i in p a d a j oi poudarek.
Vianje in nianje glasu je obutno tudi na sosednjih nepoudarjenih
zlogih; pred rastoim poudarkom nastavimo glas nizko, da se
potem poene v viino, a nepoudarjeni zlog za njim ostaja v viini,
e ne terja drugae stavna ali smiselna melodija; pred padajoim
poudarkom pa e zlog pred njim nastavimo vie, da toliko prej
dosee poudarek vrh in se poene navzdol, a padanje je obutno e
na zlogu za njim, e stavna melodija ne terja drugae: (tega)
pogleda (ni pozabil) (e) pogleda (me ne).
Padajoi in rastoi poudarek sta v osrednjih slovenskih govorih
sicer pogosto znailna za pomensko loitev, vendar nista ukazana
za pravilo v slovenskem zbornem govoru, ker ju mnogo nareij ne
loi ve in bi bila torej taka zahteva za splono rabo neizvedljiva.
Kdor pa ju loi iz domaega govora, ju bo seveda uporabljal tudi
v zbornem govoru, vendar brez narenega barvanja.
3. Poleg besednega poudarka imamo e s m is e l n i p o u d a r e k
in s t a v n o m e l o d i j o , ki mimo besednega poudarka poudarjata
tisto, kar je pomembno za razumevanje misli, ki jo hoemo povedati.
Zelo pogosto se besedni in s m is e l n i p o u d a r e k ujemata, tako
da je za smiselno poudarjanje treba le okrepiti poudarek na smi
selno pomembni besedi, n. pr.: Kjer sem j a z, si tudi t i z menoj,
zato ne misli, da sem s a m ostal. Morda n ik o li ve ne bova zrla si
v obraz. Tu so j az, ti, sam in nikoli smiselno poudarjeni tako, da je
njihov besedni poudarek moneji in viji od drugih. S takim po
udarjanjem je misel lae dojetna in je stavek preko besednih enot
in poudarkov povezan v smiselne enote.
K takemu poudarjanju sodijo tudi veji ali dalji odmori med
miselnimi enotami, daje dobro obutiti razlenjenost govora. V zgor
nji celoti imamo dva kraja in en dalji odmor, ki loijo miselne enote.
Tako smiselno razlenjevanje govora je zvezano tudi z vianjem
ali nianjem glasu ali s kadencami ob takih odmorih; to daje stavku
posebno m e lo d ij o . Ista besedna enota dobi ob razlinih melodijah
in poudarkih razlien pomen. O tem odloa najprej namen govo
reega; drugana je melodija, e kaj ugotavljamo, vpraujemo ali

3 33
ukazujemo ali se zaudimo, n. p r.: Ne zna. Ne zna? Ne zna! Celo
ena sama beseda v takih zvezah dobi isto drugano melodijo, n. p r.:
Dovolj. Dovolj? Dovolj! Kako pomembno je smiselno pravilno
poudarjanje in uporabljanje pravih melodij, nam kaejo primeri,
kjer se pomen isto spremeni. V besedni zvezi to pa to lahko pouda
rim to pa to, kjer je pa samo veznik pri natevanju in ostane brez
poudarka v nizki glasovni legi med poudarjenima lenoma, torej:
to pa to. e pa poudarimo in zviamo pa : to pa, to, torej: to pa to,
tedaj oba to sicer e ohranita besedni poudarek, a ju smiselno po
udarjeni pa prekaa po viini in moi in je za njim e prav kratek
odmor, tako da je drugi to izrazito utiti le kot odmev prvega, nje
gova ponovitev.
Stavne melodije in smiselni poudarki v slovenini e niso toliko
raziskani, da bi mogli postavljati kakna splona pravila. Vendar pa
velja, da ob nezakljueni misli ostane glas v viini, n. pr. ob odmorih
sredi stavka pa tudi pri vpraanjih, ki nimajo druge vpraalnice; ob
zakljueni misli pa z glasom pademo, n. pr. ob koncu poved, stavka.
e po vsem tem skuamo najti splono oznaitev vseh gla
sovnih prvin govora, se nam pokae, da je r a z l e n j e n o s t ne le
govora v veje in manje enote s samosvojim ritmom, besednim
in smiselnim poudarkom, z razlinimi melodijami, marve vsakega
glasu posebej osnovna rta vsega naega govora. Glasovi kot go
vorna prvina so zavestno oblikovani nala za govor in pri vsakem
glasu ves ustroj glasil nartno sodeluje. Zato je res, da sodijo med
glasovne prvine govora samo a r t i k u l i r a n i , t. j. z razlinimi deli
glasil oblikovani glasovi, ne pa neartikulirani, ki se loveku izvijejo
iz grla brez hotenega in dolonega oblikovanja.
Druga znailnost naega govora pa je celo vi to st v tej razlenje
nosti, da se glasovi prelivajo drug v drugega in izraajo pojme in
miselne zveze ne kot vsota glasov, marve podrejeni pomenski in
miselni celoti besede in stavka. Pojme in miselne celote spoenjamo
in dojemamo hkrati v njih celoti, ne ele po setevanju glasovnih
prvin, eprav jih izraamo z glasovi in po njih dojemamo v asovnem
zaporedju.

34
 Glasovne spremembe

1. V jeziku delujeta dve sili: prva zaradi lajerazumljivosti

priteguje po izvoru sorodne besede k im veji podobnosti v pisavi
in govoru ( e t i m o l o k o naelo); druga zaradi laje izgovorljivosti
besedam spreminja podobo ( f o n e t i n o naelo). Pri razvoju so
glasnikih skupin je zmagala zdaj ta, zdaj ona obeh sil; v doloenem
asu in kraju seje kaka soglasnika skupina razvijala in spreminjala,
kasneje in drugod pa ne; zato imamo iste soglasnike skupine v neka
terih besedah spremenjene, v drugih pa ne. Pri ljudskih besedah je
bilo navadno moneje fonetino, pri knjinih in uenih besedah pa
etimoloko naelo. Fonetino naelo je olajevalo soglasnike sku
pine predvsem s p r i l i k o v a n j e m (asimilacijo) glasov.
a) Primerjaj naslednje besede v srbohrvaini in slovenini:
vrabec, vrabc a : sh. vrabac, vrap ca
sladek, sladk o : sladak, slatko
podpora: potpora
nizek, nizko: nizak, nisko
teak, te ko: teak, teko
svat, svatba: svat, svad ba
glas, glasba: glazba
V slovenini imamo veinoma etimoloko pisavo. Prilikovanje
po zvenu imamo v pisavi izvedeno le v nekaterih prim erih: gristi
grizem, lesti lezem, molsti molzem, tvesti tvezem, zdaj =
s(e)daj, pri predlogu s z.
V govoru se zvenei soglasniki (b, d, z, z) pred nezveneimi
spreminjajo v nezvenee in nasprotno: nezvenei pred zveneimi
v zvenee; v pisavi se le redko spremene.
V srbini in hrvaini pa je fonetino naelo izpeljano tudi v
pisavi po pravilu: pii, kakor govori!
b) Likati: iem; kosa: konja; voz: vonja; premisliti: premi
ljati; grizla: griljaj. Tako e: koek, zvei, liek, pronja, gro
nja, blinji.
Pred , j, nj, lj se s, z prilikujeta v s, v govoru in pisavi.

35
 Po istem naelu smemo pisati predlog z pred osebnim zaimkom
z njim, z njo, z njima, z njimi tudi njim, njo, njima, njimi.
Etimoloko naelo pa zmaguje v celi vrsti izrazov: sasoma,
izistiti, razesniti, razesnjen, pogreznjen, priliznjen, poveznjen,
rezljati.
2. Utop-iti: uto-niti; vrisk -ati: vris-niti; ogreb-ati: ogre-niti;
sred-a : sre-nja; vrt-eti : vr-niti.
V vseh teh besedah imamo pred nosnim zapornikom n e ustni
zapornik; ker je bila ustna zapora zaradi sledeega n le slabo slina,
je v nekaterih primerih ustni zapornik popolnoma odpal v govoru
in pisavi.
Prim. e: kaniti, okleniti, utrniti, okreniti, ukreniti, stisniti, pis-
niti, prasniti, giniti, initi, zablisniti se.
Skupine pn, bn, dn, tn, skn so se olajale z odpadom ustnega za
pornika.
Ta glasovna sprememba pa ni ve nastopila v besedah, kjer je
soglasnika skupina drugotna, to se pravi, nastala ele po izpadu
polglasnika: stopnica, grobna, trtna, srednji, ustna, mastna, kapnica,
oskrbnica, kupnina.
Po etimolokem naelu se je skupina ohranila v primerih, kakor
sta poepniti (poleg poeniti) in mlaskniti.
3. Plet-ti: ples-ti, plest; god-ti: gos-ti, gost; bogat-stvo: bo
gastvo; gospod-stvo : gospostvo.
V nekaterih starih oblikah je etimoloko naelo terjalo, da se oba
zobna zapornika izgovarjata izrazito, vsak s svojo odporo; ta je bila
sliati kakor oster kratek s; zaradi olajave izgovora se je zapora
pred njim zaela opuati.
Skupine tt, dt, tst in dst so se ponekod olajale v st.
Koder beseda ni terjala tako izrazitega izgovora t in d pred t, tam
seje izvrilo prilikovanje obeh glasov v smislu daljanja soglasnika:
odtis, odteati se, predte, podtakniti. Tudi tst, dst sta po etimo
lokem naelu v rabi v govoru in pisavi: bratstvo, sosedstvo, bogo
kletstvo, nasledstvo, sodstvo, predsedstvo.

36
 4. Rek-o, rek-la : rek-ti > rei; mog-o, mog-la : mog-ti >
moi; no, prim. lat. noct-is, nem. Nacht; mo < mogt-, prim.
nem. Macht. V srbini in hrvaini reci, moi, mo, no.
Skupini k t in gt sta se v pradavnini razvijali kakor tj v slovenini
v , srbini in hrvaini pa v c.
V kasneji dobi si je skupina olajevala izgovor z opustitvijo
prve zapore in jo zamenjala s priporo: nogt noht, laket lahti,
nikt(o) e nihe. Primerjaj tujke v ljudskem govoru: dohtar, dereh-
tar, repehtar, trahtirat.
5. Cvet-em: cvela (cvetla); pad-em: pala (padla).
V skupinah tl in dl sta t in d brez zazobne odpore prela v l ; zato
sta bila tako slabo slina, da sta se skupini olajali z odpadom t in d.
Etimoloko naelo pa je zmagalo v tem primeru tako popolnoma,
da so v veini primerov v rabi tudi oblike s t in d, v mnogih pa samo
oblike s t in d: krala, kradla, a samo gnetla-, edina oblika, pri kateri
se rabi samo fonetina oblika, je el, la, lo in sestavljenke. Po
polnoma je zmagalo fonetino naelo v starih oblikah s prvotnim dl:
modliti moliti, idlo ilo, kadidlo kadilo, kridlo krilo;
ponekod so nekatere e v rabi (Ziljska dolina).
6 . Nebni pripornik j priteguje v svoje obmoje tudi druge
glasove in se z njimi spaja v nove:
a) suk-ati : suk-jem > suem ; lag-ati : lag-j em > laem; vih-ati :
vih-jem > viem. Prim. or-ati : or-jem! Tako e: diem, plaem,
jaem, iem, skaem, dua, sua, moa, lea, lae (laglje), veter pie;
b) met-ati : met-jem > meem; glod-ati : glod-jem > glojem.
Tako e: svea, jea, pia (pitati), posveen, ukroen, rja (rde), vaja,
rojen, prismojen, reja, presoja; tola, zamaen, kren, goa,
mean, puava, taa.
V skupinah, nastalih ele po izpadu polglasnika, slovenina te
glasovne spremembe ni ve izvedla (pa pa srbina in hrvaina):
grozdje, hrastje, cvetje, bratje, s kostjo, s pametjo, z rdjo.
c) ris-ati : ris-jem > riem ; rez-ati : rez-j em > reem; klic-ati :
klic-jem > kliem. Tako e noa, paa, teem, piem, maa,
maem, kaem, Ljubljanan, Gorian.

37
 Po izpadu polglasnika ta glasovni zakon ni ve deloval: lasje,
resje, pasji, brezje, kozji.
) zob-ati : zob-jem > zobljem; kap-ati : k ap-jem > kapljem,
dev-ati: dev-j em > devljem; drem -ati: drem-j em > dremljem. Tako
e: ljubljen, slavljen, polomljen, sipljem, kaplja, groblja, osamljen,
olupljen.
Med ustniniki in nebnikom j se je razvil nov glas l, ki ga je
povzroil moan zrani pritisk ob nebni pripori za j, ko se je naglo
odprla ustnina zapora.
Po izpadu polglasnika ta glasovni zakon v slovenini ni ve
deloval: kopje, zobje, s krvjo, grmovje, snopje, vejevje, pavji.
Pregled: kj, gj, hj > , , cj, zj, sj > , ,
tj, dj > , j pj, bj, vj, mj > p lj , blj , vlj , mlj
Potemtakem so mehki soglasniki j, lj , nj, c, , , s.
Preglas. omel-o : polj-e ; s trn-om : s trnj-em ; hud-o : rde-e.
s kip-om : s kij-em; kos-om : ko-em; voz-om : no-em; s pevc-em,
V gornjih dvojicah vidimo, da imamo za iste oblike v nekaterih
besedah obrazilo z o, v drugih z e. To spremembo opaamo za vsemi
mehkimi soglasniki; imenujemo jo pr eglas.
Za mehkimi soglasniki j, lj , nj, c, , i n se preglaa o > e.
Mehanje. Podobno mo kakor nebnik j imajo tudi samo
glasniki i, e i n ; pritegovanje soglasnikov v nebno obmoje imenu
jemo m e h a n j e (palatalizacijo).
1. roka : roica oko : oesa pouk : poun
noga : noica gonim : enem dolg : doln
muha : muica uho : uesa greh : gren
senca : seniti stric : striev petica : petin
Mehkonebniki k, g, h in sinik c so se pred nebnimi samoglasniki
i, e, spremenili v , , s in .
V novejem asu tudi tu zmaguje etimoloko naelo: kruhek,
dragec, pikica. ut za mehanje je oslabel.

38
 2. rek-la : rec-i; pek-la : pec-i; leg-la : lez-i; vrg-la : vrz-i.
Pred velelnikim -i- sta se mehkonebnika k, g spremenila v c, z.
To mehanje je vasih poznala tudi sklanjatev. Danes so pre
vladale pod vplivom drugih sklonov oblike brez mehanja, v knji
nem jeziku imamo le e ostanke: otroci, pri otrocih, volcje ; ve je
tega v narejih in v starejih tiskih (e v Iv. Cankarju): druzega,
velicega, tacega, v roci, v potoci.
Premena. ebela : beela; gomila : mogila; beganica : giba
nica; cebn it i: becniti; skleda : skodela; potica (iz potvica) : povitica.
Jezik je v nekaterih besedah premenjal soglasnika dveh sledeih
si zlogov. Nekatere take premene so sprejete tudi v knjinji jezik;
ve jih e ivi v narejih: kopriva : kropiva; perutnica : repetnica.
Zamenjavo soglasnikov imenujemo p r e m e n o ali metatezo.
Premet. 1. mel-jem : melti > mleti; der-em : der-ti > dreti.
V teh dveh primerih je sedanjika osnova mel-, der- prila v
nedoloniku pred soglasnik in se spremenila v mlet-, dret-.
2. kol-jem : kol-ti > klati; razpor-jem : razpor-ti > razprati.
Sedanjiki osnovi kol- in por- sta v nedoloniku prili pred soglas
nik, samoglasnik je spremenil mesto in se podaljal v kla- in tra-.
Primerjaj ruski gorod in na grad, ruski voron in na vran, vorona
in vrana.
Praslovanske skupine el, er, ol, or so med soglasniki prele v
le, re, la, ra; to spremembo imenujemo pr em e t.
Spremembe polglasnika. ps psa pasji, grnk
grenka grenak, bcniti bacnem, smnj smnja smanji,
tnk tnka tnak tanji, ovca ovc ovac.
Polglasnik imamo v knjinem jeziku le v kratko poudarjenih ali
nepoudarjenih zlogih; kadar dobi zlog s polglasnikom dolg pou
darek, se polglasnik spremeni v a. V nepoudarjenih zlogih pa pol
glasnik izpade, e ne nastane zaradi tega teko izgovorljiva so
glasnika skupina. Od tod tudi dvojne oblike pridevnikov.
V lahko izgovorljivih soglasnikih skupinah nepoudarjeni pol
glasnik izpade, pod dolgim poudarkom se okrepi v a.

39
 Prevoj. Primerjaj menjavanje korenskih samoglasnikov v
tehle sorodnih besedah:
ber-tm, z-bor, br-ati, iz-bir-a
u-mre-ti ( < u-mer-ti), u-mor, u-mr-e, u-mir-ati
na-pij-e, na -poj, na-paj-ati
duh, dh-niti, da h-nem, dih-ati
V istem korenu se samoglasniki menjavajo po kolikosti in ka
kovosti. V nekaterih korenih je samoglasnik p o l n bor-, mer-,
mor-, poj-, duh-), v drugih je o s l a b e l (dh-), v tretjih je o n e
mel (br-, mr-), v etrtih je p o d a l j a n (bir-, mir-, paj-, dih-). Tako
se podaljujejo: o > a: voziti prevaati, nositi prenaati,
kositi prekaati, prositi vpraati; e > i: shniti usihati,
odpreti odpirati. Po k o l i k o s t i loimo torej ve stopenj prevoja:
polnost, oslabelost, onemelost in podaljanje.
Po k a k o v o s t i se menjava zlasti e z o: nes-em nos-im,
greb-em grob, plet-em plot.
Menjavanje samoglasnikov v istem korenu imenujemo prevoj.
Loimo kolikostni in kakovostni prevoj.

40
 PISNE PRVINE

Pisava
Pisava. 1. Govor je krajevno in asovno omejen. Do zadnjega
je glas obsegel le majhen prostor, iznajdba telefona in e bolj
radijskega prenaanja je te meje razmaknila. asovno pa je e bolj
omejen, saj kar br izzveni in beseda izreena ne vrne se nobena;
ele v novejem asu je glasovna oblika dobila nekaj ve stalnosti
z najdbami glasovnega zapisovanja z razlinimi fonografi, ploami,
magnetofoni, filmom itd. Vendar je tak nain e zmeraj hudo omejen
in drag. elja po preprostem in vsakomur dostopnem sredstvu
sporoanja na daljavo in po ohranitvi izraza v asu pa je prastara.
lovek si je pomagal na razline naine in z razlinimi znamenji
poskual izraziti svojo misel. Misel je zapisoval najprej s podobo,
ki naj pove misel neposredno. Taka podoba ni merila na obliko
besed, marve na neposredno izraanje pojmov in misli idej;
zato tak nain pisave imenujemo s tujko i d e o g r a f i j o miselno
ali pojmovno pisavo. Razbirali so jo lahko razlino govorei ljudje,
vsak v svojem govoru. Trajalo je dolga stoletja, preden so govor
razlenili v glasovne prvine in tem poiskali pisna znamenja, rke.
Kolikor vemo, so to prvi storili Feniani, a prvotno samo za
soglasnike, samoglasnike so dodajali po ustroju jezika kot znano
prvino govora. Tako se je v stoletjih razvila p i s a v a s r k a m i .
2. Medtem ko se je govor razvijal samostojno in naravno pri
vsakem jeziku posebej po notranji zakonitosti, je bilo v pisavi vse
umetno ustvarjeno. Jeziki so pisna znamenja prevzemali drug od
drugega in jih prikrajali po potrebah svojega glasovnega ustroja in
oblikovali po svojem okusu. Tako sta se v antini dobi razvila

41
 predvsem grki in latinski rkovni sestav; oba sta sicer izhajala iz
istih osnov, a sta se v stoletjih mono razloila. Iz malih rk grke
abecede seje razvila gl a go lic a , kasneje iz velikih rk iste abecede
cirilica, zahodna Evropa pa je po Rimljanih dobila latinski rkovni
sestav l a t i n i c o v razlinih oblikah, med katerimi je za nas
omembe vredna predvsem g o t i c a ali fraktura (zlomljena pisava),
kije po okusu gotskega sloga zlomila okrogle loke v ilaste.
Z najdbo tiska in s splono olsko obveznostjo je pisana oblika
jezika postala tako pomembna, da nam je skoraj zatemnila govor.
Razvili so se urejeni k n j i n i j e z i k i in vezali narene govore v
veje in skrbneje urejene enote. Zaelo se je slovnino urejanje
jezikov.
Ko je Primo Trubar v Nemiji premiljeval, s kaknimi rkami
bi prav in razumljivo pisal slovensko besedo, je bil postavljen pred
dvojno nalogo: a) razleniti je moral slovensko besedo v glasovne
prvine; to delo je moral opraviti sam po svojem posluhu in utu ob
pomoi tujih zgledov; b) ugotovljenim glasovnim prvinam je moral
doloiti pisna znamenja; ta mu je nudila l a t i n i c a zahodne Evrope.
Gotico v prvih tiskih je zamenjal 1555 z antinimi oblikami.
Njegov rkopis pa ni vedno dosleden. Izboljala sta ga Sebastijan
Krelj in Jurij Dalmatin, Adam Bohori pa ga je zapisal v svoji
slovnici (1584) in po njem nosi ime b o h o r i i c a . Od dananje pisave
se loi predvsem po znamenjih za sinike in umevce: S = s, Sh = ,
s = z, sh = , z = c, zh = . S to prvo uzakonitvijo slovenske
pisave so bili poloeni temelji slovenskemu knjinemu jeziku tudi v
njegovih glasovnih prvinah: to so glasovi osrednjega dolenjskega
nareja.
3. Ko so v drugi polovici 18. stol. po vsi zahodni Evropi oi
veli poskusi za izboljanje in ureditev pisanja knjinih jezikov, so
se taka prizadevanja prebudila tudi pri nas. Dolenjsko glasovno
osnovo so dopolnili z gorenjsko. Pohlin je vpeljal za ozki e posebno
znamenje, Kopitar pa je klical v svoji slovnici (1809) novega Cirila,
ki naj bi ustvaril za slovenino primerneji rkopis; ta naj bi za
vsak glas imel enotno rko (ne sestave iz dveh rk) in vsaka rka
zaznamuj en sam glas (ne pa ve glasov). Po teh pravilih sta posku

42
ala urediti pisavo slovenine Fr. Metelko v svoji slovnici (1825)
na podlagi osrednjih govorov po tedanjem izgovoru in Peter Dajnko
(1824) za vzhodne slovenske govore; ta dva poskusa glasovne (fo
netine) pisave imenujemo m e t e l i c o in d a j n ic o . Za srbino
je v tem asu ob Kopitarjevi pomoi postavljal jezik na ive osnove
s fonetino pisavo v cirilici Vuk Stefanovi Karadi ; za hrvaino
pa je ilirski prvak Ljudevit Gaj po ekih vzorcih priredil latinico,
k i je po njem dobila ime gajica.
4. Ta rkopis smo po ilirskem gibanju sprejeli tudi Slovenci
v letih 1843 1845 in ga uporabljamo e danes. Obsega 25 rk v
abecednem redu: a b c d e f g h i j k l m n o p r s t u v z . rkopis
je za samoglasnike ohranil ista znamenja, kakor jih je imela boho
riica; hrvaini zadostujejo za oznaevanje vseh samoglasnikov, ne
pa slovenini. Vsa ta doba poskusov nam kae, kako je enkrat
vpeljano pisavo, pa naj bo tudi nepopolna, teko spreminjati ali
nadomeati. Tako pisava zmeraj zastaja za ivim razvojem jezika
in je le nepopoln odsev ive besede. Zato pa je potrebno, da ivega
govora ne maliimo po rkah, marve v rkah za vsak primer po
sebej iemo ivih glasov. O tem razmerju med glasovi in rkami
nam govori p r a v o r e j e . Vsak knjini jezik si prizadeva ustaliti
pisanje in ga ureja s posebnimi pravili, s p r a v o p i s o m .
Poleg pravopisne podobe jezika imamo e znanstveno zapiso
vanje govorov, kadar hoemo posebno natanno loiti glasovne
prvine; to je f o n e t i n a t r a n s k r i p c i j a , za kakrno uporabljamo
posebna razloevalna ali d i a k r i t i n a z n a m e n ja .
Razmerje glasov in rk. V naravi glasov je, da se venomer
prilagajajo in rahlo spreminjajo, pisava pa je la zmeraj za tem,
da s im preprostejimi znamenji in s im manjim tevilom rk
govor zaznamuje toliko, da po njih lahko razbere pomen, kdor
jezik zna. Zato je pisava nujno le priblien zapis ivih glasov.
Z isto rko je povzela vasih ve glasov, ki so se zdeli prvemu
zapisovalcu blizu, in je raji s sestavo znanih rk zapisovala posebne
glasove, namesto da bi si izmiljala nove rke.
Druga posebnost pisave je ta, da terja neko s t a l n o p i s n o
p o d o b o , da po njej lae neposredno razbiramo celote pri branju.

43
Tako imajo vsi knjini jeziki urejene p r a v o p i s e , ki varujejo enot
nost pisanja. Zato je pri pisavi stalnost moneji initelj kakor
natannost. Taka stalnost na dolge dobe vodi do zgodovinskega
pravopisa, ki ni ve v skladu z ivim govorom, kakor vidimo to
n. pr. pri francoini ali angleini, do neke mere pa tudi v sloven
ini; saj piemo e zmeraj l kakor v 16. stol., ko so ga na koncu
besed in zlogov (pred soglasniki sredi besede) izgovarjali e velarno
kot l, a seje e v 17. stol. domala po vsem slovenskem jezikovnem
ozemlju razvil v u, kakor ga izgovarjamo tudi danes. N a tako
pisanje vplivajo tudi drugi oziri, zlasti pri razlinih oblikah iste
besede; ker imajo n. pr. vse oblike opisnega delenika l tudi v
izgovoru imela, imeli, imele, imelo itd., se je l v pisavi obdral tudi v
imel, eprav se tu izgovarja imeu. T oje e t i m o l o k i nain pisanja, ki
velja tudi za vse vrste prilikovanja: vrabec vrabca, ne pa vrapca,
kakor se po prilikovanju govori, kdo in kdaj, ne pa gdo in gdaj itd.
Pisava potemtakem daje jeziku neko stalnost in etimoloko enotnost,
a ga hkrati napravlja togega in ga vekrat odmika od ivega govora.
Tako je treba razumeti vsa razmerja med glasovi in rkami,
posebej pa moramo to razmerje omeniti za nekatere rke in glasove.

Pravoreje
Samoglasnika znamenja. Znamenja a e i o u nam zaznamujejo
vse odtenke dolgo in kratko poudarjenih in nepoudarjenih samo
glasnikov ivega govora, kakor smo jih omenili spredaj. Razen v
redkih primerih ne zaznamuje rka niti poudarnega mesta, niti
doline samoglasnikov niti kakovostnih odtenkov. Toda ti odtenki
ne pomenijo e samosvojih glasov. Zato nam a i u zadoajo za
oznaitev njihovih odtenkov. Ne tako e in o, ta dva zaznamujeta
ve samosvojih glasov.
1.rka e zaznamuje tri vrste glasov:
a) ozki e, kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru v
besedah:pet, est,pe, jed, oseba, moje itd. Ta glas imamo navadno
le v dolgo poudarjenih zlogih in ga zaznamujemo z ostrivcem e,
kadar je to potrebno za pravilno branje, n. pr. sede sede, sedel

44
sedel, pred (prisl.) pred (predi.), vedi vedi, sedi sedi, pogosto
tudi v 3. os. mn. mole, rede, se vesele ali v deleniku grede, stoje,
klee. Kratko poudarjen ali nepoudarjen je ozki e sliati le pred j:
imej, povej, prej, vejevje, meja, dejal, sejal, rejen. V znanstveni
pisavi nam rabi za razloevalno znamenje ozkosti pika pod e (e).
b) iroki e, kakor ga govorimo v slovenskem zbornam govoru
pod dolgim poudarkom: ena, berem, nesi, vea, metla, sestra; kadar
je zaradi poudarka ali irokosti glasu potrebno, ga v pravopisu
zaznamujemo s streico nad e : eli eli, veseli se veseli se,
tele tele, vedi vedi. Izrazito irok glas je tudi kratko poudarjeni
e razen pod a) omenjenih primerov: izrek, ep, me, ve, presek,
rebe, poasne; kadar je potrebno, ga zaznamujemo s krativcem e :
sedel sedel, kozle k ozle, velel velel, omel omel. Nepoudar
jeni e je v jedru sicer irok, ali neizrazit glas, mono podvren vpli
vom glasovnega okolja. V znanstvenem zapisovanju irokost glasu
oznaujemo s kljukico pod rko e (e).
c )polglasnik a, kakor ga govore osrednji govori v: pes, ves, kes,
bezeg, eber, temen, steber; el, lovec, bralec, poasen. Razloevalno
znamenje je a, ki pa ga v vsakdanji pisavi nikoli ne piemo. Vzhodna
slovenska nareja govorijo namesto a iroki e in polglasnika ne
poznajo; ker pa je podlaga zbornemu govoru knjini jezik s samo-
glasnikim glasovjem osrednjih nareij, moramo skrbno loiti od
irokega e, eprav ga piemo z isto rko. Polglasnik je v zbornem
govoru kratko poudarjen ali nepoudarjen. V pisavi se ne loi od e,
eprav bi bilo vasih zaradi pomena potrebno: odloen (odlon,
-nd) odloen (odloen, -ena), vedel (vedu, vedla) vedel
(vedeu, vedela).
Polglasnik je zelo prilagodljiv glas, ki ga v odzvoku sliimo tudi
pri zvonikih in ga zato piemo pred l, m, n, kadar bi ti morali
postati nosilci zloga: sedlo sedel sedelni, pismo pisem
pisemski, okno oken okenski; pri r ga sliimo prav tako, a
piemo le v konnici, ne pa sredi besedi pred zlogovnim r: veter
vetrnik, jetra jeter jetrno, rebro reber rebrna, oder
odrski.

45
 2.rka o zaznamuje dve vrsti glasov:
a) ozki o, kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru pod
dolgim poudarkom : voz, kos, moj, pot, gospod, toa, noa, moker.
Ta glas imamo v slovenskem zbornem govoru veinoma le v dolgo
poudarjenih zlogih in ga zaznamujemo z ostrivcem, kadar je to
potrebno za laje razloevanje in pravilno branje: reko reko,
otrok otrok, z nogo, tako tako, nosi nosi, vozi vozi,
k osi k osi kosi, zlasti radi v 3. os. mn. neso, zano, zapno in v
rod. mn. rok, nog, rog in voz. Kratko poudarjeni in nepoudarjeni o
izgovarjamo ozko pred istozlonim u (v dvoglasniku ou): k ol, lov,
sol, p ol, pokrov, ovsen, ovce, voljak, polovnjak, sadovnjak. V
znanstvenem zapisovanju tudi tu zaznamujemo ozkost glasu s
piko pod rko o (o).
b) iroki o, kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru
pod dolgim poudarkom: kosa, osa, osla, norec, voda, noga, roka,
potok, moja, soba, sopsti; kadar je zaradi poudarka ali lajega branja
in razloevanja potrebno, ga pravopisno zaznamujemo s streico:
nosi nosi, vozi vozi, moli moli moli, voli voli, potoil
potoil, poloi poloi. Izrazito irok je tudi kratko poudarjeni
o razen pred istozlonim u (v dvoglasniku ou, glej zgoraj pod a);
potop, ok, no, pomor, omot, vhod, bob, poklon, ponos; kadar je
potrebno, ga zaznamujemo s krativcem: otrok otrok, p od
pod (predi.), sprehod sprehod. Nepoudarjeni o je v jedru irok
glas, a neizrazito, bolj ali manj irok po okolju glasov: doloilo,
sporoilo, sokolovo oko, pokoriti, pogoreti. V znanstvenem za
pisovanju zaznamujemo irokost s kljukico pod rko o ( o).
Soglasnika znamenja. Ta ne zapisujejo vseh glasovnih
sprememb in odtenkov, ki nastajajo sami po sebi ob stiku soglas
nikov. Vendar pa tudi tu nekatere rke zaznamujejo po ve glasov.
Med take sodijo l, j, lj , nj, v.
1. r k a l zaznamuje: a) zobni obstranski zvonik pred samo
glasniki: lipa, blisk, lepo, pleti, plee, lesket, skala, las, lov, plat,
lu, gluh; planet, elektrika, plin.
b) V zvezi z nebnim j na koncu besed ali zlogov (pred soglasniki
sredi besede) nebni l (mehki izgovor): bolj bolji, dalj dalji,

46
valj valjni mlin, elj (rod. mn.) eljna, molj, koleselj. Pred
samoglasnikom pa se v skupini lj izgovarja vsak glas zase kot l
in nebni pripornik j: daljava, valjati, elja, molji, koleslji, Ljubljana,
pravljica, kljun. Pri razzlogovanju skupine lj nikoli ne loimo:
z vo-ljo, s so-ljo, da-lja, pe-ljati.
c) N a koncu besed in zlogov (pred soglasniki) soglasniki u
in sicer zmeraj v opisnem deleniku za m. sp. edn. domaih in
tujih glagolov (bral, videl, el, govoril, nasul, nesel, umrl, porl;
telefoniral, pilotiral, bombardiral) in v ljudskih besedah, kakor:
bolha, solza, bralci, igralci, pihalnik, kuhalnica, zajemalka, jela,
zelnik, palci, kolcati, poslualci.
V nasprotju s tem splonim pravilom pa govorimo l namesto u
v tehle primerih:
a) v r o d i l n i k u m n o i n e s a m o s t a l n i k o v n a -la in -lo,
n. p r .: skala skal, de kla dekel, ala al, darilo
voilo voil, zdravilo zdravil;
b) v i z p e l j a n k a h s a m o s t a l n i k o v n a -la in -lo, n. pr.:
skalnat, ebelni, silno, deelni, deelski, darilce, delce, milnica;
c) p r e d o b r a z i l o m -mi v orodniku mnoine, n. pr.: z volmi,
z ivalmi, s pialmi, z zibelmi, z zelmi; tako se izgovarja po vplivu
drugih sklonov;
) v u e n i h b e s e d a h , ki so se uveljavile noveji as v knjinem
jeziku bodi v znanstveni, vsakdanji ali pesniki rabi, n. p r.: glagol,
glagolnik, samostalnik, bol, razkol, sokol, spolnik, razkolnik, bolnica,
hranilnica, posojilnica, jadralno (letalo), letalstvo, letalski, izvrilni
(odbor), poljedelstvo, oddelki, gasilstvo, predilnica, gasilsko (orodje)
itd. Te besede so sicer iz domaih korenov in besed, a narejene ele
noveji as po olah, uradih, delavnicah in knjigah. Zato ima v
takih besedah rka l glasovno vrednost l.
Pri nekaterih besedah izgovor omahuje med l in u, kakor je
komu beseda domaa in ljudska, umetna ali tuja, n. p r.: darovalci,
prosilci, toilci, poroevalca, mlatilnica, stiskalnica, umivalnik itd.
d) v t u j k a h : vokal, maral, kultura, gol, balzam, alkohol,
Ciril, Gabrijel, Valter, Boltear, Baltik, Dalmacija.

47
 2.
r k a j zaznamuje a) pred samoglasniki pravi nebni pri
pornik j: jama, jim , pojiti, meja, tujec, vijak, preja, lojen, opojen;
b) za samoglasniki na koncu besede ali zloga (pred soglasniki)
sestavni del dvoglasnika: vij, umij, poglej, povej, daj, nazaj, poj,
pojte, kuj, kupuj; vojska, vejnik, pojdi, dajte, opojna.
V zvezah lj in nj se pred samoglasniki izgovarja kot pripornik j :
volja, konji, srenja, knjiga, njena, kretnja; na koncu besed in zlogov
(sredi besede pred soglasniki) se j ne izgovarja, priteguje pa glasova
l in n v nebno (mehko) izgovarjavo: ogenj, tanji, manj, manjati,
konj, konjski.
3. r k a v zaznamuje troje glasov:
a) pred samoglasniki in pred r ter v skupini ustnino-zobni
pripornik v: viti, kovina, vedeti, prevesti, ves, oves, pevec, voda,
uvod, dovolj, vulkan; zvit, cvet, dva, svat, tvoj, prvenec, hvala;
vreti, vrabec, vro, povrni, zavrteti; z vrvjo, s krvjo, pod brvjo,
postrvji;
b) pred drugimi soglasniki na koncu zloga ali besede soglasniki
u, ki se s prejnjim samoglasnikom vee v dvoglasnik: ovca, glavna,
povsod, pravda, kavka, rovtar, psovka; prav, gotov, kov, iv, iv,
mrtev, cev, aktiv, nominativ. Vzhodna nareja tudi v teh primerih
govorijo ustnino-zobni v, ki kot drugi priporniki pred nezveneimi
soglasniki in na koncu besed izgubi zven in postane f: ofca, pofsod,
kafka, praf, if, m rtef itd.; za zborni govor ta izreka ne velja;
c) samoglasnik u, kadar je u zaradi nakopienih soglasnikov
teko izgovorljiv: predverajnji, z vso silo, pred vsako hio, brez
vpliva, kaj vpije!, od vpraanja, na vsakdanji kruh, z vsebino, br
vstanite.
Pred l, lj izreka omahuje. N a zaetku besede se redno izgovarja v:
vlei, vlak, vloga, vljuden; sredi besede e prevladuje u: Pavle,
zabavlja, evlji, pravljica, ivljenje.

Naglasna znamenja. P o u d a r j a n j a , ki je v govoru bistveni

sestavni del glasovnega oblikovanja, v pisavi navadno ne zazna
mujemo. Vendar pa imamo za primere, ko razumljivost ali laje

48
branje tako terjata, nekaj znamenj, s katerimi zaznamujemo
poudarjene samoglasnike.
1. Za kratko poudarjene samoglasnike uporabljamo krativec:
a e i o u ; e je lahko e ali a : odsek pesek, odsev mrtev. Krativec
uporabljamo tudi za stranski poudarek.
2. Za dolgo poudarjene i a u uporabljamo v navadni pisavi samo
o s t r i v e c i a u ne glede na rastoe ali padajoe poudarjanje. Piemo
pa ga le tedaj, kadai je to zaradi pomenske loitve potrebno: tii
tii, koza (rod. mn.), voda (rod. mn.), pogubi pogubi. Za
dolgo poudarjena e in o uporabljamo: a) ostrivec, ki poleg poudarka
zaznamuje tudi ozkost izgovora: veda, delo, meri, moka, k oa, bodi;
b) streico, ki poleg poudarka zaznamuje tudi irokost izgovora:
vede, rei, p ei, moi, k oza, voda. Seveda piemo ostrivec in streico
le, kadar je potrebno, da loimo n. p r.: vedi vedi, mei mei
mei, rei rei, vodi vodi, k osi k osi kosi, moi moi.
Vekrat sreujemo streico na a v rod. m n .: voda, ovac ip d .; streica
na a je napana, ker tu ne zaznamuje irokosti izgovora, dolgi
poudarek pa prav tako zaznamuje ostrivec a.

Loila. e manj kakor besedno poudarjanje more pisava

zaznamovati s m i s e l n o p o u d a r j a n j e . V izrednih primerih si
pomagamo s podrtavanjem ali razlinim tiskom (razprtim, le
eim, polkrepkim ipd.), toda taka sredstva rabijo bolj pregled
nosti in spominskemu osvajanju z omi kakor pa smiselnemu
poudarjanju z glasom; uporabljamo jih v znanstvenem in pounem
tisku, redko v leposlovnem. Razbirati jih moramo pri branju iz
vsebine in stavne zveze.
Govor sam je smiselno razlenjen v govorne enote z vejimi in
manjimi odmori in s posebno stavno melodijo. To razlenjenost
si zapisujemo zelo priblino z loili. Ta pomenijo odmore in
nekoliko tudi melodijo govora. Zakljueno ugotovitev, izpoved,
pripoved ipd. zaznamujemo s piko, ki s tem e daje vsemu stavku
doloeno melodijo. e sta na koncu stavne enote vpraaj ali klicaj,
nam zapisujeta drugano melodijo; s takno je treba zapisano enoto
tudi glasovno obnoviti ali brati. Vejo stavno enoto vasih e

4 49
razlenjujejo vejice ali podpija v manje govorne enote z dolo
eno melodijo. V Akerevem verzu Le vkup, le vkup, gospod,
tlaan bi se pomen isto izmaliil, e bi prezrl vejico med gospod
in tlaan in bral brez odmora gospod tlaan. Kadar govorimo
prosto, se nam smiselni poudarek in melodija porajata hkrati
z mislijo in njenim izrazom. Pisana podoba jezika, ki jo dojemamo
najvekrat samo z omi brez glasovnega poustvarjanja, pa nam je
mono oslabila ut za njihovo pomembnost. Zato pa se nam po
gosto izmikajo pomenski odtenki ne le v razumevanju tujega
besedila, marve nam hkrati pea tudi ut za lastne miselne tanine
in njih izraz.

Pravopis

Raba velikih rk

Samo velike rke rabimo v slovesno natisnjenih napisih, lepakih,

oglasih, naslovih ali spomenikih. Z roko piemo samo velike
rke v kraticah, ki z zaetnimi rkami zaznamujejo ime ali naslov:
FLRJ, LRS, MLO. Sicer rabimo velike rke samo posami kot
zaetnice. Z veliko zaetnico se piejo prva beseda v stavku, lastna
imena in izrazi spotovanja.
Prva beseda v stavku. Veraj smo li v gozd po jurke. Ali
ste e videli kaj lepega od jesenskega gozda? M ati je naroala:
Da mi ne naberete munic! Te gobe so zelo strupene.
Prvo besedo v novem stavku za piko, vpraajem, klicajem in
dvopijem v premem govoru piemo z veliko zaetnico.
Pomni. Za vrstilnimi tevniki, pisanimi s tevilko in piko, piemo malo zaetnico:
O tem govori 5. len ustave. Kadar vpraaj ali klicaj stojita namesto vejice, nadaljujemo
za njima z malo rko: Kaj? da bi mene kdo takole alil! Lej! torej je bledo njih cvetje
velo.

Lastna imena. 1. Janko in M etka; France Preeren; Ivan

Cankar; Josip Broz Tito; Koseski; Podlimbarski; Aleksandrov;
Preihov Voranc; Sperans; Duan Silni; Aleksander Veliki; Rihard
Levjesrni; Friderik s Praznim epom.

50
 Z veliko zaetnico piemo osebna imena, psevdonime in stalne
prilastke.
Pomni. Z malo piemo prilastke, ki niso lastna imena, marve le oznaka poklica,
asti, pripadnitva kakemu gibanju, nazoru, drutvu: doktor, profesor, inenir, tovari,
maral, minister, gospa, cesar, kralj, sultan; romantik, demokrat, socialist, kristjan,
vajevec, beliar, metelkovec, staroslovenec, cankarjanec.

2. Slovenec, Jugoslovan, Primorka, Celjani, Ribnian dolinec,

gorjanci, vaan, tranka.
Z veliko piemo imena, ki oznaujejo osebe po narodnosti,
dravi, deeli ali zemljepisnem kraju. Obna imena stanovalcev
piemo z malo.
Pomni. Od tod loevanje: Vipavec (oseba), vipavec (vino) Mariboran (oseba),
mariboran (vlak).

3. Jupiter, Venera, Perun, Bog, Alah bogovi, vile, rojenice,

vedomec, povodni mo.
Pri imenih za veroslovna bitja loimo lastna imena posameznih
bitij od obnih imen, ki zaznamujejo le vrsto bitij.
4. V igri nastopata oe Hrast in mati Bukva. Pravijo, da je
Zastonj umrl, Hvala pa ga je pokopala.
Pri poosebitvi postanejo obna imena prava osebna imena.
5. Cankarjev slog, Homerjeva pesnitev, Salomonova modrost
cankarski slog, homerska primera, salomonska modrost.
Iz lastnih imen izvedene svojilne pridevnike piemo z veliko,
e se konujejo na -av, -ev, -in, z malo pa, e se konujejo na -ski.
6 . Nebesa pod Triglavom triglavska roa; Celje celjski
grofi; Dolenjsko dolenjska vina; Gorica gor iko sadje; Trst
trako pristanie; Sava savski prod.
Zemljepisna imena piemo z veliko zaetnico, pridevnike iz njih
pa z malo.
7. Vinja gora, Z lato polje, Loki potok, Bela pe, Novo mesto,
Zidani most, rna prst, Gosposvetsko polje, Savinjska dolina, Ja
dransko morje, Indijski ocean, Rimska cesta Murska S obota,

51
Dolnja Lendava, Stara Vrhnika, Dolenji Logatec, Spodnje Koseze,
Azija, Severna Amerika, Avstralske Alpe.
V sestavljenih zemljepisnih imenih piemo prvo besedo zmeraj
z veliko zaetnico; drugo besedo piemo z malo, e je obno ime,
z veliko pa, e je ali se uti kot lastno ime.
Pomni. Za lastno ime se utijo in kot drugi del krajevnega imena zmeraj piejo
z veliko: Bistrica, Bela, Loka, Gradec, Toplice.

8. Kakne novice prinaajo Novice? Kdo je v Akerevem Mejniku

prestavil mejnik? Kakne mravlje nastopajo v Erjavevi Mravlji?
Vozovi Rdeega kria so zaznamovani z rdeim kriem. V Slovenskem
pravopisu je uzakonjen dananji slovenski pravopis.
V naslovih knjig, asnikov in drutev piemo z veliko prvo
besedo, druge pa le, e so same zase lastna imena.
Pomni. Pri nekaterih sestavljenih imenih je prila v navado pisava z veliko rko
v obeh sestavinah: Kranjska belica, Slovenska Matica, Matica Slovenska, Ljubljanski
Zvon.

Spotovanje. V znamenje spotovanja se piejo z veliko

zaetnico osebni in svojilni zaimki v pismih: Vi, Vas, Ti, Te, Va,
Tvoj; toda v spoju: zate, nate, predte.

Pisava tujk

Kadar imamo dobro domao besedo, ne rabimo tujke. Vendar

so tujke v vsakem kulturnem jeziku neizogibne, ker jih narekuje
potreba. Jezik ne more sproti sloveniti izrazov, ki jih prinaa
moderna znanost, in si tudi ne more privoiti, da bi se odmaknil
v nekakno sijajno osamljenost ter izgubil stik s svetom.
Ko se tujka prvi prikae, nastopa e v tuji pisavi in v tujem
izgovoru. Sasoma si jo jezik prilagodi, vendar v tem ni dosleden,
ker sprejema tujke iz razlinih virov. V slovenski pisavi seje ustalila
tale raba:
1. Besede, ki se v izvirniku konujejo na nemi -e, dobijo vei
noma obrazilo -a: afera, renesansa, antanta, reportaa.

52
 2. Samoglasnike skupine piemo brez vmesnega -j-, e besedo
utimo kot tujko, z vmesnim -j- pa, e jo utimo za domao, vedno
pa konnico - ija, -eja: dialektini materializem, socialen, diagonala
milijon, pijon, kemija, materija, orhideja.
3. rko x piemo kot ks, zvenei s kot z, dvojne soglasnike
poenostavimo: maksimum, seksualen, tekstil filozofija, precizen,
konzul iluminacija, asesor, komisija.
4. V knjinih tujkah piemo sp, st, v ljudskih p, t: konstrukcija,
specifien, instanca tudent, pirit, tipendija. Vendar je treba
pomniti, da besede nenehno prehajajo iz knjig in asnikov med
ljudstvo.

Razzlogovanje

1. Nezloene besede delimo na zloge tako, da jemljemo k na

slednjemu zlogu:
a) soglasnik med samoglasnikoma: de-la-ti, ma-te-rin, ve-se-
li-ti, ra-bim, ve-li-kost, si-la;
b) soglasniko skupino, ki more zaenjati besedo: ti-ska-ti,
ra-skav, de-kla, me-zga-ti, i-skri-ti, pa-zdu-ha, po-le-tje, pra-zna;
c) tisti del soglasnike skupine, ki more zaenjati besedo: ov-ca,
slov-stvo, son-ce, moj-ster, ljudstvo, bol-ha, rde-kast.

Pomni. Predpona v- ( vcepiti, vdeti) ne opraviuje delitve o-vcat kri-vda.

2. V sestavljenih besedah delimo zlogotvorno predpono od

osnove, e je sestava e oitna: pred-lagati, od-vezati, brez-vesten,
raz-brati, ob-raun, ob-rezati. Kadar se sestave ne zavedamo, de
limo po pravilih za nezloene besede: o-braz, o-bleka, ra-zum.
V izpeljankah smemo deliti osnovo od pripone, ki se zaenja
s soglasnikom: ust-je, tes-na, les-na, lep-i, brd-nat, vzdig-ne; prav
tako smemo deliti osnovo od sklanjatvenega obrazila: s kost-jo,
z mi-mi, ljud-je, z mo-mi. Vendar lj in nj nikoli ne loimo: peteli-nji,
s so-ljo, z dla-njo, vese-lje.

53
 Pisava sestavljenih besed
Skupaj piemo:
1. pridevnike iz sintaktinih zvez, ki pomenijo enoten pojem:
sladkovoden, novoleten, kofjeloki, junoslovanski, poljudnoznan
stven, narodnoosvobodilen, narodnogospodarski (ker se nanaa na
enoten pojem poljudnega znanstva, narodne osvoboditve, narod
nega gospodarstva);
2. pridevnike, ki pomenijo enotno barvo: svetlozelen, temnosiv,
krvavorde, bledomoder;
Pomni. Narazen piemo zveze, v katerih je prva beseda nainovni prislov:
kriee rdea barva, rajsko lep obraz, smrtno nevarno.

3. enozlone predloge z naslonskimi toilnikimi oblikami oseb

nih zaimkov: ezte, medse, nanj, obte, nadme, ponje, podnje, prednju,
skozenj, vase, zanjo;
Pomni. Poudarek je zmerom na predlogu; e je poudarjen zaimek, se pie narazen:
iveti vrli mo ne sme za se ; narazen se pie seveda tudi orodnika oblika: za njo so
prihajale e druge.

4. tevnike od 11 do 99: dvanajst, triindvajset, tiriinestdeseti.

Narazen piemo sto, tiso, milijon.
5. Prislovi, predlone zveze in vezniki se piejo skupaj, kadar
je ut za sestavine e oslabel: doista, dodobra (toda do istega, do
dobrega), kakorkoli in kakor koli. Ker je raba esto nedosledna, je
v dvomljivih primerih treba povpraati Slovenski pravopis.

Loila

Modulacijo glasu in presledke, s katerimi v govoru veemo

in loimo pomenske enote, zaznamujemo v pisavi z loili. Le-ta so
potrebna za laje razumevanje pisanega jezika, saj kaejo, ali je
treba stavek izgovoriti s pripovednim, vpraalnim ali velelnim
valovanjem glasu.
Pika. Popotnik pride v Afrike puavo. Tu cvetje e budi
se, tu ptiji spev glasi se, gore e krije sneg. Dr. France Preeren se je
rodil 3. decembra 1800.

54
 Piko stavimo na koncu prostega ali zloenega pripovednega
stavka, za vrstilnimi tevniki, e jih piemo s tevilkami, in za
nekaterimi kraticami.
Pomni. Brez pike se piejo kratice za denar, mere, utei, kemine prvine in take,
ki se piejo z ve velikimi zaetnicami: km, dkg, Ag, din, LRS itd.

Vpraaj, Kdo je priel? On? Kdaj? Zakaj? Ali res? Ali si nisi
izmislil?
Vpraaj piemo za neodvisnimi vpraalnimi stavki in za samo
stojnimi vpraalnicami.
Pomni. Na koncu odvisnih vpraalnih stavkov stoji loilo, kakor ga terja glavni
stavek: Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se kruh slui. Ne sprauj, kaj mi je! Ali ve,
kdaj pride?

Klicaj. Br teci po zdravnika! Joj! Kuj me, ivljenje, kuj!

Smrt faizmu svobodo narodu! ivljenje naj bode ti delaven dan!
Klicaj stoji za samostojnimi medmeti, vzkliki in zvalniki in na
koncu neodvisnih velelnih, vzklicnih ali elelnih stavkov.
Pomni. Na koncu odvisnih velelnih ali elelnih stavkov stoji tako loilo, kakor ga
terja glavni stavek: Naroil nam je , da bodimo oprezni. Ali mu je res ukazal, naj se
spravi od hie? Terjaj ga, naj precej plaa!

Vejica med besedami in posameznimi stavnimi leni. 1. Pojdi,

moj sinko, na pot! Joj, kam bi del? Ne, tega ne prenesem ve. Da,
tako je, seveda.
Vejica loi zvalnike, poudarjene medmete, samostojne trdilnice
in nikalnice od celotnega stavka.
2. Pri Preernu, najvejem slovenskem pesniku, so se uili vsi
pozneji rodovi (toda: Pri najvejem slovenskem pesniku Preernu
so se uili...). Prireditev bo v nedeljo, dne 1. junija.
Vejica loi pristavek (apozicijo) od besede, katero pojasnjuje,
e stoji pristavek za tisto besedo.
Pomni. Dokumentarno se v datumu pie vejica: Maribor, 1. marca 1954 (toda:
Priel je v Maribor 1. marca 1954).

3. Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupija tebe rede. Oglaali

so se ptii tukaj, tamkaj, vsepovsod. O bratje, bratje, priel je dan.

55.
Naprej, naprej tiraj svoj oln! V mojih mladih letih, takrat je bilo
vse drugae. Sin, ta ti bo cvet!
Vejica loi istovrstne stavne lene brez veznika, kadar nate
vamo, kadar ponavljamo iste besede ali izpostavljamo stavni len,
ki ga v stavku nadomea zaimek ali prislov.
Pomni 1. Ne postavljamo vejice, kadar ne gre za natevanje in lenov ne bi mogli
vezati z veznikom in: Pod ljubo domao streho je najbolje. Tam dale nekje za gorami
je vzplamenelo. Prili so vsi nai stari partizanski tovarii. Vejice tudi ne stavimo,
kadar s ponavljanjem stopnjujemo: Zdaj zdaj bo tu. Hudo hudo vas pogreamo. Veliko
veliko ti imam povedati.
Pomni 2. Ne stavimo vejice, e so besede zvezane z vezniki in, pa, ter, ali, ne
ne, niti niti, tako kakor (k o t). Oe in mati; brat pa sestra; svoboda ali smrt;
ne sina ne here; tak kakor vsi.

Vejica v priredju. 1. Pozval nato krdela sem in prila so hrume.

Tema je bila pa sneg je naletaval. Ali delaj ali pojdi! Moan si,
pa (toda) bojim se te ne. Laen je bil, pa (torej) si je urezal krajec.
Poskusim e, ali (toda) dosti upanja nimam.
V vezalnem priredju z vezniki in, ter, pa in v lonem priredju
z veznikom ali ne postavljamo vejice. Protivna veznika pa, ali in
sklepalni pa terjajo vejico.
Pomni. Tudi pred vezalnimi vezniki in, pa, ter stoji vejica, e jo zahteva spredaj
stojei odvisnik: Gozdar odkae delavcu drevo, ki naj ga poseka, in odide.

2. Voda gine, pada, sahne. Dobra kritika ne podira, ampak zida.

Oi imajo, a ne vidijo. Lezi, saj si e truden! e je as, zatorej na delo!
Ob vseh drugih prirednih veznikih kakor tudi v brezvezju po
stavljamo vejico.

Vejica v podredju. Dobro vem, da se e pokesa. M oti se,

kdor tako misli. Povej mi, kdo si! Kakor je majhen, je vendar
moan. Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta. Kaj je nameraval, se je
ele pozneje pokazalo. Ne vedel bi, kako se v strup prebraa vse,
kar srce si sladkega obeta. Cesarina je bila alostna, ko ji nihe ni
mogel povedati, kdo je vitez, ki je zbil jabolko. Premiljeval je,
kako ga ima rada, kako skrbi zanj in kako mu stree.

56
 V podredju loi vejica glavni stavek od odvisnega kakor tudi
odvisnike razlinih stopenj med seboj. Za odvisnike iste stopnje
veljajo pravila o postavljanju vejice v priredju.
Pomni 1. Kadar si v zloenem stavku sledita dva veznika, stavimo vejico po
logini zvezi: Votlina je suha in, ker je ne dosee nobena sapica, tudi topla. Le pii
materi, da, e ne bo denarja do sobote, ne bo ve stanoval pri nas.
Pomni 2. V nekaterih zvezah, zlasti v zaetku stavka, so sestavljeni vezniki dobili
pomen enotnih izrazov in jih piemo brez vejice: In e ga ne najde, ne hodi domov!
Ali e te ne bo do noi, te ne bomo ve akali. Stareji pisatelji so tu postavljali vejico
in tudi dananja raba e omahuje.

Vejica v vrinjenih stavkih in dostavkih. Dale dale, ne vem

kje, se je oglasil vig ptika. Jurko, ne bodi len, je stekel za njimi.
Bil je , kakor znano, velik uenjak. Slovence, posebno izobraence,
so ostro nadzirali.
Vrinjene stavke in dostavke loimo od soseine z vejico.
Pomni 1. Glagolske izraze, kakor so kaj vem kje, kdo ve kaj, ni da bi ipd., obu
timo kot prislove in ne piemo vejice: O tem ni da bi govoril. Saj ni kdo ve kaj bister.
Pomni 2. Vejico stavljamo pred kakor, n. pr., in sicer, kadar uvajajo natevanje:
Ptice pevke, kakor (n. pr.) slavci in taice. Kupil bom, in sicer tri pare.

Vejica v okrajanih stavkih. 1. Meni lu, tebi klju. Ne dela

doma, marve v tovarni. Nekaj pa vam obljubim, namre prostost.
eprav e v letih, e zmerom kaj dela. Kolikor on, toliko dam tudi
jaz. Dasi moan, bi samo lenaril.
V priredju ali podredju je vasih izpuen povedek, ker si ga
lahko mislimo. Stava vejice je kakor v popolnih stavkih.
2. ele jim lahko no, so se poslovili. Priedi mimo okna, je
zagledal znan obraz. Sklep, sprejet na zadnji seji, je treba na novo
pretresti.
Kadar delenik nadomea stavek in ima ob sebi kako dopol
nilo, ga loimo z vejico.
Pomni. N e loimo pa delenikov z vejico, e so prilastki ali e nimajo dopolnila:
Svarei glas ni hotel utihniti. Opotekaje se je hodil po sobi.

3. Imel je najbolji namen, poravnati stare dolgove. Nikdar ve

se mu ne bodo povrnile elje, po Dunaju razsajati.

57
 Z vejico loimo tudi nedolonik, kadar nadomea razirjeni
prilastkovni stavek.
Pomni. Vejice ne stavimo, kadar nedolonik nadomea osebkov ali predmetni
odvisnik ali kadar nima ob sebi dopolnila: Po toi zvoniti je prepozno. Branil se je
hoditi v olo. Imel je trdno voljo poboljati se.

Podpije. Trkal je in trkal; naposled so se vrata odprla.

Nekaj dni sta se dobro imela; bil jima je kratek as. Ko izgublja
jeseni narava svojo lepoto, mineva cvetica za cvetico in pada list za
listom; tedaj se zano zbirati ptija krdela.
Podpije loi krepkeje kakor vejica, a ibkeje kakor pika. Sta
vimo ga med neodvisnimi stavki, ki pa so miselno vendarle celota.
V kraji periodi loi prorek od poreka. V mnogolenski periodi
lahko loi miselne odstavke.
Dvopije. Imel je tri iskre konjie: vranca, rjavca in arca.
Vse od kraja je delal: oral, sejal, kosil in dr varil Vpraam vas:
ali veste, kaj je skrb? Glej to drevo: za usodo ni ne vpraa, a veno
se bori za svoj namen. enska je vpraala: Kaj bi radi?
Dvopije stavimo, kadar hoemo opozoriti na kako besedo ali
stavek. Rabimo ga pred natevanjem, navajanjem, razlaganjem,
zlasti pa po napovednem stavku premega govora. Sredi mnogo-
lenske periode loi prorek od poreka.
Pomiljaj. i . S prijateljem tudi ja z imam prijatelje
sva la poasi po drevoredu. Komaj je zatisnil oi lovek bi mislil,
da je minila le minuta se je zbudil in dan je bil.
2. Rastel sem in dorastel spoznanja ni bilo. Jezik lepo govori
prazno je tvoje srce. Pa da je sam bera nad berai skorje
kruha mi ne bo odrekel!
3. Prijatelj to je beseda vseh besed. Rekel sem, da je umetnost
iskanje lepote vsako srce jo ie drugje in drugae. Kar je lepo, je
lepo vse druge besede so odve.
4. Imeli smo ljudi v poljani cvet, imeli smo jih vrhu gore
hrast. ez goro svetel konj je planil zarje val.
5. Takoj tiho, e ne ! Ali mislite, da sem ?

58
 Pomiljaj loi vrinjeni stavek ali apozicijo od celote. (V tein pri
meru ga lahko nadomesti tudi vejica.) Nadalje poudarja nasprotje,
razlaga s kako nepriakovano mislijo ali primero ter nakazuje
neizreene misli.
Vezaj. Proga amac-Sarajevo. Slovensko-nemki slovar.
rno-olta zastava. Le-ta nam upanil ne bo. Obhajali so 25-letnico
mature. Sonata v b-molu. To so a-jevske osnove.
Vezaj rabimo za delitev besed na koncu vrste. Postavljamo ga med
dve pomensko tesno povezani besedi, za lenkom le in med sesta
vine zloenk, e je prvi del znaka, drugi s rkami pisana beseda.
Pomni. Kadar stoji lenek le za zaimkom, piemo skupaj: tale, tole, tamle, semle.
Narekovaj. Vai sosedje, je dejal, se nekaj pritoujejo.
Partizanka je priplula v luko. Levstik pie: Cegnarju se
njegov ,Pegam in Lambergar ni posreil.
Narekovaj zaznamuje premi govor. Vasi posebej oznauje
naslove, da se izognemo nejasnosti.
Pomni. Kadar je treba med besedami v narekovajih navajati kake druge besede
z narekovajem, tedaj uporabljamo apostrofne narekovaje Vasi se dvogovor
nakazuje z dvojnim narekovajem, navadno pa s pomiljajem.

Premi govor. Dedek pravi: Preden gremo spat, vam povem

lepo povest. Preden gremo spat, pravi dedek, vam povem lepo
povest. Vpraal je otroke: Ali hoete povest? Ali hoete
povest? je vpraal otroke. Otroci so zaprosili: Povejte nam jo!
Povejte nam jo! so zaprosili otroci.
e besede, ki jih je kdo govoril, navajamo dobesedno, imamo
premi govor. Postavljamo jih med narekovaje. e stoji napovedni
stavek pred govorom, postavimo med oba dvopije, narekovaj in
piemo z veliko zaetnico za njim. e stoji v sredi, pretrgamo
premi govor z vejico, vpraajem ali klicajem, piemo napovedni
stavek v obrnjenem besednem redu z malo, ga zakljuimo z vejico,
potem pa za narekovajem nadaljujemo premi govor z malo zaetnico.
Pomni. V premem govoru postavljamo narekovaj za loila.

Nadrobneja navodila za pravilno pisanje slovenskega knjinega

jezika dobi v Slovenskem pravopisu. Imej ga zmerom pri roki!

59
 BESEDNO GRADIVO

Besede
Kaj so. Jezik ne snuje miselnih enot neposredno z nizanjem
glasov, marve uporablja e narejene glasovne enote, ki jim navadno
pravimo b esed e. Te so nam neposredno jezikovno gradivo, e
oblikovana glasovna znamenja za doloene pomene in vloge. H ra
nimo jih v spominu.
Za besedo je bistveno dvoje: neka glasovna stalnost in neka
doloenost v pomenu.
Glasovna stalnost je potrebna, da nam budi zmeraj iste pred
stave. Kljub podobnosti sta glava in glavica dve razlini besedi,
vsaka s svojim pomenom; glasovna podobnost je utemeljena tudi
v pomenski. Vendar glasovna stalnost tudi pri isti besedi ni popolna,
saj jo sreujemo v razlinih oblikah. Razlike so veinoma le konni-
ke, vendar neredko segajo mnogo dalje. Lahko je razumeti, da so
riba, ribe, ribi, ribo, rib, ribam, ribah samo oblike iste besede; pomen
je isti, le razmerja so razlina in tevilo. Drugod so glasovne spre
membe v oblikah veje, n. pr. telo telesa, pes psa, volk
volcje, oko oesa, uho uesa. Po glasovnem vtisu je nemogoe
sklepati, da so jaz mene, mi nas, kaj esa, je so bil
bom oblike iste besede; to ve le tisti, kdor jezik zna in se zaveda
jezikovne sovisnosti. Tudi iti grem el, lovek ljudje so
nam danes oblike iste besede. Kljub takim primerom pa je elja
po stalnosti besedne oblike zmeraj moneja in edalje bolj izenauje
oblike z osnovno glasovno podobo. To velja prav posebej za lastna
imena, ki bi jim tudi proti glasoslovnim zakonom radi ohranili
osnovno obliko imenovalnika, ker se sicer bojimo, da se pravo ime

60
zabrie ali izmalii. (Od tod napana raba Plemelja, Slomeka,
Zajeca.)
Stalnost pomena ali vloge je v tem, da ista beseda v istem asu
rabi za isti pomen. e bi jo uporabljal vsakdo v svojem pomenu,
bi bila nerazumljiva. Prav tako bi bila nerabna, e bi prehitro
menjavala pomen; take besede kmalu odmro in jih jezik nadomesti
z drugimi. ito ponekod pomeni proso, drugod r, v knjinem
jeziku pa je skupna oznaba za vse vrste. Beseda zal, zala je Tru
barju pomenila hudoben, danes pa nam pomeni lep. Besedam se
pomen pa menja v kraju in asu, a za jasno izraanje je potrebno,
da imajo v istem asu in kraju dolono opredeljen pomen.
Pojem besede ni trden in ut za njeno samostojnost vasih
splahne, zaradi tega se kaj lahko spremeni, zlije z drugo v tee
spoznatno obliko. Vsakomur je pol samostojna beseda in dan tudi;
toda iz pogostne zveze pol dne smo dobili enoten pojem poldne, ki
je ponekod v narejih izgubil d in si ustvaril novo sklanjatev:
poune, pometa. Besede se, ve, da so e zmeraj samostojne, toda
v zvezi seveda so se strnile v besedo z enotnim pojmom. Taknega
sestavljanja in zlepljanja imamo v jeziku kar precej, od tod pravo
pisno omahovanje, kaj naj se pie e narazen, kaj pa e skupaj.
Vrste besed. D a jezik more izraziti misel, potrebuje besede
razlinih vrst. Z njimi mora dojeti najprej tisto, v emer lovek
sam z vso stvarnostjo ivi: vzporednost stvari v prostoru in zapo
rednost dogajanja v asu. To sta tisti dve osnovi, po katerih lovek
svet dojema. Tako si je ustvaril dve skupini besed: s prvo poime
nuje vzporednost stvari, to je samostalnik ali substantiv, z drugo
pa zaznamuje dogajanje v asu, to je glagol ali verbum. To sta
poglavitni vrsti besed, snutek in votek jezikovnega tkiva. Med
seboj se tako trdno veeta kakor spreminjanje stvari s asom.
Vsaka ima svoj nain oblikovanja: samostalnik izraa razlina raz
merja do dejanja in do okolja s posebnimi oblikami, podobno pa
je tudi glagol razvil posebne oblike, da doloi svoje razmerje do
stvari in dogodkov v asu. To spreminjanje oblik imenujemo
v slovnici pregibanje ali fleksijo: o samostalniku pravimo, da se
sklanja ali deklinira, o glagolu pa, da se sprega ali konjugira; po

61
sklanjatvi ali deklinaciji loimo v jeziku stvarni svet samostalnikov
od dogajanja, ki ga podaja spregatev ali konjugacija glagolov. Obe
besedni vrsti sta si med seboj tako razlini kakor prostor in as,
vzporednost in zaporednost, stanje in dogajanje. V to soredje so
ujete vse druge vrste besed.
Pomensko samostojna je tista, ki nam oznauje lastnosti stvari,
to je pridevnik ali adjektiv. Druga spet teje na ta ali oni nain:
tevnik ali numerale. Obe se sklanjata, kadar se veeta s samostal
niki, a sta nepregibni, kadar oznaujeta glagolsko dejanje: lep jezik
je treba lepo govoriti; prvega govornika sem danes prvi slial. S tem
je dan prehod k zmerom nepregibni besedni vrsti prislovov ali
adverbov, ki navadno doloajo glagolsko dejanje. Iz vsega tega
lahko posnamemo, da ostro loevanje med pregibnimi in nepre-
gibnimi besednimi vrstami v praktinih slovnicah pravzaprav jeziku
silo dela in ga vzdruje samo vztrajnost tradicije.
Poleg teh pomensko doloenih besednih vrst si je jezik ustvaril
e take, ki mu rabijo pri vezanju samo kot pomagala za razline
naloge. Take besede same v sebi nimajo doloenega pomena ali pa
le zelo okvirnega, ker samo tako lahko sluijo v najrazlinejih
primerih. Najpopolneja besedna vrsta v tej skupini je zaimek ali
pronomen. To je enoten sestav besed za mono razline namene
(osebnega, svoj inskega, kazalnega, vpraalnega, oziralnega, splo
nega doloanja, povzemanja, vezanja, nadomeanja). Zato je ta
besedna vrsta oblikovno zelo pisana in se nekatere oblike uporab
ljajo kot samostalniki, druge kot pridevniki, prislovi in vezniki (kdo,
kaken, kdaj, kadar). Zato se zdaj sklanjajo, zdaj so nepregibne, po
tvorbi pa vendar tako podobne kakor po vlogi.
Za doloanje razmerij med stvarmi nam rabijo predlogi ali
prepozicije. Za vezanje stavnih lenov in stavkov imamo veznike
ali konjunkcije.
K ot samostojno besedno vrsto, ki ne sodi v nobeno teh dveh
velikih skupin, lahko dodamo e tako imenovane medmete ali
interjekcije. Ti so nekakno med govor vreno, isto samosvoje
ponazorilo, od tod tudi ime.

62
 Namen tega poglavja je, da nam besedne vrste pokae v njih
ustroju, lenovitosti, kako so narejene (besedotvorje), in razline
oblike, v katerih jih sreujemo (oblikoslovje). Besede so lenovite
kakor glasovi. S preoblikovanjem lahko delamo iz iste osnove besede
razlinih besednih vrst. Osnova mest- z obrazilom -o da samostal
nik, a s pripono -en postane pridevnik, z nadaljnjo pripono -ik spet
samostalnik, e naprej s pripono -ki nov pridevnik: mesto, mesten,
mestnik, mestniki; od iste osnove naredimo glagol na-mestiti, iz
njega so izpeljanke nameen, namestitev, namestitven. Tako si je
jezik ustvaril sredstva, s katerimi preoblikuje besede in jim spre
minja ne le obliko, marve tudi pomen in besedno vrsto. S takimi
pomensko preoblikovalnimi sredstvi nas seznanja b e s e d o tv o r je ,
z oblikami, ki besedi ne spreminjajo pomena, marve izraajo samo
njene odnose v stavku, pa nas seznanja o b lik o s lo v je .
Koren. Besede imajo svojo glasovno podobo in svoj pomen.
Kadar jih raziskujemo, moramo imeti pred omi oboje. Primer
janje besed, kakor da-ti, da-ja-ti, da-v-ek, da-r, iz-da-t-ek itd.,
nam kae, da imajo vse zlog da in da vse pomenijo neko dajanje.
Med zlogom da- in pomensko skupnostjo je torej neka zveza: da
je nosilec te pomenske skupnosti in vee besede v nekakno druino.
Takemu nosilcu osnovnega pomena pravimo koren ali etimon, ker
iz njega poganjajo druge besede kakor mladike iz korenine. Koren
sam ni e beseda, eprav ima danes po delovanju glasovnih zakonov
vasih podobo korena, n. pr. 3. os. edn.da; daje oblikovno in pomen
sko preve doloen, da bi mogel biti podlaga obseni besedni druini.
Koren tudi ni povsod tako oiten kakor v zgornjem primeru.
Vasih spreminja podobo po prevojnih stopnjah, n. pr. na-ber-em,
na-bor, na-br-ati, na-bir-ati; nes-ti, nos-iti, pre-na-ati; ved-em,
vod-im, pre-vaj-am; na-pij-em, na-poj, na-paj-ati; vrt-eti, vrs-ta,
vr-niti, ob-r-niti, vret-eno, vrat. Kakor nam pria zadnja skupina,
se more koren tolikanj spremeniti, da se poasi zrahlja tudi ut za
pomensko skupnost in medsebojno sorodnost besed; tako danes ne
utimo ve povezanosti med pros-iti in v-pra-ati, med za-n-em in
za-kon, med v-pre-em in so-prog. Raziskovanje besed po korenski
sorodnosti se imenuje v jezikoslovju korenoslovje ali etimologija.

63
 Pomen besedi
Pomenoslovje. Z zasledovanjem pomena in pomenskega raz
voja v besednih druinah se ukvarja pomenoslovje (semantika).
To nas ui, da so n. pr. besede grebsti, grob, greben, grabiti, grablje,
ogrenem glasovno in pomensko sorodne. Vsem je skupen pomen
grabljenja. Pomen, ki je skupen besedni druini, imenujemo prvotni
pomen. e pa postavimo drugo ob drugo besedi, kakor vrelec in
obara, ju moramo razjasniti ne le glasovno, marve tudi pomensko.
Pokae se, da je koren v razlinih oblikah in da mu je prvotni
pomen vrtenje, kakor kaejo vrelec, izvor, izvirati, vreti: voda: vre
iz zemlje; kjer izvira, je izvor, vir ali vrelec; kadar voda ob ognju
vre, se tudi vrti in je zato vroa; ima pa tedaj za tip tudi poseben
obutek in po tem obutku se je prenesel izraz na druge predmete,
ki z vrtenjem nimajo ni ve opraviti, n. pr. vroe elezo, vroa pe,
vro dan; v vroi vodi lahko kuhamo, varimo, od tod ob-variti,
obariti, obara; z vroino lahko spojimo dva dela kovine, od tod
varjenje eleza ipd. e pravimo, da ljudstvo vre iz dvorane, da je
med tlaani vrelo, imamo pred omi spet podobo vrtenja kakor pri
vodi v izviru. Podobno je z besedno druino gor-eti, er-javica, ar,
gor-ica; oiten je prvotni pomen pekoega pri goreti, na gorico
pa je pomen prenesen, ker imamo ob njej obutek neesa goega.
Prvotni pomen se torej spreminja, prenaa se zaradi kake podob
nosti ali zveze na druge predmete; pravimo mu preneseni pomen.
Pomenski razvoj. Kako se pomen lahko spreminja, naj po
kae beseda god. Prvotni pomen ji je b il: pravi, ugodni as. e v tem
je nakazan moni razvoj v dve smeri, ker more bolj poudariti 1 .
pojem asa ali 2 . pojem ugodja.
1. V stari cerkveni slovanini pomeni god as. Tudi slovenski
z-goda-j pomeni zaasa, zarana. Ta as je natanneje doloen v rus
kem god ( = leto) in srbhrv. godina, medtem ko pomenita e. hodina
in polj. godzina uro. Utegne pa beseda pomeniti tudi pomemben as
na splono, n. pr. slov. god, godovno, srbhrv. god ( = praznik). Tak
as se navadno slovesno obhaja, od tod e. hody in polj. gody ( =
pojedina). asovni pomen se utegne obrniti tudi v smer vremena:

64
rus.pogoda (vreme), polj.pogoda (lepo vreme). as prinaa zgode in
nezgode. Tako seje pa zmeraj godilo in se e dogaja.
Tisto, kar je ob asu dozorelo, je godno (mladii so godni), spo
sobno (rus. godnyj). Kdor je sposoben, je vse asti vreden (e. hodny ,
polj. godny).
2. Kar nam pride o pravem asu, nam je pogodu, ugodno. Kdor
nam je pogodu, je najbr eden (rus. prigoij). Da je prijatelj zado
voljen, mu ugodi. Da dva sprta soseda sprijazni, rabi Mali Rus
hodyty.
3. Nekoliko dale nam je pomenski razvoj, kakor ga kae rus.
godit (meriti). Kdor meri, pa skua pogoditi. Ko je pomeril, vre
(e. hoditi) in namerava (e. hodlati) z metom (e. hod) zadeti.
Od tod srbhrv. zgoditak (zadetek). Izhodie za tak pomenski razvoj
nam bo srbhrv. god v pomenu: ugodna prilonost, zaelena stvar,
prehodna stopnja pa bolg. god (= iem ugodne prilonosti).
4. Znailna za pomenski razvoj je beseda god kot privesek za
imkom in prislovom v srbhrv.: togod, kadgod ( = kar koli, kadar si
bodi). Razloimo si ga takole: kadgod = kadar ti godi = kadar ti je
ljubo = kadar hoe = kadar koli.
Tropi. Cvetoega lica, cvetoih e let. Sladka pesem. Ledeno
srce. Leto se stara. Samopanik je mislil, da bo vse ogrenil, pa se je
urezal.
Imamo vedro, zdravo mladino, ki noe, da bi potemnela naa
slava.
Vsa naa deela je danes kovanica novih ljudi. Namesto potrtih
in skruenih ljudi so se sprehajali po Ljubljani smehljajoi se obrazi,
ki so tako draili faiste, da sojih pretepali kar na cesti.
Leee tiskane besede se ne rabijo v prvotnem pomenu, saj lica
ne cveto in pesem ni sladka niti srce ledeno v dobesednem pomenu.
Samopano so prvotno imenovali ival, ki se je zase pasla, danes je
beseda dobila pomen sebinega. Deela ni kovanica in obrazi se ne
sprehajajo, marve le ljudje s takimi obrazi. Ti izrazi nam torej rabijo
v nepravem, prenesenem, zamenjanem pomenu. Rabo besed v pre
nesenem ali zamenjanem pomenu imenujemo tr o p u s.

5 65
 Metafora. Skelea rana : skelea misel.
Pridevnik skele pristoji samostalniku rana, a prenesli smo ga
tudi na bolestno misel. Ta prenos je mogo, ker vidimo med boleo
rano in bolestno mislijo nekakno p o d o b n o s t: oboje zbuja n e
ugodje.
Prenos izraza od enega predmeta na drug, po kaki lastnosti
dozdevno podoben mu predmet, imenujemo m e ta fo ro . Metafora
je po svoji osnovi pravzaprav primera: bolestna misel je kakor ske
lea rana. Predmeta, ki ju primerjamo, sta misel in rana, podobna
lastnost pa je neugodni obutek. Vzporejata se predmeta s primerjal
nim veznikom ko ali kakor. Takno do kraja izpeljano primero
imenujemo p ris p o d o b o . Prenos metafore cvetoe lice se da po
nazoriti takole:
Primerjam
emu? po em? kaj?
ro a cvete lice
-

barva, nenost, voljnost

ljubkost, lepota

Vrste metafore. K metaforam pritevamo tu d i:

1. u k r a s n e p r i d e v k e (epitheta ornantia): rna zemlja, bela
Ljubljana, tona Istra, zlata kaplja, zorna mladost;
2. p e r s o n i f i k a c i j o (poosebitev), ker stvar ali re predstavljamo
kot osebo: veter poljublja mi lice, pomlad trosi cvetje po drevju,
zelenje oznanja novo nam ivljenje, klas pod srp e sili, strah je zbeal;
3. s t a l n a r e k l a , na primer: v precep dobiti koga; midva imava
e nekaj na rovau (imava e nekaj obraunati; rova je bila zareza ali
palika, v kakrne so vrezovali zareze namesto tevilk); prekositi
koga (prekosi pravzaprav samo kosec kosca); po robu se postaviti
(upreti se; po robu se postavi opeka):preglavice delati (sitnosti, skrbi
delati komu, da ga glava boli; preglavica je glavobol, omotica);
4. p r e g o v o r e in u g a n k e : Sita vrana lani ne verjame. Tudi
slepa kura vasih zrno najde. Plea lesena, glava jeklena, misel iskrena.
Vrednost metafore. Metafora je najlepi in najpogostneji
tropus. Rabimo jo tudi v navadnem govoru, vsak po svoji izobrazbi,

66
po okolju, v katerem ivimo, po poklicu, ki ga opravljamo. Zlasti
pa je metafora vsakdanji kruh pesniku in pisatelju. Uporabljata jo,
da izraata misli nazorneje kakor z navadno besedo. Ako je metafora
medla, ako misli ne olepa in ne poivi, je prazna, je kakor poen
zvon, ki ne poje. Pesnik mora paziti dalje na to, da ne mea v meta
foro raznorodnih prvin: ostati mora pri podobi, ki jo je izvolil. Slaba
je na primer Jenkova metafora: Jezero... ti si podoba srca : v tebi
odmeva vsakega dneva svit se mi ali tema. Svit (se) ne odmeva, temve
odseva in tako je pesnik kasneje tudi popravil. Mojstra metafore sta
Preeren in upani.
ivljenje besed. Jezik je iv organizem, zato se nenehno
spreminja. Besede se rode, ive in odmirajo. Briinski spomeniki
rabijo besede peal, nenavist, bali, v dananji knjini slovenini so
jih nadomestile skrb, zavist, zdravnik. V Briinskih spomenikih
kajati se pomeni kesati se, beseda je e danes v rabi po Korokem.
Stradati je pomenilo trpeti, pozneje se je besedi zoil pomen na eno
samo vrsto trpljenja, na pomanjkanje hrane. Za poganske rtve
rabijo Briinski spomeniki izraz treba; ko so se preivele, je z njimi
zatonilo tudi ime.
.Dosti je besed, ki so ivele e za naih protestantov, danes jih
knjini jezik ne pozna ve, kvejemu e e ive v nareju ali v kakem
okamnelem izrazu. V islih imeti nam danes pomeni spotovati,
toda Trubarju pomeni islo tevilo. Ob pridevniku neroden se ne za
vedamo ve prvotnega pomena skrbeti, ki ga ima pri Dalmatinu
glagol roditi. Vzdanje je protestantskim pisateljem pozdrav, kakor
e sedaj na vzhodu vzdavajo dober dan. Dalmatin pie: Ti si moj
vek ( = mo). Enako e danes v Beli krajini: lovek na stare dni
nima veka. Trubarju pomeni ivot, kar nam ivljenje, danes se je
pomen premaknil. Priden je bil sprva tisti, ki priduje, koristi. Svoje
vrsten pomenski prehod je doivel pridevnik zal. Najprej je pomenil
hudoben, n. pr. pri Trubarju: ta zali hudi. Kdor pa je taken, se ga
vsi boje, je moan, velik, postaven in torej lep.
Cela vrsta besed se je spremenila po obliki, posebno z dodaja
njem pripon. V starini drz, sovra, maavec, danes drzen, sovraen,
maevalec.

67
 Ljudska etimologija. Besedam, katerih izvor ni ve oiten,
se rado primeri, da jih ljudstvo spravi v zvezo s pomensko sorodnimi
in jim po le-teh tudi prikroji obliko. Za mesec sean (iz korena
sekati) so mislili, da je v zvezi s svenico, od tod svean. Mesec,
v katerem cvete r, je bil sprva reni cvet, potem roni cvet, ronik
z naslonitvijo na roe. Manjkati (iz ital. mancare) bi morali pisati
brez j, toda govorei in e raji pioi so besedo spravljali v zvezo
z manj. Betica je istega korena kakor bet, bat, toda po vplivanju
buteljna se pie tudi butica.
Takna preprosta uenost je v jezikoslovju znana pod imenom
ljudska etimologija, vendar je res, da je tega manj med ljudstvom v
govorjenem jeziku kakor pa v pisavi. Pravopis je take preproste
etimologije vasi sprejel, veino pa je odklonil, n. pr. besedo smodka,
ki so jo napano navezovali na glagol smoditi, pa je le od motati in
se prav pie smotka.
Soznanice. Tudi v naslednjih besednih skupinah naha
jamo soroden pomen: tepsti, toli, biti; narediti, napraviti, storiti;
lenoba, nemarnost, zanikrnost; hudoben, zloben, podel; menim, mis
lim, sodim; koj, br, hitro, naglo, neutegoma, precej. Brez veje
pomenske spremembe bi lahko uporabili enega namesto drugega:
narediti, napraviti, storiti sklep; tepsti, toli, biti sovranike. Vendar
glasovna podoba jasno pria, da si niso sorodni po izvoru, ker so iz
razlinih korenov. Take besede s podobnim pomenom, eprav so iz
razlinih korenov, imenujemo soznanice ali sinonime. Vendar je v
nekaterih stalnih zvezah zamenjava soznanic nemogoa. Kako
smeno bi se slialo, e bi kdo rekel, daje ura tri odtepla, da delavec
bije kamen na cesti, da kroja obleko stori, da sestra naredi bratca
v novo obleko! Poznanje takih rekel je za vsak jezik zelo vano,
saj prav po napani rabi spozna tujca.

Tvorba besedi
Pripone. Koren je pomensko zelo sploen in oblikovno
neopredeljen, saj je jezik iz njega ustvarjal besede zelo razlinih
pomenov in vrst. Jezik je torej moral dobiti posebna sredstva, da te

68
splone korene pomensko razloi in oblikovno doloi. Ustvaril si je
posebne glasovne skupine in jih strnil s korenom. Tako imamo n. pr.
v besedah darilo, zdravilo, rnilo, vozilo, utilo, slepilo povsod isto
glasovno skupino -ilo. Ta sama zase ne pomeni ni, toda zgornjim
osnovnim pomenom daje neko pomensko skupnost kljub popol
noma razlinim osnovam: vse pomenijo sredstvo (za obdarovanje,
zdravljenje, rnjenje itd.). V prej navedenih primerih dar, darilo,
daritev, darovalec, darilen so razline korenu pripete glasovne sku
pine osnovni pomen spreminjale od besede do besede. Imenujemo
jih pripone ali sufikse. Pripone pomensko in oblikovno doloajo
koren, dajejo mu zdaj pomen dejanja, zdaj storilca, zdaj lastnosti,
izraajo nekaj predmetnega, prijemljivega ali pa spet nekaj misel
nega, pojmovnega, tu imamo imensko podobo v najrazlinejih
oblikah, tam spet glagolsko. Razline pripone torej istemu korenu
dajejo razline pomene, napravljajo iz njega neposredno uporabno
besedo; enake pripone pa dajejo razlinim korenskim prvinam neko
oblikovno in pomensko sorodnost. Pripone torej pomensko loujejo
v obmoju istega korena in pomensko zdruujejo v obmoju
razlinih korenov.
Glagolske pripone. Pri glagolih so zlasti pomembne nedo-
lonika, sedanjika in velelnika pripona. Nedolonika jim
dolouje vrsto in esto spreminja pomen glede na potekanje dejanja
v asu: sesti, sedeti, sedati, sedevati. Vasi se po njej loijo neprehodni
glagoli od prehodnih: iveti iviti, rneti rniti, ozdraveti
ozdraviti. Poleg teh nahajamo tudi pripone, ki glagol pomensko
spreminjajo tako, da dejanje manjajo, veajo ali slabajo: ska
kati skakljati, migati migljati, svetiti se svetlikati se, meati
meikati; viti vihati, sopsti sopihati, lomiti lomastiti,
mikati mikastiti; govoriti govoriiti, krpati krpucati,
pisati pisariti, leniti se lenariti, lenuhariti. V otrokem govoru
so zlasti priljubljeni ljubkovalni glagoli z vrinjeno manjalno pri
pono : jokcati, proskati, smejkati se, zvonkati. Resda se nekaterim
od teh pripon na prvi pogled pozna, da so prile od imen (krpuca,
pisar, lenuh, jokec, zvonek), vendar so se pri glagolu e nekako
osamosvojile.

69
 Obrazila. Pripone se lahko kopiijo, obeajo druga na
d rugo: pas-tir-i-ic-a, dom-ov-in-sk-i, kop-it-lj-a-ti. Vsaka izmed njih
vnaa v besedo neko pomensko tanino, samo zadnja ne. Ta ima
svojo posebno nalogo: obrazuje spol, sklon, tevilo, osebo ali obliko,
zato jo imenujemo s skupnim imenom obrazilo. Vsako ime ima ali
je vsaj neko imelo sklonsko obrazilo (sklonilo), eprav ga danes
zaradi izpada polglasnika recimo v edninskem imenovalniku ne
kae ve: most, kost, lep je iz starejega most, kost, lep. Vsak
glagol ima osebna obrazila (osebila), eprav ga v 3. os. ednine in
mnoine danes ne kae ve. Ker obrazila ne delajo besed, marve le
isti besedi doloajo oblike in s tem vlogo v miselnih zvezah, jih ne
obravnavamo v besedotvorju, marve v oblikoslovju.
Osnova. Koren dela s priponami stalni del besede, besedno
osnovo, spreminjajo se le obrazila: de-v-ic-a, de-v-ic-e, de-v-ic-i;
vel-ik-an-sk-i, vel-ik-an-sk-e, vel-ik-an-sk-o, kjer je devic-, veli-
kansk- imenska osnova. Pri glagolu loimo nedoloniko, se-
danjiko in velelniko osnovo, ki se nanjo pritikajo obrazila:
kupova-ti, kupuje-te, kupuj-te.
Vasih dodajamo oblikovna obrazila neposredno korenu brez
vmesnih pripon: vesti voz, bresti brod, lesti laz, bi-ti boj,
li-ti loj. To so tako imenovane korenske besede, kjer sta se samo
stalnik in glagol razvila neposredno iz korena kot dopolnjujoi se
obliki.
Izvedenke. Najvekrat se dodajajo pripone e narejenim
besedam. Tako n. pr. pridevnik lep lahko dobi samostalniko
pripono -ota: lepota; iz tega samostalnika seje razvil nov pridevnik
s pripono -en: lepoten ali pa z glagolsko pripono: lepotiti; z drugo
pripono -ic-a se je iz iste besede razvil samostalnik lepotica, od tod
spet nov glagol lepotiiti, od tod spet samostalnik lepotienje. Po
taki poti prehajajo besede iz ene vrste v drugo in govorimo predvsem
o imenskih, to je iz imen izvedenih besedah, in o glagolskih, to je
iz glagolskih osnov izvedenih besedah. Ob takem preoblikovanju
postane jezik proen in uporaben za najrazlineje naine izraanja.
Ustvarjanje besed z razlinimi priponami je staro, kolikor dale
nazaj sledimo razvoj jezika. Prvotne pripone so veinoma omrtvele

70
 in se ohranile samo kot okamenine, besed ne doloajo ve ne po
pomenu ne po obliki. Nastajale pa so nove pripone, nekatere z zelo
jasnim pomenom, druge z manj doloenim, zato so nekatere v jeziku
zelo tvorne in razirjene, druge manj. Besedam, ki so izvedene s
priponami ali sufiksi, pravimo izvedenke.
Predpone. Podobno vlogo kakor pripone imajo tudi gla
sovne skupine pred osnovo. Tako n. pr. osnovo voz- lahko raz
irimo v do-voziti, iz-voziti, na-voziti, ob-voziti, po-voziti, pre-voziti,
pri-voziti, raz-voziti, u-voziti, za-voziti, z-voziti; vsaka teh predpon
ali prefiksov daje osnovnemu pomenu drugaen odtenek, drugaen
izraz. e pa razlinim osnovam dodamo isto predpono, dobe raz
lini osnovni pomeni skupno pomensko tanino: iz-liti, iz-rei,
iz-tei, iz-iti, iz-biti, iz-v lei, iz-trgati. S predponami sestavljene
besede imenujemo sestavljenke ali prefigiranke.
Zlaganje. Zloenke so sestavljene iz dveh (ali ve) besed,
katerih samostojni pomen jezik e obuti, a vendar dajeta v zlo-
itvi e poseben, od sestavin razlien pomen. Sestavini sta lahko samo
druga ob drugo postavljeni, lahko pa tudi tesno spojeni, ohraniti
moreta vsaka svoj akcent ali pa prideta pod skupen poudarek:
figa mo, volkodlak. V prvem primeru se sestavini nista sprijeli, pa
vendar imata v pomenu loveka, ki ne dri besede, poseben pomen.
Brez enotnega pomena ni zloenke, zatorej novo mesto ni zloenka,
pa pa krajevno ime Novo mesto. eprav se v pravopisu kae
nagnjenje, da bi se zloenke pisale skupaj, je vendar pisava mono
nedosledna: figa mo, pedenjlovek, laketbrada.
Po zunanjem videzu se dele zloenke na tiri poglavitne skupine:
sklope, velelnike, imenske in glagolske zloenke.
V sklopu obdre sestavine svojo besedno funkcijo, postavljajo se
druga poleg druge in nimajo veznega vokala: nepridiprav, nemani,
pe pot, dolgas, vbogajme, bojast (iz boja oblast), mojster skaza,
moicelj vstaja, pol pti pol mi (netopir), menda (iz menim da),
morebiti, seveda, dveleten, trinonik, poldne.
Velelnike zloenke z velelnikom v prvem delu so precej redke:
cvilimo, kaipot, trinog (ki noge tare), zahvalibogea (vrsta kobilice).

71
Ker imajo v sebi nekaj aljivega, so pogostne v priimkih: Kuripei,
Gazivoda, Tresiglav (Terseglav).
Imenske zloenke so sestavljene iz imen. Oba dela sta povezana
z veznim vokalom -o-, za mehkimi konzonanti -e-: rnolas, rdee-
bradec. Izveine gre za prvotne pridevnike, ele po izpeljavi so iz
njih nastali tudi samostalniki: trmoglav, trmoglavec, trmoglavka,
trmoglavost.
Glagolske zloenke imajo v drugem delu glagolsko osnovo in
stavni pomen: kolovoz je pot, po kateri kola vozijo, konjeder je
mo, ki konje dere, uholaz je ival, ki v uho zleze. Drvosek pomeni
senjo samo, pa tudi drvarja, kraj ali as senje.
Izvor besedi. Ustroj jezika in prastar nain, kako si je lo
vek ustvarjal besede, nam kaejo izrazi, s katerimi je posnel na
ravne glasove. ivalske glasove je po sluhu vkljuil v loveki
jezikovni sestav. Govedo pravi mu, drobnica mekeke, prai
kru, koko koko, od tod s priponami mukati, meketati, kruliti,
koko, koklja, kokodakati. Tako e kukati, kukavica, kikirikati,
inkavec, pie ipd.
Po taki poti znailnega glasu je jezik razvil vrsto besed, n. pr.
bzikniti za oster in nenaden glas pri tekoini, ki se pritisku izmika
skozi pranje; podoben pomen ima brizg ali vrk; vrk posnema
glas bia. Pok je oster glas, pik visok in pk ibek, kakor nerazvit.
S takim posnemanjem naravnih glasov ali po onomatopoiji imamo
v jeziku veliko besed, pa jih zaradi dodanih pripon danes morda ne
obutimo ve. Posnemovalni nain ustvarjanja je e zmerom iv,
ker si lovek skua vse ponazoriti.
Zelo blizu posnemanju znailnega glasu je tudi podvajanje ali
reduplikacija; sreujemo jo zlasti v otrokem govoru. Od tod mama,
papa, baba, deda, teta, tata, brbra, frfra, enja itd. Tako davno
ponavljanje glasu je ohianjeno v glagol (iz gol-gol, prim. golati),
prapor, praprot, plapolati, prepelica, veverica.
Prvotni lovek je rad poimenoval predmete po barvi: sinico, ker
je sinja, rudo, ker je rumena, goloba, olno, elvo, zlato, ker so olte
ali zelene barve. e vekrat je predmetom vzdel ime po znailnosti,

72
ki jo kaejo. Zmija ima luknjo v zemlji, jarec je pomladanek,
molj je dobil ime od tod, ker melje, vol je velika ival, osla in osat
sta ostra, trepetlika trepee, glava je gola, grlo poira, postelja je kup
stelje, pozoj strano zija. To so nekateri viri besednih osnov, vendar
si z njimi lahko razloimo le majhen del besed. Od kod so druge?

Indoevropski prajezik. Primerjava z drugimi jeziki nam

pokae razline sorodnosti, saj je marsikateri koren skupen celi
vrsti jezikov. im dlje sledimo te besede v preteklost, toliko jasneja
je skupnost. Primerjajmo n. pr. tele slovenske, latinske in nemke
besede po glasovni obliki in pomenu:

slov. lat. nem. slov. lat. nem.

brat frater Bruder mi mus Maus

mati mater M utter tri tres drei
no nox Nacht brada barba Bart

Zgornje besede niso morda izposojene, ampak od nekdaj last

teh jezikov. Podobnost ne more biti sluajna, saj je takih besed ve
tiso. Kaejo torej na jezikovno skupnost v pradavnini. Ker se ta
skupnost razteza od Indije prek Irana in obsega vse pomembneje
evropske jezike, govorimo o indoevropskem prajeziku. Iz njega so se
razvili slovanski, baltski, romanski in germanski jeziki, pa tudi grki,
keltski, perzijski in staroindijski.

Praslovanski jezik. Primerjaj v slovanskih jezikih:

slov. srb. hrv. bolg. rusko eko poljsko stcslov.

breza breza breza bereza briza brzoza breza

glava glava glava golova hlava glowa glava
breg breg, brijeg breg bereg breh brzeg breg
dolg dug dlg dolog dlouhy dlugi dlg
glas glas glas golos hlas glos glas

e= ja t; e = jo ; r in rz sta iz mehkega r; v eini pomeni dolg samoglasnik;

= trdi polglasnik.

73
 Slovanski jeziki so si e danes mono podobni. e mnogo blie
so si bili v preteklosti. Tako so pred enajstimi stoletji Rastislavovi
Moravani in Kocljevi Slovenci brez teave razumeli Cirilov jezik
solunske okolice.
Praslovenina, praeina, praruina itd. so bile samo nareja
enotnega slovanskega jezika, p r a s l o v a n i n e .
Slovenska nareja. Primerjaj naslednje besede v nekaterih
narejih (na zemljevidu tev. 35, 26, 2, 19, 45):
Knjino Gorenjsko Lae Ro Cerkno Prekmurje

zvon zgon zgun zun zun zvoun

povem povem povejm povim pavim povejn
noga noga noga noha naa nouga
deset dset dsit daset desit daset
gospod gospot gsput hosput asput gospout
ps ps ps ps pos pas
loveka oweka lavejka oveqa lavika lovoka
jezero j ezer jizeru j izare j izera djazaro
q = koroki k, = priporniki g, a = zelo irok e, o = zaokroeni e.

Po raznih krajih slovenskega jezikovnega ozemlja se danes

govori razlino. Preprosti ljudje ne govore knjine slovenine,
marve svoje nareje. N a slovenskem jezikovnem ozemlju loimo
7 narenih skupin, nareij samih pa kar 45. N a oblikovanje nareij
je vplivala predvsem zemljepisna lega kraja in drubena povezanost
ljudi. Meje narejem doloajo glasovne in poudarne posebnosti.
Noben ivi jezik ni ustaljen, vsak se spreminja po asu in kraju.
Nespremenljivi so le mrtvi jeziki, ki ive samo v bukvah (bukovski
jeziki), ne pa v ljudstvu, n. pr. klasina grina, klasina latinina,
stara cerkvena slovanina.
im dlje v preteklosti sledimo naa nareja, tem manj jih je in
manje so razlike med njimi. Iz tega upravieno sklepamo, da je bil
neko enoten slovenski jezik brez nareij. V priblino takem jeziku
so pisani Briinski spomeniki.

74
 Zemljevid slovenskih nareij po skupinah
i

Po Dialektoloki karti Fr. Ramova

I. koroka: III. rovtarska: 27. medijsko VI. tajerska:

1. ziljsko 28. vzhodno-
15. borjansko 36. bizeljsko-
2. roansko dolenjsko
16. bovko obsotelsko
3. obirsko 29. posavsko-
17. kobariko 37. osrednje-
4. podjunsko 18. tolminsko dolenjsko
tajersko
5. meiko 19. cerkljansko 30. okarsko
38. savinjsko
6. remniko 20. rnovrko 31. osrednje
39. pohorsko
II. primorska: 21. poljansko belokranjsko
40. kozjako
22. kofjeloko 32. privrko
7. rezijansko 23. horjuljsko 33. kostelsko
8. tersko 24. logako VII. panonska:
9. nadiko
10. briko 41. goriansko
11. zahodnokrako IV. dolenjska: V. gorenjska: 42. prleko
12. krako 43. haloko
13. brkinsko 25. notranjsko 34. selko 44. srediansko
14. avrinsko 26. dolenjsko 35. gorenjsko 45. prekmursko

75
 Nareja in knjini jeziki. Mnogo besednih osnov smo torej
prejeli kot staro dediino in jih po svoje oblikovali z razlinimi
priponami. To je temeljna plast naega besedia. Toda jezik
je iv organizem, zatorej se nenehno razvija in spreminja; to lahko
zasledujemo od prajezika pa do narene pisanosti dananjega go
vora. Nareja se po naravnem zakonu edalje bolj oddaljujejo
drugo od drugega v smeri proti popolni osamosvojitvi. Ko bi ne bilo
nasprotnih vplivov, bi se iz vsakega nareja sasoma razvil poseben
jezik. To pa zavira in prepreuje tiskana beseda, skupni knjini jezik
po olah, uradih, radiu in asnikih. Posamezne krajine so danes
iztrgane iz osamljenosti, povezane z modernimi prometnimi sredstvi,
ljudje niso ve tako navezani na grudo kakor nekdaj, po mestih in
v tovarnah se nareja spremeavajo, zlasti pa se je to zgodilo v
osvobodilni vojski. Sredoteni tok je tako moan, da nareja naglo
peajo in gre razvoj v smer nekaknega splonega skupnega jezika.
To jezikovno snovanje in spreminjanje pa ne zadeva samo glasov,
marve tudi besede. Kakor vse ivo se tudi besede rode, ive in
umirajo. Izumirajo navadno le besede (redkeje besedne osnove),
bodisi da niso ve potrebne, ker ni ve tistega predmeta, bodisi da
jih je izrinila moneja beseda. Mo nove besede je lahko v veji
izraznosti, lahko pa tudi v prevladanju tujega vpliva, v manjvred
nostnem obutku ali hlastanju po imenitnosti ipd.
Besede tujega izvora. ivljenje zmerom prinaa potrebo
po novih besedah, ker nas venomer seznanja z novimi predmeti in
pojmi. To se dogaja in se je dogajalo v vseh asih, le tempo je raz
lien : danes, v stoletju tehnike, se kar zgrinjajo, v davnini je bilo
tega brez primere manj, ali bilo je. Nobenega razloka ni razen
asovnega, e so stari Slovani sprejeli kotel in mi danes avto. Eni
kot drugi smo spoznali nov predmet ali pojem, ki ga je prinesla
civilizacija, in temu je bilo treba dati ime. Lahko bi ga bili naredili
iz domaih prvin, toda lagodnost prevzemanja je zmagala nad napor
nim iskanjem, zato smo hkrati z novim predmetom sprejeli tudi tujo
besedo zanj. Tako se znajdejo na isti rti najstareje izposojenke in
najmlaje tujke, recimo hia in radio. Razloek je samo v tem, kako
dolgo je beseda v jeziku in koliko jo je le-ta e prienail, ji dal po

76
svojih glasovnih zakonih domao obliko. Ko bi bili besedo radio
sprejeli pred nekaj tiso leti, bi se danes najbr glasila raj.
Kulturne besede. Iz gornjega je oitno, da so izposojenke
in tujke najraji kulturne besede. Te seveda morejo imeti zelo raz
lien izvor, ker so lahko:
1 . dedna osnova tujega jezika; to so po navadi poimenovanja za
tuje ivali, rastline, predmete: gumi, aj, kumina, kava, limona, po
marana, lev, kamela, jopa, kelih, sobota, binkoti;
2 . umetno narejene besede, sestavljene ponajve iz grkih in
latinskih prvin: filozofija, avtomobil, poezija, realizem, helikopter,
aerodrom, motorizacija itd.;
3. poimenovanje po kraju, od koder predmet izhaja: majolika
(otok Majorka), pergament (mesto Pergamon), padvan (Padua),
romar (Roma), bajonet (Bayonne), vinar (Wien), tolar (Joachims-
taler), furlanka (sekira);
4. poimenovanje po osebi: francoski zdravnik in politik Guil-
lotin je predlagal uporabo stroja za morjenje obsojencev, da bi im
manj trpeli, in to je bila giljotina; angleki general Havelock je baje
nosil tako suknjo, ki ji danes pravimo havelok; zavetnik vrtnarjev
sv. Fiakrij je dal ime hotelu v parikem predmestju, kjer so najprej
vpeljali posebne vozove za prevoz gostov v mesto in nazaj fia-
karje; francoski diplomat Jean Nicot je 1560 kot poslanik v Lizboni
prvi poslal tobak na francoski dvor, od tod beseda nikotin; rapnel
je izumil angleki general Shrapnel.
Slovenci smo v stoletjih v samosvojih drubenih, gospodarskih,
politinih in kulturnih razmerah prevzeli mnogo novega v svoj
jezik, dokaz asa in okolja, v katerem je jezik snoval. Proti dobam
mone domae tvornosti imamo dobe monega tujega vpliva. Tuje
blago v naem besednem zakladu lahko delimo na tri poglavitne
skupine.
Izposojenke. V starini prevzete besede, ki jim je jezik e
dal domao glasovno obliko, imenujemo izposojenke. To so
ljudske besede. Prve izposojenke imajo Slovenci e iz asa, ko so
e iveli za Karpati v praslovanski skupnosti, najve od Germanov,

77
Grkov in Rimljanov: breskev, bukev, cerkev, cesar, enja, deska,
hia, hleb, hlev, holm, izba, km et, knez, kotel, kupiti, lev, me, mezda,
ocet, osel, penez, srajca, steklo, vadljati, vino, vitez, vpiti. Nekatere
besede so priromale iz daljnih krajev, to so prave svetovne popot
nice, ki so obiskale mnogo narodov: hruka (kurdsko), hmelj (fin
sko), knjiga (asirsko), konoplja, kostanj (armensko), kafra (indijsko),
kava (arabsko), papir (egiptovsko).
Po naselitvi v sedanji domovini so si Slovenci izposojali nove
besede najve iz stare in srednje visoke nemine: ajda, bakla, barva,
bergla, bogati, branjevec, ebula, eplja, op, umnata, dea, doneti,
dreviti, fara, figa, fiol, f leten, garati, gro, hip, irhast, izba, jane,
jeklo, jenjati, jerbas, jeprenj, kaja, kaa, klavrn, krempelj, krom
pir, krona, kuga, kuhati, kuhinja, kumara, kunec, kutina, leerba,
liko f lina, lopa, lug, luknja, made, malha, malik, mar, marnja, menih,
mitnica, mojster, mojkra, mora, mornar, monja, mula, murva, nagelj,
nor, ohrovt, omara, opica, pavola, peat, pega, pehar, pek, pesa, pipa,
plav, pogum, ponev, post, presta, prieljc, pruka, punt, puka, pupan,
rabelj, raevina, regrat, reva, ribati, risati, rob, ruta, skedenj, skodla,
skrinja, skuta, apelj, ema, ipa, kaf, karje, kiliti, koda, krat,
olen, pila, pranja, trena, truca, trukelj, trata, trop, tvegati,
ubogati, udinjati, ura, vajet, valpet, varati, varovati, vatel, vice, vinja,
voiti, aga, lindra, veplo itd.
Od Romanov imamo: ara, bajta, barantati, biri, bisaga, brenta,
bron, bua, burkle, cekin, cokla, elada, ena, ok, dacar, denar,
dota, fant, fuina, golida, goljuf, hlae, jetika, kapa, koleraba, kopun,
kotrun, kreda, krtaa, kum, ljuljka, lovor, manjkati, meta, miza, mi
lja, mutast, neplja, olje, okobal, pea, peati se, peljati, piel, pladenj,
podgana, pogaa, pomarana, pratika, raun, radi, rman, sak, solata,
sold, som, skleda, estilo, krlat, ola, karpa, katla, tabla, tucat,
una, ara, id, oga. Tudi to je precej obilen dele, vendar se z nem
kim ne da primerjati. Ker smo se od te strani utili jezikovno manj
ogroene, puristi niso tako zatirali romanskih izposojenk. Precej
ve jih je seveda v zahodnih narejih.
Iz madarine imajo nekaj ve besed samo vzhodna nareja, v
knjini jezik jih je prilo le m alo: beteen, butara, gazda, hasniti,

78
kip, kuma, lopov, oproda, orjak, pajolan, pajda, s o b a , tolovaj.
Neprimerno ve so vzeli Madari od nas. Besede iz madarine so
prile k nam veinoma preko hrvaine, iz turine pa menda vse:
bedak, budalo, ekan, ime, jarek, j u ri , klobuk, koroba, otor,
tabor, telega, tolma, top, topor, torba, tovor, ep.
V pozneji dobi, po priselitvi, ko je bil vpliv nemkega
okolja zmeraj moneji, gospodarska in drubena veljava domaega
loveka in jezika pa zmerom manja, se je v naa nareja razlila
obilica tujega besedja, celo isto vsakdanjih izrazov, ki so izpodrinili
stare domae. Vseh teh besed jezik ni utegnil toliko prebaviti, da
bi bile postale vredna in potrebna sestavina. Mnoge med njimi so
ostale kar nepredelane, da se rabijo vsevprek kot nepregibni pri
devniki in prislovi: glih, leht, iher,fa jn , fov. To so mlade izposo
jenke iz nemine. V narejih jih je vse polno. Ohranile so germanski
obraz, zatorej niso nae in niso dovoljene ne v knjini ne v vsakdanji
rabi. Mnogo jih je rabil Trubar, ker mu je lo za umljivo izraanje,
ne pa za lepoto jezika; tudi ni utegnil iskati, preve se mu je mudilo.
Zato je vasih nemeval celo tam, kjer je ljudstvo rabilo lep doma
izraz. Ko so njegovi nasledniki in pozneji rodovi jeli iskati im-
boljo podobo knjinega jezika, je bilo takoj utiti voljo, da se nepo
trebnih izposojenk otresemo, kolikor se le da, in si ustvarimo kar
najisteje izrazilo. To ienje se nadaljuje poslej do dananjega
dne. Nekateri ga zaniljivo imenujejo purizem, pa je le naraven od
por prehudim ranam, zadanim od nemkega vdora. M orda res ta
ali oni purist predale zaide, prizadevanje na sebi pa je vendarle
zdravo.
Slovanske izposojenke. Br ko je nareje postalo knjini
jezik, je moralo ustrezati vse vijim zahtevam kakor vsakdanja
govorica, postati je moralo zmono izraziti tudi najglobljo misel
in najtanje ustvo. Besedni zaklad nareja je zadostoval samo do
tlej, dokler je bil narod na nizki stopnji omike. Ker so pisatelji poleg
tega e jeli odklanjati nemke izposojenke, seje postavilo vpraanje,
od kod jemati nove izraze. e od prvega zaetka so radi poudarjali
slovansko jezikovno skupnost in jim je bila slovenina oblika tega
jezika, kakor se govori po Kranjskem, Korokem, tajerskem in

79
 Primorskem. V 19. stoletju je ta zavest slovanske skupnosti pognala
mnogo doloneje elje v ilirskem gibanju. Kaj uda, da so pisci
posegli po besediu drugih slovanskih jezikov in ga presajali
v slovenski knjini jezik. Sprva so to delali previdno in po potrebi,
v drugi polovici 19. stoletja pa se je po naih asnikih razlila cela
povodenj nepotrebnih slovanskih izposojenk, nekaj iz politinih
nagibov, nekaj iz hlastanja po imenitnosti. Tako se je na knjini
jezik usmeril proti nekemu meglenemu slovanstvu in se brez potrebe
oddaljil od slovenske ljudske govorice.
Kakor so romanski jeziki jemali knjine besede iz latinine,
svojega bukovskega jezika, tako smo Slovenci jemali iz stare cer
kvene slovanine: mitnica, prestol, prosveta, stolp, vestnik, zavesa,
ezlo, rtev, rtvovati itd.
Mnogo tevilneje so srbske in hrvatske izposojenke, ki sojih na
plavili ponovno nastopajoi valovi ilirizma: bolest, ar, lan, diven,
javen, krasen, krut, oporoka, razkoen, sidro, smatrati, usoda, ve,
znaaj itd.
e od Vodnikovih asov smo prevzemali tudi ruske besede: in,
iskren, izreden, nagrada, nadzornik, napev, nareje, odobriti, pre
mirje, proizvod, skromen, slog, sposoben, strast, udoben, uspeh itd.
S ehi smo imeli v 19. st. dobre zveze, od tod izposojenke geslo,
vaen, uradnik, vojak, milo, pivo, zvok, bajka, godba, kolek, lepenka,
naslov, obinstvo, pojem, pozor, stroj, tovarna, vloga itd.
Najmanj smo vzeli iz poljine: strog, ustava, vpliv.
Zlo ni bilo v tem, da smo si izposojali izraze, ki jih sami nismo
imeli, huje je bilo, da smo z nepotrebnimi izposojenkami izrivali
domae besede. Zatorej bomo mirne due rabili tiste, ki zanje nima
mo slovenskega izraza, nadalje takne, ki so prevzele e kakno
pomensko tanino, pa tudi vse tiste, ki so se v dolgi knjini rabi
uveljavile. Pri uvajanju novih pa je treba kar najstrojega merila.
Tujke. Mlade besede, sprejete zlasti iz klasinih in roman
skih jezikov ter iz angleine, imenujemo tujke. Vstopajo s tiska
no besedo, niso ljudske in se ne ravnajo po slovenskih glasovnih
zakonih. Zanje je znailno, da so mednarodne kulturne besede,

80
prinaa jih nagli razvoj znanosti in tehnike. Najbolj rabljene pre
hajajo iz asnikov tudi v ljudski jezik.
Dananja poplava tujk dela preglavice vsem knjinim jezikom.
Razume se, da se v znanstvenem jeziku obilneje uporabljajo kakor
v leposlovju, kjer bi kazalo njih rabo omejiti na neogibno potrebo.
Za vse primere velja pravilo: kadar imamo popolnoma ustrezno
domao besedo, ne bomo rabili tujke; e pa je domaa beseda samo
za silo skovana, e nima istega pomenskega obsega kakor tujka ali
e zveni prisiljeno, je raba tujke dovoljena.
Kratice. FLRJ, LRS, ZK, MLO, SNOS. Podobne kra
tice se zlasti v najnovejem asu mnoijo, so pa znamenje naglega,
razgibanega toka javnega ivljenja. Kakor da noemo izgubljati
asa z govorjenjem, ker nas tako nujno klie delo. Nekatere izmed
teh kratic so postale e pravi samostalniki, posebno, kadar so lahko
izgovorljive in se dajo pregibati (n. pr. Nama). D a so samo kratice,
spoznamo le e po veliki zaetnici. e bi se kratice preve razpasle,
bi mogle spaiti jeziku domao podobo.

81
 OBLIKOSLOVJE

Uvod
V jezikovni uporabi odbiramo besede po njihovem pomenu. Ta
je doloen z osnovo in priponami vseh vrst. Odbiranje je v skladu
s tem, kar bi radi povedali, opravlja pa ga spomin. Toda za vezanje
besed v smiselne enote ni dovolj, da postavljamo besede drugo poleg
druge, pravi pomen nam dajo le tedaj, e so povezane med seboj
v doloeni sovisnosti. Besede sin delati stroj lahko poveemo v
pomensko zelo razline smiselne enote: Sin dela stroj. Sin dela s
strojem. Sin dela pri stroju. Sinu dela stroj. Pa e vrsta manj razlinih:
Sinova delata stroje. Sinovi so delali s stroji. Sinovom bodo delali
stroji itd. V teh zvezah se smisel spreminja po medsebojnem raz
merju besednih pomenov. Izraa se z izpreminjanjem oblik v kon
nicah in z dostavljanjem pomonih besed, recimo pri, s v zgornjih
zgledih. Pri vezanju besed v smiselne enote se torej nekatere besede
oblikovno spreminjajo. Oblikoslovje nam mora razkazati vso pisano
mnoico besednih oblik, pomene teh oblik pa nam razlaga skladnja.
Oblike besed in njihova vloga so torej prav razumljive ele iz smisel
nih zvez. Ob pregledovanju oblik v slovnici moramo imeti to zmeraj
pred omi, zakaj jezik si ni nikoli ustvaril teh oblik po obrazcih in
vrstah, kakor jih sreujemo v slovnici. Te obrazce in vrste je zaradi
preglednosti izdelala ele slovnica po zakonitostih, ki jih je odkrila
v jeziku.
Oblikoslovje nam podaja p r e g i b a n j e ali fleksijo besed. Kako se
je to v jeziku razvilo, nam iz ohranjenih jezikovnih spomenikov ni
razvidno. Sreujemo ga e v najstareji dobi v dvojni obliki: s k l a
n j a t v i ali deklinaciji pri imenih in s p r e g a t v i ali konjugapiji pri

82
glagolu. K tema dvema moramo dodati s t o p n j e v a n j e ali kompa
racijo z obrazili pri pridevniku. Poudarili smo e, da je oblikovne
pripone ali o b r a z i l a treba loiti od pomenskih. Zatorej moramo
poleg pomenskih pripon pregledati pri razlinih besednih vrstah e
razlina obrazila. Za nekatere oblike je znailno to, da so brez
obrazila, ker se jim je v jezikovnem razvoju izgubilo; to je drugoten
pojav, ki pa je danes zanje enako znailen kakor za druge njihovo
obrazilo.
V sklanji in spregi loimo posebna obrazila za izraanje tev il a.
Tako loitev sledimo dale nazaj v indoevropski prajezik. Loimo
oblike za eno, dve ali ve stvari; take oblike imenujemo e d n i n o ali
singular, d v o j i n o alidualin m n o i n o aliplural. V slovenini smo
ohranili dvojino, skoraj vsi drugi indoevropski jeziki pa so jo v
dananji obliki izgubili. Tako po samih oblikah samostalnika in
glagola lahko spoznamo, ali merimo na eno, dve ali ve stvari:
Stroj brni. Stroja brnita. Stroji brnijo. Delavcem dajte kruh, naro
dom svobodo! Pognali so stroje, da je zagrmela delavnica.
N a podoben nain si je jezik ustvaril tudi monost, da v jeziku
loi spol. V naravi ga je loil pri bitjih in ga hotel izraziti tudi v
jeziku. Za poimenovanje najblijih vrst bitij sije naredil samostojno
osnovo za moke in enske: mo ena, oe mati, brat sestra,
sin hi; bik krava, prai svinja, konj kobila itd. Toda
e vekrat je razvil iz iste osnove loitev samo s pripono: sosed
sosed-a, kmet kmetica, upan upanja, pevec pevka; oven
ovca, kozel koza, pes psica, srnjak srna, volk volkulja
itd. Od tod je loevanje stvari po spolu v jeziku prelo tudi v stavno
zvezo, tako da so sovisne oblike (pridevnikov in delenikov) dobile
tudi razlina obrazila, po spolu skladna z ustreznimi samostalniki.
Tako se je razvil s l o v n i n i s p ol in so samostalniki oblikovno
postali mokega, enskega ali nobenega, t. j. srednjega spola ali
maskulinum, femininum in nevtrum. To prvotno loitev samostal
nikov po spolu smo iz starih asov ohranili v slovenini do danes.
Pomni. Na znatnem ozemlju seje v narejih izgubil srednji spol pri samostalnikih,
kakor so ga izgubili n. pr. romanski in nekateri drugi indoevropski jeziki. V slovenski
knjini rabi je sicer loitev oblik za srednji spol e splona in trdna, vendar se nareni
vplivi pogosto kaejo zlasti pri oziralnih zvezah. Odkar je ga nadomestil staro obliko
za srednji spol je , se redno berejo zveze, kakor: Z jadrom, ki ga ima obeenega na vi
sokem jamboru namesto doslednega ...k i ga ima obeeno..., kar bi se nam zdelo kar
nenavadno. Od tod prodira v zveze, kakor:... je videl naslanjalo, na katerega se je
naslanjal ali Orest je storil hudodelstvo, za katerega mu bogovi morajo dati odvezo,
ki so e zmerom napane.

V vezanju samostalnikov z glagoli in med seboj sreujemo za

vsako tevilo po est oblik, s kakrnimi doloajo medsebojno raz
merje. Pravimo jim s k l o n i ali kazusi. Vloge posameznih sklonov
so mnogotere, a razlaga teh sodi v obravnavo miselnih zvez, ker so
le iz njih razvidne. Sklonske oblike imajo samostalniki in samo-
stalni zaimki, v zvezi z njimi pa tudi sovisne pridevne oblike (pri
devniki, tevniki, zaimki, deleniki). V oblikoslovju nas zanima
nain, kako so si posamezne skupine teh besed izdelale oblike za
sklone in se tako uvrstile v s k l a n j a t v e ali deklinacije; le-te so se
razvile po zunanji podobnosti in predvsem po spolu.
Pri glagolu si je spregatev ustvarila o s e b n a o b r a z i l a , da
razloi v vseh treh tevilih osebe, poleg tega pa a s o v n e oblike,
da oznauje as dogajanja. Lastnost dovrnosti in nedovrnosti ne
gre toliko v oblikoslovje kolikor v besedoslovje, ker sega e v
pomen sam. Pa pa menjava glagolskih pripon v nedoloniku,
sedanjiku in velelniku sodi v oblikoslovje, ker pomena v niemer
ne spreminja, marve samo vlogo v vezanju. Razen asovnih raz
merij izraa glagol s posebnim oblikovanjem e n a k l o n e in n a
ine. Vlogo in pomen vseh teh oblik pa obravnava skladnja.
Poleg sklanjatve in spregatve sodi v oblikoslovje tudi s t o p n j e
v a n j e z obrazili ali komparacija, kakor je ohranjena v slovenini
pri pridevniku.

Samostalnik (substantiv)
Splono

Kaj je. N a stara leta seje volk spokoril. Vest gaje pekla, ker je
bil poklal toliko ovac. Priblial seje torej staji in nagovoril pastirja:
Ni ve noem iveti od ropa. Obljubi mi, da te bo skrb za mojo
hrano, pa ti bom sluil zvesto kakor pes! Poslej ti bo spanec miren,

84 .
ne bo se plail ob vsakem umu. Pastir mu je odgovoril: Ej,
spokornik moj ljubi, pokai zobe l Menda se jim pozna starost, od
tod tvoj kes. No in dan sem stal na strai, pes in palica sta mi bila
zvesta tovaria, oko in uho dobra stranika. Vidi, v navado mi je
prilo to delo, v meso in kri. Tvoja krivda je, da mi nisi ponudil
miru, ko ti vid in sluh e nista opeala. Zdaj pa kar pojdi, zakaj
roka me srbi in tam v kotu je gorjaa!
Besede volk, ovca, staja itd. zaznamujejo predmete, besede leto,
vest, rop, skrb itd. zaznamujejo pojme.
Besede, kijih vzdevamo predmetom in pojmom, so samostalniki.
Delitev. a) France Preeren, Triglav, Ljubljana, Sava;
b) gospod, list, kamen, zver;
c) gospoda, listje, kamenje, zverjad;
) elezo, pesek, kruh, sol, vino, ito.
Imena dajemo: a) posameznim osebam ali reem l a s t n a
im ena;
b) vrsti enaknih oseb ali rei o b n a i m e n a ;
c) ve osebam ali reem skupaj s k u p n a i m e n a ;
) snovem s n o v n a imena.
Spol. 1. a) sosed, delavec, lastnik; no, sad, sadjevec, ronik;
b) soseda, delavka, lastnica; jablana, njiva, vonja; lastnost,
ped, vez, kost, ronost;
c) delo, jabolko, kolo, drevo; drevje, polje, sadje; vreme, tele.
Pri vseh samostalnikih ne moremo doloiti spola po naravi;
loimo ga po s l o v n i n i o b l i k i in rabi besede. V slovenini
so samostalniki po slovnini delitvi v splonem:
a) mokega spola, e se v imenovalniku ednine konujejo na
soglasnik in imajo v drugem sklonu obrazilo -a ali -u ;
b) enskega spola, e se v imenovalniku ednine konujejo na
obrazilo -a ali pa na soglasnik in imajo v rodilniku obrazilo -e, -i ;
c) srednjega spola, e se v imenovalniku ednine konujejo na
obrazilo -o ali -e.

85
 2. Sosedov Joa je bil zvest sluga sodniku. Na oa pri uljnjaku
sede. Stari vojvoda in njegov oproda sta odjezdila na grad.
Nekatera imena za moke osebe se konujejo na -a, pa je
naravni ut moneji kakor slovnini, zato so samo mokega spola.
Med ljudstvom ivi mnogo takih imen: Matija, Luka, Jaka itd.
Pri takih samostalnikih se ravna spol samo po naravi.
3. Dekle je po vodo la. Vedno bo slovelo slovensko dekle.
Fante nemarnz, ves dan bi leal. Fante je mislilo, da sme vse.
Leee tiskani samostalniki so po slovnini obliki srednjega, po
naravi pa mokega ali enskega spola. Rabijo se taki samostalniki
v obeh spolih, v srednjem vekrat z zaniljivim pomenom.
Pri nekaterih samostalnikih se torej spol ravna po naravi a li po
slovnini obliki (obrazilu).
4. iroka je pot v pogubljenje. To je bil res pravi kriev pot.
Mlada pota. Tatu so e na sledu. V snegu je nova sled zajca.
Mo je nosil za dober laket dolgo brado. Odreite mi za dve lahti
platna! Bil je na lovu; vrnil se je z obilno lovjo. Govedo -a in
goved -i; obrt -a in obrt -i; brki -ov in brke brk.
Nekateri samostalniki menjavajo spol in obrazila.
tevilo. 1. Dokler prosi, zlata usta nosi. Ali so duri res
zaprte? D a, tudi vena vrata sem zaprl. Drva so pri pei na tleh.
Tu mojim se goslim vsi udite vi. Jasli so polne. Moral sem skozi
troje vrat, da sem dobil pravo sobo.
Leee tiskanim samostalnikom ne more najti ustrezne ednin
ske oblike. Rabijo se samo v mnoinski obliki, a pomenijo tudi en
sam predmet. Ni se ne loi ednina od mnoine, e reem: Na vsa
u sta je zijal, in: Vsa u sta v dvorani so zijala vame. Tu razbiramo
tevilo po pomenu, ne po obliki. tevilo izraamo pri takih samo
stalnikih z loilnim tevnikom (gl. str. 163).
Take samostalnike rabimo le v mnoinski obliki; pravimo jim
mnoinski samostalniki pluralia tantum.
2. Roke iri, pada. Nehaj e vendar, saj me e uesa bole. Oi
so mu gorele, nozdrvi so plale, ustnice so bile trdo stisnjene, lica

86
rahlo pobledela ves obraz je razodeval razburjenost. Rahlo se
je pozibaval, kakor da se mu ibijo kolena in mu bodo zdaj zdaj
odpovedale noge. Ti evlji so mi premajhni. Nogavice so raz
trgane. Ti kornji so e novi. Rokavice sem pozabil. Copate obuj!
Oslepel je na obe oesi. Res je siromak, izgubil je obe roki in
obe nogi. Kaj si na obe uesi gluh? Ne bi rekel, ko bi bil izgubil
obe rokavici, a kaj naj ponem z eno samo?
Kadar govorimo s p l o n o o delih telesa ali o stvareh, ki
jih imamo po dvoje, jih rabimo v mnoini, le kadar hoemo po
udariti obojnost, jih rabimo v dvojini. e reem: Tu sta dva
evlja, igava sta?, bo vsakdo mislil na dva izgubljena evlja, ki
nista par. Kadar mislimo na dva para evljev, pravim o: dvoji evlji.
Zato splono rabimo v takih primerih loilne tevnike kakor pred
mnoinskimi samostalniki.
3. a) Sol je slana. isto zlato. Na vsakdanji kruh. N a mizi je
bilo troje vino. ito je drago, naj e bo penica ali r.
Kadar splono govorimo o snoveh, jih rabimo le v ednini. e
imamo v mislih doloene dele kake snovi, moramo to posebej
izraziti, n. p r.: pet hlebov kruha, dananje mleko, kos sira, tri koke
sladkorja; e hoemo oznaiti razline vrste iste snovi, rabimo
loilne tevnike, n. pr.: dvoji kruh, bel in rn; troje vino; pridelal
je etvero ito: penico, r, koruzo in oves.
b) Dolenjska vina so lahka. V steklenicah so bile razline soli.
Kadar se taja sneg, naraajo vode. Zabuale gore, zaumeli lesi.
ita lepo kaejo, le ri so polegle. Trave so lepe.
Nekatera snovna imena rabimo tudi v mnoini, a v nekoliko
druganem pom enu; vasih mislimo na tako razline vrste, da nam
enotnost snovi ni ve pred omi; vasih pa zaznamujemo kar kraj:
vode je skupna oznaba za vseh vrst studence, potoke in reke;
lesi so gozdovi; ita so itna polja; trave so trate, travniki; ri so
njive z rjo.
Snovna imena v mnoini kaejo na razlinost vrste ali pa imajo
prenesen pomen.

87
 Sklanjatev

Sklanjanje. Gora je zelena. N a goro, na goro, na strme vrhe!

Tam za deveto goro. N a gori kres gori. Rad je hodil po gorah.
Zarja vstaja za gorami. Gore poznam.
Most vee dva bregova. Enajsta ola pod mostom. Proti mostu
se je valila umazana voda. Sredi Ljubljane so trije mostovi skupaj.
Voda je pobrala vse mostove. Mostu e manjka en opornik.
Na skali grad, v gradu gospod, pod gradom tlaan.
Leee tiskani samostalniki gora, most in grad imajo razline
oblike, dasi pomenijo zmeraj isto stvar. Kadar veemo besede v
stavek, jim spreminjamo oblike, kakor zahteva misel in zveza.
Pravimo, da besede pregibljemo. Pri samostalniku imenujemo tako
pregibanje s k l a n j a n j e (deklinacijo), samostalniki se sklanjajo,
to je, dobivajo razlina obrazila.

Skloni. Lipa je bila naim prednikom sveto drevo. Tako e

dandanes skoraj ni veje vasi, ki bi ne imela mogone lipe za
sredie. Med ljudstvom gre glas, da strela lipi ni nevarna. Lipo
radi zasajajo, ker daje gosto senco in je kljub mehkemu lesu kaj
trdoiva; lipov cvet pa je dober za aj. A ne samo lovek, z lipo
se okoria tudi drobna ival. Le postoj spomladi pri lipi, kadar
je v cvetju, in posluhni, kako brnenje prihaja iz vej! Pozdravljena,
lipa!
Ali ve, kaj pomeni beseda brati Si e obutil, kdor nima
brata, kako zelo ti ga marsikdaj manjka? Koliko lae bi ti bilo,
ko bi mogel razumnemu bratu potoiti skrb, ki te tare! In ti, ki
ima dobrega brata, ali pomni, kolikokrat si se v bridkih urah
zaupljivo zatekel k njemu in, e pri nikomer nisi nael pomoi in
tolabe, pri bratu si jo? Z bratom vesel, z bratom alosten, kaj ne
daje to ivljenju dvojne vrednosti? Tako je, brat moj!
Kadar hoemo doloiti samostalniku v stavku sklon, si po
magamo lahko z vpraanji; ta so za isti sklon zmeraj enaka ne
glede na spol in tevilo samostalnika; vpraujemo pa z druganim
vpraanjem po bitjih kakor po stvareh.
 Vsako tevilo ima po est sklonov v stalnem vrstnem redu.
Zaznamujemo jih s tevilkami, s slovenskim ali latinskim imenom:
Skloni Bitje Stvar

1. imenovalnik kdo je? brat kaj je? lipa

nominativ
2. rodilnik koga ni? brata esa ni? lipe
genitiv
3. dajalnik komu da? bratu emu da? lipi
dativ
4. toilnik koga vidi? brata kaj vidi? lipo
akuzativ
5. mestnik pri kom? pri bratu pri em? pri lipi
lokal
6. orodnik s kom? z bratom s im? z lipo
instrumental

Pri ogovoru in vzkliku rabimo zvalnik (vokativ); ta v slovenini

nima ve svoje oblike in je enak imenovalniku. V stavku nima
posebne vloge, ker se rabi samostojno brez zveze s povedkom ali
z drugimi besedami.

Sklanjatve. Primerjaj obrazila v posameznih sklonih ednine

naslednjih tirih samostalnikov:
I. lipa lipe lipi lipo pri lipi z lipo
II. kost kosti kosti kost pri kosti s kostj
III. rak raka raku raka pri raku z rakom
IV. mesto mesta mestu mesto pri mestu z mestom

Sklanjatve doloamo po spolu in po obrazilu v edninskem

imenovalniku. V slovenini loimo tiri sklanjatve:
I. samostalniki z obrazilom -a,
II. samostalniki enskega spola brez obrazila,
III. samostalniki mokega spola brez obrazila,
IV. samostalniki z obrazilom -o ali -e.

89
 I. s k la n ja te v : S a m o s ta ln ik i z o b r a z ilo m -a
Poudarek na osnovi. Lipa je bila e zelena. Ti kazal si njiv
mi plodove. Golobje nad hio goreo omamljeni kroijo. Z duhom
za zadnjimi zvezdami grabimo. V senci se tvoji ljubo je na mehki
travi lealo. Naprej, zastava slavel Bridke se sablje bliskajo. Nao
staro sivko smo prodali danes.
Najve samostalnikov z obrazilom -a ima stalni poudarek na
osnovi. Sklanjajo se po zgledu lipa.
Sklon Ednina Dvojina Muoina

1. lipa lipi lipe

2. lipe lip lip
3. lipi lipama lipam
4. lipo lipi lipe
5. pri lipi lipah lipah
6. z lipo lipama lipami

Premini poudarek. 1. Glej, pribita mu je noga. K ar storile

so roke, to z nogami potepta si. Vi najlepe zemlje nekdaj ste orali.
Z jasnega sonce neba sije na mlado zemljo. Moj up je el po vodi.
Ali somov vojska pod vodo ne mine. Le urno, le urno obrni pete l
Veslaje pa ribi ozira srepo se v vrtenje voda.
Dvozloni samostalniki, ki imajo v osnovi o ali e, noga, roka,
voda, k osa, rosa, osa, k oza, p ola, pronja, monja, toba zemlja,
peta, ena, sestra, vea, metla itd., imajo v nekaterih sklonih poudarek
na osnovi, v drugih pa na obrazilu; pravimo, da imajo premini
poudarek. Sklanjajo se po naslednjem zgledu.
Sklon Ednina Dvojina Mnoina

1. gora gori (gore) gore

2. gore gora gora
3. gori gorama goram
4. goro gori (gore) gore
5. pri gori gorah gorah
6. z goro gorama gorami

90
 2. Mladost je zdaj moja bujno glavo pbvesila. Valjhun ravna
po svoji slepi glavi. V oeh se solze zableste. Migala s suho brado.
Obla je vse vrste, a njega ni bilo. Pes ima bolhe. Pluga nima ne
brane. N a Gorenjskem so bele ceste. Koza pleza po skalah. Cvetje
iz tujih deela.
Premini poudarek imajo tudi redki drugi samostalniki. Oblike
s preminim poudarkom so omejene le na nekatere sklone; radi
jih uporabljajo zlasti pesniki v verzu.
Pomni. Samostalnike s preminim poudarkom sme poudarjati tudi po zgledu
lipa; vendar bi izguba preminega poudarka kodovala voljnosti in zvonosti slo
venskega jezika. Celo v mnoinskem rodilniku rok, nog se e izgovarja irok vokal,
vendar ta izgovor ni priporoljiv.

3. Kakor maek je: zmeraj ti pade na noge. Sonce je zalo za

goro. Koliko hoe na rok o l Radoveden je stopil v veo. el na
jezero je pit, a na brado je pozabil. Skoil je v vodo na glavo. Pri
letel je na pete. V zemljo se je udrl. Stopi no malo v veo!
Predlog esto potegne premini naglas k sebi; pri tem postaneta
e in o v osnovi ozka.
Poudarek na obrazilu. Po dolinah so se e zmeraj vlaile
megle. Lu sveti v temi, a tema je ne vidi. Po polju se vije samotna
steza. Uel jim je po gozdnih stezah. Testo je v nekah.
Samostalniki, ki imajo v osnovi polglasnik, imajo poudarek na
obrazilu. Sklanjajo se po zgledu steza .
Sklon Ednina Dvojina Mnoina
1. steza steze (-i) steze
2. steze (-e) steza steza
3. stezi stezama stezam
4. stezo (-o) steze (-i) steze
5. pri stezi stezah stezah
6. s stezo (-o) stezama stezami
Tako se sklanjajo tudi peka, deska, beva, guba, trska, mezda.
Pomni. Tudi tukaj prihaja edalje bolj v navado poudarjanje na osnovi, v nekaterih
sklonih je e splono v rabi.

91
 Posebnosti. 1. a) V mnoinskem rodilniku se je zaradi la
jega izgovora vrinil v zadnjem zlogu polglasnik: dekel, iker, vider,
kapelj, tekem, proenj (namesto dekl, ikr itd.); brez polglasnika
piemo hruk, gosk , zdrab, tovarn;
b) polglasnik se je okrepil v a: ovca ovac, deska desak ,
treska tresak;
c) polglasnik pred j je dal i : ladja ladij, skorja skorij, zarja
zarij; tudi pred c je i : luca luic, ivalca ivalic, klopca
klopic, vrvca vrvic;
) beseda ima rod. mn. besed ali besedi.
2. Samostalnik gospa se sklanja takole:
E d.: gospa gospe gospe gospo pri gospe z gospo
D v.: gospe gospe (-a) gospema gospe pri gospeh z gospema
Mn.: gospe gospe (-a) gospem gospe pri gospeh z gospemi.
3. Samostalnika mati in hi se v ednini sklanjata takole:
mati matere materi mater pri materi z materjo
hi here heri her pri heri s herjo.
V dvojini in mnoini se sklanjata po zgledu lipa, vendar so v rabi
tudi oblike s preminim poudarkom: hera, heram, herah, herami.
4. Samostalnika boa, oboa se glasita v mnoinskem rodilniku
boj, oboj.
Lastna imena. 1. Breice, iz Breic, v Breicah; Begunje,
iz Begunj, v Begunjah; Poljane, iz Poljan, v Poljanah; Rue, iz Ru,
v Ruah; Borovlje, iz Borovelj, v Borovljah; Gorje, iz Gorij (tudi: iz
Gorjan), v Gorjah; Jesenice, z Jesenic, na Jesenicah.
Mnoinska krajevna imena enskega spola se sklanjajo po zgle
du lipa.
Pomni. Pri krajevnih imenih na -e moramo paziti, ali niso morda edninska
(srednjega spola), kakor Preserje iz Preserja, Grosuplje z Grosupljega itd.

2. a) Ivanka, Ivanke; Lucija, Lucije; Kobilca, Kobilce, od Ivanke

Kobilce, o Mariji Stupici;
b) Julija Primic, o Juliji Primic; berem Zofko Kveder; pri Ilki
Vate beremo;

92
 c) Primeva, Vatetova, ernejevo je uniilo taborie, o Kobilevi.
Imena in priimki za enske osebe se ravnajo po tehle pravilih:
a) e se konujejo na -a, se pregibljejo kakor enaka obna imena;
b) e je poleg imena moki priimek, se sklanja le ime; c) e je moki
priimek brez imena, ga rabimo z obrazilom -ova.
Pomni. Nekatera tuja imena z nenavadno obliko se ne sklanjajo: Fides, Lili,
Dolores itd.

II. s k l a n j a t e v : S a m o s t a l n i k i . sp. b r e z o b r a z i l a
Poudarek na osnovi. 1. a) Nae ivljenje je kakor na niti.
Pamet je bolja kakor amet. Mladost je norost, starost je alost.
Jesen razgrinja sive pajolane.
b) Kolikor glav, toliko misli. Pesem mila se glasi. Brez pesmi bi
bilo alostno na svetu. Oi so sijale v ljubezni in srei. Teke misli
misli Abduraman.
Samostalniki nit, lu, pamet, zibel, mladost, jesen, korist, pomlad,
povest itd. (a) in misel, pesem, ljubezen, povodenj, prikazen, golazen
itd. s polglasnikom v zadnjem zlogu im. edn. (b) imajo v vseh obli
kah poudarek na osnovi. Sklanjajo se po zgledu nit in misel. Raz
loek v sklanjatvi je v daj. dv. in v orod. edn., dv., mn.
Brez polglasnika S polglasnikom

1. nit niti niti misel misli misli

2. niti niti niti misli misli misli
3. niti nitma nitim misli mislima mislim
4. nit niti niti misel misli misli
5. pri niti nitih nitih misli mislih mislih
6. z nitjo nitma nitmi mislijo mislima mislimi
2. Vse se veseli pomladi. Poletje se je umaknilo jeseni. Na p omlad
se ptiki enijo. N a j esen se ptiki selijo.
Pri nekaterih samostalnikih, ki imajo stalen poudarek, potegne
predlog vasih poudarek k sebi.
3. Samostalnik prsi (ne: prsa!) je samo mnoinski in ga sklanjamo
prsi, prsi, prsim, prsi, pri prsih, s prsmi.

93
 Tako tudi duri. Gosli in j asli se sklanjata po misli, torej:
z goslimi in pod j aslimi (ne: pod j asli, kakor da je im. j asla).
4. Samostalniki na -ev (britev, breskev, alitev, cerkev, molitev
itd.) se sklanjajo nekaj po I., nekaj po II. sklanjatvi (edninski toilnik
in orodnik):
Sklon Ednina Dvojina Mnoina

1. britev britvi britve

2. britve britev britev
3. britvi britvama britvam
4. britev britvi britve
5. pri britvi britvah britvah
6. z britvijo britvama britvami

Premini poudarek. 1. e dva psa eno kost glodata, se skoljeta.

uj minute noi preute. Klic divjih gosi. Klepec je zdrobil v p esti
sedem podkev. N a vasi so zalajali psi. Skrbi belijo glavo.
Leee tiskane besede imajo premini poudarek in se sklanjajo
po zgledu re (kost).
Sklon Ednina Dvojina Mnoina

1. re rei rei
2. rei rei rei
3. rei (kosti) reema reem
4. re rei rei
5. pri rei (kosti) reeh reeh
6. z rejo reema remi

Po zgledu re se sklanjajo: brv, cev, ast, dlan, gaz, jed, klet,

klop, last, la, mast, med, past, ped, plast, plat, polt, pot, prst, rast,
ravan (ravni), r, skrb, slast, smer, smet, snet, stran, strast, strd,
stvar, et, tesen (tesni), u, vas, vest, vez, vrv, zel, zmes, zver, rd.
Po zgledu kost (s irokima o in e v daj. in mestn. edn.) se skla
njajo: gos, mo, no, os, ost, pe, pest, snov, sol.
2. Samostalnik kri se sklanja takole: kri, krvi, krvi, kri, v krvi,
s krvjo.

94
 3. Ravan se sklanja po zgledu re:
Ed. ravan ravni ravni ravan v ravni za ravnjo
Dv. ravni ravni ravnema ravni v ravneh za ravnema
Mn. ravni ravni ravnem ravni v ravneh za ravenmi
Samostalnik raven ( = nivo) ima stalen poudarek in se sklanja
po zgledu misel, pa ima v orod. edn. ravnijo, v daj. in orod. dv.
ravnima, v orodn. mn. za ravnimi itd.
4. Dvozloni samostalniki, kakor so reber, oblast, obrv, postrv,
nozdrv, ival, koko, pomo, imajo v posameznih sklonih e premini
akcent, vendar se edalje bolj kae nagnjenje k ustalitvi poudarka.
5. Pojdi mi s p oti! Le brez skrbi bodi! Pogumno poglejmo nevar
nosti v oil
Predlog vasih potegne premini poudarek k sebi, vendar ne
obvezno.

I I I . s k l a n j a t e v : S a m o s t a l n i k i m. sp. b r e z o b r a z i l a
Poudarek na osnovi. 1. Brat je bratu neznan, skoraj ne umeta
se. Vidim li dobro: prepir, divji med brati prepir? Ti si zaklade
duha Krezove bil si nabral.
Pes in lovec za jelenom, j elen pa naprej drevi. Ne boj se potokov
ti mojih umenja! O mladost, grenka ko pelin; s pelinom so me pojili.
iv lovek si ali si duh? lovek loveku volk.
e leee tiskane samostalnike sklanjamo, ne ostaja pri vseh
poudarek na istem zlogu, pa pa vedno na osnovi. Zgled za to
sklanjatev je rak.
Sklon Ednina Dvojina Mnoina

1. rak raka raki

2. raka rakov rakov
3. raku rakoma rakom
4. raka raka rake
5. pri raku rakih rakih
6. z rakom rakoma raki

95
 Pri vezlonicah se je v im. ed. vasih prvotni kratki poudarek
na zadnjem zlogu (potok, jelen, lovek) potegnil za zlog nazaj in
se podaljal: p otok, jelen, lovek; v drugih sklonih je ostal na prvot
nem zlogu: potoka, jelena, loveka.
2. Samostalniki s kratkim poudarkom na zadnjem zlogu daljajo
v nezadnjem zlogu vokal: brat, brata; kmet, km eta; ep, epa; krop,
kropa ; no, noa.
3. Groba temne globoine. Moja mati v grobu spe. Br k onje
v hlev pa po vina v klet! ez prag na k onju prirohni, gorje, sam
turki paa. Otroci, pridno ubogajte! Kri je z otroki! je vzdih
nila. Sod brez epa. Sod pua pri epu. Nova kosa nima klepa.
M oka dii po klepu. V gozdu, v k ou, na p odu, o p ostu, na stropu,
v epu.
Nekateri samostalniki spreminjajo o > o in e > e v mest. ed.,
mest. in orod. mn., vendar ta izgovor ni obvezen, marve le pri
poroen.
4. Predlog pritegne poudarek: na veer pridem, vnemar pustiti,
na primer.
Premini poudarek. Najve sveta otrokom slii Slave. Videl
moe sem v borbi za trdi kruh. Ti kazal si njiv mi plodove, razkladal
skrivnosti glasov. Orel svet s perutjo meri ez vrhe, globine. Ko
dobrave se mrae, k meni spo glasovi tihi. Tajni zbor duhov pononih.
Leee tiskani samostalniki imajo ponekod poudarek na osnovi,
ponekod na obrazilu. Sklanjajo se po zgledu most (mo).
Ednina Dvojina Mnoina
1. most mo mosta (-ova) moa mostovi moje
2. mostu moa mostov mo mostov mo
3. mostu mou mostovoma moema mostovom moem
4. most moa mosta (-ova) moa mostove moe
5. pri mostu mou mosteh (-ovih) moeh mosteh (-ovih) moeh
6. z mostom moem mostovoma moema mostovi momi

Po teh zgledih se sklanjajo predvsem enozlonice, n. p r.: grad,

sad, med, rod, voz, gnoj, duh, lan, klas, las, nos, pas.

96
 Mestnike oblike s irokim samoglasnikom: na mostu, na vozu,
na nosu, v loju, na gnoju, v ipd. mono ginejo, ker se jim je
samoglasnik po vplivu drugih sklonov zoil.
Predlog vasih potegne poudarek k sebi: za laseprivlei, v zobe
se dati.
Poudarek na obrazilu. Sen je sen. Kaj me budi iz sna?
Steber za stebrom se rui. Carski sel Hitri sli so raznesli novico po
deeli. Pes in lovec za jelenom. Psom gre lajati, tace lizati. Na bezgu
se je oglasila penica. Uprli so se s hrbti. Z deja pod kap.
Leee tiskani samostalniki imajo v osnovi polglasnik. Sklanjajo
se po zgledu steber (de).
Tako e: bet, eber, kes, mezeg, pekel, semenj, skedenj, epec,
ebelj.
Samostalniki, ki imajo v im. ed. poudarek na konnem pol
glasniku, ga imajo v vseh ostalih sklonih na obrazilu; polglasnik
pa izpade, e ne bi po izpadu nastala teko izgovorljiva soglasnika
skupina.

Sklon Ednina Dvojina Mnoina

1. steber de stebra stebri

2. stebra deja stebrov stebrov
3. stebru deju stebroma stebrom
4. steber de stebra stebre
5. pri stebru deju stebreh (-ih) stebreh (-ih)
6. s stebrom dejem stebroma stebri

Dvojinska oblika stebroma se navadno poudarja stebroma. e

je v osnovi kak drug vokal, e zmaguje poudarek na osnovi: hrbet
ali hrbet, krhelj ali k rhelj. Tako e: etrtek, mrtvec, noek, roi,
slepi, kripec, zaprtek itd.
Posebnosti. 1. Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Sem
obesil na kljuko. Slovenec e mori Slovenca brata. Poel je kmeti
in pospravil plod.

7 97
 V III. sklanjatvi jc pri bitjih edninski toilnik enak rodilniku,
pri stvareh pa imenovalniku.
Pomni. Kdo zna no razjasniti, ki tare duha. Soba je imela prijeten duh po itu.
Samostalnik duh ima v edninskem toilniku duha, kadar pomeni duo, duh pa, kadar
pomeni vonj.
V rabo je prilo: berem Slovenskega poroevalca, zdravnik je operiral raka;
vendar moramo rei: operiral je slepi (ne: slepia), saj je slepi stvar.

2. Vol je hodil pred plugom in druno potil se z oraem. Pesem

hiteih in pesem stojeih valov. Poslala mu je suhih krhljev.
Primerjaj: rak z rakom rakov rakoma rakom
in : ora z oraem oraev oraema oraem
Kakor ora imajo obrazila: meja, mo, konec, boj itd.
Za soglasniki c, c, , , j prehaja tudi v obrazilih o > e.
3. a) -en: esen, esna; oven, ovna; locen, locna;
-enj: sveenj, svenja; pedenj, pednja; raenj, ranja;
el: osel, osla; vozel, vozla; kotel, kotla; vogel, vogla;
-elj: kaelj, kalja; krhelj, krhlja ;
-ek: dogodek, dogodka; ostanek, ostanka; petek, petka; kolek,
kolka;
-ec: pevec, pevca; hlapec, hlapca; dedec, dedca;
-er: veter, vetra; eber, ebra ; oder, odra; meter, metra.
Toda: j ezdec, j ezdeca; j azbec, j azbeca; tekmec, tekmeca; pre
mislek, premisleka; mislec, misleca; mrtvec, mrtveca.
P o l g l a s n i k v zadnjem zlogu imenovalnika izginja pred obra
zili v drugih sklonih, e ne nastane zaradi tega teko izgovorljiva
soglasnika skupina.
Pomni. Piemo in govorimo blagor, blagra.

b) Enozloni samostalniki s polglasnikom v osnovi se tudi rav

najo po zgornjem pravilu: pes, psa; sel, sla; sen, sna; toda: be,
bea ; bet, beta ; ses, sesa ; kes, kesa; de, deja.

98
 Tudi -a- v besedi dan je iz polglasnika, zato izginja pred obrazili
v drugih sklonih in je razvil takole sklanjo:
Sklon Ednina Dvojina Mnoina

1. dan dneva dnevi

2. dne dneva dni dni
3. dnevu dnevoma dnema dnem dnevom
4. dan dni dneva dni dneve
5. pri dnevu dneh dnevih dneh dnevih
6. z dnem dnevom dnema dnevoma dnevi dnemi
Pomni 1. V besedah na -telj nimamo polglasnika, marve pravi e, zato ga ne
smemo opuati ne v govoru ne v pismu: prijatelj, prijatelja; uitelj, uitelja; ravnatelj,
ravnatelja; pisatelj, pisatelja.
Pomni 2. Naslednje izposojenke podaljujejo v odvisnih sklonih osnovo s soglas
nikom -n-: nagelj, nageljna; mandelj, mandeljna; datelj, dateljna; butelj, buteljna;
kratelj pa ima kratlja ali krateljna.

4. a) komar, komarja; lopar, loparja; dihur, dihurja; pastir,

pastirja; bramor, bramorja;
b) govor, govora; javor, javora; tabor, tabora; otor, otora;
tovor, tovora; veer, veera; biser, bisera; sever, severa; okvir,
okvira; ozir, ozira; vir, vira.
Nekateri samostalniki na -r podaljujejo v odvisnih sklonih
osnovo s soglasnikom -j-.

Pomni. Ta tvorba je tako iva, da se razteza e vedno tudi na tujke in tuja imena:
doktor, doktorja; kontrolor, kontrolorja; bulvar, bulvarja; trotoar, -ja; oficir, oficirja;
Pasteurjev zavod, ode pesnika Schillerja, Herderjev vpliv. Tudi v domaih besedah
obseg te tvorbe e ni ustaljen.

5. O kresi se dan obesi. Vsi smo ljudje si v rodi.

Stareje obrazilo v mestniku ednine je bilo -i; sreujemo ga e
v pesmih in pregovorih; pogosto pa je ohranjeno v prislovnih oka-
meninah, n. p r.: poasi, pokonci, davi itd.
6 . M o in oblakov vojsko je obojno konala temna no. Vstopilo
jih je sedem, do zob oboroenih. N a travniku se je ustavila vsa

99
mnoica voz. Druba otrok se je vozila s parom konj. Pokesal se je
e tolikokrat, kolikor ima las na glavi.
Nekateri samostalniki imajo v rod. mn. obliko brez obrazila.
Pomni. Samostalnik okov ima v rod. mn. okovov (ne: okov), a mogani ima oboje:
moganov ali mogan.

7. Soglasnik k se spreminja v c samo v tehle primerih: otroci,

pri otrocih, volcje (volkovi). Samostalnik otrok se potemtakem
sklanja v mnoini: otroci, otrok, otrokom, otroke, pri otrocih,
z otroki.
8 . Namesto nekdanjega loveki rabimo danes v mnoini lj udje;
ta oblika je ohranila obrazila nekdanjih samostalnikov mokega
spola, ki so se sklanjali kakor e danes samostalniki . sp. brez
obrazila po II. sklanjatvi. lovek se torej sklanja:
Ed.: lovek loveka loveku loveka pri loveku s lovekom
D v .: loveka ljudi lovekoma loveka pri ljudeh s lovekoma
Mn.: ljudje ljudi ljudem ljudi pri ljudeh z ljudmi

Pomni. V rod. in mest. dv. se rabi tudi lovekov in lovekih: Teh dveh lovekov
se boj! Pri teh dveh lovekih nekaj ni prav.

9. Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Zasmejal seje, da so se mu

pokazali beli zobje. Ves trg sami golobje. Posluajte, moje
Vinjanje!
Kakor ljudje so v imenovalniku mnoine nekateri samostalniki
ohranili staro obrazilo -je: gospodje, golobje, medvedje, tatje, zobje
itd .; po njih vplivu pa so privzeli to obrazilo e mnogi drugi samo
stalniki te sklanjatve: lasje, moje, bratje, oetje, km etje, sosedje,
svatje, zetje itd .; zlasti pogosto pa imena na -an: meanje, Celjanje.
10. Z vozmi so mogli le poasi naprej. Orehe je tri kar z zobmi.
Stresal je z lasmi kakor z grivo. Oral je z volmi. Upam, da imam
opraviti z momi. Bik ga je pomeril z rogmi.
Po istem vplivu kakor -je v im. mn. se je v orod. mn. uveljavilo
obrazilo -mi. V narejih je to obrazilo mono razirjeno, zato mora
paziti, katere oblike so v knjini rabi dovoljene.

100
 11. Tudi obrazilo -eh v mnoinskem mestniku (namesto -o vih
ali -ih) je ostanek stare sklanjatve; obrazilo -eh se je razirilo ne le
na samostalnike s preminim poudarkom ali s poudarkom na obra
zilu, marve na celo vrsto enozlonih samostalnikov s poudarkom
na osnovi: Mojo srno kri kropite... po doleh in po bregeh ; na
grobeh, po gozdeh, stavbe na koleh, po grmeh, po vrheh, po domeh,
po stoleh, po vrteh, po podeh, snopeh itd.
12. Nekateri samostalniki na -a so po naravi mokega spola:
sluga, vojvoda, oproda, stareina, v o d ja itd. Take samostalnike
sklanjamo:
sluga sluge slugi slugo pri slugi s slugo
ali: sluga sluga slugu sluga pri slugu s slugom
slugi slug slugama slugi pri slugah s slugama
ali: sluga slugov slugoma sluga pri (slugih) s slugoma
sluge slug slugam sluge pri slugah s slugami
ali: slugi slugov slugom sluge pri (slugih) s (slugi)
V nekaterih sklonih so izraziteje v rabi oblike te, v drugih pa one
sklanjatve; tako kar nikoli ne rabimo n. pr. s stareini, z oprodi,
pri stareinih, pri oprodih, medtem ko se bere tudi z vojvodi, pri
vojvodih.
Samostalniki mokega spola z obrazilom -a se sklanjajo po I. ali
po III. sklanjatvi, po spolu ali po obrazilu.
Podobno se sklanja tudi ljudska oblika oa: doz, oa, ou, oa
fooj, pri ou (oi), z oo (oem).
Samostalnik oe pa se sklanja: oe, oeta, oetu itd.; v im. mn.
je oeti ali oetje.
Lastna imena. 1. Beltinci, iz Beltinec, v Beltincih; Bratonci,
iz Bratonec; Ivanjkovci, iz Ivanjkovec; Bojanci, iz Bojanec.
Vzhodnoslovenska in belokranjska mnoinska krajevna imena
na -ci imajo rodilnik na -ec; dovoljena je tudi oblika na -ev: iz
Beltincev itd.
2. Osebna imena in priimki se v glavnem ravnajo po pravilih
za obna imena III. sklanjatve. V imenovalniku pa sreujemo vasih
obrazila, ki so za obna imena nenavadna, zato pomni:

101
 a) Miha, Miha ali Mihe, Mihu ali Mihi, Miha ali Miho, pri Mihu
ali Mihi, z Mihom ali M iho (prim. sluga!); tako tudi Luka, Joa,
Matija, Jaka; Trdina, Godina, Detela itd.
b) Stanko, Stanka, Stanku ... (ne: Stankota, Stankotu); to velja
za vsa imena na -o: Janko, Mirko, Marko, Joko, Jenko, Trinko,
Dajnko, Murko itd.
c) Joe, Joeta, Joetu ... (prim. oe, oeta); tako sklanjamo
moka imena na -e: Tone, France, Stane, Pavle; rne, Bele, Abe,
ude itd.
) Rudi, Rudija; Edi, Edija; Mali, Malija; Kosi, Kosija; podobno
tudi imena na -u (iz -l ali -el): Premru, Premruja ; Stegu, Steguja.
d) Lukec, Lukca; Joek, Joka; Franek, Franka; Vencelj,
Venclja; trekelj, treklja; Slomek, Slomka; Gruden, Grudna itd.
Ta imena s polglasnikom v obrazilu se torej pregibljejo kakor
obna imena (pevec, dogodek, kaelj itd.). Le e soglasnika skupina
zahteva, se polglasnik ne izpahuje: Pavlek, Pavleka; Grmek, Gr
meka.
Udomaili sta se obliki Franceljna, Venceljna.
e) Domaa imena na -ic, -ik (namesto -ec, -ek) ohranijo v
pisavi in govoru -i- tudi v drugih sklonih: Vidic, Vidica; Krivic,
Krivica; Dimic, Dimica; Gerbic, Gerbica; Levstik, Levstika; Bucik,
Bucika. Vendar seje v nekaterih primerih udomaila pisava brez -i-:
Kastelic, Kastelca; Ipavic, Ipavca; Primic, Primca; Sajovic, Sajovca.
f) Domaa pridevna imena (najve izmiljena) na -ov ali -ev,
na -ski, -ki in -ki sklanjamo kot pridevnike: Kramanov, Kra-
manovega; Preihov, Preihovega; Matajev, Matajevega; Koseski,
Koseskega; Milinski, Milinskega; Podlimbarski, Podlimbarskega;
Briki, Brikega; Raki, Rakega. e je ime na -ov posneto po
ruskih imenih, ga sklanjamo samostalniko: Aleksandrov, Alek
sandrova; Doksov, Doksova; Nehljudov, Nehljudova.

IV. s k l a n j a t e v : S a m o s t a l n i k i z o b r a z i l o m -o, -e
Poudarek na osnovi. 1. Iz razdrtega korita lana vrana
sito pita. Zlato sonce, v soncu luna. Junak ob smrti in v ivljenju.
V velikih mest valovanju bil sam sem val. Pesem trave in sonca

102
na travi, pesem potokov in pesem it. Kdor vsako delo hvali, hva
le nas vasih ali. Vina in kruha so nam dali.
Leee tiskani samostalniki imajo vedno poudarek na osnovi
in se sklanjajo po zgledu mesto.
Sklon Ednina Dvojina Mnoina
1. mesto mesti mesta
2. mesta mest mest
3. mestu mestoma mestom
4. mesto mesti mesta
5. pri mestu mestih mestih
6. z mestom mestoma mesti

2. Hie so hiice, okna so okenca, nagelj iz oken lije zelen. Pa

so ramena in plea kot skale. Sosed je odprl okno. Celo plee je
prinesel. Sela pri Kamniku. S elo pri Ljubljani.
Nekateri samostalniki imajo v ednini irok, v mnoini ozek
vokal. Obvezen je izgovor okna, rebra, plea, mea.
Premini poudarek. 1. Priliznjena govorica ji srca ne spridi.
Zemlja daje sena in otave! Vpraajte raji oblak neba, vpraajte
raji val morja l Kako isto je morje l Po morju je varno veslal ve
let. Plaal je v blagu. V mesu so bili rvi. V testu peena gnjat.
Zlato in srebro. Vse je bilo v srebru. Na njivi proso, v prosu vrabci.
Leee tiskani samostalniki imajo premini poudarek in se
sklanjajo po zgledu polje.
Sklon Ednina Dvojina Mnoina
1. polje polji polja
2. polja polj Polj
3. polju (prosu) poljema poljem
4. polje polji polja
5. pri polju (prosu) poljih poljih
6. s poljem poljema polji

2. Nje pogledi svetle strele, z neba jasnega poslane. O, sem na

srce moje! Poiti za uho.

103
 Predlog esto pritegne premini poudarek; ta premik ni
obvezen.
Pomni. Samostalnike s preminim poudarkom sme sklanjati tudi po zgledu
mesto, vendar se zavedaj, da s tem siromaimo slovensko starino in ivo ljudsko
izgovarjavo.

Poudarek na obrazilu. N a dnu razpenjenih voda. Izpil sem

ao bridkosti do dna. Tla so se zibala pod nogami. Zakurili smo
z drvmi. ekno je relo pri pei.
Leee tiskani samostalniki imajo vedno poudarek na obrazilu
in se sklanjajo po zgledu dno.
Sklon Ednina Mnoina Mnoina
1. dno tla drva
2. dna tal drv
3. dnu tlom drvom
4. dno tla drva
5. pri dnu tleh drveh
6. z dnom tli (tlemi) drvmi

Poudarek na obrazilu ali na osnovi imajo naslednji samostalniki:

klasje, vpitje, sadje, satje, vresje, cvrtje, sukno. Poudarek loi
motvo (nogometno) od motvo ( = moatost).
Pomni. Seme, semena, v mnoini tudi semena; sleme, slemena in sleme, slemena;
teme, temena in teme temena; rame, ramena in ramena.

Posebnosti. 1. Pod jasnim nebom, nad cvetoim poljem se

je zibalo letalo. Pridni kmet s soncem vstaja. Rad vaim ustre
zam poveljem. Zajel je polno prgie vode. S korenjem se hrani.
Z vsem srcem.
Primerjaj: mesto z mestom mestoma mestom
pa: polje s poljem poljema poljem
Za mehkimi soglasniki prehaja v obrazilih o > e.
2. a) V mnoinskem rodilniku se je zaradi lajega izgovora
vrinil v zadnjem zlogu polglasnik: debel, dupelj sedel, vede r, beder,
pisem, kraljestev (namesto debl, bedr itd.);

104
 b) polglasnik pred j je dal i: morje, morij; gorovje, gorovij;
naselje, naselij; obzidje, obzidij; poslopje, poslopij.
3. Moja pesem je posoda tvojega imena. Vremena bodo se zjas
nila. N a slemenu je gnezdila torklja. Nov je od pete do temena.
akamo lepega vremena. Jabolko ne pade dale od drevesa.
Odel je brez slovesa. Konj je strigel z uesi. Ni take je mladenke,
ko nae je krvi dekle. Vse res je, kar dekleta morska pojo.
Leee tiskani samostalniki imajo razen v edninskem imenoval
niku in toilniku podaljano osnovo; osnova se podalja za:
-en: ime, vreme, sleme, teme, seme, rame itd .;
-es: drevo, revo, kolo, nebo, pero, slovo, telo, oje, ulje itd.,
uho uesa, oko oesa, igo iesa;
-et; dekle, jagnje, dete, ivine, tele, fante, ene itd.
Pomni. Ker se tako podaljane osnove konujejo na soglasnik, so prej slovnice
imenovale sklanjatev teh samostalnikov soglasniko.

4. Polji e enkrat k zvezdam oko! Pisanih rut so vesele tvoje

oi. Trta je pognala oesa. Rakova oka so kamenki.
Samostalnik oko ima v mnoini tri oblike: oi (v pravem po
menu), oka in oesa (v prenesenem pomenu); oblika oi je enskega
spola in se sklanja po II. sklanjatvi (kosti).
5. Voz ima kolesa. Kola so v klonici.
Samostalnik kolo ima v mnoini kolesa (v pravem pomenu) in
kola ( = voz).
Pomni. 1. Nekateri samo mnoinski samostalniki sr. spola se preesto sklanjajo
napak. Pomni, da gredo natanko po zgledu mesto ali polje:
jetra, jeter, jetrom, jetra, pri jetrih, z jetri;
usta, ust, ustom, usta, pri ustih, z usti (ne: ustmi);
vrata, vrat, vratom, vrata, pri vratih, z vrati (ne: vratmi);
pljua, plju, pljuem, pljua, pri pljuih, s pljui.
2. Samostalnik sence se sklanja v mnoini:
senca, senec ali senc, sencem, senca, pri senceh (-ih), s senci.
3. Samostalnik zlo se v ednini sklanja po zgledu dno, v mnoini pa takole:
1. zla, 2. ,3 . zlom, 4. zla, 5. v zlih, 6. z zli.

105
 Lastna imena. 1. Zagorje, iz Zagorja, v Zagorju; Celje, iz
Celja, v Celju; marje, iz marja, v marju; Preserje, iz Preserja,
v Preserju;
2. Dovje, z Dovjega, n a Dovjem; Grosuplje, z Grosupljega,
Grosupljem; Trebnje, iz Trebnjega, v Trebnjem; Orlje (pri Ljubljani),
z Orljega, na Orljem; Krko, iz Krkega, v Krkem; Lako, iz Lake
ga, v Lakem; Trnovo, iz Trnovega, v Trnovem; Naklo, iz Naklega,
v Naklem.
Nekatera krajevna imena srednjega spola se sklanjajo kot sa
mostalniki, druga pa kot pridevniki.
Pomni. Nekatera krajevna imena sr. sp. so mnoinska: Sela , izS
el, v Selih (ne:
v Selah) ; Selca, iz Selc, v Selcih (ne: v Selcah).

T uja la stn a im ena

Pisava. 1. a) vica, Francija ali Francosko, Nemija ali

Nemko, Indija, Egipt, ile, Mehika. b) r n o morje, Blatno
jezero, Perzijski zaliv, Frizijski otoki, Rokavski preliv, Sueki prekop,
Tevtoburki les, Mehiko viavje, Sibirsko niavje, Libijska puava.
c) Donava, Pad, Nil, Misisipi; Pireneji, Himalaja, Dunaj, Pariz,
Rim, Padova, Benetke, Florenca, London, Carigrad.
Imena tujih drav in pokrajin, obne pojme v tujih lastnih
imenih (morje, jezero, zaliv itd.) in nekatera tuja imena za reke,
gorovja in kraje piemo v domai obliki.
2. Mickiewicz, Przybyszewski, Glowacki; Boena N emcova,
Dobrovsky , elakovsky .
Poljska in eka imena ohranijo izvirni pravopis in priblini
izgovor.
Pomni. Udomaena pa je pisava Varava (polj.: Warszawa), Praga (eko: Praha).

3. Imena iz jezikov, ki piejo v cirilici, prepisujemo v latinico:

a) za srbske cirilske rke jemljemo ustrezna znamenja iz hrvat-
skega pravopisa: Karadi, akovica ali Djakovica, orevi ali
Djordjevi;

106
 b) pri prepisovanju bolgarske cirilice opuamo nemi u na
koncu besed: Plovdiv, Vazov, Elin-Pelin;
c) iz ruske cirilice prepisujemo tiste rke, ki jih naa pisava ne
pozna, z najblijimi ustreznimi rkami: erniev (v ruini );
mehanja ne piemo zmeraj: Lenin, Lermontov, Belinski, toda:
Turgenjev, Gogolj, Koljcov; zev zapiramo z j : Gribojedov, Andrejev,
Buslajev; obrazila prilagajamo domaim: Gorki (rus. -ij), Belinski
(rus. -skij), Budenni (rus. -yj) .
Sklanjatev slovanskih imen. Sklanjamo jih po zgledu slo
venskih: Pukin, Pukina, Pukinu itd.; Karadi, Karadia,
s Karadiem; amac, amca; Kragujevac, Kragujevca.
Posebej pomni: 1. Imena na -oj, -ev sklanjamo kakor samo
stalnike: Tolstoj, Tolstoja, Tolstoju; ehov, ehova, s ehovom;
Turgenjev, Turgenjeva.
2. Imena na -sky;, -cky , -ski, -cki sklanjamo kakor Koseski,
Koseskega: Dobrovsky , Dobrovskega; Palacky, Palackega; Kra
sinski, Krasinskega; Krasicki, Krasickega; Musorgski, Musorgskega.
Sklanjatev staroklasinih imen. Zanje veljajo tale pravila:
1. e imajo v vseh sklonih ist o o s n o v o , jih sklanjamo po
nae: Korint, Korinta; Tebe, Teb; Delfi, Delfov; Troja, Troje; Levk-
tra (mn.), Levkter, Levktrom.
2. e imajo v odvisnih sklonih d r u g a n o o s n o v o kakor v
imenovalniku, pridrimo v odvisnih sklonih tujo osnovo: Ksenofon,
Ksenofonta; Anakreon, Anakreonta; Kato, Katona; Ajas, Ajanta.
3. Pri splono znanih imenih odpahujemo tuja obrazila tudi v
imenovalniku: Ahil, Ahila (gr. Achilleus, lat. Achilles); Odisej, Odi
seja (gr. Odysseus); Sokrat, Sokrata (gr. Sokrates) ; Horac, Horaca
ali Horacij, Horacija (lat. Horatius) ; Ovid, Ovida ali Ovidij, Ovidija
(lat. Ovidius); Vergil, Vergila ali Vergilij, Vergilija (lat. Vergilius).
Pomni. Pri nekaterih imenih smemo rabiti v imenovalniku tujo ali domao
osnovo in obrazilo: Artemis ali Artemida, Artemide; Venus ali Venera, Venere; Cicero
ali Ciceron, Cicerona; Temistokies ali Temistoklej, Temistokleja; Evripides ali Evripid,
Evripida; Tacit us ali Tacit, Tacita.

107
 Sklanjatev romanskih in germanskih imen. : 1. Tujim imenom
dodajamo slovenska sklonska obrazila, in sicer jih piemo po
tuji pisni podobi, izgovarjamo pa tako, kakor zahteva fonetina
zveza. Zgled: imeni Barres in Dumas zahtevata v pisavi rodilnik
Barresa in Dumasa. Ker pa se prvo ime izgovarja v imenovalniku
bares, drugo pa duma, bomo pisani rodilnik Barresa brali baresa,
Dumasa pa dumaja (ne: dumasa). Prim. e:
Descartes (izg. dekart), Descartesa (izg. dekarta)
Faguet (izg. fage), s Faguetom (izg. fagejem)
Diderot (izg. didro), po Diderotu (izg. didroju)
Bordeaux (izg. bordo), pri Bordeauxu (izg. bordoju )
Coulomb (izg. kulon), od Coulomba (izg. kulona)
Rostand (izg. rostan), z Rostandom (izg. rostanom).
Pomni. Ker se v francoini v imenih, kakor sta n. pr. Faguet in Diderot, konni -t
vasih (pri vezavi) izreka, smemo brati rodilnike Fagueta, Diderota, Bizeta tudi kot
fageta, didrota, bizeta.

2. Pri pritikanju sklonskih obrazil je treba upotevati e naslednj

posebnosti:
a) Konni nemi -e odpahujemo: Morse (izg. mors), Morsa (mor-
sa); Lamartine (lamartin), Lamartina (lamartina); Carlyle (ikarlaj l ),
Carlyla (karlajla) ; Voltaire (volter), Voltaira (voltera); Moliere
(moljer), Moliera (moljera); Shakespeare (ekspir), Shakespeara (eks-
p ira). e pa nemi e odloa o izreki spred stojeega soglasnika,
ga piemo: Laplace (laplas), Laplacea (laplasa); Lesage (lesa),
Lesagea (lesaa); Wallace (wolis), Wallacea (wolisa). Piemo ga tudi,
e je pred njim samoglasnik: Poe (po), Poeja (p oja ); Def oe (defo),
Defoeja (defoja ); Crusoe (kruso), Crusoeja (krusoja); M erimee (meri-
me), M erimeeja (merimeja).
b) Imena na poudarjeni samoglasnik dobivajo -j - pred sloven
skim obrazilom: Zola (zola), Zolaja (zolaja); H u g o (ugo), Hugoja
(ugoj a) ; Montesquieu (monteskje), Montesquieuja (monteskjeja );
Richelieu (rilje), Richelieuja (riljeja).
c) Imena na nepoudarjeni samoglasnik. e se konujejo na -a,
se sklanjajo kakor slovenska imena na -a: Jena, Jene; Upsala, Upsa-

108
le; Ancona, Ancone. e se konujejo na -o, se sklanjajo kakor
slovenska imena na -o (Marko): Tasso, Tassa; Palermo, Palerma;
Oslo, Osla. e se konujejo na -e ali -i (-y), dobivajo -j - pred
slovenskim obrazilom: Goethe, Goetheja; Heine, Heineja; Dante,
Danteja; Manzoni, Manzonija; Marconi, Marconija; Galsworthy
(galsworsi), Galsworthyja (galsworsija).
Pomni. 1. Nekatera italijanska imena na nepoudarjeni - se sklanjajo po slovenskih
zgledih: Belvedere, Belvedera; San Michele, San Michela (san mikela ); Giuseppe
(duzepe), Giuseppa.
2. Pri imenih na nepoudarjeni -i(-y), pred katerim je samoglasnik, ne piemo -j -
pred sklonskim obrazilom: Broadway (brodwej), Broadwaya (brodweja); Macaulay
(mekoli), Macaulaya (mekolija).

) Imena na soglasnik. Pri tistih, ki se konujejo na -er, -en, -el,

navadno izpade e (polglasnik): Luter, Lutra; Gloucester (gloster),
Gloucestra (glostra); Manchester (menester), Manchestra (men-
cest ra), Schaffhausen (afhauzen), Schaffhausna (afhauzna); Beetho
ven, Beethovna; Schlegel, Schlegla; Hegel, Hegla; Dehmel, Dehmla.
Pri nekaterih imenih e ne izpade, marve dobivajo -j - pred
sklonskim obrazilom: Wagner, Wagnerja; Herder, Herderja; Schil
ler, Schillerja; Burger, Burgerja; Bulwer, Bulwerja; Pasteur (paster),
Pasteurja (pasterja).
Pomni. Po tem se ravnajo tudi slovenska udomaena imena: Kunaver, Kunaverja;
Kraigher, Kraigherja; ifrer, ifrerja; Mencinger, Mencingerja; Grafenauer, Grafe
nauerja; Cigler, Ciglerja. Toda: Vider, Vidra; Wester, Westra; Veber, Vebra.

d) Sestavljena imena pregibljemo samo v zadnjem sestavnem

delu: Monte Carlo, iz Monte Carla, v Monte Carlu; Buenos Aires,
iz Buenos Airesa; New York, v New Yorku; Sainte-Beuve (sentbev),
Sainte-Beuva (sentbeva); Jerez de la Frontera (heresdelafrontera),
Jerez de la Frontere.
Imena iz izvenevropskih jezikov. Taka imena piemo fone
tino in jih pregibljemo po zgledu drugih tujih lastnih imen: Na n -
king, Nankinga; Delhi, Delhija; Pandit Nehru, Pandita Nehruja;
Hiroima, Hiroime; Adis Abeba, v Adis Abebi; Jangtsekiang, Jangtse-
kianga.

109
 Raba samostalnikov

1. Beli dan na okno trka s prsti srebrnimi. Tak nauk se dobi

za sira kos. Gora h gori se poganja, opek cvetja ji poklanja. Kokoka
zlat onoka na zlatih jajecih sedi, nam rna pieta vali. To so kro-
parski kovai, to ebljarji so iz Krope.
Samostalnik more biti v stavku osebek, povedno doloilo, pred
met, prilastek ali prislovno doloilo.
2. Dobro se samo hvali. Svoji moramo s sabo drati. Kjer se
prepirata dva, tretji dobiek ima. Obljubiti in dati je dvoje. Bolje
dri ga kot lovi ga. Skoraj ni nikoli zajca ujel, komaj ga pa je. To
bo joj.
Leee tiskane besede (pridevniki, zaimki, tevniki itd.) bi se
dale nadomestiti s samostalnikom. Vse besedne vrste se utegnejo
rabiti samostalniko.

Izpeljava samostalnikov

Pomen samostalniko pripon. Sprva je vsaka pripona imela

svoj pomen. Pozneje je nekaterim obledel, vendar jih je dosti,
ki so do dananjega dne ohranile prvotni pomen ali vsaj katero
njegovo tanino. Tako n. pr. delajo:
1. imena delujoih oseb pripone -aj, -ar, -telj, -ak, -jak, -ka, -ica,
-c, -e, -i, -a: uvaj, streaj; kuhar, cestar; uitelj, vzgojitelj;
prosjak, veljak; igralka, kadilka; perica, grabljica; godec, bralec;
klate, vede; mlati, ribi; baha, kria;
2. imena, ki pomenijo glagolsko dejanje, pripone -ja, -je, -tv,
-ava, -ba, -e: hoja, reja; branje, govorjenje; volitev, etev; menjava,
krajava; postreba, bramba; mete, strade;
3. imena, ki pomenijo uinek glagolskega dejanja, pripone -ba,
-k, -ka: zgodba, zgradba; izvleek, nameek; bajka, povedka;
4. imena, ki zaznamujejo kraj, pripone -ija, -arna, -ilnica, -alnica,
-ak, -ie: kovaija, Turija; pisarna, kavarna; gostilnica, godilnica;
prodajalnica, italnica; golobnjak, kozjak; ognjie, rie, stojie;
5. orodna imena pripone -lo, -Inik, -Inica, -aa: ilo, cedilo;
esalnik, mastilnik; mlatilnica, brizgalnica; kopaa, brisaa;

110
 6 . skupna imena pripone -je, -ina, -ad: brinje, perje; druina,
zlatnina; ivad, divjad;
7. manjalna imena pripone -e, -ika, -k, -ka, -ica, -c, -ca, -ce,
-i: otroe, pie; bucika, Micika; bobek, kozarek; nitka, punka;
kozica, mizica; bratec, zvonec; klopca, vrvca; mestece, kolesce;
tati, kmeti;
8 . vealna imena priponi -ina, -a: deklina, zidina; brada, pa-
nja;
9. slabalna imena pripone -ela, -ulja, -un, -e, -avt, -avs, -uh:
babela, kesnela; skopulja, klepetulja; pisun, vohun; kljuse, peve;
iztikavt, stiskavt; bahavs, kmetavs; lenuh, poeruh;
1 0 . pojmovna imena pripone -je, -ija, -inja, -ina, -stvo, -ota, -ost,
-oba, -oa: ivljenje, zdravje; domaija, siromaija; blaginja, dragi
nja; belina, vrlina; bogastvo, gospostvo; lepota, slepota; modrost,
otonost; lenoba, puoba; tekoa, istoa;
1 1 . imena enskih bitij pripone -inja, -ka, -ica: boginja, gospo
dinja; bralka, Slovenka; golobica, tatica;
12. imena prebivalcev priponi -jan; -c: mean, Rimljan; plani
nec, Primorec;
13. imena rastlin pripona -ika: planika, emerika;
14. snovna imena pripone -ina, -ivo, -enjak: govedina, hrasto-
vina; cepivo, tkivo; ovsenjak, medenjak;
15. imena za mero in ceno priponi -nina, -arina: brodnina, most
nina; hranarina, stanarina;
16. imena, ki posnemajo naravne glasove, priponi -et, -o t: hehet,
trepet; krohot, topot.
Raba pripon. Pripona -je, dodana obliki trpnega delenika,
dela glagolnik: vpitje, branje, posvetovanje. Ker glagolnik pomeni
glagolsko dejanje, seje sprva delal samo od nedovrnikov, vendar je
nalika kmalu ustvarila tudi tvorbe iz dovrnikov. Danes je razloek
v tem, da glagolnik iz nedovrnika pomeni dejanje, iz dovrnika pa
stanje po dovrenem dejanju:ponievanje, unievanje, toda ponianje,
unienje. Po pomenskem premiku glagolnik vekrat zaznamuje
predmet dejanja: cvrtje, aganje, ganje.

111
 Pripona -ija je romanskega izvora, udomaila pa se je najbolj
prek nemkih izposojenk: opatija, bogatija. Silno rada se dodaja
ravno tako tuji priponi -ar v obliki -arija: branjarija, baharija. Obe
sta e danes mono tvorni, vendar nove izvedenke niso zaelene.
Manjalna pripona -ej je znailna za severna nareja: atej, dedej,
ljubej; v knjinem jeziku navadno ne nastopa.
Pripona -lo je iz opisnega delenika in zaniljivo poimenuje
osebe: blebetalo, budalo, zijalo. Loiti jo je treba od pripone -lo iz
nekdanjega -dlo, ki dela orodna imena: ilo , cedilo, zdravilo, dralo,
obuvalo.
Pripona -lj je domaa v besedi kaelj, kalja, pod nemkim
vplivom v nagelj, nageljna; ta drugi tip je silno razirjen po narejih
(angeljna, Franceljna), knjini jezik pa se ga brani (rablja, kratlja),
vendar vasih pripua dvojnice.
Pripona -telj je domaa samo v besedi prijatelj, sicer je izposojena
iz drugih slovanskih jezikov in je spodrinila domae izvedenke
(uitelj : uenik, stvaritelj : stvarnik, toitelj : tonik, voditelj : vodnik).
Nove izpeljanke s to pripono niso potrebne.
Pripona -ina je e danes silo tvorna in pomensko bogata. Dodana
samostalnikom, pomeni izvor, snov ali izdelek: gabrina, svinina.
Izvedenke iz pridevnikov zaznamujejo lastnost: belina, globina, tii
na. Dodaja se tudi delenikom (boleina, opeklina, izkopanina, od
prtina), zlasti pa pridevnikim izvedenkam na -o v, -ev, -en, -n, -ar,
-s k i: bobovina, hrastovina; kraljevina,pajevina; cukrenina, testenina;
brodnina, voznina; stanarina, vodarina; fantovina, bratovina.
Navezuje se tudi na samostalnike pripone: dragotina, jagnjetina,
kletvina itd.
Pripona -tv seje silno razmahnila; dela namre glagolske samo
stalnike iz dovrnikov, ker le-ti nimajo pravega glagolnika: naselitev,
ugotovitev, razmestitev.
Pripona -stvo dela iz samostalnikov in pridevnikov pojmovna
im ena:poganstvo, varstvo, po fonetinem naelu lovetvo, gospostvo,
motvo (iz mostvo), po etimolokem ljudstvo, sredstvo.
Pripona -e (iz -ent) dela imena, ki pomenijo mladie in majhna
bitja: jagnje, rebe, otroe. Od malega je pomenski prehod na manj-

112
vredno: pevce, zaspane, poasne. V to vrsto so pritegnjeni tudi nek
danji zvalniki (oe, Tone); zelo je v rabi tudi pri okrajanih slovan
skih in kranskih imenih, ki so danes postala priimki: Bole iz Bolje-
slav, Brate iz Bratislav, Jere iz Jernej, Kobe iz Jakob.
Pojmovne samostalnike dela slovenina s priponami -ota, -ost,
-oba, : bridkota, bridkost, bridkoba, bridkoa. Take potrate si ne
more privoiti noben jezik, nazadnje zmaga ena oblika, v naem pri
meru bridkost, druge pa izginejo ali privzamejo kako pomensko
tanino. Tako imamo danes istost (nravno), istota (kovine), i-
stoa (higiena). Zakaj prevlada ta ali ona tekmica, ne vemo, ver
jetno je vse igra sluaja, vplivnih pisateljev in pomembnejih
nareij. Vzhodna nareja ljubijo izpeljanke na -oa, v osrednjih
narejih in v knjinem jeziku vsebuje -ost najve abstraktnosti, zato
zmaguje.
Izvedenke iz nedovrnikov s pripono -ba so prvotno pomenile
glagolsko dejanje (bramba, draba), iz dovrnikov uinek glagolske
ga dejanja (pogodba, zgodba). Danes je to razloevanje skorajda
zabrisano.
Priponi -ak in -jak delata samostalnike iz glagolov (poirak, vi
jak) in iz imen (lebak, belak seljak, beljak). Zmaguje -jak, samo
ta se namre dodaja izvedenim pridevnikom: pomorak (iz po
morskjak); kozjak, medenjak; podonjak. K adar sestavljena pripona
-njak ni bila poudarjena, je v osrednjih narejih oslabela v -njek,
-njk, -nk in na tej zadnji stopnji se je sreala z oslabelo obliko pri
pone -nik. Zatorej piemo marsikatero besedo z -nik, ki se je nekdaj
glasila -njak: listnjak in Ustnik, elenjak in elenik, kolednjak in
kolednik.
Pripona -ik je danes silno redka, ker jo je domala izrinila sestav
ljena -nik (iz -n + -ik). Za svetnik beremo v Celovkem rokopisu
svetik. Celo v primerih, kakor so muenik, uenik, senik je treba
misliti na prvotno sennik, sennik. Neizrpen vir za nove besede
imamo v spoju orodne pripone -lo + -nik: budilnik, hladilnik, poi
ralnik, umivalnik.
Izglagolske izvedenke s pripono -ka pomenijo uinek glagolskega
dejanja (bajka, povedka), izimenske so manjalke (roka, zibelka).

8 113
 Zlasti pa nam rabi pripona za tvorbo enskih imen iz mokih: maka,
zajka, bogatinka, gostaka, toajka, Mahneka.
Pripona -ica je med najplodnejimi. Rabimo jo zlasti za enska
imena in manjalke: perica, anjica abica, roica. Dodaja se
malone vsem pridevnikim in delenikim priponam: ilovica, apne-
nica, dremavica, grenica, ostrica, kislica, mrtvica, drobnica, mlin
ica, gornjica, repatica, srbeica, zavrelica, rezanica. Dobra polovica
vseh teh izvedenk ima vmesno pripono -n: sennica, deevnica,
jetninica, pisarnica, istilnica. enski samostalniki na soglasnik se
manjajo s pripono -ca: klopca, stvarca, luca.
Pripona -ac dela imena delujoih oseb (godec, kupec), imena pre
bivalcev (Koroec, dolenjec, dolinec) in manjalna imena (bratec,
kodre). Konnici -lec in -vec sta v knjinem jeziku zelo spremeani;
-vec piemo pri izvedenkah iz glagolskih pridevnikov: bahav-ec,
laskav-ec. Konnico -lec imamo od opisnih delenikov (pogorelec)
in samostalnikov z orodnim obrazilom -lo: rilec, motovilec. e
stoji v zlogu pred pripono l, piemo - vec: volivec, selivec, ponavljavec,
sestavljavec.
Pripona -as je iz madarine, pri nas jo vse preve uporabljamo
v portu: nogometa, koarka (bolje: koarkar).
Izvedenke s pripono -zse povedo kraj, kjer je ali je bila stvar:
mravljie, deteljie, ognjie, bojie; sem sodijo tudi tiste, ki po
menijo del kakega orodja: grabljie, metlie. Tudi izglagolske
kaejo na kraj, kjer se kaj godi: leie, pogorie. V novejem asu
se je posebno razirila iz opisnega delenika sestavljena konnica
-lie: drsalie, uilie.
Izglagolski samostalniki s pripono -ez so sprva pomenili glagol
sko dejanje, n. pr. srbe, in so bili enskega spola. Sasoma so dobili
pomen delujoe osebe in menjali spol: grabe. To seje zgodilo pod
vplivom izvedenk iz pridevnikov, ki pomenijo osebo s tako ali tako
lastnostjo: hudobne, poredne. Pripona je bila tako mona, da je
pritegnila nekatere druge, redkeje rabljene: Herode, Jude, kajfe,
pape, ude (namesto udes).
Besede s pripono -i (iz -ikj, srbsko-hrv. -i) pomenijo delujoe
osebe: mlati, ribi; v slovenini se glasi enako pripona -i (iz -itj,

114
 si bsko-hrv. -i) ; ta dela manjalke, zatorej lahko pomeni tudi mlada
bitja in priimke po oetu: snopi, boi dedi, kralji Primoi,
Luki.
Zlaganje samostalnikov. Zloenke sestoje iz dveh (redko
ve) besed, katerih samostojni pomen jezik e obuti, a vendar dajeta
v zloitvi poseben pomen. Sestavini utegneta biti samo postavljeni
druga ob drugo, lahko pa sta tudi tesno spojeni, nadalje moreta
ohraniti vsaka svoj poudarek ali pa prideta pod en sam akcent:
fig a mo , toda volkodlak. Med zloenke ne tejemo sestavljenk, to
je s predponami sestavljenih besed, zato jih obravnavamo ob pred
ponah. Zloenke delimo na sklope, velelnike in imenske zloenke.
V sklopu sta sestavini postavljeni druga ob drugo in nimata
veznega vokala. Sklop se uti za enoten pojem, pa naj so v pisavi
sestavine e strnjene ali e loene: nepridiprav, nebodigatreba, nema-
ni, pridani, vbogajme, oena, dolgas, mres (imenovalnik k mari-
esa), pe pot, fig a mo, mo beseda, laketbrada, mojster skaza,
moicelj vstaja, pol ti pol mi (netopir), triglav, stonoga, nivrednost,
sebeljubnost, vsevedne.
Velelnike zloenke imajo v prvem delu velelnik, v drugem samo
stalnik. V slovenini so malone dole, znane so e zahvalibogca
(kobilica), trinog (ki naj noge tare), kuripei; iz srbo-hrv. vzete ali
aljivo narejene so cepidlaka, kaimed, kaipot, klativitez. Ve tega
je v starih imenih (Drimir, Gojimir, Mstislav) in aljivih vzdevkih
kot priimkih: Pecikozi, Zalecajrep, Terseglav (Tresiglav). Vsi drugi
primeri so privzeli vezni vokal in tako preli med prave zloenke:
motoglav, smrdokavra, srbopetec, tresorepka, vijeglavka, vrto-
glavica.
Imenske zloenke imajo v obeh delih ime, ponajvekrat samo
stalnik ali pridevniko besedo. Sestavini sta zvezani z veznim voka
lom -o , za mehkimi konzonanti -e-. Bistvenega pomenskega raz
loka med sklopi in zloenkami ni. Danes so ive e tri vrste zloenk
z veznim vokalom: svojstvene, glagolske in sintaktine.
Vzemimo za svojstvene primer trdoglav lovek. Sestavini sta se
strnili v enoto in stopili kot pridevnik v slubo samostalnika lovek.
Kot celota pomenita neko lastnost, ki jo ima oseba ali stvar. Iz

115
prvotnih pridevnikov so po izpeljavi lahko nastali tudi samostalniki:
trdoglavec, trdoglavka, trdoglavost. Zelo pogostna je tudi nadaljnja
izpeljava na -n: trdoglaven. Zgodi se celo, da se prvotni pridevnik
substantivira: Trdoglav, Zlatorog.
Glagolske zloenke imajo v drugem delu glagolsko osnovo:
drvosek. Pri tem je sek osnovna beseda, drvo pa doloilna. Glagolski
del utegne biti v drugi prevojni stopnji kakor pa glagol: listognoj
(gniti), vinotok (tei). Ker je v osnovni besedi glagolska oblika, je s
tem e doloena funkcija doloilne besede, je namre prav tista,
ki jo nahajamo v stavku ob povedku: prvi del je ali osebek ali pred
met ali prislovno doloilo. Tako moremo razvezati kolotek v kolo
tee, konjeder v konje dere, uholaz = v uho leze, grdogled = grdo
gleda. Glagolsko dejanje, izraeno v osnovni besedi, ima aktivni,
medialni ali pasivni pomen. Drvosek lahko pomeni 1. drva se sekajo,
2. kdor drva seka, 3. kraj, kjer se drva sekajo, 4. as, ko se drva se
kajo. Glagolske zloenke imajo torej zmerom stavni pomen.
Nekaj zloenk ni v skladu z gornjim pravilom: drevored, kolodvor,
slavolok, brzovlak, saj nimajo stavnega pomena. Ker so se e
udomaile, jih ne preganjamo.
V tretjo vrsto sodijo imenske zloenke, ki so nastale iz sintaktine
zveze: iz enotnega pojma kofja Loka, Velike Lae, Vinja gora,
Slovenska Bistrica so nastali pridevniki kofjeloki, velikolaki, vi-
njegorski, slovenjebistriki, po njih pa samostalniki kofjeloan itd.
eprav jih ljudstvo ne uporablja, ker pravi samo Loan, Laan,
Vinjan, Bistrian, so vendar v knjinem jeziku potrebni. Da so pra
vilni, kae ljudski primer velika no, velikonoen, velikononica.
Ker so zloenke eminentna potreba moderne kulture (Jagi),
slovenina tej potrebi lahko ustree z zgornjimi vrstami. e zmerom
pa veljajo pravila starih slovniarjev, da ne rabimo zloenke, kadar
imamo zanjo nezloeno besedo: god, parnik, miloina, rudnik, ga-
szVec, slap, blaginja (ne: imendan, parobrod, milodar, rudokop, ognje-
gase, vodopad, blagostanje). Tuje zloenke slovenimo tudi tako,
da 1 . doloilno besedo spremenimo v pridevnik: parni mlin, radijska
postaja, slonova kost (napano: p aromiin, radiopostaja, slonokost);
2 . da opiemo: klju od hinih vrat, olje za avto (napano: avtoolje);

116
3. da postavimo doloilno besedo za osnovno in ju piemo nara
zen: arki alfa (ne: alfaarki), motorji Diesel (ali Dieslovi motorji, ne
pa Dieselmotorji).
Opomba. Kadar sta tuji obe sestavini, ne veljajo slovenski zakoni za zlaganje,
zatorej je dovoljena raba avtomehanik, fotoreportaa, fotoaparat, kinooperater.
V primeru kino dvorana je za jezikovni ut prvi del nekaken nesklonljiv pridevnik
namesto predolgega kinematografska dvorana.

Pridevnik (adjektiv)

Oblike in zveza

Kaj je. a) Bistra voda ravna poljana veseli otroci de

lovno ljudstvo junaki borci.
b) Sosedov sin materina beseda oetov greh Titova mla
dina Cankarjeva dela Marijini laski.
c) olski vrt lanski sneg mestna hia.
Leee tiskane besede se p r id e vaj o samostalnikom, zato jih
imenujemo p rid e v n ik e . Primeri pod a) povedo, k a k e n je samo
stalnik, primeri pod b), ig a v je, primeri pod c), k a te r i ali
k a te r e v rs te je. Pridevniki torej oznaujejo k a k o v o s t, s v o jin o
ali v r s to ; loimo kakovostne, svojilne in vrstne pridevnike.
Raba. a) Triglavska roa je rasla po sivih skalah. Slovenske
besede nismo zatajili, naj so jo e huje preganjali besni zavojevalci.
Iz temnih gozdov je planil viharni klic po zlati svobodi. Suhe trlijo
ez pot veje oganih dreves.
b) Nad poljem visi teman oblak. Oblak nad poljem je teman.
Oblekel je dedov kouh. Ta kouh je dedov. Marljivi dijaki se ne
boje dela. Dijaki so marljivi. iveti vrli mo ne sme zase. Mo je vrl.
Pridevnik se ujema z odnosnim samostalnikom v spolu, sklonu in
tevilu. Rabi nam kot prilastek ali kot povedno doloilo.
Oblika. 1. Uenec je priden ali len. Pridni se ui in dela,
leni pohajkuje. Ta zvezek je zamazan, oni je eden. Zamazani je moj,
edni je tvoj. Rahel dih zavel je iz gozdov, oj rahli dih, ti veje prek
grobov!

117
 Vsi gornji pridevniki stoje v edninskem imenovalniku mokega
spola, in vendar je med njimi razlika: nekateri imajo obrazilo -i,
drugi ne. Ob pazljivejem pregledu lahko ugotovimo, da obliko na
-i rabimo ele tedaj, ko smo osebo ali stvar e poprej spoznali.
Najprej se nam predstavi uenec, k a k e n je: priden ali len. Spoznali
smo ga in, ko spet govorimo o njem, e vemo, k a te r i je: to je tisti
pridni (leni) uenec.
Pridevnik ima nedolono in dolono obliko. Dolono obliko
rabimo, kadar govorimo o kaki doloeni, e znani osebi ali stvari.
Pomni. Kadar ti raba dolone pridevnike oblike dela preglavice, si pomagaj
z narejem! Ako v domai govorici pravi en len fant, potem ima opraviti z nedolono
obliko; kadar pa bi rekel ta len fant, gre za dolono obliko. Vendar en in ta
v takni rabi v knjinem jeziku nista dovoljena.
e en pripomoek: nedolona oblika skoraj brez izjeme odgovarja na vpraanje
k a k en ? , dolona na vpraanje k a teri?

2. Nenadoma se razmakne megleni zastor. Risal sem mu bel kri

na rni hrbet. Silen dim je bil obsenil nebo. N a pragu je stal mlad
in postaven fant.
Dolona oblika ima posebno obrazilo samo v edninskem imeno
valniku (in toilniku = imenovalniku) mokega spola.
Opomnja. V srbini in hrvaini imata nedolona in dolona oblika e deloma
loeno sklanjatev: dobar konj, dobra konja, dobru konju...; dobri konj, dobroga konja,
dobromu konju.

3. Sonce je sijalo milo kakor sam boji blagoslov. Neznanski

hrup je napolnil mesto. Bilje zavit v mrtvaki prt. Kdo je tvoj blinji?
Pa se pomeriva, kateri bo monejil Jernej se je ozrl na gospodarjev
vit. Sosedov hlev je zagorel s plamenom. Sestrin pogled je nemirno
begal. S slepimi omi bi nael materin grob.
Pridevniki na -ji, -nji, -ski, -ki, dalje vsi neopisani primerniki
in preseniki imajo samo dolono obliko, svojilni pridevniki na -ov,
-ev, -in pa samo nedolono.
4. Ti si mi pravi tiek! Obi smeh mu je bil odgovor.
Pridevniki pravi, obi, sleherni, rajni imajo samo dolono obliko.

118
 5. Spomin je sladak kakor pesem. Nikoli e nisem bil tako miren
in sreen. Tisti lovek mi je bil zmeraj zoprn. Sam sebi sem se zdel
tuj in grd. Ni nesreen, kdor v grobu lei.
Gornji pridevniki so vsi v povedni rabi. V povedni rabi imajo
pridevniki nedolono obliko.
Pomni 1. Nekatera nareja so izgubila nedolono obliko, n. pr. ko sem e mali
bil. V knjinem jeziku taka raba ni dovoljena.
Pomni 2. V nekaterih primerih gornje pravilo ne dri, a samo na videz. V hlevu
stojita dva konja, prvi vidi, drugi je slep. Vstopi meetar in vpraa, kateri je slepi.
Tu je povedna raba samo navidezna, ker je meetar hotel vedeti, kateri je slepi konj.

6 . Drugi so strmeli z velikimi omi. Zdelo se jim je, da je mati

zelo velika. Pozvonili so z velikim zvonom. Ljubim jih s umom in
hrupom ta velika mesta. Majhen moiek, velika zmota. Mali mo,
na prste stopi!
V gornjih primerih se loi dolona oblika od nedolone (v vseh
sklonih, spolih in tevilih) s poudarkom ali s posebnim izrazom.
Zapomni si dobro dolono in nedolono obliko:
Dol. obl.: veliki, velika, veliko; mali, mala, malo;
Ned. obl.: velik, velika, veliko; majhen, majhna, majhno.
Pomni. Nareja poznajo dosti pridevnikov, ki se jim dolona oblika razlikuje
od nedolone po kakovosti samoglasnika. Nedolona oblika ima v osnovi irok
vokal, dolona pa ozek, n. pr. ena zelena steklenica : ta zelena steklenica; ena visoka
bukev : ta visoka bukev. V knjini slovenini te razlike ne delamo ve, posploil se je
izgovor s irokim samoglasnikom.

7. Valjhun ravna po svoji slepi glavi, duhovni pravi. Popotni

si je otrl rosno elo. Pravini se ne boji smrti. Modri se ne zmeni za
bedaka.
Leee tiskani pridevniki stoje namesto samostalnikov (duhovnik,
popotnik, pravinik, modrijan), zato imajo dolono obliko.
8 . Duan Silni. Peter Veliki. Pipin Mali. Stoji, stoji tam beli
grad. Stoji na skali sivi grad. Veseli pastir. Ledeni dih smrti. ez
reko oln rni leti. To je ivalni, ne pletilni stroj. Za hio je
zelenjadni vrt. Cestni prah, premini poudarek, ukrasni pridevek,
pouni slovar, lirini pesnik, kemini laboratorij.

119
 Zgodovinske osebe imajo ob svojem imenu vekrat stalni pri
devek. V narodni pesmi se ponavljajo vedno isti, stalno rabljeni
ukrasni pridevki. Nekateri pridevniki doloajo samostalniku vrsto
in so nekak sestavni del imena samega; v takih primerih ne vpra
ujem le: kaken stroj, vrt, prah, poudarek itd. je to, marve k a te ri,
t. j. katere vrste stroj, vrt, laboratorij itd. je to? Stalno rabljeni,
ukrasni in doloilni pridevki imajo samo dolono obliko.
9. Povzdigni svoj silni glas! M oj rni pla. Na narodni dom.
Ta rdei cvet. Ves prosti as je predel ob knjigah. Ves ljubi veer
je predremal.
V gornjih primerih so samostalniki natanno doloeni s svo
jilnim ali kazalnim zaimkom ali z zaimkom ves, zatorej rabimo
dolono obliko.
10. Vsak pameten lovek to razume. Vsak dober dravljan
spotuje zakone.
Za zaimkom vsak rabimo nedolono obliko.
Za rabo dolone in nedolone oblike pomni:
Nedolona oblika Dolona oblika
Neznana oseba ali stvar Znana oseba ali stvar
(en, kaken?) (ta, kateri?)
-ov, -ev, -in -ji, -nji. -ski, -ki, obi, pravi
povedna raba neopisani primerniki, preseniki
velik, velika, veliko veliki, velika, veliko
majhen, majhna, majhno mali, mala, malo
samostalniko rabljeni pridevniki
stalno rabljeni, ukrasni in doloilni
pridevniki
za nedolonim zaimkom vsak za svojilnim zaimkom in ves

Sklanjatev

Poudarek na osnovi. Zdrav mi ostani! Zdravi ne potrebuje

zdravila. Divji mo, kosmati mo tri doline je ogradil. Katere so
nae domae ivali? Bili so mili veeri, polni tihega veselja. Letine
bogate, gospodinje koate. Napil sem se tvoje iste vode.
Vsi gornji pridevniki imajo poudarek zmeraj na osnovi. Pri
njih se loi dolona oblika od nedolone samo v edninskem ime

120
novalniku (toilniku) mokega spola, kjer dobi dolona oblika
obrazilo -i in se kratki poudarek zadnjega zloga podalja. (Zdrav:
zdravi; bogat: bogati; doma: domai).

Moki spol enski spol Srednji spol

Ednina
1. bogat bogati bogata bogato
2. bogatega bogate bogatega
3. bogatemu bogati bogatemu
4. bogat bogati (-ega) bogato bogato
5. pri bogatem bogati bogatem
6. z bogatim bogato bogatim
Dvojina
1. bogata bogati bogati
2. bogatih bogatih bogatih
3. bogatima bogatima bogatima
4. bogata bogati bogati
5. pri bogatih bogatih bogatih
6. z bogatima bogatima bogatima
Mnoina
1. bogati bogate bogata
2. bogatih bogatih bogatih
3. bogatim bogatim bogatim
4. bogate bogate bogata
5. pri bogatih bogatih bogatih
6. z bogatimi bogatimi bogatimi

Posebej si je treba zapomniti: vinjevi n vinjev (to same za

barvo); boji, toda boji grob, boja pot; hripav, poniglav, lagoden,
p ostaren; veder, vedra, vedro in veder, vedra, vedro ; oster, ostra in
ostro ; top, topa, topo in top, topa, topo ; ohol, ohola; velik: veliki.
Pridevniki na -iv imajo dolgi, na -ljiv kratki poudarek: rviv
srameljiv.
Premini poudarek. 1. Matere ni ve in dnevi so sedaj pusti.
Zemlja je bila p usta. Niso suhe nam prijateljem oi. Tiste suhe

121
roke so govorile o bedi. Zvesto srce in delavno roico. Hude ne
sree so prile nad kmeta. Striek, kako ste lepi. V mravljiu
je bilo vse ivo. Ti grdi otrok, to je grdo.
Gornji pridevniki imajo premini poudarek, vendar samo v
nedoloni obliki, medtem ko ima dolona zmeraj stalni poudarek.
Premini poudarek je posebno priljubljen v povedni rabi in v
prislovu, v prilastkovni rabi pa naglo pea.
Poudarek na obrazilu imata le imenovalnik in toilnik, in sicer:
a) e d n in a : sr. sp. mlado drevo in to. . sp. mlado eno;
b) d v o jin a : samo m. sp. mlada moa ;
c) m n o in a : za vse 3 spole: mladi, mlade, mlada so; sem
videl mlade moe, mlade ene in mlada drevesa.
Po zgledu mlad se sklanjajo bled, bos, cel, drag, gluh, gnil,
gost, grd, hud, kriv, len, lep, ljub, nag, pust, skop, slan, slep, strm,
suh, trd, zlat, zvest, iv; nadalje kratko poudarjeni gol, hrom, nor,
nov, prost, rad, siv, slab, star.
Pomni. Tudi v teh primerih je premini poudarek astitljiva starina, ohranjena
zlasti v osrednjih narejih; njega izguba bi kodovala voljnosti in zvonosti slovenskega
jezika. Seveda je dovoljen tudi stalni poudarek.

2. Po licih so polzele gorke solze. Le zakaj si mu tako gorak

(gorek)? Pe je e gorka. Prav tiste dni sem imel silo teko opravilo.
Strane mu misli rojijo po glavi. Tuj kruh je grenak . Toila je
grenke solze. Veerje bil hladen (hladan). Materine besede so sladke.
e moje so bili vsi solzni.
Leee tiskani pridevniki imajo v im. ed. m. polglasnik s krat
kim poudarkom; ta se lahko spremeni v dolgo poudarjeni a.
Veina dvozlonic s preminim poudarkom se lahko sklanja
po vseh treh zgledih, namre kakor da imajo poudarek na osnovi,
na obrazilu ali premini poudarek: gorek, gorkega; gorak , gorki;
gorek , gorkega. Tako e: droben, glasen, grenek, hladen, kalen,
krepek, krotek, masten, mehek, moen, plaen, plehek, poten, praen,
rosen, sladek, solzen, straen, tesen, voljen, eljen.
Pomni. Na drobno, na gorkem, na prostem, na mehkem, v mehko skuhati.

122
 Poudarek na obrazilu. Gospodinja je bila temna in tuja.
V kotu se je odzvalo s tenkim glaskom. Jeza mu plamti s temnega
obraza. Dekletce je bilo tenko in medlo.
Nekateri pridevniki, zlasti taki s polglasnikom v osnovi in
obrazilu, morejo imeti poudarek vedno na obrazilu.
Moki spol enski spol Srednji spol
Ednina
temen (teman) - temni temna temno (-o)
temnega temne (-e) temnega
temnemu temni temnemu
temen (teman) - temni temno (-o) temno (-o)
5. pri temnem temni temnem
6. s temnim temno (-o) temnim
Dvojina
1. temna temni (-e) temni (-e)
2. temnih temnih temnih
3. temnima temnima temnima
4. temna temni (-e) temni (-e)
5. pri temnih temnih temnih
6. s temnima temnima temnima
Mnoina
1. temni (temni) temne temna
2. temnih temnih temnih
3. temnim temnim temnim
4. temne (-e) temne temna
5. pri temnih temnih temnih
6. s temnimi temnimi temnimi
Po zgledu temen sme sklanjati: tenek, medel, kasen, lahek,
mrtev, svetel, tesen, brhek itd.
Dovoljeno je tudi temen, temnega, temnemu itd.
Posebej si velja zapomniti v nedoloni obliki kasen, kesan in
k asen; svetel, svetal in svetel; tenek, tenak in tanek; temen, teman in
temen; tesen, tesan in tesen; v doloni obliki k asni,svetli, tanki, temni,
tesni; v predloni zvezi na svetlo, na svetlem, na tesno, na tesnem.

123
 Stopnjevanje

Oblike. Kakor je svet lep, lepi so domai kraji, a najlepi je

dom.
Lastnosti pridevljemo samostalnikom v veji ali manji meri.
To izraa pridevnik v treh stopnjah: v osnovniku (pozitivu), pri
merniku (komparativu) in preseniku (superlativu).
1. Lepe sonce njemu sije, lepa zarja rumeni. Svoboda je draja
ko loboda. Plen najdraji bil je svetli demant Kohinur. im bolj
je bil jezen, tem bolj je bil gore. lovek je vasi najbolj divja zver.
Mladina, ta najmlaji, najisteji, najzavedneji del ljudstva.
lep lep-i naj-lep-i
drag dra-ji naj-dra-ji
krepak krepk-eji naj-krepk-eji
divji bolj divji najbolj divji
Primernik delamo z obrazili -i, -ji, -eji ali pa ga opisujemo
s prislovom bolj. Presenik izvajamo iz primernika z naj-.
2. Zapomni si posebej tele primernike in presenike:
lahak laji najlaji irok iri najiri
mehak meji naj meji visok viji najviji
teak teji najteji hud huji najhuji
tenak tanji najtanji mlad mlaji najmlaji
sladak slaji najslaji trd tri najtri
kratek kraji najkraji grd gri najgri
kraji najkraji dober bolji najbolji
nizek niji najniji dolg dalji najdalji
ozek oji najoji velik veji najveji
globok globlji najgloblji majhen manji najmanji
Nekateri pridevniki imajo poleg te stare oblike tudi novejo,
n. pr. mehkeji najmehkeji, sladkeji najsladkeji, a te oblike
slovenini niso ljube. V nekaterih primerih je stari primernik
dobil nov pomen, n. pr. gorak gorji ali gori; v pomenu topleji
rabimo danes obliko gorkeji , gorji ali gori pa pomeni: huji,
lepi, bolji.

124
 Pridevnik daljen, daljna -o (= k a r je dale) ima primernik
daljnji -a -e, v rabi zlasti v zloenki nadaljnji -a -e ( = kar sledi
dalje); zato v pisavi ne smemo zamenjavati teh dveh oblik: daljna
deela, daljni dogodki (to so tisti, ki so dale), toda nadaljnje po
iljke, nadaljnji poskusi, nadaljnji dogodki (kar sledi naprej).
3. Stopnjuj pridevnike: a) rn, rumen, zelen, bel, rdekast;
b) peko, zgo, vro, cveto, gore, poen, dognan, peen; otekel,
zabuhel, vrel, gnil, razvit, zabit, pokrit;
c) divji, boji, gadji, vsakdanji, slovenski, bratski, moki;
) koen, lesen, jeklen, voden, svinen, cerkven, dueven, jezen;
zdrav, sanjav, krmeljav, bahav, grbav, krastav, grav, ilav, lisast,
grbast, kosmat, travnat; suh, tuj, moker, sit itd.
S prislovom bolj opisujejo komparativ: a) pridevniki, ki po
menijo barve; b) pridevniki, ki so po obliki deleniki; c) pridevniki,
ki imajo samo dolono obliko; ) mnogi pridevniki na -en, -n,
-a v, -ast, -at in vsi tisti, ki ne loijo obojne oblike.
Pomni. Pridevnikov, ki jih lahko stopnjujemo z obrazili, ne stopnjujemo z
(naj)bolj; izjema so primeri s posebnim poudarkom ali slogovno posebnostjo.

4. Bodi no malo manj siten! Izmed vseh je najmanj delaven

na razred. Kaj bi govoril, kdo je pridneji, kvejemu, kdo je
manj len!
Samostalnikom lastnosti lahko primerjamo tudi navzdol; za ta
namen nimamo posebnih oblik z obrazili, marve jih vsi pridevniki
opisujejo z manj za primernik in najmanj za presenik.
Pomni. S posebnimi prislovi lahko izraamo vejo ali manjo stopnjo pri vseh
besednih vrstah. Stopnjevanje v ojem pomenu besede pa imenujemo v slovnici le
to z obrazili. Visoko stopnjo, toda brez primerjave, izraajo pridevniki, sestavljeni
s predpono pre-: predraga mati, prelepi dnevi.

Raba primernika. 1. Bolja pamet ko amet. Bolji danes

kos kakor jutri gos.
Stvar, s katero se druga primerja, stoji v istem sklonu. Za pri
merjanje nam poleg primernika rabita e besedici k o , k a k o r.

125
 2. Janko je bil stareji od Metke. Ni bilo zadovoljnejega loveka
mimo Boltearja. Sila, ki izvira iz globine ljudskih mnoic, je
silneja od (mimo) vseh sklepov za zeleno mizo.
Stvar, s katero se druga primerja, more stati tudi v rodilniku
s predlogom od ali mimo.

Pridevniki iz tujih lastnih imen

Pridevnike iz tujih lastnih imen delamo v glavnem po pravilih,

ki veljajo za sklanjanje teh imen.
Pridevniki iz slovanskih imen: Pukinov, Karadiev, Sienkie-
wiczev, Tolstojev, kragujevki (Kragujevac, -vca). Od imen, ki so
sama po sebi pridevniki, ne delamo svojilnih pridevnikov, temve
rabimo rodilnik: slovnica Dobrovskega, kritika Belinskega, rtice
ehova.
Pridevniki iz staroklasinih imen: Ksenofontov (Ksenofon, -nta),
Katonov (Kato, Katona); Odisejev, Sokratov, Horacov ali Hora
cijev; Venerin (Venus ali Venera), Ciceronov (Cicero ali Ciceron),
Tacitov (Tacit ali Tacitus).
Pridevniki iz romanskih in germanskih imen: 1. Barresov (izg.
baresou), Dumasov (izg. dumajeu), Descartesov (izg. dekartou),
Faguetov (izg. fagejeu ali fa g etou).
2. a) Morsov, Tainov (izg. tenou), Molierov, Shakespearov;
Wallaceov (izg. wolisou), Lesageov (lesaou); Merimeejev (izg. ram -
mejeu).
b) Zolajev, Hugojev, Richelieujev.
Pomni. Pri tujih imenih se za mehkimi soglasniki o v obrazilih ne spreminja v e
razen za j : Lesageov Merimeejev, Zolajev.

c) Goethejev, Dantejev, Galsworthyjev; broadwayski.

) Lutrov, lutrski, manchestrski, schaffhausenski, Beethovnov,
Heglov, heglovski; Wagnerjev, Schillerjev, Pasteurjev;
d) montecarlski, buenosaireki, newyorki, Sainte-Beuvov.
e) Imena, ki se konujejo v osnovi na -g, -h, -s, -z, -c, delajo
pridevnik po slovenskih glasovnih zakonih z mehanjem: Hamburg

126
 hamburki, Cherbourg (izg. erbur) cherbourki, Tubingen
tubinki, Urach uraki, Y ork yorki, A tos atoki, Suez
sueki, Linz linki.
f) V konnikem delu so poslovenjeni: lilski, diepski, carcas-
sonski (Lille, Dieppe, Carcassonne), compienjski, bolonjski (Compi-
egne, Bologna), marsejski, versajski (Marseille, Versailles).
Pomni. Pri imenih na nemi soglasnik se pridevniko obrazilo -ski mehanino
pripisuje: Bordeaux (bordo) bordeauxski (bordojski) , Chamonix (amoni) chamo-
nixski (amonij sk i).

Raba pridevnikov

1. V levem epu sta nala srebrn zaboj in poprosila lovekega

orjaka, naj ga odpre. Mladina novi svet isla, starega pa zane
marja. Kdor se mlad belega kruha brani, bo star rad rnega hrustal.
V edninskem toilniku je pridevnik mokega spola enak imeno
valniku, e stoji pred samostalnikom, ki pomeni stvar, ali rodilniku,
e stoji pred samostalnikom, ki pomeni bitje; kadar pa stoji pri
devnik sam, stoji navadno v obliki, ki je enaka rodilniku.
2. Rad bi pisal. Vaa milost, kaj bi rada? Dete rado spi. Bi rade
e leale, pa vstati morajo. Domov bi radi gnali, pa pasti morajo.
Sestra raji (raja) bere.
Stavna analiza kae, da pridevnik rad odgovarja na vpraanje
kako? kakor nekaken pregiben prislov naina. V stopnjevanju se
je danes e skoraj posploila raba moke oblike za vse tri spole,
je pa tudi v knjinem jeziku v rabi oblika raje.
Pomni. Pridevniki pomen se je ohranil v izrazu rade volje.

3. ala beseda boli. D a mu ne stori kaj alega). ale misli

v srcu ni. al besede v ustih ni. Tea ajda je tista, ki nima
polnega zrna. enica je bila te (tea). Nisem ga e videl teega.
Nekateri ljudje so teko te. Starka mu je svetovala, naj si pomae
rano s te slino.
al in te sta pogosto nepregibna.

127
 4. Ta klobuk je poceni, oni je ceneji.
Poceni je prislov, ceneji torej ne more biti njegov primernik,
ampak primernik redko rabljenega pridevnika cen -a -o.
Namesto pridevnika cen (cenen) rabimo navadno prislov po
ceni; splono pa sta v rabi primernik in presenik (naj)ceneji.
5. a) Suha starka na strehi epi, pisan jezik na cesto moli.
Dolgost ivljenja naega je kratka.
b) Zdravi bolnega nese. V kalnem se da ribariti. Tujega noemo
svojega ne damo! Primorska vabi.
Pridevniki se rabijo v stavku kot prilastki in povedna doloila.
Samostalniko rabljeni pridevniki so lahko isti stavni leni kakor
samostalniki.

Izpeljava pridevnikov

Pomen pripon. Pridevnike pripone izraajo:

1. svojino -ov, -ev, -in, -s k i: oetov, Petrov, striev; materin,
Jerin; otroki, delavski;
2 . lastnost -av, -ljiv, -n, -ast: domiljav, uljav; pazljiv, bojaz
ljiv; sluen, besen; bebast, adast;
3. podobnost -ast: ebulast, kaast;
4. obilico -av, -at, -it: glistav, luskav; brkat, kosmat; kremenit,
plodovit;
5. snov -ov, -ev, -en, -n: ajdov, atlasov, enjev, vinjev; apnen,
koen; cementen, ameten;
6 . izvor -n: sonen, gozden;
7. monost -ljiv, -n: itljiv, neugasljiv; viden, neizbrisen;
8 . namen -aln, -iln: igralen, istilen;

9. manjanje -ljat, -ljast, -kast, -hn: gostljat, grenkljat; grahljast,

suhljast; rnkast, rdekast; bolehen, majhen;
1 0 . loevanje -er: etver, peter, mnogoter.

Raba pridevnikih pripon. Pripona -ji se dodaja imenom

oseb in pomeni splono svojino: otroji, vraji; ponajve pa se
dodaja ivalskim imenom: gadji, maji, sraji.

128
 Pripona -nji dela pridevnike iz prislovov: sedanji, gornji, pre
zgodnji (iz prezgodaj), pomladnji (iz pomladi), toda prigoden, pomla
den (iz prigoda, pomlad).
Pripona -iv se je domala umaknila priponi -ljiv, nove besede
se delajo samo e s to zadnjo in imajo zdaj tvorni, zdaj trpni pomen:
kruh je nasitljiv, ker nasiti; otrok je nenasitljiv, ker se ne da nasititi.
Pripona -ov dela: a) svojilne pridevnike iz mokih osebnih
imen: bratov, vojvodov, Detelov,
b) iz ivalskih imen: gadov, kotrunov; v tem primeru se danes
e mono uveljavlja tudi -ji, navadno brez pomenskega razloka;
sprva je levova apa pomenila edninsko, levja apa pa splono
svojino;
c) izvedenke iz rastlinskih imen imajo snovni pomen: ajdov med;
delajo se tudi iz enskih samostalnikov: brezova metla, lipov cvet;
snovni pomen imajo tudi izvedenke iz tujih imen za blago: irhov,
ametov;
) dokler gre za snov, je prav: ilov, glinov; ni pa tako, kadar
gre za svojino: vodikov dioksid, kalcijev karbonat. To velja tudi za
znanstvene izraze iz drugih panog: ulomkova rta, krogov obod,
jezikova konica, povedkovo doloilo; rodila jih je potreba po kratkem
izraanju, zato jih pravopis e dovoljuje, eprav navaja za bolje
n. pr. jezina konica, povedno doloilo;
d) v ljudskem govoru je kopica pridevnikov na -ov, ki na prvi
videz ne ustrezajo pravilni rabi; vendar lahko ugotovimo, da gre
pri njih za snovni pomen ali pa za personifikacijo: cukrova voda,
jesihov cvet, kruhov monik, lojeva svea, ocvirkova potica, otrobov
kruh, smetanova juha, elodova paa jugovo vreme, jut rova deela,
listov urednik, mlajeva luna, odborova seja, narodov blagor, popkova
ila, biev ronik, glavnikovi zobje, kljueva brada, loparjev roaj,
kolovratovo vreteno, meeva nonica, molkove jagode, noeve opiati,
ebrovo dno, stolova noga, uljevo relo, tramova peta; ljudski so tudi:
kriev teden, suev prah, breznov sneg, grudnove kvatre, petkova jed.
Priponi -ov se rade dodajajo druge: cerkoven, bliskovit, bratovski,
grievnat.

9 129
 Pripona -in se pritika imenom enskih oseb in daje pomen
osebne svojine: herin svet, Marijini laski; za poosebljenje gre v
primerih Matiin tajnik, lunin svit, branin zob, iglino uho, ladjin
rilec. Od ivalskih imen se delajo danes pridevniki s pripono -ji:
ovji sir, kozje mleko, ker le-ta izraa splono svojino; kadar gre
za osebno, edninsko svojino, recimo v prirodopisu, je dovoljena
raba gazeline noge, bubin zapredek, dropljino gnezdo, glistina jajeca.
Iz imen za tuje rastline navadno tudi lahko delamo pridevnike na
-in: endivijino seme, potonikin cvet; prav tako je s samostalniki, ki
se konujejo na -ka ali -ha: barkin rilec, pukino kopito, soseskin
tajnik, ivankino uho, makine solze, juhin dodatek.
Pripona -n dela dobro polovico pridevnikov, pa zato, ker
ima najsploneji pomen kakrne koli odvisnosti ali zveze. Dodaja
se tudi e izvedenim samostalnikom ali pridevnikom: ednosten,
bolesten, celoten, gnusoben, rojstven, daritven, glasben, drevesen,
beteen, cvetaen, diaven, pravden, debeluen, deleen, emeren,
sredien, obiajen, daven, delaven, hotiven, imeniten, iloven. Pri
pona -n je v domaih besedah, kakor so jezien, bledien, pravien,
tako tudi v izvedenkah od tujk, ki se konujejo na -ka: antien,
politien, botanien. Toda ob teh je jezik kmalu dobil obutek, da
gre za pripono -ien, posebno pod vplivom latinske konnice -icus,
francoske -ique in nemke -isch: alfabetien, demokratien, alko
holien. Tako smo dobili vzporednice anekdotien, anekdotski,
anekdoten. Tu pa tam jim jezik skua dati pomensko tanino:
ekonomijski, ekonomski, ekonomien, ki se nanaajo na ekonomijo,
ekonoma in ekonomiko.
Pripona -n pogosto dela pridevnike iz predlonih zvez: kar
sega do prsi, je doprsno; kar traja do smrti, je dosmrtno; kar je
po grou, je pogrono blago. ele preko pridevnika so nastajale
samostalnike izvedenke doprsnik, posmrtnik itd.
Pripona -ski rabi za izpeljevanje pridevnikov iz krajevnih im en:
ljubljanski, beneki, Koroka, Krko; zaznamuje tudi splono ali
skupinsko svojino: delavska pravica ( : delaveva pravica). Nekaj
podobnega je tudi v primerih amundsenski znaaj, antigonski pro
blem, cankarski slog ( : Cankarjev slog.)

130
 Nekateri deleniki so domala izgubili glagolski znaaj in postali
pravi pridevniki; to je jezik pogosto tudi na zunaj pokazal s tem,
da jim je dodal pridevniko pripono: boje otrok (ne boje se),
blee, bodea nea, ujeen, goreen, mogoen, neumrjoen, perei
ogenj, priujoen, rde, vedeen, vro, veen (iz voe); lakomen,
pitcmen; iznajden ( = iznajdljiv),pisano polje, poten, stisnjen ( = sko
puki), zahvaljena pesem, zaspan; zabuhel, zabrekel, zamolkel, one
mogel, opolzel, osupel, otrpel, prhel, puhel, stekel, trhel, vrel, zatohel
Zlaganje pridevnikov. Za pridevnike zloenke velja domala vse
tisto, kar za samostalnike. Delimo jih na sklope in prave zloenke.
Sklopi so zelo pogostni zlasti z zaimkom in tevnikom v prvem
delu: vesoljni, nivreden, vseveden, vsegamogoen, trinoen, tiri-
nogat, petfunten, dvanajstleten. Posebne vrste sklopi so sklonski;
v njih je s sklonom izraena sintaktina enota okamnela: boga
boje, sebeljuben. Dandanes se rabi kopica novih s takimi pridev
niki, ki terjajo genitiv: bojaeljen, astieljen, ukaeljen, astihlepen,
astilakomen, astivreden in po naliki tudi astiljuben. Vsi ti primeri
imajo e en sam poudarek. Prav gotovo pa istih besed ne bi mogli
pisati skupaj, kadar vsak del ohrani svoj poudarek: eljen dobika
ali dobika eljan, hvale eljen, gospostva eljen. Seveda niso dovo
ljeni po nemini suenjsko prikrojeni primeri hvalevreden, milosti-
poln, udapoln, grozepoln, prav je pohvalen, milosten ali milosti
poln, udovit, grozen.
Prave zloenke so kakor pri samostalniku:
a) svojstvene: svojeglav, dolgouh, zlatolas, rnoglav, golobrad,
krivonos, mlenozob, rdeelas, trdovraten, zlatoper itd.;
b) glagolske: samogolten, sladkosneden, hudodelen, tihotapski,
rvojed, domoljuben, rnogled, radodaren, kolovozen;
c) sintaktine: hudouren, velikonoen, kofjeloki, narodnoosvo
bodilen, literarnozgodovinski.
Napano je napravljena zloenka nadebuden, prav je nadobuden,
ker je v zloenkah vezni vokal -o-. Prav tako ni dopustno rabiti
po nemkem napravljene zrakotesen, vodotesen, ognjavaren, ognje-
trden, ker nimajo stavnega pomena; pravilno se glase: neproduen,
vododren ali neprepusten, varen pred ognjem, nepregoren.

131
 Zaimek (pronomen)
Delitev

1. Marko je delal in se uil, M ajda pa ne. On je izdelal, ona

pa ne. Markov uspeh je oeta razveselil, Majdin neuspeh ga je
poparil. Mati je vpraala: Ali si bolj vesel njegovega uspeha ali
bolj alosten njenega neuspeha?
Samostalnike in pridevnike imenujemo z eno besedo im en a.
D a nam ni treba ponavljati imen v neposredni bliini, stavimo
namesto njih z a im k e (za ime = pronomen).
2. Ti ima ve v smeteh kakor ja z v kai. S ebi seje, sebi
anje. Tvoja glava, tvoj svet. Vsakdo nosi sodnika s seboj. Tako
ovco je treba strii, ki je kosmata. Kdo zna no temno razjasniti?
Katera ena svet obhodi? Kdor nima v glavi, mora imeti v peti.
Kakrno seme seje, takno ito bo el. Pa naj kdo kaj ree! igavi
smo mi? Titovi!
Zaimke delimo v:
1 . osebne: jaz, ti, on, mi, vi itd. in
povratno-osebne: sebe se;
2 . svojilne: moj, tvoj, njen, svoj itd.

3. kazalne: ta, tisti, oni, tak itd.

4. vpraalne: kdo? kaj? kateri? itd.
5. oziralne: kdor, kar, ki itd.
6 . nedolone: nekdo, nihe, vsak itd.

Osebni zaimek

Kaj je. M ati se jezi: Kdo je ubil skledo? Ti, Janez, ali Majda?
Jaz e ne, ree Janez, ona jo je. Majda pa vpije, da jo je
ubil on. Mati je koj spoznala: Oba sta kriva, vama e pokaem!
M i delamo in kupujemo, vidva pa uniujeta.
Pri vsakem razgovoru ali dejanju loimo 3 o s e b e :
1. tista, ki govori in pravi o sebi ja z (midva, medve, mi, me),
je p rv a o s e b a ;

132
 2 . tista, ki z njo govorimo in ji pravimo ti ( vidva, vedve, vi, vej,
je d ru g a o s e b a ;
3. tista, o kateri govorimo in ji pravimo on (ona, ono, onadva,
onedve, oni,one,a) je tr e t j a o seb a.
Pri glagolskem dejanju in zaimku torej loimo 3 osebe: prvo,
drugo in tretjo v ednini, dvojini in mnoini.
Zaimki, ki zaznamujejo osebe, se imenujejo osebni zaimki.
Sklanjatev. 1. Osebni zaimki se sklanjajo v ednini, dvojini
in mnoini in imajo v sklonih tele oblike:
Prva oseba Druga oseba Tretja oseba
Ednina
1. jaz ti on ona ono
2. mene me tebe te njega ga nje je njega ga
3. meni mi tebi ti njemu mu njej (nji) ji njemu mu
4. mene me tebe te njega ga njo jo ono ga
5. pri meni pri tebi njem njej (nji) njem
6. z menoj (mano) s teboj (tabo) z njim z njo z njim
Dvojina
onadva onidve onidve
1. m
edv idva{ m
m idve onadva onedve onedve
vidva {

2. naju vaju nju (njiju)i njih jih j u

3. nama vama njima jima
4. naju vaju nju (njiju) njih jih j u
5. pri { naju pri { vaju pri njima njih (njiju)
nama vama
6. z nama z vama z njima
Mnoina
1. mi me vi ve oni one ona

2. nas vas njih jih

3. nam vam njim jim
4. nas vas nje jih
5. pri nas pri vas pri njih
6. z nami z vami z njimi

2. a) V prvi in drugi osebi ednine ne loimo posebnih oblik za

razline spole, ker zaimka zmeraj zaznamujeta navzoni osebi in

133
ne more biti dvoma, na koga se nanaata. Vendar pa sta ja z in ti
mokega, enskega ali srednjega spola, na kogar se pa nanaata.
Tudi v mnoini in dvojini se lahko rabita obliki mi in vi brez
razlike na spol, vendar navadno sreujemo za enski spol obliki
me in ve; za srednji spol ni posebnih oblik.
V imenovalniku dvojine so se za vse osebe uveljavile mnoinske
oblike; da se loijo od mnoine, so privzele tevnik -dva -dve kot
sestavni del zaimka.
V tretji osebi dvojine je v rabi ve razlinih oblik, nekaj starih
dvojinskih, ki so e v rabi, nekaj pa novih mnoinskih, ki izpod
rivajo dvojinske. Vsa mnogovrstnost dvojinskih oblik izvira od tod,
ker se dvojina redkeje rabi.
b) Pri vseh osebah v ednini, pri 3. osebi v dvojini in mnoini
loimo v rodilniku, dajalniku in toilniku poleg navadnih oblik
tudi k ra j e oblike. Te so naslonke ali enklitike ali pa kratko
poudarjene, kakor so zaznamovane v preglednici.
c) V toilniku ednine za vse osebe, v toilniku mnoine in
dvojine pa samo za 3. osebo se e n o z lo n i p r e d lo g i veejo
s krajimi oblikami v eno besedo. V teh zvezah se je v 3. osebi
ohranilo nekaj starih oblik, ki jih sicer ne uporabljamo. Namesto
ga se za moki spol natika -nj, za srednji spol pa -nje ali -nj; za
enski spol se natika -njo namesto jo, v dvojini -nju namesto ju,
v mnoini pa -nje namesto jih. e se predlog konuje na soglasnik,
tedaj govorimo in piemo med njim in -nj vezni polglasnik ( eznj,
nadnj). Med predlogom v in zaimkom pa se je okrepil a > a ter
postal vezni samoglasnik ( vate, vanj). Tako smo dobili tele oblike:
ez: ezme ezte ezse ezenj eznjo eznje eznju eznje
med: medse mednje mednju mednje
na: name nate nase nanj nanjo nanje nanju nanje
nad: nadme nadte nadse nadenj nadnjo nadnje nadnju nadnje
ob: obme obte obse obenj obnjo obnje obnju obnje
po: pome pote ponj ponjo ponje ponju ponje
pod: podme podte podse podenj podnjo podnje podnju podnje

134
pred: predme predte predse predenj prednjo prednju prednje
skoz: skozme skozte skozenj skoznjo skoznje skoznju skoznje
za: zame zate zase zanj zanjo zanje zanju zanje
v: vame vate vase vanj vanjo vanje vanju vanje
Pomni. Paziti mora zlasti pri tistih predlogih, ki se veejo tudi z orodnikom,
da ne bo zamenjaval oblik: pod njo (kje?) in p odnjo (kam?), za njo (kje? kod?) in
zanjo (kam? za koga?), nad njo (nad kom? kje?) in nadnjo (nad koga? kam?), pred
njo (pred kom? kje?) in prednjo (pred koga? kam?)!

Povratno-osebni zaimek. V sa k le prerad po sebi sodi,

ja z po sebi in svojih razmerah, ti po sebi, o n pa tudi najprej sebe
vidi. Pomagaj si sam, jaz ti ne morem! Prehitro je s seboj (s sabo)
zadovoljen. Vi pa pred seboj pometajte! Predse glej, da ne pade!
Ni niso gledali nase. M id v e sva obraunali med seboj. Vzeli sta
jo medse. K d o r sebe ne spotuje, sebi v skledo pljuje. Premagati
sebe je najveja zmaga. Narod, zaupaj vasel
Leee tiskani zaimek je oblika istega zaimka, pa stoji namesto
zaimkov 1., 2. ali 3. osebe v ednini, dvojini in mnoini ne glede na
spol. Povsod se nanaa (povraa!) na osebek istega stavka. Zato
mu pravimo povratno-osebni zaimek. Ima dalje in kraje oblike
in se vee v toilniku prav tako s predlogi kakor osebni zaimki.
Za imenovalnik nima oblike. V drugih sklonih im am o:
1. ,2 . sebe, se, 3. sebi, si, 4. sebe, se, 5. pri sebi, 6 . s seboj (s sabo) .
Kadar se osebni zaimek nanaa na osebek istega stavka, rabimo
torej za vse osebe in vsa tevila povratno-osebni zaimek.
Pomni. Tako je plah, da se sam sebe boji. e sam sebi ne verjame. Le sam sebe
poglej, kaken si! Sam pri sebi red napravi! Ali si to sam od sebe naredil? Kar zmeraj
sam a s seboj govori. Zmaga nad sam im seboj je pa najteja. Strah pred sa m im
seboj ga je gnal iz samote.
Kadar ima povratno-osebni zaimek kot predmet pred seboj poudarni izraz sam,
tedaj ostane ta v vseh sklonih nespremenjen. e pa je povratno-osebni zaimek pri
lastek, se sam ujema z zaimkom v sklonu.

Raba. 1. Jutri bom zael tipkati. Ali mi bo pomagal? Jaz

bi tipkal, ti bi mi pa narekoval. Ne, ja z bom tipkal, ti bo pa
narekoval, bo lae e kaj popravil med narekovanjem. Tako

135
bova hitreje in bolje delala. M i vam ne nagajamo, vi pa nas
pustite pri miru! Kdo to pravi, Janez. No, e on to pravi, potem
komaj kaj verjamem.
Preglej zgornje stavke in razberi, v katerih primerih imamo
osebne zaimke v imenovalniku, v katerih pa ne! Vasih jih sliimo
tudi v takih stavkih, kjer niso poudarjeni, pa so nepotrebni, ker je
oseba razvidna iz glagolske oblike. Taka raba v knjini slovenini
ni pravilna. Osebne zaimke v imenovalniku rabimo le, kadar je
treba poudariti osebo.
2. Usmili se vsaj njega, e se mene noe! Usmili se ga! Usmili
se me! Knjiga je namenjena njej, ne tebi; zameril bi se ji, e bi jo
drugemu dal, pokaem ti jo pa lahko. Kaj gleda pro, mene
poglej! Poglej me, no! Nje posluaj! Le posluaj jih ! Od mene ne
zahtevaj tega! O d njega se ui! Le nase glej! Pridem p ote.
Bolezen je prila nadenj.
Dalje oblike zaimka rabimo, kadar je zaimek smiselno po
udarjen in kadar stoji za predlogi; v toilniku navadno uporab
ljamo s predlogom strnjene oblike.
Kraje oblike zaimka rabimo le, kadar zaimek ni poudarjen,
z redko izjemo ob predlogih: iveti vrli mo ne sme za se.
3. V daljni deeli je ivel kmet, ta (ne: on) je imel tri here.
e imenovalnik osebnega zaimka nima poudarka, a je le treba
rabiti zaimek, uporabljamo kazalni zaimek ta ali le-ta.

Svojilni zaimek

Kaj je. Materina podoba. Njena podoba. Dri samo oetova

beseda. Dri samo njegova beseda. Naa prva lu je sonce. Moja
glava, moj svet, tvoja glava, tvoj svet. Konano njuno je ivljenje.
Nai fantje delajo izvrstno.
Leee tiskane besede nam kaejo, igavo je kaj. Imajo razline
oblike po tem, za katero osebo izraajo svojino, za katero tevilo
lastnikov ali vasih tudi za kateri spol lastnika nam sluijo. Po
slovnini obliki so pridevniki, ki se z odnosnim samostalnikom

136
ujemajo v sklonu, spolu in tevilu. Ker kaejo svojino, jim pravimo
s v o jiln i zaimki.

Oblike. 1. Svojilni zaimki so:

En lastnik Dva lastnika Ve lastnikov
1. oseba moj -a -e najin -a -o nas -a -e
2. oseba tvoj -a -e vajin -a -o va -a -e
3. oseba {njegov -a -o njun -a -o njihov -a -o
{ njen -a -o
povratni svoj svoja svoje

Pri svojilnih zaimkih loimo kakor pri pridevniku spol, sklon

in tevilo odnosnega samostalnika, poleg tega pa osebo, tevilo in
vasih tudi spol lastnika.
2. N a e l j u d s t v o se je bojevalo za svojo svobodo, za svojo
neodvisnost, za boljo in srenejo prihodnost! Jaz hvalim svoje
blago, ti svoje, kakor vsak b e r a hvali svojo malho. Svoj uk
spotujete premalo. Ljubi svojo domovino!
Povratno-svojilni zaimek ima ne glede na osebo, tevilo in spol
lastnika eno samo obliko; rabimo ga, kadar izraa svojino osebka
v stavku.
Raba. 1. M oja mati je prila, ne tvoja. M ati je prila, ne
oe. Njegovo knjigo sem nael, svoje pa ne. Knjigo sem nael,
zvezka pa ne. Oi so se mu razirile, usta so se mu odprla (ne:
njegove oi..., njegova usta...).
Svojilne zaimke rabimo le, kadar imajo poudarek.
2. Beseda njena grom rohne in nje pogled je blisk gore.
Priljudna in lepa je njega hi. Nje pogledi svetle strele. Lej, torej
je bledo njih cvetje velo. Tudi on se je zanesel na njih spanje. Bodi
mi prijatelj! A ura za uro bei in sen mu ne stisne oi. Kaj je naa
tretja lu? Kaj nam je etrta lu?
Namesto svojilnih zaimkov nam rabijo vasih tudi rodilniki ali
dajalniki osebnih zaimkov.

137
 3. a) Vsaka vas ima svoj glas. Mole oroje svoje vsak si vzame.
b) Pojdimo v nao dvorano! Govorili smo o naem slovstvu.
Kadar gre za splono posest, rabimo svojilne zaimke nam esti
povratno-svojilnih.
Kazalni zaimek

Kaj je. 1. Kje pa je tisti Ciciban? Kaj pa je v tej zlati igraki?

To ti ne bo odpueno ne na tem ne na onem svetu. In spet se oglasi
jih sto: Le-ta nam upanil ne bo! Ne morem rei, da se mi je to,
o emer sem hotel spregovoriti, pripetilo natanno tega in tega dne,
ob tej in tej uri. Takega mraza najstareji ljudje ne pomnijo. Tolikne
volje do dela nisem e videl.
Kazalni zaimki kaejo na doloeno osebo ali stvar, njih lastnost,
velikost ali vrsto.
2. Za kazalne zaimke nam rabijo tele oblike:
a) ta, ta, to ; tisti, tista, tisto; oni, ona, ono; isti, ista, isto;
b) tak, taka, tako; taken, takna, takno;
c) tolik, tolika, toliko; toliken, tolikna, tolikno;
) tale, tistile, onile, takle; le-ta, le-oni.
Kazalni zaimki imajo obrazila za moki, enski in srednji spol
kakor pridevniki. Kaejo na osebe ali predmete (a), lastnosti (b)
ali na kolikost (c). Pogosto se veejo s lenkom le; kadar je na
koncu, se pie skupaj z zaimkom, e je pa lenek pred ta ali oni,
piemo vezaj.
Sklanjatev. Zaimek ta ta to se sklanja takole:
Moki spol enski spol Srednji spol
Ednina
1. ta ta to
2. tega te tega (tega)
3. temu tej (ti) temu (temu)
4. tega ta to to
5. pri tem tej (ti) tem (tem)
6. s tem to tem (tem)

138
 Dvojina

1. ta te (ti) te (ti)
2. teh teh teh
3. tema tema tema
4. ta te (ti) te (ti)
5. pri teh teh teh
6. s tema tema tema
Mnoina

1. ti te ta
2. teh teh teh
3. tem tem tem
4. te te ta
5. pri teh teh teh
6. s temi temi temi

V toilniku za moki spol ednine rabimo tega, kadar stoji pri

bitjih ali samostalno, ta pa, kadar stoji pri stvareh.
Pri zaimkih, zloenih z le, se sklanja samo zaimek, lenek pa
ostane nespremenjen: tale, tegale, temule, pri temle, s te mle, te mle,
tehle ... le-ta, le-tega, le-temu, pri le-tem, z le-tem ... onale, onele,
o nile , onole, pri onile, z onole . . . le-oni, le-onega, le-onemu, z le-onim.
Vsi drugi kazalni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki.
Kazalni zaimek ra seveda ni zmeraj poudarjen kakor v pre
glednici; najvekrat je le naslonka, le kadar osebo ali stvar dolono
pokae in razloi od druge, nosi moneji poudarek kakor samo
stalnik: ta lovek ta lovek (ne kak drug), pri ti ( tej) hii pri
tej (ti) hii, to okno to okno.

Posebnosti. 1. Pravijo, da ni ba varno iti tod obsorej. Danes

je bil lep praznik. Letos lepo kae. Nocoj je lep veer. Sinoi je
pela ko slavek ljubo. Dosihmal je e kar dobro vozil. Dosihdob
ne pomnijo take zime. Posegamal je bolj pazil na gospodarstvo.
Slovenina je neko imela tudi kazalni zaimek s si se; danes
nam je ohranjen le e v nekaterih prislovih: danes < dan-s, nocoj

139
< no-so-j, si-noi, osorej < o sej ure itd. Kako se je popolnoma
pozabil pomen tega zaimka, priajo takele ljudske zveze: danes ta
dan, nocoj to no, letonje leto.
2. Kdo pa je ta enska? Oh, ona, tista gostja pri Pavletu.
Kdo je umrl? One, tisti bera, ki je lani pri nas leal. Koga so
pokopali? Onega, tistega sirom aka... Komu si pa dala evlje?
Oh, onemu, tistemu slepemu Tinetu. Veraj je priel onega,
na lanski hlapec. Z onem sem el, no, saj ve. Pri onem sem bil,
kako mu je e ime? Ali si bil pri onem? Bil, bil.
Kadar ne moremo ali noemo koga imenovati, uporabljamo
zaimke ona, one, onega, onemu, pri onem, z onem. Vasih je to
znamenje zadrege, vasih pa tudi zanievanja in omalovaevanja.
Od tod so tudi izvedeni izrazi: onegav -a -o, onegaviti = poeti,
ne vedeti, kaj bi delal; samo na videz kaj delati ipd.
Raba. 1. Za tri se bo e e dobil prostor; tale tu bo va,
tistile tam bo Janezov, onile tam na koncu bo pa Tonetov.
Kazalni zaimek ta nam kae na blinjo, tisti na bolj oddaljeno,
oni pa na najbolj oddaljeno osebo ali stvar.
2. To je tisti cigan, ki je Jurija odpeljal. Varuj se tistega, ki
ima prijazen obraz, a kamen za hrbtom! Tisti, ki je knjigo izgubil,
naj se zglasi pri meni! Tista oseba, ki je la zadnja iz dvorane,
je pozabila denik. Tisti, ki bi radi nagajali pri delu, naj kar doma
ostanejo! Tiste si bomo e zapomnili!
V gornjim podobnih stavkih se vekrat slii in bere oni ali
dotini -a -o. Taka raba ni slovenska.
3. Pred 25 leti sva na isti klopi hlae trgala. Vsa vas je hodila
k istemu studencu po vodo. Dokaite, d aje to ista ura, kakor vam
je bila ukradena. Popolnoma je enaka moji, ali je pa ista ali ne, naj
pokae tevilka. Ukradena ura je imela tev. 934814. Resje, tevilka
dokazuje, da ta ura vai ni le enaka, marve da je ista. Ves oetov
je : ista usta, isto visoko elo, iste ive oi, le nos je nekoliko drugae
ukrojen. Podpisani prosi odbor, da bi mu (brez isti) dovolil...
Najdena je bila torbica; dobi se... (ne: ista se dobi...) Izgubil sem
listnico; kdor jo najde, naj jo o d d a... (ne: kdor isto najde...) Pod

140
klancem se je vil potoek in preko tega ali njega (ne: istega) je drala
lesena brv.
Isti -a -o ne smemo pomensko zamenjavati z enak -a -o. Vasih
s tem zaimkom izraamo popolno podobnost, ki je tako velika,
kakor da je istost. Dokler je razvidno, da je to le pesniki izraz po
dobnosti, je tako izraanje pravilno, sicer ne. Po tujem vplivu se
isti -a -o nepravilno uporablja zlasti v uradnem dopisovanju namesto
nepotrebnega ali potrebnega osebnega zaimka ali ta ta to. Vasih se
vee isti z drugimi kazalnimi zaimki, n. pr. taisti, isto tak, a je do
maa le prislovna zveza takisto; namesto taisti lovek pravimo prav
isti lovek, isto taka zmota = prav taka zmota; ljudsko pa je: takisto
vam povem ...
I s ti -a -o smemo torej rabiti v pravem pomenu istosti, ne pa
enakosti ali namesto osebnega ali drugega kazalnega zaimka.
Pomni. Brez potrebe se kazalni zaimek ne sme rabiti; pravimo: jabolka so na
naem vrtu dobro obrodila, sosedova so pa prezgodaj odpadla (ne: ona pri sosedu...).

Vpraalni zaimek
Kaj je. Kdo pristni kov moa razbere? Kaj ste li gledat na
goro? Katera zver je krvoloneja od tigra? igava je ta podoba?
Kaken pa si? Klepec, pokai, kolika mo ti je dana!
Vpraalni zaimek vprauje po osebah ali stvareh, njih lastnostih,
pripadnosti in vrstah.
Vpraalni zaimki so :
1 . samostalni: kdo? kaj?
2 . pridevni: a) k aken k akna -o? kolik -a -o? koliken -na -o?
b) igav igava igavo?
c) kateri katera katero?
Zaimka kdo? in kaj? se ne moreta uporabljati z odnosnim samo
stalnikom, ker z njima po samostalniku ravno vpraujemo. Rabita
se torej kakor samostalnika ali s a m o s ta ln o . Vsi drugi vpraalni
zaimki pa se rabijo kakor pridevniki ali p rid e v n o . Z njimi vpra
ujemo po lastnostih, pripadnosti in vrstah stvari.

141
 Sklanjatev. Zaimka kdo? in kaj? sklanjamo takole:
kdo? koga? komu? (komu ?) koga? pri kom? s kom?
k aj? esa? emu? kaj? pri em? s im?
To sta tista dva zaimka, s katerima se vpraujemo po sklonih.
Primerna sta za to rabo, ker z njima vpraujemo po samostalnikih
v vseh sklonih, ne glede na spol ali tevilo. Pri teh dveh zaimkih
loimo samo sklon.
Vse druge vpraalne zaimke sklanjamo kakor pridevnike in lo
imo pri njih spol, sklon in tevilo.
Raba. Kdo je priel? (Neka enska.) Kdo je hodil po
vrtu. Biti sta morala vsaj dva. Kdo je kriv te nesree? Kaj ti je
padlo v oko? Kaj je skoilo ez cesto? (Maek je beal pred psom.)
Kaj je krivo neuspeha? Kaj seje zgodilo?
Kdo je ta lovek? (Moj svak.) Kdo je ta enska? (Moja teta.) Kdo
sta ta dva mlada delavca? (Dva Ljubljanana.) Kdo so ti tovarii?
(Moji znanci.) Kaj je tistole drevo ob zidu? (enja.) Kaj je ta
tovariica? (Uiteljica.) Kaj sta tisti dve senci v dnu vrta? (Dva pri
tlina grma.) Kaj so ti tovarii? (Delavci iz rudnika.) Kaj sta ta dva
mlada delavca? (Dijaka.)
K adar sta kdo? ali kaj? v stavku osebek, se kdo? vee s povedkom
kot edninski samostalnik mokega spola, kaj? pa kot edninski samo
stalnik srednjega spola. S kdo? vpraujem po osebah na sploh, ne
glede na spol in tevilo, s kaj? pa samo po stvareh na sploh, ne glede
na spol in tevilo stvari. Kakor hitro pa razloim osebe ali stvari po
spolu in tevilu, e vpraujem po vrstah oseb ali stvari in moram
uporabljati kateri -a -o? e sicer sliim, d a je n. pr. zunaj enska, pa
mi je samo do tega, da zvem, kdo je, in noem niti toliko pokazati,
da vem, da je enska, bom vpraal: kdo je? e pa hoem pokazati,
da vem, da je enska, in hoem le e doloiti osebo, bom vpraal:
katera enska pa je zunaj? Isto velja za osebe in stvari, po katerih bi
hotel doloneje vpraevati, bodi glede na spol ali tevilo.
Kdo? in kaj? sta v stavku pogosto tudi povedno doloilo. Tudi
v tem primeru ostaneta nespremenjena, naj bo osebek katerega koli

142
spola ali v katerem koli tevilu. S kdo? vpraujemo v takih primerih
po doloitvi osebe, s kaj? pa po stvarni opredelitvi osebe ali stvari.
Pomni. Vpraalni kaj? je treba loiti od nedolonega zaimka k aj in razlinih
prislovnih uporab.

Oziralni zaimek

Kaj je. Kdor ne dela, (ta) naj ne je! Kar je dobro, (to) se samo
hvali. Hrast, ki na tla vihar ga zimski trene, naenkrat ne zgubi moi
poprejnje. Kakrna ptica, taka pesem. Ostrizi me ti, ki ve, kako se
taki stvari stree!
Leee tiskani zaimki so vsi v odnosu do kakega imena ali zaimka
v nadrednem stavku; pravimo, da se ozirajo na nadredni stavek,
zato jih imenujemo o z ira ln e ali odnosne zaimke. Oziralni zaimki
so tesno povezani z ustreznimi vpraalnimi in kazalnimi zaimki:
vpr.: kdo? kaj? kaken? koliken? kateri? igav?
kaz.: tisti, ta tisto, to taken toliken ta (tistega)
oz.: kdor, ki kar kakren kolikren kateri igar, katere
Slovenski oziralni zaimki so :
1. samostalni: a) kdor, kdor koli (ali kdorkoli)
b) k ar, k ar koli (ali karkoli);
2 . pridevni: a) ki; kateri -a -o, kateri koli (ali katerikoli);
b) igar, katere, katerega, katerih; igar koli itd.
c) k akren -na -o, kolikren -na -o ; k akren koli itd.
Vsi oziralniki razen ki se lahko okrepe s lenkom koli, ki se do
daja oblikam in se pie narazen ali pa skupaj z zaimkom.
Sklanjatev. 1. Zaimka kdor in kar se sklanjata takole:
kdor kogar komur kogar pri komer s komer
kar esar emur kar pri emer s imer
Za oziralne zaimke znailni lenek -r (tudi ki ga je imel vasih
kir) ohranijo oziralniki tudi v odvisnih sklonih; po tem obrazilu
se znailno loijo od vpraalnih oblik. Pri kdor in kar loimo samo
sklone, ne pa spola in tevila, kakor je razvidno iz njune rabe. V

143
mestniku in orodniku se pred -r razvije polglasnik, podobno kakor
v rodilniku mnoine isker, veder.
2. Oziralnik ki se ne s k la n ja , a se rabi za vse sklone, spole in
vsa tevila. Da torej moremo razbrati sklon, spol in tevilo, doda
jamo nepregibnemu k i osebne zaimke razlinih oseb v odnosnem
sklonu, spolu in tevilu razen v nominativu; kjer imamo kraje
oblike, se dodajajo te, za enozlonimi predlogi s toilnikom pa
zveze z zaimki.
3. Zaimki igar, igaver, katere, katerega, katerih itd. se upo
rabljajo samo v rodilniku kot podredni prilastek za izraanje svojine
in se torej ne sklanjajo.
4. Drugi oziralni zaimki se sklanjajo kot pridevniki; pri njih lo
imo spol, sklon in tevilo, ki se ravnajo po odnosnici.
lenek koli se ne sklanja, a se natika lahko vsem oblikam
oziralnikov in se pie z njimi skupaj ali narazen.
Raba. 1. a) Kdor druge zaniuje, prazno glavo oznanjuje.
Komur hvala dobro de, z ajdovico za njim kade. Kogar voda objema,
se tudi slame oprijema. S komer sem govoril, vsak mi je prav dal.
Pri komerkoli sem prosil, vsak mi je dal.
Kar seje, to bo el. esar lovek nima, po tem se mu sline cede.
Kar je elel, vse je dobil. Kar je prilo nadenj, vse je prenesel. S imer
sem mu postregla, vse je odklonil.
Zaimek kdor se zmeraj ozira na osebo, in sicer na en o samo, a
ta ni doloena niti z imenom, marve je samo katera koli posamezna
oseba; to nam dokazuje zelo pogostna zveza vsa k... kdor; nikoli ne
pravimo ne vsi... kdor ne vsaka ali vsako... kdor; v zgornjih stavkih
bi v nadredni stavek lahko postavili pred kdor odnosnico vsak,
e je e ni.
Zaimek kar pa se zmeraj nanaa na stvari in se razteza na to, kar
ima v mislih nadredni stavek, a zmeraj samo splono, ne da bi bile
stvari doloene tudi le po imenu; zato je zelo pogostna zveza vse
(to)... kar, nemogoa pa vsako... kar ali vsa (mn. sr. sp.)... kar.
Tudi v zgornjih stavkih bi lahko v nadredni stavek povsod dostavili
odnosnico vse, e e ni izraena.

144
 b) Kdor je priel zadnji, je bil prikrajan. Kdor e ta enska je,
prida ni. Kar je pravo, to je zdravo. Kar ti ljudje pa so, vestni delavci
niso. Bodi zares, kar si!
Kdor in kar sta v stavku lahko tudi osebka odvisnega stavka; v
tem primeru se kdor vee s povedkom kot samostalnik m. sp. ed.,
kar pa kot samostalnik sr. sp. edn. Lahko sta tudi povedno doloilo,
a redkeje; v tem primeru ostajata nespremenjena glede na spol in
tevilo osebka.
2. a) Tako ti reem jaz, ki me gotovo e pozna. Rad bi do tebe,
ki te ne morem pozabiti. Tovari, ki ga ne maram, je ostal doma.
Tovariici, ki je danes ni, sem pisal. Midva, ki so se naju lotili jeziki,
bova nastopila. Povedal je samo meni, ki mi je vse zaupal. Tovaria
(tovariici), ki jima pomagamo, delata na cesti. Zakaj pa ravno mi,
k i ste nam storili najve hudega? Tovarie in tovariice, ki jim je po
tekel rok, smo poslali domov. Tovariica, ki jo vidi tamle, je moja
soolka. Kdo je? Jaz, ki si poslal pome. Tak tudi ti, ki sem toliko
raunal natel Tovari, ki sem zabavljal ezenj, seje pokazal drugaen.
Tovariica, ki bi ti el v ogenj zanjo, se ni izkazala. Tovariica, k i
sem ti o nji pravil, me je obiskala. Tudi nam, ki ste vsi padli po nas,
boste dali zadoenje. Tovari, ki sem z njim delal na progi, je
zbolel.
V vseh teh primerih se leee tiskani osebni zaimek in oziralni ki
nanaata na is to odnosnico v nadrednem stavku in tvorita en sam
slovniki izraz; nanaata se na osebo ali stvar, doloeno po imenu in
osebi, spolu, sklonu in tevilu. Ako bi namesto ki postavili oziralnik
kateri v odnosni obliki, bi osebni zaimek povsod postal nepotreben
in bi odpadel; oseba bi s tem sicer ne bila izraena, a to bi jasnosti
ne kodovalo. Vendar bi raba oziralnika kateri namesto ki ne bila
v vseh primerih dobra; v skrbnem knjinem jeziku ga navadno
rabimo ob predlogih, nadalje, kadar bi nastala dvoumnost ali
neblagoglasnost zaradi ponavljanja zaimka ki. Zato piemo:
To bo oital meni, pri katerem si zmeraj nael zavetje? Pisal je
tudi meni, s katerim je vasih skupaj pasel. Tovari, s katerim se po
znam iz ole, je zbolel. Tista dva soolca, za katera nisem ni vedel,
sem danes sreal v mestu. Pot, po kateri hodi, dri v pogubo. Hie,

10 145
 iz katerih so nas prepodili, so zagali. Teta mojega prijatelja,
katera ivi na tajerskem.
Kadar govorimo o doloeni osebi ali stvari, rabimo oziralni
zaimek ki, ki ga v odvisnih sklonih dopolnjujemo z osebnim za
imkom v odnosni obliki. Za predlogi smemo uporabljati kateri
namesto ki.
b) Komaj skrije (ona) rdeico, ki jo je polila, in solzice, k i so ji
zaigrale v oeh. Zakaj napadajo (oni) ravno vas, ki ste jim najve
pomagali? Knjigo, ki ti je ve, bo (ti) gotovo kupil. K n jig o vrni
(ti) meni, ki sem ti jo dal! Tovari, ki m e je pozdravil, je petoolec.
Poii v zgornjih stavkih odnosnico v nadrednem stavku ozi
ralnemu ki in osebnim zaimkom za njim! V teh primerih se ki in
osebni zaimek nanaata na r a z li n e odnosnice in torej osebni za
imek ni dopolnilo oziralnega zaimka, marve ima svojo pomensko
vrednost. Ako namesto k i postavi kateri, osebnega zaimka ne mo
re izpustiti, ne da bi pokvaril stavku smisel. Take primere moramo
torej dobro loiti od primerov, kakor smo jih videli v zgledih pod a !
c) Ta je tisti, ki mu je vse zaupal. Darovali so jim knjige, ki so
jim jih posodili.
Vasih je teko razbrati, na katero odnosnico meri nesklonljivi
ki, eprav ima za seboj osebni zaimek; ta se namre lahko nanaa na
isto ali na drugo odnosnico kakor ki. Tako je v prvem zgornjih stav
kov k i lahko osebek, ki je nekomu vse zaupal, ali pa predmet (dajal
nik), kateremu je osebek nadrednega stavka ta vse zaupal. V tej
obliki je stavek dvoumen. Podobno je z drugim stavkom, kjer sta za
k i dva osebna zaimka. e vpraam: kdo je daroval? bi dobil smisel:
tisti, kateri so jim knjige posodili; e vpraam: kaj so darovali? bi do
bil smisel: tiste knjige, katere so jim posodili; e vpraam: komu so
darovali? bi dobil smisel: njim, katerim so knjige posodili (v tem pri
meru je stavek slab, ker bi priakovali v nadrednem stavku: darovali
so knjige njim, k i...). Ker je jasnost misli jeziku prvi namen, je
razumljivo, da se v takih primerih moramo ogniti dvoumnosti in
uporabljati kateri namesto ki.
) ivel je mo, ki so pravili, da je vede. Tega ne dopovedujem
vam, ki vem, da mislite kakor jaz. Vrni mi knjigo, k i ve, koliko mi je

146
zanjo! Tovaria, ki sem mislil, da sta e davno doma, sta e zmeraj
na delu. To je tisti bera, ki lovek ne ve, ali je hudoben ali neumen.
V nekaterih redkih primerih za oziralnikom ki lahko opuamo
pripadni osebni zaimek s predlogom, ker je smisel razviden iz zveze
in bi zaimek s predlogom stavek le obremenjeval. Ako bi v zgornjih
primerih ki zamenjali s kateri, bi ga seveda rabili s predlogom v
odnosnem sklonu: ... mo, ki so pravili (o njem)... = mo, o
katerem so pravili...; knjigo, o kateri ve = ki ve (o njej)...; vam,
k i vem (o vas) = vam, o katerih vem ...; tovaria, ki sem (o njih)
mislil... = tovaria, o katerih sem mislil...; bera, ki lovek ne ve
(o njem)... = o katerem lovek ne v e ...
3 . Voz je majhen, zato ne morete vsi nanj; kateri je voljan iti pe,
naj se oglasi! Kateri konj sam rad tee, tega ni treba tirati. Vsaki
evlji, katere obujem, me ulijo.
Oziralnik kateri se ne nanaa na doloeno osebo ali stvar,
marve na neznano, ki jo je treba ele doloiti. V zgornjih primerih
bi namesto kateri lahko postavili tudi pogojni veznik e: e je kdo
voljan . .. e ko n j... e evlje obujem...
Oziralni zaimek kateri rabimo, kadar odnosna oseba ali re
ni znana ali kadar mislimo na eno ali ve izmed mnogih oseb ali
stvari.
4. Gospodar, v igar hii smo bili, nas je ves as podpiral.
Tovari, s igar pomojo sem se reil, mi je e zmeraj dober. igar
prejo prela, tega kruh jela. Tovariica, s katere pomojo sem se reil,
je postala rtev izdaje. S seboj povabim druge vas junake, vas, katerih
rama se ukloniti noe. Dete, katerega obupni jok se je slial iz hie,
je bilo e vse v plamenih. Prav vi, katerih stanovska dolnost je to,
bi morali z lepim zgledom naprej!
Gospodar, ki smo bili v njegovi hii, nas je ves as podpiral.
Tovari, k i sem se z njegovo pomojo reil, mi je e zmeraj dober.
Jedla sem kruh tistega, k i sem njegovo prejo predla. Tovariica, ki
sem se reil z njeno pomojo, je postala rtev izdaje. S seboj povabim
druge vas junake, vas, ki se vaa rama ukloniti noe. Dete, ki se je
njegov obupni jok slial iz hie, je bilo e vse v plamenih. Prav vi,
k ije to vaa stanovska dolnost, bi morali z lepim zgledom naprej!

147
 V zgornjih stavkih so leee tiskani zaimki oziralni, ki izraajo
pripadnost kakor svojilni zaimki; zato jih lahko imenujemo svo
jilne oziralnike. Zanje imamo posebno obliko le za moki spol
ednine igar, a tudi ta je le edninski rodilnik. Za enski in srednji
spol, za dvojino in mnoino pa uporabljamo rodilnik oziralnika
kateri. Uporabljamo pa lahko tudi oziralnik ki + svojilni zaimek
v odnosni osebi, spolu, sklonu in tevilu.
5. Oziralnika kakren in k olikren se ozirata na lastnost oz. koli
ino osebe ali stvari v nadrednem stavku. Po uporabi sta pridevnika.

Nedoloni zaimek
Kaj je. Starost je pria, kako je kdo preivel mladost. Nekdo
je priel. Usoda ne da nikomur vsega. Od sladkih besedi se nihe ne
zredi. Svet malokomu prizanese. Marsikoga najde nesrea ondi, kjer
seje najmanj nadeja. Vsakomur, kdor te prosi, daj! Kdor ima s im,
lahko gre v Rim! Vsem neesa manjka.
e vaju katerega zadene, brez strahu pojdi v boj! Kaj bo, e pride
kak vihar? Bilo je neki dan okoli boia. Nekateri km etje giben pri
plesu, pa okoren pri drevesu. Marsikatera bukev toporie k svo
jemu koncu da. Vsak bera svojo malho hvali. Vsi ljudje vse vedo.
Nedoloni zaimki ne merijo na posamezno doloeno osebo ali
stvar, marve zaznamujejo osebe ali stvari iste vrste le splono.
Nedoloni zaimki so:
1. samostalni:
a) kdo : nekdo, nihe (nihe), nikdo, malokdo, marsikdo, vsakdo;
b) k aj : nekaj, ni, malokaj, marsikaj, mnogokaj;
c) nobeden;
2. pridevni:
a) kateri -a -o: nekateri, malokateri, marsikateri, vsakteri;
b) k ak kaka -o: nekak, malokak, marsikak;
c) k aken -na -o: nekaken, marsikaken;
) neki, sleherni, vsak, ves, noben, vsakren, nikakren.
Pomni. Oblike z marsi- imajo lahko tudi kratki ali dvojni poudarek: marsikdo,
marsikaj, marsikateri in marsikak.

148
 Sklanjatev. Osnovni nedoloni zaimki se sklanjajo kakor
ustrezni vpraalni zaimki kdo, kaj, kateri, ka k, kaken. Glede drugih
zaimkov pa pom ni:
a) Sestavljenke s kdo se sklanjajo deloma po v p i a a ln e m kd o :
nekdo (nekdo), nekoga, nekomu, nekoga, pri nekom, z nekom ; tako
se e sklanjajo: malokdo, marsikdo;
po o z ira ln e m zaimku kdor pa se sklanjajo: nikdo = nihe ali
nihe in vsakdo: nikdo, nikogar, nikomur, nikogar, pri nikomer, z
nikomer; vsakdo, vsakogar, vsakomur, vsakogar, pri vsakomer, z
vsakomer.
b) Prav tako se sestavljenke s kaj sklanjajo po vpraalnem kaj:
nekaj, neesa, neemu, nekaj, pri neem, z ; tako e: marsikaj,
malokaj, mnogokaj itd .;
po oziralnem k ar se sklanja m: niesar, niemur, ni, pri niemer,
z niimer.
c) Pridevni nedoloni zaimki kateri, kak, k aken, vsak, neki,
sleherni se sklanjajo kakor pridevniki; tako tudi njih sestavljenke.
Pri zaimku ves vso vro loimo spol in vsa tri tevila; sklanja se
kakor kazalni zaimek ta ta to:
Ednina Dvojina Mnoina
1. ves vse vsa vsa vsi vsi vsa vse

2. vsega, vsega vse vseh vseh

3. vsemu, vsemu vsej vsi vsema vsem
4. vsega, ves vse vso vsa vsi vse vsa vse

5. pri vsem vsej vsi vseh vseh

6. z vsem vso vsema vsemi
Pomni. Polglasnik je samo v imenovalniku ednine ves, povsod drugod
itd.) je samoglasnik e.

Raba. 1. a) krompir ves krompir cel krompir;

vsaka posoda vsa posoda cela posoda; vsak hleb ves hleb
cel hleb; vsak dan ves dan cel d an ; vsaka vas vsa vas
cela vas.

149
 Vsak -a -o nam zaznamuje posamezno osebo, stvar, vrsto, snov
ali njih posamezni del; ves vsa vse zaznamuje celoten obseg snovi
z vsemi deli kot enoto; cel -a -o pa nam predstavlja stvar kot
celoto, njeno neokrnjenost in polnost. Pri snoveh moremo ve
inoma uporabljati le ves, n. pr.: vsa voda, vse elezo, vsa moka,
ves kruh, vre mleko, vsa ruda, vre zlato itd .; v drugih zvezah pa je
misel na celoto tako poudarjena, da moremo uporabljati samo cel,
n. pr.: celo tevilo nasproti ulomku; prinesla je gancev za celo
skledo; saj vas je za cel razred; cel kup pisem je dobil za god.
Ker meja med polnim obsegom delov in celoto ni ostro doloena,
zato se v mnogo primerih rabita ves ali cel brez prave pomenske
razlike, kakor pa kdo hoe bolj poudariti c e lo to stvari ali pa v s o to
njenih delov, n. p r.: ves ali cel svet, ves ali cel as, ves ali cel teden,
ves ali cel razred, vsa ali cela vas, vse ali celo mesto, vsa ali cela deela,
vsa ali cela reda; ves kup je po malem znosil pro, celega ni mogel.
Vsak se po pomenu omejuje samo na ednino in ohrani ta pomen
tudi v mnoinski obliki: pri vsakih vratih je potrkal; vsake evlje je
pomeril; na vsake tri korake seje ustavil (trije koraki so tu enota);
od vsakih deset prodanih knjig ( = desetorice prodanih knjig) je
dobil eno zastonj. Nikalnica k vsak je noben, nobena -o ; ustrezne
pridevne nikalnice za ves nimamo, uporabljamo samostalni ni: ni
krompirja, ni posode, ni kruha; prej je bil e ves hleb, sedaj ga ni
ni ve. Kadar hoem zanikati samo polnost obsega, ki jo izraa ves,
in se ves lahko zamenja s cel, tedaj okrnjenost izraamo z nekaj.
Ni se v takih zvezah ne sklanja, je le prislov mere.
b) Imam robce, rute, sukno, platneno, volneno blago, vse. Vse
se bo dobilo pri meni, do kraja vse: pecerijsko in kolonialno blago,
barve in firnei, z eno besedo vse. Drva je vozil, ivino opravljal,
njivo kopal, kosil, oral, vse je delal.
Edninski zaimek v srednjem spolu vse se rabi tudi s a m o s ta ln o
in povzema v celoto najrazlineje stvari in dejanja. V tem pomenu
ima samo ednino. Nikalnica v tem pomenu je ni, ki se zmeraj upo
rablja samostalno; v taki uporabi je ni pravi zaimek in se navadno
sklanja, n. p r.: Ne moke, ne kruha, ne krompirja, ne mleka, niesar
nimam ve pri roki.

150
 c) Vse dni sem bil doma. Vsi razredi so na delu. Z vsemi tirimi
se brani dela. Po vseh hribih gorijo kresovi. Mi smo tirje, vsi pastirji.
Vseh pet se vas ne bojim. Vsi so prihajali.
V mnoini so oblike vsi vse vsa pravzaprav nedoloni pridevni
tevniki, ki povzemajo vse miljene posamezne predmete in dele
enote. V mnoini torej opravlja oblika tisto nalogo, kakor jo opravlja
edninska oblika pri snovnih imenih, kjer ne tejemo posameznih
sestavnih delov: ves p esek, vsa penica, vse drevje. Dvojine zaimek
v tem pomenu nima, namesto te rabimo oba, obe, ki enako iz
rpno zajame dvojice predmetov kakor vsi vse vsa mnoino pred
metov. Zato tudi pravim o: obadva, obedve kakor vsi trije, vse tiri,
vseh pet itd., kjer oba in vsi povesta, da je tevilo s tem izrpano.
Zato pa v mnoini vsi vse vsa ne morejo ve imeti pri samostalnikih
podobnega pomena kakor cel -a -o; ves hleb ne morem postaviti v
mnoino vsi hlebi, ker pomeni to nekaj isto drugega; v takem pri
meru navadno rabimo kar celi hlebi; vse dni sem bil doma pomeni
nekaj drugega kakor cele dni sem bil doma; tam je reeno vse, da
torej ni bilo presledkov, medtem ko drugi stavek presledke dopua,
trdi pa, da sem bil vasih doma cele dni. V si razredi so na delu ne
pove, da so razredi tudi celi, marve le, da so zastopani vsi razredi;
c e li razredi so na delu pa nasprotno trdi, da so nekateri razredi kar
celi, ni pa ne pravi, da bi bili tudi vsi razredi zastopani pri delu.
) Bilje ves trd od mraza. Videl sem ga vsega sre n e g a . Vsemu
z a d o v o ljn e m u nisem hotel greniti veselih ur. Otroka sta prijokala
vsa p re z e b la . Bili sta vsi z a r ip li v obraz. Okna so bila vsa
r a z b i ta (loi: Vsa okna so bila razbita!).
V teh primerih zaimek ves vsa vse dopolnjuje pridevnik in po
udarja popolnost pridevnikovega pomena in se ujema s pridevnikom
v sklonu, spolu in tevilu. Nadomestili bi ga lahko tudi s prislovnimi
izrazi isto, docela, popolnoma ipd. V takih primerih lahko rabimo
ves tudi v dvojini, medtem ko ga le redko moremo rabiti v mnoini,
ker je raba dvoumna.
2. Pojdi ven, nekdo bi rad govoril s teboj, pa ga ne poznam
Nekaj mi manjka, pa sam prav ne vem kaj. N eki mlad lovek

151
ti je prinesel to pismo. To mi je nekdo zaupal kot skrivnost. Nekaj
sem zvedel, pa ti ne povem. Neki ljudje e zmeraj ne mirujejo.
Tak vendar mi kdo povej, kako je s to stvarjo! Ali si zvedel
k aj dolonega? Marx in Engels nista napisala kake celotne sve
tovne zgodovine, marve sta se omejila le na kraja razdobja v
noveji evropski zgodovini.
Nekdo, nekaj, neki v gornjih stavkih pomenijo d o lo e n o
osebo ali stvar, ki pa je ne znam ali noem imenovati. Kdo, kaj,
kak pa pomenijo katero koli, torej n e d o lo e n o osebo ali stvar.
Zato je napano, e v drugem primeru postavljamo nekdo, nekaj
ali neki, kakor se v takih primerih pogosto dogaja v povrnem
pisanju: Tak mi vendar nekdo p o v e j...! Ali si zvedel nekaj dolo
nega? M ara in Engels nista napisala neke celotne zgodovine...
Po njej se pretaka ivljenje, ki nekaj velja (nam.: ki kaj velja).
Neesa taknega ne zmore ves svet (nam.: kaj takega ali esa
takega). Vpraati morate nekoga (nam .: koga), ki je dalj asa tu.
Nekdo, nekaj, neki uporabljamo za doloeno, kdo, kaj, kak pa
za nedoloeno, katero koli osebo ali stvar.
3. Prile so vmes neke zapreke. Nekateri ljudje vedno zabav
ljajo. To je do neke mere tudi zasluil.
Po nemkem vplivu se v nekaterih zvezah pogosto slii in
pie pridevnik goto v -a -o namesto domaih nedolonih zaimkov:
... gotove zapreke... gotovi ljudje... gotove mere ipd.
Namesto nedolonih zaimkov ne smemo rabiti pridevnika gotov.
Pomni. Loi: neki ljudje od nekateri ljudje! Neki ljudje so doloeni, a jih ne maram
imenovati; nekateri ljudje pa poudarja le tevilo, a ne dolonost ljudi.

4. Nimam kaj v roke vzeti. Niti komisija ni mogla dognati kaj

drugega. Res ne vem, emu bi se ubadala. Sam ne vem, pri
em sem.
Oblike nedolonega zaimka k aj se tako pogosto rabijo v pri-
slovnem pomenu, da so nekatere postale e pravi prislovi: emu
kot namerna vpraalnica, pri em = kje, kako; za k aj za ni
sta prislova za oznaevanje vrednosti. Tako je razumljivo, da je

152
tudi v rodilniku oblika esa zelo redka in se kar skoraj redno
slii in pie k aj namesto esa.
Nedoloni zaimek k aj se v rodilniku pogosto ne sklanja.
Zaimki v stavku. 1. On tebe s kamnom, ti njega s kruhom.
To ni ni. Pri nas smo letos alostni. Tvoja modrost je od eenj
do vienj. Vse, kar vidi, je nae. Po njih delih jih sodite! Nebo mu
pronje te ne uje.
Samostalni zaimki sluijo v stavku kot osebek, povedno do
loilo, predmet, prilastek ali prislovno doloilo; pridevni pa kot
prilastki ali povedna doloila.
2. Ali si videl nael Nisem bil pri vaih. Tujega noemo, svojega
ne damo! Svoji k svojim! To ni res. Marsikateri se s tujim jezikom
pai, z domaim pa berai.
Pridevni zaimki se lahko rabijo samostalniko in morejo torej
biti isti stavni leni kakor samostalni zaimki.

tevnik (numerale)

Delitev

Kaj je. 1. En krivini dinar deset pravinih sne. Devet srenov

za eno kao. Ustava FLRJ ima 139 (sto devetintrideset) lenov.
Koliko? je vpraal kupec. Tri in pol, je odvrnil oe. e dobite
dva in pol, ste lahko zadovoljni, je rekel kupec in el. Pred tri
desetimi leti sem ti zatajil nekaj mer.
2. Peti len ustave se glasi: Glavno mesto FLRJ je Beograd.
Prva nisi, zadnja ne na sveti. Druga mladinska proga je prvi korak
v petletko.
3. Troje blago sem kupil: za perilo, obleko in suknjo. Ta hia
ima dvoje vrat, oboja so hrastova. Iz tega dejanja odseva etvera
hudobija.
4. Letos je ito obrodilo deseteren sad, ponekod celo dvajse-
ternega. Imam dvojna vrata in dvojna okna. Podplati mojih evljev
so dvojni (dvojnati).

153
 Pregibne besede, ki zaznamujejo tevilo, vrstni red, tevilno
loevanje ali kolikernost stvari, imenujemo te v n ik e (numerale).
Po obliki in pomenu so tevniki:
1 . glavni: eden, pet, deset, sto, tiso itd.
2 . vrstilni: prvi, drugi, peti, deseti itd.
3. loilni: dvoj, troj, peter, stoter itd.
4. mnoilni: enojen, dvojen, dvakraten, stoteren itd.
Pomni. Poznamo e druge tevnike izraze, kakor: dvakrat, peti, desetikrat;
dokaj, ve, manj, mnogo, sila itd., ki pa so nepregibni in torej sodijo med prislove.

Glavni tevnik

Kaj je. Vrane druijo se rade, pet na smreki jih epi; puka
poi, ena pade, koliko jih e sedi? Dva psa na kost eno, koljeta se med
sebo. ez 15 (petnajst) minut je nameril 38 (osemintrideset
stopinj) vroine. Prej so ozdraveli 3 ( trije) od 9 (devetih), sedaj pa
83 % (triinosemdeset od sto odstotkov).
Leee tiskane besede nam tejejo osebe ali stvari in nam na
vpraanje koliko? povedo njih tevilo. Zato jih imenujemo glavne
tevnike. Piemo jih s rkami po izgovoru ali s tevilkami; s rkami
piemo nija in enostavna tevila zlasti v leposlovju, sestavljena
tevila pa navadno piemo s tevilkami; vsa tevila piemo s te
vilkami v raunstvu, tehniki, znanostih, preglednicah in datumih.
Glavne tevnike piemo zmeraj b re z pike.
Oblike. Glavni tevniki so:
1 . eden (en) ena -o, dva dve, trije tri, tirje tiri; pet, est, sedem,
osem, devet, deset;
sto, dve sto, pet sto; tiso, tri tiso; milijon, dva milijona; mili
jarda, tiri milijarde;
2 . enajst, dvanajst, trinajst... devetnajst;

enaindvajset, triinpetdeset, tiriinestdeset... devetindevetdeset.

tevniki od ene do tiri loijo oblike po spolu. Enojno ne
sestavljeno obliko imajo tevniki od ena do deset, sto, tiso, milijon

154
in milijarda. tevniki pod 2 . so sestavljeni; enajst < ena + na +
deset, dvanajst < dva + na + deset itd; dvajset < dva-deset itd.
Skupaj piemo tevnike od 11 99, narazen sto, tiso, milijon,
milijarda.
Pomni. Iz tehninih ozirov vasih (pri narekovanju v stroj, napovedovanju po
radiu ali pri telefoniranju ipd.) postavljamo desetice pred enice (dvajset ena, trideset
dve, sedemdeset sedem itd.), kakor jih piemo; vasih pa sploh narekujemo le tevilke,
n. pr.: Klii 1459 (ena tiri pet devet)! To so tehnine olajave, ki pa ne segajo v redno
rabo jezika.

Sklanjatev. 1. Kdor moli, desetim odgovori. Z eno lepo

besedo vasih ve dosee ko z desetimi govori. Zakaj mora Janez
umreti z 58 (oseminpetdesetimi) leti, medtem ko doivi njegov
prijatelj astitljivo starost 85 (petinosemdesetih) let? Pri 75 (pet
insedemdesetih) letih je bil e pravi korenjak. S 125 (sto petin
dvajsetimi) momi.
Glavni tevniki se sklanjajo. e jih piemo s tevilkami, jih
piemo brez pike, eprav so enaki vrstilnim tevnikom v mnoini.
Sklanja se zmeraj samo zadnji tevnik v sestavi.

1. eden en eno ena dva dve trije tri tirje tiri pet
2. enega ene dveh treh tirih petih
3. enemu eni dvema trem tirim petim
4. enega en eno eno dva dve tri tiri pet
5. pri enem eni dveh treh tirih petih
6. z enim eno dvema tremi tirimi petimi

Po zgledu pet sklanjamo tevnike od 5 99 in vsa sestav

ljena tevila. Pet ima orodnik tudi s petemi.
Pomni. Eden en ena -o ima po pomenu sicer samo ednino, a se oblikovno
rabi tudi v mnoini, n. pr. pri mnoinskih samostalnikih: Imel je troje evlje, eni
so bili e isto novi. Ena vrata so drala na hodnik, ena na stopnice, ena pa na verando.
Pretel sem vilice in opazil, da ene manjkajo.

2. Svojo najdbo je preskusil v sto (tiso) primerih. Napadali so

s pet sto bombniki in s tiso lovci. Od tri tiso (devet sto) mo

155
mi jih je ostalo tiste dni komaj nekaj desetin. Skrivnost je zaupal
sto (tiso) preskuenim ljudem.
tevnika sto in tiso se navadno ne sklanjata.
Pomni. Vasih pa nam rabita sto in tiso kot prava samostalnika: Stalo je je
lepe tisoe. Precej tisoev bi dal, da bi to doakal. Pri vseh tisoih je skopuh stradal.
Na tisoe ljudi je bilo nesrenih tisto no. Naj se baha s tistimi tisoi! Od sedmih
tisoev mi je ostal ta drobi. Okoli dveh sto bo tehtal. Obupal sem nad svojimi devetimi
tisoi. Namesto sto, ki se je vasih tudi sklanjal, se danes vekrat slii samostalnik
stotina: na stotine ljudi je prilo.

3. V jeziku se uti mono nagnjenje k temu, da dobe tevniki

v govoru tako nepregibno stalno obliko, kakor jo imajo v te
vilkah; to nagnjenje pospeuje zlasti strokovno matematino
izraanje, tehnino urejanje ivljenja pa tudi visoka tevila, kakrnih
ljudje nekdaj niso poznali in jih sedaj sprejemajo kot tuje znake.
Medtem ko se pri nijih tevnikih, zlasti enicah in nesestavljenih
deseticah, sklanjatev e dosti redno uporablja, se skoraj enako
redno opua pri visokih sestavljenih tevilih. Vasih pa kar redno
opuamo sklanjatev:
a) V nekaterih m a te m a ti n ih iz r a z ih : mnoeno, deljeno,
ulomljeno z dve, tri, tiri, pet itd., ker utimo v tem okrajano izra
anje: mnoeno s (tevilom) dve, tri itd. 11 : 22 = 44 : 88 be
remo v matematiki: enajst proti dvaindvajset je kakor tiriintirideset
proti oseminosemdeset. Koren iz 25 (petindvajset), 81 (enainosem
deset). V navadnem govoru e pravimo: kaj bosta dva proti desetim;
v portnem ivljenju pa je v navadi: Zmagal je Partizan s 5 : 2
(pet proti dve).
b) tevnikov ne sklanjamo tedaj, kadar imajo vlogo im e n a
ali z n a k e : Odpeljal se je z avtomobilom 3678 (tri tiso est sto
oseminsedemdeset). Strmoglavil je z letalom B 546 (pet sto est
intirideset). Izumitelj je upal, da je s svojim 606 (est sto est)
nael zdravilo za vse. Pri tevilki 115 (sto petnajst) se je obrnil
na levo. Knjiga je bila odobrena z odlokom 5609 (pet tiso est sto
devet). Med 30 in .40 (trideset in tirideset) nekje je napaka. Ali
zna do pet teti? tej do deseti (Ko bi ukazal: tej do desetihl,
bi bila naloga lahko zelo huda.)

156
 c) Za nekaterimi p r e d lo g i: Nabralo se je do ( = nekako)
15 (petnajst) ljudi. Oskrba je od 350 (tri sto petdeset) din naprej.
Zaslui od 60 do 80 (estdeset do osemdeset) din na uro. Nekaj
nad 20 (pod 30) din na uro. Plaal bo okoli ( = priblino, nekako)
40 din na mesec. V vseh teh zvezah so predlogi dobili nekak pri
slovni pomen. Kadar jih uporabljamo kot prave predloge pred
nizkimi tevili, se tevniki e zmeraj sklanjajo: Od 30 (tridesetih)
soolcev nas je e 12 ivih. Nad tistimi 10 (desetimi) kodljivci se
je razjezil. Prepir se sue okoli desetih metrov sveta.
Raba. l. En krivini vinar deset pravinih sne. En cvet ne
naredi pomladi. Ena se tebi je elja spolnila. Grob se za grobom
vrsti, eden med njimi e ni bilke zelene rodil. Eden ni nobeden.
Noben ud ni premajhen, nobeden prevelik. Krepka primera
dala bi zanjo cekin. Dal mu je dinar. Za tisoak se e nekaj dobi.
Recimo kako pametno! Vsaka pesem je le nekaj asa lepa. Veraj
je bila pri nas neka enska. Naj le e kdo kaj ree. Napano je:
Dal mu je en dinar. Za en tisoak... Recimo eno pametno! Naj le
e eden kaj ree. ... ena enska, ...e n as.
tevnik eden in nikalno obliko nobeden rabimo samo samo
stalno za moki spol ednine; en ena -o rabimo pridevno, a zmeraj
samo k o t p r a v i te v n ik , e je p o u d a r je n ; e ni poudarjen,
rabimo namesto njega nedolone zaimke ali pa ga popolnoma
opustimo, ker e ednina pove tevilo.
Pomni 1. Oba sta kriva: eden, ker je drail, drugi, ker je udaril. Eni so dejali,
da je siromak, drugi, da je skopuh. Ves dan je bilo ivo, eni so ele prihajali, drugi
e odhajali. Eni so pobegnili v gozd, eni so bili tako nespametni, da so se zaprli v
cerkev, eni so z drogi merili Turkom repine, eni so z desko suvali sovranika raz zid.
Tu eden in eni nimata neposredno tevnikega pomena, marve zaznamujeta
bolj razline skupine; upravien je tak pomen pravzaprav le tam, kjer imamo dve
skupini: eden drugi, eni ene drugi -e; namesto eden, eni ene bi tu lahko upo
rabljali tudi prvi prve drugi -e; lahko bi postavili tudi kazalni zaimek ta oni.
V zadnjem primeru pa bi raji uporabljali nekateri.
. Pomni 2. Varovati se moramo tudi nasprotne napake, da ne rabimo nedolonega
zaimka namesto tevnika, n. pr.: Napletel je zvezo z nekim izmed njih. ivel je sam
v neki gosposkih hi. Prav: z enim izmed njih (ali pa vsaj z nekom) in v eni gosposkih
hi (ali v neki gosposki hii), ker je tevnik eden poudarjen, kakor hitro je postavljen
v nasprotje z mnoino drugih predmetov ali oseb.

157
 2. Povila mu je opek iz dveh listov roenkravta, treh vrikov
romarina in tirih rdeih nageljnov. N a jasi je bil pastirek z dvema
psikoma, s tremi kozami in tirimi ovcami. Veraj je el skozi
vas sto en voz. Od 1301 ( tiso tri sto enega) m o a s ta o s ta la
iva le 502 (pet sto dva). V tiso eni n o i si je eherezada reila
ivljenje. Mi smo tirje, vsi pastirji.
tevniki 1 do 4 se ujemajo z ustreznimi samostalniki v spolu,
sklonu in tevilu kakor pridevniki. V zvezah s sto in tiso se pri
tevnikih 1 do 4 ravnata samostalnik in povedek po enicah; ker
se nam vasih to smiselno upira, si pomagamo z opisi: Veraj
je lo skozi vas eden ve ko sto voz. Od enega ve ko 1300 m o
s ta o s ta la le dva ez 500.
3. Prilo je pet (est, deset, petintrideset, estdeset, sto, tiso,
pet tiso) ljudi. Vseh starosti so v druini: ded ima 82 (dvainosem
deset), babica 78 (oseminsedemdeset), oe 55 (petinpetdeset), mati
49 (devetintirideset), a otroci od 20 do 30 (dvajset do trideset) let.
S 7 (sedmimi) leti je zael hoditi v olo, pri 20 (dvajsetih) letih je
moral k vojakom in seje ele s 30 (tridesetimi) leti vrnil iz vojske;
potem se je kmalu poroil, a je e po 10 (desetih) letih umrl. V
zadnjih 100 (sto) letih se je ivljenje bolj spremenilo kakor prej
v 1000 (tiso) letih. Govoril sem vsaj i sto (tiso) ljudmi o tem, pa
nisem zvedel prav ni dolonega.
tevniki od 5 naprej so v imenovalniku in toilniku edninski
samostalniki sr. sp. in se veejo s prilastkom v rodilniku.
V odvisnih sklonih so glavni tevniki po obliki enaki vrstilnim
tevnikom v mnoini in se veejo z odnosnim samostalnikom kot
pridevniki. Kljub tej oblikovni enakosti z vrstilnimi tevniki jih
piemo brez pike pri tevilkah. Vasih bi bila mogoa tudi dvoumja
zaradi te oblikovne enakosti. Tudi to je eden vzrokov, zakaj se
zmeraj bolj uveljavlja nepregibnost glavnih tevnikov, ki postajajo
bolj in bolj prislovni izrazi koliine, kakor sta e sto in tiso.
Sto in tiso ostaneta v odvisnih sklonih navadno nespreme
njena, a samostalnik za njima stoji v sklonu, kakor da sta tiso
in sto pridevnika.

158
 4. Do mesta je e dobro uro. Na vrtu je tiri metre drv. Samo
kratko urico sem zadremal. Vsako uro se spominjam tvoje ne
sree. Saj ne meri tri metre, ampak tri senje. Dokler je ivel,
se ni govorilo polovico toliko o njem. Niti dva dni ni zdral. Niti
minuto n isem zamudil.
N a vpraanje k o lik o ? k a k o d o lg o ? so glavni tevniki
prislovna doloila mere in stoje v toilniku; v toilniku ostanejo
tudi pri zanikanem povedku.

Vrstilni tevnik

Kaj je. Prvi maj je praznik delovnega ljudstva vsega sveta.

Tretji mesec v letu je marec ali sue. Ti tam esti v drugi klopi,
koliko je petkrat est? Josip Stritar seje rodil 6. III. 1836. (estega
namre dne tretjega namre meseca tiso osem sto est
intridesetega) leta v Podsmreki pri Velikih Laah.
Vrstilni tevniki nam zaznamujejo vrstni red stvari.
Vrstilni tevniki so:
a) prvi -a -o, drugi -a -o, tretji -a -e, etrti -a -o;
b) peti -a -o, esti, sedmi, osmi, deveti, deseti, stoti, tisoi;
c) enajsti, devetnajsti, dvajseti, devetdeseti;
) enaindvajseti, dvaindvajseti, devetindevetdeseti;
d) sto prvi, dve sto drugi, tiso tretji, deset tiso stoti, tri tisoi.
tevniki 1 do 4 imajo vrstilne oblike (a) od drugih osnov kakor
ustrezni glavni tevniki. Vsi drugi tevniki delajo vrstilno obliko
z obrazili -i -a -o (-e) za razline spole, le sto ima obrazilo -ti -ta -to;
milijonski -a -o je pravi pridevnik iz milijon. Po obliki so vrstilni
tevniki doloni pridevniki brez nedolone oblike. Zato tudi loimo
danes vrstilni tevnik drugi od nedolonega zaimka drug (kdo drug,
nihe drug, ves drug drugaen itd. ) . Pri njih loimo sklon, spol
in tevilo. V sestavljenih tevnikih prevzema vrstilno obliko samo
zadnji; piemo jih skupaj razen sto(ti) in tiso(i). Kadar jih piemo
s tevilko (in to je zmeraj, kadar imamo sestavljene tevnike),
stavimo vedno piko za njimi.

159
 Raba. 1. Dne 29. (devetindvajsetega) novembra 1945. (tiso
devet sto petintiridesetega) leta je bila razglaena Jugoslavija
za federativno ljudsko republiko. Ivan Cankar se je rodil 10.
V. 1876. (desetega petega tiso osem sto estinsedemdesetega)
leta. Umrl je v 43. (triintiridesetem) letu starosti. Izla je 12. (dva
najsta) tevilka Novega sveta. Za 100. (stoto) obletnico Preernove
smrti so se pripravljale velike slovesnosti. Pesmi za posebne prilike
dobi v III. (tretjem) zvezku trekljeve zbirke Slovenske narodne
pesmi. Bela krizantema je v XVI. (estnajstem) zvezku Cankar
jevih Zbranih spisov. Glagol se zaenja s 140. (sto tiridesetim)
paragrafom. V VIII. (osmem) poglavju govori naa ustava o
zveznih organih dravne uprave. Z 32. (dvaintridesetim) lenom
doloa ustava: Vsak dravljan je dolan delati po svojih sposob
nostih. Na 52. (dvainpetdeseti) strani spodaj imate opombo. Jaz
imam 12. (dvanajsti) sede v XVII. (sedemnajsti) vrsti.
Kadar hoemo s tevnikom p re d samostalnikom doloiti kaki
stvari vrstni red, uporabljamo vrstilni tevnik. e piemo tevnik
s tevilko, postavljamo piko za njo.
2. Pripeljal seje z avtomobilom 2411 (dva tiso tiri sto enajst).
To s e je zgodilo na tramvaju 23 (triindvajset) v nedeljo popoldne.
Umrl je kot jetnik 135974 (sto petintrideset tiso devet sto tiri-
insedemdeset) v Dachauu. Pronja je bila odklonjena z odlokom 345
(tri sto petintirideset). Poasi je el od vrat do vrat, pred sobo 89
(devetinosemdeset) se je ustavil. Knjigo lahko dobi v knjinici pod
tevilko 379 (tri sto devetinsedemdeset).
V teh primerih nam tevniki ne povedo, ne k o lik o je kake
stvari ne k a te r o mesto v vrstnem redu jim gre, marve so samo
tevilno ime ali znaka stvari.
Kadar je tevnik le z n a k a kake stvari, uporabljamo glavni
tevnik v imenovalniku.
3. Pod tevilko 19 (devetnajst) ali 19. (devetnajsto) ima trekelj
pesem Ravbar, pesem o Pegamu in Lambergarju ima pod tevilkami
13 18 (trinajst do osemnajst). Odprite stran 123 (sto triindvajset)
ali 123. (sto triindvajseto). olsko leto 1946-47 (tiso devet sto est
intirideset, sedemintirideset). Poglej 29 (paragraf devetindvajset)

160
ali 29. (devetindvajseti) v slovnici! Ko s e je pisalo 1551 (tiso
pet sto enainpetdeset), Trubar najbr ni slutil, kakno dejanje
pomeni prva tiskana slovenska knjiga. Leto 1848 (tiso osem sto
osemintirideset) ali 1848. (tiso osem sto osemintirideseto) imenu
jejo vasih pomlad narodov. Druga svetovna vojna je trajala
1939 1945 (od tiso devet sto devetintrideset do tiso devet sto
petintirideset).
V teh primerih stoji tevnik za samostalnikom ali pa sam zase.
V nekaterih je zelo oitno, da je mnogo bolj znaka kakor pa izraz
vrstnega reda. Z oznako olsko leto 1946-47 prav gotovo ne zazna
mujemo vrstnega reda olskih let, marve samo tisto olsko leto,
ki sega nekaj v sonno leto 1946, nekaj 1947; zato bi bilo nesmi
selno tu uporabljati vrstilni tevnik in postavljati piko za obema
letnicama, kakor da je to tiso devet sto estintirideseto-sedem-
intirideseto olsko leto. V drugih primerih je doslej veljalo, da
rabimo samo vrstilne tevnike in torej stavimo piko poleg tevnika.
Vendar se je danes raba tevnikov tudi v teh primerih mono
nagnila na stran znak. Leto 1848 pomeni v okrajani obliki: leto
(ko se je pisalo) tiso osem sto osemintirideset; seveda je mogoa
tudi uporaba leto 1848. (tiso osem sto osemintirideseto), kjer stoji
doloilni pridevnik za samostalnikom, a to danes ni ve v navadi.
Isto velja za vse druge primere: stran (s tevilko) 123 (sto triindvajset),
29 = paragraf, zaznamovan (s tevilko) devetindvajset itd. Tehnina
organizacija ivljenja zahteva zmeraj ve znak, zato mehanino
pojmovanje tevilk izpodriva staro vrednost tevnikov. Praktina
stran znak je vana pri krajavah, da se ne kopiijo loila (n. pr.
pika, vejica, oklepaj): SNP II, 1099 ali Iv. Cankar, Z b r . sp. XVI,
115 163.
Kadar torej stoji tevnik za samostalnikom ali sam zase, lahko
pomeni z n a k o ali v r s tn i r e d ; kakor torej tevnik razumemo,
tako uporabljamo glavni ali vrstilni tevnik, s piko ali brez nje.
4. a) Koliko je ura? U ra je ena (dve, tr i...), dvanajst ( = poldne)
... tiriindvajset polnoi.
b) K daj...? Pridem ob eni (dveh, treh... dvanajstih = opoldne...
tiriindvajsetih = opolnoi). Od tirih do ene so zarje rumene, od

161
osmih do treh arei eblji v oeh. Pred eno (dvema, trem i... dva
najstimi = pred poldnem... tiriindvajsetimi = pred polnojo). Pre
davanje se zane natanno ob 8h (osmih), ob 20h (dvajsetih).
c) U ra e enajsta bije, ta dan e dale ni. Kaj kae ura? Osma
je odbila. Priel bom jutri deveto uro enkrat. Pred esto me gotovo
ne bo. Enajsta ura ne mini, e herka mrtva tam lei. Dvanajsta
ura ne mini, s plamenom hia vsa gori. Takole med esto in sedmo
uro me gotovo dobi doma. Okrog devete bo.
Za napovedovanje ure uporabljamo na vpraanje koliko? glavne
tevnike v toilniku mere (pod a). Na vpraanje kdaj? odgovarjamo
z razlinimi predlogi in uporabljamo glavne tevnike v odnosnem
sklonu, kadar imamo v mislih natanno doloeno uro; kadar pa
imamo v mislih celo razdobje ure, tedaj uporabljamo vrstilne
tevnike. Tako nam pomeni enajsta ura ne mini uro od desetih
do enajstih, ob enajstih enajsta ura odbije; pridem esto uro enkrat
pomeni od petih do estih itd. Vendar se danes oba pomena pogosto
e zamenjujeta in napovedujemo tudi natanno uro z vrstilnimi
tevniki.
Pomni. Po vplivu drugih pa pravimo tudi ob enih nam. ob eni.

Loilni tevnik

Kaj je. Ta teden imamo troje delavce: kosce, anjice in zidarje.

Postregel nam je z dvojim mesom in etverim vinom. Prilo je troje
ljudi, eden razlineji od drugega.
Leee tiskani tevniki nam ne povedo samo tevila oseb ali
predmetov, marve poudarjajo tudi razlinost med skupinami ali
posameznimi osebami ali predmeti. Ker torej bolj loijo kakor
tejejo, jih imenujemo loilne tevnike.
Loilni tevniki so :
a) enoj -a -e, dvoj -a -e, oboj -a -e, troj -a -e, etver -a -o;
b) peter -a -o, ester -a -o, dvajseter, stoter, tisoer itd.
Za loilni tevnik imajo posebne oblike tevniki 14; od 5
naprej so narejeni z obrazilom -er -era -ero tako, da ga dodajamo

162
glavnim tevnikom, le pri sto ga dodajamo osnovi vrstilnega tev-
nika. Po obliki so ti tevniki pridevniki in loimo pri njih spol,
sklon in tevilo. Loilnih tevnikov navadno ne rabimo pri visokih
sestavljenih tevilih.
Raba. 1. N a dvoriu so troji otroci: nai in oboji sosedovi;
saj jih je za celo olo! Starim Slovenom je rabilo spoetka dvoje
pismo, glagolsko in cirilsko. Petera vozila so bila na delu, od samo
kolnice do avtomobila, pa e niso zmogla.
V teh primerih so loilni tevniki pridevniki in so v stavkih
priredni prilastki. Lahko sicer povedo tudi natanno tevilo (dvoje
pismo!), vendar je poudarek na tevilu skupin ali vrst, ne da bi
natanneje doloali tevilo oseb ali predmetov v posameznih sku
pinah. Loilne tevnike torej uporabljamo pridevno, kadar hoemo
poudariti razlinost vrst ali skupin ne glede na tevilo posameznih
oseb ali predmetov.
2. Razen gospodarja je bilo na Polesku e troje glav prebi
valstva. Dokaj jo baronov snubi, troje iz deele lake, troje iz
deele nemke, troje iz tajerske in Kranjske. N a dvoriu se igra
petero otrok. Za mizo je sedelo desetero ljudi, vsak je bil svet zase.
V teh primerih je loilni tevnik rabljen kot samostalnik s pri
lastkom v rodilniku (kakor tevniki od 5 dalje). Napoveduje nam
povsod tevilo posameznih oseb ali predmetov, a s svojo obliko
obenem opozarja na razlinost teh posameznikov. Po obliki so
samostalniki srednjega spola, a se ne sklanjajo, tako da so postali
e pravi prislovni izrazi koliine.
3. lovek ima dvoje ues in dvoje oi, pa en jezik, da veliko
poslua in gleda, pa malo govori. Ukradeni so bili etveri evlji
(ali: etvero evljev). Letos sem raztrgal kar troje hla. Petero
kle je imel zmeraj pri roki. Vzemi oboje grablje! Od dvanajsterih
vilic se jih je e pol pogubilo.
Loilne tevnike rabimo za glavne tevnike, kadar tejemo
mnoinske samostalnike ali dvojice predmetov.
4. Peteri uti nam rabijo za doznavanje utnega sveta. Osvo
bodilna zvezda ima petero krakov. lovek ima dvoje nog in dvoje

163
rok, drugi sesalci pa imajo etvero nog, zato jim pravimo etvero-
noci. V portu poznamo posebno skupino deseterih panog, ki ji
pravimo deseteroboj.
Loilne tevnike rabimo tudi za oznaevanje tevila v stalne
skupine povezanih oseb ali rei.
5. Z grenkostjo me je navdajala ta dvoja krivica. Dvoja alost
mu je napolnila srce, a troje veselje se je rodilo iz nje. Vso hudobijo
asov more premagati samo stotera ljubezen mater. Mnogi, ki se
smeje, nosi v srcu pogubo tisoero.
Naprodaj imam peter les: smrekov, hrastov, orehov, lipov in javo
rov. Imam: dvoje mleko, kislo in sladko, dvoje meso, suho in presno,
dvoje zelje, kislo in sladko, trojo solato, zelnato, endivijo in radi.
V zgornjih primerih nahajamo loilne tevnike v zvezi s pojmov
nimi ali pa snovnimi samostalniki, kakrni navadno nimajo mnoine.
Kadar hoemo kljub temu izraziti njih kolikerost in razlinost,
uporabljamo loilni tevnik v ednini in pridevni obliki. Tako je
ohianjena oblikovna ednina, a iziaena smiselna mnoina, ki bi
z njo radi pokazali na razline vrste in mnogoterost v enojnosti.
6 . Klada ne pojde rada na dvoje. Vse je lo na dvoje. Pred menoj
je raztrgal pionjo na dvoje. Troje je gnal na semenj, a le dvoje
prodal. Pisatelj je ostal zvest naravi, lovcem in ivalim; to troje
mu nudi osnovo. Poglej no tole troje, kakno je!
V teh primerih predmeti sploh niso imenovani, ker niso vani,
poudarek je samo na tevilu loevanja; vasih je taka raba lahko
tudi iztaz prezira; vasih pa se nanaa na razline stvari, povzete
s kazalnim zaimkom srednjega spola. V takih primerih je loilni
tevnik izraz koliine, ki se vee s povedkom kot samostalnik
srednjega spola.
Pomni. ut za pravilno rabo teh tevnikov se izgublja, zato se pogosto zamenjujejo
med seboj, z glavnimi in drugimi tevniki.

Mnoilni tevnik

1. Ali elite enojne ali dvojne podplate? Kaj bi ne ivel, saj

je imel trojno plao. Zrno je obrodilo stoteren sad. Taka hudobija
zaslui dvojno kazen. V klasinih dramah je izpeljana trojna enotnost.

164
 tempiharju je bila dana desetkratna mo. Tisokratna hvala
za vse. Petkratna premo nasprotnikov je planila po nas.
tevniki v gornjih oblikah izraajo, da je stvai tolikokrat po
mnoena, kakor kae tevilo. Take tevnike imenujemo mnoilne.
2 . Mnoilni tevniki so:
a) enojen, dvojen, trojen, etveren, peteie n ... stoteren;
b) enkraten, dvakraten, trikraten, tirikraten, petkraten.
Mnoilne tevnike delamo iz loilnih z obrazili -en -na -no ali
pa iz glavnih tevnikov z obrazilom -kraten. Po obliki so pridevniki.

Pomni. Mnoilni tevniki na -kraten so pridevniki, narejeni iz tevnikih prislovov

na -krat.

Izpeljava iz tevnikov

Od razlinih vrst tevnikov so izvedeni tevniki samostalniki,

pridevniki, glagoli in prislovi.
1. Iz vrstilnih tevnikov so zlasti vseh vrst izrazi za ulomke in
decimalne enote:
-na: tretjina, etrtina, petina, dvajsetina, enaindvajsetina, stotina,
tisoina, desettisoina, milijonina;
-ca: desetica, sto tia, tisoica, desettisoica; pa pa enica iz
glavnega tevnika, ne iz vrstilnega;
-nka: tretjinka, etrtinka, osminka, estnajstinka kot oblika pa
pirja ali kot votla mera ali razlina dolinska vrednost not v glasbi;
-nski: etrtinski, osminski, estinski itd., zlasti v glasbi pri taktu,
pa tudi drugod.
Vse te in take izvedenke pa delamo le od nijih tevil in od vijih
nesestavljenih, ker so dolge besede teko uporabljive. Zato si tudi
pomagajo stioke, ki imajo opraviti s tevili, z znakami. Vasih
nam je kar nemogoe najti pameten doma izraz za take primere:
1/1001, 1/102; tu ne moremo rei ena tisoprvina, ena stodrugina, pa
tudi ne tisoednina, stodvojina. Zato si pomagamo z opisom:
ulomljeno s tiso ena, s sto dve. Prvina je popoln samostalnik, kjer

165
komaj e utimo zvezo s tevnikom. etrtek in petek nosita ime po
etrtem in petem dnevu v tednu, tevnik vtori, to je drugi (od tod
torek), se je izgubil v dananji slovenini.
2. Iz loilnih tevnikov imamo ve vrst izvedenk:
a) sestave s samostalniki in pridevniki: etverokotnik, petero
krak, esterokoten, obojestranski, etveronoec, osmerostop, dese
teroboj itd. Pravimo sicer trikotnik, tudi tirikotnik a natanno
vzeto je to le kvadrat, ker ima vse kote enake, etverokotnik je pa
vsak lik s tirimi razlinimi koti.
b) -ica: dvojica, trojica, etverica, peterica ali petorica itd. za
skupinska imena;
c) -ka : enojka, dvojka, trojka (za tevilke in skupine), etverka,
peterka, osmerka itd.;
) glagoli: podvojiti, potrojiti, poetveriti, podeseteriti, posto
teriti, potisoeriti.
3. Iz mnoilnih tevnikov imamo izvedene predvsem samostal
nike na -ost : enojnost, dvojnost, trojnost, stoternost; enkratnost,
desetkratnost itd., ki zaznamujejo lastnost kake stvari.
Veino takih tvorb poznajo tudi prislovni izrazi koliine.
4. Izvedenke iz glavnih in vrstilnih tevnikov se v obliki vei
noma strinjajo: enica ali e n k a, tirica ali tirka, petica ali p etka,
sedmica ali sedma, osmica ali osma, desetica ali desetka (tudi skupina
po deset).
Od osnove eden je tudiedin -a -o, ki poleg tevila izraa tudi
osamelost (od tod pomen: beden, siromaen, edinina pomeni
bedo, siromatvo); edini sin, tolaba ... pomeni: eden in sam
sin. Od tod omejevalni prislov edino = samo, le in po l. 1848 tudi
pomen enotnosti: v tem smo vsi edini, narodna edinost itd.
D va ima v sestavi navadno dvo-: dvodelen, dvodneven, dvocevka,
a dveleten. Pri tri imajo stareje sestave tri-, mlaje pa tro-: trikot,
trioglat, tridneven, tridelen poleg trodelen, tromeseje, tromostovje
ipd. Podobno je med tiri in etvero: tirikoten, tiriglasno poleg
etverokoten, etveroglasno.

166
 Glagol (verbum)
Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico pa jezdi iz mesta
na travnik. Bil je silen lovek. Marijan je zgodaj vstal, poklical
psa s seboj in el ez travnik. Penica zori. Seno se sui. Cesta
se prai. Narod, ki se bojuje za pravino stvar, je zmeraj ne
premagljiv.
Glagol je v pomenskem in oblikovnem pogledu zelo razvit in
obutljiv; zato je treba dobro poznati ustroj glagola, e hoe
govoriti in pisati lep jezik.
Glagoli so besede, ki povedo, kaj kdo dela ali kaj z njim je.

Glagolski vid

Kaj je. V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasi je ivel
v starih asih Krpan. Nosil je od morja na svoji kobilici angleko
sol; to je bilo pa e takrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejai,
da bi ga kje zalezli; potenega boja z njim so se bali. Krpan se je
pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do ivega. Bilo je
pozimi in sneg je leal krog in krog. Nesel je Krpan po ozki gazi
na svoji kobilici nekaj stotov soli, kar mu privenketa nasproti lep
voz; na vozu pa je sedel cesar Janez, ki se je peljal v Trst. Krpan
prime br kobilico pa jo prenese stran. Svobodni narodi upajo,
da zasije arek svobode tudi tistim, ki e jee v sunosti.
Vas Vrh stoji e dolgo, tudi Krpan je ivel dlje asa. Ni samo
enkrat nesel soli, ampak jo je pogosto nosil in prenaal. Tudi
mejai niso samo enkrat popazili nanj, ampak so zmeraj pazili.
Krpan se jim je umikal in skoraj vsakokrat tudi umaknil. Voz je
venketal po cesti, da je privenketal do Krpana. Na vozu je sedel
cesar Janez, ki seje bil e na Dunaju nanj usedel. Krpan ne utegne
premiljevati, kako bi prijemal in prenaal kobilico, mudi se mu,
zato jo v trenutku prime in prenese.
Slovenski glagol nam e sam po svoji podobi pove, kako dejanje
v asu poteka, ali traja dlje asa, ali se ponavlja, ali je samo tre
nutno. To glagolsko oblikovno posebnost imenujemo z drugimi
slovanskimi jeziki vred g la g o ls k i vid.

167
 Glagolski vid je celotna podoba glagola, ki izraa, kako dejanje
v asu poteka.
Glagolski vid nam torej napoveduje:
1 . trenutno dejanje: prijeti, poiti, vzdigniti, sesti, lei, mahniti,
skoiti, zagledati, naeti, zboleti, opaziti, vziti, konati, nehati,
umreti, prenesti, napisati, doakati itd.;
2 . trajajoe ali ponavljajoe se dejanje: sedeti, gledati, leati,
leteti, nositi, skakati, streljati, pogledovati, posedati, prenaati, va
rovati, zevati itd.
Glagoli, ki izraajo trenutno (enkratno) dejanje, njega zaetek
ali konec, so d o v r n i (perfektivni); glagoli, ki izraajo trajanje
ali ponavljanje, so n e d o v r n i (imperfektivni).
Kako doloujemo vid. Vasih nam ni na prvi mah jasno,
kam bi glagol po trajanju uvrstili. Pomagamo si na ve nainov:
1. a) Kaj d e la ? Celino orjem. Oetu piem. V urad se od
pravljam. Stare raune pregledujem.
b) Kaj s to r i , ko stopi v razred? Odkrijem se, pozdravim
tovarie, odloim knjige in sedem.
Glagol delati je po trajanju nedovren, storiti dovren. Zatorej
ne moremo na vpraanje: kaj dela? odgovoriti z dovrnikom,
n. p r.: izorjem, napiem. Prav tako na vpraanje: kaj stori? ne
moremo odgovoriti z nedovrnikom: odkrivam se, pozdravljam itd.
N a vpraanje: k aj d e la ? odgovarjajo nedovrni, na vpra
anje: k aj s to ri ? dovrni glagoli.
2. Komaj se je zdanilo, e je zael krjanec peti. Veliko ljudi
je odlo, e preden je pevec nehal peti.
Namesto zael(nehal) peti bi lahko rekli: je zapel(odpel). Glagol
peti je nedovrnik, zaetek in konec dejanja pa sta izraena z do-
vrnikoma zaeti in nehati. Zatorej ne moremo rei: zanem zapeti
ali neham odpeti.
e je zaetek ali konec dejanja posebej zaznamovan z dovrni
kom z a n e m ali n e h a m , se izraa dejanje z nedolonikom
nedovrnikov.

168
 3. a) Poakaj, da se umijem, obleem, obujem, da snem!
b) Glej, da pride, da ne zvrne, ne zamudi, da se pobolja!
V glagolih poakaj in glej se skriva namen, da doakamo nastop
ali zvritev dejanja. Potemtakem ne moremo rei: poakaj, da se
umivam ali: glej , da se poboljuje!
Za poakaj, da ... in glej, da ... stoje v sedanjiku dovrniki.
Dovrni glagoli. 1. Joe je el z oetom na Dolge njive.
Sedel je in vzel knjigo iz torbice. Med branjem je nevede segel
predse. Nenadoma ga je mrzlo spreletelo. V travi se je nekaj zganilo
in grozljivo siknilo. Joe je pogledal: b il je modras.
Nekateri dovrni glagoli zaznamujejo v trenutku zvreno dejanje:
zaetek in konec je v istem hipu. Takim glagolom pravimo t r e
n u tn o d o v r n i. Njihovo dejanje moremo ponazoriti z zna
menjem: X
2. Jernej je zgodaj legel in naglo zaspal Drugo jutro seje zbudil,
e preden so petelini zapeli. Stopil je k vodnjaku, zavrtel vitel in
spustil vedro. V kozici je zacvrala mast, po hii je zadialo.
Nekateri dovrniki zaznamujejo trenutek, ko se dejanje zane
in se potem lahko nadaljuje. Takim glagolom pravimo z a e tn o
d o v r n i. Njihovo dejanje moremo ponazoriti z znamenjem: X
3. Kdor dolgo izbira, navadno slabo izbere. Kdor rad plee,
kmalu doplee. Ded je vso zimo vil prejo, pa ni dovil. Kakor se
znosi, tako se raztrosi. Ti si ga zmeal in zmamil
Nekateri dovrniki zaznamujejo konec dejanja, to je hip, ko
se dejanje po daljem trajanju kona. Takim glagolom pravimo
k o n n o d o v r n i. Njihovo dejanje moremo ponazoriti z zna
menjem: X
Nedovrni glagoli. 1. Koder sonce tee, povsod kruh se pee.
Lei, lei ravno polje. Plei, plei, rni kos! Plete, ko da bi otrobe
vezal Kar se vlee, ne utee. Kdo zna no razjasniti, ki tare duha.
Kdor v brezno leti, se za robido lovi. Morje valove ene. Veter
veje, s snegom seje. Narod, ki brani svoje pravice, zmaguje in bo
vedno zmagoval.

169
 Leee tiskani glagoli izraajo nepretrgano trajajoe dejanje,
zaetek in konec nista zaznamovana.
Nedovrnike, ki izraajo kako nepretrgano trajajoe dejanje,
imenujemo tr a j n e (durativne) glagole. Njihovo dejanje moremo
ponazoriti z znamenjem:
2. a) Kaj me suje? K ar naprej strelja, pa ni ne ustreli. Mladost
norost: ez jarek skae, kjer je most.
b) Zmerom svojo goni slavek. Kadar prosi, zlata usta nosi.
Vsako no nekaj okoli hie lazi. Vso zimo smo vlaili drva z gore.
Suvati, streljati, skakati pomeni vekrat suniti, ustreliti, skoiti.
V njih se ponavlja trenutno dejanje. Goniti, laziti, nositi pomeni
vekrat gnati, lesti, nesti. Tudi v njih se dejanje ponavlja, a to dejanje
je trajajoe.
Nedovrnike, ki izraajo ponavljanje kakega dejanja, imenu
jemo p o n a v lja ln e (iterativne) glagole. Izvajajo se iz trenutno
dovrnih ali trajnih glagolov. Njihovo dejanje moremo ponazoriti
z znamenji: X X X ali
Menjava vida. 1. a) rei rekati, dahniti dihati, poiti
poivati, poiti pokati, ganiti gibati, piiti pikati, skoiti
skakati, pihniti pihati, migniti migati, deti devati, dati
dajati, pasti padati, plaati plaevati, kupiti kupovati;
b) nesti nositi, gnati goniti, vesti voditi, grebsti
grabiti, uti uvati, umeti umevati, biti bivati, vlei vla
iti, lesti laziti, blesti bloditi.
V zgornjih skupinah imamo same nezloene glagole. e jih
primerja, bo dognal, da imajo glagoli iste skupine iste korene
v razlinih oblikah (prevoj, daljanje samoglasnikov, daljanje ko
rena z novimi priponami), da imajo razline pripone, ki vasih
posegajo tudi v spremembo soglasnikov. Vse to spreminja glago
lom podobo in z njo tudi vid; dovrni glagoli pod a postajajo
nedovrni, a tudi nedovrnikom pod b spreminja pomen, da traj
nike spreminja v ponavljalne ipd. Izrazna sredstva glagolskemu
vidu so torej spremembe v korenskih samoglasnikih (prevoj, dalj
anje), daljanje podstave z novimi priponami (n. pr. -a, -va-,
-ova-) in s tem tudi sprememba glagolske pripone.

170
 Glagolski vid je pogosto izraen e v podstavi sami: glagoli
menjajo svoj vid s prevojem ali daljanjem korenskega samoglas
nika, z daljanjem podstave in .s privzemom nove pripone.
Pomni. Nekateri glagoli imajo nedovrnike tudi iz drugih osnov: rei praviti,
vrei metati ipd.

2. a) izlei, nalei, oblei, odlei, polei, prilei, podlei, razlei,

alei, ulei se; nasesti, posesti, presesti, zasesti, usesti se;
b) naleati se, obleati, poleati, zaleati, preleati, uleati se;
nasedeti se, posedeti (klobuk), presedeti (kazen), zasedeti se;
donesti, iznesti, nanesti, obnesti se, odnesti, izpodnesti, ponesti,
prinesti, prizanesti, raznesti, znesti, vnesti, zanesti, prenesti, unesti
se donositi, iznositi, nanositi, obnositi, ponositi, raznositi, za
nositi, znositi, prenositi;
c) izlegati, nalegati, oblegati, odlegati, polegati, prilegati se,
podlegati, razlegati se, zalegati, prelegati, ulegati se; nasedati, po
sedati, presedati, zasedati, usedati se;
donaati, iznaati, nanaati, obnaati se, odnaati, ponaati se,
izpodnaati, prinaati, raznaati, znaati, vnaati, zanaati, pre
naati, unaati se.
Zgornji zgledi nam kaejo s predponami zloene glagole. V slo
venini so glagoli lahko zloeni s temile predlogi ali predponami:
do, iz, na, nad, o, ob, od, po, pre, pri, pro, raz, s ali z, so, u, v, vz, za.
Seveda nima vsak glagol oblik z vsemi temi predponami, ta ima te,
drugi druge, ta ima ve, drugi manj zloenk; vasih ima lahko isti
glagol tudi po ve predpon: izpod-, preob-, izpre-, poraz-, pripo-,
prena- itd.
Dovrnim nezloenim glagolom predpona dopolnjuje pomen
s svojim pomenom, a ne spreminja vida; glagoli ostanejo dovrni
(pod d). Tu torej predpona glagol samo pomensko dopolni.
Nedovrnim nezloenim glagolom predpone veinoma dolo
ajo in omejujejo pomen na doloen trenutek njihovega potekanja
ter jim tako spreminjajo vid: nedovrniki postanejo dovrniki
(pod b). V tem primeru torej opravlja predpona dvojno vlogo:

171
a) dopolnjuje glagol s svojim pomenom in b) spreminja glagolom
vid iz nedovrnega v dovrnega. Vendar zadnje ne velja za vse ne
zloene nedovrnike; sedati, legati,.padati, plaevati, kupovati in
podobni glagoli tudi zloeni ostanejo nedovrni: nasedati, pre
sedati, posedati; napadati, odpadati, razpadati itd.; izplaevati, od
plaevati, preplaevati itd .; nakupovati, prekupovati itd. Oblike teh
glagolov so e nezloene narejene kakor glagoli pod c.
Nedovrniki pa bi bili silno prikrajani v svoji izrazni monosti,
ako ne bi imeli tudi oni sposobnosti, da doloajo svoj pomen
s predponami. Zato je jezik iz zloenih dovrnikov naredil ustrezne
predponske nedovrnike, jim spremenil podobo vid tako, kakor
nezloeni dovrniki delajo nezloene nedovrnike: z daljanjem
korenskih samoglasnikov in z novimi priponami. Tako je dobila
glagolska podstava v zloenih nedovrnikih tako podobo, kakrne
v nezloeni obliki glagol najvekrat sploh ne pozna: -naati, -ganjati,
-gajati, -vajati, -hajati, -birati itd. Kako mono je v jeziku tako
nagnjenje k nedovrnim tvorbam, nam kae primerjava predponskih
dovrnikov z ustreznimi nedovrniki tam, kjer imamo po dva
nezloena nedovrnika, n. pr. nesti nositi. Kakor je gotovo, da
se je oblika -naati razvila iz nositi (s podaljanjem korenskega
o > a in s privzemom nove pripone -a-: nasiati > naati), tako je
zanimivo, da imamo izpodnaati, odnaati, oponaati, prinaati, pri
zanaati, unaati se, vnaati, eprav nimamo ustreznih zloenk pri
glagolu nositi, ampak samo pri glagolu nesti. V to vrsto tvorb
sodijo tudi nekateri nezloeni glagoli, ki so na podoben nain
podaljali korenski samoglasnik in spremenili pripono: sedati, legati,
jemati, zlasti pa glagoli s priponami -ova-, -va- in -a-. Tako nare
jenim glagolom, ki imajo poveini ponavljalni pomen, predpone
ne spremene vida.
Sestava s predponami doloa glagolom pomen, nezloenim
trajnikom veinoma spreminja tudi vid. Zloenim dovrnikom pa
je jezik s spremembo podstave ustvaril tudi ustrezne zloene ne
dovrnike z daljanjem korenskega samoglasnika in s spremembo
pripone; sem sodi tudi nekaj nezloenih nedovrnikov, katerim
nobena predpona ne spremeni vida.

172
 3. Ko vidi prijatelja v senci leati, e sam prilee. No, sedaj jo
je tudi sam skupil, to se mu prilee ( = prav mu je). Suknja se mu
lepo prilee. Tovari mu podu roko. Klobuk se ti lepo poda. Ne
utegnem si asa, da bi mogel priti. Ne utegnem priti. Ne utegnem
plaati. To ti utegne e prav priti. Dim mu je zalegel ( = zaprl
sapo). Tudi ajda veliko zalee.
Fotografiral nas je v trenutku najvejega smeha, drugae fo to
grafira celo venost. Danes smo vso uro analizirali. Ko smo zaeli
analizirati, se mi je zdelo strano dolgoasno. Ko pa sem zael
sam analizirati doma, nisem mogel nehati; ko so me klicali jest,
sem rekel: Poakajte, da analiziram e ta stavek! Imel sem pet
strani analiziranih stavkov. Poakaj, da e teti telefoniram,
je rekel, sedaj pa e pol ure telefonira! Poakaj, e tale prst operi
ram, potem pa takoj pridem! Ko pa je zael operirati, je videl,
da se bo operacija zavlekla. Nenadoma mu je za hrbtom eksplo
dirala rona granata. Vso no so eksplodirale granate.
Pri nekaterih domaih glagolih se je vasih izgubil ut za
prvotni vid, kadar jih rabimo v prenesenem pomenu. Tako ima
utegniti v prvotnem pomenu e zmeraj dovrni pomen, v okrajani
rabi z izpustitvijo predmeta in odvisnika pa je dobil pomen glagola
moi in z njim nedovrni pomen: ne utegnem priti ( = si ne utegnem
asa, da bi mogel priti); ne utegnem plaati (= si ne utegnem
denarja, da bi mogel plaati). Kako obutljiv je na jezik za
glagolski vid, nam dokazuje tudi raba tujk, ki so v isti podobi
dovrne in nedovrne; pri starih izposojenkah je ljudski ut razvil
dovrne in nedovrne oblike, n. p r.: agati ob-, od-, na-, po-,
pre-, pri-, se-, u-, za-agati ob-, pri-agovati itd. Dokler glagol ni
tako iv, da bi mu lahko doloali pomen s predponami in spre
minjali vid, toliko asa nam ni doma.
Vasih se torej domaim glagolom s prenesenim pomenom ob
isti obliki spremeni tudi vid. Pri novejih tujkah glagolskega vida
najvekrat ne loimo.
4. Piem nalogo. Nesrene, kaj si storil, si jo res tako pisal?
Drug za drugim stopajo sunji in vsak nese svoj tovor. Kmalu bo
dovolj moke, e oni teden je Janez nesel v malin.

173
 V gornjih dvojicah sta glagola pisati in nesti rabljena nedovrno
in dovrno. Zdi se, da preteklost dejanja v doloenih okoliinah
lahko da sicer nedovrnemu glagolu vid dovrnosti.

Prehajanje dejanja

Kam dejanje meri. 1. Jernej je zidal h i o , oral p o lje ,

spravljal sen o in slam o . Od uda je odprla u sta . Vzel je c u lo
in k o r n je in p a lic o . akam v o za. Bera prosi d a ru . Nekatere
ivali lo v e k u koristijo, druge m u kodujejo. Pomagaj b r a tu
v nesrei! Rudi je skrbel za m a te r. Jure je hrepenel p o d o m o
vini. Bili in muili so n a r o d , uklonili ga niso. Ne plai se z n o ja ,
ko gre za svobodo!
Dejanje (zidanje, oranje, spravljanje itd.) izhaja iz osebkove
besede (Jerneja) in prehaja na predmet zunaj njega (na hio, polje,
seno, slamo). To velja tudi za primere, ko predmet ne stoji v toil
niku, recimo kodovanje izhaja od ivali in prehaja na loveka.
Glagole, katerih dejanje more prehajati na predmet zunaj
osebka, imenujemo p r e h o d n e (tranzitivne). Prehodni so vsi gla
goli, kjer sprauje po sklonih. e stoji predmet v toilniku, so
d ir e k tn o prehodni, sicer pa in d ir e k tn o prehodni.
2. N a strehi je zaplapolal rde in tenak ogenj visoko proti nebu.
Goree treske so padale na zoree polje. Ljudje so stali in trepetali.
Grad je kipel nad mestom in rasel iz zelenja kakor otok. Ko so
gorele nae vasi, ko so umirali talci in odhajali v taboria nai
najbolji, slovenski narod ni klonil.
Gornjim glagolom dejanje (plapolanje, padanje, stanje, trepetanje
itd.) ne prehaja in v nobenem primeru ne more prehajati na kak
predmet zunaj osebka.
Glagole, katerih dejanje ne more prehajati na predmet zunaj
osebka, imenujemo n e p re h o d n e (intranzitivne).
Menjava prehodnosti. 1. Slepec je vzkliknil: Vidim! Stra
ar je videl mogoen o g en j na obzorju. Ali ne sliite, ali
ste gluhi? je vpil voznik nad starkom. Tone, slii zvon? je
budil oe sina. Jaz gledam, gledam, posluam, ni ni bilo,

174
je pripovedoval Krjavelj. Gledal je a s o p is , gledal p is m o , po
slual n o v ic e , a na jasno si ni mogel.
V gornjih dvojicah stavkov ima glagol zdaj predmet ob sebi,
zdaj stoji brez njega. V drugem primeru hoe izraziti glagolsko
dejanje samo v sebi. Dejanje neprehodnih glagolov je zmeraj ome
jeno samo na osebek.
Prehodne glagole lahko rabimo neprehodno, e izraajo samo
glagolsko dejanje osebka, ali prehodno, e dejanje prehaja na
predmet zunaj osebka.
2. Ko sem el ondan ez travnik, sem nael skrito v ijo lic o .
Kakor so tudi hiteli, v dveh urah sem ji h dohitel in prehitel. S k oi
no: to lu o pa menda le preskoi! Teden dni smo hodili, preden
smo obhodili vse k ra je , ki jih je prizadela povodenj. ivel je e
veliko let in doivel lepo s ta r o s t.
Glagoli iti, hiteti, skoiti, iveti so neprehodni, v sestavi z neka
terimi predlogi ali predponami pa utegnejo postati prehodni.
Pomni. Za rabo glagolskih oblik je vana edinole direktna prehodnost, saj delajo
pravi trpnik samo glagoli s toilnikim predmetom. Indirektna prehodnost ima doloen
pomen za stavno analizo, ker po njej najbolje presojamo, ali gre za predmet ali
prislovno doloilo. Meja med obema je dostikrat ohlapna, odvisna od pomena.
Glagol biti je obiajno neprehoden, toda v stavku krava je ob mleko je prehoden, saj
pove isto kar krava je izgubila mleko; tudi ne moremo drugae vpraati kakor: ob kaj
je? V zgledu Fant hodi za dekletom nam je lahko v mislih prvotni ali preneseni pomen.
Na vpraanje kod hodi? gre za krajevno doloilo, e pa hoemo povedati, da ljubi
dekle, ne moremo vpraati drugae kakor za kom hodi? Odlouje pa obutek, da
glagolsko dejanje prehaja od osebka na predmet. V zgledu dobra je do matere prehaja
dobrotnost od nje na mater. Razloek je tudi, e reem, da se je zagledal v daljavo
(kam?), ali, da se je zagledal v sosedovo (v koga?). V stavku to sem kupil za nevesto
ni popolnoma jasno, ali je bolj poudarjen namen (emu?) ali predmet (za koga? =
komu?). Sicer pa o tem omahovanju najbolj zgovorno pria menjava prehodnosti,
n. pr. skoiti na utrdbo : naskoiti utrdbo; pasti na sovranika : napasti sovranika.

Glagolske oblike

Kolikor dalje gremo iz naega kraja, toliko bolj se menjajo

ivali. Zani e vendar! Hodila sva dobro uro. Naj le pridejo!
Ko bi bili v boju odnehali mi, bi bili dobili mo narodni sovraniki.

175
Lahko je rei, a teko storiti. Potlej pojdeva oroja izbirat. Kakor
dobljeno, tako izgubljeno. Uvele roe umirajo po gredah.
V gornjih stavkih moremo pri nekaterih glagolih doloiti osebo,
pri nekaterih ne. Glagolske oblike, ki jim moremo doloiti osebo,
imenujemo o s e b n e ; oblike, pri katerih tega ne moremo, pa n e
o se b n e .
O se b n e o b lik e
Spregatev. Ivan tako pridno dela, zakaj pa ti ne dela?
Jaz da ne delam? Ivan, mar ne delava, kar moreva?
Kaj pa vi delate? se obrne delovodja do sosednjih delavcev.
Kaj stojite in gledate?
M i ne delamo, ker gledamo, kako o n a d v a delata.
Tisti, ki ne delajo, ne dobe plaila.
Ne sitnaril Saj smo delalii Delali bomo naprej, pa moramo
pogledati, kako se bomo dela lotili.
Delajte hitro! Mudi se. Ako bi vsi pridno delali, bi e jutri
zdelali. Naj torej dela vsakdo, kolikor more!
V gornjih stavkih spreminja glagol delati obliko, to se pravi,
spreminja obrazilo, ne pa osnove.
Tudi glagol se pregiblje. Pregibanje glagola imenujemo s p r e
g a te v ali konjugacijo. Glagol s p re g a m o ali konjugiramo.
Pri glagolu loimo tri o se b e in tri te v ila kakor pri osebnem
zaimku.
as. Primerjaj oblike delamo, smo delali, dodelali smo bili,
bomo delalil Glagolsko dejanje se torej godi v sedanjosti, preteklosti,
predpreteklosti in prihodnosti.
Pri glagolu loimo tudi as. Slovenina ima posebne oblike za
sedanji, pretekli, predpretekli in prihodnji as.
Naklon. Z glagolskimi oblikami ne sitnari, delajte izraamo
povelje, zapoved oziroma prepoved. Obliki bi delali, bi zdelali izra
ata pogoj. Z obliko naj dela pove gospodar neko eljo. Oblike
delam, dela, deja, delamo, so delali, boste delali podajajo dolono
izpoved, nekaj povedo. Tako doloujemo povedni, velelni, elelni
in pogojni naklon (indikativ, imperativ, optativ in kondicional).

176
 Nain. Sodnik sodi zloinca. Zloinec je sojen. Izdajalec
se je sodil sam. Uitelj pohvali uence. Uenci so pohvaljeni.
Nekateri ljudje se ob vsaki prilonosti pohvalijo.
V pivem primeru prehaja dejanje sojenja od sodnika na zlo
inca; sodnik nekaj dela (tvori). V drugem primeru osebek ni
ne tvori, ampak dejanje le od zunaj prehaja nanj, sam le nekaj trpi.
V tretjem primeru izhaja dejanje od osebka in se nanj tudi povraa.
Zato govorimo pri glagolu o treh nainih, kako je glagolsko dejanje
izraeno: o tvornem, trpnem in srednjem (aktiv, pasiv in medij).
Pri spreganju moramo paziti na osebo, tevilo, as, naklon in
nain.
N e o se b n e o b lik e
Nedolonik. Ne morem vzdigniti, sedeti, pisati, hoditi, kupo
vati. Ne sme nesti, tepsti, grebsti, krasti, plesti.
M ati mora pei kiuh, ovar strii ovce, hlapec vprei konja.
Kaj v svoji hii ne smem postrei ljudem in rei nobene besede?
Leee tiskane oblike v gornjih stavkih imenujemo nedolonik
ali infinitiv; konuje se na -ti ali -i.
Namenilnik. N a, Krpan, pij in jej, potlej pojdeva oioja
izbirat. Vsako jutro hodijo delat trije delavci. Gremo krompir pe.
Oe je dal fanta uit. Pokliite otroke je st!
Stavki z leee tiskanimi glagolskimi oblikami izraajo neki na
men; povsod bi se lahko vpraali: emu pojdeva, hodijo, gremo, je
dal, poklii? Zato imenujemo te oblike namenilnik (supin). Osebne
glagolske oblike, za katerimi stoji namenilnik, pomenijo premikanje
ali vzrok premikanja. Namenilnika ne sme zamenjavati z ne
dolonikom!
Delenik na -e. Mole oroje svoje vsak si vzame. Mrmraje
razjahajo ete vse. Duri jee zakripljejo.
V gornjih stavkih so leee tiskane glagolske oblike prislovna
doloila naina. Iziazili bi jih lahko tudi s samostojnim stavkom,
n. pr. moli in vzame. Izraajo hkratnost dejanja. Ti deleniki se
izpeljujejo samo od neprehodnih trajnih glagolov z obiazilom -e;

12 177
to obrazilo ostane nespremenjeno v vseh tevilih in za vse spole,
t. j. ta delenik se rabi prislovno.
Delenik na -. Po vasi se je razlegel vabe in prose glas.
Zro v vstajajoo zarjo za gorami in stiskajo zobe, so talci akali,
da poi usodni strel. Trdno verujo v lepo prihodnost, so prenesli
tudi najveje rtve. oln je zginil v deroih valovih.
Leee tiskane glagolske oblike gornjih stavkov so prilastki, ki
se z odnosnimi samostalniki ujemajo v spolu, sklonu in tevilu, ali
pa prislovna doloila naina, ki jim ostane obrazilo nespremenjeno.
Tudi ta delenik izraa hkratnost dejanja in se dela samo od nedo
vrnih glagolov.
Delenik (particip) na - izraa dejanje, ki se godi hkrati z
drugim dejanjem; delamo ga z obrazilom - samo od nedovrnih
glagolov in se rabi pridevno ali prislovno; od dovrnikov ga ima
samo glagol rei : reko.
Delenik na -i. Priedi domov, je legel. Skrivi se za pe,
je gledal svate. Opazivi goste, je planila lisica v hio.
Tudi gornji deleniki se dado izraziti s samostojnim stavkom:
Priel je domov in potem je legel. Delenikovo dejanje se mora iz
vriti pred povedkovim. Vsi leee tiskani deleniki so iz dovrnih
glagolov. Delamo jih iz nedolonike osnove, in sicer z obrazilom
-i, e se osnova konuje na soglasnik, z obrazilom -vi pa, e se
osnova konuje na samoglasnik. Oblik za razline spole in tevila
ljudstvo ne loi.
Delenik (particip) na -i delamo le od redkih dovrnih glagolov.
Tvorba v slovenini ni ve iva.
Opisni delenik na - 1. Naj sem hotel ali ne, moral sem ga
posluati. Po travniku se pasli, kozolce so prevraali, veliki so narasli.
Zora na nebu sevala, ptiica v logu pevala. Bila je huda zima, da je
drevje pokalo.
Ta delenik delamo iz nedolonike osnove; e se osnova kon
uje na samoglasnik, dodajamo obrazila -l, -la -lo, e pa se osnova
konuje na soglasnik, stopi pred obrazilo mokega spola ednine

178
polglasnik, torej -l -la -lo, n. pr. nes-el, nes-la, nes-lo. Imajo ga vsi
glagoli, ker z njim opisujejo ase in naklone.
Delenik na -t -n. Kakor dobljeno, tako izgubljeno, Reeno,
storjeno. Brez kljuka je zaklenjeno, ez goro je namenjeno. Kita, zvita
iz sladkega ita. Iz razbitega korita lana vrana sito pita. So vae
njive zorane? To dejanje ni bilo hoteno.
Leee tiskane oblike izraajo stanje po dovrenem dejanju:
nekdo je zaklenil in sedaj je zaklenjeno. Ta delenik delamo iz
nedolonike osnove z obrazilom -en -ena -eno, e se osnova konuje
na soglasnik ali na samoglasnik -i, in z obrazilom -n -na -no, e se
osnova konuje na -e ali -a; nekateri glagoli, zlasti tisti, katerih
osnova se konuje na -m -n -r -l ali -u -i, delajo ta delenik z obra
zilom -t -ta -to: zajet, zapet, potrt, zmlet, obut, ubit, zapeta pesem,
prevreta juha. Ta delenik imenujemo tudi tr p n i delenik.
Glagolnik. Pesnik je videl v naravi vrtenje, prerojevanje,
prenavljanje, iz bitja v bitje presnavljanje. Po cestah odmeva petje
nae hrabre vojske.
Leee tiskane besede sodijo med samostalnike, izraajo pa
neko dejanje. Narejene so iz glagolskih osnov z obrazilom -je. Ime
nujemo jih glagolnike. Glagolnik izraa torej dejanje v samostalniki
obliki.
Spregatev

Sedanjika spregatev. Pregibanje glagola imenujemo spre

gatev. V slovenini ima le sedanjik posebna obrazila za razline
osebe in tevila in prihodnjik bom, bo, bo itd. Preglej, kako se
konuje 1 . os. edn. v sedanjiku naslednjim glagolom:
tresem, sunem, plevem, derem, primem, piem;
delam, znam, plavam, uvam, sezuvam, ivam, jokam;
vidim, hvalim, pustim, trpim, ivim, hodim, ulim;
ujem, koljem, kujem, kupujem, vijem, zaijem, sejem.
Poii e druge glagole in poskusi dobiti take, ki se konujejo
.drugae, kakor na zgornje krepko tiskane zloge! Za 1. os. edn. je
izjema sem od glagola biti. Druge sedanjike oblike bo lahko po

179
razdelil v te tiri skupine, zato nam vasih sluijo za loitev tirih
spregatev. Taka loitev je le zunanja, znanstveno ni utemeljena.
Po tem, kako se konujejo glagoli v 1. os. edn. sedanjega asa,
loimo lahko tiri spregatve: -em (I), -am (II), -im (III), -jem (IV).
Osnove, pripone. Preglej sestavne dele glagolov:
tres-ti u-ti su-ni-ti el-e-ti kup-ova-ti del-a-ti pis-a-ti
tres-e-te u-je-te su-ne-te el-i-te kup-uje-te del-a-te pi-e-te
tres-i-te u-j-te su-ni-te el-i-te kup-uj-te del-aj-te pi-i-te

Znano je, da besede izvajamo iz korenov s priponami in da jih

pregibljemo z obrazili. V zgornjih primerih imamo pri istih gla
golih za razline oblike vasih ne le razlina obrazila, marve
tudi razline pripone. Zato loimo pri glagolih tri vrste pripon in
tri vrste osnov: nedolonike, sedanjiko in velelniko. Iz teh osnov
delamo glagolske oblike z obrazili.
Sedanjika osnova. 1. Sedanjika osnova je enaka sedanjiku
v 3. os. edn. Iz nje delamo predvsem sedanjik z dodajanjem obrazil
za posamezne osebe v razlinih tevilih; ta obrazila imenujemo
o s e b n a o b r a z ila , ker nam kaejo osebo. Slovenina ima ta
obrazila samo v sedanjiku. Ta obrazila so:
Oseba Ednina Dvojina Mnoina
1. -m -va (-ve) -mo
2. - -ta (-te) -te
3. -ta (-te) -jo

V dvojini imamo dvoje oblike; navadno se rabijo za vse spole

oblike na -va, -ta, -ta, vendar se ponekod govore in vasih tudi pi
ejo za enski in srednji spol oblike -ve, -te, -te.
Sedanjike pripone so v glavnem tele: -e-, -ne-, -je-, -i-, -a-, -uje;
e upoteva te pripone in jih primerja z zgornjimi tirimi spregatva
mi, bo razumel, zakaj one spregatve niso znanstveno utemeljene.
Vasih pripona ni spoznatna na prvi pogled, ker se spremeni v stiku
z osnovo, n. pr. pis-je > pi-e; prava pripona je tu -je-, a zaetni j se
spoji s predhodnim s v .

180
 2. Starec je odel, treso se od jeze. Pojo so li fantje skozi vas.
Kupujo stare umetnine, je hodil od vasi do vasi. Gredo v mesto,
se je ustavil tudi pri nas. ele mu zdravja, se je poslovil od oeta.
Zaznamoval sem ela jim prete in pa svare. N a pragu stoje, jaz
oziram se v svet. Ukaje odhaja pastir. Smeje se mu je povedal resnico.
Leee tiskane glagolske oblike so tvorni sedanji deleniki z
obrazilom - ali na -e. Obrazilo - dodajamo kraji obliki za 3. os.
mn., n. pr. treso-, pojo-, vabe-.
Iz sedanjike osnove torej delamo poleg sedanjika tudi tvorno-
sedanja delenika na - in -e.
Nedolonika osnova. 1. Tres-ti, suni-ti, vide-ti, hvali-ti,
dela-ti, kupova-ti.
Vsem gornjim nedolonikom je skupno nedolonike obrazilo
-ti, ki se dodaja nedoloniki osnovi. e odpahnemo nedolonike
obrazilo, dobimo nedolonike osnovo.
2. Tresel se je, ko je jel pisati. elel je, da bi priel kdo pisat,
zakaj prepisovanje mu je bilo od nekdaj zoprno. Ko je bil papir
razvit, je videl, da je e vse napisano; nekdo mu je skrivi napisal.
Ni ve se mu ni tresla roka, ko je dral papir in bral lepo pisanje.
Leee tiskane besede so neosebne glagolske oblike (nedolonik,
namenilnik, deleniki razen sedanjih dveh, glagolnik). e odbijemo
obrazila, dobimo osnovo, in sicer vedno nedolonike. Pisati ima
n. pr. sedanjiko osnovo pie-, nedolonike pa pisa-. Oblike pisa-t,
pisa-nje, pisa-l, pisa-n jasno razodevajo nedoloniko osnovo.
Iz nedolonike osnove delamo: 1. nedolonik z obrazilom -ti;
2. namenilnik z obrazilom -t; 3. opisni delenik z obrazilom -()l,
-la, -lo; 4. tvornopretekli delenik z obrazilom -(v)i; 5. trpno-
pretekla delenika z obrazilom -(e)n, -(e)na, -(e)no ali -t, -ta, -to;
6 . glagolnik na -(e)nje ali -tje.

Velelnika osnova. Doloi osebo, tevilo in naklon:

nes-i u-j su-ni el-i del-aj pi-i kup-uj
nes-i-va u-j-va su-ni-va el-i-va del-aj-va pi-i-va kup-uj-va
nes-i-ta u-j-ta su-ni-ta el-i-ta del-aj-ta pi-i-ta kup-uj-ta
nes-i-mo u-j-mo su-ni-mo el-i-mo del-aj-mo pi-i-mo kup-uj-mo
nes-i-te u-j-te su-ni-te el-i-te del-aj-te pi-i-te kup-uj-te

181
 e odpahnemo obrazila, dobimo velelniko osnovo. Druga os.
edn. je v velelniku brez obrazila, torej enaka osnovi; tretja oseba za
velelnik nima lastnega obrazila. Velelnika osnova je navadno
razlina od nedolonike in sedanjike. Za vse velelnike pripone je
znailen glas i (za samoglasniki se spreminja v j). Obrazila za 1. in
2. os. dv. in mn. so ista kakor v sedanjiku. Velelnika osnova se
konuje s priponami -j-, -ni-, -ai-, -uj-.
Pomni. Vasih se uporablja velelnik tudi za 3. os. edn.: Zgodi se njegova volja!
Po obliki je enak 2. os. edn.

Glagolska podstava. e glagolskim oblikam odbije obra

zila, dobi nedoloniko, sedanjiko ali velelniko osnovo. Ako osno
vam odpahne e pripone, dobi isti del glagola, ki je skupen vsem
oblikam istega glagola, p o d s ta v o . Glagolska podstava more na
stopati v razlini prevojni stopnji: br-a-ti ber-e-m na-bir-a-ti;
nes-ti nos-i-ti pre-na-a-ti (< - n os-i-a-ti); za-vre-ti ( < za-
ver-ti) za-vir-a-ti; kla-ti ( < kol-ti) kol-je-m itd. Ta je enaka
korenu, e je glagol izpeljan neposredno iz korena; take glagole
imenujemo k o re n s k e , n. p r.: nes-ti, nes-e-m, nes-i-te; pi-ti,pi-je-m;
gor-e-ti, gor-i-m; kup-i-ti; gas-ni-ti. Glagole pa izpeljujemo tudi iz
imen in glagolov; e so izpeljani iz imen, jih imenujemo im en sk e,
n. pr.: misl-i-ti od misel; del-a-ti od delo; ven-a-ti od venec; kup-
eva-ti, kup-uje-m od kupec; kopn-e-ti, kopn-i-m od kopen kopna -o;
e pa so izvedeni iz drugih glagolov, jim pravimo g la g o ls k i, n. p r.:
pla-a-ti in pla-eva-ti, pla-uje-m od plat-i-ti; zamenj-a-ti, zamenj-
eva-ti, zamenj-uje-m od zamen-i-ti. Tu podstave niso enake korenu.
V kaknem razmerju so si koren, podstava in osnova pri glagolu, naj
ponazori analiza sestavnih delov glagola prekupevati:
del imenske nedolonika
predpona koren osnove pripona obrazilo

pre- -kup- -- -eva- -ti

podstava

nedolonika osnova

182
 Seveda niso pri vseh glagolih zmeraj zastopane vse te sestavine.
Podstava se v svojem koncu spreminja po glasovnih zakonih, e
tako zahteva sreanje s pripono ali z obrazilom: pih-a-ti pi-e-m
< pih-je-m; kaz-a-ti ka-e-m < kaz-je-m; ostrig-el ostri-en
< ostrig-en ostrii < ostrig-ti ostriz-i < ostrig-i. Take spre
membe ne podirajo stalnosti podstave.
Priponski glagoli. Oglej si naslednje glagolske oblike ter
primerjaj njih sedanjiko in nedolonike osnovo:
tres-ti su-ni-ti vid-e-ti hval-i-ti del-a-ti kup-ova-ti
tres-e-mo su-ne-mo vid-i-mo hval-i-mo del-a-mo kup-uje-mo
Gornje glagolske dvojice stoje v nedoloniku in sedanjiku. Ako
odbijemo nedoloniko obrazilo -ti in sedanjiko obrazilo -mo za
1. os. mn., dobimo nedoloniko in sedanjiko osnovo. Te dve
osnovi se v veini primerov ne ujemata, vendar pa je obema skupna
podstava. Med podstavo in obrazilom je pripona, nedolonika
oziroma sedanjika. Vidimo, da imajo vsi sedanjiki pripono, od
nedolonikov pa le prvi ne. Glagolov, ki so v nedoloniku brez pri
pone, a jo imajo v sedanjiku, je ve.
Nedolonika in sedanjika osnova se navadno loita po p r i
p o n i. Glagole s pripono v sedanjiku imenujemo p r ip o n s k e .
Brezpriponski glagoli. Poii pripono v sedanjiku in ne
doloniku naslednjim tirim glagolom:
da-m < dad-m je-m < jed-m ve-m < ved -m se-m
das-te < dad-te jes-te < jed-te ves-te < ved-te s-te
da-ti < da- ti jes-ti < jed-ti ved-e-ti < ved-e-ti (bi-ti)
Nobeden teh tirih glagolov nima sedanjike pripone, nedolo
niko pa samo vedeti. V srbini in hrvaini so se razvile oblike s
sedanjiko pripono dad-e-m, jed-e-m, medtem ko je pri nas korenski
d- onemel ali se spremenil v s pred t. Zaradi te oblikovne posebnosti
loimo te tiri glagole od priponskih.
Glagoli dam, jem, vem, sem so brez sedanjike pripone, zato jim
pravimo b re z p rip o n s k i.

183
 Delitev glagolov. Stisniti, veleti, mlatiti, bahati, opazovati,
nesti, zebsti, gristi, siveti, dahniti, motiti, plaati, eleti, vrniti, pro
siti, veslati, kuhati, trpeti, tepsti, orati, giabiti, bosti.
Naredi vsem tem glagolom tudi sedanjik! Poii nedolonikom
in sedanjikom podstavo, osnovo in pripono! Dognal bo, da imajo
v sedanjiku vsi pripono, da so torej priponski; tudi v nedoloniku
imajo poveini pripono, le nesti, zebsti, gristi, tepsti in bosti so brez
nje. Uredi zgornje glagole po nedoloniki priponi v skupine ter
skuaj najti glagole z drugano nedolonike pripono! Dognal bo,
da se dado vsi slovenski priponski glagoli razdeliti po nedoloniki
priponi v 6 skupin, ki jim pravimo g la g o ls k e v rste.
Priponske glagole delimo po nedoloniki pi iponi v est glagol
skih vrst. Te so:
1. vrsta je brez nedolonike pripone : tres- -ti
2 . vrsta ima nedoloniko pripono -ni- : su- ni -ti
3. vrsta ima nedoloniko pripono -e- : vid- e -ti
4. vrsta ima nedoloniko pripono -i- : hval- i -ti
5. vrsta ima nedoloniko pripono -a- : del- a -ti
6 . vrsta ima nedoloniko pripono -ova-:: kup- ova -ti

Pregled glagolov po vrstah

I. v r s ta : b re z p r ip o n e
Siniki razred: s, z. Nes-ti, nes-e-m; tres-ti, tres-e-m;
les-ti, lez-e-m; mols-ti, molz-e-m; gris-ti, griz-e-m; tves-ti, tvez-e-m;
ves-ti, vez-e-m.
Pri glagolih s podstavo na -z- je prilikovanje izvedeno tudi v
pisavi.
P o s e b n o s ti. Trpnopretekli delenik na -en, -ena, -eno delamo
tako, da podstavi pritaknemo obrazilo -en, torej prenes-en, znesen,
raztresen, pomolzen (napano: prenesen, znesen, raztresen, pomolzen
ipd.). Prav je samo natvesti natvezem, ne: natveziti, natvezila ipd.
Zobniki razred: t, d. Gnesti < gnet-ti, gnet-e-m; cvesti
< cvet-ti, cvet-e-m; mesti, metem; plesti, pletem; sesti < sed-ti,

184
sed-e-m; bresti, bredem; krasti, kradem; pasti, padem; presti, pre
dem; gosti, godem; klasti, kladem. Naa svoboda jih bode, hoteli
bi nam jo ukrasti.
V nedoloniku konna soglasnika podstave -t- in -d- nista vidna,
ker po glasovnih zakonih iz njih nastane -s-.
P o s e b n o s ti. 1. Iti, idem, grem, gredo, el, priedi. Temu gla
golu delamo oblike iz razlinih korenov: i-, id-, gred-, d-; ti se med
seboj dopolnjujejo: grem < gred-em, skrajano po jem, dam, vem, v
narodni pesmi e beremo grede; la < dla kakor pala < padla.
Zelo rabljene so sestave: iziti, obidem, odidem,preide,poiti (denar,
mo poide), raziti se, uiti, vziti, zaiti; pri zloenkah se v sedanjiku
ne uporablja grem, gre..., marve idem, ide..., le oblika se zagre
se spodobi (govori, kakor se zagre) se tu in tam slii in bere. V
nekaterih zloenkah se je i za samoglasnikom spremenil v j : najti,
pojdem, vasih tudi zajde; priti < priiti; v zloenki sniti se ima pred
log e prastaro obliko z n, a se v deleniku seel n izgubi, pokae pa
se polglasnik. Sedanjik pojdem se rabi kot dovrnik k nedovrniku
iti in ga je treba loiti od poiti, poidem, poel (denar mi je poel);
pojdem v tej obliki in pomenu pozna le sedanjik in velelnik. Opisni
delenik delajo zloenke s korenom ed-, torej: doel, izel, odel,
priel, nael (ne: najdel), razel, vzel, zael, uel.
2. Rasti, rasem ali rastem, rastel ali rasel, porastel, porasel (raba
je uveljavila tudi poraen in porasteri).
3. Padel, padla in pal, pala; cvetel, cvetla in cvel, cvela po gla
sovnih zakonih tl, dl > l. Tako e: ukral, sel, bol, prela, plela, mela
poleg ukradel, sedel, bodel, pletla, metla po etimolokem naelu.
4. Biti ima prihodnji as bodem, skreno bom (kakor grem, jem ...);
delenik bodo in velelnik bodi, bodite; drugih oblik od tega debla
nima.
5. Bosti, bodem ima delenik bode namesto bodo (prim. gre
do, cveto, rasto, ido!); loi torej bodo od biti in bode od bos til
6 . Kraje oblike za 3. os. mn. cveto, pleto, gneto so stareje.
Ustniniki razred: p, b, v. Hropsti < hrop-ti, hrop-e-m;
sopsti, sopem; tepsti, tepem; dolbsti < dolb-ti, dolbem; grebsti,
grebem; skubsti, skubem; zebsti, zebem; ple-ti < plev-ti, plev-e-m.

185
 Med podstavo na -p ali -b in obrazilo -ti se je zaradi izrazitega
izgovora obeh zapornikov iz kratke odpore med obema razvil glas s.
e izgovor obeh zapornikov p-t, b-t ni bil izrazit in ni bilo odpore
med obema, potem je prvi zapornik onemel, prim. sup-ti > su-ti.
Pri glagolu plet-i je onemel v pred -ti.
P o s e b n o s ti. 1. Prav: skubsti, skubem, skubel, oskuben na
pano : skubiti, skubim, skubil, oskubljen.
2. Delenik na - je po III. vrsti, kolikor se sploh rabi: hrope,
sope, dolbe, grebe (namesto: hropo, sopo, dolbo, grebo).
3. Pri glagolih su-ti in p le-ti se je iz nedolonike osnove brez
-p in -v razvila nova vrsta oblik. Pri suti imamo e v sedanjiku
dvojnost: su-jem in sp-em; pri pleti imamo v sedanjiku samo plev-
em. V delenikih so se tudi pri su-ti uveljavile samo mlaje oblike
brez p: osu-l, zasu-vi, nasu-t; ople-l, ople-vi, ople-t, in ne: nasupel,
zasupi, zaspen, opleven ipd.
4. Neprehodna glagola ozebsti in zasopsti se izraata z opisnim
delenikom ozebel in zasopel tudi stanje: ozeble roke, ves zasopel je
priel; vasih se namesto tega rabi tudi ozeben in zasopen.
Mehkonebniki razred: k, g. Pei < pek-ti, peem < pek-
em; rei, reem; sei, seem; tei, teem; toli, tolem; lei <
leg-ti, leem < leg-em; strei, streem; vprei, vpreem; sei, seem;
vrei, vrem; moi < mog-ti, morem < moem < mog-em.
Kadar se nedolonik konuje na -i, se podstava konuje na
mehkonebnik k ali g; v nedoloniku kt in gt > (v srbhrv. ), v
sedanjiku pa nastopa mehanje. Pazi zlasti na velelnik reci, sezi itd.
Prvotni mehkonebnik na koncu podstave se e kae v krajih obli
kah peko, reko, teko in v opisnih delenikih pekel, rekel, tekel,
segel, legel, mogel.
P o s e b n o s ti. Otekla noga, preteklo leto, poleglo ito izraajo
tudi stanje.
Nosniki razred: n, m. Napeti < napen-ti, napn-e-m; eti,
anjem; kleti, kolnem; oeti < oem-ti, om-e-m; prijeti primem <
pri-jm-e-m (prim. j am-e-m); vzeti < vz-em-ti, vzamem < vz-
m-e-m; oteti, otmem; verjeti, verjamem; vneti, vnamem; zajeti,
zajamem, zajmi < zajmi.

186
 Prvotne oblike so se po glasovnih zakonih precej spremenile.
Danes se glase nedoloniki na -eti (eti iz nosnika eti in to iz
prvotnega enti). Primerjaj podstavo v tehle oblikah:
napeti < pen-ti kleti < klen-ti
napnem < pn-e-m kolnem < kln-e-m
eti < en-ti jeti < jem-ti
anjem < n-je-m jamem < jm-e-m
Sedanjika podstava je v oslabljeni prevojni stopnji. Vasih je
polglasnik izpal, ker ni bil poudarjen, vasih se je poudarjen
spremenil v a : omem > omem in oamem, vzm- > vzami in
vzmi itd.
P o s e b n o s ti. 1. Zapomni si velelnike napni, zani, omi, otmi,
ponji ali poanji, omni ali omani, zajm i, zajmi ali zajemi, vzemi ali
vzemi, vnemi ali vnemi, ujemi, snemi (ali snemi). V narejih se
veinoma govori polglasnik: vzm.
2. Trpni delenik na -t : zaklet, zapet, poet, oet, prijet, vzet,
snet, posnet, ujet, otet, omet, vnet itd.
3. Delenik na - pri teh glagolih je redko v rabi: kolno.
Jeziniki razred: r, 1. Umreti < umer-ti, umrem < umr-e-m;
dreti, drem = derem; potreti, potrem = potarem; reti, rem;
odpreti, odprem; cvreti, cvrem; zreti, zrem; zavreti (kolo), zavrem;
mleti < mel-ti, mel-je-m, klati, koljem, plati, poljem; prati, por-
jem.
V nedoloniku je e nastal po premetu. Primerjaj nedolonik
in sedanjik:
dreti < der-ti odpreti < odper-ti
drem < dr-em odprem < odpr-em
treti < ter-ti mleti < mel-ti
trem tarem < tr-em mel-jem
Sedanjik ima oslabljeno prevojno stopnjo kakor glagoli v nos-
nikem razredu. Polglasnik izpade, kadar ni poudarjen, ali pa se
okrepi v a, kadar je poudarjen (trem in tarem). Glagol umreti ima
v sedanjiku umrem in umrjem.

187
 P o s e b n o s ti. Pri glagolu dreti se tvorni delenik na - glasi:
dero in dere. Trpni delenik na -t: odrt, potrt, ocvrt, odprt, zavrt,
zmlet. Nima ga glagol umreti; tu ga nadomea opisni delenik
umrl: Umrla tovariica je bila izvrstna bolniarka.
Nekateri izmed teh glagolov imajo trpni delenik na -n: (za) klan.
Samoglasniki razred. a) Vi-ti, vi-je-m; piti, pijem; vpiti,
vpijem; skriti, skrijem; bi-ti, bi-jem; liti, lijem; gniti, gnijem;
b) u-ti, u-je-m; plu-ti, plovem = plu-jem; rjuti, rjovem =
rjujem; sluti, slovem = slujem; sezu-ti, sezujem; obu-ti, obu-je-m;
c) zna-ti, znam < zna-je-m; nasta-ti, nasta-ne-m (po II. vrsti);
) de-ti, de-ne-m (po II. vr.) = de-je-m = dem; smeti, smem <
sme-je-m; speti, spem; veti, vejem; vreti, vrem < vre-je-m; peti,
pojem; teti, tejem; greti, grejem.
Podstava se konuje na samoglasnike: -i, -u, -a, -e. Zev med
obema samoglasnikoma v sedanjiku zapira j, redkeje v.
P o s e b n o s ti. 1. Trpni delenik je veinoma na -t: zvit, izpit, skrit,
preuta no, podplute oi, sezut, obut, odet, razodet, zavreta juha,
lepo zapeta pesem. Le glagoli na -a imajo -n: znan, prestan. Nepre
hodni glagoli tega delenika nimajo, namesto njega se uporablja
opisni delenik na -l : proslul lovek, nastala koda, smelo dejanje,
uspela prireditev, vrela voda, gnilo jabolko, ostali alujoi.
2. V velelniku se je pripona -i s prehodnim samoglasnikom spo
jila v dvoglasnik: vi-i-te > vijte, u-i-te > ujte, zna-i-te > znajte,
de-i-te > dejte. Koder je pripona -ve- ali -ne- v sedanjiku, tam se
je ohranila tudi v velelniku: rjo-vi-te, slo-vi-te, posta-ni-te! Glagol
vreti ima velelnik: vri, vrite!
3. Pri nekaterih glagolih se je po sedanjiku razvila nova gla
golska oblika: rjovem rjoveti; slovem sloveti, slovim; od tod
novi deleniki na -: rjove, slove (namesto rjovo, slovo); od
tod tudi ujo (kot pravi delenik) in uje (kot pridevnik).
Poudarek v prvi vrsti. a) Poudarek na osnovi: gosti, godem,
godi! godite! godel, godla, zagoden, godenje.

188
 V velelniku nekaterih glagolov e nastopajo dvojnice: tresite in
tresite ; tako e tolcite, vlecite, vrzite!
Pomni. Grem in grem; gremo, gremo in gremo ; gredo, gredo, grejo in grejo ;
nael in nael; dobil in dobil; preidem in prejdem ; zaidem in zajdem ; ril, rila; bril,
brila; kril, krila; tkal, tkala; mel, mela (manem); el, ela (anjem); el, ela (mem).

b) Premini poudarek imajo glagoli s irokim vokalom v osnovi:

plesti, pletem, pleti! pletite! pletel, pletla (plel, plela), pleten, pletenje.
Tako e: blesti, bresti, gnesti, grebsti, nesti, p ei, tei, tepsti, tvesti,
vesti, bosti, moi, sopsti. Za vse je znailen ozki korenski samo
glasnik v opisnem deleniku mokega spola: bledel, bredel, gnetel,
grebel, nesel, p ekel, tekel, tepel, tvezel, vedel, bodel, mogel, sopel.
Izgovor je v zborni izreki nesu, v pogovorni obliki nesu.
Pomni. Presti in presti; pomozi! pomozite! hropel in hropel (po hropeti); otvezen
in otvezen ; mesti, metem (sneg); mesti, metem (maslo); mesti, medem (treno).

c) Poudarek na obrazilu. Edini primer je glagol cvesti (s pol

glasnikom v osnovi): cvesti, cvetem, cveti! cvetite! cvetel, cvetla
(cvel, cvela), razcveten, cvetenje. N a poudarek in izgovor mono
vplivajo vzporedne oblike glagola cveteti, cvetim, ki ima v osnovi
e, ne polglasnika.

II. v rs ta : p r ip o n a -n i-
Oblike. Vzdig-ni-ti, vzdig-ne-m; veniti, venem; spotakniti,
spotaknem; pahniti, pahnem; usahniti, usahnem; giniti, ginem.
Pripona -ni- se v srbini in hrvaini glasi -nu-, po tajerskih
narejih pa -no- (zdignoti). Prvotna vrstna pripona teh glagolov
je bil -no-, pravilno po glasovnih zakonih bi se bila morala razviti
v -no-, a se je po vplivu glagolov IV. vrste, kakor so zvon-i-ti,
znan-i-ti, razvila v -ni-.
Glagoli II. vrste so veinoma dovrni, zato imajo delenik na -
le redki nedovrniki: gasno, sahno, gino (ne: gasne, sahne,
gine), veno (vene bi bilo od veneti).
P o s e b n o s ti. 1. a) Doloi naslednjim glagolom podstavo in
pripono: kaniti, utrniti, kreniti, stisniti, initi, vrniti! Primerjaj

189
koren v podstavi s korenom v besedah: kap-lja, utrip, kret-nja,
stisk-a, ib -a , vrt-av-ka. Razloi spremembe po znanih zakonih!
b) Ganiti ganem, pahniti p ahnem, (pre)takniti (pre)-tak-
nem ipd. se je prvotno glasilo gniti gnem (prim e. pregnem
pregne). Ko pa je v sedanjiku poudarek preel na predhodni zlog,
se je glasilo gniti ganem, phniti p ahnem itd. Po sedanjiku
ganem, p ahnem se je zaelo pisati tudi ganiti, pahniti. Glagol
kloniti ima danes sedanjik po II. vrsti: klonem, prvotno gaje imel po
IV. vr., kakor ga imajo e zloeni pokloniti poklonim, nakloniti
naklonim itd.
2. Usahli vrelci, zamrzlo jezero, otrpli udje, zamolkel glas, osu
pel obraz, pobegli jetniki, uvele ustnice, nabrekle ile, ugasle oi.
Usahli so tisti vrelci, ki so usahnili, oi so ugasle, e so ugasnile.
Opisni deleniki s pripono -ni- pomenijo dejanje, brez nje pa so
postali pridevniki in pomenijo stanje. Danes se smejo rabiti tudi
mlade oblike usahnjen, zamrznjen, otrpnjen, ugasnjen, a lepa ljudska
starina so zgornje.
3. asi so hitro minili. Pravkar minuli asi so bili hudi. Pri
sosedu je poginila ivina; poginulo ival so zakopali.
V gornjih dvojicah se minili, poginila rabita kot opisna dele
nika, minuli in poginula pa kot pridevnika.
Poudarek v II. vrsti. a) Poudarek na osnovi: vzdigniti, vzdig
nem, vzdigni! vzdignite! vzdignil, vzdignila, vzdignjen.
V velelniku in opisnem deleniku nastopajo tudi dvojnice:
potegnite in potegnite, potegnila in potegnila.
Pomni. Vzbokel, vzbokla; zamokel, zamokla; veniti, venila, zvenjen.

b) Premini poudarek imajo glagoli, ki imajo v kratkem ne

doloniku (brez konnega -i) irok vokal: krenit, poenit, zaklenit,
ognit se, upognit, tonit, trenit, uenit.
Oblike so : kreniti, krenem, kreni! krenite! krenil, krenila, ukren-
jen.
c) Poudarek na obrazilu imajo glagoli s polglasnikom v osnovi,
ki se je e pred kratkim pisal kot e: geniti, genem, geni! genite!

190
genil, genila. Sedaj je SP uzakonil pisavo z a, vendar dovoljuje
izgovor polglasnika v oblikah, kjer a ni poudarjen, eprav e prevla
duje izgovor na a. Danes je najnavadneja tale raba: ganiti, ganem,
gani! ganite! ganil, ganila, ganjen, ganjenje.
Po tem vzorcu e dahniti, pahniti, sahniti in sestavljenke na
-takniti, -makniti.

III. v r s t a : p r i p o n a -e-
Oblike. 1. Sed-e-ti, sed-i-m; gor-e-ti, gor-i-m; trp-e-ti, trp-i-m;
veleti, velim; vrteti, vrtim; grmeti, grmim.
Nedolonika pripona je -e-, sedanjika -i-. Kraje oblike v 3. os.
mn. so: ele, bole, zelene, zatorej deleniki: ele, bole, zelene.
Velelnik 2. os. edn. se loi od sedanjika 3. os. edn. po poudarku:
sedi sedi (sedi je od sesti), gori gori, visi visi, veli veli,
trpi trpi, ivi ivi.
2. K leati, kleim; jeati, jeim; kriati, kriim ; molati, molim;
leati, leim; drati, drim; reati, reim; beati, beim; sli-a-ti,
sli-i-m; vrati, vrim.
Gornji glagoli imajo v nedoloniku pripono -a-, toda samo na
videz. Po glasovnih zakonih so se namre glasovi k, g, h pred -e-
omehali v , , , torej: krik-e-ti, leg-e-ti, slih-e-ti (prim. krik,
lega, sluh!) so se spremenili v kri-e-ti, le-e-ti, sli-e-ti. Za , , in j
se je priponski -- spremenil v -a-, torej: kri-a-ti, le-a-ti, sli-a-ti.
V sedanjiku imajo pripono -i- kakor glagoli pod 1. Zapomni si,
da sodijo glagoli na -ati, -im v 3. vrsto! Prav tako bati se < bojati
se, boj-i-m se in stati < stojati, stoj-i-m.
Med glagoli, ki gredo po ve vrstah, je tudi smejati se; sed.
smejim se (III. vr.), smejem se (V, 2) in smejam se (V, 1).
P o s e b n o s t i . 1. Isti glagol se vasih sprega po dveh vrstah:
cvesti, cvetem, vel. cveti, cvetel ali cvel, cvetla ali cvela, cveto so
oblike po I. vrsti; poleg teh seje razvil nov nedolonik s pripono
-e-: cvet-e-ti, iz tega pa nove oblike po 3. vrsti: cvetim, vel. cveti,
cvetel, cvetela, cvete. Podobno sloveti iz sluti, rjoveti iz rjuti, rjovem.
Glagol spati ima sedanjik spim, spi, velelnik spi, spite in delenik
spe po III. vrsti, vse druge oblike pa po V. vrsti.

191
 2. Nedolonik hoteti se spi ega po 3. vrsti, prav tako velelnik
hoti, sedanjik hoem < hot-je-m pa ne. Nikalna oblika noem <
nehoem ali neem < nehem ; skrena oblika em, e, e je
nastala iz hem, he.
3. Iz nedolonike podstave delamo delenik na -en, iz tega pa
glagolnik. Zatorej so pravilne oblike: zael-en, poel-enje, vrgo-
lenje, hrepert-enje, kopm enje (ne pa: zaeljen itd.). Izjemoma sta
prila pod vpliv glagolov IV. vrste ivljenje in trpljenje, ki bi se
morala glasiti ivenje in trpenje, kakor jih beremo e v 17. st.
4. Od glagola stati, stojim sta pravilno izvedeni obliki obstati,
obstojim in pristati, pristojm , nedovrnika pa: obstajati, obstajam
in pristajati, pristajam, kakor imamo tu d i: nastajati, postajati, vsta
ja ti itd., ne pa: nastojati, postojati, vstojati, tako tudi ne: obsto
jati, pristojati.
5. Obledelo pisavo sem komaj razloil. Janez je priel iz Brkega
z ogorelim obrazom. Osiveli lasje so priali o hudih skrbeh. Zasta
reli dolgovi. Zardela lica. Porneli zidovi.
Leee tiskane oblike so opisni deleniki neprehodnih glagolov,
a pomenijo stanje. Ker neprehodni glagoli navadno nimajo oblike
trpnega delenika (kakor n. pr. ogoret ali ogoren), ga nadomea
opisni delenik.
6 . V to vrsto gresta tudi glagola umeti in imeti. Umeti je skril
umejem > umem (kakor samoglasniki razr. I. vrste: smem). Imeti je
ohranil prvotne oblike po V. vrsti le v sedanjiku imam, ima. .. in v
sed. del. imajo; povsod drugod ima oblike po III. vrsti: vel. imej
imejte, del. imel imela -o. Zanikano se glasi nimam ( < neimam)
nima, toda vel. ne imej, del. ne imajo. Vasih je bilo teh glagolov
ve in so tvorili poseben razred te vrste.
Glagol umeti ima vel. umej, toda v sestavi doumi, razumi.
Poudarek v III. vrsti. a) Poudarek na osnovi imata samo gla
gola videti in sliati: sliati, sliim, slii! sliite! slial, sliala, uslian,
slianje.
b) Premini poudarek imajo vsi drugi glagoli: eleti, elim,
eli! elite! elel, elela, zaelen, poelenje.

192
 V opisnem deleniku mokega spola so nekatera slovenska
nareja obdrala konniki poudarek, druga pa so ga pomaknila
na osnovo. V knjinem jeziku se je ustalila tale raba:
na osnovi so poudarjeni: beal, brenal, dial, dral, f ral,
gorel, hotel, hreal, j eal, kleal, krial, letel, leal, molal, norel,
real, smral, tial, tial, velel, visel, vreal, zorel, elel, ivel ;
na konnikem delu so poudarjeni: bledel, bobnel, cvetel, epel,
grmel, hrepenel, koprnel, sedel, smrdel, trpel;
obojni poudarek im ajo: k ipel in kipel, slonel in slonel, molel in
molel; v atributni rabi obogatel lovek, ogluel starec, ozdravel
bolnik, v opisanih asih tudi mo je obogatel, ogluel, ozdravel.

IV. vr s ta : p r i p o n a - i-
Oblike. Misl-i-ti, misl-i-m; istiti, istim; gladiti, kvasiti,
meriti, paziti, braniti, ceniti, cepiti, hvaliti, buditi, deliti, gnojiti,
soliti, zvoniti.
Glagoli te vrste imajo nedoloniko in sedanjiko pripono -i-.
Delenik na -en delamo iz nedolonike podstave, torej: brani-ti,
brani-en > branjen. Pripona -i- se pred samoglasnikom spremeni
v j, ta pa se s sprednjim soglasnikom spaja po glasovnih zakonih:
pokos-i-en > pokosjen > pokoen, kup-i-en > kupjen > kupljen,
omlat-i-en > omlatjen > omlaen, pomlad-i-en > pomladjen >
pomlajen.
P o s e b n o s t i . 1. Glagoli, ki imajo poudarek na priponi, imajo
v 3. os. mn. namesto -ij o lahko krajo obliko na -e : bude, dele, drae
(hio), goje, gnoje, solze, zvone. Po tej skupini sta narejena sedanjika
delenika vseh glagolov te vrste: misle, mere, paze, brane,
cene, hvale, bude, dele, zvone.
2. V novejih in malo rabljenih oblikah trpnega delenika in
glagolnika je zmagalo etimoloko naelo. Tako imamo poleg pra
vilnega izprijen tudi izpriden, a samo: zauden, zaudenje, obuten,
utenje, prepoten, potenje, zasolzen, obljuden, nagrmaden, nasmeten,
smetenje, oblaten, blatenje, sramotenje (toda osramoen), gladenje
(toda poglajen).

13 193
 Pri glagolih odobriti, posrebriti, poostriti, ohrabriti se trpni de
leniki pravilno glasijo: odobren, posrebren, poostren, ohrabren
namesto odobrjen itd., ker je rj v soglasnikih skupinah zmeraj otrdel.
3. Dokler so stari iveli, so jih ivili otroci. Bolnik je ozdravel,
ozdravilo ga je sonce. Nebo je nenadoma zatemnelo; zatemnili so
ga neurni oblaki. Lica so mu pordela, pordila mu jih je kri. Bela
Ljubljana ni pornela, le faisti so jo pornili. Pravimo porneli
zidovi, e so porneli sami, a pornjeni, e so jih pornili drugi.
Doloi leee tiskanim delenikom vrsto in razloek v pomenu!
Glagoli s pripono -c- so neprehodni, s pripono pa prehodni.
Poudarek v IV. vrsti. a) Poudarek na osnovi: istiti, istim,
isti! istite! istil, istila, oien, ienje.
Meanje s preminim poudarkom se kae v dvojnicah gaziti in
gaziti, gazite in gazite, gazila in gazila. Tako e cepiti, uditi se,
draiti, druiti, grabiti, hraniti, klatiti, kruiti, laziti, mlatiti, planiti,
raniti, soditi, toiti.
Edino dovoljene oblike so braniti, branite! branila; tako e
hvaliti, kupiti, ljubiti, motiti, stopiti.
b) Premini poudarek imajo glagoli, ki se jim kratki nedolonik
glasi na irok samoglasnik: hodit, gonit, lomit, molit, nosit, selit,
toit, vodit, vozit, enit.
Oblike se glase : goniti, gonim, goni! gonite! gonil, gonila, gonjen,
gonjenje.
Pomni. Dvomiti in dvomiti, dvomim, dvomi! dvomite! dvomil, dvomila.

c) Poudarek na obrazilu: deliti, delim, deli! delite, delil, delila,

deljen, deljenje.
V opisnem deleniku mokega spola predpona obvezno pri
tegne poudarek na osnovo: podelil, razbistril, ublail, obogatil,
prebudil, precedil, poastil, zaduil, pogasil, ogluil, zagradil, po
gnojil, pokropil, ukrotil, zamoril, prenovil, zaplodil, zarotil, osolil,
zazvonil, omejil itd.
Pomni. Velelnik: ne grei! ne j ezi se! in ne j ezi se! V trpnem deleniku je vasi
osnovna beseda povzroila dvojnico: najeen in najeen, obdarjen in obdarjen, oboroen
in oboroen, obarjen in obarjen, odtujen in odtujen, poivljen in poivljen, prismojen
in prismojen, prikrivljen in prikrivljen, splaen in splaen, slavljen in slavljen.

194
 V. v r s ta : p r i p o n a -a-
Prvi razred: sedanjika pripona -a-. 1. del-a-ti, del-a-m;
begati, gledati, konati, divjati, hlastati, mehati, ravnati, plaati,
streljati, meati, menjati.
Nekateri glagoli so narejeni iz glagolov IV. v .: prosi-ti, v-prosi-a-
ti > vpraati; plati-ti, plati-a-ti > plaati; mesi-ti, mesi-a-ti > mea
ti; meni-ti, meni-a-ti > menjati, a seje ut za to zvezo izgubil; zato
sta vpraati in plaati postala dovrnika, kar je v nasprotju s to
vrstnimi tvorbami: nositi prenaati, razvoziti razvaati, po
mladiti pomlajati, opraviti opravljati, oediti ocejati, napojiti
napajati. Podobno je bilo tudi z glagolom sreati.
2. V ta razred sodijo tudi glagoli, kjer se je med konnim samo
glasnikom podstave in pripono -a- razvil -v-: u-ti, u-a-ti > uvati;
obuti, obuvati; ote-ti, ote-a-ti > otevati; uspeti, uspevati; peti,
pevati; sedeti, sedevati; deti, devati; i-ti, i-a-ti > ivati; biti,
bivati; poiti, poivati; uiti, uivati; umiti, umivati; spoznati, sp o-
zna-a-ti > spoznavati; ravnati, obravnavati; odigrati, odigravati;
izkopati, izkopavati.
Te vrste glagolske oblike moramo loiti od glagolov VI. vrste
s pripono -ova-, -eva- v nedoloniku in -uje- v sedanjiku. Glagoli
s pripono -va- po V. vrsti imajo v sedanjiku -vam, -vas, -va itd.,
ne pa -ujem, -uje, -uje itd. kakor glagoli VI. vrste. V nekaterih
narejih se te tvorbe meajo in glagoli z -va- po V. vrsti pritegujejo
v svojo spregatev glagole VI. vrste: nakupavati, premiljavati, po-
gledavati, spovedavati itd. namesto: nakupovati, premiljevati, po
gledovati, spovedovati itd. V mnogo primerih je mona oboja tvorba:
sreavati, sreavam in sreevati, sreujem; zametavati, zametavam
in zametovati, zametujem; naletavati, naletavam in naletovati, na-
letujem; prekopavati, prekopavam in prekopovati, prekopujem (poleg:
prekapati, prekapam); predelavati, predelavam in predelovati, pre-
delujem itd. Glagoli s pripono -va- so zmeraj poudarjeni na zlogu
pred njo.
Pri glagolih tega razreda -jo- v 3. os. mn. ni osebno obrazilo,
marve je vsaj -j - e od nekdaj sestavni del osnove; zato se sed. del.

195
na - dela neposredno iz te oblike: delajo, ravnajo, menjajo,
deleniki na -c pa iz njihove osnove na -j -: delaje, ravnaje, menjaje.
Prav od teh primerov se je -jo raziril tudi na druge glagole, kjer
ga prvotno ni bilo.
Drugi razred: sedanjika pripona -je-. 1. suk-a-ti, suem
( < suk-je-m); lagati, laem; vihati, viem; metati, meem; glodati,
glojem; klicati, kliem; rezati, reem; risati, riem; kripati, krip-
ljem; zobati, zobljem; devati, devljem; dremati, dremljem; orati,
orjem.
Znailnost tega razreda je: -ati, -jem. V zvezi s sedanjiko
pripono -je- se konec podstave spreminja po glasovnih zakonih:
maz-jem > maem, met-je-m > meem, krip-je-m > kripljem.
Glagol (po)stla-ti ima pravilen sedanjik (po)stel-j-em, (po)sla-ti pa
je v sedanjiku preko poslie-m dalo poljem in po asimilaciji poljem.
2. Dihati, diham = diem; dremati, dremam = dremljem;
mikati, mikam = miem; devati, devam = devljem; pihati, piham
= piem; jemati, jemljem; zajemati, zajemam = zajemljem.
Nekateri glagoli V. vrste se lahko spregajo po 1. ali 2. razredu.
V nekaterih govorih so bolj v rabi te, v drugih druge oblike;
v osrednjih narejih so bolj domae oblike po 1 . razredu.
Glagoli tega razreda se v 3. os. mn. prvotno niso konevali na
-ejo, marve na -o: pleo, kao, orjo, veo, pio ; po tej obliki so
tudi narejeni tvornosedanji deleniki na -: pleo, orjo, veo,
pio, jemljo, io, kao, kopljo. Pri glagolih, ki se v sedanjiku
lahko spregajo tudi po 1 . razredu, imamo redno sed. delenik po
tem razredu, ker sicer oblika preve spreminja podobo (etimoloko
naelo zmaguje!): dihajo, dremajo, devajo, pihaje, trepetaje ,
skakaje , jokajo, jo k aje, ne pa: dio, skao, trepeo, joo ipd.
Tretji razred: sedanjika pripona -e-. 1. a) V ta razred gre
nekaj glagolov, ki se jim podstava v sedanjiku in nedoloniku loi:

br-a-ti < br-a-ti gn-a-ti < gn-a-ti

ber-e-mo < ber-e-mo en-e-mo < gen-e-mo
zv-a-ti < zv-a-ti
zov-e-mo < zov-e-mo

196
 b) Nedoloniko in sedanjiko osnovo imajo enako glagoli
g-a-ti g-e-m, tk-a-ti tk-e-m in tk-a-m, ph-a-ti p-e-m in
ph-a-m.
Ti glagoli so e zaeli prehajati v 1. razred te vrste in so danes
dovoljene tudi oblike suvati, suvam, suvaj-te! poleg suj-te! uvati,
-am, uvaj-te in -ajte!pljuvati, pljuvam, pljuvaj -ajte poleg pljuj -te!
bljuvati, bljuvam, bljuvaj -ajte poleg bljuj -te! toda samo ruj -te!
snuj -te! k uj -te! truj -te!
2. Sem tejemo tudi glagole kov-a-ti k u-je-m, snov-a-ti
snu-je-m, trov-a-ti tru-je-m, ki jim -u- ozir. -ov- spadata h korenu
in ne, kakor glagolom VI. vrste, k priponi. Suv-a-ti je nastalo iz
sov-a-ti po sedanjiku su-jem. Po sedanjiku so narejene tudi oblike
bljuvati (za prvotno bljvati), kljuvati (za kljvati), pljuvati (za
pljvati). Sedanjiki bljujem , kljujem , pljujem so pravilni. Prvotno
rvati rujem je dalo pravilno rvati rujem in nato po sedanjiku
ruvati.
Sem tejemo tudi glagole z nedoloniko podstavo na -e in -a,
nedoloniko pripono -a-, zev pa zapira j: se-a-ti > sejati, vejati,
dejati dejem, smejati se; ta-j-a-ti se, majati, lajati, dajati in zlo
enke. V sedanjiku imajo pripono -je-, nekateri po vplivu 1. razreda
tudi -ja-: se-je-m, vejem, dejem, sme-je-m in sme-ja-m se, tajam in
tajem, lajam in lajem, majam in majem, dajam in dajem. Velelnik
delamo s pripono -i-, ki se za samoglasnikom spremeni v -j-:
se-i-te > sejte, vejte, dejte, smejte se, toda otajajte, majajte, lajajte,
dajajte (dajte je od dati).
Glagoli tega razreda imajo v 3. os. mn. lahko tudi kraje oblike
poleg daljih: berejo bero, enejo eno, gejo go, dajejo
dajo (nasproti dajo od dati), smejejo se smejo se, majejo
majo, toda samo sujejo, pljujejo, rujejo, sejejo, lajajo, ujejo. Po
krajih oblikah delajo delenik na -: bero, go, pljujo, toda
lajajo.
P o s e b n o s t i . Smeji se ko cigan belemu kruhu. Pogledi no,
kaj so zaeli poenjati otroci! Oko v oko mi gledi! Glede na raz
mere je kar dobro. Glejte, Rimljani, kako vas je Cezar ljubil!

197
Povejte no! Vedi, da je lae obljubiti kakor narediti. Smeje se mi
je rekel to.
Leee tiskane oblike ne gredo po V. vrsti, marve deloma po
III., deloma pa po brezpriponskem glagolu vedeti.
Poudarek v V. vrsti. a) Poudarek na osnovi: delati, delam,
delaj! delajte! delal, delala, zdelan.
Meanje s preminim poudarkom je mono napredovalo zaradi
kratkega nedolonika in sedanjika, ki sta v obeh poudarnih sku
pinah domala enaka. Po zgledu akati, akajte in akajte , akala
in akala so poudarjeni e mazati, letati, kopati se, meati, sanjati,
stradati, streljati, poivati, vezati. Po zgledu mahati, mahajte! in
mahajte! mahala gredo e menjati, vpraati, sukati in (samo v dele
niku) lizati. V vseh treh osnovnih oblikah imajo dvojnice dremati,
k azati, pisati, pomagati, plaati, skakati, majati, gibati, kripati,
torej tudi dremati, dremajte , dremala.
Pomni. Pravilne so samo oblike iskati, smejati se, dajati.

b) Premini poudarek imajo glagoli s irokim korenskim vo

kalom v kratkem nedoloniku: esa t, klepat, klesat, kopat, kresat,
metat, tesat.
Oblike se glase : peljati, p eljem, p elji! peljite! p eljal, peljala,
zapeljan, peljanje.
Pomni. Glodati, glodam, glodajte, glod a l in glodati, glojem, glodal; zobati, zobam,
zobal in zoba ti, zobljem, zobal.

c) Poudarek na obrazilu: konati, konam, konaj! konajte!

konal, konala, konan.
Pomni. Po zgledu bahati, baham ali bahati, baham se poudarjajo e k odrati,
k utrati, motati, obrzdati, polahkati, razkosati; pomni e zvati, zovem, zval; orjem in
orjem; zakoval in zakoval.

VI. v r s t a : p r i p o n a -ovo-
Oblike. Pest-ova-ti, pest-uje-m; svetovati, svetujem; da
rovati, darujem; verovati, verujem; kmetovati, kmetujem; gospo
dovati, gospodujem; izpolnjevati, izpolnjujem; premiljevati, boje
vati se, ocenjevati, ocenjujem.

198
 Znailnost za vrsto je pregib -ova-, -uje-. Za mehkimi soglasniki
se pripona -ova- preglasa v -eva-.
V 3. os. mn. so ti glagoli e v 16. stoletju imeli le oblike: kupujo,
pregledujo, imenujo, svetujo, verujo, darujo itd .; danes se je uveljavila
tudi v tej osebi oblika s pripono -uje- kakor v vseh drugih osebah,
-jo- pa obutimo kot obrazilo. Po stari obliki pa so e narejeni
deleniki na -: kupujo, pregledujo, imenujo, svetujo, verujo itd.
Nastanek. 1. Primerjaj naslednje dvojice glagolov: izpol
niti izpolnjevati; zatrditi zatrjevati; oceniti ocenjevati;
premisliti premiljevati; zameniti zamenjevati; posvetiti
posveevati; oistiti oievati; podeliti podeljevati.
Gornji glagoli sodijo v IV. in VI. vrsto. Po trajanju so prvi
dovrniki, drugi nedovrniki. Osnovi IV. vrste se dodaja pripona
VI. vrste: premisli-ova-ti > premiljevati.
Pri prehodu glagolov IV. vrste v VI. vrsto se pripona -i- spre
meni v -j-. Pri tem nastajajo e znane glasovne spremembe.
2. Pogozdovati, obudovati, izobrazovati.
Tudi tem glagolom ustrezajo dovrniki IV. vrste: pogozditi, za
uditi se, izobraziti. N a prvi pogled opazi, da tvorba ni v skladu
z glasovnimi zakoni; priakovali bi: pogoevati, obujevati, izobra
evati. To so novinke in niso izpeljane iz glagolske osnove IV. vrste
na -i, marve so narejene po korenskih prvinah, po etimolokem
naelu: gozd-, ud-o, obraz-. Izobraevati pa je tudi v rabi, bolj ko
izobrazovati.
3. Kupovati, glasovati, kaznovati, gostovati, potovati, hudovati
se, kljubovati, namestovati (od namesto), zadostovati (od zadosti).
Gornji glagoli, pa tudi njim sorodni glagoli v IV. vrsti (kupiti itd.)
so izpeljani naravnost iz samostalnikov (kup, gost, kazen, pot),
pridevnikov (hud), prislovov (zadosti). V tem primeru nimamo
glasovnih sprememb kakor pri izpeljavi iz glagola, ker nimamo
pripone -i-, ki spremenjena v -j- povzroa mehanje.
4. Urediti urejati urejevati; zadostiti zadoati zado-
evati; posoditi posojati posojevati; naznaniti naznanjati
naznanjevati; obsoditi obsojati obsojevati; namestiti
nameati nameevati; sporoiti sporoati sporoevati.

199
 Prvi glagol v gornjih trojicah je dovrnik IV. vrste, drugi in
tretji pa sta nedovrnika po V. oziroma VI. vrsti. Pomenskega
razloka med zadnjima dvema ni, a bolje in lepe so kraje oblike
po V. vrsti.
5. Vsi navedeni glagoli (razen v toki 3., ki so imenski) so zlo
eni. Nezloeni glagolski glagoli te vrste so: krevati (od krstiti),
reevati (od reiti), sreevati (od sreati) in plaevati (od plaati).
Poudarek v VI. vrsti. a) Poudarek na osnovi: svetovati, sve-
tujem, svetuj! svetujte! svetoval, svetovala, nasvetovan, posvetovanje.
Tako se morejo poudarjati e: dedovati, koledovati, letovati, moledo-
vati, oprezovati, spametovati, p estovati, plesnovati, podlazovati,
pomiikovati, strezovati, zapleevati, verovati, omecevati, premeto-
vati, osebenjkovati, prerekovati.
V tiri- in vezlonicah se je nujno razvil stranski poudarek
svetovati in ta je lahko prevzel vlogo glavnega; tako se je vsa ta
poudarna vrsta v nedoloniku zlila s konniko poudarjenim kupo-
vati in je po njem tudi razvila sedanjik svetujem. Dvojnice so zapi
sane e v SP, ki dovoljuje poleg km etovati, km etujem tudi kmetovati,
kmetujem in tako e: nadlegovati, napredovati, obedovati, znameno-
vati, zaznamovati, kodovati, pomenkovati se, popotovati, posredovati,
varovati, zametovati, zanohtovati, pritrkovati, pohajkovati, pole-
kovati, zajtrkovati, zalezovati, odskakovati.
b) Poudarek na obrazilu: kupovati, kupujem, kupuj! kupujte!
kupoval, kupovala, kupovanje.

B r e z p r i p o n s k i glagoli
Brezpriponski glagoli so: dam, jem, vem in rem. Vsi so brez
pripone v sedanjiku, v nedoloniku ima pripono samo glagol
vede ti. Zato se obrazila dodajajo neposredno podstavi; pri tem se
po glasovnih zakonih dogajajo spremembe, zaradi katerih so nam
ti glagoli v svojih oblikah nepravilni. Biti dela oblike od ve korenov
in s tem e vea vtisk nepravilnosti, medtem ko se zloenke uvrajo
v druge vrste.

200
 Oblike. 1. V sedanjiku spregamo te glagole takole:
Ednina D v o j i na M noina
1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 2. 3.
dati dam da da dava dasta dasta damo daste dajo
jesti jem je je j eva jesta j esta jemo jeste jejo
vedeti vem ve ve veva vesta vesta vemo veste vejo
biti sem si je sva sta sta smo ste so

V dvojini in mnoini je tudi konni poudarek: dasta, jesta, vesta,

damo, jemo, vemo, daste, jeste, veste, dado, jedo, vedo.
Glagol dati ima v 3. os. mn. poleg dado e obliki dajo (vasih
tudi dajo, a je treba dobro loiti od dajo = dajejo od glagola da
jati) in dade. Tako se spregajo tudi zloenke: do-, iz-, ob-, od-, po-,
pre-, pri-, pro-, raz-, v- se, za-dati.
Glagol jesti ima v 3. os. mn. obliki j ejo in jedo. Po osnovnem gla
golu se spregajo tudi zloenke: iz-, na-, se, ob-, od-, po-, pre-, raz-,
u-, se-, za-, izpod-jesti in sn-esti, kjer ima predlog e prastaro obliko.
Glagol vedeti ima v 3. os. mn. obliki vejo in vedo ; tako se spre
gajo tudi zloenke: iz-, o- se, raz- se, z-, za-vedeti se prav kakor
tudi po-vedati in zloenke: dopo-, izpo-, odpo-, prepo-, pripo-, spo-,
zapovedati, zapovem itd. Oblike, kakor pripovedajo, zapovedajo,
izpovedajo so po pomenu nedovrne kakor pripovedujejo itd.
Glagol biti ima za sedanjik samosvoje oblike, a zloenke se ne
spregajo po njih zgledu, marve jemljejo za osnovo nedoloniko
bi- ali prihodnjiko osnovo bo-. Iz korena bo- je narejen prihod
njik: bom, bo, bo, bova, bosta, bomo, boste, bodo ali bodem, bode,
bode, -va, -ta, -mo, -te, bodo. Iz korena bi- je tudi pogojnik bi za
vse osebe in tevila. Tako se sprega do-bi-ti: dobim, dobi, dobi,
dobiva, dobita, dobita, dobimo, dobite, dobijo = dobe ali pa: dobom
(dobodem), dobo, dobo, dobova, dobosta, dobosta, dobomo, doboste,
dobodo. Glagola pozabiti in iznebiti se imata s a m o prvo spregatev
z osnovo bi-, glagol prebiti pa ima drugo z osnovo bo- (prebom ...)
ali navadneje prebijem, prebije, prebije itd.
Delenik sedanjega asa imata jesti in vedeti: jedo in vedo
jede in vede. Glagol biti ima delenik bodo, ki se pa rabi le kot
pridevnik.

201
 2. Velelnik osnovnih glagolov se glasi:

dati: daj dajva dajta dajmo dajte

jesti: jej jejva jejta jejmo jejte
vedeti: vedi vediva vedita vedimo vedite
-vej -vejva -vejta -vejmo -vejte
biti: bodi bodiva bodita bodimo bodite

Oblike vedi itd. so narejene po III. vrsti, pa pa imajo prvotno

obliko povedati in njegove zloenke: povej , zapovejte , redkeje:
povedi!
Zloenke glagola biti imajo velelnik iz nedolonike osnove:
dobi, dobiva, dobita, dobite; pozabi, pozabite; iznebi se, iznebite se;
toda prebij, prebijte! V rabi je tudi dobodi poleg dobi!

3. Od oblik iz nedolonike osnove so v rabi:

d a t i : dal -a -o; dan -a -o ; pro-davi; tako gredo tudi vse druge
zloenke: dodati, pridati, predati itd.
j e s t i : j edel, j edla -o in j el, jela -o; ob-jeden -a -o; pojedi; iv je
tudi namenilnik jest. Tako tudi zloenke, le da te nimajo namenil
nika. Prvotno sn-esti je dalo snesti snem.
v e d e t i : vedel, vedela -o. Pazi na -e-, ker ga ne sme opuati!
Loi ta delenik od vedel, vedla, vedlo (glagol vesti!); loi: izvedela
je in izvedla je, razvedelo se je in razvedlo se je, zavedela se je in
zavedla je. Glagol povedati ima delenik po V. vrsti: povedal -a -o.
Vedeti nima trpnopret. del. na -n ; povedati in zloenke: povedan
-a -o, zapovedan -a -o ga delajo po V. vrsti. Redko se rabi zvedevi,
toda zapovedi. Namenilnika nimajo vedeti in zloenke; namesto
povedat, ki je dovrnik, navadno rabimo pravit.
Pomni. Izveden izvedena -o je danes le e pridevnik.

b i t i : bil -a -o, tako tudi zloenke; osnovni glagol trpnega dele

nika nima, zloenke pa po IV. vrsti: dobljen, pozabljen, toda prebit;
bivi -a -e se rabi kot pridevnik; pozabivi (se rabi tudi kot
prislov), dobivi, iznebivi se. Namenilnika nima.

202
 asi

Po o b lik i in v id u

Po obliki. a) Bambek gleda za fazanom, kako naravnost in

strmo leti med drevjem, lopota s perutmi, se leskee v kovinskem
sijaju; vleka peres pometa za njim. Nenadoma ostro zabrni strel.
Fazan se preobrne in teko telebi na tla.
b) Ni se ne boj, Martin! To bom e poravnal sam brez tebe.
S cesarico bom e jaz govoril, da bo prav. Monjo cekinov ti bom
dal, ti bo pa blago pustil. Kdo bo to prenaal z Dunaja domov?
c) Karavana je vsako jutro e zgodaj odrinila. ivina je enako
merno stopala, spremstvo pa je hodilo in jahalo. Puava je bila
od dne do dne bolj divja. Kraj pota so leali ostanki ivali; obrale
so jih zverine, izpral jih je de in posuilo sonce do golih kosti.
) Ko se je bil za trdno namenil, napraviti si stanovanje, je
vgozdil v zemljo tiri stebre pokonnike, jih prevezal s prenjaki,
vtvoril na vsakem koncu brano in obesil vrh vsega sleme. Ker pa
ni bil postavil nobene kamnitne vloge, se je hia pobesila.
Leee tiskani glagoli v zgornjih stavkih so dovrni in nedo
vrni; stoje v razlinih asih: sedanjem, prihodnjem, preteklem in
predpreteklem. Sedanji as delamo s posebnimi obrazili za razline
osebe in tevila. (Glej spodnjo razpredelnico!) Druge ase sestav
ljamo z glagolom biti in opisnim delenikom na -l, -la, -lo; prihodnji
as delamo s prihodnjikom glagola biti in opisnim delenikom;
pretekli as delamo s sedanjikom glagola biti in opisnim dele
nikom; predpretekli as pa s preteklim asom glagola biti in opisnim
delenikom.

Ednina Dvojina Mnoina

S edanji as
1. -em -im -am -jem -eva -iva -ava -jeva -emo -imo -amo -jemo
2. -e -i -a -je -eta -ita -ata -jeta -ete -ite -ate -jete
3. -e -i -a -je -eta -ita -ata -j eta -ejo -ijo -ajo -jejo
-o -e

203
 Ednina Dvojina Mnoina
P r i h o d n j i as
1. bom } bova } bomo }
2. bo -1 -la -lo bosta } -la -li -li boste } -li -le -la
3. bo } bosta } bodo
P retekli as
1. sem } sva } smo }
2. si } -1 -la -lo sta -la -li -li ste } -li -le -la
3. je } sta } so }
P r e d p r e t e k l i as
1. sem bili sva bila } smo bili }
2. si bil }-1 -la -lo sta bila } -la -li li ste bili -li -le -la
3. je bil } sta bila } so bili }
Pomni. Opisni delenik se z osebkom ujema v spolu in tevilu. V dvojini se
vasih slii in pie za enski in srednji spol obrazilo na -e namesto na -a (vpraave,
vpraate, potrpive, nesete); oblike na -i (neseti) niso ve v rabi.

Po obliki ima slovenina tiri ase: sedanji, prihodnji, pretekli

in predpretekli as (prezent, futur, perfekt in pluskvamperfekt).
Po glagolskem vidu. 1. a) Na prvem panju sedi Kralj Matja
za mizo. Na glavi ima krono, okoli vratu venec ro. N a sredi
izbe stojita dva ministra in mislita globoke misli, ker vrtata s
prstom v efo. Gostje obirajo peenega vola. N a drugi konnici
kralj plee, nad njim pa letajo srake.
b) V tistih dneh bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svetlobe
in zvezde bodo padale z neba in nebeke sile se bodo majale.
c) Potok ni umel, kakor umi o belem dnevu in tropotaje polni
korce mlinskih koles. Narahlo je toil vodo ez skalice, da je cing
ljalo ko s srebrnimi kraguljki. Iz mranega gozda je dehtel vonj
pomladi. Noga ni utila grudave poti, tea skrbi je drsela z ramen,
elo se je jasnilo, plea so se sproeno dvigala in prsi irile.
Nedovrni glagoli lahko stoje v sedanjem, preteklem ali pri
hodnjem asu; predpreteklega asa navadno ne delamo od nedo-
vrnikov. Nedovrni pomen ohranijo tudi v prihodnjem in pre
teklem asu.

204
 Nedovrni glagoli imajo tri ase: nedovrni sedanjik, nedovrni
prihodnjik in nedovrni pretekli as.
2. a) Vera vzame M arku pernico. Marko se pokrije z rjuho.
Vera ga na vso mo potegne za nogo. A kaj, komaj izvlee polo
vico telesa in see po drugi nogi, ti mrcina brcne pa je spet ves
v postelji. Vera zane brata vlaiti po sobi. Tedaj porabi prilonost
treska v tleh j n se zasadi M arku v meavo; ta zastoka, potiplje
naeto mesto in izpusti slamnjao. Pa bom spal! se zaree, lee
v kot na hlae in se pokrije s suknjiem.
b) Ko bo dobila to pismo, bom e mrtev. Umrl bom za poteno
slovensko stvar. Mi nismo uspeli, prili pa bodo drugi, ki bodo to
delo sreno dovrili. Naa kri ne bo zastonj prelita, iz nje bo zrasla
narodu lepa prihodnost. Hudo mi je le, ker bo ti na starost tako
sama ostala.
c) Razgrnil sem pla na cvetoo reso in legel. Prav tedaj so
inili prvi prameni zarje na vzhodu in pokropili s krlatom ovke
oblake. Dale se je oglasil tenek vig ptika. Ko je zastavil znova
in zapel melodijo, tedaj je udaril vesoljni zbor.
) Le kam si se bil zamaknil, da nisi slial zvona ? Nisem e
dobro bil zadremal, ko me je mono trkanje vrglo s postelje. Pete
lini so bili komaj odpeli, na Breznici je e vabilo.
Leee tiskani glagoli v gornjih stavkih so vsi dovrni; stoje
v sedanjem, prihodnjem, preteklem ali predpreteklem asu. Njihova
dovrnost ostane izraena v vseh asih.
Dovrni glagoli imajo tiri ase: dovrni sedanjik, dovrni pri
hodnjik, dovrni pretekli in predpretekli as.

Po p o m e n u
Nedovrni sedanjik. 1. Stojim in gledam: velikanski ogenj
gori. Mrai se in zmeraj svetleje odseva plamen. Po travi sede
dekleta, njim nasproti fantje. Oe iztrkava pipo, mati pristavlja
velik lonec mesa za veerjo. utara se vrsti v krogu, mladi svet
ubira pesem za pesmijo, da se razlega v tiho no. Strme poslua
samotna luna slovenske zdravice. Posluam jih na radiu. Trako

205
dekle prosi s tankim glasom oproenja zaradi nezadostnega znanja
slovenskega jezika. Ko pa se ji sproi, ne more brzdati svojega
e skoraj otrokega grla, prehiteva se, stavki se ji snujejo z junjako
ivahnostjo in iz njih zveni silna ljubezen do slovenske domovine,
do slovenine.
Nedovrni sedanjiki v teh stavkih izraajo, kar osebek vidi, da
se v sedanjosti okoli njega dogaja ali godi. To so razlina dejanja,
ki se hkrati godijo okoli osebka. Nedovrni sedanjik nam torej
rabi, kadar opisujemo ali natevamo razline hkratne prizore in
dejanja v okolici.
Nedovrni sedanjik pomeni dejanje, ki se v pravi sedanjosti
godi ali ponavlja.
2. Kakor se mi stree, tako mi kosa ree. Kdor druge zaniuje,
prazno glavo oznanjuje. Povej mi kdo, kam oblaki plujo, kam ptice
lete, kam vode teko, kam lovek gre. V isti smeri teeta Sava in
Drava. Svetloba izvira od teles, ki se sama svetijo. Vsak dravljan
je dolan delati po svojih sposobnostih; kdor skupnosti ne daje,
tudi ne more od nje prejemati. Za red skrbe reditelji; doloa jih
razrednik. Sklad upravlja in stalno nadzoruje zadruni odbor.
Gornji stavki so po vsebini pregovori, reki, splone resnice,
znanstvene ugotovitve, pravila, zakoni. V njih rabimo nedovrni
sedanjik. V njem so podane tudi druge splone resnice v olskih
knjigah, matematina, fizikalna, slovnina pravila, zemljepisne in
prirodopisne ugotovitve, predpisi itd. Ta nedovrni sedanjik pomeni,
da se dejanje lahko godi zmeraj, vsak as. Nedovrni sedanjik se
torej rabi tudi pri ugotavljanju splono veljavnih resnic in pri
opisih stanja.
Nedovrni sedanjik se rabi tam, kjer se kako dejanje vsak as
lahko godi ali ponavlja.
3. Megla je b il a in tema kakor v rogu. Kar se barka tri pota
z a guglje. Jaz gledam, gledam, posluam ni ni bilo.
Leee tiskani nedovrni sedanjiki so sedanji le po obliki, po
pomenu pa izraajo preteklo dejanje. S sedanjikom izraamo ivah
nost, nazornost, a z nedovrnikom le potem, ko jo je prej e zael
v sedanjiku izraati dovrni glagol (v naem primeru zaguglje).

206
 V ivahni pripovedi se v doloenih zvezah rabi nedovrni seda
njik za izraanje preteklosti; uvajati ga mora zmeraj dovrni sedanjik.
Pomni. Nedovrni sedanjik redno ne more rabiti za izraanje prihodnosti. Napano
je e: Jutri piemo slovensko nalogo, prav: ...bomo pisali... Prva predstava se vri
v nedeljo, prav: ...s e bo vrila = b o ... Daj, da to, kar sem sklenil, tudi spolnjujem,
prav: ... bom spolnjeval...

4. Rudi pie, da dela in dobro slui. Lani je bil vse leto brez
zasluka, pa je vendar p is a l , da dela in dobro slui. Je e tak,
eprav bi mrl od hudega, bo p is a l , da dela in dobro slui.
Leee tiskani nedovrni sedanjiki stoje tu v predmetnem
(objektnem) odvisniku in izraajo dejanje, ki se godi hkrati z
dejanjem nadrednega stavka. V takih primerih torej izraa nedo
vrni sedanjik sedanjost, preteklost ali prihodnost.
Z nedovrnim sedanjikom izraamo zlasti v predmetnih odvis
nikih dejanja, ki so hkratna s katerim koli asom v glavnem stavku.
Dovrni sedanjik. 1. Pavle in Nace sta se dogovarjala za
radi njive. Slednji je Pavle povzel: Sedaj ve vse, ponudim njivo
najprej tebi, ki si sosed; odloi se, ali jo vzame ali ne, ker imam
drugih kupcev. Nace je pomolal, puhnil oblak dima pod strop,
potem pa vzel pipo iz ust in rekel: Kupim. Segla sta si v roke
in se razgovarjala naprej o tem, kako se bo kupija izvedla.
Sedanji as je pravzaprav le trenutek med preteklim in pri
hodnjim asom. Zato moremo ujeti vanj le tako dejanje, ki se ravno
ta vmesni trenutek zane in kona. To pa je moi samo tako, da
pomeni naznanitev dejanja e tudi izvritev. Ko je Pavle rekel
ponudim, je bila ponudba njive izvrena; ko pa je Nace izrekel
kupim, je bila kupija sklenjena. Ko bi bil kdo Naceta vpraal
med dogovarjanjem, kako je s to njivo, bi mu bil odgovoril: Ku
pujem jo. Ko bi ga bil pa vpraal po sklenjeni kupiji, bi bil odgo
voril: Kupil sem jo. Tak dovrni sedanjik pomeni torej pravo
sedanjost; so pa to redki primeri, ker jo more rabiti samo prva
oseba sama o sebi, ker le ona more odloati s svojo besedo o iz
vritvi dejanja. Rabimo jo pri slovesnih obljubah, zapovedih, odlo
itvah ipd.: reem, zapovem, obljubim, obljubimo, prekliem.

207
 Pri pasivnih glagolih je mogo tak sedanjik tudi v 3. osebi:
S to objavo se preklie veljavnost sprievala ( = prekliem veljav
nost).
Dovrni sedanjik ima pravi pomen sedanjega trenutka le v
redkih primerih, ko se glagolsko dejanje izvri hkrati z izgovorom
glagola. Pravimo mu iz v r i ln i ali efektivni sedanjik; uporab
ljamo ga v 1. in 3. osebi.
2. Kdor nazadnje pride, kosti dobi. Kopriva ne pozebe. N a raz
valinah novina oivi. Nagnito drevo samo pade. Rastlina zasnuje
in nastavi popke, potem zaspi. e odbor ugotovi, da je rokopis
neitljiv, ga vrne.
Gornji stavki izraajo splone resnice, p re g o v o r reke, predpise,
pravila, ugotovitve, ki se opirajo na izkustvo (empirijo). Dovrni
sedanjik nam ne pove, da se kako dejanje godi v sedanjosti, pre
teklosti ali prihodnosti, marve, da se zgodi to dejanje lahko v
vsakem asu. Kadar koli kdo pride nazadnje, bodi v preteklosti,
sedanjosti ali prihodnosti, zmeraj dobi kosti.
Dovrni sedanjik ali aorist zaznamuje zgolj nastop ali izvritev
dejanja ne glede na as. Imenujemo ga i z k u s t v e n i ali empi
rini sedanjik.
3. Kdo vzdigne ta kamen? Kdo se znajde v tej zmenjavi? Ali
razbije oreh s prstom? Ali vre kamen ez vodo? Rad bi ga
poznal, ki mi zabrani pot ez travnik.
Ne mui se, teh zapahov iv krst ne odmakne brez orodja!
V takem vremenu me s parom konj ne spravi od doma. Ne pride
ve sama do zdravnika, je preslaba. Zveer ne zaspim in ne zaspim,
zjutraj sem pa ves zaspan. e se ji sproi jezik, je nihe ne ustavi.
Ne utegnem (namre: si asa, da bi kaj naredil).
Leee tiskani dovrni sedanjiki ne izraajo dejanja, ki bi se
zgodilo v doloenem asu, marve ie obstojeo monost ali ne-
monost, da se dejanje izvri ne glede na as: kdo more ali ne more
vzdigniti, se znajti, razbiti, vrei, z abran iti, odmakniti, spraviti, priti,
zaspati, ustaviti, najti. Tak dovrni sedanjik uporabljamo zlasti
tedaj, kadar vpraujemo po monosti (odvisna in neodvisna vpra-

208
sanja), in v nikalnih stavkih, kadar poudarjamo nemonost. Raba
je iva in ljudska.
Dovrni sedanjik izraa tudi obstojeo monost ali nemonost,
da se dejanje izvri ne glede na as; dovrniku s takim pomenom
pravimo m o n o s t n i dovrnik (aorist).
4. Srajco ti e zaijem, drugega pa ne. Ali vzame knjigo? Ali
sprejme ponudbo? Kravo prodam, e jo kdo kupi. Se ne umaknem,
naj pride, kdor hoe. Stavim, kar hoe. Ali mi da bukve? Posodim
pa, dam pa ne. Prav mu je, zakaj pa ne pride o pravem asu. Zakaj
ne odgovorite? Segel je po palico, da jo zaene. Vozi isto ob bregu,
da v megli ne zgrei smeri.
Leee tiskani dovrni sedanjiki v zgornjih stavkih ne izraajo
dejanja, ki bi se zgodilo v doloenem asu, marve le obstojeo
pripravljenost, voljo, namero, da se dejanje izvri ne glede na as;
lahko bi tudi kdo rekel, da je ali ni voljan, pripravljen, odloen...
zaiti, prodati, kupiti, se umakniti, staviti, dati, posoditi, priti,
odgovoriti, zagnati, zgreiti.
Dovrni sedanjik izraa tudi pripravljenost, voljo ali namero,
da kdo kaj napravi; v tem pomenu ga imenujemo n a m e r n i do
vrnik (aorist).
5. a) Denar ti posodim jaz, dobi ga zveer. Od dolga mi bo
plaeval obresti, kolikor bo mogel, a vrne mi, kadar bo hotel.
Toda prej ko se dolga znebi, bolje bo zate. O poitnicah pridem
in pogledam tvoje gospodarstvo.
b) Ako pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strana no je v
rne zemlje krilu, ko so pod svetlim soncem suni dnovi! e to
napravi, te ne pogledam ve. Dokler me z dokazi ne prepria,
ne priznam.
Dovrni sedanjiki v teh stavkih izraajo prihodnost, kakor nam
jasno kae vsa pomenska zveza (prislovni izrazi, prihodnjik pri
nedovrnikih). Stoje v glavnih (pod a) ali v odvisnih stavkih (pod
b). Zamenjamo jih lahko s prihodnjikom, vendar raji uporabljamo
dovrni sedanjik namesto prihodnjika, kadar je ta pomen isto
jasen.

14 209
 Dovrni sedanjik nam v primerni zvezi lahko rabi namesto
dovrnega prihodnjika.
Pomni. Primerjaj prihodnji as dovrnikov v ruini!

6. Ob enajstih je bilo, to e dobro vem. Sam sem stal, megla

je bila in tema kakor v rogu. Zeblo me je pa sabljo sem imel.
Postajal sem dremoten, zato sem zael tjakaj po morju gledati.
K a r gori v jamboru nekaj zacvili. Jaz gledam, gledam ni ni
bilo. Spet se mi zadremlje, pa poenem na tla. K a r se barka tri
pota zaguglje. Po nebu priplava ptiica, neznana drobna pevica;
Matja jo ugleda, ostrmi: mu trikrat otor obleti, na zlatem jabku
obsedi, zavrgoli, zagostoli. Ali k o m a j vrata so odprta, vname
se strani boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih
mojo objame. Tudi on se je zanesel na njih spanje...
Ti zgledi nam slikajo pretekle dogodke. To nam razodeva
zaetni pretekli as ali nadaljevanje v preteklem asu ali pa tudi
smisel. Izraeni pa so ti dogodki z dovrnim sedanjikom. Vasih
ta prehod od preteklega asa na sedanjik nakazujejo vezniki kar,
ko, e, tedaj, pa, vtem, br, komaj. S temi besedami se nam novi
dogodek nenadoma postavi pred oi, da ga gledamo tako ivo
kakor na odru v drami. Za prehod od preteklega asa na seda
njik more rabiti le dovrni sedanjik, sredi take ivahne pripovedi
pa moremo uporabljati tudi nedovrni sedanjik v pomenu nedo
vrnega preteklega asa. S takimi sedanjiki dosegamo napetost,
nazornost, ivahnost v pripovedi.
Dovrni sedanjik se rabi v ivahnem pripovedovanju, kadar
podaja pisatelj preteklo dejanje kot sedanje. To vrsto p r i p o v e d
n e g a (narativnega) sedanjika imenujemo d r a m a t i n i sedanjik.

Pomni. Pri menjavanju asov bodi previden! e v istem odstavku ne sme biti
prepogostno, napano pa je v istem stavku, n. pr.: Ko sem ga po toliko letih spet
videl, me navda veliko veselje (prav: je navdalo). Vasih je bila taka menjava mono
v rabi po tujem vplivu: Na pragu sem priakoval profesorja in, ko pride, povem mu,
kaj sem videl. Nekega dne, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja in gledam sluznate
kepe, ki so plavale po vodi. V tem stavku imamo tako menjavo celo pri nedovrniku.
Danes je taka menjava nedopustna za dober knjini jezik.

210
 7. Deseto poglavje: Oliver natanneje spozna znaaj svojih
novih tovariev. Pod podobo na razstavi je stal napis: Nemci
vdero v vas, jo zago in postrele talce. Povzetek dogodkov v drugi
knjigi Homerjeve Iliade: Kralj stori po Nestorjevem nasvetu.
Ahajci sprejmejo povelje z navduenjem. Zdaj se zbor razide,
Agamemnon pa povabi odlinike na kosilo. Pred tem opravi dari
tev Zevsu in ga prosi popolne zmage. Dne 9. maja 1945: narodno
osvobodilna vojska preene sovranika iz zadnjih postojank, zasede
Ljubljano in prevzame oblast.
Take stavke beremo v napisih poglavij v povestih, pod podo
bami in spomeniki, pri navajanju vsebine kakega knjinega dela,
v asovnih pregledih dogodkov.
Pripovedni sedanjik rabi tudi za napise v povestih in na podo
bah, za navajanje vsebine knjinih del in v zgodovinskih asovnih
preglednicah. Pravimo mu tudi z a p i s n i sedanjik.
Pomni. V tem trenutku zvreno dejanje se razen pri efektivnem sedanjiku ne
da izraziti s sedanjikom dovrnega glagola, ker je to, kar je dovreno, prav zato e
tudi preteklo. Zategadelj pravimo sicer: zdaj delam, toda: zdaj sem dodelal, a ne:
zdaj dodelam. Poslednje vasih uporabljamo za izraanje neposredne prihodnosti,
n. pr. zdaj zdaj dodelam, to se pravi: zdaj zdaj napoi tisti trenutek, ko bo dovrni
sedanjik dodelam postal resnica. Napana je torej raba dovrnega sedanjika namesto
dovrno preteklega asa v takile zvezi: V Dunajskih sonetih Stritar o b ra u n a z
nasprotniki. Dovrni sedanjik o b ra u n a meri na prihodnost, zato utegne bralec po
pravici vpraati: Kdaj pa izidejo tisti Dunajski soneti? Od kod pa pisec ve, kaj bo v
njih? Ako si mislimo obraun izvren, moramo rei: V Dunajskih sonetih je o b r a
u n al Stritar z nasprotniki. Obraun pa si lahko mislimo tudi nedovren, ker ga je
moi brati, dokler so Dunajski soneti ohranjeni. Zato smemo tudi rei: V Dunajskih
sonetih Stritar o b ra u n a va z nasprotniki. In res navadno pravimo tako, kadar
imamo v mislih bolj branje tiskane knjige; kadar pa mislimo bolj na tedanji Stritarjev
nastop, torej enkraten zgodovinski dogodek, uporabljamo dovrni pretekli as.
Takih napanih zgledov imamo zlasti po asnikih poroilih: Verajnja Pravda
priporoi sloen nastop zaveznikov (prav: je priporoila ali priporoa). Iz Pariza izve
na list, da se v Ameriki pripravljajo novi zakoni (prav le: je izvedel, ker ta glagol
nima nedovrnika). To nam pokaejo osnovne rte marksistine teorije (bi bilo prav,
e je to uvod v te rte; napano je, e je to sklicevanje na znane osnovne rte; v tem
primeru mora biti: nam kaejo). V knjigi opie pisatelj polet okoli sveta (prav: opisuje
ali je opisal). Kakor pria izpove, je bil obtoenec zraven (prav: je izpovedala ali
izpoveduje).

211
 Nedovrni prihodnjik. 1. e boste vi molali, bodo kamni
govorili. Narod tvoj bo pil iz ae tvoje, s pitjem njenim bode se
napajal: v delih svojih sam bo ivel veno. Iztresi si duo pred
nami, belokranjsko dekle, posluali te bomo, verjeli ti bomo, zani
mali se bomo za usodo tvoje vasi, obudovali bomo gibko lepoto
tvoje besede.
Leee tiskani nedovrni glagoli izraajo v teh stavkih v pri
hodnosti trajajoe ali ponavljajoe se dejanje. Nadomestiti jih ne
moremo z nedovrnim sedanjikom.
Nedovrni prihodnjik (futur) izraa v prihodnosti trajajoe ali
ponavljajoe se dejanje.
2. Takole bo imel okoli 60 65 let. To bo pa vendar vedel,
saj sem ti sam povedal. Kaj bo to govoril, ko ni vse skupaj ni res!
Ni mu ne boste glave meali! Ali bo tiho!
Leee tiskani nedovrni prihodnjiki v teh stavkih ne izraajo
prihodnosti, marve domnevo ali omiljeno prepoved ali zapoved.
Vasih izraajo tudi gronjo.
Dovrni prihodnjik. Kadar bodo Turki pridirjali in raz konje
poskakali, jih za mizo posadite! e pride jutri e ti, bomo
lahko opravili. Ko se stemni, bomo zapeljali voz pod streho. Obiskali
bomo severne kraje; ez gore, ez vode pojdemo v june kraje.
Pogreznili se bomo v globoino morja, lahke peruti nas poneso v
zrane viave.
Leee tiskani glagoli v gornjih stavkih izraajo dovrno dejanje
za prihodnost. V prvem stavku izraa prihodnjik dejanji, ki naj
se zgodita prej kakor dejanje, izraeno z velelnikom (posadite).
V drugem in tretjem stavku pa izraa dovrni sedanjik dejanje, ki
se mora zgoditi prej kakor dejanje, izraeno z dovrnim prihodnji
kom. V primernih zvezah tak dovrni prihodnjik lahko nadome
amo z dovrnim sedanjikom.
Dovrni prihodnjik pomeni v prihodnjem asu dovreno dejanje.
Z njim izraamo tudi dejanje, ki se izvri pred drugim prihodnjim.
Pomni. Ako pomeni dovrni prihodnjik daljno prihodnost, ga ni mogoe nado
mestiti z dovrnim sedanjikom: Ko bodo nae kosti e davno strohnele, bodo Slovenci
e zmeraj branili svoj jezik. Tu bi bilo napak rei: Ko nae kosti e davno strohne...

212
 Nedovrno pretekli as. 1. Povsod so e spali. Vas je molala.
Le v gornjem koncu nekje je lajal pes. Najbr ga je motil kak vaso
valec. Ura je tekla na polno. Izza hriba se je pobliskavalo v gostih
presledkih.
Leee tiskani nedovrni glagoli stoje v preteklem asu in pra
vijo, da je njih dejanje v preteklosti trajalo ali se ponavljalo. Vsi
stoje v glavnih stavkih.
Nedovrno pretekli as (imperfekt) izraa v preteklosti trajajoe
ali ponavljajoe se dejanje.
2. udil se je, kako da je tako dolgo spal. Pisal je, da je pri
sosedu gorelo, da je bila vsa vas v nevarnosti, kako so ljudje poma
gali gasiti. Oital mu je, da je vse leto lenaril. Mati je la k eni,
kjer je hi nekdaj stanovala.
Leee tiskani nedovrni glagoli izraajo v preteklosti trajajoe
ali ponavljajoe se dejanje, a stoje v odvisnih stavkih. Tudi v glav
nem stavku stoji pretekli as. Z nedovrno preteklim asom v
odvisnikih je izraeno trajajoe ali ponavljajoe se dejanje, ki se
je zgodilo pred dejanjem v glavnem stavku.
Nedovrno pretekli as pomeni v nekaterih odvisnikih dejanje,
ki se je godilo pred preteklim dejanjem nadrednega stavka.
Dovrno pretekli as. 1. Pri Kazarjevi gostilni je vojska
obstala. Zastopniki so se odkrili in globoko priklonili. Zapel je
rog: vsa pehota je snela puke in jih gromko posadila na tla.
Dovrno pretekli as (perfekt) pomeni v preteklosti trenutno
dejanje, njega zaetek ali konec.
2. e je to storila, da je od mene pobegnila, zakaj bi jaz za njo
hodil? Ali komaj si planil, so te podrli na tla. Globok vzdih
se mu je izvil, ko je prisopihal na Matajevino. V hii e niso
prigali lui, ko se je Karlek prebudil.
Leee tiskani glagoli so dovrni in stoje v preteklem asu.
Izraajo dejanje, ki se je zgodilo pred dejanjem v glavnem stavku.
Pomenijo torej neko predpreteklo dejanje, a je izraeno z dovrnim
preteklim asom, ker je razmerje med dejanji obeh stavkov pomen
sko dovolj jasno tudi brez oblike predpreteklega asa.

213
 Dovrno pretekli as pomeni v nekaterih odvisnikih dejanje, ki
se je moralo zgoditi pred preteklim dejanjem v glavnem stavku.
Pomni. Vasih dovrno pretekli as izraa tudi neposredno izvreno dejanje,
ki iz preteklosti sega s svojim zakljukom prav do sedanjosti: Toliko asa sem ga
akal, sedaj je pa le priel ( = je le tu). Tako si pel, sedaj si onemel ( = sedaj moli).
Prislovni izrazi, ki zaznamujejo sedanjost, so manj obutljivi za pravi trenutek se
danjosti kakor dovrni glagoL

Predpretekli as. France si je polagoma opomogel: bla

godejna ploha je bila ohladila soparico, veter je bil premeal ozraje
in razgnal dimasti prah, ki plava navadno nad mestom. S im
ste se mu bili prikupili, da vas ni mogel pozabiti? Kakor je bil
obljubil, tako je tudi storil. Konja, ki so ga bili oe predlanskim
kupili, smo e lani prodali. Tisto no oeta ni bilo doma, ker je bil
el izgubljene here iskat.
Leee tiskani dovrni glagoli stoje v predpreteklem asu in
izraajo dejanje, ki se je zgodilo pred nekim drugim dejanjem v
preteklosti. V odvisnikih bi to preddobnost lahko izrazili tudi z
dovrno preteklim asom. Predpretekli as je oblikovno malo v
rabi, ker ga veinoma lahko nadomesti pretekli as.
Predpretekli as (pluskvamperfekt) se dela redno iz dovrnikov.

Nakloni

Povedni naklon. Po nebu ip plava, umi, umi D rava...

Pastir je bil nabral suhljadi, nesel v mesto jo naprodaj. Ko se
to zgodi, tedaj konana pot bo moja in konec bo teav in boja.
Branili smo se dolgo brez podpore, kdor hoe se podati, mu ne
branim.
M ar ve, da tee tik grobov? Kdaj je bil narod osvobojen?
Bomo videli, kdo ga bo nosil prvi.
Leee tiskane glagolske oblike v stavkih prvega odstavka
nekaj trdijo, izpovedujejo. Stoje v vseh asih in nainih. V vpra
alnih stavkih z enakimi oblikami poizvedujejo po gotovosti in
resninem stanju. Stoje v glavnih in odvisnih stavkih.

214
 Glagolske oblike, ki nam rabijo za izraanje resninega stanja
in osebne gotovosti, v vpraalnih stavkih pa za poizvedovanje, ime
nujemo p o v e d n i naklon ali indikativ.
Velelnik. 1. Takrat se spomni, bistra Soa, kar gorko ti
srce naroa: taas pridrevi vse na dan, narasti, vzkipi v tok straan!
Ne stiskaj v meje se bregov, srdita ez branove stopi! G regor:
To je nevaren lovek; dravi dela kodo. Primite ga, zaprimo ga!
Krpan: Nikar ne razdirajte praznih besed! Kdo ti je rekel, da
hodi ves teden in zapravljaj as in denar? Zgodi se po tvojem,
pridi potem, kar e more! Popotnik, ki tod mimo pride, vedi,
da je e iv v grobovih teh na sen, prisluhni trpki bratovski besedi,
premisli nao rtev, na namen!
Z leee tiskanimi glagolskimi oblikami je izraena zapoved,
prepoved, elja ali pronja. Take oblike imenujemo velelnik ali
imperativ. Uporabljamo ga v 2. os. ednine, 1. in 2. os. dvojine in mno
ine, vasih tudi v 3. os. ednine. Za 1. os. ednine ga ne uporab
ljamo, ker sam sebi ne ukazujem z besedo; prav tako tudi v 3. os.
dvojine in mnoine ne ukazujemo in ne izraamo elje in pronje
z velelnikom, marve z elelnikom kakor navadno tudi za 3. os.
ednine. Velelnik lahko uporabljamo v glavnih in odvisnih stavkih.

Sed. Ednina Dvojina Mnoina

1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 2. 3.

-em -i -i -iva (e) -ita (e) -imo -ite

- im -i -i -iva (e) -ita (e) -imo -ite
-am -aj -aj -ajva (e) -ajta (e) -ajmo -ajte
-jem -j -j -jva (e) -jta (e) -jmo -jte

2. Ali bo izginil ali ne! Ali ne bo koj tiho! Kaj boste meni
peli! Tudi z mezincem se ga ne bosta dotaknila!
Leee tiskane oblike so prihodnjiki, po pomenu pa velelniki
(izgini, bodi, ne pojte mi, ne dotikajta se ga). V vsakem velelniku
je obseena neka prihodnost, ker pa ukazujemo, prepovedujemo,
elimo ali prosimo le to, kar se ima ele zgoditi.

215
 Namesto velelnika nam torej vasih rabi povedni naklon prihod
njega asa.
3. Jaz pojdem danes v hribe, ti bi priel za menoj jutri! Janez,
ti hiti k sosedu, Marko, ti stopi po strica, oe, vi bi pa doma popa
zili! Pa bi vsaj to malenkost naredil!
Vasih nam je neposreden ukaz pretrd zaradi spotovanja ali
obzirnosti, vasih ga omiljujemo zaradi veje uinkovitosti; v takem
primeru radi uporabljamo pogojnik namesto velelnika.
Pomni. Zapoved se lahko izraa tudi z dovrnim sedanjikom: Jutri mi povrne
denar ( = povrni)! Vasih se pa nasprotno velelnik rabi namesto indikativa v pogojnem
odvisniku: Govori ali moli, ni mu ni pogodu ( = e govori...). Delaj ali ne delaj,
ni ne pomaga ( = e dela ali ne dela...).

4. Nikar sramotiti zaslunih ljudi! Ne koj vsega zavrei! Vse se

bo uredilo, le vpiti ne! Nikarte mene Turku dati!
V prepovedi rabimo vasih nedolonik namesto velelnika, zlasti
za n i k a r , n ik a rt e . Vendar moramo biti previdni in se ogibati
takile napani rabi za zapoved: Tukaj pritisniti! Vrata zapirati!
Desno voziti! Paziti na snago! itd. Taka raba je prila po tujem
vplivu, zlasti v napise.
5. a) Ne hodi na sonce, e ima maslo na glavi! Ne hvali dneva
pred veerom! Ne pokrivaj ognja s slamo! Ne prodajaj koe, dokler
medved e v brlogu tii!
b) Ne pohodi mi e zadnjih sadik! Ne gani se, sicer je po tebi! Ne
posadi vsega krompirja! Pa nikar vsega ne snej in vsega ne popij,
kar bo videl na mizi! Ne pozabi me! Ne pridi mi ve domov!
V prepovedi navadno uporabljamo nedovrnike (ponavljalne),
tudi za enkratno prepoved (ne zapiraj mi vrat pred nosom, ne jemlji
zares moje besede, ne dotikaj se, ne vozi tod, pelji naokrog itd.).
V nekaterih primerih dovrniki nimajo prav ustreznega nedovr-
nika (pohoditi pohajati, ganiti se gibati se ipd. j ali pa smisel
naravnost zahteva konno dovrno obliko glagola; v takih primerih
se tudi v prepovedi rabi dovrnik. ut za to rabo prepovedi pea
v kodo nedovrniku.
V nikalnem velelniku torej navadno rabimo ponavljalne do-
vrnike; le v posebnih primerih smemo rabiti tudi dovrnike.

216
 elelnik. 1. Edinost, srea, sprava k nam naj nazaj se vrne
jo! Otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke seejo! Naj uje zemlja
in nebo, kar danes pobratimi pojo! Naj se od ust do ust razlega,
kar tu med nami vsak prisega! Vojaki naj se takoj po vrnitvi ogla
sijo pri poveljniku! Prost naj bo Slovencev dom! Oe jima je e
naroal, naj bosta potena in pridna! Naj bi se bil oglasil davi!
Naj bi ne bil akal tako dolgo! Gremo ali akamo? Ali
naj grem o...) Pojdimo! Danes naj ne nosi knjige s seboj! Naj ne
sne vsega kruha! Naj mu ne stori ni alega!
Leee tiskane glagolske oblike izraajo eljo, nasvet, omiljeno
zapoved ali prepoved. Izraene so z naj in s povednim naklonom
(indikativom) za sedanji as ali pa s pogojnikom za preteklost.
Le pri glagolu biti imamo namesto sedanjega asa prihodnji as:
naj bo, naj bova, naj bosta, naj bomo, naj bodo! Vsak pravi elelnik
se nanaa na dejanje, ki sega v prihodnost, zato pravega elelnika
za preteklost biti ne more; to, kar je v preteklosti ostalo elja, je
v sedanjosti neresnino (irealno), zato izraeno s preteklim po
gojnikom. Nedovrni glagoli v elelniku imajo sedanji in prihodnji
pomen; pusti ga, naj j e, pomeni: naj dela naprej, kar e sedaj dela;
torej sega iz sedanjosti v prihodnost; jutri naj se vsi spominjajo
nae osvoboditve tu ima nedovrnik prihodnji pomen. elelnik
nima oblik za 2 . os. edn., dv. in mnoine, nadomestuje jih velelnik
ali pogojnik. Vendar so v nekih zvezah tudi mogoe: kaj naj stori,
me vpraa. Ali naj vrnete knjigo? Niste vedeli, kaj naj naredite.
Ukazal je, naj ne hodite ve kosit.
Zanikani elelnik se dela iz nedovrnih in dovrnih glagolov,
podobno kakor velelnik. V vpraalno elelnem stavku ali naj lahko
izpustimo.

Ednina Dvojina Mnoina

Sedanji as

1. naj delam naj bom naj delava bova naj delamobomo

3. naj dela naj bo naj delata bosta naj delajo bodo

217
 Ednina Dvojina Mnoina
P retek li as
1. naj bi bil delal naj bi bila delala naj bi bili delali
2.

3. naj bi bil delal naj bi bila delala naj bi bili delali

2. Kaj naj napiem na ta prazni list, da ostane, kakor bil je,

bel in ist? Ali naj ti poljem prepis? Vpraal je, kdaj naj pride.
Ni vedel, kako naj to naredi. Kdo naj gre?
Ukazal mu je, naj ne hodi ve delat. Saj sem mu branila, naj
ne hodi v takem z doma. Terjal ga je, naj mu koj vse plaa. Prosil
ga je, naj pride kosit. Krjavlja so vabili, naj prisede.
V prvem odstavku stoji elelnik v 1. ali 3. os. edn. v glavnih
in odvisnih stavkih in nadomea velelnik. V drugem odstavku stoji
v odvisnikih, ki izraajo velelnike v odvisnem govoru.
V 1. in 3. os. edn. in v odvisnem govoru nam elelnik rabi
namesto velelnika.
3. Je rekel, da pojde od hie. Kar naj! Toi nas. Naj!
Bo e dobil, kar ie. V naem seka. Pusti ga, naj!
Deuje. Naj, saj imamo doma dosti dela.
Naj je iz velelnika nehaj = pusti, a se je ut za ta pomen izgubil.
Nekaj samostojnosti je e ohranil tam, kjer noemo ponavljati
glagola iz prejnjega stavka in kratko rabimo samo naj.
Pogojnik. 1. Ko bi koza rep imela, bi se muham branila.
Ko bi ne bilo tatov, bi ne bilo treba kljuavnic. Ko bi ne bil zajec
nazaj zijal, bi ga ne bil pes pobral. e bi se pridno uil, bi e izdelal.
V teh zloenih stavkih nam glavni stavek pove, kaj bi bilo, ako
bi bil izpolnjen pogoj, napovedan v odvisniku; kjer ta ni ures
nien, se tudi dejanje glavnega stavka ne uresnii. e pa se pogoj
uresnii, se uresnii tudi dejanje glavnega stavka. Taka na pogoj
vezana dejanja izraamo s posebno glagolsko obliko, ki ji pravimo
p o g o j n i k ali kondicional. Ime ima od te zveze zato, ker v takih
zvezah ne moremo rabiti druge oblike kakor pogojnik.
V slovenini je edina prava pogojnika oblika bi; ta se danes
rabi za vse osebe in tevila v tej nespremenjeni obliki (vasih je

218
bila to le oblika za 3. osebo ednine). Z njo in opisnim delenikom
na -l -la -lo delamo druge pogojne oblike.
Pogojnik ali kondicional izraa dejanje, vezano na neuresniljiv
ali uresniljiv pogoj; pogojnik delamo z bi in opisnim delenikom.
2. a) Kaj bi pa rad povedal? Lakomnik bi e lastnega brata
prodal. Po vsem bi sklepal, da je uenec siromaen. Krjavelj je
elel, da bi izdelal hitro, pa je hotel tudi, da bi bilo dobro. Ko bi
bilo danes lepo, bi jutri dobili obisk.
b) Ko bi vas bil popred nael, morda bi se bilo naredilo. Tudi
sovranik bi ne bil mogel rei, da Martinek nima dobrega srca.
Lani bi bil jaz pripravljen, ko bi bili tudi vi.
Pogojniki v stavkih pod a izraajo dejanje v sedanjosti ali pa
hkratnost z dejanjem v preteklosti; pod b pa izraajo dejanje v
preteklosti in predpreteklosti. Oblikovno se loita oba pogojnika
tako, da za sedanji as dodajamo opisni delenik pogojniku bi,
za pretekli as pa pogojniku bi bil. Te loitve med sedanjim in
preteklim asom v pogojniku ne pozna glagol biti, ker ne ponavljamo
delenika bil (bi bil bil) v preteklem asu.

Ednina Dvojina Mnoina

S e d a n j i as

1. bi } bi } bi }
2. bi }-1 -la -lo bi }-la -li -li bi } -li-le -la
3. bi } bi } bi }
P retek li as

1. bi bil -a -o } bi bila -i - i} bi bili-e -a

2. bi bil -a -o }-1 -la -lo bi bila -i -i }-la -li -li bi bili -e -a -li -le -la
3. bi bil -a -o } bi bila -i -i } bi bili -e -a

Pri pogojniku loimo sedanji in pretekli as; rabimo ju po istih

pravilih kakor druge ase, zato ju ne smemo zamenjavati.
3. Sam ni vedel, kam bi se del. Stric, vem, da bi mi pomagal, ako
bi ga prosil. Premiljeval je, ali bi el v hribe ali bi obiskal bolno mater.
Dvomim, da bi bil on kaj takega storil. Rad bi ga v lici vode utopil.

219
Da bi bilo e konec! Kako korail bi na celem v sneg, da ne bi pustil
v njem sledov in peg? Kaken bi bil ta pozdrav? Kaken naj bi bil
ta pozdrav? Bojim se, da bi (ne) padel ( = bojim se, da bom padel).
Ne bojim se, da bi padel ( = da bom padel). Poasi hodi, da mu ne bi
bilo vroe ( = da mu ne bo vroe).
V teh stavkih nimamo povsod pogoja, a rabimo pogojnik, da
izraamo negotovost (to zlasti pogosto za negativnim glavnim stav
kom v predmetnih in oziralnih stavkih), monost (vem za monost
pomoi), dvom ali eljo. Vasih tudi obzirnost pri trditvah ali po
izvedovanjih, n. pr.: Rekel bi, da ni prav zdrav. Ali bi ti el namesto
mene v mesto?
Pogojnik nam rabi za izraanje negotovosti, monosti, dvoma,
elje in obzirnosti. Tudi v pretehtovalnih stavkih in v drugih vpra
anjih, na katera ne priakujemo odgovora, dalje v odvisnih stavkih,
kadar se pripoveduje, da se utegne kaj zgoditi ( = da se bo zgodilo),
e se pogoj izpolni, se rabi pogojnik.
4. Sam ne vem, kaj bi. Ah, kaj bi tisto, kar za nami pojdi! Rad
bi knjig. Ali bi me bili, ko bi me bili dobili!
Kadar je glagolski delenik tako sploen, da ga iz stavne zveze
lahko vsakdo razbere, eprav z razlinimi izrazi, tedaj ga pogosto
izpuamo, zlasti v razgovoru.

Naini
Kaj so. Valjhun je premagal rtomira. rtomir je bil premagan
pri Ajdovskem Gradcu. Premagal se je in molal. Sami svoj uk
spotujete premalo. Njegov nauk je premalo spotovan. Kdor ne
spotuje se sam, podlaga je tujevi peti. Nekdo je izdal nae skri
valie. Nae skrivalie je bilo izdano. Izdali so se sami, ker so ku
rili ogenj.
Glagoli je premagal, spotujete, je izdal nam povedo, da osebek
nekaj dela in da to dejanje prehaja na neki predmet (izraen v to
ilniku). Zaradi te osebkove tvornosti imenujemo tak nain izra
anja glagolskega dejanja t v o r n i n a i n ali aktiv.
Glagolske oblike je bil premagan, je spotovan in je bilo izdano
pa izraajo, da seje z osebkom nekaj zgodilo, da nekaj trpi. Osebek

220
je tisti, ki je bil v aktivnih stavkih predmet glagolskega dejanja; prej
je bil predmet osebkove tvornosti, sedaj je osebek svoje trpnosti.
Stvarno torej izraajo ti stavki isto, le nain izraanja je drugaen.
Zaradi osebkove trpnosti imenujemo ta nain t r p n i n a i n ali
pasiv. Pri aktivu izhaja dejanje od osebka in prehaja na predmet,
poudarja osebek in njegovo dejavnost, tvornost, aktivnost. Pasiv
izraa stanje, v katerem je osebek zaradi glagolskega dejanja;
povzroa pa to trpnost osebek aktivnega stavka, a poudarek ni na
njem, zato je navadno izpuen.
Glagolske oblike se je premagal, se spotuje, so se izdali pa pome
nijo, da dejanje izhaja od osebka in se nanj povraa, to se pravi, da
osebek obenem dela in trpi. Se je predmet v toilniku, je pa isto
veten z osebkom. Tak nain izraanja sodi torej v s r e d o med aktiv
in pasiv, zato mu pravimo s r e d n j i k ali medij.
Ponazoriti bi se dali ti naini glagolskega izraanja takole:
1. aktiv: X ----------- O - Oe je pohvalil sina.
os. gl. d. pr. 4
os.
2. medij: :_ _ o Sin se je pohvalil.
pr. 4 gl. d.
3. pasiv: ------------ - O ---------- X Sin je bil pohvaljen (od
os. gl. d. (povzr.) oeta).

Po tem, kako je glagolsko dejanje izraeno, loimo tri glagolske

naine: t v o r n i k ali aktiv, s r e d n j i k ali medij in t r p n i k ali pasiv.
Aktiv. Polnoni zvon zaklenkal je; potihnil glas je violin,
strunar odbrenkal je. Popusti posvetno rabo orglarek in gre v pu
avo : tam prepevat bojo slavo svoje citre vzame s sabo. Ti lajaj in
slajaj loveko trpljenje! Narod tvoj bo pil iz tvoje ae; v delih
svojih ivel sam bo veno. Naj uje zemlja in nebo, kar danes po
bratimi pojoi e bi hoteli, naj e ve povem, bi me zmedli. In spre-
jemi to prisego sveto, kralj moravski nagne glavo trudno. Premagati
sovranika mu je pomenilo vse. Mole je zunaj stal. Zaznamoval jim
ela sem prete in pa svare.

221
 Vsi leee tiskani glagoli gornjih stavkov izraajo tvornost. Po
vidu so dovrni in nedovrni, so prehodni in neprehodni, stoje v
vseh asih in naklonih, delenikih (opisni na -l, tvornosedanji na -e
in -, pretekli na -vi), v namenilniku in nedoloniku. Aktiv torej
delamo od vseh glagolov in so vse glagolske oblike razen delenika
na -n in -t aktivne, ker izraajo tvornost osebka. Aktiv je potem
takem v slovenini redna glagolska oblika.
T v o r n i k ali aktiv izraa osebkovo dejavnost; imajo ga vsi
glagoli; vse glagolske oblike razen delenika na -n in -t so aktivne.
Pomni. Izjemo delajo tu le nekateri deleniki na -l, ki imajo tudi pasivni ali
trpni pomen: porasel, zamrzla voda, zamolkel glas, obledela pisava, osiveli lasje, uvele
cvetlice itd.

Medij. 1. Melkijad se je pripravljal za latinske ole. Imel

je trdno voljo pogospoditi se. Otroci so se li k opat. Skrivaje se po
lesu, je uel sovranikom. Hvale se s svojo zmago, se je povsod raz
kazoval. Vpraajmo se najprej, kdaj se bomo odpravili na pot!
Skrivi se za deblo, se je umaknil nevarnosti. Naj se vrne in naj se
naseli na domu! Ko bi se bil bolje pouil, bi se bil preprial, da nima
prav.
Leee tiskane glagolske oblike izraajo dejanje, ki izhaja od
osebka in se povraa na osebek, torej so medialne po pomenu. Po
obliki so popolnoma enake aktivnim, le da imajo povsod poleg sebe
povratno-osebni zaimek se; ta izraa povraanje dejanja na osebek.
Brez povratno-osebnega zaimka se imajo ti glagoli aktivni pomen.
Zato ga obdre v vseh asih in naklonih, tudi v delenikih,
kolikor se v mediju sploh rabijo.
S r e d n j i k ali medij izraa povraanje glagolskega dejanja na
osebek. Delamo ga tako, da aktivnim glagolskim oblikam dodajamo
povratno-osebni zaimek se.
2. a) Besed se tujih boj ko hudega vraga! Obsojenec se je prepozno
kesal svojih hudobij. Ves veer se je kujal; nekateri so se njegovemu
nastopu udili, drugi so se mu smejali. Sredi stavka se je sesedel;
vsa druba se je ozrla vanj in zaudeno strmela v bledi obraz.
Bliska se. Mrai se. Dani se.

222
 Leee tiskani glagoli imajo obliko medija, pa izraajo dejav
nost osebka, torej so aktivni po pomenu, ker ne obutimo nikakega
povraanja na osebek. Teh glagolov nikoli ne rabimo brez povrat
nega zaimka. Zato jih imenujemojstalne povratne glagole. Predmete
imajo lahko v rodilniku in dajalniku, ne pa v toilniku. Povratno-
osebni zaimek ohranijo v vseh oblikah, le v trpnem deleniku (kadar
ga imajo) odpade: skesan, zauden, sesedeno mleko. Nekateri brez
osebni glagoli nimajo povr.-os. zaimka se: grmi, deuje, snei.
Glagole, ki imajo stalno medialno obliko in se ne rabijo brez se,
a imajo aktivni pomen, imenujemo s ta ln e p o v r a tn e g la g o le.
b) Sirota (se) je jokala vso no. Lagal (se) je, da se je kar kadilo.
Pri zgornjih leee tiskanih glagolih je v pismu in govoru v rabi
povratna in nepovratna oblika brez se. Pomen je v obeh primerih isti.
Nekateri glagoli se rabijo v povratni in nepovratni obliki z istim
pomenom. Tudi ti gredo k stalnim povratnim glagolom.
Pomni. Po tujih vplivih se bere in slii vasih n a p a n a oblika nekaterih glagolov,
n. pr.: e dolgo je nagibal na nasprotno stran (prav: se je nagibal). S tistim dnem
zaenja njegova nesrea (prav: se zaenja). Tu prienja drugi del knjige (prav: se
prienja). S tem kona doba nasilja in zane doba ljudske oblasti (prav: se kona...
se zane). O tem bomo e razgovarjali (prav: se bomo razgovarjali).

c) Kako si (se) upa tako govoriti! Upam, da si (se) bo premislil.

Odsopel si (se) je , potem pa spregovoril. Opomore naj si (se), potem
bo delal naprej. Veliko si (se) prizadeva.
Tudi gornji glagoli so povratni, vendar je povraanje izraeno
s si ali s se; navadneja je e raba s si. Pomen pa je v obeh primerih
isti in ne utimo pri si dajalnikega pomena.
3. Vsi p r ig o d n i p o v r a tn ik i so ali medialni (brijem se) ali
pasivni (knjiga se e tiska).
Pasiv. 1. Odprta no in dan so groba vrata. Jadra so bila
raztrgana, jambori polomljeni, ladja naklana. Kri, po Kranji, Koro-
tani prelita, napolnila bi jezero. Ko se to zgodi, tedaj konana pot bo
moja. Bodi preprian, da bi bili vsi reeni, ko bi bili edini. Naj bo
reeno enkrat za vselej. e danes mora biti narejeno.
Glagolsko dejanje gornjih stavkov je izraeno v trpnem nainu
(pasivu). Pravo, samosvojo pasivno obliko imamo samo eno: trpni

223
delenik preteklega asa na -n in -t. Vse ase, naklone in druge
oblike v slovenskem pasivu opisujemo z glagolom biti in trpnim
delenikom. S trpnim delenikom pa delajo pasiv le dovrni glagoli,
ki trpni delenik na -n ali -t imajo. Predpreteklega asa trpnik nima,
ker glagol biti te oblike ne pozna. V vseh teh opisanih oblikah ima
delenik vlogo pridevnika, ujema se z osebkom v spolu in tevilu.
Edina prava pasivna oblika je torej delenik na -n -na -no ali
-t -ta -to. Glagoli, ki ta delenik poznajo, opisujejo vse druge oblike
z glagolom biti in s tem delenikom. Pasiv je mogo samo pri di
rektno prehodnih glagolih, to je tistih, ki imajo predmet v toilniku.
Pri dovrnih glagolih poznamo torej tele pasivne oblike:
Ednina Mnoina

-n -na -no -ni -ne -na

-t -ta -to -ti -te -ta
je

smo bili
-n -na -no -na -ni -m -ni -ne -na
ste bili
-t -ta -to -ta -ti -ti -ti -te -ta
so bili

bomo }
-n -na -no -ni -ne -na
boste }
-t -ta -to -ti -te -ta
bodo }

bodimo
-n -na -no -na -m -ni -ni -ne -na
bodi bodite
-t -ta -to -ta -ti -ti -ti -te -ta

elelnik
naj bom naj bova naj bomo
-n -na -no na -ni -ni -ni -ne -na
-t -ta -to ta -ti -ti -ti -te -ta
naj bo naj bosta naj bodo
P o g o j ni k

-n -na -no
bi bil-a-o {{ -t -ta -to
}bi
}
bila-i { -ta -ti-na-ti -m }bi
-ni
bili -e-a
-ni -ne -na
{ -ti -te -ta

224
 4
Med preteklim in sedanjim pogojnikom v pasivu ni razlike, ker
je ne pozna glagol biti. Nedolonik: biti + trpni delenik; deleniki
niso v rabi, eprav pozna glagol biti delenik bivi; ne govori in ne
pie se: bivi premagan, bivajo premagan.
2. Kako dale si e s knjigo? Tiska se. Prvi del je e natisnjen
( = tiskan). Ali so moje omare narejene? Ne e, a bodo
kmalu, se e delajo. To govori se, kar na jezik pride. Poui me,
kako in kaj ve se Kranjcem poje i
Oblike tiska se, dela se, govori se itd. nam povedo, da je nekaj v
tisku, delu, govoru, da se z osebkom nekaj godi. Oblika je sicer
inedialna, pomen pa je pasiven. Veina nedovrnih glagolov trpnega
delenika na -n -na -no ali na -t -ta -to ne pozna; pa e tisti, ki ga
imajo, ga vsaj v sedanjem asu trpnega naina ne morejo uporabiti,
ker knjiga je tiskana pomeni, da je natisnjena, ne pa, da je v delu;
delan rabimo le v isto doloenih zvezah, n. pr. na roko delan, pri
emer ima isto pridevniki pomen kakor veina teh delenikov.
Kdaj je kaka oblika s se medialna, kdaj pasivna, moremo doloiti
iz smiselnih zvez, n. p r.: Komaj dva dni je lepo, pa se e popravlja pot.
Kaj e ne boste popravili poti? Se e popravlja, ta teden smo
zaeli. Po smislu je razvidno, da se v prvem primeru pot sama od
sebe popravlja zaradi vremena, da je torej pomen oblike medialen,
v drugem primeru pa pasiven, ker delovni odbor trdi, da so s po
pravljanjem zaeli. Prav zaradi tega pa slovenina pasivnega iz
raanja s se ne ljubi, ker je pogosto dvoumno in zveni nedomae.
Pri nedovrnikih je torej pasivna oblika enaka medialni. Udo
maena je le v nekaterih zvezah, drugae jo raji nadomeamo z
aktivom. 4
3. O d v la d e predloeni zakoni so bili sprejeti v narodni skupini.
Postave so utrjene v n a v a d i. Otok je obdan z v alo v i. Bil je unien
od lastne n e u m n o s ti (tudi: z a r a d i lastne n e u m n o sti). Roka
ji je zadrana od m o i neznane.
e zgornje pasivne stavke izrazimo aktivno, se spremene takole:
Zakone, ki jih je v la d a predloila, je skupina sprejela. N a v a d a
utrdi postave. V a lo v i obdajajo otok. Lastna n e u m n o s t (ga) je
uniila. Neznana m o ji zadri roko.

15 225
 Primerjanje stavkov nam kae, da predmet v toilniku v aktivnem
stavku postane osebek pasivnega stavka; osebek aktivnega stavka
pa postane povzroitelj glagolskega stanja, izraen pa je na razline
naine s predlogi (od, po, s, z, v, zaradi ipd.) kot prislovno doloilo
naina ali vzroka.
4. Tako sem bil zbit in utrujen, kakor bi bil tri dni mlatil. Brez
kljuka je zaklenjeno. Naj bo pozabljeno, kar je bilo! Zadnja sraga
krvi je prelita. Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetnikega
dela.
Pri sosedovih se edi in pomiva, kuha se in pee od ranega jutra
do pozne noi. Po tvoji volji bom pel: kako prideluje se krompir
najbolji, kako odpravljajo se ovcam garje. Obravnava pred sodii
se vodi v jezikih republik.
Trpni nain nam pove, kako z osebkom je, kakno je njegovo
stanje. Zato ga uporabljamo zlasti tedaj, kadar hoemo poudariti to
stanje, ne pa, kdo ga povzroa; zato je veina pasivnih stavkov brez
povzroitelja in bi v ustreznih aktivnih stavkih morali osebek ele
dodajati. Tako izraanje ljubijo neosebni predpisi.
To posebnost slovenine nam lepo razlaga Fr. Levstik: Nihe ne pravi: ,Beim,
ker sem bil od oeta tepen; ampak: ,Beim, ker so me oe tepli. Ako bi te kdo vpraal:
,Zakaj bei? in bi mu ti odgovoril: ,Ker sem bil tepen, te vendar oni ne bo dalje vpra
al: ,Od koga si bil tepen? marve bi dejal: ,Kdo te je tepel?

5. a) Letos se je veliko zidalo (naelo, nakosilo itd.). Pri nas se

veliko bere (malo pie). Dolgo se je govorilo o tem. V mlinu se dva
krat pove. Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo. Vse se sme vpra
ati, samo to je druga re, ali se e odgovarjati ali se nee. Vzame se
e, vzame, le vraa se teko. Se ve, da ni res ( = seveda ni res). Govoril
je, kar se da glasno.
b) Slabo se vidi. Dobro se uti. Ni se ne slii. Lepo se dela (orje,
pleve, kosi). Ali se kaj rada ree (trava)? Ree se lahko, naredi se
teko.
c) Tod se gre na Triglav. Pride se v eni uri. Z njim se lahko
shaja. No, se e ivi. Umrje se tudi brez denarja. Prijetno se hodi
(lei, sedi, spi, poiva).

226
 V gornjih stavkih ni nikjer izraen osebek. e poskusimo aktivno
izraziti isto vsebino, bomo videli, da so osebki isto nepomembni,
zelo sploni in nedoloni. Poudarek je res prav samo na glagolskem
dejanju ne glede na osebek in povzroitelja. Vasih je celo teko
doloiti, ali je tako izraanje pasivno ali medialno: lepo se orje, ker
je primerno mokro in zemlja rahla, ugodno vreme; trava se rada
ree, ker je rosna in zato primerno trda, da se ne podvija, pa tudi
zato, ker je kosa ostra in hladno vreme; tako izhajajo vzroki od
osebka samega, da vasih kdo pravi, da se kar samo dela (orje, kosi);
vendar je pravi povzroitelj zunaj osebka in so izrazi pasivni. Do
takih zakljukov pa pridemo le po analizi, pri vsakdanji rabi nimamo
ne pasivnega ne medialnega obutka, marve samo potekanje gla
golskega dejanja. Tako brezosebno izraanje je v nekaterih izrazih
zelo pogostno in domae. To nam dokazujejo izrazi, kakor se ve, da,
ki se je strnil v prislov seveda; tudi kar se da ima danes prislovni
pomen kolikor mogoe.
Izraze pod b bi lahko nadomestili tudi z nedolonikom + biti:
slabo je videti itd. Glagoli pod c so neprehodni, njihovo dejanje ne
prehaja v aktivu na kak drug predmet, zato tudi nimajo pasivnega
delenika, ki bi zaznamoval stanje po dovrenem dejanju; vendar
pa se je brezosebno izraanje v pasivni obliki razirilo tudi nanje,
kadar se hoemo omejiti samo na glagolsko dejanje. Vsi ti brezosebni
pasivni izrazi se rabijo samo v 3. osebi ednine.
Pomni. Poleg nekaterih domaih pasivnih oblik s se so druge prisiljene in tuje,
n. pr. vabi se k obilni udelebi, naproa se, sporoa se, razglaa se, naroa se, naznanja
se itd. Zato se v skrbnem jeziku taki rabi ogibljemo in uporabljamo raji osebno obliko,
torej: sprejemamo(-jo), vabimo(-jo), sporoamo(-jo) , razglaamo(-jo), naroamo(-jo) ,
naznanjamo (-jo) itd.

6. Posebej se ogiblji pri pasivnem nainu takele napane rab e:

Pri tem se je prezrlo malega obrtnika. Vsak dan se slii kako novico.
Krivca se bo kaznovalo. Zagreilo se je hude napake. Sprejema se
nove naronike. V slubo se ga (jo) sprejme takoj. Povsod se jo (ga)
vidi (slii, dobi itd.).
Glagolsko dejanje je izraeno brezosebno v pasivu, zato ne more
imeti predmeta v toilniku. Taka raba nam dokazuje, kako se v

227
brezosebnem izraanju izgublja ut za trpnost in dobiva nekak
aktivni pomen. Toilniki predmet je osebek teh stavkov, zato niso
stavki ve brezosebni in jih moramo temu primerno popraviti. To
storimo na dva naina: ali jih postavimo v osebni pasivni nain: Pri
tem je bil prezrt mali obrtnik. Krivec bo kaznovan. Vsak dan se
slii kaka novica. Zagreene so bile hude napake. Sprejemajo se
novi naroniki. V slubo se sprejme takoj. Povsod se vidi, slii,
dobi itd .; e bolje pa je, e postavimo izraze v aktivni nain: Pri tem
so prezrli malega obrtnika. Vsak dan slii kako novico... Povsod
j o (ga) j e videti, sliati, dobiti itd.
V brezosebni pasivni rabi ne smemo osebka izraati s toilnikom;
e mora biti osebek izraen, rabimo osebno pasivno zvezo ali pa
aktiv.
Pomni. Z gornjimi primeri ne smemo zamenjevati takih primerov, kjer so zaimki
upravieni r od i l ni k i, odvisni od kakega nedolonega ali glavnega tevnika od 5
dalje ali kakega drugega koliinskega izraza, n. pr.: Koliko se jih sprejme? ( = koliko
jih je mogoe sprejeti?) Ni se ga ne vidi iz vode (namre k o l a pod mostom). Koliko
glasov seje slialo? Slialo se jih je sto.

Nedolonik

Kaj je. Govoriti je srebro, molati pa zlato. Umreti, bratje, teko

ni, pustiti nade, to boli. Naroili so jesti in piti za cel teden. Sramoval
se je priznati. e danes mora biti reen.
V gornjih stavkih bi nekatere nedolonike lahko nadomestili s
samostalnikom (govor, molk, smrt, jed, pijaa). Glagolska narava
te oblike se kae v tem, da ima predmete kakor glagol in ne pod
rednih prilastkov kakor samostalnik (pustiti nade zapustitev nad).
V vseh drugih pogledih pa je oblika nedoloena, ker ne loimo ne
osebe ne tevila ne asa ne naklona in se nikakor ne pregiblje; od
tod tudi ime n e d o lo n ik ali infinitiv.
Nedolonik (infinitiv) je nepregibna glagolska oblika, ki ima
naravo samostalnika in glagola.
Raba. 1. Lahko je raniti, a teko ozdraviti. Dolgo ni
mogel zaspati. Na to ne maram misliti. Zna brati? Delati ne znam,

228
prositi me je sram. Vedeti je treba, kdaj je as molati in kdaj go
voriti. Nihe ne sme uporabljati pravice zasebne lastnine v kodo
ljudske skupnosti. V druini narodov bodo morali slovenski narod
spotovati in mu priznati pravico do svobode. Ta sramota ne sme
biti pozabljena. al mi je, da moram tako mlad umreti in ne doakati
tega, za kar smo se borili. e noe biti kriv oetove smrti, se takoj
vrni!
V teh primerih nahajamo nedolonik v zvezi z glagoli, s pridevni
ki in samostalniki. Takih izrazov je veliko in je taka raba nedo
lonika najpogostneja. Kadar ima nedolonik e posebna doloila,
ga obutimo kot nekak skrajan stavek brez osebne glagolske oblike,
bodisi da nadomea predmetni ali prilastkov odvisnik. V zadnjem
primeru ga loimo od celotnega stavka z vejico, n. p r.: Imel je resno
voljo, povrniti storjeno kodo (= da povrne...). Nikdar ve se mu ne
bodo povrnile elje, po Dunaju razsajati ( = da bi po Dunaju razsajal).
Nedolonik najvekrat dopolnjuje glagole, pridevnike ali samo
stalnike.
2. Kaj mi je zaeti! Mati, mamica, biti mi ni ve doma. Da mi
je za zarjo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati, o domovina!
Ni nam srenim biti. Zasebno lastnino je moi omejiti ali raz
lastiti, e to zahteva splona korist.
V teh stavkih je nedolonik zvezan z glagolom biti v 3. os. edn.,
oseba pa je izraena v dajalniku. e ima glagol biti kako dopolnilo,
se ravna po osebi v dajalniku.
Nedolonik v zvezi z glagolom b iti in osebo v dajalniku izraa
nujnost in monost dejanja.
3. Kar koj ga ima oddati! Imam nekaj vanega govoriti. N a tisti
dan nima nobenega dela storiti!
V zvezi z glagolom imeti izraa nedolonik zapoved ali prepoved;
imeti bi lahko nadomestili z morati ali ne smeti.
Glagol imeti v zvezi z nedolonikom izraa nujnost dejanja.
4. D a lje postaviti novo hio. Ni mu d a la govoriti. D a lje zagati
vso vas in postreliti vse moke; mrliev ni p u s til pokopati tri dni,
ele potem jih je d a l zagrebsti. Stvar se d a popraviti.

229
 Glagol dati v teh zvezah pomeni povzroitev ali dopustitev
dejanja, medtem ko p u s tit i pomeni samo dopustitev in nikoli
povzroitve; zato ju ne smemo zamenjavati. Izraz se da pomeni
monost (je mogoe).
Pomni. Pri nedoloniku ne smemo uporabljati predloga za, n. pr.: Veliko je
imel za govoriti. Saj ni za povedati. Nimam ni za brati (jesti, piti). Dal mu je za prodati.
Namesto tega govorimo: Veliko je imel govoriti. Saj ni, da bi povedal ali: Saj se ne da
povedati. Nimam ni, kar (da) bi bral ali: Nimam kaj brati. Dal mu je, da bi prodal ipd.

Namenilnik

Kaj je. Tja na samotni grob partizana v gozdu h o d i alovat

starka mati. Gospodar o d id e gosta sprejemat in gostit. Bla, ni
ne h o di rose otepat in kriat po vasi. Vsak dan je v a b il pit in
pet v gostilno. Mati je p o k lic a la sina jest. H o d il se je stri in
brit kar ez cesto. Vsak je znal za vse trpeti, eden el za vse bi
umret. Her je p o s la l iskat knjige. Ne p o ilja j tja otrok jagode
nabirati Ne g o n i me kosit in sekat v tuje! P r id i se greti Vsako
jutro se je h o d il umivat k studencu. Pojdi si sest ali lei
Leee tiskane oblike so kakor nedoloniki brez -z; narejene so
veinoma iz nedovrnih glagolov, le redko tudi iz dovrnikov. Stoje
redno za glagoli premikanja ali takimi, ki premikanje povzroajo;
nadomestili bi jih lahko z odvisniki: ...d a bi sprejemal in gostil,
...da bi roso otepal in krial po vasi, ...d a pokosi travo,... da bi
prili in pili in peli... Ti namerni odvisniki kaejo, da nam oblika
na -t ali - za glagoli, ki pomenijo ali povzroajo premikanje, izraa
namen. Zato imenujemo to obliko n a m e n iln ik ali supin. Oblika se
ne da pregibati in je neosebna. Trpnega naina ne pozna, pa pa
medialnega.
Namenilnik nam pri glagolih, ki pomenijo ali povzroajo pre
mikanje, rabi za izraanje namena.
Raba. 1. Sina je d a l uit v delavnico. Janez je d a l obleko
delat. Pozimi d a jo predivo prest, pomladi pa tkalcu platno tkat.
Ne d a ja j prehitro tiskat svojih izdelkov!

230
 Glagol dati ima v teh stavkih isti pomen kakor poslati, torej
povzroa premikanje. Obleko, predivo, platno so namenilnikov
predmet, ne pa predmet glagola dati, saj dajemo krojau blago,
da nam naredi obleko itd.
Glagol d a ti v pomenu p o s la ti se vee z namenilnikom.
Pomni. Od namenilnika je treba loiti tako imenovani kratki nedolonik (brez -i),
ki se pogosto rabi v pogovornem jeziku: Pojdimo spat! Ne morem spati, v pogovornem
jeziku: Ne morem spat. Cilka gre na potok prat. Ne more (o)prat (oprati), ker nima
mila.
2. Navsezgodaj je h ite l kosit. Navsezgodaj je h ite l kositi.
Mati je u k a z a la heri seno suit, dekli pa penico et. Mati
je heri u k a z a la seno suiti, dekli pa penico eti. Ne p u s tim
te sekat drv. Ne p u s tim ti sekati drv. M ati b r a n i sinu pit.
M ati b r a n i sinu piti. Ne m a ra m plet, h o e m jagode brat.
Ne m a ra m pleti, h o em jagode brati. Ne m o re m kosit,
m o ra m orat. Ne m o re m kositi, m o ra m orati. Hotel je jest
in spat. Hotel je jesti in spati. N a m e ra v a l je v mesto usnje
kupovat. N a m e ra v a l je v mestu kupiti usnje.
V teh dvojicah stavkov stoji za osebno glagolsko obliko istega
glagola zdaj namenilnik, zdaj nedolonik, kakor terja pomen.
Glagol hiteti pomeni: a) hitro kam iti ali b) hitro kaj delati; prvi
pomen terja zvezo z namenilnikom, drugi z nedolonikom.
Glagoli ukazati, pustiti, braniti, marati, hoteti, moi, morati,
nameravati ipd. ne pomenijo premikanja neposredno, a ga po
sredno lahko povzroajo: ukaem, pustim, branim itd. iti sekat,
brat, kupovat itd. Izraz premikanja je tako sploen, da za razume
vanje ni potreben, a zvezo z namenilnikom terja tudi zamolan.
Kadar taki glagoli ne povzroajo premikanja, marve merijo ne
posredno na kako drugo dejanje kot svoj predmet, se veejo z
nedolonikom: ukaem, branim itd. sekati, brati, kupovati itd.
3. Potlej p o j d e v a oroja izbirat. V nedeljo popoldne je el
Luka koscev prosit. Midva bova raji h o d ila rakov lovit in zajcev
gonit.
V teh primerih stoji namenilnikov predmet v rodilniku. Posta
vili bi ga lahko tudi v toilnik, kar je danes redna raba v knjinem

231
jeziku. Pri starejih pisateljih in zlasti v tajerskih narejih pa je
rodilnik zelo redna raba.
4. a) P o jd i, Minka, zapri duri! P o jd ite , povejte bratom!
T eci br in povej stricu veselo novico! Zdravnik n aj p r id e in
pogleda bolno mater!
b) Zdaj pa le p o jd ite , da konja izbere val D a j, da naredim
obleko! P o lji koga, da kupi olja! Zdravnik je p r i e l, da ustavi
kri in zaije rano.
c) li so in povedali bratom. Zdravnik je p r i e l ter ustavil kri
in zail rano.
V gornjih stavkih imamo namesto namenilnika za glagolom
premikanja pod a velelnik ali elelnik v vezalnem ali brezveznem
priredju, pod b odvisnike z veznikom da (namerni odvisnik), pod c
pa vezalno priredje s povednim naklonom. Tako se ogibljemo name
nilniku pri dovrnih glagolih, ker ga pri njih ne stavimo radi.

Deleniki

Delenik na -e. Mole trobental bo. uj, duri tam jee

zakripljejo. N a pragu stoje, jaz oziram se v svet. Grede v mesto,
se je ustavil pri nas. Skakaje okoli hie, si je zlomil nogo. Igraje
naredi to danes. In glej, mladenek cvetni zbor, slavilno pesem
prepevaje, srebrne strune prebiraje, privre ez prag na beli dvor.
Prijazno meketaje vrh skale, sta kozi vabili k sebi ovce pod seboj.
ena je opotekaje se stopila za njo.
Leee tiskane oblike so tvornosedanji deleniki na -e. V ivi
rabi so samo oblike nekaterih nedovrnih glagolov. V stavku nam
rabijo kot prislovna doloila naina, asa, dopustitve in vzroka,
toda poudarek ni na zvezi med obema glagolskima dejanjema,
marve na hkratnosti obeh dejanj. Kadar ima delenik poleg sebe
kako prislovno ali predmetno dopolnilo, ga loimo z vejico od
osebnega glagola.
Tvornosedanji delenik na -e je iv le pri nekaterih nedovrnih
glagolih, zlasti pri glagolih III. vrste (beati bee), V. vrste 1. in
2 . razreda ( igraje, dremaje) in pri glagolih VI. vrste (kupuje, danes

232
navadno e kupovaje). Izven teh e vede, grede. Drugod, tudi v
IV. vrsti, je danes e izumrl. Rabi se prislovno in izraa hkratnost
z drugim dejanjem.
Delenik na -. 1. Uprl je vame svoj prosei pogled. Njegov
pogled je bil prose. Nikar se ne boj, saj uva ljubea te mati!
Ne strai ve je trnovka bodea. elo vrh globoko leeih, mrjoih
oi je bilo nagubaneno. Za tabo solz potok lijo, oi gasnoe,
cvet veno. ujoim niso mogli blizu. Med tulee rjovenje granat
se meajo toei vzdihi ranjencev. Moree skrbi za golo ivljenje
so izginile iz dananjih tovarn.
Leee tiskane oblike so tvornosedanji deleniki na -; delamo
jih samo od nedovrnikov; od dovrnikov ga ima le glagol rei:
reko. Po osnovi in izvoru so to glagolske oblike, po obrazilih
in stavni rabi pa pridevniki; v stavku nam rabijo kot prilastki
ali samostalno rabljeni pridevniki in se spreminjajo oblikovno
kakor drugi pridevniki, le stopnjevanja z obrazili ne poznajo. Ker
imajo torej dele pri glagolu in pri imenih, jim pravimo d e le
n ik i (participi); vasih jim pravijo tudi glagolski pridevnik (n. pr.
v srbohrvaini). Vejico piemo pri taki rabi delenikov kakor pri
pridevnikih.
2. Zaznamoval jim ela sem prete in pa svare. Poasi so lezli
v hrib sope in hrope. ena je ljubee pogledala moa in ga
goree prosila pomoi. ele jim lahko no, so se poslovili.
Tvornosedanji delenik na - nam rabi v stavku tudi kot pri
slovno doloilo; v tem primeru ohrani obliko imenovalnika edn. m.
v vseh zvezah ali pa si celo privzame prislovno pridevniko obra
zilo -e. iva je le prislovna raba, pridevnika pa samo takrat, kadar
je delenik e postal pravi pridevnik. Prislovna oblika na -e
je torej e prislov iz pridevnika. Primerjaj: gore ( = ko gori)
prosi in goree (kako?) prosi. Rabi nam enako kakor delenik
na -e. Nadomestuje nainovne in asovne odvisnike, lahko pa
tudi len priredja: ele jim lahko no, so se poslovili = eleli so
jim lahko no in se poslovili. Vejico postavljamo kakor pri deleniku
na -e. Nekateri teh delenikov so postali pravi pridevniki: vro,
rde, bole, slove, mogo, boje.

233
 3. Vojskujoe se drave potrebujejo denarja. Ne maram fantov,
bojeih se vsakega grma. Lotevajo se novega dela, so zapeli
veselo pesem. Opiraje se na palico, se je spravil za mizo.
Tudi povratni glagoli imajo tvornosedanji delenik na - (in -e).
Naj bodo prilastki ali prislovi, ohranijo pri sebi povratni zaimek se.
Pomni. Nekatere teh delenikov utimo kot izrazite pridevnike, n. pr. boje,
blee, smejo itd.; v takih primerih povratni zaimek odpade: boje otrok.

Delenik na -i, -vi. 1. Reki je vzel gospod Benjamin lu

in odel. Priedi mimo okna, je Martinek zagledal Kvasa. Vidi,
kako te prav ui, je dostavila ena, stopivi v izbo. Pozabivi, da
ni doma, je zaela preurejati sobo po svojem okusu. Pregledala je
vse kote, zaeni v kleti pa do podstreja.
Teh delenikov imamo v ivi ljudski govorici le malo. Delamo
jih samo od dovrnih glagolov in izraajo zmeraj dejanje, ki se je
izvrilo pred dejanjem drugega glagola; po nainu so aktivni.
V stavku nam rabijo prislovno in nadomeajo asovne, vzrone
ali nainovne odvisnike: Ko je to rekel, je vzel. . . ; ker je pozabila,
da ni dom a...; pregledala je vse tako, da je zaela v kleti pa vse...
Vendar pa vsaj nekatere gornje primere lahko razreimo tudi v
priredja: Pozabila je , da ni doma, in je zaela preurejati sobo po
svojem okusu. Pregledala je vse kote, zaela je v kleti... To so
torej okrajani stavki, ki jih uporabljamo zlasti tedaj, kadar med
stavki ni poudarjena zveza, le preddobnost. V taki prislovni rabi
se ti deleniki ne pregibljejo. V knjino slovenino jih je uvedel
Matev Ravnikar, a zaradi nenavadnosti in tujosti je naperil Pre
eren nanj puico: Gorjancev naih jezik potujevavi, si kriv, da
kolne kmet, molitve bravi. Preeren je namenoma rabil obakrat
nedovrnika, eprav je Ravnikar veinoma prav rabil dovrnike,
le prepogosto.
Pomni. Vasih se reki rabi tudi v pomenu reko, n. pr.: Slednji ga je zavrnil,
reki: Kaj pa to tebi mar!

2. Priede goste so vsi glasno pozdravili. Vstopivemu junaku

so vsi estitali. Biva tovaria v boju sta se po dolgih letih spet

234
pozdravila. Deka sta skrivi uhajala z doma. Sirota je hodila
oprimi (oprijemi). Pozabivi je pustila kljue tukaj. Oprtiv je nesel
teak ko v hrib. Tat je hodil zmeraj prihuliv. la v pustiv je srea
naa.
Gornji deleniki so prilastki ali prislovna doloila. Takih pri
merov imamo v slovenini le prav malo. Nekateri so postali e
isto pridevniki (bivi), drugi pa prislovi, da ne utimo ve dele
nika (skrivi, pozabivi, oprimi, oprijemi, nameri = sluaj n o j;
oprtiv, prihuliv, skloniv, pustiv so ostanki starih delenikov, danes
prislovi.
Opisni delenik na -l. 1. Kakor je kozi odtekla tista pre
grena kri, ki jo je zapeljevala, tako je bila zdrava. Umrli so, padli
so, bojevniki in mueniki, toda njihov sen o svetlejem, loveka
vrednem ivljenju, ni umrl. Vpil, klel, grozil, zmerjal, hkrati pa
tulil, zdihoval in obupoval, vse je nesrenik poel tisto uro naj
hujega trpljenja.
Opisni delenik na -l poznamo iz vseh sestavljenih asov in
naklonov. Imajo ga vsi glagoli, ker sicer ne bi mogli delati asov
in naklonov. Sreujemo ga navadno v zvezi s pomonim glagolom
biti, le pri natevanju tesno povezanih dejanj pomoni glagol iz
puamo. Ravna se v spolu in tevilu po osebku, pri brezosebni
rabi pa stoji v sr. sp.
2. Osirotelih otrok so se usmilili odrasli. Ozeble in otekle roke
so bile isto premrle. Porumenelo listje e odpada. Zagorela lica so
mu bila vsa upadla in obledela. Gnilo sadje je kodljivo.
Opisni deleniki na -l imajo v zgornjih stavkih pasivni pomen
in izraajo stanje. Narejeni so od neprehodnih glagolov, ki prvotno
niso poznali trpnega delenika na -n ali -t ; danes pogosto slii
pri glagolih I. in II. vrste tudi: premrt, odraen, ozeben, ognit itd.
Trpni delenik na -n, -t. 1. Ura zamujena ne vrne se nobe
na. Po koenem obradku so rasle zapuene etine, ki so zmr
ene in nerazesane priale, da je bil lastnik zanemarjen. Kakor
dobljeno, tako izgubljeno. Stal sem kakor pribit. S slamo pokrita
streha je bila na ve krajih predrta. Ubiti kramar je nekatero no

235
 izzival. N a nosilih lee ranjena telesa borcev za svobodo. Namesto
potrtih in skruenih ljudi so videli nasmejane obraze. Roke muenih,
poklanih, postreljenih, in vseh padlih so to no segle po meni.
Veina prehodnih dovrnih glagolov pozna trpnopretekli dele
nik na -n ali na -1. Izraa nam stanje, ki je nastopilo po izvrenem
dejanju. Tudi od nekaterih nedovrnikov imamo ta dva delenika,
n. p r.: kuhan, peen, tepen, aen, uen, slavljen, pisan, klan les,
lito elezo, s slamo krit itd .; vendar imajo ti deleniki danes izrazito
pridevni pomen in izraajo stanje, ki je nastopilo po izvrenem
dejanju kuhanja, peenja, tepenja itd. e v sedanjiku reem: meso
je kuhano, nihe ne bo tega razumel tako, da se meso kuha, marve,
da je kuhanje e konano in je meso skuhano. Zato tega delenika
ne moremo rabiti pri opisovanju pasiva za nedovrnike. V stavku
so pridevniki in se veejo z drugimi stavnimi leni kakor pridev
niki in samostalniki. Kateri glagoli imajo obliko na -n, kateri na -t,
preglej po vrstah!
2 . e so se naveliali, morajo pa delati naveliani. Sesedeno
ali sesirjeno mleko imamo poleti radi. Vsi so bili zaudeni. Vstal
je lepo naspan in spoit.
Gornji deleniki so narejeni od povratnih glagolov, ki se sicer
zmeraj uporabljajo s povratnim zaimkom se. Nekateri teh glagolov
imajo tudi trpnopretekli delenik, v katerem se odpade. Taki dele
niki, tudi iz prigodnih povratnikov, so e: usmiljen, zavzet, skesan,
razgledan, razkoraen, razpoen, prenagljen, zagrizen, zagledan, pre
objeden, razcveten itd. Veino teh delenikov obutimo danes kot
prave pridevnike.
3. Krjavelj je bil zanemarjeno obleen. Ubito mu je zvenel glas.
Narejeno (naueno, ueno, zavito, odkrito, pretkano) je govoril.
V zgornjih stavkih imajo trpnopretekli deleniki vlogo prislov-
nega doloila. Prislovna oblika je narejena kakor pri pridevnikih.

Glagolnik
Oblika. 1. Ko se je navelial pisanja, se je lotil branja. Ko
panje lazov v poletni vroini je drugae teko delo kakor kopanje
v hladni vodi. ez nekaj asa sem zaslial iz hie govorjenje, nato

236
 vpitje, krianje, ihtenje. To je spreminjevanje, razdruevanje in spa
janje brez poitka.
Leee tiskane besede so po obliki samostalniki, izraajo pa
glagolske oblike (osebne ali neosebne): Ko se je navelial pisati...
Kopati laze... k opati se. To se spreminja, razdruuje in spaja, ne
da bi kaj poilo. Medtem ko nam osebne glagolske oblike kaejo
dejanje, kako ga opravlja osebek, nam samostalniki povedo le ime
dejanja; imenujemo jih glagolnike.
2 . a) oranje, brananje, kopanje, vpreganje, razbijanje, akanje,
pridobivanje, delovanje, zalezovanje, ponavljanje; vpitje, gretje,
pitje; gorenje, izgorevanje, grmenje, bliskanje, bivanje, bahanje,
dihanje, bedenje, spanje, kmetovanje; utje, bitje, itje.
Vsi zgornji glagolniki so narejeni z obrazilom -je- na osnovi
navideznega trpnega delenika na -n, -t; navideznega zato, ker
vasih ustrezni glagol nima tega delenika; tudi nima nobeden
gornjih glagolnikov kakega trpnega pomena, vsi pomenijo t v o r
n o st. Vsi so narejeni iz nedovrnikov, prehodnih in neprehod
nih; samo glagolniki iz nedovrnikov res zaznamujejo glagolsko
dejanje v teku. Zato je ta oblika glagolnika tako razirjena, da nam
velja za glagolsko obliko in ne za samostojno besedo; v slovnici
teje za pravi glagolnik.
Glagolnik delamo navadno le iz nedovrnikov, in sicer z obra
zilom -je na osnovi navideznega trpnega delenika na -n, -t.
b) Jutri bo dela z etvijo. Med konjo ne morem nikamor.
Paa nam je bila najljube opravilo. Odel je v slubo. Pri tepeu je
dobil prasko. Med trgatvijo je veselo po vinogradih. Ni je zoprneje
stvari ko selitev. Z vonjo je precej zasluil. Sedi zaradi kraje. Vaja
dela mojstra. Strudila ga je hoja. Svarilo ni izdalo.
Z molkom najbolje odgovori. Jutri pojdem spet na lov. N a begu
se je izgubil. Po govoru sem ga spoznal.
Tudi ti leee tiskani samostalniki izraajo glagolsko dejanje,
a nimajo oblike glagolnika na -je; izpeljani so iz glagolskih osnov
s priponami -tev, -nja, -ja, -ba, -lo, -e ali pa so brez pripone. Tudi
ti so od nedovrnikov in bi jih lahko nadomestili z glagolskimi
oblikami: Jutri zanemo eti. Dokler kosimo, ne morem nikamor.

237
Pasti mu je bilo najljube opravilo. Odel je sluit. Ko se je tepel,
je dobil prasko. Kadar trgajo... Ko (ker, da) je vozil... Sedi zaradi
tega, ker je kradel. e moli (mole), najbolje odgovori. Jutri
pojdem spet lovit. Ko je beal...
Po pomenu so torej tudi ti izrazi glagolniki, a jih ne obutimo
kot glagolske oblike, marve kot samostojne besede. Vendar je
njih glagolniki pomen tako moan, da pri veini ustreznih glagolov
ne rabimo rednih glagolnikih oblik na -je: etje, koenje, p asenje,
sluenje, trganje (ima drug pomen), seljenje, voenje, kradenje,
vajenje ali vadenje, hojenje ali hodenje, lovljenje, beanje ipd. V mnogo
primerih pa imamo seveda poleg takih samostalnikov tudi glagol
nik na -je.
Nekateri nedovrniki izraajo glagolnik s posebnimi besedami
na pripone -tev, -nja, -ja, -ba, -lo, -e ali pa brez pripone.
c) Posreil se mu je dokaz resnice. Mesto so zavzeli z nenadnim
napadom. Stavil je predlog za nakup blaga. Napravil bom e ta
poskus.
Imam opravek v mestu. Zaetek je najteji. Povratek ni mogo.
Prihajam po oetovem naroilu. Veselje bil spremembe. To pomeni
veliko pridobitev. Presoja poloaja je bistra. Zasedba vlog je dobra.
Izguba teh et pomeni okrepitev sovranika.
Ves se je tresel od razburjenja. Ne zdruenja, loitve zdaj so
asi. Pokopalo ga je nagnjenje k pijai. Ponianje mu je hudo delo.
Na obrazu sem mu bral zaudenje. Prilo je spoznanje. Najprej je
zavladalo preseneenje, potem navduenje.
Leee tiskani samostalniki so iz ustreznih dovrnikov. Po obliki
so korenski (zloeni ali nezloeni), izpeljani s priponami -ek, -tev,
-lo, -ba ali pa iz trpnega delenika z obrazilom -je kakor redni
glagolniki. Kakor druge glagolnike bi tudi te lahko zamenjali z
glagolskimi oblikami: Posreilo se mu je, da je dokazal resnico
(dokazati resnico). Imam opraviti v mestu. Ves se je tresel, tako
je bil razburjen. Toda ti glagolniki pomenijo v prvi vrsti uinek
dejanja, stanje, k ije nastopilo po dovrenem dejanju, torej trpnost;
vasih pa pomenijo tudi dejanje, n. pr. Imam opravek v mestu
( = imam opraviti). Posreil se mu je dokaz ( = posreilo se mu je

238
dokazati). e reem: koj po prehladu je legel, mi pomeni tu prehlad
tisto zadnjo stopnjo dejanja, ko se je prehlajenje dovrilo; toda
najvekrat nam pomeni prehlad uinek te dovritve, isto kakor
prehlajenje ali prehlajenost. Tak trpni pomen imajo e n. pr.: raz
burjenje, ponianje, razoaranje, navduenje, preseneenje, prepri
anje, utrujenje itd. Uinek nam pomenijo kar skoraj vsi glagolniki
iz dovrnikov: vpraanje, odgovor, dovoljenje, osvobojenje, zedinjenje,
spoznanje, opozorilo, priznanje, podpis, zaloba, izobrazba, podelitev
itd. Samostalniki iz dovrnikov navadno pomenijo stanje ali uinek
po dovrenem dejanju, vasih pa lahko tudi dejanje.
Pomni. Tudi nekateri nedovrniki glagolniki pomenijo uinek poleg dejanja:
ganje (apna pijaa), aganje (hlodov odpadki izpod age), pisanje (delo
pismo), branje (delo kar berem), domovanje (dom), stanovanje (kjer stanujem),
peenje (delo peenka), cvrtje (delo jed), pletenje (delo izdelek), n. pr.:
Motila se je s pletenjem. Zataknila je iglo v pletenje; pletenje ji je padlo v naroje.

Raba. 1. Posvetovanje m in is tr o v je trajalo dolgo v no.

Zdihovanje r a n je n c e v je pretresalo kosti. Reevanje ra n je n c e v
je bilo zelo teavno. Obiranje s a d ja je lo hitro od rok. Zbiranje
u e n c e v ni dovoljeno.
Prislukovanje ra z g o v o r u g a je zapeljalo. Zaupanje v zm ag o
mu daje mo. Obup n a d r e itv ijo ga je ugonobil.
Glagolniki so samostalniki po obliki in zvezi. Glagolski osebek
in toilniki predmet sta izraena s prilastkom v rodilniku. K adar
tak rodilnik nadomea osebek, je o s e b k o v , kadar pa predmet,
je p r e d m e tn i rodilnik. Dajalniki in predloni predmeti posta
nejo glagolniki prilastki v isti obliki. Pri glagolnikih od nepre
hodnih glagolov ni teko doloiti vrsto rodilnika; pri glagolnikih
iz prehodnikov pa lahko nastanejo dvoumja. Zbiranje uencev ni
dovoljeno lahko pomeni: a) Da bi uenci (kaj) zbirali, ni dovoljeno.
b) Da bi se uenci zbirali, ni dovoljeno, c) Da bi (kdo) uence zbiral,
ni dovoljeno. Taka dvoumna raba ni dobra.
2. Zaradi takega glagolnikega vezanja je nevarno, da se v
stavku nakopii preve rodilnikov. Tak stavek je teko razumljiv
in nejasen. V napisu Proslava obletnice podpisa prijateljske po
godbe so 3 glagolniki (proslava, podpis, pogodba) in 3 drug od

239
drugega odvisni rodilniki; e srednji glagolnik izrazimo z osebno
glagolsko obliko Proslava obletnice, kar je bila podpisana prija
teljska pogodba, izgine tea teh samostalniko skladov. To je
posledica globoke drubene preobrazbe osnov nae nove drave ima
3 stopnje med seboj odvisnih rodilnikov, pri emer ima prva stopnja
3 rodilnike, druga 1, tretja pa zopet 3; tako izraanje je temno in
teko, zato je treba glagolnik preobrazba izraziti z osebno glagolsko
obliko; pri tem se pokae tudi slabost besede preobrazba, ker nima
pravega slovenskega ustreznega glagola (preobraziti = slov. spre
meniti) : To je od tod, ker so se osnove nae nove drave tako globoko
drubeno spremenile.
Glagolniku se ognemo, kadar bi nastala dvoumja ali bi se na
kopiilo preve rodilnikov. Splono pa veljaj: rabi kolikor mogoe
osebne glagolske oblike!

Izpeljava glagolov
Kako se delajo. Glagoli se lahko delajo: a) iz k o r e n a
in se zato imenujejo k o r e n s k i (n. pr. bosti iz korena bod-, plesti
iz kor. plet-, dati iz kor. da- itd.); b) iz im en (samostalnikov, pri
devnikov itd.) in jim zato pravimo im e n sk i (n. pr. o-glueti iz
pridevnika gluh, grebenati iz samost, greben, u-tihniti iz prid. tih);
c) iz drugih g la g o lo v in so zato g la g o ls k i (n. pr. migniti iz
glag. migati, dajati iz glag. dati, spletati iz glag. splesti).
Izpeljava po glagolskih vrstah. I. Pas-ti, pas-e-m; les-ti,
( < lez-ti), lez-e-m; pas-ti ( < pad-ti), pad-e-m; pomes-ti ( < -met-ti),
po-met-e-m; zeb-s-ti, zeb-e-m; sop-s-ti, sop-e-m; ple-ti ( < plev-ti),
plev-e-m; re-i ( < rek-ti), re-e-m ( < rek-e-m); stri-i ( < strig-ti),
stri-e-m ( < strig-e-m); oe-ti ( < oem-ti), om-e-m; zaeti ( < za-
en-ti), zan-e-m; mle-ti ( < mel-ti), mel-je-m; umre-ti ( < umer-ti),
umrem ( < umr-e-m); zna-ti, zna-m ( < zna-je-m); de-ti, de-je-m
> de-m; kli-ti, kli-je-m; u-ti, u-je-m.
Pri glagolih p rv e vrste je nedolonika osnova enaka glagol
skemu korenu. Zato imenujemo to vrsto kar k o re n s k o vrsto.
V sedanjiku pa se na koren pritika sedanjika pripona, da dobimo
sedanjiko osnovo.

240
 II. a) Vzdig-ni-ti, vzdig-ne-m; gas-ni-ti, gas-ne-m; vr-ni-ti ( < vrt-
ni-ti), vr-ne-m ( < vrt-ne-m); to-ni-ti ( < top-ni-ti), to-ne-m ( < top-
ne-m; prim. utopiti);
b) usah-ni-ti, usah-ne-m (prim. pridev. suh); otrp-ni-ti, otrp-ne-m
(prim. pridev. trp-ek); potih-ni-ti, potih-ne-m (prim. prid. tih);
c) pih-ni-ti, pih-ne-m ( < pihati); mig-ni-ti, mig-ne-m ( < migati).
Glagoli d ru g e vrste so poveini korenski (a), manj je imenskih
(b) in glagolskih (c).
III. a) Bed-e-ti ( = bd-), bed-i-m; trp-e-ti, trp-i-m; gor-e-ti,
gor-i-m; kri-a-ti ( < krik-e-ti), kri-i-m (krik-i-m, prim. krik-ni-ti);
b) bobn-e-ti, bobn-i-m ( < samost. boben); um-e-ti, um-e-m
( < samost. um); bogat-e-ti, bogat-i-m ( < pridev. bogat).
Glagoli tr e tje vrste so korenski (a) in imenski (b).
IV. a) Del-i-ti, del-i-m ( < samost. del); govor-i-ti, govor-i-m
( < samost. govor); poln-i-ti, poln-i-m ( < prid. poln); bel-i-ti,
bel-i-m ( < prid. bel); su-i-ti, su-i-m ( < prid. suh);
b) gon-i-ti, gon-i-m ( < gnati); nos-i-ti, nos-i-m ( < nesti);
vla-i-ti, vla-i-m ( < vlei).
Glagoli e tr te vrste so zveine imenski (a), nekateri pa tudi
glagolski (b), vendar z drugo prevojno stopnjo.
Nekateri glagoli IV. vrste imajo v z ro n i (k a v z a tiv n i) po
men, n. pr. buditi ( = povzroiti, da kdo bedi), poloiti (napraviti,
da kdo ali kaj lei), moriti (povzroiti, da kdo umre), toiti ( = po
vzroiti, da kaj tee) itd.
V. Glagoli p e te vrste so 1. korenski, 2. imenski in 3. glagolski.
1. Stl-a-ti ( < stl-a-ti), stel-je-m; glod-a-ti, glo-je-m ( < glod-
je-m); lag-a-ti, la-e-m ( < lag-je-m); pis-a-ti, pi-e-m ( < pis-je-m);
mazati, ma-e-m ( < maz-je-m); kov-a-ti, ku-je-m; suv-a-ti, su-je-m.
Korenski so vsi glagoli 2. in 3. razreda.
2. Bobn-a-ti, bobn-a-m ( < boben); brzd-a-ti, brzd-a-m ( <
brzda); ar-a-ti, ar-a-m ( < ar); igr-a-ti, igr-a-m ( < igra); kon-
a-ti, kon-a-m ( < konec); ropot-a-ti, ropot-a-m in ropo-e-m
( < ropot-je-m; iz ropot); drget-a-ti, drget-a-m in drge-e-m ( <
drget-je-m; iz drget).

16 241
 Imenski glagoli te vrste gredo v prvi in nekateri zaradi seda
njika hkrati tudi v 2 . razred.
3. a) Da-j-a-ti, da-je-m ( < da-ti); po-znav-a-ti, po-znav-a-m
( < zna-ti); u-bij-a-ti, u-bij-am ( < biti); skriv-a-ti, skriv-a-m ( <
skriti); obuv-a-ti, obuv-a-m ( < obuti); zbir-a-ti, zbir-a-m ( < brati);
po-ir-a-ti, poir-a-m ( < re-ti); dev-a-ti, dev-a-m ( < de-ti);
let-a-ti, let-a-m ( < leteti); splet-a-ti, splet-a-m ( < splesti).
Glagolski glagoli V. vrste se lahko izpeljujejo iz korenskih
glagolov. Pri tem se koren prvotnega glagola podaljuje ali krepi
pred vrstno pripono -a.
b) Sedev-a-ti, sedev-a-m ( < sedeti k sesti); obledev-a-ti, obledev-
a-m ( < bledeti k bled);
za-ganj-a-ti, za-ganj-a-m ( < goniti h gnati); po-navlj-a-ti,
po-navlj-a-m ( < ponoviti k nov);
v-dihav-a-ti, v-dihav-a-m ( < dihati k dahniti); po-kopav-a-ti,
po-kopav-a-m ( < pokapati h kopati).
Glagolski glagoli pete vrste se lahko izvajajo tudi iz drugotnih
glagolov III., IV. ali V. vrste. Pri tem se koren drugotnega glagola
lahko tudi podalja.
VI. a) Dar-ova-ti, dar-uje-m ( < dar); dolg-ova-ti, dolg-uje-m
( < dolg); pot-ova-ti, pot-uje-m ( < p o t); prazn-ova-ti, prazn-uje-m
( < prazen);
b) re-eva-ti, re-uje-m ( < reiti); sre-eva-ti, sre-uje-m ( <
sreati).
Glagoli e ste vrste so vsi drugotni,.in sicer so imenski (a) in
glagolski (b). Glagolski se poveini izpeljujejo iz glagolov IV. in
V. vrste.
Manjalne in vealne pripone. 1. Primerjaj: iati ikati,
iv iv-kati, spati spankati, stopati stopkati stopicati,
zibati zibkati;
jeati jecljati, mahati mahljati, migati migljati, pihati
pihljati, rezati rezljati, skakati skakljati.
Glagolsko dejanje se lahko manja s priponami -ka, -ica-, -ija-.
Nastale so v otrokem govoru iz manjalnih imenskih pripon.

242
 2. Primerjaj: lomiti lomastiti, mikati mikastiti; sopsti
sopihati, udariti udrihati.
S priponama -asti- in -iha- se more glagolsko dejanje tudi
poveati.

Prislov (adverb)

Splono

Prepelji, brodnik, me iakojl Preden zdani se, mi dale je priti

nocoj. Naprej, naprej tiraj svoj oln! Naravnost mi povej! Pravijo,
da ni bas varno iti tod obsorej. Tukaj je gotovo eden moj. Rajnki
moj oa so tako radi hodili nad polhe kakor jaz zdaj, e e raji
ne. Tukajle sva kurila, precej tule pa je stal votel gaber. Toliko mora
lovek usta odpreti, kolikor si upa poreti. Ali jutri pride? Da (ne,
seveda, morebiti). Zakaj ne pride ve? Zato da ne.
Leee tiskane besede v zgornjih stavkih so prislovna doloila
asa, kraja, naina, mere, vzroka. Poleg tega imamo besede, ki
dajejo poudarek drugim stavnim lenom ali pa doloajo razmerje
do celotne misli v stavku. Te besede se ne pregibljejo. Imenujemo
jih p ris lo v e ali adverbe. V ivem govoru so zelo pogostne.
P ris lo v i ali adverbi so nepregibne besede, ki doloajo kraj,
as, nain, vzrok in mero, dajejo besedam v stavku poudarek ali
doloajo razmerje do celotne misli.

Prislovi po obliki

Samostalniki. 1. To no nam jo dosei je mogoe. Smrtna

etev vsak dan bolj dozori. Od dne do dne se mu je hujalo zdravje.
Vasih gre zgodaj zjutraj z doma in je po ves dan zdoma; po navadi
se vraa domov ele pozno zveer; ez dan je le malokdaj doma.
Med gornjimi leee tiskanimi prislovnimi doloili ima prave
samostalnike, nekatere s predlogi in zaimki, druge brez njih; ti
v razlinih sklonih opravljajo vlogo prislovnih doloil. To niso
prislovi kot samostojna besedna vrsta, marve samostalniki v vlogi
prislovnih doloil v stavni zvezi.

243
 2. Iz samostalnikov pa so nastali pravi prislovi kot samostojne
besede, pri katerih se je pomenska in oblikovna zveza s prvotnim
samostalnikom bolj ali manj zabrisala (vasih, zgodaj, zjutraj,
zdoma, domov, doma, zveer). Zaradi pogostne rabe in irokega
pomena se je ut za prvotni pomen in obliko izgubil in je nastala
oblikovna okamenina s samo prislovnim pomenom samostojna
besedna vrsta.
Tako je n. pr. razumeti zvezi z doma in zdoma. V zvezi: je el
z doma imata predlog in samostalnik vsak svoj pravi pomen in
rabo na vpraanje kam? e pa na vpraanje kje je? odgovorim
zdoma je, izgubi predlog svojo navadno rabo in pomen ter utim
zdoma kot en pojem, prevzet iz navadne rabe in postavljen v dru
gano zvezo. Tako je nastal prislovni izraz, ki ga piem skupaj, ker
predlog z nima ve samostojnega pomena, eprav se oblikovne
sestave e dobro zavedam.
V takih pomenskih prenosih je treba iskati vzrok, zakaj pisava
pri mnogo prislovnih izrazih omahuje med tem, kaj se pie skupaj,
kaj narazen; nekaterim je pred omi predvsem oblikovna sestava,
drugim pomenska enotnost. Oblikovna sestava je ponekod zelo
oitna, drugod vidna, a se je ne zavedamo ve, ponekod pa e tako
zabrisana, da jo komaj e odkrijemo. Zgodovinski razvoj jezikov
nam kae, da je takih okamnin zmeraj ve in da se zmeraj bolj
gubi stik s prvotno obliko in pomenom. e reem n. pr. pozimi,
se prav dobro zavedam sestave, in vendar je nekaj drugega pozimi
kakor po zim i; pozimi se smuamo, po zimi pa ne. Pri izrazih doma,
domov mi je pa e iva zveza s samostalnikom dom, toda nikakor
se ne zavedamo, da sta to nekdanja sklona tega samostalnika.
Pri zgodaj pa komaj e najdem prvotni pomen; ko sem izluil
osnovo god-, mi bo pomen hitro jasen. Da je nocoj nastalo iz
no-so-j ( = to no), mi more razloiti samo etimoloka preiskava.
Takih samostalnikih okamnin je med prislovi zelo veliko in
to je pravi dele samostalnika pri prislovu, zakaj rednega obrazila,
s katerim bi samostalnik spreminjali v prislov, ni. Ohranjene so
nam oblike v vseh sklonih, s predlogi in brez njih. Najve je seveda
mestnikov in orodnikov. Brez predloga imamo n. pr. oblike: asi,

244
jeseni, davi, lani, jutri, sredi, ven, sinoi, gori, doli; kriem, paroma,
potoma, curkoma, deloma, mestoma, vekoma-j, nenadoma, veinoma,
korakoma, mahoma, strahoma itd. Veliko je toilnikov, ker odgo
varjajo na vpraanja kam? kdaj? koliko?: gor, dol, silo, danes,
dandanes, letos, ta as itd. Tudi imenovalnikih oblik imamo, ker
se je ut za rabo toilnika izgubil: sila, veina, groza itd.
Predlonih zvez in oblik imamo vseh vrst: vasi, vasih, poleti,
pozimi, pomladi, ponoi, podnevi, poasi, pokonci, poceni, pogodu,
povrh, poveini, po navadi, po strani, po vrsti, po sili, po robu, zaasa,
zapored, zapovrstjo, zavoljo, zategadelj, zastran, sasoma, s asom,
spotoma ali s potom, zlasti, zvika, zadaj, nazaj, notri, noter, znotraj,
zunaj, zmeraj, zmerom, zraven, zgoraj, spodaj, zdolaj, zjutraj, zveer,
skup, skupaj, okoli, opoldne, opolnoi, ob no, napoti, naglas, narobe,
navdol, navzdol, navzgor, navzkri, navzlic, navdan, na mah, naposled,
naprodaj, naposodo, na sreo, na alost, kviku, kmalu, hkrati, vkup,
v kraj, vnic, vznak, vprio, vred, vmes, vbogajme, dosti, zadosti,
dovolj ( = do volje), dosihmal, dosegamal itd.
Samostalniki nimajo svojega prislovnega obrazila; imajo pa
velik dele v oblikah in zvezah, ki so danes samo nepregibni prislovi.
Pridevniki. 1. Ptiki pod nebom veselo pojo. Kako glas-
no, ljubo umlja, kako vrsto, krepko skaklja. Rdee je obrobila
zarja planine. Zunaj sneg in mraz, v izbi pa le po gorko. Nekako
prijetno se uje, posebno zveer, glas trlic iz daljave. Govoril je
slovenski. Smrekarica je gledala za nedeljski obleeno herjo. Ali
zna nemki?
Debelo po gorjansko jo zarobi! isto po gosposko se nosi. Tako
lepo po domae zna povedati. Po bliskovo mu sablja gre. Po oetov
sko skrbi zanj. Ta lovek se je po pasje lizal. Ne priaj po krivem!
Ta trpi po nedolnem. Po nemarnem jo je skupil. Po malem je vse
zapravil.
Leee tiskani prislovi v prvem odstavku so narejeni iz pridev
nikov z obrazilom -o, -e. Ta tvorba je pri pridevnikih tako iva,
da nam to niso samostojne besede, marve oblike pridevnika.
Zato imamo najpogosteje le te pred omi, kadar govorimo o tvorbi
prislovov. Pridevniki na -ski, -ki so vasih redno tudi v prislovu

245
imeli to obrazilo; danes so se zenaili z drugimi prislovnimi obli
kami, eprav oblika na -i ni prepovedana za knjino rabo.
V drugem odstavku imamo prislovne izraze s predlogom po in
pridevnikom. Podobno kakor imamo nainovne prislove pri samo
stalniku s predlogom po (pokonci, povrhu itd J , so se udomaili tudi
nekateri izrazi s pridevniki: po tihem, po dolgem, po krivem, po
nedolnem, po neumnem, po nemarnem, po malem itd. Drugod se
je predlog po vezal s prislovom: po gosposko, po kmeko, po mestno,
po domae itd. Tako zvezo uporabljamo le tedaj, kadar nam je
vzor, po katerem se kdo ravna, izraen s pridevnikom: po gospodi,
po kmetu, po mestu, po domu.
Pridevniki torej delajo v osnovniku prislovno obliko z obrazilom
-o, -e; pridevniki na -ski, -ki smejo imeti tudi prislov na -ski, -ki.
Kadar nam pridevnik izraa vzor, po katerem se kaj ravna, moremo
uporabljati po + prislov.
Pomni. Pridevniki s preminim poudarkom in poudarkom na obrazilu imajo
v prislovu poudarek samo na obrazilu: lepo, toplo, suho, pusto, gorko, trdo, ostro,
grdo, temno, tesno, tenko, hudo, drago, gosto, svetlo, sladko, hladno, lahko, kasno itd.

2. Najve sveta otrokom slii Slave. Ko svojo mo vihar najbolj

razklada, okrog vrat straa na pomo zavpije. Hitreje sta se za
sukala in dalje in dalje od poda spustila. Zdaj mi, zdaj pti, kakor
najbolje kae, tako seve izhaja se najlae. iveje vzplamte spremlje
valcu oi, grozneje z zobmi pred menoj zarei. Bolj pridno bo spal,
prej bo pomlad, prej mine mraz, prej bo oe z gora doma.
Leee tiskani prislovi kaejo primerniko in preseniko stop
njo. Pridevniki imajo prislovno obliko tudi v primerniku in pre
seniku z obrazilom -e. Primerniki in preseniki na -eji delajo
prislov z obrazilom -eje (iveje, grozneje, hitreje, najtopleje itd. ) .
Pri primernikih in presenikih oblikah imamo nekaj poseb
nosti, ki si jih moramo posebej zapomniti:

blizu blie najblie {dalje najdalje

brzo bre najbre dolgo { dlje najdlje
esto ee najee { dalj najdalj
dale dalje najdalje dobro bolje najbolje

246
drago drae najdrae mlado mlaje najmlaje
najglaje nizko nie najnie
gladk {gladkeje najgladkeje ozko oe najoe
{globlje najgloblje pred prej najprej
globokeje najglobokeje raji najraji
rad -a -o
globoe najgloboe raje najraje
grdo grje najgrje slaje najslaje
sladko
hudo huje najhuje sladkeje najsladkeje
jako jae najjae irje najirje
iroko
{ kasneje najkasneje ire najire
kasno
kanje najkanje tenko tanje najtanje
najkraje teko tee najtee
kratko { kraje
najkrae tiho tie naj tie
krae
najlae trdo trje najtrje
lahko {lae najlaglje {kako? vee najvee
laglje veliko
najmanje koliko? ve najve
malo kako? manje

mehko { koliko? manj

{ mee
najmanj
najmee
najmehkeje
visoko
zelo
vie
bolj
najvie
najbolj

mehkeje
Pomni. Dalje se uporablja tudi za osnovno stopnjo v pomenu naprej, n. pr.
in tako dalje, prihodnji dalje. Pomen osnovnika ima tudi v asovnem pomenu: dalje
(dlje, dalj) asa je bil zdoma = dolgo asa.
Primernik br in presenik najbr je treba loiti od bre, najbre. Br ima danes
pomen osnovnika, n. pr. br povej = takoj povej, mislimo torej na as, medtem ko z
brzo in bre mislimo na nain, kako kdo kaj stori. Nekaj primemikega pomena je
e utiti v prislovnih izrazih brkone, br ko mogoe. Najbr je danes prislovni izraz
verjetnosti brez obutka za presenost. Podobno je s prislovoma pred in prej ter s
sestavljenko prejkone ali z izrazom prej ko mogoe.
Veliko in malo imata v primerniku in preseniku dvoje prislovne oblike z razlinim
pomenom, ki ju je treba dobro loiti. Pazi tudi na razloek med bolje in bolj: Pii
vee, to je premajhno! Napii ve, to je premalo! Ker je pisal manje, je videti manj.

3. e hoe kaj opraviti, mora priti bolj zgodaj. Najbolj prav

bi bilo, ko bi bil doma ostal. To je e bolj narobe kakor prejnje.
lo jima je zmeraj bolj navzkri. Sedel si bolj spredaj ko jaz. Priti
m orata e bolj skupaj. Bolj narazen ne gre.
Nekateri krajevni, asovni in nainovni prislovi pomensko do
puajo ve stopenj. Te stopnje opisujemo z bolj ali najbolj kakor
pri pridevnikih, ki jih ne stopnjujemo z obrazilom. Tako lahko
opisujemo stopnje prislovov. Stopnjo lahko izraamo tudi s poudar-

247
nimi prislovi: prav, isto, vse, popolnoma, docela, povse, povsem itd.
Nekak presenik pomenijo tudi sestavljenke, kakor navsezgodaj,
navsezadnje, vsepovsod ipd.
Pomni. V zvezi s primernikom se pogosto uporabljata zaimenska prislova mere
im in tem v pomenu kolikor toliko. V tem pomenu se pieta loeno od primernika.
Vasih pa se uporablja im tudi sam in se vee s primernikom v pomenu kar +
presenik ali kar se da + osnovnik; v takih primerih se pie im skupaj s primernikom,
n. pr. imprej, imbolj, imve, imdalje, imbolje itd. = kar najprej, kar najbolj, kar
najve itd. ali: kar se da hitro itd.

4. Rada hodi v olo, e raji pa domov. Rad stoji, raje sedi, naj
raje lei. Pogosto prihaja k nam. Kaj berilo bo vam pomagalo, ako
bo se vse drugae govorilo? Ali je to pravi Res koda bi bilo! Ali
res misli pro? Zlepa (zlepo) ne opravi ni, zgrda (zgrdo) pa e
manj. Kar scela je menda vendar ni porl?
Pri oblikovanju prislovov iz pridevnikov imamo ve posebnosti.
Rad -a -o, raji (-a -e), najraji (-a -e) je po obliki pridevnik, po po
menu in rabi pa prislov. V osnovniku se redno ujema z osebkom v
spolu in tevilu, v primerniku in preseniku pa se navadno rabi za
vse spole oblika na -i, kar je tudi nekaka okamenina iz asov, ko
so vsi pridevniki primerniki imeli samo to obliko. Poleg teh oblik je
v rabi tudi raje in najraje.
Bore ( < boe, zvalnik od bog = ubog) ima danes nepregibno
prislovno obliko in se tako tudi uporablja: bore malo, bore zanikrn
kot poudarek slabosti, pomanjkljivosti; rabi pa se tudi pridevno:
bore mo, bore mladost, bore ljudje v pomenu boren borna -o; e
vekrat pa ima zaniljiv pomen: bore smrkavec, bore surovec, bore
strahopetec, bore gobezda ipd.
Drugaen -na -o in pogosten -stna -o sta iz prislova: drugae,
pogosto. Tudi res se je razvil iz resen, a je v drugem pomenu
znova razvil prislov resno, n. pr.: resno se dri, resno govorim ipd.
Res ima danes pomen resnino, v resnici, n. p r.: res je teko, res je
povedal, vse je res. Ta prislov se uporablja tudi v zloeni obliki zares.
V obeh oblikah nam rabi tudi za pritrdilnico.
Pridevnik pravi -a -o ima prislovno obliko prav. Rabi nam tudi
kot pritrdilni in poudarni prislov.

248
 Mnogo pridevnikov je razvilo poleg redne prislovno oblike z
obrazilom e druge oblike po zgledu samostalnikih. Tako so se
nam ohranile zlasti oblike nekdanje imenske sklanje pri pridevniku:
zlepa, zgrda, zlahka, sprva, steka, shuda, zmlada, znova, scela,
skratka, dodobra, docela, doista, domala, zdavna-j, od davnaj, k ljub
( < k ljubu). Ker pridevnike oblike niso ve iz ive sklanjatve, jih
ne obutimo kot sklonske oblike in jih piemo skupaj s predlogom.
V nekaterih primerih je v rabi tudi oblika z ivo sodobno sklonsko
obliko; v takem primeru jih piemo vasih e narazen: iz mladega,
iz celega, do malega, toda zgrdo, zlepo, shudo. Takih razlik je e ve,
n. pr.: potiho, potihoma, toda po tihem; nagloma, nanagloma, toda
na naglem; podolgoma, toda po dolgem.
Zaimenski. 1. a) Kod si hodil, kje si bil? Oko ti plamenee,
kam si se zagledalo? Kdaj sreno moje bo domovje? Kaj, deek,
gleda me debelo? Zakaj nazaj? Koliko zaslui? Kako ivi? Doklej
naj e potrpim? Odklej e dela? emu se ubija?
b) Tu rod je moj, tu moj je kraj, tu ivel rad bi vekomaj. Tam
na levi so grobovi, tam spi ti. Tja bomo nali pot, kjer nje sinovi
si prosti volijo vero in postave. Tod ekla bodo bridka jekla. Tedaj
konana pot bo moja. Jaz tudi loim se sedaj. Dotlej mi bodi zdrav!
Doslej si bil zmeraj prvi, glej, da bo tudi poslej. Slovenec sem, tako
je mati dejala. Kolikor jezikov zna, toliko ljudi velja. Zato pa reem
vam : najlepa je mladost. Zatorej teman mi duh je in mraan.
c) N a tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe nevzdramno spanje.
In koder vodi te samotna pot, sreava starko smrt povsod povsod.
Dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vraa, hrbet obraa. Kar bode
shranjenih voda v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo pla
ninah, kar bode v cvetnih je ravninah, taas pridrevi vse na dan!
Odkar sem se zavedel, pod svojo streho nisem spal. Kakor si postelje,
tako bo spal. Kolikor glav, toliko misli.
) Nekje v deveti deeli sta nekdaj ivela mo in ena. Nekam
hodi, pa ne vem kam. Nekam uden je zadnje dni. Njega od nikoder
ni. Ti streti me more, potreti nikdar! Nikar, nikar se me ne boj!
Nekako (nekam, nekaj) teko hodi danes. Kaj neki skriva?

249
 Leee tiskana prislovna doloila kraja, asa, vzroka, naina in
mere v zgornjih stavkih so izraena s posebnimi prislovnimi izrazi,
ki po obliki mono spominjajo na zaimke. Pod a) imamo vpraalne
prislove; ti imajo v svoji sestavi za vpraalni zaimek znailni k. Pod
b) imamo kazalne prislove; v sestavi sreujemo za kazalne zaimke
znailni t ali stari s (s, si, se = ta, ta, to). V stavkih pod c) imamo pri
slove, ki se konujejo na -r, kakor se konujejo oziralni zaimki;
tudi stavna zveza je enaka oziralni. V stavkih pod ) pa imamo
prislove, ki nam na nedoloen nain oznaujejo kraj, as, nain ali
mero kakor nedoloni zaimki stvari ali rei. Tako so se iz zaimenskih
osnov razvili vseh tirih vrst prislovi:
vpraalni kazalni oziralni nedoloni
krajevni kje? tu tam tukaj tule kjer -koli kje nekje nikjer
kam? sem tja -kaj -le kamor -koli kam nekam nikamor
kod? tod onod ondi -le koder -koli (ne)kod povsod nikoder
asovni kdaj? sedaj tedaj -le kadar -koli kdaj nekdaj neko
kar nikdar nikoli vsekdar
doklej ? do- od- po- tlej dokler
odklej ? do- od- po- slej kar odkar
vzroni kaj? zakaj? zato zatorej
(po)emu?
nainovni kako? kaj? tako -le sicer kakor -koli kaj kako nekako
takisto nikar nikakor neki
vsekako vsekakor
mere koliko? toliko -le kolikor kar nekoliko nekaj
kaj? kaj vse ni

Iz zaimkov razviti prislovi so ohranili vpraalni, kazalni, oziralni

in nedoloni znaaj, ki jih izraajo z istimi znailnimi lenki kakor
zaimki: -j, -r, -kaj, -le, -koli. Od tod so prehajali tudi v druge prilov-
ne tvorbe.
2. Pomenski obseg nekaterih zaimenskih prislovov se je silno
raziril, zato moramo paziti na pravilno in dobro rabo.
K aj. Zelo mnogovrstna je raba prislova kaj. Za loevanje pome
nov preglej njegovo uporabo v tehle stavkih: Kaj aka, paa, k aj
stoji? ( = zakaj?) Kaj znancev e zasula je lopata! ( = koliko) Kaj

250
jih je prilo! Kaj bi ne bila alostna? ( = kako, zakaj?) Nosil se je kaj
imenitno! ( = zelo) Za delo mu ni bilo k aj , k aj rad pa je poseda! po
drubah. (= veliko, dosti, zelo) Ni kaj tankovesten ni. ( = posebno)
Govoril je , da je bilo k aj . (mera!) Pa e kaj pridi! Kaj e! No, ve k aj ,
hvala lepa za tako ast! Kaj e Brut zaman klei! ( = ali) Kaj nisi to ti?
Ali je ta knjiga za k aj? ( = kaj vredna, kaj prida) Ko bi bil on za
k aj lovek, bi drugae delal. Pa e ti naredi, e si za k aj! Ali ima za
k aj vino? Ali ta mizar za k aj naredi? Za k aj se torej rabi celo pri
devno. V razlinih pomenih kaj menja poudarek, vasih je dolg,
vasih kratek, vasih pa enklitien; tudi za pravo mesto v stavku je
v razlinih pomenih zelo obutljiv.
N i je pomensko nikalnica h k aj : ni + k aj , tako se tudi sklanja
kot zaimek. Loitev med zaimkom in prislovom je vasih zelo oitna,
vasih pa zelo negotova in je mogoa obojna razlaga. Zato tudi ve
liko omahovanje v sklanji, ker se kot zaimek sklanja, kot prislov
pa ne. Zaimek je le tedaj, kadar ga obutimo kot izrazit predmet
kakega glagola, n. p r.: esa se boji? N i e s a r ! Ali se k aj boji?
N i. Kaj si pa videl? N i e s a r , prav n i esar nisem videl. Ali si
k a j videl? N i. Z ni ima odgovor v mislih predvsem zanikanje
sploh, to se pravi koliino, ne pa doloitve stvari, predmeta. V takih
primerih se ni vee z zanikanim glagolom kakor druge nikalnice.
Ni nima znancev. Ni rad ni delal. Za delo mu ni bilo ni. Ni ne bodi
alostna! Ni ve n e h odi k nam! V vseh teh primerih ni samo zanika
in k nikalnemu povedku doda e mero. Ustreza nekako prislovni
uporabi kaj.

Pomni 1. V tej obliki je ni razvil mnogo prislovnih izrazov: Ljudi ni koliko ( = zelo
veliko). Na ni priti, na ni spraviti, v ni iti = v izgubo iti, vse je pod ni, vse gre pod
ni, prodati pod ni ali v ni. V teh izrazih je ni tevilo in meja med pozitivnim in
negativnim; zato uti jezik v njem samostalnik in ga vasih tudi tako sklanja: ni,
nia, niu, pri niu, z niem. Vzporedno z za kaj se je razvil tudi za ni; prvotno je bil
res prava nikalnica in se je zato tudi vezal z zanikanim povedkom, kakor je e danes
v nekaterih zvezah v rabi: to ni za ni, ta lovek ni za ni, danes nisem za ni povsod
v pomenu: za nobeno rabo. Iz te zelo pogosto rabljene zveze pa je izraz dobil iri
pomen nainovnega prislova in izgubil pomen nikalnice; v tej zvezi se vee z ncza-
nikanim povedkom in ga zaradi prenesenega pomena piemo skupaj: zani. Uporablja
se pridevno in prislovno: Tvoj no je zani. No ni zani, ti si zani, ko rezati ne

251
zna. e n isem videl tako zani loveka. Zani vino toi je nekaj isto drugega
kakor: vino toi za ni ali vina ne toi za ni ( = ga toi zelo drago). V prislovni
rabi je pomen e ohlapneji: Ta lovek zani ( = slabo) naredi. Ta lovek ne naredi
zani ( = naredi zelo dobro). Ta lovek naredi za ni ( = za majhen denar, zastonj).
Ta lovek ne naredi za ni ( = zelo drago, ne zastonj ali pa: ne naredi za nobeno ceno,
z nobenim pogojem). V tem zadnjem pomenu navadno stoji za ni pred glagolom:
ta lovek za ni (na svetu) ne naredi tega.
Kar. Podobno obseen je pomen prislova kar: K a r Bog mi je ivljenje dal, o d k a r
sem se zavedel, pod svojo streho nisem spal. K a r ( = nenadoma) poi strel iz grmovja.
K a r mu je zaumelo v glavi. K a r ( = prav, isto) vsak dan te pa tudi ni treba. K a r
k oj bo el! K a r ( = le) poberi se! K a r prinesi! K a r ( = kolikor) bode shranjenih
voda v oblakih tvojega neba, taas pridrevi vse na dan! Ali si zadovoljen? e kar
( = nekako).
D o k le r se vee zmeraj z nedovrniki in vee hkratni dejanji; dokler ne pa se vee
navadno z dovrniki, ki naznanjajo nastop dejanja po izvrenem dejanju v glavnem
stavku.
V se se uporablja kot prislov mere pri pridevniku in prislovu: Vse prezgodaj
mi ropoe. Vse veji, vse bolji, vse manji ipd. v pomenu zmeraj veji itd. Vse
do danes nisem vedel tega. Vse bolj je pohajala dobra volja. V zadnjem asu se je ta
raba mono razirila.
N e k i se rabi kot prislov domneve in ugibanja: Oblaki so rdei, kaj neki pomenijo?
Kdo neki prihaja? Bil je neki hudo vesel.
Pomni 2. V zaimenskih prislovih je ohranjenih nekaj jezikovnih starin, ki sicer
ne ive ve. Tako sreujemo v nekaterih sestavljenkah stari kazalni zaimek s si se =
ta ta to, n. pr.: zdaj = sedaj < s-da-j, letos, danes, sinoi, nocoj ( < no-so-j), osorej,
dosihmal, dosegamal, posihmal, dosihdob, poslej ipd.
Zaimenski prislovi se zaradi svoje kratkosti in obsenega pomena radi druijo
z drugimi prislovi in se z njimi strnejo v enotno sestavljenko: tu doli, tam gori, tja dol,
tja noter, tja ven; tule sem, tukajle notri, tamkajle gori, povsem ali po vse, predvsem,
kajpak, kakopak, kajne, kajneda, kajpada, potemtakem, posebej, posebno, tolikanj,
kolikaj, kolikanj, tolikodane, vsekako, vsekdar, vsaksebi = narazen itd.
Zaimke tudi sicer pogosto sreujemo v samostalnikih prislovih kot sestavne dele,
zlasti kazalne: tokraj, tostran, to pot, tokrat, onstran, onkraj, ondan, onkrat itd.

tevniki. 1. Devetkrat veja mnoica jih obsuje. Dvakrat

se v mlinu pove, trikrat pa bedaku. Enkrat ni nobenkrat. e vekrat
sem hudo trpel. Pozdravljen tisokrat! Mnogokrat je bil dom v ne
varnosti.
Zgornji leee tiskani izrazi so sestavljeni iz glavnega tevnika
ali izraza koliine in -krat. Ta krat je prvotno samostalnik s pome
nom rta, red, rok; danes le e redkokdaj utimo v njem samostalnik,

252
ko ga v nekaterih zvezah e sklanjamo: nekaj kratov ali krati,
druge krati, v kratih plaati ( = v obrokih). Ti izrazi so nespremenljivi,
torej prislovi, in nam povedo, kolikokrat se ponavlja glagolsko
dejanje ali kolikokrat je mera kake stvari razlina od druge. V tem
pomenu je sestava s -krat iva in jo poznajo vsi glavni tevniki, pa
tudi izrazi koliine: precejkrat, dostikrat, nekaterikrat, malokrat,
k ajkrat, netetokrat, estokrat, nikrat, redkokrat itd. Tako sestav
ljeni izrazi so po rabi in pomenu prislovi mere, imenujemo jih pa tudi
ponavljalne (frekventativne) tevnike.
Pomni. Enkrat se sme rabiti le v pravem tevnikem pomenu, ne pa v asovnem:
neko, nekdaj, kdaj. Namesto pogostne tuje zveze za enkrat rabimo za sedaj.

2. Saj je dvakrat palo v m orje: prvi je reklo trbunk, drugi pa seje

slialo tr-bunk. Povem ti, da si to storil prvi (prvikrat) in zadnji
(zadnjikrat). Devetkrat je omagala mravlja, deseti (desetikrat) je le
preplezala kamen. Stoti (stotikrat) sem zvrnil, sedaj malo poijem.
Zgornji leee tiskani izrazi so narejeni iz vrstilnih tevnikov z
obrazilom -i ali pa so sestavljeni s -krat. Tako oblikovanje vrstilnih
tevnikov je ivo in nam pove, k a t e r ik r a t se po vrsti dejanje po
navlja ali godi. Kadar take tevnike prislove piemo s tevilkami
(n. pr. pri natevanju po tokah), stavimo piko za tevilom kakor
pri vrstilnih tevnikih. Tako so narejene tudi oblike iz nekaterih
pridevnikov, ki kaejo na zapovrstnost: zadnji zadnjikrat, sled
nji slednjikrat, poslednji poslednjikrat, toda samo vnovi,
naglic, posami; pa navadno: vsakikrat. Ker je zapovrstnost tudi
asovna, so nekateri teh izrazov dobili pomen asovnega prislova:
drugi, prihodnji, poslednji, zadnji itd.
Pomni. Za izraanje ponavljanja nam rabijo e drugi izrazi. Namesto krat se
pogosto govori in pie p ot, v tem primeru kot pravi samostalnik: Zakaj pa vriskali so
d ru go p o t? Trikrat je odrinil krono, vsa k o p o t rahleje. Namesto z obrazilom ali
s samostalnikom pot pa si vasih pomagamo tudi s predlogom v in z vrstilnim tevnikom
za srednji spol ednine: v prvo, v drugo, v tretje itd. e v tr e tje so zavriskali. e nama
je v p r v o spodletelo,j o bova pa v dru go dobila. Od tod je predlog v preel tudi v prislov-
ne oblike na -i, kjer ga piemo skupaj s prislovom, ker nima ve pravega samosvojega
pomena: vprvi, vdrugi, vnovi itd. Po narejih se namesto krat in pot uporabljajo
e drugi izrazi.

253
 Glagolski. 1. M ee bi ga nael. Vede ( vedoma) je delal ko
do. Tako seve izhaja se najlae. Gredo (grede) sem pozabil ime.
Maek seje prihuljeno, priblial papigi, ta pa gaje zavzeto pogledala.
Hrepenee se je ozrl proti oknu. Skrivi je vzel klju iz omare. Go
voril je vneto.
Leee tiskana prislovna doloila so deleniki. Deleniki na -e,
-(v)i in - se rabijo prislovno brez posebnega obrazila, drugi n a -,
-n in -t pa delajo prislovne oblike kakor pridevniki (na - o -e).
Opisni delenik na -l nam rabi kot prislov le v redkih primerih, kadar
nadomea trpni delenik na -n ali -1, n. p r.: Dral se je zmrzlo.
2. Po zgledu samostalnikih prislovov so narejeni tudi nekateri
prislovi iz glagolskih osnov: vedoma, nemudoma, nenehoma, skri
voma, nenadoma, zdrema, ponevedoma ipd. Iz delenikov sta se
razvila ve < voe in skrivaj < skrivaje. Nevede je prislov v pri
meru: zael je nevede s prave poti, je pa e pravi delenik v stavku:
zael je , ne vede za pravo pot. Tudi v mnogo drugih delenikih na -e,
zlasti pa na -(v)i (skrivi, pozabivi, oprimi, nameri) in starih na
-v (oprtiv, prihuliv, skloniv) danes ne utimo ve delenikov, marve
le prislove. Iz glagolskih oblik in zvez so se razvili e drugi splono
rabljeni prislovi: morebiti, morda, menda < menim da, e < h(o)e,
baje ali bojda < bajo da, pre < prave = pravijo, tako reko, seve,
seveda (ta dva sta se e do nedavna pisala narazen: se ve ali se ve da,
vasih celo z vejico pred ifa, danes se pa te sestave komaj e zave
damo). Glede se pogosto rabi kot nepravi predlog z rodilnikom.
lenki. Med oblikovne prvine prislovnega znaaja mo
ramo teti razline besedice ali tudi le osamljene glasove, ki se
uporabljajo samostojno ali pa kot navezek drugim besedam in ki
nimajo samostojnega pomena, a vasih premaknejo pomen, vasih
pa besede okrepijo. Pravimo jim le n k i ali partikule.
1. Kot okrepitev besedam nam rabijo:
a) le pri zaimkih in prislovih: tale, le-ta, onale, le-ona, takle,
taknale, tistile, le-tisti; tule, le-tu, tamle, le-tam, ondile, le-ondi,
tukajle, tamkajle, semle, le-sem, semkajle, tjale, tjakajle, sedajle,
prejle, takole itd.

254
 b) li nastopa kot samostojna vpraalnica: Je li res? Ve li? ali pa
kot navezek: ka-li, ali, jeli ipd.: Jeli da je res?
c) si kot samostojni lenek v nekaterih stalnih reklih: lej si ga no,
gorje si ga loveku, pojdi si kam, bog si ga vedi, kdor si bodi, kar si
bodi, kjer si bodi, kamor si bodi, koder si bodi, kakor si bodi ali
pa kot navezek: bodisi, marsikaj, marsikdo;
) gaje v nekaterih stalnih reklih popolnoma izgubil svoj pom en:
gorje ji ga loveku, bog si ga vedi, bog ga vedi ipd.; v nekaterih
zvezah je ga sicer slovniko e toilniki predmet, a je tako popolno
ma nedoloen, da prehaja v vrsto lenkov: lomiti ga, poganjati ga,
dati ga ipd. Podobno je tudi z jo v nekaterih zvezah, eprav je tam
nadomeeni samostalnik bolj v zavesti: ubrati jo, ucvreti jo, uganiti
jo, polomiti jo ipd.
2. e vekrat sreamo pri zaimkih in prislovih navezke:
a) -r ali -er daje oziralni znaaj zaimkom in prislovom: kdor, kar,
igar, kjer, koder, kamor, dokler, kakor, kadar; v sestavi se oziralni
pomen zgubi: nikjer, nikamor, nikoder, nikdar, nikar, nikakor,
vsekakor, vsekdar, vendar ipd. Kamor < kamo-e, kakor <
kako-e.
b) -j dobivajo zaimki in prislovi, ne da bi zmeraj dajal kak po
menski znaaj oblikam: kaj, doslej, poslej, kdaj, tedaj, sedaj, zgodaj,
veraj, zjutraj, nocoj, vekomaj, zmeraj, skoraj, zdavnaj, komaj,
precej itd .;
c) -da je iz veznika postal v mnogo primerih sestavni del pri
slova, kakor je e zelo oiten v zvezah: morda, seveda, brzda, resda,
skorajda, malodane, tolikodane, kajneda itd .;
) -ka-j se je kot lenek navezal zlasti krajevnim prislovom:
tukaj, tamkaj, semkaj, tjakaj, venkaj; v narejih ivi takih zvez e
mnogo ve;
d) - ti: kajti, anti, niti, kot < ko-ti, bati, kakti itd.
e) koli poudarja poljubnost oziralnega zaimka ali prislova: kdor
koli, kar koli, kateri koli, kjer koli, kamor koli, koder koli itd. ali
tudi skupaj: kdorkoli, karkoli, kjerkoli itd.

255
 le n k e imenujemo nepregibne besede, kadar ne ive ve v samo
stojnem besednem pomenu, marve so le sestavni del stalnih rekel
ali besed, ki jim vasih dajejo poudarek ali pomensko tanino.
Povzetek. Pregled prislovnih oblik nam je pokazal, da
je ta besedna vrsta usedlina iz drugih besednih vrst v okamnelih obli
kah in v doloenem pomenu. Tudi vsi p re d lo g i so bili prvotno pri
slovi in so ele kasneje dobili dananjo nalogo, da doloajo razmerje
do samostalnika. Mnogo predlogov ima e danes obojni pomen,
zlasti nepravi predlogi. Tudi nekateri vezniki imajo e danes pri
slovno vlogo in pomen. Pri pridevniku in tevilu je tvorba prislova e
tako iva, da so nam le pridevnike in tevnike oblike, ne pa po
sebna besedna vrsta. Samostalniki, zaimenski in glagolski prislovi
so nam posebne besede. Vsi ti prislovi pa so po oblikovni nespre
menljivosti in po vlogi v jeziku enaki, zato sodijo v isto vrsto. Zaradi
oblikovne omrtvelosti in pomenske raztegljivosti prenesejo zlasti
enozlonice vseh vrst sestave in sprijeme: k ajpak, k ajpada, kajneda,
seveda, vseskozi, malodane, tolikodane, potemtakem, napak < na-
opak, tjavdan itd.
Po izvoru loimo samostalnike, pridevnike, zaimenske, tev
nike in glagolske prislove; iva je njih tvorba le e pri pridevniku
in tevniku.
Prislovi po pomenu

Krajevni. a) Ti bo pa doma ostala. Ne hodi pro! Dale

dale so planine. Pridi bliel Tam vidi gnezditi strupene gade in tam
brlog, kjer ima tigra mlade.
b) Tam doli po polju pa stopa nekdo. Tam dale nekje za gorami
je moralo goreti. Spotoma domov g aje obla slabost. Tu in tam sivo
poboje je prialo o cvetoih narcisah. Poti navzgor smo v temnem
tisoletju z upognjeno glavo zaman iskali.
Leee tiskani izrazi so prislovna doloila kraja, izraena s samo-
stalnikimi, pridevnikimi ali zaimenskimi prislovi. V zgledih pod
a) doloajo glagolsko dejanje glede na kraj. V zgledih pod b) je po
ve krajevnih prislovov skupaj; vsi skupaj pojasnjujejo glagolsko
dejanje, drugae pa se med seboj natanneje doloajo, n. p r.: gorelo

256
je za gorami, pa ni doloeno kje, pa nekje. Krajevne prislove lahko
rabimo tudi s predlogi, seveda ne spreminjajo oblike: od dale, do
tam, od blizu, do gor ne pride ve; pogosto so se strnili z njimi v cn
izraz: navzgor, navzdol,povrh itd. Pojasnjujejo lahko tudi pridevniki
prilastek: tu in tam sivo poboje. V nekaterih zvezah pojasnjujejo
samostalnik v vlogi nekakega prilastka: pot navzgor. tevnikih in
glagolskih prislovov s krajevnim pomenom ne poznamo.
Krajevni prislovi doloajo glede na kraj glagolsko dejanje, pri
slovna doloila, pridevnike ali samostalnike. Po izvoru so samostal
niko pridevniki ali zaimenski.
Pomni. Loi dobro: gori, doli, notri na vpraanje kje? od oblik gor, dol, noter
na vpraanje kam?! Loi tudi naproti od nasproti! el mu je naproti, da ga pozdravi.
Sovratvo mu ni dalo, da ne bi bil delal nasproti.

asovni. a) Lani je slepar starino e prodajal, letos kupi si

graino. Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Neko rni lasje
so danes isto beli. Zdaj ti, zdaj mi, tako seve izhaja se najlae.
Kakna sprememba od veraj do danes, kaj?
b) Davi navsezgodaj je vstal in koj nato odel. Povedal ti bom
kdaj drugi. Lani osorej smo bili na morju.
Leee tiskana prislovna doloila asa so izraena s samostal-
nikimi, pridevnikimi, zaimenskimi, tevnikimi in glagolskimi pri
slovi. Pojasnjujejo predvsem glagolsko dejanje (pod a). Ve asovnih
prislovov se lahko med seboj dopolnjuje: davi navsezgodaj, koj nato,
lani osorej, dolgo v no ipd.
asovni prislovi torej pojasnjujejo glede na as glagolsko de
janje in prislovna doloila. Po izvoru so lahko samostalniki, pri
devniki, zaimenski, tevniki in glagolski.

Pomni. Iz samostalnika poldan m. ali poldne sr. so se na vpraanje kdaj? razvili

asovni prislovi: dopoldne, opoldne, popoldne, predpoldne, ne da bi sklanjali katerega
sestavnih delov. Podobno pravimo opolnoi, toda do polnoi, pred polnojo, po polnoi.
Tudi podnevi in ponoi sta postala prava prislova, ki ju loimo od po dnevu in po noi.
Loi: ta as tajnik (okrajano t. .) = sedaj in pa taas = tedaj, takrat je bilo
hudo; za asa svetovne vojske = v asu ..., toda: priel je zaasa zgodaj, pravi
as, o pravem asu! S k u pa j piemo: kasi = takoj, poasi, vasi ali vasih ali asih

17 257
ali asi, sasoma; narazen pa: vsak as = zdaj zdaj bo tu, za as = za malo asa
je skoil iz sobe, svoj as = neko.
Namesto danes zjutraj pravimo lepo slovensko davi, namesto danes ponoi pa
nocoj. Sinoi = veraj ponoi; drevi = danes zveer.

Vzroni. Zakaj te iva radost mine? Zato ne nosi koe

naprodaj! Zavoljo (zaradi) njega sem jo skupil. Zategadelj (;zaradi
tega, zavoljo tega, zato) bodite mirni! Zatorej moli in delaj! emu
pa hodi v olo? Pa zato, da bi se esa nauil!
Leee tiskani izrazi izraajo vzrok ali namen glagolskega de
janja. Pravih vzronih prislovov je le malo in e ti so vsi zaimki ali
zloeni z zaimki: zakaj, zato, zatorej, emu, poemu. Zaradi in za
voljo se sicer v zvezi s tega vasih rabita v pomenu zato, brez tega
pa sta neprava predloga in se veeta z rodilnikom.
Vzroni prislovi torej pojasnjujejo glagolsko dejanje glede na
vzrok ali namen. Po izvoru so zaimenski ali samostalniki (nepravi
predlogi).
Pomni. Loi dobro zato in za to, n. pr.: Za to ima denar, za kaj pametnega pa
ne. Za to ti ne dam denarja. Zato ti ne dam denarja.

Nainovni. Vsak milo sebe, ostro brata sodi. Ta skrinja je

udo teka. Pozdravljam te srno srno. Curkoma je lilo. Pozabil
ga je ponevedoma. Po krivem trdo mi govori. Tako nekako po strani
m eje gledal. Hudo je bil laen. Kako govori? Tako, kakor gaje naui
la mati. Sovranik venomer me moti, ne da naravnost mi po poti. Poj
po silil
Najve je nainovnih prislovov. Pojasnjujejo glagolsko dejanje
glede na nain ali pa natanneje doloajo druga prislovna doloila
ali pridevnik. Po izvoru so samostalniki, pridevniki, zaimenski in
glagolski. Nekatere pridevnike prislove lahko tejemo k nainovnim
ali h koliinskim, to so vsi tisti, ki oznaujejo stopnjo, n. p r.: hudo,
mono, zelo, bolj, precej ipd.
Koliinski. 1. Desetkrat obrni besedo, preden jo izree.
Trikrat manj govori, trikrat ve posluaj, pa bo veljal za devetkrat
pametnejega. Enkrat ni nobenkrat.

258
 Ve ljudi ve vidi. Kolikor jezikov zna, toliko ljudi velja. Le
malo vam jedila hranim, bratje! Malo poglej okrog sebe, pa bo
videl dosti, e preve. Priel je na mo (od sile, silo) alosten; dolgo
je toil, mi smo ga nekoliko tolaili, nekaj milovali, pa je odel mnogo
(dokaj, veliko) vedreji. Veselja dokaj strup njegov je umoril. Bolnik
se pouti mnogo bolje.
Leee tiskane besede izraajo koliino stvari ali stopnjo deja
nja, lastnosti. Zato jih imenujemo koliinske prislove ali prislove
mere. V prvem odstavku imamo tevnike prislove, ki nam povedo,
kolikokrat se kaj ponavlja ali loi od esa drugega; po pomenu so
to ponavljalni tevniki; po obliki pa nepregibni, zato sodijo z dru
gimi koliinskimi izrazi vred med prislovne izraze.
K ar izraajo tevniki prislovi v prvem odstavku s tevniko
dolonostjo, to izraajo koliinski izrazi v drugem odstavku ne
dolono, priblino, splono. Pojasnjujejo lahko glagol, samostalnik,
pridevnik ali prislov. Za nekako razmejevanje med nainovnimi
in koliinskimi prislovi velja pravilo, da izrazito koliinski pri
slovi ne morejo pojasnjevati pridevnika, n. p r.: veliko ljudi, veliko
prenese, toda nikoli veliko bogat; tako e n. pr. mnogo in ve,
medtem ko malo moremo vezati tudi s pridevnikom: malo bogat;
nasprotno pa izrazito nainovnih ne moremo vezati s samostalniki,
n. pr. zelo bogat, zelo trpi, toda nikoli zelo ljudi.
2. V ve krajih so Nemci postrelili moke in pogali hie. Rabil
ga je le v malo primerih. Z nekaj momi je odel na ogled. V koli
ko urah si upa to napraviti? Pri toliko ovirah je hitro delo ne
mogoe. Pred dokaj leti je bil tule most. Govoril sem z dosti (dokaj,
mnogo, veliko, precej) ljudmi, pa so vsi iste misli. Ob teh s toliko
naimi ulji postavljenih podbojih (Trsta), s toliko nae krvi okrop
ljenih vratih je edini poklicani vratar slovenski narod. Z nekoliko
(nekaj, malo) dobre volje bi se e naredilo. Z malo kruha in sira
je hodil na delo za ves dan. Tisto malo kruha mu ne more za
dostovati. Od tistega malo kruha ne more iveti. S tistim malo
kruhom si ne more pomagati.
Leee tiskani prislovi doloajo koliino stvari ali oseb v sklo
nih s predlogi. Prislov ostane v tem primeru nespremenjen, samo

259
stalnik za njim pa se ravna zdaj po predlogu, zdaj stoji v rodilniku
kakor za samostalnikom; kadar je samostalnik v mnoini, tedaj se
ravna redno po predlogu; v ednini pa je mnogo izjem, zlasti pri
samostalnikih enskega spola. Vasih obuti jezik tak prislov kot
samostalnik sr. sp. V splonem pa velja za odvisne sklone, da se
veejo ti prislovi kakor nesklonljiva tevnika sto in tiso: v im.
in to. stoji samostalnik za njimi v rodilniku, drugod pa v ustreznem
sklonu.
Pomni. Napano je torej, e v takih primerih prislov sklanjamo kakor pridevnik,
kar se vasih bere, e vekrat pa slii: od veih strani nam piejo, v dostih knjigah sem
bral. V to vrsto napak sodijo e pogosteje rabljene oblike: Pri tolikih ovirah ne morem
delati. Taka oblika pomeni: pri t a k o ve l i ki h ovirah in ne pri t o l i k o , t a k o t e
v i l ni h ovirah. Prav tako je loiti med izrazi: z malo izjemami z malimi izjemami,
z veliko napakami z velikimi napakami.
V vrsto koliinskih izrazov tejemo danes tudi p o l in e tr t. Pri vezanju s samo
stalnikom vasih obutimo pol kot samostalnik, vasih kot pridevnik. Zmeraj in povsod
govore le : pred pol ure, v pol ure, pred pol dne (kar se je strnilo v prislove: predpoldne,
popoldne, dopoldne, opoldne; ti so postali samostalniki sr. sp. poleg samostalnikov
m. sp. predpoldan, popoldan, dopoldan, opoldan). Redno stoje v rodilniku samostalniki
. sp.: s pol klobase, s pol kile moke, pri pol sklede gancev; postregla mu je s pol pesti
krhljev. Pri samostalnikih m. in sr. sp. omahuje raba med rodilnikom in sklonom, ki
ga zahteva predlog, vendar v knjinem jeziku poslednja raba zmaguje: pred pol letom
(pred pol leta), pred pol stoletjem (stoletja), s pol hlebom kruha in pol koem jabolk
jim je postregel. Tudi pri etrt se je sklanja zlasti pri napovedi asa isto opustila:
v etrt ure, pred tri etrt ure, pred etrt stoletjem, pred etrt letom in leta.

Poudarni. Prav hrast potrebujem. Ravno priden je, saj

nadarjen ni. Prav (isto, kar) niesar se ne bojim. Prav (ravno,
natanno) sedem jih potrebujem.
Zdaj si pa le izberi! Ljudje so ie od dale gledali. Si vendar
(le, vendarle) priel! Saj ve, kako je. Vsaj nagajaj nikar ne, e e
pomagati noe! Ti samo govori, drugo bo e moja skrb! e hodi
tako, da ni za nikamor, posebno (zlasti, predvsem) to povej, da ga
tu skoraj (domala) nihe ne pozna.
Leee tiskani prislovi dajejo besedam v stavku veji ali manji
poudarek. Dopolnjujejo lahko vse besede, tudi take, ki ne morejo
biti same zase stavni len, n. pr. predlog:

260
 a) besedo dolono pokaejo: prav, ravno, posebno, predvsem,
zlasti, nadvse itd.;
b) besedo popolnjujejo v obsegu in stopnji: isto, prav, prav
zaprav, zelo, bolj, najbolj, vse, kar, celo, popolnoma, docela, povse,
po.vsem itd.;
c) omejujejo obseg: le, samo, vsaj, kvejemu; skoraj, domala,
bliz, e, malodane, kmalu itd .;
) kaejo na ustveno osebno razmerje do esa, bodi da kaejo
na preseneenje, veselje, pridrek, samoumevnost, dopuanje, na
sprotje itd .: le, vendar, vendarle, pa, e, e, pa, saj, e e, tudi ipd.
Mnogo teh izrazov sreujemo tudi v vlogi drugih prislovov,
zlasti med miselnimi jih je veliko, pa tudi v vlogi veznikov. Vasih
je pomen takim drobnim besedam le teko opredeliti, a vendar je
jezik za njih pravilno uporabo zelo obutljiv. Z navadno stavno
analizo teh prislovov ne moremo zajeti v nobeno zgoraj natetih
vrst. Za dobro razumevanje jezika, njegovih miselnih in ustvenih
odtenkov pa je poznanje teh izrazov pomembno; v ivem ljudskem
jeziku jih je navadno zelo veliko in mu dajejo pravo voljnost in
gibnost. Zato pazi na ta besedni drobi in njegovo uporabo pri
dobrih pisateljih! Nareja dobivajo mnogo krajevne barve prav
od uporabe teh besed.
Miselni. Da, tako je bilo. N e, tega nisem rekel. Mar
ve, da tee tik grobov? N a, tu ima!
Leee tiskani izrazi v gornjih stavkih izraajo miselno raz
merje do celotnega stavka. To razmerje je lahko pritrjevalno,
nikalno, vpraalno ali pa pozivalno; po tem tudi lahko loimo:
1. pritrdilnice, 2. nikalnice, 3. vpraalnice in 4. zvalnice.
1. P r itr d iln ic e pritrjujejo izreene misli. Vendar pa lahko pri
trdim misli z vejo ali manjo vnemo, s pridrkom, z dvomom,
z ugovorom, z dopustitvijo in omejitvijo:
a) da je glavna pritrdilnica; razvila se je iz istega da kakor
veznik; rabi se le samostojno, medmetno; posebne miselne in
ustvene odtenke izraajo zloenke: seveda, kajpada, resda, go-
tovoda, ki pa tudi brez da pritrjujejo: seve, kajpa, res, gotovo,
prav ipd.;

261
 b) z nekakim dopuanjem in pridrkom pritrjujejo: saj, e, e,
e e, e e, tudi ipd.;
c) z ugovorom pritrjuje pa; po sklepanju pa: torej, zatorej,
tedaj, tako ipd.;
) dvom pa izraajo ob izreeni misli: menda, morda, morebiti,
bliz, baje ( = menda), brkone, najbr, brda, bras, nemara in e
ve podobnih izrazov.
2. N ik a ln ic a je pravzaprav ena sama: ne. Vsi drugi nikalni
izrazi so sestavljeni z njo. Uporablja se samostojno medmetno
ali pa zanikuje posamezne besede v stavku: Ne, to ni res. Ne oe
ne mati nista doma! Kot samostojna nikalnica se uporablja tudi
nak. V zvezi z je se je spojila nikalnica v stavno nikalnico ni.
Staro stavno nikalnico ni sreujemo v nekaterih samostojnih ali
stavnih prilovnih sestavah:
a) krajevnih: nikjer, nikoder, nikamor;
b) asovnih: nikdar, nikoli;
c) nainovnih: nikakor, nikar, nikarta, nikarte;
) v nedolonih zaimkih: nihe, nikdo, ni.
Kadarkoli je v stavku katera teh nikalnic, je zanikan tudi po
vedek, le ni je vasih v prislovnih zvezah izgubil nikalni znaaj.
Z nikalnico ne se spajajo v enoten pojem z negativnim po
menom zlasti pridevniki: sreen nesreen, prijeten neprijeten,
ljub neljub itd. Vendar v takih sestavah ne ni ve stavna, marve
le besedna nikalnica, zato ni treba, da bi bil povedek zanikan:
ta lovek j e nesreen, kar je pomensko blizu: ta lovek n i sreen.
Nikalnica ne se spaja s sedanjikimi oblikami glagolov sem,
imam in hoem: nisem, nimam in noem ali neem.
Brkone je prislov domnevanja, ugibanja in verjetnosti brez
nikalnega pomena.
R a b a . Kadar je v stavku zanikan povedek, mora stati odnosni
toilniki predmet v rodilniku. Pri tem je treba paziti, kdaj se ni
kalnica res nanaa na povedek in ne na kako drugo besedo v stavku.
Zlasti pogosto se grei v tehle primerih:

262
 a) ne da: v tej zvezi se nikalnica nanaa na da, ne pa na pove
dek: Odel je, ne da bi bil spregovoril besedico (ne: ...besedice).
Nekoliko preneha, ne da bi konal stavek (ne: ... stavka).
b) ne le: v takih zvezah se nikalnica nanaa na prislov le ali
samo, ne pa na povedek, eprav ga vasih veemo z njim: Kmetje
mu niso dajali le malico (ne: ...malice), ampak so ga vabili tudi na
juino. (Smiselno: so mu dajali ne le malico. . .)
c) Paziti je treba, kako dale see nikalna mo; to velja zlasti
v primerjavah ne... kakor: V Rimu ni bilo druge plastike kakor
grka (ne: grke). Ni videla ive due kakor vasih psoglavce (ne:
psoglavcev). Moje srce si ne eli drugega kakor priliko (ne: prilike),
d a ... Taas Amerike e niso poznali, kaj ele Avstralijo (ne: Avstralije).
) Nikalna mo nekaterih zanikalnih glagolov ali glagolskih
izrazov zajame tudi odnosni nedolonik in s tem njegov predmet,
e je zveza tako tesna, da ne utimo v nedoloniku okrajanega
nedolonikega stavka; to velja predvsem za tiste glagole, ki se
pogosto veejo z nedolonikom kot s toilnikim predmetom (dodat
kom) v enoten izraz: ne morem, ne maram, ne smem, noem, ne
znam, ne neham ipd. govoriti tega jezika, resnice; ni mogoe, ni
treba ipd. povedati vsega, resnice.
d) Oeta ni. Tistih hi ni ve. Dveh dreves ni bilo. Kadar za
nikamo obstoj (eksistenco) osebka, stoji povedek v 3. os. edn. (ni),
osebek pa v rodilniku odnosnega tevila. To velja za vse primere,
kjer res zanikamo obstoj osebka. Zato moramo kljub pomenski
bliini oblikovno loiti stavke, kakor: Oeta ni doma in Oe ni
doma. V prvem primeru zanikamo obstoj osebka z omejitvijo na
dom (Oeta ni namre: doma); v drugem primeru pa ne zani
kamo osebka, ampak le doloilo, da bi bil doma. e reem Hia
ni nova, ne zanikam osebka, marve le novost. Kadar je samo
stalnik povedno doloilo povedne besede ni, tedaj ta stoji seveda
v imenovalniku: Sin ni vojak. Vasih omahuje raba med povednim
doloilom in osebkom: Saj e ni k o n e c vseh dni. Zaradi tega te e
ne bo kra j. Ni as za neumnosti. N i sila beraiti. N i g o vo r o tem.
Razprto tiskani izrazi v gornjih reenicah morajo kot povedna
doloila k nikalnici stati v imenovalniku. Vasih jih lahko rabimo

263
namenoma kot zanikane osebke, v takem primeru pa stoje v ro
dilniku: Ni e konca. Celo uro e hodimo, pa ni ne k o n c a ne
kra ja . O tem ni bilo govora. Ni asa za take stvari.
3. V p ra a ln ic e . Poleg vpraalnih zaimkov in krajevnih, asov
nih, vzronih, nainovnih in koliinskih vpraalnih prislovov nam
rabijo e nekateri drugi izrazi za vpraevanje. Nekatere uporabljamo
kot samostojne vpraalnice: Je to prav, a? To menda veste, k a - li?
Saj pride, k a jn e (kajneda)? To je tvoje delo, je li? Veraj ste bili
pri nas, j e l i t e? Drugo uporabljamo v stavni zvezi: M a r se je e
gibala? A li vi mislite drugae? J e li ve, da pojdem jutri z doma?
Vse nam oznaujejo vpraalno razmerje do izreene misli. Seveda
niso nujno potrebne, ker vpraalni smisel stavka izraamo tudi s
posebnim besednim redom v stavku in e bolj z glasom, ki se proti
koncu stavka via, namesto da bi padal.
4. Z v a ln ic e . Sem tejemo take izraze, ki z njimi ogovarja
mo in pozivamo v razgovoru; zaradi tega imajo nekak znaaj
velelnikih in zvalnikih okamenin. eprav nekateri izrazi nimajo
nobene zveze z glagolom, so, po vlogi podobni velelnikom, dobili
tudi ti dvojinsko in mnoinsko velelniko obrazilo -ta in -te: na,
nata, nate! nu, nujta, nujte! j eli, j elita, j elitel no; bali, balita, balite!
( = pridi sem!); le; lemoj < ljubi moj, lemojta, lemojte! Take oblike
so nastale po vplivu nekaterih pravih glagolskih okamenin: lej,
lejta, lejte! < glej, glejta, glejte! vi, vita, vite < vidi, vidita,
vidite! Iz pojdi, pojdita, pojdite! je v govoru nastala oblika p ej,
p ejta, p ejte! v pomenu zaudenja ali odklanjanja. Tudi daj, dajta,
dajte! in dej, dejta, dejte! bei, beite! so pogosto le e izraz poziva.
V tej obliki in rabi so taki izrazi enaki tudi medmetom, kamor
bi lahko priteli veji del vseh miselnih prislovov.

Predlog (prepozicija)
Splono
Kaj je. Vraal sem se z lova in el po vrtnem drevoredu. Bojuje
se najmlaji med junaki za vero starev, za rte, za bogove nad
oblaki. Svoji k svojim! Pri nas je bila z ivljenjem trda ko malokje.
Oe je vstal izza mize in me skozi naonike nepremino gledal.

264
 Leee tiskane besede imenujemo p re d lo g e (prepozicije), ker
jih postavljamo (predlagamo) pred imena. Te besede so nepregibne
in izraajo razmerje med dvema predmetoma. Veejo se pa z vsemi
skloni, samo z imenovalnikom ne.
Vezava. Predlogi se veejo z enim ali ve skloni, in sicer:
z rodilnikom brez, do, iz, od: brez vzroka, do noi, iz ljubezni,
od lanskega leta;
z dajalnikom k (h), kljub, vzlic, proti: k veeru, kljub obljubi,
vzlic domnevam, proti sovraniku;
s toilnikom ez, raz, skoz(i), zoper: ez hribe in doline, raz
streho, skoz oblake, zoper brata;
z mestnikom o, pri: o praznikih, pri sosedih;
z rodilnikom in orodnikom s (z): prihaja s planin, govori s
tovariem;
s toilnikom in orodnikom med, nad, pod, pred: prili smo med
prijatelje, sedimo med prijatelji; splavati nad oblake, nad oblaki se
ari; pes je zlezel pod klop, pes reni pod klopjo; stopiti pred sod
nike, stati pred sodniki;
s toilnikom in mestnikom na, ob, po, v: stopim na cesto, na
cesti je vse ivo; triti ob zid, ob zidu raste trta ; gremo po drva, po
pravici povedano; nese v mlin, v mlinu se dvakrat pove;
z rodilnikom, toilnikom in orodnikom za: za starih dni, sto
piti za drevo, skrivati se za drevesom.
Sestava. Eden izmed vas me bo izdal. Izpod skale curlja
studenek. Spravi se mi izpred oi. Mesec je pokukal izza oblakov.
Posekali smo na dvoriu lipo iznad mize.
Leee tiskane besede so sestavljene iz dveh predlogov. Vezava
takega sestavljenega predloga se ravna po prvem predlogu.
Nepravi predlogi. a) Dno jezera je globoko. Dno jezera
lei zvon. Tukaj je konec vasi. Konec vasi sameva siromana
koa. To mi je najljubi kraj. Kraj potoka je livada. Sreda ni
sredi tedna. Zarja je oblivala vrh. Visoko vrh planin stojim.
Iz gornjih primerov vidimo, kako so samostalniki dobili pri
slovni in predloni pomen.

265
 b) Nevihta je blizu: blizu Triglava. Po gozdovih okoli so se
potikali volkovi: okoli vasi. Priel je mimo: mimo znamenja.
Tebe ni bilo zraven: zraven hie. Teko bo priel onkraj: onkraj
reke. Onstran ni hi: onstran jezera. Saj ni bil vprio, ko je
tako govoril: vprio ljudi. Hodila sva vtric: vtric voza. To
nam je naredil vkljub: vkljub obljubi. Jefte jim je el nasproti:
nasproti sovranikom. Komaj sem bil ez: ez plot. Tukaj ne
more skoz: skozi ivo mejo. Zmeraj si imel nekaj zoper: zoper
sosede.
Za predloge nam rabijo tudi samostalniki in prislovi. To so
n e p ra v i predlogi.

Raba

Predlog do. Pomeni 1. primikanje, bliino v prostoru: do

hriba priti; brada sega do tal; poslali so sla do vojvode; v dvorani
je bilo vse polno, glava do glave;
2. primikanje, bliino v asu: spati do belega dne; do smrti ga
ne pozabim; do tistih dob;
3. po rahlem pomenskem prenosu smer, razmerje, nain:
pronjo imam do vas; nimamo kruha do ostanka; do tretjega gre
rado; zaigral si vse do dinarja; ne more mi do ivega; do krvi se
je ranil; do smrti ualjen; do sitega se najesti; bilo je domala tako;
izpolniti ukaz do piice; ljubezen do domovine.
Prvotni prislovni pomen je e v primerih, kakor zasluiti do
tri kovae na uro.
Pomni. Ako ti je kaj do tega, do zdravja, do sree. (Napano: na tem mi je veliko
leee). Trd do ubogih. (Napano: napram ubogim).

Predlog iz. Izraa izvor, izhajanje iz notranjine. Rabi

se 1. krajevno: iz hie stopiti; iz luknje prilesti; polnoni zvon
zaklenkal je iz lin; 2. asovno: iz poetka; iz mladih dni; zgodba
iz starih asov; izprva, izmlada; 3. za tvarino, iz katere je kaj:
kadilnica je bila iz istega zlata; kruh iz bele moke; kipec iz celega;
4. iz krajevnega seje tudi razvil preneseni pomen vzroka ali naina:

266
storiti iz jeze, iz hudobije, iz lakomnosti; iz srca rad; iz uma biti;
izlepa, izgrda.
Pomni. Lubadar je v smreki in prileze iz nje, pti sedi na smreki in zleti s smreke.

V prislovih iz predlonih zvez se je i rad obrusil: zlepa, scela,

sprva.
Predlog od. Pomeni izhajanje iz bliine predmeta in se v
tem loi od predloga iz, ki izhaja iz notranjine. Od tod razmerje
od: do kakor iz: v. Ker pa je bliina oznaena tudi s predlogoma
k, pri, je tudi tema dvema nasprotek; sedim pri sosedu, grem k
sosedu: prihajam od soseda. Predlog od pomeni 1. kraj: od strehe
kaplja; od Urala do Triglava; od kraja zaeti; pritrgati si od ust;
to mi je od rok; loen od hrupnega sveta; rana od noa; oistiti od
greha; terjati pet od sto;
2. as: od zaetka; od mladih nog; od tistih dob; od tirih do ene
so trate zelene; od jutra do mraka.
3. Iz krajevnega izvira preneseni pomen izvora, tvarine, vzroka
in naina: otroci od prve ene; tistole pie je od sosedove koklje;
klju od hinih vrat; venec od trnja; premog je nastal od organskih
tvarin; imate kaj od mesa? od lakote konec jemati; od veselja
skakati; od strahu medle ti; od alosti ne spi; ves se trese od jeze;
od toe je sad tako slab; drevo se ibi od sadja; to je storil sam od
sebe; od srca privoiti; to je e od sile; fant je od samega
vraga.
4. Ker predlog od izraa neko loevanje, z njim tudi primer
jam o: sonce je veje od zemlje; eden lepi od drugega; najbolji
od vseh.
5. Vasih je pomen po izvoru zelo blizu svojilnemu, vendar
jezik natanko loi: to uro imam od strica; prej je bila strieva, sedaj
je pa moja. Tako je zapisano v mojem pismu od strica, v tvojem je
morebiti drugae.
6. Predlog od nam rabi v trpni obliki za izraanje vzroka in
izvora: opikan od komarjev; zagano od strele; poslan od prijatelja.
Za izraanje sredstva ne rabimo od: vas je obdana z grii; grob je

267
zasut s cvetjem (napano: od griev, od cvetja), vendar pri izrazitem
poudarku izvora: od samega cvetja je grob kar zasut.
Pomni. Od mraza umira vijolica; od veselja jokati. (Napano: mraza, veselja).
Vzhodno od Novega mesta. (Napano: vzhodno Novega mesta). To je sosedov otrok.
(Napano: otrok od soseda).

Predlog k (h). Kae, kam je kaj namerjeno, obrnjeno.

1. Smer v prostoru: k oknu stopiti; k ognju pristaviti; k sosedi
iti; vsak ima prste k sebi obrnjene; mlada je prila k hii; k sebi
kreniti (o konju; nasprotno: od sebe); k temu dodajmo e to; neko
liko odmaknjeno od prvotnega pomena: k deju se pripravlja;
k hudi uri zvoni; k veerji poklicati; voiti h godu; lovek je k sla
bemu nagnjen; k srcu si vzeti; h koncu gre.
2. Smer v asu: pridem k veeru; k praznikom se je oglasil
doma; tja k pustu vas obiemo; k letu se spet sreava; vsi hkrati
so zavpili.
Pomni. Na sreo. (Slabe: k srei). Grem poivat (Napano: k poitku). Menda
pojdem pe. (Napano: k nogam). Zavedeti se. (Napano: k sebi priti). Prvi. (Na
pano : k prvemu).

Predlog proti. Pomeni, kam je kaj obrnjeno, zatorej se deloma

ujema s predlogom k .
1. Smer v prostoru: proti domu grem; proti Ljubljani, proti
severu, proti soncu se napotiti; vsak ima prste proti sebi obrnjene;
proti njemu je nekaj omenila (to je v razgovoru z njim); grdo se
vesti proti starem.
2. Smer v asu: proti veeru se je pooblailo; raune sklepamo
proti koncu leta.
3. Razmerje: ti si nila proti njemu; proti sebi je mleko draje
od masla; prodal je eno proti drugemu (poez); ena proti dve je
kakor pet proti deset; kaj je leto proti venosti!
4. Nasprotna, zatorej sovrana smer: proti vetru, proti volji,
proti zapovedi, proti sovraniku.
V prislovni rabi e: vsi smo proti; ali mu gre proti?

268
 Predlog ez. Kae neko razdaljo ali viino, ki jo dejanje
premeri.
1. V prostoru: ptika je vignila ez tri gore; ez reko splavati;
ez pas prijeti; ez pol prerezati; pomensko malo bolj odmaknjeno:
ez mero velik; ez mo oaben; kralj ez kralje vse; ez vojsko
glavar.
2. V asu: ez sedem let vse prav pride; ez as se je vrnil; ostati
ez no; ez dan je leal, ponoi lovil
Raba pea v pomenu proti, danes se rabi e: rei kaj ez ast.
Prislov imamo v prim eru: pri petju ez jemati.
Pomni. Toiti nad im. (Napano: ez kaj). Sinu izroiti posestvo. (Napano:
ez dati).

Predlog raz. Ta predlog mono gine: padel je raz mizo m tla;

raz konja stopiti. Ker se je nareno obrusil, tako da je ostal samo
z (s), je stopil na njegovo mesto ta predlog. Od tod tudi splono
razirjena napaka, da se vee raz z rodilnikom.
Pomni. Raz drevo, raz streho pasti. (Napano: raz drevesa, raz strehe).

Predlog skoz(i). Pomeni gibanje v prostoru in asu: skoz

obro skoiti; sonce posije skoz oblake; vdeti nit skoz uho ivanke
skozi tri leta se je vojskoval
Pomni. Sporoiti po kurirju (Napano: skoz).

Predlog pri. Pomeni bliino.

1. V prostoru: pri vratih stati; pri ognju se greti; pri srcu mi je ;
bitka pri Stalingradu; priden pri delu; giben pri plesu; pri miru
pustiti; pri volji biti; sem e kar pri zdravju; pri taki vroini; pri
vsem bogastvu; pri najbolji volji.
2. V asu: pri letih biti; pri belem dnevu; mo pri petdesetih;
pozno je , bo e kar pri polnoi.
3. V kletvicah: pri moji veri, pri moji dui je raba najbr po
nemini.
Predlogi med, nad, pod, pred. Ti so si sorodni tako po na
stanku kakor po rabi. Veejo se v krajevnem pomenu s toilnikom

269
na vpraanje kam? in z orodnikom na vpraanje kje? Med pomeni
stanje v sredini ali gibanje vanjo, nad se nanaa na viino, pod na
globino, pred na sprednjo stran, seveda v prvotnem in v prenesenem
pomenu.
1. Gibanje in mirovanje v prostoru: med kolesa priti, med ljudi
dati, med ptie teti, med kolesi obleati, med prijatelji iveti;
letalo je vignilo nad oblake; nevihta je prihrumela nad pokrajino;
hia stoji nad gozdom; svetilka visi nad mizo; priti z deja pod
kap; vrei pod noge, zakopati pod zemljo, stanovati pod hribom,
biti pod streho; pred zid postaviti, predse gledati, pred hio sedeti,
pred seboj videti, pred mestom taboriti.
2. Gibanje in mirovanje v asu: med tednom obiskati, med potjo
se ustaviti; nad eno uro ga ni bilo nazaj; nad leto dni se je obotav
ljal; priti pod veer, doiveti pod starost, pod Napoleonom;
pred jutrom, smrtjo, vstati e pred soncem.
3. Iz osnovnega pomena preneseno: nad vse prijeten, nad mero,
ropar nad roparji, gospodovati nad deelo, m mojstra nad potrebo;
priti pod oblast, prodajati pod ceno, pod Francoza priti, pod
oblastjo, pod zastavo sluiti, pod prisego izpovedati, pod vplivom,
pod kaznijo, pod kljuem; strah pred kaznijo, opraviiti se pred
javnostjo.
Predlog na. Prvotno je kazal na povrje kake stvari, obrnje
no navzgor ali navzven. Prvi pomen je bil torej krajevni: sple
zati na vrh, poloiti na mizo, obesiti na steno, delati na polju,na
cesti le ati. Od tod je segel pomenski prenos tako dale, da ga
je danes v marsikaterem primeru teko razloiti. as: na stara leta,
na j esen, trikrat na dan, zadnjo uro, na veliko nedeljo, dan na dan.
Nain: n a ves glas kriati, na prste raunati, steaj odpreti,
na smrt bolan, na videz prijazen, na debelo lae, na lepem si izmisliti,
na tihem povedati, na dvoje razrezati, na kupilu iveti.
Namen ali vzrok: priti na pomo, na pretek imeti, storiti na ljubo,
piti na zdravje.
Mera: blaga nakupe, snubcev na pretek, n a tisoe.
Sredstvo: na pialko piskati, n a klavir igrati, na bukvice moliti.

270
 Posebno pogostna je predmetna raba: jeziti se na lenuha, paziti
na otroka, upati na plailo itd.
Pomni. Rotiti se na ast, na potenje, na vero. (Napano: pri asti; slabe: pri
moji veri). Na tebi je. (Ne: od tebe zavisi). Navaditi se esa. (Ne: na kaj).

Predlog ob. Prvotno je kazal na dotikanje okoli in okoli,

nato pa tudi samo na eni strani.
1. V prostoru: kaa se je ovila ob palico; ob potok smo nasadili
vrbe; ob mizo udariti, ob kamen se spotakniti, jezik brusiti ob koga;
ob hribu hoditi; me visi ob boku; palica sloni ob zidu. Preneseno:
o palici hoditi, ob kruhu in vodi iveti.
2. V asu: in svet ob no pozabi kraj, krijo ostanke te; o pravem
asu, o lepem vremenu, o boiu, opoldne, ob sedmih, ob sobotah;
o kresi se dan obesi; vrne se ob letu.
3. Izguba kake stvari: krava je ob mleko; ob ves denar smo;
ob dobro ime pripraviti.
V mestniku, najraji v asovnem pomenu, se predlog ob more
obrusiti v o.

Pomni. Ob slabem vremenu. (Napano: v sluaju slabega vremena). Ob takih

okoliinah. (Ne: pod).

Predlog o. Je okrajani ob, vendar se je ob glagolih govor

jenja in miljenja nekako osamosvojil: peti o svobodi; ded pripo
veduje o starih asih; mati misli o sinu le dobro.
Pomni. Pesem o Matjau, povest o zlati ptiki. (Napano: od Matjaa). Dvomiti
o em. (Ne: dvomiti v kaj).

Predlog v. Kae s toilnikom premikanje v notranjino,

z mestnikom mirovanje v njej.
1. V prostoru: iti v gozd, pasti v jamo, kri ine v glavo, gledati
v knjigo, zadeti v rno, nositi v rokah, v vasi stanovati. Po rahlem
pomenskem premiku: preoblei se v beraa, oblaiti se v svilo,
verovati v strahove, v misel vzeti, iti v svate, hoditi v prejo, v greh
teti.

271
 2. V asu: snideta se v nedeljo; prihaja k nam v praznike; v prvo
ne gre lahko, v drugo e lae; v starosti, v sili, v treh mesecih.
3. Namen, nain: v dar dati, v zakon vzeti, biti v kodo, v sramoto.
Predlog po. Prvotni prislov je e ohranjen in kae na po
razdeljevanje: stopajo po tirje v vrsti; po teden dni ga ni bilo vi
deti; po bliskovo mu sablja gre. Predlog kae na prostor ali na
as, po katerem je dejanje porazdeljeno: loviti po gozdu; pozimi
se grejemo. Izraa tudi nasledovanje v asu: po novem letu, po
kosilu, je e po kolinah. Iz prvotnega se je razvil preneseni pomen
namena, naina, sredstva, izvora in vzroka: poslati po zdravnika,
pogledati po novicah; po oetu se vrei, piti po pameti; hoditi
po berglah; dedovati po stricu; v kleti dii po sadju.
Predlog s (z). Rabi se v dveh zelo razlinih pomenih. Z ro
dilnikom pomeni nasprotje predlogu na: z voza stopiti, s konja
pasti, s Korokega priti, strela z neba, skraja, zlepa, sprva. V zadnjih
primerih gre za obrueni iz.
Raba s 6. sklonom pomeni sprva druenje (druilnik!): z volkovi
tuliti, s prijatelji se poveseliti, tepsti se s kom. Iz tega se je razvil
asovni, nainovni in orodni pomen (orodnik!): vstati s prvim svi
tom, s soncem; z veseljem se spominjati, z alostjo govoriti;
udariti s kolom, pisano z roko, obdan z valovi.
Pomni. Bogat, siromaen z rudami (ali: rud, napano: na rudah).

Predlog za. Z rodilnikom izraa dobo, v katere trajanj

se kaj godi: za dne priti, za hlada se sprehajati, zarana vstati, za
mladih dni; za prejnjega upana je bilo drugae.
S toilnikom in orodnikom izraa, da je kaj usmerjeno zad ali
da je zadaj.
1. V prostoru: sonce gre za grie; za pe se skrij! zarja spi
za gorami, za morjem; za hrbtom imeti, hoditi za kom, prvi za
glavarjem.
2. V asu: za dve uri bomo nazaj; za leto dni se gotovo povrne;
dan za dnem, leto za letom.

212
 3. Iz osnovnega so se razvili e drugi pomeni, n. pr. namena,
vzroka, zamenjave, mere: za domovino umreti, za ejo piti, slama
za klajo; za lakoto umreti; zob za zob, dati kravo za tisoak,
izvoliti soseda za upana; za prst globoko, za pedenj dalji.
Pomni. Umirali so za kozami, bolan je za suico. (Napano: na kozah, na suici;
prav pa je pri organih: bolan na jetrih). Ali ima kaj povedati, uenja, naprodaj?
(Napano: za povedati, za uiti, za prodati).

Neslovenski predlogi. Posebej se izogiblji naslednjih ne

slovenskih predlonih izrazov: Glasom naredbe se morajo obvez
niki takoj priglasiti. (Prav: po naredbi.) Noga se mu na hvalo
irokim evljem ni razbolela. (Prav: zaradi evljev.) V oigled
njegove vestnosti mu je gospodar pomoto rad spregledal. (Prav:
sprio vestnosti.) Potom radia se danes vse hitro razve. (Prav: po
radiu.) Povodom zlatega jubileja je dobil veliko estitk. (Prav:
ob zlatem jubileju.) Drava je nakazala vejo vsoto v svrho
tlakovanja dravnih cest. (Prav: za tlakovanje.) Vsled bolezni
sem zamudil pet dni. (Prav: zaradi bolezni.) Napram vijim je
priliznjen, napram nijim surov (prav: do vijih, do nijih ali proti,
nasproti vijim nijim).
Takih predlogov ljudstvo ne govori in so tudi nepotrebni, ker
imamo zanje lepe domae izraze. Prili so iz tuje misleih uradov
v asnike in so najlepi primer papirnatega jezika.
Napana raba. 1. Take gnee e ni bilo v hii in okrog nje.
(Napano: v in okrog hie.) partanec seje moral vrniti s itom
ali na njem. (Napano: z ali na itu.) Primerjali so slike pred
zdravljenjem, med njim in po njem. (Napano: pred, med in po
zdravljenju.)
Predlogi nimajo samostojnega poudarka, marve se v govoru
naslanjajo na druge besede. Zato jih ne smemo loiti od njih.
Pomni. Dovoljena je raba dveh predlogov zapored, kadar je prvi za z namernim
pomenom, n. pr. obleka za k delu, pokrov za na kad, kruh za na pet, ruta za na glavo,
(za na kmete), hrastov ie za ez morje, stolek za pod noge, predpasnik za po vasi,
rogonik za pred vrata itd. Vendar imamo tudi nekatere drugane zveze: A neki dan
od Zilje do prek Soe prepeval bo slovenske zemlje sin. Do pred tremi dnevi je bil
e doma. Z na videz lepim obrazom ... Pred na steaj odprtimi vrati...

18 273
 2. Ne hodi gologlav (ven) iz gorke sobe! Pogledal je (gor) na
strop. Tam so se zbrali (skupaj) vaki otroaji. Bera je vstopil
(noter). Spustil se je (dol) po klancu.
V gornjih stavkih imata predlog in prislov isti pomen, oba
izraata isto smer. Zato oba nista potrebna. Kadar izraa smer e
predlog sam, se ne rabi prislov istega pomena.

Sestava
Vrsta sestave. a) Brezdomci, dohodek, izvlei, medreje,
osladen, odbor, pogovor, podkopati, predmet, priiti, razloek,
shod, vpletati, zavesa, poasi, poez, pogosto, nato.
b) Panoga, paglavec, praded, prebresti, prelep, prodati, sotrpin,
soolec, usad, usesti se, vzglavje, vzlet.
c) Brezobziren, dopovedati, izoblikovati, izpovedati, izpod
kopati, nadomestek, navduen, obrazloiti, napoved, poizkusiti,
ponazoriti, porazmetati, pozapreti, podzavesten, prizanesti, raz-
oglav, preoblei, prezadolen, izprehod, sprememba, spreobrniti
< s-pre-ob-vrniti.
Gornje besede so iz predloga + samostalnik, pridevnik, prislov,
zaimek ali glagol. Pod a so sestavljene s predlogom, pod b s pred
ponami, ki niso ve predlogi, pod c pa celo z ve predlogi in pred
ponami.
Predlone predpone. 1. Brez- se prav vee s samostalniki,
ne pa z izvedenkami iz glagolov, ker se le-te sestavljajo z ne-:
brezglav, brezrep, brezsren. Kdor je brez uma, je brezumen, kdor
ne ume, je neumen; kdor je brez skrbi, je brezskrben, kdor ne skrbi,
je neskrben; kdor je brez vere, je brezveren, kdor ne verjame, je
neveren.
Pridevniki se sestavljajo z ne-: neslien, neodporen, neodloen.
Toda ob njih je esto mogoa dvojna sestava, kakor pa izhajamo
iz pridevnika ali samostalnika, ki je pridevnik iz njega izpeljan:
netevilen, breztevilen; nepokojen, brezpokojen; nesmotrn, brez-
smotrn.
2. ez- ne dela sestavljenk z glagoli, pa pa iz predlone zveze:
kar je ez uro, je ezurno; tako e ezmeren, ezpolovien, ezpoten.

274
 3. Do-. Glagolske sestavljenke pomenijo dovritev dejanja,
dosego doloene stopnje ali dodajanje: dodelati, dogoreti; do
kopati se, dohiteti; doliti, dopisati. Z imeni se vee v predlonih
zvezah: nogavice do kolen so dokolenke, hlae do pet so dopetae;
kar sega do prsi, je doprsno.
4. Iz-. V sestavi z glagoli pomeni smer iz esa ven: izbiti klin,
izpiti vino, izdati denar, izrei besedo. V tem primeru se iz- ne obrusi,
pa pa je to dovoljeno v sestavljenkah, ki pomenijo konec dejanja:
izboljati in zboljati, izpolniti in spolniti. Navadno se pri tem ozira
mo na izgovorljivost, tako da za samoglasnikom piemo obrueno
obliko. Pri knjinih besedah zmerom piemo iz-: izobraziti, izjaviti,
izvestje. Med priponama iz- in z- je treba natanko loiti, kadar
dajeta razlien pomen: izbrati iz kupa, a zbrati denar; izpisati iz
knjige, a spisati knjigo; iztrgati list, a strgati zvezek.
Iz predlonih zvez so imenske sestavljenke izvrsten, izglagolski,
izreden.
5. Na-. Glagolske sestavljenke kaejo, da je dejanje na zaetku,
da dosee neko mero oziroma polnost ali da prehaja na predmet:
nalomiti vejo, navrtati sod; nabrati jagod, nagledati se; napasti
sovranika. Izimenske nastajajo iz predlonih zvez: naglavna ruta,
nagrobnik, naelnik. Sestavljenke iz pridevnikov kaejo zaetnost
ali delnost: nagluen.
6 . Ob- (o-). Glagolske sestavljenke pomenijo, da se dejanje
godi okoli predmeta ali ga vsaj zadeva od ene strani: oglodati,
objeti, ogovoriti, opei. Razen tega kaejo na zaetno stanje, na
izgubo ali pa samo na dovritev: obleati, obsedeti; drevje se
oblistuje; oslabeti, olajati. Iz predlonih zvez: kar je ob zidu,
je obzidno; kar je ob glavi, je oglavje.
7. Od-. Predpona pomeni oddaljevanje, nehanje ali vraanje
dejanja: odrezati, oditi; odcvesti, odveerjati; odpisati, odpevati.
8 . Po-. V sestavi z glagoli porazdeljuje dejanje na ve osebkov
ali predmetov, na ve krajev ali asov, pa tudi dejanje manja:
vsi so pospali, vse je polovil; polegati, povpraevati; malo
poklepetati, poleati. Nadalje dela iz nedovrnikov dovrnike in iz
neprehodnih prehodne glagole: pojesti, pogledati; poleati travo.

275
Imenske sestavljenke so iz predlonih zvez: pocesten, povrnik,
popotnica.
9. Pri-. Glagolske sestavljenke pomenijo blianje, dosego dolo
ene mere, dodajanje in pridobivanje: pribeati, privigati;
priakati, prikipeti; priliti, prisuti; prieniti, priberaiti. Neko
liko dlje od prvotnega pomena so primeri, ki zaznamujejo, da je
dejanje omejeno po kraju ali meri: privzdigniti, prismoditi.
Imenska sestava iz predlonih zvez: prisren, priroen, prilesje.
10. Raz-. Pomeni loitev, raziritev ali obilno mero: razvezati,
razgnati, razpotje; razbliniti, razvaljati; razveseliti, razjokati
se. V zadnjem pomenu lahko rabimo obrueno obliko: zjokati se.
V knjinih besedah po tujem e x : razkralj, razfranikan. (Bolje:
bivi kralj, nekdanji menih.)
11. S- (z-). Pred s, , z, , g se rabi e oblika se-: sesesti se,
seteti, sezidati, segati, segnati. Prvotna predpona pomeni: a) pre
mikanje od zgoraj dol: zmetati seno z voza, sneti klobuk; b) dru
enje: zbrati, sniti se; c) dela dovrnike: snesti, zgniti.
Pogosto gre za obruene predpone iz-, vz-, raz-: zboljati, zbu
diti, strgati obleko.
12. V- izraa smer dejanja v kako stvar: vdeti nit, vprei, vtisniti,
vtakniti. Pred zaetnim v- se zmerom pie u-: uvod, uvoz, uvrstiti.
13. Za- pomeni v glagolskih sestavljenkah zaetek, ustavitev,
napano smer, izgubo ali konec: zalajati, zajokati; zavirati,
zadrati; zaiti, zapeljati; zaigrati, zapiti denar; zaceliti,
zabiti. Imenske sestave so iz predlonih zvez: zagorski, zaunica,
zasebnik, zalesje.
14. Predpone med-, nad-, pod-, pred-. Dobre so sestavljenke iz
predlonih zvez: medpoten, medvojen, medolski; nadmorski,
nadstreek; podgorski, podoknica, podoje; predpusten, pred
mestje, predpranik. Dobre so tudi nekatere iz glagolov: nadlego
vati, nadzidati, podko vati, podpirati, podtakniti, predstaviti, predvideti.

.
Pomni 1 Sestavljenke z med- so dobre, kadar zaznamujejo vmesni prostor ali
as, ne pa posamezne vmesne stvari: medgorje je prostor med dvema gorama, ne pa
vmesno pogorje; medvladje je as med dvema vladama, vmesni vladi pa ne moremo
rei medvlada.

276
 Pomni 2. Po tujih zgledih je izraanje vije stopnje: nadgozdar, nadinenir,
nadpoveljnik, zato raji uporabljamo domai opis: viji gozdar, prvi inenir, vrhovni
poveljnik.
Pomni 3. Prav tako so po tujem zgledu in to kaejo e na zunaj z dvojnim po
udarkom: podastnik, pododbor, podupan, podpolkovnik, podkralj, podkomisar.
Nekatere od njih so se docela udomaile in jih ne preganjamo; kadar moremo, jih
opiemo: niji komisar, upanov namestnik.
.
Pomni 4 Isto velja za takne sestavljenke s pred-: predstraa, predpogoj, pred
delavec, predpranik, predpravice; lepo po slovensko pravimo: prednja straa,
prvi pogoj, prvi delavec, naveer, posebne pravice. Vendar se jih je dosti e uve
ljavilo: preddvor, predigra, predprodaja, predtekma, predsednik (pred sto leti so e
pisali prvosednik).

15. Proti-. Mone in pravilne so sestavljenke, kakor je proti-

leten v pomenu pomladanski; napane tudi niso protidraven,
protinaroden, protituberkulozen, protidemokratien. Slabe so take, ki
imajo v drugem delu samostalnik: protikralj, protidokaz, protistrup,
protiute. e le moremo, jih opiemo: nasprotni strup.
Nepredlone predpone. 1. Pa- pomeni nekaj poznejega,
nepravega, slabega: patoka, paberek, paglavec, panoga; knjine
besede spoznamo po tem, da imajo po dva poudarka: p akrog,
p akristal.
2. Pra- kae davno preteklost, prvotnost; lahko se stopnjuje
v prapra-. Pripono rabimo po zgledu drugih slovanskih jezikov, od
tod dva poudarka: pralovek, pradaven, pragozd, prajezik, praila,
prastar, pravnuk, praprastari. V slovenski starini se rabi namesto
tega predpona pre: prebaba, preded.
3. Pre- izraa ob pridevnikih in prislovih preseganje: premlad,
predober, prepozno, prenadolgo. Pri glagolih izraa premikanje skozi
kaj, iz kraja v kraj, iz asa v as, iz naina v nain in preko mere:
prebosti, prebiti; prenesti, prevaliti; prebedeti, prespati;
prenoviti, preslikati; preobjesti se, preobremeniti.
4. Pr o- se je ohranil le v malo besedah: prodati, prodaj, prostor;
poveini ga je zamenjal pre-, ki je blizu istega pomena: prerok,
preklet. V novejem asu se je po hrv. in srb. vplivu zael znova
pisati poleg pre-, tako da so se vasi razvile pomenske dvojnice:
propadel, prepadel; preraun, proraun.

211
 5. So- pomeni skupnost ali podobnost: soolec, sovranik, so
sed; somrak, sopraznik, sodra (iz grad = toa). V knjinih
besedah nahajamo navadno dva poudarka: somean, sotrpin.
6 . Predpona u- pomeni a) odmikanje, odstranitev, manjanje:
uiti, upasti, ubeati, usuitise; b) dovritev dejanja: uakati, ugledati,
ustraiti.
Pomni. Loi dobro ubijem lonec : vbijem v glavo; solze se udero po licu: Turek
je vdrl v deelo; de se ulije : vliti v sod.

7. Predpona vz- pomeni gibanje navzgor ali zaetek dejanja:

vzdigniti, vzhajati; vzljubiti, vzcvesti. V domaih besedah se je
navadno obrusila: zrasti, zbuditi, zglavje, spored, v popolni obliki
pa rada ostane, e je knjina beseda: vzvien, vzlet, vzporeden.

Veznik (konjunkcija)
Kaj je. Odprta no in dan so groba vrata, ali dneva ne pove
nobena pratika. Nikjer je stalne ni stvari, a prah noben se ne zgubi.
Samotno v kletki bom popeval, dokler ne poi to srce. Pa mnogo
ste mi vzeli, ko zlato vzeli ste prostost. Pojem in ukam veselo, da
z gore v goro se glasi. O Vrba, srena draga vas domaa, kjer hia
mojega stoji oeta! Minili sree so in slave asi, ker vredna dela
niso jih budila. Preden gre v Oglej ez goro zeleno, se vprio mene
odpovej zmotnjavi! Komaj to izgovori, poi strel. Partizani so
planili, toda sovraniku so videli le e pete.
Leee tiskane besede so vezniki; veejo besede in stavke.
Besedni vezniki. Poglavitni besedni vezniki so in, pa, ali: Nebo
in zemlja sta se zagrnila v dim. Teki oblaki sipljejo de pa sneg.
Danes ali jutri si za gotovo skoita v lase.
Za take veznike utimo danes tudi ne ne, niti niti, kakor,
kot: Ne here ne sina po meni ne bo. Sablja je vignila kakor blisk.
Ter je pravzaprav stavni veznik; rabimo ga zlasti v natevanju
kot zadnji veznik ali pa vee dva povedka, od katerih je drugi s
prvim v rahli namerni zvezi: Stopical je in se prestopal in pokaljeval
ter si na vse naine prizadeval, da bi ga opazili. Zamahnil je z vso

278
silo ter razklal velikana. Vendar se v doloenih zvezah uporablja
tudi kot besedni veznik: Sem ter tja se tudi zmoti.
Vsi drugi vezniki so samo stavni.
Nastanek veznikov. Za veznike nam rabijo mnogi e ivi
prislovi, zlasti v priredju: Potem je odel. e to je pristavil, potem
je odel. Kaj vendar misli? Govori dosti, vendar misli malo.
Zakaj se umikate? Umaknili smo se, zakaj premo je bila le pre
velika. Zato sem vesel. Prijatelj se je vrnil, zato sem vesel.
Ti zgledi nam priajo, da je meja med prislovi in vezniki ne
stalna in mono zabrisana.
Mnoica prislovov je nastala iz zaimenskih osnov, enako tudi
veina podrednih veznikov, kakor zgovorno izpriuje e njih da
nanja podoba: kjer, koder, kamor, kadar, dokler, kar, ker, ko.
Oitno so ravno oziralni prislovi zelo radi oslabeli v pomenu in
postali vezniki.
Tudi za veznike, ki danes ne kaejo nikakrne podobnosti s
prislovi, je znanost ugotovila, da so bili v davnini zaimenski pri
slovi, n. pr. i, a, da.
Nastajanje veznikov je v tesni zvezi s porajanjem podredja iz
priredja: Menim da. Pride. > Menim, da pride. Veznik komaj, k ije
tudi e prislov, je po vsi verjetnosti nastal iz prislova tikoma, zato
si dananje podredje Komaj to izgovori, svojo duico izpusti lahko
razloimo iz nekdanjega priredja: Tikoma (= tesno, ravno) to
izgovori (in) svojo duico izpusti.
Vrste veznikov. Stavne veznike delimo na p r ir e d n e in
p o d re d n e .
Priredni vezniki so vezalni, loni, protivni, vzroni in sklepalni.
Podredni vezniki veejo nadredni stavek z osebkovim, pred
metnim, prilastkovim, krajevnim, asovnim, nainovnim, pri
merjalnim, posledinim, dopustnim, pogojnim, vzronim in namer
nim odvisnikom.
Nadrobno je raba veznikov obdelana ob posameznih vrstah
stavkov.

279
 Medmet (interjekcija)
1. Ajs! je zakrial otrok in odmaknil prst od kropa. Hohoj!
je klical pastir v sosednji breg. Po vasi gori pok, pok, pok je od
podkva bobnelo. Iz nadvratnih lin zvonek zapoje: cin, cin, cin.
Alo, alo! Le br odpri! Hov, hov, hov, jutri pojdem spet na lov.
Z leee tiskanimi izrazi skua jezik neposredno posneti naravne
glasove vzklikov, krikov, umov, ivalskih glasov itd. Taki izrazi
niso pravi stavni leni, marve so nametani med stavek kot po
nazorilo v ivi pripovedi. Zato jih imenujemo medmete. V tem
pogledu so podobni zvalniku in samostojnim miselnim prislovom;
meja med enimi in drugimi je pogosto dosti nedolona.
2. a) A-a-a-a-h, je zajecljal Planjavec, ko je padel v ogenj.
Uh-uh-uh! je tulil bolnik. Hm! je zael ugovarjati gospodar.
Mhm, je prikimal sosed, da se ni prav vedelo, ali pritrjuje ali
ugovarja. Juhuhu! se je oglasil vrisk nekod od vrha.
Z leee tiskanimi izrazi posnemamo neposredne krike in
vzklike, ki sodijo v jezik ele zavestno posneti z jezikovnimi sred
stvi oblikovanih glasov ali rk. Kljub temu pa ostajajo taki izrazi
posebnost, kakor nam kae zapis prvega a-a-a-a-h, s imer naj bi
bil posnet resnini vtis neoblikovanega krika. Prav zaradi tega
imajo medmeti dosti nestalno in mnogovrstno podobo. Pisava ne
more posneti razlinih ah, ki utegnejo izraati veselje ali alost,
zaudenje ali nejevoljo itd., kar v govoru lahko pove viina in barva
glasu, poudarek in melodija. V takih medmetih vasi celo sreu
jemo glasove, ki jih jezik sicer ne pozna; tako n. pr. mhm izgovar
jamo skoz in skozi z ustno zaporo, tudi glas h ; le-ta tukaj ni mehko
nebni pripornik, marve nezvenei nosnik m; moan curek sape
gre skozi nos in povzroa rahel um ter premolk med dvema zve
neima nosnikoma m. Pri zadrevanju boleine vsesamo zrak
skozi priprte ustnice ali zobe, da se pri tem slii um, ki ga v pisavi
posnamemo s podaljanjem glasu f ali s (ufff, asss). Takih izrazov
je brez tevila, saj jih lahko zmeraj znova oblikujemo. V knjigi
najvekrat sreujemo: a, ah, ha, aha, haha, o, oh, ho, hoj, oj, joj,
ojoj, jojmene, hej, hu, uh, hm, mhm, fej, ajs, avbe, ovbe, av.

280
 b) Pst! otrok spi. In udri, udri, klop, klop, klop naprej leteli so
v kolop. Iz blinjega gozda se je trikrat zapored oglasilo pok pok
pok, nato se je nenadoma razleglo po vasi ura, ura, ura in vsa vas
je bila preplavljena od vojatva. Hu! je zletela sova mimo okna.
Rega, rega, vedno huja je zadrega.
Kakor loveke klice in krike poskua jezik glasovno posneti
tudi razline ume, ropote, poke v naravi, glasove ivali itd. Tako
smo dobili celo vrsto medmetov: pok, tresk, hu, viga vaga, vig,
plosk, mlask, krt, vist, drlesk itd., zlasti za oponaanje ivali:
mu, bee, mee, ihaha, kokodak, iv iv, kuku, kvak, kru kru in pod.
Iz tega so se razvile besede, kakor p ok, pokati, tresk, treskati,
hukniti, vigniti, vigati, vig, vigati, ploskati, mlaskati, vistniti,
drlesniti itd., mukati, mijavkati, meket, meketati, kokodakati,
ivkati, kukati, kvakati, kruliti ipd.
Loimo torej dvoje medmete: z nekaterimi posnemamo love
kove klice in krike, z drugimi pa glasove ivali in umov v naravi;
poslednji so osnove onomatopoijski tvorbi besed.

281
 STAVEK

Uvod
Misli in ustva lahko izraamo na razline naine: z gibi,
s pogledi, z govorjeno in pisano besedo. Poveini pa se ljudje med
seboj sporazumevajo z govorom. G o v o r imenujemo sporazume
vanje med ljudmi z besedami. Govor lahko spremljajo gibi in
pogledi ali pa tudi ne. V govoru je vano dviganje in padanje glasu;
pri tem moramo skrbno paziti na presledke. V pisavi oznaujemo
presledke z loili.
a) Govorjene ali pisane besede, n. pr. Jej, jej! Ah! Oh! oho!
Uh! ipd. lahko izraajo o b u tk e (veselja, alosti, zaudenja,
boleine, jeze, strahu). Obutke izraamo z vzkliki.
b) Joe! Anica! Dragi poslualci! Janez, zaprezi mi konja!
Kdaj se vrne, mamica?
Leee tiskane besede so zvalniki. Rabimo jih, kadar koga
pokliemo.
c) Vrata so se na tihem odprla. V sobo je stopil brat. Kdo je
bil? Janez! Res? Mhm!
V prvih treh primerih pod c) lahko ugotovimo, k aj se p r i p o
v e d u je in o k o m (em) se kaj pripoveduje. Tu smo z besedami
v celoti izrazili to, kar smo hoteli povedati. Zaradi naglice pa smo
vekrat v pisavi, predvsem pa v govoru zelo skopi z besedami in
kaj radi izpuamo dolone glagolske oblike. Tako izraanje je
nepopolno. Vendar pa z vsemi gornjimi primeri izraamo kako
misel, samo da je v zadnjih treh primerih misel razvidna le iz
celotnega govora.

282
 Vsaka beseda ali govorna celota, ki izraa kako misel, je s t a
vek. Popolni stavki imajo dolono glagolsko obliko, nepopolni
so pa brez nje.
V slovnici govorimo o stavku le, e loimo:
p o v e d e k , ki o kom (em) kaj pove,
o s e b e k , ki kae, o kom (ali o em) se kaj pove.
Povedek in osebek sta temelj, na katerem sloni stavek.
Kaj je stavek.
1 2 3 4
a) Dober ljubiti otrok stari
1 3 4 2
b) Dober otrok stare ljubi.
1 4 3 2
c) Dobri stari otroke ljubijo.
Pod a) ima vsaka beseda zase svoj pomen, v tej skupini pa ni
ne povedo. Taka besedna skupina ni ne pomeni in ni stavek.
Pod b) pa so besede tako razvrene, da iz njih spoznamo
miselno zvezo. Taka besedna skupina ima pomen in je stavek.
Besede pa v stavku niso v poljubnih oblikah, marve s svojimi obli
kami izraajo miselno zvezo. Tudi vrstni red besed je pod b) dru
gaen kakor pod a).
Pod c) je besedni red zopet drugaen kakor pod b ); tudi oblike
so se besedam spremenile. Tukaj gre za novo misel, ki je razlina
od misli v stavku: Dober otrok stare ljubi.
Stavek je z eno ali ve besedami izraena misel. S spremenjenim
besednim redom in oblikami v stavku se spremeni tudi pomen.

Prosti stavek
Povedek

Povedek. 1. Piemo. Vsi piemo. Vsi piemo naloge. Vsi

piemo domae naloge. Vsi piemo domae naloge redno. Vsi piemo
domae naloge redno doma.

283
 V vseh gornjih primerih ugotavljamo, da nekdo pie. Tudi
glagol piemo sam zase doloa osebo, eprav s posebno besedo
ni izraena. V gornjih primerih je tista beseda, ki nam o kom kaj
pove, glagol piem o. e ga izpustimo, primeri izgube smisel.
Glagol piemo ima dolono obliko (verbum finitum). Ker je to
tista beseda v stavku, ki nam o k o m (o em ) k aj pove, ji pravimo
p o v e d e k ali predikat.
Povedek ali predikat je najvaneji stavni len. Brez povedka
ni popolnega stavka, pa pa je povedek e sam zase lahko popoln
stavek.
2. a) Uenec pie. Kmet orje. Sova skovika.
b) Drevo gnije. Seno se sui. Veerja se kuha.
Ti primeri nam pod a) povedo, da kdo kaj dela, pod b), da se
s kom ali s im kaj godi. Povedek torej oznauje d e ja n je ali
d o g a ja n je .
Povedek ali predikat pove, kaj kdo dela ali kaj z njim j e. Izra
amo ga z dolono glagolsko obliko (verbum finitum).
Po povedku vpraujemo: kaj se v stavku pripoveduje?
Stavek z enim povedkom se imenuje prosti stavek.
Povedno doloilo. a) Kruh je okusen. Dekleta so vesela.
No je moj. Oe je kova. Brat je postal zdravnik. Sirota je ostala
sama. Novo zdravilo se imenuje penicilin. Zdi se mi dober. Videti
je bil zdrav. Kae se prijaznega. Izkazal se je pravinega. Anka ni
prva. Mi smo tirje. To je prvi. Naloga je prav. Denik je zani.
Velja za uenega. Ui se za krojaa.
b) Gostje so bili dobre volje. Mo je nagle jeze. M ati je bila
dobrih rok. Oe je bil izvoljen za presednika. Vaani so imeli Matija
za tepca. M ati je v rodu s pesnikom.
Pomen teh stavkov ni, da kdo (kaj) je, marve da je okusen,
vesel, moj itd. V teh stavkih torej glagol ne pove dovolj, marve
mu vsebino doloajo, dopolnjujejo druge besede (pridevniki, samo
stalniki, svojilni zaimki, tevniki, prislovi). Ta doloila so v ime
novalniku, rodilniku, toilniku ali v sklonih s predlogi.

284
 Nekateri glagoli z nepopolnim pomenom, n. pr. biti, postati,
ostati, imenovati se, zdeti se, izvoliti za, imeti za imajo navadno
pri sebi doloilo; imenujemo ga povedno doloilo. Seveda imajo
taki glagoli v doloenih zvezah tudi popoln glagolski pomen, n. p r.:
Kar j e, j e. Ostani, kjer si.
Povedno doloilo je beseda, ki pomensko nepopolnemu gla
golu doloa pomen. Pri glagolih z nepopolnim pomenom sta ele
glagol in povedno doloilo skupaj pravi povedek.

Osebek
Kaj je. 1. Piem. Pii! Piite! Uenec pie. Uenci,
uitelj in uradniki piejo.
e pravim piem, vem, da sem to ja z . Pii! pravim te b i,
Piite! pa vam . Nosilec dejanja je znan. Pri povedku v 3. osebi
navadno stoji beseda, ki pove, kdo je tista oseba ali stvar, ki to
dela ali ki se z njo to in to dogaja.
Osebek ali subjekt je oseba ali stvar, o kateri nam povedek
pove, da nekaj dela ali da z njo nekaj j e. Je torej nosilec dejanja
ali dogajanja. Izraen je z osebkovo besedo ali pa ga nam kae
glagolska oblika (1. in 2. os.) ali pomenska zveza.
Po osebku spraujemo: kdo ali kaj?
Prosti stavek ima lahko tudi ve osebkovih besed.
2. a) M ati kuha kosilo. Pridni najde povsod dosti kruha. Ta
z drevesa hruke stresa. Vsi smo doma. Eden izmed vas je to naredil.
Danes ni jutri. Govoriti je srebro, molati pa zlato. Bob ob steno
metati je nehvaleno in dolgoasno delo.
Osebkova beseda je samostalnik ali kakna druga samostalniko
rabljena beseda (pridevnik, zaimek, nedolonik, prislov itd.).
b) En dri ga je bolji ko dva lovi ga. Ne kradi! velja za vse
ljudi. Muha, daj kruha! stoji na starih uljnjakih.
Za osebkovo besedo lahko rabi tudi stavek.
3. a) Deevalo je. Grmi. Rahlo naletava. Bliska se.
Povedki, ki izraajo naravne pojave, nimajo osebkove besede.

285
 b) N a veer je bilo. Jutri bo na vasi veselo. Pri vas je prijetno, res
mi je dobro tukaj. Natanko se je slialo, kako je reklo: comp, comp!
Zvon je bilo sliati v Carjem gradu. Med tlaani je zavrelo. Tako se
bere v starih knjigah.
V gornjih primerih ne maramo ali ne moremo izraziti osebkove
besede. Brezosebnost je izraena s 3. os. edn. sr., in sicer v teh
znailnih primerih: b iti + p o v . d o lo ilo , b iti + n e d o lo n ik ,
p a s i v s se. Brezosebno rabo imamo zato, ker se izraa nekaj
splonega, nedolonega.
4. a) Pri Martinkovih ni bilo n ik o g a r doma. Od kosila ni ostalo
tro h ic e . Pod vsakim kamnom ni ra k a .
Tudi tu imamo brezosebno rabo, spoznamo jo po srednjem
spolu delenika. Lahko pa postavimo osebkovo besedo v imeno
valnik, n. pr. Ni bil nihe doma, ni ostala trohica. A v gornjih
stavkih nimamo slovnike osebkove besede, pa pa sm iseln o .
Stavki z zanikanim brezosebnim povedkom biti, ostati nima
jo slovnike osebkove besede, pa pa smiselno.
b) N a shod je prilo (se je zbralo) lj u d i kakor mravelj. Franceljnu
je preostajalo asa. Mirku je vedno manjkalo d e n a rja . N a travniku
se je paslo (je bilo) iv in e, kolikor je e nisem videl. V gorski vasici
je ivelo lju d i ko v majhnem mestu.
Pri brezosebno rabljenih glagolih biti, zbrati se, priti, preostajati,
manjkati, pasti se, iveti itd. stoji smiselna osebkova beseda v ro
dilniku. V vseh gornjih primerih pa moremo ugotoviti, da je
smiselna osebkova beseda v rodilniku pravzaprav delni rodilnik,
ki je bil sprva prilastek (V gorski vasici je ivelo toliko lju d i ko v
majhnem mestu. Franceljnu je preostajalo dosti asa.). Ko pa
izpustimo koliinski izraz (toliko, dosti, kaj), postane prilastek na
videzno smiselna osebkova beseda v rodilniku. Tak smiselni subjekt
je torej odvisen od izpuenega koliinskega izraza.
Pomni. Ob pomonem glagolu se vekrat rabi zaimek v rodilniku: Ni ga moa
tako potenega, kakor je bil rajni. In tistih lepih srebrnih dvajseti, ni jih ve.
c) J o e tu se je ob knjigi kar dremalo. Sanjalo je m u je, da je
dobil odlino. Lenemu M a rk u se hoe samo spati. G o s p o d u se
ni ljubilo po hruke.

286
 Smiselna osebkova beseda more stati tudi v dajalniku.
) Sosedovo m a te r postalo tako strah, d a je zavpila. T e to je
mono skrbelo. Tako jo je sram.
Smiselna osebkova beseda more stati tudi v toilniku.
d) S k m e tijs tv o m ni bilo ni po naih krajih. Z njegovim
z d ra v je m je lo navzdol. S to s tv a r jo je je obrnilo na bolje.
Smiselna osebkova beseda lahko stoji tudi v orodniku.
Vezanje povedka z osebkom. 1. E n a osebkova beseda:
a) Hrast stoji v turjakem dvoru. Dolina se je napolnila s otori.
Mestni oetje so se zbrali k sodbi. Vi zadnji sliite moj glas. M i
smo korenjaki. M ati je postala tolanica otrok. Gozdi je e zelen.
Ti sam si gospodar.
V gornjih stavkih imamo po en povedek in eno osebkovo besedo.
Povedek se ujema z osebkom v osebi, tevilu, spolu in sklonu.
b) Bilo je sedem hudih let. Devet je padlo vselej glav. Dovolj
pokore je bilo za ta greh. Opravljenega je bilo nenavadno mnogo za
42 mo. Kolikor jih je bilo dobrih, jih j e pobrala vojska. Veliko
dobrega se bo storilo v tej hii.
Kadar rabi za osebkovo besedo doloni tevnik od 5 dalje ali
tevniki prislov, stoji povedek v ednini srednjega spola.
c) M ati, kruha mi poljite ajdov hleb! Oe, od medu mi dajte
sat prelep! Kaj pa delate, oel So gospod Urban doma? M ati so mi
spekli pogao za na pot. Vi, tovari Marko, pridite k telefonu! Tova
riica uiteljica, ko boste konali pouk, se oglasite, prosim, v pisarni!
Kadar govorimo z osebami, ki jih posebno spotujemo ali ki z
njimi nismo domai, jih v ik a m o , to je, stavimo povedek v 2. os.
mnoine mokega spola. V prejnjih asih pa so preprosti ljudje
take osebe celo o n ik a li.
Pomni. Napano je: Kaj ste rekel (rekla)? namesto: Kaj ste rekli? Onikanje
namesto vikanja (n. pr. Gospod, ali so oni izgubili to knjigo?) se v knjigi sem ter tja
uporablja za oznaevanje preprostih starih ljudi.
) Gospoda se spogledajo, smrt mu prizanesejo. Druina so li
lani od mize. Deca se v oli pridno uijo. Hiti naproti mu druina.
Gosposka revea kaj rada pozabi. Vsa trka gospoda je prila iz
italnice.

287
 Kadar je osebkova beseda skupno ime, stoji povedek lahko v
mnoini mokega ali pa tudi v ednini enskega spola; danes
prevladuje druga raba.
Pomni. Raba je znana samo e narodni pesmi in ljudski govorici. Spol po
vednega delenika se ravna po spolu osebkove besede, ne pa po spolu povednega
doloila, n. pr. Oe je bil (ne: bila) zlata dua. Njeno srce je bilo (ne: bila) zlata posoda.
Anka je bila (ne: bilo) pridno dekle. Spol povednega delenika se pri samostalnikih,
ki se rabijo samo v mnoini, ravna po spolu osebkove besede: Vrata so bila razbita.
Grablje so bile polomljene. Povedek se pa more ravnati tudi po poved, doloilu: Tlak
niso navadna tla.

2. Povedek z ve osebkovimi besedami:

a) Groza in strah prevzame vso vas. alost in hrepenenje je bilo
razlito po velem materinem licu. Sam pisatelj in poet bi se ne uili
Na kmet, na delavec, na rokodelec in obrtnik, na ebljar iz Krope,
rudar iz Idrije in Trbovelj nam je ustvaril obilen jezikovni zaklad
in ga e danes razumno upravlja in mnoi.
V gornjih stavkih imamo po dve osebkovi besedi, a dvojice teh
osebkovih besed (groza in strah, alost in hrepenenje, pisatelj in poet)
so nekako pomensko sorodne, imamo jih za eno celoto; pravzaprav
lahko reemo, da nam je pred omi samo tista, k ije blie povedku.
Zato stoji povedek v ednini. Spol povednega doloila se ravna po
blinji besedi, ako so osebkove besede razlinega spola.
Pomni. Prvotno smo imeli tu dva ali ve samostojnih stavkov (n. pr. groza pre
vzame vso vas in strah prevzame vso vas), ki so se skrili v en sam stavek z dvema ali
ve osebkovimi besedami.

b) M ati, oe in mi smo zajemali iz ene sklede. Vrag in Teli sta ho

dila pred menoj. Ogenj in voda dobro sluita, slabo gospodarita. M ati
in oe, ki sta odla v gore, prav gotovo nista pozabila svojih otrok.
Znanost in umetnost morata sluiti ljudstvu.
Kadar je iv obutek, da je osebkovih besed ve, stoji povedek
v ustreznem tevilu.
c) Najprvo so se skuali plezalci. Sonce, zemlja, mesec vrte se
brez kolesc. Sreni, ose in ebele bodo vedno prepir imeli. Imeli
bomo jesti vi in ja z in pes in mucek. Vojaki ih poveljnik ivo po
sluajo.

288
 Kadar stoji osebkova beseda v mnoini, je v mnoini tudi njen
povedek. Prav tako stoji povedek v mnoini, kadar ima stavek ve
ko dva osebka, ali pa dva osebka in je eden izmed njiju v mnoini.
Pomni. Pri rabi spola povednega delenika in doloila ima m o k i spol prednost
pred enskim; enako prva oseba pred drugo, d ru ga pred tretjo. To velja tudi za
dvojino in mnoino. Brat in sestra sta la ez polje. M ati in dete sta sedla. Noi
in lice so novi. Knjige in peresa so se podraile. Nebo in zemlja bosta prela. Proso
in ajda sta letos dobro obrodila. Zelje in korenje je letos debelo. Zadnji zgledi kaejo,
da vezanje osebkov s povedkom ni dosledno. Vsekakor moremo z gotovostjo rei,
da je v dvojini pomoni glagol sta s svojim konnim a redno pritegnil tudi povedni
delenik. Le-ta se pri ve osebkih pogosto ravna po spolu naj blijega.

) Odprta no in dan so groba vrata. udene gosli so same

zapele. Roke so ga bolele.
Pri mnoinskih samostalnikih stoji povedek v mnoini.

Predmet

Kaj je. 1. Dijaki se vesele poitnic. Poredne se boji ibe.

Delavec je vreden plaila. Sin pomaga oetu. Uitelj hvali uenca.
Voznik tepe konja. Kmet obdeluje polje.
Leee tiskane besede v gornjih primerih dopolnjujejo povedek
tako, da nam povedo, kaj je predmet glagolskega dejanja, kaj
glagolsko dejanje obsega. To razmerje med povedkom in predmetom
je lahko izraeno v razlinih sklonih.
Stavni len, ki dopolnjuje povedek tako, da pove, na kaj se
nanaa glagolsko dejanje, je predmet ali objekt.
N a vpraanje koga ali esa? stoji predmet v rodilniku (2. sklonu),
komu ali emu? v dajalniku (3. sklonu), koga ali kaj? v toilniku
(4. sklonu).
Pomni. V svojem pravem pomenu je predmet pasivni osebek (voznik tepe k o n ja
k on j je tepen) oziroma osebek stanja (kova podkuje k o n ja k onj je pod
kovan), ki ga povzroa delovanje aktivnega stavka. O trpnosti govorimo le pri ivih
predmetih, ki morejo trpeti; neivi predmeti ne morejo trpeti, so pa v stanju.

2. Stari skrbe za otroke. Vojak vprauje po domu. Pesmi pojo

o Matjau. Mati se ukvarja z otroki. Janez je dolgo aloval za ma
terjo. Fant je obupal nad olo. Jugoslavija je bogata z rudninami.
Pesnik poje o svobodi.
Vasih razmerje med povedkom in predmetom izraa predlog
z ustreznim sklonom. Tu je treba paziti na razloek med predmetom
in prislovnim doloilom, ki je vasih zelo blizu, n. pr. S kolom ga
je udaril po glavi. (S im? Kako? Po em? Kam?) Otroku
so se sline pocedile po obleki. (Po em? Kam?) Hlapec si je
obrisal potno elo z velikim rdeim robcem. (S im? Kako?)
Predmete s predlogi imenujemo predlone (prepozicionalne) ali
posredne predmete (indirektne objekte), medtem ko imenujemo
predmet v toilniku neposredni predmet (direktni objekt).
3. Lakota preti odpreti grada trdna vrata. Kdo eli govoriti ?
Ljudstvo pomaga obnavljati domovino.
Za predmet nam more rabiti tudi nedolonik.
Pomni. Nedolonik more imeti e svoj predmet, n. pr. ... o d p r e ti vrata.

4. U k mu ne dela skrbi. Stanko si je iskal poti skozi puavo.

Stari ue otroke lepega vedenja. Matija je vpraal stranika po
sestri Jeri. Jernej si je obrisal elo z velikim rdeim robcem.
Prosti stavki morejo imeti tudi po ve predmetov.
5. Kosci so travnik pokosili. Kosci travnika n iso pokosili. Oe
mi j e knjigo prinesel. Oe mi knjige ni prinesel.
V nikalnem stavku stoji predmet v rodilniku namesto v toil
niku.
Prilastek

Kaj je. Jurko je kupil lepega psa kosmatinca. Naa prva lu je

sonce. Dolgost ivljenja naega je kratka.
Leee tiskane besede v gornjih primerih ne pojasnjujejo glagola,
marve samostalnik. Za taka pojasnila nam morejo rabiti samo
stalniki, pridevniki, zaimki, tevniki itd. Po njih se spraujemo
kaken? igav? kateri?
Stavni leni, ki pojasnjujejo samostalnike, so prilastki ali atri
buti.

290
 Pridevniki prilastek. Pod zeleno goro lei ramo polje.
Mojo srno kri kropite po planinskih sonnih tleh! Zlato ptiko so
ujeli trije fantje mladi. Iz razdrtega korita lana vrana sito pita.
Za prilastke nam v teh stavkih rabijo pridevniki, pridevniko
rabljeni zaimki, tevniki in deleniki. Postavljeni so poleg samostal
nika in se ujemajo z njim v sklonu, spolu in tevilu. Pravimo, da so
prirejeni samostalniku, ki ga pojasnjujejo.
Samostalniki prilastek. 1. Peter Klepec je bil doma v abru.
Sinko potepinko je pasel kravo dimko.
Besede, ki v gornjih stavkih pojasnjujejo samostalnike, so samo
stalniki. V sklonu se ujemajo z ustreznim samostalnikom. To se
pravi, da so postavljeni poleg njega v isto vrsto, da so mu prirejeni.
Priredni samostalniki prilastek se v sklonu ujema z ustreznim
samostalnikom.
2. Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Pri
nesi no tovariem sat medul
Samostalniki prilastki se tu ne ujemajo z ustreznim samostal
nikom. Niso torej prirejeni, marve podrejeni.
Podredni samostalniki prilastek se v sklonu ne ujema z ustrez
nim samostalnikom.
3. a) Ciciban je fant od fare. Hia v bregu gori. Pisanje po starem
mi ni ve. ivljenje brez dela, skleda brez jela. To je bil beg iz
strahu. Odpravimo kletev iz navadel Dan po praznikih ni pripraven
za delo.
Vsi leee tiskani izrazi v gornjih primerih pojasnjujejo samo
stalnike. To so predlone zveze, ki so nastale iz prislovnih doloil
(kraja, naina, vzroka, asa).
b) To je kruh od veraj. Hia tam gori je najlepa.
Tudi prislovi sami ali s predlogi so lahko prilastki.
c) Melkijad je imel resno voljo pogospoditi se ( = da bi se po-
gospodil). Za prilastek rabi lahko tudi nedolonik. Ker tu nedo
lonik nadomea odvisnik, gre v takih primerih za skrajane stavke.
Pristavek. a) Pisatelj Trubar se je rodil na Raici.
b) Prvi slovenski pisatelj Trubar se je rodil na Raici.
c) Trubar, prvi slovenski pisatelj, seje rodil na Raici.

291
 Prilastek je nesestavljen (a) ali pa sestavljen (b, c). e ima samo
stalnik sam ob sebi e prilastke pa se ujema v sklonu s samostalni
kom ali zaimkom, katerega natanneje doloa, se imenuje tak se
stavljen prilastek p r is ta v e k ali a p o z ic ija . Stoji lahko pred ustrez
nim samostalnikom ali za njim.
tevniki prilastek. a) Ena se tebi je elja spolnila. Dva
oblaka sta se sreala visoko nad gorami. Zlato ptiko so ujeli trije
fantje mladi. Pote pa pridejo tirje moje.
Po prilastkih v gornjih primerih vpraamo: koliko? Ti prilastki
so glavni tevniki od ena do tiri.
Glavni tevniki od ena do tiri so pridevniki prilastki,
b) Pet krav za en gro. Ptica je letela ez devet gora, ez devet
voda. Tri sto ugank.
Leee tiskane besede v primerih pod toko b) so tevniki, a
niso prilastki. Imajo pa poleg sebe samostalnike prilastke v rodil
niku.
tevniki od vtetega tevnika pet dalje imajo pri sebi samostal
niko prilastek v rodilniku.

Prislovna doloila

Kaj so. Pastir ene ovce na pao. Voli stoje v hlevu. Reka tee
po dolini. Veraj je priel stric. Bolnik alostno stoe. Zaradi hude
zime je pozeblo drevje.
Prislovna ali adverbialna doloila so tiste besede ali besedne
skupine, po katerih se vpraamo z vpraalnimi prislovi:
kam? kje? kod? itd. prislovno doloilo k r a ja ,
kdaj? itd. prislovno doloilo a s a ,
kako? itd. prislovno doloilo n a in a ,
zakaj? emu? prislovno doloilo v z ro k a .
Prislovno doloilo kraja. Uboga Terezinka je bivala v koi
kraj vasi. Neko se je napotila v gozd. Dolgo je hodila po goavi.
Tam je sreala staro enico. Ta jo je vpraala: Kod pridem do
grajske pristave ? Tod je najblija pot, je odvrnila Terezinka.
Deklica si je nato natrgala ro in jih nesla domov. Doma jih je

292
dala v vodo. Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Na gori stoji
partizan, v dolino se tono ozira.
Leee tiskane besede pojasnjujejo vsebino stavka glede na kraj.
To so torej prilovna doloila kraja. Zanje se rabijo krajevni pri
slovi in imena s predlogi.
Prislovno doloilo asa. Je pa davi slanica padla. Zdaj zvezde
ugodne vladajo. Nocoj je prav lep veer, jutri bo svetel dan. Sredi
noi, opolnoi iz sanj se Kralj Matja zbudi. Pred leti je Meti umrl
mo. Odtlej sama gospodari. Z moevo smrtjo jo je zadela velika
nesrea, pa je vendarle vsa leta vzdrala. Veno narod na z orojem
bo svobodo branil.
Prislovna doloila asa pojasnjujejo vsebino stavka glede na
as. Zanje nam rabijo asovni prislovi in imena s predlogi.
Prislovno doloilo naina. a) Z mehovi pod pazduho gredo,
v dolgih plaih suknenih gredo in drijo se alostno, da nikoli
tako. Polnoni zvon iz visokih lin krepko zaklenkal je. Odlono
odpovej se svoji srei, goree ii drugim jo dosei! Brez kljuka
je zaklenjeno.
b) Pet evljev merim, palcev pet. N a tisoe rnih mravelj je
oblealo na bojiu. N a mlaki je bila za prst debela ledena skorja.
V skladiu je bilo blaga na kupe. Ljudstvo je dalo vsakemu po
zasluenju ( = toliko, kolikor je zasluil).
c) Kakor seme vrzite mojo srno kri po doleh in po bregeh!
Ko travnat otok v puavi stoji oljkovo drevo.
) Tisti dan se je Janez prvi do sitega najedel. Lev je obsodil
volka na smrt. Mati, v veselje in v podporo vam bom na stara
leta. Trentarski lovec je Zlatoroga do smrti ranil. Melkijad je bil
e prvi veer tovariem v zasmeh.
d) Janez se je kljub (navzlic) mrazu in lakoti samo pet mesecev
uil za izkunjo. Pri vsi bedi pa je ostal e zdrav. Ob kruhu in vodi
je vzdral do konca.
e) S pridnostjo bo hio sezidal, z lenobo pa podrl. Z lepim
vedenjem in rednim uenjem si bo utrdil znaaj.
Leee tiskane besede so prislovna doloila naina. Zanje nam
rabijo nainovni prislovi in imena, poveini s predlogi.

293
 Po leee tiskanih besedah pod a se vpraujemo s kako?, a te
besede in besedne skupine izraajo p r a v i n a in v stavku.
Po leee tiskanih prislovnih doloilih naina pod b se vpra
ujemo: koliko? koliko merim?
Pod c se srna kri primerja semenu, oljkovo drevo pa travna
temu otoku.
Taki nainovni prislovi izraajo torej pod b koliino, mero,
pod c primero.
Po leee tiskanih besedah pod se vpraujemo s kako?, a te
besede ne izraajo pravega naina kakor pod a, marve p o s le
d ic o , u in e k , iz id dejanja v stavku; n. pr. Najedel se je tako,
da je bil sit itd.
Po leee tiskanih besedah pod d se vpraujemo: kljub emu?
vzlic emu? Beda, mraz in lakota Janeza ovirajo pri uenju, mu
nasprotujejo, vendarle pa mu uenje d o p u a jo . Taka prislov
na doloila naina izraajo d o p u s tite v dejanja v stavku.
Leee tiskana prislovna doloila naina pod e nam izraajo
p o g o j dejanja. Po njih se vpraujemo: kako? skaterim ali s kak
nim pogojem?
Prislovno doloilo naina nam lahko izraa: a) pravi nain in
sredstvo; b) koliino, mero; c) primero; ) uinek, izid, posledico;
d) dopustitev; e) pogoj dejanja v stavku.
Pomni. V slovenini ni dobra takale brezpredlona raba prislovnega doloila
naina po romanskem vzoru: Oko v oko mi gledi! Hodila sta roko v roki. Par za
parom so stopali na plesie. Bojevali smo se ramo ob rami. Umikal se je korak za ko
rakom. Ti primeri se glase pravilno s predlogom ali s prostim prislovom: iz oi v oi,
z roko v roki, paroma, z ramo ob rami ali slono, korakoma.

Prislovno doloilo vzroka. a) Janez je vzdral zaradi ma

tere. Zavoljo rke jed ne trpi ni kode. Lina je od boleine zajokala.
Jurko je sedel za mizo in od dolgega asa zehal.
b) Oe se je po opravku napotil v mesto. Sosedu je prila v
nesrei vsa vas pomagat. alosten je odel Veren v tujino za kruhom.
Leee tiskane besede so prislovna doloila vzroka. Zanje nam
rabijo vzroni prislovi, imena v zvezi z vzronimi prislovi in pred
logi pa tudi namenilnik.

294
 Po leee tiskanih besedah pod a se vpraujemo z zakaj? Te
besede in besedne skupine izraajo p r a v i v z ro k dejanja. Po raz
prto tiskanih besedah pod b pa se vpraamo emu? Te nam pa
izraajo n a m e n ali n a m e ro dejanja.
Prislovno doloilo vzroka nam lahko izraa: a) pravi vzrok,
b) namen ali namero dejanja.

Posebnosti

Zvalnik in vzklik. 1. Mati! Janez! Barbar! Uboga

muha! Oj bedak neumni! Kako uden sluaj! Oh ne! Gorje!
Gornji primeri nimajo povedkov, torej niso popolni stavki.
Uporabljamo jih kot klic, izraz zaudenja, milovanja, jeze in kot
taki izraajo neko misel. Take izraze imenujemo vzklike. Za njimi
stoji vselej klicaj.
2. Peter, izderi hojo! Vstani, Jerica, eni vole past! Kako te
blagrujem, ponosni orel! Ivan, kaj misli? Kaj pravi, France,
ti na to? Kod hodi, petelinek ti? Oh, to boli! Joj, kam bi del?
Hej, brigade, hitite!
Po leee tiskanih besedah se ne moremo vpraati, torej niso
pravi stavni leni. Leee tiskane besede so samostalniki in med
meti. Samostalniki stoje v zvalniku. e stoji zvalnik v zaetku
stavka, stoji za njim vejica, e stoji v sredini stavka, stoji pred
njim in za njim vejica, e pa stoji na koncu stavka, je vejica
pred njim.
Zvalniki in vzkliki niso pravi stavni leni. e jih uporabljamo
samostojno, postavljamo za njimi klicaj, od stavka pa jih loimo
z vejico.

Nepopolni stavki. Dolga bolezen gotova smrt. Ti oeta

do praga, sin tebe ez prag. Dobro jutro! Danes meni, jutri
tebi. Hej, oblaki preko polja kam?
Prosti in zloeni stavek vasih nimata vseh stavnih lenov;
vasih je izpuen kak glavni len, ki si ga lahko v mislih dopolnimo,
v prvem stavku n. pr. p o m o n i g la g o l je: Dolga bolezen je

295
gotova smrt; ali p o v e d e k : Ti pahne oeta do praga, sin bo pahnil
tebe ez prag.
Prosti in zloeni stavki, ki jim manjka povedek, so p ra v i
n e p o p o ln i ali e lip ti n i stavki.

Pomni. K n e p o p o ln im stavkom tejemo tudi:

a) s k r e n e stavke, e se ujemata dva ali ve glavnih stavkov z enakim
osebkom ali z enakim povedkom: Narava daje in jemlje = Narava daje + narava
jemlje. alost in tuga je strupena kuga = alost je strupena kuga + tuga je
strupena kuga;
b) sk r a j a n e stavke, e se v zloenem stavku odvzame odvisniku osebek,
da se tesneje zdrui z glavnim stavkom : Tukaj bistra Sava izvira, mati pevske
umnosti = ki (Sava) je mati pevske umnosti. Grede mimo hie potrka Francelj
na okno = Ko gre Francelj mimo hie, potrka Francelj na okno.

Stavki po obliki in vsebini. 1. a) Lana vrana lani verjame.

Sita vrana lani ne verjame.
V prvem stavku se glagolsko dejanje z a tr ju je , v drugem
z a n ik a .
Po obliki so stavki t r d i ln i ali n ik a ln i.
b) Ni ve ni sunju drag spanja mrak. Nekaj asa ni bilo od
nikoder ni. Divji mo nima pluga ne brane. Nikjer se ne pase
nobena kravica, noben teliek.
Gornji stavki imajo po dve ali ve nikalnic. S kopienjem
nikalnic dosezamo krepkeje zanikanje.
2. Stritar se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laah. Kaj
bo s sekiro, sin, zael? Sveto sluimo sveti domovini! Naj
uje zemlja in nebo! O, da z mojo in sreo, slavo nebo ovilo bi
ti glavo!
Gornji stavki nam po vrsti izraajo: pripoved, vpraanje, za
poved, eljo. Za pripovednim stavkom stoji pika, za neodvisnim
vpraalnim vpraaj, za neodvisnim velelnim in elelnim pa klicaj.
Ta loila so utemeljena v razlinem izgovoru stavkov.
Po vsebini so potemtakem stavki p r ip o v e d n i, v p r a a ln i,
v e leln i in eleln i.

296
 Zloeni stavek

Splono

Kaj je. Boben poje. Rog doni. Boben poje, rog doni.
Boben poje in rog doni. Boben poje, a rog doni.
Zagrmelo je. Zemlja se je stresla. Zagrmelo je, da se je
zemlja stresla.
lo je rahlo kljub navidezni tei, da so se noge komaj dotikale
tal in je bilo teko rei, ali rak leze ali plava.
Izmed gornjih stavkov imajo nekateri samo po en povedek,
drugi po dva, zadnji pa jih ima kar pet.
Kolikor povedkov, toliko stavkov. Dva ali ve v celoto zveza
nih stavkov imenujemo zloeni stavek. Med posameznimi stavki
stoji v e z n ik ali lo ilo .
Glavni in odvisni stavek. Primerjaj naslednje zglede:
1. Lepa je penica. Lepa bo potica. 2. Lepa je penica, lepa
bo potica. 3. Lepa je penica in lepa bo potica. 4. e je lepa
penica, bo lepa potica.
V prvem zgledu imamo dva samostojna stavka, ki vsak izraa
samostojno misel. Ista dva stavka imamo v drugem zgledu zlo
ena v neko celoto; oba sta ohranila prvotno obliko, loena pa
sta med seboj z vejico. V tretjem zgledu imamo ista dva stavka
v nespremenjeni obliki, a zvezana med seboj z veznikom in. V vseh
prvih treh zgledih so ohranili stavki samostojen pomen in so
torej g la v n i s ta v k i. V etrtem zgledu prvi stavek sploh ne
more stati sam zase, drugi sicer lahko, vendar pa je nekako nepopoln
brez smiselnega dopolnila od prvega stavka.
Samostojni stavek imenujemo g la v n i s ta v e k , nesamostojni
stavek pa, ki samostojnega smiselno dopolnjuje, o d v is n i s ta v e k .
Priredje podredje.
1. Lepo vreme je. N a sprehod pojdem.
2. Lepo vreme je, na sprehod pojdem.
3. Lepo vreme je. Zato pojdem na sprehod.

297
 4. Lepo vreme je, zato pojdem na sprehod.
5. Pojdem na sprehod, ker je lepo vreme.
6. Ker je lepo vreme, pojdem na sprehod.
Ti stavki nam v vseh estih zgledih povedo v jedru isto misel,
a vendar nekoliko drugae. V prvem zgledu nimata ugotovitev,
da je lepo vreme, in odloitev, da pojdem na sprehod, e nobene
prave zveze. Zato sta tudi izraeni vsaka v svojem zakljuenem
stavku; ugotovitev ima svoje stavno valovanje, odloitev tudi
svoje. V drugem zgledu sta si ugotovitev in odloitev neposredno
blizu, tako da iz ugotovitve e sledi tudi odloitev; zato ugotovitve
ne konujem z zakljunim stavnim valovanjem, marve glas celo
malo povzdignem, napravim med obema stavkoma kraji presledek
kakor v prvem zgledu in nadaljujem z odloitvijo. Tako sem v govoru
asovno in glasovno povezal ta dva stavka v ojo enoto, a stavka
sta ostala e zmeraj samostojna, drug drugemu enaka, na isti
stopnji, v isti vrsti in redu, drug pri drugem ali, kakor pravimo,
drug drugemu p rire je n a .
V 4. zgledu sem oba stavka povezal s posebnim veznikom
zato in s tem e bolj poudaril, z besedo izrazil, da je odloitev
nasledek ugotovitve. Izgovarjam pa oba stavka prav tako kakor
v 2. zgledu. Tudi tu bi odloitev lahko popolnoma loil od ugo
tovitve in bi ele ez dalji as sklenil: Zato pa pojdem na sprehod (3).
Tudi ta dva stavka nista e nikakor tako odvisna drug od drugega,
da bi stavek z veznikom ne imel pravega smisla brez prvega. Zato
tudi taki zvezi pravimo, da je priredna. e povezujemo med seboj
istovrstne stavke, pravimo, da so priredni, taki zvezi pa p rire d je .
Drugae pa je v 5. in 6. zgledu. Veznik k e r povezuje svoj
stavek tako tesno z nasledkom, da stavek brez tega izgubi svoj
smisel in svojo upravienost. Zato pravimo, da so stavki s takimi
vezniki od drugih o d v is n i, da so jim p o d re je n i. Odvisni pa
so lahko od stavkov, ki morejo stati sami zase, to so g la v n i
s ta v k i, ali pa od drugih odvisnih stavkov. Zvezi glavnih stavkov
in odvisnikov pravimo p o d re d je .
Podredje in priredje imamo v tem primeru: grmelo je, da se
je zemlja tresla, in se bliskalo, da je bilo svetlo kakor podnevi.

298
Stavka grmelo je in se bliskalo sta glavna in med seboj prirejena.
Vsak pa ima poleg sebe e odvisnik, tako da imamo v prvem in
drugem delu podredje. Obe podredji pa sta zdrueni v priredje.
Priredje je zveza dveh ali ve glavnih stavkov.
Podredje je zveza glavnega stavka in enega ali ve odvisnikov;
tu je odvisni stavek dodan glavnemu v pojasnilo, nima pa sam ob
sebi samostojnega pomena.

Priredje

Vezalno priredje. 1. Visoko vrh planin stojim, v veselju

rajskem tu ivim. Toplo je bilo in sneg se je tajal na strehah. Po
motvoz od kria segne in na lok si ga nategne, trst tenak si priostri,
za strelico priredi, potlej mahne vzdol doline kraj morja iskat
divjine. Zeblo me je pa laen sem bil. Krjavelj je nekaj zagodrnjal
ter se tiho izmuzal iz sobe. Smrekarica je sliala stopinje svojega
moa; tudi gospodinja jo je na to opozorila. Gospod je sedel,
zael presti as, nato je poklical lovca. Sever in jug se budita, drami
se vzhod in zahod.
V teh primerih imamo po dva ali ve glavnih stavkov, torej
priredje. Posamezni stavki so si po vsebini sorodni; vsak ima zase
svoj pomen, vsi skupaj pa izrekajo splono misel. Veejo se med
seboj z vezniki (in, pa, ter), drugi pa so loeni z vejico ali s pod
pijem. Pred vezniki in, pa, ter ne stoji vejica.
Priredje, v katerem so si stavki po vsebini sorodni, imenujemo
v e z a ln o ali k o p u la tiv n o priredje.
2. Mi pa pod sonci se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, kodi
mo, hasnemo, v kupe medu in otrova si lijemo, prostor vesoljni
z eljami prepletamo, venost v trenutek begoten ugnetamo, z du
hom za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v duo jo
vabimo, vriskamo, joemo hoemo, hoemo.
V gornjem primeru imamo v vezalno priredje zloenih 16 glav
nih stavkov tako, da med njimi niti enkrat ne rabimo veznika in,
dasi bi lahko vse z njim zvezali. Loi jih edinole vejica.

299
 Kadar zdruimo ve stavkov vezalnega priredja brez veznikov,
imenujemo tako priredje b re z v e z je ali a s i n d e to n .
Pomni. Brez veznika je tudi vezalno priredje, kjer se drugi stavek zaenja s pri
slovom, zatorej postavljamo vejico: Veraj me ni bilo, tudi jutri ne pridem. Zgrudil
se je na stol, potlej (nato) je globoko vzdihnil. Ali se e odpravlja, ali res ne misli
ve ostati?

3. Cvete dih pomladi in oblaki pleto se kot slak in april nori

po livadi. Nocoj zavriskaj v lepi svet in utrgaj kresni arni cvet in
praprotnih semen nastrezi in na mah pod bukev lezi!
Vsi stavki v teh vezalnih priredjih so med seboj zvezani z
veznikom in.
Ako zveemo ve stavkov vezalnega priredja med seboj z vez
nikom in , imenujemo tako priredje m n o g o v e z je ali p o li-
s i n d e to n .
Pomni. Pesniki jezik uporablja asindeton in polisindeton kot slogovno poseb
nost figuro za dosego vejega uinka.

Lono priredje. Ali bom pastir v Korotanu na Gosposvetskem

polju ali bom e nadalje tudent. Ali pojde z nami ali bo pa doma,
drugam ne bo hodil! Ali delaj doma ali pa pojdi v svet!
V vsakem gornjem priredju se po dva stavka zaenjata z ali.
Razmerje njunih dejanj pa je tako, da eno izkljuuje drugo. Vendar
pa je dana monost, da se odloi za eno ali drugo dejanje. V takem
primeru se rabi veznik ali, vejica pa pred njim ne stoji.
Priredje, v katerem se stavki po vsebini med seboj izkljuujejo,
imenujemo lo n o ali d is ju n k tiv n o priredje; loni veznik je
ali ali.
Protivno priredje. Kreposti razmakni srce na steaj, a skrb
no ga strasti zakleni! Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, ali
lepe od Urke bilo ni nobene. Oi imajo, pa ne vidijo. Gaj e ni
svatovski odet, le rni trn cvete bahato. Spanec sicer redi, toda
trimeseno spanje oslabi. De je oviral zunanje opravke, vendar
mravlje niso mirovale. Denar ni dale, samo akati bo treba. Ne
govori, ampak (temve, marve) delaj! Mi smo delali, vi ste pa
poivali.

300
 Vsebinsko razmerje stavkov v posameznih primerih je protivno.
Veejo jih protivni vezniki, pred njimi pa vselej stoji vejica, le pri-
redni veznik pa more stati tudi sredi stavka.
Priredje, v katerem je vsebina posameznih stavkov v nasprotju,
imenujemo p r o tiv n o ali a d v e r z a tiv n o priredje; vezniki so:
a, ali, pa, le, toda, vendar, samo, ampak, temve, marve.
Vzrono priredje. Tedaj so se Svarunu in vojakom obrazi
zjasnili, zakaj bogovi so usliali njih pronjo. Dvignite glave,
kajti priblialo se je vae odreenje! Pojdi, saj ve kam nazaj!
Poberi se, sicer se ti utegne e kaj pripetiti! Stari Planjavec ni bil
ne doma ne v cerkvi varen, metalo ga je namre boje.
Po drugem stavku v gornjih primerih se vpraujemo: zakaj?
Eden izmed glavnih stavkov izraa vzrok oziroma razlog, drugi pa
posledico. Iz zadnjega stavka vidimo, da priredni veznik ne stoji
vselej v zaetku stavka. Loilo v vzronem priredju je vejica.
Priredje, v katerem eden izmed stavkov izraa vzrok oziroma
razlog, drugi pa posledico, imenujemo v z ro n o ali k a v z a ln o
priredje; vezniki so: zakaj, kajti, saj, sicer, namre.
Pomni. V vseh gornjih primerih bi veznik vzronega priredja lahko zamenjali
z veznikom ker vzronega podredja. Bistvenega razloka med vzronim priredjem in
podredjem ni, vendar ohlapneja odvisnost in deloma drugani besedni red v priredju
opraviujeta to slovniko razlikovanje. Tudi so tako imenovani vezniki vzronega
priredja pravzaprav prislovi, potemtakem so stavki nanizani brez veznika.

Sklepalno priredje. To okno e nikoli ni bilo umito; zato

sem gledal kakor skozi tanico. Prezgodaj sem priel na svet;
torej sem bil nadloga e od rojstva. Bil sem neroden v nogah,
zatorej sem kolovratil za sestro ter se prevraal po kamenju in
polki travi. Peter Klepec je bil ibkega in slabotnega telesa; tako
so mu poredni tovarii lahko nagajali. N a eni strani moje olske
vojske so bili profesorji in znanost, na drugi strani jaz sam; tedaj
je razumljivo, da sem moral vekrat odnehati jaz. Iz koe sem
slial jeanje, pa sem stopil noter.
V gornjih primerih obsega drugi stavek sklep ali nasledek
prvega. Loita pa se taka stavka z vejico ali s podpijem.

301
 Priredje, v katerem obsega drugi stavek sklep ali nasledek
prvega, imenujemo s k le p a ln o ali k o n s e k u tiv n o priredje; vez
niki so: zato, torej, zatorej, tako, tedaj, pa.
Pomni 1. V vseh gornjih zgledih bi veznik sklepalnega priredja lahko zamenjali
z veznikom (tako) da posledinega podredja, saj je vsak sklep nekaka posledica.
Ker pa ima vsaka posledica svoj vzrok, je nujno, da moremo sklepalno priredje
spremeniti v vzrono podredje ali priredje: Bil sem nadloga e od rojstva, zakaj na
svet sem priel prezgodaj. Ker sem priel na svet prezgodaj, sem bil e od rojstva
nadloga.
Pomni 2. Vzrona ali sklepalna zveza je lahko samo nakazana z asindetonom,
torej brez veznika: Strano je alosten, ena mu je umrla. Gozd je prijazno vabil: legel
sem v senco na mah.

Vrinjeni stavek. Dale, ne vem kje, se je oglasil s tenkim,

visokim glasom trikrat zapored vig ptika. Poglejte, mi pravi
Teva, tistole skalo tam spredaj! To, vem, mu bode po volji.
emu nam bo, vpraam, prazno pogorie?
Kakor kaejo povedki, imamo v vsakem gornjih zgledov po
dva priredna stavka. Vendar pa drugi stavek ne sledi prvemu,
temve stoji sredi njega. Oblika prvega stavka se ne spremeni, e
izpusti vrinjeni stavek. Pa pa mora stati vrinjeni stavek med
vejicama.
Kadar v stavek vrinemo drug, glavni stavek, tako da se oblika
prvega stavka ne spremeni, imenujemo tak vmesni stavek v r i
n je n i s ta v e k ali p a r e n t ezo.

Podredje

Nadrednost, podrednost. M ati je mirno akala, da bo skleda

prazna. Pred vrati v hlevek je Andrej previdno odgrnil staro
plahto, ki so z njo zavesili vhod, da ni pihala burja v stajo.
V prvem primeru imamo v podredje zdruena dva stavka;
izmed njiju je prvi glavni, drugi pa odvisni stavek. Odvisni je
glavnemu podrejen, glavni odvisnemu nadrejen. V drugem pri
meru imamo tri stavke zdruene v podredje. Prvi izmed njih je
glavni stavek, drugi in tretji sta odvisna. Vendar je od glavnega
stavka odvisen samo prvi odvisnik, drugi je pa odvisen od prvega

302
odvisnika. Prvemu odvisniku je nadrejen glavni stavek, drugemu
pa prvi odvisnik. Nadredne in podredne stavke loimo z vejico.
Odvisni stavek more biti odvisen: a) neposredno od glavnega
stavka, b) od odvisnika. Stavek, od katerega je odvisen, imenu
jemo n a d r e d n i stavek.

Stopnje odvisnikov. Pravi, da ti je moje pismo o smrti

mojega ujca zbudilo eljo (1), da bi kaj ve zvedel o strahotah
in nezgodah (2), ki sem jih sam prebil (3), ko sem bil ostal v Mi-
zenu (4).
Tu imamo pet stavkov zdruenih v podredje. Pravi je glavni
stavek, neposredno od njega je odvisen stavek da ti je moje pism o...
eljo, to je odvisnik, oznaen s tevilko 1. Vsak naslednji odvisnik
je odvisen neposredno od spredaj stojeega odvisnika.
Odvisnik, ki je odvisen neposredno od glavnega stavka, je od
visnik prve stopnje; temu podrejeni odvisnik je odvisnik druge
stopnje, odvisniku druge stopnje podrejeni odvisnik je odvisnik
tretje stopnje itd.
Pravi,
kaj?
1. da je zbudilo eljo,
kakno?
2. da bi zvedel o strahotah,
kaknih?
3. ki sem jih prebil,
kdaj?
4. ko sem bil ostal v Mizenu.

Zapovrstnost odvisnikov. Ko se je sonce nagnilo e blizu

gor, so bili sovraniki pred zidom. Vselej, kadar sem priel
na Jezero, sem moral stopiti v olo. Kmitic je spoznal, da se
menja straa.
V gornjih podredjih imamo po en glavni in en odvisni stavek.
Odvisnik stoji pred glavnim stavkom ali za njim; lahko pa je
tudi vrinjen v nadredni stavek, n. pr. v drugem stavku.

303
 Zveza. 1. Ni vsako leto, da bi se jezero popolnoma osuilo.
Levin se je zbudil ele, ko je prelo sonce na drugo stran grma.
Karavana je potovala e dokaj hitro, eprav je pot postajala vedno
slaba.
V gornjih podredjih so leee tiskane besede vezniki; rabijo
nam pa za to, da veejo odvisne ali podredne stavke z nadred
nimi stavki. Take veznike imenujemo podredne veznike. e stoji
odvisnik pred nadrednim stavkom, stoji veznik seve na zaetku
odvisnika. Nadredne in odvisne stavke pa vselej loi vejica.
Odvisnike, ki jih veejo z nadrednimi stavki podredni vezniki,
imenujemo v e z n i k e (konjunkcionalne) stavke.
2. Kakove so te besede, ki sem jih slial? Kdor pod orehovo
senco lei, oreha ne dobi. V Jugoslaviji so dobili zemljo tisti,
ki jo obdelujejo. A kje je e tako kraljestvo, kjer lepa devojka
ivi? Koder se nebo razpenja, grad je pevca, brez vratarja. Kadar
lipa cvete, ji ne manjka ebel.
V gornjih podredjih veejo odvisnike z glavnimi stavki oziralni
zaimki in prislovi. Take odvisnike imenujemo o z i r a l n e (rela
tivne) stavke.
3. Nihe ve ne vpraa, kdo je tujec. Prilai pobara kmete,
kaj jih je razburilo. Levin ni util, kako mineva as. Lovec vpraa
palico, kam se ji tako mudi. Francelj se je spomnil, koliko lepih
opominov je prejel od matere. Tone je napeto poslual, kdaj se
bo daljni zvok ponovil.
Po obliki so gornji odvisniki vpraalni stavki. Veejo pa te
odvisnike z glavnimi stavki vpraalni zaimki in prislovi.
Odvisnike, ki jih veejo z glavnimi stavki vpraalni zaimki
in prislovi, imenujemo o d v i s n o ( i n d i r e k t n o ) v p r a a l n e
stavke. Za njimi ne stoji vpraaj, ampak loilo, ki ga terja glavni
stavek.
Vrste odvisnikov

Osebkov odvisnik. 1. Analiziraj najprej prosti, potem zlo

eni stavek (glavni stavek zaznamuj z A , odvisnega z a !):

304
 Delavec zaslui plailo. Kdor dela, zaslui plailo.
zaslui zaslui plailo (A)
kdo kdo
ali kaj? ali kaj ?
delavec kdor dela (a)
os. os. odv.

V prvem primeru imamo prosti stavek, v drugem zloenega,

in sicer podredje. Glavni stavek je drugi stavek (A ). Iz njega se
vpraujemo po odvisniku (a) s kdo ali kaj?, torej enako kakor
po osebku prostega stavka. Osebek prostega stavka delavec smo
nadomestili s stavkom kdor dela. Ta odvisnik torej nadomea
osebek glavnega stavka.
Odvisnik, ki nadomea osebkovo besedo (subjekt) glavnega
stavka, imenujemo o s e b k o v o d v i s n i k (subjektni stavek).
2. a) Kdor za smolo prime, se osmoli. Kdor brata izda, je naj
veji zloinec. Kogar je kaa piila, se boji zvite vrvi. Kar je dobro,
se samo hvali. Nagrajeni bodo, kateri izpolnijo vse pogoje tekmo
vanja. Dobrega srca je, ki ljubi glasbo.
b) Ni nam znano, kdo je iznael jadro. Ni jasno, kaj meni.
Kako nastane bolezen raka, se ne da natanno dognati. Koliko je
zvezd na nebu, nam ni znano. Nikomur ni odkrito, ali ga aka
v prihodnosti srea ali nesrea.
c) Da ljudje nismo samo za zabavo na svetu, nas ne sme plaiti.
Najveja srea za loveka je, e je zdrav.
V vsakem primeru gornjega podredja imamo po dva stavka.
Po vseh odvisnikih se vpraujemo s kdo ali kaj?, so torej sami
osebkovi odvisniki. V primeru pod a jih veejo z glavnimi stavki
oziralni zaimki, pod b vpraalni zaimki in prislovi, pod c pa vez
nika da in e. Prvi so torej oziralni, drugi odvisno vpraalni, tretji
pa vezniki stavki.
Osebkovi odvisniki se veejo z glavnimi stavki: a) z oziralnimi
zaimki, b) z vpraalnimi zaimki in prislovi (povedni izraz poveini
v 3. os. edn. sr. sp.!), c) z veznikoma da, e.

20 305
 Povedkov odvisnik. Analiziraj tale stavek: uka je v vodi,
kar je volk v gozdu.
uka je v vodi (A)
kdo
ali kaj ?
kar je volk v gozdu (a)
pov. odv.
V glavnem stavku je povedno doloilo nadomeeno z odvisni
kom; tega vee z glavnim stavkom oziralni zaimek.
Odvisnik, ki nadomea povedno doloilo glavnega stavka, se
imenuje p o v e d k o v o d v i s n i k (predikatni stavek).
Predmetni odvisnik. 1. Analiziraj prosti in zloeni stavek:
as ozdravi boleine. as ozdravi, kar boli.
ozdravi as ozdravi (A)
koga koga
ali kaj? ali kaj?
boleine kar boli (a)
predm. 4. predm. odv.
V podredju je glavni stavek as ozdravi. Iz njega se vpraujemo
po odvisniku tako kakor po predmetu v 4. sklonu prostega stavka.
Odvisnik torej nadomea predmet glavnega stavka.
Odvisnik, ki nadomea predmet glavnega stavka, se imenuje
p r e d m e t n i o d v i s n i k (objektni stavek).
2. a) Kdor ni dalje priel ko do korita, temu je vsaka mlaka morje
Kar si kupil, to bo lupil. Gorje mu, ki v nesrei biva sam!
b) Poglej, kdo je priel! Naj ne ve levica, kaj dela desnica. Anti
ve, kako se taki rei stree. Oe je vpraal Jureta, koliko je prisluil.
Rad bi vedel, ali e ivi moja mati.
c) Ne uti, da vhod le v ivljenje je s cvetjem posut? Heram pa
povej in sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi.
Predmetni odvisniki se veejo z glavnimi stavki: a) z oziralnimi
zaimki, b) z vpraalnimi zaimki in z vpraalnimi prislovi, c) z vezni
kom da.

306
 3. a) Otrok ne ve, kaj se z njim godi.
Otrok ne ve, kaj se je z njim godilo.
b) Otrok ni vedel, kaj se z njim godi.
Otrok ni vedel, kaj se je z njim godilo.
Glagol odvisnega stavka godi se je po trajnosti nedovren. V
prvem stavku pod a in b je dejanje odvisnika istodobno z dejanjem
glavnega stavka, v drugem pa preddobno.
V predmetnem odvisniku izraamo istodobnost s sedanjikom,
preddobnost s preteklim asom.

Prilastkov odvisnik. 1. Analiziraj prosti in zloeni stavek:

Lanivemu loveku nihe ne zaupa. Nihe ne zaupa loveku, ki lae.
ne zaupa loveku nihe ne zaupa loveku (A)
kaknemu? kaknemu?
lanivemu ki lae (a)
pril. pril. odv.

V gornjem primeru smo spremenili prilastek prostega stavka v

odvisnik. Po njem se vpraujemo prav tako kakor po prilastku.
Odvisnik, ki nadomea prilastek glavnega stavka, imenujemo
p r i l a s t k o v o d v i s n i k (atributni stavek).
2. a) Med lovci tudi kmeti je, ki videl jesti ga graak na klop-
ici je ovsenjak. V mestu sem nael soolca, s katerim me je vezalo
e staro prijateljstvo.
b) Novica, da bomo kmalu reeni trpljenja, nam je vlila novega
upanja. Strana mu je bila misel, da bo tepen.
c) Radovednost, kdo je v hii, je prignala Domna pod okno.
N a vpraanje, kaj dela ljudi srene, je teko odgovoriti. Zgodbo,
kako je pijani bera zagal hio, je ivo naslikal Mekov Gaper.
Nihe mu ne more odgovoriti na vpraanje, koliko zvezdic je pose
janih po nebu. Misel, ali pride, me neprestano bega.
Prilastkove odvisnike veejo z glavnimi stavki: a) oziralni zaimki,
b) veznik da, c) vpraalni zaimki in prislovi.

307
 Prislovni odvisniki
Krajevni odvisnik. 1. Analiziraj prosti in zloeni stavek:
Vrabec ivi Vrabec ivi,
pri lovekovem domovanju. kjer lovek domuje.
Vrabec ivi Vrabec ivi (A)
kje? kje?
pri lovekovem domovanju kjer lovek domuje (a)
prisl. dol. kr. prisl. odv. kr.

V gornjem primeru smo prislovno doloilo kraja spremenili v

odvisnik. Po njem se vpraujemo prav tako kakor po prislovnem
doloilu kraja.
Odvisnik, ki nadomea prislovno doloilo kraja, imenujemo
k r a j e v n i o d v i s n i k (lokalni stavek).
2. Kjer se prepirata dva, tretji dobiek ima. Koder se nebo raz
penja, grad je pevca brez vratarja. Pojdi, kamor ti je pot! Poberi se,
od koder si priel! Koder koli boste potovali, vsadite zrno to! Kjer
koli se ustavim, povsod me preganjajo. Kjer iz zamreenih se celic
prikae bledo lice kdaj, poslal cvetoih sem marelic dekletom kitico
skrivaj.
V gornjih glavnih stavkih moremo povsod vstaviti kazalni pri
slov (..., tam tretji dobiek ima; Pojdi tja ,... itd.).
Krajevne odvisnike veejo z glavnimi stavki oziralni zaimki ali
prislovi; v glavnem stavku more stati kazalni prislov.
asovni odvisnik. 1. Analiziraj prosti in zloeni stavek:
Po natannem preudarku Ko bo natanno preudaril,
se loti dela! se loti dela!
se loti se loti dela (A)
kdaj? kdaj?
po natannem preudarku ko bo natanno preudaril (a)
prisl, dol. . prisl . odv. .
Odvisnik, ki nadomea v glavnem stavku prisl. dol. asa, se
imenuje a s o v n i o d v i s n i k (temporalni stavek).

308
 2. Kadar make ni doma, mii pleejo. Kadar bo na vojsko
el, pridi mi povedat! Kadar je tod hodil, se je pri nas oglasil.
Ko sem jaz e v sami srajci in brez hla okoli tekal, taas je bilo
drugae v Vinji gori. Dokler prosi, zlata usta nosi. Pri tebi osta
nem, dokler ne zaspi. Kar me ni bilo doma, se je marsikaj spre
menilo. Kupija cvete naa, odkar med nami bivate. e prej ko
se zveeri, bova na vrhu. Br ko se pomlad ozeleni, mladim fantom
alost stori. Kakor hitro pride domov, sporoi moji materi to
novico! Komaj smo dobro polegli, e se je zaslial zunaj vri.
Toliko ( = samo) da spravim fanta na varno, precej pridem. M ed
tem ko je erin brskal po opoki, je hlapec sekal leevje. Janez je
s strojnico sam zadreval napadalce, da je prila pomo; potem
je omahnil. Ko vidim pogorie, zaplakam vsakikrat. Mudi se mi
domov za pe, ali poprej vendar ne pojdem, da tebi glavo vzamem
(= preden ti glave ne vzamem).
V gornjih primerih nam veejo asovni vezniki in oziralni pri
slovi odvisnike z glavnimi stavki. e pogledamo, kako si slede dejanja
glavnih in odvisnih stavkov, vidimo, da so istoasna ali predasna.
Veznik kadar se rabi za sedanji in pretekli as samo v pomenu
kadar koli. Raba kadar namesto ko za pretekli as je le e starin
ska, n. pr. v Trubarju: M uj oa, kadar je na Raici cehmoter bil,
je bil pustil to cerkev malati. V prihodnjiku pa lahko rabimo ko
in kadar.
Dejanje odvisnika z veznikom dokler je istoasno. Glagol nje
govega odvisnika je nedovren. Pri vezniku dokler ne pa traja
dejanje le dotlej, ko n a s t o p i d e j a n j e v odvisniku. Tukaj je
glagol v odvisniku dovren. V istem pomenu se rabi tudi veznik da:
Mogla umreti ni stara ibila, da so prinesli ji z doma prsti.
Veznika kar in odkar izraata as, od katerega dalje traja
dejanje.
Pri veznikih preden in prej ko se mora dogoditi dejanje glav
nega stavka prej, preden nastopi dejanje odvisnika.
Pri odvisnikih z vezniki br ko, kakor hitro, komaj, toliko da
nastopi dejanje glavnih stavkov takoj, ko se kona dejanje odvis
nega stavka.

309
 V primeru z veznikom medtem ko pa je dejanje odvisnika in
glavnega stavka istoasno, lahko pa sta si dejanji glavnega in
odvisnega stavka vsebinsko nasprotni. Za medtem ko ( vtem ko) se
vekrat rabi tudi izposojeni veznik doim, vendar ga Slovenski
pravopis odklanja.
asovne odvisnike veejo z glavnimi stavki asovni vezniki in
oziralni prislovi; ti izraajo asovno razmerje med dejanjem glav
nega in odvisnega stavka.

Nainovni odvisnik. I. P r a v i n a i n o v n i odv isn ik.

1. Brez besede so sedli Ne da bi spregovorili besedo,

za mizo. so sedli za mizo.
so sedli so sedli za mizo (A)
kako? kako?
brez besede ne da bi spregovorili (a)
prisl. dol. n. prisl. odv. n.

e analiziramo prosti in zloeni stavek, vidimo, da nadomea

odvisnik prislovno doloilo naina in izraa nain, kako se glavno
dejanje godi.
Odvisniki, ki izraajo, kako se glavno dejanje godi, in ki na
domeajo prisl. dol. n., se imenujejo pravi n a i n o v n i o d
v is n ik i (modalni stavki).
2. S tem da lenobo pase, krade sebi as in starem denar.
Ne da bi se bila ozrla, je Smrekarica odla z doma. Nikoli ne gre
mimo znamenja, da se ne bi spomnil stranega dogodka. Ne da bi
mu pomagal, e beal je ( = ne le da mu ni pomagal, e beal je =
pomagati bi mu moral, pa mu ni, e celo beal je). Namesto da bi
priznal svojo zmoto, se e lae ( = priznati bi moral svojo zmoto,
pa je ne, e celo lae se).
Prave nainovne odvisnike veejo z glavnimi stavki nainovni
vezniki s tem da, ne da, da ne; namesto da. Pri ne da, da ne, namesto
da stoji pogojnik.
 II. P r i m e r j a l n i odvisnik. 1. Analiziraj tale dva stavka:

Po svojih moeh pomagaj Kolikor more, pomagaj

blinjemu! blinjemu!
pomagaj pomagaj blinjemu (A)
koliko? koliko?
po svojih moeh kolikor more (a)
prisl. dol. n. prisl. odv. n.

Odvisnik nadomea prislovno doloilo naina in izraa mero

ali tudi primero, kako se dejanje glavnega stavka godi.
Odvisniki, ki pojasnjujejo povedek glavnega stavka s kako
primero, se imenujejo p r i m e r j a l n i o d v i s n i k i (komparativni
stavki).
2. a) Oe je priel, kakor je bil obljubil. Kakor se posojuje,
tako se povrauje. Kolikor jezikov zna, toliko ljudi velja. im
blie prihaja jutro, tem bolj bledijo zvezde. Ve ko lakomne ima,
ve hoe imeti. Teci, kar najhitreje more!
V vseh gornjih primerih izraata glavni in odvisni stavek ena
kost ali mero dejanja. Veejo pa odvisne stavke z glavnimi oziralni
nainovni prislovi kakor, kolikor, kar ali pa primerjalni ko in
im - tem. V glavnem stavku more stati kazalni nainovni prislov.
b) Lepe pie, kakor govori. Ni ni lepega, kakor je resnico
ljubnost v vseh reeh. Lae bi ga nosil, ko poslual.
V teh primerih izraata glavni in odvisni stavek neenakost
dejanja. Vee pa se tak primerjalni odvisnik z glavnim stavkom
z veznikom kakor in ko. Neenakost se izraa s komparativom.
c) Janez se dela, kakor da ne zna do pet teti. Kot bi mignil,
izgine vse z mize. Govori, ko da bi roice sadil.
Dejanje odvisnega stavka ni resnino, a izraa podobnost. Take
primerjalne odvisnike veejo z glavnim stavkom vezniki: kakor da,
kot bi, ko da bi.
Primerjalni odvisniki izraajo: a) enakost dejanja z glavnim
stavkom ali mero, b) neenakost dejanja, c) podobno dejanje.

311
 III. P o s l e d i n i o dv is ni k . 1. Analiziraj: Bilo je (tako) mraz,
da je drevje pokalo.
bilo je (tako) mraz (A)
kako?
da je drevje pokalo (a)
prisl. odv. n. (posledini)

Prislovni odvisnik da je drevje pokalo izraa posledico dejanja

v glavnem stavku.
Odvisnik, ki nadomea prisl. dol. n. in izraa posledico deja
nja v glavnem stavku, se imenuje p o s l e d i n i o d v i s n i k (konse-
kutivni stavek).
2. Lipa otrokom gorke veerje je dala, da so zasmejala se
drobna jim lica. Mati tako ljubi svojega otroka, da ga ne more
pozabiti. Nenadoma je treilo s strahovitim pokom, tako da smo
se nehote vsi ozrli. V sobici je bilo toliko ljudi, da ni bilo mogoe
vanjo. Ne morem si kaj, da ne bi tudi jaz spregovoril. Preve ga
je razjezil, da bi mu mogel odpustiti.
Posledine odvisnike veejo z glavnimi stavki posledini vez
niki. V glavnem stavku pa morejo stati kazalni nainovni prislovi.
Te seveda lahko izpuamo.
IV. D o p u s t n i o dv is ni k . 1. Analiziraj: Sv. Jakob zori ito,
etudi (eprav, dasi) se sonce kuja.
Sv. Jakob zori ito (A)
kljub emu ?
etudi (eprav, dasi) se sonce kuja (a)
prisl. odv. n. (dopustni)
Odvisnik nadomea prislovno doloilo naina. Ob kujanju
sonca bi priakovali, da ito ne bo zorelo. A ito vendar zori.
Kujanje sonca ga ovira, mu nasprotuje, vendar ga pa dopua.
Prislovni nainovni odvisniki, ki dopuajo to, kar glavnemu
stavku nasprotuje, se imenujejo d o p u s t n i o d v i s n i k i (kon-
cesivni stavki).

312
 2. alosten pogreb je imel ubogi otrok, dasi (dasiravno, eprav,
eravno, akoravno, etudi) nikomur ni alega storil ni. Domovina
ti ostane zvesta, e jo e tolikokrat zataji. Da bi imel sto rok,
tega dela ne opravim sam. Kakor je bil Janez laen in premrl,
se je vendar zopet lotil uenja. Podal ne bo se partizan, eprav
obkoljen je, izdan. Naj sem tudi star, to bi e rad uakal. In prijel
se ga je ta pritikljaj, isto po nedolnem, ko ubogi ni dal zanj
nobenega povoda.
Dopustne odvisnike veejo z glavnimi stavki dopustni vezniki.-
V. P o g o j n i o d v i s n i k . 1. Analiziraj: e bo sua, bo slaba
letina.
bo slaba letina (A)
s katerim pogojem?
e bo sua (a)
pogojni odvisnik
V pogojnem podredju zatrjujemo, da je med dvema stavkoma
pogojno razmerje. e se izpolni pogoj, izraen v odvisniku, se
izvri dejanje glavnega stavka.
Odvisnik, ki izraa pogoj dejanja glavnega stavka, se imenuje
p o g o j n i o d v i s n i k (kondicionalni stavek).
2. a) Primerjaj med seboj stavka:
e se bom zdaj pridno uil, bom e izdelal.
e bi se zdaj pridno uil, bi e izdelal.
V obeh primerih je pogoj u re s ni l ji v , ker se nanaa na
sedanjost ali prihodnost. Pri uresniljivem pogoju moremo rabiti
v glavnem in odvisnem stavku povedni ali pogojni naklon.
e beremo zanimivo knjigo prvi, radi v hlastanju po celoti
spregledamo nadrobnosti; e jo beremo drugi, smo e dosti na
boljem. Sadje je les, ako ni kruha vmes. Kmet si najraji postavi
poslopje blie vinograda, da le more in sme. Samo da dobim denar,
pa ti bom pomagal.
Odvisniki z uresniljivim pogojem se uvajajo z vezniki e, ako,
da, da le, samo da.

313
 b) Ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli. Ko bi prijatelj imel denar,
bi ti pomagal. Da sem Brutus jaz in Brutus Kasij, on ne bi vodil
me. Da imam, bi ti dal. Da bi mama vedeli za to, bi se bridko zjo-
kali.
Ko bi se bil Francelj no in dan uil, morda bi bil zlezel. Ko bi
bil imel denar, bi bil knjigo kupil. Ko bi ne bil sam videl, bi ne
verjel. Da ni bilo tebe, bi se bil utopil.
Tudi gornji odvisniki so pogojni, kakor vidimo, e vpraamo
po njih. Vendar pa se dejanje glavnega stavka v resnici ne zgodi,
ker se tudi pogoj v odvisnem stavku ni izvril. Pogoj je n e u r e s
niljiv. Veznika, ki uvajata pogojne stavke z neuresniljivim po
gojem, sta: ko in da. Dejanje v primerih prvega odstavka se
godi v sedanjosti, v primerih drugega odstavka pa v preteklosti.
Pogoj more biti tudi neuresniljiv. Pri neuresniljivem pogoju ra
bimo veznika ko in da. Pri vezniku ko stoji vselej pogojnik, pri vez
niku da pa more stati pogojni ali povedni naklon.
Pomni. V neuresniljivih pogojnih stavkih se veznik e ne sme rabiti.

Vzroni odvisnik. I. P r a v i v z r o n i o dv isn ik .

1. Gore ljubimo zaradi lepot. Gore ljubimo, ker so lepe.
gore ljubimo gore ljubimo (A)
zakaj ? zakaj?
zaradi lepot ker so lepe (a)
prisl. dol. vzr. prisl. odv. vzr.
Prislovni odvisnik vzroka izraa vzrok dejanja ali stanja v glav
nem stavku. Po njem se vpraujemo tako kakor po prislovnem
doloilu vzroka, katero tudi nadomea.
Odvisni stavek, ki nadomea prisl. dol. vzr. in izraa vzrok
dejanju ali stanju glavnega stavka, se imenuje v z r o n i o d v i s n i k
(kavzalni stavek).
2. A kmet le zoblje ovsenjak, ker grudi ga e lakota. Ker se je
bliala deevna doba, je bilo treba misliti na udobneje stanovanje.
Kaj mi bo to pripovedoval, ko sam ne ve resnice. Ali te ni sram,
ki ima pijanca za moa. Vesel sem, da si priel.

314
 Vzrone odvisnike veejo z glavnimi stavki vzroni vezniki:
ker, ko, da in oziralni zaimek ki (za ljudski zaimek ka ali pa za ko).

II. N a m e r n i o d v i s n i k : 1. Analiziraj:
Nisi priel k hii lenobo past. Nisi priel k hii, da bi lenobo pasel.
nisi priel nisi priel k hii (A)
emu ? emu ?
s kaknim namenom ? s kaknim namenom?
lenobo past da bi lenobo pasel (a)
prisl. dol. vzr. (namera) prisl. odv. vzr. (namera)

Prislovni odvisnik vzroka nadomea tu prisl. dol. vzr. ali name

nilnik in izraa namero dejanja v glavnem stavku.
2. Sam je el v gozd, da bi si nalovil polhov. lovek ni zato na
svetu, da bi lenobo pasel. Delaj dobro, da bodo tudi tebi dobro
storili! See po palico, da jo zaene.
Namerne odvisnike uvajamo z veznikom da. V glavnem stavku
more stati beseda zato.
Odvisnik, ki nadomea prisl. dol. vzr. in izraa namero (namen)
dejanja v glavnem stavku, se imenuje n a m e r n i o d v i s n i k (finalni
stavek). Uvaja se z veznikom da v povednem in pogojnem naklonu.

Posebnosti

Skreno priredje. 1. a) Zgodovina nam kae ne samo lepa

in slavna dela, temve (kae) tudi strasti in hudobije.
b) Ali bom pastir v Korotanu ali (bom) e nadalje tudent,
vc) Volk dlako spremeni, a narave nikdar (ne spremeni). Vsak
svoj konec dosee, a cilja ne (dosee). Revi se solzni ulije potok,
a ne (ulije se) le za kapljico kaplja. Kmet dela z roko, razumnik
pa (dela) z glavo.
V gornjih primerih imamo vezalno, lono in protivno priredje.
Povedke v oklepajih lahko povsod izpustimo, ker je v obeh stavkih
isti povedek. e opustimo povedke, nimamo ve dveh celotnih
stavkov, vendar pa imamo e priredje, samo skreno.

315
 2. Megle se temnosive vale ez vrte, trate, njive, grme grozno,
prete strano.
V gornjem stavku nimamo priredja; dobimo ga pa, e leee
tiskane delenike spremenimo v osebne glagolske oblike, n. pr.
grmijo grozno, pretijo strano itd. Tako dobimo vezalno priredje.
V obeh stavkih tako dobljenega priredja imamo isti osebek.
Ce imamo pri vezalnem priredju v obeh stavkih isti osebek,
tedaj moremo drugi stavek skriti tako, da veznik izpustimo,
povedek pa spremenimo v ustrezni delenik. Pred takim skrenim
stavkom stoji vedno vejica.
Skrajano podredje. In svet ob no pozabi kraj, krijo ( =
ki krije) ostanke te. Soa, od doma se mi zdi poslanka, nesoa
( = ki nese) mnog mi ljub pozdrav. Roj zvestih ptiev glasno v vejah
vrgoli, mene ( = ker meni), da svet se e mladi. Odrasle zre in
otroie, nosee ( = ko neso) oljko ve snopie. Med sveami pa
spava mo, bled mo, ogrnjen ( = ki je ogrnjen) s plaem rnim.
Reki (= ko ree) udari Vencelj po konju. Ali uda, dokonavi
( = ko je dokonal) ljubljanske ole, tihi mladeni ni hotel dobro
storiti, da bi postal manik. Kmetje ob cesti in drugi napotni
ljudje so, sreevaje ( = ko so sreevali) Kvasa, zvedavo ogledovali
mladega jezdeca.
e v gornjih stavkih spremenimo leee tiskane delenike v
osebne glagolske oblike, dobimo prilastkove, asovne, nainovne
in vzrone odvisnike. Loimo jih z vejico kakor odvisnike.
Prilastkove, asovne, nainovne in vzrone odvisnike krajamo
tako, da izpustimo veznik, odvisnikov povedek pa postavimo v
ustrezni delenik.
Pomni. Ne gre za skreno priredje ali skrajano podredje niti ne za eliptine
stavke, marve za rabo po romanskih vzorcih: Sedel je na posteljo, pesti uprte ob kolena,
glavo sklonjeno. V kotu je leala mati, ustnice sklenjene, roke poveene. Oi motno
uprte predse, je sanjala o nekdanji srei. Hodil je po sobi, roke prekriane, prsi vzboene.
V lepi slovenini take stavke razveemo ali pa jih nadomestimo s prislovnim izrazom:
Sedel je na posteljo, pesti je uprl ob kolena, glava mu je klonila. V kotu je leala mati
s sklenjenimi ustnicami in poveenimi rokami. Motno strme predse, je sanjala o nekdanji
srei. Hodil je po sobi prekrianih rok in vzboenih prsi.

316
 Veliki stavek. Ko zemlja razpokana proti nebu zeva, ko
cvetica na polju alostno velo glavico povea, ko ejna ival za
stonj pijae ie po izsuenem potoku, ko aba hripava v vejevju
klie deja z neba, ko se kmeti skrbno ozira po oblakih, ki se
poasi zbirajo na nebu: o kako dobro, kako blago tedaj deje
loveku, e priumi teko priakovani de. Ko bi se sklicali
narodi pred sodni stol, naj se izkaejo, kako so gospodarili z iz
roenimi talenti, kako se je vsak po svoje udeleil vesoljne omike:
smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi
z drobnimi bukvicami, katerim se pravi Preernove Poezije.
V gornjih dveh primerih imamo jasno dva dela, ki sta med seboj
loena z dvopijem. Prvi del take skupine misel samo pripravlja,
drugi del pa jo izpeljuje in zakljuuje. Prvi del, ki misel pripravlja,
se imenuje prorek, drugi del, ki jo izpeljuje in zakljuuje, pa porek.
Obseno in umetno sestavljeno skupino glavnih in odvisnih
stavkov imenujemo v eliki s t a v e k ali p e r i o d o . Perioda ima
dva dela: pripravljalni p r o r e k in sklepni po rek .

Premi in odvisni govor.

1. Mlada Slovenija klie: Pot do svobode je ena sama.
Mlada Slovenija klie, d a je pot do svobode ena sama.
Govor lahko navajamo dobesedno (premi govor) ali samo po
smislu (odvisni govor). Dobesedni govor postavljamo med nareko
vaje, odvisni govor loi od napovednega stavka vejica.
2. Pavel je odgovoril: Vrgli so me v jeo, ker sem ljubil trpine.
Pavel je odgovoril, da so ga vrgli v jeo, ker je ljubil trpine.
Sosed je odkimal: Umrl bo, Planjavec, tega noben padar
ne ozdravi.
Sosed je odkimal, e d a bo Planjavec umrl, tega (da) noben...
V najsveteji jezi je rekla: Mo, ti nima lovekega srca.
Tebi se e tvoj otrok ne smili.
V najsveteji jezi je rekla m o u , da nima lovekega srca,
da se mu e njegov (lastni) otrok ne smili.

317
 V odvisnem govoru uvaja pripovedni stavek veznik da, vasih
okrepljen s e. V nadaljnjih stavkih se veznik lahko ponavlja ali
opua.
Odvisni govor povzema vsebino premega govora. Temu ustrezno
se spreminjajo osebe in zaimki. asi ostanejo nespremenjeni.
3. Pri obedu sem vpraal enske: Zakaj ste ubile lisjaka?
Pri obedu sem vpraal enske, zakaj so ubile lisjaka.
Talec je vrgel s krvjo namoeno suknjo astniku v obraz:
Ali se e niste napili n a e krvi?
Talec je vrgel s krvjo namoeno suknjo astniku v obraz, e
ali se e niso napili n j i h o v e krvi.
V odvisnih vpraanjih se veznik da ob vpraalnih zaimkih in
prislovih lahko opua, vedno se opua pri ali. N a koncu odvisnega
vpraanja ne postavljamo vpraaja, marve piko. Kadar glagol
napovednega stavka ni izrazita napoved govora, radi postavljamo
v odvisnem govoru veznik e.
4. Ne aluj! je Pavel prigovarjal materi, pomisli na druge!
Pavel je prigovarjal materi, (da) n aj ne aluje, (da) n aj po
misli na druge.
Dekle je reklo: Ne glej m e tako alostno, d o m ovi na , nikar
se ne jokaj ob slovesu!
Dekle je reklo d o m o v i n i , (da) n aj j e ne gleda tako alostno,
(da) n aj se nikar ne joka ob slovesu.
Velelnik premega govora nadomeamo v odvisnem govoru z
elelnikom in veznikom da ali brez njega. Namesto klicaja stavimo
piko. Samostojni stavki premega govora se v odvisnem pogosto
spajajo v priredje. Ogovore in zvalnike iz premega govora pre
nesemo v napovedni stavek odvisnega govora.

318
 RABA SKLONOV

Imenovalnik
Srce je prazno, sreno ni. Lepa Vida je pri morju stala. M okri
se ne boji deja. as je zlato. Kri ni voda. Gozdi je e zelen. Dolg
je hud volk. Sila dobro glavo ima.
V imenovalniku morejo stati osebek, povedno doloilo in pri
lastek, izjemoma tudi prislovno doloilo.

Rodilnik
Rodilnik kot smiselni osebek. 1. Oeta in matere ni bilo
doma. Ni jela brez dela. Od kosila ni ostalo trohice. Ni je hie
brez rtve. Ni ga junaka kakor na Miha.
Rodilnik rabi za smiselni osebek pri zanikanem brezosebnem
povedku biti, ostati. Pred njim stoji vekrat rodilnik osebnega
zaimka.
2. Prilo je (zbralo se je) ljudi, da se je vse trlo. N a zadrunem
svetu se pase ivine, dajo komaj preteje. Ko bo vojakov zmanjkalo,
pa pojdemo mi. Franceljnu je preostajalo asa. Po zraku je fralo
trave in listja.
Rodilnik je smiselni osebek pri nekaterih glagolih, kadar jih
rabimo brezosebno. Ta rodilnik obsega samo del celote, zato se
imenuje de l n i (partitivni) rodilnik.

Rodilnik kot povedek. 1. Ti spisi so Ivana Cankarja. Ta

zlat je Kralja Matjaa.

319
 Rodilnik rabi za povedno doloilo, kadar naznanja, igava je
kaka re. Imenuje se s v o jil n i (posesivni) rodilnik in ne stoji sam,
temve s prirednimi prilastki.
2. Luka je bil drobnega obraza, nagubanega ela in svetlih, ivih
oi. O Gregeva sestrica, junakega si sreca. Ta zlat je kova znanega.
Povedkov rodilnik oznauje kakovost kake osebe ali rei; pra
vimo mu k a k o v o s t n i (kvalitativni) rodilnik. Tudi ta ima pri sebi
priredne prilastke.
Rodilnik kot prilastek. 1 . Brnenje kolovrata odkritje
Amerike.
V teh dveh primerih sta rodilnika prilastka. e ju spremenimo
v ustrezna osebna glagola, dobimo stavka: kolovrat (osebek) brni
odkrili so Ameriko (predmet). Prilastkov rodilnik kolovrata je torej
nastal iz osebka, rodilnik Amerike pa iz predmeta.
Prilastkov rodilnik more biti o s e b k o v rodilnik, e je nastal iz
osebka, ali p r e d m e t n i rodilnik, e je nastal iz predmeta.
2. uj prhanje konj, uj oroja venket! Sliite grmenje topovi
Glas piali je rezko pretrgal noni mir. Vonj cvetlic. Dim smodnika.
Smehljaj zadovoljnosti. Bridkost slovesa. Ritem dela. Nadloge
starosti. Krik moa.
Rodilnik kot prilastek zaznamuje osebo ali re, od katere kaj
izhaja ali izvira. Pravimo mu i z v o r n i rodilnik. Stati more sam.
Izvorni rodilnik je zmeraj osebkov rodilnik.
3. Akademija je hram uenosti. Jugoslavija je zakladnica ita,
pa tudi soli, premoga in rud.
Rodilnik nam rabi za prilastek, kadar oznauje vsebino kake
rei. Imenuje se v s e b i n s k i rodilnik. Stati more brez prilastka.
4. Iz drube je stopil okat fant iskrih oi. Gospodi se blia
pevec razglaene slave.
Za prilastek nam rabi tudi k a k o v o s t n i rodilnik. Ta stoji veidel
v zvezi s prirednim prilastkom.
Pomni. Kakovostni rodilnik more stati vasih tudi sam, in sicer tedaj, kadar
poudarja obilno mero kake lastnosti ali bistvo kakega samostalnika, n. pr. zgled
pridnosti ( = lovek posnemanja vredne pridnosti), mo dela ( = izredne delavnosti).
mo dejanja ( = odlone dejavnosti).

320
 5. Hudodelstvo uboja. Obutek veselja. Dar modrosti. Jarem
sunosti. Strast pijanevanja.
Prilastkov rodilnik, ki kak iri pojem oe opredeljuje, se imenu
je o p r e d e l i l n i (eksplikativni) rodilnik. Stoji sam.
Pomni. Opredelilni rodilnik spozna, e napravi stavek (uboj je hudodelstvo,
pijanevanje je strast) ali e se vpraa: V em obstoji hudodelstvo, dar, strast itd.?
(V uboju, v modrosti, v pijanevanju).

6. a) Vr vode. Vatel sukna. lica soka. Liter mleka. Mnoica

ljudi. Kup zlata. Kopica otrok. Mernik penice. Reta ebule. Kos
opeke.
b) Zaetek povesti. Sredina romam. Konec novele. Del poglavja.
Vznoje gore. Vrh planine. Ozadje odra. Dno posode. tevilka lista.
Zvezek besednjaka.
c) Deset bistrih otrok enajst sre. Pet krav. Troje stebrov. Dvoje
grabelj.
) Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih
okrogle sem pel? No, kaj takega mi pove? Ali ve kaj boljega?
Vsak naih organov ima svoje delo. Kolikor krajev , toliko eg.
Veliko grmenja, malo deja. Nekaj moke. Dosti krme.
d) Najvija naih gora je Triglav. Najveji naih pesnikov je
Preeren.
Leee tiskani prilastkovi rodilniki naznanjajo del celote; to so
de l n i rodilniki.
Delni (partitivni) rodilnik rabi za prilastek; stati more sam, in
sic er: a) pri samostalnikih mnoine ali mere; b) pri samostalnikih,
ki kaejo mejo ali doloeno mesto v celoti; c) pri glavnih tevnikih
od pet naprej in loilnih srednjega spola; ) pri vpraalnih, oziralnih
in nedolonih zaimkih in prislovih; d) pri presenikih.
7. Odgovor tak ji sluga da, mlad sluga carja turkega. P et
letnega deka roka zaene zlahka kamen ez zvonik v Prilesju. Prvi
maj je praznik delovnega ljudstva. Seme rdeega maka je prelo na
vse tiri vetrove. Modre so besede moa, ki je veliko skusil.
Leee tiskani rodilniki izraajo, igavo je kaj. To so s v o j i l n i
rodilniki. Samostalniki v svojilnem rodilniku, ki zaznamujejo osebe,

21 321
ivali ali rastline, se v e d n i n i ne rabijo sami, temve stoji pri njih
prilastek, lahko tudi v obliki prilastkovega odvisnika (modre so
besede moa, ki je veliko skusil).
e ni prilastka, nam rabijo svojilni pridevniki na -ov, -ev, -in:
oetova beseda, tujev jarem, materina beseda.
Pomni. Svojilni rodilnik osebnih, ivalskih in rastlinskih imen v mnoini se rabi
lahko brez prilastka: Vihar je polomil vrhove hrastov in bukev. Po klopeh so leali
razmetani plai uencev in uenk.

Rodilnik kot predmet. 1. Ne prodajaj koe, dokler medved

v brlogu tii! Tega nisem nameraval. Ne hvali dneva pred veerom!
V nikalnem stavku stoji predmet v rodilniku namesto v to
ilniku.
2. Iskal je resnice in lepote. Prosil je pomoi. Kruha bo stradal.
Varuj se hudega! Roke so se oklenile brzostrelke. Dotaknil se je
novega stroja. esa se boji? koda je bilo denarja. Strah ga je bilo
hudobnih ljudi. Sram ga je bilo matere. koda je besedi. Delavec je
vreden plaila. Vesel sem ga. Pomoi potreben. Slave eljan.
Nekateri glagoli, glagolski izrazi in pridevniki imajo predmet v
rodilniku.
3. Nakosi detelje! Prilij vode! Ravbar si vojakov zbere. Ljubinica
je toila medu.
Za predmet rabi tudi delni (partitivni) rodilnik.
Rodilnik kot prislovno doloilo. 1. Devetindvajsetega no
vembra leta 1942 je bilo v Jajcu drugo zasedanje Avnoja. Bilo je
lepega jesenskega dne. N a poitnice pojdemo septembra.
2. Umrl je nagle smrti. Dobre volje je odvigal domov. Hitrih
korakov stopa po cesti.
V rodilniku more stati prislovno doloilo asa in naina.
Rodilnik kot vzklik. Oh nesree! Vraga! Oj bedakov!
Rodilnik rabi tudi kot vzklik. V tem primeru ni stavni len,
marve stoji samostojno.
Rodilnik s predlogi. 1. Bili so brez skrbi ( = brezskrbni).
To je od sile. Bil je ves iz sebe.

322
 2. Dijak brez knjige je kakor vojak brez puke. Gospodar vzame
klju od hinih vrat. Nihe od nas ni tega storil.
3. Bil je dober do vseh. e ti je kaj do zdravja, v takem ne bo
hodil! Meni ni ni do tega.
4. Iz mlake v luo. Od hie do hie hodimo. Kraj suhega drevesa
tudi surovo gori. M ak sredi polja kima. Spal je do belega dne.
Za hlada so se odpravili na pot. Brez truda veno se ne da iveti.
Od srca ti elimo vso sreo. Njegovo srce je tre od kamna. Ni
lepega kraja mimo domaega. Zaradi ene muhe si pajek ne prede
mree. To si storil iz jeze in iz hudobije. Drevje je pokalo od mraza.
Drevo se ibi od sadja.
Rodilnik s predlogom rabi v stavku za povedno doloilo (1), za
prilastek (2), za predmet (3) in za prislovno doloilo kraja, asa,
naina in vzroka (4).
Dajalnik
Dajalnik kot smiselni osebek. Babici se je dremalo. Kaj se
ti je sanjalo? Zeha se mi. Lenemu Marku se hoe samo spati. Iz
seljencu se toi po domovini.
Dajalnik more rabiti za smiselni osebek ob brezosebnih po
vedkih.
Dajalnik kot prilastek. Ti kondor, soncu brat! Umrl je Bercetov
France, druini skrben oe. Up, bolniku najzvesteji tovari, je tudi
nesrenemu fantu dajal moi.
Dajalniki prilastek bi lahko nadomestili z rodilnikim pri
lastkom (druini skrben oe = skrben oe druine) ali s svojilnim
prilastkom (bolniku najzvesteji tovari bolnikov najzvesteji
tovari).
Dajalnik kot prilastek nadomea rodilniki ali svojilni pri
lastek.
Pomni. V mnogih primerih je dajalnik odvisen od povedka in je zato predmet,
eprav bi ga lahko nadomestili s prilastkom: Rad gledam ti v valove bodre (v tvoje
bodre valove). Roko starcu Lambergar poljubi (roko starevo). Ogenj pritajen v oeh
jim gori (v njihovih oeh).

323
 Dajalnik kot predmet. Raji dobrim sluim, kakor slabim
zapovedujem. Sitemu ponujajo, lanemu ne dajo. Kdor moli,
desetim odgovori. Enajsta ola je bila skrita neumnim oem. Ako
kos si temu, koj na prste stopi!
Dajalnik rabi za predmet nekaterim glagolom in glagolskim
izrazom.
ustveni dajalnik. Ko strela hitro mi leti. To ti je bilo vrve
nje! To so vam korenjaki!
Leee tiskani dajalniki niso nujno potrebni za smisel stavka,
tudi niso odvisni od kake druge besede; izraajo ustvo ali zani
manje tistega, ki govori.
Naslonke osebnih zaimkov 1. in 2. osebe v dajalniku izraajo
vasih ustvovali zanimanje tistega, ki govori; tak dajalnik stoji v
stavku samostojno in se imenuje u s t v e n i (etini) dajalnik.
Dajalnik s predlogi. 1. Proti njemu je o stvari govoril dru
gae kakor proti meni. Samosvoja ljubezen stori, da smo proti sebi
slepi. Kako si se vedel proti bratui
2. Sinko, le skloni uho k tej igraki. Proti vodi je teko plavati.
Soseda je prila proti jutru. K letu pojde v olo, letos si e premlad.
Zakaj si ravnal proti moji volji. Vzlic hudim boleinam je vztrajal.
Vasih je kljub previdnosti poila trhla veja pod okovanim evljem.
Dajalnik s predlogom rabi v stavku za predmet (1) in za pri
slovno doloilo kraja, asa in naina (2).

Toilnik
Toilnik kot smiselni osebek. Mater je strah. Uence je
bilo sram. Groza nas je.
Toilnik more rabiti za smiselni osebek ob nekaterih brez
osebnih izrazih.
Pomni. Namesto toilnika lahko stoji v tej zvezi tudi rodilnik: enskih je skrb
snage, mokih pa uenosti. Poprej bo vas konec ko vaih del.
Toilnik kot povedno doloilo. Oeta so nali zjutraj mrtve
ga. Vitovec ga zajetega dri. Imenovali so ga strica. Nogavico je
imela vedno skrito pod zglavjem. Kaj se dela nevednega!

324
 Toilnik rabi za povedno doloilo pri glagolih najti, drati ,
imenovati, imeti, delati se itd. Poleg tega toilnika je v stavku e
drug toilnik (predmet).
Pomni 1. Namesto samega toilnika stoji tudi toilnik s predlogom za: Koga
si bo tovaria (navadno: za tovaria) izbral? Postavili so si ga upana (za upana).
In nael je v gori Snegulko in vzel jo nevesto (za nevesto) domov.
Pomni 2. Dela se neumen, napravil se je bolan, util se je utrujen je e danes
iva in narejem dobro znana raba.

Toilnik kot predmet. 1. Nabrusimo kose! Zlato ptiko so

ujeli trije fantje mladi. Lepa beseda lepo mesto najde.
Toilnik nam rabi za predmet pri mnogih prehodnih glagolih.
Pomni. Lahko no! Dober dan! Sreno novo leto! To so nepopolni stavki (lahko
no elim), toilniki v njih so predmeti.

2. Latinino sem ga uil. Kaj si me vpraal? Poskusim, ko bi

me glavo stalo. A eno te prositi smem.
Glagoli uiti, vpraati, stati se veejo z dvema predmetoma v
toilniku.
Pomni. Vendar morejo imeti glagoli uiti, prositi in vpraati po en predmet v
rodilniku ali v sklonu s predlogom: Prijatelj, ui mene pisarije. esa si prosil mater?
Vpraaj ga sveta (za svet)! Vpraal ga je po oetu.

3. Sluil je bogatega kmeta. Dvema gospodoma ne more sluiti.

Idi, kraljia doji, mojega sina, da te mine tvoja boleina. Minilo mi
je vse veselje.
Nekateri glagoli morejo imeti predmet v toilniku ali v dajal
niku, ne da bi se jim spremenil pomen.
Pomni. Glagola slediti in strei imata s predmetom v toilniku drugaen pomen
kakor s predmetom v kakem drugem sklonu: Pes sledi zajca (ima sled za zajcem).
Sledil mu je (hodil je za njim). Tolovaji popotne ljudi streejo. Strezi konju kakor
prijatelju! Maka na mi stree.

Toilnik kot prislovno doloilo. 1. Tiste ase je bilo vse dru

gae. Bolno dete ves dan prejokuje, vso dolgo no mo prekaljuje.
2. Kopali so tri metre globoko. Pet senjev merim, palcev pet.
Toilnik rabi za prislovno doloilo asa in naina.

325
 Toilnik s predlogi. 1. Izbrali so ga za vodjo. Kdo bi imel
la za resnico? Spoznali so ga za nedolnega. Sluil je za pomonika.
Iz Vrbe je doma in za Preerna se pie. Vsem je bil v napoto.
2. Skrinja ima zaporo na abico. Pri nas ni mlinov na veter.
Vitezi so imeli oklep za na prsi. Mavrica na tri pramence.
3. Stari skrbijo za otroke. Domovina, vedno mislim nate.
Zaupam vate. Za svoje se vsak rad poteguje. Zanesi se na tujo kao
pri svoji doma. Primi za grm in izderi ga! Ali je res pozabil na dom?
Vpraaj uitelja za svet! Bal seje za otroke. Tresel seje za vsak dinar.
Pazi na vlak! Ne jezi se nanj! Zamenjal je vola za kravo. Prisegal je
na ast. Skopulja je bila lakomna na denar. Ponosni smo na uspehe
nae obnove.
4. V koprivo ne treska. Zael je malo pregloboko v vodo. Skril
seje za vrata. Z deja pod kap. Vsaka koklja pred svoje piske brska.
e golob med orle zajde, gotovo smrt najde. Ako pri kraju ne vidi
dna, ne bredi ez vodo. Skozi gozd sem el. Po sili sname raz roke
ji rokavice. Pridi v nedeljo! Na dan po prvem maju. Pod veer
je bilo. ez tri leta. Denar in izbruen no lahko v prid in v
kodo obrne. V dva cepa se maje. Obraaj pevski dar sebi in nam
na veselje. Bil je na smrt bolan. Na ves glas je kriknila. Na smeh
se dri. Prodajamo na drobno in na debelo. Govoril je po nae.
Po turko se nosi. Bilo jih je na stotine. Ljubljanica upade kar za
seenj. Preeren je bil za tri leta mlaji od opa. Za las je manjkalo,
pa bi bil zadel. Priel je na pomo. Pijmo na zdravje! Priel je
na ogledi. Samo tebi na ljubo sem to storil. Pijem samo za ejo.
Za vsako malenkost vzkipi.
Toilnik s predlogom rabi za povedno doloilo (1), za prilastek
(2), za predmet (3) in za prislovno doloilo kraja, asa, naina in
vzroka (4).
Mestnik
Raba s predlogi. 1. Bodi p ri miru. Ali si pri volji? Bolnik
je bil e pri zavesti. Saj ni pri pameti. V strahu sem zanj. Vse je
ostalo pri starem.
2. elja po bogastvu ga je gnala v tujino. Prevzelo ga je hrepe
nenje po domu. Hia ob vodi je pogorela. Kruh po peki ni zdrav.

326
Pravila jim je pravljice o kratih. Veje na lipi so se pripogibale.
Oje pri vozu. Po krvi brat.
3. Udaril je po mizi. lovek hrepeni po srei. Stregel mu je
po ivljenju. Pes je jezno hlastnil po muhi. Sprauje po znancih.
Pripovedoval je o partizanskih bojih. M i o volku, a volk na vrata.
Toi se mu po domu. Vrgel se je po stricu.
4. Pri pei ni kaj rei. Stoji tam v gori partizan. Na nebu zvezde
sevajo, na vasi fantje pevajo. rn zamorec po sivem morju pride.
Slonel je ob ograji. Kdor se hoe v starosti poiti, se mora v
mladosti truditi. Ne spi pri belem dnevu! Po toi je zaman zvoniti.
Kdor je len ob setvi, malo anje. Priel je o pravem asu. Ne pri
segaj po kriveml Plaal je v gotovini. Ravnal se bom po tvojih be
sedah. Blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja. Hodil je ob berglah.
Polji kar po poti! Povej po pravici! Pri vsej pridnosti ni uspel.
Po neprevidnosti je padel z odra. el je v mesto po opravkih.
Mestnik se uporablja samo v zvezi s predlogi; v stavku rabi
za povedno doloilo (1), prilastek (2), predmet (3), za prislovno
doloilo kraja, asa naina in vzroka (4).

Orodnik
Raba s predlogi. 1. Pitali sojih z lenuhi. Zmerjali so ga s kricem.
2. Odprli so trgovino z meanim blagom. Mo z roo je moj
stric. Dekle z biseri. Mo z brazgotino.
3. Jezil se je nad hlapcem. Ne zgleduj se nad sosedom. S im
se ukvarja? Ali ni zadovoljen s plailom ?
4. M ed hiami so vrtovi. Zida se nad njim poslopje irno. Shod
je bil pod milim nebom. Vsakdo pometaj pred svojim pragom.
Sonce je e za goro. Vrni se e pred nojo! Pridni kmet s soncem
vstaja. Ljubimo domovino z vso duo! Poslua samo z enim
uesom. S strahom se je lotil dela. Rad pleem okrogle, s petama
glas dajem. Samo z dobroto bo kaj dosegel. Veliko jih je umrlo
za kugo in lakoto. Bolehal je za suico. el je v tujino za kruhom.
Orodnik se uporablja samo v zvezi s predlogi; v stavku rabi za
povedno doloilo (1), prilastek (2), predmet (3), prislovno doloilo
kraja, asa, naina in vzroka (4).

327
 BESEDNI RED

Uvod
Stavek, bodisi prosti ali zloeni, je le po obliki neka samo
stojna celota, po vsebini je zopet del nove veje celote, govor
nega odstavka. Stavki naega govora so med seboj v doloenem
razmerju ter se med seboj pojasnjujejo in dopolnjujejo. Vsak stavek
se mora nanaati na prejnjega:
Cesar Justinijan je napravil Belizarju triumf. Sprevod je akal
Belizarja med Zlatimi vrati in Arkadijevim forumom. V prvi vrsti so
stali naelniki mestnih zadrug, za njimi so se sporedili senatorji
in plemii, obleeni v bele valovite obleke, s sveami v rokah. Za
temi je priel zlat voz s kipom sv. Trojice. Krog njega so tvorili
astno strao patriciji, konzularji in carjevi daljni sorodniki. Za temi
so stali v bojni opravi, z zvezanimi rokami, ujeti Vandali. Zadnji
med njimi je bil Gelimer.
Kako so stavki med seboj zvezani, se vidi iz tega, da bi bila
zveza v govoru takoj pretrgana, e bi kak stavek drugae postavili,
kakor ga zahteva celota. Obrnimo n. pr. stavke takole: Belizarju
je napravil cesar Justinijan triumf. M ed Zlatimi vrati in Arkadijevim
forumom je akal Belizarja sprevod. Naelniki mestnih zadrug so
stali v prvi vrsti. Ti stavki bi bili le tedaj pravilno postavljeni, e
bi kdo vpraal, komu je napravil Justinijan triumf, kje je akal spre
vod, kdo je bil v prvi vrsti. Drugana sprememba bi dala e drugaen
pomen.
Ker so tako posamezni leni v stavku kakor posamezni stavki
v govoru med seboj zvezani, se more priblino doloiti tudi red,

328
po katerem se besede vrste. Pri besednem redu loimo dvojno
stavo: prosto in stalno. Prosta je stava tedaj, kadar besede same
po sebi nimajo doloene stave, temve jo doloa pomen stavka.
Stalno stavo imenujemo tisto, po kateri imajo besede stalno mesto
v stavku, n. pr. naslonke in prilastki. Takih stavnih lenov ne
moremo po svoji volji razvrati.

Prosta stava
Besedni red je doloen s stavnim poudarkom, to je s tisto
besedo v stavku, ki nosi misel stavka in ki je zaradi tega najkrepkeje
poudarjena.
1. Bil je imeniten grof. Ta grof je el v Gorjance na lov. Spremila
ga je velika druba prijateljev in lovcev. Grof ugleda medveda in
skoi za njim. Medved ine v goavo, grof za njim. Medveda zmanjka
in grof vidi, da je v neznanem kraju.
Kadar stavek izraa novo misel, ki ni obseena v prejnjem,
je stavni poudarek v stavku samem, torej neodvisen. e bi v
pripovedovanju kaj presliali in potem vpraali, kam je el grof
ali kaj je ugledal, bi bila stava drugana, ker bi bila odvisna od
misli v prejnjem stavku: V Gorjance je el; medveda je ugledal.
To bi bil odvisni stavni poudarek.
2. Martin je bil na sem n ju . Kje, pravi, da je bil? N a s e m
nju je bil Martin. emu pa nam bo koleselj? vpraa oe. Ko
n ji k a bom kupil, je dejal sin. Sin je dejal, da bo kupil k o n ji k a .
Neodvisni stavni poudarek stoji ele tedaj, kadar ga pred njim
stojee besede toliko pojasnijo, da ga narede umljivega; najvekrat
stoji proti koncu ali prav na koncu stavka. Odvisni stavni poudarek
navadno stavek zaenja, druge besede stoje za njim. Nepoudarjene
in manj poudarjene besede se vrste okoli stavnega poudarka v
redu, kakor so odvisne od njega. e so glede na stavni poudarek
v enaki odvisnosti, imajo med seboj poljubno stavo.
Pomni. Nikoli ni el mimo, da bi ne bil klobuka snel, kolena vripognil, oi kviku
povzdignil ter iz srca zdihniL Lep je Blego! Na vrhu je v senci, po bregovih p a ga sonce
obseva. V teh in podobnih primerih je stava pravilna, ker je stavni poudarek na
glagolskem dejanju.

329
 Stalna stava
1. Skozi neumito okno sem videl na iroko vako cesto, z ilov
natim prahom posuto. Trudna mati je imela suh obraz, globoke
jame so bile v njenih licih. Mogoni vojak in duhoviti samodrec
Julij Cezar je sklenil premestiti rimski prestol na vzhod.
Priredni prilastki stoje redno pred svojim imenom.
Pomni. Drugana stava je slogovna posebnost, ki v dananji prozi skorajda ni
ve v rabi, kvejemu v zelo privzdignjenem govoru, najvekrat pri svojilnem zaimku:
Nebeko lepi njen obrazek. Domovina moja mila! V poeziji je to seveda priljubljen
okras: Beseda njena grom rohne.
2. Odlono odpovej se svoji srei, goree ii drugim jo dosei!
Polnoni zvon je krepko zaklenkal. Bratje in sestre se dale narazen
najbolj ljubijo. Fant je moral trdo delati. Zmerom pa tudi ni treba
tako pozno prihajati.
Prislovno doloilo naina stoji v trdilnem stavku redno pred
glagolom.
Pomni. Sem sodi tudi veina stalnih rekel: Jajca so v mehko kuhana. Kaj se zmerom
v dve gube dri? Jezen sem, da bi kar iz koe skoil. Kdo se ti bo po robu postavil?
Z njim ni dobro eenj zobati. To smo jim treno zmeali! Vsi so nas pisano gledali.
Tudi mi nismo rok kriem drali. Oe ga je poteno v strah prijel. Vse nedeljsko
popoldne smo dolgas prodajali. Kaj me tako po strani gleda?
3. a) Potem smo se razli. Deek z objokanimi omi se mi je
v srce smilil. Kjer se je ptica izvalila, se je tudi peti nauila. Strast,
ki ga je imela v oblasti, se mu je poznala pri vsaki besedi.
Sedanjike oblike pomonega glagola, kraje oblike prihodnjika
(bom), pogojna lenica bi in kraje oblike osebnih zaimkov so
naslonke ali enklitike. Zanje velja pravilo, da stoje za prvim pojmom
v stavku, naj bo izraen z eno besedo ali z ve besedami, ki se skup
jemljejo, ali s celim stavkom.
Pomni 1. Potemtakem je v slovenini napana romanska stava: Menelaj, raz
kaen, je drl v otor. Dekle, iz strahu, da je ne bi opazili, se je skrilo pri teti. Prav j e :
Menelaj je razkaen drl v otor. Dekle se je iz strahu, da je ne bi opazili, skrilo pri teti.
Pomni 2. Naslonke smejo zaenjati stavek le, kadar se opirajo na kako misel
prejnjega stavka: Ali si moj prijatelj? Sem in ostanem tvoj prijatelj. Zaenjajo
tudi vpraalne stavke, kadar je izpuena vpraalnica a li: Te zebe? Si ga videl? Si se
ga e navelial?

330
 b) Saj sem si ga ogledal. Saj si jo je mislil. Kaj se ga bo bal!
Precej ti ga dam. Ali se jim mudi?
Naslonke stoje v temle redu: sem ga, si ga, ga je, sva ga, sta
ga, smo ga, ste ga, so ga; sem si jo, si si jo, smo si jo, ste si jo,
so si jo ; se mi je, se ti je, se mu je, se ji je, se nama je, se vama je,
se jima je, se nam ga je; si ga bom, se ga bo, ji ga bo ste...
c) Poletel je prek visokih vrhov in izginil v gozdu: Ozrla sta se
na jokajoo mater in obstala sredi sobe. Svetle poti so se kriale
po dolini, se vile v hrib.
e se dva glagola istega osebka tesno veeta, se pomonik
drugega izpua.
 KAZALO
Slovenski knjini jezik ............................................................................. 3
G L A S O V N E P R V IN E
Uvod .......................................................................................................... 11
G ovorila...................................................................................................... 11
Glasovi slovenskega zbornega govora.................................................... 16
Samoglasniki ..................................................................................... 17
Soglasniki............................................................................................. 20
Vezanje glasov..................................................................................... 24
Poudarek in m elodija......................................................................... 30
Glasovne spremembe......................................................................... 35
P IS N E P R V IN E
P isava.......................................................................................................... 41
Pravoreje ................................................................................................. 44
P ravopis...................................................................................................... 50
Raba velikih r k ................................................................................. 50
Pisava tujk .......................................................................................... 52
Razzlogo vanje..................................................................................... 53
Pisava sestavljenih besed ................................................................ 54
Loila ................................................................................................. 54
B E S E D N O G R A D IV O
Besede.......................................................................................................... 60
Pomen besedi............................................................................................. 64
Tvorba besedi ......................................................................................... 68
O B L IK O S L O V J E
Uvod .......................................................................................................... 82
Samostalnik
Splono................................................................................................. 84
Sklanjatev ......................................................................................... 88
I. sklanjatev............................................................................. 90
II. sklanjatev................................................................................. 93
III. sklanjatev................................................................................. 95
IV. sklanjatev................................................................................. 102
Tuja lastna imena ......................................................................... 106
 Raba samostalnika ........................................................................ 110
Izpeljava samostalnika .................................................................... 110
Pridevnik
Oblike in zveza ................................................................................. 117
Sklanjatev ......................................................................................... 120
Stopnjevanje......................................................................................... 124
Pridevniki iz tujih lastnih imen .................................................... 126
Raba pridevnikov ............................................................................. 127
Izpeljava pridevnikov........................................................................ 128
Zaimek
D e lite v ................................................................................................ 132
Osebni zaim ek..................................................................................... 132
Svojilni zaimek ................................................................................. 136
Kazalni zaimek ................................................................................. 138
Vpraalni zaimek................................................................................. 141
Oziralni zaimek ................................................................................. 143
Nedoloni zaimek ............................................................................. 148
tevnik
D e lite v ................................................................................................. 153
Glavni tevnik..................................................................................... 154
Vrstilni tevnik..................................................................................... 159
Loilni tevnik..................................................................................... 162
Mnoilni tevnik................................................................................. 164
Izpeljava iz tevnikov........................................................................ 165
Glagol
Splono................................................................................................. 167
Glagolski vid ........................... . ....................................................... 167
Prehajanje dejanja ............................................................................. 174
Glagolske oblike ............................................................................. 175
Osebne........................................................................................ 176
Neosebne ..................................................................................... 177
Spregatev............................................................................................. 179
Pregled glagolov po vrstah
I. v r s ta ......................................................................................... 184
II. v rsta ......................................................................................... 189
III. vrsta......................................................................................... 191
IV. v r s ta ............................................................ 194
V. v r s ta ......................................................................................... 195
VI. v rs ta ......................................................................................... 198
Brezpriponski g la g o li.................................................................... 200
asi
Po obliki in vidu ........................................................................ 203
Po pom en u ..................................................................................... 205
N akloni................................................................................................. 214
Naini ................................................................................................. 220
 Nedolonik ......................................................................................... 228
Namenilnik ......................................................................................... 230
Deleniki ............................................................................................. 232
Glagolnik ......................................................................................... 236
Izpeljava glagolov ............................................................................. 240
Prislov
Splono................................................................................................. 243
Prislovi po obliki................................................................................. 243
Prislovi po pomenu............................................................................. 256
Predlog
Splono................................................................................................. 264
Raba ................................................................................................. 266
Sestava................................................................................................. 274
Veznik.......................................................................................................... 278
Medmet ..................................................................................................... 280
ST A V E K
Uvod .......................................................................................................... 282
Prosti stavek
Povedek ............................................................................................. 283
O seb ek ................................................................................................. 285
Predmet ............................................................................................. 289
Prilastek ............................................................................................. 290
Prislovna doloila ............................................................................. 292
Posebnosti ......................................................................................... 295
Zloeni stavek
Splono................................................................................................. 297
Priredje ............................................................................................. 299
Podredje ............................................................................................. 302
Vrste odvisnikov ............................................................................. 304
Posebnosti ......................................................................................... 315
RABA SK L O N O V
Imenovalnik ............................................................................................. 319
R odilnik..................................................................................................... 319
Dajalnik ................................................................................................. 323
Toilnik ..................................................................................................... 324
Mestnik ..................................................................................................... 326
Orodnik ........................................................................ ............................ 327
B E SE D N I RED
Uvod ......................................................................................................... 328
Prosta stava ............................................................................................. 329
Stalna stava ............................................................................................. 330
Dr. A. Bajec Dr. R. Kolari Dr. M. Rupel
SLOVENSKA SLOVNICA

Zaloila
Dravna zaloba Slovenije
v Ljubljani

Za zalobo
Venceslav Winkler

Natisnila
Tiskarna Ljudske pravice
v Ljubljani

Naklada 40 000 izvodov